UNIVERZA V NOVI GORICI
FAKULTETA ZA HUMANISTIKO
GRADOVI, GRAŠČINE IN VILE V GORIŠKIH BRDIH
DIPLOMSKO DELO
Tjaša Kren
Mentorja: prof. ddr. Grdina Igor
doc. dr. Visočnik Julijana
Nova Gorica, 2017
NASLOV
Gradovi, graščine in vile v Goriških brdih
IZVLEČEK
Diplomska naloga obravnava gradove, graščine in vile v Goriških brdih. Njihov nastanek, uporabo skozi čas in ljudi, ki so v njih živeli. Gradovi, graščine vile: neme priče minulih časov so del naše srednjeveške zgodovine. V zvezi z njimi se spletajo številne zgodbe in legende. Nastanek prvih gradov na naših tleh lahko postavimo v 10. stoletje, vrhunec pa je bil v 12. in 13. stoletju. Stavbe plemičev so nastajale nad prepadnimi stenami in na vrhovih hribov, povsod tam, kjer je bil možen dostop le z ene strani. Prostori v teh zgradbah so bili temni in hladni, sprva so prebivalcem nudili le malo udobja. V Goriških brdih je bila zemljiška posest zelo razdrobljena, največ zemlje sta imela v rokah oglejski patriarhat in goriški grofje, manjše dele pa belinjski1 in rožaški2 samostan. Ker je bilo toliko fevdalnih gospodarjev, je bilo že v srednjem veku kar precej trdnih postojank.
KLJUČNE BESEDE
Goriška brda, gradovi, graščine, vile, zgodovina, srednji vek
1 Beligna pri Ogleju 2 Rožac-Rosazzo I
TITLE
Castles, mansions and villas in Goriška brda
ABSTRACT
This thesis is about castles, mansions and villas in Goriška brda. Their formation, usage through time and the people who lived in them. About these people there are many stories and legends – myths. The castles, mansions and villas are the proof of and witnesses about the past and our medieval time. The formation of the first castles in Brda can be placed in the 10th century, the peak was in the 12th and 13th century. The castles were made on the cliffs, hill peaks, wherever there was an access just from one side. At first the rooms were dark, cold and gave very little comfort for the inhabitants. The landownership was very scattered, most of the land was in the hands of patriarchy of Oglej and the counts of Gorica, minor parts of the land was in property of the belinjski and rožaški monastery. Because of the feudal lords there was a lot of strongholds in medieval time.
KEYWORDS
Goriška Brda, castles, mansions, villas, history, medieval time
II
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ...... 1
1.1. NAMEN NALOGE ...... 1
1.2. METODE ...... 1
2 GORIŠKA BRDA ...... 2
3 DEFINICIJA POSAMEZNIH STAVBNIH TIPOV ...... 3
3.1. GRAD ...... 3
3.2. GRAŠČINA ...... 4
3.3. VILA ...... 5
4 DVOR BARBANA ...... 7
5 DVOR BRDICE ...... 9
6 GRADIČ CEGLO ...... 10
6.1. ZGRADBA DVORCA...... 11
7 CEROVO ...... 15
7.1. GRAD GORNJE CEROVO ...... 17
7.2. GRAD DOLNJE CEROVO ...... 19
7.3. ARHEOLOŠKO NAJDIŠČE V DOLNJEM CEROVEM ...... 22
8 DVOREC DOBROVO ...... 24
8.1. TLORIS DVORCA DOBROVO ...... 32
9 DVOREC DORIŠČE ...... 36
9.1. OPIS STAVBE DORIŠČE ...... 37
10 GRAD FOJANA ...... 40
11 GRAD VIPOLŽE ...... 42
12 VILA TAUFENBACH, VIPLOŽE ...... 46
12.1. ZGRABDA DVORCA ...... 46
III
13 GRAŠČINA KOJSKO ...... 47
13.1. ZGRADBA DVORCA KOJSKO ...... 50
14 DVOREC KOZANA ...... 51
15 DVOR KOZARNO ...... 53
16 GRAD VIŠNJEVIK ...... 54
17 GRAD RITTERSBERG ...... 55
18 GRAD NOZNO ...... 56
19 DVOR ŠLOVRENC ...... 58
20 DVOR ŠMARTNO ...... 61
20.1. ZASNOVA DVORCA ...... 62
21 VIRI IN LITERATURA ...... 63
21.1. KNJIGE: ...... 63
21.2. INTERNETNI VIRI: ...... 63
IV
KAZALO SLIK
Slika 1: Brda na starem zemljevidu...... 1
Slika 2: Goriška brda...... 2
Slika 3: Slika tipičnega gradu...... 3
Slika 4: Slika tipične graščine...... 4
Slika 5: Slika tipične vile...... 6
Slika 6: Upodobitev naselja Barbana...... 8
Slika 7: Dvor Barbana, kot ga je naslikal neznani slikar...... 8
Slika 8: Vas Brdice...... 9
Slika 9: Gradič Ceglo...... 10
Slika 10: Vogalni stopniščni stolpič dvorca...... 12
Slika 11: Aksonometrična študija kompleksa dvorca...... 12
Slika 12: Tloris Gradiča...... 13
Slika 13: Kapela v Ceglem...... 14
Slika 14: Prvi zapis krajevnega imena Cerovo na listini iz leta 1205...... 15
Slika 15: Listina iz leta 1205, v kateri se prvič omenja Cerovo...... 16
Slika 16: Dvorec in cerkev v Gornjem Cerovem v 18. Stoletju...... 17
Slika 17: Dvorec in cerkev v Dolnje Cerovem v 18. stoletju...... 19
Slika 18: Dolnje Cerovo z dvorcem in cerkvijo iz leta 1909...... 20
Slika 19: Tloris kompleksa dvorca z označenima stavbnima faz...... 21
Slika 20: Gotski okenski okvir iz nekdanjega srednjeveškega dvorca v Dolnjem Cerovem...... 21
Slika 21: Okostnjaki v apsidi...... 23
Slika 22: Apsida v obstoječi cerkvi Svetega Lenarta...... 23
Slika 23: Dvor Dobrovo v 13. stoletju...... 24
Slika 24: Grof Rudolf Colloredo (1585-1657)...... 26
V
Slika 26: Družinsko drevo rodovine de Catterini-Erzberg...... 28
Slika 27: Silverio de Baguer Corsi y Ribas (1838-1927)...... 29
Slika 28: Dvorec Dobrovo upodobljen leta 1895...... 29
Slika 30: Ostanki inventarja, danes muzejska zbirka v gradu Dobrovo...... 32
Slika 31: Tloris pritličja glavne stavbe z vrisanimi ostanki starejših zidov, odkritimi med arheološkimi raziskavami...... 34
Slika 32: Dvorec Dobrovo v 17. stoletju...... 34
Slika 33: Dvorec Dobrovo v drugi polovici 19. stoletja...... 35
Slika 34: Upodobitev Biljane 189...... 36
Slika 36: Tloris kompleksa dvorca z označenimi stavbnimi fazami...... 38
Slika 37: Študija kompleksa vzorca...... 39
Slika 38: Rustikalen glavni portal...... 39
Slika 38: Upodobitev Fojane s cerkvijo Svetega Florijana...... 40
Slika 39: Pogled na Fojano s cerkvama na lokacijah domnevnih nekdanjih dvorov...... 41
Slika 40: Grad Vipolže...... 43
Slika 41: Grad Vipolže danes...... 45
Slika 42: Grad Kojsko s cerkvico v ozadju...... 47
Slika 43: Portret grofa Rudolfa Coroninija...... 48
Slika 44: Tloris dvorca po casovnih fazah...... 50
Slika 45: Kompleks dvorca v Kozani z bližnjo okolico iz zraka...... 51
Slika 46: Glavni porton z napisno ploščo...... 52
Slika 47: Vas Kozarno...... 53
Slika 48: Pogled z lokacij, kjer naj bi stal grad...... 54
Slika 49: Aksonometrična študija poskusa rekonstrukcije gradu v 15. stoletju...... 54
Slika 50: Kraj kjer naj bi stal grad Rittersberg...... 55
Slika 60: Hipotetična rekonstrukcija podobe gradu v 15. stoletju...... 56
Slika 61: Ostanki zidovja na lokaciji nekdanjega grada...... 57
VI
Slika 62: Vas Šlovrenc...... 58
Slika 63: Aksonometrična študija kompleksa dvora in cerkve v 18. stoletju...... 59
Slika 64: Shema tlorisa pritličja dvora...... 59
Slika 65: Dvor Šlovrenc danes...... 60
Slika 66: Vas Šmartno...... 61
VII
1 UVOD
Za diplomsko nalogo na temo gradov, graščin in vil v Goriških brdih sem se odločila, ker sem sama zelo povezana s tem območjem. Od vedno živim tukaj in že kot majhna sem rada hodila od vasice do vasice in opazovala te velike, mogočne stavbe. Tam stojijo že mnoga leta in skrivajo v svojih zidovih veliko zgodb. Diplomska naloga je usmerjena samo na zgradbe, ki stojijo danes na območju Goriških brd. Nekatere stavbe omenjam zelo podrobno, nekatere pa le bežno, saj se o njih ne ve skoraj nič. Bolj sem se osredotočila na grad Dobrovo, gradič Ceglo, grad Vipolže, grad Kojsko in dvorec Dolnje Cerovo.
Slika 1: Brda na starem zemljevidu. 3
1.1. NAMEN NALOGE Namen naloge je predstaviti stavbe od njihovega nastanka, kako so se skozi čas spreminjale, za kaj se sedaj uporabljajo, kdo je v njih živel.
1.2. METODE
Preučevanje izbrane tematike zahteva uporabo različnih metod raziskovanja. Pri tem lahko povem, da sem pri raziskovanju imela nemalo težav. Literature na to temo tako rekoč ni. Nakar sem se odločila poskusiti, dobiti kaj podatkov v arhivih. Obiskala sem Archivio storico provinciale v Gorici ter Pokrajinski arhiv v Novi Gorici. Na obeh krajih sem pregledala kar nekaj fondov, a žal razen omembe določene vasi, osebe, nisem dobila nič, kar bi lahko v nalogi uporabila.
3 Naslikal Eustachio Boian, izdelanega med letoma 1544 in 1576. Hrani biblioteca nazionale Marciana, Benetke. 1
2 GORIŠKA BRDA
Goriška brda ležijo na skrajnem zahodu Slovenije. So obmejno gričevnata in prometno odmaknjena pokrajina. So najbolj sredozemski del našega Posočja. Ležijo med Novo Gorico na eni strani ter mejijo na Italijo na drugi strani. V Brdih sta tudi dva hriba, Korada (812 m) in Sabotin (609 m). Občina Brda je bila ustnovljenja leta 1994 in trenutno šteje 45 naselij. Sedež občine je vas Dobrovo. V Brdih prebiva trenutno 5.664 prebivalcev (izračun 1. 7. 2016). Arheološke najdbe na Ceglem, v Neblem, Gonjačah, Golem Brdu, Kozarnem in Šmartnem pričajo o tem, da so bila Goriška Brda poseljena že v rimski dobi. V srednjem veku, se je poselitev povečala, o čemer so na voljo tudi arheološki dokazi in nekateri religiozni objekti. V poznem srednjem veku so Brda ločevala avstrijske dežele in Benečane. Takrat so nastale številne utrdbe, gradovi in vasi.
Slika 2: Goriška brda. 4
4 Slika iz internetnega vira: http://www.smaragdna-pot.com/smaragdna_pot/vecji_kraji/2012031615031508/ (vpogled: 17. 6. 2017). 2
3 DEFINICIJA POSAMEZNIH STAVBNIH TIPOV
3.1. GRAD
V slovenski literaturi se za označevanje plemiške arhitekture še vedno najpogosteje uporablja izraz grad ne glede na to, ali funkcija stavbe tej oznaki dejansko ustreza. Grad je stalno utrjeno srednjeveško bivališče fevdalnega gospoda. Združuje obrambno funkcijo in funkcijo sedeža fevdalne posesti. Primarni pomen je bil sedež fevdalne posesti. Zaradi obrambne funkcije so navadno grad zgradili znotraj sklenjenega obzidja. Kompleks je poleg položaja (glavna stanovanjska stavba s kletjo in dvorano v prvem nadstropju) s kapelo obsegal tudi gospodarska poslopja (kašče, hlevi, žitnice), ki so bila navadno v predgradu. Grad je navadno imel tudi enega ali več stolpov različnih oblik in funkcij, vsi pa so imeli poleg obrambne vloge tudi vlogo statusnega simbola lastnika gradu.
»Predhodnik gradu je bil kastel (latinsko: castellum), pri Rimljanih manjše utrjeno vojaško taborišče (Hrušica), pozneje manjša srednjeveška utrdba. Italijani utrdbo označujejo z izrazoma rocca ali cassaro, medtem ko castello (kaštel), pomeni utrjeno naselbino ali vas, navadno na vrh hriba.«5
Z izrazom kastel se v Sloveniji označujejo le utrjeni gradovi pravilne oblike, kakršni so se na jugu Italije pojavili že v 13. stoletju.
Slika 3: Slika tipičnega gradu. 6
5 Seražin, 2008, str. 19.
6 Slika iz internetnega vira: http://www.exploring-castles.com/castle_designs/medieval_castle_layout/ (vpogled: 2. 5. 2017).
3
3.2. GRAŠČINA
V slovenski stroki se graščina uporablja za označevanje novoveškega plemiškega arhitekturnega kompleksa. »Razvila naj bi se bila iz manjše srednjeveške neutrjene grajske stavbe nižjega plemstva, ki je imela vlogo dvora, torej neutrjenega središča fevdalne posesti, od 16. stoletja dalje pa je imela funkcijo upravnega središča gospoščine in imetja. Sčasoma so graščine torej prevzele vlogo gradov, značilna zanje pa je bila večja udobnost stanovanjskih poslopij, s katero so skušali doseči razkošje mestnih plemiških bivališč, palač.«7
Slika 4: Slika tipične graščine.8
7 Seražin, 2008, str. 19.
8 Slika iz internetnega vira: http://www.radolca.si/katzenstein/ (vpogled: 15. 6. 2017).
4
3.3. VILA
V latinščini villa označuje podeželsko hišo ali kmetijo. Prvotno je vila pomenila stavbni kompleks, zgrajen kot sedež zemljiške posesti premožnejšega sloja; pozneje je označevala tudi manjše primestne ali mestne hiše z vrtom. Vile delimo na podeželske vile in primestne vile.
Podeželska vila je sedež zemljiške posesti. Poleg gosposke rezidence, katera je osrednji del vile, so tukaj še razna gospodarska poslopja (glede na vrsto poljedeljskih kultur, ki so jih gojili na posestvu). V podeželski vili po navadi dobimo še konjenišnico, kapelo, dvorišče, večkrat pa so tudi obrambni elementi (stolpi, obzidje, kamnite strelnice ob vhodih, jarki, itd.). Slednji imajo sicer v novem veku predvsem vlogo simbola moči in pomembnosti (lastnika vikle podobno kot v gradovih). Podeželske vile so imele navadno tudi vrtove za praktično uporabo, ki so v nekaterih primerih preraščali v prave parkovne zasnove. »Podeželske vile naj bi praviloma stale v središču celotne posesti, vendar pa je to značilno le za ''italijanske'' vile«.9 V fevdalni Furlaniji in Goriški so ponekod podeželske vile tudi sredi naselja. Podeželska vila je imela tudi drugo vlogo, večkrat je bila kraj za počitek in oddih.
Primestna vila ali villa suburbano ima le rekreativno vlogo in jo poleg glavnega in izrazito razkošnega oblikovanega rezidenčnega poslopja sestavljajo še dvorišča, ki se navadno prepletajo v razgibano parkovno zasnovo, saj že funkcije te vile narekujejo gradnje objektov, namenjenih razvedrilu, medtem ko je med gospodarskimi poslopji navadno le konjenišnica in morda še kočijrna za spravilo kočij.
Tako podeželski kot primestni vili je skupno to, da sta namenjeni le občasnemu bivanju lastnika, ki stalno biva v mestni palači ali v gradu, graščini. Razlike med njimi so le v tem, da gre pri prvi za občasno bivališče, ki ima poleg funkcije sedeža zemljiške posesti tudi rekreativno vlogo, zato v njej večino časa biva oskrbnik posesti; v 18. stoletju se tudi ta razlika med njimi zabriše.
9 Seražin, 2008, str. 34. 5
Slika 5: Slika tipične vile.10
10 Slika iz internetnega vira: http://www.vilavipolze.eu/vila/zgodovina_vile_vipolze (vpogled: 4. 6. 2017). 6
4 DVOR BARBANA
V jugozahodnih Brdih leži vas Barbana, tam je bil leta 1353 prvič omenjen dvor Barbana (Warban). Na slednjem naj bi gospodoval vitez Maynardus de Barbana. »Na dvoru že leta 1282 srečamo Henrika iz Barbane, leta 1321 pa sta v ogleski listini omenjena gospod Henrik in njegv sin Ulrik iz Barbane (domini Henrici de Barbana)«.11 Sicer ni točno znano, kje je dvor stal, zgradil pa naj bi ga Henrik Attems.12 »Najbrž je nastal okoli leta 1250. V listinah namreč srečamo Otona z Vogrskega (de Ungerspach), ki je v vasi Fojana v Brdih zgradil stolp v obliki gradu, kakršnega je Henrik Attems (Attimis) napravil v vasi Barbana v Brdih.«13 Na dvoru je bival po njem imenovani rod ministeralov Goriških grofov,14 ki je bil morda sorodstveno povezan z rodovino Attimis. »Leta 1282 je omenjen Henrik iz Barbane, leta 1310 pa njegovi sinovi Melhior, Balda, Artikon in Majnhard. Leta 1353 se omenja Majnhard Maynardus de Barbana, leta 1354 Majnhardov sin Friderik, leta 1376 pa Friderikov sin Ulrik. Leta 1405 je v Barbani prebival Jakob, sin pokojnega Frančiška de Attimis, ki je imel sinova Frančiška in Filipa.«15 Dvor Vrban je najverjetneje propadel po letu 1500, ko je bila zemljiška posest vključena v gospostvo Dobrovo; tega je od začetka 16. stoletja z gradu Dobrovo kot deželnoknežji fevd upravljala rodovina Colloredo.16 Sicer ni točno znano kje je dvor stal.
11 Jakič, 1997, str. 50.
12 Attemsi so bili predvsem v času baroka ena najvplivnejših plemiških rodbin na Štajerskem. Rodbina izvira iz Furlanije, njihov rod pa se je začel razvijati v drugi polovici 12. stoletja na gradu Attimis pri Čedadu. Opravljali so pomembne službe na habsburškem dvoru in bili leta 1630 povzdignjeni v državne grofe Svetega rimskega cesarstva. (Geromet, Alberti, 1999 , str.4 ).
13 Manzano, 1858, str. 378.
14Srednjeveška plemiška rodbina, po izvoru iz Zgornje Koroške. V povezavi z naseljem Gorica so prvič omenjeni v dvajsetih letih 12. stoletja. (http://www3.comune.gorizia.it/turismo/sl/od-1001-do-1500, vpogled 18.6.2017)
15 Sapač, 2011, str. 7.
16 Družina Colloredo je bila znana v furlanskem območju. Imela je pomembno vlogo v zgodovini Ogleja. (http://www.heraldrysinstitute.com/cognomi/Colloredo/idc/20800, vpogled 16.6.2017)
7
Slika 6: Upodobitev naselja Barbana.17
Slika 7: Dvor Barbana, kot ga je naslikal neznani slikar.18
17 Naslikal Clemente Delneri, slika objavljena v knjigi: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: Brda in Zgornje Posočje (Sapač, 2011, str.8)
18 Slika iz internetnega vira: http://www.rtvslo.si/blog/johanbank?&page=60 (vpogled: 2. 5. 2017).
8
5 DVOR BRDICE
Po ustnem izročilu se govori, da je v Brdicah pri Neblem stal dvor. V njem naj bi živel Marinus de Brece. »Najbrž je bil ministerial Goriških grofov. Po letu 1500 je zemljiška posest v Brdicah prešla v okvir gospostva Dobrovo, ki ga je imela od začetka 16. stoletja v fevdu rodovina Colloredo. Srednjeveški dvor je takrat dobil funkcijo pristave gradu Dobrovo. Propadel je najbrž že v 17. stoletju, njegovi ostanki, pa so brez sledu izginili.«19 To stavbo naj bi pozneje preuredili v dobrovsko grajsko pristavo. To naj bi se dogajalo okoli leta 1288.
Slika 8: Vas Brdice.20
19 Sapač, 2011, str. 22.
20 Slika iz internetnega vira: http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/v-vasi-sredi-brd-zivijo-le-duhovi (vpogled: 15. 5. 2017).
9
6 GRADIČ CEGLO
V vasi Ceglo leži del, ki mu domačini pravimo Gredič, ime pa je dobil po bližnjem naselju, kjer se že v 10. stoletju omenja opekarna. Slednje je dobilo ime po gradiču, ki tam stoji. To je pozno renesančni gradič s prizidano baročno kapelo. Vidimo lahko velike podrobnosti z 10 kilometrov oddaljeno vilo Rocca Bernardi, zato lahko z gotovostjo trdimo, da je moralo poslopje na Ceglem nastati pred 18. stoletjem. Najverjetneje je ta stavba zelo hitro prešla iz plemiških v kmečke roke. Sicer je o Codellijevi vili na Ceglem znanih zelo malo zgodovinskih podatkov in še ti se nanašajo bolj na 19. stoletje. »Edini trdnejši dokaz za starejši obstoj vile je letnica 1774, vzidana v paladijevsko oblikovano kapelo.«21 Leta 1668 se ob njem omenja kapela Svetega Jožefa s kaplanom. Zelo verjetno je, da je dvorec dala zgraditi plemiška rodbina Reya, katere številni pripadniki so na območju župnije Biljana, kamor je spadalo tudi Ceglo, izpričani od leta 1649. Oblika dvorca je primerljiva z upodobitvijo grajske stavbe v rodbinskem grbu rodovine Reya. Leta 1716 je bil najverjetneje dvorec v lasti Janeza Reye, od leta 1740 pa je bil njegov gospodar Filip Reya, kateremu se je do leta 1759 v biljanski župniji rodilo vsaj 6 otrok. Po letu 1759 ga je nasledil njegov sin Anton Reya. Dvorec je ostal v lasti rodovine Reya do 20. stoletja.
Slika 9: Gradič Ceglo. 22
21 Seražin, 2008, str. 148.
22 Slika iz arhivskega vira: http://www.gredic.si/o-nas/gredic (vpogled: 19. 3. 2017).
10
6.1. ZGRADBA DVORCA Gredič stoji na majhni vzpetini in zgleda kot pradavno gradišče. Okoli njega so gospodarska poslopja, med katerimi so tudi hiše kolonov. Gredič sodi med najmanjša rezidenčna poslopja na Goriškem in na Vipavskem. Njegova tlorisna zasnova ne ustreza nobenemu od že navedenih tipov. »Gre za dve polovici razdeljeno podolgovato poslopje, ki je prečno razdeljeno na tri dele: v dveh delih so sobe, ki tako vse skupaj ustvarjajo nekakšen kvadrat, tretji pa ima vlogo povezovalnega hodnika. Iz njega je namreč mogoč dostop v stolp, ki je zelo ozek in vitek, tako da je v njem dovolj prostora le za stopnišče. Pod streho doteka stolp, kamnit konzolni venec, v zgornjih in spodnjih delih okenskih okvirjev osrednjega dela stavbe pa kamniti pasovi v maniri beneške arhitekture 17. stoletja. Videti je, da so bili kamniti pasovi predvideni za celoten objekt, vendar niso bili nikoli nameščeni: lepo ohranjeni so pravilni šivani robovi, prav tako značilna prvina beneške arhitekture 17. stoletja.«23 »Glavna pot do kompleksa vodi s severozahodne strani. Vstop na nekdanjo sklenjeno zemljiško posest je ob dostopni poti zaznamovana z rustikalnima betonskima stolpoma kvadratnega prereza iz prve polovice 20. stoletja. Dvorec stoji vrh nizkega razglednega griča in ima obliko dvoinpolnadstropne 3x2 osne monolitne stavbe, pozidane na pravokotni tlorisni ploskvi in prekrite s položno opečno štirikapno streho. Na treh vogalih je opremljen s šivanimi robovi, sestavljenimi iz velikih kamnitih klesancev. Fasade so nečlenjene in ometane z novim apnenim ometom. V pritličju so manjša zamrežena kvadratna okna s preprostimi kamnitimi okviri iz lokalnega briškega kamna. Enake okvire imajo tudi velika pravokotna okna v obeh nadstropjih. Glavni vhod stoji na zahodu in je opremljen s polkrožno sklenjenim kamnitim portalom.«24 Na severni strani pa je stranski vhod v stavbo, ta pa je opremljen z manjšim pravokotnim kamnitim portalom za nadsvetlobo.
23 Seražin, 2008, str. 149.
24 Sapač, 2011, str. 26.
11
Slika 10: Vogalni stopniščni stolpič dvorca.25
Slika 11: Aksonometrična študija kompleksa dvorca.26
25 Slika objavljena v: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: Brda in Zgornje Posočje (Sapač, 2011, str.27 ).
26 Slika objavljena v: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: Brda in Zgornje Posočje (Sapač, 2011, str.25 ).
12
Slika 12: Tloris Gradiča. 27
27 Slika objavljena v: Kultura vile na vipavskem in goriškem od 16 do 18. stoletja, (Seražin, 2008, str.148 ). 13
Med 2. svetovno vojno, septembra 1943, so dvorec oplenili partizani. Leta 1974 so ga nacionalizirali in preuredili v večstanovanjski objekt, kapelo pa so opustili. Med potresom 1876 je bil ves stavbni kompleks poškodovan. »Po letu 1991 je prešel v zasebno last in začelo se je preurejanje kompleksa za turistično izrabo. Leta 2003 so začeli prenovo Gradiča, v katerem je sedaj restavracija.«28 Okoli leta 2003 so odstranili vse originalne lesene tramovne strope in jih nadomestili z armiranobetonskimi ploščami, te so sicer kar precej okrnile avtentično oblikovno in konstrukcijsko zasnovo iz 17. stoletja. Tudi stopnišče iz 19. stoletja v veži so nadomestili z novim. Pred severno stranjo dvorca stoji kapela, ki je bila prvotno samostojna, sedaj pa se nanjo naslanjajo poslopja ob severnem robu dvorišča. Med dvorcem in kapelo je do pred kratkim stal vodnjak s kamnito krono. V tej kapeli je bil tudi zvonik, ki je sedaj shranjen v soseščini. Na njem je napis: SANCTA MARIJA LAVRETANA ORA PRO NOBIS/IN OMNEM TERRAM EXUIT SONUS EORUM LAVRETI ANNO DOMINI 1769. Pred vhodom v kapelo stoji tudi napis z letnico 1774 D(EO), O(PTIMO)M(AXIMO) (bog najboljšemu, najvišjemu). Notranjščina je bila najverjetneje po 2. svetovni vojni opustošena in povsem oropana opreme.
Slika 13: Kapela v Ceglem.29
28 Sapač, 2011, str. 24.
29 Slika objavljena v: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: Brda in zgornje Posočje, (Sapač, 2011, str.27 ).
14
7 CEROVO
Ime Cerovo pomeni hrastov gozd, poraščen s Ceri, posebno vrsto hrasta s strokovnim imenom »Quercus Cerris«. V davnini je bilo območje Cerovega zelo poraščeno s Cerovim gozdom in se ga je zato prijelo tako ime. Krajevno ime Cerovo se prvič omenja pred osemsto leti v obliki »Cerou«. »Leta 1147 se omenja praedium-morda posest, morda tudi dvor Cerovo v Brdih- Ceroui in Collinis, ki jo je takrat grof Engelbur II. Goriški predal nekemu Otonelu, morda z Vogrskega.«30 V srednjem veku je imelo Cerovo precejšen pomen med briškimi vasmi. V Gornjem in Dolnjem Cerovem sta namreč živeli plemiški rodbini, kateri sta bili v službi Goriških grofov. Ni pa jasno ali sta si bili ti rodbini v sorodu. Tako v gornjem kot v spodnjem delu vas je že v srednjem veku stal grad.
Slika 14: Prvi zapis krajevnega imena Cerovo na listini iz leta 1205.31
Cerovo se že po svoji zunanji podobi, a tudi v najstarejših zgodovinskih virih in zavesti domačinov deli na dvoje vasi: Gornje in Dolnje Cerovo. »V goriškem deželnem arhivu je ohranjena listina, ki vsebuje seznam posestev Verjanda iz Cerovega in naj bi bila najstarejša, v kateri se omenja Cerovo.«32 »Na listini je pozneje pripisan datum 1. januarja 1200, toda omemba nekaterih osebnosti, ki so v drugih aktih omenjene šele sredi 13. stoletja, postavlja nastanek dokumenta v čas okoli leta 1250.«33 Gre za pergament podolgovate oblike, v katerem so tri notarski zapisi. V srednjem spisu omenja Cerovo, v zadnjem pa Biljano. »Bila je sobota, 16. aprila 1205. V Brdih se je zbrala družba uglednih mož, med katerimi je bil tudi goriški grof Engelbert, več furlanskih plemičev in notar oglejskega patriarha Albert. V Brdih
30 Sapač, 2011, str. 64.
31 Slika objavljena v: Cerovo, (Stasi, 2005, str.8 ).
32 Archivo Storico Provincale, Pergamene, n.23.
33 Stasi, 2005, str. 6.
15 so se zbrali bolj zaradi prijetnosti kraja, morda lova ali pojedine, kajti posli ki so jih takrat sklenili, niso imeli ničesar opraviti s krajema, ki se takrat prvič omenjata: Cerovo in Biljana. Listina se slovesno začenja z besedami: »In nomine Domini Iesu Christi. Anno domini m.cc.v. Indictione VIII. die sabati«, kar pomeni: »V imenu gospoda Jezusa Kristusa, v letu Gospodovem 1205, v osmi indikciji, v soboto.« Nato so navedene priče: Majnhard (priimek je nečitljiv), Konrad Mosburški, Majnhard Rubej, Razon in drugi plemiči. Večina listine nima nikakršne zveze c Cerovom. Gre se za kupoprodajno pogodbo, s katero je Albert Mavrdar z ženo Berto in otroki Fulkrijem, Rambalbom in pinezo prodal neko svojo posest v Ogleju tamkajšnjemu kanoniškemu kopitlju. Listino je zapisal in overil patriarhov notar Albert.«34 V srednjem veku je imelo Cerovo precejšen pomen med briškimi vasmi. V Gornjem in Spodnjem Cerovem so namreč živeli plemiški rodbini, ki sta bili v službi goriških grofov, in sicer Doljnjecerovski in Gornjecerovski. Ni pa jasno ali sta si bili ti plemiški družini v sorodu. Prvi cerovski plemič, ki se navaja v listinah, je bil Rajmbot Cerovski, kateri je živel na začetku 13. stoletja. Omenja se ga v zvezi z grofom Engelbertom Goriškim, v čigar službi je namreč bil.
Slika 15: Listina iz leta 1205, v kateri se prvič omenja Cerovo.35
34 Stasi, 2005, str. 7.
35 Listino je odkril in prepisal furlanski zgodovinar Vincenzo Joppi. Objavljena je v: Documenti goriziani del secolo XII e XIII. Izvirna listina je danes ohranjena v: Musei Archeologico Nazionale, Čedad.
16
7.1. GRAD GORNJE CEROVO V Gornjem Cerovem leži grad, ali bolje rečeno ostanki gradu, velik okrogel obrambni stolp (tarion). »Na gradu so gospodovali goriški fevdalni vitezi Cerovski, ki so upravljali tudi stolp v Dolnjem Cerovem. Viteza Reimbota de Cerou srečamo že leta 1202, Henrika in Warientusa de Cerou leta 1243, gospoda Verganda 1251, Churellusa de Cerou leta 1288, leta 1315 pa gospoda Ditmarja (dominus Dyetmarus de Cerou).«36 Leta 1341 se v Gornjem Cerovem omenja stolp z obširno posestjo, kateri je pripadal Ulriku, Lipovemu sinu iz Gorice. Po drugi polovici 14. stoletja so ta grad uporabljale razne plemiške rodbine, Saeligerji, Ulrik Wieneu in drugi.
Slika 16: Dvorec in cerkev v Gornjem Cerovem v 18. Stoletju.37
36 Jakič, 1997, str. 76.
37 Slika objavljena v: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: Brda in Zgornje Posočje, (Sapač, 2011, str. 67).
17
Ob koncu 16. stoletja si je goriški plemič Ivan Marijan Coronini38 pridobil obširno posest v Brdih. Bil je potomec družine, ki je živela v vasi Berbenno pri Bergamu39, ta se je naselila na Goriškem in tukaj dosegla moč in ugled. Po Ivanovi smrti so si njegovi trije sinovi porazdelili očetovo premoženje v treh briških vaseh: Kojskem, Gornjem Cerovem in Števerjanu. Posest v Gornjem Cerovem je prišla v roke takrat mladoletnem sinu Ludviku, ki je ustanovil kromberško, oziroma cerovsko vejo Coroninijev. Coroninijevi so živeli v Kromberku, v Gornjem Cerovem, pa so si sezidali poletni dvorec na razgledni točki izven vaškega tabora.
Dvorec je zrasel na temeljih nekdanjega srednjeveškega stolpa, kateremu so domačini rekli Trjon. »Ime izhaja iz italijanskega izraza za stolpasto utrdbo ''torrione''. To ime je obdržal tudi Coroninijev dvorec, to je bila podolgovata stavba, z dvema vogalnima stolpastima pomoloma proti Števerjanu, nadzidkom z dvojnim oknom in timpanonom40 sredi strehe. Trjon je stal nekje sredi današnje ceste, glavna pot pa je tekla o podpornem zidu proti Števerjanu, za dvorcem pa je bil ozek prehod.«41 Bil je lep primer poznorenesančnega dvorca, nastal pa naj bi ob koncu 16. ali začetku 17. stoletja.
38 Coronini, plemiška rodbina langobardskega izvora. (http://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbi1005500/)
39 Bergamo (lombardsko Bèrghem) je mesto v Lombardiji v Italiji, ki leži okoli 40 km severovzhodno od Milana in 30 km od jezer Como in Iseo. (https://sl.wikipedia.org/wiki/Bergamo)
40 Timpanon je gradbeni element ali stavbni člen in je prvotno predstavljal trikotni zaključek na pročelju in začelju antičnega svetišča. (https://sl.wikipedia.org/wiki/Timpanon_(arhitektura))
41 Stasi, 2005, str. 10.
18
7.2. GRAD DOLNJE CEROVO
Slika 17: Dvorec in cerkev v Dolnje Cerovem v 18. stoletju.42
V Dolnjem Cerovem je ležal grad, ki ga uvrščajo v obdobje med leti 1252 in 1330. Srednjeveški viri so tako pomanjkljivi, da lahko le s težavo sklepamo, kje je grad v Dolnjem Cerovem sploh stal, najverjetnejša točka je na griču Kopno. Namreč v listini iz leta 1341 se omenja grad Clopenetvo. Danes je domači naglas za krajevno ime Kopno, kar kaže na skrčeno obliko nekdanjega imena, nakazanega v popačenem Clopenetvo. Najprej so ga uporabljali goriški fevdalni vitezi Cerovski, nato pa Ulrik iz Gorice. Rodbina Doljnjecerovskih je uživala velik ugled, večrat je tudi omenjena v raznih virih. Henrika in Verjanda Dolnjecerovska se leta 1251 omenja skupaj z Majnhardomin Kononom, kot priče premirja med oglejskim patriarhim Bertoldom in goriškim grofom Majnhardom. »Rodovno lahko sledimo rodbini Dolnjecerovskim skoraj dvesto let. Matija Dolnjecerovski je živel proti koncu 13. stoletja. Njegova vdova Adelhajda se omenja v kupoprodajni pogodbi, ki je bila sklenjena 23. novembra 1322 v Dolnjem Cerovem pod velikim orehom.«43 To drevo je bilo tudi družabno središče Dolnjega Cerovega, omenja se namreč še nekaj stoletij pozneje, pod njim so se zbirali vaški veljaki na posvetih soseske. »Matija Dolnjecerovski je imel sina Henrika in Vikarda. Vikardov sin je bi spet Matija, ki je imel sina Petra. Kot zadnja iz rodu
42 Slika objavljena v: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: Brda in Zgornje Posočje, (Sapač, 2011, str. 67).
43 Stasi, 2005, str. 8.
19
Dolnjecerovskih sta v virih omenjena Petrov sin Jancil in njegov sorodnik Ivan Z njim ali v naslednjem rodu je mogočna rodbina Dolnjecerovskih ugasnila.«44 Nato sta se pojavili na gradu novi rodbini, in sicer Hais-Kuenburg z Vogrskega in Van der Vesten, ki so bili znani tudi s priimkom de Postcastro.
Slika 18: Dolnje Cerovo z dvorcem in cerkvijo iz leta 1909.45
Zelo verjetno je, da se v starih hišah ob cesti skriva jedro srednjeveške graščine. Pred nedavnim so namreč v Peršoljevi hiši našli fresko s podobo nadangela Mihaela, ta naj bi bila stara 500 let. Prav tako pa so v bližini cerkve porušili staro hišo in ob oknu našli zazidano mošnjo z dvaindevetdesetimi srebrniki, ki so datirani od 13. do 16. stoletja. Zbirka je ohranjena na gradu Dobrovo. Med podiranjem hiše pa so dobili tudi gotsko šilasto okno. Kamniti okvir z motivom zobnika je gotovo ostanek razkošne stanovanjske stavbe iz 14. ali 15. stoletja, zelo verjetno iz dvorca gornjecerovskih. Okoli cerkve v Dolnjem Ceroverem so sicer vidni ostanki neke stavbe, vendar je to stavba, ki je tam nastala pozneje, in sicer Attemsov dvorec.
44 Stasi, 2005, str. 8.
45 Slika objavljena v: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: Brda in Zgornje Posočje, (Sapač, 2011, str.65 ).
20
Slika 19: Tloris kompleksa dvorca z označenima stavbnima faz.46
Slika 20: Gotski okenski okvir iz nekdanjega srednjeveškega dvorca v Dolnjem Cerovem. 47
46 Slika objavljena v: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: Brda in Zgornje Posočje, (Sapač, 2011, str.66 ).
47 Slika objavljena v: Cerovo, (Stasi, 2005, str. 9).
21
7.3. ARHEOLOŠKO NAJDIŠČE V DOLNJEM CEROVEM Le nekaj merov od kraja, kjer naj bi stal grad v Dolnjem Cerovem stoji cerkev Svetega Lenarta. »Cerkev sv. Lenarta v Dolnjem Cerovem se v pisnih virih prvič omenja v poznem 15. stoletju. V 16. stoletju naj bi dobila nov prezbiterij, grajen v gotski tradiciji. V drugi polovici 18. stoletja so jo temeljito prenovili, podaljšali ladjo, postavili tri nove oltarje in pokopališče prestavili na zunanjo stran zidu, ki je obdajal cerkev. Pokopališče je bilo v uporabi za približno stoletje, nakar so ga prestavili izven vasi.«48 Pred nekaj leti, se je začel glavni marmartnoti oltar v dolnjecerovski cerkvi ugrezati. Tako so sklenili da začnejo s prenovo. Med obnovo so naleteli na temelje prezbiterija starejše cerkve, ki je stala znotraj le te. »Temelji apside (oltarnega prostora) so trdni, približno dva metra široki, polkrožne oblike in kažejo na starodavno zidavo. Izven njih pa so ob izkopavanju naleteli na grobišče, ki je v srednjem veku stalo še na odprtem, med starim in novim prezbiterijem. Našli so precej človeških kosti iz več obdobij, nekaj v celoti ohranjenih okostnjakov, črepinje lončenine, ostanke pločevine, dele ometa s stenskimi poslikavami in nekaj srednjeveških, še neopredeljenih novcev.«49 Časovna opredelitev žal ni možna, dokler ne bodo izkopali globljih plasti, vendar je časovni okvir nekje od 12. in 15. stoletja. Poleg okostij, so odkrili še lončenino, srednjeveške novce, kovinske predmete . Torej je datirana v čas, v katerem naj bi tam nastal tudi grad. »Antropološka analiza skeletov je med drugim pokazala, da je v visokem in poznem srednjem veku pokopališče uporabljala ruralna skupnost, ki je bila močno podvržena intenzivnemu delu.«50
48 Fabec, 2016, str. 15.
49 Slika iz internetnega vira: http://www.noviglas.eu/presenetljiva-arheoloska-najdba-v-dolnjem-cerovem (vpogled: 18. 3. 2017).
50 Fabec, 2016, str. 15.
22
Slika 21: Okostnjaki v apsidi.51
Slika 22: Apsida v obstoječi cerkvi Svetega Lenarta.52
51 Slika iz internetnega vira: http://www.primorske.si/Novice/Kultura/Prva-briska-romanika (vpogled: 15. 5. 2017).
52 Slika iz internetnega vira: http://www.primorske.si/Novice/Kultura/Prva-briska-romanika (vpogled: 15. 5. 2017).
23
8 DVOREC DOBROVO
Že v srednjem veku je na Dobrovem stal grad, ki je pripadal rodbini Ortenburžanov53. »Sedanji dvorec je verjetno naslednik prvotnega stolpastega gradu, ki je najverjetneje nastal konec 13. stoletja.«54
Slika 23: Dvor Dobrovo v 13. stoletju.55
»V njem so prebivali po Dobrovem poimenovani goriški ministeriali, ki so izhajali iz rodovine Orzon; v listini iz leta 1323 se omenja Martin, Peter in Rusman iz Dobrove (ga) (de Dobrau), v letih 1335 in 1341 pa se omenja Jonan (Yonano) z Dobrove (ga) (Dobraw), ki je bil brat goriškega ministeriala in notarja pl. Orzona. Leta 1405 se omenja Jakob, sin pokojnega Yonana iz Dobrove, ki je tistega leta umrl brez otrok: svoje premoženje je zapustil nečakoma, bratoma Nikolaju in Jakobu iz Pušje vasi (Venzone).«56 Med letoma 1460 in 1500 sta bila Dobrovo in Fojana v rokah rodovine Thurn. Sicer se grajska stavba v ohranjenih srednjeveških pisnih virih ne omenja, vendar so arheološke raziskave pokazale, da je bil tu najbrž že v 13. stoletju stal neutrjen dvorec, tak, kakršni so bili v osrednji Evropi zelo
53 Grofje Ortenburški (nemško Grafen von Ortenburg) so bili koroška plemiška rodbina, ki je izhajala iz lurnske grofije, katere del je bilo tudi posestvo in grad Ortenburg v bližini naselja Baldramsdorf pri Špitalu ob Dravi.
54 Sapač, 2011, str. 30.
55 Slika objavljena v: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: Brda in Zgornje Posočje, (Sapač, 2011, str.53 ).
56 Sapač, 2011, str. 30.
24 razširjeni v tistem času. »Leta 1501 je cesar Maksimilijan 1. habsburški57 prodal Dobrovo grofu Frideriku Colloredo-Walseeju, ki je na temeljih starega gradu pozidal novo grajsko poslopje.«58 Najverjetneje je bila stara zgradba med prvo beneško-avstrijsko vojno v letih 1508 in 1516 tako razdejana, da je ni več kazalo popravljati. Slednji je imel 5 sinov: Hieronima, Janeza, Nikolaja, Kamila in Maraja. Na Dobrovem ga je nasledil Hieronim I. Po Hieronomovi smrti ga je nasledil njegov sin Girolamo (Hieronim II). »Po drugih virih je leta 1576 skupaj s svojmi mlajšimi brati Ludvikom II, Hieronim II, Linijem in Lelijem I na Dobrovem prebival Friderik IV Colloredo, ki je bil najstarejši sin Hieronima I. Leta 1588 je cesar Rudolf II, brata Ludvika II in Lelija I iz Askvinove veje rodovino Colloredo povzdignil v barone, leta 1591 pa je dobil pravico do uporabe predikata Walsee. Njun starejši brat Friderik VI, ki je bil komornik cesarja Ferdinanda I, je postal baron očitno že nekaj prej. Leta 1591 je dal grof Janez Ortenburški baronu Frideriku VI Colloredo pl. Walsee za 16.300 florintov v zakup svojo posest in pravico do izvajanja nižje sodne oblasti na Dobrovem, v Fojani in Kozarnem, dalje posestva v Šmartnem, Kojskem, Gradnem, Šlovrencu in drugod v Brdih in v Bukovici, Desklah in Kanalu. S tem je pomen dvora na Dobrovem, ki je postal upravni sedež razširjene posesti rodovine Colloredo, bistveno povečal. Po letu 1591 je celotna posest rodovine Colloredo v brdih pripadala Ludviku II. Njegove sinove Hieronima (Ferdinanda) IV, Rudolfa in Lelija Franca, je cesar Ferdinand leta 1629 povzdignil v državne grofe. Njihova sestra Felicita se je leta 1618 poročila z Antonom Rabolto.« 59
57 Nemški kralj (1486), cesar Svetega rimskega cesarstva (1508), * 22. marec 1459, Dunajsko Novo mesto, † 12. januar 1519, Wels, Zgornja Avstrija.
58 Jakič, 1997, str. 91.
59 Sapač, 2011, str. 30, 31.
25
Slika 24: Grof Rudolf Colloredo (1585-1657).60
Ob koncu 16. stoletja se je pomen grajske stavbe na Dobrovem bistveno povečal, saj je postala sedež razširjene zemljiške posesti in sedež novopečenih državnih grofov. Zelo jo je zaznamovala tudi druga beneško-habsburška vojna med letoma 1615 in 1617. Benečani so si med t.i. gradiščansko vojno prizadevali osvojiti Brda, na ta način bi avstrijskim četam tudi s te strani onemogočili oskrbo Gradišča ob Soči. Giustiniani, beneški vojaški poveljnik, je Dobrovo zavzel sredi zime, januarja 1616. Dobrovo so nato ponovno osvojili habsburški vojaki pod vodstvom Franca pl. Merelija. Najverjetneje so bile prav vojne poškodbe vzrok, da so grajsko stavbo v celoti podrli in na isti lokaciji zgradili dvorec.
60 Slika objavljena v: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: Brda in Zgornje Posočje, (Sapač, 2011, str.31 ). 26
Slika 25: Dobrovo z dvorcem v mapi franciscejskega katastra.61
Novi dvorec naj bi skupaj začeli graditi bratje Hieronim IV, Rudolf in Lelij Franc, ti so od leta 1629 nosili naslov državnih grofov. Glavni gospod je bil Hieronim, ta se je leta 1929 poročil z Barbaro Malvezzi Selva. Tako lahko nad dvojnim portalom slavnostne dvorane vidimo grba rodovine Colloredo in Malvezi Selva grofov. Po smrti Hieronima je dvorec vodil njegov brat Rudolf, avstrijski dvorni maršal, dokler ga ni pri svoji polnoletnosti prevzel Hieronimov sin Ludvik III. Slednji se je poročil z Marijo Eleonoro, grofico Zinzendorff-Poppendorff. Ker pa nista imela moških potomcev, je Askinova veja družine Colloredo v moški liniji prenehala obstajati. Tako je dvorec Dobrovo nasledila edina hči Ludvika III, Marija Jožefa Antonija, ki se je poročila s knezom Leopoldom Filipom Viljamom Montecuccolijem. Kneginja Montecuccoli ni imela otrok in je dvorec po svoji smrti zapustila daljnemu sorodniku Kamilu Colloredu. S tem je dvorec leta 1738 prešel v posest druge veje rodovine Colloredo. Kamilo je Dobrovški fevd še isto leto prepustil bratu Karlu Ludviku. Po njegovi smrti sta Dobrovo imela njegov sin Karel in vnuk Janez Krstnik. Ob koncu 18. stoletja je grad kar močno propadel, pripadniki rodovine Colloredo so namreč takrat na Dobrovem le redko prebivali in dvorca niso primerno vzdrževali. Leta 1782 je Janez Krstnik II. Catterini kupil grad in zase in za svoje potomce dobil plemiški naslov in naziv Von Erzberg (Herzberg).
61 Slika objavljena v knjigi: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: Brda in Zgornje Posočje, (Sapač, 2011, str.30 ). 27
Slika 26: Družinsko drevo rodovine de Catterini-Erzberg.62
Dvorec je nasledil sin Ludvik, nato pa vnuk Janez Krstnik III. Catterini. Temu je leta 1849 njegova žena rodila nezakonsko hči Cecilijo. »Leta 1859, ko je na avstrijski račun nastajala nova kraljevina Italija, je bilo na dvoru nameščenih 300 hrvaških vojakov, ki so hudo poškodovali notranjo opremo. Leta 1864 je stavbo še dodatno prizadel udar strele.«63 Dvorec bi najverjetneje propadel, če ga ne bi vselil španski grof Silverij de Baguer Corsi y Ribas.
62 Slika objavljena v: Nobiltà della contea. Palazzi, castelli e ville a Gorizia, in Friuli e in Slovenia, (Geromet, Alberti, 1999, str 183. ).
63 Sapač, 2011, str. 33.
28
Slika 27: Silverio de Baguer Corsi y Ribas (1838-1927).64
Ta se je v Gorici seznanil z rodovino Catterini- Erzberg in se leta 1872 poročil z edinko Cecilijo. Slednja je bila po smrti očeta, leta 1865, lastnica dvorca. Tako je s poroko postal gospodar dvorca Dobrovo in palače v Gorici.
Slika 28: Dvorec Dobrovo upodobljen leta 1895.65
»Grof je prišel v Gorico sredi 19. stoletja z očetom diplomantom Jaimejem de Baguerijem, ki je tam leta 1870 umrl. Do leta 1874 je bil v diplomatki službi na Dunaju, kot sekretar
64 Slika objavljena v: Nobiltà della contea. Palazzi, castelli e ville a Gorizia, in Friuli e in Slovenia, (Geromet, Alberti, letnica, str. 184 ).
65 Slika objavljena v: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: Brda in Zgornje Posočje, (Sapač, 2011, str.34 ).
29
španskega poslaništva, nato pa je postal poveljnik poslov pri Svetem sedežu v Vatikanu.«66 Baguer je dal dvorec temeljito obnoviti in ga opremil z bogato opremo.
Slika 29: Ena od soban v dvorcu konec 19. stoletja.67
Leta 1885 je na dvoru odprl tudi muzejsko zbirko z raznolikim gradivom: z naravnimi predmeti, arheološkimi predmeti, umetninami, raznimi diplomatskimi darili, starimi redkimi fotografijami in knjigami. Med 1. svetovno vojno družina Baguer ni hotela ostati na tem območju in so se raje umaknili na varno v Ljubljano. Dvorec pa so zasegli italijanski vojaki in kmalu so iz njega začeli odnašati dragoceno opremo in muzejsko zbirko. V dvorcu so uredili tudi italijansko vojaško bolnišnico. Po umiku vojakov je bilo v dvoru veliko opustošenje. Silverijo de Baguer si je do svoje smrti leta 1927 prizadeval za obnovo dvorca. Družina Baguer je večinoma prebivala v Gorici, na Dobrovem so bili le jeseni. Del predmetov, kateri niso bili uplenjeni med 1. svetovno vojno, je Baguer zapustil muzeju Prve svetovne vojne in združitve Italije. Po smrti Silverija de Baguer je dvorec in posest dedovala njegova starejša hči Elvira, rojena leta 1874, ki se je leta 1929 poročila s kontraadmiralom Carlom Brigita. Leta 1942, med 2. svetovno vojno, je dala grofica Elvira prepeljati iz svoje vile v Gorici osem
66 Sapač, 2011, str. 33.
67 Slika objavljena v: Nobiltà della contea. Palazzi, castelli e ville a Gorizia, in Friuli e in Slovenia, (Geromet, Alberti, 1999, str. 180).
30 zabojev dragocenosti v prepričanju, da bodo tam varne. Vendar pa se ta odločitev ni pokazala za najboljšo, saj so partizani in okoliški prebivalci kmalu po kapitulaciji Italije, septembra 1943, grad Dobrovo popolnoma izropali. Izropane dragocenosti so menda zakopali na več lokacijah na Dobrovem, nato pa so jih leta 1945 odkopali in odnesli. Grofica Elvira se je po ropu umaknila v Gorico. Okoliški prebivalci so to izkoristili in odnesli skoraj vso premično lastnino, zlasti pohištvo in slike. »Raznesli so tudi knjižnico in arhiv z dokumenti od 16. do 19. stoletja, ki sta bili v pritličju dvorca. V slavnostni dvorani so takrat uničili velikega lesenega konja v naravni velikosti, po katerem je grajska zbirka slovela daleč naokrog. Konj, izdelan menda po vzoru znamenitega padovanskega konja, je bil prekrit z rdečim svilenim pregrinjalom in je imel sedlo, okovano z zlatom, srebrom in dragimi kamni, bil je osebno darilo egiptovskega podkralja Saida Paše diplomantu Jaimeju de Bagueru za zaslugo pri gradnji Sueškega prekopa.«68 Tudi tega so vzeli. Preproge in gobeline so razrezali na majhne kose in jih razdelili. Odnesli so okoli 200 arhivskih predmetov. »Med odtujenimi predmeti so bili nekateri neprecenljive kulturno-zgodovinske vrednosti. Zlasti so izstopali pozlačena rokokojska mizica z marmorno ploščo, dve okrogli mizi z intarzijo, ki je prikazovala pokrajino, okrogla mizica z oljno sliko na plošči, zaščiteno steklo, mahagonijeva vitrina za hranjenje dragocenih predmetov, celotna oprema spalnice iz mahagonija, beneški lestenec, šest svečnikov iz kovanega železa, dve uri z nihalom, okvir iz muranskega stekla, štirje srednjeveški oklepi, komoda s tremi predali, v kateri so bili dragoceni mašni plašči, dve veliki uokvirjeni ogledali, velik klavir, zbirka slik iz galerije prednikov, naslikani portret kneginje Montecuccoli, slike iz vrhnje osrednje dvorane, zbirka starih novcev, zlati prstani, zapestnice, verižice, diadem, broške, sponke, ure, srebrno in pozlačeno posodje, jedilni pribor in svečniki.«69 Po koncu 2. svetovne vojne je bila v dvorcu do leta 1947 zavezniška vojaška uprava, katero so upravljali Američani. Leta 1961 je v Gorici umrla grofica Elvira. Dvorec Dobrovo so nacionalizirali in so ga v pritličju začeli uporabljati kot sedež ljudskega odbora, pisarne in skladišča kmetijske zadruge. V nadstropjih pa za osnovno šolo, krajevno dvorano, učiteljska in policijska stanovanja. V grajski kapeli so uredili mehanično delavnico, pozneje so jo gasilci uporabljali za garažo. Vinsko klet in gospodarsko poslopje je dobila v uporabo kmetijska zadruga. Leta 1974 je izpraznjeni in propadajoči dvorec začel upravljati goriški muzej. Leta 1976 je stavbo prizadel potres. Obnova se je pod nadzorom spomeniške službe
68 Sapač, 2011, str. 35.
69 Sapač, 2011, str. 36.
31 začela leta 1979 in je bila končana leta 1991. Od takrat se dvorec uporablja za muzejske in galerijske namene, v pritličju za gostinske namene, v nekdanji vinski kleti pa je vinoteka.
Slika 30: Ostanki inventarja, danes muzejska zbirka v gradu Dobrovo.70
8.1. TLORIS DVORCA DOBROVO Graščina je pozidana na pravilni četverokotni talni ploskvi, ima močno izpostavljajoče stolpe, ki v višino presegajo za kar celo etažo dvonadstropni osrednji del stavbe. Sestavljena je iz glavne stavbe in obzidanega dvorišča s stranskimi poslopji. Jugozahodno od dvorca je bil še v 19. stoletju geometrično urejen vrt. »Osrednje dvorišče dvorca na zahodni strani zapira visok zid, ki ga na notranji strani spremlja pritličen arkadni hodnik. Zid je v pritličju predrt s šestimi kvadratnimi okni, ki imajo preproste kamnite okvire, deloma obnovljene med zadnjo prenovo. V vrhnjem delu zidu je nad okni niz majhnih ključastih strelskih lin. V osrednjem delu predira zid velik polkrožno sklenjen rustikalen portal iz belega kraškega apnenca.«71 Po letu 1947, ko so se Brda priključila Jugoslaviji, je bil tam rustikalen polkrožno sklenjen manicristični portal iz prve polovice 17. stoletja. Na sklepnem kamnu portala je bil nameščen sedaj izgubljeni kamniti grb rodovine Baguer. Portal je bil zaprt z masivnimi lesenimi vratnicami iz 19. stoletja, te so imele, tako kot obojna vrata osrednje stavbe dvorca, na prednji strani vzorec s polji, prerezanimi v diamantni obliki. Ob straneh zida dvorišče zaključujeta enako visoka okrogla stolpiča, prekrita s položno stožčasto streho. Kot kaže, stolpiča nikoli nista imela obrambne funkcije. Jugozahodni stolpič ima v pritličju pravokotni portal, na strehi pa leta
70 Slika objavljena v: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: Brda in Zgornje Posočje, (Sapač, 2011, str.49 ).
71 Sapač, 2011, str. 38.
32
1982 ponovno zgrajeno zvončnico baročnih oblik. Na zvonu, ki visi v njem, pa najdemo napis: IGNATY LORENZ RODER/GOSMICH I(?)N VILACH(?)/ANNO 1723. »V stolpiču je kapela Svetega Antona Padovanskega, ki ima na vzhodni strani pravokotno zaključen prezbiterij z banjastim obokom v notranjščini; obok je bil do leta 1981 okrašen z naslikanimi kasetami iz 19. stoletja. Med prenovo leta 1982 so v kapeli odkrili ostanke stenskih poslikav iz 18. in 19. stoletja.«72 Iz opravljenih arheoloških raziskav je razvidno, da je bila kapela v stolpiču urejena šele nekaj časa po njegovem nastanku, najbrž v prvi četrtini 18. stoletja. Pred tem, konec 15. stoletja, naj bi bila kapela Svetega Antona umeščena v stavbnem jedru. Ob stolpiču je tudi nekdanji glavni vhod v vinsko klet dvorca. Klet je bila za tedanje razmere kar velika, konec 19. stoletja so v njej hranili kar 1000 steklenic dragocenega vina pikolit, to je bilo pridelano med letoma 1760 in 1846. Glavni vhod v klet, to so med zadnjo obnovo prenovili v vinoteko, je urejen po starem stopnišču z notranjega dvorišča dvorca. Dvorišče so med prenovo leta 1991 na novo tlakovali. V pritličju so ohranjene dragocene stenske in stropne poslikave; naslikane so podobe krajev, kjer je imela družina Baguer konec 19. stoletja svoje posesti. Strop pa krasi dekorativna geometrična poslikava. Na stenah so slike, katere je ustvaril Clemente Delneri. Tudi stopnišče ki vodi v prvo nadstropje je v celoti poslikano. Tam je tudi vzidana kamnita plošča z vdelanim medaljonom s podobo ženske glave. Nad ploščo pa je napis: BONVM AGERE GAVDIO VIRO EST REGTO (Dobro delo je poštenemu človeku v veselje). Dvorana v prvem nadstropju je bila od vedno najpomembnejši del stavbe. »Na zahodni in vzhodni strani ima dva para oken, med katerimi vodita polkrožno sklenjena portala na konzolna balona. Na severni in južni strani so ob straneh štirje ožji pravokotni portali, v osrednjem delu pa dva podvojena polkrožno sklenjena portala. Lesen tramovni strop so do zadnje prenove krasile manj pritrjene pozlačene dekorativne rozete iz konca 19. stoletja.«73 Na stenah dvorane so naslikani grbi nekdanjih lastnikov dvorca. Med prenovo so odkrili ostanke poslikave iz 17. stoletja, s prizori bitk. Prostori v drugem nadstropju so dokaj nižji kot v prvem in brez dekoracij.
72 Sapač, 2011, str. 40.
73 Sapač, 2011, str. 48.
33
Slika 31: Tloris pritličja glavne stavbe z vrisanimi ostanki starejših zidov, odkritimi med arheološkimi raziskavami.74
Slika 32: Dvorec Dobrovo v 17. stoletju.75
74 Slika objavljena v: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: Brda in Zgornje Posočje, (Sapač, 2011, str.51 ).
75 Slika objavljena v: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: Brda in Zgornje Posočje, (Sapač, 2011, str.55 ).
34
Slika 33: Dvorec Dobrovo v drugi polovici 19. stoletja.76
76 Slika objavljena v: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: Brda in Zgornje Posočje, (Sapač, 2011, str.55 ). 35
9 DVOREC DORIŠČE
Kraj Biljana se v zgodovinskih virih prvič omenja leta 1205. Večino posesti na tem območju so v 13. stoletju pridobili Goriški grofje. Ravno v tistem času je je nastal tudi dvor, v katerem so prebivali po Biljani poimenovani goriški ministeriali.
Slika 34: Upodobitev Biljane 189.77
»Pozneje so v Biljani prebivali tudi drugi ministeriali. Leta 1405 je tam živel Frančišek Gregor iz Buttria. Leta 1469 je Krištof, sin pokojnega Tamadija iz Biljane-de Biliano ex Collibus z ozirom na to, da je že star in da nima svojih potomcev, del svoje posesti zapustil Konradu pl. Orzonu in njegovim dedičem.«78 Po rodovini Orzon so imeli Biljano v fevdu pripadniki iz rodovine Edling von Laussenbach. Leta 1511 je Jurij Edling posest na območju Biljane prepustil Erazmu Dornberškemu. Večji del te posesti so Dornberški imeli do prve polovice 17. stoletja, nakar so v drugi polovici 17. stoletja kompleks v osnovi srednjeveškega dvora preuredili v sobni dvorec. Kdo je bil izvršitelj te obnove sicer ni znano, vendar pa nikakor niso mogli prekriti izvora dvorca, na kar nakazuje tudi ime Dorišče. Zelo verjetno je, da je imel stavbni kompleks celo več lastnikov hkrati, saj je bila zemljiška posest na območju Biljane v novem veku zelo razdrobljena. »V prvi polovici 16. stoletja je imela del posesti na tem območju tudi rodovina Zaletel. Že od 16. stoletja pa je v Biljani prebivala tudi domača plemiška rodovina (Župančič), ki je izumrla v 19. stoletju. Dvorec je bil med 17. in 19.
77 Naslikal slikar Clemente Delneri. Slika objavljena v: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: Brda in Zgornje Posočje, (Sapač, 2011, str.10 ).
78 Sapač, 2011, str. 9.
36 stoletju najbrž last rodovine Benigni, katere člani so v Biljani izpričani med letoma 1709 in 1849.«79 V drugi polovici 19. stoletja je kompleks prešel v kmečko last in je bil razdeljen med več lastnikov. Leta 1976 ga je deloma poškodoval potres. Trenutno ima dvorec 7 lastnikov in je v uporabi pretežno za stanovanjske namene in turistične namene.
Slika 35: Dvorec Dorišče danes.80.
9.1. OPIS STAVBE DORIŠČE
Stavbni kompleks z velikim dvoriščem je zasnovan na trikotni talni ploskvi in tvori nasprotni pol strnjenemu staremu jedru vaškega naselja okoli župnijske cerkve.
79 Sapač, 2011, str. 10.
80 Slika iz internetnega vira: https://www.google.si/search?q=DVOREC+DORI%C5%A0%C4%8CE&source (vpogled: 1. 4. 2017).
37
Slika 36: Tloris kompleksa dvorca z označenimi stavbnimi fazami.81
Na vzhodni in zahodni strani ima visoko dvoriščno obzidje, z dvema mogočnima kamnitima polkrožno, sklenjena rustikalna portala. Slednja sta skoraj identična portonom na gradu Dobrovo. »Portala sta premaknjena nekoliko iz črte dvoriščnega obzidja in imata zato že skoraj funkcijo vzhodnih stolpičev. Takšno oblikovanje očitno ni bilo naključno in je imelo tudi obrambni pomen, na kar kažejo tudi majhne strelne line na bočnih straneh obzidave partonov, ki so omogočale nadzorovanje zunanje strani vzhodne in južne odzidne stranice kompleksa. Funkcijo glavnega vhoda v kompleks je imel vzhodni portal; na njegovem sklepnem kamnu je bil nekoč vklesan tudi sedaj odstranjeni grb.«82 Na jugovzhodnem vogalu stoji še tretji polkrožno sklenjeni kamniti porton, ta je pa nižji in skromneje oblikovan od drugih dveh. Najverjetneje je slednji nastal šele v 19. stoletju, ne dolgo nazaj pa so ga obnovili. Na obrobju je oslonjenih več stavb, ki danes služijo kot stanovanjski objekti. Na sredini obzidanega kompleksa stoji nekdanja stavba dvora, pozneje prezidana v osrednji trakt dvorca.
81 Slika objavljena v: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: Brda in Zgornje Posočje, (Sapač, 2011, str.14 ).
82 Sapač, 2011, str. 11.
38
Slika 37: Študija kompleksa vzorca.83
Slika 38: Rustikalen glavni portal.84
83 Slika objavljena v: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: Brda in Zgornje Posočje, (Sapač, 2011, str.15 ).
84 Slika objavljena v: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: Brda in Zgornje Posočje, (Sapač, 2011, str.12 ).
39
10 GRAD FOJANA
Ostanki tega gradu sicer niso več vidni, vendar naj bi naselbina Fojana že v drugi polovici 12. stoletja večinoma v lasti Goriških grofov. Njeno posest so upravljali ministeriali, poimenovani po Fojani. Leta 1187 se v zgodovinskem viru omenjen vitez Berthold de Flojano, goriški vazal na stolpastem gradu (Floyan).
Slika 38: Upodobitev Fojane s cerkvijo Svetega Florijana.85
»Med letoma 1201 in 1206 je omenjen Chumradus Fojanski, med letom 1224 in 1232 pa vitez Mejnardus.«86 Leta 1255 je postal lastnik gradu Folkerutij, v zadnji četrtini 13. stoletja pa njegovi sinovi Majnhard II., Bernand I. in Folkert I.. Med 13. in 15. stoletjem se je rod vitezov Fojanskih zelo razvejal in je dobil od Goriških grofov številne fevde od Furlanije do Zgornje Dravske doline in Notranjske. V 13. stoletju sta v Fojani po omembah v listinah sodeč obstajala 2 stolpasta dvora. Enega je v sredi 13. stoletja zgradil Oton de Ungerspach. »Okoli leta 1460 je grof Ivan Goriški zemljiško posest in pravico do izvrševanja sodne oblasti v Fojani podelil v fevd svojemu zvestemu podaniku Febu IV. Thurnu, takratnemu glavarju in vicedomu v Gorici in na Krasu.«87
85 Naslikal slikar Clemente Delneri. Slika objavljena v: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: Brda in Zgornje Posočje, (Sapač, 2011, str.70 ).
86 Jakič, 1997, str. 102.
87 Sapač, 2011, str. 69.
40
Slika 39: Pogled na Fojano s cerkvama na lokacijah domnevnih nekdanjih dvorov.88
Ko so po letu 1500 Goriški grofje izumrli, so Thurni Fojano izgubili. Novi lastniki so postali Habsburžani, ti so posestvo in dvorec v Fojani podelili v fevd rodovini Colloredo. Dvorec je počasi izgubljal na pomenu in je imel v 16. stoletju funkcijo pristave gradu Dobrovo. Sicer ni znano kdaj sta dvora propadla, zelo verjetno pa se je to zgodilo med drugo beneško vojno. Po izročilu naj bi najstarejši dvor stal na vrhu griča, na severnemu delu vasi. Sedaj stoji v bližini njegove lokacije cerkev, katera je v osnovi že srednjeveška, najbrž iz 15. stoletja. Zelo verjetno je bila zasebna kapela dvora. Na nekdanji dvor ob cerkvi spominja tudi ledinsko ime Dor, ki je izpeljano iz dvora. O lokaciji dvora iz 13. stoletja pa je mogoče le ugibati, mogoče je stal tam, kjer stoji sedaj baročna župnijska cerkev Svetega Florijana iz 18. stoletja, v južnem delu vasi.
88 Slika objavljena v: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: Brda in Zgornje Posočje, (Sapač, 2011, str.69 ). 41
11 GRAD VIPOLŽE
Vipolže se prvič omenjajo leta 1170, ko je grof Ulrik Toskanski podaril naselje oglejskemu patriarhu. Vendar pa najverjetneje takrat tam še ni bilo utrjenega gradu, ampak le manjši dvor. Ta posest je bila pred tem domnevno del obsežne posesti istrske veje bavarske plemiške rodovine z Mosburga v Furlaniji. Tako so gospodje z Vipolž z darovnico postali fevdalniki oglejskih patriarhov. V drugi polovici 13. stoletja je grad Vipolže prešel v roke Goriških grofov. Leta 1316 so grad ogradil. Leta 1379 je prvič omenjen kot grad Wipelsach. »Leta 1311 je dobil mogočno trdnjavo z dvema obrambnima stolpoma v fevd Friderik Herberstein iz Solkana, od druge polovice 14. stoletja pa so ga upravljali razni goriški fevdalniki, med njimi tudi Nerhausi.«89 »Vipolžki gospodje so večkrat omenjeni v oglejskih listinah (leta 1274 domini Wolrici de Vipelcano, leta 1288 Hernister de Vipolcano, leta 1306 gospa Gisletta de Wipulsano, leta 1371 pa Friderici de Wipulzano), kar kaže, da je njihov rod živel na gradu še konec 14. stoletja.«90 »Leta 1460 je grof Ivan Goriški strateško pomembni grad (Wippelsach) v svojem imenu in v imenu svojega brata Leonarda z obsežno posestjo, grajskim pomirjem in vsemi pravicami za tisoč ogrskih denarov prodal svojemu zvestemu podaniku Febu IV. Thurnu (umrl 1484), takratnemu glavarju in vicedomu v Gorici in na Krasu.«91 Po njegovi smrti sta imela grad Vipolže njegov sin Janez in nečak Febo V. Thurn.
89 Jakič, 1995, str. 160.
90 Jakič, 2001, str. 200.
91 Sapač, 2011, str. 315.
42
Slika 40: Grad Vipolže.92
Ko so leta 1500 Goriški grofje izumrli, je grad šel v roke rodovine Thurn. Leta 1510, med habsburško-beneško vojno, je grad zavzel in razdejal beneški vojskovodja Marco Dolfin. Grad je ostal takrat zelo poškodovan, zelo ga je poškodoval tudi močan potres 26. 3. 1511. Tako so v začetku 16. stoletja srednjeveški grad v veliki meri nadomestili s sodobno utrjeno renesančno zasnovo. V tem času sta bila lastnika gradu Nikolaj baron Thurn in Janez Febo Thurn. »Leta 1535 je kralj Ferdinand I. obema skupaj podelil pravico do izvajanja nižje sodne oblasti na območju gradu Vipolže (Wippelsach)«93 Razlog za prenovo je bil zelo verjetno še ta, da so goriško vejo rodovine Thurn leta 1533 povzdignili v stan državnih grofov Svetega rimskega cesarstva in so potrebovali stanu primerno rezidenco. »Po smrti Nikolaja Thurna, ki ni imel otrok, je grad leta 1557 v celoti pripadel Francu III. grofu Thurnu (1509-1566), sinu Janeza Feba in vnuku Feba V. Opravljal je visoke službe na dvoru cesarja Ferdinanda I. (umrl 1564). Bil je cesarski poslanek v Benetkah (1558) in Rimu (1559). Leta 1556 je od rodovine Strassoldo kupil tudi dvor in posest v Zagrgaru ob Soči (Sagrado d'Isonzo), ter dal nato tam zgraditi nov rezidenčni dvorec. Najbrž je nadaljeval tudi renesančno prezidavo gradu Vipože. Za njim je vse njegovo imetje dedoval njegov slavni sin Rajmund VI. (okoli 1545-1623). Ta je bil, tako kot oče, diplomat in cesarski svetovalec. Po letu 1564 je služboval na dvoru notranjeavstrijskega nadvojvode Karla II. (umrl 1590) v Gradcu. Po letu 1576 je bil poslanik
92 Slika iz internetnega vira: http://www.dedi.si/dediscina/65-vila-vipolze (vpogled: 13. 6. 2017).
93 Sapač, 2011, str. 316.
43 cesarja Rudolfa II. (1612), pri beneškemu senatu (1593) in po letu 1592 pri papežu Klementu VIII. (umrl 1605) v Rimu. Bil je svetovalec cesarjev Matije (umrl 1619) in Ferdinanda II. (umrl 1637).« (Sapač, 2011, str. 316). Zaradi poroke z Ludoviko baroneso Hofer si je pridobil tudi grad v Devinu. Leta 1616, med drugo habsburško-beneško vojno, so grad napadle beneške čete pod vodstvom vojskovodje Pompea Giustinjanija in ga tudi zavzele. Zavojevalci so odnesli lepo okrašeno opremo grada, slike ... Grad je bil tudi zelo poškodovan, tako ga je Rajmund IV. grof Thurn začel prenavljati. Po njegovi smrti leta 1623 je grad in posest prevzel njegov starejši sin Janez Matija grof Thurn Hoffer Valsassina. Ker se je slednji z družino preselil na Moravsko, je grad prepusil mlajšemu bratu Janezu Filipu I. Po njemu je bil grad v rokah sina Rajmunda VII. Bonifacija grofa Thurna Hoffer Valsassina in po njem v rokah sina Janeza Krstnika II. Zadnji lastnik iz rodovine Thurn Valsassina je bil Rajmund IX, ta je namreč v začetku 19. stoletja v zameno za posest Doberdob prepusil Vipolže rodovini Attems Petzenstein. Grad Vipože je ostal v rokah te rodovine več generacij, zadnji je bil Sigismund Jožef Attems Petzenstein. Vsi so živeli v dvorcu Podgora. Leta 1800 je grad Vipože zajel požar zaradi udara strele. Pogorela je streha in leseni stropi v nadstropjih. Sicer so stavbo dali prenoviti, vendar se ni nikoli zares opomogla. Družina Attems je grad uporabljala vse manj in tako je začel propadati. V 19. stoletju so ga uporabljali zlasti za vzrejo konj. Konec 19. stoletja je bil pa že napol razvaljen. Okoli leta 1900 je stavbo in posest kupil Rudolf Erčerel Anton baron Teuffenbach zu Tiefenbach und Massweg. Tam se je tudi stalno naselil. Ker bi bila obnova predraga, je sklenil, da si bo nekaj korakov stran zgradil nov dvorec, stari grad pa je vzdrževal za silo. Leta 1915, med 1. svetovno vojno, so si Italijani v njemu uredili zasilna bivališča za prebivalce Števerjana. Nato so v njem uredili italijansko vojno bolnišnico, kasneje pa sedež topniškega poveljstva II. armade italijanske vojske. Med vojno grad ni bil resneje poškodovan. »Leta 1822 je italijanski državni Zavod za lepeumetnosti (Ufficio Belle Arti) pri tržaški prefekturi ratzglasil dvorec za nacionalni spomenik.«94 Dvorec je ostal v rokah rodovine Teuffenbach do leta 1947, takrat so ga namreč nacionalizirali. Nekaj časa je služil kot shramba za seno. »10. novembra 1948 je bivši partizan in vodja kontrarevolucionarne skupine MCP Darko Toroš dvorec zažgal. Zgoreli so tri četrtine strehe in 40.000 kg sena. Dejanje je bilo naperjeno proti novi komunistični oblasti.«95 Dvorec so obnovili in ga začeli uporabljati za skladišče in vinsko klet. V stranskih traktih so uredili zasebna stanovanja. Dvorec je vse bolj propadel, sicer je bilo kar nekaj poskusov za obnovo in
94 Sapač, 2011, str. 321.
95 Sapač, 2011, str. 321.
44 revitalizacijo stare stavbe, vendar niso bili uspešni. Nekaj let nazaj pa se je začela celotna prenova gradu Vipolže. Danes se v njej odvijajo poroke, slavnostne prireditve. V njemu je tudi majhen muzej, posvečen zgodovini gradu Vipolže.
Slika 41: Grad Vipolže danes.96
96 Slika iz internetnega vira: http://www.obcina-brda.si/obcina_brda/novice_in_obvestila/2014121413564554/ (vpogled: 13. 3. 2017).
45
12 VILA TAUFENBACH, VIPLOŽE
Vila Taufenbach je nastala v začetku 20. stoletja, ko je posest v Vipolžah leta 1900 kupil Rudolf Erand Anton baron Teuffenbach zu Tiefenbach und Massweg (1879-1927). Njegova družina je izvirala iz srednjeveškega gradu pri Muranu na avstrijskem štajerskem. Zgradba je bila dokončana leta 1910, takrat se je Rudolf v njej tudi stalno naselil. Med prvo svetovno vojno se je morala družina Teuffenbach zaradi varnosti leta 1915 umakniti iz Vipolž. Tako je bilo do leta 1917 v dvorcu Vipolže poveljstvo italijanske divizije Agnelli. Med vojno dvorec ni bil poškodovan, tako da se je rodovina Teuffenbach po koncu le-te lahko ponovno naselila vanjo. Po smrti Rudolfa je dvorec prešel v roke hčere Marriane Seutter de Loetzen baronesa Teuffenbach. Med drugo svetovno vojno so se iz strahu pred napadi preselili na svojo posest pri furlanskem Aiellu. Takrat so v dvorec udrli okoliški prebivalci in ga povsem izropali. Leta 1947, po priključitvi tega dela primorske k Jugoslaviji, so dvorec nacionalizirali. V njemu so uredili protokolarne prostore za novo oblast, pozneje pa pisarne uprave državnega posestva. Še kasneje pa so tam uredili stanovanja, katere je upravljala kmetijska zadruga Dobrovo. Leta 1988 je dvorec pogorel, nato pa so ga preuredili v več zasebnih stanovanj.
12.1. ZGRABDA DVORCA
»Vila je ločena na dva dela in sicer: na gospodarska poslopja, ki vilo na vaški strani odrežejo od naselja in na rezidenčno poslopje, ki je zasnovano podobno kot podgorski dvorec, le da so stranska krila zaradi pomanjkanja prostora stisnjena v obliki črke U ob osrednji del stavbe.«97
97 Seražin, 2008, str. 129. 46
13 GRAŠČINA KOJSKO
Dvorec je nastal ob cerkvi Marijinega Vnebovzetja, ta je bila prvič omenjena leta 1449. Poslopje dvorca so leta 1594 postavili grofje Thurn. Slednji so imeli kot goriški fevd od konca 14. stoletja območje Pevme, od leta 1459 pa tudi obsežno posest na območju Vipolž. Najverjetneje je dvorec dal zgraditi Rajmond VI. Thurn, graščak v Vipolžah in v Devinu, bil je tudi cesarski posestnik v Benetkah in Rimu. Funkcija gradu je bila takrat le pristava gradu Dobrovo. Po Rajmondu VI. je dvorec in posestvo podedoval njegov mlajši sin Janez Filip I. Thurn Hoffer Valsassina. Takrat je Kojsko bilo že samostojno zemljiško posestvo, ločeno od Vipolž. Od Janeza je gospostvo z dvorom 15. 2. 1630 kupil Rudolf Coronini Cromberg, vojvoda, cesarski svetnik in poveljnik cesarskih utrdb v Porpettu in Maranu. Leta 1630 mu je cesar Ferdinand II. podelil baronski naslov. Leta 1632 je dobil tudi pravico izvajanja nižje sodne oblasti na območju Kojskega. Po njemu sta posestvo in dvorec podedovala njegova sinova Janez Vincenc in Ludvik Vincenc. Po Ludvikovi smrti je celotna posest pripadala njegovemu sinu Francu Antonu Ignacu. Slednji je bil edini Coronini, ki je na gradu stalno prebival in tam tudi umrl. Pokopan je v kojščanski cerkvi pred srednjeveškim prezbiterijem. Grobnica je prekrita s kamnito ploščo, nosi Coroninijev grb in letnico MDCCIX (1709). »Za njim je dvorec pripadal njegovemu sinu Petru Antonu Coronini Cromberg (1705-1554), nato pa sinu tega Rudolfu (II) Coroniniju Crombergu (1731-1791).«98 Rudolf II. je bil zelo vsestransko razgledana osebnost na Goriškem v 18. stoletju. Pri komaj 25 letih je bil imenovan za svetovalca goriškega in gradiščanskega glavarskega sveta. Posest v Kojskem je prevzel leta 1754, ko mu je umrl oče. Takrat se je tudi odpovedal diplomantski karieri.
Slika 42: Grad Kojsko s cerkvico v ozadju. 99
98 Sapač, 2011, str. 161.
99 Slika objavljena v: Nobiltà della contea. Palazzi, castelli e ville a Gorizia, in Friuli e in Slovenia, (Geromet, Alberti, letnica, str.343 ).
47
Med letoma 1756-1768 so na njegovo pobudo blizu dvorca zgradili mogočno baročno cerkev. »Leta 1759 se je poročil s štajersko plemkinjo Marijano Dietrishstein iz Gradca n v zakonu so se jima rodili trije otroci, ki pa niso preživeli otroških let. Najbolj ga je pretresla smrt prvorojenke Marijane (1760-1764). Takrat je dvorec na Kojskem za 10. let oddal v najem svojemu hišnemu upravljalcu Francescu Vincentiju. Stavbo je oddal skupaj z večino opreme, o čemer priča takrat sestavljeni popis premičnin.«100 Po letu 1774 je bil dvorec ponovno v grofovih rokah. Tokrat se je v njem stalno naselil. Začel je postavljati spominske plošče in zbirati kiparske in slikarske portrete prednikov; menda je zbral več kot 300 portretov svojih prednikov, ki so bili večinoma izgubljeni. Rudolf je bil aktiven tudi kot raziskovalec goriške zgodovine in spodbujevalec razvoja znanosti in umetnosti. 30. junija 1782 je gostil zbor Akademije rimsko-soških arkadov, to je bila združba, ki je na vsakem od zborov reševala enega od aktualnih problemov tistega časa na Goriškem. Rudolf Coronini je uspešnost zbora ovekovečil z obiskom papeža Pija VI. 14. 3. 1782 v Gorici.
Slika 43: Portret grofa Rudolfa Coroninija. 101
100 Sapač, 2011, str. 162.
101 Slika iz nekdanje zbirke portretov rodovine Coronini v dvorcu Kojsko. Fondazione Palazzo Coronini Cronberg, Gorica.
48
Grof je med tem skrbel tudi za razvoj in večanje posesti. Med drugim je kupil tudi Dolnje Cerovo. Leta 1791 je Rudolf II. Coronini Cronberg umrl na Dunaju, brez potomcev. Tam je tudi pokopan. Dvorec s posestjo je tako prešel v roke njegovemu mlajšemu bratu Leonardu, po smrti slednjega pa v roke njegove hčere Elizabete. Ta se je leta 1820 poročila s Ferdinandom Andrejem Attemsom Semblerjem. Zaradi finančne krize in slabega gospodarjenja so ga morali leta 1848 podati. Dragoceno pohištvo, knjige .... so prodali na dražbi v Gorici. »V drugi polovici 19. stoletja je poslopje prešlo v roke rodbin Kumar in Pittamic.«102 Dvorec je namreč kupil Janez Kumar, častnik avstrijske mornarice. »Nasledil ga je sin Karel Kumar (1860-1898), pozneje pa je bil do druge svetovne vojne v lasti njegovih otrok, dr. Oskarja Kumarja, odvetnika v Trstu in Karoline Pitamiz roj. Kumar (1875-1940), poročene z upokojenim polkovnikom avstrijske mornarice Avgustom Pitamitzem (1858- 1942).«103 Pred 1. svetovno vojno je v delu dvorca država uredila vojašnico bataljona 47. infanterijskega regimanta. Leta 1915 so dvorec zavzeli italijanski vojaki in v njem uredili vojno bolnišnico v zaledju fronte. Dvorec je vojno prestal brez večjih poškodb. Po vojni je imela del dvorca v najemu država, v njem je uvedla vojašnico za karabinjerje. V drugem delu dvorca pa sta še vedno stanovali družini Kumar in Pitamitz. Leta 1940 je postal lastnik dvorca Ivan Kumar. Po kapitulaciji Italije med 2. svetovno vojno je družina Kumar dvorec zapustila, stavbo so po tem v celoti oplenili in izpraznili. Leta 1947 so dvorec nacionalizirali in v njem uredili lokalne občinske urade. Med letoma 1947 in 1951 je bilo tu zavetišče za vojne sirote. Po letu 1951 je dvorec zasedla jugoslovanska ljudska armada. Ker niso skrbeli za vzdrževanje, je bil dvorec v slabem stanju, tako da so dele, ki so bili v najslabšem stanju podrli. In čeprav je bil dvorec zaščiten kulturni spomenik, se je začelo njegovo podiranje.
102 Jakič, 1995, str. 161.
103 Sapač, 2011, str. 167.
49
13.1. ZGRADBA DVORCA KOJSKO
Kako je dvorec izgledal pred letom 1868 je mogoče rekonstruirati na podlagi starih katasterskih map ter starih fotografij.
Slika 44: Tloris dvorca po casovnih fazah. 104
Dvorec je bil sestavljen iz osrednjega dvorišča, dolgega glavnega trakta, visokega stolpa s kapelo, dveh stranskih traktov in ograjenega vrta. Zraven so bila tudi gospodarska poslopja. »Glavni trakt je imel v pritličju 10 prostorov, v prvem nadstropju dva salona, kuhinjo in 10 sob; etaži je povezovalo triramno stopnišče. Desni stranski trakt z zunanjim stopniščem in kamnito pergolo je imel v pritličju vhodno vežo in klet, v nadstropju pa salon in pet sob. Levi stranski trakt je v pritličju obsegal gospodarske prostore, dve kuhinji, dve pomožni kuhinji in garderobo, v nadstropju pa sedem sob in sobico s teraso. Stranski trakt ob zadnjem dvorišču je v pritličju obsegal hodnik z atrijem, ki je vodil do vrta za dvorcem, dve sobi in prostor za hlajenje agrumov. V prvem nadstropju so bile tri sobe in salon, v drugem pa sta bila soba in salon.«105 Poleg dvorca je stal hlev za konje s senikom. Dvorec je zasnovan okoli velikega dvorišča. Do leta 1970 je bilo dvorišče okrašeno s številnimi kamnitimi vazami in dekorativnimi nastavki baročnih oblik.
104 Slika objavljena v: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji. Brda in Zgornje Posočje, (Sapač, 2011, str.182 ).
105 Sapač, 2011, str. 171.
50
14 DVOREC KOZANA
Prvič se Kozana omenja leta 1272 kot posest v lasti Goriških grofov. Kmalu po tem pa so to posest podarili samostanu v Rožacu. Sicer takrat tam še ni bilo dvora. Nastal je kasneje, nekje okoli 16. stoletja, vendar je bil v gradiščanski vojni med letoma 1615 in 1617 požgan. Obnovili so ga šele leta 1680. O obnovi nam priča sicer težko berljiv napis na vhodu: »HAS AE(D)ES (FV(RENTE) A(D) M(ON)IMENTV:/GRADISCAE VENETO (M)ATRE) INCENDI(O)/ VASTATAS A(E)RE (PR)OPR(IO) RESTITVIT/ (A)BB(A)SI(O) : B(A)P : CRISAI ARCHIDIAC() / GORI(AE) ET GRAD AE PRIMVS BENEFICIAT9/ SS: MARCI, ANNAE ET ANTONY PATAVINI/ ANNO SAL: MDCLXXX: V prevodu nam napis sporoča: Ko je divjala beneška vojna proti gradiščanski utrdbi, je to stavbo uničil požar. S svojim denarjem jo je obnovil Janez Krstnik Križaj, goriški in gradiščanski arhidiakon, prvi beneficiat svetih Marka, Ane in Antona Padovanskega, v letu odrešenja 1630.«106 Po njegovi smrti leta 1702 je dvorec najverjetneje podedoval njegov nečak Janez Krstnik Milosig pl. Mildenhof. Nato ga je kupila rodovina Reya. Leta 1735 je cesar Karel VI Antonu in Sebastjanu Reya podelil pravico do uporabe plemiškega naslova plemeniti. V koncu 19. stoletja je stavba prešla v kmečko last. Danes ima več lastnikov.
Slika 45: Kompleks dvorca v Kozani z bližnjo okolico iz zraka.107
106 Sapač, 2011, str. 191.
107 Slika objavljena v: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji. Brda in Zgornje Posočje, (Sapač, 2011, str. 191).
51
Slika 46: Glavni porton z napisno ploščo.108
108 Slika objavljena v: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji. Brda in Zgornje Posočje, (Sapač, 2011, str. 191). 52
15 DVOR KOZARNO
Na slemenu hriba z ledinskim imenom Grad v vasi Kozarno je v visokem srednjem veku stal stolpasti dvor. Sicer ni znano, kdo je bil njegov lastnik. »Glede na splošne zgodovinske podatke bi tudi tu pričakovali ministeriale Goriških grofov; morda so tu živeli pripadniki rodu vitezov, poimenovani po bližnji Fojani, ki je bil med 13. in 15. stoletju zelo številen.«109 Zelo verjetno je propadel nekje v 16. ali 17. stoletju. Še nekje do leta 1986 so bili na jugozahodni strani vzpetine, severno od vasi vidni ostanki zidov. Pozidani so bili iz pravilnih večjih blokov apnenca. Na eni strani je bila še vidna ozka lina romanskih oblik. Po arheoloških najdbah, načinu izdelave, tlorisni zasnovi lahko sklepamo, da je tu stal neutrjeni stolasti dvor iz 13. stoletja, ki ni presegel v višino dveh nadstropij.
Slika 47: Vas Kozarno.110
109 Sapač, 2011, str. 193.
110 Slika iz internetnega vira: https://sl.wikipedia.org/wiki/Gori%C5%A1ka_brda (vpogled: 30. 5. 2017).
53
16 GRAD VIŠNJEVIK
Grad je prvič omenjen leta 1258 v povezavi z brati Giglenom, Fridrikom in Filipom iz Višnjevika, ministerialom oglejskega patriarha z gradu, ki je v virih označen kot castrum. Zadnjič srečamo viteze z Višnjevika leta 1296 (Dominus Vricinus de Visnevicha). »Kasneje je Višnjevik prešel v goriške roke, zadnjič pa je omenjen leta 1471, ko je goriški grof Leonhard opuščeni gradič dal Vidu iz Dorenberga v fevd.«111
Slika 48: Pogled z lokacij, kjer naj bi stal grad.112
Slika 49: Aksonometrična študija poskusa rekonstrukcije gradu v 15. stoletju.113
111 Jakič, 1995, str. 161.
112 Slika iz internetnega vira: http://www.vina-erzetic.com/index.php?id=2 (vpogled: 18. 5. 2017).
113 Slika objavljena v: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: Brda in Zgornje Posočje, (Sapač, 2011, str. 358).
54
17 GRAD RITTERSBERG
Stal naj bi nekje med Višnjevikom, Fojano in Snežečami, upravljali pa so ga vitezi Rihenberški, kateri so bili prvič omenjeni leta 1220 kort vazali goriških grofov. »Leta 1241 je omenjem Markvard von Rittersberg, zadnja omemba vitezov pa sega v začetek 15 stoletja, ko leta 1405 srečamo viteza Simona in Henrika de Ritersperch.«114 Nad vasico Kozarno leži hrib z ledinskim imenom Grad, tam so ostanki stolpa, sezidanega iz velikih kamnitih blokov, vidni so tudi ostanki romanske strelne line. Prav mogoče je, da so to ostanki skrivnostnega gradu Rittersberg. »Zgodovinski viri navajajo goriške ministeriale v Snežečah, ki so verjetno gospodovali na stolpastem gradu nekje v gričih blizu naselja. Leta 1323 je omenjen Ricardo de Solonsencha.«115
Slika 50: Kraj kjer naj bi stal grad Rittersberg.116
114 Jakič, 1995, str. 161.
115 Jakič, 1995, str. 161.
116 Slika iz internetnega vira: http://www.delo.si/zgodbe/nedeljskobranje/praznik-rebule-vinska-aristokratka-ki- se-povsod-dobro-znajde.html (vpogled: 5. 6. 2017).
55
18 GRAD NOZNO
V zgodovinskem viru iz leta 1331 se omenja grad na gradišču v Noznem.
Slika 60: Hipotetična rekonstrukcija podobe gradu v 15. stoletju.117
»Kot prvi lastniki gradu Gradišče oziroma Nozno, ki je najbrž stal že vsaj v prvi polovici 13. stoletja,so v virih izpričani Goriški ministeriali Mihael Curtayner, Virgilij von Graben in Byro Ungerspacher.«118 »Leta 1339 je lokacija omenjena kot castellarum (gradišče), last goriških fevdalnikov Orsonov, ki so razvaljeno poslopje obnovili.«119 Leta 1339 je Goriški ministerial Henrik pl. Orzon grad prodal Ernestu iz Višnjevika. Leta 1504 je cesar Maksimilijan isti fevd potrdil Andreju pl. Orzonu. »Leta 1504 je cesar podelil gradišče, sodstvo in kmetije v vasi Nozno (Nuossla) v fevd Konradu pl. Orzonu.«120 Sklepati gre, da je bil grad Nozno opuščen nekje med koncem 15. stoletja in začetkom 16. stoletja. To se je najverjetneje zgodilo med Habsburško-beneškimi spopadi v letih od 1508 in 1511 ali v močnem potresu leta 1511.
117 Slika objavljena v knjigi: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: Brda in Zgornje Posočje, (Sapač, 2011, str. 201).
118 Sapač, 2011, str. 199.
119 Jakič, 1995, str. 162.
120 Sapač, 2011, str. 199.
56
Grad je stal na 334 metrov visoki vzpetini jugozahodno od vasi Nozno, v bližini cerkve Svetega Petra in Pavla. Stavba je stala na izjemno strateški lokaciji, saj nadzoruje prehod iz Furlanske nižine skozi severna Brda in Srednje Posočje. Po razvalinah lahko sklepamo kakšen je bil grad.
Slika 61: Ostanki zidovja na lokaciji nekdanjega grada.121
121 Slika objavljena v knjigi: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: Brda in Zgornje Posočje, (Sapač, 2011, str.200). 57
19 DVOR ŠLOVRENC
Vas se prvič omenja okoli leta 1300 kot Sancto Laurentio, takrat je bila v posesti oglejskega patriarhata.
Slika 62: Vas Šlovrenc.122
»Leta 1344 je omenjen Janis de Sancto Laurencio de Collibus, leto pozneje pa še Cergne de Sancto Laurencio super Colles.«123 Živela sta na dvoru, katerega naslednica je bila poznejša renesančno-baročna pristava gradu Dobrovo. Med letoma 1410 in 1420 je kraj postal enklava124 sredi ozemlja Goriških grofov, pripadal je beneški republiki. Tako je bilo do propada beneške republike leta 1797, ko je Šlovrenc prešel v roke Avstrijcem.
122 Slika iz internetnega vira: http://www.smaragdna-pot.com/smaragdna_pot/znameniti_kraji/1/ (vpogled: 5. 6. 2017).
123 Sapač, 2011, str. 226.
124 Enklava je ozemlje kake države, ki je z vseh strani obdano z ozemljem tuje države. Beseda enklava je prišla v diplomatski žargon iz francoščine, lingue france diplomacije, s pomenom iz pozne latinščine inclavatus, kar pomeni zapreti, zaklenjen (s ključem, pozno latinsko clavis). Internetni vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Enklava_in_eksklava (vpogled: 12. 6. 2017).
58
Slika 63: Aksonometrična študija kompleksa dvora in cerkve v 18. stoletju. 125
Po letu 1797 je stavba prešla v posest rodovine Catterini. Takrat je postal pristava dvorca Dobrovo. Že v 19. stoletju je prešel v kmečke roke in se spremenil v središče kmetijskega posestva. Dvorec je pozidan na razsežni obzidani terasi zahodno od glavne ceste skozi vas. Zasnovana je na dolgi, ozki, pravokotni talni ploskvi, na jugozahodnem vogalu pa ima manjši stolpič.
Slika 64: Shema tlorisa pritličja dvora.126
125 Slika objavljena v knjigi: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: Brda in Zgornje Posočje, (Sapač, 2011, str. 228).
126 Slika objavljena v knjigi: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: Brda in Zgornje Posočje, (Sapač, 2011, str.227).
59
Slika 65: Dvor Šlovrenc danes.127
127 Slika objavljena v knjigi: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: Brda in Zgornje Posočje, (Sapač, 2011, str.227 ). 60
20 DVOR ŠMARTNO
Zelo verjetno je Šmartno obstajalo že v 11. stoletju. Na pomembnosti je zaradi strateško pomembne lege pridobila v 15.stoletju, oziroma v začetku 16. stoletja. Takrat so jo močno utrdili in spremenili v eno od osrednjih habsburških obrambnih oporišč v Brdih.
Slika 66: Vas Šmartno.128
Postopoma so jo v celoti obdali s tabornim obzidjem in šestimi valjastimi stolpi. Šmartno z obzidjem se prvič omenja leta 1512 kot tabor Sancti Martini in Collibus. Tako je utrjena naselbina učinkovito kljubovala beneškim napadom v letih od 1508 do 1511 in od 1615 do 1612. V tem obdobju je v prvi polovici 18. stoletja nastal dvor, kateri je bil v uporabi kot sedež fevdalne zemljiške posesti na območju Šmartnega. Od zadnje tretjine 15. stoletja je bil tabor v rokah rodovine Thurn, leta 1630 pa je prešel v last rodovine Coroninni. Zelo verjetno je tam že v srednjem veku stal dvor, ki ga je nova stavba le nadomestila. Po obliki in velikosti se dvor ni veliko razlikoval od drugih hiš v naselbini. V koncu 19. stoletja je stavba prešla v kmečko last, sedaj je v lasti družine Lenardič.
128 Slika iz internetnega vira: http://www.nina-potuje.com/izlet-v-goriska-brda-znamenitosti/ (vpogled: 6. 6. 2017 ).
61
20.1. ZASNOVA DVORCA »Enoinpolnadstropna stavba je pozidana na dolgi pravokotni ploskvi in se naslanja na notranjo stran jugovzhodne stranice vaškega obzidja. Njena tlorisna zasnova je podrejena poteku obzidja. Glavna fasada jer v pritličju opremljena s kamnitim kvadratnim rustikalnim portalom, ki ima na vrhu povdarjen volutast sklepni kamen baročnih oblik. Pravokotna okna v nadstropju so opremljena s kamnitimi okviri, ki imajo profilirane police.«129 Stavba je v notranjosti v celoti prenovljena in modernizirana.
129 Sapač, 2011, str. 226. 62
21 VIRI IN LITERATURA
21.1. KNJIGE:
Archivo Storico Provinciale, Pergamene, n. 23. Briški zbornik, 1999. Jakič, Ivan: Gradovi, graščine in dvorci na Slovenskem. Radovljica: Didakta, 1995. Jakič, Ivan: Sto gradov na Slovenskem. Ljubljana: Prešernova družba, 2001. Jakič, Ivan: Vsi slovenski gradovi: leksikon slovenske grajske zapuščine. Ljubljana: DZS, 1999. Manzano, Francesco: Annali del Friuli, ossia racolta delle cose storiche appartenenti a questa regione. Udine: Rampanelli, 1858. Sapač, Igor: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: Brda in Zgornje Posočje. Ljubljana: Viharnik, 2011. Seražin, Helena: Kultura vile na Vipavskem in Goriškem od 16. do 18. stoletja. Gorica: Grafica Goriziana, 2008. Stasi, Alessio: Cerovo: sledovi preteklosti. Cerovo: Vaška skupnost Cerovo z Občino Brda, 2005. Arheologija v letu 2016, dediščina za javnost, Cerovo, Tomaž Fabec Geromet, Giorgio, Alberti, Renata: Nobiltà della contea. Palazzi, castelli e ville a
Gorizia, in Friuli e in Slovenia, Monfalcone, Edizioni della Laguna, 1999
21.2. INTERNETNI VIRI:
http://www.smaragdna-pot.com/smaragdna_pot/vecji_kraji/2012031615031508 (vpogled: 17. 6. 2017) http://www.exploring-castles.com/castle_designs/medieval_castle_layout/ (vpogled: 2. 5. 2017) http://www.radolca.si/katzenstein/ (vpogled: 15. 6. 2017) http://www.vilavipolze.eu/vila/zgodovina_vile_vipolze/ (vpogled: 4. 6. 2017) http://www.rtvslo.si/blog/johanbank?&page=60 (vpogled: 2. 5. 2017) http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/v-vasi-sredi-brd-zivijo-le-duhovi (vpogled: 15. 5. 2017) http://www.gredic.si/o-nas/gredic (vpogled: 19. 3. 2017)
63
http://www.noviglas.eu/presenetljiva-arheoloska-najdba-v-dolnjem-cerovem (vpogled: 18. 3. 2017) http://www.primorske.si/Novice/Kultura/Prva-briska-romanika (vpogled: 15. 5. 2017) https://www.google.si/search?q=DVOREC+DORI%C5%A0%C4%8CE&source=lnm s&tbm=isch&sa=X&ved=0ahUKEwjLpIaXo7rUAhXCwxQKHQI0DhkQ_AUIBigB &biw=1901&bih=840#imgrc=e4YFJyLqPatg4M (vpogled: 1. 4. 2017) http://www.dedi.si/dediscina/65-vila-vipolze (vpogled: 13. 6. 2017) http://www.obcina-brda.si/obcina_brda/novice_in_obvestila/2014121413564554/ (vpogled: 13. 3. 2017) https://sl.wikipedia.org/wiki/Gori%C5%A1ka_brda (vpogled: 30. 5. 2017) http://www.vina-erzetic.com/index.php?id=2 (vpogled: 18. 5. 2017) http://www.delo.si/zgodbe/nedeljskobranje/praznik-rebule-vinska-aristokratka-ki-se- povsod-dobro-znajde.html (vpogled: 5. 6. 2017) http://www.smaragdna-pot.com/smaragdna_pot/znameniti_kraji/1/ (vpogled: 5. 6. 2017) https://sl.wikipedia.org/wiki/Enklava_in_eksklava (vpogled: 12. 6. 2017) http://www.nina-potuje.com/izlet-v-goriska-brda-znamenitosti/ (vpogled: 6. 6. 2017) http://www.gradovi.net/seznam (vpogled: 2. 5. 2017) https://sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_gradov_v_Sloveniji (vpogled: 2. 5. 2017) https://www.brda.si/znamenitosti/kulturne_znamenitosti/2013040311445356/ (vpogled: 29. 5. 2017) http://goriskimuzej.si/stalne-zbirke/grad-dobrovo (vpogled: 18. 4. 2017) http://www.gredic.si/o-nas/zgodovina-gradu (vpogled: 13. 5. 2017) https://sl.wikipedia.org/wiki/Vila_Vipol%C5%BEe (vpogled: 13. 6. 2017) http://www.heritaste- project.eu/index.php?c=heritaste&view=attraction&id=c38&itemid=3 (vpogled: 2. 5. 2017) https://www.brda.si/spoznaj/od_vasice_do_vasice/2012012810290033/Cerovo/ (vpogled: 14. 4. 2017) https://www.brda.si/spoznaj/od_vasice_do_vasice/2012011014163940/Vi%C5%A1nj evik%20/ (vpogled: 12. 6. 2017) https://www.google.si/search?q=vas+%C5%A1lovrenc&source=lnms&tbm=isch&sa= X&ved=0ahUKEwiW08XBqLrUAhUFvxQKHeJnA78Q_AUICigB&biw=1901&bih
64
=840#tbm=isch&q=vas+%C5%A1lovrenc+gori%C5%A1ka+brda (vpogled: 18. 5. 2017) http://www.noviglas.eu/presenetljiva-arheoloska-najdba-v-dolnjem-cerovem (vpogled: 4. 6. 2017) http://siol.net/novice/slovenija/v-dolnjem-cerovem-v-goriskih-brdih-naleteli-na- pomembne-arheoloske-najdbe-161722?image=2 (vpogled: 29. 5. 2017) https://sl.wikipedia.org/wiki/Gori%C5%A1ka_brda (vpogled: 16. 6. 2107)
(http://www3.comune.gorizia.it/turismo/sl/od-1001-do-1500, vpogled 18.6.2017)
(http://www.heraldrysinstitute.com/cognomi/Colloredo/idc/20800, vpogled 16.6.2017) http://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbi1005500/ (vpogled 23.5.2017) https://sl.wikipedia.org/wiki/Bergamo (vpogled 17.6.2017) https://sl.wikipedia.org/wiki/Timpanon_(arhitektura) (vpogled 12.6.2017)
65