UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek Za Zgodovino

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za zgodovino

DIPLOMSKO DELO

Vid Zakrajšek

Maribor, 2012

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za zgodovino

Diplomsko delo BRITANSKA TAJNA SLUŽBA SOE (SPECIAL OPERATIONS EXECUTIVE) V EVROPI 1940–1946

Graduation thesis BRITISH SECRET SERVICE SOE (SPECIAL OPERATIONS EXECUTIVE) IN EUROPE 1940–1946

Mentor: Kandidat: red. prof. dr. Jerca Vodušek Stari č Vid Zakrajšek

Maribor, 2012

Lektorica: Ksenija Pe čnik, prof. slov. jezika

Prevajalka: Polona Zakrajšek, univ. dipl. prav., zunanja sodelavka Sodiš ča Evropske unije 2004-2010

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici, red. prof. dr. Jerci Vodušek Stari č, za strokovne nasvete, pomo č, potrpežljivost in čas.

Posebej se zahvaljujem svoji družini, o četu in mami, za brezpogojno podporo in spodbudo v času študija ter nastajanja tega diplomskega dela.

IZJAVA

Podpisani Vid ZAKRAJŠEK, rojen 15. 8. 1980, študent Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer enopredmetna nepedagoška zgodovina, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Britanska tajna služba SOE (Special Operations Executive) v Evropi 1940–1946 pri mentorici red. prof. dr. Jerci Vodušek Stari č avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; besedila niso prepisana brez navedbe avtorjev.

______(podpis študenta)

Maribor, 14. 01. 2013

POVZETEK

1. septembra 1939, manj kot 23 let po koncu 1. svetovne vojne, je tretji rajh z napadom na Poljsko za čel 2. svetovno vojno.

Z odgovornostjo za za četek sovražnosti in ponaredbo legitimnega izgovora za napad so tajne službe in posebne enote dale tej novi vojni zna čaj, ki jo je spremljal ves čas njenega poteka. Ta ni imel samo velikega vpliva na razvoj taktike bojevanja in orožja, ampak tudi na druga podro čja življenja v prihodnosti, od znanosti do industrije itd. Vohunstvo, tajne službe in posebne vojaške enote obstajajo že tiso čletja, vendar nikoli prej v takšnem obsegu in pomenu, kot so ga dobile v letih 1939–1945.

22. julija 1940 je bila z ukazom premiera Winstona Churchilla ustanovljena nova tajna agencija Special Operations Executive (SOE) pod taktirko Hugh Daltona, ministra za ekonomsko vojskovanje. Njena naloga je bila, po besedah premiera, da »spravi Evropo v plamene«. SOE ni bila povsem nova formacija, temve č amalgamacija treh že obstoje čih tajnih služb, od katerih je bila vsaka pod drugim ministrstvom. Section D (SIS – Secret Intelligence Service), MIR (Military Intelligence Research – del War Office) in Department EH (Foreign Office) so združili v eno službo.

Naloga SOE je bilo organiziranje odporniških gibanj, urjenje odpornikov, vohunjenje in sabotaže, izvajanje atentatov, uni čevanje mostov in manjšanje sovražnikovih strateških in takti čnih sposobnosti vodenja vojne. Zaradi tega SOE ni mogla delovati dalj časa, brez da bi pritegnila pozornost sovražnika. Pri čakovana sovražnikova reakcija je bila glavni razlog nesporazumov med SOE in MI6, kajti MI6 je hotela, da so skrivne operacije tudi ostale prikrite.

Metode SOE so povzro čile tudi trenja z begunskimi vladami drugih držav, ker so nekatera odporniška gibanja, ki jih je SOE podpirala, opremljala in urila, hotela spremeniti politi čne sisteme svojih držav. Metodologija SOE je bila zagotavljanje takti čne podpore, urjenje, oboroževanje, denarna in zdravstvena pomo č in zagotavljanje agentov skupinam, ki so lahko dokazale bojevanje proti nacizmu in fašizmu, ne glede na njihove verska, politi čna in sociološka prepri čanja in povezave.

Pragmati čni pristop SOE je bil kriv za obtožbe kratkovidnosti, toda v tedanjih okoliš činah okupirane Evrope je bila to edina pot za zagotovitev kon čne zmage.

Tako kot je njen nastanek bil zna čilen za vse vojne agencije in posebne vojaške enote, od Popskijeve zasebne vojske (Popski's Private Army ) in hudi čeve brigade (Devil's Brigade ) do Long Range Desert Group (LRDG), je bil tudi njen konec zvest temu zna čaju. SOE je bila ustvarjenja za boj proti fašizmu in nacizmu in s koncem vojne je ostala brez svojega naravnega sovražnika. Preživela je svoje »kolegice« in vojno za le manj kot leto dni.

Po notranjih prepirih med raznimi ministrstvi in tajnimi službami, kdo bo SOE prevzel, jo je novi premier Clement Attlee 15. januarja 1946 razpustil.

Klju čne besede: SOE, druga svetovna vojna, sabotaže, tajne službe, odporniška gibanja, nacizem.

SUMMARY

On 1 September 1939, with the attack on Poland, the Third Reich started World War II, less than 23 years after the end of the Great War.

By being instrumental for the beginning of hostilities and providing spurious grounds in the attack, secret agencies and special forces gave this war a new, different and previously unseen character that stayed with it throughout its duration and had an enormous influence not only on the development of tactics of combat and weapons, but also on other many aspects of life and for the future, including, but not limited to science and industry. Espionage, secret services and special forces have been existing for millennia, but never before in such a range and importance, as they attained in the years 1939-45.

On 22 July 1940 Prime Minister Churchill issued a special order under the provisions of which a new secret service, Special Operations Executive (SOE) , was formed, placed under the command of the Minister of Economic Warfare, sir Hugh Dalton. It's mission was to »set Europe ablaze«. Created into one agency from three separate secret services, Section D from the Secret Intelligence Service (or MI6), MI(R) from the War Office and Department EH from the Foreign Office.

SOE's task was to organize resistance movements, train resistance fighters, conduct espionage and sabotage, carry out assassinations, blow up bridges and check the enemy's strategic and tactical ability to wage war. This mission made it impossible for the SOE to conduct operations over a protracted period of time while still remaining invisible to the enemy. The inevitability of enemy reaction to SOE's activities was a major cause of disagreement between SOE and MI6; the latter organisation preferring that clandestine operations should remain undetected by the enemy.

SOE's methods also brought them into conflict with various allied governments-in-exile as a number of the resistance groups the organisation was supporting, equipping and training, wanted to make political changes in their countries. SOE's methodology was to provide tactical support, training, armament, monetary and medical aid and also agents to groups

who could prove they were fighting Nazis and Fascism, regardless of their religious, political and sociological beliefs and affiliations.

SOE's pragmatic approach frequently resulted in accusations of short-sightedness being levelled against it, but in the-then circumstances, with the whole of Europe occupied and under oppression, this was the only way to insure final victory.

SOE's end, like its birth was very similar to other ad-hoc secret services and special forces so characteristic of World War II, like Popski's Private Army, Devil's Brigade, Long Range Desert Group, etc. SOE was formed to fight Nazism and Fascism and with the war coming to an end, SOE had been left without it's natural enemy and reason for existence. SOE survived its colleagues and war for less than a year.

After in-fighting between different ministries and secret agencies, who would get SOE under their command, the new Prime Minister Clement Attlee finally dissolved SOE on 15th January 1946.

Keywords: SOE, World War II, sabotage, secret services, resistance movements, Nazism.

KAZALO

1. UVOD...... 1 2. BRITANSKA TAJNA SLUŽBA SOE V EVROPI 1940–1946...... 2 3. DELOVANJE SOE PO DRŽAVAH...... 30 3.1 Češkoslovaška ...... 30 3.2 Poljska...... 33 3.3 Madžarska ...... 35 3.4 Francija...... 39 3.5 Jugoslavija...... 48 3.6 Avstrija...... 54 3.7 Švica...... 54 2.8 Danska...... 55 3.9 Norveška...... 57 3.10 Švedska...... 58 3.11 Romunija ...... 59 3.12 Bolgarija ...... 61 3.13 Gr čija...... 62 3.14 Albanija ...... 65 3.15 Nizozemska ...... 66 3.16 Belgija ...... 68 3.17 Italija ...... 70 3.18 Zaton SOE ...... 73 4. SPECIAL DUTY SQUADRONS...... 75 5. SKLEP...... 88 LITERATURA IN VIRI...... 90 KRATICE...... 94

i

ii 1. UVOD

SOE (Special Operations Executive) je bila prva britanska sabotažna služba in jo danes pomnimo kot organizacijo, ki je v marsi čem orala ledino in premikala meje sprejemljivega v vojskovanju. Njeno delovanje je postavljeno v čas, v katerem so tajne službe in odporniška gibanja imela vlogo, enakovredno rednim vojskam. Njihov strateški pomen je bil namre č za dosego ciljev držav klju čen.

SOE je pomembno vplivala na drugo svetovno vojno, zato je predmet obravnave tega diplomskega dela. Namen diplomskega dela je predstaviti obstoj SOE in delovanje od njenega osnovanja do razpustitve. Predstavili smo osnovo, na kateri je nastala, na čine delovanja, orožje in opremo, ki so ji omogo čili delovanje, ter ljudi, ki so predstavljali najboljše in najslabše, kar je nudila. Posebno pozornost smo namenili tehni čni plati te službe, saj SOE brez nje sploh ne bi mogla obstajati, še manj pa delovati. Vzpodbuda za poglobljeno obravnavo tehni čne plati je bilo pomanjkanje v strokovni literaturi o SOE.

Diplomsko delo je razdeljeno na tri poglavja. V prvem poglavju obravnavamo ustanovitev SOE, procese rekrutacije agentov in njihovo urjenje ter opremo in orožje, ki so ga uporabljali. V drugem poglavju predstavljamo delovanje po posameznih državah, kjer je bila dejavna. V tretjem pa zaton te organizacije.

Pri pripravi dela so se pojavile nekatere težave. Zaradi nedostopnosti arhivov in virov, diplomsko delo temelji na študiji predvsem tuje strokovne literature in internetnih člankov. Slovenska literatura na to temo je težko dosegljiva, zato je diplomsko delo v ve čini plod prevajanja približno 24 knjig pretežno angleških avtorjev. Pri tem smo se sre čali z obi čajnimi težavami neposrednega prevajanja strokovnih izrazov, katerim je težko najti istopomenske prevode v slovenskem jeziku. Pri predstavitvi delovanje SOE smo posebno pozornost namenili tudi delovanju njenih članov in v primerih nekaterih akterjev so v literaturi omenjeni le njihovi priimki, ne osebna imena.

Cilj tega diplomskega dela je celovita predstavitev britanske tajne službe SOE v Evropi in slovenski literaturi na tem podro čju ponuditi ustrezno delo.

1 2. BRITANSKA TAJNA SLUŽBA SOE V EVROPI 1940–1946

Do sredine 30. let je nova grožnja nacisti čne Nem čije britanskim obrambnim strategom pokazala, kako potrebna je sposobnost bojevanja gverilske vojne proti prihodnjemu sovražniku. Medtem ko je britanska tajna služba SIS ( Secret Intelligence Service ) poskušala dobiti podatke o Nem čiji in njenem oboroževanju, so poleti 1935 za čeli tudi iskati na čine prikritega bojevanja proti temu potencialnemu sovražniku. 1 Častniki SIS so poro čali admiralu Siru Hughu Sinclairju, šefu tajne službe ( Chief of the Secret Service ), ki je zaradi tajnosti imel oznako »C«, in mu priporo čili vrsto možnosti sabotaže Nem čije. Vendar je bilo jasno, da ni obstajala nobena služba, v okviru katere bi se te sabotaže sploh lahko izvajale. Toda na črtovanje sabotaž, kaj šele njihovo izvajanje proti deželam, s katerimi Britanija ni bila trenutno v vojni, je v Whitehallu vzbujalo mnogo nestrinjanja. Zaradi tega je SIS poskušala zamaskirati te ofenzivne na črte z opozarjanjem na pomanjkljivo obrambo Britanije. Ta poteza je uspela in SIS je dobila ukaz, da v duhu slogana »napad je najboljša obramba« pripravi na črte za napad na nemške šibke to čke. Ta na črt pa je bil iz neznanega razloga preložen vse do januarja 1938, ko je vprašanje sabotaž ponovno vzniknilo. Tako sta Sekcija VI kot tudi Sekcija III SIS vztrajali, da bi bilo treba ponovno preu čiti potencial sabotažnih operacij in za ta namen rekrutirati častnika iz vrst inženirjev, ki bi temeljito preu čil predloge.2

Izbran je bil major Laurence Grand, 39-letni diverzant, ki je po prejetju častniškega čina leta 1917 služil v Franciji, Rusiji, Indiji, Iraku, Kurdistanu in Združenemu kraljestvu.3 Položaj je sprejel pod pogojem, da mu ne bo oviral nadaljnje kariere v vojski. Kmalu zatem je imel sestanek s polkovnikom Stewartom Menziesom, vodjo vojaške sekcije SIS, in bil potem predstavljen C-ju samemu, za katerega je pozneje rekel, da je bil podoben ameriškemu gangsterju. Grand je za čel z delom 1. aprila 1938 v kleti glavnega štaba SIS v prostorih Broadway Buildings. 4 Če je sprva imel dvome o svoji primernosti za tajne operacije, se je kmalu prilagodil in po mnenju svojih sodelavcev celo postal stereotipna figura poveljnika vohunov. 5 Grand v svoji kleti ni ostal dolgo, ker se je kmalu preselil v

1 Mark Seaman, A New Instrument of War: The Origins of the Special Operations Executive, v: Special Operations Executive: A New Instrument of War, ur. Mark Seaman, (Abingdon: Routledge, 2006), 8. 2 Ibid. 3 Ibid. 4 Ibid, str. 9. 5 Ibid.

2 šesto nadstropje sosednjega bloka na Caxton Street 2. Ko se je obseg njegovega dela in osebja pove čal, je prevzemal ve č pisarn in celo zgradil skrivne prehode. 31. maja 1938 je spisal svoje poro čilo »Predhodna ocena možnosti sabotaže«, ki je identificiralo možna podro čja in metode. SIS ga je sprejela dokaj negativno, med drugim so ga imeli za preveč zagnanega, vendar je vodstvo s časoma le uspel prepri čati.6 Kmalu je ugotovil, da je treba sestaviti seznam ciljev, razviti posebne naprave in prikrite komunikacije ter odkriti potenciale lokalnih saboterskih rekrutov. V prilogi k svojemu poro čilu je ocenil strošek takšne organizacije na 20.000 funtov, kar pa ni prestrašilo njegovih nadrejenih. Imenovali so ga za šefa novega oddelka SIS, Sekcije IX ali bolje znane Sekcije D ( Section D ), s čemer je zase prevzel kodno ime »D«. 7 Bil je zelo naklonjen vzpostavljanju mednarodnih zvez in tako je poleti 1938 obiskal Češkoslovaško, kjer se je sestal z glavnim štabom vojske. Ogledal si je tudi vojaški del tovarne Škoda za sabotažo v primeru nemške agresije. Rekrutiral je tudi češkega inženirja, ki je z njim odšel v Anglijo, in za čel z delom kodiranja telefonskih pogovorov. Ko je prišel nazaj v Anglijo je Grant nadalje naro čil razvoj inovativnih sabotažnih naprav. Prav tako se je zanimal za brezži čno oddajanje in ustanovil »Skupni oddajni komite«. O tem so v Whitehallu že razmišljali in v času Münchenskega sporazuma Sira Campbella Stuarta zadolžili za vzpostavitev majhnega oddelka zunanjega ministrstva, ki bi preu čilo to vprašanje. Oddajnik so namestili v zgradbi Electra House in ga poimenovali »EH« oz. »CS«.8 Medtem je v vojnem ministrstvu še en inženirec šel po vzporedni in manj skriti poti kot Grand.

Kariera majorja Johna C. F. Hollanda je bila dokaj pisana, med prvo svetovno vojno je bil premeš čen v kraljevi letalski korpus ( Royal Flying Corps – predhodnik Royal Air Force ), kjer je bil odlikovan za svoje zasluge. Spomladi 1938 je bil premeš čen v Sekcijo GS(R) vojnega ministrstva. GS(R) pa v nasprotju s Sekcijo D ni ostal prikrit, kajti njegova ustanovitev je bila najavljena v časopisu Hansard 9. marca 1938. Holland je imel povsem proste roke in je januarja 1939 izdal svojo predhodno poro čilo, s katerim je svoje predstojnike navdušil dovolj, da so mu dodelili še dva častnika. To sta bila major Millis R. Jefferis, prav tako diverzant in major Colin McVean Gubbins, topni čar z ve č izkušnjami kot Holland. 9 20. marca 1939 je Grand predstavil sir Hugh Sinclairu svoj na črt »Scheme D«, ki je vseboval precej razli čnih dejavnosti, med drugim odstranitve Gestapovih agentov

6 Ibid. 7 Ibid, str. 10. 8 Ibid. 9 Ibid.

3 v Romuniji, oskrbovanje poljskih odporniških skupin in spodbujanje narodnega upora v italijanski Libiji. Zaprosil je za namestitev Hollanda na mesto GSO1 in ocenil potrebo po 25 nadaljnjih častnikih in prora čunu 500.000 funtov. Kopijo poro čila so hitro poslali generalu Fredericku G. Beaumont-Nesbittu, namestniku direktorja vojaške obveš čevalne službe (DDMI), dva dni pozneje pa so o tem obvestili šefa imperialnega štaba ( Imperial General Staff ). Naslednji dan, 23. marca, so na zunanjem ministrstvu sklican sestanek, ki so se ga udeležili zunanji minister Edward Frederick Lindley Wood lord Halifax, njegov namestnik Sir Alexander Cadogan, Gort, Menzies in Grand. Halifax je izrazil zaskrbljenost glede financiranja takšne tajne službe in je predvidljivo hotel čim manjšo vpletenost vlade v tem podjetju. Grand ga je uspel pomiriti in Halifax je obljubil, da se bo o tem pogovoril s premiejem. 10

Tako je bilo posajeno seme zamisli o SOE, vendar je minilo še precej časa, preden je vzklilo. Sekciji D in GS(R) sta bili sedaj tako tesno povezani, da se je GS(R) preselila v pisarne Sekcije D na Caxton Street v Westminster, blizu glavnega štaba SIS. Vendar so GS(R) še nadalje financirali iz tajnega prora čuna SIS. Novi sostanovalci Hollanda še zdale č niso utesnjevali, temve č so zanj celo predstavljali možnost širitve, ki jo je zgrabil z obema rokama. Hollandov entuziazem je bil v nasprotju s prepri čanjem, da se z Grandom nista razumela. To teorijo je še nadalje izpodbilo njuno odli čno sodelovanje med nemškim napadom na Češkoslovaško marca leta 1939. 3. aprila 1939 je Holland oddal poro čilo, v katerem je izrazil nujo preu čitve metod gverilskega bojevanja. Nadalje je zagovarjal vzpostavitev in izboljšanje vez s štabi držav, ki jih je nemško zavojevanje ogrožalo, in predlagal, da v program vklju čijo britanske vojaške atašeje v teh državah.11

V ta namen je Gubbins obiskal baltske dežele, Poljsko in Balkan. Sprejeli so odlo čitev, da poiš čejo primerne kandidate v oboroženih silah, predvsem častnike z znanjem tujih jezikov in poznavanjem tujih držav. Eden teh rekrutov je bil Peter Wilkinson, častnik enote »Royal Fusiliers«, ki je bil v času nemške invazije v Pragi. 12 Gubbins ga je poiskal in povabil na kosilo, kjer mu je razkril, da je član skrivne organizacije znotraj vojnega ministrstva, katere naloga je bila sabotaža, in ga povabil, da se jim pridruži. Wilkinson je vabilo sprejel in se udeležil urjenja v Caxton Hall-u, nad kakovostjo katerega pa je bil razo čaran. 27. junija

10 Ibid, str. 11. 11 Ibid. 12 Ibid, str. 12.

4 1939 so GS(R) podredili DDMI in ga preimenovali v MI1(R). Naloga SOE je kratko in jedrnato bila: na črtovanje paravojaških aktivnosti pod vodstvom DDMI.13 Izbruh vojne je upravi čil vsa leta na črtovanja sovražnih akcij proti Nem čiji. MI(R) je 3. septembra 1939 dolo čil vloge in razmerje do Sekcije D. Po tem memorandumu je Sekcija D bila odgovorna za civilne, prikrite akcije, medtem ko so vojaške akcije, redne in izredne, spadale pod domeno MI(R).14 Kmalu so se pokazale nove razlike, ko je vojno ministrstvo MI(R) zahtevalo nazaj in ga preselilo nazaj k sebi. Tudi Sekcija D je kmalu zatem našla nov življenjski prostor v hotelu Frythe blizu Welwyn v Hertfordshiru, kjer je ostala do povratka v London marca 1940. Zaradi skrivnostnosti dela in dejstva, da sta dve razli čni organizaciji delovali na istem podro čju, je težko presoditi, kdo je razvil kaj. Na splošno zasluge za ustanovitev enot komandosov, na črtovanja prevar in promocijo razvoja helikopterjev pripisujejo Hollandu in njegovi MI(R) ekipi kot vizionarjem. Grand pa si je po drugi strani lastil zasluge za idejo enot, ki bi v primeru nemške invazije Velike Britanije skrito delovale za vojnimi črtami, t. i. pomožnih enot ( Auxialiary Units ); in za organizacijo, ki bi se ukvarjala samo s pobegi in izmikanjem zajetju (MI9) čeprav se je tudi to pripisovalo MI(R). Kako dolgo bi Sekcija D in MI(R) sodelovali, je samo akademsko vprašanje, kajti nemški napad na Francijo skozi Ardene spomladi 1940 ( Fall Gelb ) je presenetil vse in hkrati prekrižal marsikateri na črt obeh organizacij.

Vsi poskusi obeh organizacij na Poljskem, Norveškem in Finskem so propadli, še preden so se lahko prav za čeli. Takoj po okupaciji je bilo nekaj operacij v Holandiji in Franciji med drugim rešitev znatnih koli čin industrijskih diamantov in zlata. Poskus rešitve gospe de Gaulle, žene Charlesa de Gaulla, se je ponesre čil in kon čal z edino smrtno žrtvijo agenta Sekcije D v času njenega obstoja. V nasprotju s politi čnim zna čajem akcij Sekcije D pa je MI(R) še naprej ohranila svojo paravojaško miselnost in predvsem izvajala program »požgane zemlje«, med drugim uni čenje naftnih zalog in naprav v Gonfrevilleu. 15 Medtem ko sta Sekcija D in MI(R) izvajali evakuacijo s kontinenta ali zaklju čevali teko če operacije, je Beaumont-Nesbitt izkoristil priložnost in VCIGS ( Vice-Chief Imperial General Staff) predložil predlog, naj bi WO (War Office ) prevzela vse posebne operacije. Anthony Eden in Winston Churchill sta se s poro čilom strinjala in 13. junija sklicala sestanek z namenom prou čiti razmere po padcu Francije. Vendar sestanek ni obrodil ve čjih sadov. Whitehall je

13 Ibid. 14 Ibid, str. 13. 15 Ibid, str. 14.

5 kljub temu vzel Sekcijo D in MI(R) pod drobnogled in Cadogan je 28. junija 1940 sestavil poro čilo. 16

V tem poro čilu vladi je Cadogan bil dokaj kriti čen do dotedanjega delovanja obeh organizacij in zahteval novo oceno taktike. Predlagal je, da bi sabotaže in subverzije izvajala ena sama organizacija, ki ne bi bila pod poveljstvom SIS, ki je sama imela dovolj dela in se diskreditirala z operacijo »Venlo« (ko je Sicherheitsdienst zajela dva SIS agenta na Nizozemskem), ampak bi ta nova služba bila pod vojaškim vodstvom. Predlagal je tudi združitev Sekcije D in MI(R) ter namestitev osebja v WO. Za nadzornika te nove organizacije pa je predlagal DMI ( Director of Military Intelligence) .17 Čeprav je ideja za nadzor DMI nad to novo organizacijo bila boljša od dotedanjega stanja, se je tudi Cadogan strinjal, da bi DMI bila odgovorna ministrstvu za informiranje, WO in FO (Foreign Office). Vendar pa bi kljub temu, da SIS ne bi imela nadzora, financiranje te organizacije prihajalo iz njenega prora čuna. S tem se ni strinjal Hugh Dalton, minister za ekonomsko vojskovanje, ki je bil prepri čan, da bi DMI morala spadati pod Atleeja, namestnika premierja, s tem pa bi operativni nadzor imel Dalton sam.

Hugh Dalton, minister za ekonomsko vojskovanje in vodja SOE, se je rodil 16. avgusta 1887 v Cambridgeu. Med študijem na Cambridgeu je postal laburist, zaradi česar so ga nasprotniki ozna čili za izdajalca njunega družbenega sloja. Med prvo svetovno vojno je služil v kraljevem topništvu (Royal Artillery ) na italijanski fronti, bil je odlikovan za hrabrost med bitko pri Kobaridu oktobra 1917. Po koncu vojne ni ostal v vojaški službi, ampak se je odlo čil za kariero v politiki, kajti prepri čan je bil, da lahko politika v pravih rokah prepre či ponovitev takšnega klanja, kot ga je na zahodni fronti doživela njegova generacija. 18

Vojna Daltona ni spremenila v pacifista, kajti spremenil je laburisti čno stranko v odlo čnega nasprotnika Chamberlainove vlade in mo čnega zagovornika odlo čnejšega odnosa do Nem čije in Italije. Kljub slovesu spretnega politika in strokovnjaka za mednarodne odnose pa ni bil priljubljen. Celo Churchill, ki ga je Dalton oboževal, ga ni

16 Ibid, str. 15. 17 Ibid. 18 Terry Charman: Hugh Dalton, Poland and SOE, 1940-42. v: Special Operations Executive: A New Instrument of War, ur. Mark Seaman, (Abingdon: Routledge, 2006), str. 61.

6 maral. Marsikoga sta odvrnili njegova surova in glasna osebnost ter pretkanost. 19 Po svojem izletu na Poljsko leta 1926 je postal njen velik zagovornik, kar je bilo še posebej v oči bode če v takratnem protipoljskem razpoloženju, ki je vladalo v britanski politiki in proti kateremu se je Dalton vztrajno boril. Tega se je intenzivno lotil, ko je prišel na novo mesto v FO v obdobju 1929–1931. 20 V 30. letih je Dalton Poljsko vztrajno podpiral in vzdrževal stike s poljskimi socialisti in predstavniki vlade, kar je še okrepil med nemško- poljsko krizo poleti 1939. Ko je Nem čija napadla Poljsko, je vztrajno agitiral za pomo č Poljakom in bil zelo nezadovoljen s francosko in britansko pripravljenostjo žrtvovati Poljsko zavoljo lastne varnosti.21

Kljub neutrudnemu zavzemanju za Poljsko, med katerim je pritiskal na vse mogo če ministre kot tudi na novega prvega lorda admiralitete Winston Churchilla, je bil neuspešen in s kapitulacijo Varšave 27. septembra 1939 ter vdajo poljske vojske so bili izgubljeni vsi upi. Skozi lažno vojno je Dalton vzdrževal stike s Poljaki in mnogokrat obiskal poljsko ambasado v Londonu, kjer je tudi prvi č sre čal Gubbinsa, poznejšega vodjo SOE. Ta inteligenten propoljski in pro češki mož je nanj naredil izjemen vtis. 22 18. novembra 1940 se je Gubbins na Daltonovo vabilo pridružil SOE. Mesec kasneje so Dalton, Gubbins in Gladwyn Jebb (FO) preživeli božic kot gosti generala Wladyslawa Sikorskega v bazi poljskih enot na Škotskem. Pozno leta 1940 je SOE ustanovila poljsko sekcijo. Sprva jo je vodil Bickham Sweet-Escott, pozneje pa stotnik Harold Perkins, ki je pred vojno tudi živel na Poljskem. Naloga poljske sekcije je bila podpora poljski obveš čevalni službi, Šestemu biroju, pri njegovem delovanju. 23 Dalton, tako kot marsikdo na Zahodu, je bil zmotnega mnenja, da okupirana Evropa vre od sovraštva do Nemcev in samo čaka na priložnost in pobudo, da se jih otrese. Kot pa se je pozneje izkazalo, je resnica bila druga čna. 24 Po padcu Francije je Sikorski v strahu pred okrutnimi nemškimi represalijami ukazal prenehanje nasilnih dejanj odporniškega gibanja, ker bi to bilo nepotrebna provokacija, in dovolil samo vohunjenje in širjenje propagande. 25 Daltonova sr čna želja poslati misijo na Poljsko je bila kon čno izpolnjena 15. februarja 1941. 26 21. februarja 1942 je Churchill poklical Daltona in mu sporo čil, da je postal nov predsednik trgovinske zbornice. To je za Daltona

19 Ibid, str. 62. 20 Ibid. 21 Ibid, str. 63. 22 Ibis. 23 Ibid, str. 64. 24 Ibid, str. 65. 25 Ibid, str. 67. 26 Ibid, str. 69.

7 bila slaba novica, saj mu je SOE veliko pomenila in se je navezal na ljudi, s katerimi je delal. Po tej premestitvi je Dalton zavzemal še ve č visokih mest, dokler se ni leta 1958 upokojil. Umrl je 13. februarja 1962. 27

Kot vemo iz zgodovine SOE, je Dalton udejanjil svoje namere. 28 Agitiral je za izvedbo svoje ideje, kajti bal se je, da bi njegovi slabi odnosi s Churchillom lahko delovalo v prid konkurenci. Ni se zavedal, kako hudo je bil v zmoti, kar jasno kaže Halifaxovo pismu Churchillu 8. julija 1940, v katerem je Halifax potrdil odlo čitev, da bo Dalton prevzel vodstvo.29 Napetost se je kon čala 16. julija, ko so Daltona poklicali na Downing Street in ga je Churchill obvestil, da bo od takrat naprej odporništvo in neredno vojskovanje zaupano njemu. Istega dne je tudi Halifax obvestil Daltona in ga prosil, da prevzame nadzor nad obema organizacijama. 30 22. junija je bila SOE uradno ustanovljena in Dalton je od Churchilla dobil ukaz, naj »Evropo spravi v plamene«.

Brigadir H. Wyndham je dobil nalogo »ste čajnega upravitelja« MI(R), ki jo je opravil tako temeljito in hitro, da je MI(R) bila razpuš čena že 2. oktobra 1940. Njena razpustitev je omogo čila ustanovitev drugih organizacij, kot sta npr. MI9 in »Inter-Services Security Board«. Medtem se je Dalton ognjevito zavzemal za to, da bi se čim ve č osebja MI(R) odlo čilo za novo kariero pod njegovim vodstvom, kar mu je tudi uspelo. Njegov najboljši ulov je brez dvoma bil Gubbins, ki je postal gonilna sila SOE, kljub Daltonovi želji po civilni dominanci v organizaciji. 31 V nasprotju z gladkim koncem MI(R) pa je bila Sekcija D težja naloga, kajti Grand se je po velikosti ega meril z Daltonom in marsikdo je dvomil v uspešnost njunega sodelovanja. 28. avgusta je Dalton nastavil Sira Franka Nelsona za voditelja oddelka SOE za sabotažo, s čimer je Grand bil dokon čno odstranjen s položaja vodje in preimenovan v namestnika. Grand je zameril, da so mu odvzeli organizacijo, ki jo je postavil na noge, ravno ko je za čela kon čno pravilno delovati.

Sekcija D je sedaj bila že kar velika in mo čna organizacija, prevzela je velik delež virov SIS in imela tudi ve č osebja. Kljub Grandovemu ponosu pa Nelson ni bil navdušen nad stanjem, ko je prevzel Sekcijo D, saj noben projekt ni bil blizu realizaciji, sekcijo je bilo

27 T. Charman, Hugh Dalton, str. 70. 28 Mark Seaman, A New Instrument of War, str. 16. 29 Ibid. 30 Ibid, str. 17. 31 Ibid.

8 treba mo čno reorganizirati in bila je preve č požrešna. Kljub temu je Nelson bil navdušen nad Grandom, vendar ga to ni ustavilo, da bi predlagal njegovo popolno odstranitev iz organizacije. Zaradi nedostopnosti arhivov ne moremo ugotoviti, kaj vse je Grand poskusil, da bi se obdržal. 32

Dalton se je dobro zavedal nasprotovanja tej odlo čitvi in nekateri SIS agenti so raje dali odpoved, kot služili pod njim. Odlo čitev za razpust Sekcije D pa je bila sprejeta in 18. septembra se je Dalton odlo čil odpustiti tudi Kralja Bombo, kot je imenoval Granda, kar je tudi storil, na precej hladen na čin. 33 Grand je preko poznanstev poskušal dose či svojo vrnitev na položaj, vendar ni bil uspešen. Medtem je Dalton za mo čnega zaveznika pridobil Gladwyna Jebba, uslužbenca FO in ministrstva za ekonomsko vojskovanje, ki bi Daltona varoval v raznih politi čnih intrigah. Dalton se je zna čajsko dokaj slabo izkazal, ko je maš čevalno dosegel Grandovo premestitev v Hongkong. Grand pa se je uprl in vrnil v vojsko, kjer se je izkazalo, da njegov čas v obveš čevalnih organizacijah ni škodil njegovi karieri. Konec vojne je namre č do čakal kot general.34 Februarja 1942 so Daltona povišali iz ministra za ekonomsko vojskovanje v trgovinsko zbornico, nov minister pa je postal Roundell Cecil Palmer oz. tretji lord Selborne, ki je upokojil Nelsona. 35 Selborne je opazil, kar Dalton ni: Nelson je bil iz črpan. Zato ga je upokojil in na njegovo mesto postavil njegovega namestnika, bankirja Sira Charlesa Hambra.36 Delovni odnos Selborna in Hambra je bil napet, kajti nasprotovala sta si o dveh to čkah vodenja SOE: ali bi enote SOE na terenu bilo treba podrediti lokalnemu vojaškemu poveljstvu in koliko se je Selborne lahko vpletal v vodenje in vsakdanje življenje SOE.37

Selborne se je v nasprotju z Daltonom, ki je SOE komaj namenil kaj časa, ves čas aktivno ukvarjal s SOE in tudi dejal, da mu vzame štiri petine časa. 38 Hambru pa to nenehno vmešavanje ni bilo vše č in se je Selbornu upiral, med drugim tudi tako, da mu ni posredoval pomembnih informacij. Zaradi ene takšne zamol čane informacije ga je na koncu Selborne zamenjal in nadomestil z novim »CD«, tokrat poklicnim vojakom, sedaj generalom Gubbinsom, ki je bil Hambrov namestnik. Gubbins se je zaradi svoje vojaške

32 Ibid. 33 Ibid, str. 18. 34 Ibid, str. 19. 35 M. R. D. Foot, SOE: The Special Operations Executive 1940–46. London 1984, str. 30. 36 Ibid., str. 31. 37 Ibid. 38 Ibid, str. 29.

9 kariere, v nasprotju s Habrom, s Selbornom strinjal, da je operacije SOE treba podvre či vojaškemu poveljstvu, kjer so to razmere zahtevale.39 Selborne in Gubbins sta se izkazala kot zmagovita kombinacija in sta na teh dveh delovnih mestih sodelovala vse do ukinitve SOE.

SOE je delovala po vsem svetu in ni bilo dežele, kjer ne bi bila prisotna vsaj enkrat. Najve č svojih agentov je poslala v Francijo in Jugoslavijo, nadalje Gr čijo in Italijo. Poleg teh je delovala še na Nizozemskem, v Belgiji, na Poljskem, v Albaniji, Etiopiji, Burmi, Maleziji, Skandinaviji, Švici, Tur čiji, na Madžarskem, v Romuniji, Siamu, Indoneziji in na Kitajskem.40 Ker je bila SOE tajna organizacija in ni mogla oglaševati prostih delovnih mest za agente, je imela pooblastilo, da od oboroženih sil in od drugod zahteva častnike, vojake in druge koristne strokovnjake.41 Ob sprejetju je moral vsak rekrut podpisati izjavo, da ni bil ne komunist, ne fašist, kar pa se ni izkazalo za zanesljivo, saj je bila sposobnost prepri čljivega laganja poglavitna prednost vsakega agenta. Diplomanti boljših izobraževalnih ustanov so dobili boljša delovna mesta, kar je bilo modus operandi za takratno britansko družbo, v kateri je plemstvo imelo zelo veliko mo č. Skoraj vsi tisti, ki niso bili redni častniki, so prihajali iz ban čništva, trgovine, zavarovalništva, ladjedelstva in plovbe, prava ipd. 42 En najve čjih ugovorov proti SOE je bil, da je bila amaterska organizacija, kar je predvsem rada poudarjala SIS. Pri SIS so se smatrali za profesionalce, kljub temu da jih je SD (Sicherheitsdienst ) uspela prevarati in ve č let vle či za nos. Obtožba amaterstva je bila resni čna, kajti SOE je bila ustanovljena na hitro in zaradi zna čaja vojne, ki je zahteval v časih obupane na črte, ni imela mnogo časa za urjenje svojih agentov. 43

Obtožba, da je poveljstvo SOE bilo preve č gentlemansko za umazan na čin bojevanja vojne, ki ga je narava SOE zahtevala, ni držala. Ne samo zaradi raznolikosti ljudi, ki jih je SOE rekrutirala, ampak predvsem, ker SOE ni bila izbir čna pri iskanju sodelavcev. SOE se ni zanimala za versko usmerjenost kandidatov, ne filozofsko prepri čanje, raso, narodnost, tudi ne za politi čno in socialno zvestobo. Bila je pripravljena podpreti vsakogar, ki je lahko dokazal, da se že ali pa se je pripravljen bojevati proti Nemcem. To jo je privedlo v

39 Ibid, str. 32. 40 Ibid, str. 172. 41 Ibid, str. 46. 42 Ibid, str. 48. 43 Ibid.

10 konflikt z marsikatero zavezniško vlado, saj je podpirala skupine, ki so imele vizijo zrušiti svojo vlado in prevzeti oblast. 44

Agentov in agentk SOE ne moremo imenovati vohuni, bili so agenti. Nemci so jih po navadi imenovali »teroristi«. Standarden na čin ravnanja s teroristom je bila usmrtitev. Nekaj kandidatov je tudi izhajalo iz dela družbe, ki se ga je SOE ob časno posluževala: kriminalcev. Ponarejevalska sekcija SOE sploh ne bi obstajala, če ne bi zanjo rekrutirali kriminalnih elementov, kar velja tudi za vlomilsko sekcijo in druge. 45 Rekrutiranje so izvajali posebej zadolženi rekruterji, ki so se informirali o kandidatu, preden so z njim vzpostavili stik. Prvo sre čanje se je zgodilo v sobi, ki je razen dveh stolov in lu či bila povsem prazna. Selwyn Jepson, ki je rekrutiral za F-sekcijo (francosko sekcijo), med drugim Violette Szabo, je po kratkem uvodu v angleščini prešel na francoš čino, da preveri inteligenco in govorno sposobnost kandidata. Če je kandidat prestal ta prvi preizkus, je Jepson analiziral kandidatovo osebnost.46 Zelo nezaželena lastnost je bila nepremišljenost, saj je pogosto vodila v pogubo. V tajni vojni je bil potreben previden, toda odlo čen človek, ki je na črtoval vnaprej. Če je kandidat odgovarjal, se je dogovoril za ponoven sestanek. Nato je pri MI5 preveril kandidatovo preteklost. V drugem intervjuju je kandidatu razkril, za kaj se ga rekrutira, in mu dal na voljo nekaj dni, da se je lahko v miru odlo čil. Kandidatu ni prikrival nevarnosti ponujene službe, ampak je dokaj jasno povedal, da je velika možnost, da bo umrl med opravljanjem svoje naloge. F-sekcija je med vojno izgubila 26 % agentov; samo za enega agenta ni bilo mogo če potrditi smrti, ker je izginil. 47 Na tretjem sre čanju je kandidat sporo čil svojo odlo čitev, ki je bila dokon čna, saj razen v redkih primerih ni dobil še ene priložnosti. Rekruter je podal grobo oceno kandidatovih potencialov in sposobnosti, kar je urjenje potrdilo ali ovrglo. 48

Junija 1943 je SOE v veliki ve čini opustila ta sistem rekrutiranja v prid sistemu, ki sta ga uporabljala Air Ministry in WO, kjer so kandidata ve č dni preverjali psihologi. Njihove izsledke so potem predložili komisiji, ki se je odlo čila o primernosti kandidata. Medtem ko je bil ta sistem varnejši, je onemogo čil odkritja ljudi, ki bi v takem delu dosegli neverjetne uspehe. SOE je bila dokaj posebna v tem, da je ženske obravnavala enakovredno kot

44 Ibid. 45 Ibid, str. 57. 46 Ibid, str. 58. 47 Ibid, str. 59. 48 Ibid, str. 60.

11 moške kandidate in najve čje uspehe so dosegle prav one. Nekatere teh agentk so izvirale iz višjih razredov družbe, druge so pa bile članice pomožnih vej vojaških sil, kot npr. FANY (First Aid Nursing Yeomanry).49 Članice FANY so se izkazale kot neprecenljive in so med vojno opravljale mnogo nehvaležnih in neslavnih del, ki pa so bila vitalnega pomena in brez katerih bi bila SOE neuspešna. Preden so jih poslali v akcijo, so dobile nižje častniške čine. 50 Pošiljanje žensk v nevarne, celo smrtno nevarne situacije je povzro čilo veliko polemik, vendar je SOE s podporo Churchilla samega prevladala. Ve čina agentk je delovala kot kurirke, nekatere kot vezistke. Nekatere so se poro čile z organizatorji odporniških mrež, za katere so delale. Pearl Witherington je celo sama postala organizator mreže in imela pod svojim poveljstvom 2000 mož mo čno zasebno vojsko. 51 Izbor agentov, ki jih je SOE rekrutirala, je zavzemal vse razrede družbe, od šefov držav (regent Siama) do kmetov in prostitutk. To čno število velikosti SOE nikoli ne bo znano, se pa za leto 1944 ocenjuje, da je zaposlovala 10.000 mož in 3200 žensk. 5000 od tega jih je bilo agentov, skoraj vsi agenti so bili moški, ostalih 8200 pa je bilo podpornega osebja, od tajnic do znanstvenikov. 52 Rekrutiranje in urjenje SOE agentov je bilo povezano s čiš čenjem neprimernih kandidatov. Tisti z najve čjim potencialom so bili za 2 do 3 tedne poslani na deželo, obi čajno v podeželske vile bogatašev, ki so jih vladi prepustili v zameno za njihovo vzdrževanje. Urjenje se je za čelo s fizi čnim treningom, branjem zemljevidov in za četnim pou čevanjem v ravnanju s pištolami in brzostrelkami. V Angliji je bilo okoli 12 takih šol, od katerih je bila vsaka za drugo narodno skupino. Kandidatom in doma činom je bilo re čeno, da se urijo za komandose. 53

Preživeli iz prve faze so bili poslani na Škotsko v Arsaig za 3- do 4-tedensko intenzivno vojaško urjenje v okolici, ki je bila prepovedana za javen dostop. Tukaj so jih urili v uporabi britanskih, ameriških, nemških in italijanskih pištol, pušk, brzostrelk in mitraljezov (Vickers, Maxim, MG34, MG42, MP38, BREN, STEN, Enfield, M1 Garand in Carbine). 54 Tukaj sta tudi nov dom kot inštruktorja našla nekdanja šanghajska policista Sykes in Fairbairn, znana predvsem po iznajdbi Fairbairn-Sykes borilnega noža. Ta nož so razvili v 30. v Šanghaju in je še danes v rabi.

49 Ibid. 50 Ibid, str. 61. 51 Ibid. 52 Ibid, str. 62. 53 Ibid, str. 63. 54 Ibid, str. 64.

12 William Fairbairn, nekdanji kraljevi marinec, je bil vodja protiizgrednega oddelka šanghajske policije in je na noge postavil šanghajsko policijsko orožarno. 55 Eric Sykes, ostrostrelec med prvo svetovno vojno, je bil šanghajski nepremi čninski posrednik in rezervni pod častnik v šanghajski policiji ter vodja prostovoljne policijske ostrostrelske enote. Oba sta imela veliko opravka s šanghajskim podzemljem, kjer je uporaba noža bila izpiljena v umetnost. Fairbairn je tudi imel za seboj mnogo urjenja v borilnih veš činah in črni pas v jiu-jitsu. Oba sta pa videla potrebo po nožu, posebej zasnovanem za neoboroženo bojevanje. Fairbairn je bil mnenja, da sta dve najpomembnejši zna čilnosti vsakega dobrega borilnega noža ravnotežje in ožina. Rezilo ne sme biti pretežko, ker bi druga če padlo iz rahlega oprijema. Imeti mora ostro zabadajo čo to čko in dobro rezajo če stranice, ker prerezana arterija gori mnogo bolj kot samo natrgana. Pomembno pa je, da je nož dovolj ozek, da ga je mogo če enostavno potisniti med rebra. Glede dolžine rezila sta Fairbairn in Sykes upoštevala poro čilo »Small Arms School« iz Hythea.

To poro čilo je sklepalo, da je 15 cm dolgo rezilo dovolj dolgo, da opravi tudi z najbolj debelo oble čenimi nasprotniki – predvsem so imeli v mislih sovjetskega vojaka v zimski opremi. Spoznali so tudi, da bo kratko, priro čno orožje v rokah izkušenega strokovnjaka naredilo ve č škode kot pa dolgo, težko orožje. V skladu s tem ima Fairbairn-Sykes nož ravno, dvorezno rezilo, dolžine 15–19 cm, namenjeno zabadanju in paranju. Bodalo, s katerim ga mnogokrat primerjajo, je namenjeno samo zabadanju. Fairbairn-Sykes nož ima skupno dolžino približno 30 cm in tehta 227 g. Držalo, ki po navadi meri 13 cm v dolžino, je bilo originalno narejeno iz medenine in narebreno za boljši oprijem. To čka ravnotežja je bila 2,5 cm proti držaju od varovala. Cilindri čno držalo je eno najbolj zna čilnih karakteristik tega noža in omogo ča odli čen nadzor. Prvi primerek je bil narejen iz zaloge starih bajonetov šanghajske orožarne. Z njim so bile zadolžene policijske enote za boj proti gangsterjem, prodan pa je bil tudi zasebnikom. Častniki ameriških marincev so bili še posebej zadovoljni kupci. Ob izbruhu druge svetovne vojne se je Fairbairn pridružil SOE kot inštruktor za neslišno ubijanje, Sykes pa centru za posebno usposabljanje (Special Training Centre) pri Lochailort v Inverness-shire kot inštruktor za bojevanje z noži. Ker leta 1940 v Britaniji ni bilo na voljo nobenih borilnih nožev, je Fairbairn prepri čal firmo Wilkinson Sword Company, da je naredila 300 F-S nožev iz starih bajonetov, vendar je moral osebno jam čiti prodajo. Uspeh tega noža je bil takšen, da je prvo naro čilo britanske

55 George Courtauld, The Glorious Book of Great British Weapons. London 2008, str. 100.

13 vlade sledilo že januarja 1941 in kmalu poleg SOE tudi enote SAS, britanski komandosi in posebne enote po vsem svetu niso hotele uporabljati drugega noža. F-S nož je videl vojaško akcijo med drugo svetovno vojno, korejsko vojno in vietnamsko vojno. Velik uspeh tega noža je odgovoren za proizvodnjo velike koli čine raznih kopij in imitacij. Spomenik komandosom, ki stoji v opatiji Westminster, vsebuje tudi F-S borilni nož iz čistega zlata, ki ga je tja položila kraljica. Cene originalnih primerkov dandanes dosegajo vrtoglave številke, tudi po ve č tiso č evrov. Poleg pou čevanja neoboroženega in pritajenega bojevanja ter uvedbe F-S borilnega noža sta Fairbairn in Sykes tukaj iznašla še ve č revolucionarnih na činov streljanja. Od novih položajev do novih tehnik, med drugim »double tap« – dva strela v predel prsi namesto enega, kar je SAS pozneje dopolnila s strelom v glavo. Urjenje, kateremu sta jih podvrgla Fairbarn in Sykes, je kandidate navdalo z nenavadno samozavestjo in s tem s psihološko prednostjo. 56 Pou čevali so jih še v uporabi eksplozivnih sredstev, pripravljanju zased in osnovnih vojaških veš činah. V obeh fazah so napredek rekrutov spremljali častniki, ki so iskali nove člane za svoje sekcije in hkrati tudi delovali kot svetovalci in psihologi. Med prvo fazo pa so bile storjene tudi napake, kot npr. zavrnitve ljudi, ki so se pozneje izkazali kot neverjetni agentje, npr. Francis Cammaerts. 57

Francis Cammaerts, nekdanji ugovornik vesti, je pozneje postal zvezda neodvisne francoske sekcije in eden najbolj fascinantnih članov SOE. Rodil se je leta 1916 v Kensingtonu (zahodni London) kot sin znanega belgijskega pesnika in gledališke igralke. Izobraževal se je v Cambridgeu in na St. Catherine College. Po dokon čani izobrazbi je postal u čitelj v Belfastu in pozneje v Londonu. Med svojim pou čevanjem je postal pacifist in ko je bil leta 1939 vpoklican, je izbral ugovor vesti. Namesto vojaške službe je bil poslan v Lincolnshire za kmetijskega delavca. 58 Ko je njegov brat, pilot RAF, bil ubit v boju, si je Francis premislil glede oboroženega boja proti nacizmu in preko prijatelja leta 1942 dosegel intervju z rekruterjem za sekcijo F, Selwyn Jepsonom. Bil je sprejet in poslan na urjenje, kjer pa ga niso smatrali za kaj posebnega. 23. marca 1943 je bil z Lysanderjem 161. eskadrilje prepeljan v Francijo, v bližino Compegne, kjer je letalo prevzelo Petra Churchilla za let nazaj v London. Organizacija in osebje mreže, v kateri bi naj deloval, sta se mu zdela preve č amaterska in nevarna, zaradi česar jih je zapustil in odšel na Riviero,

56 Ibid. 57 M. R. D. Foot, SOE 1940–46, str. 65. 58 M. R. D. Foot, Francis Cammaerts Obituary, The Guardian 7. julij 2006, Guardian News and Media Limited, (http://www.guardian.co.uk/news/2006/jul/07/guardianobituaries.secondworldwar), 22. 12. 2011.

14 kjer se je izdajal za francoskega u čitelja. Po časi je gradil svojo lastno mrežo, imenovano »Jockey«, katere prvi rekruti so bili upokojeni policisti, ki so nadalje rekrutirali še druge zanesljive člane. S tem zanašanjem na upokojene policijske sile je »Jockey« mreža dobila profesionalno osnovo, ker so dobro poznali policijske postopke. Zaradi svojega statusa so lahko kršili policijske ure, dokaj nemoteno izvajali svoje aktivnosti in imeli zveze znotraj še aktivnih policijskih enot, zaradi česar so bile v kriti čnih trenutkih nekatere o či v časih zatisnjene. V času delovanja je ta mreža postavila rekord v številu poslanih sporo čil na Baker Street (416 sporo čil). Eden klju čnih razlogov za uspešnost je bil Cammaertsov mo čan čut za varnost. Potem ko je za čel dobivati orožje, s čimer se je lahko pri čelo urjenje, in je zapustil Riviero zaradi svojih lastnih misij, ni nikjer ostal ve č kot eno no č. Nih če v njegovem krogu ni vedel, kje je in kako vzpostaviti stik z njim. V tem času je v svojo organizacijo dobil tudi Christine Granville, s katero sta se znašla na planoti Vercors, ki je razglasila neodvisnost in zadnji hip pobegnila pred napadajo čimi nemškimi silami. Povišan je bil v podpolkovnika in organiziral odporniško pomo č zavezniškemu izkrcanju v sklopu operacije »Nakovalo« ( Operation Anvil ). Po nesre čnem naklju čju je pristal v nemškem ujetništvu in bil obsojen na smrt, pred čemer so ga rešili samo zna čilna hrabrost, šarm in iznajdljivost njegove pomo čnice Christine Granville. Po vojni je sodeloval pri vzpostavitvi organizacije za izmenjavo šolarjev v zahodni Evropi, ki jo je pod UNESCO vodil ve č kot desetletje. Po službi profesorja na univerzi v Nairobiju se je vrnil v Veliko Britanijo, kjer je postal ravnatelj šole za u čitelje Rolle College. Po upokojitvi sta se z ženo Nancy preselila v Francijo, kjer sta živela med drugimi preživelimi člani kroga »Jockey«. Po ženini smrti leta 2002 je Francis živel še štiri leta, dokler ni 16. junija 2006 tudi sam umrl. 59

Verjetno najmo čnejše orožje agentov SOE pa je bila psihološka superiornost, ki so jo pridobili z urjenjem od stotnika Fairbarna. To jim je dalo čedalje ve č samozavesti, ki je kon čno zraslo v ob čutek fizi čne mo či in superiornosti, ki jo ima le malo ljudi. Po zaklju čku urjenja so bili pripravljeni napasti kogar koli, ne glede na mo č, velikost in sposobnost. Tudi če so dolo čene metode v kriti čnem trenutku bile pozabljene, je psihološka mo č ostala. 60 Od kandidatov pa se je pri čakovalo, da so odkrito povedali, če so ugotovili, da ta na čin življenja ni zanje. 61

59 Ibid. 60 P. Cornish, Weapons and Equipment, str. 29. 61 M. R. D. Foot, SOE 1940–46, str. 65.

15 Druga faza v Arsaigu se je imenovala Skupina A, sledila ji je Skupina B, ki se je spet odvijala po podeželskih vilah, v bližini Beaulieu v New Forestu. Šele tukaj so kandidatom jasno povedali, za kaj so jih urili. V Beaulieu so jih u čili, kako preživeti pod krinko, pou čevali so jih o policijskih silah v njihovi ciljni državi in kako med policijskimi kontrolami ohraniti svojo lažno identiteto. 62 V Beaulieu-u se je tudi za čel na čin psihološkega urjenja, ki so ga nekateri inštruktorji v SAS pozneje spravili do ekstrema. Rekrute so sredi no či vrgli iz postelj možje, oble čeni v uniforme Gestapa in Abwehr, in jih odvlekli v prazne sobe, kjer so jih za čeli zasliševati. Po navadi so rekruti svoje je čarje kmalu spoznali kot svoje inštruktorje, vendar ta vaja ni bila šala. Z njo so jih pripravljali na dejansko zasliševanje s strani resni čnih oficirjev Gestapa in SD agentov. Uspešnost tega urjenja je dobro dokazala odpornost Violette Szabo in množice drugih zajetih agentov, ki jih mu čenje ni zlomilo.

Violette Reine Elizabeth Bushell se je rodila v Parizu leta 1921 britanskemu o četu in francoski materi, zaradi česar je v zgodnjem otroštvu pogosto potovala med Britanijo in Francijo, dokler se njena družina ni dokon čno naselila v Londonu. Pri 14. letih starosti je zapustila šolo in za čela delati. 63 Leta 1940 je spoznala Etienna Szaba, francoskega častnika, ki je bil član de Gaullovih Svobodnih Francozov. Po 42-dnevni romanci sta se v avgustu poro čila, naslednje leto se je Violette prijavila v pomožne teritorialne sile (Auxiliary Territorial Service ), kjer je služila kot del ekipe protiletalske baterije. Junija 1942 je povila njunega prvega in edinega otroka, h čerko Tanio, ki pa ni nikoli videla svojega o četa, saj se je ta takrat bojeval v severni Afriki, kjer je 4 mesece po hčerkinem rojstvu v bližini El Alameina tudi umrl. 64 Navdani s sovraštvom proti Nemcem in v siloviti želji po maš čevanju se je Violette izpolnila želja, ko je junija 1943 sre čala Harryja Peuleve, ki jo je povezal s Sekcijo F SOE. Ker je bila iz delavske družine, so jo sprva zavrnili, toda naslednji mesec je spoznala Selwyna Jepsona, častnika SOE za rekrutiranje, in še naslednji mesec za čela urjenje za kurirja. Izkazala se je kot odli čna strelka, domnevno najboljša v SOE, vendar so njeni inštruktorji menili, da zaradi temperamentnega zna čaja ni primerna za delovanje pod krinko. Ker pa se je približeval Dan D je bila čedalje ve čja potreba po ženskih kurirjih, zato je dobila dovoljenje za dokon čanje urjenja. Po opravljenemu urjenju so jo aprila 1944 poslali v Pariz s Philippom Liewerjem, organizatorjem skupine

62 M. R. D. Foot, SOE 1940–46, str. 66. 63 Nigel Perrin, Violette Szabo, Nigel Parrin – Author's Website , Nigel Perrin (http://www.nigelperrin.com/ violetteszabo.htm), 25. 11. 2011. 64 Ibid.

16 »Salesman«. Liewerjevega namestnika so medtem zajeli v Rouenu in ker je zanj bilo tam prenevarno, je tja poslal Violette, ki je imela nalogo vzpostaviti zvezo s preostalimi člani odporniškega gibanja in ugotoviti škodo. Po treh tednih je Violette sporo čila Liewerju, da je Gestapo aretiral skoraj sto odpornikov in tako nepopravljivo uni čil njihovo organizacijo. Kmalu zatem je Violetto aretirala francoska policija, vendar so jo skoraj takoj izpustili in se je vrnila v Pariz, od koder so jo skupaj s Liewerjem 30. aprila evakuirali z letalom Lysander. Kmalu zatem se je javila za naslednjo misijo z Liewerjem in že 7. junija je s padalom izsko čila v bližini Limogesa z nalogo vzpostaviti novo Salesman skupino. Po doskoku je Liewer poslal Violette s še enim agentom, Jacquesom Dufourjem, k voditelju sosednje odporniške skupine po pomo č. Na poti sta naletela na cestno blokado enot SS in poskusila pobegniti, kar pa Violette ni uspelo zaradi stare poškodbe. Medtem ko je njen sopotnik uspel pobegniti, so Violette zajeli Nemci in odpeljali v zapor v mestu Limoges. Od tam so jo premestili v zapor Fresnes v bližini Pariza, še preden so jo lahko od Dufourja obveš čeni odporniki rešili. Kljub ve čtedenskem mu čenju in zasliševanju je SD ni uspelo zlomiti. Avgusta so Violette s še 39 drugimi zaporniki (med katerimi sta bili dve soagentki Sekcije F – Denise Bloch in Lilian Rolfe) deportirali v prehodno taboriš če v Saarbrücken, od koder so po desetih dneh te tri ženske zapornice poslali v koncentracijsko taboriš če Ravensbrück in pozneje v manjše taboriš če v Torgauu. Violettin poskus pobega je prepre čil izdajalec. Oktobra so jih spet premestili, tokrat v zapuš čeno taboriš če južno od Königsberga na reki Oder, kjer so morale v poraznih razmerah in trdi zimi pomagati pri gradnji letališ ča. Januarja se je SS odlo čila za usmrtitev vseh zaprtih SOE agentov v njihovih zaporih, preden bi ti lahko bili osvobojeni zaradi konca vojne. Zato so Violette, Denise in Lilian poslali nazaj v Ravensbrück, kjer so jih skupaj z ostalimi SOE agenti 27. januarja ustrelili in njihova trupla upepelili. 65

Inštruktorji SOE med urjenjem kandidatov niso dejansko fizi čno mu čili, ampak prikazovali razli čne na čine psihološkega pritiska in na činov zasliševanja. 66 Kot druga dognanja SOE je tudi to pozneje prevzela SAS za svoj selekcijski proces, kar izvaja še dandanes.

Nau čili so jih kako postati oseba, za katero so se izdajali, kako svojo vlogo živeti in se ne izdati okolici, predvsem pa se ne izdati sovražniku z anomalijami. U čili so jih tudi pravilnega odgovarjanja na čisto enostavna vprašanja, tako da niso dali ve č informacij kot

65 Ibid. 66 M. R. D Foot, SOE 1940–46, str. 67.

17 nujno potrebno. Inštruktorji so pristrigli krila aroganci, ki so jo rekruti pridobili v Arsaigu, in jih naredili bolj premišljene in previdne. 67

Tukaj sta delovala tudi dva pomembna inštruktorja, pesnik Paul Dehn in Kim Philby. 68 Harold »Kim« Philby se je rodil 1. januarja 1912 ekscentri čnemu javnemu uslužbencu v Indiji, kjer bi naj bil dobil vzdevek »Kim«. Po vrnitvi v Anglijo leta 1919 je zaključil pripravniško šolo v Eastbourne in Westminster School, preden se je leta 1928 vpisal na Trinity College v Cambridgeu. Tam se je tudi navdušil nad komunizmom. 69 Postal je član skupine, ki je pozneje vohunila za Sovjetsko Zvezo, t. i. »Cambridge Five« (v nadaljevanju CFV), kamor so prištevali še Donalda Macleana, Guya Burgessa in Anthonyja Blunta. Po vseh podatkih ga SZ ni rekrutirala, ampak se ji je sam ponudil v službo. Leta 1933 je kot diplomiran ekonomist in prepri čan komunist odšel na Dunaj, kjer je naredil prve prave korake na poti k svoji novi karieri. 1934 se je kot vohun vrnil v Anglijo in leta 1940 pridružil SIS, kjer je naglo napredoval. 70 Del časa je preživel kot inštruktor SOE agentov v drugi fazi njihovega urjenja in si pridobil njihovo spoštovanje in spoštovanje svojih kolegov. 71 Leta 1944 je bil imenovan za šefa Sekcije IX SIS, ki so jo na novo ustanovili za delovanje proti komunizmu in Sovjetski zvezi in kjer je kon čno lahko odlo čilno deloval v prid svoji pokroviteljici. 72 Prvi č je bil v nevarnosti, da mu pade krinka leta 1945, ko bi ga lahko izdal prebegli sovjetski agent Konstantin Volkov. 1949 je postal predstavnik SIS v Washintgonu, kjer je sodeloval s CIA in izdal angloameriške poskuse vtihotapiti protikomunisti čne agente v Albanijo. 25. maja 1951 sta njegova prijatelja Maclean in Burgess izginila in spet prišla na dan v Moskvi. V zvezi s tem so Philbyja zaslišali, saj so ga sumili, da je z njima sodeloval in ju opozoril na nevarnost. 73 Kljub temu da je bil osumljen, ga niso obtožili, ampak odpustili iz FO. Septembra 1956 je kot poro čevalec odšel v Bejrut, kjer je ostal 7 let, dokler ga aretacija Georgea Blakea ni razkrinkala in je moral pobegniti. 23. januarja 1963 je zginil iz Bejruta in dobil politi čni azil v Sovjetski zvezi, kjer je preživel preostanek svojega življenja. 1. julija 1963 je Velika Britanija

67 Ibid. 68 Ibid, str. 68. 69 Biography of Kim Philby, National Cold-War Exhibition, Royal Air Force Museum, Trustees of the Royal Air Force Museum, (http://www.nationalcoldwarexhibition.org/explore/biography.cfm?name=Philby,%20Kim), 24.12.2011. 70 Ibid. 71 M. R. D. Foot, SOE 1940–46, str. 68. 72 Biography of Kim Philby, National Cold-War Exhibition, Royal Air Force Museum, Trustees of the Royal Air Force Museum, (http://www.nationalcoldwarexhibition.org/explore/biography.cfm?name=Philby,%20Kim), 24.12.2011. 73 Ibid.

18 priznala, da je dolgo časa bil sovjetski agent. Za svoje zasluge ga je Sovjetska zveza visoko odlikovala in razglasila za sovjetskega heroja. Ko je 11. maja 1988 umrl, so ga pokopali s herojskimi častmi. Glede na njegovo lojalnost komunizmu, bi SIS težko izbrala manj primernega človeka za odgovorna mesta, ki jih je zasedal skozi vsa leta svojega delovanja v SIS. Na svojem položaju je uspel sabotirati mnogo protikomunisti čnih akcij zahodnih zaveznic in s tem protikomunisti čnim prizadevanjem Britanije in ZDA narediti veliko škodo. 74

Nadaljnja to čka zanimanja inštruktorjev SOE pri učencih je bila, če so govorili v spanju in v katerem jeziku. V ta namen so uporabljali prelepo blondinko, s kodnim imenom »Fifi«, ki se ji je lahko uprl le malokateri moški agent. Po letu 1943 je Fifi stopila v akcijo samo, če so rekruti bili dovolj sposobni, da so našli prisluškovalne naprave, ki so bile skrite po sobah. S tem se je kon čal obrambni del urjenja Skupine B in za čelo urjenje v agresivnosti. Morala je postati del njihovega vsakdana, del njihovega jaza. S tem so se tudi nau čili sovražiti tiranijo. Nau čili so se tudi sovražnikovega razporeda sil, pisanja sporo čil ter kratkih in jedrnatih poro čil. Pridobili so tudi osnove kodiranja ter na činov rekrutiranja pomo čnikov v ciljnih državah in metode propagande. U čili so jih tudi drugih veš čin: neopazno predajanje kodnih besed in sporo čil, odkrivanje in otresanje zasledovalcev ipd. 75

Kon čalo se je s kon čnim izpitom, ki je trajal ve č dni. Rekruti so bili razdeljeni v ve č manjših skupin po 2 ali 3 člane, vsaka skupina je dobila nalogo, ki jo je morala brezhibno izpolniti. Te naloge so bile raznolike, od kraje orožja iz kasarne do kraje policijskih vozil. To ni bilo enostavno delo. Policijske enote, ki so bile tar ča, so opozorili in jim dali njihove fizi čne opise. To je rekrute prisililo v prakti čno improvizacijo s taktikami in krinkami, ki jih je kril prora čun SOE. V primeru aretacije so se morali držati izmišljene zgodbe, če pa so se zlomili, so lahko poklicali telefonsko številko, ki je policiji razkrila, da so bili na tajnem urjenju. SOE je imela dovolj vpliva, da jih je obvarovala pred sodiš čem za kakršno koli dejanje, zagrešeno med izpolnjevanjem naloge. Tudi ukradene stvari so vrnili, medtem ko pa so za razstrelivo imela le lažne detonatorje.76 Po kon čanju tega osnovnega urjenja so dobili nadaljnje, posebno urjenje po potrebi. Od vlamljanja in kodiranja do padalstva. V Hertfordshireu sta bili še dve pomembni postaji: IX, ki se je ukvarjala z raziskavami, in

74 Ibid. 75 M. R. D. Foot, SOE 1940–46, str. 68. 76 Ibid, str. 69.

19 XVII z urjenjem v sabotažnih tehnikah. Slednja se je nahajala Brickendonbury Manor in jo je vodil George Rheam, človek izvrstnega uma in iskrivega humorja.77 Bil je odli čen učitelj, ki so ga spoštovali vsi, ki so ga poznali. Imenovali so za o četa moderne industrijske sabotaže, katerega u čenci so videli svet z novimi o čmi. Metod ni pou čeval samo on v Postaji XVII, ampak so jih po svetu razširili njegovi u čenci.

SOE je imela tudi svojo padalsko šolo, ki jo je vodil John Raymond Wooler. Manjše šole tipa Beaulieu so bile še v Italiji (po letu 1944), Egiptu (po letu 1941), Palestini, Indiji, na Šri Lanki in v Avstraliji.

Po zaklju čenem urjenju so bili agenti dodeljeni narodni sekciji, za katero so se urili. V akcijo so jih poslali le, ko se je pojavila potreba za agenti z njihovimi specifi čnimi sposobnostmi in specializacijami, tako da so lahko čakali po ve č mesecev ali let. Ko so enkrat dobili nalogo, so jih iz črpno seznanili s cilji, sodelavci, sovražniki, okolico, v kateri bodo delovali. Dodelili so jim denar in osebno opremo. Po vseh pripravah so jih kon čno pretihotapljeni v ciljno državo. To se je lahko zgodilo na ve č na činov: z letalom, ki je pristalo ali pa so iz njega izsko čili s padalom, s podmornico ali zamaskirano ladjo, peš ali s kopenskim vozilom, če so vse že naštete možnosti bile prenevarne in je agent najprej moral pristati zunaj ciljne države. Vstop v državo je bil najbolj nevaren čas, kar je nazorno pokazala uspešnost operacije Abwehr »das Englandspiel« (angleška igra) oz. operacije Severni tečaj (Unternehmen Nordpol ), med katero je bilo zajetih 54 agentov SOE takoj, ko so pristali na nizozemskih tleh. Prva naloga agenta po pristanku v ciljno okrožje je bila vstopiti v stik z lokalnimi odporniškimi skupinami ali vsaj simpatizerji, če skupine še niso obstajale. Nadalje je moral vzpostaviti in uresni čiti svojo novo identiteto v novi okolici, kjer je glavno vlogo igralo to, kako dobro je pridobil svoje urjenje v življenju pod krinko. Znan je primer SOE agentke, ki je v Franciji bila aretirana že prvi dan, ker je pri pre čkanju ceste najprej pogledala na desno namesto na levo in tako izdala svojo britansko narodnost. Služba agentov je bila 90 % dolg časa in 10 % strahu. 78 Nekateri agenti so živeli v stalnem strahu, drugi so bili obsedeni s tem, da niso nase pritegnili pozornosti, spet tretji so bili fatalisti čni in četrti so bili povsem brezskrbni. Le malo teh zadnjih je preživelo. Nekateri agenti so živeli ves čas v prisotnosti sovražnika, drugi so preživeli celotno misijo, ne da bi

77 Ibid. 78 Ibid, str. 163.

20 sploh videli okupatorja.79 Z raznolikostjo misij in pa držav, v katerih so delovali, ni mogo če dolo čiti povpre čnega delavnika agenta. Če je en agent ves svoj čas preživel v skrivališ ču in ven šel v spremstvu drugih oboroženih agentov, da so napadli kakšno sovražno enoto ali razstrelili most, je drug agent pri belem dnevu hodil v redno službo mimo nemških vojakov in z nekaterimi bil celo navidezni prijatelj, medtem ko je na skrivaj zbiral podatke in jih posredoval Londonu. Najboljši agent je bil tisti, ki se je povsem zlil z okolico in ni nikoli pritegnil pozornosti.

Posebnost SOE so nedvomno bile sabotaže, saj je to bila tudi njihova glavna naloga, zajeta v Churchillovemu navodilu, naj spravijo Evropo v plamene. Od vseh sabotaž, kar so jih kdaj koli izvedli, je bila najuspešnejša in tudi najbolj proslavljena sabotaža tovarne težke vode v kraju Telemark na Norveškem leta 1943 (operacija »Gunnerside«). Prvi poskus, operacija Novinec (Operation Freshman ) leta 1942 se je izjalovila, ker so vsi člani umrli ali bili ubiti ali zajeti že na poti na Norveško. Po tem, ko so norveški komandosi v sklopu operacije »Gunnerside« izvedli svojo nalogo, je norveško odporniško gibanje potopilo še lokalni trajekt, da Nemci ne bi odpeljali že proizvedene težke vode. 80 Po tej akciji je bil posnet film »Heroes of Telemark«. Tudi atentati so spadali med naloge SOE. Atentat na guvernerja Češke in Moravske, Reinharda Heydricha, je bil uspešen, vendar je terjal ogromno žrtev.81

SOE je delila svoje zaloge orožja in opreme v dve kategoriji – orožje in oprema za podporo in opremljanje odporniških skupin in orožje in oprema za delovanje lastnih agentov. Zaloge opreme, namenjene odporniškim skupinam, niso bile toliko omejene s takti čnimi ali strateškimi omejitvami kot z njihovo razpoložljivostjo. Ko je šlo za razstreljevanje železniških prog ali napade na patrulje, je bilo vseeno, ali so uporabili kot razstrelivo angleški plasti čni eksploziv ali pa razstrelivo nemške proizvodnje in ali so za napad na patrulje bili uporabljeni nemški Kar98K ali pa angleški Enfieldi. Ko je odporniška skupina namre č prešla v odkrito akcijo, je bilo vsakršno zakrivanje sledi izvora opreme odve č. Pri odobravanju tipov orožja in ostale opreme za dobavo odpornikom SOE spo četka ni želela dobavljati najmodernejše tipe. Nasprotno, izbirali so predvsem stare, odslužene vojaške rezerve, v časih celo še iz pred prve svetovne vojne, ker je britanska vojska potrebovala

79 Ibid, str. 164. 80 M. R. D. Foot, Resistance: European Resistance to Nazism 1940–45. London 1976, str. 281. 81 Ibid, str. 206.

21 modernejšo zase. Dobro so znane zahteve odporniških skupin po težji oborožitvi, protitankovskem orožju, minometih in odzivi pristojnih znotraj SOE na njih. Te prošnje so spo četka ignorirali, vendar je SOE pozneje pošiljala tudi to orožje. Tipi čno pošiljko orožja proti koncu vojne je sestavljalo šest kontejnerjev z 250 kg eksploziva, 10 STEN s 3000 kosi streliva, 27 revolverjev s 775 kosi streliva, 20 Mills bomb, 8 protitankovskih granat, 15 protitankovskih detonatorjev in 13 protiželezniških nabojev. 82

Glavnino dobav strelnega orožja je predstavljal Sten , ki ga je Royal Small Arms Factory razvila zaradi nuje po avtomatskemu osebnemu orožju, kot posledico neuspešne obrambe Francije spomladi 1940. Enostavnost konstrukcije in proizvodnje pa je od uporabnika zahtevala previdno ravnanje s tem orožjem, saj se je nesre ča hitro zgodila. Bil je enostavna brzostrelka kalibra 9 mm, ki je bil v uporabi po vsej Evropi, tudi v nemškem orožju. Izbira tega kalibra je bila namerna, da je bila oskrba streliva mnogo lažja. Sten so naredili Britanci leta 1940 zato, da so zadovoljili zahteve po poceni in enostavnem orožju v lu či skoraj gotove invazije in po katastrofalni izgubi materiala pri Dunkirku. Prve enote so Sten dobile leta 1941. 83 Sten sta zasnovala Reginald Shepherd in Harold Turpin, od katerih je prevzel za četnice priimkov in jih dopolnil z »en« za Enfield, kjer se je Small Arms Factory tudi nahajala. Mark III je bilo mogo če narediti v samo petih urah in najenostavnejša razli čica je imela samo 47 delov, stal je pa samo 30 šilingov. Dobil je vzdevek »vodovodarjeva no čna mora« zavoljo svoje cenenosti in skorajda brutalno grobega videza.84

Ta avtomat, ki je imel odprt zaklep in je deloval na principu izkoriš čanja plinov, je imel učinkovit doseg 45 m in je lahko izstrelil do 500 nabojev v minuti iz škatlastega nabojnika na levi strani. Prestavljanje iz posami čnega ognja na avtomatski ogenj se je izvršilo preko gumba nad sprožilcem. 85 Eden glavnih na činov zmanjšanja glasnosti strela je bila uvedba subsoni čnega streliva, kajti glavni razlog glasnosti poka je naboj, ko predre zvo čni zid. Pri modifikaciji brzostrelke Sten za uporabo dušilca so sodelovali poljski strokovnjaki, ki so pred nemškim napadom uspeli pobegniti iz svoje domovine v Veliko Britanijo. 86 Mnogo uporabnikov je naredilo napako, da so Sten pri streljanju držali za nabojnik, kar je

82 Paul Cornish, Weapons and Equipment of the Special Operations Executive. v: Special Operations Executive: A New Instrument of War, ur. Mark Seaman, (Abingdon: Routledge, 2006), str. 31. 83 G. Courtauld, The Glorious Book, str. 116 84 Ibid. 85 Ibid, str. 117 86 P. Cornish, Weapons and Equpiment, str. 26.

22 povzro čilo zastoje in druge okvare sredi boja. Kot posledica tega majhnega u činkovitega dometa in hitrosti streljanja je bil izredno nenatan čen in, kot gre rek, na 100 m z njim ni bilo mogo če zadeti široke strani skednja. Znan je primer angleškega vojaka, ki je bil zajet in na tem, da ga usmrti nemški strelski vod. Vojak je opazil, da so Nemci bili oboroženi z zajetimi Steni, in se pognal v beg. Ker ga zaradi Stenove nezanesljivosti Nemci niso mogli zadeti, je preživel. Sten pa je imel še neprijetno lastnost, da se je sprožil že ob najrahlejšem udarcu, kar je bilo sila neprimerno za pohode v tišine in zasede. 87 4,5 milijona Stenov so proizvedli med vojno, polovica od tega jih je bilo Mark II. Nemci so leta 1945 za čeli proizvajati identi čno kopijo, imenovano MP3008. 88

Enostavnost in velikost Stena sta tudi pomenili, da ga je bilo lahko razstaviti, skriti in pretihotapiti kot tudi popraviti in kopirati. Bil je ljubljen ček gveril, odpornikov, partizanov, teroristov po vsem svetu. Odporniške skupine na Norveškem, Danskem in Poljskem so ga med drugo svetovno vojno same proizvajale. Med drugim so ga uporabili pri atentatu na Reinharda. 89 Indiro Gandi, indijsko premierko, so leta 1984 s Stenom umorili lastni telesni stražarji. Sten je ostal v službi britanske vojske dokler ga ni v 60ih zamenjal Sterling. Vendar so ga v Commonwealthu uporabljali še do 70ih, celo do 1971 v vojni med Pakistanom in Indijo. Nasprotno temu pa so SOE agenti že od za četka imeli na razpolago takrat najmodernejšo opremo in najvišje razvito tehnologijo, kar je bilo mogoče dobiti. Mnogokrat so jo razvili posebej za potrebe SOE, v časih pa celo posebej za potrebe posamezne misije. Vso nestandardno opremo so lahko naro čili iz strogo tajnega kataloga. Za agente, ki so skrito delovali za sovražnikovo črto kot vohuni, usmerjevalci uporniških skupin, vezisti, svetovalci, predstavniki britanske vlade itd.., je bilo najbolj pomembno, da so ohranili svojo resni čno identiteto in misijo skrito ne samo pred Nemci, ampak tudi pred svojimi sosedi, novimi prijatelji itd.

Najbolj nevaren čas za skrivnega agenta je bil čas neposredno po infiltraciji v ciljno deželo in pa vsaka vzpostavitev stika s »handlerjem« oz. kontrolorjem. Zelo veliko agentov je bilo zajetih kmalu po infiltraciji, nekateri pa že med samim poskusom, kar dobro kaže žalosten poraz SOE na Nizozemskem, kjer je nemški Abwehr s svojim izvrstnim delom uspel

87 M. R. D. Foot, Resistance, str. 130. 88 G. Courtauld, The Glorious Book, str. 117 89 Ibid.

23 aretirati 54 agentov. 90 Takoj, ko jih je SOE poslala v deželo, jih je Abwehr pobrala. V odgovor so se strokovnjaki SOE za kamuflažo še bolj zagrizeno posvetili delu. Vsakem kosu dokumentacije, oprave, opreme in oborožitve agenta je bilo treba nakloniti maksimalno pozornost. Prvo, kar bi izdalo agenta sovražniku, bi bila oprava. V ta namen je SOE zaposlila kroja če s kontinenta, ki so v Britanijo pobegnili pred nemško okupacijo, nekateri so s seboj celo prinesli bale blaga. Te ljudi so pri SOE zaposlili s šivanjem tipi čnih kontinentalnih obla čil. Ponarejevalci so bili še posebej zaželeni in strokovnjaki SOE so dosegli tolikšno spretnost, da so nekatere njihove stvaritve bile zadostne kakovosti, da so prevarale še tako izkušene nemške vojake, agente Abwehra in tudi Gestapa.

Osebno orožje je tudi zahtevalo poseben premislek. Ker Velika Britanija vojne ni za čela povsem pripravljena, je čutila tudi resno pomanjkanje orožja in ostale vojaške opreme. Poraz na celini leta 1940, kronan s Pirovo zmago operacije »Dinamo« (rešitev obkoljenih enot iz plaž pri Dunkirku), je pomenil izgubo ogromne koli čine vojnega materiala in izurjenih enot. Vso na novo proizvedeno orožje in oprema je krvavo potrebovala redna vojska, ki je že bila zapletena v boje v Afriki in naslednje leto v Gr čiji. Tudi skladiš ča rezerv orožja iz prve svetovne vojne so izpraznili predstavniki britanske armade, ki so se obupano trudili oborožiti in opremiti čim ve č vojakov za obrambo pred pri čakovano invazijo. Celo enote druge obrambne linije, prostovoljske sile mož nesposobnih za vojaško službo, »Homeguard« oz. doma ča straža, so kar dolgo čakale na opremo in so se prve mesece urile v civilnih obla čilih, oborožene z vsem mogo čim, od pra č do vil in v časih celo pravega srednjeveškega orožja (me či, kopja, macole itd.). SOE je za svoje agente najbolj potrebovala orožje, ki s svojim izvorom ne bi takoj izdalo posestnika kot britanskega agenta, torej orožje tuje izdelave. Pridobitev takšnega orožje je bila domena oborožitvene sekcije SOE (Arms Section ). Kot so ugotovili pripadniki te enote, so Britanci v nasprotju z ve čino evropskih držav in ZDA bili orožju nenaklonjeni.91 To so pri SOE smatrali za veliko slabost, saj je predstavljalo problem nabave orožja. Iz teh razlogov so ga morali iskati drugod. 92

Po letu 1941 so enega glavnih virov predstavljale ZDA, tako za nove kose kot tudi za rabljeno orožje. To je v Veliko Britanijo prišlo na dva na čina: preko »lend-lease«

90 M. R. D. Foot, Resistance, str. 265 91 Paul Cornish: Weapons and Equipment of the Special Operations Executive, v: Special Operations Executive: A New Instrument of War, ur. Mark Seaman, (Abingdon: Routledge, 2006), str. 27. 92 Ibid.

24 sporazuma in preko ministrstva za oskrbo, skozi katerega je SOE izvajala nakupe velikih koli čin. Predvsem so bile priljubljene ameriške brzostrelke M1928 Thompson. Brzostrelka M1928, pištolinega kalibra .45 ACP, znana tudi pod imenom »Tommy Gun«, je bila razvita med prvo svetovno vojno v sodelovanju z ameriškim generalom Thompsonom kot orožje za boje v rovih. V 20. letih je postala znana, ker so jo radi uporabljali ameriški gangsterji in pa po svoji ognjeni mo či, pred katero se policija takrat ni mogla braniti. Zaradi tega se je zanjo zanimala tudi vojska, vendar so se dostave za čele šele leta 1938. Proizvodnja je prinesla mnogo sprememb, cilj vseh pa je bilo zmanjšati proizvodne stroške in čas. Okrogel nabojnik je bil preglasen in je izdajal vojake, ko je bila tišina prepotrebna zato so jih zamenjali s škatlastim. Tommy Gun je bila je čislana zaradi natan čnosti, visoke kakovosti, izredne ognjene mo či (hitra strelna hitrost, povezana s kalibrom .45, ki je takoj za .50 najmo čnejši kaliber za osebno orožje); vendar je bila velika slabost njena zahtevna in draga proizvodnja. Dodatna slabost je bil do 1942 premajhen nabojnik, predvsem v primerjavi z angleškim STEN in nemško MP-40 (oba po 30–32 nabojev). Zelo mnogo jih je bilo prodanih ameriškim zaveznicam, med drugim tudi silam Commonwealtha in Združenega kraljestva, ki so jo uporabljale, dokler je niso nadomestile s STEN. Leta 1944 je SOE nabavila neznano, toda veliko koli čino orožja od španskega podjetja Gabilondo y Cia. To zalogo, ki so jo med drugim sestavljali revolverji Garate, pa si je SOE morala deliti tudi z drugimi agencijami in vojaškimi enotami. Hkrati je bilo v Argentini kupljenih 8.000 kosov Ballester-Molina pištol kalibra .45, za katere je dokaj verjetno, da so bile narejene iz jekla, ki so ga ZDA dobavile Argentini.93 Ker prvi poskus Sekcije za orožje SOE ( Arms Section ), da pridobi nestandardno orožjo z nakupom ni bil tako uspešen, so se zadeve lotili na druga čen na čin. V sodelovanju s Scotland Yardom in notranjim ministrstvom je SOE izvedla tri zbiralne akcije orožja v lasti civilistov. Prva akcija leta 1942 je zbrala 7000 kosov, druga akcija leta 1943 pa 3000 kosov. Skupno torej 10000 kosov orožja v državi z nekaj deset milijoni prebivalcev. Zadnja akcija leta 1945 je bila posebej namenjena pridobitvi nemških komercialnih pištol za uporabo v 3. rajhu. Natan čno število orožja, ki so ga pridobili s to zadnjo akcijo, ni znano. Lastnike je v imenu SOE kontaktirala policija in poskušala prepri čati, da bi svojo orožje podarili ali pa se mu odrekli proti odkupnini. 94 Skozi celo vojno pa so odposlanci SOE pre česali zaloge puškarjev in vojaških skladiš č za primerno orožje. Letalsko ministrstvo je celo pomagalo tako, da je podarilo pištole umrlih pripadnikov RAF.

93 Alexander Lüdeke, Weapons of World War II, Bath, 2007, str. 32. 94 Ibid.

25

Arms Section SOE je trdila, da je med vojno v Evropo poslala ve č kot 100.000 kosov pištol nestandardnega tipa; vendar je kljub temu skoraj do konca vojne v okupirani Evropi tega orožja in primernega streliva primanjkovalo. 95 V takšnih razmerah vsekakor ni bilo mogo če ugoditi zahtevam upornikov po modernem orožju, kaj šele po težjih kosih, kot so mitraljezi in topništvo. Jedro oborožitve, ki so jo dobili, so tvorile razli čice puške Lee Enfield, po navadi primerki, še iz časa pred prvo svetovno vojno. Na kakovost tega orožja kaže dejstvo, da odporniki v Afganistanu še dandanes uporabljajo puške Enfield. Po drugi strani pa so bojne skupine SOE imele na voljo vso opremo, tipi čno za posebne enote, od pušk repetirk do težkih mitraljezov in lahkega protitankovskega orožja. To so bile skupine, ki so delovale samostojno ali pa v sodelovanju z lokalnimi odporniškimi skupinami pri vrsti razli čnih akcij, od miniranja mostov in železniških prog do strelskih obra čunov s sovražnikovimi enotami. Priljubljeno orožje teh ekip so bile brzostrelke M1 Tompson, t. i. »Tommy-gun«, znan iz 30. let kot priljubljeno orožje gangsterjev in FBI; nadalje angleški Sten, mitraljezi Vickers, revolverji Webley in Garate. Med oborožitvijo SOE je brez dvoma najve č zanimanja poželo orožje za pritajeno ubijanje, od pridušenih Stenov in pištol Welrod do Fairbarn-Sykes borilnih nožev. V nasprotju z mitom o pridušenemu strelnemu orožju pa to orožje pri delovanju ni neslišno. Pištola Welrod je bila zasnovana zgodaj v drugi svetovni vojni kot proizvod Postaje IX, ki je imela nalogo iznajti pištolo, primerno za tiho urbano ubijanje. 96 Do druge svetovne vojne so dušilci bili že dobro znani in preizkušeni, kar je bil eden razlogov za razvoj Welroda. Problem pištol z dušilci je bilo glasno delovanje polavtomatskega zaklepa, ki je bilo preve č slišno pono či in v tihih okoljih. Welrod je to rešil z ro čnim zaklepom. Proizveden je bil v dveh razli čicah: Mk I, ki je uporabljala strelivo 9 mm Parabellum, in Mk II na strelivo .32 ACP. Delovanje je bilo enostrelno, z odli čnim integriranim dušilcem in nabojnikom s kapaciteto 5 nabojev, dolžina pištole pa je bila 300 mm. 97

Prvi prototipi so bili na voljo za testiranje že leta 1943, v kalibru 9 x 19 Luger in 7.65 x 17 Browning. Masovna proizvodnja tega 7.65 Welrod, Mark II se je za čela pozno 1943 pri Birmingham Small Arms Co, Ltd. (BSA) in po ugibanjih so proizvedli 14.000

95 P. Cornish, Weapons and Equipment, str. 28. 96 Welrod (Assassin's Pilot) Bolt-Action, Silenced Pistol (1939), Military Factory, Military Factory, (http://www.militaryfactory.com/smallarms/detail.asp?smallarms_id=423), 22. 7. 2012. 97 Roderick Bailey, Secret Agent's Handbook: The Top Secret Manual of Wartime Weapons, Gadgets, Disguises and Devices, London 2008, str. 69.

26 proizvedenih enot. Proizvodnja ve čjega, mo čnejšega in bolj u činkovitega 9 mm Mark I pa se je na zahtevo britanskih posebnih enot za čela leta 1944. Mark I je bil v uporabi še dolgo po koncu druge svetovne vojne, vse do leta 1991 v operaciji Puš čavska nevihta. Med 2. svetovno vojno so dolo čen delež Welrodov s padali odvrgli odporniškim skupinam, predvsem danskim. Hkrati so Welrode odkupile ZDA in za čele proizvajati .32 ACP/7.65. 98 Eden bolj specializiranih in zanimivih primerkov pridušenega orožja za potrebe SOE je bila tudi "Sleeve gun ". Ni znano, ali je rokavna pištola dejansko bila kdaj uporabljena. Uporabljala je strelivo .32, zaradi česar je imela samo 3 metre dometa. Za najboljši u činek je bilo priporo čeno, da je agent, potem ko je pištolo spustil iz rokava, ustje cevi pritisnil ob tar čo, na kar je s palcem pritisnil na sprožilec. Po uporabi je pištola bila vrnjena v rokav, brez da bi pustila dokaze, saj je tulec ostal v njej. 99 SOE je uporabljala tudi klasi čna strelna orožja, od katerih je kose starejše izdelave predvsem dobavljala odpornikom, ki jih je podpirala. Med temi najbolj proslavljena je bila puška Lee Enfield , ki je bila standardna batna, šaržersko polnjena repetirka britanske vojske ve č kot 50 let. Prejeta v uporabo leta 1895 je presegla prejšnje puške Martini-Henry, Martini-Enfield in Lee-Metford ter bila v uporabi neprekinjeno do 50. let prejšnjega stoletja. Mnogi primerki so v uporabi še danes, na primer v Afganistanu, kjer so eden najbolj pogostih primerov zaplenjenih kosov oborožitve. 100

Nekateri zaseženi primerki dosegajo celo starost preko 100 let, če vzamemo v obzir že od nekdaj dobro organizirano in sila dejavno afganistansko industrijo kopiranja orožja, pa se postavlja vprašanje, ali so to originalni primerki ali samo lokalne kopije. Kot nazorno prikazuje Frank Richards v svoji knjigi Stari vojak sahib , so bili konec 19. in za četek 20. stoletja tatovi orožja tako veš či in dejavni, da so britanski vojaki spali s puškami v objemu in jermenom, omotanim okoli ene noge. Kdor tega ni naredil, je zelo verjetno ostal brez puške. Vojake, ki so se med krajo zbudili, so tatovi ubili. Te puške so potem šle preko prelaza Khyber v Afganistan, kjer so jih preu čili, ugotovili možen napredek in masovno kopirali. Cena ene originalne britanske puške v Afganistanu je bila tolikšna, da si je z izkupi čkom prodaje tat lahko kupil tri žene in hišo z manjšo zaplato zemlje ter kar dolgo

98 Max R. Popenker, Welrod silent, World Guns, Modern Firearms, (http://world.guns.ru/handguns/hg/brit/welrod-silent-e.html), 01.12.2012. 99 R. Bailey, Secret Agent's Handbook, str. 87. 100 C. J. Chivers, What's inside a Taliban gun locker?, The New York Times, 15. september 2010, The New York Times Company, (http://atwar.blogs.nytimes.com/2010/09/15/whats-inside-a-taliban-gun-locker), 05.11.2011.

27 dobro živel. 101 Lee Enfield je dobil ime po inženirju Jamesu Parisu Leeju zaradi njegove zasnove bata zaklepa in po tovarni RSAF pri kraju Enfield. Lee Enfield je sprejel škatlast nabojnik za deset nabojev kalibra .303 British, ki so bili v dve vrsti polnjeni ro čno od zgoraj ali preko polnilcev s petimi naboji ali pa vsak posamezno. Zasnova batnega zaklepa in pa ta jekleni nabojnik sta to puško spremenila v najhitrejšo vojaško repetirko svojega časa. 102

Strogo in zahtevno urjenje britanske vojske je pomagalo povpre čnemu britanskemu vojaku izstreliti do 30 namerjenih strelov. 103 Prvi Lee Enfield, s svojim zna čilnim kopitom iz orehovega lesa, je bil predstavljen novembra 1895. Pravilna oznaka te puške je bila ».303 caliber, Rifle, Magazine, Lee-Enfield« oz. MLE. Vojaki so jo ljubkovalno klicali »Emily«. Naslednje leto ji je hitro sledila razli čica, ki so ji cev skrajšali iz 76 cm na 53,3 cm. Leta 1904 so predstavili »Short, Magazine, Lee Enfield«, SMLE oz. »Smelly«, ki je imela 63,5 cm dolgo cev. SMLE je januarja 1907 vodila v razvoj klasi čne SMLE Mark III s poenostavljenimi merki, izboljšanimi držaji in nabojnikom ter zaklepom, prirejenim za novi Mark VII High Velocity Spitzer .303 naboj. S težo 4 kg je Smelly Mark III imela skupno dolžino 1,13 m. Naslednja evolucija je bila lažja, mo čnejša in enostavnejša za masovno produkcijo. Cev izvedbe »Rifle, No. 4 Mark I« je bila daljša od cevi na prejšnjih modelih. »Rifle, No. 4 Mark II«, ki se je pojavila po vojni, je imela izboljšano kopito z medeninasto zaš čito za ramo. Primerki te puške so še danes v uporabi po svetu, med drugim v Afganistanu. Vodnik Snoxall, BA, je leta 1914 postavil svetovni rekord, ko je na 270 metrov zadel 30-centimetrsko tar čo 38-krat v 59,5 sekunde. U činkovit doseg je bil 500 m, vendar je bila neverjetna smrtonosna natan čnost dosežena tudi na razdalji 1830 m. 104 Zaradi že omenjene hitrostrelne sposobnosti te puške in pa neverjetno strogega in zahtevnega urjenja britanske vojske so Nemci med prvo svetovno vojno ve čkrat zamenjali osredoto čen ogenj SMLE Mark III pušk za strojni čni ogenj. Osnovno urjenje v vojaških enotah britanskega Commonwealtha se je za čelo s predstavitvijo Lee Enfielda. Ve č kot 17 milijonov Lee Enfieldov je bilo narejenih v razli čnih izvedbah in čeprav so bile izlo čene iz uporabe v Angliji v poznih 50. in nadomeš čene z L1A1 samopolnilno puško, so

101 Frank Richards, Old Soldier Sahib, The Naval & Military Press Ltd., Uckfield 2003, str 97. 102 G. Courtauld, The Glorious Book, str. 69. 103 Max R. Popenker, SMLE Lee Enfield, World Guns, Modern Firearms, http://world.guns.ru/rifle/repeating-rifle/brit/smle-lee-enfield-e.html, 05.11.2011. 104 G. Courtauld, The Glorious Book, str. 69.

28 ostale standard za mnogo vojaških in policijskih enot Commonwealtha in so najstarejše repetirne puške vseh časov še vedno v uradni uporabi. 105

Ker je SOE bila sabotažna organizacija, je zaradi narave svojega dela mnogo uporabljala eksplozivna sredstva razli čnih tipov in v razli čnih oblikah. Delo bi bilo mnogo bolj nevarno, zamudno in logisti čno zahtevno brez iznajdbe plasti čnega eksploziva . Uradno ime plasti čnega eksploziva, ki ga je uporabljala SOE, je bilo »Explosive 808 (plastic)«. Ta eksploziv je bil zadolžen v 113 gramskih, 7,5 cm dolgih in 3,8 cm širokih kosih, zavit v papir. Je svetlo modre barve in plasti čen kot plastelin. 2,5 kg tega eksploziva je bilo zapakiranih skupaj v kartonsko škatlo in štiri kartonske škatle v leseno škatlo. PE 808 je zelo stabilno visoko eksplozivno sredstvo z veliko razli čnimi uporabami. V hladnih in zmernih podnebjih se dobro ohrani, le vlažna tropska vro čina mu po časi pride do živega. Mogo če ga je uporabiti pod vodo. Je zelo vnetljiv, zaradi česar je ob čutljiv na ogenj iz osebnega orožja. 808 je bil znan po tem, da ja povzro čil glavobol, če si uporabnik pri rokovanju ni nadel zaš čitnih rokavic. Zgodnje razli čice PE 808 so bile gumijaste in ne plasti čne ter tudi druga čne barve (rumene, zelene ali škrlatne). Ker je bilo z njimi težko ravnati, so jih kmalu ukinili in prešli na 808. 808 je vedno bil detoniran preko vžigalne kapice, ki se jo je trdno pritrdilo na konec naboja. 106 Eksplozivna podgana je bila odrta mrtva podgana, katere koža je bila zašita v prvotno stanje in kožuh potem zapolnjen s PE, tako da je bila videti kot normalna mrtva podgana. Standardni št. 6 vžigalnik je bil potem vstavljen v PE. Bombo se je aktiviralo s pomo čjo kratke varovalke z detonatorjem št. 27 na eni strani in vžigalnikom iz bakrene cevi na drugi ali pa kot v primeru slike PTF s pritrjenim detonatorjem št. 27. Takšno podgano je potem saboter podtaknil med premog lokomotive in je eksplodirala, ko je bila skupaj s premogom vržena na ogenj v kotle ali pa kot v že opisanem primeru s pomo čjo časovnih sredstev. 107

Te podgane so bile uporabljene kot samostojna eksplozivna sredstva za razstreljevanje strojev in kot na katalist za eksplozijo so se zanašali na časovna sredstva ali na ogenj. S tem niso samo uni čile lokomotive in z iztirjenjem lokomotive tudi tovora, ampak tudi za nekaj časa onemogo čile sovražnikovo oskrbo preko tistega železniškega omrežja. SOE jih

105 Ibid. 106 Field Engineering (All Arms), Military Training Pamphlet No. 30, Part VI: Demolitions. London 1945, str. 6. 107 Roderick Bailey, Secret Agent's Handbook: The Top Secret Manual of Wartime Weapons, Gadgets, Disguises and Devices, London, 2008, str. 181.

29 je vzela iz uporabe po tem, ko je letalo s tovorom teh podgan bilo sestreljeno in so prišle Nemcem v roke. Zamude zaradi varnostnih ukrepov, panike in truda, ki so bili posledica nemškega odkritja te priprave, so za SOE bile ve čji uspeh kot pa dejanska uporabnost teh podgan. 108 Mina Limpet je bila pravokotna škatla iz medenine, montirana na dva okvira, ki ju je podpiralo šest magnetov. Tile magneti so bili razporejeni v dve vrsti, ena na vsaki strani škatle. Vsak konec medeninaste škatle je imel luknjo za vijak. Pripravljena na uporabo je tehtala 5 kg. Na tar čo se je pritrdila s pomo čjo magnetov. Lahko je bila na časovni vžigalnik ali pa na majhen propeler, ki je aktiviral bombo šele, ko je tar ča preplula dolo čeno razdaljo. Na takšen na čin so saboterji dosegli, da se je ladja potopila na mestu, kjer je potem kot razbitina ovirala ladijski promet, ali pa dovolj globoko, da je ni bilo mogo če dvigniti in popraviti. 109 Niso pa vsa sabotažna sredstva bila tako o čitna in lahko prepoznavna kot eksplozivna telesa, ampak so delovala mnogo bolj pritajeno in neopazno. Takšen primer je bila strojna mast, ki je dele strojev brusila namesto mazala in je bila predvsem u činkovita, ko so z njo bili namazani ležaji koles vozil. Pred dnevom D so člani kroga "Pimento" z njo sabotirali vlak, ki bi moral prepeljati tanke 2. SS tankovske divizije v Normandijo. 110

3. Delovanje SOE po državah

Skozi čas svojega delovanja je SOE bila prisotna v ve čini evropskih držav s svojimi agenti, ali pa s podporo odporniškim skupinam. To udejstvovanje je SOE izvajala preko sekcij, od katerih je vsaka bila zadolžena za posamezno državo ali obmo čje. Agentje so dostikrat bili državljani ali vsaj dobri poznavalci države, v kateri je posamezna sekcija delovala.

3.1 Češkoslovaška

Češkoslovaška republika je nastala 1918 in podedovala mnogo slabosti Avstro-Ogrske v tem, da je v njej prebivalo veliko število razli čnih narodnostnih manjšin. Za svojo obrambo so Čehi, glavni narod, poskrbeli s tovarnami strelnega orožja (iznašli so puško – mitraljez Bren), streliva in vojaških vozil (proizvedli so tanke LT vz. 38, ki so jih Nemci na veliko uporabljali vso drugo svetovno vojno). Češka je imela tudi odli čno obveš čevalno službo, ki

108 M. R. D. Foot, SOE 1940–46, str. 80. 109 R. Bailey, Secret Agent's Handbook, str. 27. 110 P. Cornish, Weapons and Equipment, str. 25.

30 jo je od marca 1934 vodil František Moravec, znan po razkrinkanju madžarske vohunske mreže in spreobrnitvi njenega voditelja. Spomladi leta 1937 je tudi pridobil odli čen vir v vodstvu nemškega Abwehra, kodno ime A-54, ki mu je po prvotnem pla čilu uslug še dolgo posredoval odli čne informacije, med drugim tudi datume invazij na Češkoslovaško, Francijo in ZSSR. 111

Po münchenskem sporazumu je Češkoslovaška izgubila Sudete, Šlezijo in južno Slovaško, marca 1939 pa je Slovaška bila proglašena za neodvisno (nacisti čni satelit), Češka pa za protektorat in priklju čena tretjemu rajhu. S pomo čjo agenta MI6 so Moravec in deset njegovih najtesnejših sodelavcev pobegnili iz Prage v London in s seboj odnesli najpomembnejše dokumente. V Londonu se je z Edvadrom Benešom, nekdanjim češkoslovaškim predsednikom, pripravil na dolgo vojno. 112 Obrana naroda, organizacija, ki je ostala v Češkoslovaški z namenom boriti se proti Nem čiji in katere vodje so bili častniki vojske, je imela svobodne roke pri svojem delovanju, vendar je zaradi svoje velikosti bila premalo varna. Bila je odgovorna za demonstracije študentov 28. oktobra 1939 in 16. novembra, ki so privedle do smrti 10 protestnikov, 1200 aretacij in zaprtja vseh univerz do konca vojne. Hitler in Himmler pa sta še vedno bila mnenja, da Češkoslovaška še ni izkusila prave oblasti. Zato je Konstantina von Neuratha na mestu »Reichsprotektorja« septembra 1941 zamenjal brezkompromisni Reinhard Heydrich, drugi mož SS. Prvo je dal aretirati in usmrtiti poveljnika Obrane naroda, Josefa Bilyja, in predsednika marionetne vlade, Aloisa Eliaša. Medtem ko so aretacije, usmrtitve in nasilje postali del grozljivega vsakdana, je v češki protektorat prihajalo čedalje ve č obveš čevalnih misij.

SOE je pozimi 1941 poslala približno 12 misij, od katerih je ena (Anthropoid) imela nalogo, da ubije Heydricha. 27. maja 1942 je Heydrich nameraval odleteti v Berlin in se od doma odpravil brez telesnega stražarja, samo z voznikom. 113 Ko je avto v Pragi zapeljal v oster ovinek, je Jozef Gab čik sko čil predenj in nameril z brzostrelko Sten, ki pa se je zataknila. Voznik je kljub temu zmanjšal hitrost, kar je Gub čikov sodelavec, Jan Kubiš, izkoristil in v avto vrgel bombo, ki je avto razdejala in ranila Heydricha. Heydrich je kljub svojim ranam s pištolo v roki za čel preganjati svoja napadalca, ki pa sta pobegnila s kolesom in tramvajem. Heydrich je zaradi zastrupitve krvi 4. junija umrl v bolnici.

111 M. R. D. Foot, Resistance, str. 203. 112 Ibid, str. 204. 113 Ibid, str. 205.

31

Hitler je ukazal maš čevanje, ki ga Čehi ne bi pozabili. Napadalca je za veliko denarno nagrado izdal soagent SOE Karel Čurda, kazen je bila obešenje. Vendar to ni bilo dovolj, Nemci so aretirali vsakogar s priimkom Gub čik ali Kubiš in ubili ve č kot 2000 ljudi, med drugim skoraj celotno prebivalstvo vasic Lidice in Ležaky ter vse domnevne člane Obrane naroda. Zaradi te represije je češki odpor postal še bolj skriven, prizadeta pa je bila tudi češka komunisti čna partija, katere celotno vodstvo je bilo aretirano in usmr čeno. Od 350.000 Čehov, ki so bili poslani v nemška taboriš ča, se jih je vrnilo samo 100.000. Atentat je spodletel tudi druga če, saj Heydrichov naslednik, obešen kot vojni zlo činec leta 1946, ni bil ni č boljši. 114 Masaker prebivalstva Lidic je imel daljnosežne posledice za nemško prebivalstvo Češkoslovaške, saj je tako bila odprta pot njihovi deportaciji iz Sudetov po vojni. Hkrati pa so Lidice bila pobuda za povojno sojenje vojnim zlo čincem in odli čna protinemška propaganda zaveznikov. SOE je poslala še ve č misij, vendar samo za obveš čanje, saj situacija ni bila primerna za sabotaže. Komunisti so med zadnjo zimo vojne postavili na noge nekaj manjših partizanski skupin, vendar so imeli premalo ljudi in opreme. 115 Pozno avgusta 1944 pa se je na do tedaj mirnem Slovaškem zgodila vstaja, kajti po za četnih simpatijah se je pronacisti čna vnema hitro ohladila in nekatere subverzivne aktivnosti so od vlade dobile že skoraj tih blagoslov. Zaradi te vstaje so se Nemci odlo čili okupirati Slovaško, kar so brez odpora storili 29. avgusta.

Okoli Banske Bistrice je bila razglašena svobodna Slovaška, ki jo je pred Nemci branila vojska pod poveljstvom polkovnika Jana Goliana, ki so mu Sovjeti na pomo č poslali češkoslovaško padalsko brigado, boju pa so se pridružili tudi partizani in pobegli francoski vojni ujetniki. Vstaja se je zgodila isto časno kot varšavska vstaja, od katere se je vseeno razlikovala. SOE je poslala misijo, ki pa so jo Nemci zajeli in usmrtili. Sovjeti razen tega, da so z letali prepeljali češkoslovaško padalsko brigado, niso storili ni česar, dovolili niso niti uporabe svojih letališ č za potrebe SOE in OSS. Svobodna Slovaška je v nevtralni sosednji državi imela še dodatno prednost, saj je Horthy ravno takrat okleval glede kapitulacije. Po Horthyjevi aretaciji 15. oktobra 1944 je Slovaška izgubila varno zaledje. Nemci so napadli iz Madžarske ter Goliana v teku bojev zajeli in usmrtili. 116 Preživeli vojaki so se umaknili v gore, kjer jih je le malo preživelo. Misija OSS, ki je 25. septembra

114 Ibid, str. 206. 115 Ibid, str. 207. 116 Ibid, str. 208.

32 pristala v gorah Tatra, je bila aretirana s skoraj vsemi člani usmr čenimi. 4. aprila 1945 je pri Košicah bila sestavljena vlada narodne fronte Čehov in Slovakov. Opogumljeni od napredovanja Rde če armade po Moravski so prebivalci Prage 5. maja 1945 za čeli z uporom. V krvavih bojih z Nemci, ki niso bili pripravljeni popustiti, je 2000 meš čanov izgubilo življenje. 9. maja je Rde ča armada stopila v mesto in premagala še zadnje nemške enote. 117

3.2 Poljska

25. julija 1939 je poljska obveš čevalna služba predstavnikom Sekcije D in MI6 predala dve kopiji nemškega kodirnega stroja Enigma. Po zlomu Poljske 27. septembra 1939 se je vlada, skupaj s 17.000 vojaki, umaknila najprej v Francijo, pozneje pa v Veliko Britanijo. Celotna poljska ekipa, ki je razvozlala Enigmo, se je z opremo in dokumenti umaknila v Francijo. Še preden je ostanek vojske na Poljskem bil razpuš čen, so častniki in vojaki že za čeli ponarejevati osebne dokumente, shranjevati orožje in pripravljati pobege. 118 Pri splošni pripravljenosti prebivalstva pomagati ubežnikom so bili možni celo pobegi iz koncentracijskih taboriš č, samo iz Auschwitza – Birkenaua je pobegnilo 667 ljudi. Civilno prebivalstvo je pomagalo pobegniti vsakomur, tudi Sovjetom in Židom – kljub stereotipu Poljaki na splošno niso bili antisemiti. 119

Na podro čju obveš čevanja so bili Poljaki zelo uspešni, mnogo odli čnih informacij je bilo poslanih GRU in londonskim Poljakom. Bili so tudi zelo aktivni pri razkrivanju nemških tajnih orožij. Vsaka izstrelitev raket V1 in V2 se je spremenila v bitko s časom med odporniki in Nemci, kdo bo prvi prišel do ostankov rakete. 20. maja 1944 so celo našli raketo V2 v enem kosu, jo skrili, pozneje razstavili in preu čili. 26. julija je letalo Dakota odletelo iz Brindisija na Poljsko in v London odneslo najpomembnejše dele, sedem tednov pred padcem prve V2 na London. Poljaki so imeli dva mo čna sovražnika: Nemce in Sovjete. Nemci so izvajali vladavino terorja, Sovjeti pa so pobili skoraj celoten izobražen razred in 10.000 častnikov poljske vojske. Že od vsega za četka so poljske podtalne

117 Ibid, str. 209. 118 Ibid, str. 292. 119 Ibid, str. 293.

33 organizacije bile v stiku z begunsko vlado, spo četka s kurirji in pozneje preko radijskih oddajnikov. 120

Zaradi dolgotrajnih izkušenj z okupacijo so odporniške skupine in obveš čevalna služba dosegle visoko stopnjo varnosti, agentje niso bili aretirani po pristanku, radijski oddajniki niso bili zajeti in uspešno uporabljeni proti zaveznikom. Razvili so svoje oddajnike in šifre, ki so v Veliki Britaniji požele mnogo spoštovanja. Begunska vlada je na črtovala bolj demokrati čno povojno Poljsko, vendar ji je tok dogodkov prepre čil realizacijo tega. Do boži ča je že bila organizirana Organizacija za oborožen odpor ( Zwiazek Walki Zbrojnej ), ki je februarja 1942 bila preimenovana v Doma čo vojsko ( Armia Krajowa – AK), ki je leta 1944 dosegla mo č 400.000 vojakov. Številno mo čna vojska pa je bila slabo oborožena in opremljena kljub lastnim zalogam in 600 tonam zalog, ki jih je dostavila RAF. 30. julija 1941 je ZSSR vzpostavila diplomatske stike z begunsko vlado v Londonu, kar je omogo čilo Poljakom, ki so jih zajeli Sovjeti, izpustitev iz sovjetskih taboriš č in vrnitev v poljsko vojsko. 121

General Stefan Grot-Rowecki, poveljnik AK, je februarja 1942 od Sikorskija dobil povelje, da ko bo Rde ča armada prišla na Poljsko, z njo sodeluje. Januarja 1942 je komunisti čna poljska delavska stranka ( Polska Partia Robotnica – PPR) ustanovila svojo vojsko, imenovano Ljudska straža ( Gwadia Ludowa – GL), ki se je leta 1944 združila v Ljudsko vojsko ( Armia Ludowa – AL). Skrajni desni čarji so ustanovili enote, imenovane Narodne oborožene sile ( Narodwe Sile Zbrojne – NSZ), ki so bile antisemitske in skoraj fašisti čne. Pogajanja PPR januarja 1943 za združitev z AK so bila prekinjena, ko so v Katinskem gozdu bila odkrita trupla 4000 poljskih častnikov. Po prošnji londonskih Poljakov Rde čemu križu za pomo č so Sovjeti 26. aprila 1943 z njimi prekinili diplomatske stike. Grot-Roweckija so Nemci 30. junija 1943 aretirali v Varšavi in čez 14 mesecev, med varšavsko stajo, usmrtili. Sikorski je umrl 4. julija 1943 v letalski nesre či. Smrti teh dveh izjemnih voditeljev sta bili hud udarec za poljsko vodstvo, ki si od tega ni ve č opomoglo. 122 V Moskvi je marca 1943, tik pred odkritjem v Katinskem gozdu, kot alternativa PPR bila ustanovljena Zveza poljskih patriotov (pol. Zwiazek Patriotow Polskich – ZPP), ki je zbirala vojake za boj pod poveljstvom generala Zygmunta Berlinga.

120 Ibid, str. 295. 121 Ibid, str. 296. 122 Ibid, str. 297.

34 AK je tudi pod novim poveljstvom izpolnjevala vizijo Sikorskija in Grot-Roweckija s sabotažnimi akcijami, organizacijo vstaj in kon čno vsesplošnim uporom. Oktobra 1943 je poljska enota RAF bila premeš čena na letalsko bazo v Brindisiju in opremljena s tremi ameriškimi bombniki Liberator, ki so sedaj služili kot tovorna letala. Tej enoti je bila priklju čena postojanka SOE pod poveljstvom Henryja Threlfalla, ki je skrbela za administracijo in komunikacijo z RAF. Med konferenco v Teheranu, ki je trajala od 28. novembra do 1. decembra 1943, je bila Poljska dodeljena sovjetskemu vplivnemu obmo čju. Ko so se enote Rde če armade leta 1944 približale poljskim tlom, je begunska vlada ukazala za četek majhnih lokalnih uporov. Enote AK so z Rde čo armado spo četka dobro sodelovale, vendar so enote NKVD, ki so prišle pozneje, za čele s terorjem nad častniki in vojaki AK. 123

General Tadeusz Bor-Komorowski, poveljnik AK, se je konec julija 1944 zaradi bližine Rde če armade, ustanovitve konkuren čnega Poljskega komiteja narodne osvoboditve (Polski Komitet Wyzwolinia Narodowego – PKWN), poskusa atentata na Hitlerja in zavezniških uspehov v Franciji, odlo čil za vsesplošno ljudsko vstajo. Zanašal se je predvsem na pomo č Rde če armade, saj se je zavedal, da so odporniki bili prešibki za daljše bojevanje. 1. avgusta se je upor za čel, vendar se je kmalu izkazalo, da od zaveznikov ne morejo pri čakovati resne pomo či. Od zalog, ki jih je RAF (iz prevelike višine) odvrgla nad poljskimi položaji in še to prepozno, jih je samo 18 % padlo v prave roke. Rde ča armada pa se je ustavila in ni hotela napredovati proti Varšavi. Poljaki so zdržali dva meseca, dokler Nemci niso upora 2. oktobra dokon čno zadušili. Izgube so bile strašne, življenje je izgubilo približno 200.000 Poljakov, 800.000 jih je bilo izseljenih, Varšava pa je bila ve činoma porušena. 124 Bor je bil zajet in poslan v Colditz, AK ohromljena in dokon čno razpuš čena januarja 1945, poveljstvo pa je umrlo v zaporih NKVD. 125

3.3 Madžarska

Madžarska je po prvi svetovni vojni doživela ve č pretresov, od državljanskih vojn in pobojev Židov do velikih izgub teritorijev. Šef države je bil Miklos Horthy, admiral brez mornarice, ki se je zaradi revizionizma zbližal s Mussolinijem, kar je pozneje vodilo v

123 Ibid, str. 298. 124 Ibid, str. 299. 125 Ibid, str. 300.

35 sodelovanje z Nem čijo. To se je Madžarski obrestovalo že leta 1938 s münchenskim sporazumom, po katerem je dobil del Češkoslovaške in karpatske Ukrajine. Čeprav odnosi s Poljsko niso bili najboljši, so poljski begunci leta 1939 v Budimpešti le našli zavetje. Tam sta tako MIR kot Sekcija D imeli svoje osebje, ki si je prizadevalo pri begu pomagati predvsem članom poljskih oboroženih sil. Enako uspešna kot obe te organizaciji pa je bila Krystyna Skarbek, pozneje znana po svojem kodnem imenu Christine Granville.126

Christine Granville se je 1. maja 1915 rodila v Mlodziesynu blizu Varšave v vojvodsko družino bogatih židovskih bankirjev Skarbek, ki so vplivali na poljsko zgodovino skozi stoletja. Ta preteklost je tudi bila eden glavnih vplivov pri razvoju njene osebnosti, ki jo je zaznamovala samozavest, patriotizem, neustrašnost, šarm, prepri čljivost, lojalnost, vendar tudi prera čunljivost in neusmiljenost. Predvsem pa je bila dobra v varovanju skrivnosti. 127 Zaradi o četove smrti, ki jo je pustila brez premoženja, si je morala poiskati službo in skromno stanovanje, kjer je zbolela na plju čih, kar ji je pozneje rešilo življenje. Izpušni plini iz avtomobilskega servisa, nad katerim je živela, so jo prisilili, da se je za časno preselila v gore, v kraj Zakopan, kjer se je spoprijateljila z doma čini, ki so ji pozneje pomagali pri ustanovitvi varne linije za ubežnike pred Nemci. Tam je tudi spoznala svojega drugega moža, Jerzyja Gizyckija, poljskega diplomata, s katerim se je novembra 1938 poro čila v Varšavi in odselila v Kenijo. 128 Po izbruhu vojne sta odšla v London, kjer je Krystyna po spletu poznanstev bila predstavljena Sekciji D, kjer so nad njo bili navdušeni. Tako je že 21. decembra istega leta odšla na Madžarsko, iz katere se je šele februarja 1940 odpravila v Slovaško. S pomo čjo olimpijskega smu čarja Jana Marusarza je s smu čmi pre čkala mejo na Poljsko v Zakopane, kjer je izkoristila stara prijateljstva za vzpostavitev mreže.

Po vrnitvi v Budimpešto je v London poslala poro čilo svojih dejavnosti in dosežkov. V odgovor je dobila novega pomo čnika, Andrzeja Kowerskija, s katerim sta postala dobra ekipa. Prvi č je Krystyna bila ujeta junija 1940 med tihotapljenjem preko slovaške meje, vendar je po ve čurnem zasliševanju uspela prepri čati slovaške policiste, da so njo in njenega spremljevalca spustili. Toda, ker je slovaška policija sedaj vedela za te aktivnosti, so nadaljnja pre čkanja v tisti okolici postala prenevarna. Krystyna in Kowersky sta med

126 Ibid, str. 199. 127 Nigel Perrin, Christine Granville, Nigel Parrin – Author's Website, Nigel Parrin, (http://www.nigelperrin.com/ christinegranville.htm), 10. 12. 2011. 128 Ibid.

36 drugim sledila re čnemu in vlakovnemu prometu med Nem čijo in Romunijo in slovaškim ter jugoslovanskim mejnim stražam.

Kmalu sta za čela ljubezensko razmerje, ki je predstavljalo dodatno breme njunim aktivnostim, saj sta mnogo časa bila lo čena. Medtem ko je Krystyna vodila mrežo, je Kowersky s svojim avtomobilom tihotapil poljske letalce v Jugoslavijo, od koder so šli v Britanijo, kjer so sodelovali v bitki za zra čno premo č med RAF in nemško Luftwaffe. Zaradi zagnanosti in neprizanašanja sami sebi je Krystyna novembra zbolela za pljučnico, kar je bila sre ča v nesre či. Zgodaj 24. januarja 1941 ju je na Madžarskem, od koder sta delovala, aretiral Gestapo. Ko je bilo videti, da bodo njuni pazniki prešli na bolj brutalne metode, je Krystyna izrabila svojo bolezen in jih prepri čala, da ima tuberkulozo. V zaporniški bolnišnici so Krystyni z rentgenskimi žarki slikali prsni koš in odkrili poškodbe na plju čih, za katere pa niso vedeli, da so stare. Zgrožen zdravnik je dosegel, da ju je Gestapo spustil, vendar so ju še nadalje nadzorovali. Uspelo jima je pobegniti v britansko ambasado, kjer sta dobila britanske potne liste in novi imeni, ki sta ju uporabljala do konca življenja. Krystyna je postala Christine Granville, Kowerski pa Andrew Kennedy. Iz Budimpešte sta preko Jugoslavije prešla v nevtralno Tur čijo, kjer pa je zaprosila, da ju na madžarskem zamenja njen mož. Ko je Jerzy prispel v Budimpešto, je bilo že prepozno in tako mu ni preostalo drugega, kot da se z osebjem ambasade pridruži svoji ženi v Kairu, kjer ga je Christine soo čila z zahtevo po lo čitvi. Christine in Andrew so v SOE štabu v Kairu sprejeli precej hladno zaradi zahteve izgnane poljske vlade, da prekinejo vse stike z amaterskimi mrežami, ker naj bi jih bil infiltriral Gestapo. Tako sta v zahvalo za vso požrtvovalnost in dosežke, med drugim tudi dokaze o prihodnji nemški invaziji Sovjetske zveze, bila obravnavana kot možna izdajalca in Gestapova agenta. Ta sumni čavost se je nadaljevala ve č kot tri leta, med katerimi Christine in Andrew nista dobila kakšne naloge in sta tako obti čala v Kairu. Oba sta čas izkoristila za pridobitev drugih kvalifikacij, Andrew je svoji leseni nogi navkljub postal SOE inštruktor za padalske skoke, Christina pa je opravila izobraževanje za brezži čnega operaterja in pridobila padalska krila v RAF bazi v Hajfi. Novo nalogo je Christine zaradi svojega odli čnega znanja francoš čine in usposobljenosti kot brezži čna operaterka kon čno dobila šele poleti 1944, ko je bila poslana kot kurirka v Francijo pod imenom Jacqueline Armand, kodno ime Pauline. S padalom je pristala ob 7. uri zjutraj v bližini kraja Vassieux, v regiji Vercors. Pristanek ni bil preve č graciozen, zaradi česar je utrpela kar nekaj modric, žrtev pa je bil tudi njen revolver. Christine tega ni ravno obžalovala, saj ni marala orožja in je bila tudi sicer porazno slaba

37 strelka. Čez štiri dni se je kon čno sešla s svojim novim šefom, Fracisom Cammaertsom, ki je vodil mrežo »Jockey«. Kmalu po premestitvi na planoto Vercors, ki so jo francoski »maquis« (odporniki) razglasili za svobodno, sta Cammaerts in Christine morala pobegniti pred nemško vojsko, ki je prišla ponovno okupirati Vercors. V 24. urah sta prehodila ve č kot 110 km in se tako izognila masakru odpornikov, ki bi druga če terjal tudi njuni življenji. 129 Dan pozneje se je Christine odpravila na francosko-italijansko mejo, kjer je prepri čala poljsko posadko mejne utrdbe Col de Larche, ki so jo Nemci prisilno mobilizirali, da so zapustili svojo postojanko. Pozneje je pomagala zavezniškim posebnim enotam vzpostaviti kontakt z lokalnimi italijanskimi partizani, v sodelovanju s katerimi so prepre čili nemške okrepitve, ko so razstrelili ceste in mostove okoli kraja Briancon. Ko so jo dosegle novice o varšavski vstaji, je Christine bila v strahu za svojo mater, ki je ostala v Varšavi, kljub temu da je bila židovskega rodu in jo je Christine rotila, da z njo zapusti državo. Christine je bila za svoje legendarne zasluge častno opolnomo čena v častnico WAAF in poslana v Bari, Italijo, od koder bi morala odleteti na Poljsko z misijo, da preveri govorice o sovjetskih grozodejstvih. Po prvi neuspeli misiji so bile vse nadaljnje preklicane in Christine se je vrnila v Kairo, kjer je pogosto izjavila grozo pred vrnitvijo v civilno življenje. Kot marsikdo iz obveš čevalne dejavnosti se je tudi Christine zasvojila z razburljivim življenjem tajnega agenta in ta nemir je zaznamoval tudi preostanek njenega življenja. Ko je z obupom izvedela novico o materini smrti v nemškem zaporu, je vedela, da ve č nima doma, kamor bi se lahko vrnila. Ko je bila decembra 1945 odpuš čena iz SOE, se je za čelo njeno kratko civilno življenje, ki je bilo polno iskanja notranjega miru in zadovoljstva, ki ga nikoli ni našla. Kljub ljubezni, ki jo je delila s Andrewom, se ni vrnila k njemu, ampak je potovala od službe do službe. Med svojo za časno zaposlitvijo kot stevardesa na čezoceanki je spoznala Dennisa Muldowneyja, ki je z njo postal obseden. Sledil ji je potem, ko je ravno zaradi njega zapustila službo in se ponovno ustalila v Londonu, kjer jo je junija 1952 umoril. Po priznanju krivde je bil 30. septembra 1952 obešen. Andrew Kennedy se ni poro čil in ko je leta 1988 umrl, so ga na njegovo željo pokopali v grob njegove ve čne ljubezni. 130

Madžarska je v zameno za severno Transilvanijo poleti 1940 odpovedala gostoljubnost beguncem in novembra 1940 bila sprejeta v trojni pakt. Aprila 1941 so Nemci že poveljevali madžarski vojski, zaradi česar je Velika Britanija prekinila diplomatske stike.

129 Ibid. 130 Ibid.

38 Po razdelitvi Jugoslavije je Madžarska dobila Ba čko, odvzeto leta 1919, pronemški glavni štab madžarske vojske pa je junija 1941 prepri čal kabinet v sodelovanje v nemški invaziji na Sovjetsko zvezo. Britanske tajne službe v tem času na Madžarskem niso ve č imele nobenega agenta, ni č ve č uspeha pa ni imela ZSSR. Komunisti čna partija je na nacionalni in ne slojevski osnovi 1. novembra 1941 pomagala organizirati demonstracije, ki so jim marca 1942 in septembra 1943 sledile še naslednje. Horthy je v tem času že spoznal, da bo Nem čija izgubila vojno, in skušal navezati stike z Veliko Britanijo preko SOE v Istanbulu. Rezultat je bila misija ameriške službe Office of Strategic Services (OSS), ki je sredi marca 1944 pristala na Madžarskem. 131

V odgovor na to je Nem čija 19. marca prevzela kontrolo nad Madžarsko. Misijo OSS so Madžari predali Nemcem. SOE je v nasprotju s svojo dejavnostjo na zahodu Evrope bila na Madžarskem manj dejavna. Bil je poskus organizacije kme čkega prebivalstva v Ba čki, za kar je SOE tja poslala Basila Davidsona, vendar ve čjega strateškega truda ni bilo. Iz sodelovanja z mladim madžarskim diplomatom, dr. Laszlom Veressom, pa kljub njegovim visokim povezavam in sodelovanju z naklonjenimi policisti leta 1943 ni bilo ni č zaradi nezaupanja SOE ter nesporazumov. Veress je nato preko Hrvaške z BATS poletom pobegnil v Britanijo. SOE je poslala šest manjših misij, vendar so vse razen ene bile takoj zajete, zadnja pa se je umaknila iz države. 132 Nemška okupacija marca 1944 je Madžarski pridobila ve čjo podporo, hkrati pa je pomenila smrt za 700.000 madžarskih Židov. V tem času pa se je zgodila nemška ponudba zamenjave milijona Židov za 10.000 tovornjakov, milo in kavo; kar so Britanci v Kairu zavrnili kot šalo. Horthy je za čel pogovore z levi čarskim podzemljem, vendar je predolgo odlašal z odlo čitvijo. Ko je 15. oktobra 1944 razglasil madžarsko kapitulacijo, so ga Nemci aretirali in odpeljali v koncentracijsko taboriš če. Fašisti čna stranka je še isti dan prevzela oblast in za čela s terorjem. Budimpešto so oropali tako Nemci kot Rusi, slednji so na oblast postavili levi čarsko vlado. 133

3.4 Francija

Zaradi težavne situacije v Franciji je SOE zanjo ustanovila dve sekciji, ne samo eno. Sekcija F je bila tipi čna SOE sekcija in je vodila delovanje vseh SOE agentov in

131 Ibid, str. 200. 132 Ibid, str. 201. 133 Ibid, str. 202.

39 podpiranih lokalnih strank v Franciji, medtem ko pa je Sekcija RF služila kot kontakt s generalom Charlesom de Gaullom in njegovimi Svobodnimi Francozi. Francosko odporniško gibanje je nastalo samostojno, neodvisno on Velike Britanije in SOE, organizatorji so bili ljudje, razo čarani nad kapitulacijo in posledi čno okupacijo. 134 84-letni maršal Philippe Petain se je 10. julija 1940 razglasil za šefa države in ustanovil t. i. Vichy vlado. 135 Henri Frenay, redni častnik francoske vojske, je zaprepaden nad ravnodušnostjo svojih kolegov častnikov in podrejenih vojakov do vojaškega zloma svoje države ustanovil odporniško mrežo »Combat« z glavnim štabom v Lyonu. Emmanuel d'Astier de la Vigerie, pesnik in poznejši francoski ambasador v ZDA, je kljub težavam najti upornike v Toulouse postavil na noge skupino, imenovano »Franc-Tireur«.136

Zaradi ob čutka, da jih je Britanija z umikom s celine (operacija Dinamo) izdala in da je britanski predlog Nem čiji za premirje bil le še vprašanje časa, francoski odporniki dolgo niso poskusili vzpostaviti kontakta z Britanijo. Vendar Britanija ni klonila in ni skušala dose či premirja, temve č je nadaljevala boj, po Churchillovih besedah se je bila pripravljena bojevati tudi ve č let, tudi sama. Eden prvih, ki je spoznal, da je za uspešen odpor v Franciji pomembno sodelovanje z Veliko Britanijo, je bil Jean Moulina, najmlajši francoski prefekt v času kapitulacije. Ker je Amerika takrat še bila nevtralna, je Moulin vzpostavil stik z ameriškim konzulom, Hughom S. Fullertonom, ki ga je predstavil Henryju Frenayu. 137

Fullerton je Moulinu priskrbel ameriško vizo, vendar se je njegovo potovanje v ZDA kon čalo v Lizboni, ko je Gubbins izvedel zanj in mu priskrbel sedež na letalu za London. V Londonu so ga sprejeli predstavniki sekcij F in RF, ki so organizirali sestanek z de Gaullom, po katerem se je Moulin odlo čil za službo pod njim. De Gaulle od pobega iz domovine ni sedel križem rok, ampak je že tudi vzpostavil svojo lastno obveš čevalno službo, na čelo katere je postavil Andreja Dewavrina, nekdanjega pomožnega profesorja na vojni akademiji St Cyr. Dewavrinov oddelek se je sprva ukvarjal samo z obveš čanjem in protiobveš čanjem, kajti de Gaulle je dvomil v uspešnost podtalnega delovanja in skrivnih vojska. Ko se je Moulin 1942 na novega leta dan vrnil v Francijo kot član Komiteja svobodnih Francozov, je s seboj nesel tudi osebno sporo čilo de Gaulla odporniškim

134 Patrick Howarth, Undercover: The men and women of Special Operations Executive, London 1980, str. 120. 135 M. R. D. Foot, SOE: The Special Operations Executive 1940–46, London 1984, str. 213. 136 P. Howarth, Undercover, str. 120. 137 Ibid, str. 121.

40 voditeljem. Predvsem on je bil tisti, ne de Gaulle, ki je povezal razdrobljene odporniške skupine v enotno in disciplinirano telo. Svojo požrtvovalnost pa je z življenjem pla čal zaradi neprevidnosti, kajti na sestanke je poklical ve č ljudi, kot je bilo varno. 138

Zaradi števila povabljenih ljudi je Reichssicherheitsdienst (RSD) izvedel za eden takšen sestanek v Lyonu in izvedel racijo, med katero je bil zajet Moulins in ve č kot ducat drugih visokih voditeljev. Moulins je po dveh tednih umrl za posledicami mu čenja. S širjenjem odpora v Franciji se je bliskovito širilo delo Dewavrinovega oddelka, zaradi česar so mu bila dodeljena nova pooblastila, med drugim tudi nadzor odporniških organizacij. Iz tega razloga je oddelek dobil novo ime, Bureau Central de Renseignements et d'Action (v nadaljevanju BCRA), in v zadnjih letih vojne uspel vzpostaviti povezavo s pretežnim delom odporniških gibanj. Za orožje, opremo in transport so pa še dalje bili odvisni, najprej od Britancev, pozneje pa od Ameri čanov. Kljub tesnemu sodelovanju z SOE pa je BCRA bila avtonomna organizacija. De Gaullovi ideji o centralizaciji odpora in namestitvi skupnega voditelja so se Britanci uprli zaradi varnostnih razlogov. De Gaulle je moral popustiti. 139 Francija je bila razdeljena na 14 vojaških regij, vsi poveljniki pa so bili podvrženi urjenju v Angliji, od katerih sta dva, Jacques Chaban-Delmas in Maurice Bourges-Maunoury, pozneje postala francoska premierja. 140 Znotraj sekcije RF je imela le malo operativnih agentov, kajti njena vloga je bila tehni čna podpora francoski BCRA in zveze med to in SOE 141 , med njimi najbolj znan pa je nedvomno F. F. E. (Tommy) Yeo- Thomas, kodno ime »White Rabbit« (slov. Beli zajec).

Rojen 17. junija 1902 v Londonu kot Forest Frederick Edward Yeo-Thomas je ta slavni agent že zgodaj za čel svojo avanturisti čno življenjsko pot. Po otroštvu v Franciji se je kot 16-letnik pridružil leta 1918 najprej ameriški vojski, leta 1920 pa še poljski vojski, ki se je borila proti Sovjetom. Zajet in obsojen na smrt je no č pred usmrtitvijo zadavil svojega stražarja in pobegnil. Medvojna leta so bila zanj nemirna, ni našel miru niti v delu niti v družinskem življenju. 142

138 Ibid, str. 122. 139 Ibid, str. 123. 140 Ibid, str. 124. 141 Ibid, str. 123. 142 Nigel Perrin, Forest Yeo-Thomas, Setting Europe Ablaze: Special Operations Executive (SOE) Agents in France, Nigel Parrin, (http://www.seteuropeablaze.com/yeo-thomas.htm), 10. 12. 2012.

41 Po britanski napovedi vojne ga je rekrutiralo britansko vojno letalstvo, v katerem je ostal, dokler ga ni leta 1942 rekrutirala Sekcija RF. 1943 leta je prejel svojo prvo nalogo, pod kodnim imenom »Seahorse« (slov. morski konj) je moral spremljati Dewavrina in socialista Pierra Brossoletta na sestanke razli čnih odporniških gibanj po Franciji. Po uspešni misiji so se vsi trije vrnili nazaj v Anglijo aprila 1943, Yeo-Thomasu pa sta bila podeljena britanski vojaški križec in francoski Croix de guerre avec palme . Septembra sta se Yeo-Thomas in Brossolette spet vrnila v Francijo na vezisti čni misiji, »Marie Claire«, z namenom ugotoviti stanje odporniških enot po Moulinovi aretaciji tistega junija. Ta misija je bila bolj nevarna kot prva, eden bolj nevarnih trenutkov je bil, ko se je na vlaku usedel poleg Gestapovca Klausa Barbie, zloglasnega »Klavca iz Lyona«. Kmalu po vrnitvi v Anglji (spet z Lysandrom) je preko poznanstev dosegel sestanek s Churchillom, pri katerem je prosil za boljšo podporo RAF odporniškim gibanjem. Zdaj že podpoveljnik Sekcije RF Yeo-Thomas je kmalu zatem bil obveš čen o Brossolettovi aretaciji in kljub varnostnemu tveganju, ki ga je predstavljala njegova morebitna aretacija, se je odlo čil za poskus rešitve svojega prijatelja.

V sklopu operacije »Asymptot« je v sredini februarja 1944 s padalom pristal v Franciji in zaradi izdajstva bil pet dni pozneje aretiran v Parizu. Brossolette je umrl le par ur kasneje zaradi padca iz petega nadstropja Gestapo štaba v aveniji Foch. Kljub brutalnemu mu čenju se Yeo-Thomas ni zlomil in je še naprej vztrajal pri svoji namišljeni identiteti sestreljenega RAF pilota. Po treh tednih v zaporu Fresnes je bil julija premeščen v vmesni tabor v Compiegne, od koder je bil nadalje dva tedna pred osvoboditvijo Pariza s 36 drugimi moškimi zaporniki (SOE in BCRA agenti) poslan v koncentracijsko taboriš če v Buchenwaldu. Tam so jih lo čili od ostalih zapornikov in po usmrtitvi 16 članov skupine v septembru je njihova usoda postala jasna. S sodelovanjem dr. Ding-Schulerja, zadolženega za poskuse nad zaporniki, so Yeo-Thomas, Harry Peleuve (SOE) in Stephane Hessel (BCRA) prevzeli mesta žrtev tifusa. Za pove čanje možnosti preživetja so bili razdeljeni, Harry in Hessel sta bila poslana v Schonebeck pri Magdeburgu, Yeo-Thomas pa pod imenom Maurice Choquet novembra 1944 v Gleina, od koder je bil kmalu premeš čen v Rehmsdorf, južno od Leipziga. 143

143 Ibid.

42 Aprila 1945 so bili zaporniki evakuirani z vlaki proti Češkoslovaški in med premorom je Yeo-Thomas s peš čico drugih zapornikov poskusil pobegniti. Zajeti so bili tik pred zavezniškimi linijami, vendar je čez dva dni skoraj popolnoma iz črpan ponovno pobegnil, tokrat z desetimi zaporniki iz taboriš ča Grünhainichen severno od češke meje. Tokrat je uspel dose či ameriške sile in 8. maja 1945 prispel v Pariz. Od šestih prejemnikov Jurijevega križa sta le on in Odette Sansom bila živa, vsi ostali so jih prejeli posmrtno. Leta 1946 je pri čal na sojenjih za vojne zlo čine v Dachau in dosegel slavo z objavo Bruce Marshallove knjige »White Rabbit« (Bel zajec). Ujetništvo pa je na njem pustilo hude posledice in kmalu mu je za čelo pešati zdravje. 1963 je dobil še zadnje odlikovanje, ko je bil imenovan za poveljnika v francoski Legiji časti. Po smrti 20. februarja 1964 je bil pokopan na pokopališ ču Brookwood v grofiji Surrey. Teorija Sophie Jackson, da je Yeo- Thomas bil navdih za Bonda Iana Fleminga, ni bila nikoli potrjena. 144 Njegov najve čji prispevek vojni je bilo nedvomno to, da je prepri čal Churchilla za ve č letal za podporo odpornikom.145

Prvi agenti, ki jih je Sekcija F poslala v Francijo, so bili francoskega rodu. Prvi je bil Georges Begue, inženir, ki se je v svojo domovino vrnil maja 1941. Begue je vojno za čel kot član posadke utrdbe Maginotove linije in je v Anglijo prispel preko Dunkirka (operacija Dinamo), kjer se je ponovno sešel s svojo ženo. Obisk de Gaullovega štaba ga ni navdal z navdušenjem, zato se je raje pridružil britanski vojski, kajti zaprisega zvestobe državi ( čeprav je bila tuja država) se mu je zdela bolj pomembna kot osebna zaprisega enem človeku, kar je zahteval de Gaulle. Rekrutiran je bil v Royal Corps of Signals , vendar ga je SOE kmalu opazila in povabila na razgovor, na katerem je sre čal Thomasa Cadetta, pionirja Sekcije F in BBC-jevega korespondenta v Parizu.146

Takoj se je strinjal z vrnitvijo v Francijo pod pogojem, da bi njegova naloga imela nek smisel. Po precej slabem za četku misije je kon čno vzpostavil stik s kontaktno osebo in dobil sobo, iz katere je poslal prvo sporo čilo za SOE iz Francije. Čedalje ve čja nemška budnost in mobilne detekcijske enote ter nezanesljivost radia, povezana s pomanjkanjem orodja za popravilo, sta mu grenila življenje. Zaradi nevarnosti odkritja je Begue podal SOE predloge, ki so pozneje postali srce komunikacije z odporniškimi gibanji: uporaba

144 Ibid. 145 P. Howarth, Undercover, str. 129. 146 Ibid.

43 oddaj radia BBC za posredovanje kodiranih sporo čil, od katerih je vsako imelo svoj pomen. 147 V Franciji je deloval 6 mesecev, dokler ga niso francoske oblasti v Marseillu aretirale. Po posredovanju ameriškega konzula Fullertona ni bil predan Nemcem, ampak poslan v taboriš če Mauzac, kjer je vzpostavil nov oddajnik. Preko tega je organiziral svoj pobeg in po prekora čitvi Pirenejev je sre čno prispel v London. Znanje, ki ga je pridobil med svojim delovanjem v Franciji, in zaradi tega dragocenost SOE sta mu prislužila povišanje v glavnega vezista Sekcije F in prepoved vsakršnih nadaljnjih misij. 148

Ko je de Gaulle sprevidel potrebo po akcijah znotraj Francije in je BCRA dobila pooblastila za njihovo vodenje, se je SOE odpovedala vsem prihodnjim uslugam francoskih državljanov. Odpovedati se ni bila pripravljena lastnemu delovanju v Franciji ali pa nadoblasti BCRA, kajti medtem je že sama v Franciji vzpostavila svojo organizacijo in ni bila pripravljena predati svojih agentov, med drugim Britancev, tuji sili. V Franciji se je SOE soo čila s povsem druga čnimi izzivi kot na Balkanu, kjer so njeni agenti lahko brez skrbi bili oble čeni v uniforme, ve čina brez znanja jezika, saj so se v Franciji morali izdajati za Francoze. Ker se je SOE odpovedala francoskim državljanom, so se že tako znatni problemi rekrutiranja agentov še pove čali, saj so ve činoma lahko rekrutirali samo med britanskimi državljani. Nadaljnje težave je predstavljala delitev Francije na dva dela, od katerih je vsak imel svoja pravila, uradnike, postopke, odnos do odpora itd. 149

Francija je imela edinstven položaj tudi zaradi statusa države prihodnje zavezniške invazije, za katero je bilo treba vse pripraviti, ne samo glede vojaških sil, ampak tudi glede priprav znotraj Francije. Psihološko breme vseh teh problemov pa je nosil simbol britanske vpletenosti s francoskim odporom, Maurice Buckmaster, ki je vodil Sekcijo F skozi ve čino njenega obstoja.150 Poleg sekcij F in FR so v Franciji delovale še druge SOE sekcjie: AMF (delovala iz Alžirja), EU/P (Poljaki) in ekipe »Jedburgh«.151 Sekcija DF je v času najve čjega pritiska, leta 1944, rešila eno osebo na dan. V časih sta DF in MI9 prevzele ena od druge nekaj prometa, glede česar so se dogovarjali sproti. 152 Leti 1941 in 1942 sta sekciji F in RF preživeli med poskusi organiziranja svojih mrež oz. »krogov« v Franciji in učenjem iz napak. Kljub bolj aktivni nemški protiobveš čevalni dejavnosti sta bili bolj

147 Ibid, str. 130. 148 Ibid, str. 131. 149 Ibid, str. 134. 150 P. Howarth, Undercover, str. 135. 151 Ibid, str. 214. 152 Ibid, str. 215.

44 uspešni na jugu Francije kot na severu. V tem času so se tudi prvi č pojavile govorice o »Carte«, skrivni vojski, ki je štela skoraj četrt milijona mož. Govorice so se po iz črpnih raziskavah izkazale za lažne, vendar so SOE vseeno prisilile obravnavati problematiko organizacije in preskrbe ve čjih enot odpornikov. Operacija Torch, zavezniški desanti v SZ Afriki 8. novembra 1942, je spodbudila Nemce, da so okupirali tudi preostanek Francije. 153

Francoska komunisti čna partija (PCF) in njene oborožene enote, FTP (Francs-Tireurs et Partisans), so SOE mnogokrat povzro čali preglavice, saj so za odlo čitve potrebovali preve č časa. PCF je v Franciji bila prepovedana že od oktobra 1939 in je poleg francoskim oblastem težave povzro čala tudi nemškim okupatorjem. 154 Šele leta 1943 je PCF izrazila pripravljenost sodelovati z de Gaullom in v London poslala svojega predstavnika, Fernanda Greniera. Kakršni koli pomisleki o takšnem sodelovanju so bili za nekaj časa ignorirani, saj so bili možni uspehi bolj pomembni.155 Leta 1943 sta F in RF imeli mešane uspehe. Misija Sekcije F pod vodstvom Hugha Dormerja je propadla, misija RF pod skupnim poveljem Raymonda Basseta in Andrea Jarrote (»Armada«) pa je uspela sabotirati francoske kanale v SV Franciji ravno v trenutku, ko so jih Nemci hoteli uporabiti za premik flote manjših plovil. Agent sekcije F, Claude de Baissac, je v Bordelaisu postavil na noge veliko mrežo »Scientist«, vendar je zaradi izdajstva svojega pomo čnika moral pobegniti. Tony »Alphonse« Brooks je organiziral manjšo skupino, ki se je ukvarjala s sabotažo železnic (»Pimento«), Francis »Roger« Cammaerts je organiziral mrežo »Jockey«, Ben Cowburn je hudo poškodoval garaže za popravilo vlakov pri Troyesu, Michael Trotobas pa je do svoje smrti 23. novembra 1943 vodil agresivno sabotažno mrežo blizu kraja Lille. Harry »Cesar« Ree je organiziral mrežo »Stockbroker« aprila 1943. 156

Zaradi malomarnosti članov pariške mreže »Prosper«, ki so v javnosti govorili angleško, je bilo junija aretiranih ve č sto oseb. Henri »Gilbert« Dericourt, vodja mreže »Farrier«, je bil dvojni agent, ki je sodeloval s SD in tako bil soodgovoren za uni čenje mreže »Prosper«. »Farrier« je skrbela za letalsko povezavo doline Loire s Sussexom. Dericourt je SD predajal tudi osebna pisma SOE agentov svojim družinam, kar so potem pri zasliševanju dobro uporabili. Nadaljnji porazi so bili uni čenje kanadske mreže »Archdeacon« in aretacija generala Charlesa Delestrainta, ki ga je Moulin izbral za poveljnika na črtovane

153 Ibid, str. 218. 154 M. R. D. Foot, SOE 1940-46, str. 216. 155 Ibid, str. 217. 156 Ibid, str. 219.

45 skrivne vojske. 157 Na stotiso če mladih Francozov je, da bi se izognili prisilnemu delu v Nem čiji, pobegnilo v hribe, kjer so se organizirali v skupine, imenovane po dra čju s Korzike – maquis . Če bi jih oskrbeli z orožjem, bi maquis lahko postali gverilci in iz njihovih skrivnih zavetiš č napadali Nemce. Ker RAF ni bila pripravljena dati na razpolago za to nalogo dovolj letal, so se Yeo-Thomas, Emmanuel d'Astier in Michael Brault vsak zase obrnili neposredno na Churchilla. To posredovanje je bilo uspešno; 27. januarja 1944 so se sestali Churchill, Selborne in minister za letalstvo, Archibald Sinclair. Sestanek je bil uspešen in RAF je pove čala podporo odpornikom v Franciji. 158

SOE je odpornikom poslala za 10.000 ton orožja, dovolj za pol milijona mož. Nekatere pošiljke pa so našli Nemci, tako kot primer Gestapa, ki je v eni no či dobil za 3000 mož orožja. V Franciji je sekcija RF razdeljevala zaloge preko dveh organizacij: Bureau d'Operations Aeriennes (BOA) v severni in Service d'Atterrissages et Parachutages (SAP) v južni Franciji. Obe organizaciji sta bili plod Moulinovega in Dewavrinovega dela. Vsaka cona je imela šest vojaških regionalnih delegatov, ki so odlo čali o tem, katera skupina bo dobila koliko zalog. Iz varnostnih razlogov tako francoski odporniki kot de Gaulle sam niso nikoli zvedeli za podrobnosti na črtovanih desantov v Evropi (operaciji »Overlord« in »Dragoon«). 3. junija se je Komite narodne osvoboditve poimenoval za za časno vlado, Britanci in Ameri čani so jo priznali šele oktobra.159 Sodelovanje SOE pri operaciji »Overlord« je bilo urejeno šele zadnji teden pred invazijo.

Že 1. maja je SOE preko radia BBC pomotoma poslala sporo čila, s katerimi je odporniške skupine opozorila na skorajšnjo ve čjo invazijo. S tem obvestilom so tudi dobili ukaz, da morajo iti v akcijo. Ravno takrat pa je 2. SS oklepna divizija prišla v bližino Montaubana z namenom po čitka in reorganizacije. Brooks (»Pimento«) je na bližnji železniški postaji opazil skrite železniške vagone, s katerimi so Nemci prevažali tanke. Prihodnje tedne je s sodelavci iz osi vagonov spustil olje in ga nadomestil z brusno mastjo. Ko je divizija 7. junija dobila ukaz za premik proti Normandiji, so vsi vagoni obstali. Nadomestne vagone so našli šele čez en teden, pot do njih pa je vodila po obmo čju, kjer so bili zelo dejavni člani mreže »Wheelwright«, specializirani za zasede.160 Po prvem oddajanju opozorila je

157 Ibid, str. 220. 158 Ibid, str. 222. 159 Ibid, str. 223. 160 Ibid, str. 226.

46 Josef Götz, SD, takoj opozoril svoje poveljstvo, ki je potem obvestilo divizije. Zgodilo se ni ni č in ko je BBC sporo čila ponovil 1. junija, je Götz spet poro čal svojim poveljnikom. 161

3. junija je Eisenhower odlo čil, naj odporniki in SOE na dan invazije udarijo z vsemi silami. 5. junija je BBC spet objavil opozorilo odporniškim skupinam, ki ga je Götz spet prestregel in opozoril svoje poveljstvo. Obvestila ni dobila samo 7. armada v Normandiji. 162 »Overlord« je bila izvrstna priložnost za SOE in odpornike, da so pokazali, česa so bili sposobni. Presegli so vsa pri čakovanja. Eisenhowerjeve vojake so napa čna poro čila prepri čala, da je v Normandiji bilo mo čno odporniško gibanje, kar se je izkazalo za napa čno. Na obmo čjih izkrcanj zavezniških sil so delovali samo odporniki, ki so se ukvarjali z vohunstvom in ne s sabotažami. Buckmaster je poslal de Baissaca, da je oživil svojo mrežo »Scientist« v departmanu Orne v JZ Normandiji. Dve de Baissacovi manjši mreži sta delovali na krilih zavezniških izkrcanj, ki sta se ukvarjali z nalogo, ki je bila prej domena SIS kot pa SOE: takti čno obveš čanje vojaških enot. 10. julija je Jack »Helmsman« Hayes pristal blizu Avranchesa in takoj za čel Ameri čane obveš čati o lokacijah pomembnih nemških enot. 163 Delovanje odporniških skupin je spravljalo v negotovost že tako obremenjene nemške sile, ki so se bojevale proti zaveznikom. Ker so izgubili nadzor nad zaledjem, niso nikoli mogli z gotovostjo pri čakovati prihoda okrepitev in zalog. Čeprav so se zasluge za to vedno pripisale delovanju britanskih in ameriških letalskih sil, so za to bili zaslužni predvsem saboterji, ki so na razne na čine povzro čali kaos v nemškem prometu. Tako so na primer Francozi v no či iz 5. na 6. junij 950-krat prekinili svojo lastno železniško infrastrukturo. Dosegli so veliko ve č, kot sta RAF in USAAF dosegli v dveh mesecih pred tem. JZ od Grenobla na gorski planoti Vercors se je nahajala ena od maquis skupin. Cammaerts jo je poznal, prav tako tudi Brault in ve č drugih RF organizatorjev. 6. junija, ko so slišali za invazijo v Normandiji, se je planota proglasila za svobodno republiko Vercors.

Dostopi do planote so nudili odli čne položaje za protitankovsko orožje, zato je Cammaerts prosil za njih. Dobili so samo nekaj bazuk in Stene. Tudi pozivi na napad na bližnje nemško letališ če, s katerega je Luftwaffe napadala planoto, je RAF ignorirala. 23. julija so

161 Ibid, str. 225. 162 Ibid, str. 226. 163 Ibid, str. 224.

47 Nemci napadli z ve č kot 10.000 možmi in upor krvavo zadušili. 164 1. julija sta SOE in Svobodni Francozi ustanovili skupno organizacijo za vodenje operacij v Franciji, v katero so bile vklju čene vse SOE francoske sekcije razen ene in ki ji je poveljeval francoski general Marie-Pierre Koenig. Ta organizacija se je imenovala Etat-Major des Forces Francaises de l'Interiur (EMFFI), osebje pa so sestavljali vojaki Svobodnih Francozov, ki pa se niso spoznali na tajne vojne, vendar so se trudili. 165 Charles de Gaulle je Pariz zmagoslavno dosegel 25. avgusta 1944 in takoj prevzel oblast. Ko je septembra obiskoval središ ča provinc, je vsakemu agentu sekcije F, ki ga je sre čal, ukazal, da mora Francijo zapustiti v 48 urah, ne glede na narodnost. Ve čina jih je pozneje, ko so francoski državniki spoznali svojo napako, spet bila dobrodošla. 166

3.5 Jugoslavija

Peter II. Kara đor đevi ć, naslednik od ustašev umorjenega kralja Aleksandra, je bil še otrok, ko je Nem čija napadla Poljsko, zaradi česar je njegov starejši bratranec knez Pavel Kara đor đevi ć deloval kot regent. Pavel je bil realist, zavedal se je nemške mo či in jugoslovanske šibkosti, kar so nemški diplomati s pridom izkoristili.167 Mnenje Britancev v Beogradu je bilo razdeljeno: nekateri so cenili njegovo olikanost in realizem, po drugi strani pa so agentje Sekcije D in pozneje SOE uvideli, da je realizem v času zime 1940/41 sopomenka za pronacizem, kar je bila v Pavlovem primer še posebej obžalovanja vredna lastnost. Ko so Nemci 25. marca 1941 kneza Pavla kon čno prepri čali v pristop k trojnemu paktu je v Beogradu prišlo do množi čnih protestov, za katere SOE nedvomno nosi del odgovornosti.

Dva dni kasneje je Pavla odstranil državni udar. Predsednik vlade je postal general Simovi ć, princ Peter je bil razglašen za polnoletnega, Pavel pa je lahko zapustil državo. 168 Jugoslovanski vojaški ataše v Berlinu, ki je po zaslugi odli čnih virov že poro čal o nemških pripravah za napad na Rusijo, je sedaj izvedel tudi za skorajšnji napad na Jugoslavijo. 169 Vendar je jugoslovanska vojska 6. aprila, ko je Nemčija dejansko napadla, še vedno bila

164 Ibid, str. 227. 165 Ibid, str. 228. 166 Ibid, str. 229. 167 M.R.D. Foot, Resistance: European Resistance to Nazism 1940-45. London 1976, str. 186. 168 Vladimir Vauhnik, Nevidna fronta: spomini jugoslovanskega vojaškega atašeja v Berlinu 1938-45. Ljubljana 1972, str. 154. 169 Ibid, str. 156.

48 nepripravljena in pod pritiskom vzdržala samo 10 dni. Po jugoslovanskem zlomu so si njeno ozemlje razdelile Nem čija, Italija, Madžarska, Romunija in Bolgarija. Ostanek je bil razdeljen na Srbijo, manjšo kot leta 1914, in veliko Hrvaško, ki so jo predali Anteju Paveli ću, ustaškemu poveljniku. Sledil je eden najve čjih pokolov druge svetovne vojne, ki je bil usmerjen predvsem proti Židom in Srbom. 170 V nekaterih vaseh so celo katoliški duhovniki bili organizatorji selekcije žrtev in pobojev, kar je Vatikan s svojo apatijo po tihem tudi podpiral. V Jugoslaviji je še bolj kot v Gr čiji ali Albaniji odpor imel zna čilnosti državljanske vojne, saj sta si glavni gibanji sprva bili nezaupljivi, pozneje pa odkrito sovražni.

Draža Mihailovi ć, nekdanji častnik jugoslovanske armade, je po predaji odšel v hribe in okoli sebe zbral člane razpuš čene vojske in srbske nacionaliste. Svoje enote je po vzoru upornikov proti Turkom poimenoval četniki. To ime so si delile tudi enote generala Milana Nedi ća, predsednika vlade marionetne srbske države 1941–1944. Ti četniki so obstajali že od 1918 kot militantna roka civilne policije in so zaradi svojega poznavanja terena bili še posebej nevarni odpornikom. 171 Mihailovi ćev prvi uspeh je bil vzpostavitev kontakta z jugoslovansko vlado v izgnanstvu septembra 1941. Ko je za to sporo čilo izvedel BBC, je obstoj četnikov spremenil v senzacijo, čemur se je pridružil britanski, ameriški in ruski tisk. Vlada je Mihailovi ća takoj povišala v generala, januarja 1942 pa tudi za ministra narodne obrambe in poveljnika vseh odporniških sil pod jugoslovansko krono. 172 Glavni odporniški tekmec je bilo partizansko gibanje pod poveljstvom Josipa Broza – Tita, general-sekretarja Komunisti čne partije Jugoslavije (KPJ), izkušenega vojaka in operativca. Zaradi prepovedi KPJ leta 1921 in intenzivnega policijskega preganjanja so komunisti bili izkušeni v prikriti dejavnosti in zato že imeli zelo razvito organizacijo. Tito je hotel Jugoslavijo, v kateri noben narod ne bi imel premo či, preziral je nacionalizem, od nemškega do hrvaškega, Paveli ć in Hitler sta mu bila enako nesprejemljiva. 173

Prva oborožena akcija proti okupatorjem je bila že 13. junija 1941 v Črni gori, vendar jo je zatrl hiter odziv italijanske vojske in policije. Tito sam je za čel z operacijami septembra in hitro privabil precej kme čkega prebivalstva, ki ga je organiziral v enote in poimenoval kot partizane po ruskih gverilcih iz leta 1812. V Užicah so partizani zajeli tovarno pušk in

170 Ibid, str. 188. 171 Ibid, str. 189. 172 Ibid, str. 192. 173 Ibid, str. 190.

49 tiskarno ter rezerve Jugoslovanske narodne banke, kar so s pridom uporabili za organizacijo odpora.174 Mihailovi ć in Tito sta se prvi č sestala na pogovorih o skupnem sodelovanju proti okupatorjem 19. septembra 1941 in potem spet 26. in 27. septembra. Pogovori niso bili uspešni, med drugim že zaradi vtisa, ki sta ga oba dobila drug o drugem. Ozadje, preteklost in vizije o prihodnosti Jugoslavije so se namre č preve č razlikovale, Mihailovi ć pa je zameril tudi partizanske vdore na »njegov« teritorij. 175 Nad temi partizanskimi gibanji pa niso bili navdušeni niti Nemci, ki so zaradi tega novembra istega leta izvedlo prvo od sedmih velikih ofenziv proti partizanom, od katerih je cilj ene bil zajetje Tita. Te ofenzive in ogromno število enot, orožja in opreme, ki so bile uporabljene, so poleg drugih dejavnikov SOE olajšale odlo čitev, koga bo podprla, partizane ali četnike. Žrtve teh akcij pa niso bili samo partizani in njihovi podporniki, ampak brez razlikovanja tudi civilno prebivalstvo. 176

Sekcija D (in s tem pozneje SOE) je že dalj časa imela v Jugoslaviji svoje agente. Duane Tyrrel Hudson, po poklicu rudniški inženir, se je v Jugoslavijo priselil že leta 1935, štiri leta, preden ga je Sekcija D rekrutirala. Domneva se, da je bil odgovoren za uni čenje nekaj nemških ladij na Jadranu 1940/41, zagotovo pa je februarja 1941 v Splitu sam potopil italijansko ladjo. 177 Spomladi istega leta se je vrnil v London, vendar ga je SOE že septembra istega leta spet poslala nazaj v Jugoslavijo, tokrat z nalogo, da poiš če in organizira pod taktirko SOE vse odporniške skupine. Spremljali so ga vezist in dva nekdanja častnika jugoslovanske vojske, ki sta s svojo prisotnostjo kasneje povzro čila težave z Mihailovi ćem. 178

Po pristanku na obali 20. septembra ta skupina na svoje veliko presene čenje s pomo čjo fran čiškanskega duhovnika ni našla Mihailovi ćevih enot, ampak do takrat neznano odporniško organizacijo pod poveljem Josipa Broza – Tita. 179 Tito, na kogar je Hudson naredil vtis, je Hudsona vzel pod svojo zaš čito. 180 Kljub temu pa Tito na za četku ni kazal interesa za stike z Veliko Britanijo. Isto časno je Hudson dobil od SOE ponovno navodilo, do stopi v stik z Mihailovi ćem, kar je povedal Titu. Tito ga je presenetil, saj ne samo, da

174 Ibid, str. 191. 175 Ibid, str. 192. 176 Ibid, str. 193. 177 Patrick Howarth, Undercover: The Men and Women of Special Operations Executive. London 1980, str. 76. 178 Ibid, str. 77. 179 Ibid, str. 78. 180 Ibid, str. 79.

50 mu ni nasprotoval, ampak mu je tudi priskrbel vse potrebne dokumente za pot. Mihailovi ć pa dialogu ni bil naklonjen, saj je zaradi sporo čil, ki sta mu jih prinesla Hudsonova jugoslovanska spremljevalca, pravilno verjel, da Zahod o partizanih ni vedel. To je hotel izkoristiti za pove čanje britanske podpore svojim četnikom z lažnimi ali pretiranimi novicami o svojih dosežkih v boju proti Nemcem. 181

Hudson je SOE poro čal o stanju in predlagal, da SOE ne podpre Mihailovi ća, dokler ta ne obljubi, da se bo boril proti Nemcem in dokler ne bodo znani rezultati Mihailovi ćevih pogajanj s Titom. SOE je te predloge ignorirala. Ker je videl, da pri Mihailovi ću ne bo ni česar dosegel, se je Hudson odlo čil za vrnitev k Titu, o čemer je obvestil Mihailovi ća, zaradi česar je postal zapornik četnikov. Četniški vojni svet se je sešel in odlo čal, ali bodo Hudsona ubili zato, da ne bi padel v roke Nemcev in izdal njihovega skrivališ ča in organizacije. Predlog o usmrtitvi je bil zavrnjen, vendar mu Mihailovi ć ni bil pripravljen prisostvovati pri drugemu sestanku s Titom, saj je ta sestanek smatral za notranje jugoslovanske zadeve. V nasprotju z Mihailovi ćem pa je Tito pozdravil Hudsonovo navzo čnost pri pogajanjih. Druga in tako zadnja pogajanja so spodletela, ker je Mihailovi ć zavrnil vse Titove predloge o skupnih akcijah in organizaciji partizanov in četnikov r+ter deljenju oblasti na osvobojenih ozemljih. 182 1. novembra je Mihailovi ć napadel partizanski štab v Užicah, vendar so partizani napad odbili. 183 Zadržati pa niso mogli nemškega napada, zato so se partizani morali umakniti iz Užic. S seboj so odnesli 21.000 novih pušk in nekaj milijonov dinarjev.184 Ta poraz pa je partizanom dal vtis, da so četniki sodelovali z okupatorjem, kar je še poslabšalo odnos med obema skupinama. Partizane je druga nemška ofenziva pregnala iz Bosne v Črno goro, tretja pa nazaj v Bosno. 185 Hudson, komur je Mihailovi ć kmalu po napadu zasegel brezži čni radio in ga potem tudi nagnal, je bil sedaj prepuš čen samemu sebi. Oropan od četnikov generala Nedi ća se je brez vsega moral znajti in preživeti zimo, pri čemer so mu izdatno pomagali obubožani srbski kmetje. V času svojega zadrževanja v Jugoslaviji je bil pri ča mnogim nemškim zlo činom, kar je v njem vzbudilo še dodatno so čutje do Jugoslovanov. 186 Zaradi slabega poteka vojne se je leta 1942 Mihailovi ćeva slava na Zahodu neizmerno pove čala. BBC je za izboljšanje morale

181 Ibid, str. 80. 182 P. Howarth, Undercover, str. 81. 183 Jozo Tomasevich, Četnici u drugom svetskom ratu,, Zagreb 1979, str. 141. 184 M. R. D. Foot: Resistance, str. 194. 185 Ibid, str. 195. 186 M. R. D. Foot, Obituary: Colonel D. T. Hudson, The Independent, 14. november 1995, Independent Print Ltd, (http://www.independent.co.uk/news/people/obituary--colonel-d-t-hudson-1581911.html), 21. 11. 2012.

51 Britancev in njihovih zaveznikov izkoristil odli čno propagando, ki ji je Mihailovi ć pomagal z lažnimi ali pretiranimi poro čili o svojih zmagah. Vendar vsi temu niso verjeli. Eden takšnih ljudi je bil Hugh Seton – Watson, ki je v kairovski SOE pisarni preu čeval zaupna poro čila, da bi se dokopal do resnice.

SOE je prišla do spoznanja, da mora poslati misije tudi partizanom. V Slovenijo so poslali misijo, ki jo je vodil major William Jones. V Bosno pa je bil poslan Major Terence Atherton, dolgoletni dopisnik Daily Maila v Beogradu, z nalogo poiskati partizane in Hudsona.187 Vendar je tudi za njim in njegovim vezistom izginila vsaka sled in domneva se, da so ju zaradi zlata, ki sta ga imela s seboj, ubili banditi. Novembra 1942 se je v Biha ću sestal Antifašisti čni svet narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ). 188 Bill Bailey, ki je v Jugoslaviji pristal na boži č leta 1942 in je našel Hudsona, Mihailovi ća ni mogel prepri čati v sodelovanje s partizani. Baileyu se je pridružilo še ve č SOE misij, ki pa tudi niso ni č dosegle. Še ve č, Mihailovi ć je bil v prijateljskih odnosih z delom italijanskih okupacijskih oblasti, kljub svojim prejšnjim poro čilom pa ni mogel dokazati nikakršnih sabotažnih dosežkov.189 Baileyju je celo povedal, da so njegovi sovražniki bili najprej partizani, potem Hrvati in muslimani ter šele nato Nemci in Italijani. 190 Hudson je kot Baileyjev svetovalec ostal v Jugoslaviji vse do leta 1944, ko je bil odpoklican nazaj v London, kjer je maja poro čal Churchillu in Edenu o stanju v Jugoslaviji.

Ko je Mihailovi ć odklonil britanski predlog za napad dolo čenih tar č, se je SOE odlo čila odpoklicati svoje misije z njegovega ozemlja. 191 27. maja 1943 je bila v Jugoslavijo poslana še ena misija, ki jo je vodil Frederick William Dampier Deakin, zgodovinar in Churchillov znanec, ki je s seboj imel vezista stotnika Bill Stuarta.192 S Titom so navezali prve stike že naslednji dan. Deakinov prihod je sovpadal s pri četkom nemške pete ofenzive proti partizanom, med katerim sta on sam in Tito bila ranjena, Stuart pa ubit. 193 Deakin je SOE lahko poslal bolj iz črpna in natan čnejša poro čila kot misije pred njim, med drugim tudi potrdilo, da se partizani bojujejo proti Nemcem in hkrati vežejo sovražne sile, ki so jih

187 P. Howarth, Undercover, str. 82. 188 M. R. D. Foot: Resistance, str. 195. 189 Ibid, str. 196. 190 P. Howarth, Undercover, str. 85. 191 M. R. D. Foot, Obituary: Colonel D. T. Hudson, The Independent, 14. november 1995, Independent Print Ltd, (http://www.independent.co.uk/news/people/obituary--colonel-d-t-hudson-1581911.html), 21. 11. 2012. 192 F. W. D. Deakin, Gora Trdnjava, Ljubljana 1980, str. 19. 193 Dušan Biber, Tito - Churchill: strogo tajno, Zagreb 1981, str. 4.

52 Nemci krvavo potrebovali na vzhodni fronti. Na osnovi teh poro čil je Churchill Titu poslal svojega osebnega predstavnika, člana parlamenta Fitzroya Macleana. S tem je Churchill zaobšel SOE, posledica česa pa je tudi bil njen čedalje manjši pomen v sodelovanju z Jugoslavijo. Istega meseca se je Italija predala in zamenjala strani, s čemer se je razmerje mo či v Jugoslaviji krepko spremenilo. Partizani so zasegli veliko koli čino italijanskega orožja in opreme, tudi topništvo in tanke. Mo č Titove vojske je sedaj dosegala že skoraj četrt milijona partizanov, kar je partizansko vojsko naredilo enakovredno nemškim silam v Jugoslaviji in ji zagotovilo premo č nad ustaši. Italijanska oprema je tudi zagotovila partizansko neodvisnost od britanske pomo či v orožju, vendar so še vedno potrebovali zdravila, hrano, obla čila in ostale potrebš čine. 194

SOE je v Jugoslavijo poslala tudi zdravstveno osebje, ki je skrbelo za partizanske ranjence. 195 RAF je postavilo na noge novo poveljstvo, BATS ( Balkan Air Terminal Service), ki je bilo zadolženo za transportne naloge v in iz Jugoslavije. BATS je med drugim evakuiral 4000 partizanskih ranjencev, kar je za partizane pomenilo veliko razbremenitev. Drugo zasedanje AVNOJ je potekalo 29. in 30. novembra v Jajcu, kjer je bila ustanovljena nova vlada, Tito razglašen za maršala, AVNOJ za zakonodajno telo, vladi v izgnanstvu pa so odrekli pravico predstavljati jugoslovanske narode ter kralju Petru prepovedali vrnitev v Jugoslavijo. Maclean in Tito sta 1944 na britanskem rušilcu obiskala Italijo ter se sre čala s Churchillom. Spomladi 1944 pa se je Tito v Moskvi sestal s Stalinom. Vlada v Londonu je sedaj kon čno bila prepri čana v Mihailovi ćevo sodelovanje z okupatorji in mu maja 1944 odvzela podeljene naslove. Med pogajanji junija in novembra pa sta se predsednik begunske vlade Ivan Šubaši ć in Tito dogovorila o preureditvi kraljeve vlade. 196 Kljub pravilih SOE proti rekrutiranju komunistov se je precej teh znašlo na tako operativnih kot tudi podpornih in poveljniških položajih –James Klugmann, Frank Thompson, Basil Davidson, William Jones, Kim Philby in drugi. Vendar njihovo mnenje ni bilo tako pomembno. Odlo čilna mnenja za podporo partizanom so bila mnenja Fitzroya Macleana, Seton-Watsona, Hudsona in brigadirja Mervyna Keble, vodje SOE misije v Kairu. Vsi ti so bili prepri čani, da je bilo treba podpreti partizane in ne četnike. Sodelovanje partizanov s SOE je prispevalo k enemu od ciljev partizanskega vodstva – priznanju NOB kot Zahodu enakovredne protifašisti čne sile. Koliko pa so Titovi stiki s

194 M. R. D. Foot, Resistance, str. 196. 195 P. Howarth, Undercover, str. 91. 196 M. R. D. Foot, Resistance, str. 197.

53 temi britanskimi agenti in predstavniki vplivali na njegov upor Stalinu leta 1948, pa je stvar razprave.

3.6 Avstrija

Avstrija, neko č eden najve čjih imperijev Evrope, je leta 1938 bila samo še senca svoje nekdanje veli čine. Porazu v 1. svetovni vojni in posledi čnim izgubam ozemelj narodov, ki so se osamosvojili, sta sledili dve desetletji politi čne nestabilnosti. Razmere so se dodatno zaostrile 20. maja 1932, ko je oblast prevzel Engelbert Dollfuss, krš čanski socialist, ki je leta 1933 razpustil parlament, prepovedal avstrijsko nacisti čno stranko in postal diktator. 1. maja 1934 je nato sledila še oktroirana ustava, ki je uvedla pojem avstrofašizem. Dollfussa so 25. julija istega leta ubili avstrijski nacisti, nasledil ga je Karl Schuschnigg, ki je vladal, dokler niso 15. marca 1938 Nemci Avstrijo priklju čili tretjemu rajhu (nem. Anschluss ).197 Gestapo je že na dan prihoda v Avstrijo izvedel 60.000 aretacij. Teror, ki ga je izvajal Gestapo, je botroval prenapolnjenosti koncentracijskih taboriš č, zaradi česar je v Avstriji še avgusta 1938 bilo ustanovljeno novo taboriš če, zloveš či Mauthausen, ki je na prelazu Ljubelj imel podružnico. 198 Silovitost nemškega terorja je do skrajnosti otežila delovanje odporniških gibanj, zaradi česar je SOE v Avstrijo preko Slovenije poslala samo eno misijo, ki se je zaradi ob čutka ogroženosti hitro vrnila. 199 Tudi ostali poskusi SOE pošiljanja svojih agentov in nova čenja Avstrijcev med vojnimi ujetniki niso imeli velikega uspeha. Misije, ki so se v Avstriji uspele izogniti aretaciji, niso dosegle ve čjih uspehov. 200 Avstrijci so bili prepuš čeni samim sebi, 170.000 jih je bilo aretiranih zaradi odporniških dejavnosti, velika ve čina jih je bila ubitih. 201

3.7 Švica

Švica, najstarejša svobodna država na svetu in ena manjših srednjeevropskih držav, je vojno do čakala pripravljena in sposobna u činkovite obrambe. Nasprotovali so vsakršni nadoblasti, ne glede na stran, zato so se bili pripravljeni upreti tudi zavezniškim silam. V primeru invazije bi najprej uni čili alpske tunele, brez katerih pa bi Švica za agresorje

197 Ibid, str. 210. 198 Ibid, str. 211. 199 Ibid, str. 212. 200 Božidar Gorjan, Zavezniške misije na Koroškem in Štajerskem 1944–45, Koper 2003, str. 155–163. 201 M. R. D. Foot, Resistance, str. 212.

54 izgubila vrednost. Zaradi svoje nevtralnosti je Švica tudi nudila zavetje politi čnim beguncem, zaradi svojega bogastva pa umetnikom. Švicarji so tudi bili pripravljeni ignorirati obveš čevalne dejavnosti obeh strani, če le niso bile preve č o čitne in nevarne švicarskim interesom. 202 Tako MI6 kot SOE in obveš čevalne službe mnogih drugih držav so v Švici imele svoje baze, saj sta lega in infrastruktura te države nudili strateške prednosti. O osebju britanskih obveš čevalnih služb v Švici ni znano mnogo, med znanimi so predvsem imena voditeljev. Vodja misije MI6 je bil Van Der Heuvel, vodja SOE pa John McCaffery, ki je med drugim tudi vodil tihotapsko mrežo. 203

2.8 Danska

Danci so se 9. aprila 1940 predali Nemcem po minimalnem uporu, saj se niso mogli kosati s števil čnejšim in bolje opremljenim sovražnikom. Kljub temu, da je Nem čija Dansko okupirala, je dansko življenje potekalo nemoteno. Ker so Nemci verjeli, da so Danci izvrsten primerek čistosti arijske rase, je okupacija bila mnogo bolj mila kot v drugih državah. Kralj Kristijan X. je ostal na prestolu in vodil državo po poti nevtralnosti. To je za odpor predstavljalo resen problem, saj oblast, ki bi ga morala voditi, ni bila pripravljena ogroziti svojih državljanov in miru v državi. Rešitev je prišla v obliki danskega ambasadorja v Washingtonu, Henrika Kauffmanna, ki nedejavnosti ni bil pripravljen sprejeti. 90 % danskega ladjevja zunaj doma čih pristaniš č se je odzvalo njegovemu klicu in prešlo na stran zaveznikov, 5000 mornarjev se je pridružilo za četku osvobodilnega gibanja, ki se mu je pozneje pridružil še danski ambasador v Londonu. Nekaj štabnih častnikov v Kopenhagnu je preko Stockholma stopilo v stik z Britanci in za čelo posredovati tajne podatke z razli čnimi metodami, včasih tudi preko telefona. 204

Zbiranje in predelavo podatkov in pošiljk iz Danske je bila domena SOE. Pri organizaciji sabotaže in odpora pa je SOE imela ve č težav, na za četku predvsem od FO, ker Velika Britanija in Danska nista bili v vojni. 205 Charles Hambro, takratni vodja skandinavskega oddelka SOE, ni bil pripravljen v zvezi z Dansko vse do decembra 1941 ukreniti ni česar. Niti Ralph Hollingworth, vodja SOE danske sekcije, ga ni mogel prepri čati. Šele pozno decembra 1941 sta bila poslana prva agenta, njuna misija pa je že na za četku doživela hud

202 Ibid, str. 213. 203 Ibid, str. 216. 204 Ibid, str. 273. 205 Ibid, str. 274.

55 udarec. Vodja misije, dr. Carl Johan Bruhn, je umrl, ko mu je zatajilo padalo, pri čemer pa je bil uni čen tudi edini radijski oddajnik, ki ga je imela misija. Preostali agent, Mogens Hammer, ni bil pou čen o ciljih misije in je s časoma postal vezni člen med »Knezi«, kot se je imenovala tista skupina danskih štabnih častnikov, in še enim agentom, novinarjem Ebbyjem Munckom. Marca 1943 so bile volitve, na katerih so na veliko presene čenje nemških okupacijskih oblasti zmagali nenacisti čni kandidati. Takšna splošna nepodpora nacizmu je bila odli čen teren za prevratniške organizacije, saj je zaradi tega bilo manj nevarnosti, da bo odpornike kdo izdal nacistom.

Danska komunisti čna partija je imela samo 40.000 članov in je bila poleti 1941 razglašena za nelegalno, njeni voditelji so preostanek vojne preživeli v zaporih. 206 Ko so Nemci od danske vlade zahtevali represivna dejanja proti prebivalstvu, je ta odstopila, in ko kralj ni izbral nove vlade, so Nemci 19. avgusta 1943 prevzeli oblast. Danska mornarica je zato potopila svoje ladje. Ko so se Knezi odlo čili, da je stanje postalo prenevarno, in pobegnili v Švedsko, je obveš čevalno delo prevzel L. R. D. Hansen, ki je iznašel nov tip oddajnika. Gestapo je prestregel njegova sporo čila, vendar jih niso vzeli resno. Z nemškim prevzemom oblasti je SOE dobila proste roke in za čela z delom. Poslali so 50 agentov, orožja za 25.000 mož in mnogo razstreliva, ki so ga kar kmalu uporabili za napad na glavni most v Kopenhagnu. Most je sicer preživel, akcija pa je zato dvignila moralo. Septembra 1943 so danski odporniki ustanovili sedem članski nestrankarski Odbor svobode, katerega član je bil tudi Flemmin Muus, agent SOE. Pod vodstvom tega odbora so se za čele metodi čne sabotaže tovarn in železnic, obveš čanja Londona in tihotapljenja Židov iz države. Na dan D je odbor sklical splošno stavko, da bi prepre čili odhod okrepitev v Francijo. Stavka ja trajala ve č tednov in si prislužila pismo zahvale, ki ga je podpisal sam Eisenhower. 207 Med operacijskimi skupinami, ki so nastale, je bila tudi 5000-članska brigada, ki se je urila na Švedskem z vednostjo tamkajšnjih oblasti. Na Švedsko so spomladi 1945 poslali tudi vse danske vla čilce, kar je ustavilo promet v danskih pristaniš čih. RAF je poleg transportnih dolžnosti s pomo čjo vohunskega dela odpornikov tudi napadal strateške tar če. Oskrbovanju odporniških skupin se je pridružila tudi britanska mornarica. Osvoboditev je bila izvedena brez velikih pretresov: danska brigada je prišla iz Švedske, kraljeva vlada je ponovno za čela vladati in v to vklju čila tudi Odbor svobode. 208

206 Ibid, str. 275. 207 Ibid, str. 276. 208 Ibid, str. 277-

56

3.9 Norveška

Švedska sicer ni imela mnogo potencialnih vojakov, zato pa je bila pomembna zaradi bogatih najdiš č železne rude, ki je bila strateškega pomena za obe strani. Britanci so 8. aprila 1940 minirali ve č pomorskih poti z namenom prepre čiti transport rudnin iz Norveške v Nem čijo, zaradi česar so Nemci že naslednji dan izvedli desant z ladjami in padalci. Zaradi neuspešnih poskusov zaustaviti invazijo je Neville Chamberlain, britanski predsednik vlade, 30. maja 1940 odstopil, Norvežani pa so se bojevali še do 10. junija, ko so kapitulirali. Kralj z družino in vlada so pobegnili iz države 7. junija in na Zahodu poiskali zato čiš če. Ker je vlada bila v izgnanstvu in Norveška ni nikoli preklicala vojnega stanja z Nem čijo, ni bilo vprašanja legitimnosti odpora proti okupatorju. 209

Vidkun Quisling je brezvladje izkoristil za prevzem oblasti, ki pa so mu jo Nemci kar hitro odvzeli. Kljub temu da so ga potem 1. februarja 1942 imenovali za predsednika vlade, ni imel resni čne mo či. Po vojni je bil zaradi izdajstva obsojen na smrt in usmr čen. 210 SOE je v tem času operirala floto manjših ladij, s katerimi so reševali ubežnike, za to so uporabljali predvsem ribiške ladje. Te so pa bile neprimerne za surov Atlantik, kjer je še prežala dodatna nevarnost nemških patrulj. 211 V zadnjih dveh letih vojne sta tako ameriško kot britansko vojno letalstvo opravljala oskrbovalne polete na Norveško, tako da je do pomladi 1945 norveško odporniško gibanje imelo orožja za 25.000 mož, od tega 2250 puškomitraljezov Bren in 25.000 ton eksploziva. Ker Norvežani niso predvideli okupacije, niso imeli razvite skrivne odporniške organizacije. Velik del norveške vojske je preživel invazijo leta 1940 in ti možje so se na skrivaj organizirali v organizacijo, ki so jo imenovali Militaer Organisasjonen oz. Milorg.

Vodstvo so sestavljali nekdanji štabni častniki norveške vojske, ki so bili v stiku z begunsko vlado. Milorg je bil proti akcijam in bi jim šele prihod zaveznikov bil znak za prehod v dejanja, saj (upravi čeno) so se bali nemških maš čevalnih ukrepov. Napada komandosov marca in decembra 1941 sta izzvala bes Nemcev, ki so se potem znesli nad lokalnimi ribi či. Milorg so se raje držali dolgoro čnih na črtov in urjenja, kar je bilo nevarno

209 Ibid, str. 278. 210 Ibid, str. 279. 211 Ibid, str. 280.

57 zaradi možnosti izdaje. SOE pa je še vedno vztrajala na akciji, kar je dosegla zaradi sposobnosti vodje norveške sekcije, Johna Skinnerja Wilsona, ki je ta položaj zasedal zadnja tri leta vojne. Devet mož je med 27. in 28. februarjem 1943 izvedlo eno najpomembnejših sabotaž vojne. 212 Kmalu po okupaciji so Nemci naro čili tovarni Norsk Hydro pri kraju Vemork, zahodno od Osla, da je povečala proizvodnjo težke vode. Ko so za to izvedeli Britanci, so prišli do zaklju čka, da so Nemci nameravali s to težko vodo ustvariti atomsko bombo. Combined Operations Headquarters je dobil ukaz, da to prepre či. Prvi poskus sabotaže se je izjalovil že na za četku: oba tovorna jadralna letala in eden od vla čilnih letal, ki so prevažali komandose in opremo, so se med potjo zrušili.

Tiste, ki so preživeli, so Nemci zajeli, zaslišali in usmrtili. Ker so s seboj imeli ozna čene zemljevide, so okrepitve bile poslane v nemški garnizon v Rjukanu, ki se je nahajal blizu Vemorka. Zadeve je sedaj prevzela SOE, ki je po naklju čju marca 1942 na zajeti norveški ladji našla Norvežana iz Rjukana in ga rekrutirala. Še preden so ga doma pogrešali, ga je SOE z letalom vrnila v Rjukan. Einar Skinnarland, kot se je imenoval, je sprejel predhodnico enote SOE (»Grouse«) in potem še preostale člane (»Gunnerside«). Člani »Gunnerside« so se izdajali za študente na smu čarskih po čitnicah in od dale č preu čili svojo tar čo. V no či s 27. na 28. februar 1943 so vdrli v tovarno, podtaknili bombe in se umaknili, preden je obrat eksplodiral. Eden od članov, Knut Haukelid, pa je pozneje potopil trajekt, ki je prevažal preživele sode s težko vodo, in tako prepre čil prihod pošiljke v Nem čijo. Edine žrtve na zavezniški strani so bili potniki trajekta. Ker je bila dobava težke vode prekinjena, so nemški znanstveniki obupali nad projektom in bili premeš čeni k razvoju raket V1 in V2. 213 Manjši napadi komandosov, sabotaže železnic, obstoj Milorga in možni zavezniški zra čni napadi iz Škotske so leta 1944 na Norveškem zadrževali 17 divizij, ki so bile nujno potrebne drugje. Milorg in SAS so maja 1945 do kraljeve vrnitve prevzele vodenje države. 214

3.10 Švedska

Ker je na Švedskem tako kot v Švici bilo obvezno služenje vojaškega roka, so imeli na razpolago vojsko, s katero so si zagotovili nevtralnost, saj je bila dovolj mo čna, da je njen

212 Ibid, str. 281. 213 M. R. D. Foot, SOE 1940–46, str. 211. 214 M. R. D. Foot, Resistance, str. 282.

58 obstoj možne sovražnike odvra čal od napada. Švedska je bila že takrat na dobri poti k državi socialne blaginje; čeprav so še imeli mo čan plemiški razred. Med industrijo je bilo najbolj mo čno železarstvo, transport, ladjedelništvo in lesna industrija. Transportne linije železove rude iz Norveške so bile ranljive za sabotažo, saj so železniške povezave vodile preko prostranih podro čij, ki so onemogo čala popolno varovanje. Zaradi tega je SOE že hitro prešla v akcijo in za ta namen najela lokalnega gangsterja, ki pa je bil odkrit in obsojen. Med sojenjem je izdal svoje naro čnike, kar je za Britance imelo diplomatske posledice in je SOE za nekaj časa odvrnilo od nadaljnjih akcij. Kljub svoji nevtralnosti pa se Švedi niso bali na skrivaj podpirati svojih sosedov pri njihovem boju proti okupatorju. Nudili so zavetje danski brigadi, ki so jo pozneje tudi sami za čeli oboroževati, in raznim ubežnikom, ki so potem z letalom nadaljevali pot v Veliko Britanijo. RAF je v ta namen uporabljala bombnike tipa Mosquito, ki so v izvidniški izvedbi bili neoboroženi, zato so se lahko izdajali za civilna letala in tudi bili hitrejši od vseh nemških lovskih letal, ki so predstavljala nevarnost. Do leta 1944 pa se je Švedska že otepala svoje ekonomske navezanosti na Nem čijo in konec vojne do čakala boljše kot ve čina Evrope.

3.11 Romunija

Med obema vojnama, ko je Romunija bila francoski protektorat, se je s Češkoslovaško in Jugoslavijo pod francoskim pokroviteljstvom združila v malo antanto. Drugo svetovno vojno je do čakala pod diktaturo kralja Karola II., v tesnih gospodarskih povezavah s tretjim rajhom, ki mu je v zameno za razen dobrine (med drugim aspirin) prodajala nafto. Za obljube zaš čite Velike Britanije in Francije spomladi 1940 se je že kmalu izkazalo, da niso ni česar vredne. Do konca maja je Francija bila podjarmljena, Britanija pa se je sama borila za golo preživetje proti sovražniku, ki se je izkazal za vrednega nasprotnika. To so sosede Romunije tudi kmalu ugotovile in izrabile za povrnitev ozemelj, ki so jih izgubile z versajsko pogodbo. Do junija je Sovjetska zveza zavzela Besarabijo in severno Bukovino, Madžarska avgusta Transilvanijo in Bolgarija septembra Dobrudžo. Karol II. je odstopil in zapustil državo v prid svojega 18-letnega sina Mihaela, ki je bil ujetnik predsednika vlade in samooklicanega kondukatorja Iona Antonescuja, ki je državi vladal z železno roko. 215 Kljub zatrtju romunske fašisti čne stranke je bilo jasno, da ni na strani Velike Britanije.

215 Ibid, str. 169.

59 Oktobra 1940 je povabil nemško vojsko, da okupira Romunijo. Novembra je Romunijo v sodelovanju z Madžarsko pridružil trojnemu paktu.

Zaradi strateške pomembnosti Železnih vrat in Ploiesti naftnih polj so Sekcija D, MIR in SOE imele v Bukarešti svoje izpostave. Nafta je bila glavna izvozna dobrina Romunije in tudi surovina, od katere je bilo odvisno udobno življenje njenih vladajo čih razredov. Med tujimi vlagatelji sta bili glavni ameriška Standard Oil in britansko-nizozemska Royal Dutch Shell. Po oktobru 1940 pa so naftna polja varovali nemški vojaki, kajti to črno zlato je bilo življenjskega pomena za nemško vojskovanje. SOE misija v Bukarešti ni bila sposobna izvesti nobene akcije in je februarja 1941 zapustila državo skupaj z britanskim diplomatskim osebjem. Simpatije Romunov so bile razdeljene, medtem ko je bilo precej pristašev Velike Britanije, so Sovjetsko Zvezo sovražili zaradi Besarabije. 216 Bilo je tudi čutiti naklonjenost nacizmu zaradi skupne nenaklonjenosti Židom. Pod Antonescuvo vladavino je židovska populacija Romunije bila razpolovljena: ve čina jih je bila pobitih. Komunisti čna partija je bila politi čno in števil čno impotentna, ve čina vodstva je bila Židov, voditelj je bil Lukrecija Patraskanu. SOE je za seboj v Romuniji pustila skriti radijski oddajnik, ki ga je med drugimi skrival tudi nekdanji predsednik vlade Julij Maniu in katerega so uporabljali energi čni mladi Romuni. Oddajnik je umolknil 23. junija 1941 in bil nadomeš čen šele pozno jesen istega leta. SOE je vzdrževala površne stike z Manium, vendar ni česar konkretnega.

Prva SOE misija je bila poslana v Romunijo šele avgusta 1943, ko je major David Russell pristal v Jugoslaviji in pre čkal Donavo v Romunijo s svojim vezistom Turkeanom. Sre čal se je s Maniuvim predstavnikom, toda bil je umorjen že par dni kasneje, domnevno ga je ubil ropar. Naslednji predstavnik je bil Alfred Gardyne de Chastelain, ki je s padalom pristal v Romuniji šele decembra 1943. Spremljala sta ga Ivor Porter in Romun po imenu Metziano. Za razliko od zakrinkanih SOE agentov v zahodni in srednji Evropi pa so bili vsi trije v uniformah britanske vojske. Zgrešili so pristajalno mesto in se odpravili do najbližje vasi, kjer je lokalni žandar prepoznal njihove uniforme in jih aretiral. Kljub temu da je Turkeano sporo čil Londonu, kaj se je zgodilo, so preživeli naslednjih 8 mesecev v zaporu v Bukarešti. Spomladi 1944 je SOE Patraskanu poslala majhno misijo in radijski oddajnik. Sledilo je ve č poskusov organizirati odporniško vojsko po vzoru francoskih maquis .

216 Ibid, str. 170.

60

Sovjetska Zveza je obljubila povojno vrnitev Transilvanije, ni č pa niso rekli o Besarabiji. 217 SOE je polagala svoje upanje na Mania, ki pa se ni mogel odlo čiti. Kon čno je maja 1944 v Kairo poslal predstavnika, kneza Stirbeja, ki se je tam z britanskimi, ameriškimi in sovjetskimi diplomati pogajal za mir oz. o pogojih, pod katerimi bi Maniu bil pripravljen organizirati pu č proti Antonescuju. Med Maniuvim odlašanjem so se 20. junija 1944 na lastno pobudo združile kme čka, liberalna, socialisti čna in komunisti čna stranka Romunije. Za voditelja je bil dolo čen Gheorghiu-Dej. Na koncu je odlo čilen korak naredila najbolj nepri čakovana oseba: 23. avgusta, dan po vdoru Rde če armade preko Dnestra v Romunijo, je kralj Mihael I. zahteval od Antonesca, da zaprosi za mir. Ko je ta ukaz odklonil, ga je kralj dal skupaj s predsednikom vlade aretirati, kraljevi pomo čniki pa so brez vednosti nemških in romunskih tajnih policistov razorožili Antonescujevo osebno stražo. Tistega ve čera je bila sestavljena nova vlada, ki ji je na čeloval Niculare Radescu, s sedeži za Mania in Patraskana, ki pa sta se skrila. De Chastelain, ki je bil spuš čen iz zapora, je takoj pohitel k kralju, ki ga je še isti ve čer poslal v Istanbul z nalogo, da razglasi romunsko predajo. De Chastelainu je kljub obljubi Mihaelu FO prepovedala vrnitev v Romunijo zaradi ohranitve dobrih odnosov s Sovjetsko zvezo. Prvo dejanje te nove vlade je bila brezpogojna razglasitev prekinitev sovražnosti z zavezniki. Kljub zra čnemu napadu na Bukarešto pa Nemci Romunije niso poskušali obdržati pod svojo oblastjo. 218 Partizanske enote so med umikom nemške vojske zajele 5000 ujetnikov in do konca avgusta še 50.000. Pri tem so jim pomagale enote romunske vojske, ki je takoj zamenjala stran in se izkazala za vrednega nasprotnika nemškim enotam. Po ukazu sovjetskih oblasti SOE ni bilo dovoljeno poiskati in nagraditi svojih podpornikov, kajti Romunija je po dogovoru med Stalinom in Churchillom spadala pod sovjetsko okrilje. Radesca je marca 1945 zamenjal Petru Groza, 30. decembra 1947 pa je odstopil še Mihael. 219

3.12 Bolgarija

Kot vse balkanske države so tudi Bolgarijo iz črpale obe balkanski vojni in tema slede ča prva svetovna vojna. Leta 1939 sta bila njena vojaška in politi čna mo č le senca silaka leta 1912, zato tudi ni bilo misliti na vojaški upor nemški invaziji marca 1941. Kralj Boris III je

217 Ibid, str. 171. 218 Ibid, str. 172. 219 Ibid, str. 173.

61 dovolil okupacijo svoje države, ki so jo Nemci izrabili kot odsko čno desko za napad na Jugoslavijo in Gr čijo. V sredini maja 1941 je Hitler Bolgarom dovolil okupaciji vzhodne Trakije in dohod do Egejskega morja, ki so ga izgubili med drugo balkansko vojno, in dolino reke Vardar, del Jugoslavije.220 Ko je Nem čija 22. junija 1941 napadla Sovjetsko zvezo, je Bolgarija odklonila sodelovanje (razen majhne sile, ki je zavarovala desno krilo nemški armadi, ampak ni napredovala v SZ) in namesto tega napovedala vojno Veliki Britaniji ter pol leta pozneje ZDA.

Voditelj odpora je bil Nikolas Petkov, ki so se mu po sovjetskemu uspehu pri Stalingradu pridružili še komunisti. 28. avgusta 1943 je po vrnitvi z obiska pri Hitlerju kralj nenadoma umrl in nasledil ga je šestletni sin, Simeon II. SOE razen nekaj misij agentov Bolgariji ni naklonila preve č pozornosti. Mostyn Davies, major SOE, je pristal v srbski Makedoniji z nalogo vzpostaviti kontakt z bolgarskimi partizani, o katerih se je le malo vedelo. Ko je ameriška OSS januarja 1944 preko Istanbula poskusila izvedeti možnosti o miru, je edini rezultat bil napetost s SOE. 221 Istega meseca je Frank Thompson pristal v deželi in nekaj časa delal pod Daviesom, preden se je pridružil Deakinu. Davies je bil ubit v boju z bolgarsko vodjo v marcu, zaradi česar sta Thompson in njegov vezist K. A. V. Scott pre čkala v Bolgarijo z 200 bolgarskimi komunisti čnimi partizani. Pomlad zanje ni bila lahka, pogosto so jih napadli Nemci. Thompson, ki je bil med Bolgari zelo priljubljen, je bil maja 1944 skupaj s Scottom izdan in zajet. Po okrutnem zasliševanju je bil 5. junija 1944 ustreljen, kar je pomenilo konec delovanja SOE v Bolgariji. 2. septembra se je za čela komunisti čna vstaja, ki je hitro dosegla svoje cilje. Kralj je s kraljico materjo lahko odšel v izgnanstvo septembra 1946, Petkov pa je bil usmr čen leta 1947.

3.13 Gr čija

Ob za četku druge svetovne vojne je Gr čija bila monarhija. Kot v Romuniji je tudi tukaj imel ve čjo mo č politik Ioannis Metaxas, ki je v strahu pred komunizmom 3. avgusta 1936 razglasil diktaturo, ki je trajala do njegove smrti januarja 1941. 222 Ker je bil poklicni vojak, je storil nekaj za zaš čito države, toda ne dovolj, kajti najpomembneje mu je bilo izkoreninjenje komunizma. Gr čijo so najprej oktobra 1940 napadli Italijani iz Albanije,

220 Ibid. 221 Ibid, str. 174. 222 Ibid, str. 176.

62 toda hitro so doživeli prvega od dolgega števila porazov proti redni vojski druge države in vojna se je ustavila v gorah. Iz strahu pred napadom Nemcev je Metaxas prepovedal britansko pomo č, zaradi česar je pozneje prišla na pomo č mnogo prepozno. Ko je Metaxas umrl, ga je nadomestil Alexandros Koryzis, ki je spoštoval kraljevo avtoriteto.

Koryzis je preklical prepoved britanskih sil in majhna sila britanskih, avstralskih in novozelandskih sil je vstopila v državo, toda mnogo prepozno in mnogo prešibka. Aprila 1941 so bili pregnani iz Gr čije in nato še maja s Krete, pri čemer so utrpeli hude izgube. Gr čijo so si razdelili Nemci, Italijani, Albanci in Bolgari. Angleži so celo predlagali turško okupacijo in priklju čitev britanskemu Commonwealthu. Koryzis je naredil samomor, kralj je z vlado zapustil Gr čijo in odšel na Kreto, s katere je moral spet hitro zbežati. Majhen del britanskih ekspedicijskih sil v Gr čiji je predstavljala tudi SOE z nekaj minerskimi enotami, ki pa niso ni česar dosegle niti niso organizirale enot, ki bi delovale za sovražnikovimi linijami. MI6 in MI9 sta uspeli vzdrževati radijske oddajnike v Atenah in dobivale informacije skozi celotno vojno, za visoko ceno. 223 Nemci so nastavili svojega predsednika vlade, generala, ki je prestopil na njihovo stran, in v državi pustili manjšo okupacijsko silo, saj so vse razpoložljive ljudi potrebovali za napad na Sovjetsko zvezo. Vojna in slede ča britanska blokada sta v Gr čiji povzro čili hudo lakoto, ki je terjala tiso če žrtev, predvsem pozimi. 224 Zaradi prehitrega britanskega umika v aprilu je v Gr čiji ostalo mnogo vojakov, za katere je bilo treba organizirati pobeg. Ker je samo vrhovno poveljstvo vedelo, da bo pakt s Sovjetsko zvezo kmalu razveljavljen, so nemške policijske oblasti v Gr čiji spustile iz zaporov vse komuniste, ki jih je zaprl Metaxas, razen general-sekretarja grške komunisti čne partije (KKE), Zakhariadisa, ki so ga poslali v nemško koncentracijsko taboriš če. Do konca vojne ga je nadomeš čal George Siantos. Ti komunisti so hitro pri čeli z uporom in septembra 1941 organizirali Narodno osvobodilno fronto (EAM).

Spomladi leta 1942 je tudi nastalo vojaško krilo, Grška ljudska osvobodilna vojska (ELAS), katere glavni tekmec med odporniškimi gibanji je bila Narodna republikanska grška liga (EDES) pod poveljstvom upokojenega polkovnika Napoleona Zervasa.225 Ve č častnikov je ustanovilo svoje skupine. Naloga SOE je bila organizirati sodelovanje med temi skupinami. Po nekaj kratkih obiskih poleti 1941 so 10. oktobra 1942 kon čno poslali

223 Ibid, str. 177. 224 Ibid, str. 178. 225 Ibid, str. 179.

63 enoto 8 mož, ki je pod poveljstvom Edmunda Charlesa Wolfa Myersa pristala pri Delfih in uspela združiti ELAS in EDES za skupno vojaško operacijo. 150 mož je 25. novembra 1942 pod poveljstvom Zervasa razstrelilo železniški most v kotlini Gorgopotamos, JZ od Lamie, kar je resno otežilo oskrbovanje nemškega afriškega korpusa med njihovim umikom iz El Alameina. Ker je Myersova skupina zamudila podmornico, ki bi jih evakuirala iz Gr čije, so morali tam prezimiti. Poro čali so, da je v Gr čiji precej zmožnosti za upor, ki pa so skoraj vse protimonarhisti čne, kar je pa povzro čilo mnogo politi čnih dilem. Churchill se je po čutil zavezan grškemu kralju, da ga povrne na prestol. Anthony Eden, zunanji minister, je bil pripravljen sprejeti kratkoro čne rešitve zaradi vojaških prednosti, brez osredoto čanja na posledice, kar je zagovarjala SOE. OSS pa ni bila pripravljena podpreti monarhije, če je bila kakšna druga možnost. 226

Zaradi na črtovanje invazije Italije (operacija »Husky«) je bilo grško odporniško gibanje spodbujano in bilo tako aktivno, da so Nemci poslali še dve diviziji v Gr čijo, od teh eno oklepno. Ko je oklepna divizija dosegla Peloponez, je šest agentov SOE samih razstrelilo železniški most Asopus na progi Tesalonika - Atene, ki je za vozila z gosenicami bila edina možna smer umika. 9. avgusta 1943 je šest delegatov (štirje ELAS, eden EDES in eden EKKA) odletelo v spremstvu Myersa in Woodhousa v Kairo, kjer pa so dosegli samo razkol. Njihova glavna zahteva je bila, da se kralj ne bo vrnil v Gr čijo brez povabila od ljudstva. Ko so se vrnili v domovino, so bili soo čeni s predajo italijanskih enot. ELAS je zasegla masivne koli čine orožja, prelisi čila Nemce, Britance in ostale Grke ter to orožje uporabila za napad na EDES, ki je komaj preživel. EDES je potem bila omejena na severozahod Gr čije, kjer je po navodilih SOE čakala, da bo napadla nemške enote, ko se bodo umikale iz države. Pozno aprila 1944 sta agenta SOE Patrick Leigh-Fermor in Stanley Moss izvedla akcijo, ki jo je zasnoval George Jellicoe.227 Preoble čena v nemške uniforme sta na Kreti ustavila in ugrabila nemškega divizijskega poveljnika, ga prepeljala skozi ve č kontrolnih to čk do obale. Tam ga je čakala podmornica, ki ga je prepeljala v Kairo. Po posredovanju sovjetske misije je ELAS omilila svoje delovanje proti EDES do zime 1944. Ko so nemške enote septembra 1944 kon čno za čele umik iz Gr čije, sta jih ELAS in EDES napadali z velikim uspehom, pri čemer so jima pomagale enote britanske vojske, ki so se izkrcale v državi. Decembra istega leta je EAM spet poskušala prevzeti oblast, vendar je ta poskus propadel zaradi boljše oboroženih britanskih čet in pomanjkanja

226 Ibid, str. 180. 227 Ibid, str. 181.

64 sovjetske podpore. Nikolaos Plastiras, vodja EDES, je postal novi predsednik vlade, nadškof Damaskinos Papandreou je postal regent kralja, ki je pristal na plebiscit o svojih vrnitvi. Državljanska vojna je bila preložena do 13. januarja 1945. 228

3.14 Albanija

Albanija je bila leta 1939 najmanjša neodvisna balkanska država, bogata z rudninami in redko poseljena. Prebivalstvo je bilo precej družbeno zaostalo, ve čina je bila nepismenega, komunikacije so bile slabe, časopisov je bilo malo, še vedno so živeli v fevdalnih razmerjih, z majhnim delavskim razredom. 229 Ve čina prebivalstva je bila Gegov, ki so živeli v klanih; Toski pa so predstavljali manjšino, ki pa je bila naprednejša in je predstavljala edini delavski razred v državi. Družbena ureditev je bila monarhija, na čelo katere so zahodne sile po prvi balkanski vojni postavile nemškega kneza. Italijani so jo napadli 7. aprila 1939 po desetletjih o čitnih interesov in politi čnih manevrov, kajti mikale so jih rudnine in imperialna slava. Po aprilu 1940 so posamezne albanske skupine v goratih predelih ob časno napadle fašisti čne policiste in uradnike, ti napadi so se po italijanskem napadu na Gr čijo preusmerili na ranljive oskrbovalne konvoje. Nemci so poleti 1941 Albaniji še dodali del zahodne Makedonije in Kosovo, kar pa Albancev ni zadovoljilo. SOE je skušala preusmeriti njihovo nezadovoljstvo v oboroženo akcijo proti okupatorjem, za dosego tega cilja pa so aprila 1941 poslali polkovnika Oakleya Hilla, ki je bil v Albaniji že enkrat pred tem v sklopu Sekcije D. 230

Hill v svoji nalogi ni bil uspešen, saj Gegi, s katerimi se je povezal, tisti trenutek niso bili naklonjeni akciji. Jeseni 1942 pa je zato bila bolj uspešna zelo disciplinirana albanska komunisti čna partija pod vodstvom Enverja Hoxhe, ki se je izobraževal v Moskvi. Hoxha je septembra 1942 sklical sestanek, na katerem je bilo ustanovljeno Narodno osvobodilno gibanje (LNC), ki pa je imelo dokaj širok protifašisti čni demokrati čen program. Kmalu je skupina konservativnih gegovskih starešin ustanovila »Balli Kombetar« oz. Nacionalno fronto. Zgodaj leta 1943 je misija SOE pod poveljstvom Billa Mcleana prišla v Albanijo iz Gr čije in uspešno navezala stike z obema skupinama. Abas Kupi, spoštovan mož in član obeh skupin, je predlagal sre čanje delegatov obeh strank. Na tem sestanku, julija 1943 pri

228 Ibid, str. 182. 229 Ibid. 230 Ibid, str. 183.

65 Tirani, so v zanosu zaradi padca Mussolinija pozabili na razlike in se združili v nalogi izgona Italijanov iz države. Premirje pa ni trajalo dolgo, saj je italijanska menjava strani sprostila ogromne zaloge orožja in v Albaniji pustila za seboj praznino v oblasti, ki so jo Nemci takoj odlo čno zapolnili. Zaloge kroma so bile za Nem čijo življenjskega pomena, zato so preko tiranskega letališ ča v državo pripeljali čete, zavarovali Valono Durazzo in Scutari ter v lovu za LNC in Balli Kombetar pobili veliko število civilistov.

Maclean je dobil ukaz, da se mora vrniti v Anglijo, v Albaniji ga je januarja 1944 nadomestil brigadir Edmund Frank »Trotsky« Davies. Maclean se je v spremstvu Juliana Ameryja vrnil 19./20. aprila 1944 s splošno nalogo organizacije britanski enot na terenu, organizacije Gegov v uporu proti Nemcem in njihove sprave s Toski. 231 Zadnja to čka je bila nedosegljiva, saj sta obe strani bili še bolj nezaupljivi in druga drugo obtoževali sodelovanja z Nemci. Obstajali so vsekakor primeri sodelovanja enot Balli Kombetar z Nemci, vendar je bilo tudi dovolj primerov, ko so Nemce napadli. SOE je po svojem principu podpirala stran, ki je najbolj prepri čljivo dokazala, da se bori proti Nemcem, zato so najve č orožja in opreme poslali LNC, ki je imela bojno silo 13.000 ljudi in neznano število podpornikov. Trditi, da je Albanija predstavljala neuspeh za SOE, ker je po vojni prišla pod vpliv Sovjetske Zveze, bi pomenilo ignorirati cilj SOE in vpliv Rde če armade. Namen SOE v Albaniji je bil kot drugod poraz Nem čije, kar je uspelo. Nemci so se umaknili iz Albanije, ko so jugoslovanski partizani osvobodili Beograd in tako ogrozili levo krilo nemških enot v Albaniji. LNC Nemcev niso preve č zagreto preganjali, namesto tega so uporabili orožje SOE pri lovu na Abas Kupija. Amery in Kupi sta oba zapustila državo in se odpravila na Zahod. 232

3.15 Nizozemska

Delovanje na Nizozemskem je brez dvoma bil najve čji in najbolj bole č poraz SOE v celotni vojni. Skozi celotno operacijo »Englandspiel» (slov. angleška igra) sta Abwehr in SD uspešno vlekli SOE za nos in zajeli skoraj 50 agentov. V nasprotju s prevladujo čim mitom o izdajstvu znotraj SOE je resnica mnogo bolj enostavna: zajetja so bila rezultat odli čnega policijskega dela Nemcev in nesposobnosti ključnih oseb znotraj SOE. Maja 1940 je nizozemski kraljici, kabinetu in nekaj uradnikom uspelo pobegniti pred nemško

231 Ibid, str. 184. 232 M. R. D. Foot: Resistance, str. 185.

66 invazijo in poiskati zato čiš če v Angliji, kjer so predstavljali vlado v izgnanstvu. Na obžalovanje SOE je kraljica za svojega obveš čevalnega častnika imenovala gospoda van't Santa, policijskega častnika, ki ni maral prvega vodje SOE sekcije, zadolžene za Nizozemsko (Sekcija N), R. V. Laminga, zaradi ve č kot 20 let starega prepira. Po mnenju SOE bi kateri koli izmed Nizozemcev višjega rodu, ki so uspeli prebegniti v Anglijo in se javiti kraljici, bil primernejši za to nalogo kot pa van't Sant. 233

Lamingovi poskusi vtihotapljenja agentov na Nizozemsko preko morja so se vsi izjalovili, kajti ta dežela je bila pregosto poseljena in so bile aktivnosti na obali hitro opažene. Po Lamingovem odstopu in vrnitvi v diplomacijo leta 1942 ga je nasledil major Charles Blizard. Resne težave so se za čele ravno v času njegovega vodstva in postale še hujše pod vodstvom naslednjega vodje Seymourja Binghama, ki je prevzel Sekcijo N zgodaj leta 1943. Prva agenta, ki sta septembra 1941 uspešno pristala na Nizozemskem, sta bila dva mlada mehanika. Ker nih če na seznamu kontaktov, ki sta ga dobila od Laminga, ni bil pripravljen pomagati, sta prekršila prvo pravilo urjenja in se obrnila na sorodnike. Prvi, Homburg, je bil kmalu aretiran, drugi pa se je s kanujem odpravil proti Angliji in za njim so se izgubile vse sledi. Homburg je pobegnil iz zapora in se skril na ladji, katere kapitana je potem prepri čal, da je odplul v Anglijo. Naslednji par, ki je pristal na Nizozemskem, novembra 1941, sta bila agenta Taconis in Lauwers. Zaradi napake radijskega aparata je Lauwers vzpostavil zvezo z Londonom šele zgodaj leta 1942, vendar je bil zaradi prepogostega oddajanja ujet že 6. marca 1942 v Haagu. Pri sebi je imel šifrirana sporo čila. Taconis pa je malo pred tem naredil usodno napako: nevede je navezal stik z agentom Abwehra , ki mu je podtaknil sporo čilo za London. To sporo čilo so Lauwersovi zasliševalci spretno uporabili tako, da so ga prepri čali, da so zlomili njegovo oddajno šifro. Lauwers je zato priznal, da je vezist, ki je pristal s padalom, in tudi izdal vse svoje kode. Po nekaj dneh je Lauwers pristal na sodelovanje z Abwehrom v zameno za svoje in Taconisovo življenje. 234

Kljub temu da Lauwers v svojih sporo čilih ni uporabil varnostnih preverjanj, katerih odsotnost bi pomenila, da pošiljatelj ni agent, ampak sovražnik, v Londonu niso posumili ni česar. Po prvem sporo čilu je SOE poslala še enega agenta, ki je bil aretiran že takoj po

233 M. R. D. Foot: SOE in the Low Countries, v: Special Operations Executive: A New Instrument of War, ur. Mark Seaman, (Abingdon: Routledge, 2006), str. 83. 234 Ibid, str. 84.

67 pristanku. Nemci so od njega izvedeli marsikaj o SOE, urjenju, osebju, metodah, in to znanje so nadgrajevali z vsakim novim agentom, ki so ga zajeli. S tem znanjem, sproš čenim odnosom do zapornikov in lažjo o izdajalcu znotraj SOE sta Hermann Giskes, vodja Abwehra na Nizozemskem, in Joseph Schreieder, njegov enakovredni v nizozemski izpostavi SD, šokirala svoje zapornike, da so jima ti izdali še ve č. »N« ni posumil ni česar in še dalje pošiljal svoje agente na Nizozemsko, v ujetništvo. Od štirih agentov, poslanih spomladi 1942, se je samo eden izognil aretaciji in se čez eno leto vrnil v Anglijo, kjer so ga zato smatrali za nesposobnega. Zaradi vztrajanja nizozemske vlade v Londonu je Sekcija N še dalje pošiljala svoje agente na Nizozemsko, dokler se RAF zaradi velikih izgub letal pri teh prevozih ni uprla. SD in Abwehr sta z vrhunskim policijskim delom do te prekinitve polovila vse agente. Le dva, Ubbink in Dourlein, sta uspela pobegniti iz ujetništva in se prebiti v Švico. Po povratku v Anglijo njunim opozorilom o izdajstvu zaradi Giskesovega sporo čila, da sta nemška agenta, niso verjeli in ju aretirali. Ostali zajeti agenti so bili poslani v Nem čijo, kjer jih je ve čina bila septembra 1944 ubitih v koncentracijskem taboriš ču Mauthausen.

Ko je RAF umaknila preklic letov na Nizozemsko, je bilo že prepozno, da bi nizozemska odporniška gibanja primerno oborožili in podprli. Binghama je zgodaj leta 1944 zamenjal Ivor Dobson, do tedaj namestnik šefa belgijske sekcije. 1. aprila 1944 je Giskes poslal v London sporo čilo, v katerem se je pritoževal zaradi pomanjkanja posla in obljubil topel sprejem vsem, ki bi jih SOE poskušala spet poslati na Nizozemsko. Vsega skupaj je zaradi nesposobnosti vodstva Sekcije N izgubilo življenje 54 agentov. 235 Zavezniškim silam operacije Market Garden so se pridružile t. i. »Jedburgh« enote SOE, ki pa so naletele na iste težave kot britanske padalske enote v Arnhemu – njihove radijske postaje niso delale. Englandspiel in pa spodletela SIS operacija Venlo pa sta jim vcepila nezaupanje do nizozemskega odporniškega gibanja, zaradi česar niso uspeli vzpostaviti kontakta z enotami v Arnhemu. 236

3.16 Belgija

Belgijska usoda je bila precej podobna nizozemski, vendar ne tako črna. Od vlade sta v London zbežala samo premier in zunanji minister, tja sta prispela šele oktobra 1940, kralj

235 Ibid, str. 85. 236 Ibid, str. 88.

68 pa je ostal v Belgiji, ker ni hotel zapustiti svojega ljudstva v trpljenju. V resnici je vlada v izgnanstvu dolgo dvomila v zavezniško zmago, do preobrata v zavezniški vojni sre či pozimi 1942–1943. Razmere pa so oteževali pogosti prepiri, tako osebni kot uradni, zaradi katerih so bili od avgusta do decembra 1942 pretrgani vsi stiki. Vodja sekcije, zadolžene za Belgijo (Sekcija T), je bil Eric Dadson, ki je kmalu odstopil zaradi nesporazumov z varnostnimi oddelki SOE in preživel preostanek vojne v Political Warfare Executive (PWE). Nasledil ga je Claude Knight, mlad major, ki prav tako ni vedel ni česar o tajnem delovanju. Sredi leta 1943 je Knight bil odstavljen in poslan v PWE zaradi nezaupanja Belgijcev. Za časno je sekcijo prevzel Hardy Amies, ki je vsaj dobro poznal nacisti čno Nem čijo, saj je tam ve č let delal. Kot asistent mu je služil Ivor Dobson, dokler ni prevzel nizozemske sekcije.

Tudi delovanje Sekcije T je oteževalo rivalstvo z drugo agencijo, v tem primeru z belgijsko varnostno službo, ki je hotela vedeti vse, na kar pa SOE ni pristala. Po trditvah Knighta je ta belgijska služba namerno izdajala agente SOE, za katere je vedela, in do ureditve razmer pozno leta 1942 je ve čina od 50 SOE agentov v Belgiji že bila pod nemško kontrolo ali pa so namesto njih z Londonom bili v stiku nemški operaterji. Tudi v Belgiji je agente SOE spremljala smola: eden prvih je s padalom pristal ne samo 30 km stran od svojega cilja, ampak v Nem čiji, in to sredi taboriš ča za vojne zapornike. Zaradi malomarnosti pa mu je navigator letala pozabil odvre či njegovo opremo. 237 Iz taboriš ča je pobegnil in se čez tri mesece pojavil v Bruslju, kjer je hitro stopil v kontakt z drugim vezistom SOE, ki mu je priskrbel radio. Aretiran je bil kmalu zatem. Majhnost nekaterih držav, v katerih je SOE operirala, je predstavljala veliko varnostno tveganje. Ker so se vsi agenti med seboj poznali, je izdajstvo enega izmed njih lahko pomenilo zrušenje celotne mreže. Vendar ni bilo vse tako črno. Groupe G je bila sijajen primer u činkovite sabotažne organizacije.

Organizator te mreže, Jean Burgers, je bil elektroinženir in je po prihodu v Belgijo stopil v stik s svojimi nekdanjimi predavatelji in zanesljivimi prijatelji ter se lotil temeljitega uni čenja nemške elektri čne mreže v Belgiji. Pri tem je imel pomo č Andreja Wendelena, strokovnjaka SOE za sabotaže, ki mu je pomagal z nasveti in zalogami. Januarja 1944 so v dobro organizirani akciji ohromili belgijsko industrijo za ves teden. Ta akcija je pa nosila hude posledice, kajti Nemci so se krvavo maš čevali. Med aretiranimi je bil tudi Burgers, ki

237 Ibid, str. 86.

69 pa ni izdal ni česar, tako da so njegova mlada žena in prijatelji lahko nadaljevali njegovo delo. Wendelen je po vojni postal belgijski ambasador. 238 Pozno leta 1943 je Philip Johns prevzel vodstvo Sekcije T, februarja 1944 pa nov položaj DR/LC, nadzor tako nad nizozemsko kot belgijsko sekcijo, pod Robin Brookom. Belgija je leta 1944 padla v zavezniške roke v enem najhitrejših napredovanj vojaških sil v moderni vojaški zgodovini. General Brian Horrocks je 3. septembra 1944 v Bruslju dejal, da to ne bi bilo mogo če brez delovanja belgijskih odporniških skupin in SOE. Naslednji dan je bil dan ponosa belgijskega odpora: Antwerpen je s svojim pomembnim pristaniš čem padel v zavezniške roke skoraj nepoškodovan, za kar je tudi SOE bila zelo zaslužna.

3.17 Italija

Ko je SOE bila uradno ustanovljena leta 1940, je bila Britanija v vojni z Italijo že en mesec, zaradi česar je Italija takoj postala tar ča za SOE. Za razliko od Nem čije pa SOE v Italiji še ni imela nobene podlage – ne osebja in ne mreže obveš čevalcev in podpornikov. Še ve č, od za četka vojne z Nem čijo je FO prepovedala vsako delovanje proti Italiji v želji, da Italija ne bi vstopila v vojno. SOE je zato morala za četi od za četka, za kar ji je Dalton osebno dal mo čno stimulacijo. Dalton je med prvo svetovno vojno, pozimi 1917/18, sam služil v Italiji kot topniški častnik, njegov namestnik Gladwyn Jebb pa je pred drugo svetovno vojno služil v britanski ambasadi v Rimu. 239

Čeprav je Dalton Italijo smatral za šibkejšega partnerja osi, se je izkazala za mnogo bolj odporno na subverzivno delovanje, kot je kdor koli pri čakoval. Zaradi posebne geografske konfiguracije je Italija imela dve deželni sekciji, severno in južno. 240 Šele decembra 1940 je SOE uspela najti prvega vodjo italijanske sekcije (»Section J« oz Sekcija J) in še ta je ostal samo nekaj mesecev. Oktobra 1931 je Sekcija J kon čno dobila šefa, ki je ostal do konca vojne, Cecila Roseberryja. Pri iskanju osebja s poznavanjem dežele in jezika je imela hudo konkurenco v SIS, Bletcley Parku, propagandnem oddelku, BBC itd. Še hujše pa je bilo dejstvo, da je bilo na voljo zelo malo kandidatov. Roseberry sam sploh ni imel

238 Ibid, str. 87. 239 Christopher Woods: SOE in Italy, v: Special Operations Executive: A New Instrument of War, ur. Mark Seaman, (Abingdon: Routledge, 2006), str. 91. 240 C. Woods, SOE in Italy, str. 92.

70 nikakršne preteklosti z Italijo, vendar pa je na sre čo njegov pomočnik (kodno ime »JA«) govoril italijansko in je pred vojno dalj časa živel v Italiji.241

SOE v Italiji je s časoma dobila še dva pomembna agenta: Jacka McCafferyja in vojvodo Juliana Dobrskija, znanega pod imenom Dolbey. Najpomembnejši agent pa je bil Max (Massimo) Salvadori, aristokratski protifašist, žive č v izgonu v Ameriki. Ob izbruhu vojne je Ameriko zapustil in se hotel pridružiti britanski armadi (BA), kjer pa je bil zavrnjen zaradi prevelike starosti (31). Kmalu zatem se je vrnil v ZDA, od koder je preko italijanske skupnost nadaljeval svoje delo. Njegova sr čna želja, pridružiti se BA, je bila kon čno uslišana leta 1943. V specialnih enotah SOE je služil skozi celotno italijansko kampanjo, na koncu katere se je upokojil kot odlikovan podpolkovnik. 242 V nasprotju z uspehi pri rekrutiranju agentov je iskanje kolaborantov dalo mnogo slabše rezultate, kajti fašizem in patriotizem sta v italijanski družbi le bila premo čna. 243 Med tistimi, ki pa niso bili simpatizerji fašizma, pa se je našlo le malo takih, ki so bili pripravljeni tvegati življenja svoje družine, žive če v Italiji, v primeru, da bi bili razkrinkani.

Eden redkih prostovoljcev, Emilio Lusso, eden vodij protifašisti čnega gibanja »Giustizia e Liberta« in junak prve svetovne vojne, se je izkazal za neprimernega, kajti pogoj njegovega sodelovanja je bilo britansko upoštevanje velikoitalijanskih zahtev, torej upoštevanje obstoje čih teritorialnih meja –ozemlja, ki ga je Italija osvojila v času med koncem prve svetovne vojne in letom 1943. To pa jasno ne bi bilo po godu Jugoslavije in Gr čije. Tudi med raznimi italijanskimi skupnostmi zunaj Italije je bilo nemogo če najti sodelavca prav zaradi teh in podobnih razlogov. Nasprotniki fašizma znotraj Italije pa bi bili pripravljeni na sodelovanje samo v primeru javne zavezniške podpore njihovim vodjem, ki pa niso bili pogodu FO. 244

Kot dodatna težava pri vzpostavljanju mreže in iskanju sodelavcev pa se je izkazala italijanska obveš čevalna služba Servizio Informazione Militare (SIM), ki je bila mnogo uspešnejša kot italijanska vojska na katerem koli bojiš ču. Zanimivo pa je vedeti, da je SIM delovala mimo svojih nemških zaveznikov. Do premirja leta 1943 je SOE uspela infiltrirati samo dva takšna agenta, katera pa je oba, brez vednosti SOE, naro čila in po prihodu v

241 Ibid. 242 Ibid, str. 93. 243 Ibid. 244 Ibid, str. 95.

71 državo vodila SIM. 245 Aretacija drugega agenta, Britanca, poro čnika Richarda Mallabyja, pa je zvit taktik Roseberry spremenil v uspeh za SOE, kajti prikazal je njegov neuspešen vstop v Italijo kot del na črta, s čimer je SOE celo pridobila na ugledu v o čeh vojaškega vodstva. 246 Ker del Italije, ki ni bil pod nemško okupacijo ali pod Mussolinijevim vodstvom, ve č ni veljal za sovražno, je SOE imela sedaj mnogo lažjo nalogo. Imeli so klju čne ljudi na pravih mestih, McCafferyja v Bernu, Roseberry (sedaj podpolkovnik) je vodil Sekcijo J in Max Salvadori je bil sedaj stotnik v britanski vojski in del enote SOE v Salernu, od koder je odigral pomembno vlogo. Izgnani protifašisti, s katerimi je Salvadori bil v kontaktu, so se preko SOE vrnili v Italijo. Tam so imeli nalogo vzpostaviti zveze z italijanskim odporom na okupiranih ozemljih. 247

Medtem pa je SOE skrbno pripravljala zadnje podrobnosti prihoda svojih bojnih enot z dveh smeri – prva enota, »Vigilant«, je bila priklju čena ameriški 5. armadi, ki bi izvedla invazijo na italijansko celino, druga pa bi delovala iz Brindisija. 248 Enota v Brindisiju je bila razvita kot neodvisna enota, z lastnim neposrednim kontaktom z glavnim štabom v Londonu in preimenovana v »No. 1 Special Force« - »1 SF« (specialna sila št. 1), znana tudi pod imenom »Maryland« po ženi poveljnika Gerryja Holdswortha. »Vigilant« je bila ukinjena in »Maryland« je dobila ekskluzivno pravico do vseh operacij znotraj Italije. Vendar to ni bilo doseženo brez notranjih trenj, ki jih je razrešil novi »CD«, general Colin Gubbins, ki je od Sira Charlesa Hambroja prevzel dolžnosti v času premirja. Gubbins je obiskal vse misije v Sredozemlju z namenom izboljšati organizacijo in rešiti probleme. Eden njegovih ukazov je poslal Roseberryja v London, v glavni štab Sekcije J. 249

Skozi celoten pohod v Italiji je bila cilj SOE podpora zavezniškim vojaškim operacijam in ne lastne neodvisne akcije, v smislu česar se je polkovnik Douglas Dodds-Parker trudil za čim boljši odnos z AFHQ v Afriki. 250 Spo četka 15. armadna skupina italijanskemu odporniškemu gibanju ni polagala ve čjega pomena in pustila »1 SF« proste roke. To se je pa kasneje spremenilo in tako je »1 SF« na njeno spodbudo pošiljala svoje agente za boljšo kooperacijo in v glavnemu štabu armadne skupine namestila svoje veziste za neposredno povezavo s »1 SF«. General Sir Harold Alexander je bil prvi poveljnik v Italiji, ki se je

245 Ibid. 246 Ibid, str. 96. 247 Ibid, str. 97. 248 Ibid. 249 Ibid, str. 98. 250 Ibid.

72 za čel na veliko posluževati prostovoljne neredne vojske italijanskih partizanov za dosego zavezniških ciljev in jim tudi neposredno pošiljal navodila. Do pomladne ofenzive leta 1945 (6. april – 2. maj) je glavni štab 15. armadne skupine že imel tako dobro vzpostavljene povezave z odporniškimi skupinami, da je general Mark Clark (Alexandrov naslednik) nameraval koordinirati njihove akcije z zavezniškimi operacijami za maksimalen u činek. Vendar pa ni ra čunal na to, da so italijanski partizani imeli svoje lastne na črte in s kon čno zmago na vidiku niso bili pripravljeni na kompromis. Kljub kritikam (predvsem od italijanskega zgodovinopisja, ki je vedno bilo zelo mo čno politi čno motivirano) so bili kon čni rezultati sodelovanja zadovoljivi. 251

3.18 Zaton SOE

Po letu 1944 je bilo vojnega delovanja SOE v Evropi ve činoma konec. Agentje SOE po septembru 1944 v Franciji ve č niso bili dobrodošli, v Jugoslaviji je oblast prevzel Tito, Poljska je bila uni čena in tik pred rusko nadoblastjo in v Gr čiji se je že za čela bitka za oblast, ki je trajala 5 let do poraza komunisti čne stranke ELAS. 252 Medtem je tretji rajh bojeval zadnje obupane bitke in zaveznikom pokazal, da še ima zobe. Poskus atentata na Hitlerja 20. julija 1944 je preusmeril pozornost SOE na Nem čijo in Gubbins je odlo čil, da je čas, da za čnejo z akcijo pri sovražniku doma. 253 Novoustanovljena nemška sekcija (Sekcija X) je dobila poveljnika brigadirja Geralda Templerja in agente iz vrst protinacisti čnih nemških vojnih ujetnikov. Marsikdo pa je dvomil v uspeh odporniškega gibanja v tretjem rajhu, zaradi česar so se odlo čili ustanoviti lažno radijsko postajo. Na črt je zahteval namerno smrt enega agenta, za kar je bil izbran zajeti dvojni agent Schiller (znan samo priimek). Ali mu je SOE dejansko dala nedelujo če padalo ali pa je to samo mit in je preživel, ni znano.254

Drugi na črt SOE je bil atentat Hitlerja, t. i. »operacija Foxley«, za kar je Churchill dal dovoljenje že leta 1941. Ideja je bila, da bi v bližino Hitlerjeve gorske hiše pri Berchtesgadenu vtihotapili ostrostrelca, ki bi ubil nemškega kanclerja. Kljub nasprotovanju (Temper je bil mnenja, da je zaradi poraznih strateških sposobnosti Hitler vreden ve č živ kot mrtev) je na črt šel s polno paro naprej. Vendar je iskanje primernega kandidata za

251 Ibid, str. 99. 252 David Stafford, Secret Agent: The true story of the Special Operations Executive. London 2000, str. 223. 253 Ibid, str. 224. 254 Ibid, str. 225.

73 samomorilnega morilca trajalo predolgo. Ko so marca 1945 kon čno našli dobrega kandidata, se je poveljstvo Sekcije X odlo čilo odpovedati na črt. Nem čija je bila pred zlomom, Rde ča armada se je pripravljala na zadnji juriš na Berlin, Hitler pa se je zaprl v svoj bunker in ni bil dosegljiv. 30. aprila je s svojim samomorom sam rešil dilemo. 255 S propadom tretjega rajha so se v Londonu za čeli ukvarjati z vprašanjem vloge SOE v miru. Mnogo agentov je prešlo iz saboterjev v branilce industrijskih objektov in komunikacij pred Nemci, ki so hoteli izvesti taktiko požgane zemlje. Pojavilo se je pere če vprašanje, ali je v prihajajo či hladni vojni sploh bilo prostora za SOE. V Londonu so se medtem že za čele čistke komunistov. 256

Churchill je bil velik nasprotnik komunizma, vendar ni videl možnosti za uporabo SOE v tem novem boju. Povrh vsega je tudi bil naveli čan nenehnih prepirov med SOE in SIS ter zaskrbljen zaradi velikosti obeh organizacij. Gubbins je ognjevito branil obstanek SOE, vendar se je dokaj dobro zavedal brezupnosti situacije. Lord Selborne se je strinjal, da bi posebne operacije bile pomembne v prihodnosti, vendar je vedel, da ministrstvo za ekonomsko vojskovanje ne bo preživelo vojne. 257 Smrtni udarec je po svoji izvolitvi za premiera leta 1945 zadal prav Attlee, ko se je strinjal, da bi bilo treba SOE razpustiti. Dokon čna odločitev je padla leta 1946, ko je SIS 15. januarja prevzela dolžnosti in nekaj osebja SOE. Po zapisnikih na čelnikov general štaba sta bili ti organizaciji od zdaj naprej združeni, vendar je SOE dejansko bila ukinjena. 258 S koncem sovražnosti v Franciji je napo čil čas, da odkrijejo, kaj se je zgodilo z zajetimi agenti, za kar je maja 1945 bila ustanovljena enota ME42 (Military Establishment 42), ki je bila del Templerjeve nemške sekcije. Vodja je bil Ernest van Maurik. Agenti ME42 so se pri iskanju izginulih agentov sre čali z najve čjimi grozotami (pokoli, mu čenjem, zatiranjem itd.), ki so jih lakaji tretjega rajha zagrešili v šestih letih tiranije po Evropi, pri čemer jih je pot vodila po vseh štirih okupacijskih conah razkosane Nem čije. 259 Najbolj prizadeven član SOE je nedvomno bila obveš čevalna častnica F Sekcije, Vera Atkins, ki se je čutila osebno dolžno, da odkrije, kaj se je zgodilo z izginulimi, ali so bili še živi in, če ne, kako in kje so umrli. S seznamom, na katerem je bilo okoli 188 imen, je odšla v Nem čiji in neutrudljivo v časih miru navkljub v najve čji nevarnosti iskala vsakršne sledi.

255 Ibid, str. 226. 256 Ibid, str. 227. 257 Ibid, str. 228. 258 Ibid. 259 Ibid, str. 230.

74

Med približno 200 agenti, ki jih je Gestapo zajel v Franciji, jih je okoli 30 preživelo. 187 jih je Gestapo umoril, velik del tik pred osvoboditvijo. Samo za enim agentom so izginile vse sledi. Sklepalo se je, da je še živ, vendar zaradi sumov izdaje SOE ni ve č hotela vedeti zanj. 260 Medtem je na Baker Streetu bil pri koncu proces zapiranja pisarn. Odpuš čali so osebje, praznili pisarne in uni čevali gore arhivskega gradiva. Velika ve čina arhivov v Londonu, v Camp X v Kanadi, kot tudi v Beaulieu in Massingham je bilo iz varnostnih razlogov sežganih. Ta množica dokumentov predstavlja neprecenljivo izgubo, ki je nikoli ne bo mogo če nadomestiti, zaradi česar je velik del zgodovine SOE izgubljen za vekomaj. Februarja 1946, le mesec po »združitvi« SOE s SIS, je v najvišjem nadstropju na Baker Street izbruhnil požar, ki je uni čil skoraj celotno arhivsko gradivo o ženskih članicah SOE in članicah FANY, ki so bile povezane s SOE. Še vedno obstajajo sumi, da je ogenj bil podtaknjen. 261 Leta 1945 je Gubbins ustanovil Klub posebnih enot (Special Forces Club) z namenom dati zato čiš če moškim in ženskam, ki so mu 5 dolgih let bili kot družina. Klub se je pozneje razširil in članstvo je od takrat naprej na voljo vsem članom posebne in obveš čevalne skupnosti.262

Leta 1969 je bil v spomin padlim agentom in agentkam SOE v opatiji Beaulieu postavljen spomenik.

4. Special Duty Squadrons No. 138 (Special Duties) Squadron Geslo : »For Freedom« (za svobodo) Eskadrilja št. 138, RAF je bila formirana 30. septembra 1918. Mobilizirala se je kot lovsko-izvidniška enota pri Chingfordu, ko se je vojna za čela, in bila razpuš čena februarja 1919. V svoji naslednji reinkarnaciji avgusta 1941 je bila reformirana pri Newmarketu kot eskadrilja za posebne naloge (Special Duties Squadron). Eskadriljine prve aktivnosti v drugi svetovni vojni so se za čele 1941, po ustanovitvi Special Operations Executive – organizacije, katere funkcija je bila promoviranje sabotaže proti sovražniku, s stimuliranjem subverzivnih aktivnosti, širjenjem politi čnega nezadovoljstva, dezorganizacijo in motenjem komunikacij. Agenti, orožje in oprema za dosego tega cilja so

260 Ibid, str. 232. 261 Ibid, str. 235. 262 Special Forces Club – Home, Special Forces Club, Special Forces Club, (http://www.sfclub.org/index.asp), 26. 12. 2011.

75 bili odvrženi na sovražnikov teritorij, na za četku od Lysanderjev poleta št. 419 (pozneje šolet št. 1419), ki je bil formiran pri North Wealdu v avgustu 1940. 263

Zelo hitro je bila ta naloga preve č za eno samo enoto in čeprav je bombniškemu poveljstvu (Bomber Command) primanjkovalo letal in posadk, je bilo odlo čeno, da strateška pomembnost sabotažnih operacij zahteva formacijo polne eskadrilje. Tako je v avgustu 1941 iz srža poleta 1419 bila eskadrilja št. 138 ponovno formirana pri Newmarketu za opravljanje te naloge in bila preimenovana v »No. 138 (Special Duties) Squadron« (Eskadrilja za specialne naloge, št. 138). Ve č kot tri leta in pol je št. 138 operirala po Evropi, od Norveške do Jugoslavije in v časih dale č na Poljsko. Na za četku z Withleyi in Lysanderji, potem s Halifaxi in pozneje s Stirlingi je letela iz Newmarketa, Stradishalla in Tempsforda z agenti, orožjem, eksplozivi, radijskimi aparati in ostalo sabotersko opremo ter jih spuš čala s padali na dogovorjene to čke, kjer so jih čakali sprejemni komiteji lokalnih podtalnih organizacij. Druga, ne tako pogosta vrsta skrivnih operacij, ki jih je izvajala št. 138 od septembra 1941 dalje, so bila »pobiranja«, kjer je letalo – vedno Lysander – pristalo in sprejelo na krov kakšnega pomembnega javnega moža ali agenta ali posebne na črte in predmete. Leta 1942 je eskadrilja delovala z bombniškimi silami, ko ni bila potrebovana za posebne naloge. Zgodaj v marcu 1945 je po ve čkratnih zahtevah HQBC eskadrilja št. 138 bila premeš čena iz posebnih nalog nazaj v glavne sile skupine št. 3. Odšla je v Tuddenham, se na novo opremila z Lancasterji in preden je bilo vojne konec opravila 105 poletov med 9 bombnimi misijami in na sovražnika odvrgla približno 440 ton bomb. Izvedla je tudi operacije dovažanja hrane Nizozemski in vrnitve izpuš čenih vojnih ujetnikov (2500 mož).264

No. 624 (Special Duties) Squadron Pri tej enoti je nenavadno, da ni imela niti grba, niti mota, niti niso bila letala ozna čena s kakršnimi koli kodami, kar je bilo v nasprotju s pravili britanskega vojnega letalstva. 265 Polet 1575 (SD – posebne naloge) je bil formiran na RAF bazi Tempsford 28. maja 1943 za SOE. Bil je opremljen s štirimi Halifax in dvema Ventura bombniki in bil 4. junija 1943 premeš čen na Maison Blanche v severni Afriki. 13. junija je Halifax »EB141« pod

263 Ibid. 264 History of No. 138 Squadron. Royal Air Force UK , Crown & Deltaweb International Ltd, (www.raf.mod.uk/bombercommand/h138.html), 15. 9. 2010. 265 Ron Mckeon: 624 Squadron – The unsung heroes. 624 Squadron , Lee Miller, (www.624squadron.org/index.php?option=com_content&view=article&id=38&Itemid=28), 2. 10. 2010.

76 poveljstvom poro čnika Ruttledge za čel z operacijami preko Korzike, »EB140« pod poveljstvom poro čnika Austin pa preko Sardinije. 266

Mornariška sekcija enote se je premestila v Bildo (Alžirija) preko Alžira in do septembra nadaljevala operacije preko Korzike, Sardinije in Italije. 7. septembra 1943 je bila celotna enota premeš čena v Bildo, kjer je bil polet 1575 razpuš čen in 634 (SD) Squadron bil ustanovljen pod poveljstvom podpolkovnika C. S. G. Stanbury. Pod nadzorom Severnozahodno afriškega obalnega letalstva (North West African Coastal Airforce – NWACAF), ki je operiralo nad južno Francijo, Korziko in Sardinijo. Za čele so se operacije s 14 Halifax bombniki. Ti so bili mešanica B Mk II in Mk IV modelov. V no či z 21. na 22. september sta Halifaxa »G EB188« (poro čnik Austin) in »EB196« (Ruttledge) s padali odvrgla skupino OSS. 2. oktobra je bil oddelek enote premeš čen na bazo pri Protville v Tuniziji in za čel z operacijami v Jugoslaviji. 15. oktobra je bil še en oddelek, sestoje č iz Halifaxa »E EB197« in dveh servisnih ekip, premeš čen na Malto za operacije nad Češkoslovaško. »E EB197« je bil pozneje zamenjan od »EB197«. 16. oktobra se je enota premestila iz Protvilla v Sidi Amor blizu Tunisa, kamor je 2. septembra prispel tudi preostanek eskadrilje. Od tod je bil oddelek šestih Halifaxov poslan v Tokro pri Bengaziju, Libija. 21. novembra se je eskadrilja premestila v Brindisi v južni Italiji kot del 334 (SD) Wing Mediterranean Allied Air Force (334. krilo zavezniškega sredozemskega vojnega letalstva). Od tod je operirala nad Balkanom in severno Italijo in oddelek štirih Halifaxov je bil poslan v Blido za operacije nad južno Francijo. Ob tem času je eskadrilja že čutila hud pritisk. Primanjkovalo ji je posadk, letal in transportnih sredstev (celo tista, ki jih je imela, so bila v slabem stanju). Celo goriva je imela premalo – 900- galonsko cisterno, ki jo je vsaki č bilo treba napolniti na roko v 16 km oddaljeni bazi. Kljub temu so pa v januarju 1944 izvedli 93 bojnih misij, katerih u činkovitost je bila 72,5 %. 19. februarja 1944 se je celotna enota z 18 Halifaxi vrnila v Blido in svoje napore osredoto čila na južno Francijo. V naslednjih nekaj mesecih se je pove čalo število operacij in okoli 12–14 poletov je bilo izvedenih vsako no č, v časih celo do 19. Izgube so bile dokaj nizke in nekatere operacije v maju so bile padalski desanti za USAAF. 12. junija je bil dan ukaz za prehod iz Halifaxov na Stirlinge, ki sta jih 25. tega meseca podpolkovnik Wing Cdr Stanbury in stotnik Fairey prevzela od 144 Maintenance Unit pri Maison Blanche. Do za četka julija je eskadrilja imela že 8 Stirlingov, hkrati pa je še vedno uporabljala Halifaxe. 29. julija je

266 Ibid.

77 podpolkovnik Stanbury izvedel prvi odmet s Stirlingom (letalo LJ938), ko je v spremstvu Halifaxa JP242 majorja Mawerja odvrgel dve skupini OSS OG nad južno Francijo. 14. avgusta je eskadrilja opravila zadnji polet s Halifaxom, ko je JN896-R odletel iz Blide za operacijo nad južno Francijo. Svojo nalogo je opravilo, vendar je bilo sestreljeno med povratkom v bazo. Vsa posadka je bila razglašena za domnevno mrtvo: poro čnik Walter George Driscoll, poro čnik Cecil Henry Luxon, poro čnik Leopold William Neale, višji vodnik William Norman Proctor, podporo čnik Frederick Davidson Laing, vodnik Norman Soulsby in štabni vodnik Edwin Garnet Lambert. 267

1. septembra je pet letal te enote izvedlo zadnje no čne operacije vojne. 5. septembra je eskadrilja bila zmanjšana in kon čno je 24. septembra bilo razglašeno, da je eskadrilja 624 opravila svoje delo in tako bila razpuš čena. Del posadk je bil premeš čen v 148 (SD) v Brindisiju in nekaj v 138 (SD) v Tempsford v Veliki Britaniji. Eskadrilja je bila potem ponovno obujena 28. decembra 1944 v Grottaglic pod poveljstvom majorja G. M. Gallagherja in bila opremljena z amfibijskimi letali Walrus. Operativna je postala februarja 1945 v vlogi iskalcev min v Atlantiku. Za to nalogo so uporabljali letala modelov Walrus, Hawker Hurricane IIB in Avro Anson I, iz ve č baz iz Gr čije, Italije, Malte in severne Afrike. Po koncu vojne jo je 11. novembra 1845 prevzel stotnik Boucher. Eskadrilja je bila zmanjšana na enega Hurricana in enega Walrusa in 28. novembra je stotnik Field prevzel vlogo poveljnika eskadrilje, ki jo je imel le 48 ur, dokler ni Eskadrilja 624 bila dokončno ukinjena 30. novembra 1945. 268

No. 161 (Special Duties) Squadron Prvotno ustanovljen 1. junija 1918 je 161. eskadron ( No. 161 (Special Duties) Squadron) bil razpuš čen že mesec dni kasneje, 4. julija, dokler ni bil ponovno oživljen 15. februarja 1942 v RAF bazi Newmarket. Skupaj z eskadronom 138 je po Evropi z letali Lysander, Havoc in Hudson dostavljal zaloge in agente. Letala Halifax so bila dostavljena novembra 1942 in septembra 1944 so prešli na Stirlinge, dokler eskadron ni bil ponovno in dokon čno razpuš čen 2. junija 1945. 269 Letala, ki so jih uporabljale eskadrilje za podporo SOE in drugih posebnih enot, so bila razumljivo letala, namenjena za prevoz takšnih ali druga čnih tovorov, od ljudi do zalog streliva. Westland Lysander je bil zaradi svoje majhne hitrosti

267 Ibid. 268 Ibid. 269 History of No. 161 Squadron. Royal Air Force UK , Crown & Deltaweb International Ltd, (www.raf.mod.uk/ bombercommand/h138.html), 15. 9. 2010.

78 in kratke vzletne ter pristajalne razdalje idealen za tajno delovanje. Te kakovosti so ga naredile popolnega za no čno pristajanje na gozdnih jasah in manjših travnikih ter zelo priljubljenega pri odpornikih. Bil je delovni konj, robustno zgrajen in vzdržljiv.

Letala britanskih oboroženih sil med obema vojnama so bila napredne razli čice že obstoje čih modelov. Toda 1934 je zra čno ministrstvo izdalo Specifikacijo A.39/34 za naslednika dvokrilca Hawker Hector. Junija 1935 se je Westland potegoval za pogodbo z dvema prototipoma, ki sta imela oznako P. 8. pogodba je bila dodeljena in letali sta dobili oznako Lysander. Prvi prototip je bil 10. junija premeš čen iz Yeovila v Boscombe Down, kjer je 15. junija prvi č poletel (nazaj v Yeovil). Po popravkih je bil konec junija predstavljen na razstavi Združenja britanskih proizvajalcev letal SBAC (Society of British Aircraft Constructors) v Hatfieldu. 24. julija je bil predan Zavodu za preizkušanje letal in orožja AAEE (Aeroplane and Armament Experimental Establishment) v Martlesham Heath, kjer so en teden testirali njegove letalne sposobnosti. 270 Septembra je bilo naro čenih 144 serijskih primerkov. Drugi prototip je poletel 11. decembra 1936, ve čino časa preživel na Martlesham Heath in 1938 odšel z Eskadrilja št. 5 v Indijo na testiranje primernosti za operiranje v tropih. Dobava RAF se je za čela junija 1938. Prva jih je dobila Eskadrilja št. 16, Old Sarum, kot zamenjavo za Hawker Audax. School of Army Cooperation je prav tako bila nameš čena v Old Sarum, pilote je na Lysanderju pou čevalo osebje enote. 271

Leta 1939 je bilo dokon čanih 66 Lysanderjev Mk I: od tega jih je 14 dobila Eskadrilja št. 16; 9 jih je šlo SOAC, preostanek pa so dobile eskadrilje št. 13 v Odihamu, št. 26 v Cattericku in št. 4 v Wimbornu kot zamenjavo za Hawker Hector. 272 K tem je še treba prišteti eskadrilje št. II, št. 613 in št. 614 prostovoljne rezerve (AAF), tako da je bilo ob za četku 2. svet vojne aktivnih že 7 Lysander eskadrilj. Ob tem času so Mk I vseh eskadrilj, baziranih v Angliji, bili nadomeš čeni z Mk II. Ta je posedoval pogonski agregat Bristol Perseus-XII s 675kW, s katerim so Lysanderji dosegli boljše delovanje pri optimalni višini. Mnogo Mk I je bilo poslanih v tujino: Egipt, Indijo in Palestino. Skupaj je bilo proizvedenih 166 Mk I in 442 Mk II. Oboroženi s to razli čico so eskadroni št. II, 3, 13 in 16 bili 1940 premeš čeni v Francijo. 273

270 Daniel J. March: Britische Luftwaffe. Dunaj 2002, str. 242. 271 Ibid. 272 Ibid. 273 Ibid, str. 243.

79 Do za četka nemškega napredovanja je eskadron št. 4 bil poslan v Belgijo. Tam je bilo med 10. in 23. majem izgubljenih 11 Lysanderjev, od tega jih je nekaj bilo uni čenih na tleh. Enemu Lysanderju je uspelo v zra čnem boju s šestimi Messerschmitti sestreliti enega Bf- 110 in se potem celemu vrniti domov. 22. maja je letalo eskadrona št. II sestrelilo dva nemška letala: izvidniško letalo Henschel HS 126 in bombnika strmoglavca JU-87 (Štuka). Toda zlom Francije je bil pred vrati in zato so Lysanderji po še nekaj zadnjih nalogah odvržbe zalog enotam bili premeš čeni nazaj v Anglijo. Med eno teh transportnih misij je bilo zgubljenih 14 od 16 letal in posadk Lysander in Hector. Med septembrom 1939 in majem 1940 je bilo nad Belgijo in Francijo izgubljenih 118 letal s 120 člani posadke, okoli 20 % vseh iz Anglije poslanih Lysanderjev. Težke izgube letalskih enot Royal Army v bojih nad kontinentom so pokazale, kako zastarel je bil ta tip operacij, predvsem na obmo čjih, kjer ni bila dosežena letalska premo č. Zaradi tega so bili Lysanderji v Angliji nameš čenih enot umaknjeni in v za četku 1941 nadomeš čeni s Curtiss P-40 Tomahawk. Na prekomorskih bojiš čih je Lysander aprila 1939 v Egiptu zamenjal Audaxa v eskadronu št. 208 in letel – skupaj s Hawker Hurricani za takti čno izvidnico – nad Zahodno puš čavo. Pozneje je enota operirala v Gr čiji. 1942 se je umaknil Tomahawku. Št. 6 eskadron v Ramlehu, Palestini, je imel v uporabi ve č tipov letal, med drugim tudi Hawker Haryja in Gloster Gauntlet, ko so februarja 1940 prejeli Lysanderja. Tega so zamenjale razli čne izvedbe Hurricana in Bristol Bleinheima Mk IV in je bil 1942 kon čno povsem upokojen. 274

V septembru 1941 je Lysander prišel v Indijo, najprej namesto Audaxa k eskadronu št. 28 v Ambali. Enota je bila premeš čena v Burmo in je s svojimi letali izvajala napade na kopenske cilje, bombardiranje strateških ciljev in izvidnico. Marca 1942 je eskadron bil premeš čen nazaj v Indijo in decembra spremenjen v lovski eskadron. Eskadron št. 20 v Burmi je bila zadnja enota, ki je letela s Lysanderjem, dokler niso 1943 presedlali na Hurricana. 275 Po umiku iz prvih bojnih vrst je Lysander prevzel ve č razli čnih nalog, med drugim vleko u čnih tar č, reševalne misije in služil SOE pri njenih nalogah (kar je bila skrivnost). Eskadroni št. 138 in 161 so uporabljali veliko razli čnih tipov, med drugim tudi Lysanderja, za ohranjevanje stikov z odporniškimi skupinami v Evropi, za oskrbovalne polete in pa transport agentov. Pri teh no čnih nalogah na podro čjih, zasedenih od sovražnika, je Lysander izkoristil svoje prednosti: kratke vzletne in pristajalne razdalje so bile idealne za od Abwehra izbrana polja. Za ta namen so vpregli v službo 367 letal

274 Ibid. 275 Ibid, str. 244.

80 izvedenke Mk III in 347 letal izvedenke Mk IV. 276 Zadnja serijska izvedenka je bil TT.Mk- IIIA vla čilec zra čnih tar č, ki so ga proizvedli v 100 kosih. Celotna produkcija Lysanderja ni nikoli mogla biti natan čno ugotovljena, kajti nekaj naro čil je bilo storniranih, vendar ocenjujejo, da je bilo narejenih okoli 1650 letal, od tega 225 v Kanadi pod licenco. Skupina 26 Mk II je bila poslanih Tur čiji, 20 Egiptu, 6 irskemu letalstvu, 9 Finski, 8 Portugalski in nekaj Južni Afriki. Velika koli čina je bila uporabljenih za poskuse. Ob koncu vojne se je samo v Kanadi ohranilo veliko število teh letal, od katerih so nekatera ostala v službi še v 60. leta 20. stoletja. 277

Handley Page Halifax Novembra 1940 je nastopil službo drugi težki štirimotorni bombnik RAF. Handley Page Halifax je bil član slavne trojice, h kateri sta spadala tudi Avro Lancaster in Short Stirling, ki je nosila glavno breme no čne ofenzive bombniškega poveljstva proti Nem čiji. V povezavi z dnevnimi napadi USAAF je vsakourno bombardiranje, ki je doseglo višek 1944, povzro čilo skoraj nepredstavljivo uni čenje. Čeprav je s službovanjem za čel celo leto pred Lancasterjem, je Halifax vedno stal v senci tega genialnega dizajna družbe Avro. To je bilo zaradi neverjetnih zmogljivosti Lancasterja, ki je lahko nosilo mnogo ve č tovora, ne da bi se obnašanje letala zaradi tega poslabšalo. Po drugi strani pa je bil Halifax mnogo bolj vsestranski; razen v svoji glavni nalogi no čnega bombnika je bilo brilijantno tudi pri prevozu ranjencev, tovora, enot; pri vleki tovornih jadrilic in pri pomorski izvidnici. 278

Halifaxovi za četki izvirajo iz razpisa letalskega ministrstva leta 1935 za dvomotorni bombnik, za katerega je Handley Page vložil Osnutek H.P.55. Toda ta prijava je bila neuspešna, kajti pogodbo je dobil Vickers, ki je od sredine 1942 za čel RAF dobavljati letalo Warwick. Leto pozneje (1936) je ministrstvo izdalo novo Specifikacijo, P.13/36, ki je zahtevala srednji do težki bombnik s 24-batnimi Rolls Royce Vulture motorji, ki so bili še v razvoju. 279 V tistem času je obstajala navada, da so letalo razvili za motorje in ne motorje za letalo. Prvi oblikovalec, ki je prekršil to nepisano pravilo, je bil Reginald Mitchell, ko je med razvojem svojega letala Spitfire zavrnil že obstoje če motorje in zahteval povsem nov agregat, primeren letalu in ne obratno. To nalogo je potem izpolnil Royce Rolls z agregatom, ki je Spitfiru pripomogel k nesmrtni slavi, imenovanim Merlin.

276 Ibid. 277 Ibid. 278 Ibid, str. 140. 279 Ibid.

81 Kon čno so bili izbrani predlogi družb Avro in Handley Page (H.P.56). Avro je najprej osnoval letalo Manchaster, medtem ko je Handley Page potreboval mnogo ve č časa za razvoj. Firma je kmalu imela težke dvome v prakti čnost in zanesljivost motorjev Vulture in je predelalo osnutek dvomotornega H.P.56 za alternativno uporabo štirih motorjev Rolls Royce Merlin. To ni bila lahka naloga, čeprav pri celotni konstrukciji ni bilo treba izvesti ve čjih sprememb. Novi dizajn, imenovan H.P.57, ki so ga predali ministrstvu v ocenitev, je bil mnogo ve čji in težji bombnik od zahtevanega.280

3. septembra 1937 je Handley Page prejel naro čilo za dva prototipa H.P.57, katerih gradnja naj bi se za čela v za četku 1938. Ko je prvi prototip bil tik pred dokon čanjem, so ugotovili, da je tovarniško letališ če pri Radlettu, Hertfordshire, bilo premajhno za deviški polet tako zelo velikega letala, zato so projekt morali premestiti na bližnje letališ če v Bicesterju, Oxfordshire, ki pa je pripadalo RAF in ni bilo operativno. Kon čna montaža se je izvedla v hangarju v Bicesterju in letalo je prvi č zagnalo svoje motorje 25. oktobra 1939. 281 H.P.57 je bil dovršen srednjekrilec povsem kovinske konstrukcije z na krila montiranimi napravami za rezanje kablov baražnih balonov. Repne krmilne površine prototipa in serijskih strojev zgrajenih do za četka 1943 so bile trikotne oblike. Rep je bil nizek in širok, površina trupa pa je bila iz kovinskih ploš č. Gre za lastnost, ki je pozneje omogo čala marsikatero spremembo dizajna. Posadko je sestavljalo 7 mož, trije strelci obrambnih mitraljezov so zasedali položaje na nosu, straneh in repu. Zadnje kolo je med letom bilo spravljeno v trupu, sprednji kolesi pa v krilih. Letalo so poganjali štirje Rolls-Royse Merlin motorji, ki so omogo čali polno otovorjenost 6,71 m dolgega bombnega jaška in nosilcev bomb na krilih. 282 Konstrukcija je bila zasnovana tako, da so se vsi glavni deli z lahkoto povezali skupaj. Tako so krila bila sestavljena iz 5 odsekov, ki so jih delali razli čni dobavitelji. Ta sistem je omogo čil hitrejšo, lažjo in cenejšo proizvodnjo, vzdrževanje in popravilo letal. Drugi prototip je prvi č poletel 18. avgusta 1940, samo dva meseca kasneje pa je poletel prvi serijski stroj, imenovan Halifax Mk I, ki je imel štiri Rolls-Royce Merlin motorje, od katerih je vsak premogel 1280 KS (954 kW). Oborožitev so sestavljali štirje mitraljezi 7,7 mm v premi čnih kupolah na nosu in na repu. Polna oznaka te razli čice je bila »Halifax B.Mk I Series I«. Eskadron št. 35 RAF je bil opremljen s tem letalom septembra 1940 in je prvi č poletel v akcijo marca 1941 ob bombardiranju Le Havra. Samo nekaj dni

280 Ibid. 281 Ibid, str. 141. 282 Ibid.

82 pozneje je Halifax kot prvi štirimotorni bombnik RAF izvedel no čni napad na Nem čijo, pri katerem so bombe padle na Hamburg. Prvi dnevni napad Halifaxa na Nem čijo je bil 30. junija 1941 na Kiel. Kmalu se je izkazalo, da je obrambna oborožitev Halifaxa bila prešibka za dnevne akcije, zato je od konca 1941 dalje bil uporabljen samo še za no čne akcije. 283 Pri poznejših izvedenkah so izboljšali oborožitev, toda pred tem sta se pojavili še dve izvedenki Mk I: »B.Mk I Series II« je bila daljša in je imela višjo skupno maso, »B.Mk I Series III« pa je imela za 18 % ve čji rezervoar za gorivo in s tem ve čji akcijski radij. Poznejši serijski primerki so vpeljali motorje Merlin-XX, ki so pri optimalni višini proizvedli 1480 KM (1104 kW) mo či. Zaradi povpraševanja so bile meje proizvodne kapacitete Handley Page tovarn v Cricklewood in Radlett kmalu dosežene, tako da so uresni čili predvojne pomožne na črte alternativnih proizvodnih enot, ki so predvidevali to čno takšno situacijo. Enostaven princip gradnje teh letal je z lahkoto omogo čil hitro vzpostavitev štirih dodatnih proizvodnih trakov. Prvi primerek poddobavitelja English Electric Company (ki je imel izkušnje z proizvodnjo letal, ker so za Handley Page že proizvajali dvomotorni bombnik Hampden) je poletel 15. avgusta 1941. Ostale tri proizvodne linije so se nahajale v Fairey pri Stockportu, Rootes Securities v Speku in London Aircraft Production Group. Družbo London Aircraft Production so sestavljali zanimivi partnerji: Chrysler Motors je sestavljal zadnji del trupa, Duplex Bodies and Motors prednji del trupa, Express Motor and Body Works komponente notranjih nosilnih površin, Park Royal Coachworks zunanje dele nosilnih površin, velike tovarne firme London Passenger Transport Board so dobavljale razli čne komponente in sestavne dele, kon čno montažo in preizkuse letal pa so izvajali v Leavesdenu. Halifaxu Mk I je sledil »B.Mk II Series I«, ki je vpeljal repno kupolo Boulton-Paul z dvema mitraljezoma in povišal standardno koli čino goriva za 15 %. 284 Na za četku so jih poganjali Merlin-XX, ki so jih pozneje zamenjali Merlin 22 z enako mo čjo. Te in ostale spremembe od prvega poleta prototipa so znatno povišale skupno težo letala. Ker pa zmogljivost motorjev ni bila izboljšana, se je proporcionalno z izboljšavami letala zmanjšala tudi operativna letalna sposobnost. Ta bi lahko bila pod vojnimi pogoji sprejemljiva, vendar če bi le izgube ostale konstantne. Pri Halifax Mk II je bila teža repne kupole, ki je skorajda prevrnila čoln: osvetlila je nujo po izboljšavi pogonskih agregatov. 285 Z zmanjšanjem teže in zra čnega upora so z »B.Mk II Series IA« izboljšali zmogljivosti motorjev za 10 %. Poleg tega je bila

283 Ibid, str. 141. 284 Ibid. 285 Ibid, str. 145.

83 kupola na nosu zamenjana z bolj aerodinami čno kupolo iz pleksistekla, zaradi česar so za ponovno vzpostavitev statusa quo spremenili tudi repno kupolo. Naredili so jo namre č nižjo in bolj aerodinami čno ter pove čali oborožitev z dveh na štiri mitraljeze. Odstranili so tudi radijsko anteno, ventile za izpust goriva v sili in vso ne nujno potrebno opremo. Novi hladilnikih motorjev so zmanjšali velikost ohišja agregatov in motorje Merlin-22 so zamenjali z motorji Merlin 24 s 1620 KM (1208 kW). Nadalje so izboljšali aerodinami čnost navigatorjevega okna in podaljšali trup za 46 cm. Vsako spremembo je tudi bilo mogo če opraviti v bombniški enoti sami, tudi spremembo strelnih kupol in demontažo ventilov za izpust goriva. Letala starih modelov, na katerih so bile vse te spremembe storjene, so imenovali »Halifax B.Mk II Series I (Special)«. Poleg tega so na vseh že obstoje čih strojih zamenjali stare trikotne repne krmilne površine z novim modelom, ki je bil ve čji in pravokotne oblike. To je bilo nujno zaradi precej izgub polno obteženih Halifaxov, za katere se je izkazalo, da so stare trikotne površine pri prevelikih obremenitvah zakrivile nekontrolirano obnašanje letala. Zadnja pomembna serijska razli čica je bil »Halifax B.Mk III«, prvi Halifax, ki je s Bristol Hercules-VI- ali –XVI zvezdastimi motorji pri vzletu dosegel 1615 KM (1204 kW). Razpon kril je bil pove čan za 1,63 m, pri čemer se je površina kril pove čala za 2,32 m 2, s čimer je posledi čno bila izboljšana tudi maksimalna dosegljiva višina. Prvi Mk III primerek je vzletel 29. avgusta 1943 in potem, ko je ta razli čica februarja 1944 bila postavljena v službo, je kmalu postalo jasno, da so bile zmogljivosti in karakteristike jasno izboljšane v primerjavi s prejšnjimi izvedenkami. Druge bombniške razli čice so bile tudi »B.Mk V Series I (Special)« in »B.Mk V Series IA«. Razli čici Mk II sta bili skoraj identi čni, razlikovali sta se samo po podvozju. »B.Mk VI« je bil opremljen z motorji Hercules-100, ki so pri vzletu dosegli 1675 KM (1249 kW) in 1800 KM (1324 kW) na 3050 m višine. »B.Mk VII« je pravzaprav bil Mk.VI s Hercules-XVI motorji zaradi težav z dobavo Hercules-100. Tako Mk VI kot Mk VII sta imela sistem pretoka goriva pod pritiskom kot tudi zra čne filtre, ker so ju nameravali po vojni v Evropi uporabiti tudi na Pacifiku. Vse od za četka uporabe je Halifax uporabljalo bombniško poveljstvo in v najbolj aktivnih časih je naenkrat bilo dejavnih kar 34 eskadronov v Evropi, 4 na Bližnjem vzhodu in 2 na Daljnem vzhodu. Po zmagi nad Nem čijo jim je sledilo ve č eskadronov s Halifax Mk VI, ki so okrepili tamkajšnje zavezniške sile. 286 Avgusta 1942 so Halifaxa dobile tudi Pathfinder enote. Nadalje, Halifax je bilo prvo letalo s strogo zaupnim H2S radarjem, ki mu je omogo čal slepo

286 Ibid.

84 bombardiranje. Poleg tega je bil tudi zelo dejaven pri dnevnem bombardiranju vzletnih ramp lete čih bomb V1. Med 1941 in 1945 je izvedel 75.332 poletov in odvrgel 227.610 ton bomb na cilje v Evropi. 287 Halifax so uporabljali tudi pri »Coastal Command« (obalno poveljstvo) za patrulje, nadzor oskrbovalnih pomorskih linij in boj proti podmornicam kot tudi za opazovanje vremena. Letala, modificirana za te namene, so dobila oznake »GR.Mk II«, »GR.Mk V« in »GR.Mk VI«. Vzporedno s tem pa je RAF Transport Command (transportni oddelek vojnega letalstva) uporabljal Halifaxe »C.Mk III«, »C.Mk VI« in »C.Mk VII« za prevoz ranjencev, vojakov in tovora. Le nekateri so vedeli za vlogo Halifaxa pri Special Duties Squadrons št. 138 in 162, ki so imeli nalogo prevoza tajnih agentov in/ali zalog na od sovražnika zasedena ozemlja. Še eno dodatno pomembno vlogo je Halifax imel pri padalskih enotah (Airborne Forces) in v razli čicah »A.Mk III«, »A.Mk V« in »A.Mk VII« je skrbel za prevoz padalcev in vleko tovornih jadralnih letal. Halifaxove zmogljivosti in to, da je kot edino letalo sposobno vle či ogromno jadralno letalo Hamilcar, ki ga je proizvajal General Aircraft, se je potrdilo februarja 1942. 288

Short S.29 Stirling Short S.29 Stirling je bil prvi štirimotorni enokrilec, ki je vstopil v službo pri RAF kot bombnik, in tudi prvi, ki je med drugo svetovno vojno videl akcijo. Bil je pa tudi prvi, ki je bil umaknjen iz službe. Bil je edini od treh bombnikov, ki je že od začetka bil zasnovan s štirimi motorji, kajti tako Avro 683 Lancaster kot tudi Handley Page Halifax sta življenje za čela kot dvomotorna projekta. Na specifikacijo B.12/36 so se odzvali Armstrong Whitworth, Short in Supermarine. Short in Supermarine sta oba dobila naro čila za po dva prototipa. Ker je Supermarinov prototip bil uni čen med bombnim napadom, še preden je bil dokon čan, je bila pot za Shortov projekt odprta. Prvih sto letal je bilo naro čenih v Shortovi tovarni v Rochesterju, nadaljnjih pa v novi Short & Harland tovarni v Belfastu. Da bi preverili aerodinami čnost dizajna, so zgradili lesen model v polovi čni velikosti, ki so ga poganjali 67 kW mo čni motorji in ki je prvi č poletel 19. septembra 1938 iz Rochestra. Pozneje je dobil mo čnejše motorje in izvedel ve č kot sto poletov, preden so ga 1943 reciklirali. Jasno je, da je najve čji angleški proizvajalec lete čih ladij Short hotel uporabiti Sunderlandova krila, toda letalsko ministrstvo je zahtevalo razpon kril pod 30,48 m (100 čevljev), da letalo ne bi bilo preveliko za hangarje. Zato so krila morali skrajšati, kar je

287 Ibid, str. 146. 288 Ibid.

85 letalu zmanjšalo akcijsko višino letenja. 289 Prototip Stirlinga je prvi č poletel 14. maja 1939, vendar je bil tako odpisan, kajti napaka na zavorah je ob pristanku povzro čila katastrofalen zlom podvozja – ni č kaj dober za četek za ta tip. Sedem mesecev pozneje je poletel drugi prototip, kot prvi s 1375 KM (1025 kW) mo čnimi Bristol Hercules II motorji. Prvi predserijski Stirling je poletel 7. maja 1940, ko je eskadron št. 7 pri Leeming zamenjal svoje Wellingtone za tega novega štirimotorca. Stirling Mk I je pono či 10. februarja 1941 doživel svoj ognjeni krst: tri letala eskadrona št. 7 so napadla skladiš če nafte v Rotterdamu. 290 Takrat je bilo naro čenih že 1500 Stirlingov, tako da so v proizvodnjo vpregli tudi Austin Motors v Longbridge, Birmingham, in Rootes v Stoke-on-Trent. Ker je proizvodnja lovcev imela prednost, je gradnja bombnikov, tudi Stirlinga, potekala le po časi in je zaradi pospešitve proizvodnje bila pozneje razdeljena na 20 obratov. Zaradi bombardiranj obratov v Rochesterju in Belfastu, ki je terjalo ve č skoraj dokon čanih Stirlingov, je zgodnja proizvodnja bila tudi zelo ovirana. Kljub temu je program dobil zagon in do konca leta 1941 je bilo dokon čanih ve č kot 150 letal. Med posadkami je Stirling postal kmalu zelo popularen, saj je bil zelo lahkoten za manevre, kar je bila zelo koristna lastnost ob napadih nemških lovcev. To je letalu tudi prineslo vzdevek »lovski bombnik«. Slaven primer je iz junija 1942, ko se je v bazo vrnil Stirling eskadrona št. 218 iz no čne akcije, potem ko so ga napadli štirje no čni lovci nemške Luftwaffe, od katerih je sestrelil tri, pri čemer pa je sicer utrpel nekaj škode. 1941 je bilo na črtovano, da se bi produkcija Stirlingov za čela tudi v Kanadi, toda naro čilo 140 Stirling Mk II s 1600 KM (1193 kW) mo čnimi Wright Cyclone R-2600 motorji pa je kmalu bilo preklicano. Sicer sta bila zgrajena dva prototipa kot predelave Mk I, toda po treh serijskih strojih je bila ta linija zaradi pomanjkanja motorjev Hercules ukinjena. 291

Stirling Mk III je dobil 1635 KM (1219 kW) mo čne Hercules VI oz. XVI motorje. Razen minimalnega porasta sposobnosti je bila prednost nadgradnje v tem, da je te motorje bilo lažje vzdrževati. Mk III razli čica je uvedla novega, ploš čatejše hrbtno strojni čno gnezdo in nekaj drugih sprememb. Sredi 1943 je produkcija z 80 letali na mesec dosegla svoj višek, zadnjo kot bombnik namenjeno letalo je bilo dokon čano jeseni 1944. Ko so se dobave Halifaxa in Lancasterja pove čale, so Stirlingu bile dane druge naloge, ker ni dosegal enakih višin in so zanj nove bombe bile prevelike. 8. septembra je eskadrilja št. 149

289 Ibid, str. 199. 290 Ibid, str. 200. 291 Ibid.

86 odletela še zadnjo bombniško misijo z letalom tega tipa. Med svojim vrhom je Stirling uporabljalo 13 eskadrilj in skupaj je bilo izdelanih 1759 letal: 712 Mk I in 1047 Mk III. V za četku 1944 je Stirling Mk IV služil kot vla čilec tovornih jadralnih letal in transportno letalo, za ta namen sta služila dva Mk III. Pri teh dveh prototipih, od katerih je prvi poletel leta 1943, so odstranili strojni čne stolpe in namestili priprave za vle čenje. 292 V svoji novi vlogi se je izkazal za zelo u činkovitega, zaradi česar je kot vla čilec in transportno letalo sodeloval pri dnevu D, tri mesece pozneje pri desantu na Arnhem in marca 1945 pri pre čkanju Rena. Manj znana pa je takrat bila uporaba Stirlinga za podpiranje misij SOE , za kar so skrbele eskadrilje št. 138, 161 in 624, ki so podpirale odporniške skupine v Evropi. 293

Vsega skupaj je bilo proizvedenih 540 letal Mk V , ki so pa tudi bila zadnja serijska razli čica tega letala. Mk IV, ki je bil neoborožen, imel je kapaciteto za 40 vojakov oz. 20 padalcev oz. 26 ranjencev. Nos je bilo mogo če odpreti za lažje natovarjanje in raztovarjanje, trup pa je imel velika tovorna vrata in montažno rampo, ki jo je letalo lahko transportiralo s seboj. Preko te rampe je bilo mogoče natovoriti dva džipa s prikolicama ali pa džip z lahkim topom in prikolico. Mk V je bil do novembra 1945 proizveden v koli čini 160 letal v Belfastu in z njim je letelo 5 eskadrilj, dokler ga ni nadomestil Avro York. Stirlingi britanskega kraljevega vojnega letalstva so opravili 18.440 napadov, odvrgli 27.821 ton bomb, položili 20.000 min in pri tem izgubili 769 letal. 294

292 Ibid, str. 202. 293 Ibid. 294 Ibid, str. 204.

87 5. SKLEP

Ko so nemške specialne enote, zakrinkane kot poljski vojaki, zavzele radijsko postajo na nemško-poljski meji in tako dale povod za vojno v trenutku, ko jo je Hitler hotel, so dale tudi ton preostanku vojne.

Druga svetovna vojna je bila prva vojna v zgodovini človeštva, v kateri so tajne službe, posebne enote in odporniška gibanja igrali vlogo, enakovredno rednim vojskam. Tudi če na čin takšnega nerednega vojskovanja v nekaterih državah ni bil priljubljen, so se ljudje na klju čnih položajih zavedali njegove strateške vrednosti in tako storili vse, da so se njihove vizije uresni čile. Še posebej so tajne službe in posebne enote postale koristno in redno uporabljeno orodje politike za dosego njenih ciljev.

Posamezniki v Britaniji so se že zgodaj zavedali, da Britanija zaostaja na podro čju, ki se je pozneje izkazalo za posebej pomembno. Britanija, tako kot vsaka industrijska dežela, je bila ob čutljiva na sabotaže. Želja odkriti in odpraviti te slabosti pa je privedla do ustanovitve Sekcije D, ki se je ukvarjala z možnostjo sabotaž v deželah, ki bi lahko bile potencialne sovražnice Britanije. SOE tako ni bila unikatna tvorba, temve č amalgamacija ve č že obstoje čih služb.

Verjetno najbolj zaslužen za nastanek SOE je bil takratni minister za ekonomsko vojskovanje, Hugh Dalton. Visoke postave, plešast, z done čim glasom in agresivno osebnostjo ter strasten socialist je bil nepriljubljen med svojimi strankarskimi kolegi in osovražen med konservativci, ki so ga smatrali za razrednega izdajalca. Tudi Churchill ni zanj gojil nežnih čustev, in to bila je prepreka, ki je oteževala njuno sodelovanje. Vendar je bil Dalton kljub vsemu izbran za vodjo SOE in 22. julija 1940 mu je Churchill dal tisti znani napotek, ki si ga je SOE vzela k srcu in mu sledila skozi vso vojno (»spravite Evropo v plamene«).

Naloge SOE so bile raznolike, vendar so imele skupno to, da jim je jedro bila agresivna akcija proti sovražniku – sabotaže, atentati, organizacija in koordinacija odporniških gibanj.

88 SOE ni izbirala ne sredstev ne sodelavcev pri dosegi svojega ultimativnega cilja: konec vojne. Zaradi tega je bila vedno v konfliktu z drugimi tajnimi službami, tako doma čimi kot SIS in tujimi ter vladami v izgnanstvu. Te so pogosto z neodobravanjem in odkritimi protesti gledale na delovanje SOE, saj je organizirala, podpirala, oboroževala in urila tudi struje, katerih cilj je bila sprememba politi čnega sistema. Kratkovidnost je bila pogosta kritika SOE.

Mnogi od teh strahov so se uresni čili, saj se je marsikatera vlada znašla brez domovine, v katero bi se vrnila. Vendar niti usoda SOE ni bila mila. Kot mnoge druge ad hoc organizacije, službe in enote, tako zna čilne za drugo svetovno vojno, je tudi SOE bila »muha enodnevnica«. Njena naloga je bila premagati nacisti čno Nem čijo in ko je njen naravni sovražnik prenehal obstajati, je napo čil čas tudi zanjo. Januarja 1946 je SOE kot taka prenehala obstajati, toda zapuš čina, ki jo je pustila, je bila bogata.

Generacije zgodovinarjev so se ukvarjale z vprašanjem, kolikšen vpliv je SOE imela na potek in konec vojne. Na to vprašanje ni lahko to čno odgovoriti, če je sploh mogoče, saj nimamo časovnega stroja, da bi ugotovili, kako bi dogodki potekali brez nje, in ga zato raje prepustimo filozofom. Ni pa dvoma, da je imela vpliv na vojno in da so posledice tega vpliva bile ob čutene še po ve č desetletij, tudi danes. Vendar pa si ne smemo zatiskati o či pred dejstvom, da je pustila tudi dediš čino, ki ni tako svetla. SOE ni samo prestavila mejnikov sprejemljivega v vojni, ampak je tudi iznašla ve čino orodij in tehnik terorizma, ki so še danes v uporabi raznih teroristi čnih skupin.

89 LITERATURA IN VIRI

Viri

Field Engineering (All Arms): Military Training Pamphlet No. 30, Part VI: Demolitions, The War Office, London, 1945.

Literatura

Michael Richard Daniell Foot, Resistance: European Resistance to Nazism 1940-45, Eyre Methuen Ltd, London 1976.

Mark Seaman, Special Operations Executive: A New Instrument of War, Routledge, Abingdon 2006.

Roderick Bailey, Secret Agent's Handbook: The Top Secret Manual of Wartime Weapons, Gadgets, Disguises and Devices, Max Press, London 2008.

Mark Seaman, GARBO: The Spy who saved D-Day, The National Archives UK, Kew 2004.

K.G. Robertson, War, Resistance and Intelligence: Essays in Honour of M.R.D. Foot, & Sword Books Ltd, Barnsley 1999.

Richard Deacon, Povijest britanske tajne službe, ČGP Delo, Zagreb 1980.

Richard Bassett, Hitlers Meisterspion: Das Rätsel Wilhelm Canaris, Böhlau Verlag, Wien- Köln-Weimar 2005.

Michael Richard Daniell Foot & James Michael Langley, MI9: Escape and Evasion 1939- 1945, The Bodley Head Ltd, London 1979.

90 Michael Richard Daniell Foot, SOE: The Special Operations Executive 1940-46, British Broadcasting Corporation, London 1984.

David Stafford, Secret Agent: The True Story of the Special Operations Executive, BBC Worldwide Ltd, London 2000.

Daniel J. March, Britische Luftwaffe, Tosa Verlag, Dunaj 2002.

Frederick William Dampier Deakin, Gora Trdnjava, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1980.

Winston S. Churchill, Druga svetovna vojna, Borec, Ljubljana 1964.

Knud J. V. Jespersen, No small achievement: Special Operations Executive and the Danish Resistance, University Press of Southern Denmark, Odense 2002.

Patrick Howarth, Undercover: The Men and Women of Special Operations Executive, Routledge & Kegan Paul, London 1980.

George Courtauld, The Glorious Book of Great British Weapons, Ebury Press, London 2008.

Alexander Lüdeke, Weapons of World War II, Parragon Books Ltd., Bath 2007.

Frank Richards, Old soldier Sahib, The Naval & Military Press Ltd., Uckfield 2003.

David Kahn, Hitler's Spies: German Military Intelligence In Wold War II, Da Capo Press, Cambridge (ZDA) 2000.

Jozo Tomasevich, Četnici u drugom svetskom ratu, Liber, Zagreb 1979.

Dušan Biber, Tito - Churchill: strogo tajno, Globus, Zagreb 1981.

91 Božidar Gorjan, Zavezniške misije na Koroškem in Štajerskem 1944-45, Lipa, Koper 2003.

Vladimir Vauhnik, Nevidna fronta: spomini jugoslovanskega vojaškega atašeja v Berlinu 1938-45, ČGP Delo, Ljubljana 1972.

Internetni članki

Foot, M. R. D. (07.07.2006); Francis Cammaerts Obituary. The Guardian, Guardian News and Media Limited, (http://www.guardian.co.uk/news/2006/jul/07/guardianobituaries.secondworldwar), 22.12.2011.

Foot, M. R. D. (14. 11. 1995); Obituary: Colonel D. T. Hudson, The Independent, Independent Print Ltd, (http://www.independent.co.uk/news/people/obituary--colonel-d-t- hudson-1581911.html), 21.11.2012.

Historic Squadrons (6.4.2005); Royal Air Force UK, Crown & Deltaweb International Ltd, (www.raf.mod.uk/bombercommand/h138.html), 15.09.2010.

Mckeon, R.; 624 Squadron – The unsung Heroes. 624 Squadron , Lee Miller, (http://www.624squadron.org/), 02.10.2010.

Military Factory (2003); Welrod (Assassin's Pilot) Bolt-Action, Silenced Pistol (1939), Military Factory, (http://www.militaryfactory.com/smallarms/detail.asp?smallarms_id=423), 22.07.2012.

Morris, N. (17.2.2011); The Special Operations Executive 1940-1946. BBC History , British Broadcasting Corporation, (http://www.bbc.co.uk/history/worldwars/wwtwo/soe_01.shtml), 13.09.2010.

Perrin, N. (2009); SOE Agent Profiles. Nigel Perrin – Author’s website, Nigel Perrin, (http://www.nigelperrin.com), 25.11.2011.

92

Simkin, J.; Special Operations Executive. Spartacus Educational, Spartacus Educational Publishers Ltd, (www.spartacus.schoolnet.co.uk/2WWsoe.htm), 13.09.2010.

Special Forces Club – Home (2010); Spletna stran Special Forces Club , Special Forces Club, (http://www.sfclub.org), 26.12.2011.

Trueman, C. (2000): Special Operations Executive. History Learning Site , History Learning Site, (www.historylearningsite.co.uk/special_operations_executive.htm), 03.10.2010.

93 KRATICE

AAEE Aeroplane and Armament Experimental Establishment AAF Auxialiary Air Force AFHQ Allied Force Headquarters (Mediterranean) AI10 krinka za SOE AK Armia Krajowa AL Armia Ludowa AVNOJ Antifašisti čko vije će narodnog oslobo đenja Jugoslavije BA British Army - britanska armada/kopenska vojska BATS Balkan Air Terminal Service BBC British Broadcasting Corporation BCRA Bureau Central de Renseignements et d'Action BEF British Expeditionary Forces BOA Bureau d'Operations Aeriennes CIA Central Intelligence Agency EAM Ethniko Apeleftherotiko Metopo EDES Ethnikos Dimokratikos Ellinikos Syndesmos EKKA Ethniki kai Koinoniki Apeleftherosis ELAS Ellinikos Laïkos Apeleftherotikos Stratos EMFFI Etat-Major des Forces Francaises de l'Interiur FO Foreign Office FTP Francs-Tireurs et Partisans HQBC Headquarters Bomber Command GL Gwadia Ludowa KKE Kommounistikó Kómma Elládas KPJ Komunisti čna partija Jugoslavije LNC Lëvizja Nacional Çlirimtare MD1 Ministry of Defence 1 MI6 Military Intelligence, Section 6 MIR Military Intelligence Research NKVD Narodnyy Komissariat Vnutrennikh Del NOB Narodnoosvobodilni boj NSZ Narodwe Sile Zbrojne

94 ONI Office of Naval Intelligence PCF Parti communiste francais PE plasti čni eksploziv PKWN Polski Komitet Wyzwolinia Narodowego PPR Polska Partia Robotnica P.T.F. pencil time fuse RAF Royal Air Force RSAF Royal Small Arms Factory RSD Reicssicherheitsdienst SAP Service d'Atterrissages et Parachutages SBAC Society of British Aircraft Constructors SD Sicherheitsdienst SIS Secret Intelligence Service SS Schutzstaffel SOAC School of Army Co-operation SOE Special Operations Executive USAAF United States Army Air Corps VCIGS Vice-Chief Imperial General Staff WAAF Women's Auxiliary Air Force WO War Office ZDA Združene države Amerike ZSSR Zveza sovjetskih socialisti čnih republik

95