Andrej Brvar Stoletna privrženost goram 49 Vlasto Kopač Na smrt obsojeni predsednik 50 Marjan Raztresen Kriza avtorjev 50 Zidanje gmotnih temeljev 53 Tomaž Banovec Polstoletna zgodovinska luknja 55 Marjan Oblak Dolgovi gorniškemu narodu 57 Priznanja zaslužnim planincem 59 Iztok Tomazin Noč v steni 60 Martin Šolar V Bohinju so vedno prvi 61 Planinci SCT na vrhu Čo Oja 63 Dušan Novak Z gora vse priteče v doline 66 Vrhunski andinisti izpod Alp 68 Valent Vider Slovenska zastava na Ojstrici 73 Človek-gora-poezija 75 Matjaž Deržaj Planinski pozdrav 76 Urban Golob Zimske zgodbe iz Vrat 79 Aleš Potisk Dehteči spomini 80 Odmevi 83 Iz planinske literature 86 Društvene novice 89

Slika na naslovni strani: Špik z grebena nad Akom Foto: Klemen Cepič

Planinski vestnik izdaja Planinska zveza Slovenije, 61000 Ljubljana, Dvofakova ulica 9, p.p. 215. Revija izhaja vsak mesec. Ureja uredniški odbor: Marjan Raztresen (glavni in odgovorni urednik), Janez Bizjak, Sonja Dolinšek, Mitja Košir, Edo Kozorog, Silvo Kristan, France Malešič, Dragica Manfreda, Marlen Premšak, Tone Strojin, Tone škarja in Franček Vogelnik. Predsednik založniško- izdajateljskega sveta Tomaž Banovec. Prispevke pošiljajte na naslov Planinske zveze Slovenije. Rokopisov in slik ne vračamo. Tekoči račun pri SDK 50101-678-47046. Naročnina za prvo trimesečje leta 1993 znaša 500 SIT, posamezna številka stane 170 SIT. Letna naročnina za tujino znaša 30 ameriških dolarjev. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova vselej navedite tudi stari naslov, in sicer s tiskanimi črkami. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Tisk Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani.

Glasilo spada med proizvode informativnega značaja iz 13. točke tarifne številke 3 Zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92) in mnenja Ministrstva za informiranje Republike Slovenije. št. 23/117-92 z dne 24. 2.1992, za katere se plačuje davek od prometa proizvodov po stopnji 5%. PLANINSKI VESTNIK

SKORAJ PET ODSTOTKOV SLOVENCEV JE ČLANOV PZS STOLETNA PRIVRŽENOST GORAM

ANDREJ BRVAR

Po izvolitvi za predsednika Planinske zveze Slovenije pred tremi leti so mi mnogi planinski prijatelji ob čestitkah pomenljivo in privoščljivo obenem navrgli, da bo moja glavna naloga stoletnica planinske organizacije. Na te takrat dolgoročne napovedi sem moral hitro pozabiti, ker sem kot sleherni hotel čimprej pokazati čimveč na eni strani in ker sva se s kolegom Markom prav takrat učila podjetniških korakov v novo ustanovljeni firmi na drugi strani. Že sama izvolitev za predsednika je bila za mnoge planinske poznavalce presenečenje. Ni­ sem namreč pripadal močnemu gospodarsko planinskemu lobiju; prej sem pristaš tistih, v imenu katerih je že daljnega leta 1929 Turna vzkliknil na občnem zboru SPD: »Končno je naše društvo postalo gostilničarsko in hotelsko društvo.« Na planinstvo gledam bolj iz prizme duhovnega kot materialnega in tako naj bi bila po mojem tudi usmerjena planinska organizaci­ ja. Navsezadnje so v stoletni zgodovini krize, ki so pretresale planinsko organizacijo, povečini aktualna še lep čas. Zato sedaj toliko bolj izbruhnile zavoljo nezadovoljstva, ker se je ta poudarjamo in rešujemo vprašanja ekološke preveč posvečala reševanju materialnih vpra­ sanacije planinskih postojank, iščemo najbolj šanj ob zanemarjanju kulturne, duhovne plati prijetno planinsko domovanje in prepričujemo planinstva. oskrbnike ter obiskovalce, da naj nosijo svoje rjuhe v nahrbtnikih. V zgodovini slovenske planinske organizacije najdemo nekaj vodilnih dejavnosti, po katerih je Planinska organizacija obvladuje in upravlja s prepoznavna v vsakem obdobju. Ena od teh je prostorom, v katerega zaidejo le še lovci, go­ nedvomno skrb za nedotaknjeno naravo. Pla­ zdarji in znanstveniki. Umno gospodarjenje s ninci smo po svoji biti ljubitelji narave, zato ni tem prostorom, da bi ga približali čimvečjemu nič nenavadnega, če naša organizacija name­ številu obiskovalcev, je lastno planinski organi­ nja vedno toliko pozornosti in aktivnosti ohra­ zaciji od njene ustanovitve naprej. Nekdaj so nitvi prvobitne gorske narave. Konkretnih dejanj rekli, da zavoljo turistovskih nagibov, danes pa je veliko: od pobud, ki je kranjski deželi leta zavoljo rekreacije in sprostitve ljudi. V tem 1898 prinesla prvi zakon, ki je preprečeval pogledu opravljamo pomembno pionirsko de­ trganje planike in Blagajevega volčina, do odku­ javnost, ker ekonomsko preverjamo določeno povanja zemljišč v gorah, da bi jih očuvali za lokacijo na povsem amaterski način. Če se planinstvo, pobude pri vseh ustanavljanjih Tri­ izkaže kot zanimiva, nas nadomesti turistična glavskega narodnega parka, protestov proti industrija. Tako se je v preteklosti zgodilo z načrtovanim zajezitvam Soče, Idrijce, Radovne Voglom, Krvavcem, Kaninom, Roglo - in še itd. Naravovarstvena pobuda v družbi nam je marsikje drugje. konec sedemdesetih let spolzela iz rok. Svetov­ Kljub temu, da danes neodkritih in neznanih na družba se je takrat krepko soočila z global­ predelov praktično ni, je to relativen pojem. nimi ekološkimi problemi, zato so vsi politiki, Planinska organizacija mora opremljati s potmi tudi naši, postali zeleno obarvani. Lokalno us­ in kočami tudi širši javnosti premalo znane merjene naravovarstvene pobude v planinski organizaciji so zamrle, na srečo le za kratek predele v sredogorju ter s teh območij izdajati čas. Iz vseh takrat razpoložljivih spoznanj na karte in vodnike. Zato, da zmanjšamo obreme- področju varovanja okolja se je porodilo prepri­ Sto let dolga pot organiziranega planinstva na Slovenskem čanje, da dolinskega standarda ne moremo in - in samo deset predsednikov, ki so bili v tem stoletju na ne smemo prenašati v gore, če jih želimo čelu slovenske planinske organizacije. Pet od teh je še živih in vsak od njih iz svojega zornega kota popisuje, ohranjati čiste in privlačne še v prihodnje. To je kako iz perspektive tega trenutka vidi svoje minulo pred- sedanja razvojna usmeritev planinstva, ki bo sednikovanje, razen sedanjega predsednika, seveda, ki se bolj obrača v prihodnost kot v preteklost. (Op. ur.) 49 PLANINSKI VESTNIK

nitev visokogorja, podaljšamo planinsko sezo­ valni šport, največ tistega, ki lahko uspešno no, ki v sredogorju za povprečnega planinca promovira Slovenijo v svetu. O planincih, ki lahko traja celo leto - tudi zaradi obveznosti do poudarjamo šport za vse, in alpinistih, ki se ne članov, ki radi odkrivajo zanje neznane vrhove vračajo iz sten s kolajnami okrog vratu, se v teh in poti. krogih sliši vedno manj. Pa ne samo v teh; tudi Stoletnica planinske organizacije je priložnost v nekaterih medijih, ki nas po analogiji predstav­ za temeljit premislek o tem, v katero krovno ljajo v športnih uredništvih. V taki situaciji smo društveno asociacijo sodimo, če sploh sodimo največ dosegli tam, kjer smo se izvili iz kalupa, v katero. Po drugi svetovni vojni nas je takratni da planinstvo spada med športne aktivnosti. sistem stlačil v Fizkulturno zvezo, kasnejšo Dokler bodo planinski organizaciji zaupali njeni Zvezo telesnokulturnih organizacij oziroma se­ člani, teh pa je danes skoraj pet odstotkov danjo športno zvezo. Značaj planinske organi­ prebivalcev te dežele, se ni bati za njeno zacije je vseskozi štrlel iz kalupov, ki so določali prihodnost. Odnos do gora se je ljudem vcepljal to krovno organizacijo. Zaradi demokratičnega stoletja življenja na tej zemlji. Strah in odpor, centralizma ni bilo toliko svobode, da bi bile da bi tujci zavladali v slovenskih gorah, je spoštovane in uveljavljene različnosti in poseb­ porodil slovensko planinsko organizacijo. Zato­ nosti med članicami. Udinjanje dnevni politiki je rej: dokler bo planinska organizacija črpala športni zvezi postalo nuja, če naj se sploh ideje za delo iz prvobitne navezanosti Sloven­ obdrži pri življenju. Zato v zadnjem času še cev na gore, bosta njen ugled in položaj v izraziteje potiska v ospredje predvsem tekmo- družbi trdna in neomajna.

KAKO SO PLANINCI PO VOJNI ZAČENJALI IZ NIČ, A Z VELIKO VOLJE NA SMRT OBSOJENI PREDSEDNIK

VLASTO KOPAČ stovski klub Skala, plezalci, študentje na Uni­ verzi, pa pozneje Akademsko skupino SPD. Na vprašanje, kako gledam danes na svoje Njen prvi predsednik je bil Janez Gregorin - delo v planinski organizaciji pred 45 leti, lahko Šteblajev Johan. na kratko odgovorim: s planinskimi tovariši sem Predstavnik naše Akademske skupine SPD v tedaj pomagal ohromeli planinski organizaciji, Upravnem odboru Osrednjega SPD je bil pleza­ da se je znova postavila na noge in spet lec Zdravko Vrhunec. Tam je lahko razpravljal, shodila, pri čemer pa sem si še posebej priza­ posredoval naše želje, odločati pa ni mogel o deval za oživitev in razvoj našega alpinizma in ničemer, kajti glasovalne pravice mu niso dali, gorske reševalne službe. češ da je še premlad. Dokumenti in pričevanja iz prvih povojnih let so Proti koncu zime leta 1940 je Akademska sku­ nepopolni, arhiv PZS v Likozarjevi ulici je pred pina SPD poslala na Durmitor šestčlansko alpi- leti zgorel, nekaj poročil, vesti in člankov o snovanju in delovanju našega planinstva v ti­ stem času je najti v Planinskih vestnikih, nekaj hranijo tudi zasebniki, marsikaj je še v nerazi­ skanem zgodovinskem arhivu PZS, ki ga zaen­ krat hrani Mestni muzej v Ljubljani. Hvaležno KRIZA AVTORJEV gradivo za pred leti ukinjeno literarno zgodovin­ sko komisijo PZS! Precej uporabnih podatkov Že davno pred stoletnico je imela planinska je v zapuščini Toneta Bučerja, dolgoletnega organizacija velikanske načrte, da bi z veli­ načelnika Komisije za alpinizem Odbora za kimi dejanji vidno počastila stoletni jubilej: planinstvo in alpinistiko Fizkultume zveze Slo­ predvsem naj bi bila te dni v Ljubljani otvo­ venije (OPA FZS). ritev slovenskega planinskega muzeja ali Iz dosegljivega gradiva in spomina bom v sko­ vsaj velike planinske razstave na Gospodar­ pih potezah skiciral oris mojega in mojih planin­ skem razstavišču, v Planinski založbi pa skih tovarišev delovanja in nehanja v prvih letih naj bi izšlo več knjig, predvsem še manjka­ po končani drugi svetovni vojni. joči deli (novejše) slovenske planinske zgo­ Pred vojno odborniki Slovenskega planinskega dovine. društva niso prav prijazno gledali mlade plezal­ Pa so ti veliki načrti - vsaj v amaterski ce; imeli so jih za lahkomiselne fante, ki se planinski organizaciji - vsi po vrsti padli v izogibajo markiranim stezam, hodijo po skrotju vodo: muzeja ni in razstave ni, veliko planin­ in lazijo po pečevju in se tam izpostavljajo skih knjig, ki so izšle ob tem jubileju, pa so smrtni nevarnosti. Zato so se tedanji plezalci izdale druge slovenske založbe, ki si od 50 začeli povezovati izven SPD, ustanovili so Turi- •m^MiMHiii^HH PLANINSKI VESTNIK

Režkom v Bistrico k lovcu Petru Uršiču in njegovi ženi Francki, oskrbnici bistriškega do­ ma. Tam sva prespala, si zjutraj sposodila grablje in metlo in do večera prilezla v Sedlo, kjer je v naju odprtih zijajočih vrat in praznih oken strmela stara Kamniška koča. Notri je ležalo vse križem kražem; zmetala sva, pogra­ bila in pometla ven štiriletno navlako, polomlje­ no opremo, cunje, slamo z ušmi in raztresenimi naboji MP vred in vse skupaj požgala na pla­ nem. Naslednji teden sva se napotila po Beli na Korošico, kjer sva v nastlanem Kocbekovem domu opravila podobno smetarsko-sanitarsko nalogo. Potem sem bil spet teden za tednom v kamniških gorah med domačini, starimi hribov­ skimi prijatelji in plezalskimi tovariši, ki so v zadnjih štirih letih imeli srečo, da so ostali živi in se kot partizani, jetniki, izgnanci ali preprosto kot ljudje, rojeni pod srečno zvezdo, vrnili do­ mov. Med njimi so bili tudi planinci. nistično odpravo, v kateri so bili Daro Dolar, Konec julija 1945 so se v Ljubljani že zbrali Tone Dovjak, Bojmir Filipič, Cene Malovrh, predstavniki slovenskih planincev na posvet, Cene Paderšič-Batreja in jaz. Opravili smo kako v novi družbeni ureditvi naprej. Strinjali so prvenstvene zimske vzpone na durmitorske vr­ se z edino možnostjo, da se SPD vključi in hove. Odprava je stala 16000 dinarjev; 15 deluje pod okriljem nove telesnovzgojne organi­ tisočakov smo zbrali sami udeleženci odprave, zacije, Fizkulturne zveze Slovenije. Zatem so en tisočak pa je prispevalo Osrednje SPD v se lotili izdelave društvenih pravil in 12. oktobra Ljubljani s pogojem, da po vrnitvi domov napol­ so na sestanku dr. Stanko Tominšek, Ljubo nimo »durmitorsko številko« Planinskega vest- Tiplič in Boris Rezek predložili osnutek novih nika s svojimi članki, fotografijami in risbami o pravil planinskih društev. Dr. Arnošt Brilej je odpravi. tedaj poročal, da je bilo med vojno od 69 Junija 1945 sem se s transportom sebi podob­ planinskih koč in domov požganih 49, stoji še nih dahavcev vrnil iz zloglasnega taborišča v 20 izropanih in poškodovanih. Poleti so že bili osvobojeno Ljubljano šibak v nogah in kratke oskrbovani Dom v Kamniški Bistrici, Aljažev sape, saj sem tehtal le še 49 kilogramov. Srce dom v Vratih, Dom na Krvavcu, Erjavčeva koča pa me je kljub temu kmalu začelo vleči v na Vršiču in Koča na Jermanovih vratih. kamniški konec. Odpravil sem se z Borisom Sledil je 12. decembra 1945 občni zbor podruž- prodaje kajpada obetajo zaslužek (planinci sebnih planinskih arhivov je v Sloveniji, ki pa, kar tudi ni slabo, slavo in propagando). bodo za vse večne čase izgubljeni, ko bodo odšli na pot brez vrnitve njihovi lastniki! Seveda ni mogoče trditi, da vsega tega v planinski organizaciji ni zato, ker ne bi bilo Vendar imamo vsakršne šole, v katerih gradiva: zgodovina je in predmeti za muzej morajo slušatelji pisati najrazličnejše nalo­ so, vendar ni ljudi, avtorjev, ki bi dokumente, ge, od srednjih do višjih in visokih, posebno predmete, dnevnike in pričevanja zbrali, jih na slednjih pa je neizmerno možnosti, da bi uredili in takšne predstavili javnosti. Še ve­ na pobudo profesorjev ali študentov začeli liko je neodkritega v slovenskem planinstvu, odkrivati te delčke neznane slovenske zgo­ pa ni ljudi, ki bi se zakopali v arhive in kot dovine. In kar pohiteti bi morali, dokler je še mravlje zbirali košček za koščkom ter se­ kaj gradiva in kaj mož, ki so žive priče teh stavljali delčke te naše zgodovine. dogajanj. Marjan Raztresen Koliko mož in žena je bilo v slovenski planinski zgodovini, katerih življenje še ni podrobno opisano! Koliko znamenitih slo­ venskih planincev se je zadnja desetletja preselilo v večnost, naša planinska organi­ zacija pa ni našla nikogar, ki bi hotel sprejeti in obdelati (ali vsaj shraniti) njihove planin­ ske knjižnice, arhive in zapiske! Koliko za- 51 PLANINSKI VESTNIK

niče Ljubljana. Prejšnjo povezovalno vlogo začutil, da je obseg dela Odbora za planinstvo Osrednjega SPD je prevzel Odbor za planinstvo omejen, status pa nedorečen. Alpinistika, po­ pri FZS, planinska organizacija se je v novih membna dejavnost v gorah, je bila po mnenju razmerah ujela, znova zadihala in zaživela. večine v sekretariatu zaobsežena že v pojmu Prva redna skupščina Planinskega društva Slo­ planinstva. venije (PDS) v okrilju FZS je bila 24. februarja Spoznal sem, da bo za oživitev in razvoj plezal- 1946. Za predsednika je bil izvoljen dr. ing. stva pri nas nujno pospešiti ustanavljanje alpini­ France Avčin, ki je na prvi seji društva 5. aprila stičnih odsekov, jih finančno podpirati, jim pri­ 1946 poročal, da bo ljubljanska podružnica PD skrbeti plezalno opremo, obleko, obutev in vrvi, 12. maja 1946 odkrila v Kamniški Bistrici steber najboljše tečajnike pritegniti med gorske reše­ padlim borcem-planincem po načrtu Vlasta Ko­ valce in jih za zahtevna reševanja v stenah še pača, ki vodi tudi tehnično stran izdelave spo­ posebej usposobiti na tečajih GRS. menika. Dr. Miha Potočnik je predlagal, naj bi Prepričal sem predsednike v sekretariatu, da Centralna GRS bila na Jesenicah. Literarno deluje poleg množičnega planinstva v gorah še znanstveno delo v PDS je prevzel Cene Ma­ druga, za razvoj fizičnih, telesnih, duševnih in lovrh, Martuljkovo skupino naj bi razglasili za značajskih lastnosti mladega človeka zelo po­ narodni park. membna dejavnost, to je alpinistika, ki se je Alpinisti so v tem obdobju opravili vrsto prven­ sicer res izvila iz planinstva, vendar je to poseb­ stvenih vzponov. V letu 1945 je bil od 26. do na panoga, ki ima v sebi tudi nekaj športnih 30. junija v osrednjem stebru Triglava opravljen elementov, pa vendar še ni šport. Zato naj se edinstven plezalni vzpon Jožeta Čopa in Pavle ta dejavnost tudi vidno odrazi v nazivu našega Jesihove, ki se poslej imenuje Čopov steber. odbora, ki naj se odslej imenuje Odbor za Leta 1946 so člani AO-jev Ljubljana, Jesenice, planinstvo in alpinistiko pri FZS. Tržič, Maribor in Kamnik opravili v Julijskih in Opremo za AO-je smo nabavljali na več nači­ Kamniških Alpah 61 zimskih vzponov in 211 nov, plezalne vrvi, znamenite zelene najlonke, poletnih. Naslednje leto so AO-ji Ljubljana, Je­ smo po šoferskih zvezah nabavljali pri ameriški senice, Maribor, Celje, Kranj, Tržič, Mojstrana vojski v Trstu, plezalne kline so nam iz mehkega in Kamnik izvedli v naših gorah 112 zimskih in železa kovali na Jesenicah, v Kamniku in še 615 poletnih plezalnih vzponov. kje, anorake in vetrne hlače smo izdelovali iz Alpinistične tečaje so leta 1946 organizirali gumiranega platna zapornih zračnih balonov, AO-ji Ljubljana, Kamnik in Jesenice, v letu 1947 polst za plezalnike - profiliranih gumijastih pod­ pa Maribor, Tržič, Ljubljana, Kranj, Jesenice, platov tedaj še ni bilo - smo nabavljali v vevški Odbor za planinstvo in alpinistiko in GRS. papirnici in jih z avstrijskim lepilom ago lepili na Na drugi redni skupščini PDS in FZS 15. de­ podplate plezalnikov. Na podplate gojzarjev cembra 1946 sem bil izvoljen za predsednika smo nabijali Silvretta in Fuchsove žeblje, naj­ Odbora za planinstvo pri FZS. V sekretariatu imenitnejši pa so bili drobnozobi tricouni. Kro- FZS sem odtlej pa do svoje aretacije 2. oktobra parske jegre in romarje so nosili le še navadni 1947 zastopal in branil interese slovenske pla­ planinci in domači gorjanci. ninske organizacije. Kot plezalec sem kmalu Zanimiv je vpogled v številčnost AO-jev iz leta

Praznovanje stoletnici planinske organizacije, druga pa v Cankarjevem domu stoletnici rojstva velikega slovenskega gor­ nika Jože Čopa. Isti dan bo na voljo tudi Osrednja proslava ob stoletnici Slovenske­ poseben poštni žig prvega dne in posebna ga planinskega društva - Planinske zveze pisemska ovojnica. Slovenije bo 28. februarja ob 18. uri v veliki, V dneh okoli praznovanja bodo predvidoma Gallusovi dvorani ljubljanskega Cankarjeve­ izšle tri planinske knjige, in sicer v založbi ga doma. Govorila bosta predsednik Repu­ Mladika Matjaža Deržaja Planinski pozdrav, blike Slovenije Milan Kučan in predsednik pri Planinski založbi Slovenije pesniška zbir­ Planinske zveze Slovenije Andrej Brvar, ka planinske poezije Človek-gora-poezija, v po njunih govorih pa bodo nastopili s prilož­ založništvu Planinskega društva Ljubljana nostnim umetniškim programom znani slo­ Matica pa knjiga o prvem predsedniku Slo­ venski umetniki. venskega planinskega društva Franu Orož- Za zgodnjo uro prireditve so se odločili zato, nu izpod peresa dr. Toneta Strojina. da bodo na ta dogodek lahko prišli tudi Po teh praznovanjih bo po Sloveniji še vrsta planinci iz oddaljenejših krajev in se isti dan praznovanj ob stoletnici organiziranega pla­ tudi vrnili domov. ninstva na Slovenskem, prva od njih pa bo Dan pred tem dogodkom, 27. februarja, bo razstava Sto let zvestobe goram v Pokrajin­ slovenska pošta izdala dve priložnostni skem muzeju v Mariboru, ki bo odprta od 4. poštni znamki, od katerih bo ena posvečena marca do 4. aprila. 52 PLANINSKI VESTNIK v leto. V letu 1945 so obstajale še stare plezal- Leta 1947 je OPA FZS brezplačno razdelil ske skupine na Jesenicah, v Ljubljani, Mariboru AO-jem komplete obleke, plezalno opremo in in Kamniku. Naslednje leto so organizirali AO-je 150000 dinarjev za nabavo druge opreme. v Ljubljani, Kamniku, Tržiču, Mariboru in na V Odboru smo sprejeli sklep o prirejanju polet­ Jesenicah, v katerih je bilo 51 članov in 72 nih in zimskih plezalnih in reševalnih tečajev ter pripravnikov. Leta 1947 se je njihovo število o izdaji priročnika Plezalna tehnika, ki ga bo povečalo na 10 AO-jev, nastali so novi v Celju, ilustriral Marjan Keršič. na Jezerskem, v Kranju, Radovljici in Mojstrani z 81 člani in 76 pripravniki. Leta 1948 pa ni bil Spomladi 1947 smo pripravili prvo povojno v Sloveniji ustanovljen noben novi AO. Odredbo o zavarovanju redke flore z barvnimi Člani alpinističnih odsekov so leta 1946 zgradili upodobitvami nekaterih značilnih in redkih vrst dva alpinistična bivaka: Jeseničani zavetišče III planinske flore. Izdalo jo je Ministrstvo za pro- za Akom v Martuljku, Ljubljančani pa na Malih sveto LRS. Podih pod Skuto. Tržičani so začeli graditi bivak v Storžiču, Kranjčani pa pod Kočno. Prvi Z zveznega tečaja za alpinistične inštruktorje v bivak v Kamniških Alpah je bil postavljen že Vratih sem se vrnil domov v Ljubljano 29. pred vojno na Maričkini plošči na severozahod­ septembra 1947, čez tri dni sem bil aretiran in nem grebenu Planjave. Zgradili smo ga člani čez deset mesecev obsojen na dahavskih pro­ Akademske skupine SPD na univerzi, dodelan cesih. S tem se je moje predsedništvo v planin­ pa ni bil. Po vojni so ga nepridipravi vrgli z ski organizaciji in prvo obdobje mojega dela v grebena v Logarsko dolino. planinstvu končalo.

14 LET PREDSEDNIKOVANJA DR. MIHE POTOČNIKA ZIDANJE GMOTNIH TEMELJEV

Leta 1965 sploh ni bilo presenetljivo, da je na čelo Planinske zveze Slovenije prišel dr. Miha Potočnik, mož v najboljših srednjih letih, ki je imel za seboj izredno bogato gomiško kariero. V Slovensko planinsko društvo ga je leta 1921 vpisal štiri leta starejši brat Tone, in sicer v podružnico v Kranjski gori, kajti podružnice SPD takrat ni bilo niti na Jesenicah, niti na Dovjem, niti v Mojstrani. Kot dijak kranjske humanistične gimnazije je hodil po hribih, tri leta pozneje začel plezati, se tista leta srečal z Jožo Čopom, začel kot študent ljubljanske pravne fakultete pisati za Planinski vestnik, postal član jeseniške Skale in gorski reševalec, predvsem pa plezalec: »Mladi smo se hoteli uveljaviti tudi na gorskih brezpotjih,« pravi dr. Miha Potočnik. »Mladi smo takrat rekli, da. bomo Slovenci po slovenskih gorah plezali prvenstvene smeri in ne več Nemci in Avstrijci.« Tako je tudi bilo in slovenski planinci so Miho direktor Železarne, v Ljubljano v komunalno Potočnika poznali kot odličnega plezalca (Stan­ ministrstvo, kjer je postal pomočnik ministrice ko Hribar je nekoč Jožo Čopa, Miho Potočni­ Lidije Šentjurčeve, so se ga prav kmalu spom­ ka in Stanka Tominška, prijateljsko trojno na­ nili kot odličnega planinca: leta 1948, ko je bil vezo, imenoval »zlata naveza« in to ime se jih za prof. Francetom Avčinom drugi povojni je prijelo za vse večne čase), kot člana »rešilnih enoletni predsednik arhitekt Vlasto Kopač, so ekspedicij«, se pravi reševalnih akcij v gorah, predsednika Kopača zaprli, ga obsodili na da- kot pisca prispevkov za Planinski vestnik in kot hauskih procesih, mesto predsednika je bilo enega od igralcev v obeh prvih slovenskih prosto - »in Zoran Polič, ki je bil takrat pred­ filmih, v Ravnikovem V kraljestvu Zlatoroga in sednik Fizkulturne zveze, kamor smo spadali Badjurovih Triglavskih strminah. tudi planinci, me je poklical in mi rekel: Miha, ti Tako je že pred vojno, pred letom 1941, postal boš predsednik! Vendar takrat na to nisem bil odbornik osrednjega odbora SPD, ko pa je po pripravljen, šel sem k Šentjurčevi, ji povedal, vojni leta 1947 prišel z Jesenic, kjer je bil kaj mi je Polič ponudil in da tega ne bom 53 PLANINSKI VESTNIK

sprejel, vpričo mene je telefonirala svojemu očitala PZS, da iz planinske članarine jemlje ministrskemu kolegu za finance Poliču, mu preveč denarja, naj društva dajejo toliko, kolikor rekla, da se niti jaz, niti ona s tem predlogom zmorejo, in hkrati povedo, kaj naj PZS dela in ne strinjava - in Polič se je spomnil svojega česa naj ne dela, če pa naj kaj dela, mora za pomočnika v ministrstvu Fedorja Koširja, aktiv­ to delo dobiti denar.« nega planinca, ki je bil potem predsednik PZS Pod Potočnikovim predsednikovanjem je PZS do leta 1965«. dobila v last tudi vilo Zlatorog ob Dvoržakovi Ta čas pa je v planinski organizaciji dr. Potočnik ulici v Ljubljani, kjer je še zdaj. Ko je namreč vendarle moral zelo aktivno nastopiti: leta 1952 slovenska Skupščina zidala stanovanjsko hišo je bila v Špikovi steni na Dibonovi polici Strašna ob Kersnikovi ulici, je k tej parceli spadala tudi gorska nesreča s petimi mrtvimi, namigovanja ta hiša, v kateri so bila stanovanja in uradi. Ivan pa so povzročila, da so gorenjski gorski reševal­ Maček Matija je tiste čase izposloval, da so ci vrnili izkaznice GRS in rekli, da ne bodo več slovenski lovci ob Župančičevi ulici v Ljubljani delali. Miha Potočnik je takrat skupaj z dr. dobili svoj dom, pa je šel dr. Potočnik, ki je bil Bogdanom Brecljem ustanovil komisijo za takrat tajnik Ljudske skupščine Slovenije in GRS pri PZS in jo organiziral tako, da so bile poslanec, k predsedniku Mihu Marinku in ga postaje GRS največji del v krajih pod gorami, prosil, naj podpiše, da bi planinci dobili to hišo, ker so tako reševalci najhitreje prišli do pone­ saj so se do takrat neprestano selili po Ljubljani. srečencev, takšna organiziranost pa velja še Tega Marinko ni hotel storiti, ni pa nasprotoval zdaj. temu, da gre Potočnik k podpredsedniku dr. Toda kako je dr. Potočnik vendarle prišel na Heliju Modicu, ki je dokument takoj podpisal, čelo PZS? z njim so šli na sodnijo, prepisali upravljanje te »V upravnem odboru PZS smo se takrat vedno hiše, se najprej vselili v eno sobo in počasi zelo prijateljsko pogovarjali. Ko je Fedor Košir začeli izrivati druge najemnike, dokler v hiši rekel, da po 17 letih ne bi bil več predsednik, niso ostali sami. so bili vsi, ki so prihajali na odborove seje, za Še preden je pod predsednikovanjem Fedorja to, naj to funkcijo prevzamem jaz,« pravi dr. Koširja odšla iz Slovenije prva slovenska hima­ Potočnik. »Takrat sem se odločil in predsed- lajska odprava, je dr. Miha Potočnik že vodil na ništvo sprejel,« - ko je imela slovenska planin­ Kavkaz prvo jugoslovansko odpravo, ki je mora­ ska organizacija 64 710 članov, vključenih v 58 la biti sestavljena, kot je bila takrat pač navada, društev. »Takrat sem le nadaljeval delo doteda­ po republiškem ključu in ne po sposobnostih njega vodstva,« pravi, »ki se je trudilo še naprej alpinistov. V desetčlanskem moštvu so bili trije graditi gmotno podlago slovenskega planinstva Slovenci, poleg vodje še Tone Bučer in Igor za množičen obisk v gorah, to pa pomeni Levstek, »in nas tri so od jugoslovanske ekipe gradnjo in modernizacijo koč in planinskih po­ tam edine priznavali za alpiniste, vse druge pa tov.« - Kot poudarja, je lahko uspešno deloval, za turiste«, kot pravi takratni vodja odprave, ki ker je imel izredne sodelavce: v PD Radovljica, je s slovenskima članoma prišel na zahodni vrh na primer, predsednika PD Pavla Olipa, ki je Elbrusa (5633 m) in na Bžeduh, kavkaški Mont naredil vse, da so našli do takrat popolnoma Blanc. Leta 1963 pa je dr. Potočnik peljal na prazen prostor v Škrlatiškem pogorju in na Kavkaz čisto slovensko alpinistično odpravo, v Kriških podih postavili Pogačnikov dom, v Kopru kateri sta bila med drugimi odličnimi alpinisti so bili izredni sodelavci dr. Šalamun in dr. Ante Mahkota in Franci Ekar, določen je bil Zega s soprogo, v Celju so za tamkajšnje gore tudi za vodjo prve naše odprave v Himalajo že skrbeli prof. Tine Orel ter pozneje Dušan leta 1954, vendar iz tega ni bilo nič. Gradišnik in Stane Veninšek. Odlične sode­ Že pod njegovim predsednikovanjem pa so na lavce je imel, kot pravi, tudi v upravnem odboru njegovo pobudo in po sklepu upravnega odbora PZS, predvsem Fedorja Koširja, Toneta Bu- začeli akcijo za sklenitev družbenega dogovora čerja in Rada Lavriča, ki je bil dolgo tajnik o financiranju gradnje in modernizacije visoko­ organizacije; vsi ti so velik del skrbeli za dobre gorskih planinskih postojank. Nekaj denarja je povezave s planinskimi društvi. dala vlada in nekaj institucije, nekaj pa ga je »Občasno so planinska društva vendarle izra­ bilo vendarle treba naberačiti - in tako je dr. Po­ žala nasprotovanja centralizirani planinski obla­ točnik šel k takratnemu slovenskemu finančne­ sti,« pravi dr. Potočnik. »Nekoč sem ob takih mu ministru Jošku Štruklju, mu razložil, za kaj razpravah dejal, da je cilj PZS in njenega gre, ta mu je svetoval, naj napiše problematiko, upravnega odbora odpraviti PZS in popolnoma predsednik PZS se je tega temeljito lotil in mu osamosvojiti društva ter jih pustiti, da delajo prinesel zajeten kup papirja, minister pa mu je svojim razmeram, ljudem in času primerno. To rekel, da je tega preveč in da tega nihče ne bo se seveda ni nikoli uresničilo, ob ponovnih takih bral, zato naj zadevo opiše na kratko in zanimi­ razpravah pa sem v Logarski dolini koncipiral vo. Čez nekaj dni se je Potočnik vrnil s tremi dokument, ki smo ga naslednji dan na občnem stranmi rokopisa, ki se je začel: »Planinsko 54 zboru PZS v Celju sprejeli: da društva ne bi gospodarstvo je kot pes v cerkvi: vsi ga brcajo, PLANINSKI VESTNIK gospodar pa se ga sramuje.« Minister je to planinci. Nikoli tudi nismo postavljali vprašanja začel brati, pes mu ni šel v glavo in je rekel, da svetovnega nazora in ali je kdo član partije ali tega pač ne more dati poslancem na mizo. - ne.« Dobro, - je rekel dr. Potočnik, - koliko daš, če In kako je potem dr. Miha Potočnik odšel s črtam tega psa? - In koliko zahtevaš? - ga je predsedniške funkcije? Kot pravi, »so bili v PZS vprašal minister. - Daj 20 milijonov pa ga odbori in komisije, med izredno delavnimi je črtamo. - Dam 15, - je dejal minister - in tako bila takratna mladinska komisija, katere načel­ je tudi bilo, za tiste čase pa je bil to v naših nik je bil inž. Tomaž Banovec, imeli smo krajih najdražji pes, ki ga je kdo kupil. kadrovsko politiko pomlajevanja in smo bili Enako se je dr. Potočnik pred natančno 25 leti, dogovorjeni, da bo predsednik Planinske zveze ob 75-letnici SPD-PZS pogajal s takratnim pred­ načelnik mladinske komisije, ko bom jaz nehal. sednikom slovenske vlade Stanetom Kavči­ Ko smo leta 1978 pripravljali proslavo ob 200- čem, ki mu je dejal, da se spodobi, da vlada letnici prvega vzpona na Triglav, je delovni da jubilantu kakšno darilo - najmanj milijon za odbor vodil dr. Tone Strojin, ki mi je dejal: Še vsako leto, kot je rekel dr. Potočnik - in je toliko tole izpeljeva, potem pa naj pridejo drugi, mlajši. tudi dobil za planinsko organizacijo. »Takšen je - Pred skupščino PZS leta 1979 so me sicer bil pač takrat način dela. Vendar je treba ob še pregovarjali, naj nadaljujem delo, vendar tem reči, da se ni kljub temu takrat nihče vtikal smo se naposled dogovorili tako, kot smo že v našo planinsko organizacijo, ki je bila popol­ prej odločili v upravnem odboru, in predsednik noma samostojna in avtonomna, tudi pri kadro­ je postal inž. Banovec« vanju se ni vmešavala ne partija in ne Sociali­ Ko se je dr. Miha Potočnik poslovil od predsed­ stična zveza, čeprav je vsakokrat požegnala niške funkcije na čelu PZS, je organizacija štela naše odločitve. Stali smo na trdnem stališču, 156 društev in 99 770 članov. da nočemo nobenih funkcionarjev od zunaj in naj bodo odborniki in predsednik najaktivnejši Marjan Raztresen

REGIONALIZMI TUDI V PLANINSTVU NISO NIČ NOVEGA POLSTOLETNA ZGODOVINSKA LUKNJA

TOMAŽ BANOVEC

Napisati dve strani ali nekaj podobnega za 100-letnico in za svojih okroglih 8 let predsedni- kovanja ni lahka naloga. Spominja na Prokru- stovo posteljo, saj je bilo naročilo o tem dano tako, da sem imel manj kot teden dni časa za ta zapis. Bom malo daljši, nikakor pa ne popoln. V letu 1955 sem prvič stopil čez prag Planinske zveze. Z bratom so naju iz PD Železničar poslali, da bi izvlekla loterijske nagrade za sklad Zlatorog. Kot načelnik Mladinskega odse­ ka pri PDŽ sem leta 1957 začel sodelovati v novo ustanovljeni Mladinski komisiji in postal njen tretji načelnik, za Šventovo in Kristanom. Nato sem prevzemal zelo različne planinske naloge, tako v društvu kot v okviru PZS. Bil sem tajnik komisije za alpinizem, propagandist v času praznovanja 75-letnice SPD, vseskozi sem sodeloval pri delu planinske založbe, ki smo jo obnovili v sedemdesetih letih. Več let sem bil podpredsednik, s 40 leti pa sem postal nom, Aljažem in še kom, dodali še malo predsednik. Predsednik sem bil osem let in Kocbeka, še manj Tominška, po drugi vojni nekaj mesecev; za Mihom Potočnikom ni bilo pa se, kot kaže, zgodovina ustavlja ali se ne lahko prevzeti te dolžnosti. Pustil pa je veliko piše več. Pa smo v tem času vendarle precej narejenega in že utečenega. naredili, za nami je že pol naše skupne planin­ Žal mi je, da se novejša planinska zgodovina ske zgodovine. piše s priložnostnimi članki na tak način - in še Precej drugačen je bil tudi razvoj planinstva v naprej bo tako, kot kaže. Začeli bomo z Orož- tem novem času, tako glede kvalitete kot kvan- 55 PLANINSKI VESTNIK

titete. Planinci smo v tem času ponovno in Trento. Park je nova institucija, ki je nastala tudi drugače pripravljali naš sredogorski in visoko­ in predvsem zaradi zahteve PZS. Začetki sode­ gorski svet za nov način uporabe in naše lovanja z njimi so bili tudi trdi. »Lovski pristop« članstvo za sonaravno življenje z gorsko nara­ v začetku je sedaj zamenjan z drugačnim in vo. Dosegli smo izredno množičnost v članstvu mislim, da smo delali prav. Druga slovenska in pri obisku gora ter druge velike uspehe v gorska območja še vedno snujejo svoje parke alpinizmu, pri ekspedicijah in drugje. in zaščite. Veliko se raziskuje, naredi pa bolj Ko sem začel predsednikovati, so bili časi še malo. Mislim, da ni treba preveč hiteti. Nekam vedno naporni, a vseeno lepi. Planinski zvezi malo nas je Slovencev in ne delajmo si preveč in PD Matici je ostal ogromen dolg do slovenske novih rezervatov. javnosti - obnova Kredarice. Imeli smo dovolj Regionalizem kot drugje v Sloveniji tudi v pla­ odborov, veliko akcij in idej, ogromno smo ninstvu ni nič novega. Gorenjci so vedno po­ delovali, ne vedno z uspehom. Gregor Klan- udarjali, da pravzaprav delajo za Štajerce in čnik je rešil čast vseh nas in kot predsednik druge, ki jih s poceni storitvami v postojankah sem mu bil takrat in sem mu še danes zelo subvencionirajo. Če greš danes po velikih go­ hvaležen. Težava je bila v tem, da smo v tem rah, oskrbniki povedo, kdo pride, da tudi spi: času obnavljali veliko ali skoraj vse v visokogor­ Avstrijci in Štajerci. Gorenjci ali ne hodijo ali ne ju, denarja pa ni bilo dovolj. spijo. Koče se nikomur ne izplačajo, nihče pa Med najtežjimi odločitvami je bila takrat tista o jih ne odda drugemu upravitelju. Zasavci so bili vnaprejšnjem zadolževanju PZS za kredite in vedno posebej organizirani, močni v stališčih in nove naložbe. To smo storili za Kamniško sedlo dokaj enotni. Ljubljanski MDO je delil težave in še nekatere druge postojanke ter naredili še svojega mesta, svoje velikosti, in preživel veliko nekaj velikih gradbenih podvigov. Trdim, da težav zaradi tega. Primorci, Notranjci in Dolenjci smo vse ali večino postojank, kar jih je bilo so delili usode vojaško zavarovanih območij; mogoče in kjer je bila volja, obnovili ali postavili zdaj, ko smo sami in samostojni, bo drugače - na novo. Kot predsednik sem spoznal nove imamo pa novo južno mejo. Vsi pa so pridno čudovite ljudi, zanesenjake in altruiste, ki so delali transverzale in vezne poti. Tudi Pomurci garali celo leto, da bi se na koncu ob zapiranju in Prekmurci, Prleki in Haložani. Korošci, čeprav postojanke ali ob skromni otvoritvi še enega so daleč, so mi vedno blizu; imajo naraven prizidka za hip usedli za mizo in si segli v roke. pristop k stvarem in k svojim čudovitim goram. Nekateri tudi med nami so ocenjevali, da smo Kjerkoli vidim Knafelčev znak, sem vesel. takrat planinci za gore pri nas naredili že preveč Spomni me na mojo organizacijo in na znanega dobrega - preveč in prevelike postojanke, pre­ neznanca, ki je naslikal krogec, in na to, da več poti. Mogoče je res: vse je bilo narejeno za naša mlada država tudi v prihodnje ne bo množični obisk brez vodnikov in ne za peščico mogla živeti brez planinske organizacije, vsaj petičnih posebnežev, ki bi najemali vodnike in dobro ali popolno ne. se z njimi podali v zanje rezervirane gorske Veliko sem preučeval tudi sestav naše organi­ rezervate. zacije in se v merjenjih deloma strinjal s podatki, Ekspedicije so v tistem času potekale na tudi ne pa s »kinezološkim bluzenjem«, ki je z danes znan način. Nikoli ni bilo dovolj denarja različnimi računalniškimi in statističnimi meto­ ob odhodu, vendar je bil na koncu vedno uspeh dami dokazalo, da so v planinstvu zlasti delavni - in dolg tudi vedno. Uspehi pa so bili včasih tehnična inteligenca in visoko kvalificirani spe­ velikanski. Najbolj sem bil vesel Everesta in cialisti. Res je v naših odborih malo ekonomi­ grozno žalosten, ko smo se poslavljali od Aleša stov, sociologov in družboslovcev, je pa dovolj Kunaverja. Poslovitve so bile sestavina pred­ pedagogov, filozofov in nekaj pravnikov. Prav sednikovega položaja. Bil je čas, ko smo se tehnična izobrazba vseh ravni je, kot kaže, poslavljali od slavnih jeseniških reševalcev. značilna za odborništvo. Od tod verjetno taka Blejska Dobrava, eno od najlepših pokopališč zavzetost za dodelave, popravila, gradnje in na Gorenjskem, me je sprejela skupaj z drugimi podobne zadeve. žalujočimi kar petkrat. Posebej hudo mi je bilo Razmerja v ožjem PZS so bila nekaj običajne­ ob Vladu, ki je omahnil ob delu na Kokrskem ga. Če je tehnik predsednik, vodi založbo Peter sedlu. In še drugi so bili. zdravnik, vzgojo strojnik, GRS tehnični svetova­ Ni pa lahko razumeti temperamentov tolikih lec, mladino matematik, alpinizem spet kemik zanesenjakov ali razčleniti in zagovarjati pravih ali tehnični svetovalec. Ekspedicije pa so tako smeri našemu početju. Čeprav smo vsi ljubili in vedno vodili in organizirali sami tehniki. Nekateri ljubimo Bovško in Trento, rešitve za Zlatorog so postali odlični pisci. Ob pričakovanih zahtev­ nismo našli. Neurejeno lastništvo, čudno obna­ nostih takih funkcij včasih marsikdo dobi s šanje občine in vse drugo so pripeljali do novih priučitvijo še drug poklic. Jože Dobnik, ki je zadreg. Nič hudega se ni dogodilo - bolje je prišel med nas kasneje iz PTT, a je v PZS že tako, samo da ni slabše... 14 let, nas je naučil doslednosti in točnosti. 56 Triglavski narodni park sedaj investira v Log in Veliko smo se naučili, marsikaj smo si tudi PLANINSKI VESTNIK očitali. Ubogi so bili vedno tajniki, ki poskušajo tudi iz RK SZDL. Predsedstvo sem oddal Mar­ amaterske težave in pripombe zgladiti. Če so janu Oblaku na skupščini v Ljubljani in ostal tiho kot grob, je vse v redu, a ni veliko urejene­ samo še predsedujoči - zadnji v vrsti enoletnih ga; če prenašajo izjave, težko kaj uredijo; če rotirajočih predsednikov - Planinske zveze Ju­ pa preveč povedo, so na koncu sami krivi za goslavije. V vročem juliju 1991 sem to funkcijo vse težave. Koncepta delovne skupnosti nismo odložil, takoj in dokončno. Postali smo država dokončno rešili; tudi v času mojega predsedni- in dokončno samostojni. V svojem rednem delu kovanja ne. Znana pa je pisarna po tem, da nas imam zaradi tega izredne nove obremenitve in je vse predsednike kar dobro preživela. le s težavo sledim nalogam, ki sem jih še Zanimiv je bil tudi takratni glavni odbor. Ko smo sprejel kot član sedanjega upravnega odbora se že dogovorili za ločevanje članstva na a, b PZS. Štiriletna doba za amaterja je nekoliko in c, smo na naslednji seji sklep razveljavili. predolga zadeva, vsaj zame, zdaj in po novem. Uveljavlja ga po šestih letih novi upravni odbor. Mislim, da usmeritev na tekmovalno in tržno Ko je prišel čas za zamenjavo mene kot pred­ ekonomijo v novi državi tudi od PZS zahteva, sednika, so se začele težave. Bil sem najmanj da drugače in na novo uredi svoje vrste. Vedno dve leti preveč predsednik, ker se v PZS nismo znova in znova smo se prilagajali in tako postali sporazumeli, kdo me bo nasledil. Bilo je več ter ostali med velikimi in pomembnimi organiza­ kandidatov. Ljubeznivo pismo o tem, da sem cijami civilne družbe, ki ji sedaj toliko obetajo v nekoliko preveč časa predsednik, so poslali naši novi državi.

DESETLETJE PRIPRAV NA STOLETNI JUBILEJ DOLGOVI GORNISKEMU NARODU

MARJAN OBLAK

Vse minulo desetletje, od leta 1983 do zdaj, je bilo podrejeno pripravam na slovesno in delov­ no praznovanje 100-letnice ustanovitve osred­ nje slovenske planinske organizacije, »Sloven­ skega planinskega društva«. Uvod v začetek praznovanja je bil ob 90-letnici SPD-PZS slav­ nostni občni zbor Planinskega društva Ljublja- na-Matica z razvitjem društvenega prapora. V tem obdobju je bila otvoritev obnovljenega in povečanega planinskega doma na Kredarici kot simbola Slovenije pod Triglavom. Planinci smo si zadali nalogo, da ob tem 100- letnem jubileju v Ljubljani dobimo Slovenski planinski muzej, v Bavšici pa sodoben vzgojno- izobraževalni center za otroke, mladino in tudi za alpiniste. Te naloge nam ostajajo - ampak vsem Slovencem, ker je planinski muzej potre­ ben narodu, ker bo dokaz, da smo na tej zemlji Slovenci z nam lastno kulturo, zgodovino in slovenskim jezikom sami osvajali ta svoj gorski Mnogo let smo živeli od obljub, da bo za to svet. Planinci imamo svoja pota, planinske do­ osrednjo slovensko in ne le ljubljansko instituci­ move in koče po vseh naših gorah, tako v jo dovolj prostora v prenovljenem Ljubljanskem sredogorju kot v visokogorju, slovenski planin­ gradu. Že pred leti pa nam je bilo sporočeno, ski muzej pa mora imeti svoj sedež v glavnem da je namembnost Ljubljanskega gradu spre­ mestu nekoč dežele, potem banovine in republi­ menjena in naj si sami in drugje poiščemo ke in danes države. Muzej je potreben narodu, prostore. Pričeli smo znova; najprej smo hoteli glavnemu mestu, kulturni in turistični ponudbi, najti prostor in zanimive sponzorje za nabavo za lastne potrebe in tujce. muzejske opreme, izdelane po načrtih. Pridobili Že več kot dve desetletji si planinci prizadeva­ smo sponzorje, ni pa bilo prostora. Ob izpra­ mo pridobiti prostore za to osrednjo institucijo znitvi Mercatorjevih prostorov v Zoisovi hiši na v Ljubljani. Za muzej je dovolj zbranega gradiva, Bregu 22 v Ljubljani smo dobili najprej obljube, najmanjša površina potrebnih prostorov je 300 nato možnost le delnega najema prostorov - kvadratnih metrov. komaj četrtino potrebnega in v stavbi obstoječe- 57 PLANINSKI VESTNIK

ga prostora. Čas je mineval in kljub upanju, da lom in različnimi oblikami prispevkov delovnih bi nam vsaj delno ugodili, nam je bilo 20. 8. organizacij. Planinska zveza je bila zaradi zaš­ 1990 v občini Ljubljana-Center kljub dodatnim čite društvenega premoženja tudi lastnik vseh vlogam in obiskom pri predstavnikih občine in objektov. Društva so bila v mnogih primerih mesta odklonjeno vse. Za dokumente iz ob­ lastnik gozdov ali drugih zemljišč, ki jih bodo dobja narodnega ozaveščanja pod geslom »Na­ dobila z denacionalizacijo vrnjena in bodo z redimo naše gore slovenske s slovenskimi kaži­ njimi suvereno gospodarila. poti in kočami« torej v Ljubljani ni prostora. Gorska reševalna služba bi sicer morala postati Planinska zveza Slovenije je vseskozi aktivno javna služba, pa se je financirala iz namenskih sodelovala s Triglavskim narodnim parkom, saj sredstev društev, teritorialne obrambe, notranjih je bila tudi najbolj aktivna za njegovo ustanovi­ zadev in od dohodkov Loterije, pri čemer sta tev in zakonsko regulativo. Marsikdo bi danes se vsa vzgoja in šolanje kadrov prelivala med poočital, da imamo planinske postojanke s pre­ alpinizmom in gorsko reševalno službo. visokim standardom. Vendar nam je čas, v Najtežje je bilo z odpravami v tuja gorstva - ali, katerem smo živeli, marsikaj nalagal, med dru­ bolje rečeno, z reprezentativnimi alpinističnimi gim agregate v postojankah, sanitarije na vodno odpravami. Določene so bile v hipu, ko je bilo izplakovanje, koške za smeti na počivališčih. od države, kamor je šla, dano soglasje, potem Glede tega so bili moji pogledi drugačni, ko pa je bilo treba hitro zbrati denar, kadre in sem izrekel geslo, naj vsak svoje odpadke opremo. Kadrovski izbor je še nekako šel, odnese domov, v kočah, kjer je možno, naj bi oprema tudi, denar pa zelo težko; pa vendar izkoristili sončno energijo ali veter - pa so bili smo ga le zbrali, čeprav šele potem, ko se je taki članki v PV bolj hladno sprejeti. Zdaj bodo odprava že vrnila. Obstajalo je namreč nenapi­ čas in visoki stroški oskrbovanja postojank na­ sano mnenje, da je predsednik dolžan poiskati rekovali skromnejšo ponudbo v planinskih ko­ sredstva, saj ga za to tudi imajo. Odprave bi čah, ki niso cilj pohoda v gorski svet; cilj pohoda bilo treba načrtovati vsaj triletno, če ne petletno, je živeti v naravi in z njo, planinska koča pa je kar bi omogočilo boljšo pripravo in zagotovitev le zavetišče in prenočišče. finančnih sredstev. Mnoga naravovarstvena spoznanja nam nare­ Tudi to je treba povedati: V počastitev našega kujejo, da bo vsem potreben zakon o zaščiti stoletnega jubileja nam je skladatelj Avgust gorskega sveta, da bo potrebno sprejeti stan­ Ipavec skupaj z Dunajskim festivalom že leta darde za vse objekte v gorskem svetu, pred­ 1988 v sklopu »Festivala pravljičnih oper« po­ vsem o zaščiti visokogorja s pravicami in dolž­ daril opereto »Zlatorog«. V izvajalski ansambel nostmi vseh uporabnikov in obiskovalcev. Vsi so bili vključeni naši primorski pevski zbori in moramo upoštevati območje Triglavskega na­ učenci nekaterih baletnih šol ter orkester Slo­ rodnega parka in ob njem še nekatera druga venske filharmonije. Koliko težav in neprijetnosti območja, ki so izjemna naravna in kulturna sem doživel s to organizacijo - brez vsake dediščina. Zakonsko je treba urediti pogoje za podpore organov PZS - predvsem s prevozi, nadelavo novih in način za vzdrževanje obsto­ dvorano v Cankarjevem domu, zbiranjem sred­ ječih planinskih poti v visokogorju. stev, ki pa v skupni vsoti stroškov niso ne vem V šolah, predvsem v osnovnih, smo včasih kaj pomenila. imeli mladinske planinske odseke, ki so jih Ob tem je vsekakor treba vsaj omeniti televizij­ vodili mentorji, največkrat prostovoljno; organi­ sko nadaljevanko »V hribih se dela dan«, ki zirali so izven rednega pouka predavanja, ob smo jo doslej na slovenskih malih zaslonih nedeljah in med počitnicami pa vodili izlete. V videli vsaj trikrat - to lepo potovanje po sloven­ osnovne in srednje šole naj bi spet uvedli kot ski planinski poti - transverzali od Maribora do obvezen predmet Varstvo naravne in kulturne morja. Oddaja je za najširšo uporabo posneta dediščine, varstvo gorskega sveta, pravilno in tudi na videokaseto. varno obnašanje v naravi in gorskem svetu.

Organizacija slovenskega planinstva je temeljila Potrudili se bomo, da bi v letošnjih številkah na društvih, ki so bila povezana v meddruštvene Planinskega vestnika odgrnili tančico z ne­ odbore in v zvezo. Za naloge, ki jih je opravljala katerih doslej premalo znanih dogodkov iz zveza za društva oziroma v skupnem imenu, je slovenskega planinskega dogajanja. Dogo­ združevala sredstva od članarine in od prometa varjamo se z nekaterimi znanimi slovenski­ v postojankah, s temi sredstvi je sofinancirala mi planinci - strokovnjaki z različnih podro­ Planinski vestnik, Gorsko reševalno službo in čij, da bi posebej za PV popisali delčke investicije v visokogorju kot soparticipacijo na doslej premalo znanega planinoslovja. Pri dodeljena družbena sredstva za ta namen. tem ne bomo zanemarjali drugih zvrsti, ki Prav gotovo ni bilo nikoli toliko sredstev, kot bi so bile doslej zastopane na straneh naše jih potrebovali, vendar pa so bila vedno bogato revije. 58 naložena in oplemenitena s prostovoljnim de­ PLANINSKI VESTNIK

PREDBOŽIČNI SPREJEM PZS NA LJUBLJANSKEM MAGISTRATU ZASLUŽNI PLANINCI IN OSKRBNIKI

V banketnih prostorih ljubljanskega Magistrata, častitljive mestne hiše pod Gradom, je v soboto, 19. decembra lani, Planinska zveza Slovenije proglasila najprijetnejša slovenska planinska domovanja za leto 1992 in podelila svoja naj­ višja priznanja, spominske plakete PZS, svojim najzaslužnejšim članom, ki so to leto slavili okrogle življenjske jubileje in so pred tem že prejeli zlate značke PZS. Po kratkem nagovoru je predsednik slovenske krovne planinske organizacije Andrej Brvar čestital 19 planincem, ki so to leto slavili okrogle življenjske jubileje in ki jih je PZS sklenila za njihovo prizadevno in dolgoletno delo v planin­ ski organizaciji posebej počastiti. Ob svoji 60- letnici so dobili spominske plakete PZS Janko Žigon iz PD Nova Gorica, Alojz Arh iz PD Bohinj-Srednja vas, Ivanka Golob iz PD Impol iz Slovenske Bistrice, Anica Karničar iz PD Jezersko, Franc Lovše iz PD Litostroj v Ljublja­ Francka Rednak je bila lani oskrbnica Koče na planini pri ni, Bogomir Mlakar iz PD Mežica, Franc Mulej Jezeru, ki je bila najprijetnejše visokogorsko slovensko iz PD Janez Trdina iz Mengša, Jože Pečjak iz planinsko domovanje leta; priznanje ji izroča urednik Dela Zeljko Kozinc PD Litostroj v Ljubljani in Ciril Pleško iz PD Škofja Loka. Ob 70-letnem življenjskem jubileju najprijetnejše planinske koče v visokogorju in so prejeli plaketo PZS Ivo Grogl iz PD Radlje sredogorju (leto dni pred tem tudi v nizkih ob Dravi, Lojzka Jeranko iz PD Kočevje, Milan hribih). Priznanja sta podelila predsednik PZS Likar iz PD Domžale, Janez Lončar iz PD Andrej Brvar in urednik publicistike v časniku Tržič, Janez Novak iz PD Kum iz Trbovelj in Delo Željko Kozinc; ta časopis je namreč vodil Ernest Štoklas iz PD Celje. Ob 75-letnem akcijo za najprijetnejše planinske koče v letu življenjskem jubileju sta plaketi PZS prejela 1992. Alojz Praprotnik iz PD Domžale in Pavel Najprijetnejša visokogorska planinska koča v Smolej iz PD Javornik-Koroška Bela, ob 80-let- letu 1992 je bila Koča na planini pri Jezeru, last nem jubileju pa Valentin Arh iz PD Bohinj- Med sredogorskimi planinskimi postojankami se je lani na Srednja vas in Jože Ipavec iz PD Nova Gorica. prvo mesto po priljubljenosti uvrstil Poštarski dom na Vršiču, katerega oskrbnika sta bila Geza in Zinka Huber, Andrej Brvar je zatem čestital tudi nekaterim ki jima čestitata Andrej Brvar in Željko Kozinc zaslužnim planincem-jubilantom, ki so spomin­ ske plakete sicer že prejeli ob nižjih okroglih jubilejih, leta 1992 pa so jih ob njihovem višjem okroglem jubileju spet povabili na slovesnost. Za 80. rojstni dan je čestital Karlu Benkoviču iz PD Kamnik, Janku Cvetku iz PD Bohinj- Srednja vas, Cirilu Hudoverniku iz PD Kranj, Janezu Košniku iz PD Jesenice, Joži Praprot­ nik iz PD PTT Ljubljana, Nadislavu Salberger- ju iz PD Tržič, Jožetu Vidmarju iz PD Domžale in Greti Virtič-Zega iz PD Koper. Čestital je tudi dr. Teodorju Tominšku iz PD Ljubljana Matica, ki je to leto slavil 90-letnico rojstva in se je skupaj z mladeniči Benkovičem, Košni- kom, Praprotnikovo in Salbergerjem udeležil slavja. Na isti slovesnosti so razglasili po mnenju obiskovalcev najprijetnejše planinske postojan­ ke, prvič pa so ob tej priložnosti podelili prizna­ nja tudi oskrbnikom teh koč. Proglasili so le 59 PLANINSKI VESTNIK

Predsednik PZS Andrej Brvar čestita dr. Teodorju Tomin- prigrizku in kozarcu rujnega ali brezalkoholne­ šku, ki je bil leta 1992 star 90 let; zadaj stojita častna predsednika PZS dr. Miha Potočnik in arh. Vlasto Kopač ga, pač po želji, pogovorili o nekaterih že skoraj Foto: Marjan Zaplatil obledelih spominih in se kajpada dogovorili za kakšno novo prijetno srečanje, najraje v gor­ skem svetu. PD Integral iz Ljubljane, katere oskrbnica je bila Francka Rednak. Na drugo mesto v tej konku­ renci se je uvrstila Koča na Golici, last PD Jesenice, katere oskrbnica je bilaTonkaZadni- kar, na tretje mesto pa Pogačnikov dom na Kriških podih, last PD Radovljica, katere oskrb­ Noč v steni nik je bil Matej Praprotnik. Med sredogorskimi planinskimi postojankami IZTOK TOMAZIN se je lani na prvo mesto uvrstil Poštarski dom Mreža življenja, na Vršiču, last PD PTT Ljubljana, katerega Spletena v nebes, oskrbnika sta bila Geza in Zinka Huber. Na Zanke hotenja, drugo mesto v tej konkurenci seje uvrstila Koča Čaroben so ples. na planini Razor, last PD Tolmin, katere oskrb­ nik je bil Vlado Šorli, na tretje mesto pa Vrv življenja, Mozirska koča na Golteh, last PD Mozirje, Ukleta v led, katere oskrbnika sta bila Mirko in Sonja Li- Onkraj mišljenja, povšek. Uspavan je svet. Najprijetnejši planinski koči v visokogorju in sredogorju sta prejeli tudi posebni priznanji Struna življenja, Turistične zveze Slovenije. V viharju napeta, Slovesnost na Magistratu, ki jo je protokolarno Bolečina medlenja, vodila novinarka TV Slovenije Marjeta Keršič V telesu ukleta. Svetel, je popestril in polepšal moški kvartet Spev, ki je zapel več pesmi, slovenskih in Nitka življenja, planinskih, seveda. Pripeta na rob, Onkraj trpljenja, Po uradnem delu so jubilanti, nagrajenci in vsi Odpira se grob. drugi prisotni še debelo uro ostali v banketnih 60 prostorih ljubljanske mestne hiše ter se ob PLANINSKI VESTNIK

TEKMOVANJE NA ZALEDENELEM UMETNEM SLAPU V BOHINJU SO VEDNO PRVI

MARTIN ŠOLAR Črnem jezeru. Bohinjci in Gorjanci smo skupaj (po definiciji naj bi se ne marali med seboj) S prijatelji z različnih koncev Slovenije ugotav­ spomladi leta 1986 priredili prvi turnosmučarski ljamo, da klasičen čas alpinističnih odsekov rally pri nas. Leta 1987 smo v šoli na Bohinjski mineva. Kljub temu pa še vedno čutim pripad­ Bistrici začeli pripravljati prvo umetno steno v nost našemu odseku, ki nekako životari, obe­ takratni Jugoslaviji, ki smo jo seveda postavili. nem pa je v odseku, društvu, v prostoru Bohinja Leta 1989 smo uspešno izvedli eno od prvih neki nemirni duh, ki vsake toliko časa uide iz tekem v športnem plezanju na naravnih stenah steklenice. Takrat se dogajajo stvari, ki ostanejo in končno v začetku letošnjega leta organizirali za vedno zapisane v zgodovino gorništva, alpi­ tudi prvo tekmovanje v plezanju po zaledene- nizma in drugih dejavnosti, povezanih z našimi lem slapu v Sloveniji in v tem delu Alp sploh. gorami. Čeprav nismo doma v Bohinju, naš rod s preskoki svojo hribovsko dejavnost povezuje z Bohinjem. Zato naj mi bo oproščeno, če na PLEZANJE PO ZALEDENELIH SLAPOVIH nekatere dogodke gledam subjektivno in morda celo sentimentalno. Plezanje po zaledenelih slapovih je bilo do pred petnajstimi leti le sestavni del zimske kombinira­ ne ali ledne plezarije. Od leta 1980 dalje pa se SAME PRVENSTVENE ZADEVE je zelo razvilo samostojno plezanje zaledenelih Več kot dvesto let mineva, odkar so štirje srčni slapov. Ta specifičen način alpinistične dejav­ možje iz Bohinja kot prvi stopili na vrh Triglava. nosti je zbudil veliko zanimanja tudi v Sloveniji. Prvi vodniki v Julijcih so bili Bohinjci, tu je bila Preplezali so številne slapove, od poledenelih doma prva ženska, ki je bila na vrhu očaka. grap do zelo zahtevnih slapov. Nekateri zname­ Leta 1872 je bilo v Bohinju ustanovljeno prvo niti slapovi so bili cilj plezalcev že takoj v slovensko gorniško društvo Triglavski prijatelji začetku osemdesetih let. Takrat so bili preple­ pod vodstvom kaplana iz Srednje vasi Ivana zani Peričnik, slapovi v Tamarju, Mokre peči Žana. Triglavski prijatelji so na Ledinah pod (Lucifer), Blatni graben, Sinji slap in drugi, Triglavom zgradili prvo kočo Triglavski tempelj. Umetni zaledeneli stap Pod skalco v Bohinju: Franc Ferjan Kmalu po ustanovitvi SPD je to društvo posta­ v predtekmovanju vilo prvo pravo planinsko kočo. Kje? V Bohinju seveda! Leta 1894 so odprli Orožnovo kočo na Planini za Liscem pod Črno prstjo. Leta 1921 so bile v Bohinju prve smučarske tekme v stari Jugoslaviji. Tega leta je bil ustanovljen Turistov- ski klub Skala, ki je resno zaživel pod vodstvom prof. Janka Ravnika iz Bohinja. V obdobju razvoja našega alpinizma je imel pomembno vlogo France Ceklin, konec koncev je bil z Gorjuš doma tudi Joža Čop. V šestdesetih letih sta s plezanjem novih smeri utirala poti naj­ uspešnejši dobi alpinizma v Bohinju brata Mi- helič. Člani AO Bohinj so konec sedemdesetih let postavili še nekatere mejnike, ko so pozimi prvi preplezali Zlatorogove police, splezali cel kup prvenstvenih smeri v domačih stenah, Jan­ ko Arh in Marko Šurc pa sta leta 1978 kot prva presmučala Severno triglavsko steno po Slo­ venski smeri. V zadnjem desetletju ne beležimo več vrhun­ skih vzponov, vendar člani odseka še vedno plezamo, turno smučamo, jadramo s padali in predvsem nam ne zmanjka idej. Leta 1981 je kot sad večletnega dela izšel prvi iz serije malih plezalnih vodnikov v Sloveniji, vodniček Bohinj­ ske stene. Leta 1984 smo alpinisti iz Bohinja in z Gorij odigrali prvo uradno hokejsko tekmo na 61 PLANINSKI VESTNIK

nekoliko kasneje naš verjetno najtežji slap Čed- Na tekmi se je zbralo 14 alpinistov iz vse ca, znamenita slapova Savica in Boka pa sta Slovenije. Predprijav je bilo sicer nekaj več, ostala deviška vse do lanskega leta. Vzrok ni vendar smo bili tudi s samo udeležbo tako po bil v težavah, temveč v tem, da slapova nikoli številu kot po kvaliteti plezalcev izjemno zado­ nista bila dovolj dobro zamrznjena. voljni. Pri razvoju plezanja po zaledenelih slapovih V predtekmovanju je bilo potrebno kar najhitreje bohinjski alpinisti niso stali ob strani. Med prvimi priplezati do vrha slapu. To je uspelo 10 tekmo­ so ponovili Blatni graben in preplezali več prven­ valcem, prvih osem po času pa se je uvrstilo v stvenih slapov v Bohinju, krona pa je prvi in finale. Preostali štirje tekmovalci so v slapu doslej edini vzpon prek Savice, ki sta ga lani padli, seveda brez posledic, saj so bili ves čas opravila domača plezalca Andrej Pikon in tekme vsi plezalci varovani od zgoraj. Boštjan Repinc. Atraktivno finalno tekmovanje, ki si ga je v siju žarometov ogledalo blizu tisoč obiskovalcev, je TEKMOVANJE V LEDNEM PLEZANJU bilo izredno razburljivo, od tekmovalcev pa je ZA POKAL BOHINJA 1993 terjalo izjemno zbranost in velike napore. Po­ merili so se namreč v paralelnem plezanju na Zamisel je stara več let. Lani, ko so prvič izpadanje. Progi sta potekali v spodnji, lažji naredili umeten zaledenel slap pod Skalco v polovici slapu. Tekmovalca v paru sta se pome­ Bohinju, smo že mislili na tekmovanje. Vendar rila dvakrat, in sicer zato, da so bili izenačeni vremenski in varnostni pogoji niso ustrezali. pogoji plezanja. Priznati moram, da smo bili novembra, ko je idejni vodja in glavni pri izvedbi tekmovanja Po izločilnih dvobojih sta se v finale uvrstila Andrej Pikon začel priprave, precej v dvomih. Janez Jeglič in Slave Svetičič. Za njima so Organizacija je bila zahtevna, potrebovali pa kljub izvrstnem plezanju ostala znana imena smo tudi našim namenom naklonjeno vreme. slovenskega alpinizma Janko Meglic, Bojan Prek stene smo spustili vodo, za stabilnejši slap Leskošek, Pavle Kozjek, Franc Ferjan, Igor napeljali jeklene vrvi, proti koncu leta pa je Jamnikar in drugi. V dveh finalnih dvobojih je pomagala še narava, ko je pritisnil strupen bil boljši Janez Jeglič, Slave pa je lepo povedal, mraz. Kljub vsemu smo morali tekmovanje pre­ da tekmovati in izgubiti s takim plezalcem, kot staviti na prvi rezervni termin, saj takoj po je Johan, sploh ne pomeni biti poražen. novem letu slap še ni bil primeren za plezanje. Slap je visok 35 metrov, za tekmovanje pa smo pripravili nekaj krajšo progo. VELIKE ZASLUGE SPONZORJEV Takole je bilo videti paralelni dvoboj na prvem umetnem Čeprav smo med prireditvijo večkrat improvizi­ zaledenelem slapu Foto; Lojze Budkov|e rali, pripomb tekmovalcev ni bilo. Vsi do zadnje- PLANINSKI VESTNIK ga so bili navdušeni nad plezanjem. Obljubili Gradbeno podjetje Bohinj, Lipa-diskontni mar- so, da čez leto dni spet pridejo pod Skalco. To ket, Ski center Vogel, Gozdno gospodarstvo pa je obveznost za nas, da tekmo in vse okoli Bled, Triglavski narodni park, SC Kobla-Smu­ nje dobro pripravimo. čarska šola A. Pikon, Gostilna Rupa, Didakta, Tekmovanje brez pomoči sponzorjev ne bi gostišče Orlove glave, K2 Šport, Alpinsport, TD uspelo. To so bili PD Srednja vas, PD Bohinjska Bohinj, Gorenjka Lesce, SK Bohinj, Trafika Bistrica, PD Bled, Almira, Modrin-Bohinj, Elan, Cekin, Guma servis Kemperle, Alpinum Bohinj IAO - Pečjak, Atelje B&M, Gostišče Kramar, in Lipa Ajdovščina.

ZAČELO SE JE TUDI PRI NAS: TREKING NA OSEMTISOČAK PLANINCI SCT NA VRHU ČO OJA

Kmalu po uspešni odpravi v Pamir, na 7495 za transport tovora v bazo in počasi začeli metrov visoki Pik Komunizma leta 1987, smo verjeti, da ima ta projekt realne možnosti, da se alpinisti Planinskega društva SCT iz Ljublja­ zaživi. Največji problem je bil denar, saj je ne začeli ozirati po kakšnem 8000 metrov viso­ kitajska vlada močno povečala takse. Največji kem vrhu. Dolgo časa smo nihali med Karako- del stroškov je plačalo podjetje SCT, ki mu gre rumom in Himalajo, toda na koncu je prevladala tudi največja zahvala, da smo lahko to odpravo Himalaja. Začeli smo kupovati šotore, tehnično uresničili. Več podjetij smo prosili, naj nam dajo opremo in opremo, potrebno za tako odpravo. svoje izdelke in smo kljub slabim časom naleteli Odločitev za 8201 meter visoki Čo Oju se je na popolno razumevanje. rodila leta 1990. To je mejni vrh med Nepalom in Kitajsko, toda zaradi lažjega dostopa smo se SKOZI NEPAL NA KITAJSKO odločili za vzpon iz Tibeta (Kitajska), kjer je mogoče ves transport opraviti z jaki in tako Malo pred odhodom se je en član pri plezanju odpadejo vsi problemi s šerpami. v Špiku poškodoval, tako da nas je z letališča Nastopil je čas resnih treningov. Ob koncu Brnik konec lanskega avgusta odpotovalo samo tedna smo zahajali v gore, delali dolga zimska šest. Prek Miinchna in Amsterdama smo odpo­ prečenja, splezali več smeri, med tednom pa tovali v New Delhi in od tod z nepalskim letalom nabirali kondicijo s tekom po gozdu. Enkrat v Katmandu. Tam se je začelo tekanje od urada tedensko smo se dobivali vsi skupaj in preverjali do urada, da smo uredili vse glede transporta kondicijo s skupnim tekom, ki pa ni bil nikoli in prehoda kitajske meje. Med temi opravili smo krajši od 20 kilometrov. S posredovanjem itali­ našli še toliko časa, da smo si ogledali nekaj janske agencije smo si uredili vse formalnosti najlepših templjev v mestu. Tam smo morali glede vzpona na vrh, plačila taks, plačila Jakov tudi preložiti vse transportne vreče in sode s hrano, ker noben tovor ni smel tehtati več kot 36 kilogramov; to je teža, ki jo lahko nese jak. Čo Oju iz baznega tabora z označeno smerjo vzpona odprave SCT V začetku smo bili nekoliko razočarani nad

63 PLANINSKI VESTNIK

Bazni tabor pod Čo Ojem, v ozadju ledenik in okoliški ga se je še mogoče pripeljati, v Kitajski tabor šesttisočaki na nadmorski višini 4800 metrov. Od tam dalje Katmandujem. Ko smo videli fotografije prejšnih smo pot nadaljevali z jaki. Po dveh dneh hoje odprav, je bilo mesto videti veliko bolj urejeno smo 9. septembra prišli v bazni tabor na višini in čisto. Vendar počasi neha motiti, da je vsa 5500 metrov, tam postavili šotore in uredili kanalizacija speljana ob robu ceste, smrad, ki okolico. Naslednji dan smo že znosili vso po­ je neznosen, krave, ki se sprehajajo po sredini trebno opremo v tabor I na višini 6200 metrov ceste, in vzameš življenje takšno, kakršno pač in se vrnili v bazo, po dnevu počitka pa smo si je. Po enotedenskem urejanju smo le zbrali vse naložili izredno težke nahrbtnike, šli do tabora dokumente ter s pomočjo šerpe in kuharja I, tam prespali in se naslednje jutro začeli po nakupili manjkajočo hrano. hudi strmini vzpenjati proti taboru 2. Popoldne Tako je prišel dan, ko smo vse stvari naložili istega dne smo prečkali serake v osrednjem na avtobus in se odpeljali proti kitajski meji. delu gore, tedaj pa se je vreme tako poslabšalo, Nekje sredi poti smo naleteli na zasuto cesto. da smo morali postaviti šotor in vanj zložiti vso Prenesti smo morali vso prtljago prek nasute prineseno opremo. Prespali smo na višini 6600 zemlje in se vkrcati v avtobus, ki nas je čakal metrov in se naslednji dan vrnili v bazni tabor. na drugi strani. V večernih urah smo se pripeljali Ta dan smo sklenili, da bomo ob naslednjem v zadnjo nepalsko vas Kodari, kjer smo pre­ vzponu poskusili priti do vrha, saj bi nam takšno spali. postavljanje šotorov do vrha vzelo preveč ener­ Na meji se je nekaj zapletlo in če ne bi plačali gije. Dvodnevni počitek v baznem taboru se podkupnine (tam namreč vlada neizprosen za­ nam je zdel ravno dovolj dolg. kon bakšiša), bi morali vso prtljago zložiti z Tako smo 18. septembra pripravili nahrbtnike avtobusa. Meja je na sredini mostu, carinske in se iz baznega tabora odpravili proti taboru I, zadeve pa je treba urejati deset kilometrov v kjer smo prespali, navsezgodaj zjutraj pa smo notranjosti Kitajske v mestu Zhangmu. Za zakorakali proti zasilnemu taboru, kjer smo spremstvo smo dobili kitajskega zveznega ofi­ imeli opremo. Razdelili smo si jo in nahrbtniki cirja in prevajalko in se odpeljali po vrtoglavih so postali pošastno težki - po kakšnih 20 poteh. Ves dan smo se vozili po prašnih maka­ kilogramov. V poznih popoldanskih urah smo damskih cestah in zvečer prispeli v mesto prišli do tabora 2 na višini 6900 metrov. Vreme Tingri na nadmorski višini 3600 metrov, kjer je bilo izredno lepo, samo temperature so bile smo prespali. nizke. Sklenili smo, da bomo en dan ostali v tem taboru in se spočili pred naskokom na zgornji tabor in na vrh. Ves dan smo tako veliko NA VRH BREZ JEKLENK S KISIKOM jedli in pili veliko tekočine, saj smo vedeli, da Naslednji dan smo vso opremo preložili na za obilne obroke do vrnitve v bazo ne bo več 64 kamion in se odpeljali v zadnji tabor, do katere­ priložnosti. PLANINSKI VESTNIK

Dne 20. septembra je odhod proti taboru 3 članov smo z odhodom iz baze pohiteli, pri tem zahteval izredno veliko volje. Na tej višini se že pa nam je šel na roko tudi kitajski zvezni oficir, zelo pozna veliko pomanjkanje kisika, svoje pa ki je takoj organiziral prevoz proti meji. Tam so opravi še mraz, tako da se lahko pojavijo prve nam prav na hitro uredili vse mejne zadeve, omrzline. Razporedili smo se po šotorih in odšli preložili smo opremo na nepalski avtobus in se spat - na višini 7600 metrov. odpeljali proti Katmanduju. Spotoma smo morali Zjutraj naj bi vstali ob štirih in odrinili proti vrhu še enkrat raztovoriti avtobus in ves tovor prene­ - in tako je tudi bilo. Mraz je bil pošasten, sti kilometer daleč, ker je plaz odnesel cesto. temperatura je bila okoli 30 stopinj pod ničlo. V poznih nočnih urah smo 29. septembra 1892 Počasi smo pridobivali višino. Prehiteli so nas le prispeli v naš hotel v Katmanduju. Nekaj dni Japonci, ki so že od baznega tabora hodili s smo urejali vse, kar je potrebno za nakup kisikom. Mi smo se odločili, da bomo poskusili letalskih vozovnic, potem smo se poslovili od priti na vrh brez dihanja dodatnega kisika iz našega šerpe in kuharja, ki sta res čudovita jeklenk. Pot je strma in gre precej v desno, človeka. počasi pa postaja bolj položna in v daljavi smo Iz Katmanduja smo odleteli v Bangkok ter od opazili vršni greben. Ker je vrh precej kopast in tok prek Amsterdama in Frankfurta v Ljubljano. se do njega vleče dolg greben, nikakor ni hotelo Po mesecu in pol smo se spet srečali s svojimi biti konca te kalvarije. domačimi in prijatelji. Bili smo v vsakem smislu Med enajsto in trinajsto uro smo drug za drugim precej spremenjeni, vsak je med drugim pov­ vendarle prišli na vrh. Bili smo izmučeni, toda prečno tehtal 10 kilogramov manj, ozeble roke zelo zadovoljni, da je bil uresničen velik sen in noge pa so dajale še bolj bolečo sliko. našega planinskega društva SCT. Temperatura čisto na vrhu je bila okoli 45 stopinj pod ničlo. Čeprav smo bili na gori prepričani, da v Hima­ Uspelo nam je naredili nekaj fotografij, nato pa lajo ne bomo šli nikoli več, smo začeli spremi­ so fotografski aparati zmrznili. njati mnenje, kolikor bolj je izginjala bolečina. In kolikor bolj je izginjala, toliko bolj se je pojavljal prijeten občutek, da smo na gori opra­ HITRA POT PROTI DOMU vili veliko delo in da bi morali še kdaj obiskati Z vrha smo videli vse okoliške osemtisočake z ta del sveta. ... . , .,. ... _ Mount Everestom na čelu in druge nekoliko (Glas kolektiva - Marjan Gregorčič) nižje gore. Kmalu smo zapustili vrh in začeli sestopati proti taboru 3. Toda ker smo imeli še Dirka po Matterhornu dovolj časa, smo sestop nadaljevali v tabor 2, ki smo ga dosegli pred mrakom. V tem taboru izredno sta se morala potruditi Južnotirolec Hans Kammerlander in Švicar Diego VVellig, ko sta lanskega smo prenočili in se po celem dnevu žeje napili 19. avgusta v komaj 23 urah in pol, se pravi prej kot čaja ter se za silo najedli, nato pa vsi takoj odšli v enem polnem dnevu, v vzponu in sestopu prehodila vse štiri klasične grebene Matterhorna. in sicer Zmutt, spat. Naslednje jutro smo nadaljevali pot mimo Furggen, Lion in Hornli. Na pot sta se odpravila ob 4.15, svojo alpinistično dirko pa sta končala toliko ur tabora 1 v bazni tabor. Zaradi bolezni dveh pozneje v koči Hornli. Neugodni in močni vetrovi ter snežni metež so pri tretjem vzponu otežili celoten Na brniškem letališču po vrnitvi z uspele odprave na Čo podvig. Oju - od leve proti desni Aleš Cvahte, Štefan Lagoja, Marjan Gregorčič, Franc Urh, Peter Dobnik in Matija Urh

65 PLANINSKI VESTNIK

NOVE RAZISKAVE PRETAKANJA ALPSKIH VODA Z GORA VSE PRITEČE V DOLINE

DUŠAN NOVAK tako kot, na primer, v produ, tu so okoliščine drugačne. V prizadevanjih za zaščito alpskih voda, v Na Veliki planini so bila opravljena tri barvanja: katera so se vključile poleg raziskovalcev še v Breznu v Jerohi, pri požiralniku na Mali planini nekatere republiške institucije in občinski orga­ in v greznici hotela Šimnovec. Pokazalo se je, ni, smo na Geološkem zavodu v Ljubljani v da se večji del Velike in Male planine odmaka zadnjih letih izvedli nekaj opazovanj in sledenj. v izvir Lučnice v Podvolovljeku, kjer je tudi Kot je že običajno, so rezultati odprli nova ribogojnica. Območje Šimnovca se odteka proti vprašanja. Kamniški Bistrici; obarvana voda se je namreč pokazala v zajetju Kraljev hrib. KAMNIŠKE ALPE Območje južneje pa se steka v Konjsko in proti Črni. Ne vemo še, kje je zaledje zajetje nad Med prvenstvenimi nalogami, ki smo si jih Krivčevim. Ni nam še znano, kam odvajajo zadali, je bilo reševanje vprašanja, kam odteka­ podzemeljsko vodo požiralniki na planini Dol. jo vode z območja Velike planine. To območje Morda v izvir Dolskega potoka ali pa proti je že zelo obremenjeno. Tu je okoli 170 počit­ izvirom ob Lučki Beli? niških hišic in planšarsko naselje. Preostale Raziskali smo tudi, kam odtekajo odplake pre­ pašnike gnojijo. Planinske koče in hotel odvaja­ novljene koče na Kamniškem sedlu. V nekaj jo odplake v ponikovalnice, načrti za razvoj so dneh se je obarvana voda pojavila v izviru ambiciozni. Po vrtačah so smetišča. Savinje! V obrobju tega masiva pa so ob Kamniški In sedaj se je pojavilo vprašanje: odkod pa Bistrici, ob Črni in Volovljeku ter v Podvolovljeku voda, ki se pokaže v izviru Bistrice in ki bakte­ izdatni izviri. Nekateri od izvirov so že zajeti, riološko nikakor ni primerne kakovosti? drugi so predvideni za oskrbo s pitno vodo. Na Vsekakor bi moral za kakovost vode bolje po­ planini kanalizacije ni, številne greznice preni- skrbeti planinski dom v Kamniški Bistrici, pa kajo v tla po kraških razpokah in kanalih - kam? tudi dejavnost in »piknikiranje« v okolici Doma Vemo, da se voda v kraškem podzemlju ne ne vplivata dobro. prečiščuje, procesi samočiščenja tu ne potekajo

Barvanje pri Inkretu na Veži 19. oktobra 1992 V DOLINI PA NI HOTELA Foto: Dušan Novak Ker pri izviru opazujemo izdatne dotoke v tol­ mun od vzhodne strani, smo se lotili opazovanj na Veži. Oktobra lani smo obarvali požiralnik na planini Vodotočenje in vzhodneje ležeči Inkretov studenec, ki ponikuje v številnih razpo­ kah zelo razgibanega površja. Na Veži in na Dleskovški planoti so jamarji zasledili podze­ meljsko vodo v breznih nad Vodolami in v območju Moličke planine, znani pa so še poži­ ralniki pri planinski koči na Korošici in še na nekaterih planinah. Obarvana voda se je pojavila v enem od večjih izvirov ob Savinji nad Lučami, v Pečovskem studencu, kar smo pričakovali. Morda del vode odteka celo neposredno v Savinjo v območju pri Igli. Nezanesljiv je pojav barve v Kamniški Beli. To kaže, da Veža lahko daje v izvir Bistrice le manjši del vode. Večji del podzemeljskih doto­ kov prihaja (za to sklepanje pa potrebujemo nova opazovanja) iz območja Grintovca. In odkod voda Dovnikovega studenca v Podvo­ lovljeku? In še druga vprašanja se pojavljajo in terjajo še nadaljnje raziskave... Vemo, kakšne so posledice v izviru in zajetju Reke pod Krvav­ 66 cem. Opozorila izpred desetletja niso bila upo- PLANINSKI VESTNIK

najdalj desetih dneh) pritekle do nekega izvira, ki ga morda nekdo v dolini pije ali drugače rabi. In še: ob avtomobilih in turistični gneči je slaba paša. Komercialna reja divjadi tudi ni brez posledic na okolje in brez škode v gozdu. Za oskrbo Velike planine je predviden vodovod iz Podvolovljeka. Lučnico je treba kar izločiti, da ne bo obračanja istih odplak. Upoštevati pa je treba, da vodovod povzroči večjo porabo vode in s tem večje količine odplak, ki se znova stekajo - itd itd Povečane zmogljivosti Šimnovca so vprašljive - saj že dandanes ni zaseden. Turist pa pogre­ ša prenočitvenih zmogljivosti, pogreša hotel in penzion v dolini, v Kamniku, v Mekinjah. Na to sestavljalci nedavne razstave revitalizacije števana, razmere bodo le še slabše. In kdo bo Kamnika niso pomislili ali pa niso segli prav pokril stroške iskanja in priprave novega vodne­ daleč v bodočnost. Žal! ga vira? Potrošnik seveda, ne tisti, ki je onesna­ ženje zakrivil! KANIN Zato že dosedanji rezultati nalagajo RC Velika planina in RC Krvavec, da svoje načrte prilago­ Tudi to območje v zadnjem času doživlja velik dita zahtevam okolja. turistični pritisk, kot beremo v medijih, predvsem Naravne danosti, čiste reke in potoke, je treba zaradi ideje o povezavi žičniških naprav med ohranjati. Vodo dobre kakovosti imamo v neki Prestreljenikom in Nevejskim sedlom. Vse to meri le še od izvira Bistrice do Iverja, drugi sicer ni nič slabega, če ne bi zadeva za seboj pritoki, Črna in Volovljek, pa so že onesnaženi. potegnila želje po večjih hotelskih »kapacite­ Naselja ob njih so komunalno neurejena in tah« kar nekje v višinah in če ne bi bila predvi­ odplake se scejajo od hiš po »naravnih« poteh dena strojnica za sistem žičnic nekje na sloven­ naravnost v potoke. Vsakdo spušča svoje od­ ski strani, s tem pa rezervoarji za gorivo, mož­ plake kar v bližnji potok, v najboljšem primeru nosti nesreč in izlivov, ceste itd. Rezultati dose­ prek greznice. Da se voda očisti, če teče čez danjih raziskav pretakanja podzemeljskih voda sedem kamnov, pa že pol stoletje ne velja kažejo, da se te vode pojavljajo v večjih izvirih več...! ob Reklanici na italijanski strani, v mnogo večji Ambiciozni načrti gradnje hotelov in širjenja meri pa med Žago in Bovcem na naši strani. prenočitev na planinah morajo upoštevati tudi Pred dvema desetletjema so obarvali vodo, ki dejstvo, da bodo odplake prej ali slej (sedaj v je odtekala iz čistilne naprave na postaji D kaninskih žičnic, to je od hotela na zgornji postaji. Po dobrem tednu dni se je obarvana voda pojavila v izvirih od Boke do Žvike. Izvire Žvike pijejo v Podčelu, izvir Boka, slap, pa je ena od naših naravnih znamenitosti. Lani smo obarvali vodo v Črnelskem breznu, takrat še našem najglobljem breznu. Obarvano vodo smo zasledili v izviru Žvika, v Glijunu in tudi v Možnici. Glijun in Možnica prihajata v igro kot možna vodna vira za oskrbo Bovca s pitno vodo, saj je sedanji način s črpanjem ob Soči zaradi velike porabe energije in še drugih raz­ logov manj primeren. Le italijanski del kaninskega ozemlja se po rezultatih raziskav odmaka proti izviru ob Rekla­ nici. Nad Bovcem je še več manjših izvirov, ki oskrbujejo na primer Plužno in manjše skupine hiš s pitno vodo. In tudi ti izviri se napajajo z območja Kanina in Rombona. Vse to kaže upoštevati pri nadaljnjem načrtova­ nju in načrte prilagoditi naravnim danostim ter zagotoviti vso varnost. Še bolje pa je, da se nevarnostim izognemo. 67 VESTNIK

SLOVENSKO-ARGENTINSKA ODPRAVA NA KONTINENTALNI LED VRHUNSKI ANDINISTI IZPOD ALP

Letos mineva 30 let od začetka velike sloven- mendi. Iz Buenos Airesa so odpluli s Shellovim sko-argentinske odprave na Kontinentalni led naftnim tankerjem 15. decembra 1963, se pravi južne Patagonije. To so bila leta, ko je bila na sredi poletja na južni polobli, in se izkrcali v vrhuncu dejavnost bariloške sekcije Slovenske­ Puerto Deseado, kjer jih je čakal poltovornjak, ga planinskega društva v Argentini, ustanovlje­ ki ga je plačal član SPD Jože Vodnik, ter jih nega desetletje pred tem. Slovenski gorniki, odpeljal 800 kilometrov daleč do Kordiljere, večinoma politični emigranti po drugi svetovni kamor so se pripeljali na božični večer ter vojni, ki so se naselili v tem mestecu pod naslednji dan začeli dostopni pohod proti baz­ argentinskimi gorami, so tja prinesli jugovskega nemu taboru pod Menihovo skalo. Vreme jim duha. Pangerc, Bertoncelj, Jereb, I. Arnšek, je odmerilo, kot vsem in vselej ob tem času v Jerman, Arko in še kdo se uvrščajo med dokaj južni Kordiljeri, le skope mirne dni ali celo samo maloštevilne sotvorce gorniške zgodovine v ure, primerne za gorniško dejavnost. Šele 12. predelih severnega in južnega Celinskega ledu, januarja sta Peter in Guci lahko opravila prven­ pozneje, v začetku leta 1963, torej pred natan­ stvena vzpona na Gorro Blanco (2920 m) in na čno 30 leti, pa sta se jim pridružila še brata Cardenal Cagliero (2800 m). Zatem sta minila Peter in Jure Skvarča iz buenosaireške sekcije nadaljnja dva tedna, preden so vremenske SPD, ki sta v drznem, enkratnem naskoku in s razmere dopustile Petru in Lucianu, da sta pičlimi sredstvi sama priplezala na goro Pier tvegala edinstven prehod čez Celinski led do Giorgio. pogorja Pio XI. - s komaj kaj več kot najosnov­ Večinoma so bariloški slovenski gorniki takrat nejšimi sredstvi in brez opore v zaledju. Dne nastopali na Celinskem ledu le kot člani odprav 29. januarja sta prišla na ognjenik Lautaro, 31. argentinskega Cluba Andino Bariloche (CAB), januarja pa v dramatičnih okoliščinah ponovila saj so bili takrat za tako velikopotezne odprave prečenje ledu v nasprotno smer. finančno in organizacijsko prešibki in jih sami v S tem je bil namen odprave dosežen in prese­ okviru svojega SPD niso mogli pripraviti. Če­ žen: opravljeni so bili trije prvenstveni vzponi, prav so med argentinskimi gorniki veljali kot člani odprave so prečili Kontinentalni led v obe elitno plezalsko moštvo, so morali slovenski smeri, našli so ognjeniško žrelo in ugotovili planinci svoje samostojne nastope omejevati aktivnosti vulkana. Te naloge postavljajo odpra­ na bližnja bariloška in bolsonska pogorja. Tako vo Slovenskega planinskega društva med eks- sta brata Skvarča v začetku leta 1963 odšla z pedicije z najdragocenejšimi gorniškimi in razi­ argentinskimi tovariši iz Centra Andino Buenos skovalnimi podvigi tistega časa na območju Aires (CABA) na zasebno odpravo. Že med Patagonskega celinskega ledu. pristopom se je moštvo skrčilo na trojico, na Ob tem je vredno posebej poudariti, da je koncu koncev pa sta goro Pier Giorgio naskoči­ Anglež Leo Dickinson pred leti o svojem vzpo­ la brata Skvarča sama in prišla na vrh. Vendar nu na Cerro Lautaro leta 1973 posnel film, v je CABA po doseženem uspehu proglasil ta katerem pripoveduje, kot da bi šlo za prvenstve­ podvig za svojo uradno odpravo. no turo, čeprav je dobro vedel, da sta skoraj deset let prej priplezala na Lautaro Peter Skvar­ POPOLN USPEH ODPRAVE ča in Luciano Pera.

Šele konec leta 1963 je Slovensko planinsko CERRO PANGERC društvo iz Bariloč na predlog Petra Skvarče lahko pripravilo prvo samostojno odpravo na Po Skvarčevem prvenstvenem vzponu na to Kontinentalni led v južni Patagoniji, se pravi goro je bilo kar precej planincev in alpinistov, čisto na jugu južnoameriške celine. Glavni cilj ki so potovali po Celinskem ledu in tudi opravili odprave je bilo prečenje Celinskega ledu od vrsto vzponov. Samo brata Jure in Peter Skvar­ vzhodnega roba na zahod od pogorja Pio XI. ča sta pozneje prišla na številne tamkajšnje in vzpon na glavni vrh Lautaro. vrhove, na katerih poprej še ni stala človeška Člani odprave so bili pisana mednarodna dru­ noga. Če planinci o teh podvigih ne vedo prav ščina, saj zaradi šolskih izpitov in vezanih rokov veliko (ali pa celo ne vedo nič, saj do predlan­ na dopuste niso mogli odpotovati vsi, ki bi skim v Sloveniji ni bilo napisano skoraj nič o želeli. Vodja odprave je bil Slovenec Peter planinski dejavnosti SPD v Argentini, ker so bili Skvarča, plezalca sta bila Italijan Luciano Pera najaktivnejši člani pač slovenski politični emi­ in argentinski Francoz Guci Mengelle, zdravnik granti), pa so dobro seznanjeni z izrednimi pa je bil Argentinec in himalajec iz Ibaiiezove alpinističnimi podvigi slovenskih plezalcev na 68 odprave na Daulagiri dr. Antonio Ruiz Bera- obrobnih gorah bele planote, na primer na Fitz PLANINSKI VESTNIK

Royu ter vrhovih Cerro Torre in Cerro Egger. šan opis odprave pod vodstvom Petra Skvarče Prva slovenska odprava na Celinski led, Skvar- in izpod peresa vodje odprave. čeva, pa je s poimenovanjem gore ob Lautaru »Za gornike slovenske plezalne skupine iz let v Cerro Pangerc v spomin na rajnega odličnega 1951-54,« piše dr. Arko, »je skrivnostno, malo slovenskega alpinista in člana SPD v Bariločah znano območje Celinskega ledu postalo cilj Tončka Pangerca zapustila trajen slovenski daljnih hrepenenj. Le najboljši so doživeli, da spomin tudi v gorah Kontinentalnega ledu. Po­ so jih bariloške odprave vključile v svoje vrste: leg Tončkove gore bo na obrobju Patagonskega Tonček, Dinko in Frenk so sodelovali v prvih celinskega ledu pričala o slovenstvu v Argentini patagonskih ekspedicijah bariloškega andin- še Aguja de Arko, kot je krstila argentinska skega kluba in alpinistična zgodovina San Va­ zimska odprava CAB na Fitz Roy leta 1962 »v lentina in Paina je ozko povezana z imeni obeh priznanje odličnemu planinskemu bibliografu in naših najboljših plezalcev takratnih časov.« navdušenemu gorniku dr. Vojku Arku« enega Ko piše o zgodovini osvajanj teh predelov, od do takrat še nepreplezanih vrhov na grebenu dr. Arko pravi: »Profesor Lliboutrv je razdelil gore Pollone, ki leži dober kilometer severo­ športne podvige v južni Kordiljeri v tri zvrsti: vzhodno od gore Pier Giorgio in v isti gorski verigi. Poimenovanje je CAB sporočil argentin­ 1. V dobi raziskovanj so predvsem zanimala skemu vojaškemu kartografskemu institutu, da prečenja visoke planote, tako imenovanega Ce­ je ime vnesel na karte. linskega ledu v ožjem smislu besede. Takšne odprave trčijo ob največje težave na pristopih po razbitih ledenikih z vzhodne ali zahodne ZGODOVINA OSVAJANJ strani. Pohodi so podobni potovanjem po polar­ nih ozemljih, smuči in sani so nujno potrebna Ob stoletnici slovenske planinske organizacije, prometna sredstva. ko se spominjamo nekaterih manj znanih ali popolnoma neznanih dogodkov iz zgodovine 2. V zvezi s prečenji vabijo notranji vrhovi, ki slovenskega organiziranega planinstva, bomo jih zalivajo ledeniške mase. Plezanje na te gore v Planinskem vestniku ustrezno pozornost po­ navadno ni skrajno težavno, to so v glavnem svetili tudi tem slovenskim pionirjem v južno­ sprehodi v samem ledu. Problematični so le ameriških gorah. Iz argentinske slovenske gor- pristopi in prislovično slabo vreme. niške literature, ki v Sloveniji doslej ni bila znana širši javnosti, bomo najprej ponatisnili 3. Ob robu Celinskega ledu se dvigajo granitne močno skrajšan prikaz zgodovine raziskav in gmote fantastičnih oblik, obrušene od nekdanjih alpinističnih osvajanj Celinskega ledu izpod pe­ poledenitev, ki so segale dosti višje kot sega resa dr. Vojka Arka, potem pa prav tako skraj- sedanja ledena planota. Slikovite gore, znane kot Fitz Roy, Torre, Paine sodijo med najzahtev­ nejše plezarije v skali in ledu. Redke vzpone

Luciano Pera in Jože Vodnik po raztovarjanju prtljage ob so opravili elitni plezalci sedanje dobe.« - (Če­ Rio de las Vueltas, v ozadju Fitz Roy prav je od takrat, ko je bilo to napisano, preteklo

69 VESTNIK

že več kot četrt stoletja, ugotovitev še vedno zali Poljaki, dosegla vrhnji vršiček Murallona in velja.) dospela do estancije Cristine zdelana, utrujena, Zanimivo je, nadaljuje dr. Vojko Arko, da so a ne izčrpana. 54 dni dolgo potovanje je do­ pisali prve kronike uspešnih prečenj Celinskega končno ovrglo klasično mišljenje, da patagon- ledu Angleži. Prej so dolga desetletja beležili le sko vreme onemogoča daljšo hojo po ledeni večne zgodbe o neuspelih odpravah in jih glo- planoti. sirali s polemikami o prečenjih, ki to niso bila. Kdor hoče vedeti, zakaj sta Shipton in Tilman »Samo tisti, ki prinese vodo iz Tihega oceana, uspela, kjer so drugi omagali, naj preuči se­ lahko trdi, da je dejansko prekoračil kontinental­ znam opreme angleških odprav, pri katerih je ni led,« je kategorično ugotavljal Emiliano bil vsak kos obleke in opreme smotrno izbran, Huerta, samozvani vodja argentinske odprave vsak gram hrane strogo odmerjen in pakiranje iz leta 1952. A ob povratku z juga se mu je skrajno racionalno. Doda naj točno metodiko precej skisal obraz, ko ga je izrinjeni tovariš dr. gibanja in varno varčevanje razpoložljivih moči, Guth pobaral, kje da ima vodo iz pacifiških pa bo prišel do skoraj matematične enačbe fjordov. najvišje izrabe točno odmerjenih sredstev. To je vsa coprnija uspeha! NOVA STRAN V ZGODOVINI OSVAJANJ Angleži so s svojimi izkušnjami odločilno vplivali na Čilence. V transandinski republiki je med Ali sta Tilman in Shipton, nekdanja soplezalca gorniki dotlej zanemarjena južna Kordiljera za­ iz Kenije in pozneje svetovno znana himalajska slovela. V zadnjih poletjih so čilski andinisti raziskovalca, imela na voljo kakšna posebna večkrat resnično prekoračili Južne Ande. Tako sredstva, ko sta obrnila stran v alpinistični so leta 1962 prišli štirje planinci iz fjorda Tem- zgodovini Celinskega ledu in zaključila dobo panos do jezera San Martin. Leta 1963 sta neuspelih prečenj? Vsaj vreme jima ni prav nič Shiptonova spremljevalca Garcia in Marangu- prizanašalo. Pa vendar sta Angleža Tilman in nič z dvema tovarišema dvakrat prečila planoto Marriot s Čilencem Ouinterosom kljubovala Štirih ledenikov, ko je odprava napredovala iz viharjem in brez posebnih neprijetnosti je trojica fjorda Exmouth do Električne lagune in se prečila Kordiljero iz fjorda Peel do Lago Argen­ potem znova vrnila na tihomorsko obalo. Poleti tino in se po isti poti vrnila. Še pomembnejši je leta 1964 pa so Čilenci prečili tudi severni bil pohod iz leta 1961, ki je vodil dva Angleža, Kontinentalni led, ko so se vzpeli po ledeniku Shiptona in Evverja, in dva Čilenca, Marangu- San Rafael na visoko planoto, zavili potem proti niča in Garcio Šota, v smeri sever-jug iz fjorda jugovzhodu, ponovili vzpon na Arenales in nap­ Calen do jezera Argentino. ravili prvenstveno turo na Cerro Arco. Slednjič Patagonija je tisto leto doživljala posebno »tipič­ so se po ledeniku Colonia spustili do vzhodnih no« poletje s trajnimi neurji in v Bariločah smo pamp. dosti slišali o težavah planincev, ki so se posku­ šali povzpeti na Pier Giorgio in med katerimi je »»VSELEJ SO Ml BILI VŠEČ NORCI« bil naš prijatelj Carlos Bottazzi. Kljub temu je četverica metodično in vztrajno napredovala, Ena od bistvenih potez življenja je, da je nedo­ znova obiskala vrh Don Bosco, ki so ga preple- sledno in nelogično. Jugova zagnanost je po­ menila stvarnost tako za bariloško »šumo« kot Samotni šotor na planjavi Kontinentalnega ledu 40 kilome­ za Petra Skvarčo in njegove tovariše. Z vso trov daleč od baznega tabora, v ozadju gorska veriga Piramide pametjo dam prav Tilmanu in Shiptonu. A kadar

70 i PLANINSKI VESTNIK slišim kritike, ki jim je težko odrekati logično upravičenost in ki govore o neodgovornem tveganju, me vselej pogreje. Spomnim se na fante, ki so kolesarili stotine kilometrov, ker niso imeli denarja za vlak, in plezali severne stene; spomnim se na zagrizeno smeli poziv mladega plezalcal v Planinskem vestniku »Želim si ne­ mega pogovora z gorami«; spomnim se na Tončka Pangerca, kako je v izposojenih copa­ tah in brez vrvi plezal Katedralski stolp; na oba fantiča, ki sta se čez drn in strn, brez opreme in denarja, priborila do vrha Pier Giorga; in zagledam trezno meščansko jedilnico doktorja Neumeverja, prijatelja s planinskih izletov, ki so se mu že iztekli dnevi Bariloč in Kordiljer. Na mizi stojita dva brušena kozarčka, doktor mi s široko kretnjo naliva uvoženi konjak in s tisto svojsko počasnostjo, ki je označevala redkobe­ sednega moža, pove z vsem prepričanjem in vero: »A mi siempre me gustaron los locos« - vselej so mi bili všeč norci. Samo nekatere od velikih gora, ki se skrivajo v Cerro Pangerc z vrha Lautara (srednji vrh v sprednji notranjosti Kontinentalnega ledu, so bile dotlej skupini, visok okrog 3000 metrov), ki ga je krstila sloven- sko-argentinska odprava na Kontinentalni led leta 1963/64 (do leta 1965, ko je dr. Arko napisal ta prikaz; v spomin na Tončka Pangerca ob desetletnici njegove op. ur.) preplezane. Kdo od zamejskih bralcev planinske smrti v gori Paine. V ozadju je ob severnem robu Južnega celinskega leda pogorje Meilizos gorniških zgodb se ne spomni odprave, ki sta se je udeležila Bertoncelj in Pangerc in ki je pluli okoli južne konice ameriške celine. Vendar osvojila najvišji vrh Patagonije San Valentin so vesti dale slutiti, da se tak stric, ki puha dim (4058 m)? (Glej tudi Planinski vestnik letnik in kašlja pepel, skriva tudi nekje v ledenih gorah 1991). Februarja 1957 so se buenosaireški zahodno od jezera San Martin. Tam je bilo ob poljski plezalci Peterek, Dudzinski in Pastevv- kakšni redki priložnosti - saj lepe dneve v južni ski v družbi Argentinca Klenka povzpeli na Kordiljeri lahko naštejemo na prste, vulkanski Cerro Don Bosco (2600 m) severozahodno od izbruhi pa se tudi ne pokažejo, kadar bi človek Argentinskega jezera. Naslednje leto sta Italija­ ukazal - videti tenek dim, ki se dviga iznad na Bonatti in Mauri, ki sta prišla poskušat belih vrhov. Kadar se kadi iz nevidnega dimni­ neverjetni špik Cerro Torre, z Eggmannom in ka, so trdili pastirji ob jezeru, je ponavadi slišati Folcon Dorom splezala na najvišji vrh v verigi tudi daljnje grmenje, ponoči pa se vidijo bliski Mariana Morena (3536 m) sredi visoke planote na zahodnem obzorju. zahodno od Fitz Rova. Isto poletje je številna Prve dni marca leta 1933 je pet ljudi napredova­ japonsko-čilenska odprava osvojila Cerro Are- lo po ledeni samoti v smeri 49. vzporednika nales (3437 m), južni veliki mejnik severnega proti zahodu. Za nekaj uric se je vreme popra­ patagonskega ledu. Leta 1960 so čilski andinisti vilo, potem ko je neurje besnelo ves februar in z vzponom na 0'Higgins (3050 m) zahodno od je vremenski hudič, ki je imel ravno dežurno jezera San Martin (za Cilence jezero 0'Higgins) službo, pokazal vse svoje umetnije. Šestnajst začeli dobo velikih čilskih odprav na Celinski dni so štirje možje in ena dama živeli stisnjeni led, ki so bile že omenjene. kot sardine v dveh majhnih šotorih, iz katerih še glave ni bilo moči pomoliti. VONJ PO ŽVEPLU SREDI GORA Zdaj na vse težave ni nihče več mislil. Samo zmeren veter je vlekel čez planoto, megle so Že pred desetletji je raziskovalce Južnih Andov se pomikale k Pacifiku in vzhodne verige Celin­ zanimalo vprašanje vulkanskih pojavov, o kate­ skega ledu so žarele v soncu. Žal odprava ni rih so občasno poročali redki patagonski nase­ imela prepotrebnih smuči in v mehkem snegu ljenci in nekateri popotniki. Celotno čilsko ozem­ je le počasi napredovala. Popoldne je sila vetra lje je prepreženo z vulkanskimi stožci in navidez naraščala, megle so se gostile in zakrivale res kaže, da se veriga vulkanov razteza tudi na vsiljivce, ki so še vedno korakali proti zahodu. ledeniško območje. Neobljudenost in nedostop­ Okoli dveh popoldne so se nosnice planincev nost Celinskega ledu sta bila poglavitna vzroka, nenadoma napolnile s čudnim vonjem. Zaudar- da je geografija poznala do zadnjih let samo jalo je po žveplu. Kmalu potem se je megleni vulkan Bumey, ki se dviga nad morskimi prelivi zastor dvignil in pokazal strma pobočja nena­ na polotoku Mufioz Gamero in ki je leta 1910 vadnih oblik. Vzpenjala so se kakih pet kilome­ aktivno deloval, kot so povedali mornarji, ki so trov daleč v višino prek 3000 metrov. Reichert 71 PLANINSKI VESTNIK

je bil predober poznavalec gorskega sveta in IZREDNO GORNISKO DEJANJE preveč natančen znanstvenik, da bi se mogel zmotiti. Že ko je opazoval ta vrh od daleč, z Nekaj let pozneje se je načrtno in odločno zahodnih obronkov pogorja GAEA, je domne­ spravil na raziskovanje vulkanizma v teh pre­ val, da tam tiči vzrok za dim, bliskanje in pepel, delih Eric Shipton. Najprej si je ogledal vulkan o čemer so pravili patagonski pastirji. Zdaj si je Viedma, ki ga je našel Lliboutrv in na kraju lahko ogledal sumljivo goro od blizu in vsa samem ovrgel skrbno pripravljeno domnevo: njena izoblikovanost je potrdila njegove slutnje. ne po obliki, ne po geološkem sestavu »nuna- Kot zadnji dokaz pa se je pojavila visoko gori tak« v ledeniku Viedma nima z vulkanstvom nič pod vrhom težka, plinasta megla, povsem raz­ skupnega. Potem je Shipton obiskal Lliboutrvja lična od oblakov, ki jih je podil tihomorski vihar v Grenoblu in nekdanji profesor čilske univerze čez svoje nesporno kraljestvo. Ta megla se je mu je omenil svojo teorijo o severnem vulkan­ prikazovala v enakomernih presledkih, naglo skem žrelu. Anglež je naglo organiziral ogled drsela zaradi svoje specifične teže navzdol na terenu in znova odkril Reichertov vulkan, ki proti planjavi in v zraku je prav takrat v rednih je bil tako nedostojen, da je široko pljunil pred in ustreznih časovnih razdobjih rasla in padala ekspedicijo in se torej pravilno izkazal, potem količina žveplenega plina. pa se je trdno zavil v megleno kapo in energično Komaj četrt ure je bilo mogoče opazovati vul­ rekel »good bye«. kanski vrh. Potem je ugasnila sončna luč, znova Tudi ob prečenju Mont Viedma gornik Shipton se je zagrnila meglena zavesa in družbica ni mogel kar tako mimo vulkana. Šest dni je radovednih obiskovalcev se je začela vračati. čilsko-angleška skupina zastonj čakala na pri­ Ob mraku so Reichert, Neumever, Donat, lise bližno ugodne vremenske razmere ob vznožju von Rentzell in zvesti araukanski peon Manuel zanimive gore, preden je nadaljevala pot, ter Aguilar dosegli izhodiščno točko pod obronki iskala hvaležnejše in prijaznejše cilje. Podobne pogorja GAEA. razmere so doživeli Čilenci leta 1962. Zakaj pa Šele četrt stoletja pozneje, 9. marca 1959, so skupina iz leta 1963 ni poskusila priti na Lauta­ si ljudje spet utrli pot do vznožja daljne vulkan­ ro, ko je doživela ugodne vremenske razmere ske gore, ki je medtem dobila ime Lautaro in ki in posnela nekaj dobrih fotografij, mi ni popolno­ je severni mejnik gorske verige Pija Enajstega. ma jasno. Na vsak način je vulkan ostal nepre- Hugo Corbella, Pablo Schiffini in Marcelo plezan do naslednjega poletja, ko je vztrajnost Costa so kljub nezadostnemu smučarskemu Petra Skvarče in Luciana Pere doživela tisti znanju s pomočjo dilc v skopih urah premerili preblisk lepega vremena, brez katerega so polarno savano in postavili šotor ob severnih vzponi nemogoči, njun neverjetni zagon in pobočjih Lautara. Tokrat se je vulkan mirno smučke pa so ju v trinajstih dneh pripeljali do zadržal, buenosaireške fante pa je zanimalo podnožja gore. Plezanje ni bilo posebno težav­ samo prečenje, ki so ga naslednji dan nadalje­ no, toda dolg dostop, naglica izvedbe in znan­ vali do zahodnih robov Kontinentalnega ledu in stvena zanimivost so vzponu vtisnili pečat zna­ niso nič novega poročali o vulkanski dejavnosti menitosti, ki ga uvršča med najpomembnejša poledenele Kordiljere. opravljena gorniška dejanja na Celinskem ledu.

Planinska koča na Krimu pa bo zaradi občutno večjega obiska najverjet­ neje vsak dan. V restavraciji koče je 40 sede­ Vrh najbližjega ljubljanskega tisočaka Krima žev, v dveh sobah pa bo poleti približno 20 (1107m) je bil dolga leta zaprt za planinske ležišč. obiske: jugoslovanska vojska je zasedla planin­ Na Krim pelje več poti, najbolje markirana pa sko kočo in okoli vrha uredila naprave za je z železniške postaje Preserje skozi vasi »varovanje države«. Ko se je vojska morala Kamnik in Preserje. V Preserju pri gostilni Rož- umakniti s te markantne gore, ki je za Ljubljan­ ca zavije pot na desno do konca vasi, kjer čane odlična vremenska hišica, so vrh s kočo zapusti asfaltirano cesto. Označena pot nato vred hoteli takoj »zavzeti« planinci. Tako je PD popelje do križišča, kjer se ločita dve poti. Leva Podpeč-Preserje lanskega septembra poslalo pelje na osamelec Sveto Ano, od koder je gospodarski komisiji pri upravnem odboru Pla­ čudovit razgled na Ljubljansko barje, Ljubljano ninske zveze Slovenije prošnjo, naj bi kočo na in Kamniške Alpe, desna pa po gozdnih poteh Krimu ponovno uvrstili med planinske postojan­ popelje do zaselka Planinica. Od tod je treba ke, gospodarska komisija pri PZS je na svoji iti na desno skozi gozdove po kolovozih do seji 29. septembra tej prošnji ugodila in pred­ gozdarske ceste, ki jo pravokotno prečkamo in lagala upravnemu odboru PZS, naj Kočo na nadaljujemo pot proti vrhu. Pod vrhom pridemo Krimu uvrsti med planinske postojanke pod na cesto in gremo po njej do vrha. upravljanjem PD Podpeč-Preserje, upravni od­ Z vrha je imeniten razgled na ves bližnji in daljni bor PZS pa je tej sugestiji ugodil. Koča je zdaj gorski svet. Od železniške postaje Preserje je 72 odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih, poleti tri ure hoda, iz Preserja pa dve uri in pol. PLANINSKI VESTNIK

ZGODILO SE JE PRED SKORAJ 120 LETI - IN SE DOGAJA ZDAJ SLOVENSKA ZASTAVA NA OJSTRICI

VALENT VIDER čelo stopiti, a vendar se nisem vsega tega zbal, tem manj ker se mi je bližna zdela in ker človek Ko se v teh letih spominjamo in proslavljamo rajši posnema česar vidi, nego stori česar sliši, 100-letnico SPD in njene Savinjske podružnice, odločim se takoj drugo jutro na Ojstrico podati. zgraditve ceste v osrčje Savinjskih Alp, odprtje Naprosivši si Plesnika nevarne poti mi vodnika, prve planinske koče SPD v Savinjskih gorah, počival mirno sem poletno noč v Savinskem Kocbekove koče na Molički planini, prvega leta krilu. izhajanja PV in še drugih dosežkov pred 100 Ob treh in pol ure zjutraj se podava na težavno leti, se obenem s hvaležnostjo spominjamo tudi pot. Okoli petih prikorakava do Klemenčeve takratnih pionirjev, ki so vse te dosežke izvedli. jame. Na stanu najdeva dva že bedeča pastirja, Res so si zaslužili trajen spomin v naših srcih ki sta ravno masovnik kuhala. Pripravna fanta in spomenik. htela sta nama takoj z masovnikom postreči, Kako je bilo v tistih časih pred letom 1892, ko toda ker sva si v Plesti dobro rebra podstavila, se je to dogajalo in so se tuja društva trudila zdelo se nama je odveč okusiti planinske hrane, zagospodariti nad našimi dolinami in gorami, in podava se naprej. jim dati nemški značaj, nam obudi tudi črtica »Na Ojstrico«, ki jo je v solčavsko spominsko Že je jelo vzhajajoče solnce svoje žareče žarke knjigo dne 4. septembra 1874 zapisal Tone na Ojstričnih vrtoglavnih stenah vpirati, ko priso­ Fišer, takratni solčavski kaplan, in ki se glasi: pihava na vrh snežne jame (v kteri sneg večno­ sti pričakuje). Nenavadno krasen prizor sva tukaj imela; kajti zmiraj se vrteče solnce je NA OJSTRICO! čarovno zlatilo velikanski slap, ki je v penečih POPOTNA ČRTICA - 4. 9. 1874 curkih podzemeljsko strugo Savinsko oživljal. Nisem še poznal Solčave, tudi malo slišal o Potnim čelom, čeravno v mrzlem ozračju do- orjaških njenih hčerah, ki to Štirsko Švico brani­ speva Škarje. Tukaj se nama je potrebno zdelo jo pred tujstvom; pa ko sem bral »Slovo Žolc- nekoliko zlatih kapljic vinske trte zavžiti, in paškim planinam«, pisano po pokojnem in za kmalu se podava v pošev po južnem Ojstričnem nas Slovence nepozabljivem buditelju in vodite­ območji. Le samo pol ure še greva, in bila sva lju narodnega občutstva, slavnem Antonu Mar­ pri jedru najnega pota. tinu Slomšeku, sem nehote hrepenel se spo­ Kako sva na Ojstrico prišla, kje sva hodila, kaj znati s košato Raduho, visoko Ojstrico, gorjato sva prestala, tega moja roka ne zamore zapisa­ Rinko, zobato Olšavo, kakor slavni pesnik te ti; le to vem, da sva iz Robanove oziroma Lučke mogočneže opisuje. strani se podala na Ojstrico, kjer gotovo nobe­ Osoda mi ni bila nevgodna, kajti prvi moj delo­ den ni hodil onih, ki se ponašajo, da so na krog v vinogradu Gospodovem bil mi je ravno Ojstrici bili. Midva bila sva zašla in vsied tega tukaj odločen. Ko spremljam 3 tega septembra zabredla med vrtoglavno skalovje, tako, da je leta 1874 svojega znanca v Logarski Kot proti vsaka stopinja bila nevarnejša, najino življenje Plesti, in ugledam belo, proti sinjemu nebu se pa viselo na niti. Pa Božja pomoč in korajža vzdigajočo mogočnico, visoki vrh, vzbudi se mi junaška nama sta pripomogla priti na Ojstrico. že zdavnaj goječa želja, tega velikana pohoditi. Na vrhu Ojstrice se mi je zdelo, da tu niso več Slišal sem večkrati o težavni in daljni poti, - o očem meje stavljene, kajti videl sem odprti svet nevarnosti proteči vsem ki se drznejo na njeno tako daleč, da se je vse v sinjenem nebu

73 PLANINSKI VESTNIK

zakrilo. Tu so se mi vresničene zdele besede Fišer, da se »iz Plesti vidi«! Čeprav je šele leto pesnikove: dni bival v Solčavi, je že zapopadel, da imajo »Kamorkoli se oko ozre, v Solčavi imena kmetij prednost in s tem stal­ Povsod se mi nov svet odpre.« nost pred vsakim le začasnim lastnikom kake kmetije! Tako bi rekel »iz Loga«, ne od Logarja, Iz okužnega ozračja čisti zrak požiraje sem si »raz Klemenče« in ne od Klemenšeka, »iz mislil: Če te nižine zrak okuži, trdivšega Boga Potoka« in ne od Potočnika, »z Bukovca« in ne ni. Pojdi na Ojstrico in povedala ti bo, da je En od Bukovnika itd. Kako z občutkom do pravilnih Bog. Nisem zamudil te besede vrezati v jasenov imen in rabe le-teh je pisal Fišer - prav kakor stebrček, ki naj bodočim popotnikom Ojstričnim so pisali takratni izobraženci, ki so bili doma v priča, da je bilo verno srce na njenem čelu. Solčavi, slavni Martinčev profesor France Štif- Tone Fišer tukajšnji kapelan. tar, Jernej Marovšnik in drugi: »Robanov trav­ nik, Log in Plest«. 15. julija 1875 sem bil drugokrat na Ojstrici Šola, prevzetnost ali domišljavost nas je pogo­ spremljan od Viteziča in Plesnika. Pri tej priliki sto pripeljala v zmešnjavo in nevednost. Kako sem postavil železno slovensko zastavo na lepo nas prebuja iz take nevednosti prof. Stan­ vrhu Ojstrice, ki se o lepem vremenu s prostim ko Klinar v svojih delih, opisih gora in planin Očesom iz Plesti vidi. Ant. Fišer tudi v PV: o pravilnosti imen in rabe iz prejšnjih tuk. duh. predstavnik. časov, ki so - kljub zavajanju - v kraju še vedno ohranjena. (Pripomba: Vitezič je hišno ime iz časa celjskih Med več drugimi spada med skažena imena, grofov. Lastnik Anton Herle, mežnar in gostilni­ prinesena od drugod, tudi beseda »Grohat« in čar v Solčavi, po vsej Sloveniji znan čebelar in »na Grohat«. Res se to ime upravičeno rabi vsestranski pionir SPD, graditelj potov in planin­ drugod, na drugem kraju na Slovenskem, ki ga skih koč. - Plesnik, lastnik kmetije V Plesti, navaja novi Atlas Slovenije, ne pa za planino Janez Piskernik, ki je tudi bil organizator grad­ Grohot pod Raduho, ki je planina solčavskih nje planinskih poti, Koče na Okrešlju in pozneje kmetov in tudi zemeljsko od pamtiveka spada tako imenovanega Piskernikovega zavetišča, v Solčavo. Več kot sto let samostojna občina prve planinske koče na kraju sedanjega planin­ Solčava je leta 1955 zgubila del samostojnosti skega doma in je bil oskrbnik v njej. Piskernik ob združitvi občin, saj pravilnosti imen ne po­ je tudi trasiral cesto iz Solčave v Logarsko svečajo več pozornosti. To se vidi tudi iz imeno­ dolino in Železno Kaplo.) vanja Pavličevega sedla za Vrh, medtem ko so za Jezerski vrh znali obdržati domače ime in KAKO LEPO SO PISALI VČASIH! ga niso prevajali iz nemščine.

Danes, po 100 in več letih, ko nimamo več časa NAPRAVIMO RED V SLOVENŠČINI! ali volje za lepopis in pogosto ne občutka za pravilnost zapisov krajevnih imen, se v resnici Po vojni, v kateri je bila Solčava domala z vso lahko čudimo, kako so to zmogli takrat, ko so okolico požgana, smo imeli Solčavani, ki smo bile šole dostopne le redkim, pa še te niso bile še preostali, dovolj dela z obnovo domačij. Zato slovenske. Kako sedaj pozabljamo, da so pra­ smo na prošnjo plezalcev iz Mežiške doline, ki vilna imena največkrat tista, ki so jih dali in jih so se vadili v stenah Raduhe, privolili v gradnjo še govore domači prebivalci, ne pa prinesena zavetišča v Grohotu. Ko so res zgradili zasilno ali izmišljena od posameznih tujcev, ki so le po bajto v slogu drugih planšarskih bajt v Grohotu, naključju prišli in spet odšli! Kako lepo piše so nanjo pritrdili tablo z napisom »Zavetišče na

74 PLANINSKI VESTNIK

Grohatu«. To spačeno ime tujega »izumitelja« Premalo posluha za lastna imena in koristi na pa je le ostalo v beležnicah nekaterih piscev obrobju velike občine spodbuja željo za zopetno člankov v PV in je prišlo na Geodetski zavod odcepitev na sicer majhno, a vendar samostoj­ in v planinske karte. Ko je zasilna bajta - no občino Solčava. Tako bi svoje koristi in zavetišče kmalu propadlo, so zgradili na višjem, pravice neposredno lažje varovali. Kot je raz­ a zaradi plazov kočljivem kraju lepo zidano brati iz številnih člankov v PV, se v nevednosti kočo, ki jo je pa res kmalu razrušil snežni plaz. ali malobrižnosti pojavljajo tudi drugod skažena V zadnjih letih so zato gradili v spodnjem" lastna imena in bi bil čas, da bi temu napravili Grohotu lepo kočo, a spet z napisom »Koča na konec. Grohatu«. Poleg te pa gradijo še posebno kočo Kakor je pred leti že kazalo, da naj bi opustili za alpiniste - skalaše. Pri koči so prigradili velik ime »Savinjske Alpe« in je temu na naš ugovor del pašnika, vendar so morali ograjo na zahtevo in na predlog Planinske zveze Slovenije točno pašne skupnosti odstraniti. Domačini razumejo pred 20 leti podal svoje mnenje akademik pro­ potrebo po planinski koči v Grohotu, prek kate­ fesor dr. Svetozar llešič pri SAZU, tako bi naj rega poteka tudi Slovenska planinska pot, ven­ tudi sedaj SPD - PZS samo ali skupaj z dar je treba pri tem upoštevati domače solčav­ določeno avtoriteto napravilo konec napačnim sko lastno ime in koristi pašne skupnosti. Lan­ imenom in njih rabi. V karte in v pisno rabo ska nesreča, ki so jo povzročili planinci sami, prevedena pravilna starobitna imena bi se sča- naj jim bo pouk. som spet poenotila.

NOVA KNJIGA ZA PLANINSKO KNJIŽNICO CLOVEK-GORA-POEZIJA

Ob praznovanjih 100-letnice SPD-PZS /1893- TAM ČEZ ZA MATAJURJEM 1993 bo v Planinski založbi Slovenije izšla drobna knjiga z naslovom Človek-gora-poezi- Marička Žnidaršič ja. Pri nas so vedno živeli ljudje v gorah in z Med bore dremajoče gorami - da, tudi naši pesniki. Kar nekaj je se je zapletla burja, poezije o gorah izpred leta 1893 in kar veliko v njih tiho, tiho joče. iz teh dolgih 100 let. Izbor pa je majhen in Tam čez od Matajurja knjiga drobna, saj nas gmotne možnosti vedno in nad dolino Soče omejujejo. Pa vendar: knjigo smo izdali skupaj oblak se črn sprehaja. Založniški odbor pri Planinski zvezi Slovenije in Oblak, kot žalost siva Založba Mihelač. V njej je 82 pesmi od Vodni­ teh, ki so tam ostali. kovega Vršaca do pesmi sedanjih pesnikov. Požeta je zdaj njiva, Na koncu knjige je kratka spremna beseda, zastonj so prst rahljali, nekako takšnale: skoz srca se preliva Človek in gora - dva svetova porajata v svoji obup in strah brez kraja. poduhovljenosti nov svet: svet poezije, svet sozvenenja misli in ritmične polnosti besede ter Bo jutri sonce vstalo ju povezuje v neminljivo lepoto. Ta knjižica naj tam čez za Matajurjem, bi to potrdila... svetleje bo sijalo ... Svet gora je poln kontrastov in trenutnih nasproti vsem neurjem, sprememb, ko se hkrati v tisočletjih komaj in ves obup pregnalo zaznavno spreminja, in poln je nečesa komaj iz src trepetajočih? slutenega, veličastnega, neminljivega, stalnega in tako zelo svobodnega. Prav to dvoje zadnje, TIŠINA, NABITA Z GLASBO občutja svobodnosti in stalnosti, pa človek za­ Helena Giacomelli gotovo vedno najbolj pogreša - in morda je prav to tisto, kar ga v gorah poleg same lepote Rada se izgubljam in prvobitnosti najbolj osvaja. v tišini Izbor pesmi in spremno besedo je pripravila in Darinka Petkovšek kot članica Založniškega se razkrajam v besedah odbora pri Planinski zvezi Slovenije prav v ki so poezija. počastitev 100-letnice, založba Mihelač pa je Rada v glasbi s svojim sodelovanjem to izdajo podprla. Knjiga iščem bo izšla sredi februarja. svoj pozabljeni jaz. 75 PLANINSKI VESTNIK

Včasih pa In luč, ki lije ko se vzpenjam na goro po skalah ko prsti mehko drsijo prek hrapavih, grobih skal mi večnost razodeva - ko pod nogami zija praznina sveta, zbežal obup je, ko sva na moji poti le samota in jaz, mrak in strah je na vrhu - le radost me preveva. tišina nabita z glasbo Tako bi potoval in vse dni nič ne more zmotiti visoko po vrhovih - ubranosti moje duše. saj tu še kamen govori SREČA V GORAH o čudih vedno novih. Andrej Beg To nov je svet. In ko se vzpenjam Svet skladnosti v ožarjenih nasprotjih - na goro Nad srcem tu je so bratje mi oblaki - mir razpet od sreče rosno brez tuge na razpotjih. je oko - prijatelj stvari vsaki.

ŠE ENA NOVA KNJIGA ZA PLANINSKO KNJIŽNICO PLANINSKI POZDRAV

MATJAŽ DERŽAJ je postavljal stolp, dom in kapelico pod Trigla­ vom, vendar spozna tudi dobre lastnosti neka­ Tudi kdor osebno ne pozna našega znanega terih predstavnikov druge strani, na primer do­ planinca Matjaža Deržaja, njegovega živahne­ kaze o Frischaufovi naklonjenosti. ga pripovedovanja in poznavanja vsega, kar je Kdor bo prebral Deržajevo knjigo, bo bogatejši v zvezi s planinstvom, bo vesel in zadovoljen, za marsikatero odkritje in spoznanje o nas in ko bo vzel v roke njegovo knjigo Planinski ne tako davnem dogajanju, ki danes obrodi pozdrav. Ta bogato oblikovana knjiga, ki konec tako bogate sadove v tem našem resnično februarja izide pri založbi Mladika v Ljubljani, ljudskem športu. (Op. ur.) bo vsebovala barvne reprodukcije nad 120 razglednic, celo vrsto starih planinskih žigov in več drugih zanimivih tiskov - vendar vse iz Aljaž je bil zelo skromen mož. V svojih spominih časa do začetka prve svetovne vojne. Ob tem nam skoraj zamolči, da je istočasno gradil dve nenavadno lepem in pomembnem gradivu, ki koči. Poleg koče na Kredarici je gradil še zgovorno priča o rasti planinstva in zlasti planin­ majhno kočo v Vratih. Razlog za tako naglico skih postojank na naših tleh, se plete Deržajeva tiči v dejstvu, da je bogati lovski zakupnik Gale, zgodba. Čeprav v uvodu pravi, da ne želi ki je zase trdil, da ni ne Nemec ne Slovenec, napisati zgodovine našega planinstva, počenja marveč star Kranjec, hotel postaviti v Vratih prav to - samo da nikakor ne gre za suhoparno lovsko kočo, ki bi jo kasneje DOAV spremenil navajanje dogodkov, dejstev in številk, ampak v planinsko. Že prej je dal nadelati lovsko pot za razgibano pripoved, ki riše takratni čas, čez Prag, iz katere je Kranjska sekcija DOAV razmere in ljudi v njih, vzroke za razmah planin­ naredila zavarovano planinsko pot Alpenverein- stva - vse zabeljeno z anekdotami, citati, opisi weg. Aljaž je prehitel Nemce, ki so predolgo planinskih plesov in društvenih sej, živimi por­ iskali primeren prostor, in je kočico postavil v treti zaslužnih ljudi, kot so Aljaž, Tominšek, rekordnem času. Slavnostna otvoritev je bila 9. Turna in še veliko drugih. julija 1896. Koča je dobila ime po Aljažu. V Nekakšna glavna gonilna sila razvoja našega otvoritvenem govoru je Orožen tako hvalil Alja­ planinstva je bilo tekmovanje med slovensko in ža, da so si ga trije navdušeni planinci naložili avstrijsko-nemško dejavnostjo v gorah. Ta boj na ramena in ga nosili okoli koče. (Razglednico je bil odkrit in domiseln, uveljavljanje slovenske te koče je izdala češka podružnica SPD v Pragi planinske samobitnosti pa tako izvirno in pošte­ - podatki v poglavju o založnikih in avtorjih no, da človek pri branju sproščeno zadiha, ko planinskih razglednic.) Aljaž je imel ob otvoritvi 76 bere, kako iznajdljiv je bil zlasti Jakob Aljaž, ko krajši govor, v katerem je med drugim dejal: PLANINSKI VESTNIK

»Komaj je preteklo nekaj let, odkar se je usta­ kaplan na Jesenicah), ki je znal sproti delati novilo SPD, in glejte velike uspehe! Na zahodni verze in napeve, zbor pa je za njim ponavljal. strani Vodnikova koča, na tej koča v Vratih in Bili smo vsi navdušeni. Tudi dokaj vodnikov in v 14 dneh bo gotova koča na Kredarici. Koča nosačev je bilo; skupaj nas je bilo veliko čez v Vratih ne stane veliko. Koča 300, oprava pa sto, nekaj ljudi pa je prenočilo v Dežmanovi 100 goldinarjev. Desetkrat toliko bo stala Tri­ koči, posebno Čehi... glavska koča. Jaz bi pričakoval, da mi da Zjutraj je prišel tudi prof. Frischauf skozi Vrata gospod načelnik Orožen ukora ali grajo, da gori. Ta nam je bil vsa leta naklonjen. Večkrat sem kot vodja stavb društvu spravil iz žepa me je obiskal in sva šla skupaj na hribe. V neki 4000 goldinarjev. Namesto graje me je pa štajerski koči so Nemci pripisali njegovemu doletela hvala. Ne meni, vam vsem, ki ste kaj imenu ,Der slowenische Jude', pa so bili zato žrtvovali in se semkaj potrudili, gre hvala. Naj­ kaznovani pri sodniji. Po otvoritvi Trigl. koče je večja čast pa gre marljivemu odboru SPD, ki iz šlo precej turistov na vrh Triglava, od koder so čiste ljubezni do domovine ustvarja planinske po mojem optičnem sistemu telegrafirali na domove Slovencem v čast in našemu društvu Dovje sledeče besede: ,Danes je 70 potnikov v ponos.« vrh Triglava, vreme krasno, veselje občno.' Aljaž je bil velik idealist. Ni delal ne za čast, ne Telegrafiral, to je z loparjem (1 meter dolgim) za osebno korist, še več, velikokrat je plačal je mahal učitelj Jeglič, besede telegrama so znatna sredstva v korist SPD iz lastnega žepa. drugi sestavili šele na vrhu Triglava - na Do­ Jakob Aljaž je na tekst župnika Matije Zemlji- vjem pa je z daljnogledom opazovala in zapiso­ ča-Slavina uglasbil danes vsem znano pesem vala telegram moja sestrična Marica (pozneje Oj, Triglav, moj dom, kako si krasan!'To pesem omožena Cvirn); telegram je z dovške postaje so zapeli tudi na svečani otvoritvi Triglavske poslala ob devetih v Ljubljano, kjer je bil opol­ koče na Kredarici 10. avgusta 1896. Besedilo dne že tiskan, ko smo bili mi še na Kredarici.« pesmi in note je izdalo SPD pod naslovom Aljažev »optični sistem« je bil zelo enostaven. Triglav. Aljaž sam pa nam pove, da so pesem Navpično postavljen lopar je pomenil piko, vo­ zapeli že leto poprej ob otvoritvi stolpa na vrhu doravno postavljen pa črto Morsejeve abecede. Triglava, kar pomeni, da jo je uglasbil že prej; Na Kredarici je imel Jakob Aljaž (poleg drugih) kdaj, nam viri ne poročajo. otvoritveni govor, ki ga je končal z besedami: O Kredarici nam največ pove sam Aljaž v svojih »Čeprav je naša koča slovenska, bo vendar spominih (PV, 1922): tako urejena, da bo ustrezala turistom vsakega »Zelo živahna je bila otvoritev Trigl. koče. Že naroda. Vsi bodo enako prijazno sprejeti, to zvečer je prišlo iz vseh krajev odličnih turistov, zahteva že slovenska gostoljubnost. Nas pla­ pa tudi veliko domačinov, fantov in deklet, ki so nincev ne druži ne denar na materializem - ne veselo prepevali. Vodja narodnih pevcev je bil egoizem, marveč čista ljubezen do domovine Finžgar (Fran Šaleški Finžgar je bil leta 1896 in lepi čut, ki ga gojimo v srcih do planin.«

Triglavski dom na Kredarici leta 1908 Da se slavnostni dogodek ne bi pozabil, je dalo

77 PLANINSKI VESTNIK

SPD na Triglavsko kočo pritrditi kamnito ploščo z napisom: »Ta najvišji planinski dom je postavilo Sloven­ sko Planinsko Društvo v četrtem letu svojega obstanka po načrtih in vodstvu častnega člana Jakoba Aljaža, župnika na Dovjem ter ga otvo- rilo 10. avgusta 1896.« Istega leta je Kranjska sekcija DOAV povečala Dežmanovo kočo. Stroški povečave so znašali 9168 goldinarjev, 5168 goldinarjev več, kot so znašali stroški gradnje Triglavske koče na Kre­ darici (Za 1 goldinar si dobil leta 1896 kar 60 žemljic!) V Deržajevi knjigi so faksimile številnih razglednic iz let Med člani SPD je bilo tudi več duhovnikov, ki do 1. svetovne vojne so Aljaža prosili, da bi poleg Triglavske koče postavili kapelico, tako da bi v njej lahko maše- sekcije so ugotovili, da je mejaš parcele na vali. Aljaž o tem pripoveduje takole: Kredarici verski zaklad. »Morda bi se pa tu dalo »Ustregel sem ne le duhovnom, ampak tudi kaj narediti,« so si mislili in opozorili svoje mnogim turistom, da sem napravil na Kredarici prijatelje pri državni upravi, da stoji Triglavska zraven koče tudi malo, pa lično kapelico, v koča s kapelico vred najbrž na svetu verskega kateri se lahko mašuje. Prostora imajo v njej zaklada. Če bi bilo to res, bi SPD izgubilo obe mašnik in kakih pet ljudi, drugi lahko stoje med stavbi. Prišlo je do uradne meritve, kar slikovito mašo zunaj pred vratmi. Za zidanje mi je služil opiše Aljaž: kamen, katerega smo lomili kakih 150 korakov proč pod Kredarico. Streho sem naredil najprej »Opasna je bila tožba in preiskava, češ da iz cementa, pozneje pa nad njo še drugo, polovica Triglavske koče in vsa kapelica stoji macesnovo, da bolje drži. Zvon, težak 10 funtov na tujem svetu (to je: na svetu verskega zakla­ sem kupil pri Samassi v Ljubljani in ga koj peljal da). Deželna direkcija je svojim geometrom k Belcu v Šentvid, da mu je naredil železen ukazala, naj vse premerijo. Vzeli so kakih 8 jarem. Kapela je priporočena Lurški Materi Bo­ kmetov (figurantov), ki so šli v Triglavsko pogor­ žji. Bohinjke iz Velega Polja so pozneje milo je lesene križe postavljat v svrho merjenja prosile, naj bo kapela posvečena Mariji Snežni- (Veliki in Mali Triglav, Begunjski vrh, Cmir, ci, kar ima lep pomen, pa je bilo prepozno. Rjavina). Stroški bi bili ogromni, če bi jaz, ozir. Blagoslavljanje kapele bi se imelo vršiti v začet­ Plan. Društvo izgubilo pravdo. Na nedeljo so ku septembra leta 1896, zaradi obilnega snega vse to postavili, menda zato, ker moram ob (1 meter) smo je odložili na prihodnje leto... nedeljah doma maševati. Pa najel sem namest­ nika, sedanjega Št. Jakobskega župnika Barle- Kadar je temna noč in megla in pozni turisti ne ta in sem sam osebno šel že v soboto na morejo najti Kredarice, takrat oskrbnik začne Kredarico. Še prej sem pisal v Ljubljano Plan. zvoniti z zvonom nad kapelo, tako se orientirajo Društvu, ali je kateri advokat v Ljubljani toliko turisti, ki spodaj v temi tavajo.« naroden, da bi me na Kredarici brezplačno Otvoritev kapelice je bila 12. avgusta 1897. zastopal? Oglasil se je dr. Fr. Tominšek. Slava Otvoritve se je udeležilo okrog 200 ljudi. Poleg mu! - Pisal sem tudi: ,Ali mi kateri inženir hoče planincev in duhovnikov so bili navzoči tudi brezplačno na Kredarici in z instrumentom mejo domačini iz Bohinja in Doline (Mojstrana, Dovje kontrolirati?' Oglasil seje inženir Žužek. Slava itd.). Še pred sončnim vzhodom je odšla večja mu! - Bilo je kritično! A hvala Bogu: ko pridem skupina planincev na Triglav. S seboj so ponesli v soboto popoldne po zgornji poti na vrh Kreda­ slovensko zastavo in jo izobesili na Aljaževem rice, najdem ravno na vrhu komisijo in merjev- stolpu. Ob koncu slovesnosti je radovljiški de­ ce, ki mi čestitajo: .Gospod župnik, Vi ste kan Novak blagoslovil kapelico ter nato v njej dobili.' Gledali so z inštrumentom od vrha Kre­ maševal. Za njim sta maševala še Aljaž in darice na Mali Triglav, kjer je Požganc križ kanonik Sušnik. postavil. Ko so pa potem še v koči mapo Kranjska sekcija DOAV ni mogla mirno gledati, gledali, so opazili (inž. Žužek), da je črta neko­ kaj se godi na »nemški zemlji«, kjer si je drznil liko kriva proti vzhodu (meni v prid), tako, da neki Jakob Aljaž kronati »nemškega kralja Julij­ gre meja še 7 metrov proč od Kapele. Živio!« skih Alp« s krono, ki je nosila slovenski napis. Kakor se je dve leti poprej spravila nad stolp, Na naslovni strani platnic te številke PV je natisnjen se je sedaj lotila Kredarice. Ker je bila Triglav­ priložnostni znak - stiliziran Jalovec (ki bi bil lahko tudi Triglav). Ob 100-letnici slovenske planinske orga­ ska koča na veliko boljšem mestu kot Dežma- nizacije ga je izdelal Janez Bizjak. Stari planinci bi ob nova koča, so v njej prav radi prenočevali tudi taki informaciji vzkliknili: Slava mu in živio! 78 nemško govoreči planinci. Odborniki kranjske PLANINSKI VESTNIK

MRZLIH NOG NAOKROG IN DRUGE PLEZALSKE DOGODIVŠČINE ZIMSKE ZGODBE IZ VRAT

URBAN GOLOB Skala je bila kopna in le po policah in kaminih je ležal sneg. Požled proti vrhu pa naju je Tistega dne sem pričakoval silovit tempo hoje opozorila, da je bilo vse skupaj vendar sredi in tega me je bilo malo strah že doma. Glas o zime. In pri nahrbtnikih pod steno sva bila še Iztokovi hitrosti je namreč segel že tudi do ob svetlem! mene. Pa se ni nič takega zgodilo. In vendar Končno sem prišel do Krede in čisto malo poti tudi v normalni hoji nisem užival, ker sem palice je še bilo do avtomobila. Vsa previdnost pri hoji pozabil doma. Spodrsavalo mi je in lomil sem, po strmem, z debelo ledeno plastjo pokritem se pod težo nesramno velikega nahrbtnika, ko klancu mi ni pomagala in že sem se po riti bližal sem lovil ravnotežje po zaledeneli poti in stopi­ robu ceste. V zadnjem hipu je bilo na srečo njah, ki so vodile pod steno. moje vožnje konec in spektakularnega padca v strm gozd pod cesto ni bilo. 1. PRIJATELJSTVO Previdno sem se pobral in se še z večjim občutkom za ledene klance počasi in presneto Za nama sta že bila vstopni slap in smučišče. previdno bližal avtomobilu. Med navezovanjem mi je Iztok pokazal prehod v krušljivi previsni steni in me spustil naprej. 3. MRZLIH NOG NAOKROG Požled, sneg, krušljiva skala in od kreme proti omrzlinam mastne roke so mi pričarali precej Vrv se je izgubljala v megli. Obut v plezalnike napetih trenutkov nad enim samim bolj čudnim sem stal v snegu in preklinjal slabo vreme, ki klinom, ki sem ga končno lahko nekam zabil. se je z zahoda pripeljalo pol dneva prekmalu. Pretirane elegance in hitrosti res nisem uprizoril Sestopala sva po strmi grapi, s plezalniki sekala in s kar malo strahu sem pričakoval Iztokov stopinje v nemarno trd sneg in za povrh zaradi komentar. Takoj ko se je prikazal okoli roba, pa megle sploh nisva vedela, če je ta grapa tista je po tržiško zavil: »Tole s pa dobr nardu!« In »ta prava«. Videlo se ni nikamor, kje sploh sva, vse skupaj se mi je zdelo neverjetno imenitno. pa sva vedela le približno. Pet metrov grape Ob tej pohvali sem zrasel kar za nekaj centime­ nad in pod nama je bil takrat ves najin svet. trov in še kako prav mi je to prišlo pri premago­ Znašla sva se v megli sredi neke odročne vanju sumljivih mest višje zgoraj. stene, nad gorsko dolino, v zimskih hribih, na Konec dneva sva prikolovratila na vrh. Tudi katere se je že začela počasi spuščati noč in luna je že vzšla. Od toplega čaja je ostala le ko je vedno bolj snežilo. Bila sva sredi niča. še grozna mrzla tekočina, ki mi je kot kamen Ko sva zjutraj stala pod steno, je bila še čisto padla v želodec. Malo sva govorila, pa se toliko kopna in tudi vreme je obljubljalo, da bo še bolje razumela. Ob zbiranju drobtin, ki so še nekaj časa zdržalo. Vse je kazalo na najin hiter ostale, sem spoznal, da je bilo tokrat vse skupaj vzpon in enostaven sestop, zato sva vso odveč­ drugače. Povabilo za vzhodno steno Monte no opremo pustila kar pri vstopu. Tam so ostali Rose sem sprejel kot pohvalo in največ, kar tudi zimski čevlji, o katerih sem sanjal vse dolge sem tisti dan dobil - novo prijateljstvo. ure prekleto mrzlega sestopa. Pospravila sva in sestopila. Bila je trda noč. Znočilo se je že in pripravljala sva se na naslednji spust. Prvič po šestih urah sestopanja 2. PO LEPEM DNEVU v snegu, obuta v tesne plezalnike, sva lahko stala na skali, a najina stopala so spominjala le Kolikor sem le mogel sem hitel po zasneženi in še na štiri neobčutljiva polena bukovega lesa. poledeneli cesti od Aljaževega doma k Perični- Iztok je že potonil v grozečo megleno črnino, ku. Iztok mi je že ušel izpred oči in soj svetilke sam pa sem več kot pol ure še brcal v skalo, je osvetljeval le prazno cesto pred menoj. Kam, da bi mi v stopala prišlo vsaj nekaj toplote. hudiča, se mu je tako mudilo?! Bolj ko sem se Vendar kakšnega posebnega uspeha ni bilo. trudil, da bi Iztoka dohitel, bolj se mi je zdelo, Končno sva bila po skoraj devetih urah norega da gre vse skupaj navzgor kot pa navzdol. Ali sestopa, kjer se je dogajalo marsikaj - za se v Vratih sestopa navkreber ali kaj?! Hoja se nameček se je v zadnjem spustu še zataknila je neznansko vlekla in za vsakim ovinkom me vrv - spet pri vstopu in pri največjem bogastvu je čakalo razočaranje: nikjer tistih odrešilnih - suhih toplih čevljih. klancev, ki vodijo navzdol do Peričnika. Sicer pa je bilo plezanje tega dne en sam užitek. Bilo je lepo vreme, kljub zimi še kar toplo Tržiški zdravstveni dom pozno ponoči. Neonske in popoldne je v steno celo posijalo sonce. luči so mi bleščale v oči. Medtem ko je Iztok 79 PLANINSKI VESTNIK

POHORSKE ŽIVE LEGENDE Vse smeri sva preplezala z Iztokom To- mazinom. To so: 1. Stenar: Severni slap. V 90°/60-70Q, DEHTEČI SPOMINI 500 m, 10. 3.1990, zimski prvenstveni vzpon. ALEŠ POTISK 2. Sp. Rokav: Spominska Miri Zaman. VIII-VV+, 600m, 1. 3. 1992, 1. zimska Vsak dan, ko se naredi večer, ko pride zame ponovitev in 1. ponovitev. najlepši, starih skrivnosti in zaprašenih spomi­ 3. Sp. Rokav: Mrzlih nog naokrog. VI/IV- nov poln del dneva, ne več dan in še ne noč, V, 300 m, 20. 30. 1992, zimski prven­ ko si natočim skodelico zeliščnega čaja ali šilce stveni vzpon. domačega zeliščnega žganja, se rad spomnim na vse pravljične kraje, koder sem - ali pa so moji starši - nabirali vse te čudodelne trave, dobival injekcije z nekakšnimi zadevami proti opojno dehteče in polne blagodejnih drog. Mno­ omrzlinam, mi je pripovedoval zgodbo o podob­ ge med njimi so skromne in neopazne sredi nih »operacijah« v bazi pod Čo Ojem. Malo bogatega gorskega cvetja razkošnih barv in sem se smehljal, malo sem modro prikimaval, osupljivih oblik. Ampak bogastvo se skriva v misliti pa nisem mogel kaj dosti. Tako je bilo revni hiši! toplo, suho in vse se je bleščalo, da so veke Pravzaprav so taka poznojesenska razmišljanja postajale težje in težje, možgani pa so mi tako le izgovor, da človek mirne vesti dolge ure in tako že nekaj časa delovali bolj na minimumu. sanjari o prelepih dneh, preživetih na različnih Vožnja proti Ljubljani je bila obupno dolga. koncih naših gora. Nam tako potrebnih, vedno Tekma s časom - ali bom prej doma, ali pa prekratkih dneh polnega življenja, naporov, ne­ bom zakinkal in zletel s ceste! Na stežaj odprte­ varnosti, že prav zadušljive sreče in eksplozivne mu oknu, Dublinersom, ki so na ves glas hrume­ radosti, na drugi strani pa popolne skladnosti li iz avtomobilskih zvočnikov in krajšemu počitku in umirjenosti. se moram zahvaliti, da sem prišel domov cel. Drugi dan pa sem spoznal, da je bila pot iz ZA BALO SE NI TREBA BATI Tržiča do Ljubljane pravzaprav presenetljivo kratka: saj se je tako rekoč nisem spominjal. Začetek julija me sreča v Bavšici, kjer sem bil udeleženec vodniškega tečaja. Tam sem se SPOMLADANSKI PREBLISK smel dotakniti takih hribov, o katerih se mi prej niti sanjalo ni. Kopriv in trave pa skrotja polni Pomlad je prišla v deželo. Ptički skačejo z veje trentarski hribi, kjer bi nad 2000 metri lahko na vejo in veselo čivkajo. Vse že zeleni. Tudi nabiral regrat, osupljivi razgledi daleč naokoli in zaljubljene parčke je pomlad privedla na Grad. tista presunljiva samota, divjost in neukročenost In medtem ko se stiskajo, se sprehajajo po teh pravljičnih gora. Pa mešanje takih občutkov Šancah in iščejo še kakšno prosto klopco, se z otožnostjo za vedno minulih časov, ko človek na vse kriplje vlečem čez previsne grajske stopa mimo zapuščenih, podrtih in do obupa oboke. zaraščenih planin, kjer si je težko zamisliti, da Nato pride Kofo in pravi: »Fantje, poglejte, vsak je niti še ne tako dolgo tega tukaj utripalo je pripeljal sem svojo damo in lej, kako se imajo življenje, se rojevalo in umiralo, ostajalo pa fajn! Pomlad je, mi pa se tukaj nekaj matramo! vseskozi pošteno in plemenito v zaščiti mogoč­ Vam rečem, tukej nekej ni čist u redu!« nih grebenov. Stopim na tla, pogledam tista dva na klopci, pa Ko sem se potem čez slab mesec zopet vrnil fante, ki smrtno resno trenirajo, se znojijo in in na planini Bala v taki podrtiji s prijateljema med katerimi sem bil še pred nekaj trenutki tudi prespal, je bila to ena od najčudovitejših noči v sam. mojem življenju. Mirko se je čisto zares pogo­ Ja, pa tukaj res nekaj ne štima... varjal z gamsom, ki se je oglašal nekje s

Športni plezalci - najdragocenejše športno udejstvovanje v naravi, ki služi spodbujanju ljudi za opazovanje narave, za pri­ ujetniki dvoran? merno obnašanje v njej in možnosti za ocenjevanje tveganja v tem okolju. Ali naj bi v Nemčiji imelo športno plezanje prihodnost Enako močan je političen pritisk, da bi plezanje iz izključno v dvoranah? O tem so razpravljali lanskega narave pregnali izključno v športne dvorane, kar je še 31. oktobra v Nurnbergu ob tekmi svetovnega pokala posebno vidno od takrat, ko so v nemški pokrajini v športnem plezanju. V razpravi so se pokazala zelo Baden-VVurttemberg v začetku leta 1992 prepovedali nasprotujoča si stališča. Številni varstveniki narave bi takšno plezanje v naravi. najraje videli, če bi v naravnih stenah sploh ne bilo Razprava je razgrnila vse temeljne položaje, vsa ple­ nobenega plezalca več. Nasprotno bi želela številna zalska društva, ki so želela, so prišla do besede, zdaj plezalska društva ohraniti najširši spekter različnih pa naj bi imele odločilno besedo oblasti, ki bodo velik oblik plezanja In vidijo v plezanju v naravi vsekakor del poslušale tiste, ki bodo prepričljivejši. 80 PLANINSKI VESTNIK

pobočij Pihavcev. Nebo je bilo popolnoma ja­ hribih je mogoče doživeti take barvne in svetlob­ sno, čeprav so tam nad Kaninom bliski vseskozi ne kontraste: na vrhovih še svetal dan, v dnu parali črnino, ponoči so okoli nas lezli debeli doline že zrel večer, zahodno nebo okrvavljeno, polži, Mateju so miši odprle in požrle zavitek na drugi strani oboka pa že migljajo prijazne Zdenka sira, pa polhi so nam metali star omet zvezdice. Za malce premaknjene romantične za vrat. Kljub temu je vse prepojeno z neko duše, kot sem jaz, je to prava podoba. Ampak prav posebno silo, nekakšna moč kot aura ker se sonce ne da »podpolcati«, je magični obkroža takšen kraj, da dobim občutek, kot da trenutek hitro minil. vdiram v nekaj posvečenega, kjer nimam pravi­ Ko smo potem nekaj kasneje lezli po Kamni­ ce biti. Kot da je v razmajanih zidovih in golih ških, sem tako pogrešal tiste preklete koprive strešnih rebrih še kanček življenja, trentarske in peklensko vročino Bavšice in Bale, najlepših žilavosti in trme. Kot da ti kraji še kličejo po dolin naših gora, v prenabitih kočah pa se ponovnem oživljenju, po novi strehi in ovčjem večkrat spomnil globokega miru in samote blejanju. Saj je konec koncev še vse tu: staro skromnih prenočevanj po podrtih stanovih. klop smo staknili pod strohnelim, z mahom poraslim tramovjem, miza je tudi še tu, pa SPOMIN IZ DRUŽINSKEGA ALBUMA police v omari in shramba za sir. To je naša avtentičnost, to so naši praočetje, ki morajo Enkrat proti koncu maja je moralo biti, ko sva sedaj od zgoraj gledati na svoje ljubljene stano­ z Matejem hodila po Pohorju. Mrzla, debela in ve, pozabljene do skrajnosti. nadležna rosa se je zjutraj lepila na čevlje in Potemtakem ni težave in bojazni v tem, da bi ker sva hodila po praproti v gozdu, tudi na se ljudje zapodili na te divje hribe. »Planinske« srajco in hlače. Včasih je nahrbtnik zadel ob množice bodo še naprej mlele v prah kamenje mokro vejo, da se je mrzel slapič potočil po na triglavskih poteh. Ni torej problem v priteka­ razgretem vratu, da so rahlo pekoče mišice nju življenja v trentarske gore, ampak je trage­ vzdrhtele in da so se nejasne, zadihane misli dija v odtekanju življenja od tod. Kaj kratek čas za trenutek zbistrile. Včasih prezrem kakšno je bil potreben, da je stanje tako, da je Mirko pajčevino, ki ovešena z biseri visi čez pot, da pol ure stal do pasu v koprivah in čakal, da se se mi lepljive niti pohotno ovijejo okoli glave in z Matejem nehava šaliti in da končno gremo potem pljuvam in maham okoli sebe, da bi jo dalje, saj ni mogel verjeti, da lahko človek v tej spravil stran, kar pa niti ni tako preprosto. Tu odmaknjeni zaraščenosti počne karkoli, kaj šele in tam noga zdrsne na mokrih ilovnatih tleh, prespi. pokritih z odpadlim listjem in potem teža telesa obvisi na palicah v rokah in kakšna krepka beseda je v zadoščenje in opravičilo. MAGIČNE VEČERNE BARVE Že res, da je dan oblačen, slinav in precej Potem smo zjutraj ob prvem svitu že pobirali hladen, ampak sestradanemu je tudi skromna skorja kruha najokusnejši obed. Dovolj, da je korake proti Briceljku, kjer je Matej najprej srečen. Mama me je zjutraj sicer malo čudno dolgo in zamaknjeno strmel v Špik nad policami, gledala, češ: »Ja, pa kam rineš v takem...« kot da lahko samo on tam nekaj vidi (pa takrat Včasih ni bilo tako. Večkrat listam družinske nedvomno tudi je, saj je bil čisto preč od sreče); albume s fotografijami iz časov, ko smo vsa potem je v božjem miru zaspal, midva pa tudi. družina v skromni opremi kar nekaj prepotovali Ko sem se prebudil, je bila že pozna ura, Matej po naših hribih. Vsaj približno primerno obutev, pa sploh ni hotel več dol, dokler ga nisva stare usnjene in neznansko težke smučarske prestrašila z nekimi čudnimi oblaki nekje daleč čevlje, je takrat premogel le oče. To pa zato, za Triglavom, da smo se le pobrali po grebenu ker so bili tako rekoč neuničljivi. Resda mu je proti Morežu, naleteli na več sto planik in potem včasih na nogah tekla kri izpod nohtov po sestopili po nekih čudnih travnih vesinah v kakšnem veselem sestopu, ampak te stvari se Lepoč, v zeleneče in cvetoče korito, ki se vleče vse zacelijo. Sam sem nekoč na prečenje Kam­ pod vrhovi Loške stene vse tja do krnice Lanže- niških obul lepe rjave skajaste škorenjčke z vice, in potem nazaj skozi razbeljeno dolino zadrgo ob strani, pa tudi z na moč tenkimi Bala v Bavšico in na kopanje v Sočo. podplati, ki sem jih hitro zdrsal, škorenjčki pa Potem ko smo popili še neizogibno hladno pivo so tudi pokali po šivih in se vedno bolj smejali - kar precej smo se namučili, da smo staknili na vse strani. Ampak šli smo pa kljub temu! pristen »gamsov golaž« -, se je dobri, stari Sedaj pa te isti domači pomilujejo zaradi nekaj Matejev jugo, že kar oldtimer, kihajoče lotil kapljic vode izpod neba! vršiških serpentin. Ravno se je sonce spravilo na rob zenita, Trenta tam spodaj je že bila zavita v mračno nerazločnost, po vrhovih in PISANI GORSKI TRAVNIKI grebenih pa so še polzeli zublji Prometejevega greha in polnili srce s povsem nerazumljivimi, Ker sva z Matejem oba Radizelčana, skoraj mogočnimi in čudovitimi čustvi. Samo v visokih prava Pohorca, pravzaprav Subpohorca, nama 81 PLANINSKI VESTNIK

torej ni potrebno drsati onesnaženih in pokaka- neki podivjan gorski kolesar. Kmalu sva na nih (od cuckov in od njihovih gospodarjev) poti Plahutnikovem vrhu (687 m) in pri istoimenskem tja gor, ampak jo naravnost izpred domače hiše kmetu, kjer je tudi kmečki turizem. Še mimo ubereva navkreber po dobro znanih lovskih in pljučnega oddelka bolnišnice stopiva, nekajkrat gobarskih stezah. Tod smo včasih tovorili sredi prekoračiva cesto Hoče-Areh in sva kar hitro zime seno in sol ter zrnje za divjad, se kot otroci pri Mariborski koči, kjer se po počitku priključiva podili po grapah in ob potokih, lovili ribe in rake transverzali, ki pelje proti Arehu. Medtem se ter nabirali gobe, borovnice in kostanje. Vsako pokaže še sonce, ki prebije zeleno streho nad drevo smo poznali in nobena steza nam ni bila nama, da umit gozd kar zažari v razkošju skrivnost. Danes vse to pride še kako prav. svetlobe in barvnih odtenkov, po tleh pa se Kmalu naju pot izvije iz gozdnega objema; bleščijo luže, rumeno obrobljene od smrekove­ ravno pri mogočni bukvi, ki je večna priča ga cvetnega prahu, ki ga je letos bilo res veliko. mnogoterih rezbarsko-ljubezenskih izjav, naju Neverjetno, kakšno harmonično nasprotje tvori­ postavi na ravnico na slemenu, ki gosti prijazno jo nežno zeleni bukovi lističi in temne, veličast­ vasico Šestdobje, razmetano pod hribom kot ne smreke! Od vsepovsod pa kaplja in curlja in jato vrabcev. Tudi telo se je že ogrelo in ujelo vsaka kapljica posebej se v padcu zablešči v ritem, tako da lahko do popolnosti uživava soncu. Vsega tega so se očitno razveselile tudi pogled na cvetoč travnik. V dolini je kaj podob­ ptice - sodeč po razposajenem žvrgolenju, ki nega skoraj nemogoče videti, ker umetna gno­ je v trenutku napolnilo razkošno dogajanje. jila, ki jih uporabljajo kmetje, uničujejo travniške Vendar čarobnost trenutka ni trajala dolgo; cvetice, ki so za kmeta plevel, pa tudi kosijo sonce se je skrilo, barve so izginile, svetloba prej, preden bi se cvetka utegnila odpreti. In izenačila in ptice so potihnile. Pa nič hudega, tako počasi izginejo, naš vsakdan pa je zopet saj nasprotja in različnosti, nenadna in negoto­ revnejši. Tu gori pa se kar drenja raznobarvnih va nihanja delajo življenje zanimivo. cvetov, ki se priklanjajo sem in tja kakor Japonci na čajanki. V domišljiji se človeku že prikažejo NOČNA PRESENEČENJA vaški fantje, ko še v mraku pojoč prihajajo od vasi sem, se pri travniku ustopijo, zvrnejo še Tako sva med pogovorom mimo cerkvice sv. kozarček ta pravega, pa nabrusijo kose, da kar Areha prišla do Ruške koče ali Tinetovega zavija od bregov: »Uis, uis, uis...« Potem pa doma, kot ga tudi imenujejo. Nameravala sva hrsk, hrsk, hrsk, ko drug za drugim naenkrat oditi še naprej, proti Šumiku, pa nama je nakane vihtijo kose po rosni travi. Ampak to je že preprečil močan dež. Zato sva si lepo skuhala zgodovina, čas je šel naprej in tudi midva juhico in še nekoliko posedela v koči, nočila pa morava dalje. v njej nisva, ker je vse premalo planinska koča Mimo razpela, ki je od lesnih črvov že vse in vse preveč gostilna. Raje sva si postlala v preluknjano in se mu barva že pošteno lušči, bližnjem hlevu. Pravzaprav je vprašanje, če je pa kar nekako spada sem, se nad vasjo zagri- bil hlev ali drvarnica ali pa morebiti senik. zeva v blaten kolovoz, kjer naju skoraj povozi Verjetno od vsakega po malem. Kakorkoli že, spala sva pod krožno žago na otepu suhe slame, vse naokoli pa je zelo živelo in se Dviganje gorstev in ledene dobe premikalo. Dež naju je hitro zazibal v spanec, ko se je ob treh zjutraj meter nad nama začel Napovedi o hitrem segrevanju ozračja pod vplivom dreti neki degeneriran, povampirjen petelin, ki plinov tople grede so povečale pozornost, ki jo posve­ čajo proučevanju nekdanjih toplih obdobij v zgodovini se mu je verjetno moralo kaj hudega sanjati, Zemlje. Zadnje tako obdobje je bilo v terciarju, to je v saj je kar naprej nekaj kikirikal in čivkal. Matej času pred 65 do 2,5 milijoni let. Po tem obdobju so se začele izmenjavati hladnejše ledene in toplejše mu je razložil, da v bistvu nima prav nič proti medledene dobe. V isti čas sodi tudi hiter razvoj novih njemu, da pa naj vseeno raje utihne; v vsakem gorovij, med katere uvrščamo tudi Alpe in Himalajo kot najbolj znani. Sovpadanje daje misliti o povezano­ drugem primeru da mu bo namreč zavil vrat. sti obeh dogajanj. O argumentih za in proti tej vzročni Bil je nekam živčen (Matej namreč). Ponoči je povezanosti spremembe klime in nastajanja gorstev so govorili na konferenci o dviganju tal, eroziji in z baterijo nekaj stikal za podganami, ki bi jih podnebju na geološkem observatoriju Lamont Doher- ty v začetku novembra lanskega leta. naj po njegovi diagnozi tam kar mrgolelo. Pod­ Najbolj enostavna je zamisel, da je hiter razvoj gorstev gan se namreč na vso moč boji, ker je prepri­ v času pred 5 do 10 milijoni let sprožil ledene dobe. Zaradi dvigovanja gorstev je prišlo do povečane ero­ čan, da ti popapajo ušesa, če ne paziš. zije. Kemično preperevanje je iz ozračja potegnilo Zaspati potem ni več šlo, pa sva kar vstala in precejšen del ogljikovega dioksida, kar je povzročilo ohlajanje ozračja. Nižje temperature so nato zmanjšale odšla v temno noč. Prestrašena: malce še pomen kemičnega preperevanja, kar je stabiliziralo vedno zaradi petelina, malce zaradi požrešnih koncentracijo ogljikovega dioksida v zraku. Seveda ostajajo še mnoge nejasnosti v zvezi s takimi podgan, malce pa zaradi pretemnih pohorskih razlagami. Tudi če je res prišlo do tako naglega dviga gozdov, ki bi naju hitro pogoltnili, če bi zgrešila in povečane erozije, so vprašljivi vplivi na podnebje. pot, pa še neki hudobec nama je vseskozi Igor Maher podtikal polena pod noge, da sva pogosto 82 pogrnila po mehkih gozdnih tleh. PLANINSKI VESTNIK

Nasploh človek nikoli ne ve, kakšna preseneče­ tudi trda tema se je že naredila, čarovnije je nja ga ponoči čakajo v gozdu. Nekoč je oče šel konec. Nekaj spominov pa si je tudi treba pustiti nad lisico in je v jasni, zasneženi zimski noči, za hude dni, za tiste, ki bodo neizogibno prinesli obliti s srebrno mesečino, ves zavit v kožuhovi- stare tegobe. Moj pokojni pradedek, ki so preži­ no, s kučmo na glavi in puško v roki, sedel na veli obe svetovni vojni, bili v Galiciji in na ruski drevesu nad potjo, koder je pričakoval zvito fronti, pa po svojem zatrjevanju le enkrat ustrelili zverino. Pa se je od kdovekod vzela mlada na sovražnika, pa še za takrat ne vedo, če je družina, ki se je vračala proti dolini. Mož je padel, so namreč pogosto dejali: »Boš že še trepetajoči ženi ravnokar razlagal, da se vendar videl! Je že bilo, pa še bo!« »Kaj pa, foter?« nima česa bati, češ, kdo pa bo hodil ob tej uri me je vedno zanimalo. »Ja, to boš pa še videl!« po gozdu. Samo en pogled navzgor bi zadosto­ Prav so imeli stari foter: vse, kar so napovedali, val, da bi ubožica videla čepeti na veji kosma­ vse se je uresničilo. »Pa kaj vendar?« sprašu­ tega rokovnjača, uskoka, četnika ali kaj že, če jete. Ja, to pa boste že še videli... že ni bil sam rogati hudič, hudobec, pa še s puško v roki. Nežno srčece bi verjetno počilo od strahu, pa še za moža je vprašanje. Zato sem se tudi sam previdno tihotapil med drev­ ©(širnem jem, da ne bi naletel na kakega podivjanega Politika v planinskih kočah lisičarja in bi moral premlad umreti. Potem pa se tam zgoraj zagovarjaj pred Vsemogočnim, Strinjam se z usmeritvijo PZS, da reduciramo kaj si sredi trde noči počel v gozdu v družbi z oskrbo v planinskih postojankah na razumno oboroženim hudičem! Vidite, takole nočno po­ mero. Dodal pa bi, da niso samo planinci in hajkovanje sploh ni tako preprosto, kot se zdi gorniki krivi za »gostilne« v gorah, pač pa k na prvi pogled. temu pripomore tudi politika oskrbnikov in pla­ No, pa se je srečno končalo. ninskih društev. Nekatere poteze upravljalcev planinskih koč so pač namenjene bolj »gostilni­ škim« gostom kot planincem. ZAVAROVANE PLANINSKE POTI Mene najbolj moti prepoved vstopa v spalnice pred določeno (večerno) uro. Razumni pohodni- Srečno se je končalo tudi takrat, ko sva z ki prav gotovo ne hodijo v popoldanskih urah Natašo blodila po nepreglednih gozdovih Po­ (prevelika vročina in nevarnost neviht so dovolj horja, ampak takrat podnevi (to poudarjam, da tehtni razlogi za to), pač pa prično zgodaj zjutraj me ne bi lovili kakšni besni očetje). Same jasice in hodijo do enajstih oziroma do poldneva, med gostim smrečjem, ki človeka navajajo na preostanek dneva pa je namenjen počitku, obi­ vse drugačne misli, kot je orientacija in skrb za sku bližnje razgledne vzpetine, jezera, izvira, pot. In tako sva izgubila pravo smer. Znašla sva planšarije, branju itd. V nekaterih postojankah se v nekih nestandardnih, gozdnatih pobočjih, (žal predvsem tistih, ki so zelo dobro obiskane prav narahlo valujočih sedaj sem, sedaj tja, da - Kredarica, Dom na Komni - in gotovo nimajo sem bil čisto zmeden in nisem več vedel, ali težav z rentabilnostjo ali pa jih imajo manj kot sva še na orjaškem hrbtu, gozdnem grebenu, drugi) pa pred 17. oziroma 17.30 niti po naključ­ ki pelje proti Trem kraljem, ali pa se nemara ju ne moreš k počitku. spuščava kam drugam, v kakšno čudno pohor­ sko grapo, na gosto naseljeno z vilami in Druga pripomba gre na račun ideje o rezervaci­ povodnimi možmi, ki so jih polne tukajšnje jah za prenočevanje v planinskih postojankah. bajke. Brezpotja teh predelov pa so znana kot Sem za to, da jih čimveč dobi mobitel, a le za orientacijsko zahtevna in res je bilo treba upo­ dajanje informacij o razmerah, napovedih o rabiti vse znanje. Bogata izkušnja, ni kaj! Morda zasedenosti (kaj pa, če bi bile te informacije v bi bilo drugače, če bi bil zraven Matej, pa sem četrtek ali v petek posredovane teletekstu TVS ga pustil doma - za eno punco sta dva preveč! za tekoči vikend?), ne pa za rezervacije (saj koče niso hoteli!). Taka rešitev bi bila izrazito Sploh je to leto Matej prestal marsikaj šokantne­ nenaklonjena pohodnikom, ki se v gorskem ga. Peljal je skupino ljudi na Ojstrico. Vsi so bili svetu zadržijo več dni na daljši turi: okvirno pol dobro fizično pripravljeni, vendar nekateri brez ture že načrtujemo, a včasih se človek odloči izkušenj na zahtevnih zavarovanih poteh. Pride­ za spanje na prostem (zlasti v sredogorju), v jo tako do prvih strmih in zračnih odstavkov kakšni koči ostane več dni (slabo vreme, razši­ Kopinškove poti, ko se Miran pritoži, da so ga ritev ture, lažja poškodba, enodnevni počitek lepo potegnili za nos. »Pa kje je tu zavarovana itd.) - kako si predstavljate rezerviranje (iz pot?« pravi. »Jaz sem mislil, da bodo spodaj doline) za teden dni vnaprej za tak tip pohodni- napeljane mreže, da me ulovijo, če padem...« kov? Ta rešitev bi sicer bila naklonjena eno­ Ja, je že tako, da v hribih kondicija ni vse. dnevnim in vikend »dirkačem« po gorah - pa No, čaj se mi je medtem že ohladil, nič več se si res želimo razvoj planinstva v tako obiskova­ ne vijejo skrivnostno dišeče pare iz skodelice, nje gora? (podpis nečitljiv) 83 PLANINSKI VESTNIK

Ob izidu knjige »Stoletje v gorah« odvetniškem poklicu pečal še s politiko, vodil nekaj gospodarskih organizacij, se zavzemal Pred kratkim mi je prišla v roke knjiga »Stoletje za ustanovitev dvojezične univerze v Trstu itd.« v gorah«, ki jo je izdala Cankarjeva založba. Turna se ni dokopal do neovrženih izsledkov, Zelo dobra knjiga, ki sem jo z veseljem prebral vendar prav gotovo ne zaradi pomanjkanja in z občudovanjem gledal izbrane fotografije, časa ali površnosti, kot skuša povedati F. Vo­ prav gotovo dostojno delo, da z njo počastimo gelnik. To področje tudi še danes ni povsem stoletnico organiziranega planinstva na Sloven­ razjasnjeno in čaka novih moči. Naj raje nada­ skem! ljujem z besedami M. Raztresena, ki je v knjigi V poglavju »Ustvarjali so zgodovino«, ki ga je »Stoletje v gorah« izbral in priredil poglavje napisal Franc Vogelnik, sem se na strani 218 »Sto let dolga doba« in ki o tej temi na strani ustavil ob liku dr. Henrika Turne. K opisu imam 109 piše z več simpatije: Prva zares velika nekaj pripomb. knjiga s področja planinoslovja pa je izšla v 1. Avtor poglavja začenja svoj sestavek o založbi Turistovskega kluba Skala leta 1929 v H. Turni takole: »Dr. Henrik Turna (1858-1935) Ljubljani - dr. Henrika Turne Imenoslovje Ju- iz Ljubljane je imel za seboj že prav dramatično lijskh Alp (F. Vogelnik naslova knjige v orisu poglavje življenja, ko se je začel zatekati v sploh ne omenja), ki je v nadaljevanjih že od naravo, v hribe: zaradi neke preodkritosrčne leta 1928 izhajalo v Planinskem vestniku in izjave je bil ob učiteljsko službo v Postojni.« obsega, kot je napisal Turna, več nego 30-letno Turna je kot 15-letni gimnazijec odgovoril učite­ alpinsko delo... Po izidu tako imenitne knjige lju verouka, da ni mogoče razumeti katoliškega je v Planinskem vestniku izšla menda najdaljša postulata o »neumrjočnosti duše«. Zaradi tega ocena v tej reviji, dotlej in doslej: dr. Josip je dobil oceno nezadostno brez pravice poprav­ Tominšek, urednik glasila, je kar na enajstih nega izpita. Ker bi moral ponavljati razred, je straneh in pol revije nadrobno razčlenil to knji­ leta 1873 raje prestopil na učiteljišče. Šolanje go. V oceni je med drugim zapisal, da je na učiteljišču je končal leta 1876 in v Postojni »častno za Slovence in slovensko planinstvo, takoj dobil učiteljsko mesto. V postojnski družbi da je v našem jeziku izšlo tako delo, kakor ga, se je javno izrekel za avstrijsko republiko proti kolikor mi je znano, v slični obliki zbornika ne cesarju in bil zato leta 1876 z dekretom odpuš­ pozna splošno planinsko slovstvo«. Vendar je čen iz učiteljske službe. Tržaški in postojnski takoj po tej pohvali ugotovil: »Bogato zbirko hotelir A. Progler ga je kmalu po izgubi učitelj­ dejstev sprejemamo z iskreno hvaležnostjo in skega mesta povabil k sebi za domačega učite­ se iz njih poučujemo, z nazori pa se ne bomo lja. Turna je začel hoditi v naravo še kot dijak, z vsemi strinjali.« načrtno pa kot 18-letni učitelj v Postojni. Prav gotovo kot 18-letnik ni mogel imeti za seboj 4. Citat iz knjige: »22. 8. 1910 je (Turna) z dramatičnega poglavja življenja, kot malo nena­ vodnikom Jožetom Komacem-Pavrom preple­ vadno začenja opis lika Henrika Turne avtor zal Triglavsko steno po smeri, ki jo je Paver poglavja F. Vogelnik. prejšnje leto zmogel sam, brez plezalnih pripo­ 2. Citat iz knjige: »Odločil se je (Turna) za močkov. V svojem članku je to vodnikovo šolo študij prava na Dunaju, pred odhodom pa si je prvenstvo lepo zamolčal, ni se pa tudi preočitno privoščil prepotrebni oddih pri svojih sestrah na postavljal s svojo zmago.« Dolenjskem.« Avtor F. Vogelnik očita Turni prikrivanje dejstev, Turna je hodil kot otrok od leta 1863 do 1871 kar je za planinsko etiko dokaj huda obtožba. na počitnice v vas Polico pri Grosupljem, kjer Tako trditev je treba verodostojno utemeljiti ali je bila rojena njegova mama. Pred svojim odho­ pa jo ne napisati. Znano pa je, da je vodnik J. dom na Dunaj leta 1881 je prišel na počitnice Komac-Paver pri plezanju sledil stezam, ki so na Polico za svojima sestrama, ki sta bili obe jih poznali divji lovci. V planinski literaturi, na rojeni v Ljubljani in sta tam tudi živeli. Takih primer v knjigi Plezalni vzponi, Vzhodne Julijske majhnih netočnosti in »polnjenja teksta«, ki za Alpe, ki jo je izdala Planinska založba, je na oris lika Turne ni pomemben, je mogoče najti strani 46 zabeleženo, da »so v območju seda­ še na nekaterih drugih mestih. Bilo bi primerno, nje Slovenske smeri plezali že trentarski divji da si avtor natančneje prebere knjigo H. Turna: lovci, prvi pa jo je opisal H. Turna«. - Naj Iz mojega življenja; knjigo je uredil D. Kermav- nadaljujem v zvezi s to temo z govorom dr. T. ner in je izšla v Naši založbi leta 1937, po Strojina, ki ga je imel leta 1990 ob odkritju Tumovi smrti. F. Vogelnik te knjige v svojem spominske plošče Ivanu Bergincu-Štruklju, orisu Turne sploh ne omenja. domnevno prvem plezalcu čez Triglavsko ste­ 3. Citat iz knjige: »Imena in tlopisne izraze si no: »Če ustnega izročila Jožeta Komaca ne bi je (Turna) neutrudno prizadeval pojasniti, ven­ napisal sam dr. Henrik Turna, ki je skoraj dar se mu kljub obsežnemu jezikovnemu znanju znanstveno preučeval vse, kar je v zvezi z ni posrečilo, da bi se dokopal do neovržnih našimi gorami - kdo ve, ali bi danes omenjali 84 izsledkov. Saj ni utegnil, ko pa se je ob svojem Berginčevo ime. Ivanu Bergincu gre torej prven- PLANINSKI VESTNIK

stvo čez steno, kar naj bi se zgodilo leta Najstarejša koča 1890...« Ti stavki so prepisani iz poglavja »Sto let dolga pot«, stran 130. Kot že omenjeno, je V Planinskem vestniku št. 12 letnika 1992 je to poglavje v knjigi izbral in priredil M. Raztre­ bila na strani 537 objavljena fotografija in pod sen. njo podpis »Prva planinska koča na Kredarici«. 5. Citat iz knjige: »In potem ko je bil (Tuma) V resnici to ni koča na Kredarici, ampak prva skozi 50 let mnogostransko dejaven v naših koča na južni strani Triglava, na Ledinah. Takrat gorah in je Planinski vestnik skozi 25 let potr­ se je imenovala Triglavski tempelj, pozneje je pežljivo objavljal njegove obsežne faktografske bila to Koča Marije Terezije, še pozneje Alek­ zapiske, ki bi bili sodili bolj v kakšen strokovni sandrov dom, zdaj pa je Dom Planika pod časopis, je izšel leta 1930 njegov Pomen in Triglavom. V ozadju je slejkoprej Rjaveč. razvoj alpinizma, prvo tovrstno delo pri nas... dr. MIha Potočnik Urednik Planinskega vestnika v svoji temeljiti oceni te knjige ni spregledal številnih pomanjklji­ vosti, ki so nasledek Tumovega diletantizma in V podpisu je prišlo do pomote, napisano bi prenapetosti...« moralo biti »Prva planinska koča pod Trigla­ Naj namesto mene raje govori T. Strojin s vom«. Bralcem se za napako opravičujemo, dr. svojim delom »Dr. Henrik Tuma, veliki slovenski Potočniku za opozorilo zahvaljujemo. Uredništv0 alpinist, publicist in politik, izdala Planinska založba«. Na strani 19 piše: Ob izidu knjige Knafelčeva markacija »Pomen in razvoj alpinizma« je Tuma doživel tako kritiko tudi v Planinskem vestniku, ki je bila Ob stoletnici obstoja naše organizacije je že vse prej kot propaganda in pohvala za njegovo okoli sedemdeset let v rabi tudi naša osnovna delo. Kritik - ne recenzent - je v knjigi iskal vse slovenska planinska markacija, ki jo je v upora­ drugo samo njegovega bistva in pomena ne... bo predložil Alojz Knafelc (1859-1937) in se Nihče nima monopola nad obravnavanjem filo­ po njem imenuje Knafelčeva markacija. zofskih stvari, tudi Tuma ne. Vendar je imel V PV leta 1922 so zapisana »Navodila za pravico povedati svoje mnenje. Tuma je razodel markiranje potov«. Avtor je zapisal cilj markaci­ svoj pogled na stvari. Še več, skušal ga je je, ki naj da turistu zanesljivost, da bo po izbrani podpreti z mnenji avtorjev iz drugih alpskih poti dospel na cilj. Zapisal je, da so na dobro dežel. Mirno lahko trdimo, da v slovenski planin­ izhojeni poti (cesta, kolovoz, steza) znamenja ski literaturi do danes nihče ni tako poglobljeno lahko bolj redka, saj so tu le pomirjevalna. Še in studiozno načel vprašanja smotra in pomena danes je največja slabost na razpotjih, ki je ne alpinizma. Tuma je študiju alpinizma posvetil bi bilo, če bi upoštevali njegova navodila: »Tam več kot polovico svoje življenjske dobe - po­ je treba na pravi poti naslikati najmanj tri znake, globljeno, sam s seboj in v gorah ... tako da se iz razpotja nedvomno vidijo«. Tako Mnenja sem, da deluje oris lika dr. Henrika je še danes, posebno tam, kjer se križajo ali Turne izpod peresa F. Vogelnika nepopolno in cepijo različne poti z dodatno oznako. raztrgano; bralec dobi vtis, da pozna avtor Na drugem zboru markacistov 17. januarja Turno le bežno, pri svojem delu pa se očitno 1954 v Ljubljani (82 PD, prisotnih 33 ali 40 naslanja na maloštevilne strokovne vire. Turni odstotkov!) je moj gimnazijski sošolec Vlado očita, na primer, površnost, prikrivanje resnice, Fajgelj predlagal ustanovitev markacijskih sku­ diletantstvo. Prav te lastnosti pa so Turni pov­ pin (družin) za posamezne gorske skupine, ki sem tuje: po svojem značaju je bil namreč naj bi jih vodili najizkušenejši in najdelavnejši izredno natančen, zelo resnicoljuben in vedno markacisti. Okrog sebe bi zbrali ljudi, ki se strokoven. zanimajo za to delo in so za to sposobni. Že Za razliko od drugih planinskih osebnosti, ki so takrat je nastal problem delitve in financiranja. opisane v poglavju »Ustvarjali so zgodovino«, Predlagali so način, da bi PD, ki imajo kakršen­ F. Vogelnik do lika Henrika Tuma ni nastrojen koli interes na določenem območju, proporcio­ pozitivno. Mnenja sem, da tak način prikazova­ nalno po svoji gospodarski zmožnosti in ne nja neke osebnosti ne sodi v slavnostno knjigo oziraje se na to, ali imajo kakšno postojanko ali (kot je to poudarjeno v uvodu knjige »Stoletje ne, nekako v obliki davka dala za potrebe v gorah«). Če je avtor res takega mišljenja, kot markacijske družine določeno vsoto denarja. je zapisal, potem bi bilo pametneje, da Tuma v Za finančno poslovanje bi bila potem odgovorna tem poglavju sploh ne bi bil omenjen. Tako družina, celotna organizacija pa bi bila taka prikazan lik pač ni najbolj primeren za ustvarjal­ kakor pri GRS. S tem bi se izognili temu, da bi ca slovenske planinske zgodovine! Tuma je bila pota odvisna od različnih gospodarskih sicer dovolj pogosto in vedno v pozitivnem zmožnosti posameznih društev, izognili pa bi smislu omenjan v drugih poglavjih knjige, ki so se tudi temu, da potov ne bi gradili nesmotrno jih uredili ali napisali drugi avtorji. Matija Tuma in na predlog posameznikov. V markacijskih Ljubljana skupinah bi morali sodelovati le idealni ljudje 85 PLANINSKI VESTNIK

brez lokalnopatriotskih nagibov, predvsem pa ru ga bodo gozdarji obnovili), ki pa ne predstav­ bi se morali otresti pripadnosti kateremukoli PD. lja posebnih težav. Organiziran pohod po poti Med sklepi, ki so zapisani, je drugi kar dobro je opravilo že PD Zlatarna Celje in ima ta pohod izpolnjen. Dobili smo dvoje knjižic: Navodila za že v načrtu za leto 1993. označevanje planinskih poti (št. edicije 21) in V tej občini je že prej odprla planinska sekcija Navodila za oskrbo in označevanje planinskih Partizana Vinska gora prav tako planinsko pot, poti, 1982 (št. edicije 80). ki je bila vseskozi vzorno vzdrževana. Sedaj In tretji sklep: pravilnik o zaščiti markacijskih zanjo skrbi PD Vinska gora, ki se je iz te sekcije naprav v gorah v celoti ni izpolnjen, čeprav se razvilo in ustanovilo. V številki 11-12/92 Hrvat­ da najti o tej temi še kaj zapisanega v našem skega planinarja (str. 279, 281) piše prav tako PV. V zadnji številki 92. letnika piše, da so o novi poti »Kolijevka hrvatske državnosti Bija- Knafelčeve markacije planinske. Zakaj jih po­ či-Klis«, da niso izpolnjena vsa navodila Komi­ tem še zakonito ne zaščitimo? Zatrdno vem, da sije za pota, pa je pot označena s Knafelčevo so o tem že razpravljali, do zaščite pa ni prišlo. markacijo. Božo Jordan To markacijo so uporabljali po vsej Jugoslaviji. Tudi v prilogi Naših planin (PSH, ZG 1990, Označavanje i registracija planinarskih puteva i transverzala) je opisana. Torej prej v eni državi, sedaj v drugi suvereni državi, kot piše Bilogorski planinar v tej številki PV. (V razmislek: v nov statut naj bi vpisali pravico o uporabi ali zaščiti naše Človeka razveseli, ko najde, in prijetno mu je osnovne markacije.) prebrati prispevke, ki jih planinci pišejo v publi­ kacijah, ki jih občasno izdajajo aktivnejša dru­ Vprašanje je naslovljeno na Savinjski MDO, ki štva po zaslugi prizadevnih posameznikov. Ne zdaj prostovoljno združuje 33 PD, kdo je dovolil, verjamem, da je kje kakšen planinec, ki ne bi na primer, izpeljati Andraško pot in uporabo bil prijetno presenečen, ko dobi v roke revijo naše oznake. Na sejah o tem ni nihče nič »Bilogorski planinar«, planinsko revijo v polnem povedal. Po informacijah, ki so na voljo in so smislu besede, ki jo trikrat letno izdaja HPD Bilo bile povedane, tudi na otvoritvi poti, sta se o iz Koprivnice na Hrvaškem. tem pogovarjala strokovni delavec ZTKO Žalec in pisarna PZS po telefonu. MDO o tem ni bil obveščen - razen s splošnim vabilom v Savinj- Odšel je Felix Germain, čanu na otvoritev planinske poti za prvi dan prijatelj slovenske GRS prvega tedna športa v Sloveniji. Tako verjetno ni uskladil stališča do druge organizacije, ki je pot označila (21. čl. Statuta PZS). Pot je odprla Planinska sekcija »ŠD Partizan« Andraž. Kako lahko organizirajo planinsko sekcijo zunaj okvi­ ra PD, naš statut ne določa (19. čl., v razmislek: Kako se lahko organizira planinska sekcija iz­ ven PD - posebno sedaj, če bo potrebno število članov 250 - in vključi v PZS. Nekaj podobnega je z alpinističnim klubom.) Na otvoritvi pod lipo pri Gričarju na 17. točki Šaleške poti - tudi ta je bila odprta pod lipo v Šaleku - se je zbralo kar precej ljudi. Pot je odprl predsednik ŠD Partizan Andraž, vodja 2. septembra 1992 je v Grenoblu preminil Felix planinske sekcije pa je pot predstavil. Povabil Germain, eden od najimenitnejših pionirjev je prisotne na skupni pohod po prvem delu poti, francoskega alpinizma in gorske reševalne služ­ ki je bil uspešen, k čemur je prispevala dobra be, nadarjen planinski pisatelj in prevajalec, organizacija, postrežba in še sončno vreme. dolgoletni prijatelj slovenskih gornikov in reše­ Del poti, ki poteka po novi trasi, je označen valcev. Z našo GRS je bil povezan prek IKAR, zadovoljivo. Vse kontrolne točke (KT) so bile v kateri se je vselej izkazal kot zaveznik sloven­ na dan otvoritve opremljene z žigom in blazinico skih delegatov, in prek dr. Franceta Avčina, v lični škatlici. Vse KT imajo leseno napisno na katerega so ga vezale skupne gorniške, tablo (19x50cm) KT s številko, imenom in literarne in strokovne vezi. nadmorsko višino. Na trasi so lesene smerne Rodil se je daljnjega 1904. leta v gorski vasici table (16x60 cm) z napisom Andraška pot. Beaufort in je bil od mladih let deležen gorniške Sedaj je že nekaj manj blazinic in nekaj novih vzgoje očeta, starih staršev in vrstnikov, s žigov je že. Pot je v obe smeri markirana. Res katerimi je pastirčil in se privajal na skale, 86 je zadnja povodenj odnesla mostič (po razgovo­ dokler ga niso vzeli v uk plezalci iz Chambervja. PLANINSKI VESTNIK

Zamisel za začetek izdajanja takšne revije je napisal kakšen koprivniški planinec v kakšni prišla iz Varaždina, kjer sta pod imenom Plani- drugi reviji ali časopisu. Tako je v 34. številki nar izšli prvi dve številki. Pred 16 leti je uredni­ Bilogorskega planinarja ponatisnjen članek štvo prevzelo HPD Bilo iz Koprivnice, doslej pa Stanka Šafarja Na Bilo gori, ki je bil prvič je pod uredništvom dr. Milivoja Kovačiča, objavljen v Hrvatskem planinarju leta 1933. agilnega društvenega predsednika, izšlo že 32 Zelo lep nekrolog je v tej številki posvetil pred­ številk. Zdaj je izšla 34. številka iz decembra sednik društva in urednik revije dr. Milivoj Kova- 1992, v kateri piše Branka Vrabec iz Koprivnice čič pokojnemu dipl. inž. gozdarstva dr. Anteju o dejavnostih mladih planincev (v HPD Bilo je Kvaterniku, ki je umrl leta 1992, ki se je rodil 700 mladih planincev). Varaždinska planinka v Gorskem Kotarju in ki sta mu bila Koprivnica prof. Mira Šincek (ki občasno piše tudi za in Podravina druga domovina. Planinski vestnik) je pod naslovom Prijateljstvo Samo tisti, ki se ukvarjajo z izdajanjem časopisa človeka in gore predstavila Božidarja Dučaki- ali revije, pa čeprav samo občasno, vedo, kaj jeviča iz Varaždina, ki je že 570-krat prišel na vse je treba pri tem narediti: poiskati je treba Ivanjščico - zagorski Triglav (1061 m). Himalaj­ avtorje, sodelavce, reklamne oglase, sponzorje, ski alpinist iz Zagreba Darko Berljak popisuje najprimernejšo in najcenejšo tiskarno, razpeče- svoje himalajske vzpone, dipl. inž. Zlatko valce. Reči je treba, da v Koprivnici pod vod­ Smerke pa piše o alpinizmu na Hrvaškem. stvom dr. Milivoja Kovačiča vse te probleme Izredno aktiven planinec in planinski pisec dr. uspešno rešujejo. Ante Rukavina iz Gospiča, odličen poznavalec r ' Tomislav Jagacic Velebita, je za svoj članek Po sledeh velebitske puščice izbral problematiko raziskovanj sledov Dotiki nebes diluvialnega človeka in njegovih naslednikov iz mlajše kamene dobe v velebitskih kraških ja­ Pri Hrvaški planinski zvezi v Zagrebu (Spiridon mah. Omenimo naj še članek Visoke in Nizke Brusina) je izšla knjiga Oodiri neba (Dotiki Tatre izpod peresa dipl. inž. Zvonimirja Slijep- nebes), ki jo je napisal hrvaški alpinist, alpini­ čevica iz Zagreba. stični inštruktor, gorski reševalec, predsednik Pohvaliti je treba usmeritev, da v vsaki številki Planinske zveze Zagreba in sedanji predsednik ponatisnejo članek, ki ga je pred mnogimi leti izvršnega odbora HPS Darko Berljak. S to

Poklicno se je posvetil poučevanju francoščine, problematike je bil Felix Germain prefektov latinščine in grščine in se, star 28 let, že leta svetovalec in eden od glavnih pobudnikov za 1932 ustalil v Grenoblu. ustanovitev osrednje francoske GRS; njen čast­ Plezal je v vseh letnih časih in v navezah s ni predsednik je postal že leta 1957. Vseskozi prijatelji opravil tudi veliko prvenstvenih vzpo­ si je prizadeval za tehnični napredek, izboljševal nov v raznih gorstvih Francije, predvsem v in uvajal je novo opremo. V sodelovanju s Oisansu in okrog Mont Blanca. Že leta 1932 se švicarsko GRS je uvedel lavinske pse in že je vključil v GRS - Societe Dauphinoise du zgodaj poskrbel, da so francoske plezalne vrvi Secours en Montagne, ki je delovala na prosto­ dobile znak kakovosti. Seveda ga najdemo tudi voljni podlagi, kot še danes deluje naša GRS. med ustanovnimi člani IKAR, v kateri je bil Deloval je kot reševalec in organizator in se cenjen in upoštevan, vselej uglajen sogovornik. izkazal v številnih zahtevnih posegih, spričo Kot prevajalec del tujih gornikov in samostojen česar mu niso prizanašali s funkcijami, katerih avtor je pri založbi Editions Arthaud v okviru mu v planinskem delu tudi sicer ni primanjko­ zbirke »Sempervivum« izdal lepo število del, ki valo. imajo še danes svoje mesto v francoski gorniški V petdesetih letih je spoznal, da v Franciji ni literaturi. V svoji knjigi »Sommets« se je z več mogoče sproti opraviti vsega reševalskega besedami filozofa Nietscheja takole označil: dela z reševalci prostovoljci in je pričel iskati »Sem popotnik in plezalec, ravnina mi ni pri pot, da bi reševanje v gorah postalo javna srcu, ker nekako nisem sposoben, da bi daljši služba, kot si je za to pri nas - ne dosti kasneje čas miroval. In kakršnakoli bo moja usoda, - prizadeval dr. Miha Potočnik. V tem je uspel karkoli bom še doživel, v vsem bom iskal in in pridobil za reševanje posebno enoto gorske našel le pot in vzpone, saj konec koncev lahko žandarmerije (PGHM) in republiške enote za vidim in zaznavam samo tisto, kar že je v meni.« reševanje v gorah (CRS). Felix ostaja tudi v našem spominu kot eden Uvedli so delo v turnusu: en teden rešujejo eni, izmed mnogih, s katerim smo ubirali ista pota, naslednji teden drugi, po potrebi pomagajo občudovali iste pisce in gorniške storitve, stre­ gorski vodniki. Dela je za vse, saj v francoskih meli k istim ciljem, si skupaj prizadevali, pred­ gorah obiskovalcev pač nikoli ne zmanjka, zato vsem pa se skupaj veselili lepot iste večne pa tudi nesreča ne počiva. Na področju reševanja v gorah in planinske Narave- Pavle šegula 87 PLANINSKI VESTNIK

knjigo želi avtor odpeljati v dežele pod streho dnevu odpotovati iz svoje sobice v Nepal in sveta tudi tiste, ki o tem vse življenje le sanjajo Tibet, bo to prav prijetno z njegovo knjigo. in vedo, da verjetno nikoli ne bodo zares odšli Namenjena je vsem bralcem, ne samo alpini­ tja. Ob lahkotnem, humorističnem opisu doživ­ stom in planincem, saj nas avtor zabava z ljajev s svojih odprav nam približa tamkajšnje dogodivščinami na poti, v baznem taboru, na ljudi in njihovo življenje. potepu po ozkih katmandujskih ulicah in drugje. Kot vodja odprav na Everest, Anapurno, Ama Lahko jo kupite na Planinski zvezi Slovenije v Dablam in drugam je imel priložnost usmerjati Ljubljani, Dvoržakova 9, trenutna cena pa je in spodbujati kot tudi varovati svoje prijatelje, ki 800 SIT. Neprimerno večje doživetje pa je so poskušali doseči cilje. Sam se je odpovedal predstavitev »v živo« ob diapozitivih in glasbeni plezanju na vrhove, vendar pa ne organiziranju spremljavi, kot nam je s svojo pripovedjo pred­ tega. Doslej je zadnjih deset let še vsako leto stavil knjigo 15. decembra 1992 avtor sam v vodil odpravo ali bil vsaj na trekingu po Nepalu prostorih Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Za oziroma Tibetu. predstavitev v vašem kraju se lahko pismeno Knjigo je posvetil prijateljem, s katerimi si je obrnete na Hrvatski planinarski savez, Zagreb, utiral pot v nebesne višave. Med njimi je mnogo Kozarčeva 22 (tel. 041/448-774). Šerp, slavnih mož izpod Everesta, kjer je običaj, Darko Berljak (1950) je diplomiral na Fakulteti da dajo otroku ime po dnevu v tednu, ko se je ekonomskih znanosti v Zagrebu s temo »Pla­ rodil. Zato srečamo mnogo Šerp z imeni Nyima ninstvo kot tradicionalna oblika turizma«. V - nedelja, Dawa - ponedeljek, Mingma - torek, planinski organizaciji je aktiven od leta 1973 kot Lakpa - sreda, Phurba - četrtek, Pasang - načelnik AO Velebit, načelnik Komisije za alpi­ petek in Pemba - sobota. Na srečo je še nekaj nizem HPS, predsednik Planinske zveze Zagre­ drugih imen, kot Tashi - sreča, Rinsi, Kami in ba in danes kot predsednik Izvršnega odbora drugih. Izvemo celo za moralna načela šerp in Hrvaške planinske zveze. za grehe, ki jih ne smejo delati. Preplezal je prek 300 smeri v hrvaških, sloven­ »Gore so stopnice, po katerih se vzpenjamo skih in drugih evropskih stenah. Je alpinistični skozi življenje. Gore Anapurna, Everest, Ama inštruktor in član gorske reševalne službe. Leta Dablam so najlepše, po katerih sem hodil, 1979 je bil član hrvaške odprave na Mt. Kenyo. vendar pa mi to gotovo ne bi bile, če bi za Kot inštruktor se je udeležil tečaja za gorske katerega od mojih prijateljev postale poslednje, vodnike v Manangu v Nepalu. Vodil je planinski na katere je stopil.« pohod na Kavkaz, odprave in trekinge v Južno Sam je zelo ponosen, da je v desetih letih, kar Ameriko in afriške gore ter vseh sedem zagreb­ je vodil odprave, še vedno pripeljal domov prav ških odprav v Nepal in Tibet. Najpomembnejše vse člane, čeprav je bilo mnogo kritičnih trenut­ odprave, ki jih je vodil v Himalajo so bile: kov, kot lahko preberemo v knjigi. Ni veliko leta '82 - Anapurna IV, '86 - Ama Dablam, '87 vodij, ki bi se lahko s tem pohvalili. Vodja, ki - Ngojumbakang, '88 - izvidnica Everest, '89 mu je varnost ljudi na prvem mestu, zasluži, da - Everest, '90 - Anapurna I. Alenka Jamnik ga sreča spremlja še naprej. Na njegovih oziroma zagrebških odpravah so Zgodovina v koledarju sodelovali tudi slovenski alpinisti. Njihovih pri­ god se dotakne v dveh poglavjih od trinajstih in Med društvi, ki vsako leto redno izdajo »Koledar izvemo lahko, kaj se je dogajalo pod Evere- izletov, pohodov, tekmovanj in prireditev«, je stom, ko sta se Marjan Kregar in Slavko Planinsko društvo Polzela. V letošnjem koledar­ Svetičič kotalila s plazom in srečno, a precej ju poudarjajo, da letošnjo dejavnost posvečajo hitro prispela navzdol, žal s polomljenim rebrom 100-letnici Slovenskega planinskega društva in in poškodovanim kolenom, vendar živa. 100-letnici Savinjske podružnice SPD. Na zimski odpravi na Anapurno I, ki spada med V Koledarju je na prvi strani objavljena skica najnevarnejše gore, saj je pobrala več žrtev, planinske poti »Po poteh Andraža«, na zadnji kot pa jih je stalo na njenem vrhu, si je drznil strani pa so objavljene točke te planinske poti. voditi celo odpravo z 12 člani in 1 članico (med Poudarjam »planinske«, ker hočem s tem po­ njimi nas je bilo 7 Slovencev). 4. decembra praviti vest v Planinskem vestniku 12/1992 - 1990 smo v bazi v strahu poslušali, kaj se »Knafelčeve markacije so planinske«. Ne ve­ dogaja na hribu. Podrl se je ogromen serak, mo, zakaj je Komisija za pota pri PZS protesti­ Dani Tič in Marjan Frešer pa sta le po srečnem rala, ker so bile za pot uporabljene Knafelčeve naključju ubežala smrti. markacije. Res je, da je bil glavni pobudnik za Opisani so tudi prvi poskusi Janeza Benkoviča pot Partizan Andraž, vendar so pri poti sodelo­ pri poletu s padalom s pobočij Everesta v Tibet vali planinci in pot nas popelje v planinski svet, in neuresničeni načrti Aca Pepelnika, da bi v prečudovito naravo z omembe vrednimi raz­ poletel z Anapurne I, pri tem pa je ostalo padalo gledi, z domačijami, kjer še zaznamo staro doma. Zakaj, lahko sami preberete. arhitekturo itd. Tudi Koledar potrjuje, da so pri 88 Če želite v mislih v kakem puščobnem popol­ poti sodelovali planinci PD Polzela. PLANINSKI

Koledar je izdalo društvo, ki je 12. 12. 1963 poškodbam izogne. Zanimiv, vendar zgolj fakto- ugotovilo, da so na občnem zboru samo štirje grafski je tudi kratek prispevek o trajanju vrvi. člani, društvo, kateremu je bil 1. 3. 1964 odvzet Med krajšimi je tudi poročilo o novi smeri v dom na Gori Oljki, in društvo, ki je po letu 1981, Koglu, ki sta jo izpeljala Miha Kajzelj in Miha ko je prejelo dom nazaj, ta dom spet postavilo Vreča, v Šitah pa je plezal Janko Oprešnik, praktično iz ruševin in ga uredilo v enega od član AO Impol. Ni mi znano, ali so o teh najlepših domov daleč naokoli. Tudi društvo je podvigih slovenskih alpinistov podrobneje poro­ danes eno izmed najbolj aktivnih v dolini. čali tudi slovenski mediji. Med drugim so v Koledarju navedeni nekateri Velebiten tako združuje strokovno stran z za­ podatki ob 100-letnici organiziranega planin­ bavno stranjo alpinizma, planinstva in jamar­ stva. In ob jubilejih se lahko vprašamo: kako so stva. zbrali te podatke? Nikjer ne najdemo podatka, Srečno tudi vnaprej! Dušan Novak da so že pred 100 leti, se pravi leta 1893, razmišljali Fran Kocbek, prvi načelnik SP SPD, znani publicist Ivan Kovač Savinjski in naduči- telj Anton Petriček o izgradnji koče na Mrzlici. To so uresničili planinci iz Žalca; odbor za izgradnjo koče je vodil Anton Petriček. 28. septembra 1899 je bila otvoritev koče. Poudariti Tri planinske obletnice moramo, da je bilo to na dan sv. Venčeslava, češkega kralja, to je na dan čeških in slovenskih Slovenski planinci na Koroškem praznujemo sokolov in planincev. Marsikaj je v teh podatkih letos kar tri planinske jubileje: 100-letnico navedeno, marsikaj izpuščeno. Ob 100-letnici osrednjega Slovenskega planinskega društva v SPD bi morali paziti na našo zgodovino. Ljubljani, 40-letnico obnovljenega društvenega V Večeru, v njegovi planinski rubriki, je bil na delovanja na Koroškem in 25-letnico postavitve primer 13. januarja 1993 objavljen sestavek planinske postojanke Koče nad Arihovo pečjo »Sto let zvestobe goram«. Govori o postavitvi na Bleščeči planini. Pri obeh omenjenih ko­ razstave planinstva v Mariboru. V sestavku je roških društvenih obletnicah gre predvsem za omenjeno, da so leta 1930 člani Poljčanske tesno planinsko sorodstveno slavje. Sorodstve­ podružnice SPD zgradili kočo na Boču. Zakaj no zato, ker je naše planinsko društvo v Celov­ je spregledano dejstvo, da je prvo kočo SPD cu potomec nekdanje ziljske in koroške podruž­ odprlo na Boču že leta 1899 in da je bila to ena nice (ustanovljeni leta 1900 oziroma 1907) pred izmed trdnjav boja proti prodiranju nemštva v sto leti ustanovljenega Slovenskega planinske­ naše gore? ga društva v Ljubljani. Prva svetovna vojna je prekinila delovanje obeh Takšnih primerov bi lahko navedli še veliko. podružnic SPD, katerima je vsa leta obstoja Vse premalo poudarjamo delo naših predhodni­ načeloval deželni, nato pa državni poslanec kov. Franc Grafenauer. V plebiscitnem času so za Ob zaključku še primer Turističnega koledarčka kratek čas delovale še tri podružnice SPD s Celjske turistične zveze iz Celja. Prikazana so sedeži v Pliberku, Velikovcu in Borovljah, potem planinska društva po občinah, navedene so pa je organizirano slovensko planinstvo na planinske postojanke in planinska pota, objav­ Koroškem zamrlo. Šele leta 1947, po drugi ljen je sestavek »Stoletnica slovenskih planin­ svetovni vojni, ko je bila ustanovljena Slovenska cev«. Sestavek lepo prikazuje našo zgodovino. fizkulturna zveza, sedaj Slovenska športna zve­ Pogrešamo pa v koledarčku misel, ki jo je med za, so naši planinci spet organizirano nastopili drugimi zelo poudarjal prof. Orel, da sta planin­ kot planinska sekcija, ki jo je vodil Lubo Urbajs. stvo in turizem povezana in da se med seboj Šest let pozneje, leta 1953, pa je bilo na pobudo treh takrat najbolj navdušenih planin­ cev, Francka Rehsmana, Staneta Šelandra in Velebiten, glasilo PSD Velebit Luba Urbajsa, leta 1900 započeto društveno delovanje spet obnovljeno, tokrat z imenom Bilten planinskega in speleološkega društva Slovensko planinsko društvo Celovec - Slowe- Velebit iz Zagreba vztrajno prihaja na naše nischer Alpenverein Klagenfurt. Na ustanovnem naslove in poroča o njihovem delovanju in oziroma obnovitvenem občnem zboru 11. ja­ dogodkih v sosednji državi. nuarja pred 40 leti je bil izvoljen naslednji V deseti številki, ki je pred nami, v lanskem, upravni odbor: Lubo Urbajs (predsednik), Ton- tretjem letniku poročajo o speleološki šoli, o či Miklavčič (podpredsednik), Danilo Kupper kolesarskem izletu na Čičarijo, o speleološki (tajnik), Franci Brežjak (blagajnik), Kristi Laj- odpravi v Španijo, pa tudi o poškodbah pri čahar, Andrej Jelenik, Feliks Smolnik, Stan­ prostem plezanju, ki preže na alpiniste, in o ko Šelander in Tinca Lapuš, sedaj Inzko. V treningu, ki naj ga opravi plezalec, da se tem nadzornem odboru pa so bili Franci Zvvitter 89 PLANINSKI VESTNIK

(predsednik), Micka Košat, sedaj Miškulnik, PZS predsedstvu ne daje pristojnosti odločati o in Lojz Galob. teh vprašanjih. Predsedstvo samo ne podpira V teh 40 letih obnovljenega planinskega dru­ takšnih zahtev, je bilo rečeno, saj ločeno lastni­ štva, ki pa je dejansko staro že 93 let (eno od štvo in upravljanje, se pravi lastništvo PZS in najstarejših društev na Koroškem), smo doživeli upravljanje PD, v večji meri zagotavlja, da lepe čase (postavili smo planinsko kočo nad premoženje ostane planinsko. Tudi vprašanja Arihovo pečjo na Bleščeči planini) in tudi nepri­ pravnega nasledstva podružnic po mnenju jetne čase, ko smo se morali boriti za njeno predsedstva niso tako jasna in enostavna, kot ohranitev, ker so nam jo hoteli vzeti. Letos ta jih tolmači PD Celje, ki razen sebi nobenemu koča obhaja že 25-letnico obstoja. Torej spet drugemu planinskemu društvu s savinjskega povod, da jo bo treba nekako urediti še bolj območja ne priznava takih pravic. privlačno in v ponos številnim obiskovalcem. Vsa takšna vprašanja bodo uvrščena na dnevni (Slovenski vestnik, Celovec) red prve redne seje upravnega odbora PZS v letošnjem letu, ki bo predvidoma marca. Čigave naj bodo planinske koče? Kot je bilo rečeno na omenjeni seji predsedstva, bo predsedstvo težilo k takšnemu gospodarje­ Na eni od rednih sej predsedstva Planinske nju s premoženjem, ki bo omogočalo izkupiček zveze Slovenije, ki je bila lanskega 21. decem­ prek investicijskega sklada vlagati v planinske bra v prostorih PZS v Ljubljani, so se člani postojanke. Podatki o masi lesa, ki so ga doslej predsedstva Andrej Brvar, Jože Dobnik, Jože posekala planinska društva, na primer na sa­ Stanonik, Tone Škarja in Janko Pribošič vinjskem območju, po mnenju predsedstva PZS pogovarjali s predstavniki Planinskega društva ne potrjujejo prepričanja v tako usmeritev. Tudi Celje Adijem Vrečarjem, Bojanom Šrotom in dogovor, sklenjen 20. junija 1989 v Gornjem Zoranom Tratnikom. gradu med Gospodarsko komisijo PZS in dru­ Glavna tema pogovora je bila zahteva Celjanov, štvi z območja Savinjskega meddruštvenega da bi lastnino nepremičnin prenesli na PD Celje odbora, se ni uresničeval. kot edinega naslednika Savinjske podružnice Predstavniki PD Celje s temi stališči niso sogla­ Slovenskega planinskega društva. šali in so menili, da Planinska zveza Slovenije Predsednik Andrej Brvar je pojasnil, da statut ne bi smela zadrževati lastnine, ki je bila odvze­ ta na nepošten način. Nasledstvo po mnenju PD Celje ni bilo nikoli sporno, saj iz Savinjske Disertacija Tadeja Slabeta podružnice ni nastalo nobeno drugo planinsko društvo. Dne 21. 12. 1992, ob vstopu v zimo, je na Filozofski fakulteti v Ljubljani na oddelku za Predsednik PZS je ugotovil, da so strahovi na geografijo uspešno zagovarjal doktorsko di­ obeh straneh zaradi ne trdno postavljenih odno­ sertacijo Tadej Slabe, naš znani športni sov, ki jih je treba urediti pogodbeno. Zavrnil je plezalec. Ker ni vsakdanji pojav, da bi šport­ bojazni o omejevanju upravljalske funkcije. nik v svoji vrhunski formi postal doktor Na isti seji predsedstva PZS je s predstavniki znanosti, menimo, da je ta dogodek vreden planinskega društva potekala tudi razprava o posebne pozornosti. interesu Kovinotehne, da bi odkupila del gozda Tadej Slabe se je rodil 3. 4. 1959. S pleza­ v Logarski dolini, pa tudi o razmerah v tej dolini njem se ukvarja okrog 15 let, od tega s po uvedbi pobiranja vstopnine. Pri prvem vpra­ specialnostjo, športnim plezanjem, zadnjih šanju bi bila po mnenju društva smotrna le 10 let. Je večletni slovenski prvak, na evrop­ menjava zemlje za zemljo. Glede drugega vpra­ skem prvenstvu lanskega leta pa je dosegel šanja pa bo Planinska zveza Slovenije pregle­ 11. mesto. Njegov vrhunski dosežek je pre­ dala svoje sklepe in stališča o pobiranju vstop­ plezana smer v Mišji peči v Ospu, imenova­ nine v Logarsko dolino in vprašala občino, če na »Za staro kolo in majhnega psa«, ki je jih izvajajo. ocenjena z 11 minus, kar je najvišja ocena na svetu. To ga uvršča tudi po naši katego­ V neznano ribniško dolino rizaciji v svetovni razred, ki ga bo letos imel edini. Krkini planinci smo kar nekaj časa prelagali Tadej Slabe bo predvidoma promoviral za lanski zadnji planinski izlet. Na prvo decembr­ doktorja znanosti sredi leta 1993. sko soboto smo pa le odrinili. Deževalo je kar Za trud, ki ga sočasno vlaga v znanost in naprej. Prva postaja je bila v Ribnici, kjer sta vrhunski šport, zasluži posebno priznanje. čaj in kava poživila krvni obtok. Kar mrzlo je bilo. Potem smo konjičke pustili pred mogočno Tadej Slabe je zaposlen v Znanstveno razi­ baročno cerkvijo v Novi Štifti. Pater Vili se je skovalnem centru SAZU, v Inštitutu za razi­ ravno odpravljal v trgovino, a je prej ustregel skovanje krasa v Postojni. nam. Prosili smo ga, da bi nam kaj povedal o Gregor Klančnik 90 cerkvi. Hudomušno se je nasmehnil: »Zgodovi- PLANINSKI VESTNIK no vam bo povedala knjižica, jaz pa vam po­ V Ribnici nas je presenetil Miklavž. Koliko toplo­ vem, zakaj sem tu!« Prav prijetno ga je bilo te je v Goršetovi družini! Ni čudno, da je iz nje poslušati. On ni kustos, ampak duhovnik; rad kipar Franc. Hvala gostiteljem in Odeti! Obljubili bi, da bi se ljudje imeli radi, da bi se znali smo si, da bomo spomladi odrinili proti vzhodu ustaviti in ugotoviti smer svojega življenja. Ma- pogledat stalno zbirko. Peter Repovž terializem nas žre, za naravo nimamo časa. Ko nam narava vrača milo za drago, se šele 619 značk najdaljše transverzale spomnimo, a spet je ona kriva, človek nikdar. V srcih ni toplote. Kako bi bil danes potreben Lanskega 25. novembra je poteklo že 25 let, sveti Frančišek! Pustili smo se oropati duhovnih odkar je tedanje Združeno ptt podjetje Ljubljana vrednot, to pa ima porazne posledice. prevzelo domicil nad kurirji in vezisti NOV in s Pot nas je zatem peljala na Travno goro. Proti tem posredno tudi nad transverzalo kurirjev in vrhu je Veliki orglar vadil najlepšo simfonijo - vezistov NOV Slovenije, ki je najdaljša sloven­ vedno nedokončano. Na jasi sredi gozda je ska planinska transverzala in tudi ena od najlep­ čudovit spomin na vojne dni, kakršnih je malo. ših slovenskih planinskih poti. Lojze Cuznar, Škoda, da je neki »kulturnik« pobral podobe iz predsednik Domicilnega odbora, je v nagovoru kapelice in vanjo »vsadil« ploščo mornariškemu ob tem jubilejnem slavju v Ljubljani predvsem oficirju. prisrčno čestital vsem 25 pohodnikom ki so to V koči, ki je tisti dan dobila nove oskrbnike, smo leto zaključili to planinsko pot, predsednik od­ se posušili in želodcem dali delo. Komaj smo bora za transverzalo Martin Prevorcnik pa je čakali zavetja. Dež je neslo vodoravno, nas pa nato 25 pohodnikom podelil značke, potem ko v dolino - iz Nove Štifte do vznožja Svete Ane. je povedal, da to tisoč kilometrov dolgo pot od Sredi gozda je na križišču smetišče. Veter je Gančanov v Prekmurju do Slavnika na Primor­ raznašal polivinil. Ko bi bila to edina rana! skem še vedno redno vzdržujejo ptt delavci-pla- ninci. Ob tem je tudi dejal, da je za to transver­ Pol ure smo rinili v breg. Nekaterim se je v zalo potrebno več kot 300 ur hoje. začetku mudilo, pa so kmalu prišli ob sapo. Tu Neprekosljiv rekorder te transverzale je gotovo pod cerkvijo je burja odprla meh do konca. Bal Slavko Krušnik iz Ljubljane, ki je lani dobil že sem se, da bomo dobili kako sušico na glavo. sedemnajsto značko te poti. Desetič je lani pot Pa ni bilo sile. Kakšen domišljavec bi tukaj prehodila Ljubljančanka Vida Pliberšek. postal ponižen kuža. Na kako lepem kraju so ribniški zanesenjaki Na lanski slovesnosti so značke za prehojeno postavili planinski dom! O Novomeščanih nisem pot dobili: Stanislav Drnovšek, Pavelca prepričan, da bi kaj takega zmogli. Preveč Drnovšek, Marko Drnovšek, Rudi Seneker, gledamo vsak zase. Ivan Stih (petič), Ludvik Šinkovec (petič), Vida Pliberšek (desetič), Viktor Čebela (tre­ Iz dimnika se je kadilo. Tako dolgih in dobrih tjič), Drago Simončič, Rado Radešček, Tone klobas že dolgo nismo jedli. Nagrade so dobili Bambič, Slavko Krušnik (sedemnajstič), Jože skoraj vsi: cilja tega izleta sicer nihče ni uganil, Ojsteršek, Slavi Ojsteršek, Jožica Ojsteršek, smo ga pa vsi dosegli. Končna ugotovitev je bila: čeprav v dežju in vetru smo se prav luštno Martin Prevorcnik podeljuje že tretjo transverzalno značko imeli. Saj slabega vremena sploh ni! Mariji in Cirilu Štembal Foto: Rado Radešček

91 PLANINSKI VESTNIK

Slavica Ojsteršek, Arnold Pavlic, Valerij No­ Obsežno je bilo njegovo delo na področju zgo­ vak, Milan Meden (šestič), Vinko Tajnšek, dovine planinstva. Med drugim je na razstavi Ciril Štembal (tretjič), Marija Štembal (tretjič), razstavljen članek, objavljen v PV leta 1955, Anton Ferlež, Francka Zupančič in Vida Me­ »Dr. Juro Hrašovec, starosta slovenskih pla­ den (petič). nincev«. Predstavil je tega zavednega narod­ V celoti so doslej podelili 619 značk najdaljše njaka, ki se je boril za pravice celjskih in slovenske transverzale. (ptt novice) štajerskih Slovencev kot deželni poslanec v Gradcu in kot predsednik Narodnega sveta za Imeli smo ljudi... Spodnjo Štajersko. Dr. Juro Hrašovec je v prvih letih delovanja Savinjske podružnice SPD usta­ V mesecu decembru 1992 je profesorica Bože- novil planinsko zadrugo »Rinka«, kije načrtova­ na Orožen pripravila v Osrednji knjižnici v Celju la izgradnjo hotela v Logarski dolini. Tine Orel razstavo »Imeli smo ljudi...«, ki si jo lahko poudarja, da je bil dr. Juro Hrašovec petindvaj­ planinci pred 100-letnico SPD mirne duše »pri­ set let najožje povezan s planinskim gospodar­ svojimo«. Prikazuje delo planincev, ki so pustili stvom. neizbrisno sled tudi v planinstvu. Avtorica se je Gustav Grobelnik (1917-1990) je znan po svoji spomnila treh velikih celjskih mož: Fedorja publicistični dejavnosti. Znan je kot urednik Gradišnika, Tineta Orla in Gustava Grobelni- Celjskega zbornika, kjer je planinstvo vedno ka. Predstavljen je izbor njihovih člankov in našlo svoje mesto, kot velik ljubitelj planin itd. razprav. Njegovo življenje so napolnjevali hribi in izleti v Kaj povezuje te osebnosti? Povezuje jih gleda­ celjsko okolico, ki so včasih izzvali tudi pero. lišče in poseganje v gledališka vprašanja, tudi Ljubil je okoliške hribe, »zaljubljen« je bil v s peresom. Tine Orel in Gustav Grobelnik pa Šentjungert, znano izletniško točko Celjanov in nastopata še v eni skupni navezi, posvečeni Žavčanov. Ohranil je vpisne knjige tega griča, hribom, planinam. o vsebini vpisne knjige iz leta 1930 do 1941 je Tine Orel (1913-1985) je precejšen del življenja za Celjski zbornik napisal sestavek »Druga preživel v Celju. Leta 1938 je začel poučevati šentjungertska spominska knjiga«. Kot profesor v celjski gimnaziji, leta 1949 je postal njen na Ekonomski srednji šoli je dijakom vcepljal ravnatelj in je to ostal do odhoda v Ljubljano ljubezen do gora in še kasneje so se radi 1963. leta. Po tem letu ni pozabil na Celje in srečali z njim v gorah. Tudi on je znal usmeriti na Savinjsko dolino. Rad je zahajal nazaj in mlajše tako v gore kot v publicistično dejavnost. spominjamo se proslav in srečanj, ki se jih je udeležil ne samo kot urednik Planinskega vest- Nemogoče je zajeti vse bogato življenje teh nika, temveč kot ljubitelj planin. Vsekakor mora­ treh mož. Vitrine v knjižnici so polne njihovih mo poudariti njegovo sodelovanje v Planinskem del. Ti trije možje na razstavi nam kažejo pot vestniku; med drugim je bil dolgoletni urednik in opozarjajo na prehojeno pot tudi slovenskega - in ne samo urednik, temveč tudi mentor planinstva, ki so mu vcepili neizmeren in velik mlajšim, ki so prve korake v pisanju napravili pečat. Franc Ježovnik ravno v Planinskem vestniku. Poudariti moramo njegovo povezovanje planin­ Mimo je 80-letnica PD Trbovlje stva in turizma. Med drugim je ohranjen njegov Planinsko društvo Trbovlje je 8. decembra lani prispevek v glasilu Celjske turistične zveze praznovalo svoj 80-letni obstoj. Vendar pa so »Lepo mesto« - VI1/1979 »Planinsko društvo po sklepu društvenih organov potekale vse Celje in turizem v letih 1945-1952«. V članku, prireditve, akcije, izleti, obnova planinskega ki se naslanja na njegov zapis v Planinskem doma na Mrzlici itd. že vse preteklo leto. vestniku iz leta 1953, opisuje delo od leta 1945 Najpomembnejše prireditve, ki so obeleževale do 1952. Piše, da je Planinsko društvo Celje visoki jubilej organiziranega trboveljskega pla­ vse do leta 1952 vsako leto sklicalo turistično ninstva, pa so bile tele: konferenco za obe dolini. Na njej so obravnavali položaj, obnovo in načrte tako v turizmu kot v • 15. avgusta je bilo na Mrzlici (1122 m) spo­ planinstvu. Leta 1954 je bila ustanovljena Celj­ minsko družabno srečanje članstva in drugih ska turistična zveza, Tine Orel kot predsednik planincev v počastitev 80-letnice PD Trbovlje; Planinskega društva Celje pa je postal podpred­ ob tej priložnosti so bila športna tekmovanja, sednik Zveze. dosti je bilo petja, humorja in splošnega veselja; Zelo bogato je bilo njegovo delo na področju • 21. oktobra je v Delavskem domu Trbovlje organizacije planinstva. Kot ravnatelj gimnazije predaval Franc Horvat iz Celja o Peruju - je zbral dijake in odšli so ne samo »v hribe«, deželi Inkov s poudarkom na plezalskih deja­ temveč tudi graditi to in ono postojanko, poma­ njih; gati temu ali onemu zaselku v gorah. Omenimo • 29. oktobra je Radio Trbovlje na Mrzlici izgradnjo Mozirske koče in pomoč pri elektrifika­ posnel obširen intervju s tremi planinskimi de­ 92 ciji Šmihela. lavci o zgodovini društva in opravljenem delu; PLANINSKI VESTNIK

• od 2. do 15. novembra je bila v mali galeriji štveni organi. Ob tej priložnosti so podelili tudi Knjižnice Toneta Seliškarja filatelistična razsta­ častne značke PZS - bronaste, srebrne in zlate. va o gorskem svetu in varstvu okolja doma in Ob 18. uri je bila v gledališki dvorani istega po svetu; pripravil jo je Bogdan Šteh v okviru doma slavnostna prireditev. Uvodno besedo je Filatelističnega društva Trbovlje; imel predsednik PDT Slavko Potrata, slav­ • 24. novembra je Lokalna kabelska TV Trbov­ nostni govor pa je imel predstavnik PZS J. Sta­ lje - Kanal 10 posnela na Mrzlici ob sodelovanju nonik. V koncertnem delu so nastopili Moški treh planinskih delavcev opis zgodovine PD pevski zbor Zarja pod vodstvom inž. Alberta Trbovlje, hkrati pa so snemalci posneli bližnjo Ivančiča, Mešani pevski zbor Svoboda II pod in daljno okolico Mrzlice; posneto gradivo so v vodstvom prof. Helge Briner, Folklorna skupi­ nadaljevanjih šestkrat po 15 minut predvajali na Svobode Center in harmonikarski orkester deloma v novembru, deloma pa v decembru v Glasbene šole Trbovlje pod vodstvom Matjaža večernih urah; med gradivom je bilo dosti po­ Kmeta, večer pa je povezoval moderator Stašo snetkov iz zgodovine društva; Butkovič s kratkim orisom zgodovine jubilanta. • 4. decembra v večernih urah je bil v dvorani Sledilo je kratko srečanje z nastopajočimi in Doma Svobode II planinski večer, ki ga je pod gosti. vodstvom Vinka Pfeiferja pripravila planinska Društvo je ob svojem jubileju izdalo jubilejno skupina upokojencev-planincev PDT pri Dru­ razglednico Mrzlice s prvo kočo na Mrzlici - štvu upokojencev Trbovlje; sodelovali so v Hausenbichlerjevo kočo, prvim planinskim do­ dveinpolurnem programu Lovski pevski zbor mom iz leta 1931 in sedanjim planinskim do­ Zasavske lovske zveze, Ženski pevski zbor mom iz leta 1963. To jubilejno razglednico s Društva upokojencev Trbovlje, Vokalno instru­ spominskim odtisom so prejeli vsi udeleženci mentalni ansambel pri DUT, Mladinsko gledali­ pohoda z baklami na Mrzlici 5. decembra. šče Svoboda II, harmonikar Franci Vrtačnik, Društvo je to leto izvedlo tudi denarno akcijo za basist Rihard Majcen, športna plezalka Metka obnovo planinskega doma na Mrzlici. Potekala Lukančič s prikazom športnega plezanja (z je v glavnem med članstvom, pa tudi med diapozitivi), Vinko Pfeifer je pokazal številne drugimi občani in podjetji. Je v celoti uspela. S diapozitive iz planinskega sveta in planinske tem denarjem se je bilo mogoče lotiti obnavlja­ dejavnosti, sledile pa so še tekmovalne točke nja notranjščine doma. Urejeno je bilo stanova­ iz hitrosti oblačenja za planinsko turo, zanimiv nje za oskrbnika, vnovič usposobljena spodnja je bil kviz iz zgodovine PDT, humorna točka - soba, preurejen je bil prehod ogrevanja od drv britje skupine planincev, na koncu pa je polna in premoga na kurilno olje, kar je bilo povezano dvorana zapela še pesem Mi ne damo se, ki jo s precejšnjimi deli in stroški, in odpravljena je napisal in uglasbil Jože Skrinar; škoda, ki se je pojavila lani v poplavljenih • 5. decembra zvečer je bil planinski pohod z prostorih doma. baklami na Mrzlico. Bil je menda prvi takšen planinski pohod, ki se ga je kljub skrajno slabe­ Pozabiti tudi ne smemo mladih planincev. V mu vremenu - močnemu dežju in vetru - vseh pedagoških enotah Osnovne šole Trbovlje udeležilo prek 200 planincev, večina z baklami. so v decembru lani pripravili planinske ure s Ves pohod je spremljal reporter Radia Trbovlje. petjem, recitacijami, kratkimi kvizi, humorjem, Pohod z baklami na Mrzlico naj bi postal tradi­ spominjanji na planinske izlete ipd., vse pa v cionalen Miklavžev pohod z baklami na Mrzlico. znamenju 80-letnice PDT. Večino jubilejnih pri­ Organizator je upošteval vse potrebne varnost­ reditev so posneli na videokaseto, pa tudi foto­ ne ukrepe. Vrh Mrzlice so tokrat ožarili z rake­ grafskih posnetkov je precej. Objavljenih je bilo tami. Ob vračanju so se pohodniki srečali še z tudi več pisnih prispevkov, ki so jih objavili močnim sneženjem; različni mediji - časopis, radio in TVS ter • 8. decembra zvečer so v Likovni galeriji Lokalna TV Kanal 10. Trbovlje v Delavskem domu odprli likovno raz­ Planinsko društvo Trbovlje je svoj 80-letni jubilej stavo s sodelovanjem Lovskega pevskega zbo­ dostojno proslavilo kljub pomanjkanju sredstev, ra. Razstavo so pripravili člani Likovne skupine saj je bila večina prireditev izvedena z brez­ Relik iz Trbovelj. Za razstavo s planinskimi plačnim sodelovanjem nastopajočih. motivi so pripravili 62 del v različnih slikarskih Tine Lenarčič tehnikah. Z uvodno besedo in razlago jo je Spominski pohod na Javornik odprl predstavnik PDT. Odprta je bila do 14. de­ cembra; 23. decembra 1943 je pri Škvarču na Javorniku •11. decembra pa je bila v Delavskem domu ugasnilo življenje 47 borcem III. bataljona Grad- osrednja proslava. Ob 17. uri je bila v predaval­ nikove brigade. V spomin na ta dogodek orga­ nici slavnostna seja, ki so se je udeležili pod­ nizira Planinsko društvo Idrija vsako leto spo­ predsednik PZS Jože Stanonik, predstavniki minski pohod, ki je vedno zadnjo nedeljo pred zasavskih planinskih društev, predstavniki ne­ 23. decembrom. Udeleženci prejmejo ob vsa­ katerih domačih organizacij in društev ter dru­ kem pohodu spominski žig. Lani je bil ta pohod 93 PLANINSKI VESTNIK

že 14. po vrsti. Udeležili so se ga mnogi pisne diplome. Trije planinci so se udeležili pohodniki iz smeri Ajdovščine prek Cola, iz vseh pohodov. To so bili Marija Brešar iz smeri Idrije prek Črnega vrha in iz smeri Logat­ Velenja, Jože Cede iz Dramelj in Milan Gom- ca prek Novega sveta. Vse poti so markirane bač iz Celja. in dobro označene. Organizatorjem iz Zreč želim v imenu vseh Dan je bil tak, kot se za ta zimski čas spodobi. pohodnikov, da bi še vztrajali pri izvedbi po­ Pokrajina je bila pokrita s snegom, toda sonce hoda. Milan Gombač nas je s svojo zimsko močjo kar prijetno grelo. Nebo je bilo jasno in snežna odeja se je Jelovica '93 spreminjala v bleščeče kristalčke. Smreke so bile na debelo pokrite s snegom, drugo drevje Poti mnogih planincev so se združile letošnjega se je zavijalo v ledeno ivje. 10. januarja v Dražgošah. Vas, ki leži pod Zimsko idilo so popestrili smučarji, ki so se južnim bregom Jelovice, je znana po bojih spuščali po severnih pobočjih Javornika. Po- Cankarjevega bataljona z Nemci od 9. do 11. hodnike je čakalo približno dve uri hoje po januarja 1942. snegu. Vsako leto se pohodniki udeležijo v spomin na Pred kočo na Javorniku smo se ustavili pri dražgoško bitko pohoda po stezah partizanske spomeniku padlih partizanov, ki so padli z Jelovice. Letos je bil ta pohod 36. po vrsti. mislijo na lepšo prihodnost naše domovine Udeležili so se ga mnogi planinci iz vse Slove­ Slovenije. nije. Organiziranih je bilo več poti. Mi smo se Stopili smo v toplo kočo, ki je bila skoraj odpravili po poti Škofjeloškega odreda iz Selc zasedena. Popili smo čaj, potrdili kartončke in prek Kališ. prepustili prostor tistim, ki so prihajali za nami. Zasnežena pokrajina, ki se je kopala v prele­ Ker je bil dan zelo lep in nebo jasno, smo se pem sončnem dnevu, nam je nudila prijetno povzpeli še na razgledni stolp. Od tu smo bili hojo. Iz daljave sta nas pozdravljala Ratitovec deležni prostranega razgleda. Vsi vrhovi s Tri­ s svojo kočo in zasneženi Triglav. Pri spomeni­ glavom na čelu so se kopali v soncu, le dolina ku v Dražgošah se je zbrala ogromna množica je bila skrita v sivo meglo. ljudi. Prijetno razpoloženi smo se spustili po snežni Slavnostni govornik je bil Milan Kučan. Ob spominu na padle nas je spomnil tudi sedanjih poti navzdol. Vida Durn težkih časov, v katerih je Slovenija. Poudaril je, da je prava moč v sodelovanju vseh parlamen­ Planinci počastili Pohorski bataljon tarnih strank, ki se morajo opredeliti za skupno V soboto, 9. januarja, se je 312 pohodnikov iskanje rešitev. podalo na pot od Rogle do Osankarice. To je Topel in sončen dan je privabil tudi mnoge bil že 15. pohod po poteh pohorskega bataljona. padalce in balonarje, ki so prisotnim pokazali Tudi letos ga je organiziralo Planinsko društvo SVOJe znanje. Vida Durn Zreče. Bil je prav tako vzorno organiziran kot prejšnja leta. Organizatorji zaslužijo vso pohva­ lo, saj so bili pohodniki tudi letos izredno zado­ Zahvala za čestitke voljni. Celo izgubili se nismo kot pred dvema Planinska zveza Slovenije, uredništvo in letoma, ko smo hodili nekoliko dlje. Občina uprava Planinskega vestnika so pred božič­ Slovenska Bistrica je tudi počastila spomin na nimi in novoletnimi prazniki dobili zelo veliko dan bitke. Avtobuse so organizirali Planinsko božičnih in novoletnih voščilnic svojih pla­ društvo Matica iz Maribora, PD Gorenje iz ninskih prijateljev in simpatizerjev ter sode­ Velenja in iz Šoštanja, PD Železar iz Štor in lavcev iz domovine in tujine. Vsem se za Planinska sekcija Zlatarne Celje. Organizator je lepe želje iskreno zahvaljujemo v imenu nudil brezplačen prevoz z dvema avtobusoma omenjenih prejemnikov. š, o pv za tiste planince, ki so se pripeljali do Sloven­ Uredni V skih Konjic oziroma Zreč z osebnimi avtomobili ali z rednimi prevoznimi sredstvi. Prejšnja leta so se pohoda udeležili še planinci iz Murske Mali oglas Sobote in Gornje Radgone; ne vem, zakaj jih letos ni bilo. Planince je na Pesku pospremil na Gospod Miloš Grabrijan iz Ljubljane je planin­ pot harmonikar, kar je bila prijetna spodbuda ski zvezi Slovenije podaril komplete Planinskih za nadaljevanje hoje do Osankarice. Zaključek vestnikov od letnika 1966 do 1992. Nekatere pohoda je bil v kino dvorani v Zrečah, kjer je letnike smo obdržali, večine ne potrebujemo in igral instrumentalni ansambel s pevko. Ob po­ smo jih priprvljeni zastonj odstopiti tistim planin­ skočnih melodijah so planinci pozabili na preho­ cem, ki bi želeli kompletirati svoje planinske jeno pot in so se veselo zavrteli. knjižnice. Za informacije se oglasite po telefonu 94 25 pohodnikov je prejelo za 10-kratno udeležbo v Planinski zvezi v Ljubljani. i PLANINSKI VESTNIK SEZNAM IN CENE PLANINSKIH EDICIJ

Zemljevidi Cene v tolarjih

Gorski Kotar - 1 :100000 (1. izd. 1990) 380 Krn s Kobaridom - 1:25 000 (1. izd. 1990) 380 Stol in Begunjščica- 1 :25 000 (1. izd. 1990) 380 Trenta - 1:25 000 (1. izd. 1990) 380 Okolica Ljubljane - 1 :50 000 (1. izd. 1990) 380 Kranjska Gora z okolico - 1:25000 (1. izd. 1990) 380 Rogaška Slatina z Bočem in Donačko goro - 1:25 000 (1989) 380 Julijske Alpe - Bohinj - 1 :20 000 (8. izd. 1990) 380 Julijske Alpe - Triglav - 1:20 000 (5. izd.) v tisku Grintovci - 1 :25000 (1. izd. 1987) 380 Julijske Alpe - vzhodni del - 1:50000 (8. izd.) v tisku Julijske Alpe - zahodni del - 1:50000 (8. izd. 1991) 380 Triglavski narodni park - 1:50 000 (5. izd. 1991) 480 Karavanke - osrednji del in Grintovci (3. izd. 1988) 380 Kamniške in Savinjske Alpe z Obirjem in Peco - 1:50 000 (6. izd. 1990) 380 Pohorje - vzhodni del - 1:50 000 (2. izd.) 380 Pohorje - zahodni del - 1 :50000 (4. izd. 1990) 380 Posavsko hribovje - 1 :100000 (1. izd. 1986) 380 Škofjeloško hribovje - 1 :40 000 (3. izd.) v tisku Storžič in Košuta - 1 :25 000 (1. izd. 1988) 380 Pešpot E6 - SLO - zemljevidi - 1 :50000 Slovenska obala in zaledje - 1 :50 000 (3. izd. 1989) - Istra - 1 :100 000 (1. izd. 1990) Pomurje - 1 :75 000 (1. izd. 1990) Bovec z okolico - 1 :25 000 (4. izd. 1988) 380 Gorenjska - Bled - Kranjska gora - 1:50 000 380 Savinjska dolina in širša okolica - 1 :50000 (1992) 380 Kočevsko z gornjo kolpsko dolino in obrobjem Bele krajine - 1:50 000 (izd. 1992) 430

Vodniki

Vodnik po planinskih postojankah v Sloveniji (Dobnik, 2. izd. 1991) 900 Slovenske planinske koče (Rapoša, 1. izd. 1990) - Kamniške in Savinjske Alpe v tisku Julijske Alpe 1 500 Karavanke (Klinar, 3. izd. 1983) 700 Vodnik po Zasavskem hribovju (Pergar, 1. izd. 1978) 700 Po gorah severovzhodne Slovenije (Ficko, 1. izd. 1980) 700 Turni smuki (Črnivec-Praček, 2. izd. 1985) 700 Triglavski narodni park (Fabjan, 1. izd. 1985) -

Vodniki in dnevniki po veznih poteh

Vodnik po Slovenski planinski poti (6. izd. 1988) 600 Dnevnik po Slovenski planinski poti (1990) 200 Ciglarjeva pot od Drave do Jadrana E-6, skice (1984) E7 - evropska pešpot od Sotle do Soče (3. izd. 1988) Loška planinska pot (5. izd. 1973) Ljubljanska mladinska pot (1. izd. 1984) 150 Koroška planinska mladinska transverzala 150 Kamniška planinska pot (1983) 200 Vodnik in dnevnik po planinski poti XIV. divizije (1984) 200 Vodnik in dnevnik Trdinove poti 300 Kajakaški vodniček po slovenskih rekah (1991) 500 Jezerska planinska pota - 90 let Češke koče (2. izd. 1990)

Alpinistični vodniki

Gorniška pot iz Planice na Pokljuko - PP (1989) 200 Kamniške in Savinjske Alpe - Logarska dolina, Matkov kot - Peči (Golnar, 1982) 500 Kamniška Bistrica - zahodni del (Golnar, 1988) 500 Lučka Bela - Robanov kot 500 39 in pol (Pavle Kozjek) 500 Tri Čine (Tine Mihelič) 500 95 VESTNIK

Vodniki v tujih jezikih in večjezične izdaje

Die Slowenische Berg-Transverzale (2. izd. 1979) 500 Triglav - ein kurzer Fuhrer (1980) 400 How to climb Triglav (2. izd.) 400 Triglavski narodni park - štirijezična brošura (1983) Kamniške Alpe - Ravenska Kočna - Kletterfiihrer (1977) 300 Pot prijateljstva treh dežel (trijezični vodnik) 200 Zaščitena območja (treh dežel) - Naturschutzgebiete - Zone Protette (1981) 400 Slovarček za planince (tridelni, trijezični) - Worterbuch fiir Bergsteiger - Vocabolario per alpinisti (1986) 400

Vzgojna literatura

Planinska šola (2. izd. 1983) 400 Planinski dnevnik (s častnim kodeksom, 1982) 200 Planinski vodnik v tisku Hoja in plezanje v gorah (Mihelič-Škarja, 3. izd. 1984) 800 Nevarnosti v gorah (Šegula 1979) 700 Sneg, led, plazovi (Šegula 1986) 500 Pozor, plaz 100 Narava v gorskem svetu (Selan, 2. izd. 1982) 400 Zavarovane rastline (Skoberne, 2. izd. 1990) 200 Triglavski narodni park (Skoberne) Oris zgodovine planinstva (Strojin, 2. izd. 1978) 300 Navodila za oskrbo in označevanje planinskih poti (1982) 300 Trije Tominški planinci (T. Tominšek, 1981) 300 Dr. Henrik Turna (Strojin, 1976) 600 Planinarstvo i alpinizam (Smerke, 1989) Prehrana v gorah (2. izd.) v pripravi Vremenoslovje za planince (2. izd.) v pripravi Podhladitev, omrzline in druge poškodbe zaradi mraza (1990) 400

Druge edicije

Stoletje v gorah - CZ 5700 Gora - Stane Klemene 4990 Na vrhovih sveta - izd. Založba MK - 92 3740 Sto slovenskih vrhov - S. Klinar 2.610 Slovenske gore (II. izd.) 3300 Dnevnik ciciban-planinec (1988) 150 Dnevnik pionir-planinec (1989) 150 Igre (1981) 300 Planinska pesmarica 300 Razgled s Triglava (1978) 100 Razglednice s Triglava 50 Deset let šole za gorske vodnike v Nepalu (1990) 300 Strme smučine - A. Zorčič, D. Ogrinec - 92 Planinske akcije '92 150 Priročnik Ninja - Letenje s padalom visoke zmogljivosti - prevod Janez Benkovič - Sto znamenitih rastlin na Slovenskem (Tone Vvraber) - Bela obzorja - V. Grošelj 2300 Dodiri neba - D. Berljak 1000 človek, gora, poezija 1890

Drugo blago

Vpisna knjiga za vrhove 1500 Vpisna knjiga za planinske postojanke 2000 Članske izkaznice 30 Izkaznice Gorske straže - GS 30 članski karton 10 Nakaznica za prenočišče (1990) 100 Trikotna ruta za prvo pomoč 150 Priznanja PD 100

Popust ob nakupu

Pri nakupu 5 ali več izvodov enakih planinskih edicij, ki jih je izdala ali odkupila PZS po lastni ceni, priznamo 20% popusta. Kupovanje ali naročanje več kot pet izvodov je možno v pisarni PZS, Ljubljana, Dvoržakova 9, v ponedeljek od 14. do 19. ure aH od torka do petka od 8. do 14. ure. Maloprodaja je tudi v pisarni Planinskega društva Ljubljana-matica, Miklošičeva 17, v večjih knjigarnah, na sedežih planinskih društev in v planinskih kočah po vsej Sloveniji, kjer je možno dobiti tudi drugo gradivo o posameznih gorskih območjih. Pri naročilu obvezno dostavite naročilnico in izjavo, da planinske edicije kupujete za nadaljnjo prodajo. Cene veljajo od 1. 2. 1993.

Informacije

96 Planinska zveza Slovenije, Dvoržakova 9, 61000 Ljubljana, telefon (061) 312553 ali (061) 315493; FAX (061) 122140. m. založba mladika šubičeva 10 * 61000 Ijubljana

NAROČILNICA Nepreklicno naročam knjigo Matjaža Deržaja PLANINSKI POZDRAV. Prednaročniška cena je 3990 SIT in velja do konca februarja 1993. Poravnate jo lahko naenkrat ali v dveh zaporednih mesečnih obrokih. Prvi mora biti obvezno plačan pred prevzemom knjige.

3990 SIT bom poravnal: naenkrat v dveh obrokih (2000 + 1990 SIT

V ceni je že vračunan 5 % prometni davek.

Priimek in ime Naslov

Poštna številka in pošta

Št. osebne izkaznice izdane pri Matična številka

Naslov zaposlitve Ta naročilnica zavezuje naročnika in založbo. Vse morebitne spore rešuje pristojno sodišče v Ljubljani. Naročilnico pošljite na naslov: ZALOŽBA MLADIKA, Šubičeva 10, 61001 Ljubljana. Datum Podpis

^—

Planinski vestnik že skoraj celo stoletje beleži zgodovino sloven­ skega gornistva, spremlja največje dosežke domačega in tujega udejstvovanja v hribih, opisuje iskrive prebliske hribolazniškega duha in srca, odkriva globoke misli izpod visokih vrhov gora in pameti ter seznanja še z drugimi dogodki, ki bi lahko zanimali planinsko dušo. Tiha, pa velika želja slovenske planinske organizacije je, da bi do stoletnice Slovenskega planinskega društva bila vsaka sloven­ ska planinska družina naročena na slovenski Planinski vestnik, najstarejši slovenski mesečnik. Na koncu koncev smo Slovenci rojeni med gorami, planinstvo je naša identiteta in Triglav je kar od nekdaj slovenski simbol. Povejte to svojim znancem - in poskušajmo skupaj doseči ta cilj!