Ustanovitev Jugoslovanske Države Kot Mednarodni Problem: Pogledi in Delovanje Dr

2011

DELO DELO

ZAKLJUČNO DELO

Tilen Pungerčar

ZAKLJUČNO ZAKLJUČNO

Celje, 2011

PUNGERČAR Tilen Tilen PUNGERČAR MEDNARODNA FAKULTETA ZA DRUŽBENE IN POSLOVNE ŠTUDIJE Visokošolski študijski program 1. stopnje Poslovanje v sodobni družbi

Zaključno delo

USTANOVITEV JUGOSLOVANSKE DRŽAVE KOT MEDNARODNI PROBLEM: POGLEDI IN DELOVANJE DR. LEONIDA PITAMICA

Tilen Pungerčar

Celje, 2011 Mentor: izr. prof. dr. Andrej Rahten Somentor: dr. Samo Kristen Zahvaljujem se svojemu mentorju dr. Andreju Rahtenu in somentorju dr. Samu Kristenu za izčrpno strokovno pomoč, podporo in številne koristne nasvete v času izdelave zaključnega dela.

Hvala tudi tebi, Klavdija, da si v vseh mojih vzponih in padcih verjela vame, me spodbujala ter mi nesebično pomagala.

Iskrena hvala tudi mami in očetu za vse spodbudne besede in pomoč pri izdelavi zaključnega dela.

Hvala vsem.

IZJAVA O AVTORSTVU

Spodaj podpisani študent Mednarodne fakultete za družbene in poslovne študije Tilen Pungerčar z vpisno številko 301080901090 sem avtor zaključnega dela z naslovom: Ustanovitev jugoslovanske države kot mednarodni problem: pogledi in delovanje dr. Leonida Pitamica.

S to izjavo zagotavljam:  da sem avtor zaključnega dela,  da je zaključno delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela,  da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oziroma avtoric, ki sem jih uporabljal v svojem delu, ustrezno navedena oziroma citirana v skladu z vsemi fakultetnimi navodili ter navedena v seznamu literature,  da je predloženo delo izvirno in še ni bilo predloženo za pridobitev drugih strokovnih in znanstvenih naslovov,  da je elektronska oblika tega zaključnega dela identična s tiskano obliko zaključnega dela in soglašam z objavo zaključnega dela na svetovnem spletu,  da sem za še ne objavljena gradiva, tabele, slike in ostali material, ki sem ga uporabil v zaključnem delu, pridobil soglasje avtorja,  da sem poskrbel za tehnično, oblikovno, jezikovno in slovnično pravilnost zaključnega dela v skladu z vsemi fakultetnimi pravilniki in navodili v postopku diplomiranja na 1. stopnji.

V Bruslju, dne 05. 05. 2011 Podpis avtorja: ______

»Vendar pravo kot celota ni izolirano, temveč je s svojo temeljno normo in na njeni osnovi včlenjeno v veliko področje človeškega najstva.«

Leonid Pitamic

POVZETEK

Leonid Pitamic je bil velik pravnik, filozof prava, diplomat, politik in prevajalec. Bil je pristaš politične nevtralnosti in zagovornik strpnosti. Je eden redkih nepolitičnih osebnosti na Slovenskem, ki je dal pečat ne samo domači, pač pa tudi evropski zgodovini. Bil je aktiven v komisiji na mirovni konferenci v Parizu, predsednik Deželne vlade, namestnik jugoslovanskega delegata pri Društvu narodov, stalni član arbitražnega sodišča v Haagu ter izredni poslanik Kraljevine Jugoslavije pri vladi ZDA. Nedvomno je s svojimi delom, poštenostjo, stališči in prepričanji ter bogatim znanjem vplival na odločitve pri nastajanju Jugoslavije. Koliko pa so bile odločitve takratne politične strukture dejansko odvisne od njegovih strokovnih nasvetov, iz vse preštudirane literature nisem uspel natančno ugotoviti določiti.

Ključne besede: Pitamic, pravnik, diplomat, Deželna vlada, Društvo narodov.

SUMMARY

Leonid Pitamic was a great lawyer, philosopher of law, diplomat, politician, and translator. He advocated political neutrality and championed tolerance. He is one of the few non-political figures in Slovenia who left his mark not only in domestic, but also in European history. He was in the commission at the Paris Peace Conference, a president of the Provincial Government, a deputy for the Yugoslav delegate at the League of Nations, a permanent member of the arbitral tribunal in The Hague, an Envoy Extraordinary of the Kingdom of Yugoslavia with the US Government. With his work, integrity and views, beliefs as well as his wealth of knowledge, he undeniably affected the decisions taken during the making of Yugoslavia. To what extent the decisions of the then power structure actually depended on his professional advice, however, I have not been able to determine precisely from all the literature I had sieved through.

Key words: Pitamic, lawyer, diplomat, Provincial Government, League of Nations.

V VSEBINA

1 UVOD ...... 1 1.1 Teoretična izhodišča ...... 1 1.2 Opredelitev namena in ciljev raziskave ...... 2 1.3 Raziskovalno vprašanje ...... 2 1.4 Raziskovalne metode ...... 3 2 LEONID PITAMIC KOT PRAVNIK ...... 4 3 Ustanovitev jugoslovanske države kot mednarodni problem ...... 12 3.1 Razpad Avstro-Ogrske ...... 12 3.2 Država SHS ...... 15 3.3 Kraljevina SHS ...... 17 3.4 Vloga Leonida Pitamica ...... 19 4 PARIŠKA MIROVNA KONFERENCA IN OBLIKOVANJE VERSAJSKEGA SISTEMA ...... 21 4.1 Jugoslovanska (slovenska) delegacija v Versaillu ...... 22 4.2 Vloga Pitamica na pariški mirovni konferenci ...... 26 5 Pitamic kot predsednik Deželne vlade za Slovenijo ...... 30 6 PITAMIC IN DRUŠTVO NARODOV ...... 37 6.1 Društvo narodov ...... 37 6.2 Pitamic in Društvo narodov ...... 38 7 SKLEP ...... 42 8 LITERATURA IN VIRI ...... 46

1 UVOD

1.1 Teoretična izhodišča

Dr. Leonid Pitamic (1885-1971) je bil pravni znanstvenik, prvi dekan Pravne fakultete v Ljubljani, izvrsten in široko razgledan pedagog, politik in diplomat. Bliskovito se je uveljavil na akademskem, znanstvenem in poklicnem področju, in postal mednarodno uveljavljeni znanstvenik in diplomat. Kot tak je bil uvrščen tudi na listo Stalnega arbitražnega sodišča v Haagu. Leta 1919 je bil član jugoslovanske delegacije pri mirovni konferenci v Parizu, leto kasneje je bil član jugoslovanske delegacije pri mednarodni komisiji za razmejitev med Jugoslavijo in Avstrijo. V letih 1924, 1927 in 1928 je bil namestnik jugoslovanskega delegata pri letnih skupščinah Društva narodov (PSBL, 1986, str. 15).

Diplomacija in politika nista bili glavni Pitamičevi dejavnosti. Osrednjo skrb je namenil znanstvenemu, pedagoškemu in tudi upravno-vodstvenemu delu na ljubljanski Pravni fakulteti in univerzi. Bil je dekan Pravne fakultete, redni profesor, ki je predaval ustavno pravo, teorijo države, filozofijo prava, mednarodno pravo in upravno pravo. V študijskem letu 1925/26 je bil rektor Univerze v Ljubljani, leta 1929 pa je odšel v diplomacijo in sicer na mesto poslanika Kraljevine Jugoslavije v ZDA, v Washington. Po vrnitvi v Ljubljano je bil leta 1935 kot poslanik upokojen, vendar je delo nadaljeval na Pravni fakulteti, najprej kot honorarni, nato pa kot redni profesor za ustavno pravo in teorijo države. Za svoje delo je prejel številna priznanja in članstva v znanstvenih in strokovnih organizacijah, ustanovah in društvih kot je npr. doktorat Katoliške univerze v Washingtonu, članstvo v Mednarodnem inštitutu za javno pravo v Parizu itd. (SBL1, 2009, str. 2114).

Dolga leta je bil skorajda pozabljen. V zadnjem času pa postajata Pitamičevo življenje in delo spet zanimiva za različne raziskovalce. Bogato teoretično znanje prava je uspešno povezoval z mednarodnimi dolžnostmi, tako pridobljene izkušnje pa je strnil v svojih znanstvenih delih. Leta 1927 je nastalo njegovo temeljno delo »Država«, v katerem je med drugim razvijal idejo, da obstaja pravo, ki je nad državami, državna pravila pa niso najvišja, ker obstajajo še druga, naddržavna pravila. Ideja, ki se udejanja v pravu evropske skupnosti. Zato ni naključje, da je njegovo zapuščino najprej začela preučevati pravna stroka. Nastali so številni zapisi in dela, in lahko rečemo, da je Pitamic kot pravnik dodobra raziskan. Manj poznano in raziskano pa je njegovo diplomatsko in politično udejstvovanje. Pri raziskovanju in preučevanju številnih biografij Leonida Pitamica in zgodovinskih okoliščin v katerih je živel in deloval, se opazi, da je bil »prisoten« pri vseh pomembnejših političnih aktivnostih tedanjega časa, ki sovpadajo z obdobjem ustanovitve jugoslovanske države, vendar je deloval nekoliko bolj v ozadju.

Njegovo delo je težko razmejiti na pravni, politični in akademski del, pač pa ga je potrebno gledati v kontekstu nenehnega prepletanja. Svoja pravna spoznanja je koristno izrabljal na političnem in diplomatskem področju, tam pridobljene izkušnje pa prenašal v teoretična

spoznanja. Navkljub temu spoznanju je pričujoče zaključno delo poskus orisa in ovrednotenja diplomatskega in političnega dela dr. Leonida Pitamica.

1.2 Opredelitev namena in ciljev raziskave

Po zaslugi akademika Marijana Pavčnika je bila v zadnjih dveh desetletjih Pitamičeva pravnoznanstvena dejavnost temeljito raziskana. V slovenski strokovni literaturi pa še ni integralnega pregleda, ki bi osvetljevalo njegovo delo na diplomatskem in političnem področju. Številne biografije, ki sem jih prebral, navajajo njegovo sodelovanje ali članstvo na različnih področjih kot je npr. članstvo v jugoslovanski delegaciji pri mirovni konferenci v Parizu; poudarjajo, da je bil pomemben diplomat in politik, žal pa so te informacije omejene zgolj na raven nizanja (naštevanja) njegovih funkcij, ne pojasnjujejo pa njegove dejanske vloge. Zato v zaključnem delu z naslovom »Ustanovitev jugoslovanske države kot mednarodni problem: pogledi in delovanje dr. Leonida Pitamica« poskušam razjasniti njegovo vlogo, poglede in delovanje pri ustanavljanju jugoslovanske države.

1.3 Raziskovalno vprašanje

Rahten ugotavlja (v Žajdela, 2009), da je bil slovenski narod politično aktiven tudi v večnarodnih tvorbah. Številni Slovenci (Anton vitez Lavrin, Jožef baron Schwegel, Alojz Pogačar idr.) so se odlikovali v diplomatski službi že v času habsburške monarhije, čeprav so njihove aktivnosti potekale ločeno od narodno političnih prizadevanj slovenskega političnega vodstva. Prvo neposredno diplomatsko izkušnjo je slovenska politična elita doživela po odhodu iz habsburške monarhije na pariški mirovni konferenci leta 1919/20. Neugoden rezultat plebiscita je namreč razblinil vse upe slovenskih diplomatov, da bodo s pomočjo zahodnih velesil uresničili programe zedinjene Slovenije. Čeprav je jugoslovansko zgodovinopisje zaznalo diplomatske dejavnosti Slovencev pri ustvarjanju jugoslovanske države, podrobnih bibliografskih raziskav vendarle še ni. Kljub temu, da je bila v Kraljevini Jugoslaviji diplomacija povečini v srbskih rokah, je nekaterim Slovencem (Izidor Cankar, Ivan Schwegel, Bogumil Vošnjak idr.) uspel preboj med diplomatsko elito. V takratnih diplomatskih in političnih krogih se pogosto omenja tudi ime Leonida Pitamica.

Leonid Pitamic največkrat nastopa v vlogi pravnega strokovnjaka, sodelavca in eksperta. Njegove diplomatske in politične aktivnosti pa so pogosto zgolj omenjene; bil je poslanik v Washingtonu, uvrščen je bil na listo Stalnega arbitražnega sodišča v Haagu, bil je član jugoslovanske delegacije pri mirovni konferenci v Parizu, član jugoslovanske delegacije pri mednarodni komisiji za razmejitev med Jugoslavijo in Avstrijo, namestnik jugoslovanskega delegata pri letnih skupščinah Društva narodov. Tako lahko povzamemo, da je bil Pitamic globoko vpet v takratno politično življenje, je pa bolj malo raziskan njegov dejanski prispevek. Zato sem si v zaključnem delu zastavil vprašanje, v kolikšni meri je Pitamic s svojim bogatim pravnim znanjem vplival na reševanje mednarodnopravnih problemov jugoslovanske države. To velja tako za čas delovanja pred in med pariško mirovno

konferenco, kakor tudi za čas vodenja Deželne vlade za Slovenijo. Poskušal sem potrditi hipotezo, da je Pitamic s svojimi izkušnjami in znanstvenimi referencami, ki si jih je pridobil že v avstrijski dobi, pomembno vplival na razmišljanje odločujočih dejavnikov v takratni slovenski politiki.

1.4 Raziskovalne metode

Zaključno delo sem zasnoval tako, da je vsako pomembnejše zgodovinsko področje in delovanje Pitamica predstavljeno v svojem poglavju. Da bi lahko ovrednotil njegovo dejansko vlogo, sem v vsakem poglavju najprej podal historična dejstva, opredelil osnovne pojme, termine in procese, ki so ključni za prikaz raziskovalnega področja, na koncu pa poskušal osvetliti njegov prispevek.

Pri pridobivanju informacij sem uporabil neempirične metode, ki temeljijo na preučevanju teoretične podlage oz. historičnih dejstev. Opisno metodo, ki sem jo uporabil pri orisu ključnih zgodovinskih dogodkov, sem dopolnil s kvalitativno analizo podatkov in analizo ključnih dokumentov. Do ugotovitev sem prišel na podlagi študije primarnih virov (avtorjeve knjige, članki) in sekundarnih virov (strokovne enciklopedije, priročniki, ostale knjige in članki, izvlečki in bibliografije).

2 LEONID PITAMIC KOT PRAVNIK

Leonid Pitamic se je rodil leta 1885 v Postojni. V Gorici je obiskoval tri razrede ljudske šole, pripravnico in tri razrede gimnazije. Gimnazijsko izobraževanje je nadaljeval na Dunaju kot gojenec Terezijanske akademije, kjer je maturiral leta 1903. Vpisal se je na dunajsko Pravno fakulteto, kjer je pri dvaindvajsetih letih z odliko diplomiral (1903-07), doktoriral pa leta 1908. Nato je stopil v politično upravno službo. Od leta 1908 do leta 1913 je služboval pri deželni vladi v Ljubljani in pri okrajnih glavarstvih v Krškem, Litiji in Postojni (PSBL, 1986, str. 15).

Od leta 1909 do leta 1910 se je strokovno izpopolnjeval na področju družboslovja v Heidelbergu, na Dunaju in v Münchnu. V letih 1913 do 1918 je bil dodeljen državno pravnemu oddelku predsedstva ministrskega sveta na Dunaju. Leta 1915 je bil na dunajski Pravni fakulteti habilitiran za privatnega docenta za splošno in avstrijsko državno pravo1, leta 1917 pa še za filozofijo prava. Leta 1918 je bil imenovan za izrednega profesorja na Univerzi v Černovicah, toda službe ni nastopil, ker ga je konec novembra 1918 poklicala Narodna vlada v Ljubljano2 v upravno komisijo (PSBL, 1986, str. 15; Pavčnik, 1996a, str. 481).

23. julija 1919 je bila ustanovljena ljubljanska Univerza in 31. avgusta 1919 so bili že imenovani štirje redni profesorji za Pravno fakulteto: Ivan Žolger, Bogumil Vošnjak, Leonid Pitamic in Ivan Žmavc, ki pa profesure ni sprejel. Ker so bili prvi trije na mirovni konferenci v Parizu, Pravna fakulteta ni mogla pričeti s predavanji že v zimskem semestru 1919/20. Pripravljalna dela so opravili kar v Parizu in tam ustanovili fakultetni svet. Na seji tega sveta 18. decembra 1919 so pripravili vse potrebno za pričetek delovanja (Kušej, 1970, str. 8). Leonid Pitamic naj bi »formuliral ustrezne predloge in jih zastopal pri univerzitetnem svetu« (Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani, Ljubljana, 1969, str. 286–87; v PSBL, 1986, str. 16). Po vrnitvi v domovino je bil Pitamic na seji univerzitetnega sveta 16. februarja 1920 izvoljen za prvega dekana Pravne fakultete. Poskrbel je za predavalnice, seminarje, pisarno in knjižnico ter svečano odprl Pravno fakulteto v slavnostni dvorani 15. aprila 1920 z nastopnim

1 Pitamic (Sagadin, 1915, str. 243) se je habilitiral za državno pravo na dunajskem »vseučilišču« z delom Parlamentarno sodelovanje pri državnih pogodbah v Avstriji, ki je bilo objavljeno v zbirki »Wiener staatswissenschaftliche Studien«. V študiji razpravlja o vprašanju državnih in medržavnih pogodb. Štefan Sagadin (1915, str. 248) o njegovem delu pravi, da »obogatuje našo pravno literaturo glede vprašanj, ki bodo postala vsled današnjih svetovnih dogodkov posebno aktualna«. Podobno Rudolf pl. Andrejka (1915, str. 248) navaja, da Pitamic v njem obravnava »vprašanje, ki je ravno sedaj, ko se bodo v kratkem po vojni sklepale nove mednarodne pogodbe, največjega pomena« in dodaja, »da je tu oral precej neobdelano ledino«.

2 Ob zlomu monarhije je Narodni svet za Slovenijo v Ljubljani 31. oktobra 1918 osnoval »Narodno vlado za Slovenijo« s Pogačnikom kot predsednikom in 12 oddelki, ki so jim načelovali zastopniki vseh večjih slovenskih strank. Pogačnikova zasluga je, da je navkljub prevratnim razmeram obdržal mir in red v Sloveniji in jo obvaroval pred izgredi polkov razbite avstrijske armade, ki so se vračali s soške fronte (Josip Pogačnik, b. l.).

predavanjem Pravo in revolucija3. Le-to je izšlo v razširjeni obliki v knjigi kot prvi dokaz uspešnega pedagoškega in znanstvenega dela Pravne fakultete. Od takrat je bil tudi redni profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani na področju javnega prava. Predaval je javnopravne predmete ustavno pravo, teorijo države, filozofijo prava, nekaj let tudi mednarodno pravo ter krajši čas tudi ustavno pravo (Anžur, 1998, str. 97). Leta 1925 je postal rektor Univerze v Ljubljani. Čeprav sta diplomacija in politika močno zaznamovali Pitamičevo delo, je osrednjo skrb vendarle namenjal znanstvenemu, pedagoškemu in tudi upravno-vodstvenemu delu na ljubljanski Pravni fakulteti in univerzi (Ciperle, Dekleva, Anžur in Steiner, 2010).

Kot mednarodno uveljavljen znanstvenik in diplomat je bil uvrščen na listo arbitrov (Leonid Pitamic, b. l.) prvega mednarodnega sodišča, ki je bilo na haaški mirovni konferenci ustanovljeno leta 1899 (Peterin, 1972, str. 301). V letih 1929-34 je bil izredni poslanik in pooblaščeni minister Kraljevine Jugoslavije pri vladi ZDA v Washingtonu (Jazbec, 1998, str. 110; Pavčnik, 1996a, str. 482). V dnevniku Jutro (1929, str. 3) so zapisali, da je Leonid Pitamic s 44-leti najmlajši pooblaščeni minister naše države in tretji Slovenec, ki so mu zaupali vodilno mesto v diplomaciji ter je kot usposobljen in preizkušen zastopnik naše države sodeloval na pomembnih mednarodnih konferencah. Čeprav je bilo tu njegovo primarno delovanje diplomacija, ni prenehal z znanstvenim delom. Objavil je več razprav; izdal je rahlo predelano in dopolnjeno izdajo knjige »Država« v angleškem jeziku (»A Treatise on the State«); imel pa je tudi tri predavanja na School of Foreign Service (Georgetown University, Washington D.C.), ki jih je strnil v knjigo »Some Notions on the State and its International Phases«. Po upokojitvi z mesta poslanika se je v Slovenijo vrnil leta 1935. Kmalu po vrnitvi je zopet začel predavati na Pravni fakulteti v Ljubljani, najprej kot honorarni, od leta 1938 pa kot redni profesor za ustavno pravo in teorijo države (Pavčnik, 2008, str. 633). Akademsko leto 1940-41 je bil ponovno dekan. Po vojni je predaval o ustavnih ureditvah drugih držav (primerjalno ustavno pravo), na predlog fakultete pa tudi o angleški in francoski pravni terminologiji (Leonid Pitamic-biografija, b. l.). Kot redni profesor je služboval do leta 1952, ko so ga brez vzroka upokojili in ga niso povabili niti na proslavo 50-letnice Univerze. Dejaven je bil tudi še po upokojitvi, saj je leta 1961 prevedel v angleški jezik jugoslovanski Zakon o splošnem upravnem postopku (PSBL, 1986, str. 16).

Leta 1928 je postal dopisni član Jugoslovanske akademije v Zagrebu, 10 let kasneje pa član Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Član SAZU je bil do 21. junija 1948, ko ga Prezidij Ljudske skupščine Republike Slovenije iz političnih razlogov ni potrdil kot njenega

3 »Zdi se, da tvori dekanovo predavanje ob otvoritvi Pravne fakultete mejnik nove dobe, ki je prinesel spoznanje, da je pravoznanstvo, teoretično in praktično, del družbenih ved«, je zapisal France Goršič ob izidu tiskane oblike predavanja, in dodal, da so »vsi ocenjevalci hvalili to delce kot izvrstno, globoko znanstveno in da je izvrsten pojav« ter se razlikuje od dotedanjih kompliciranih pravnih razprav (Goršič, 1920, str. 435).

rednega člana4. Od leta 1988 je v letopisih SAZU5 vključen v seznam pokojnih akademikov. Na skupščini SAZU 17. decembra 1996 je bil ponovno rehabilitiran (Letopis SAZU 2009, 2010, str. 256).

Dunajska univerza je z javno slovesnostjo obeležila petdesetletnico njegovega doktorata. Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani ga je ob svoji petdesetletnici kot prvega dekana in uglednega profesorja počastila s častno diplomo (Ciperle in drugi, 2010).

Pitamic se je ukvarjal s problematiko teorije o državi, z ustavnopravno vedo6, s komparativnimi ustavno pravnimi problemi, z meddržavnim javnim pravom, z upravnim pravom in upravno filozofijo. Z znanjem, prikupnim nastopom in nazornim podajanjem je izredno pritegoval študente. Bil je poliglot. Veliko je pisal v slovenščini, srbohrvaščini, češčini, nemščini, francoščini in angleščini. Spada med najuglednejše znanstvenike na pravnem in političnem področju. Dr. Lado Vavpetič je v spominskem članku ob njegovi smrti zapisal: »Bil je med štirimi velikimi znanstveniki, ki so oblikovali danes po svetu znano čistopravno šolo. Poleg imen Kelsen, Merkl in Verdross je vedno imenovano tudi ime Pitamic. Znanstvenikov takega slovesa na pravnem področju danes ni med nami in tudi ne na dunajski univerzi« (Naši razgledi, 1971; v PSBL, 1986, str. 16). Njegova bibliografija obsega več knjig in samostojnih izdaj, okrog 70 monografij in člankov ter večje število ocen. Popoln seznam vseh spisov do leta 1942 je v Letopisu AZU I, str. 79–83 (PSBL, 1986, str. 17; Pavčnik, 2005b, str. 138). Največjo pozornost in zanimanje je namenjal teoriji države in prava, ki ju je štel za temeljna, ter vprašanjem o pomenu človekovih in državljanskih pravic, problematiki pravne osebe, pa tudi položaju sodstva in njegovi vlogi v procesu uporabljanja in tolmačenja prava (Pavčnik, 2005b, str. 138). Mednarodno se je uveljavil kot učenec in kritik Kelsnove čiste teorije prava. V Državi je razvil normativno teorijo prava, ki je v slovenski pravni znanosti ni še nihče presegel (Pavčnik, 2008, str. 634).

Pitamica so problemi pravne filozofije pritegnili že zelo zgodaj, ko se je na dunajski pravni fakulteti začel uveljavljati še mladi, komaj habilitirani Hans Kelsen7. Pod Kelsnovim idejnim

4 Ukaz o potrditvi članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Uradni list LR Slovenije, št. 27/1948 (Pavčnik, 2005b, str. 139).

5 Slovenska akademija znanosti in umetnosti – danes (Bernik, 1991, XXIII-XXVI); Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti za leto 1995 (Bernik, 1996, str. 147–150).

6 »Država je edinstvena, to pomeni, da ima le en pravni red, vsa pravna pravila se morajo stekati v ustavo,« je zapisal v recenziji dela Štefana Sagadina Naš sadašnji ustavni položaj. Ugotavlja, da je po končani svetovni vojni v svetu zavladalo veliko zanimanje za ustavne probleme: pišejo se knjige in brošure o ustavnih reformah. Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev ustave še nima, nima niti sistematično izdelanega pregleda o državnopravnem položaju. Naša nova država, ki je mednarodno priznana, sklepa meddržavne pogodbe, ima svojo zakonodajo in svoje pravosodstvo, zato potrebuje ustavo, ki bo združila pravni red v logično celoto. Zato ocenjuje Sagadinovo delo, ki je bil načelnik v Ministrstvu za konstutuanto, kot izziv, ki ga je označil z besedami »kako težki in zanimivi problemi nas čakajo« (Pitamic, 1920c, str. 102–105).

7 Pitamic sodi med prve Kelsnove učence in njegove diskusijske družabnike, ki so se zanimali za filozofijo prava, diskusije so se odvijale ob nedeljah popoldne (Pavčnik, 2005a, str. 16).

vodstvom se je izoblikovala t.i. dunajska formalna normativna pravna šola. Težila je k »čisti pravni teoriji«, po kateri bi bilo treba pravo reducirati na njegove zgolj formalnologično zasnovane normativne prvine in zato iz njegove metodologije izločiti vsa sociološka razglabljanja (Leonid Pitamic, b. l.).

Pitamic svoje pojmovanje prava gradi na teoriji pravnega pozitivizma8 in na izročilu naravnopravnega pojmovanja prava9. Ukvarjal se je z vprašanjem, kako je mogoče utemeljiti normativno pojmovanje prava. Kelsnova čista teorija prava kot smiselno in razumljivo priznava le tisto, kar je mogoče logično spoznati in utemeljiti. Za razliko od starega pozitivizma, ki je priznaval kot pravo le pozitivno pravo, ki temelji na moči države in njenih organov, in je utemeljeno z družbenimi dejstvi, ki ga izzivajo in sankcionirajo, je Kelsen zagovarjal distanciranje znanosti od politike, morale in ideologije. Kelsen (1934; v Pavčnik, 2005a, str. 17) pojmuje čisto teorijo prava kot znanost, ki »odgovarja na vprašanji, kaj in kakšno pravo je, ne pa tudi na vprašanji, kakšno naj bo in kako naj bo ustvarjeno«. Kelsnova teorija je naredila pravno metodološke probleme preproste in s tem vplivala na njihovo obravnavanje, s čimer se je strinjal tudi Pitamic (Pavčnik, 1996b, str. 489).

Pravo je pravilo ali norma posebne vrste10. Za pravne norme imamo samo tiste norme, ki neposredno ali posredno zapovedujejo, prepovedujejo ali dovoljujejo zunanje ravnanje človeka in katerih veljava je zaščitena s prisilnimi sredstvi (Pitamic, 1943; v Pavčnik, 1996b, str. 489). Posebna značilnost prava je tudi v tem, da pravna pravila tvorijo hierarhični sistem in da ima ta sistem vselej ustrezno enotnost (Pavčnik, 2005a, str. 22).

Pitamic je sicer sprejel glavne metodološke zahteve in priznaval dosežke te šole za pravilne, vendar samo v pogledu obdelave in razlage pozitivnopravne snovi. S svojo kritiko je vplival

8 Pravni pozitivizem obravnava pravo kot dejstvo, ki dejansko obstaja, ki ga je mogoče empirično preveriti, opisati in razčleniti. Za razliko od naravnega prava ostro loči pozitivno pravo od naravnega, morale ali kakršnekoli drugega vrednostnega merila (Pavčnik, 1997, str. 461). Zakonski pozitivizem velja za »najstarejše in najbolj tipično pozitivistično obravnavanje prava« (Pavčnik, 1997, str. 462). Poleg zakonskega pozitivizma so teorijo pravnega pozitivizma zaznamovale še Kelsnova čista teorija prava, Hartova analitična teorija in pravni realizem (prav tam).

9 Izhodišče naravnega prava je, da je le-to »večno in nespremenljivo, da je splošno veljavno, da je vsebinsko pravilno, da ga je mogoče spoznati z razumom in da je nadrejeno pozitivnemu pravu« (Pavčnik, 1997, str. 445). Gre za dualizem naravno stanje politično stanje, ki s seboj povleče celo vrsto drugih dvojnosti: »razuma in volje, naravnega in postavljenega, univerzalega in partikularnega, individualnega in kolektivnega« (Šumič-Riha in Riha, 1993, str. 15). Sama narava zakona, tako trdijo naravnopravniki, mora vsebovati minimalen moralni standard (Weinreb, 1987, str. 101).

10 Leonid Pitamic v pismu Hansu Kelsnu razpravlja o temeljni pravni normi, s katero sta se ukvarjala oba misleca. Pitamic je bil prvi, ki je problem temeljne pravne norme metodološko razvozlal in ga oprl na Machovo ekonomijo mišljenja. Le-to je bilo potrebno kot spoznavno teoretični problem ustrezno normativizirati. Pitamic je razumel temeljno pravno normo kot »magnetno iglo«, ki kljub vsem nihanjem kaže težnjo, da se drži ene smeri. To smer potrebujejo vsi, ki jih zanima pravo kot življenjski pojav. Neizogibna antinomičnost prava in pomenska pozornost pravnih pravil vedno znova in znova odpirata vprašanje na katero pravno pravilo naj se opremo, kako naj ga razumemo in kako naj odločimo. Če hočemo ravnati odgovorno in če nočemo, da z nami kdo manipulira in nas instrumentalizira, je nujno, da vemo za smer, v katero plujemo (Pavčnik, 2009, str. 218).

na Kelsna11, ki je svojo teorijo popravil tako, da je učinkovitost prava kot pogoj za njegovo veljavo priznal v »normativizirani« obliki, pri čemer mednarodno pravo kot stopnja prava, ki je višja od državnega, le-temu daje njegovo logično normativno veljavo le, če gre za učinkovito državno oblast, katere pravne zapovedi se izvršujejo na ozemlju, na katerem se je ta oblast ustalila. Kasneje je Kelsen učinkovitost prava sicer priznaval nasploh kot predpostavko za veljavnost prava, nikdar pa ne za razlog njegove veljavnosti. Slednjega je videl samo v logični skladnosti pravne norme nižje stopnje z ustrezno pravno normo višje stopnje vse do »pranorme« (Leonid Pitamic, b. l.).

Pitamic je normativno videnje razširjal tudi na državo, državne organe in razmerja med njimi. Temeljna pravila, ki tvorijo najvišjo pravno organizacijo (državo) se nanašajo na zakonodajne in ustavodajne organe. Učinkovita morajo biti zlasti tista pravila, ki jih Pitamic identificira z državo. Ta pravila pomenijo najvišjo, realno in učinkovito pravno organizacijo na določenem ozemlju, podrejena so jim vsa druga pravna pravila, ki veljajo na državnem ozemlju. Država pa ni tista, ki je »na viru« prava, saj je izven meja države še meddržavno pravo (Pitamic, 1927, str. 17, 44). Državo je definiral kot pravno združitev ali pravno organizacijo ljudi. Različne interpretacije bistva države je prisojal teorijam, ki so dajale poudarek »prisilni izvršljivosti« prava. Pitamic je sklepal, da je treba vse sestavine spraviti v pravilen sklad tako, da bo pravni red kot celota učinkovit. Zanj je bila država po svoji funkciji temelj pozitivnega prava, sociološko problematiko države je skrčil na učinkovitost pravnega reda. Bil je zagovornik »enotne pravne vesoljnosti« in je bil zato še posebej pozoren na to, da je pravo stopnjevito in da je ta stopnjevitost dinamična. Vrh pravne piramide je videl v meddržavnem pravu, ki je državno nadrejeno in ki hkrati določa pogoje za uveljavitev dejanske oblasti kot pravne oblasti države. Tako se je ognil družbenopolitičnim vprašanjem v tej meri, da zanj ni bilo prostora za razrede, narodnosti ali politične stranke. Kelsen je kasneje prevzel Pitamičevo misel o učinkovitosti prava in jo izrazil v spremenjeni normativizirani obliki: najprej prek norme meddržavnega prava, nato pa še kot vsebino temeljne norme, kar pa ne zadovoljuje: s tem je »temeljni spoznavno-teoretski problem le premaknjen nazaj in se mora zopet pojaviti v meddržavnem pravu« (Pitamic, 1927, str. 42–44; Leonid Pitamic, b. l.).

Dinamičnost stopnjevitosti je Pitamic pojasnjeval tako: »Pravo je v vsaki posamezni državi sestavljeno iz več skupin pravil, od ustavnih, zakonskih in podzakonskih, ki imajo različno stopnjo pravne veljave. Posamezne skupine so druga drugi nadrejene ali podrejene, vse od najvišje, s katero se mora nižja formalno in vsebinsko ujemati, prek vmesnih, ki so podrejene višjim in nadrejene nižjim, do najnižjih stopenj prava, ki so le še konkretizacija višjih« (Pavčnik, 1996b, str. 490). Razlikoval je med pravnimi pravili v širšem in ožjem pomenu besede, kar omogoča ohranjanje enotnosti pravnega sistema. Vsi državni organi namreč nimajo enakih pravic glede interpretacije vsega pravnega reda, saj je v pravni sistem vgrajeno

11 V predgovoru k drugi izdaji razprave Poglavitni problemi državnopravne teorije iz leta 1923 je Kelsen poudaril, da je Pitamic prispeval dragocena razmišljanja o vprašanju, kako opredeliti temeljno normo kot predpostavko pravnega spoznavanja (Pavčnik, 2005a, str. 16). Novak pa (2007, str. 211–243) skuša dokazati, da je bil Kelsnov vpliv na Pitamica bolj »kratkega roka« in hkrati priznava, da je kot eden prvih Kelsnovih sogovornikov v dunajski pravnofilozofski šoli pomembno vplival na razvoj koncepta temeljne norme.

načelo delitve pristojnosti, ki se povezuje z načelom kontrole. Zato je potrebno izvršiti marsikateri pravni akt, ki ni v skladu z višjim aktom, ali pa veljajo pravnomočne sodbe ali upravne odločbe, čeprav so v neskladju s pravnimi akti, na katerih temeljijo (Pitamic, 1927, str. 444–445). Pitamic je menil, da je neujemanje med vsebino pravnega akta in njegovo pravnomočno razlago lahko tolikšno, da prihaja do antinomij. Možnost antinomičnosti prava je neizogibna lastnost prava. Njegova stopnjevita zgradba je podobna mreži pravil, ki ima obliko piramide. V državnem pravu je njen vrh ustavna norma (ustava), ki je temelj (izhodišče) pozitivnega prava. Tisti, ki je pristojen ta vrh razlagati, je postavljen izven ustave, ker jo sme na avtoritativen način razlagati. Hkrati pa jo ima pravico tudi spreminjati. Vsebinsko gledano je ta pravica zunaj prava, razlagalčevo ravnanje pa lahko obide pravne norme in se ravna po verskih in moralnih (Pitamic, 1920, str. 16; v Pavčnik, 2005a, str. 21).

Pozornost je namenil tudi pravnemu tolmačenju. Razpravljal je o tem, kako utegne jezikovna raba spremeniti vsebino določenih besed in prek njih pomen tistih pravnih predpisov, katerih sestavni del so. V tem dejstvu je videl Pitamic nov dokaz za to, kako utegne po pravu nenadzorovano in neurejeno družbeno dogajanje neposredno vplivati na njegova pravila (Leonid Pitamic, b. l).

Pitamic ni bil le učenec in zagovornik čiste teorije prava. Bil je tudi njen kritik, opozarjal je na njena šibka področja in s tem delno vplival na izpopolnitev, nazadnje pa se je od nje tudi oddaljil. Njegova kritika je bila usmerjena (Pavčnik, 2005a, str. 23–26):  Na Kelsnovo normativno čistost. Prepričan je bil, da samo z normativno metodo ni mogoče priti do izhodišča kakega konkretnega prava. Že leta 1917 je v razpravi Predpostavke ekonomije mišljenja v pravni znanosti opozoril, da veljavnosti ni mogoče spoznati zgolj prek medsebojne skladnosti nižje z višjo normo, mlajše s starejšo normo, ampak tudi prek učinkovitosti pravnega sistema kot celote.  Ostro je ločil med induktivno-kazalno in deduktivno-normativno metodo, ki »nudi način mišljenja, s katerim neprotislovno spoznamo norme dane pravne tvarine v njihovih medsebojnih odnosih in jih uporabimo v razmerju do dejanskega dogajanja«. Uporabnik slednje predpostavlja, v čem je izhodišče njegovega raziskovanja, medtem ko je samo izhodišče mogoče opredeliti šele z/in induktivno-kazalno metodo.  Zavračal je Kelsnovo stališče, da »specifična metoda določa specifični predmet« (Kelsen, 1922; v Pavčnik, 2005a, str. 24) in ugotavljal, da tudi specifičen predmet soustvarja specifično metodo, s katero ga preučujemo (Pitamic, 1922; v Pavčnik, 2005a, str. 25).  Pitamic (1922; v Pavčnik, 2005a, str. 25) se tudi sprašuje, »zakaj predpostavljam, da je prav ta norma veljavna, zakaj razsodim o dolžnosti tega konkretnega človeka prav glede na to in ne glede na kako drugo normo«. Odgovor na to ne more biti poljuben, zato je za spoznavanja potrebna tudi induktivno kazalna metoda, ki omogoča materialne predpostavke za pravno konstrukcijo. Če bi se tej metodi odrekli, bi to pomenilo, da bi pravna znanost vsaj v določenem obsegu spregledala pravo, kot je dano v času in prostoru.

Kelsen je v določenem obsegu (kako utemeljiti učinkovitost prava, da bo le ta sprejemljiva in združljiva s čisto teorijo prava) sprejel kritična razmišljanja Pitamica. Čeprav je svojo teorijo popravil, so ostala izhodišča čiste teorije prava nedotaknjena zlasti v delu, kjer se normativno in dejansko pravo sekata in sta drug od drugega odvisna. Veljavnost in učinkovitost pravnega reda sta ostala strogo ločena drug od drugega (Behrend, b. l.; v Pavčnik, 2005a, str. 27).

Pitamic ni v pravu videl zgolj normativne tehnike, pač pa tudi družbeno učinkovit pravni red, ki mu gre kakovost prava, če varuje človeško zunanje vedenje ljudi in človekove pravice. Zato ni čudno, da se je odvrnil od pravnega deduciranja, ki izhaja iz temeljne norme, ki je predpostavljena (Pavčnik, 2005a, str. 28).

Pitamicu gre zasluga, da je v predmetno čistost prava že zelo zgodaj dvomil, oslonil pravo na dejstva biti, v katerih se kot norma uresničuje ter utemeljil, da je tudi induktivno-kavzalna metoda združljiva z deduktivno-normativno – se medsebojno podpirata. Išče most med pozitivnim in naravnim pravom. Čeprav ga je čista teorija prava prevzela in navdušila, je ostal kritičen do metodološkega pristopa. Za še tako zapleteno normativno zgradbo je namreč videl človeka, ki je agens prava in mu je pravo namenjeno. Za Pitamica je vprašanje normativnega pripisovanja vselej etično vprašanje (Pavčnik, 1996b, str. 506).

Pitamic je bil toleranten in svojega pogleda na svet ni vsiljeval drugim. V središče prava je postavil človeka in človečnost. Njegovo razumevanje temeljne norme je drugačno kot Kelsnovo, ki strogo loči med moralo in pravom. Na ravni temeljne norme je povezal esenco in eksistenco prava, pri čemer je pojmoval esenco kot sestavino vsakega prava, ki je dejavno tu in zdaj. Pravo pa je samo eno in ga ni moč deliti na naravno in pozitivno. Pravo je razumel kot vrednostni pojav in je sestavljeno iz vrednostnih odločitev, ki ne smejo zdrsniti pod etični minimum, če hočejo ohraniti naravo prava (Pavčnik, 2005a, str. 31–32).

Pitamičeva pravna zapuščina je velika, širše priznana in pomembna. Njegovo najpomembnejše delo je Država12, objavljena je bila leta 1927 in leta 1933 v dopolnjeni izdaji v angleščini objavljena pod imenom A treatise on the State (Pavčnik, 1996a, str. 482–483). Ostala dela (Leonid Pitamic, b.l): 1920: Pravo in revolucija,13

12 »Ker še nimamo knjige o državi v slovenskem jeziku, sem spisal to delo,« je v uvodu v svoje delo Država zapisal Leonid Pitamic. Prepričan je bil, da bi moral biti pojem države v enem zgodovinskem obdobju enoten za vse znanosti, ki se ukvarjajo z državo; v pravu, politiki, gospodarstvu in sociologiji: »Kolikor mi je bilo mogoče, sem ponazoril teoretska razmotrivanja s primeri iz prava tistih držav, ki so bile drugim zgled.« Zapisal je še, da je delo sinteza njegovih dolgoletnih študij in znanstvenih prizadevanj, v katerih je opazen vpliv Kelsna, pozoren bralec pa bo prepoznal tudi to, da je »ponekod hodil po svojih potih« (Pitamic, 1927, predgovor).

13 Gre za zapisano izdajo inavguralnega predavanja ob otvoritvi Pravne fakultete 15. aprila 1920. V razpravi pojasnjuje razsežnosti prava in opozarja na pomen etike, ki je nujna spremljevalka prava. Govori pa tudi o antimoniji in dilemah, ki so tudi današnje in naše. »Razmerje med pravnim redom in izvrševanjem prava je v skrajni točki podobno simbolu starih Indijancev, t.j. kača, ki grize sama sebe v rep« (Pavčnik, 2008, str. 635).

1923: Državno in meddržavno pravo pod vidikom enotnega sistema, 1926: Pravni ustroj Britanskega imperija, 1933: Some Aspects of the Problem of Interpretation, 1936: Recht und Sittlichkeit von Rudolf Laun, 1941: Čista pravna teorija in naravno pravo, 1943: O ideji prava = De conceptu iuris.

Leonid Pitamic je za svoje delo prejel mnogo prestižnih priznanj in nazivov (SBL1, 2009, str. 2114; Pavčnik, 1996a, str. 483):  častni doktorat Katoliške univerze v Washingtonu,  častno članstvo v Filozofski akademiji Univerze v Washingotnu,  članstvo v American Bar Association,  članstvo v Mednarodni diplomatski akademiji v Parizu,  častno članstvo v predvojnem Društvu za pravno filozofijo in sociologijo v Beogradu,  članstvo v mednarodnem institutu za javno pravo v Parizu,  članstvo v romunskem institutu za administrativne vede,  članstvo v ameriškem društvu za mednarodno pravo,  članstvo v slovanskem institutu v Pragi,  članstvo v Masarykovem sociološkem društvu.

3 USTANOVITEV JUGOSLOVANSKE DRŽAVE KOT MEDNARODNI PROBLEM

Svetovni spopad Slovencem ni prinesel narodnega zadoščenja; nasprotno, ideja trializma14, ki se je pred vojno dodobra razvila in utrdila med slovensko politično elito, je z atentatom na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda ter stopnjevanjem vojne začela postopoma izgubljati na veljavi, dokončno pa potonila po neizpolnitvi zahtev Jugoslovanskega kluba15. Za medvojno obdobje je bilo značilno politično preganjanje Slovencev ter vzpon nemškega nacionalizma. Spoznanje, da Slovencem grozi narodno izumrtje, je narekovalo novo osrednjo zunanje politično usmeritev, »da morajo Slovenci v vsakem primeru doseči državnopravno osamosvojitev, in to v skupnosti s Hrvati in ostalimi južnimi Slovani, sicer izgube vsak up na narodno prihodnost« (Pleterski, 1981; v Adamlje, 2010, str. 36–37). Ideja, tako preprosta in samoumevna za Slovence, pa svetovni politični javnosti le ni bila tako pogodu, saj za mnoge Slovenija še ni bila niti geografski niti politični pojem. Slovence so imeli za »majhen, nezgodovinski narod, ki ni bil sposoben imeti svoje države« (Lipušček, 2003, str. 137).

3.1 Razpad Avstro-Ogrske

Razpad Avstro-Ogrske monarhije leta 1918 lahko razumemo kot politično posledico nemškega poraza na zahodni fronti. Konec vojne je prinesel korenito spremembo svetovnega zemljevida. »Velja poudariti, da nobena družba ni ohranila iste podobe, kot jo je imela pred vojno« (Benko, 1987; v Adamlje, 2010, str. 34). Britanski ministrski predsednik David Lloyd George je 11. novembra 1918 ob podpisu premirja z Nemčijo izjavil: »Upam, da tega zgodovinskega jutra lahko rečemo, da je to konec vseh vojn« (Lloyd George; v Kissinger, 1994, str. 218). Zanimivo je, da je Lloyd George v izjavi uporabil besedo »fateful«, ki ima v slovenskem jeziku več pomenov, največkrat pa je prevedena kot »usoden«. Antante sile so leta 1918 in 1919 sicer imele možnost oblikovati takšen povojni svet, da bi zavladal dolgotrajen mir, vendar tega niso storile. Zgodovina nas uči, da je konec prve svetovne vojne pomenil le uvod v še bolj katastrofalno uničevanje (Kissinger, 1994, str. 218). Zato bi v Lloyd Georgovi izjavi prav lahko uporabili besedno zvezo »usodnega jutra«, saj je to jutro obljubljalo veliko, zaradi rivalstev in notranjih razprtij zaveznikov pa prineslo malo. Odločitve in ukrepi, ki so bili sprejeti po tem jutru, so usodno zaznamovali ne samo Evropo temveč cel svet.

14 Slovenci so se že pred prvo svetovno vojno navduševali za Jugoslavijo. Glavni vzrok je bil strah pred naraščajočo germanizacijo in neugodnim gospodarskim razvojem. Prepričani so bili, da lahko temu pritisku kljubujejo le z narodno politično avtonomno Zedinjeno Slovenijo (slovenski narodnopolitični program). Vanjo naj bi bile zajete vse dežele, ki jih je večinsko naseljeval slovenski narod, razmejene od Nemcev in Italijanov po etničnih mejah. Slovenci so narodno vprašanje nameravali rešiti z vključitvijo v hrvaško državo, ki naj bi postala tretja enota habsburške monarhije-trializem (Prunk, 1998, str. 75–76).

15 Jugoslovanski klub je bil parlamentarni klub v dunajskem državnem zboru, ustanovljen 29. maja 1917. Vanj se je združilo 33 slovenskih, hrvaških in srbskih poslancev avstrijskega dela habsburške monarhije. Prej so bili razdeljeni v Hrvaško-slovenski klub, Narodni klub in Dalmatinski klub. Programski temelj kluba je bila majniška deklaracija (VSL, 2006, str. 1853).

Niti Wilsonovih Štirinajst točk16 niti izjava Lloyda Georga nista predvidevala razbijanja Avstro-Ogrske, pač pa zgolj avtonomijo za njene narode. Pri ohranitvi Avstro-Ogrske je posebej vztrajala Italija, saj bi na podlagi londonskega sporazuma dobila veliko njenega ozemlja. Po drugi strani pa bi Avstro-Ogrsko oslabila še povečana Srbija, medtem ko bi bila samostojna Črna gora most za širjenje italijanskega vpliva na vzhodni jadranski obali. Zato razmeroma velika jugoslovanska država ni ustrezala političnim ambicijam Italije. Italijanska vojska je zasedla kraje do demarkacijske črte po londonskem sporazumu takoj po podpisu premirja med Antanto in avstro-ogrsko vojsko, marsikje jo je celo prestopila. Italijanska zasedba ozemlja na vzhodni jadranski obali je bila dobro pripravljena in skrbno ter sistematično načrtovana. Načrt je vseboval tudi rušenje temeljev nove jugoslovanske države in sicer s spodbujanjem in podžiganjem notranjih sporov in nesporazumov v Sloveniji, na Hrvaškem in v Črni gori. Druga nevarnost je mladi jugoslovanski državi pretila od Madžarske, čemur se je upirala Mala antanta, obrambna zveza med Češkoslovaško, Kraljevino SHS in Romunijo, ki je nastala po dveh poskusih Karla Habsburškega, da bi na Madžarskem prevzel zakonito oblast. Njen edini skupni interes je bila obramba pred vrnitvijo Habsburžanov na Madžarski prestol in revizijo madžarskih meja (Dolenc, 2005, str. 204).

Da pa bomo lažje razumeli nastalo situacijo, se moramo vrniti nazaj v leto 1917. Proti koncu vojne, ko se je že kazalo, da bodo zavezniške sile Velika Britanija, Francija, Italija in ZDA zmagale, so se nacionalistična gibanja, ki so še nekaj let poprej zahtevala večjo stopnjo avtonomije, začela zavzemati za popolno neodvisnost.

Prva svetovna vojna je pomenila povečanje političnega pritiska na Slovence tako od notranjih nasprotnikov v monarhiji kot od zunanjega sovražnika. Italijanski imperialistični pritisk je narastel zlasti po sklenitvi Londonskega pakta med Italijo in Antanto aprila 1915, ki je Italiji za vstop v vojno na antantni strani obljubil precejšnja ozemlja habsburške monarhije.

Italija je na začetku vojne razglasila nevtralnost, čeprav je bila že od leta 1882 članica Trozveze z Avsto-Ogrsko in Nemčijo. Vzrok za to so bili njeni nacionalni interesi na vzhodni strani Jadrana, povezani s tamkajšnjo italijansko manjšino. Po dolgotrajnih pogajanjih je končno prišlo do podpisa pakta v Londonu17, ki bi Italiji v primeru zmage prinesel precej

16 Štirinajst točk je bil Wilsonov program za povojno ureditev sveta, ki so ga zavezniki načeloma tudi sprejeli kot temelj za poganja po koncu velike vojne. Program je zagovarjal ukinitev tajne diplomacije, svobodo plovbe in trgovine, omejitev oboroževanja, nepristransko ureditev kolonialnih vprašanj, restavracijo Belgije, Romunije, Poljske in Srbije, »avtonomni razvoj« za narode v habsburškem in osmanskem imperiju, najpomembnejša je bila štirinajsta točka, ki je predvidevala ustanovitev »splošnega društva narodov«, ki bi zagotavljalo medsebojne garancije glede politične neodvisnosti in ozemeljske celovitosti tako velikih kot malih držav (Craig; v Rahten, 2009, str. 78).

17 Londonski pakt je bil tajni sporazum med Italijo na eni strani in silami Antante na drugi strani, ki so ga 26. aprila 1915 v Londonu podpisali predstavniki Italije, Združenega kraljestva, Francije in Rusije. Z njim se je Italija zavezala napovedati vojno centralnim silam, v zameno pa bi Italija v primeru zmage pridobila precejšen del ozemlja. Sporazum so podpisnice želele ohraniti v tajnosti, vendar je bila približna vsebina kmalu znana. Pakt je bil razveljavljen z Versajskim sporazumom, saj je predsednik ZDA Woodrow Wilson podprl južnoslovanske interese in zavrnil italijanske ozemeljske zahteve po ozemlju Dalmacije. (VSL, 2006, str. 2433).

ozemlja. Tako je Italija izstopila iz Trozveze in 24. maja 1915 napovedala vojno centralnim silam (Dolenc, 2005, str. 203). Po vstopu Italije v vojno je tudi zmaga Antante Slovencem naznanjala novo nevarnost za njihov obstoj. Zastavljalo se je vprašanje, ali v habsburški monarhiji lahko pričakujejo varno narodno prihodnost. Strah je bil upravičen tudi zato, ker so relativni uspehi centralnih sil spodbudili avstrijsko-nemške nacionaliste. Izdelan je bil program znan kot Deutsche Belange (Nemške zahteve), ki naj bi bil uresničen z oktroiranimi ustavnimi spremembami. Le-te so v zunanji politiki predvidevale najtesnejšo zvezo z Nemčijo, v notranji pa ohranitev dualistične sestave monarhije, s tem da bi bila Dalmacija prepuščena Ogrski, Galicija pa Poljski. Uradni jezik naj bi bil samo nemški, osnovno poslanstvo Nemških zahtev pa je bilo zagotoviti nemško pot do Trsta. Vlada in cesar sta možnost oktroiranja nemških zahtev opustila šele pod vplivom mednarodnega dogajanja spomladi 1917 (Perovšek, 2005, str. 157–158). Žal pa leta 1917 nihče več ni popolnoma zaupal Dunaju. Razplet dogodkov v vojni je povzročil, da so narodi zahtevali odcepitev od Avstro-Ogrske. Omeniti velja, da so še leta 1917 Slovenci videli svojo prihodnost znotraj Avstro-Ogrske. Zavzemali so se za federalistično preoblikovanje monarhije. Dr. Anton Korošec, predsednik Jugoslovanskega kluba, je v avstrijskem zboru 30. maja 1917 prebral zahteve Slovencev, Hrvatov in Srbov: »Podpisani poslanci, ki so združeni v Jugoslovanskem klubu, izjavljajo, da zahtevajo na temelju narodnega načela in hrvaškega državnega prava, naj se vsa ozemlja monarhije, v katerih prebivajo Slovenci, Hrvatje in Srbi, združijo pod žezlom habsburško-lotarinške dinastije v samostojno državno telo, ki bodi prosto vsakega narodnega gospodstva tujcev in osnovano na demokratični podlagi18« (Korošec; v Vodopivec, 1937, str. 376). Zahteve, znane kot Majniška deklaracija19, imajo v slovenskem diplomatskem zgodovinopisju pomembno vlogo, saj je v še bolj radikalni obliki ponovila stare slovensko- hrvaške trialistične zahteve. Te zahteve so bile narodno in državnopolitično revolucionarne, saj so zahtevale ukinitev dualizma, spremembo ustave in vzpostavitev tretje – jugoslovanske državne enote v monarhiji. Deklaracije ni podprl noben odločilen dejavnik v habsburški monarhiji. Nezmožnost doseči sporazum z dunajskimi elitami je v slovenski politiki samo podžigalo radikalizem in nasprotje do Avstrije (Prunk, 1998, str. 79, 80). Poseben pomen Majniške deklaracije je tudi v tem, da je vodilne slovenske politične sile združila ne samo s hrvaškimi in srbskimi v avstrijski polovici države, pač pa tudi med seboj ter so se povzpele na raven političnega odločanja v imenu naroda kot celote (Perovšek, 2005a, str. 159).

V poskusu ohranitve večjega dela imperija je 16. oktobra 1918 cesar Karl I. Habsburški objavil federalistični manifest Mojim zvestim avstrijskim narodom. Manifest cesarja Karla ali »posmrtni načrt« Avstro-Ogrske, kot ga je imenoval britanski zgodovinar A. J. P. Taylor, je predlagal federativno preoblikovanje avstrijske polovice habsburške monarhije, v kateri naj bi

18 Izjava Jugoslovanskega kluba za zedinjeno Jugoslavijo na otvoritveni seji državnega zbora (Slovenski narod, 1917, str. 1).

19 Majniška deklaracija je bila politična izjava Jugoslovanskega kluba, ki so jo podali slovenski, hrvaški in srbski poslanci v dunajskem parlamentu 30. maja 1917. Z njo so zahtevali samostojno jugoslovansko državo znotraj Avstro-Ogrske. Pisana je bila kot zahteva, ki kliče po takojšnjih ukrepih in predstavlja zadnji dokument, v katerem Slovenci še vidijo svojo prihodnost v Avstro-Ogrski (VSL, 2006, str. 2505).

vsak narod v Avstriji na svojem ozemlju oblikoval svojo lastno državno skupnost. Manifest je ostajal v okviru dualizma, Slovencem pa onemogočil državnopravno zvezo s Hrvati in Srbi znotraj Avstro-Ogrske. Karl I. je manifest objavil predvsem zaradi zunanjepolitičnih vzrokov, saj je želel z objavo le-tega vplivati na Wilsonov odgovor na avstrijsko-ogrsko mirovno noto. Manifest ni dosegel svojega namena, saj je 18. oktobra 1918 državni sekretar Robert Lansing v Wilsonovem imenu zavrnil avstrijsko-ogrsko mirovno pogodbo z utemeljitvijo, da Wilson kot podlago za mir ne priznava več zgolj avtonomije jugoslovanskih narodov v Avstro-Ogrski monarhiji, temveč jim prepušča, da sami odločijo o načinu in obliki uresničevanja svojih narodno-političnih teženj. Tako je Avstro-Ogrska priznala svoj državnopolitični poraz in Čehom, Slovakom in jugoslovanskim narodom priznala pravico do popolne samoodločbe (Perovšek, 2005b, str. 168, 169).

Voditelji majniškega gibanja vse do razpada monarhije niso imeli konkretnega načrta o ureditvi zaželene jugoslovanske državne skupnosti. Polemika o tem se je razvila šele oktobra 1918, ko je s propadom monarhije nastajala avtonomna slovenska oblast, ki je bila deležna široke ljudske podpore. Vendar je bilo že v mesecu, ki je sledil razpadu habsburške monarhije konec dotedanje narodne enotnosti. Z novimi strankarskimi razhajanji in razprtijami je postajalo vse bolj jasno, da Slovenci tudi za prihodnost nimajo nobene skupne strategije. Pri tem razlike v strankarskih opredelitvah za avtonomijo ali centralizem, za jugoslovansko enotnost, niso bile odraz različnih pogledov strank na narodno vprašanje, jugoslovansko državo in slovensko prihodnost, pač pa tudi rezultat različne moči in različnih priložnosti pri uveljavljanju strankarske avtoritete in vpliva. Tako Slovenci niso postali le ujetniki Beograda in svojih nejasnih predstav o prihodnosti, temveč tudi »talci svojih strank«, kot je zapisal Bogo Grafenauer (Vodopivec, 2000, str. 9, 10).

Voditelji južnoslovanske skupnosti, ki so bili slovenski in hrvaški politični emigranti iz Avstro-Ogrske, so se že julija 1917 s Krfsko deklaracijo20 opredelili za združitev s Kraljevino Srbijo.

3.2 Država SHS

Država Slovencev, Hrvatov in Srbov je bila kratkotrajna državna tvorba konfederalnega tipa, ki je nastala iz najjužnejših delov Avstro-Ogrske monarhije po njenem razpadu ob koncu prve svetovne vojne. Državo je sestavljalo večnacionalno prebivalstvo, glavne tri skupine so bile omenjene že v imenu države in sicer: Slovenci, Hrvati in Srbi. Država je bila kljub močnim

20 Krfska deklaracija je bila politična deklaracija, ki je omogočila združitev južnoslovanskih narodov v eni državi. Na grškem otoku Krfu so jo 20. julija 1917 podpisali predstavniki tako imenovanega Jugoslovanskega odbora, ki je predstavljal avstro-ogrske Slovence, Hrvate in Srbe, ter predstavniki Kraljevine Srbije, ob politični podpori Velike Britanije in Francije, ki sta javno zagovarjali pravico jugoslovanskih narodov do samoodločbe. Jugoslovanski odbor, ki so ga sestavljali politični emigranti (Slovenci, Hrvati) iz Avstro- Ogrske, je na pogajanjih na Krfu vodil Ante Trumbić, vodja na srbski strani pa je bil Nikola Pašić (predsednik vlade Kraljevine Srbije). Krfska deklaracija še ni govorila o notranji ureditvi novonastale državne tvorbe (dopuščala je še vedno dve možnosti ureditve – centralistično ali federativno), je pa že določila, da se bodo zakoni v novi državi sprejemali z dvotretinjsko večino (VSL, 2006, str. 2195).

prizadevanjem mednarodno nepriznana vse do konca svojega obstoja. Narodni svet (Narodno vijeće) je 28. novembra 1918 ugotavljal, da »kljub vsem simpatijam, ki so jih od začetka pokazale in danim obljubam glede njenega priznanja, Jugoslavija še ni priznana kot država s strani zavezniških vlad in ameriške vlade« (Perovšek, 1998, str. 65).

Država je bila uradno ustanovljena 29. oktobra 191821, prenehala pa je obstajati 1. decembra 1918. Predstavljala je politični okvir narodne osvoboditve in politične osamosvojitve. Imela je svoje državno ozemlje, svoje prebivalstvo, svojo lastno organizirano oblast, ki so jo izvrševale posamezne pokrajinske (narodne) vlade – na ravni celotne države pa Narodni svet, ki je bil najvišja, neodvisna in suverena oblast. Tudi srbska vlada je s priznanjem Narodnega sveta SHS na ženevski konferenci o jugoslovanskem zedinjenju priznala novo državo SHS (Perovšek, 1998a, str. 235–236). Sestavljali so ga vplivni politiki tistega časa. Predsednik Sveta je bil Slovenec Anton Korošec, podpredsednika pa sta bila Srb Svetozar Pribićević, in Hrvat Ante Pavelić, ki pa ga ne smemo zamenjati z Ante Pavelićem, vodjem ustaške organizacije. Narodni svet je slovenski Narodni vladi prepustil, da v njegovem imenu samostojno upravlja slovensko ozemlje kot del narodne, svobodne, neodvisne in na demokratičnih načelih urejene države SHS.

Država SHS je bila zelo pomembna za razvoj narodno emancipacijskih teženj, saj so Slovenci prvič v svoji narodni zgodovini dokazali državotvornost. Slovenska avtonomija se je novembra 1918 kazala tako na političnem, državno-pravnem in vojaškem področju kot tudi v ustvarjanju novih prvin narodovega družbenega in političnega življenja (Perovšek, 2005c, str. 189, 190). Pomemben vidik takratne slovenske samostojnosti je Naredba22 o prehodni upravi, ki jo je pripravila 7. novembra 1918 ustanovljena posebna upravna komisija, ki je imela značaj akta z najvišjo pravno močjo. Določala je, da je najvišja oblast Narodna vlada, odrejala slovensko upravno organiziranost in predpisovala dejavnost njenih organov. Podrobno je določala obliko in vsebino delovanja politične uprave in samouprave. Na novo je utemeljila delovanje šolstva, pravosodja, obrtnega nadzora, finančnega upravljanja, poštnega in železniškega prometa, trgovskega in obrtniškega združenja, rudarskega upravljanja, merskega nadzora, agrarnih operacij, orožništva in upravnega sodstva (Perovšek, 2005c, str. 190).

Izjemno žgoče vprašanje v Državi SHS je bilo vprašanje njenih meja. Problem je bil najbolj občuten na območju Slovenije, saj ni bila določena ne zahodna ne severna meja. Slovenci so se zavzemali za etnografsko mejo in delitev Koroške in Štajerske, del avstrijskih Nemcev pa za mejo po toku reke Drave. Slovenski in hrvaški politiki se niso strinjali z mejo z Italijo, ki jo

21 31. oktobra 1918 je ljubljanski Narodni svet imenoval Narodno vlado za Slovenijo. Za predsednika vlade je bil imenovan Josip vitez Pogačnik. Narodno vlado je potrdil tudi Narodni svet v Zagrebu, s tem pa je slovenska Narodna vlada dobila tudi vsa zakonodajna in izvršilna pooblastila. Država SHS je imela skupno samo zunanjo in vojaško politiko (Perovšek, 1998, str. 81–83).

22 Sredi novembra 1918 je Narodna vlada Slovenije izdala Naredbo o prehodni upravi (Ribnikar, 2003, str. 119, 128), ki predstavlja prvo slovensko ustavo.

je predvideval londonski sporazum. Ker so pričakovali, da bo Antanta mednarodno priznala Državo SHS, tej odločitvi niso mogli odkrito nasprotovati (Guštin, 2005, str. 216).

Združevanje Države SHS in Kraljevine Srbije je bilo novembra 1918 osrednje vprašanje Narodnega sveta v Zagrebu. Kraljevina Srbija je videla v brezpogojni združitvi priložnost za uresničitev velikosrbskega programa. Slovenija na začetku ni bila vključena v srbske ozemeljske načrte, ker pa je 29. oktobra 1918 postala sestavni del Države SHS, je bila vključena v široko jugoslovansko združevanje. V Državi SHS so se za priključitev zavzemali hrvaški in bosanski Srbi, Dalmatinci, nekatere stranke, pa tudi slovenski liberalci, ker so pričakovali učinkovito srbsko vojaško in diplomatsko zaščito narodnih ozemelj, ki jih je Italija zahtevala na podlagi Londonskega pakta (Prunk, 1998, str. 79, 88).

Država je težila k priključitvi vseh ozemelj nekdanje Avstro-Ogrske, ki so jih naseljevali Slovenci, Hrvati in Srbi. Vendar pa so Srbi v Vojvodini (vključno z regijami Banat, Bačka in Baranja) temu nasprotovali ter oblikovali svojo lastno upravo, ki je bila podrejena srbskemu Narodnemu svetu v Novem Sadu. Vojvodina se je 25. novembra 1918 pridružila Kraljevini Srbiji. Podobno se je tudi regija Srijem, ki je bila sestavni del Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, že 24. novembra 1918 odcepila in se pridružila Kraljevini Srbiji (Perovšek, 1998, str. 62). Državo SHS so pestili politični in vojaški boji, saj ni uspela pridobiti mednarodnega priznanja, njene meje pa so bile ogrožene tako iz severa kot tudi iz zahoda. Narodni svet SHS se je pridružil Kraljevini Srbiji; ki se je še pred združitvijo z Državo SHS združila s Kraljevino Črno goro. Nastala je nova država, Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (Perovšek, 1998, str. 61).

3.3 Kraljevina SHS

Kraljevina SHS je bila država, ki je nastala z združitvijo Države Slovencev, Hrvatov in Srbov ter Kraljevine Srbije 1. decembra 1918. V Kraljevino Jugoslavijo je bila preimenovana 3. oktobra 1929.

Slovenci so zapuščali habsburško monarhijo in leta 1918 vstopali v Kraljevino SHS kot zrel in oblikovan narod. Za to so bile nesporno zaslužne generacije slovenskega izobraženstva. Žal pa te generacije niso uspele oblikovati trdnejše demokratične tradicije. Anton Loboda – Anton Melik je v Ljubljanskem zvonu leta 1919 zapisal, da so »slovenske politične razmere še zelo primitivne«, opozarjal je na »nezadostno politično izobrazbo in pomanjkanje velike politične vzgoje« (Vodopivec, 2006, str. 26).

Eden prvih ukrepov, ki jih je izvedla Kraljevina SHS, je bila odprava avtonomnih narodnih vlad, ki jih je nadomestila z novimi uradniškimi deželnimi vladami z omejenimi pristojnostmi. Za slovensko politično življenje v Kraljevini SHS je bilo značilno idejno in politično nasprotje med krščanskosocialno SLS in liberalno stranko, na drugi strani pa boj za avtonomijo Slovenije (Prunk, 1998, str. 79, 90).

V primerjavi z Narodno vlado je bila Deželna vlada skrčena na šest resorjev, zato so bila njena pooblastila precej omejena; ni imela najvišje upravne oblasti, ker je ta prešla na osrednjo beograjsko vlado. Čeprav se je Brejc, ko je bil predsednik Deželne vlade, energično zavzemal za ohranitev tisto malo avtonomnosti, ki jo je Slovenija še imela, mu postopnega rušenja ni uspelo zadržati. »Ko pa so bili predsedniki Deželne Vlade Žerjav, Baltič in Pitamic, je le-ta vse posle opravljala v znamenju vdanosti in poslušnosti centralni vladi v Beogradu« (Perovšek, 2005, str. 157–158).

Sklepno dejanje prve svetovne vojne je bila mirovna konferenca, ki se je po daljših pripravah začela 12. januarja 1919 v Parizu. Konferenca je zasedala do januarja 1920. Najvišji organ je bil svet četverice, izhodišče za delo pa Štirinajst točk, ki jih je 8. januarja 1918 objavil predsednik ZDA Wilson. Vendar so na konferenci vse bolj prevladovale zahteve zmagovitih držav, da si zagotovijo tisto, kar so jim med vojno zagotovili s tajnimi sporazumi. Mejo z Republiko Avstrijo sta določila mirovna pogodba, sklenjena v pariškem predmestju Saint Germain 10. septembra 1919 in koroški plebiscit 10. oktobra 1919. Meja s Kraljevino Madžarsko je bila določena z mirovno pogodbo, sklenjeno v Versaillesu 4. junija 1920. Slovenska južna meja je v prvi jugoslovanski državi obstajala le v upravnem smislu in se je večinoma pokrivala z etnično mejo. Odprto pa je ostalo vprašanje zahodne meje Kraljevine SHS. Tam je bil položaj specifičen, saj sta ozemlje premagane Avstro-Ogrske zahtevali dve državi zmagovalki – Italija in Kraljevina SHS. Tako je bila zahodna meja določena na neposrednih pogajanjih med državama, s posebnim sporazumom med Kraljevino SHS in Kraljevino Italijo v Rapallu23 (Troha, 2005, str. 219).

Podrobnosti izvedbe Rapalske pogodbe so določale t.i. Santamargheritske konvencije, ki so bile posledica prizanesljive politike kralja Aleksandra in predsednika vlade Pašića do Italije, da bi sosedo pripeljala do umika iz Dalmacije in Hrvaške. Izvedbo konvencij so preprečile velike spremembe v Italiji, saj je novo vlado 30. oktobra 1922 sestavil Benito Mussolini, ki pa je obdržal Reko v zameno za umik iz Delte in Baroša, tedaj edinega jugoslovanskega pristanišča, kjer so lahko pristajale velike ladje, ter nekaterih manjših ugodnosti za Kraljevino SHS. Kralj Aleksander in Pašić sta bila s tem zadovoljna, saj sta dobila pristanišče, obetala sta si razvoj trgovinskih odnosov z Italijo, upala sta na konec težav z Italijo, predvsem pa na to, da bo hrvaško vprašanje izgubilo mednarodno razsežnost. Čeprav je bilo v naslednjih letih med Italijo in Kraljevino SHS podpisanih še nekaj konvencij, pa so simbolizirale zgolj izrazito politiko popuščanja. Ko se je Mussolini povezal še z Albanijo in Madžarsko, je Kraljevina SHS videla rešitev v navezovanju na Francijo, s čimer so Francozi spet dobili nazaj svoj vpliv na Balkanu (Dolenc, 2005, str. 205–206).

23 Rapalska pogodba je bila mirovna pogodba, ki sta jo 12. novembra 1920 v Rapallu podpisali Kraljevina SHS in Kraljevina Italija. S pogodbo je bila določena meja med državama, s čimer je bila tretjina slovenskega etničnega ozemlja, Istra in del Dalmacije dodeljena Italiji, ki je v zameno priznala Kraljevino SHS (VSL, 2006, str. 3629).

Kraljevini je s svojimi delegati sicer uspelo izpogojevati vključitev večine Jugoslovanov nekdanje Avstro-Ogrske, kljub temu pa delegatom ni uspelo zagotoviti priključitve 500.000 Slovencev in Hrvatov, ki so po Rapalski pogodbi iz leta 1920 ostali pod Italijo. Kraljevina SHS se je z njo odrekla velikanskemu delu ozemlja na zahodu: Goriški, delu Gorenjske, Notranjski, Trstu, Istri, Zadru ter otokom Cres, Lošinj, Lastovo in Palagruža. Reka je dobila status svobodnega mesta, dve leti kasneje pa je kraljevina priznala Italiji tudi pravice nad tem mestom. Tri dni po podpisu Rapalske pogodbe je Wilson, ki se je močno prizadeval za vsaj delno ublažitev posledic sklepov mirovne konference za zahodni Balkan, v pismu državnemu sekretarju Colbyju napisal:

Bil sem zelo žalosten, ko sem prebral v časopisih vsebino jugoslovansko-italijanskega sporazuma. Italija je v svojem bistvu absolutno pokvarjena in na drugi strani Jadrana očitno načrtuje novo Alzacijo-Loreno, ki bo vsebovala seme nove evropske vojne. Če se bo to zgodilo in če bo seme začelo kaliti, upam, da se bo Italija podelala v hlače. Absolutno nima vesti. Če pa so Jugoslovani podpisali sporazum z Italijani prostovoljno, potem mislim, da jih nismo dolžni braniti pred njimi samimi (Wilson; v Lipušček, 2003, str. 259).

Kakšno razočaranje je konferenca povzročila med slovenskim narodom, najbolje razberemo iz komentarja zgodovinarja Boga Grafenauerja: »Versajska mirovna konferenca je razrezala naše narodno telo med štiri države in ustvarila iz Slovencev najnesrečnejši narod Evrope« (Grafenauer; v Lipušček, 2003, str. 10).

Kraljevina SHS je mejila na Italijo in Avstrijo na severozahodu, Madžarsko in Romunijo na severu, Bolgarijo na vzhodu, Grčijo in Albanijo na jugu in Jadransko morje na zahodu. Skoraj takoj po njenem nastanku se je znašla v sporu s skoraj vsemi njenimi sosedami. Za ozemlje Vojvodine se je kraljevina sprla z Madžarsko, ki je na račun nove jugoslovanske države izgubila veliko ozemlja; zaradi Makedonije je prišlo do konflikta z Bolgarijo; za Reko in Trst se je sporekla z Italijo. Srbi in Črnogorci so si zaman prizadevali dobiti dostop do morja preko albanskega Skadarja. Na začetku obstoja jugoslovanska država torej ni imela konfliktov le z Grčijo (Dolenc, 2005, str. 203).

3.4 Vloga Leonida Pitamica

Jeseni 1919 in v začetku leta 1920 je izgledalo, da bo Antanta prisilila Kraljevino SHS, da sprejme takšno rešitev jadranskega vprašanja, kot si jo želi Italija. Debato o jadranskem vprašanju je sprožila Velika Britanija. Sledili so predlogi Italije, nasveti Anglije in Francije ter odgovori vlade SHS. Z nasveti je sodeloval tudi ameriški predsednik Wilson. Med vsemi akterji je potekala živahna korespondenca, ki bi se morala zaključiti z direktnimi pogajanji do katerih pa ni prišlo. Ta diplomatska korespondenca je znana pod imenom Dokumenti o jadranskem vprašanju (angleška bela knjiga), ki je izšla pri Tiskovni zadrugi v Ljubljani kot šesti zvezek »Zbirke političnih, gospodarskih in socialnih spisov«. Leonid Pitamic je

poslovenil angleški del korespondence, Vladimir Knaflič pa francoskega (Dokumenti o jadranskem vprašanju, 1920, str. 4).

Leonid Pitamic je bil 2. februarja 1920 izvoljen za predsednika Narodnega sveta za neodrešeno domovino. Takoj po prvi svetovni vojni je nastala t.i. Pisarna za zasedeno ozemlje. To je ime za oris in nastanek dela organizacije, ki je skrbela za tiste Slovence, ki so po letu 1918 ostali izven meja matične domovine v Italiji. Izšla je iz Narodnih svetov. Pisarna je zbirala gradivo za pariško mirovno konferenco, gradiva o postopanju Italijanov na zasedenem ozemlju, izdajala brošure in knjige itd.. Ker je bilo problemov veliko, pisarna ni mogla več delati zadovoljivo, zato se je v Ljubljani zbralo večje število Primorcev in formiralo »Odbor za zasedeno ozemlje«, ki naj bi se ukvarjal izključno s problemi, ki so trli prebivalce zasedenega ozemlja. Kmalu pa se je porodila ideja o še večji organizaciji, ki bi bila lahko še uspešnejša. Sklicali so ustanovno zborovanje, na katerega so povabili cvet ljubljanske inteligence in ustanovili Narodni svet za neodrešeno domovino. Zasedanje je trajalo od 31. januarja do 2. februarja 1920, za predsednika Narodnega sveta pa je bil izvoljen Leonid Pitamic. Naloge Narodnega sveta naj bi bile zastopati in reprezentirati interese beguncev in izseljencev iz jugoslovanskega ozemlja tako na gospodarskem, političnem kot tudi kulturnem področju, hkrati pa se prizadevati za združitev »neodrešenega« naroda s samostojno jugoslovansko državo. Narodni svet naj bi bil strogo demokratičen in nestrankarski. Čeprav so veliko pričakovali od njega, se je že na samem začetku začel soočati s težavami iz katerih se ni nikdar rešil, saj je že po mesecu dni odstopil Leonid Pitamic, ki je v svojem opravičilu zapisal, »da je kot član Jugoslovanskega združenja za Ligo narodov preveč zaseden, da bi mogel opravljati še to delo« (Nećak, 1972, 103).

Pitamic je svoje mnenje o ustavnem položaju Kraljevine SHS izrazil posredno v že omenjeni oceni dela Štefana Sagadina Naš sadašnji ustavni položaj. V njem je zapisal, da so države (tudi Kraljevina Srbija) s podpisom sporazuma o združitvi, zgubile svojo državnopravno individualnost in dobile značaj »provinc, ki so vse enako podvržene edinstveni državni oblasti kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev«. Naloga konstituante je, da oblikuje ustavo za eno državo, ne pa za več neodvisnih držav. Znotraj tega pa se lahko opredeli, da bo država zvezna, ali bo monarhija ali republika. Slednje utemeljuje s tem, da sta bila kontrahenta pri združevanju samo »jugoslovanska neodvisna država, ki jo je zastopal Narodni svet in neodvisna srbska država, ki jo je zastopal prestolonaslednik«. Le-ta je bil predstavnik kontrahenta, ne pa kontrahent sam, zato nasprotuje Sagadinu, ki pravi, da je pri ustvarjanju države sodelovala ne samo srbska država, pač pa tudi dinastija Karadjordević. Prepričan je tudi, da krona nima izven ustave nobene »osebne« pravice. Argument, da se mora monarhija obdržati, ker je sodelovala pri združevanju, torej ne drži. Konstituanta je po njegovem mnenju tudi svobodna pri določanju oblike vlade. Lahko se odloči za monarhijo ali pa republiko (Pitamic, 1920c, str. 102–105).

4 PARIŠKA MIROVNA KONFERENCA IN OBLIKOVANJE VERSAJSKEGA SISTEMA

Pariška mirovna konferenca je potekala po koncu prve svetovne vojne januarja 1919 v Versajski palači pri Parizu. Mirovne konference so se udeležili predstavniki 25 držav, vendar so glavne odločitve sprejemali »veliki štirje«, Woodrow Wilson (predsednik ZDA), David Lloyd George (ministrski predsednik Velike Britanije), Georges Clemenceau (francoski premier) in Vittorio Orlando (italijanski premier), ki so tudi postavili temelje »versajskega sistema«. Rusija in države centralnih sil niso bile povabljene. Udeleženci so razpravljali o ureditvi povojne Evrope. Rezultat razpravljanj je bila cela serija sporazumov, znanih kot »pariški mirovni sporazumi«, ki so dokončno preoblikovali zemljevid Evrope in sveta, kot glavnega krivca za nastanek vojne pa so določili Nemčijo in ji dodelili ogromne vojne separacije. Pariz je za naslednjih šest mesecev postal središče sveta, kjer so »mirovniki« načrtovali oblikovanje novih držav iz ruševin nekdanjih imperijev (Rahten, 2009, str. 75).

Vendar zamisel o ureditvi povojne Evrope ni bila nova, saj je že pred koncem vojne predsednik Wilson predstavil svoj program Štirinajst točk, s katerimi bi dosegel pravičen in trajen mir. Glavna ideja, sestavljena iz štirinajstih točk, je bila pravica do samoodločbe, od katere so si mnogi narodi v Evropi obetali boljšo prihodnost. Najpomembnejša je bila štirinajsta točka, ki je predvidevala ustanovitev »splošnega društva narodov, ki bi zagotavljalo medsebojne garancije glede politične neodvisnosti in ozemeljske celovitosti tako velikih kot malih držav« (Rahten, 2009, str. 78). Kot najpomembnejšega od mirovnih sporazumov lahko štejemo t.i. Versajski sporazum, ki je Nemčijo označil za povzročitelja prve svetovne vojne, ji določil občutno zmanjšanje vojske ter oslabitev njene vojaške moči in ji naložil plačilo vseh stroškov vojne (Rahten, 2009, str. 76–77).

Podpis teh sporazumov (države poraženke so jih podpisovale posamično, v različnih krajih, po katerih so sporazumi dobili imena, in v različnih časovnih razmikih) naj bi prineslo t.i. versajski mir. Versajski mir, ki je bil diktat zmagovalcev, je bil sicer ambiciozen, a krhek. Preprečil naj bi širjenje sovjetskega komunizma in obnovo nemške moči ter zarisal nov evropski zemljevid na podlagi etničnih nacionalnih držav. Slednje je zlasti na etnično premešanem evropskem vzhodu postalo trajen vir napetosti. Poraženci in zmagovalci v vojni so bili izčrpani, izjema je bila le Amerika. Vendar versajski mir ni zaživel; prišlo je do odrinjenosti Nemčije in Rusije in delno tudi Amerike, ki je kmalu zabredla v izolacionizem. »Že ob koncu vojne je bilo jasno, da se bosta nova ameriška republikanska administracija in kongres odločila za postopen umik iz Evrope« (Lipušček, 2003, str. 252). Društvo narodov je bilo nemočno. Stara evropska rivalstva so znova zaživela, saj sta Evropo po ameriškem izstopu obvladovali Francija in Velika Britanija, med katerima je že kmalu prišlo do vidnejših razhajanj, zlasti pri stališču do Nemčije in Društva narodov, kar je močno poslabšalo izvajanje njegovega temeljnega poslanstva – zagotavljanje mednarodnega miru in varnosti (Benko, 2000, str. 166).

4.1 Jugoslovanska (slovenska) delegacija v Versaillu

Pariške mirovne konference se je med drugimi udeležila tudi številčna jugoslovanska delegacija, v okviru katere so bili zastopani tudi slovenski nacionalni interesi. Jugoslavija je imela na konferenci štiri polnopravne delegate; bivšega predsednika vlade Nikolo Pašića, bivšega predsednika jugoslovanskega odbora in prvega zunanjega ministra dr. Anteja Trumbića, poslanika v Parizu dr. Miljenka Vesnića in ljubljanskega univerzitetnega profesorja dr. Ivana Žolgerja. Polnopravni delegati so imeli pravico do sodelovanja na plenumu konference, glasovanja o stvareh na dnevnem redu ter podpisovanja mirovnih sporazumov. Celotna jugoslovanska delegacija je štela okoli sto ljudi (Lipušček, 2003, str. 108–109) in je »odražala vso raznolikost balkanske stvarnosti, tako glede verskih in kulturnih kot tudi političnih delitev« (MacMillan, Paris 1919, str. 110; v Rahten, 2007, str. 27). Ekipa na versajski konferenci je bila s slovenske strani gotovo strokovna, sestavljala jo je tudi vrsta ekspertov kot profesor prava Leonid Pitamic (Repe, 2008).

Jugoslovanska delegacija se je med svojim delovanjem na mirovni konferenci soočala s kar nekaj problemi. Prvi problem, ki se je pojavil že takoj ob začetku mirovne konference, je bilo vprašanje mednarodnega statusa Jugoslavije. Le-ta je v prvih štirih mesecih delovanja konference nastopala kot delegacija Kraljevine Srbije. Šele kasneje, ko je bila priznana Kraljevina SHS, so delegati dobili ustrezen status (Perovšek, 1998, str. 59). Mednarodno priznanje je bilo v tistih razmerah zelo težko doseči, predvsem zaradi omahovanja zavezniških sil in trmastega nasprotovanja Italije (Lipušček, 2003, str. 237–240).

Delegacija pa ni imela problemov samo pri dialogu z zavezniškimi delegati, temveč so se problemi pojavili tudi znotraj nje same. »Delegate z območja Jadrana, predvsem Slovence in Hrvate, sta zelo skrbela varnost pred Italijo in nadzorstvo nad pristanišči in železniškimi progami, ki so nekdaj pripadale Avstro-Ogrski, vendar pa so bili indiferentni do meja na vzhodu. Srbi so bili pripravljeni zamenjati Dalmacijo ali Istro, da bi dobili več ozemlja na severu in vzhodu« (MacMillan; v Lipušček, 2003, str. 109).

Znanstveno dokumentacijo za slovenske mejne zahteve so začeli pripravljati že pred nastankom Kraljevine SHS. Na pobudo vidnih slovenskih politikov in Narodnega sveta so že avgusta 1918 zbrali in uredili gradiva o slovenskih etnografskih mejah. Mejno vprašanje je postalo intenzivno sredi decembra 1918. Pri narodni vladi so ustanovili komisijo za mirovno konferenco na čelu z Žolgerjem, njena naloga pa je bila zbiranje dokumentacije. Žolger je ugotovil, da podrobnih priprav zaradi kratkega roka ni moč izpeljati, sta pa s Pitamicem sestavila poslovnik za delegacijo. Slovenske zahteve so določili na seji narodnega sveta 4. januarja 1919 v Ljubljani pod predsedstvom Antona Korošca (Zečević, 1977, str. 215). Na seji so razpravljali tudi o vprašanju ozemeljskih zahtev, ki jih je morala vlada v Beogradu na zahtevo zaveznikov dostaviti že do 6. januarja 1919, torej še preden se je lahko posvetovala s slovensko komisijo za mirovno konferenco. Jugoslovanske odposlance, ki so izročili akreditive kot delegati Kraljevine SHS, so v obdobju 4-5 mesecev, dokler država ni bila

mednarodno priznana, smatrali za delegate Kraljevine Srbije, ki je imela po sklepu velesil na konferenci le tri pooblaščena delegatska mesta, kar ni bilo ugodno za Žolgerja. V pismu Protiću je Pašić o Žolgerju napisal: »Zelo se bojimo, da bomo imeli težave in morebiti tudi nevšečnosti, ker je bil minister tiste države, ki se je vojskovala proti zavezniškim silam, odobraval vse ukrepe, ki jih je Avstrija lotevala proti nam, zdaj pa prihaja kot predstavnik države, proti kateri se je Avstrija vojskovala in bila premagana«. Delegacija je prispela v Pariz »brez določenih zahtev in brez memoranduma, kar je bilo potrebno oskrbeti takoj po prihodu«, ker so že na prvi seji pričakovali jugoslovanske zahteve vsaj v obliki zemljevida. Ker delegati natančnih podatkov niso imeli, so operirali z različnimi predlogi, tako da je delegacija šele na seji 28. januarja 1919 slednjič sprejela slovenska dopolnila in predloge. Med Ljubljano in Parizom so vzpostavili redno kurirsko službo, ki je Sloveniji omogočala natančno poročanje o delu na mirovni konferenci. Lahko rečemo, da so Slovenci kljub kratkemu obdobju in razmeroma pasivnemu odnosu političnih krogov v Sloveniji dosti prispevali k delu jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci. Bolj kot drugi so se zavzemali za dobre odnose in konstruktivne rešitve, njihova dokumentacija pa je bila vedno natančno pripravljena, piše Zečević (1977, str. 215–217).

Večina mednarodne javnosti in politike v začetku 20. stoletja slovenskega naroda sploh še ni zaznavala. Čeprav lahko domnevamo, da so Britanci poznali pomen geopolitičnega položaja slovenskega etničnega ozemlja, jim je bilo že od začetka jasno, da bodo na mirovni konferenci Slovenci težko uveljavili svoje zahteve nasproti močnim zgodovinskim tekmecem – Italijanom in Nemcem. Prvi so si že ob začetku prve svetovne vojne ob prestopu iz Trozveze na stran Velike Britanije, Francije in Rusije 26. aprila 1915 zagotovili podpis Londonskega pakta, ki je določil, da v primeru zmage Italiji pripada velik del dotedanjih habsburških posesti: Trentino, Južna Tirolska, Goriško-Gradiščanska, Trst, Istra, Kvarnerski otoki in Dalmacija. Zaradi omenjenega pakta Slovenci niso imeli vpliva na določanje zahodne slovenske meje oz. meje med novonastalo Kraljevino SHS in italijansko kraljevino, ne glede na to, da je velik del Slovencev in Hrvatov ostal izven okvirov jugoslovanske države. Tako je bilo vprašanje zahodne meje nove države vezano izključno na pogajanja med antantnimi silami na pariški mirovni konferenci (Rahten, 2007, str. 26–27). Slovenci so tako vse upe polagali v Wilsona, saj so le ZDA lahko nasprotovale določilom londonskega sporazuma. Vendar je bila Wilsonova prioriteta ustanovitev Društva narodov, zaradi česar je bil prisiljen sklepati kompromise. V zameno za italijansko podporo naj bi tako prepustil slovensko ozemlje Italiji, saj naj bi bila prav ena od nalog bodočega Društva narodov zaščita manjšin, zato je predvideval, da bodo Slovenci kot manjšina ustrezno zaščiteni (Lipušček, 2003, str. 229; Rahten, 2007, str. 33).

V Sloveniji je januarja in februarja 1919 vojaška in diplomatska bitka za severno mejo pritegnila pozornost Narodne in Deželne vlade. »Vendar zaradi počasnega in neodločnega delovanja, nerealističnega in nerodnega načrtovanja akcij in nezadovoljivega sodelovanja z vlado v Beogradu v boju za severno mejo ni bilo uspehov« (Zečević, 1977, str. 218). Ljubljanska vlada se je zapletla v nesoglasje z generalom Rudolfom Maistrom, vse zadeve

glede meja na terenu je želela voditi sama, prvim neuspehom so botrovali tudi strankarska nasprotja, tisk mejam ni posvečal zadovoljive pozornosti, tako da aktivnosti v zvezi z mejami niso imele skoraj nobenega vpliva na ravnanje delegacije v Parizu. Krivca za neuspehe so videli predvsem v vladi v Beogradu. Korošec pa je v Beogradu in iz Beograda še vedno vodil svojo politiko glede mejnih vprašanj (prav tam).

»Ker so imeli zavezane roke nasproti Italiji, so se slovenski politiki s toliko večjo vnemo lotili reševanja Koroške« (Rahten, 2007, str. 27). Kljub temu so zavezniki24 na pobudo Wilsona sprejeli odločitev, naj o vprašanju Celovške kotline odloči ljudska volja oziroma plebiscit. Plebiscitno ozemlje je bilo razdeljeno na dve coni; najprej naj bi se glasovalo v coni A, v primeru pozitivnega izida za Jugoslavijo pa bi nato izvedli plebiscit še v coni B (Lipušček, 2003, str. 207). Zgodovinsko dejstvo pa je, da je bil plebiscit v coni A neuspešen. Za priključitev predela A tedanji Kraljevini SHS je glasovalo 15 279 ali 40,96 % glasovalcev, v prid Avstriji pa 22 025 ali 59,04% glasovalcev. Pravna posledica izida glasovanja je bila, da do plebiscita v coni B sploh ni prišlo, meddržavno mejo med obema državama pa so začrtali po vrhu Karavank (Tomšič, 2008, str. 437).

Slabi uspehi pa nikakor niso omajali slovenske delegacije. Da bi iztržili kar se da ugoden položaj na Koroškem, se je delegacija obrnila na samega predsednika Wilsona. Slovensko deputacijo je vodil dr. Janko Brejc. Srečanje je potekalo 5. julija, torej v času, ko je bila odločitev o plebiscitu že sprejeta. Brejc je Wilsona posvaril o možnih posledicah, ki bi jih plebiscit lahko pustil, Wilson pa je poudaril pomembnost nedeljivosti celovškega bazena, saj naj bi to zagotavljalo močan ekonomski razvoj območja. Wilson je bil eden od vodilnih ideologov teorije, imenovane »governed by consent of the people«, ki je demokraciji dajala prednost pred narodnostnim principom, zato ni razumel zaskrbljenosti slovenske deputacije. Prepričan je bil, da dela slovenskemu narodu uslugo, saj lahko pridobi, če se tako izrazi, več, kot je zahtevano. Prisotni člani deputacije so želeli Wilsonu orisati sliko Koroške in njenega prebivalstva, ki je bilo dolga leta pod močnimi germanizacijskimi pritiski, saj so vsi od »uradništva do zadnjega kondukterja na železnici ali pismonoše«, služili enemu samemu namenu – germanizirati slovensko Koroško. A Wilson tega preprosto ni razumel (Lipušček, 2003, str. 209–210). Brejc je Wilsona opozoril, da na Koroškem ni bilo »nikakih slovenskih šol in da radi tega ni bilo mogoče poleg okornega kmeta nacionalno samostojno nastopajoče in vodeče inteligence vzgojiti« (Brejc; v Lipušček, 2003, str. 210). Wilsonove volje ni omajalo niti dejstvo, da »se nam hoče baš na tistem delu naših meja vsiliti plebiscit, kjer so iz

24 Italiji ni bilo do tega, da bi Jugoslavija na koroškem plebiscitu zmagala, zato je podpirala avstrijske težnje. Z izidom prve svetovne vojne se je sicer znebila Avstro-Ogrske kot tekmeca v zunanji politiki, toda v Kraljevini SHS je videla močno oviro za uresničevanje svojih imperialističnih teženj na Jadranu in na Balkanu. Želela je, da je Kraljevina SHS čim manj močna, to pa je poskušala doseči tako, da je nasprotovala vsem njenim zahtevam po ozemlju, tudi na severozahodni in zahodni meji. Rešitev koroškega vprašanja je bila v tesni zvezi z rešitvijo jadranskega vprašanja, ki je tako ostajalo nerešeno vse do rapalske pogodbe. Izid plebiscita v korist Kraljevine SHS bi namreč pomenil, da bi ta želela rešiti jadransko vprašanje v svojo korist, tako da bi pridobila naraven izhod na morje za slovensko ozemlje, ki tvori neposredno zaledje Trsta. Neposredno podporo Avstriji je izrazila z diplomatsko in vojaško pomočjo na mirovni konferenci in pri izvedbi koroškega plebiscita (Tomšič, 2008, str. 452–453).

opisanih razlogov šanse zoper nas, nasprotno pa o kakem plebiscitu v Primorju, kjer bi za nas sijajno izpadel, ni bilo nobenega govora,« uporabljeno kot najmočnejši argument proti plebiscitu, ni omajalo Wilsonove volje (Lipušček, 2003, str. 210–211).

Brejc je kmalu presenečen spoznal, da je glavni jugoslovanski nasprotnik v koroškem vprašanju prav Wilson, kar je razvidno iz njegovega pisma svojemu namestniku Žerjavu. V njem je povzel Wilsonova stališča, da »je dal preučiti Koroško, tako ve, da so tam Slovenci, ki pa ne želijo drugega kot da ostanejo pod Avstrijci«. Podobno je opazil tudi Ravnihar: »Wilson je čisto pod vplivom Milesa in zoper nas« (Rahten, 2007, str. 38–39).

Vsekakor slovenska delegacija ni uspela prepričati ameriškega predsednika Wilsona, da spremeni odločitev o plebiscitu. Tako je ostal slovenski del delegacije brez večjega vpliva na odločitve in s (pre)velikim zaupanjem v načelo samoodločbe narodov in v ameriškega predsednika Wilsona (t.i. wilsonizem), s katerim se je sicer srečala dvakrat (Repe, 2008). »Ali bi bili rezultati mirovne konference za Slovence lahko ugodnejši? Ali bi močna jugoslovanska delegacija uspela doseči boljše rezultate,« se je spraševal Lipušček (2003, str. 109) v svojem delu. Odgovorov na zastavljeni vprašanji seveda ni, lahko pa omenimo nekaj dejavnikov, ki so pripeljali do znanih rezultatov. Čeprav je bil za slovenskega polnopravnega delegata najbolj primeren kandidat dr. Anton Korošec, takrat najmočnejši slovenski politik, ki je užival močan ugled tako znotraj Jugoslavije kot tudi v tujini, je ostal v Beogradu, mesto pa je zasedel dr. Ivan Žolger, ki ga je verjetno priporočil prav Korošec. Njegovo imenovanje je povzročilo pravo revolucijo tako med antantnimi delegati, kot tudi znotraj jugoslovanske delegacije. Žolger je bil namreč minister brez listnice v Seidlerjevi vladi, eni izmed zadnjih avstrijskih vlad, zato ni nič nenavadnega, da je prisotnost Žolgerja delegaciji otežila delo (Lipušček, 2003, str. 109–110).

Vendar za neuspešnost na pogajanjih ne smemo kriviti zgolj Žolgerja. V slovenskem taboru je bilo ne glede na vse negativne izkušnje še vedno prisotno neutemeljeno antantofilstvo. »Prevladalo je naivno pričakovanje, da bo Antanta, zlasti predsednik Združenih držav Wilson, spoštovala narodne pravice Slovencev« (Klopčič; v Lipušček, 2003, str. 239–240). Nad tako naivnostjo Slovencev so bili zgroženi celo sami Američani. V ameriškem poročilu iz začetka leta 1919 je možno prebrati avtorjevo mnenje o razmišljanju takratne politične elite: »Vlada in ljudje izražajo prav patetično zaupanje v Združene države kot njihovega šampiona v Parizu. Stalno se sklicujejo na predsednika Wilsona in njegove doktrine in so prepričani, da bodo njihove nacionalne zahteve in narodna varnost podobno kot tudi zahteve drugih majhnih držav uresničene, če bodo te doktrine sprejete kot temelj dogovora o miru« (Macmillan; v Lipušček, 2003, str. 365).

Skratka, Slovenci še zdaleč niso bili vešči mednarodnih odnosov, kot tudi niso imeli tako razvitih diplomatskih aktivnosti kot večina držav prisotnih na mirovni konferenci. Če dodamo še pomanjkanje stikov in izkušenj na mednarodnih prizoriščih, potem ni presenetljivo, da so dosegli skoraj popoln političen polom.

Kljub temu, da se je slovenska delegacija udeležila mirovne konference v dobri sestavi in vanjo vložila »izjemen strokovni in politični napor« (Ehrlich; v Vrečar, 2002, str. 78), konferenca Slovencem ni prinesla omembe vrednih uspehov. Slovenci so namreč izgubili skupno kar 39 odstotkov vsega svojega ozemlja. »Kmalu so se lahko prepričali, da so lahko gospodarji svoje usode le toliko, kolikor jim dovolijo voditelji velesil« (Rahten, 2007, str. 42). Vodilni slovenski časopis Slovenski narod je 9. maja 1919 napisal: »Danes je vsakemu jasno: vse upanje, ki so ga stavili v Wilsona mali narodi, bo ostalo le upanje, četudi lepo« (prav tam).

4.2 Vloga Pitamica na pariški mirovni konferenci

Ko se je po nekoliko nenavadni proceduri imenovanja25 Žolger vrnil iz Dunaja, se je takoj lotil priprave za mirovno konferenco. Izdelal je potrebne predloge glede slovenskih ekspertov jugoslovanske delegacije, predlog za financiranje in oskrbovanje delegacije, osnutek kurirske službe in načrt informiranja Narodne vlade v Ljubljani. Skupaj z Leonidom Pitamicem sta pripravila poslovnik za mirovno delegacijo. V komisijo za mirovno konferenco so se določili najboljši strokovnjaki posameznih področij. Poslovnik se je nanašal na vsa zahtevnejša vprašanja, ki bodo nastala ob likvidaciji stare države; na teritorialne revindikacije, na odškodnine, na ekonomske, finančne ter prometne zadeve itd.. V poslovniku so bile opredeljene smeri/načrti, po katerih naj bi komisija v Parizu delala. Okoli prvega januarja 1919 so Žolgerja poklicali v Beograd. Pred svojim odhodom je poveril predsedstvo komisije za mirovno konferenco Franu Vodopivcu, ki je vodil posle komisije s pomočjo Pitamica. Žolger je načrt (poslovnik) ljubljanske komisije predložil ministrskemu predsedniku Stojanu Protiću. Pričakoval je, da se bodo obravnavala vprašanja v poslovniku in se pripravili predlogi, ki naj bi služili kot podlaga za delo na mirovni konferenci. Vendar do tega ni prišlo. Čeprav sta Pitamic in Žolger izdelala tudi načrt poslovnika za jugoslovansko delegacijo v Parizu, je bil Protić mnenja, »da ne gre, da bi vlada oktroirala delegaciji tak poslovnik ter da to raje prepusti delegaciji sami« (Ehrlich; v Vrečar, 2002, str. 66).

Jugoslovanski delegaciji, ki je štela 7 članov, so pomagali posvetovalni in strokovni pomočniki, ki so bili razdeljeni v sekcije. Slovenci so bili zastopani v vseh sekcijah. Pitamic je bil dodeljen Sekciji za mednarodno pravo (Ehrlich; v Vrečar, 2002, str. 69). Kljub velikemu številu strokovnega osebja je bilo delo delegacije zahtevno in oteženo. Stališče velesil je bilo, da majhne sile niso pravno niti dejansko enakovredne stranke pri pogajanjih, da je njihova usoda odvisna od arbitrarnega preudarka tribunala velesil, da nimajo niti pravice do kontradiktornega pogajanja, niti do zaslišanja niti do informacije. Velesile so o interesih malih držav razpravljale in sklepale za zaprtimi vrati, pri tem pa se niso čutile obvezane, da o svojih

25 Imenovanje Žolgerja za polnopravnega delegata je bilo izvršeno brez njegove vednosti. Skrajno neresno mu je bilo njegovo imenovanje tudi sporočeno. Po zapiskih Ehrlicha naj bi mu Žerjav, slovenski politik, takrat blizu beograjskim političnim krogom, sporočil: »Vi pojdete bržkone v Pariz, pripravite se na to« (Ehrlich; v Vrečar, 2002, str. 63). Glede na povedano, Žolger imenovanja ni jemal resno in je odpotoval na Dunaj. Svoje imenovanje je vzel kot dejstvo šele, ko je novico o njem prebral v dunajskem časopisu (Ehrlich; v Vrečar, 2002, str. 64).

sklepih pravočasno obvestijo zainteresirane države. Plenarne seje, na katere so bile vabljene vse delegacije, so imele zgolj formalni značaj in so služile zato, da seznanijo male države s svojimi sklepi. Čeprav posamezni delegati v jugoslovanski delegaciji niso bili zastopniki svojega naroda, je razumljivo, da je vsak v prvi vrsti zastopal predvsem interese svojega naroda. Tako so slovenski delegati drugim pojasnjevali kako pomembno je za Slovence ozemlje Prekmurja, Koroške, Goriške in Trsta. Položaj Slovencev se je še poslabšal, ko je bilo slovensko Primorje tako po Londonskem paktu kot po Wilsonovi črti žrtvovano ter so se nasprotja znotraj jugoslovanske delegacije poglabljala zaradi različnih interesov med Slovenci, Hrvati in Srbi. Tako je slovenska delegacija na konferenci marca predložila t.i. memorandume. Prepričani so bili, da bo odločitev o slovenskih vprašanjih podana že v marcu ter odobreni vsi načrti, podani v memorandumih. Toda pojavil se je dogodek, ki je zapletel vprašanje slovenske severne meje. To je bilo poročilo podpolkovnika Milesa. Da bi zadržali z vojaško akcijo pridobljeno ozemlje na Koroškem, so Nemci želeli takoj skleniti premirje, pri tem pa so prosili za pomoč Američane (Wilsona). Ameriški komisiji na Dunaju je načeloval Coolidge26, ki je poslal dva člana ameriške komisije Milesa in Kinga v Ljubljano, da bi se informirala o razmerah v Sloveniji. Istočasno je koroška deželna vlada predlagala Narodni vladi v Ljubljani, da se začnejo pogajanja za premirje. Poleg Slovencev in Nemcev sta se teh pogajanj udeležila tudi Miles in King. Ker Slovenci niso sprejeli predloga Nemcev, je Miles ponudil svojo arbitražo v tem smislu, da bi s Kingom določila demarkacijsko črto na podlagi informacij, ki jih bosta dobila na terenu. Njun predlog je bil, da se demarkacijska črta začne na vzhodu ob koroško štajerski meji, neha pa na zahodu na liniji, zasedeni od laških čet. Jasna naj bo geografska črta, po možnosti pa naj se upošteva tudi želje ljudstva glede bodoče državne pripadnosti. Nemci, ki so to ponudbo pričakovali, so jo takoj sprejeli, na žalost pa jo je sprejel tudi slovenski predstavnik Grafenauer, ne da bi o tem prej obvestil ljubljansko vlado. Ljubljanska vlada se je tako znašla v precepu; ni mogla enostavno ovreči Grafenauerjeve odločitve, niti ni mogla odkloniti arbitraže Američanov in jim s tem izreči nezaupnico. Tako sta Žerjav in Smolej v imenu vlade 22. januarja podpisala pogodbo. Komisija, ki so jo poleg Američanov sestavljali tudi slovenski (Ehrlich) in koroški člani, je začela delo 27. januarja, končala pa 5. februarja. Ker se je nakazovalo, da bo arbitražni predlog v škodo Slovencev, je Ehrlich to nemudoma sporočil ljubljanski vladi, ki je takoj intervenirala pri Coolidgu, hkrati pa je poslala sporočilo tudi centralni vladi v Beograd. Le-ta je vložila protest proti arbitraži na Dunaju in v Parizu. Zato so Američani ustavili svoje delo. Ker se je nakazovalo, da bodo Nemci na podoben način želeli reševati tudi problem meje na

26 V začetku leta 1919 je na Dunaj prispela ameriška študijska misija, ki jo je vodil Archibald Cary Coolidge, knjižničar univerzitetne knjižnice na univerzi Harvard. Misija naj bi opazovala dogodke v srednji Evropi in o njih poročala. Zagrebški pododsek je vodil generalštabni podpolkovnik Miles, njegov pomočnik pa je bil poročnik LeRoy King. Milesova komisija je po Koroški potovala od 27. januarja do 6. februarja, ko je svojo misijo nenadoma prekinila. Že naslednji dan sta Coolidgu predlagala najprimernejšo razmejitev na Karavankah (Kuhar, 1956; v Balkovec, 1992, str. 78). Ker je bil Ehrlich kot član misije nezadovoljen z delom komisije (obiskala je le obcestna naselja in večje kraje), je poslal sporočilo Deželni vladi, ki se je na koncu odločila za sestanek s Coolidgem (9. februarja 1919), ki pa je ostal bolj na deklarativni ravni. Coolidge je namreč že 12. februarja obvestil ameriško delegacijo na mirovni konferenci v Parizu, da je najprimernejša meja med Avstrijo in Kraljevino SHS po Karavankah, ker je Koroška zemljepisna in gospodarska celota (Balkovec, 1992, str. 77).

Štajerskem, je general Maister pohitel in povabil k sodelovanju francosko komisijo. Te aktivnosti so botrovale sklenitvi premirja med vlado v Gradcu in slovensko vlado v Ljubljani. Posledica tega pa je bila, da je Coolidge poslal v Pariz Milesa, ki je poročal o izsledkih ankete, ki so jo opravili na Koroškem. To poročilo je bilo usodno za razvoj koroškega vprašanja na mirovni konferenci v Parizu. Slovenska delegacija v Parizu ni poznala točne vsebine Milesovega poročila, lahko je le sklepala, da je zelo neugodno. Zato tudi ni mogla pravočasno ukrepati. Čakala je Ehrlicha, ki je po številnih zapletih marca le prišel v Pariz z natančnejšimi podatki o ugotovitvah Milesa in Kinga. Medtem so se člani slovenske delegacije še naprej prizadevali zmanjšati vpliv tega poročila. V Ehrlichovih zapisih zasledimo Pitamičevo ime v povezavi z obiskom pri ameriškemu državnemu tajniku Lansingu 26. februarja 1919. Zaradi protestne note beograjske vlade, da ljubljanska vlada ni kompetentna sprejemati predlogov arbitraže, poslane tako Američanom kot tudi delegaciji sami, je reševanje mejnega vprašanja na Koroškem zastalo. Obisk je bil zato namenjen interpelaciji arbitraže Američanov. Ker je bila zadeva vojaške narave, je Lansing delegate usmeril na generala Taskerja Blissa. Žolger in Pitamic sta generalu izročila kratek memorandum glede arbitraže. Memorandum je Bliss sicer sprejel, toda pripomnil, da zaradi protestne note njihovi predlogi ne veljajo (Ehrlich; v Vrečar, 2002, str. 92). Nekaj dni kasneje je Pitamic sestavil še en memorandum in sicer poročilo o ustavitvi dela s strani ameriške arbitražne komisije, Žolger pa je poročilo predal 19. marca 1919 francoskemu načelniku generalštaba generalu Albyju. Namen Žolgerjevega obiska pri generalu je bil spodbuditi Francoze pri zasedanju demarkacijske črte med Jugoslavijo in Avstrijo.

Medtem, ko se je slovenski del jugoslovanske delegacije prizadeval paralizirati vpliv Milesovega poročila, pa je teritorialna komisija že oblikovala sklep, ki je bil rezultanta italijanskega političnega vpliva, geografsko-ekonomskih idej, Milesovega poročila o anketi na Koroškem in simpatij, ki jih je Antanta gojila do Avstrije. Slovenci so izvedeli za vsebino sklepa komisije maja. Slovenski eksperti so se prizadevali za revizijo sklepa komisije z najrazličnejšimi pogovori z ameriškimi, angleškimi in francoskimi eksperti. Pitamic je skupaj s Schweglom sestavil posebno za Američane še en memorandum, ki v elementarnih potezah utemeljuje slovenske revindikacije iz etnografskega, geografskega in ekonomskega stališča. Po Ehrlichovih spominih so se edino Francozi postavili na stališče Slovencev, Američani, Angleži in Japonci so sledili Milesovemu poročilu, Italijani pa so zasledovali svoje interese (Ehrlich; v Vrečar, 2002, str. 94–95).

Ker je prvi sklep pariške konference napovedoval plebiscit na Koroškem, ki so ga sicer poskušali slovenski delegati preprečiti, pa so Žolger, Pitamic in Ehrlich sestavili načrt za modalitete plebiscita. V tem načrtu so poskušali zagotoviti pogoje za nepristranskost plebiscita. Zahtevali so spremembo dosedanjega sistema, odstranitev nemških uradnikov in njihova nadomestitev z dvojezičnimi, spremembo šolskega sistema in petletni rok. Ker so se delegati zavedali, da bo težko doseči revizijo prvega sklepa, so se odločili za nov predlog, ki je pomenil kompromis med našo prvotno revindikacijo in stališčem Antante. Čeprav so za novi predlog pridobili ameriškega eksperta Johnsona, slovensko stališče glede Koroške v

teritorialni komisiji ni prodrlo, ameriški eksperti so bili razdvojeni, proti Slovencem se je opredelil celo Wilson. Francozi so se postavili na slovensko stališče, Italijani pa niso privolili v spremembo, dokler ni rešeno jadransko vprašanje, oz. ni bila določena meja med Jugoslavijo in Italijo (Ehrlich; v Vrečar, 2002, str. 95–112).

Poleg tega, da je bil Pitamic član Sekcije za mednarodno pravo, je pisal memorandume, velikokrat pa je bil navzoč v samih deputacijah pri tujih delegatih, predvsem ameriških in francoskih strokovnjakih za mejna vprašanja (Ehrlich; v Vrečar, 2002, str. 99).

5 PITAMIC KOT PREDSEDNIK DEŽELNE VLADE ZA SLOVENIJO

Konec avgusta 1918 so v Sloveniji potekale številne politične akcije, ki so sledile zaključku prve svetovne vojne. Njihov rezultat je bila ustanovitev Narodnega sveta, političnega telesa, ki se mu je formalno priznalo pristojnosti, kakršne ima v parlamentarnem političnem sistemu parlament. Dejansko pa je bil le »posvetovalni organ Narodne vlade, ki ima pravico Narodni vladi staviti predloge in nasvete, kako naj se vnaprej izvede organizacija naše nove države Jugoslavije« (Perovšek, 2000, str. 19).

Narodni svet se je postopno spreminjal v dejavnik oblasti, saj je prevzemal nekatere oblastne dolžnosti, vse bolj pa je nastopal tudi kot vrhovni naredbodajni organ na jugoslovanskem ozemlju monarhije. Nastalo je dvovladje med starimi oblastmi in Narodnim svetom. Oblast avstro-ogrskega sistema je počasi izginjala, krepila se je oblast v rokah Narodnega sveta. Neposredno po objavi Cesarskega manifesta je Narodni svet sprejel razglas27, da prevzema vodenje celotne narodne politike habsburških Jugoslovanov, da zavrača Cesarski manifest, da zahteva popolno samoodločbo Slovencev, Hrvatov in Srbov in vzpostavitev njihove enotne in popolnoma suverene države, urejene po načelih politične in gospodarske demokracije. S tem je Narodni svet pretrgal politične vezi z monarhijo, čeprav še ni razglasil ustanovitve samostojne države habsburških Jugoslovanov. Tako so habsburški Jugoslovani začeli živeti svoje življenje, ki se je formalno začelo sicer 29. oktobra 1918, dan po tem, ko je avstro- ogrska vlada Lansingu priznala svoj vojaški poraz, narodom Avstro-Ogrske pa pravico do samoodločbe (Perovšek, 2005d, str. 170–171).

31. oktobra 1918 je že v Državi Hrvatov, Slovencev in Srbov nastopila Narodna vlada SHS v Ljubljani, ki je imela mandat do 28. februarja 1919. Mikuž (1965, str. 48; v Balkovec 1992, str. 34) piše, da je Narodno vlado imenoval Narodni svet »na podlagi soglasnega sklepa vodstev vseh strank«. To prvo svobodno in demokratično oblikovano slovensko nacionalno vlado so tvorili predstavniki vseh obstoječih političnih strank in postali »navezani izključno le na svojo silo in svoje sposobnosti«. Pri tem so se izkazali »za izrazito državotvoren faktor, predvsem pa za sijajne organizatorje« (Perovšek, 2000, str. 20). Vlada je bila vrhovni upravni in zakonodajni organ na slovenskem ozemlju. Člani vlad so se imenovali poverjeniki. Poverjeništva so bila najvišja stopnja za reševanje vseh resornih upravnih zadev. Vlada je pokrivala vse resorje, razen poverjeništva za zunanje zadeve, ki ga je prepustila Narodnem svetu v Zagrebu (Ribnikar, 1998, str. 16). Štela je 13 članov; predsednika in 12 poverjenikov. Čeprav je bilo pričakovati, da bodo poverjeništva razdeljena glede na predvojna razmerja

27 Narodni shod na Kongresnem trgu v Ljubljani, opredelitev slovenskega vojaštva za novo državo in oblikovanje vlade za slovenski del Države SHS je dokončno utemeljilo slovensko samoodločbo, ki jo je zaključilo z imenovanjem prvega predsednika Josipa viteza Pogačnika 31. oktobra 1918, ko je avstrijskemu ministru Lammaschu sporočil, da prevzema vse vladne posle na Kranjskem, Primorskem in slovenskem delu Koroške in Štajerske. Sestavo slovenske vlade je istega dne potrdilo tudi predsedstvo Narodnega sveta v Zagrebu. Slovenska vlada je deželnemu predsedniku Attemsu sporočila, da je »njegove oblasti konec in da je upravo dežele Kranjske in sploh cele Slovenije prevzela narodna vlada«. Oznanjena je bila slovenska osamosvojitev v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je trajala do združitve s Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev 1. decembra 1918 (Perovšek, 2005a, str. 158–162).

moči treh strank, temu ni bilo tako, saj je bilo razmerje med številom poverjenikov iz vrst liberalcev in katoliških narodnjakov v škodo slednjih, poverjeništva pa so dobili tudi socialdemokrati. Narodna vlada je delovala po kolegialnem načelu. Vsak poverjenik je imel sicer svoj resor, vendar je na sejah vlade s svojimi predlogi in pripombami lahko sodeloval tudi pri razpravah drugih resorjev. Vlada je sprejemala sklepe kot celota, le manj pomembne odločitve je resor sprejemal samostojno (Balkovec, 1992, str. 36).

Temelj za opravljanje vladnega dela je bila Naredba o prehodni upravi, ki je predstavljala »zelo pomemben izraz takratne slovenske samostojnosti in nacionalne državnosti«. Z njo je bil določen način in oblika delovanja politične uprave in samouprave v Sloveniji, utemeljila je vsa vitalna vprašanja družbenega in gospodarskega življenja na Slovenskem (Perovšek, 2000, str. 24). Velja za enega najpomembnejših državotvornih aktov tedanjega časa. Naredbo je izdelala upravna komisija, ustanovljena 7. novembra 1918 na 7. seji Narodne vlade. Vodil jo je Ivan. Žolger, zato so jo imenovali kar Žolgerjeva ustava. Upravno komisijo je sestavljalo sedem članov; dva uradnika s področja politične uprave, po en uradnik finančne, šolske in pravosodne uprave ter en uradnik deželnega odbora. Eden od teh članov je bil Leonid Pitamic. Naredba je obsegala uvodno besedilo in 17 tematskih poglavij, v katerih so bila zajeta vsa določila za poslovanje narodne vlade v SHS. Upravna komisija je svoje zahtevno delo opravila do 14. novembra 1918 (Ribnikar, 2003, str. 119)28.

Naloge Narodne vlade so vključevale umik vojske s Soške fronte, vračanje gospodarstva in življenja v mirnodobne razmere, uvajanje slovenske uprave (zamenjava nemških učiteljev, uradnikov in sodnikov s slovenskimi), uvedla je slovenščino kot uradni jezik, razpustila je deželni odbor vojvodine Kranjske ter razrešila deželnega glavarja in odbornike. Sklenila je likvidirati deželne uprave bivših avstro-ogrskih dežel. V začetku 1919 je določila pristojnosti za upravne posle. Tako je pristojnosti bivših deželnih odborov prenesla na poverjeništva, pristojnosti deželnih zborov in cesarsko-kraljeve pristojnosti pa na celotno Narodno vlado. Ko je Narodno vlado nadomestila Deželna vlada, so nekatere določbe iz Naredbe o prehodni upravi prenehale veljati ali pa so bile spremenjene. Slednje velja za tista področja, ki so bila podrejena ministrstvom v Beogradu. Čeprav Narodna vlada ni imela poverjeništva za zunanje zadeve, je opravljala številne naloge tudi s tega področja. Samostojnost politike Narodne vlade lahko razumemo kot izraz konfederalnosti Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. To svojo avtonomnost je obdržala tudi po združitvi v Kraljevino SHS in v času do svojega odstopa konec decembra 1918 do nastopa Deželne vlade februarja 1919 (Balkovec, 1992, str. 37–38).

Združitev v Kraljevino SHS je terjala prenehanje funkcioniranja Narodnih vlad. Tako je 23. decembra 1918 odstopila tudi Narodna vlada v Ljubljani. Narodno vlado naj bi nasledila

28 V poglavju Pitamic kot predsednik Deželne vlade se največ sklicujem na avtorja P. Ribnikarja. Čeprav so tudi ostali raziskovalci preučevali zgodovino tega obdobja, je Ribnikar kot arhivski svetnik zbral vse razpoložljive zapiske sejnih vlad, jih uredil in komentiral ter tako prihranil bralcem dolgotrajno branje posameznih skupščinskih govorov in zapiskov sej. V njegovem delu lahko najdemo koristen povzetek delovanja Leonida Pitamica (op. p.).

nova vlada, ki se je, še preden je dobila mandat, soočala s številnimi dilemami in vprašanji, kot npr. kakšno vlogo naj bi imela, kako naj bo sestavljena in koliko članov naj ima, ali naj bo sestavljena iz strokovnjakov ali po strankarskem ključu. Hkrati je vlada v Beogradu z najrazličnejšimi pritiski skušala prevzeti resorje Narodne vlade, čemur pa se je vlada v Ljubljani uspešno upirala in na koncu dobila še več poverjeništev kot jih je predvidel Beograd. Nova vlada se je imenovala Deželna vlada in je bila sestavljena 25. februarja 1919, ukaz ministrskega sveta iz Beograda o imenovanju Deželne vlade pa je bil prebran 7. marca (Balkovec, 1992, str. 39–43).

Vlade so sodelovale pri reševanju problematike slovenskih meja na pariški mirovni konferenci, urejale razmere na Koroškem in v Prekmurju v zvezi z izvedbo plebiscita, zagotavljale delovanje različnih upravnih uradov in komisij v jugoslovanskem delu Slovenije, po letu 1919 so organizirale uprave v coni A na Koroškem in v Prekmurju, prizadevale so si reševati aktualna vprašanja s področja gospodarstva, skrbele so za upravljanje premoženja nekdanjih dežel Kranjske in Štajerske, bile so aktivne v socialni politiki, posredovale so pri reševanju številnih razrednih in stavkovnih spopadov29, leta 1919 so ustanovili slovensko univerzo, bogata je bila njihova uredbodajna dejavnost, s katero so spreminjale bivšo deželno zakonodajo, posegale pa so tudi na področje vojske (Stiplovšek, 2003, str. 501–503).

Deželno vlado so sestavljali predsednik in šest poverjenikov. To so poverjenik za notranje zadeve, poverjenik za uk in bogočastje, poverjenik za kmetijstvo, poverjenik za narodno gospodarstvo (dejansko javna dela), poverjenik za pravosodje in poverjenik za socialno politiko. Prva in zadnja vlada sta imeli še podpredsednika. Predsednik je vodil seje in predstavljal vlado na zunanjem in notranjem področju. Bil je pristojen za izbor članov svoje vlade, ki so mu tudi prisegli, da bodo vestno opravljali svoje delo. Predsedniki Deželnih vlad so postajali vedno bolj omejeni, saj je bila vsaka naslednja (zamenjana) Deželna vlada bolj odvisna od centralne vlade v Beogradu. Na to kaže tudi dejstvo, da so se po odstopu centralnih vlad v Beogradu v določenem časovnem zaporedju zamenjale tudi Deželne vlade za Slovenijo. Tako je postajala avtonomija Slovenije z vsako novo Deželno vlado manjša (Ribnikar, 1998, str. 19).

Člani vlad so se imenovali poverjeniki. Za opravljanje svojih nalog so bili poverjeni od naroda. Vodili so poverjeništva in imeli položaj ministrov. Pristojni so bili za reševanje zadev na najvišji stopnji posameznega resorja. Načeloma naj bi bili strokovnjaki na svojem področju upravnih dejavnosti, vendar je pogosto prihajalo do odstopanj, ker je bila strankarska pripadnost pomembnejša od strokovne. Odgovorni so bili predsedniku vlade, ob imenovanju so mu tudi prisegli. Ob pomembnejših vprašanjih so razpravljali na sejah vlade in na njih sprejemali tudi končne odločitve (Ribnikar, 1998, str. 19).

29 Najbolj odmevna vloga Deželne vlade je bila pri združitvi železničarske in splošne stavke aprila 1920, ki se je tragično končala z delavskimi žrtvami (Stiplovšek, 2003, str. 501).

Tudi Deželna vlada je bila podobno kot Narodna vlada rezultat dogovora strank o številu poverjenikov, zastopnikov strank. V času od 28. februarja 1919 do 9. julija 1921 se je izmenjalo pet Deželnih vlad. Štiri vlade so vodili predsedniki, Leonid Pitamic pa je bil le vodja Deželne vlade za Slovenijo v kratkem prehodnem obdobju, dokler ni centralna vlada v Beogradu našla ustreznega kandidata. Viri si niso enotni v tem, ali je bil Pitamic predsednik Deželne vlade ali le vodja. Slovenia: Heads of Government: 1918-1921 navaja Pitamica kot vodjo Deželne vlade za Slovenijo (Slovenia: Heads of Government: 1918-1921, b. l.). Tudi v samih sejnih zapiskih Deželnih vlad (Ribnikar, 1998) najdemo obe navedbi, čeprav avtor v uvodu pojasnjuje, zakaj je bil le vodja in ne predsednik vlade. Enako oba izraza uporablja tudi Balkovec (1992) v knjigi Prva slovenska vlada. V številnih njegovih biografijah pa je zapisano, da je bil predsednik Deželne vlade za Slovenijo. Predsedniki vlad niso bili vodje političnih strank, ampak so prihajali iz ožjih strankarskih vodstev, razen Leonida Pitamica, ki je bil strankarsko neopredeljen (Ribnikar, 1998, str. 28, 30).

Prva Deželna vlada se je soočala s pomembnimi vprašanji in za slovenski narod usodnimi dogodki. Ker vprašanje slovenske severne meje ni bilo rešeno, se je rešitev tega problema prenesla na diplomatsko bojišče, na mirovna pogajanja v Parizu. Na mirovnih pogajanjih je delegacija slovenske Deželne vlade poskušala prepričati predstavnike antantnih sil o upravičenosti slovenskih zahtev do pravične slovenske meje na Koroškem in Štajerskem (Ribnikar, 1998, str. 20). Pitamic je na mirovnih pogajanjih sodeloval kot ekspert za mednarodno pravo. Njegova vloga je podrobneje opisana v četrtem poglavju.

Prva zamenjava Deželne vlade je bila posledica strankarskih razhajanj, do katerih je prvič prišlo že sredi aprila 1919. Ostale zamenjave so bile povezane s spremembami vlade v Beogradu. Sestava Deželnih vlad je bila tako vse manj odraz razmerij med strankami v Sloveniji in vse bolj odsev položaja v Beogradu. Tretja Deželna vlada (26. februar 1919 do 13. decembra 1920) je avgusta zaradi sprememb v vladi v Beogradu ponovno doživela kadrovske zamenjave. Poleg tega so nastajali konflikti znotraj Deželne vlade, ki je bila takrat enostrankarska. Odločili so se, da se poverjeništvo za notranje zadeve nevtralizira tako, da mesto zasede nestrankarska oseba, poslovanje Deželne vlade pa postane kolegialno. Zato izdane odločbe veljajo le v primeru, če so soglasno sprejete in da v primerih, ko ni doseženo soglasje vseh članov vlade, odloča ministrski svet v Beogradu (Ribnikar, 1998, str. 32, 46).

Položaj poverjenika za notranje zadeve je bil izrednega pomena tudi zaradi bližajočih se volitev, zato je centralna vlada v Beogradu 25. avgusta 1920 imenovala na to mesto Pitamica, kar naj bi pomenilo poroštvo za normalen in objektiven potek slovenskih volitev. Po konzultaciji, ki jo je imel Leonid Pitamic 24. avgusta z ministrom za notranje zadeve Draškovićem, je tisk v Sloveniji objavil vest o nadaljnji odložitvi slovenskih občinskih volitev. Vest je zbudila nezadovoljstvo slovenske javnosti. Osnovni razlog za preložitev volitev so bila nesoglasja med Slovensko ljudsko stranko (SLS) in Jugoslovansko demokratsko stranko (JDS) glede volilnega zakona, predvsem pa v vztrajnih prizadevanjih liberalcev, da bi ga revidirali (Zečević, 1977, str. 325, 326).

Tako je bil 25. avgusta 1920 imenovan za poverjenika za notranje zadeve Leonid Pitamic30, ki je bil sicer strankarsko nevezan. Prva seja rekonstriurane vlade je bila 2. septembra 1920, v času neposrednih priprav na izvedbo plebiscita na Koroškem. Deželna vlada ni imela poslovnika, ki bi urejal ob rekonstrukciji sprejete dogovore, zato so sprejeli sklep, da se izdela poslovnik in sicer kot dogovor vlade. Spori med katoliškimi narodnjaki in liberalci pa so se nadaljevali, predvsem zaradi različnih pogledov na vprašanje kompetenc Deželne vlade. Čeprav je tretja Deželna vlada zaradi težav na Koroškem (ni želela prevzeti odgovornosti zaradi nastalega položaja na Koroškem) 15. septembra 1920 ponudila vladi v Beogradu svoj odstop, ga le-ta ni sprejela. 28. novembra 1920 so bile volitve v ustavodajno skupščino. Nova vladna kriza je sprožila številne odstope. Tudi Leonid Pitamic je zaprosil za odvezo dolžnosti. Centralna vlada v Beogradu je odstop vlade sprejela potem, ko so člani vlade izjavili, da bodo še naprej opravljali svoje dolžnosti. Za vršilca dolžnosti predsednika vlade je bil imenovan Leonid Pitamic (Ribnikar, 1998, str. 24, 28). Po odstopu druge Brejčeve vlade namreč centralna vlada v Beogradu ni mogla zaupati mandata nobenemu strankarskemu prvaku v Sloveniji, zato se je odločila imenovati Leonida Pitamica, da sestavi novo vlado. Pitamičevo imenovanje za vodjo Deželne vlade je bilo 14. decembra 1920. Njegova vlada je bila le premostitev, dokler ne bi poiskali ustreznega mandatarja, ki bi bil v kriznem obdobju sposoben v Sloveniji izpeljati program centralizacije. Slovenski narod (Balkovec, 1992, str. 49) je zapisal, da Pitamic ni sestavil nove vlade, ampak so bili v njej le vodja Deželne vlade za Slovenijo Pitamic, ki je bil hkrati tudi poverjenik za notranje zadeve ter bivša poverjenika Vladimir Ravnihar in Adolf Ribnikar, kar je moč sklepati tudi iz zapiskov sej (seje št. 181–186) Deželnih vlad (Ribnikar,1998, str. 25, 2002, str. 250–264). Vlada naj bi bila predvsem uradniška. V času vlade Leonida Pitamica so se začele tudi razprave o novi ustavi, kjer vloga Pitamica kot pravnega strokovnjaka ni bila nezanemarljiva. To vlado je za kratek čas zamenjala še ena vlada, delo Deželnih vlad pa je bilo končano s sprejetjem Vidovdanske ustave31 28. junija 1921, ki je uzakonila pogoje za odpravo Deželne vlade. Samostojno vodenje Slovenije, ki je bilo na višku z Narodno vlado in je z Deželnimi vladami pešalo, je bilo tako odpravljeno (Balkovec, 1992, str. 42–50).

Poverjeništvo za notranje zadeve je bilo osrednjega pomena v Deželni vladi. Poverjenik za notranje zadeve je bil praviloma iz iste stranke kot predsednik Deželne vlade. V dveh vladah pa si je to mesto pridržal kar predsednik vlade sam. Nestrankarska osebnost je bil le Pitamic, ki je postal vodja na osnovi medstrankarskega dogovora 17. avgusta 1920, sklenjenega med strankama SLS in JDS. Praviloma so bili poverjeniki za notranje zadeve pravniki, strokovnjaki na področju uprave in sodstva. Poleg upravnih nalog je poverjeništvo za notranje

30 Pašićev režim se je zelo trudil, da bi izbrisal še zadnje ostanke slovenske avtonomije. Pitamic je postal vršilec dolžnosti predsednika Deželne vlade. Ta vlada je bila okrnjena že od samega začetka prehodnega značaja in je pripravila neke vrste pot stečajnemu upravitelju Vilku Baltiču (Rahten, 2002, str. 276–277).

31 Vidovdanska ustava je kot osnovno narodnostno načelo uveljavila nacionalni unitarizem in Slovence, Hrvate in Srbe opredeljevala kot »plemena« jugoslovanskega naroda in uzakonjala jugoslovanski državni centralizem. S sprejetjem ustave so bile Slovencem onemogočene vse možnosti, da bi sami odločali o političnih in gospodarskih zadevah, temveč je o vseh pomembnih vprašanjih odločala srbska vladajoča elita s kraljem na čelu (Friš, 1998, str. 180).

zadeve opravljalo še vse naloge, ki jih smiselno ni bilo mogoče vključiti v kakega od drugih poverjeništev. Poverjeništvo za notranje zadeve je bilo med drugim pristojno za politično upravo, za vzdrževanje reda in miru, določanje policijske ure, čas obratovanja gostiln in kavarn, registracijo društev in političnih strank, izdajo dovoljenj za shode, prireditve, zborovanja in kontrolo zborovanj, prijavljanje tujcev, izdajo dovoljenj za tujce, orožništvo. Pitamic je bil poverjenik za notranje zadeve v času od 25. avgusta 1920 do 13. decembra 1920 ter od 14. decembra 1920 do srede februarja 1921 (Balkovec, 1992, str. 185). V dnevniku Jutro (1920, str. 2) so zapisali, da je Leonid Pitamic delo vodje notranjega poverjeništva začel z uvodno predstavitvijo programa svojim sodelavcem. V njej je poudaril, da je njegova narodna dolžnost, da vse naloge opravi pravično, skladno z zakoni ter po svoji vesti. Vsakršni poskus sodelavcev ali koga drugega, da bi ga odvrnili od tega stališča, bo neuspešen. Apeliral je na celotno uradništvo, naj se zgleduje po njegovih načelih, naj deluje nepristransko in pravično ter naj se vzdrži kakršne koli korupcije. Na koncu govora se je obrnil še na strankarske veljake in jih prosil za podporo tako uradništvu, kot tudi njemu samemu, še zlasti v času bližajočih se volitev, ki jih je potrebno izvesti čisto in svobodno. Govor je podkrepil še z izjavo, da bodo »besedam sledila tudi dejanja«.

Iz sejnih zapiskov Deželnih vlad lahko razberemo, da je Pitamic sodeloval z Deželnimi vladami že od samega začetka kot ekspert, pravni strokovnjak in tolmač. V sejnih zapiskih Deželne vlade št. 22. je zapisano, da je bil Pitamic eden od slovenskih predstavnikov na pogajanjih v Gradcu, ki so skupaj z avstrijskimi predstavniki in dvema ameriškima oficirjema Milesom in Kingom pripravili poročilo o gospodarski in geografski neločljivosti celovške kotline. To poročilo je bilo poslano na mirovno konferenco v Pariz, ki se je začela 2. marca 1919 in je bilo pri odločanju o mejah za Slovenijo usodno (Ribnikar, 1998, str. 129– 133). Na sejah Deželne vlade je pojasnjeval vlogo in kompetence delimitacijske komisije32, katere član je bil, opozarjal na to, da bi v procesu delimitacije spoštovali določila mirovne pogodbe, jih pravilno uporabljali in razumeli (interpretirali), zagotavljali njihovo izvajanje, pošteno ravnali v primerih, ko se zaradi objektivnih okoliščin ne da povsem izpolnjevati navodil pogodbe – ne na škodo ene ali druge države, ampak nekje vmes. Opozarjal je na pasti, ki jih členi pogodb skrivajo v sebi. Da je njegovo delovanje temeljilo na etničnosti, politični nevtralnosti in tolerantnosti, se zlahka razbere iz njegovih poročanj.

Kot primer povzemam vsebino njegovega poročanja na 155. seji, 16. julija 1920, ki se je nanašala na pravni položaj in kompetenco delimitacijske komisije. Pri tem se je skliceval na 29. člen saintgermainske pogodbe. Po Pitamičevi interpretaciji tega člena je imela komisija polno moč, da določi mejo med geografskima točkama, določenima v mirovni pogodbi, ki jo je treba spoštovati. Pojasnjuje, da je revizija upravnih mej sicer možna, če jo zahteva ena od udeleženih držav, vendar le ob pogoju, da komisija upravičenost te zahteve prizna. Poudaril je, da sme komisija popravljati le upravne juridične meje, razen državnih mej, ki so obstajale že pred letom 1914. Če pa pride do novih predlogov za drugačne razmejitve, komisija lahko le

32 Na 149. seji 7. februarja 1920 je bil imenovan za enega izmed sedmih članov razmejitvene komisije, oblikovane na osnovi 48. člena senžermenskega mirovnega sporazuma (Ribnikar, 2002, str. 67).

svetuje, ne more pa sklepati (odločati). Pitamičevo interpretacijo so podprli člani Deželne vlade in na njeni osnovi oblikovali predlog, po katerem naj se Država SHS strogo drži saintgermainske pogodbe, spremembe pa se predlagajo le tam, kjer to zahtevajo lokalni gospodarski interesi. Pitamic je opozoril tudi na to, da ni vedno moč slediti določilom mirovne pogodbe, kot je primer meje pri Sv. Duhu, kjer se prepletata administrativna in naravna meja. Po obsežni diskusiji so sklenili, da se strogo držijo interpretacije Pitamica in da delimitacijska komisija ni kompetentna spreminjati geografskih, temveč samo upravne meje. Nadalje je Pitamic še opozoril, da se utegnejo pojaviti razna vprašanja gospodarskega pomena, kot je na primer tranzit skozi Radgono. Po njegovem mnenju ta komisija ni kompetentna za razreševanje teh vprašanj (Ribnikar, 2002, str. 98). Pitamic je nekoliko kasneje vodil direktna pogajanja z Avstrijo glede tranzitnega prometa na progi Maribor- Špilje-Radgona-Ljutomer (Ribnikar, 1998, str. 100).

V letih 1920 in 1921 se je Deželna vlada ukvarjala s pripravami na občinske volitve in na volitve v konstituanto. V tem obdobju je bil nekaj časa vodja Deželne vlade in poverjenik za notranje zadeve tudi Pitamic in je kot nepolitik moral poskrbeti za izvedbo volitev. Zakon o občinskih volitvah je sprejela že 21. junija 1920, do volitev pa je prišlo šele 26. aprila 1921. Marca 1919 je bilo sklicano začasno narodno predstavništvo, ki naj bi pripravilo zakon o volitvah v ustavodajno skupščino. Njegovo delo je bilo ovirano, zaradi pogostega menjavanja vlad, revolucije po Evropi in njenih odmevih v Kraljevini SHS, tako da je bil zakon o volitvah v ustavodajno skupščino sprejet septembra 1920. Tudi prva polovica leta 1921 je potekala v znamenju zasedanja konstituante. Glavne razprave so potekale v zvezi s pripravo prve ustave (Ribnikar, 2002, str. 142).

Tako kot vse vlade, si je tudi Pitamičeva prizadevala reševati aktualno problematiko na vseh področjih. Če so se prve vlade sestajale redno in pogosto, tega ne moremo reči za Pitamičevo vlado. V času njegovega vodenja je bilo le šest sej, v katerih vsebinsko najbolj izstopajo posredovanja v številnih mezdnih in stavkovnih spopadih.

6 PITAMIC IN DRUŠTVO NARODOV

6.1 Društvo narodov

Zavezniki so največjo krivdo za prvo svetovno vojno videli v političnem preračunavanju, ki je izhajalo iz načela ravnotežja moči in diplomatske težnje po prilaščanju ozemlja. Zato je Wilson predlagal, da bi mednarodne odnose oplemenitili z etičnimi sestavinami. Nov svetovni red naj bi temeljil na načelu kolektivne varnosti, upoštevanju pravice do samoodločbe in spoštovanju pravic posameznika. S tem namenom je pariška mirovna konferenca ustanovila Društvo narodov kot prvo mednarodno organizacijo s težnjo po univerzalnem članstvu.

Na pariški mirovni konferenci so najprej ustanovili poseben odbor za Društvo narodov, ki je bil sestavljen iz desetih delegatov velesil in petih (kasneje devetih) predstavnikov manjših držav. Odboru je predsedoval sam Wilson. Prva nesoglasja med udeleženci Društva je povzročilo vprašanje, kako kaznovati tiste države, ki bi z agresijo ogrožale druge. Nekateri so zagovarjali ustanovitev mednarodnih vojaških sil, drugi ekonomsko prisilo, tretji so nihali med obema (Rahten, 2009, str. 81–82).

Društvo narodov ali Liga narodov je bila ustanovljena 28. aprila 1919. Zagotavljalo naj bi mir v svetu in pospeševalo mednarodno sodelovanje. V svojih najboljših časih med 28. septembrom 1934 in 23. februarjem 1935 je Društvo štelo 58 članic. Cilji Društva so vključevali podpiranje novih človekovih pravic, kot so pravice nebelih, pravice žensk, pravice vojakov, razorožitev, preprečevanje vojne s kolektivno obrambo, reševanje sporov med državami s pogajanji, diplomacija in izboljšanje globalne kakovosti življenja. Glede na to, da Društvo ni imelo lastnih oboroženih sil, je bilo uveljavljanje njegovih resolucij odvisno od vojaške pomoči članic, ki pa niso bile preveč zainteresirane za to, da bi svojo vojsko prepuščale v uporabo Društvu narodov. Društvo narodov je sicer predvidevalo določene sankcije, ki bi jih uporabljali proti državam, ki se ne bi držale pogodb, vendar se je marsikatera članica izognila sankcijam tako, da je preprosto izstopila iz organizacije. Kot primer naj navedem primer iz druge italijansko-abesinske vojne, ko je Društvo narodov obtožilo vojake Benita Mussolinija streljanja na šotore Rdečega križa. Slednji je na obtožbe brezbrižno odgovoril, da Etiopijci niso pravi ljudje, zato človekove pravice zanje ne veljajo (The League of Nations, 1996, str. 32), s čimer je jasno izrazil nemoč Društva narodov v primeru samovoljnega ravnanja posamezne države.

Kljub številnim pomembnim uspehom Društvo narodov po letu 1930 ni bilo več zmožno preprečevati agresije sil osi. V maju 1933 organizacija ni zmogla prepričati Hitlerja, da je Žid Franz Bernheim zaščiten s strani manjšinskih klavzul33, ki jih je Društvo narodov sprejelo leta 1919 (The League of Nations, 1996, str. 67). Hitler je menil, da te klavzule kršijo

33 Predpis glede manjšin: Vse manjšine so v celoti ljudje in zato veljajo zanje enake pravice kot za vse človeštvo (The League of Nations, 1996, str. 8).

suverenost Nemčije, zato je Nemčija izstopila iz Društva narodov, kmalu pa so ji sledile številne druge totalitarne in militaristične države. Začetek druge svetovne vojne je pokazal, da organizacija ni dosegla zastavljenega cilja, in sicer, preprečitev ponovne svetovne morije. Po koncu druge svetovne vojne so Združeni narodi nadomestili Društvo narodov in podedovali številne agencije in organizacije, ki so že delovale pod okriljem Društva narodov.

6.2 Pitamic in Društvo narodov

Pitamic je bil simpatizer Društva narodov oziroma pristaš poslanstva, ki naj bi ga le-to imelo. Kot intelektualec je prepoznal, da se zamisel združenja narodov v višjo enoto skozi zgodovino časa pojavlja vedno znova, takrat ko nastopijo obdobja krvavih svetovnih konfliktov, npr. pri starih Grkih antična zveza, v srednjem veku sv. Avguštin »De civitate Dei«, razsojevalna oblast papežev ali cesarjev ob mednarodnih sporih, v novem veku konference v Haagu leta 1899 in 1907. Kot pacifist je bil prepričan, da »ideja Društva narodov ali bolje rečeno, ene svetovne države počiva na ideji miru in ljubezni med ljudmi34« (Pitamic, 1923, str. 42). Lahko bi rekli, da je bil v Društvo narodov vpet že od samega začetka, ko je ideja o njem šele zorela. Še preden se je Društvo narodov konstituiralo, so o njem razpravljali na dveh konferencah aliiranih društev za Ligo narodov, ki sta potekali v Parizu in Londonu. Pitamic je konference društev opredelil kot napol privatne napol uradne, ker so se jih udeležili diplomati pa tudi zastopniki različnih društev, ki so se osnovala v posameznih državah, ki so se zavzemale za idejo o Ligi narodov. Tudi v Jugoslaviji je bilo takšno društvo, imenovalo se je »Jugoslovansko udruženje za društvo narodov«. Član tega društva je bil tudi Pitamic. Kot delegat »Jugoslovanskega udruženja« se je skupaj z Vasilijem Jovanovićem udeležil druge konference aliiranih društev za Ligo narodov, ki se je odvijala med 10. in 13. marcem 1919 v Londonu; prve, ki je bila v Parizu od 26. januarja do 3. februarja 1919, sta se udeležila Jovan Žujović in Vasilij Jovanović. Tretje konference društev za Ligo narodov, ki je bila od 30. novembra do 4. decembra 1919 v Bruslju, torej že po ustanovitvi Lige narodov, se je udeležil le Pitamic (Pitamic, 1920b, str. 21).

Prvi načrt društva narodov je izdelala posebna komisija pod predsedstvom Woodrowa Wilsona. Mirovni konferenci ga je predložila 15. februarja 1919. Na izboljšanje tega prvotnega načrta so vplivali tudi predlogi prej omenjenih konferenc društev, kjer je bil Pitamic aktiven član. Na teh konferencah se je dogovarjalo o bodočem ustroju Društva narodov ter njegovih pristojnostih. Prav jugoslovanska delegata sta na drugi konferenci predlagala, naj se sprejme v zvezo tudi Rusija, ko se bodo tam razmere konsolidirale. Njun predlog je bil soglasno sprejet (Pitamic, 1920b, str. 36).

Pitamic je dogodke pri razvoju Društva narodov, svoja opažanja in razmišljanja predstavil v znanstvenem članku z naslovom Postanek in razvoj lige narodov v letu 1919, ki je izšel v

34 To misel je Pitamic zapisal v recenziji dela Živojina Perića: L' Indépendance et la Guerre ou la Dépendance et la Paix. Posebni odtis iz »Revue Mensuelle« št. 254, oktober 1922, str. 1-7 (Pitamic, 1923, str. 42).

časopisu Slovenski pravnik 1. aprila 1920. Izpostavil bi predvsem dve poglavji. V prvem poglavju je slovenski strokovni javnosti razložil namen, cilje in delovanje Društva narodov, v drugem poglavju pa je podal kritične pripombe k načrtu pogodbe o zvezi narodov. Iz zapisov je razvidno, da so bile pripombe zapisane v Parizu v začetku marca 1919, pred drugo konferenco aliiranih društev za Ligo narodov. Naj jih nekaj omenim (Pitamic, 1920b, str. 26– 30):  Prva pripomba ocenjuje načrt pogodbe kot celote: »Projekt Društva narodov, ki ga je komisija predložila konferenci, se precej oddaljuje od Wilsonovih idej«.  »Načrt Društva narodov ne upošteva principa enakopravnosti držav in ne predlaga take meddržavne organizacije, ki bi delovala hitro, točno in z garancijo takojšne izvršitve«.  Enakopravnost se kaže le v tem, da se lahko države sprejmejo v zvezo samo z dovoljenjem dveh tretjin tistih držav, ki so zastopane v zboru delegatov.  Kompetence zbora delegatov so tako meglene, da se o enakopravnem odločanju vseh držav v svetovnih zadevah ne da govoriti. Čeprav naj bi se zbor delegatov ukvarjal z zadevami, ki spadajo v »akcijsko sfero Lige«, pa je ta »sfera« skoraj popolnoma pod vplivom drugega organa, izvršnega sveta.  Zbor delegatov ima nalogo, da vodi tisto mirovno akcijo, ki je sicer poverjena izvršnemu svetu, če mu jo le-ta spontano ali na zahtevo držav v sporu prepusti. To pa pomeni, da je ta pristojnost le pogojna.  Dvomi v pravilnost ohlapnih določil o sestavi zbora delegatov. Če je Društvo narodov zasnovano kot najvišja pravna institucija, potem bi bilo potrebno tudi določiti, po kakšnem ključu naj države izbirajo svoje predstavnike za člane zbora. Člani zbora morajo biti delegirani tako, da bodo uživali zaupanje vseh zastopanih držav. Morajo biti enakovredni, kar pa delegat, ki ga izvoli parlament, diplomat, ki ga imenuje vlada ali minister, ki ga odpošlje monarh, prav gotovo niso, je prepričan Pitamic.  Pitamic dvomi tudi v pravilnost sestave izvršnega sveta, ki je srednji organ Društva narodov. Njegove kompetence so precej širše kot kompetence zbora delegatov, zato je bilo pričakovati, da bodo vsi člani zveze v svetu enakovredno zastopani. Tretji člen pogodbe o Društvu narodov pa pravi, da je svet sestavljen iz zastopnikov velesil (Združenih držav Amerike, Anglije, Francije, Italije in Japonske) ter še štirih držav članic, ki jih bo določil zbor delegatov. To pa predstavlja privilegiran položaj, ki vsekakor ni ustrezna podlaga za ohranitev svetovnega miru.  Pitamic je imel pripombe tudi na izvrševanje sklepov zveznih organov. Poudarja, da v pogodbi ni dovolj natančno dorečeno, kako naj se zagotovi izvršitev sklepov zveznih organov. Pogodba sicer omenja eksekucijo proti državam, ki ne bi upoštevale izreka razsodišča ali mnenja izvršnega sveta, ki se osredotoča na prekinitev trgovskih in finančnih povezav, kar pa ne bo vedno zadostovalo. Čeprav je kot eksekucijsko sredstvo omenjena tudi oborožena sila, pa se poraja vrsto praktičnih vprašanj, koliko vojaških sil naj bi posamezna država za to prispevala, koliko časa bo potrebno, da se vojska zbere, kar lahko pomeni, da se dejanska eksekucija ne bo izvedla toliko časa, da bo postala brezpredmetna.

 Pitamic opozarja tudi, da v pogodbi ni dovolj poudarjena arbitraža, čeprav se je že v preteklosti izkazala kot najboljše sredstvo za reševanje sporov. Prav tako ni jasno, kdaj naj se vključuje mednarodno razsodišče. Ideja, da se bo sporna zadeva rešila na sodišču takrat, ko bosta obe stranki menili, da je za to sposobno in zaključuje »ostane le upanje, da bo izvrševalni svet, ki naj po členu 14 izdela načrt za ustanovitev stalnega internacionalnega sodnega dvora, vprašanje arbitraže rešil ugodnejše in popolnejše«.

Ta prvoten osnutek pakta Društva narodov je bil precej spremenjen. V spremembe so bile vključene tudi nekatere zgornje pripombe. Razširila in bolj podrobno se je določila kompetenca zveznega zbora, v katerem ima vsaka država, ki je članica zveze, po en glas, kar nekoliko ojačuje pravno stališče malih držav; v nekaterih točkah se je opustil princip enoglasnosti v prid večinskem načelu, kar olajšuje funkcioniranje zbora; spremembe pakta postanejo pravnoveljavne, če jih ratificirajo države, ki so zastopane v zveznem svetu in večina tistih držav, ki tvorijo zvezni zbor. Kljub temu pa je v maju 1919 Pitamic zapisal, da tudi izboljšana oblika pakta Društva narodov v vseh točkah ni zadovoljiva, kar sproža dvom, da bo to res organizacija, ki bo lahko zagotavljala svetovni mir (Pitamic, 1920b, str. 44).

Pitamic se je udeležil tudi tretje konference društev za Ligo narodov v Bruslju, ki je bila od 30. novembra do 4. decembra 1919. To je bila prva konferenca po sklenitvi mirovne pogodbe ter prva, na kateri so bili prisotni tudi zastopniki nevtralnih držav. Prisostvoval je sejam tistih komisij, kjer se je razpravljalo o vprašanjih, ki so zanimala jugoslovansko združenje. Med drugim so razpravljali tudi o statutu za federacijo vseh nacionalnih združenj za Ligo narodov. Ta federacija bi imela svoje organe kot so glavni zbor, generalni svet in permanentni biro. Za slednjega je Pitamic sestavil predlog35, o katerem pa se ni niti diskutiralo. Predsedstvo in večina komisije je predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da gre le za provizorno organizacijo federacij in ne za konkretna vprašanja ter da bi bil predlog pri glasovanju tako in tako zavrnjen. Dodali so, da bodo predlog vknjižili v protokole konference (Pitamic, 1920b, str. 37).

V Ljubljani so ustanovili Društvo za pospeševanje ciljev Lige narodov maja leta 1927. Vodila sta ga Janko Brejc in Leonid Pitamic (Društvo za pospeševanje ciljev Lige narodov, 1927; Rahten, 2009, str. 83). Znana pa so tudi pričakovanja zamejskih Slovencev, da bo Društvo narodov36 posredovalo pri kršitvah njihovih manjšinskih pravic.

35 Pitamičev predlog za dopolnitev statuta federacije združenj za Ligo narodov na področju kompetenc permanentnega biroja: »Permanentni biro naj takoj prouči vsa vprašanja internacionalnega interesa, ki bi utegnila ogrožati svetovni mir, in sicer tako, da jih predloži kot predlog zvezi, ko bo ta konstituirana. Med temi vprašanji, ki morajo biti čim prej rešena po principih mednarodne pravičnosti in po želji prebivalstva, je med prvimi eno najbolj perečih vprašanje Primorja in zahodne obale Jadranskega morja ter svobode tega morja« (Pitamic, 1920b, str. 38).

36 Slovenci so izkoristili vsako priložnost, da bi delegate Društva narodov opozorili na njihov manjšinski problem. Tudi Pitamic (Stupica, 1937, str. 189).

Pitamic je bil tudi namestnik jugoslovanskega delegata pri letnih skupščinah Društva narodov, ki se je osebno udeležil zasedanj v Ženevi in sicer pete skupščine leta 1924 in devete, leta 1928. Ko je Rudi Čačinovič v svojem prispevku Zgodovina slovenske diplomacije pisal o slovenskih poslanikih, je poudaril, da to niso bili poklicni diplomati, temveč ugledni znanstveniki, umetniki in politiki, ki so tudi sicer imeli v domovini pomembne funkcije (Jazbec, 1998, str. 111–112).

7 SKLEP

Leonid Pitamic je eden naših največjih znanstvenikov na pravnem področju, nadstrankarski politik in diplomat z ugledom mednarodnih razsežnosti, poliglot, osebno pa skromen, veren in strpen človek. Čeprav so njegova znanstvena dela, tudi mednarodno prepoznavna, dodobra raziskana, zaradi svoje brezčasnosti raziskovalcem omogočajo vedno znova in znova povezavo s sedanjostjo.

Ko sem raziskoval življenje in delo Leonida Pitamica, sem ugotovil, da je z vidika pravne stroke o njem nedvomno že precej napisanega. Manj pa je poznana njegova vloga na političnem in diplomatskem področju. Zato sem moral za svoje zaključno delo: Ustanovitev jugoslovanske države kot mednarodni problem: pogledi in delovanje Leonida Pitamica njegovo življenje in delo na novo premisliti. Predvideval sem, da je s svojim bogatim znanjem in znanstvenimi referencami pomembno vplival na razmišljanje odločujočih dejavnikov v takratni slovenski zgodovini. Tako je pričujoča naloga, nedvomno zahtevno delo, nekakšen poskus »politične« biografije Leonida Pitamica. Da bi svoje trditve lahko dokazal, bi moral opredeliti njegova stališča do slovenskega narodnostnega vprašanja, do slovenske narodne avtonomije, državne centralizacije oz. federalizacije, do idej, političnih tokov v slovenski, jugoslovanski in evropski družbi, nasploh do aktualnih perečih problemov takratne družbe. Bolj sem preučeval gradivo, bolj so se odpirala nova vprašanja. Ne nazadnje tudi vprašanje, kako določiti njegov vpliv. Ali je zadostno gradivo, ki sem ga preučil; ali zadostujejo dnevniki in izpovedi takratnih političnih akterjev ali so morda preveč subjektivni; ali lahko ocenim njegov prispevek na podlagi številnih recenzij, ki jih je napisal; ali njegovih del, ki so jih ocenili drugi strokovnjaki; ali je gradivo številnih razlagalcev zgodovinskih dogodkov zadosti objektivno. Delo bi bilo precej bolj enostavno in vidno, če bi bil politični funkcionar. Tako pa je v ospredje postavil svoje strokovno (pravno) delo s katerim je kot strankarsko neopredeljen postal nepogrešljiv del aparata, ne glede na trenutno oblast, ki pripravlja in ustvarja pogoje za učinkovito delovanje politikov. Zato sem v tej nalogi podal zgolj nekaj dejstev, ocen in analiz, ki osvetljujejo njegova razmišljanja v času nastajanja jugoslovanske države in poskušajo opisati Pitamičevo delo na diplomatskem in političnem področju. Seveda z vidika moje interpretacije.

Skozi osebnost in delo Leonida Pitamica se prelamljajo bistveni problemi slovenske zgodovine. Virov je veliko, kot že rečeno, je na pravnem področju dodobra raziskan, nisem pa našel dovolj tistih virov, morda bolj osebne korespondence, ki bi mi omogočili, da bi bolje, bolj temeljito, poglobljeno in objektivno osvetlil in natančneje določil njegov dejanski vpliv na zgodovinske dogodke.

Kljub temu pa lahko zatrdim, da je vpliv zagotovo imel, sicer ga kot eksperta ne bi vabili k sodelovanju vsakič, ko so se reševali pomembni politični problemi. Zagotovo lahko tudi trdim, da je svoje pravno teoretično znanje prenašal v prakso, znanja in izkušnje, ki jih je pridobil na terenu, pa združil v teorijo in bogatil svoje pravno znanje.

Družbenopolitične razmere na Slovenskem so se prva leta po prvi svetovni vojni hitro spreminjale, kar je narekovalo hitro prilagajanje tako na političnem kot upravnem področju. V tem kontekstu je bilo dobrodošlo in cenjeno Pitamičevo pravno znanje in reference, ki jih je pridobil s strokovnim delom v tujini, zato je bil nepogrešljiv sodelavec političnim veljakom. Že leta 1913 je napisal prvo razpravo o državnih in meddržavnih pogodbah, ki jo je 1915 še izpopolnil (Sagadin, 1915, str. 243), dejansko pa so ta njegova spoznanja postala aktualna in uporabna ob določitvi mej. Bil je v upravni komisiji, ki je novembra 1918 pripravljala Naredbo o prehodni upravi, prvo ustavo, ki je določala način in obliko delovanja politične uprave in samouprave ter utemeljila vitalna vprašanja gospodarskega in družbenega življenja. Bil je med eksperti, ki so skupaj s člani SLS napisali vrsto dokumentov o delovanju avtonomije Slovenije. Korošec je namreč oblikoval svoj nacionalni koncept glede Jugoslavije, ki ga je razgrnil na Konstuituanti v začetku februarja 1921, ko je v imenu Jugoslovanskega poslanskega kluba predložil ustavni načrt za Kraljevino SHS. Načrt je predvideval narodne avtonomije. Korošec oz. stranka SLS je koncept avtonomije Slovenije razložila v brošuri Sodite po delih. Korošec dokumentov ni pisal sam, pač pa jih je le odobril, zanj pa so jih napisali strokovnjaki, med njimi tudi Pitamic (Prunk, 1991, str. 39, 40). Tu je lahko uporabil svoje znanje s področja ustavnega prava.

Pisal je članke v tuje časopise in seznanjal tujino z zgodovino naše države, »nastankom Vidovdanske ustave in z njeno vsebino. Na dvanajstih straneh velike osmerke je Pitamic povedal v gladkem slogu vse, prav vse, kar je važno, da se naše državnopravne razmere prav spoznavajo in presojajo« (Dolenc, 1922, str. 244).

Leonid Pitamic se je udeležil pariške mirovne konference kot ekspert pravne stroke. Bil je član sekcije za mednarodno pravo, v imenu slovenske delegacije je pisal memorandume, ki so med drugim vsebovali tudi protestno noto, ki se je nanašala na neugodne rešitve naših mej ter predloge sprejemljivejših rešitev za Slovence. Velikokrat pa je bil navzoč tudi v samih deputacijah pri tujih delegatih, predvsem ameriških in francoskih strokovnjakih za mejna vprašanja.

Pitamicu je bila ideja o Društvu narodov oz. o obstoju organizacije, ki povezuje različne narode in države med seboj, blizu že od samega začetka. V okviru Društva narodov je imel več vlog. Aktivno je sodeloval na konferencah aliiranih društev za Ligo narodov, ki so potekale pred dokončnim konstituiranjem Društva. Prav na teh konferencah je spoznal, da se zasnova Društva kar precej razlikuje od osnovne ideje. V Ljubljani je strokovni javnosti pojasnjeval koncept Društva narodov, obenem pa predstavil tudi svoje pripombe, pomisleke in dileme, ki jih je videl v osnutku pakta. Nekatere med njimi so bile v končnem paktu tudi upoštevane, ali je bila to pobuda Pitamica, pa ni jasno. Poleg tega je bil član Društva za pospeševanje ciljev Lige narodov v Ljubljani, ki se je prizadevala zlasti za ureditev manjšinskih problemov. Leta 1924 in 1928 je bil tudi namestnik jugoslovanskega delegata pri letnih skupščinah Društva narodov. Da je bil prepričan v učinkovitost in smotrnost medržavnega prava, se kaže tudi v njegovih pravnih delih. Leta 1923 je napisal Državno in

meddržavno pravo pod vidikom enotnega sistema, o različnih oblikah povezovanja držav med seboj govori v Državi (1927). Čeprav je Pitamic ob ustanovitvi Društva narodov podvomil v uspešnost poslanstva Lige, pa je njegova vizija ostala in se udejanila v Evropski uniji.

Pred približno osemdesetimi leti je Leonid Pitamic, skupaj z drugimi vizionarji svojega časa razmišljal o prihodnji Evropi kot skupnem domu večinskih in manjšinskih narodov, v katerem bo manjšinskemu vprašanju odvzeta nekdanja ostrina. V Evropski uniji, pa tudi v širši Evropi, je ta vizija v nekaterih pogledih že uresničena. Čeprav lahko potrdimo, da nekdanje ostrine manjšinskega vprašanja ni več, pa samo vprašanje ni prenehalo obstajati, pač pa je dobilo nove razsežnosti in nove oblike (Pleterski; v Türk, 2006, str. 18).

V letu 1920 je bil imenovan v Deželno vlado za Slovenijo, kjer je vodil poverjeništvo za notranje zadeve in bil pristojen za izvedbo prvih volitev v ustavodajno skupščino. Decembra 1920 je prevzel predsedstvo Deželne vlade za Slovenijo. Kot diplomat je bil namestnik jugoslovanskega delegata pri letnih skupščinah Društva narodov v Ženevi, bil je stalni član arbitražnega sodišča v Haagu, med leti 1929-35 pa izredni poslanik in pooblaščeni minister Kraljevine Jugoslavije pri vladi ZDA v Washingtonu.

Na sogovornike je vedno napravil močan vtis, bil je močna in razgledana osebnost, ki ve, kaj hoče, kar so opazili doma in v svetu. O njem sem dobil vtis, da je bil trden v svojih stališčih, skromen človek, ki se je držal bolj v ozadju, pripravljen s svojimi strokovnimi nasveti pomagati, ni pa se izpostavljal v političnem smislu – zato je verjetno ostal strankarsko neopredeljen. Zastopal je stališča naroda in stroke, kar pa znotraj posamezne stranke zagotovo ni bilo vedno možno. Kot veren človek je imel svoj odnos do glavnih idej v slovenski (jugoslovanski) in evropski politiki. Veliko je pisal, manj se je ukvarjal s praktično politično dejavnostjo, pripravljen je bil na kompromise in zavezništva. Verjel je v splošno dobro. Bil je idealist in vizionar. Prav zato so njegova dela z nekaterimi modifikacijami brezčasna. Pravo je ustvarjal za konkretne primere.

Zaključno delo se začenja in končuje s Pitamičevo mislijo, ki strnjeno povzemata njegovo delo, prepričanja, stališča in vrednote, skratka njegovo osebnost kot celoto. Zaključna misel je vzeta iz razprave Pravo in revolucija, ki v marsičem presega časovne okvire svojega nastanka in je še dandanes pogosto citirana. Čeprav jo je njen avtor, Leonid Pitamic (1920a), predstavil že davnega leta 1920 v obliki otvoritvenega predavanja, ob ustanovitvi Pravne fakultete v Ljubljani, ostaja njeno temeljno sporočilo aktualno še danes po 90-ih letih in bo tudi v prihodnje. Pitamičeva razprava govori sama po sebi, odseva določen čas in okolje, na drugi strani pa je splošna (teoretična) in brezčasna. Na koncu jo avtor izpelje v enostavno, a resnično spoznanje:

»Ne bomo je ustvarjali, ne bomo je delili in ne bomo našli resnice, če ni pravičnosti v nas!«

Leonid Pitamic

»Gre za tisto resnico ali vsaj delček nje, ki jo hočemo z intelektualnimi konstrukti nenehno presegati, dopolnjevati in poenostavljati, skratka »prikriti«, dokler se nato v nekem trenutku, neizogibno in dokončno, z njo ne soočimo« (Cerar ml., 1990, str. 13–14). Pavčnik (2008, str. 635) pa jo interpretira takole: »ponazarja, da je za normativno zgradbo prava in države človek, ki sprejema pravne odločitve«. Globoka misel, ki jo je lahko podal le nekdo, ki ima visoke etično moralne vrednote.

8 LITERATURA IN VIRI

1. Adamlje, M. (2010). Zgodovina slovenske diplomacije; Od narodnega programa do mednarodnega priznanja (diplomska naloga). Fakulteta za družbene vede, Ljubljana Pridobljeno s http://www.fdv.uni-lj.si/

2. Andrejka, pl. R. (1915). Dr. Leonidas Pitamic: Parlamentarno sodelovanje pri državnih pogodbah v Avstriji. Slovenski pravnik, 31(8/9), 248–250.

3. Anžur, T. (1998). Oris pravne fakultete med obema vojnama. Kronika: Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 46(3), 97–105.

4. Balkovec, B. (1992). Prva slovenska vlada 1918-1921. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

5. Benko, V. (2000). Zgodovina mednarodnih odnosov. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

6. Bernik, F. (1991). Slovenska akademija znanosti in umetnosti – danes. Nova revija, 10, XXIII–XXVI.

7. Bernik, F. (1996). Iz zgodovine Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti za leto 1995 (46. knjiga). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.

8. Cerar, M. ml. (1990). K Pitamicevemu pravu in revoluciji. Časopis za kritiko znanosti, 18(132/133), 13–18.

9. Ciperle, J., Dekleva, T., Anžur, T. in Steiner, I. (2010). Univerza v Ljubljani in njeni rektorji. Ljubljana: Univerza v Ljubljani.

10. Dokumenti o jadranskem vprašanju (angleška bela knjiga). (1920). Pridobljeno s http://www.dlib.si

11. Dolenc, E. (2005). Mednarodni položaj prve Jugoslavije. V J. Fischer (ur.), Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848-1992 (str. 203–211). Ljubljana: Mladinska knjiga.

12. Dolenc, M. (1922). Dr. Leonidas Pitamic: Die Verfassung des Königreiches der Serben, Kroaten und Slovenen. Slovenski pravnik, 36(5/9), 244.

13. Friš, D. (1998). SLS in slovensko nacionalno vprašanje med sprejetjem Vidovdanske ustave in blejskim protokolom. V S. Granda in B. Šatej (ur.), Slovenija 1848-1989: iskanje lastne poti: mednarodni znanstveni simpozij (str. 180–185). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije.

14. Goršič, F. (1920). Dr. Leonid Pitamic: Pravo in revolucija. Ljubljanski zvon, 40(7), 435–438.

15. Guštin, D. (2005). Spopadi za Koroško. V J. Fischer (ur.) Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848-1992 (str. 215–218). Ljubljana: Mladinska knjiga.

16. Jazbec, M. (ur.). (1998). Diplomacija in Slovenci. Celovec: Založba Drava.

17. Josip Pogačnik. (b. l.). Pridobljeno s http://www.zbirka.si

18. Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko. (1920). Pridobljeno s http://www.dlib.si

19. Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko. (1929). Pridobljeno s http://www.dlib.si

20. Kissinger, H. (1994). Diplomacy. NewYork: Simon & Schuster paperbacks.

21. Kušej, G. (1970). Ob 50-letnici slovenske pravne fakultete (1920-1970). Zbornik znanstvenih razprav, 34, (str. 7–22). Ljubljana: Pravna fakulteta.

22. Leonid Pitamic – biografija. (b. l.). Pridobljeno s http://www.adp.si

23. Leonid Pitamic. (b. l.). Pridobljeno s http://pitamicevotekmovanjestudentovprava.html

24. Letopis SAZU 2009 (2010). (60. knjiga). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Pridobljeno s http://www.sazu.si

25. Lipušček, U. (2003). Ave Wilson: ZDA in prekrajanje Slovenije v Versaillesu 1919- 1920. Ljubljana: Založba Sophia.

26. Nećak, D. (1972). Pisarna za zasedeno ozemlje. Kronika: Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 20(2), 101–106.

27. Novak, A. (2007). Pitamic, dozdevni Kelsnov učenec. V M. Cerar ml. (ur.). Zbornik znanstvenih razprav, letnik LXVII (str. 211–243). Ljubljana: Pravna fakulteta in GV založba.

28. Pavčnik, M. (1996a). Leonid Pitamic. V L. Pitamic, Država (str. 481–484). Ljubljana: Cankarjeva založba.

29. Pavčnik, M. (1996b). Pitamičev prispevek k teoriji prava. V L. Pitamic, Država (str. 485–506). Ljubljana: Cankarjeva založba.

30. Pavčnik, M. (1997). Teorija prava: prispevek k razumevanju prava. Ljubljana: Cankarjeva založba.

31. Pavčnik, M. (2005a). Uvodna študija. V L. Pitamic, Na robovih čiste teorije prava (str. 15–32). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Pravna fakulteta.

32. Pavčnik, M. (2005b). Leonid Pitamic (1885-1971). V L. Pitamic, Na robovih čiste teorije prava (str. 137–139). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Pravna fakulteta.

33. Pavčnik, M. (2008). Leonid Pitamic. V M. Pavčnik (ur.), Izročilo pravne znanosti (str. 633–635). Ljubljana: GV Založba.

34. Pavčnik, M. (2009). Vprašanje temeljne pravne norme (Pitamičevo pismo Hansu Kelsnu). V D. Wedam-Lukić (ur.), Pravnik, 64(5/6), 217–235. Ljubljana: Zveza društev pravnikov Slovenije in GVzaložba.

35. Perovšek, J. (1998). Slovenska osamosvojitev v letu 1918: študija o slovenski državnosti v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ljubljana: Modrijan.

36. Perovšek, J. (1998a). Jugoslavija – pričakovanja in realnost. V S. Granda in B. Šatej (ur.), Slovenija 1848-1989: iskanje lastne poti: mednarodni znanstveni simpozij (str. 234–256). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije.

37. Perovšek, J. (2000). Slovenska samostojnost v državi SHS. V P. Vodopivec (ur.), Slovenske zamisli o prihodnosti okrog leta 1918 (str. 12–25). Ljubljana: Slovenska matica

38. Perovšek, J. (2005). Usodni germanizacijski pritiski. V J. Fischer (ur.), Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848-1992 (str. 157–158). Ljubljana: Mladinska knjiga.

39. Perovšek, J. (2005a). Majniška deklaracija in deklaracijsko gibanje. V J. Fischer (ur.), Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848-1992 (str. 158–162). Ljubljana: Mladinska knjiga.

40. Perovšek, J. (2005b). Narodni svet za slovenske dežele in Istro. V J. Fischer (ur.), Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848-1992 (str. 166–169). Ljubljana: Mladinska knjiga.

41. Perovšek, J. (2005c). Slovenska samostojnost v Državi SHS. V J. Fischer (ur.), Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848-1992 (str. 186–190). Ljubljana: Mladinska knjiga.

42. Perovšek, J. (2005d). Iz Avstro-Ogrske. V J. Fischer (ur.), Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848-1992 (str. 169–176). Ljubljana: Mladinska knjiga.

43. Peterin, S. (1972). Leonid Pitamic (15. 12. 1885 – 30. 6. 1971). Zbornik znanstvenih razprav, 35, 301–302. Ljubljana: Pravna fakulteta.

44. Pitamic, L. (1920a). Pravo in revolucija. Ljubljana: Tiskovna zadruga.

45. Pitamic, L. (1920b). Postanek in razvoj lige narodov v letu 1919. Slovenski pravnik, 34(1/4), 21–44.

46. Pitamic, L. (1920c). Dr. Štefan Sagadin: Naš sadašnji ustavni položaj. Slovenski pravnik, 34(1/4), 102–105.

47. Pitamic, L. (1923). Živojin Perić: L' Indépendance et la Guerre ou la Dépendance et la Paix. Posebni odtis iz »Revue Mensuelle«. Slovenski pravnik, 37(1/2), 41–42.

48. Pitamic, L. (1927). Država. Ljubljana: Družba Sv. Mohorja.

49. Prunk, J. (1991). Politični profil in delo dr. Antona Korošca v prvi Jugoslaviji. V Z. Čepič (ur), Prispevki za novejšo zgodovino. Institut za novejšo zgodovino, XXXI(1), 39–43.

50. Prunk, J. (1998). Kratka zgodovina Slovenije. Ljubljana: Založba Grad.

51. PSBL – Primorski slovenski biografski leksikon (12. snopič). (1986). Gorica: Goriška Mohorjeva družba.

52. Rahten, A. (2002). Pozabljeni slovenski premier. Politična biografija dr. Janka Brejca (1869-1934). Celovec: Mohorjeva družba.

53. Rahten, A. (2007). Pariška mirovna konferenca in Slovenci. V E. Petrič (ur.), Slovenci v očeh Imperija: priročniki britanskih diplomatov na pariški mirovni konferenci leta 1919 (str. 26–42). Mengeš: Ustanova Center za evropsko prihodnost.

54. Rahten, A. (2009). Od habsburške monarhije do panevropske unije. Razprave, predavanja in članki 2000-2009. Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo-ICK.

55. Repe, B. (2008). Vloga slovenskih politikov pri določanju meja. Pridobljeno s http://hrcak.srce.hr

56. Ribnikar, P. (1998). Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921 (1. del). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije.

57. Ribnikar, P. (2002). Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo 1918-1921 (3. del). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije.

58. Ribnikar, P. (2003). Naredba o prehodni upravi v Sloveniji iz leta 1918 in njen pomen za Slovenijo. Arhivi 26, 2003(1), 119–128.

59. Sagadin, Š. (1915). Dr. Leonidas Pitamic: Parlamentarno sodelovanje pri državnih pogodbah v Avstriji. Slovenski pravnik, 31(8/9), 243–248.

60. SBL1 – Slovenski biografski leksikon. (2009). Ljubljana: Biblioteka SAZU.

61. Slovenia: Heads of Government: 1918-1921. Pridobljeno s http://www.archontology.org

62. Slovenski narod (1917). Pridobljeno s http://www.dlib.si

63. Stiplovšek, M. (2003). Sejni zapiski Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo 1918-1921. V P. Štih (ur.), Zgodovinski časopis 2002, 56(3–4), (str. 501–504). Ljubljana: Littera picta.

64. Stupica, A. (1937). Naša kronika. Kronika slovenskih mest, 4(3), 189.

65. Šumič-Riha, J. in Riha, R. (1993). Pravo in razsodna moč. Ljubljana: Krtina.

66. The League of Nations 1920-1946. (1996). United Nations. New York. Geneva: United Nations.

67. Tomšič, I. (2008). Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita in koroški plebiscit leta 1920. V M. Pavčnik (ur.), Izročilo pravne znanosti (str. 437–496). Ljubljana: GV Založba.

68. Troha, N. (2005). Saintgermainska mirovna pogodba. V J. Fischer (ur.), Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848-1992 (str. 219–221). Ljubljana: Mladinska knjiga.

69. Türk, D. (2006). Etnos in demos: Slavnostni govor ob 80-letnici Inštituta za narodnostna vprašanja. Razprave in gradivo: revija za narodnostna vprašanja, 2006(50/51), 10–18.

70. Vodopivec, V. (1937). Majniška deklaracija. Sodobnost (1933-1941), 5(7/8), 374–381.

71. Vodopivec, P. (2000). Od Habsburžanov h Karadjordjevićem. V P. Vodopivec (ur.), Slovenske zamisli o prihodnosti okrog leta 1918 (str. 3–11). Ljubljana: Slovenska matica.

72. Vodopivec, P. (2006). O gospodarskih in socialnih nazorih na Slovenskem v 19. stoletju. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino.

73. Vrečar, M. (2002). Ehrlichov tipkopis: Pariška mirovna konferenca in Slovenci. Celje: Mohorjeva družba.

74. VSL – Veliki splošni leksikon. (2006). Ljubljana: DZS.

75. Weinreb, L. L. (1987). Natural Law and Justice. Harvard: Harvard University Press.

76. Zečević, M. (1977). Slovenska ljudska stranka in jugoslovansko zedinjenje. Maribor: Založba obzorja.

77. Žajdela, I. (2009). Biografika se vedno bolj uveljavlja: pogovor z zgodovinarjem dr. Andrejem Rahtenom. Družina, 58(41), 8.