Značilnosti Imenoslovja V Srednjesavinjskem Narečju

Univerza v Mariboru

Filozofska fakulteta

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

Andreja Tkalec

ZNAČILNOSTI IMENOSLOVJA V SREDNJESAVINJSKEM NAREČJU

MAGISTRSKO DELO

Celje, januar 2013

Univerza v Mariboru

Filozofska fakulteta

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

Andreja Tkalec

ZNAČILNOSTI IMENOSLOVJA V SREDNJESAVINJSKEM NAREČJU

MAGISTRSKO DELO

Mentorica: akad. zasl. prof. dr. Zinka Zorko

Celje, januar 2013

Naloga je bila opravljena na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Mariboru. Podiplomski študij sta delno financirala Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport ter Šolski center Celje.

ZAHVALA

Zahvaljujem se svoji mentorici, akad. zasl. prof. dr. Zinki Zorko, za vso pomoč, razumevanje in podporo.

Zahvaljujem se svojim domačim za potrpežljivost pri nastajanju naloge.

Zahvaljujem se sodelavcem za vso tehnično pomoč, še posebej pa prof. Ireni Sojč za prevod povzetka v angleščino.

POVZETEK

Naloga prinaša zbirko ter izvor zemljepisnih in osebnih lastnih imen v občini Celje. V imenih se skrivajo značilnosti lokalnega narečja. Celjski govor sodi k srednjesavinjskemu narečju. Zanj je značilno, da je izgubilo tonemsko nasprotje, naglašeni zlog pa je tonsko visok. Prevladujejo monoftongi in jakostno (samo dolgo) naglaševanje. Ker pa je Celje tudi središče regije, se tu stikajo različni narečni vplivi iz okolice. Tako se ponekod namesto pričakovanih monoftongov slišijo tudi diftongi.

Večina obravnavanih imen je zapisana v knjižni obliki, narečni elementi so pogosteje zastopani pri ledinskih imenih. Ledinska imena se najpogosteje imenujejo po lastnikih. Najpogostejše ledinsko ime v celjski občini je hosta, zraven pa je vedno naveden tudi lastnik (Čatrova hosta, Jelenova hosta, Medvedova hosta).

Najpogostejša korena pri tvorbi krajevnih in ledinskih imen sta log in loka (Ložnica, Medlog, Gložje, Loge, Zalogi; Loče, Loka, Lokrovec), saj se veliko ozemlja se nahaja na z vodo bogati ravnini. Tudi sicer veliko ledinskih imen opozarja na različne oblike vode ali močvirnat svet (Mlake, Čret, Lava, Potoki, Blatnik, Brod, Virtnica).

Za besedi slom in čret z vsemi izpeljankami se je izkazalo, da sta tipično štajerski in ju drugod v Sloveniji ne najdemo.

Priimki so najpogosteje tvorjeni iz drugih imen s priponskimi obrazili -ec, -jak, -nik (iz krajevnega imena: Korošec, Gajšek, Hrastnik), -e, -ič (iz osebnega imena in poimenujejo sina: Topole, Arhanič) in -ar/-er (iz poklicnega poimenovanja: Kuhar, Pinter). Ženske oblike priimkov so tvorjene s priponskimi obrazili -ka, -ca in -o(u)ka.

UDK: 811.163.6'373.2(043.2)

Gesla: srednjesavinjsko narečje, celjski govor, imenoslovje

ABSTRACT

The research paper focuses on the origin of selected geographical and personal proper names in the Celje municipality. The selected names contain the hidden features of the local dialects. The speech pattern of Celje belongs to the dialect of Central Savinjska region. It is characterized by the loss of pitch contrast whereas the stressed syllable is high pitch. The speech pattern of Celje is dominated by monophthongs and (only long) intensity accentuation. As Celje represents the centre of the Savinjska region its speech pattern is affected by different dialects from the surrounding area. Therefore, instead of the expected mophthongs, the diphthongs can be heard in some places.

The majority of the selected names in the paper is recorded in written language whereas the dialectal forms are mainly represented in fallow names, which are most commonly referred to by the owners. The most common fallow name in the Celje municipality is hosta, which is always referred to the owner (Čatrova hosta, Jelenova hosta, Medvedova hosta).

The most common roots in the formation of local names and fallow names are log and loka (Ložnica, Gložje, Loge, Zalogi, Loče, Loka, Lokrovec) since much of the territory is located on the water-rich plane. In addition, a lot of fallow names direct our attention to the various forms of water or marshy areas (Mlake, Čret, Lava, Potoki, Blatnik, Brod, Virtnica).

Many fallow names are quite unusual; according to the analysis, they are dialectal, very old and preserve the memory of the landscape as it was in old times (Trebe, Tirgut, Kripeno, Devce, Dobrova, Lava, Resen, Zlake, Kresnik).

The words slom and čret as well as all words formed from them turned out to be typical of Styria and cannot be found elsewhere in Slovenia.

Surnames are most commonly formed from other names with suffixes -ec, -jak, -nik (from a local name: Korošec, Gajšek, Hrastnik), -e, -ič (from a personal name naming a son: Topole, Arhanič) and -ar/-er (from a professional designation: Kuhar, Pinter). Female forms of surnames are formed with suffixes -ka, -ca and o(u)ka.

UDK: 811.163.6'373.2(043.2)

Keywords: specifics of middlesavinja dialect, onomastic

Kazalo vsebine

1 UVOD ...... 7 1.1 KAJ JE IMENOSLOVJE ...... 8 1.2 JEZIKOSLOVNA OPREDELITEV NALOGE ...... 10 1.3 STRUKTURA NALOGE ...... 13 2 OPIS SREDNJESAVINJSKEGA NAREČJA ...... 15 2.1 INVENTAR GLASOV ...... 15 2.1.1 SAMOGLASNIKI ...... 15 2.1.2 SOGLASNIKI ...... 15 2.1.3 NAGLAS ...... 16 2.2 DISTRIBUCIJA GLASOV ...... 16 2.2.1 SAMOGLASNIKI ...... 16 2.2.2 SOGLASNIKI ...... 16 2.2.3 NAGLAS ...... 17 2.3 IZVOR GLASOV ...... 17 2.3.1 NAGLAŠENI SAMOGLASNIKI ...... 17 2.3.2 NENAGLAŠENI SAMOGLASNIKI ...... 20 2.3.3 ZLOGOTVORNI ZVOČNIKI ...... 21 2.3.4 SOGLASNIKI ...... 21 2.3.5 NAGLAS ...... 23 2.4 IZGUBA GLASOV ...... 23 2.4.1 SAMOGLASNIKI ...... 23 2.4.2 SOGLASNIKI ...... 24 2.4.3 DRUGI PRIMERI ONEMITEV ...... 24 2.5 BESEDOSLOVJE ...... 25 2.6 OBLIKOSLOVJE ...... 26 2.6.1 SAMOSTALNIŠKA BESEDA ...... 26 2.6.2 PRIDEVNIŠKA BESEDA ...... 28 2.6.3 GLAGOL ...... 29 2.6.4 PRISLOV ...... 30 2.6.5 PREDLOG ...... 31 2.6.6 ČLENEK ...... 31 2.6.7 VEZNIK ...... 31 2.6.8 MEDMET ...... 32 3 TIPOLOGIJA OBČNIH IMEN ...... 33 4 ZEMLJEPISNA IMENA V OBČINI CELJE ...... 56 4.1 VODNA IMENA ...... 56 4.1.1 IMENA REK ...... 56 4.1.2 JEZERA IN RIBNIKI ...... 61 4.1.3 IMENA STUDENCEV ...... 62 4.2 IMENA DOLIN ...... 62 4.3 IMENA VZPETIN ...... 63 4.4 IMENA NASELIJ ...... 69 4.5 LEDINSKA IMENA ...... 82 4.6 PRIIMKI IN HIŠNA IMENA V KRAJEVNI SKUPNOSTI ŠKOFJA VAS ...... 92 5 SKLEP ...... 149 6 LITERATURA ...... 159 7 PRILOGE ...... 162

1 UVOD

Izvor besed me je zanimal že od nekdaj. Ko sem razmišljala o tem, sem ugotovila, da smo se do neke mere vsi prisiljeni spopadati z njim, ko nas v šoli učijo, da se glasba zapiše s s, ker je osnova besede glas, da se življenjski piše z dvema j, vrabček z b … Te razlage so se mi vedno zdele »tehnične«, razumske, z njihovo pomočjo sem se učila slovenskega pravopisa, še preden sem razumela, da temelji na etimologiji, dolgo časa pa nisem vedela, da se za vsakim imenom skriva zgodba o njegovem nastanku.

Spominjam se, da sem kot otrok mamo vprašala, zakaj ima reka Hudinja takšno ime. Ali je huda? Moja mama je bila učiteljica in je poznala marsikatero ljudsko pripovedko. Povedala mi je, da je v Vojniku živelo zelo lepo dekle, nedaleč od Vojnika pa fant, v katerega je bila zaljubljena. Težava je bila v tem, da se je v dekle zaljubil tudi hudič. Ker dekle ni pristalo na zvezo s hudičem, ta pa ni mogel prenesti sreče mladih zaljubljencev, je sklenil, da ju bo ločil z oviro. Z repom je usekal po tleh, da je nastal globok jarek, skozi katerega si je hitro našla pot voda. Poimenovali so jo Hudinja in teče še danes … ob poplavah pa zna biti tudi huda.

Potem me je seveda začelo še bolj zanimati, kako je nastala kakšna beseda in zakaj. Pozorna sem postala na nenavadna imena v svoji okolici. Odkrila sem, da se neki travnik v bližini mojega doma imenuje Čreje, sošolec je stanoval v Gajih, sorodnike smo imeli v Runtolah … Zakaj je tako in od kod takšna imena, sem želela ugotoviti že v diplomski nalogi, pa to takrat ni bilo mogoče. Diplomirala sem iz književnosti, želja po ukvarjanju z izvorom besed pa je ostala, dokler se nisem opogumila in se odločila za podiplomski študij.

Najprej me je zanimalo, kaj je bilo na področju etimologije v slovenskem govornem prostoru že narejeno, in bila sem zelo presenečena, ko sem naštela več kot 500 naslovov razprav, člankov in knjig, ki razlagajo imena vseh vrst: osebna, zemljepisna in stvarna. Za začetek sem naredila pregled obstoječe literature; pri tem sem se omejila na monografije. Razvrstila sem jih po pomembnosti, jim dodala svoje komentarje in jih predstavila na koncu naloge. Največ prispevkov se nanaša na zemljepisna imena; to je po svoje razumljivo, saj predstavljajo kar tretjino našega celotnega besedišča, očitno pa so tudi najbolj burila človekovo domišljijo.

Tudi meni so se zdela zemljepisna imena najbolj zanimiva in potrebna razlage, zlasti ko sem spoznala, kako zelo iznajdljivi so bili ljudje pri poimenovanju svoje okolice - njiv, gozdov,

travnikov …, torej ledinskih imen. Da količina gradiva ne bi postala neobvladljiva in da me ne bi odneslo predaleč, sem se omejila na zemljepisna lastna imena v občini Celje.

Občina Celje sega do Arclina na severu, Šmartnega v Rožni dolini na zahodu, Tremarij na jugu in Štor na vzhodu; to predstavlja približno 94 km² ozemlja. Področje je precej razgibano, seka ga nekaj rek, celjska kotlina pa se ob robovih dviguje v gričevnat oziroma hribovit svet.

Čeprav sem se v nalogi želela omejiti samo na zemljepisna imena, sem jo zaradi etimoloških specifik razširila še na priimke in hišna imena; hitro sem namreč ugotovila, da so krajevna in ledinska imena nastala iz osebnih ali nasprotno, da so torej tesno povezana in jih je najbolje tako tudi obravnavati.

1.1 KAJ JE IMENOSLOVJE

Imenoslovje ali onomastika, tudi onomatologija (gr. ounouma – ime), je jezikoslovna znanstvena veda, del etimologije, ki obravnava osebna imena, priimke, vzdevke, hišna imena. Etnologiji pomaga osvetljevati družinsko, krajevno in družbeno zgodovino.

Etimologíja (grško ἐτυμολογία: étymología < etimon (ἐτυμος: étymos) - resničen, pravi + λογος: lógos - beseda, govor; pojem; misel, razum, mišljenje, presojanje; računanje, veda + pripona ια) je znanstvena jezikoslovna veda, ki se ukvarja z izvorom besed v določenem jeziku.

Zanimanje za lastna imena sodi že v antične čase. Pri opredeljevanju in razvrščanju jezikovnih vprašanj so se starogrški filozofi ustavili pri besedah s posebnimi lastnostmi – pri lastnih imenih. Aristotel jih je imenoval onoma kyrion, lat. nomen proprium.

Veda o osebnih lastnih imenih je antropomastika, osebna lastna imena pa se z mednarodno besedo imenujejo antroponimi. Osebno ime ali antroponím je beseda ali več besed, ki se uporabljajo za razlikovanje oz. določevanje posameznega človeka (osebe). Osebno ime je lastno ime človeka. Ime dobijo ljudje (otroci) ob rojstvu oz. krstu. Osebna imena imajo

navadno po dva dela: ime v ožjem pomenu besede, rojstno (krstno) ime in družinsko ime, tj. priimek (obojih je lahko tudi po več).1

Z izvorom in pomenom krajevnih imen se ukvarja toponomastnika, tudi toponimika (gr. topos – kraj + ounouma – ime). To je taksonomska pomožna zgodovinska, geografska in jezikoslovna znanstvena veda, njene podskupine pa predstavljajo hidronimi (vodna imena), ojkonimi (naselbinska imena), anojkonimi (nenaselbinska imena), horonimi (imena pokrajin), oronimi (gorska imena) in mikrotoponimi (imena manjših nenaseljenih površin).2

V slovenski onomastiki se je od 2. polovice 19. stol. dalje največ pozornosti namenjalo preučevanju toponimov (F. Miklošič, F. Bezlaj).

Krajevna imena je na Slovenskem prvi zbiral Fran Metelko (1822 >), za njim Henrik Freyer (1846, dodatek k zemljevidu Kranjske, dvojezični abecedni seznam krajev). S slovenskimi zemljepisnimi imeni v luči etimologije se je prvi resno ukvarjal Fran Miklošič, ki je zbral, razvrstil v družine in pojasnil veliko število slovanskih in s tem tudi slovenskih zemljepisnih imen.3 Ob prehodu iz 19. v 20. stol. se je skupina slovenskih zgodovinarjev in jezikoslovcev (s pomočjo duhovnikov in učiteljev) lotila zbiranja krajevnih pa tudi ledinskih in gorskih imen (Maks Pleteršnik, Simon Rutar, Fran Levec, Luka Pintar in Jakob Šolar, ki svojih izsledkov niso objavili), a je to delo po letu 1902 počasi presahnilo. Tako se je z gorskimi imeni v Julijskih Alpah pozneje ukvarjal Henrik Tuma, v Kamniških Alpah Vlasto Kopač, z vodnimi imeni France Bezlaj, medtem ko so ledinska imena zbrana v manuskriptivni zbirki Slovenske matice v Ljubljani (že iz časa pred 1. svetovno vojno). Na žalost pa v tej zbirki ni urejena lokalizacija imen, zato ne vemo, katerim krajem pripadajo.4 Temu je sledil Krajevni leksikon Slovenije (KLS, I-IV, Ljubljana, 1968-1980).

Z zemljepisnimi imeni so posredno povezana tudi hišna imena oziroma kasnejši priimki.

Študija vodnih imen ali hidronomija ima v onomastiki posebno mesto, saj so imena večjih vodnih tokov relatvino starejša kakor krajevna imena. Po rekah se je širila kolonizacija, z

1 http://sl.wikipedia.org/wiki/Osebno_ime. (4. 4. 2012) 2 Alenka Šivic Dular, Zgodovina imenoslovja v Sloveniji. 3 Marko Snoj, Intervju ob izidu Etimološkega slovarja slovenskih zemljepisnih imen, http://www.modrijan.si/slv/Knjizni-program/Knjizni-program/Knjige/slovarji/Etimoloski-slovar-slovenskih- zemljepisnih-imen, str. 3. 4 Dušan Čop, Gorska, terenska (ledinska) in vodna imena v Sloveniji.

njihovo pomočjo so se ljudje orientirali v prostoru. V imenih rek in gorovij so jezikoslovci odkrili ostanke najstarejših naselitvenih plasti, ki segajo vsaj v zahodni, srednji in južni Evropi daleč nazaj v predindoevropsko dobo. Prav tako so v imenih rek pustile svoje sledi vse kasnejše znane ali neznane migracije prebivalstva.5

Vodna imena so velikokrat prenesena na potok ali reko s sosednjih ledin, zato lahko trdimo, da je hidronimija nekakšen prerez skozi celotno onomastiko.6

1.2 JEZIKOSLOVNA OPREDELITEV NALOGE

Doma sem iz Šmarjete pri Celju. To je primestno naselje med Celjem in Vojnikom in leži, z izjemo nekaj hiš, na desnem bregu reke Hudinje. Govor mojega kraja sodi k srednjesavinjskemu narečju, ki je (mogoče ravno zaradi svoje nezanimivosti) zelo slabo raziskano. Celjani so namreč prepričani, da je njihov govor še najbliže knjižnemu jeziku.

Srednjesavinjsko narečje je del štajerske narečne skupine. Vanjo spadajo še zgornjesavinjsko narečje s solčavskim govorom, srednještajersko narečje, južnopohorsko s kozjaškim govorom, kozjansko-bizeljsko in posavsko narečje. Vsem je skupno, da so izgubila tonemsko nasprotje, naglašeni zlog pa je tonsko visok. Izrazita je težnja po diftongizaciji starih dolgih samoglasnikov.

Srednjesavinjsko narečje z upravnim središčem v Celju sega od Smrekovca in Motnika na zahodu do Slovenskih Konjic na vzhodu in od Mislinje na severu do Čemšeniške planine, Mrzlice in Tolstega vrha na jugu. Obsega območje ob srednji Savinji v porečju Bolske, Pake in Hudinje. Severni del je podaljšal akutirane samoglasnike pozneje kot južni, ohranil pa je tudi dvoglasnike za stalno dolgi ě in etimološki o, tako da je na črti od Šoštanja do Frankolovega samoglasniški razvoj bližji južnopohorskemu narečju z dvoglasnikom ei za ě in z ohranjenimi kratkimi naglašenimi samoglasniki. Značilnost tega območja je zasekan izgovor i in u, zlasti pred zaporniki. V mestniku ednine za moški spol je znana koroška končnica -u poleg -i, v orodniku ednine pa -u/-am (b'ra:tu/b'ra:ti, z b'ra:tu/b'ra:tam).

5 France Bezlaj, Slovenska vodna imena., 1. del (A-L), str. 5. 6 France Bezlaj, Slovenska vodna imena., 1. del (A-L), str. 6.

V južnem delu srednjesavinjskega narečja se dvoglasniško izgovarjata le ie in uo za umično naglašene , e in o, sicer pa je samoglasniški sestav blizu knjižnemu. V sklanjatvi so množinske končnice -im, -ih, -im(i) razširjene za ženski in moški spol ('li:pim, b'ra:tim; 'li:pih, b'ra:tih; 'li:pim, b'ra:tim).

Celjski mestni govor je zelo prepoznaven; prevladujejo monoftongi in jakostno (samo dolgo) naglaševanje. Ker je Celje središče regije, se tu stikajo različni narečni vplivi, ki so prav tako pustili svoje posledice: zgornjesavinjsko, srednještajersko in južnopohorsko narečje, z juga pa prodirajo tudi posavski govori. Tako se ponekod namesto pričakovanih monoftongov slišijo diftongi ('muo:st, 'pie:b) ali pa monoftongi ('bọ:g, m'lẹ:k).7

Celjski pogovorni jezik ima monoftongično-diftongični samoglasniški sistem, le da je diftongizacija e in o šibka ('že:na/'žie:na, 'no:ga/'nuo:ga).

Dolgi cirkumflektirani o in novoakutirani o v nezadnjem besednem zlogu se izgovarjata kot ozek monoftong ('bọ:k/'bọ:x, 'nọ:č,'vọ:izek, 'bọ:tra, 'dọ:ber, 'ọ:le, 'ọ:sn, 'vọ:la).

Kratki samoglasniki v zadnjem ali edinem besednem zlogu se podaljšujejo ('kuo:š), kratki polglasnik se vokalizira v e ali celo podaljša v diftong ('de:š/'die:š, 'pe:s/'pie:s), dolgi cirkumflektirani ә v zadnjem in novoakutirani ә v nezadnjem besednem zlogu imata v celjščini a-jevski refleks ('la:n, 'va:s, 'ma:ša). Stalno dolgi e in staroakutirani e se v nezadnjem zlogu izgovorita kot ozek e (be'sẹ:da, 'cẹ:sta, 'dẹ:l 'delo', ko'lẹ:n, 'lẹ:t, m'lẹ:k, s'nẹ:k).

Za umično naglašene e, o in ә, ki so prišli pod naglas po umiku naglasa s končnega kratkega zloga, imamo v celjščini široke e in o, ki so lahko tudi rahlo diftongizirani ('te:ta/'tie:ta, 'že:na/'žie;na, 'go:ra/'guo:ra, 'no:ga/'nuo:ga, 'o:sa/'uo:sa, 'me:gla/'mie:gla). Kratki končni naglas v večzložnicah se je umaknil ('uo:trok), dolgi pa je ostal (zla'tọ:).8

7 Zinka Zorko, Štajerska narečja. Enciklopedija Slovenije 13. 8 Tjaša Jakop, Tipologija narečnih glagolskih oblik na primeru govora Ložnice pri Žalcu, str. 1-2.

Nosnika e in o se danes v celjskem govoru izgovarjata kot ozka e in o ('jẹ:tre, 'pẹ:tek, s'rẹ:ča, 'gọ:ba, k'rọ:k, 'mọ:š, 'zọ:p).

Samoglasniški r (r) se v celjskem govoru izgovarja kot әr ('čәr:u, 'dәr:ve, 'xәr:bet, 'mәr:zla, 'pәr:st, u'mәr:u).9

Stopnja vokalne redukcije je srednja. Onemevajo zlasti izglasni in obzvočniški samoglasniki in tako pogosto zvočniki postanejo nosilci zloga: - v nedoločniku onemi nenaglašeni izglasni -i ('xuo:dit 'hoditi'); - deležnik na -l v moškem spolu množine se zaradi onemitve ponaglasnega in izglasnega -i ('da:l 'dali', so za'sẹ:dl 'so zasedli') lahko končuje z zlogotvornim -l (smo 'vọ:zl 'so vozili', smo 'pәr:šl 'smo prišli', smo 'ra:stl 'smo rasli', smo ' xọ:dl 'smo hodili'); - onemi ponaglasni polglasnik v sedanjiku glagola biti: sn, 'ni:sn; - po onemitvi izglasnega -o v deležniku stanja na -n postane -n zlogotvoren (je blọ: v'la:žn 'je bilo vlažno', je blọ: 'ga:js(t)n 'je bilo gajstno' (= pekoče)); - onemi samoglasnik i v priponi -ica ('ri:pca 'ribica'); po onemitvi ponaglasnega -i- postane -n- v priponi -nica zlogotvoren (ko'va:čnca 'kovačnica', s'pa:lnca 'spalnica'); - nenaglašeni e iz nenaglašenega polglasnika v priponi -ec lahko onemi tudi v I ednine ('va:jenc 'vajenec', les'tẹ:nc/les'tẹ:nec), v priponi -ek pa v stranskih sklonih ('me:sek 'me:seka 'malo mesa', pәr'ti:ček pәr'ti:čka); po onemitvi polglasnika se lahko zvočnik l izgovarja kot dvoustnični u (da:uč 'daleč'); - onemi ponaglasni samoglasnik v končnici R ed. osebnih zaimkov ('muo:iga 'mojega'); - onemi izglasni -i v O mn. ž. sp. (z ruo:kam 'z rokami'); - onemi lahko izglasni -i v D, M ed. os. zaim. ('mie:n 'meni').10

Onemevajo torej predvsem nenaglašeni samoglasniki i, e, u in ә v položaju ob zvočnikih in v izglasju (za že'lẹ:znco, p'ja:ča, 'pәr:šla, na 'cẹ:st, 'kuo:nc). Kratki i v zadnjem in/ali edinem zlogu se je podaljšal (p'ti:č, 'ri:t), lahko pa se izgovarja tudi kot ә ('nәč, 'rәt, 'jәt 'iti'). Končni - l v deležnikih moškega spola ednine na -il in -el se (skupaj s samoglasnikom i ali e pred

9 Tjaša Jakop, Srednjesavinjsko in srednještajersko narečje ter celjski pogovorni jezik, str. 120-123. 10 Jožica Škofic, Govor celjskega predmestja Gaberje, str. 93.

seboj) izgovarja kot -u ('xọ:du, na'rẹ:du, ust'ra:šu; 'nẹ:su, 'pәr:šu, 'rẹ:ku); enako velja za končni -l pri samostalnikih (npr. 'ci:gu, 'pe:ku 'pêkel', 'uo:su 'osel', ž'rie:bu 'žebelj').11

Izglasna nenaglašena skupina -aj se je asimilirala v -i ('te:di 'tedaj', 'tu:ki 'tukaj', 'za:di 'zadaj', s'ku:pi 'skupaj'). Značilen je umik kratkega cirkumfleksa z zadnjega zaprtega zloga ('vi:sok) in umik dolgega cirkumfleksa za zlog ('za:konska 'pọ:istla 'zakonska postelja').12

Soglasniški sistem je nastal po posameznih posebnih razvojih: mehčani l' je otrdel v l (iz 'Ce:la, 'čẹ:uli, lub'la:nska, 'lu:kne), refleks za mehki n' pa je nedosleden: lahko se izgovarja kot nj (kos'ta:nji), ob soglasnikih otrdi v n (k'ni:ga), na koncu besede se izgovori kot in (zas'tọ:in) ali pa preide v j (stano'va:je). Skupini čre- in žre- sta ohranjeni (č'rẹ:šja, č'rẹ:ve, č'rẹ:s; ž'rie:be, ž'rie:bu), skupina -šč- pa se je asimilirala v š (dvo'ri:še, 'gọ:ša, 'i:šejo, mrau'li:še, ti'ši:jo); ohranjena je na začetku besede: š'čie:ne, š'čẹ:pec. Kot proteza pred sprednjimi samoglasniki se pojavi j ('je:no 'eno', 'je:ŋga 'enega', 'jә:t 'iti'), pred zadnjimi pa v ('uo:igi, 'uo:kn, 'uo:če, 'uo:trok); j se lahko pojavi tudi kot prehodni oziroma drugotni glas ('pọ:istla, 'uo:igi 'ogenj', 'vọ:iz), redkeje se kot prehodni glas pojavi v (po'sọ:dve).13

Izglasni -m se pogosto, a nedosledno izgovarja kot -n (sn 'sem', 'ọ:sn 'osem', si spo'sọ:dn 'si sposodim'). Soglasniške alimilacije in disimilacije so redke (d'na:rja > g'na:rja, x'čẹ:rka > š'čẹ:rka).14

1.3 STRUKTURA NALOGE

Na obliko imen je v določeni meri vplivalo narečje, v katerem so nastala, zato se mi je zdelo prav, da svoj govor najprej raziščem. Fonološki opis srednjesavinjskega narečja sem predstavila v drugem poglavju.

Pri zbiranju imen sem si pomagala s specialkami Geodetskega zavoda Republike Slovenije v merilu 1 : 5000, telefonskim imenikom in lokalnimi informatorji. Vsa imena sem si najprej

11 Blaž Podpečan, Tedi ni blo tәk ko dons, str. 273. 12 Jožica Škofic, Govor celjskega predmestja Gaberje, str. 92. 13 Blaž Podpečan, Tedi ni blo tәk ko dons, str. 274. 14 Jožica Škofic, Govor celjskega predmestja Gaberje, str. 92.

izpisala, jih razvrstila v skupine (imena rek, jezer, ribnikov, studencev, imena dolin, vzpetin, naselij, ledinska imena, priimki in hišna imena), potem pa začela razlagati, kako so nastala. Ugotovila sem, da je veliko lastnih imen nastalo iz občnih, zato sem jih predstavila v posebnem poglavju.

Citirano literaturo sem navajala sproti; kadar se ugotovitve nanašajo na že zapisano v nalogi, sem jih v sprotnih opombah označila kot »Tu«.

Kot zanimivost sem nalogi dodala še zemljevid in specialke občine Celje.

2 OPIS SREDNJESAVINJSKEGA NAREČJA

2.1 INVENTAR GLASOV15

2.1.1 SAMOGLASNIKI

Naglašeni samoglasniki i: u: ẹ: ọ: e: o: ie: : uo: + әr:

(e:i) a:

Nenaglašeni samoglasniki i u e  o + әr a

Silabemi so tudi /l/, /m/ in /n/.

2.1.2 SOGLASNIKI

Zvočniki u m v l r n j

15 Povzeto po: Tjaša Jakop, Fonološki opis govora Ložnice pri Žalcu.

Nezvočniki p b f t d c s z č š ž k g x

2.1.3 NAGLAS

Naglas ni vezan na določeno mesto v besedi. Naglašeni samoglasniki so lahko samo dolgi, nenaglašeni pa samo kratki. Naglas je jakosten, narečje ne pozna tonemskega naglaševanja. Terciarnega umika naglasa v tipu zlato ni (zla'tọ:).

2.2 DISTRIBUCIJA GLASOV

2.2.1 SAMOGLASNIKI

Dolgi naglašeni samoglasniki Dolgi samoglasniki lahko nastopajo le pod akcentom, in sicer v vseh položajih. Širokega o ni, diftongiral se je v uo:.

Kratki nenaglašeni samoglasniki /l/, /n/, /ŋ/ in /m/ ne nastopajo ob vokalih in v akcentuiranih zlogih. /o/ ima pred naglasom položajno različico [ọ] (kọ'lẹ:n, pọ'ča:s). // je najpogostejši ob zvočnikih (r'ja:u).

Predvsem v poziciji za zobniki ima /m/ položajno različico [n] ('xọ:dn, 'ọ:sndeset).

2.2.2 SOGLASNIKI

Zvočniki /v/ se govori pred sprednjimi in zadnjimi samoglasniki (k'ra:va, ne'vẹ:sta). Pred soglasniki in v izglasju ima v različico [u] (č'lọ:uk, 'ọ:uca, 'si:u), pred zvočniki pa se izgovarja kot /u/ ali

/v/ (u'ra:te, v'rie:me).

/l/ je tudi pred zadnjimi samoglasniki srednji, v položaju pred samoglasnikom in na koncu besede pa se premenjuje z /u/ ('da:u, ro'di:u).

/n/ ima pred mehkonebniki /k, g, x/ položajno različico [ŋ, ŋ] ('a:ŋgl, 'lẹ:šŋk).

Nezvočniki V izglasju so možni samo nezveneči nezvočniki ('zọ:p, s'nẹ:k, 'die:š). Po zvenečnosti se nezvočniki prilagajajo sledečemu nezvočniku (g'nẹ:st, s'la:tka). V položaju pred /n/ se /d/ lahko izgovarja kot [g] (g'na:r, po'pọ:gn). V sklopu /td/ se izgovarja le /d/ ali pa tudi ta odpade ('pẹ:deset, 'šẹ:eset).

2.2.3 NAGLAS

Omejitev naglasnega mesta ni, dolgi naglašeni samoglasniki so možni v vseh zlogih besede. Nenaglašenih dolgih samoglasnikov narečje ne pozna. Možne so zložene in sestavljene besede z več naglasi ('ka:mno'lọ:m, p'ra:'dẹ:t). Narečje ne pozna končniškega in mešanega naglasnega tipa (s'tie:ber, s'tie:bra; 'guo:ra, 'guo:re), premični na osnovi pa je lahko posledica mlajšega naglasnega umika ('uo:trok, ot'ruo:ka).

2.3 IZVOR GLASOV

2.3.1 NAGLAŠENI SAMOGLASNIKI i : ← stalno dolgi in staroakutirani i v nezadnjem zlogu besede pred /r/ (krom'pi:r, se'ki:ra, š'ti:r); ← stalno dolgi in staroakutirani i v nezadnjem zlogu besede v položaju pred /j/ < i, ń (gospo'di:ja, sto'ji:jo); ← stalno dolgi in staroakutirani i v nezadnjem zlogu besede v položaju pred /u/ ('i:uje,

na'pi:u, 'ži:uci); ← včasih izglasni i (d'ni:, b'li:, 'mi:, t'ri:); ← redko /j/ + /e/ ('ki: 'kje', lu'di: 'ljudje'); ← ě pred /r/('ci:rko 'cerkev', x'či:ra, zve'či:r); ← v knjižnih besedah ('i:gra, ko'si:lo, k'ni:žnca); ← v prevzetih besedah, večinoma pred /r/ ('bi:rma, 'pi:r 'pivo', fr'di:rbat 'uničiti');

u: ← stalno dolgi in staroakutirani u v nezadnjem zlogu besede v položaju pred /r/ ('Ju:ra, 'ku:re, 'u:ra); ← včasih zgodaj podaljšani novoakutirani o ('ku:lk 'koliko', 'u:na 'ona'); ← redko o:u (do'mu:); ← v knjižnih besedah (ra'ču:n, s'lu:žba); ← v prevzetih besedah ('fu:jtramo, 'pu:nca); ie: ← e, ki je prišel pod naglas po umiku naglasa s končnega kratkega zloga ('nie:sla,

'tie:ta, 'žie:na); ← ě, ki je prišel pod naglas po poznem umiku naglasa s končnega kratkega zloga (v'rie:me, ž'rie:l); ← , ki je prišel pod naglas po poznem umiku naglasa s končnega kratkega zloga

('die:ska, 'mie:gla, 'pie:ko 'pekel', 'tie:mn); ← naglašeni  v edinem zlogu besede ('pie:s, ampak 'pe:isja figa, 'die:š);

← naglašeni e, ě, ę v edinem zlogu besede ('die:t 'dêd = moški', 'nie:st, 'vie:č); ← včasih stalno dolgi in staroakutirani ę v nezadnjem zlogu besede (g'rie:da, 'mie:xek, 'pie:ta, 'vie:s 'vas'); ← e, ki je prišel pod naglas po mlajšem naglasnem umiku ('bie:zek); ← v prevzetih besedah (c'vie:k, š'tie:pix); uo: ← o, ki je prišel pod naglas po umiku naglasa s končnega kratkega zloga ('guo:ra,

'nuo:ga, 'uo:sa, 'ruo:jen, 'uo:da, 'uo:trok); ← naglašenega o, o v zadnjem zlogu besede ('kuo:j, 'kuo:š, š'kuo:f);

← o v posameznih primerih ('muo:ški, 'muo:tn, 'ruo:ka);

← o po mlajšem naglasnem umiku ('uo:trok); ← v prevzetih besedah (k'nuo:f); ẹ: ← stalno dolgi in staroakutirani ę v nezadnjem zlogu besede ('dẹ:tela, 'jẹ:tre, 'pẹ:tek, za'čẹ:u); ← dolgi cirkumflektirani e ('lẹ:t 'led', pe'pẹ:u, s'mẹ:t); ← novoakutirani e v nezadnjem zlogu besede ('mẹ:lem, 'rẹ:ko 'rekel', 'sẹ:dn, 'žẹ:nska, 'zẹ:le); ← stalno dolgi in staroakutirani ě v nezadnjem zlogu besede (be'sẹ:da, 'dẹ:l, ko'lẹ:n, 'mẹ:snc, 'mẹ:st, m'lẹ:k, s'nẹ:k);

← naglašeni ě v zadnjem zlogu besede v položaju pred /u/ (g'rẹ:u, s'mẹ:u, z'rẹ:u); ← v prevzetih besedah ('fẹ:xtat, š'tẹ:ŋge, 'kẹ:tna, 'pẹ:nzija); ọ: ← stalno dolgi in staroakutirani o ('bọ:bn, 'gọ:ba, 'mọ:š); ← dolgi cirkumflektirani o ('bọ:k, 'nọ:č, gos'pọ:t, me'sọ:); ← novoakutirani o v nezadnjem zlogu besede ('bọ:tra, 'ọ:le, 'vọ:zn, 'ọ:sn);

← stalno dolgi in staroakutirani ł v vseh zlogih besede skupaj z /u/ ('čọ:un, 'dọ:uk

(prid.), 'sọ:uze, 'vọ:una); ← v posameznih primerih dolgi ł ('sọ:nce, 'sọ:nčnca);

← o, ki je prišel pod naglas po mlajšem naglasnem umiku ('gọ:snca, 'zọ:bi); ← o različnega izvora v položaju pred istozložnim /u/ < u, ł (č'lọ:uk, 'ọ:uca, 'sọ:u,

mo'zọ:u); ← naglašeni  v zadnjem zlogu besede v položaju pred /u/ ('šọ:u); ← v prevzetih besedah (f'rọ:štik, 'kọ:ln 'premog'); e: ← ẹ in ie: različnega izvora v položaju pred /j/ ('be:jš (vel.), 'me:jat, 'pe:jdmo, o'že:jen,

've:ja, žiu'le:je); ← naglašeni ě, e, ę v zadnjem zlogu besede, večinoma v položaju ob zvočniku (d're:k, x'me:u, x're:n, k'me:t, 'ne:st); ← a različnega izvora v položaju pred istozložnim /j/ ('de:j, 'ke:j (nedol. zaim.), 'ne:j, 'se:j, z'de:j); ← iz i in a pri pom. biti 2. os. dv. ž. sp. (b'le: s'te:); ← včasih ę po poznem umiku naglasa s končnega kratkega zloga ('je:zik, 'je:čmen); ← v novejših sposojenkah (fri'ze:r, mo'de:rn); e:i ← samo variantno in izjemoma, iz i in e ('spe:i/'spi: (vel.), morda po analogiji 'glej';

sp'le:izat/sp'lẹ:zat, 've:ižde/vẹ:žde); najbrž gre za vpliv srednještajerskega narečja; a: ← stalno dolgi in staroakutirani a v nezadnjem zlogu besede ('a:pn, d'va:, g'ra:t, ko'va:č, p'ra:t, o'ra:t); ← dolgi cirkumflektirani  in novoakutirani  v nezadnjem zlogu besede ('da:n, 'la:n, 'ma:ša, 'ma:x); ← a po umiku naglasa z zadnjega naglašenega zloga proti začetku besede (p'ra:xa (R ed.), u'ra:ta (R ed.), st'ra:xa (R ed.), 'ta:k (prisl. nač.); ← v prevzetih besedah ('a:xtat, 'fa:jn, 'ma:ntl, 'ža:jfa).

2.3.2 NENAGLAŠENI SAMOGLASNIKI i ← prednaglasni, ponaglasni in izglasni i, kadar se ne reducira (zi'da:r, 'je:zik, b'ra:ti (I mn.)); ← v M mn., dv. in O mn., dv. sam. ž. sp. v končnicah -ax, -ami po analogiji (pr k'ra:vix, z be'sẹ:dim); ← v D mn., dv. sam. sr. in m. sp. v končnici -om po analogiji (b'ra:tim, te'lẹ:tim); ← izglasni -aj v velelniku glagolov na -ati, -am in prislovih (pos'lu:ši, 'dẹ:li, 'tu:ki, 'tie:di 'tedaj'); ← včasih izglasni -ji ('ka:či 'kačji', 'pẹ:isi 'pasji', 'vẹ:či 'večji'); ← včasih v D ed. sam. m. sp. izglasni u (k 'šu:šteri); u ← prednaglasni in ponaglasni u (ču'da:k, t'rẹ:bux); ← redko ponaglasni o ('ja:guda); e ← prednaglasni in ponaglasni ě (dre'vọ:, 'uo:rex); ← prednaglasni, ponaglasni in izglasni e (be'sẹ:da, 'nie:sem, 'tie:če); ← prednaglasni, ponaglasni in izglasni ę (kle'či:, 'pa:met, 'žie:ne); ← v priponi -ek < -k ('pẹ:sek, 'pẹ:tek);

← redko nenaglašeni a za d (de (vez.), 'm:nde, se'vẹ:de); ← nenaglašeni e po umiku naglasa s končnega dolgega zloga ('sr:ce); ← redko prednaglasni i (de'xu:r); ← ponaglasni i v 2. os. dv. ž. sp. del. na -l ('dẹ:lale); o ← ponaglasna in izglasna o in o ('ja:goda, 'ruo:ko), v glagolskih priponah -mo, -jo (ž'vi:mo, 'bọ:jo); ← prednaglasna o in o (o'či:, mo'gọ:č);

← izglasni u v D, M ed. m. sp. (b'ra:to, 'kuo:jo); ← izglasni -ił, -ěł, -eł, -ł in -ał ('xuo:do, 'die:bo 'debel', 'nẹ:so, 'vi:do);

← izglasni -ev ('rie:tko, p'li:to); ← včasih izglasni -vo (k'la:do); ← -v in -ł za r ('čr:o, c'vr:o); ← -evi-, -vi ('pa:jčona, te'p:ro); a ← prednaglasni, ponaglasni in izglasni a v I ed. ž. sp. (ma'li:ne, 'dẹ:lat, k'ra:va); ← o v O ed. sam. m. in sr. sp. (z b'ra:tam, s 'kuo:jam, z 'vọ:jzam);

← v nedoločniški glagolski priponi -ni- (pok'lẹ:knat);  ← nenaglašeni  pred r ('jẹ:tr);

← redko nenaglašeni a (str'niše 'stranišče'); ← izjemoma nenaglašeni e (n'ma:l); ← /r/ skupaj z /r/ (br'zi:na, r'dẹ:č);

← po onemitvi samoglasnikov u in o ob zvočniku /r/ ('ju:tr, dr'ga:č).

2.3.3 ZLOGOTVORNI ZVOČNIKI l ← l, če se je ob njem reduciral samoglasnik ('ki:slca, 'mi:slt);

← v prevzetih besedah ('ka:bl, 'tẹ:glc); m ← m, če se je ob njem reduciral samoglasnik (pa ni prešel v n) ('mọ:lm, 'pi:sm);

← v prevzetih besedah ('bi:rmska, reuma'ti:zm); n ← n in ń, če se je ob njiju reduciral samoglasnik ('čie:sn, 'za:dn);

← pogosto iz m (predvsem v položaju za zobniki) ('xọ:dn, 'ọ:sn);

← v prevzetih besedah ('ca:jtŋge, 'žẹ:gn).

2.3.4 SOGLASNIKI

Soglasniki so nastali iz enakih glasov kot v izhodiščnem sistemu16 ali v prevzetih besedah, poleg tega pa še: Zvočniki v ← w pred sprednjimi in zadnjimi samoglasniki ('vi:n, 'va:ta); ← včasih w pred r in l (v'ra:te, v'la:k); u ← izglasni l v del. na -l m. sp. ed. ('da:u, 'pi:u, za'čẹ:u);

← w v izglasju in pred soglasniki (pe'pẹ:u, č'lọ:uk); ← v posameznih primerih kot proteza pred zadnjimi samoglasniki ('uo:trok, 'uo:če); ← včasih w pred r in l (u'ra:te, u'le:ičt (vleči)); ← ł in ł: skupaj z ọ: ('vọ:una, 'pọ:un); j ← ń na začetku besede in v položaju med dvema samoglasnikoma ('ji:va, s'vi:ja);

16 Tine Logar, Fonološki opisi, str. 32.

← ń redko za soglasnikom (č'rẹ:šja); ← v posameznih primerih kot prehodni (drugotni) j ('fu:jtrat, 'ọ:jstr); ← včasih kot proteza pred sprednjimi samoglasniki ('je:dn); i ← v izglasju in pred soglasniki ('za:i, 'na:ip're:i); l ← ĺ ('Cie:le, k'ra:l, ne'dẹ:la, 'pọ:sla 'postelja'); ← primarne skupine tl, dl ('ši:l, 'vi:le, 'vi:lce); n ← ń v položaju za soglasnikom (k'ni:ga, 'lu:kna, s'pọ:dni); ← č, če zaradi drugačne pripone ne pride do palatalizacije (pok > 'pọ:knat 'počiti'). ← kot drugotni glas v prevzetih besedah ('dẹ:kna 'die Decke; odeja'; špan'ci:rat 'spazieren; sprehajati se'; 'zọ:kni 'die Zocke; nogavice'); r ← r skupaj s  ('sr:šen, 'tr:n); Nezvočniki p ← b v nekaterih prevzetih besedah ('pọ:rma'ši:na 'die Bormaschine; vrtalni stroj'); b ← f v prevzetih besedah (b'ri:tof 'der Friedhof; pokopališče') k ← včasih t/tj ('kẹ:dn 'teden', t'rẹ:ka 'tretja'); ← v skupini tl (k'la:čit 'tlačiti'); ← iz s v določenem glasovnem okolju (spodrsnilo mi je > spo'dәr:knal mi je) g ← v skupini dn (g'na:r, po'pọ:gn); x ← k pred t ali m ('dọ:xtar, x'ma:l 'kmalu'); c ← v posameznih primerih iz ts (de'vẹ:cto); š ← šč pred i in e, včasih pred a (dvo'ri:še, k'lẹ:še, ko'ši:ca, 'nie:leš 'nalašč'; s'pu:šat); š ← s v tujkah (šọ:štar);  ← d pred z (o'u:ni);

 ← včasih č v položaju pred zvenečim soglasnikom (do'ma:ga, r'dẹ:ga); s se včasih pojavlja kot protetični glas: preobleci se > (s)preob'le:ič se; š ← č zaradi onemitve nenaglašenega samoglasnika (četrti > š'tәr:ti);

Zveneči nezvočniki b, d, g, z, ž so nastali tudi iz nezvenečih po asimilaciji na sledeče zveneče nezvočnike, nezveneči pa iz zvenečih z asimilacijo na sledeče nezveneče nezvočnike in v izglasju; to velja tudi za nezvočnike, ki so prišli v omenjene položaje po onemitvi samoglasnikov.

2.3.5 NAGLAS

Naglasno mesto je kot v izhodiščnem sistemu, le da so zlogi, ki so bili tam pred naglašenimi kratkimi zadnjimi zlogi, naglašeni ('žie:na, 'kuo:sa, 'mie:gla). Naglasni umik s cirkumflektirane zadnje dolžine ni izvršen (ko'lọ:, me'sọ:, u'xọ:, zla'tọ:). Oblike z umaknjenim naglasom so večinoma analogičnega izvora ('gọ:snca, 'sr:ce). Nekdanji kratki naglašeni samoglasniki v zadnjih ali edinih zlogih besede so se podaljšali ('die:t 'ded' v pomenu 'mož, moški', 'die:š, 'kuo:š, 'pie:s).

Prišlo je do prenosa naglasnega mesta, ki je izenačil po pomenu različne besede, npr. lahkó (prislov) – 'la:x(k) proti láhko (pridevnik) – 'la:xk.

2.4 IZGUBA GLASOV

2.4.1 SAMOGLASNIKI i - v prednaglasnih zlogih ob zvočnikih (p'ja:ča, s'rọ:ta, ž'va:t 'žival'); v predponi pri- se i za r razvije v r (pr'jẹ:u, pr'ja:to 'prijatelj'); - v ponaglasnih zaprtih zlogih ('ju:žna, 'ku:xna); v priponah -ica, -ice, pri čemer lahko nastaneta tudi zlogotvorna l in n ('gọ:snca, 'vi:lce, pr'ja:tlca); v glagolski priponi -i- v sed. ed., mn. in dv. vseh oseb ('xọ:dn, 'xọ:dma, 'xọ:djo); v nedoločniški priponi -i- ('ku:pt, 'mi:slt); v del. na -l ž. sp. ed. (c'vi:lla, 'ku:pla, 'tọ:žla); - v izglasju v D, M ed. večine sam. in prid. ž. sp. (po 'cẹ:st); v D, M ed. os. zaim. za 1. in 2. os. in povratnoos. zaim. (pr 'mie:n, x 'tie:p, 'sie:p); v O mn. sam. m., ž. sr. sp. (z b'ra:tim, z be'sẹ:dim, s te'lẹ:tim); v prislovih in drugih nepregibnih besedah ('duo:st, o'kọ:l, po'lẹ:t, u'ča:s); v I ed. in mn. prid. m. sp. (t m'la:t, ko'ru:zn); v vrstil. štev. (t t'rẹ:t), v

nedoločniku ('dẹ:lat, s'le:ičt); v velelniku ('nie:smo, p'ri:m); v končnici 3. os. mn. m. sp. del. -l ('be:ižal, 'dẹ:lal, ž'vẹ:l); v glagolski obliki za 3. os. ed. sed. ('xọ:t). u - redko v prednaglasnih zlogih (dr'ga:č, gol'fa:t, s'ti:m 'pustim'); - redko v ponaglasnih zaprtih zlogih ('pa:sxa 'pazduha'); - v izglasju v M ed. sam. m., sr. sp. (na 'kuo:nc, po 'mẹ:st); v R., T. dv. os. zaim. za 1. in 2.

os. ('na:j, 'va:j); v prislovih (x'ma:l, na 'vr:x); e - v prednaglasnih zlogih ob zvočnikih (č'lọ:uk, s'ja:t); v pridevniški končnici -ĕga, -ĕmu

('e:ŋga, 'e:nmu, 'pie:dga, 't:dga); kot glagolska pripona v del. -l ('vẹ:dla, 'vi:dl); e/ę - redko v prednaglasnih zlogih (g'na:r, nar'di:t); o - v prednaglasnih zlogih glagolske medpone -ova- (kup'va:t); - v izglasju v I ed. sam. sr. sp. ('čie:l, 'mẹ:st, p'la:tn); v prisl. ('či:st, 'ču:dn, 'dọ:br);

 - v ponaglasnih zlogih v priponah -c, -k (ga'si:lc, 'kuo:nc, 'pa:jk); v nekaterih primerih pa

je nenaglašeni  ohranjen kot e (mar'ti:nček, 'pẹ:tek, 'pẹ:sek).

2.4.2 SOGLASNIKI

1. Po redukciji samoglasnika i za v je začetni v onemel v besedi 'nọ:grat. 2. Pogost je tudi izpad glasu -v- znotraj narečnega izgovora krajev: Bukovžlak > 'Bu:kož'la:k, Lokrovec > 'Lọ:kroc, Lahovna > 'La:hona … 3. V sklopu pt- pride včasih tudi do izgovorne olajšave v t- ('ti:č). 4. Skupini čre-, žre- sta ohranjeni (č'rẹ:s, č'rẹ:šje, ž'rie:bo, vendar 'čẹ:uli). 5. Skupina -nj- je večinoma okrnjena v -j- (žiu'le:je, Hu'di:ja, 'ji:va), -lj- pa v -l- ('Cie:le, Lub'la:na). 6. Skop šč se zreducira v š: Pušča > 'Pu:ša. 7. Glas -j- velikokrat onemi, npr. pri vprašalnici kaj > 'ka:. 8. Skupaj z nenaglašenimi samoglasniki izginjajo tudi soglasniki v istem zlogu: kaj misliš > 'ka 'mi:š. 9. Po MVR se -m se spremeni v -n: prosim > p'rọ:sn, travnik pa preko t'ra:unk > t'ra:ŋk.

2.4.3 DRUGI PRIMERI ONEMITEV

b → 0 (one'mọ:go), d → 0 (že'lọ:c), g → 0 ('le:j (vel.)), m → 0 (sed'na:jst), t → 0 ('ki:r 'kateri', ampak nek'ti:r; šes'na:jst),

Onemitve zaradi asimilacije: d-m → n ('sẹ:ndeset), r-r → r ('ma:trat), td → d/0 ('pẹ:(d)eset), v-r → r ('tu:r 'tvor'), zd → s ('pa:sxa),

Prekozložna disimilacija: m-n → u-n (s'po:unem), r-r → j-r ('fa:jmošter).

Pojavljajo pa se tudi dodatni glasovi: Škofja vas > Š'kọ:flja 'vie:s, gnojnica > g'nọ:jšnca.

2.5 BESEDOSLOVJE

1. V našem govoru uporabljamo veliko narečnih besed, na primer 'xọ:sta namesto gozd, g'ra:bn namesto jarek, bledikav je b'lie:sku; mnoge so popačenke iz nemščine. 2. Največ popačenk se nanaša na hrano, stanovanjske predmete in opremo ter avtomobilske dele (š'ni:tlox 'drobnjak', 'xa:us'tọ:r 'vhodna vrata', š'tẹ:ŋge 'stopnice', š'tẹ:ker 'stikalo', 'ku:plunga 'sklopka', 'a:uspuh 'izpuh').17 3. Veliko je tudi popačenk, ki so spremenile svoj pomen, npr. 'prebrisan' je pref'ri:gan, 'pregret' je enako kot 'soparen': s'pa:rjen (sadež), s'pa:rjen (dan); 'ne ljubi se mi': ne 'lu:šta se mi proti 'želim si': 'lu:šta se mi (npr. zrezka). 4. Beseda pazduha se je skrčila v 'pa:sxa (ponekod tudi 'pa:isxa). 5. Oblačila, pa tudi krpe za čiščenje, so 'cọ:te < nem. Zote. 6. Govor je tvoril moško ustreznico besedi svinja > s'v:ne. 7. Ponekod se je še ohranila nosniška izgovorjava v besedi 'mẹ:snc. 8. Nekateri pridevniki, predvsem tisti, ki se ne pregibajo, lahko nastopajo tudi kot prislovi: 'fa:in, f'ra:i, 'u:rŋk.18 9. Tipična celjska izraza sta 'pi:eb (fant) in 'puo:zre (dekle).

17 Jožica Škofic, Govor celjskega predmestja Gaberje, str. 95. 18 Tjaša Jakop, Srednjesavinjsko in srednještajersko narečje ter celjski pogovorni jezik.

10. Nenavadna besedne zveza je 'co:kn'po:k 'vsa prtljaga in sploh vse stvari, ki jih kdo premore'; vzela je vse stvari in šla – pob'ra:la je 'cọ:kn'pọ:k pa š'l:a. Gre za zloženko iz nemških besed Socke 'kratke nogavice' in Pack 'sveženj, zavoj, bala'. Nemška fraza je podobna: sich auf die Socken machen = pobrati šila in kopita. 11. Za iskanje potrditve uporabljamo členek 'jә:le (jeli 'kajne'), za potrditev ali nejevero sklop 'vẹ:žde/'ve:ižde (veš da), za izražanje dvoma pa 'be:ižno (beži no). 12. Najbolj zanimiva beseda, ki izraža podkrepitev ali ekspresivnost vseh izrazov, je 'pie: ('pie: je b'lọ v'rọ:č, 'pie: si 'fa:jna).

2.6 OBLIKOSLOVJE19

2.6.1 SAMOSTALNIŠKA BESEDA

1. Pri samostalnikih ni ohranjenih vseh spolov, saj so se sam. sr. spola maskulinizirali ali feminizirali in se sklanjajo po moški ali ženski sklanjatvi. 2. Samostalniki moškega spola ohranjajo vse sklone in vsa števila, ženske dvojinske oblike pa so nadomeščene z množinskimi. 3. Samostalniki ženskega spola ne poznajo dvojine (d'vẹ: 'sie:stre, d'vẹ: 'u:re), pri moškem spolu pa je ohranjena (d'va: pie:ba, d'va: bra:ta). 4. Samostalniki srednjega spola so se v ednini in dvojini maskulinizirali ('uo:kn, m'lẹ:k; d'va: 'uo:kna, d'va: te'lẹ:ta), v množini pa feminizirali ('za:pr 'uo:kne; 'ja:pke, 'ja:ice). 5. Feminizacija nevter sega ponekod tudi v ednino: 'ja:pka, 'ja:ica. 6. V ženskem in srednjem spolu ni več dvojinskih oblik na -i, temveč le analogna množinska oblika na -e: d'vẹ: 'žẹ:nske, d'vẹ: 'ja:pke. 7. Končnica -ah v mestniku množine 1. ženske sklanjatve je pod vplivom moškega in srednjega spola prešla v -ih: na stop'ni:cih, v G'ri:žih, na 'Tẹ:harih. 8. Množinski samostalniki srednje sklanjatve izkazujejo popolno izenačenje s podobnimi samostalniki 1. ženske sklanjatve: v'ra:te, 'jẹ:tre, 'u:ste. 9. Samostalniki 2. ženske sklanjatve z današnjim imenovalnikom na -ev dobivajo pod vplivom narečja v pogovornem jeziku imenovalnik s končnico -va in s tem popolnoma

19 Povzeto po: France Jesenovec, Oznaka slovenskega pogovornega jezika v Celju in okolici.

prehajajo v 1. žensko sklanjatev: 'cẹ:rkva – 'cẹ:rkve, 'po:tkva – 'po:tkve, 'bu:kva – 'bu:kve, 're:tkva – 're:tkve. 10. Samostalniki srednjega spola so se v dvojini uravnavali po števnikih dva in dve v srednjem in ženskem spolu: d'va: te'lẹ:ta, d'va: 'uo:kna, d'vẹ: dek'lẹ:te. 11. V imenovalniku množine je pri moškem spolu skoraj dosledno zavladala oblika na -i, zato je redko slišati obliko na -ovi, še manjkrat pa obliko na -je: b'ra:ti, k'me:ti, 'si:ni, 'zọ:bi, 'vo:uki, 'go:sti. 12. Orodnik samostalnikov moškega spola ednine pozna dve končnici: celjsko -om in okoliško (srednjesavinjsko, srednještajersko) -am: za t'ra:nkom, za g'ra:bnam. 13. V celjskem pogovornem jeziku je izglasni -u ohranjen (b'ra:tu, 'si:nu, st'ro:pu). 14. Pri samostalnikih ženskega spola v dajalniku in orodniku dvojine in množine se je posplošila končnica -am ('sie:stram, z be'sẹ:dam), slišijo pa se tudi srednjesavinjske oblike na -im (z 'ruo:kim, z 'nuo:gim). 15. V dajalniku in orodniku dvojine in množine samostalnikov moškega in srednjega spola se je posplošila končnica -im: b'ra:tim, te'lẹ:tim; z b'ra:tim, s te'lẹ:tim. 16. Končnica -im se uporablja namesto končnice -em tudi v mestniku ednine posamostaljenih pridevnikov srednjega spola: na G'li:nskim. 17. Zaradi umika naglasnega mesta s pripone na koren pride pri samostalnikih ženskega spola, ki se v knjižnem jeziku končajo na -ovina (žagovína, leskovína), do moderne vokalne redukcije, zaradi lažjega izgovora pa lahko izpade tudi -v-; priponsko obrazilo se skrajša v -ona ('ža:gona, 'lie:sko(u)na). 18. Moški samostalniki na -o se sklanjajo le s podaljšavo -t-: 'Ma:rko – 'Ma:rkota, 'Ja:nko – 'Ja:nkota. 19. Pri samostalnikih prevladuje nepremični naglasni tip. 20. Iz narečja je v pogovorni jezik vdrl imenovalnik hči tudi v tožilnik: 'na:ša x'č:i – 'na:šo x'či:. 21. Kategorija živosti se je prenesla tudi na predmete: po'j:ej s'la:doleda, pr'ne:s s'to:la. 22. Nekatere osnove se podaljšujejo z -n-: re'pi:ncl (popačenka iz nem. Rapunzel 'motovilec') > re'pi:nclna. 23. Samostalniki moškega spola imajo v tožilniku in mestniku izenačeno obliko; odgovor na vprašanji, kam greš in kje si doma, je enak: u 'Vọ:jŋk. Podobno je z zaimki, ki imajo izenačeni obliki za dajalnik in mestnik: pri nas in k nam > 'pә:r 'na:m, k na:m. 24. Poleg 'tẹ:dn (knjižno 'teden') se govori tudi 'kẹ:dn.

25. Čeprav govor ne pozna kratkega naglaševanja, ima ločeni obliki za vprašalni in nedoločni zaimek kaj: vprašalni se glasi 'ka: (ekspr. tudi 'kuo:ga, pri čemer se kaže izenačevanje z osebnim zaimkom), nedoločni pa 'ke:j. 26. Posebnost govora je podvojen kazalni zaimek ta > 'tә:t oziroma tale >'tә:tle; kadar pomeni določni ali posamostaljeni pridevnik, pa se uporablja v knjižni obliki: ta s'ta:r. 27. Oziralni zaimek ki je skorajda neznan, saj se na splošno govori daljša oblika kateri: 'n:aš 'uo:če, ka'tẹ:ri …, 'na:ša h'či:, ka'tẹ:ra …, k'ni:ge, ka'tẹ:re… 28. Pri osebnem zaimku za tretjo osebo se je množinski tožilnik nje uravnal po rodilniku njih; namesto nje, nanje, zanje vedno govorimo n'ji:x, na n'ji:x, za n'ji:x.

2.6.2 PRIDEVNIŠKA BESEDA

1. Pridevniki so lastnostni, vrstni in svojilni, vprašalnice zanje so 'ka:k, 'ki:r, či'ga:u. Svojina se največkrat izraža s predlogom od: od 'ma:me b'ra:t, od 'Pe:rota 'a:uto. 2. Oblike pridevnikov srednjega spola so izenačene z moškimi (f'ri:šn m'lẹ:k, 'lẹ:p žiu'le:je) ali ženskimi oblikami ('duo:bra 'ja:pka), saj so samostalniki srednjega spola maskulinizirani ali feminizirani, ženske dvojinske oblike pa so enake množinskim (d'vẹ: 'vә:lke 'suo:be). 3. Končnice dajalnika in mestnika ed. m. spola ter dajalnika in orodnika dv. in mn. m. in ž. spola so se izenačile: -im ('duo:brim, 'lẹ:pim). 4. Nesklonljivi pridevniki so redki, večinoma gre za prevzete besede ('fe:ist 'lep', ko'mọ:t 'udoben', 'nọ:bl 'moderen, vzvišen'), nekateri pa se tudi že sklanjajo: b'lọ:ntna 'svetlolasa', 'fa:jni 'dobri', 'fa:ušne 'nevoščljive', š'vo:xna 'šibka', ž'le:xtnim 'hudobnim'. 5. Pri pridevniku bolan se je oblika iz moškega spola prenesla tudi na ženskega in srednjega ter v vso množino: bo'la:na, bo'la:no, bo'la:ni. 6. Ni več preglasa o v e v imenovalniku in tožilniku pri pridevniku in zaimku moškega in srednjega spola: 'tu:jo 'mẹ:sto, 'mo:jo bo'ga:stvo, Al'ja:žov x'ri:b, Xu'di:ču 'Hudičev' (g'ra:bn). 7. Pridevniško povedkovo določilo se zelo pogosto uporablja v določni obliki: Da ne 'bọ:m pre'do:lgi, sicer pa imajo pridevniki načeloma samo nedoločno obliko ('dọ:bәr). Določna oblika se namesto s končnico tvori s členkom ta/tә: ta/tә s'ta:r.

8. V pridevniških sklanjatvah imamo v rodilniku ednine moškega spola pripono -iga ali -ga: 'ta:kiga, 'ka:kiga; 'čәr:ŋga, 'pe:dga. 9. Pri tvorbi presežnika uporabljamo knjižno obrazilo naj-: 'na:j'bọ:lši, 'na:j'vẹ:či. 10. Govor razlikuje med prislovi in pridevniki, ki imajo v knjižnem jeziku enako obliko, npr. hitro: 'xi:t '(de:j) proti 'xi:tr (ko'lọ:), kjer pride tudi do maskulinizacije. 11. Polglasnikv položaju pred n izpade že v obliki za moški spol in dobimo zlogotvorni n ('muo:čn, p'ri:dn, na'va:dn). 12. Nekateri pridevniki poznajo v rodilniku, dajalniku, tožilniku in mestniku ed. ter v orodniku mn. in dv. daljše končnice -iga, -im. i je ohranjen pri pridevnikih, katerih osnova se končuje na soglasniški sklop, ki je nastal po redukciji polglasnika (k'ra:tkiga, ni:skiga, tiemnga), pa tudi po osnovah drugačnih, z dodanim -g- neizgovorljivih soglasniških

sklopov (k'mie:čkiga, s'vi:nskiga), večina pridevnikov pa pozna samo kratke oziroma reducirane končnice (-ga, -mu): go'v:ejga, do'ma:ga. 13. Pri pridevnikih prevladuje nepremični naglasni tip. 14. V govoru se najpogosteje uporabljajo glavni in vrstilni števniki, pred vrstilnimi običajno stoji določni člen ta/tә (ta/tә d'ru:k), izraz en pa pomeni približnost (ene tr'i: mi 'dẹ:j – daj mi približno tri. 15. Množilni in ločilni števniki so izenačeni (d'vọ:jni 'uo:kni, d'vọ:jni š'pẹ:gli). 16. Posebnost je nedoločni števnik malo, za katerega obstajata v našem govoru dva izraza: (en)'m:al ali (en)'či:ŋk. Nedoločnost je še posebej poudarjena s prepono en. Izraz 'či:nek, 'či:ŋka se uporablja tudi kot pridevnik v pomenu 'majhen, majhna'.

2.6.3 GLAGOL

1. Nedoločniki so večinoma kratki (b'ri:sat, 'xọ:dit, 'pi:sat). Zaradi onemitve končnega -i se ta ne razlikuje od namenilnika; iste oblike najdemo tako za glagoli premikanja kot v drugih položajih ('mọ:rn 'dẹ:lat in g'rẹ:m 'dẹ:lat). 2. Glagol moči se uporablja tudi v pomenu morati ('ni:sn 'mọ:gu 'dẹ:lat; bi 'mọ:gu 'tọ:le na'rẹ:dit). 3. Deležnik na -l moškega spola ednine ima končnico -u (boš 'dọ:bu, je z'mәr:znu). 4. Končnica -ma v 1. osebi dvojine je nastala s križanjem dvojinske končnice -va in množinske -mo: s'ma: na'rẹ:dla, 'bọ:ma, g'rẹ:ma, se'di:ma. Deležniške oblike za ženski

spol so v dvojini že nadomeščene z množinskimi (sma b'le:, sma š'le:), medtem ko je dvojina v deležniku na -l moškega spola še trdna (sma b'la:, sma šl'a:). 5. V sedanjiku se je tematska glagolska spregatev posplošila tudi pri atematskih glagolih; namesto -sta, -ste imamo -ta, -te ('da:te, 'vẹ:te, g'rẹ:te). 6. Glagoli na -či se v nedoločniku končujejo na -čt: 'họ:čem 're:čt, 'pe:čt, 'te:čt. Analogično po sedanjiku so nastale tudi nekatere velelniške oblike: s'pẹ:č, 're:č, s'lẹ:č (se), 'vәr:š. Tudi pri glagolih, pri katerih se nedoločnik v knjižnem jeziku končuje na -sti, so nekatere nedoločniške oblike nastale analogično po sedanjiških: k'ra:dit, 'pa:dit, p'rie:dit 'presti'. 7. Pri glagolih na -(n)iti -(n)em imamo namesto knjižne pripone -ni- v nedoločniku pripono - na- ali -n- ('bәr:cnat/'bә:rcnt, o'bәr:nat/o'bәr:nt, 'ru:knat/'ru:knt). Pri deležniku na -l glagolov na -(n)iti -(n)em imamo prav tako namesto knjižne pripone -ni- pripono -na- ('pọ:knal, po'tẹ:gnal, z'mәr:znal). 8. V trpnopreteklem deležniku se je pod vplivoma narečja posplošila oblika na -t tudi v primerih, v katerih pozna zborna izreka le oblike na -n. Tako se je analogno po podrt izoblikovalo tudi na'rẹ:t za narejen. 9. Ker je sekundarni polglasnik v sedanjiku namesto v a prešel v e, se v pogovornem jeziku slišita tako narečni e kot tudi zborni a: v'ze:mem in v'za:mem, iz'de:xnem in iz'da:xnem. 10. V tretji osebi sedanjika množine pozna celjski pogovorni jezik le mlajše oblike na -ejo in - ijo: 'no:ge me bo'li:jo, 'ne:sejo. 11. V tretji osebi množine pozna naš govor pri atematskih glagolih le mlajše oblike na -jo, ne več na -do: 've:jo, 'da:jo, g're:jo, po've:jo. 12. Neskrčen je ostal sedanjik pri glagolu vreti: že v're:je. Po v're:jem se je uravnavalo tudi plevem in prešel v p'le:jem. 13. Nenaglašena končnica -ilo se okrajša v -al: spodrsnilo mi je > spo'dәr:snal mi je (še pogosteje pa se sliši starejša beseda spo'dәr:knal mi je) . 14. Neprehodni glagol 'vstati' je postal povratni 'vstat se': sem se vs'ta:la. 15. Namesto velelnika 'poslušaj' se uporablja 'ču:j. 16. V velelniku ostane mesto naglasa nespremenjeno: 'ne:s, 'ne:ste. 17. V deležniku preteklega časa na -l je v moškem spolu ostal naglas na zadnjem zlogu: je be'ža:u, je gov(o)'ri:u.

2.6.4 PRISLOV

1. Namesto vprašalnice kdaj se uporablja 'ke:di: 'Ke:di boš pa 'tọ: na'rẹ:do?

2. Uporabljamo okrajšano različico starejšega prislova potem > (potlej) > 'po:l in takrat > (tedaj) > 'tie:di. 3. Krajevni prislov tja je preko ta s členico i prešel v tai(le): g'rẹ:m 'ta:i(le) 'guo:r. 4. Krajše oblike prislovov so se združile s členkom le in postale dolge: sedaj + le > z'dә:ile/'zә:ile/'zә:le, tja + le > 'ta:ile. 5. Načinovna prislova kakó in takó sta po preskoku naglasa na prvi zlog izgubila o, tako da ima jezik obliki 'ta:k in 'ka:k. 6. Prislov daleč se je skrčil v 'da:uč. 7. Pogost končaj v prislovih je -ix (u'u:nix 'zunaj', u'a:dix 'zadaj').

2.6.5 PREDLOG

1. V porastu je trend izgube predloga k/h: g'rẹ:m pr'ja:tlci. 2. Predlog za ne pomeni vedno 'zadaj' (npr. za goro 'na drugi strani gore'); v zvezi z vodo pomeni tudi 'ob' (za 'vo:do, za g'ra:bnom, za Sa'vi:jo). 3. Predlog pri se je zaradi MVR skrajšal v pr (pr 'mi:zi). 4. V orodniku se namesto pričakovanih predlogov s/z pogosto uporablja daljša oblika iz: z'mẹ:ši iz 'ku:xlo, na 'ko:nc pa pot'rẹ:s iz o'rẹ:xim.

2.6.6 ČLENEK

1. Ob členku še je splošnoštajerski zamenjan besedni red: še pa niso 'pәr:šl. 2. Za iskanje potrditve uporabljamo členek 'jә:le (jeli 'kajne'), za potrditev ali nejevero sklop 'vẹ:žde/'ve:ižde (veš da), za izražanje dvoma pa 'be:ižno (beži no). 3. Najbolj zanimiva beseda, ki izraža podkrepitev ali ekspresivnost vseh izrazov, je 'pie: ('pie: je b'lọ v'rọč, 'pie: si 'fa:jna). 4. Namesto členka le se uporabja samo > 'sa:m, le je prisoten kot del prislova.

2.6.7 VEZNIK

1. Namesto veznika da se uporablja de. 2. Veznik pa opravlja poleg vezalne tudi vlogo protivnega in sklepalnega veznika. V celoti nadomešča veznik ter, včasih pa tudi in.

3. Veznik ko se uporablja za uvajanje časovnega in vzročnega odvisnika: Za'tọ:, ko ga 'ni: b'lọ: do'ma:.

2.6.8 MEDMET

1. Zanimiva je narečna nikalnica – namesto ne uporabljamo zanikani ja > 'a:j-'ja:, na primer: Si š'la: na 'se:jm? 'A:j-'ja:. ('Ne, kje pa.') 2. Zanimivi so vzkliki in kletvice, ker se jim pozna vpliv vseh sosednjih jezikov: '(k)ә:ršen 'du: š, je'bẹ:la 'cẹ:sta, ka si 'ja: 'nuo:r, xu'di:č fәr'da:man, 'pọ:rka ma'dọ:na, (o) je'bẹ:mti, je'bẹ:mo 'su:nce; za pomilovanje se uporablja 'jә:zәs/'jә:zos 'na:di (no).

3 TIPOLOGIJA OBČNIH IMEN

Ker je veliko zemljepisnih lastnih imen nastalo iz občnih, sem se jih odločila najprej natančno pregledati, da bi bilo nadaljnje delo lažje. Pomagala sem si z etimološkimi slovarji in jih razvrstila po abecedi. blato20 (n.) 'lutum, palus'; pl. blata 'palus', tudi blatna (sg. f.); adj. blaten; v. blatiti, blatim; k temu blatnica 'Squalius Agassizii', blatnik 'Nuphar luteum'; v tpn. Blato, Blata, Blatno, Blatnica, Blatnik, prvič 1435 Blatnicz; v Avstriji Fladnitz, madž. Balaton < *blatьnъ. Prim. sbh. blato 'barje, mlaka, jezero'; mak. blato 'barje', blg. blato 'barje, mlaka, jezero', r., br., ukr. boloto; č., slš. blato; p., dl., gl. bloto; plb. bluotü 'barje'; csl. blato < psl. *bolto. Najbliže je alb. bal'të 'palus', verjetno ilirski relikt, zaradi stdalm. balta, lomb. palta, piem. pauta 'palus', kakor verjetno tudi lat. blatea, balatreo, brata. Iz slovanščine ali iz ilirščine je rum. balta, srgr. βαλτη, ngr. βαλτος »palus«. Verjetno kažejo tudi avtrijski hdn. Palten, Palt, Palta na ilirsko in ne na slov. poreklo. Dalje primerjajo lit. bala 'barje' poleg baltas 'bel' z ide. *bholto-. breg21 (m.), g. brega 'ripa; collis'; izv. bregača 'pust hirb' (Voličina, primor.), bregača 'strm breg' (prleš.), pobrešček 'pobočje' (prleš.), obrež, obrežek 'breg, del pobočja'; nknj. obrežje 'obala'; v 16. st. breg 'litus' (Megiser). V tpn. pogosto Breg, Podbreg, Zabrege, Obrež, 1050 – 1065 Nabrezi, 1251 Nabregs, 1305 Obres (Bezlaj). Prim. sbh. brijeg; mak. breg; blg. brjog; r. bereg; ukr. bereg, berig; br. berag; p. brzeg; č. breh; slš. breh; dl. brjog; gl. brjeh; plb. brig; kaš. břeg; slovin. břég; csl. bregь. Psl. *bergь; sorodno je srvn. berg 'Berg'; got. bairgahei 'pogorje'; ir. bri; kimr. bre 'gora'; gal. -briga; alb. burg 'gora'; arm. berj 'visok', sti. brhant- 'velik, visok', avesta bәrәz-, bәrәzi- 'visok'; v imenih ilir. Berginium; traško Bεργούλη; stmak. Bέργα iz ide. *bhrghú - / *bherghos (Pokorny). broditi22 (v. impf.) 'bresti, gaziti', pf. prebroditi 'prebresti, pregaziti'; k temu brod (m.), g. broda, brodu 'gaz preko reke; prevozni splav'; v 16. st. 'pristanišče' (Trubar); pomen 'ladja' je

20 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, prva knjiga (A-J), str. 24. 21 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, prva knjiga (A-J), str. 40. 22 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, prva knjiga (A-J), str. 47.

iz sbh.; v tpn. Brod, Brodi, Brode, Brodec, Brodnik, Brodnica, Brodina, Brodič itd. Prvič 973 in 989 Stresobrod (F. Kos), na Štajerskem ca. 1080 Frodnize (Zahn). Prim. sbh. broditi, brodim, brod, mak. brodi, brod, blg. brodja, r. csl. broditi 'bresti, gaziti', r. broditь 'tavati', brodjaga 'klatež', ukr. brodýti 'bloditi, tavati', brid 'brod', p. brodzič 'gaziti', č. broditi, gl. brodziç, dl. brozis 'gaziti'; iz slov. jezikov rum. brod 'brod'. Prevojna stopnja k bred- (glej bresti); v sln. ohranjeno staro razmerje med determ. bresti in indeterm. broditi 'gaziti, tavati'. Z o- stopnjo tudi lit. bradýti, braidžioti : bristi 'bresti', lit. brestva 'brod' (Berneker, Trautmann).

čret23-a m, enako čreta -e ž nar. štajersko močviren nižinski svet, porasel s travo in nizkim grmičjem. del24 -a m, tudi delec, delček, delež, deležen, deležnik, deležje, delen, deliti, delitelj, deljenec, dodeliti, dodeljevati, podeliti, podeljevati, predeliti, predeljevati, opredeliti, opredeljevati, razdeliti, razdeljevati, razdelitev, razpredeliti, razpredelnica. Enako je cslovan. dělъ, hrv. dio, rod. dijela, srb. deo, rod. dela, belorus. dzel, češ. dil 'del'. Pslovan.*dělъ 'del (celote)' je dalje enako z got. dails, stvnem. teil, nem. Teil 'del', kar se je lahko razvilo iz neke tvorbe iz korena *daH-, *daHi- 'deliti', iz katerega je še stind. dati, dyati 'on odreže, razdeli', gr. daiomani 'razdelim'. Druga možnost je domnevanje sorodstva z lit. dalis 'del', kar je izpeljano iz ide. korena *del- 'cepiti, sekati'. dobrava25 (f.) 'gaj, listnat gozd', izredno pogostno v tpn., kjer najdemo tudi dubleto dobrova; na sln. tleh je 45 tpn. in več stotin mtpn. tega tipa. Prvič 973 Szovrska Dubravua, 989 Zourska Dobrauua, kasneje 1291 Tobrowa, 1267 Dobrave; v nemških dokumentih prevedeno Hard, Harde, Auen, Awn. Na Koroškem tudi Dombra (Lessiak, Schwarz), na štaj. Dobrawa, 1443 Dobra, 1478 Tobra, Dobra (Zahn). Prim. sbh. dubrava, mak. dobra(v)a, blg. dъbrava, csl. dobrava, dobrova 'gozd, hrastov gozd', r. dubrava, dobrova 'listnat gozd, park', ukr. dubrova, dibrova, br. dubrova, p. dabrowa, č. doubrava, slš. dubrava, gl., dl. v tpn. Dubrawa, plb. tpn. Dõbrúova. K temu tudi stč. dubra 'dolina'. Najbolj verjetno s sufiksom -ava / -ova izvedeno iz dobrъ 'hrast'; blg. csl. dobrъ 'gozd' (Berneker, Vasmer). Dvomljiva je primerjava z lit. dumblas, lot. dumbrs 'močvirje',

23 SSKJ, 1. knjiga (A-H), str. 311. 24 Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, str. 83. 25 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, prva knjiga (A-J), str. 106.

dumbrava 'močvirno področje' (Vaillant). Še manj verjetna je povezava z dьbrь (Brückner) ali z lit. duobe 'jama' (Iljinski) in z gr. δένδεον 'gozd, drevo' (Meillet). Drzna je domneva Macheka, da je dobrъ 'gozd' z metatezo *dum(b)ros sorodno z gr. δρυμός 'gozd' in ne z dobъ 'hrast'. dól26 prisl., doli, navzdol, nizdol; dol, dolina dolnji, dolenji. Enako je star. hrv. dol, nar. mak. dol 'dol', nar. rus. dol 'stran' (knjižno doloj 'proč, dol'), in nar. češ. dol (knjiž. dolů) 'dol'. S sloven. doli je enako stcslovan. dolě, hrv. dolje, srb. dole, nar. rus. doli, češ. dole 'spodaj, doli'. Pslovan. *dolъ je prvotno tožilnik smeri, *dolě pa mestnik samostalnika *dolъ 'jama, votlina, dolina', kar je dalo sloven. dol 'dolina', cslovan. dolъ 'jama, dolina'. To se je razvilo iz ide. *dholo- 'obok, votlina, dolina', kar je dalo tudi gr. tholos 'obokano okroglo poslopje na dvorišču, kjer so shranjevali orožje in orodje', valiž. dol 'dolina', stnord. dalr 'lok', got. dal(s) stvnem. tal, nem. Tal 'dolina'. Sloven. dol torej prvotno pomeni 'v dolino, v jamo', doli pa 'v dolini, v jami'. draga27 (f.) 'dolina, odtočni jarek, zaliv', dem. dragica, dražica; dražiti 'kopati odtočne jarke'; izredno pogosto v tpn., prvič je omenjena Draga pri Stični 1250 Drage; več stotin je mntp. Draga, Drage, Draže, Dražice, Dražnik, Dražnice. Prim. sbh. draga (samo na zahodu); r. doroga, ukr., br. doroha, p. droga, č. draha »cesta«, gl. droha 'sled, pot', dl. droga. Psl. *dorga verjetno iz ide. *dorgh-, glej drgniti (Meillet, Berneker). Drugi avtorji mislijo na ide. *dherag- 'vleči', prim. norv. dial. drog 'vdolbina, dolina, steza, sled', stnord. draga 'vleci' (Persson, Trautmann, Pokorny). gaj28 (m.) 'zaščiten, gojen gozd, log', dial. tudi 'kos pašnika'. Pogosto v tpn., mtpn. Gaj, Gaje, Gajišče, Gajič, 1275 Gaj in Gays, furl. Giai, Giais; Gajevci, 1322 in Gayawcz, 1371 von Gayacz (M. Kos, STL). Tudi sbh. gaj, g. gája 'gozd, log', pogosto v tpn. (Schütz); csl. gajь, manjka v mak. in blg.; r. gaj, ukr., br. haj, p., dl. gaj, gl. haj, č. háj. Verjetno je treba izhajati iz ide. *guei-, kakor živeti, gojiti; prim. r. rošča 'gozd'; rasti ali berežénik 'zaščiten gozd'; berečь 'hraniti, čuvati' (Vasmer, Machek, Słavski). Drugače Berneker, ki primerja stisl. hage 'pašnik', srvn. hac 'ograja, gozd'. Tudi Kelemina opozarja na longb. gahagi (n.), latinizirano ga hagium, italijanizirano gayo 'kraljevi gozd'. Dvomljiva je primerjava z gatь (Miklošič,

26 Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, str. 97. 27 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, prva knjiga (A-J), str. 109. 28 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, prva knjiga (A-J), str. 136.

Brückner). Agrell izhaja iz ide. *gēi- 'kliti', Machek je mislil celo na *gēi- 'peti', kar je kasneje preklical. gmajna29 (f.) 'srenja, srenjski pašnik'; izpričano od 16. st. dalje; pogosto v mtpn. Gmajna, Gmajne, Gmajnica, Gmajnik, Gmajnščina (tudi tpn.), vzh. štej. tudi Gomajna, Gomajne, Gomajnica; tudi apel. gmajšina 'velik z živo mejo ograjen pašnik' (Pušenci). Od tega je treba razlikovati adj. indekl. gmajn 'prostaški, vulgaren' (prvič pri Krelju v 16. st.). Tudi sbh. kajk. in v Liki gmajna 'občinski svet', pri severnih Slovanih p. gmina 'srenja', č. dial. gmina 'srenja, vas', gl. gmejna, ukr. gmyn, hmyn, r. gmina; k temu p. gmin, gmen 'srenja, ljudstvo', novejše 'svojat, drhal'. Sln. in sbh. oblike so izposojene iz srvn. gemeine 'občinska skupna posest' poleg adj. gemein, stvn. gimeini 'splošen'. Severnoslovanske oblike pa so se razvile iz srspn. gemene, gemen (Miklošič, Berneker, Striedter-Temps, Vasmer, Sławski). gora30 (f.) 'mons', na vzhodu tudi 'silva', bkr. 'smrekov gozd', redko 'vinograd', kar je navadno dem. gorica (toda gorica 'ograjen prostor' verjetno ne spada zraven). K temu sln. góren (adj.), npr. gorno pravo 'jus montanum', prim. r. v 16. st. gorno 'isto', sln. gornik 'Bergmeister', gorske bukve 'pravne določbe iz 17. st.'. Zaradi p. góra 'podstrešje, petro', č. dial. hůra 'isto', verjetno tudi sln. dial. goren (m.), gorenj (m.) 'nadstropje' (okolica Celovca) ni izposojeno iz. bav. avstr. Gaden 'hiša z enim prostorom, nadstropje'; prim. sln. gornjica 'zgornji prostor, soba v nadstropju'. V toponimiji je mogoče suponirati tudi pomen 'planina' (Posočje), 'popolnoma izkrčeno pašno področje' (Ribnica), na Goriškem 'pokrajina severno od kraja' (Melik). Izredno pogosto v tpn. in mtpn.; zaradi prevodov v latinščino in nemščino izpričano v sln. obliki dokaj pozno, npr. Gorica, ca. 1200 De Gorz (M. Kos), Gora, 1485-1490 Gaberskigory, 1490 Babinagora (M. Kos), Gorjansko, 1086 Gorianus; kot atpn. 1200 Gorianin (rez.). Med številnimi toponimičnimi tipi je zanimivo Mẹgre (gor.) iz *medъgorьje, prim. kot Megorje. Deminutiv gorica (f.) 'vinograd', izposojeno v štaj. n. Goritze 'vinogradova meja'; izredno pogostno v toponimiji tipa Gorica, furl. Gurizze, Gurìz, v starejših nemških virih prevajano z Berg, Puhel, lat. Colles; k temu Goričica, furl. Goricizza, 1377 Goricicium, 1260 Gorischa, ktetik Goričane, 1221 Gorschach (Marchetti, Kranzmayer, Carinthia, Kos).

29 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, prva knjiga (A-J), str. 151. 30 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, prva knjiga (A-J), str. 162.

Splošnoslovansko; sbh. gòra 'mons, silva', mak. gora 'silva', redko 'mons', blg. gorà 'silva', csl. gora 'mons', r. gorá, ukr. horá, br. hará, p. góra, č., slš., gl. hora, dl. gora, plb. d'ör. Sorodno je lit. nù-gara 'hrbet', giria 'gozd', lot. dzira 'gozd', prus. garian 'drevo', alb. gur 'kamen, skala', sti. girí-, avesta gairi- 'gora, pogorje', ide. *guora (Berneker, Trautmann, Vasmer); verjetno spada zraven še gr. βορέας 'severni veter' in ilir. atpn. Boria (Krahe, Fraenkel). Hubschmid primerja tudi berb. garr- (karr-) 'kamen', arab. qara 'osamljen grič', kušit. kara, gara, garo 'gora' in gara 'skala'. gozd31 (m.) 'silva' g. gozda; dial. goizd, gast (Borovnica), huost (rez.). Izv. gozdič, gozdiček, gozdk, gozdar, gozdnik, gozdovnik, gozdnina, v. pogozditi, pogozdovati, adj. gozdni, gozdnat; zanimivo je sln. razgozdan 'divji, razuzdan' : pohleven 'krotak' < chlevъ. V tpn. Gozd, Gojzd, Gozdnica, Gojznica, Goznik, Pogozdje. Danes živo sln. in luž.; sbh. čak. do 16. st. gvozd, gvozdac, štok. do 14. st. gvozdь, gьvozdь, v tpn. Gvozd, Gvozdac; stp. gwozd, 1415 tudi gozd 'gorski gozd', stč. hvozd 'z gozdom poraščeno hribovje'. Vse to kaže na psl. *gvozdъ, toda gl. hózdź 'silva', dl. gózdźje iz psl. *gvozdъ. Dalje nejasno; sorodno se zdi stvn. questa 'šop', nvn. Quaste (Brückner), alb. geεë, geδë 'lubje, veja' (Jokl). Vrsta avtorjev povezuje psl. *gvozdъ/gvozdь 'silva' z *gvozdь 'žebelj, klin' (Persson, Brückner, Vasmer), medtem ko drugi razlikujejo obe osnovi (Berneker, Pokorny). Machek misli na varianto chvostъ 'hrast' (glej tudi hosta). graba32 (f.) 'jarek, prekop' poleg graben, g. grabna 'jarek'. Pogosto v mtpn. Graben, Grabne, Grabnovec, Grabnica. Po Miklošiču je graba izposojeno iz stvn. grabo, srvn. grabe, sln. graben pa iz nvn. Graben 'jarek'. Vendar je sumljivo grápa 'graben', kar je morda predromansko. Upoštevati je treba tudi lot. gruôba 'graben, jarek, dolina < *groba'. grad33 (m.), g. grada, gradu 'utrdba, prebivališče fevdalca, razkošna stavba', redko 'mesto' (nar. pesem, Krelj, Istra). Naselja so nastajala v varstvu fevdalnih utrdb, odtod tpn. Podgrad, Podgradje, Podgraje, (< *podgradjane), Zagrad, Zagradec, Zagrajec in imena mest Stari grad, Slovenj Gradec, v Avstriji Graz (< *gradьcь), 1113 Graiz, 1140 Grazi, 1243 aput Graetze ter mlajših naselij tipa Grad, Gradec, Gradac, Gradež, Gračič. Poseben imenski tip

31 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, prva knjiga (A-J), str. 166. 32 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, prva knjiga (A-J), str. 167. 33 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, prva knjiga (A-J), str. 168.

je Gradišče, Gradišča, posebno za antične razvaline (Skok), a tudi 'contea principesca' in kasneje 'zapuščeno naselje'. Temu tipu se pomensko približuje *gradina, v tpn. Gradin, Gradinje, Gradnje, Gradno. Mlajša izvedenka je gra(j)ščina 'grajska pristava', gra(j)ščak, gra(j)ščakinja 'fevdalni gospod, gospa', graščan 'prebivalec gradu', toda v Istri grajan 'meščan'. Splošnoslovansko; sbh. grad, na Hvaru grod, mak., blg. grad, blg. dial. tudi gard, csl. gradъ 'zid, utrdba, vrt, mesto', r. gorod 'mesto', ukr. horod 'mesto', horod 'vrt', br. horad, p. zastarelo grod, toda kaš. gard, č., slš. hrad, gl. hrad, dl. grod. Iz slov. jezikov je rum. gard, grajd, gradina, gradişte, alb. grazh, gradinë, gardinë; psl. *gordъ je sorodno z lit. gardas »ograja, plot«, got. gards 'dom, hiša', garda 'hlev', stagl. geard, nagl. gard 'ograja, plot, obora, bivališče', alb. garδ-εi 'plot', frig. Manegordum 'mesto mož', toh. B kerciye 'palača', sti. grhas 'hiša' iz ide. *ghordh- (Berneker, Trautmann, Vasmer). Na izposojenko iz got. gards so mislili Uhlenbeck, Fick, Hirt, Zubatý; zavrača Kiparsky. Toda vinograd je izposojeno iz got. weinagards, krim. got. wingart, stvn. wingarto (Kiparsky, Brückner, Vasmer). gradišče34 -a 'mesto, kjer stoji ali je stal grad, grajsko obzidje'. Za star. obdobje je treba domnevati tudi pomen 's koli ograjeno utrjeno mesto, navadno na hribu'. gres35 (m.) 'pesek, prod, zdrob', tudi gris; danes splošno gris 'grobo mleto žito'; pomen 'pesek' je poznan samo na sev. vzh. (Slovenske gorice); tudi mtpn. Gris, Grijes, Grijas. Izposojeno iz srvn. grie 'pesek, prod, grobo mleto žito', kor. n. dial. griess 'otoki proda v rečni strugi'. Sbh. griz, kris 'grobo mleto žito'. grmada36 -e ž, tudi gromada; grmaditi, nagrmaditi. Enako je cslovan. gromada 'kup, velika količina', hrv., srb. gromada 'grmada, velik kup nečesa', rus. gromada 'grmada, gmota, velika količina', češ. hromada 'kup, kopica, oblije, množica'. Pslovan. *gromada (in *gramada ter morda *grъmada) je verjetno sorodno s stind. grāma- 'množica, množica vojakov, prebivalci enega naselja, naseljeno mesto', kar je prav tako izpeljano iz ide. baze *grem- 'zbirati' kot slovan. besedna družina. Ta ide. baza je verjetno izpeljana iz korena *ger- 'grabiti, nabirati, zbirati', ki se ohranja npr. v gr. ageirō 'zbiram, nabiram'.

34 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 150. 35 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, prva knjiga (A-J), str. 175. 36 Marko Snoj, Slovenski etimoliški slovar, str. 159.

grunt37 (m.), g. grunta 'kmečko posestvo'; k temu gruntar 'trden kmet', gruntne bukve 'zemljiška knjiga'. Pri Trubarju v 16. st. še en terden grunt 'trden temelj, osnova'; v Istri grunt 'vsa gospodarska poslopja' (Rigler). Pogosto v mtpn. Grunt, Novi, Zgornji, Spodnji Grunt, Gruntne njive, Grunščak in pod. Izposojeno iz srvn. grunt 'tla, temelj, kos zemljišča, posest' (Miklošič, Grafenauer, Striedter- Temps). Iz istega vira tudi sbh. grunt, gruntaš, gruntovnica (Striedter-Temps), č. dial. grunt, p. grunt, br., ukr. hrunt, r. grunt < p. in lit. gruntas (Vasmer, Słavski, Fraenkel). holm38 g. holma 'hrib, grič', dial. tudi hom, hum; dem. holmec, v 16. st. holmez (Dalmatin), tudi homec (gor., kor.). V oronimih in mtpn. izredno pogostno Holm, Hom, Hum, Homce, Home, Humi, Homi, Homovec, Homšnik, Homčica, Homšnica, Homovšak. Historično izpričano tudi v Istri 1102 Cholm, 1252 Chulm, Chvlm, na Koroškem Kolnitz, 1255 Cholnitz, 1239 Chvlniz, 1256 Culmecz, v Alpah pogosto Kolm, Kollmitz, Kom, Kulm, Kullmitz (Ramovš, ČJKZ II 103). Prim. sbh. hum, humac, toda čak. tudi hlam (Istra), v 17. st. celo hlime; blg. hъlm, csl. chlъmъ, r. cholm, dial. cholom, ukr. chołm, p. chełm (v tpn. Chełm, Chełmno), č. chlum, slš. chlm (v tpn. Chlm), gl. khołm, dl. chołm. Po mnenju starejših raziskovalcev izposojeno iz stgerm. *hulma, ags. holm 'vzpetina' (Miklošič, Uhlenbeck, Kiparsky). Zaradi str. šelomъ 'hrib', dial. šelomja mislijo nekateri na prasorodnost z germ. (Jagić, Brückner, Mikkola). Pomisleke vzbuja tudi čak. hlam (Skok), enako č. chloum 'gneča ljudi' (Ondraš) in č. člup 'grič'. Machek domneva, da je slov. in germ. besedna družina paleoevropska dediščina. hosta39 (f.) 'gozd', tudi host (m.) in host (f.); dial. pomeni tudi 'goščava', 'log' (Konjice). Izredno pogostno v tpn. in mtpn. Host, Hosta, Hostja, Hostje, Hoste, Hostne, Hostnik, Hostnica; tudi cgn. Hostnik; v histiričnih virih ta imena niso nikoli prevajana; prim. 1259 villa Chost, 1277 Last (Kanal), 1291 Chötze, 1318 Choczte, kasneje Kaset, Chast, Kchost, celo Krast (M. Kos). Tudi sbh. kajk. husta 'dumetum', okoli Varaždina husta, hosta 'gozd', čak. tudi hust 'grmovje'. Štrekelj in po njem Berneker izvajata iz chvosъ 'metlica, rep' (glej hvošč), ki nima zanesljive etimologije. Morda nezveneča varianta h g(v)ozdъ?

37 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, prva knjiga (A-J), str. 184. 38 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, prva knjiga (A-J), str. 198. 39 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, prva knjiga (A-J), str. 200.

hosta40 -e ž 'gozd, goščava' (18. stol.), hộstar, hộsten. Beseda je prvotno kolektiv od pslovan. *xvostъ, kar je znano v nar. sloven. hvộst 'grozdni pecelj', cslovan. xvostъ, rus. xvost, češ. chvost 'rep, čop'. Prvotni pomen sloven. hộsta je torej *'mnogo šopov, (gostega) grmičevja'. Pslovan. xvostъ z domnevnim pomenom *'metlica, šop, (košat) rastlinski del, grmovje', iz česar je izpeljano tudi sloven. hvộšč 'njivska preslica, rastlina Equisetum arvense', etimološko ni dokončno pojasnjeno, morda je sorodno pslovan. *gvozdъ, sloven. gozd, vendar glasoslovno razmerje med domnevnima različicama ni dovolj jasno. hram41 -a m. Enako je stcslovan. xramъ 'hiša, šotor, tempelj', hrv., srb. hram 'tempelj', strus. xomorъ 'hiša, zgradba', nar. belorus. xarom 'streha', češ. chram 'katedrala'. Pslovan. *xormъ je prvotno verjetno pomenilo *'iz živalskih kož narejen šotor'. Če je domneva pravilna, je beseda nastala iz ide. *skormo-, kar je primerljivo s stvnem. skerm, skirm '(iz živalskih kož narejen) zaslon, ogrinjalo'. Obe tvorbi sta izhodiščno pomenili *'odrezana (ali ukrojena) živalska koža' in sta izvedljivi iz ide. korena *sker(H)- 'rezati'. hram42 hrama m 1. nar. manjša stavba v vinogradu za hranjenje vina; zidanica, 5. nar. zahodno shramba, kašča, 6. nar. vzhodno kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji, 7. knjiž. posvečen prostor, svetišče, 8. star. soba. hrib43 (m.) 'collis'; v 16. stol. hrib, (Megiser), dial. tudi hriber (Rož), hreiber (Remšnik); k temu cgn. Hribernik. Pleteršnik navaja brez lokacije tudi oblike hrb, hrbec, 'hrib', hrbola 'vzpetina', prim. stč. chrb 'vzpetina' poleg horb in slš. hrbol 'vzpetina'. Nejasna je zveza s sln. navhreber, navkreber 'navzgor'. Najbolj pogostno hrib s številnimi izvedenkami hribec, hribček, hribje, hribovje, hribovec itd.: adj. hribovit, hribat, hribast; od posebnih pomenov je treba omeniti hrib 'gozdiček sredi polja' (Sorško polje) in hribav 'grob, trpežen (o čevljih)' (gor.); v tpn. pogosto Hrib, Hribec, cgn. Hribar ipd. Prim. starejše sbh. hrib 'collis', csl. chribъ in č. dial. krib 'collis', stč. chrib, tpn. Chriby. Etimologija nejasna; starejši avtorji povezujejo s hrbet (Berneker, Vasmer). Machek izvaja iz grb, podobno Lewy. Schütz

40 Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, str. 174. 41 Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, str. 174. 42 SSKJ, I. knjiga (A-H), str. 823. 43 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, prva knjiga (A-J), str. 203.

opozarja tudi na sbh. hrbljast, hrbljav 'neraven, hrapav' in blg. chъrb, chъrbel 'škrbina, črepinja', vendar zajemajo njegova izvajanja preveč besedi, ki ne spadajo zraven. Mogoče je misliti na zvezo med hrib in sbh. hrid 'pečina, stena, neporaščen hrib' (o tem Skok). Machek primerja hrib z nvn. Riff 'vzpetina, hrbet' s slov. začetnim ch-. Vse dvomljivo; množica južnoslovanskih oblik s podobnimi pomeni zahteva še posebnega študija. jarek44 -rka m. Enako je hrv. jarak, slovaš. jarok, sorodno še ukr. jaryk. Pslovan. *jarәkә imajo navadno za izposojenko iz nekega turškega jezika, vendar neposredna predloga, ki naj bi bila sorodna s turš. yarιk 'razcep, razpoka', arιk 'jarek, kanal', madž. arok v enakem pomenu, ni znana, zato izvajanje ni zanesljivo. Beseda je namreč lahko pristno slovanska. Če je pravilna ta domneva, gre za tvorbo iz ide. korena *ei- v prevojni stopnji *io/e- 'iti, hoditi, teči', prvotni pomen pa *'tok, kar teče'. jezero45 (n.) 'lacus', dial. tudi jệzer (m.) in jezệr, jệzera (f.); nar. pesem (Gutsmann), ízaro (kor.) (Ramovš), v 16. stol. jeseru (Krelj); v hdn. in tpn. Jezernica, Jezerica, Jezerce, Jezero, Jezersko, v historičnih virih 1275 in Hesira, in Hesur, 1444 Yeser, Gyeser, Jeser, 1463 Jaser; izv. jezerína, jezerišče 'barje, mlakuža', v mtpn. Jezerine, Jezerna, tudi Jezerje, Jezgrje; iz *zajezerje tudi Zajzera, prim. č. zájezeří, p. zajezerze, r. zaozérьje. Splošno slov.; sbh. jezero, mak. ezero, dial. ejzero, ezere, blg. ezero, pl. ezera, csl. jezero, ezero, jezerь (m.), r. ózero, dial. ózer (m.), ukr. ózer, br. vózero, p. jezioro, dial. jęzioro, inzioro, niezioro, slš. jazero, jězor (m.), dl. jazor (m.). Sorodno je lit. ẽžeras, ãžeras, lot. ęzęrs, ezars, stprus. assaran »lacus«. Najbolj verjetno je to stara -r- podaljšava ide. *egh-, slov. jezъ (Vaillant, Fraenkel). Drugače Berneker in Trautmann, ki zaradi gr. άχερούσια 'močvirje', 'aχέρων po Prellwitzu rekonstruirata prvotno *azero. kompost46 -a m gnoj iz organskih odpadkov'. Prevzeto prek nem. Kompost in frc. compost iz agl. compost v enakem pomenu, kar poleg 'kompost' prvotno in tudi še danes pomeni zlasti 'mešanica'. To je izposojeno in posamostaljeno iz stfrc. compost 'sestavljen, mešan, zložen', kar se je razvilo iz lat. compositus 'sestavljen, zložen', preteklega trpnega deležnika glagola componere 'sestaviti, zložiti, zbrati'.

44 Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, str. 196. 45 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, prva knjiga (A-J), str. 231. 46 Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, str. 254.

košenina47 -e (ž) travnik, navadno v hribovitem, gorskem svetu, ki se kosi enkrat na leto. kot48 (m.), g. kota 'angulus, abditus lokos'; k temu tudi kočnik (m.), kotnik, kotnjak »zob«; adj. zakoten 'odmaknjen, skrit', v 16. st. kotnik 'molaris, Stockzahn' (Megiser), v 18. st. kot, kotez, kotizh, kotei 'Eck', kotnik, kote.hnik 'Stockzahn' (Gutsmann), kotschnek 'dens molaris' (Pohlin), mtpn. Kot, Matkov Kot, cgn. Kotnik, Zakotnik. kotlina49 -e ž. Enako je hrv., srb. kotlina, nar. rus. kotlina, češ. kotlina. Pslovan. *kotьlina je večalnica, izpeljana iz *kotьlъ, slov. kotel, kar pomeni tudi 'vdolbina v tleh'. krčiti50 krčim (v. impf.) 'exstirpare, agrum facere'; k temu krč (m.), navadno pl. krči »Gereut« (dol., vzh. štaj.), tudi krča (f.), pl. krče »isto« (Haloze), krčevina, krčje (n.); izv. krčenica, krčenka 'močna motika, kramp' (vzh. štaj.), krčar (m.), krčevinar 'Roder'. Pogosto v mtpn. Krč, Krče, Krčak, Krček, Krčec, Krčeki, Krčevina, Krčevje, Krčovjak, Krčova, Krčelj, Krtčica, Krčič, Krčina, Krčenica, tpn. Vikrče < *vy-krъč-jane. Psl. *kъrčiti, *kъrčo; prim. sbh. krčiti, krčim 'Bahn brechen', novoknjižno tudi sln. krčiti si pot, vendar sbh. 1537 skrčiti, krčevine 'roden, Rodung' (Karlovac), krčanik, krčenik 'izkrčena pot' (Srbija), r. korčitь, korčevatь 'roden', korčeva 'Rodeland', korčevina 'drevo, iztrgano s koreninami', ukr. vy- korčuvaty 'izkrčiti', korč (m.) 'grm', korčuhy 'kratke sani', korkyška 'zgornji del stebla z obsekanimi vejami', br. karčevьje 'Rodeland', karševьje 'krčevina', p. karczovać 'krčiti', karcz 'krčevina', karkoszki (pl.) 'panji za kurjavo', č. krčiti, krč 'štor', stgl. kurč, kyrč, slš. krč. kripa51 'skala, kup kamenja' (rez.), dem. kripica 'kamenček', zraven spada verjetno tudi krep (m.) 'strma skala'; mtpn. Pod Krepo (Repentabor). Prim. stč. křipa 'kamen', sbh. gripa, fripa 'kamenit svet', v tpn. Gripe, it. Grippi (Dalmacija), poleg Crepa, Crepis 'naziv za skalovit svet v Kotoru'. Osnova je ilir. *krippo-, *krīpso-, kar živi tudi v it. greppo 'skala', v tpn. Crep, Crepon, Crepole, Greppo, v Švici Grappe. Izvedeno iz ide *(s)ker- 'rezati' (Jokl, Hubschmid). Battisti-Alessio suponira mediteransko dediščino. Iz iste osnove je tudi sln. škripe (Tuma) in škraplje, škrapljast svet (Badjura), sbh. škrapa, na Balkanu tudi še alb. karpë 'stena, greben'.

47 SSKJ, II. knjiga (I-Na), str. 450. 48 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, druga knjiga (K-O), str. 72. 49 Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, str. 265. 50 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, druga knjiga (K-O), str. 85. 51 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, druga knjiga (K-O), str. 93.

laz52 laza m 's travo poraščen izkrčen svet v ali ob gozdu'. Enako je hrv., srb. laz 'izkrčen svet, majhno polje med skalami, ozek prehod med ograjami', rus. laz 'luknja, tesen prehod, kozja steza', star. češ. laz 'poseka, pašnik ob gozdu'. Pslovan. *lazъ je morda prvotno pomenilo *'ozek prehod, strm svet; mesto, kjer se je treba plaziti'. Če je domneva pravilna, je beseda izpeljana iz pslovan. *les-ti-, sed. *lezo, sloven. lesti, pslovan. *laziti, sloven. laziti. ledina53 -e ž, ledinski. Enako je stcslovan. ledina 'ledina, neobdelan svet', hrv., srb. ledina 'ledina', nar. rus. ljadina 'izkrčeno mesto v gozdu', nar. polj. ledzina 'strnišče'. Pslovan. *ledina je izpeljana iz pslovan. ledo, kar se ohranja npr. v češ. lado 'ledina, neobdelan svet, praha', nar. rus. ljado 'izkrčeno mesto v gozdu'. To je dalje enako s stprus. lindan (tož.) 'dolina' in sorodno s stir. land 'prosto ozemlje', srvaliž. llan 'področje, ozemlje', bret. lann 'pusta pokrajina, stepa', nar. šved. linda 'praha', stvnem. lant, nem. Land, ags. land, agl. land 'zemlja, ozemlje', vse iz ide. baze *lendh- 'neobdelana, prosta zemlja'. log54 (m.) g. loga 'gaj, ravninski, nizek gozd', dial. 'gozd' (pkm.); pogosto tpn. in mtpn. Log, Logi, Logar, Prelog, Zalog, v dokumentih največkrat n. Aue 'log, loka, pašnik', a tudi 1291 Zlog, 1447 Log, 1369 Prelog, 1306 Priegloch, 1299 Zalog, ca 1180 Saloch, izvedeno Ložnica, ca 1130 Lonsnich, ca 1120-30 Lůnsnitz v Avstriji Lasnitz, 890 Luonsniza < ložьnica; pri protestantih v 16. stol. je log 'silva', dial. log 's travo in redkim jelševjem poraslo poplavno ozemlje za poletno pašo' (kor. ob Dravi). Splošno slov.; prim. csl. logъ 'nemus, silva', sbh. lug, mak. lag, blg lъg(ъt), r. lug, pl. lugá, ukr. luh, g. luhu, br. lug, p. łąg, łęg, g. łęgu, č. slš. luh, -u, luž. samo tpn. łuh, ług 'močvirni kraji'. Sorodno je lit. léngė 'nizko ležeče zemljišče', tpn. lit. Palangà, lot. Lañga, stprus. Langene, Langodis (Fraenkel). To izvajajo iz ide.* leng- 'kriviti, zibati', prim. slovin. lągo 'upogljiv', lągãc 'kriviti' (Berneker, Trautmann, Vasmer). Zanimivo Oštir, ki išče za logъ in loka neindoevropsko sorodsvo. loka55 'arvum, pratum', dial. 'močvirna dolina' (notr.); v pomenu 'pristanišče, zaliv' se ni uveljavilo domače loka, ampak sbh. luka; v 18. st. loka 'Stadt, Laag' (Pohlin). Izredno pogosto v tpn., npr. Loke, 1090 Luca, Loka, 1067 Lounca, Loče, 1165 Lonke; zapisi z nazalom se pojavljajo še v 13. in 14. st., 1215 Lonka, 1341 ze Lank. Splošno slov., prim. csl. loka 'dolina,

52 Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, str. 294. 53 Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, str. 296. 54 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, druga knjiga (K-O), str. 147. 55 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, druga knjiga (K-O), str. 148.

travnik, zaliv', sbh. luka 'pristanišče, trata', mak. laka, blg. lъka, r. luka, pl. luki, ukr. luka, br. luka, tudi 'rečno koleno, nižina ob reki', p. łaka, č. louka, slš. luka, luž. łuka. Najbliže je lit. lanka 'nižina, trata, rečno koleno'. Večina avtorjev izhaja iz ide. *lenk-, *lonk- 'kriviti, upogibati' (Miklošič, Berneker, Trautmann; vasmer, Fraenkel). Skok je opozoril tudi na sbh. dial. lenga 'morski tolmun, kjer se zadržujejo ribe'. Že Meyer-Lübcke je z baltsko-slov. *lanka primerjal predrom. lanca 'struga' (Rudnicki, Treimer, Oštir), prim. tudi laponsko λεŋčα 'luža'. mlaka56 'luža, kal', tudi mlakuža (k tvorbi prim. kaluža), mlačina 'mlaka, močvirna trava'; kol. mlačje (n.) 'močviren kraj', mlakovica, mlakužnica 'voda iz mlake'; k temu mlakoš (m.), mlakuž, mlakuža 'Gallinula, rallus aquaticus, cerx pusillus'; v 16. stol. mlaka 'lacuna, palus' (Megiser), mlaka, mlaku.za (Pohlin), tpn. Mlaka, 1317 Mlak, 1436 Mlakch, 1478 Mlaka, mtpn. Mlaka, Mlačnica, Mlače, Mlačine. Prim. csl. mlaka 'lacuna', sbh. mlaka, mlakva, mak. mlaka, blg. mlaka, mlakište, č., slš. mlaka, p. in plb. młaka je iz slš. poleg p. pamłoka »'lažen oblak'. Iz slov. jezikov je madž. molaka 'isto' in rum. mlacǎ, mlaştina 'močvirje'. Zaradi str. molokita 'močvirje' je domnevno psl. * molka; to je prevoj k *melko 'mleko'; s tem primerjajo lit. maĺkas 'požirek', lot. malks, malka 'isto' (Berneker, Trautmann, Vasmer); drugače Machek, ki suponira psl. *mlaka in primerja lot. plācis 'močvirje'. Vprašanje je, če spada zraven č. mlklý 'vlažen' poleg mlkvý, slš. mlkvý 'vlažen, nezrel' (Vasmer). Gotovo pa je treba kljub Miklošiču izločiti lit. malka 'drva'. njiva57 'ager', dial. tudi niva, gnjiva, dem. njivica, pogosto v mtpn. Nive, Dolge Nive ipod.; v 16. st. nyva (Trubar, Megiser), toda adj. njiven (Krelj), v 18. st. niva (Pohlin), gniva, njiva (Gutsmann). Splošno slov.; prim. csl. niva, ńiva 'ager', sbh. njiva, mak., blg., r., br. niva, ukr. nýva, p. niwa, č., slš. niva, luž. tpn. Niwa. Največkrat pomeni 'zorano polje', mak. tudi 'loka', metaforično 'delovno področje' (č., p., sln.). V sln. mtpn. in oron. 'pašnik, neporaščeno nižavje v gorah'. Najbliže sorodno je gr. νειός 'polje, loka', νειόυι 'globoko spodaj', sti. nivát- 'nižina', stvn. nidar 'nizek', vse iz ide. *nei- 'spodaj, doli' (Fick, Schulze, Trautmann, Vasmer). Verjetno spada zraven tudi lit. neivóti 'ponižati', lot. nieva 'ponižanje' poleg lit. naiva, neiva 'težka bolezen', náivyti 'trpinčiti, ubiti', lot. nieva, nievs 'graja, sumničenje' (Müllenbach- Endzelin, Fraenkel). Drugače Vaillant, ki zaradi sbh., sln. njiva primerja sbh. iva, ivica 'rob' in

56 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, druga knjiga (K-O), str. 187. 57 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, druga knjiga (K-O), str. 225.

rekonstruira *vъn-jivě. Machek domneva prvotni pomen 'novina' in suponira ide. *neu- 'nov' z metatezo *neuja > *neiva. Toda nj- je lahko ekspresiven (Liewehs). ostrog58 (m.) 's palisadami utrjen kraj'. Povzeto po csl. ostrogь 'castrum', vendar večkrat v tpn. in mtpn., tako Ostrog, 1266 Oztrog, 1376 Ostrog, dalje Ostrožno, Ostrožnik, Ostrožniki, Ostrožje, Ostroška gmajna. Največkrat izvajajo iz ostrь; Miklošič in Mikkola sta izhajala iz *o-str-ogь. otok59 otoka m, otoček, otočje, otoški, otočan, polotok. Enako je hrv. otok. Pslovan. *o(b)tokъ je izpeljano iz *o(b)tet'i 'teči okoli'. Beseda izhodiščno pomeni *'kopno, okoli katerega teče voda', prvotno pa *'okoli česar teče'. ozara60 -e ž 'travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug' nar. tudi 'postrani brazda na koncu polja', vzara, zara in razara v enakem pomenu. Verjetno izpeljano iz iz *(o)vzarati, ponavljalnega glagola od *(o)vzorati z domnevnim pomenom *'obrniti pri oranju', ki je sestavljen iz o- in vz- 'nazaj, gor' in orati; (Bezlaj: razara). peč61 (f.), g. peči 'fornax, fornus; saxum', dem. pečca, pečica, 'fornax parva', rez. 'kamenček', izv. peča '(kraška) jama, votlina', pečica 'isto, skala', peček (m.), -čka; iz prvotne prepozicionalne zveze je tvorjeno zapeček 'Ofenwinkel', zapečkar 'človek, ki samo doma tiči' (č. pecival(ek)), popeček (m.) 'Schürschaufel', pečar (m.), -ja 'Ofenbauer', rez. 'Steinhauer'; pečnica 'Ofenkachel, odprtina v peči, peč; Gnaphalium leontopodium', adj. péčen, -čna 'fornacalis', pečen, -a, 'kamnit' (rez.); v 16. st. pezh 'clibanus, furnus, fornax', pezh, pezhina ».copulus«, pezhnica 'clibanus, furnus' (Megiser), v 18. st. pezh 'fornax' (Pohlin), pezh 'Ofen: Stein, Fels', ne pade v' pezh 'er geht nich in Gefahr'; pezhouje 'Felsengebirg' (Gutsmann); cgn. Pečar, Pečnik, Pečnjak idr. Nejasna je sln. fraza peč se je podrla 'rodila je' s paralelo v kašub. pec sa rozvalił in č. rozbořila se pec 'isto'. Prim. stcsl. peštь (f.) 'fornax, caminus; specus', sbh. peć (f.), g. peći, 'fornax', pećina peštera 'specus', pećina; mak. pešt. (m., f.) 'jama, votlina', blg. pešt , d. obl. peštta '(krušna) peč, vigenj', r. pečь (f.), -i 'peč', pečora 'votlina', ukr. pič (f.), g. peči; pečera, br. peč , -y; pečera,

58 France Bezlaj, Etimiloški slovar slovenskega jezika, druga knjiga (K-O), str. 259. 59 Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, str. 416. 60 Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, str. 417. 61 France Bezlaj, Etimiloški slovar slovenskega jezika, tretja knjiga (P-S), str. 18.

p. piec (m.), č., slš. pec (f.), gl. pěc (f.), g. pjecy; dl. pjac (m.) -a, 'fornax'. Iz slov. jezikov je madž. pest 'peč', rum. pestera 'jama', lit. pečius 'peč' in tirol. n. Pötsche 'jama pod skalo'.

Psl. *pet'ь < ide. *peku-ti-s, g. *peku-tei-s je nomen actionis (>nomen loci) iz *pek-ti, *pečešь 'peči', prim. sti. pakti- 'kuhanje', tj. cocti-on-. K pomenu 'kamen, skala' prim. bav. n. Ofen 'skalna pečina' (Miklošič, Vasmer, Schuster-Šewc, Mayrhofer, Pokorny). Pomen 'specus' je metaforičen iz 'fornax' (prim. blg. peštera 'vdolbina v skali, ki služi za ognjišče', lat. fornix 'svod, obok (v jami)' k fornax 'peč'), zato besedne družine ni upravičeno deliti in leksemov s pomenom 'votlina' primerjati z lat. specus (Meillet). plan62 (adj.), f. plana 'neporaščen, jasen, odprt (o svetu)'; na plano 'na svetlo, ven'; k temu plan (f), g. plani 'neporaščen svet, ravan', planja, planica, planjava, nknjiž. planota 'isto', planišče 'raven prostor', planina 'gora brez drevja, gorski pašnik'; od tod planinec, planinar, planinščak, planec (m.), planinka, planinarica, planka (f.) 'prebivalec ali prebivalka (novejše tudi obiskovalec ali obiskovalka) planin', planšar (m.), -ja, f. planšarica 'Senne, Sennin'; fit. planika 'Gnaphalium leontopodium'; v. planiniti, planinariti, planšariti, planovati (impf.) 'prebivati v planinah, hoditi po planinah'; v 18. st. planina 'Alpe' (Gutsmann), planine 'montes ardui', planinez 'montanus' (Kastelec-Vorenc); orn. Planjava, l. 1499 Planava, tpn. Planica, Planina, Planinica, cgn. Planinc, Planinšek. Prim. csl. planina, sbh. planina, akz. planinu; proplanak 'čistina na gori', tpn. Plana, mak. planina, blg. planina, ukr. polonýna (Grinčenko), p. dial. płonina, adj. płonny 'nerodoviten', č., slš. plany 'divji, neploden, jalov', plaň 'planota', gl., dl. płony 'raven', dl. płoń 'ravnina'. Psl. *polnъ < ide. *polH-no- je glagolski adj. iz baze *pelH-, *plaH- 'razširiti, razprostranjen'. Psl. *polnina je najverjetneje konkretizirani abstr. iz adj. *polnъ tipa *zvěrina = lit. žveriena < *- eina, manj verjetno sekundarna tvorba na osnovi tipa devī, v prid česar bi morda govorile akcentske razmere. Z drugo prevojno stopnjo je sorodno lat. planus 'ploščat, raven', lit. plonas 'tanek', lot. plans 'isto'. Iz jslov. je rum. plaiu 'planjava' < *planь (= sln. plan (f.), g. planî)., n. dial. Pluntsch 'divja jablana ali hruška' (Miklošič, Pokorny). Napačno Machek, ki č., slš. plaň in sln. planja preko srvn. plan(e) izvaja iz lat. planus. polje63 (n.) 'ager'; dem. pộljce, pộljiče, izv. poljána 'raven svet', poljína 'zemljišče z istim posevkom', polják 'poljski čuvaj' (bkr.), poljár 'isto', poljánec, pộljec 'prebivalec nižine', f.

62 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, tretja knjiga (P-S), str. 47. 63 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, tretja knjiga (P-S), str. 81.

poljánka tudi 'Fumana vulgaris', kompoz. polje-, adj. póljski, poljánski; v 16. st. poille, pule »ager« (Megiser), v 18. st. pole 'Feld' (Gutsmann); bogato zastopano v tpn., npr. Poljanska dolina, 1160 Polan; Zlato polje, 1346 Guldenueld, kompoz. Dobrẹpolje, l.1200 Gvtenvelt, Drộpolje, morda tudi Impolje, Vimpolje (< *vinъ-p k *vinъ »ovinek« ali *vino), iz prvotnih prepozicionalnih zvez Zapolje, Prepolje; le ljudskoetimološko ali celo le v grafiji naslonjeno na pộlje je kor. tpn. Líhpolje (pl.), dial. tudi Lehpolje, n. Lichtpold (najverjetneje iz kor. n. Liechtwald, dial. Liachbålt) in Žíhpolje (pl.) < star. kor. n. Seichbichl. Prim. stcsl. polje, pole 'ager', sbh. polje, mak. pole, blg. pole, r., ukr., br. pole, p. pole (od tod hor. Polska »Poljska«), č., slš. pole, gl. polo, dl. polo. Zanimiva je semantična primerjava sbh. napolje 'ven' z lit. laũk, laukañ, lot. laũkā 'ven', loc. sg. k lit. laũkas, lot. laũks 'polje'. Psl. *pol'e < *polHio- je substantiviziran in tematiziran adj., ide. *polH-i- 'širok' = het. palhi- »širok« iz baze *pel(H)- 'širok, razširiti', prim. še stšved. fala 'ravnina, stepa', arm. hoł 'zemlja, tla' (Miklošič, Vasmer, Pokorny), z drugimi formanti še sln. plan, lit. plonas 'tanek', stvn. feld 'polje'. potok64 potoka m, potoček, potọčen. Enako je stcslovan. potokъ, hrv., srb. potok, 'potok', rus. potok 'tok, reka', češ. potok 'potok'. Pslovan. *potokъ je izpeljano iz *poteťi 'teči naprej', kakor je pslovan. *tokъ, sloven. tok izpeljano iz pslovan. *teťi, sloven. teči. pristava65 -e ž. Izpeljano iz pristaviti v pomenu 'postaviti, zgraditi poleg'. Pristava je torej prvotno 'zgradba, zgrajena poleg glavnega bivališča'. Nekdaj 'hiša, manjši grad z gospodarskimi poslopji in zemljiščem, pripadajoča zlasti graščini'.66 pungrat67 (m.), g. -a 'sadovnjak', v 16 stol. pungert 'arbu.tum', pungart 'pomarium' (Megiser), v 18. stol. pungart 'Baumgarten' (Gutsmann); tudi tpn. Pungert, l. 1291 Paumgarten, mtpn. Pungret, Pungart. Izposojeno iz srvn. poumgart, bungarte, boumgarte 'sadovnjak', kar je kompoz. iz srvn. bom, boum 'drevo' in garte(n) 'vrt' (Skok, Bezlaj, Striedter-Temps)..

64 Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, str. 478. 65 Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, str. 503. 66 SSKJ, IV. knjiga (Preo-Š), str. 190. 67 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, tretja knjiga (P-S), str. 136.

pustota68 (f.) 'neobdelano zemljišča, opuščeno zemljišče', tudi pustotina, adj. pustoten, etn. pustotnik, pustotar, tudi cgn. Pestotnik, Pstotnik, Stotnik, Zapušek, Pušnjak, Pušnik, Pušovec (kranj., primor., ben.). Izpričano prvič l. 1286: de manis non locatis qui dicuntur pustote (Kos). Izposojeno tudi v furl. pustot, postot (m.), pustote (f.), pustos, pustotis, puster 'neobdelano, zapuščeno zemljišče; zemljišče, ki je izgubilo rodovitno moč' (Pirona, Quarina). Poleg furl. mtpn. Pustos, Pustot, Pustotis, Pustota, Pustotti, ki segajo celo prek Tilmenta, se proti vzhodu pojavljajo z istim pomenom druge izvedenke, prim. mtpn. Pustica, Pustika, Pustina, Pustara, Pustače, Pušča, Puščak, Zapust(ek) itd. Vse izvedeno iz pust, pustiti, -im. reber69 (f.), g. -bri 'vzpetina', redko rebro (n.); k temu adj. rebrn, f. -rna 'strm', rebernat 'isto', rebrina, rebrnica 'gozd na strmini'; adv. vreber, navreber, navkreber, navkrebri 'navzgor'; v 18. st. rebr (m.) 'clivus' (Pohlin), reber, -bra 'grič, vzpetina' (Gutsmann). Pogosto v tpn. in mtpn. Reber, Rebra, Rebro, Rebre, Rebernik, Rebernica. reka70 (f.) 'flumen', dem. rečica, adj. rečen, f. –čna; rečišče (n.) 'rečna struga'; pogosta baza v onomastiki, prim. številna sln. hdrn. Reka, tudi tpn. Cerkljanska Reka, l. 1336 uilla Creycha, l. 1377 Reycha, Brčice < *vъ rěčicě, n. Wertschitz (Ramovš), Rečica, lokalno štaj. in kor. tudi Ročica (pritok Pesnice) < *rečica s prehodom nenaglašenega -e- > -o- v soseščini -r- (Ramovš), Rečnik (pritok zgornje Kolpe). V 16. stol. reka, rika 'flumen' (Megiser), v 18. stol. ręka 'flumen' (Pohlin), rieka 'Fluß, Bach' (Gutsmann). Prim. stcsl. rěka 'fluvis, rivus', sbh. rijeka 'isto', hrv. čak. rika, lok. sg. riki, mak. reka, blg. reka, tudi 'množica', r. reka, ukr. rika tudi 'večja količina premikajočega', br. raka, p. rzeka, č. rěka, slš. rieka, gl., dl. rěka, plb. rakǎ. ribnik71 'piscina', izv. iz riba 'piscis'; ribnica 'kraj, kjer so ribe'; V 16. st. ribnik 'pi.cina' (Megiser), v 18. st. ribnik, ribnjak 'Fischhalter' (Gutsmann), tpn. Ribnica, prim. na Dol. l. 1220 in Rewenicz, 1241 in contrata Reifenitz, tpn. Ribno, l. 1245 Riuenere, l. 1343 Reiuen (Bezlaj, Kos), Ribnik, Ribjek, Ribnek ipd. so znani po vsem slov. svetu; cgn. Ribič, Ribičič, Ribar, Ribarič, Ribnik, Ribnikar idr.

68 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, tretja knjiga (P-S), str. 138. 69 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, tretja knjiga (P-S), str. 162. 70 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, tretja knjiga (P-S), str. 168. 71 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, tretja knjiga (P-S), str. 177.

Prim. stcsl. ryba 'piscis', izv. rybьnikъ. Psl. *ryba je tabuistična inovacija, ki pomensko ustreza refleksom *peiskali * g'đu v drugih ide. jezikih. rif72 (m.), g. -a 'vatel, laket' (vzh. štaj.; bkr. (Šašelj)). Miklošič navaja za sln. tudi ref 'isto', ki v sln. gradivu nikjer drugje ni izpričano, zato se vsiljuje domneva, da je oblika kajkavska, prim. reff 'ulna' (Habdelić, Belostenac). Sbh. rif, g. rifa 'ulna, cubitus' (Vuk, Vojvodina), rif (Kosovo, Hrv. primorje, Žumberak), slš. ryf, rif, 'vatel' (Kalal), ukr. rif (Miklošič). Leksem je izpričan tudi v madž. rof 'vatel', ref 'isto' in ga Benko izvaja iz nvn. Reif 'obroč, vrv' poleg 'dolžinska mera, klaftra; dolžinska mera 10 vatlov' (Adelung). Slov. lekseme je fonetično mogoče izvajati iz madž. oblik (Miklošič). rovt73 (m.), g.-a 's travo poraslo izkrčeno zemljišče v hribovskem oz. gorskem svetu', npr. po rovtih kosijo, po planinah pa le pasejo (gor.), f. pl. rovte 'isto' poleg 'samoten, odmaknjen svet v hribovitem področju', tudi rut (m.) 'rovt', v nar. pes. pojdem v rute (akz. pl. f.); k temu rovtar (m.) -ja 'posestnik rovta' (gor., notr.), cgn. Rovtar, Rutar; sem številna tpn. Nemški Rovt (nad Bohinjsko Bistrico), Rovte pri Podnartu na Gor., Ruta (Pohorje), Rovtarica. Prevzeto iz srvn. bav. refleksa *rout za srvn. *rut poleg riute (n., f.) 'krčevina', riuten 'reuten, krčiti', stvn. riuten 'isto', kar je sorodno z av. raoidya- (adj.) 'ki je za krčiti', oboje k ide. osnovi *reu-dh- 'krčiti' iz *reu- v psl. *ruti, *rovo. rupa74 (f.) 'jama, kraški požiralnik, štirna, kotanja' (notr., dol., štaj., bkr.), rupača 'globel, jama' (vzh. štaj.), rupnik (m.) 'brezno na močvirju' (dol.), adj. rupast 'jamast, kotanjast'; tpn. Rupa, Rupe, Mrzla Rupa, Rupec, Rupnik, cgn. Rupnik. Prim. csl. rupa 'foramen', sbh. rupa 'jama, luknja', mak. rupa 'jama', blg. rupa 'isto', r., ukr. rupa 'zasipnica za krompir' (Gričenko). Psl. *rupa < ide. *rouHpā je tvorba iz set. baze *reuH-p- 'trgati, razbijati, riti', prim. iz anit. baze ide. *roupo- v lit. raũpas, pl. raupaĩ 'koze, osepnice' (k pomenu prim. sln. norice iz nora 'jama'), stnord. rauf 'jama, špranja'. Iz iste ide. baze je še lit. rūpeti 'vznemirjati, delati skrbi', p. rupić się, r. dial. rupitь 'isto', p. dial. rypać »tolči«, č. rypati, slš. rypat' 'riti', sti. rupyati 'imeti bolečine v trebuhu', stnord. riūfa, ags. rēofan 'razbiti, raztrgati', lit. raũpti 'izgrabsti, izkopati', lat. rūpēs 'pečina' (Vasmer, Skok, Trautmann, Fraenkel, Pokorny).

72France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, tretja knjiga (P-S), str. 178. 73 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, tretja knjiga (P-S), str. 200. 74 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, tretja knjiga (P-S), str. 208.

rut75 (m.) 'gorski vrh', v 18. st. izpričano pri Gutsmannu; tudi v 19. st. pri Jarniku. Morda sem orn. Rutovca (Šentjernej). Jarnik je sklepal o omenskem odtenku s sln. izposojenki rut 'rovt' < srvn. *rut poleg *riute 'krčevina', ki v germ. jezikih v okviru te družine ni izpričana. Leksem je domač in v besedotvornem razmerju s slov. *rъtъ, prim. sln. rtič 'vrh, hrib'. selo76 (n.), g. -a 'prostor, kjer stoji hiša ali naselbina; vas, naselje', na selih 'na deželi', dem. selce (n.), izv. seljak (m.), -a 'podeželski plemič', seljan (m.), -ana 'kmet', f. seljača, seljanka; kol. seljaštvo, seljanstvo; adj. selski 'podeželski, vaški', seljanski, seljaški 'kmečki'; v. seliti se, selim se (impf.) 'umziehen', pf. pre-, na-, v-seliti (se), sekundarni impf. - seljevati, -ujem; deverb. selišče (n.), naselje, zaselje (n.), naselba, naselbina (f.) zaselek (m.), -lka 'Weiler', selitev (f.), -tve, selba (f.) 'Umzug, Wanderung', selec (m.), -lca 'Siedler', selivec, selivka 'Wandertier'; v 16. st. .ellu 'Sitz, sedes', .e .eliti 'emigrare' (Megiser), v 18. st. selu 'aestiva, ante- .uburbanum«, selak, 'nobilis, patritius' (Pohlin), (pre).elim 'überssiedle', .elak 'Landsmann' (Gutsmann). Iz historičnih zapisov sln. tpn. je možno domnevati sovpad psl. *sedlo in *selo, prim. iz prvega za Selo pri Trstu 1252 Sedla bona, za Selce na Kor. l. 896 Zulsach, l. 1060-80 Zedelzach in kor. n. tpn. Zedl, Zödl, Zedlitz, avstr. l. 1110 Cedelse, 1185 Zedelic (Ramovš); iz *selo prim. za Selo pri Bledu l. 1075-90 Zelach, 1185 Scela; za Selca l. 973 Zelzach (Bezlaj). V mnogih primerih ni več mogoče ugotoviti prvotnega izhodišča. Prim. še tpn. Velesovo < *veloje se(d)lo (Bezlaj), cgn. Seljak, Seljan, Selan. slana77 (f.) 'pruina', k temu v. slaniti 'es reift', adj. slanast. V 16. st. .lana 'pruina' (Megiser), v 18. st. .lana 'Reif', .lani 'e. reifet' (Gutsmann). Prim. stcsl. slana 'pruina' sbh. slana, akz. slanu 'isto', hrv. čak. slona, mak. slana, blg. slana, r. slana. Psl. *solna je tako kot lit. šalna 'slana', lot. salna 'isto' iz ide. *k'ol-na (f.) 'hlad, mraz' in tvorjeno iz prezenta, ki se ohranja v lit. šalti, šalu, šalau 'zmrzovati', lot. salt, salstu, salu, salu 'zmrzovati' ide. baza *k'el(H)- 'prezebati, mraz biti' se ohranja tudi v stprus. passalis 'mraz, zmrzal', sti. śiśira (m., n.) 'mrzel letni čas', av. sarta- 'mrzel', stnord. hela 'slana'. slatina78 (f.) 'kisla, mineralna voda; izvir takšne vode', pkm. slatina 'isto', osnova je pogosta v toponomastiki, npr. hdrn. Slatina, Slatna, Slatinski potok, tpn. (Rogaška) Slatina, Slatna,

75 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, tretja knjiga (P-S), str. 210. 76 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, tretja knjiga (P-S), str. 225. 77 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, tretja knjiga (P-S), str. 254. 78 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, tretja knjiga (P-S), str. 256.

Slatine, Slatne, Slatnik (Bezlaj), vendar bi lahko le terenske raziskave pokazale, v katerih tpn. bi se lahko ohranjal pomen 'barje, močvirje', ki ga drugi slov. jeziki potrjujejo še v apelativu. Sem cgn. Slatnar, Slatner, Slatinščak, Slatinšek. sleme79 slemena s, tudi slemenjak, slemenast. Enako je cslovan. sleme 'sleme, bruno', hrv. sljeme, srb. sleme, češ. slemeno 'sleme'. Psloven. *seime 'sleme, gorski greben' je dalje enako z lit. šelmuo, rod. šelmens 'sleme, nadoknjak'. struga80 (f.) 'alveus fluvii', pkm. tudi 'rečni rokav'; tudi 'kanal, ki vodi na mlinsko kolo', pkm. struga (Novak); notr. pl. struge 'čistine med grmovjem'; dem. stružica; v 18. stol. .truga 'agoga, alvenus, effractio ripae, ex vehementi aqua; flumen', .trushiza 'rivulus' (Kastelec- Vorenc), struga 'bracchium, cornu fluvii' (Pohlin), hdrn., tpn. Struga, tpn. Struge. Prim. stcsl. struga 'fluctus', mak. tpn. Struga, r. dial. struga 'globoko mesto v reki; z vodo napolnjena kotanja v presahli rečni strugi', p. struga 'struga, curek, potoček, žarek', č. strouha, struha 'struga, žleb', slš. struha 'kanal, jarek', gl., dl. struga, dl. tudi tšuga 'struga, jarek, kanal, potok'. Psl. *struga je sorodno s psl. *struja in *strumy, akz. *strumenь = lit. sriaumuõ, akz. sriaũmenį v približno enakih pomenih. Z istim sufiksom je tvorjeno lot. struga 'močvirje' (Miklošič, Trautmann, Vasmer). Ide. baza *sreu- 'teči (o tekočini)' je v slov., balt., pa tudi drugod, evidentno lahka, zato je akutirana intonacija najverjetneje pogojena besedotvorno. tog81 (adj.), f. toga 'trd, negiben, okorel, neokreten', tudi 'trden', npr. tog človek 'človek trdnega telesa'; togo zvezati 'fest zusammenbinden', v. stožiti se 'povzpeti se na zadnje noge (o konju)' < *vz-t. (Caf, Miklošič), abstr. togost, -i 'Steifheit, Starrheit', togota *'isto'. Prim. csl. togъ 'fortis', togostь 'angor', r. tugoj, ned. obl. tug, tuga, tugo 'trden, močan, težek', ukr. tugyj, br. tugi 'močno napet', p. tegi 'trd, tog, napet, čvrst, močan, vrl', č. tuhy 'trd, tog, žilav, trdoživ', slš. tuhy 'trd, močen, neizprosen, vztrajen, trden', gl. tuhi 'trden, žilav, tog'. Psl. *togъ 'trd, trden, čvrst' < 'napet' < ide. *thongho- je adj. iz baze *thengh- 'vleči, vleči navzdol, biti težak' (Miklošič, Vasmer, Pokorny). trava82 (f.) 'gramen, herba'; izv. dem. travica, travička, avgm. travača 'slaba trava', travina 'travnik, visoka in gosta trava', kol. travje 'Gräser, Gras', travulja 'slaba trava', travnik, redko

79 Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, str. 580. 80 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, tretja knjiga (P-S), str. 334. 81 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, četrta knjiga (Š-Ž), str. 190.

travišče 'pratum', travnjača 'plahta za nošenje trave', travar 'zeliščar', f. travarica 'zeliščarka', adj. traven, -vna 'Gras-, grasig', travnat 'grasreich, grasig', travnast 'grasicht'; v imenih mesecev mali traven 'april', veliki traven 'maj', pkm. mali, veliki traven (Novak), po Cafu tudi mali, veliki travnik 'isto'; v 16. st. trava 'gramen', traunik 'pratum', mali traven 'aprilis', veliki traven 'majus', v 17. st. traua 'herba', traunic 'prato' (Alasia), v 18 st. trava ali seliszhe 'gramen, herba', mali traven 'aprilis', travnik 'foenile, pratum', veliki travn me..iz 'majus' (Kastelec-Vorenc), trava 'gramen', travnek 'pratum', travn velike 'majus' (Pohlin), trava 'Gras', traunik 'Wiesse', traunik veliki 'Maymond' (Gutsmann); tpn. Trava, l. 1498 am Gras, tpn., cgn. Travnik, cgn. Travar, orn. Travna gora, Travni vrh. trn83 -a m, trnje, trnat, trnjev. Enako je stcslovan. trьnь 'trn', hrv., srb. trn, rus. tërn, češ. trn. Pslovan. *tьrnъ 'trn' je dalje enako ali sorodno s stin. trna- 'travna bilka, trava, zel', gr. ternaks 'artičokino ali kaktusovo steblo', got. þaurnus 'trn', stnord., ags. þorn, agl. thorn, stvnem. dorn, nem. Dorn 'trn', vse iz ide. baze *(s)ter-n- 'bodičast rastlinski del', ki je morda izpeljan iz korena *(s)ter- 'biti trd, tod, otrdeti'. trebiti84 -im (v. impf.) 'purgare' in 'krčiti gozd, roden', dial. trbit (Ravne pri Bohinjski Bistrici; Ramovš) kaže na inf. *trebiti; pf. iz-t. 'očistiti, izkrčiti', iz-t. se 'cacare' in 'iztisniti placento, sich der Nachgeburt entledigen', na-t. 'in Menge reinigen, putzen', o-t. 'očistiti (nepotrebnega)', o-t. se 'iztrebiti se', po-t. 'počistiti', sekundarni impf. -trebljati, -am in -trebljevati, -ujem, subst. treba 'čiščenje nepotebnega', trebež, -a 'isto' in 'krčenje (gozda), rovt, krčevina, odpadlo sadje, otrebek, placenta; delavec, ki trebi trsje', trebovje 'krčevina', trebišče 'isto', trebežina 'das Weggeklaubte', trebežníca (tolm.), trêbežnica (jvzh. štaj.) 'rovnica', trebilo 'orodje za trebljenje', trebek. -bka 'majhno trebilo', trebilnik, -a 'isto' in 'Falzeisen (der Gerber)', trebir, -ja 'kar se trebi', trebič, -iča 'kdor trebi', trebec, -bca, trebač, -a »isto«, trebnik 'isto' in 'krčevina', iztreb, -eba, (m.), iztreba (f.) 'Ausputzen, Nachgeburt', iztrebek, -bka 'feces, excrementum', iztrebi (f. pl.) 'placenta, Nachgeburt', iztrebine (f. pl.) 'isto', otreba 'Befreiung von Unbrauchbaren, placenta', otrebek 'odpadek pri trebljenju (solate, zelja, ipd.); iztrebek, placenta', otrebež, -a 'das Klauberig', otrebina 'otrebek', potreba (f.), potrebi (f. pl.) 'placenta', v kompoz. zobotrebec, -bca, zobotrebnica 'Zahnstocher'; v 16. st. .hzhim .e .obi trebijo 'dentiſcalpium', istrebiti 'excido' (Megiser), i.trebiti, i.treblenu

82 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, četrta knjiga (Š-Ž), str. 214. 83 Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, str. 685. 84 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, četrta knjiga (Š-Ž), str. 217.

(Trubar), trebiti (Dalmatin), v 18. st. shpiza .a .obe trebiti 'dentiscalpium', i.trebiti 'succidere', otrebiti, otreibiti 'ablaquare, computare, emuscare arbores, excolere, frondare, sublocare', potreibiti 'eruderare', .trebiti 'exrurgare, exscindere, extirpare, exoſsare' (Kastelec-Vorenc), trebiti, trebem 'purgare', triebim 'putze, raume aus, weg' (Gutsmann); v imenih je težko razlikovati med to osnovo in tvorbami iz atpn. Trěbegojь, ki je v Čedajskem evangeliju zapisan kot Trebego (Bezlaj). Tpn. Trebež pri Gornjem Gradu, l. 1353 ze Trebs, 1360 ze Trebs, 1424 w Trebuschcz je verjetno iz apel. trebež 'krčevina' (prim. sbh. trebež, tribež, p. trzebieź 'isto'), čeprav je tudi hipokor. *Trebešь, zapisan kot Trebes (Kos, Stanislav); tpn. Trebnje na Dol., dial. Trebi, g. Trebiga, adj. trbanski, etn. Trbanci (Novak), l. 1163 Treuen, 1243 Treuen, 1228 Treven, 1389 Trefen, kaže na *Trěbьńe, adj. *trěbьnьskъjь; Trebinja pri Beljaku, n. Treffen. Tpn. Trebelno, -ega v Tuhinjski dolini, l. 1291 Trobol, in pri Mokronogu, l. 1367 Trobel, verjetno ni niti iz apel. (iz *terbiti »krčiti«) niti iz hipokor., temveč iz fit. trobelje, trebelje 'Senecio paludosus, Sumpfkreutzkraut'. vas85 vasi ž, vasica, vasovati, vaški, vaščan, vaščanka. Enako je stcslovan. vьsь, 'vas', nar.hrv. vas, kajk. ves, strus. vesь, češ. ves. Pslovan. *vьsь 'vas' se je razvilo iz ide. *uik'-, iz česar je tudi stind. vis 'bivališče', av. vis- 'hiša, vas, pleme'. To je tvorjeno iz ide. korena *ueik'-

'vstopiti, priti v, naseliti se', znanega še v stind. visati, av. visaite 'vstopi, naseli se', stind. vesman- 'hiša, bivališče', av. vaesma- v enakem pomenu, gr. oĩkos 'hiša', alb. vis 'dežela, kraj', lat. vīcus 'skupina hiš, naselje, vas', got. weihs 'vas, trg', let. viesis 'gost' in v prvem delu zloženke stprus. waispatin 'gospodinja', lit. viẽšpat(i)s 'gospod'. vir86 (m.) g. –a 'studenec, izvir, vrtinec', dem. virek, virček 'studenček', kol. virje 'mesto z več izviri', adj. virnat, virovit 'Quellenreich', vzh. štaj. virščina 'studenčnica', rez. vir, g. vera 'z vodo napolnjena kotanja (blizu izvira), tolmun' (Dapit); s pref. izvir 'fons, origo', dem. izvirek, izvirček 'studenček', ben. izviralo, pkm. izviranjek 'izvir', sav. z've:e, 'zve:rk (Weiss); v 16. st. i.vir 'ein Brunquell, brunader; origo, ortus, ſkatebra, scaturgio' (Megiser). v 17. st. .uir 'ſortiua' (Alasia), v 18. st. isvirik, svirik 'scatebra, scaturigo' (Kastelec-Vorenc), .virk 'fons, origo' (Pohlin), svirali.he, sviranjek 'Quelle' (Gutsmann); pogosto v imenih, večkrat tpn. Vir za V. pri Domžalah l 1297 ze Wage (srvn. wac 'tekoča voda, tok, reka, močvirje, voda'), Virje,

85 Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, str. 706., 86 France Bezlaj, Etimooški slovar slovenskega jezika, četrta knjiga (Š-Ž), str. 321.

Zvirče (f. pl.), l. 1498 Swutschach, Swurtschach, po asimilaciji Žvirče (f. pl.), l. 1303 Zwers, 1327 Swirz iz stanovniškega imena *Jьzvirčane. voda87 -e ž, vodica, voden, vodnjak, vodnar, vodnat, vodenica, vodeneti, zvodeneti, odvodnjavati. Enako je stcslovan. voda, hrv., srb. voda, rus. voda, češ. voda. Pslovan. *voda se je razvilo iz ide. kolektiva *uedor, rod. *udéns 'vodovje', znanega še npr. v het. uitar 'vode, vodovje', stvnem. wazzar, nem. Wasser, ags. wter, agl. water 'voda', stind. udán(i) 'v vodi', gr. hýdor, rod. hýdatos 'voda', alb. ujë v enakem pomenu. Korenski samoglasnik je kakor v germ. izravnan po krepkih sklonih samostalnika v ednini ide. *uód-r, rod. *uédns, znanega v het. uatar, rod. uitenaš 'voda'. Z nosniško medpono, ki izvira iz sedanjika, znanega v stind. unátti 'izvira, poškropi', je še lit. vanduo, stprus. wundan, unds, got. wato 'voda', lat. unda 'val' (Vasmer, Pokorny, Schindler). vrh88 -a m vrhek, vršič, vršiček, vrhovje, vrhoven, vrhun, vrhunec, vrhunski, povrh, zvrha, zvrhan. Enako je stcslovan. vrъxъ, hrv., srb. vrh, rus. verx, češ. vrch. Pslovan. *vьrxъ 'vrh' je dalje enako z lit. viršus, let. virsus 'vrh' in sorodno s stind. variyas- 'višji', varsistha- 'najvišji', varsman- 'višina, kar je na vrhu', varsman- 'višina, vrh, konica', gr. herma 'oporni steber, greben, grič', lat. verruca 'bradavica', stir. ferr 'boljši', kar so vse tvorbe iz ide. baze *uers-, *urs- 'mesto (v pokrajini ali na koži), ki je višje od okolice'. zlak89 (m.), g. -a 'Convolvulus'. Leksem je sporočen pri Miklošiču: zlak 'zaunwinde', Jarniku: slak 'Windlig, welſche Erbſe' slazhen (adj.) in 1851 pri Janežiču: zlak 'Winde'. Toda knjiž. je slak 'Convolvulus', kar je v 18. st. zabeleženo pri Pohlinu: slak, -u 'Windlig', in Gutsmannu: .lak 'Windlig, welſche Erbſe', v 19. st. pa pri Murku: .lak 'das Windlich'. Bezlaj na podlagi ugotavljanja, da v starejših slovarjih (Kastelec, Pohlin) fonetična vrednost med [s] in [z] v zapisih ni strogo ločena, v 18. st. pri Kastelec-Vorencu izpričano .lak v zapisu clematis, dis, .eliśzhe dvuje .orte, .lak, inu .hyngerz interpretira [zlak] s pomenom 'Vinca minor' = 'zimzelen', kar povezuje s stcsl. zlakъ 'herba, gramen', blg. zlakove 'zelenjava', r. zlak 'trava'. Ker lat. ustreznik clematis označuje ovijalko in ker je iz Kastelec-Vorenčeve predstavitve razvidno, da gre za različni rastlini, tj. Convolvulus in Vinca minor, ki jima je

87 Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, str. 724. 88 Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, str. 730 89 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, četrta knjiga (Š-Ž), str. 413.

skupno ovijanje oz. plazenja, se kljub Bezlajevi predpostavljeni fonetični vrednosti Kastelec-Vorenčevega zapisa, čeprav je Vinca minor zimzelena rastlina s plazečim steblom, ne zdi potrebno izhajati iz drugačnega slov. izhodišča, kot je sln. slak 'Convolvulus' < *sъ- volkъ. Fonetični razvoj v zlak namesto pričakovanega slak je tako kot pri hrv. dial. zlak 'Convolvulus' posledica ozvočenja vzglasnega spiranta (Boryś-Vlajić-Popović), ki je lahko tako kot pri drugih sln.-hrv. primerih (npr. sln. tpn. Zloganje (dol.), Zlogona Gora (štaj.), Zlogona vas (štaj.) : hrv. kajk. tpn. Zlogonje : mak. Slogon) posledica morfofonemske zamenjave pref. s- < *sъ- pred sonanti z z-, ki jo je tako kot v zah. slov. jezikih verjetno sprožila fonetična diferenciacija prep. *sъ 'com' v s/z, npr. sъ mъnojo > z mano, prim. sln. zložiti, p. złożyć 'zložiti', dl. złožiś 'isto' : r. složitь, hrv. složiti < *sъ-ložiti, p. dial. słożyć 'vpreči'.

žlak90 (m.), g. žlaka 'mesto, kraj', obir. kor. na žwa:q 'auf der Stelle' (Karničar), toda pkm. žlak 'kolosek' (Novak). V 18. st. .hlak 'ein gelegenſamer Ort; locus opportumus' (Pohlin) in shlak 'Ort, kraj, meſtu', v'tem shlaki 'auf der Stelle, na tem meſti' (Gutsmann). Gotovo je izposojeno iz srvn. fonetične predloge za nvn. Schlag 'udarec'. Pomen 'mesto, kraj' se je v izposojenki leksikaliziral iz besednih zvez tipa na žlak v pomenu 'takoj', prim. v 19. st. izpričan adv. shlakama 'naravnost, nemudoma' (Murko), črnovr. ab anm žłak je use spiu 'na en dušek« (Tominec) < *'takoj je vse spil' in nvn. auf einem schlag 'takoj, nenadoma' (Grimm) < * v enem mahu, z enim udarcem'. V takih zvezah je bil žlak namreč po vzorcu sln. besednih zvez tipa na mestu 'takoj' reinterpretiran iz prvotnega 'mah, udarec' v 'mesto, kraj'. Pkm. pomen 'kolosek' je verjetno izposojen iz srvn. slac 'pot' (Grimm). V sln. toponimski osnovi žlak-, prim. Žlak 'zaselek v Križevcih (Goričko)', Žlake 'zaselek v Goričkem', tudi 'zaselek pri Sebeborcih pri Murski Soboti' in v bližini zaselek Podžlake, tudi Podžlak 'zaselek v Slovenskih goricah', tudi Bukovžlak 'naselje pri Celju', se verjetno ohranja pomenska podstava 'kolosek, pot; čistina, jasa', prim. srvn. slac 's poseko narejena čistina, jasa' poleg 'pot' (Lexer) in bav. n. dial. fonetično ustreznico *Schlog, ki je izposojena iz šlš. gemer. šlog 'poseka v delu gore; jasa' (Orlovski).

90 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, četrta knjiga (Š-Ž), str. 462.

4 ZEMLJEPISNA IMENA V OBČINI CELJE

4.1 VODNA IMENA

Pri vodnih imenih govorimo v prvi vrsti o vodnih tokovih; težko si je zamisliti naselje, v katerem ne bi bilo niti studenca ali potoka, tekoče vode. Poleg vodnih tokov pa poznamo v Sloveniji tudi oblike stoječih voda. To so predvsem jezera, ribniki, mlake, močvirja in majhni stoječi naravni studenci (s podzemnimi izvirki), ki na površini ne odtekajo, zaradi njihovih lastnosti pa je treba posebej omeniti tudi slapove, presihajoča jezera, ponikalnice in hudournike.91

4.1.1 IMENA REK

Brniški potok92 ('Br:niški 'puo:tok) – desni pritok Savinje pred Celjem. Potok je dobil ime po kraju, skozi katerega teče. Osnova brьnьje, bьrnьje 'blato' (Berneker) je zelo pogosta toponimična baza (Miklošič), primarno ime rek in močvirij.

Črna mlaka93 ('Čәr:na m'la:ka) – desni pritok Koprivnice. Če naj sodimo po imenu, gre za nizko, temno, počasi tekočo vodo. Osnova čьrnъ 'schwarz' (Berneker) je zelo razširjena v slovanski hidronimiji (Miklošič). Na našem ozemlju so Črna, Črnica itd. imena manjših potokov brez starejše historične dokumentacije. Tudi krajevna imena Črna, Črnec, Črni Potok, Črni Graben, ki so zelo pogostna, so prevzeta po vodnih imenih.

Dajnica ('Da:jnica) – levi pritok Hudinje pri Zg. Trnovljah. Če povzamem po Bezlaju (Danjski potok94), izhaja beseda iz *dъno, sloven. dno. Potok ima ustrezno ime, saj je zelo ozek in plitev, vidi se mu dno oziroma teče voda samo po dnu struge.

Hudičev graben (Hu'di:ču g'ra:bn) – 'Hudičev jarek'95; divji levi pritok Ločnice v Zvodnem. Priteče iz istoimenske soteske.

91 Dušan Čop, Gorska, terenska (ledinska) in vodna imena. 92 France Bezlaj, Slovenska vodna imena, 1. del (A-L), str. 89. 93 France Bezlaj, Slovenska vodna imena, 1. del (A-L), str. 122. 94 France Bezlaj, Slovenska vodna imena, 1. del (A-L), str. 126.

Hudinja96 (Hu'di:ja) - desni pritok Voglajne (Savinje) pri Celju. Sodeč po hist. zapisih in nemških oblikah tega imena je treba izhajati iz prvotne slovenske oblike *Hodinja, kakor imamo to zapisano pri Popoviću. Tako je rekonstruiral slovensko ime tudi Kelemina, ki je sklepal, da je ime s suf. -ynja izvedeno iz slovanskega antroponima Chodъ. Njegovo mnenje je popolnoma sprejemljivo razen razlage sufiksa, ker slovansko -yńi ni običajno v toponomastiki (Savinja, Dravinja so mlade prilagoditve, najbrž tudi Lahinja), ampak mora biti samo konglutinat. Hidronim je tvorjen s pos. formantom -jь iz antroponima *Chodina, prim. slovenski priimek Godina, ali iz toponima *Chodin, ki ni ohranjen. Prim. sbh. Hodinci. Naslonitev na chudъ je dokaj mlada, prim. Hudinca = Hotunja pri Žalcu.

Koprivnica97 (Kop'ri:unca)– desni pritok spodnje Voglajne, vzh. od Celja. Osnova kopriva 'Brennessel' z nejasno etimologijo, slov. tudi kropiva, toda v slovenski in sbh. toponomastiki se pojavljajo samo imena, izvedena iz kopriva, prim. slov. top. Koprivnica pri Celju; silno pogostna so ta poimenovanja v vsej slovanski toponomastiki.

Lahovški potok98 ('La:xoški 'puo:tok) – levi pritok Koprivnice severozahodno od Celja; top. Lahovna. Ime je morda izvedeno iz osnove (v)làh, csl. vlachъ (etim. Mikošič), pslov. *volchъ, sprejeto po mnenju večine raziskovalcev z germ. posredovanjem (germ. Walhöz; Solmsen) iz kelt. etn. Volcae. Čeprav pomeni danes na Belokranjskem Vlah = 'Uskok', se vendarle zdi, da je tudi za belokranjska imena iz te osnove treba suponirati starejši pomen. Pri Slovencih so ta imena spomin na predslovansko prebivalstvo. Prvotni Vlahi na Slovenskem so bili potujoči pastirji.

Vendar je treba biti pri teh imenih previden. Kniezsa dokazuje, da ni vsako ime Vlach iz volchъ, ampak je eksistiral tudi hipokoristik Vlach k antroponimu Vladislav, Vladimir. (*Vlachinъ > Vlašinъ); rus. antrop. Vološ, Vološkin, Vološinovič (Moroškin).

Lava99 ('La:va) – levi pritok Savinje severozahodno od Celja. Na Štajerskem je živ dial. apelativ lava 'tiefe, sumpfige Stelle neben einem Flusse' (Pleteršnik). Sašelj omenja lave (dial. vave) kot naziv za stranske tokove ob Dravi, Tuma pa navaja pomen 'das Altwasser'; Badjura

95 Tu, str. 33. 96 France Bezlaj, Slovenska vodna imena, 1. del (A-L), str. 219. 97 France Bezlaj, Slovenska vodna imena, 1. del (A-L), str. 281. 98 France Bezlaj, Slovenska vodna imena, 1. del (A-L), str. 324. 99 France Bezlaj, Slovenska vodna imena, 1. del (A-L), str. 330..

poleg tega tudi pomen 'locus fluminis profundior' v Savinjski dolini. Beseda je izposojena iz koroško nem. dial. die Laue 'kleine Lache', tudi Laawe (iz germ. < *lawwjon, etim. Brandenstein). S slovanskim apel. lava (Miklošič) nima beseda nič skupnega, čeprav se tudi ta osnova najde v hidronimiji, npr. rus. Lavka, Lavnja (Maštakov); polj. hidronim Łacha, Łach, jezero Łacha in apel. łacha < nem. Lach(en), s skoraj enakimi pomeni kakor v slovenščini.

Ločnica100 ('Lọ:čnca) – desni pritok Voglajne. Ime je gotovo izvedeno iz osnove loka

(Miklošič), suponirati je treba *ločьn-ьnik/-ьnica. Pri nas je izpričano nekaj star. zapisov izvedenk iz loka z ohranjenim nazalom, npr. Loče pri Blačah, v XII. stol. Lonzach; Loče pri Žičah, v XII. stol. Lonka. Ta imenski tip je znan pri vseh Slovanih, prim. sbh. Lučnica, polj. Lancenica (Kozierowski), češ. hidron. Loučná, Loučny (Sedláček). Pri rečnih imenih je treba poleg loka 'Tal, Weise' upoštevati tudi ukr. luka 'krzywiznam zakręt rzeki' (Hrabec).

Potok teče med hribom in ravnino, tako da ločuje dva svetova. Ko priteče v dolino, najbrž ločuje tudi posesti, zato mislim, da bi morali razmišljati tudi o tovrstnem izvoru njegovega imena.

Ložnica101 (Lož'ni:ca) – levi pritok Savinje zahodno od Celja. Ime je treba izvajati iz osnove *Ložьníca, tvorjeno z -ьn-ica sufiksom iz logъ (Trautmann, Berneker). Slov. tudi vas Lažnica pri Mariboru, kasneje Lasnitz (Zahn) in druge Ložnice.

Izvedenke iz osnove logъ so pri vseh Slovanih zelo številne (Miklošič), ni pa mogoče pri vseh imenih te vrste jasno ločiti, kdaj imamo opraviti z osnovo logъ in kdaj z luža. Gotovo je iz logъ češ. hidron. Lužnice, verjetno tudi Loužnice, Lužice, Lužná, Loužná (Sedláček), medtem ko za imena Lužany, Lužec, Záluži, Zálužany izhodišče ni jasno (Černý-Vaša). Polj. hidron. Lażna, Leżna, Leżyn, Legoń (Kozierowski), rusko Lugovaja, Lugovica, Lugovka (Maštakov), slovaš. Lužná, Lužec (Šmilauer), tudi Lužice, nem. Lausitz kaže s pisavo Lunsizi in Lunsinzani na enako poreklo (Schwarz). Imena sbh. rek Lužnica izvaja Maretič iz osnove logъ. Na ponemčenem avstrijskem ozemlju ni mogoče jasneje opredeliti vseh imen. Okrog imena die Lasnitz se je nabrala že obsežna literatura (Schnetz, Schwarz, Pirchegger). Nejasna pa so

100 France Bezlaj, Slovenska vodna imena, 1. del (A-L), str. 354. 101 France Bezlaj, Slovenska vodna imena, 1. del (A-L), str. 361.

druga imena die Lasnitz na Štajerskem, pri katerih je mogoče poleg logъ suponirati tudi osnovo lazъ. Stur izvaja iz logъ tudi imena Lusa, Lusatz in Lausa, kar je komaj verjetno.

Naglas na priponi je za naš govor netipičen.

Pečovniški potok102 (Pečou'ni:ški 'puo:tok) - desni pritok Hudičevega grabna, ki se imenuje po naselju, skozi katerega teče. Nekoč se je imenuval Š'mẹ:čič < Šu'mẹ:čič po izgubi nenaglašenega samoglasnika; to kaže na njegovo divjo naravo.

Pirešica103 ('Pi:rešca) – desni pritok Ložnice vzhodno od Celja. Poleg korenskega primarnega -e- se pojavljata tudi i in a: Pirošica, Pirašica, vendar je ob osnovi *perti, pero, *pьro 'sich bewegen' treba upoštevati tudi pogosto menjavanje -e- in -i- pred r v slovenščini in sbh. (Perišek).

Podsevčnica104 ('Pọ:d'sẹ:učnca) – desni pritok Sušnice severozahodno od Celja. Izvedeno iz *sedlьnića > *Selnica kakor Sejanca k *se(d)lo 'vas' (Vasmer). Izredno razširjena osnova tudi v slovenski toponomastiki.

Polulski potok (Po'lu:lski 'puo:tok) – desni pritok Savinje južno od Celja. Ime je dobil po kraju, skozi katerega teče.

Savinja105 (Sa'vi:ja) – levi pritok Save pri Zidanem Mostu, nem. Sann. Nemško ime se je razvilo iz slovenskega, vendar ne moremo suponirati kot izhodno slovensko obliko današnje Savinja, kot je mislil npr. Jaksch. Moderna oblika Savinja je sorazmerno mlada, nastala verjetno kakor Dravinja s križanjem oblik Sauna in Sauĩa, Sauiĩa. Obliko Savna je zabeležil še Popovič v 18. stoletju. V Mozirju se reka še danes imenuje Sauna, v Celju Saviia, pod Celjem pa je poleg nom. Savina, Saviĩa v rabi lok. Sauĩi, instr. Sauĩo. Slovanski sifiks -yni tvori feminina k primernim maskulinom in je v toponomastiki nenavaden. Izhodna slovenska oblika je *Savьna (Skok), kar je bilo sprejeto v nem. kot Söuna in dalo kasneje po nem. prehodu -ö- > -a- regularno Sann (Schwartz).

102 Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, 1. knjiga, str. 36. 103 France Bezlaj, Slovenska vodna imena, 2. del (M-Ž), str. 91. 104 France Bezlaj, Slovenska vodna imena, 2. del (M-Ž), str. 180. 105 France Bezlaj, Slovenska vodna imena, 2. del (M-Ž), str. 174.

Teže je odgovoriti na vprašanje, ali so imena *Savьna, *Dravьna slovanske tvorbe ali pa so podedovana. Slovanskih deminutivov na -ьna ne poznamo, izpričana pa so deminutiva na -ina pri hidron. Zelo pogostna so hidronima na -ina v Avstriji in zgornji Italiji. Čeprav nimamo v antiki izpričano niti enega imena tipa *Savin-, *Dravin-, je vendarle bolj verjetno, da so te tvorbe predslovanske.

Bila sem presenečena, ko sem ugotovila, da v zgornjesavinjskem narečju reko še vedno imenujejo Sauna, celo mlajše generacije. Šele ob tej besedi sem začutila, kako znajo narečne oblike preživeti čas: zdi se, kot da obrobni/hribovski predeli sploh niso podvrženi spremembam.

Sušnica106 ('Su:šnca) – levi pritok Posevčnice - Savinje. Mogoče je sklepati, da je Suha primaren hidronim, prim. nem. dial. Zauche 'potok, ki poleti usiha', čeprav se na našem ozemlju pogosto uporablja tudi kot toponim. Osnova je splošnoslovanska (Miklošič); sbh. suhaja 'Schwundfluß im Karst' (Franck), hidron. Suhaja, Suhača, Suha Reka, Suva, Suvi Potok, Suvaja, Sušica (Maretić); češ. Suchá (Sedláček); slovaš. Suchá, Suchovica, (Šmilauer); polj. Sucha, Suche, Suszyce (Kozierowski); rus. Suchaja, Suchoj, Suša, Sušica, Suška (Maštakov).

Šahov graben ('Ša:xou g'ra:bn) – potok je dobil ime po hišnem imenu domačije, mimo katere teče. 'Graben' v našem govoru ne pomeni samo jarka107, ampak tudi širšo strugo, po kateri teče voda (potok, reka).

Travniški potok (T'ra:uniški 'puo:tok) - desni pritok Hudinje na Hudinji; ime je dobil zaradi svojega toka čez travnike, ki pa so danes večinoma pozidani z blokovskim naseljem, zato je deloma zasut.

Voglajna108 (Vog'la:jna) – desni pritok Savinje pri Celju. Današnji dial. izgovor uog'la:ja, ug'la:ja, uog'la:ina, ugla:ina bi kazal na izhodno slov. obliko *(v)oglana. Vendar misli Skok, zaradi starejših nemških Oguania, da je treba računati s primarnim *(v)oguana; šele sredi 13.

106 France Bezlaj, Slovenska vodna imena, 2. del (M-Ž), str. 231. 107 Tu, str. 33. 108 France Bezlaj, Slovenska vodna imena, 2. del (M-Ž), str. 307.

stoletja je prvič napisano Oglan, kar je morda naslonjeno na nem. rastlinsko ime Ackley; prim. slov. Ponikva, nem. Ponigl. Slovensko ime bi bilo naslonjeno na nemškega. Vendar bi bilo prav tako ali še bolj verjetno, da bi starejše *(v)oguana direktno v slovenščini dalo (v)oglana pod vplivom *oglь 'Kohle' in *ogьlь 'Ecke'. Slovensko ime je prvič sporočeno šele v Popovičevem slovarskem gradivu Voglana.

Ime je verjetno predslovansko. Zaradi starejših hist. zapisov ni mogoče misliti na slovansko posesivno izvedenko iz hipokoristika *Oglanъ (Miklošič), prim. sbh. top. Ugljan, Ugljana, Ugljane. Oštir je iskal v Voglańa osnovo *Glanis, *Clanis s predložno zvezo ad-, Skok pa misli na lat. adj. *aquaneus, prim. aquana »Wassernixe«. Skokovo mnenje utegne biti do neke mere pravilno, dvomiti pa je mogoče o romanskem izvoru osnove. Imenska baza Aquileia, Aquilis, Aquilina, izpričana tudi na našem ozemlju (Pichler), je venetoilirskega in ne keltskega ali romanskega izvora, in čeprav je mogoče suponirati romansko lenizacijo, ki pa na našem ozemlju niti pri imenih v zahodnem pasu ni dosledno izvedena, je malo verjetno, da bi bilo ime Voglańa izvedeno iz latinskega adjektiva.

Glede na to, da so v okolice Voglajne vaščani še v polpretekli zgodovini kopali premog, bi lahko po mojem mnenju ime izhajalo tudi iz besede oglje.

Našla pa sem še eno zanimivo razlago: Ime reke je sestavljeno iz predloga 'vo' (= v) in samostalnika 'glina' (= glajna). Reka je motna in kalna, tudi njeni bregovi so vseskozi zablateni. Že iz tega lahko sklepamo, da priteka voda iz glinastega sveta. Ako pregledamo pokrajino ob izviru Voglajne (pod Slivnico), se prepričamo, da je res že gornja struga izglodana v ilovnato zemljo /…/ Zato je tudi povsem umljivo, da je dobila reka zaradi te svoje posebnosti ime Glina /…/ Ker se šmarsko narečje nagiba k temu, da se izgovarja 'i' kot 'aj', je ljudstvo izgovarjalo 'Glina' kot 'Glajna'109.

4.1.2 JEZERA IN RIBNIKI

V Sloveniji razen nekaj izjem ni velikih jezer. Večja, naravna jezera imajo imena po kraju oz. pokrajini, v kateri se nahajajo. Imena jezer so navadno eno- ali dvobesedna. Pri dvobesednih je občno ime navadno jezero, mlaka ali ribnik (vsako od njih lahko postane tudi lastno ime).

109 Josip Brinar, Jezikoslovni izprehodi po okolici celjski, str. 6.

Poleg naravnih pa imamo tudi umetna jezera, ki se imenujejo po krajih, blizu katerih se nahajajo (Šmar'ti:nsko 'jẹ:zero).110

Ribnik – lastno ime je nastalo iz občnega. Gre za umetno tvorbo na severozahodni strani Celja, v katero so naselili ribe.111

Šmartinsko jezero (Šmar'ti:nsko 'jẹ:zero ali Šmar'ja:k) – je edino jezero v občini Celje. Ime je dobilo po Šmartnem, najbližjem kraju. Tudi to jezero je umetnega izvora, nastalo je zaradi regulacije reke Koprivnice oziroma poplavnega varstva mesta Celje v petdesetih letih preteklega stoletja. Poimenovanje verjetno ravno zaradi »umetnosti« ohranja knjižno obliko imena Martín z naglasom vred.

4.1.3 IMENA STUDENCEV

Meškov studenec ('Mẹ:škou stu'de:nc) – priteče izpod Miklavškega hriba na desnem bregu Savinje v Celju. V avstrijski dobi se je imenoval Seidlov studenec po nemško-avstrijskem pesniku in arheologu Gabrielu Seidlu, po letu 1918 pa so ga preimenovali v Meškov studenec po slovenskem pisatelju Francu Ksaverju Mešku. Oba sta namreč precej časa živela in delovala v Celju.112

4.2 IMENA DOLIN

Imena dolin so eno- ali večbesedna. Najpogosteje so zaradi svojih naravnih značilnosti nastala iz različnih občnih imen.113

Rožna dolina ('Rọ:žna do'li:na) – ime je vsekakor dobila po rožah, ki pa ne pomenijo nujno cvetja; s skupnim imenom 'rožje' označujejo vinogradniki 'rozge' (mladike), ki jih porežejo s trsov.114 Dolina je obdana z griči, ki so še danes zasajeni s številnimi vinogradi. Ime Rožna dolina pa bi bilo lahko tudi prevedeno iz nem. Rosental, zloženke iz srvnem. rose 'vrtnica' in tal 'dolina', ki je prvotno označevala dolino, v kateri rastejo vrtnice. Imena s prvim členom iz

110 Dušan Čop, Gorska, terenska (ledinska) in vodna imena v Sloveniji. 111 Tu, str. 44. 112 Branko Goropevšek, Po kom se imenuje … Novi tednik, 21. 7. 2009. 113 Dušan Čop, Gorska, terenska (ledinska) in vodna imena v Sloveniji. 114 Josip Brinar, Jezikoslovni izprehodi po okolici celjski, str. 14.

srvnem. rose 'vrtnica' (iz česar je prevzeto sloven. roža) so bila v nemški fevdalni kulturi modna predvsem v 13. stol.115

4.3 IMENA VZPETIN

Slovenija je večinoma gorata oz. hribovita dežela. Njeno gorsko imenoslovje je zato dokaj bogato, tako tudi imenoslovje delov gorskega sveta, kakor so npr. imena prelazov, značilnih ozkih dolin in vseh posebnosti, ki so povezane z alpskim in predalpskim, hribovitim svetom. Gorska imena so lahko enobesedna ('Ba:uč) ali sestavljena iz dveh ali več besed. Dvo- ali večbesedna imena so pogosto sestavljena iz občnega imena vrh, gora in pridevnika na levi strani ('A:nski 'vәr:x, 'Mọ:rnikova 'gọ:rca).116

Aljažev hrib (Al'ja:žou x'ri:b) – ime je dobil po nekdanjem lastniku.

Anski vrh ('A:nski 'vәr:x) – ime so mu po kapelici sv. Ane nadeli domačini, pravilneje bi se mu reklo Anin vrh.117

Bavč ('Ba:uč) – ime je verjetno nastalo iz balha, nar. bauha 'svetlorjava, slaba, suha in trda trava po pašnikih, ki je živina ne mara, Nardus stricta', manj verjetno neposredno iz pridevnika *balh 'belkast, bled'. Ta osnova je v rabi predvsem v poimenovanju belkastih, sivkastih živali, npr. (tonemsko) balha 'belkasta krava', baleh 'belkast vol', prid. balhast 'belkast, sivkast. Prevzeta je iz bav. srvnem. valch, kar se ohranja v kor. nem. falch 'belkast vol', štaj. nem. falch 'belkast, bled'.118

Belužičev hrib (Be'lu:žičou x'ri:b) – ime je dobil po lastniku.

Brezov vrh (B'rẹ:zou 'vәr:x) – vzpetina je dobila ime po najpogostejšem drevesu, ki jo obrašča – brezi.

115 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 362. 116 Dušan Čop, Gorska, terenska (ledinska) in vodna imena v Sloveniji. 117 Janko Orožen, Celje – vodnik po mestu in okolici, str. 62. 118 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 53-54.

Celjska koča ('Cie:lska 'kọ:ča) – 651 m visoka vzpetina nad Celjem, ki se nahaja pod Tolstim vrhom. Ime je dobila po koči, ki so jo tam postavili celjski planinci. Je priljubljeno lokalno pohodniško, kolesarsko in smučarsko središče, sploh v zadnjem času, ko je staro leseno kočo nadomestil nov, multifunkcionalen objekt.

Dečjek ('Dẹ:čjek) – ime vzpetine je najverjetneje nastalo iz *Dedьčina, kar je izpeljano iz *dedьcь v domnevnem pomenu 'dedič'. Če je domneva pravilna, je ime prvotno označevalo dedičevo posest.119 Dedičev vrh je torej Dedčjek, po izgubi soglasnika Dečjek.

Drevov vrh (D'rẹ:vou 'vәr:x) – vzpetina je dobila ime po lastniku.

Frančakov hrib (Fran'ča:kou x'ri:b) – vzpetina je dobila ime po lastniku, je pa zanimiva narečna oblika imena Franc – Francak (slabšalnica), torej Francetov/Frančakov hrib.

Gorica (Go'ri:ca) – nižja vzpetina, primerna za gojenje trte. Lastno ime je nastalo iz občnega.120

Grac (G'ra:c) – pomanjševalnica iz občnega imena grad; po izgubi nenaglašenega samoglasnika gradec > grac.121 Na vrhu vzpetine je bilo nekoč najbrž postavljeno majhno naselje.

Gradišče (Gra'di:še) – danes lastno ime je nastalo iz občnega imena gradišče122, kar nakazuje na zgodnjo poseljenost vzpetine.

Grajski hrib (G'ra:jski x'ri:b) – 407 m visok hrib nad Celjem, na katerem so ostanki gradu celjskih knezov. Vzpetina, na kateri stoji grad, je bila dobro izbrana, saj je dostopna le z ene strani, z drugih treh pa sega prepad prav do reke Savinje. Je priljubljena turistično-izletniška točka, simbol mesta Celje, ki se v poletnih mesecih spremeni v gledališče na prostem.

119 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 106. 120 Tu, str. 32. 121 Tu, str. 33. 122 Tu, str. 34.

Grmada (Gәr'ma:da) – občnoimenski pomen slov. besede grmada je 'kup', zlasti 'kup dračja in listja, pripravljen za zažig'. Večina naših gora s tem imenom se tako imenuje zato, ker so nekdaj na njih kurili kresove, tudi kot opozorilo pred turškimi vpadi.123 Ker je to s 718 m najvišja vzpetina na Celjskem, se je ogenj z nje videl po celi kotlini. Na vrhu, do katerega se pride po precej zahtevni planinski poti, so po osamosvojitvi obnovili križ in zvonček.

Hom ('Xọ:m) – iz občnega imena holm;124 to preprosto pomeni hrib.

Hraški vrh (X'ra:ški 'vәr:x) – vzpetina je dobila ime po najpogostejši drevesni vrsti, ki je tam rasla – hrastu.

Jelejek (Je'le:jek) – na tej vzpetini so se pogosto zadrževali jeleni, v narečju pa pride pri izgovoru soglasniškega sklopa -nj- do izgube zvočnika -n- (jelenjek > jelejek). To poimenovanje je eno redkih zapisov v narečju.

Jelovški hrib (Je'lo:uški x'ri:b) – ime je dobil po jelkah, ki so rasle na njem (nar. jela – jelka).125

Jožefov hrib ('Jọ:žefou x'ri:b) – je dobil ime po cerkvi sv. Jožefa, ki stoji na njem, in moškem samostanu, ki so ga dozidali kasneje.

Lanšperk ('La:nšperk) – ime je zloženo iz *lani 'košuta' < slov. *olni126 in berg 'hrib'; prvotno torej pomeni 'hrib, na katerem so košute', ali izraženo s svoj. prid. 'košutji hrib'. Zanimiva je predvsem kombinacija slovanskega in germanskega korena.

Lisce ('Li:sce) – ime je nastalo s preglasom samoglasnika v besedi 'les'; gre torej za področje, poraščeno z drevjem.127

123 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 155. 124 Tu, str. 34. 125 France Bezlaj,Etimološki slovar slovenskega jezika, prva knjiga (A-J), str. 225. 126 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 225. 127 Josip Brinar, Jezikoslovni izprehodi po okolici celjski, str. 4.

Medvedjek (Med'vẹ:djek) – soglasniški sklop -nj- se je zreduciral v -j-, ker pa v naših krajih nikoli ni bilo medvedov, sklepam, da se hrib imenuje po lastniku (ali pa sega poimenovanje v tisti čas, ko so medvedi tu še bili).

Merkuta (Mer'ku:ta) – zelo nenavadno ime, ki bi lahko nastalo iz popačenke merkoca 'opica', tudi merkovca; v 16. st. merkvica (Megiser) in mirkuca; k temu merkucin, mirkucin (m.) 'gozdni hudič'. Kakor retorom. merekats (f.) 'simia' izposojeno iz srvn. mer(e)katze 'morska mačka', stvn. merikazza, nvn. Meerkatze, bav. dial. mirkhots, merkhots. To je ljudsko etimološko naslonjeno na Meer Katze. Izhodišče je sti. markata-s 'opica'.128

Dvomim, da so v naših krajih kdaj živele opice, lahko pa, da je šlo za gozd, iz katerega so se širili nenavadni glasovi, ki so jih po mnenju ljudi ustvarjali 'gozdni hudiči'.

Miklavžev hrib (Mik'la:užou x'ri:b) – ljudsko Miklavški hrib, je dobil ime po cerkvici sv. Miklavža, ki so jo postavili celjski grofje in posvetili splavarskemu patronu. Območje Miklavževega hriba velja tudi za prvo stalno poselitev v celjski okolici.129

Mornikova gorica ('Mọ:rnikova 'gọ:rca) – vzpetina je dobila ime po lastniku in namenu (na njej je bil posajen vinograd, nar. gorca).

Osenica (O'sẹ:nca) – hrib je dobil ime glede na svojo lego; večinoma je v senci.

Petriček (Pet'ri:ček) – ime vzpetine je nastalo iz osebnega imena Peter oziroma iz tega imena izpeljanega priimka Petrič, Petriček, kakor se je imenovala tamkajšnja gostilna. Petriček je bil še nedavno znamenito zbirališče športnih navdušencev (tam je nogometno igrišče, trim steza, strelišče), prizorišče kresovanja ipd., iz zgodovine bolj znan kot začasno zavetišče sirot, mlajših od 15 let, otrok domobrancev in nemških priseljencev, ki so jih pobili na Teharjih, danes pa je zapuščen in objekti propadajo.

Planina (Pla'ni:na) – vzpetina je dobila ime glede na namen (pašnik za živali).130

128 France Bezlaj,Etimološki slovar slovenskega jezika, druga knjiga (K-O), str. 178. 129 Branko Goropevšek, Po kom se imenuje … Novi tednik, 29. 9. 2009. 130 Tu, str. 42.

Planinca (Pla'ni:nca) – manjša neporaščena vzpetina, namenjena paši. Zapis je narečen (< Planinica), in to me zelo veseli.

Po vrheh (Po 'vr:xix) – lastno ime je nastalo iz občnega vrh 'grebenasta vzpetina'. Zanimiva je krajša narečna oblika vrheh nam. vrhovih. Predložno dvobesedno ime.

Podgora ('Pọ:d'guo:ra) – nižja vzpetina pod višjo. Predložno enobesedno ime.

Puša ('Pu:ša) – lastno ime je nastalo iz občnega pušča 'pusta, neporaščena, neprijazna in nenaseljena' vzpetina. Nar. oblika je nastala po onemitvi soglasnika č v sklopu -šč-.

Resenik (Rese'ni:k) – izpeljano iz resa < vresa slovan. *versa 'rastlina Calluna vulgaris' in 'Erica herbacea (carnea L.)'. Ime torej prvotno označuje z resjem poraslo mesto.131

Slačjek (S'la:čjek) – je verjetno hrib, na katerem je raslo veliko slaka, oblika pa je narečna; glede na besedotvorje bi lahko pričakovali Slačnik (Slačnjek > Slačjek)

Slomnik (S'lọ:mnik) – beseda je izpeljana iz nar. sloven. slom 'sleme'. Ta osnova se pojavlja le na Štajerskem, uporablja pa se tudi kot osebno ime (priimek Slomšek).132 Sleme hriba Slomnik se razprostira od Tremarij do Liboj.133

Spodnji križ (S'pọ:dn k'ri:ž) – vzpetina je dobila ime po verskem znamenju.

Srebotnik (Sre'bọ:tnik) – je dobil ime po prevladujoči rastlini, ki je tam rastla, ovijalki srobotu,134 ki mu v narečju rečemo srebot (izg. s'rie:bot). Beseda se pogosto pojavlja tudi kot priimek.

Šentjungert (Šent'ju:ngert) – nenavadno ime vzpetine je ljudska zloženka iz sveta Jungert < sv. Kungota < sv. Kunigunda 135. Na vrhu hriba se namreč nahaja cerkvica sv. Kunigunde. Na

131 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 353. 132 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 382 133 Josip Brinar, Jezikoslovni izprehodi po okolici celjski, str. 10. 134 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, tretja knjiga (P-S), str. 310. 135 Pavle Merku, Svetniki v slovenskem imenoslovju, str. 32.

prvi pogled moško ime sodi v drugo žensko sklanjatev: rodilnik se glasi Šentjungerti. Ljudje uporabljajo tudi skrajšano obliko imena, Jungerta, in knjižno različico Kunigunda.

Šmonov hrib (Š'mọ:nou x'r:ib) – je dobil ime po lastniku; prvotni Simon se je skozi čas spremenil v Šimna, ta pa v Šmona; danes pogosto hišno ime.

Štorov hrib (Š'tọ:rou x'ri:b) – je dobil ime po lastniku; občno ime štor je danes pogost priimek.

Tolsti vrh ('To:usti 'vәr:x) – vzpetina je dobila ime po svoji zaobljeni obliki.136 Beseda tolsti se uporablja v tem sestavljenem imenu kot pridevnik, toda v celjskem Tolstem vrhu je dobil pridevnik tudi samostalniški pomen, ker se večkrat na kratko govori o Tolstu.137 Na nekaterih zemljevidih sem zasledila posamostaljeni pridevnik zapisan celo v fonetični obliki, Tovst.

Vipota ('Vi:pota) - 532 m visoka vzpetina nad Celjem ima besedotvorno silno nenavadno ime. Ohranja namreč staro, v slovenskem jeziku že dolgo ne več tvorno predponsko obrazilo vi- < *vy138 (danes iz-). Glede na to, da hrib ni samostojen, ampak del hribovja, bi bila še najbolj logična razlaga, da gre za vzpetino 'ob poti' takšno, ki jo je nanesel plaz, podobno kot *vypьlza v domnevnem pomenu 'kjer se je grič na robu gorovja izmaknil iz sklopa in spolzel proti nižavi, tj. se udrl in usadil'.139

Vrečarjev hrib (V'rẹ:čarjou x'ri:b) – ime je vzpetina dobila po lastniku.

Zvodenski hrib (Z'vọ:dnski x'ri:b) – je dobil ime po naselju Zavodna, ob katerem se nahaja, zanimivo pa je, da je pri imenu vzpetine izpadel sicer naglašeni a (Závodna), naglas pa se je prenesel na naslednji zlog (Zvódenski).

136 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, četrta knjiga (Š-Ž), str. 195. 137 Josip Brinar, Jezikoslovni izprehodi po okolici celjski, str. 20. 138 Viktor Majdič, Imena vasi in mest v Sloveniji, str. 85. 139 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 457.

4.4 IMENA NASELIJ

Približno polovica slovenskih toponimov je osebnoimenskega izvora. Naseljene kraje zelo radi imenujemo po njihovih ustanoviteljih ali nekdanjih lastnikih. Pomenske podstave krajevnih imen, ki niso osebnoimenskega izvora, so zelo raznolike. Naselje je lahko poimenovano po: - reliefnih značilnostih (B'rẹ:g), - značilnostih ali kakovosti površja (Č'rie:t), - (ne)poraslosti zemljišča ('Li:sce), - načinu kultiviranja zemljišča (Pe'pẹ:ln), - namembnosti kultiviranega zemljišča (Go'ri:ca), - tekočih ali stoječih vodah ('La:va), - rastlinah (B'rie:zova), - svetnikih (Šmar'jẹ:ta).

Če se krajevno ime glasi enako kot vodno, velja pravilo, da je vodno ime starejše.

Kar četrtina imen samostojnih slovenskih krajev je dvobesednih, obstoječih iz samostalniškega jedra in pridevniškega prilastka. Levi prilastek lahko izraža: - prostorsko, velikostno ali časovno razmerje med dvema sosednjima krajema istega imena (S'pọ:dna 'Dọ:brava, 'No:va 'va:s), - prostorske razsežnosti ('Do:ug 'Pọ:le), - povezanost z določeno osebo (Š'kọ:flja 'vie:s). V vlogi desnega dopolnila se največkrat pojavljajo imena večjih bližnjih krajev, najpogosteje za predlogom pri (Šmar'jẹ:ta pr 'Cie:l), na predlog v pa se navezujejo imena dolin (Š'ma:rtn u 'Rọ:žn do'li:n).140

Babno ('Ba:bn) – ime ima gotovo izvor v samostalniku 'baba', ki v celjskem narečju nima zaničljivega pomena, ampak označuje starejšo žensko, pripravno za vsako delo.141

140 Viktor Majdič, Imena vasi in mest v Sloveniji. 141 Josip Brinar, Jezikoslovni izprehodi po okolici celjski, str. 16.

Občnoimenski pomen slov. baba pa ni samo 'stara ženska', temveč tudi 'slok, kamnit rogelj, ki štrli iz tal ali iz skalovja, nenavadno debel kamen, odtrgana skala' in celo 'gorski vrh, vršac, glava'.142 Druga razlaga imena je manj verjetna, ker je naselje nastalo na povsem ravnem območju, je pa možno, da se je sredi polja nahajal kakšen večji kamen.

Breg (B'rẹ:g) – naselje se nahaja na desnem bregu Savinje pri Celju; občno ime breg je povsem brez domišljije prešlo v lastnega. Res pa je, da ima beseda breg dva pomena – pomeni 'nagnjen svet, strmino', pa tudi 'pas zemlje ob vodi'.143 V našem primeru gre za drugi pomen.

Brezova (B'rie:zova) – danes posamostaljeni pridevnik je izpeljan prek prid. brezov od breza 'drevo Betula (alba)'.144 Sklepamo lahko, da so bila najpogostejša drevesa, ki so rasla v okolici, breze.

Brnica ('Br:nca) – naselje je nastalo ob potoku z istim imenom. Osnova imenu je brьnьje, bьrnьje 'blato' (Berneker) in je zelo pogosta toponimična baza (Miklošič), primarno ime rek in močvirij.145 Ime Brnca (prvotno Brnenica) je nastalo iz pridevnika brnen 'blaten', kakršen je svet ob bregu potoka.146

Nastalo iz * Brьnьnica, katere občnoimenski pomen je 'glinasta, ilovnata, blatna jama ali voda'. To je prek prid. *brьnьnь 'ilovnat, blaten' izpeljan iz *brьnь, *brьna, kar se ohranja v nar. sloven. brn 'rečno blato, mulj', brna 'ilovica, zemlja, humus', csl. brьna 'blato'.147

Bukovžlak ('Bu:kož'la:k) - kraj, kjer so posekali bukve.148 Razlago potrjuje tudi ime starejšega naselja Bukov Laz, ki je stalo približno na mestu današnjega Bukovžlaka.149

142 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 50. 143 Tu, str. 29. 144 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 80. 145 Tu, str. 29. 146 Josip Brinar, Jezikoslovni izprehodi po okolici celjski, str. 17. 147 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 82. 148 Tu, str. 51. 149 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 86.

Beseda je dvojezična skovanka: prvi del je slovenski, drugi pa nemški (der Schlag) in pomeni 'poseko'. Druga možnost je, da so prvotni zapis imena Bukov log, torej gozd, tuji pisarji spremenili v Bukov schlog in iz tega v schlag.150

Celje ('Ce:le ali 'Cie:le) – ime je predslovanskega in celo predromanskega izvora,151 na to kaže tudi današnji široki e.152 Izhodiščno slov. *Cel'e (morda bolje *Celьje) je prevzeto iz vlat. Celeae, klas. lat. Celeia. Lat. ime je predrimskega izvora in etimološko ni pojasnjeno. Morda je sorodno z nem. kraj. im. Kelmüntz < Celius mons in ligurskim Celeiates.153

Iz najstarejših virov je znano, da so Rimljani utrjeno selišče ob velikem ovinku Savinje imenovali Claudia Celeia. Koren slovenskemu Celju je iskati v latinskem 'Cel-', na katerega se je priklopilo slovensko obrazilo '-je'.154

Za ime naselja je pomembna naselbina latenske kuture (5. – 1. stol. pr. n. š.), ki so jo na obronkih današnjega Miklavževega hriba postavili Kelti in ji nadeli ime Keleia – mesto Keltov.155

Čret (Č'rie:t) – naselje se nahaja na izredno vlažnih tleh, in če Voglajna naraste, so tamkajšnji travniki poplavljeni. Čret pomeni zamočvirjeno zemljišče.156 Občnoimenski pomen sloven. čreta in čret je 'močvirje, močvirni travnik'. Beseda, ki je znana še v hrv. čret, rod. čreta 'močvirni gozd, šota', vodnem in kraj. im. Čret, slovaš. čret 'močvirni gozd', belorus. čarot 'trsje', nar. rus. čeret 'trsje', ukr. čeret 'trsje, s trsjem poraslo zemljišče', se je razvila iz slovan. *čertъ157. Čret se v zgodovinskih virih prvič pojavi v 15. stol. kot Tschriet;158 nem. zapis je enak kot nar. izgovor.

150 Josip Brinar, Jezikoslovni izprehodi po okolici celjski, str. 8. 151 Viktor Majdič, Imena vasi in mest v Sloveniji, str. 84 in 89. 152 France Bezlaj, Zanimivosti iz toponomastike, str. 68. 153 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 87. 154 Josip Brinar, Jezikoslovni izprehodi po okolici celjski, str. 3. 155 Branko Goropevšek, Po kom se imenuje … Novi tednik, 29. 9. 2009. 156 Josip Brinar, Jezikoslovni izprehodi po okolici celjski, str. 5. 157 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 100. 158 Branko Goropevšek, Po kom se imenuje … Novi tednik, 27. 10. 2009.

Dečkovo naselje ('Dẹ:čkou na'sẹ:lje) – ime je mogoče izpeljano iz *dedьcь v domnevanem pomenu 'dedič'. Če je domneva pravilna, je prvotno označevalo dedičevo posest,159 torej ozemlje, ki ga je nekdo dobil kot dediščino.

Dobrova ('Dọ:brova) – izvira iz občn. im. *dobrova 'mesto, kjer je listnati, hrastov gozd', ki je prek *dobrь 'listnati, hrastov gozd' izpeljan iz slovan. *dobь 'listnato drevo, hrast'.160 Zgodovinski viri pričajo, da se je zgornji del Dobrove nekoč imenoval Dobje, kar nedvomno priča o nekdanji gozdnatosti pokrajine.161 Glede na ime smemo sklepati, da je naselje nastalo v zavetju gaja, listnatega gozda, v katerem so prevladovali dobi, vrsta hrasta.162

Dolgo Polje ('Do:ug 'pọ:le) – ime danes pozidanega dela Celja nas spominja na to, da je bila tu še v ne tako daljni preteklosti obsežna obdelovalna površnina. Lastno ime je nastalo iz občnega, pove pa nam, da je bilo zemljišče dolgo in verjetno ozko.

Gaberje ('Ga:berje) – to je eno izmed tistih redkih slovenskih imen, pri katerih si nemška strast prevajanja krajevnih imen ni znala pomagati. Zato v nemški listini že leta 1372 beremo slovensko ime Gaberk. Razen bukovja, hrastovja in brezovja je ravno gabrovje velikokrat dalo podlago za tvorjenje krajevnih imen.163

Občnoimenski pomen sloven. gaber je 'drevo Carpinus betulus'. Beseda, ki se je razvila iz slovan. *grabrь, je pogosta imenska osnova tudi pri drugih Slovanih.164

V naselju, ki je del mesta, ni danes najbrž nobenega gabra, ime pa nas opominja, da jih je moralo biti včasih precej.

Glazija (Gla'zi:ja) – ime se pojavi v 19. stol. in nadomesti ljudsko poimenovanje Jarmenče (iz nem. 'jamern', vzdihovati), ki se je področja prijelo po tistem, ko so tja izpod Golovca prestavili mestne vislice. Zaradi vodnega stolpa se je ta predel najprej imenoval Vodna Glazija, ki so jo ločili na Veliko in Malo Glazijo, in je bil zadnji veliki pašnik v neposredni

159 Marko Snoj, Etimološki slovar zemlejpisnih imen, str. 106. 160 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 114. 161 Branko Goropevšek, Po kom se imenuje … Novi tednik, 28. 7. 2009. 162 Tu, str. 30. 163 Josip Brinar, Jezikoslovni izprehodi po okolici celjski, str. 11-12. 164 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 137.

bližini mesta. Ime je v osnovi nemško in spominja na sejme, vendar jih tam nikoli niso prirejali.165 Nepozidano površino so uporabljali za vojaške vaje in kot prireditveni prostor; danes so tu policija, garažna hiša, šole … Natančnega izvora imena se ni dalo določiti.

Glinsko (G'li:nsk) – ime je izpeljano iz občn. im. glina in pomeni 'naselje na glinasti zemlji'.166 Vas se kot Laymgrüb (< Glaymgrüb) omenja leta 1524.167

Golovec ('Gọ:louc) – naselje je nastalo pod neporaščenim hribom z istim imenom. Danes je bolj znano kot prireditveni in sejemski prostor.

Gorica pri Šmartnem (Go'ri:ca pәr Š'ma:rtnim) – naselje na vzpetini je dobilo ime zaradi vinogradov, vinskih goric.168

Hudinja (Hu'di:ja) – prej sta bili to dve vasici, Zgornja in Spodnja Hudinja, ki sta se sčasoma zlili v predmestje Celja, izraza 'zgornja' in 'spodnja' pa se med starejšimi prebivalci še vedno uporabljata za natančnejše določanje geografskega položaja.

Kraj je dobil ime po reki, ki teče skozenj. V zgodovinskih virih najdemo ime reke prvotno zapisano (leta 1025) kot Chodinia, šele v poznajši dobi naletimo na nemško ime Kötting. Nad izvirom Hudinje, na pobočju Pohorja, je bila že okoli leta 1500 kmetija gruntarja Kotnika ('im Winkhl'); mogli bi torej tudi domnevati, da se je Hudinja imenovala Kotinja, pritekajoča iz Kota (severno od Vitanja).169

Doma sem med starimi dokumenti našla delavsko knjižico dedovega brata iz časa druge svetovne vojne, kjer je za njegov rojstni kraj navedeno nemško ime Unterkötting - Spodnja Hudinja.

Jezerce pri Šmartnem (Je'ze:rce pәr Š'ma:rtnim) – nižinsko naselje se je poimenovalo po stoječi vodi, ki se je nabrala v plitki kotanji. Lastno ime je nastalo iz občnega.170

165 Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, 2. knjiga, str. 30. 166 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 140. 167 Viljem Pangerl, Od naselja do naselja, str. 132. 168 Tu, str. 32. 169 Josip Brinar, Jezikoslovni izprehodi po okolici celjski, str. 12. 170 Tu, str. 37.

Košnica ('Kọ:šnca) – koren imena je verjetno v besedi 'kosi-ti', iz njega pa je izpeljana košenica, torej kraj, kjer travo kosijo (v nasprotju s pašnikom).171 Ime etimološko ni zadovoljivo pojasnjeno. Možno je tudi izvajanje iz občn. im. koš v pomenu 'mlado drevje, zlasti smrečje ali bukovje',172 kar bi prvi razlagi nasprotovalo. Glede na to, da je naselje na sončni legi in na vrhu vzpetine, bi bili možni obe razlagi.

Lahovna ('La:xona) – ime kraja izvira iz osebnega imena Vlah, v katerem se je začetni v obrusil in je nastala okrnjena oblika Lah.173 Prvotno *Lahovina je izpeljano iz *Lah < Vlah < slovan. *Volxь 'Vlah, Roman', kar se ohranja v priim. Lah. Ime torej prvotno označuje domovanje nekega Laha, tj. romansko govorečega prebivalca, domnevno staroselca.174

Druga razlaga je, da je bila Lahovna posest gospoda iz Lanovža. 175

Lava ('La:va) – z besedo lava označujemo globoke, stoječe vode, nekakšne 'izgubljene struge' rek. Ta naselbina stoji na izredno vlažnem svetu, ki je verjetno prispeval ime tudi za dvorec Lanovž,176 še vedno ohranjeno stavbo ob celjski mestni obvoznici. Naselje je ime dobilo po istoimenskem potoku.177

Leskovec ('Lẹ:skouc) – vas se omenja že leta 1524 (Lesskowits).178 Ime je izpeljano iz besede leska 'grm Corylus avellana' < slovan. *leska;179 to najbrž pomeni, da je tam raslo veliko te rastline.

Lešje ('Lẹ:šje) – ime je nastalo iz množinskega preb. im. *Leščane 'prebivalci leskovja', izpeljanega iz leska.180

Lipovec ('Li:pouc) – kraj se imenuje po lipi, slovan. lipa je 'drevo Tilia'.181

171 Josip Brinar, Jezikoslovni izprehodi po okolici celjski, str. 21. 172 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 204. 173 Josip Brinar, Jezikoslovni izprehodi po okolici celjski, str. 21. 174 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 225. 175 Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, 1. knjiga, str. 482. 176 Josip Brinar, Jezikoslovni izprehodi po okolici celjski, str. 16. 177 Tu, str. 54. 178 Viljem Pangerl, Od naselja do naselja, str. 129. 179 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 231. 180 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 232. 181 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 236.

Lisce ('Li:sce) – ime naselbine je enako kot ime vzpetine, na kateri se nahaja, nastalo pa je s preglasom samoglasnika iz besede les; gre torej za področje, poraščeno z drevjem.182 To razlago potrjujejo tudi zgodovinski viri (l. 1421), ki govore o hribu Leiss (ozki e se spremeni ai ali pa v i).183 Drugače meni Snoj,184 ki pravi, da je ime izpeljano iz lis 'lisast' < slovan. *lysъ 'neporaščen, gol'. Če je domneva pravilna, gre za neporaščen del, liso ali jaso, ki se že na daleč razlikuje od okoliškega gozda. Glede na današnjo urbanizacijo je težko reči, katera trditev je pravilna.

Ljubečna (Lu'bẹ:čna, tudi Lu'b:čna) – vas je omenjena leta 1436 (an der Livbiczen) in 1480 (Lubitz).185 Koren 'ljub' je v toponimiki pogost, a če pogledamo zgodovinske zapise imena (poleg zgornjih še 1500 Libitschen), ugotovimo, da se je prvotni koren poleg 'ljub' glasil tudi 'lib'. Avtor186 nadalje ugotavlja sorodnost z imenom Berlin, ki so ga menda Lužiški Srbi poimenovali 'per Lin', 'lin' pa v njihovem jeziku pomeni močvirje. Res je, da so vsi kraji s podobnim korenom (Ljubljana, Ljubnica, Ljubija, Ljubno, Ljubečna) v bližini močvirja ali večje tekoče vode.

Sodeč po srednjeveških zapisih se je ime prvotno glasilo *Ljubičina (manj verjetno Ljubičina /vas/ < -ьna), kar je izpeljano iz *Ljubič < *Lubit'ь, to pa je patronimična manjšalnica hipokoristika *L'ubo ali *L'ubъ, ki so ohranja tudi v priimku Ljubič. Ime je torej prvotno pomenilo 'naselbina Ljubiča in njegovih ljudi'. V srednjesavinjskem narečju se i diftongira v ei, zato so ime napačno standardizirali v Ljubečna namesto upravičenega Ljubič(i)na.187

Domačini poznajo kraj tudi po imenu Cigonce, ker je bila tam še do nedavnega opekarna (popačenka iz nem. besede Ziegel 'opeka').

Loče ('Lọ:če) – prvotno *Ločane je množinsko preb. im., izpeljano iz kraj. im. *Loka 'močvirni, poplavam izpostavljen travnik'. Ime torej prvotno pomeni 'prebivalci Loke', tj. 'prebivalci poplavam izpostavljenega travnika, področja'.188

182 Josip Brinar, Jezikoslovni izprehodi po okolici celjski, str. 4. 183 Josip Brinar, Jezikoslovni izprehodi po okolici celjski, str. 16. 184 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 236. 185 Viljem Pangerl, Od naselja do naselja, str. 130. 186 Josip Brinar, Jezikoslovni izprehodi po okolici celjski, str. 12. 187 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 237. 188 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 242.

Lokrovec ('Lọ:kroc) – naselje je dobilo ime po loki,189 zamočvirjenem travniku, na katerem je nastalo, in po prvem naseljencu, ki so ga zaradi tega poimenovali Lokar.190

Lopata (Lo'pa:ta) – ime je verjetno nastalo po metonimiji iz občn. im. lopata < slovan. *lopata, kar je izpeljano iz *lopъ 'list, nekaj ploščatega'. Prvotno je označevalo manjše ravninske ploskve med gričevnatim svetom, ki so primerljive z ravnim listom lopate.191

Ložnica (Lož'ni:ca) – prvotno vod. im. *Ložьnica je izpeljano in *logь > sloven. Log.192 Naselje je torej dobilo ime po reki,193 ta pa po področju, skozi katerega je tekla.194

Medlog ('Me:dlog) – gre za spojenko, kjer se je predlog združil s samostalnikom v nerazdružno celoto,195 pomeni pa, da je naselje med dvema logoma, torej med dvema močvirnatima travnikoma.196 Zanimivo je, da je naglas prešel na predpono.

Nova vas ('No:va 'va:s) – je novo primestno naselje. Lastno ime je nastalo iz občnega poimenovanja.

Osenca (O'sẹ:nca) – je naselje v senci > u senci > osenci. Lastno ime je nastalo iz občnega.

Ostrožno (Ost'rọ:žn) – naselbina je nastala v bližini gozda, kjer je nekdaj najbrž raslo obilo robidovja – ostrog.197 Drugače menita Bezlaj198 in Snoj199, ki pravita, da je občnoimenski pomen besede ostrog 's palisadami obdano mesto'. Beseda je pri nas pozabljena. Pleteršnik jo navaja kot izposojenko iz stcslovan. ostrogъ, pomeni 'okop, nasip, utrdba'. Ime je omenjeno že 15. stol. kot Ostrosen.200

189 Tu, str. 39. 190 Josip Brinar, Jezikoslovni izprehodi po okolici celjski, str. 13. 191 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 245. 192 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 246. 193 Tu, str. 54. 194 Tu, str. 39. 195 Josip Brinar, Jezikoslovni izprehodi po okolici celjski, str. 4. 196 Tu, str. 39. 197 Josip Brinar, Jezikoslovni izprehodi po okolici celjski, str. 15-16. 198 Tu, str. 41. 199 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 296. 200 Branko Goropevšek, Po kom se imenuje … Novi tednik, 25. 8. 2009.

Otemina (Ote'mi:na) – naselje v senci, torej v temi > u temi > otemi. Lastno ime je nastalo iz občnega.

Otok ('O:tok) – je eno najstarejših celjskih naselij, ki se je razvilo zunaj srednjeveškega mestnega jedra. Nastanek imena je neposredno povezan s poplavami, saj so območje precej pogosto prizadejale visoke vode Savinje in Ložnice;201 ta del ozemlja je torej ostal nad vodo.

Pečovnik (Pečou'ni:k) - naselje je dobilo ime po res skalnatih strminah, pred katerimi je nastalo.202 Občnoimenski pomen sloven. peč je 'velika živa skala, skalnata stena'. Ta pomen se je prek 'votlina' in 'vdolbina v skali, ki služi za ognjišče', kasneje 'iz kamnov sezidana peč' razvil iz prvotno 'prostor za kurjenje'.203

Pepelno (Pe'pẹ:ln) – kraj je dobil ime po pepelu, ki so ga vozili na ilovnato polje, da bi zemlja bolje obrodila; gre za način kultiviranja zemljišča.

Polule (Po'lu:le) – razlago za navidez šaljivo ime najdemo pri Valjavcu, ki navaja za besedo 'polulek' ustreznico 'die Flusswelle'. Če pomeni 'polulek' valovje na reki, bomo tudi naše Polule lahko razložili z valovi Savinje, ki tu mogočno šumijo.204

Prekorje (P'rẹ:korje) – kraj leži na griču, ki predstavlja naravni prehod iz Hudinjske doline v zelene loke, razprostirajoče se sredi goščavja. Zaradi tega so tudi naselbino ob prehodu čez gore imenovali 'Pre-gorje'. Morfem 'pre-' namreč pomeni v krajevnih imenih 'prehode' (Predel, Prevalje). Samostalnik 'gorje', ki po izvršeni asimilaciji predstavlja osnovno besedo v imenu 'Prekorje', je pogosta podstava pri tvorjenju krajevnih imen (Podgorje, Zagorje). Sicer pa bi bilo lahko ime Prekorje izpeljano tudi iz 'prikr-' (= strm), kar bi pomenilo naselbino na strmem hribu.205 Zanimivo je, da se (nar.) v mestniku edninski samostalnik spremeni v množinskega: na P'rẹ:korih.

Na Prekorju je zelo stara kmetija Prekoršek. Lahko da gre za vprašanje o kuri in jajcu, toda zdi se mi, da bi se lahko kraj imenoval tudi po prvem naseljencu. Ime Prekoršek je v

201 Branko Goropevšek, Po kom se imenuje … Novi tednik, 8. 9. 2009. 202 Josip Brinar, Jezikoslovni izprehodi po okolici celjski, str. 20. 203 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 303. 204 Josip Brinar, Jezikoslovni izprehodi po okolici celjski, str. 21. 205 Josip Brinar, Jezikoslovni izprehodi po okolici celjski, str. 13.

zgodovinskih virih izpričano na Hudinji,206 kjer je stanoval kmet, ki je imel v lasti ta »gorski« pašnik.207

Pristava (P'ri:stava) – vas je prvič omenjena leta 1524 kot Majerhoff.208 Občnoimenski pomen sloven. pristava je 'hiša z gospodarskim poslopjem in zemljiščem'. Pristave so bile navadno blizu graščin, saj so bili v njih nastanjeni grajski služabniki in živina.209

Rifengozd ('Ri:fngozd) – verjetno delno prevedeno iz srvnem. imena, ki vsebuje rodilnik srvnem. oseb. im. Rifi, stvnem. Ripi, in srvnem. wald 'gozd'. Prvotni pomen je torej *'Rifov gozd'.210 Bezlajeva razlaga besede rif s pomenom 'vatel' se v tem primeru ne zdi logična.211

Rožni Vrh ('Rọ:žn 'Vr:x) – podobno kot pri Rožni dolini gre tudi tu najbrž za 'rožje', vinogradniške mladike, ki jih porežejo s trsov;212 naselje je na hribu, ki je kot nalašč za gojenje vinske trte. Podobno kot pri Rožni dolini pa lahko sklepamo tudi na nemški izvor imena.213

Runtole ('Ru:ntole) – vas se omenja leta 1458 (Laundoll), 1464 (Loundol) in 1524 (Runntal).214 Če izhajamo iz starih zapisov, vidimo, da je bilo ime prevedeno – slovensko besedo dol so ponemčili v 'tal'.

Snoj meni, da gre prvotno verjetno za mestnik nem. občn. im. Rundtal 'okrogla dolina', ki je zložen iz nem. rund 'okrogel' in Tal 'dolina'.215 Glede na obliko pokrajine je razlaga povsem ustrezna.

Rupe ('Ru:pa) – ime je prvotno množinska oblika občn. im. rupa < slovan. *rupa, ki je v sloven. potrjen v pomenih 'jama, kraški požiralnik, štirna, kotanja'.216in217

206 Branko Goropevšek, Po kom se imenuje … Novi tednik, 4. 8. 2009. 207 Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, 1. knjiga, str. 482. 208 Viljem Pangerl, Od naselja do naselja, str. 131. 209 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 334. 210 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 355. 211 Tu, str. 45. 212 Josip Brinar, Jezikoslovni izprehodi po okolici celjski, str. 14. 213 Tu, str. 59. 214 Viljem Pangerl, Od naselja do naselja, str. 131. 215 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 363. 216 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 363. 217 Tu, str. 45.

Selce ('Sẹ:lce) – gre za zelo staro poimenovanje majhnega naselja.218

Slance (S'la:nce) – naselje je dobilo ime po svoji senčni legi: v hladnih dneh se je tam rada pojavila slana.

Slatina v Rožni dolini (S'la:tna u 'Rọ:žn do'li:n) – prvotno vod. im., točneje ime izvirov mineralne vode in morda tudi močvirij.219 Občnoimenski pomen sloven. slatina je 'kisla, mineralna voda' in 'izvir kisle, mineralne vode';220 trava, ki raste na takih tleh, je kisla in je živina noče jesti.

Spodnja Dobrava (S'pọ:dna 'Dọ:brava) – občnoimenski pomen sloven. dobrava je danes 'valovit, ravninski svet, (deloma) porasel z drevjem', star. 'gozd, gaj'. Praviloma je to močvirnato zemljišče, na katerem raste dob ali gnilec;221 razlaga imena je enaka kot pri Dobrovi.222 Zanimivo je, da Zgornje Dobrave ni.

Šentjungert (Šent'ju:ngert) – gre za eno redkih ljudskih imen, zloženko iz besedne zveze 'sveta Jungert', kakor so imenovali zavetnico tamkajšnje cerkve, sv. Kunigundo.223

Škofja vas (Š'kọ:flja 'vie:s) – ime vsebuje svojilni pridevnik od škof in kaže na škofovsko posest.224 To področje je bilo v srednjem veku, od smrti Eme Krške (1043)225 res v lasti krškega škofa, ki je dal leta 1235 tri kmetije žičkemu samostanu.226

Druga razlaga: urbarji nas privedejo na domnevo, da se je ime razvilo iz osebnega imena prvotnega naseljenca, ki se je pisal 'Pišel' ali 'Pišolf', saj najdemo zabeleženo: 1457 Bischoldorf, 1272 Pischelsdorf in Bischalsdorf, nikjer pa ni odločilnega 'Bischof-'. V nemških grajskih pisarnah so prvotni 'Pischelsdorf' prekrstili v 'Bischof-dorf' in tudi Slovenci so v

218 Tu, str. 46. 219 Tu, str. 46. 220 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 380. 221 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 111. 222 Tu, str. 68. 223 Tu, str. 64. 224 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 413. 225 Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, 1. knjiga, str. 474. 226 Viljem Pangerl, Od naselja do naselja, str. 132.

poznejši dobi začeli pisati dobesedni prevod imena 'Škofja vas', namesto da bi ostali pri starem imenu 'Pišel', ki se je kot priimek ohranil do današnjih dni.227

Starejši prebivalci izgovarjajo prid. del imena z vmesnim -l-; morda zaradi lažje izgovarjave ali pa gre res še za odmev prvotnega imena.

Šmarjeta pri Celju (Šmar'jẹ:ta pr 'Cie:l) – prvotno *šent Marjeta je prek *Šnt-marjeta in

*Šmmarjeta dalo današnje ime228. Osnova krajevnega imena je latinsko žensko ime Margarita, v slovenskem prostoru zgodaj sprejeto (13. stol.) in spremenjeno v Margareta oziroma Marjeta.229

Naselje je dobilo današnje ime po drugi svetovni vojni, ko so kraje s svetniškimi imeni spreminjali v skladu z novo ideologijo, prej pa se je po svetnici iz že zdavnaj porušene cerkvice na jugu naselja imenovalo Sveta Marjeta.230 Novejša prizadevanja krajanov, da bi naselju vrnili staro ime, so bila neuspešna.

Šmartno v Rožni dolini (Š'ma:rtn u 'Rọ:žn do'li:n) – poimenovano po svetem Martinu, ki mu je posvečena župnijska cerkev. Prvotno *šent Martin je prek *Šmmartin dalo nar. *Šmartn, to pa so analogno po primerih z narečno maskulinizacijo samostalnikov srednjega spola hiperkorektno standardizirali kot ime srednjega spola.231

Šmiklavž (Šmik'la:už) - vas je dobila ime po svetem Miklavžu. Njemu posvečena podružnična cerkev se prvič omenja 1567, zaprta je bila 1787 in je v 19. stoletju propadla. Vas se omenja leta 1457 (Sand Nicla).232 Prvotno *šent Miklavž je prek *Šm-miklavž dalo današnje Šmiklavž. Ime vsebuje prilastek šent 'sveti' in ime svetnika, ki mu je posvečena tamkajšnja cerkev.233 Osnova krajevnega imena je latinsko ime Nicolaus. Začetni N- se je spremenil v M- verjetno zaradi interference med svetniškima imenoma Mihael in Nikolaj.234

227 Josip Brinar, Jezikoslovni izprehodi po okolici celjski, str. 13. 228 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 415. 229 Pavle Merku, Svetniki v slovenskem poimenovanju, str. 81. 230 Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, 1. knjiga, str. 474. 231 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 416. 232 Viljem Pangerl, Od naselja do naselja, str. 133. 233 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 416. 234 Pavle Merku, Svetniki v slovenskerm imenoslovju, str. 96.

Teharje ('Tẹ:xarje) – koren imena bi lahko bil v tih ali teh. 'Tehar' bi bil tisti človek, ki daje drugemu uteho, tolažbo; tako meni tudi Snoj.235 Verjetnejša razlaga izhaja iz korena tih (pogosto ime na Slovenskem je Tiha dolina); prvotni naseljenec se je verjetno imenoval Tihar, pozneje pa je po njem dobila ime vsa naselbina. Zgodovinski viri navajajo nemški imeni 'Tyecharn' (1362) in 'Dyetharn' (1466). Iz zadnjega bi se dalo sklepati, da je krajevno ime nastalo iz osebnega imena 'Diethard' ali kaj podobnega.236 Podobno kot pri Prekorju se v mestniku edninski samostalnik spremeni v množinskega: (nar.) na 'Tẹ:xarix.

Tremerje (T'rẹ:marje) – kraj se imenuje po prvem naselniku, kmetu, ki se je pisal Tremar. Izpeljavo iz osebnega imena potrjujejo tudi listine, v katerih najdemo (l. 1380) ime Tremesveld.237 Zaradi tega je možno, da ime izvira iz *Tremar'e (pol'e) 'Tremarjevo (polje)', kar bi vsebovalo svojilni prid. oseb. im. *Tremar, katerega hipokoristik v rod. je mogoče videti v srednjeveških zapisih.238

Trnovlje (Tr'no:ule) – so največje vaško naselje v celjski okolici. Vas se prvič omenja 1458 (Dürenpuchl).239 Prvotno Trnovo (polje/selo) je izpeljano iz trn,240 torej s trnjem zaraščeno področje, ki ga je bilo potrebno za obdelovanje in kasnejše naseljevanje najprej izkrčiti.

Vrhe ('Vәr:xe) – pomenska osnova besede je vrh.241 Občnoimenski pomen sloven. vrh ni samo 'najvišji del gore, hriba, hribovja ali griča', temveč tudi 'mesto, kjer se pot dvigne najvišje', tj. 'preval'. Krajevno ime Vrhe izvira iz prvotnega tož. množ.242

Začret (Zač'rie:t) – kraj se omenja 1480 (Tschriet) kot Čret.243 Ime Začret so začeli uporabljati pozneje, da so ga ločili od Čreta v teharski župniji.244 Gre za naselbino 'za čretom', torej za močvirjem.245

Zadobrova (Za'dọ:brova) – kraj 'za Dobrovo'.246

235 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 423. 236 Josip Brinar, Jezikoslovni izprehodi po okolici celjski, str. 8-9. 237 Josip Brinar, Jezikoslovni izprehodi po okolici celjski, str. 21. 238 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 438. 239 Viljem Pangerl, Od naselja do naselja, str. 134. 240 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 439. 241 Tu, str. 50. 242 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 468. 243 Tu, str. 30 in 68. 244 Viljem Pangerl, Od naselja do naselja, str. 136. 245 Josip Brinar, Jezikoslovni izprehodi po okolici celjski, str. 5

Zagrad (Zag'ra:d) – kraj 'za gradom', v tem primeru veliko naselje v dolini na južni strani celjskega gradu, ki se je razvilo ob reki Ločnici.

Zavrh (Za'vәr:x) – prvotno predložna občnoimenska zveza za vrh je postala lastno ime.247

Zvodno (Z'vọ:dn) – naselje je nastalo ob potoku Ločnica. Malo više nad mestom, kjer se mu priključi hudourniški Hudičev graben, ki rad poplavlja, so domačini zaradi ugodnih naravnih pogojev uredili ribogojnico. Stara oblika imena (Zavodno) še kaže na njegov nastanek – gre za sklop predloga in samostalnika, ki označuje kraj ob vodi, ali narečno – za vodo.248 Prvotno *Zvodno (selo) vsebuje prid., izpeljan iz sloven. zvod 'sotočje'; sloven. z < slovan. *sъ.249

Žepina ('Žie:pina) – prvič je omenjena leta 1451 (Sepin).250 Kraj je verjetno dobil svoje ime zaradi velikosti.

4.5 LEDINSKA IMENA

Namesto izraza ledinska imena uporabljajo nekateri (starejši) raziskovalci tudi izraz krčevine (Bezlaj), terenska imena (Tuma) ali mikrotoponimija (Šivic Dular).

Ledinska imena, torej imena njiv, travnikov, gozdov, pašnikov, sadovnjakov … so večinoma tradicionalna; prehajajo iz generacije v generacijo in se praviloma ne spreminjajo. Ker so jih v obrazce vpisovali kmetje sami, so njihovi zapisi zelo raznoliki, od povsem knjižnih do popolnoma narečnih. Narečnost se najpogosteje kaže na glasoslovni in oblikoslovni ravnini.251

Ravno zaradi močne povezanosti preprostih slovenskih prebivalcev z zemljo je v ledinskih imenih najti največ besednega in oblikovnega bogastva, ki (večinoma) ni bilo podvrženo germanizaciji in/ali prevajanju.

246 Tu, str. 68. 247 Tu, str. 50. 248 Josip Brinar, Jezikoslovni izprehodi po okolici celjski, str. 7. 249 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 484. 250 Viljem Pangerl, Od naselja do naselja, str. 137. 251 Viktor Majdič, Ledinska imena zahodnega dela občine Šentjur pri Celju, str. 170 in 172.

Ledinska imena so večinoma domačega izvora in enobesedna, zelo pogosto tudi predložna. Če so dvobesedna, prvi del sestavljenega imena izraža razliko v prostoru ali velikosti ('Gọ:rnja za'lọ:ka) ali pripadnost nekemu kraju ('Lọ:kouška 'xọ:sta). Ledine so poimenovane: - po lastniku (Bošt'ja:nova 'họ:sta), - po živalih ('Ti:čnica), - po različnih rastlinah ('Ga:bar), - glede na posebnosti kraja ('Xu:di 'brẹ:gi), - glede na lastnosti tal (B'la:tnik), - glede na položaj; neinovativno (Za po'tọ:kom).252

Bežigrad ('Bẹ:žigrad) – za nastanek tega imena sem našla več razlag: 1. zgod. poimenovanje, grad za umik, povezan s spodnjim celjskim gradom, v katerega so se plemiči zatekli v primeru nevarnosti253; 2. sklopljeno iz *Bežji grad, kar prvotno pomeni 'begov grad, begov tabor';254 3. izvajanje iz *Brežji grad in domnevne disimilacije, saj se kraj nahaja na bregu.255

Dvorec, ki ga danes ni več in je dal ime podočju okrog njega, se prvič omenja leta 1666.

Blatnik (B'la:tnik) – poimenovanje je nastalo iz samostalnika blato,256 kar označuje kakovost tamkajšnjega zemljišča.

Boštjanova hosta (Bošt'ja:nova 'xọ:sta) – imenuje se po lastniku.

Brezje (B'rẹ:zje) – ledinsko ime izhaja iz prevladujočega drevja, ki je tam raslo – brez.

Brod (B'rọ:d) – ime izhaja iz glagola bresti;257 zemljišče je bilo velikokrat poplavljeno.

Cigonce ('Ci:gonce) – popačenka iz nem. Ziegel (opeka); kraj, kjer se je žgala opeka. Ledinsko ime ohranja spomin na dejavnost, ki se je tam opravljala. Na tem mestu stoji danes Mercatorjev trgovski center, na prvotno dejavnost pa nas opominja tudi ime ulice: Opekarniška cesta.

252 Dušan Čop, Gorska, terenska (ledinska) in vodna imena V Sloveniji. 253 Josip Brinar, Jezikovni izprehodi po okolici celjski, str. 7-8. 254 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 59. 255 Josip Brinar in Marko Snoj, isto. 256 Tu, str. 29. 257 Tu, str. 29.

Čatarjeva hosta ('Ča:tarjeva 'xọsta), Čatarjevi travniki ('Ča:tarjovi t'ra:ŋki), Čatrova hosta ('Ča:trova 'xọ:sta) – imenujejo se po lastniku (Čater). Prvih dveh oblik ne poznam in sta očitno starejši, polglasnik se je vokaliziral v a.

Čmrlica (Č'mr:lca) – ime je povsej verjetnosti povezano s čmrlji; morda jih je bilo tam res več kot drugod.

Čreje (Č're:je), Črete (Č'rẹ:te) – osnova imen je v besedi čret; v obeh primerih gre za (še danes) zamočvirjen travnik.258

Devce ('Dẹ:uce) – gre za narečni zapis pomanjševalnice iz besede del259 > delce (n.) > deuce, ki nas opozarja na to, da so večje posestvo (najbrž zaradi dediščine) razdelili na manjše delce.

Dobrova ('Dọ:brova) – beseda izvira iz poimenovanja za drevo dob in pomeni področje, ki ga prekriva listnat (dobov) gozd.260

Dolge njive ('Do:uge 'ji:ve) – poimenovanje se nanaša na obliko polja; njiv je bilo očitno več.

Dolgi trebež ('Do:ugi t'rẹ:bež) – poimenuje daljše obdelovalno področje, ki je nastalo s krčenjem (grmovja ali gozda).261

Draga (D'ra:ga) – lastno ime je nastalo iz občnega draga in pomeni globel, dolino, po kateri žubori studenček.262

Drašca (D'ra:šca) – najbrž pomanjševalnica od draga,263 do te zanimive oblike pa je prišlo po palatalizaciji in asimilaciji soglasnikov: dragica > dražica > dražca > drašca.

258 Tu, str. 30. 259 Tu, str. 30. 260 Tu, str. 30. 261 Tu, str. 48. 262 Josip Brinar, Jezikoslovni izprehodi po okolici celjski, str. 22., in tu, str. 31. 263 Tu, str. 31.

Gabar ('Ga:bar) – ime je dobil po gabru, listnatem drevesu, oblika imena pa je nepričakovana: polglasnik pred -r se je vokaliziral ali samo zapisal z -a-, ednina pa opozarja na to, da je morda na polju stalo večje osamljeno drevo.

Gabrovka ('Ga:brouka) – tudi to ledinsko ime se imenuje po drevesni vrsti, opozarja na gabrov gozd, preseneča pa nas s svojo žensko obliko.

Gaj ('Ga:j) – občno ime je postalo lastno, označuje pa gojen gozd, log.264

Gložje (G'lọ:žje) – izpeljano iz besede log, kar pomeni močvirni travnik ob vodi.265 V tej obliki je beseda zelo pogosta v srednještajerskem narečju, zanimiva pa je predvsem zaradi svojega protetičnega g- in pripone -je, ki spremeni spol samostalnika in ga naredi neštevnega.

Gmajnica (G'ma:jnca) – majhna gmajna, srenjski pasšnik. Občno ime je postalo lastno.

Gornja zaloka ('Gọ:rnja za'lọ:ka) – označuje zelo natančen položaj terena: ne gre samo za položaj za loko, ampak tudi za zgornji del močvirnega ozemlja.266

Gradišnikova hosta (Gra'di:šnikova 'xọ:sta) – ime je dobila po lastniku.

Gresovje (Gre'so:vje) – beseda je nastala iz zelo redkega samostalnika gres,267 ki na SV Slovenije označuje pesek ali prod. Sklepamo lahko, da gre za prodnato zemljišče, ki ga je nanesla reka, potok, poimenovali pa so ga priseljenci. V našem narečju namreč poznamo samo ustreznico gris v pomenu 'grobo mleto žito'.

Grmada (Gәr'ma:da) – občnoimenski pomen besede grmada je 'kup', zlasti 'kup dračja ali polen, pripravljen za zažig'.268 Na tem ozemlju so torej kurili kresove, morda v opozorilo pred nevarnostjo ali ob čiščenju obdelovalnih površin.

264 Tu, str. 31. 265 Tu, str. 39. 266 Tu, str. 39. 267 Tu, str. 34. 268 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 155.

Hlačarjevo (H'la:čarjou) – v narečju maskulinizacija samostalnika srednjega spola in posam. prid.; verjetno gre za poimenovanje po lastniku: Hlačarjevo polje > Hlačarjevo.

Hrastje (X'ra:stje) – ime se nanaša na najpogostejšo drevesno vrsto v okolici – hrast. Ker gre za skupinsko ime, smemo sklepati, da je tam rastel hrastov gozd.

Hudi bregi ('Xu:di b'rẹ:gi) – drugi del besedne zveze je nar. mn. oblika sam. breg,269 hudi bregi pa v prevodu pomeni 'strmi bregovi'. Pridevnik kaže na težave, ki so jih imeli ljudje pri obdelovanju zemlje.

Hudičev graben (Hu'di:ču g'ra:bn) – v prevodu Hudičev jarek,270; strma, slikovita divja soteska, ki jo je izdolbel potok istega imena. Skoznjo poteka priljubljena lokalna planinska pot do Celjske koče, varovana s klini in jeklenimi vrvmi.

Jelenov križ (Je'lẹ:nov k'ri:ž) – ledinsko ime se je poimenovalo po verskem znamenju, ta pa po lastniku, na čigar zemlji je stalo.

Jurkovškovo ('Ju:rkoškou) – zemljišče se imenuje po lastniku, zaradi ekonomičnosti pa je nastal posamostaljeni pridevnik: Jurkovškovo polje > Jurkovškovo.

Kompost (Kom'pọ:st) – ledinsko ime se je poimenovalo po dejavnosti, za katero so ga uporabljali:271 tam so odlagali organske odpadke.

Koštomajeve njive ('Kọ:štomajove 'ji:ve) – imenujejo se po lastniku.

Kotle ('Ko:tle) – množinsko ime od kotel,272 kar pomeni, da gre za področje, na katerem je več kotlinic, vdolbinic v tleh.

269 Tu, str. 29. 270 Tu, str. 33. 271 Tu, str. 37. 272 Tu, str. 38.

Kresnik (K'rẹ:snik) – izpeljano iz sloven. kres < *krěsъ, 'poletni sončni obrat' in 'obredni ogenj, ki ga kurijo na začetku poletja'. Ime morda označuje kraj, kjer so se opravljali ti poganski obredi.273

Kripeno (Kri'pẹ:n) - posam. pridevnik je nastal iz zelo starega občnega imena kripa,274 ki pomeni skalo ali kup kamenja; gre torej za skalnato, kamnito področje.

Lahovška hosta ('La:xovška xọ:sta) – imenuje se po kraju, v katerem se nahaja, Lahovni.275

Lava ('La:va) – ledinsko ime je enako kot ime potoka, ki teče čez to ozemlje,276 pomeni pa preprosto 'voda'.

Loge ('Lọ:ge) – občno ime je postalo lastno, označuje pa nižinski, vlažen gozd.277 Čeprav izhaja iz besede log, je ta oblika v tožilniku množine; mogoče se je predlog (v) izgubil.

Loka ('Lọ:ka) – občno ime je postalo lastno, označuje pa vlažne področje.

Lokovška hosta ('Lọ:kovška 'xọ:sta) – ime je dobila po bližnjem naselju, Loki.

Lopata (Lo'pa:ta) – občno ime je postalo lastno, prvotno je označevalo manjše ravninske ploskve med gričevnatim svetom, ki so primerljive z ravnim listom lopate.278

Medvedova hosta (Med'vẹ:dova 'xọ:sta) – imenuje se po lastniku.

Mlade hoste (M'la:de 'xọ:ste) – 'mladi gozdovi', najbrž zato, ker gozda prej ni bilo, področje se je sčasoma zarastlo. Zanimiva je množinska oblika, kar nakazuje, da je bilo takih gozdičkov več.

Mlake (M'la:ke) – lastno ime je nastalo iz občnega, na ozemlju so še dolgo po deževju ostajale luže, mlake.279

273 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 213. 274 Tu, str. 38. 275 Tu, str. 70. 276 Tu, str. 54. 277 Tu, str. 39. 278 Tu, str. 72.

Na bregu (Na b'rie:go) - ledinsko ime je nastalo iz občnega, ponazarja pa njegov položaj: na vzpetini ali ob vodi.

Na lokih (Na 'lọ:kix) - ledinsko ime je nastalo iz občnega, ponazarja pa njegov položaj: na vlažnem travniku.

Na plate (Na p'la:te) – ime poti, ki pelje do 'plat' oz. 'na plate'. Občno ime je postalo lastno.

Na vrtu (Na 'vәr:t) - ledinsko ime je nastalo iz občnega, ponazarja pa njegov položaj. Zanimivo je, da polje ponavadi ni v funkciji vrta, lahko pa gre za metaforično poimenovanje, če so lastniki na njem gojili vrtnine, za katere v bližini hiše ni bilo prostora.

Pašniška hosta ('Pa:šniška 'xọ:sta) – je zelo zanimiva besedna zveza. Gozd ni pašnik in pašnik ni gozd, lahko pa iz enega nastane drugo, če dovolimo, da se pašnik zaraste, ali pa posekamo drevje, da pridobimo pašno površino.

Pintarjeva hosta ('Pi:ntarjova 'xọ:sta) – imenuje se po lastniku.

Plate (P'la:te) – prevzeto iz nem. die Platte 'plošča, raven prostor',280 kar v praksi pomeni večji kos zemljišča na ravnini. Beseda je v splošni rabi, čeprav kot ledinsko ime najbrž novejšega datuma.

Pod goro (Pod 'guo:ro) - ledinsko ime je nastalo iz občnega, ponazarja pa njegov položaj.

Podgorje (Pod'gọ:rje) - ledinsko ime je nastalo iz občnega, ponazarja pa njegov položaj. Zaradi spremenjene oblike in spola lahko sklepamo, da gre da daljše področje.

Pod slomnikom (Pod s'lọ:mnikom) - ledinsko ime je nastalo iz občnega, ponazarja pa njegov položaj; nahaja se pod slomom, kar pomeni 'pod slemenom'.281

279 Tu, str. 40. 280 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, tretja knjiga (P-S), str. 60. 281 Tu, str. 64.

Pod togom (Pod 'tọ:gom) - najbrž iz tog282 (adj.), f. toga 'trd, negiben, okorel, neokreten', tudi 'trden'. Pridevnik je postal samostalnik, kot ledinsko ime pa najbrž označuje ozemlje pod trdnim, skalnatim ali kamnitim področjem.

Polje ('Pọ:lje) – občno ime je postalo lastno.

Potoki (Po'tọ:ki) – občno ime je postalo lastno, ampak ker gre za ledinsko in ne vodno ime, lahko sklepamo, da čez posestvo teče več potočkov.

Pri cesti (Pr 'cẹ:st) – čez polja je teklo malo urejenih cest, zato so zlahka predstavljale orientacijsko točko.

Pri mlinarici (Pr m'li:narci) – del polja se imenuje po lastnikovi dejavnosti; ženska oblika bi lahko pričala o tem, da je moževo dejavnost (po njegovi smrti?) prevzela soproga.

Prisnica (P'ri:snca) - beseda je skrajšana narečna oblika od prisojnica in izpeljana iz pridevnika prisojen, kar pomeni 'obrnjen proti soncu'.283 Področje ima torej ugodno, sončno lego.

Pungart ('Pu:ngәrt) – gre za popačenko iz nemške besede Baumgarten, sicer pa to ledinsko ime označuje sadovnjak.284

Puša ('Pu:ša) - iz pušča; pust, neobdelan svet, beseda pa je dobila to obliko po izpadu soglasnika č.285

Ravnakova hosta ('Ra:unakova 'xọ:sta) – ime je dobila po lastniku.

Razdevnik (Raz'dẹ:unik) – iz delšati, delšam (v. impf.) 'podedovati', delščina 'dediščina'

(kor.), dial. diẹvšna, v 18. st. dieu.hati 'erben', dieu.hina 'Erbschaft' poleg dieu 'Erbteil' (Gutsmann), v mtpn. Diunca (kor.), k temu Devnica, Deunca v centr. narečjih.

282 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, četrta knjiga (Š-Ž), str. 190. 283 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemlejpisnih imen, str. 334. 284 Tu, str. 43. 285 Tu, str. 44 in 63.

Pravnozgodovinsko zanimiv semantični razvoj psl. dělъ 'Teil' od 'dodeljeni kos zemljišča' do 'podedovano zemljišče'.286 Gre za eno bolj zanimivih, starih besed, ki kaže na to, da je bilo zemljišče razdeljeno med dediče.

Resen ('Rẹ:sen) – izpeljano iz resa < vresa slovan. *versa 'rastlina Calluna vulgaris' in 'Erica herbacea (carnea L.)'. Ime torej prvotno označuje z resjem poraslo mesto.287

Runtolska hosta ('Ru:ntolska 'xọ:sta) – imenuje se po kraju, blizu katerega se nahaja (Runtole).288

Svetelova hosta (Sve'tie:lova 'xọsta) – imenuje se po lastniku.

Škamanov breg (Š'ka:manou 'brẹ:g) – hrib se imenuje po lastniku, zanimivo pa je, da je prišlo do vokalizacije polglasnika: (Skamen) > Škamen > Škamenov > Škamanov breg.

Šmonov zaliv (Š'mọ:nov za'li:u) – zaliv in del obale Šmartinskega jezera. Nad njim se dviguje Šmonov (Simonov) hrib. Oba sta dobila ime po lastniku.

Tičnica ('Ti:čnca) – skrajšano iz ptič; področje, ki je bilo, najbrž zaradi obilice grmovja, bogato naseljeno s ptiči.

Tirgut ('Ti:r'gu:t) – travnik na Ostrožnem, kjer je bil v času celjskih knezov graščinski gozd z velikim loviščem. Gre za zelo popačeno nemško besedo Tiergarten, živalski vrt.

Travniki (T'ra:ŋki) – beseda travnik je izpeljanka iz trava;289 gre torej za obsežen, s travo porasel svet. Občno ime je postalo lastno.

Trebe (T'rẹ:be), Treben (T'rẹ:ben), Tribe (T'ri:be) – vsa tri imena najbrž izhajajo iz glagola trebiti,290 se pravi, da gre za iztrebljen, posekan svet, krčevino. Besedo, skratka, povezujem z izkrčenim svetom; takim, ki je bil prej porasel, pa so ga, najbrž za potrebe poljedeljstva,

286 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, prva knjiga (A-J), str. 97. 287 Tu, str. 63. 288 Tu, str. 75. 289 Tu, str. 47. 290 Tu, str. 48.

posekali, izkrčili, torej obdelali. Trebeže imenujejo njivice, ki jih prekopavajo na posekanih ali požganih goščavah.291

Beseda Tribe pa je bolj zanimiva. V Savinjski dolini izgovarjajo ozki e tako zelo ozko, da se sliši skoraj kot i. Lahko bi šlo za kakšnega priseljenca, ki je svoje ozemlje poimenoval glede na narečje, ki ga je obvladal.

Virtnica ('Vi:rtnca) – je dolinica, po kateri tečeta dva potočka, ki dobivata vodo iz številnih izvirov. Beseda je povsem narečna, tvorjena kot pomanjševalnica iz občnega imena vir292 > vir- + -nica z dodanim vmesnim t za lažji izgovor.

Volčeke ('Vo:učeke) – podaljšana besede iz Volče, kar je izpeljano iz slovan. oseb. im. *Vьlkъ, ki se ohranja v priimku Volk.293 Področje se najbrž imenuje po lastniku: Volkovo, Volčje (polje) in je posamostaljeni pridevnik.

Vrečarjeva hosta (V'rẹ:čarjova 'xọ:sta) – imenuje se po lastniku.

Za cesto (Za 'cẹ:sto) - ledinsko ime je nastalo iz občnega, ponazarja pa njegov položaj.

Za grabnom (Za g'ra:bnom) – ime je nastalo glede na položaj in je prevzeto iz nem. besede Grabe; nikoli ne uporabljamo besede jarek.

Za gradom (Za g'ra:dom) – ledinsko ime je nastalo iz občnega, ponazarja pa njegov položaj.

Za potokom (Za po'tọ:kom) - ledinsko ime je nastalo iz občnega, ponazarja njegov položaj.

Za strugo (Za st'ru:go) – ledinsko ime je nastalo iz občnega, ponazarja pa njegov položaj. Zanimivo je, da je omenjena struga in ne npr. potok ali reka; pomeni, da je šlo za prazno, izsušeno korito.294

291 Josip Brinar, Jezikoslovni izprehodi po okolici celjski, str. 22. 292 Tu, str. 49. 293 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 465. 294 Tu, str. 47.

Za travnikom (Za t'ra:ŋkom) – ledinsko ime je nastalo iz občnega, ponazarja pa njegov položaj.

Za vodolo (Za 'vọ:dolo) – v slovenskem prostoru (razen na severu) so zelo frekventna imena Vodol, Vodole, češ. apel. oudol, polj. wądol 'walis, dolina', poleg odoła 'Schluht' … V slovenskih imenih sta verjetno sovpadla tipa *odolъ in *odolъ; Pleteršnik: odol, m. 'dol', das Thal.295 Sklepati torej smemo, da gre za dolino, po kateri teče voda.

Zahrib (Zax'ri:b) – je dobil ime glede na položaj (za hribom).

Zalogi ('Za:logi) - večkratni tpn. Zalog je iz prep. zveze *za logъ, glej log.296

Zarne ('Za:rne) – ime je verjetno nastalo iz besede ozara297 in je posamostaljeni pridevnik: ozarne njive > (o)zarne, torej manjši prostor, ki je bil namenjen obračanju pluga.

Zavine (Za'vi:ne) – beseda je nastala iz starega poimenovanja za vinograd, vino. Izpričuje položaj zemljišča, ki se je nahajalo za vinogradom.

Zidarjeva hosta (Zi'da:rjova 'xọ:sta) – imenuje se po lastniku.

Zlake (Z'la:ke) – področje je dobilo ime po rastlini slak, ki ga je moralo biti v bližini precej; do glasovne spremembe je prišlo zaradi nerazločevanja s in z v 18. st.298

4.6 PRIIMKI IN HIŠNA IMENA V KRAJEVNI SKUPNOSTI ŠKOFJA VAS

Priimki segajo daleč v preteklost; v srednjeveški Italiji so se npr. pojavili že v 9. stoletju, najprej med plemstvom, nato v mestu, najkasneje pa so se uveljavili na podeželju. Pri nas se v urbarjih iz 15. in 16. stoletja že pojavijo prvi "priimki", ki kažejo bodisi na poklic nosilca

295 Zinka Zorko, Toponimi v Dravskem obmejnem hribvju, str. 168-169. 296 Tu, str. 39. 297 Tu, str. 41. 298 Tu, str. 50.

"priimka", njegove značajske poteze ali posebnosti ali pa na posebnost ali značilnost kraja prebivanja.

V vsakem primeru so ti priimki postali dokaj stalni in so se nato včasih še stoletja držali hiše ali kmetije, ne pa tudi oseb, ki so jo na tak ali drugačen način zapustili. Tako je ostalo še v 17. in 18. stoletju. Eden prvih slovenskih raziskovalcev matičnih knjig, Maks Goričar, je ugotovil, da tedaj "niso še vsi ljudje pri nas imeli osebnega (rodbinskega) vzdevka. To so bili večinoma ljudje, ki niso bili stalno naseljeni, niti sicer navezani na grudo, posestvo, hlapci, dekle, zlasti taki, ki niso izšli iz kmečkih rodbin, rokodelci, najemniki in gostači. Poslednje vpisujejo matice za inquilini, incolae, drugod, zlasti v hribovskih župnijah, za oferje. V hribovitih krajih so bila večja posestva, tu so kmetom pomagali, proti plačilu v naravi in stanovanju v koči, tako imenovani gostači ali oferji in tako posebno tu nahajamo mnogo ljudi brez rodbinskega imena... Utegnilo se je pripetiti, da je ta ali oni svoj priimek izgubil, ko je moral s kmetije na oferijo, saj se je mnogo priimkov držalo bolj hiše kot pa rodu".

V terezijanski in jožefinski dobi, torej v času druge polovice 18. stoletja, pa se osebe brez priimka pojavijo le še redko; samo z imenom je bil le tu in tam označen kak star berač. Ljudje pa so vse bolj pogosto svoj priimek, ki so ga dobili kot "popotnico" svojih staršev, obdržali ne glede na svojo življenjsko usodo. Tako se vse bolj pogosto pojavljata dva priimka; priimek, ki ga je oseba dobila po očetu ali po materi (nezakonski otrok), ter priimek, ki se je vezal na hišo in je veljal za t.i. "vulgarno", domače ali hišno ime (Korošec = Čepl).

Tudi hišna ali vulgarna imena so postajala manj nedotakljiva in z zamenjavo priimka v določeni hiši se že v naslednji generaciji ponavadi zamenja tudi hišno ime. Domačij, v katerih so konec 18. in v začetku 19. stoletja imeli še isti priimek kot domače ime, je bilo malo; v povprečju pri vsaki peti ali šesti hiši. Do konca 19. stoletja je to število še močno upadlo, tako da so bili taki primeri že prave izjeme. Na podeželju se prvotna hišna imena niso tako hitro pozabljala in običajno ljudje še danes poznajo isto domače ime kot pred 150 leti, čeprav se je medtem priimek v hiši zamenjal že petkrat ali večkrat.299

299 http://www2.arnes.si/~rzjtopl/rod/viri/priimki.htm#domac. (3. 4. 2012)

Hišna imena, tudi domača ali vulgarna imena, so imena, ki so jih uvajali ljudje sami in ne oblasti, kot je bilo pri priimkih. Nastanku hišnih imen so botrovale iste navezne okoliščine kot pri priimkih (osebna imena, stan, krajevna imena, vzdevki ...). Težko je določiti, kaj je bilo prej, hišna imena ali priimki, zagotovo pa je možno trditi, da so nekakšna imenovanja (oseb, hiš, kmetij) morala obstajati že pred priimki, saj so sosedje le tako lahko povedali, o kom govorijo. To so bila imena, ki so se držala hiše, kmetije, domačije oziroma hišna imena. Razvojno jih je težko opredeliti, saj so nastajala tudi po tem, ko je gospodar že dolgo časa nosil drugačen priimek.

Hišna imena so živa še danes, predvsem na podeželju, v kmečkem okolju, in pogosto ostanejo pri hiši, ne glede na to, da se v njih menjavajo gospodarji z različnimi priimki.300

Najmanjša upravna enota, v kateri živim, je krajevna skupnost Škofja vas. Obsega pet krajev: Prekorje, Runtole, Škofja vas, Šmarjeta in Zadobrova. Poiskala sem vse priimke, ki se trenutno uporabljajo v teh krajih,301 jih razvrstila po abecedi, v oklepajih dodala žensko obliko priimka, ponekod pa sem zraven navedla tudi hišna imena. Slednjih na žalost ni veliko, ker gre za mlada primestna naselja, kamor se ljudje še vedno priseljujejo. Stare kmetije so v glavnem propadle ali pa so bila zemljišča prodana novim lastnikom. Informatorke za hišna imena so bile stare ženice iz teh krajev (ponekod morda niti ne gre za hišna imena, ampak za stare priimke); mladi hišnih imen ne poznamo več oziroma jih hiše sploh še nimajo.

Aplenc (Ap'lẹ:nšca) – priimek je morda nastal z izgovorno olajšavo iz vzdevka ali priimka Apnenc, kar bi se nanašalo na poklicno dejavnost osebe, žganje apna. Danes apna ne žgemo več, včasih pa so ga uporabljali za beljenje.

Árnšek ('A:rnšca), hišno ime Hmetel – priimek izhaja iz osebnega imena Arnold, skrajšano Arno. Tvorjen je s priponskim obrazilom -jak in prvotno pomeni 'sin Arna'.302 Hišno ime prvotno verjetno izvira iz občnoimenskega poimenovanja kmet.

300 http://sl.wikipedia.org/wiki/Hi%C5%A1no_ime. (3. 4. 2012)

301 TIS. 302 Janez Keber, Leksikon imen, str. 120.

Árčan ('A:rčanka) - priimek je nastal iz vzdevka ali priimka Arh s priponskim obrazilom -an. Prvotno je pomeni 'sin Arha'.

Árhanič ('A:rxanička) - priimek je nastal iz vzdevka ali priimka Arh ali Arhan s priponskim obrazilom -ič in je prvotno pomeni 'sin Arha, Arhana'.

Árlič ('A:rlička) – priimek je morda nastal prek vzdevka iz poimenovanja ptice orel. Tvorejn s pripono -ič predstavlja pomanjševalnico in prvotno pomeni 'sin Orla', zaradi široko izgovorjenega glasu o pa je morda prišlo do spremembe v a.

Áubreht ('A:ubrextka) - priimek je fonetično zapisana nemška besedna zveza auf Brecht; to pomeni 'na odmor'. Morda je oseba, ki si je pridobila tak priimek, velikokrat počivala.

Bah ('Ba:xoka)– priimek izhaja iz nemškega vodnega imena Bach s prvotnim pomenom 'kdor prebiva ob potoku'.303

Bajc ('Ba:jčoka) - priimek Bajc z različico Bajec je nastal iz vzdevka Bajec, ta pa iz poklicnega poimenovanja bájec v pomenu 'čarovnik'. Ta tako kot bájavec z enakim pomenom izhaja iz glagola bájati v pomenih 'pripovedovati basni, čvekati; prerokovati; čarati'. Pomen 'Zauberer', tj. 'čarovnik' za iztočnici bajec in bajavec navaja M. Pleteršnik v Slovensko- nemškem slovarju. Verjetno pa je bajec v priimkovnem procesu pomenil še 'pripovedovalec, čvekač, prerokovalec'.304

Ban ('Ba:noka)– priimek je nastal po krajšanju iz imena Urban.305

Bek ('Bẹ:koka) – priimek je morda fonetični zapis vzdevka ali priimka Beg. Priimek Beg je nastal prek vzdevka iz poimenovanje oblastniške funkcije: 1. višji civilni ali fevdalni oblastnik (v fevdalni Turčiji), 2. spoštljivi pristavek k imenu ugledne muslimanske ali nemuslimanske vojaške ali civilne osebe.306 Lahko da gre prvotno za vzdevek osebe, ki je služila v turški vojski.

303 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Pahor. Dnevnik, 21. 8. 2009. 304 http://www.dnevnik.si/novice/neverjetno/1042209784, J. Keber. (4. 4. 2012) 305 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Verbič. Dnevnik, 3. 7. 2009. 306 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Begić. Dnevnik, 6. 8. 2010.

Belak ('Bẹ:lačka) - priimek z različicami Bevc, Belec, Belc, Beuc in Bevec izhaja prek vzdevka iz poimenovanja oseb bélec 'kdor ima belo, svetlo polt'. Beseda bélec je tvorjenka na -ec iz pridevnika bel. Priponsko obrazilo -ec tu pooseblja nosilca lastnosti, ki jih označuje pridevnik bel. Sopomenska tvorba na -ak iz pridevnika bel je izraz belák. Tudi iz njega je prek vzdevka nastal priimek Belak. Oblika priimkov Bevc, Beuc in Bevec se je posplošila po izgovoru priimka Belec v odvisnih sklonih: Belec, Belca ('Bẹ:uca).307

Belina (Be'li:nšca) – priimek je tvorjen iz pridevnika bel (glej Belak).

Beriša (Be'ri:šoka) – neslovenski (ciganski) priimek.

Beškovnik (Beš'ko:unička) – priimek je verjetno nastal iz imena Boško; to je skrajšana oblika imena Božidar.308 Tvorjen s pripono -nik prvotno pomeni 'prebivalec vasi, kjer živi Božidarjev rod'.

Bezamovski (Beza'mo:ušca) – neslovenski, makedonski priimek.

Bibič ('Bi:bička) – priimek verjetno izhaja iz različice osebnega imena Vital, Bibijan. Tvorjen je s priponskim obrazilom -ič in prvotno pomeni 'sin Bibija(na)'.309

Bincel ('Bi:ncloka) - priimek je verjetno nastal iz različice osebnega imena Albin, Bine. Tvorjen je kot pomanjševalnica s priponskim obrazilom -el in prvotno pomeni 'sin Bineta'.310

Bincl ('Bi:ncloka) – glej Bincel.

Blazinšek (Bla'zi:nšca) – priimek je verjetno nastal prek vzdevka kot opis lastnosti njegovega nosilca; morda je bil ta malo bolj »oblazinjen«.

Blažič (B'la:žička) – priimek je nastal iz imena Blaž in prvotno pomeni 'sin Blaža'.311

307 http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/339364, J. Keber. (4. 4. 2012) 308 Janez Keber, Leksikon imen, str. 141. 309 Janez Keber, Leksikon imen, str. 492. 310 Janez Keber, Leksikon imen, str. 96.

Bogovič ('Bọ:govička) – priimek je nastal iz imena Bogdan, skrajšano Bogo, in prvotno pomeni 'Bogov sin'.312

Bolarič ('Bọ:larička) – verjetno gre za variantni zapis b : v in predstavlja vzdevek poklicnega poimenovanja osebe, ki se je ukvarjala z voli, Volar. Priimek Volarič je tvorjen iz vzdevka Volar s priponskim obrazilom -ič in je prvotno pomenil 'sin Volarja'.

Bombač ('Bọ:mbačka) – v primeru, da gre za zelo mlad priimek, bi lahko sklepali, da je mogoče nastal preko vzdevka iz vojaškega poimenovanja bombaš 'vojak, ki napada z ročnimi bombami'.313

Bornšek ('Bọ:rnšca), hišno ime Ranžger – priimek je verjetno fonetični zapis vzdevka poklicne osebe, ki se ukvarja z vrtanjem (nem. bohren 'vrtati'). Hišno ime verjetno izvira iz nemške občnoimenske besede Rand 'rob' in označuje položaj posesti.

Braček (B'ra:čoka) – priimek je nastal iz priimkovne podstave Brat- oziroma Brač-, ki je nastal po krajšanju zloženih imen s sestavino Brat-, tj. Bratko, Bratoslav, Bratoljub, Bratomir. Tvorjen je s priponskim obrazilom -ek in prvotno pomeni 'sin Bratka, Bratoslava, Bratoljuba'.314

Bračič (B'ra:čička) – priimek je tvorjen iz podstave Brač- s priponskim obrazilom -ič in prvotno pomeni 'sin Bratka'. 315

Bratina (B'ra:tinačka) – priimek je tvorjen iz podstave Brat- s priponskim obrazilom -ina.316

Brecl (B'rẹ:cloka) – priimek je nastal iz metonimičnega poimenovanja za žival, žuželko brecelj, ki je znana po svoji nadležnosti. Človek s tako oznako je moral torej biti siten,

311 Janez Keber, Leksikon imen, str. 132. 312 Janez Keber, Leksikon imen, str. 134. 313 SSKJ, I. knjiga (A-H), str. 172. 314 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Bračko. Dnevnik, 29. 5. 2009. 315 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Bračko. Dnevnik, 29. 5. 2009. 316 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Bračko. Dnevnik, 29. 5. 2009.

nadležen. Občnoimenska beseda brecelj izvira iz glagolov brečati, brenkati, brenčati in prvotno označuje žuželko, ki brenči.317

Brešan (B'rẹ:šanca), hišno ime pri Ívanu - priimek je morda nastal preko vzdevka iz poimenovanja za vrsto drevesa, brest. Kot hišno ime je uporabljeno kar osebno ime lastnika, Ivan.

Brežnik (B'rẹ:žnička) – priimek izhaja iz naselbinskih imen Breg. Tvorjen je s priponskim obrazilom -nik in je prvotno pomenil 'prebivalec Brega ali prišlek iz Brega'.318

Brglez ('Bәr:glešca) – priimek je nastal iz imena ali vzdevka Brglez, ta pa iz poimenovanja ptiča brglez 'gozdna ptica pevka, ki spretno pleza'.319 Metonimični prenos pomeni, da je imel tudi posameznik takšne lastnosti.

Brun (B'ru:nšca) – priimek verjetno izhaja iz imena Bruno. Ime je po izvoru nemško. Podstava brun-, ki se pojavlja v zloženih imenih, npr. Brunolf, pomeni 'rjav', v starovisokonemškem imenu Brunhild pa je iz besede brunja, brunn 'oklep'.320

Bučer ('Bu:čerca) - priimek Bučar z različico Bučer lahko izhaja iz naselbinskih imen Buč in Buče, in sicer prek možnih imen prebivalcev *Bučar oziroma *Bučenar 'prebivalec Buča ali Buč'. Naselbinska imena Buč so nastala iz besede buč (tudi boč) v pomenih 'sod; poljski vodnjak z lesenim ohišjem'. Naselbinska imena Buče pa so nastala po krajšanju iz skupinskega imena *Bučane. Druga, morda verjetnejša razlaga priimka Bučar je povezovanje z besedo búča 'posoda za vino, pol bokala'. Priimek Bučar bi v tem primeru nastal prek vzdevka iz poimenovanja búčar 'izdelovalec buč, tj. posod za vino', morda tudi 'kdor rad jé buče' ali 'trmast ali nekoliko omejen človek' (prim. izraz bučman, ki je iz buča 'glava'). Priimek Bučar pa je možno prek vzdevka povezovati še z domnevnim imenom delujoče osebe *bučar 'kdor kriči, tuli', ki je tvorjenka na -ar iz glagola bučáti, bučím.321

317 http://tvslo.si/predvajaj/priimek-brecko/ava2.129008174/ 318 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Bregar. Dnevnik, 21. 12. 2007. 319 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Brglez. Dnevnik, 12. 6. 2009. 320 Janez Keber, leksikon imen, str. 148. 321 http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042255020 , J. Keber. (4. 4. 2012)

Budja ('Bu:djoka) – priimek izhaja iz osebnega imena Budimir. To je slovansko ime, zloženo iz velenika glagola buditi in sestavine mir; pomenilo naj bi 'vzpodbujaj mir, miroljubnost'.

Bukovac ('Bu:kovačka) – priimek je izvorna različica priimka Bukovec in izhaja iz naselbinskih imen Bukovje, Bukov Vrh, Bukovca, Bukovec, Bukovo in tako dalje. Tvorjen je s priponskim obrazilom -ec in je prvotno pomenil 'prebivalec Bukovja oziroma prišlek iz njega'.322

Bukvič ('Bu:kvička) – priimek je nastal iz imena ali vzdevka *Bukev. Tvorjen je s priponskim obrazilom -ič in je prvotno pomenil 'sin Bukve'.

Carovič ('Ca:rovička)– priimek je nastal iz poimenovanja Car, ki se je uporabljal za tiste, ki so se udeležili vojne za carja in iz nje prišli živi. Carovič bi tako bil 'sin Carja', vojaka, ki je služil v c(es)arski vojski.

Cank ('Ca:ŋkoka) – priimek je verjetno fonetični zapis nemškega vzdevka Zank 'prerekanje', ki ga je dobila prepirljiva oseba.

Cekuta (Ce'ku:toka) – priimek mogoče izhaja iz narečnega poimenovanja za žuželko klop 'cek'.323 Kot metonimija bi lahko označeval zajedalskega posameznika, na slabšalno ime pa kaže tudi pripona -uta.

Ceraj (Ce'ra:joka) – priimek je verjetno nastal iz naselbinskega imena Cer, ta pa iz poimenovanja drevesne vrste. Cer je vrsta hrasta z zelo hrapavo skorjo in bodičasto želodovo skledico.324Priimek, ki je tvorjen s pripono -aj, prvotno pomeni 'prebivalca Cer, Cera ali prišleka od tam'.

Cizej ('Ci:zejca) – priimek izhaja iz vzdevka, ta pa iz koroške narečne besede cizej 'dojka'. Sklepamo lahko, da prvotni nosilci priimka izvirajo s Koroškega in da je šlo za osebo (osebe), ki si je takšen vzdevek zaslužila zaradi svojih značajskih potez.

322 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Bukovec. Dnevnik, 19. 10. 2007. 323 SSKJ, 1. knjiga (A-H), str. 235. 324 SSKJ, 1. knjiga (A-H), str. 244.

Cvikl (C'vi:klca) – priimek izhaja iz vzdevka. Gre za fonetični zapis nemške besede Zwickel 'latica'.

Čater ('Ča:terca), hišno ime Ájnžek – priimek najverjetneje izhaja iz naselbinskega imena Čatež, ta pa iz *Čretež < *Čertežь. Ime zelo verjetno temelji na pozabljenem občn. im. *čretež 'krčevina, izkrčena zemlja < *čertežь, ki je v besedotvornem razmerju s *čьrtežь, ta pa je potrjen v ukr. čertež 'polje, pridobljeno z izkrčenenjem gozda'. Slovan. *čertežь in *čьrtežь sta tvorbi iz glagola *čersti, sed. čьrto 'rezati, sekati, krčiti, trebiti'.325 Oseba s takšnim priimkom se je torej naselila na ozemlju, ki ga je prej izkrčila. Hišno ime Ajnžek je pogovorna različica imena Janez (Hans) oz. njegove manjšalnice Hanžek.

Čater ('Ča:terca), hišno ime Matijev – isto. Hišno ime izvira iz osebnega imena Matija, zanimivo pa je, da se je ohranil v svojilni obliki. Prvotno je šlo verjetno za besedno zvezo Matijev sin.

Čater ('Ča:terca), hišno ime Majcen – isto. Hišno ime izvira iz pridevnika majcen v pomenu 'zelo majhen'. Tako so prvotno poimenovali zelo majhnega človeka.326

Čepin (Če'pi:nšca), hišno ime Kučej – priimek je nastal iz starega osebnega imena Čepa < *Čepa, ki je ohranjeno v poljščini. Tvorjen s pripono -in prvotno pomeni 'sin Čepe'.327 Hišno ime Kučej morda izvira iz občnoimenskega poimenovanja kucelj 'grič, vzpetina' in opozarja na geografsko posebnost posestva.

Čerenjak ('Če:renjačka) – priimek je nastal iz vzdevka preko osebnega imena Črni < *Čьrnьjь, ki se je nanašal na človeka temne polti in las.328

Černič ('Če:rnička) – isto, s pripono -ič pa kaže, da gre za 'sina Črnega'.

325 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 95. 326 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Majcen. Dnevnik, 3. 2. 2006. 327 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 97. 328 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 103.

100

Čiček ('Či:čoka) – priimek je nastal iz vzdevka po domačem poimenovanju za rastlino repinec, čiček. Metonimično preimenovanje se nanaša na osebo, ki ima podobne lastnosti kot čiček: je »pikasta«, zajedljiva, zbadljiva.

Čmer (Č'me:roka) – priimek je skrajšano poimenovanje strupene rastline, čmerike. Metonimično je oseba s takim imenom »strupena«, neprijazna, neprijetna; čemerna.

Čoper ('Čọ:perca) – priimek verjetno izhaja preko vzdevka iz poimenovanja osebe ali živali s čopom. Čopar je 'čopast ptič, navadno petelin',329 tako da bi lahko bil Čoper njegov lastnik, lahko pa pomeni tudi osebo, ki je lase nosila spete v čop.

Črepinšek (Čre'pi:nšca) – priimek verjetno izhaja preko vzdevka iz poimenovanja črepinja 'košček razbite lončene, steklene posode'330 in bi lahko pomenil osebo, ki velikokrat kaj razbije, je nerodna.

Daničič ('Da:ničička) – priimek je nastal iz imena Danijel, tvorjen s pripono -ič pa pomeni 'Danijelov sin'.331

Dernovšek (Dәr'no:ušca) - priimek z različicami je nastal iz naselbinskih imen Drnovo, Drnovec, Drnovk. Tvorjen je s priponskim obrazilom -jak iz svojilnopridevniškega *drnovski (prebivalec) in je prvotno pomenil "prebivalec naselbin Drnovo, Drnovec, Drnovk ali prišlek iz njih". Priimek Dernolšek je pisan hiperkorektno z -ol- namesto -ov-. Naselbinska imena Drnovo, Drnovec, Drnovk razlagajo iz občne besede drn v pomenu "ruša" (primer: izraz čez drn in strn) ali pa iz besede dren. Tako res obstajata naselje Drenovec in zaselek Drenovšek.332

Doberšek ('Dọ:beršca) – priimek je verjeno nastal iz naselbinskega imena Dobro (polje) v pomenu rodovitno. Doberšek bi torej prvotno pomeni 'prebivalec Dobrega (polja)', lahko pa se nanaša tudi na lastnost poimenovane osebe.333

329 SSKJ, 1. knjiga (A-H), str. 309. 330 SSKJ, 1. knjiga (A-H), str. 310. 331 Janez Keber, Leksikon imen, str. 160. 332 http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042328372, J. Keber. (4. 4. 2012) 333 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 112.

101

Dobrovc (Dob'ro:ušca) – isto.

Dojer ('Dọ:jerca) – priimek bi lahko preko vzdevka izhajal iz glagolov dojeti ali dojiti.

Dolenc (Do'lẹ:nšca) - priimek z različicami Dolenec, Dolenjec, Dolenjc izhaja iz etnika Dolenjec, prebivalec Dolenjske, ali iz krajevnih imen Dolena, Dolenje, Dolenja vas. Pri tvorbi iz etnika gre pri priimku Dolenc za narečno izgovorno obliko knjižne oblike Dolenjec. Tako so nekdaj poimenovali prišleke z Dolenjskega, zato je oseb s takim priimkov največ na Gorenjskem in drugod po Sloveniji, najmanj pa na Dolenjskem.334

Domšek ('Dọ:mšca) – priimek izhaja iz skrajšane oblike imena Dominik, Domen in prvotno pomeni 'Dominikov, Domnov sin'.335

Dovečar ('Dọ:večarka) – priimek mogoče izhaja iz vzdevka in se nanaša na osebo, ki je imela posestvo obrnjeno proti večerni, zahodni strani neba.

Drač (D'ra:čoka) – priimek izhaja prek vzdevka iz vzhodne narečene besede drač 'plevel'336 in bi se lahko nanašal na osebo, ki je slabo skrbela za svoje njive.

Drofenik (Dro'fẹ:nička) – priimek je verjetno nastal po metatezi likvid iz nemškega poimenovanja Dorf 'vas'. Tvorjen s priponskim obrazilom -nik pomeni prebivalca vasi.337

Držek ('Dәr:šca) – priimek bi lahko preko vzdevka izviral iz občnoimenske besede držek 'držaj'338 in prvotno označuje osebe, ki se močno drži nečesa: hiše, družine ali navad.

Džumhur ('u:mxurka) – neslovenski priimek, priseljenci.

Đorđić ('ọ:rička) – hrvaški ali srbski priimek, izvira iz imena Đorđe in pomeni 'Đorđev sin'.

334 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Dolenc. Dnevnik, 12. 5. 2006. 335 Janez Keber, Leksikon imen, str. 170. 336 SSKJ, 1. knjiga (A-H), str. 485. 337 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 119. 338 SSKJ, 1. knjiga (A-H), str. 517.

102

Feržan (Fer'ža:nka) – priimek je verjetno nastal iz skrajšane oblike imena Ferdinand, Ferdo in prvotno pomeni 'sin Ferdinanda, Ferda'.339

Fidler ('Fi:dlerca) – priimek izhaja preko nemškega vzdevka za poimenovanje poklica ali spretnosti iz besede Fidler 'goslač' – kdor igra na gosli, violinist.

Flis (F'li:soka) – priimek izvira preko vzdevka iz nemške besede Fließ 'pretok'. Lahko bi označeval osebo, ki je živela v bližini hitre tekoče vode.

Gabron (Gab'rọ:nka) - priimek je nastal iz imena Gabrijel. To je svetopisemsko ime in izhaja iz hebrejskega imena Gabriel z nekdanjim pomenom 'božji mož, božji junak'.340 Tvorjen s priponskim obrazilom -on zveni večalno, slabšalno.

Gajšek ('Ga:jšca) – priimek izhaja iz naselbinskih imen Gaj, Gaje. Tvorjen je s priponskim obrazilom -jak iz svojilnopridevniškega *gajski (prebivalec) in je prvotno pomenil 'prebivalec Gaja ali prišlek iz njega'. Priimek Gajšek pa je lahko nastal tudi iz rojstnega imena Gaj. V tem primeru je bil tvorjen s priponskim obrazilom -šek in je prvotno pomenil 'sin Gaja'.341

Glinšek (G'li:nšca) – priimek je nastal iz vzdevka za poimenovanje kakovosti zemlje - glina in prvotno pomeni prebivalca, ki živi na glinastih, ilovnatih tleh.

Golec ('Gọ:lečka) – priimek je nastal iz imena Gal, to pa izhaja iz latinskega imena Gallus z nekdanjim pomenom 'prebivalec Galije'. Iz imena Gal so nastali priimki: Gal, Gale, Galle, Galič, Galičič, Galovec, Galovic, Galovič, Galli, Gales, Galeš, Gole, Golej, Golc, Golec, Golič, Goličič, Goleš, Golež, Govc, Govže, Govšič, Golja, Golje, Goljas.342

Goleš ('Gọ:lešca) – glej Golec.

Golež ('Gọ:lešca) – glej Golec.

339 Janez Keber, Leksikon imen, str. 204. 340 http://sl.wikipedia.org/wiki/Gabrijel (4. 4. 2012) 341 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Gajšek. Dnevnik, 21. 6. 2008. 342 http://sl.wikipedia.org/wiki/Gal (4. 4. 2012)

103

Golob (Go'lọ:boka) – priimek je nastal prek vzdevka Golob iz poimenovanja znanega ptiča, goloba. Vzdevek je glede na to, da je golob simbol miru, prvotno verjetno označeval blagega, miroljubnega človeka, mogoče tudi koga, ki se je ukvarjal z golobi. Z imenom Golob je v Sloveniji poimenovano tudi 14 zaselkov.343

Gologranc (Golog'ra:ŋka) – priimek verjetno izhaja preko vzdevka in šaljivo poimenuje osebo z golo glavo. (brez pokrivala ali brez las). Priimek je skovanka iz slovenskega pridevnika gol in nemškega samostalnika Kranz 'venec'.

Golouh ('Gọ:lo'u:xka) – priimek verjetno izhaja preko vzdevka in šaljivo poimenuje osebo z golimi (nepokritimi) ušesi (oziroma glavo). Glej Gologranc.

Gorenc (Go'rẹ:nšca) - priimek Gorenc z različicami Gorenec, Gorenjc, Gorenjec izhaja iz imena prebivalca pokrajine Gorenjske: Gorenc. To je pogovorna oblika za knjižno Gorenjec "prebivalec Gorenjske". Osebe s priimkom Gorenc so bile torej prvotno prišleki iz Gorenjske. Da gre res za prišleke iz Gorenjske, kažejo tudi zgoraj navedeni podatki pogostnosti po regijah: priimek Gorenc je najpogostejši v jugovzhodni Sloveniji, v osrednjeslovenski in spodnjeposavski, precej manj pa v gorenjski regiji. Gorenjec je tudi ime prebivalcev krajev, kot so Gorenje, Gorenja vas, Gorenji Vrsnik in tako dalje. Priimki Gorenjec, Gorenjc, Gorenc lahko glede na to izhajajo tudi iz teh imen. Njihov prvotni pomen je bil "prebivalec Gorenja, Gorenje vasi, Gorenjega Vrsnika" ali "prišlek iz omenjenih". Enak prvotni pomen kot Gorenc imajo še priimki Gorenjšček, Gorenšček, Gorenšek: *gorenjski prebivalec.344

Gorenšek (Go'rẹ:nšca) – glej Gorenc.

Gorjup (Gor'ju:pka) - priimek Gorjup z različicama Goriup in Gorup izhaja prek vzdevka iz pridevnika gorjúp, tudi gorúp v pomenu 'ki vzbuja duševno bolečino, prizadetost, zlasti zaradi doživetega razočaranja; grenek, gorak'. S takim vzdevkom ali priimkom so torej prvotno verjetno poimenovali zagrenjenega, razočaranega človeka ali človeka, ki je bil komu gorak za kaj.345

343 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Golob. Dnevnik, 20. 5. 2005. 344 http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/263274, J. Keber. (4. 4. 2012) 345 http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/296266, J. Keber. (4. 4. 2012)

104

Goste (Gos'tẹ:šca) – priimek je verjetno nastal prek vzdevka iz besede gostač, ki je nekoč v kmečkem okolju pomenila 'kdor stanuje v tuji, najeti hiši'.346

Govedič (Go'vẹ:dička) – priimek izhaja iz vzdevka za poimenovanja poklicne dejavnosti. Govedar je 'tisti, ki redi govedo', Govedič pa njegov sin.

Grad (G'ra:doka) – priimek je verjetno nastal iz vzdevka za poimenovanja osebe, ki je služila na gradu, v graščini.

Gradišnik (Gra'di:šnca) – priimek je verjetno nastal iz naselbinskega imena Gradišče. Tvorjen s pripono -nik je pomenil 'prebivalec Gradišča ali prišlek od tam'.

Grahovac (G'ra:xoka) – priimek je nastal iz vzdevka ali priimka Grah s priponskim obrazilom -ovac. Priimek Grah je nastal prek vzdevka iz poimenovanja znane kulturne rastline grah. Možna je tudi izpeljava prek pridevniškega *Grahov ali iz poimenovanja prebivalca naselij Grahovo.347

Grajžl (G'ra:jžloka) – priimek verjetno izhaja preko vzdevka iz poimenovanja grajski 'kdor služi na gradu'.

Gregorc (Gre'gọ:ršca) - iz imena Gregor oziroma njegovih različic so nastali priimki, kot so Gregel, Gregelj, Gregl, Grego, Gregorač, Gregoran, Gregorc, Gregorčič, Gregorec, Gregorek, Gregorevčič, Gregorin, Gregorinčič, Gregorka, Gregom, Gregurec, Gregurič.Tvorjeni so s priponskimi obrazili -(e)l(j), -o, -ač, -an, -c, -čič, -ec, -ek, -(ev)čič, -ič, -in, -ka, -n.348

Grum (G'ru:moka) – priimek morda izvira preko vzdevka iz občnega poimenovanja grum 'služabnik, ki skrbi za konja in spremlja gospodarja pri jahanju'.349

346 SSKJ, 1. knjiga (A-H), str. 732. 347 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Grašič. Dnevnik, 27. 8. 2010. 348 http://sl.m.wikipedia.org/wiki/Gregori%C4%8D. (4. 4. 2012) 349 SSKJ, 1. knjiga (A-H), str. 772.

105

Gubenšek ('Gu:benšca) – priimek verjetno izvira preko vzdevka iz občne besede gubernij 'v stari Avstriji višja upravna enota' in poimenuje osebo, ki je delala na guberniji.350 Zaradi lažjega izgovora je vmesni r onemel.

Guzej ('Gu:zejca) – priimek verjetno izvira preko vzdevka iz občne besede guza 'zadnjica'. Gre za slabšalno poimenovanje.351

Hlupić (X'lu:pička) – neslovensko, hrvaško ali srbsko ime, morda pomanjševalnica od hlapec.

Hočevar (Xo'čẹ:varca) – je izvorna oblika priimka Kočevar, v starih zapisih tudi Gočevar. Priimek Kočevar se tako kot priimek Hočevar izvorno običajno povezuje z mestom Kočevje oziroma pokrajino Kočevje ali Kočevsko 'visok, gozdnat kraški svet, ki ga objemajo Ribnica, Suha krajina, Bela krajina in Čabranka ter Kolpa, obsega pa blizu 800 kvadratnih kilometrov'. Nastal je prek vzdevka iz poimenovanja Kočevar ali Hočevar za prebivalca Kočevja ali Kočevskega. Vzdevek je tvorjen s priponskim obrazilom -ar in je prvotno pomenil 'prebivalec Kočevja, Kočevskega ali prišlek iz Kočevja, s Kočevskega'. Kočevar ali Hočevar je bilo nekdaj tudi ime za krošnjarja, ker so ti običajno prihajali s Kočevskega. Priimek Hočevar lahko izhaja tudi iz krajevnega ali zaselskega imena Hočevje, in sicer iz poimenovanja prebivalcev Hočevja Hočevarji. Hočevar je bil torej lahko prvotno tudi prebivalec Hočevja oziroma prišlek iz njega. Naselje Hočevje je danes v občini Grosuplje, nekdaj je bilo v kočevskem okraju. Poimenovanje Hočevje se po Krajevnem leksikonu Slovenije povezuje s hojevimi gozdovi, sámo naselje pa se nahaja v sosedstvu Kočevskega.352

Hohnjec ('Xọ:xnečka) – priimek je nastal prek vzdevka iz poimenovanja lastnosti osebe. Hohnjavec je tisti, kdor noslja; govori tako, da mu zrak uhaja skozi nosno votlino.353

Hojnik ('Xọ:jnička), hišno ime Jaklček – priimek izhaja iz domačega poimenovanja za belo jelko, hoja. Hojnik je bil torej tisti, ki je živel v bližini jelkovega gozda ali pa ga je za potrebe

350 SSKJ, 1. knjiga (A-H), str. 774. 351 SSKJ, 1. knjiga (A-H), str. 777. 352 http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/274463, J. Keber. (4. 4. 2012) 353 SSKJ, 1. knjiga (A-H), str. 815.

106

kmetovanja celo izkrčil. Hišno ime Jaklček izhaja iz pomanjševalnice osebnega imena Jaka < Jakob.

Hojnik ('Xọ:jnička), hišno ime Lipek – isto. Hišno ime je pomanjševalnica osebnega imena Filip.

Hojnik ('Xọ:jnička), hišno ime Mehul – isto. Hišno ime izhaja preko vzdevka iz občnega imena meh. Verjetno se nanaša na osebo, ki je mehe izdelovala, pripona -ul pa je slabšalna.

Holéšek (Xo'lẹ:šca) – priimek je morda nastal prek vzdevka za poimenovanje prebivalca s holma 'grič, hrib'.354

Horvat ('Xọ:rvačka) – priimek z različicami izhaja iz etnonima (tj. imena pripadnika naroda) Hrvat oziroma Horvat, Hrovat in je pri nas prvotno pomenil 'prišlek, priseljenec, begunec s Hrvaškega'.355

Hostnik ('Xọ:snička) – priimek izhaja iz vzdevka za narečno poimenovanje gozda, hosta. Hostnik je torej tisti, ki je živel tik ob gozdu, morda tudi v njem, ali pa je zaradi potreb kmetovanja gozd celo izkrčil. Metonimično bi se poimenovanje lahko nanašalo na družbeno neprilagojeno osebo, samotarja.

Hoxhaj – neslovenski (albanski) priimek.

Hrastnik (X'ra:snička) – priimek izvira iz naselbinskega imena Hrast ali Hrastje s pripono -nik. Prvotni pomen priimka Hrastnik je 'prebivalec Hrasta ali Hrastja'.356

Humer ('Xu:merca) – priimek izhaja iz naselbinskih imen Hum, Hom. Tvorjen je s priponskim obrazilom -er in je prvotno pomenil 'prebivalec Huma, Homa ali prišlek iz njega'.357

354 Tu, str. 35. 355 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Hočevar. Dnevnik, 25. 3. 2005. 356 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Podobnik. Dnevnik, 24. 7. 2009. 357 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Podgoršek. Dnevnik, 31. 1. 2008.

107

Husinec (Xu'si:nka) – neslovenski priimek, ki se morda nanaša na husite, privržence Jana Husa, kasneje begunce iz Češke.

Ílić ('I:lička) – priimek je nastal iz rojstnega imena Ilija. Tvorjen je iz njegove skrajšane oblike Il- s priponskim obrazilom -ić in je prvotno pomenil 'sin Ila oziroma Ilije'. Priimek Ilić imajo večinoma priseljenci s hrvaškega ali srbskega govornega področja in njihovi potomci.358

Íršič ('I:ršička) – priimek je nastal iz naselbinskega imena Irje. Tvorjen s pripono -ič prvotno pomeni 'prebivalec Irja ali prišlek od tam'.359

Iskrač (Isk'ra:čka) – priimek je nastal preko vzdevka iz pridevnika isker 'ki se živahno, lahkotno premika' in 'bister, prodoren'. Tvorjen je s priponskim obrazilom -ač, ki pomeni nosilca lastnosti, ki jih označuje pridevnik isker.360

Ivanuš (Iva'nu:šca) – priimek izvira iz imena Ivan.361

Ívič ('I:vička) – priimek izhaja iz imena Ivan. Tvorjen je s pripono –ič; to prvotno pomeni 'sin Ivana'.362

Jager ('Ja:gerca) – priimek izhaja prek vzdevka iz poklicnega poimenovanja jager 'lovec', ki je izposojenka iz bavarsko-srednjevisokonemškega jagaere 'lovec' ali novotvorba iz glagola jagati.363

Jakop ('Ja:kopca), hišno ime Pajman – priimek je fonetični zapisa imena Jakob. Jakob je svetopisemsko ime. Izhaja prek latinskega Jacobus in grškega Ιακωβ (Jakōb) iz hebrejskega Jaakób, katerega pomen ni zanesljivo pojasnjen. Največkrat ga povezujejo z besedo peta, hebrejsko Hákeb v pomenu besede 'on drži za peto' ali 'on sledi za kom', ker se je Jakob rodil kot dvojček in se držal svojega brata Ezava za peto. Iz imena Jakob so se razvili priimki

358 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Ilić. Dnevnik, 12. 6. 2008. 359 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 170. 360 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Iskra. Dnevnik, 11. 5. 2012. 361 Janez Keber, Leksikon imen, str. 245. 362 Janez Keber, Leksikon imen, str. 245. 363 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Jager. Dnevnik,19. 2. 2010.

108

Jakac, Jakelj, Jaki, Jakil, Jaklič, Jaklin, Jakobčič, Jakobe, Jakobec, Jakomin, Jakopec, Jakopič, Jakopin, Jakoš, Jakšič, Kobe, Kobetič in drugi.364 Hišno ime Pajman je nemškega izvora in morda izhaja iz besede Pein 'muka, mučenje', kar bi lahko kazalo na značajske lastnosti ali dejavnost imenovane osebe (mučitelj).

Jakš ('Ja:kšca) – priimek preko imena Jaka izvira iz imena Jakob.365

Jalovec ('Ja:loka) – priimek izhaja iz vzdevka osebe, ki je imela nekaj opraviti z jalovostjo, nerodovitnostjo (zemlje, živine ali pa ni mogla imeti otrok).

Jamnikar ('Ja:mnikarka) – priimek Jamnikar z različico Jamniker izhaja iz naselbinskih imen Jamnik. Tvorjen je s priponskim obrazilom -ar in je prvotno pomenil 'prebivalec Jamnika ali prišlek iz njega'. Priimek Jamnik je lahko nastal iz vzdevka ali priimka Jama, v tem primeru je tvorjen s priponskim obrazilom –nik, ali pa iz naselbinskih imen Jama. V drugem primeru je tvorjen s priponskim obrazilom -ik prek pridevniškega *jamni (prebivalec) in je prvotno pomenil 'prebivalec Jame ali prišlek iz nje'. Tudi priimek Jama je povezan z naselbinskimi imeni Jama.366

Jamnišek (Jam'ni:šca), hišno ime Sotošek - priimek Jamnišek izhaja iz naselbinskih imen Jamna ali Jamnica. Tvorjen je s priponskim obrazilom -jak iz pridevniškega *jamniški (prebivalec) in je prvotno pomenil 'prebivalec Jamne, Jamnice ali prišlek iz nje'. Priimek Jamšek z različico Jamšček izhaja iz naselbinskih imen Jama tako kot priimka Jamnik, Jamar. Tvorjen je s priponskim obrazilom -jak iz pridevniškega *jamski (prebivalec) in je prvotno pomenil 'prebivalec Jame ali prišlek iz nje'.367 Hišno ime Sotošek izhaja iz občnega imena sotočje, nanaša pa se na posest, na kateri se stekata potoka in se kasneje izlivata v reko Hudinjo.

Jančič ('Ja:nčička) - priimek je lahko nastal iz rojstnega imena Jan, skrajšane oblike imena Janez. Tvorjen je s priponskim obrazilom -čič in je prvotno pomenil 'sin Jana'. Priimek Jančič

364 http://sl.wikipedia.org/wiki/Jakob. (4. 4. 2012) 365 Janez Keber, Leksikon imen, str. 251. 366 http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/271485, J. Keber. (4. 4. 2012) 367 http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/271485, J. Keber. (4. 4. 2012)

109

pa je lahko nastal tudi iz imen ali priimkov Janč ali Janec, Janc. V tem primeru je bil tvorjen s priponskim obrazilom -ič in je prvotno pomenil 'sin Janča, Janca'.

Iz imen ali priimkov Janč in Jan sta s priponskima obraziloma -ec in -ič tvorjena priimka Jančec in Janič in sta imela enak pomen kot Jančič. Priimek Jančigaj je zloženka iz Janči, ki je lahko tvorjenka na -či iz imena Jan, in iz -gaj (glej priimkovno sestavino -goj in glagol gojiti). Priimki Janeš, Janež in Janežič so nastali iz imena Janež, ki je ob imenu Janž starejša oblika imena Janez. Iz imena Janž sta s priponskim obrazilom -ič tvorjena priimka Janžič, prek 368 svojilnopridevniškega *Janžekov pa iz imena Janžek tudi priimek Janžekovič.

Janžekovič (Jan'žẹ:kovička) - glej Jančič.

Javornik ('Ja:voršca) - priimek lahko izhaja iz vzdevka ali priimka Javor. Tvorjen je s priponskim obrazilom -nik. Možna je tudi izpeljava iz naselbinskih imen Javor ali Javorje. V tem primeru je bil priimek Javornik tvorjen s priponskim obrazilom -ik iz pridevniške zveze *javorni (prebivalec) in je prvotno pomenil 'prebivalca Javorja, Javorij ali prišlek iz njih.'369

Jazbec ('Ja:zbečka) - priimek je nastal prek vzdevka Jazbec iz živalskega poimenovanja jázbec. Prvotni pomen vzdevka oziroma priimka Jazbec temelji na metaforičnem pomenu poimenovanja jazbec: slabšalno 'čudaški, samotarski moški'.370

Jecl ('Jẹ:cloka) – priimek izhaja iz vzdevka za poimenovanje človeka z govorno hibo, jecljanjem.

Jelen (Je'lẹ:nšca) – priimek izhaja prek vzdevka Jelen iz poimenovanja živali. Gre za metonimično poimenovanje osebe lastnosti, ki so podobne živalskim, npr. hitrosti, ali želje, da bi takšne lastnosti imela.

Jekl ('Jẹ:klca) – priimek bi lahko izhajal preko vzdevka iz občnega imena jek 'odmev'.371 Označuje prebivalce, ki stanujejo na ozemlju, kjer se zvoki odbijajo od bližnjih pobočij.

368http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042298047, J. Keber, 11. 9. 2009. (4. 4. 2012) 369 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Javornik. Dnevnik, 5. 10. 2007. 370 http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/257242, J. Keber, 13. 7. 2007. (4. 4. 2012)

110

Jelovšek (Je'lo:ušca) – priimek izhaja iz naselbinskega imena Jelovo, Jelovica, kar je izpeljano poimenovanja drevesa jela 'jelka'. Priimek Jelovšek torej prvotno pomeni 'prebivalec kraja Jelovo, Jelovica ali prišlek od tam'.372

Jeneš ('Jẹ:nešca) – priimek je verjetno nastal iz katere od variant osebnega imena Janez (Janež, Janek).373

Jeram (Je'ra:mšca) – priimek je tvorjen iz imenske podstave Jer-, ki je nastala iz imena Jera ali po krajšanju iz imena Jeronim, s priponskim obrazilom -am.374

Jerebic (Jere'bi:čoka) – priimek izhaja iz priimka ali vzdevka Jereb, ta pa iz poimenovanja ptice jereb. Priimek Jerebic je tvorjen s priponskim obrazilom -ic in je prvotno pomenil 'sin očeta z imenom Jereb'.375

Jošt ('Jọ:štoka) – priimek je nastal iz imena Jošt, vendar je zelo redek.376

Jularić ('Ju:larička) – hrvaški ali srbski priimek, izvira pa verjetno preko imena Julij iz imena Julijan v pomenu 'sin Julija'.377

Jurak ('Ju:račka) – priimek je nastal iz osebnega imena Jurij.378

Jurčak (Jur'ča:kca) – glej Jurak.

Juren ('Ju:renca) – glej Jurak.

Jurjec ('Ju:rječka) – glej Jurak.

371 SSKJ, 2. knjiga (I-Na), str. 219. 372 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 176. 373 Janez Keber, Leksikon imen, str. 254. 374 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Jerič. Dnevnik, 19. 2. 2008. 375 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Jereb. Dnevnik, 17. 3. 2006. 376 http://bibaleze.si/clanek/ime_tedna/jost.html (4. 4. 2012) 377 Janez Keber, Leksikon imen, str. 270. 378 Janez Keber, Leksikon imen, str. 272.

111

Jurkovič ('Ju:rkovička) – glej Jurak.

Jurša ('Ju:ršca) – glej Jurak.

Kadilnik (Ka'di:lnička) – priimek je nastal prek vzdevka iz besede kadilnik 'priprava za dimljenje čebel'.379 Verjetno označuje človeka, ki se je ukvarjal z izdelovanjem kadilnikov.

Kajba ('Ka:jbšca) – priimek je nastal prek vzdevka iz občne besede kajba, ki pomeni 'kletka, gajba; majhna, preprosta hiša'. Označuje osebo, ki je živela v revnem bivališču.380

Kajtna ('Ka:jtnarca) – priimek je verjetno nastal iz osebnega imena Kajetan z olajšanim izgovorom.381

Kalan (Ka'la:ŋka) - priimek izhaja iz prebivalstvenega imena Kalan 'prebivalec Kala'. Prav tako iz prebivalstvenega imena Kalar 'prebivalec Kala' izhaja sorodni priimek Kalar. Prvotni pomen obeh priimkov je bil torej 'prebivalec Kala ali prišlek s Kala'. Krajevnih, gorskih, ledinskih in zaselskih imen Kal je v Sloveniji veliko (po Atlasu Slovenije 36). Po Atlasu Slovenije obstajata tudi dva zaselka Kalar. Naselbinska in druga imena Kal, Kalce, Kališe, Kalše izhajajo iz besede kál 'mlaka; razmočen, močviren kraj'. Iz naselbinskih imen Kal neposredno ali posredno ter iz naselbinskih imen Kalce, Kališe, Kalše izhajajo še priimki Kalc, Kalčič, Kališnik, Kalšek, Kalšnik, Kaučič, Kavc, Kavčič, Kavšek.382

Kalšek ('Ka:lšca) - glej Kalan.

Kasesnik (Ka'sẹ:snička) – priimek je verjetno nastal iz naselbinskega imena Koseze, Kasaze. Tvorjen s priponskim obrazilom -nik prvotno pomeni 'prebivalec Kosez, Kasaz'.383

Kaučič ('Ka:učička) – priimek je pisna različica priimka Kavčič. Ta izhaja iz vzdevka ali priimka Kavc. Tvorjen je s priponskim obrazilom -ič in je prvotno pomenil 'sin Kavca'. Gre za

379 SSKJ, 2. knjiga (I-Na), str. 253. 380 SSKJ, 2. knjiga (I-Na), str. 256. 381 Janez Keber, Leksikon imen, str. 275. 382 http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042204626, J. Keber, 5. 9. 2008. (4. 4. 2012 ) 383 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 202.

112

pogovorno oznako poklicnega poimenovanja tkalec. Težek soglasniški sklop tk- na začetku besede se je poenostavil v k-, izgovorno pa se je spreminjalo tudi priponsko obrazilo: -lec se je okrajšal v -lc, ki se je že zgodaj izgovarjal z dvoustničnim u in se zapisoval z v ali u.384

Kiker ('Ki:kerca) - priimek verjetno izhaja preko vzdevka iz nemške besede Kieker 'muha' in fraze auf dem Kieker haben 'imeti koga na muhi'.

Klajnšek (K'la:jnšca), hišno ime Dremelj – priimek izhaja iz naselbinskih imen Klanec, Klanc, Klance. Tvorjen je s priponskim obrazilom -jak iz *klan(j)ški (prebivalec) in je prvotno pomenil prebivalec Klanca ali prišlek iz njega'.385 Hišno ime Dremelj se nanaša na lastnost poimnovane osebe, dremavost 'stanje med budnostjo in spanjem' in 'biti prisoten, a nedejaven'.386

Klančnik (K'la:nčnca) – priimek je tvorjen iz naselbinskega imena Klanec ali Klanc s priponskim obrazilom -ik prek pridevniškega *klanški (prebivalec) in je prvotno pomenil 'prebivalec Klanca ali prišlek iz njega'.387

Klanjšek (K'la:jnšca) – glej Klajnšek.

Klinc (K'li:nšca), hišno ime Budlc – priimek izhaja prek ledinskega imena Klin s prvotnim pomenom 'trikotna parcela v obliki klina' iz občnoimenskega klin.388 V ekspresivni rabi je pogosta oblika klinec, pog. klinc.389 Priimek Klinc bi torej prvotno pomenil nekoga, ki domuje na Klinu. Beseda pa se uporablja tudi kot slabšalnica za nekoga, ki se ne drži pravil, dogovorov, in bi lahko kazala na osebnostne lastnosti nosilca. Hišno ime Budlc izhaja iz oblike osebnega imena Budimir, Budja.

Klokočovnik (Kloko'čo:unca) – priimek verjetno izhaja prek vzdevka za nekoga, ki je domoval na področju, kjer je klokotala voda. Gre za enega redkih onomatopejskih priimkov.

384 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Kaučič. Dnevnik, 27. 3. 2008. 385 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Klančar. Dnevnik, 27. 1. 2012. 386 SSKJ, I. knjiga (A-H), str. 492. 387 SSKJ, I. knjiga (A-H), str. 492. 388 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 190. 389 SSKJ, 2. knjiga (I-Na), str. 338.

113

Kmecl (K'mẹ:cloka) – priimek verjetno izvira iz občnoimenskega poimenovanja kmet.

Knafelc (K'na:flčka) – priimek verjetno izvira preko vzdevka iz nižje pogovorne besede knap 'rudar', ta pa iz nemške besede Knappe 'rudar'.

Knez (K'nẹ:zoka) – priimki, kot so Car, Knez in Kralj, ne poimenujejo ljudi plemiškega izvora, ampak kažejo na posameznike, ki so služili kralju, knezu … Ko so se po dolgem služenju vrnili domov (ali pa tudi ne) in za svojega poveljnika darovali roko, nogo, oko, so jih ljudje začeli klicati po nazivih vojskovodij.390

Kocijančič (Koc'ja:nčička) – je pisna različica priimka Kocjančič. Nastal je iz imena ali priimka Kocjan oziroma Kocijan. Tvorjen je s priponskim obrazilom -čič in je prvotno pomenil "sin Kocjana ali Kocijana". Iz imen Kocijan, Kocjan sta s priponskima obraziloma -c, -ec tvorjena tudi sorodna priimka Kocjanc, Kocjanec. Priimek Kocjančič je možno s priponskim obrazilom -ič izpeljati tudi iz priimka Kocjanc. V tem primeru bi bil njegov prvotni pomen 'sin Kocjanca'. Rojstno ime Kocjan tako kot različice Kancijan, Kancjan, Kocijan izhaja iz latinskega imena Cantianus. Pomen tega imena ni zanesljivo ugotovljen. Nekateri ga s pridržkom povezujejo z latinskim cantio, v rodilniku cantionis, v pomenu 'petje, pesem; čarodejne besede'. Imeni Kocjan in Kocijan se danes skoraj ne uporabljata več. Iz imena Kocjan je nastal tudi priimek Kocjan, iz imena Kocijan pa priimek Kocijan. Ime Kocijan oziroma Kocjan je tudi v naselbinskih imenih Škocjan in Škocijan.391

Kocman ('Kọ:cmanka) – priimek verjetno izhaja preko vzdevka iz pridevnika kocast 'pokrit, obdan z neurejeno razvrščenimi (dolgimi) dlakami, lasmi'392 in označuje dolgolaso, neurejeno osebo.

Kodić ('Kọ:dička) – hrvaški ali srbski priimek, priseljenci.

390 http://www.mladina.si/93287/izvori-priimkov/, P. Merku. (6. 4. 2012) 391 http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/217997, J. Keber, 15. 12. 2006. (4. 4. 2012) 392 SSKJ, II. knjiga (I-Na), str. 355.

114

Kodrič ('Kọ:drička) – priimek je nastal iz vzdevka ali priimka Koder. Tvorjen je s priponskim obrazilom -ič in je prvotno pomenil 'sin Kodra'. Priimek Koder je nastal prek vzdevka iz besede koder (zvit, zavit šop las ali dolge dlake). Z vzdevkom Koder so nekdaj verjetno označevali človeka s kodrastimi lasmi ali kodrolasca.393

Kohne (Kox'nẹ:tka) – priimek verjetno izhaja preko vzdevka iz nemškega poklicnega poimenovanja Koch 'kuhar'. Tvorjen z manjšalno pripono -ne prvotno pomeni 'sin Koha'. Zapis je fonetičen.

Kokot (Ko'kọ:tka) – priimek je preko vzdevka nastal iz poimenovanja za žival. Kokot je sopomenski izraz za petelina, vendar ne v naših krajih, kar kaže na priseljence. Prvotno bi lahko pomenil nekoga, ki lepo poje ali zgodaj vstaja.

Kolar (Ko'la:rka) - priimek je nastal prek vzdevka iz poklicnega poimenovanja kolár v pomenu 'kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem, popravljanjem lesenih delov vozov'. Izraz kolár je tvorjenka na -ar za delujoče osebe iz starinskega kóla 'voz', ki je skupno poimenovanje iz besede kolo, ker ima voz štiri kolesa (prim. še novejši izraz štirikolesnik za 'avtomobil'). Priimek Kolar s sorodnimi priimki Kolarec, Kolarek in Kolarik 'sin Kolarja' je dokaz, da je bil poklic kolar nekdaj, to je v času nastajanja priimkov, zelo znan in spoštovan.394

Kopitar (Ko'pi:tarca) - priimek verjetno izhaja preko vzdevka iz poimenovanja poklica kopitar 'izdelovalec čevljarskih kopit'. 395

Korošak ('Kọ:rošačka) – različica priimka Korošec.

Korošec (Ko'rọ:ščoka), hišno ime Čepl - prišlek iz druge slovenske pokrajine (Koroška).396 Hišno ime verjetno izvira iz besede češplja 'sadno drevo ali njegov modri, koščičasti sad; sliva'.397

393 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Koder. Dnevnik, 16. 2. 2007.

394 http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/225232, J. Keber, 26. 1. 2007. (4. 4. 2012) 395 SSKJ, II. knjiga (I-Na), str. 429.

115

Kos ('Kọ:soka) - priimek izhaja iz imena ptiča kos. Na Dolenjskem ptiča imenujejo kus in od tod so izpeljani priimki Kus, Kusel, Kuselj, Kusič, Kussel in podobni. Priimek Kos bi lahko izhajal tudi od položaja kmetije na hribu, imenovanem kosje ali tudi kozje.398

Košak (Ko'ša:čka) – priimek verjetno izhaja iz ledinskega in krajevnega imena Koš iz občnoimenskega koš 'mlado drevje, zlasti smrečje ali bukovje'.399 Priimek Košak torej predstavlja prebivalca področja, kjer je bilo obilo mladega drevja, ali prišleka od tam.

Košenina (Koše'ni:ŋka) – priimek izhaja prek vzdevka iz občnoimenskega izraza košenina 'travnik, navadno v hribovitem, gorskem svetu, ki se kosi enkrat na leto'. Predstavlja prebivalca, ki je takšen travnik imel ali si je na njem uredil bivališče.

Košir (Ko'ši:rka) – priimek se prek vzdevka *Koš izvorno povezuje z besedo koš. Tvorjen je s priponskim obrazilom -ir, ki lahko pomeni, da je imel prvotni nosilec vzdevka nekaj opraviti s koši, tj. podobno kot košar 'izdelovalec košev' ali 'prodajalec košev, krošnjar', tudi 'berač'.400

Koštomaj ('Kọ:štomajka) – glej Košak.

Kovač (Ko'va:čoka), hišno ime Budlc – priimek izhaja preko vzdevka iz poklicnega poimenovanja osebe. Nosi spomin na to, da je bilo nekoč delo kovača zelo potrebno in cenjeno. Hišno ime Budlc izhaja iz oblike osebnega imena Budimir, Budja.

Kovač (Ko'va:čoka), hišno ime Šmon – isto. Hišno ime izhaja iz osebnega imena Simon.

Kovačič (Ko'va:čička) – sin Kovača.

Kovče (Kou'čẹ:tka) – sin Kovača.

396 http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042232089, J. Keber, 24. 12. 2008. (4. 4. 2012) 397 SSKJ, I. knjiga (A-H), str. 291. 398 http://sl.wikipedia.org/wiki/Kos_(priimek). (3. 4. 2012) 399 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 203. 400 Janez Keber, Iz zaklednice priimkov: priimek Košir. Dnevnik, 30. 9. 2005.

116

Kozamurnik (Koza'mu:rnca) – priimek je zanimiva zloženka besed koza in mur(en). Posamostaljeni pridevnik mur, muri je pogosto ime temnih živali in izvira iz pslovan. pridevnika *murь 'temen'.401 Priimek Kozamurnik bi tako dobesedno pomenil lastnika temnih koz.

Kozmus ('Kọ:zmusca) – priimek je tvorjen iz imena Kozma. Izhaja iz grškega imena Κοσμάς, Kosmás, ki ga povezujejo z grško besedo kósmos, ki pomeni 'usmeritev, vesolje, hvala, slava'. Iz imena Kozma so nastali priimki Kozma, Kozman, Kozmos, Kozmas, Kozmos, Kozmus, Kuzma, Kuzman, Kuzmić, Küzmić, Kuzmin, Kuzmanić in Kuzmanović.402

Kožel (Ko'žẹ:lka), hišno ime Miklavž - priimek Koželj z različicami Kožel, Kuželj in Kužel je nastal prek vzdevka iz tkalskega poimenovanja kožélj v pomenih 'rogovilicam podoben del kolovrata, na katerega se natakne kodelja; gred, ki vrti zgornji mlinski kamen; mlinska gred; vodilo v spodnjem mlinskem kamnu'.403 Hišno ime je nastalo iz osebnega imena Miklavž.

Kožuh (Ko'žu:xoka), hišno ime Psan – priimek verjetno preko vzdevka izvira iz poimenovanja poklicne dejavnosti osebe, ki je strojila kože in iz njih delala kožuhe. S kožuhi pa je delno povezano tudi hišno ime; Psan je bil verjetno tisti, ki je redil pse.

Kožuh (Ko'žu:xoka), hišno ime Dener – isto. Hišno ime morda izvira iz nemške besede Däne 'Danec' in označuje prišleka z Danske.

Krajšek (K'ra:jšca) - priimek je nastal iz naselbinskih imen Kraj, Kraje. Tvorjen je prek svojilnopridevniškega *krajski (prebivalec) z obrazilom -jak in je prvotno pomenil 'prebivalec Kraja, Kraj ali prišlek od tam'.404

Kralj (K'ra:loka) – glej Knez.

401 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 275. 402 http://sl.wikipedia.org/wiki/Kozma. (4. 4. 2012) 403 http://www.dnevnik.si/novice/neverjetno/298979, J. Keber, 14. 2. 2008. (5. 4. 2012) 404 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Zakrajšek. Dnevnik, 13. 6. 2008.

117

Kramar (K'ra:marca) – priimek je nastal prek slabšalnega vzdevka kramar v pomenu 'trgovec s cenenim, običajno drobnim blagom' in 'ozkosrčno pridobitniški, malenkosten človek'. Beseda krama je izposojenka iz nemščine in pomeni 'robo, kramo, šaro'.405

Kramer (K'ra:merca) – glej Kramar.

Kraner (K'ra:nerca) – izhaja iz imena Kranjec 'prebivalec Kranjske' in ima različice Krajnc, Kranjc ter Kranc. Tako so poimenovali zlasti prišleke iz te osrednje slovenske dežele. Priimki Krainer, Krajnar, Kraner so nastali iz nemške različice imena Kranjec, tj. Kreiner, ki je tvorjenka na -er iz nemškega Krain 'Kranjska'. Obravnavane priimke je mogoče razlagati tudi iz krajevnega imena Kranj. To bi lahko rekli zlasti za priimke Krainer, Krajnar, Krajnčan, Krančan, Kraner. Imena Kranjčan, Krajnčan, Krančan se še danes uporabljajo za poimenovanje prebivalcev Kranja. Našteti sorodni priimki pa so lahko tvorjeni tako iz krajevnega imena Kranj kot iz imen ali priimkov Krajnc, Kranjc, Kranjec, Kranc. V vsakem primeru gre za imensko podstavo Kranj- z različicama Krajn-, Kran-, ki so jim bila v priimkovnem procesu dodana priponska obrazila -ar, -c, -čan, -čec, -čič, -ec, -er, -ič, -šak, -šek.406

Kranjc (K'ra:nčoka) - glej Kraner.

Kregar (K'rẹ:garca) – priimek verjetno preko vzdevka izvira iz poimenovanja lastnosti osebe. Ta se je rada kregala, prepirala.

Krempuš (K'rẹ:mpušca) – priimek je nastal prek vzdevka za poimenovanje železnega klina, krampež.407

Kresnik (K'rẹ:snička) – priimek izvira iz naselbinskega imena Kresnik. To je izpeljano iz sloven. kres < *krěsъ, 'poletni sončni obrat' in 'obredni ogenj, ki ga kurijo na začetku

405 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Kramberger. Dnevnik, 15. 6. 2007. 406 http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042232089, J. Keber, 24. 12. 2008. (4. 4. 2012) 407 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Krapež. Dnevnik, 25. 3. 2011.

118

poletja'.408 Ime morda označuje prebivalca kraja, kjer so se opravljali ti poganski obredi, ali prišleka od tam.

Kroflič (K'rọ:flička) – priimek je lahko nastal preko vzdevka iz poimenovanja zunanjih lastnosti neke osebe: ta je imela golšo, pogovorno krof. Tvorjen s priponskim obrazilom -ič prvotno pomeni 'sin Krofa (osebe z golšo)'.

Krulec (K'ru:lčoka) – priimek je nastal preko vzdevka za poimenovanje osebe s telesno hibo. Ta je bila kruljava 'šepasta'.

Krušič (K'ru:šička), hišno ime Jurč - priimek izhaja iz splošnoslovenske besede kruh, prepoznamo pa jo še v priimkih Kruh, Kruhar, Krušec, Krušnik kot tudi v zloženem priimku Pojškruh.409 Hišno ime izhaja iz osebnega imena Jurij.

Kuder ('Ku:derca) – glej Kodrič.

Kuhar ('Ku:xarca) – priimek je nastal prek vzdevka za poklicno poimenovanje kuhar in spada tako med številne in tudi pogoste priimke iz poimenovanj poklicev in funkcij.410

Kunc ('Ku:nčoka) – priimek je nastal preko vzdevka iz poimenovanja živali. Kunec je vrsta glodalca, udomačeni sorodnik zajca. Nenaglašeni samoglasnik se je izgubil.

Kunst ('Ku:nšca) – priimek je nastal preko vzdevka iz nemškega poimenovanja umetniških lastnosti posameznika. Nemška beseda Kunst pomeni 'umetnost'.

Kušer ('Ku:šerca) – priimek je lahko nastal prek vzdevka iz živalskega poimenovanja kuščar v pomenih 'plazilec s štirimi kratkimi nogami in dolgim repom', narečno 'zelenec'. Oblika Kušar z (različico Kušer) je prevladala v primerjavi z izhodiščnim Kuščar po v slovenščini pogostem glasovnem pojavu poenostavljanja soglasniške skupine -šč- v -š-.411

408 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 213. 409 http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/302228, J. Keber, 29. 2. 2008. (4. 4. 2012) 410 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Kuhar. Dnevnik, 16. 12. 2005. 411 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Kušar. Dnevnik, 10. 6. 2011.

119

Kuštrin (Kušt'ri:ŋka) – priimek je nastal preko vzdevka iz poimenovanja zunanjih lastnosti posameznika. Kušter je ekspresivni izraz za 'koder', lahko pa pomeni tudi razmršenost ali neurejenost (pričeske).412 Nosilec takega imena je imel torej skodrane, neubogljive lase.

Kveder (K'vẹ:derca) – priimek se nanaša na lastnost posameznika, nastal pa je preko vzdevka za poimenovanje vrste obutve. Kveder je 'grob, težek čevelj, pri katerem je podplat prišit na oglavje tako, da so šivi vidni'.413 Oseba s takšno oznako je morala biti groba ali pa vedno obuta v »kvedre«.

Lampret ('La:mpretka) – priimek je nastal iz rojstnega imena Lampret, različice imen Lambert, Lampreht. Ta so nemškega izvora in izhajajo iz nemških imen Lambert, Lambrecht, ki so zložena iz starovisokonemških besed lant 'dežela' in beraht 'bleščeč, slaven'.414

Lamut (La'mu:toka) – priimek mogoče izvira preko vzdevka iz nemške besede Lamm 'jagnje, ovčka'. Lahko bi pomenil človega, ki je gojil ovce ali pa jim je bil podoben zaradi svoje krotkosti.

Lavrinc (Lav'ri:nčoka) - priimek je tvorjen iz priimka Lavrin s priponskima obraziloma -c in variantno -ec (Lavrinec). Priimek je nastal iz imenske podstave Lavr-, ki je nastala po krajšanju iz imena Lavrencij. Tvorjen s priponskim obrazilom -ič (Lavrič) je prvotno pomenil 'sin Lavra, Lavrencija'. Iz iste imenske podstave so s priponskimi obrazili -ač, -e, -etič, -ih, -iha, -in, -iša, -ov tvorjeni sorodni priimki Lavrač, Lavre, Lavretič, Lavrih, Lavriha, Lavrin, Lavriša, Lavrov. Sodeč po zapisih v starih listinah so priimek Lavrič in sorodni priimki na slovenskem ozemlju obstajali že v 15. stoletju.

Ime Lavrencij je nastalo iz latinskega imena Laurentius. To razlagajo kot 'izhajajoč iz mesta Lauretum pri Rimu'. Drugi menijo, da je Laurentius izpeljanka iz imena Laurus. Ime Laurus povezujejo z latinskim laurus v pomenu 'lovor, lovorova vejica'. Skrajšana oblika imena Lavrencij je Lavrenc. Ta kot ime ni več v rabi, najdemo pa ga že v starih listinah. Iz njega sta s priponskima obraziloma -ič in -čak tvorjena priimka Lavrenčič in Lavrenčak s prvotnim pomenom 'sin Lavrenca'. Zdaj uveljavljena slovenska oblika za latinsko Laurentius pa je

412 SSKJ, II. knjiga, str. 535. 413 SSKJ, II. knjiga, str. 541. 414 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Lampret. Dnevnik, 12. 11. 2010.

120

Lovrenc, skrajšano Lovro. Iz obeh imen, od katerih je Lovro v zadnjem desetletju precej v modi, je nastala cela vrsta priimkov, npr. Lovrec, Lovrečič, Lovrenčič, Lovrenko in Lovrič, Lovrin. Skupaj z drugimi različicami pa sta bili posredno ali neposredno udeleženi pri tvorbi naselbinskih imen, kot so Lavrica, Lavrovec, Lovranovo, Lovrenc na Dravskem polju, Lovrenc na Pohorju, Šentlovrenc, Šlovrenc.415

Leber ('Lẹ:broka) - priimek je možno prek vzdevka povezovati z izrazom lébar v pomenu 'požrešnež'. Izraz lebar najdemo pri znamenitem pridigarju Svetokriškem in ga prav tam potrjujeta še pridevnik lébarski v pomenu 'požrešen' in izhodiščni glagol lébati v pomenu 'gostiti se, mastiti se, preobilno jesti in piti, veseljačiti'. Prav tako obstaja še narečno goriško liebat 'gostiti se, mastiti se'. Glagol lebati izhaja iz starovisokonemškega lëben 'živeti; razgrajaško se obnašati'.

Različico Leber, a tudi Lebar je možno povezovati še z nemškim priimkom Leber, ki je zapisan leta 1350 kot Leber in Lewer. Razlagajo ga s srednjevisokonemškim lëwer 'grič', srednjedolnjenemškim lewer 'grič, nasip, zlasti kot mejna oznaka'. Morebiti je treba izhajati tudi iz srednjevisokonemškega leber 'jetra', ki je bil tudi vzdevek za mesarja. Za več kot polovico priimkov Lebar v pomurski in podravski regiji je možno prek vzdevka izhajati še iz poklicnega poimenovanja hlébar 'trgovec s kruhom, pekar'. Tako namreč razlagajo sosednji hrvaško međimurski priimek Lebar. Prekmursko in međimursko narečje sta znani po izpadu začetnega h- v poimenovanju hlebar : lebar. Slovensko narečno hléb v pomenu 'hlebec' in 'kruh, posebno beli kruh' je bilo uporabljeno tudi kot podstava za priimke Hlebanja, Hlebce, Hlebčar, Hlebec, Hlebš.416

Ledinek (Le'di:nečka) – priimek izvira iz zemljepisnega imena Ledina, Ledine, ta pa iz občnoimenskega pojma ledine v pomenu 'neobdelana zemlja, s travo porasel svet'.417 Priimek Ledinek je prvotno pomenil 'prebivalec Ledine, Ledin'.

Lesjak ('Lẹ:sjačka) – priimek Lesjak z različico Lisjak sta nastala iz vzdevka za poimenovanje znane gozdne živali iz družine psov, lisjak. Motivacija za nastanek priimka

415 http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/227692, J. Keber, 9. 2. 2007. (4. 4. 2012) 416 http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/302228, J. Keber, 29. 2. 2008. (4. 4. 2012) 417 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 229.

121

izhaja iz metaforičnih pomenov poimenovanj lisjak 'zvit, prebrisan človek'. Glas -e- je nastal iz -i- v nenaglašenem položaju, pozneje pa je naglas lahko prešel na prvi zlog. Zato je povezava z izhodiščnim pomenom lisica nekoliko zabrisana ali ni v skledu s knjižno normo; to pri priimkih ni tako redek pojav.418

Lešnik ('Lẹ:šnička) – priimek izhaja iz ploda lešnik oziroma iz tega nastalega naselbinskega imena Leše. Tvorjen je s priponskim obrazilom -nik in prvotno pomeni 'prebivalec Leš ali prišlek od tam'.419

Lipej ('Li:pejca) – priimek je nastal iz imena Filip. Po apostolu Filipu so nastali še priimki Filipčič, Filipovec, Lipše, Lipovec in Pipan.420

Lipnik ('Li:pnička) - priimek izhaja iz naselbinskega imena Lipa, Lipe. Tvorjen je s priponskim obrazilom -nik iz pridevniške zveze *lipni (prebivalec) in je prvotno pomenil 'prebivalec Lipe, Lip ali prišlek od tam'.421

Lončarič ('Lọ:nčarička) - priimek je nastal s priponskim obrazilom -ič iz priimka Lončar, ta pa izhaja prek vzdevka iz poklicnega poimenovanja lončár ‘izdelovalec glinaste posode’. Njegov prvotni pomen je bil ‘sin Lončarja’.422

Lorger ('Lọ:rgerca) – priimek verjetno izhaja iz nemškega osebnega imena Lorenz. Ta izvira iz lat. imena Lauretium in ima osnovo v latinski besedi laurus 'lovorova vejica'. Nemška osnova imena je tako verjetno Lorbeer 'lovor'.

Lubej ('Lu:bejca) – priimek je nastal iz osebnega imena Ljubo in je zapisan fonetično (brez zvočnika j).

Lulzim – neslovenski (albanski) priimek.

418 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Lesjak. Dnevnik, 7. 4. 2006. 419 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Leskovec. Dnevnik, 2. 6. 2005. 420 http://www.mladina.si/93287/izvori-priimkov/, P. Merku, 23. 5. 2004. (4. 4. 2012) 421 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Lipovšek. Dnevnik, 29. 1. 2010. 422 http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/321500, J. Keber, 23. 5. 2008. (4. 4. 2012)

122

Maček ('Ma:čkoka) – priimek je nastal preko vzdevka iz živalskega poimenovanja. Oseba s takim priimkom je bila verjetno gibčna, tiha, iznajdljiva.

Magić ('Ma:gička) – hrvaški ali srbski priimek; mogoče izhaja iz vzdevka ali imena Mag, zdravilec, tvorjen s pripono -ić pa pomeni 'sin Maga'.

Majcen ('Ma:jcnoka) – priimek je nastal prek vzdevka ali imena Majcen iz pridevnika majcen v pomenu 'zelo majhen'. Tako so prvotno poimenovali zelo majhnega človeka.423

Majer ('Ma:jerca) – gre za slovenski zapis nemškega vzdevka Meier v pomenu 'upravitelj, nižji oskrbnik, zlasti graščinski', pa tudi 'najemni delavec na (gozdnem) posestvu'.424

Majhenič ('Ma:ixenička) – priimek je tvorjen s priponskim obrazilom -ič iz vzdevka ali priimka Majhen s prvotnim pomenom 'sin Majhena'.425

Marn ('Ma:rnoka) – priimek je nastal iz imena ali priimka Marin. Po samoglasniški redukciji se izgovarja (in zapiše) kot Marn.426

Mastnak ('Ma:snačka), hišno ime Štekovnik – priimek je možno prek vzdevka povezovati z občno besedo mastnják 'umazan, z maščobo popacan moški; stiskalec olja'. Ta je tvorjena s priponskim obrazilom -jak iz pridevnika masten in je prvotno pomenila 'kdor ima kaj opraviti z mastjo ali mastnimi stvarmi, snovmi'.427 Hišno ime morda izvira iz nemške besede Stek 'vozel' in bi lahko predstavljajo poklicno dejavnost osebe; gre za nekoga, ki vozla, dela vozle.

Matoša ('Ma:tošca) – priimek je verjetno nastal iz oblike osebnega imena Matej ali Matevž, Mato.428 Priponsko obrazilo -ša kaže na večalni ali slabšalni pomen besede.

Medved (Med'vẹ:dka) – priimek je nastal iz imena ali vzdevka Medved. Ime in vzdevek po medvedu sta zelo stara. Izhajata najprej iz želje ljudi, da bi se poistovetili z močjo ene od

423 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Majcen. Dnevnik, 3. 2. 2006. 424 SSKJ, 2. Knjiga (od I do Na), str. 669. 425 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Majcen. Dnevnik, 3. 2. 2006. 426 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Marinič. Dnevnik, 13. 2. 2009. 427 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Mastnak. Dnevnik, 15. 4. 2011. 428 Janez Keber, Leksikon imen, str. 342.

123

velikih živali (na primer močen kot medved, medvedja moč, medvedje močen), pozneje verjetno tudi po drugih njegovih lastnostih: navidezni nerodnosti, požrešnosti, zaspanosti. Te lastnosti so danes zajete v metaforičnem pomenu izraza medved – 'močen, okoren, navadno dobrodušen človek' in pridevnika medvedji (na primer fantovo medvedje 'okorno, nerodno' obnašanje).429

Meh ('Mẹ:xoka) – priimek izhaja preko vzdevka iz lastnosti poimenovanega predmeta. Nosilec takega imena je bil podoben mehu: napihnjen in prazen.

Meke ('Mẹ:kejca) – priimek izhaja preko vzdevka iz posnemanja kozjega oglašanja. Poimenovanje je žaljivo, verjetno pa označuje osebo, ki je imela zaradi napake na govorilih bolj rezek glas.

Meserko (Me'se:ršca) – priimek je nastal iz vzdevka ali priimka Mesar s priponskim obrazilom -ko. Vzdevek ali priimek Mesar je nastal iz poklicnega poimenovanja mesar 'kdor se poklicno ukvarja s klanjem živali, izdelovanjem mesnih izdelkov' in ekspresivno 'kdor brezobzirno, grobo dela, ravna'.430

Meštrović ('Mẹ:štrovička) - neslovenski, dalmatinski priimek. Izhaja iz poklicnega poimenovanja v popačeni italijanščini meštre 'mojster'. Tvorjen je s pripono -ić in prvotno pomeni mojstrovega sina.

Mihelčič (Mi'xẹ:lčička) - priimek je nastal iz imena Mihel. Tvorjen je s priponskim obrazilom -ič in je prvotno pomenil 'sin Mihela'. Iz imena Mihael in njegovih različic so nastali še mnogi drugi priimki, npr. Mihelin. Ime Mihel je danes zelo redka različica zelo znanega imena Mihael. Ime Mihael je svetopisemskega izvora. Izhaja prek latinskega in grškega Michael iz hebrejskega imena Mihael z nekdanjim pomenom 'kdor je kakor Bog', pravzaprav Mi-ha-el pomeni 'kdo kot bog'.431

429 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Medved. Dnevnik, 21. 10. 2005. 430 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Mesarič. Dnevnik, 17. 7. 2009. 431 http://sl.wikipedia.org/wiki/Miheli%C4%8D (5. 4. 2012)

124

Mihelin ('Mi:xelinka) - glej Mihelčič.

Mikola ('Mi:kolka) – priimek izvira iz osebnega imena Miko, Miklavž; to je različica imena Nikolaj. Mikola bi torej prvotno pomenil 'Mikov sin'.432

Mirković ('Mi:rkovička) – priimek izvira iz osebnega imena Mirko. Tvorjen s priponskim obrazilom -ić prvotno pomeni 'Mirkov sin'.433

Mirt ('Mi:rtoka) – priimek ima v korenu sestavino mir-, to pomeni, da bi lahko poimenoval mirno, nekonfliktno osebo.

Mlinar (M'li:narca) - priimek izhaja preko vzdevka iz poklicnega poimenovanja mlinar 'kdor melje, predeluje žito'.434

Mravlje (Mravl'jẹ:tka) – priimek izhaja preko vzdevka iz živalskega poimenovanja mravlja in označuje pridnega človeka.

Muškatevc (Muška'tẹ:uca) – priimek izhaja preko vzdevka iz vinogradniškega poimenovanja muškatelec 'trta z rumenimi, modrimi ali rdečimi grozdi in muškatnim vonjem'. Muškatevc (priimek je zapisan narečno) označuje lastnika vinograda z muškatnim grozdjem.435

Nadlučnik (Nad'lu:čnca) – priimek verjetno izvira iz naselbinskega imena Luče ali Loče, predstavlja pa osebo, ki je živela nad tem krajem.

Najžar ('Na:jžarca) – priimek mogoče izvira iz nemške skovanke Neinsager 'človek, ki vedno reče ne'.

432 Janez Keber, Leksikon imen, str. 354. 433 Janez Keber, Leksikon imen, str. 363. 434 SSKJ, II. knjiga, str. 806. 435 SSKJ, II. knjiga, str. 882.

125

Napotnik ('Na:potnička) – priimek izhaja preko vzdevka iz besedne zveze na poti. Oseba s takim imenom je bila veliko na poti, je bila v napoto ali pa je stanovala na poti do večjega kraja.

Napret ('Na:prečka) – priimek bi lahko preko vzdevka izhajal iz pridevnika napreden in označeval osebo, ki so jo drugi videli kot sodobno, inovativno.

Negiat Ósmanaj – neslovensko, albansko ime. Zaradi težkega sporazumevanja ni jasno, kaj je ime in kaj priimek; verjetno je Osmanaj priimek.

Nerat ('Ne:ratka) – priimek je morda fonetični zapis prislova nerad 'nepripravljenost koga za kako dejanje'436 in označuje osebo, ki je nerada sodelovala.

Nikolić ('Ni:količka) - priimek je nastal iz imenske podstave Nikol- , ki je nastala po krajšanju imena Nikolaj oziroma Nikola. Tvorjen je s priponskim obrazilom -ić in prvotno pomeni 'sin Nikolaja, Nikole'. Priimek Nikolić imajo večinoma priseljenci s hrvaškega ali srbskega govornega področja in njihovi potomci.437 Veliko priseljencev se je že prilagodilo in uporabljajo zapis s trdim č.

Novak ('Nọ:vačka) – priimek izhaja iz besede novák 'novinec; v fevdalizmu naseljenec na neobdelani, neizkrčeni zemlji, zlasti hribovski'.438

Óblak ('Ọ:blačka) – priimek izhaja prek vzdevka iz besede oblak v metaforični rabi. Ta se kaže na primer v frazemih »oblak mu je legel na čelo« v pomenu »njegovo čelo je izražalo negativno, neugodno razpoloženje« in »biti z glavo v oblakih« v pomenu »biti odmaknjen od resničnega življenja, biti sanjaški«. Z vzdevkom Oblak so torej prvotno verjetno poimenovali čemernega, neprijaznega ali sanjaškega človeka.439 V štajerskih govorih je prišlo do naglasnega umika: Oblák > Óblak.

436 SSKJ, III. knjiga (Ne-Pren), str. 84. 437 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Nikolić. Dnevnik, 5. 5. 2008. 438 Janez Keber, Leksikon imen, str. 381. 439 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Oblak. Dnevnik, 16. 9. 2005.

126

Obreza (Ob'rẹ:zoka), hišno ime Burkelj - priimek izhaja preko vzdevka iz naselbinskega imena Obrez, ta pa iz občnoimenskega 'obrežje, breg'. Prvotno pomeni prebivalca Obrežja ali prišleka od tam. Hišno ime izhaja iz občnega burkle 'orodje za premikanje loncev v kmečki peči' oziroma iz tega izvedenega burklež 'neroden, nepripraven človek' in se nanaša na lastnost osebe, nerodnost.

Ocvirk (Oc'vi:rkoka) – priimek je nastal prek vzdevka iz občnega poimenovanja ocvirek v pomenu 'košček svinjskega mesa, ki ostane pri topljenju slanine' in 'pozornost vzbujajoč podatek ali dejstvo'. Prvotni nosilec vzdevka ali priimka Ocvirk je torej na neki način vzbujal pozornost s svojo pojavo ali vedenjem.440

Óčko ('Ọ:čkoca) – priimek verjetno izhaja preko vzdevka iz pomanjševalnice za oko – óčka.

Ófentavšek ('Ọ:fen'ta:ušca) – priimek izhaja preko vzdevka iz nemške besedne zveze Ofen 'peč' in tauschen 'menjati'. Nanaša se na poklicno dejavnost in predstavlja človeka, ki se je ukvarjal z izdelovanjem in menjavanjem (lončenih) peči.

Ójsteršek ('Ọ:jsteršca) – priimek je nastal iz naselbinskega imena *O(j)stri vrh, hrib; to prvotno pomeni 'naselje pod razmeroma ostro prišiljenim vrhom'.441 Izgovor in zapis z glasom -j- je povsem narečen. Priimek Ojsteršek torej prvotno pomeni 'prebivalec O(j)strega vrha ali prišlek od tam'.

Okorn (O'ko:rnca), hišno ime Brinšek – priimek izhaja preko vzdevka iz poimenovanja lastnosti nosilca. Ime je slabšalno in nakazuje, da je šlo za okorno, nespretno, nerodno osebo. Hišno ime izhaja preko vzdevka iz rastlinskega poimenovanja brin.

Orter ('Ọ:rterca) – priimek izhaja prek vzdevka iz narečnega poklicnega poimenovanja orter v pomenu 'orač'.442

Óset ('Ọ:setka) – priimek izhaja preko vzdevka iz narečne besede oset 'osat' in poimenuje nesramno, zbadljivo osebo.

440 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Ocvirk. Dnevnik, 10. 2. 2012. 441 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 289. 442 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Ornik. Dnevnik, 22. 7. 2011.

127

Ósmanaj – neslovenski (albanski) priimek.

Ozebek (O'zẹ:bka) – priimek izhaja preko vzdevka iz občne besede pozeba. Verjetno poimenuje prebivalca področja na vrhu hriba ali na osojni strani, kjer so bila rastline večkrat poškodovane ali uničene zaradi mraza.443

Pangerl ('Pa:ngerlca) - priimek verjetno izhaja iz naselbinskega imena Pungert, to pa izvira iz občnoimenskega pungr(a)t v pomenu 'sadovnjak'. Ime je zapisovalcem očitno predstavljalo hude težave, saj je v literaturi zapisano na vse možne načine: Pauumgarten, Pavmgarten, Povgarten, Paumgart, Pawmgart, Pungerl, Pungerle, Pungger, Pungert;444 Pangerl je ena od možnosti, ki se je pri nas obdržala kot priimek.

Pasarič ('Pa:sarička) – priimek izhaja preko vzdevka iz poklicnega poimenovanja pasar 'izdelovalec praktičnih okrasnih kovinskih predmetov iz navadno neželeznih kovin'.445 Tvorjen s priponskim obrazilom -ič pomeni 'Pasarjev sin'.

Pavlović ('Pa:ulovička) – neslovenski priimek, nastal je iz priimka Pavlić z medponskim obrazilom -ov-, ta pa iz imena Pavel in je prvotno pomeni 'sin Pavla'.

Pečnik ('Pẹ:čnca) – primek najverjetneje izhaja iz nekdanjih krajevnih imen Peč, Peče, Peči. Tvorjen je s priponskim obrazilom -ik iz svojilnopridevniškega *pečni (prebivalec) in je prvotno pomenil 'prebivalec Peči' ali 'prišlek iz Peči'.446

Perkovič ('Pe:rkovička) – priimek je nastal iz imena oziroma priimka Perko. Tvorjen je s priponskim obrazilom -ovič in je prvotno pomenil 'Perkov sin'.447

Petelinšek (Pete'li:nšca) – priimek izhaja preko vzdevka iz poimenovanja za žival. Verjetno označuje osebo, ki se je rada postavljala, »petelinila«.

443 SSKJ, III. knjiga, str. 940. 444 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 337. 445 SSKJ, III. knjiga, str. 537. 446 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Pečnik. Dnevnik, 21. 4. 2006. 447 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Perko. Dnevnik, 28. 4. 2006.

128

Petrak (Pet'ra:čka) - priimek je nastal iz imena Peter s štajersko slabšalno pripono -ak in prvotno pomeni 'sin Petra'.

Pinter ('Pi:nterca) - priimek Pintar z različico Pinter je nastal prek vzdevka iz poklicnega poimenovanja píntar v pomenu 'sodar'. Izraz píntar je sprejet iz nemškega der Binder v enakem pomenu. Iz slednjega so tudi nemški priimki Binder, Pinder in Bender, ki so izpričani v 13. in 14. stoletju. Sorodna priimka Pintarič in Pinterič sta nastala iz vzdevka ali priimka Pintar oziroma Pinter. Tvorjena sta s priponskim obrazilom -ič in sta prvotno pomenila 'sin Pintarja ali Pinterja'.448

Pirc ('Pi:rčoka) – priimek je z različico Pirec nastal iz priimka Perc oziroma Perec, in sicer po zapisu z i namesto z e, ki se pred r pogosto izgovarja kot i. Menjavanje takega zapisovanja je razvidno že iz starih listin. Izvorno je torej prvotnejši priimek Perc, ki je tvorjen s priponskim obrazilom -c iz imenska podstave Per-. Ta je nastala po krajšanju iz imena Peter in je tudi priimek, včasih zapisan z dvema e: Peer. 449

Pirš ('Pi:ršoka) – enako kot Pirc je priimek nastal iz priimka Perc, njegova izvorna (in redka) različica pa je Perš.450

Plahuta (Pla'xu:toka) – priimek verjetno izhaja preko vzdevka iz starejše besede plahuta 'rjuha'. Mogoče poimenuje osebo, ki se je preživljala z izdelovanjem rjuh.451

Planinšek (Pla'ni:nšca) – priimek je nastal iz naselbinskega imena Planina in prvotno označuje tistega, ki živi v kraju Planina ali od tam prihaja.452

Plank (P'la:nkoka) – priimek verjetno izhaja iz naselbinskega imena Plan, Planjava v pomenu 'neporasel, jasen, odprt svet'. Priimek Plank torej prvotno pomeni 'prebivalec Plani, Planjave ali prišlek od tam'.

448 http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/203538, J. Keber, 29. 9. 2006. (5. 4. 2012) 449 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Pirc. Dnevnik, 11. 11. 2005. 450 Isto. 451 SSKJ, III. knjiga, str. 613. 452 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Planinc. Dnevnik, 2. 10. 2009.

129

Planteu (Plan'tẹ:ušca) – glej Plank.

Platovšek (P'la:toušca), hišno ime Polanček – priimek je verjetno nastal iz naselbinskega imena Plate, Plata v pomenu 'ravno posestvo, ravnina, planota' in prvotno označuje 'prebivalca Plat ali prišleka od tam'. Hišno ime izvira preko vzdevka iz občnega imena polje ali poljana.

Plauštajner (P'la:uš'ta:jnerca) – priimek je nastal preko vzdevka iz nemške besede Blaustein 'modra galica' in se nanaša na poklicno dejavnost osebe. Ta je najbrž kopala modro galico in jo žgala za nadaljnjo uporabo (npr. kot fungicid in herbicid za škropljenje vinogradov). Modra galica ali modri vitrol je starinsko ime za bakrov(II) sulfat. To je kemijska spojina s formulo 453 CuSO4.

Plavnik (P'la:vnička) – priimek je verjetno nastal iz naselbinskega imena Plave. To je posamostaljeni pridevnik, prvotno najbrž del besedne zveze 'plave ali plavajoče njive'. Zelo dobesedno bi lahko pomenilo, da je šlo za področje, kjer je bilo mnogo sive (modre) ilovnate zemlje. Plavnik bi bil torej 'prebivalec Plav(ih njiv) ali prišlek od tam'.

Plaz (P'la:znca) – priimek je nastal preko vzdevka iz poimenovanja vrste zemljišča; oseba s takim priimkom se je naselila na zemlji, ki jo je prinesel (ali odnesel) plaz.

Počivavšek (Poči'v:aušca) – priimek je verjetno nastal preko vzdevka iz poimenovanja lastnosti posameznika; oseba s takim priimkom je rada počivala.

Podgoršek (Pod'gọ:ršca) – priimek izhaja iz naselbinskih imen Podgora, Podgorci in Podgorje. Tvorjen je iz svojilnopridevniškega *podgorski (prebivalec) s priponskim obrazilom -jak in je prvotno pomenil 'prebivalec Podgore, Podgorcev, Podgorja ali prišlek iz le-teh'.454

Podjavoršek (Pod'ja:voršca), hišno ime Pangerl – priimek je verjetno nastal iz naselbinskega imena Javornik in prvotno označuje nekoga, ki je bil doma 'pod Javornikom ali od tam

453 http://sl.wikipedia.org/wiki/Bakrov(II)_sulfat 454 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Podgoršek. Dnevnik, 30. 1. 2008.

130

prihaja'. Hišno ime verjetno izhaja iz naselbinskega imena Pungert, to pa izvira iz občnoimenskega pungr(a)t v pomenu 'sadovnjak'. Glej Pangerl.

Podjaveršek (Pod'ja:voršca), hišno ime Žnider – glej Podjavoršek. Pri tem priimku se je treba zamisliti nad natančnostjo zapisov v matičnih knjigah: tale in zgornji gospod sta namreč brata. Hišno ime je nemškega izvora in se nanaša na poklicno dejavnost gospodinje, ki je bila krojačica; Schneider 'krojač'. Glej Žnidar.

Podlunšek (Pod'lu:nšca) – priimek je verjetno variantni zapis priimka Podlinšek. Ta je nastal iz besedne zveze 'pod dolino' in prvotno označuje prebivalce, ki so stanovali po dolini/pod dolino ali so od tam prihajali.

Podvršnik (Pod'vәr:šnca) – priimek je nastal iz naselbinskega imena Vrh in označuje prebivalca, ki je živel pod njim.

Pokrajac (Pok'ra:jačka) – priimek izhaja preko vzdevka iz občne besede kraj 'stran, konec, bližina nečesa' - posesti, travnika, vasi.455 Pripona -ac izdaja, da gre najbrž za priseljenca iz hrvaškega ali srbskega govornega področja.

Pondelak ('Pọ:ndelačka) – priimek mogoče izhaja preko vzdevka iz žargonske besede ponedeljkar 'človek, ki ob ponedeljkih neupravičeno izostaja z dela'.456

Poteko (Po'tẹ:koka) – priimek verjetno izhaja preko vzdevka iz občne besede potek, tok, potok, in označuje osebo, ki je živela ob potoku.

Pozeb (Po'zẹ:boka) – glej Ozebek.

Požun (Po'žu:ŋka) – priimek verjetno izhaja preko vzdevka iz občne besede požig in kaže na način, s katerim so izkrčili posestvo.

455 SSKJ, II. knjiga, str. 465. 456 SSKJ, III. knjiga, str. 811.

131

Pratnemer (P'ra:t'nẹ:merca) – priimek izhaja preko vzdevka iz fonetično zapisane nemške besedne zveze Braten 'pečenka, pečenje' in nehmen 'vzeti, jemati'. Verjetno označuje osebo, ki je kot plačilo za svoje delo rada vzela pečenko.

Presekar (Pre'sẹ:karca) – priimek izhaja iz naselbinskega imena Preseka; to izvorno pomeni 'poseka v gozdu'. Oseba s takim priimkom se je torej naselila na izkrčenem, posekanem zemljišču.457

Primožič (P'ri:možička) - priimek je nastal iz rojstnega imena Primož. Tvorjen je s priponskim obrazilom -ič in je prvotno pomenil 'sin Primoža'. Ime Primož izhaja iz latinskega imena Primus. Ta se povezuje z latinskim vrstilnim števnikom primus v pomenu 'prvi, najboljši'. Stari Rimljani so tako poimenovali prvorojenega otroka, drugega na primer Secundus, petega Quintus, tretjega ženskega spola Tertia itd. Dandanes Primož ni nujno prvi otrok v družini.458

Pukl ('Pu:klca), hišno ime Lužar – priimek je nastal preko vzdevka iz poimenovanja telesne hibe. V našem narečju se izraz puklast (prevzet iz nemške besede Buckel) uporablja za sključene, grbaste ljudi. Hišno ime se verjetno nanaša na dejavnost osebe, luženje. Gre za glagolnik od lužiti, ta pa lahko pomeni 1. z lužilom povzročati v lesu spremembo naravnega barvnega tona in bolj vidno strukturo, 2. s tekočino izločati iz kamnine ali rude topljivo snov in 3. prati z lugom.459

Pušnik ('Pu:šnca) – priimek je verjetno nastal iz zaselskih ali naselbinskih imen Pušča, Pušče, Puše. Tvorjen je s priponskim obrazilom -ik iz svojilnopridevniškega *puščni oziroma pušni (prebivalec) in je prvotno pomenil 'prebivalec Pušče, Pušč oziroma Puše ali prišlek iz njih'.460

Rajšter ('Ra:jšterca) – priimek je ena izmed različic priimka Rajh in izhaja, kot kaže nemško zapisana različica Reich, iz nemščine, in sicer prek vzdevka iz srednjevisokonemškega rich(e) v pomenu 'visokega rodu, mogočen, bogat' ali kot skrajšano obliko iz vzdevkov s

457 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemlejpisnih imen, str. 330. 458 http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/216748, J. Keber, 8. 12. 2006. (5. 4. 2012) 459 SSKJ, II. knjiga (I-Na), str. 658. 460 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Pušnik. Dnevnik, 24. 3. 2006.

132

starovisokonemško sestavino rihhi v pomenu 'gospostvo, vladar, moč, oblast; država; bogat, mogočen, visok'.461

Rak ('Ra:koka) – priimek izhaja prek vzdevka Rak iz poimenovanja za žival. Poimenovanje bi lahko bilo slabšalno in bi lahko pomenilo nazadnjaško osebo.

Randl ('Ra:ndlca) – priimek je verjetno nastal preko vzdevka iz nemške občne besede Rand, kar pomeni 'rob'. Priimek Randl označuje osebo, ki je svoje domovanje našla na robu nečesa: gozda, travnika, prepada.

Ratej ('Ra:tejca) – priimek izhaja prek vzdevka iz poklicnega poimenovanja ratar v pomenu 'orač'.462

Ravnak ('Ra:unačka), hišno ime Opold – priimek izhaja iz naselbinskih imen Raven, Ravna, Ravni. Tvorjen je iz svojilnopridevniškega *ravenski (prebivalec) s priponskim obrazilom - jak. Prvotni pomen priimka je 'prebivalec Ravna, Raven, Ravni ali prišlek iz njih'.463 Hišno ime je verjetno krajša oblika osebnega imena Leopold.

Razgor ('Ra:zgorka) – na enak način kot priimek Podgoršek so iz naselbinskih imen Gora, Razgor, Razgorci, Zagorje nastali še priimki Goršek, Razgoršek in Zagoršek.464

Razgoršek ('Ra:zgoršca) – glej Razgor.

Rebernik ('Rẹ:bernička) – priimek izhaja iz naselbinskih imen Reber, Rebre, Rebri, Rebro. Tvorjen je s priponskim obrazilom -ik iz pridevniškega *reberni (prebivalec) in je prvotno pomenil 'prebivalec Rebri, Reber ali prišlek od tam'.465

Rečnik ('Rẹ:čnca) – priimek izhaja preko vzdevka iz občnega imena reka in prvotno pomeni 'prebivalec ob večji tekoči vodi'.

461 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Rajh. Dnevnik, 12. 2. 2008. 462 SSKJ, IV. knjiga (Preo-Š), str. 322. 463 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Ramšak. Dnevnik, 26. 10. 2007. 464 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Podgoršek. Dnevnik, 30. 1. 2008. 465 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Rebernik. Dnevnik, 24. 6. 2011.

133

Repec ('Rẹ:pnca) – priimek je tvorjen iz vzdevka ali priimka Rep s priponskim obrazilom -ec. Tudi ta je nastal verjetno prek vzdevka iz poimenovanja dela živalskega telesa rep in je prvotno lahko pomenil 'kdor ima lase spete v rep'.466

Rihtar ('Ri:xtarca) – priimek, gre za poslovenjeno obliko, je nastal preko vzdevka iz nemške besede Richter 'sodnik'. Priimek prvotno označuje osebo, ki je posredovala v sporih.

Rinc ('Ri:nčoka) – priimek verjetno izhaja preko vzdevka iz nemške besede Rinne 'žleb' v smislu poklicnega poimenovanja osebe. Rinc bi bil žlebar, tisti, ki izdeluje žlebe.

Robič ('Rọ:bička) – priimek je nastal iz vzdevka ali priimka Rob. Tvorjen je s priponskim obrazilom -ič in je prvotno pomernil 'sin Roba'. Priimek Rob je mogoče prek vzdevka povezovati s poimenovanjem rob v pomenih 'suženj' ali 'zapornik'. Običajno pa priimek Rob povezujejo s poimenovanjem rob v pomenih 'skrajni, zunanji rob česa' in 'površina, prostor ob tem delu' ter z naselbinskimi imeni Rob, Robe, Robi, Robič, nastalimi iz tega.467

Rojc ('Rọ:jčoka) – priimek z različicami lahko izhaja iz naselbinskih imen Roj, Roje. Tvorjen je s priponskim obrazilom -c in je prvotno pomenil 'prebivalec Roja, Roj ali prišlek iz njih'.468 Priimek pa je lahko prek vzdevka nastal tudi iz poimenovanja delujoče osebe *rojec, ki je tvorjeno s priponskim obrazilom -ec iz glagolske podstave roj- glagola rojiti 'glasno se jeziti, razburjati'.469

Rojšek ('Rọ:jšca) – priimek je soroden priimku Rojc, tvorjen pa je iz pridevniške podstave *rojski (prebivalec) + -jak.470

Rom ('Rọ:moka) - priimek je nastal iz vzdevka ali priimka Rom ali iz priimkovne podstave Rom-, ki je nastala po krajšanju iz imen, ki se začenjajo na Rom- ali vsebujejo zlog -rom-, npr. Roman, Romeo, Romuald. Iz istih podstav so s priponskimi obrazili -avh, -e, -ič, -šak, - šek tvorjeni priimki Romavh, Rome, Romič, Romšak, Romšek.

466 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Repnik. Dnevnik, 6. 5. 2011. 467 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Robič. Dnevnik, 18. 12. 2009. 468 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Rojc. Dnevnik, 23. 1. 2009. 469 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Rojko. Dnevnik, 10. 9. 2010. 470 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Rojko. Dnevnik, 10. 9. 2010.

134

Ta priimek je mogoče povezovati tudi z besedo rom v pomenu 'okvir, tj. priprava iz lesa ali drugega materiala, ki obdaja sliko ali druge predmete'. Skoraj gotovo pa priimka Rom, Romih ne izhajata iz novejšega uradnega poimenovanja ciganov.

Najbolj verjetno izhodiščno ime Roman izhaja iz latinskega imena Romanus, ki se povezuje z latinskim pridevnikom romanus v pomenu 'rimski, Rimljan, tj. državljan rimskega cesarstva'. Roman je tudi zelo redek priimek. Iz imena ali priimka Roman je nastal tudi priimek Romanič. Tvorjen je s priponskim obrazilom -ič in je prvotno pomenil 'sin Romana'. 471

Romih ('Rọ:mixca) - priimek je nastal iz vzdevka ali priimka Rom ali iz priimkovne podstave Rom-, ki je nastala po krajšanju iz imen, ki se začenjajo na Rom- ali vsebujejo zlog -rom-, npr. Roman, Romeo, Romuald. Tvorjen je s priponskim obrazilom -ih, ki je imel prvotno večalni, kasneje tudi slabšalni pomen. Podobno kot priimek Romih se glasi tudi narečno poimenovanje vrste sliv romíh tudi remíh, a ni jasno, ali sta v kakšni medsebojni povezavi.472

Rop ('Rọ:poka) - priimek verjetno izhaja preko vzdevka iz naselbinskega, ta pa iz občnega imena rob v pomenu 'mesto, kjer je svet odsekan, vrh prepada'. Priimek je zapisan fonetično, pomeni pa 'prebivalca na robu'.473

Ručigaj ('Ru:čigajka) – priimek verjetno izhaja preko vzdevka iz nemško-slovenske skovanke Rutsch 'plaz' in gaj 'gojen gozd'. Zemljišče, ki ga je odnesel (ali zasul plaz), so pogozdili, naseljenca pa so poimenovali po obeh lastnostih zemljišča.

Rutar ('Ru:tarca) – priimek izhaja iz naselbinskih imen Rut, Ruta, Rute. Tvorjen je s priponskim obrazilom -ar in je prvotno pomenil 'prebivalec Ruta, Rute, Rut ali prišlek iz le- teh'. Naselbinska imena Rut itd. so nastala iz narečnega poimenovanja rut, ki je sopomenka poimenovanju rovt v pomenu 's travo poraslo nekdaj izkrčeno zemljišče v hribovitem, gorskem svetu'.474

471 http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042277147, J. Keber, 26. 6. 2009. (5. 4. 2012) 472 .http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042277147, J. Keber, 26. 6. 2009 (5. 4. 2012) 473 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, str. 356. 474 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Rutar. Dnevnik, 3. 2. 2008.

135

Sajnker ('Sa:jnkerca) – osnova tega priimka je nejasna; lahko da izhaja iz samostalnikov sankar 'sankač' ali sanjač, lahko pa da iz pridevnika sajav 'črn, sajast'.475

Salobir ('Sa:lobirka) - priimek izhaja preko vzdevka iz občne besedne zveze nabirati salo. Salo je 'maščobno tkivo pri prašičih, zlasti okoli ledvic',476 Salobir pa tisti, ki nabira salo za prodajo ali se redi.

Satler ('Sa:tlerca) - priimek izhaja preko vzdevka iz nemškega poklicnega poimenovana Satler 'sedlar'. Priimek Satler prvotno označuje človeka, ki je izdeloval sedla.

Selčan ('Sẹ:lčanca) – priimek izhaja iz naselbinskega imena Selo, Sela, Selce in prvotno pomeni 'prebivalec Sela, Sel, Selc ali prišlek od tam'.

Senegačnik (Sene'ga:čnca), hišno ime Muzl – priimek verjetno izhaja preko vzdevka iz besedne zveze gačiti seno 'polniti, oblikovati s senom' (npr. kožo ubite živali tako, da se doseže naravna oblika), gača pa je tudi na koncu zaprta ozka dolina med gorami, kjer bi posameznik lahko kosil seno.477 Hišno ime verjetno izvira iz besede muzga 'blato, glina' ali muzgalnica 'močvirje'478 in označuje kakovost posestva.

Seničar (Se'ni:čarca) – priimek izhaja prek vzdevka iz ptičjega poimenovanja sinica. Tvorjen je s pripono -ar in prvotno pomeni 'sin Sinice'. Glas e v priimku Senica je nastal po disimilaciji iz prednaglasnega i.479

Sentočnik (Sen'tọ:čnca) – priimek je verjetno nastal iz občnoimenske besede sotočje 'mesto, kjer se manjša voda izliva v večjo' in predstavlja prebivalca, ki je živel v bližini sotočja rek ali potokov.

Skaza (S'ka:zoka) – priimek je nastal preko vzdevka in je prvotno označeval posameznika z neko telesno hibo, pohabljenostjo.480

475 SSKJ, IV. knjiga (Preo-Š), str. 565. 476 SSKJ, IV. knjiga (Preo-Š), str. 567. 477 SSKJ, 1. knjiga (A-H), str. 664. 478 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, druga knjiga (K-O), str. 209. 479 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Senica. Dnevnik, 13. 4. 2012.

136

Slatinek (S'la:tnca) – priimek izhaja iz naselbinskega imena Slatina in prvotno pomeni 'prebivalec Slatine ali prišlek iz nje'. Občnoimenski pomen besede slatina je 'kisla, mineralna voda' in 'izvir kisle, mineralne vode', priimek pa lahko označuje tudi posestnika ob takih izvirih.481

Slekovec (S'lẹ:koka) – priimek morda izhaja preko vzdevka iz glagola slekati 'izgovarjati sičnike in šumnike tako, da med njimi ni razlike'482 in se nanaša na osebo z govorno napako.

Slemenjak (S'lẹ:menjačka), hišno ime Cenc – priimek označuje posestnika na slemenu/Slemenu ali v njegovi bližini. Občno ime sleme pomeni 'gorski greben'.483 Hišno ime je skrajšana oblika osebnega imena Vincenc.

Slemenšek (Sle'mẹnšca) – glej Slemenjak.

Smeh (S'mẹ:xoka) – priimek je nastal preko vzdevka iz poimenovanja lastnosti posameznika; ta se je najbrž veliko smejal.

Smodej (S'mọ:dejca) – priimek je nastal preko vzdevka iz poimenovanja lastnosti posameznika. Označuje človeka, ki je bil večkrat osmojen, ni imel sreče. Glej Smole.

Smole (Smo'lẹ:tka) – priimek je nastal iz vzdevka ali priimka Smola. Tvorjen je s priponskim obrazilom -e in je prvotno pomeni 'sin Smole'. Vzdevek Smola so nekdaj verjetno dobile osebe, ki se jih je v življenju držala smola oziroma niso imele sreče ali so večkrat doživele kaj neprijetnega. Končni -e nekateri razlagajo tudi kot prikrivanje, zabrisovanje povezave z občno besedo smola, ki je očitna za vzdevek ali priimek Smola.484

480 http://www.mladina.si/93287/izvori-priimkov/, P. Merku. (6. 4. 2012) 481 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenkih zemljepisnih imen, str. 380. 482 SSKJ, IV. knjiga (Preo-Š), str. 742. 483 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenkih zemljepisnih imen, str. 381. 484 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Smole. Dnevnik, 6. 4. 2012.

137

Stepančič (Ste'pa:nčička) – priimek je nastal iz oblike imena Štefan, Stepan. Tvorjen je s priponskim obrazilo -ič in je prvotno pomenil 'Stepanov sin'.485

Stopar (S'tọparca) – priimek izhaja prek vzdevka iz poklicnega poimenovanja *stopar v pomenu 'kdor stopa, to je z luščenjem odstranjuje trši del žitnih zrn'. Nastanek priimka Stopar pa je možno v manjšem obsegu povezovati z naselbinskim imenom Stope ali Stopče. Nosilec priimka Stopar bi lahko torej prvotno bil tudi 'prebivalec kraja Stope, Stopče ali prišlek od tam.'486

Stopinšek (Sto'pi:nšca) – priimek je nastal kot izpeljanka iz vzdevka ali priimka Stopar.

Stožir (Sto'ži:rka), hišno ime Štancer – priimek verjetno izhaja preko vzdevka iz glagolov stokati, tožiti in se nanaša na osebo, ki 'z besedami, glasovi izraža telesno in duševno bolečino'.487 Hišno ime se nanaša na poklico dejavnost osebe, štancar je tisti, ki štanca 'na stiskalnico serijsko izrezuje, obrezuje, oblikuje predmete, navadno iz pločevine'.488

Stropnik (St'rọ:pnička) – priimek verjetno izhaja preko vzdevka iz občne besede stropnik 'navadno vodoraven tram, ki nosi, drži strop, opornik' in metaforično označuje osebo, ki je bila drugim v oporo.489

Suhovršnik (Suxo'vәr:šnca) – priimek je najverjetneje nastal iz naselbinskega imena Suhi Vrh. Tvorjen je s priponskim obrazilom -ik iz svojilnopridevniškega *suhovršni (prebivalec) in je prvotno pomenil 'prebivalec Suhega Vrha ali prišlek od tam'.490

Svet (S'vẹ:toka) – priimek izhaja preko vzdevka in metonimično poimenuje osebo, ki je 'zaradi popolnosti vredna češčenja' ter 'ki v najvišji meri obvladuje negativna nagnjenja in si prizadeva delati dobro'.491 Kot zanimivost naj povem, da je našemu gospodu Svet ime Peter.

485 Janez Keber, Leksikon imen, str. 451. 486 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Stopar. Dnevnik, 3. 8. 2007. 487 SSKJ, V. knjiga (T-Ž), str. 132. 488 SSKJ, IV. knjiga (Preo-Š), str. 1104. 489 SSKJ, IV. knjiga (Preo-Š), str. 990. 490 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Sušnik. Dnevnik, 14. 12. 2007. 491 SSKJ, IV. knjiga (Preo-Š), str. 1023.

138

Szabo – neslovenski (madžarski) priimek.

Ščulija (Š'ču:ljoka) – neslovenski, hrvaški ali srbski priimek.

Ščurek (Š'ču:rkoka) – priimek izhaja prek vzdevka iz poimenovanja za žival ščurek 'temno rjava žival iz družine murnov, ki živi v hišah'.492 Mogoče označuje človeka, ki se rad zadržuje v hiši.

Šega ('Šẹ:goka) – priimek je nastal prek vzdevka iz občne besede šega 'običaj, navada; zvitost'. Pri ugotavljanju nekdanjega pomena priimka Šega pa je verjetno treba upoštevati tudi pomene istokorenskih besed šegav 'dobordušno šaljiv; muhast', šegavost 'zvitost; šaljivost; muhavost', šegariti se 'norčevati se', šegavec 'šaljivec, dovtipnež'. Prvotni nosilci vzdevka ali priimka Šega so bili torej poimenovani po tem, da so bili šaljivi, muhasti, norčavi ali zviti.493

Šelih ('Šẹ:lixca) – priimek mogoče izhaja preko vzdevka iz nemške besede Schelle 'kraguljček' in bi lahko poimenovala poklic osebe: izdelovalec kraguljčkov.

Škoberne (Škober'nẹ:tka) – priimek izhaja preko vzdevka iz občne besede škopa 'snop urejene slame za pokrivanje streh'. Nanaša se na poklicno poimenovanje človeka, ki se je ukvarjal z izdelovanjem škop.494

Škraba (Šk'ra:boka) – priimek je nastal prek vzdevka iz občnih imen škrbina, škrba v pomenu 'tesno preklano skalovje, slab gorski prehod'. Priimek Škrba ali Škraba tako označuje prebivalca v bližini slabega gorskega prehoda.495

Škrubej (Šk'ru:bejca) – glej Škraba.

Šmerc (Š'me:rčoka) – gre za fonetični zapis nemške besede der Schmerz 'bolečina'; priimek najdemo samo v Laškem in okolici Celja.

492 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Gril. Dnevnik, 1. 7. 2011. 493 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Šega. Dnevnik, 19. 8. 2011. 494 SSKJ, IV. knjiga (Preo-Š), str. 1079. 495 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenkih zemljepisnih imen, str. 414.

139

Šoba ('Šọ:boka) – priimek izhaja preko vzdevka in se nanaša na lastnost poimenovane osebe; ta je imela šobo 'debele ali naprej potisnjene, štrleče ustnice'.496

Šolinc (Šo'li:ŋka) – priimek izhaja preko vzdevka iz občnega poimenovanja šolen 'čevelj, ki ne sega do gležnja, nizki čevelj'. Prvotno označuje osebo, ki je nosila nizke čevlje.497

Šoster ('Šọ:sterca) – priimek z različicami izhaja iz poklicnega poimenovanja šuštar (šoštar, šustar, šuster, šušter) v pomenu'čevljar', ki je nastal iz nemškega poklicnega naziva Schuster. Prvotni nosilec vzdevka in kasneje priimka je bil torej čevljar.498

Špeglič (Š'pẹ:glička), hišno ime Drež – priimek izhaja preko vzdevka in se nanaša na lastnost osebe. Ta je nosila očala, nižje pogovorno špegle.499 Hišno ime se nanaša na lastnost osebe; izvira iz glagola drežati 'godrnjati, sitnariti' in 'čemeti, ždeti'.500

Štante (Štan'tẹ:tka), hišno ime Dolar – priimek izhaja preko vzdevka iz nižje pogovorne besede štant 'stojnica'. Verjetno se nanaša na poimenovanje poklicne dejavnosti: štantar je prodajalec na stojnici, Štante pa njegov sin.501 Hišno ime se verjetno nanaša na položaj posestva, dol ali dolino; Dolar je prebivalec doline.

Šteklič (Š'tẹ:klička) – priimek je nastal preko vzdevka iz občne besede štekljač 'rokovnjač'.502 Gre za poklicno poimenovanje osebe sumljivega slovesa.

Štravs (Št'ra:usoka) – priimek je nastal preko vzdevka kot fonetični zapis nemške besede Strauß 'šopek'. Mogoče označuje romantika, ki je ženo večkrat razveselil s šopkom.

Štrk (Š'tәr:koka) – priimek izhaja preko vzdevka iz živalskega poimenovanja štrk (nar. prekmursko) 'štorklja'. Verjetno gre za metonimično oznako visokega in vitkega človeka,

496 SSKJ, IV. knjiga (Preo-Š), str. 1090. 497 SSKJ, IV. knjiga (Preo-Š), str. 1093. 498 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Šuštar. Dnevnik, 23. 2. 2008. 499 SSKJ, IV. knjiga (Preo-Š), str. 1098. 500 SSKJ, I. knjiga (A-H), str. 496. 501 SSKJ, IV. knjiga (Preo-Š), str. 1105. 502 SSKJ, IV. knjiga (Preo-Š), str. 1105.

140

kaže pa tudi na priseljenca. V naših krajih do nedavnega ni bilo štorkelj niti jih tako ne imenujemo.

Štuklek (Š'tu:klečka) – priimek izhaja preko vzdevka iz prevzete besede štuk (nem. Stück) v pomenu 'kos, del', v slovenščini pa je nekoč pomenila tudi 'parcela, zemljišče'.503 Priimek Štuklek torej označuje osebo, ki je v last dobila del sicer večjega posestva.

Tamše (Tam'šẹ:tka) – podstava tega priimka je nejasna, še najbližja ji je nemška beseda Tamp 'konec vrvi', kar bi se morda lahko nanašalo na poklicno poimenovanje osebe, izdelovalca vrvi.

Tepež ('Tẹ:pešca), hišno ime Štajnpihler – priimek izhaja preko vzdevka in označuje lastnost poimenovane osebe: ta je bila večkrat tepena ali pa je rada tepla druge. Beseda tepež je glagolnik od 'tepsti, dajati komu udarce'.504 Hišno ime je nemška skovanka, verjetno iz besed Stein 'kamen' in picheln 'cukati ga (piti alkohol)'; verjetno gre za šaljivo poimenovanje osebe, ki je bila pogosto zelo pijana.

Teržan (Tәr'ža:nka) – priimek z različico Tržan izhaja prek vzdevka iz občnega poimenovanja večjega naselja, trg. Prvotno pomeni 'prebivalec trga'.

Teskač (Tes'ka:čka) – priimek verjetno izhaja preko vzdevka iz poklicnega poimenovanja tesač, tesar 'kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem ostrešij, opažev'.505

Tevč ('Tẹ:včoka) – priimek izhaja iz množinskega prebivalstvenega imena *Telьčane, kar je tvorjeno iz slovanskega osebnega imena *Telьko, ki je verjetno izpeljano iz telec < telьcь 'tele'.506 Poimenovanje je slabšalno.

Tkalec (T'ka:lčoka) - priimek je nastal iz poimenovanja poklica in sodi med najstarejše priimke na Slovenskem. Ima kar nekaj variant, ki se jih da pripisati (ne)spretnosti župnikov ali uradnikov: Tkalc, Tkauc, Kalec, Kalčič, Kavčič, Kalc.507

503 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenkih zemljepisnih imen, str. 420. 504 SSKJ, V. knjiga (T-Ž), str. 63. 505 SSKJ, V. knjiga (T-Ž), str. 72. 506 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenkih zemljepisnih imen, str. 426.

141

Toplišek (Top'li:šca) - dosedanje raziskave priimka kažejo, da gre za slovenski (slovanski) priimek, ki izhaja iz korena hidronimov/toponimov Toplic- (-š). Možni najzgodnejši različici priimka sta Topličar in Topličnik.508 Priimek Toplišek je tvorjen s priponskim obrazilom -jak prek pridevniškega *topliški (prebivalec) in je prvotno pomenil 'prebivalec Toplic ali prišlek iz njih'.509

Topole (Topo'lẹ:tka) – priimek izhaja iz priimka Topol. Tvorjen je s priponskim obrazilom -e in prvotno pomeni 'sin Topola'.510

Topolšek (To'pọ:lšca) – priimek izhaja iz naselbinskih imen Topol, Topole. Tvorjen je s priponskim obrazilom -šek prek svojilnopridevniškega *topolov (prebivalec) in je prvotno pomenil 'prebivalec Topola, Topol ali prišlek od tam'.511

Tovornik (To'vọ:rnička) – priimek izhaja preko vzdevka iz poklicnega poimenovanja tovornik 'kdor se ukvarja s prenašanjem, prevažanjem blaga s tovorno živaljo, tovorno živino'.512

Tratnik (T'ra:tnca) - priimek je nastal iz krajevnih ali zaselskih imen Trata, Trate, Tratna. Tvorjen je s priponskim obrazilom -ik iz svojilnopridevniškega *tratni (prebivalec) in je prvotno pomenil ‘prebivalec Trate, Trat, Tratne ali prišlek iz Trate, Trat, Tratne'. Priponsko obrazilo -ik v domnevni zvezi *tratni prebivalec torej v tvorbenem procesu nadomesti sestavino prebivalec. Tvorbo iz naselbinskih imen Trata, Trate, Tratna dokazuje na primer tudi zapis iz leta 1426: Cristan an der Tratten.

Iz omenjenih naselbinskih imen so s priponskimi obrazili -ar, -jak in -jek tvorjeni sorodni priimki Tratar, Tratnjak, Tratnjek ter Tratenšek, ki so imeli tudi enak prvotni pomen. Pri tem je priimek Tratenšek tvorjen s priponskim obrazilom -jak iz domnevno svojilnopridevniškega *tratenski (prebivalec).

507 Pavle Merku, Izvori priimkov. Mladina.si. 508 http://www2.arnes.si/~rzjtopl/rod/zbirka/toplisek.htm. (5. 4. 2012) 509 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Toplak. Dnevnik, 1. 6. 2007. 510 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Topolovec. Dnevnik, 4. 2. 2011. 511 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Topolovec. Dnevnik, 4. 2. 2011. 512 SSKJ, V. knjiga (T-Ž), str. 131.

142

Po Atlasu Slovenije so zdaj v Sloveniji tri naselja in šest zaselkov z imenom Trata, naselje Trata pri Velesovem ter eno naselje in sedem zaselkov Trate ter Tratna ob Voglajni, Tratna pri Grobelnem. Tu omenjena naselbinska imena so nastala iz besede tráta v pomenih ‘z nizko, navadno negovano travo porasla manjša površina’ in ‘z nizko travo porasla površina sploh’.513

Trnar ('Tәr:narca) – priimek je nastal preko vzdevka iz naselbinskega poimenovanja Trnje, Trnovo, Trnovec in prvotno pomeni 'prebivalec Trnja, Trnovega, Trnovca'.514

Trnovšek (Tr'no:ušca) – glej Trnar.

Tržan (Tr'ža:ŋka) – glej Teržan.

Turnšek ('Tu:rnšca) – priimek izhaja iz naselbinskih imen Turn, Turen, Turno. Tvorjen je prek svojilnopridevniškega *turenski/turenški (prebivalec) s priponskim obrazilom -jak in je prvotno pomenil 'prebivalec Turna ali prišlek iz njega'.515

Ulaga (U'la:goka) – priimek izhaja preko vzdevka iz občne besede vlaga in poimenuje kakovost zemljišča, na kateri je oseba živela. Zapisan je fonetično.

Ulamec (U'la:mčoka) – priimek mogoče izhaja preko vzdevka iz vojaškega poimenovanja ulanec 'vojak konjeniške enote v značilnem kratkem plašču in štirioglati kapi, oborožen navadno s kopjem'.516 Vmesni -n- se je premenjal z -m- zaradi lažje izgovorjave.

Úmek ('U:mekca) – priimek je treba izvorno verjetno prek vzdevka povezovati z občnim izrazom um v pomenih 'sposobnost mišljenja, spoznavanja' in 'človek glede na to sposobnost' ter glagolom umeti v pomeni 'razumeti, dojeti' in 'znati, biti sposoben'. Tvorjen je iz priimkovne podstave um- s priponskim obrazilom -ek in je prvotno verjetno označeval človeka, ki se je odlikoval po sposobnosti mišljenja, spoznavanja ali bil razumen, pameten, sposoben.517

513 http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/330984, J. Keber, 4. 7. 2008. (5. 4. 2012) 514 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenkih zemljepisnih imen, str. 439. 515 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Turnšek. Dnevnik, 9. 10. 2009. 516 SSKJ, V. knjiga (T-Ž), str. 254. 517 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Umek. Dnevnik, 5. 8. 2011.

143

Uran (U'ra:ŋka) – bolj verjetno je, da je priimek nastal iz imena Urban kot pa iz poimenovanja za radioaktiven element.

Veber ('Vẹ:broka) – pisna različica priimka je Weber. Nastal je prek vzdevka iz nemškega poklicnega poimenovanja Weber 'tkalec'.518

Velenšek (Ve'lẹ:nšca) – priimek je nastal preko vzdevka iz naselbinskega imena Vel'eje (polje, selo) v pomenu 'veliko polje (selo)'.519 Velenšek je prvotno torej tisti, ki obdeluje veliko polje ali prihaja iz velike vasi.

Verdev (Ver'de:ušca), hišno ime Flajšman – priimek izhaja preko vzdevka iz srvnem. občne besede wert 'otok, polotok, višje ležeče suho mesto v močvirju ali ob njem' < stvnem. werid 'otok, polotok', kar je tvorba iz ide. korena *Huer- v drugotnem pomenu 'zapirati, obdajati, obkrožati, varovati'.520 Priimek prvotno označuje prebivalca, ki je živel na ozemlju, obdanem z vodo. Hišno ime je nemškega izvora in se nanaša na poklicno dejavnost osebe; Fleisch je meso, Fleischman pa mesar.

Veršnik ('Ve:ršnca) – priimek izvira iz naselbinskega imena Vrh in prvotno pomeni 'prebivalec Vrha ali prišlek od tam'. Občnoimenski pomen slovenske besede vrh ni samo 'najvišji del gore, hriba, hribovja ali griča', temveč tudi 'mesto, kjer se pot najviše dvigne', tj. 'preval', pa tudi 'najvišja točka tekoče vode', tj. 'izvir'. 521

Videnšek ('Vi:denšca) – priimek je tvorjen iz imena Vid ali priimkovne podstave vid- s priponskim obrazilom.522

Vidović ('Vi:dovička) - priimek je nastal iz rojstnega imena Vid. Tvorjen je iz očetnega imena s priponskim obrazilom -ić prek svojilnopridevniškega Vidov in je prvotno pomenil 'Vidov sin'.523

518 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Veber. Dnevnik, 13. 11. 2009. 519 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenkih zemljepisnih imen, str. 451. 520 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenkih zemljepisnih imen, str. 452. 521 Marko Snoj, Etimološki slovar slovenkih zemljepisnih imen, str. 468. 522 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Vidic. Dnevnik, 5. 5. 2006. 523 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Vidovič. Dnevnik, 17. 11. 2006.

144

Vignjević ('Vi:gnjevička) – neslovenski, hrvaški ali srbski priimek. Izhaja iz besede vigenj '(kovaško) ognjišče' in se nanaša na poklicno poimenovanje osebe.

Vilhar ('Vi:lxarca) – priimek je nastal iz osebnega imena Vilhelm. Ime je po izvoru nemško (Wilhelm), priimek pa ima slovensko končnico -ar. Prvotno pomeni 'sin Vilhelma'.524

Vinder ('Vi:nderca) – varianta priimka Vinter.

Vinter ('Vi:nterca) – priimek je nastal preko vzdevka in je fonetični zapis nemške besede Winter 'zima'. Prvotno verjetno označuje prebivalca severne strani kakšnega hriba.

Vizjak ('Vi:zjačka), hišno ime pri Mariji - priimek je nastal prek vzdevkov iz poimenovanj bezják, bízjak v pomenu 'tepec'. Negativne oznake ljudi so bile zelo pogosto uporabljene za tvorbo vzdevkov, iz katerih so nastali priimki. Menjavanje glasov e : i in B- : V-, ki se pojavlja v priimkih Bezjak, Bizjak, Vezjak in Vizjak je znan glasovni pojav pri tvorbi slovenskih priimkov. Povezano je s prvotno končnim naglaševanjem in z zapisovanjem v nemški pisavi.525 Kot hišno ime se je ohranilo kar osebno ime lastnice, Marija.

Vodušek (Vo'du:šca) – priimek izhaja iz priimkovne podstave voda z izpeljankami.526

Vojković ('Vọ:ikovička) – priimek izhaja iz osebega imena Vojko. Tvorjen je s pripono -ić in prvotno pomeni 'Vojkov sin'.

Volovšek (Vo'lo:všca) – priimek je nastal preko vzdevka iz poimenovanja dejavnosti, ukvarjanja z voli. Tvorjen s pripono -šek prvotno pomeni 'sin Volarja'.

Vovk ('Vo:ukoka) – priimek izhaja iz imena ali vzdevka Volk, ki sta bila znana že pri starih Slovencih in Slovanih. Poimenovanje je povezano s simboliko volka kot močne in nevarne

524 Janez Keber, Leksikon imen, str. 488. 525 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Bizjak. Dnevnik, 8. 7. 2005. 526 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Vodopivec. Dnevnik, 18. 5. 2007.

145

živali, pa tudi z metaforično rabo besede volk: slabšalno 'krvoločen, neusmiljen človek' in ' pohlepen, brezobziren človek'.527

Vrenko (V'rẹ:nkoka) - glej Vrečko.

Vrečko (V'rẹ:čkoka), hišno ime Florjanč – priimek izvira preko vzdevka iz glagolov brečati, brenkati, brenčati in prvotno pomeni glasno, hrupno, nadležno osebo.528 Hišno ime je oblika osebnega imena Florijan.

Vrhovšek (Vr'xo:ušca) – priimek izhaja iz naselbinskih imen Vrhovo, Vrh, Vrhe, Vrhi. Tvorjen je s priponskim obrazilom -jak prek pridevniške veze *vrhovni (prebivalec) in je prvotno pomenil 'prebivalec Vrhovega, Vrha, Vrhov ali prišlek iz le-teh'.529

Winter ('Vi:nterca) – glej Vinter.

Zabret ('Za:bretka) - priimek verjetno izhaja preko vzdevka iz glagola zabrekati, zabrekel 'postati po obsegu večji zaradi nabiranja, pritiskanja tekočine' in kaže na zdravstvene težave osebe s takšnim imenom.530

Zagorc (Za'gọ:rka) – glej Razgor.

Zagozda (Za'gọ:zdoka) – priimek izhaja preko vzdevka iz občnega imena gozd ali zagozda; obe besedi imata isto osnovo, in sicer psl. *gvozdъ. Vrsta avtorjev povezuje psl. *gvozdъ/gvozdь »silva« z *gvozdь531 'proti enemu koncu zožujoč se kos kovine, lesa za cepljenje; trdno nameščanje česa', čeprav se zdi druga razlaga v tem primeru verjetnejša. Priimek Zagozda bi tako označeval osebo, ki se je zagozdila, zataknila.532

Zagožen (Za'gọ:žnca) – glej Zagozda.

527 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Vovk. Dnevnik, 25. 5. 2007. 528 http://tvslo.si/predvajaj/priimek-brecko/ava2.129008174/ 529 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Vrhovnik. Dnevnik, 30. 10. 2009. 530 SSKJ, V. knjiga, str. 612. 531 Tu, str. 33. 532 SSKJ, V. knjiga, str. 644.

146

Zakovšek ('Za:koušca) – priimek izhaja preko vzdevka in je orientacijske narave; označuje prebivalca, ki je imel posestvo 'za kovačem'.

Zupanc ('Zu:pančka), hišno ime Benc – priimek je nastal iz vzdevka ali priimka Zupan (Supan, Župan). Tvorjen je s priponskim obrazilom -c in je prvotno pomenil 'sin Zupana' (Supana, Župana). Vzdevek ali priimek Zupan je nastal prek vzdevka iz imena oblastvene funkcije župana, in to prek izgovora nemškega zapisa Supan; to potrjujejo stari zapisi.533 Hišno ime je skrajšana oblika imena Benjamin.

Zupančič (Zu'pa:nčička) – priimek je nastal iz vzdevka ali priimka Zupanc s priponskim obrazilom -čič in pomeni 'sin Zupanca'.534

Žabkar ('Ža:bkarca) – priimek je nastal preko metonimičnega vzdevka iz poimenovanaja živali. Oseba s takšnim imenom je najbrž imela podobne lastnosti kot žaba: znala je plavati ali pa je živela na močvirnem področju, kjer je bilo veliko žab.

Žagar ('Ža:garca) – priimek je nastal prek vzdevka iz poklicnega poimenovanja žagar, ki je nomen agentis, 'ime delujoče osebe', iz glagola žagati, tvorjen s priponskim obrazilom -ar.535

Železnik (Že'lẹ:znička) - priimek je lahko tvorjen iz naselbinskih imen Železno s priponskim obrazilom -ik in je prvotno pomenil 'prebivalec Železnega ali prišlek iz Železnega'. Lahko izhaja tudi prek vzdevka iz besede želéznik v pomenih 'oklepnik, kirasir, 'rudnik železa', klop' in 'neka rastlina'.536

Žerjav (Žer'ja:uka) – priimek je nastal preko metonimičnega vzdevka iz poimenovanja za žival. Oseba s takšnim imenom je imela najbrž podobne lastnosti kot žerjav: govorila je s predirljivim, zoprnim glasom.

533 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Zupanc. Dnevnik, 4. 11. 2005. 534 J. Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Zupančič. Dnevnik, 15. 4. 2005. 535 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Žagar. Dnevnik, 9. 9. 2005. 536http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/264491, J. Keber, 24. 8. 2007. (5. 4. 2012)

147

Žižek ('Ži:žička) - priimek je nastal prek vzdevka iz narečnega poimenovanja žížek v pomenu 'črni žužek', to je 'majhen rdečerjav hrošč z rilčkom, katerega ličinke živijo v žitnih zrnih' in 'manjša gozdna ptica pevka rumeno zelene barve', ki se sicer pogosteje imenuje čížek. Priimek Žižek pa je lahko tudi tvorjenka na -ek iz imenske podstave Žiž-, ki je nastala po krajšanju iz imen Žižmond in Žižmund ali Živomir, Živorad. Imeni Žižmond in Žižmund sta slovenski obliki nemškega imena Siesmund, ljubkovalne oblike imena Sigismund oziroma Siegmund. To je zloženka iz starovisokonemških sigu 'zmaga' in mund 'zaščita, zaščitnik'. Imeni Živomir in Živorad sta imeni slovanskega izvora in sta zloženi iz besed živ ter mir in rad. Oblika Žiža je hrvaška ljubkovalna oblika teh dveh imen.

Sorodni priimek Žužek je nastal prek vzdevka iz poimenovanja žužek v pomenih 'hrošč; rilčkar; črni žužek'.537

Žnidar (Ž'ni:darca) – priimek izhaja iz nižje pogovornega vzdevka poklicnega poimenovanja Žnidar 'krojač'. Poklicno poimenovanja žnidar izhaja iz srednjevisokonemškega snidoere, iz tega današnje nemško Schneider v enakem pomenu.538

Žnider (Ž'ni:darca) – je različica priimka Žnidar.

Žučko ('Žu:čkoka) – neslovenski, hrvaški ali srbski priimek.

Žurej ('Žu:reica) – neslovenski, hrvaški ali srbski priimek.

Žužek ('Žu:žkoka) - glej Žižek.

Žveplan (Žvep'la:ŋka) – priimek ja nastal preko vzdevka iz poimenovanja lastnosti človeka ali zemljišča. Žvaplan je lahko tisti, ki je »strupen«, neprijeten, lahko pa lastnik zemljišča z žveplovo rudo.

537 http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/235848, J. Keber, 23. 3. 2007. (6. 4. 2012) 538 Janez Keber, Iz zakladnice priimkov: priimek Žnidaršič. Dnevnik, 14. 7. 2006.

148

5 SKLEP

Slovenska imena so v primerjavi z imeni drugih slovanskih narodov bogatejša, ker imamo močno predslovansko plast, ker prebivamo na edinstvenem stičišču romanskega, germanskega in slovanskega sveta, jih je pa tudi teže razlagati. Izvor posameznega imena večkrat zamegli moderna vokalna redukcija, težave pa se pojavljajo tudi zaradi močne narečne razčlenjenosti.

Slovensko ozemlje je kontinuirano naseljeno že več tisoč let. Kdor koli je prišel na to ozemlje, se je srečal s starejšim prebivalstvom in od njega prevzel vsaj pomembnejša zemljepisna imena. Pri prevzemu so tujejezične glasove zamenjali z domačimi približki in ime sčasoma podomačili ter vključili v svoj jezikovni razvoj.539

Pred zbiranjem podatkov in pričetkom svojega raziskovalnega procesa sem predvidevala, da bom v zbranih imenih našla veliko narečnih ali pogovornih elementov, pa sem na žalost ugotovila, da so skoraj vsa zapisana v knjižni obliki. Ali drugače – zapisano ime v resnici ni ime, ki ga uporabljajo prebivalci. Moja naloga je bila torej dvojna: poleg tega, da sem skušala ugotoviti, iz česa je ime nastalo, sem poiskala tudi njegovo narečno obliko, ki sem jo razložila s pomočjo glasovnih posebnosti svojega narečja.

Celjski mestni govor je na prvi pogled podoben knjižnemu jeziku: samoglasniški in soglasniški sestav sta enaka, naglasno mesto tudi … podrobnejše preučevanje pa prinese marikatero zanimivost. Ugotovila sem, da se v govoru poleg monoftongov zelo pogosto pojavjajo diftongi, vendar je njihova uporaba odvisna od sproščenosti posameznega govorca, ker/ki se zaveda njihove narečnosti. Tako bo ista oseba v različnih okoliščinah npr. samostalnik voda izgovorila enkrat kot 'vuo:da, drugič pa 'vo:da.

Knjižnim naglašenim samoglasnikom sta poleg variante o:/uo: dodana še ie: (iz e, ě ali ә, ki so prišli pod naglas po umiku naglasa s končnega kratkega zloga, npr. 'nie:sla 'nesla', 'tie:ta 'teta', 'žie:na 'žena', v'rie:me 'vreme', 'pie:s 'pes') in e:i, samo izjemoma in kot varianta ẹ: (iz i in ě, npr. 'spe:i/'spi: (vel.), morda po analogiji 'glej'; sp'le:izat/sp'lẹ:zat, 've:ižde/vẹ:žde); najbrž gre za vpliv srednještajerskega narečja.

539 http://www.modrijan.si/slv/Knjizni-program/Knjizni-program/Knjige/leksikoni-in-enciklopedije/Etimoloski- slovar-slovenskih-zemljepisnih-imen

149

Kratkih naglašenih samoglasnikov ni, uporabljajo se vsi soglasniki, n, l in m so tudi silabemi. Upoštevana je moderna vokalna redukcija, soglasniški sklop -nj- se je zreduciral v -j-, -šč- v -š-, skupini čre- in žre- pa sta ohranjeni. V vsakdanjem besedišči se uporablja veliko nemških popačenk. Dvojine, razen za moški spol, govor ne pozna, samostalniki srednjega spola so prešli v ženski ali moški spol.

V zapisanih zemljepisnih imenih sem našla le malo narečnih prvin: tu in tam kakšno samoglasniško (Šmonov hrib, Grac, Zvodenski hrib) ali soglasniško redukcijo (Puša, Slačjek, Tičnica, Drašca), ponemčeno ime (Hudičev graben, Lanšperk, Merkuta, Runtole, Bukovžlak, Cigonce, Tirgut, Plate, Pungart), narečno obliko ali besedo (Frančakov hrib, Slomnik, Šentjungert, Čret, Devce, Tribe); narečni elementi so pogosteje zastopani pri ledinskih imenih, ker jih ni bilo treba zapisati v uradne listine in so se tako izognila korekcijam oz. poknjiževanju zapisovalcev.

Pri priimkih in hišnih imenih je situacija podobna: nekaj imen je zapisanih s samoglasniško in/ali soglasniško redukcijo (Brecl, Cvikl, Gorenc, Dolenc, Kraner), nekaj jih je zapisanih v narečni obliki (Kaučič, Klajnšek), pri nekaterih prihaja do vokalizacije polglasnika (Dernovšek, Černič, Doberšek), nekaj imen izvira iz nemščine (Fidler, Leber, Ranžger, Šmerc, Pinter).

Lastna imena so večinoma nastala iz občnih imen – iz teh se je najprej oblikovalo hišno ime, potem ledinsko in nazadnje krajevno, npr. čret > Čretnik > Črete/Čreje > Čret, Začret ali loka > Lokar > Na lokih > Loče.

Vodna imena so večinoma enobesedna in ženskega spola. Lahko se imenujejo po rastlinah (Koprivnica), barvi (Črna mlaka), lastnosti vode (Sušnca) ali kraju, skozi katerega tečejo (Polulski potok). Imena jezer, studencev in dolin so večinoma dvobesedna in so sestavljena iz pridevnika in občnega imena (Šmartinsko jezero, Meškov studenec, Rožna dolina). Vsa vodna imena so zapisana v knjini obliki, čeprav se izgovarjajo drugače.

Imena vzpetin so zelo različnega izvora. Nastala so iz osebnih imen (Drevov vrh), po konfiguraciji oz. oblikovanosti tal (Hom), po neki živali (Jelejek), iz rastlinskih imen (Srebotnik), po predmetih, ki so delo človeških rok (Grac) ali iz poimenovanja za gol, neporasel del (Puša). Veliko imen je preprostih, v osnovi občnih (Gora, Gorica, Slomnik,

150

Hom, Vrh, Planina, Hrib), včasih z dodatkom svojilnega pridevnika (Mornikova gorca, Jožefov hrib).

Pri krajevnih imenih prevladuje (takšnih imen je 17) poimenovanje po kakovosti zemljišča (Čret, Loče, Brnica, Glinsko, Lokrovec, Ložnica, Medlog, Osenca, Pečovnik); druge kategorije so zastopane enakovredno (poimenovanje po osebnih imenih, reliefnih značilnostih, (ne)poraslosti zemljišča, načinu kultiviranja zemljišča, namembnosti zemljišča, poimenovanje po najbližji tekoči ali stoječi vodi, prevladujočih rastlinah ali po svetniku).

Večina krajevnih imen na Celjskem je enobesednih (52), dvo- ali večbesednih je malo (11). Dvobesedna imena so sestavljena iz levega pridevniškega prilastka in samostalniškega jedra. Levi prilastek lahko izraža prostorsko, velikostno ali časovno razmerje med dvema sosednjima krajema istega imena (Spodnja Dobrava, Nova vas), prostorske razsežnosti (Dolgo Polje) ali povezanost z določeno osebo (Dečkovo naselje).

V vlogi desnega dopolnila večbesednih imen se največkrat pojavljajo imena večjih bližnjih krajev, najpogosteje za predlogom pri (Jezerce pri Šmartnem), na predlog v pa se navezujejo imena dolin (Slatina v Rožni dolini).540

France Bezlaj si je nekoč zastavil vprašanje: Katero poimenovanje je starejše, vas ali selo?541 Poimenovanje 'selo' se nam zdi danes zastarelo, mlajše generacije bi prisegle, da ni slovensko, je pa na Celjskem poleg dveh vasi (Škofja vas, Nova vas) tudi eno selo (Selce).

540 Viktor Majdič, Imena vasi in mest v Sloveniji. 541 France Bezlaj, Vas in selo v slovenski onomastiki. JiS, letn.5, št. 7, str. 204-207.

151

Najpogostejša krajevna imena542

Število naselij Število naselij Ime naselja z enakim Ime naselja z enakim imenom imenom

1. GRADIŠČE 8 16. SELCE 6

2. PRISTAVA 8 17. TRNOVEC 6

3. BREZJE 7 18. BISTRICA 5 DOLENJA GORENJA 4. 7 19. 5 VAS VAS

5. POTOK 7 20. GORICA 5

6. RAVNE 7 21. LIPA 5

7. BRDO 6 22. NOVA VAS 5

8. DOBRAVA 6 23. PODGORA 5

9. DRAGA 6 24. PODGORJE 5

10. JAVORJE 6 25. PODGRAD 5

11. KAL 6 26. PONIKVE 5

12. LAZE 6 27. SELA 5

13. LOG 6 28. SELO 5

14. PLANINA 6 29. ŠKOCJAN 5

15. PODKRAJ 6 30. VRH 5

Tabela prikazuje trideset najpogostejših imen naselij v Sloveniji. Vsa ta imena se pojavljajo tudi na Celjskem, in sicer kot imena vzpetin, krajev ali ledin. Skoraj vsa so v izhodišču občna, kar pomeni, da gre za zelo preprosto poimenovanje okolice.

Najbolj »svobodno« so zapisana ledinska (zasebna) imena; pri teh je treba računati tudi na drugačno govorico priseljencev. Na splošno bi se dalo reči, da so ljudje svojo lastnino poimenovali glede na to, kje se je nahajala (Na bregu, Pod togom, Za cesto), kaj je na njej rastlo (Brezje, Resen, Dobrova) ali čigava je bila. Ledinska imena se najpogosteje imenujejo po lastnikih – tako je bilo najbolj prikladno. Najpogostejše ledinsko ime v celjski občini je

542 http://www.stat.si/KrajevnaImena/pregledi_naselja_najpogostejsa.asp

152

hosta, zraven pa je vedno naveden tudi lastnik (Čatrova hosta, Jelenova hosta, Medvedova hosta).

Ugotovila sem, da sta najpogostejša korena pri tvorbi krajevnih in ledinskih imen log in loka (Ložnica, Medlog, Gložje, Loge, Zalogi; Loče, Loka, Lokrovec); temu so botrovale naravne danosti: veliko ozemlja se nahaja na z vodo bogati ravnini. Tudi sicer veliko ledinskih imen (24 %) opozarja na različne oblike vode ali močvirnat svet (Mlake, Čret, Lava, Potoki, Blatnik, Brod, Virtnica).

Veliko ledinskih imen je zelo nenavadnih, analiza je pokazala, da narečnih in zelo starih. Takšna imena ohranjajo spomin na pokrajino, kakršna je bila nekoč (Trebe, Tirgut, Kripeno, Devce, Dobrova, Lava, Resen, Zlake, Kresnik). Kar nekaj poimenovanj, narejenih iz občnih imen, je v obliki neštevnih samostalnikov (Brezje, Gložje, Gresovje, Hrastje); to kaže na množičnost istih rastlin ali predmetov v okolici.

Kar 18 % vseh ledinskih imen predstavljajo množinski samostalniki (Devce, Loge, Potoki, Travniki, Trebe, Zarne). Morda so prebivalci na ta način želeli opozoriti na razliko med občnim in lastnim imenom (potok : Potoki).

Za besedi slom in čret z vsemi izpeljankami se je izkazalo, da sta tipično štajerski in ju drugod v Sloveniji ne najdemo.

Priimki v Sloveniji so največkrat izpeljanke iz osebnih imen (Petrak, Ban, Daničič), telesnih značilnosti (Skaza, Jecl), značajskih posebnosti in razvad (Kregar, Tepeš), družinskih vezi (Bratina), živalskih imen (Medved, Vovk, Jelen), imen ptic (Jerebic, Žerjav), imen dreves (Javornik, Hrastnik), poklicev (Kolar, Lončar, Sluga), dostojanstev (Knez, Cesar, Kralj), imen držav, pokrajin ali naselij (Horvat, Gorenc, Ledinek).543

Vseh priimkov v naši krajevni skupnosti je 394. Najpogosteje so nastali iz zemljepisnih imen (95 ali 24 %), osebnih imen (62 ali 16 %), poimenovanja za poklice (58 ali 15 %), iz nemških imen, ki vključujejo tudi poklice (40 ali 10 %), iz poimenovanja za živali (25 ali 6 % ) in rastline (13 ali 3 %). Skoraj vsi priimki razprave so v listinah izpričani že v 15. stol.

543 Janez Keber, Dnevnik, 6. 7. 2007.

153

Najpogostejši priimki544

Vse osebe

Priimek Število

1. Novak 11.298

2. Horvat 9.934

3. Kovačič 5.665

4. Krajnc 5.661

5. Zupančič 5.044

6. Kovač 4.791

7. Potočnik 4.759

8. Mlakar 4.000

9. Vidmar 3.928

10. Kos 3.905

Tabela prikazuje najpogostejše priimke na Slovenskem. V mojem kraju so zastopani vsi, nekateri tudi po večkrat oz. z različicami.

Pri zapisih je marsikje opaziti neukost ali nerodnost zapisovalcev, npr. Podjaveršek : Podjavoršek, Vinter : Winter, drugo ob drugem obstajata slovensko in nemško ime (Tkalec : Veber, Lončar : Hafner). Veliko priimkov je tvorjenih iz slabšalnih vzdevkov, npr. Pukl, Jecl, Krulec, veliko priimkov je nastalo iz poimenovanj za ptiče; naši predniki so zelo dobro razlikovali ptice (Kos, Jerebic, Golob, Žerjav).

V tem oziru so zelo zanimivi tudi priimki, ki imajo v svoji glasovni sestavi polglasnik + r, ki se piše z er ali samo z r, npr.: Brglez : Berglez, Krt : Kert, Mrzel : Mrzelj : Merzel : Merzelj, Škrjanc, Škrjanec : Škerjanc, Škerjanec, Vrhovec : Verhovec. Takih priimkovnih dvojic je zelo veliko, frekvenčna razmerja med njimi pa niso ustaljena, ampak se lahko spreminjajo v

544 http://www.stat.si/imena_top_priimki.asp, 24. 4. 2012. Prebivalstvo, Slovenija, 1. 1. 2011. Vir: SURS

154

prid obliki na er ali r in nasprotno. V tujih zapisih slovenskih imen se običajno pojavlja pisava z er tudi zaradi lažje izgovarjave. Podobna pisana slika je še pri priimkih na -ar in -er tipa Kramar : Kramer, Šuštar : Šušter, Tišlar : Tišler, Žnidar : Žnider. V teh primerih se nemški -er običajno sloveni z -ar, statistika pa kljub temu večkrat pokaže, da je nemški sufiks pogostejši.

V primerjavi z rojstnimi imeni so priimki v Sloveniji izvirno slovenski v zelo velikem odstotku. To velja zlasti za dve kategoriji priimkov, tj. priimkov, ki so nastali iz krajevnih ali ledinskih imen, in priimkov, ki so nastali iz prvotnih vzdevkov. K zadnji kategoriji bi lahko dodali tudi priimke, ki so nastali iz staroslovenskih osebnih imen, ki so bila po pokristjanjenju kot poganska izrinjena iz rabe. V procesu nastajanja priimkov pa so bila ta imena še v zavesti ljudi in so bila tako kot druga krščanska imena uporabljena v tem procesu. Za slovenske imamo lahko tudi večino priimkov, ki so nastali iz izvorno tujih krščanskih imen, saj so bila v procesu nastajanja mnoga tako preoblikovana, da je njihovo prvotno obliko včasih težko prepoznati. Nasploh je treba reči, da je tvorbena in preoblikovalna sposobnost slovenskega jezika prišla do izraza prav pri nastajanju priimkov. Ob slovenskih sufiksih se tuje enozložne imenske sestavine komaj še prepoznajo kot neslovenske, kar je seveda tudi posledica adaptacije izvorno tujih krščanskih imen v slovenskem etničnem prostoru.

Zanimiva in pomembna kategorija priimkov je nastala iz poklicnih in drugih nazivov in naslovov. Med temi je precej priimkov nemškega izvora. V času nastajanja priimkov so bili pri nas v rabi mnogi poklicni nazivi, prevzeti iz nemščine. Kot taki so prek vzdevkov prišli v slovenski priimkovni fond, čeprav so bili njihovi nosilci večinoma slovenski. Tako v priimkih prepoznamo večino nekdanjih poklicev ali funkcij, npr. Arbajter, Cvelbar, Hafner, Majer, Miler, Maurer, Šuštar, Žnidar. Nekateri od teh so dobili tudi slovenske ustreznike, npr. Delavec, Dvanajšek, Lončar, Mlinar, Zidar. Vsekakor pa so ti priimki kulturnozgodovinsko zelo pomembni in zaslužijo vso pozornost imenoslovcev in drugih raziskovalcev zgodovine slovenskega naroda.545

545 http://www2.arnes.si/~krsrd1/conference/Speeches/Keber_slo.htm. (3. 4. 2012)

155

Ženske oblike priimkov so tvorjene s priponskimi obrazili -ka, -(nič)ka, -o(u)ka in -ca. Moškim priimkom, ki se končajo na -ek in -en, se za tvorbo ženske ustreznice dodaja -ca (Arnšek – Arnšca, Jamnišek - Jamnišca, Blazinšek – Blazinšca; Juren - Jurenca); moškim priimkom na -nik se dodaja -nička (Kadilnik – Kadilnička, Beškovnik – Beškovnička, Arhanič – Arhanička); priimkom, ki se končajo na -er, se dodaja -ca (Viner – Vinterca, Pinter – Pinterca), priimkom na -ar se dodaja -ca ali -ka (Kušar – Kušarca, Dovečar – Dovečarka), moškim priimkom, ki se končujejo na -man ali -in, se za tvorbo ženske oblike dodaja -ka (Kocman – Kocmanka, Kuštrin – Kuštrinka). Če se moški priimke konča na -ič ali -ak, se ženska oblika, tvorjena iz njega, tvori s pripono -ka (Arlič – Arlička, Žurič – Žurička, Mastnak – Masnačka), pripona -o(u)ka pa se dodaja enozložnim moškim priimkom (Bajc – Bajčoka, Rom – Romoka).546

Pripone -ica za tvorbo ženskih priimkov naš govor več ne pozna, ker se je zaradi vokalne redukcije skrajšala v -ca (nam. Gradišnica > Gradišnca); zaradi tega prihaja do nastanka zlogotvornih zvočnikov. Zaradi lažje izgovarjave lahko v soglasniških sklopih kakšen soglasnik izpade (Hrastnik - Hrasnička). Kjer bi ženska oblika priimka lahko privedla do dvoumnosti, se v pogovoru namesto nje uporablja svojilna oblika, npr. Kuharjeva mi je rekla, ne »Kuharca«.

Področje, kjer živim, je bilo nekoč redko naseljeno - šlo je v glavnem za velike kmetije - zato so pri nas hišna imena maloštevilna. Tista, ki so se uprla pozabi, se lahko za svoj obstoj zahvalijo pomanjkanju moških potomcev: družinski priimki so se spreminjali, hišno ime pa je ostalo. Zaradi hitre urbanizacije to velja samo za kmetije na višje ležečih ali od glavne ceste bolj odmaknjenih področjih. Med slovenska se čedalje pogosteje vrivajo tuja imena, se pravi imena priseljencev iz drugih republik bivše Jugoslavije; zadnja leta se povečuje število Albancev s Kosova.

Hišnih imen je malo (39 ali 10 %). Hišna imena so preprosta in večinoma narečna (Budlc, Šmon, Opold, Pangerl, Jurč), najpogosteje pa izhajajo iz osebnih imen (16 ali 41 %), sledijo poklicna poimenovanja (12 ali 31 %) in imena, ki izhajajo iz zemljepisnih značilnosti

546 Povzeto po: Zinka Zorko, Priimki in hišna imena na Kozjaku.

156

zemljišča (8 ali 20 %). Hišna imena iz ledinskih imen so zelo redka, pač pa imajo nasprotno mnogi mikrotoponimi svoj izvor v osebnih lastnih imenih.547

Priimka Čater in Hojnik imata vsak po tri hišna imena (Čater: Anžek, Matijev, Majcen; Hojnik: Jaklček, Lipek, Mehul). Glede na siceršnjo slabo zastopanost hišnih imen nam to pove, da gre za na tem področju zelo stara priimka, pri katerih je bilo potrebno razlikovanje po hišah, da so ljudje vedeli, o katerem Čatru ali Hojniku govorijo.

Ugotavljam, pa pri tem nikakor nisem edina,548 da se je skozi čas mnogo lepih slovenskih imen popačilo (npr. Laundol > Runntal > Runtole), med drugim tudi zaradi tega, ker so nam usodo (in imena) več kot 1000 let krojili (in zapisovali) tujci. Torej bi lahko rekli, da so nekatera današnja imena samo slovenski prevodi nemških prevodov starih (narečnih) slovenskih besed …

Marko Snoj pravi, da je predpogoj za uspešno etimološko analizo ne samo upoštevanje morfoloških značilnosti in kritična analiza srednjeveških zapisov, temveč tudi in morda predvsem eksaktna analiza dialektičnih oblik. Standardizacija imen je bila na Slovenskem vse prepogosto v rokah jezikoslovno neizobraženih kartografov, zato je marsikatera knjižna ali poknjižena oblika zavajajoča.549

Skoraj strašljivo je, če pomislimo, da so bila imena, kot jih v zapisani obliki poznamo danes, odvisna od prevajanja, prilagajanja nemški izreki, spretnosti in izobraženosti zapisovalca, hiperkorekcijam …

Imen pa se nikakor ne da preučevati samo iz literature, čeprav so stari zapisi v listinah pomembni in odražajo spremembe, ki jih je doživljalo neko krajevno ime, je ob tem potrebno upoštevati narečje, v katerem je ime nastalo, in zemljepisne značilnosti, ki so poimenovanju botrovale. Tako se je treba kdaj posprehoditi med ljudi, koga kaj vprašati ali si ogledati npr. nenavadno poimenovana področja. Moje delo je bilo zelo raznovrstno; kadar odgovorov nisem našla v literaturi, sem jih iskala na terenu (ogledi, pogovori z domačini, župnikom).

547 Jožica Škofič, Hišna imena v Kropi. 548 Josip Brinar, Jezikoslovni izprehodi po okocili celjski, str. 3. 549 Marko Snoj, O etimologiji osebnih in zemljepisnih imen na Slovenskem, str. 37-40.

157

Rezultat mojega dela so razlage, ki jih nisem pričakovala, so pa nadvse zanimive. Vračajo nas v preteklost, seznanjajo nas z zgodovino in razvojem našega jezika, ponujajo nam starejše oblike današnjih besed; učijo nas, da je jezik živ organizem, ki se neprestano razvija in izpopolnjuje, pri čemer pa vseeno ohranja prepoznavne in neizpodbitne temelje. In ravno to zadnje, poznavanje temeljev našega jezika, bo, se mi zdi, odločilnega pomena za nadaljnji obstoj slovenščine.

Za konec ne morem mimo dejstva, da je kraj, v katerem živim, lep, in sicer iz vseh zornih kotov: družbenega, kulturno-zgodovinskega, geografskega, literarnega, jezikovnega … ali, kot bi rekel Tone Pavček:550

Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

550 Tone Pavček, Take dežele ni.

158

6 LITERATURA

1. Jakop,Tjaša, 2001: Fonološki opis govora Ložnice pri Žalcu. Jezikoslovni zapiski: Zbornik Inštituta za slovenski jezik 7, ZRC SAZU. 365-379. 2. --, 2010: Srednjesavinjsko in srednještajersko narečje ter celjski pogovorni jezik. Vloge središča. Ljubljana: Slovenski slavistični kongres. 120-129. 3. --, 2001: Oblikoslovje govora Ložnice pri Žalcu. Magistrsko delo. 4. --, 2003: Tipologija narečnih glagolskih oblik na primeru govora Ložnice pri Žalcu. Slavistična revija 51/1. 1-25. 5. Logar, Tine, 1993: Slovenska narečja. Ljubljana: Mladinska knjiga. 6. --, 1968: Štajerska narečja. Jezik in slovstvo 13/6. 171-175. 7. --, 1981: Izhodiščni splošnoslovenski fonološki sistem. Fonološki opisi. Sarajevo, Akademija nauka i umjetnosti BiH. 29-33. 8. Bezlaj, France, 1956: Slovenska vodna imena. Ljubljana: SAZU. 9. --, 1977: Etimološki slovar slovenskega jezika, prva knjiga (A-J). Ljubljana: Mladinska knjiga. 10. --, 1982: Etimološki slovar slovenskega jezika, druga knjiga (K-O). Ljubljana: Mladinska knjiga. 11. --, 1995: Etimološki slovar slovenskega jezika, tretja knjiga (P-S). Ljubljana: Mladinska knjiga. 12. --, 2005: Etimološki slovar slovenskega jezika, četrta knjiga (Š-Ž). Ljubljana: Založba ZRC. 13. --, 2003: Zbrani jezikoslovni spisi. Ljubljana: ZRC SAZU. 14. --, 1955: Krčevine. Slavistična revija 8. 1-23. 15. --, 1955: Pogovori o jeziku in slovstvu. Maribor: Založba Obzorja. 16. Snoj, Marko; 1997: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Mladinska knjiga. 17. --, 2009: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. 18. --, 2002: O etimologiji osebnih in zemljepisnih imen na Slovenskem. Jezikoslovni zapiski: Zbornik Inštituta za slovenski jezik 8, ZRC SAZU. 37-40. 19. Goropevšek, Branko, 2009: Po kom se imenuje … Novi tednik (21. 7. – 3. 11. 2009). 20. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1987.

159

21. Brinar, Josip, 1925: Jezikovni izprehodi po okolici celjski. Celje: Zvezna tiskarna, 1925. 22. Keber, Janez, 1996: Leksikon imen. Celje: Mohorjeva družba. 23. --, Iz zakladnice priimkov. Petkova rubrika v časopisu Dnevnik, 2005 –2012. 24. Merku, Pavle, 1992: Svetniki v slovenskem imenoslovju. Trst: Mladika. 25. Jesenovec, France, Oznaka slovenskega pogovornega jezika v Celju in okolici. Jezik in slovstvo 17. 76-81. 26. Pangerl, Viljem, 1997: Od naselja do naselja. Vojniški svet v utripu časa. Zbornik ob stoletnici vojniške župnijske cerkve. Vojnik: Turistično društvo. 27. Furlan, Metka, 2002: Predslovanska substratna imena v slovenščini. Jezikoslovni zapiski: Zbornik Inštituta za slovenski jezik 8, ZRC SAZU. 29-35. 28. Orožen, Janko, 1928: Celje – vodnik po mestu in okolici. Celje: Tiskarna brata Rode & Martinčič. 29. --, 1971: Zgodovina Celja in okolice, 1. knjiga. Celje: Cetis. 30. --, 1974: Zgodovina Celja in okolice, 2. knjiga. Celje: Aero. 31. Čop, Dušan, 2002: Gorska, terenska (ledinska) in vodna imena v Sloveniji. Jezikoslovni zapiski: Zbornik Inštituta za slovenski jezik 8, ZRC SAZU. 93-108. 32. Šivic Dular, Alenka, 2002: Zgodovina imenoslovja v Sloveniji. Jezikoslovni zapiski: Zbornik Inštituta za slovenski jezik 8, ZRC SAZU. 7-27. 33. Premk, Francka, 2002: Slovenska versko-krščanska terminologija v zemljepisnih imenih in spremembe za čas 1921-1967/68. Zbornik Besedoslovne lastnosti slovenskega jezika – slovenska zemljepisna imena. Pišece. 113-131. 34. Škofic, Jožica, 2003: Zemljepisna lastna imena na Dobravah med dolinama Lipnice in Save. Zbornik Besedoslovne lastnosti slovenskega jezika – slovenska zemljepisna imena. Pišece. 65-73. 35. --, 1998: Govor celjskega predmestja Gaberje. Jezikoslovni zapiski 4. 89-98. 36. Darja Kukovec, 1995: Govor Petrovč. Diplomska naloga. 15-22. 37. Sergeja Jekl, 1993: Trnoveljski govor. Dipomska naloga. 11–20. 38. Blaž Podpečan, 2007: Tedi ni blo tәk ko dons. Celje: Mohorjeva družba. 273-274. 39. Potrata, Janko, 2002: Kozjansko z obrobjem – naselbinska imena po rastlinah. Zbornik Besedoslovne lastnosti slovenskega jezika – slovenska zemljepisna imena. Pišece. 83-88. 40. Zorko, Zinka, 1999: Štajerska narečja. Enciklopedija Slovenije 13. Ljubljana: Mladinska knjiga. 131-133. 41. --, 2003: Toponimi v Dravskem obmejnem hribovju. Zbornik Besedoslovne lastnosti slovenskega jezika – slovenska zemljepisna imena. Pišece. 163-169.

160

42. --, 1999: Priimki in hišna imena na Kozjaku. Zbornik Slovenska lastnoimenskost. Pišece. 55-66. 43. Toporišič, Jože, 2002: Lastnoimenskost v vasi Mostec. Zbornik Besedoslovne lastnosti slovenskega jezika – slovenska zemljepisna imena. Pišece. 9-17. 44. Majdič, Viktor, 1996: Razgledi po krajevnih imenih. Ljubljana: Rokus. 45. --, 2002: Imena vasi in mest v Sloveniji. Jezikoslovni zapiski: Zbornik Inštituta za slovenski jezik 8, ZRC SAZU. 81-92. 46. --, 2002: Ledinska imena zahodnega dela občine Šentjur pri Celju. Zbornik Besedoslovne lastnosti slovenskega jezika – slovenska zemljepisna imena. Pišece. 170-179. 47. --, 1999: Vpliv jezikovne analogije na nastajanje krajevnih imen. Zbornik Slovenska lastnoimenskost. Pišece. 141-155. 48. Skok, Petar, 1971: Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika. Knjiga prva, A-J. Zagreb: JAZU. 49. Specialka občine Celje v elektronski obliki. Geodetski zavod Republike Slovenije, izpostava Celje. 50. Debenjak, Doris, 1993: Veliki nemško slovenski slovar. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 51. http://sl.wikipedia.org. 52. http://www.stat.si/KrajevnaImena/pregledi_naselja_najpogostejsa.asp 53. http://www.modrijan.si/slv/Knjizni-program/Knjizni-program/Knjige/slovarji/Etimoloski- slovar-slovenskih-zemljepisnih-imen (6. 1. 2011). 54. ww.mladina.si/93287/izvori-priimkov/ (6. 4. 2012) 55. http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/263274 (4. 4. 2012) 56. http://bibaleze.si/clanek/ime_tedna/jost.html (4. 4. 2012) 57. TIS. Telefonski imenik Slovenije v elektronski obliki. 58. Pavček, Tone, 1988: Goličava. Ljubljana: Mladinska knjiga.

161

7 PRILOGE

1. Zemljevid Občine Celje v merilu 1 : 50 000 2. Specialka Občine Celje v merilu 1 : 5 000

162

163

164

165

166

I Z J A V A

Podpisana Andreja Tkalec izjavljam, da sem delo z naslovom Značilnosti imenoslovja v srednjesavinjskem narečju izdelala sama, prispevki drugih so posebej označeni, uporabljeni viri in literatura so korektno navedeni.

Celje, 14.1. 2013 ………………….

(podpis)

167

168