UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek Za Zgodovino

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za zgodovino

DIPLOMSKO DELO

Ivan Hriberšek

Maribor, 2010

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za zgodovino

Diplomsko delo

ARGENTINSKI SLOVENCI V LETIH 1960 – 1991

Mentor: red. prof. dr. Matjaž Klemen čič Ivan Hriberšek

Somentor: doc. dr. Andrej Rahten

Maribor, 2010

Lektorica: Sabina Vra čun, prof. slovenš čine in biologije

Prevajalec: Aleksander Verhovšek, prof. angleškega in nemškega jezika

ZAHVALA

Za pomo č in koristne nasvete pri izdelavi diplomskega dela se iskreno zahvaljujem mentorju red. prof. dr. Matjažu Klemen čiču. Diplomsko delo posve čam svoji ženi Anici, ki mi je bila v času študija v najve čjo oporo.

POVZETEK

Diplomsko delo z naslovom Argentinski Slovenci v letih 1960–1991 je prikaz zgodovine pomembnega dela slovenskega naroda, ki živi izven meja mati čne države in ga odlikuje nesebi čno delo pri ohranjanju in širjenju slovenstva v svetu. Glede na čina delovanja se je skupnost slovenske politi čne emigracije v Argentini do osamosvojitve Slovenije mo čno razlikovala od ostalih izseljenskih skupnosti v svetu. Namen diplomske naloge je predstaviti del velikega duhovnega, kulturnega, politi čnega in organizacijskega delovanja slovenske politi čne emigracije, ki je brez primere v naši zgodovini, in je bilo javnosti v domovini petdeset let nepoznano. Naloga predstavlja opis skupnosti in njenih najpomembnejših zna čilnosti glede politi čnega delovanja, kulture, jezika in identitete ter medgeneracijskih razlik. Osnovo metodologije za izdelavo diplomske naloge predstavlja prou čevanje periodi čnih gradiv zbornikov Zedinjene Slovenije, tednika Svobodna Slovenija, objavljenih znanstvenih člankov, razpoložljivih arhivskih virov in literature ter spletnih strani slovenskih društev v Argentini.

Klju čne besede: izseljenstvo, slovenska politi čna emigracija v Argentini, Zedinjena Slovenija, organiziranost, krajevni domovi, identiteta, dosežki.

SUMMARY

This diploma paper entitled Slovenians in Argentina from 1960 to 1991 is a historical account of an important part of the Slovenian nation living outside our national borders which is marked by its selfless work in trying to preserve and broaden the Slovenian idea around the world. The Argentinean community of Slovenian political emigrants had differed greatly from any other emigrant communities in the world in how it conducted its work and operations until such time as Slovenia became independent in 1991. The objective of this diploma paper is to shed some light on a part of this great spiritual, cultural, political and organisational activism of Slovenian political emigrants which is unlike any other movement in our history and about which the motherland has been ignorant of for fifty years. The paper discusses the community's structure and its most important characteristics dealing with political activism, culture, language, identity and generational gaps. The methodological basis for this paper consists of studying periodical publications which include scientific paper collection Zedinjena Slovenija, weekly paper Svobodna Slovenija, published scientific articles, available archival documents and literature as well as web pages administered by Slovenian associations in Argentina.

Key words: emigration, Slovenian political emigrants in Argentina, Zedinjena Slovenija, organization, local community homes, identity, achievements.

KAZALO 1 UVOD ...... 1 1.1 NAMEN IN CILJI ...... 1 1.2 METODOLOGIJA...... 2 2 PREGLED IZSELJEVANJA SLOVENCEV PO SVETU...... 3 2.1 VALOVI IN RAZLOGI SLOVENSKIH MIGRACIJ...... 3 2.1.1 Prvi val migracij: Čas do prve svetovne vojne oziroma do leta 1924 ...... 8 2.1.2 Drugi val migracij: Med obema vojnama 1918–1941...... 11 2.1.3 Tretji val migracij: Po drugi svetovni vojni 1945...... 13 3 GEOGRAFSKI ORIS PROU ČEVANEGA OBMO ČJA ...... 16 4 ZGODOVINA PRISELJEVANJA SLOVENCEV V ARGENTINO..... 21 4.1 PRVI VAL PRISELJEVANJA V ARGENTINO...... 21 4.2 DRUGI VAL PRISELJEVANJA V ARGENTINO...... 22 4.3 TRETJI VAL: IZSELJEVANJE SLOVENCEV V ARGENTINO PO II. SVETOVNI VOJNI ...... 24 5 SLOVENSKA POLITI ČNA EMIGRACIJA V ARGENTINI...... 28 5.1 ORGANIZIRANOST SLOVENSKE POLITI ČNE EMIGRACIJE 28 5.1.1 Društvo Slovencev in Zedinjena Slovenija ...... 28 5.1.2 Slovensko dušno pastirstvo ...... 36 5.1.3 Slovenska katoliška akcija...... 38 5.1.4 Zveza mladinskih organizacij...... 39 5.1.5 Zveza slovenskih mater in žena...... 40 5.1.6 Slovenska kulturna akcija...... 41 5.1.7 Krajevni domovi in dobrodelne ustanove...... 45 5.1.8 Gospodarska ustanova...... 48 5.2 SOBOTNE ŠOLE KOT DEJAVNIK OHRANJANJA SLOVENSKEGA JEZIKA ...... 49 5.3 SREDNJEŠOLSKI TE ČAJI...... 54 5.4 VISOKO ŠOLSTVO...... 59 5.5 ZALOŽNIŠKA DEJAVNOST IN SLOVENSKI MEDIJI TER NJIHOVA VLOGA V ŽIVLJENJU IZSELJENCEV...... 62 5.6 SLOVENSKE RADIJSKE URE...... 67 5.7 DRUŽABNI, KULTURNI IN ŠPORTNI DOGODKI ...... 69 5.7.1 Spominske proslave padlim...... 70 5.7.2 Slovenski dnevi ...... 72 5.7.3 Druge prireditve ...... 74 5.8 DRUŠTVENA KNJIŽNICA ...... 77 6 POGLEDI SLOVENSKE POLITI ČNE EMIGRACIJE NA AKTUALNA POLITI ČNA, GOSPODARSKA IN KULTURNA DOGAJANJA V SLOVENIJI IN JUGOSLAVIJI...... 80 7 STIKI SLOVENSKE POLITI ČNE EMIGRACIJE S PREDVOJNIMI SLOVENSKIMI IZSELJENCI...... 95

8 MEDGENERACIJSKE PODOBNOSTI IN RAZLIKE SLOVENSKE POLITI ČNE EMIGRACIJE V ARGENTINI ...... 100 9 SLOVENSKA POLITI ČNA EMIGRACIJA IN ARGENTINSKA OBLAST ...... 105 10 ZAKLJU ČEK ...... 113 VIRI IN LITERATURA ...... 117

1 UVOD

Pripadniki slovenskega naroda živijo na vseh kontinentih. Izseljevanje Slovencev se je pri čelo že na prelomu iz srednjega v novi vek (turški vpadi, reformacija), množi čno izseljevanje pa je zajelo Slovence zaradi slabih gospodarskih razmer sredi 19. stoletja in se nadaljevalo v 20. stoletju. Po 2. svetovni vojni predstavljajo poseben val izseljencev politi čni emigranti, ki so se zatekli v taboriš ča v Italiji, Avstriji in Nem čiji, od koder so nato po postopkih odšli v Argentino, ZDA, Kanado in Avstralijo. Danes naj bi po svetu živelo okoli 1/5 slovenskega naroda, med najštevil čnejšimi skupnostmi pa so Slovenci v Argentini. Slovenska skupnost v Argentini šteje približno 30.000 pripadnikov.

Posebno slovensko skupnost predstavljajo slovenski priseljenci po letu 1945. V letih 1948–1950 je argentinska vlada sprejela 6.000 povojnih politi čnih beguncev, ki so se jim do leta 1960 pridružili družinski člani. Pretežno so se naselili v Buenos Airesu, v Barilocheju in Mendozi. Prav ta politi čna emigracija je najbolje organizirana. Ustanovila je številne družbene in kulturne organizacije, ki zelo uspešno razvijajo šolski sistem, pevske, gledališke, publicistične in založniške dejavnosti ter versko življenje v slovenskem jeziku.

1.1 NAMEN IN CILJI Namen diplomske naloge je prou čiti organiziranost slovenske politi čne emigracije v Argentini ter na čin ohranjanja njihove identitete in jezikovne zna čilnosti, prou čiti medgeneracijske podobnosti in razlike med pripadniki slovenske politi čne emigracije, njihove poglede na staro domovino in aktualna politi čna, gospodarska in kulturna dogajanja v njej ter ohranjanje stikov z mati čno domovino.

Namen diplomskega dela je dokazati, da:

A. Slovenska politi čna emigracija v Argentini predstavlja dobro organizirano skupnost, ki se kaže v aktivnem delovanju številnih organizacij in društev, ki si prizadevajo za ohranitev slovenske identitete. Poleg medsebojne povezanosti pa je zanje pomembna povezanost s Slovenijo.

B. Nekateri člani slovenske politi čne emigracije v Argentini so svojo stereotipno podobo o Sloveniji in njenem povojnem razvoju v primežu komunisti čne vladavine privzgojili pripadnikom mlajše generacije in s tem neposredno vplivali na oblikovanje njihovega pogleda na sodobno Slovenijo. S tem tudi negirajo povojni razvoj v Sloveniji, ki ga je dosegel njim sovražni komunisti čni režim.

1.2 METODOLOGIJA Osnovo metodologije predstavlja prou čevanje gradiva o migracijah, identiteti, skupnosti. V ospredju metodologije je pregled literature, izseljeniškega časopisja, koledarjev, zbornikov, člankov, njihovih radijskih oddaj in ostalega gradiva. V ospredju raziskave je pregled literature in časopisja o tematiki in problematiki raziskave, katero sem pridobil v NUK v Ljubljani ( časopisna čitalnica – fond D) in v arhivskem gradivu inštituta Studia Slovenica, (Zbirka gradiva slovenskih izseljencev v Argentini). Aktualne informacije sem pridobival tudi s pregledom internetnih strani slovenske skupnosti v Argentini.

2 PREGLED IZSELJEVANJA SLOVENCEV PO SVETU

Dr. Matjaž Klemen čič je v svojem inavguralnem predavanju z naslovom Slovenska izseljenska zgodovina kot del slovenske nacionalne zgodovine zapisal:

Zgodovina Slovencev predstavlja, podobno kot zgodovina vsakega evropskega naroda, zgodovino dogajanj na slovenskem etni čnem ozemlju in zgodovino izseljenstva. … Integralni del slovenske nacionalne zgodovine je tudi zgodovina slovenskih izseljencev, to je skupin Slovencev, ki so se skozi posamezna obdobja zgodovinskega razvoja izselili ter se v ve čjih ali manjših skupinah naselili na obmo čjih izven slovenskega etni čnega ozemlja, kjer so si ustvarili eksistenco in zaživeli svoje društveno in politi čno življenje ...1

Zgodovino migracij dr. Matjaž Klemen čič po kronološkem principu deli v naslednja obdobja 2:

A. obdobje pred 1750 (evropske migracije v Ameriko, trgovina s sužnji),

B. obdobje med 1750 in 1914 (migracije iz starega v novi svet Severne in Južne Amerike ter migracije iz Evrope v Azijo in Afriko ter iz vzhodne v zahodno Evropo),

C. obdobje med 1914 in 1945 (vojne in medvojne migracije - gospodarske migracije),

D. obdobje po 1945 (migracije politi čnih beguncev, gospodarske migracije, beg možganov od 60-tih in 70-tih let naprej),

E. migracije od devetdesetih let 20. stoletja dalje.

2.1 VALOVI IN RAZLOGI SLOVENSKIH MIGRACIJ Dr. Marjan Drnovšek je v članku z naslovom Izseljevanje Slovencev v Severno Ameriko, objavljenem v Zborniku ob 50-letnici Slovenske izseljenske matice, zapisal:

... Odkar obstaja človeštvo, obstajajo tudi selitve ljudi. Slovensko ozemlje je bilo vedno "na prepihu", in sicer med panonskim in sredozemskim svetom na eni in alpskim in dinarskim svetom na drugi strani. Hkrati je

1 Matjaž Klemen čič: Slovenska izseljenska zgodovina kot del slovenske nacionalne zgodovine . Inavguralno predavanje ob izvolitvi v naziv rednega profesorja na Oddelku za zgodovino filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 8. 4. 1998. Zgodovinski časopis (Ljubljana, 52, 1998, številka 2). -str. 175. 2[URL:http://aips.uni-mb.si/Studenti3/PredmetiBP2/PredmetInfo.asp?Zavod=79 &Predmet=00515&Jezik=], 8. 4. 2010

imelo tudi vlogo "križiš ča", ki so ga skozi zgodovino pre čkala številna ljudstva, vojne, ideje ter kulturni in civilizacijski dosežki, vsi pa so pustili na njem svoje sledove. Zato ni čudno, da slovenskega ozemlja in njegovih prebivalcev niti selitveno gibanje moderne dobe ni zaobšlo ...3

Slovenci so se izseljevali v vseh obdobjih svoje zgodovine. Ob tem je potrebno poudariti, da pri tem mislimo na slovensko etni čno ozemlje, ki pa je bilo v razli čnih zgodovinskih obdobjih podvrženo neprestanim spremembam državnih meja. Selitvena gibanja pri Slovencih so bila prisotna od srednjega veka. Selili so se trgovci, študenti, profesorji na univerzah v tujini, vojaki v tujih vojskah, rudarji. Te selitve so bile omejene predvsem na Evropo. V 17. stoletju so se iz slovenskega etni čnega prostora za čeli izseljevati prvi posamezniki v prekomorske dežele, v Ameriko.

Dr. Darko Friš je v monografiji Ameriški Slovenci in katoliška cerkev 1871- 1924 zapisal: ... Prva znana izseljevanja iz tega časa so imela verski zna čaj, saj so bili izseljenci, po pisanju Jožeta Zavertnika 4 v knjigi Ameriški Slovenci, protestanti, ki so bežali iz slovenskega ozemlja zaradi protireformacijskih procesov …5

Dr. Matjaž Klemen čič navaja kot intenzivno obdobje izseljevanja Slovencev v Ameriko obdobje pred za četkom 70-tih let 19. stoletja, ko so se izseljevali predvsem pustolovci in misijonarji in politi čni emigranti po letu 1848. Ob tem izpostavlja dilemo o tem, ali lahko to obdobje izseljevanja uvrš čamo med slovensko izseljenstvo, saj to izseljevanje ni bilo množi čno in izseljenci v naselitvenem okolju niso ustanavljali izseljenskih skupnosti in niso v ve čji meri vplivali na nadaljnji potek slovenskega izseljevanja. 6

Dr. Darko Friš je v monografiji Ameriški Slovenci in katoliška cerkev 1871- 1924 zapisal: … Prvi, ki so se iz ozemlja Slovenije v 19. stoletju naselili v ZDA, so bili misijonarji, katerih glavna naloga je bilo širjenje krš čanske vere med staroselskim prebivalstvom, nudili pa so tudi pomo č prvim slovenskim

3 Marjan Drnovšek: Izseljevanje Slovencev v Severno Ameriko. Slovensko izseljenstvo. Zbornik ob 50-letnici Slovenske izseljenske matice. (Ljubljana: Združenje Slovenska izseljenska matica, 2001). -str.173. 4 Jože Zavertnik je bil rojen leta 1869 v Škofljici pri Ljubljani. Zaradi svojega socialdemokratskega prepri čanja je leta 1895 izgubil službo in se leta 1903 skupaj z družino preselil v ZDA. Tu je pol leta urejal socialisti čni list Glas svobode, urejal in tudi sam pisal koledar Glasa svobode. Leta 1906 je bil med ustanovitelji Proletarca, ki ga je urejal do leta 1907. Leta 1911 je prevzel glasilo SNPJ in ga urejal do upokojitve leta 1929. Med sodelavci SNPJ je bil znan kot ena izmed najmarkantnejših osebnosti v slovenski delavski javnosti, katere glavni cilj je bila graditev SNPJ na temelju delavske razredne ideologije ter bratstva in socialisti čnega gibanja. (Glej: Slovenski etnološki leksikon, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004). - str. 701). 5 Darko Friš: Ameriški Slovenci in katoliška cerkev 1871-1924. …, str. 20. 6 Matjaž Klemen čič: Slovenska izseljenska zgodovina kot del slovenske nacionalne zgodovine . …, str. 175-176.

priseljencem pri ustanavljanju prvih slovenskih naselij. Med njimi sta bila najpomembnejša Friderik Baraga 7 in Franc Pirc 8 ... 9

Slovensko etni čno ozemlje lahko v obdobju od leta 1870 do prve svetovne vojne glede na števil čnost in kontinuiranost selitev prištevamo med najve čja emigracijska obmo čja v Evropi. Za Slovenijo je pomenilo izseljevanje v tujino družbeni problem, saj je velik del naravnega prirastka za vedno zapuš čal doma če kraje.

Da je bilo izseljevanje Slovencev pere č družbeni problem na prelomu iz 19. v 20. stoletje, nam dokazujejo statisti čni podatki, ki jih navaja dr. Matjaž Klemen čič in govorijo o tem, da se je v omenjenem času s slovenskega etni čnega ozemlja izselilo preko 300.000 ljudi, in sicer približno 60.000 na podro čja Habzburške monarhije, in sicer v bližnje kraje Zgornje Štajerske ter na Dunaj, nekaj pa tudi v Bosno in Hercegovino, okrog 30.000 se jih je izselilo na obmo čje Westfalije in druga rudarska obmo čja Nem čije, vsi ostali pa v Severno in Južno Ameriko, od tega 150.000 v Severno Ameriko in 20.000 v Južno Ameriko. 10

7Friderik Baraga se je rodil 29. junija 1797. Baraga se je šolal v Ljubljani, kjer je obiskoval normalko, osnovno šolo, ki je pripravljala u čence na gimnazijo. Tu je leta 1816 maturiral z odliko, nadaljeval šolanje na Dunaju, in sicer pravoznanstvo. Vendar pa je na Dunaju prišel pod vpliv sodobnega duhovnika Klemna Dvoržaka, ki je “kriv”, da se je Baraga sklenil po kon čanem študiju prava zapisati bogoslovju. Tako je leta 1821 stopil v ljubljansko semeniš če in leta 1823 bil posve čen v duhovnika. Baraga je služboval kot duhovnik v Šmartinu pri Kranju in v Metliki. Ker se Baraga nikakor ni mogel sprijazniti z zahtevami janezimizma in jožefinizma med slovensko duhovš čino, je zaprosil za izpisnico iz ljubljanske škofije in se odlo čil za misijonarja. Po vseh potrebnih pripravah je 18. januarja 1831 prispel v Cincinnati. Tu je služboval in se isto časno u čil indijanskega jezika, ki ga je potreboval za delovanje v svojem misijonu ob Velikih jezerih. Tu so živeli Indijanci plemena Otavcev in O čipvejcev, poleg njih pa rudarji, gozdni delavci, lovci na krzno in drugi, ve činoma protestanti. Leta 1837 se je prvi č vrnil v domovino, da bi mu v Ljubljani natisnili nekaj knjig, poleg njega pa je odšla v Ameriko tudi njegova sestra, da bi mu gospodinjila. Vseskozi je pisal za Indijance, od razli čnih molitvenikov do verou čnih knjig, abecednikov in slovarjev, kakor tudi o njihovem delu in življenju. Mnoge njegove knjige so prevedene v razli čne jezike. Baraga je postal apostolski vikar s sedežem v Saultu Sainte Marie. To je bil tudi njegov škofijski sedež, ko je bil 1. novembra 1853 v Cincinnatiju posve čen za škofa. Leta 1866 je škofijski sedež prenesel v mesto Marquet ob Gornjem jezeru, kjer je 18. januarja 1868 umrl . (Glej: Enciklopedija Slovenije –Ljubljana: Mladinska knjiga 1987 – 1: A-Ca). - str. 185). 8 Franc Pirc , katoliški duhovnik, misijonar, sadjar in pionir v Ameriki, rojen 1785 v Kamniku, umrl 1880 v Ljubljani. Pirc je študiral teologijo in 1813 postal duhovnik. Do leta 1835 je kot duhovnik služboval v raznih krajih tedanje Kranjske. Napisal je prvo slovensko knjigo o sadjarstvu Kranjski vrtnar , ki je izšla leta 1830. Junija 1835 se je kot misijonar odpravil v Ameriko in tam opravil pomembno pionirsko delo pri naseljevanju in kultiviranju nove domovine. Od prihoda do leta 1852 je deloval v pokrajini ob gornjem Michiganu, potem pa do leta 1873 v Minnesoti. Ustanovil je ve č novih mest in naselij, deloval pa je tudi med Indijanci. Ameriko je zapustil leta 1873 in se vrnil v domovino. (Glej: Slovenski biografski leksikon 1925 – 1991. Elektronska izdaja. SAZU, 2009. [URL: http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/sbl:sbl/VIEW/], 9. 3. 2010). 9 Darko Friš: Ameriški Slovenci in katoliška cerkev 1871-1924. …, str. 20. 10 Matjaž Klemen čič: Slovenska izseljenska zgodovina kot del slovenske nacionalne zgodovine . …, str. 176.

Po prvi svetovni vojni je velik del slovenskega etni čnega ozemlja pripadel Italiji in Avstriji, manjši pa tudi Madžarski. Slovensko prebivalstvo s Primorske se je zaradi fašisti čnih raznarodovalnih ukrepov selilo v Argentino, s Koroške pa v ZDA in nekatere zahodnoevropske države, zlasti v Belgijo in Francijo, skupno okoli 100.000 ljudi. Za četno obdobje po drugi svetovni vojni je zaznamovano z izselitvijo skupine politi čnih emigrantov, ki so se po letih, preživetih v taboriš čih v Italiji in Avstriji, v večini izselili v Kanado, Južno Ameriko ter Avstralijo, manjši del pa tudi v ZDA. Njim so se ob koncu 40-tih in v za četku 50-tih let pridružili še svojci. Hkrati se je v tem obdobju pri čelo izseljevanje ekonomskih migrantov (zdomcev), ki so v tujino odšli z željo po ustvarjanju solidnejšega ekonomskega položaja in so jih države gostiteljice obravnavale kot za časne migrante, jugoslovanske oblasti pa kot delavce na za časnem delu v tujini. Ve čina teh si je poiskala zaposlitev v zahodnoevropskih državah, Avstraliji in Kanadi. 11 Po ocenah se je iz Slovenije med leti 1940 in 1960 izselilo 42.000 oseb, v času po letu 1960 pa še nadaljnjih 61.000 oseb. 12

V zgodovina izseljevanja Slovencev zasledimo tri registrirane faze (valove) migracij:

• predindustrijsko in industrijsko migracijo v času Avstro-Ogrske do prve svetovne vojne oziroma do leta 1924,

• migracije med obema vojnama (1918-1941),

• urbane migracije novejše dobe po letu 1945.

Dr. Marjan Drnovšek v strokovnem prispevku z naslovom Vzroki za izseljevanje Slovencev v zadnjih dveh stoletjih navaja:

... Kadar govorimo o vzrokih, jih navadno delimo v tiste, ki so prisotni v kraju izseljevanja in tiste v kraju priseljevanja. Če ho čemo razumeti odlo čitev posameznika, moramo poznati oboje. Na izseljevanje lahko gledamo kot na pojav, ki zajame ve čje število ljudi. To skupino sestavljajo posamezniki, od katerih ima vsak svoj poseben razlog, da zapusti dom. Kadar želimo pojav posplošiti, se radi poslužujemo tudi posploševanja vzrokov za izseljevanje in najve čkrat govorimo o ekonomskih, socialnih in politi čnih razlogih za odhod z doma. Ko pa pogledamo posamezni primer, se bomo sre čali s prepletanjem splošnih razlogov in spodbud s tistimi, ki

11 Matjaž Klemen čič: Slovenska izseljenska zgodovina kot del slovenske nacionalne zgodovine …, str. 178. 12 Selitveno gibanje prebivalstva raziskuje demografija, po posameznih celinah in obdobjih. Rado Genorio v The Times Atlas sveta, v poglavju Slovenci po svetu, str. 88-89, navaja oceno deleža in skupnega števila slovenskih izseljencev.

so prisotni v izseljen čevem ožjem okolju ali z njegovo prav posebno vlogo v njem ...13

O vzrokih za odhajanje Slovencev v svet v času prvega vala izseljevanja so razpravljali tudi takratni slovenski politiki. Dr. Anton Korošec je na III. katoliškem shodu v Ljubljani leta 1906 tako izrazil svoje misli o vzrokih za odhajanje kme čkega prebivalstva " čez veliko lužo":

... V srcu vsakega človeka je nagon po napredku, po ve čji sre či. ... Ne tako obup, ampak veselo upanje in zavest lastnih sil in mo čij jih spremlja na žalostni poti iz domovine. ... Zaveda se svojih dušnih in telesnih mo či, zaveda se, da bi s tem moglo napredovati. Doma pa z žalostjo vidi, da vsa umnost in pridnost ne pomaga, da ni mogo če razviti svojih sil tako, kakor bi bilo treba, in zato hiti v tujino, kjer misli lažje priti do sre če in blagostanja.. .14

V 20. stoletju so bili zraven gospodarskih vzrokov tudi politi čni razlogi mo čan razlog za izseljevanje Slovencev. To posebej velja za podro čje Primorske med obema vojnama, ko je bilo imenovano ozemlje pod italijansko oblastjo, in po koncu druge svetovne vojne, ko se je iz Slovenije selila tako imenovana politi čna emigracija.

Dr. Tine Debeljak 15 , ena najpomembnejših osebnosti v slovenski politi čni emigraciji v Argentini, je politi čni vzrok za izseljevanje slovenske politi čne emigracije po 2. svetovni vojni ozna čil s temi besedami:

13 Marjan Drnovšek: Vzroki za izseljevanje Slovencev v zadnjih dveh stoletjih . Prispevek na strokovni konferenci. Drevesa , letnik 8, št. 3. (Škofja Loka: Slovensko rodoslovno društvo, nov. 2001). - str. 10. 14 Marjan Drnovšek: Zakaj so Slovenci odhajali v svet . Slovenska kronika XX. stoletja, 1900-1941. [ve č avtorjev: uredila Marjan Drnovšek in Drago Bajt]. (Ljubljana, Nova revija, 1995). –str. 64. 15 Dr. Tine Debeljak se je rodil 27. 4. 1903 v Škofji Loki. Bil je ena najpomembnejših osebnosti v slovenski politi čni emigraciji v Argentini. Debeljakovo življenje je bilo zapisano umetniškemu ustvarjanju. Poznamo ga kot publicista, pesnika, pisatelja, prevajalca, urednika, pisca spremnih besedil in avtorja številnih drugih strokovnih člankov. S svojo avtoriteto je mo čno zaznamoval tudi kulturno dogajanje zdomstva v Argentini. Bil je kulturni urednik Slovenca in kot kritik spremljal literarno delovanje doma čih in tujih književnikov. Pozneje, bodisi kot begunec po evropskih taboriš čih (Svet in dom), bodisi kot urednik buenosaireškega tednika Svobodna Slovenija, je štirideset let s kriti čno besedo ocenjeval literarno snovanje tako starejše kot tudi mlajše generacije. Neprecenljivo je njegovo delo kot soustanovitelja in knjižnega urednika pri zbirki Slovenske kulturne akcije (SKA), organizacije, katere je bil dolga leta podpredsednik, kasneje pa do svoje smrti predsednik. Pod njegovim uredništvom je izšlo sedemdeset knjig. Bil je član raznih slovenskih kulturnih, umetniških ter znanstvenih združenj in član PEN-kluba. Njegove proze ni veliko, a je mojstrska ( Črni Kamnitnik). Bogatejši je njegov pesniški opus. Bil je ena najpomembnejših osebnosti v slovenski politi čni emigraciji v Argentini. Debeljakovo življenje je bilo zapisano umetniškemu ustvarjanju. Poznamo ga kot publicista, pesnika, pisatelja, prevajalca, urednika, pisca spremnih besedil in avtorja številnih drugih strokovnih člankov. S svojo avtoriteto je mo čno zaznamoval tudi kulturno dogajanje zdomstva v Argentini. Bil je kulturni urednik Slovenca in kot kritik spremljal literarno delovanje doma čih in tujih književnikov. Pozneje, bodisi kot begunec po evropskih taboriš čih (Svet in dom), bodisi

... Nismo šli zaradi spora med demokrati čnimi politi čnimi strankami, temve č zaradi popolne razli čnosti v pogledu na svet sploh in še posebej na ureditev Slovenije, ki naj bi sledila okupacijski dobi. Vzrok naši migraciji je bil le delno reševanje naših življenj, vse bolj pa zavestni odklon takega življenjskega sistema, ki je sledil fašisti čni in nacisti čni okupaciji ter je kazal vsa znamenja že med vojno, da bo nova okupacija sovjetskega boljševizma ... Naš ideal pa je bil ohraniti krš čanski zna čaj slovenskemu narodu, legalnost države in vlade in privrženost zahodnoevropskemu kulturnemu krogu, ki ga ozna čuje krš čanska morala in politi čna demokracija. Kakor smo sklepali, tako se je zgodilo: namesto krš čanskega socialnega reda, kakor smo si ga predstavljali po papeških okrožnicah, je nastala komunisti čna materialisti čno-ateisti čna ureditev na razrednem sovraštvu kot temelju ... 16

Med urbane emigracije novejše dobe sodi tudi ekonomski val izseljevanja v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja in je povezano z odpiranjem Jugoslavije v svet, hitro gospodarsko rastjo zahodnoevropskih držav, ki so potrebovale novo delovno silo. Zaposlitev in boljši zaslužek sta bila glavna vzroka za odhod v tujino.

2.1.1 Prvi val migracij: Čas do prve svetovne vojne oziroma do leta 1924 Prvi val emigracij lahko umestimo v drugo polovico 19. stoletja. Takrat je bil v Avstro-Ogrski v veljavi predpis izseljenskega patenta, po katerem je bil izseljenec vsak, ki je zapustil avstrijske dežele in odšel v inozemstvo z namenom, da se ne vrne ve č.

Z izseljenskim patentom, ki je stopil v veljavo marca 1832, je bilo potrebno za zakonito odselitev iz države pridobiti dovoljenje deželne oblasti. Pravico svobodnega preseljevanja je prinesel šele ustavni zakon leta 1867, ki je dolo čal, da svoboda preseljevanja oseb in premoženja na državnem ozemlju ni omejena, seveda z izjemo splošne vojaške obveznosti. Državljani, ki še niso dosegli starosti, v kateri so bili zavezani vojaški dolžnosti, so se smeli izseliti v tujino le s posebnim ministrskim dovoljenjem.17

kot urednik buenosaireškega tednika Svobodna Slovenija, je štirideset let s kriti čno besedo ocenjeval literarno snovanje tako starejše kot tudi mlajše generacije. Neprecenljivo je njegovo delo kot soustanovitelja in knjižnega urednika pri zbirki Slovenske kulturne akcije (SKA), organizacije, katere je bil dolga leta podpredsednik, kasneje pa do svoje smrti predsednik. Pod njegovim uredništvom je izšlo sedemdeset knjig. Bil je član raznih slovenskih kulturnih, umetniških ter znanstvenih združenj in član PEN-kluba. Umrl je v Buenos Airesu 20. 1. 1989. (Glej: Rozina Švent: Stoletnica rojstva dr. Tineta Debeljaka: Dve domovini , št. 18. ( Ljubljana, 2003). -str. 205-208). 15 Tine Debeljak: Naloge slovenske ideološke emigracije, Zbornik-Koledar Svobodne Slovenije . (Buenos Aires: Svobodna Slovenije, 1964). - str. 64. 16 Vlado Valen čič: Izseljevanje Slovencev v tujino do druge svetovne vojne , Dve domovini /Two Homelands 1/, (Ljubljana: 1990). - str. 46 - 47.

Upad lakote, boljša higiena in s tem zdravstvene razmere ter posledi čno pove čevanje števila prebivalstva in nezmožnost gospodarstva, da vse prebivalce zaposli, je okoli leta 1870 povzro čila množi čno izseljevanje iz slovenskega etni čnega prostora v okviru Avstro-Ogrske. Slovensko prebivalstvo, ki je bilo v ve čini kme čko, se je zaradi finan čnih obremenitev (zemljiška odveza), gospodarskih kriz, naravnih katastrof in konkurence na trgu kmetijskih pridelkov – cenejših uvoženih produktov, znašlo na robu obubožanja. Razvoj novih tehnologij, komunikacij in prometa so odpirali nove možnosti in perspektive za rešitev takratne krize.

Med kme čkim življem je bil v tem času že mo čno prisoten mit o Ameriki – deželi, kjer se “cedita mleko in med“. Prve in za kme čko prebivalstvo obetajo če novice o možnostih, ki jih ponuja Amerika bodo čim priseljencem, je leta 1864 predstavljal Franc Pirc, misijonar med ameriškimi Indijanci. Pod njegovim vplivom sta njegova varovanca, ki ju je pripeljal v Združene države Amerike leta 1864, Janez Tomaži č in Jakob Trobec – kasnejši škof v Ameriki, poslala v domovino poduke bodo čim izseljencem.

Tomaži č je v nasvetih bodo čim izseljencem izpostavil štiri osebnostne kvalitete, ki naj bi jih imel vsak izseljenec: sr čnost, kajti pot v Ameriko je dolga in nevarna, modrost na poti in v Ameriki, zmernost (izogibanje alkoholu) in pridnost.

Pod naslovom Komu bi bilo pa č svetovati se v daljni ptuji svet podati? je Zgodnja Danica konec novembra 1864 objavila nasvete Jakoba Trobca iz Pensilvanije. Na prvo mesto je postavil duhovnike in bogoslovce, nato pa druge posameznike, ki so imeli prebrisano glavo in pridne roke:

... Amerika ni za lenuhe, potepine, pijance, igravce itd.; tudi ne za take, ki se domišljujejo, da bodo tu koj obdelani raj našli, da jim bodo ljudje naproti šli in jih na rokah v svojo deželo pospremili; ni za take, ki si v domišlijah gradove v ptujem svetu unkraj morja zidajo, ki mislijo v Kalifornijo po zlata ter morebiti pozneje grozno bogati, zopet v svojo domovino ... 18 Prvi množi čni val izseljevanja je zajel vse slovenske dežele, a ne z enako mo čjo in ob istem času. Najštevil čnejše izseljevanje je potekalo na podro čju Bele krajine in Dolenjske, Notranjske in Prekmurja. Izseljevali so se v avstrijske dežele Avstro-Ogrske, moška delovna sila si je iskala zaposlitev v rudnikih in tovarnah v Vestfaliji in Porenju. Primorske žene pa so kot dojilje in služkinje služile denar v Egiptu. 19 Na jugovzhodu so delo iskali predvsem slovenski gozdarji, ki jih je pot za zaslužkom odnesla na Hrvaško, v Slavonijo, Srbijo in celo v južno Rusijo (Kavkaz).

18 Marjan Drnovšek: Le sr čni ljudje naj potujejo v Ameriko . Slovenska kronika XIX. stoletja, 1861-1883. [ve č avtorjev: uredil Janez Cvirn]. (Ljubljana, Nova revija, 2001).–str. 68. 19 Leta 1875 je bilo po ocenah sodobnikov v Egiptu okoli 2000 Slovenk, 1882 že 3200, 1887 nad 5300 in 1897 že ve č kot 7700 Slovenk in 300 Slovencev. (Glej: Slovenska kronika XIX. stoletja, 1884-1899). –str. 17.

Za migracije v predindustrijskem času sta zna čilni dve osnovni prvini izseljevanja. Migracijski tokovi v sosednje evropske dežele so bili bolj sezonskega zna čaja, medtem ko se je emigracija prekomorske dežele v tem obdobju skoraj obvezno kon čala s stalno naselitvijo v tujini.

Najve čji val izseljevanja se je usmeril v prekomorske dežele. Prvi slovenski izseljenci v Južno Ameriko so našli delo v Braziliji na plantažah kave in sladkornega trsa ter v gozdovih kot drvarji. Priseljevali so se tudi v Urugvaj, Argentino, Mehiko in Venezuelo. Leta 1890 (dve leti po odpravi suženjstva v tej državi) je Brazilija s kraljevino Italijo sklenila pogodbo o priseljevanju italijanskih delavcev in istega leta je prišlo tja že ve č kot 150.000 Italijanov, med njimi številni beneški Slovenci, ki so spadali v okvir kraljevine Italije. Glavnina Slovencev se je v to državo priselila do konca 19. stoletja in na prehodu v 20. stoletje. Do leta 1904 naj bi po podatkih kranjske deželne vlade v Brazilijo odšlo 1.024 Slovencev. Prvi Slovenci so se v Urugvaj izselili konec 19. stoletja. Gre predvsem za Prekmurce in deloma za Primorce. O izseljevanju Slovence v Argentino bom podrobneje spregovoril v posebnem poglavju.

Najve č ljudi s kranjskega dela Avstro-Ogrske se je v tem času selilo v dežele Severne Amerike, v ZDA in Kanado. Že prej omenjenim selitvam v času protireformacije so se v 19. stoletju pridružili misijonarji, ki so delovali med severnoameriškimi Indijanci, sledile so selitve iz politi čnih razlogov (utopi čni socialisti, udeleženci mar čne revolucije 1848). Ve čina slovenskih izseljencev se je v ZDA izselila med letoma 1870 in 1924, kar sovpada s hitrim razvojem rudarstva in industrije.

O poklicni sestavi naših priseljencev v ZDA je pisal dr. Matjaž Klemen čič. Podatke, ki jih navaja, je pridobil v ameriški statistiki, ki je priseljence po poklicni sestavi razdelila v štiri skupine. Ob tem pa je potrebno tudi navesti, da objavljeni podatki veljajo za slovenske in hrvaške priseljence skupaj, ki jih je ameriška statistika kategorizirala glede na »raso ali narodnost«. Med leti 1889 in 1914 naj bi se v ZDA naselilo 458.250 slovenskih in hrvaških priseljencev. Prvo poklicno skupino so tvorili strokovnjaki, med katere so uvrš čali osebe z visoko in višjo izobrazbo. V to skupino so se uvrš čali zlasti duhovniki, redki so bili inženirji, politiki ali pisatelji. Drugo skupino so tvorili kvalificirani delavci, v katero so bili uvrš čeni tehniki in podobni profili delavcev, pod razne poklice pa so med drugim uvrstili kme čke delavce, delavce, kmete in služabnike. Najštevil čnejša je bila skupina delavcev, ki so jo tvorili industrijski delavci ter vajenci in je štela 20.1912 priseljencev ali 44 %. Druga najve čja je bila skupina kme čkih delavcev (hlapci, dekle, gospodarjevi sinovi, ki niso nasledili kmetij), ki je štela 133.250 izseljencev, kar znaša 29,1 %. Delavci in kme čki delavci so skupaj tvorili skoraj 3/4 vseh izseljencev.

Glede števil čnosti velja omeniti še skupino služabnikov, ki je štela 35.703 izseljencev. V ZDA je v obdobju od leta 1889 do 1914 odšlo malo samostojnih kmetov, ki bi hoteli z zasluženim denarjem vrniti dolgove, tudi vzdrževanih oseb, to je žensk in otrok ter oseb brez poklica, je bilo malo. Njihov število je znašalo 60.133 ali 13,1 %. 20

Množi čno priseljevanje iz Evrope v ZDA so po kon čani 1. svetovni vojni s poostreno imigracijsko zakonodajo omejili, vendar pa se priseljevanje Slovencev tudi po letu 1924 ni ustavilo. 21

... Glede na podatke ameriških ljudskih štetij, katere priznava tudi stroka, je leta 1910 živelo v ZDA okrog 183.431 slovenskih izseljencev in njihovih otrok (po materinem jeziku), leta 1920 pa naj bi jih bilo po teh podatkih že okrog 208.552 ... 22

Prvi naši priseljenci v ZDA so se lotili kmetovanja. Prve slovenske naselbine so nastale v Minnesoti, kjer so dobili zemljiš ča po zelo nizkih cenah ali celo brezpla čno. Naseljevanje zahoda ZDA je pospešila gradnja železnic in zakon o zemljiških koncesijah. Demografsko težiš če naseljevanja se je pomikalo vedno bolj proti zahodu. Gospodarska prioriteta ZDA, zlasti razvoj industrije, je izseljencem ponujal možnost solidnega zaslužka predvsem v rudnikih v državah Skalnega gorovja, dosti manj je bilo tistih, ki so delali v tovarnah.

2.1.2 Drugi val migracij: Med obema vojnama 1918–1941 Po kon čani prvi svetovni vojni leta 1918 se je ve čina slovenskega etni čnega ozemlja vklju čila v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Slovensko gospodarstvo, ki je v času obstoja Avstro-Ogrske veljalo za gospodarsko manj razvito, je postalo v novi državi najrazvitejše. Slovenija se je v tem času postopno spreminjala v industrijsko deželo s hitrim nižanjem deleža agrarnega prebivalstva. 23

20 Matjaž Klemen čič: Ameriški Slovenci v NOB in Jugoslaviji. Naseljevanje, zemljepisna razprostranjenost in odnos ameriških Slovencev do stare domovine od sredine 19. stoletja do konca druge svetovne vojne. (Maribor, Založba Obzorja, 1987). -str. 42. 21 Leta 1921 je ameriški kongres sprejel omejitev priseljevanja po nacionalnem kriteriju in dolo čil kot mejni prag 3 % od pripadnikov posameznih narodov v ZDA po ljudskem štetju 1910. S tem je omejil letni priliv novih priseljencev na 357.803 oseb. Leta 1924 je bil sprejet nov priseljenski zakon (Johnson-Reed Immigration Act), ki je izhajal iz kvote priseljencev posamezne narodnosti glede na njihovo števil čnost po ljudskem štetju 1890. Letna priseljenska vsota je dolo čala 150.000 oseb. Za Jugoslavijo je bila dolo čena kvota manj kot 1000 oseb letno. (Glej: Slovenska kronika XX. stoletja, 1900-1941). -str. 262). 22 Matjaž Klemen čič: Slovenske naselbine v Združenih državah Amerike. Slovensko izseljenstvo: zbornik ob 50-letnici Slovenske izseljenske matice. (Ljubljana: Združenje Slovenska izseljenska matica, 20001). -str. 179. 23 V obdobju med letoma 1910 in 1931 se je delež kme čkega prebivalstva znižal iz 66,6 % na 59, 2 %. (Glej: Klemen čič Vladimir: Geografija prebivalstva Slovenije. Geografski vestnik , letnik 44. (Ljubljana, 1972). -str. 137.

Slovensko kmetijstvo je zaradi neugodne posestne strukture in agrarne prenaseljenosti delovalo na meji preživetja, premogovništvo se je znašlo v krizi zaradi konkuren čnosti premoga iz drugih delov Jugoslavije.

Po prvi svetovni vojni je najprej sledil val vra čanja slovenskih izseljencev v staro domovino oziroma Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ker pa doma niso mogli najti zaposlitve, so se razo čarani nad razmerami kmalu vrnili v ZDA. V letih 1919-1924 se je po ameriških podatkih preselilo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev 16.433 prebivalcev hrvaške in slovenske narodnosti, v ZDA pa se je vrnilo 24.409. K višji številki priseljenih je pripomogla tudi bojazen pred novim zakonom o priseljevanju v ZDA , s katerim so leta 1924 omejile priseljevanje. 24

Po prvi svetovni vojni je velik del slovenskega etni čnega ozemlja pripadel Avstriji in Italiji, manjši pa k Madžarski. Prebivalstvo se je v tem obdobju najbolj izseljevalo v čezmorske dežele, predvsem v Argentino in Brazilijo v Južni Ameriki ter v Kanado, hkrati pa se je pove čalo tudi izseljevanje v gospodarsko razvite evropske države, predvsem v Nemčijo, Francijo in države Beneluksa. V letih 1921-1929 se je iz jugoslovanske Slovenije v izven evropske države izselilo 17.013 prebivalcev, v letih 1929-1938 pa še nadaljnjih 7.250 prebivalcev, skupno 24.263 prebivalcev. Še mo čnejši tok izseljevanja pa je bil usmerjen v razvite evropske države in je v letih 1927- 1938 znašal 48.559 prebivalcev Jugoslovanske Slovenije. 25

Precejšnje izseljevanje je bilo zna čilno posebno za tisti del slovenskega etni čnega ozemlja, ki je pripadlo Italiji. Tu je šlo predvsem za izselitev zaradi nacionalnih stisk oziroma za politi čno emigracijo. 26 Zlasti izobraženci in duhovš čina so se deloma izseljevali v Jugoslavijo (v okviru slovenskega etni čnega ozemlja), v Argentino, Brazilijo in druge južnoameriške države in evropske države. V letih 1921-1931 se je iz Primorske izselilo vsaj 25.000 Slovencev, v letih 1931-1936 pa še okoli 15.000. Celotno število izseljenih s tega ozemlja je znašalo 45.000, od tega se jih je okrog 30.000 naselilo na slovensko etni čno ozemlje v Jugoslaviji, 15.000 pa predvsem v južnoameriške države. 27

V obdobju med obema vojnama je bilo prisotno tudi izseljevanje Slovencev iz Prekmurja v Urugvaj v Južno Ameriko, kjer se je v glavnem mestu Montevideo ustalila skupnost 500 prekmurskih Slovencev. Izseljevali so se v glavnem iz ekonomskih vzrokov in tudi nesoglasij med katoliki in protestanti. 28

24 Matjaž Klemen čič: Ameriški Slovenci v NOB in Jugoslaviji. …, str. 44. 25 Prav tam, 44, 45. 26 Matjaž Klemen čič: Slovenska izseljenska zgodovina kot del slovenske nacionalne zgodovine. …, str. 177. 27 Matjaž Klemen čič: Ameriški Slovenci v NOB in Jugoslaviji. …, str. 45. 28 Zvone Žigon: Otroci dveh domovin : Slovenstvo v Južni Ameriki. (Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Založba ZRC, 1998). -str. 36, 81.

Po navedbah Rada Genoria se je v obdobju med obema vojnama s slovenskega etni čnega ozemlja izselilo skupno 100.000 Slovencev, od tega v zahodnoevropske države 45.000, v Južno Ameriko 31.000, v Severno Ameriko 23.000 in v Avstralijo 1000 izseljencev. 29

Po ocenah takratnih poznavalcev izseljeniške problematike je v izseljeništvu v Evropi in prekomorskih deželah v času med obema vojnama živelo 500.000 Slovencev. Dr. Jure Podgorski je v izseljenskem vestniku (1939) zapisal:

... Izven vsakega dvoma je, da pomeni pol milijona izseljencev za majhen slovenski narod veliko narodno nesre čo ... 30

2.1.3 Tretji val migracij: Po drugi svetovni vojni 1945 O tretjem valu slovenskih migracij govorimo v času po drugi svetovni vojni, ko je bila ve čina migracij sprva ilegalnih, saj je nova jugoslovanska oblast zaprla meje. Kasneje se je s ponovnim odprtjem državnih meja emigracija pri čela manjšati. Prva povojna leta daje obeležje izseljevanju Slovencev v tujino politi čni vidik, vendar že sredi petdesetih let zasledimo ilegalne prehode meje iz ekonomskih vzrokov.

Politi čne emigracije v Sloveniji so se za čele prve dni maja 1945, ko je bil osvobojen že velik del Slovenije. Politi čni emigranti so se iz Slovenije umaknili pred NOV in komunisti čno oblastjo. Teh je bilo ve č kot 70.000. 31 1947-1948 so na avstrijskem Koroškem in v Italiji živeli številni protikomunisti čno usmerjeni politi čni begunci, ki jih britanske vojaške oblasti niso vrnile v Jugoslavijo. Del njihovih voditeljev se je pod vodstvom Mihe Kreka, podpredsednika nekdanje jugoslovanske vlade v izgnanstvu, 1947 odselil v ZDA in tam dosegel dovoljenje za priselitev mlajših kvalificiranih, delovno sposobnih in zve čine samskih oseb.

Problema slovenskih politi čnih beguncev so se kmalu zavedli tudi slovenski Ameri čani, ki so se z namenom pomagati beguncem tudi posebej organizirali. Tako so leta 1946 iz potrebe, da bi imeli katoliški slovenski Ameri čani skupno narodno organizacijo iz Zveze slovenskih župnij, ustanovili Ligo katoliških slovenskih Amerikancev, ki je sprva zbirala humanitarno pomo č za slovenske begunce v Evropi, leta 1948 pa je pri čela z delom za vselitev Slovencev v ostalih državah Severne ter Južne Amerike in Avstralije. V Clevelandu so ameriški Slovenci ustanovili Klub stoterih, ki so ga sestavljali takratni slovenski veljaki, gospodarstveniki in politiki, in se je prav tako ukvarjal s humanitarno pomo čjo slovenskim beguncem v obliki

29 Rado Genorio: Slovenci po svetu . (Ljubljana:The Times Altas sveta, 1992). -str. 88-89. 30 Marjan Drnovšek: »Živi« in »mrtvi« izseljenci . Slovenska kronika XX. stoletja, 1900- 1941. [ve č avtorjev: uredila Marjan Drnovšek in Drago Bajt]. (Ljubljana, Nova revija, 1995). –str. 444. 31 Matjaž Klemen čič: Prihod slovenskih beguncev v ZDA po drugi svetovni vojni . Celovški zvon , letnik 13, (1995), št. 47, str. 71.

hrane, obleke in denarja. Na enem izmed sej Kluba stoterih v Clevelandu, februarja 1848, je sodeloval tudi dr. Miha Krek, ki je člane kluba seznanil z delom odborov za slovenske begunce v Rimu, Avstriji ter Nem čiji. 32

… Ve čina slovenskih beguncev je odšla v Argentino, denar za potovanje pa je zbrala Liga katoliških slovenskih Amerikancev. Z izdatno podporo dela ameriških Slovencev beguncem so dosegli, da je ostalo v Italiji le še okrog 6.000 slovenskih beguncev, ki pa so že imeli vize za Argentino …33

Prvemu valu domobranskih beguncev so se po letu 1947 pridružili še novi politi čni emigranti in svojci iz Slovenije. Tako je odšlo v ZDA do leta 1960 skupaj 6000, v Kanado 10.000 in v Avstralijo okrog 9000 Slovencev. Najve č se jih je odselilo v Argentino, ki je dovolila vselitev tudi družinam: v prvem valu (1948) okrog 15.000 in v poznejših letih še 6.000 ljudi. 34

V drugi polovici šestdesetih let je veliko Slovencev zajela ekonomska migracija v gospodarsko razvitejše dele Evrope (Nemčija, Francija, Švica, Švedska). Hitro rasto ča gospodarska rast v razvitih evropskih državah je potrebovala novo delovno silo. Jugoslovanske meje so se leta 1963 uradno odprle za izseljevanje. S tem so svojim državljanom omogo čili preseljevanje v druge države po zakoniti poti. Matjaž Klemen čič je nov tip emigrantov, za katere se je v slovenski terminologiji uveljavil izraz zdomci in tudi izraz delavci na za časnem delu v tujini, opisal kot:

… nov tip migranta, ki je obdržal državljanstvo svoje države, država gostiteljica pa ga je obravnavala kot za časnega migranta oziroma gostujo čega delavca …

Po podatkih, ki jih navaja Vladimir Klemen čič, je v letu 1968 odšlo iz Slovenije v tujino na za časno delo 13.000 delavcev (med njimi so bili tudi številni delavci iz drugih jugoslovanskih republik, ki so pred odhodom bili za časno zaposleni kot sezonski delavci v Sloveniji). Ob popisu prebivalstva SRS 1971 je bilo okoli 50.000 delavcev na za časnem delu v tujini. Med njimi je bila ve č kot polovica pol ali višje kvalificiranih, okoli 2000 fakultetno izobraženih, kar predstavlja delež 4 %. Med vsemi zdomci pa je predstavljal delež žensk 40 %. 35

Med izseljenci so prevladovali prebivalci slovenskih robnih pokrajin, ki jih povojna industrializacija in urbanizacija nista dosegli v ve čji meri (Prekmurje, Posavje, Bela krajina). Zaposlitev in boljši zaslužek sta bila glavna vzroka za odhod v tujino. Za četna oblika odhajanja na delo v tujino se je v najve čji meri spremenila v trajno izseljenstvo. Po letu 1960 se je iz

32 Matjaž Klemen čič: Prihod slovenskih beguncev v ZDA po drugi svetovni vojni. , str. 72. 33 Prav tam, 73. 34 Janko Prunk: Kratka zgodovina Slovenije. (Ljubljana: Založba Grad, 1998). – str. 197. 35 Klemen čič Vladimir: Geografija prebivalstva Slovenije. Geografski vestnik , letnik 44. (Ljubljana, 1972). -str. 137.

Slovenije izselilo ve č kot 60.000 ljudi: v zahodno Evropo ve č kot tri četrtine, samo v Nem čijo polovica, v Severno Ameriko dobra desetina in v Avstralijo slaba desetina. 36

Rezultat izseljevanja v 60-ih letih je bila ustanovitev novih slovenskih etni čnih naselbin v vseh zahodnoevropskih državah. Največ slovenskih izseljencev se je naselilo v Nem čiji, okoli 50.000-60.000, v Limburgu (nekdanjem rudniškem obmo čju na tromeji Beneluksa) okoli 20.000, okoli 7.000 v Veliki Britaniji in v Franciji okoli 25.000. 37

Podatki o izseljevanju iz obmo čja današnje Slovenije v dobrih sto letih govorijo o okoli 500.000 izseljenih. To uvrš ča Slovence med narode, ki so zaradi izseljevanja pretrpeli najve čjo škodo.

36 Drago Perko: Prebivalstvo. Geografija Slovenije . [ve č avtorjev: uredila Ivan Gams in Igor Vrišer]. (Ljubljana: Slovenska matica, 1998). –str. 274-275. 37 Anton Gosar: Obseg, vzro čnost in karakteristika slovenskega izseljevanja v tujino. ( Zagreb: Zavod za migracije i narodnosti, 1978). –str. 144-158.

3 GEOGRAFSKI ORIS PROU ČEVANEGA OBMO ČJA 38

Karta 1: Politi čna delitev Južne Amerike

Vir: [Url: http://www.witiger.com/marketing/cultures.htm]

Argentina je država v Južni Ameriki med Andi in južnim Atlantikom. Na vzhodu meji na Urugvaj in Brazilijo, na severu na Paragvaj in Bolivijo ter na zahodu na Čile. S površino 2.766.890 km 2 je druga najve čja država v Južni Ameriki in osma na svetu, velika približno kot 130 Slovenij. Njena razsežnost v smeri S–J meri 3700 km, v smeri V–Z pa v najširšem pasu 1400 km. Argentina je dobila svoje ime po latinski besedi argentum, ki pomeni srebro, plemenito kovino, ki je bila povod za evropsko kolonizacijo, ki se je za čela leta 1502. Španci so ustanovili leta 1536 na obmo čju današnjega Buenos Airesa prvo permanentno kolonijo. Podkraljestvo Reke de la Plata je bilo ustanovljeno leta 1776. V za četku 19. stoletja je Britansko kraljestvo dvakrat napadlo Buenos Aires, vendar so se naseljenci obakrat obranili. Uradna neodvisnost od Španije je bila podpisana leta 1816. V za četku 19. stoletja je na ozemlju Argentine živelo le okoli pol milijona ljudi, od tega 30 % Indijancev in 10,5 % črnega prebivalstva, ki so bili delovna sila na plantažah, okoli 40 % je bilo mesticev, belci pa so bili v manjšini. V obdobju od druge polovice 19. stoletja do za četka prve svetovne vojne pa se je demografska podoba Argentine, z doseljevanjem

38 Geografski oris je povzet po Karlu Natku: Države sveta. Narava, prebivalstvo, državna ureditev, zgodovina, gospodarstvo, znamenitosti. (Ljubljana: založba Mladinska knjiga, 2006). -str. 588-591.

Evropejcev, bistveno spremenila. Število prebivalcev je v tem obdobju naraslo na 8 milijonov. Drugi val priseljencev je sledil po drugi svetovni vojni, ko so se iz Evrope priselili politi čni in ekonomski priseljenci. Uradni jezik v državi je španš čina. Ima skoraj 39.921.833 prebivalcev (leta 2006), od tega jih je 85 odstotkov evropskega porekla (pretežno Španci in Italijani), ostali so mestici in Indijanci. Velika ve čina (92 %) prebivalcev je rimokatol čanov, 2 % protestantov, 2 % Židov in ostalih.

Argentina je zelo neenakomerno poseljena. Skoraj tri četrtine prebivalstva živi v pampah (ob La Plati), na eni petini državnega ozemlja. Od tega živi v glavnem mestu skoraj tretjina Argentincev (Buenos Aires sam šteje okoli 2,7 milijona prebivalcev, z okolico vred pa 12,4 milijona prebivalcev). V Andih prevladujejo mestici in Indijanci, ki lažje kot belo prebivalstvo prenašajo ostro gorsko podnebje. V hladni in vetrovni Patagoniji, ki obsega 25 % države, živi le 3 % prebivalstva. Povpre čna gostota prebivalstva znaša 14,4 preb./km 2. Delež mestnega prebivalstva dosega skoraj 90 odstotkov. Upravno je Argentina razdeljena na 23 provinc, glavno mesto Buenos Aires pa ima status federalnega ozemlja.

Karta 2: Upravna delitev Argentine

Vir: [Url: http://www.enjoy-argentina.org/argentina-map.php]

Argentina je pretežno ravninska država, gorata je le v zahodnem delu. Na severu je ravnina Gran Chaco, ki proti jugu prehaja v ravninsko obmo čje v

osrednjem delu države, imenovano Pampe, ki obsegajo okoli 20 % državnega ozemlja. Zaradi uravnanega reliefa in rodovitnih tal so pampe poselitveno in gospodarsko središ če Argentine. Argentinski Andi ležijo v zahodnem delu države. V severnem delu gorske verige dosegajo višino nad 6400 m, z najvišjim vrhom Južne Amerike Aconcagua (6960 m). Glede na izvor so vrhovi lahko vulkanskega ali tektonskega izvora. Kot prevladujo če reliefne oblike so tukaj poleg strmih vrhov zastopane tudi planote in doline, ki ležijo na nadmorski višini od 3000 do 4000 m. Proti jugu se vrhovi znižujejo.

Patagonija je planotasta pokrajina, ki je ob vznožju Andov visoka 1000 do 1500 m in se postopoma stopni často spuš ča preko uravnanih in rahlo valovitih planot proti atlantski obali. Obmo čje, imenovano Laguna del Carbon, je depresija z najnižjo to čko 105 m pod morsko gladino in je najnižja kopna to čka v Južni Ameriki in na zahodni polobli. Skrajni jug Argentine predstavlja Ognjena zemlja, ki je ledeniško preoblikovana. Od Patagonije jo lo či Magellanov preliv.

Karta 3: Reliefne zna čilnosti Argentine

Vir: [Url: http://www.surdelsur.com/argentinamap/physicmap.htm]

Ve čina Argentine ima zmerno toplo podnebje, najugodnejše v Pampah, z letno koli čino padavin nekaj čez 500 mm. Zahodni del Pamp in Patagonija

imata polsuho in suho podnebje, z nizko letno koli čino padavin, velikimi dnevnimi in letnimi temperaturnimi amplitudami ter pogostimi mo čnimi vetrovi. Podnebje v Gran Chacu je v povpre čju suho in poleti zelo vro če zaradi vpliva tropskih zra čnih mas. Ob ve čjih deževjih obmo čje ogrožajo poplave. Zaradi opisanih razmer je pokrajina redko poseljena. V Andih je podnebje gorsko.

Ve čji del državnega ozemlja pokrivajo stepe (pampe), ki veljajo za eno najbolj rodovitnih obmo čij na svetu. Proti vznožju Andov prehajajo v suho stepo in mestoma v polpuš čavo. Na severu raste svetli tropski gozd, na severovzhodu države pa drevesasta savana, v južnih Andih pa iglasti gozd.

Argentina je v drugi polovici 20. stoletja veljala za gospodarsko najbolj razvito državo v Južni Ameriki, katere mo č je temeljila na razvitem kmetijstvu in izvozu hrane. Danes argentinsko gospodarstvo temelji na industriji in gospodarskih storitvah. Po gospodarski mo či jo je že med južnoameriškimi državami prehitela Brazilija.

Glavni vzrok za nekdaj uspešno argentinsko kmetijstvo so ugodne naravne razmere v obmo čju pamp in tuj kapital (pretežno britanski), s pomo čjo katerega so zgradili gosto železniško omrežje, moderne klavnice in hladilnice. Ve čina kmetij meri ve č kot 50 ha. Argentina je po koli čini pridelanega žita prva v Latinski Ameriki in za Brazilijo druga po vzreji goveda. Spada med deset najve čjih svetovnih proizvajalk koruze, prosa, soje, tobaka, grozdja, agrumov, govejega mesa in volne. Argentina ima tri kmetijska obmo čja. Kmetijsko najpomembnejše obmo čje so pampe, kjer v okolici Buenos Airesa za potrebe mesta pridelujejo sadje in zelenjavo, med Buenos Airesom in Mar del Plato prevladuje mesna in mle čna živinoreja, proti jugu in jugozahodu pa prevladuje pridelava žit. Drugo obmo čje so namakalne površine ob rekah ob vznožju Andov, kjer pridelujejo sadje in tobak. Na tretjem obmo čju v severnih subtropskih predelih pa pridelujejo sladkorni trs in bombaž.

Argentina ni pretirano bogata z rudnimi bogastvi, saj velikopotezno izkoriš čajo samo železovo rudo in premog, v manjših koli činah pa tudi svinec, cink, zlato in srebro. Država je sorazmerno bogata z nafto in zemeljskim plinom, ki zadoš čata za doma če potrebe, nafto pa celo izvažajo. Naftna nahajališ ča na kopnem so že precej iz črpana, zato imajo glavna črpališ ča v šelfnem morju pri Patagoniji. Skoraj polovico elektri čne energije pridobijo v termoelektrarnah, okoli 40 % v hidroelektrarnah in nekaj čez 10 % v dveh jedrskih elektrarnah.

Industrija je sorazmerno dobro razvita in pokriva ve čino potreb doma čega trga. Najmo čnejša koncentracija industrije je v prestolnici, kjer obratuje kar dve tretjini vse industrijske proizvodnje. Med industrijskimi panogami zavzemajo vodilno mesto v proizvodnji živilska (predelava mesa, rastlinskih olj, brezalkoholnih in alkoholnih pija č), usnjarska, tekstilna, avtomobilska in strojna industrija. Na podlagi domače nafte se je razvila

petrokemi čna industrija. Zaradi pomanjkanja doma čih surovin mora Argentina uvažati železo, jeklo in težke stroje. Večina industrijskih obratov je v zasebni lasti, čeprav si država prizadeva, da bi obdržala nadzor nad klju čnimi panogami industrije in javnimi storitvami. Najpomembnejši zunanjetrgovinski partnerji Argentine so Brazilija, ZDA, Čile, Kitajska in Nem čija.

Ob koncu 20. in v za četku 21. stoletja je Argentino pretresala gospodarska kriza. Bruto doma či proizvod je upadel skoraj za tretjino, brezposelnost se je pove čala na 25%, argentinski peso pa je bil zaradi inflacije razvrednoten, zunanji dolg države pa se je mo čno povzpel. Argentinsko gospodarstvo si je s premišljeno gospodarsko strategijo hitro opomoglo, znižali so brezposelnost na znosnih 10%, oživili gospodarsko rast, rešili problem precenjene valute in zmanjšali državni dolg.

4 ZGODOVINA PRISELJEVANJA SLOVENCEV V ARGENTINO

Prisotnost Slovencev v latinskoameriških državah, še posebej v Argentini, sega v čas druge polovice 17. in za četek 18. stoletja, ko je na tem obmo čju delovalo ve č jezuitskih misijonarjev, ki so prihajali iz slovenskih dežel. Slovenski izseljenci so za čeli kasneje v ve čjem številu prihajati v Argentino. Po podatkih državnozborske Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu iz leta 2005 živi danes v Argentini slovenska skupnost, ki šteje okoli 30.000 članov.

Priseljevali so se v treh glavnih obdobjih (valovih).

4.1 PRVI VAL PRISELJEVANJA V ARGENTINO Prvi pritok ljudi iz slovenskih dežel v Argentino je bil v zadnji četrtini 19. stoletja, to je v letih 1870-1880, ko je argentinski parlament izdal zakon o priseljevanju in je ve č zaporednih argentinskih vlad prosilo evropske države, naj pošljejo ljudi, ki naj bi po na črtu poseljevanja poselili neobljudene rodovitne predele na severu države, na meji z Brazilijo in Paragvajem.

Leta 1887 je argentinski parlament izdal zakon o priseljevanju, dve leti pozneje pa je vlada prosila evropske države, naj pošljejo ljudi, da bi se naselili v prostranih pokrajinah na severu in zahodu države. Med številnimi drugimi se je tudi 50 slovenskih družin s Krasa in Goriškega naselilo v severni pokrajini Formosa, nekateri pa so našli dom v južnejših provincah Santa Fe in Entre Rios. V okolici mesta Parana in v kraju Reconqista pa se je naselilo nekaj družin iz Brd. V mestu Parana je v za četku 20. stoletja deloval stolni kanonik Franc Pavši č iz Oseka blizu Nove Gorice. Na prelomu stoletja so se v provinco Mendoza naselili prvi sodarji iz Ljutomera in Istre. Sledila je naselitev nekaj družin iz okolice Ilirske Bistrice, med katerimi so bili po izobrazbi tudi inženirji in drugi izobraženci. Slovenci v Argentini so v tem času imeli tudi svojega prvega uradnega tolma ča za slovenski jezik. 39

Kot najpomembnejši vzrok za izseljevanje Slovencev v Argentino v času pred prvo svetovno vojno Zvone Žigon navaja slab položaj v kmetijstvu doma, saj so pridelki slabo obrodili zaradi škodljivcev, naravnih ujm, vzrok pa je bila tudi slaba kmetijska politika. 40

Če so želeli obstati, so se morali popolnoma prilagoditi trdemu okolju tako na kulturnem kot družbenem podro čju.

39 Irene Mislej: Slovenski izseljenci v Južni Ameriki . Slovensko izseljenstvo: zbornik ob 50-letnici Slovenske izseljenske matice. (Ljubljana: Združenje Slovenska izseljenska matica, 2001). -str. 237. 40 Zvone Žigon: Otroci dveh domovin: Slovenstvo v Južni Ameriki …, str. 40.

4.2 DRUGI VAL PRISELJEVANJA V ARGENTINO O drugem ve čjem valu slovenskih priseljencev lahko govorimo v obdobju med svetovnima vojnama, predvsem od leta 1922 naprej. Ta populacija je najštevil čnejša in predstavlja glavnino slovenskega izseljenstva v Južni Ameriki. 41

… Do druge svetovne vojne se je v Argentino preselilo okrog 25.000 Slovencev, od teh kakih 22.000 Primorcev in Notranjcev, 1500 Prekmurcev, 500 Belokranjcev in 600 izseljencev iz ostalih delov Slovenije. Polovica se jih je naselila v Buenos Airesu, nad 1.000 v Rosariu, 500 v Cordobi in okolici, okrog 1000 jih je delalo v naftni industriji Rio Negra, 500 je bilo kmetov v Chacu in 300 vinogradnikov v okolici Mendoze …42

Množi čnemu izseljevanju primorskih Slovencev je botrovala italijanska okupacija slovenskega Primorja in nastop fašizma leta 1922, glavnina pa se je naselila v letih 1926-1929, ko se je politi čnemu vzroku izseljevanja pridružil še ekonomski kot posledica svetovne gospodarske krize. Glede na poklicno sestavo je ve čina pripadala nizko izobraženim kmetom, ki so se v novem okolju velikih argentinskih mest preslojili v delavce in našli zaposlitev predvsem na železnicah, v velikih hladilnicah in opekarnah. Ve čina se jih je naselila v Buenos Airesu, deloma pa tudi v Rosariu, Cordobi in Mendozi. 43

Izseljevanje slovenskih izseljencev je potekalo predvsem iz francoskih, nemških in italijanskih luk, saj doma če ladijske družbe niso imele primernih ladij za prevoz oseb. Za ve čino je bil prvo zato čiš če v Argentini Imigrantski hotel v Buenos Airesu, nato pa so si izseljenci bodisi preko sorodnikov ali odvetniških pisarn, ki so dajale razne usluge slovenskim izseljencem, razselili po Argentini. 44

Nekaj izseljencev iz Vipavske doline se je po letu 1929 naselilo v provinci Rio Negro, kjer so sredi puš čave dobili zemljiš ča, ki so jih s časoma spremenili v obdelovalno zemljo in v naseljih ob soto čju rek Limay in Neuquen gojili sadje, zelenjavo in druge kulture. 45 Kljub neugodnim gospodarskim in socialnim razmeram ter težkemu vsakdanjiku so se izseljenci za čeli organizirati v društva, ki so bila poleg družin glavni dejavnik ohranjanja etni čne identitete. 46 Primorski Slovenci so leta 1924 ustanovili pevsko društvo Primorje, ki je s krajšim presledkom delovalo do leta 1928. Leta 1925 je v kraju La Paternal nastalo delavsko kulturno društvo Ljudski oder. Leta 1929 so ustanovili Slovensko prosvetno društvo s podružnicami v kraju Parque Patricios in v Cordobi. Nekdanji člani Sokola so leta 1930 ustanovili

41 Zvone Žigon: Otroci dveh domovin: Slovenstvo v Južni Ameriki …, str. 40. 42 Irene Mislej: Slovenski izseljenci v Južni Ameriki. …, str. 240. 43 Zvone Žigon: Otroci dveh domovin : Slovenstvo v Južni Ameriki. …, str. 40-41. 44 Marko Sjekol ča: Čez morje v pozabo. Argentinci slovenskih korenin in rezultati argentinske asimilacijske politike. (Celje: Fit media, 2004).-str. 95-96. 45 Irene Mislej: Slovenski izseljenci v Južni Ameriki . …, str. 239. 46 Prav tam, 41.

društvo Sokol, ki se je kasneje preimenovalo v Izseljensko društvo Tabor. Leta 1933 so Slovenci, ki so se naselili v kraju Devoto, organizirali prvo slovensko šolo, v kraju La Paternal pa te čaj materinš čine. Prosveta in Tabor sta se leta 1938 združila v Slovenski dom. Gospodarsko podporno društvo Naš dom, ustanovljeno leta 1935 v Villi Davoto, je pridobilo svoje prostore in vanje preselilo osnovno šolo. Delovale so tudi dobrodelne organizacije, med katerimi je bila najaktivnejša Jugoslovanska izseljenska zaš čita in podporno društvo Ivan Cankar iz buenosaireškega predmestja Saavedri. Od leta 1937 je na pobudo poslanika Kraljevine Jugoslavije delovalo Slovensko šolsko društvo. Red slovenskih šolskih sester je skrbel za pou čevanje slovenš čine v osnovni šoli v La Paternalu in vodil internat in zdravstvene ustanove. 47

Prekmurski Slovenci, ki so se v ve čini naselili v okraju Avellaneda v južnem delu Buenos Airesa, so leta 1940 ustanovili društvo Slovenska krajina, ki je s časoma izgubilo slovenski zna čaj, leta 1943 pa je nastalo Vzajemno društvo Slovenec, ki ima društveni dom v Bernalu. Slovenci, ki so se naselili v provinci Cordoba, so leta 1928 ustanovili jugoslovansko čitalnico, ki je pod imenom Jugoslovansko podporno društvo delovala do leta 1932. Naslednje leto so ustanovili podružnico Slovenskega prosvetnega društva iz Buenos Airesa. Leta 1940 so se Slovenci združili v slovensko podporno društvo Edinost. Izseljenci, ki so se naselili v Rosariu, so leta 1930 ustanovili slovensko delavsko društvo Triglav in leta 1939 za čeli zidati svoj dom. V času druge svetovne vojne so skupaj s Hrvati ustanovili Jugoslovansko društvo Triglav. 48

Znotraj drugega vala slovenskih izseljencev je potrebno omeniti tudi njihovo politi čno angažiranost. Prva slovenska organizacija v Argentini je bila Jugoslovanska narodna odbrana (JNO), ki je bila ustanovljena že leta 1915/1916, znotraj nje pa leta 1918 odsek Slovenja. Sedež JNO je bil v Čilu, v Buenos Airesu pa so ustanovili Center JNO za Južni Atlantik, ki je izdajal svoje glasilo Jadran. Prizadevali so si za ustanovitev skupne države Južnih Slovanov. 49

Politi čna razcepljenost izseljencev je botrovala nastanku treh politi čnih taborov. Leta 1925 so levo usmerjeni izseljenci ustanovili delavsko kulturno društvo Ljudski oder, ki je bilo po številu somišljenikov najmo čnejše. Drugi po številu somišljenikov so bili pripadniki Slovenskega prosvetnega društva, ustanovljenega leta 1929, tretjo skupino pa so sestavljali sokoli s svojim Sokolskim društvom La Paternal, ki so bili nagnjeni k jugoslovanskem nacionalizmu. Leta 1936 je takratni poslanik Kraljevine Jugoslavije v Argentini Izidor Cankar 50 , ki je tesno sodeloval s

47 Irene Mislej: Slovenski izseljenci v Južni Ameriki . …, str. 237-238. 48 Prav tam, str. 238-239. 49 Aleš Brecelj: Slovenski etni čni tisk v Argentini do druge svetovne vojne . (Ljubljana: Dve domovini/Two Homelands , št. 2-3, Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, 1992). – str. 167. 50 Izidor Cankar je bil 13. julija 1936 z ukazom kraljevih namestnikov imenovan za pooblaš čenega ministra in izrednega poslanika Kraljevine Jugoslavije v Buenos Airesu. (Glej: Rahten Andrej: Izidor Cankar - diplomat dveh Jugoslavij. Ljubljana: Studia Diplomatica Slovenica, 2009).- str. 79.

slovenskimi društvi (razen s politi čno skrajno levim Ljudskim odrom) dal pobudo za združitev do tedanjih publikacij Slovenski tednik in Novi list v Slovenski list. Publikacije so objavljale članke o okupiranih ozemljih Primorske, novice o Italiji in Jugoslaviji, kritike politike Jugoslavije do Slovencev v Italiji itd. 51

Marca 1941, tik pred napadom na Jugoslavijo, so se Slovenci v Argentini organizirali v oživljeni Jugoslovanski narodni obrani, oktobra istega leta pa so ustanovili še odbor Slovencev in Hrvatov izpod Italije in se nato osamosvojili od jugoslovanskega odbora. 52 Ta odbor je deloval tudi pod imenom Primorski odbor. Priseljenci so z množi čnimi shodi in izjavami nastopali v argentinski javnosti, polemizirali pa so tudi s časopisi italijanske priseljenske skupnosti. V času po kapitulaciji Italije je odbor izvedel številne akcije v podporo pravi čni razmejitvi Julijske krajine. Leta 1944 je odbor deloval kot Odbor za jugoslovansko Primorje in se vklju čeval v organizirano pomo č porušeni domovini. Takoj po kon čani drugi svetovni vojni so odbor razširili in vanj so se vklju čile vse slovenske organizacije v Južni Ameriki. Odbor se je lotil zbiranja podpisov v podporo slovenskim zahtevam na mirovni konferenci v Parizu. V ta namen so zbrali skoraj 10.000 podpisov. 53

4.3 TRETJI VAL: IZSELJEVANJE SLOVENCEV V ARGENTINO PO II. SVETOVNI VOJNI V strokovni literaturi o zunanjih migracijskih gibanjih prebivalstva Slovenije med leti 1945 in 1953 ni oprijemljivih podatkov. Register prebivalcev Slovenije v tem obdobju še ni obstajal. Popis iz leta 1931 je preve č oddaljen, popisa leta 1941 ni bilo, ker ga je prehitela vojna, naslednji popis iz leta 1948 pa ni vklju čeval ustreznih vprašanj o migracijah.

Argentinska vlada je že pred koncem vojne, leta 1944 predvidevala, da bo po zlomu sil osi prišlo do pritiska novih emigrantov. V ta namen je ustanovila posebno institucijo, ki je izdelala socialno-ekonomsko analizo pri čakovanega položaja in namenila posebna sredstva, da bi bil prihod emigrantov bolje organiziran kot v letih 1920-1926, ko je zaradi prihoda emigrantov prišlo v državi do velike nezaposlenosti in družbene konfliktnosti. 54

Po koncu druge svetovne vojne je v Argentino prispela velika skupina slovenskih politi čnih emigrantov, ki so jo sestavljali nekdanji domobranci in drugi nasprotniki komunisti čnega režima z družinami, ki so se ob koncu vojne, v strahu pred maš čevanjem nove jugoslovanske oblasti zaradi očitanega sodelovanja domobranske vojske z okupatorjem, umaknili v begunska taboriš ča v Avstrijo ali pa so bili preusmerjeni v podobna

51 Zvone Žigon: Otroci dveh domovin: Slovenstvo v Južni Ameriki . …, str. 41. 52 Prav tam, 41-42. 53 Irene Mislej: Slovenski izseljenci v Južni Ameriki . …, str. 240. 54 Marko Sjeklo ča: Čez morje v pozabo . …, str. 163

taboriš ča v Italijo, od tam pa po treh letih ve činoma preko Italije v Argentino, precej pa tudi v ZDA in Avstralijo. 55

Najpomembnejši razlogi za množi čen val imigracije v Argentino lahko pripisujemo dejstvom, da je država v prvih povojnih letih doživljala pospešeno gospodarsko rast, da se je mo čno dvignila kupna mo č prebivalstva ter da so ZDA v tistem času omejile preseljevanje. Pomemben dejavnik priseljevanja pa je bil, da je po letu 1946 prišla na oblast Justicialisti čna (peronisti čna) stranka, ki je ideološko koketirala z nacifašizmom. 56

Sredi leta 1947 je Peronova soproga Evita Peron, kot predsednikova posebna odposlanka, obiskala Evropo, med drugim tudi Vatikan, kjer se je dogovorila za prevzem ubežnikov iz taboriš č v Italiji in Avstriji, kjer so bili tudi Slovenci. 57

… Argentinska vlada je sprejela 5282 beguncev, ki so do takrat bivali v italijanskih taboriš čih. Do srede petdesetih let se je število priseljencev pove čalo na okrog 7000, ker so se jim pridružili družinski člani kot posledica amnestij in uradnih dovoljenj jugoslovanske vlade …58

V reviji Moja Slovenija, oktobra 2007, je Boštjan Kocmur, predsednik izseljenskega društva Slovenija v svetu (v nadaljevanju SVS)59 , o upih povojnih beguncev, ki so odšli iz Slovenije, zapisal: ... Povojni begunci so odhajali iz Slovenije v prepri čanju, da gredo le za kratek čas, toliko, da se razmere doma umirijo, da jim ne bo ogroženo življenje. Ko pa je bila vrnitev v domovino vse bolj vprašljiva, so za čeli poganjati korenine v novi zemlji ... 60

Izseljevanje v Argentino se je za čelo januarja 1947. Izseljenci so prihajali v majhnih skupinah. Pred tem sta decembra 1946 prišla v Buenos Aires po navodilih socialnega odbora kot oglednika duhovnika Jože Koši ček in Tone Gr čman, da bi s tamkajšnjim duhovnikom Janezom Hladnikom, glavnim dušnim pastirjem za dotlej naseljene Slovence, pripravila vse

55 Zvone Žigon: Otroci dveh domovin : Slovenstvo v Južni Ameriki. …, str. 52. 56 Marjan Sjeklo ča: Čez morje v pozabo . …, str. 163-164. 57 Prav tam, 53. 58 Irene Mislej: Slovenski izseljenci v Južni Ameriki. …, str. 240-241. 59 Izseljensko društvo Slovenija v svetu (SVS) je prostovoljno združenje Slovencev iz domovine in sveta, katerega poglavitna naloga je povezovanje vseh Slovencev z mati čno domovino, preu čevanje izseljenske problematike in reševanje njihovih vsestranskih potreb. Ustanovljeno je bilo leta 1992 na pobudo v tujini rojenih potomcev slovenskih izseljencev, ki so se po osamosvojitvi vrnili v Slovenijo. SVS skrbi za vez med izseljenci in mati čno domovino, hkrati pa skrbi za ohranjanje slovenstva zunaj meja slovenskega mati čnega ozemlja, si prizadeva za vra čanje slovenskih izseljencev v mati čno domovino in njihovo vklju čevanje v slovenske razmere. (Glej: Izseljensko društvo Slovenija v svetu: [URL: http://www.drustvo-svs.si], 16. 3. 2009) 60 Boštjan Kocmur: Slovenci v Argentini. Moja Slovenija . Osrednja revija za Slovence zunaj meja domovine. (Ljubljana: Izseljensko društvo Slovenija v svetu, oktober 2007, številka 10). - str. 8.

potrebno za prihod slovenskih beguncev iz taboriš č. Do konca leta 1947 je v Buenos Aires prispelo 89 slovenskih beguncev. Za nadaljnje priseljevanje slovenskih beguncev ima najve č zaslug duhovnik Janez Hladnik, na prošnjo dr. Mihe Kreka. Za pomo č je Hladnik zaprosil svojega znanca, takratnega argentinskega ministra za narodno zdravstvo dr. Ramona Carilla. Ta je pri predsedniku Juanu Domingu Peronu posredoval za sprejem Hladnika, ki mu je pojasnil namene slovenske politi čne emigracije in željo po vselitvi ve čjega števila priseljencev. Po tem posredovanju je bila Argentina pripravljena sprejeti 10.000 beguncev, ki naj bi se naselili v notranjosti države v poljedelskih kolonijah. Hkrati so argentinske oblasti zahtevale tudi garancijsko izjavo, da med njimi ni komunistov. 61

Za pla čilo vožnje v Argentino begunci niso imeli denarja. Po posredovanjih pri raznih mednarodnih organizacijah je za to poskrbela Mednarodna begunska organizacija. Leta 1948 je v januarju prispela skupina nad 300 izseljencev, marca 536, oktobra 524, novembra 392, vmes pa še manjše skupine. V letu 1949 sta prispela dva ve čja transporta z 232 in 725 osebami. Do leta 1951 je v Argentino prispelo okoli 5.500 slovenskih novonaseljencev, od tega ve č kot polovica kmetov, četrtina obrtnikov, ostali pa so bili predvsem izobraženci. 62

Po podatkih Društva Slovencev je bilo leta 1952 v Argentini 5282 slovenskih novonaseljencev, 3.216 moških in 2.066 žensk. Od teh jih je 3439 živelo v 930 družinah. Ostali pa so bili samski oziroma nasilno lo čeni od svojcev, ki so ostali doma. 63

Od leta 1947 do 1950 in deloma še 1954 je v Argentino tako prišla velika in razmeroma strnjena skupina okoli 6.000 Slovencev, med njimi je bilo ve č kot 150 lai čnih izobražencev in okoli 70 duhovnikov. 64

Po podatkih, ki jih navaja Zvone Žigon, se je na obmo čju širšega Buenos Airesa do konca 50. let naselilo okoli 4.800 Slovencev, od tega 462 v osrednjem delu mesta, 588 v okraju San Martin, 610 v San Sidro, 734 v Lanusu, 95 v Berazateguiu, 866 v La Matanazi, 1.058 v Moronu in 425 v Merlu. Skupina 300 Slovencev se je naselila v Mendozi, ob atlantski obali so nastale slovenske delavske kolonije v Mar del Plati, Miramaru in Chapadmalalu. Mo čni skupini Slovencev sta se naselili v Bariloche in Cordobo. Manjše skupine so se razkropile v Misiones, Santiagode Estero, Formoso, Santa Fe, San Luis, Neuquen, Comodoro Rivadavia in na Ognjeno zemljo. Na razmestitev slovenskih izseljencev je predvsem vplivalo ministrstvo za javna dela, ki jim je zagotavljalo zaposlitev.

61 Zvone Žigon: Iz spomina v prihodnost. Slovenska politi čna emigracija v Argentini. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2001). -str. 70. 62 Koledar Svobodne Slovenije . (Buenos Aires: Svobodna Slovenija, 1951). -str. 231. 63 Zedinjena Slovenija 1948 – 1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . (Buenos Aires, Argentina: 1998, Društvo Zedinjena Slovenija). - str. 16. 64 Zvone Žigon: Otroci dveh domovin : Slovenstvo v Južni Ameriki. …, str. 52.

Izseljence, ki so se naselili v Bariloche, pa je pritegnilo predvsem gorsko podnebje in dobre možnosti za zaposlitev in zaslužek v turizmu. 65

Priseljenci tretjega vala so si v ve čini najprej poiskali delo preko ministrstva za javna dela, v razli čnih tovarnah so se zaposlovali kot ro čni delavci, poklicno usposobljeni rokodelci so našli delo v njihovih panogah ali postali samostojni podjetniki in kmetje, redkeje pa uslužbenci v argentinskih uradih. 66

Sredi petdesetih let 20. stoletja je sledil nov val, ki so ga sestavljali družinski člani v tujini žive čih emigrantov, pridružili pa so se jim mnogi slovenski fantje, ki niso hoteli služiti vojaškega roka v takratni jugoslovanski vojski ali pa so nasprotovali politi čnemu sistemu v Sloveniji. Med njimi je bila ve čina kme čkega porekla. Kar se ti če vzrokov za selitev v Argentino, pa so se pri čeli politi čni (ideološki) že prepletati z ekonomskimi. V letu 1960 smemo torej govoriti o približno 7000 slovenskih naseljencev tretjega toka. 67

65 Zvone Žigon: Iz spomina v prihodnost. Slovenska politi čna emigracija v Argentini. …, str. 73-74. 66 Prav tam, 88. 67 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 16.

5 SLOVENSKA POLITI ČNA EMIGRACIJA V ARGENTINI

Slovensko politi čno emigracijo je od vsega za četka najtesneje povezovala ideološka homogenost, ki je temeljila na versko-nacionalni usmerjenosti, s poudarjenim slovenstvom in protikomunizmom. Njihova dosledna uporaba izraza »komunisti čni« za oznako sistema v domovini kaže na izrazito ideološko-čustveno motiviranost skupnosti. Kot temeljna vrednota in povezovalna sila je poleg neomajne zvestobe katoliški cerkvi in slovenstvu bilo tudi poudarjanje mu čeništva domobrancev, zlasti njihove tragi čne usode po vojni. Svojo usodo so izpostavljali kot politi čno mu čeništvo, saj so odšli iz domovine kot ... begunci pred komunisti čnim režimom, ki je ob koncu druge svetovne vojne prevzel diktatorno oblast v Sloveniji ... 68 Prepri čani v svojo moralno zmago so sprva verjeli tudi v skorajšnjo vrnitev v svojo domovino. Poslanstvo politi čne emigracije je Tine Debeljak opisal takole:

... Emigracija nosi s sabo dva globoka, usodna vtisa: na deset tiso če mrtvih, zverinsko pobitih, najsvetlejših borcev za naše ideale, herojske žrtve narodne ljubezni in svetniških mu čencev; pa tudi tragi čni nauk, da moramo novo usodo Slovenije iskati odslej v povezavi z internacionalnimi globalnimi silami, s katerimi moramo uskladiti svojo borbo za njeno novo osvoboditev ... zato smo šli vendar ven iz domovine, da napravimo nekaj zanjo, česar doma ne bi mogli ... 69

Na tem mestu pa velja tudi poudariti, da se z zgoraj navedenimi pogledi niso strinjali vsi (tisti ki so zasedali vodilne položaje znotraj slovenske politi čne emigracije) in da je znotraj slovenske politi čne emigracije, kljub trdnemu moralnemu kodeksu, prihajalo do razli čnih politi čnih smeri, bodisi levih ali desnih. Kot najmo čnejši povezovalni komponenti znotraj slovenske politi čne emigracije sta vseskozi bili kultura in izobraževanje v slovenskem jeziku, njeni nosilci pa so bili predvsem iz vrst humanisti čne inteligence, ki se je že v begunskih taboriš čih v najve čji meri aktivirala pri organizaciji kulturnega dela in ga pozneje nadaljevala tudi v Argentini.

5.1 ORGANIZIRANOST SLOVENSKE POLITI ČNE EMIGRACIJE

5.1.1 Društvo Slovencev in Zedinjena Slovenija V razpravah avtorjev o organiziranosti slovenske politi čne emigracije v Argentini je na ve č mestih mo čno poudarjena organiziranost, ki je dokaj podobna organiziranosti mini države (slovenska država v malem), enklave ali geta, ki je centralisti čno vodena in hierarhi čno urejena, z nemajhno stopnjo samozaprtost, kar je prispevalo k ohranjanju slovenstva tudi v najtežjih zunanjih razmerah. 70

68 Zedinjena Slovenija. [URL: http://www.slo.org. ar//predstavitev.html], 7. 11. 2008. 69 Tine Debeljak: Naloge slovenske ideološke emigracije , Zbornik - Koledar Svobodne Slovenije . (Buenos Aires: Svobodna Slovenije, 1964). -str. 64. 70 Taras Kermauner: Slovenski čudež v Argentini . Trilogija. Prva knjiga: Predstavitev SPE. (Ljubljana: SKA, 1992). –str. 21.

Prve skupine Slovencev, ki so pripotovale v Buenos Aires leta 1947, so se najprej organizirale v Slovenski klub, ki ga je vodil duhovnik Janez Hladnik. Istega leta se je sestal pripravljalni odbor kluba slovenskih beguncev, ki ga je že leta 1948 nasledilo Društvo Slovencev - Sociedad Eslovena (v nadaljevanju DS), ki je imelo januarja 1948 ob čni zbor, ki se ga je udeležilo 110 novih naseljencev, njegov ustanovitelj pa je bil Miloš Stare 71 , z glavno nalogo organizirati vse potrebno za prihod novih skupin Slovencev iz begunskih taboriš č v Avstriji in Italiji. 72

... Namen Društva Slovencev je bil nuditi oporo, zastopati koristi članov in združevati vse Slovence v Argentini. Pri naseljevanju si je društvo prizadevalo, da se slovenska skupnost ne bi razdrobila, ampak utrjevala...73

Društvo je imelo leta 1951 registriranih 1.228 članov. 74

71 Miloš Stare se je rodil leta 1905 v Dobu pri Domžalah. Odraš čal je pri teti v Ljubljani, kjer je obiskoval ljudsko šolo in klasi čno gimnazijo. Bil je zavzet član dijaških in mladinskih organizacij. V študijskih letih se je uveljavil kot odli čen igralec Ljudskega odra. Študiral je pravo in dosegel licenciat. Pod njegovim vodstvom je za čela delovati prva radijska postaja v Ljubljani. Kot odvetnik se je aktivno vklju čeval v politiko. Ko je dr. Korošec leta 1935 prevzel vlado Kraljevine Jugoslavije in poklical dr. Miha Kreka kot ministra v vlado v Beograd, je njegovo pisarno v Ljubljani prevzel Stare. Leta 1938 je postal državni poslanec. V času nemške okupacije je novembra 1941 za čel izdajati ilegalni časopis Svobodna Slovenija. Po usmrtitvi dr. Natla čna je Stare postal klju čna oseba Slovenske Zaveze. Leta 1944 se je pred zasledovanjem gestapa na eni in komunisti na drugi strani umaknil v Trst. Od tod je odšel v Rim, kjer je bil tudi dr. Krek, kateremu je vodil pisarno in se posve čal delu za socialno pomo č beguncem. Po prihodu v Argentino je moral Stare, tako kot številni drugi begunci, poprijeti za fizi čno delo (gradnja letališ ča Ezeiza). Hkrati se je lotil tudi organiziranja preseljevanja politi čnih emigrantov iz evropskih taboriš č v Argentino. Ustanovil je Društvo Slovencev v Argentini, pozneje imenovano Zedinjena Slovenija. Bil je organizator prvih kulturnih organizacij, ustanovitelj tednika Svobodna Slovenija. Prva številka je izšla januarja 1948 z oznako, da izhaja že šesto leto, saj je tednik pod tem naslovom izhajal že v Sloveniji od novembra 1941. Ustanovil je tudi Zbornik Svobodne Slovenije, namenjen emigracijskim publicistom, znanstvenikom, zgodovinarjem ter analitikom politike in kulture. Po Krekovi smrti 1969 je postal na čelnik SLS in predsednik Narodnega odbora za Slovenijo. Ob 30-letnici ustanovitve Narodnega odbora za Slovenijo leta 1974 je zapisal: »Cilji naših prizadevanj so jasni: ho čemo, da se uresni čijo na čela suverenosti tako, da bo imel slovenski narod in vsi narodi Jugoslavije, prosti komunisti čne in vsake diktature, neokrnjene vse pravice svobodnega odlo čanja o svoji usodi na politi čnem, gospodarskem in kulturnem podro čju. V primeru svobodne odlo čitve za vstop v skupnost narodnih držav naj bi imela osrednja oblast le tiste dolžnosti in pravice, katere bi jim narodne države prostovoljno, pogodbeno odstopile ... Če pa bi prišlo do delitve Jugoslavije, bomo zastavili vse svoje sile, da sedanja republika Slovenija postane mednarodno priznana, samostojna, demokrati čna država ... Slovenski narod ima pravico, da v lastni državi neovirano uživa sadove svojega dela za duhovni in gospodarski napredek v družbi svobodnih narodov in držav.« Posve čal se je tudi pou čevanju in vzgoji mladih v šolah, skrbel za izdajo slovenskih književnih del. Umrl je aprila 1984. ( Glej: K. Cukjati: Spomin na Miloša Stareta, Svobodna Slovenija (Slovenia Libre), leto 44, št. 24. (Buenos >Aires, 28. novembra 1991). –str. 1. 72 Zvone Žigon: Iz spomina v prihodnost. Slovenska politi čna emigracija v Argentini. …, str. 74. 73 Franc Pernišek: Ob 25-letnici Društva Slovencev , Zbornik Svobodne Slovenije 1971-2, str. 355. 74 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 48.

Prvotno DS je ohranilo osrednjo politi čno, organizacijsko in povezovalno vlogo. Leta 1959 je bilo na seji odbora društva v sklopu razprave o pridobitvi pravnega statusa društva sprejeto novo ime Zedinjena Slovenija- Eslovenia Unida (v nadaljevanju ZS).75

Kljub nasprotovanju vodilnih iz DS so pri čela od leta 1956 v okolici Buenos Airesa nastajati lokalna slovenska društva in domovi. Le-ti v za četku niso odobravali drobitve slovenske skupnosti v strahu pred hitrejšo asimilacijo, hkrati pa so z ustanovitvami lokalnih društev izgubljali oblast in nadzor nad skupnostjo. Andrej Rot je v svojem delu z naslovom Republika duhov zapisal:

… Tine Debeljak je na primer na praznovanjih in prireditvah v društvu Naš dom v San Justu pikro poimenoval ta dom „nezakonsko dete“...76

25. februarja 1962 je bil podpisan dogovor med ZS in krajevnimi domovi v Velikem Buenos Airesu, po katerem je bil osrednjemu društvu poverjen zna čaj krovne organizacije. Vodstva krajevnih domov so s tem priznala društvu ZS pristojnosti v naslednjih zadevah: • vzgoji in nastavljanju u čnih mo či in dolo čanju u čnih na črtov v šolskih te čajih, • vodstvu vzgojnega prizadevanja za doraš čajo čo in odraslo mladino, • koordinaciji socialne pomo či. Obenem je bil ustanovljen Medorganizacijski svet (v nadaljevanju MOS), ki druži vse domove v enotno skupnost, ki jo koordinira ZS, in naj bi bil zbor vseh slovenskih ustanov v Argentini. V MOS so bili po štirje predstavniki vsakega doma in predstavniki ZS. Na prvem sestanku MOS so bili prisotni zaupniki naslednjih krajevnih domov: Slomškov dom Ramos Mejia, Slovenski dom Lanus, Slovenski dom San Martin, Slovenski dom Carapachay, Slovenski dom Barazategui in Naš dom San Justo. 77

Dinami čni razvoj je čez nekaj let pripeljal do ustanovitve razširjenega Medorganizacijskega sveta (RMOS), ki povezuje vse ustanove in organizacije povojne emigracije (Dušno pastirstvo, Slovenska dekliška organizacija, Slovenska fantovska zveza, Zveza slovenskih mater in žena). Poleg Slovenske hiše v Buenos Airesu, ki je osrednja ustanova in sedež verskih in kulturnih organizacij in tiskarske dejavnosti, obstaja še šest domov na obmo čju Velikega Buenos Airesa in še skupnosti v notranjosti države. Ena izmed njih je v mestu Barilo če ob Andih, oddaljena od Buenos Airesa 1.600 kilometrov in v Mendozi. Po dogovoru med ZS in krajevnimi domovi so jasno dolo čili naloge MOS, ki ima posvetovalen pomen v splošnih vprašanjih skupnosti, z obojestransko enakopravnostjo. Med pomembnejše naloge MOS sodijo vsakoletni dogovori in usklajevanja z domovi pri organizaciji in izvedbi skupnih prireditev (rednih in izrednih), o delu z(a) mladino, merilih za

75 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 115. 76 Andrej Rot: Republika duhov. Štiridesetletnica Slovenske kulturne akcije . (Ljubljana: DZS 1994), - str. 21. 77 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 142-143.

družabne prireditve (npr. o plesih, sre čelovih), podaja smernice in mnenja o odnosih do društev predvojnih slovenskih izseljencev, zavzema stališ ča glede takratnega trenutnega stanja v Sloveniji in Jugoslaviji, stališ ča do obiskovalcev iz domovine, ki so se pojavljali na slovenskih prireditvah (1963), narekoval je konkretna dejanja in drže. 78

ZS, kot osrednja organizacija povojnih emigrantov v Argentini, je bila vseskozi najtesneje povezana s Slovensko ljudsko stranko 79 in Narodnim

78 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 639. 79 Slovenska ljudska stranka je naslednica Katoliške narodne stranke, ki je nastala 1892 po I. slovenskem katoliškem shodu ki je deloval pod gesli: za krš čansko vero in umetnost, za socialne zadeve, za katoliško življenje, za narodno organizacijo. Njeno jedro je predstavljalo že leta 1890 v Ljubljani ustanovljeno Katoliško politi čno društvo, ki mu je v za četku predsedoval Karel Klun, pripadnik konzervativnega kroga v katoliškem gibanju, ostala važna društvena mesta pa so dobili mladi (Andrej Kalan, Ivan Šušterši č, Ignacij Žitnik). Svojo krš čansko socialno orientacijo je stranka kazala s programom, ki je obsegal zahteve po demokratizaciji javnega življenja, vključno z zahtevo po uvedbi splošne in enake volilne pravice. Stranka si je prizadevala tudi za izboljšanje socialnega položaja kmetov in delavcev, ti pa so predstavljali njeno glavno volilno bazo. Na prelomu stoletja sta stranko vodila Ivan Šušterši č (1899 je postal predsednik ljubljanskega katoliškega društva, s tem pa tudi dejanski na čelnik katoliške narodne stranke) in Janez Evangelist Krek, ki sta vzpostavila mrežo zadrug in posojilnic za pomo č kmetom in delavcem. Leta 1905 se je na zborovanju zaupnikov katoliškosocialne stranke v Ljubljani stranka preimenovala v Slovensko ljudsko stranko (SLS) in leta 1909 postala Vseslovenska ljudska stranka. Že leta 1908 je vodja SLS dr. Ivan Šušterši č poslal prestolonasledniku nadvojvodi Francu Ferdinandu trialisti čni memurandum, ki pravi, da je slovenski državnopravni program trializem. Strategijo vzpostavitve avtonomne Zedinjene Slovenije v habzburški monarhiji je gradila v politi čnem povezovanje s hrvaško stranko prava in se priklonila politi čni koncepciji vklju čitve Slovencev v hrvaško državo, ki naj bi postala tretja enota habzburške monarhije – trializem. Pod vodstvom Šušterši ča in Kreka je stranka na zadnjih državnozborskih volitvah v habzburški monarhiji osvojila 87% vseh slovenskih mandatov. Jugoslovanski poslanski klub, z veliko večino poslancev iz vrst SLS, je 30. 5. 1917 v dunajskem parlamentu predložil narodno politi čno izjavo, tako imenovano majniško deklaracijo, ki jo je prebral na čelnik kluba dr. Anton Korošec. Omenjeni politik je bil decembra 1917 na zboru zaupnikov SLS izvoljen za na čelnika stranke. Odigral je zgodovinsko vlogo pri ustanovitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov leta 1918 in njeni združitvi s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, kjer je postal tudi podpredsednik v prvi vladi. Velikosrbski centralizem, ki je ogrožal slovenske nacionalne interese v Kraljevini SHS je pripeljal do tega, da je stranka pol letu 1920 postavila v ospredje svojega politi čnega programa boj za slovensko avtonomijo. Stranka se je na zboru zaupnikov leta 1920 preimenovala v SLS. Ob sprejetju centralisti čne Vidovdanske ustave so poslanci SLS iz protesta zapustili beograjski parlament in zahtevali ustanovitev enotne in avtonomne Slovenije. Volitve v oblastne skupš čine v Sloveniji leta 1927 so prinesle absolutno zmago SLS. To je botrovalo podpisu blejskega sporazuma in ponovnemu vstopu politikov SLS v beograjsko vlado, Dr. Korošec pa je leta 1928 postal ministrski predsednik. V času šestojanuarske diktature je bila SLS formalno razpuš čena. Ilegalna SLS je 31. 12. 1932 izdala na letaku svoje punktacije pod imenom slovenska deklaracija in zahtevala federativno preureditev Kraljevine Jugoslavije in zgraditev države v enakopravne enote, katerih eno naj tvori Slovenija. Stranki je vse do 2. svetovne vojne uspelo obdržati absolutno politi čno prevlado na Slovenskem. Leta 1940 je po smrti Korošca stopil na čelo stranke dr. Fran Kulovec, ki pa je izgubil življenje ob nemškem bombandiranju Beograda. Del vodstva SLS, na čelu z dr. Miho Krekom, se je ob napadu na Jugoslavijo umaknil v tujino, del pa ostal doma. V vojnem času je SLS zaradi sodelovanja številnih njenih politikov z okupatorjem za čela izgubljati podporo in nekdanji politi čni vpliv. Maja 1945 se je vodstvo SLS pred partizansko vojsko umaknilo na Koroško, od tam pa v ZDA in Argentino. V emigraciji je SLS pod vodstvom dr. Mihe Kreka obnovila svoje delo in se leta 1952 vklju čila v Zvezo krš čanskodemokratskih strank iz Srednje Evrope. Leta 1954 je SLS v New Yorku sprejela nov program in se izrekla za

odborom za Slovenijo 80 , saj se je ve čina politikov SLS preselila v Argentino, drugi (liberalci, člani SD in krš čanski socialisti) pa so bili v manjšini. 81

Med leti 1977–1988 je MOS sprejel ve č sklepov s „stalno veljavo“, ki so skladno z rekom „ Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi“ urejali življenje v skupnosti v skladu z ideološko naravnanostjo vodilnih v skupnosti. Med drugim so v sklepih zapisali, da se naj plesi in prireditve zaklju čujejo najkasneje ob enih zjutraj, da na isti dan ne sme biti dveh prireditev, za katere se pri čakuje množi čna udeležba, naj časopisi ne vabijo ve č kot na eno prireditev, da ustanove slovenske protikomunisti čne emigracije ne bodo navezovale stikov z ustanovami, ki so pod vplivom ali pravico slovenskega naroda do lastne države s krš čanskimi in demokrati čnimi na čeli. Po Krekovi smrti leta 1969 je bil za na čelnika SLS izbran Miloš Stare, ki je deloval v Argentini, Stareta je leta 1984 nasledil dr. Marko Kremžar. Histori čna SLS se je aprila 1992 na II. Kongresu SKD združila s Slovenskimi krščanskimi demokrati, slednji pa so se na združitvenem kongresu povezali s Slovensko ljudsko stranko pod vodstvom Marjana Podobnika v SLS+SKD Slovensko ljudsko stranko. (Glej: Slovenci skozi čas: kronika slovenske zgodovine, Ljubljana: Založba Mihela č,1998). - str. 186-312. (Glej:[Url:http://www.sls.si/sl/inside.sls?cid=9AACE3A2-D043-13EA-91B4- C62C54EF5AE2&linkid=article] 80 Narodni odbor za Slovenijo so ustanovili 29. 10. 1944 po sporazumu med Slovensko ljudsko stranko in Jugoslovansko nacionalno stranko kot za časno narodno predstavništvo narodne države Slovenije. Podlaga za ustanovitev je bila narodna izjava, datirana z 29. oktobrom 1944, ki jo je podpisalo okoli 300 slovenskih javnih delavcev z ilegalnimi imeni in v njej zahtevali Zedinjeno Slovenijo, federativno in na demokrati čni podlagi urejeno kraljevino Jugoslavijo. Narodni odbor za Slovenijo je za čel delati sredi januarja 1945. Štel je 13 članov . Odbor si je postavil nalogo, da bi prepre čil partizanom zasedbo cele Slovenije, dosegel združitev vseh protikomunisti čnih sil na Slovenskem, vzpostavil oblastno strukturo Slovenije in jo razglasil za poseben mednarodni subjekt ter dosegel, da bosta slovensko ozemlje zasedli britanska in ameriška vojska. 21. februarja 1945 je Narodni odbor za Slovenijo ustanovil Slovensko narodno vojsko, v katero so se tajno vklju čili vsi slovenski protikomunisti čni, kolaboracionisti čni oddelki, razen dela četnikov generala Ivana Prezlja. 5. 5. 1945 je Narodni odbor za Slovenijo v Ljubljani prevzel upravo Ljubljanske pokrajine in Gorenjske. Ob približevanju konca vojne je Narodni odbor sklenil, da se njegova vojska ne sme skupaj z nemškimi oboroženimi silami bojevati proti britanski in ameriški vojski, če bi prodrli v Slovenijo. 5. maja je Narodni odbor prevzel oblast nad Slovenskim domobranstvom, ki ga je že prej formalno vklju čil v Slovensko narodno vojsko. Tik pred koncem vojne (8. maja 1945) so se domobranci in drugi oboroženi oddelki ter protikomunisti čno usmerjeni politi čni begunci umaknili na Koroško. Narodni odbor za Slovenijo in njegov izvršilni organ narodna vlada za Slovenijo sta se nastanila v Celovcu. Del politi čnih voditeljev se je pod vodstvom Mihe Kreka leta 1947 odselil v ZDA, Kanado, Argentino in se vklju čevali v emigrantske politi čne stranke. Vrhovna organizacija slovenskih politi čnih emigrantov je bil Narodni odbor za Slovenijo. Z razmeroma uspešnim sodelovanjem je povezal SLS in Slovensko demokratsko stranko v emigraciji in s svojim programom zagovarjal demokrati čno in socialno pravi čno Jugoslavijo in v njenem okviru Zedinjeno Slovenijo in nato samostojno slovensko državo. Ob razglasitvi samostojne Slovenije je Narodni odbor v Svobodni Sloveniji objavil sklepno izjavo o opravljeni nalogi in s tem zaklju ček skoraj polstoletnega obdobja njegovega delovanja. (Glej: Slovenci skozi čas : kronika slovenske zgodovine, Ljubljana: Založba Mihela č,1998). - str. 413. (Glej: Janko Prunk: Kratka zgodovina Slovenije, Ljubljana:Založba Grad, 1998). –str. 197- 200. 81 Marjan Sjeklo ča: Čez morje v pozabo . …, str. 206.

pokroviteljstvom jugoslovanskega veleposlaništva oz. jugoslovanske komunisti čne vlade, da je v primerih zasebnih obiskov potrebno skrbno paziti, da ne bodo prikazani kot obiski zastopnikov iz emigrantskih organizacij, da se v soglasju s čl. 6 društvenih pravil dopuš ča možnost, da se v članijo v ZS kot podporni člani („sociosadherentes“) osebe, ki niso slovenskega rodu, a so v družinski povezavi s Slovenci. 82

Leta 1964 so izpopolnili poslovnik MOS s tem, da so ustanovili stalne odbore za preu čevanje in reševanje skupnih vprašanj. Ustanovili so tri odbore: za šolska, mladinska in kulturno – prosvetna vprašanja. 83

Notranji ustroj ZS oz. njeno vodstvo predstavljajo društveni predsedniki in odborniki, prvi podpredsednik, drugi podpredsednik, tajnik, blagajnik, gospodar, šolski referent, referent za srednješolski te čaj, referent za dvojezi čno šolo, referent za zbiranje zgodovinskega gradiva, kulturni ali prosvetni referent, referent za prireditve, socialni referent, mladinski referent, referent za telesno vzgojo, organizacijski referent, referent za zunanje zveze in publikacije, tiskovni referent, zgodovinski referent, tajnik za institucionalne zadeve, referent za vzajemno pomo č, nadzorni odbor in razsodiš če. Na vsakoletnih rednih ob čnih zborih (rednih in izrednih) ZS so referenti podajali poro čila o delovanju posameznih resorjev. 84

Že pred uradno ustanovitvijo DS leta 1948 je pripravljalni odbor objavil poziv, naj bi vsak novi naseljenec prispeval v društveno blagajno enodnevni zaslužek na mesec, oziroma eno tridesetino osnovne mese čne pla če, kar je bila nedvomno previsoka članarina. Predstavljala je glavni dohodek društva. Pravila DS so predvidevala troje vrst članov: redne, podporne in častne. Podporni člani so bile tiste fizi čne in moralne osebe, ki so pla čali celoletno navadno članarino ali pa 200 pesov na leto. Da je bila članarina zares previsoka, govori sklep Upravnega sveta ZS iz leta 1962, s katerim so vsem članom društva odpisali vse denarne dolgove na ra čun članarine ali katerekoli druge članske obveznosti. Obenem so hoteli z izjavami članov dose či, da bodo redno izpolnjevali svoje članske obveznosti. Neredno pla čevanje članarine je bil tudi v naslednjih letih vzrok, da so odborniki v velikem številu izklju čevali člane iz društva.85 Na ob čnem zboru društva leta 1975 so sklenili, da naj se v bodo če zaradi nepla čane članarine ne izklju čuje članov, vendar so še na isti seji na predlog Miloša Stareta po glasovanju to ovrgli in s tem izrazili strinjanje z njegovim mnenjem, da brez članarine društvo ne bo moglo delovati, kar naj bi vodilo v njegov konec. 86

Leta 1977 so uvedli nov na čin pobiranja članarine z obiskom blagajnika na domu članov, kar se je izkazalo za uspešno. 87

82 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 639. 83 Prav tam, 640. 84 Prav tam, 640-642. 85 Prav tam, 146. 86 Prav tam, 199. 87 Prav tam, 213.

Vezano na pla čevanje članarine v ZS je bila vseskozi pomembna tudi socialna vloga društva, ki je svojim članom ve č ali manj uspešno zagotavljala tudi lastno bolezensko, starostno in posmrtninsko zavarovanje. Ker zamisel o delovanju vzajemne pomoči ni dobila zadostne podpore med članstvom, je DS leta 1949 sprejela sklep o ustanovitvi Posmrtninskega sklada (PS) in pravilo, da naj bi vsak član DS ob smrti kateregakoli člana DS prispeval v sklad po 1 peso. Tako nabrana vsota naj bi se izro čila družini umrlega, če pa umrli družine ne bi imel, bi vsoto porabili za pogrebne stroške. 88 Pravilnik o Posmrtninskem skladu je bil sprejet na seji DS leta 1950 in se je spreminjal skladno s potrebami in interesi. Z delovanjem Zavarovalnega sklada so bili pla čniki članarine deležni tudi dodatnega in skupinskega zavarovanja. Vseskozi pa je bil prisoten problem prenizkega števila zainteresiranih in s tem problem sklepanja pogodb s posameznimi zavarovalnicami. V prizadevanjih, da bi izboljšali posmrtninsko podporo, so leta 1966 obstoje či sistem spremenili v zavarovalno razmerje in sklenili z zavarovalno družbo Minerva kolektivno zavarovalno pogodbo za vse člane ZS, ki ob prijavi niso bili starejši od 75 let in za otroke od 12. leta dalje. S to pogodbo se finan čne obveze članov niso zvišale, izpla čane posmrtnine pa so se zvišale iz 15.000 na 25.000 dolarjev. 89 ZS je v zavarovalnici mese čno pla čevala dolo čeno zavarovalno premijo. Članom, ki se zaradi visoke starosti (nad 75 let) niso mogli vklju čiti v skupinsko zavarovanje, je ZS v letu 1968 pla čevala po 15.000 za vsak smrtni primer. 90

Socialni referenti, ki so vodili socialne odseke DS, so na vsakoletnih ob čnih zborih poro čali o svojih aktivnostih in izpla čanih podporah, npr. vdovam z ve č otroki, družini z bolnim o četom in materjo, družini s ponesre čenim o četom, starejšim članom brez zaslužka, neozdravljivo bolnim itd. Ta poro čila so bila redna predvsem v prvih dvajsetih letih delovanja društva, v sedemdesetih letih pa se je življenjski standard članov skupnosti izboljšal in tudi izpla čil socialnih pomo či je bilo vedno manj.

Število članov ZS je z leti razli čno nihalo. Na splošno so k članom prištevali vse, ki so kolikor toliko redno pla čevali članarino.

88 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 46. 89 Prav tam, 157. 90 Prav tam, 160.

Graf 1: Članstvo v Zedinjeni Sloveniji

Članstvo v Zedinjeni Sloveniji

1600 1400 1200

lanov 1000 č 800 600 400 Število 200 0 1960 1962 1964 1966 1968 1970 1972 1974 1976 1978 1980 1982 1984 1986 1988 1990 Leto

Vir: Društvo Zedinjena Slovenija, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi1948- 1998, zapisniki vsakoletnih ob čnih zborov (statisti čni podatki po poro čanju tajnikov).

Število članov društva je z leti nihalo in se sredi šestdesetih let ustalilo nekje okoli 1.000 članov. Izjema so za četna sedemdeseta leta, ko je po poro čanju takratnega tajnika Vilka Cudermana doseglo članstvo leta 1974 število 1.500, že naslednje leto, ko je postal novi tajnik društva Tine Selan, pa v poro čilu za devetindvajseti ob čni zbor društva leta 1976 navaja število 873, kar je po vsej verjetnosti realno število, ki se je v naslednjih leti ustalilo pri 800 članih. V tajniških poro čilih, razen števila vseh članov društva navajajo tudi število tistih članov, ki članarino pla čujejo redno, število oproščenih članarine, število tistih, ki s pla čilom članarine zamujajo, število novih članov in tistih, ki so iz društva izstopili, in tistih, ki so umrli. Za ilustracijo navajam podatke tajnika Tineta Selana za leto 1975, kjer poro ča, da je … od skupno 873 članov redno pla čevalo članarino 592, kar je okoli 2/3 članstva …91

Člani povojne politi čne emigracije so se najprej za čeli zbirati pri nedeljskih mašah, leta 1948 so pri čeli z organiziranim pou čevanjem verouka, katerega glavni namen je bil vzgoja v verskem duhu, ohranjanje slovenskega jezika in krš čanskega svetovnega nazora. Naslednja stopnja je bila organizacija osnovnošolskih te čajev, ki so dopolnjevali jezikovno znanje otrok in graditev krajevnih domov, ki so jih na obmo čju Buenos Airesa zgradili sedem in dva v notranjosti dežele, v Mendozi in Barilochah 92 .

91 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 202. 92 Zvone Žigon: Otroci dveh domovin : Slovenstvo v Južni Ameriki. …53.

5.1.2 Slovensko dušno pastirstvo Cerkev na Slovenskem se je kot sestavni del vesoljne Cerkve po smernicah papežev in drugega vatikanskega koncila aktivno vklju čevala v reševanje izseljenske problematike v skrbi za dušnopastirsko oskrbovanje razseljenih oseb v razli čnih državah in na posameznih celinah. Na podlagi odlo čb drugega vatikanskega koncila je papež Pavel VI. uvedel službo delegata dušnega pastirstva za dežele, kjer je med kakšno narodno skupino ve č izseljenskih duhovnikov. Cerkev je poudarjala pravico izseljencev in zdomcev, da v novi deželi naselitve ohranijo materni jezik, lastno kulturo in duhovno identiteto. 93

V skupini politi čnih emigrantov, ki je po drugi svetovni vojni prišla v Argentino, je bilo tudi 70 duhovnikov. Izmed njih je takratni nadškof v Buenos Airesu izbral Antona Oreharja za pomo čnika Janezu Hladniku, ki je v Argentini za slovenske doseljence po duhovni plati skrbel že od leta 1936. Delo sta si razdelila tako, da je Hladnik ohranil skrb za staronaseljence, Orehar pa za novonaseljence. Ko je leta 1950 Janez Hladnik prevzel argentinsko faro sv. Jožefa v Lanusu, je vodstvo dušnega pastirstva za vso slovensko skupnost prevzel Anton Orehar, ki je bil leta 1954 imenovan za direktorja dušnega pastirstva v Argentini. 94

Junija 1954 je Slovensko dušno pastirstvo v ulici Ramon Falcon kupilo hišo, ki so jo preuredili in nato v njenih prostorih uredili Slovensko hišo, ki je bila blagoslovljena maja 1967 in spominsko kapelo, nova cerkev Marije Pomagaj pa je bila dokon čana in blagoslovljena leta 1974. V hiši so dobile prostore vse tedanje slovenske ustanove, med njimi tudi ZS in to kot podnajemnica. Z dograditvijo Slovenske hiše so bili zagotovljeni osnovni zunanji pogoji za versko, kulturno in socialno delo med slovenskimi rojaki v Argentini. 95

Pogoj za uspešno delovanje Slovenskega dušnega pastirstva je bilo sodelovanje in razumevanje argentinske cerkvene hierarhije. S posebno odlo čbo so dovolili redne maše s slovensko pridigo in petjem, prva obhajila, od leta 1967 pa tudi vsako drugo leto birmovanje v slovenskem jeziku. Krajevni župniki in samostanski predstojniki so z razumevanjem spremljali delo Slovenskega dušnega pastirstva in v za četnih letih, ko še niso imeli urejenih lastnih prostorov, prepuš čali svoje cerkvene in župnijske prostore za versko življenje slovenskih doseljencev. 96

Po smrti msgr. Oreharja 1986 je postal delegat Slovenskih dušnih pastirjev v Argentini dr. Alojzij Starc, ki je to funkcijo opravljal do leta 1994. 97

93 Slovensko dušno pastirstvo (Buenos Aires) letopis 1947- 1997: 50 let Slovenskega dušnega pastirstva v Argentini . Zbral in uredil Jure Vombergar. (Ljubljana: Družina d.o.o., 2004). -str. 13-14. 94 Prav tam, 17. 95 Zvone Žigon: Iz spomina v prihodnost. Slovenska politi čna emigracija v Argentini. …, str. 79. 96 Slovensko dušno pastirstvo (Buenos Aires), letopis 1947-1997. …, str. 22. 97 Prav tam, 14.

V okviru dušnega pastirstva so delovale tudi posamezne organizacije. To so: Družabna pravda, Slovensko katoliško in akademsko starešinstvo, Misijonska zveza, Vincencijeva konferenca, Čebelica, Slovenska katoliška akcija in Mladinske katoliške organizacije.98

Družabna pravda je imela svoje poslanstvo v širjenju in poglabljanju socialnega nauka cerkve ter študiju družbenih vprašanj na temeljih cerkvenih naukov. Zavzemala se je tudi za pravice delojemalcev. V okviru organizacije je deloval Stalni odbor za socialne dneve, ki je organiziral v letih 1952-1973 osemnajst socialnih dni, na katerih so se zvrstili številni predavatelji z razli čnimi aktualnimi temami, v katerih so med drugim tudi obravnavali vprašanja človeških odnosov pri delu, položaj ženske v sodobnem svetu, odnos katoli čanov do znanosti in tehnike, odnose med starimi in mladimi, skrb za zdravje itd. Organizacija je izdajala tudi svoje glasilo. V dogovoru z lastniki tednika Svobodna Slovenija (v nadaljevanju SS) je bila tedniku dodana priloga z naslovom Delo in svet, namenjena obravnavanju družbenih vprašanj. Ker je priloga pomenila dodatno finančno breme za SS, se je odbor Družabne pravde odlo čil, da obnovi samostojno izdajanje lista. Zadnja številka je izšla avgusta 1973. Družabna pravda je svoje delovanje posvetila tudi knjižnim izdajam. Avtor izdanih knjig je bil Ivan Ah čin (trije zvezki Sociologije, Socialna ekonomija). Organizacija je prenehala delovati v za četku leta 1975, po smrti zadnjega predsednika Lojzeta Erjavca, predvsem zaradi tega, ker mladina ni kazala zanimanja za nadaljevanje poslanstva organizacije. 99

Slovensko katoliško in akademsko starešinstvo (SKAS) je bilo organizirano kmalu po prihodu politi čne emigracije v Argentino in je postalo zbirališ če slovenskih katoliških izobražencev, njegov vodja pa je bil vsakokratni delegat za dušno pastirstvo v Argentini. 100

Z dobrodelno dejavnostjo se je ukvarjala Vincencijeva konferenca, ki je delovala v Slovenski hiši in je združevala pod svoje okrilje tudi Elizabetino konferenco v San Martinu in Karitas v San Justu. Sredstva so zbirali s ti. »nabirkami« v dobrodelnem mesecu (na Vincencijevo, zahvalno in domobransko nedeljo ter pri polno čnici in na velikono čni dan) z »nabirkami« ob porokah, krstih in drugih jubilejih, z javnimi prireditvami in z denarnimi darovi ob smrti namesto vencev. 101

Čebelica, ki je bila ustanovljena leta 1949 kot hranilno podporna organizacija, je s svojimi posojili pomagala rojakom pri zidavi hiš in pri ustanavljanju malih podjetij, levji delež pa je doprinesla pri zidavi Slovenske hiše. 102

98 Slovensko dušno pastirstvo (Buenos Aires), letopis 1947-1997. …, str. 19. 99 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 633-636. 100 Slovensko dušno pastirstvo (Buenos Aires), letopis 1947-1997. …, str. 19. 101 Prav tam, 20. 102 Prav tam, 20.

Pri razvijanju dušnopastirskega dela je bila odlo čilnega pomena tudi udeležba laikov iz verskih in kulturnih organizacij iz osrednjega društva ZS in krajevnih domov in krajevni cerkveni pevski zbori (posebno zbor Gallus in Mladinski zbor San Justo). Zaslužni pa so bili tudi vsi, ki so se kakorkoli ukvarjali z verskim tiskom, od urednikov in sodelavcev, do raznašalcev in zbirateljev naro čnin, nenazadnje tudi u čitelji, ki so mladino pripravljali za sprejem verskih resnic in navodil. 103

5.1.3 Slovenska katoliška akcija Slovenska katoliška akcija (v nadaljevanju KA) je bila aktivna že med politi čnimi emigranti v begunskih taboriš čih v Avstriji in Italiji, kjer so bili položeni temelji za mnoge dejavnosti, s katerimi je na željo škofa dr. Gregorija Rožmana nadaljevalo povsod po svetu, kjer so se naselili Slovenci, tako tudi v Argentini. Tukaj so nadaljevali tudi z zastavljenim organiziranjem po odborih, ki so bili povezani v Narodnem odboru KA. V Argentini ima KA štiri lastne organizacije: Zvezo katoliških mož, Zvezo katoliških žena, Zvezo katoliških fantov in Zvezo katoliških deklet. 104

Poudarek je bil na verskem delu med slovensko skupnostjo: udeležba pri mašah, poglabljanje duhovnega življenja na duhovnih vajah, procesijah, vplivati na to, da se po skupnih domovih ne bi širile nemoralne navade. Člani KA naj bi predvsem z lastnim vzgledom in prepri čevanjem kot prakti čni katoli čani nagovarjali bližnje v vseh okoljih. Bistvo identitete je KA kljub letom obstoja ohranila in se odraža v geslu: Mati – domovina – Bog ali Bog – narod – domovina. 105

Po podatkih Gregorja Batagelja, člana KA, naj bi štela organizacija med 180 in 200 članov, kar naj bi predstavljalo 4 % povojnih emigrantov. Od leta 1948 pa do leta 1990 je organizacija uspešno delovala. Njen notranji ustroj in zaprtost za zunanje vplive opisuje s temi besedami: ... V za četku je bila še polna medvojnega vzdušja – konspirativnosti (na dolo čenem mestu, ob dolo čeni uri ...) in trdne discipline ( člani/ce niso smeli/e na plese); duhovne vaje so bile za pusta, najprej KA, - celo pred družino, potem pa ostalo – primer: (krst) ... 106

KA je skrbela predvsem za člansko duhovno življenje in za zdravo duhovno življenje v slovenski skupnosti, prirejala letna zborovanja in študijske sestanke. Prireditvam je dajala krš čanski obraz. Od leta 1955

103 Slovensko dušno pastirstvo (Buenos Aires), letopis 1947-1997. …, str. 21-22. 104 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 638. 105 Gregor Batagelj: Zgodovina in razvoj Katoliške akcije med slovenskimi verniki v Argentini . [URL:http://www.kath-kirche-kaernten.at/upload/22872_bagatelj_predavanje.doc], 7. 11. 2008. 106 Gregor Batagelj: Zgodovina in razvoj Katoliške akcije med slovenskimi verniki v Argentini . [URL:http://www.kath-kirche-kaernten.at/upload/22872_bagatelj_predavanje.doc], 7. 11. 2008.

dalje je prirejala javno proslavo Kristusa Kralja. Člani so skrbeli za širjenje verskega tiska med slovenskimi izseljenci, za versko vzgojo šolskih otrok in mladine v mladinskih organizacijah, za uveljavljanje krš čanskih na čel v družini in socialnem življenju, za udeležbo pri slovenskem bogoslužju in verskih prireditvah. Za svoje članstvo so izdajali dve publikaciji: Cilji in pota ter Delo. 107

5.1.4 Zveza mladinskih organizacij V okviru današnje Zveze mladinskih organizacij je bil 6. marca 1949 ustanovni ob čni zbor Slovenske fantovske zveza (SFZ) , ki se ga je udeležilo nad 100 fantov. Pripravljalni odbor organizacije pripravil program in pravila v katerih so zapisali:

… Organizacija naj poveže čim ve č slovenskih fantov, jih vzgaja in izobražuje v duhu katoliških na čel, v njih krepi versko in narodno zavest, goji v njih smisel in čut za socialno in karitativno delovanje in v njih utrjuje slovensko narodno zavest ter čut pripadnosti in enotnosti slovenske skupnosti v Argentini …108

V prvem letu delovanja je SFZ štela 210 članov. Leta 1949 je organizacija dobila svoje prostore na Slovenski pristavi v Celestarju, ki je bila last DS. Dokupili so sosednje zemljiš če in uredili fantovsko sobo. Na igriš ču so gojili šport (odbojko, nogomet), orodno telovadbo in lahko atletiko. Člani organizacije so se navadno prvo nedeljo v mesecu udeležili sv. maše in nato poslušali predavanja. Skupno z dekliško organizacijo so vsako leto pripravili materinsko proslavo in akademijo za praznik Brezmadežne. V ožjem krogu so vsako leto prirejali tudi spominsko proslavo v čast padlim domobrancem. Izdajali so tudi mese čno revijo Mladinska vez, ki je izhajala kot razmnožena. 109

Fantom so sledila tudi dekleta, ki so se januarja 1949 za čela zbirati v prostorih DS in so meseca maja 1949 ustanovila organizacijo Slovenska dekliška organizacija (SDO).

… Program organizacije je družiti slovenska dekleta v skupnem reševanju njihovih vprašanj, oblikovati dekliške zna čaje, v dekletih utrjevati zdravo mišljenje in čuvati najdražje bisere-versko in narodno zavest, širiti duševno obzorje članic in gojiti družabnost in šport …110

V pravilih Zveze mladinskih organizacij so zapisani tudi: A. Nameni in zna čaji zveze: Združevati vso slovensko mladino, ki krš čansko misli in ho če po krš čanskih na čelih živeti,

107 Slovensko dušno pastirstvo (Buenos Aires), letopis 1947-1997. …, str. 639. 108 Prav tam, 641. 109 Prav tam, 639. 109 Prav tam, 641. 110 Prav tam, 642.

vzgajati in izobraževati svoje člane versko, narodno, kulturno in telesno v duhu na čel katoliške Cerkve, predstavljati slovensko katoliško mladino v slovenski skupnosti v Argentini, sodelovati kot živ ud pri drugih sorodnih slovenskih ustanovah in združenjih, ki so v skladu z nameni zveze, preu čevati in navajati člane k razmišljanju o slovenskih narodnih problemih, širiti in utrjevati misel edinosti v skupnem delu za krš čanstvo in slovenstvo. B. Vodilna na čela: zveza ho če poudarjati krš čansko pojmovanje vrednosti posameznega človeka, svobodo in osebno odgovornost posameznika in ve čnostni smisel človeka in družbe, zveza ho če gojiti v svojih članih mo čno ljubezen do lastnega naroda in zvestobo do dežele, v kateri so rojeni. 111

Zveza organizira po domovih razli čne dejavnosti: odrske predstave, športne prireditve, glasbene ve čere, mladinska sre čanja (vsakoletni mladinski dnevi), mladinske maše s predavanji. Skupno sta obe mladinski organizaciji vsako leto pripravili materinsko proslavo (25. marec – materinski dan), akademijo za praznik Brezmadežne (8. december – praznik brezmadežnega spo četja) in skupni mladinski dan. 112

V okviru ZS je kot predstavnik mladinskih organizacij deloval mladinski referent, ki se je redno udeleževal sej in poro čal o delu obeh mladinskih organizacij, hkrati pa je bil tudi zadolžen za koordinacijo in aktivnosti mladinskih organizacij na nivoju domov. Mladinski referent Stane Mehle je v poro čilu o delu mladinskih organizacij na ob čnem zboru ZS leta 1978 poudarjal, da je znotraj mladinske organizacije vso delovanje prepuš čeno iniciativam posameznim referentom po domovih. Z leti je postajalo vedno bolj pere če vprašanje vodstva obeh organizacij po KD, vedno bolj so postajale vprašljive organizacijske sposobnosti, resnost in odgovornost novih »premladih« in neizkušenih mladinskih vodij po KD. Poudaril je, da … ZS brez mladine ne more živeti, - mladina pa brez pomo či in sodelovanja starejših tudi ne…113 … Mladina mora čutiti neko odgovornost pred nekim višjim organom od nje same …114

5.1.5 Zveza slovenskih mater in žena Zveza Slovenskih mater in žena v Argentini je bila ustanovljena leta 1966 kot samostojna organizacija pod okriljem slovenskega dušnega pastirstva v Argentini. Že pred drugo svetovno vojno je ve čina članic v domovini aktivno delovalo v raznih verskih, kulturnih in dobrodelnih organizacijah. Iz

111 Zveza slovenskih mladinskih organizacij. [ URL:http://www.sdo-sfz.com.ar/], 7. 11. 2008. 112 Slovensko dušno pastirstvo (Buenos Aires), letopis 1947-1997. …, str. 642-643. 113 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 214. 114 Prav tam, 222.

tradicije, želje in potrebe so se enako misle če ženske organizirale tudi v tujini. Od vsega za četka je zvezi duhovno asistiral dr. Jurij Rode, ki je bil tudi vodja posebnega družinskega koti čka v mese čniku Duhovno življenje. 115

Pravilnik Zveze mater in žena v Argentini vsebuje petnajst členov in štiri gibalne sile. Važni so predvsem prvi trije členi pravilnika: … Zveza slovenskih mater in žena je organizacija, ki povezuje vse matere, žene in vzgojiteljice, ki soglašajo s krš čansko izseljensko ideologijo. Organizacija ima sedež v Buenos Airesu – Argentini. Namen organizacije je skrbeti za vklju čevanje slovenskih mater in žena v splošno poslanstvo slovenske zdomske skupnosti v njihovem zasebnem in javnem življenju. V ta namen skrbi posebej za duhovno poglabljanje in stanovsko izpopolnjevanje žene, predvsem v njihovem vzgojnem podro čju ter za njihovo čim uspešnejše sodelovanje z ustanovami skupnosti, zlasti tistimi, ki imajo vzgojne in dobrodelne namene. Gibalne sile so: Vzgajati naše otroke v zavesti, da so slovenskega rodu. Posredovati našim mladim slovenske obi čaje in tradicijo. Pomagati osamelim in pomo či potrebnim rojakom. Ostati zvesti na čelom, zaradi katerih smo zapustili domovino …116

Zvezo slovenskih mater in žena sestavljajo centralni odbor, ki ima sedež v Slovenski hiši v Buenos Airesu, ter krajevni odseki na obmo čju Velikega Buenos Airesa ter v Mendozi in Miramarju. V tem okviru deluje kulturni odsek, ki žene seznanja z aktualnostmi v kulturi, vzgoji, politiki in v verskih vprašanjih, oživljajo narodne obi čaje, prirejajo tipi čne slovenske ve čere in gojijo veselje do branja slovenskih knjig. Prav tako aktiven je tudi dobrodelni odsek, ki skrbi za onemogle in osamljene rojake, jih obiskuje v bolnišnicah, zavetiš čih in njihovih domovih. Z denarnimi sredstvi, ki jih pridobijo z nabirkami, dvakratnim letnim sre čelovom, prodajo boži čnih in velikono čnih voš čilnic, ki jih ponujajo tukajšnji slovenski umetniki, in ro čnih del nudijo posameznikom tudi gmotno pomo č. 117

5.1.6 Slovenska kulturna akcija Mo čna prisotnost humanisti čne inteligence med politi čnimi emigranti v Argentini je bila vseskozi zaslužna za kulturno delovanje in izobraževanje članov skupnosti v slovenskem jeziku. Humanisti čna inteligenca je že v begunskih taboriš čih pred prihodom v Argentino postavila temelje svojega delovanja, ki se je nadaljevalo tudi v Argentini in drugod po svetu. Leta 1954 so v Buenos Airesu ustanovili Slovensko kulturno akcijo ( v nadaljevanju SKA ), ki je povezala kulturne ustvarjalce tudi drugod po svetu in v zamejstvu, ter tudi v Sloveniji.

115 Slovensko dušno pastirstvo (Buenos Aires), letopis 1947-1997. …, str. 639. 116 Zveza slovenskih mladinskih organizacij. [URL:http://www.slo.org.ar/zveza/predstavitev.html], 13. 11. 2008. 117 Slovensko dušno pastirstvo (Buenos Aires), letopis 1947-1997. …, str. 640.

… Ob ustanovitvi je SKA nastopila kot povsem svobodna, nezavezana, neopredeljena ustanova, edino vodilo so ji bili krščanski pogled na svet, pripadnost politi čni emigraciji in čim višja kakovost kulturnega delovanja…118

Leta 1974 so ob okrogli letnici takole zapisali v Glasilu SKA (št. 2, str. 1):

... SKA se je leta 1954 rodila iz nuje slovenskega umetnika, pesnika in pisca, filozofa in teologa, zgodovinarja in znanstvenika, glasbenika in gledališ čnika, slikarja, kiparja in arhitekta – po lastni kulturno ustvarjalni skupnosti, ki naj mu je ne samo v moralno, marve č tudi v gmotno in organizatori čno podporo pri ustvarjalnem delu; ki naj hkrati skrbi, da se bo slovenski zdomski svet bolj zanimal za svojega kulturnika, bolj cenil njegovo delo, bolj spoštoval njegov donesek k vredni ohranitvi slovenstva in njegovega genija, kot pa je delal do tistih dni. V obojem je kulturna akcija uspela: povezala je v svoj krog zdomske kulturne ustvarjalce po vseh kontinentih; pritegnila si je vredne sodelavce iz zamejstva; Buenos Aires pa je spremenila v nekakšno središ če, od koder so šle v slovenski zdomski, sem pa tja tudi v nezdomski svet mnoge vredne kulturne pobude, mnoge ustvarjalne zasnove, mnogi umetniški, posebno knjižni, revialni in likovni dosežki. Med slovenskim zdomstvom, razmetanim po vseh kontinentih, pa je kulturna akcija s svojim pojavom pobudila zanimanje in ne nazadnje pravo vrednotenje in ljubezen za stvaritve slovenskega duha v svobodi ... 119

Med glavnimi pobudniki SKA je bil duhovnik - lazarist Ladislav Len ček, prvi predsednik pa Ruda Jur čec. 120 Ladislav Len ček je leta 1988 izjavil:

… Že od za četka so si zamislili organizacijo, ki bi imela izklju čno kulturne cilje, ni č politi čnih, razen v kolikor se more o politiki razpravljati pod narodnim vidikom. Vsako strankarstvo ali sektaštvo naj bi bilo dale č od življenja in delovanja SKA, češ da nam je čas predragocen in možnosti preskromne …121

118 Andrej Rot: Republika duhov, Štiridesetletnica Slovenske kulturne akcije . …, str. 8. 119 Švent Rozina: Zlati jubilej Slovenske kulturne akcije, Slovenija in svet, Revija za Slovence po svetu. [URL:http://www.zdruzenje-sim.si/default2.asp?cnt=2&menuID=1648], 12. 11. 2008. 120 Ruda Jur čec (1905-1975), pisatelj, esejist, urednik, novinar, politik in kulturni organizator, velja za eno pomembnejših osebnosti slovenske izseljenske literature v 20. stoletju. Diplomiral je na politi čni visoki šoli Haute Ecole v Parizu leta 1931, kamor je jugoslovanska diplomacija pošiljala le najbolj nadarjene študente. Po letu 1935 se je kot urednik pri Slovencu vse bolj usmerjal k politiki vodstva SLS. Od novembra 1941 do maja 1945 je bil glavni urednik Slovenca. Emigriral je v Rim in nato 1947 v Argentino. V obdobju življenja v Argentini je sooblikoval t. i. »argentinski slovenski kulturni čudež«. Bil je soustanovitelj lista Svobodna Slovenija, v letih 1954 do 1969 je bil predstavnik Slovenske kulturne akcije, član vodstva SLS, urednik revije Meddobje, Glasa slovenske kulturne akcije in zbornika Vrednote. Pomembnejša dela: novele Vlak v Barilo če, roman Ljubljanski triptih (psihološki triler), memoarski roman Skozi lu či in sence. Umrl je leta 1975 v Buenos Airesu. (Glej: Andrej Rot: Republika duhov, Štiridesetletnica Slovenske kulturne akcije . (Ljubljana: DZS 1994). -str. 109-111. 121 Andrej Rot: Republika duhov, Štiridesetletnica Slovenske kulturne akcije . …, str. 19.

Med pomembnimi ustvarjalci naj omenim tiste, ki si omembo še posebej zaslužijo: Alojz Gerži č, skladatelj vokalne glasbe, dr. Tine Debeljak, književnik in slavist, dr. Marjan Marolt, umetnostni zgodovinar, Zorko Sim čič, pripovednik, dramatik in publicist, Franc Ahčin, kipar, dr. Milan Komar, filozof, Nikolaj Jelo čnik, pesnik, Barbara Remec, slikarka, Franc Papež, prozaist itn. 122

Prvi nesporazumi med DS in SKA so se pokazali že ob ustanovitvi slednje. Vodilni v Društvu Slovencev so bili mnenja, da bo ustanovitev nove organizacije razkrajala slovensko skupnost v Argentini, posledi čno pa v tem videli hitrejšo asimilacijo. Andrej Rot navaja še naslednje razloge, zaradi katerih je DS nasprotovalo ustanovitvi SKA:

... Drugi razlog za nasprotovanje je pozneje postal o čiten mnogim. Šlo je za oblast in nadzor nad skupnostjo Slovencev. Tu se je v vodstvo politi čnih strank v Narodnem odboru za Slovenijo in slovenskemu dušnemu pastirstvu vrinil še tretji faktor: kultura. Lahko pa sodimo to samo kot potrebo kulturnikov, da ohranijo svojo avtonomijo ... 123

Slovenska kulturna akcija ni bila del MOS med drugim tudi zato, ker je hotela ohraniti neodvisnost, in tudi zato, ker je vklju čevala člane, ki so živeli tudi v drugih državah. Kljub ustvarjalnosti in bogati knjižni beri pa je SKA v Buenos Airesu doživljala tudi pretrese. Ob koncu šestdesetih let so se med člani vnele številne polemike okoli novih pravil in na čelnih stališ č SKA in sploh politi čne emigracije. Ve č članov organizacije je bilo namre č mnenja, da takratna pravila ve č ne ustrezajo zahtevam uspešne organizacije. Po objavi osnutka novih pravil, ki ga je izdelala pet članska komisija, ki jo je imenoval ob čni zbor društva, so za mnenja o novih pravilih zaprosili še dvanajst reprezentativnih članov SKA. Na tej podlagi sta bila izdelana dva predloga, o katerih piše Andrej Rot:

... Prvi predlog je zagovarjal, da mora biti SKA "organizacija slovenskih protikomunisti čnih kulturnih delavcev in podpornikov v zdomstvu. … Zagovorniki prvega osnutka so menili, da mora biti SKA borbeno protikomunisti čno usmerjena in da mora biti to tudi izrecno povedano v prvem členu pravil, ki govori o namenu in idejni usmerjenosti organizacije .... Zagovorniki drugega osnutka pa so ugotavljali, da je idejna protikomunisti čna usmerjenost organizacije zadostno izpovedana na pozitiven na čin v 3. členu drugega osnutka, kjer je izrecno povedano, da sloni SKA idejno na "temelju naravnega etni čnega zakona, potrjenega in izpopolnjenega s krš čanskim razodetim naukom". S to krš čansko usmerjenostjo je izpri čano, da SKA zavra ča in se bori proti vsem tokovom in svetovnim nazorom, ki se ne dajo uskladiti s krš čanstvom in so mu

122 Švent Rozina: Zlati jubilej Slovenske kulturne akcije, Slovenija in svet , Revija za Slovence po svetu. [URL:http://www.zdruzenje-sim.si/default2.asp?cnt=2&menuID=1648], 12. 11. 2008. 123 Andrej Rot: Republika duhov, Štiridesetletnica Slovenske kulturne akcije . …, str. 21.

nasprotni. S takšno formulacijo pa ni zadet le komunizem, ampak tudi vsi drugi sovražniki resni čnega človeštva in krš čanstva, ki jih SKA ne sme pozabiti, med drugim npr. kapitalizem, rasizem in drugi 'izmi' ... 124 Po dvourni debati je bil izglasovan drugi predlog, kar je povzro čilo tudi izstop nekaterih članov. Andrej Rot vzroke za lo čitev Jur čeca in drugih od SKA ne vidi zgolj v enostavni alternativi pri izdelavi novih pravil SKA, ampak … tudi na ravni medsebojnih človeških odnosov, kot izraz miselnih razhajanj ali v posameznih pomembnih dogodkih, kot je bila na primer odklonitev objave Vodebovega Razgovora pod Kvirinalom (1965) … 125 Ti so pri čeli izdajati glasilo Sij slovenske svobode (1996-1980, njen prvi urednik je bil Ruda Jur čec, do konca pa Alojz Gržini č). Skupina okoli Sija si je kot poglavitna cilja postavila zrušitev jugoslovanskega okvira državnosti in izoblikovanje temeljnih na čel slovenske državnosti. Med sodelavci sta bila tudi Mirko Javornik iz ZDA in dr. France Dolinar iz Rima, ki je redno pisal za argentinski tisk. Skupina okoli Sija je ve čkrat tr čila na odkrito nasprotovanje in nerazumevanje drugih politi čnih skupin. Ve činski del SKA pa je še naprej izdajal glasilo Meddobje in Glas. 126

Na čelo SKA je takrat stopil dr. Tine Debeljak, čigar geslo je bilo:

... Poživljeno kulturno delo bodi naš cilj in združitev v tem cilju vseh Slovencev v tujini, brez razlike strankarskih pogledov; samo da jih veže krš čanski etos in tudi v njem vklju čeni odpor proti dialekti čnem materializmu ...127

Že od leta 1955 naprej je imela SKA tudi posebne letne razpise za leposlovne nagrade, ki sta jo med drugim prejela tudi Zorko Sim čič128 za najboljši v zdomstvu napisani roman, Človek na obeh straneh stene, in Ruda Jur čec za roman Ljubljanski triptih. Poleg številnih knjižnih izdaj si v organizaciji SKA

124 Andrej Rot: Republika duhov, Štiridesetletnica Slovenske kulturne akcije . …, str. 46. 125 Prav tam, 118. 126 Irene Mislej: Državna misel pri dveh politi čnih emigracijah v Argentini . Slovenci in država. (Ljubljana: Zbornik prispevkov z znanstvenega posveta Slovenci in država , SAZU 1995). -str. 312. 127 Rozina Švent: Zlati jubilej Slovenske kulturne akcije , Slovenija in svet, Revija za Slovence po svetu. [URL:http://www.zdruzenje-sim.si/default4.asp?cnt=2&menuID=1648], 12. 11. 2007 128 Zorko Sim čič (1921) se je rodil v Mariboru, kamor se je družina preselila iz Goriških Brd po italijanski zasedbi. Čeprav v vojni ni aktivno sodeloval na nobeni strani, je po letu 1945 odšel v Italijo in nato v Argentino. Tu je deloval v krogu Slovenske kulturne akcije. Prvih dvajset let izhajanja revije Meddobje je bil njen sourednik. Leta 1955 je soustanovil Slovensko tiskovno društvo, ki je tiskala publikacije SKA. Njegovo literarno ustvarjanje izseva posebno umetniško in izpovedno mo č in pomeni vrh slovenskega leposlovja. Za roman Na obeh straneh stene je prejel nagrado Prešernovega sklada. Njegova pomembnejša dela sta še drami Prebujenje in Zgodaj dopolnjena mladost. Pisatelj si je v Argentini ustvaril družino, lok svojega potovanja pa je zaokrožil leta 1994 z vrnitvijo v domovino, kjer živi v Ljubljani, skupaj s svojo družino. Po vrnitvi v domovino doživi pisatelj ponatise naslednjih del: drame Krst pri Savici, zgodbe za otroke Družina Zabedej, kjer vsi polni so idej in zgodbe Trije muzikantje ali Povratek Lepe Vide. (Vir: Andrej Rot: Republika duhov, Štiridesetletnica Slovenske kulturne akcije . (Ljubljana: DZS 1994).–str. 142-147).

zaslužijo posebno pozornost tudi literarni in kulturni ve čeri, koncerti in razstave. V letih 1955 in 1960 je v Buenos Airesu delovala umetniška šola SKA, ki je bila eden izmed poskusov vzpostavitve umetniškega šolanja med slovenskimi izseljenci po svetu. V umetniški šoli SKA so pou čevali priznana slikarja Barbara Remec in Milan Volovšek, kipar France Ah čin in umetnostni zgodovinar Marijan Marolt in tudi drugi aktivni člani likovnega odseka SKA. Prva in edina generacija dijakov umetniške šole je štela osem ljudi. Umetniška šola je delovala le pet let, potem ni imela ve č finan čne in moralne podpore skupnosti. Ostanek umetniške šole SKA je še danes likovni odsek SKA, katerega člani organizirajo likovne razstave, v biltenu SKA poro čajo o likovnih dogodkih in pomagajo mlajši generaciji umetnikov pri uveljavitvi. 129

Po že prej opisanih nasprotovanjih in nesoglasjih sredi šestdesetih let je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja SKA po zaslugi svojega ustanovitelja Ladislava Len čka ponovno poskušala najti pot združevanja in ponovnega oblikovanja osnovnega poslanstva s primerno neodvisnostjo od strankarske politike. 130

Ob petdesetletnici delovanja je izšel kot njena 181. publikacija poseben spominski Zbornik 1954-2004, v katerem navajajo svojo založniško dejavnost, ki jo bom predstavil v poglavju o založniški dejavnosti.

5.1.7 Krajevni domovi in dobrodelne ustanove 131 Slovenski domovi so bili od svoje ustanovitve žarišča narodnega, kulturnega in verskega življenja. V njihovih okvirih delujejo pevski zbori, folklorne skupine, mladinske organizacije, zveze mater in žena, mladi gojijo šport v najve čji meri so mesta družabnosti in kraji, kjer se odvijajo osnovnošolski te čaji. Slednjim bom kasneje posvetil nekaj ve č pozornosti. V za četku krovna organizacija povojnih emigrantov ni bila naklonjena ustanavljanju krajevnih društev in domov, a so le ti pripomogli k ve čji povezanosti svojih članov in lažji organizaciji. ZS je ve čini domov pomagala pri nakupu zemljiš č, izgradnji in premagovanju za četnih težav in jim dopuš čala samostojnost v širšem pomenu. Eden izmed glavnih nagibov, da so pri čeli zidati krajevne domove, je bila prav potreba po šolskih prostorih. Po dogovoru med KD in ZS je slednja ostala odgovorna za šolstvo, izvenšolsko mladino in dobrodelnost v vsej skupnosti. Skrbela pa je tudi za prosvetno in narodno vzgojo predvsem tako, da je po KD prirejala predavanja, prosvetne ve čere in druge aktivnosti.

Društvo Slovenska Pristava v Castelarju, ustanovljeno 1. maja 1966 , povezuje rojake, ki živijo strnjeno naseljeni v zahodnem kraju Velikega

129 Andrej Rot: Republika duhov, Štiridesetletnica Slovenske kulturne akcije . …, str. 71-75. 130 Prav tam, 69. 131 Podatki o slovenskih domovih so povzeti po: Zvone Žigon: Iz spomina v prihodnost. Slovenska politi čna emigracija v Argentini. …, str. 79-84 in Zedinjena Slovenija 1948- 1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 520-570.

Buenos Airesa. V domu deluje sobotna šola Franceta Prešerna, folklorna skupina Pristava, otroški pevski zbor Zarja mladosti, dekliška organizacija, fantovska zveza ter krajevni odsek zveze mater in žena. Vsak prvi petek v mesecu, vsako nedeljo in ob zapovedanih praznikih imajo slovensko mašo. Društvo šteje 400 članov. Po zaslugi Franceta Perniška ima KD Pristava kroniko, v kateri so zapisani pomembni dogodki v letih obstoja doma. Društvo ob časno izdaja tudi list Glas Pristave, ki ga je najprej urejal Pavle Rant.

Hladnikov dom v Slovenski vasi v Lanusu je zgradilo v leti 1957/1959 društvo Slovenska vas (lazaristi Ladislav Len ček, Janez Petek), prvo pobudo o zgraditvi kulturnega doma pa je dal msgr. Janez Hladnik. Zraven doma je zrasla tudi prva slovenska cerkev v Južni Ameriki (Marija, Kraljica sveta), Misijonski center Baraga in Dom sv. Vincencija za ostarele. Od 1959 do 1989 je tu obstajal Misijonski zavod, iz katerega je izšlo 11 duhovnikov. Leta 1975 je po zapisih ZS tu živelo 529 oseb slovenskega porekla. V domu deluje Osnovna šola Friderika Barage, knjižnica s preko tiso č knjigami, mladinski zbor, mladina pa se tudi aktivno športno udejstvuje.

Naš dom v San Justo je bil odprt leta 1956. Kupila ga je slovenska zadruga premožnih sanjuških podjetnikov. Po podatkih naj bi v središ ču mesta danes živelo 2100 Slovencev in njihovih potomcev. Dom šteje 580 članov. Pod okriljem doma delujejo razli čne prosvetne organizacije, znani so po izraziti zborovski ustvarjalnosti, prepevajo slovenske pesmi in skladbe svetovnih glasbenikov. Aktivno delujejo tudi odseki Slovenske fantovske zveze, Slovenske dekliške organizacije, odsek Zveze slovenskih mater in žena, društvo upokojencev, slovenska šola Franceta Balanti ča in farno gledališ če.

Slomškov dom, Ramos Mejia (Buenos Aires ) deluje od leta 1961 v mestu Ramos Mejia, severozahodno od Buenos Airesa. V mestu in okolici živi okrog 1000 Slovencev. Glavnina se je naselila v letih 1948 in 1949 po prihodu iz begunskih taboriš č v Italiji in Avstriji. Dom je v središ ču mesta, njegovi člani pa so naseljeni v trikilometrskem obmo čju v okolici doma. Društvo Slomškov dom je leta 1966 zgradilo novo stavbo, naknadno pa so dozidali še dvorano. Dom vzdržuje s svojimi prispevki okoli 300 članov. V domu je dušnopastirska skupnost, ki jo vodi farni odbor, odseka Slovenske fantovske zveze in Slovenske dekliške organizacije, odsek Zveze žena in mater, mladinski odbor in šolski te čaj Antona Martina Slomška. Ob časno izhaja glasilo Moj dom. Geslo doma se glasi: »V Slomškovem domu – v Slomškovem duhu!«

Slovenski dom v Carapachaju (Buenos Aires) stoji v severnem delu predmestja Buenos Airesa, zgrajen je bil leta 1961. Rednih članov društva je okoli 130, zraven njih so še tudi podporni člani iz vrst mladostnikov. V domu je Osnovna šola Josipa Jur čiča, ki deluje ob sobotah. Šolo je do sedaj zaklju čilo 300 u čencev z osnovnim znanjem materinš čine. Poleg verskih aktivnosti ima tu sedež plesna skupina Maribor, ki s slovenskimi plesi nastopa tudi pred argentinsko javnostjo. Skoraj od za četka v domu

delujeta odseka mladinskih organizacij Slovenske dekliške organizacije in Slovenske fantovske zveze in odsek Zveze slovenskih mater in žena. Dom živi tudi med tednom, ko so razne vaje ali seje, ob petkih se zbira mladina h kulturnim, družabnim in športnim dejavnostim, ob sobotah poteka sobotna šola, ob nedeljah slovenska maša.

Slovenski dom v San Martinu je bil uradno ustanovljen leta 1960. Slovenski rojaki iz okolice so v tamkajšnji župniji že leta 1948 obhajali slovenske maše. Slovenska šola je bila ustanovljena že leta 1952. V slovenskem domu deluje Odbor doma, Mladinska organizacija, Zveza slovenskih mater in žena, farni odbor in Pevski zbor San Martin. Slovenska šola nosi ime po škofu Gregoriju Rožmanu. V tem mestnem predelu naj bi živelo okoli 1000 oseb slovenskega porekla (leta 1975).

Slovenski dom v Berazategui (Buenos Aires) leži v jugovzhodnem predelu predmestij širšega Buenos Airesa in je bil dograjen leta 1965. Zaradi oddaljenosti od skupnosti v Buenos Airesu in razpršeni naseljenosti je bilo število članov leta 1975 okoli 80, aktivno pa je delovalo le 28 članov. Dom še vedno formalno obstaja, čeprav je bil zadnji uradni ob čni zbor leta 1988. Rojaki se enkrat mese čno zbirajo pri maši in sveti uri, ki poteka v stanovanjih posameznih še aktivnih družin.

Slovenski dom v Mendozi , mestu na zahodu Argentine, ki je 11000 kilometrov oddaljeno od Buenos Airesa, je ustanovilo Društvo Slovencev leta 1959. V Mendozi je bilo naseljenih že pred prihodom slovenske politi čne emigracije okoli 80 Slovencev, (Primorci in Belokranjci), ki pa niso bili organizirani v skupnost. Organizirano delovanje se je pri čelo po prihodu slovenske politi čne emigracije. Leta 1978 je dom poškodoval potres. Pod vodstvom arh. Božidarja Bajuka so zgradili novi dom (1982). Ustanovili so tudi planinski odsek. DS v Mendozi ima v svojem domu ob časne prireditve, redno slovensko šolo, slovensko bogoslužje in druge oblike povezovanja. Med Slovenci v Mendozi je sorazmerno veliko izobražencev in gospodarstvenikov. Za to skupnost je zna čilno, da kljub sorazmerno velikemu številu mešanih zakonov uspeva ohranjati števil čno članstvo v društvu.

Slovensko planinsko društvo Bariloche je bilo ustanovljeno leta 1951 z namenom ohranjanja gorniške in smu čarske dejavnosti med Slovenci, ki živijo v tem zimskošportnem središ ču sredi Andov (uradno San Carlos de Bariloche). Tam živi danes okoli 350 Slovencev in njihovih potomcev. Iz Buenos Airesa so se preselili zaradi podnebja, podobnega alpskemu. Z leti delovanja se je njihova dejavnost usmerila tudi na kulturno in izobraževalno podro čje. Gre za zelo uspešne in cenjene ljudi, ki imajo še vedno stike z Slovenijo. Skupnost ne kaže ve č mo čnejše homogenosti, veliko zakonov je že mešanih in s tem so posledi čne težave pri ohranjanju slovenskega jezika. Tudi slovenska skupnost v Barilochah ima organizirano sobotno slovensko osnovno in srednjo šolo, kjer se u čijo o slovenski kulturi, zgodovini, slovenski jezik govorijo tudi mlajše generacije .

Slovenska skupnost v Miramaru , 450 kilometrov južno od Buenos Airesa, je sicer majhna (okoli 60 Slovencev), a zelo aktivna, čeprav prihajajo na sre čanja predvsem starejši ljudje. Ta skupnost zaživi v poletnih mesecih, ko pride veliko rojakov na po čitnice, saj imajo mnogi tu svoje po čitniške domove.

Zavetiš če Rožmanov dom v San Justu je zato čiš če tistih rojakov, ki so v starosti ostali onemogli in sami. Ustanovljeno je bil leta 1968. Gre za slovenski dom upokojencev, ki ga danes delno financira Urad za Slovence po svetu, delno pa Slovenci sami. V Slovenski vasi deluje tudi Dom Sv. Vincencija , ki je prav tako dom za ostarele, ki pa ni namenjen izklju čno Slovencem. Upravljajo ga lazaristi in sestre usmiljenke.

Hanželi čev dom (po čitniški dom dr. Rudolf Hanželi č - Cordoba) je od leta 1962 namenjen letovanju osnovnošolske mladine in slovenskih družin, ki jim druga čne po čitnice niso dostopne. Gre za ustanovo, ki ima dobrodelni namen. Ve čja stavba, v kateri je jedilnica in 16 sob, nudi udobno bivanje.

5.1.8 Gospodarska ustanova Med slovenskimi naseljenci v Argentini v letih 1948-1950 je bila skupina izseljencev, ki je podpirala zadružno idejo. Že v letu 1952 so pri čeli prirejati Socialne dneve, katerih vsebina je bilo predvsem razmišljanje o gospodarski osamosvojitvi. Pri tem je odigral med drugimi pomembno vlogo tudi Ladislav Len ček in revija Družabna pravda. Leta 1953 je bila ustanovljena Gospodarska zadruga, ki si je leta 1956 nadela ime Slovenska hranilnica. Leta 1961 si je ustanova s strani argentinske oblasti pridobila pravno osebnost in začela delovati kot Kreditna zadruga Sloga. Leta 1963 je vlada province Buenos Aires odobrila pravila zadruge, katera so ponovno posodobili leta 1987. Poleg denarnega poslovanja je bila Sloga tudi ustanova, ki je iskala nove možnosti za napredek zadružnega delovanja. 132

Januarja 1980 je Ob čni zbor Sloge ustanovil sestrsko organizacijo zadruge Sloga, imenovano »Mutal Sloga«. Mutual Sloga in Kreditna zadruga Sloga predstavljata temelj gospodarskega delovanja Slovencev v Argentini. Kot hranilnica in posojilnica se ukvarjata s finan čnimi storitvami svojih članov (lastna kreditna kartica Carta Sloga – Mastercard, olajšave pri posojilih, socialne podpore, prost vstop na letoviš če Sloga). Obstoj slovenske skupnosti povezujejo z gospodarsko uspešnostjo in mo čjo. 133

Od leta 1962 imajo lastne prostore v Ramos Mejiji, kjer deluje centralna pisarna Sloge, leta 1969 je zadruga kupila že omenjeno letoviš če Sloga v Castelarju in hkrati izdala tudi prvi slovenski telefonski imenik (naslednji so bili izdani še leta 1973, 1977, 1979, 1989, 1994), leta 1974 pa je priredila

132 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 573. 133 Zvone Žigon: Iz spomina v prihodnost. Slovenska politi čna emigracija v Argentini. …, str. 89.

Exposlov 74, razstavo industrijskih in tehni čnih izdelkov slovenskih rojakov v prostorih narodnega doma v San Justu, kjer je sodelovalo 47 razstavljavcev, sledila je razstava Exposlov leta 1979, leta 1980 so odprli podružnico Mutala v Slovenskem domu v San Martinu in leta 1985 v Hladnikovem domu v Slovenski vasi in Slovenski pristavi v Castelarju, 1986 v Našem domu v San Justu. Od leta 1978 izdaja svoje glasilo Stik. Leta 1979 je v založbi Sloge izšla knjiga dr. Franceta Vebra z naslovom Zadružna misel, leta 1988 pa knjiga avtorja dr. Marka Kremžarja z naslovom Stebri vzajemnosti. Uspešnost kreditne zadruge je vseskozi temeljila na poslovni resnosti, poštenosti in stalnemu pritoku novih članov. 134

Graf 2: Članstvo v Kreditni zadrugi Sloga

Članstvo v kreditni zadrugi Sloga

3500 3000 2500

lanov 2000 č 1500 1000 Število Število 500 0 1950 1960 1970 1980 1990 2000 Leto

Vir: Društvo Zedinjena Slovenija, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi1948- 1998

5.2 SOBOTNE ŠOLE KOT DEJAVNIK OHRANJANJA SLOVENSKEGA JEZIKA Še preden so politi čni emigranti pri čeli z organiziranim delovanjem, so se najprej zbirali ob nedeljskih mašah. Prva organizirana oblika delovanja je bilo pou čevanje verskega pouka v slovenš čini (1948) in nato v letu 1949 organizacija te čajev slovenš čine, ki so dopolnjevali in razširjali jezikovno znanje otrok še na druga podro čja in vzbujali ter ohranjali v otrocih narodno zavest. Z izgradnjo Slovenske hiše in slovenskih domov so ustvarili materialne pogoje za kulturno in s tem jezikovno delovanje. Sobotne šole so bile organizirane na pobudo slovenskih dušnih pastirjev, predvsem msgr. Antona Oreharja. Leta slovenskega emigrantskega šolstva v Argentini delimo na štiri obdobja:

134 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 574-575.

1. od leta 1949 do leta 1952, kjer prevladuje samoniklo in manj usklajeno delovanje; 2. od leta 1952, ko se ustanovita pri DS šolski referat in mladinski odsek; 3. od leta 1966, ko se te čaji spremenijo v osnovne šole in dobijo nov učni na črt; 4. od let 1998/90, ko Šolski odbor uvede nove u čne na črte. 135

ZS je ob sodelovanju šolskega referenta leta 1963 predpisala smernice za delovanje šol v smislu ohranjanja slovenske zavesti pri otrocih, nau čiti otroke slovensko brati in govoriti, oplemenititi otrokovo kulturo s slovenskimi vrednotami in seznanjati otroke s stvaritvami slovenskega kulturnega genija. 136

Pouk so organizirali za predšolske in šoloobvezne otroke ter mladino. Pou čevanje je bilo izjemno zahtevno, saj u čitelji na za četku niso imeli učnih na črtov, u čbenikov in ostalih gradiv. Vse so morali pripraviti sami. Leta 1951 je SS izdala prvo čitanko Naša beseda. Pri pouku so uporabljali tudi Moje prvo berilo (predvojna izdaja), Božje stezice (otroška priloga Duhovnega življenja) in nato berilo z naslovom Zdomski živžav za 3. in 4. razred, od leta 1968 in od leta 1975 Slovenski svet, ki ga je izdala ZS in je pregled po slovenskih pokrajinah rojenih slovenskih piscev. Leta 1979 so izšli u čni listi s kratkim pregledom temeljev slovenske slovnice ter zgodovina za 7. in 8. razred. Leta 1981 je izšel kratek slovenski zemljepis s slovensko-španskim in špansko-slovenskim slovarjem zemljepisnih imen, u čni listi v obliki ugank iz zemljepisa, zgodovine in leposlovja. ZS je leta 1982 za čela izdajati nova, umetniško izdelana spri čevala. Leta 1986 se je pri čel uvoz šolskih knjig s Koroške in Primorske, po osamosvojitvi Slovenije pa iz domovine. Slednje so uporabljali v primerih, če zapisani teksti niso nasprotovali njihovem pogledu na zgodovinske resnice, zlasti glede vojne in revolucije. Razen omenjenih beril in u čbenikov so v šolah kot pripomo čke uporabljali tudi igralne karte »Kdo je kdo« z risanimi portreti pomembnih slovenskih osebnosti na sprednji strani in njihovim življenjepisom na hrbtni strani, stavnice, razglednice in drugo razmnoženo gradivo. 137

Prvi u čni prostori so bili sprva najve čkrat župnijske dvorane in sejne sobe, pogosto tudi zasebne hiše. Dokon čno rešitev problemov šolskih prostorov je prinesla izgraditev Slovenske hiše in krajevnih domov. Eden izmed glavnih nagibov za njihovo graditev je bila prav potreba po šolskih prostorih.138

O delovanju slovenske šole v Argentini je dr. Miha Krek 139 , po obisku pri politi čni emigraciji v pismu takratnemu šolskemu nadzorniku in

135 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 578. 136 Prav tam, 579. 137 Prav tam, 594. 138 Prav tam, 592. 139 Dr. Miha Krek (1897-1969 je bil vodilni politik iz vrst prevojne SLS, ki je med okupacijo med ostalimi politiki emigriral v London. V Londonu so osnovali Slovenski

predsedniku šolske komisije v Argentini Aleksandru Majhnu, leta 1968 zapisal:

… V pisanem polju slovenskega življenja tam doli pri Vas je težko re či, katero cvetje je najlepše. Zdi se mi pa, da je požrtvovalni idealizem najvidnejši in najkoristnejši v slovenskih šolah in te čajih. Mladino ste v veliki meri ohranili. To je neprecenljiv uspeh. Mislim, da ste v tem vso emigracijo prekosili …140

Delo in zavzetosti u čiteljic v sobotnih šolah je na VI. taboru Izseljenskega društva Slovenija v svetu nazorno ozna čila predstavnica ZS Alenka Schifferer:

… Če pa bi govorili o metodah, ki jih uporabljajo v Argentini, bi rekli, da ko so za čeli 1949. leta, so same u čiteljice pripravljale svoje skripte, da smo lahko otroci pisali in brali. To je bilo delo narejeno iz samega idealizma. Učiteljice, ki so ves teden delale v tovarnah, se dostikrat niso mogle zaposliti v boljših službah, to se pravi, so stale za kakšnim strojem. S svojo skromno pla čo pa so delale skripte, pla čevale vožnje in u čni material, ki so ga same po spominu in po drugih znanjih prilagodile argentinskim otrokom. Od za četka je bil pouk ob sobotah in iste u čiteljice so isto ponovile v drugem kraju, mogo če trideset, tudi do sto petdeset kilometrov oddaljenem … 141

V sobotnih šolah so otroke u čili brati in pisati v slovenskem jeziku. Postopoma so v pouk vklju čevali tudi vsebine drugih u čnih predmetov: slovnico in slovstvo, verouk, zgodovino, geografijo, petje in telovadbo. Leta 1965 je ZS preimenovala vse te čaje v slovenske osnovne šole. Sobotne šole so praviloma vodili ravnatelji, ki so bili poklicni u čitelji. Prva leta so pou čevali u čitelji rojeni v Sloveniji, s primernim strokovnim znanjem. S pove čevanjem števila u čencev pa se je na sejah ZS vedno pogosteje pojavljajo vprašanje, vezano na pridobivanje strokovno pripravljenih in narodno zavednih u čiteljev. Rešitev se je ponudila z ustanovitvijo Srednješolskega te čaja, od koder so pri čeli prihajati »pomožni u čitelji«. V za četku so to bili dijaki, ki tudi niso še kon čali argentinske srednje šole. S časoma so v slovenskih šolah že pri čeli narodni odbor in prek kurirjev vzpostavili zvezo s tistimi politiki, ki so ostali v Ljubljani. Precej vpliven emigracijski center med vojno je bil ustanovljen tudi v Rimu in po njegovi osvoboditvi sta se oba centra združila, isto časno pa je tja odpotoval dr. Krek, ki je bil imenovan za predstavnika slovenskega naroda pred mednarodno javnostjo. Po kon čani vojni je odšel v ZDA (Washington) in ostal predsednik SLS. Stranka se je leta 1952 vklju čila v Zvezo krš čanskodemokratskih strank Srednje Evrope. Leta 1954 je SLS sprejela nov program, v katerem se je Krek zavzel za samostojno Slovenijo. V 60ih letih je ve čkrat obiskal odsek SDK-SLS v Buenos Airesu. Po Krekovi smrti l. 1969 je bil za predsednika SLS imenovan Miloš Stare, ki je deloval v Argentini. (Glej: Mauser Karel: Ob smrti dr. Miha Kreka , Misli: informativni mese čnik za versko in kulturno življenje Slovencev v Avstraliji , letnik 19, št. 1 (1970)-str. 4-5). 140 Pavle Rant: To sem bil. Prispevki k zgodovini slovenske politične emigracije . Na podlagi zapuš čine Pavleta Ranta spisal Jože Rant. (Buenos Aires: 2003). –str. 215. 141 Alenka Schiffrer: Poro čilo krovne organizacije Zedinjene Slovenije . Zbornik VI. tabora Izseljenskega društva Slovenija v svetu : Sistemi in možnosti u čenja slovenš čine doma in po svetu. (Ljubljana: SVS, 1999). – str 22.

učiti u čitelji, ki so kon čali izobraževanje v argentinskih u čiteljiš čih in so ob tem morali tudi uspešno kon čati Srednješolski te čaj. V letu 1988 je bilo 65 % u čiteljev, ki so bili rojeni v Argentini, leta 1995 pa že 75 %. 142 Slednjim se že tudi pozna pomanjkanje znanja slovenš čine. 143 Med »u čnimi mo čmi« so v sobotnih šolah pou čevali poleg poklicnih učiteljev tudi pravniki, arhitekti, zdravniki, duhovniki in drugi. Svoje znanje in pedagoške spretnosti so izboljševali na mese čnih strokovnih posvetih, kjer so jim pri pripravah na pouk pomagajo poklicni u čitelji. Vsakega bodo čega u čitelja so pripravljali na samostojno izvajanje pouka tako, da je najprej sodeloval z glavno u čiteljico pri izdelavi priprav in izpeljavi u čnih ur in si tako pridobil nujno potrebne pedagoške spretnosti. To kaže na dobro organiziranost izobraževalnega procesa v sobotnih šolah. Vseskozi je bilo poskrbljeno tudi za strokovno izpopolnjevanje u čiteljev s študijskimi dnevi, sre čanji, predavanji in seminarji, na katerih so u čitelji nadgrajevali potrebna didakti čna in metodi čna znanja, izdelovali u čne na črte in programe, spoznavali nove metode pou čevanja in u čenja, šolske sisteme v tujini. Posebna pozornost je bila usmerjena v sodelovanje in povezavo »šola-družina-skupnost«. 144

Vsi otroci, ki so obiskovali sobotne šole, so znanje slovenš čine osvojili že v družinskem krogu, v šoli so to znanje samo razširjali. Učenci so obiskovali sobotne šole v svojem prostem času. Ob tem se je postavljalo vprašanje, ali jih obiskujejo zaradi lastnega interesa in želje po izpopolnjevanju v znanju slovenš čine, ali pa so v tej odlo čitvi pod pritiskom družinskih članov (stari starši, starši). Pouk je bil prostovoljen in brezpla čen. Enega izmed na činov popularizacije sobotnih šol med u čenci je opisala tudi Alenka Schiffrer: … Da otroci vzljubijo slovensko okolje po posameznih domovih in v centru, da si utrdijo slovensko besedo, pesem, molitev in prijateljstvo, imamo vsakoletno po čitniško kolonijo v naravi v Cordobskih gorah v Hanželi čevem domu. Kolonijo vodijo člani u čiteljskega zbora …145

Z vklju čevanjem v argentinsko gospodarsko, kulturno in socialno življenje so se v slovenske skupnosti pri čele vnašati tudi prvine latinskega jezika in kulture. Posledi čno se je predvsem v mešanih zakonih kot sporazumevalni jezik vrivala španš čina. V letu 1980 je na ob čnem zboru ZS šolski referent prvi č poro čal o te čajih za špansko govore če otroke iz mešanih špansko-slovenskih družin, ki jih je bilo vedno ve č. Ker jih v družinskem okolju niso uspeli nau čiti govoriti slovensko so jih lahko starši vklju čili v te čaje »ABC po slovensko. Prvi tovrsten te čaj so organizirali v Slovenski hiši v Buenos Airesu, nato pa še v drugih krajih. Leta 1990 so na ob čnem zboru poro čali o metodiki pou čevanja slovenš čine, ki je temeljila na argentinskem vzoru slušno- vidnega na čina pou čevanja tujih jezikov v osnovni šoli. Izdelali so tudi

142 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 595. 143 Prav tam, 594-595. 144 Prav tam, 597. 145 Alenka Schiffrer: Poro čilo krovne organizacije Zedinjene Slovenije . …, str. 22.

osnutek dela za dve leti šolskega vrtca in sedem razredov osnovne šole, kar je prineslo tudi prve uspehe. Marjana Batagelj je z naslednjimi besedami opisala pomen te čaja: … Po dobrem desetletju delovanja moremo skleniti bilanco z ugotovitvijo, da sta ljubezen in delavnost prebila led in danes nudita koš ček slovenskega bogastva tudi tistim otrokom, ki iz kakršnegakoli vzroka niso bili deležni te naše najdražje dote …146

Pouk v sobotnih šolah za osnovnošolce je trajal pet do šest šolskih ur. Razdeljeni so bili v dve skupini: nižjo in višjo. V nižji skupini so bili otroci do tretjega razreda, v višji pa ostali. Na nižji so posve čali posebno pozornost vzgoji v slovenskem duhu. Glavni predmet je bilo petje v slovenš čini in preprosto vsakdanje izrazoslovje. Postopoma so vklju čevali tudi vsebine ostalih u čnih predmetov, poleg slovenš čine in slovnice tudi verouk, zgodovino, geografijo, petje in telovadbo. 147 Zbornik Zedinjene Slovenije 1948 - 1998 navaja slede če statisti čne podatke o obisku otrok v sobotnih šolah:

… Število u čencev je koncem 50 let in leta 1964 doseglo rekordno število 729, kar je glede na približno 6000 članov celotne politi čne emigracije gotovo izjemno visok delež. Najslabši obisk v slovenski šoli je bil leta 1989, le še 403 u čenci, po letu 1990 pa se je število spet pove čalo in se leta 1995 povzpelo na 486, leta 1997 pa na skupaj 507 u čencev, ki jih je pou čevalo 112 u čitelje, od tega 92 rojenih v Argentini …148

Slovenske šole so bile organizirane v razli čnih argentinskih krajih. Po podatkih, ki jih navaja Zbornik leta 1998 je v Argentini med slovensko politi čno emigracijo delovalo skupno 24 šol, ki so delovale v razli čnih časovnih obdobjih. Najve č jih je delovalo v šestdesetih letih (leta 1961 je delovalo 16 osnovnih šol), v sedemdesetih pa je njihovo število upadlo (leta 1974 je delovalo 11 osnovnih šol). 149

146 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 277. 147 Prav tam, 596. 148 Prav tam, 589. 149 Prav tam, str. 581-588.

Graf 3: U čenci v slovenskih osnovnih šolah

Učenci v slovenskih osnovnih šolah

800 700 600

encev 500 č 400 300 200

Številou 100 0 1960 1962 1964 1966 1968 1970 1972 1974 1976 1978 1980 1982 1984 1986 1988 1990 Leto

Vir: Društvo Zedinjena Slovenija, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi1948- 1998

5.3 SREDNJEŠOLSKI TE ČAJI Poleg osnovnošolskih sobotnih šol so v Argentini delovali tudi srednješolski te čaji (v nadaljevanju ST): 150 ST ravnatelja Marka Bajuka, ST v Slovenski vasi, ST v Mendozi, ST v Barilo čah, ST v Rožmanovem zavodu v Androgueju.

V Buenos Airesu je bil organiziran petletni srednješolski te čaj za mladino. Delovati je za čel leta 1961. Zrasel je iz literarnega krožka, ki je za čel delovati maja 1959, zato ima ST to leto za nekak začetek svojega obstoja. Prvi ravnatelj je bil dr. Marko Kremžar 151 . Okrog deset dijakov se je zbiralo

150 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 604-620. 151 Dr. Marko Kremžar se je rodil leta 1928 v Mostah v Ljubljani. Njegov o če Franc Kremžar je bil znan družbeni delavec .Med študijem na gimnaziji v Ljubljani je deloval pri mladcih. Po smrti svojega brata duhovnika Marjana, ki je bil ubit v Srbiji in brata Franceta, ki je bil ubit kot poveljnik domobranske posadke v Grahovem, se je pridružil domobrancem in z njimi odšel na Koroško. Bil je vrnjen v Jugoslavijo in dalj časa zaprt v taboriš čih v Kranju ter Šentvidu ter v centralnih zaporih v Ljubljani. V procesu proti slovenski legiji je bil kot mladoleten poslan v Zavod za politi čno prevzgojo, od koder je leta 1946 pobegnil nazaj na Koroško v Spittal, kjer je maturiral na begunski gimnaziji in se vpisal na filozofsko fakulteto graške univerze. Leta 1948 je prišel v Buenos Aires, kjer je leta 1958 diplomiral na ekonomski fakulteti, leta 1969 kon čal licenciat (magisterij) in leta 1973 doktoriral. Poklicno je med drugim deloval kot finan čni direktor argentinskega odseka Reader's Digest, pozneje pa je bil do upokojitve ravnatelj tovarn slovensko- argentinskega podjetnika Hermana Zupana. Politi čno je deloval v Slovenski ljudski stranki v emigraciji, najprej predvsem z raznimi analiti čnimi in na čelnimi članki, po smrti Miloša Stareta pa od leta 1983 kot na čelnik stranke, ki jo je vodil vse do združitve zgodovinske SLS S Slovenskimi krš čanskimi demokrati v Sloveniji. Julija 1991 je bil imenovan za pooblaš čenega predstavnika ministra RS za zunanje zadeve v Argentini in nekaj let opravljal funkcijo podpredsednika SKD kot predstavnik izseljencev. Aktivno se z članki in

vsako drugo soboto v Slovenski hiši, kjer jih je Kremžar seznanjal z osnovami slovnice, predvsem pa so se vadili v pisanju. Najboljši spisi so bili objavljeni v reviji Mladinske vezi. Leta 1961 je bil uradno ustanovljen Srednješolski te čaj ravnatelja Marka Bajuka, skladatelja in zborovodje ter za četnika šolstva med slovensko politi čno emigracijo. Program srednješolskega te čaja je predvideval 15 do 20 sre čanj ob sobotah, s petimi šolskimi urami pouka. Ob tem je leta 1961 zamrl literarni krožek. 152

Na pobudo njegovega ustanovitelja dr. Marka Kremžarja je ST Marka Bajuka leta 1963 prešel v okvir ZS kot avtonomna ustanova, kar se je izražalo v samostojnosti glede u čnega na črta, osebja in uprave. 153

Kot primer u čnega na črta v srednješolskem te čaju navajam u čni na črt ST Marka Bajuka iz leta 1970. 154 1. letnik: verouk, petje in dve uri slovenš čine, 2. letnik: verouk, zgodovina (do Napoleona) in dve uri slovenš čine, 3. letnik: verouk, slovenš čina (do Cankarja), dve uri zgodovine (do Jugoslavije), 4. letnik: verouk, slovenš čina, dve uri zgodovine (do sedanjosti, vklju čno izseljenske), 5. letnik: govorne vaje, gospodarski zemljepis, člove čanska vzgoja in priprava almanaha. Učni na črt je skozi leta dobival manjše popravke glede števila ur in razporeditve predmetov po letnikih. Predmetnik in u čni na črt vsakega predmeta so spreminjali in dopolnjevali po sklepu profesorskega zbora. Leta 1980 so v 1. in 5. letniku uvedli predmet Živa beseda, katerega namen je bil nau čiti u čence pravilne izgovorjave, naslednje leto pa so v 5. letniku dodali predmet Temelji družbene vzgoje, ki naj bi dijake seznanil s slovensko skupnostjo v Argentini in jih usmerjal v aktivno delo v vodstvu organizacij znotraj skupnosti. 155

O vpisu, obisku in zaklju čku srednješolskega te čaja v Slovenski hiši govori letopis slovenskega dušnega pastirstva v Argentini. V letu 1961 je pouk potekal v okviru štirinajstih u čnih dni po 4 ure. Vseh vpisanih je bilo 41 predavanji udejstvoval pri Slovenski kulturni akciji in Slovenskem katoliškem starešinstvu in izdal vrsto knjig: Pogled naprej, Pot iz socializma, Obrisi družbene presnove, Stebri vzajemnosti, Prevrat in spreobrnjenje, Izhodiš ča in smer. Posebej odmevna je bila njegova knjiga Med smrtjo in življenjem. Pomembno delo je opravil v slovenskem šolstvu kot ustanovitelj Slovenskega srednješolskega te čaja, njegov ravnatelj in predavatelj predmeta Svetovni nazori. Nekaj let je predaval zgodovino ekonomske misli na slovenskem oddelku ukrajinske katoliške univerze sv. Klementa in sodeloval pri slovenskem visokošolskem te čaju. Pomembno je tudi njegovo literarno delo: knjigo črtic iz zapora Sivi dnevi, dramo Živi in mrtvi bratje in Razprava ter avtobiografsko delo Leto brez sonca. Vrsto člankov in esejev je objavil tudi pri tedniku Svobodna Slovenija. (Glej: Misli Thougis – Božje in človeške. Dr. Marko Kremžar v Argentini – 80 let . Informativna dvomese čna revija za versko in kulturno življenje Slovencev v Avstraliji. Leto 57, številka 3, maj-junij 2008.- str. 11-12). 152 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 605-606. 153 Prav tam, 606. 154 Prav tam, 607. 155 Prav tam, 607-608.

dijakov, vendar je bila povpre čna udeležba le 19 dijakov. Zaklju čnih izpitov se je udeležilo 12 dijakov, od katerih jih je z zadostnim uspehom izdelalo 8. 156

Pavle Rant,157 ki je v Srednješolskem te čaju v Buenos Airesu pou čeval slovensko zgodovino in bil trikrat ravnatelj srednješolskega te čaja, je za po čitniške naloge udeležencev srednješolskega te čaja za leto 1975/76 predlagal naslednje naslove: … 1. Če bi danes obiskal Slovenijo, kaj bi povedal o Argentini; 2. Če bi ga argentinski prijatelj vprašal o Sloveniji in Slovencih po svetu, kaj bi odgovoril; 3. Kakšen naj bi bil ST; 4. Sv. Peter pripoveduje, kako je bilo na zadnji ve čerji …158

O nalogah staršev v odnosih starši-šola in uporabi slovenš čine je Pavle Rant leta 1975 zapisal: … Šola ni zaradi razbremenitve staršev, ampak njim v dopolnilo. … znanje slovenš čine je lahko klju č za marsikateri svetovni jezik: če starši posredujejo ta biser otrokom, ga ti ne smejo razmetavati. /…/ Dokler je v otrocih slovenska kri, nimamo pravice pretrgati krvnega obtoka; ta doslednost je v zdomstvu važna, ker ne vedo, kdaj bo domovina staršev zahtevala pomo č otrok, rojenih v katerikoli državi; ta doslednost je tudi ideološka zahteva našega odhoda iz domovine, ker smo trdili, da odhajamo zaradi slovenstva in ohranitve svobodnega slovenskega duha…159

Skupnost je na črtno skrbela za bodo če u čitelje, ki so v velikem številu prihajali ravno iz vrst dijakov, ki so zaklju čili srednješolske te čaje. V ta namen so že leta 1961 na srednješolskih te čajih uvedli predavanja iz pedagogike in psihologije. Od leta 1978 so starejšim profesorjem tudi

156 Slovensko dušno pastirstvo (Buenos Aires), letopis 1947-1997. …, str. 182. 157 Pavle Rant (1923-1984), je leta 1941 maturiral na klasi čni gimnaziji v Ljubljani in se nato vpisal na pravno fakulteto. Pred vojno je bil sodelavec pri tedniku Gorenjec, med vojno pa pri dnevniku Slovenec. Leta 1941 je bil eden prvih sodelavcev Fanouša Emmra in njegov namestnik. Po kratkem bivanju v Padovi ga je leta 1943 dr. Alojzij Šmajd v imenu Slovenske legije poslal na Politi čno policijo. V Vetrinju je takoj po prihodu z Jankom Hafnerjem pri čel izdajati prvi begunski list. Hotel je nadaljevati s študijem v Gradcu, vendar se je moral umakniti v Rim, kjer je bil zaposlen na Slovenskem socialnem odboru (SSO). Po naselitvi v Argentini je sprva deloval kot uradnik pri Društvu Slovencev, dolga leta je bil sodelavec tednika Svobodna Slovenija in njenega Koledarja – Zbornika. Bil je tudi pomožni urednik revije Vestnik, glasila Društva slovenskih protikomunisti čnih borcev (DSPB). Pou čeval je v slovenskem osnovnošolskem te čaju na Pristavi pri Castelarju. Kot predsednik odbora za šolske knjige je s sodelavci priredil objavo Zdomski živžav in Slovenski svet. Pomembno je tudi njegovo delo v Srednješolskem te čaju. Udejstvoval se je tudi v Slovenski ljudski stranki (kasneje SLS-SKD). Ve č let je bil član poverjeništva in na čelstva te stranke. Pisal je veliko, čeprav mu niso zmeraj vsega objavili. Med slovenskimi javnimi delavci v zdomstvu bi težko našli koga, ki je bil kot urednik bolj demokratski in pluralisti čen. Umrl je leta 1984 v Castelarju, mestu na zahodu Velikega Buenos Airesa. (Glej: Švent Rozina: Pavle Rant. To sem bil . Prispevki k zgodovini slovenske politi čne emigracije, Zgodovinski časopis , letnik 58, št. ¾. (Ljubljana, 2004). -str. 544-546). 158 Rant Jože, Rant Pavle : To sem bil. Prispevki k zgodovini slovenske politi čne emigracije. …, str. 234. 159 Prav tam, 241.

dodeljevali mlajše, ki so se pod njihovim vodstvom pripravljali za kasnejše samostojno pou čevanje. 160

Na pobudo Tinete Debeljaka je ST v letu 1972/73 prvi č priredil poletno taborjenje za absolvente (abituriente) ST v Bariločah. Skupino so poimenovali RAST (Roj Abiturientov Srednješolskega Te čaja). Vsakoletna RAST ima zaporedno številko v rimskih številkah, za čenši z letom 1972. Od leta 1991 vsakoletna RAST potuje na obiske v Slovenijo. 161

Za zaklju čno konferenco srednješolskega te čaja je Pavle Rant kot razrednik 5. (zaklju čnega) letnika pripravil poro čilo o letniku RAST VII, kjer je izrazil svoje obžalovanje v zvezi z dijaki, njihovim obnašanjem in obla čenjem ter zapisal:

… 2) V zadnjih urah je nekajkrat dejal dijakom, da imajo dosti skrbi za to, da se ohranijo Slovence in da imajo v svojem okolju dosti poganov, da je zato izgubljeno delo briganje za zamorce; ker je bila reakcija na te besede mo čna, je prišel do zaklju čka, da je misijonsko zaledje zelo mo čno in da bi samo želel, da bi tako skrbeli tudi za narodne potrebe doma in v zdomstvu. 3) Zahteval je od dijakov, da naj prihajajo dostojno oble čeni, a je naletel na tako zaprepaš čene obraze, kot da niso prav ni č razumeli…162

O podobnih problemih, s katerimi so se sre čevali profesorji pri svojem delu z dijaki srednješolskega te čaja, je razrednik 5. letnika 1983 – Rast XII zapisal, da še nikdar ni naletel na tako 'mrtev' razred, pritožuje se nad obleko fantov in deklet, o čital jim je farizejstvo prejemanja obhajila. Odkrito so protestirali, ko jim je rekel, katerih lokalov v Barilo čah ni primerno obiskovati. Pravi tudi, da o vedenju (bontonu) nimajo pojma, razen nekaj izjem, da molijo med zobmi in da so navdušeni nad 'zunanjimi' predavatelji. 163

V Mendozi je prve te čaje za srednješolce vodil prof. Božidar Bajuk. Te čaj je potekal vsakih štirinajst dni ob četrtkih zve čer. To ni bil nek na čin formalne šole, pa č pa srednješolski krožek za poglabljanje jezikoslovnega znanja, povezan z leposlovjem, zemljepisom. Kasneje je te čaj potekal nekaj let ob sobotah popoldne, pod vodstvom inž. Marka Bajuka. Te čaj so poskušali čimbolj prilagoditi ST ravnatelja Marka Bajuka iz Buenos Airesa, tako glede predmetov kot tudi u čnega gradiva. Problem je bilo tudi število otrok in pomanjkanje u čnih mo či. Zaradi navedenih vzrokov so s te čajem za nekaj let prekinili. 164 Leta 1990 so pri čeli s te čajem v obliki dvoletnega ciklusa. Med pridobivanjem gimnazijske izobrazbe so dijaki obiskovali dve leti slovenski

160 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 606-607. 161 Prav tam, 611. 162 Rant Jože, Rant Pavle : To sem bil. Prispevki k zgodovini slovenske politi čne emigracije. …, str. 235. 163 Rant Jože, Rant Pavle : To sem bil. Prispevki k zgodovini slovenske politi čne emigracije. …, str. 234. 164 Marko Bajuk : U čenje slovenš čine v Mendozi . Zbornik VI. tabora Izseljenskega društva Slovenija v svetu. Sistemi in možnosti u čenja slovenš čine doma in po svetu. (Ljubljana: SVS, 1999). – str 19-20.

tečaj. Na ta na čin so rešili problem števila slušateljev, ki se je gibal od 8 do 12 slušateljev v vsakem letniku. Prvi sklop te čaja je vseboval samo učenje slovenš čine in je bil odprt tudi za univerzitetne študente. V naslednji sklop (drugi ciklus) so vključili tudi predmete: verou čno vzgojo, oblikovanje osebnosti, zgodovino, narodoslovje in slovstvo. 165

Pri organizaciji sobotnih šol in srednješolskih te čajev so pomagala združenja Slovencev. Zelo aktivni so bili starši u čencev in dijakov, ki so delovali v odboru staršev, in skrbeli za gmotno podporo pouka, za opremo šolskih prostorov, pripravljali okrep čila med glavnim odmorom in skrbeli za red, si prizadevali za zunajšolsko prijetno in koristno sožitje ter povezanost med dijaki. ZS je delno skrbela tudi za gmotno podporo ST, ki pa je prišla še posebej do izraza ob obiskih RAST v mati čni domovini. Kot je zapisano v Na čelih, pravilniku in poslovniku Srednješolskega te čaja ravnatelja Marka Bajuka iz leta 1988, so bili stiki z odborom staršev posvetovalnega zna čaja z obojestranskimi željami za uspešno sodelovanje. 166

Udeleženci srednješolskega te čaja v Buenos Airesu so prihajajo tudi iz drugih mest v Argentini (Mendoze, Rosaria, Barilo č). Pouk so spremljali na daljavo, dopisniško. V Buenos Aires so prihajali na izpite in na zaklju čni izpit po petem letniku. Gibanje števila dijakov Srednješolskih te čajev povzemam po števil čnih podatkih zbornika Zedinjena Slovenija 1948-1998. Leta 1960, eno leto po ustanovitvi, je Srednješolski te čaj ravnatelja Marka Bajuka obiskovalo 15 dijakov, leta 1970 se je njihovo število povzpelo na 136 in leta 1976 doseglo višek z 219 dijaki, nakar je v osemdesetih letih pri čel postopen upad števila vpisanih s 140 vpisanimi leta 1990. 167

Srednješolski te čaj v Slovenski vasi v Lanusu je v letih 1976-1979 obiskovalo povpre čno 51 dijakov, leta 1988 pa je bilo vpisanih 20 dijakov. Srednješolski te čaj v Mendozi je od ustanovitve letno obiskovalo 10 do 15 dijakov, srednješolski te čaj v Barilo čah pa je bil najbolje obiskan leta 1986, ko je bilo vpisanih13 dijakov, leta 1990 pa ga je obiskovalo 6 dijakov. 168

165 Marko Bajuk : U čenje slovenš čine v Mendozi . Zbornik VI. tabora Izseljenskega društva Slovenija v svetu. Sistemi in možnosti u čenja slovenš čine doma in po svetu. (Ljubljana: SVS, 1999). – str 19-20. 166 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 605-608. 167 Prav tam, 608-609. 168 Prav tam, 618-619.

Graf 4: Število dijakov v srednješolskih te čajih

Število dijakov v ST

250

200

150

100

50 Številodijakov

0 1961 1963 1965 1967 1969 1971 1973 1975 1979 1979 1981 1983 1985 1987 1998 1991 Leto

Vir: Društvo Zedinjena Slovenija, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi1948 - 1998

5.4 VISOKO ŠOLSTVO V življenju argentinskih Slovencev je potrebno omeniti tudi visoko šolstvo. Slovensko semeniš če v izseljenstvu je delovalo od junija 1945 169 do decembra 1965. Ljubljanska teološka fakulteta v begunstvu je najprej delovala v benediktinski opatiji Praglia pri Padovi, nato v Briksenu in se leta 1948 preselila v Argentino (San Luis). Ustanovo je vodil škof Gregorij Rožman, v njegovi odsotnosti pa je službo rektorja semeniš ča in dekana fakultete opravljal prelat dr. Alojzij Odar. Semeniško poslopje v San Luisu je bilo ob preselitvi še nedograjeno, zato so ga hitro priredili za uporabo. Ker vsi profesorji niso prišli v Argentino, se je profesorski zbor skr čil na sedem in leta 1950 na pet profesorjev. Semeniš če je z državno podporo do aprila leta 1950 vzdrževal takratni sanluiški škof. 170 V naslednjih letih se je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman 171 v novih razmerah obvezal, da bo z zbiranjem prostovoljnih prispevkov v ZDA sam zagotavljal nemoteno delovanje semeniš ča.

170 Slovensko dušno pastirstvo (Buenos Aires) letopis 1947-1997. …, str. 52. 171 Gregorij Rožman (1883–1959), ljubljanski škof od leta 1930, je bil izrazit pastoralist, ki je položil temelje duhovni prenovi ljubljanske škofije (sinoda 1940). V Ljubljani je 1935 organiziral II. Evharisti čni kongres za Jugoslavijo in IV. Mednarodni kongres Kristusa Kralja (1939). Odlo čno je odklanjal komunizem in se zavzel za katoliško akcijo po na čelih Sv. Sedeža in bil mo čno angažiran pri Orlu. Zelo se je angažiral na karitativnem in socialnem podro čju, veliko skrb pa je namenjal tudi slovenskim izseljencem (obisk slovenskih izseljencev v ZDA 1935). Neodlo čnost in negotovost med vojno, v kateri je podpiral domobranske formacije, so bile vzrok vrsti premalo premišljenih in spornih odlo čitev. Leta 1945 se je umaknil na Koroško, od tam pa v ZDA. Nova povojna oblast ga je v zaradi medvojnega delovanja v odsotnosti obsodila na 18 let zapora. Umrl je 16. novembra 1959 v Clevelandu, v ZDA. Oktobra 2007 je Vrhovno sodiš če R Slovenije ugodilo zahtevi ljubljanske nadškofije v zadevi Rožman ter razveljavilo pravnomo čno sodbo Vojaškega sodiš ča četrte armade z dne 3. avgusta 1946 v zvezi s sklepom

To mu je tudi uspelo, saj so v semeniš ču ponovno za čela delovati vsa društva kot prej v Italiji: Marijina kongregacija, tretji red sv. Fran čiška, Bogoslovna zveza, Cirilsko društvo, Misijonski krožek. Tedensko je izhajal Naš dom, izšel je zbornik Misel. Vrstile so se številne akademije, proslave, katoliški in prosvetni ve čeri, športni dnevi. V semeniš ču so bivali tudi štirje argentinski semeniš čniki. 172

V semeniški kroniki je avtor zapisal: … Najlepši dnevi v San Luisu so bili tisti, ko je prvi krat prišel med svoje profesorje in bogoslovce prevzvišeni škof ljubljanski dr. Gregorij Rožman. To je bilo od 24. do 27. oktobra 1949 …173

Zaradi spleta okoliš čin in potreb po zgraditvi ve čjega semeniš ča v San Luisu, je takratni sanluiski škof odklonil gostoljubje slovenskim semeniš čnikom v do takratnih prostorih. Škof dr. Gregorij Rožman si je v nastali situaciji prizadeval ustanoviti svoj zavod, ki naj bi bil tudi bliže slovenskim priseljencem. Tako so avgusta 1951 najeli hišo v Adrogueju, slovenski priseljenci pa so se obvezali, da jo bodo opremili. S tem korakom se je pri čelo obdobje plodnega sodelovanja med semeniš čem in slovensko skupnostjo. Januarja 1952 je škof dr. Gregorij Rožman ob ponovnem obisku slovenskega semeniš ča posvetil 11 novomašnikov in ob semeniš ču ustanovil tudi dijaški zavod Apostolsko šolo, ki je že v istem letu imela 9 gojencev. 174

S smrtjo prelata dr. Alojzija Odarja je postal dekan fakultete dr. Ladislav Len ček, dr. Franc Gnidovec pa rektor semeniš ča. 175

Po podatkih poro čila ob dvajsetletnici slovenskega semeniš ča v izseljenstvu (1945-1965) je bilo 52 slovenskih duhovnikov, ki so v tem semeniš ču in fakulteti zaklju čili študij in bili posve čeni v duhovnike, 13 jih je zaradi konca vojne bilo pred časno posve čenih in so zato v tem semeniš ču dopolnili študije ali nekateri vsaj opravili zadnje izpite in prejeli diplomo, 14 bogoslovcev iz tega semeniš ča pa je prestopilo v druga semeniš ča. Na fakulteti tega semeniš ča je doktoriralo devet duhovnikov. 176

18. decembra 1965 sta bila posve čena zadnja dva novomašnika tega semeniš ča, Marijan Be čan in Edo Škulj, ki sta bila gojenca Škofovega zavoda.

Vrhovnega sodiš ča Jugoslovanske armade s 1. septembra 1946 in s tem zadevo vrnilo Okrajnemu sodiš če v Ljubljani v novo sojenje. S sklepom Okrožnega sodiš ča V Ljubljani z dne 10. aprila 2009 je bil kazenski postopek proti škofu Rožmanu ustavljen. (Glej: France M. Dolinar: Gregorij Rožman (1883-1959). Med sodbo sodiš ča in sodbo vesti, Dokumenti sodnega procesa proti škofu Gregoriju Rožmanu. [ve č avtorjev], (Ljubljana: Družina, 2009).-str. 19-35. 172 Slovensko semeniš če v izseljenstvu / [uredil Edo Škulj]. (Ljubljana: Teološka fakulteta, 1997). -str. 32-33. 173 Prav tam, 34. 174 Slovensko dušno pastirstvo ( Buenos Aires ) letopis 1947 – 1997. …, str. 664. 175 Prav tam, 664. 176 Slovensko semeniš če v izseljenstvu (Ljubljana) 1997. …, str. 101.

Pred tem, 7. marca 1965, je umrl soustanovitelj in velik dobrotnik ter na zadnje po smrti škofa Rožmana kot delegat ljubljanskega škofa predstojnik tega semeniš ča, generalni asistent slovanskih provinc jezuitskega reda p. Anton Prešeren SI. 177

Kot glavni vzrok za prenehanje delovanja semeniš ča v poro čilu ob 20- letnici slovenskega semeniš ča v Argentini navajajo, da … naša emigracija v Argentini namre č ne more dajati dovolj poklicev za svoje veliko semeniš če …178

Ustanovi, ki sta skrbeli za versko vzgojo bodo čih slovenskih izobražencev v Argentini, sta bili tudi Rožmanov zavod in Baragovo misijoniš če. Rožmanov dom je bil namenjen gojencem, ki so hoteli dose či duhovniški poklic, Baragovo misijoniš če pa se je trudilo vzpodbujati nove redovniške poklice za misijonsko družbo Vincencija Pavelskega. Rožmanov zavod je prenehal delovati leta 1977, za glavni vzrok pa bi lahko pripisali pomanjkanje gojencev. Po zaprtju Rožmanovega zavoda so iskali tudi globje vzroke za nastalo stanje. Našli so jih predvsem v tem, da je pred petindvajsetimi leti odprt zavod deloval v popolnoma druga čnih razmerah, kot so bile ob zaprtju. Pri šolanju otrok je bil številnim staršem ob nastanku zavod dobrodošel, saj številni niso imeli dohodkov za izobraževanje otrok. Kot drugi vzrok za upad gojencev navajajo tudi razvajenost mladine, popustljivost staršev in odklanjanje zavodske discipline. Te ugotovitve se nanašajo na drugo generacijo slovenske politi čne emigracije. 179

Poleg že prej omenjene ljubljanske teološke fakultete v begunstvu je bila druga visokošolska ustanova Slovenski odsek na buenosaireški podružnici fakultete za filozofijo in humanisti čne vede Ukrajinske katoliške univerze sv. Klementa v Rimu. Ustanovljena je bila leta 1967, svoje prostore je imela v Slovenski hiši. Slovenski odsek je vodil dr. Tine Debeljak, predavali pa so dr. Tine Debeljak, Marijan Marolt, dr. France Gnidovec, dr. Marko Kremžar, dr. Vinko Brumen in kasneje še nekateri nekdanji u čenci fakultete. 180

… Štiriletni študijski program je obsegal naslednje predmete: slovenska kultura, slovenska umetnost, slovenska zgodovina, staroslovanš čina, slovenska filozofija in zgodovina ekonomske misli z ozirom na slovensko gospodarstvo. Študentje so na tej fakulteti diplomirali v slovenskem jeziku, za doktorat pa so lahko predložili slovenske disertacije iz slovenske kulture. … Predavanja so bila v slovenš čini ter delno ukrajinš čini in španš čini. Slovenski odsek je prenehal delovati leta 1972 in sicer zaradi spremembe

177 Slovensko semeniš če v izseljenstvu (Ljubljana) 1997. …, str. 101. 178 Slovensko dušno pastirstvo (Buenos Aires) letopis 1947-1997 . …, str. 665. 179 Prav tam, 690-693. 180 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 619.

učnih na črtov ukrajinske univerze, zahtev cerkve po eni sami katoliški univerzi, omejitve akademskih naslovov samo za člane klera itd …181

Z ukinitvijo možnosti študija na omenjeni fakulteti so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja (1976, 1979) in leta 1982 organizirali visokošolske te čaje, ki so se odvijali v Slovenski hiši. Njihov namen je bil, da bi se slovenski izobraženci izpolnjevali v nauku katoliške Cerkve za razli čna življenjska podro čja. Na te čajih so predavali zgodovino, teologijo, filozofijo in slovenš čino. 182

Letopis Slovenskega dušnega pastirstva v Argentini za leto 1983 navaja:

… Na visokošolskem te čaju so to leto predavali univ. prof. dr. Milan Komar (filozofija: Strah pred svobodo), dr. Marko Kremžar (Pregled slovenske zgodovine), Zorko Sim čič (slovenska literatura: refleksivna, ljubezenska in domoljubna tematika v naši umetni poeziji), dr. Alojzij Starc (Teologija zakramenta sv. pokore) in lic. Milan Magister (problemi naše emigracije). 183

5.5 ZALOŽNIŠKA DEJAVNOST IN SLOVENSKI MEDIJI TER NJIHOVA VLOGA V ŽIVLJENJU IZSELJENCEV Tisk je gotovo na podro čju medijev med slovensko politi čno emigracijo najbolj razširjen medij in ima svoje korenine, podobno kot že prej omenjene oblike organiziranja izseljencev v begunskih taboriš čih v Avstriji (1945-1949). Tovrstna dejavnost se je nadaljevala tudi po prihodu v Argentino. Vsebinsko lahko tisk slovenske politi čne emigracije delimo na publikacije DS oziroma ZS, tisk SKA, slovenski pastoralni tisk ter tisk drugih ustanov. V skupino tiska sodijo časopisi, tedniki, zborniki, koledarji, šolski tisk.184

Časopis SS izhaja v Argentini od 1. januarja 1948. Časopis je sprva izhajal kot štirinajstdnevnik, od leta 1949 pa kot tednik. To je bil za četek narodno- prosvetnega in politi čno-publicisti čnega dela Slovencev v Argentini. Že v prvi številki je bilo v zaklju čku uvodnika zapisano geslo: … Borba za svobodo slovenskega naroda, borba za zmago resnice in pravice … 185

SS je bila vseskozi najvažnejši medij demokrati čnih in protikomunisti čnih Slovencev in je predstavljala idejo zgodovinske Slovenske ljudske stranke (kasnejše Slovenske krš čanske demokracije) in Narodnega odbora za Slovenijo, ki je obširno krožil po vseh državah, kjer so živeli povojni

181 Zvone Žigon: Iz spomina v prihodnost. Slovenska politi čna emigracija v Argentini. …, str. 105. 182 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 620. 183 Slovensko dušno pastirstvo ( Buenos Aires) letopis 1947 – 1997. …, str. 453. 184 Rot Andrej: Slovenski tisk v Argentini po drugi svetovni vojni. (Ljubljana : Dve domovini /Two Homelands/-Razprave o izseljenstvu, Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, št. 2-3, 1992)-str. 209-210. 185 Mizerit Tone: 60- letnici v Argentini . [URL:http://radio.ognjisce.si/novice/ssd/20080126220292150620.php], 11. 3. 2008

emigranti. Danes predstavlja najpopolnejšo vez in kroniko življenja argentinskih Slovencev, saj vestno beleži vse družbene, kulturne, športne dogodke, aktivnosti, ki potekajo znotraj domov. Ocenjuje knjižne izdaje, koncerte, odrske nastope in prinaša vesti iz življenja drugih slovenskih skupnosti po svetu ter dogodke iz Slovenije in zamejstva.

Tednik SS je bil do leta 1992 last Miloša Stareta, po njegovi smrti pa je prešel pod okrilje Zedinjene Slovenije. Med uredniki so bili: Joško Krošelj, Tone Mizerit od leta 1970 do 1984, od leta 1984 dalje pa Tine Debeljak ml. 186

Kot tednik je vseskozi predstavljal glavno informacijsko vez znotraj slovenske politi čne emigracije, saj so njegovi naro čniki slovenska gospodinjstva. Tednik odseva družbeno-politi čno klimo in idejno-politi čno usmerjenost skupnosti, ki ima natan čno izoblikovano idejno in politi čno usmeritev, in naj bi imel predvsem mo čan vpliv na ciljno populacijo slovenske politi čne emigracije.

V člankih in razpravah o dogajanjih v mati čni domovini in Jugoslaviji v obdobju pred demokrati čnimi spremembami je bil v ospredju v popolnosti negativen odnos do trenutnega stanja. V zunanjepoliti čnih besedilih SS je bilo vrednotenje bolj uravnoteženo, čeprav ni mogo če spregledati, da je bila vzhodna "komunisti čna" politika neprimerno bolj negativno ocenjevana kot zahodna. SS je na svojih straneh v osemdesetih letih pogosto povzemala številne članke iz časopisov in revij, ki so izhajale v domovini (Teleks, Mladina, Demokracija, Tribuna, Delo). Zaradi tega nekateri emigranti časopisa niso hoteli prebirati, ker so to imeli za udinjanje komunisti čnemu režimu v domovini.

Tednik je veliko pozornosti namenjal tudi pravilni rabi slovenskega jezika (raba izrazov, fraz, prevod besedil v slovenš čino …) v člankih Slovenš čina – moj jezik. Rojake je vseskozi tudi seznanjal s pomembnimi športnimi dosežki slovenskih športnikov iz domovine v rubriki Slovenci in šport, katerih avtor je bil v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja Mirko Vasle. Zadnja stran tednika pa je bila namenjena objavi oglasov slovenskih podjetij, razli čnih obvestil in osmrtnic.

Prva številka SS, ki je izšla leta 1991, je dobila tudi novo podobo, saj so ve čji format tednika prilagodili tehni čnim normam v tiskarni (tiskarna Vilko), stari sistem tiskanja so zamenjali z ra čunalniško obdelavo.

Leta 1949 je pri založbi SS za čel izhajati letni Koledar-Zbornik z obsegom do 300 strani. Zbornik je prenehal z izhajanjem po letu 1975, leta 1998 pa je izšel ob 50-letnici slovenske politi čne emigracije Zbornik dela v zvestobi in ljubezni – Društvo Zedinjena Slovenija 1948-1998 v obsegu 809 strani,

186 Zvone Žigon: Otroci dveh domovin : Slovenstvo v Južni Ameriki. …, str. 95.

ki predstavlja temeljno gradivo za preu čevanje slovenske izseljenske skupnosti v Argentini. Ob delovni skupini, ki je pripravljala zbornik, je bil glavni pisec in zbiratelj gradiva dr. Jože Rant. Zbornik v strnjeni obliki prikazuje zgodovino slovenske politi čne emigracije, njeno prosvetno udejstvovanje, glavne prireditve, poskuse gospodarske osamosvojitve, dejavnost slovenskega šolstva, delovanje krajevnih domov in društev. Glavni viri za nastanek zbornika so zapisniki sej ob čnih zborov DS oz. ZS in tednik SS. Koledarji-Zborniki so razdeljeni po posameznih rubrikah (teko če dogajanje med slovensko skupnostjo v Argentini, literarno-pesniška rubrika, zgodovinska rubrika, rubrike o pomembnih osebnostih iz politike, umetnosti, rubrike o dogodkih med in po drugi svetovni vojni v Sloveniji in širše, rubrike o mednarodnih politi čnih razmerah, precej pozornosti so namenjali opisovanju teko čega dogajanja v Sloveniji in Jugoslaviji). 187

K tisku slovenske politi čne emigracije prištevamo tudi časopisje, ki ga je od vsega za četka izdajalo Slovensko dušno pastirstvo v Argentini. Med revijami moramo najprej omeniti mese čnik Duhovno življenje. Mese čnik je za čel izhajati že leta 1933 kot rubrika v Slovenskem tedniku in je najprej nosil naslov Moje versko življenje, v letu 1934 pa je za čel izhajati kot samostojna revija. Ustanovitelj in prvi urednik je bil dušni pastir Jože Kastelic, nasledil ga je Janez Hladnik, ki je revijo vodil do leta 1948. Po prihodu slovenske politi čne emigracije v Argentino je uredništvo revije prišlo pod okrilje emigrantskih duhovnikov. Vsebina revije je po letu 1948 postala predvsem verska, vzgojna in kulturna (med vojno je po besedah Janeza Hladnika imela tudi »politi čno« nalogo osveš čanja rojakov o nevarnosti brezbožnega komunizma, povojnih pobojih …) 188 . Je edina slovenska revija v Argentini, ki je izhajala brez presledkov vse do danes. V njej je do leta 1995 pisalo prek 1.300 avtorjev. K reviji sodi tudi priloga za otroke z naslovom Božje stezice. 189

Vsako leto je bila po podatkih Letopisa 1947-1997 Slovenskega dušnega pastirstva v Argentini v mesecu januarju ali februarju organizirana družabna prireditev revije Duhovno življenje. Poleg sv. maše, kosila in proste družabnosti so organizirali tudi program s sre čelovom, nagradno žrebanje naro čnikov DŽ, ki so že poravnali naro čnino za teko če leto, nagradno žrebanje za otroke, dopisnike Božjih stezic. Ta prireditev je bila eden izmed na činov zbiranja sredstev, ki so omogo čala izdajanje slovenskega verskega tiska. 190

Podatki za leto 1968 govorijo, da je to leto do prireditve v mesecu februarju poravnalo naro čnino na revijo 500 naro čnikov, za cilj pa so si zadali pridobiti še 100 novih naro čnikov. 191

187 Zvone Žigon: Iz spomina v prihodnost. Slovenska politi čna emigracija v Argentini. …, str. 95. 188 Slovensko dušno pastirstvo (Buenos Aires) letopis 1947 – 1997. …, str. 674. 189 Zvone Žigon: Iz spomina v prihodnost. Slovenska politi čna emigracija v Argentini. …, str. 96. 190 Slovensko dušno pastirstvo (Buenos Aires) letopis 1947 – 1997. …, str.268. 191 Prav tam, 254.

V pridigi na prireditvi revije Duhovno življenje januarja 1970 je msgr. Anton Orehar z naslednjimi besedami ozna čil pomen katoliškega časnikarja:

… Dolžnost katoliškega časnikarja je, da ne utrjuje nasprotovanj, ampak da dela za razumevanje v cerkvi. Prava pot je tista, ki jo kaže odgovorna oblast Cerkve, papeža in škofov. Dobri ljudje jih poslušajo, upoštevajo in ne pozabljajo …192

Oznanilo je tedenski list (tednik), ki je že od leta 1948 obveš čal slovenske vernike v Argentini in je bil vsemi listi najbolj razširjen. Vzdrževal se s prostovoljnimi prispevki. Izdaja ga Katoliška akcija. Rojaki ga dobivajo brezpla čno. 193

Omnes unum je bila duhovniška revija, ki je ve č let izhajala v Argentini z namenom, da povezuje slovenske duhovnike v zamejstvu in tujini. Prva številka revije je izšla na sve čnico leta 1954 in je v Argentini izhajala do leta 1967, ko je za čela izhajati v Evropi in je upravo in tisk prevzela Družba sv. Mohorja v Celovcu. Leta 1977 je prenehala izhajati. 194

Katoliški misijoni v urejevanju Ladislava Len čka in Franca Sodje so širili misijonsko misel med Slovenci po vsem svetu. Revija je že od leta 1923 izhajala v Sloveniji, nato do leta 1987 v Buenos Airesu in nato spet v Ljubljani. 195

Družabna pravda je skrbela za razširjanje in poglabljanje socialnega nauka cerkve. Najprej je izhajala v Rimu, po preselitvi v Argentino pa se je upravni odbor Družabne pravde dogovoril z lastnikom Svobodne Slovenije, da so tedniku mese čno dodali list z naslovom Delo in svet, ki je obravnaval aktualna družbena vprašanja. Ker je priloga pomenila dodatno finan čno breme za Svobodno Slovenijo, se je odbor družabne pravde odlo čil, da obnovi samostojno izhajanje lista. Zadnja številka je izšla leta 1973. 196 Slovenska kulturna akcija je v letih delovanja posve čala veliko pozornost izdajateljstvu. Že leta 1951 je v Buenos Airesu za čela izhajati kulturno- znanstvena revija Vrednote (izdajalo jo je Delovno ob čestvo za Slovenski katoliški institut). Sledili sta ji reviji Glas slovenske kulturne akcije, ki je iz črpno poro čal o slovenskem kulturnem delu tujini, in Meddobje kot publikaciji, lastni SKA. Glas je ves čas izhajal redno, sprva kot mese čnik, v šestdesetih letih kot štirinajstdnevnik, naslednje desetletje spet kot mese čnik in v osemdesetih letih kot dvomese čnik. Leta 1968 je bila naklada Glasa 1500 izvodov. V osemdesetih letih je izšlo 800 izvodov. Meddobje ni izhajalo tako redno kot Glas. Najbolj redno je Meddobje

192 Slovensko dušno pastirstvo (Buenos Aires) letopis 1947 – 1997. …, str. 281. 193 Prav tam, 18. 194 Prav tam, 663. 195 Zvone Žigon: Iz spomina v prihodnost. Slovenska politi čna emigracija v Argentini. …, str. 96. 196 Slovensko dušno pastirstvo (Buenos Aires) letopis 1947 – 1997. …, str. 635.

izhajalo v osemdesetih letih. Revija objavlja leposlovne prispevke, prevode, znanstvene razprave, eseje, ocene slovenskih kulturnih ustvarjalcev v izseljenstvu in zamejstvu. Število naro čnikov Meddobja je bilo v šestdesetih letih okoli 200, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je število naro čnikov, ki so pla čali naro čnino, komaj preseglo število sto. 197

Leta 1969 se je skupina članov lo čila od SKA in pri čela izdajati glasilo Sij slovenske svobode, ki je odlo čno zagovarjalo svobodno in samostojno Slovenijo. Po Jur čečevi smrti leta 1975 je izšlo še nekaj številk, dokler ni glasilo leta 1980 zamrlo. 198

Ob revijah je SKA izdala preko sedemdeset knjig. Skoraj polovico so jih napisali avtorji iz Argentine, druge pa slovenski pisci iz ZDA, Kanade, Japonske, Venezuele, Avstralije in Italije. Zadnja knjiga SKA, tiskana v Argentini, je izšla leta 1991 (pesniška zbirka Toneta Rodeta z naslovom Zenice). 199

Andrej Rot deli knjige, ki jih je izdala SKA, na več skupin: • knjige, ki so iz pozabe reševale avtorje iz domovine, • izvirno zdomsko prozo, pesniške zbirke, eseje, razprave in študije ter prevode, • govorniško literaturo, glasbena dela ter ploš čo kvarteta Finkovih ter • Zgodovinski atlas Slovenije v priredbi Romana Pavlov čiča.

Naklada knjig je bila povpre čno okrog 500 izvodov, v prvih letih delovanja SKA pa je število izvodov doseglo do tiso č in ve č. 200 SKA je svojo izdajateljsko dejavnost izražala tudi na glasbenem podro čju. Ob 160 obletnici rojstva misijonskega škofa Friderika Barage je SKA izdala oratorij Irenej Friderik Baraga za soliste, zbor in klavir skladatelja Alojzija Geržini ča na besedilo Tineta Debeljaka. V šestdesetih letih je sledila izdaja ploš če Kvarteta Fink, leta 1988 pa izbor slovenskih narodnih pesmi v priredbi Marka Bajuka z naslovom Še bomo peli.201

Med vidnejše publikacije slovenske politi čne emigracije v Argentini štejemo tudi Vestnik – glasilo slovenskih domobrancev in glasilo Tabor, katerega bralci so izhajali iz vrst nekdanjih domobrancev. Obe publikaciji sta imeli razmeroma majhen vpliv na bralce. 202

Med pomembne tiskane izdaje politi čne emigracije sodijo tudi šolske knjige za osnovno šolo in srednješolske te čaje v založbi društva ZS. Za osnovno šolo so to predvsem berila in čitanke, lepopisni zvezki, igralne karte slovenskih pesnikov in pisateljev ter u čbeniki za zgodovino

197 Andrej Rot: Republika duhov, Štiridesetletnica Slovenske kulturne akcije . …, str. 67-69. 198 Prav tam, 53. 199 Prav tam, 68. 200 Prav tam, 68-69. 201 France Papež, Marijan Elietz, Stanko Jerebi č (ur.): Zbornik Slovenske kulturne akcije 1954-1994. (Celje: Mohorjeva družba, 1991). -str. 111-113. 202 Zvone Žigon: Iz spomina v prihodnost. Slovenska politi čna emigracija v Argentini. …, str. 96.

Slovencev. V zborniku ZS 1948-1998 je navedenih trinajst tiskanih osnovnošolskih publikacij, ki so izšle med leti 1960 -1985. Za potrebe srednješolskih te čajev je ZS tiskala u čbenike za zgodovino Slovencev s poglavitnimi dogodki iz politi čne in kulturne zgodovine, priro čnike slovnice slovenskega jezika, zgodovino slovenskega slovstva, učbenike za zemljepis, razlago krš čanskih resnic in temelje družbene vzgoje. Skupno število tiskanih srednješolskih publikacij, navedenih v Zborniku ZS 1948-1998 znaša 52, najve č tiskanega gradiva pa je izšlo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. 203

Ob ve čjih letnih prireditvah (Spominska proslava, Slovenski dan) je ZS navadno izdajala tiskane programe prireditev, kot kratek spored prireditve z umetniškimi ilustracijami slovenskih umetnikov, žive čih v Argentini. ZS se je ukvarjala tudi z izdajo slovenskih glasbenih ploš č in kaset (npr. domobranske kora čnice), sodelovala pa je tudi pri snemanju filmov o prireditvah (Slovenski dnevi) in pri snemanju filma, ki prikazuje vse slovenske domove. 204

5.6 SLOVENSKE RADIJSKE URE O tedenski slovenski radijski uri so na sejah ZS začeli resno govoriti v za četku leta 1970. Na tretji seji MOS 21. 8. 1970 so ustanovili pripravljalni odbor. Ideja o slovenski radijski uri se jim je zdela izvedljiva zaradi obstoja ve č radijskih postaj in zato, ker … imajo rojaki ve č časa in niso ve č zaposleni samo z zidanjem svojih hiš …« 205 Napovedali so tudi organizacijo voditeljskega te čaja. Na naslednji seji so ustanovili finan čno komisijo, komisijo za slovenske podjetnike (kot oglaševalce v oddaji) in komisijo za kulturni del.

Glavno zaslugo za organizacijo in izvedbo slovenskih radijskih ur je imel nekdanji predsednik ZS Božo Stariha, ki je okoli sebe zbral krog pomo čnikov za pripravljanje programa in izvedbo same oddaje ter gmotne podpore. Kmalu za tem so prebivalci Buenos Airesa lahko poslušali slovenske oddaje na radijskih postajah El Pueblo in Excelsior. To je bila pomembna pridobitev za slovensko skupnost in argentinsko javnost hkrati. Od leta 1970 do leta 1983 so izseljenci lahko enkrat tedensko na argentinskem radiu poslušali slovensko oddajo radijska ura.206

Oddaja, ki se je pri čenjala z napovedoval čevo napovedjo: »Aqui … Eslovenia Libre« (Tukaj … Svobodna Slovenija), je prinašala vabila na prireditve slovenske politi čne emigracije, na obletnice slovenskih domov, priložnostne misli ob posameznih praznikih, slovensko glasbo razli čnih zvrsti, oglase slovenskih podjetij in nekakšno rubriko z zanimivimi vprašanji, na katere je oddaja dajala tudi odgovore.

203 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 630-633. 204 Prav tam, 633. 205 Prav tam, 635. 206 Zvone Žigon: Iz spomina v prihodnost. Slovenska politi čna emigracija v Argentini. …, str. 97.

Za oddaje je bil odgovoren vsakokratni kulturni referent ZS. Na sejah Upravnega sveta ZS, kjer so po poro čilih kulturnega referenta razpravljali tudi o radijski oddaji, so navajali številne pripombe o vsebini oddaj in finan čnih problemih, vezanih na obstoj radijske ure. Oddaje so potekale v španskem jeziku, napovedovalci so bili rojeni Argentinci, saj v skupnosti takrat še ni bilo poklicnih novinarjev in napovedovalcev. Najve č težav v zvezi z jezikom se je pojavljalo pri nepravilni izgovorjavi slovenskih priimkov in imen ali pri zamenjavi med Slovenijo in Slavonijo. Najve čja težava, vezana na izvedbo radijskih ur, pa je bila selitev na razli čne radijske postaje in prestavljanje terminov predvajanja oddaje. Radijska ura je delovala 13 let, to je okrog 650 tednov, v katerih se je zvrstilo tudi toliko oddaj. Ob tem, ko so jo poslušali razen Slovencev tudi Argentinci, so slednji na ta na čin prvi č slišali govoriti o Sloveniji in Slovencih v Argentini, spoznavali slovensko kulturno izro čilo, hkrati pa je slovenska glasba prodrla v glasbeno ustaljeni Buenos Aires. Že prej omenjena oglaševanja, kot glavni vir financiranja radijske ure, niso zadostovala za sprotno vzdrževanje stroškov, povezanih z oddajanjem. Delovanje oddaje je ZS financirala tudi iz drugih skladov in z organizacijo sre čelovov ob množi čnih prireditvah. 207

Zadnja radijska ura je bila na sporedu 27. februarja 1983. 208 Kot vzrok, da je radijska ura prenehala z delovanjem, je v zapisniku ob čnega zbora ZS iz leta 1983 navedeno novo lastništvo (privatiziranje) radijske postaje Antartida in s tem sprememba v nedeljskem dopoldanskem urniku, v katerem ni bilo ve č prostega termina za radijsko uro, kot jo je hotela imeti ZS. Predsednik ZS, arh. Vombergar, pa je prenehanje radijske oddaje pripisal predvsem visokim stroškom, kar je ponazoril s preprostim izra čunom:

… S tem kar nas stane radijska ura, bi mogli dostojno vzdrževati vse naše šole in razpolagati z ve č sredstvi za druge važne prireditve …209

Leta 1988 je Alberto Čuk, primorski izseljenec, ki je prišel v Argentino po drugi svetovni vojni in postal ugleden član slovenske skupnosti v Buenos Airesu ter uspešen poslovnež, najel radijsko frekvenco (jo pla čal za vso leto vnaprej) in ustanovil zasebni radio z radijsko oddajo Slovenski koti ček - El rinconcito Esloveno. Okoli sebe je ob sodelovanju z ZS, katero je zaprosil za pomo č, zbral slovensko ekipo, ki jo je sestavljala nova generacija ljudi, potomcev slovenske politi čne emigracije, rojenih v Argentini, ki so ob sobotah obiskovali slovensko šolo. Zato so lahko že prvo oddajo, ki je izzvenela 1. decembra 1988 to čno ob 12. uri na valovih Radia America, pripravili dvojezi čno suvereno. 210

207 Zedinjena Slovenija 1948 -1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 635-636. 208 Prav tam, 636. 209 Zedinjena Slovenija 1948 -1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 636. 210 Nada Ravter: »Dober dan. Buenos Dias.« (Maribor: Ve čer. Reportaže. 1. december 2007). [http://bor.czp-vecer.si/VECER2000_XP/2007/12/01/2007-12-01_STR-32-32_MX- 01_IZD-01-02-03-04-05-06_PAG-REPORTAZE.pdf], 9. 3. 2009.

O Albertu Čuku in njegovi radijski oddaji so razpravljali tudi odborniki ZS. Tine Debeljak ga je na seji ZS prikazal kot odlo čnega protikomunista, ki želi program svojega radia zasnovati brez vplivov politike. Čuk je ZS zaprosil za pomo č pri izvedbi programa in tudi za finan čno pomo č. ZS mu je ponudila na razpolago gradivo iz društvenega arhiva. 211 Radijske oddaje so obravnavali kot zasebno stvar Alberta Čuka, motilo pa jih je predvsem dejstvo, da je vabil mladino v društvo Triglav, ki je zagovarjal nedemokrati čni režim v Sloveniji. 212

Po smrti Alberta Čuka se je oddaja preimenovala in nosi ime Okence v Slovenijo – Una ventana a Eslovenia, ki je prav tako dvojezi čna in prinaša razne novice, tudi iz Slovenije, predvaja izklju čno slovensko glasbo, predvsem narodnozabavno. Program je bil od vsega za četka in je še danes predvsem kulturno- informacijske narave in ga poslušajo pripadniki predvojne in povojne generacije po vsej Argentini, do Barilo č in Ognjene zemlje, v Braziliji in Urugvaju, zelo visok delež poslušalcev pa predstavlja tudi argentinska javnost. Kot zanimivost naj navedem, da danes pri pripravi oddaje sodeluje pet ljudi. Čeprav so vsi rojeni v Argentini, pripadajo po svojih koreninah predvojni in v ve čini povojni generaciji priseljencev. Kljub tem razlikam, ki v Argentini še vedno ideološko lo čujejo naše priseljence, ni v oddajah, ki jih pripravljajo, mo č najti nikakršne politi čne opredeljenosti. 213

5.7 DRUŽABNI, KULTURNI IN ŠPORTNI DOGODKI Slovensko politi čno emigracijo v Argentini že od vsega za četka odlikuje pestro in živahno prosvetno-kulturno delo, predvsem na pevskem, gledališkem in športnem podro čju. Nosilci prireditev so krajevni domovi v sodelovanju z ZS, ki gmotno podpira izvedbo prireditev in nudi sodelovanje svojih članov in odbornikov. V izklju čni organizaciji ZS sta junijska Spominska proslava in Slovenski dan. Zbornik dela v zvestobi in ljubezni 1948-1998 deli prireditve na ve č skupin: 214 A. spominske proslave padlim, B. slovenske dneve, C. druge prireditve: • kulturne prireditve, • družabne prireditve, • dobrodelne prireditve, • spominske prireditve, • prireditve za argentinsko javnost, • prireditve ob sprejemanju obiskov,

211 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 262. 212 Prav tam, 266. 213 Nada Ravter: »Dober dan. Buenos Dias.« (Maribor: Ve čer. Reportaže. 1. december 2007).[http://bor.czp-vecer.si/VECER2000_XP/2007/12/01/2007-12-01_STR-32-32_MX- 01_IZD-01-02-03-04-05-06_PAG-REPORTAZE.pdf], 9. 3. 2009. 214 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 364.

• slovenska narodna in državna slavja.

Upravni svet ZS je na svoji seji 14. 10. 1977 obravnaval število in vsebine prireditev ter udeležbo ljudi in predlagal sledeče smernice pri organizaciji prireditev v posameznih domovih:

… Držati se moramo na čela, da zmanjšamo število prireditev, ker se že opaža pri ljudeh velika utrujenost zaradi prepogostih prireditev. Isto velja tudi za posamezne domove. Tudi mladinski dnevi so prepogosti /…/ Naj bo manj prireditev, - a te boljše …215

5.7.1 Spominske proslave padlim Spominske proslave (Spominski dan) se med slovensko politi čno emigracijo vrstijo že od leta 1848 prvo soboto ali nedeljo v mesecu juniju in jih prirejajo v po častitev žrtev komunisti čnega nasilja med vojno in po njej.

Za vsakoletni junijski spominski dan so izbrali geslo s politi čnim in čustvenim nabojem, Zedinjena Slovenija je pripravila vabila za prireditev z natan čnim opisom programa in ga objavila v tedniku SS. Izvedbo spominske proslave je vsako leto prevzel drugi kulturni dom, kljub temu pa so bili programi prireditev dokaj enoli čni. V sedemdesetih letih so spominske proslave razširili na naslednji dan in vanje vklju čevali tudi program, s katerim so izkazovali zahvalo Argentini za življenje v svobodi in demokraciji ter proslave približati širši argentinski javnosti.

Kot primer navajam programa spominskih proslav leta 1962 in leta 1985.

Leta 1962 se je prireditev odvijala pod geslom »Junaška pesem mladcev pred budečo se zoro«. SS je naznanila proslavo v dvorani sester selizijank na cesti Yapeyu 132 in dodala naslednji spored:

… Ob 16. uri govor dr. Tineta Debeljaka; zborna deklamacija Jeremija Kalina »Junaška pesem mladcev pred bude čo se zoro«, ki jo bodo izvajali člani igralske družine »Društva Slovenska vas v Lanusu« pod vodstvom Ludvika Štancerja. Ob 17. uri maša zadušnica in reši me. Med mašo petje Gallusa pod vodstvom dr. Julija Savellija. Vstopnine ni. Hvaležno se bodo sprejeli prostovoljni prispevki za kritje stroškov …216

Osrednja misel spominskega dne leta 1985, ki je potekal v znamenju štiridesetletnice narodne tragedije, se je glasila: »Da z mrtvimi romamo živi.« ZS je v tedniku SS 16. 5. 1985 prvi č vabila na spominsko proslavo, ki se je odvijala v soboto, 1. junija, ob 20. uri v Slovenski hiši in v nedeljo, 2. junija, ob 10. uri v buenosaireški stolnici na Trgu San Martin.

215 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 213. 216 Spored spominske proslave »Junaška pesem mladcev pred bude čo se zoro.« Svobodna Slovenija (Slovenia Libre), leto XXI.(15). št. 21. (Buenos Aires, 26. maja 1962). -str. 4.

Oglas z natan čnim sporedom je objavila 23. 5 1985, v katerem zapiše, da bo …v soboto skupna molitev in položitev venca pred spomenikom slovenskim komunisti čnim žrtvam, v dvorani pa govor dr. Milana Komarja »Smisel domobranstva« in odrski prikaz »Z mrtvimi romamo živi«, z deklamatorskim zborom, Tinetom Debeljakom ml., Fridom Beznikom in arh. Francijem Klemencem; V nedeljo maša kard. Dr. Juana Carlosa- Arambruja, med katero poje Gallus, nato Te Duem v zahvalo za 40 let svobodnega življenja v Argentini; nato položitev venca pred spomenikom gen. San Martinu, kjer bo prebral spomenico dr. Andrej Fink, predstavnik ZS …217

Ob dvajseti obletnici narodne tragedije 1965 je SS v svojem članku, objavljenem pred prireditvijo, poudarila, da ni prav, da se spominske proslave prirejajo v ozkem krogu skupnosti, ampak da se mora emigracija pred širšo javnostjo pokloniti žrtvam in s tem izpolniti svojo nalogo, ki je tudi ta, da predstavlja svoj narod pred svetom. 218 To nalogo je ZS poskušala izpolniti že pred izvedbo prireditve z obveš čanjem argentinskega tiska, sprejemom argentinskih časnikarjev, katerim so predstavili slovenski narod, njegovo zgodovino, kulturo, njegov boj za svobodo in žrtve, in z razstavo emigrantskega tiska. Kot dejanje odpiranja v širšo skupnost je bil tudi zbor pred spomenikom borca za svobodo Južne Amerike gen. San Martinom s polaganjem venca. Za to prireditev so pripravili tudi letak, ki predstavlja slovenskega svobodnjaka, ki zna ceniti svobodo, ki jo uživa v Argentini in ji zato izreka zahvalo, v kateri so med drugim tudi zapisali:

… Svobodni Slovenci se ob 20-letnici zdomstva zahvaljujemo plemenitemu argentinskemu narodu za njegovo razumevanje in gostoljubnost …219

Tednik SS je po vsakokratni izvedbi spominskih proslav objavljal članke o prireditvi in povzetke govorov posameznih govornikov ter komentarje o medvojnih in povojnih dogodkih v domovini, z ostro kritiko nove oblasti v domovini.

Leta 1979 je ob 34. Spominskem dnevu Svobodna Slovenija 7. 6. objavila poročilo o prireditvi, v katerem avtor v članku primerja udeležbo mladine na prireditvah emigracije v Argentini in prireditvami v domovini (Sloveniji). Takole zapiše:

… Mi v tujini se že štirideseti č spoštljivo spominjamo vseh pobitih žrtev. Resda minevajo leta … In vse ostaja pri starem! A prav vse – ne. Med tistimi, ki slavijo njihov spomin, je leto za letom ve č mladine. Fantov, deklet. Nih če jih ne sili; niso doživljali zgodovine strahot, pa vendar

217 Spored spominske proslave »Da z mrtvimi romamo živi .« Svobodna Slovenija (Slovenia Libre ), leto XLIV (38), št. 10. (Buenos Aires, 23. maja 1985). -str. 4. 218 Ob 20-letnici. Svobodna Slovenija (Slovenia Libre) , leto XXIV (18), št. 21. (Buenos Aires, 27. maja 1965). -str. 1. 219 M. S.: »Ob dvajsetletnici.« Svobodna Slovenija (Slovenia Libre), leto XXIV (18), št. 23. (Buenos Aires, 10. junija 1965). -str. 1.

natrpajo dvorano. Doma ni tako: leto za letom je med mladino manj zanimanja za »pridobitve narodno-osvobodilne borbe.« Naša pravda je pravi čna. Pravična je bila in taka bo ostala …220

Od leta 1990 dalje je v poro čilih o poteku Spominskega dne SS prinašala članke o spravi in tako prikazovala vzdušje med zdomci v Argentini nad spremembami v domovini. Poro čilo o spominski proslavi leta 1990 je SS naslovila s: Kri pobitih je obrodila sad. Zraven opisa slavja je med drugim tudi zapisala:

… Letos se je Slovenija kon čno otresla komunisti čne diktature in stopila na pot demokracije – in s tem tudi sprave med Slovenci. Kon čno je sistem, proti kateremu so se borili tisti, ki se jih te dni spominjamo, zgrmel v prah. Po smrti prihaja tudi vstajenje …221

5.7.2 Slovenski dnevi Poskus organiziranja Slovenskih dni sega v leto 1955, ko je bila na belo nedeljo (teden po veliki no či) na Slovenski pristavi v Celestarju organizirana prireditev, ki jo je Društvo Slovencev opredelilo kot veliko družabno prireditev, k dobremu razpoloženju obiskovalcev pa je prispeval pester in zabaven program, kakor tudi dobra jeda ča in pija ča. Namen te prireditve ni bil zgolj družaben, ampak tudi dobrodelen. Na ta na čin si je DS prizadevalo pridobiti finan čna sredstva, ki so jih namenjali rojakom s težjim finan čnim stanjem. Ta prireditev velja za zametek organiziranja Slovenskih dni. Prva prireditev pod imenom Slovenski dan je bila organizirana leta 1956 in nato vsako naslednje leto na belo nedeljo. 222

Prireditve so imele dopoldanski in popoldanski del. Dopoldanski del se je za čel s slavnostnim odprtjem in nastopi govornikov ter mašo, nato je sledilo kosilo in popoldanski del praznovanja z bogatim in raznovrstnim kulturnim programom (nastopi folklornih in dramskih skupin, pevskih zborov, mimohod slovenskih narodnih noš …), organizirane so bile raznovrstne športne aktivnosti (odbojka, atletika, plavanje …), na katerih so tekmovala moštva fantovskih in dekliških odsekov iz posameznih krajevnih domov, družabne igre, sre čelovi. Prireditve so ve čkrat popestrili tudi z raznovrstnimi razstavami (šolskih zvezkov in risb, zdomskega tiska, slik slovenskih umetnikov, razstave slovenskih šolskih te čajev). Vsako leto je bila prireditev v drugem krajevnem domu. V za četku izgradnje domov se je pojavljal prostorski problem, vezan na organizacijo in izvedbo, ker je primanjkovalo predvsem pokritih površin. Za izvedbo prireditev so tako razen dvorane in vrtov ter športnih igriš č uporabljali tudi

220 »34. Spominski dan.« Svobodna Slovenija (Slovenia Libre) , leto XXXVIII (32), št. 22. (Buenos Aires, 7. junija 1979). -str. 1. 221 »Kri pobitih je obrodila sad.« Svobodna Slovenija (Slovenia Libre) , leto L (44), št. 22. (Buenos Aires, 14. junija 1990). -str. 1-2. 222 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 457.

šolske prostore v domovih. Prostore so pred prireditvijo slavnostno okrasili (slovenske zastave, bršljanovi venci, slike, napisi …). 223

Iz poro čil tednika SS je razvidno, da so bile imenovane prireditve zares množi čno obiskane, saj se je število obiskovalcev gibalo skoraj vsako leto med 1000 in 1500, v nekaterih letih so celo presegli zapisano številko. Veliko obiskovalcev je bilo predvsem na popoldanskem delu prireditve, ravno zaradi njenega družabnega zna čaja. Obiskovalci so prihajali celo iz 1.000 in ve č km oddaljenih krajev. Za vstop na prireditev je bilo potrebno pla čati vstopnino. Udeleženci so imeli na voljo tudi kosilo po zmernih cenah in možnosti raznih nakupov na stojnicah (štantih) krajevnih domov. 224

Kot primer prireditve navajam spored 24. Slovenskega dne, 22. aprila 1979 v Slomškovem domu, povzet po poro čilu SS.225 Ta dan je bil posve čen Francetu Prešernu. Na predve čer Slovenskega dne v soboto, 21. aprila 1979, ob 21. uri gledališka predstava drame Zorka Sim čiča z naslovom Krst pri Savici. Prireditev se je nato nadaljevala v nedeljo z naslednjim sporedom: • petje slovenske in argentinske himne in dvig obeh zastav, • verska slovesnost, • kosilo, • obisk stojnic in druženje rojakov, • mimohod zastavonoš domov, zastopnikov šol, mladine in starešin, • pozdrav in slavnostni govor predstavnika Zedinjene Slovenije, • predstava drame Krst pri Savici, • zabava s plesom.

Ob prevladujo či družabni vsebini Slovenskih dni je bilo v vsebini prireditev vedno čutiti mo čno pripadnost rojakov h katoliški veri in slovenstvu. Trditev potrjujejo nastopi govornikov iz vrst vodilnih v ZS in krajevnih domov ter gesla pod katerimi so se odvijale prireditve. 226 Navajam nekaj slednjih: • »Sloven`c Slovenca vabi« - 1962 • »Slovenec sem, Slovenec čem ostati« - 1972 • »Slovenskega srca – slovenskega duha« - 1976 • »Eno nas druži in veže: Slovenci smo in kristjani!« - 1984 • »Vremena bodo Kranjcem se zjasnile.« - 1990

Na tem mestu velja tudi omeniti govore slavnostnih govornikov na prireditvah. Najve č besed so namenjali pomenu domovine in tistim vrednotam, ki pripomorejo k sre či naroda in posameznika, suverenosti naroda, narodni zavesti, pomenu kulture, vere in jezika za obstoj

223 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 457-504. 224 »Narod slovenski živi, naj živi.« Svobodna Slovenija (Slovenia Libre), leto XXXVIII (32), št. 16. (Buenos Aires, 26. aprila 1979). -str. 1. 225 Spored Slovenskega dne »Narod slovenski naj živi, živi!« Svobodna Slovenija (Slovenia Libre) , leto XXXVIII (32), št. 15. (Buenos Aires, 19. aprila 1979). -str. 4. 226 Zedinjena Slovenija 1948 – 1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 461-492

slovenstva. Najpogosteje omenjana vsebina govorov v osemdesetih letih je bila napoved politi čnih sprememb v domovini. Slavnostni govornik dr. Marko Kremžar je na 30. Slovenskem dnevu, 14. aprila 1985 nagovoril slovensko mladino s temi besedami:

… Stojimo pred velikimi spremembami, ki se pripravljajo v središ ču slovenskega naroda. Pri ča boste dogodkom, o katerih so zaman sanjale generacije mladih slovenskih rodoljubov skozi stoletja! Zdaj so pred vami! Vam in vašim vrstnikom bo dano doživljati čas, ko bo slovenski narod mogel storiti odlo čilni korak – do svoje dokon čne svobode, če bo našel v sebi samozavest, pogum in voljo! ... 227

Zaklju ček 23. Slovenskega dne, 7. 4. 1991, se v Zborniku 1948-1998 glasi:

… Gostje so potem posedli okrog miz ali pa so obiskovali stojnice, ki so jih spet pripravili domovi, med katerimi sta seveda zopet izstopala mendoški z vinom in bariloški s čokolado. Mladina pa komaj da ni na plesiš ču pri čakala svetlikanja novega dneva… 228

5.7.3 Druge prireditve Opisane Spominske proslave in Slovenske dneve lahko zaradi svoje vsebine (kulturni del) prištevamo med kulturne prireditve. Med pomembna kulturna udejstvovanja prištevamo tudi prosvetne večere, ki so jih v časih poimenovali tudi prosvetna predavanja, in so se odvijali sprva v osrednjem domu, kasneje pa v Krajevnih domovih. V prvih letih delovanja KD se je letno po domovih razvrstilo šest do deset takšnih prireditev, pri organizaciji katerih so razen KD sodelovale tudi druge ustanove, npr. SKA in Zedinjena Slovenija, ki je izvedbo podpirala tako osebno kot gmotno. V skrbi za vzgojo mladine je ZS prirejala te čaje za voditelje in telesno- vzgojne vaditelje in si s tem zagotovila potrebno število kadra po KD, OŠ in mladinskih organizacijah (SZF, SDO) pri delu z izvenšolsko mladino. V letih 1987-1989 so organizirali sre čanja javnih delavcev, predvsem izobražencev. Osrednja tema prvega sre čanja je bila »poslanstvo emigracije« s poudarkom na delu z mladino. Času primerno je bilo drugo sre čanje oktobra 1988 posve čeno aktualni temi »stikom s Slovenijo«. Vodilni ljudje ZS so se dobro zavedali, da je imenovana tema ena najbolj spornih to čk med samimi zdomci in da je prišel čas, da se je o tem potrebno javno in odkrito pogovoriti ter vzpostaviti skupna stališ ča, stiki pa da so nujni, kajti brez njih ne bo prišlo do poprave zgodovinskih krivic.

Družabne prireditve (pust, miklavževanje, silvestrovanje) so bile prva leta delovanja slovenske politi čne emigracije edine prireditve, ki jih je prirejalo DS. Konec petdesetih let prejšnjega stoletja so opustili praznovanje pusta in silvestrovanja v okviru DS, tradicijo praznovanj pa so nadaljevali po

227 »Bratje! Kvišku srca!« Svobodna Slovenija (Slovenia Libre) , leto XLIV (38), št. 14. (Buenos Aires, 18. aprila 1985). -str. 1. 228 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 494.

posameznih domovih. Dobrodelnost, ki je bila eden izmed glavnih namenov teh praznovanj, so prenesli v sklop praznovanja Slovenskih dni. Na ob čnih zborih ZS so odborniki ve čkrat opozarjali na dejstvo, da je družabnih prireditev preve č, zato naj bi tudi upadala njihova kvaliteta in obisk. Leta 1956 je postal Slovenski dan redna letna dobrodelna prireditev, ki se je obdržala do današnjih dni. Ob tem dnevu so navadno izvedli nagradno žrebanje ali sre čelov (rifa). Dobrodelne prireditve je ZS organizirala samoiniciativno ali pa kot odgovor na prošnje. Z izkupi čkom dobrodelnih prireditev je ZS pomagala pomo či potrebnim rojakom, rojakom, ki so jih prizadele naravne nesre če (beneškim Slovencem, ki jih je leta 1976 prizadel potres, ob potresu v Mendozi 1885, ko je bil porušen stari del doma in nekatere zasebne hiše rojakov), pri izgradnji slovenskega doma v Parizu, vzdrževanju radijske ure, za vietnamske begunce, ki so se naselili v Argentini. 229

Spominske prireditve so bile vezane predvsem na po častitev pomembnih mejnikov slovenske zgodovine ali na obletnice rojstev ter smrti narodnih voditeljev, pesnikov in pisateljev (mati čnih in zdomskih), obletnice cerkvenih in narodnih voditeljev ter obletnice ustanovitev zborov, organizacij in društev argentinske politi čne emigracije.

Navajam nekaj odmevnejših spominskih prireditev po letu 1960: 230 • spomin na škofa Antona Martina Slomška ob stoti obletnici njegovega rojstva 1960, • spomin na generala Rupnika, 1971, • 20. obletnica ustanovitve Slovenske kulturne akcije, 1974, • ob stoletnici rojstva Ivana Cankarja, 1976, • 60. obletnica smrti dr. Janeza Evangelista Kreka, 1977, • 25. obletnica pevskega zbora Gallus, 1981, • stoletnica rojstva škofa dr. Gregorija Rožmana, 1983, • tiso č stota obletnica prihoda sv. Cirila in Metoda, 1985.

ZS kot krovna organizacija slovenske politi čne emigracije je argentinski javnosti, kljub svoji zaprtosti, poskušala na različne na čine prikazati delovanje slovenske emigracije in hkrati izraziti spoštovanje do argentinske države, ki jim je v težkih časih prisko čila na pomo č. Ob ve čjih prireditvah (Spominskih proslavah – obletnicah zdomstva in vetrinjske tragedije) je društvo izdajalo tudi tiskovine v španskem jeziku, vsako leto so ob Spominski proslavi opozorili argentinsko javnost nase s petjem argentinske himne, dvigom argentinske zastave in počastitvijo generala San Martina. ZS je dajala pobude in podpirala udejstvovanje slovenskih društev ali skupin v argentinski javnosti. Sem sodijo sodelovanja in udeležbe na Praznikih trgatve v Mendozi, na Prazniku snega v Barilo čah in tudi pevski, gledališki in plesni nastopi, namenjeni argentinski javnosti.

229 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 505-520. 230 Prav tam, 508-509.

Zbor Gallus je bil prvi slovenski pevski zbor, ki se je preko valov radia Belgrano leta 1957 s petjem del Jacoba Gallusa Carniolusa in slovenskih ljudskih ter umetnih pesmi predstavil širši argentinski javnosti. S kvalitetno glasbeno interpretacijo so bili med prvimi petimi najboljšimi argentinskimi zbori. Leta 1959 je zbor pel pred argentinskim predsednikom dr. Arturom Frondizijem, ki je po uspešnem koncertu čestital pevcem. Gallus je s svojimi koncerti vnesel v glasbeni svet Buenos Airesa »novo pesem«. 231 Kot pomembnejši izraz sodelovanja z argentinsko javnostjo velja omeniti tudi razstavo slovenskih knjig na buenosaireškem knjižnem sejmu (Feria del Libro) od leta 1991 dalje, ko so prvi č pripravili tudi Slovenski kulturni ve čer (22. april 1991, od 21. do 23. ure), na katerem so med drugim predvajali videokasete o Sloveniji, govornika pa sta bila dr. Katica Cukjati in dr. Andrej Fink. Sodelovanje na naslednjih knjižnih sejmih je postalo tradicionalno. 232

Slovenska narodna in državna slavja je slovenska politi čna emigracija (ZS) v Argentini prirejala v po častitev 29. oktobra 1918, ki naj bi izražal … svobodo in neodvisnost ter težnjo v slovensko državnost « in … utrditev slovenstva nasproti 1. decembru …233

29. oktober je na predlog argentinskih članov SLS in po sklepu SNO 234 leta 1966 postal dan slovenske zastave. Slavje je bilo redno v Slovenski hiši, razen leta 1983 v Slomškovem domu v Ramos Mejiji. Po priložnostnem kulturnem programu je navadno sledila slavnostna ve čerja. Tovrstne prireditve so bile namenjene javnim delavcem, zlasti učiteljem, zato tudi niso bile množi čno obiskane. Z nastankom KD so v za četku skoraj vsako leto obhajali ta praznik tudi v drugih krajih, kjer živi slovenska politi čna emigracija. ZS jim je pogosto pomagala s predavanji in prisotnostjo svojih odbornikov na proslavah. 235

Navajam primer programa prireditve iz leta 1971. 236 • Zbiranje narodnih noš in ob činstva, • dviganje zastav, blagoslovitev križa, sveta maša, • opoldanski odmor za kosilo in prilika za ogled razstave krojaškega te čaja, • zbiranje in napoved popoldanskega programa,

231 Škulj Edo (ur.): Letopis slovenskega glasbenega življenja v Argentini . ( Mohorjeva družba , Celje, Krš čanska kulturna zveza , Celovec, Izseljensko društvo Slovenija v Svetu , Ljubljana, 1995). -str. 416. 232 Zedinjena Slovenija 1948 – 1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 510. 233 Prav tam, 518. 234 V Društvu Slovencev in kasnejši Zedinjeni Sloveniji je vodilno politi čno vlogo igrala SLS kot vodilna stranka v Slovenskem narodnem odboru (SNO), katerega so sestavljali v Argentini žive či zastopniki predvojnih slovenskih politi čnih strank. Vodilna mesta v SNO so vseskozi zasedali predstavniki SLS (dr. Miha Krek, Miloš Stare). Vodilo SNO je bil boj za zrušitev komunisti čnega režima v domovini. (Glej: Mislej Irene: Državna misel pri dveh politi čnih emigracijah v Argentini . Slovenci in država: Zbornik prispevkov z znanstvenega posveta SAZU . (Ljubljana: SAZU, 1995). -str. 311.) 235 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 518. 236 Spored »Narodni praznik 29. oktobra.« Svobodna Slovenija (Slovenia Libre) , leto XXX (24), št. 40. (Buenos Aires, 7. oktobra 1971). -str. 4.

• taborne misli in nastopi pevskih zborov, folklornih skupin, mladinske godbe in skupni nastop vseh narodnih noš, • ob ve černi uri pojo Fantje na vasi, • odrski prikaz iz zgodovinske dobe turških vpadov (dr. Tine Debeljak).

Po razglasitvi slovenske državne samostojnosti prireja ZS vsako leto, za čenši z letom 1993, praznik slovenske državnosti.237

Razli čne športne prireditve so se najpogosteje odvijale v sklopu praznovanj Slovenskih dni in drugih družabnih prireditev, praviloma v sklopu posameznih domov. V skrbi za mladino je bil vseskozi poseben poudarek pomenu telesne vzgoje v šolah in srednješolskih te čajih. Leta 1969 je izšla prva generacija absolventov vaditeljskega te čaja (štiriinštirideset fantov in deklet) za pripravo športnih dni in organizacijo telovadbe po domovih. Vaditeljski te čaji, ki jih je organizirala ZS, so trajali navadno trideset ur, to je pet nedelj po šest ur. Vaditelji so delovali v obeh mladinskih organizacijah (SFZ in SDO). Skrb so posve čali tako šolski kot »pošolski« in »izvenorganizacijski« mladini. Domovi so bili samostojni v delu z mladino, mladinski referenti ZS pa so si prizadevali za koordinacijo in pripravljali skupne prireditve (npr. skupna taborjenja, lahkoatletski turnirji). 238 Športne aktivnosti so se odvijale na športnih igriščih domov (odbojka, nogomet) in v prostorih domov (šahovski turnirji), s katerimi so popestrili dogajanja na prireditvah ali pa so se izvajala zgolj v rekreacijske in družabne namene.

5.8 DRUŠTVENA KNJIŽNICA Za četki delovanja društvene knjižnice segajo v leto 1948, ko je DS dobilo nove društvene prostore na Victor Martinezu 50. Uradno je bila ustanovljena leta 1949. Takrat je imela okrog 630 del. 239 V letu 1952 se je knjižni čni fond dvignil na 905 knjig. 240 Da je DS že od vsega za četka skrbelo za popularizacijo knjig med svojim članstvom govori dejstvo, da so že leta 1954 preko krajevnih odborov med drugimi predavanji izvedli tudi predavanje z naslovom Knjiga v življenju posameznika in naroda. 241 Leta 1958 je knjižnica dobila svoj pravilnik in poslovnik. Knjižnica je prav tako imela izdelan spisek vseh slovenskih knjig, izdanih po letu 1945 v zdomstvu. 242

Kulturni referenti so v prvih letih obstoja društvene knjižnice na ob čnih zborih DS redno poro čali o ureditvi knjižnice, statistiki knjižnega fonda in izposoje knjig ter pla čilu knjižni čarki.

237 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 519. 238 Prav tam, 622. 239 Prav tam, 634. 240 Prav tam, 62. 241 Prav tam, 81. 242 Prav tam, 113.

Iz zapisnikov sej in ob čnih zborov lahko razberemo neprestano skrb za pove čanje knjižnega fonda, … kajti skupnost, ki svoji mladini ne priskrbi knjig v lastnem maternem jeziku, si sama piše sodbo .243

Nakupe knjig je odobraval odbor ob čnega zbora društva. Knjige so kupovali med drugim tudi od posameznikov, mnogi pa so jih darovali. Najpogosteje so se odlo čali za nakupe knjig, ki so izšle pri založbi Ognjiš če in pri celovški Mohorjevi družbi. Knjižni čna gradiva so pridobivali tudi iz zapuš čin posameznikov, ki so imeli osebne knjižnice (npr. zapuš čina Marjana Stareta). V letu 1957 je bilo v knjižni čnem fondu že 1.468 knjig, od katerih je bilo 1.236 slovenskih,244 v letu 1964 pa 1.452 knjig. 245 Zadnje poro čilo kulturnega referenta o knjižni čnem fondu je v zapisnikih občnih zborov ZS iz leta1964. Število knjig je bilo težko ugotoviti, kajti društvena knjižnica je knjige posojala tudi posameznim krajevnim domovom. Po podatkih, ki jih je predstavil kulturni referent na ob čnem zboru ZS leta 1971, je bilo med letom izposojenih okoli 1.000 knjig. 246

Z obiskom knjižnice vodstvo ZS pogosto ni bilo zadovoljno, saj so na ve č sestankih ugotavljali, da število bralcev upada. Slišati je bilo celo kritike bralcev, da knjižnica nabavlja preve č del klasi čne literature, ki mlade ne zanima. Iz povedanega so ugotovili, da mlade ne zanima življenje na vasi, o katerem so pisali slovenski klasiki, temve č moderno življenje. 247

V dolo čenih letih se je zgodil minimalen porast knjižnega fonda, kar so odborniki imeli za neuspeh. Knjižnica je zbirala tudi ves slovenski tisk zunaj domovine in tisk, ki je pisal o Slovencih.

Delovni čas knjižnice so čim bolj prilagajali prostemu času članov in ostalih rojakov ter dijakom. Knjižnica je bila odprta vse dni v tednu od 16. do 20. ure, ob sobotah od 16. do 18. ure. Urnik obratovanja knjižnice je bil redno objavljen v vsaki številki Svobodne Slovenije. 248

V sklopu knjižnice je delovala tudi čitalnica, ki je imela svoje prostore v Slovenski hiši in je bila vedno dobro obiskana. Prostore zanjo je dal na razpolago msgr. Anton Orehar. Nekatera prizadevanja v zvezi z ureditvijo in širitvijo knjižnice pa so bila tudi neuspešna, med njimi tudi prizadevanja za ustanovitev oddelka za študij (študijska knjižnica) in prizadevanja, da bi postala knjižnica ZS osrednja knjižnica vsega zdomstva, kamor bi vsi pošiljali izvode knjig in ob časnih publikacij. 249

243 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 127. 244 Prav tam, 104. 245 Prav tam, 152. 246 Prav tam, 176. 247 Prav tam, 262. 248 Prav tam, 634. 249 Prav tam, 634.

Vzporedno z zbiranjem knjižni čnega gradiva, ki je bilo leposlovne, znanstvene in strokovne vsebine, so v za četku osemdesetih let pri čeli z ureditvijo videoteke. Vse ve čje prireditve so si prizadevali posneti na magnetofonski trak in ustvariti arhiv. V videoteki si je bilo mo č izposoditi tudi videokasete slovenskih filmov, med prvimi tudi film Moj ata, socialisti čni kulak. 250 S svojim delovanjem je knjižnica ZS veliko pripomogla k splošni izobrazbi, poznavanju in utrjevanju slovenskega jezika med rojaki, kakor tudi k razvedrilu in medsebojnemu zbliževanju vseh, ki so knjižnico obiskovali.

250 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 273.

6 POGLEDI SLOVENSKE POLITI ČNE EMIGRACIJE NA AKTUALNA POLITI ČNA, GOSPODARSKA IN KULTURNA DOGAJANJA V SLOVENIJI IN JUGOSLAVIJI

Slovenska politi čna emigracija je ves čas obstoja, vse do slovenske osamosvojitve, veljala za zaprto. Obiski iz domovine so bili nezaželeni zaradi bojazni pred delovanjem jugoslovanske obveš čevalne službe, v navezi z jugoslovanskim veleposlaništvom v Buenos Airesu. Stiki jugoslovanskih državljanov s pripadniki slovenske politi čne emigracije so bili od šestdesetih let dvajsetega stoletja sicer možni, vendar če je do njih prišlo, niso ostali skriti oblastem v Jugoslaviji, saj je le-ta imela preko svojih predstavništev dobro organizirano mrežo svojih obveš čevalcev. Tudi obiskov članov slovenske politi čne emigracije v domovini skoraj ni bilo. Posamezniki, ki so se znašli na listi vojnih zlo čincev, si niso upali vstopiti v Jugoslavijo, tudi po amnestiji leta 1962, ki je omogo čila ureditev državljanskega statusa nekdanjim državljanom Jugoslavije, ki so svojo domovino zapustili po letu 1941. Amnestija pa je izvzela vse tiste, ki so bili obtoženi vojnih zlo činov ali sovražnega (protijugoslovanskega) delovanja v tujini. Med razpravami o vsebini amnestije in poskusi vpliva na člane politi čne emigracije v tej zvezi, velja omeniti uvodnik v SS, ki ga je podpisal dr. Miha Krek. V njem opozarja na »nemoralo komunistov pri izpolnjevanju dane besede« in med drugim zapiše:

… Med raznimi skušnjavami in pastmi je sedaj prišla vaba, ki naj po komunisti čnih na črtih uni či politi čno emigracijo. Politi čni emigranti smo svobodni ljudje. Vsak bo tudi na takozvano amnistijo odgovoril kot svoboden človek. Nih če nikogar ne zadržuje …251

Slovenska politi čna emigracija je razvijala svojo identiteto ob vzporedni eksistenci zunanjega sovražnika v obliki jugoslovanskega politi čnega režima. Ob čutek zunanje ogroženosti je nenehno vzdrževal stanje notranje povezanosti in trdnosti, saj je bil v smislu obstoja emigracije zunanji sovražnik na nek na čin dobrodošel. 252

Slovenska politi čna emigracija je komunizem pojmovala kot nekaj absolutno negativnega, protikrš čanskega, škodljivega in hkrati nepoštenega, boj proti tej ideologiji pa je za njene pripadnike veljal kot logi čen in nujen. Komunizem ji je pomenil sinonim za podjarmljenost in izumrtje slovenskega naroda. 253

Vprašanje o zmagovalcu druge svetovne vojne v Sloveniji je bilo za politi čno emigracijo klju čnega pomena. Domobranski vojski niso pripisovali

251 Miha Krek: »Na dan narodnih žrtev.« Svobodna Slovenija (Slovenia Libre) , leto XX (14), št. 23. (Buenos Aires, 7. junija 1961). -str. 1. 252 Zvone Žigon: Iz spomina v prihodnost. Slovenska politi čna emigracija v Argentini. …, str. 129. 253 Prav tam, 117.

statusa premagancev, drugi strani pa ne statusa zmagovalcev, ker naj bi komunisti do zmage … prišli samo po zaslugi rde če sovjetske armade ter po zaslepljenosti zahodnih zaveznikov …254 Zgoraj zapisano trditev so skušali podkrepiti tudi s parolo, ob osvoboditvi Ljubljane leta 1945, ki je bila objavljena v Slovenskem poro čevalcu 9. maja 1945, in jo je ob praznovanju 25. obletnice osvoboditve Ljubljane povzelo Delo, po njem pa SS, ki je v uvodniku med drugim zapisala:

… Ljubljana pozdravlja … zmagovito Rde čo Armijo … zmagovito Jugoslovansko armijo. … Slovenski komunisti so s tem potrdili črno na belem, da jim je Jugoslavijo, Slovenijo in Ljubljano priborila Stalinova Rde ča Armada. Sami zmage niso bili možni dose či. Ker so kolaborirali s Sovjeti, so morali na prvo mesto natisniti pozdrav njihovi rde či vojski …255

V uvodnikih je SS pogosto pisala o povojnih pobojih v Sloveniji ter vlogi komunisti čnega vodstva pri tem zlo činskem dejanju. Uvodniki s to vsebino so bili pogosto objavljeni pred spominskimi proslavami v mesecu juniju. Avtorji uvodnikov so bili navadno vodilni iz ZS, nekateri uvodniki pa so bili tudi brez navedbe avtorja ali pa z navedenima za četnima črkama priimka in imena avtorja. Pred spominsko proslavo leta 1965 so zapisali:

… Povejmo in dopovejmo svetu, da imajo narodi Jugoslavije tudi pravico do svobode in da so tisti, ki so pomorili 12.000 slovenskih mož in fantov, prav tako zlo činci, kakor tisti, ki so morili po nacisti čnih taboriš čih …256

V vrstah politi čne emigracije so posamezni vodilni že v 60-tih letih razmišljali o pomembnosti sprave z »narodom doma«. Seveda so pri tem postavljali pogoje, s katerimi so krivdo za medvojno in povojno dogajanje izklju čno pripisovali takratni oblasti v domovini. Zahtevali so, da morajo doma či oblastniki prenehati širiti zgodovinske laži ter da obsodijo masovni zlo čin po kon čani revoluciji, priznajo in vrnejo čast ter narodni in ideološki idealizem politi čnemu in vojaškemu nasprotniku ter priznajo napake pri sebi. 257

Poglede slovenske politi čne emigracije na dogajanja v domovini lahko razberemo iz zapisov posameznikov iz domovine, ki so bili na obiskih v Argentini, iz govorov vodilnih predstavnikov ZS na prireditvah, objavah v medijih (SS) in iz zapisnikov sej občnih zborov ZS.

Že leta 1952, ko je bila med politi čno emigracijo še mo čno zasidrana misel o vrnitvi v domovino, so v vrhu takratnega DS ugotavljali, da se v svetu dogajajo velike spremembe, ki ne dajejo upanja na skorajšnje boljše čase

254 »Ob spominu na slovenske žrtve«. Svobodna Slovenija (Slovenia Libre) , leto XXVIII. (21), št. 22. (Buenos Aires, 30. maja 1968). -str. 1. 255 »Kaj proslavljajo?« Svobodna Slovenija (Slovenia Libre), leto XXX. (23), št. 22. (Buenos Aires, 4. junija 1970). -str. 1. 256 M. S.: »Povejmo in dopovejmo.« Svobodna Slovenija (Slovenia Libre), leto XXV. (18), št. 20. (Buenos Aires, 20. maj 1965). -str. 1. 257 »Junijski spomini in dialog.« Svobodna Slovenija (Slovenia Libre) , leto XXVII. (21), št. 22. (Buenos Aires, 1. junija 1967). -str. 1.

v svobodni domovini, kar je pomenilo, da si je potrebno urediti življenje (posameznikov in organizacij) v za časni domovini. 258

Pogledi ZS na domovino in trenutno oblast v njej so postali uradni pogledi slovenske politi čne emigracije po tem, ko je le-ta postala njihova krovna organizacija. Na ob čnem zboru ZS leta 1963 je predsednik Božo Fink govoril o nalogah ZS, ki se nanašajo na njeno ideološko-politi čno usmeritev in poudaril, da je njena glavna naloga to, … da skrbi za jasnost in linijo v ideološko- politi čni poziciji, tako na podro čju idej kot tudi prakti čnega delovanja. Spremljati mora v tem smislu dogodke in razvoj med nami samimi, pa tudi posege in vplive, ki od zunaj, posebno od oblasti v domovini, zadevajo našo celoto in jo skušajo omajati in odpraviti …259 V nadaljevanju je primerjal čas zla v domovini med vojno in čas zla v domovini po vojni in zaklju či :

… Zlo današnjega mirnega stanja je še hujše … danes pa se mirno in prera čunano trajno vrši proces razkrajanja moralnih vrlin naših ljudi, ki ima tragi čne posledice… Zato imamo še vedno dovolj razlogov, da vztrajamo trdno v obsodbi doma čega režima, ki ga ne priznamo …260

Poudariti je potrebno, da so se stališ ča posameznikov tudi razlikovala, kar je vodilo tudi do nesoglasij in že opisanih razhajanj med ZS in SKA. V šestdesetih letih preteklega stoletja se je vodstvo slovenske politi čne emigracije v odnosu do domovine in Jugoslavije ukvarjalo najprej z amnestijo za vse tiste, ki se niso omadeževali s hudimi vojnimi zlo čini in ki v tujini kot emigranti niso sovražno delovali proti FLRJ in s tako imenovanim »ponujanjem roke« s strani jugoslovanske oblasti in izpostave jugoslovanskega veleposlaništva v Buenos Airesu. Kot »ponujanje roke« so izpostavljali vabila mlajšim članom emigracije na obiske jugoslovanskih ladij, zasidranih v buenosaireškem pristaniš ču, na družabne zabave v domove slovenskih priseljencev drugega vala in obiske jugoslovanskih mornarjev po Krajevnih domovih in prireditvah. Te dogodke so ozna čevali kot vdor sovražnika v emigrantsko organizacijo, z jasno za črtanimi cilji pridobiti na svojo stran mladino s frazami o koeksistenci. Miloš Stare je v smernicah za delovanje ZS v bodo če podaril:

… Ali zmaga krš čanska ideologija ali zmaga komunizem. Med obema idejama je vsaka koeksistenca nesmisel in nemogo ča …261 Ta predlog so odborniki ZS tudi sprejeli.

V istem času, ko so se vrstili s strani ZS najhujši napadi na komunisti čni režim v Jugoslaviji, se je tudi razvijala in ukoreninila v njenih vrstah misel slovenske državne neodvisnosti in samostojnosti, katero je na svojem obisku pri slovenski politi čni emigraciji v Argentini leta 1969 na čelno izrazil

258 Zedinjena Slovenija 1948 – 1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 61. 259 Prav tam, 150. 260 Prav tam, 150. 261 Prav tam, 146.

predsednik NO za Slovenijo dr. Miha Krek. NO je poudarjal, da je slovenski narod suveren in ima pravico sam odlo čati o svoji usodi. Jasna stališ ča o odnosu do režima v Jugoslaviji je predstavil tudi predsednik NO za Slovenijo dr. Miha Krek:

… Emigracija nosi in razvija misel slovenske državne neodvisnosti in samostojnost. Ostro odklanjamo komunisti čni režim in zavra čamo vsak poskus sprave z njim ali tudi samo trenutne kombinacije, pa naj bo v kakršnem koli namenu …262

Leta 1971 je bil za predsednika NO izvoljen Miloš Stare. S tem se je glavnina politi čnega delovanja za slovensko državnost prenesla v Argentino. Leta 1974, ob tridesetletnici ustanovitve NO, je ta objavil izjavo o konceptu slovenske državnosti, v kateri so zapisali:

… Slovenci odlo čno branimo na čelo, da ima slovenski narod prav tako kot drugi narodi Jugoslavije pravico do lastne države, vendar odlo čno odklanjamo nasilno razbitje Jugoslavije…Rešitev je le v vrnitvi k na čelu suverenosti narodov, ki naj bodo v demokrati čnih narodnih državah-katerih ena naj bo Slovenija-po na čelu samoodlo čbe vklju čeni v svobodno povezavo …263

Miloš Stare je na proslavi narodnega praznika, 29. oktobra 1975, poudaril:

… Prepri čani smo, da bo slovenski narod v svoji zrelosti, po stoletnih življenjskih izkušnjah in s pogledom na svetovni položaj sam pravilno odlo čil, kakšna naj bo povezava slovenske narodne države z drugimi južnoslovanskimi narodi in državami…264

Politi čno svobodo so istovetili z neodvisnostjo narodne države v odnosu do drugih državnih narodov in svobodo v notranji politiki svoje lastne države.

SS je na mnogih mestih komentira takratno jugoslovansko politiko in vlogo kulturnih delavcev v domovini. V obsežnem poro čilu o dogodkih na Poljskem leta 1976 pisec z naslednjimi besedami komentira jugoslovansko politiko:

… Prav tako kot v Jugoslaviji, kjer je »demokrati čna« ustava in »izvoljeni« parlament samo »figov list« za kritje edine oblasti: komunisti čne stranke. Le da so to poljski kulturniki povedali jasno vsemu svetu, naši pa morda le

262 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 163. 263 »Izjava in poziv narodnega odbora za Slovenijo.« Zbornik-Koledar Svobodne Slovenije 1973-1975. (Buenos Aires, 1975). - str. 227-229. 264 Miloš Stare: »Pogledi ob tridesetletnici.« Zbornik-Koledar Svobodne Slovenije 1973 – 1975. (Buenos Aires, 1975). – str. 321.

na tihem goltajo gnev, pred svetom pa sklanjajo z vso ponižnostjo glave v komunisti čni jarem …265

V letu 1980 so na prvi seji MOS razpravljali o tem, kaj je ZS storila proti slavljenju Josipa Broza Tita v argentinskih časopisih. Predsednik ZS Božo Stariha je poro čal, da so poslali vsem ve čjim časnikom daljša poro čila o Titovih grozodejstvih med vojno in po njej in da so časniki obljubili objavo teh sporo čil, a šele po Titovi smrti. Cenzurirana poro čila so ob intervenciji ZS objavili le nekateri argentinski časniki. 266

Od marca 1980 do novembra 1983 so v SS izhajali članki dr. Tineta Debeljaka z naslovom »Nekaj pogledov z naše perspektive na Josipa Broza – Tita. Vsega skupaj je izšlo 176 člankov. 267 Ob Titovi smrti je v SS (8. 8. 1980) v komentarju z naslovom »Resnica ima zaprta usta« zapisano: … Uspel je in svet ga slavi kot heroja …268

Razen aktualne politike je SS prinašala tudi komentarje o gospodarskem stanju v domovini in Jugoslaviji. Še posebno so bili komentarji o tej temi pogosti ob naraš čajo či krizi jugoslovanskega gospodarstva konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, kjer poudarjajo slabosti komunisti čnega gospodarstva, finan čne neuspehe vodilnih gospodarstvenikov in nezadostno delovno storilnost produktivnega sektorja. Za takratno stanje so krivili tudi pokojnega Tita, ki je gojil velike in neizvedljive na črte, bil zahrbten in okruten ter živel razkošno življenje. Ob tem tudi zapišejo: … Ljudje so sorazmerno dobro živeli, dolgovi pa so rasli. Odtod sedanja huda kriza v Jugoslaviji …269

Obisk ljubljanskega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja od 17. 10. do 13. 11. 1982 je za mnoge člane emigracije pomenil prelomnico v obstoju slovenske politi čne emigracije. Obisk je bil izklju čno pastoralne narave z namenom potrditi tamkajšnje Slovence v veri in zvestobi narodu. Po škofovi vrnitvi v domovino sta verski tednik Družina in mese čnik Ognjiš če pisala o obisku škofa in o prizadevanjih in aktivnostih emigracije za ohranitev slovenstva, dale č od domovine.

Leta 1985 so na sejah MOS razpravljali o poskusih »pomirjenja« z oblastmi v domovini in gostovanju kulturnih skupin iz Slovenije, ki bi mimo MOS nastopale po domovih. Predsednik ZS arh. Vombergar je zastopal stališ če, da morajo biti do posameznikov gostoljubni, vendar … ne smemo pa takim delegacijam dajati na razpolago naših odrov in dvoran. Imejmo

265 »Poljski kulturni delavci zahtevajo temeljne svoboš čine.« Svobodna Slovenija (Slovenia Libre) , leto XXXV, (28), št. 8. (Buenos Aires, 12. februarja 1976). -str. 1/2. 266 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str, 646. 267 Prav tam, 421. 268 »Resnica ima zaprta usta.« Svobodna Slovenija (Slovenia Libre) , leto XL. (33), št. 18. (Buenos Aires, 8. maja 1980). -str. 1. 269 »Fatalna zapuš čina.« Svobodna Slovenija (Slovenia Libre), leto XLIII. (36), št. 20. (Buenos Aires, 26. maja 1983). -str. 1.

pred o čmi, da so naši domovi zrasli iz svobodne narodne zavesti, da so prepojeni z domobransko tradicijo in da služijo vzgoji mladine v skladu z naukom Cerkve, ki je vsako sodelovanje z marksizmom obsodila. V naših prostorih tudi ne morejo najti obi čajnega gostoljubja predstavniki jugoslovanske vlade in njenih ustanov, ki so odgovorni za poboj svojih politi čnih nasprotnikov med revolucijo in za genocid po njej …270

Leta 1988 je pod okriljem Slovenske izseljenske matice (SIM) 271 obiskal Slovence v Argentini Ribniški oktet. Novica, da želi oktet nastopiti v domovih, je preko takratnega jugoslovanskega vicekonzula Kopušarja in Andreja Rota prišla do ZS. Na sestanku IO so oblikovali pogoje, pod katerimi bi dovolili obisk v domovih: … Program pregleda ZS, da ne bi bilo vmes kake partizanske ali druge pesmi, ki bi žalila emigracijo; predstavi jih ZS; nastopajo pred našo neomadeževano zastavo; zastopniki Matice ali poslaništva nimajo vstopa v slov. domove …272

Ribniški oktet je imel ob obisku Argentine med drugim tudi koncerte pri skupinah staro naseljencev in 12. in 18. oktobra v Teatru Colonu v Buenos Airesu. Kot predstavnik ZS je dr. Tine Debeljak izjavil, da bi bilo dobro, če bi se čim ve č mladih udeležilo koncerta. Odbor ZS o tem ni podal nobene izjave.

Slovenska izseljenska matica je razen obiskov iz domovine ponujala tudi štipendije, namenjene izseljencem za študij v domovini. Zedinjena Slovenija je zavzela stališ če, da s Slovensko izseljensko matico kot uradno ustanovo in ustanovami pod njenim okriljem ne sodeluje.

270 Zedinjena Slovenija 1948 – 1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 649. 271 Slovenska izseljenska matica (SIM) je bila ustanovljena leta 1951 z namenom, da bi tedanja Ljudska Republika Slovenija vzpostavila stike s slovenskimi izseljenci, zdomci in njihovimi potomci in da bi z njimi sodelovala, posebej pri ohranjanju slovenskega kulturnega izro čila. Pobudo za ustanovitev SIM so dali ameriški Slovenci ob obisku prve ve čje kulturne skupine v ZDA po drugi svetovni vojni. Ustanovni zbor SIM je bil januarja 1951; za prvega predsednika je bil izvoljen pisatelj Tone Seliškar. Osnovna naloga SIM ob njeni ustanovitvi je bila krepiti kulturne stike z izseljenci, seznanjati jih s pravim stanjem v Jugoslaviji in preko izseljencev ponesti v svet resnico o novi Jugoslaviji. Temelj delovanja SIM j bila vseskozi skrb za negovanje slovenskega jezika v izseljenstvu, kar pa je tudi njen imperativ nadaljnjega razvoja slovenskih skupnosti po svetu. V izdajateljski dejavnosti SIM je potrebno omeniti Slovenski izseljenski koledar, ki je za čel izhajali leta 1953, revijo Rodna gruda (1954) in revijo Slovenija. svet (2004). Leta 1959 je bil na pobudo SIM ustanovljen Slovenski oktet, ki je sodeloval pri izseljencih na vseh celinah. SIM je bila leta 1982 tudi pobudnica za ustanovitev Poletne šole slovenskega jezika, namenjene potomcem slovenskih izseljencev. Od leta 1956 organizira tudi vsakoletna izseljenska sre čanja imenovana »Sre čanje v moji deželi«. V letu 1989 je SIM za čela z navezovanjem stikov s Slovenci, ki do takrat niso sprejemali sodelovanja s slovenskimi vladnimi institucijami. Prav tako je okrepila sodelovanje s slovenskimi znanstveniki, ki so delovali na tujih znanstvenih ustanovah in univerzah. Po letu 1985 se je SIM pri čela organizirati kot avtonomna, nevladna in nestrankarska organizacija in si prizadevala za sodelovanje z vsemi Slovenci po svetu, ne glede na njihovo politi čno pripadnost in državljanstvo.(Glej: Janez Rogelj: Petdeset let Slovenske izseljenske matice, Zbornik ob 50-letnici Slovenske izseljenske matice. (Ljubljana: Združenje Slovenska izseljenska matica, 2001). -str. 15-47. 272 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 266.

Morebitne koristnike štipendij so opozarjali na nevarnost in odvisnost, ker SIM kot uradna ustanova dobiva denar od KPS. 273

O SIM, kot organizaciji pod popolnim nadzorom komunisti čne oblasti v domovini in njenem odnosu do politi čne emigracije, je ob pripravi sre čanja slovenskih izseljencev v Dolenjskih Toplicah, Ivan Korošec v SS leta 1990, zapisal:

… Dokler je bila KP vsemogo čni sodnik in krvnik slovenskemu narodu, je bila tudi SIM v varnem zaledju. Za »neprijateljsko« emigracijo je imela tudi druga čno ime. Skrbela je zanjo s psovkami, lažmi, klevetami in vsem gnojem partijskega slovarja. Sedaj, ko se rde ča barka potaplja, bi jo SIM rada zamenjala; prav tako masko in krvavo zvezdo …274

V komentarju SS, ob volitvah predsednika predsedstva SR Slovenije leta 1988, je komentator Tine Debeljak ml. predvolilno soo čenje kandidatov na TV Slovenija poimenoval televizijski show, volilno zmago pa kot vnaprej dolo čeno. Imenovani televizijski show (soo čenju kandidatov) pa mu tudi daje slutiti, da se v domovini krha mo č partije. Kon čuje tako:

… Okno v svobodo se še sicer ni odprlo, da bi svež veter prezra čil to zatohlo diktaturo, zavese pa so se le odgrnile. 275

Z letom 1998 se je pri čela doba, katero je slovenska politi čna in verska emigracija poimenovala »slovenska vetrovna pomlad«. Vsa slovenska skupnost v Argentini je pozorno sledila dogodkom v domovini in Evropi. Leto 1990 so ozna čevali kot leto novih in izrednih izzivov za politi čno emigracijo. Eden izmed voditeljev slovenske politi čne emigracije Marko Kremžar je bližajo čo se prihodnost v domovini in vlogo politi čne emigracije opisal z naslednjimi besedami:

… Tisti hip namre č, ko bo sedanja politi čna in državna struktura v domovini razpadla, bo nastopil čas, da prisko čimo našim rojakom na pomo č z vsem, kar premoremo kot posamezniki in skupnost. To bo čas, ko si bomo svobodno segli v roke in spoštljivo skupaj pokopali naše rajne…276

Posebno pozornost so posve čali pripravam na ve čstrankarske volitve aprila 1990 v Sloveniji in v njih videli vse možne alternative: … od prenehanja politi čne emigracije do nove poživitve s sprejemom novih slovenskih politi čnih emigrantov med nas…277

273 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 654. 274 Ivan Korošec: »Sre čanje v moji deželi.« Svobodna Slovenija (Slovenia Libre ), leto IL (43), št. 8. (Buenos Aires, marec 1990). -str. 3. 275 Tine Debeljak ml.: »Volitve show.« Svobodna Slovenija(Eslovenia libre), leto XLVII, št. 14. (Buenos Aires, 8. aprila 1988). –str. 1. 276 Mako Kremžar: »Leto upanja in modrosti.« Svobodna Slovenija (Eslovenia libre) , leto IL, št. 2. (Buenos Aires, januar 1990). –str. 1. 277 Zedinjena Slovenija 1948 – 1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 278.

Zapisana misel jasno govori o tem, da slovenska politi čna emigracija ni bila popolnoma prepri čana v zmago demokrati čne opozicije v Sloveniji. Vendar jih je kljub temu preveval optimizem. Že julija 1990 je slovensko politi čno emigracijo v Argentini obiskal dr. Janez Dular, minister za Slovence po svetu v vladi Lojzeta Peterleta.

Sledila je vrsta obiskov iz domovine (ansambel Slovenija in skupina kamniških kolednikov, Tone Kuntner, ljubljanski župan Jože Strgar …). Ob teh obiskih, ki pa niso bili namenjeni zgolj politični emigraciji, pa č pa tudi ostalim v Argentini žive čim Slovencem, je ZS še vedno stala na stališ čih, da je o tem potrebno razpravljati znotraj ZS, ki je splošno priznana predstavnica vse slovenske politi čne emigracije in s tem je še vedno izkazovala bojazen pred vdorom nezaželenih v skupnost.

Z namenom meh čanja stališ č ZS je minister za Slovence po svetu dr. Janez Dular pred obiskom kolednikov in skupine Slovenija napisal pismo, ki ga je osebno prinesel dr. Kremžar. V njem je zapisano:

… Spoštovani rojaki! Pred dnevi sem prejel poro čilo o vaših pomislekih v zvezi z na črtovanim gostovanjem kulturnih skupin Koledniki in Slovenija oktobra letos v Argentini. Ker vem za vaše bole če izkušnje s preteklimi obiski iz Slovenije, posebno pa s SIM, se mi zdi vaša sedanja zadržanost precej normalna. Želim pa navesti nekaj podatkov, ki vendarle govorijo, da gre v tem primeru za novo, druga čno politiko … Na koncu je izrazil upanje, da bodo: … ti podatki in zagotovila pomagala ublažiti vaše sicer razumljivo nezaupanje in da boste s sprejemom gostovanja pomagali izpeljati na črt, ki naj bo vzorec novega razmerja in politike v naših kulturnih stikih s Slovenci po svetu …« 278

Po razpravi o pismu so odborniki MOS na seji 9. 8. 1990 sklenili, da sprejemajo gostovanje v veliki dvorani Slovenske hiše in sre čanja po KD, vendar brez posredništva SIM.

Odklonilni odnos do SIM je na svojih sejah zavzel tudi MOS. Na seji 9. 8. 1990 je drugi podpredsednik ZS Tine Debeljak zavzel stališ če o enotnem nastopu vseh domov do gostovanj iz domovine in ga podkrepil z naslednjo ugotovitvijo:

… V Sloveniji je zdaj demokrati čna vlada, ki pa je še zelo osamljena. Mo č imajo še vedno v rokah na volitvah sicer premagani komunisti, ki imajo v svojih rokah policijo in obveš čevalna sredstva in SIM … 279

Sprejeli so tudi smernice za bodo če prireditve ob obiskih iz Slovenije in v tej zvezi odgovornost ministra dr. Dularja in ne SIM, kot uradne osebe pa bo ZS sprejela samo tiste osebe, ki jih bo poslal dr. Dular. S tem so tudi vzpostavili odnos do g. Joška Čuka, ki je bil kot glavni organizator teh prireditev v neposrednih odnosih s SIM.

278 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 655. 279 Prav tam, 655.

Veliko prahu je znotraj vodstva politi čne emigracije dvignil tudi napovedan obisk akademskega pevskega zbora Toneta Tomši ča. Na seji MOS 18. septembra 1991 je predsednik Vivod prisotnim sporo čil, da zbora s takšnim imenom ne morejo sprejeti, in to podkrepi z besedami, da … a. Tomši č nima nobene zveze z glasbo; b. če univerza ve č ne nosi imena Kardelj, si tudi zbor lahko spremeni ime; c. kaj bi si v Sloveniji mislili, če bi prišel tja gostovat zbor z imenom Adolf Hitler? ... 280

V avgustu 1990 je tedaj že demokrati čno Slovenijo obiskala delegacija vodilnih politikov iz Argentine (Marko Kremžar, Jure Vombergar in Marjan Laboda). Skupina je bila namenjena na sestanek krš čanskih demokracij in prvotno ni nameravala prestopiti slovenske meje, vendar jo je vodstvo slovenske krš čanske demokracije povabilo v Slovenijo. Kot zastopnik argentinskih Slovencev se je na povabilo slovenske vlade udeležil plebiscita za samostojno Slovenijo Tine Debeljak ml., ki je imel jugoslovanski potni list in je bil lahko vpisan v volilni imenik. Ob obisku domovine se je sestal med drugim tudi s takratnim predsednikom SIM dr. Mirkom Jurakom. O svojih neprijetnih ob čutkih ob obisku v prostorih SIM je zapisal:

… Ko se malo razgledam, opazim, da sedim to čno pod Titovo sliko, ki je »krasila« sobo. Spreletelo me je, nisem dolgo premišljal in se vstal ter precej glasno dejal, da je že čas, da snamejo Titovo sliko, posebno še, če želijo delati z izseljenci raznih politi čnih prepri čanj. In zaklju čil sem, da Slovenci v Argentini ne bomo sodelovali s Slovensko izseljensko matico, dokler bo visela Titova slika na steni, oziroma stal Titov kip v predsobi…281

ZS in KD je na pobudo in prošnjo dr. Janeza Dularja v decembru 1990 med politi čno emigracijo izvedla akcijo zbiranja podpisov v podporo plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Društvo ZS je zaklju čilo zbiranje glasov 19. decembra ob 20.00 uri. Skupno je bilo po podatkih objavljenih v SS zbranih 2768 glasov. Od vseh glasov je bilo zbranih po domovih in organizacijah pod okriljem ZS 2627, ostale glasove pa so prispevali argentinski Slovenci iz cerkvenega ob čestva Sam Rafael in društvo Mladina iz Villa Devoto. Proti samostojnosti Slovenije sta bila samo dva glasova. Glasovalne pole s podpisi (177 pol) je v Ljubljano odnesel Tine Debeljak ml., ki se je kot predstavnik argentinskih Slovencev udeležil plebiscita. 282

Na sejah US ZS v juniju 1991 so odborniki razpravljali o bližajo čem se dnevu razglasitve neodvisnosti Republike Slovenije. 6. junija 1991 so na seji US sprejeli sklep, da se za 26. junij zve čer skli če izredna seja in »da se široko informira skupnost in ukrepa kakor bo pa č situacija nanesla«. 283

280 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 657. 281 Tine Debeljak ml.: »Nekaj o Titovi sliki.« Svobodna Slovenija(Eslovenia libre), leto L, št. 2. (Buenos Aires, januar 1991). - str. 1. 282 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 282. 283 Prav tam, 150.

Na seji US 19. junija 1991 so razpravljali … glede priprave slavja ob oklicu neodvisnosti Republike Slovenije in morebitne odcepitve (od Jugoslavije). 284 Odlo čili so se tudi, da bodo povabila na manifestacijo poslali tudi skupinam staronaseljencev in predstavnikom drugih narodnostnih skupnosti.

Dan po razglasitvi svobodne in samostojne države Slovenije so se na slavnostni seji zbrali odborniki ZS in razširjenega MOS. V odsotnosti predsednika ZS dr. Tineta Vivoda in drugega podpredsednika Staneta Mehleta (bila sta na obisku v Sloveniji), je slavnostno sejo vodil prvi podpredsednik inž. Jernej Dobovšek, ki je predstavil potek dogodkov do razglasitve svobodne države Slovenije. Predsedniku Slovenskega izvršnega sveta Lojzetu Peterletu so po faksu poslali pozdravno pismo, ki ga je podpisalo 58 prisotnih odbornikov, z naslednjo vsebino:

… S slavnostne seje Zedinjene Slovenije in razširjenega Medorganizacijskega sveta slovenskih organizacij v Argentini, Vas, gospod predsednik, in po vas vse člane slovenske vlade, iskreno pozdravljamo in Vam izrekamo priznanje in zahvalo za doseženo samostojnost. Bog daj, da bi naši skupni napori rodili resni čno svobodno Slovenijo, ki bo krepko središ če vsega slovenskega ob čestva! Bog živi Svobodno Slovenijo! ... 285

V telefonskem pogovoru z dr. Vivodom in predsednikom vlade so bili odborniki tudi obveš čeni o premikih jugoslovanske armade in pripravljenostjo slovenske Teritorialne obrambe na mogo če vojaške akcije. V naslednjih dneh so sledile številne manifestacije in protestne akcije v podporo samostojnosti Slovenije. 28. junija so se po vabilu Hrvatov udeležili skupnega protesta pred jugoslovansko ambasado v Buenos Airesu, ki je dosegla velik odmev v javnih ob čilih.

Inž. Jernej Dobovšek je na seji ZS in MOS-a 5. julija 1991 poro čal o slovenski manifestaciji v stolnici, ki se je odvijala 30. junija 1991:

… Nad 3000 ljudi se je zbralo tisto nedeljo ob 10h pred spomenikom osvoboditelju Argentine, gen. San Martinu. Vsi Slovenci, stara in nova emigracija, smo zahtevali umik jugoslovanske armade in prosili priznanje novonastale Republike Slovenije. Nikoli ni bilo še take manifestacije Slovencev v Argentini. Veliko je bilo lepakov in nalepk ter nešteto narodnih noš. Poleg vseh v Argentini žive čih Slovencev smo povabili še zastopnike oblasti, ob čila, argentinske prijatelje in sorodne organizacije drugih narodnostnih skupin, ki so nam bile tedaj v mo čno moralno oporo in so se

284 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 290. 285 Prav tam, 291.

tudi števil čno odzvali vabilu. (Prišli so Irci, Madžari, Poljaki, Ukrajinci, Slovaki, Hrvatje in še drugi.) …286 Manifestacija je bila tudi medijsko pokrita, predvsem na radijskih programih in časopisih. Kljub temu pa z medijsko pokritostjo manifestacije odborniki ZS niso bili v celoti zadovoljni predvsem zaradi tega, ker dnevniki TV in časopisa Clarin in La Nacion niso poro čali o dogodku. Vzrok za slabšo medijsko pokritost manifestacije so nekateri odborniki pripisali vplivu veleposlaništva ZDA, ki v tistem času niso bile naklonjene osamosvojitvenim procesom v Sloveniji.

Neposredno po razglasitvi samostojne Slovenije je Narodni odbor v SS objavil sklepno izjavo ob slovenski državni samostojnosti z naslednjo vsebino: … Naloga Slovenskega narodnega odbora je opravljena in podpisani s to izjavo zaklju čujemo skoraj polstoletno obdobje njegovega delovanja. Sloveniji, domovini vseh Slovencev, želimo vse dobro. Odslej je naša skupna naloga, da gradimo in branimo, ne glede na kraj našega bivanja. Slovenski demokrati čni vladi, ki je legitimna oblast na Slovenskem, izrekamo svoje priznanje in vdanost kot svobodni in svobodoljubni državljani… 287

Izjavo so podpisali funkcionarji SNO: Rudolf Smersu (SLS) – predsednik, Anton Komotar (SDS) – podpredsednik in Peter Urbanc (SDS) – tajnik. Z uvedbo parlamentarne demokracije in nastankom slovenske države se je kon čalo obdobje delovanja SNO.

Nasprotno temu pa je ZS v naslednjih dneh, posebno ob agresiji jugoslovanske ljudske armade na Slovenijo, krenila s široko zasnovano akcijo v podporo novi evropski državi, ki bo postala del združene Evrope.

Ideja združene Evrope je med slovensko politi čno emigracijo vzniknila že zelo kmalu po vojni in to ravno v Argentini. Med Slovenci v diaspori so obstajala razli čna stališ ča o vklju čevanju Slovenije v evropske integracijske procese. V za četku je ve čina zagovarja stališ če, da mora Slovenija postati del združene Evrope v okviru Jugoslavije, ki se mora prej demokratizirati, le manjšina je zagovarjala samostojno Slovenijo kot del združene Evrope, kar je s časoma postalo tudi prevladujo če prepri čanje. Med Slovenci v diaspori je razvoju evropske ideje med prvimi razmišljal Ruda Jur čec, ki je že leta 1954 v Buenos Airesu objavil razpravo z naslovom Združene države Evrope – pogoj za ohranitev svobode v Evropi . V razpravi je med drugim opozoril, da bo evropska združitev uspešna samo, če bo temeljila na demokrati čnih osnovah in na vrednotah krš čanskega humanizma. Svobodno združeno Evropo je videl kot enakopravno skupnost evropskih narodov (tako velikih kot majhnih). 288

286 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 292. 287 »Sklepna izjava Slovenskega narodnega odbora ob slovenski državni samostojnosti.« Svobodna Slovenija(Eslovenia libre) , leto L, štev. 24. (Buenos Aires, 28. junija 1991).– str. 1. 288 Andrej Rahten: Zgodovina Panevropskega gibanja v Sloveniji . Desetletje slovenskega panevropskega gibanja. (Celje: Cenesa, Založba Panevropa, 2001). - str. 26-27.

Svoj pogled na »Združene države Evrope« in »Panevropo« je leta 1966 jasno izrazil tudi Nace Čretnik, zastopnik Slovenske ljudske stranke pri centrali evropskih krš čansko-demokratskih strank, ki je v anketi o ciljih slovenske narodne politike zagovarjal naslednje stališ če:

…Iz vseh dosedanjih izkušenj bi bila samostojna demokratska država Slovenija, ki bi se direktno vklju čila v evropsko skupnost, najbolj idealna rešitev, katero bi gotovo vsi Slovenci iz srca pozdravili…289

Zgodovinar dr. Bogdan Novak je o slovenskem državnem gibanju v Argentini zapisal:

…Prvi organizatorji so bili profesor Pavle Verbinc, Tine Duh in Jože Kessler. Leta 1952 so v Buenos Airesu organizirali društvo Dom in za čeli leta 1953 izdajati Slovensko pot, neke vrste narodno-kulturno revijo. Leta 1965 je Tine Duh za čel izdajati Smer v slovensko državo, ki je propagirala slovensko državno gibanje in se je leta 1985 združil s Slovensko državo v Torontu…290

Novak za tem omenja tudi skupino, ki je bila za slovensko državo, ni pa bila na liniji dr. Cirila Žebota. 291

289 Andrej Rahten: Zgodovinski temelji slovenskega vklju čevanja v evropski integracijski proces . Vzpon med evropske zvezde: Slovenska pot v evropsko unijo. (Ljubljana: Ministrstvo za zunanje zadeve, 2004). – str. 48. 290 Bogdan Novak: Geneza slovenske državne ideje med emigracijo . Slovenci in država. Zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU (od 9. do 11. novembra 1994). (Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1995). – str. 302. 291 Ciril Žebot se je rodil leta 1914 v Mariboru, kjer je obiskoval klasi čno gimnazijo, študiral pravo v Ljubljani in leta 1937 promoviral. Specializiral se je v gospodarskih vedah v Milanu, Parizu in ČSR. Služboval je v Ljubljani na Delavski zbornici in v Narodni banki. Jeseni 1941 je za čel predavati gospodarske vede na Pravni fakulteti v Ljubljani. Politi čno se je uveljavljal že v gimnazijskih letih, ko se je v članil v krš čansko socialno Akademsko društvo Zarja in postal podpredsednik Slovenske dijaške zveze. Hkrati se je pridružil Ehrlichovemu krogu in bil med vidnejšimi sodelavci lista Straža v viharju in voditelj Akademskega kluba Straža. Stražarji so delovali protikomunisti čno, zavzemali so se za stanovsko ureditev družbe in za dolo čene državnopravne preureditve v srednji Evropi, kar naj bi okrepilo položaj slovenskega naroda in bili nasprotniki NOB. Leta 1942 (po likvidaciji Ehrlicha) je postal voditelj stražarjev in sodeloval pri organiziranju vaških straž. Po kapitulaciji Italije se je pred gestapom umaknil v Rim in dobil zato čiš če v Vatikanu. Ob zavezniški osvoboditvi Rima se je vklju čil v skupino slovenskih emigrantskih politikov pod vodstvom Mihe Kreka. Somišljenikom v Ljubljani je pošiljal navodila za preureditev SLS in kontrole v njej s strani stražarjev, za krepitev domobranstva ipd. Z razvojem dogodkov so se emigracije vzhodnoevropskih narodov se bolj povezovale in ustanovile Zvezni klub srednje Evrope, ki se je zavzemal za Intermarium, to je državno povezavo vseh narodov med ruskim in nemškim prostorom. Žebot je postal glavni tajnik kluba, že leta 1945 pa je vodil tudi Akcijski odbor za suvereno in neodvisno slovensko državo. Zaradi tega je prišel v spor s Krekom. Avgusta 1947 se je na povabilo katoliške univerze Duquese iz Pittsburga preselil v ZDA, postal vodja oddelka za gospodarske vede te univerze in izredni profesor ter nato redni profesor politi čne ekonomije. Od leta 1958 je bil profesor na univerzi Georgetown v Washingtonu. Kot politi čni emigrant se je vklju čil v gibanje za samostojno slovensko državo, pri čemer je sodeloval predvsem z bivšimi stražarji. V listu Slovenska država (Toronto) je imel stalno rubriko, oglašal pa se je tudi v drugih slovenskih emigrantskih glasilih. Umrl je leta 1989 v Washingtonu. (Glej: Slovenski biografski leksikon 1925 – 1991. Elektronska izdaja. SAZU, 2009. [URL: http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/sbl:sbl/VIEW/], 27. 5. 2010).

…To so bili bivši časnikarji Slovenskega doma, med njimi Ruda Jur čec, Jože Kessler in Marko Javornik iz Združenih držav Amerike. Po njihovem je Žebotova linija še vedno nekako predvidevala, da lahko slovenska država pripade kaki evropski zvezi držav. Njihova linija je bila jasna: suverena slovenska država…292

Kljub neomajnemu delu slovenske politi čne emigracije za mednarodno priznanje samostojne Slovenije in navdušenju ob politi čnih spremembah v domovini so v vrstah vodstva ZS obstajala tudi razočaranja nad nekaterimi potezami nove demokrati čne oblasti. V zapisniku izredne seje US ZS marca 1991 je zapisano, da je takratni predsednik SZ arh. Jure Vombergar izrazil zadnje razo čaranje z mislijo: … da so se izrekli na svobodnih volitvah izvoljeni poslanci slovenskega naroda za rde čo boljševisti čno zvezdo na slovenski zastavi! 293

V komentarjih, objavljenih v SS, govorijo o »luknjah« v zastavah nekdanjih komunisti čnih držav Srednje Evrope, ki so izpodrinile rde čo zvezdo in se sprašujejo, s čim napolniti nastalo praznino in hkrati povedo, da mora to luknjo zapolniti krš čanska ideologija. Tudi o odnosu ZS do takratnega predsednika Republike Slovenije Milana Kučana in predsednika Vlade Republike Slovenije Lojzeta Peterleta so razpravljali na sestankih US ZS. ZS je preko poro čil in telefonskih pogovorov vzdrževala redne stike s predsednikom vlade Peterletom, v katerem je videla slovenski politi čni emigraciji bližjega človeka kot pa v predsedniku države Milanu Ku čanu. To videnje z gotovostjo lahko povezujemo z angažiranostjo Ku čana v organih oblasti in ZKS ZKJ pred osamosvojitvijo. Ko so razpravljali o možnih obiskih politi čnega vodstva iz domovine je prof. Tine Vivod kot predsednik ZS vztrajal na tem … da morajo obdržati pravilni odnos do demokratsko izvoljene vlade, pri čemer imajo lahko do posameznikov ve čjo ali manjšo simpatijo, nikakor pa jim ne smejo jemati avtoritete, ki jim jo je narod izro čil na voliš ču. 294

Ob vseh zapisanih dejstvih naj na koncu poglavja omenim tudi prizadevanja slovenske politi čne emigracije za pomirjenje med ljudmi in spravo, o kateri so pri čeli razmišljati in razpravljati po demokrati čnih volitvah v Sloveniji in prodoru politi čnega pluralizma. Spravo pojmujejo kot življenjsko nujnost, pritegnitev politi čne emigracije v ta proces pa vidijo kot u činkovito sredstvo za spravo v osrednjem slovenskem prostoru. Ob tem jih moti predvsem po časnost in nepripravljenost posameznikov v domovini, da uredijo to odprto vprašanje.

V SS so strani polnili članki o krivcih za predvojne, medvojne in povojne dogodke v domovini. Iz njihove vsebine je razvidno, da slovenska politi čna emigracija trdno stoji na svojih stališ čih in brezpogojno vali vso krivdo za državljansko vojno na KPS.

292 Bogdan Novak: Geneza slovenske državne ideje med emigracijo . … str. 302 293 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 286. 294 Prav tam, 297.

Marjan Schiffrer je v polemi čnem članku ob izidu knjige Justina Stanovnika z naslovom Slovenska sprava v SS zapisal:

… Pri nas je krivec za vse gorje državljanske vojne eden in edini: komunisti čna partija Slovenije. Vse drugo je obrobno… Tisto sprenevedanje, češ, krivi smo vsi, nikogar ne rešuje in nikomer ne pomaga. Ko se Slovenija mota iz skoraj petdesetletne teme, nekako ne more iz somraka, se ustavlja, gleda nazaj, čaka. Nismo nestrpni, toda ob čutek imamo, da je čas postavka, ki ima dolo čene meje. Bo kdaj ve č lu či? Bo kmalu ve č lu či? ... 295

Predsednik ZS prof. Tine Vivod je na proslavi Spominskega dne junija 1991 ponovil zahteve slovenske politi čne emigracije, katero so že prej predstavniki ZS predstavili slovenski vladi in naj bi bila osnova sprave:

… Nova oblast naj vrne dostojanstvo vsem, ki so do zdaj trpeli preganjanje in sramotenje ali pa izgubili življenja zaradi zvestobe verskim in politi čnim idealom. V novem obdobju naj tudi Slovenci po svetu soodlo čajo o svoji in narodovi usodi. Zagotovi naj se jim možnost dvojnega državljanstva. Raz čiš čenje odgovornosti za revolucionarno nasilje pred začetkom oboroženega odpora in za množi čne umore po vojni …296 Nato je zaklju čil:

… Slovenske politi čne emigracije ni konec. Človekove pravice veljajo tudi za nas. Tudi mi v zdomstvu moramo na svoj na čin polniti vrzeli in praznine … Ho čemo biti znanilci in delavci za novo in svetlejšo prihodnost. K temu nam Bog pomagaj! 297

Za slovensko politi čno emigracijo se je z demokratizacijo Slovenije kon čalo obdobje, v katerem so bojevali trd boj proti komunizmu in hkrati odlo čno pred vsakomur branili svoje verske in politi čne ideale.

Poglavje bom zaklju čil z mislimi Tineta Debeljaka ml., v katerih je nanizal svoje videnje bodo čnosti in glavne naloge slovenske politi čne emigracije po demokratizaciji Slovenije.

… Zavedamo se, da so se razmere spremenile, zato se bo spremenil tudi odnos naše skupnosti do Slovenije. Naš dosedanji glavni cilj, to je demokratizacija Slovenije, se uresni čuje. Ostane še dolžnost pri čevanja. Bolj pa bomo morali odslej poudarjati kulturno povezavo; a to je v sedanjih razmerah lažje … na vsak na čin je kultura tu najpomembnejša. Le tako se

295 Marjan Šiffrer: »Gospod profesor, zdi se, da se motite.« Svobodna Slovenija(Eslovenia libre), leto IL, št. 34. (Buenos Aires, 5. avgusta 1990). –str. 2. 296 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 443. 297 Prav tam, 443.

bomo lahko upirali asimilaciji v argentinsko okolje in ohranili slovensko narodno zavest tudi v prihodnjih rodovih …298

298 Marko Jenšterle: Z argentinskimi Slovenci. (Ljubljana: Založila in izdala Založba Karantanija, 1992). - str. 146.

7 STIKI SLOVENSKE POLITI ČNE EMIGRACIJE S PREDVOJNIMI SLOVENSKIMI IZSELJENCI

Kot je bilo že omenjeno v prejšnjih poglavjih, so slovenske emigrante v Argentini (predvojne in povojne) lo čevale velike ideološke razlike, zato so bili tudi stiki med njimi minimalni (tu mislimo na individualno povezovanje), pogosto celo sovražno nastrojeni. To se je kazalo že takoj ob vselitvi povojnih beguncev v Argentino. Za stike med obema skupinama izseljencev si je že od vsega za četka prizadeval duhovnik Janez Hladnik in posamezniki iz DS, ki so si med drugimi oblikami sodelovanja prizadevali tudi za spremembo društvenih pravil, ki bi omogo čila v članjevanje protikomunisti čnih staronaseljencev, vendar brez uspeha. 299

… Žal razen izjem novonaseljenci niso dobili nobene pomo či od svojih rojakov drugega vseljenskega toka, ki so bili prav tako begunci kot oni. Jugoslovansko veleposlaništvo jim je preko njihovih društev prepovedalo vsako sodelovanje s tretjim tokom in kakršnokoli pomo č pri njihovem prizadevanju za dostojno ustalitev v novi deželi …300

Slovenske domove in društva so izseljenci drugega vala, ki so se naselili na obmo čju Buenos Airesa, povezali v skupni Slovenski ljudski dom, ki ga je leta 1949 argentinska oblast zaradi politi čne usmeritve prepovedala. Ve čina emigrantov je bila s Primorske, ker pa so pobegnili zaradi pritiska fašizma, so bili politi čno usmerjeni projugoslovansko in so zagovarjali priklju čitev Primorske k Jugoslaviji. V ve čini so podpirali socializem in komunizem, le manjšina je bila proti levi čarski politi čni usmeritvi. Med to politi čno emigracijo je nastal tudi manjši ideološki in politi čni razkol, saj so eni podpirali kraljevino Jugoslavijo, drugi pa Titove partizane, proti koncu vojne pa so v ve čini izražali podporo partizanski vojski in nastanku nove Jugoslavije. 301

Leta 1945 so ustanovili Koordinacijski odbor za pomo č Jugoslaviji in jo v domovino ob pomo či Mednarodnega Rde čega križa, pošiljali z ladjami. Po vojni je ladja Partizanka poleg pomo či nazaj v Jugoslavijo pripeljala nekaj sto predvojnih izseljencev. 302

Leta 1974 se je z odprtjem Slovenskega podpornega društva Triglav 303 in odprtjem slovenskega doma del predvojne slovenske emigracije zopet

299 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 68. 300 Prav tam, 30. 301 Jaka Repi č: Po sledovih korenin: transnacionalne migracije med Argentino in Evropo. (Ljubljana:Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta Ljubljana, 2006). -str. 132. 302 Zedinjena Slovenija 1948 – 1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 30. 303 Poslopje kluba Triglav je bilo zgrajeno kot protiutež osrednjemu centru slovenske politi čne emigracije Slovenski hiši. Ob ustanovitvi kluba Triglav so se vanj vklju čile slovenska društva Zarja, Naš dom in Ljudski oder, ki je bil komunisti čno usmerjen in je v klubu kmalu prevzel pobudo. Na pritisk jugoslovanskega veleposlaništva so novonastalo društvo poimenovali Slovensko-jugoslovansko vzajemno društvo Triglav. Vanj je bilo leta

organiziral, vedno bolj pa je postajal zbirališ če levo usmerjenih Slovencev in predstavnikov emigracije drugih jugoslovanskih narodov, žive čih v Argentini, in tudi Argentincev. V navezi z jugoslovanskim veleposlaništvom je bilo vodstvo kluba izrazito projugoslovansko usmerjeno. Opisana politi čna orientacija dela slovenske predvojne politi čne emigracije je odvra čala številne pripadnike k sodelovanju v klubu in je kazala na globok razkorak znotraj skupnosti, ki si je prizadevala za ponovno oživitev. Projugoslovansko usmerjenost kluba Triglav lahko razberemo tudi iz pisma vodstva kluba iz leta 1989, ki ga je poslalo na razne naslove, med drugim časopisni agenciji Tanjug in Slovenski izseljenski matici. Vodstvo piše:

… V glavnem smo Argentinci, sinovi in vnuki Jugoslovanov; spoštujemo svoje poreklo, zato potomce tudi seznanjamo s kulturo in obi čaji v želji po spoznavanju njihovih etni čnih korenin. Ker smo Argentinci, živimo po svojih obi čajih, na čelih in nacionalnih idealih, ki so v našem vsakodnevnem življenju izredno pomembni …304

V društvu Triglav je se leta 1977 ponovno porajala želja po slovenskem te čaju. Ker v svojih vrstah niso našli človeka, ki bi te čaj vodil, se je društvo obrnilo na pripadnika povojne politi čne emigracije Tineta Debeljaka ml., da bi prevzel pouk. Pou čeval je dvakrat tedensko od leta 1977 do 1980. 305

To je v odboru ZS naletelo na neodobravanje zaradi odlo čitve posameznikov brez predhodnega posvetovanja znotraj ZS, hkrati pa so poudarili … da je vsak trud za širjenje in ohranjevanje slovenskega jezika pohvale vreden. 306

Seveda so imeli znotraj slovenske politi čne emigracije o takšnem sodelovanju razli čna mnenja. Najve čjo oviro za boljše sodelovanje je predstavljajo pokroviteljstvo jugoslovanskega veleposlaništva in Slovenske izseljenske matice nad ve čino prireditev v klubu Triglav (npr. že omenjeni obisk Ribniškega okteta v letu 1988).

Posamezniki iz vrst povojne politi čne emigracije pa so že poudarjali, da prihajajo novi in druga čni časi. Na zasedanju MOS junija 1988 so med drugim, kot je razvidno iz zapisnika, razpravljali tudi o zgoraj opisanih prireditvah, njihovem

1990 vklju čenih okoli 1400 članov, društvo pa je bilo odprto tudi za Argentince, kar je bilo tudi v interesu veleposlaništva in upravnega odbora kluba. Po podatkih Marka Jenšterla je bilo leta 1981 v klubu le 23 odstotkov Argentincev, leta 1988 38 odstotkov in leto kasneje že 48 odstotkov. To je eden izmed dejavnikov, ki je pripeljal do razprtij v društvu, saj je slovensko članstvo zahtevalo, da se društvo spet povrne k izvorom, da postane prostor za združevanje slovenskih izseljencev in hkrati naveže stike z vsemi slovenskimi društvi in ustanovami, ki obstajajo v Argentini. (Glej: Marko Jenšterle: Z argentinskimi Slovenci. (Ljubljana: Založila in izdala Založba Karantanija, 1992). -str. 85, 86). 304 Marko Jenšterle: Z argentinskimi Slovenci. (Ljubljana: Založila in izdala Založba Karantanija, 1992). –str. 87. 305 Irene Mislej: Slovensko šolstvo v Argentini. (Ljubljana: Slovenski koledar , Koledar za Slovence po svetu, 38. letnik, 1990). -str. 189. 306 Zedinjena Slovenija 1948 – 1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 207.

obiskovanju in sodelovanju s »staro« emigracijo ter zaklju čili s kon čnim sklepom:

.. Navadimo se na malo odprtosti, toda bodimo budni.307

Otoplitev odnosov med obema skupnostma je nastopila po letu 1990 z iskanjem in navezovanjem medsebojnih stikov z obeh strani. Povojna slovenska politi čna emigracija se je kot dobro organizirana skupnost, ki je v letih emigracije ob družabnem življenju razvila tudi druge oblike kulturnega in znanstvenega delovanja, zavedla pomena navezovanja stikov in sodelovanja s staronaseljenci. V njihovih vrstah so ob demokrati čnih procesih v Sloveniji, ki so za nekatere prišli nepri čakovano in hitro, postali nezaupljivi do nove oblasti (predvsem vodstvo kluba Triglav), hkrati pa so se po čutili tudi ogrožene, saj se je pozornost nove vlade za razliko od prejšnje oblasti usmerila tudi na povojno politi čno emigracijo, ki je med vsemi slovenskimi izseljenci prevzemala pobudo. Iz tega izvira tudi dejstvo, da tudi odnosi med staro in novo generacijo izseljencev niso zaživeli. Za vodstvo Triglava bi lahko zapisal, da je do vseh politi čnih sprememb v domovini bilo apati čno in tudi brez izoblikovanega odnosa do novih razmer. Tako je predsednica kluba Triglav Majda Sosi č v intervjuju za Delo dogodke v Sloveniji v času procesa proti četverici leta 1989 opredelila kot dogodke, ki so zanimivi predvsem za domovino, ne pa v veliki meri za izseljence, razen za tiste, ki še imajo svoje družine v domovini. Intervju je zaklju čila z naslednjimi besedami:

… V Triglavu nas zanimajo predvsem problemi v Argentini, saj ti bolj vplivajo na nas. 308

Ena redkih javnih kritik skupnosti predvojnih emigrantov in kluba Triglav je izšla izpod peresa Oskarja Moleka, Molek vidi glavnega krivca za nesodelovanje in nesožitje obeh emigracij v vodstvu kluba Triglav, ki je bojkotiralo že prej omenjeni obisk ministra za Slovence po svetu dr. Janeza Dularja v Argentini julija 1990. Poudarja, da je za ve čino skupnosti predvojnih izseljencev obisk minil neopazno zaradi neobveš čenosti rojakov s strani vodstva kluba (obvestilo o ministrovem obisku je bilo napisano na manjšem listu papirja in obešeno v spodnjem kotu oglasne table v klubu), ki je bilo na željo ministra z obiskom seznanjeno s strani Zedinjene Slovenije. Vodstvu kluba Triglav, ki se je z ministrom sestalo, mu očita ravnodušnost in zadržanost. Med drugim tudi zapiše:

… Izgubljanje stikov z mati čno domovino nas skupaj s padcem kulturne dejavnosti in progresivno izolacijo društva znotraj skupnosti vodi v naglo asimilacijo in na koncu v že ve čkrat omenjeno argentinizacijo … 309

307 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 652. 308 »Primorci se obra čajo po vetru « (intervju Marka Jenšterla z Majdo Sosi č). (Ljubljana: Delo, Sobotna priloga, 24. november 1990). - str. 35. 309 Oscar Molek: »Pismo iz Argentine.« (Ljubljana: pisma Bralcev, Delo , Sobotna priloga, 24. novembra 1990). -str. 36.

V obdobju slovenskega osamosvajanja in mednarodnega priznanja, sta se po desetletjih hladnih medsebojnih odnosov pri čeli med sabo, v korist samostojnosti Slovenije, povezovati predvojna in povojna emigracija in organizirali skupne akcije. Dr. Matjaž Klemen čič pravi, … da so se v Argentini takrat prvi č v neki skupni akciji sre čali slovenski izseljenci ter njihovi potomci, ki so se izselili iz domovine v obdobju med obema vojnama … in pripadniki slovenske politi čne emigracije, ki so se v Argentino odselili iz Slovenije po drugi svetovni vojni …310

Obe skupnosti sta se z medsebojnimi obiski pri čeli spoznavati. ZS je svojim članom priporo čila udeležbo na slovesnosti v staronaseljenskem domu v Bernalu, obiskali pa so tudi slovenski klub Triglav (Slovensko vzajemno društvo Triglav), v katerem je prišlo v tistem času do prevlade slovenske struje.311

O prizadevanjih in akcijah, ki sta jih skupno izvajali obe skupini emigrantov v času osamosvajanja in mednarodnega priznanja Slovenije, je ve č zapisanega v poglavju Slovenska politi čna emigracija in argentinska oblast.

Nove možnosti za sodelovanje med predvojno in povojno emigracijo v Argentini pa so se je pojavile tudi z zamislijo o ustanovitvi Svetovnega slovenskega kongresa (SSK). 312 Iz zapisnikov sej ZS je razvidno, da je vodstvo povojne politi čne emigracije zanimala med drugim tudi števil čna zastopanost delegatov za SSK iz Argentine, ki je bil v Ljubljani konec junija 1991. Kot klju č za izbiro desetih delegatov iz vrst obeh emigracij so na seji 26. marca 1991 sprejeli sklep: … da bi bilo primerno, da ima SPE, v sorazmerju z nabranimi glasovi za plebiscit v Sloveniji 23. decembra 1990 osem delegatov, staronaseljenci pa dva … Vendar se bo treba o tem še pogovarjati … S staronaseljenci naj se razgovarja komisija, dolo čena za SSK …313

O navezovanju stalnih stikov in potrebnem sodelovanju s staronaseljenci je v zapisniku seje vodstva ZS iz leta 1991 zapisano:

310 Klemen čič Matjaž: Izseljenske skupnosti in ustanavljanje novih držav v vzhodni Srednji Evropi: primer Slovencev. 2. del. (Ljubljana: Zgodovinski časopis, letnik 50, št. 4, 1996). - str. 575. 311 Zvone Žigon: Iz spomina v prihodnost. Slovenska politi čna emigracija v Argentini. …, str. 150. 312 SSK je vseslovenska organizacijska skupnost, ki je bila ustanovljena ob osamosvojitvi Slovenije. Povezuje in združuje Slovence doma in po svetu na temelju zavezanosti slovenstvu, ne glede na nazorske, strankarske in druge razlike. Osnovni namen SSK je dose či, da se ljudje slovenskega rodu in porekla po vsem svetu čutijo kot posebna, svojska skupnost. SSK s tem povezuje mati čne, zamejske, zdomske in izseljenske Slovence in ohranja čut za slovenski jezik, kulturno izro čilo narodno zavest in krepi čut za slovensko državnost. (Glej: Svetovni slovenski kongres: [URL:http:/www.slokongres.com/], 19. 3. 2009 313 Zedinjena Slovenija 1948 – 1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 285.

… Pomagati jim moramo, da ohranijo identiteto, svoje predstavništvo, potem pa sestaviti skupni forum, v katerem naj bi bilo razmerje tako kot v izbiri kandidatov za SSK …314

314 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 296.

8 MEDGENERACIJSKE PODOBNOSTI IN RAZLIKE SLOVENSKE POLITI ČNE EMIGRACIJE V ARGENTINI

Slovenska politi čna emigracija vsa leta od odhoda iz domovine do osamosvojitve Slovenije ni bila s strani mati čne domovine deležna nikakršne pozornosti in podpore. S svojo ideološko in versko orientacijo je bila do domovine celo sovražna, prav tako komunistična oblast v domovini do nje. Toliko težje delo je bilo zaradi tega ohranjanje etni čne, narodne in socialne identitete v vrstah slovenske politi čne emigracije in hkrati tudi uspešnejše.

Razpetost med priselitveno in izvorno kulturo slovenske politi čne emigracije, ki je bila prisotna, je pred člane skupnosti postavljala številna vprašanja in osebne odlo čitve. V ve čini primerov znotraj dobro organizirane skupnosti slovenskih politi čnih emigrantov predvsem v prvi in deloma drugi generaciji, ki se je zavestno upirala vplivom novega družbenega okolja in se vanj vklju čevala le v tolikšni meri, da je zadostovalo za nemoteno eksistenco, tega skoraj ni bilo čutiti.

V našem primeru gre tudi za skupinsko identiteto družbene skupine, ki je organizirana in usmerjana s pravili in moralnimi normami, kot jih oblikuje vodstvo skupnosti, ki velja tudi za ideološkega usmerjevalca skupnosti. Svoje naslednike so pogosto obravnavali ne samo kot dedi če svoje nacionalne in verske pripadnosti, ampak tudi kot dedi če njihove politi čne identitete. V zapisnikih sej ZS ali v poro čilih o delovanju sobotnih šol, srednješolskih te čajev in zavodov sem na ve č mestih omenjal kritike in navodila, ki so jih vodilni dajali mladim v zvezi z njihovo vlogo, ti pa nad njimi niso bili navdušeni (na čin obla čenja, zahajanje v lokale, uporaba jezika, druženja s pripadniki drugih etni čnih skupin, razvajenosti, neupoštevanje pravil …). Tudi v razpravah odbornikov ZS o članstvu Neslovencev v organizaciji so bili previdni in so leta 1979 sklenili, da: … v duhu »sedanjih« pravil se morejo take osebe sprejemati le kot pridruženi člani (miembro adherente), ki imajo vse pravice in dolžnosti, razen pravice biti voljen in izvoljen …315

Ob tem so tudi poudarili, da to predpisujejo takrat veljavna pravila, ki pa se lahko spremenijo tedaj, ko bo to v interesu ohranitve krš čanstva in slovenstva. To kaže na razmišljanja takratnega vodstva, da se vdoru zunanjih dejavnikov v društvo le ne bo dalo izogniti.

ZS je kot krovna organizacija slovenske politi čne emigracije vedno postavljala v ospredje skrb za mladino in v tem videla najboljše zagotovilo za svoj bodo či obstoj. Pojavljalo se je vprašanje, kako mladino zadržati v okviru domov in jih motivirati za aktivno delo znotraj organizacije kot odgovorne, vestne in delovne odbornike.

315 Zedinjena Slovenija 1948 – 1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 225.

100

Ob tem pa je potrebno omeniti tudi to, da je bilo članom povojne slovenske politi čne emigracije odvzeto jugoslovansko državljanstvo in da so bili dolgo časa skoraj popolnoma onemogo čeni stiki z izvornim prostorom in ljudmi v njem, prakti čno do leta 1991. Slovenska družina je bila za slovensko politi čno emigracijo vedno temelj ohranjanja slovenske identitete in katoliške vzgoje ter v zvezi s tem tudi zagotovilo za kasnejši tesen stik mladine s slovensko skupnostjo. Zato so bile znotraj skupnosti v prvi vrsti priporo čljive poroke med slovenskimi pari. Slovensko dušno pastirstvo je vodilo evidenco vseh porok za posamezno leto, pri katerih sta bila oba mladoporo čenca Slovenca, ali pa vsaj eden izmed mladoporo čencev.

Tabela 1: Poroke v skupnosti slovenske povojne politi čne emigracije

Leto Vseh Slovenske Delež slovenskih porok poroke porok v % 1951 58 53 91,4 1961 27 24 88,9 1971 24 11 45,9 1981 22 13 59,1 1991 36 18 50,0 Vir: Letopis 1947-1997, 50 let slovenskega dušnega pastirstva v Argentini

Iz zgoraj predstavljenih podatkov lahko ugotovimo, da je bilo po prikazanih podatkih 76 % vseh porok znotraj skupnosti izklju čno slovenskih. Najvišji odstotek so slovenske poroke dosegale v prvih letih po vselitvi. Za generacijo, rojeno v Argentini, upoštevajo č podatke od leta 1971 naprej, znaša delež povsem slovenski porok okoli 50 odstotkov. Če k temu še prištejemo poroke, v katerih je eden izmed zakoncev slovenskega rodu in ob upoštevanju dejstva, da so pogoste razširjene družine, v katerih živijo tudi tri generacije družinskih članov, ni potrebne pretirane bojazni za hitro asimilacijo in argentinizacijo skupnosti povojnih politi čnih emigrantov.

Materni jezik je pomembna prvina identifikacije, to je jezik porekla, ki človeku pomaga ohranjati stik s svojim rodom v domovini, pa čeprav je ta geografsko odmaknjen. Pri tem ne gre prezreti mo čnega čustvenega naboja, ki je v daljni deželi vtkan v materni jezik. Človeka usmerja na poti k enakovrednemu vklju čevanje v novo življenjsko okolje, ki je kulturno in jezikovno druga čno od okolja, iz katerega izhaja. Še ve čji pomen ima materinš čina za otrokov celostni razvoj. Je sredstvo komunikacije, ki se ga otrok nau či od staršev, in hkrati jezik, v katerem spoznava svet in ima pomembno vlogo v otrokovem spoznavnem in čustvenem razvoju. Starši (družina) so tisti, ki se odlo čajo, katere vrednote bodo svojim otrokom vsadili v podzavest in jih tako prenašali na svoje potomce. V primeru slovenske politi čne emigracije, ki je vseskozi trdno zavezana k ohranjanju in kontinuiteti slovenske kulture, jezika in krš čanskega svetovnega nazora, to ni bilo vprašanje. Izraz »argentinski čudež«, ki ga je prvi uporabil pisatelj Taras Kermauner po obisku pri argentinskih Slovencih, je sam utemeljil takole:

101

… Zakaj čudež? Otroci, rojeni že od staršev, rojenih v Argentini – od takih, ki niso bili še nikoli v Sloveniji – govorijo slovensko tako lepo, jasno, doma če, pravilno (ali pa še bolj), kot sredi Slovenije …316

V bivanjskih okvirih slovenske politi čne emigracije v Argentini lahko govorimo danes o že treh žive čih generacijah Slovencev na tem ve čkulturnem prostoru. Vsekakor je bila slovenska politi čna emigracija v prvih desetletjih neprodušno zaprta skupnost, ki s pripadniki ostalih kultur in nacionalnosti ni imela pravih stikov (tudi s Slovenci iz vrst medvojne emigracije), čeprav je argentinska oblast vedno spodbujala medkulturalizem in organiziranost razli čnih narodnostnih skupnosti. Govorimo o njihovi mo čni navezanosti na izvorni prostor, vednost o njem pa se je prenašala iz prve na naslednje generacije potomcev. Pomen izvornega prostora se v najve čji meri odraža pri oblikovanju etni čne, narodne in nacionalne identitete in se najjasneje odraža v uporabi jezika. Povojni politi čni emigranti so bili kot domoljubi, ki so zapustili svojo izvorno domovino zaradi politi čnih in ideoloških razlogov, še toliko bolj razpeti med izvorno in priselitveno kulturo. Današnjo argentinsko družbo lahko že opredeljujemo kot medkulturno, kar velja tudi za slovensko politi čno emigracijo, ki se kljub prej omenjeni izoliranosti ni mogla izogniti sodobnim družbenim trendom.

Predstavniki prve generacije povojnih izseljencev obvladajo slovenski jezik v popolnosti. Prav za to generacijo je bila znotraj slovenske skupnosti najbolj zna čilna že prej omenjena izoliranost, povezana z ob čutkom za časnosti in upanjem, da se bodo lahko kmalu vrnili nazaj v domovino. V svoji razpravi o zna čilnostih generacij argentinskih Slovencev (povojne politi čne emigracije) je Jernej Mlekuž zapisal:

… Ob čutku za časnosti se je v nekaterih primerih pridružil še ob čutek superiornosti, saj so jih kot prišleke in kot sposobne delavce bolj spoštovali kot hispoameriške doma čine …317

Da je bil ta ob čutek pri nekaterih zakoreninjen in da je prva generacija hotela svojo superiornost z ustrezno vzgojo otrok prenesti tudi na naslednje generacije, je razvidno iz zapisnika seje ob čnega zbora ZS iz leta 1979, kjer je zapisano:

… Je pa tako, če bomo vzgojili naše otroke v dobre Slovence, bodo najboljši med Argentinci …318

Jezik je med prvo generacijo izseljencev veljal za najpomembnejšega nosilca narodne identitete (znotraj družine, sorodnikov, v krogu slovenske skupnosti, ki pomeni nadomestno domovino), španš čina pa zgolj kot

316 Taras Kermauner: Slovenski čudež v Argentini . Trilogija. …, str. 21. 317 Jernej Mlekuž: Slovenci v Mendozi: poskus ovrednotenja »izvornega prostora kot komponente etni čne, narodne in nacionalne identitete . (Ljubljana: Geografski vestnik 72- 1, 2000). –str. 11. 318 Zedinjena Slovenija 1948 – 1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 224.

102

sporazumevalni jezik na delovnem mestu in v širšem okolju, kot nuja za zagotovitev eksistence. Pripadnikom te generacije povojnih politi čnih emigrantov je delovanje v okviru slovenskih domov pomenilo nadomestek za »izvorno« domovino, saj so se tu sre čevali s sonarodnjaki in medsebojno komunicirali izklju čno v slovenskem jeziku. Slovenski dom jim je pomenil tudi zato čiš če pred asimilacijskimi vplivi. Za to generacijo je tudi zna čilno, da je šele po dobrih štiridesetih letih dobila možnost, da brez strahu in tveganj obiš če domovino.

Kot drugo generacijo pojmujemo pripadnike slovenske politi čne emigracije, ki so bili rojeni v Sloveniji in so vsaj del svojega otroštva preživljali v doma čem slovenskem okolju, z mo čno navezanostjo na tradicionalne slovenske vrednote in norme, del njihove socializacije pa je potekal v novem, imigrantskem okolju, pod vplivom imigrantske kulture. S španš čino so se prvi č sre čali ob vstopu v šolo (u čni jezik), vzporedno z vklju čenostjo v argentinski šolski sistem pa so se pri čeli porajati stiki s pripadniki ve činskega naroda (npr. druženje z argentinskimi vrstniki) in želje po integraciji v skupnost vrstnikov. Kljub striktni uporabi slovenskega jezika v družinskem okolju in na črtni slovenski vzgoji to ni ve č zadostovalo za ohranitev slovenske identitete. To je bil tudi eden najpomembnejših vzrokov za organizacijo slovenskih sobotnih šol in slovenskih te čajev za srednješolce. Raba slovenš čine in španš čine postajata vedno svobodnejši, tako v ožjem družinskem krogu, krogu prijateljev, v službi, na družabnih prireditvah …. Še vedno pa znotraj slovenske skupnosti velja pravilo o dosledni uporabi slovenš čine, ki se ga predvsem držijo izobraženi in tisti, ki zasedajo višji družbeni položaj znotraj skupnosti. To potrjuje tudi zapis Staneta Južni ča:

… Verski, politi čni in kulturni voditelji si na primer skoraj ne morejo privoš čiti, da bi jim zmanjkalo slovenskih izrazov ali da bi špansko govorili iz udobnosti. Nedokazljiv, pa vendar dovolj mo čan je ob čutek, da bi takšen spodrsljaj hitro pripeljal do otipljivejših posledic v obliki padca na družbeni lestvici v skupnosti … 319

Slovenski domovi so ves čas svojega obstoja predstavljali zato čiš če pred asimilacijskimi vplivi in v tej lu či lahko razumemo neodobravanje nekaterih, da so v dom za čeli zahajati zakonski partnerji neslovenskega rodu in mo čna nasprotovanja uporabi neslovenskega jezika. Za ve čino pripadnikov te generacije je pomembna osamosvojitev Slovenije in s tem povezano oblikovanje pozitivnega odnosa do izvorne domovine, ki se kažejo med drugim tudi v obiskih Slovenije, spremljanju dogajanj v domovini, v želji po šolanju otrok v domovini in nenazadnje tudi v razmišljanjih o preselitvi v Slovenijo.

V imenovano generacijo sodi tudi Tine Debeljak ml. V Argentino je prišel iz Slovenije leta 1954. O njegovi pesniški zbirki Prsti časa je Jože Krivic leta 1986 zapisal:

319 Stane Južni č: Lingvisti čna antropologija. (Ljubljana: FSPN, 1983). – str. 193.

103

… V glavnem njegova (Debeljakova) poezija izvira iz širjav argentinskega pampskega sveta in pa iz ve čnih višin andskih gorskih masivov. Izogne se kakršnikoli reminiscenci na stari svet – domovino. Ujet je le v svobodna doživetja lepotnih prostranosti nove zemlje. 320

V svoji poeziji, kot pripadnik druge generacije, ni obremenjen z vzroki odhoda v emigracijo in je to vprašanje zanj bolj zgodovinsko in politi čno kot čustveno pomembno.

Za pripadnike tretje generacije, ki so rojeni v slovenskih družinah, veljajo v veliki meri ugotovitve, ki so zna čilne za drugo generacijo. Vedno ve č pa je otrok iz mešanih zakonov (špansko-slovenskih), ki se ne sporazumevajo ve č tako dobro v slovenskem jeziku kot vrstniki pred njimi.

O vklju čevanju v slovenske sobotne šole, kjer naj bi izpopolnili znanje slovenskega jezika, sem spregovoril v poglavju o sobotnih šolah. Ob vedno ve čji navzo čnosti množi čnih javnih ob čil v okolju se je ve čal tudi vpliv prevladujo če kulture in želja po integraciji v skupnost vrstnikov. Zaradi novih identifikacijskih zgledov so se otroci hitro nau čili dominantnega jezika in navad. Njihov slovenski besedni zaklad je postajal tako osiromašen, na kar so opozarjali tudi u čitelji v sobotnih šolah in so z apeli poizkušali starše osveš čati o pomenu rabe slovenš čine v družinskem krogu. Vedno ve čja je odprtost v argentinsko družbo, ki jo je slovenska skupnost dolga desetletja poskušala zavirati. Neizogibni proces vedno ve čje odprtosti skupnosti pa bo tudi v bodo če pospeševal asimilacijo slovenske skupnosti in vedno ve č spontanih življenjskih interakcij med pripadniki razli čnih kultur. Razdvojenosti med domovino njihovih starih staršev in njihovo domovino skoraj ni ob čutiti.

Tudi v tretji generaciji obstajajo posamezniki, ki so znotraj družin deležni stroge slovenske vzgoje in preko staršev in starih staršev ohranjajo tesne stike s slovensko skupnostjo. Primarna in sekundarna socializacija teh oseb je bila strogo povezana s posredovanjem slovenske kulture, vrednot in ne nazadnje striktne uporabe slovenš čine.

Omeniti je potrebno tudi nekatere skrajnosti v vrstah emigrantov, ki jih Andrej Rot v knjigi Republika duhov opredeljuje kot versko emigracijo ali emigracijo verskih beguncev, ki sami niso doživeli grozot vojne in se pri svojem delovanju opirajo na religioznost. Poudarjajo nesprejemljivost, brezbožnost komunizma in materialisti čnega svetovnega nazora, sami pa se politi čno opredeljujejo kot liberalci. Med njimi so tudi taki, ki po Rotovih besedah dopuš čajo zapustitev slovenstva in jim je pomembno ohraniti samo antikomunizem. Zopet drugi poudarjajo povezanost med narodnostjo in vero. Zanje pomeni opustitev ene vrednote skoraj zanesljivo tudi opustitev druge.

320 Marko Jenšterle: Z argentinskimi Slovenci. …, str. 135.

104

9 SLOVENSKA POLITI ČNA EMIGRACIJA IN ARGENTINSKA OBLAST

O politi čni dejavnosti slovenskih izseljencev v zvezi s politiko v novih domovinah je pisal dr. Matjaž Klemen čič. O politi čni aktivnosti Slovencev v Argentini je zapisal:

… Manj pa so bili v politi čnem življenju v novi domovini aktivni Slovenci v Argentini in Kanadi, saj so bili tamkajšnji voditelji bolj zaposleni s politiko, ki se je dotikala vprašanj stare domovine …321

Isti avtor je tudi zapisal: … Za dejavnost slovenskih izseljencev v odnosu do nove domovine oziroma za ustvarjanje društvenih in politi čnih organizacij, kakor tudi za vzpon v politi čne in gospodarske vrhove življenja v novi domovinah, pa velja, da so na ta dogajanja vplivali predvsem dejavniki v novi domovini …322

Zapisi o stikih slovenske politi čne emigracije z argentinskimi oblastmi so delno predstavljeni že v prejšnjih poglavjih. V tem poglavju želim osvetliti konkretno sodelovanje z vidika neobhodnosti stikov, ki izvirajo iz pravnega reda države, in tudi iz vsakokratnih poskusov izkazovanja naklonjenosti vodstva slovenske politi čne emigracije do aktualne argentinske oblasti.

Zakaj je Argentino po drugi svetovni vojni preplavil val politi čnih emigrantov in med njimi tudi nekaterih vojnih zlo čincev gre iskati v dogodkih, ki so državo pretresali v letih pred, med in takoj po drugi svetovni vojni. 323

321 Matjaž Klemen čič: Slovenska izseljenska zgodovina kot del slovenske nacionalne zgodovine . …, str. 183. 322 Prav tam, 178. 323 Argentinsko družbo so v času med drugo svetovno vojno in po njej, ko je bila na oblast fašisti čna elita, pretresali boji med »aliadofili«, ki so zagovarjali prekinitev odnosov s silami osi in »neutralisti«, ki so simpatizirali s slami osi. V državi je obstajala mo čna nemška kolonija, kateri je argentinska oblast dopuščala politi čno dejavnost. Kljub diplomatskim pritiskom zaveznikov na argentinske oblasti po japonskem napadu na Pearl Harbour 1941, Argentina ni napovedala vojne silam osi. Leta 1943 je v Argentini prišlo do vojaškega udara, katerega voditelji so bili pod mo čnim vplivom fašisti čne ideologije. Po kapitulaciji Italije so se v zavezniških državah začeli pojavljati časopisni članki, ki so dokumentirano navajali možnosti, da se bodo italijanski ubežniki zatekli v Argentino, prav tako pa tudi ostali odgovorni za vojno. Na pritisk zaveznikov je argentinska oblast to javno demantirala, vendar so še vedno nudili pomo č v gorivu in hrani nemškim podmornicam ob obalah Patagonije. Šele proti koncu vojne, ko je v državi prevladala struja »aliadofilov«, je Argentina 27. marca 1945 napovedala vojno Nem čiji, kar pa ni imelo dejanskih posledic. tik pred koncem vojne, spomladi 1945, Je Juan Domingo Peron, omogo čil 1000 praznih potnih listov nacisti čnim sodelavcem, kar lahko razumemo kot posledico ideološkega koketiranja peronizma s fašizmom, po drugi strani pa je bila to prakti čna protiusluga politi čnim ubežnikom, ki so po skrivnih poteh spravili v Argentino velike koli čine nakradenega zlata. Nekateri nacisti čni veljaki so postali celo Peronovi osebni svetovalci, drugi pa so se zaposlili na strateških to čkah argentinske industrije, predvsem vojaške. Po vojni za argentinske oblasti ni bilo ve č sporno vprašanje odnosa do fašizma, pa č pa do komunizma in v tem kontekstu je oblast odlo čno prepovedala delovanje spolitiziranih in predvsem prosovjetsko usmerjenih slovanskih društev ter se z

105

Zgodovina slovenske politi čne emigracije v Argentini se pri čenja leta 1947, v času predsednika generala Juana Dominga Perona 324 , ki je osebno dal msgr. Kladniku dovoljenje za vselitev 10.000 slovenskih beguncev pred komunizmom z zahtevo, da naj politiko pustijo zunaj. Argentinska ustava je državo v odnosu do priseljencev urejala kot prijazno državo vsem ljudem sveta, ki bi v Argentini radi živeli. V skladu s tem je država priseljencem dopuš čala svobodno izpovedovanje religiozne pripadnosti, gospodarski liberalizem, možnost pridobitve stalnega prebivališ ča in argentinskega državljanstva vsem, ki dlje kot dve leti nepretrgoma bivajo v Argentini. 325

SS je vsako leto obeleževala v svojem uvodniku obletnico politi čne neodvisnosti Argentine. Leta 1964, na 145-letnico neodvisnosti, so med drugim tudi zapisali:

… Argentina je nova domovina tudi številnim slovenskim demokratskim izseljencem. Vsi so tesno povezani z vsem argentinskim ljudstvom zlasti še na narodni praznik 25. maja v želji, … da bi si vsi postavili vzvišeni cilj, ki ga je treba dose či za vsako ceno: Blaginja domovine nad vse in za vse! 326

Kljub pogostim menjavam oblasti je vodstvo slovenske politi čne emigracije vseskozi skrbelo za korektne odnose z argentinskimi oblastmi, čeprav konkretnega sodelovanja med obema ni bilo opaziti. V vodstvu slovenske politi čne emigracije se je tudi kazala ve čja ali manjša naklonjenost do trenutnih oblasti. S strani politi čne emigracije se je kazala naklonjenost do trenutnih oblasti in vojaških diktatur bodisi zaradi dovoljenja za naselitev, zaradi politi čnih, gospodarsko- socialnih in kulturnih pridobitev, zaradi prepovedi delovanja komunisti čne stranke, odklanjali pa so predvsem oblastne garniture, ki so si prizadevale za etatizem in s tem ve čjo vlogo in vpliv države v gospodarstvu, šolstvu, kulturi in javnem življenju, med drugim tudi zaradi vso vnemo vklju čila v hladno vojno na strani Zahoda. Vse to pa je predstavljalo politi čni okvir argentinske oblasti, ki je ustrezal tudi slovenski politi čni emigraciji. (Glej: Marko Sjeklo ča: Čez morje v pozabo . Argentinci slovenskih korenin in rezultati argentinske asimilacijske politike. (Celje, Fit media, 2004).-str. 50-53. 324 Peron Juan (Domingo), (1895-1974) je bil predsednik Argentine v letih 1946-1955 in 1973-1974, izvoljen s podporo delavcev in vojske. Kot častnik je bil naklonjen fašisti čnim vladam Italije in Nem čije, leta 1946 je ustanovil revolucionarno gibanje (peronizem), ki je terjalo hiter gospodarski razvoj, s katerim bi si zagotovili popolno gospodarsko neodvisnost. Sprva je poskušal izvesti ta program s pomo čjo svoje žene Eve Peron, kasneje pa je postajal vse bolj diktatorski. Leta 1955 ga je vojska odstavila in ga poslala v izgnanstvo, leta 1973 pa je bil ponovno izvoljen za predsednika. Umrl je leta 1974 med opravljanjem predsedniških dolžnosti. Nasledila ga je njegova tretja žena Estela (Isabel) Martinez de Peron, ki je opravljala predsedniško funkcijo v letih 1974-1976. (Glej: Jaka Repi č: Po sledovih korenin: Transnacionalne migracije med Argentino in Evropo . (Ljubljana:Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta Ljubljana, 2006). - str. 114-116). 325 Zvone Žigon: Iz spomina v prihodnost. Slovenska politi čna emigracija v Argentini. …, str. 68, 69. 326 »Ob spominu na zgodovinski 25. maj.« Svobodna Slovenija (Eslovenia libre), leto XXIII (17), št. 21. (Buenos Aires, 21. maja 1964). –str. 1.

106

poostrenega nadzora nad delovanjem in poslovanjem društev, ki so zaradi pridobitve pravne osebnosti morala imeti izdelana pravila, ki morajo biti jasno formulirana in skladna z zakonodajo ter vsakokratnim stališ čem pristojnega organa.

Leta 1961 je v zapisniku seje DS zapisano, da mora ZS kot pravna oseba po navodilih pristojnega inšpektorja (Inspeccion General de Justicia) izdelati nova razširjena pravila in društveni poslovnik. Odlok o pravni osebnosti sta 28. 2. 1961 podpisala predsednik republike dr. Arturo Frondizi in minister za pravosodje in vzgojo dr. Luis R. Mac Kay. To pa je za društvo pomenilo zahtevnejše vodenje potrebne dokumentacije in poro čanje pristojnemu vladnemu uradu (Glavno pravosodno nadzorstvo in Zvezni policiji) o aktivnostih, članstvu, odbornikih, dohodkih in poslovanju ter pla čevanju nepremi čninskih davkov dav čni upravi. Ker je ZS imela status pravne osebe, je bila s tem dana s strani dav čnega urada možnost, da so dav čni obvezniki denarne donacije, ki so jih namenili društvu, odšteli od svoje dav čne osnove v dav čni napovedi. Vse knjige je bilo potrebno voditi v španš čini. 327

ZS je bila tudi v stikih z Ministrstvom za družbeno blaginjo, ki je leta 1968 pripravljalo publikacijo in televizijsko oddajo o vseljenskih skupnostih v Argentini.

S tem je društvo v argentinski skupnosti doseglo enakopravnost z drugimi narodnimi skupinami, ve čjo varnost in identiteto v argentinski družbi ter nenazadnje tudi v odnosu do oblasti v domovini.

Primer sodelovanja in umeš čenosti ZS v argentinsko skupnost izkazuje tudi čestitka, ki jo je argentinska krš čanska demokratska skupnost poslala ZS ob praznovanju narodnega praznika 29. oktobra 1966, v kateri so izrazili željo , … da bi slovenskemu narodu kmalu bilo odvzeto breme, ki ga teži. 328

ZS je posebno pozornost izkazovala tudi posameznim predsednikom države, med njimi tudi predsedniku gen. Juanu Carlosu Onganiu, ki je bil zaslužen za oživitev gospodarstva, sanacijo pokojninskih skladov in monetarne politike v letih 1966 do 1970. Z ob čnega zbora ZS so omenjenemu predsedniku poslali pozdravno pismo, v katerem so izpostavili pomen njegovega dela za slovensko skupnost v Argentini. 329

Sedemdeseta leta 20. stoletja so bila leta, ko je v Argentini politi čna kriza dosegla višek z delovanjem gverile in teroristi čnimi napadi, posledi čno pa se je stanje slabšalo na vseh podro čjih. V trgovinah je za čelo primanjkovati najosnovnejših živil in blaga. Sindikati so se upirali peronisti čni vladi in stavke so bile na dnevnem redu. Državljani so pri čakovali, da bo vojska v državi uvedla red in mir. Poveljnik vojske general Jorge R. Videla je v kaoti čnih razmerah prevzel dejansko oblast v

327 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 133. 328 Prav tam, 157. 329 Prav tam, 156-172.

107

svoje roke ter poskušal uvesti v državi red in mir. Argentinski zunanji dolg je znašal leta 1976 okrog 8 tiso č milijonov dolarjev. O politi čni situaciji v tem obdobju so razpravljali odborniki ZS na ob čnem zboru marca 1976, tik po prevzemu oblasti vojaške hunte gen. Videla. 330 Takratni predsednik ZS Marjan Laboda je v svojem poro čilu med drugim poudaril:

… Argentina te dni stopa v novo obdobje svoje burne zgodovine. Ker je to naša domovina in domovina naših otrok, nas njena usoda globoko zanima. Kot člani slovenske organizirane skupnosti bomo po svojih mo čeh vse storili, da bo ta gostoljubna in plemenita dežela čim prej rešena sedanjega težkega položaja … Nikdar in nikjer ne bomo glasniki negativnega pesimizma, ampak vedno le zdravega krš čanskega optimizma …331

Leta 1978 je ZS, podobno kot so to že prej storile druge narodne skupnosti, oblikovalo izjavo o trenutnem stanju v Argentini, ki so jo v posebnem pismu poslali za časnemu predsedniku države generalu Videlu. Predhodno so o vsebini izjave razpravljali odborniki in sprejeli sklep, naj le-ta izraža solidarnost z vlado v borbi proti terorizmu in komunizmu ter ugotovitev dejanskega stanja v Argentini. Sprejeli so tudi dogovor, da v izjavi ne bo govora o na činu boja proti terorizmu (previdnost v odnosu do oblasti), ki ga je uvedla oblast in ga skupnost ni odobravala. V poslanici so zapisali, da društvo ZS brezpogojno pridružuje boju argentinskih oboroženih sil proti » mednarodnemu in breznarodnemu marksisti čnemu podtalstvu.« 332 V poslanici med drugim tudi zapišejo:

… Ker smo pred 38 leti v svoji rodni domovini trpeli silo komunistične internacionale, popolnoma razumevamo trud argentinskega ljudstva. Zato se obvezujemo, da bomo nudili vso pomo č v tem titanskem boju, dokler se dokon čno ne doseže tega cilja … 333

330 Marca 1976 je argentinska vojska odstavila predsednico Estelo (Isabel) Martinez de Peron in dolo čila za predsednika generala Videla, oblast pa je imela v rokah vojaška »junta«, ki so jo sestavljali general Videl, admiral Massera in brigadir Agosti (vojaški triumvirat). Za čelo se je obdobje vojaške diktature (1976-1983) in avtoritarne vladavine, katera je s tako imenovanim »izginotjem« (usmrtitev brez uradnega sporo čila o sodbi in izvršeni kazni) kruto obra čunala s politi čnimi nasprotniki iz vrst teroristi čnih politi čnih organizacij. Po nekaterih podatkih naj bi v »umazani vojni« med državo in teroristi čnimi politi čnimi skupinami umrlo 20000 Argentincev. . (Glej: Jaka Repi č: Po sledovih korenin : transnacionalne migracije med Argentino in Evropo . Ljubljana:Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta Ljubljana, 2006). - str. 114-116.) 331 Zedinjena Slovenija 1948 – 1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 204. 332 Prav tam, 220. 333 Prav tam, 220.

108

Leto 1982 je v Argentini obeležila argentinsko-britanska vojna 334 na Falklandskem oto čju. Meseca maja so na seji IO ZS sprejeli sklep, naj ZS organizira v vrstah svojega članstva sodelovanje na skupnih manifestacijah v podporo Argentini. Prav tako so svoje člane in prijatelje pozvali … naj sodelujejo po svojih mo čeh pri »Fondo Patriotico Malvinas Argentinas« (Domovinski sklad za Argentinske Malvine) in naj se zdrave osebe od 16. do 60. leta , če je mogo če, prijavijo kot darovalci krvi …335

Da bi za aktivnosti ZS v zvezi s podporo argentinski strani izvedela tudi argentinska oblast, so sklenili, da bodo med domove razposlali posebne pole, na katerih bodo krvodajalci s podpisi izrazili tudi podporo argentinskemu narodu za osvoboditev Malvinskih otokov in naj bi jo ZS poslala na argentinsko vojaško poveljstvo kot dokaz podpore. S temi dejanji se je slovenska skupnost odlo čno postavila na argentinsko stran. Na naslednji seji so poro čali, da se je po slovenskih domovih prijavilo 128 darovalcev krvi. Njihova imena in podpise pa so zaradi tega, ker se je vojna že prej kon čala, spravili v arhiv. Leta 1983 se je za Argentino pri čela nova doba, saj je bil za predsednika izvoljen radikal Raul Alfonsin. Z njegovo vlado se je v državi za čelo obdobje ustavne demokracije in ve čje svobode ter spoštovanja človekovih pravic. Nova politi čna situacija je bila sicer s strani takratnega vodstva ZS odobravana, vendar pa so hkrati izražali bojazen, da bo proces ve čje demokratizacije ali kot so ga poimenovali »destape« (dobesedno: odmašenje, odkritje, dvig pokrova) zamajal temelje samostojnosti in neodvisnosti slovenske skupnosti. V zvezi z delovanjem razli čno opredeljenih politi čnih strank v novi argentinski politi čni stvarnosti pa je predsednik ZS arh. Vombergar dejal:

… Čutimo, da levici nismo simpati čni, desnica pa nas bi rada izrabila, vpregla v svoj voz in poslala v žerjavico po kostanj …336

V letu 1984 se je s strani argentinske vlade in urada za vseljenstvo (Direccion Nacional de Migraciones), pod ravnateljevanjem dr. Iglesiasa, porajala ideja o skupnem društvu vseh narodnosti, žive čih v Argentini, ki bi imelo pravno osebnost. Vodstvo ZS je takšno idejo odlo čno zavrnilo z

334 Falklandska (malvinska) vojna je trajala od 2. aprila do 14. junija 1982. Vanjo sta se zapletli argentinska in britanska vojska po spodletelih poskusih pogajanj, s katerimi naj bi lastništvo otokov prenesli z Velike Britanije na Argentino. Vojaška hunta generala Leopolda Galtieria je aprila 1982 izvedla popolno vojaško zasedbo otokov. Združeni narodi, ZDA in Peru so si zaman prizadevali za mirno rešitev spora. Velika Britanija je na 13.000 kilometrov oddaljeno oto čje poslala trideset vojnih ladij, pomožno ladjevje in letalstvo. Desettedenski spopad, med katerim je umrlo 1000 ljudi, britanskih in argentinskih vojakov ter civilistov, se je kon čal 14. junija z britansko zmago. Vojaški poraz Argentine je povzro čil padec generala Galtierija. (Glej: Oxfordova enciklopedija zgodovine - od 19. stoletja do danes, DZS, 1993). -str. 77). 335 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 235. 336 Prav tam, 244.

109

utemeljitvijo »…ker nimamo skupnih interesov npr. z Bolivijanci, Čilenci ali Paragvajci.« 337 Sklenili so, da bodo z društvi vseh narodnosti ostali v prijateljskih odnosih, v novo organizacijo pa ne bodo vstopili. S to potezo je vodstvo ZS ohranilo samostojnost in kulturnopoliti čno samobitnost. Dokon čno uradno potrjeno identiteto o tem, da vsakokratno vodstvo ZS na čeljuje slovenski skupnosti v Argentini, je ZS dobila z dekretom notranjega ministrstva leta 1987. V obdobju slovenskega osamosvajanja je ZS sprožila vrsto akcij za priznanje slovenske državnosti pri argentinskih oblasteh, hkrati pa za seznanjanje širše argentinske javnosti z dejanskim stanjem v Sloveniji.

Za ZS se je po objavi rezultatov plebiscita za čelo novo obdobje boja za samostojno slovensko državo. Že leta 1990 je bila znotraj ZS ustanovljena skupina za stike z argentinsko javnostjo. Skupino (»skupino za pritisk«) so sestavljali dr. Tine Vivod, Lojze Rezelj, Boštjan Kocmur, Ivana Tekavec, Franci Klemenc, Marko Skubic ( člani ZS) ter Marjan Bogataj, Oskar Molek in Marjana Pirc. Tamkajšnje vidne osebnosti (ministre, senatorje, poslance in druge) so preko pisem informirali o slovenskih problemih. Še preden je bila uradno razglašena neodvisnost Republike Slovenije, so v maju 1991 razposlali 358 osebnostim argentinskega javnega življenja pisma za diplomatsko priznanje samostojne Slovenije. 338

Na seji ZS in MOS 5. julija 1991 so v zapisnik o dejavnostih politi čne emigracije za priznanje Slovenije s strani Argentine zapisali:

… Stiki z oblastmi se dogajajo na vseh ravneh. V vladni pala či, na zunanjem ministrstvu in v parlamentu so seznanjeni s slovensko problematiko; dobivajo potrebno dokumentacijo in se jih prepri čuje, da bi priznali slovensko državo …339

Pri delu za priznanje samostojne Slovenije je bila ZS in preko nje skupina za stike z argentinsko javnostjo zelo uspešna. Njeno lobiranje je segalo v same vrhove argentinskega politi čnega, gospodarskega, kulturnega in cerkvenega življenja. 340

Organizirali so skupino ljudi, ki je obiskovala uredništva dnevnikov, radijske in televizijske oddaje ter jim posredovala informacije o razlogih za slovensko samostojnost, o poteku vojaških akcij in o diplomatskih pogajanjih. Dogajanja v Sloveniji so po njihovi zaslugi polnila časopisne članke in radijska ter televizijska poro čila. SS je v svoji številki 1. avgusta 1991 objavila pregled opravljenega dela med argentinsko javnostjo med 25. junijem in 19. julijem 1991. Med drugimi navajajo tudi, da so pred pala čo argentinskega kongresa 10. julija

337 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 247. 338 Prav tam, 283. 339 Prav tam, 292. 340 Samo Kristen: Delovanje slovenskih izseljencev v Argentini za neodvisno Slovenijo . (Ljubljana: Razprave in gradivo , št. 53-54, 2007). -str. 303.

110

razdelili 10.000 brošur o neodvisni Sloveniji ter pripravili ve č kulturnih manifestacij. 341

Številne aktivnosti v prid čim hitrejšega mednarodnega priznanja Slovenije so izvedli tudi Slovenci v Mendozi, ki so v za četku junija 1991 preko Radia Nationale seznanili argentinsko javnost s slovensko željo po neodvisnosti, konec meseca junija pa so v lokalnem časopisu Giario los Andes objavili tudi izjavo DS iz Mendoze v kateri so pojasnjevali in zagovarjali pravico Slovencev do samoodlo čbe. V veliki manifestaciji 6. julija so razdelili 2000 letakov, še prej pa jih je sprejel tudi generalni tajnik mendoške vlade dr. Luis Abrego. 342

Na seji US in MOS 19. julija 1991 je dr. Vital Aši č poro čal o stikih z vladnimi osebnostmi (senatorji, ministri, državnimi tajniki) in omenil, da je bilo poslanih nad 500 pisem argentinskim politi čnim voditeljem, od predsednika Menema navzdol. V stik je tudi stopil s predstavniki drugih narodnih skupnosti. Posamezniki so obiskovali številne institucije, od društva argentinskih pisateljev, državno podtajništvo za kulturo, zunanje ministrstvo, antropološki inštitut in druge. 343

ZS je v prizadevanjih za mednarodno priznanje Slovenije pripravljala gradiva, v katerih so bile prikazane moralne in pravne podlage za slovensko osamosvojitev ter podan širši pregled zgodovinskih in ekonomsko-socialnih razlogov zanje. Na podlagi teh gradiv je ZS septembra 1991 izdala brošuro z naslovom Neodvisna Slovenija (Eslovenia Independiente). Omenjeno gradivo je bilo tudi osnova za predlog resolucije, ki sta jo slovenski osamosvojitvi izrazito naklonjena senatorja dr. Horacio Felix bravo Herrera in Arturo Ignacio Jimenez Montilla predstavila svojim senatorskim kolegom. 344

Tudi slovenska vlada se je v času procesa mednarodnega priznanja Slovenije zavedala vpliva, ki ga je imela ZS v krogih argentinskih vladnih predstavnikov, senatorjev, ministrov in državnih tajnikov. Argentinski Slovenec dr. Marko Kremžar, ki je bil 13. 7. 1991 imenovan za posebnega odposlanca Republike Slovenije, je s pooblastilnim pismom slovenske vlade obiskal argentinsko zunanje ministrstvo, kjer ga je sprejel šef argentinske diplomacije, ki je izrazil, da gleda s simpatijo na dogodke v Sloveniji in da bo storil vse, da bi bila Slovenija mednarodno priznana, vendar je potrebno po čakati, da to najprej storijo glavne evropske države, in namignil, da bi bil koristen tudi stik s argentinskim predsednikom.

341 Kako smo pomagali Sloveniji: Pregled opravljenega dela med argentinsko javnostjo med 25. junijem in 19. julijem 1991. Svobodna Slovenija (Slovenia Libre), leto 44, št. 29. (Buenos Aires, 1. avgusta 1991). - str. 1. 342 Kronika delovanja mendoške slovenske skupnosti ob dogodkih po proglasitvi neodvisnosti Slovenije. Svobodna Slovenija (Slovenia Libre), leto 44, št. 31. (Buenos Aires, 15. avgusta 1991). -str. 4. 343 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 294. 343 Prav tam, 292. 344 Samo Kristen: Delovanje slovenskih izseljencev v Argentini za neodvisno Slovenijo . …, str. 299.

111

… Nekaj dni zatem je podjetnik Herman Zupan, ki je pozneje postal častni konzul republike Slovenije V Argentini v osebnem razgovoru z Menemom že izrazil željo, da bi bila Argentina med prvimi državami, ki bi priznale Slovenijo … 345

… Ko je torej Republika Argentina dejansko sledila zgledu Evropske skupnosti in 16. januarja 1992 kot prva država na južnoameriškem kontinentu priznala Slovenijo in Hrvaško, je bilo s tem kon čano tudi najpomembnejše razdobje v zgodovini leta 1948 ustanovljene Zedinjene Slovenije …346

Še isti dan, ko je argentinska vlada izvedla mednarodno priznanje Slovenije, se je v svojem zahvalnem pismu minister za Slovence po svetu dr. Janez Dular zahvalil argentinskim Slovencem za prizadevanja in prispevek pri priznanju slovenske neodvisnosti s strani Argentine. 347

345 Samo Kristen: Delovanje slovenskih izseljencev v Argentini za neodvisno Slovenijo . …, str. 306. 346 Zedinjena Slovenija 1948-1998, Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . …, str. 307. 347 »Pismo dr. Janeza Dularja, ministra za Slovence po svetu, slovenskim rojakom in rojakinjam v Argentini, z dne 16. januarja 1992 .« Svobodna Slovenija (Slovenia Libre), leto 45, št. 3. (Buenos Aires, 23. januarja 1992). - str. 2.

112

10 ZAKLJU ČEK

V zaklju čnem poglavju želim najprej utemeljiti vzroke za opisani argentinski čudež, ki ga lahko strnemo v uspešni ohranitvi slovenstva v šestih desetletjih lo čenega življenja od izvorne domovine, oddaljene ve č tiso č kilometrov. Eden od vzrokov za argentinski čudež je nedvomno v tem, da so se Slovenci v Argentini naselili strnjeno na dolo čenem obmo čju in tako lažje ohranjali medsebojne stike in povezave ter organizirali skupne institucije. Drugi poglavitni vzrok je v tem, da pri povojnih emigrantih ni šlo za ekonomske emigrante, temve č politi čne, med katerimi so bili tudi politiki, vidni kulturni delavci, podjetniki, izobraženci (nad 100 univerzitetno izobraženih) ter 80 duhovnikov. Vsekakor med naštetimi ne smemo zanemariti tudi številnih z nižjo izobrazbo, ki pa so imeli številna prakti čna znanja in organizacijske sposobnosti. Slednji so v argentinskem gospodarskem prostoru vedno sloveli kot sposobni in delovni.

Še preden je v Buenos Aires prispela glavnina slovenskih politi čnih beguncev, je januarja 1948 peš čica prvih organizirala in ustanovila DS, ki je s prihodom ostalih politi čnih emigrantov preraslo prvotni okvir in se preoblikovalo v združenje Zedinjena Slovenija, ki je postalo krovna organizacija naših emigrantov v Argentini, in ji je v času svojega aktivnega delovanja uspelo povezati politiko, vero in kulturo.

Andrej Rot je v knjigi Republika duhov skupnost argentinskih Slovencev opisal z besedami:

… V čutenju politi čnih emigrantov pa sta preziranje žrtev in zdomstva pomenila grob prekršek. Tako so se razvila slovenska središ ča, slovenski lobiji, šolstvo, slovenska mednarodna kulturna ustanova itd. V Argentini se je slovenska skupnost razvila v geto (z vsemi svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi). Zaživeli so ideali in tradicije v taki meri, kot morda nikdar v Sloveniji, tudi pred drugo svetovno vojno ne: ideal družinske povezanosti, spoštovanja otrok, staršev, širše družine in sosedstva, ideal religioznosti, solidarnosti, marljivosti …348

Dejavnosti naših politi čnih emigrantov v Argentini so plod nesebi čne požrtvovalnosti številnih posameznikov, ki so dolga leta soustvarjali argentinski čudež in bili za dobro skupnosti, kljub boju za preživetje v novem družbenem okolju, pripravljeni na številna odrekanja. Njim gre pripisati vso priznanje za delovanje osrednje organizacije in slovenskih domov, ki so pripomogli k aktivnemu delovanju sobotnih dopolnilnih slovenskih šol, srednješolskih te čajev, gledaliških skupin, pevskih zborov, športnih društev, gospodarskih zvez, slovenskih radijskih ur, slovenske knjižnice, zgodovinskega muzeja in arhiva itd. Ob izdajanju številnih specializiranih kulturnih glasil jim je uspevalo neprekinjeno izdajanje osrednjega informativnega časnika Svobodna Slovenija, v katerem so se trudili ohranjati njegovo demokrati čno podobo in svobodno novinarstvo.

348 Andrej Rot: Republika duhov, Štiridesetletnica Slovenske kulturne akcije . …, str. 187.

113

Danes je SS edini splošno informativni tednik, ki izhaja v slovenskem jeziku izven slovenskega narodnega ozemlja.

Slovenska politi čna emigracija se je vse do demokrati čnih sprememb v domovini v prvi vrsti istovetila s politi čnim delovanjem. Ker je bil s padcem komunizma dosežen glavni cilj politi čne emigracije, je postalo njeno najpomembnejše poslanstvo ohranjanje slovenstva, ki je bilo že prej trdno zasidrano v njenem programu, vendar v neki podrejenosti politi čnemu cilju. Med njimi se je uveljavil izraz »Slovenija v svetu«, s katerim ho čejo poudariti, da so izseljenci s svojimi potomci še vedno del Slovenije, da je v središču njihovega zanimanja in da je njej posve čena vsa skrb in ljubezen.

Ob vsestranskih prizadevanjih in ob čudovanja vredni požrtvovalnosti za obstoj slovenstva brez vsakršne podpore matice in ob vedno prisotnem ob čutku ogroženosti, pa se je vodstvo skupnosti nemalokrat obnašalo tudi nedemokrati čno, na kar so že od vsega za četka opozarjali tudi posamezniki iz njenih vrst. Opozoriti je potrebno na napake, ki so izvirale predvsem iz avtoritativnega vodenja skupnosti in so vodile v monolitnost. Čut in skrb za potrebe posameznika znotraj skupnosti so postavljali v podrejen položaj. Isto časno pa je potrebno povedati, da je ZS izvajala številne aktivnosti, ki so predvsem materialno pomagale njenim članom, saj so aktivno delovali dobrodelni in posmrtninski sklad, kreditne zadruge, vzajemna pomo č, domovi za ostarele in onemogle, po čitniški dom, zavetiš ča in ne nazadnje tudi Zveza slovenskih mater in žena.

V primeru slovenskih emigrantov, ki so prispeli v Argentino po drugi svetovni vojni, gre za skupnost slovenske politi čne emigracije, ki se je vsa leta obstoja in aktivnega delovanja uspešno izmikala integraciji (socialni, ekonomski, politi čni, kulturni, verski, rasni) in asimilaciji z ve činsko družbo. S stališ ča poslanstva, ki si ga je nadela slovenska politi čna emigracija, je bil odnos do obeh procesov znotraj organizacije sila odklonilen. Ker je bilo v prvih letih med politi čno emigracijo živo prepri čanje o skorajšnji vrnitvi v domovino, so odlo čno nastopali proti integraciji in navezovanju na novo deželo. Argentine niso hoteli priznati za domovino svojih otrok, ki so bili rojeni že v Argentini in so jim dopovedovali, da niso Argentinci. Starši so jim predvojno Slovenijo prikazovali le v najlepši lu či, hkrati pa kot najve čjo vrednoto čuvali in krepili vse, kar je povezano z narodnostjo, jezikom in narodnimi obi čaji. S tem je bilo povezano odlo čno odklanjanje asimilacije in življenje v zaprti skupnosti, ki bi jo lahko imenovali prostovoljni geto. V o čeh vodstva skupnosti je le-ta veljala za skoraj popolno družbo, ki lahko v najve čji meri nadomesti državo. Gledano s stališ ča sodobnih družbenih procesov pa je tako pojmovanje zgrešeno. Skupnost bi morala biti tista, ki bi svojim članom med drugim tudi pomagala k integraciji v okolje in pri razreševanju težav, ki so z njo povezane. Nemalokrat so integracijo v novo družbo ena čili z umiranjem ljubezni do domovine.

114

Problem integracije in asimilacije med slovensko politi čno emigracijo ni bil obravnavan kot osebno eksistencialno vprašanje, pa č pa kot problem skupnosti, v katero so bili vklju čeni. Ravno zaradi tega so se v času obstoja skupnosti pojavljale težave, povezane s sožitjem tako znotraj skupnosti, kakor tudi v odnosu do slovenskih izseljencev drugega vala in ostalih prebivalcev (državljanov) v novi domovini. Podoben odnos je veljal tudi do argentinske cerkve in njene cerkvene oblasti. V za četku ni bilo čutiti vklju čenosti slovenske skupnosti v tamkajšnjo cerkveno organizacijo, saj so od vsega za četka imeli svoje slovensko dušno pastirstvo, ki je bilo povezano s cerkveno oblastjo v Sloveniji, ne pa z življenjem cerkve v Argentini.

Mednarodni dokumenti in mednarodno pravo pojmujejo politi čno emigracijo kot emigracijo, ki je zapustila rojstno domovino zaradi tamkajšnjih nevzdržnih politi čnih razmer in s tem povezanih strahov za lastno življenje. To pa nikakor ne pomeni, da so bili vsi politi čni emigranti že v domovini politi čno aktivni. Vodstvo slovenske politi čne emigracije v Argentini pa to dejstvo ni upoštevalo in zato so svoje delovanje (ne samo politi čno, pa č pa tudi versko in kulturno ter ne nazadnje tudi razvedrilu) v skupnosti naravnali v smeri rušenja komunisti čne strahovlade v domovini. Takšnemu pojmovanju je v najve čji meri prispevalo aktivno delovanje uglednih politikov, javnih delavcev in protikomunisti čnih borcev znotraj skupnosti. Svoje poslanstvo v emigraciji so poskušali ena čiti s poslanstvom v domovini, zato so tudi v novem naselitvenem prostoru organizirali skupnost, ki bi jo lahko glede na njene aktivnosti in visoko stopnjo organiziranosti pojmovali kot država v državi.

Omenjeni spori ob gradnji prvih krajevnih domov brez dovoljenja centrale, spori ob ustanovitvi Kulturne akcije, gonja proti tistim članom politi čne emigracije, ki so šli obiskat svoje sorodnike v domovino, ali tistim, ki so prestopili ovire in za čeli z vzpostavljanjem stikov z emigracijo drugega vala, kažejo na heterogenost interesov in na pomanjkanje čuta za individualne potrebe. Dogajanja znotraj vzorno organizirane skupnosti politi čnih emigrantov je vodstvo najve čkrat razlagalo s stališ ča protikomunisti čne politike in strogih ideoloških pravil, ki jih je nalagala krš čanska etika. Enako misle ča skupnost je postala ideal, ki je dobil primat pred skrbjo za razvoj posameznikov in reševanju njihovih osebnih stisk. Vsekakor lahko zgoraj omenjena dejstva navajamo kot najpomembnejše vzroke za postopno usihanje interesa za aktivno delovanje mladine (druge in tretje generacije) znotraj skupnosti, čeprav so temu vprašanju vseskozi posve čali najve č pozornosti. Mlade, rojene v Argentini, so preko njihovih staršev, ki so bili prisiljeni živeti v emigraciji, pojmovali kot žrtve komunisti čne revolucije v domovini, ki se jim je zgodila krivica, ker morajo odraš čati dale č od domovine. Mladini so med drugim tudi o čitali, da nima ve č smisla za žrtve komunisti čnega nasilja, kot ga ima najstarejša generacija v skupnosti, in da se s tem skupnost vedno bolj odmika od njenega apriornega poslanstva.

115

To nas sili v razmišljanje, da so mladino hoteli odvrniti od navezanosti na njihovo rodno domovino Argentino, hkrati pa so aktivnosti mladine, povezane z interesi mladih v razviti in civilizirani družbi, omejevali z nalaganjem moralnih dolžnosti, ki jih dejansko nimajo in jih z nelogi čnimi društvenimi pravili, s katerimi so tudi posegali v človekove neodtujljive pravice, omejevali pri zadovoljevanju njihovih potreb znotraj širšega družbenega okolja. Tako se je na prikrit na čin nad mladino izvajala prisilna asimilacija. Zaradi tega so se nekateri posamezniki postopoma odmaknili od skupnosti in jo kon čno tudi zapustili.

116

VIRI IN LITERATURA

Bajuk Marko : U čenje slovenš čine v Mendozi . Zbornik VI. tabora Izseljenskega društva Slovenija v svetu: Sistemi in možnosti u čenja slovenš čine doma in po svetu. (Ljubljana: SVS, 1999).

Batagelj Gregor: Zgodovina in razvoj Katoliške akcije med slovenskimi verniki v Argentini. [URL:http://www.kath-kirche-kaernten.at/upload/22872_bagatelj_ predavanje. doc].

Debeljak Tine: Naloge slovenske ideološke emigracije , Zbornik - Koledar Svobodne Slovenije. (Buenos Aires: Svobodna Slovenije, 1964).

Dolinar M. France: Gregorij Rožman (1883-1959). Med sodbo sodiš ča in sodbo vesti. Dokumenti sodnega procesa proti škofu Gregoriju Rožmanu. [ve č avtorjev]. (Ljubljana: Družina, 2009).

Drnovšek Marjan: Izseljenec. Življenjske zgodbe Slovencev po svetu. Zgodovina v šoli (Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 12. letnik, številka 1 - 2/2003).

Drnovšek Marjan: Pot slovenskih izseljencev na tuje. (Ljubljana: Založba Mladika, 1991).

Drnovšek Marjan: Vzroki za izseljevanje Slovencev v zadnjih dveh stoletjih [URL:http://www2.arnes.si/~krsrd1/conference/Speeches/Drnovsek_slo.ht m], 15. 10. 2007.

Drnovšek Marjan: Zakaj so Slovenci odhajali v svet . Slovenska kronika XX. stoletja, 1900 - 1941. [ve č avtorjev: uredila Marjan Drnovšek in Drago Bajt]. (Ljubljana, Nova revija, 1995).

Drnovšek Marjan: Izseljenec. Življenjske zgodbe Slovencev po svetu. Zgodovina v šoli (Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 12. letnik, številka 1-2/2003).

Drnovšek Marjan: Le sr čni ljudje naj potujejo v Ameriko . Slovenska kronika XIX. stoletja, 1861-1883. [ve č avtorjev: uredil Janez Cvirn]. (Ljubljana, Nova revija, 2001).

Drnovšek Marjan: »Živi« in »mrtvi« izseljenci . Slovenska kronika XX. stoletja, 1900 - 1941. [ve č avtorjev: uredila Marjan Drnovšek in Drago Bajt]. (Ljubljana, Nova revija, 1995).

Friš Darko: Ameriški Slovenci in katoliška cerkev 1871-1924. (Celovec- Ljubljana-Dunaj: Mohorjeva založba, 1995).

117

Gogala Mirko: Usoda izseljencev. (Buenos Aires: Slovenska kulturna akcija, 1996).

Gosar Anton: Obseg, vzro čnost in karakteristika slovenskega izseljevanja v tujino. ( Zagreb: Zavod za migracije i narodnosti, 1978 ).

Izseljensko društvo Slovenija v svetu: [URL: http://www.drustvo-svs.si], 16. 3. 2009

Jenšterle Marko: Z argentinskimi Slovenci. (Ljubljana: Založila in izdala Založba Karantanija, 1992).

Južni č Stane: Lingvisti čna antropologija. (Ljubljana: FSPN, 1983).

Jurak Mirko … [et al.]: Kulturno ustvarjanje Slovencev v Južni Ameriki. (Ljubljana: Znanstveni institut Filozofske fakultete: Slovenska izseljenska matica, 1995).

Kermauner Taras: Slovenski čudež v Argentini . Trilogija. Prva knjiga: Predstavitev SPE. (Ljubljana: SKA, 1992).

Klemen čič Matjaž : Slovenske naselbine v Združenih državah Amerike. Slovensko izseljenstvo: zbornik ob 50-letnici Slovenske izseljenske matice. (Ljubljana: Združenje Slovenska izseljenska matica, 2001).

Klemen čič Matjaž : Slovenska izseljenska zgodovina kot del slovenske nacionalne zgodovine . Inavguralno predavanje ob izvolitvi v naziv rednega profesorja na Oddelku za zgodovino filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 8. 4. 1998. Zgodovinski časopis (Ljubljana, 52, 1998, številka 2).

Klemen čič Matjaž: Ameriški Slovenci v NOB in Jugoslaviji . Naseljevanje, zemljepisna razprostranjenost in odnos ameriških Slovencev do stare domovine od sredine 19. stoletja do konca druge svetovne vojne. (Maribor: Založba Obzorja, 1987).

Klemen čič Matjaž: Slovenes of Cleveland : the creation of a New World Community Slovenia and the Slovenes of Cleveland, Ohio. (Novo mesto: Dolenjska založba, 1995).

Klemen čič Matjaž: Slovenci v ameriški statistiki v 19. in 20. stoletju . Celovški zvon, II/4, (1984).

Klemen čič Matjaž: Prihod slovenskih beguncev v ZDA po drugi svetovni vojni. Celovški zvon 13 (1995).

Klemen čič Matjaž: Izseljenske skupnosti in ustanavljanje novih držav v vzhodni Srednji Evropi: primer Slovencev . (Ljubljana: Zgodovinski časopis, letnik 50, št. 3, 1996).

118

Klemen čič Matjaž: Izseljenske skupnosti in ustanavljanje novih držav v vzhodni Srednji Evropi: primer Slovencev . (Ljubljana: Zgodovinski časopis, letnik 50, št. 4, 1996).

Klemen čič Vladimir: Geografija prebivalstva Slovenije. (Ljubljana: Geografski vestnik, letnik 44, 1972).

Kocmur Boštjan: Slovenci v Argentini. Moja Slovenija. Osrednja revija za Slovence zunaj meja domovine. (Ljubljana: Izseljensko društvo Slovenija v svetu, oktober 2007, številka 10).

Kristen Samo: Delovanje slovenskih izseljencev v Argentini za neodvisno Slovenijo . (Ljubljana: Razprave in gradivo, št. 53-54, 2007).

Map Argentina by Enjoy Argentina [Url: http://www.enjoy-argentina.org/argentina-map.php], 9. 3. 2009

Map of South America [Url: http://www.witiger.com/marketing/cultures.htm], 9. 3. 2009

Mapas de la Republica Argentina [Url: http://www.surdelsur.com/argentinamap/physicmap.htm]. 9. 3. 2009.

Mauser Karel: Ob smrti dr. Miha Kreka , Misli: informativni mese čnik za versko in kulturno življenje Slovencev v Avstraliji, letnik 19, št. 1 (1970).

Mislej Irene: Državna misel pri dveh politi čnih emigracijah v Argentini . Slovenci in država: Zbornik prispevkov z znanstvenega posveta SAZU. (Ljubljana: SAZU, 1995).

Mislej Irene: Slovenski izseljenci v Južni Ameriki . Slovensko izseljenstvo: zbornik ob 50-letnici Slovenske izseljenske matice. (Ljubljana: Združenje Slovenska izseljenska matica, 2001).

Mislej Irene: Slovensko šolstvo v Argentini . (Ljubljana: Slovenski koledar, koledar za Slovence po svetu, 38. letnik, 1991).

Misli Thougis – Božje in človeške. Dr. Marko Kremžar v Argentini – 80 let . (Informativna dvomese čna revija za versko in kulturno življenje Slovencev v Avstraliji. Leto 57, številka 3, maj-junij 2008).

Mizerit Tone: 60 – letnici v Argentini . [URL:http://radio.ognjisce.si/novice/ssd/20080126220292150620.php], 11. 3. 2008.

Mlekuž Jernej: Slovenci v Mendozi: poskus ovrednotenja »izvornega prostora kot komponente etni čne, narodne in nacionalne identitete . (Ljubljana: Geografski vestnik 72-1, 2000).

119

Novak Bogdan: Geneza slovenske državne ideje med emigracijo . Slovenci in država. Zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU (od 9. do 11. novembra 1994). (Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1995).

Oxfordova enciklopedija zgodovine od 19. stoletja do danes . (Ljubljana: DZS, 1993.

Papež France, Elietz Marijan, Jerebi č Stanko (ur.): Zbornik Slovenske kulturne akcije 1954-1994. Celje: Mohorjeva družba, 1991).

Perko Drago: Prebivalstvo. Geografija Slovenije. [ve č avtorjev: uredila Ivan Gams in Igor Vrišer]. (Ljubljana: Slovenska matica, 1998).

Pernišek Franc: Ob 25-letnici Društva Slovencev , Zbornik Svobodne Slovenije. (Buenos Aires, Argentina: 1971-2, Društvo Zedinjena Slovenija).

Prunk Janko: Kratka zgodovina Slovenije. (Ljubljana: Založba Grad, 1998).

Rahten Andrej: Zgodovina panevropskega gibanja v Sloveniji . Desetletje slovenskega panevropskega gibanja. (Celje: Canesa, d. o. o., Založba Panevropa, 2001).

Rahten Andrej: Zgodovinski temelji slovenskega vklju čevanja v evropski integracijski proces. Vzpon med evropske zvezde: slovenska pot v Evropsko unijo. (Ljubljana: Ministrstvo za zunanje zadeve, 2004).

Rahten Andrej: Izidor Cankar – diplomat dveh Jugoslavij . (Ljubljana: Center za evropsko prihodnost, Znanstvenoraziskovalni center slovenske akademije znanosti in umetnosti, 2009).

Rant Jože, Rant Pavle : To sem bil. Prispevki k zgodovini slovenske politi čne emigracije . Na podlagi zapuš čine Pavleta Ranta spisal Jože Rant. (Buenos Aires: 2003).

Ravter Nada: »Dober dan. Buenos Dias.« (Maribor: Ve čer. Reportaže. 1. december 2007). [URL:http://bor.czp-vecer.si/VECER2000_XP/2007/12/01/2007-12- 01_STR-32-32_MX-01_IZD-01-02-03-04-05-06_PAG-REPORTAZE.pdf], 9. 3. 2009.

Repi č Jaka: Po sledovih korenin, Transnacionalne migracije med Argentino in Evropo . (Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, 2006). Rot Andrej: Republika duhov, Štiridesetletnica Slovenske kulturne akcije. (Ljubljana: DZS 1994).

120

Stare Miloš: Pogledi ob tridesetletnici , Zbornik Svobodne Slovenije 1973- 1975, (Buenos Aires, Argentina: 1975, Društvo Zedinjena Slovenija).

Schiffrer Alenka: Poro čilo krovne organizacije Zedinjene Slovenije . Zbornik VI. tabora Izseljenskega društva Slovenija v svetu: Sistemi in možnosti učenja slovenš čine doma in po svetu. (Ljubljana: SVS, 1999).

Sjeklo ča Marko: Čez morje v pozabo . Argentinci slovenskih korenin in rezultati argentinske asimilacijske politike. (Celje, Fit media, 2004).

Slovenci skozi čas: kronika slovenske zgodovine. (Ljubljana: Založba Mihela č, 1999).

Slovenski biografski leksikon 1925 – 1991 . Elektronska izdaja. SAZU, 2009. [URL: http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/sbl:sbl/VIEW/], 9. 3. 2010.

Slovenski etni čni tisk v Argentini do druge svetovne vojne . (Ljubljana: Dve domovini/Two Homelands, št. 2-3, Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, 1992).

Slovensko dušno pastirstvo (Buenos Aires) letopis 1947 – 1997: 50 let Slovenskega dušnega pastirstva v Argentini . Zbral in uredil Jure Vombergar. (Ljubljana: Družina d. o. o., 2004).

Slovensko semeniš če v izseljenstvu / [uredil Edo Škulj]. (Ljubljana: Teološka fakulteta, 19979).

Svobodna Slovenija, tednik (Slovenia Libre). (Buenos Aires: izdaja Konzorcij Svobodne Slovenije).

Svetovni slovenski kongres: [URL:http:/www.slokongres.com/], 19. 3. 2009

Škulj Edo (ur.): Letopis slovenskega glasbenega življenja v Argentini . (Mohorjeva družba, Celje, Krš čanska kulturna zveza, Celovec, Izseljensko društvo Slovenija v svetu, Ljubljana, 1995).

Švent Rozina: Zlati jubilej Slovenske kulturne akcije. Slovenija in svet. Revija za Slovence po svetu . [URL:http://www.zdruzenje- sim.si/default4.asp?cnt=2& menuID=1648], 12. 11. 2007.

Švent Rozina: Pavle Rant, »To sem bil«: prispevki k zgodovini slovenske politi čne emigracije . Zgodovinski časopis, letnik 58, št. 3/4, 2004.

Valen čič Vlado: Izseljevanje Slovencev v tujino do druge svetovne vojne, Dve domovini / Two Homelands 1 , (Ljubljana: 1990).

Zedinjena Slovenija . [URL: http://www.slo.org. ar//predstavitev.html], 7. 11. 2008.

121

Zedinjena Slovenija 1948-1998 , Zbornik dela v ljubezni in zvestobi . (Buenos Aires, Argentina: 1998, Društvo Zedinjena Slovenija).

Zgodovina Slovenske ljudske stranke [Url:http://www.sls.si/sl/inside.sls?cid=9AACE3A2-D043-13EA-91B4- C62C54EF5AE2&linkid=article], 30. 5. 2010.

Zveza slovenskih mladinskih organizacij. [URL:http://www.sdo-sfz.com.ar/], 7. 11. 2008.

Žigon Zvone : Iz spomina v prihodnost: slovenska politi čna emigracija v Argentini. (Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2001).

Žigon Zvone: Otroci dveh domovin . Slovenstvo v Južni Ameriki. (Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Založba ZRC, 1998).

122