UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za zgodovino
DIPLOMSKO DELO
Aleksandra Ramšak
Maribor, 2015
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za zgodovino
Diplomsko delo Podložniki zemljiškega gospostva Vitanje, župnije Stari trg pri Slovenj Gradcu ter slovenjgraškega meščanskega špitala v terezijanskem popisu hiš 1754
Graduation thesis The Subordinate Peasants of the Ground Estate Vitanje, of Parish Stari Trg near Slovenj Gradec, and of the City- Hospitallum in Slovenj Gradec in the House-List of 1754
Mentor: doc. dr. Andrej Hozjan Avtorica: Aleksandra Ramšak
Maribor, 2015
Lektorica: Leja Oder, prof. slovenščine in nemščine
Prevajalka: mag. phil. Barbara Bračko
ZAHVALA
Najprej bi se rada zahvalila svojemu mentorju, doc. dr. Andreju Hozjanu, za pomoč pri izbiri teme diplomskega dela, za njegove nasvete, napotke in strokovno pomoč. Brez njega je ne bi uspela izpeljati.
Posebej pa bi se rada zahvalila svoji družini za moralno in finančno podporo ter vztrajno vzpodbudo.
Na koncu izrekam zahvalo tudi svojim prijateljem, ki so me spremljali na tej poti.
Koroška cesta 160 2000 Maribor, Slovenija
IZJAVA
Podpisana Aleksandra Ramšak, rojena 20. 12. 1987, študentka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer Enopredmetna nepedagoška zgodovina, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Podložniki zemljiškega gospostva Vitanje, župnije Stari trg pri Slovenj Gradcu ter slovenjgraškega meščanskega špitala v terezijanskem popisu hiš 1754 pri mentorju doc. dr.
Andreju Hozjanu, avtorsko delo.
V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.
Maribor, 21. 12. 2015
______(podpis študentke)
POVZETEK
Diplomsko delo z naslovom Podložniki zemljiškega gospostva Vitanje, župnije Stari trg pri Slovenj Gradcu ter slovenjgraškega meščanskega špitala v terezijanskem popisu hiš 1754 temelji na transliteraciji popisa podložnih hiš teh treh zemljiških posesti. Takratni popis iz leta 1754 ne predstavlja ljudskega štetja in tudi ne popisa hiš, kot ga poznamo danes. V njem je bilo popisano prebivalstvo urbanih krajev meščani ali tržani s poklicem, npr. obrtnik ter meščani ali tržani brez poklica in še v kraju živeči ljudje brez meščanskega statusa ter brez poklica – kočarji in gostači, ki so imeli najete hiše/koče. Pri podložnih gospoščinskih družinah so to bili: četrtinski kmet, polovični kmet, tričetrtinski kmet, cel kmet, ter nekmečki (=brez kmetije) ljudje: običajni in vinogradniški kočar, gostač in viničar. Popis je bil izveden v okviru predvidene davčne reforme na zahtevo vladarice Marije Terezije. Izvajale so jih župnije oz. vikariati ter zemljiška gospostva. Diplomsko delo vsebuje tri popise. V njih popisani podložniki so bili prav tedaj imetniki posamezne podložne kmečke ali nekmečke posesti v sklopu posestnih uradov. Predstavljeni pa so tudi zemljiško gospostvo Vitanje, župnijsko gospostvo Stari trg pri Slovenj Gradcu ter slovenjgraški meščanski špital do sredine 18. stoletja. S pomočjo teh popisov dobimo vpogled v statusni in socialni položaj prebivalstva sredi 18. stoletja.
Ključne besede: zemljiško gospostvo Vitanje, župnijsko gospostvo Stari trg pri Slovenj Gradcu, slovenjgraški meščanski špital, transliteracija, terezijanski popis hiš 1754
ABSTRACT
The thesis, entitled The Subordinate Peasants of the Ground Estate Vitanje, of Parish Stari trg Trg near Slovenj Gradec, and of the City-Hospitallum in Slovenj Gradec in the House-List of 1754 , is based on a transliteration of a census of the subject’s houses on these three landed properties. The census from 1754 does not equal a population or a housing census as we know it today. The records include data on the urban population, such as inhabitants of cities or market towns with a profession, e. g. craftsmen, inhabitants of cities or market towns without a profession, and people living in a town without a bourgeois status and without a profession – cottagers and tenants who rented their houses/cottages. In subservient peasant families these were quarter peasants, half peasants, three-quarter peasants, whole peasants, and people who were not peasants – tenants, ordinary and vineyard labourers, and cottagers. The census was ordered at the request of Empress Maria Theresia prior to the introduction of a foreseen tax reform and carried out by parishes or vicariates and the landed properties. The thesis includes three censuses. At that time, the subjects enlisted in the records were the owners of individual subservient peasant or non-peasant estates belonging to one of the manorial offices (Herrschaftsamt). Furthermore, the thesis includes a description of the Landed Property Vitanje (Grundherrschaft Weitenstein ), the Parish Landed Property of Stari trg near Slovenj Gradec (Pfarrherrschaft Altenmarkt bei Windischgrätz ), and the City-Hospitallum in Slovenj Gradec (Bürgerspital Windischgrätz ) up to the 18th century. Using these records an insight is given into the status and social situation of the population in mid-18th century.
Key words: Landed Property Vitanje, Parish Landed Property of Stari trg near Slovenj Gradec, City-Hospitallum in Slovenj Gradec, transliteration, Maria Theresa's census of 1754
KAZALO VSEBINE
UVOD ...... 1
1 ZEMLJIŠKO GOSPOSTVO VITANJE, ŽUPNIJA STARI TRG PRI SLOVENJ GRADCU TER SLOVENJGRAŠKI MEŠČANSKI ŠPITAL DO SREDINE 18. STOLETJA ...... 2
1. 1 Zemljiško gospostvo Vitanje ...... 2
1. 2 Župnija Stari trg pri Slovenj Gradcu ...... 16
1. 3 Slovenjgraški meščanski špital ...... 27
2 TEREZIJANSKE JAVNOUPRAVNE REFORME IN POPIS HIŠ LETA 1754 ...... 34
3 TRANSLITERACIJA, ANALIZA IN SINTEZA VIROV ...... 40
3. 1 Značilnosti transliteracije ...... 40
3. 2 Špital Slovenj Gradec ...... 42
3. 3 Župnijsko gospostvo Stari trg pri Slovenj Gradcu ...... 48
3. 4 Gospostvo Vitanje ...... 62
4 ZAKLJUČEK ...... 85
VIRI, LITERATURA, SPLETNO GRADIVO ...... 88
PRILOGE ...... 91
i
UVOD
V svojem zaključnem delu predstavljam popise ter statusno stanje podložnikov zemljiškega gospostva Vitanje, župnije Stari trg pri Slovenj Gradcu ter slovenjgraškega meščanskega špitala v terezijanskem popisu hiš leta 1754. Tema diplomske naloge temelji na transliteraciji popisa podložnih hiš/kmečkih posestnih enot teh treh zemljiških posesti. Popisani so bili kot imetniki posamezne podložne kmečke/nekmečke posesti (=brez kmetije) v sklopu posestnih uradov. Diplomsko delo je sestavljeno iz štirih poglavij in več podpoglavij. Prvo poglavje je razdeljeno na tri podpoglavja, kjer je predstavljen zgodovinski pregled vseh treh v nalogi opisanih posestnih enot do sredine 18. stoletja. Drugo poglavje na kratko – orisno predstavi terezijanske javno-upravne reforme in popis hiš leta 1754. Vire danes hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu/Graz. Tretje poglavje je osrednji in najobsežnejši del diplomskega dela. Predstavi obdelavo popisa podložnih hiš vse treh posestnih enot iz leta 1754. Vsak vir je posebej transliteriran, nato sledi še njegova analiza z novimi spoznanji. V zaključku so strnjeno predstavljene dosedanje ugotovitve in vsa nova spoznanja, ki so nastala ob proučevanju virov.
1
1 ZEMLJIŠKO GOSPOSTVO VITANJE, ŽUPNIJA STARI TRG PRI SLOVENJ GRADCU TER SLOVENJGRAŠKI MEŠČANSKI ŠPITAL DO SREDINE 18. STOLETJA
1. 1 Zemljiško gospostvo Vitanje
Vitanje ima dobro strateško lego, saj leži med južnimi obronki Pohorja ter Savinjsko dolino. Tako sta nastali kar dve vzporedno potekajoči cestni povezavi med vzhodno Štajersko in Koroško. To povezavo je uresničevala cesta: Križevec – Stranice – Vitanje – Lošperk – Gornji Dolič – Turjak – Straže – Slovenj Gradec. Vitanje je zelo star kraj, naselbinska tradicija je izpričana od rimskoantične dobe naprej. V tistih časih je Pohorje spadalo v upravni okvir rimske province Norik. Zaradi izkoriščanja kamnolomov so prodrli visoko proti vrhom Pohorja. Ob njegovem vznožju so imeli večje naselbine in sicer na lokacijah današnjih krajev: Vitanje ( Upellae ), Slovenske Konjice, Slovenska Bistrica, Hoče, Ruše in Slovenj Gradec. Pomembni sta bili še dve poti, ena je vodila iz Celja skozi Vitanje v Slovenj Gradec in od tam na Gosposvetsko polje – na Koroško. Na lokaciji današnjega Vitanja, je bila v rimskih časih vojaška postojanka Upellae . Na tem področju so se naselile latinsko govoreče družine. Tu so leta 1891 ob cerkvi sv. Petra našli dva rimska spomenika. Prvi ima napis: Silvanus, Jantumarov sin, in Successa , zakonska družica, sta postavila za časa svojega življenja za sebe in svoje. Junia , hčerka, stara 10 let. Oba spomenika sta bila najdena na Hudinji, ki meji na Skomarje. 1 Vitanje je imelo pomembno vlogo tudi v srednjem veku. Tedanje ozemlje še ni bilo gosteje poseljeno, zato je vladar to zemljo lahko podeljeval grofom. Cesar Oton II. je v Konstanci 24. oktobra 980 z listino izročil dotlej svojo tukajšnjo posest grofu Savinjske marke Viljemu I. Breže-Selškemu. To je torej postala alodialna posest, prosta vseh dajatev, dana mu je bila v popolno in dosmrtno last. Posest je sprva obsegala le 20 hub oz. kraljevih kmetij. Ozemlje je zajemalo najprej severno in nato še prostor južno od gorske črte Stolpnik – Stenica – Kozjak – Smodivnik. Na vzhodu je posest mejila na črti Planinka – Loška Gora – Jamnik – Stranice – Stolpnik. A obseg vitanjskega gospostva se je skozi stoletja spreminjal. Na severu je pozneje segalo vse do Srednjega Doliča s potoki Paka, Hudinja in Jesenica, skrajni rob severne meje pa je bila Glažutska Planina. Na vzhodu je zajemalo naselja do Koroške vasi na Pohorju, obrežje potoka Hudinja do izliva v Savinjo in področje Stenice ter na jugu do Strmca pri
1 Jože Curk, Urbano-gradbena zgodovina Vitanja in njegove okolice, Časopis za zgodovino in narodopisje (ČZN) l. 52=n.v. 17 (1981), št. 1, str. 23 (dalje: Curk, Urbano-gradbena zgodovina). 2
Vojniku. Na zahodu je segalo na pobočja Paškega Kozjaka. Jedro gospostva je bilo strnjeno ozemlje s trgom in okolico. 2 Viljem I. se je poročil z grofico Hemo Breže-Selško in posest se je močno povečala. Po smrti Viljema I. je nov lastnik teh posesti postal sin Viljem II. Leta 1025 je cesar Konrad II. z darilno listino podaril posestva v Savinjski marki plemiški rodbini Breže-Selških v dedno last. Savinjski krajišniki so tako bili lastniki Vitanja od leta 980 do leta 1043. Posestva so ležala med Koprivnico, Hudinjo in Voglajno. Po smrti Viljema II. je njegova mati grofica Hema ozemlje leta 1042 podarila ženskemu samostanu, ki ga je ustanovila ob cerkvi na Krki/Gurk na Koroškem. Po letu 1071 pa je ta posest prišla v last novoustanovljene krške škofije škofije oziroma v last stolnega kapitlja v Krki. Škofijsko ozemlje je tedaj segalo vse od Šaleške doline do Sotle. 3 Ime Vitanje ima več pomenov. V najstarejših listinah se imenuje Wittenstein oz. Witenstain , Beytenstain . Šlo naj bi tudi za osebno ime Wit, kar nekateri povezujejo s staroslovanskim pomenom bivati (vitati), in od tod Vitanje, ponemčeno Weitenstein , kar pomeni Vidov kamen. Ime Vitanje velja za samostalniško izvedenko z nekdanjim pomenom »prenočevati«. Takrat je bilo Vitanje edini večji kraj na poti iz Konjic v Mislinjsko dolino, zato je taka razlaga imena tudi utemeljena. 4 Za Vitanje je značilna dvojnost. Najprej je imelo dva gradova, znotraj obzidja so obstajala Spodnja in Zgornja vrata. Od sredine 18. stoletja ima Vitanje dve cerkvi. Naselbina se je nekoč delila v starejšo vas z župno cerkvijo - Zgornja vrata, in mlajšo trško naselbino s škofijskim upravnim dvorom. Gradova stojita južno od trga, na dveh strmih skalnatih gričih. Stari grad stoji na vzhodni strani reke. Prvi upravni dvorec je bil ob farni cerkvi, to je ob sotočju Jesenice in Hudinje. Nato se pojavi stari ali Goležev grad na strmini, zatem novi ali Krajnikov grad na manj strmem griču. Končno je nastal v trgu tudi škofijski dvorec. 5 Najprej je torej na sotočju Jesenice in Hudinje nastal upravni dvor Vitanje z lastninsko cerkvijo in vasjo, nato je nastal prvotni grad ter pod njim trška naselbina. Ta je bil predhodnik starega gradu Vitanje. Pozidali so ga krški škofje na skalni pečini, ki se strmo dviga nad levim
2 Vincenc Zdravko Jakop, Kratka zgodovina Vitanja in župnije, Vitanje 2000, str. 10, 14, 16 in 103 (dalje: Jakop, Kratka zgodovina Vitanja); Andrej Hozjan, Starejši priimki v vitanjski okolici, ČZN l. 63=n.v. 28 (1992), št. 2, str. 257 (dalje: Hozjan, Starejši priimki). 3 Curk, Urbano-gradbena zgodovina, str. 24; Zdravko Jakop, Letnica 1036 mi ne da miru, Vitanjčan, l. 6 (2004), št. 6, str. 22. 4 Jakop, Kratka zgodovina Vitanja, str. 19 in 29. 5 Prav tam, str. 10 in 21-22; Curk, Urbano-gradbena zgodovina Vitanja, str. 24 in 26. 3 bregom Hudinje južno od naselja Vitanje. Leta 1107 se omenja vitanjski vitez Marchwart de Witenstain . V času vlade prvega diecezanskega škofa Romana I. se ta stari ali »Spodnji grad« omenja leta 1140 kot castrum Witenstain , leta 1251 pa se v listinah že navaja kot Weitenstein . Med krškimi ministeriali je omenjen tudi vitez Wito .6 Nato je prvotni grad leta 1311 omenjen kot castrum Weitenstayn in leta 1322 že kot stari grad. Grad so najdlje upravljali gospodje Vitanjski. Ti se omenjajo med leti 1107 in 1429, nato so izumrli. Po vitanjskih gospodih so grad upravljali grajski oskrbniki (kastelani) novega gradu. Zaradi potresa, 4. maja 1201, je bil stari grad poškodovan. Porušil je nekatere cerkve, hiše ter stolp. 7 Nasproti starega gradu je v drugi polovici 13. stoletja nastal drugi grad, ki so ga leta 1301 Strassburgi izročili škofom. Ta grad se leta 1322 imenuje Novi grad ali »Gornji grad«. Enega od njiju je leta 1437 zavzel Jan Vitovec. Med leti 1515 in 1528 je grajski upravnik Ahacij Šrot porabil okoli 200 funtov za njegovo utrditev. Obnovili so Mali stolp ter obodno obzidje. Leta 1560 je Hans Šrot popravil oba gradova. Leta 1575 sta imela gradova še štiri ognjišča. Stari grad so po letu 1680 opustili in tako je postal še samo razvalina. Obsežnejši Novi grad je služil svojemu namenu vse do julija leta 1748, ko ga je uničila in zažgala strela. Nato so ga po letu 1790 opustili. Jurij Matej Vischer je leta 1681 upodobil oba gradova, stari ali Goležev grad prikaže v razvalinah. Novi grad pa je prikazan kot velik skupek grajskih poslopij s stolpi in obzidjem. Imenoval se je novi ali po tedanjem zakupniku tudi Krajnikov grad. Danes so ostanki obeh gradov le še razvaline. Grad je predstavljal celotno grajsko zasnovo, razvito v treh nivojih; naravno, zavarovano in močno utrjeno. Njegovi graditelji so izrabili vse prednosti območja in v njegov obrambni sistem vključili tudi skalovje. Novi grad je bolj uničen kot Stari grad. 8 Vitanjska gradova, stari in novi, sta bila občasno založena z orožjem in strelivom. Iz leta 1434 obstaja inventar, kjer opisuje, kako sta bila gradova oborožena. Novi ali Krajnikov grad je posedoval puško za streljanje s kamnitimi kroglami, bakreno puško, smodnik, 300 puščic, pet strelskih lokov, tri bakrene ročne puške, dve kratki puški in dve kratki železni ročni puški. Stari ali Goležev grad je bil bolj slabo založen z orožjem. Inventarni zapisnik iz leta 1440 pa že navaja, da sta oba gradova skupaj imela: 100 svinčenih krogel, 182 kamnitih krogel, 17
6 Jakop, Kratka zgodovina Vitanja, str. 19 in 29. 7 Prav tam, str. 19-20. 8 Jakop, Kratka zgodovina Vitanja, str. 20-21; Curk, Urbano-gradbena zgodovina, str. 26. 4 bakrenih ročnih pušk, 875 svinčenih krogel za ročne puške, 4042 puščic, 2000 železnih puščic, 12 strelskih lokov in nekaj veder smodnika. Vse to je bilo namenjeno za obrambo pred turškimi vpadi. 9 Na gradu pa je, ob samoumevnem patrimonialnem gospoščinskem sodišču nad le vitanjskimi podložniki, zasedalo še deželsko sodišče, ki je imelo pravico do krvnih procesov ter do izreka smrtnih obsodb. Že pred letom 1280 je vitanjsko gospostvo dobilo visoke sodne pravice za širše področje. Deželsko sodišče v Vitanju je tako imelo pravico krvnega sodstva v mejah krajev Strmec pri Vojniku, Dobrna, Vojnik, Šalek, Valdek, Zavrh, Ljubnica in Zgornji Dolič. Leta 1368 je tu bil Popplin , znan grajski upravnik ter deželski sodnik. Nato je bilo leta 1478 deželsko sodstvo zaupano upravniku novega ali Krajnikovega gradu. Upravnik je moral tretjino sodnih stroškov odvajati škofu oz. lastniku zemljiške posesti in gradov. Vislice so stale pri kmetu Gavgeru v Ljubnici pri Stranicah. Kako so potekale sodbe, se ne ve točno. V mrliški knjigi je zapisano, da je bila Marjeta Canonikin leta 1758 obglavljena zaradi detomora. Leta 1502 je imela Dobrna nižje oz. gospoščinsko sodišče, Vitanje pa je imelo višje oz. deželsko sodišče. Tako so morali dobrnski služabniki izročati prestopnike, ki so si za svoja hudodelska dejanja zaslužili smrtno obsodbo, vitanjskemu višjemu sodišču. 10 Na ozemlju Vitanja so živeli/delovali nekateri pomembni fevdalci, in sicer: Wolskalk se v listinah imenuje kot priča, ko je škof, 27. marca 1155, prodal Dobrno krškemu stolnemu kapitlju. Bertold Mantel nastopa kot priča, 22. januarja 1296, kjer je Konjičan prodal posesti Žičkemu samostanu. Bertold se kot priča omenja še leta 1305 in 1306. Takrat so kupovali in prodajali zemljiške posesti, sklepali razne pogodbe in poravnavali razne spore. Krški škof Henrik (1298-1327) je bil 7. januarja 1306 navzoč na svojem vitanjskem gradu. Žički prior Peter je bil prav tu, 15. marca 1315, na obisku pri krškem škofu Henriku. Konrad iz Vitanja je bil leta 1317 priča pri prodaji dveh posesti dominikankam v Studenicah. Krški škof Lovrenc je 15. maja 1355 v Vitanju dal Eckenstein v fevd gospodu Žovneškemu/ von Sanneck . 13. oktobra 1368 so korar iz Ogleja, župnik v Beli cerkvi in Henrik iz Vitanja kupili več posesti samostana Studenic. Temu je bil priča Popplin, ki je bil deželni sodnik in grajski knez v Vitanju. Leta 1374 je bila Kunigunda iz Vitanja opatinja v Mekinjah na Kranjskem. Popel
9 Jakop, Kratka zgodovina Vitanja, str. 25. 10 Prav tam, str. 30-31; Zdravko Jakop, 600 let vitanjske graščine, Vitanjčan, l. 7 (2004), št. 7, str. 18 (dalje: Jakop, 600 let vitanjske graščine). 5
Vitanjski pa je bil priča, ko je grof Herman II. Celjski izdal ustanovno listino za kartuzijo Pleterje leta 1407. 11 Glavar v Vitanju, Tomaž Auer , je bil leta 1430 priča v kupnem pismu kartuzije Žiče. Pred tem pa je bil obsojen, ker je svojim podložnikom prepovedal oddajati desetino v samostan Gornji Grad. V Novem Vitanju je bil oskrbnik do leta 1488 Heinrich Lamainer , nato pa je oskrbnik postal Christoph Weissbriacher . 23. februarja 1491 je stari vitanjski grad s cesarskim dovoljenjem dobil Stephan Haundorfer . Med leti 1487 in 1491 krški škofijski sedež ni bil zaseden, zato so bili gradovi krške škofije podrejeni cesarju. Leta 1552 je Sigismund Schrott plačal najemnino za novi in stari grad. 12 Do začetka 15. stoletja so znani krški vitanjski upravniki: Wito: Pertold: Haidlein: pred letom 1140 pred 1287 1358 Eberhard: Henrik Makovšek: Popel Vitanjski: 1154-1158 1287-1295 1368 Ouscalc: Bertold Mantel: Ulrik Šenk: 1154-1175 1296-1306 1376 Markvart: Henrik Lušperk: Konrad: 1171 1305 1404 Henrik Lušperk: Konrad: 1279 1317
Viri za vitanjsko zemljiško gospostvo so do začetka 15. stoletja zelo skopi. Prvi njegov znan koroški fevd je iz leta 1291, ko sta Friderik in Hartnid Ptujski vrnila krškemu škofu eno kmetijo v Lošperku pri Spodnjem Doliču in eno pod Javorjem, tri v Breznu in dve kmetiji pri Paki. Krški škof je leta 1331 kupil za gospostvo dva gradova, Lušperk in Lindek, ter štiri kmetije v Vitanju. Dve leti kasneje je za 640 srebrnikov kupil kmetijo s podložnikom, ki je stala nasproti Lušperka. Vitanje je imelo veliko podložnih družin, ki so živele na raznih območjih. 13 Krški škof Konrad III. (1402-1411) je v letih 1403 in 1404 ukazal popisati vse začasno oddane krške fevde. Te fevde so v Vitanju imeli v posesti: - Lindeški: kmetijo Navršnik na Lošperku; - Jurij Lemberški: kmetijo Podbreznik nad trgom;
11 Jakop, Kratka zgodovina Vitanja, str. 23. 12 Prav tam, str. 24. 13 Jože Koropec, Vitanjsko zemljiško gospostvo do 17. stoletja, ČZN l. 52=n.v. 17 (1981), št. 1, str. 6-7 (dalje: Koropec, Vitanjsko zemljiško gospostvo). 6
- Konrad iz Globasnice: dvor, deset kmetij pri Vitanju, v Bukovi Gori, na Gračiču, na Pohorju in pri Lošperku; - Janez Loški iz Slovenj Gradca: dve kmetiji na Kozjaku; - Ulrik Šenk iz Vitanja: dvor in deset kmetij v Breznu, Socki, Gorici pri Socki, v Bukovi Gori, v Ljubnici, na Podstenici pri Stenici in v Rovih; - Herman Puecher: kmetijo pri Vitanju; - Herman Turner: puščo Podpečan v Lipi ter pet kmetij v Lipi, v Bukovi Gori pri Ljubnici, v Straži; - Haydel Stein: sedem kmetij pri Breznu, Trnovljah, Lošpergu in Spodnjem Doliču; - Janez Soteški: osem kmetij pri Vitanju; - Ulrik Zreški: travnik, deset kmetij pri Hudinji, Ljubnici, Spodnjem Skomarju, Zgornjem Skomarju, Paki, Razborju; - Popel Vitanjski: stolp, dva dvora, 75 kmetij, 17 kmetijic, mlin, pusti mlin, sadovnjak; - Janez Puecher: dvor v Arcah pri Socki.14 V Vitanju je bilo v fevd oddano: sadovnjak, travnik, mlin, pušča, pusti mlin, pet dvorov, 130 kmetij in 18 kmetijic. Škof Konrad III. je leta 1404 dal izdelati tudi zelo natančen urbar vitanjskega zemljiškega gospostva. Prikaže nam njegovo prvotno posestno sliko. Imelo je 227 urbarialnih podložnih družin. Razdeljene so bile v štiri skupine: - trg: 43 družin, 2 dvora, 50 domcev, šest pušč, štirje mlini, tri mesnice, ena statva; - vas Vitanje: 17 družin; - vitanjska okolica: 131 družin; - Strmec pri Vojniku: 21 družin; - Šmartno pri Slovenj Gradcu: 15 družin. 15 Večinoma so podložniki živeli na samotah in razloženih kmetijah, izjema so bili vitanjski trg in vas ter tiste družine, ki so živele v Šmartnem pri Slovenj Gradcu. Proti koncu 14. stoletja je v vitanjski okolici število družin upadlo, saj so bile preveč obremenjene s podložniškimi kmečkimi opravili. Četrtina podložniških kmečkih posesti je osirotela. Med tamkajšnjimi kmetijami so bile urbarialne obveznosti poenotene. Urbar iz leta 1404 obravnava tudi upravno enoto v samem Vitanju. Takrat je bilo tu preko 150 podložnih družin in kmetij, ki so
14 Koropec, Vitanjsko zemljiško gospostvo, str. 8. 15 Prav tam. 7 bile oddane v fevd. Večina teh kmetij je še danes poseljenih, in tudi domača hišna imena so se obdržala skozi stoletja. 16 Letno so od vsake cele kmetije zahtevali 6 srebrnikov namesto tovorjenja, 24 srebrnikov namesto ovce, 38 srebrnikov pravde, 61 srebrnikov namesto prašiča, 25 jajc, 20 desk, pet piščancev, ovsa od 16-20 mernikov, in rži od 4-6 mernikov. En mernik ali mensura je štel današnjih 26 litrov. Za upravnika so zahtevali dva sira, eno kokoš, eno čehuljo lanu. Mlinarji so morali plačevati od 60 do 480 srebrnikov. Pri Strmcu pri Vojniku so zahtevali sedem mernikov pšenice, sedem mernikov ovsa, en mernik prosa, 15 jajc, 30 srebrnikov namesto prašiča in 17 srebrnikov pravde. Za upravnika so zahtevali nekaj pšenice, dva sira in eno kokoš. V Šmartnem pri Slovenj Gradcu pa so zahtevali 18 mernikov ovsa, štiri kokoši, 20 jajc, mernik prosa, 25 srebrnikov pravde in pet mernikov rži, za upravnika pa posebej še 10 jajc, nekaj ovsa in eno kokoš. V trgu in vasi Vitanje so od domca zahtevali od 3 do 50 srebrnikov, in za upravnika v vasi še 10 jajc in eno kokoš; od mlinov so zahtevali od 60 do 480 srebrnikov. Urbar iz leta 1404 navaja tudi 15 sirnic, kjer je vsaka od njih morala letno oddati 15 sirov po ovci. Sirnice so propadle, saj je bila obveznost previsoka. 17 Na začetku 15. stoletja so v širši vitanjski okolici prebivali večinoma slovenski podložniki. Preživljali so se v osnovi z živinorejo in, glede na obseg obdelovalne zemlje, manj s poljedelstvom. A zastopane so tudi druge kmečke panoge in obrti. Bili so mlinarji, krojači, kolarji, čevljarji, trgovci, kožarji, tkalci in mesarji. V trgu je živelo 51 družin, in le-te so imele tudi izrazito največ nemških priimkov. Letno je vitanjsko gospostvo dobilo od mitnice, nižjega sodstva in od trga 15 mark za pravdo (marka = 160 srebrnikov). Od leta 1408 dalje je bilo v urbarju zapisano, da je morala vsaka podložna kmečka družina opraviti prevoz lesa v grad, in to po desetkrat. Med leti 1413 in 1418 je bil upravnik vitanjskega gospostva Henrik Vitanjski. Po njem so se upravniki hitro menjavali. Zgodilo se je, da sta včasih imela oba gradova tudi vsak svojega upravnika. S Henrikom in naprej se začne vrsta imensko znanih upravnikov krškega vitanjskega zemljiškega gospostva: Henrik Vitanjski: Friderik Surich: Ahac Šrot: 1413-1418 1447-1455 1515-1547 Tomaž Auer: Sigmund Weispriach: Sigmund Hans Šrot: 1427 1454 1547-1571 Martin Wagner: Bernard Bruckschlegel: Adam Šrot: 1430 1478 stari grad 1571-1597
16 Koropec, Vitanjsko zemljiško gospostvo, str. 12. 17 Mojca in Andrej Kuzman, Urbar vitanjskega urada iz 1404, Vitanjčan, l. 3 (2003), št. 3, str. 18. 8
Staindorffer in Dietrichstein: Anton Grasl: Jakob Miler: 1434 1478 novi grad 1597 Jošt Moshamer: Andrej Golienz: Hans Ludvik Wagen: 1436 1482 novi grad 1603 Oswald Grolzheim: Henrik Lamainer: Hans Galler: 1438-1441 1488 novi grad 1607 Lindeški: Krištof Weispriach: Lamberg: 1439 1488-1502 novi grad 1620 Hans Gradenški: Štefan Haundorfer: Leta 1783 so vitanjsko 1444-1445 1489-1491 gospostvo prodali.18
Med leti 1505 in 1522 je bil krški škof Matej Lang. Leta 1501 je ukazal posebni komisiji izdelavo novega urbarja ter natančen pregled krške škofijske zemljiške posesti. V naslednjem letu je nastal nov krški vitanjski urbar. Kmetije so dobile še višje obremenitve kot pred stotimi leti. Davek je bil nov, ki je znašal od 40 do 300 srebrnikov. Letno je morala vsaka kmetija dodatno plačati 2 srebrnika za pisarno, 4 srebrnike ali mernik ovsa ali boba. Novi podložni gospodar kmetije je moral ob prevzemu upravniku plačati primščino in umrščino za predhodnika. Sirnice so morale oddajati po 300 sirov ali pa dati za vsak sir po 3 srebrnike. Tržani Vitanja so morali plačati za mitnino in sodne pravice po 5 funtov in 80 srebrnikov (funt = 240 srebrnikov). Za običajni davek pa so morali plačati 14 funtov. Iz leta 1502 so v urbarju zapisani tudi sogorniki. Največ jih je bilo v Bevčah, skupaj 71, od teh je bilo 42 tujih podložnikov. Sogorniki so morali oddajati gornino v vedrih mošta (vedro = 18 sedanjih litrov, v Konjicah in pri Strmcu pri Vojniku tudi po 21 litrov). 19 Nunski samostan Studenice v Poljčanah je leta 1527 imel devet podložniških družin pri Vitanju in sicer v Ljubnici, na Paki, v Breznu in v Spodnjem Doliču. V okvirju gospostva je leta 1530 živelo okrog 270 vitanjskih podložnih družin, 53 hlapcev, dekel in dninarjev. Upravnik krškega vitanjskega zemljiškega gospostva Ahac Šrot je zanj leta 1542 naredil imenjski popis. V tem popisu so kot podložne gospostvu popisali 269 podložnih družin. V popisu se pojavi kraj Loče, zmanjšalo se je vitanjsko trško prebivalstvo, in pri Lušperku je nastalo več posesti. Zmanjšalo se je število mlinov, upadlo je tudi število pušč. Na podeželju so prevladovale srednje velike kmetije. Najpomembnejša gospodarska panoga v Vitanju je bila govedoreja. 20 Leta 1542 je imel Franc Gradenek v lasti 21 podložniških družin v vasi in v trgu Vitanje, v Stenici, Breznu in na Skomarju. Neža, vdova Friderika Rainerja, je imela 12 podložniških
18 Koropec, Vitanjsko zemljiško gospostvo, str. 12-14. 19 Prav tam, str. 15-16. 20 Prav tam, str. 17. 9 družin na jugovzhodu Vitanja. Šest podložnih družin iz Brezna pa je bilo podrejeno štatenberškemu zemljiškemu gospostvu. Krištof Prag je na območju vitanjske župnije imel 41 gorninskih vinogradov in 37 podložnih družin. Sigmund Hans Šrot (1547-1571), ki je nasledil Ahaca Šrota, je leta 1552 poravnal 336 gld najemnine za Staro in Novo Vitanje. Krški škof Urban (1556-1573) mu je naročil, da mora popravljati oba gradova. Leta 1572 je Sigmundov naslednik Adam Šrot javil v Gradec, da ima od vinskega pridelka v kleteh 15 štartinov vina, to je pravdnega, gorninskega in grajskega. 69 sogornikov je imelo 689 veder celotnega pridelka vina od vinogradov pri Vitanju, pri Bevčah pa je 54 sogornikov imelo 558 veder. V gradu je štartin meril 420 sedanjih litrov. Adam je med leti 1572 in 1576 v zvezi z novim davkom od ognjišč sporočil v Gradec, da je bilo v trgu 34 ognjišč, vitanjski grad je imel štiri ognjišča, in da je v okvirju gospostva imel 254 ognjišč. 21 Leta 1580 je Adam Šrot lastnoročno zapisoval podložnike. Novi vitanjski upravnik je leta 1597 postal Jakob Miler. Nato sta sledila leta 1603 Hans Ludvik Wagen in 1607 Hans Galler. Po Gallerju so se najemniki, in zato tudi upravniki, hitro menjavali. Odnosi med podložniki in najemnikom gospostva Lambergom so se po letu 1620 zaostrili zaradi visoke tlake. Leta 1663 je bil najemnik vitanjske gospoščine Johann Mathias Gačnik, ki je dal tudi pozlatiti oltar sv. Janeza v župnijski cerkvi. Tukajšnji deželnoknežji glavar je bil leta 1683 Johann Paul Adamayer . Med leti 1697 in 1703 je bil prefekt vitanjske gospoščine Erasmus Kopmayer , med leti 1711 in 1720 pa Johann Josef Stainacher . Med leti 1732 in 1753 je bil v Vitanju glavar Johann Schröckinger . Nato je gospostvo Vitanje zamenjalo veliko posestnikov. Leta 1777 je bila posest Vitanje prodana baronu Jožefu Dienersbergu . Od leta 1783 so imeli graščino v rokah Maria Josef Jernej Ksaverij baron Schwarz, plemič Johann Michael Čiček, plemič Max Josef Leuzendorf , Anton Franz Leuzendorf , Max vitez pl. Leuzendorf , Franz Ksaverij Mulley , Josef Seinnauer ter po letu 1886 Eduard Mulley .22 Veliko v urbarju leta 1404 sploh prvič zabeleženih priimkov podložnikov se je ohranilo vse do danes, nekatere najdemo celo na istih kmetijah. Priimki so zapisani kot domače ime kmetije. Leta 1404 se tu pojavi Sneider , leta 1544 in 1580 sta v trgu dva, a leta 1754 v terezijanskem štetju hiš se ne pojavijo več. Nato je leta 1544 sledila imenjska cenitev, kjer je že bilo imensko popisanih 215 podložnikov, a brez trga in vasi Vitanje. V popisu iz leta 1580 je bilo popisanih 234 podložnikov. Terezijansko štetje hiš iz leta 1754 pa je zabeležilo 303
21 Koropec, Vitanjsko zemljiško gospostvo, str. 17 in 20. 22 Prav tam, str. 21; Jakop, Kratka zgodovina Vitanja, str. 24. 10 gospoščinske podložnike. Podeželani so se neprestano selili v trg ali v tujino, zaradi tega pride do umika oziroma izginotja nekaj starejših priimkov. 16. stoletje je začetek nastajanja priimkov. Zaradi novih nastalih uradov in pridobitve posesti so množično nastajali tudi novi priimki. Iz terezijanskega štetja hiš razberemo, da je bil dotok novih družin stalen proces. Od leta 1697 naprej so ohranjene na tukajšnji župniji pisane krstne in poročne knjige. V njej so zapisani tudi krsti otrok vitanjskih graščakov in pomembni botri. Pogosto nastopajo kot botri kaplani in vitanjski župniki, ter celo krški škof Jakob Max. Od leta 1738 pa se vodi tudi mrliška knjiga. 23 Na ožjem vitanjskem območju so omembe vredni tudi gradiči Jamnik, Irštajn, Lušperg in Lindek, ter fevdalni dvori Tribnik, Frankolovo, Zeleni dvor, Dobrnica, Socka in Makovo. Jamnik se prvič omenja leta 1342, a je obstajal že pred letom 1337. Pod njim je Henrik Tanner postavil kapelo sv. Pankracija. Spadal je pod konjiško gospostvo (Slovenske Konjice), kjer so ga do leta 1397 imeli v rokah Konjiški gospodje. Nato so si ga lastili razni deželnoknežji fevdniki, od leta 1620 do 1716 so ga imeli v lasti Führenbergi. V 18. stoletju je grad Jamnik dokončno propadel. Danes je od njega ostal še samo nasip obzidja, ribnik in temelj glavne stavbe. 24 Irštajn je bil leta 1404 že zapuščen. Ležal je nad Zgornjim Doličem. Leta 1506 se omenja še kot posestni urad, nato potem nikoli več. Lušperg je stal približno na meji med konjiškim in vitanjskim gospostvom. Prvič se omenja leta 1279. Postal je krški fevd, saj ga je leta 1331 kupila krška škofija. Leta 1502 se grad omenja kot razvalina, kot urad se omenja leta 1542, in po letu 1611 ga ni nikjer več zaslediti. Danes je od njega ostalo bolj malo, stoji še njegovo obrambno obzidje in je osmerokotne oblike. Še vedno je visoko 6 m in debelo 110 cm. Ohranjena sta še dva nekdanja vhoda. Lušperg bolj spominja na tabor kot na grad. 25 Lindek se prvič omenja leta 1285, in kot castrum Lindekh leta 1331. Tako kot Lušperg je tudi grad Lindek kupila krška škofija. Od prve omembe gradu leta 1285 so na njem živeli Lindeški gospodje. Po letu 1580 so grad upravljali Strassbergerji in nato Führenbergi. Od 18. stoletja dalje so bili njegovi upravitelji Jerebovi, Wolfovi in od leta 1756 do 1792 Contijevi. Proti koncu 18. stoletja je grad propadel. Dvor Tribnik je stal med Stranicami in Vitanjem. Zgradili
23 Hozjan, Starejši priimki, str. 256, 265 in 267; Jakop, Kratka zgodovina Vitanja, str. 40-41. 24 Curk, Urbano-gradbena zgodovina, str. 33-34. 25 Prav tam. 11 so ga leta 1593. Dvor so upravljali Strassbergerji, ki so ga nato leta 1742 prodali. Kasneje je dvor propadel. 26 Zeleni dvor se omenja v letih 1667, 1754 in nato še 1798. Danes ni več ohranjen. Dobrnica je graščina, ki leži severno od Dobrne. Sredi 17. stoletja jo je kupil ptujski trgovec Gabrijel Caccia. Med leti 1692 in 1822 so z graščino upravljali Adelsteini, nato med leti 1822 in 1851 Dienersbergi, in po letu 1851 Kollowrati, ki so graščino uporabljali za pivovarno. Danes so v njej stanovanja. Socka je bila krški fevd. Vitanjski gospodje so jo imeli v zakupu, in nato od leta 1429 dalje različni fevdniki. Kot utrdba in plemiško domovanje se omenja v letu 1722. Med leti 1817 in 1864 so Socko obnovili Ressingeni. Makovo je stalo zahodno od Vitanja pri Trebuhinji. Kot krški fevdnik se tu med leti 1287 in 1295 omenja vitez Henrik. Danes od njega ni ostalo ničesar več. 27 Omembe vredno je še naselje Rakovec, ki je sprva pripadalo gospostvu Vitanje. Leta 1404 se je ime prvič pojavilo v krškem urbarju. V Rakovcu je od leta 1781 delovala tovarna stekla. Že leta 1705 pa je tukaj nastala prva glažuta. Kasneje, leta 1795, je tovarno kupil Raimund Novak. Posestvo Rakovec je bilo obsegalo 1100 oralov, od tega je bilo 900 oralov gozdov, torej kar 80%. Lastnik graščine Vitanje, Janez Mihael Čiček, je leta 1791 zaprosil lavantinski ordinariat, da bi s privilegijem posvetil in obdaril kapelo, ki jo je hotel sezidati pri steklarni. A do zidave kapele ni nikoli prišlo. 28
Trško naselje
Vas Vitanje je starejša od trga Vitanje. Nahajala se je zunaj grajskega obzidja ter je ostala ločena od poznejšega trga, ki ga je varovalo obzidje s Spodnjimi in Zgornjimi vrati. Že omenjeni krški škof Roman I. (1131-1167) je naselju leta 1140 podelil pravico trgovalnega dne/sejma. Leta 1306 je mlajša naselbina že omenjena kot oppidum , imela je obzidje in mitnico. Leta 1329 je Vitanje zapisano kot Markt (trg, tržnica) - to je bil utrjen in zidan tržni kraj. Tako je škofija kot lastnica gospostva postala tudi lastnica trga. To so bile predvsem nižje sodne pravice. Trg je vodil sodnik. Tržani so lahko izvolili trškega sodnika, ki ga je nato potrdil grajski upravnik. Sodnik je reševal spore med tržani, varoval in izvajal trške pravice, skrbel za sirotišnico, pobiral davek in skrbel za javni red. Pristojbine, ki jih je pobiral, je moral
26 Curk, Urbano-gradbena zgodovina, str. 33-34. 27 Prav tam. 28 Jakop, Kratka zgodovina Vitanja, str. 37. 12 redno odvajati zemljiškemu gospodu. Vitanje je torej imelo trško sodišče. Leta 1528 je bil trški sodnik Lenart Kresnik. Trško sodišče je plačevalo usluge tukajšnjemu deželskemu sodišču. 29 Leta 1404 je bil v trgu že škofijski upravni dvor - curia episkopalis . Istega leta je bil za Vitanje imenovan prvi stalni vikar Chunradus . Vitanjski dvorec je imel vlogo škofijskega upravnega dvora. V času turških vpadov je trg veliko utrpel, zato so ga obdali z močnim obzidjem. Hieronimus Megiser v svojih Annales Carinthiae za leto 1473 navaja, da so Turki prišli iz dežele Koroške in prenočili pri Slovenj Gradcu. En del je nato odšel proti Vitanju in od tam proti Konjicam. Drugi del pa je skupaj z ujetniki odšel iz slovenjgraškega dela v Velenje in nato v Šaleško dolino ter naprej proti Celju. Turki so večkrat vpadli v okoliš Vitanja, največji spopadi in ropanje po trgu ter okolici so bili leta 1473 in 1532. V letu 1473 je bila v Vitanju tudi kuga. 30 Leta 1528 je bilo obnovljeno obzidje okoli škofijskega dvora. Škofijski dvorec je bil prav tako tudi fevdni dvorec za krške fevde. Od srede 18. stoletja je bil tu sedež tukajšnjega deželskega sodišča in vitanjske gospoščine. Po požaru leta 1748 je bila stavba baročno obnovljena, a ohranja gradbene detajle iz prve polovice 16. stoletja. Leta 1783 ga je krška škofija prodala Dienersbergom in zatem je hitro menjaval lastnike. Danes služi stanovanjskim namenom. Vitanjsko naselje je imelo lastni grb – v njem so bile tri školjke, kar pa še danes ni povsem pojasnjeno, zakaj takšen grb. Nekateri so mnenja, da je bilo nekoč tukaj jezero ter da obstaja za Vitanje tudi izraz sv. Peter na jezeru. Trški grb je bil povezan z grbom zemljiškega gospoda. V trgu se je nahajala gospoščinska cestninska postaja, kjer so prevozniki plačevali mitnino. V trgu je bila tudi šola trivialka, cestninska postaja ter ubožnica s špitalom. Od leta 1788 je bila pri trgu fužina. 31 Konec 17. in celo 18. stoletje je lepo število spodnještajerskih duhovnikov v otroštvu obiskovala latinsko šolo ali nižjo gimnazijo v Rušah pod Pohorjem. Šola je delovala od ustanovitve 1645 do ukinitve leta 1760. Ruško latinsko šolo je obiskovalo tudi okrog 45 učencev iz Vitanja. To so bili otroci, ki so prihajali iz premožnejših družin. Podatki kažejo, da je bil to čas številnih duhovnih poklicev. Iz Ruške kronike se lahko razbere, da se tukajšnji domač priimek Gilčvert ponovi kar petkrat in Zamligg štirikrat. Nato je bila leta 1763 v
29 Jakop, Kratka zgodovina Vitanja, str. 29-30. 30 Prav tam, str. 26; Jakop, 600 let vitanjske graščine, str. 18. 31 Jakop, Kratka zgodovina Vitanja, str. 29; Curk, Urbano-gradbena zgodovina, str. 25. 13
Vitanju ustanovljena zasebna šola. V času Marije Terezije pa je bila leta 1777 ustanovljena trivialka. Imela je sprva le 21 učencev in 17 učenk. Prvo leseno šolo so zgradili v letih 1820 in 1823. 32
Cerkvenoupravna podoba Vitanja
Od Dravograda do Socke na jugu se je raztezala pražupnija sv. Martina pri Slovenj Gradcu, in pod njo je od svoje ustanovitve stoletja dolgo spadala tudi vikariatna župnija Vitanje. Do leta 1751 je celotno ozemlje do Drave metropolitsko spadalo pod oglejski patriarhat. Po letu 1751, ko je bil le-ta ukinjen, pa je Vitanje spadalo pod novo goriško nadškofijo. Tako je ostalo vse do leta 1786 oziroma do jožefinskih reform. 33 V času rodbine Breže-Selških (980-1042) je v Vitanju nastal vikariat. Ta vikariat sv. Petra in Pavla, ki je segal od Socke do Gornjega Doliča, na vzhodu do Pohorja in Konjiške gore ter na zahodu do Kozjaka, se je zelo pozno osamosvojil od šmartinske pražupnije. Vitanje je samostojna župnija postalo šele leta 1788. Iz nje pa se takoj hkrati osamosvojita okoliša Stranice in Skomarje ter postaneta jožefinski župniji. Kljub temu, da je Vitanje postalo samostojna župnija, pa je župnik šmartinske pražupnije še obdržal pravico predlaganja kandidata za župnika v Vitanju. 34 Imenuje se tudi »zimska cerkev«, kajti od praznika vseh svetnikov do velike noči v njej potekajo maše oz. bogoslužje. Nato se mašni obredi preselijo v Marijino cerkev na Hriberci ali »letno cerkev«. Od leta 1106 je bila podružnica šmartinske pražupnije pri Slovenj Gradcu. Leta 1201 je prvotno cerkev uničil potres. Sedanji izgled cerkve sodi v 13. stoletje oziroma v obdobje pozne romanike.V letu 1296 se v cerkvi omenja vikar. 1329. leta je bil za Vitanje imenovan prvi stalni vikar Chunradus , in pozneje vikariatni župnik leta 1487. 35 V prvi polovici 14. stoletja so v cerkvi naredili freske. Cerkev Marije pomočnice ali Hriberca stoji na griču Keblu nad trgom. Nastala je med leti 1747 in 1754 v baročnem slogu, zato je ta cerkev najmlajša v vitanjski župniji. Okrog leta 1760 je nastal glavni oltar, ki ga je naredil slovenjegraški kipar Janez Jurij Mersi (1725-1788). Leta 1869 je Martin Spiller izdelal stranska
32 Jakop, Kratka zgodovina Vitanja, str. 33; Zdravko Jakop, Vitanjski dijaki v latinski šoli (1645-1760), Vitanjčan, letnik 2 (2003), št. 2, str. 25. 33 Jakop, Kratka zgodovina Vitanja, str. 39. 34 Prav tam, str. 39-40. 35 Curk, Urbano-gradbena zgodovina, str. 26 in 28; Jakop, Kratka zgodovina Vitanja, str. 46. 14 oltarja svete Ane ter svetega Cirila in Metoda. Tudi poznobaročna prižnica je iz leta 1760, ter je bila posvečena 13. julija 1766. Posvetil jo je prvi goriški nadškof grof Karel Mihael Attems. 36 Vitanjska vikariatna župnija je leta 1684 imela pet podružnic, leta 1780 pa že sedem 37 :
vitanjske vikariatne podružnice 1684 vitanjske vikariatne podružnice 1780 sv. Marjeta na Lošperku (Spodnji Dolič) sv. Marjeta na Lošperku sv. Vid v Hudinji sv. Vid v Hudinji sv. Lambert v Skomarju sv. Lambert v Skomarju sv. Jernej v Breznu sv. Jernej v Breznu sv. Lovrenc v Stranicah sv. Lovrenc v Stranicah sv. Mihael na pokopališču Marija pomočnica na Keblu
V okvirju cerkveno-upravne organizacije je severni del gospostva Vitanje spadal pod vitanjsko vikariatno župnijo; južni del pa je že od 12. stoletja dalje spadal pod pražupnijo Nova cerkev.
Slika 1: Vitanje, Jurij Matej Vischer (Topographia Ducatus Stiriae, Gradec 1681)
36 Curk, Urbano-gradbena zgodovina, str. 26 in 28; Jakop, Kratka zgodovina Vitanja, str. 46. 37 Curk, Urbano-gradbena zgodovina, str. 28. 15
1. 2 Župnija Stari trg pri Slovenj Gradcu
Grad in naselje Stari trg do nastanka mesta Slovenj Gradec
Zgodovina naselbinske kulture področja Slovenj Gradca se začenja v Starem trgu. V 10. stoletju se je tukaj razvilo sejmišče in nato deželna mitnica. V Šmartnem pri Slovenj Gradcu se je razvila pražupnija in na grajskem hribu fevdalna postojanka Gradec. Naselbina se leta 1274 imenuje samo še trg in od leta 1334 dalje kot Stari trg. Slovenj Gradec je eno najstarejših slovenskih mest. Leži v Mislinjski dolini, ki ima zelo dober geografski in prometni položaj. Ta prostor je bil že poseljen v času železne dobe in o tem govorijo naselbinska središča kot so Gradišče na Grajskem hribu in na Legnu, ter Puščava nad Starim trgom. V času Rimljanov se je pomen slovenjgraške pokrajine še povečal, nastala je pomembna rimska cesta, ki je skozi Mislinjsko Dobravo, Kotlje in Mežiško dolino povezovala Celejo z noriškim Virunumom. 38 Ob tej rimski poti se je razvila rimska poštna naselbina Colatio v Starem trgu pri Slovenj Gradcu. Iz poznoantičnega in zgodnjesrednjeveškega grobišča na Puščavi nad Starim trgom je rimska naselbina Colatio živela še v 5. stoletju. Kasneje so se na ta prostor naselili stari Slovani, kar dokazuje tudi veliko grobišče na Puščavi iz 8. in 9. stoletja. V nekaterih grobovih so našli zlasti kvaliteten nakit, kar priča o prisotnosti višjega socialnega sloja ter s tem tudi večji pomen naselbine. Grobišče iz 9. stoletja na jugovzhodu Puščave, to je poleg Grajskega oz. cerkvenega griča, prikazuje, da se je v tistem času že razvila utrjena naselbina – gradec, gradišče – kot nekakšno upravno središče večje pokrajine. 39 Ime Gradec se v virih kot Grez prvič omenja leta 1091. Kot slovenski Gradec pa se omenja že leta 1174 tako imenovani in Windisken Graze . Ime se je preneslo na Mislinjsko dolino, ki je v letih 1164 in 1189 prvič zapisana kot Greztal . Na Grajskem griču (na Gradcu) nad Starim trgom je bilo prvotno gradišče kot sedež župana za širšo pokrajino južneje od Drave. Do 11. stoletja se je to gradišče postopoma preobrazilo v fevdalni grad, ki je služil kot sedež pomembnega in velikega slovenjgraškega zemljiškega gospostva. Prvi imensko znani lastnik gradu je najverjetneje bil pomemben plemič Weriand de Grez , član visokoplemiške družine
38 Miha Kosi, Začetki mesta Slovenj Gradec prispevek k nastanku mest na jugovzhodnem Koroškem v srednjem veku, Kronika, l. 56 (2008), št. 2., str. 132 (dalje: Kosi, Začetki mesta Slovenj Gradec); Jože Curk, Oris gradbene zgodovine Slovenj Gradca, v: Slovenj Gradec in Mislinjska dolina II, Slovenj Gradec 1999, str. 141. 39 Kosi, Začetki mesta Slovenj Gradec, str. 132. 16
Askvincev/Askvinovičev. Ti so bili v 11. in 12. stoletju ena najmočnejših rodbin na Koroškem. 40 V ustanovni listini benediktinskega samostana Šentpavel leta 1091 je plemič Weriand de Grez naveden med najuglednejšimi pričami izstavitelja. Viri iz 12. stoletja nam pričajo, da je imel veliko posesti, ki so se raztezale od Slovenj Gradca prek Dravske doline in vse do Selnice pri Mariboru. Skoraj zagotovo je njegov plemiški predikat vzet po tedaj že obstoječem slovenjgraškem gradu. Utrdbo so varovali ministeriali in vojaki grajskega gospoda. Slovenjgraški ministeriali so bili v podrejenem položaju. Zakonske zveze so smeli sklepati le s člani družin ministerialov krških škofov ter obratno, a le z dovoljenjem njihovih gospodov. Grad z okolico pa mu je čez nekaj desetletij najverjetneje nasilno odvzel koroški vojvoda Bernard Spanheim.41 Kot grad se objekt prvič direktno omenja šele leta 1214 kot Windesgrez castrum in nato leta 1331 kot castrum Vindisgretz supra Antiquum forum ali »grad Slovenj Gradec nad Starim trgom«. Na mestu, kjer danes stoji cerkev sv. Pankracija, pa je bil takrat utrjen prostor z obrambnim zidom. Danes je slovenjgraški grad ohranjen le v nekaterih sestavinah. Ostanki gradu se danes kažejo kot obzidana cerkev z zvonikom in mrtvašnico. V času izstavitve omenjene ustanovne listine benediktinskega samostana Šentpavel leta 1091 je bil grad nad Starim trgom ena najstarejših bivalnih utrdb na spodnjem Štajerskem. Spodnji del zvonika sedanje cerkve sv. Pankracija je del starega grajskega stolpa. V sedanjem zvoniku se je ohranilo več kot tri metre debel zid. To je ostanek najpomembnejšega grajskega stolpa ali bergfrida. Današnji bergfrid je ohranjen do višine 7 metrov. Grad je po izumrtju družine Spainheim skupaj s slovenjgraško posestjo pripadel grofom Andechs – Meranskim. 42 Med cerkveno in posvetno gospodo je bila na gradu velika simbioza. Kajti v gradu poleg cerkve so sočasno prebivali duhovniki in ministeriali. Prvotni grad iz 11. stoletja je bil na pol lesen. Imel je bergfrid, hišo z dvorano in zidano obzidje. Prvotna dvorana je služila v kulturne grajske namene, bila je kvadratasta, pokrita z lesenim stropom. Leta 1228 je umrl istrski mejni grof Henrik Andeški. Pokopali so ga v cerkvi sv. Pankracija. Njegov brat patriarh Bertold Andeški je nad njegovim grobom postavil grajsko kapelo in tako prezidal nekdanjo grajsko
40 Kosi, Začetki mesta Slovenj Gradec, str. 133. 41 Prav tam, str. 133-136. 42 Johann Skuk, Zgodovina župnije Slovenj Gradec, v: Koroški zbornik 1, Prevalje 1995, str. 14 (dalje: Skuk, Zgodovina župnije Slovenj Gradec); Ivan Stopar, Grajske stavbe v Mislinjski dolini, v: Slovenj Gradec in Mislinjska dolina I, Slovenj Gradec 1995, str. 163-164 (dalje: Stopar, Grajske stavbe). 17 dvorano. Leta 1308 - v času habsburško-goriške vojne - je bil grad poškodovan. Takrat so lesene dele gradu zamenjali z zidanimi. Duhovniki so se med leti 1330 in 1362 izselili iz gradu ter se preselili v Stari trg. Tam so postavili novo župnišče in nad njim cerkev sv. Radegunde. 43 Konec 14. stoletja so tako na gradu živeli še samo deželnoknežji upravniki. Konec 15. stoletja so grad utrdili. Leta 1488 in 1489 je ogrski kralj Matija Korvin s svojo vojsko zavzel in porušil slovenjgraški in nato še guštanjski grad. Po letu 1493 so popravili cerkev, postopoma še obzidje in stolp. Vse ostalo pa je propadalo. Tako so konec 15. stoletja srednjeveški grad opustili. Cerkev so v prvi polovici 16. stoletja taborsko utrdili in jo obdali z novim obzidjem. Leta 1652 se je stolp sesul, nato pa so ga leta 1669 ponovno pozidali kot zvonik. Slovenjgraški grad, ki je bil pozidan v 11. stoletju, obsega še danes ohranjene stolpaste hiše in bergfrid. Grad pa je imel tudi obrambe jarke, za katerimi pa danes ni sledu. 44
Grad in mesto Slovenj Gradec do 18. stoletja
Po dunajskem miru leta 1362 se je moral patriarh Ludvik della Torre odpovedati Slovenj Gradcu v korist vojvode Rudolfa IV. Avstrijskega. Kljub številnim pritožbam patriarha so Habsburžani obdržali Slovenj Gradec kot fevd. Ampak deželna pripadnost mesta je bila še dalj časa neurejena, včasih je spadal h Koroški, včasih k Štajerski. Leta 1364 je imel štajerski deželni glavar Cholo iz Vuzenice zastavljeno gospoščino Slovenj Gradec za 1300 bernskih pfenigov. Čez deset let je mesto in grad za 1500 gld v zakup dobil Hugo Devinski, nato so to podedovali njegovi dediči Walseejci. Kasneje so za mesto in grad skrbeli deželnoknežji skrbniki, to so bili: Wilhelm Metz, Gilg Schulthauzinger, Leonhard iz Pressinga in Franz Prager. Cesar Friderik Habsburški je leta 1493 naročil naj obnovi razpadajoči grad Slovenj Gradec ter naj prezida Schulthauzingerjev stolp. Leta 1775 so ta stolp predelali v grad Rotenturn/Rottenthurn. V času deželnega kneza Ferdinanda I. je Slovenj Gradec dokončno pripadel v celjsko grofijo in tako postal del vojvodine Štajerske .45 Slovenj Gradec se leta 1251 v danes ohranjeni listini prvič izrecno omenja kot trg. A je to izredno zapoznela letnica; M. Kosi predvideva pridobitev trških pravic že pred koncem 12.
43 Stopar, Grajske stavbe, str. 164-166. 44 Svjetlana Kurelac, Cerkev sv. Pankracija na gradu nad Starim trgom, Slovenj Gradec 1997, str. 7-9; Jože Curk, Mislinjsko ozemlje-kulturna pokrajina, v: Slovenj Gradec in Mislinjska dolina I, Slovenj Gradec 1995, str. 192- 194. 45 Skuk, Zgodovina župnije Slovenj Gradec, str. 26; Ivan Grobelnik, Slovenj Gradec v srednjem veku, v: Slovenj Gradec ob 700. letnici: 1251-1951, Slovenj Gradec 1951, str. 24-26 (dalje: Grobelnik, Slovenj Gradec v srednjem veku). 18 stoletja. Leta 1267 postane mesto in tako dobi svoje mestne pravice. S podelitvijo mestnih pravic mesto dobi pravni status. Meščanska naselbina je tako imela obzidje, mestno sodstvo in sejemski privilegij. Iz 15. stoletja obstaja ohranjen nepopoln prepis, ki govori o prvotnih mestnih privilegijih. Maximus Scharfwind je v urbar slovenjgraške župnije prepisal mestne pravice Slovenj Gradca. Prepis je sicer pomanjkljiv, ampak tako lahko vsaj razberemo, kakšna je bila takratna mestna samouprava. Meščani so se ukvarjali z obrtjo in trgovino ter se tako ločili od poljedelskih naseljencev. 46 V mestu pa je bila tudi kovnica denarja, ki je stala na Grajski gmajni pred vhodom v cerkev sv. Elizabete. Slovenjgraška naselbina je bila ograjena z obzidjem in imela je lastno sodstvo nad prebivalci. Zunaj obzidja so bili podložniki, ki so bili odvisni od zemljiškega gospoda. Mestni sodnik je imel v upravi mesto. Najprej je bil le sodnik za civilne prepire stanovalcev in meščanov v mestu. Mestni sodnik je upravljal z nižjim sodstvom. Iz časa 15. stoletja je v prepisu mestnih pravic ohranjena določba, kjer so meščani imeli pravico predlagati primernega človeka za sodnika. Mestni gospod je moral potrditi izvoljenega sodnika. Skozi stoletja so volitve sodnika potekale v cerkvi sv. Duha. Iz listine cesarja Leopolda iz leta 1676 in 1677 je razvidno, da je oblast mestnega sodnika zajemala bližnjo okolico mesta. Iz uprave mestnega sodnika pa so bila izvzeta zemljišča zemljiških gospodov, ki so na svojih posestvih še naprej izvajali zemljiško-gosposko sodstvo. 47 Slovenjgraško obzidje je bilo zgrajeno med leti 1251 in 1267. Obzidje so nato večkrat popravljali ter ga dozidavali. Cesar je izdajal odloke, v katerih so morali meščani poskrbeti za mestno obzidje. Leta 1448 je cesar ukazal kmetom, naj mesto ogradijo z nasipi in jarki zaradi turške nevarnosti. Jarek je bil širok 4 metre, bil je precej globok, saj je takrat po njem tekla voda. Leta 1471 so Turki prvič vdrli v Slovenj Gradec in ga opustošili. Turki so nato še večkrat napadli mesto in sicer v letih 1473, 1478 in 1480 in kasneje še v 16. stoletju. Kmetje so pri teh napadih najbolj trpeli, meščani so bili varni za obzidjem. Ostanki srednjeveškega obzidja so vidni še danes. Mogočno obzidje je imelo dvojna vrata. Ena vrata so bila v smeri proti Vitanju, druga pa proti Dravogradu. 48 Mesta so imela tudi pravico prirejati letne sejme. Slovenj Gradec je bil deželnoknežje mesto. Trgovsko je bil tesno povezan s Salzburgom, z Bavarsko in nemški deželami. Cesar Friderik
46 Grobelnik, Slovenj Gradec v srednjem veku, str. 18. 47 Prav tam, str. 19-20. 48 Prav tam, str. 22-24. 19
III. je leta 1455 v Slovenj Gradcu dovolil letni sejem na dan sv. Elizabete. Na začetku pa so podelitve letnih sejmov bile samo ustne. Mesto je bilo pomembno obrtniško in trgovsko središče, imelo je tudi glavno skladišče za sol, in sicer od 15. stoletja pa vse do leta 1835. Slovenj Gradec je imel pravico skladiščiti ausseejsko sol iz Salzkammerguta. Ta pa je bila konkurenca trgovini z morsko soljo. Po deželi je bila prosta prodaja soli prepovedana. Hiše so bile takrat po večini lesene in do požarov je prišlo velikokrat. Požari so bili v letih 1509, 1623, 1632, 1811 in leta 1903. Le nekaj kamnitih hiš je preživelo požar. V 16. stoletju je Slovenj Gradec imel že šolo, ki je bila nemška. Na njej so poučevali tudi v slovenskem jeziku. V 19. stoletju pa sta v mestu nastali dve šoli, in sicer nemška šola je bila za mestne otroke, slovenska pa za okoliške otroke. 49
Prenehanje funkcij starotrškega gradu in drugi fevdalni objekti v neposredni okolici
Sedež slovenjgraškega gospostva je bil do leta 1488 na Gradu, nato v Rotenturnu, in nato od leta 1595 v Gradišču. Kot sem že omenila, je središče slovenjgraške posesti na začetku predstavljal grad nad Starim trgom, prvič omenjen leta 1091. Leta 1488 so srednjeveški grad požgali ter pet let kasneje porušili. Na posestvi patriarškega ozemlja so nastali trije patriarški fevdi: leta 1236 je nastal grad Valdek, leta 1338 grad Vodriž in leta 1278 Pukštajn ob Dravi. Med leti 1363 in 1542 so deželni knezi pokrajino razdelili na manjša gospostva in razprodali. Nastala so nova gospostva, in sicer je pred letom 1528 dokazan nastanek Gradišča, Galenhofna, Feldenhofna, pred letom 1600 nastanek Legna in Hartenštajna in po letu 1600 Hajnžiča. Jugovzhodni del ozemlja je takrat pripadal vitanjskemu gospostvu in na tem delu ozemlja je stal grad Irštajn, ki pa je bil leta 1404 že razvalina. Slovenjgraško gospostvo je bilo daleč največje, ostala so bila precej manjša. Tukaj je bil tudi sedež deželskega sodišča. 50
Na tem ozemlju je nastalo kar nekaj fevdalnih objektov, zato bom predstavila kratko topografijo obravnavanih kastelonimov in njihove grajske stavbe. GRADIŠČE/ Gradisch je bil dvorec v Gradiščah pri Slovenj Gradcu. Do leta 1493 so na slovenjgraškem gradu ob cerkvi sv. Pankracija upravljali gospostvo Slovenj Gradec, nato pa v današnjem Rotenturnu ali Schulthauzingerjevem stolpu. Med leti 1588 in 1595 je Gradišče pozidal Wolf Žiga pl. Gaisruck in tako prenesel sedež gospoščine Slovenj Gradec iz
49 Grobelnik, Slovenj Gradec v srednjem veku, str. 27. 50 Curk, Mislinjsko ozemlje, str. 180. 20
Rotenturna na Gradišče. Nato je leta 1629 Gradišče prevzel baron Hans pl. Pfeilberg, leta 1632 je gospoščino dobil baron Albert pl. Kronegg, nato so sledili leta 1660 Seifried Wallner, leta 1661 Zofija Maschwander, leta 1687 baron Johan Ulrik Maschwander, leta 1754 Katarina pl. Jabornegg, med leti 1780-1798 grof Ernst Thurn. Kasneje je deželno sodišče in imetje prešlo na gospoščino Legen. Obstaja legenda, po kateri naj bi grad nad Starim trgom in grad Gradišče nekdaj stala ob jezeru. 51 HAJNŽIČE/ Hainschitzhof je dvor na Vrhah severozahodno od Starega trga pri Slovenj Gradcu. Dvor se prvič omenja leta 1629, ki je bil v lasti dedičev Andreja Tavčarja. Nadaljnji lastniki so bili leta 1646 Marko Meglič, leta 1653 Andrej Lakner, leta 1669 je dvor imel v lasti starotrški župnik Friderik Leberwurst, nato leta 1681 Janez Pavel pl. Meierberg. Leta 1714 je dvor Hajnžiče kupil baron Kulmer ter ga priključil gospoščini Rotenturn. 52 KASTEL/ Castell je grad v bližini Raduš pri Podgorju. Leta 1375 se grad Kastel omenja v urbarju župnije Stari trg pri Slovenj Gradcu. LEGEN/ Lechen je dvorec na Legnu pri Slovenj Gradcu. V srednjem veku se dvorec ne omenja. Leta 1629 je bil njegov lastnik Jurij Ferdinand Leysser in takrat se tudi prvič poimenuje Schloss Lechen – dvorec Legen. Nato so Leysserjevi dediči gospoščino prodali grofici Mariji pl. Schrottenbach leta 1659. Nato je dvorec leta 1729 imela v rokah grofica Marija Šarlota Schrottenbach. Gospoščino je leta 1737 dedoval grof Žiga Thurn-Valsassina. Po prvi svetovni vojni je dvorec začel propadati. 53 ZAVLAR/ Feldenhofen je dvor pri Podgorju. Dvor se v srednjem veku ne omenja. Jurij Hautz je bil med leti 1516 in 1527 lastnik dvora, leta 1613 Janez Jurij Hurnas in njegova žena Brigita. Sledili so lastniki Sauerji od leta 1681 baronica Kristina Suzana, leta 1730 Johan Jurij, leta 1754 Marija Rozalija, kasneje baron Franc Jožef pl. Sauer, in leta 1784 je bil dvor v lasti Filipa Jožefa Walterja. 54
Pražupnijska cerkev sv. Pankracija v Starem trgu, reformacija in protireformacija v mestu
Prve župnije so nastajale ob prometnih povezavah. Oglejski patriarhat je med leti 811 in 843 vzpostavil cerkveno organizacijo za Koroško s Slovenj Gradcem. Cerkveno središče za Mislinjsko dolino je nastalo pri cerkvi sv. Martina v Šmartnem pri Slovenj Gradcu. Cerkveni
51 Stopar, Grajske stavbe, str. 152-154. 52 Prav tam, str. 154-155. 53 Prav tam, str. 156-158. 54 Prav tam, str. 175. 21 teritorij je segal do cerkve sv. Miklavža v Vuzenici, na jugu pa je segal do župnije sv. Petra in Pavla v Vitanju. V kratkem času so se vzpostavili temelji za začetek gospostva patriarhov, saj je Slovenj Gradec prišel v last oglejske cerkve. V Mislinjski dolini in Podjuni je bilo veliko samostojnih cerkva. S tem je patriarh izgubljal upravo in vodstvo nad cerkveno posestjo. Moral je pridobiti čim večje število cerkva in samostanov. Ko je patriarh poklonil neko župnijo nekemu samostanu, je tako obdržal posest. Tako je patriarh župnijo Slovenj Gradec poklonil proštiji v Dobrli vasi in nato belinjskemu samostanu v Furlaniji. 55 Cerkev sv. Pankracija nad Starim trgom je bila lastniška cerkev slovenjgraških zemljiških gospodov. Leta 1106 oglejski patriarh ni mogel prosto razpolagati s to lastniško cerkvijo. Cerkev je bila znotraj slovenjgraškega gradu in tudi njen nastanek je povezan z gradom. V vseh virih iz 12. in 13. stoletja se cerkev sv. Pankracija omenja le kot cerkev ali kapela. Cerkev stoji na vrhu 527 metrov visokega grajskega griča in sto metrov nad mestom Slovenj Gradec. Zvonik stoji zahodno od cerkve. Zgrajen je bil kot stražni stolp. Nekdanja stavba župnišča z okroglimi okni se nahaja na jugozahodu. V 17. stoletju so cerkev doletele številne prezidave. V 12. stoletju se je cerkev imenovala sancti Pancratii de Graz , kar potrjuje tudi nedavno odkrit napis nad glavnim portalom na zahodni strani cerkve iz 13. stoletja Ecclesia sancti Pangracii .56 Leta 1292 se prvič omenja kot župnija. Cerkev sv. Pankracija je imela precejšnje pravice, dohodke in posesti, tudi desetino, ki se omenja že leta 1174. Zaradi tega so se za njo potegovali tedanji vodilni knezi, savinjski arhidiakon Bertold, slovenjgraški mestni gospodje Otokarji ter tudi grofje Andeški. Leta 1247 je belinjski opat zahteval od patriarha Bertolda Andeškega vrnitev cerkve. Glavni župnik pokrajine si je uredil sedež pri sv. Pankraciju, kar je seveda bilo bližje središču, kot pa oddaljena župnijska cerkev sv. Martina. Spor zaradi cerkve na gradu nad Starim trgom nam posreduje veliko imen posestnikov slovenjgraškega zemljiškega gospostva. Cerkev sv. Pankracija nad Starim trgom je služila za potrebe tržne naselbine pod grajskim gričem. 57 Tako kot se je razvijala fevdalna organizacija, se je hkrati z njo razvijala tudi cerkvena. Leta 1106 se je iz šmartinske pražupnije ločila starotrška župnija. Ustalila se je pri grajski cerkvi sv.
55 Skuk, Zgodovina župnije Slovenj Gradec, str. 9-11; Jože Mlinarič, Župnija sv. Pankracija pri Slovenj Gradcu do pridružitve ljubljanski škofiji leta 1533, v: Slovenj Gradec in Mislinjska dolina I, Slovenj Gradec 1995, str. 101 (dalje: Mlinarič, Župnija sv. Pankracija). 56 Kosi, Začetki mesta Slovenj Gradec, str. 134-135. 57 Skuk, Zgodovina župnije Slovenj Gradec, str. 16-17. 22
Pankracija nad Starim trgom. Cerkev je skupaj s svojim imetjem do leta 1187 pripadala belinjskemu samostanu, nato do leta 1228 Traungavcem in grofom Andeškim, do leta 1363 oglejskim patriarhom, do leta 1533 deželnim knezom, nato pa ljubljanski škofiji. Cerkev sv. Pankracija je bila ugledna in bogata ter je zasenčila sosednjo šmartinsko župnijo. Nekajkrat so starotrški duhovniki nosili naslov arhidiakonov za Koroško. Arhidiakoni so v imenu škofov skrbeli za cerkveni red, imeli nadzor nad duhovščino, sklicevali letne sinode, opravljali cerkveno sodstvo in skrbeli za izobrazbo kandidatov za duhovnike. V starotrški župniji se kaže velika povezanost med gradom, gospoščino in župnijskim središčem. Konec 15. stoletja je nastala duhovniška hiša in je danes prepoznavna po svojih dveh okroglih oknih. V začetku 18. stoletja so v cerkev vdelali pevsko tribuno oz. balkon, nato pa še postavili stopnice, ki so bile mišljene kot zadnja postaja križevega pota. 58 Cerkev sv. Pankracija v svoji bližini ni imela pokopališča, saj je stala v grajskem kompleksu. Pokopališče je bilo pod hribom, kjer je nato nastala cerkev sv. Radegunde. Leta 1397 se prvič omenja cerkev sv. Radegunde. Cerkev je bila središče dušnopastirske dejavnosti v Starem trgu. Cerkev je letno dobivala veliko dohodkov, saj so posamezniki cerkvi poklonili posesti ali pa zanjo kupovali zemljo. Do jožefinskih reform so se na območju župnije sv. Pankracija v Starem trgu razvile tri cerkvene enote. To so bile: - cerkev sv. Elizabete v Slovenj Gradcu (okoli 1235 je bila zgrajena, leta 1500 postane sedež vikariata, leta 1624 je vikariatna župnija, leta 1784 samostojna župnija); - cerkev sv. Danijela v Razborju (prvič je omenjena leta 1383, po letu 1533 je sedež duhovnije, 1714 je vikariatna župnija, od leta 1788 pa samostojna župnija); - cerkev sv. Ilja v Šentilju pod Turjakom (prvič se omenja leta 1296, leta 1304 postane sedež duhovnije, 1452 postane vikariat, leta 1494 je vikariatna župnija, po 1685 pa samostojna župnija). 59 Iz leta 1400 je ohranjen urbar starotrške cerkve sv. Pankracija. Cerkev je takrat imela bogato zemljiško gospostvo s 100 podložnimi družinami in z 12 puščami. Podložniki so živeli v 15 krajih in na 30 ledinah. V urbarju je označenih 21 družin s priimki, 37 družin je označenih brez
58 Jože Curk, Mislinjsko ozemlje-kulturna pokrajina, v: Slovenj Gradec in Mislinjska dolina I, Slovenj Gradec 1995, str. 184 in 192-194 (dalje: Curk, Mislinjsko ozemlje); Mlinarič, Župnija sv. Pankracija, str. 102. 59 Mlinarič, Župnija sv. Pankracija, str. 101 in 120.
23 priimkov, ampak so poleg navedeni kraji. Ostali pa so napisani samo z imeni ali pa samo z ledinami. Če so bile družine zapisane s priimki, je to bilo možno le na cerkvenem gospostvu. 60 Duhovniki pri sv. Pankraciju so opravljali še službo arhidiakonov za koroški arhidiakonat ter za savinjskega. Slovenjgraški duhovniki, ki se omenjajo kot arhidiakoni: župnik Bertold, leta 1167 župnik Pelegrin, leta 1330 župnik Jurij Berneker, l. 1442 župnik Ulrik, leta 1306 župnik Visent Müttel, l. 1397 župnik Jakob Sucher, l. 1473
Iz leta 1296 je sodilo po seznamu papeških desetin k oglejskemu arhidiakonatu na Koroškem devetnajst župnij. Med njimi so bile tudi v tukajšnji širši okolici: - Sv. Martin pri Slovenj Gradcu ( S.Martinus in Grez ), - Sv. Pankracij v Starem trgu ( Grez ), - Sv. Miklavž v Vuzenici ( Sceldenhoven ), - Sv. Peter in Pavel v Vitanju ( Veytenstayn ), - Sv. Egidij-Šentilj pod Turjakom ( Capella S. Egidii de Grez ). 61
Meščani so brez upiranja sprejeli reformne ideje. Začetni vodja reformacije v Slovenj Gradcu je bil pridigar Janž Zajc ( Hans Has ). S svojo pridigarsko dejavnostjo je začel leta 1525. Sedež slovenjgraških protestantov je bil v špitalski cerkvi sv. Duha. Tukaj je Janž Zajc tudi širil svoje nauke in oznanjal evangelij. Zaradi tega so Zajca prijeli in ga poslali v Gradec ter ga 2. decembra 1527 obesili. Nekaj let kasneje je ta dogodek omenil tudi Primož Trubar, saj je bil dogodek zelo odmeven v notranjeavstrijskih deželah.62 Deželnoknežja vizitacijska komisija je, 23. junija 1528, prišla v Slovenj Gradec. Župnik Avguštin Prygl je imel svoj sedež župnije pri sv. Radegundi v Starem trgu in je tudi sodeloval pri vizitacijski komisiji. Bil je v nenehnih sporih z meščani, ti pa niso hoteli sprejemati zakramentov. Zemljiški posestniki so svoje podložnike silili v luteranstvo. Ljudje so se zelo pritoževali čez samooklicane pridigarje in duhovnike. Vizitacijska komisija je preiskala vse ovadbe, kazni, zagovore, pregledala je celotno stanje. Na trgu so zažgali veliko knjig. Druga deželnoknežja vizitacijska komisija je na Štajerskem potekala med leti 1544 in 1545. A slovenjgraški vikar komisarjem ni podal nobenih poročil o stanju v župniji, ker ljubljanski škof
60 Mlinarič, Župnija sv. Pankracija, str. 101-102. 61 Jože Koropec, Slovenjegraško od 11. do konca 14. stoletja, v: Slovenj Gradec in Mislinjska dolina II, Slovenj Gradec 1999, str. 81-82. 62 Marko Košan, Reformacija in protireformacija v Slovenj Gradcu (1527-1629), Kronika, l. 56 (2008), št. 2, str. 235 (dalje: Košan, Reformacija in protireformacija). 24 v svojih župnijah ni dopustil vizitacije. Vizitacija je zastopala interese cerkve in deželnih knezov. 63 Leta 1581 je škofovsko vizitacijo opravil ljubljanski škof Janez Tavčar. V cerkvi sv. Pankracija pri Starem trgu je opravil birmo in posvetil dva zvona. Škof se je sprijaznil z dejstvom, da so v Slovenj Gradcu tudi protestanti. Leta 1579 pa so deželni knezi začeli nastopati proti protestantizmu. Nadvojvoda Karel je v svojih notranjeavstrijskih deželah začel izvajati prve korake za omogočitev poznejše Ferdinandove protireformacije. Na Štajerskem je leta 1578 verske svoboščine z Bruško pacifikacijo priznal le meščanom Judenburga in Gradca. Ljubljanski škof, Janez Tavčar, in slovenjgraški vikar iz Starega trga, Boštjan Vokalič, sta podpirala nadvojvodo Karla pri protireformaciji v Slovenj Gradcu. 64 Takoj za Tavčarjevo vizitacijo mesta je bilo protestantsko bogoslužje v Slovenj Gradcu formalno prepovedano. A slovenjgraški plemiški in meščanski protestantje so leta 1586 dobili novega predikanta Štefana Kimmerlinga. Tega so Slovenjgradčani sami vzdrževali. Kasneje pa so mu še deželni stanovi namenjali letno podporo v višini 40 gld. Slovenjgraški protestantje so mu hoteli zgraditi tudi stanovanje ter za ljudi avditorij in pokopališče. Do tega ni prišlo, ker je mestni sodnik prejel deželnoknežji ukaz, da ga morajo pridržati in mu odvzeti vsa pooblastila. Štefan Kimmerling se je umaknil na grad Grienfels pri Guštanju (danes Ravne na Koroškem). 65 Vikar Boštjan Vokalič je leta 1593 v pismu obvestil škofa Janeza Tavčarja, da so slovenjgraški meščani določili zemljo, nasproti župnišča blizu cerkve sv. Elizabete, kjer hočejo urediti pokopališče ter pozidati sinagogo. Vokalič v pismu prosi škofa, naj meščanom zagrozi z izgubo mestnih svoboščin, naj jim naloži težke kazni in da naj odstranijo pridigarja. Kasneje je Vokalič poslal škofu še dva pisma, ampak škof ni napravil nobene poteze zoper protestantov. Lokalni plemiči so začeli z izgradnjo protestantske cerkve ter pokopališča nedaleč stran od mesta. Leta 1595 je Erazem Gall z Gallenhofna kupil kos zemlje za pokopališče med graščinama Gallenhofen in Legen. Hotel je tudi zgraditi stanovanje za pridigarja. Istega leta je slovenjgraško plemstvo prosilo štajerske deželne stanove za izgradnjo lastnega protestantskega pokopališča. Tako je štajerski deželni zbor odobril 100 gld pomoči za izgradnjo pokopališča. Gradnje niso mogli dokončati, saj je stala več kot 800 gld. 66
63 Košan, Reformacija in protireformacija, str. 236-237. 64 Prav tam, str. 238. 65 Prav tam. 66 Prav tam, str. 239-240. 25
Nadvojvoda Ferdinand II. je leta 1596 ukazal, da mora mestni sodnik v Slovenj Gradcu krivoverskega predikanta prijeti in ga predati poveljniku vojske ali deželnemu upravitelju. Škof Janez Tavčar je ta ukaz osebno prenesel slovenjgraškemu mestnemu svetu in sodniku. Tudi starotrškim podložnikom in duhovnikom je zapovedal, da morajo pridigarja ob prvi priložnosti privesti. Plemstvo se je zoper tega pisno pritožilo. Pritoževali so se čez škofa ter se sklicevali na versko pacifikacijo. Prosili so še za nadaljnja sredstva za izgradnjo pokopališča ter bivališče za pridigarja. Slovenjgraški gospodje so bili slabo poučeni o stanju v notranjeavstrijskih deželah. V dopisu so poudarili, da jih mora deželni knez zaščititi, zagovarjati njihove svoboščine in jih obvarovati kakršnih koli stisk. Deželni stanovi so odgovorili, da v deželnoknežjih mestih ne sme delovati noben predikant, razen v Judenburgu in Gradcu lahko in da se naj naslednjič sprva obrnejo na svojega deželnega kneza, šele nato na deželne stanove. 67 Leta 1597 je bil škof v Slovenj Gradcu, kjer je mestnemu sodniku in svetu zagrozil s kaznijo, če ne bodo prijeli Štefana Kimmerlinga ter ga odstranili. Ta se je še pravočasno umaknil v dvorec Grienfels pri Guštanju in leto kasneje se je vrnil v Slovenj Gradec ter nadaljeval s pridigarstvom. Nadvojvoda Ferdinand II. je v letu 1598 in 1599 ustanovil posebne komisije zoper protestante v notranjeavstrijskih deželah. Sekovski knezoškof Martin Brenner je v spremstvu vojaške enote pričel obsežno protireformacijo na Spodnjem Štajerskem. Januarja leta 1600 je komisija prišla preko Celja v Slovenj Gradec. Komisarji so sežgali vse luteranske knjige in uničili pokopališče skupaj s cerkvijo. Viri govorijo, da v Slovenj Gradcu ni bila potrebna nasilna reformacija; meščani so bili prestrašeni in so takoj izrekli pokoro ter prisego vladarju ter preklicali svoja luteranska prepričanja. Protestantsko pokopališče, ki ga je uničila reformacijska komisija, so mestni luterani še zmeraj uporabljali. Tudi protestante iz Šoštanja so tam pokopavali. 68 Ljubljanski škof Tomaž Hren in vikar Andrej Tavčar sta podpirala gradnjo novih cerkva. Škof Hren je svojemu vikarju Tavčarju ukazal, da naj bo cerkev sv. Uršule na vrhu Uršlje gore (Plešivca) čim prej zgrajena. Kmetje s Plešivca so sami začeli z gradnjo cerkve. Leta 1602 jo je Tomaž Hren tudi posvetil. Cerkev na Uršlji gori danes predstavlja simbol katoliške prenove na Koroškem. Vikar Andrej Tavčar je dal pozidati poslopje starotrškega župnišča, Tomaž Hren pa je mestni cerkvi sv. Elizabete dal postaviti lastno pokopališče. V kronikah katoliške strani iz
67 Košan, Reformacija in protireformacija, str. 240-241. 68 Prav tam, str. 241-242. 26 leta 1620 obstajajo zapisi, kjer se slovenjgraški meščani še zmeraj nagibajo k protestantizmu, vendar tega ne smejo javno pokazati. Odpor slovenjgraških meščanov je trajal vse do leta 1628. Takrat je nadvojvoda Ferdinand II. postavil ultimat, da mora plemstvo sprejeti katoliško vero, ali pa za vedno oditi iz dežele. 69
Slika 2: Slovenj Gradec, Jurij Matej Vischer (Topographia Ducatus Stiriae, Gradec 1681)
1. 3 Slovenjgraški meščanski špital
Na začetku 15. stoletja je mesto Slovenj Gradec dobilo meščanski špital/ Bürgerspital, Spital . Špital je sprva služil kot prenočišče ali bivalni prostor za popotnike in tujce. Kasneje se je ime preneslo na vsako stavbo, v kateri so bili ljudje, ki si zaradi svoje onemoglosti, bolezni ali starosti niso mogli služiti denarja oziroma kruha. Posamezni meščani, tudi mestni gospodje, so zaradi bolehnih, starih ljudi ustanavljali meščanske špitale ter ga izročili v stalno skrb upravi mesta. Ustanovitelj je špitalu namenil stavbe in letne dohodke v tolikšni meri, da je lahko vzdrževala oskrbovance. Špitalski dohodki so se večali z nakupi posesti, letnimi dohodki in z darovnicami. Skrb za špital je imel špitalski mojster ( Spitalmeister ), ki je tudi živel v špitalu in imel v njem tudi vso oskrbo, hkrati pa je prejemal še letno nagrado. Za špitalske
69 Košan, Reformacija in protireformacija, str. 242-244. 27 varovance je skrbela služinčad. Ti so prejemali oskrbo in manjšo letno nagrado. V špitalu je bilo število varovancev odvisno od višine letnih dohodkov, ki jih je špital premogel. 70 Že v ustanovnem pismu je bilo velikokrat določeno, koliko varovancev naj ustanova sprejme ter tudi kakšno naj bo številčno razmerje med tujci in meščani, ki bodo sprejeti v oskrbo. Ob vstopu v špital se je moral vsak oskrbovanec podrediti hišnemu redu. Če je kateri naredil hujši prestopek, so ga lahko celo odpustili iz ustanove. Nekateri varovanci so morali opravljati lažja fizična dela, vsi pa so morali moliti v špitalski kapeli za ustanovitelja špitala ter za svoje dobrotnike. K slovenjgraškemu špitalu je sodila tudi kapela, posvečena sv. Duhu. Špitalske kapele pa so lahko bile posvečene tudi sv. Elizabeti, ali pa Vsem svetim. 71 Janez iz Loke ( Johan von Lak ) je bil ustanovitelj tega meščanskega špitala. Dokumenti ga prvič omenjajo leta 1399 ter zadnjič leta 1424. Janez iz Loke je bil vdovec in se je preselil na Štajersko skupaj s svojim sinom Bernardom. Deloval je v službi slovenjgraške gospoščine. V dokumentih v letih 1405 in 1417 se navaja kot amptman ze Windischgretz . Janez iz Loke je bil bogat človek, to dokazujejo njegovi letni dohodki in njegovi številni nakupi posesti. Zlasti je kupoval posesti v Slovenj Gradcu, tudi v Dravski dolini pri Vuzenici ter pri Slovenskih Konjicah. V mestu samem je Janez kupoval mline, vrtove, njive in hiše. Listina iz leta 1413 govori o tem, da je Janez svojo zemljo oddajal v zakup po kupnem pravu. Mlinarju Nikolaju je izročil mlin v zakup na reki Mislinji pred Slovenj Gradcem. Leta 1417 je Janez pridobil od Jošta Helfenbergerja zakupno kmetijo pri Slovenj Gradcu, za kar pa mu je moral oddajati letne predpisane dajatve. 72 Janez pa je tudi posojal večje vsote denarja. Wisant, starotrški župnik in arhidiakon na Koroškem, je leta 1415 Janezu iz Loke dolgoval 126 ogrskih zlatnikov, 60 funtov denarja ter 54 dunajskih denarjev. To je bila velika vsota, kajti s takšnim denarjem si lahko takrat kupil veliko kmetij. Janez je imel veliko osebnih stikov s cerkveno in posvetno gospodo v Slovenj Gradcu. Največ stikov pa je imel s člani družine Müttlov ter njihovimi sorodniki. V letih 1408 in 1414 je tudi kupil posest od Hermana Müttla. Leta 1424 se Janez iz Loke omenja zadnjič. Vso njegovo dediščino pa je prevzel njegov sin Bernard. Velik del premoženja je Janez poklonil meščanskemu špitalu. Sin Bernard pa se zadnjič omenja sredi tega stoletja. 73
70 Jože Mlinarič, Slovenjegraški meščanski špital, ČZN l. 57=n.v. 22 (1986), št. 2, str. 317 (dalje: Mlinarič, Slovenjegraški meščanski špital). 71 Prav tam. 72 Prav tam, str. 316-319. 73 Prav tam, str. 319. 28
Ustanovna listina za slovenjgraški meščanski špital izvira iz leta 1419, a kot ustanova se omenja že dve leti prej; listina tudi navaja, da špital stoji ob Elizabetini cerkvi. Iz listine iz leta 1421 pa je že jasno, da so takrat v špitalu živeli oskrbovanci. Janez je meščanskemu špitalu daroval večino zemlje v dveh darovnicah in sicer v ustanovni listini 21. decembra 1419, ter v dodatni ustanovni listini 7. februarja 1421. V letu 1419 je Janez namensko kupoval zemljo z namenom kasnejše poklonitve špitalu. V prvi ustanovni listini piše, da je Janez v božjo čast ter za blagor njegovih prednikov in potomcev ustanovil pri cerkvi sv. Elizabete meščanski špital in s privolitvijo njegova sina Bernarda ter ostalih sorodnikov ustanovi poklonil tudi veliko posesti. Nad poklonjenimi posestmi si je Janez pridržal dosmrtno lastninsko pravico ter se obvezal, da bo skrbel za reveže. Določil je še, da morata mestni sodnik in svet izbrati za upravljanje primernega človeka ter mu izročiti skrb za špitalsko premoženje. Ta pa bi bil dolžan skrbeti za reveže in mestni upravi oddajati vsakoletni obračun poslovanja. 74 Janez je špitalu podelil 28 kmetij (19 poseljenih in devet pustih), dva mlina, dva vrtova, dva domca, dohodke od mesarske stojnice v Slovenj Gradcu in polčetrto vedro gornine na leto. Kljub temu se je kaj kmalu izkazalo, da je bilo to premalo dohodkov za redno vzdrževanje revežev v špitalu in tudi za tiste, ki bi vanj v prihodnje še prihajali. Zato je Janez iz Loke izdal za špital še dodatno ustanovno darovnico, 7. februarja leta 1421. Z njo je daroval 15 kmetij (12 poseljenih in tri puste), hišo, tri njive, 18 veder gornine letno, domec in dohodke od še ene mesarske stojnice v Slovenj Gradcu. Tako je leta 1421 slovenjgraški meščanski špital imel v lasti skupno 43 kmetij (31 poseljenih in 12 pustih), pet njiv, dva mlina, dva vrtova, tri domce, hišo, dohodke od dveh mesarskih stojnic in 21 veder gornine na leto. Špitalski kaplan je nudil duhovno oskrbo prebivalcem špitala in to opravljal v cerkvi sv. Elizabete. Po smrti Janeza iz Loke se je posest špitala še večala z nakupi in darovi. 75 Iz obdobja od leta 1428 do 1479 so znane darovnice, ki so špitalu prinesle dva vinograda, hišo z zemljo, kmetijo, denar in tri njive. Zadnjo darovnico najdemo v listini iz leta 1479, ko je slovenjgraški meščan Martin Preklet daroval meščanskemu špitalu zemljo, hišo ter tri njive meščanskemu špitalu. Špital pa si je nekaj letnih dohodkov in posesti pridobil tudi z nakupi. V letu 1417 je ustanova dobila kopališče v mestu; leta 1423 tri višinske kmetije; leta 1441 ji je Sebriacher prodal dvor. Leta 1459 ji je Andrej Grimšič prodal pusto kmetijo v Razborju, leta 1477 ji je meščan Rupert Scheinpalc prodal kos zemlje v mestu. Leta 1486 ji je Jurij Hawtz
74 Mlinarič, Slovenjegraški meščanski špital, str. 319. 75 Prav tam, str. 320-321. 29 prodal kmetijo v Tomaški vasi. Leta 1506 sta ji Jurij in Martin Zdravje prodala kmetijo v Trobljah in tri leta pozneje 1509 ji je Doroteja prodala svoj dvor ob Mislinji na mestnem ozemlju ob špitalskem mlinu. Leta 1542 je nepremično špitalsko premoženje obsegalo 33 podložnih kmetij (32 poseljenih in eno pustoto) in še 24 neposeljenih zemljišč. Veliko zemljišč meščanskega špitala so takrat koristili tudi slovenjgraški meščani. Vsi skupaj so imeli v zakupu štiri njive, mlin, kopališče in enako število vrtov. 76 Nekateri meščani so koristili tudi špitalske vinograde. Iz letnega obračuna meščanskega špitala iz leta 1713 in 1714 je razvidno, da je bila vsota vseh izdatkov 1902 goldinarja (gld), dohodkov pa 2067 gld. Izdatki so obsegali obdelovanje vinogradov, popravila špitalskih poslopij ter plačila deželnih obvez. Špitalski dohodki si pritekali od desetine, podložnikov, od prodaje masti, živine, žita in vina ter v obliki darov od praznikov. Velike izdatke je povzročalo tudi redno zaposleno špitalsko osebje - kljub temu da so imeli v špitalu vso oskrbo, so prejemali letne plače in nekaj pogodbenih sodelavcev: vikar je dobil 13 gld, učitelj 43 gld, špitalski mojster 10 gld in upravitelj špitala vsak po 10 gld, mestni pisar 6 gld, špitalski hlapec 5 gld, enako tudi kuharica in kravar in še služkinja 4 gld. Slovenjgraški meščanski špital je vedno imel le enega špitalskega mojstra. Imenovala ga je mestna uprava in vsi tukajšnji špitalski mojstri so bili slovenjgraški meščani. Nekateri so bili pred ali po tej funkciji celo mestni sodniki. Od leta 1429 in do 1765 se je zvrstilo 13 špitalskih mojstrov. Ti so bili:
Erazem: leta 1429 (mestni sodnik v letih Martin Preklet: leta 1477 1414, 1419 in 1422) Ivan: leta 1434 Matija Kefer: leta 1486 (mestni sodnik v letih 1476 in 1477) Luka: leta 1441 (mestni sodnik v letu 1432) Matija Pustritzer: leta 1542 Lovrenc: leta 1443 Matevž Hueter: leta 1544 Janez: leta 1459 Ivan Pesjak: leta 1713 Simon Tretjak: leta 1465 Janez Jurij Teschaku: leta 1746 Jakob Stüger: leta 1765 77
76 Mlinarič, Slovenjegraški meščanski špital, str. 323. 77 Prav tam, str. 324-325. 30
Po popisu inventure leta 1746 je razvidno, da so špitalski zaposleni sami redili 20 glav živine in da so imeli dovolj zalog v shrambi od klobas, žita, mesa in masti. Nadzor nad meščanskim špitalom je v 18. stoletju prevzela novoustanovljena deželna komisija za varstvene zadeve in oskrbe revežev. Od takrat dalje je bila tudi evidenca nad letnimi dohodki, izdatki in posestmi še bolj temeljita. 78 Leta 1428 se špital prvič imenuje po sv. Duhu, ko je dobil tudi svojo kapelo. O njenem stavbnem razvoju nam veliko pove njena stavbna analiza. Gradnja cerkve ni bila enotnega nastanka, ampak so jo gradili postopoma. Služila je kot »mestna« cerkev, kajti v njej so potekale tudi volitve mestnih sodnikov. Leta 1713 je tu izvoljen sodnik Mihael Novak in leta 1721 sodnik Janez Kastentschnigg. Gradnja je bila dokončana v času župnika Jurija Bernekerja leta 1447. Špitalska cerkev predstavlja redek primer gotske arhitekture. 79 V notranjosti cerkve so ohranjeni baročna in srednjeveška oprema ter stenske slike. Notranjost cerkve je v celoti obokana. V srednjeveških cerkvah je bil po navadi obokan samo prezbiterij. Prvotna kapela je nastala v letu 1428 in je bila pokrita z lesenim stropom ter štirikapno streho. Okoli leta 1447 so h kapeli prizidali prezbiterij. Po letu 1450 ga je Andrej iz Ottinga poslikal s 27 prizori iz pasijona. Po letu 1490 so staro kapelo podrli in postavili sedanjo ladjo, ki je bila obokana. Freske v prezbiteriju so največja dragocenost cerkve. Naslikal jih je nemški slikar Andrej iz Ottinga med leti 1450 in 1460. V 17. stoletju so bile freske na zahtevo vizitatorjev prebeljene. Kot take so jih odkrili šele leta 1909. Potem so bile te še večkrat restavrirane. Ob severni steni prezbiterija stojijo prve poznogotske klopi. Na klopeh je še vidna letnica nastanka 1485. So zelo dobro ohranjene, saj se vidijo ostanki poslikave z dvoglavim cesarskim orlom in avstrijskim grbom. Zaslužni slovenjgraški meščani so imeli svoje sedeže v koru v bližini velikega oltarja. 80 Ostala oprema je baročna in renesančna. Odličen primer zlatih oltarjev predstavljata oltarja sv. Florjana iz leta 1633 in sv. Trojice iz leta 1636. Na oltarju sv. Florjana je latinski napis, ki pravi, da je, 12. aprila 1632, požar upepelil večji del mesta, a je prizanesel špitalski cerkvi. Špitalski mojster Rihard Kacherli in njegova žena Felicita sta leta 1633 dala postaviti oltar v
78 Drago Plešivčnik, Prispevek k zgodovini bolnišnice Slovenj Gradec do l. 1900, v: Slovenj Gradec in Mislinjska dolina II, Slovenj Gradec 1999, str. 187-188. 79 Jože Curk, Gradbeni oris mestne župne cerkve in meščanskega špitala v Slovenj Gradcu, ČZN, l. 57=n.v. 22 (1986), št. 2., str. 330-332. 80 Ferdo Šerbelj, Slovenj Gradec, Ljubljana 1983, str. 9, 11 in 12 (dalje: Šerbelj, Slovenj Gradec); Marko Košan, Freske pasijonskega cikla v špitalski cerkvi sv. Duha v Slovenj Gradcu, v: Slovenj Gradec in Mislinjska dolina I, Slovenj Gradec 1995, str. 216. 31
čast sv. Florjanu, kajti sv. Florjan je zavetnik zoper ogenj. Mihael Skobl je leta 1633 naslikal atiško sliko sv. Boštjana, Roka in Jurija. V času baroka so v cerkvi zgradili prižnico in veliki oltar. Veliki oltar je izdelal Janez Jurij Mersi med leti 1770 in 1780. Janez Andrej Strauss pa je leta 1777 narisal oltarno podobo Prihod sv. Duha. V špitalski cerkvi še visi šest baročnih slik iz 17. in 18. stoletja. V loku špitalskega prehoda pa je vzidan nagrobnik špitalskega mojstra Kacherla in njegove žene.81 Za stanovalce slovenjgraškega špitala se je leta 1729 naredil načrt obrokov. Septembra 1754 je uprava Marije Terezije izročila v vodenje novim špitalskim mojstrom tudi načrt obrokov. Pojavila se je razlika med letnim in zimskim časom. Meso je bilo v obroku samo ob nedeljah in ob cerkvenih praznikih. Med tednom je prevladovala kisla repa, proso, kislo zelje, žganci, kislo mleko, poljski fižol/bob (v hladnih dneh) ter kruh. Ob sobotah pa je bil dodan še stročji fižol in vino. Pojavljala se je regionalna kmečka južnoštajerska kuhinja. Prebivalci špitala niso imeli obilnih in raznolikih obrokov. Poleg hrane so si morali sami priskrbeti tudi oblačila. 82
Tedenski jedilnik v špitalu v času od sv. Gregorja do sv. Martina (od 12. marca do 11. nov.):
zjutraj kosilo večerja Ponedeljek žganci in kislo zelje proso in kislo mleko s repa in proso kruhom Torek juha in zelje proso in kislo mleko s repa in proso kruhom Sreda žganci in zelje proso in kislo mleko s fižol/bob in repa kruhom Četrtek ječmen in zelje proso in kislo mleko s proso in kisla repa kruhom Petek fižol/bob in zelje juha in kislo mleko s repa in proso kruhom Sobota žganci in zelje proso in kislo mleko s mlečna juha, fižol in kruhom ena merica vina Nedelja ječmen, zelje in proso in kislo mleko s repa in proso 83 vsak eno polovico kruhom prekajenega mesa
81 Šerbelj, Slovenj Gradec, str. 13-14. 82 Martin Scheutz in Alfred Stefan Weiß, VI. 18 Steiermark: Windischgrätz/Slovenj Gradec – Herrschaftsspital (Kommentar Nr. 77), v: Spital als Lebensform 1, Österreichische Spitalordnungen und Spitalinstruktionen der Neuzeit, Böhlau Verlag Wien 2015, str. 233 (dalje: Scheutz, Steiermark). 83 Martin Scheutz in Alfred Stefan Weiß, VI. 18 Steiermark: Windischgrätz/Slovenj Gradec – Herrschaftspital (Edition Nr. 77), v: Spital als Lebensform 2, Österreichische Spitalordnungen und Spitalinstruktionen der Neuzeit, Böhlau Verlag Wien 2015, str. 723 (dalje: Scheutz, Steiermark: Windischgrätz/Slovenj Gradec). 32
Vsako nedeljo v septembru so zjutraj in zvečer jedli dve vrsti mesa, in sicer presno ter dimljeno, in sicer vsakega polovico. Poleg so jedli še pšenico in kislo zelje, kruh v goveji juhi ter eno merico vina. Za božič, veliko noč, binkošti, vse svete, Martinovo in za pusta pa so jedli tako kot vsako septembrsko nedeljo, torej zjutraj in zvečer. Pod tedenski jedilnik se je podpisal špitalski mojster Johann Georg Teschäck , 10. september 1754. Od sv. Martina do sv. Gregorja so jedli le dvakrat na dan:
zjutraj večerja ponedeljek žganci, sveže mleko proso in repa in kislo zelje torek mleko, proso in zelje repa ali proso ali fižol/bob sreda žganci in zelje proso in repa četrtek ječmen in zelje proso in repa petek fižol/bob in zelje proso in repa sobota žganci, zelje ali repa kislo mleko, fižol in vsak eno merico vina nedelja ječmen, zelje in vsak proso s sladkim eno polovico mlekom in kislo prekajenega mesa repo 84
V začetku 18. stoletja so prebivalci slovenjgraškega špitala živeli v majhni kamri, poleg je bila še soba za sodnika in svetovalca-špitalskega mojstra. V špitalu so imeli kapelo, zakristijo, sobo za umrle, kamro za shranjevanje mleka, kuhinjo, klet za shranjevanje zelišče in repe, klet, skedenj, hlev za živino (krave in svinje) in prostorno dvorišče, kjer so stali vozovi. Cerkev sv. Duha je bila zgrajena pri špitalu in je bila opremljena s pokopališčem in kostnico. Soba špitalskega duhovnika ni bila posebej ločena od ostalih sob. Duhovnik Michael Magnus Pappler je imel majhno sobo. Do leta 1739 je imel dvakrat tedensko po dve maši v špitalu. Leta 1720 je požar povzročil veliko škode in vseh prostorov v špitalu tudi niso popravili. 85
84 Scheutz, Steiermark: Windischgrätz/Slovenj Gradec, str. 723 in 725. 85 Scheutz, Steiermark, str. 232 33
2 TEREZIJANSKE JAVNOUPRAVNE REFORME IN POPIS HIŠ LETA 1754
Gradivo za popis deželnega prebivalstva na Štajerskem iz leta 1754 hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu. Popis je bil izveden s predvideno davčno reformo. Od leta 1754 so se na Štajerskem izvedla prva štetja prebivalstva. Ampak rezultati niso bili zadovoljivi, kajti popise so izvajale župnije oz. vikariati in zemljiška gospostva. Tako so leta 1770 spremenili sistem štetja in tako so podatki postali približno malo bolj zanesljivi. Takratni popis iz leta 1754 ne predstavlja ljudskega štetja in tudi ne popisa hiš, kot ga mi poznamo danes. Omejil se je na seznam hišnih gospodarjev in naseljenih hiš, obvezanih k plačilu rednega davka. 86 Prikazuje seznam kmečkih gospodarstev, imena družinskih poglavarjev in oznake poklicev. To so bili v urbanih naselbinah meščani s poklicem – npr. obrtnik, meščani brez poklica – posestnik in ljudje brez meščanskega statusa ter brez poklica: kočar ( Keüschler ), gostač (Inwohner ). Na vaseh so to bili: cel kmet, polovični kmet, tričetrtinski kmet, četrtinski kmet, ter nekmečki (= brez kmetije) ljudje: kočar/vinogradniški kočar, gostač in viničar. Gradbeni fond naših trgov in mest obsega 16 fasciklov. Je dragocen vir za zgodovino slovenske Štajerske, saj fond obsega tudi šest fasciklov z območja takratnih okrožij s sedežem v Celju in Mariboru. 87 Sredi 18. stoletja je bilo v celjskem okrožju 34 trgov in mest, 27.595 pa je bilo stanovanjskih hiš. V celjsko okrožje je spadalo tudi Vitanje, Stari trg pri Slovenj Gradcu ter mestni špital Slovenj Gradec. Če naredimo primerjavo med mariborskim in celjskim okrožjem, je bilo v trgih in mestih celjskega okrožja za 108 hiš več, kot pa v mariborskem. Bilo je tudi več polovičnih in četrtinskih kmetij. Celjsko okrožje je imelo boljšo socialno in materialno strukturo. 88 Slovenj Gradec kot mesto je takrat štel 105 mestnemu davku obvezanih hiš, od tega je bilo 63 hiš meščanskih, 31 malih hiš in 11 koč. Stari trg pri Slovenj Gradcu je zajemal sedem hiš oz. pravilneje sedem kmetij. Vitanje je obsegalo 47 hiš. Med tržani so bili: več obrtnikov, godec, berač, dva trgovca in trije gostilničarji. Vsak je imel svojo hišo ter več obrtnikov. Pomembni so bili učitelj Janez Huebman, zidar Luka Rembšak in tesarja Benedikt Krajnik ter Jožef Rembšak. Ti podatki obravnavajo samo trge in mesta. Podložniška naselja pa so spadala
86 Jože Curk, Slovenska Štajerska v popisu iz leta 1754, Kronika, l. 35 (1987), št. 1/2, str. 4 (dalje: Curk, Slovenska Štajerska v popisu); Fran Zwitter, Prva štajerska narodnostna statistika, ČZN, l. 32 (1937), št. 1-4, str. 190. 87 Curk, Slovenska Štajerska v popisu, str. 4. 88 Prav tam, str. 5. 34 pod gospoščine in so bile enako popisane. Sredi 18. stoletja je živela v obeh okrožjih le slaba popisanih direktno od poljedelstva. 89 Cesar Leopold I. je leta 1695 v avstrijskih dednih deželah ukazal popis »števila duš« iz davčnih razlogov. Ampak izvedli so ga le v nekaterih deželah, zato so v času Karla VI. leta 1732 izvedli podroben popis obrtnikov in rokodelcev. V češko-avstrijskih deželah so avgusta 1753 oblikovali rezervno milico 24.000 rezervistov. Če bi prišlo do vojne, bi le-te takoj aktivirali ter bi se ob praznikih in nedeljah udeleževali vojaških vaj. Z dvornim reskriptom, 13. oktobra 1753, so se odločili za splošni popis prebivalstva. Tako so izpopolnili novo organizacijo vojaških enot. Najprej so ga nameravali izvesti s pomočjo cerkvene organizacije. 90 Direktorij je zahteval od cerkvenih oblasti, da vsako leto konec oktobra posredujejo »sezname duš« po krajih in župnijah v posameznih deželah. Tako bi dobili popis po posameznih gospostvih v določenih krajih. Osebe so razdelili v tri skupine. To so bile osebe, ki so bile sposobne za verski pouk, mladoletni otroci in osebe, ki so prejemale svete zakramente. Popis je še vseboval družbeni položaj oz. poklic, starost in spol. Duhovščina se je nemudoma lotila dela. 19. januarja 1754 se je direktorij odločil, da bodo izvedli še civilno štetje prebivalstva v vseh deželah. Civilni popis so izvajala zemljiška gospostva in magistrati, nadzor nad njimi pa so imeli okrožni uradi ali kresije. Zemljiška gospostva so izvajala civilni popis na podeželju, magistrati pa v trgih in mestih. Zemljiška gospostva in magistrati bi morala vsako leto na začetku leta sestaviti konskripcijske tabele ter jih poslati okrožnim glavarstvom. Ti so sestavili pregled za okrožje po navedenem vzorcu, nato so ga poslali deželni vladi, ki je naredila sumarij za deželo in ga nato predložila dvoru. 91 Obrazec za popis je bil ločen po spolu in razdeljen v pet starostnih skupin. To so bile od 1-15 let, 15-20 let, 20-40 let, 40-50 let in nad 50 let. Zadnje tri skupine pa so ločili še po tem ali so bili poročeni ali samski. Na Češkem je popis vseboval tudi poglavje za judovsko prebivalstvo. Glavni motiv za izvedbo popisa je bil vojaškega namena. V popis so zajeli tudi ženske in otroke ter tako prikrili svoje vojaško-administrativne cilje. 92
89 Curk, Slovenska Štajerska v popisu, str. 7-8. 90 Janez Cvirn, Vojaška konskripcija leta 1770/71, v: Zgodovinski pogledi na zadnje državno ljudsko štetje v avstrijskem Primorju 1910: jezik, narodnost, meja, Ljubljana 2012, str. 9 (dalje: Cvirn, Vojaška konskripcija). 91 Prav tam, str. 10. 92 Vlado Valenčič, Štetje prebivalstva leta 1754 v predjožefinski ljubljanski škofiji in njegovi rezultati, Zgodovinski časopis, l. 16 (1962), št. 1, str. 27 (dalje: Valenčič, Štetje prebivalstva leta 1754); Cvirn, Vojaška konskripcija, str. 11. 35
16. februarja 1754 so izvedli nov reskript, kjer so izvedli cerkveno in posvetno štetje. Eno je bilo po župnijah, drugo pa po gospostvih. Župniki, magistrati, svetna gospostva in župnijski upravitelji so izvedli popis prebivalstva po obrazcu. Tako bi nato primerjali rezultate prvega in drugega štetja in možne razlike tudi razčistili. Zanesljivi oz. natančni podatki pa bi se nato vnesli v glavno tabelo, ta pa se bi poslala dvoru. Štetje naj bi se izvajalo vsako tretje leto. 93 Na zahtevo vojske pa so se odločili še za popis hiš. Zemljiška gospostva in magistrati so morala na podlagi dvornega dekreta, 2. marca 1754, še evidentirati vsako hišo in njeno »kvaliteto«. To je pomenilo opis posameznega gospodarskega položaja gospodinjstva. V popis hiš ni bilo treba zajeti glažut, mlinov, usnjarn, judovskih hiš, stanovanj gospoščinskih uradnikov ter bivališč zemljiških gospodov. Če nisi prišel v poštev kot vojaški obveznik, se oblast ni zanimala zate. Rezultati popisa so bili nezanesljivi zaradi prekrivanja območij, izvajalci štetja so se uprli in imeli so nejasna navodila. Župnijski popisi niso bili vsi enaki, razlikovali so se že po obliki in načinu. 94 Zemljiška gospostva, ki so izvajala popise, so se v večini dežel pojavile razlike med civilnimi in cerkvenimi popisi. Cerkveni popis je na Štajerskem prikazoval manj prebivalcev kot civilni popis. Število moških, ki so bili primerni za vojaško službo, je bilo premalo. Direktorij je začel sumiti, da zemljiški gospodje nočejo, da bi moški, ki so sposobni za delo, bili vpoklicani v vojsko. Direktorij je ugotovil, da so na Štajerskem, Kranjskem in Češkem pod rubriko »hiša« popisovalci uvrščali tudi barake in vrtne ute. Nekje pa popisovalci podatke o hišah sploh niso navedli. Oblast si je prizadevala, da bi uvedli redno štetje prebivalstva in to bi izvajali na vsaka tri leta. Ampak prišlo je do sedemletne vojne s Prusijo in tako štetje prebivalstva v večini dežel niso izvedli. Tako je bil naslednji popis leta 1761, namesto 1757. 95 Dvorni reskript, 13. oktobra 1753, je zahteval naj vsi župni upravitelji in župniki popišejo svoje vernike oz. vse tiste, ki spadajo pod njihovo cerkveno jurisdikcijo. Osebe, ki so bile začasno prisotne na tistem teritoriju verjetno niso bile zajete v popis. Ampak v popisu so bile samo tiste osebe, ki so stalno živele na ozemlju župnije. Tako se je ugotovilo število oseb, ki so bile podložne v posameznem kraju določenega zemljiškega gospostva. Če so prebivalci bili popisani po krajih, se da razbrati iz seznama, koliko oseb je bilo v posameznem naselju. Popisovanje je trajalo dalj časa, saj niso imeli določenega termina, kdaj popis zaključiti.
93 Valenčič, Štetje prebivalstva leta 1754, str. 28. 94 Cvirn, Vojaška konskripcija, str. 11. 95 Prav tam, str. 12. 36
Nekatere župnije so štele po tisoč vernikov, nekatere so imele samo po sto vernikov, saj so bile župnije različnega obsega. Pregled nad hišami in družinami je bil lažji, če je bila župnija majhna in če so bile vasi strnjene. Težje je bilo s samotnimi kmetijami in z vasmi s številnimi zaselki. Župni upravitelji in župniki so imeli za v pomoč v pregled nad župljani razne evidenčne pripomočke. 96 Marija Terezija se je po avstrijski nasledstveni vojni leta 1748 odločila, da mora monarhijo notranje preurediti. V vojni je izgubila Šlezijo, ki je bila najbolj razvita in bogata pokrajina v državi. Tako je začela izvajati obsežno upravno, vojaško, cerkveno, šolsko in finančno reformne spremembe. Reforme so se opirala na Češko ter avstrijske dedne dežele. Pri tem ji je pomagal grof Friderik Viljem pl. Haugwitz. Leta 1742 je postal upravnik avstrijske Šlezije. Praktično in teoretično je začel razvijati notranje državne reforme in jih v letih 1747 in 1748 tudi izvajati. Tako so od leta 1747 na Dunaju potekala posvetovanja o postavitvi novega finančnega in vojaškega sistema v avstrijskih dednih deželah. 97 Že po letu 1700 so pregledovali deželna gospodarstva, predpisovali so pravila gospodarjenja in v ospredje je čedalje bolj silila reforma stanovskega gospodarstva. Na Koroškem in Kranjskem so bili deželni stanovi v velikih dolgovih. Januarja leta 1747 je Haugwitz prišel na Kranjsko ter pregledal porabo denarja in vplačila. Ugotovil je zaostanke pri plačilu kontribucije ter popoln nered v stanovskem knjigovodstvu. Prišlo je do razsutja gospodarstva in sistema kontribucije kranjskih deželnih stanov. Izvedel je izboljšanje imenjske knjige ter davčno rektifikacijo. Februarja leta 1747 je Marija Terezija v zvezi s kranjsko davčno rektifikacijo potrdila komisarje, ki bi potovali po deželi. Zapisnikarje pa je moral poimenovati ter nadzirati Haugwitz. 98 Haugwitzove reforme so bile temeljite: obdavčitev duhovščine in plemstva, preskrba vojakov in centraliziran nabor, Dunaj bo vodil okrožno upravo posameznih dežel, finančno in politično upravo, zvišanje davkov, in tako bi s tem obnovili državno gospodarstvo, potrebno je bilo obdavčiti vse posesti. Tak ukrep bi moral veljati vsaj deset let. V vseh deželah je bilo potrebno zvišati denarne dajatve in uveljaviti ločitev kontribucije od stanovskega gospodarstva. Združila bi se vsa sredstva, dohodki oblasti in vlade v rokah absolutnega
96 Valenčič, Štetje prebivalstva leta 1754, str. 33-34 in 36. 97 Jože Žontar, Struktura uprave in sodstva na Slovenskem od srede 18. stoletja do leta 1848, Ljubljana 1998, str. 15-16 in 50 (dalje: Žontar, Struktura uprave); Peter Berglar, Marija Terezija in Slovenci, Ljubljana 1992, str. 40 (dalje: Berglar, Marija Terezija in Slovenci). 98 Žontar, Struktura uprave, str. 16 in 50. 37 vladarja. Zaradi teh reform so se uprli spodnjeavstrijski in češki deželni stanovi. Na koncu so deželni stanovi priznali novo ureditev države. 99 V deželah so postavili deželnoknežje oblasti, imenovane deputacije. Te so bile odvisne in podrejene centralnim uradom ali dvornim oblastem na Dunaju. V vseh dednih deželah so tako predstavljale vladarja. Deputacije so morale poročati dvorni komori glede zadev državnih dolgov in plačil ter o kameralnih zadevah. Dvornemu kolegiju so poročale o rudnikih in novčarstvu, ter generalnemu vojnemu komisariatu pa o vojaških zadevah. Za vse ostale zadeve pa so poročale avstrijski dvorni pisarni. V posameznih okrožjih, najprej v notranjeavstrijskih deželah, so bili imenovani okrožni glavarji, ki so izvajali naloge deputacije. Na Kranjskem so določili tri, na Koroškem tri in na Štajerskem pet okrožnih glavarjev. Le-te je imenovala Marija Terezija. Za dobo treh let je bil sklenjen reces za Kranjsko, Goriško, Gradiščansko in Štajersko. Tudi v Ljubljani, Celovcu in Gradcu so postavili deputacije. Te so imele še druge naloge kot je cestni nadzor, gospodarstvo mest, zadeve povezane s kontribucijo, nadzor in vodstvo nad davčno rektifikacijo. Glavna naloga deželnoknežje oblasti je bila davčna rektifikacija ter tudi vpogled v podložniška bremena. 100 Kresije so imele glavne naloge, kot so: skrb za redno plačevanje kontribucije, skrb za pomoč in zaščito podložnikom zoper zatiranje zemljiškega gospoda, izvršbe proti davčnim zamudnikom, preskrba in nastanitve za vojake. Kresije so si tako pridobile neomejen nadzor nad zemljiškimi gospostvi in oblast nad starimi fevdalnimi avtonomijami. Kresije so bile velika opora deželnim oblastem. Deputacije so morale kresijam določiti uradne sedeže in območja. Pri tem so se naslonile na obstoječe deželne četrti. Koroška je imela tri okrožja: Celovec, Beljak in Velikovec. Na Gradiščanskem in Goriškem so vsako grofijo določili za svoje okrožje. Dežela Kranjska je bila razdeljena na gorenjsko okrožje, kjer je bil sedež Kranj, na dolenjskem okrožju je bil sedež Novo mesto, ter v srednjem kranjskem okrožju je bil sedež v Postojni. 101 Na Štajerskem je bilo pet okrožij: Bruck na Muri, Judenburg, Gradec, Celje, in Lipnica - ki jo je leta 1750 zamenjal Maribor. Najpomembnejši kraj v okrožju je tudi postal sedež okrožja. Tako so okrožna mesta postala sedež okrožnih uradov. Leta 1749 so z dvorno resolucijo reorganizirali deputacije v komore in reprezentance. Te pa so bile podrejene dunajskemu direktoriju. Naloge so bile: policija, varnost, urejanje rokodelskih in cehovskih zadev, mestno
99 Berglar, Marija Terezija in Slovenci, str. 41; Žontar, Struktura uprave, str. 50. 100 Žontar, Struktura uprave, str. 50-52 in 55-56. 101 Prav tam, str. 55-57 in 61. 38 gospodarstvo, o fevdnih in verskih zadevah. Za dobo 15 let so komore in reprezentance predstavljale deželnoknežje upravne organe v vseh avstrijskih dednih deželah. 102
Že Karel VI. je začel urejati kataster; Marija Terezija pa ga je natančno pregledala in dala natančno izmeriti vse posesti in zemljo. Tako se je lahko enakomerno zahteval davek oz. znesek od teh posesti. Med leti 1748 in 1755 je bil izdelan terezijanski kataster. Pod avstrijsko oblastjo je bila zemlja ločena na dominikalno posest, ki je pripadala duhovščini in plemstvu in za katero ni bilo potrebno plačevati davka, in rustikalno zemljo, ki je pripadala kmetom, ti pa so morali plačevati davke. Haugwitzeva reforma je organizacijsko in administrativno združila vse dežele Vaclavove krone ter avstrijske dedne dežele. Ustanovili so vrhovni pravosodni urad, opravljal je naloge vrhovnega dvornega sodišča, uprava pa je bila ločena od pravosodja. Avstrijski in češki vladni vrh se je združil v dvorne pisarne in njej so bili podrejeni vsi davki, finance in notranja uprava.103
Najprej pa so morali ustvariti uradniški aparat, zato je upravna reforma izvedla šolsko reformo. Potrebovali so izobražence, ki so bodo lotili upravnih in gospodarskih nalog. Zelo pomembna je bila pravna reforma in pravno izobraževanje. Novo civilno pravo je bilo sestavljeno leta 1752. Veljati je začelo leta 1766 kot Codex The resianus; do takrat ni bilo pravega sodstva, ljudje so lahko podkupili lokalne pravosodne oblasti in bili tako oproščeni. Leta 1768 pa so prenovili kazenski zakonik Constitutio Criminalis Theresiana . Uredili so tudi stalne vojaške vadbene tabore, poenotili so uniforme, ki so bile od takrat dalje bele barve. V Dunajskem Novem mestu pa je Marija Terezija ustanovila vojaško akademijo, ki je delovala do leta 1918. V vojski je bilo leta 1753 odpravljeno tudi kazensko pretepanje. Sodstvo uvede višje sodišče. Vrhovna oblast ni več v rokah veleposestnikov, ampak v rokah krone. Leta 1749 prepove uvažanje zlatih in srebrnih pletenic, trakov in tekstila. Zgraditi je dala številne tekstilne manufakture. Ukazala je vrsto preiskav v času meritve zemljišč. 104
102 Žontar, Struktura uprave, str. 57 in 61. 103 Edgarda Ferri, Marija Terezija, Ženska na oblasti, Ljubljana 2010, str. 100-101(dalje: Ferri, Marija Terezija); Berglar, Marija Terezija in Slovenci, str. 41-42. 104 Berglar, Marija Terezija in Slovenci, str. 44-46; Ferri, Marija Terezija, str. 105-106. 39
3 TRANSLITERACIJA, ANALIZA IN SINTEZA VIROV
3. 1 Značilnosti transliteracije
Transliteracija je prečrkovanje besed oziroma znakov, pri čemer spremenimo zapis besede iz ene pisave v drugo ali črke ene abecede nadomestimo s črko druge. Gre za zapis črk ali znakov s črkami določene pisave, s črkami druge pisave z enako glasovno vrednostjo. Popolna transliteracija ni vedno možna in tako pride do nepopolne ali delne transliteracije. Črko nadomestimo s črko, ki ji je najbolj podobna ali pa za črko uporabimo poseben znak. Ekdotika je znanost oziroma tehnika, ki se ukvarja s prakso in teorijo izdajanja zgodovinskih virov. Prepis virov se v veliki meri naslanja na njena načela. Glavno načelo ekdotike je zavezanost originalnosti, kar pomeni, da mora vir tudi po prepisu ohraniti vse gramatične, stilistične in deloma tudi pravopisne posebnosti. 105 Transliteracijo popisa podložnikov zemljiškega gospostva Vitanje, župnije Stari trg pri Slovenj Gradcu ter slovenjgraškega meščanskega špitala sem opravila na podlagi virov. Vsak vir je posebej transliteriran in še nato analiziran. Viri izvirajo iz leta 1754. Danes jih hrani Štajerski deželni arhiv v Štajerskem Gradcu/Graz. Vsi trije pisni viri so napisani v nemškem jeziku, pisava v virih je gotica. Nekaterim krajem oziroma lokacijam, ki so zapisani v tabelah, nisem mogla določiti današnjega slovenskega toponima. Pri nelokaliziranih krajih sem naredila vprašaj. Ostalim lokacijam sem pripisala današnja poimenovanja. V popisu podložnih hiš za Stari trg pri Slovenj Gradcu je za en kraj oziroma lokacijo bilo zapisanih več različnih toponimov in zato sem te potem tudi navedla v posamezni tabeli. V viru so vsa osebna in krajevna imena zapisana tako, kot so v originalu. Vir za župnijo Stari trg pri Slovenj Gradcu ter vir za slovenjgraški meščanski špital imata enako obliko zapisa. Tabela je v obeh virih sestavljena iz štirih stolpcev. V prvem stolpcu je pisar zapisal ime lokacije, v drugem imena podložnikov, v tretjem njihov podložniški status in v četrtem stolpcu še število hiš. Tabela za vir za zemljiško gospostvo Vitanje je sestavljena drugače. Uradi ali lokacije so razdeljeni, pod vsakim uradom so zapisana imena podložnikov ter nato njihov status. Na koncu zapisa sledi skupno število podložnih hiš, ime ter priimek in podpis pisarja, okrogli pečat ter datum in letnica nastanka. Pisec vitanjskega popisa se je večkrat
105 Rikard Simeon, Enciklopedijski rječnik lingvističkih naziva, 2. zvezek, Zagreb 1969, str. 631; Veliki slovar tujk, Ljubljana 2002, str. 1177. 40 zmotil - v samem zapisu podatkov o statusih kmetij in tudi v več seštevanjih. Na te napake sem povsod opozorila že v sami transliteraciji s klicajem in popravkom, dodanima v oklepaju.
Pri pregledu virov opazimo različne jezikovne posebnosti, te so (zraven še sedanji slov. izpis): - zamenjava črk: ӱ in i (prim. beӱ za bei, Ignatӱ za Ignati, Thonӱ za Thoni), v in u (prim. Vlrich za Ulrich, Vrban za Urban) w in v (prim. Werdnig za Verdnik, Podwernigg za Podvernik), w in b (prim. Sewastian za Sebastijan, Näwernigg za Nabernik) - podvojitev črk: gg , ki pomeni k (prim. Loschnigg za Lošnik, Gäbernigg za Gabernik, Repnigg za Repnik); - ä, ki fonetično ne predstavlja e, ampak navadni a (prim. Märtin za Martin, Pancräz Gäbernigg za Pankrac Gabernik); - podvojitev soglasnikov v nekaterih besedah: dvojni l (prim. Grill , Fille ), dvojni f (prim. Herrschafft, Schkoff ), dvojni r (prim. Färrich ), dvojni t (prim. Spitta l, Schöttl ), dvojni p (prim. Loppam ), dvojni n (prim. Rosmann ); - nedosledna uporaba črke β (prim. Hauβ za Haus, Koβ za Kos).
41
3. 2 Špital Slovenj Gradec Viertl Cilli Creӱs Spittal Windischgräz. Fassions = Tabella. Deren unter obbenandten Spittall Windischgräz, unterthönigg, oder andern, ohne ackher, oder grundt: Stükhern befündlichen Somentlichen bewohnten Haüssern.
Weitter die Unterthannen Nammen deβ Qualität de β Summa nicht in dorffschafften, Hauss Wierths Selben deren sondern zerstreütter ligen, alβ können solche nicht in Haüssern. ordine Alphabetico fassioniert werden. Vallent:(in) Schedounigg ,,Ein ¾ Bauer ,,1: Antoni Mräckh ,,Ein ¾ Bauer ,,1: Casper Höllbnigg ,,Ein ½ Bauer ,,1: Mathiaβ Gutsche ,,Ein ½ Bauer ,,1: Matheus Schauz ,,Ein ¾ Bauer ,,1: Cazian Karwun ,,Ein ¾ Bauer ,,1: Georg Mickholler ,,Ein ½ Bauer ,,1: Sewastian Rudoff ,,Ein ½ Bauer ,,1: Mathiaβ Modree ,,Ein ganzer Bauer ,,1: Lucaβ Koss ,,Ein ¼ Bauer ,,1: Vallentin Lippo ,,Ein ¼ Bauer ,,1: Lienhardt Cazian ,,Ein ½ Bauer ,,1: Allexius Sachelnigg ,,Ein ¼ Bauer ,,1: Antoni Korade ,,Ein ¼ Bauer ,,1:
Vitus Mathia ,,Ein ¾ Bauer ,,1: Thomaβ Mikhellen ,,Ein ganzer Bauer ,,1: Georg Radär ,,Ein ¼ Bauer ,,1: Sewastian Schmoltschnig ,,Ein ¾ Bauer ,,1: Latus ,,18,,
W
42
Nota . wie in vor: Nammen deβ Qualität deβ Summa stechendten Blath Hauss Wierths Selben deren zu ersechen ist: Haüssern. Martin Pisstothnigg ,,Ein ¼ Bauer ,,1:
Georg Peppelnigg ,,Ein ¼ Bauer ,,1: Martin Tschreschounig ,,Ein ¼ Bauer ,,1:
Michäel Karweuz ,,Ein ¾ Bauer ,,1:
Matheus Lotschnigg ,,Ein ¾ Bauer ,,1: Sewästian Schöttl ,,Ein ¼ Bauer ,,1:
Pongräz Puschnigg ,,Ein ganzer Bauer ,,1:
Jacob Kriuiz zu S:(anct) Andreae ,,Ein ½ Bauer ,,1:
Michaël Hansche ,,Ein ½ Bauer ,,1:
Gregor Kriuiz in Klein dorff ,,Ein ½ Bauer ,,1: ,,Ein ½ Bauer ,,1: Phillipp Krögelnigg Simon Puschitschnigg ,,Ein ¼ Bauer ,,1:
Gregor Näwernigg ,,Ein ½ Bauer ,,1: ,,Ein ¼ Bauerin ,,1: Maria Constant:(ia) Poglin Vallentin Sluga ,,Ein ½ Bauer ,,1:
Andreae Petter ,,Ein ½ Bauer ,,1: Georg Laure ,,Ein ½ Bauer ,,1:
Franciscus Karwo zu Treütschach ,,Ein ¾ Bauer ,,1:
Pangraz Mathuoss ,,Ein Keüschler ,,1: Mathias Schnider ,,Ein ½ Bauer ,,1: Joseph Karwo zu S(anc)t Thomaβ ,,Ein ¾ Bauer ,,1: Pongräz Suetschkho ,,Ein ¾ Bauer ,,1: Andree Loppann ,,Ein ¾ Bauer ,,1: Bartholomee Khokholl ,,Ein ½ Bauer ,,1: Latus ,,24:
43
Nota . wie in vor: Nammen deβ Qualität Summa. stechendten Blath Hauss Wierths deβ Selben deren zu ersechen ist: Haüssern. Georg Cosper ,,Ein ½ Bauer ,,1: Georg Rossmann ,,Ein Keüschler ,,1: Sewastian Mikhe ,,Ein ganzer Bauer ,,1: Georg Kriuez Nabressovem ,,Ein ¼ Bauer ,,1: Casper Floriän ,,Ein ¼ Bauer ,,1: S(umm)a ,,5: Erst: Latus anhero mit ,, 18: Andert: Latus mit ,, 24: Summa ,,47: -
Volgen nun die Bauern Keüschen, welche unter denen pfundten verstandten, undt mit inwohners Leüthen besezet seӱndt alβ.
Jacob Kriuiz zu S:(anct) Andreae ,,2. Keüschen ,,2:
Matheus Lotschnigg ,,1. Keüschen ,,1: Bartholomee Khökholl ,,1. Keüschen ,,1:
Thomaβ Mickhellen ,,1. Keüschen ,,1:
Joseph Karwo zu S:(anct) Thomas ,,1. Keüschen ,,1: Georg Laure ,,1. Keüschen ,,1:
Gregor Kriuiz in Klein dorff ,,1. Keüschen ,,1:
Franz Karwo zu Treütschach ,,2: Keüschen ,,2:
Georg Casper ,,1: Keüschen ,,1:
Michaël Karweuz ,,1. Keüschen ,,1: Martin Tschreschounigg ,,1. Keüschen ,,1:
Pongräz Suetschkho ,,1. Keüschen ,,1: Vallentin Lippo ,,1. Keüschen ,,1: (Summa ) ,,15:
44
Nota . wie in Nammen Qualität Summa Vorhergendten Blath zu de β Hauss Wierths. de β Selben deren Ersechen ist: Haüssern. Latus anhero der bewandten Keüschen mit . . . ,,15,, Georg Hueber ,,1. Keüschen ,,1. Maria Constantia Poglin ,,1. Keüschen ,,1.
Mateusch Wutschnieckh Ein müll Keüschen id est : detto ,,1:
Pongraz Razenberger ,,1. Müll Keüschen ,,1:
Summa ,,19:
Summa summärum der Unterthönigen Bauern bewohnten Häussern. 47: Häusser.
Summa der Keüschen, welche unter denen pfundten Verstandten, undt mit Inwohners Leüthen besezet seӱndt. 19: Keüschen.
Namen deren zu Nammen deβ Qualität Summa diβen Spittall Hauss Wierths deβ Selben. deren gehörigen Haüssern. Weinbergen Jurӱ vulgo Georg Sporn ,,Bergholdt ,,1: I: Lucaβ Arrasch ,,Bergholdt ,,1: berg Jäminä. Casper Detella ,,Bergholdt ,,1: Bartholomeus Scorianz ,,Bergholdt ,,1: Andree Bläschitsch ,,Weinzerl ,,1: Sewästian Schlänschegg ,,Weinzerl ,,1: Summa. ,,6:
45
Daβ disse beschreibung, von mir selbsten Nachdem dermähligen Effectiven befundt vorgenommen, gewissenhafft, undt Richtig verzeichnet, mithin vermög deren Erlassenen Currenden nichts gelasβen worden. Solches becröfftige andurch mit Eigener Handt unterschrüfft. Bin auch Urbiettig disse Consignation mit einem Cörperlichen Eӱdt zu beschwören, Undt unterwerffe mich beӱ widrig befundt, denen in diβfähligen Currenden auβgemössenen sträffen. So beschechen den 19: april (1)754.
Johann Georg Teschäckh m.(anu) p.(ropria) Spittlmaister alda.
(okrogli pečat) Dise fassion ist den 9: Maӱ vorschrifftenmässig beschwohren worden. Joseph v(on) Furenberg (manu propria) Creiß Haubt:(mann)
Fassions = Tabella. Deren unter inberiherten Spittall Windischgräz unterthönig befündlichen Sametlichen bewohnten Haüsser.
In Viertl Creӱs Cilli.
46
ANALIZA IN SINTEZA SLOVENJEGRAŠKEGA MEŠČANSKEGA ŠPITALA PO POPISU PODLOŽNIH HIŠ 1754
Špitalska posest je teritorialno in upravno spadala v celjsko okrožje, kar je razvidno na prvi strani vira ( Viertl Cilli Creӱs ).
Tabela 1: Posestna struktura slovenjegraškega meščanskega špitala
cele tričetrtinske polovične četrtinske kajžarji gostaške vinogradniški kmetije kmetije kmetije kmetije kajže/ podložniki: gostači kočarji/ viničarji 4 12 16 13 2 19 Skupaj 47 19 4 2
Iz popisa podložnih hiš leta 1754 je razvidno, da je imel slovenjgraški meščanski špital tedaj skupno 72 podložnih gospodinjstev. Od teh je bilo 45 kmečkih hišnih gospodarjev ter skupaj 27 nekmečkih (=brez kmetije); pisar je dva nekmečka gospodarja ̶ kajžarja, to sta bila Pangraz Mathuoss in Georg Rossmann , popisal med kmečkimi gospodarji. Zato ju je v Summi Summarum zmotno prištel mednje in tako v številu navaja 47 kmečkih hiš. Iz vira sledi, da je bilo največ polovičnih kmetij ̶ 16 (= 34,0%). Nato so sledile četrtinske kmetije, ki jih je bilo 13 (= 27,6%), tričetrtinskih kmetij je bilo 12 (= 25,5%) ter štiri cele kmetije. Iz tega lahko sklepamo, da je bilo podložno prebivalstvo slovenjgraškega meščanskega špitala v večjem delu kar dobro materialno preskrbljeno. Špital je nadalje imel tudi 19 kajž, ki so bile popisane kot najemne gospodarske enote gostačev ̶ gostaške kajže/ Inwohners Keütschen , ki so največji del (17 kajž) stale kar na kmetijah popisanih kmečkih gospodarjev, dve pa sta bili mlinarski kajži. V slednjih dveh mlinarskih kajžah sta živela popisana gostača Pankrac Razenberger in Matevž Wutschnickh . Mlinarstvo bi torej lahko bilo eden od poklicev teh gostaških špitalskih podložnikov. Če se je zapisan toponim končeval s končnico –berg , se ve, da je tam šlo za vinograde ali gorice. Slovenjgraškemu špitalu so vsekakor pripadale vinogradniške gorice ( berg Jäminä) . Gorice sta obdelovala dva viničarja/ Weinzerl (Andree Bläshitsch, Sewästian Schlänschegg ) in štirje vinogradniški kočarji/ Bergholdt (Jurӱ Vulgo Georg Schorn, Lucas Lerrash, Casper Detella, Bartholomeus Scorianz ). V viru se pojavi ena ženska kmetica, Maria Constantia Poglin , ki je obdelovala četrtinsko kmetijo, na kateri je stala tudi še gostaška kajža. Najverjetneje je bila vdova.
47
3. 3 Župnijsko gospostvo Stari trg pri Slovenj Gradcu Herrschafft Altenmarckht Ciller Creӱs Beӱ Windisch grätz. H:(err) Pfahrer zum St. Pancraz beӱ Windischgrätz
Fassions= Tabella
Deren, unter Obbenanter Herrschaftt unterthänig: oder andern, mit=od(er) ohne Äkher, od(er) gründstükhern, befündlichen samentlich(en) bewohnten Haüβern.
Nahmen Nahmen des Qualitaet Summa deren des Orths. Hauβ würths deβ selben Haӱβern In Apischnech Mathias Apischner Ein Keüschler 1 In der Voluia Georg Aristonigg Ein ganzer Bauer 1 Zu unter Dolschach Georg Apoleiner Ein ¼tler 1 Sa Strasho Agidi Babnigg Ein ¼tler 1 Beӱ St: Andreae Andree Böhaimb Ein halber 1 Niclaβ des:(sen) Kheüschler 1 Beӱ St: Barbara Oswald Probst Ein ¼tler 1 in Rädusch Clemen Christän Ein Kheüschler 1 Zu unter Dolschach Andree Cazian Ein ¼tler 1 Beӱ St. Vlrich Mathias Dersne Ein ganzer 1 Lucas des:(sen) Kheüschler 1 Matheuβ des:(sen) Kheüschler 1 Zu ober Dolschach Joseph Endtschkho Ein ¼tler 1 Srödmach Joseph Fille Ein Kheüschler 1 Vuratschach Joseph Fille Ein Halber 1
A.
48
Nahmen Nahmen des Qualitaet Summa deren des Orths. Hauβwürths deβ selben Haӱβern in Suchodol Pancräz Gäbernigg Ein Kheüschler 1 Beӱ Werdinech Vrban Gäbernigg ein ganzer Bauer 1 Beӱ St: Vlrich Johann Goritschän ein ganzer 1
Lucaβ des:(sen) Kheüschler 1
Caspar des:(sen) Kheüschler 1 zu Äpschnäch Jacob Goriäkh ein ¼tler 1 Sa Strascho Georg Graill ein ¼tler 1
Bartl des:(sen) Kheüschler 1 zu Podgoria Blasӱ Grill ein ¾tler 1
Georg des:(sen) Kheüschler 1 Beӱ St: Vlrich Johann Greiner ein ganzer 1 Beӱ St: Barbaro Stephan Habermueth ein ¾tler 1 unter Pleschiuez Johann Färrich ein ganzer 1 Tomas des:(sen) Kheüschler 1 Valentin des:(sen) Kheüschler 1 zu St: Ilgen Lorenz Färrich ein ganzer 1 Joseph des:(sen) Kheüschler 1 Thomas des:(sen) Kheüschler 1 In der Gmain Gregor Härdel ein ¼tler 1 Beӱ St: Philipen Mathias Härtman ein ¾tler 1 na Schantschoem Stöphän Hörman ein ¾tler 1
49
Nahmen Nahmen des Hauβwürths Qualitaet Summa deren des Orths deβ selben Haӱβern In Rottenbach Michael Hörman ein ¾tler 1 Beӱ H:(eiligen) Geist Franz Homnigg ein ¼tler 1 in Rädusch Valentin Hrästnigg ein Kheüschler 1 zu ober Dolschach Antoni Jäsch ein ¼tler 1 Gregor des:(sen) Kheüschler 1 Anton des:(sen) Kheüschler 1 Beӱ Werdinech Anton Jeschounigg ein halber Bauer 1 zu altenmarkht Sebastian Jänkho ein Kheüschler 1 in Räβwaldt Simon Kärnitschnigg ein halber 1 Primus des:(sen) Kheüschler 1 Beӱ St: Thomas Märtin Kätz ein Kheüschler 1 Beӱ Sagrat Georg Khneβ ein Kheüschler 1 Beӱ Turiakh Pancräz Köschpräth ein ¾tler 1 Beӱ St: Vlrich Peter Koβ ein Kheüschler 1 zu Vokheriach Cazian Kreβnigg ein ganzer 1 Blasӱ des:(sen) Kheüschler 1 Mihael des:(sen) Kheüschler 1 Georg des:(sen) Kheüschler 1 na Dobroim Georg Kreβnigg ein halber 1 zu St: Pancrazen Georg Kropf ein ¼tler 1 zu unter Dolschach Georg Kropf der obere ein ¼tler 1 Mathias Kropf der u:(ntere) ein ¼tler 1 Mathias des:(sen) Kheüschler 1
50
Nahmen Nahmen des Qualitaet Summa deren des Orths Hauβwürths deβ selben Haӱβern zu ober Dolschach Antoni Läβer Ein ¼tler 1 na Schantschovem Joseph Längus ein ¼tler 1 na Proseki Philiph Laure ein ¼tler 1 Uratschach Anton Ledinegg ein ¼tler 1 Beӱ St: Ulrich Lucas Legner ein ganzer Bauer 1 Clemen des:(sen) Kheüschler 1 Jacob Leuo ein Kheüschler 1 Vratschach { Andree Lipusch ein ¼tler 1 Anton Lorberg ein Kheüschler 1 Apschnach { Antonj Loschnigg ein ¼tler 1 zu ober Dolschach Joseph Lubeӱ ein ¼tler 1 in Rädusch Georg Mäschnigg ein ¼tler 1 Beӱ der Müβ Georg Mäschnigg ein ganzer 1 in Rädusch Sebastian Mängusch ein ¼tler 1 Möβner in Räβwald ein ¾tler 1 in Rädusch Michael Moβhämmer ein halber 1 zu ober Dolschach Johann Oresch ein ¼tler 1 na schantscho: Bartl:(mee)Pautschnitsch ein ¼tler 1 an gupf Georg Pernägg ein halber 1
51
Nahmen Nahmen des Qualitaet Summa deren des Orths Hauβwürths deβ selben Haӱβern zu ober Dolschach Jacob Pechär Ein ¾tler 1 Anton des:(sen) Kheüschler 1 Nicolo des:(sen) Kheüschler 1 Anton des:(sen) Kheüschler 1 Sa Strasche Primus Peter ein ¼tler 1 Andree des:(sen) Kheüschler 1 unter St: Anna Anton Petritsch ein halber 1 Pod Lösham Simon Laager ein Kheüschler 1 Beӱ St : Andreae Georg Plätschnigg ein ganzer Bauer 1 Georg des:(sen) Kheüschler 1 in Räβwaldt Philiph Pleschiutschnig ein ganzer 1 Beӱ St: Ilgen Georg Podwernigg ein ¼tler 1 Beӱ St: Thomas Clemen Podwerschnigg ein halber 1 Sa Strasho Gregor Poreden ein ¼tler 1 Lucas des:(sen) Kheüschler 1 in Veits berg Blasius Schimandl vulgo Ruprecht ein ¼tler 1 na Döstniinach Sebastian Pröuornigg ein ¾tler 1 Clemen des:(sen) Kheüschler 1 in Räβwald Mathias Pröuolnigg ein halber 1 na Schantsho Der Khleine Pröuolnig ein ganzer 1 Apischnach Antonij Repnigg ein ¼tler 1
52
Nahmen Nahmen des Hauβwürths Qualitaet Summa deren des Orths deβ selben Haӱβern Vrban Richtärz Ein halber Bauer 1 Thomas des:(sen) Kheüschler 1 Beӱ Rottenpach { Pancräz Roschen ein ¾tler 1 na Schantschoim Blasius Ruprecht ein halber 1 Bartl: des:(sen) Kheüschler 1 Werdinach Paul Sabeu ein ¼tler 1 ober Dolschach Georg Sauodnigg ein ¼tler 1 Georg des:(sen) Kheüschler 1 Beӱ St: Vlrich Gregor Schächman ein Kheüschler 1 Tho:(mas) Schänzl der obere ein ¼tler 1 Marcus des:(sen) Kheüschler 1 Lienh:(ardt) Schänzl der untere ein halber 1 ob Altenmarkht { Johann Schegouz ein halber 1 in Räβwaldt Georg Schiβernigg ein ganzer 1 na Dobroӱ Vrban Schmeiβtögl ein ¼tler 1 na Dostreinach Antonӱ Schnider ein ¾tler 1
Georg des:(sen) Kheüschler 1 an der Veluia Johann Schubl ein ganzer 1 in Salouz Bartl: Schueller ein ganzer 1 na Schantsho: Jacob Schkoff ein ¼tler 1
53
Nahmen Nahmen des Hauβwürths Qualitaet Summa deren des Orths deβ selben Haӱβern Volavi Bukovi Ahäz Schegl Ein Kheüschler 1 Werdinech Thomas Slemenigg ein ganzer 1 Beӱ St: Barba:(ra) Georg Slonigger ein ¾tler 1 Ignatj des:(sen) Kheüschler 1 Georg Stäblonigg ein ¼tler 1 Niclas Stephl ein halber 1 in Sagrad { Antonӱ Stekhl ein ¼tler 1
Georg des:(sen) Kheüschler 1 Vratschach Georg Starkkher ein ganzer 1 Lorenz des:(sen) Kheüschler 1 Georg des:(sen) Kheüschler 1 Gre:(gor) Sternäkh der obere ein halber 1 Beӱ St: Sebastian { Franz: Sternäkh der u:(ntere) ein ganzer 1
Simon Struffeӱ Beӱ St: Thomas ein halber 1 Michael des:(sen) Kheüschler 1 Beӱ St: Vlrich Georg Stumphl ein ¼tler 1 ober Dolschach Clemen Stergär ein ¼tler 1 Beӱ St: Sebastian Märtin Setschnägg ein ganzer 1 Mathias des:(sen) Kheüschler 1
äpschnäch Peter Temnikher ein ¼tler 1
54
Nahmen Nahmen des Qualitaet Summa deren des Orths Hauβwürths deβ selben Haӱβern an Turiakh Johann Teriäkh Ein ganzer Bauer 1 Andree des:(sen) Kheüschler 1 Thomas des:(sen) Kheüschler 1 Blasius des:(sen) Kheüschler 1 ober Dolschach Vrban Trätonigg ein ¼tler 1 In der Gmain Marx Trost ein Kheüschler 1 ober Dolschach Thomas Trupouth ein ¼tler 1 Beӱ H:(eiligen) Geist Ignatӱ Tschertscheӱ ein Kheüschler 1 ob Rotennbach Blasius Tscheunigg ein halber 1 äpschnäch Blasius Vodonigg ein halber 1 Gregor des:(sen) Kheüschler 1 Matheus des:(sen) Kheüschler 1 vratschäch Pancräz Vollouschegg ein halber 1 Lucas des:(sen) Kheüschler 1 Beӱ St: Lorenz Märtin Vrban ein ¼tler 1 Anton des:(sen) Kheüschler 1 na Dobroi Peter Vrkho ein ganzer 1 Joseph des:(sen) Kheüschler 1 Beӱ St: Ilgen Georg Weber ein Kheüschler 1 Caspar Werdnig ein ganzer 1 na Schantshoim { Gregor Werdnig ein ¼tler 1
55
Nahmen Nahmen des Qualitaet Summa deren des Orths Hauβwürths deβ selben Haӱβern ob Vodonigg Blasius Wresnigg Ein ¼tler 1 na Schantschovem Mathaeus Wresnigg ein ¼tler 1 U rätschach Philiph Wuschnigg ein ganzer Bauer 1 Gregor des:(sen) Kheüschler 1 Georg des:(sen) Kheüschler 1 Sa Grad: Primus Wukhounigg ein ¾tler 1 Oswald Wlätonigg ein ¾tler 1 unter Dolschach Simon Wutsch ein ¼tler 1 Sa Grad Goscher Matiz ein Kheüschler 1 in altenm(arkht) Georg Grill ein Kheüschler 1 na Schants: Georg Pustnäkh ein Kheüschler 1 in Altenmarkht Pancräz Srebouth ein Kheüschler 1 Stephan…………………….. ein Kheüschler 1 Na trati { Vrban………………………… ein Kheüschler 1
Thonӱ………………………. ein Kheüschler 1 in Altenmarkht { Luschnigg…………………… ein Kheüschler 1
56
Nahmen Nahmen des Qualitaet Summa deren des Orths Hauβwürths deβ selben Haӱβern Georg Zugg Ein Kheüschler 1
Primus Luschnigg ein Kheüschler 1 Beӱ Altenmarkht Joseph Schuester ein Kheüschler 1
{ Georg Hartleben ein Kheüschler 1
Georg Feinmueth ein Kheüschler 1 Beӱ Rotenbach Anton Wesoutschnig ein Kheüschler 1 { Primus Khrischän ein Kheüschler 1
Summa 183 Haӱser und Kheüschen ______Daβ diβe Beschreibung von mir selbsten, nach dem dermalligen effectiven Befund vorgenomben, gewiβenhaftt und Richtig verzeichnet, mithin Vermög deren Erlaβenen Currenden , nichts auβ,, gelaβen worden. Solches becröfftige andurch mit aigener Hand unterschriftt, bin auch vrbietig diβe Consignation mit einem Cörperlichen Eӱd zu beschwören, und unterwerffe mich Beӱ wüdrigen befund deren, in diβfalligen Currenden auβ gemessenen straffen. So beschechen Altenmarkht beӱ Windischgräz den 30:ten Aprill (1)754:
Diese Fassion ist von dem (okrogli Antoni Korädi Confectore den 9: Mäӱ vorschrift- pečat) Ambt Schreiber als Confector mässig beschwohren worden.
Joseph v(on) Furenberg (manu propria) Creiβ Haubt:(mann) ______
Fassions Tabella Deren unter obbenenter Herrschaftt Altenmarkht Beӱ Windischgräz Be: fündlichen Sambendt,, Lichen bewohnten Hauβern
57
ANALIZA IN SINTEZA ŽUPNIJSKEGA GOSPOSTVA STARI TRG PRI SLOVENJ GRADCU PO POPISU PODLOŽNIH HIŠ 1754
Župnijsko gospostvo Stari trg pri Slovenj Gradcu je v terezijanskem popisu hiš leta 1754 imelo 183 podložnih hišnih gospodarjev. Gospostvo je teritorialno in upravno spadalo v okvir celjskega okrožja. V viru se določeni kraji pojavijo večkrat in to z različnimi variantami zapisa, zato sem imena teh krajev zapisala v tabelo konkordance toponimov. To gospostvo je imelo svoje podložnike kar v 44 krajih/lokacijah.
Tabela 2: Konkordanca izpisnih oblik toponimov za lokacije v popisu hiš župnije Stari trg pri Slovenj Gradcu 106
? In apischnech, Zu Äpschnäch, Apschnach, Apischnach , Äpschnäch Straže Sa Strasho, Sa Strascho, Sa Strasche ? In d er Voluia , An der Veluia Pri sv. Barbari Beӱ St: Barbara, Beӱ St: Barbaro, Beӱ St: Barba:(ra) Pri sv. Ulriku Beӱ St: Vlrich, Beӱ St: Ulrich ? Vuratschach, Uratschach, Vratschach , Vratschäch, U rätschach Brde Beӱ Werdinech, Werdinach , Werdinech Šentilj Zu St:Ilgen, Beӱ St: Ilegen Šantcovo Na Schantschoem, Na Schantschovem, Na schantscho: , Na Schantsho, Na Schantschoim, Na Schantshoim, Na Schants: Troblje In Rotenbach, Beӱ Rotenpach, Ob Rotenbach, Beӱ Rotenbach Stari trg Zu altenmarkht, Ob Altenmarkht, In altenm(arkht), In altenmarkht, Beӱ Altenmarkht Razborca In Räβwaldt, In Räβwald Dobrova Na Dobroim, Na Dobroӱ, Na Dobroi ? Na Döstniinach, Na Dostreinach Grajska vas Sa Grad: , Sa Grad, In Sagrad, Beӱ Sagrat Turjak Beӱ Turiakh, An Turiakh Spodnje Dovže Unter Dolschach, Zu unter Dolschach Zgornje Dovže Ober Dolschach, Zu ober Dolschach
106 Pri nelokaliziranih toponimih je dodan vprašaj. Za lokaliziranje so uporabljeni viri/literatura: Pavle Blaznik, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, 1. zv.: A – M, Maribor 1986, 2. zv.: N – Ž, Maribor 1988, in Darja Mihelič, Seznam oblik krajevnih imen v srednjeveških virih, Maribor 1989.
58
Tabela 3: Posestna struktura župnijskega gospostva Stari trg pri Slovenj Gradcu
Imena krajev in cele tričetrtinske polovične četrtinske kajže vsota uradov kmetije kmetije kmetije kmetije hiš Äpschnäch /? 1 4 4 9 In d er Voluia /? 2 2 Zu unter Dolschach /Pri 4 1 5 spodnjih Dovžah Straže 4 3 7 Beӱ St: Andreae /Pri sv. 1 1 2 4 Andreju Pri sv. Barbari 2 2 1 5 In Rädusch /V Radušah 1 1 2 2 6 Pri sv. Ulriku 4 1 7 12 Zu ober Dolschach /Pri 1 5 5 11 zgornjih Dovžah Srödmach /Srodmah 1 1 Vuratschach/? 2 2 2 6 10 In Suchodol / 1 1 V Suhodolnici Brde 2 1 1 4 Zu Podgoria /Pri 1 1 2 Podgorju Unter Pleschiuez /Pod 1 2 3 Plešivcem Šentilj 1 1 3 5 In der Gmain /Na 1 1 2 Gmajni Beӱ St: Philipen /Pri sv. 1 1 Filipu Šantcovo 2 1 1 5 2 11 Troblje 2 2 4 8 Beӱ H:(eiligen) 1 1 2 Geist /Pri sv. duhu Stari trg 2 3 2 13 20 Razborca 2 2 1 5 Beӱ St: Thomas /Pri sv. 2 2 4 Tomažu Turjak 1 1 3 5 Zu Vokheriach /Pri 1 3 4 Vovkarjah Dobrova 1 1 1 1 4 Zu St: Pancrazen /Pri sv. 1 1 Pankraciju Na Proseki /Na Proseki 1 1 Beӱ der Müβ/Pri Meži 1 1
59
Imena krajev in cele tričetrtinske polovične četrtinske kajže vsota uradov kmetije kmetije kmetije kmetije hiš An gupf /Na Malem 1 1 vrhu Unter St: Anna /Pod sv. 1 1 Ano Pod Lösham /Pod 1 1 Lešami In Veits berg /«Na 1 1 Vidovem hribu« Na Döstniinach / ? 2 2 4 Ober Dolschach / Zgornje Dovže 4 1 5 In Salouz / ? 1 1 Volavi Bukovi / 1 1 Golavabuka Beӱ St: Sebastian /Pri 2 1 1 4 sv. Boštjanu Beӱ St: Lorenz /Pri sv. 1 1 2 Lovrencu Ob Vodonigg / 1 1 Nad Vodenikom Unter Dolschach / 1 1 Spodnje Dovže Na trati 2 2 Skupaj 24 14 20 47 78 183
Zanimiv je podatek, da v popisu ni moč najti ne vinogradniških kočarjev in ne viničarjev, kar pomeni, da gospostvo ni imelo lastnih goric oziroma niti enega samega urbarialnega vinograda. To pa ne pomeni, da je bila starotrška župnija povsem brez lastnega vina ̶ najverjetneje je imela v bolj vinogradniških legah najete kake gorninske vinograde. Najštevilčnejša gospodarska enota so bile kajže/koče, teh je bilo 78, kar je predstavljalo 42,6% vseh podložnih enot. Sledijo četrtinske kmetije, ki jih je bilo 47 (=25,6%), celih kmetij je bilo 24 (=13,1%), polovičnih kmetij pa 20 (=10,9%). Najmanj pa je bilo tričetrtinskih kmetij, le 14 (=7,6%). Največje število popisanih podložnih hiš je bilo v kraju samega župnijskega sedeža v Starem trgu ̶ 20, v Spodnjih in Zgornjih Dovžah jih je bilo 22, pri sv. Ulriku 12 in na Šantcovem 11. V popisu župniji podložnih hiš ni nobene ženske ̶ hišne gospodarice. Podložniki so bili večinoma revni glede na veliko število kajž. Kajžarije pa so takrat predstavljale revnejše prebivalstvo. Župnijsko gospostvo je bilo prostorsko močno razdrobljeno, saj so bile
60 podložne gospodarske enote raztresene po večjem območju. Na severu je gospostvo segalo vse do reke Meže in kraja Dobrove pri Dravogradu, na jugu do Plešivca, na vzhodu pa do Razborce. Zelo zanimiv je tudi podatek, da se je pisar popisa izjemno potrudil, saj so priimki hišnih gospodarjev zapisani po abecednem vrstnem redu. S tem mi je bilo zelo olajšano delo pri sami transliteraciji. Pri drugih dveh virih takega zapisa ni. Najpogostejše moško ime v tem viru je Jurij (Georg ), ki se pojavi enaintridesetkrat.
61
3. 4 Gospostvo Vitanje Ciller Creÿß Fassions – Tabella. Herrschafft Weittenstein Deren unter obbemelter Herrschafft Unterthänig … oder andern mit oder ohne Äkher oder grundt Bücher befündlichen samentlichen bekannten Haüβern.
Namen deren Ein Ein ¾ Ein ½ Ein ¼ Ein Ein Ein zu diβer ganzer N: N: N: Keuschler Inwohner Berghold Bauer Bauer Bauer Bauer Ad Herrschafft motum gehörigen Ambter, amonibilis und Hauswürthen. Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Ambt an der Albm Jurӱ Mlinischegg 1 ------Paul Mlinischegg - - - - - 1 - Mathias Nerinegg - - ½ - - - - Jurӱ Rebernigg - - - ¼ - - - Jurӱ Kuscher - - - ¼ - - - Matheus Kuscher - - - ¼ - - - Thomas Ehrlich - ¾ - - - - - Gregor ober - - - ¼ - - - Räkhounigg Bartlmee Kättnigg - - - - - 1 - Jacob Kogler - - - - 1 - - Jurӱ unter - - - ¼ - - - Räkhounigg Pongraz - - - - - 1 - Räkhounigg Jurӱ Konätschnigg - - - ¼ - - - Anton Vätschgo - - - - - 1 - Vallenti outschär 1 ------Paul Koosβ - - ½ - - - - Niclas Scatscheÿ - ¾ - - - - - Adam Schaitsch - - ½ - - - - Mathias Fiausch - - - ¼ - - - Phillipp - ¾ - - - - - Cämmenigg Jurӱ Drauschnigg 1 ------Latus 3 3 3 7 1 4 -
62
Namen deren zu Ein Ein ¾ Ein ½ Ein ¼ Ein Ein Ein ganzer N: N: Bauer N: Keuschler Inwohner Berghold diβer Herrschafft Bauer Bauer Bauer Ad gehörigen Ambter, motum und Hauswürthen. amonibilis Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer
Latus 3 3 3 7 1 4 - Andree Hrästnigg - ¾ - - - - - Vallenti Drabar - - ½ - - - - Marco Zügl - - - ¼ - - - Andree Reppas - - ½ - - - - Sebastian Groblnigg - - - ¼ - - - Vrban Kattnigg 1 ------Jacob ober - - ½ - - - - Videtschnigg Jacob unter - ¾ - - - - - Videtschnigg Paul Goutschach - - - - - 1 - Andree Clädnigg - ¾ - - - - - Sebastian - ¾ - - - - - Wetschgaunigg Sebastian - - - - - 1 - Wetschgau Jansche 1 ------Wetschgaunigg Jacob Petree - ¾ - - - - - Stephan - - - - - 1 - Maggolschegg 5 8 6 9 1 7 - Ambt unter der Albm. Anton Deschmann - - ½ - - - - Jurӱ Vetschgo - ¾ - - - - - Latus - 1 1 - - - -
63
Namen deren zu Ein Ein ¾ Ein ½ Ein ¼ Ein Ein Ein ganzer N: N: N: Keuschl- Inwohner Berghold diβer Herrschafft Bauer Bauer Bauer Bauer er Ad gehörigen Ambter, motum und Hauswürthen. amonibilis Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Latus - ¾ ½ - - - -
Adam Vautschägg - - - ¼ - - - Simon Schausβ - - - - - 1 - Mathias Slättinegg - - ½ - - - - Mathias Slättinegg - - - - - 1 - Joseph Rembschägg - ¾ - - - - - Blaβӱ Puschnigg - - - ¼ - - - Jurӱ Rembschägg - - - - - 1 - Matheus Vücher - - - ¼ - - - Clement Vrmb - - - ¼ - - - Clement Vrmb - - - - - 1 - - 2 2 4 - 4 - Ambt Föhls Niclas Gorschegg - - - ¼ - - - Anton Thernegg - - - ¼ - - - Michael Leschnigg - - - ¼ - - - Mathias Kruschnigg - - - ¼ - - - Thomas Messner - - - ¼ - - - Franz Miggusch - - ½ - - - - Er Miggusch Michael Vrännä - - - ¼ - - - Casper Morj - - - ¼ - - - Maria obresβin ------1 Jurӱ Stropnigg ------1 Blaβӱ Miggusch ------1 Jurӱ Scahsa ------1 - - ½ (!1) 7 - - 4
64
Namen deren zu Ein Ein ¾ Ein ½ Ein ¼ Ein Ein Ein ganzer N: N: N: Keuschl- Inwohner Berghold diβer Herrschafft Bauer Bauer Bauer Bauer er Ad gehörigen Ambter, und motum Hauswürthen. amonibilis Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Föhlβer Ambt, und Weutscher gebürg Bergholden. Marco Scahsa ------1 Eua Mesβnerin ------1 Joseph Puschnigg - - - - - 1 - Weinzödl Blasӱ Räsβwornigg ------1 Agnes Vodauniggin - - - - - 1 - Weinzödlin Gregor Werdnigg ------1 Gerthraud Migguschin ------1 Maria obresβin ------1 Maria Tänschiza ------1 Catharina Hriberniggin ------1 Agnes Gorscheggin ------1 Florian Prusnigg ------1 Jurӱ Puschnigg ------1 Jurӱ Loschnigg ------1 Matheus Sällazl ------1 Agnes Scahsin Weinzödl. - - - - - 1 - Magdallena - - - - - 1 - Thorischniggin Wein. Hellena Rebergin - - - - - 1 - Weinzedlin Maria Petschouniggin - - - - - 1 - Wein. Maria Pustiuniggin Wein . - - - - - 1 - Pangraz Weittauschegg - - - - - 1 - Wein. Matheus Scahsa Wein. - - - - - 1 - Anton Sallezlin Wein. - - - - - 1 - Agnes Suppinggin Wein. - - - - - 1 - Jurӱ Wänauschegg Wein. - - - - - 1 ------12 13
65
Namen deren zu Ein Ein ¾ Ein ½ Ein ¼ Ein Ein Ein ganzer N: N: N: Keuschl- Inwohner Berghold diβer Herrschafft Bauer Bauer Bauer Bauer er Ad motum gehörigen Ambter, und amonibilis Hauswürthen. Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Ambt Gorizen. Andree Goritschän 1 ------Stephan Kreunz - ¾ - - - - - Primus Plächuttnigg - - ½ - - - - Andree Dreuar - - ½ - - - - Stephan Slättetschän - - - ¼ - - - Baltaser Präsβme - - ½ - - - - Jerneӱ Krallitsch - - - ¼ - - - Andree Mosser - - ½ - - - - Blasӱ Korber - - - ¼ - - - Michael Podjauerschegg - - ½ - - - - Peter Scofflegg - - ½ - - - - Anton unter Scofflegg - - ½ - - - - Primus Pintter - - - - - 1 - Jurӱ Kukhez - - ½ - - - - Jerneӱ Klinz - - ½ - - - - Martin Quasβ - - ½ - - - - Michael unter Meizen - - ½ - - - - Sebaβtian Meizen - - - - - 1 - Lorenz ober Meizen - - ½ - - - - Jerneӱ Kusβmann - - ½ - - - - Niclas unter - - - ¼ - - - Plätauschegg Lucas ober Plätauschegg - - - ¼ - - - Casper Plätauschegg - - - - - 1 - Sebastian Tschernägg - - - ¼ - - - Paul Stamulagg - ¾ - - - - - Latus 1 2 13 6 - 3 -
66
Namen deren zu Ein Ein ¾ Ein ½ Ein ¼ Ein Ein Ein ganzer N: N: N: Keuschl- Inwohner Berghold diβer Herrschafft Bauer Bauer Bauer Bauer er Ad motum gehörigen Ambter, und amonibilis Hauswürthen. Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Latus 1 2 13 6 - 3 - Jurӱ Preloschnigg - - - ¼ - - - Gregor Rambschägg - - ½ - - - - Primus Huditsch - - - ¼ - - - Jurӱ Vtschräschkaujmb - - - ¼ - - - Anton Tschrepinko - - - - 1 - -
Gorizer Bergholden Gregor Kossenburger ------1 Peter Kreunz ------1 Jacob Schgänigg ------1 Sebaβtian Wunkho ------1 Siman Quaβ ------1 Lucas Kraill ------1 Sebaβtian Wartschnigg - - - - - 1 - Weinzödl 1 2 14 9 1 4 6 Ambt Jauer Martin Matschounigg 1 ------Casper et Lucas - - - - - 2 - Matschounigg Andree Scäckh - ¾ - - - - - Mathia Scäckh - - - - - 1 - Jansche Gornägg - - ½ - - - - Martin Gornäkh - - - - - 1 - Blasӱ Walutsch - - ½ - - - - Jacob Lach - - ½ - - - - Latus 1 ¾ (!1) 3 - - 4 -
67
Namen deren zu Ein Ein ¾ Ein ½ Ein ¼ Ein Ein Ein ganzer N: Bauer N: N: Keuschl- Inwohner Berghold diβer Herrschafft Bauer Bauer Bauer er Ad motum gehörigen Ambter, und amonibilis Hauswürthen. Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer
Latus 1 1 3 - - 4 - Lucas Schizmann - - - ¼ - - - Sebastian Lesβnigg - - ½ - - - - Gregor Pischegg - ¾ - - - - - Joseph Thimauschegg - - - ¼ - - - Vallenti Slättinschegg - - - ¼ - - - Joseph Rath - ¾ - - - - - Jansche Huauz - - ½ - - - - Gregor Verbnigg - ¾ - - - - - Joseph Verbnigg - - - - - 1 - Leonhard Tschrettnigg - - ½ - - - - Gregor Podgoreuz 1 ------Matheus Tutschmann 1 ------Gregor Rostischer - ¾ - - - - - Gregor Kauz 1 ------Margareth N: Inw: - - - - - 1 - Blasӱ Wradeӱ - - - ¼ - - - Mathias Suppänz - - - - - 1 - Jurӱ Korreӱ - - - ¼ - - - Jansche Kremeinegg - - ½ - - - - Andree Kollär 1 ------Simon Loppan 1 ------Niclas Schilluaunigg - - - - - 1 - Vincenz Podlesβnigg - ¾ - - - - - Andree Podlesβnigg - - - - - 1 - Martin Dekhmaӱrnigg - ¾ - - - - - Latus 6 7 6 (!7) 5 - 9 -
68
Namen deren zu Ein Ein ¾ Ein ½ Ein ¼ Ein Ein Ein ganzer N: N: N: Keuschl- Inwohner Berghold diβer Herrschafft Bauer Bauer Bauer Bauer er Ad gehörigen Ambter, motum und Hauswürthen. amonibilis Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer
Latus 6 7 6 (!7) 5 - 9 - Thomas Pesβiagg - ¾ - - - - - Joseph - - ½ - - - - Podjauerschegg Gregor Nauerschnigg - ¾ - - - - - Joseph Nauerschnigg - - - - - 1 - Jurӱ Glasser - - - - 1 - - Niclas Glasser - - - - 1 - - Jacob Medueth - - - ¼ - - - Andree Gätschnigger - - - - 1 - - Hoffstätter Vrban Plänckhl - - - - 1 - - Hoffstätter Vrban Podjauerjamb - - - - - 1 - Lucas Podjauerjamb - - - - - 1 - 6 9 7 (!8) 6 4 12 - Ambt Jesβenizen Thomas Enznegg - ¾ - - - - - Oβwaldt Kollär - - - - - 1 - Gregor Stackher - - ½ - - - - Vrban Vreinegg - - - - - 1 - Paul Täschitsch - - ½ - - - - Martin Koosβ - - - - - 1 - Jurӱ Schuschl - - - ¼ - - - Paul Stänneӱ - - - ¼ - - - Jurӱ Goutschach - - - - - 1 - Primus Thembnigg - - - ¼ - - - Primus Prodnigg - - - - - 1 - Franz Perkhounigg - ¾ - - - - - Latus - 2 2 3 - 5 -
69
Namen deren zu Ein Ein ¾ Ein ½ Ein ¼ Ein Ein Ein ganzer N: N: N: Keuschl- Inwohner Berghold diβer Herrschafft Bauer Bauer Bauer Bauer er Ad gehörigen Ambter, motum und Hauswürthen. amonibilis Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer
Latus - 2 2 3 - 5 - Andree Plasβounigg - - - ¼ - - - Paul Schousβ - - ½ - - - - Thomas Pogladitsch - - ½ - - - - Jurӱ Jesβenitschnigg - - - ¼ - - - Joseph Lach - - - - - 1 - Jacob Vriskh - - - - 1 - - - 2 4 5 1 6 - Ambt Köding Adam Kritscheӱ - - - ¼ - - - Florian Videtschnigg - - - - - 1 - Jurӱ Lesβiagg - - - ¼ - - - Sebastian Scofflegg - - ½ - - - - Blasӱ Präpprättnigg - - - ¼ - - - Andree Abbath - - ½ - - - - Jurӱ Kaschitsch - ¾ - - - - - Primus Spänner - - - ¼ - - - Mihael Vrmb - - - - - 1 - Lucas Jegerz - - - ¼ - - - Jansche - ¾ - - - - - Stodreschnigg Jansche N: Inwohner - - - - - 1 - Mathias Rübitsch - - ½ - - - - Michael Smageӱ - - - ¼ - - - Jansche Ledinegg - ¾ - - - - - Mathias Aӱchernigg - ¾ - - - - - Joseph Scerlounigg - - - ¼ - - - Latus - 4 3 7 - 3 -
70
Namen deren zu Ein Ein ¾ Ein ½ Ein ¼ Ein Ein Ein ganzer N: N: N: Keuschl- Inwohner Berghold diβer Herrschafft Bauer Bauer Bauer Bauer er Ad gehörigen Ambter, motum und Hauswürthen. amonibilis Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer
Latus - 4 3 7 - 3 - Andree Raunigg - ¾ - - - - - Jansche autschär - - - - - 1 - Jurӱ Sauerschnigg - - ½ - - - - Andree Mersdounigg - - - ¼ - - - Phillipp Mersdounigg - - - ¼ - - - - 5 4 9 - 4 - Ambt Lempach Andree Antschnigg - - ½ - - - - Franz Dobnigg - - ½ - - - - Achatӱ Plänckhl - - - ¼ - - - Michael Strellär - - - ¼ - - - Joseph Pachernigg 1 ------Primus Kuscher - - ½ - - - - Mathias Pikhann - - ½ - - - - Vallenti Lemmesch - ¾ - - - - - Matheus Vödesch - - - - - 1 - Vrban Jäsβwenegg - ¾ - - - - - 1 2 4 2 - 1 - Ambt Losperg Gregor Suppanz - - ½ - - - - Mathias Lepko - ¾ - - - - - Jacob Thembnigg - - - - - 1 - Sebastian Lempreth - ¾ - - - - - Latus - 2 ½ (!1) - - 1 -
71
Namen deren zu Ein Ein ¾ Ein ½ Ein ¼ Ein Ein Ein ganzer N: N: N: Keuschl- Inwohner Berghold diβer Herrschafft Bauer Bauer Bauer Bauer er Ad gehörigen Ambter, motum und Hauswürthen. amonibilis Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer
Latus - 2 ½ - - 1 - Paul Denaunigg - - - ¼ - - - Andree Pösβnigg - - ½ - - - - Michael osβaunigger - - - ¼ - - - Jurӱ - - - ¼ - - - Tschreschnaunigg Gregor Losperger - - - ¼ - - - Florian osβaunigger - - - - - 1 - - 2 2 4 - 2 - Ambt Lotschnigg Matheus Kattnigg - - - ¼ - - - Michael Latschnigger - - - ¼ - - - Michael Tichegg - - - ¼ - - - Lorenz Miggekh - - ½ - - - - Jurӱ Jellenko - ¾ ------¾ (!1) ½ (!1) 3 - - - Ambt Lusperg Thomas Lusperger - - - ¼ - - - Paul Puschnigg - - - ¼ - - - Blasӱ Marinschegg - ¾ - - - - - Gregor Dobnigg - - - - - 1 - Jurӱ Sterbernägg - - - ¼ - - - Michael Väschner - - - ¼ - - - Vallenti Vüschner - - - - - 1 - Lucas ober Mauz - - ½ - - - - Joseph unter Mauz - - ½ - - - - Latus - ¾ (!1) 2 4 - 2 -
72
Namen deren zu Ein Ein ¾ Ein ½ Ein ¼ Ein Ein Ein ganzer N: N: N: Keuschl- Inwohner Berghold diβer Herrschafft Bauer Bauer Bauer Bauer er Ad motum gehörigen Ambter, und amonibilis Hauswürthen. Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer
Latus - ¾ 2 4 - 2 - Jurӱ Stebernägg - - - - - 1 - Martin Maucher - - ½ - - - - Domineg Sägraschegg - - ½ - - - - Antoni Lippnigg 1 ------Jansche Vidmaӱr - ¾ - - - - - Jurӱ Vnter Vidmaӱr - ¾ - - - - - Joseph Jauernigg - ¾ - - - - - Casper Scriner - - ½ - - - - Paul Reppnigg 1 ------Jurӱ Voupath - - ½ - - - - Marco Asstruch - - - ¼ - - - Anton Asstruch - - - ¼ - - - Jacob Asstruch - - - - - 1 - Primus Morinschegg 1 ------Jerneӱ Raunagg 1 ------Stephan Raunägg - - - - - 1 - Jerneӱ Raunägg - - - - - 1 - Jurӱ Rembschägg - - ½ - - - - Matheus Nauerschnigg 1 ------Vallenti Coppriunigg 1 ------Gregor Vodenigg - - - - - 1 - Jacob Wagina 1 ------Jurӱ Wutscher - - ½ - - - - Jurӱ Vnter Pädeschnigg - ¾ - - - - - Clement Podlesβnigg - - - - - 1 - Jurӱ ober Pädeschnigg - ¾ - - - - - Jurӱ Jauernigg - - - - - 1 - Andree Schuab 1 ------Gregor Morinschegg - - - - - 1 - Latus 8 6 8 6 - 10 -
73
Namen deren zu Ein Ein ¾ Ein ½ Ein ¼ Ein Ein Ein ganzer N: N: N: Keuschl- Inwohner Berghold diβer Herrschafft Bauer Bauer Bauer Bauer er Ad gehörigen Ambter, und motum Hauswürthen. amonibilis Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Latus 8 6 8 6 - 10 - Jurӱ Korätantschnigg - ¾ - - - - - Vrban Strausβ - ¾ - - - - - Clement Vauckhner - - ½ - - - - Adam Vrabitsch - - - - 1 - - Martin Leicher - - ½ - - - - Jansche Sädegg - - ½ - - - - Jurӱ Dobnigg - ¾ - - - - - Jurӱ Wertschnigg - - ½ - - - - Mathias am Wortsch - - - ¼ - - - Daniel Tätsch - - - - 1 - - Jerneӱ Kobälle - - - - 1 - - - 9 12 7 3 10 - Ambt Martini Casper Lampret 1 ------Vallenti Pogladitsch - - - - - 1 - Gregor Lutter - ¾ - - - - - Gregor Lutter - - - - - 1 - Antoni Knäpp 1 ------Lorenz Lutter - - - - - 1 - Jurӱ Vhrner - - ½ - - - - Jurӱ Vhrner - - - - - 1 - Thomas Reiβberger - - ½ - - - - Niclas Schorz - - ½ - - - - Thomas Sdouz - - ½ - - - - Simon Reisberger - - - - - 1 - Paul Custer - - ½ - - - - Jansche Sdouz - - - - - 1 - Gregor Schaller 1 ------Joseph Konetschnigg - - - - - 2 - et Ledinegg Matheus Hausβ - - ½ - - - - Gregor Hauβ - - - - - 1 - 3 1 6 - - 9 -
74
Namen deren zu Ein Ein ¾ Ein ½ Ein ¼ Ein Ein Ein ganzer N: N: N: Keuschl- Inwohner Berghold diβer Herrschafft Bauer Bauer Bauer Bauer er Ad gehörigen Ambter, motum und Hauswürthen. amonibilis Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Ambt Paackh Anton Canaunigg - - ½ - - - - Simon Tesβnigger - - - - - 1 - Adam Slodeӱ - ¾ - - - - - Matheus Thermoth - - - ¼ - - - Andree Thermath - - - ¼ - - - Mathias Miggekh - - - - - 1 - Vrban Paschegg 1 ------Benedict Kusβmann - - ½ - - - - 1 1 2 2 - 2 - Ambt Scammer Sebastian Medueth 1 ------Adam 1 ------Schkeitscheinigg Andree Lotschnigg - - - - - 1 - Jansche Loppret - - - - - 1 - Matheus Koscheӱ - - - ¼ - - - Primus Loppreth - - ½ - - - - Blasӱ Podbreschnigg - - ½ - - - - Jacob Koscheӱ - - - - - 1 - Primus Strosβ - - - ¼ - - - 2 - 2 2 - 3 - Ambt Sürken Jurӱ Pristounigg 1 ------Niclas Pristounigg - - - - - 1 - Seb: Schwarauschegg 1 ------Latus 2 - - - - 1 -
75
Namen deren zu Ein Ein ¾ Ein ½ Ein ¼ Ein Ein Ein ganzer N: N: N: Keuschl- Inwohner Berghold diβer Herrschafft Bauer Bauer Bauer Bauer er Ad gehörigen Ambter, motum und Hauswürthen. amonibilis Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer
Latus 2 - - - - 1 - Lorenz Sässiall - - - ¼ - - - Andree goutschach - - - ¼ - - - Joseph Artmann - - - ¼ - - - Jansche Rebernigg - - - - - 1 - 2 - - 3 - 2 - Ambt Steniz Blasӱ Kobälle - - ½ - - - - Seb: Preuollnigg ------Joseph in der - - - - 1 - Padstuben - Simon Slättinegg - - - - - 1 - Sebastian Koroschez - ¾ - - - - - Anton Koroschez - - - - - 1 - Matheus Koroschez - - - - - 1 - Jacob Megglitsch - ¾ - - - - - Jerneӱ Jurz - - - ¼ - - - Jacob Scuttnigg 1 ------Niclas Dreuar - - ½ - - - - Vallenti Pottegleӱ - - ½ - - - - Seb: Beӱgatt - - - ¼ - - - Lucas ober Beӱgatt - - - ¼ - - - Jerneӱ Räntschnigg - - - ¼ - - - Vallenti Stenitschnigg 1 ------Martin Jäger - ¾ - - - - - Simon germb - - ½ - - - - Martin goltschnigg - - - - 1 - - Andree Raunigg - - ½ - - - - Jurӱ Gauger - - - ¼ - - - Latus 2 3 6 5 1 4 -
76
Namen deren zu Ein Ein ¾ Ein ½ Ein ¼ Ein Ein Ein ganzer N: Bauer N: N: Keuschl- Inwohner Berghold diβer Herrschafft Bauer Bauer Bauer er Ad motum gehörigen Ambter, und amonibilis Hauswürthen. Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer
Latus 2 3 6 5 1 4 - Matheus obritsch - ¾ - - - - - Matheus Obritsch - - - - - 1 - Gregor Vränz - ¾ - - - - - Martin Vränz - - - - - 1 - Vallenti Täppeӱ 1 ------Vrban Tschreschnaunigg - - - - - 1 - Lorenz Retschnigg 1 ------Mathias Retschnigg - - - - - 1 - Martin Salläschnigg 1 ------Jurӱ Tutschmann - - ½ - - - - Thomas Stackher - - - - - 1 - Paul Puglitsch - - - - 1 - - Marco Tschickh - - - ¼ - - - 5 5 7 6 2 9 - Ambt Alt Weittenstein Stephan Mathausch - ¾ - - - - - Stephan Kräntschann - - - - - 1 - Michael Tscherne - ¾ - - - - - Jurӱ Kräntschän - - - ¼ - - - Jurӱ Rebernigg - - - ¼ - - - Thomas Makhouschegg - ¾ - - - - - Simon Ardinegg - - - ¼ - - - Andree Präpprättnigg - - ½ - - - - Vrban Präpprättnigg - - - - - 1 - Simon Pettschnigg - - ½ - - - - Jurӱ Nauackh - - - ¼ - - - Gregor Jäntschitsch - - - ¼ - - - Martin Thurnschegg - - - ¼ - - - - 3 2 6 - 2 -
77
Nammen deren zu Ein Ein ¾ Ein ½ Ein ¼ Ein Ein Ein ganzer N: N: N: Keuschl- Inwohner Berghold diβer Herrschafft Bauer Bauer Bauer Bauer er Ad gehörigen Ambter, und motum Hauswürthen. amonibilis Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Ambt Neu Weittenstein Hoffstötter Andree Sässiäll - - - - 1 - - Casper Woraunigg - - - - 1 - - Mathias Pundtschuech - - - - 1 - - Sebastian Cammenigg - - - - 1 - - Marco Vränz - - - - 1 - - Jacob Tscherneӱ - - - - 1 - - Sebastian Prodnigg - - - - 1 - - Anton Waschnägg - - - - 1 - - Mathias Kossär - - - - 1 - - Jurӱ Schgänigg - - - - 1 - - Martin Leschnigg - - - - 1 ------11 - -
78
Billance aller Vorn beschriben Vnd zu disβer Herrschafft qugehörigen Ambter, und abgetheilten Haüsβer Rubriquen .
Ein Ein ¾ Ein ½ Ein ¼ Ein Ein Ein In ordine ganzer N: N: N: Keuschl- Inwohner Berghold Bauer Bauer Bauer Bauer er Ad Alphabetico motum amonibilis Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Haü βer Ambter An der Albm 5 8 6 9 1 7 - Unter der Albm - 2 2 4 - 4 - Föhls - - 1 7 - 12 17 Gorizen 1 2 14 9 1 4 6 Jauer 6 9 7 (!8) 6 4 12 - Jesβenizen - 2 4 5 1 6 - Köding - 5 4 9 - 4 - Lempach 1 2 4 2 - 1 - Lospergg - 2 2 4 - 2 - Lotschnigg - 1 1 3 - - - Lusperg 8 9 12 7 3 10 - St: Martini 3 1 6 - - 9 - Paackh 1 1 2 2 - 2 - Scammer 2 - 2 2 - 3 - Sürken 2 - - 3 - 2 - Steniz 5 5 7 6 2 9 - Alt Weittenstein - 3 2 6 - 2 - Neu Weittenstein - - - - 11 - - Summarium 34 52 76(!77) 84 24(!23) 88 (!89) 23 52 76 84 24 88 23 49 13 444
79
Burgerliche Keuschler Inwohner Haüβer ad motum amonibili. Haüβer Haüβer Haüβer Folget die Conscription Von dem Fürst:(lich) Bistumb Gurggerlichen 47 - 2 Markht Weittenstein ut Beӱlaag A: in Bewohnten Haüβern... id est 47 - 2
Dann die an maӱrschaffts grundt= Stückhen auf gesezten Keuschen so Domnical, und der mahlen Wüllkurlich in bstandt ausgelassen Bestandt Inwohner worden seӱnd. Ambt Neu, und beӱ dem Marhkt Keuschler Ad motum Weittenstein. amonibili
Vrban Rätschnigg - 1 - Michael germb - 1 - Gregor Kaschitsch - 1 - Niclas Thonischnegg - 1 - Joseph Pischegg - 1 - Stephan Lesβiagg - 1 - Florian Artmann - 1 - Phillipp Wüsβeer - 1 - Anton Wreschnägg - 1 - Sebastian Strellär - 1 - Phillipp Kräntschän - 1 - Vrban Säsiall - 1 - Simon in der Lubniza - - 1 - 12 1
80
Daβ diβ Beschreibung von mier selbsten, nach dem dermahligen effectiven Befund vorgenommen, gewiβenhafft und Richtig verzeichnet, mithin Vermög deren Erlassenen Currenden , nichts auβgelassen worden, solches bekröfftige andurch mit aigener Handt unterschiftt, bin auch vhrbiettig diβe Consignation mit einem Cörperlichen Eӱd zu beschwören, und unterwerffe mich Beӱ wüdrigen befund, deren, in diβfahligen Currenden auβ gemessenen Straffen. So beschechen Cilli den 2:ten Maӱ A:(nn)o (1)754.
(okrogli Johann Lorenz Schrekhinger pečat) Fürst:(licher) gurgg:(ischer) Anwaldt m:(anu) p:(ropria)
Diese Fassion ist den 2:ten Maӱ (1)754 vorschrifftsmässig beschwohren worden.
Joseph v:(on) Furenberg m:(anu) p:(ropria) Creiß Haubt:(mann)
81
ANALIZA IN SINTEZA ZEMLJIŠKEGA GOSPOSTVA VITANJE PO POPISU PODLOŽNIH HIŠ 1754
Tabela 4: Posestna struktura zemljiškega gospostva Vitanje
Imena krajev / cele tričetrtin- polovične četrtinske kajžarji/gostači/ vsota uradov kmetije ske kmetije kmetije vinogr. kajžarji hiš kmetije An der Albm / 5 8 6 9 1 / 7 / - 36 Na Planini Unter der Albm / Pod Planino - 2 2 4 - / 4 / - 12 Föhls / na Skali - - 1 7 - / - / 4 12 Vinogradniški kočarji v uradu - - - - - / 12 / 13 25 Föhls in v Weutscher goricah Gorizen / Gorice 1 2 14 9 1 / 4 / 6 37 in vinogradniški kočarji Jauer / Javor 6 9 8 6 4 / 12 / - 45 Jesβenizen / - 2 4 5 1 / 6 / - 18 Jesenice Köding / Hudinja - 5 4 9 - / 4 / - 22 Lempach /? 1 2 4 2 - / 1 / - 10 Losperg / - 2 2 4 - / 2 / - 10 Lošperk Lotschnigg / - 1 1 3 - / - / - 5 Ločnik Lusperg / Loška 8 9 12 7 3 / 10 /- 49 gora St. Martini /Sv. 3 1 6 - - / 9 / - 19 Martin Paackh/Paka 1 1 2 2 - / 2 / - 8 Scammer / 2 - 2 2 - / 3 / - 9 Skomarje Sürken /? 2 - - 3 - / 2 / - 7 Steniz /Stenica 5 5 7 6 2 / 9 / - 34 Alt Weittenstein / - 3 2 6 - / 2 / - 13 Staro Vitanje Neu Weittenstein Hoffstötter / - - - - 11 / - / - 11 Novo Vitanje oštati Skupaj 34 52 77 84 23 / 89 / 23 382
82
Tabela 5: Posestna struktura trga Vitanje
trg Vitanje 47 meščanskih hiš 13 kajžarjev 2 gostača
Zemljiško gospostvo Vitanje je po popisu podložnih hiš leta 1754 imelo - brez trga Vitanje - 382 hišnih gospodarjev. Gospostvo je bilo upravno razdeljeno na 19 posestnih uradov. Na koncu popisa je pisar dodal kot sestavni del le-tega prilogo tudi število in vrste hiš v trgu Vitanje, saj je le-ta bil sestavni del gospostva. Vendar so hišni gospodarji v trgu popisani v posebnem popisu. V trgu je torej bilo 47 trških hiš ( Burgerliche Haüβer ), dva gostača in še 13 kočarjev oz. kajžarjev ( Bestandt Keuschler ); gostači so od zemljiškega gospoda najeli - kočarji pa odkupili - zemljiško parcelo za postavitev kajže ali že postavljeno kajžo, a brez pripadajoče obdelovalne zemlje. Imeli so neke vrste pogodbo. Če seštejemo celotno vsoto hiš v popisu zemljiškega gospostva Vitanje, dobimo 444 podložnih hiš. Po površini je bilo bistveno večje kot npr. župnijsko gospostvo Stari trg pri Slovenj Gradcu, saj so bile podložne gospodarske enote bolj strnjene in niso bile tako razdrobljene. Posest zemljiškega gospostva Vitanje je bila strnjena, toda kljub temu obsežna glede na število hišnih gospodarjev. Največje število popisanih hiš je imel urad Loška gora (49), nato urad Javor (45 – v seštevku tamkajšnjih polovičnih kmetij se je pisar zmotil za eno, zato tudi njegovo nadaljnje napake v seštevanju, kar je povsod v transliteraciji označeno z !), Gorice (37), Na Planini (36) in urad Stenica (34). Najštevilčnejša gospodarska enota so bile četrtinske kmetije, teh je bilo 84 (=22,0%), nato so bile polovične kmetije, ki jih je bilo 77 (=20%), 52 tričetrtinskih kmetij (=13,6%) in celih kmetij 34 (=8,9%). Podložniki zemljiškega gospostva Vitanje v povprečju niso bili premožni, saj so prevladovale četrtinske in polovične kmetije. Na posestvu pa je bilo tudi veliko število gostačev ( Inwohner ). Teh je bilo kar 89, vsi so stanovali oz. prebivali v najeti tuji kajži in niso posedovali nikakršne obdelovalne zemlje, zato so bili najrevnejši sloj prebivalstva. V uradu Föhls ter še posebej v naslednji popisni enoti Föhlser Ambt und Weutscher gebürg Bergholden je bilo ob kmečkih enotah tudi večje število nekmečkih (=brez kmetije) vinogradniških podložnikov: vinogradniških kočarjev ( Berghold ) in gostačev, sicer ob imenih označenih z izrazom viničar(Weinzödl ), skupno vseh 29. Ti so živeli bodisi v bližnjem naselju ali pa kar v samem vinogradu in obdelovali vinograd. Niso pa imeli druge obdelovalne zemlje razen morda kako njivico ali večji vrt. Pod zemljiškim gospostvom Vitanje je bilo večje število
83
ženskih hišnih gospodaric. Teh je bilo 14 in bile so vdove. Zanimivo je pravo to, da je v popisni enoti urada Föhls (gorice) popisanih šest žensk, ki so bile vinogradniške kočarke ali kajžarke ( Berghold ), bile so vdove in so po smrti svojega moža podedovale vinograd. Živele so v naselju in razen vinograda niso imele druge obdelovalne zemlje, razen morda kako njivico. Drugih sedem žensk pa so bile gostačice, označene z izrazom viničarke ( Weinzödlin ). Najpogostejše žensko ime je bilo Marija, ki se v viru pojavi petkrat ter Neža/ Agnes , ki se v viru pojavi štirikrat. Sredi 18. stoletja je zemljiško gospostvo Vitanje torej imelo lastne vinograde, kljub temu, da so to višje ležeča hribovita področja. Te vinogradniške lege so ležale nekaj kilometrov pod trgom Vitanje 107 . Danes teh vinogradov seveda ni. Če primerjamo slojevitost podložnikov z župnijskim gospostvom Stari trg je bilo na zemljiškem gospostvu Vitanje najmanjše število kajžarjev (23). V okvirju urada Novo Vitanje ni bilo nikakršnih kmetij, ampak samo kajžarji (11). Teh 11 kajžarjev so bili posestniki domca oz. domčarji ali oštetarji ( Hoffstötter ). Domec je bila mala kmetijica, obsegala je približno nekaj manj kot eno četrtino kmetije. V Loški gori je bilo tamkajšnje kmečko prebivalstvo tudi najbolj bogato, saj so imeli največ celih kmetij, teh je bilo 8. Na Planini, Javorju in Loški gori je bilo največ tričetrtinskih kmetij (9), v Goricah je bilo največje število polovičnih kmetij (14). Iz tega sklepamo, da je bilo podložno prebivalstvo na kmetijah v Loški gori, Javorju, Goricah najbolj premožno. A prav v teh področjih je živelo tudi največ nekmečkega (=brez kmetije) kočarskega in gostaškega (med njimi tudi viničarskega) življa, razen teh pa še v obeh enotah urada Föhls . V ostalih uradih temu ni bilo tako.
107 Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763 – 1787, zv. 5, Ljubljana 1999, Karte, sekciji 164 in 173. 84
4 ZAKLJUČEK
V svojem zaključnem delu sem predstavila popise ter statusno stanje podložnikov zemljiškega gospostva Vitanje, župnije Stari trg pri Slovenj Gradcu ter slovenjgraškega meščanskega špitala v terezijanskem popisu hiš leta 1754. Tema diplomske naloge temelji na transliteraciji popisa podložnih hiš - kmečkih posestnih enot teh treh zemljiških posesti. Popisani so bili imetniki posamezne podložne kmečke ali nekmečke (=brez kmetije) posesti v sklopu posestnih uradov. Vsi trije pisni viri so napisani v nemškem jeziku, pisava v virih je gotica. Gradivo za popis deželnega prebivalstva na Štajerskem iz leta 1754 hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu/Graz. Popis je bil izveden s predvideno davčno reformo. Takratni popis iz leta 1754 ne predstavlja ljudskega štetja in tudi ne popisa hiš, kot ga poznamo danes. Omejil se je na seznam hišnih gospodarjev in naseljenih hiš, obvezanih k plačilu rednega davka. Popis podložnih hiš za slovenjgraški meščanski špital je pokazal, da je imel tedaj skupno 72 podložnih gospodinjstev. Od teh je bilo 45 kmečkih hišnih gospodarjev ter skupaj 27 nekmečkih (=brez kmetije); pisar je dva nekmečka gospodarja ̶ kajžarja popisal med kmečkimi gospodarji. Zato ju je v Summi Summarum zmotno prištel mednje in tako v številu navaja 47 kmečkih hiš. Iz vira sledi, da je od teh bilo največ polovičnih kmetij ̶ 16. Nato so sledile četrtinske kmetije, ki jih je bilo 13, tričetrtinskih kmetij je bilo 12 ter štiri cele kmetije. Iz tega lahko sklepamo, da je bilo podložno prebivalstvo slovenjgraškega meščanskega špitala v večjem delu kar dobro materialno preskrbljeno. Špital je nadalje imel tudi 19 kajž, ki so bile popisane kot najemne gospodarske enote gostačev ̶ gostaške kajže ( Inwohners Keütschen), ki so največji del (17 kajž) stale kar na kmetijah popisanih kmečkih gospodarjev, dve pa sta bili mlinarski kajži. Slovenjgraškemu špitalu so vsekakor pripadale vinogradniške gorice ( berg Jäminä) . Gorice sta obdelovala dva viničarja ( Weinzerl ) in štirje vinogradniški kočarji ( Bergholdt). V viru se pojavi ena ženska kmetica, Maria Constantia Poglin , ki je obdelovala četrtinsko kmetijo, na kateri je stala tudi še gostaška kajža. Verjetno je bila vdova, kajti drugače bi bil zapisan še njen živeči mož. Župnijsko gospostvo Stari trg pri Slovenj Gradcu je v terezijanskem popisu hiš leta 1754 imelo 183 podložnih hišnih gospodarjev. Gospostvo je imelo svoje podložnike kar v 44 krajih/lokacijah. Zanimiv je podatek, da v popisu ni moč najti ne vinogradniških kočarjev in ne viničarjev, kar pomeni, da gospostvo ni imelo lastnih goric oziroma niti enega samega
85 urbarialnega vinograda. Najštevilčnejša gospodarska enota so bile kajže/koče, teh je bilo 78. Sledijo četrtinske kmetije, ki jih je bilo 47, celih kmetij je bilo 24, polovičnih kmetij pa 20. Najmanj pa je bilo tričetrtinskih kmetij, le 14. Največje število popisanih podložnih hiš je bilo v kraju samega župnijskega sedeža v Starem trgu (20), v Spodnjih in Zgornjih Dovžah jih je bilo 22, pri sv. Ulriku 12 in na Šantcovem 11. V popisu župniji podložnih hiš ni nobene ženske hišne gospodarice. Župnijsko gospostvo je bilo prostorsko močno razdrobljeno, saj so bile podložne gospodarske enote raztresene po večjem območju. Zelo zanimiv je tudi podatek, da se je pisar popisa izjemno potrudil, saj so priimki hišnih gospodarjev zapisani po abecednem vrstnem redu. Zemljiško gospostvo Vitanje je imelo v popisu leta 1754 zabeleženih 382 hišnih gospodarjev. Gospostvo je bilo upravno razdeljeno na 19 posestnih uradov. V popisu je pisar dodal kot prilogo tudi trg Vitanje, saj je le-ta bil sestavni del gospostva. V trgu je bilo 47 trških hiš (Burgerliche Haüβer ) ter dva gostača. V trgu pa je živelo tudi 13 kočarjev oz. kajžarjev (Bestandt Keuschler ). Vsota vseh podložnih hiš v popisu tega zemljiškega gospostva da številko 444. Po površini je bilo bistveno večje kot npr. župnijsko gospostvo Stari trg pri Slovenj Gradcu, saj so bile podložne gospodarske enote bolj strnjene in niso bile tako razdrobljene. Največje število popisanih hiš je imel urad Loška gora (49), nato urad Javor (45), Gorice (37), Na Planini (36) in urad Stenica (34). Najštevilčnejša gospodarska enota so bile četrtinske kmetije, teh je bilo 84, nato so bile polovične kmetije, ki jih je bilo 77, 52 tričetrtinskih kmetij in 34 celih kmetij. Podložniki zemljiškega gospostva Vitanje so bili materialno gledano povprečno premožni, saj so prevladovale četrtinske in polovične kmetije. Na posestvu pa je bilo tudi veliko število gostačev ( Inwohner ) – kar 89. V uradu Föhls ter v naslednji popisni enoti Föhlser Ambt und Weutscher gebürg Bergholden je bilo tako ob kmečkih enotah tudi večje število nekmečkih (=brez kmetije) vinogradniških podložnikov: vinogradniških kočarjev ( Berghold ) in gostačev sicer ob imenih označenih z izrazom viničar (Weinzödl ), skupno vseh 29. Pod zemljiškim gospostvom Vitanje je hkrati živelo večje število žensk hišnih gospodaric. Teh je bilo 14 in vse so bile vdove. V zvezi z njimi je zanimivo še, da je v to popisno enoto urada Föhls spadalo šest žensk, ki so bile vinogradniške kočarke ali kajžarke. Drugih sedem žensk pa so bile viničarske (Weinzödlin ) gostačice. Če primerjamo slojevitost podložnikov z župnijskim gospostvom Stari trg je bilo na zemljiškem gospostvu Vitanje manjše število kajžarjev (skupaj 46 običajnih in vinogradniških). V okvirju urada Novo Vitanje ni bilo nikakršnih kmetij, ampak
86 samo običajni kajžarji (11). Teh 11 kajžarjev so bili posestniki domca oz. domčarji ali oštetarji (Hoffstötter ). V Loški gori so bile tamkajšnje kmetije tudi najpremožnejše, saj so imeli največ celih kmetij, teh je bilo 8. Na Planini, Javorju in Loški gori je bilo največ tričetrtinskih kmetij (9), v Goricah pa je bilo največje število polovičnih kmetij (14). Iz tega sklepamo, da je najvišji delež najpremožnejšega kmečkega prebivalstva živel v uradih Loška gora, Javor, Gorice in Stenica. A prav v teh področjih je živelo tudi največ nekmečkega (=brez kmetije) kočarskega in gostaškega (med njimi tudi viničarskega) življa, razen teh pa še v obeh enotah urada Föhls . V ostalih uradih temu ni bilo tako.
87
VIRI, LITERATURA, SPLETNO GRADIVO
VIRI Neobjavljeni: Steiermärkisches Landesarchiv Graz (Štajerski deželni arhiv Gradec):
Laa. Archivum Antiquum, Gruppe I, HÄUSERZÄHLUNG (štetje hiš) 1754 Cillier Kreis (Celjsko okrožje):
- K.(arton) 18 : zap. št. 5 – Stari trg pri Slovenj Gradcu, župnija - K.(arton) 20 : zap. št. 219 – gospostvo Vitanje (brez trga Vitanje) : zap. št. 231 – špital v Slovenj Gradcu
Objavljeni: - BLAZNIK Pavle, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, 1. zv.: A – M, 1986, 2. zv.: N – Ž, Maribor 1988. - BLAZNIK Pavle, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500: MIHELIČ Darja, Seznam oblik krajevnih imen v srednjeveških virih, Maribor 1989. - Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763 – 1787, zv. 5, Opisi – Karte, ur. Vinko Rajšp, ZRC SAZU, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 1999.
LITERATURA - BERGLAR Peter, Marija Terezija in Slovenci, Pegaz International, Ljubljana 1992. - CURK Jože, Gradbeni oris mestne župne cerkve in meščanskega špitala v Slovenj Gradcu, ČZN, l. 57=n.v. 22, št. 2, Maribor 1986. - CURK Jože, Urbano-gradbena zgodovina Vitanja in njegove okolice, ČZN, l. 52=n.v. 17, št. 1, Maribor 1981. - CURK Jože, Slovenska Štajerska v popisu iz leta 1754, Kronika, l. 35, št. 1/2, Ljubljana 1987. - CURK Jože, Mislinjsko ozemlje – kulturna pokrajina, v: Slovenj Gradec in Mislinjska dolina I, Mestna občina Slovenj Gradec in Občina Mislinja, Slovenj Gradec 1995. - CURK Jože, Oris gradbene zgodovine Slovenj Gradca, v: Slovenj Gradec in Mislinjska dolina II, Mestna občina Slovenj Gradec in Občina Mislinja, Slovenj Gradec 1999. - CVIRN Janez, Vojaška konskripcija leta 1770/71, v: Zgodovinski pogledi na zadnje državno ljudsko štetje v avstrijskem Primorju 1910: jezik, narodnost, meja, Ljubljana 2012. - FERRI Edgarda, Marija Terezija. Ženska na oblasti, ČZD Kmečki glas, Ljubljana 2010. - GROBELNIK Ivan, Slovenj Gradec v srednjem veku, v: Slovenj Gradec ob 700. letnici: 1251-1951, Mariborska tiskarna, Slovenj Gradec 1951.
88
- HOZJAN Andrej, Starejši priimki v vitanjski okolici, ČZN, l. 63=n.v. 28, št. 2, Maribor 1992. - JAKOP Vincenc Zdravko, Kratka zgodovina Vitanja in župnije, Založba Brat Frančišek, Vitanje 2000. - JAKOP Zdravko, Letnica 1036 mi ne da miru, Vitanjčan, l. 6, št. 6, Občina Vitanje, Vitanje 2004. - JAKOP Zdravko, 600 let vitanjske graščine, Vitanjčan, l. 7, št. 7, Občina Vitanje, Vitanje 2004. - JAKOP Zdravko, Vitanjski dijaki v latinski šoli (1645-1760), Vitanjčan, l. 2, št. 2, Občina Vitanje, Vitanje 2003. - KOSI Miha, Začetki mesta Slovenj Gradec. Prispevek k nastanku mest na jugovzhodnem Koroškem v srednjem veku, Kronika, l. 56, št. 2, Ljubljana 2008. - KOROPEC Jože, Vitanjsko zemljiško gospostvo do 17. stoletja, ČZN, l. 52=n.v. 17, št. 1, Maribor 1981. - KOROPEC Jože, Slovenjegraško od 11. do konca 14. stoletja, v: Slovenj Gradec in Mislinjska dolina II, Mestna občina Slovenj Gradec in Občina Mislinja, Slovenj Gradec 1999. - KOŠAN Marko, Freske pasijonskega cikla v špitalski cerkvi sv. Duha v Slovenj Gradcu, v: Slovenj Gradec in Mislinjska dolina I, Mestna občina Slovenj Gradec in Občina Mislinja, Slovenj Gradec 1995. - KOŠAN Marko, Reformacija in protireformacija v Slovenj Gradcu (1527-1629), Kronika, l. 56, št. 2, Slovenj Gradec 2008. - KURELAC Svjetlana, Cerkev sv. Pankracija; na gradu nad Starim trgom, Slovenj Gradec 1997. - MLINARIČ Jože, Slovenjegraški meščanski špital, ČZN, l. 57=n.v. 22, št. 2, Maribor 1986. - MLINARIČ Jože, Župnija sv. Pankracija pri Slovenj Gradcu do pridružitve ljubljanski škofiji leta 1533, v: Slovenj Gradec in Mislinjska dolina I, Mestna občina Slovenj Gradec in Občina Mislinja, Slovenj Gradec 1995. - KUZMAN Mojca in Andrej, Urbar vitanjskega urada iz 1404, Vitanjčan, l. 3, št. 3, Občina Vitanje, Vitanje 2003. - PLEŠIVČNIK Drago, Prispevek k zgodovini bolnišnice Slovenj Gradec do leta 1900, v: Slovenj Gradec in Mislinjska dolina II, Mestna občina Slovenj Gradec in Občina Mislinja, Slovenj Gradec 1999. - SCHEUTZ Martin in WEIß Alfred Stefan, VI. 18 Steiermark: Windischgrätz/Slovenj Gradec–Herrschaftsspital (Kommentar Nr. 77), v: Spital als Lebensform 1, Österreichische Spitalordnungen und Spitalinstruktionen der Neuzeit, Böhlau Verlag Wien 2015. - SCHEUTZ Martin in WEIß Alfred Stefan, VI. 18 Steiermark: Windischgrätz/Slovenj Gradec–Herrschaftspital (Edition Nr. 77), v: Spital als Lebensform 2, Österreichische Spitalordnungen und Spitalinstruktionen der Neuzeit, Böhlau Verlag Wien 2015.
89
- SIMEON Rikard, Enciklopedijski rječnik lingvističkih naziva, 2. zvezek, Matica Hrvatska, Zagreb 1969. - SKUK Johann, Zgodovina župnije Slovenj Gradec, v: Koroški zbornik 1, Zgodovinsko društvo za Koroško, Prevalje 1996. - STOPAR Ivan, Grajske stavbe v Mislinjski dolini, v: Slovenj Gradec in Mislinjska dolina I, Mestna občina Slovenj Gradec in Občina Mislinja, Slovenj Gradec 1995. - ŠERBELJ Ferdo, Slovenj Gradec, Župnijski urad Slovenj Gradec, Ljubljana 1983. - VALENČIČ Vlado, Štetje prebivalstva leta 1754 v predjožefinski ljubljanski škofiji in njegovi rezultati, Zgodovinski časopis, l. 16, št. 1, Ljubljana 1962. - Veliki slovar tujk, Cankarjeva založba, Ljubljana 2002. - ZWITTER Fran, Prva štajerska narodnostna statistika, ČZN, l. 32, št. 1-4, Maribor 1937. - ŽONTAR Jože, Struktura uprave in sodstva na Slovenskem od srede 18. stoletja do leta 1848, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 1998.
SPLETNO GRADIVO
- http://commons.wikimedia.org/wiki/File:Vischer_-_Topographia_Ducatus_Stiriae_- _484_Windisch_Graz_-_Slovenj_Gradec.jpg - http://commons.wikimedia.org/wiki/File:Vischer_-_Topographia_Ducatus_Stiriae_- _467_Weitenstein_bei_Gonobitz_-_Vitanje.jpg?uselang=sl
90
PRILOGE Prva in druga stran popisa za slovenjgraški meščanski špital:
1
2
Prva in tretja stran popisa župnijskega gospostva Stari trg:
3
4
Peta, sedma in osemnajsta stran zemljiškega gospostva Vitanje:
5
6
7