UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek Za Zgodovino

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za zgodovino

DIPLOMSKO DELO

Nuša Žirovnik

Maribor, 2016

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za zgodovino

Diplomsko delo USTANOVNI OČETJE LJUBLJANSKE PRAVNE FAKULTETE V HABSBURŠKI MONARHIJI: PITAMIC, VOŠNJAK, ŽOLGER

Graduation thesis THE FOUNDING FATHERS OF THE LJUBLJANA FACULTY OF LAW IN THE HABSBURG MONARCHY: PITAMIC, VOŠNJAK, ŽOLGER

Mentor: red. prof. dr. Andrej Rahten Kandidatka: Nuša Žirovnik

Maribor, julij 2016

Lektorica: dr. Aleksandra Gačić, univ. dipl. prof. zgodovine in slovenščine

Prevajalka: Tanja Žugelj, univ. dipl. prof. slovenščine in angleščine

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorju red. prof. dr. Andreju Rahtenu za vso pomoč, svetovanje in usmerjanje pri izdelavi diplomskega dela.

Največja zahvala gre mojim domačim, ki so mi študij omogočili in mi stali ob strani.

POVZETEK

Leonid Pitamic je bil slovenski pravnik. Sodeloval je pri komisiji za Narodno vlado v Ljubljani, na mirovni konferenci v Parizu, imenovan je bil v Deželno vlado za Slovenijo, dejaven je bil tudi na letnih skupščinah Društva narodov v Ženevi ter bil stalni član arbitražnega sodišča v Haagu in izredni poslanik ter pooblaščeni minister Kraljevine Jugoslavije pri vladi v Združenih državah Amerike v Washingtonu. Ob ustanovitvi Univerze v Ljubljani je bil imenovan med prve redne profesorje in izvoljen za prvega dekana na Pravni fakulteti v Ljubljani. Delovanje fakultete je otvoril s predavanjem Pravo in revolucija. Bil je član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu, od njene ustanovitve pa tudi redni član Akademije znanosti in umetnosti.

Bogumil Vošnjak je bil pisec, politik in diplomat. Skupaj s Hrvatom Antejem Trumbićem je med prvo svetovno vojno sodeloval pri razglasitvi Krfske deklaracije. Bil je tajnik Jugoslovanskega odbora v emigraciji, poslanec v Narodni skupščini in poslanik Kraljevine SHS v Pragi. Imenovan je bil za profesorja političnih ved na Univerzi v Zagrebu. Po drugi svetovni vojni je že drugič odšel v izseljenstvo, kjer je deloval kot član Slovenskega narodnega odbora v Washingtonu in nekaj časa pri Svobodni Evropi.

Ivan Žolger je bil slovenski pravnik in diplomat. Imenovan je bil v uradniško vlado Ernesta Seidlerja za ministra brez listnice. Kot minister je bil prvi in edini Slovenec na takšnem položaju v Avstriji v času habsburške monarhije. V Narodni vladi je bil imenovan za predsednika upravne komisije v oddelek za notranje zadeve, Anton Korošec pa ga je predlagal za glavnega slovenskega zastopnika Društva narodov v Ženevi. Med drugim je bil imenovan tudi za rednega profesorja na Pravni fakulteti v Ljubljani.

Ključne besede: Leonid Pitamic, Bogumil Vošnjak, Ivan Žolger, Narodna vlada, Društvo narodov, mirovna konferenca v Parizu, Pravna fakulteta v Ljubljani.

ABSTRACT

Leonid Pitamic was a Slovenian lawyer. He participated at the commission of the National Government in Ljubljana, at the peace conference in Paris, he was appointed to the Provincial Government for Slovenia, he was also active at the annual general meetings of the League of Nations in Geneva and was a permanent member of the Arbitral Tribunal in The Hague and Extraordinary Ambassador and Minister Plenipotentiary of the Kingdom of Yugoslavia to the United States. Upon the establishment of the University of Ljubljana he was appointed among the first full professors and was elected as the first dean of the Faculty of Law in Ljubljana. The faculty was opened by him with a lecture called Law and revolution. He was a member of the Yugoslav Academy of Sciences and Arts in Zagreb since its foundation, as well as a regular member of the Academy of Sciences and Arts.

Bogumil Vošnjak was a writer, a politician and a diplomat. Together with the Croat Ante Trumbić he took part in the proclamation of Corfu Declaration during the First World War. He was a secretary of the Yugoslav Committee in emigration, a deputy in the National Assembly and the Ambassador of the Kingdom of SHS in Prague. He was appointed as a professor of political science at the University of Zagreb. After the Second World War he emigrated for the second time, where he worked as a member of the Slovenian National Committee in Washington, and some time at the Free Europe.

Ivan Žolger was a Slovenian lawyer and a diplomat. He was appointed Minister without portfolio during the Ernest Seidler’s government. As the minister he was the first and only Slovenian in such a position in Austria during the habsburg monarchy. He was appointed Chairman of the Administrative Commission in the Department of Internal Affairs at the The National Government, and he was proposed for the main Slovenian representative by the League of Nations in Geneva by Anton Korošec. Among other things, he was appointed a full professor at the Faculty of Law in Ljubljana.

Keywords: Leonid Pitamic, Bogumil Vošnjak, Ivan Žolger, the National Government, The League of Nations, a peace conference in Paris, Faculty of Law in Ljubljana.

KAZALO

UVOD ...... 1

1 SLOVENSKI IZOBRAŽENCI NA PRELOMU STOLETJA ...... 3

2 OTROŠKA IN ŠTUDIJSKA LETA ...... 12

3 POKLICNA POT V ČASU HABSBURŠKE MONARHIJE ...... 15

4 PREVRAT ...... 37

5 POKLICNI DOSEŽKI V JUGOSLOVANSKI DOBI ...... 58

5.1 Ustanovitev Univerze v Ljubljani ...... 72

ZAKLJUČEK ...... 77

VIRI IN LITERATURA ...... 80

KAZALO SLIK

Slika 1: dr. Bogumil Vošnjak ...... 21

Slika 2: Razglednica iz Rusije Bogumila Vošnjaka ...... 25

Slika 3: Ante Trumbić, Nikola Pašić, Milenko Vesnić in Ivan Žolger ...... 46

Slika 4: Profesor dr. Leonid Pitamic s študenti prava ...... 60

i

UVOD

Osnovni namen diplomskega dela z naslovom Ustanovni očetje ljubljanske pravne fakultete v habsburški monarhiji: Pitamic, Vošnjak, Žolger je predstaviti življenje in delo dr. Leonida Pitamica, dr. Bogumila Vošnjaka in dr. Ivana Žolgerja.

Leonid Pitamic je širši slovenski javnosti slabo poznan, čeprav je cenjen v slovenskih pravniških krogih, saj je bil odličen pravnik, zanamcem pa je zapustil veliko zbirko knjig in člankov s pravniško vsebino. Bil je prvi dekan novoustanovljene Pravne fakultete v Ljubljani leta 1920. V slovenskem zgodovinopisju se Leonid Pitamic pojavlja v povezavi s posamičnimi političnimi dogodki. V knjigi Čista teorija prava kot izziv, katere avtor je Marijan Pavčnik, zasledimo kratek pregled Pitamičevega življenja in dela, ki mi je bil v veliko pomoč, v veliki meri pa sem si pri pisanju njegovega življenjepisa pomagala tudi s članki. Na internetu sem zasledila tudi uradno spletno stran Pitamičevo tekmovanje študentov prava, ki je posvečena Leonidu Pitamicu.

Bogumil Vošnjak se je rodil v družini industrialcev iz Šoštanja. Njegov oče je bil inženir Mihael Vošnjak, železničarski strokovnjak, politik, deželni in državni poslanec ter ustanovitelj hranilništva na Slovenskem. Bogumilov stric Josip Vošnjak, ki je bil sicer zdravnik in politik, se je v poznih letih ukvarjal tudi s pisateljevanjem in ravno on je bil njegov glavni vzor, da se je že v mladih letih posvetil literarnemu in političnemu delu. Pri obravnavanju Vošnjakovega dela mi je bil v veliko pomoč njegov Dnevnik iz prve svetovne vojne, ki ga je uredil Vladimir Kološa, odlično doktorsko disertacijo o Bogumilu Vošnjaku pa je napisala Aleksandra Gačić, in sicer z naslovom Dr. Bogumil Vošnjak – politik in diplomat. Pri pisanju sem si poleg literature pomagala tudi z arhivskim gradivom.

Ivan Žolger je prvi in edini Slovenec, ki je bil imenovan za ministra, in sicer leta 1917 kot minister brez listnice v uradniški vladi v Avstriji. Kasneje je bil predstavnik na pariški mirovni konferenci, kjer se je zavzemal predvsem za koroško vprašanje. O Žolgerju monografije še ni, zato sem se opirala predvsem na delo dr. Andreja Rahtena Pravo in diplomacija: primer dr. Ivana Žolgerja. V pomoč sta mi bila tudi arhivsko in časopisno gradivo.

1

Diplomsko delo sem osnovala na petih vsebinskih sklopih. Prvi sklop govori o slovenskih izobražencih na prelomu stoletja. V tem sklopu sem opisala, kakšne možnosti so imeli Slovenci pri izobraževanju v habsburški monarhiji. Opisala sem nastanek osnovnih šol, gimnazij in univerze ter uporabo slovenskega jezika. V drugem sklopu sem opisala Pitamičevo, Vošnjakovo in Žolgerjevo mladost in čas šolanja, vse do študija v Gradcu, na Dunaju in v Parizu. V tretjem sklopu sem obravnavala njihovo poklicno pot v času habsburške monarhije. Četrto poglavje govori o prevratu in času mirovne konference v Parizu, namreč, vsi trije omenjeni so bili člani mirovne konference. Žolger in Pitamic sta sodelovala pri Društvu narodov v Ženevi, Vošnjak pa je bil edini slovenski podpisnik Krfske deklaracije. Peti sklop opisuje poklicne dosežke v jugoslovanski dobi, med katere lahko zagotovo štejemo tudi ustanovitev Pravne fakultete v Ljubljani. Prvi profesorski zbor so tako snovali matičarji: dr. Ivan Žolger, profesor meddržavnega prava, dr. Leonid Pitamic, profesor ustavnega in meddržavnega prava, in dr. Bogumil Vošnjak, profesor jugoslovanskega javnega prava, ki profesorske službe ni nastopil, saj je bil imenovan za poslanika v Pragi.

2

1 SLOVENSKI IZOBRAŽENCI NA PRELOMU STOLETJA

V knjigi Od Pohlinove slovnice do samostojne države je Peter Vodopivec zapisal: »V zadnjih desetletjih pred prvo svetovno vojno so Slovenci doživljali zelo živahen socialni in kulturni razvoj. Z modernizacijo in razmahom osnovnega šolstva po šolski reformi leta 1869 je naglo upadala nepismenost in pred prvo svetovno vojno so prebivalci na slovenskem ozemlju po pismenosti v monarhiji zaostajali samo za Nemci, Čehi in Italijani.« Takrat se je začel krepiti sloj posvetnega izobraženstva z novimi srednjimi, strokovnimi in poklicnimi šolami ter z rastočim številom visokošolskih diplomantov, hkrati pa je poklicna sestava postajala vedno bolj pestra. Vedno več mladih strokovnjakov se je posvečalo znanstvenemu delu. Nekatere stroke so se šele začele razvijati, v drugih so nastajala prva temeljna dela. V književnosti, slikarstvu, glasbi in arhitekturi so nastopili ustvarjalci, ki so okoli leta 1900 slovenska umetniška prizadevanja tesno povezali z evropskimi. Slovenščina je bila ob koncu 19. stoletja povsem izoblikovan jezik z lastno strokovno terminologijo, a se njen položaj v šolstvu in uradih kljub temu ni bistveno izboljšal. Slovenščina je bila enakopravna z nemščino le na Kranjskem, z italijanščino pa le na Goriškem. Državni uradi in sodišča so si med seboj dopisovali samo v nemščini. Podobno je bilo z učnim jezikom osnovnih šol, o katerem so odločali deželni šolski sveti in njihovi odborniki. Na Kranjskem so bile tako vse javne osnovne šole (razen znotraj obeh nemških jezikovnih otokov na Kočevskem in v Beli Peči ter v deželni prestolnici Ljubljani) od Taaffejeve dobe slovenske. Na Primorskem in Spodnjem Štajerskem je pred prvo svetovno vojno slovensko osnovno šolstvo prevladovalo na podeželju, v mestih in trgih pa je od osemdesetih let 19. stoletja vendarle malo napredovalo. Ustanavljanju javnih slovenskih osnovnih šol se je v spodnještajerskih mestih upiralo nemško opredeljeno meščanstvo, v Trstu in Gorici pa jih je zavračala italijanska večina. Leta 1895 so si Slovenci v Gorici izbojevali javno slovensko osnovno šolo, kar jim v Trstu ni uspelo, zato je tamkajšnje tri zasebne šole in eno v Gorici ustanovila Ciril- Metodova družba.1 Leta 1914 je imela družba 21 otroških vrtcev (11 na

1 Peter Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države, Slovenska zgodovina od konca 18. do konca 20. stoletja, Modrijan založba d. o. o., Ljubljana 2010, str. 113–114 (dalje: Vodopivec, Od Pohlinove slovnice).

3

Primorskem, šest na Štajerskem in štiri na Kranjskem) in osem osnovnih šol (tri šestrazredne v Trstu, dvorazrednice v Gorici, Krminu, Mariboru in Muti ter štirirazrednico v Šentrupertu pri Velikovcu). V Gorici se je po prizadevanju dr. Antona Gregorčiča slovensko zasebno šolstvo začelo že leta 1883 in zanj je nato bilo ustanovljeno posebno društvo Šolski dom, ki je pred prvo svetovno vojno vzdrževalo tri otroške vrtce, tri osnovne šole ter štiri obrtne in pripravljalne šole.2 Na Koroškem so bile razmere precej slabše. Slovenci so imeli tri javne osnovne šole, v dvojezičnih pa je slovenščino že po prvih letih zamenjala nemščina. Pritisk na otroke, naj v šoli in medsebojnem pogovoru uporabljajo nemščino, je bil na Koroškem večji kot drugje. Dve osnovni šoli na Štajerskem in eno na Koroškem je pred prvo svetovno vojno ustanovila Ciril-Metodova družba, medtem ko v Benečiji in Prekmurju slovenskih osnovnih šol ni bilo. O učnem jeziku v osnovnih šolah so odločali deželni šolski sveti in občinska zastopstva, odločitev o učnem jeziku v gimnazijah pa je bila v rokah šolskega ministrstva. V gimnazijah položaj slovenščine ni bil nič boljši, še več, večinoma je bilo še slabše kot v osnovni šoli. Po ustanovitvi slovensko-nemških vzporednic na nižji gimnaziji v Celju leta 1895, ki je povzročila toliko hrupa, Slovenci na Štajerskem niso več dobili novih gimnazijskih razredov v svojem jeziku. Po letu 1908 so na Koroškem na štirih nemško-slovenskih gimnazijah nekatere predmete poučevali slovensko ne le na nižji stopnji, temveč tudi v višjih razredih. V Šentvidu pri Ljubljani je bila leta 1905 ustanovljena zasebna slovenska škofijska gimnazija, prva slovenska gimnazija v monarhiji sploh. Edina državna slovenska gimnazija je bila leta 1913 ustanovljena v Gorici. Pouk v vseh drugih primorskih gimnazijah je potekal v nemščini in italijanščini, tudi realke so bile nemške. Izjemi sta bili italijanska realka v Trstu in nemško-slovenska v Idriji. V Gorici je bilo slovensko še moško in žensko učiteljišče, v nemško-slovenskem učiteljišču v Ljubljani pa je prevladovala nemščina. V Ljubljani je bil dekletom namenjen slovenski mestni dekliški licej. Slovenska meščanska šola je bila v Postojni, tik pred prvo svetovno vojno pa so jo ustanovili tudi v Žalcu na spodnjem Štajerskem. V slovenščini je potekal pouk še v nekaterih strokovnih in poklicnih šolah: v več gospodinjskih, dveh kmetijskih, petih

2 Vasilij Melik, Slovenska zgodovina od konca osemnajstega stoletja do 1918, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1966, str. 261 (dalje: Melik, Slovenska zgodovina).

4 obrtnih, eni trgovski in sedmih za ročna dela.3 Predmeti, ki so imeli večji vpliv na idejno rast dijakov, kot na primer zgodovina, so se poučevali v nemškem jeziku, večinoma so jih učili nemški ali nemško usmerjeni profesorji. Kot učni predmet se je slovenščina poučevala tudi na neslovenskih gimnazijah v vseh deželah, vendar je bila pogosto obvezna samo za tiste, ki so se zanjo prijavili prostovoljno.4

V desetletju pred prvo svetovno vojno je bil obisk osnovne šole po deželah zelo različen. Vodopivec je o tem zapisal: »V slovenskem delu Koroške je leta 1890 obiskovalo šolo več kot 90 odstotkov otrok, starih od šest do dvanajst let, na spodnjem Štajerskem več kot 82 odstotkov, v drugih deželah s slovenskim prebivalstvom pa med 72 in 76 odstotki.« Po deželah se je razlikovala tudi stopnja pismenosti. Pred prvo svetovno vojno je bilo na spodnjem Štajerskem, Kranjskem, v Trstu in na Goriškem med 11 in 15 odstotkov nepismenih, med koroškimi Slovenci pa je bila kljub visokemu odstotku otrok, ki so obiskovali osnovno šolo, nepismenost precej večja, kar 23 odstotkov. Vzrok za to je bil nedvomno ponemčevalni pritisk. Še slabše so bile razmere v slovenski Istri. Kar zadeva gimnazijsko šolanje, so bili Slovenci v razmeroma neugodnem položaju. Z nekaj manj kot tri tisoč slovenskimi gimnazijci, ki so se leta 1890 šolali na gimnazijah na območju današnje slovenske države, so zaostajali za Čehi, Poljaki in Hrvati v monarhiji. Podobno se je godilo v ženskem poklicnem in srednjem šolstvu. Ženski poklicni in srednješolski učni zavodi so na slovenskem ozemlju začeli nastajati šele v zadnjih dveh desetletjih 19. in v začetku 20. stoletja.5

Zahteva po ustanovitvi slovenske univerze se je pojavljala od leta 1848 in od takrat bila sestavni del slovenskega političnega programa, toda avstrijske oblasti je do konca monarhije leta 1918 niso uslišale. Gibanje za ustanovitev slovenske univerze se je na novo razmahnilo v začetku 20. stoletja, vendar ponovno brez uspeha.6 V Ljubljani, Gorici in Celovcu so do leta 1849 delovale dveletne višje šole – liceji. Tam je bilo možno študirati bogoslovje in dva letnika filozofije, ki sta bila predpogoj za študij na univerzi in štiriletni teološki visokošolski študij. Leta 1849

3 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice, str. 113–114. 4 Melik, Slovenska zgodovina, str. 262. 5 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice, str. 115. 6 Prav tam, str. 115.

5 so liceje ukinili. V deželah s slovenskim prebivalstvom so tako ostale samo še bogoslovne šole, ki so delovale pri škofijah, ali pa so jih vodili redovniki. Tako so mladi Slovenci, ki so se odločali za univerzitetni in visokošolski študij, odhajali na univerze in visoke šole na Dunaj ali v Gradec,7 nekateri študentje občasno tudi v Innsbruck. Od začetka sedemdesetih let 19. stoletja so študentje odhajali tudi na univerzo v Pragi,8 pred prvo svetovno vojno pa so se vpisovali tudi na univerzo v Krakovu. Nekateri študentje, ki so imeli boljše materialne možnosti, so odhajali še na druge avstrijske in nemške univerze ter visoke šole. Študentje teologije so odhajali v Rim, in sicer na papeško univerzo v Gregoriano.9 Na zagrebško univerzo so se vpisali le redki, saj so njena spričevala v Avstriji, zaradi razlik v šolskih sistemih obeh polovic monarhije, veljala za tuja. V tridesetih letih (1880–1910) se je število slovenskih študentov na avstrijskih univerzah in visokih šolah dvignilo z okoli 350 (1880) na skoraj tisoč (1913).10 Med slovenskimi visokošolci so vse do sedemdesetih let 19. stoletja prevladovali teologi. Še leta 1876 jih je bila med slovenskimi študenti približno tretjina, a so jih po številu konec sedemdesetih let prehiteli pravniki. Že v osemdesetih letih je število teologov zopet poraslo in do srede devetdesetih let so bili med slovenskimi študenti zopet prepričljivo v večini, od leta 1900 pa so vnovič postali najštevilčnejši pravniki. Vodopivec je v delu Toneta Smoleja zapisal kratek pregled številčnosti slovenskih študentov: »Število študentov medicinskih in filozofskih fakultet, ki so se opredelili za Slovence ali navedli slovenščino kot materni jezik, je bolj nihalo. Še leta 1873 naj bi tako na medicinskih fakultetah študiralo več kot šestdeset slovenskih študentov na leto, toda s finančno in gospodarsko krizo je njihovo število močno upadlo (leta 1880 naj bi jih bilo celo samo osem). V zadnjih desetletjih 19. stoletja se je število slovenskih študentov – medicincev zopet povečalo (leta 1900 jih je bilo 58), v naslednjih letih pa je še poraslo, tako da jih je bilo pred prvo svetovno vojno vsako leto med 80 in 90. Podobna nihanja so značilna tudi za število študentov filozofskih fakultet in

7 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice, str. 115. 8 Tamara Ehs, Politische Neuordnung und akademische Migration Aus der Krain nach Wien nach Slowenien, Beiträge zur Rechtsgeschiche Österreichs, Brgö 2014, str. 276 (dalje: Ehs, Politische Neuordnung). 9 Tone Smolej, »Kaj večega poskusiti in postati« Slovenski pisatelji dunajski študentje (1850– 1926), Založba ZRC, Ljubljana 2015, str. 10 (dalje: Smolej, Slovenski pisatelji). 10 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice, str. 115.

6 tehnike. Na filozofskih fakultetah avstrijskih univerz naj bi v letih 1875–1878 študiralo več kot 80 slovenskih študentov letno, sredi osemdesetih let naj bi njihovo število padlo pod 20, se nato v začetku 20. stoletja povzpelo nad 100, v letih 1910– 1914 pa se zopet znižalo na 70 do 90 letno.«11 Po letu 1910 je bilo tehnikov že več kot medicincev in filozofov, v začetku 20. stoletja so se na dunajsko univerzo vpisale prve Slovenke,12 o katerih je pisal tudi Vodopivec v knjigi »Kaj večega poskusiti in postati« Slovenski pisatelji dunajski študentje (1850–1926) od Toneta Smoleja: »Natančnejšega števila deklet, ki so se opredeljevale kot Slovenke in so pred prvo svetovno vojno in med njo študirale na almi mater Rudolphini ne poznamo, po podatkih Alojza Cindriča pa se je v letih 1897–1918 na Filozofsko in Medicinsko fakulteto dunajske univerze vpisalo 31 študentk iz Kranjske. Redno jih je študiralo 13, izredno 18, 6 med njimi se je odločilo za študij medicine, 25 pa za študij na Filozofski fakulteti.«13

V knjigi Alojza Cindriča Študenti s Kranjske na dunajski univerzi 1848– 1918 sem zasledila analize o študentih na dunajski univerzi. Večina študentov (nad 80 odstotkov) se je pred vpisom izobraževala na Kranjskem, in sicer na gimnazijah, slabih 10 odstotkov pa jih je gimnazije obiskovalo izven Kranjske. Študentke so prihajale tako iz mest in s trgov kot tudi s podeželja. Iz urbanega okolja (mesta, manjša mesta, trgi) je prihajalo 47,5 odstotka študentov, iz manjših krajev in vasi pa 52,5 odstotka. Skoraj 30 odstotkov študentov je bilo doma iz Ljubljane ali njene okolice. Slovenščino kot materni jezik je v vpisnicah navedlo 73,1 odstotka študentov, nemščino 14,3 odstotka, drugi pa so navajali druge jezike ali pa se o materinščini niso izrekli (12,2 odstotka). Število študentov s slovenskim maternim jezikom se je po letu 1890 naglo dvigovalo. Delež nemških študentov je ostajal približno enak. Med študenti, ki so prihajali s podeželja, so slovenski študenti predstavljali večino, v urbanem okolju pa je bilo razmerje med slovenskimi in nemškimi študenti tri proti ena. Iz sodnih okrajev Ljubljane in Kočevja je prišlo največ nemških študentov.14

11 Smolej, Slovenski pisatelji, str. 11. 12 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice, str. 115. 13 Smolej, Slovenski pisatelji, str. 14. 14 Alojz Cindrič, Študenti s Kranjske na dunajski univerzi 1848–1918, Univerza v Ljubljani, Ljubljana 2009, str. 395–396 (dalje: Cindrič, Študenti s Kranjske ).

7

Slovenske študente je Dunaj privlačil kot prestolnica monarhije, s slovesom odprtega, kozmopolitskega velemesta ter z univerzo in visokimi šolami, ki so uživale velik ugled in so odpirale vrata študentom slovanskih in južnoslovanskih narodov.15 O tem je pisal tudi Vodopivec: »Ivan Cankar je bil oktobra leta 1896, ko je prvič prišel na Dunaj in se je vpisal na Inženirsko šolo cesarsko-kraljeve Tehnične visoke šole, povsem očaran. 'Ti si te krasote niti predstavljati ne moreš, kakoršna je npr. na Ringu,' je pisal bratu Karlu. 'Palača pri palači. Parlament v krasnem jonskem slogu, magistrat v gotiškem, opera in dvorno gledališče v renesančnem, historični in naturhistorični muzej – ali kdo bi si mislil, da je desetkrat lepše.'«16 Prepričani so bili, da je Dunaj prijaznejše mesto kot štajerski Gradec in celo prijaznejše kot češka Praga. Razmeroma lahko so na Dunaju našli ceneno študentsko stanovanje in gostoljubne študentske »gospodinje«.17 Študentje so najpogosteje bivali pri zasebnikih, nekateri v študentskih domovih, kar nekaj pa jih je prvo leto študija bivalo v vojašnicah, kjer so služili enoletno prostovoljno vojaško službo. Bogatejši študenti (plemstvo, visoko uradništvo) so pogosto stanovali v Terezijanišču, študenti teologije v Avguštineju, študenti medicine pa v Jožefineju.18

Študentskega dela in inštrukcij je bilo več kot drugje, slovenski študentje pa so imeli v avstrijski prestolnici pomembno oporo tudi med številnimi slovenskimi izobraženci. Ti so bili zaposleni v dunajskih uradih in kulturnih ustanovah. Prav tako so imeli več možnosti za pridobitev štipendije kot v drugih avstrijskih univerzitetnih središčih.19 Štipendije je ob vpisu prejemalo okoli 15 odstotkov študentov. Na dunajski univerzi naj bi s pomočjo štipendije študiralo nad 30% kranjskih študentov.20 Vodopivec je v delo Smoleja o njih pisal takole: »Ti so prejemali štipendije več kot 100 različnih ustanov, prejete vsote pa so se prej razlikovale. Podpore podpornih društev, ki so podobna kot leta 1888 ustanovljeno Podporno društvo za slovenske visokošolce na Dunaju sredstva za študentske podpore zbirala s prostovoljnimi prispevki, niso presegala 20 do 30 kron mesečno.

15 Smolej, Slovenski pisatelji, str. 11. 16 Prav tam, str. 9. 17 Prav tam, str. 11. 18 Cindrič, Študenti s Kranjske, str. 395–396. 19 Smolej, Slovenski pisatelji, str. 12. 20 Cindrič, Študenti s Kranjske, str. 396.

8

Trdnejše je bilo stanje podpornega društva Radogoj, ki so ga na pobudo podjetnika Josipa Gorupa in liberalnega politika Ivana Hribarja leta 1893 ustanovili v Ljubljani. To je 30 štipendij letno podeljevalo študentom iz vseh dežel s slovenskim prebivalstvom, njegov začetni sklad pa sta finančno podprla tudi veletrgovca Janez Kalister iz Trsta in hrvaški škof Josip Strossmayer. Pri kranjskih študentih je največji ugled uživala Knafljeva štipendija za študirajoče iz Kranjske, ki jo je dunajska univerza podeljevala neprekinjeno od ustanovitve Knafljeve ustanove leta 1676 do propada monarhije. Višina štipendije je sicer v raznih obdobjih nihala in pokrila enkrat večji, drugič manjši del študentskih izdatkov, toda prav v zadnjih dveh desetletjih obstoja monarhije (od leta 1894–1914) je lahko študent, ki je živel nekoliko bolj skromno in ni prepogosto zahajal v veselo družbo, s Knafljevo štipendijo skoraj v celoti pokril stroške desetmesečnega študija in bivanja na Dunaju. Mesečni stroški skromnega študentskega življenja na Dunaju naj bi namreč po podatkih slovenskih študentskih glasil od koncu 19. in v začetku 20. stoletja znašali okoli 50 do 70 kron mesečno, Knafljeva štipendija pa kar 600 kron letno. Kako pomembna je bila Knafljeva ustanova za oblikovanje izobraženstva v osrednji slovenski deželi, na Kranjskem, kaže podatek, da je bilo med okoli 1900 kranjskimi študenti, ki so v sedmih desetletjih od leta 1848 do leta 1918 po podatkih Alojza Cindriča študirali na dunajski univerzi, kar 500 Knafljevih štipendistov (torej več kot četrtina študirajočih).«21

Knafljeva ustanova na Dunaju deluje že od leta 1676, ustanovil pa jo je Luka Knafelj, ki se je rodil v Ribnici na Dolenjskem. Teologijo je študiral v Gradcu in na Dunaju ter leta 1658 postal župnik. Umrl je na Dunaju leta 1671 in je v oporoki skoraj vse svoje premoženje zapustil štipendijski ustanovi. Med slovenskimi študenti, ki so imeli Knafljevo štipendijo, je bil tudi France Prešeren.22

Vse od leta 1848 so imeli slovenski študentje na Dunaju svoja društva. Ta društva so bila tesno povezana s slovenskim narodnim gibanjem in političnim življenjem v deželah s slovenskim prebivalstvom. Takratne razmere je Vodopivec označil takole: »Slovenski narodno-politični program leta 1848 so sploh med

21 Smolej, Slovenski pisatelji, str. 12–13. 22 Ehs, Politische Neuordnung, str. 277.

9 prvimi oblikovali študentje in izobraženci na Dunaju in Gradcu, slovenski študentje pa so prevladovali tudi v obeh društvih, imenovanih Slovenija, ki so ju v času revolucionarnega nemira v obeh mestih ustanovili tamkaj živeči Slovenci. Toda dunajska Slovenija je usahnila že leta 1848, poskus, da bi slovensko študentovsko omizje v začetku ustavne dobe spremenili v trajnejše združenje, pa se je ponesrečilo. Nov korak v slovenskem študentskem organiziranju na Dunaju so tako napravili šele študentje, ki so se vpisali na dunajsko univerzo v času dualizma. Leta 1867 je bilo na Dunaju ustanovljeno slovensko akademsko društvo Sava, ki je leta 1869 preraslo v novo združenje, imenovano Slovenija, slovenski študentje z Dunaja pa so v letih 1868 in 1869 skupaj s študenti univerze v Gradcu v Ljubljani organizirali tudi dva zelo odmevna 'vseslovenska' študentska shoda, s katerima so podprli zahteve po združitvi vsega s Slovenci poseljenega ozemlja v Zedinjeno Slovenijo in se zavzeli za ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani.«23

Čeprav so se odnosi z Nemci, Italijani in Madžari stalno zaostrovali in je postajal narodni boj vse bolj neizprosen, je večina slovenskega prebivalstva vse do propada monarhije ob svojem kulturnem krogu živela še v nemškem, italijanskem in madžarskem, izobraženstvo in meščanstvo pa je pripadalo dvojezičnemu, včasih celo trojezičnemu okolju. Slovenski umetnik in izobraženec je moral biti v slovenskem okolju predvsem Slovenec, da si je zagotovil naklonjenost narodnih ustanov in javnosti, v večinsko nemški okolici pa mu je to praviloma škodovalo. Na graški univerzi so lahko Slovenci ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja računali le na profesuro iz slavistike. Druga avstrijska univerzitetna središča so bila bolj odprta, najbolj seveda Dunaj. Tukaj je živela prava slovenska izobraženska kolonija. Vseeno pa se v avstrijskem državnem in dinastičnem vrhu niso mogli pohvaliti z natančnejšim poznavanjem slovenskih kulturnih razmer. Tako je bil cesar Franc Jožef še v letih pred prvo svetovno vojno neizmerno presenečen, ko je od slavista Matije Murka izvedel, da so Slovenci dobili prvo celovito knjižno izdajo Svetega pisma v istem stoletju kot Nemci.24

23 Smolej, Slovenski pisatelji, str. 13. 24 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice, str. 122.

10

Ker je Dunaj na slovenske študente naredil izjemen vtis, so nekateri po študiju ostali v avstrijski prestolnici in se tam zaposlili, toda za večino je bilo večletno bivanje na Dunaju povezano tudi z domotožjem. Leta 1909 je Bogumil Vošnjak zapisal, da njegovi študentski vrstniki niso govorili, da se z Dunaja vračajo domov, ampak da se vračajo v domovino. Želja po tem, da bi po študiju ostali v prestolnici in si tam poiskali delo, je bila odvisna od značaja in poklica posameznika. Arhitekti, naravoslovci in tehniki so imeli ob pomanjkanju ustreznih ustanov za svoj strokovni razvoj doma manj možnosti kot pravniki, profesorji in zdravniki. Slovenski študentje, ki so si za krajši čas našli zaposlitev na Dunaju, so se kljub temu po končanem študiju vračali domov.25 Med njimi so bili tudi pomembni pravniki, ki so izobrazbo pridobili v različnih avstrijskih središčih: dr. Ivan Žolger, dr. Bogumil Vošnjak in dr. Leonid Pitamic.

25 Smolej, Slovenski pisatelji, str. 14.

11

2 OTROŠKA IN ŠTUDIJSKA LETA

Ivan Žolger se je rodil 22. oktobra 1867 na Devini pri Slovenski Bistrici, in sicer v kmečki družini.26 Bogumil Vošnjak se je rodil 4. septembra 1882,27 najmlajši med obravnavanimi pravniki pa je bil Leonid Pitamic, čigar oče je bil odvetnik Ivan Pitamic, in ki se je rodil 15. decembra 1885 v Postojni.28

Bogumil Vošnjak prihaja iz znane družine industrialcev iz Šoštanja. Oče Bogumila Vošnjaka je bil inženir Mihael Vošnjak, železničarski strokovnjak, politik, deželni in državni poslanec ter ustanovitelj hranilništva na Slovenskem. Zaslužen je bil tudi za izgradnjo železniške proge Celje–Velenje. Poučeval je traso za železniško progo od Celja do Dravograda leta 1871, vendar državni zbor leta 1874 njene izgradnje ni dovolil. Ker ni dosegel uspeha, se je za izgradnjo dogovoril s podjetjem Klemensciewieczem in jo leta 1891 zgradil do Velenja in leta 1899 do Dravograda. Z bratom Josipom je sodeloval pri ustanovitvi šoštanjske hranilnice leta 1874. Mihael Vošnjak je veliko prispeval k ustanovitvi posojilnice v Celju, saj je ravno tam leta 1883 na njegov poziv nastala Zveza slovenskih posojilnic. Zaslužen je bil za odprtje slovenskih paralelk na gimnazijah, in sicer v Mariboru in v Celju.29 Mihael Vošnjak je bil poročen s Henrietto Deutschmann, hčerko ugledne celjske meščanske družine. Zakon svoje matere, vdove Mayer iz Šoštanja, in očeta Mihaela, je Bogumil Vošnjak označil kot zelo srečen: »Zakon Mihe in Henrijete je bil neverjetno srečen. To je bil zakon, ki je bil sklenjen v nebesih.« Henrietta je prinesla v zakon veliko premoženje. Zakonca sta se vselila v hišo v Graški, kjer se jima je rodil sin Bogumil. Družina je tukaj živela do materine smrti, nato sta se Mihael in Bogumil preselila v staro hišo, ki je prav tako bila v lasti Henriette Vošnjak. Za uradne prostore Celjske posojilnice in prve slovenske in jugoslovanske zadružne zveze je Henriettin očim Kamerer dal na razpolago svojo hišo na Glavnem

26 Andrej Rahten, "Diplomacija in pravo: primer dr. Ivana Žolgerja" v: Challenges of Contemporary International Law and International Relations. Liber amicorum in Honour of Ernest Petrič, uredil Miha Pogačnik, Nova Gorica 2011, str. 344 (dalje: Rahten, Diplomacija in pravo: primer dr. Ivan Žolger). 27 Miran Aplinc, Vošnjaki – industrialci iz Šoštanja, Šoštanj 2005, str. 29 (dalje: Aplinc, Vošnjaki – industrialci iz Šoštanja). 28 Marijan Pavčnik, Čista teorija prava kot izziv, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 20 (dalje: Pavčnik, Čista teorija); Ehs, Politische Neuordnung, str. 281. 29 Aplinc, Vošnjaki – industrialci iz Šoštanja, str. 57.

12 trgu, Henriette je poleg tega posedovala še veliko staro najemniško hišo na Gosposki ulici. Te velike posesti niso ostale v rokah Bogumilovega očeta, saj so po Henriettini smrti pri delitvi zapuščine nastale rodbinske težave in Mihael Vošnjak se je odločil, da se vsemu imetju v nepremičninah odpove.30

Ivan Žolger je osnovno šolo obiskoval v Slovenski Bistrici, gimnazijska leta pa preživel na mariborski gimnaziji. Po končani gimnaziji je v letih 1889–1894 študiral pravo na univerzah v Gradcu in Parizu. Ves čas šolanja se je vzdrževal sam z inštrukcijami. Kot domači učitelj se je pri neki češki družini naučil češčine. Leta 1895 je bil v Gradcu promoviran kot sub auspiciis imperatoris. Bil je odličen študent, prav tako pa se je izkazal za odličnega uradnika. Leta 1899 je bil habilitiran za zasebnega docenta na pravni fakulteti univerze na Dunaju. Specializiral se je za javno pravo, v avstrijski dobi predvsem državno (ustavno), nato mednarodno.31

Bogumil Vošnjak je osnovno šolo obiskoval v Celju in Gradcu, prve tri razrede gimnazije v Celju. Bogumilov oče se je po ženini smrti skupaj s sinom preselil v Gorico, eden od razlogov je bilo ravno sinovo slabo zdravje.32 V letih od 1896 do 1901 je Bogumil zasebno dokončal gimnazijo, nato je študiral pravo v Pragi, Gradcu in na Dunaju. V času študija je bil predsednik Akademskega društva Slovenija. Leta 1906 je doktoriral iz prava in državnih znanosti ter študij nadaljeval v Heidelbergu, kjer je poslušal predavanja iz državnega in mednarodnega prava. Leta 1906 je odšel v Pariz in se vpisal na Ecole des sciences politiques, kjer je študiral državne znanosti. V Pragi je leta 1910, v času študija, pripravljal svojo knjigo Ustava in uprava. V Pragi se je med drugim spoznaval s češkim političnim življenjem in njegovimi predstavniki.33

Pitamic je osnovno šolo in tri razrede gimnazije obiskoval v Gorici. Po končani gimnaziji se je preselil na Dunaj, kjer je maturiral kot gojenec Terezijanske akademije.34 Študiral je pravo na tamkajšnji pravni fakulteti in že leta 1908 bil promoviran za doktorja prava. Kot javnopravnik se je v študijskem letu 1909/1910

30 Bogumil Vošnjak, Ob stoletnici rojstva Mihe Vošnjaka, prvega slovenskega zadrugarja: 18. september 1837, Zadružna štamparija, Beograd, 1937, str. 11–12 (dalje: Vošnjak, Ob stoletnici). 31 Rahten, Diplomacija in pravo: primer dr. Ivana Žolgerja, str. 344. 32 Franc Adamič, "Vošnjak Mihael", SBL, 4. knjiga, Ljubljana 1980–1991, str. 588–589. 33 ARS, Osebni fond Bogumil Vošnjak (dalje: ARS, Vošnjak), fascikel 1 (avtobiografija). 34 Pavčnik, Čista teorija, str. 20.

13 izpopolnjeval v Heidelbergu, na Dunaju in v Münchnu. Pri komaj tridesetih letih je bil leta 1915 na dunajski pravni fakulteti habilitiran za zasebnega docenta za splošno in avstrijsko državno pravo ter leta 1917 še za filozofijo prava.35 16. novembra 1915 je imel Pitamic svoje prvo predavanje na juridični pravni fakulteti dunajske univerze kot zasebni docent. Predaval je o raznih sistemih državnih zvez. O njegovem predavanju je pisal tudi časnik Slovenec: »Pri tem njegovem prvem predavanju je bilo prisotno mnogo naše odlične dunajske inteligence, kakor tudi mnogo naših slovenskih visokošolcev. Predavanje je napravilo na vse velik vtis. Veseli nas, da smo dobili zopet enega slovenskega docenta, ker jih imamo že itak tako malo.« Na koncu članka je Slovenec zapisal, da bo sčasoma število docentov naraslo in tako nam ne bo mogel več nihče očitati, da nimamo dovolj vseučiliščne moči za ustanovitev svoje univerze.36

Kot je že omenjeno, sta Žolger in Vošnjak po končani gimnaziji študirala pravo v Gradcu, Pitamic pa se je po končani gimnaziji preselil na Dunaj, kjer je na tamkajšnji pravni fakulteti študiral pravo. Izpopolnjeval se je v Heidelbergu in Münchnu. Vošnjak je študiral pravo v Pragi in na Dunaju, študij pa nadaljeval v Heidelbergu in leta 1906 odšel v Pariz, kjer je študiral državne znanosti. Žolger se je izpopolnjeval v Parizu in bil leta 1899 habilitiran za zasebnega docenta na pravni fakulteti na Dunaju. Njihova študijska pot je torej potekala na istih univerzah.

Svojo poklicno pot sta v avstrijski prestolnici nadaljevala Žolger in Pitamic ter se tam tudi zaposlila. Za večino študentov je bilo večletno bivanje na Dunaju povezano z domotožjem in so se raje vrnili v domovino.37 Za nadaljevanje poklicne poti na domačih tleh se je med drugim odločil tudi Vošnjak.

35 http://www.adp.si, pridobljeno 16. januarja 2016. 36 "Dunajsko pismo", Slovenec, 20. 11. 1915, št. 266, str. 4. 37 Smolej, Slovenski pisatelji, str. 14.

14

3 POKLICNA POT V ČASU HABSBURŠKE MONARHIJE

Žolgerjeva kariera je bila bleščeča. Kot je zapisal dr. Andrej Rahten v knjigi Challenges of Contemporary International Law and International Relations, Pravo in diplomacija: primer dr. Ivana Žolgerja, je Žolger leta 1894 nastopil službo koncipista tajnika pri namestništvu v Gradcu, kasneje je bil premeščen na okrajno glavarstvo Ptuj, kjer je ostal do leta 1897. Leta 1898 je bil poklican na ministrstvo za uk in bogočastje na Dunaju, kjer je nadaljeval službo koncipista. V predsedstvu ministrskega sveta je deloval od leta 1902: najprej kot ministerialni podtajnik, od leta 1905 kot tajnik, od leta 1908 kot sekcijski in leta 1911 kot ministrski svetnik, ko je naposled leta 1915 postal sekcijski načelnik. Ko je bil v predsedstvu ministrskega sveta ustanovljen nov državnopravni oddelek, so ga imenovali za njegovega predstojnika.38

Leta 1906 se je poročil s hčerko dunajskega veleindustrialca Elisabeth Friedmann. V zakonu so se jima rodili trije otroci: Aleksander (1907), Ivan (1908) in Ana Marija (1910).39 Vse tri je poslal na šolanje v Maribor, čeprav so živeli na Dunaju. Kljub družinskim obveznostim je veljal za izjemno delovnega uradnika, saj je ob določeni nalogi presedel tudi po 10 ur, za kosilo in večerjo pa si ni vezel več kot 20 minut.40

Leta 1898 je objavil delo Österreichisches Verordnungrecht, s katerim je dokazal, da je s pomočjo XIV. člena Temeljnega državnega zakona možno vladati tudi brez parlamenta. Leta 1911 je izšlo še njegovo drugo delo pod naslovom Der staatsrechtliche Ausgleich zwischen Österreich und Ungarn. Ko je proučeval avstro-ogrske ustavnopravne razmere, se je naučil madžarščine. S svojimi objavami je pritegnil celo pozornost prestolonaslednika Franca Ferdinanda, ki je želel dualistično zgradbo nadomestiti z Veliko Avstrijo.41 Žolgerja je zaprosil, naj mu napiše manifest, s katerim bi lahko kljuboval madžarskim ambicijam po širitvi pristojnosti Ogrske na račun enotnosti države.42 Nadvojvoda mu je menda celo dal

38 Rahten, Diplomacija in pravo: primer dr. Ivana Žolgerja, str. 344. 39 "Dr. Ivan Žolger", Slovenski narod, 20. 5. 1925, št. 113, str. 2. 40 Rahten, Diplomacija in pravo: primer dr. Ivana Žolgerja, str. 344. 41 Prav tam, str. 345. 42 Matija Murko, Spomini, Slovenska matica, Ljubljana 1951, str. 124–125 (dalje: Murko, Spomini).

15 vedeti, da ga bo imenoval za šefa svojega kabineta.43 To je razvidno tudi iz pričevanja, ki ga je ob njegovi smrti zapustil neki Žolgerjev češki sodelavec, ki je pravil, da je Žolger po izidu knjige o avstro-ogrskem kompromisu »pogostoma v gosteh v belvederski palači«, kjer so se sestajali zaupniki Franca Ferdinanda. Prestolonaslednik ga je poleti 1914 obvestil, da bo dobil jeseni svojo kabinetno pisarno, za njenega vodjo pa je izbral prav njega. Takrat mu je menda tudi »odločno izjavil, da se bo dal takoj po zasedbi prestola kronati za češkega kralja, da dobi tudi protiutež proti Ogrski«.44 O napisanem manifestu je pisal tudi dr. Rahten: »Eden od domnevno Žolgerjevih osnutkov cesarskega manifesta An meine Völker iz oktobra 1911 se je ohranil tudi v zapuščini prestolonaslednikovega pomočnika Alexandra Broscha von Aareanua. Med drugim vsebuje tudi naslednje zagotovilo narodom podonavske monarhije: 'Posebnosti narodov mojega cesarstva je potrebno varovati in negovati, zgodovinsko poslanstvo dežel pa mora biti v skladu z zahtevami velike celote. Prav v raznolikosti členov leži vir moči celote.' Načrte Franca Ferdinanda so na Vidov dan leta 1914 prekinili streli v Sarajevu.«45 Le redki uradniki slovenskega rodu, ki so bili na Dunaju, so se bili sposobni upreti vojni psihozi, a med njimi je bil prav Žolger.46

Ko je izbruhnila prva svetovna vojna, se je Žolger večinoma posvečal iskanju rešitve za državnopravno reformo habsburške monarhije. Zavedal se je usodnosti jugoslovanskega vprašanja, zaradi katerega je padel pod streli tudi Franc Ferdinand.47 Slovenski filolog Matija Murko, tedaj je bil profesor na graški univerzi, je za Žolgerja med januarjem in koncem aprila 1915 sestavil 75 strani dolg memorandum o jugoslovanskem vprašanju. Na osnovi objektivnih znanstvenih podatkov je strnil celotni razvoj tega vprašanja od starih časov do izbruha prve svetovne vojne.48 V memorandumu je »poudaril, da Avstro-Ogrska ne sme v jugoslovanskih deželah in na Balkanu voditi le negativno politiko, marveč tudi pozitivno, in da mora skrbeti predvsem za kulturni, gospodarski in politični dvig

43 Janko Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo. Politika na domačih tleh med vojno 1914–1918, Ljubljana 1971, str. 281 (dalje: Pleterski, Prva odločitev). 44 "Čeh o dr. Ivanu Žolgerju", Slovenec, 5. 6. 1925, št. 124, str. 2. 45 Rahten, Diplomacija in pravo: primer dr. Ivana Žolgerja, str. 345. 46 Murko, Spomini, str. 151. 47 Rahten, Diplomacija in pravo: primer dr. Ivana Žolgerja, str. 345. 48 Murko, Spomini, str. 149.

16 vseh Jugoslovanov«. Murko ni vedel, kako je njegovo gradivo Žolger uporabil. V Avstriji je imel za to še priložnost kot prvi in poslednji jugoslovanski minister, vendar je bilo že prepozno. Politični položaj se je spremenil, tako da Žolger ni več mogel zastopati Jugoslovanov in je zato odstopil v maju 1918. Svoje znanje in izkušnje je lahko pozneje uporabil v službi nove Jugoslavije.49

V knjigi Janka Pleterskega sem zasledila, da je Žolger govoril o dveh možnostih, ki utegneta nastati po vojni: »Prva je, da bo dualizem razbit, druga, da ga razbiti ne bo mogoče. V prvem primeru bi se morebiti zedinile hrvatske in slovenske dežele. Čeprav bi določeni krogi gotovo hoteli doseči centralizem kljub federalizaciji Avstrije, bi takšen centralizem ne mogel biti trajen, ker se brez ljudstva ne more vladati. Vsekakor bi bilo za zedinjenje hrvatsko-slovenske dežele treba zahtevati neodvisnost od drugih narodov. Žolgerju se je poznalo, da ima za verjetnejšo drugo možnost, da dualizem ostane. V takšnem primeru bi bilo treba delati za narodno, kulturno in gospodarsko enotnost, uveljaviti politiko, da so Slovenci, Hrvati in Srbi eno, praktično in teoretično pokazati, da je to en narod, ki hoče narodno in kulturno ter gospodarsko živeti svoje življenje. Narod mora to terjati v skupščinah in po svojih zastopnikih. Nikakor zato ni treba obupati, kajti v primeru kakšnega koli izida vojne in Žolger upa, da bodo centralne sile zmagale, se bo na kongresu po njej gotovo našel kdo, ki bo zagovarjal jugoslovanske interese, naš obstanek. Treba si je ustvariti jasen program in se zanj bojevati. Žolger torej od izida vojne ni pričakoval razbitja monarhije in tudi ne odprave dualizma, ampak je upal na določeno možnost uveljavitve Slovencev, Hrvatov in Srbov v okviru dualističnega sistema, pri čemer je menil, da bo mirovni kongres jugoslovanska prizadevanja podprl. Te misli ni podrobneje razložil. Po vsem videzu ni verjel, da bi se položaj Jugoslovanov v monarhiji izboljšal kot nasledek kakšne državnopravne koncesije v njihovo korist, ampak v okviru nekakšne kulturne avtonomije, za katero pa bi si morali še sami posebej prizadevati. Spričo takšnega Žolgarjevega mnenja in razpoloženja, se ni kaj čuditi, da slovenski predstavniki na naslednjih sejah hrvaško-slovenskega kluba s kakim Žolgerjevim načrtom, kljub napovedi, niso nastopili. Kako sila previdno je moralo biti Žolgarjevo stališče in

49 Murko, Spomini, str. 151.

17 kako se je izogibalo vsake odločnejše reforme, se je pokazalo še jeseni 1916, ko je Žolger odgovarjal na anketo avstrijskega časopisa za javno pravo o deželni avtonomiji. Anketa je bila izvedena na vseh avstrijskih univerzah kot priprava za ustavno in upravno reformo Avstrije. Hotela je dobiti predvsem odgovor na vprašanje o učinkovitosti in primernosti obstoječih dežel za reševanje narodnostnega vprašanja. Žolger je odgovarjal kot sekcijski načelnik in kot privatni docent dunajske univerze. V svojem odgovoru sploh ni omenil dualističnega sistema in vrh tega se je izrekel za ohranitev zgodovinskih kronovin, katere bi bilo treba le reformirati z ustanovitvijo narodnosti razmejenih okrožij kot poglavitnih nosilcev samouprave.«50

Žolgarjevi nasveti so bili pri ministrskem predsedniku Karlu grofu Stürgkhu dobrodošli, a jim ni sledil, ko je šlo za ponovno odprtje dunajskega parlamenta.51 To se je zgodilo šele po smrti Franca Jožefa, ko je na prestol stopil mladi cesar Karel. Z odprtjem parlamenta je omogočil voditeljem slovenskih strank, da so lahko s posebnimi izjavami izrazili svoje zahteve, ki jih je v imenu južnih Slovanov prebral Anton Korošec.52 Cesar Karel je vestnemu uradniku Žolgerju 10. junija 1917 podelil viteški naslov. Vrhunec Žolgarjeve kariere v avstrijski dobi je bil 30. avgusta 1917, ko je bil imenovan v uradniški vladi Ernesta viteza Seidlerja za ministra brez listnice. Kot visoki uradnik naj bi nadomestil politično udeležbo Jugoslovanov v vladi. Vsakršne dvome glede tega je Korošec razpršil v Sarajevu z izjavo Hrvatskemu dnevniku 2. septembra 1917, ko je dejal, da za Slovane ni nobenega drugega načina obnašanja kot nepopustljiva in zavestna opozicija. »Pa tudi, če bi Seidler v svojo vlado povabil sploh samo Slovence, mi bi ne mogli sprejeti njegovega programa. Narodna avtonomija, ki se po njej govori, nas ne zadovoljuje. Naš program je deklaracija z dne 30. maja. Kdor ni z nami, je proti nam!«53 Podobno kot Žolger je bil tudi Seidler vrhunski pravnik, specialist za upravno pravo. S cesarjem Karlom sta zaupala slovenskemu ministru prav posebno nalogo – pripravo ustavne reforme. Na najpomembnejša državniška mesta je mladi

50 Pleterski, Prva odločitev, str. 62. 51 "Čeh o dr. Ivanu Žolgerju", Slovenec, 5. 6. 1925, št. 124, st. 2. 52 Andrej Rahten, Avstrijski in jugoslovanski državni problem, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Ljubljana 2012, str. 100 (dalje: Rahten, Avstrijski in jugoslovanski). 53 Pleterski, Prva odločitev, str. 136.

18 cesar postavil prav svetovalce iz belvederskega kroga pokojnega strica, med njimi je bil tudi Žolger.54

V dunajskem parlamentu je imel Jugoslovanski klub svojo pisarno, v njej pa so bili povezani vsi južnoslovanski poslanci pod vodstvom dr. Antona Korošca. Tukaj je imel tudi Žolger svoj ministrski kabinet, ki je postal središče političnega gibanja južnih Slovanov. Na Žolgerjevo zahtevo je nastala posebna državna komisija, ki je preiskovala nasilje zoper Slovence, storjeno med vojno. Žolger je preprečil vladi, da bi zasegla premoženje Slovenske matice, tako da je akt zaklenil v svojo mizico na ministrstvu. Kljub nekaterim pomirljivim potezam mladega cesarja, kot je bila razglasitev politične amnestije, je postajal Žolger vedno bolj razočaran. 17. oktobra 1917 je pisal šefu cesarjevega kabineta Arthurju grofu Polzer-Hoditzu. V pismu je zapisal: »Stvari ne potekajo dobro. Sedaj smo prišli tako daleč, da bodo do konca lojalni južni Slovani glasovali proti vojnemu proračunu, in da zaradi nerazumevanja in brezbrižnosti vlade do najpomembnejše notranje- in zunanjepolitičnega problema, jugoslovanskega vprašanja, iz dneva v dan raste število tistih južnih Slovanov, ki pri tem za vsakega južnega Slovana nevralgičnem vprašanju od Avstrije in njenih birokratskih voditeljev ničesar več ne pričakujejo in svoje upanje že usmerjajo na Antanto oziroma mirovno konferenco.«55 Žolgerja Seidlerjev »nemški kurz« ni mogel navdušiti, zato sta z ministrskim predsednikom pogosto stala na nasprotnih bregovih. Eden od sporov, ki se je nanašal na vprašanje okrožne uprave v praškem okrožju, je pripeljal do Žolgerjevega odstopa 6. maja 1918 s položaja ministra.56 Rahten je pisal o tem, kako se je na njegov odstop odzvala javnost: »Dunajsko liberalno glasilo Neue Freie Presse je odstop izjemno vplivnega ministra pospremilo z obširnim člankom na naslovnici. Sicer ga je zaradi odločne slovenske narodnopolitične usmerjenosti ocenilo kritično, a mu je hkrati priznalo vrhunske znanstvene in uradniške kvalitete. Najbolj pa so mu nemški liberalci zamerili njegov velik vpliv na nekdanjega ministrskega predsednika Stürgkha, saj je v njihovih očeh veljal za njegovega ključnega svetovalca pri razpustitvi parlamenta in vladanju s pomočjo XIV. člena

54 Rahten, Diplomacija in pravo: primer dr. Ivana Žolgerja, str. 346. 55 Rahten, Avstrijski in Jugoslovanski, str. 106. 56 "Čeh o dr. Ivanu Žolgerju", Slovenec, 5. 6. 1925, št. 124, str. 2.

19

Temeljnega državnega zakona.«57 Tudi časnik Slovenec je že na naslovnici poročal o Žolgerjevem odstopu. Časnik se je razpisal o tem, da je nemška žurnalistka poročala, da je Žolger moral odstopiti, torej ni šlo za njegovo svobodno voljo.58

V zadnjem letu vojne je Žolger napisal delo o avstrijskem dvornem pravu Der Hofstaat des Hauses Oesterreich, v katerem je hotel pokazati, kakšen položaj ima dvor v dualistični ureditvi.59 Rahten je zapisal, da je: »Tudi s tem delom /…/ opozoril nase širšo strokovno javnost, kar je bilo 10. marca 1918 nagrajeno z nazivom rednega univerzitetnega profesorja. A dejstvo, da je dinastija, ki jo je opisal v svoji študiji, istega leta ostala brez prestola, je prekinilo njegovo dunajsko kariero.« Po razglasitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov 29. oktobra 1918 ni Žolger niti za trenutek okleval, temveč je »postavil svoje znanje na razpolago novi državi«. To je razvidno iz pisma, ki ga je pred odhodom z Dunaja 1. novembra 1918 napisal Rudolfu Andrejki: »Dragi prijatelj! Negotovost, kaj se godi v domovini, me je tako mučila, da sem se kratko malo odločil, takoj se odpeljati. Odidem jutri soboto ob osmih zjutraj. Cilj je Ljubljana, kjer upam biti nedeljo ali ponedeljek. ... Ravno zvem, da se v današnjem ministrskem svetu tudi o tem razpravlja, kaj je storiti z uradniki, ki se ne morejo kratko malo vreči na ulico; to se ne tiče samo slovanskih, ampak tudi mnogih nemških uradnikov, ki jih nova nemška država vse niti sprejeti ne more. Česky Svaz je v posebni listi odpustitev cele vrste čeških uradnikov zahteval, kateri zahtevi se je tudi ugodilo in so se dotični uradniki redno izročili.« Žolger je Andrejki obljubil, da se bo zavzel, da bi se po češkem vzoru poskušal rešiti tudi položaj slovenskih uradnikov, obenem pa izrazil željo, da bi se mu Andrejka pridružil v Ljubljani.60

V devetdesetih letih devetnajstega stoletja so se v Sloveniji razvile tri demokratične politične stranke: Narodno napredna stranka (NNS), Katoliška narodna stranka (KNS) in Jugoslovanka socialnodemokratska stranka (JSDS). Približno okoli preloma stoletja (1900) je med slovenskimi liberalnimi izobraženci zrasla skupina, ki se je imenovala Narodno radikalna mladina in začela sodelovati

57 Rahten, Diplomacija in pravo: primer dr. Ivana Žolgerja, str. 347. 58 "Žolger odstopi", Slovenec, 8. 5. 1918, št. 105, str. 1. 59 Ivan Žolger, Der Hofstaat des Hauses Oesterreich, Wiener Staatswissenschaftliche Studien, Wien 1917. 60 Rahten, Diplomacija in pravo: primer dr. Ivana Žolgerja, str. 347–348.

20 v političnem življenju. V stiku s srbskimi in hrvaškimi študenti na Dunaju in v Pragi je ta skupina pričela akcijo za osvoboditev Slovenije izpod Avstro-Ogrske in za zedinjenje s Srbi in Hrvati v eni državi. Kot nosilci jugoslovanske ideje pri Slovencih so ti mladi liberalci pod vodstvom dr. Gregorja Žerjava tajno pripravljali osvoboditev, medtem ko je eden izmed njih, dr. Bogumil Vošnjak, deloval v emigraciji skupaj z dr. Masarykom. Njihova aktivnost je odločilno vplivala na ustanovitev države Slovencev, Hrvatov in Srbov.61

Kot sem že omenila, je Bogumilov oče Mihael veljal za očeta slovenskega zadružništva, ki je bilo glavno orožje v boju proti nemštvu. Bogumilov stric Josip je bil pomemben slovenski pisatelj in od leta 1860 dalje eden izmed glavnih narodnih buditeljev na Štajerskem. Bogumil se je že v mladih letih pod njunim vplivom posvetil literarnemu in političnemu delu.62

Slika 1: dr. Bogumil Vošnjak63

Napisal je knjigo Zapiski mladega popotnika, saj je že kot dijak potoval po Mali Aziji in Palestini. V času študija je v Ljubljanskem Zvonu, Slovanu in Omladini objavil več člankov z narodnostno tematiko.64 Sodeloval je tudi pri Naših

61 Ladislav Bevc, Spomini, Založništvo Jutro, Ljubljana 2006, str. 177 (dalje: Bevc, Spomini). 62 Prav tam. 63 http://www.dlib.si, pridobljeno 15. februarja 2016. 64 Bogumil Vošnjak, Dnevnik iz prve svetovne vojne, uredil Vladimir Kološa, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 1994, str. 7 (dalje: Vošnjak, Dnevnik).

21 zapiskih in predvsem pri Vedi, dvomesečniku za znanost in kulturo, ki je začela izhajati januarja 1911. Izdajatelji in uredniki so bili: Albert Kramer, nekdanji urednik Omladine, Ivan Prijatelj, kulturnik in zgodovinar, Bogumil Vošnjak in Mihajlo Rostohar, psiholog in docent na češki univerzi v Pragi. Vsi so se zavzemali za združitev Jugoslavije, niso pa videli možnosti, da bi lahko prišlo do združenja vseh jugoslovanskih narodov. Za Slovence in druge jugoslovanske narode so hoteli ustvariti znanstveno revijo, ki bi tudi jugoslovansko vprašanje obravnavala znanstveno. V uvodu prve številke je uredništvo izjavilo, da bo revija mnogostransko informativna, nato pa zapisalo: »Znanstvena reprociteta južnih Slovanov je mogoča in nam vsem potrebna. Hočemo, da prestopi naš zbornik ozke slovenske meje. Ker je treba med južnimi Slovani najožjih kulturnih stikov in smo si svesti velikih nalog, ki jih ima vršiti južnoslovanska inteligenca na kulturnem polju, bomo združevali v Vedi delo in naziranja južnoslovanske znanstvenosti ter prinašali poleg slovenskih tudi hrvatske in srbske razprave v izvirniku, bolgarske pa v slovenskem prevodu. Pečati se nam bo z razjasnitvijo razmerja Slovencev do Srbohrvatov s stališča družabnih ved, da se posreči formulacija, odgovarjajoča današnjemu stanju sociološkega raziskovanja. Kulturne dogodke južnega slovanstva smatramo za svoje. Tako kakor južnemu slovanstvu, bo posvečala Veda pozornost tudi kulturi ostalega slovanstva.« A pri reviji so pisali vendarle skoraj samo Slovenci.65 V Pokrajinskem arhivu Maribor sem zasledila pismo Bogumila Vošnjaka stricu Josipu Vošnjaku, v katerem mu opisuje nastanek dvomesečnika za znanost in kulturo Vedo. Kot urednike je omenil Ivana Prijatelja, Mihajla Rostoharja in sebe, Alberta Kramerja v pismu ni omenjal, vendar ni pozabil omeniti svojega očeta.66

65 Lojze Ude, Slovenci in jugoslovanska skupnost, Založba Obzorja, Maribor 1972, str. 51 (dalje: Ude, Slovenci). 66 Pokrajinski arhiv Maribor (dalje: PAM), Pismo Bogumila Vošnjaka, naslovljeno na Josipa Vošnjaka, SI_PAM/1549/001/006_00022.

22

Preizkusil se je tudi v pesništvo in nastala je pesem Najlepša štajerska roža.

Najlepša štajerska roža Pozdravljena košata hči planin, Savina ni Savica ni Bohinjka, Ne dere, ne šumi, Nego prijetno, sladko žuboru.

Peričnik je kranjski velikan, Pa v njemu lepo se živi. Ti slavna Štajerska v zgodovini boš zapisana. Kaj »Sokol« bil bi brez Tebe, Ti plemenita, smela darovalka.

Slovenke umetnice so v veliki kuhanja umetnosti. Deziderji Mizerit napisal je o mizerija – slovensko kuharico. Pa kuhinja mu je ko ime njegovo. Že boljša je sestra Felicitas, Ki kuharico slovensko napisala je. Večjega mojstra pa ni v umetnosti kuhanja, ko si Ti lepa Štajerska.

V prijateljskem krogu zbiraš Slovenstva stebre te podobe raja. Kaj se tu je i pije, Glas nosi daleč v deveto deželo.

Tako si ponos Slovenstva, Dinka Štajerske dežele. Srkali smo čarobni Gorenjske znak In vsi mislimo na Tebe.67

67 Aleksandra Gačić, Dr. Bogumil Vošnjak – politik in diplomat, Doktorska disertacija, Maribor 2014, str. 40.

23

Vošnjak se je zavzemal za ohranitev slovenskega knjižnega jezika in o njem zapisal: »Slovenski jezik, ki se je lepo razvil v času druge polovice prejšnjega stoletja in ustvaril svojo literaturo, mora ob južnoslovanski kulturni enotnosti ostati ohranjen v strukturah, v katerih je njegov obstoj popolnoma upravičen. Lepa književnost bo še naprej služila slovenskemu jeziku. Slovenski jezik bo ostal tudi jezik javnega življenja, uradni jezik v kraljevinah in deželah, zastopanih v carskem svetu. Promet z narodom se ne more izvajati drugače kakor s slovenskim jezikom. Lepa književnost, časopisi in ljudska literatura se bodo tiskali še naprej v slovenskem jeziku.«68

Leta 1905 je potoval v Rusijo, kjer je imel z L. N. Tolstojem dolg razgovor o prihodnosti slovanstva. Plod tega potovanja je bila knjiga Na razsvitu – Ruske študije, v kateri je s sociološkega vidika opisal vse sloje prebivalstva, od kmetov in delavcev do uradništva in plemstva.69 Ljubljanski zvon je pod rubriko Književne novosti poročal o njenem izidu: »Knjigo, ki je spričo najnovejših dogodkov na Ruskem aktualnega pomena, ocenimo v eni prihodnjih številk. Za zdaj jo priporočamo samo v nakupovanje.«70 Po študiju je bil kot prvi Slovenec leta 1912 habilitiran za zasebnega docenta za obče državno pravo na zagrebški univerzi z uvodnim predavanjem Problem državnog gospodovanja.71 Od leta 1904 je vzdrževal tudi stalne stike z Beogradom, pred vojno pa ga je zadnjič obiskal spomladi leta 1914.72

68 »Slovenski jezik, koji se lijepo razvio tijekom druge polovice prošlog vijeka i stvorio svoju literaturu, mora uz južnoslovensko kulturo jedinstvo ostati sačuvan u strukama, u kojima je njegova egzistencija potpuno opravdana. Lijepa će se književnost i unapred služiti slovenskom jeziku. Slovenski će jezik ostati i jezik javnog života, službeni jezik u kraljevinama i zemljama, zastupanim na carevinskom vijeću. Saobračaj sa narodom ne može se vršiti inače nego slovenskom jezikom. Lijepa književnost, novine i pučka literatura štampat će se i nadalje u slovenskom jeziku.« Ude, Slovenci , str. 68. 69 Vošnjak, Dnevnik, str. 7. 70 Več avtorjev, Slovenski diplomati v slovanskem svetu, Center za evropsko prihodnost, Ljubljana 2010, str. 59. 71 Vošnjak, Dnevnik, str. 7. 72 ARS, Vošnjak, fascikel 1 (avtobiografija).

24

Slika 2: Razglednica iz Rusije Bogumila Vošnjaka73

Ob začetku vojne je želel pobegniti v tujino, da bi tam deloval za zedinjenje južnih Slovanov Avstro-Ogrske s Srbijo in Črno goro, saj je menil, da bo Avstro- Ogrska razpadla, če bo vojna trajala dlje kot do konca leta 1914. Avstrijske vojaške oblasti so ga 23. julija prehitele z ukazom, da se mora še pred mobilizacijo javiti v svoji vojaški enoti, v ulanskem domobranskem polju v Lvovu, ker je veljal za politično sumljivo osebo.74 Tako je moral svoj beg odložiti. Decembra 1914 je dobil dopust in se vrnil v Ljubljano, kjer se je sestal s svojima sošolcema dr. Gregorjem Žerjavom in Albertom Kramerjem.75 Vošnjak, Žerjav in Kramer so bili mnenja, da je treba doseči jugoslovansko državno zedinjenje. V primeru razpada Avstro- Ogrske oziroma zadovoljitve italijanskih prizadevanj je slovenskemu ozemlju grozila nevarnost in tega so se prav dobro zavedali. Sklenili so, da je treba začeti propagandno akcijo za slovensko vprašanje v antantnih državah. Bogumil Vošnjak je moral v emigracijo, da bi tam v tem smislu tudi deloval. Ostali somišljeniki naj bi mu poslali spomenico o slovenskem vprašanju ter političnih in ekonomskih

73 PAM, Razglednica iz Rusije Bogumila Vošnjaka, naslovljena na Josipa Vošnjaka, SI_PAM/1549/001/006_00025. 74 Bogumil Vošnjak, U borbi za ujedinjenu narodnu državu – utisci i opažanja iz doba svetskog rata i stvaranja naše države, Ljubljana, Beograd, Zagreb 1928, str. 4 (dalje: Vošnjak, U borbi ). 75 Vošnjak, U borbi, str. 10–11.

25 razmerah Slovencev. Pisanje ekonomskega dela je bilo zaupano dr. Milku Brezigarju v Gorici.76 S pomočjo tržaškega namestnika Hohenloheja in prijatelja dr. Ivana Marije Čoka je Vošnjak januarja 1915 uspel dobiti potni list za potovanje v Lugano v Švico na zdravljenje. Mejo je prestopil 3. februarja 1915, ob tem pa v svoj dnevnik zapisal: »Oče me je spremljal na kolodvor. Bil je diven dan, pravi goriški dan. 'Mislim, da se ne vrneš prej, nego da bo vojna končana.' 'Bomo videli.' Sedaj bo enkrat konec laži in hipokrizije, tu živimo v cesarstvu laži... Kamen se mi odvalil od srca, ko smo bili preko meje.«77

Sprva se je nastanil v Rimu, kjer je nekaj časa stanoval pri Vekoslavu Bučarju, ki je bil poročen z neko italijansko baronico. Imela sta stanovanje, ki je bilo rekvirirano nekemu fašističnemu veljaku. Vošnjak zaradi pomanjkanja osnovne postrežbe v tem stanovanju ni mogel ostati.78

Takrat je v Rimu že več kot pol leta deloval odbor večinoma hrvaških političnih emigrantov. »Hrvatski odbor«, ki je bil ustanovljen leta 1914, je protestiral proti grofu Tisi in njegovemu režimu: »Sedanja vojna je madžarska in avstrijska vojna, ali nikakor hrvatska ali slovenska vojna. Izjavljamo, da iz svečanih izjav hrvatskega sabora sledi, da se smatrajo Hrvati in Srbi za en sam narod, ki je enoten in nedeljen po svetem edinstvu materinske zemlje, po krvi in jeziku, in da so ga razdružili le oni, ki so do sedaj imeli v svojih rokah usodo enega dela našega naroda.«79 Njegovo jedro so sestavljali Ante Trumbić, Frano Supilo in Ivan Meštrović, odbor pa je deloval za osvoboditev južnih Slovanov izpod Avstro- Ogrske in proti italijanskim prizadevanjem po pridobitvi Dalmacije in Primorja. Vošnjakova prva zveza s tem odborom je bil tržaški advokat Josip Mandić, s katerim se je sestal 6. februarja 1914 v Benetkah, do prvega osebnega stika s Trumbićem, predsednikom odbora, pa je prišlo 23. aprila v Rimu.80 Drugo srečanje s Trumbićem je potekalo 28. aprila 1914 v restavraciji na železniški postaji v

76 Pleterski, Prva odločitev, str. 34. 77 Vošnjak, Dnevnik, 33; Branko Marušič, Sto slovenskih politikov, Delo Tiskarna d. d., Ljubljana 2002, str. 210–211. 78 Bevc, Spomini, str. 171. 79 Dr. Bogumil Vošnjak, Jugoslovanski odbor v Londonu, Zvezek 2., Sreske organizacije Saveza ratnih dobrovoljca Kraljevine Jugoslavije, Ljubljana 1940, str. 7. 80 Bevc, Spomini, str. 16.

26

Milanu, med potovanjem v Pariz, kamor se je selil Jugoslovanski odbor. Na srečanju so se sestali Vošnjak, Trumbić in Josip Mandić. Trumbić je preko Mandića znova nalagal sporočila tržaškim politikom: »Trumbić je najprej poročal o razpoloženju v Nišu. Srbska vlada brani celokupnost jugoslovanskega ozemlja in je odločno proti italijanskim aspiracijam. Antanta do zdaj ni prevzela obveznosti do Italije glede Primorja. Antantne države ne želijo priti z zvezanimi rokami na bodočo konferenco miru. Naš položaj je zdaj dober in Srbija ga podpira na vso moč«. Trumbić je torej v Trst sporočil pomirjevalne novice, kakor da nevarnosti, da bi antantne države Italiji kaj obljubile na račun Primorja, ni več. Najbrž je prav to prepričanje o odpravljeni nevarnosti bilo vzrok, da Trumbić ni ugovarjal kapitulaciji na drugem tržaškem sestanku, ker se mu je zdelo, da je stvar že presežena. Seveda je takšno Trumbićevo prepričanje bilo neutemeljeno, saj je dva dni prej dejansko že bil podpisan tajni Londonski pakt oziroma memorandum, ki je Italiji zagotavljal mejo v Julijskih Alpah, na Snežniku, in ji dajal tudi del Dalmacije. Vošnjak je sam pripomnil, da ta Trumbićeva izjava »ni ustrezala dejstvom«. Koliko je to Trumbićevo sporočilo pri politikih okrog tržaške »Edinosti« in pri mladih liberalnih aktivistih pomagalo utrjevati zmotne upe, da bo kljub sodelovanju Italije v vojni na strani Antante mogoče doseči narodnostno razmejitev za Jugoslavijo na zahodu, o tem ni več podatkov. Trumbićev sestanek z Mandićem 28. aprila 1915 in njegovo sporočilo Tržačanom sta zadnji stik med jugoslovansko emigracijo in slovenskimi politiki v domovini vse do konca vojne.81

Dr. Gustav Gregorin je bil drugi slovenski emigrant, ki se je Vošnjaku pridružil sredi maja 1915. Vošnjak je že na začetku emigracije glede slovenskega sodelovanja doživel precejšnje razočaranje: »Prepričal sem se, da so moji Slovenci precej počasni. Gregorin ni prinesel s seboj mojega in Brezigarjeva ekonomskega dela spomenice o Slovencih, ki je bil gotov že januarja. Povedal, je da nosi dr. Rybář v Trstu že mesec dni v žepu vprašalno polo o ekonomski problemih v angleškem jeziku...« V emigraciji se je pridružil Jugoslovanskemu odboru, znotraj katerega je opravil pomembno publicistično in propagandno delo z glavnim namenom preprečiti izvršitev Londonskega pakta na račun Slovencev in Hrvatov. Njegova

81 Pleterski, Prva odločitev, str. 46.

27 knjiga U borbi za ujedinjenu narodnu državu, prirejena po njegovem dnevniku, je izreden dokument o vztrajnosti, a hkrati brezuspešnosti teh prizadevanj.82

Ob začetku emigracije je Vošnjak večinoma prebival v Švici, sprva v Lausanne, nato v Glionu, in sicer vse do 20. maja 1915. V Glionu je dokončal že pred vojno začeto narodno publicistično brošuro La question de Trieste, ki je izšla 1. aprila 1915 v Ženevi. Poleg pisanja je študiral švicarsko državno pravo in se učil angleščino. V Švico sta aprila 1915 prispela Gustav Gregorin in Dinko Trinajstić, s katerima se je povezal, nato pa je stopil še v stik z Vladislavom Fabjančičem, od leta 1915 sodelavcem srbskega novinarskega biroja v Ženevi, ki ga je vodil Božidar Marković. V tem obdobju si je predvsem prizadeval okrepiti jugoslovansko propagando s pomočjo tiska.83

Rimski odbor se je konec aprila preselil v Pariz, zaradi povečane nevarnosti vstopa Italije v vojno, 30. aprila 1915, pa se je uradno oblikoval pod imenom Jugoslovanski odbor. Trumbić, ki je bil izbran za predsednika, je določil za stalni sedež odbora London.84 Vošnjak je skupaj z Gregorinom in Trinajstićem bil sprejet med člane odbora 20. maja 1915, ko je prispel iz Švice v Pariz. Že dva dni pozneje, 22. maja, so se v francoski poslanski zbornici udeležili sestanka predstavnikov odbora z »odborom petnajsterice«, na katerem so bile Francozom predstavljene nacionalne in socialne razmere v Primorju.85

Vošnjak se je v začetku junija 1915 z drugimi člani odbora preselil v London. Deloval je skupaj z Gregorinom, Trinajstićem in Nikom Županičem, predvsem na primorskem vprašanju, za svoje ideje je skušal pridobiti zlasti Mateja Boškoviča, R. W. Seton-Watsona in Arthurja Evansa. Sodeloval je tudi pri oblikovanju odbora spomenice o jugoslovanskem vprašanju in v sporih s srbskim poslanikom Boškovićem glede njenega oblikovanja. Sestavil je posebno »slovensko« spomenico, ker je bil menja, da prejšnja premalo poudarja slovensko vprašanje. Predana je bila britanskemu zunanjemu ministrstvu kot spomenica

82 Pleterski, Prva odločitev, str. 34. 83 Vošnjak, Dnevnik, str. 8. 84 Franjo Tuđman, Jugoslovanski odbor i stvaranje države jugoslavenskih naroda; v Jugoslavenski odbor u Londonu, Zagreb 1966, str. 396. 85 Vošnjak, Dnevnik, str. 8.

28 južnih Slovanov iz Notranje Avstrije. 9. junija 1915 je britanski »Balkanski komisiji« razložil svoje poglede na prihodnost Primorja s Trstom. Tudi ob tej priložnosti se je brezkompromisno zavzemal, da bi Trst pripadel prihodnji Jugoslaviji. Enaka stališča je zagovarjal tudi v razgovorih z Mauriceom Bunsenom, Paulom Vinogradoffom in drugimi predstavniki britanskih političnih in znanstvenih krogov. Vošnjak se je kot član Jugoslovanskega odbora veliko ukvarjal tudi z vprašanjem načina združenja in notranje ureditve prihodnje jugoslovanske države. Pri tem je nihal med unitarnimi in federalističnimi različicami, del njegovih razmišljanj pa je bil tudi politični položaj Slovencev v njej.86

21. avgusta 1915 je iz Oxforda, kjer je stanoval od 28. julija, odpotoval v Glion, od koder je 19. septembra nadaljeval svojo pot preko Rima, Aten in Soluna v Niš, kamor je prispel 29. septembra 1915. Namen te poti je bil opozoriti Srbijo na Slovence. Pri večini resornih ministrov je bil sprejet, njegov najpomembnejši razgovor pa je bil z Nikolo Pašićem, ki se mu je predstavil kot predstavnik slovenske delegacije v Jugoslovanskem odboru. Predstavil mu je svoja stališča o Primorju, načinu združitve in notranji ureditvi prihodnje države. 6. oktobra 1915 ga je sprejel tudi prestolonaslednik Aleksander Karađorđević, kateremu je poročal o delu Jugoslovanskega odbora v Londonu. Po postankih v Solunu, Atenah, Rimu, Bologni, Glionu, Parizu in Londonu se je 3. decembra vrnil v Oxford. V London se je znova preselil 16. decembra, ko je na seji Jugoslovanskega odbora branil vodjo češke emigracije Tomáša G. Masaryka oziroma njegovo »češko spomenico« pred kritikami, da premalo poudarja jugoslovansko gibanje. Vošnjak se je, kadar ni bil na sejah ali razgovorih, večinoma zadrževal v Britanskem muzeju in pisal svoje propagandno-politično delo. V času njegovega bivanja v Veliki Britaniji je izšlo pet njegovih propagandno-političnih del: Political and social conditions in Slovene lands, Jugoslav Nationalism, A chapter of the old Slovene democracy, A Bulwark against Germany in A dying Empire. Z njimi je svetovno javnost seznanjal z jugoslovanskim, še zlasti pa slovenskim vprašanjem. V letih 1916 in 1917 je imel

86 Vošnjak, Dnevnik, str. 9.

29 v Londonu in drugih britanskih mestih predavanja v sklopu svojega politično- propagandnega dela.87

Januarja 1916 je odpotoval v Pariz, kjer se je na srbskem poslaništvu udeležil razprave o akciji nabiranja vojaških prostovoljcev v Ameriki. Na plenarnih sejah Jugoslovanskega odbora od 16. do 24. februarja 1916 v Parizu so o tej akciji razpravljali vnovič. Tedaj je prišlo tudi do dokončnega obračuna s Supilovim dualističnim hrvaško-srbskim konceptom ureditve Jugoslavije. Vošnjak je proti temu konceptu zagovarjal načelo »trojstva«. V prihodnji državi je skupaj s somišljeniki skušal zagotoviti Slovencem enak položaj, kot naj bi ga imeli Srbi in Hrvati. 1. marca se je vrnil v London in tam nadaljeval s publicističnim in narodno- propagandnim delom. Pogoste stike je imel s T. Masarykom, od katerega je dobival pomembne informacije o stališčih evropskega političnega zakulisja do slovenskega vprašanja, zlasti v zvezi z londonsko pogodbo antante z Italijo. V London je 31. marca 1916 prispela srbska vladna delegacija, ta obisk pa je izkoristil za ponoven razgovor s Pašićem in regentom Aleksandrom, ki je podprl njegovo stališče glede Primorja s Trstom.88

V Švico se je vrnil poleti 1916, kjer je z očetom obiskal Milenka Vesnića, ki je bil na dopustu v Evianu, in Ivana Meštrovića v Gstaadu. Z Vesnićem sta razpravljala o vlogi povojne Jugoslavije kot posrednici med anglosaško demokracijo in Rusijo.89 Jeseni istega leta se je v Zürichu srečal z Josipom Mandićem, s katerim je imel pogovor o smotrnosti plebiscita v Primorju. Vsevolod Svatkovski mu je razlagal o razmerah v Rusiji, saj je Vošnjak načrtoval pot tja, a do nje kasneje ni prišlo.90

25. novembra 1916 je na pariški Sorboni predaval o Napoleonovih Ilirskih provincah. Predavanje, ki ga je organiziral francoski zgodovinar E. Denis, je bilo rezultat znanstvenega dela v pariških arhivih v času študija na Ecole des sciences politiques pred vojno.91

87 Vošnjak, Dnevnik, str. 9. 88 Prav tam, str. 10. 89 Vošnjak, U borbi, str. 136. 90 Vošnjak, U borbi, str. 138–139. 91 Prav tam, str. 143–145.

30

Vošnjak je prve mesece leta 1917 večinoma prebil v Londonu, kjer se je kot član Jugoslovanskega odbora ukvarjal z različnimi težavami prihodnje države. Veliko je razpravljal z Nikolajem Velimirovićem, srbskim duhovnikom, o vprašanjih njene verske ureditve. Vošnjak se je zavzemal za enakopravnost vseh treh ver in kar je najpomembnejše, ločitev cerkve od države. Ob zmagi februarske revolucije v Rusiji je bil glavni pobudnik ideje, naj Jugoslovanski odbor čestita novi ruski vladi, kar pa je bilo storjeno šele 29. marca, po sporazumu s srbskim poslanikom v Londonu. S Trumbićem in Vasiljevićem je odpotoval na Krf prvega junija 1917, pridružil se jim je še Hinković, kjer so se kot člani uradne delegacije Jugoslovanskega odbora udeležili konference za pripravo Krfske deklaracije. Delegacijo so sestavljali Trumbić kot predsednik Jugoslovanskega odbora, Hinković kot predstavnik Hrvatov, Vasiljević kot predstavnik Srbov v Bosni in Hercegovini ter Vošnjak kot predstavnik Slovencev.92

Na vlaku so šele začeli razpravljati o vprašanjih, ki naj bi jih obravnavali na krfskih pogajanjih. 13. junija 1917 je delegacija prispela na Krf, konferenca pa s svojim delom začela dva dni pozneje. Vošnjak je med drugim na eni izmed sej razpravljal o problemu slovenskega plebiscita za združenje. Poudaril je, da je »za zedinjenje ves slovenski narod vključno s klerikalci«. 21. in 22. junija je spregovoril o verskem vprašanju, pri čemer je zagovarjal sistem verske enakopravnosti z državno zakonodajo. Sledilo je še nekaj sej, h katerim se je priglasil tudi Vošnjak, in sicer 26. junija o lokalni samoupravi, 2. julija o usodi hrvaškega sabora, ki naj bi se po njegovem mnenju po zedinjenju razpustil, in 18. julija o vprašanju agrarne reforme. Zagovarjal je razdelitev dalmatinskih veleposestev med kmete, a mu je pri tem nasprotoval Trumbić.93

Zaradi padca koalicijskega kabineta v zvezi s Solunskim procesom in s tem povzročene ministrske krize je bilo delo konference večkrat prekinjeno, tako da se je zaključila šele 20. julija, kljub številnim nerešenim vprašanjem. V tem času je Vošnjak sodeloval na nekaj internih sejah delegacije Jugoslovanskega odbora, sodeloval pa je tudi pri delu ožjega odbora za pripravo besedila deklaracije.94 V

92 Milada Paulova, Jugoslovanski odbor, Zagreb 1925, str. 59. 93 Vošnjak, U borbi, 228–237. 94 Vošnjak, Dnevnik, str. 10–11.

31 delu Ustavni pogledi Krfske deklaracije je Vošnjak o konferenci zapisal takole: »Do konca življenja mi bodo ostali krfski dnevi v nepozabnem spominu. Bil sem edini Slovenec na Krfu in zavedal sem se ogromne odgovornosti, ki sem jo nosil. Pa vendar nisem niti trenutek okleval, da jo prevzamem. Najslajše mi je bilo v poznejših letih spoznanje, da nisem čul nobenega očitka glede mojega sodelovanja na krfski konferenci. Naši politični krogi so moje delovanje v osvobojeni domovini potrdili z odobravanjem.«95 Po zaključku krfske konference je skupaj s Trumbićem, Vasiljevićem in Trinajstićem na povabilo prestolonaslednika Aleksandra obiskal prizorišče Solunske fronte in kraje v njenem zaledju. Obisk je imel propaganden in političen pomen. Delegacija se je srečala s slovenskimi prostovoljci, ki dotlej niso hoteli podpisati srbske vojaške prisege, ter obiskala vrhovnega poveljnika zavezniških sil na Balkanu generala Sarailleja in albanskega voditelja Essad pašo Toptanija. 30. julija se je delegacija iz Soluna vrnila na Krf, od tam pa v Rim, kamor je prispela 13. avgusta 1917. Vošnjak je konec septembra in prvo polovico oktobra 1917 s svojim očetom Mihaelom preživel v Glionu, kjer se je začel pripravljati na potovanje v Združene države Amerike.96 Oče mu je za na pot dal poslanico amerikanskim Slovencem, ki jo je napisal in ki bi zaslužila kot berilo mladini: »Nimamo danes niti doma niti domovine. Moramo si stvoriti novo, in v tej novi slovenski domovini, ki ne bo samo od Drave do Sotle, nego od Drave do Vardara in Solina, bo moral imeti vsaki od Vas dovolj zemlje, dovolj kruha in sreče. To svobodo moramo izvojevati. Avstrija mi je konfiscirala vse, kar imam, in reče, da sem veleizdajnik, ali v mojem srcu plamti mlada nada in vera, da se bo oživotvoril naš veliki narodni ideal, ker čutim: roka Gospodova je z nami. Imam samo še edno željo, da se vrnem v svobodno jugoslovansko domovino Srbov, Hrvatov in Slovencev in tedaj bom mogel reči: odpusti sedaj v milosti svojega slugo, Gospod, ker so moje oči videle Odrešenje...« Ta želja se mu ni izpolnila.97 Preden je Vošnjak odpotoval v ZDA, se je sredi oktobra ustavil še v Parizu in o tej poti govoril s Trumbićem in Vesnićem ter se nato 22. oktobra vrnil v London. Premagovanje

95 Zgodovinski zbornik, Ustavni pogledi Krfske deklaracije, Bogumil Vošnjak, uredil Marijan Marolt, Slovenska kulturna akcija, Buenos Aires, 1959, str. 160. 96 Vošnjak, Dnevnik, str. 10–11. 97 Vošnjak, Ob stoletnici, str. 15.

32 političnih in zlasti birokratskih težav, ki sta mu jih povzročala tako Jugoslovanski odbor kot uradni predstavniki Srbije, je trajalo vse do konca leta.98

Ob koncu vojne je Vošnjak živel v Washingtonu. V družbi z dr. Masarykom je deloval za osamosvojitev slovanskih narodov izpod avstrijskega političnega jarma. Takrat avtomobili še niso bili tako razširjeni, zato sta zelo rada jahala v okolici. Sprejel ju je predsednik Woodrow Wilson in spodbudila sta ga, da je izdal svojih štirinajst točk o samoodločbi narodov, ki so bile znamenje razkroja avstro- ogrske vojske na fronti in sklepov narodnih odborov o osamosvojitvi slovenskih narodov od avstrijskega gospodarstva ter ustanovitvi nemške republike Avstrije. Masaryk je imel nesporno avtoriteto, da zastopa zahteve češkega in slovaškega naroda po osamosvojitvi, Vošnjak pa je bil tajnik jugoslovanskega narodnega odbora.99

Vošnjakova pot v Združene države Amerike je imela dva osnovna cilja.100 Prvi je bil pridobiti slovenske izseljence za podporo Krfske deklaracije, drugi pa prepričati ameriško javnost, da jugoslovanskega vprašanja ni mogoče rešiti s federalizacijo avstro-ogrske monarhije, pač pa le z njeno likvidacijo. Že v začetku leta 1918 je ameriški predsednik Wilson računal z Avstro-Ogrsko v federalni obliki.101

V Liverpoolu se je Vošnjak vkrcal na parnik Saint Louis, kar se je zgodilo 4. januarja 1918, in se v New Yorku izkrcal 15. januarja. Vse do 30. novembra istega leta je ostal v Združenih državah Amerike. V prvih mesecih bivanja v Ameriki se je posvetil predvsem propagandnemu delu, agitiranju za program Krfske deklaracije med slovenskimi izseljenci. Državo je prepotoval od Atlantika do Pacifika. Kljub velikim težavam pri prepričevanju republikansko in katoliško usmerjenih rojakov je uspel v številnih slovenskih naselbinah, zlasti v državah Minnesota, Wisconsin, Michigan, Illinois in Ohio, ustanoviti odbore oziroma podružnice za podporo Jugoslavije, kakršno je predvidevala Krfska deklaracija. Za propagiranje jugoslovanskih idej je izkoriščal slovensko in jugoslovansko

98 Vošnjak, Dnevnik, str. 10-11. 99 Bevc, Spomini, str. 172. 100 Vošnjak, U borbi, str. 287. 101 Vošnjak, Dnevnik, str. 11.

33

časopisje, newyorški Glas naroda (Slovenci, kaj hočemo?) in Jugoslovanski svet (Problemi jugoslovenskog državnog jedinstva), več krajših člankov je bilo objavljenih tudi v lokalnih slovenskih glasilih. Na novo je bila ustanovljena Slovenska narodna zveza, v kateri so bili združeni »narodno« in »katoliško« misleči rojaki, ne pa republikansko usmerjeni socialisti. Uspeh njegovega dela se je pokazal prav na letni skupščini Slovenske narodne zveze, ki je potekala od 14. do 16. aprila v Clevelandu. Skupščina je namreč soglasno sprejela konvencijo v podporo dela Jugoslovanskega odbora. Ugotovila je, da je treba zagotoviti med ameriškimi Slovenci stalne vire za financiranje propagande in zahtevala, da se morajo Slovenci vpisovati med vojaške prostovoljce.102

Vošnjak je pri svojem delu imel veliko podporo pri srbskem poslaniku v Washingtonu L. Mihailoviću in v Jugoslovanskem narodnem vječu (JNV). To je bila organizacija, ki je bila ustanovljena 29.–30. novembra 1916 na drugem izseljeniškem kongresu v Pittsburghu. Delovala je po navodilih pisarne Jugoslovanskega odbora v Washingtonu, katero je vodil M. Marjanović. JNV se je republikansko usmeril po odpoklicu Mihailovića in od začetka oktobra ni več podpiralo programa Krfske deklaracije. Ker je jugoslovansko gibanje v ZDA zašlo v hudo krizo, je Vošnjak iz protesta izstopil iz JNV.103

Ker je bilo težko pridobiti širšo ameriško javnost in njene politične voditelje za jugoslovanske ideje, se je Vošnjak zadeve lotil previdno. V Londonu je napisal študijo »Zakaj je demokratični federalizem v Avstro-Ogrski nemogoč?«. V obliki spomenice je študijo februarja 1918 predložil Wilsonu in njegovemu sodelavcu R. Lansingu.104 V številnih manjših spomenicah jima je kasneje preko šefa oddelka za Bližnji vzhod pri zunanjem ministrstvu H. A. Putneya pojasnjeval jugoslovansko vprašanje.105 Vodjo republikancev E. Roota, najvišjega federalnega sodnika Brandeisa in nekdanjega predsednika ZDA Roosvelta, še zlasti pa Houseov odbor, ki je bil ustanovljen jeseni 1918, je seznanil o jadranskem delu jugoslovanskega vprašanja, z namenom zbiranja gradiva o vseh političnih vprašanjih, ki naj bi se

102 Vošnjak, U borbi, str. 341. 103 Prav tam, str. 378–379. 104 Albin Ogris, Borba za jugoslovensko državo, Ljubljana 1921, str. 65 (dalje: Ogris, Borba). 105 Prav tam, str. 68.

34 obravnavala na mirovni konferenci. Wilsonu in zunanjemu odboru senata ZDA je prvega novembra predložil spomenico o političnih razmerah v Goriško- Gradiščanski, v Trstu in Istri. V teh deželah se je zavzel za plebiscit pod nadzorom ameriških okupacijskih čet.106

Leonid Pitamic je poklicno delo začel v letih od 1908 do 1913, ko je delal pri Deželni vladi v Ljubljani in pri okrajnih glavarstvih v Krškem, Litiji in Postojni. V letu 1913 je bil dodeljen državnopravnemu oddelku Predsedstva Ministrskega sveta na Dunaju, kjer je ostal vse do razpada avstro-ogrske monarhije.107 Med prvo svetovno vojno je sodeloval v krogu mlajših raziskovalcev, kjer so razpravljali o pravno teoretičnih problemih. Iz tega kroga je nastala Dunajska pravno teoretična šola, ki se je razvila pod neposrednim vplivom Hansa Kelsna.108 Pitamic ni skrival, da sta na njegovo nadziranje vplivala dunajski profesor Kelsen in njegova šola. Sodi med prve Kelsnove učence in njegove diskusijske družabnike. Kelsen je že v času vojne, ko je začel raziskovati vprašanje suverenosti, osnoval zasebni seminar, na katerem je krog mladih raziskovalcev odprto razpravljal o pravno teoretičnih problemih. Ob Kelsnovi devetdesetletnici je Pitamic zapisal: »… z radostjo se spominjam popoldanskih nedeljskih snidenj oseb, ki so se zanimale za filozofijo prava in so se zbirale na njegovem domu; na temelju referatov so se nato odvijala zanimiva razpravljanja.«109

Leta 1915 je bil Pitamic imenovan za zasebnega docenta za avstrijsko državno pravo na dunajskem vseučilišču. Časnik Slovenski narod ga je opisal kot enega izmed redkih Slovencev, ki je s svojim delom, energijo in neuklonjenim optimizmom premagal vse ovire, da je dosegel svoje cilje.110 Za izrednega profesorja je bil imenovan leta 1918, za splošno in avstrijsko državno pravo, za upravno vedo in za avstrijsko upravno pravo na Pravni fakulteti v Černovicah, a vojni dogodki so mu preprečili, da bi to delovno mesto tudi nastopil.111 Prišlo je

106 Ogris, Borba , str. 72. 107 Pavčnik, Čista teorija, str. 20. 108 Prav tam, str. 20. 109 Leonid Pitamic, Na robovih čiste teorije prava, uredil Marijan Pavčnik, Littera picta, Ljubljana 2009, str. 15 (dalje: Pitamic, Na robovih čiste). 110 "Nov slovenski privatni docent", Slovenski narod, 16. 8. 1915, št. 186. str. 3. 111 Leonid Pitamic, Država, biografijo uredil Marijan Pavčnik, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 481 (dalje: Pitamic, Država).

35 namreč do prevrata. Avstro-Ogrska je prenehala obstajati konec oktobra in ustanovljena je bila Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ivan Žolger in Leonid Pitamic sta se vrnila v domovino, Bogumil Vošnjak pa je nadaljeval svoje delo, ki ga je začel v času habsburške monarhije.

36

4 PREVRAT

Avgusta 1918 je bil v Sloveniji ustanovljen Narodni svet, 31. oktobra pa je v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov že nastopila Narodna vlada SHS v Ljubljani. Vlada je bila vrhovni upravni in zakonodajni organ na slovenskem ozemlju. Pokrivala je vse resorje, razen poverjeništva za zunanje zadeve, ki ga je prepustila Narodnemu veču v Zagrebu. Janko Brejc je skupaj z Izidorjem Cankarjem 31. oktobra 1918 odšel k županu Ivanu Tavčarju na ljubljanski magistrat, da bi mu v imenu SHS predlagala takojšnji nastanek Narodne vlade, ki bi jo tvorili zastopniki vseh slovenskih političnih strank. Istega dne je v posvetovalnici katoliškega društva v Jugoslovanski tiskarni potekala nadstrankarska konferenca Slovenske ljudske stranke (SLS) in Narodno napredne stranke o ustanovitvi Narodne vlade, sestanek pa je vodil župan. 31. oktobra 1918 popoldan so Narodno veče obvestili o nastanku Narodne vlade, ki je štela 13 članov, predsednika in 12 poverjenikov. Za prvega predsednika vlade je bil imenovan Josip Pogačnik iz SLS. Ob ustanovitvi je Narodna vlada imela pred seboj nekaj zelo pomembnih nalog, in sicer je bil umik vojske s Soške fronte ena izmed najnujnejših. Pomembni so bili tudi ukrepi na področju prometa in zdravstva ter gospodarstva. Narodna vlada je uvajala slovensko upravo, tako da je z vseh pomembnih položajev odslovila nemške uradnike in namestila slovenske. Kot uradni jezik je uvedla slovenščino.112 V upravno komisijo Narodne vlade v Ljubljani je novembra 1918 poklicala Pitamica.113 A z nastankom Kraljevine SHS je Narodna vlada prenehala delovati, natančneje 23. decembra 1918.114

Ob odstopu Narodne vlade so se začela pojavljati vprašanja o vlogi vlade, ki naj bi jo nasledila. Pojavilo se je vprašanje, kako sestaviti novo vlado in koliko članov naj ima. Regent Aleksander je 20. januarja 1919 imenoval Janka Brejca za predsednika in Gregorja Žerjava za podpredsednika Deželne vlade, Pitamic pa je poverjeništvo za notranje zadeve vodil od septembra 1920. Decembra 1920 je prišlo

112 Bojan Balkovec, Prva slovenska vlada 1918–1921, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 1992, str. 33–37 (dalje: Balkovec, Prva slovenska vlada). 113 http://www.adp.si, pridobljeno 16. januar 2016. 114 Rahten, Avstrijski in jugoslovanski, str. 134.

37 do ponovnega preoblikovanja Deželne vlade.115 Po Brejčevem odhodu iz Deželne vlade za Slovenijo je beograjsko notranje ministrstvo 14. decembra 1920 imenovalo Pitamica za vršilca dolžnosti predsednika, in sicer vse do sredine februarja 1921. Ta okrajna vlada je bila zgolj prehodnega značaja in je v bistvu samo pripravila pot neke vrste »stečajnemu upravitelju« Vilku Baltiču.116

Leta 1919 je bil Pitamic član jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci.117 15. decembra 1918 je bilo v Beogradu organizirano veliko ljudsko zborovanje, na katerem so Ivan Hribar, Ivan Marija Čok in P. Grisogono govorili, kako so Italijani okupirali Trst, Istro in Dalmacijo.118 O zborovanju je poroča tudi časnik Slovenec: »Srbsko občinstvo je z največjo pozornostjo sledilo izvajanjem govornikov. Vsi so bili odločno za to, da niti pedi zemlje ne odstopijo tujcu.«119 Na pobudo Antona Korošca je vodstvo SLS sklenilo, da bo zaradi boljšega informiranja in propagande v Beograd poslalo svojega posebnega dopisnika. Razpravljali so tudi o vprašanju posebnega lista, ki bi ga skupaj s Hrvati izdajali v Beogradu. Mnenja so bili, da je Ljubljano treba bolje zalagati z beograjskim, Beograd pa z ljubljanskim tiskom. Ker se je bližala mirovna konferenca v Parizu, je vodstvo SLS največ pozornosti posvetilo pripravam slovenskega dela jugoslovanske delegacije za bližnjo konferenco.120

Že pred nastankom Kraljevine SHS so začeli pripravljati znanstveno dokumentacijo za slovenske mejne zahteve. O slovenskih etnografskih mejah so zbrali in uredili nekaj gradiva. Sredi decembra 1918 so na izrecno Koroščevo zahtevo začeli intenzivno zbirati gradivo o mejnem vprašanju. Tako so se v Ljubljani zbrali izvedenci, med katerimi so kot odlični poznavalci slovenskega etnografskega položaja pokrajin izstopali inž. Janko Mačkovšek, prof. zgodovine dr. Franc Kovačič, prof. teologije dr. Matija Slavič, dr. Žolger in drugi. Pri narodni

115 Balkovec, Prva slovenska vlada, str. 41–49. 116 Rahten, Avstrijski in jugoslovanski, str. 134. 117 Marjan Drnovšek, Slovenski izseljenci in zahodna Evropa v obdobju prve Jugoslavije, Založba ZRC, Ljubljana 2012, str. 124. 118 Momčilo Zečević, Slovenska ljudska stranka in Jugoslovansko zedinjenje 1917–1921, Založba Obzorja Maribor 1977, str. 214 (dalje: Zečević, Slovenska ljudska stranka). 119 "Italijani na naših tleh", Slovenec, 16. 12. 1918, št. 289, str. 2. 120 Zečević, Slovenska ljudska stranka, str. 215.

38 vladi so ustanovili komisijo za mirovno konferenco, na čelu katere je bil Žolger. Naloga komisije je bila zbiranje dokumentacije.121

Zaradi kratkega časovnega roka za mirovno konferenco v Parizu ni bilo možno izpeljati podrobnih priprav, ki so potekale v Ljubljani in Beogradu. Žolger se je s Korošcem in Kramerjem 25. decembra dogovoril o sestavi slovenskega dela delegacije, s Pitamicem pa sta sestavila poslovnik za delegacijo. 22. decembra se je ministrski svet odločil, da bo Žolger pooblaščeni delegat delegacije Kraljevine SHS.122

Ekipa na versajski konferenci je bila s slovenske strani gotovo strokovna in tudi relativno številčna v zasedbi: dr. Ivan Žolger kot eden od štirih pooblaščenih delegatov, ki pa so mu kompetence skušali zbiti z očitkom, da je bil minister v poraženi avstrijski vladi; Otokar Rybář kot pooblaščeni delegat z notranjo pravico glasovanja v jugoslovanski delegaciji, dr. Bogumil Vošnjak, tajnik delegacije, in vrsta ekspertov, kot so bili profesor dr. Leonid Pitamic, kontraadmiral Alojz Šušteršič, ekonomist dr. Milko Brezigar, teologa dr. Lambert Echrlich in dr. Matija Slavič kot strokovnjaka za etnološka in zgodovinska vprašanja ter dr. Ivan Švegel, diplomat, ki je deloval v tiskovni sekciji, pred tem pa je bil konzul v ZDA.123

17. avgusta 1920 so po enomesečni krizi sestavili novo Vesnićevo vlado. SLS je doživela resen udarec, čeprav je Korošcu uspelo obdržati resor ministra za promet. Stranka je zavlačevala z izročitvijo poverjeništev za pravosodje in socialno skrbstvo liberalcem in ta čas sprejemala odločitve v svojo korist, kar je vzbudilo ostre proteste Jugoslovanske socialdemokratske stranke in praktično že na začetku ohromilo novo upravno koalicijo v Sloveniji. Na položaj poverjenika za notranje zadeve v Deželni vladi je centralna vlada imenovala dr. Leonida Pitamica kot izven strankarsko osebnost.124

V zgodnjih letih delovanja Društva narodov (tudi Lige narodov) je mogoče med slovenskimi razumniki zaznati velik interes za njegovo delovanje, zlasti v

121 Zečević, Slovenska ljudska stranka, str. 215. 122 Prav tam, str. 215. 123 Božo Repe, Vloga slovenskih politikov in diplomatov pri določanju meje, http://hrcak.srce.hr/, pridobljeno 12. januar 2016. 124 Prav tam, str. 325.

39 pravniških krogih. Žolger spada med pravnike, ki so se s fenomenom Društva narodov soočali tudi v znanstvenih razpravah, med njimi je bil tudi nekdanji predsednik slovenske deželne vlade dr. Leonid Pitamic. Pitamic je prevzel vodenje ljubljanskega odbora Društva za pospeševanje ciljev Društva narodov v Ljubljani, ki je bil ustanovljen leta 1927. V skupščini Društva narodov, ki je zasedala v Ženevi, je poleg Pitamica Kraljevino SHS predstavljal tudi krščanskosocialni politik dr. Andrej Gosar.125 Pitamic je napisal tudi članek z naslovom Postanek in razvoj lige narodov letu 1919. Na konferencah Društva narodov niso sodelovali »oficijelni diplomati«, ampak zastopniki raznih zasebnih društev. Tudi v Jugoslaviji je obstajalo takšno društvo, ki se je imenovalo »jugoslovansko udruženje za društvo narodov«. Predsednik je bil Jovan Žujović, sicer tudi predsednik kraljeve akademije v Beogradu. Prva konferenca, ki ji je predsedoval Leon Bourgeois, je potekala v Parizu od 26. januarja do 3. februarja 1919. Cilj mirovne konference ni bila samo sklenitev miru, ampak svetovni mir za prihodnost. Ob tem je bila imenovana komisija, ki je imela nalogo izdelati načrt. Vsaka velesila (ZDA, Velika Britanija, Francija, Italija, Japonska) je v komisijo poslala po dva zastopnika, vse druge države pa skupno pet zastopnikov. 6. februarja so se smele pridružiti še štiri male države, tako so komisijo sestavljali zastopniki naslednjih držav: Belgije, Brazilije, Kitajske, Portugalske, Kraljevine SHS, Grčije, Poljske, Romunije in Češkoslovaške republike. Komisija je pod predsedstvom ameriškega predsednika Wilsona izdelala načrt pakta, ki je vseboval 26 členov, in ga 15. februarja predložila konferenci. Izvrševalni svet je izdelal program razoroževanja, po katerem se je morala vojna sila v vsaki državi zmanjšati, pri čemer so upoštevali geografsko lego države. Države so se po programu morale med seboj obveščati o vojnem in pomorskem programu ter o industrijah, ki bi se lahko adaptirale za vojne namene. Te predpise naj bi nadzorovala posebna stalna komisija. Vsem državam zveze sta bili zajamčeni teritorialna integriteta in politična neodvisnost pri vsakem napadu. Naloga izvrševalnega sveta je bilo izpolnjevanje te dolžnosti, o čemer je v svoji razpravi pisal tudi Pitamic: »Zveza narodov bo smatrala, da se dotika vsaka vojna interesov zveze, če tudi ne preti neposredno državam, ki so sklenile to pogodbo. Te države

125 Andrej Rahten, "Očrt slovenske diplomacije ali diplomacije Slovencev", Teorija in praksa, 3/2011, letnik 48.

40 bodo podvzele vse, kar se jim bo zdelo umestno, da se mir ohrani. Nadalje se zavežejo, da ne bodo segle po orožju zaradi kakega spora, ki se ne da navadnim diplomatičnim potom poravnati, ne da bi bile pred tem predložile ta spor ali izvrševalnemu svetu v preiskavo ali pa razsodišču. Tudi po izreku izvrševalnega sveta ali razsodišča morajo čakati še tri mesece do vojne. Država, ki se bo ravnala po takem izreku, se ne sme napovedati vojna. Nasvet izvrševalnega sveta in sodba razsodišča se izrečeta v primernem času.« Če bi se pojavil spor med državo, ki je članica zveze, in državo, ki ni bila članica, ali pa med državama, ki nista bili članici, potem naj bi bili povabljeni k razrešitvi spora, rešitev pa bi predlagal izvrševalni svet za pravice. Izvrševalni svet je bil zadolžen za preiskavo stvarne podlage in razlogov spora in priporočal naj bi rešitev, ki bi se mu zdela najboljša. Države so se zavezale, da bodo uvajale in vzdrževale pravične pogoje dela za moške, ženske in otroke. Ne le na svojih teritorijih, ampak na celotnem območju svoje trgovine in industrije.126

Pitamic je na začetku marca 1919 pisal o nekoliko spremenjenih smernicah zastavljenega projekta: »Projekt, ki ga je predložila komisija konferenci, se dokaj oddaljuje od Wilsonovih idej. Načrt ne upošteva principa enakopravnosti držav in ne predlaga take meddržavne organizacije, ki bi hitro, točno in z garancijo takojšnje izvršitve funkcionirala.« Prvotni načrt, ki ga je komisija predložila konferenci 14. februarja 1919, se je v raznih posvetovanjih na novo obravnaval in je bil 28. aprila 1919 sprejet v znatno spremenjeni obliki. Sedež društva je bil v Ženevi, a je zvezni svet lahko sedež prenesel na drugo lokacijo. Vse funkcije in službe v Društvu narodov so bile enako dostopne moškim in ženskam.127

Kot že zapisano, je prva konferenca potekala od 26. januarja do 3. februarja 1919 v Parizu. Kot jugoslovanska delegata sta se je udeležila Jovan Žujović in dr. Vasilij Jovanović. Druga konferenca je potekala med 10. in 13. marcem 1919 v Londonu, tretja pa v Bruslju od 30. novembra do 4. decembra 1919. Jugoslovanska delegacija je na tretji konferenci želela rešiti vprašanje svobode na Jadranskem morju in predlagala, naj se s to zadevo ukvarja posebna komisija za tovrstna

126 Leonid Pitamic, "Postanek in razvoj lige narodov v letu 1919", Slovenski pravnik, 1. 4. 1920, str. 21–30 (dalje: Pitamic, Postanek in razvoj). 127 Prav tam, str. 31–34.

41 vprašanja. Predlogi, ki so dobili večino v komisiji, so bili skoraj vsi sprejeti na plenarni seji 3. decembra. Med njimi je bil provizorni statut za federacijo vseh nacionalnih združenj za Društvo narodov. Federacija naj bi imela za svoje organe glavni zbor, generalni svet in permanentni biro. Glede kompetence tega biroja je Pitamic napisal naslednje predloge: »Statut federacije udruženj za ligo narodov naj se dopolnjuje, kar se tiče kompetenc permanentnega biroja, na sledeči način: Permanentni biro federacije udruženj za ligo narodov naj takoj proučava vse vprašanja internacionalnega interesa, ki bi utegnila ogrožati svetovni mir, in sicer tako, da jih lahko predloži kot predlog zveze ko bode ta konstituirana. Med temi vprašanji, ki morajo biti čim prej rešena po principih internacionalne pravičnosti in po želji prebivalstva mora figurirati v prvih vrstah kot eno najbolj perečih vprašanj Primorja in zapadne obali jadranskega morja ter svobode tega morja.« O tem predlogu se ni javno diskutiralo, ker je šlo po mnenju predsedstva in komisije le za provizorno organizacijo federacije. Bili so mnenja, da bo ta predlog na konferenci zvrnjen. Ob koncu konference je Pitamic zapisal: »Konferenca v Bruslju je bila prva po sklenitvi mirovne pogodbe ter prva, pri kateri so bili prisotni tudi zastopniki nevtralnih držav. Konferenca svojega cilja ni popolnoma dosegla. Zapazila se je v veliko večji meri kakor pri londonski konferenci v marcu tega leta, bojazljivost spuščati se v nov nepoznan element, ki še ni siguren. Slišalo se je mnogo skeptičnih besed, posebno, ko se ni oficijelno govorilo. Zaradi tega so tudi resolucije zelo splošne, ker je le tako bilo mogoče priti do sporazumljenja in izogniti se vsakemu prejudicijelnemu sklepu.«128

Pitamic je sodeloval tudi v Pisarni za zasedeno ozemlje, ki je nastala ob italijanski zasedbi Slovenskega primorja ob koncu prve svetovne vojne. Izšla je iz Narodnega sveta, ki je bil ustanovljen avgusta 1918 v Ljubljani kot politična organizacija. Pisarna za zasedeno ozemlje naj bi pripravila teren za novo nastajajočo, iz delov Avstro-Ogrske sestavljeno Kraljevino SHS. Narodni svet, njegova organizacija in delovanje so spodbudili nekatere zavedne Slovence v Ljubljani, da so začeli razmišljati in kaj kmalu izdelovati načrt za organizacijo, ki bi skrbela za tiste Slovence in njihove rojake, ki so ostali zunaj meja Kraljevine

128 Pitamic, Postanek in razvoj, str. 34–44.

42

SHS. Pisarna za zasedeno ozemlje je svoje delovanje naslonila na delovanje Narodnega sveta. Ta je namreč objavil v Slovenskem narodu proglas, naj se začno v posameznih krajih ustanavljati krajevni narodni odbori. Še preden je bilo konec prve svetovne vojne, je bilo celo Slovensko primorje prepredeno z mrežo narodnih odborov. Ko se je vojna končala, je Pisarna za zasedeno ozemlje s koristjo začela uporabljati mrežo narodnih odborov, a le-ti niso bili legalni, zato jih italijanske okupacijske oblasti niso priznavale. 8. decembra 1918 je Pisarna izdelala svoj prvi program, ki ga je imenovala »Delokrog Pisarne za zasedeno ozemlje«. Za svoje delovanje je potrebovala dokaj velika finančna sredstva. Na začetku jo je financiral Narodni svet v Ljubljani, pozneje pa je dobivala sredstva od Narodnega veča iz Zagreba. Predsednik in vodja Pisarne za zasedeno ozemlje je 7. avgusta 1919 poslal dolgo spomenico predsedstvu Deželne vlade za Slovenijo. V njej je razložil in utemeljil organizacijo, ki naj bi imela širše delovno področje, več osebja in seveda večjo moč. Imenovala naj bi se Odbor za zasedeno ozemlje, ki naj bi se ukvarjal izključno s problemi, ki so trli prebivalce zasedenega ozemlja, in z vprašanji narodnostnega, kulturnega, gospodarskega ali političnega značaja. V »Odbor« so poskušali pritegniti zastopnike vseh političnih strank. Izbral je osem odsekov, preko katerih naj bi deloval: Odsek za šolstvo, Odsek za delavstvo in uradništvo, Odsek za begunce, Odsek za naseljevanje in stanovanjstvo, Odsek za gospodarstvo, Odsek za propagando, Odsek za protiagitacijo, Odsek za finance. Odbor za zasedeno ozemlje ni imel dolgega življenja, saj se je začela oblikovati nova ideja o še večji in uspešnejši organizaciji. Pobudnik te ideje je bil dr. Slavko Fornazarič, predsednik Pisarne za zasedeno ozemlje in podpredsednik Odbora za zasedeno ozemlje. Fornazarič je predsedniku ministrskega sveta v Beograd poslal spomenico, ki je vsebovala veliko predlogov za ustanovitev raznih zasebnih in javnih organizacij, a uspeha je bilo malo, uspelo mu je namreč sestaviti le pripravljalni odbor za zasebno organizacijo. Pripravljalni odbor Narodnega sveta za neodrešeno domovino je začel kaj kmalu delovati. Najprej so sestavili načrt pravilnika Narodnega sveta, ki so ga pozneje še nekajkrat spremenili.129

129 Dušan Nećak, "Pisarna za zasedeno ozemlje", Kronika, Ljubljana 1920, letnik 20, številka 2, str. 101. (dalje: Nećak, Pisarna).

43

Vošnjak je 30. novembra 1918 odpotoval v Evropo. Preden se je vkrcal na francoski parnik Rochambeau, je »poslal kabel Narodnemu veću v Zagreb in Deželni vladi v Ljubljani, v katerem je sporočil svoj odhod v Evropo in ponudil svoje moči na razpolago veću in vladi«. Ob pristanku v Bordeauxu je pričakoval, da ga bodo že čakala kakšna navodila iz Zagreba ali Ljubljane. Ker teh ni bilo, je pot nadaljeval v Pariz. Svojega očeta je na božič leta 1918 obiskal v Collogne sur Territet v Švici.130 V Pariz se je vnovič vrnil, ko je postal generalni sekretar Delegacije za mir Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je imela svojo prvo sejo 10. januarja 1919.131 Vošnjak je moral kot generalni sekretar vzdrževati zveze z britansko, ameriško in slovanskimi delegacijami. Bil je strokovnjak za državno in mednarodno pravo, prav tako je dobro obvladal angleški, francoski, nemški, ruski, italijanski, češki in srbohrvaški jezik, govoril poljsko in bral madžarsko.132 Zaradi potovanja v Švico k bolnemu očetu se je 24. decembra 1919 odpovedal mestu generalnega sekretarja.133 Isto leto se je poročil s Srbkinjo Nado Georgijević, ki je umrla leta 1942.134

31. avgusta 1919 je bil Vošnjak imenovan za enega izmed prvih štirih profesorjev na novoustanovljeni Juridični Univerzi v Ljubljani, in sicer kar med potekom pariške mirovne konference. Poleg njega sta bila imenovana tudi Žolger in Pitamic, ki sta prav tako sodelovala na mirovni konferenci. Prvi profesorski zbor je tako bil konstituiran kar v Parizu. V poletnem semestru leta 1920 so se predavanja na fakulteti tudi začela.135 Vošnjak se je svojemu mestu na pravni fakulteti odpovedal, saj je bil po koncu mirovne konference poklican v ustavno komisijo, nato pa izvoljen za poslanca v Ustavodajno skupščino.136

19. februarja 1920 je Stojan Protić drugič postal predsednik vlade in prevzel resor ministra za ustavodajno skupščino in izenačenje zakonov. Ob tem je ustanovil

130 Vošnjak, U borbi, str. 379–380. 131 Bogdan Krizman, Bogdan Hrabak, Zapisnici sa sednica Delegacije Kraljevine SHS na mirovnoj konferenciji u Parizu 1919–1920, Beograd 1960, str. 19. 132 ARS, Vošnjak, fascikel 1 (avtobiografija). 133 ARS, Vošnjak, fascikel 14,pismo N. Pašića Vošnjaku. 134 Vošnjak, Dnevnik, str. 12. 135 Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929, Ljubljana 1929, str. 292-295. 136 Milko Kos, "Vošnjak Bogumil", v: St. Stanojević Narodna enciklopedija srpsko-hrvatsko- slovenačka, IV. knjiga, Zagreb 1929, str. 148.

44 strokovno komisijo za izdelavo načrta ustave, v katero je poleg Slobodana Jovanovića, Ladislava Polića, Koste Kumanudija in Lazarja Markovića imenoval tudi Bogumila Vošnjaka.137

Po prevratu se je Žolger preselil v Maribor. Po nekaterih pričevanjih je bil celo kandidat za predsednika Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani, vendar kljub dobremu sodelovanju z načelnikom SLS dr. Antonom Korošcem te funkcije ni zasedel. 10. novembra 1918 je postal predsednik upravne komisije v oddelku za notranje zadeve, saj ga je na to mesto postavil Josip Pogačnik. Predložil je načrt začasne ustave in uprave za Slovenijo, ki je bil izdelan že pred meseci v krogu slovenskih uradnikov na Dunaju. 14. novembra 1918 je vlada njegov načrt tudi objavila, čez štiri dni pa je postal še vodja pisarne za zasedeno ozemlje.138 Žolger je bil eden od štirih opolnomočenih članov delegacije t. i. politične delegacije Kraljevine SHS na pariški mirovni konferenci.139 Korošec ga je namesto sebe predlagal za glavnega slovenskega predstavnika v jugoslovanski delegaciji.140 Antantne države so se dogovorile, da na mirovni konferenci predstavniki centralnih sil ne bodo sodelovali, zato je bil Žolger edini član avstro- ogrskih vladnih krogov, ki se je udeležil mirovnih pogajanj. Ker je bil nekdanji minister poražene države, so nekateri člani drugih delegacij bili do njega zadržani. Prav tako je Žolgerjeva prisotnost delovala moteče tudi na nekatere člane jugoslovanske delegacije.141 A navkljub vsemu je bil od 6. januarja 1919 do 1. julija 1920 pooblaščeni delegat v delegaciji Kraljevine Srbije oziroma Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki jo je vodil izkušeni srbski državnik Nikola Pašić. Kot že omenjeno, je bil glavni tajnik delegacije Vošnjak. Delegatski status je imel tudi nekdanji tržaški poslanec v dunajskem parlamentu Slovenec dr. Otokar Rybář.142

137 Josip Hohnjec, "O ustavi naše dežele", v: Zbornik Slovenci v desetletju 1918–1928, Ljubljana 1928, str. 305. 138 Andrej Vrčon, "Otokar Rybář", v: Tvorci slovenske pomorske identitete (dalje: Vrčon, Otokar Rybář), uredil Andrej Rahten, Mateja Matjašič in Nadja Terčon, Založba ZRC, Ljubljana 2010, 225– 234. 139 Jurij Perovšek, »V zaželjeni deželi«, Slovenska izkušnja s Kraljevino SHS/Jugoslavijo 1918–1941, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2009, str. 85 (dalje: Perovšek, V zaželjeni deželi). 140 Prav tam, str. 85. 141 Andrej Rahten, Od habsburške monarhije do panevropske unije, Inštitut za civilizacijo in kulturo, Ljubljana 2009, str. 165–166(dalje: Rahten, Od Habsburške monarhije). 142 Vrčon, Otokar Rybář, str. 225–234.

45

Opolnomočeni delegati (predsednik delegacije Srb Nikola Pašić, Hrvat Ante Trumbić, Srb Milenko Vesnić, ki je bil obenem tudi jugoslovanski poslanik v Parizu, in Žolger) so bili člani delegacije, ki so lahko sodelovali pri delu mirovne konference. Pri mirovni konferenci so bili akreditirani in so uradno sodelovali v delu plenuma konference, podpisovali osnovne akte jugoslovanske delegacije, naslovljene na mirovno konferenco, in v imenu Kraljevine SHS podpisovali mirovne sporazume. Opolnomočeni delegati so vodili jugoslovansko delegacijo in bili njene glavne osebnosti. Žolger je bil eden od treh jugoslovanskih podpisnikov Sanžermenske mirovne pogodbe z Avstrijo in Trianonske mirovne pogodbe z Madžarsko.143

Slika 3: Ante Trumbić, Nikola Pašić, Milenko Vesnić in Ivan Žolger144

V kakšnem položaju so bili slovenski predstavniki na mirovnih pogajanjih, je v članku o Žolgerju očrtal Rahten: »Večini diplomatov in ekspertov, ki so se januarja 1919 zbrali v Parizu, je bilo verjetno že od začetka jasno, da bodo na mirovni konferenci Slovenci težko uveljavili svoje zahteve nasproti močnim

143 Perovšek, V zaželjeni deželi, str. 85. 144 http://www.dlib.si, pridobljeno 15. januar 2016.

46 zgodovinskim tekmecem – Italijanom na ozemlju nekdanjega Avstrijskega Primorja in Nemcem na ozemlju Koroške. Italijanski politiki in diplomati, ki jih je vodil ministrski predsednik Vittorio Emanuele Orlando, so prišli v Pariz že tako rekoč z zmago v žepu, saj so si po začetnem taktiziranju ob začetku svetovne vojne ob prestopu iz Trozveze na stran Velike Britanije, Francije in Rusije zagotovili 26. aprila 1915 podpis Londonskega pakta. Ta je določil, da v primeru zmage Italiji pripada velik del dotedanjih habsburških posesti: Tridentinsko, Južno Tirolsko, Goriško-Gradiščanska, Trst, Istra, Kvarnerski otoki in Dalmacija. Tudi najbolj optimističnim slovenskim politikom je bilo ob koncu prve svetovne vojne jasno, da zaradi omenjenega pakta ne bodo imeli vpliva na določanje zahodne slovenske meje oziroma meje med novonastalo Kraljevino SHS in Italijansko kraljevino, čeprav so zavezniki v tem primeru povsem spregledali dejstvo, da bo velik del Slovencev in Hrvatov ostal izven okvirov jugoslovanske države. Slovenci v Parizu so se morali sprijazniti, da je bilo vprašanje zahodne meje nove države vezano izključno na pogajanja med zmagovitimi velesilami na pariški mirovni konferenci. Kasneje je v spominih priznal glavni britanski udeleženec ministrski predsednik David Lloyd George, da je bil vsaj del ozemeljskih koncesij Italiji v jasnem nasprotju z načeli, ki so jih razglasile zmagovite velesile, se je britanska diplomacija zvesto držala Londonskega pakta. Slovenski politiki so sicer na svojih javnih nastopih poudarjali, da bi morala Gorica in Trst pripadati jugoslovanski državi, toda hkrati so menila, da bo pariška mirovna konferenca spoštovala določila Londonskega pakta. Ker so imeli zvezane roke nasproti Italiji, so se politiki v Deželni vladi za Slovenijo s toliko večjo vnemo lotili reševanja Koroške. A tudi pri tem vprašanju se je kmalu pokazalo, da Žolger in drugi slovenski predstavniki ne bodo imeli lahkega dela.«145

Slovenski politiki so po združitvi enomesečne Države Slovencev, Hrvatov in Srbov s Kraljevino Srbijo 1. decembra 1918 računali, da bodo lahko na mirovni konferenci uveljavljali svoje narodne zahteve na podlagi ugleda, ki ga je Srbija uživala kot antantna zaveznica. Avstrija naj bi predstavljala v vojni poraženo državo, Slovenci in Hrvati, ki so se še nekaj mesecev poprej zagrizeno borili z Nemci proti Antanti, pa naj bi z združitvijo s srbsko monarhijo samodejno pridobili

145 Rahten, Diplomacija in pravo: primer dr. Ivana Žolgerja, str. 348–349.

47 status »zmagovalcev«. Verjeli so, da bo mirovna konferenca tudi pri slovenskem primeru upoštevala načela ameriškega predsednika Thomasa Woodrowa Wilsona, ki jih je zastopal v znamenitih Štirinajstih točkah. Kot so opazili že hrvaški delegat Josip Smodlaka in drugi akterji konference, so Slovenci v Parizu resnično znotraj delegacije Kraljevine SHS uživali visoko stopnjo avtonomije in se odlikovali z dobro organizacijo dela. Kljub neizprosnim določilom Londonskega pakta, ki je leta 1915 dodelil Italiji v zameno za vstop v vojno na strani Antante pravico do priključitve zahodnega dela slovenskega narodnega ozemlja, Slovenci v Pariz niso prišli povsem demotivirani. Slovenski predstavniki so se z veliko vnemo vrgli na delo ter sestavljali razne spomenice in risali zemljevide severnih in zahodnih meja nove države. Delovno vzdušje v slovenskem delu jugoslovanske delegacije je najbolj slikovito opisal Smodlak, ki je ugotavljal, da so Slovenci imeli svojega zgodovinarja, geografa, kartografa, statistika, risarja, pisarniške uradnike in tipkarje. Iz Ljubljane so pripeljali celo pisarniškega slugo: »V pisarnah, ki so bile vzor reda in snage, se je delalo po ves dan, dostikrat v pozne nočne ure. Nihče ni stal križem rok. Tipkanje strojev ni prenehalo od jutra do mraka. Na čelu tega popolnega aparata je stal pooblaščeni delegat dr. Žolger, bivši minister cesarja Karla, prvi in zadnji južni Slovan, ki je v Avstriji postal minister. Ob dejstvu, da je bil vrsto let šef oddelka na Dunaju, si je uredil pisarno po dunajskem vzoru, tako da je zares izgledala kot oddelek avstrijskega ministrstva. ... Dejansko so zadeve v krilu naše pariške delegacije izgledale tako, kot da je Slovenija samostojna država pod protektoratom Jugoslavije.«146

Žolger, ki je bil med drugim tudi soavtor temeljne brošure o slovenskih zahtevah glede Prekmurja, Štajerske in Koroške,147 je menil, da je v pogajanjih glede prihodnjih meja z Avstrijo glavno breme nosil poslanik Kraljevine Srbije v Parizu dr. Milenko Vesnić, vodilni hrvaški delegat dr. Ante Trumbić pa je pozornost posvečal predvsem jadranskemu vprašanju. Vesnić je leta 1917 vodil srbsko misijo v ZDA, zato je bil edini južnoslovanski delegat, ki je že med vojno vzpostavil tesne stike z ameriško administracijo, hkrati pa je bil poročen z milijonarko Blanche Ulman, ki je sodila v krog prijateljev Wilsonove soproge Edith. Vesnić je bil eden

146 Zapisi Dra Josipa Smodlake, uredil Marko Kostrenčić, JAZU, Zagreb 1972, str. 120-121. 147 ARS, AS 10161, Zapuščina Ivana Žolgerja (dalje: ARS, Zapuščina).

48 izmed redkih tujih diplomatov, ki je lahko podal svoje pripombe na osnutek Štirinajstih točk.148 Na enem izmed sestankov v Parizu je prišlo do neprijetne situacije, saj Clemenceauju očitno ni bila všeč Pašićeva okorna francoščina, ki je še bolj poudarila sicer že tako ali tako slabše retorične sposobnosti srbskega državnika. Clemenceau je namreč Pašića na eni izmed sej nestrpno prekinil: »Dovolj, nič Vas ne razumem, drugič prinesite Vaše želje pisno.« Clemenceau je hotel zapustiti dvorano, a ga je Trumbić uspel prepričati, naj ostane. Tako je Clemenceau privolil v nov sestanek, a pri tem postavil pogoj, da se ne sme udeležiti Žolger. Žolger, ki je imel pripravljeno obširno utemeljitev slovenskih zahtev v francoščini, je tako po Pašićevi zaslugi ostal brez možnosti, da jih prenese francoskemu premierju.149

Žolgerja ni bilo med najdaljšimi govorniki na sejah delegacije Kraljevine SHS v Parizu, svoje teze pa je zagovarjal umirjeno in trezno. Slovence je opisal kot obrambni zid pred »tisočletnim« nemškim »prodiranjem na jug«. Prepisoval jim je zasluge, da so uspeli skrhati znamenito Bismarckovo konico meča, ki naj bi jo predstavljal Trst. Pariška mirovna konferenca jih za ta njihov boj ni nagradila, ampak je prav v njihovem primeru kršila temeljna moralna načela. In to kljub temu, da naj bi bila razmejitev na zahodu z Italijo najlažje rešljiv primer implementacije Wilsonovih načel. Toda ironija usode je po Žolgarjevem mnenju hotela, da se »laži« postavi »zgodovinski spomenik« prav tam, »kjer bi morala zmagati enostavna resnica v vsej svoji čistosti«.150 Pred svetom deseterice je 18. februarja 1919 Žolger predstavil referat, na katerem je poudaril, da Slovenci ne zahtevajo ozemlja, ki bi bilo morebiti germanizirano že v davnini, ampak želijo pokrajine, ki so bile izpostavljene nasilni, nelegalni in nemoralni denacionalizaciji v sodobnem času.151

Februarja 1919 je jugoslovanska delegacija predlagala, naj se jadransko vprašanje razreši z Wilsonovo arbitražo, a so Italijani predlog zavrnili. Namesto da bi mirovna konferenca Slovencem omogočila, da vsaj deloma revidirajo določbe Londonskega pakta, je postalo kmalu jasno, da bo tudi Wilson moral popustiti italijanskim zahtevam. Časnik Slovenski narod je 28. marca 1919 objavil pismo iz

148 Rahten, Diplomacija in pravo: primer dr. Ivana Žolgerja, str. 350. 149 Smodlaka, Zapisi, str. 114. 150 Rahten, Diplomacija in pravo: primer dr. Ivana Žolgerja, str. 351. 151 ARS, Zapuščina, Žolgarjev referat pred svetom deseterice, 18. 12. 1919.

49

Pariza, v katerem so prišle slovenske skrbi jasno do izraza: »Pariška konferenca je mogla biti mejnik v zgodovini kot uresničevateljica idej, za katere so se borili najboljši možje vseh narodov, zdi se pa, da so merodajni členi konference danes na te ideje popolnoma pozabili in da je Wilsonov glas med njimi glas vpijajočega v puščavi. Kdor je sanjal o Wilsonovih idejah samoodločbe narodov in demokraciji in pride danes v pariško politično ozračje, ga zazebe v dno duše. Tu se samo še govori in razpravlja o odškodninah, kojih vresničenje bi pomenilo zasužnjenje celih narodov za stoletja, o aneksijah, ki so kakor pest na oči samoodločbi narodov in ki vsako misel na trajni mir in bratstvo narodov napravljajo iluzornim.«152

Koroško vprašanje je med Slovenci v času pogajanja prineslo še večje razočaranje.153 1. aprila 1919 je Lambert Ehrlich (desna roka Žolgerja) skupaj z Žolgerjem, Rybářem, sodelavcem jugoslovanske delegacije dr. Gustavom Gregorinom in članom tiskovne sekcije delegacije Ivanom Šveglom sodeloval pri razgovoru s članom ameriške delegacije Henryjem Whitom. Slovenski predstavniki so ameriškim delegatom pojasnili negotov položaj slovenskega naroda. Sredi aprila 1919 so se Žolger, član sekcije jugoslovanske delegacije za mednarodno pravo Pitamic, glavni tajnik jugoslovanske delegacije Vošnjak, Švegl in član etnografsko zgodovinske sekcije Slavič udeležili pogovorov z ameriškimi, angleškimi in francoskimi izvedenci za ozemeljska vprašanja. Slovenski predstavniki so podajali stvarna pojasnila o koroških Slovencih, da bi onemogočili vpliv Milesovega poročila in skušali doseči, da bi teritorialna komisija spremenila svoje stališče o meji na Karavankah in plebiscitu. Ofenziva slovenskih sil na Koroškem aprila 1919, je, poleg tega, da je bila neuspešna, ustvarila tudi zelo neugoden vtis pri ameriški delegaciji. Po nasvetu člana francoske delegacije P. de Lanuxa sta Žolger in Ehrlich v začetku maja pripravila posebno poročilo (L'ofensive allemande en Carinthie depuis le 29 avril 1919), ki je poudarjalo, da je ofenziva nastala zaradi nenehnih izzivanj in kršitev premirja z avstrijske strani. Opozarjalo je tudi na teror avstrijskih enot v slovenskem delu Koroške, ko so Avstrijci v začetku maja izvedli uspešen protinapad.154 Wilsonova beseda je bila ključna, ko so se vodilni pogajalci na

152 Rahten, Diplomacija in pravo: primer dr. Ivana Žolgerja, str. 351–352. 153 Prav tam, str. 352. 154 Perovšek, V zaželjeni deželi, str. 100–101.

50 konferenci odločali za plebiscit. Francoski diplomat Pierre de Lanux je 11. maja 1919 Žolgerju zaupal, da je teritorialna komisija za Romunijo in Jugoslavijo pod vodstvom Andreja Tardieuja svetu deseterice predložila predlog za razpis plebiscita za Celovški bazen. Jugoslovanska delegacija je sicer 12. maja 1919 takoj pripravila svoj predlog o začasni upravi plebiscitnega ozemlja, v katerem je veliko pozornost posvetila predvsem zavarovanju slovenščine v šolah.155 Ob tem, ko so skrčili zahteve v Prekmurju na današnje meje, so proti Avstriji predlagali naslednjo razmejitev: na Koroškem naj bi se celotno predvideno plebiscitno ozemlje razdelilo v dva dela po črti od vrha Maloško Poldne v Karavankah proti severu, zahodno od Baškega jezera do Drave, vzdolž Drave do Rožeka, od tod do zahodnega brega Vrbskega jezera, po Vrbskem jezeru, Glinici in Glini do ustja v Krko in po Krki navzgor do meje plebiscitnega ozemlja. Južni del od te črte naj bi brez glasovanja pripadal Jugoslaviji, severni pa Avstriji. Z navedeno razmejitvijo, t. i. zeleno črto, ki je obveljala tudi kot meja kasnejše cone A, so avtorji novega jugoslovanskega razmejitvenega predloga iz dotedanjih zahtev izločili Celovec z njegovo severno ponemčeno okolico, ker so bili prepričani, da je bilo ravno to ozemlje glavni vzrok za sklep četverice o plebiscitu. Obenem so nekoliko popravili zahtevano mejo na Štajerskem, kjer so z opustitvijo zahtev po Soboti in Lučanah izenačili jugoslovansko zahtevo z mejo, ki jo je predložila teritorialna komisija.156

Bližal se je dan podpisa sporazuma z Avstrijo, ki so ga nekateri njeni člani poskušali izkoristiti za zadnji poskus, da se vsaj del slovenskega etničnega ozemlja na Koroškem preda Kraljevini SHS brez plebiscita. 14. maja 1919 sta Pašić in Vesnić zaprosila za avdienco pri Wilsonu in Lloydu Georgeu, vendar sta ostala pred zaprtimi vrati. Vesnić, Žolger in Rybář so poslali Wilsonu pisne intervencije, od katerih je najbolj dramatično zvenel Žolgarjev memorandum, ki je zelo pesimistično ocenjeval dotedanji potek pogajanj na konferenci. Slovencem sta grozila odvzem Primorja in razkosanje treh provinc v zaledju. Tako naj bi poleg Prekmurja, ki so ga velesile začasno izvzele iz pogajanj, Slovenci ostali brez »jeseniškega trikotnika« na Gorenjskem, ki naj bi bilo ob velikem gospodarskem pomenu tudi najlepši del slovenskega etničnega ozemlja, in svoje »zgodovinske

155 Rahten, Diplomacija in pravo: primer dr. Ivana Žolgerja, str. 352. 156 Perovšek, V zaželjeni deželi, str. 102–105.

51 domovine« Koroške. Obžaloval je izgubo Beljaka, predvsem zaradi njegovega velikega pomena v trgovskem prometu. Poudaril je, da Wilsonova načela do sedaj niso bila upoštevana niti v enem od naštetih primerov: v primeru Primorja je bil odločilen tajni pakt, v primeru Gorenjske in Koroške so prevladali gospodarski razlogi, v primeru Prekmurja pa so bili spregledani geografski kriteriji. Izven Kraljevine SHS naj bi skupno ostalo 540.000 Slovencev oziroma 40% celotne slovenske populacije. Opozoril je na krivično odločitev, po kateri je bil na Koroškem plebiscit odobren, v Primorju pa ne. Poudaril je, da jugoslovanska stran ne more sprejeti prvega, ne da bi bil izveden tudi drugi.157

Delegati Kraljevine SHS so nadaljevanje pogajanj z Italijo vezali na izpolnitev zahtev glede Koroške. Ameriški geografski ekspert Douglas W. Johson je 16. maja 1919 sporočil, da se strinja z zeleno črto na Koroškem in z dodelitvijo Prekmurja Kraljevini SHS. Šlo je zgolj za Wilsonov manever, s katerim je želel Jugoslovane prepričati, naj se vnovič usedejo za mizo z Italijani. Njegov najtesnejši zaupnik polkovnik Edward Mandell House je namreč prišel na idejo, da bi ob ameriškem posredovanju izvedli nov, intenzivnejši krog pogajanj med Italijani in Jugoslovani. Housov eksperiment ni uspel, vendar so bili lahko Italijani zadovoljni, saj so ameriški posredniki za neuspeh pogajanj okrivili Trumbića. Clemenceau je 18. maja sprejel Pašića, Trumbića, Vesnića in Žolgerja, pri čemer je bil glavni poudarek na vprašanju Koroške. Pogovor je bil očitno uspešen, saj je Tardieu naslednji dan sporočil, da lahko Jugoslovani precizirajo stališče pred njegovo komisijo 20. maja. Slovenski del zahtev je predstavil Žolger, ki je poudaril, da Kraljevina SHS odstopa od prvotnega predloga in je pripravljena sprejeti tudi kompromis Drava–Vrbsko jezero–Glina–Krka. Glede Prekmurja je pripomnil, da ni razumljivo, zakaj bi Slovenci izgubili 100.000 ljudi v korist madžarskim boljševikom. Izrazil je tudi bojazen, da grozi Slovencem razdelitev med štiri države.158

V Ljubljani se niso zavedali težavnega položaja slovenskih članov delegacije, saj je Deželna vlada pod vodstvom dr. Janka Brejca 21. maja 1919

157 Rahten, Diplomacija in pravo: primer dr. Ivana Žolgerja, str. 352–353. 158 Prav tam, str. 353.

52

Žolgerju poslala navodila, da lahko mirovno pogodbo z Avstrijo podpiše samo pod pogojem, da bo južna Koroška vključno s Celovško kotlino Kraljevi SHS pripadala brez plebiscita. Na slednjega so bili slovenski politiki pripravljeni pristati samo, če bi bilo plebiscitno ozemlje do glasovanja pod slovensko upravo.159 Čez dva dni je Rybář poslal pismo, v katerem je sporočil, da so se voditelji velesil na mirovni konferenci odločili, da dobi jugoslovanska država brez plebiscita samo Jezersko in Mežiško dolino, medtem ko bi se o usodi Celovške kotline odločalo na referendumu. Brejc in Žerjav sta nastopila proti takšnemu kompromisu, ki bi tako Celovec kot Beljak prepustil Avstrijcem. Brejčeva vlada se je soglasno odločila, da pošlje ministrskemu predsedniku »protest, ker koroški narod ne more izhajati brez jednega centra, bodisi Beljak ali Celovec«. Tudi beograjsko zunanje ministrstvo so zaprosili, naj vztrajajo pri tej zahtevi. Za Clemenceauja je Žolger 24. maja pripravil nov memorandum, v katerem je opozoril na nasilje, ki naj bi ga bile avstrijske čete izvajale nad slovenskim prebivalstvom na Koroškem. Velesile je posvaril, naj preprečijo, da bi avstrijski vojaki ob umiku povzročali škodo s plenjenjem in nasilnimi akcijami. Wilsona ni bilo mogoče odvrniti od njegove zamisli, da se bo usoda Koroške odločila na plebiscitu. Na mirovni konferenci je Wilson 27. maja 1919 nastopil z ekspozejem o Celovški kotlini, v katerem je opozoril, da se tu gospodarska meja ne sklada z narodnostno. Južni slovenski del naj bi bil po njegovem mnenju gospodarsko nerazdružljivo spojen s severnim nemškim, zato bi bilo po njegovem mnenju najbolje, da bi se plebiscit izvedel za območje celotne kotline.160

Pred svet deseterice so bili 29. maja 1919 poklicani predstavniki malih sil, da bi precizirali svoja stališča glede podpisa pogodbe z Avstrijo. Ob tej priložnosti je Žolger sestavil posebno noto, v kateri je protestiral proti temu, da bi se Slovenci morali odpovedati deželi, ki je njihova zibelka in kjer je v večini. Obravnavo slovenskih zahtev je označil za krivično in se zavzel za kompromis v obliki zelene črte, kot je bila predstavljena teritorialni komisiji 20. maja 1919. Vodja romunske delegacije Ion Bratianu je našel elegantnejšo rešitev, ko je Clemenceauju dejal, da male sile niso imele dovolj časa za proučitev predloga pogodbe z Avstrijci in da

159 Rahten, Od habsburške monarhije, str. 172–173. 160 Rahten, Diplomacija in pravo: primer dr. Ivana Žolgerja, str. 353–354.

53 potrebujejo za razmislek več časa. Francoz je ta predlog sprejel z razumevanjem in preložil rok do konca meseca. Igranje na karto solidarnosti malih sil se je z jugoslovanskega stališča pokazalo za koristno. 28. maja so ekonomski eksperti sprejeli odločitev o bojkotu podpisa sporazuma z Avstrijci, če ne bodo izpolnjene zahteve Kraljevine SHS. A solidarnost se je kmalu razblinila. Vodja češkoslovaške delegacije dr. Karel Kramàř je očitno pozabil na svoje romantične neslovenske koncepte, ki jih je zagovarjal še kot poslanec v dunajskem parlamentu, saj se mu je močno mudilo zapečatiti ozemeljske pridobitve lastne države in zato ni želel ogroziti med vojno vzpostavljenega zavezništva z Italijani.161 Prav Žolger je bil tisti, ki se je na začetku vojne osebno zavzel pri ministrskem predsedniku Stürgkhu, naj se s Kramàřem, ki je bil v zaporu pod obtožbo veleizdaje, ravna milejše.162

Jugoslovani so 31. maja 1919 za predstavnike glavnih velesil pripravili novo izjavo, v kateri so poudarili slutnjo, da obstaja tendenca za izločitev Koroške iz Kraljevine SHS. Velesile niso bile pripravljene podpreti nobenega od njihovih predlogov, pa čeprav je tudi zadnje avstrijsko štetje pred vojno na Koroškem potrdilo prisotnost 100.000 Slovencev. Jugoslovanom je bil naklonjen André Tardieu, ki je storil še zadnji poskus in osebno posredoval pri Wilsonu, naj dovoli sprejem kompromisnega predloga zelene črte. Predsednik je ostal neomajen: »Jaz sem poslal posebno komisijo in imam informacije, Angleži in Francozi pa ne.« Delegacija Kraljevine SHS je sklenila, da opravi še en krog pogovorov z vsemi ameriškimi delegati. Republikanski kongresnik Henry White je podprl zeleno črto in Jugoslovanom svetoval, naj njegovim kolegom izročijo kratek memorandum,163 zato je Žolger za ameriške delegate sestavil spomenico It is unjust. Spomenica je poudarjala, da se jugoslovanska delegacija ne more ubraniti vtisa, da hočejo velesile Jugoslovane na vsak način izriniti iz Koroške. Opozarjala je še, da mirovna konferenca ni upoštevala niti enega od številnih jugoslovanskih predlogov o rešitvi koroškega vprašanja.164 Vesnić in Žolger sta 1. junija ponovno poskušala priti do Wilsona, a se je njegov tajnik Crosse pritajil, kot da ga ni. Žolger je nato odhitel do Clemenceauja in ga rotil, naj doseže odločitev za zeleno črto. Clemenceau mu je

161 Rahten, Diplomacija in pravo: primer dr. Ivana Žolgerja, str. 354. 162 "Čeh o dr. Ivanu Žolgerju", Slovenec, 5 .6. 1925, št. 124, str. 2. 163 Rahten, Diplomacija in pravo: primer dr. Ivana Žolgerja, str. 355. 164 Perovšek, V zaželjeni deželi, str. 102.

54 dal jasno vedeti, kdo je na konferenci glavni in s tem slovenskega delegata odpravil s praznim zagotovilom.165

Delegacija Kraljevine SHS je na popoldanski seji 1. junija 1919 sklenila, da ne bo sodelovala pri podpisu pogodbe z Avstrijo v Saint Germainu, če se ne spremenijo določbe glede Koroške. Vesnić in Žolger sta zvečer ponovno posredovala pri Housu glede kompromisne črte. Tokrat je slovenski delegat pripravil še en, v angleščini pisan memorandum in v njem še enkrat na kratko ugotovil, da obstaja tendenca, ki želi Kraljevini SHS preprečiti oblast nad Koroško, pa čeprav naj bi celo nekateri programi avstrijskih politikov kot mejo priznavali Dravo. To je bila verjetno aluzija na stališče dr. Karla Rennerja in avstro- marksistov. V vsakem primeru bi imela lahko po Žolgerjevem mnenju nepravična rešitev koroškega vprašanja nepopravljive posledice za prihodnost odnosov med Kraljevino SHS in Avstrijo. Ta argumentacija je očitno naredila vtis tudi na Housa, ki je Žolgerju naročil, naj pripravi pismo, v katerem bi Wilsona zaprosil, naj se vsaj vprašanje pripadnosti Koroške začasno izvzame iz pogodbe z Avstrijo, a niti to ni omehčalo predsednika. House je istega dne zvečer sporočil Vošnjaku slabo novico, da Wilson noče podpreti jugoslovanskega predloga.166

Čete Kraljevine SHS so 6. junija 1919 vkorakale v Celovec in na Gosposvetsko polje. Toda bilo je prepozno. Voditelji velesil so 4. junija sprejeli Wilsonov predlog, naj se vprašanje Celovškega bazena odloči z ljudskim glasovanjem. Plebiscitno ozemlje je bilo razdeljeno na dve coni. V coni A, ki je bila južno od zelene črte, je najprej prišlo do glasovanja, v primeru pozitivnega izida za Jugoslavijo naj bi se plebiscit izvedel še v coni B.167 Vendar so na mirovni konferenci 25. junija 1919 na podlagi sklepov vrhovnega sveta dokončno določili meje med cona A in B. Meja med njima je tekla po Dravi od enega kilometra vzhodno od Rožeka, od tod do zahodnega dela Vrbskega jezera, potem sredi jezera po Glinici in Glini do izliva Gline v Krko, nato po Krki navzgor do meje plebiscitnega ozemlja. Mežiška dolina in Jezersko sta s tem že brez plebiscita pripadla Kraljevini SHS. Poglavitna pridobitev teh določb za Jugoslavijo je bilo

165 Rahten, Diplomacija in pravo: primer dr. Ivana Žolgerja, str. 355. 166 Prav tam, str. 355. 167 Prav tam, str. 356.

55 dejstvo, da je imela pravico do vojaške zasedbe in do jugoslovanske uprave v coni A, čeprav je bila njena uprava pod mednarodnim nadzorom. S tem je bil diplomatski boj za Koroško končan.168 Svojega podpisa pod Sanžermensko pogodbo ni bil pripravljen prispevati Žolger. Delegacija je vprašala za mnenje Beograd, od koder je prišel odgovor, da vlada sprejema vso odgovornost za podpis in so delegati kot takšni zgolj izvrševalci njenega sklepa.169

Pod Brejčevim vodstvom je posebna slovenska delegacija obiskala Wilsona in ga prosila milosti, vendar je Wilson v svoji odločitvi za plebiscit ostal neomajen. Na naslednjem sestanku sveta četverice je Wilson svojim kolegom priznal, da so ga ganile besede članov deputacije, da Slovence zmagovite sile osvobajajo, a jih hkrati režejo na kose. Brejčeva deputacija, ki naj bi s svojo prisotnostjo podprla prizadevanje Pašićeve ekipe, je prišla v Pariz prepozno.170

Žolger je v Parizu pogosto garal do zgodnjega jutra, vendar mu s tem ni uspelo preprečiti usodnih odločitev glede Primorske in Koroške.171 Bil je tudi član delegacije, ki si je na vso moč prizadevala, da bi Prekmurje pripadalo jugoslovanski državi.172 Vključil se je v reševanje vprašanja za severno mejo v Prekmurju, ker teritorialna komisija 20. marca 1920 ni podprla jugoslovanskega predloga razmejitve, po katerem naj bi Kraljevina SHS dobila Prekmurje s porabskimi Slovenci do Monoštra. Komisija je vrhovnemu svetu predlagala mejo na Muri do izliva v Dravo, s čimer bi bilo Prekmurje za Kraljevino SHS izgubljeno. Ker vrhovni svet dolgo časa ni obravnaval prekmurskega vprašanja, je jugoslovanska delegacija poskušala za Kraljevino SHS pridobiti še Porabje z Monoštrom. 9. julija 1919 je Žolger poslal predsedniku teritorialne komisije Tardieuju in njenima članoma Johnsonu in Leeperju noto o utemeljenosti takega popravka meje. Povod zanjo so bile napovedi, da namerava mirovna konferenca nemški Avstriji prisoditi nemška ozemlja na Madžarskem. Žolger je poudaril, naj v tem primeru konferenca prisodi Porabje z Monoštrom Kraljevini SHS. Noto o utemeljenosti popravka meje je delegacija 11. julija poslala tudi francoskemu članu Aubertu. Prizadevanja

168 Perovšek, V zaželjeni deželi, str. 102. 169 Rahten, Diplomacija in pravo: primer dr. Ivana Žolgerja, str. 356. 170 Prav tam, str. 356. 171 Prav tam, str. 357. 172 Perovšek, V zaželjeni deželi, str. 103.

56 jugoslovanske delegacije in njenih članov, da bi dosegli popravek meje, niso bila uspešna, ker je medtem vrhovni svet 9. julija 1919 že sprejel predlog teritorialne komisije za meje v Prekmurju. Meje je določil ob razvodnici med Rabo in Muro na severu in razvodnici med Lendavo in Krko na vzhodu. S tem je bila določena meja, ki je začrtana še danes. Porabje z Monoštrom je ostalo izven Kraljevine SHS.173 Žolger je sodeloval tudi pri odločanju o meji za Štajersko. Plebiscit naj bi bil izveden v treh conah: v conah severno in južno od Drave, to je med Pohorjem in Dravo ter med Dravo in Remšnikom, in pa v t. i. Murski kotlini, to je v Apaški kotlini in Radgonskem kotu. Pri tem se Avstrijci niso ustrašili nobenih sredstev, niti tega ne, da so Slovence ob Dravi in na Ptujskem polju razglasili za Vende, ki da so napol Nemci.174 Po odstopu predsednika delegacije Pašića je vlada v Beogradu 21. junija 1920 razpustila kar celotno delegacijo. Ker je bilo vprašanje razmejitve z Italijo nerešeno, koroški plebiscit pa pred vrati, je Žolger ob razpustitvi delegacije izrazil skrb in poudaril: »Naši nasprotniki ne bodo izpustili priložnosti, da iz tega dejstva potegnejo za nas najbolj neugodno predvidevanja. ... A ne samo v tujini, tudi v naši javnosti bo razpustitev delegacije povzročila najslabši vtis. Delegati so garancija naše varnosti, kot zelo znane osebnosti so v svojih krajih jamstvo interesov širokih ljudskih množic, so kvintesenca našega javnega mnenja.« Protest je naletel na gluha ušesa.175

Jugoslovanska delegacija je 11. avgusta v obsežni noti zavrnila avstrijske zahteve. Noto, ki jo je poslala teritorialni komisiji, sta sestavila Žolger in Ehrlich. Omenjena nota je zavračala avstrijske dokaze o štajerskih Vendih, ki naj ne bi bili Slovenci. Po več obravnavah v teritorialni komisiji in na sejah vrhovnega sveta je le-ta 29. avgusta 1919 končno odločil, da na Štajerskem ne bo plebiscita in da je treba na tem območju sprejeti reko Muro kot mejo med Avstrijo in Kraljevino SHS. Hkrati je odločil, da Radgona pripada Avstriji, Maribor pa Kraljevini SHS, s čimer je bila določena jugoslovanska državna meja na Štajerskem.176

173 Perovšek, V zaželjeni deželi, str. 108–109. 174 Prav tam, str. 107. 175 Rahten, Diplomacija in pravo: primer dr. Ivana Žolgerja, str. 357. 176 Perovšek, V zaželjeni deželi, str. 107.

57

5 POKLICNI DOSEŽKI V JUGOSLOVANSKI DOBI

30. januarja 1920 je pripravljalni odbor Narodnega sveta za neodrešeno domovino poslal vabilo za ustanovno zborovanje, ki so ga dobile tudi osebe, ki so takrat predstavljale cvet ljubljanske inteligence. Med njimi je bil tudi Leonid Pitamic. Zborovanje je potekalo od 31. januarja do 2. februarja 1920 v veliki dvorani Mestnega doma. Za predsednika je bil izvoljen Pitamic, za podpredsednike dr. Dinko Puc, dr. Anton Brecelj in Josip Kopač, za tajnika dr. Alojz Fornazarič, za blagajnika dr. Bajc. Od novoustanovljenega Narodnega sveta za neodrešeno jugoslovansko ozemlje so vsi pričakovali veliko. Takoj po ustanovitvi so nastale prve težave, iz katerih ni bilo rešitve. Najprej je odstopil z mesta predsednika Pitamic. Minil ni niti mesec dni od ustanovitve, ko je poslal pismo, v katerem se je opravičeval, da ne more sprejeti predsedstva Narodnega sveta, ker je član Jugoslovanskega združenja za Društvo narodov in da je tako preveč zaposlen. Delo je prevzel Odbor za zasedeno ozemlje z dr. Vodopivcem na čelu. Prav tako k Narodnemu svetu niso želeli pristopiti Hrvati, saj so trdili, da Jugoslovanska Matica kot vsejugoslovanska begunska organizacija popolnoma zadošča.177

O delu Narodne sveta je v svoji razpravi pisal zgodovinar Nećak: »Pisarna za zasedeno ozemlje je marsikatero nalogo, ki je bila ali ni bila zapisana v njenem statutu, uspešno opravila. Nalogo pa zaradi katere je bila ustanovljena, ni mogla uspešno opraviti. Gotovo, ne toliko zaradi svoje lastne, notranje nemoči, temveč predvsem zato, ker ni bila deležna nikakršne podpore od države in kar je najvažnejše Kraljevina SHS v mednarodnem pogledu ni pomenila veliko in je bila samo drobiž za poravnavanje računov velesil.«178

Pitamic je bil politično dejaven tudi v letih 1924, 1927 in 1928, in sicer kot namestnik jugoslovanskega delegata pri letnih skupščinah Društva narodov. V letih od 1929 do 1938 je bil izredni poslanik in pooblaščeni minister Kraljevine Jugoslavije pri vladi v Združenih državah Amerike arbitrov Stalnega arbitražnega sodišča v Haagu.179

177 Nećak, Pisarna, str. 103. 178 Prav tam, str. 106. 179 http://www.adp.si, pridobljeno 16. januarja 2016.

58

Diplomacija in politika nista bila glavni Pitamičevi dejavnosti, saj je osrednjo skrb namenjal znanstvenemu, pedagoškemu in tudi upravno-vodstvenemu delu na ljubljanski pravni fakulteti in univerzi.180 Po vrnitvi iz Pariza je vodil vse nadaljnje organizacijsko delo, poskrbeti je moral za predavalnice in delovne prostore, predvsem pa oblikovati jasne predpise o pravnih študijih. Bil je matičar Pravne fakultete v Ljubljani in njen prvi dekan ter redni profesor. Javnosti je fakulteto predstavil 15. aprila 1920 s predavanjem na temo Pravo in revolucija.181 France Goršič je za Ljubljanski zvon napisal književno poročilo, v katerem je zapisal: »Vsi ocenjevalci so hvalili to delce, da je izvrstno, globoko znanstveno in da je izreden pojav. Poglavitni pomen Pitamičevega predavanja je v tem, da odkriva, ker stoji na metafizičnih tleh, nezmožnost stare metode, usvojiti si in okoristiti si človeške napredke, spoznatke nenemških pravoslovcev in pridobitve nenemških pravnih sistemov. Ta pomen obelodanjenega predavanja je velik. Zdi se, da tvori dekanovo predavanje, ko se je otvarjala slovenska pravna fakulteta, mejnik nove dobe, ki nam donese spoznatek, da je pravoznanstvo, teoretično in praktično, dal družabnih ved.«182

180 Pitamic, Država, str. 482. 181 Univerza v Ljubljani in njeni rektorji, Zgodovinski arhiv in muzej Univerze, Ljubljana 2006, str. 14. 182 France Gorišič, "Dr. Leonid Pitamic: Pravo in revolucija", Ljubljanski zvon, 1920, letnik 40, številka 7, str. 23.

59

Slika 4: Profesor dr. Leonid Pitamic s študenti prava183

Od samega začetka je bil na fakulteti redni profesor. Predaval je javnopravne predmete: ustavno pravo, teorijo države, filozofijo prava, nekaj let tudi mednarodno pravo in krajši čas še upravno pravo. V študijskem letu 1925/26 je bil rektor Univerze v Ljubljani. Prva seja profesorskega zbora ljubljanske Pravne fakultete je bila v Parizu 18. decembra 1918, kjer se je, kot že zapisano, oblikoval prvi fakultetni svet Pravne fakultete. Univerzitetnemu svetu oziroma vladi so sklenili za ljubljansko Pravno fakulteto v imenovanje predlagati štiri redne, enega izrednega in tri honorarne profesorje. Prvemu dekanu prof. Pitamicu so ob tem poverili oblikovanje konkretnih predlogov in zastopanje pri univerzitetnem svetu. Prvi profesorji so opravili pomembno delo. Organizirali so prve seminarje, pripravili vse potrebno za zapolnitev učnega osebja fakultete, uredili prostore v nekdanjem deželnem dvoru za pisarne in dekanat, pripravili prve prostore za predavalnice in knjižnico. Profesorji so tudi samo za »potrebe dijaštva«, ki ni imelo na razpolago domačih del in si ni moglo kupiti knjig v tujini, izdajali učbenike.184

183 Teja Anžur, "Oris Pravne fakultete med obema vojnama", Kronika, 1998, str. 97 (dalje: Anžur, Oris Pravne fakultete). 184 Prav tam, str. 97.

60

V diplomacijo je Pitamic odšel leta 1929, vendar tudi v Združenih državah Amerike ni prenehal z znanstvenim delom. V tem času je objavil več razprav, izdal je rahlo predelano in dopolnjeno izdajo knjige Država v angleškem jeziku (A Treatise on the State) in imel tri predavanja na School of Foreign Service (Georgetown University, Washington, D. C.). Omenjena predavanja je strnil v knjigo Some Notions on the State and its International Phases.185

V letih od 1929 do 1934 je bil izredni poslanik in pooblaščeni minister Kraljevine Jugoslavije pri vladi Združenih držav Amerike v Washingtonu.186 Po vrnitvi v Ljubljano se je kot poslanik leta 1935 upokojil in nadaljeval z delom na Pravni fakulteti, ki ga je povabila, naj najprej nastopi z delom kot honorarni in nato, ko je bilo leta 1938 na voljo ustrezno delovno mesto, kot redni profesor za ustavno pravo in teorijo države. Predavanja je imel tudi o angleški in francoski pravni terminologiji. V študijskem letu 1940/41 je bil ponovno njen dekan in vseskozi njen redni profesor vse do upokojitve leta 1952.187

Pitamic je izdal več knjig, okrog 70 monografij, člankov, razprav in ocen, ki jih je pisal in objavlja v več jezikih, namreč v Parizu je študiral francoski jezik, angleškega v Oxfordu in Cambridgu, obvladal pa je tudi nemški jezik.188 Njegovo delo je tematsko raznoliko in posega na različna pravna področja, a jim je Pitamic dal svoj pečat pojmovanja prava, ki gradi na teoriji pravnega pozitivizma in na izročilu naravnopravnega pogleda na pravo. Glavna področja, na katera se navezujejo njegova dela, so teorija prava in država, filozofija prava, primerjalno in domače ustavno pravo, meddržavno pravo, pravo terminologije in deloma tudi upravno pravo. Poglavitno Pitamičevo delo je slovenska in angleška izdaja Države.189 V uvodu omenja, da so se z državo kot posebno vrsto človeških družb ukvarjali misleci vseh časov. Joso Jurkovič je za Ljubljanski zvon napisal književno poročilo, v katerem je zapisal: »Pitamic sam omenja v uvodu, da so se z državo kot posebno vrsto človeških družb ukvarjali največji misleci vseh časov, in ugotavlja, da kljub temu iz vseh teh razglabljanj ni dozorelo do danes enotno pojmovanje

185 Pitamic, Država, str. 482. 186 Pavčnik, Čista teorija, str. 20. 187 Pitamic, Država, str. 483. 188 http://pitamicevotekmovanjestudentovprava.blogspot.si, pridobljeno 18. januarja 2016. 189 Pitamic, Država, str. 483.

61 države. Razlog za to so na eni strani spremembe države same, na drugi strani pa sestavljeni pojem države in analitična smer moderne znanosti. To so objektivni razlogi, ki leže v predmetu. So pa po mojem mnenju tudi subjektivni razlogi v pisateljih, ki so večkrat iskali in našli v državi to kar je odgovarjalo njihovem političnemu prepričanju in svetovnemu nazoru. Ta knjiga je zrel plod stupendnega znanja in obvladanja vseh državoslovjih problemov, predvsem pa rezultat samostojnega razmišljanja in pretehtavanja vsakega vprašanja, in sicer izolirano v celotnem sistemu. Najprej pokaže bistvene znake države, analizira suverenost, navaja teorije o postanku države in svoje mnenje o tem ter obrazloži preprosto in vendar znanstveno izčrpno zmotani pojem juridične osebnosti države. Zlasti poglavja o zvezni državi in sodržavju so tako pregledno in vendar pri tem do vseh podrobnosti obdelana, da bi jih danes zaman iskali v kaki knjigi. Sledijo poglavja o ustavi, njenem postanku in bistvu, o pomenu in zgodovini temeljnih, človeških in državljanskih pravic, suspenziji teh pravic ter o državljanstvu. Nato objasni bistvo zakona, finančni zakon in proračun ter pokaže na razliko med uredbo in naredbo ter zasilno uredbo. Potem obravnava položaj načelnika države, njegovo postavitev, prestolonasledstvo, regentstvo in zastopništvo. Sledi razvoj parlamentarizma, zlasti v Angliji, dvodomni sistem in njega naloge, volivci, vsi včasi zelo komplicirani, načini volitev, značaj volivne pravice, parlament in njega poslovanje, pravice njegovih članov, državna uprava, samouprava, sodstvo. Zadnji del knjige se peča z razmerjem države do meddržavnega prava in razmerjem države do nedržavnih organizacij, zlasti cerkve.«190 Članek je zaključil z naslednjim mislimi: »Govoriti bi se dalo, ali je zakon že perfekten s promulgacijo brez publikacije itd., vendar so vse to vprašanja, ki se bodo vedno pojavljala pri vseh takih knjigah in nimajo nobene zveze z njihovo znanstveno vrednostjo. Zato končam in čutim potrebo, da pri tej lepi knjigi, ki jasno priča o naši kulturi, poudarim samo še eno: da je knjiga pri vsej svoji znanstvenosti pisana v tako lepi slovenščini, da je je slovenska kultura lahko dvakrat vesela.«191

190 Joso Jurkovič, "Država: Dr. Leonid Pitamic", Ljubljanski zvon, 1928, letnik 48, številka 1, str. 51(dalje: Jurkovič, Država). 191 Prav tam, str. 54.

62

Po mnenju številnih je najpomembnejše Pitamičevo delo ravno Država, objavljena leta 1927 pri Družbi Sv. Mohorja, ki je bila leta 1933 v dopolnjeni izdaji v angleščini objavljena pod imenom A treatise on the State. Druga dela njegova dela so še:

1920: Pravo in revolucija

1923: Državno in meddržavno pravo pod vidikom enotnega sistema

1926: Pravni ustroj Britanskega imperija

1933: Some Aspects of the Problem of Interpretation

1936: Recht und Sittlichkeit von Rudolf Laun

1941: Čista pravna teorija in naravno pravo

1943: O ideji prava – De conceptu iuris192

Pitamic je prejel tudi priznanja in članstva v znanstvenih in strokovnih organizacijah, ustanovah in društvih. Med najpomembnejša priznanja in članstva spadajo častni doktorat Katoliške univerze v Washingtonu, častno članstvo na Filozofski akademiji Univerze v Gergetownu in ugledni American Bar Association, članstvo na Mednarodnem institutu za javno pravo v Parizu, na Mednarodni diplomatski akademiji v Parizu, v Ameriškem društvu za mednarodno pravo in na Slovanskem institutu v Pragi. Med jugoslovanskimi ustanovami je bil častni član v predvojnem Društvu za pravo filozofijo in sociologijo v Beogradu. Dopisni član Jugoslovanske akademije v Zagrebu je postal leta 1928 in leta 1955 član novoustanovljenega Instituta za primerjalno pravo v Beogradu. Dunajska univerza mu je ob petdesetletnici, odkar je doktoriral, z javno slovesnostjo zamenjala diplomo. Ljubljanska pravna fakulteta mu je ob njegovi petdesetletnici kot matičarju, prvemu dekanu in uglednemu profesorju podelila častno diplomo Pravne fakultete.193

192 http://pitamicevotekmovanjestudentovprava.blogspot.si, pridobljeno 26. januarja 2016. 193 Pitamic, Država, str. 484.

63

Od leta 1938, ko je bila ustanovljena, je bil član Akademije znanosti in umetnosti, in sicer le do 21. junija 1948, ko ga Prezidij Ljudske skupščine Republike Slovenije iz političnih razlogov ni potrdil za njenega rednega člana. Od leta 1988 je bil v letopisih SAZU vključen na seznam pokojnih akademikov. Na skupščini SAZU 17. decembra 1996 je bil posmrtno rehabilitiran. Leta 1996 sta mu ljubljanska univerza in njena pravna fakulteta postavili spominsko obeležje v obliki doprsnega kipa pred stavbo Univerze v Ljubljani.194

Vošnjak se je po končanem delu v komisiji za izdelavo načrta ustave preselil v Maribor in se povezal s Samostojno kmetijsko stranko. Na njeni listi za volilno okrožje Maribor–Celje s Prekmurjem in delom Koroške je bil po 14. členu volilnega zakona, ki je določal, da mora imeti kandidat dokončano univerzo, izvoljen za poslanca v ustavodajno skupščino. 31. januarja 1921 je potekal 9. sestanek skupščine. Vošnjak je bil izvoljen v njen ustavni odbor, ki je imel 42 članov. Na 20. rednem sestanku ustavodajne skupščine, ki je potekal 21. aprila 1921, je razložil svoje poglede na ustavo in ustavno ureditev države. Kritiziral je opozicijski predlog ustave, ki je predvideval avtonomijo historičnih dežel. Zavzel se je za unitarno državo in nastopil proti manifestu slovenskih kulturnih delavcev, ki je bil objavljen februarja 1921 v Naših zapiskih. Trdil je, da se v severnih deželah pojavljajo protidržavne struje. Zavzel se je za integralno zedinjenje vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev v enotno državo, ni pa želel zedinjenja Hrvaške, Srbije in Slovenije, kakor si ga je predstavljala opozicija. Pri zedinjenju po njegovem mnenju ni šlo za enakopravnost Srbov, Hrvatov in Slovencev, saj so bili vsi trije narodi v novi državi popolnoma enaki in svobodni. Po njegovem mnenju je bil pravi smisel Krfske deklaracije ravno v tem, da uniči ideje Velike Hrvaške, Velike Srbije in Velike Slovenije. Hotel je, da bi se država čim prej preimenovala v Jugoslavijo, pri čemer bi državni jezik postal jugoslovanski, to je skupni srbsko-hrvaško-slovenski.195

Vošnjaku se je poleti 1921, ko je 25. julija zamenjal Ivana Hribarja na mestu izrednega poslanika in pooblaščenega ministra v Pragi, izpolnila velika želja, da bi delal v diplomaciji. A že 6. novembra 1922 je bil z mesta izrednega poslanika in

194 Pavčnik, Čista teorija, str. 20. 195 Vošnjak, Dnevnik, str. 13.

64 pooblaščenega ministra v Pragi odpoklican, čeprav je sam menil, da je službo opravljal zelo uspešno.196 Delal je pri zunanjem ministrstvu pri raznih meddržavnih pogodbah z Avstrijo, Italijo, Madžarsko, Albanijo in Veliko Britanijo, v letu 1923 in začetku leta 1924 kot pooblaščeni minister »na razpoloženju«.197

21. aprila 1923 je Vošnjak v ustavodajni skupščini izzval škandal, ker je branil vladni (centralistični) ustavni načrt in pri tem avtorstvo avtonomistične izjave mimogrede pripisal nekdanjima bibliotekarjema dunajske dvorne knjižnice. Namignil je skoraj na nekakšno habsburško agentstvo, kar je v tistih časih veljalo že za pravo veleizdajo. Obtožb sta bila deležna njegova univerzitetna kolega dr. Ivan Prijatelj in dr. France Kidrič, ki sta od univerzitetnega sveta zahtevala preiskavo in primerno zadoščanje, ker ju na sodišče zaradi Vošnjakove poslanske imunitete nista mogla. Univerzitetni svet je junija izdal izjavo, ki je Prijatelja in Kidriča oprala vsakršne krivde in Vošnjaka obtožila namernega klevetanja. Slednji je naslednji mesec v Slovenskem narodu odgovoril z napadom ter Prijatelju in Kidriču očital, da se branita očetovstva avtonomizma. Zanikal je, da bi jima očital »avstrijakanstvo« in se branil, da ni vedel, da je dr. Prijatelj med vojno posredoval korespondenco med domovino in Jugoslovanskim odborom v emigraciji. Pri tem se je Vošnjak seveda še sam naredil užaljenega.198

Iz državne službe je bil odpuščen 12. aprila 1924 in ponovno 27. aprila 1925 imenovan za izrednega poslanika in pooblaščenega ministra v Pragi, a je to imenovanje bilo že čez dva dni preklicano.199 Vnovič je bil dodeljen zunanjemu ministrstvu. Do leta 1928 je načelnik oddelka za trgovinske pogodbe,200 kjer se je ukvarjal z reorganizacijo oddelka in tudi celotnega ministrstva ter s trgovinskimi pogodbami z Avstrijo, Nemčijo, Albanijo, Španijo, Portugalsko, ČSR, Grčijo in Veliko Britanijo.201

196 Vošnjak, Dnevnik, str. 13. 197 ARS, Vošnjak, fascikel 17 (Zunanje ministrstvo). 198 Ervin Dolenc, Kulturni bolj, Slovenska kulturna politika v Kraljevini SHS 1918–1929, Cankarjeva založba, Ljubljana 1996, str. 149. 199 Vošnjak, Dnevnik, str. 13. 200 "Dr. Bogumil Vošnjak 70-letnik", Domovina, glasilo Slovenske demokratske stranke, 27. december 1952. 201 ARS, Vošnjak, fascikel 17 (Zunanje ministrstvo).

65

Vse do upokojitve, do katere je prišlo 1931, je deloval pri zunanjem ministrstvu. Bil je aktiven tudi na drugih področjih, saj je bil med ustanovitelji društva Jugoslovansko delo leta 1929, ki naj bi povezovalo jugoslovansko inteligenco. Med vojno in po njej je deloval »na izgradnji jugoslovanske nacionalne enotnosti« in Balkanskega instituta, ki naj bi »pospeševal bratsko sodelovanje balkanskih narodov na gospodarskem, političnem, socialnem, pravnem in znanstvenem področju«. Institut je imel člane tudi v Zagrebu in Ljubljani.202

Finančni minister ga je 2. maja 1931 imenoval za delegata Kraljevine Jugoslavije pri Upravnem komiteju Fonda B v Bazlu, ki je reševal vprašanje madžarskih reparacij. 8. novembra istega leta je bil Vošnjak na listi generala Petra Živkovića kot prvi slovenski kandidat v slovenjegraškem srezu izvoljen za poslanca v narodno skupščino, a je bil zaradi nezdružljivosti dela na upravnem in zakonodajnem področju s te funkcije razrešen.203 Vošnjak se je pritožil in bil 14. julija 1932 ponovno imenovan za delegata, kar je ostal do septembra istega leta. Ker pa tedaj ni dobil uradne razrešitve, je državo tožil za odškodnino in se z njo brezuspešno pravdal več let.204

Kot poslanec se je ukvarjal s kmetijsko problematiko in izdelal predlog za ustanovitev Jugoslovanskega kmetijskega združenja ter bil nosilec predloga Zakona o obveznih združenjih poljedelcev. Prav tako se je ukvarjal s socialnimi vprašanji delavcev in nameščencev. Parlamentu je predložil več tozadevnih resolucij raznih stanovskih organizacij, predvsem iz Dravske banovine. Dotaknil se je tudi vprašanja brezposelnosti in gospodarske krize. Izboljšati je hotel položaj delavcev v rudniku Velenje in si prizadeval za izplačilo vojne škode oškodovancem Primorske in Štajerske.205 Leta 1933 je kot član jugoslovanske parlamentarne delegacije obiskal Poljsko. S tem obiskom je povezan njegov članek Zajednica slovenskih država. Maja 1935 mu je poslanski mandat potekel.206

202 ARS, Vošnjak, fascikel 22 (Društveno delovanje). 203 Vošnjak, Dnevnik, str. 14. 204 ARS, Vošnjak, fascikel 16 (Comite de Gestion du Fonds Special – Fonds B). 205 ARS, Vošnjak, fascikel 20,21. 206 ARS, Vošnjak, fascikel 21 (Obiski jugoslovanskih in poljskih parlamentarcev).

66

V Beogradu je leta 1936 ustanovil »Matico rada, združenje za poučevanje socialnih, pravnih, upravnih in gospodarskih problemov, povezanih z znanstveno organizacijo kmetijskega in splošno tehničnega dela«. Ustanovna skupščina združenja se je sestala 19. maja, 11. julija pa so bila pravila tudi uradno potrjena. Ustanovnih članov je bilo 26, kasneje okrog 80. Večina članov je bila iz Beograda, le nekaj iz Zagreba in Ljubljane. Matica rada je imela največjo materialno in moralno podporo v Generalštabu Ministrstva vojske in mornarice, še posebej v osebi šefa Inšpekcije zemaljske odbrane, generala Vojina Maksimovića. Matica je sodelovala tudi v pripravah na ustanovitev Instituta zemaljske odbrane, ki naj bi v primeru vojne skrbel za organizacijo gospodarstva. Prva leta delovanja se je ukvarjala z vprašanji »obvezne delovne službe« v Jugoslaviji, kasneje pa z reformo državne, samoupravne in zasebne administracije ter javne uprave. Izdajala je istoimenski mesečnik, v katerem je Vošnjak objavil veliko krajših člankov, predvsem o različnih gospodarskih vprašanjih. Leta 1924 je bila ustanovljena Masarykova akademija dela, s katero je Matica rada sodelovala vse do nemške okupacije Češke. V stikih je bila z mednarodno organizacijo »Joie et travail – Arbeit und Freude« s sedežem v Berlinu, preko nje pa tudi z organizacijama »Kraft durch Freude« in »Dopolavoro«.207 K tem stikom spada tudi Vošnjakova udeležba na zborovanjih Kraft durch Freude junija 1937 in junija 1938 v Hamburgu ter na svetovnem kongresu Arbeit und Freude leta 1938 v Rimu, kjer je imel referat Richtlinien einer künftigen Freizeitgestaltung in der Balkanstaaten. Kot predsednik je Matico rada zastopal na otvoritvah potujoče razstave Veselje in delo, ki so jo pripravile Grčija, Bolgarija, Romunija in Jugoslavija v sodelovanju s Centralnim mednarodnim birojem Aberit und Freude, maja 1938 v Atenah in oktobra istega leta v Sofiji.208 Istega leta je bil imenovan za člana Masarykove akademije dela, Matica rada pa je prenehala delovati ob nemški okupaciji Beograda.209 Vošnjak se je redno udeleževal tudi letnih posvetovanj Akademije za nemško pravo v Münchnu, in sicer v letih 1936–1938.210 Ves čas predsedovanja Matici rada je bil aktiven tudi na drugih področjih. Januarja 1937 je v njegovem stanovanju potekal

207 ARS, Vošnjak, fascikel 23 (Matica rada). 208 Vošnjak, Dnevnik, str. 15. 209 ARS, Vošnjak, fascikel 26 (Matica rada). 210 ARS, Vošnjak, fascikel 26 (Posvetovanje Akademije za nemško pravo v Münchnu).

67 eden od pripravljalnih sestankov za ustanovitev društva »Narodna svest«, ki je skrbelo za »čuvanje spominov na velike podvige in žrtve našega naroda iz časa boja za osvoboditev in zedinjenje in posredovanje te tradicije prihodnjim rodovom«. Bil je tudi med ustanovitelji junija 1937 ustanovljenega »Kruga javnih radnika iz doba svetskog rata«.211

Po nemški okupaciji Beograda se je pridružil gibanju Draže Mihailovića. Bil je tudi na seznamu kandidatov za člana Posvetovalnega odbora Komisariata za begunce konec leta 1941, nanj pa so se obračali tudi slovenski izgnanci za tolmačenje njihovega pravnega položaja, v zvezi s problemom šolskih taks ter slovenskih učiteljev, državnih nameščencev in svobodnih poklicev v Srbiji.212 V letih 1942–1944 je bil član ilegalnega protinemškega Jugoslovanskega narodnega sveta v Beogradu, leta 1944 je delal v Mihajlovićevem glavnem stanu in leta 1945 po osvoboditvi emigriral.213

V Rimu, kjer je živel od avgusta 1945 do decembra 1947, je bil spomladi 1946 izvoljen za podpredsednika izvršnega odbora Slovenske demokratske stranke in kot njen zastopnik postal podpredsednik Narodnega odbora za Slovenijo, katerega predsednik je bil Miha Krek. Funkcijo podpredsednika je Vošnjak obdržal vse do smrti. Leta 1947 je odpotoval v Washington, kjer je navezal stike z nekdanjimi člani ameriškega kongresa, ki jih je poznal že od leta 1918, in s senatorjem slovenskega rodu Lauschetom. Preko njih je skušal vplivati na odnos vodilnih ameriških politikov do komunistične oblasti v Jugoslaviji. Bil je znanstveni sodelavec Columbia Libraries v New Yorku, nato je delal pri Committee for Un-American Activities pri U.S: House of Representatives (Odbor za neameriške dejavnosti pri ameriški poslanski zbornici), eno leto pa je predaval na Kalifornijski univerzi v Berkeleyju o »vladanju in politiki v balkanskih državah«.214 Bil je tudi član Mednarodne kmetske zveze in svetovalec Kongresne knjižnice v

211 ARS, Vošnjak, fascikel 22 (Društveno delovanje). 212 ARS, Vošnjak, fascikel 22 (Slovenski izseljenci v Srbiji). 213 Dr. Bogumil Vošnjak 70-letnik, Domovina, glasilo Slovenske demokratske stranke, 27. december 1952. 214 Vošnjak, Dnevnik, str. 15.

68

Washingtonu.215 Bil je svetovalec begunskega odseka v zunanjepolitičnem odboru senata v zadnjih letih življenja in poleti 1958 tej vlogi obiskal slovenske, hrvaške in srbske begunce v raznih evropskih taboriščih ter za ameriški kongres napisal izčrpno poročilo o njihovem položaju.216

Ves čas bivanja v ZDA si je prizadeval združiti različne politične struje v emigraciji, da bi ustvarile enotno jugoslovansko politično predstavništvo. V številnih člankih v slovenskih, hrvaških in srbskih časopisih je pozival k sporazumu. V Washingtonu je leta 1952 izšla njegova brošura The logic of Balcan federation. Več njegovih del je ostalo v rokopisu, in sicer: The Emancipation of the Western Slavs, Is Communion a Slav Creed?, Giant Legislature, The Foreign Policy of Yugoslavia until 1941, Gimpses of Titoʼs Policy. Po dolgotrajni in težki bolezni je sredi dela in načrtov za prihodnost 16. junija 1959 v Washingtonu umrl zaradi oslabelosti srca.217

Vošnjak je bil pri pisanju knjig in razprav zelo dejaven. Za njegovo prvo delo velja potopis z naslovom Zapiski mladega potnika, ki ga je napisal v mladosti leta 1903. Nato so sledila še številna druga dela, kot so:

- Na razsvitu: Ruske študije (1906), - La Question de Trieste (1915), - Yugoslav Nationalism (1916), - A Bulwark against Germany: The Fight of the Slovenes, the Western Branch of the Jugoslavs (1917), - A chapter of the Old Slovenian Democracy (1917), - L´administration française dans les pays yougoslaves (1917), - A Dying Empire: Central Europe, Pan-Germanism and the Downfall of Austria-Hungary (1918), - Les origines du Royaume des Serbes, Croater et Slovenes (1919), - Le question de L´Adriatique; le comté sw Goritz et de Gradisca (1919), - U borbi za ujedinjenu narodnu državu (1928),

215 Dr. Bogumil Vošnjak 70-letnik, Domovina, glasilo Slovenske demokratske stranke, 27. december 1952. 216 Vošnjak, Dnevnik, str. 15. 217 Prav tam, str. 16.

69

- Pobeda Jugoslavije (1929), - Tri Jugoslavije (1939), - Jugoslovanski odbor 1915–1918 (1940), - Dnevnik iz prve svetovne vojne, uredil Vladimir Kološa (1994).218

Žolgerju so ob koncu pariške konference ponudili vstop v diplomacijo, ampak je dejal, da želi biti le profesor in znanstvenik. Beograjska vlada mu je ponudila tudi zastopanje Kraljevine SHS na mednarodni konferenci v Barceloni, a je tudi to ponudbo zavrnil. Zastopal pa je Kraljevino SHS na prvi skupščini Društva narodov, ki je potekalo v Ženevi od 14. novembra do 22. decembra 1920.219 Postal je tudi član Stalnega meddržavnega razsodišča v Haagu.220

Po vrnitvi v Ljubljano se je poglobil v mednarodno pravo. 31. avgusta 1919 je bil imenovan za rednega profesorja meddržavnega prava novoustanovljene Prave fakultete, a tudi on službe zaradi obveznosti, povezanih z mirovno konferenco, ni mogel nastopiti, kakor je to veljalo, kot že omenjeno, še za dva od štirih rednih profesorjev prava, ki jih je imenoval regent Aleksander Karađorđević: Leonida Pitamica, ki je postal profesor ustavnega in meddržavnega prava, in Bogumila Vošnjak, profesorja jugoslovanskega javnega prava.221

16. marca 1921 Žolger je po končanih diplomatskih obveznostih opravil prvo predavanje z naslovom Novo meddržavno pravo.222 Nedvomno je imel ob Pitamicu največje zasluge, da se je v okviru ljubljanske pravne fakultete razvila tudi stolnica za mednarodno pravo z občo in nacionalno diplomatsko zgodovino. Predsedoval je tudi komisiji za državnoslovni državni izpit.223 Žolger se je posvečal problematiki kršitev mednarodne obveznosti in njenih pravnih posledic, pred smrtjo pa se je zapletel še v polemiko s svojim nekdanjim kolegom s pariške mirovne konference Rybářem. Kamen spotike je bilo vprašanje, ali je Kraljevina SHS nova

218 "Bogumil Vošnjak", Slovenski biografski leksikon, http://www.slovenska-biografija.si/, pridobljeno 2. marca 2016. 219 Rahten, Diplomacija in pravo: primer dr. Ivana Žolgerja, str. 357. 220 Murko, Spomini, str. 126. 221 Anžur, Oris pravne, str. 97. 222 Ivan Žolger, "Novo meddržavno pravo", Slovenski pravnik 35 (1921), str. 1–17. 223 Anžur, Oris pravne fakultete, str. 100–103

70 ali stara država. Žolger je izhajal iz stališča, da je Kraljevina SHS nova država in ne predstavlja zgolj razširitve nekdanje Kraljevine Srbije na nova ozemlja, kot je trdil Rybář.224

Zdravniki so konec avgusta 1924 ugotovili, da ima Žolger tumor na ledvicah. 12. septembra je opravil zahtevno operacijo, vendar se je rak vmes že preveč razširil. Ob novem letu se je vrnil k družini, a je februarja okrevanje prekinila možganska mrena. V zdravilišču Lassnitzhöhe pri Nestelbachu na Štajerskem so mu zdravniki diagnosticirali možganski tumor. 16. maja 1925 je umrl in bil pokopan na hütteldorfskem pokopališču na Dunaju, v družinski grobnici Freidmannovih.225

Leonid Pitamic je na žalni seji ljubljanske univerze v govoru izpostavil Žolgerjevo predanost delu in narodu, ki mu je pripadal: »Energija in vztrajnost se pa je pri Ivanu Žolgerju poleg mnogih drugih lepih potez značaja manifestirala zlasti tudi v neomajni zvestobi do njegovega naroda. Dasi je živel večinoma daleč od svoje slovenske domovine in v miljeju visokih dunajskih uradnikov in akademskih krogov, vendar ni nikoli pozabil svojega naroda. Ta globoki čut narodne zvesti se pa je pri njem tudi praktično udejstvoval v tem, da se je, kjerkoli je le mogel, zavzemal za kulturna in politična stremljenja Slovencev in da je svoje vplivne položaje porabljal, da pomaga svojim rojakom. On ni mnogo o tem govoril, toda marsikateri od nas mi je v tem oziru dolžan posebno hvaležnost.«226

Žolger je po svoji štiriletni državni službi izdal svoje prvo delo Oesterreuchisches Verordungsrecht, ki je po svoji jasni in ostri juristični dikciji in po svoji strogi sistematiki vzbudila v vseh krogih avstrijskih upravnih juristov največjo pozornost. Pozvan je bil v ministrstvo za uk in bogočastje, od koder je bil leta 1902 poklican v ministrstvo predsedništvo. Tukaj je hitro napredoval do čina sekcijskega načelnika. Njegovo glavno delo je bila knjiga Der staatsrechtliche Ausgleich zwischen Oesterreich und Ungarn, ki je izšla leta 1911.

224 Rahten, Diplomacija in pravo: primer dr. Ivana Žolgerja, str. 358. 225 Prav tam, str. 358. 226 Prav tam, str. 359.

71

Ostala njegova dela so:

- Die staatsrechtlichen Grundlagen der Wehrmacht Oesterreichs (1916), - Der Hofstaat des Hauses Oesterreich (1917). Razprave:

- Jamstvo za poškodovanje ob uporih (1901), - O sistemu skupnih zadev v avstroogrski državnopravni nagodbi (1914) - Novo meddržavno pravo (1921), - Die Verfassung Jugoslaviens (1922), - Kršitev mednarodne obveznosti in njena pravna posledica (1923), - Reparacijski problem in zasedba Poruhrja (1923), - Da li je naša kraljevina nova ali stara država (1923). V rokopisu so ostala njegova tri obširna znanstvena dela: Avtonomistična preuredba Avstrije, Temeljna načela mirovne konference in Norme meddržavnega prava. Glavno delo, ki ga Žolger žal ni dokončal, je torej knjiga o meddržavnem pravu.227

5.1 Ustanovitev Univerze v Ljubljani

Revolucija leta 1848 je osvetlila tudi veliko zaostalost avstrijskega sekundarnega in terciarnega šolstva. Profesorji in študentje dunajske univerze so 12. marca 1848 s svojo znamenito »viharno peticijo« izkoristili nemire teh dni in so znali svoje zahteve, predvsem tisto znamenito zahtevo »po svobodi pouka in svobodi učenja« nemških univerz tako odločno zastopati. O tem je pisal tudi Ciperle: »Poglavitni cilji nove ureditve so že jasno nosili pečat Franca Exnerja, bivšega profesorja praške univerze, ki je bil poklican v znanstveni sosvet prosvetnega ministrstva. Načrtovane rešitve so šle že v prvih mesecih v smeri, da mora biti fakulteta, ki se je nekdaj po predavanjih imenovala artistična, od jezuitskih časov pa po njihovem kurzu filozofije (Cursus philosophiae) filozofska in je za vse slušatelje kot znano predstavljala obvezno prvo stopnjo za nadaljevanje strokovne študije. To je seveda pomenilo dokončno likvidacijo obeh filozofskih

227 Dr. Ivan Žolger, Slovenki Pravnik, 1. 6. 1925, št. 5.–6., str. 130.

72 letnikov, katerih naloga so bile sedaj prenesene na gimnazijo in popolnoma na novo oblikovano filozofsko fakulteto. Gimnazija pa naj bi odslej kot splošnoizobraževalna šola dajala predizobrazbo za študij na kateri koli visoki šoli.«228

V Ljubljani so se za slovensko univerzo zavzemali predvsem študentje in profesorji liceja. Najbolj vnet iniciator za univerzo je bil rektor liceja in direktor mediko-kirurškega študija dr. Jurij Matija Šporer, ki je bil tudi podpredsednik Slovenskega društva. Za akcijo se je zavzel tudi dr. Janez Bleiweis, profesor veterine na mediko-kirurškem študiju. Argumenti v prizadevanjih za univerzo v Ljubljani so bili izrazito slovenski, konkretna cilja pa sta bila razširitev mediko- kirurškega študija z dvema stolnicama v medicinsko fakulteto in povsem novo pravno fakulteto s celotnim novim osebje. Problema, da bodo nove filozofske fakultete odslej le v tujini, se Ljubljana v tem času očitno ni zavedala. Od 2. maja 1848 do 6. junija 1848 so se z zahtevami po popolni univerzi v Ljubljani oglašali študentje in profesorji mediko-kirurškega študija, celotni profesorski zbor ljubljanskega liceja in ustanovni občni zbor Slovenskega društva. Ljubljanski mestni magistrat, kranjski deželni stanovi in kranjski gubernij so akcijo za univerzo priporočali, a hkrati izjavljali, da prispevati v ta namen ne morejo ničesar, prispevati bi morala država.229

13. avgusta 1848 je bil ukinjen ljubljanski licejski mediko-kirurški študij. Od licejskih študij je po marčni revoluciji Ljubljani ostala le teološka fakulteta kot vmesna stopnja med gimnazijo in univerzo kot edina oblika univerzitetnega študija. Leta 1852 se je preselila iz liceja v škofijsko semenišče in s tem tudi na zunanji ravni prekinila s svojim licejskim obdobjem. Od vseh zahtev po razširitvi študija v letih 1848 in 1849 je bila v Ljubljani za kratek čas uresničena le ureditev predavanj civilnega in kazenskega prava v slovenskem jeziku, vendar je bilo teh predavanj s študijskim letom 1848/49 konec, saj so jih prenesli v Gradec. Tako je bila Ljubljana s koncem liceja jeseni 1849 od univerze oddaljena veliko bolj kakor prej. Ostal je

228 Jože Ciperle, Tatjana Dekleva, Ustanovitev Univerze v Ljubljani v letu 1919, Collegium Graphicum d. o. o., Ljubljana 2009, str. 22–23 (dalje: Ciperle, Ustanovitev Univerze). 229 Prav tam, str. 23.

73 teološki študij, ki je bil po ukinitvi liceja preoblikovan v bogoslovje kot škofijski učni zavod.230

V sredini petdesetih let je bilo v avstrijskih in ogrskih deželah sedem univerz, in sicer: na Dunaju, v Gradcu, Innsbrucku, Pragi, Krakovu, Lvovu in Budimpešti, povsod z nemškimi predavanji. Celotno ozemlje južnih Slovanov je bilo brez univerze. Vnovični boj za univerzo se je začel v času taborov (1868– 1871), zlasti pa ob koncu stoletja. Kranjski deželni zbor je leta 1898 zahteval ustanovitev univerze s filozofsko, pravno in teološko fakulteto, ustanovil je univerzitetni sklad in razpisal dve štipendiji za Slovence, ki bi se hoteli habilitirati na kaki pravni ali filozofski fakulteti v Avstriji in bi se zavzeli, da bodo na ljubljanski univerzi sprejeli profesuro. Da bi bila slovenska univerza vladajočim krogom na Dunaju sprejemljivejša, je kranjski deželni zbor sklenil poimenovati vseučiliški fond in načrtovano slovensko univerzo po cesarju Francu Jožefu. Obljuba avstrijskega ministra za uk in bogočastje, da bo nudil štipendije nadarjenim talentom za akademski poklic, pa je omogočila, da so se mladi slovenski juristi, slavisti in drugi s štipendijami obeh vrst izpopolnjevali v Nemčiji, Rusiji in drugod. A slovenska prizadevanja za univerzo so ostala do konca habsburške monarhije neupoštevana.231

Konec prve svetovne vojne je prinesel razpad avstro-ogrske monarhije. Oblast je prevzel 16. avgusta 1918 v Ljubljani ustanovljeni Narodni svet, ki je pripravljal razmere za ustanovitev samostojne države. 29. oktobra 1919 je bila v Ljubljani na Kongresnem trgu velika manifestacija, na kateri so Slovenci praznovali odcepitev od Avstro-Ogrske in vključitev v Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Dva dni za tem je oblast prevzela Narodna vlada SHS v Ljubljani. Nove politične razmere so med drugim terjale tudi čimprejšnjo rešitev slovenskega univerzitetnega vprašanja, pri tem pa nastal problem, kje naj šolanje nadaljujejo slovenski študenti, vpisani na avstrijskih univerzah.232

230 Ciperle, Ustanovitev Univerze, str. 24–25. 231 Prav tam, str. 25. 232 Prav tam, str. 29.

74

Ustanovili so Vseučiliško komisijo, sestavljeno iz po treh predstavnikov društva Pravnik, društva slovenskih profesorjev in docentov, zdravnikov, inženirjev ter enega vladnega zastopnika. Vseučiliška komisija se je na svoji prvi seji sestala 5. decembra 1918 v knjižnici Narodne palače. Kot vladna delegata sta bila vanjo imenovana dr. Ivan Grafenauer in dr. Leopold Poljanec, teologe so zastopali dr. Janez Zore, dr. Aleš Ušeničnik in dr. Janez Janežič, ki ga je kmalu zamenjal dr. Josip Srebrnič. Pravnike so zastopali dr. Ivan Žmavc, dr. Debevec in dr. Kušar, zastopnika društva Pravnik sta bila dr. Danilo Majaron in dr. Anton Švigelj. Zdravnike sta zastopala dr. Alojz Kraigher in dr. Ivan Oražen, tehnike pa inž. Pavlin. Seji so prisostvovali še dr. Ivan Žolger ter docenta dr. Mihajlo Rostohar in dr. Fran Ramovš. Za predsednika komisije je bil imenoval dr. Danilo Majaron, za podpredsednika dr. Janez Zore in za tajnika dr. Fran Ramovš. Na prvi seji je Rostohar poročal o razgovorih, ki jih je že opravil v Zagrebu in da je zagrebška univerza pripravljena postati matica prihodnje slovenske univerze in da bo vse slovenske docente do ustanovitve univerze v Ljubljani pozvala v Zagreb. Študentje pravne in filozofske fakultete so se lahko vpisali v Zagreb, tudi medicinci so lahko tamkaj opravili prve štiri semestre, vendar je zamisel zagrebškega provizorja za slovensko univerzo pozneje zamrla.233

Iz Beograda je prišla vest, da je prosvetno ministrstvo že v začetku junija 1919 oddalo zakonski osnutek o ustanovitvi ljubljanske univerze ministrskemu svetu. Regent je 23. julija 1919 podpisal Zakon o Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani, ki je izšel v Službenih novicah mesec dni za tem. S tem je bila formalno ustanovljena prva slovenska univerza, ki jo je sestavljalo pet fakultet: filozofska, pravna, teološka, tehniška in medicinska.234

Sledilo je imenovanje njenih matičarjev. Zadnjega avgusta 1919 je regent imenoval prve profesorje novoustanovljene univerze. Na Pravni fakulteti so bili imenovani štirje redni profesorji: redni prof. dunajske univerze dr. Ivan Žolger za mednarodno pravo, zasebni docent univerze dr. Leonid Pitamic za upravno pravo, zasebni docent zagrebške univerze dr. Bogumil Vošnjak za javno jugoslovansko

233 Ciperle, Ustanovitev Univerze , str. 30. 234 Prav tam, str. 32.

75 pravo in kustos univerzitetne biblioteke v Pragi dr. Ivan Žmavc za narodno gospodarstvo. Prav tako so redne profesorje izbrali na teološki, filozofski, medicinski in tehniški fakulteti.235 Fakultetni svet pravne fakultete se je sestal v Parizu, kjer so njegovi člani še vedno delovali v sestavu mirovne delegacije, za dekana pa je bil izvoljen dr. Leonid Pitamic, za prodekana pa prof. Gregor Krek. Profesor Pitamic se je v domovino vrnil na začetku januarja 1920 in prevzel nadaljevanje organizacijskega dela za fakulteto. Ivan Žmavc, bibliotekar na praški univerzi, imenovanja ni sprejel in je ostal v Pragi. Bogumil Vošnjak svoje službe ni nastopil, ker je bil izvoljen za poslanca v ustavodajno skupščino in za tem imenovan za poslanika v Pragi. V prvem letnem semestru na Pravni fakulteti Ivan Žolger ni predaval, ker je bil še vedno pri mirovni delegaciji v Parizu.236

Pravna fakulteta je imela svoje prostore v prvem nadstropju Deželnega dvorca in je s predavanji začela v letnem semestru prvega študijskega leta.237

235 Ciperle, Ustanovitev Univerze, str. 35. 236 Prav tam, str. 38. 237 Prav tam, str. 37.

76

ZAKLJUČEK

Kako predstaviti odlične pravnike Ivana Žolgerja, Bogumila Vošnjaka in Leonida Pitamica, ki so delovali na začetku prejšnjega stoletja? Kot sem že omenila, je o Žolgerju pisal Andrej Rahten, o Vošnjaku je odlično doktorsko disertacijo napisala Aleksandra Gačić, z naslovom Dr. Bogumil Vošnjak – politik in diplomat, najmanj pa je napisanega o Pitamicu, ki še nima biografije. Vsekakor je vsak izmed treh omenjenih pustil velik pečat v slovenski zgodovini.

Ivan Žolger se je rodil v kmečki družini in se je v primerjavi z Vošnjakom, ki je izhajal iz bogate industrijske družine, moral kot odličen študent preživljati z inštrukcijami. Vošnjakov oče Mihael in stric Josip sta bila ustanovitelja šoštanjske hranilnice. Oče Mihael Vošnjak je bil železničarski strokovnjak, politik, deželni in državni poslanec, stric Josip pa je bil pomemben slovenski zdravnik, politik in pisatelj. Tako se je Bogumil po njegovem vzoru že v mladih letih navdušil za literaturo, kasneje tudi za politiko. Leonid Pitamic je študiral pravo na Dunaju in pri komaj tridesetih letih že bil habilitiran na dunajski pravni fakulteti za zasebnega docenta.

Žolgerjeva kariera je bila bleščeča. Nastopil je službo koncipista tajnika pri namestništvu v Gradcu, nato na okrajnem glavarstvu na Ptuju, ministrstvu za uk in bogočastje na Dunaju, deloval kot ministrski podtajnik, sekcijski in ministrski svetnik ... Žolger je pritegnil pozornost prestolonaslednika Franca Ferdinanda, ki ga je prosil, naj mu napiše manifest, s katerim bi lahko kljuboval madžarskim ambicijam po širitvi pristojnosti Ogrske na račun enotnosti države. Po izbruhu prve svetovne vojne se je Žolger posvečal iskanju rešitve za državnopravno reformo habsburške monarhije. Na željo Žolgerja je Matija Murko napisal 75 strani dolg memorandum o jugoslovanskem vprašanju. Leta 1917 je Žolger dobil viteški naziv, ki mu ga je podelil cesar Karel, vrhunec Žolgerjeve kariere v avstrijski dobi pa je predstavljalo imenovanje v uradniško vlado Ernesta viteza Seidlerja.

Pitamic je poklicno pot začel pri Deželni vladi v Ljubljani. Dodeljen je bil državnopravnemu oddelku Predsedstva Ministrskega sveta na Dunaju, kjer je ostal vse do razpada avstro-ogrske monarhije. Leta 1918 je bil imenovan za izrednega profesorja za splošno in avstrijsko državno pravo na Pravni fakulteti v Černovicah,

77 vendar so mu vojni dogodki preprečili, da bi delovno mesto dejansko nastopil. Ob razpadu Avsto-Ogrske je bil poklican v upravno komisijo za Narodno vlado v Ljubljani. Za razliko od Žolgerja in Pitamica je Vošnjak že kot dijak veliko potoval, tako tudi po Mali Aziji in Palestini in pri tem je nastala njegova prva knjiga Zapiski mladega popotnika. V času študija je objavil več člankov v Ljubljanskem zvonu, Slovanu, Omladini itd. Sodeloval je pri reviji Veda, pri kateri so se somišljeniki zavzemali za združitev južnih Slovanov. Tik pred vojno je želel pobegniti v tujino, vendar so njegove načrte preprečile avstrijske vojaške oblasti, ki so ga prehitele z ukazom, da se mora še pred mobilizacijo javiti v svoji vojaški enoti, saj je veljal za politično sumljivo osebo. Svoje načrte je kljub temu začel uresničevati. Odpotoval je v Rim, kjer se je sestal z vodjo hrvaške politične emigracije Trumbićem. Vošnjak je sodeloval v Jugoslovanskem odboru, ki se je zavzemal za osvoboditev južnih Slovanov izpod Avstro-Ogrske, in se kot pomemben slovenski član zavzemal za primorsko vprašanje ter enakopravnost vseh treh ver in, kar je najpomembnejše, ločitev cerkve od države. Leta 1917 se je kot edini Slovenec udeležil konference na Krfu.

Žolger, Vošnjak in Pitamic so bili leta 1919 člani jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci. Med njimi je najbolj izstopal Žolgar, ki je imel bleščečo kariero in bil imenovan za pooblaščenega delegata delegacije Kraljevine SHS. Vošnjak je bil generalni sekretar delegacije, Pitamic pa eden izmed številnih strokovnjakov, ki so jih potrebovali pri pomembnih odločitvah.

Pitamic je bil politično dejaven kot namestnik jugoslovanskega delegata pri letnih skupščinah Društva narodov v letih 1924, 1927 in 1928. Bil je izredni poslanik in pooblaščeni minister Kraljevine Jugoslavije pri vladi v Združenih državah Amerike in arbiter Stalnega arbitražnega sodišča v Haagu v letih od 1929 do 1938. Svoje pozornosti pa Pitamic ni posvečal samo diplomaciji in politiki, temveč tudi znanstvenemu, pedagoškemu in tudi upravno vodstvenemu delu na ljubljanski Pravni fakulteti in univerzi. Bil je matičar Pravne fakultete v Ljubljani ter njen prvi dekan in redni profesor. Tudi Vošnjak in Žolger sta bila imenovana med prvo četverico profesorjev na Pravni fakulteti. Vošnjak svojega mesta na Pravni fakulteti ni sprejel, Žolger pa je imel svoje prvo predavanje leta 1921. Pitamic se je kot poslanik upokojil leta 1935, s svojim delom pa nadaljeval na

78

Pravni fakulteti v Ljubljani. Vošnjakova želja je bila, da bi deloval v diplomaciji, kar se mu je tudi uresničilo leta 1921, saj je nastopil mesto izrednega poslanika in pooblaščenega ministra v Pragi.

Žolger, Vošnjak in Pitamic so uspešno povezovali pravno znanje z drugimi področji. Pri tem je najbolj izstopal Žolger, ki je imel najmočnejši značaj in je bil tudi pravcati deloholik. Sledil mu je Vošnjak, ki mu lahko glede zavzemanja za slovenski narod pripišemo odlike in pomembne odločitve. Žolger in Vošnjak bi zaradi svojih močnih in odločnih karakterjev težko delovala skupaj. Na drugi strani pa je Pitamic svoj pečat pustil v pravniških krogih, kjer je zapustil bogato zbirko literature.

79

VIRI IN LITERATURA

Arhivsko gradivo

1. ARS, Osebni fond Bogumil Vošnjak, fascikel 1 (avtobiografija), SI AS 1039. 2. ARS, Vošnjak, fascikel 1 (avtobiografija), SI AS 1039. 3. ARS, Vošnjak, fascikel 1 (avtobiografija), SI AS 1039. 4. ARS, Vošnjak, fascikel 14 (pismo N. Pašića Vošnjaku), SI AS 1039. 5. ARS, Vošnjak, fascikel 17 (Zunanje ministrstvo), SI AS 1039. 6. ARS, Vošnjak, fascikel 17 (Zunanje ministrstvo), SI AS 1039. 7. ARS, Vošnjak, fascikel 22 (Društveno delovanje), SI AS 1039. 8. ARS, Zapuščina Ivana Žolgerja, SI AS 10161. 9. PAM, Razglednica iz Rusije Bogumila Vošnjaka, naslovljena na Josipa Vošnjaka, SI_PAM/1549/001/006_00025. 10. PAM, Pismo Bogumila Vošnjaka, naslovljeno na Josipa Vošnjaka, SI_PAM/1549/001/006_00022.

Časopisni članki

1. "Čeh o dr. Ivanu Žolgerju", Slovenec, 5. 6. 1925, št. 124, str. 2. 2. "Dr. Bogumil Vošnjak 70-letnik", Domovina, glasilo Slovenske demokratske stranke, 27. 12. 1952. 3. "Dr. Ivan Žolger", Slovenski narod, 20. 5. 1925, št. 113, str. 2. 4. "Dr. Ivan Žolger", Slovenki Pravnik, 1. 6. 1925, št. 5–6, str. 130. 5. "Dunajsko pismo", Slovenec, 20. 11. 1915, št. 266, str. 4. 6. Dušan Nećak, "Pisarna za zasedeno ozemlje", Kronika, Ljubljana 1920, letnik 20, številka 2, 102–106. 7. France Gorišič, "Dr. Leonid Pitamic: Pravo in revolucija", Ljubljanski zvon, 1920, letnik 40, št. 7, str. 23. 8. "Italijani na naših tleh", Slovenec, 16. 12. 1918, št. 289, str. 2. 9. "Ivan Žolger, Novo meddržavno pravo", Slovenski pravnik 35 (1921), str. 1–17.

80

10. Joso Jurković, "Država: Dr. Leonid Pitamic", Ljubljanski zvon, 1928, letnik 48, št. 1, str. 51–54. 11. Leonid Pitamic, "Postanek in razvoj lige narodov v letu 1919", Slovenski pravnik, 1. 4. 1920, str. 21–44. 12. "Nov slovenski privatni docent", Slovenski narod, 16. 8. 1915, št. 186. str. 3. 13. "Žolger odstopi", Slovenec, 8. 5. 1918, št. 105, str. 1.

Literatura

1. Albin Ogris, Borba za jugoslovensko državo, Ljubljana 1921. 2. Aleksandra Gačić, Dr. Bogumil Vošnjak – politik in diplomat, Doktorska disertacija, Maribor 2014. 3. Alojz Cindrič, Študenti s Kranjske na dunajski univerzi 1848–1918, Univerza v Ljubljani, Ljubljana 2009. 4. Andrej Rahten, Avstrijski in Jugoslovanski državni problem, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Ljubljana 2012. 5. Andrej Rahten, "Diplomacija in pravo: primer dr. Ivana Žolgerja", v: Challenges of Contemporary International Law and International Relations. Liber amicorum in Honour of Ernest Petrič, uredil Miha Pogačnik, Nova Gorica 2011. 6. Andrej Rahten, Od habsburške monarhije do panevropske unije, Inštitut za civilizacijo in kulturo, Ljubljana 2009. 7. Andrej Rahten, "Očrt slovenske diplomacije ali diplomacije Slovencev", Teorija in praksa, 3/2011, letnik 48. 8. Andrej Vrčon, "Otokar Rybář", v: Tvorci slovenske pomorske identitete, uredil Andrej Rahten, Mateja Matjašič in Nadja Terčon, Založba ZRC, Ljubljana 2010. 9. Bogdan Krizman, Bogdan Hrabak, Zapisnici sa sednica Delegacije Kraljevine SHS na mirovnoj konferenciji u Parizu 1919–1920, Beograd 1960.

81

10. Bogumil Vošnjak, Dnevnik iz prve svetovne vojne, uredil Vladimir Kološa, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 1994. 11. Bogumil Vošnjak, Jugoslovanski odbor v Londonu, Zvezek 2., Sreske organizacije Saveza ratnih dobrovoljca Kraljevine Jugoslavije, Ljubljana 1940. 12. Bogumil Vošnjak, Ob stoletnici rojstva Mihe Vošnjaka, prvega slovenskega zadrugarja: 18. september 1837, Zadružna štamparija, Beograd, 1937. 13. Bogumil Vošnjak, U borbi za ujedinjenu narodnu državu – utisci i opažanja iz doba svetskog rata i stvaranja naše države, Ljubljana, Beograd, Zagreb 1928. 14. Bojan Balkovec, Prva slovenska vlada 1918–192, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 1992. 15. Branko Marušič, Sto slovenskih politikov, Delo Tiskarna d. d., Ljubljana 2002. 16. Ivan Žolger, Der Hofstaat des Hauses Oesterreich, Wiener Staatswissenschaftliche Studien, Wien 1917. 17. Ervin Dolenc, Kulturni bolj, Slovenska kulturna politika v Kraljevini SHS 1918–1929, Cankarjeva založba, Ljubljana 1996. 18. Franc Adamič, "Vošnjak Mihael", Slovenski biografski leksikon, 4. knjiga, Ljubljana 1980–1991. 19. Franjo Tuđman, "Jugoslovanski odbor i stvaranje države jugoslavenskih naroda"; v Jugoslovanski odbor u Londonu, Zagreb 1966. 20. Janko Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, Slovenska matica, Ljubljana 1971. 21. Josip Hohnjec, O ustavi naše dežele, Zbornik Slovenci v desetletju 1918– 1928, Ljubljana 1928. 22. Jože Ciperle, Tatjana Dekleva, Ustanovitev Univerze v Ljubljani v letu 1919, Collegium Graphicum d. o. o., Ljubljana 2009. 23. Jurij Perovšek, »V zaželjeni deželi« Slovenska izkušnja s Kraljevino SHS/Jugoslavijo 1918–1941, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2009.

82

24. Ladislav Bevc, Spomini, Založništvo Jutro, Ljubljana 2006. 25. Leonid Pitamic, Država, biografijo uredil Marijan Pavčnik, GV Založba, Ljubljana 2009. 26. Leonid Pitamic, Na robovih čiste teorije prava, uredil Marijan Pavčnik, Littera picta, Ljubljana 2009. 27. Lojze Ude, Slovenci in jugoslovanska skupnost, Založba obzorja, Maribor 1972. 28. Marijan Pavčnik, Čista teorija prava kot izziv, GV Založba, Ljubljana 2015. 29. Marjan Drnovšek, Slovenski izseljenci in zahodna Evropa v obdobju prve Jugoslavije, Založba ZRC, Ljubljana 2012. 30. Milada Paulova, Jugoslovanski odbor, Zagreb 1925. 31. Milko Kos, "Vošnjak Bogumil", v St. Stanojević Narodna enciklopedija srpsko-hrvatsko-slovenačka, IV. knjiga, Zagreb 1929. 32. Miran Aplinc, Vošnjaki – industrialci iz Šoštanja, Zavod za kulturo Šoštanj, Šoštanj 2005. 33. Matija Murko, Spomini, Slovenska matica, Ljubljana 1951. 34. Momčilo Zečević, Slovenska ljudska stranka in Jugoslovansko zedinjenje 1917–1921, Založba Obzorja Maribor 1977. 35. Peter Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države, Slovenska zgodovina od konca 18. do konca 20. stoletja, Modrijan založba d. o. o., Ljubljana 2010. 36. Tamara Ehs, Politische Neuordnung und akademische Migration Aus der Krain nach Wien nach Slowenien, Beiträge zur Rechtsgeschiche Österreichs, Brgö 2014. 37. Teja Anžur, "Oris Pravne fakultete med obema vojnama", Kronika, 1998, str. 97, 100– 103. 38. Tone Smolej, »Kaj večega poskusiti in postati« Slovenski pisatelji dunajski študentje (1850–1926), Založba ZRC, Ljubljana 2015. 39. Univerza v Ljubljani in njeni rektorji, Zgodovinski arhiv in muzej Univerze, Ljubljana 2006.

83

40. Vasilij Melik, Slovenska zgodovina od konca osemnajstega stoletja do 1918, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1966. 41. Več avtorjev, Slovenski diplomati v slovanskem svetu, Center za evropsko prihodnost, Ljubljana 2010.

42. Zapisi Dra Josipa Smodlake, uredil Marko Kostrenčić, JAZU, Zagreb 1972. 43. Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929, Ljubljana 1929. 44. Zgodovinski zbornik, Ustavni pogledi Krfske deklaracije, Bogumil Vošnjak, uredil Marijan Marolt, Slovenska kulturna akcija, Buenos Aires, 1959.

Spletni viri

1. Leonid Pitamic – biografija, Akademsko društvo pravnik, http://www.adp.si, pridobljeno 16. januar 2016. 2. Božo Repe, Vloga slovenskih politikov in diplomatov pri določanju meje, http://hrcak.srce.hr/, pridobljeno 12. januar 2016. 3. Digitalna knjižnica Slovenije, http://www.dlib.si. 4. Leonid Pitamic – Življenjepis, Pitamičevo tekmovanje študentov prava, http://pitamicevotekmovanjestudentovprava.blogspot.si, pridobljeno 18. januar 2016. 5. Slovenski biografski leksikon, Bogumil Vošnjak, http://www.slovenska- biografija.si/, pridobljeno 2. marec 2016.

84