UNIVERZA V LJUBLJANI
FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO
Janja Tratnik Šumi
IZOLA V SPOMINIH
Diplomsko delo
Mentor: red. prof. dr. Boţidar Jezernik Študijski program:
Etnologija in kulturna antropologija - E
Ljubljana, 2016
ZAHVALA
Za strokovno pomoč se zahvaljujem mentorju, profesorju dr. Boţidarju Jezerniku, ki mi je pomagal z nasveti in me usmerjal med pisanjem diplomskega dela.
Zahvaljujem se tudi vsem drugim, ki so mi bili v pomoč in pa Nutiju, edini priči mojim neprespanim nočem.
2 IZVLEČEK
IZOLA V SPOMINIH
Izola je eno od treh slovenskih obalnih mest. Skozi stoletja se je otok s počasnim umetnim in naravnim zasipavanjem zdruţil s celino. Na svojih trgih, uličicah, palačah in cerkvah hrani dragocena kulturna in umetniška dela.
Območje Simonovega zaliva je izolska občina namenila turistični dejavnosti in v ta namen zgradila razne turistične objekte. V zalivu je arheološki park Simonov zaliv z ostanki antične obmorske vile in največjim rimskim pristaniščem v tem delu Istre. Leta 1999 je bil razglašen za spomenik drţavnega pomena.
Projekt »AS – arheologija za vse« je projekt, ki oţivlja arheološki park Simonov zaliv in ţeli povečati dostopnost spomenika, ga umestiti v kulturno in turistično ponudbo območja, razviti program in infrastrukturo, kar bi omogočilo delovanje arheološkega parka skozi vse leto kot prihodnjo turistično destinacijo.
Manziolijeva hiša, nekdaj last izolskega ţupana Manziolija, je zgodovinski spomenik in predstavlja najstarejši spomenik stanovanjske arhitekture v Izoli. Je značilno gotsko- benečansko poslopje, zgrajeno na temeljih starejših zgradb na pomembni lokaciji, ki danes predstavlja središče kulturno – umetniškega ţivljenja v mestu.
Tovarna Delamaris se je razvila v najpomembnejšo tovarno ribjih konzerv na Jadranu. Tovarna, v kateri so bili zaposleni predvsem domačini, je Izolo kot ribiško mesto in mesto delavcev zaznamovala za več kot 130 let, danes pa nadaljuje tradicijo konzervne industrije na celini, na Kalu pri Pivki, v Izoli pa je ostal samo ţiv spomin na čas, poln ribiških mreţ, in vsakoletni Ribiški praznik.
Ključne besede: Izola, Simonov zaliv, Manziolijeva hiša, tovarna Delamaris, projekt AS.
3 ABSTRACT
IZOLA IN MEMORIES
Izola is one of the three Slovenian coastal towns. Over the centuries, island tied to the mainland with slow artificial and natural filling up. In its markets, streets, palaces, and churches, it stores valuable cultural and artistic works.
The area of the bay Simonov zaliv has been dedicated to tourist activity by the municipality of Izola, which also built tourist facilities. In the bay Simonov zaliv, there is archaeological park Simonov zaliv with the remains of the ancient coastal villa, and the largest Roman port in this part of Istria. In 1999 it was declared a monument of national importance.
The project “AS – Archaeology for all” is a project that revives Archaeological park Simonov zaliv, and wants to increase the accessibility of the monument, install it in cultural and tourist offer of the area, develop a programme and infrastructure that will enable operation of archaeological park throughout the year as a future tourist destination.
The Manzioli House, formerly owned by Manzioli, mayor of Izola, is a historical monument and represents the oldest monument of residential architecture in Izola. It is a typical Gothic- Venetian building and it is built on foundations of older buildings in an important location in regard to the importance of the family in town. Presently, it represents a centre of cultural and artistic life in town.
The Delamaris factory has developed into the most important fish canning factory in Adriatic area. Mainly locals have been employed there. Izola has been characterised as a fishing town and town of workers for more than 130 years. Today, it continues the tradition of canning industry on a mainland, in Kal pri Pivka. In Izola, only a live memory of good times of full fishing nets and annual Fish Festival remain.
Key words: Izola, the bay Simonov zaliv, Manzioli House, Delamaris factory, project AS
4 KAZALO VSEBINE:
- UVOD………………………………………………………………………………………7
- METODE DELA IN CILJI…………………………………………………………………8
- KRATEK GEOGRAFSKI ORIS……………………………………………………………9
- KRATEK ZGODOVINSKI ORIS…………………………………………………………12
- ŠTUDIJA TREH NIVOJEV SPOMINA: 1. SIMONOV ZALIV…………………………16
2. MESTNO JEDRO………………………….16
3. DELAMARIS………………………………17
1. ARHEOLOŠKI PARK SIMONOV ZALIV………………………………………….18
- LOKACIJA SPOMENIKA………………………………………………………………19
- ŠIRŠI KONTEKST SPOMENIKA………………………………………………………21
- KRATEK OPIS SPOMENIKA…………………………………………………………..22
- ZGODOVINSKI PREGLED DOSEDANJIH RAZISKAV IN KONSERVATORSKIH POSEGOV………………………………………………………………………………….23
- PROJEKT „AS“ - ARHEOLOGIJA ZA VSE. OŢIVLJANJE ARHEOLOŠKEGA PARKA SIMONOV ZALIV…………………………………………………………………………27
- POMANJKLJIVOSTI IN OMEJITVE…………………………………………………..29
- O UPRAVLJANJU PARKA…………………………………………………………….30
- UPRAVLJANJE Z INFORMACIJAMI O PARKU……………………………………32
- AKTIVNOSTI V SKLOPU PROJEKTA „AS“…………………………………………33
- RAZUMEVANJE SPOMENIKA IN NJEGOVIH VREDNOT…………………………43
2. MESTNO JEDRO – MANZIOLIJEVA HIŠA………………………………………45
- LOKACIJA SPOMENIKA………………………………………………………………46
- KRATEK OPIS SPOMENIKA………………………………………………………….47
- ZGODOVINSKI PREGLED DOSEDANJIH RAZISKAV IN KONSERVATORSKIH POSEGOV…………………………………………………………………………………53
5 3. TOVARNA DELAMARIS……………………………………………………………55
- LOKACIJA SPOMENIKA…………………………………………………………….57
- ZGODOVINSKI PREGLED RIBIŠTVA V IZOLI……………………………………58
- KRATEK OPIS SPOMENIKA………………………………………………………...64
- DELAMARIS DANES………………………………………………………………….71
- ZAKLJUČEK…………………………………………………………………………...73
- VIRI IN LITERATURA…………………………………………………………………75
- KAZALO SLIKOVNEGA GRADIVA………………………………………………… 79
6 UVOD
V diplomski nalogi sem obravnavala socialne spomine oziroma kulturno dediščino Izole kot izhodišče za trajnostni razvoj skupnosti na treh primerih oziroma treh različnih nivojih.
Prvi je arheološki park Simonov zaliv, pri čemer sem kot primer arheološke dediščine obravnavala obmorsko rimsko vilo in utemeljila identifikacijo s spominom »tuje«.
Drugi primer, ki sem ga predstavila je beneško mestno jedro s hišo Manzioli kot primerom zgodovinske dediščine, pri čemer sem utemeljila identifikacijo s spominom »delno naše / tuje«.
Ne nazadnje pa sem obravnavala samo mesto Izola kot mesto ribičev ter kot primer industrijske dediščine umestila tovarno Delamaris in tako utemeljila identifikacijo s spominom »naše«.
7 METODE DELA IN CILJI
Izdelava diplomskega dela je potekala v več fazah. Izboru teme je sledilo zbiranje literature in virov. S pomočjo le-teh in lastnih zamisli sem si okvirno zasnovala sestavo in obseg diplomskega dela ter se nato lotila pisanja.
Pri pisanju diplomskega dela je prevladovalo kabinetno delo, terensko delo pa je obsegalo predvsem opazovanje in fotografiranje današnjega stanja ter pogovore z domačini (sosed arheološkega parka Simonov zaliv, vodička v muzeju Parenzana, Srečko Gombač iz društva Histrion, prodajalka v trgovini Delamaris,itn.).
Diplomsko delo je zaradi večje preglednosti razdeljeno na tri poglavja, ki opisujejo teme, s katerimi sem se ukvarjala.
Cilji diplomskega dela so:
- predstaviti osnovne geografske in zgodovinske značilnosti občine Izola;
- predstaviti posamezne tri primere (arheološke, zgodovinske, industrijske) dediščine skozi zgodovino raziskav;
- predstaviti posamezne tri primere dediščine glede na današnje stanje;
- predstaviti smernice za nadaljnji razvoj treh spomenikov z moţnostjo razvoja turizma.
8 KRATEK GEOGRAFSKI ORIS
Občina Izola leţi v severozahodnem delu Istre med Piranom, Pomjanom in Koprom. Obsega mesto Izola in naselja Baredi, Dobrava pri Izoli, Dvori (nekoč Korte) nad Izolo, Jagodje, Livada, Malija, Polje pri Izoli, Šared in Vinica nad Izolo. Mnogi kraji so dobili ime po kulturah, kot na primer Dobrava, Jagodje, Baredi, ki pomenijo neobdelano polje, Frata (Fratta) pri Dvorih pa ţivo mejo ali divje grmičevje (Titl 1998).
Občina Izola je s površino pribliţno 28,20 km/2 ena najmanjših v Sloveniji in ima okoli 16.000 prebivalcev ter obliko trikotnika; 8,5 km dolga stranica je morska obala od rta Viliţan na vzhodu do rta Ronek na zahodu; druga stranica od Viliţana prek Markovca (264 m) in Sv. Donata (252 m) do Doline Drnice pa meji na občino Koper. Od tu do rta Ronek meji na občino Piran. Meja poteka mimo Slamov po zahodnem delu doline Drnice, mimo Stare vasi, Morganov, Noţeda in Kostrlaga do rta Ronek. Najvišja točka v občini je Malijski vrh (274 m) (Titl 2000).
Slika 1: Občina Izola
9 Ozemlje sestavljajo tri naravne enote: na severu obala in Izolsko polje, na jugu pa Malijska planota. Obala je povečini nizka in precej razčlenjena, v njenem osrčju pa je polotok Izola. Vzhodno in zahodno preide obala v nagubane flišne stene Viliţana in Ronka. Izolsko polje z okoliškimi griči in brdi je bilo še pred nekaj desetletji vrt, na katerem so Izolani gojili zelenjavo in sadje vseh vrst. Danes je velik del plodnega Izolskega polja spremenjen v industrijsko obrtno cono in stanovanjsko naselje, presekala pa ga je še hitra cesta Koper - Portoroţ. Malijska planota, razpredena s cestami in potmi, se na jugu strmo spušča v dolino Drnice, na zahodu proti Portoroškemu in Sečoveljskemu zalivu, na severu pa v Izolsko polje ter prepadno v morje v Ronku in Viliţanu.
Geološko je občina Izola z obalo del šavrinskega flišnega obreţja, okolica in zaledje pa spadata k Šavrinskim brdom. Pobreţna stran izolske občine je podlegala vplivom, ki so prihajali z morja. Na zahodu so ti vplivi ustvarili skalnato obalo, ki se prepadno spušča proti morju, in Simonov zaliv, nekdanjo potopljeno dolinico, od koder je lep pogled na Izolo in morje do gradeških lagun. Okrog 80 m nad Izolo so v velikem predelu terasni nivoji, medtem ko strmine segajo še višje. Obalo obdajajo preko 100 m, v večjem delu celo več kot 200 m, visoke vzpetine, npr. Markovec, Segadici (264 m), Sv. Donat in Malijski vrh. Iz tega polkroga vzpetin se v morje koncentrično iztekajo potoki Pivol, Morer, Rikorvo, Sansimon in drugi, ki so na svoji poti proti obali izdolbli grape in doline, s površja odstranili laporne kamnine ter razgalili srednji eocenski apnenec, ki ga lahko vidimo na več krajih, najbolj pa pride do izraza na nekdanjem otoku.
Mesto Izola (italijansko: Isola, isola: otok), kot nam pove ţe ime, je bilo do 18. stoletja na otoku, na apnenčevi skali; s kopnim ga je povezoval kamnit most, dolg 5 beneških korakov (8,5 m). Stoletja je med lapornato zemljo in apnenčevo skalo plima prinašala naplavinski pesek, potoki pa so z drobirjem nasuli poloţne vršaje na obreţju in morsko oţino. Izolski otok je eden od mnogih otokov ob zahodni istrski obali, ki so se v teku stoletij s počasnim umetnim in naravnim zasipavanjem ozkega preliva zdruţili s celino, na primer najbliţji je Koper (Kramar 2003).
10
Slika 2: Panorama Izole
Izola ima mediteransko podnebje z milimi zimami. Zimo občuti Izola le v presledkih, kadar pihajo mrzli vetrovi s Krasa (burja, tramontana). Zaradi počasnega ogrevanja morja temperaturne razlike pri prehodu v pomlad niso tolikšne kot v kontinentalnem podnebju. Poletje s kasno pomladjo in zgodnjo jesenjo se odlikuje po stanovitni sončni pripeki- srednja dnevna temperatura nad 20 stopinj traja okrog 85 dni. Poleti ni močnih vetrov, pozno dopoldne nastopi "mornik" - maestral; čez noč se kopno močno ohladi, zato piha na morje "nočnik" - borin. Tako mornik kot nočnik ustvarjata ugodne vremenske razmere za razvoj turizma.
Na mediteransko vegetacijo vplivajo klima, lega proti sončnemu obsevanju in kakovost tal. Oljke, predstavnice mediteranskega rastlinstva, segajo do 250 m nadmorske višine, medtem ko pa višje rastejo tudi smokve. Glavno vinogradno območje so Šavrinska brda, zlasti niţje gorice, blizu morja, za katere je značilno, da prevladujejo kulture v terasah; z njimi so se Izolani borili proti škodljivemu delovanju erozije prsti (Ogrin 1995).
11 KRATEK ZGODOVINSKI ORIS
Ozemlje občine Izola je bilo zaradi ugodnih ţivljenjskih pogojev naseljeno ţe v bronasti in ţelezni dobi, čemur je botrovala predvsem ugodna geografska lega. Na otoku je bilo naselje tudi v rimski dobi in prav prihod Rimljanov na območje Istre je prinesel številne upravne, gospodarske in etnične spremembe, prav tako pa je pomenil tudi začetek gospodarskega razcveta.
Izola je nastala na jugozahodnem delu otoka, v starem delu mesta, ki je prepleten z ozkimi ulicami in uličicami, ki so ga prvi prebivalci izbrali zaradi zaščite pred severnimi in juţnimi vetrovi. Izolski otok je eden izmed mnogih otokov ob zahodni istrski obali, ki se je v teku stoletij zdruţil s celino. Poglavitni motiv za naselitev je verjetno predstavljala varnost, ki jo je ponujal otok, saj sta vodna ovira in obzidje nudili dobre moţnosti za učinkovito obrambo mesta.
V 5. stoletju, času, ko se je prebivalstvo iz antičnih mest selilo v odmaknjene višinske naselbine - refugije, ter v njih iskalo zavetje in varnost pred selitvami barbarskih ljudstev (čas preseljevanja ljudstev v 6. stoletju), so bila obalna istrska mesta naravno zaščitena kot otoki ali polotoki in tako primerna za varno ţivljenje. Takrat je verjetno na otoku nastalo manjše naselje Haliaetum (Alieto), ki pa je obdrţalo romanski karakter.
Ime prvotne naselbine se povezuje z imenom Alun pri Klavdiju Ptolemeju (2. stol.) in z imenom Haliaetum, kar pa etimološko ni pojasnjeno. Obe imeni naj bi bili povezani z izrazom za sol in izvorno kazali na grško kolonizacijo, vendar obstajajo tudi mnenja, da je ime Haliaetum povezano z besedo Alieut in naj bi pomenilo ribolov oziroma naj bi ime izhajalo iz naziva za orla ali prebivalca, ali pa naj bi Rimljani prevzeli ime od prebivalcev, ki so prej ţiveli na otoku (Darovec 1992, 2008).
Ime Izola se prvič omenja v pisnih virih 14.1.932 kot Insula – otok, in sicer v beneški listini Liber albus (Darovec 2010). Leta 973 se omenja kot utrjeno mesto v posesti Ogleja.
Od leta 788 je bila Istra pod frankovsko oblastjo. Vojno stanje, ki je zaznamovalo čas do začetka 9. stoletja, je močno vplivalo tudi na splošno in gospodarsko stanje v Istri ter nezadovoljstvo njenih prebivalcev. Do umiritve razmer med prebivalci mest in novimi prebivalci podeţelja, Slovani, je delno prišlo na Riţanskem zboru leta 804.
12 V zgodnjem srednjem veku so istrska mesta ohranila cerkvene sedeţe. Koper, Izola in Piran so po letu 840 sodila v sklop frankovskega Italskega kraljestva, leta 952 pa formalno v okvir Furlanske mejne grofije in cesarstva.
Razvoj obalnih mest je, kot kaţe, potekal kontinuirano iz poznoantičnih podlag tako v gospodarskem kot tudi v kulturnem smislu. Gospodarska osnova je temeljila na poljedelstvu, ribištvu in ţivinoreji in se ni bistveno razlikovala od gospodarstva mestnega zaledja in okolice, kjer so prevladovali pašniki, polja, vinogradi in oljčni nasadi. Med tremi mesti ob severozahodni obali ima največji pomen v tem času Koper.
Obalna mesta so temeljila na rimski oziroma romanski urbani tradiciji ter bila upravna in cerkvena središča za okolico. Formalno so bila odvisna od trenutne oblasti, dejansko pa včasih sploh ne. Mesta so se med seboj vojskovala, zavzemala zaledje, oblikovala svoje običaje in mestno pravo, omejevala politično konkurenco ter vodila gospodarsko politiko. V 11. stoletju so postala samostojnejša in začela navezovati stike z mesti drugod po Istri in še dlje. Na poti, da postanejo prave mestne republike po italijanskem vzoru, jih je ustavila beneška prevlada v 13. stoletju.
V odnose istrskih mest so se vpletali Benečani, ki so v 9. stoletju nasledili Bizanc na Jadranskem morju. Vzpon in razvoj istrskih mest je ponovno privedel do spora Kopra z Benečani. Leta 1145 so se Pulj, Koper in Izola uprli Benečanom, bili poraţeni in prisiljeni na t.i. "prisege zvestobe" (facere fidelitatem) beneškemu doţu in na obveze o vojaški pomorski pomoči (Darovec 1997).
Vse od leta 1280 in do padca Beneške republike leta 1797 je bila Izola pod nadoblastjo Benečanov, kar se še danes odraţa v cerkvah in mestnih palačah ter slikarskem okrasju beneških mojstrov, ki so delali za posvetno in cerkveno gospodo.
Na vrhu nekdanjega srednjeveškega otoka stoji ţupnijska cerkev sv. Mavra. Prvotno je bila leta 1356 na tem območju zgrajena manjša zgodnje srednjeveška cerkev, ki jo je obdajalo pokopališče, sedanjo pa so v slogu bazilike začeli graditi leta 1547. Zadnja večja obnova se je zgodila leta 1889, današnjo podobo pa ima iz 20. stoletja. Pred pročeljem cerkve stoji 36 m visok gotski prosto stoječi zvonik iz leta 1585, zidan iz navadnega istrskega kamna, v stilu beneške arhitekture in obnovljen okoli leta 1906 (Kriţ 2015).
13 Sv. Maver (umrl okoli leta 200) velja za zaščitnika Izole. Po pripovedi iz leta 1380 je do Izole priplulo genovsko ladjevje z namenom, da bi zavzeli mesto. Legenda pripoveduje, da so se nemočni meščani zatekli k molitvi v cerkev, nakar je iz le-te poletela bela golobica nad genovsko ladjevje, ki ni videlo obale otoka zaradi čudeţnega meglenega oblaka, s katerim je sv. Maver pokril Izolo. Genoveţani so sledili golobici vedoč, da golobi ne letijo daleč od obale, vendar jih je le-ta odpeljala daleč na odprto morje in se nato vrnila na zvonik. Iz kljuna je izpustila oljčno vejico v znak miru in varnosti in tako so lahko Genoveţani, ki so bili v vojnah z Benečani od leta 1259 zaradi prevlade v pomorski trgovini, v letu 1380 dvakrat napadli in oropali le mesto Koper.
Slika 3: Grb občine Izola
Prav zato je tudi na grbu občine Izola upodobljena bela golobica, ki v kljunu drţi oljčno vejico in leti nad rumenim polkrogom, ki naj bi ponazarjal otok, na katerem je nastalo mesto, na modri podlagi, ki predstavlja ozadje modrega neba.
Okvir mesta Izole je bil postavljen v 14. ali 15. stoletju. Tri območja v stari Izoli določajo organizacijo mestnega tlorisa: pristanišče s sosednjima trgoma, Kristanov trg in kompleks ţupne cerkve. Gre za mestne predele z najbolj osredotočeno frekvenco skupnih dejavnosti prebivalcev, v vseh treh primerih pa gre tudi za različne funkcije. Trg je bil z mostom povezan s kopnim in je bil prostor z najintenzivnejšim prometom. To je bil prostor, kjer je bila izmenjava izdelkov mesta in pridelkov zaledja najgostejša, saj so bile glavne panoge gospodarstva ribištvo, solarstvo in kmetijstvo (Bernik 1968).
O mestnem obzidju ni podrobnih podatkov, vendar lahko zaradi ozke morske oţine predpostavljamo, da je mestu pretila stalna nevarnost. Izola je prvo obzidje verjetno dobila v
14 11. stoletju. Na prehodu v 13. stoletje naj bi Izola ţe imela svoje obzidje, na njegovo izgradnjo pa je najbrţ vplival oglejski patriarh, ki je hotel Izolo, v boju z Benečani, spremeniti v utrjeno postojanko (Kramar 2003). Leta 1411 so zgradili nad glavnimi vrati v mestnem obzidju visok stolp z zobčastim nadzidkom, ki so ga ljudje imenovali grad. Na vsako stran vrat se je raztezalo visoko mestno obzidje z devetimi stolpiči. Na podlagi tradicionalnih načel oblikovanja mest, ki so se uveljavila v vseh istrskih mestih lahko sklepamo, da je bila Izola v celoti obzidana in da se je obzidje dokončno utrdilo z ustalitvijo mestne aglomeracije v poznem srednjem veku. Na podlagi izsledkov novejših arheoloških raziskav in raziskav s pomočjo georadarja je ponekod ugotovljen obstoj različnih obrambnih struktur in obzidja. Mesto je bilo vsekakor utrjeno do začetka 18. stoletja, ko obzidje izgubi pomen, v drugi polovici 18. stoletja je ţe precej propadlo, tako da so ga konec stoletja porušili, meščani pa so kamenje iz obzidja porabili za izgradnjo hiš (Mileusnić 2011).
Novejši del mesta se je po letu 1881 razširil po celem otoku, po zasuti morski oţini in najbliţji okolici. Morski preliv, ki je ločeval otok od kopnega in preko katerega je bil postavljen kamnit most, je zaradi nabiranja smeti izginil na začetku 19. stoletja. Kasnejši urbanistični posegi so polotok strnili in ga povezali s kopnim.
Pristanišče s pomolom, zavarovano pred vetrovi in dostopno le manjšim ladjam, je Izola gradila, popravljala in povečevala skozi stoletja. Sprva so bili pomoli v pristanišču leseni, nato so pristanišče (mandrač) povečali in uporabili velike kamnite bloke iz ostankov rimskega pomola v Simonovem zalivu za izgradnjo novega. Mandrač so morali redno vzdrţevati, s posebno napravo so ga po potrebi poglabljali. Pri tem je prihajalo do sporov, saj je gosposka prispevala le denar, ostali meščani pa so morali opravljati obvezna vzdrţevalna dela. Leta 1326 je podestat Contarini uredil pristanišče, ponovno sta ga leta 1536 urejala Pietro Coppo in Tommaso Manzioli. Leta 1651 so pristanišče povečali in poglobili ter podaljšali pomol.
15
Slika 4: Mesto Izola
ŠTUDIJA TREH NIVOJEV SPOMINA – TREH PRIMEROV SOCIALNEGA SPOMINA KULTURNE DEDIŠČINE
1. Arheološki park Simonov zaliv
Območje Simonovega zaliva in Belvedera je izolska občina namenila turistični dejavnosti in v ta namen zgradila razne turistične objekte. Z gradnjo hotelskega kopališča pa so bili močno poškodovani ostanki rimskega pristanišča, kajti dela niso potekala po načrtu, za katerega je dal soglasje Zavod za spomeniško varstvo Piran.
2. Mestno jedro – Manziolijeva hiša
Z letom 1212 se začne novo obdobje v razvoju historičnega jedra v Izoli. Izolska cerkev se je kljub neprestanemu odporu koprskega škofa konstituirala v ţupnijsko cerkev s stalnim
16 bogosluţjem in s pravico krščevanja otrok. Izolska duhovščina je pospešeno gradila cerkve v tedaj običajnem romanskem slogu, v obrambni lupini mestnega obzidja pa so nastajale nove zgradbe. Mestno palačo je Izola dobila leta 1253 in je stala na glavnem trgu, blizu pa je morala biti tudi loţa. Med vaţnimi komunalnimi zgradbami je bil fontik – skladišče ţita, s katerim je izolska komuna zagotavljala svojim ljudem ţito in moko v času pomanjkanja in lakote. Z novimi priseljenci, zlasti leta 1275, se je povečalo tudi število hiš. Izolani so bili še vedno navezani na zemljo, kar se je kazalo tudi v naselbini. Njihove hiše so imele stanovanjski in gospodarski del in so zavzele največji obseg v tlorisu naselbine, zlasti med glavnim trgom in mestnim obzidjem. Skoraj znotraj naselbine je imela Izola svoje pristanišče (mandrač) za pristajanje manjših ladij.
3. Tovarna Delamaris
Morje je imelo ţe v preteklosti zelo velik pomen, saj se je prebivalstvo nerodovitnih krajev na obali hranilo predvsem s hrano iz morja. Brez le-tega bi bilo ţivljenje ljudi zelo revno. V primerjavi s poljedelstvom in ţivinorejo je morski ribolov ena izmed redkih gospodarskih dejavnosti, v kateri človek ne sodeluje pri mnoţenju in rasti rib; izjema so seveda ribji rezervati. Naloge morskega ribolova in z njim povezani stroški se tako omejujejo le na odkrivanje ribjih jat in lovljenje rib. Morje je poleg okoliške zemlje vplivalo na ţivljenje in razvoj mest. Na naši kratki morski obali so zrasla tri mesta – poleg Izole še Koper in Piran in prav ribolov je prispeval precejšen deleţ k mestni prehrani. Na severnem Jadranu se je razvil predvsem ribolov na glavne vrste modre ribe (sardele, inčuni, papaline, skuše), medtem ko je ribolov na druge vrste, predvsem na bele ribe, mehkuţce, rake in školjke v glavnem počasi stagniral. Tovarna Delamaris se je kmalu razvila v najpomembnejšo tovarno ribjih konzerv na Jadranu. Tovarno so sestavljale skupine stavb različnih velikosti, hale z objekti za osebje, proizvodnjo, delavnice in skladišča; danes pa je brez prave namembnosti, več objektov pa je ţe delno porušenih. Nekatere še obstoječe stavbe pričajo o industrijski arhitekturi prve polovice 20. stoletja ter o organizaciji in tehnologiji predelave hrane.
17 1. ARHEOLOŠKI PARK SIMONOV ZALIV
Arheološko najdišče Simonov zaliv pri Izoli predstavlja, zaradi svoje ohranjenosti (predvsem velja omeniti ohranjenost največjega rimskega pristanišča v tem delu Istre, stanovanjski del vile na rtiču Korbat in ostalih segmentov rimskega kompleksa ter sama lega antičnega kompleksa), pomemben element antične poselitve prostora, zaradi česar je bil leta 1999 razglašen za spomenik drţavnega pomena (Ur.l. RS, št. 81/99 – 3854).
Slika 5: Arheološki park Simonov zaliv (foto: Arhiv projekta AS)
18 LOKACIJA SPOMENIKA
Arheološko najdišče Simonov zaliv leţi v zalivu med Izolo in vzpetino Kane in obsega celoten zaliv sv. Simona. Na polotoku Korbat, juţno od izolske marine, leţijo ostanki stanovanjskega dela rimske vile, v zalivu ostanki rimskega pristanišča, na zahodu pod hribom Kane pa verjetni ostanki gospodarskih objektov. V zaledju lahko pričakujemo infrastrukturo vile, ki je bila do sedaj raziskana in odkrita le v manjšem obsegu, med drugim je bil odkrit del vodovoda.
Med leti 1968 – 1970 je bilo pristanišče, ki ga sestavljajo veliki kamniti bloki (2x2m), zaradi višine morja in močne erozije „rekonstruirano“ na način, ki ga je v tistem času dovoljevala konservatorska stroka. Gladina morja je v primerjavi z rimskim časom sedaj višja za več kot meter in pol. Pomol in pristaniška bankina sta bila nadzidana za 2 m, s tem da so veliki originalni kamniti bloki rimskega pristanišča ostali delno vidni na morskem dnu. Samo pristanišče je danes del javnega kopališča. Na rtiču Korbat so bili odkriti ostanki rezidencialnega dela rimske vile delno predstavljeni ţe od leta 1990 naprej.
Slika 6: Simonov zaliv – ostanki rimskega pristanišča ( foto: Arhiv projekta AS)
19 Dostop do parka je mogoč s promenade, ki povezuje plaţo Simonovega zaliva in plaţo Delfin. Iz smeri Kopra pred izolsko obvoznico zavijete na desno v Izolo in se peljete naravnost po Prešernovi cesti pribliţno 1,5 km. Pri tretjem semaforiziranem kriţišču zavijete na desno v smeri Simonovega zaliva. Iz smeri Portoroţa na vrhu belvederskega klanca zavijete na levo in se spustite proti Izoli. Na prvem semaforiziranem kriţišču ponovno zavijete levo v smeri Simonovega zaliva.
Lokacijo varuje visoka zaščitna ograja. Vzpostavljena sta dva vhoda: vhod za obiskovalce s promenade in delovni vhod, ki omogoča dostop lahkim delovnim strojem.
Za obiskovalce je urejeno javno mestno parkirišče, primerno za osebna vozila in avtobuse, in je le 100 oz. 150 m oddaljeno od vhoda v park.
Slika 7: Simonov zaliv – območje rimske obmorske vile
20 ŠIRŠI KONTEKST SPOMENIKA
Širši prostor Simonovega zaliva je bil poseljen ţe v predrimskem času (Šribar 1959; Stokin 1986), vendar zaenkrat niso bili najdeni naselbinski ostanki. Arheološke najdbe kaţejo, da je prišlo do prvih rimskih arhitekturnih posegov v 1. stol. pr. n. št. Najstarejši del rimske vile predstavlja osrednji predel z bivalnimi prostori, ki je bil postavljen okoli 25 – 10 pr. n. št., medtem ko je največji obseg vila dosegla v času cesarja Tiberija (14 – 37 n. št.). Juţni del bivalnega kompleksa je bil v uporabi do 3. stoletja, a je takrat izgubil svojo prvotno funkcijo. Rimsko pristanišče je ostalo v uporabi vse do zgodnjega srednjega veka. Prostor je dobil ime po cerkvi sv. Simona, verjetno v zgodnjem srednjem veku, ki je stala na širšem območju zaliva. O njenem obstoju pričajo stare karte, njeni ostanki pa še niso bili odkriti. V tem primeru gre za tipično poselitev prehoda iz antike v zgodnji srednji vek v Istri, ko na ruševinah antičnih vil postavijo manjše sakralne objekte z grobišči, kot so sv. Štefan, Sermin, sv. Jernej (Boltin – Tome 1989).
Vila v Simonovem zalivu ima vse atribute maritimne vile (villa maritima: rimska obmorska vila): portike, ki so vodili v pristanišče, neposreden stik z morjem in pristaniščem, atraktivno lego v zalivu ter reprezentativnost arhitekture. Obmorske vile pripadajo najbolj razvitemu in luksuznemu tipu rimskih vil. Razvile so se ob koncu republikanskega obdobja. Sodobno definicijo vile nam podaja Lafon, ki pravi, da so to vile, v katerih sobah se sliši šum morja. Rimski govornik Cicero piše o tisoč korakih, ki jih je prehodil ob obali vile, ko je vadil svoje govore, pesnik Marcijal pa je zapisal, da so bile postavljene ob najlepših zalivih ali polotokih (Begovič – Dvorţak – Schrunk 2003; 2004).
Podobni razkošni kompleksi rimskih vil v neposredni bliţini so bili zgrajeni v sv. Jerneju, Ankaranu, Valdoltri, okolici Sermina, Viliţanu, Kopru, Strunjanu, Fizinah, Seči ter širše v Savudriji, Loronu, Štramaru in Barkovljah. Antične vile na področju severovzhodne Istre se po legi, načinu gradnje in notranji opremi ne razlikujejo bistveno od podobnih vil v Italiji.
Zgodovina arheoloških raziskav v Simonovem zalivu je izredno dolga, skoraj „tradicionalna“, in tesno povezana z zgodovino tega območja. Naselbinske ostanke v Simonovem zalivu je ţe leta 1540 omenil Pietro Coppo, same raziskave pa potekajo ţe več kot sto let in vsebujejo ter razvijajo različne metodologije s strani številnih ustanov, tudi v okviru mednarodnih projektov. Odkritja so vedno vzbudila veliko zanimanje med raziskovalci, prav tako pa tudi med lokalnim prebivalstvom.
21 KRATEK OPIS SPOMENIKA
V Simonovem zalivu je glavna dediščina nepremična arheološka dediščina, ki je delno predstavljena in situ. Gre za del rimske obmorske vile in njenega pristanišča. Celoten kompleks se razprostira na prostoru 3 ha oz. 8 ha. Na rtiču Korbat, kjer leţijo ostanki bivalne rimske vile, so bili odkriti osrednji del vile z mozaiki, juţni del portika, ki je povezoval pristanišče z juţnimi predeli vile in rimsko pristanišče, ki ga sestavljajo – pomol, valobran in pristaniško obreţje ter prostori gospodarskih objektov pod rtom Kane, v dolţini 120 (V – Z) in širini 300 (S – J) metrov. Poleg infrastrukture, kot sta rimski vodovod in vodnjak, na širšem prostoru do sedaj še ni bila odkrita cesta ali drugi spremljajoči objekti tega nedvomno velikega posestva. Posebnost vile v Simonovem zalivu se kaţe predvsem v odlično ohranjenih mozaikih in kompleksnosti najdišča, ki za razliko od ostalih lokacij na tem predelu Istre niso uničeni oziroma potopljeni.
Vila je bila postavljena okoli 25 – 10 pr. n. št. in dograjena v času cesarja Tiberija; osrednji del vile je bil opuščen ţe okoli 50 – 70 n. št., medtem ko je bil juţni del bivalnega kompleksa v uporabi do 3. stoletja, a je takrat izgubil svojo prvotno funkcijo. Istočasno z bivalno stavbo vile je bilo zgrajeno tudi pristanišče, torej proti koncu 1. stol. pr. n. št., čeprav so sam zaliv obiskovali ţe od pozno republikanskega obdobja naprej. Pristanišče je ostalo v uporabi do srednjega veka z dodatnimi strukturami in objekti iz lesa, kar kaţejo C14 analize lesenih kolov, ki so bili najdeni v morju (Karinja 2002).
Predstavljen je le najbolj razkošen in lepo opremljen del vile. Dolgoročno bo potrebno v projekt obnove v celoti vključiti tudi rimsko pristanišče, vendar je treba zanj zaradi specifičnosti lokacije pripraviti poseben konservatorski načrt in načrt prezentacije ter upravljanja.
22 ZGODOVINSKI PREGLED DOSEDANJIH RAZISKAV IN KONSERVATORSKIH POSEGOV
Rimsko pristanišče in naselbinske ostanke v Simonovem zalivu je ţe leta 1540 omenil Pietro Coppo, konec 19. stol. Pietro Kandler, v prvi polovici 20. stol. pa Attilio Degrassi. Takrat je bilo rimsko pristanišče delno potopljeno. Prve arheološke raziskave v Simonovem zalivu so se začele leta 1922, čeprav so bili deli vile izkopani ţe konec 19. stoletja, ko so kmetje pri okopavanju vinogradov našli mozaične tlake, strukture in velike bloke peščenjaka in kot omenja Degrassi, je bilo najdenih tudi veliko naključnih najdb na obali in bliţnjih poljih. Januarja leta 1922 je bil med manjšim kmetijskim posegom na rtu Korbat, 1,5 m pod površjem, odkrit pilaster iz belega istrskega marmorja. Istega leta je Degrassi na podlagi avtorizacije Pietra Sticottija iz takratnega muzeja Museo di Storia e Arte di Trieste opravil manjša sondiranja na ledini Drioli, kjer so bili prvič, samo 0,30 m pod površjem, odkriti prostori z mozaiki. Z izkopavanji, s katerimi je začel Degrassi, je leta 1924 nadaljevala Bruna Forlati Tamaro, ki je na istem mestu odkrila še več prostorov.
Prvi restavratorsko – konservatorski poseg na arheološkem najdišču v Simonovem zalivu je bil nagrajen ţe leta 1926, ko so izrezali enega najbolj zanimivih mozaikov v tem predelu najdišča. Mozaik je bil prenesen v Pokrajinski muzej Koper, kjer je predstavljen in razstavljen v prostorih stalne muzejske arheološke zbirke.
K celovitejšemu zgodovinskemu pregledu arheoloških dogajanj v Simonovem zalivu so pripomogla tudi zaščitna izkopavanja po drugi svetovni vojni. Med leti 1958 in 1960 je na širšem prostoru Simonovega zaliva Vinko Šribar za Narodni muzej iz Ljubljane opravil večje število sondiranj (Šribar 1967), na podlagi katerih je menil, da ima naselbina urban značaj. Leta 1959 sta na istem mestu izkopavali tudi Elica Boltin Tome in Iva Curk (Boltin Tome, Mikl Curk 1959).
Arheološke raziskave zaščitnega značaja so se zaradi nameravane gradnje hotela pričele leta 1986 v sodelovanju takratnega Medobčinskega zavoda za varstvo kulturne dediščine Piran in Univerze iz Lunda (Švedska), na podlagi meddrţavnega sporazuma med SFRJ in kraljevino Švedsko. Projekt, pri katerem so sodelovale tudi druge ustanove (Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani 1988, 1989; Narodni muzej s podvodnimi raziskavami) (Knific 1990), je potekal vse do leta 1991 (Stokin 1986; 1987; 1988; 1990; 1991; 1992).
23 V sklopu arheoloških zaščitnih izkopavanj in drugih aktivnosti, ki jih je vodil MZVKD Piran, ter primarnih ureditvenih del, je bila v časovnem obdobju od leta 1987 do 1994 z območja lokacije rimske vile na polotoku Kane odstranjena vegetacija, predvsem trte, ki so s koreninami močno poškodovale mozaike, drevesa in ostalo grmičevje v največjem moţnem obsegu. V sodelovanju z občino Izola pa so posamezni najemniki njiv, ki so imeli na obravnavanem območju vrtove, dobili nadomestna zemljišča, tako da je bil celoten prostor sproščen in namenjen trajnemu varovanju. Ob tej priloţnosti je bila leta 1991 v sklopu projekta MZVNKD Piran in Univerze Lund (Švedska) pripravljena informacijska razstava v Kulturno – informacijskem centru Mestnega muzeja Ljubljana. Ta je poleg rezultatov raziskovanj prikazala tudi idejni projekt zaščitnih streh, ki bi varovale mozaike pred klimatskimi in drugimi vplivi; kasneje je razstava gostovala še v Lundu in v Izoli.
Leta 1990 je Restavratorski center Slovenije v Simonovem zalivu v času projekta arheoloških zaščitnih raziskav na juţnem prostoru zaradi ogroţenih mozaikov pričel s konsolidacijo in prezentacijo mozaikov, vendar je zaradi pomanjkanja financiranja sam projekt ostal brez nadaljevanja. Restavratorski center je izvedel izrez dveh vzorčnih modelov mozaikov, sam projekt pa je predvidel odstranitev mozaikov, njihovo postavitev na novo podlago in ponovno postavitev na njihovo izvorno mesto (Bogovčič 1994). Zaradi pomanjkanja sredstev do realizacije konservatorsko - restavratorskih posegov ni prišlo, zato je MZVNKD Piran v letih 1991 – 1995 izvajal redno vzdrţevanje mozaikov, ki je bilo financirano s strani Ministrstva za kulturo. Mozaiki so bili v letih 1991 – 1994 očiščeni, robovi so bili utrjeni z malto, da ni prihajalo do še bolj intenzivnega razpadanja, prekriti so bili z novim filcem in zasuti s plastjo peska in zemlje. V letih 1991 – 1993 je bil tudi severni predel vile, ki je bil v preteklosti deleţen večkratnih izkopavanj (Šribar 1959), ponovno revizijsko arheološko raziskan z metodo dokumentiranja (Ellis, Stokin 1992), vendar na celotnem prostoru ni bilo mogoče ugotoviti intaktnih arheoloških depozitov, ki bi jih bilo mogoče stratigrafsko dokumentirati. Kljub temu je bilo v izkopanem predelu najdeno večje število pomembnih arheoloških ostankov, v prvi vrsti fragmenti stenskih poslikav s figuralno in vegetabilno motiviko. V tem času je bil osrednji prostor konsolidiran, tako da je bila nad originalno strukturo zidov, zaradi njihove nujne utrditve, postavljena dodatna vrsta kamenja, kot vezivno sredstvo pa je bila uporabljena malta, narejena na podlagi analiz, ki jih je opravil Restavratorski center Slovenije. Staremu apnu je bila primešana malta, dodani pa so bili drobni morski kamenčki, ki so bili predhodno sprani z vodo. Mozaiki so bili prekriti s filcem, nad tem pa je bil nasut droben pesek (Konservatorski načrt 2010).
24 V sklopu projekta je bil leta 1994 skupaj z Restavratorskim centrom Slovenije in druţbo Arxel izdelan 3D model zaščitne hiše za zaščito osrednjega predela vile, ki je na podlagi zelo omejenih arheoloških podatkov o arhitekturi, poskušal imaginarno vizualizirati arhitekturni volumen objekta. Objekt naj bi bil izdelan iz naravnih materialov- lesa, v notranjosti bi bilo mostišče za ogled mozaikov, posamezni prostori v objektu pa bi bili vizualno ločeni, po zamisli I. Bogovčiča, z dvojnimi visečimi stenami iz pleksi stekla, v katere bi bili vpeti odlomki stenskih poslikav, ki so bili odkriti na tem predelu vile. Celoten projekt imaginarne vizualizacije je bil predstavljen tudi na mednarodnih konferencah.
V sklopu različnih izobraţevalnih dejavnosti, ki so potekale v sklopu projekta, je potrebno omeniti dve poletni arhitekturno – arheološki delavnici leta 1994 in leta 1995; Najdišča in marginalni mestni prostori z razstavo (KIC Ljubljana, september 1994) in Interpretacija prostora: odnos med arheologijo, arhitekturo in mestom (avgust 1995), ki sta ju skupaj z Medobčinskim zavodom za varstvo kulturne dediščine Piran vodila Lučka Aţman Momirski in Andrew Hersher. V sklopu arhitekturnih raziskav so bila pripravljena tudi Izhodišča za zaščito in prezentacijo arheološkega najdišča Simonov zaliv MZVNKD Piran in Šole za arhitekturo Univerze v Ljubljani, leta 1995. Izdelan je bil projekt za postavitev zaščitne ograje, zapornice in tabel (Aţman Momirski 1994), ki je bil istega leta tudi realiziran.
Leta 1999 je bilo območje Simonovega zaliva razglašeno za spomenik drţavnega pomena (Ur.l.RS 81/99 – 3854).
Od leta 2006 je raziskovanje, urejanje in promocija arheološkega spomenika poteka pod vodstvom Inštituta za dediščino Sredozemlja Znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem (ZRS UP) in v sodelovanju s piransko enoto Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. V sklopu novega raziskovalnega projekta v okviru sodelovanja Inštituta za dediščino Sredozemlja ZRS in Osterreichisches Archaologisches Institut Wien (Avstrijski arheološki inštitut z Dunaja, Avstrija) so potekale od leta 2008 naprej raziskave območja vile in njenega sosedstva.
Od leta 2010 je Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Inštitut za dediščino Sredozemlja pooblaščen za upravljanje spomenika, ki je v lasti občine Izola. Tripartitni sporazum o oblikovanju arheološkega parka so leta 2010 sklenili občina Izola, Zavod za varstvo kulturne dediščine in UP ZRS IDS). IDS skrbi za upravljanje, vzdrţevanje, promocijo in popularizacijo arheološkega parka v nastajanju.
25 Najdbe, ki so bile odkrite med arheološkimi posegi, hranijo Pokrajinski muzej Koper, Pomorski muzej Sergej Mašera Piran, ZVKDS OE Piran (Obzidna 9, Koper), Inštitut za dediščino Sredozemlja ZRS UP.
26 PROJEKT „AS – ARHEOLOGIJA ZA VSE. OŢIVLJANJE ARHEOLOŠKEGA PARKA SIMONOV ZALIV“
V okviru strateškega projekta PArSJAd – Arheološki parki severnega Jadrana (Program čezmejnega sodelovanja Slovenija – Italija 2007 – 2013) je bil leta 2010 narejen konservatorski načrt, s katerim so bili definirani najnujnejši restavratorski posegi za ohranjanje in varovanje dediščinskih elementov in v sklopu projekta PArSJAd je UP ZRS IDS leta 2012 pripravil tudi načrt upravljanja v skladu z veljavnim Zakonom o varstvu kulturne dediščine RS ZVKDS, iz katerega so razvidne izvedbene usmeritve in dejavnosti, ki se bodo odvijale v času izvajanja projekta in ki zajema obdobje še 5 let po končani obnovi ter ureditvi arheološkega najdišča (Konservatorski načrt 2010).
Namen priprave načrta upravljanja je priprava dolgoročne strategije upravljanja in vzdrţevanja arheološkega parka Simonov zaliv. Glede na ovrednotenje kulturnega pomena najdišča in analize ogroţenosti lokacije, so pripravljene smernice za varstvo in razvoj kulturnega spomenika, kar bo omogočalo trajnostni razvoj spomenika. Načrt upravljanja je izdelal UP ZRS IDS in obravnava del območja najdišča rimske ville maritime; in sicer stanovanjski del ter ostanke pristanišča, ki so pod vodo; pri izvedbi načrta upravljanja pa redno sodelujeta tudi ZVKDS in občina Izola. Pri izvedbenih dejavnostih, predvidenih v projektu „AS“, bodo sodelovali tudi Inštitut za potapljanje in podvodne aktivnosti (IPPA), Arhej d.o.o. ter podjetje Gagarin Ltd iz Islandije.
Inštitut za dediščino Sredozemlja ZRS UP je v sodelovanju s Fakulteto za humanistične študije, ki izvaja študijska programa Kulturne dediščine in Arheologije, Pedagoško fakulteto s tradicijo izobraţevanja v vseh segmentih pedagoškega in andragoškega dela in Fakulteto za matematiko, naravoslovje in informacijsko tehnologijo Univerze na Primorskem, kot vodilni partner pridobil nepovratna sredstva za sofinanciranje projekta v okviru področja „Kulturna dediščina“. Posebej velja izpostaviti, da bodo v projekt lahko vključevali študente, ki bodo na ta način pridobili izkušnje terenskega dela, raziskovanja in promocije kulturne dediščine.
Cilj področja Kulturna dediščina je ohranjanje, obnova ali restavriranje kulturnih spomenikov, dostopnih javnosti, ki prispevajo k lokalnemu in regionalnemu razvoju, obogatitvi turistične ponudbe ter prepoznavnosti lokalnega oziroma regionalnega okolja. Cilj je tudi večja ozaveščenost in vedenje o pomenu ohranjanja kulturne dediščine, o njenih razvojnih moţnostih, o posebnostih njenega vzdrţevanja in obnavljanja.
27 V primeru Simonovega zaliva gre za najbolje ohranjene in raziskane ostanke rimske obmorske vile s pristaniščem v Sloveniji, ki niso ustrezno predstavljeni in dostopni. Ostanki rimske vile so ogroţeni tudi zaradi podtalne vode in plimovanja morja, ki negativno vplivajo tako na arheološke ostaline, nekateri materiali pa so ob izpostavljenosti zraku podvrţeni pospešenemu naravnemu procesu propadanja.
S projektom „AS“ se ţeli povečati dostopnost spomenika, ga umestiti v kulturno in turistično ponudbo območja, razviti program in infrastrukturo, ki bodo omogočili delovanje arheološkega parka skozi vse leto in njegovo finančno vzdrţnost.
Posebna pozornost zaščite spomenika bo namenjena mozaikom kot bistvenemu arhitekturnemu segmentu arheoloških arhitekturnih ostankov. Zagotovljene bodo ustrezne zaščitne konstrukcije, ki bodo dolgoročno zagotovile ohranitev restavriranih mozaikov. Za potrebe ustrezne prezentacije bodo restavrirane tudi zidne arhitekturne ostaline rimske obmorske vile „in situ“, saj jih je le tako mogoče predstaviti in ustrezno interpretirati za obiskovalce (Konservatorski načrt 2010).
Rezultati projekta bodo vzpostavitev interpretativnega centra v parku, konservirani in prezentirani ostanki vile in mozaikov s pristaniščem, vzpostavitev prvega podvodnega arheološkega parka s točkami za ogled podvodnih ostalin na območju antičnega pristanišča, inovativne digitalne in interaktivne rešitve za povečanje izkustvenih doţivljajev obiskovalcev, katere bodo prispevali partnerji iz Islandije, ter vključitev parka v kulturno in turistično ponudbo - vključitev najdišča kot točke na pohodni, kolesarski in pomorski poti kulturne dediščine slovenske Obale (Lazar, Mileusnić 2015).
Potrebno bo urediti fizične dostope do dediščine in izboljšati dostopnost za obiskovalce s posebnimi potrebami, njihov obisk bo spodbujan s posebej zanje prilagojenimi vsebinami in aktivnostmi, za slepe in slabovidne pa bodo pripravljeni tudi audiovodnik in oznake v brajici (Lipec – Stopar, Bračun – Sova, Vodeb 2009). Koristi projekta bodo deleţni lokalna skupnost, izobraţevalne institucije na vseh ravneh, turisti, obiskovalci s posebnimi potrebami, zainteresirani posamezniki in javnost, institucije s področja kulturne dediščine in drugi.
28 POMANJKLJIVOSTI IN OMEJITVE
Na najdišču od leta 2010 spremljamo število in strukturo obiskovalcev na najdišču in glede na to, da je odpiralni čas zaenkrat omejen na popoldansko in poletno obdobje, število obiskovalcev še ne ogroţa spomenika. Poleg tega obiskovalce vedno spremljajo vodiči in jih usmerjajo med ogledom, da ne pride do ogroţanja predstavljenih ostankov. V primeru velike porasti obiska šolskih skupin, bi morali razmišljati o smiselni omejitvi ogledov. V vsakem primeru je potrebno urediti poti, po katerih se gibljejo obiskovalci. Izola je turistično mesto z obseţnimi turističnimi zmogljivostmi in poleg domačih obiskovalcev ter šolskih skupin, predstavljajo veliko potencialno skupino obiskovalcev domači in tuji turisti.
29 O UPRAVLJANJU PARKA
Viri in sredstva financiranja za upravljanje spomenika so bila pridobljena v okviru nacionalnih raziskovalnih projektov in mednarodnih projektov. Od leta 2009 občina Izola redno finančno prispeva k vzdrţevanju in varovanju arheološkega parka, prav tako je od tega leta v parku vzpostavljen reden nadzor. Najdišče je odprto za obiskovalce med majem in septembrom, vstop je prost in tudi vse druge dejavnosti za obiskovalce so brezplačne.
Na voljo je tiskano informativno gradivo in izobraţevalne delavnice v parku, namenjene mladini in odraslim. Program parka je vključen v mednarodne akcije, kot so Mednarodni dan muzejev (18. maj), Poletna muzejska noč (junij), Mednarodni dan turizma (27. september), sodelovanje pa je vzpostavljeno tudi z drugimi interesenti in upravičenci. Študenti so vključeni v raziskovalno delo v parku, v izvajanje javnih prireditev, sodelujejo kot vodiči v parku ali pomagajo pri izvedbi pedagoških in andragoških delavnic.
Sodelovanje poteka tudi s srednjimi in osnovnimi šolami v Izoli in ostalih obalnih občinah, zanje se izvajajo vodstva po najdišču, pripravljajo se predavanja, pedagoške delavnice.
Redno poteka sodelovanje s Knjiţnico Izola, Centrom srednjih šol Izola in Borzo znanja, s katerimi se pripravljajo andragoške in pedagoške delavnice; prostovoljci sodelujejo pri javnih prireditvah v parku.
V kakovostno izvajanje javnega programa so pritegnili tudi strokovnjake posameznih področij, ki sodelujejo in pomagajo pri kakovostni izvedbi ciljnih andragoških in pedagoških delavnic, npr. akademski kipar Marko Zelenko (antično kamnoseštvo), izvedenka mozaične umetnosti Megi Uršič Calzi (izdelava rimskih mozaikov), arheologinja Snjeţana Karinja (izdelava antičnega nakita) iz Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran.
Povečano število obiskovalcev je opazno na višku turistične sezone, prav tako je opaznih več obiskovalcev v slabem vremenu, saj leţi najdišče neposredno ob mestni sprehajalni poti. Med obiskovalci prevladujejo domačini in turisti iz slovenskih krajev, šolska mladina okoliških občin, v glavni turistični sezoni pa tudi tujci. Za obiskovalce je na voljo knjiga vtisov.
Izdelana je bila celostna grafična podoba najdišča in tudi lik maskote za otroke, s čimer bo najdišče še bolj prepoznavno.
30 Okolje parka je in bo urejeno kot parkovna površina, kar pomeni redno letno vzdrţevanje zamejenega območja parka. V to sodi košnja in gnojenje travne površine, vzdrţevanje in obrezovanje vegetacije v parku (sadno in okrasno drevje, grmovnice, dišavnice), vzdrţevanje ograje, delovnega dostopa do parka, odvoz smeti, za kar skrbi zunanji izvajalec po pogodbi z upravljavcem.
Obstoječa infrastruktura parka obsega osnovne oznake za obiskovalce, klopi in koše za smeti, informativne table ter dva starejša montaţna objekta za pomoč pri izvajanju programa in raziskovalnega dela, ki sta umaknjena na rob parka, med vegetacijo, in ustrezno pobarvana, da ne izstopata ali delujeta moteče v okolju in bosta nadomeščena z vzpostavitvijo interpretacijskega centra.
31 UPRAVLJANJE Z INFORMACIJAMI O PARKU
Za zagotavljanje kakovostnega dela in razvoj na področju izboljšanja dostopnosti je potrebna povezava z ustreznimi javnimi strokovnimi zavodi (ZVKDS, RC) in skrb za redno izobraţevanje osebja, ki bo delalo v parku (intreno izobraţevanje, dopolnjevanje in preverjanje znanja, seminarji, mednarodne delavnice, ogledi in obiski sorodnih institucij doma in na tujem), se povezovati z lokalnimi partnerji (muzeji, fakultete, srednje in osnovne šole, vrtci, ostale kulturne institucije).
Potrebna je postavitev dodatnih informativnih tabel (podvodni del najdišča, kolesarske in pešpoti ter pomorska pot), izdaja brošur ter priročnika in izdelava spletne strani. Javnost in vsi zainteresirani bodo o dediščini in načinu njenega upravljanja informirani preko tiskovnih konferenc, novic, predavanj, javnih dogodkov, medijev, na katerih bodo predstavljeni programi in poročila o delu, projektih in njihovi vsebini ter potek, po vzpostavitvi spletne strani najdišča pa bodo vse omenjene vsebine stalno dostopne in na voljo tudi preko spleta. Izobraţevalni potencial spomenika je brez dvoma velik in ga lahko delimo na več aspektov – širša javnost in njeno izobraţevanje o pomenu in vrstah dediščine, predšolska in šolska mladina ter vzgajanje prihodnjih obiskovalcev in upravljavcev dediščine, univerzitetno izobraţevanje ter izobraţevanje na področju turizma oziroma kulturnega turizma. Ţe od odprtja parka je javni program usmerjen v izvajanje pedagoških in andragoških delavnic z vsebinami s področja antike in širše kulturne dediščine. Na ta način je bilo v preteklih letih ţe vzpostavljeno sodelovanje z vrtci ter osnovnimi in srednjimi šolami v regiji, pa tudi ţe širše. Zanje se izvajajo posebej pripravljena predavanja, vodstva, delavnice na izbrane teme, povezane z učnimi vsebinami, prav tako pa v okviru parka potekajo delavnice in prakse v sklopu univerzitetnega izobraţevanja (konserviranje mozaikov, arheološko delo, varovanje dediščine, muzeologija).V bodoče je potrebno sodelovanje okrepiti še s šolami izven regije in univerzami na tujem.
Poseben delovni sklop v projektu je bil namenjen nadgradnji turistične ponudbe slovenske obale. Vsebinsko ga sestavljajo zasnova in izvedba kolesarskih in pohodnih poti po arheoloških najdiščih, kulturnih in naravnih spomenikih na obali in zaledju (arheopoti), ter zasnova pomorskega itinerarija, ki bo po antični pomorski poti vodila po arheoloških najdiščih. Prav tako bo pripomogel k ozaveščanju javnosti o pomenu dediščine in njenega doţivljanja na aktiven način, nove vrste ponudbe pa bodo opozorile na pomen obale in način ţivljenja ob morju, katerega gospodarski pomen je bil prepoznan ţe v antiki.
32 AKTIVNOSTI V SKLOPU PROJEKTA „AS“
Projekt predvideva številne dejavnosti, ki so zdruţene v šestih delovnih sklopih, in sicer:
- upravljanje in koordinacija, - informiranje in obveščanje, - dostopnost kulturne dediščine, - celostno ohranjanje in predstavitev arheološkega spomenika Simonov zaliv, - izobraţevanje o pomenu arheološke dediščine, - načrtovanje nadgradnje turistične ponudbe slovenske obale – Arheotur.
Zaposleni v turizmu in prostovoljci bodo z izobraţevanjem pridobili specifična znanja s področja kulturne in naravne dediščine v lokalnem in širšem okolju in spoznavali pomen kulturne in naravne dediščine za lokalno skupnost. Za obiskovalce so pripravljeni različni zanimivi programi, med drugimi tudi:
strokovni posvet: kulturna dediščina in kulturni turizem – moţnosti in priloţnosti; predstavitev rimske dediščine in vključevanje v turistične programe (primerjava z izkušnjami s Ptuja) in zdruţevanje znanj strokovnjakov iz različnih univerz, turističnih delavcev z bogatimi izkušnjami, predstavnikov javnih zavodov in društev, ki orjejo ledino in dokazujejo, da se skupaj zmore več in bolje – vzpostavitev dialoga med strokami, ki delujejo na področju dediščine in turizma.
strokovni posvet: zaščita in vzdrţevanje mozaikov „in situ“; posebna pozornost je namenjena konservaciji in prezentaciji mozaikov kot bistvenega segmenta arheološko raziskanih arhitekturnih ostankov. V namen celoletne prezentacije bodo postavljene ustrezne zaščitne konstrukcije, ki bodo dolgoročno zagotovile ohranitev restavriranih mozaikov.
33
Slika 8: Mozaiki v rimski obmorski vili (foto: Arhiv projekta AS)
arheološka in konservatorsko – restavratorska dela - za potrebe ustrezne prezentacije bodo restavrirane tudi zidne arhitekturne ostaline rimske obmorske vile, saj jih je le tako mogoče predstavljati in ustrezno interpretirati za obiskovalce skozi celo leto. Prva faza arheoloških raziskav in restavratorsko-konservatorskih posegov je potekala v poletnih mesecih v letu 2015. Obiskovalci parka so si lahko ogledali raziskave, dejavnosti v parku pa so vzbudile radovednost in pritegnile pozornost številnih mimoidočih turistov.
34
Slika 9: Arhitekturne ostaline rimske obmorske vile (foto: Arhiv projekta AS)
vsakdan v rimski vili – materialna in duhovna kultura antike in njena interpretacija (v stroki in javnosti); dogodek: Ave romani – s peresom in mečem; celodnevni dogodek obujanja antike z delavnicami in predstavitvami ţivljenja v rimski dobi (Društvo za rimsko zgodovino in kulturo Ptuj).
Slika 10: Dogodek: Ave romani (foto: Arhiv projekta AS)
35 program za osebe s posebnimi potrebami- kakovosten program za obiskovalce s posebnimi potrebami omogoča povezovanje in sodelovanje s specifičnimi skupinami iz lokalne skupnosti ter razširja znanje in zavedanje o kulturni dediščini. V delo so se vključile tudi študentke Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem in tako omogočile neposreden prenos znanja, pridobljenega v praksi v študijskem procesu. Pomen tega programa pa potrjuje tudi dejstvo, da je interes za tovrstne dejavnosti tako velik, da je bilo ţe v prvem letu izvajanja preseţeno število delavnic, predvidenih za celotno obdobje izvajanja projekta (Ţupanek 2009). Med cilji je še povečanje dostopnosti za obiskovalce s posebnimi potrebami.
Slika 11: Program za osebe s posebnimi potrebami (foto: Arhiv projekta AS)
potapljanje na območju rimskega valobrana- vzpostavitev prvega podvodnega arheološkega parka, saj je obmorska vila imela tudi pristanišče, ki je danes v celoti pod morsko gladino in je vidno le ob močni oseki. Program poteka v obliki potopov za potapljače in spoznavnih potopov za obiskovalce brez predhodnega potapljaškega znanja. Potope vodi inštruktor za potapljanje z veljavno licenco za učenje v Sloveniji iz Inštituta za potapljanje in podvodne aktivnosti Piran (IPPA). Pred potopom je za prijavljene in obiskovalce organiziran kopenski ogled lokacije pristanišča in vile v Simonovem zalivu in seznanitev z osnovami potapljanja.
36
Slika 12: Rimski valobran viden ob oseki (foto: Arhiv projekta AS)
izvedba potopov s potapljači; izdelava podvodnih fotografij.
Slika 13: Potopi v rimskem pristanišču (foto: Arhiv projekta AS)
37 izvedba potopov z ne-potapljači- v letu 2015 so bili izvedeni prvi podvodni ogledi antičnih ostalin pod vodo za nepotapljače in glede na pozitiven odmev v medijih, je prezentacija pristanišča zelo pomembna in zanimiva tako za lokalno prebivalstvo kot tudi turiste.
Slika 14: Potopi v rimskem pristanišču (foto: Arhiv projekta AS)
pomorska pot rimskih vil (z ladjo)- v okviru Sredozemskega tedna obale, je bil organiziran ogled rimskih najdišč ob slovenski obali z ladjo Solinarko. Pot se je začela v Seči, mimo Pirana, Strunjana, Izole do Viliţana in nazaj v Simonov zaliv, kjer je bil postanek z ogledom restavriranja mozaikov v rimski obmorski vili. Med plovbo se udeleţenci seznanijo z najdišči rimskih vil, pristanišč in ţivljenjem naše obale v rimski dobi.
38
Slika 15: Ogled po antični pomorski poti (foto.: Arhiv projekta AS)
delavnica za odrasle: izdelava antičnega mozaika (tudi v Mestni knjiţnici Izola).
Slika 16: Delavnice za odrasle (foto: Arhiv projekta AS)
39 delavnica za odrasle: izdelava antičnega nakita (tudi v Mestni knjiţnici Izola).
Slika 17: Delavnice za odrasle: (foto: Arhiv projekta AS)
delavnice za otroke, branje pravljic in zgodb, vezanih na rimsko obdobje.
Sliki 18, 19: Delavnice za otroke (foto: Arhiv projekta AS)
40
Sliki 20, 21: Delavnice za otroke (foto:Arhiv projekta AS)
Namen projekta je doseganje večje ozaveščenosti in vedenja o pomenu ohranjanja kulturne dediščine, njenih razvojnih moţnostih ter posebnostih njenega vzdrţevanja in obnavljanja. Cilji projektnih dejavnosti projekta obsegajo doseganje povečane dostopnosti spomenika, njegovo umestitev v kulturno in turistično ponudbo območja, oblikovanje programov in infrastrukture, ki bodo omogočali delovanje arheološkega parka skozi vse leto, in njegovo finančno vzdrţnost.
Z dogodki, ki niso vezani na letni čas, si tako zagotovimo obiskovalce tudi v nepoletnih mesecih (priprava delavnic, seminarjev, izobraţevanj) na drugih lokacijah mesta in obale, s tem pa se poveča pestrost ponudbe turizma in kulturnega turizma na obali in v zaledju, prav tako pa se podaljša turistična sezona od zgodnje pomladi do pozne jeseni. S tem namenom so bile organizirane zanimive prireditve, kot na primer Poletne muzejske noči, Pomladni raziskovalni tabor in v vročih poletnih dneh Branje pod oljkami. Od aktivnosti imajo tako koristi tudi domačini oziroma lokalna skupnost, v ekonomskem smislu skozi vse leto (namestitve v hotelih, gostinska ponudba, nove zaposlitve). Pomembna je tudi povezava in bliţina izolske marine s tujimi turisti.
41 Od leta 2010 se evidentira število obiskovalcev v parku po številu in po narodnosti, število obiskovalcev po starosti oziroma starostne skupine, pa do sedaj še niso bile spremljane. Preteţno so park obiskovali individualni obiskovalci (največ od 1 – 5 oseb) in nekaj šolskih skupin in vrtcev, ki pa so večinoma vezane na obalne občine. Število obiskovalcev se tako giblje okrog 3000 na leto, od tega je obiskovalcev iz Slovenije nekaj čez 80%, ostalo pa so obiskovalci „iz celega sveta“ (Italija, Nemčija, Hrvaška, Francija, Češka, Madţarska, Belgija, Velika Britanija, Avstrija, Rusija, Koreja, ZDA, Turčija, Kanada, Filipini, Kitajska, Finska, Švedska,...).
42 RAZUMEVANJE SPOMENIKA IN NJEGOVIH VREDNOT
Zgodovinski pomen:
Je izredno pomemben element pri zgodovinskem razvoju prostora od rimskega obdobja do danes (trase cest in pomorskih povezav, izraba krajine); Celotno najdišče priča o procesu romanizacije na Primorskem, o ţivljenju tega prostora od konca prazgodovine do zatona antike in zgodnjega srednjega veka; Nudi podlago za študij razvoja arhitekture in gospodarskega razvoja, funkcionalnosti bivanja, izrabo in organizacijo prostora, uporabo in izrabo naravnih virov.
Estetski pomen:
Villa maritima v Simonovem zalivu je izjemna po kvaliteti umestitve objektov v prostor; Dobra ohranjenost struktur: arhitektura, mozaiki, pristanišče; Negativni aspekt: vila ni ohranjena v celoti, na ogled je le manjši predel vile, kar zniţuje vrednost celote.
Znanstveni pomen:
Ohranjenost arhitekturnih ostankov ter ohranjenost in številčnost najdb omogočajo preučevanje bivalne kulture rimske dobe najvišjega standarda in njeno interpretacijo; Lahko sledimo razvojnim fazam kompleksa vile – prezidave, ki izboljšajo uporabnost ali spremenijo funkcijo objektov; Je najbolje ohranjena in raziskana rimska obmorska vila na našem prostoru; Največje rimsko pristanišče, ki je ohranjeno ob današnji slovenski obali; Moţnosti preučevanja rimskega stavbarstva, umetnosti, gospodarstva (pristanišče).
Druţbeni pomen:
Vila je bila odkrita pred več stoletji, zato je njen druţbeni pomen za lokalno prebivalstvo „tradicionalen“. Lokalna skupnost se z dediščino identificira; kontinuiteta poselitve (rimska vila in cerkev sv. Simona) pri lokalnem prebivalstvu vzbuja še dodaten pomen;
43 Lokalno prebivalstvo je tisto, ki skrb za dediščino lahko razvija in jo dolgoročno tudi ohranja, v tesnem sodelovanju z zakonom, določenimi subjekti in zavodi; na širšem prostoru se lahko dviguje in krepi zavest o pomenu dediščine; Nudi potencial za razvoj turizma in kulturnega turizma ter omogoča dodatno zaposlitev krajanov in razvoj naselja; Vir formalnega in neformalnega izobraţevanja; lahko predstavlja kraj druţenja lokalnega prebivalstva.
Skupna ocena kulturnega pomena spomenika:
Lokalni pomen: izjemen, Regionalni pomen: izjemen, Drţavni pomen: zelo velik, Svetovni pomen: srednji.
Villa maritima je v svoji zasnovi in ohranjenosti pomembna lokacija, ki kaţe na način poselitve, umestitve v prostor, bivanjsko kulturo starih Rimljanov in komunikacijo v času rimske naselitve tega področja. V območju občine Izole in celotne slovenske obale ponuja moţnosti za dodatno turistično ponudbo in razvoj kulturnega turizma.
Arheološki park Simonov zaliv ţeli postati najprepoznavnejše arheološko najdišče rimske dobe na slovenski obali in v njenem zaledju ter prepoznavna destinacija kulturnega turizma doma in na širšem območju severnega Jadrana.
44 2. MESTNO JEDRO – MANZIOLIJEVA HIŠA
Različni posegi v mestno strukturo in stavbno dediščino pogosto zahtevajo zaščitne raziskave arhitekture in naselbinskih plasti. Rezultati raziskav pa v različnih aspektih dopolnjujejo poznavanje zgodovine obalnih mest, mestnih predelov in posameznih arhitekturnih kompleksov in hiš. Ob konservatorskih posegih arheološke raziskave, poleg ostankov starejših gradbenih dejavnosti, prinašajo na dan tudi veliko drobnega gradiva, ki govori o vsakdanjem ţivljenju v preteklosti in omogoča natančnejšo datacijo posameznih gradbenih faz kot tudi rekonstrukcijo dinamičnega gospodarskega ţivljenja mesta. Tudi Manziolijeva hiša v Izoli sodi med takšne primere, ki so bili raziskani zaradi nedavnih posegov.
Raziskave na območju Manziolijevega trga so se začele v letu 1994, ko je potekal sondaţni izkop zaradi predvidenih izkopnih jaškov za inštalacije. Izkop za inštalacije je omogočil realizacijo velikega arheološkega posega na še neraziskanem območju trga. Raziskave so se nadaljevale v času med leti 1999 in 2000, z deli v neposredni bliţini kompleksa hiše Manzioli, kar je obetalo nove moţnosti za pridobivanje informacij v zvezi z naselitveno sliko najstarejšega urbanega jedra današnje Izole.
Izola je obmorsko mesto, ki ima zanimivo staro mestno jedro. Zajema Manziolijev trg z okolico, Sončno nabreţje, Trg padlih za svobodo z okolico, Trg republike z okolico, Trg svetega Mavra z okolico, Veliki trg z okolico, Ulico Alme Vivoda z okolico in druge zgodovinske stavbe v mestu, kot so na primer italijanska osnovna šola Dante Alighieri, ki spada med najbolj mogočne stavbe, in cerkev sv. Marije boţje Alietske, ki je najstarejša mestna cerkev v Izoli, zgrajena v drugi polovici 11. stoletja. Posvečena je Marijinemu vnebovzetju in predstavlja lep primer enoladijske romanske arhitekture brez apside, hkrati pa je edini primer oktagonalno zasnovane centralne stavbe z listno kupolo v Slovenskem primorju. V njej lahko vidimo leseni kor, tri oltarje in orgle, ki jih je izdelal mojster Nakič, eden najpomembnejših beneških orglarjev. Staro mestno jedro zajema še pristanišče (mandrač), v sklopu Fontika in Loţe si lahko ogledamo arkadne loke iz leta 1531, občinsko palačo, narejeno v gotskem slogu, danes pa ima še baročno pročelje iz 17. stoletja, palačo Besenghi degli Ughi, molilnico bratovščine bičarjev Scuola Battuti iz leta 1451 z ohranjeno zunanjo gotsko podobo, Palačo Ugo, paviljon in vodnjak v parku Pietro Coppo, cerkev sv. Mavra, Manzolijevo palačo in hišo Lovisato (Krpan 2015).
45 Strnjeno naselje na otoku je tako zavzemalo le jugozahodni del, torej predel, zavarovan pred juţnimi in severnimi vetrovi, in se širilo proti morski oţini ter proti vrhu otoka.
LOKACIJA SPOMENIKA
Najstarejši materialni dokazi o poselitvi izolskega otoka so iz rimske dobe, kar z izkopanimi ostanki arhitekture dokazujejo arheološke raziskave v mestu. Najdbe v cerkvi Marije Alietske in Manziolijevi hiši (Manziolijev trg št.3 in 5) dokazujejo, da je bil otok naseljen tudi po propadu Zahodno rimskega cesarstva leta 476, ko so se prebivalci bliţnje okolice zatekli na otok pred vdori ljudstev s severa, vendar je naselbina kljub temu obdrţala romanski karakter.
V drugi polovici 20. stoletja je Manziolijev trg, skupaj z Velikim trgom, tvoril upravni, gospodarski in kulturni center mesta. Na obeh trgih so ţe pred nastankom hiše Manzioli stali pomembni mestni objekti, kot so: mestna hiša, cerkev Marije Alietske, Fontiko, Loggia, romanske stavbe v lasti druţine Ettoreo in starejši stavbni kompleks na lokaciji Manziolijeve hiše, ki je bil ţe takrat v lasti druţine Manzioli, ene izmed treh najbogatejših izolskih druţin, ki so bile del trgovskega in upravnega ţivljenja mesta.
46 KRATEK OPIS SPOMENIKA
Manziolijeva hiša, imenovana tudi Palača Manzioli, je značilno gotsko-benečansko poslopje in po eni strani predstavlja najstarejši ohranjeni spomenik izolske stanovanjske arhitekture, po drugi strani pa ponazarja sodobne koncepte obnove historičnih objektov v funkciji javne rabe. Bila je zgrajena na nekdanjem Malem trgu (Piazza piccola; kasneje Trg 22. julija in Manziolijev trg) in v lasti nekdanjega izolskega ţupana, Tommasa Manziolija, ki je sodeloval tudi pri ureditvi izolskega »mandrača«.
Slika 22: Manziolijev trg s palačo Lovisato in Manzioli
Leta 1470 je druţina Manzioli na mestu nekdanjih dveh starejših objektov in dvorišča zgradila novo gotsko stavbo. Lokacija hiše je bila izbrana glede na pomen druţine v mestu in glede na njihove dejavnosti, povezane s trgovino.
47 Preklada portala je opremljena z grbom druţine Manzioli in črkama B in M. Na levi strani je vklesana letnica 1470.
Slika 23: Portal Manziolijeve hiše z vklesano letnico
Hiša je bila večnadstropna, v pritličju so bili po vsej verjetnosti trgovski prostori. Nova gotska stavba je bila tipološko drugače zasnovana kot tako imenovani romanski objekti. Zgrajena je bila vzporedno s trgom in vzhodno stranico cerkve sv. Marije Alietske. S tem posegom je bila določena vzhodna stranica trga. V pritličju je bil skozi velik portal in veţo dostop do dvorišča.
Lastniki so večkrat posegli v strukturo in osnovne elemente stavbe, kar nam potrjujejo raziskave arhitekture in ostenja. V 19. stoletju se je druţina Manzioli odselila v Treviso in je bil celoten stavbni kompleks razdeljen med več lastnikov, posledica česar so bile številne predelave ter spremembe namembnosti.
Do zadnje spremembe namenskosti je prišlo v osemdesetih letih 20. stoletja, ko je stavba spet izgubila stanovanjsko uporabo in postala namenjena javnim funkcijam. Takratna sprememba vsebine je zahtevala tudi temeljito prenovo, pred katero pa so bile izvedene tudi arhitekturne in arheološke raziskave v notranjosti hiše in na trgu pred njo, katerih rezultati so oblikovali temelje za varstvene smernice prenove celotnega stavbnega kompleksa.
48 Stavba na Manziolijevem trgu št. 3 je novejša trinadstropna hiša na mestu manjkajočega dela prvotne Manziolijeve hiše. Bila je zgrajena na začetku 19. stoletja in ne presega višine originalne beneško-gotske hiše. Na dvoriščni fasadi v prvem nadstropju ima eno okno gotsko okensko polico. Stavba na Manziolijevem trgu št. 5 je beneško-gotska Manziolijeva hiša, ki je le delno ohranjena. Ima značilnosti hiše, v kateri so ţiveli premoţnejši meščani. Oblikuje jo razmeroma visoko pritličje, reprezentančno prvo nadstropje in drugo nadstropje, pokrito z dvokapno streho, krito s korci. Na podlagi ohranjenih elementov je bilo moţno ugotoviti tlorisno zasnovo, višino in oblikovanje glavne fasade originalnega objekta. Simetrična tlorisna zasnova se izraţa tudi v oblikovanju glavne fasade. Ozka vhodna veţa oblikuje sredinsko os objekta, ob kateri sta na obeh straneh dva prostora. Pritličje s prvim nadstropjem povezuje zunanje kamnito stopnišče. Glede na odkrite vratne in okenske odprtine so bili prostori pritličja namenjeni skladiščem in shrambam (klet), kasneje tudi delavnici in prodajalni (trgovski prostori). Celotno prvo nadstropje ima reprezentančno funkcijo in ga v celoti zavzema velika dvorana (piano nobile). Najvišje, drugo nadstropje pa ima niţjo etaţno višino. Na osnovi sledi kamina in odsotnosti oken lahko domnevamo, da je bilo v drugem nadstropju več prostorov, ki jih je povezoval hodnik na vzhodni strani stavbe. Lokacija kuhinje ni bila ugotovljena, zato je moţno, da je bila na dvorišču ali v pritličju stavbe. Zunanja fasada odseva simetrično zasnovo stavbe In, čeprav ni v celoti ohranjena, je iz nje razvidna originalna tlorisna zasnova s poudarjeno srednjo osjo, ki jo oblikuje glavni vhodni portal v pritličju in nad njim centralno postavljena trifora, ki se ni v celoti ohranila, ter monofora v najvišjem nadstropju (Guček 2000).
49
Slika 24: Fasada hiše Manzioli; rekonstrukcija stanja iz 15. stol.(a), 16. stol. (b), 19. stol. (c) in leta 1910 (d) (po Guček)
Sredi 16. stoletja je bila stavba na Smrekarjevi 63 temeljito prezidana. Ohranjeni so nosilni zidovi romanske stavbe, na katerih je zgrajena nova renesančna stavba, ki je bila visoka ţe kot zgrajena gotska stavba. Trţna fasada je bila osno zasnovana, v pritličju so bila v osi vhodna vrata in majhna kletna okna, prva etaţa je dobila renesančno triforo ter zanjo večji prostor (piano nobile), ki je bil z dvojnimi vrati povezan z veliko dvorano gotske stavbe, medtem ko sta pa bili v drugem nadstropju vgrajeni dve renesančni monofori. Nova stavba je bila stanovanjska, z več sobami v drugem nadstropju, grajena s poudarkom na trţni fasadi, ki je bila v celoti renesančna, medtem ko je na stranski fasadi bilo v drugem nadstropju
50 uporabljeno tudi gotsko okno. V drugem nadstropju je ohranjen del kamina, ki kaţe na način ogrevanja prostorov.
Tudi v času 17. in 18. stoletja je največ sprememb doţivela stavba na Smrekarjevi 63. V tem času nadomestijo starejše zunanje stopnišče Manziolijeve hiše z novim kamnitim stopniščem in zelo verjetno je tudi notranjost obeh stavb doţivela temeljite predelave. Na osnovi ohranjenega tlakovanja, ki nakazuje obstoj enoramnega stopnišča v pritličju Lovisatove hiše, je moţno, da je stavba na Smrekarjevi 63 postala samostojna in ni bila več povezana s hišo Manzioli v prvem nadstropju.
Z odselitvijo druţine Manzioli konec 18. stoletja je bil celoten stavbni kompleks razprodan po posameznih stavbnih in stanovanjskih enotah. Stavbni kompleks, razdeljen na večje število lastnikov, je doţivel temeljite gradbene predelave. Porušen je bil juţni del Manziolijeve hiše in na njenem mestu je bila zgrajena trinadstropna stavba s tremi stanovanjskimi enotami in gospodarskim poslopjem na dvorišču. Ostanek hiše Manzioli je bil razdeljen na več stanovanjskih enot, ki so nastale z nadzidavo prizidkov na dvorišču in dozidavo Lovisatove hiše ter nadzidavo Smrekarjeve ulice št. 61. Ostanek velike dvorane Manziolijeve hiše je bil zaradi višine predelan v dve etaţi. Spremenili so se vhodi v stavbe, ker so bila pritličja namenjena trgovinam. Zaradi pomanjkanja prostora se je začelo s prizidki pozidavati dvorišče. Na stanje močne razparceliranosti na začetku 19. stoletja kaţe mestni kataster iz leta 1818.
Konec 19. stoletja je palačo močno poškodoval poţar, v katerem je desni del hiše pogorel, tako da je bila hiša v tem delu na novo pozidana, in sicer tako, da ima kljub enaki višini venca eno nadstropje več (Darovec 2010).
Stavbni sklop Manziolijeve hiše ohranja in predstavlja več arhitekturnih obdobij. Graditelji so pri gradnji ohranili kvalitetnejše dele starejših stavb, predvsem nosilne zidove, ostale gradbene materiale pa so uporabili za gradnjo novega objekta. Na palači so dobro vidna tipična beneška okna, oblikovana na t.i. oslovski hrbet. Sedanje stavbe so zgrajene v večjem delu na temeljih starejših stavb ţe iz 14. stoletja (Mileusnić 2011).
V obnovljenih prostorih palače Manzioli je tako danes sedeţ Italijanske samoupravne narodne skupnosti Izola in skupnosti Italijanov Dante Alighieri in Pasquale Besenghi Degli Ughi z društvom za kulturne in športne dejavnosti, v spodnjih prostorih pa vinski bar, imenovan
51 Wine bar Manzioli. Poleg tega, prostori Manziolijeve palače sluţijo tudi kot razstavni prostor za ekspozicije in druge kulturno-umetniške prireditve, prav tako pa so v prvem nadstropju prostori bogate knjiţnice druţine Besenghi, ki je bila preseljena iz Besenghijeve palače. V knjiţnici je pribliţno 3000 knjig in nekaj rokopisov iz 16. in 17. stoletja.
Na Manziolijevo hišo se naslanja historična palača Lovisato, ki je danes znana predvsem kot rojstna hiša izolskega patriota in znanstvenika, Domenica Lovisata.
Slika 25: Manziolijeva hiša (po Guček)
52 ZGODOVINSKI PREGLED DOSEDANJIH RAZISKAV IN KONSERVATORSKIH POSEGOV
Raziskave celotnega kompleksa hiše Manzioli so se začele v osemdesetih letih 20. stoletja. Neposreden vzrok je bila potreba po zagotavljanju ustreznega prostora za Italijansko samoupravno narodno skupnost v Izoli. Le-ta je delovala v prostorih palače Besenghi degli Ughi, vendar se je zaradi programa prenove palače morala izseliti.
Leta 1984 je na pobudo Samoupravne stanovanjske skupnosti Izola najprej nastala idejno programska študija »Predlog ureditve Manziolijeve hiše za Italijansko samoupravno skupnost v Izoli«, konec decembra istega leta pa sta bili stavbi Manziolijeva hiša (na Manziolijevem trgu št. 3 in 5) in Lovisatova hiša (na Smrekarjevi ulici št. 63) razglašeni za kulturna spomenika.
Leta 1986 je Medobčinski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran izdelal prvi konservatorski program za stavbi na Manziolijevem trgu št. 3 in 5, ki je temeljil na takrat dosegljivih podatkih o stavbah, saj sta bili obe stavbi naseljeni in natančnejše raziskave niso bile izvedljive.
Leta 1989 je prišlo do vsebinskih sprememb programa za Manziolijevo hišo, saj je bila njena prenova na pobudo Italijanske samoupravne narodne skupnosti Izola, v sodelovanju z Ljudsko univerzo v Trstu, vključena v program C memoranduma o italijanski gospodarski pomoči Jugoslavijji, ki je v hiši predvidela še aktivnosti raziskovalne inštitucije za obnovo dediščine beneške kulture na področju arhitekture in umetnosti v Istri. Program prenove je bilo potrebno razširiti še na hišo Lovisato (Guček 1993).
Stavbi Manziolijev trg št. 3 in 5 sta bili v letu 1989 izpraznjeni in leta 1990 raziskani. Raziskave so obsegale analize arhitekture in arheološke raziskave. Ugotovile so, da so na raziskanem območju obstajali starejši objekti in da sta bili Manziolijeva in Lovisatova hiša funkcionalno povezani, odkrit pa je bil tudi ohranjeni del velike dvorane Manziolijeve hiše s poslikavami.
Leta 1991 je bila izpraznjena tudi hiša Lovisato, v kateri so potekale arhitekturne in arheološke raziskave do leta 1993. Z raziskavami je bila potrjena funkcionalna povezanost obeh hiš, kar je pomenilo, da je bila druţina Manzioli lastnica obeh objektov. Arheološke
53 raziskave so potrdile domneve o poselitvi otoka v antiki (1. stoletje) in tudi pokazale na razvoj in spreminjanje srednjeveške tipologije pozidave mestnega prostora.
Na podlagi rezultatov raziskav je razvidno, da lahko govorimo o kompleksu hiše Manzioli, ki so ga sestavljale stavbe na Manziolijevem trgu št. 3 in 5, na Smrekarjevi ulici št. 63 in delno na št. 61 s prizidki na dvorišču hiše Manzioli (Guček 1995).
Manzolijeva palača je bila skupaj s Palačo Lovisato leta 2003 obnovljena v modernem slogu, so pa še danes vidni ostanki prvotne rimske zgradbe, ki je nekoč stala na tem mestu.
Na kompleksu hiše Manzioli so bile opravljene različne raziskave: arheološke, raziskave ostenja stavb, raziskave zemljiškoknjiţnih vpisov, delilnih načrtov posameznih stavb v zemljiški knjigi in katastrski načrti mesta od leta 1818 naprej. Arheološke raziskave in raziskave ostenja stavb so bile izvedene v obsegu, ki so ga omogočale okoliščine in so bile na vzhodnem delu omejene zaradi zasedenosti stavbe ali nevarnosti pred rušenjem posameznih delov stavbnega kompleksa. Pridobljeni podatki omogočajo rekonstrukcijo dinamike gradbenih posegov na tem prostoru tudi pred gradnjo palače v 15. stoletju.
Arheološke raziskave, ki so bile predvsem namenjene analizam arhitekture kompleksa hiše Manzioli in ugotavljanju osnovnih značilnosti arhitekture tega dela Izole pred gradnjo hiše Manzioli, so ob novih ugotovitvah glede gradbene zgodovine razkrile številne drobne najdbe, med katerimi po številu in izpovednosti prevladuje keramično gradivo in na podlagi primerjalne analize morfoloških in stilističnih značilnostih najdb, podkrepljene z rezultati sorodnih strok, lahko odgovorimo na marsikatero vprašanje pretekle ravni preostanka vsakdanjega ţivljenja, ki ne zrcali le ţivljenja enega objekta, temveč omogoča vpogled v en element dinamičnega gospodarskega ţivljenja celotnega mesta.
54 3. TOVARNA DELAMARIS
Na razvoj ribištva okrog Izole vpliva morje, bogato z natrijem, klorom, fosfatom, dušikom; vse to prinašajo potoki. Morje bogatijo s kisikom vetrovi, zlasti burja. Plankton, ki se razvija v morju, je glavna hrana ribam in zato je bilo morje vedno polno le-teh. Z morskimi tokovi prihajajo od marca do oktobra sardele, sardoni, škombri, stalno pa se tu zadrţujejo bradači (barboni), potniki (bosega), orade in brancini. Zato je ribištvo ţe v srednjem veku postalo najpomembnejša gospodarska panoga v mestu.
Človek je ţe zelo zgodaj začel izkoriščati vodni ţivelj. Verjetno je najprej samo nabiral uţitne vodne organizme, kasneje pa oblikoval ustrezne pripomočke za njihov laţji ulov. Ţe v nomadskem obdobju je pogosto potreboval sredstvo, da bi varno prečkal vode in tako je začel izdelovati primerna plovila. Oboje skupaj je postalo osnova dejavnosti, ki jo danes imenujemo ribištvo.
Ribolov je kompleksna dejavnost, ki zahteva od ribiča, da svoje obnašanje in opremo prilagaja posameznim vrstam rib in naravnim pogojem lovišča. Nekatere ribe se namreč zadrţujejo bolj pri dnu, druge spet tik pod površjem; nekatere ţivijo bolj samotarsko, druge v velikih jatah; tudi pojavljajo se v različnih časovnih obdobjih in na različnih lokacijah. Zato je človek skozi zgodovino izpopolnjeval različno ribolovno opremo in pripomočke, vedno upoštevajoč značilnosti rib in uporabo novih tehnoloških dognanj. V svetu poznamo veliko različnih oblik tako pri plovilih kot pri mreţah in drugi ribolovi opremi.
Naši predniki so ţe veliko pred izumom konzerviranja ţivil vedeli, da je mogoče hrano dalj časa ohraniti uţitno v določenih pogojih in okoliščinah. Zelenjavo, sadje, meso ali ribe so morali umakniti pred soncem, svetlobo, zrakom in vlago. Še dlje pa so ţivila ohranili uţitna, če so jih hranili v hladu ali temi, soli ali masti. Šele leta 1810 pa so iznašli prvo metodo konzerviranja ţivil v neprodušnih posodah, potopljenih v krop. Posodice so bile sprva steklene, kasneje pa so metodo shranjevanja izboljšali in začeli hrano konzervirati v pločevinkah. Inovativne metode konzerviranja ţivil so si najbolj ţeleli v vojaških krogih in so tako v veliki meri rešili teţave s prehranjevanjem vojakov na frontah.
Prebivalci prvotnega naselja na otoku so bili ribiči in kmetje v zaledju (vinogradniki in oljkarji), dokler se niso konec 19. stoletja pojavile tri tovarne za konzerviranje rib. Med obema svetovnima vojnama sta delovali dve tovarni, ki sta bili po 2. svetovni vojni zdruţeni v
55 skupno podjetje. Ţe od 80. let 19. stoletja, torej od ustanovitve tovarn za ribjo industrijo, je Izola pomenila pomembno ribiško območje. Povojni gospodarski in prebivalstveni dvig Izole je temeljil na industriji igrač, ţivilski industriji in ladjedelništvu, po osamosvojitvi pa na razvoju turizma. Izola se uveljavlja kot turistični kraj in je uspela ohraniti srednjeveško zasnovo s cerkvijo na vzpetini, prepleteno mreţo ozkih ulic, visokih hiš in notranjim pristaniščem, zavarovanim pred valovi.
Omeniti je potrebno tudi Muzej Parenzana, ki na prvem mestu predstavlja zgodovino, značilnosti in zanimivosti ozkotirne ţeleznice Parenzane, ki je v začetku prejšnjega stoletja povezovala kraje od Trsta do Poreča, med drugim tudi Izolo. V muzeju je predstavljena zanimiva zbirka lokalnih noš, majhna arheološka zbirka in zbirka igrač, največ pa o zgodovini lokalnega gospodarstva izvemo iz obseţne zbirke o konzervni industriji, ki jo je avgusta 2010 pripravila občina Izola z naslovom »Utrinki ribiškega mesta« tudi v delni izvedbi postavitve razstave na prostem. Fotografije za razstavo so prispevali Mestna knjiţnica Izola, občina Izola, Italijanska samoupravna narodna skupnost Izola, Arhiv podjetja Delamaris Izola, nekaj fotografij pa je tudi iz privatnih zbirk.
56 LOKACIJA SPOMENIKA
Izola je bila znana po svojih zdravilnih termalnih vodah, ki so jih odkrili leta 1822 pod skalo pri cerkvi sv. Petra in so zelo pripomogle k razvoju turizma. V kratkem so se pojavili hoteli in kopališča, prvi parnik, ki je povezal Izolo s Trstom, je priplul 19. avgusta 1824. V Izolo so prihajali premoţni turisti, v lep hotel s termalnim kopališčem, ki se je nahajalo ob razvalinah mestnega obzidja, pribliţno tam, kjer je bil vhod v tovarno Delamaris. Zelo verjetno je v Izolo prihajala druţina trgovca Roulleta, ki je v Franciji trgoval z ribami in je patentiral razne sisteme konzerviranja. Ugotovili so, da je zahodna istrska obala izredno bogata z modro ribo, posebno s sardinami, in da sta bili tako Izola kot Rovinj največji ribolovni središči teh rib še iz časov Beneške republike. Vse te okoliščine so najverjetneje vplivale na to, da so investirali svoj kapital prav tukaj v stroki, ki so jo dobro poznali.
Tako je leta 1879 Francoz Emile Louis Roullet odkupil primerno zemljišče ob skalah cerkve sv. Petra, kjer se je nahajala istoimenska kapelica, in kos obale z močvirnatim zalivčkom, ter v bliţini Vascottovih term zgradil prvo tovarno za predelavo in konzerviranje rib v Izoli.
Slika 26: Pogled na Izolo – spredaj tovarna Delamaris
57 ZGODOVINSKI PREGLED RIBIŠTVA V IZOLI
Za ribolov je ključnega pomena ribolovno območje (potok, reka, ribnik, jezero oziroma v tem primeru morje), najpomembnejši del ribolovne opreme pa predstavlja plovilo. Do pojava plovil se je ribolov izvajal tik ob obali in v plitvinah. Tak ulov je bil majhen, pojav plovil pa je omogočil, da se je ribištvo razvilo v pomembno gospodarsko panogo.
Razvojna pot plovil je bila počasna in raznolika. Verjetno je človek najprej uporabil plavajoče deblo ali snop trsja, kasneje pa povezal več hlodov ali snopov trsja v splav. Deblo je ostalo temeljni gradbeni element iz lesa grajenih plovil. Iz debla so izdelali prvi čoln tako, da so mu navzven dali bolj hidrodinamično obliko, znotraj pa so mu izdelali čim večjo luknjo za potnike in blago, ki so jo izsekali ali izţgali.
Sčasoma so čolnu povečevali prostornino tako, da so mu ob straneh dodajali bočne deske, najprej pritrjene z lesenimi klini in vrvmi ali usnjenimi trakovi. Spoje med njimi so tesnili z vlakni ali ţivalsko dlako, prepojeno s smolami.
Najstarejšo pisno omembo ribištva v slovenski Istri najdemo v dokumentu o zborovanju pri Seţani leta 804, v katerem so omenjeni dohodki, ki jih je vojvoda Ivan prejemal od ribolova v Istri.
V srednjem veku je bilo morje in s tem tudi bogata lovišča v lasti mestnih gospodov, fevdalcev in cerkvenih oblasti, kar ni spremenila niti beneška oblast. Mestni statuti so natanko določali način ribolova. Ribe so bile vsakdanja hrana ribiških druţin, meščanov in tudi višjega sloja, niţji sloji so na primer najraje imeli brodet. Nekatere ribiške druţine so imele tudi nekaj zemlje, na kateri so pridelovale vino, olje in zelenjavo za lastne potrebe. Morje je njiva, ki je ni potrebno orati, gnojiti in sejati, zato je ribolov pomenil dragocen vir prehrane celo okoliškim kmetom, saj zemlja ni vedno dajala dovolj pridelkov.
Istrski ribiči so morali Benetkam plačevati desetino od ulovljenih rib. Nasoljene ribe so sami tovorili v Benetke in zanje plačali še poseben davek. Ker so Benetke z visokimi davki in carinami ter s strogim nadzorom onemogočale gospodarsko rast istrskih mest, se je zelo razvilo tihotapstvo in Izola je postala gnezdo hrabrih tihotapcev. V Trst so tihotapili nasoljeno ribo in olje; v temnih nočeh so se s hitrimi majhnimi barkami (fisolere) spretno izogibali beneški kontroli na morju. Barke so dobile ime po pticah, ki so ţivele v beneških lagunah.
58 Komuna je dala v zakup tudi davke na ribo in ribje rezervate (piscarie). Ribiči so morali plačevati davek na sveţe, posušene ter nasoljene ribe. Prodaja rib je bila dovoljena le v izolski ribarnici na glavnem trgu blizu mesnice ali na stopnicah (gradata). Lastnikom bark je bilo prepovedano prati barke v mandraču, prepovedano je bilo tudi potapljati v morje razbite ali neuporabne barke. Pravico do ulova je izdajala komuna, ki je leta 1576 izdala sklep, da morajo ribiči ulovljeno ribo ponuditi najprej komuni. Lastniki ribiških bark in mreţ so bili bogati meščani, ki so zaposlili revne ribiče ter člane posadke. Ti so bili plačani z delom ulova (Mihelič 2007).
Izola je bila v nenehnih sporih z ribiči iz Chioggie (čoţoti), ki so bili daleč najboljši ribiči na Jadranu. Imeli so tudi največje barke in so prvi začeli loviti s povlečnimi mreţami, ki so strgale morsko dno in povzročale veliko škode. Leta 1740 je bil v Benetkah sprejet zakon, ki je čoţotom prepovedal ribariti v istrskih vodah, dovoljeval jim je le zateči se v istrska mesta v primeru viharjev. 18.2.1756 je bil sprejet celo zakon, ki je čoţotom popolnoma prepovedal ribolov v koprskih vodah in določil kazni za neubogljive: izguba barke, mreţ, izgon, zapor.
Ker pa so ribiči iz Chioggie svoje morje kmalu izropali, niso imeli izbire, kot da se na ribolov odpravijo v istrske vode, ki so bile zelo bogate z ribami in drstišči. Ker so imele povlečne mreţe zelo majhno oko, so polovile ves ribji zarod in s tem delale nepopravljivo škodo. Poleg tega so ponoči hote ali nehote zapeli še na mreţe domačinov ter jih tako potrgali, potopili ali pa celo odnesli domov. Ker pa je bilo Čoţotov več kot istrskih ribičev in so z ulovom Benetkam prinašali velik zasluţek, so bile Benetke leta 1766 prisiljene s posebnim ukazom ponovno dovoliti svobodni ribolov v istrskih vodah.
9.8.1770 pa so bile beneške oblasti zaradi prevelikega odpora istrskih ribičev prisiljene ponovno prepovedati lov čoţotom v istrskih vodah. Čoţoti niso nikoli upoštevali beneških prepovedi in so vztrajno lovili v istrskih in trţaških vodah, tako da je nenehno prihajalo do sporov med domačimi ribiči in njimi, kiso se nadaljevali vse do začetka druge svetovne vojne.
Znan je zapis, ki pravi, da sta maja 1932 izolska ribiča Antonio Degrassi z barko »Vittorio« in Augusto Degrassi z barko »Augusto« pred zalivom v Sesljanu, znotraj ene navtične milje, vrgla mreţe za izlov skuš. V neposredni bliţini se je ustavilo 6 čoţotskih bragocev z jadri. Ko se je stemnilo, so čoţotske barke v prepovedanem pasu ene morske milje spustile povlečne mreţe – koče in v parih začele loviti. Pri tem so povlekli 30 mreţ izolskih ribičev. Ribiča sta
59 jima sledila in uspela šele naslednje jutro dohiteti čoţote, ki pa niso hoteli nič več slišati o mreţah (Volpi Lisjak 1999).
Francozi postavijo temelje sodobnega ribištva s tem, ko je leta 1808 v času Ilirskih provinc Dandolo, generalni skrbnik (proveditor) za Dalmacijo, izdal moderen ribiški zakon, ki je v duhu francoske revolucije odpravil vse fevdalne omejitve, ki so omejevale ribolov in s katerim je morje postalo svobodno. Ta francoski zakon je postal osnova kasnejšemu avstrijskemu.
Leta 1835 so avstrijske oblasti uzakonile Dandolov odlok in izdale natančna pravila ribolova. Določile so, da pripada morje ob obalnem pasu v širini ene morske milje izključno ribičem mesta ali vasi, kateri ribič pripada. S tem so bili ukinjeni vsi srednjeveški fevdalni privilegiji, s katerimi so si mestna gospoda, fevdalci in cerkvene oblasti lastila morje ter bogata lovišča.
Sredi 19. stoletja je ribištvo propadalo. Avstrija se je začela zavedati velikega ekonomskega in socialnega pomena ribištva. 26.4.1850 je bila z dekretom ministra za trgovino, industrijo in javna dela ustanovljena Osrednja pomorska vlada, ki je začela delovati v Trstu 1.5.1850 (Volpi Lisjak 1999).
V začetku 60-tih let 19. stoletja je avstrijska vlada poslala v Francijo posebnega strokovnjaka z namenom, da preuči tamkajšnje tehnike ribarjenja in umetno gojenje rib in školjk, saj so hoteli pospešiti razvoj ribištva v Jadranskem morju. Razvoj so podpirale tudi istrske obmorske komune ter istrski deţelni zbor, ki je vlado zaprosil, naj z zakonom zaščiti ribolov.
Leta 1884 so ustanovili še Osrednjo komisijo za ribolov, Osrednja pomorska vlada pa je leta 1885 izdala poseben odlok, ki je določal registracijo bark. Registrski znak je bil sestavljen iz zaporedne številke vpisa barke v register in iz začetnice mesta, v katerem je bila barka registrirana. Rezultati pomorske vlade so bili kmalu vidni, saj se je povečalo število ribičev, ribiških bark ter ulov rib. V Istri se pojavijo večje barke, velike mreţe za izlov sardele (manaide), od čoţotov pa so Izolani sprejeli tudi vlečne mreţe tartane in koče.
Leta 1882 je bilo v Izoli 60 ribiških čolnov, ki so imeli v povprečju pet člansko posadko. Na dan so ujeli od 50.000 do 100.000 sardel. Pomorska vlada je preko komisije za ribolov konec 19. stoletja uspela skoraj v vseh mestih, med drugim tudi v Izoli, ustanoviti ribiške zadruge.
60
Slika 27: Tovarna Ampelea s svojo ribiško floto v letih 1943 - 1945
Leta 1903 se je v Izoli z ribištvom ukvarjalo ţe 600 prebivalcev, kar je bilo bistveno več kot na primer v italijanskem Gradeţu, kjer je ribarilo 350 ljudi ali v Piranu, kjer je bilo ribičev le kakih 100. Ribiška dejavnost je bila razvejana predvsem na zahodni obali severnega Jadrana in v istrskih mestih, šele kasneje pa tudi v Izoli, kjer so postopoma prešli iz kmetijstva v ribištvo. Za zlata leta izolskega ribištva pa vendarle velja obdobje italijanske oblasti od 20. let prejšnjega stoletja do izbruha 2. svetovne vojne.
Slika 28: Izlov cipljev
Med prvo svetovno vojno je avstrijska mornarica minirala nekatera območja ob obali Jadrana, zato so avstrijske vojaške oblasti prepovedale ribolov z vsemi povlečnimi mreţami. Ta
61 pripoved je izjemno vplivala na vse ribiče, najbolj pa na lastnike bragocev in tartan. Koprski ţupan je 19.11.1914 na Pomorsko vlado v Trstu poslal dopis, v katerem je zapisal, da so se zaradi popolne prepovedi ribolova ribiči znašli v najhujši revščini in da potrebujejo takojšnjo pomoč za preţivetje svojih druţin.
Ko je Avstro-Ogrski vojno napovedala tudi Italija, se je poloţaj ribičev v Trţaškem zalivu in Istri še poslabšal. Pomorska vlada, ki je bila premeščena v Graz, je ministru za trgovino na Dunaju sporočila, da v Trţaškem zalivu od Kriţa do Pirana pomoč potrebuje 1500 ribiških druţin. Takrat je bilo v Izoli 900 ribičev, ki so imeli 160 čolnov. Poveljstvo avstrijske mornarice je dovolilo ribolov na nekaterih območjih, kjer je bil prej ribolov prepovedan, vendar le od zore do mraka.
Kapitanija v Trstu je luškim uradom v primorskih mestih vsak teden pošiljala predpisano uro izplutja bark. Pomorska vlada si je ves čas prizadevala olajšati teţko stanje ribičev, posebno v Istri, ter hkrati zagotoviti vsaj nekaj rib za prehrano, zato je istrskim ribičem dovolila ribariti pred Trstom, Barkovljami in Kriţem, vendar pod pogojem, da ves ulov prodajo tam. Piranski in izolski ribiči se dogovora niso drţali in so ribe na skrivaj prodajali po boljši ceni. Kljub vsemu, pa je ulov vedno bolj pešal- ribičem je namreč primanjkovalo materiala za mreţe in krpanje, stare mreţe pa so bile tako dotrajane, da so kar razpadale.
Pod Italijo je fašistična oblast, predvsem v Trst, začela naseljevati prebivalstvo iz juţne Italije. V ribolovu je favorizirala italijanska ribiška podjetja, največ iz okolice Neaplja, ki so imela velike modernizirane ribiške ladje, imenovane »lampare«, po velikih acetilenskih lučeh, s katerimi so ponoči osvetljevali morje in privabljali ribje jate. Lampare so s svojimi velikimi plavaricami, visokimi 40 metrov, lovile tik ob obali in so imele, kljub prepovedi, mreţe z očesom šest milimetrov, ki so polovile ves ribji zarod.
Proti naseljevanju in lovljenju neapeljskih ribičev so bili vsi domači ribiči, tako slovenski na Trţaškem kot italijanski v Istri, vendar njihove pritoţbe na trţaško kapitanijo niso zalegle. Priseljevanje neapeljskih ribičev se je ves čas nadaljevalo. Tako je bilo leta 1938 ţe 43% vseh ribičev v Trţaškem zalivu priseljencev z juga Italije.
V 30-tih letih prejšnjega stoletja se je spremenila tehnika ribolova na modro ribo. S pomočjo agregatov so svetili v morje in tako privabili jato rib pod barko, nato pa jo obkroţili z mreţo
62 plavarico. Mreţa je imela na dnu ţelezne obročke, skozi katere je tekla vrv, ki so jo zategnili s pomočjo vitla na barki in tako je dobila obliko vreče.
Ribiči so ostajali na odprtem morju tudi po več dni, včasih celo več tednov. Delali in spali so na bragocih. Portolate, barke za prevoz ujetih rib v tovarno, so ribičem vsak dan pripeljale vodo, hrano, kavo in cigarete. Količino ulova so še vedno merili po starem, sardel niso tehtali, saj na ladjah ni bilo tehtnic, ampak so jih šteli: ribič je vzel v levo roko dve, v desno pa tri sardele; šteli so premike rok, 1 premik = 5 rib, 20 premikov = 100 rib (Terčon 1989).
Slika 29: Obilen ulov sardel
63 KRATEK OPIS SPOMENIKA
Začetki podjetja Delamaris d.o.o. segajo v leto 1879, ko je francosko podjetje Generalna francoska druţba za konzerviranje ţivil (Societe Generale Francoise) 20. januarja 1881 odprlo prvo tovarno in z delom je pričela prva proizvodnja predelave in konzerviranja rib. Domačini so jo poimenovali »fabrica dei Francesi« (v prevodu tovarna »Francozov«) ali »fabrica dei bagni« (v prevodu tovarna »kopališč«).
Slika 30: Tovarna Delamaris v »najboljših letih«
Carlo Warhanek iz Dunaja je zgradil drugo tovarno, ki je pričela z delom 22. decembra 1882. Warhanek je bil prvi, ki je v Trţaškem zalivu zgradil tovarno za konzerviranje rib, in sicer v Devinu pri Trstu leta 1867. Leta 1882 je zgradil manjšo tovarno Giovanni Degrassi. Leta 1904 so Troion in delničarji odprli še četrto tovarno (S.I.Prodotti Alimetari Torrigiani) in iz teh sta kasneje nastali Ampelea in Arrigoni. Več kot polovico celotne proizvodnje so tovarne prodale na tuje.
V tovarnah so praţili, marinirali in v sodčke konzervirali jegulje iz beneške lagune ter praţili »ruske sardele« in jih v pločevinke konzervirali v olivnem olju. Sardele so vlagali v 125 gramske pločevinke, največje pločevinke pa so vsebovale 1000 gramov sardel. Slanike iz Norveške so očistili, polili s kisom, jim dodali dišave in jih konzervirali v sodčke.
64 Francosko podjetje Roullet je leta 1893 prešlo v lastništvo Anglo-avstrijske banke s sedeţem v Trstu. Tovarna se je preimenovala v Usines de lancienne Societe Generale Francoise de conserves alimentares in pod novim lastništvom dosegala še večje uspehe.
Slika 31: Tovarna Delamaris po 2. svetovni vojni
Predelovali in konzervirali so tudi slive, grah, fiţol, meso in paradiţnike ter solili in marinirali ribe. Tako so laţje premoščali mrtva obdobja, ko je bil lov na sardine ob polni luni zakonsko prepovedan ali pa skromen zaradi naravnega nihanja ob ribjem razmnoţevanju. Direkcija je skrbela za aktivni marketing. Svoje proizvode je pošiljala na vse svetovne sejme, dobivala priznanja in nagrade, ohranjala dobre stike z zastopniki in odjemalci, postala je tudi glavni dobavitelj cesarske vojske. Svoje proizvode je izvaţala po vsej Evropi- celo v Rusijo, na Bliţnji vzhod in v Ameriko.
Med 1. svetovno vojno je bila zaradi pomanjkanja surovin in moške delovne sile okrnjena vsa industrijska aktivnost v teh krajih. Leta 1918 je bila proizvodnja popolnoma ustavljena, tovarna je bila zaprta do leta 1920. Nad Izolo je zavladala beda in lakota, nakar so stanje še poslabšale velika suša, kuga in španska mrzlica.
Med 1. svetovno vojno so vojne oblasti prepovedale tudi ribolov na morju. Morje je bilo minirano, prepovedan je bil ulov z mreţami ter tudi nočni ribolov- ponoči so morale ostati barke privezane v pristanišču. Večina moških je bila na frontah, starejši ribiči in ţenske, zaposlene v tovarnah, so ostali brez dela.
65 Po vojni je proizvodnja tovarn znova zaţivela, čeprav je Pomorska vlada v Trstu leta 1919 prepovedala ribolov od sončnega zahoda do druge ure pred svitom. Izolski podestat Zamarin je admiraliteto obvestil o veliki škodi, ki jo zaradi tega trpijo ribiči in pet tovarn, saj ne morejo loviti na odprtem morju.
Slika 32: Delavke v tovarni Delamaris
Leta 1920, po italijanski zasedbi Istre, je celotno izolsko premoţenje avstrijske banke kupilo italijansko podjetje S.A.Conservifici, prav tako pa so kupili tudi tovarno Degrassi in S.I.Prodotti Alimetari Torrigiani.
Leta 1930 se je S.A.Conservatrici prestrukturiralo in preimenovalo v Ampelea Conservatrici S.A. Tovarna je obnovila proizvodnjo ribje moke in ribjega olja. Nekdanjo tovarno Warhanek je prevzel nov lastnik, Giorgio Sanguinetti, in jo poimenoval po sebi, nakar se je pa leta 1926 preimenovala v Arrigoni.
Vzpon Ampeleje je bil silovit zaradi močne podpore Italije, ki je ţelela zadostiti notranjim potrebam trga in obenem pridobiti tujo valuto na račun lastne cenene delovne sile. Tovarno so posodobili z novimi parnimi kotli, avtoklavi za sterilizacijo pod pritiskom na 125 stopinj Celzija, novimi delavnicami in elektrifikacijo.
V proizvodnji so uporabljali v glavnem sardelo, skušo, sardone in tuno. Proizvajali so raznovrstne ribje konzerve, ribjo moko, ribje olje, brezkostne filete uvoţenih rib in
66 marmelado. Poleg tega so proizvajali tudi zelenjavne konzerve, slane filete inčunov v steklenih kozarcih, paradiţnikovo mezgo in koncentrat. Izrednega pomena je bila kvaliteta proizvodov, predvsem zaradi ameriškega in kanadskega trţišča. Iz tega razloga je tovarna zaposlovala specialne pokuševalce, ki so zagotavljali zrelost in kakovost slanih rib, filetov in paštet. Zadnji pokuševalec je končal delo leta 1950.
Slika 33: Delavke v tovarni Delamaris
Ampelea in Arrigoni sta leta 1938 organizirali lastno ribiško floto, ki je štela 31 plovil za lov modre ribe. Arrigonijeva flota je imela tudi tunolovke, Ampelea pa med drugim dve transportni ladji za uvoz zamrznjenih rib.
Druga svetovna vojna je ponovno zavrla ribolov in delovanje tovarn. Takoj po vojni so bili zaradi političnih razmer med Italijo in Jugoslavijo pogoji za zagon industrije nemogoči, saj niso bila rešena lastninska vprašanja – zaradi politične situacije, lastništva onkraj meje in pomanjkanja surovin je vladala velika zmeda. Ribiči so sicer še naprej lovili na drobno, a so ribe raje prodajali v Trst, saj so bile tam cene precej višje. Po končani drugi svetovni vojni je nadzor nad obratom prevzela tako imenovana ljudska oblast Pokrajinsko Narodno Osvobodilnega Odbora (Terčon 1989).
Februarja 1947 leta je centralna jugoslovanska oblast v Beogradu ukazala demontaţo strojev v tovarnah in dala ukaz, da se odpelje vse sodobne stroje na Hrvaško, saj so se bali, da to
67 ozemlje po mirovni pogodbi ne bo pripadlo Jugoslaviji. To je stanje še poslabšalo in pustilo dolgoletne negativne posledice. V Izoli je ostala samo dotrajana stara oprema, na Hrvaško pa so odpeljali vse hladilne naprave, večino modernih strojev, elektromotorje, orodje in del ladjevja.
Istega leta so tovarni nacionalizirali: Ampelea Conservifici S.A. se je preimenovala v Ex Ampelea. S podpisom mirovne pogodbe med Italijo in Jugoslavijo je bila Izola vključena v cono B.Tovarna je leta 1950 prešla po zakonu o samoupravljanju iz drţavne v druţbeno lastnino, naslednje leto tudi v upravljanje delovnega kolektiva. Ponovni zagon v tovarnah je bil zelo oteţen, saj je primanjkovalo pločevine, olja in rib. Prav tako pa so se od konca vojne nenehno izseljevali italijanski ribiči v Italijo- leta 1954 se je, na primer, izselilo veliko ribičev z druţinami, ki so odpeljali tako barke kot tudi vso ribiško opremo. Tako je leta 1957 v Izoli ostalo le 9 poklicnih ribičev, od katerih je imel le eden barko z motorjem.
Slika 34: Delavke v tovarni Delamaris
Leta 1952 je bilo v Izoli ustanovljeno Uvozno- izvozno podjetje sveţe in konzervirane ribe Delamaris. Z dokončno priključitvijo Jugoslaviji leta 1954, je zabeleţena prelomnica v teţkih povojnih letih. Začelo se je obdobje modernizacije z nabavo novega avtoklava, nakupom modernih strojev za zapiranje pločevink in avtomatične stiskalnice z zmogljivostjo 100 doz na minuto, ponovno se je tudi vzpostavila proizvodnja ribje moke in olja.
68
Slika 35: Delavke v tovarni Delamaris
Leta 1956 se je tovarna Ampelea preimenovala v Iris, Arrigoni pa v Argo. Leta 1959 so se zaradi celotne reorganizacije ţivilske industrije zdruţile Iris, Argo, Delamaris in koprska Ikra (bivša De Langlade) v Kombinat konzervne industrije Delamaris Izola, ki je deloval do leta 1973. V okviru kombinata so v obratu Iris predelovali ribe, v Argu pa druge ţivilske proizvode. Podjetje je v naslednjih letih doţivljalo vzpone in padce, različne poskuse reorganizacije in prestrukturiranja obratov.
Leta 1962 se je pridruţilo še ribiško podjetje Riba, ki je bilo ustanovljeno ţe leta 1948. Po letu 1962 so zaradi pomanjkanja domačih rib za predelavo preusmerili proizvodnjo v predelavo sadja in zelenjave, proizvodnjo jušnih koncentratov, predvsem pa v mešane ribje konzerve.
Leta 1973 so se tovarne ribje predelovalne industrije zdruţile z drugimi podobnimi slovenskimi podjetji v Zdruţeno podjetje prehrambene industrije HP Ljubljana.
Leta 1978 so se zdruţile z Drogo Portoroţ in tako delovale vse do leta 1989.
Osamosvojitev Slovenije je za Delamaris pomenila krčenje naravnega trţišča, kar je prisililo preusmeritev strategij na vzhodne in zahodne tuje trge, ter se spopasti z močno konkurenco. Posledica tega je bila racionalizacija in večanje storilnosti, predvsem na račun avtomatizacije proizvodnje.
69 Do leta 1992 je bilo še nekaj statusnih reorganizacij in sprememb imen, nato pa je januarja na podlagi spremenjenih okoliščin nastal poslovni sistem za ribištvo in konzerviranje hrane, katerega nosilec je bilo podjetje Holding Delamaris p.o. Izola.
V okviru tega sistema so delovala sledeča podjetja: Delsar d.o.o. (konzervna industrija), Riba d.o.o. (ribištvo), Delmar d.o.o. (promet z ribo), Lera d.o.o. (gojenje rib) in Frigomar d.o.o. (pakiranje zamrznjenih rib).
Leta 1997 je bilo tudi v tej panogi končano lastninjenje in nastala so štiri nova podjetja: Delamaris d.d., Delmar d.o.o., Riba d.o.o. in Frigomar d.o.o.
Avgusta 2008 se je proizvodni del izločil iz delniške druţbe Delamaris, konzervna industrija d.d. in pričel samostojno delovati v okviru druţbe Delamaris, konzervna industrija d.o.o., krajše Delamaris d.o.o.
V decembru 2009 je z nakupom 100% deleţa lastnik druţbe Delamaris d.o.o. postalo podjetje Pivka perutninarstvo d.d., ki je pričelo vlagati v razvoj proizvodne dejavnosti in blagovne znamke Delamaris ter s tem omogočilo ohranitev delovnih mest v druţbi (Volpi Lisjak 1999).
70 DELAMARIS DANES
Ribja tovarna je v Izoli spisala bogato zgodovino. Takoj po 2. svetovni vojni so tu našli delo predvsem domačini, ki so delali večinoma v proizvodnji, predvsem ţenske, čeprav pogoji za delo niso bili najboljši.
Od nekdanjega ribjega obrata je danes ostalo le še ime, saj se je nova zgodba Delamarisa začela pisati konec avgusta 2014 v Pivki. Po štirih letih, odkar je izolski Delamaris odkupila druţba Pivka perutninarstvo in ga tako rešila pred propadom, je v Pivki ţe stal nov obrat, ki so se ga krajani razveselili, saj jim je omogočil nove zaposlitve, v Izoli pa so na slovo ribje proizvodnje gledali z mešanimi občutki. V Kalu pri Pivki so tako v oktobru 2014 predali v namen nov obrat – Delamaris Kal, ob tem dogodku pa so obeleţili tudi 135 letno tradicijo Delamarisa in ob tem slavnostnem dogodku odprli vrata nove tovarne. V Izoli se je zaključilo obdobje, ki je to mesto več kot 130 let zaznamovalo kot ribiško središče. Tako je danes v Izoli ostala samo še trgovinica, v kateri prodajajo ribje konzerve in izdelke tovarne Pivke in ki so jo preselili iz lokacije nekdanje tovarne Delamaris v središče mesta z otvoritvijo konec marca leta 2015.
Kako močno so bili ljudje navezani na tovarno Delamaris, lahko vidimo iz oddaje »Delamaris v spominih«, ki jo je televizija Koper – Capodistria predvajala v slovenskem jeziku dne 6.8.2014, ko so zapirali tovarno. V oddaji je nastopila tudi druţina Sfiligoj, ki še danes ţivi tik ob nekdanji tovarni, in gospod Elijo Sfiligoj, takrat star 95 let je povedal, da se je v ribjem obratu zaposlil daljnega leta 1949 kot namestnik direktorja in da so v tistem obdobju uvedli v tovarni precej novosti, od tovarniške ambulante do delavske menze.
Povedal je še; navajam: »Izolani so imeli enostavno enosmerno hrano. So jedli večinoma testenine in smo ugotovili, da delavci niso imeli dobre kondicije ravno zaradi prehrane. Da bi to stvar premagali, smo naredili tovarniško menzo, kuhinjo, v kateri smo kuhali vsak dan drugo stvar. Delavci so se naučili jesti drugače kot so bili navajeni prej, večinoma ţenske. Ne moremo reči več Izola mesto ribičev, kmetov in delavcev. Zdaj, jaz jo imenujem, Izola mesto brezposelnih«.
Njegova ţena, Stelja Sfiligoj, se je v tovarni zaposlila rosno mlada, ko ji je bilo komaj 15 let. Na delo se je v Izolo vozila s kolesom iz Riţane, mnoge ţenske pa so iz podeţelja prihajale tudi peš., Ker je bilo rib v izobilju, tudi dela ni manjkalo. Povedala je: »Največ jih je prihajalo
71 iz Hrvaške. Oni so šli, naši kamioni, naše ladje dol – ribiške, jih je bilo dosti tistekrat in tam so lovili po en teden, deset dni in s kamioni so hodili po ribe dol in so jih vozili tukaj v Delamaris«.
Tudi pričevanje gospe Elizabete Pušpan, nekdanje delavke v konzervni industriji, ki ga je podala ob razstavi v Muzeju Parenzana, nam kaţe na to, da so si delavke kljub zelo napornemu delu in slabim pogojem dela zapomnile »lepšo plat« zaposlitve v tovarni, namreč, da jim je ta dajala delo in kruh.
Navajam: »Sem se zaposlila leta 1962 in sem delala do leta 1990. Začetni pogoji v Delamarisu so bili zelo fizično teţki. Dejansko, ko smo prišle nismo dobile ne rokavic, ne predpasnikov, ne zaščitnih čevljev, nič. Jaz sem dala vse faze dela skozi. Začela sem na sardinah s škarjami delati, kjer je začela vsaka delati, ki se je zaposlila in to so bili, kot vidimo tukaj na teh slikah, pokrito samo zgoraj, so bile ene lesene, na lesenih podestih na katerih smo imele zgoraj zaboje ribe, spodaj pa prazne, da smo lahko rezali glave in ribo dajali posebej v drug zaboj. Na vsako stran tega traka je sedelo po 15 ţensk. Ena je dajala pokrove, druga je metala škatlice v stroj in to si stal tri, štiri ure, malo na eni nogi, malo na drugi in ni bilo potem tistih 10 minut, 15 minut, ko smo se najedle in si bil srečen,da si šel malo poklepetat. Delamaris je imel več ali manj same domačinke tistikrat zaposlene. Jaz vam povem, jaz se z ribo ukvarjam 50 let in meni je bil Delamaris prvi dom, moj dom je bil drugi dom, ker sem od tega dela, od tega sem lahko ustvarjala svoj dom«.
V Muzeju Parenzana si lahko ogledamo še pričevanji o zgodovini ribištva v Izoli, o katerem pripoveduje gospod Srečko Gombač in o delu z mreţami, o katerem govori gospod Joţe Zalokar.
Lastnik zemljišča, na katerem stoji Delamarisov obrat, je danes Hypo Leasing in na tem ter tudi na sosednjem zemljišču so nekateri podjetniki ţe hoteli zgraditi veliko turistično in stanovanjsko naselje, vendar se je zataknilo pri denarju, občina Izola pa bi rada poiskala za to področje še druge trajnostne vsebine.
Čeprav so stroji v Izoli ugasnili, pa bo med ljudmi spomin na nekoč cvetočo ribjo industrijo še dolgo ţivel, saj jim je tovarna dajala teţko prisluţen kruh.
72 ZAKLJUČEK
Prvi začetki izolskega turizma segajo v leto 1820, ko je minorit Chiaro Vascotto na vzhodnem robu otoka odkril izvir termalne vode. Leta 1824 so odprli prvo zdravilišče s kopališko zgradbo in dvorano, tri leta kasneje pa še drugo. Vzroki ukinitve teh objektov pribliţno 40 let kasneje niso znani. Navaja se, da je izvir presahnil ob miniranjih za tovarniško stavbo tovarne ribjih konzerv Delamaris, pa tudi, da je bilo dodatno ogrevanje hladne izvirske vode predrago. Morda je k ukinitvi pomagala tudi konkurenca Istrskih toplic, s podobno, a precej toplejšo vodo. Tako je v 19. stoletju prevladala industrializacija z ţivilsko predelovalnimi tovarnami, predhodnicami Delamarisa in Droge. Mesto pa za to dejavnost ni bilo izbrano naključno, saj so poleg bogatega ulova ti kraji imeli tudi močno kmetijsko zaledje, s številnimi pridelovalci oljčnega olja, ki je v industriji ribjih konzerv izredno pomembno ţivilo.
Na pomen ribištva so vplivala tudi širša druţbena dogajanja, saj se je ribištvo v teh krajih bistveno razmahnilo šele po dokončni odpravi fevdalnih pravic nad ribolovom in prodajo rib po letu 1848. Največji razmah ribištva je Izola dosegla konec 70. let prejšnjega stoletja, ko je njena flota štela največ ladij.
Širši razvoj turizma se je začel s postavitvijo prvih štirih hotelov leta 1919, potem ko je bilo v Trstu ustanovljeno Društvo za razvoj turizma v Julijski krajini. Toda kljub nekaterim novim poizkusom do konca 2. svetovne vojne, turizem v Izoli ni dobil pomembnejše vloge. Prelomnico predstavlja začetek izgradnje turističnih naselij Belvedere in Simonov zaliv po letu 1960. Od tedaj postaja turizem vedno pomembnejši dejavnik, ki bistveno vpliva na podobo in utrip današnje Izole (Pavlin 2014).
Tako je občina Izola v letošnjem avgustu v Simonovem zalivu odprla tudi interpretacijski center o ribiški in pomorski dediščini, ki so ga poimenovali Mala barka. S tem projektom bodo tako prispevali k obujanju spomina na pomorsko, ribiško in ladjedelniško tradicijo severnega Jadrana.
Barko Biser, ki jo je nekdanji lastnik iz vrst izolskih ribičev pred štirimi leti namenil za razrez, nakar jo je odkupila občina, so ohranili s pomočjo prav tega, evropsko podprtega projekta. Vsa potrebna restavracijska dela so opravili v ladjedelnici Izola, kjer so leseno barko obnavljali skoraj štiri mesece. Postala je eden najpomembnejših ohranjenih elementov izolske ribiške zgodovine in je danes edina lesena ribiška barka iz flote nekdanjega Delamarisa.
73 Kroţna pot bo obiskovalce ob morju popeljala od Male barke do Muzeja Parenzana, s sodobnimi multimedijskimi predstavitvami pomorstva, ribištva ter ladjarstva nekoč in danes. Najbolj zanimiv eksponat v preurejenem muzeju je gotovo replika ribiške kabine, na kateri lahko obiskovalci doţivijo simulacijo plovbe ob izolski obali. Projekt je nastal v sodelovanju s Primorsko-goransko ţupanijo in Turističnim zdruţenjem Kvarner (Primorske novice 2016).
Slika 36: Restavrirana barka Biser
Avgusta, vsako leto, v Izoli organizirajo tudi tradicionalni Ribiški praznik. O datumu prvega ni arhivskega gradiva, po pričevanju še ţivečih Izolanov pa je prireditev stara ţe več kot 50 let. Podobna prireditev naj bi potekala ţe med obema vojnama, sicer v nekoliko okrnjeni obliki, na Manziolijevem trgu. Tudi to kaţe na to, da je v spominih ljudi Izola še ţiva kot mesto ribičev, čeprav se z ribištvom ukvarja le še nekaj domačinov.
74 VIRI IN LITERATURA
Begovič, V., Schrunk, I. 2003. Rimske vile Istre in Dalmacije, II dio: tipologija vila. Prilozi Instituta za arheologiju u Zagrebu 20, 95 – 109
Begovič Dvorţak, V., Dvorţak Schrunk, I. 2004. Rimske vile u Istri i Dalmaciji III. Maritimne vile. Prilozi Instituta za arheologiju u Zagrebu 21, 65 – 90
Bernik, S. 1968. Koper Izola Piran - organizem slovenskih obmorskih mest, Ljubljana
Bogovčič, I. 1994. Ostanki antičnih mozaikov in fresk v Simonovem zalivu. Varstvo spomenikov 35, 7 - 17
Boltin – Tome, E., Mikl – Curk, I. 1959. Izola. Arheološki pregled 1, 103 – 104
Boltin – Tome, E. 1989. Arheološke najdbe na morskem dnu slovenske obale, Kronika; časopis za slovensko krajevno zgodovino 37, št. 1 – 2, Ljubljana
Darovec, D. 1992. Pregled zgodovine Istre, Knjiţnica Annales; 1, Koper
Darovec, D. 1997. Istra od srede 13. do začetka 19. stoletja v luči gospodarskozgodovindske literature: rezultati in perspektive, Annales 10, 107 - 116
Darovec, D. 2000. Gospodarsko stanje v Beneški Istri 17. in 18. stoletja, Zgodovinski časopis 54, 49 - 67
Darovec, D. 2008. Kratka zgodovina Istre, Annales Manuel, Koper
Darovec, D., Kamin Kajfeţ, V., Vovk, M. 2010. Med izolskimi spomeniki: umetnostno- zgodovinski vodnik po umetnostni dediščini Izole, Zaloţba Annales, Koper
Ellis, R., Langton, B. 1992. Izola. Varstvo spomenikov 34, 221 -224
Guček, M. 1993. Manziolijeva hiša v Izoli, Kultura narodnostno mešanega ozemlja slovenske Istre, Razprave Filozofske Fakultete, 147 – 165
Guček, M. 1995. Hiša Manzioli (Manziolijev trg 3 in 5), V: Gotika v Sloveniji, Narodna galerija, 390 – 391, Ljubljana
75 Guček, M. 2000. Izola, Manziolijev trg 3 in 5, hiša Manzioli, V: Dioecesis Justinopolitana. Spomeniki gotske umetnosti na območju koprske škofije, 92 -93, Koper
Karinja, S. 2002. Antična pristanišča ob slovenski obali. Podvodni arheološki park v Simonovem zalivu v Izoli – idejni očrt muzeološkega koncepta. Kultura na narodnostno mešanem ozemlju Slovenske Istre, 259 – 276
Knific, T. 1990. Izola, Simonov zaliv. Varstvo spomenikov 32, 177
Konservatorski načrt. 2010. Izola – Arheološko najdišče Simonov zaliv, »EŠD:195«, mapa 01, mapa 02, mapa 03, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Restavratorski center, Ljubljana
Kramar, J. 2003. Izola: mesto ribičev in delavcev, Knjiţnica Annales; 32, Koper
Kriţ, Z. 2015. Ţupnijska cerkev sv. Mavra, Izola, Proseminarska naloga, Ljubljana
Krpan, L. 2015. Potepanje po Izoli, Seminarska naloga, tekmovanje »Turistični vodnik« za mlade od 16 do 29 let, Izola
Lazar, I., Mileusnić, Z. 2015. Projekt AS in arheologija kot kulturni turizem
Lipec – Stopar, M., Bračun – Sova, R., Vodeb, V. 2009. Dostopen muzej: smernice za dobro prakso, Skupnost muzejev Slovenije, Ljubljana
Mihelič, D. 2007. Ribič, kje zdaj tvoja barka plava?: piransko ribolovno območje skozi čas, Knjiţnica Annales; 47, Koper
Mileusnić, Z. 2011. Hiša Manzioli v Izoli, Zbirka Annales Mediterranei, Koper
Ogrin, D. 1995. Podnebje Slovenske Istre, Knjiţnica Annales; 11, Koper
Pavlin, U. 2014. Sonaravni razvoj občine Izola, Diplomsko delo, Ljubljana
Primorske novice – časopis; četrtek 18.8.2016
Stokin, M. 1986. Simonov zaliv. Arheološki pregled 27, 93 – 94
Stokin, M. 1987. Simonov zaliv. Varstvo spomenikov 29, 268
76 Stokin, M. 1988. Simonov zaliv. Varstvo spomenikov 30, 254 – 255
Stokin, M. 1990. Simonov zaliv. Varstvo spomenikov 32, 176
Stokin, M. 1991. Izola, Simonov zaliv IV/2-2. Varstvo spomenikov 33, 213
Stokin, M. 1992. Izola. Varstvo spomenikov 34, 221 - 224
Šribar, V. 1959. Arheološko – topografske ugotovitve v Simonovem zalivu pri Izoli. Arheološki vestnik 9 -10, 271 – 277
Šribar, V. 1967. Nekatere geomorfološke spremembe pri Izoli, dokumentirane z arheološkimi najdbami. Geologija: razprave in poročila 10, 271 – 277
Terčon, N. 1989. Razvoj industrijskega ribištva na slovenski obali v letih 1945 – 1959, Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino 37, 123 – 133, Ljubljana
Titl, J. 1998. Geografska imena v severozahodni Istri, Knjiţnica Annales ; 18, Koper
Titl, J. 2000. Toponimi Koprskega primorja in njegovega zaledja, Knjiţnica Annales ; 23, Koper
Uradni list Republike Slovenije, št.81, 5.10.1999, - 3854
Volpi Lisjak, B. 1999. Delamaris 1879 – 1999; 120 let iz morja v konzervo, Izola
Ţupanek, B. 2009. Arheologija za druge in za drugačne: intervju z Dariom Scarpatijem, Arheo št.26, 157 – 160, Ljubljana
77
INTERNETNI VIRI http://www.izola.info/imenik.php?objekt = 2o3; pregledano avgust 2016 http://www.kraji.eu/slovenija/izola_manziolijev _trg_z_okolico/slo; pregledano avgust 2016
Občine. Geopedia-interaktivni spletni atlas in zemljevid Slovenije.2013 http//www.geopedia.si/# T105 F408:40 x401952 y43560 sl2 b4; pregledano avgust 201 http://www.izola.eu/index.php?page=static&ritem=200&tree_root=2
78
KAZALO SLIKOVNEGA GRADIVA
Slika 1: Občina Izola Slika 2: Panorama Izole Slika 3: Grb občine Izola Slika 4: Mesto Izola Slika 5: Arheološki park Simonov zaliv (foto: Arhiv projekta AS) Slika 6: Simonov zaliv – ostanki rimskega pristanišča (foto: Arhiv projekta AS) Slika 7: Simonov zaliv – območje rimske obmorske vile (foto: Arhiv projekta AS) Slika 8: Mozaiki v rimski obmorski vili (foto: Arhiv projekta AS) Slika 9: Arhitekturne ostaline rimske obmorske vile (foto: Arhiv projekta AS) Slika 10: Dogodek: Ave romani (foto: Arhiv projekta AS) Slika 11: Program za osebe s posebnimi potrebami (foto: Arhiv projekta AS) Slika 12: Rimski valobran viden ob oseki (foto: Arhiv projekta AS) Slika 13: Potopi v rimskem pristanišču (foto: Arhiv projekta AS) Slika14: Potopi v rimskem pristanišču (foto: Arhiv projekta AS) Slika 15: Ogled po antični pomorski poti (foto: Arhiv projekta AS) Slika 16: Delavnice za odrasle (foto: Arhiv projekta AS) Slika 17: Delavnice za odrasle (foto: Arhiv projekta AS) Slika 18: Delavnice za otroke (foto: Arhiv projekta AS) Slika 19: Delavnice za otroke (foto: Arhiv projekta AS) Slika 20: Delavnice za otroke (foto: Arhiv projekta AS) Slika 21: Delavnice za otroke (foto: Arhiv projekta AS) Slika 22: Manziolijev trg s palačo Lovisato in Manzioli Slika 23: Portal Manziolijeve hiše z vklesano letnico Slika 24: Fasada hiše Manzioli; rekonstrukcija stanja iz 15. stol. (a), 16. stol. (b), 19. stol.. (c) in leta 1910 (d) (po Guček) Slika 25: Manziolijeva hiša (po Guček) Slika 26: Pogled na Izolo – spredaj tovarna Delamaris Slika 27: Tovarna Ampelea s svojo ribiško floto v letih 1943 – 1945 Slika 28: Izlov cipljev Slika 29: Obilen ulov sardel Slika30: Tovarna Delamaris v »najboljših letih«
79 Slika 31: Tovarna Delamaris po 2. svetovni vojni Slika 32: Delavke v tovarni Delamaris Slika 33: Delavke v tovarni Delamaris Slika 34: Delavke v tovarni Delamaris Slika 35: Delavke v tovarni Delamaris Slika 36: Restavrirana barka Biser
80
IZJAVA O AVTORSTVU
Izjavljam, da je diplomsko delo v celoti moje avtorsko delo ter da so uporabljeni viri in literatura navedeni v skladu s strokovnimi standardi in veljavno zakonodajo.
Ljubljana, 30. avgusta 2016 Janja Tratnik Šumi
81
IZJAVA KANDIDATKE
Spodaj podpisana Janja Tratnik Šumi izjavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in dovoljujem objavo diplomskega dela na fakultetnih spletnih straneh.
Ljubljana, 30. avgusta 2016 Janja Tratnik Šumi
82