Primerjalna Analiza Osrednjih Dnevnikov

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ELEKTROTEHNIKO, RAČUNALNIŠTVO IN INFORMATIKO

Luka Kristić

Javna televizija v Bosni in Hercegovini: primerjalna analiza osrednjih dnevnikov

Diplomsko delo

Maribor, avgust 2016

Javna televizija v Bosni in Hercegovini: primerjalna analiza osrednjih dnevnikov Diplomsko delo

Študent: Luka Kristić Študijski program: univerzitetni študijski program Medijske komunikacije Smer: Medijska produkcija Mentorica: red. prof. doc. dr. Suzana Žilič Fišer Somentorica: asist. dr. Tina Tomažič Lektorica: Špela Žerjal

ii iii

Javna televizija v Bosni in Hercegovini: primerjalna analiza osrednjih dnevnikov

Ključne besede: javna televizija, Bosna in Hercegovina, osrednji dnevnik, primerjava

UDK: 659.3:621.397.13(043.2)

Povzetek

Bosna in Hercegovina je multietnična država s tremi konstitutivnimi narodi, zato ima kompleksen model javne televizije. Takšen sistem se sooča s številnimi izzivi. V tej diplomski nalogi ga bomo predstavili, hkrati pa opredelili tudi modele javne televizije v drugih multietničnih državah. Da bi bolje razumeli problematiko, je treba govoriti tudi o specifični državni ureditvi Bosne in Hercegovine ter prikazati model ustanovitve javne televizije v BiH in aktualne težave, s katerimi se sooča. Skozi analizo osrednjih dnevnikov na treh javnih servisih smo ugotavljali osrednje razlike med njimi, najbolj zastopano tematiko in novinarsko obliko poročanja. Ocenjevali smo tudi koliko se posamezni javni servis trudi obdržati objektivnost pri poročanju in zagotavljati služenje interesu vseh državljanov oz. konstitutivnih narodov.

Public television in Bosnia and Herzegovina: a comparative analysis of central news

Key words: public television, Bosnia and Herzegovina, central news, comparison

UDK: 659.3:621.397.13(043.2)

Abstract

As a multiethnic country with three constituent peoples, Bosnia and Herzegovina has a complex model of public television. Such a system is faced with numerous challenges. This is why we will present it in this thesis, at the same time presenting models of public televisions in other multiethnic countries. In order to understand how problematic this model is, it is necessary to talk about the specific composition of Bosnia and Herzegovina and the contemporary problems its public television is facing. Through the analysis of central daily news shows on the three different public television stations we noted the central differences between them, the subject matter and journalistic form. We also graded how much the particular public service tries to uphold objectivity in its reporting and attempts to guarantee its service in the interest of all of its citizens or constituent peoples.

Kazalo vsebine 1. Uvod ...... 1

1.1 Opredelitev področja in opis problema ...... 1

1.2 Cilji in raziskovalna vprašanja diplomskega dela ...... 1

1.3 Predpostavke in omejitve ...... 2

1.4 Metode raziskovanja ...... 2

2 Televizija ...... 3

2.1 Javni RTV servis ...... 4

2.2 Javni RTV sistemi v multietničnih državah ...... 6

3 Informacijska funkcija medijev ...... 9

3.1 Televizijske informativne oddaje - osrednji dnevnik ...... 10

4 Javni RTV sistem v BiH...... 13

4.1 Država Bosna in Hercegovina ...... 13

4.2 Zgodovinski pregled nastanka javnega RTV sistema ...... 15

4.3 Aktualno stanje ...... 18

4.3.1 Financiranje ...... 18

4.3.2 Kriza BHRT ...... 21

4.3.3 Hrvaški entitetni servis ...... 21

4.3.4 Digitalizacija ...... 22

5 Empirična raziskava ...... 24

5.1 Metodologija raziskave ...... 24

5.1.1 Spremenljivke za analizo osrednjih dnevnikov ...... 24

5.2 Analiza rezultatov ...... 26

5.3 Interpretacija rezultatov ...... 35

6 Sklep ...... 40

Literatura ...... 41

Kazalo slik

Slika 4.1 Državna ureditev Bosne in Hercegovine ...... 13 Slika 4.2 Zgodovinski pregled nastanka Javnega RTV sistema v BiH ...... 15 Slika 4.3 Prikaz Javnega RTV sistema v BiH ...... 17 Slika 5.1 Tematika v dnevnikih ...... 27 Slika 5.2 Novinarska oblika v dnevnikih...... 31 Slika 5.3 Število uporabljenih virov v posameznem poročilu ...... 32 Slika 5.4 Položaj med viri ...... 32 Slika 5.5 Območje, od koder se poroča ...... 33 Slika 5.6 Območje, od koder se poroča glede na narodno večino ...... 34 Slika 5.7 Jezik poročila ...... 34 Slika 5.8 Jezik voditelja dnevnika ...... 35

Kazalo tabel

Tabela 4.1 Viri financiranja Javnih RTV servisov v BiH 19 Tabela 5.1 Kratek povzetek analize 40

vii

Seznam uporabljenih kratic

BBC - British Broadcasting corporation BHRT - Bosansko-hercegovačka radiotelevizija BHT - Bosansko-hercegovačka televizija BiH - Bosna i Hercegovina EU - Evropska unija FTV - Federalna televizija JNA - Jugoslovanska narodna armada JRTS - Javni radiotelevizijski sistem OHR - Urad Visokega predstavnika (Office of High Representative) PIC - Svet za izvajanje mira (Peace Implementation Council) RAK - Regulatorna agencija za komunikacije RS - Republika Srbska RTRS - Radiotelevizija Republike Srbske RTV - Radiotelevizija RTVFBiH - Radiotelevizija Federacije Bosne in Hercegovine SDA - Stranka demokratske akcije SDP - Socialdemokratska partija SDS - Srpska demokratska stranka SNSD - Savez nezavisnih socijaldemokrata SRG SSR - The Swiss Broadcasting Corporation

viii

1. Uvod Televizija kot najbolj spremljan medij današnjih dni v veliki meri vpliva na razvoj družbe. V evropskem prostoru ima poseben pomen javna radiotelevizija (v nadaljevanju javna RTV), ki naj bi služila interesom javnosti in zagotavljala visoko kakovost in strokovnost. Z informiranjem prek osrednjih dnevno-informativnih oddaj konstruirajo medijsko stvarnost in ustvarjajo kritično družbo. V naši diplomski nalogi se bomo osredotočili na javni RTV sistem v BiH in bomo, skozi analizo osrednjih dnevnikov, ugotovili razlike med posameznimi servisi.

1.1 Opredelitev področja in opis problema Bosna in Hercegovina ima kot multietnična država s tremi konstitutivnimi narodi kompleksno državno ureditev. Iz tega izhaja kompleksna ureditev javne televizije. Po zakonu o medijih je zato javna televizija razdeljena na štiri javne servise: BHRT1, RTVFBiH2, RTRS3 in Korporacija4. Vsak izmed navedenih servisov ima lastno uredniško politiko in način delovanja.

1.2 Cilji in raziskovalna vprašanja diplomskega dela V diplomski nalogi bomo predstavili model javne televizije v Bosni in Hercegovini in kratek zgodovinski nastanek le-tega. Sklepamo, da bomo tako dobili odgovore na naslednja raziskovalna vprašanja:

RV. 1 Kaj so osrednje razlike med poročanjem na treh javnih servisih Bosne in Hercegovine? RV. 2 O čem največ poročajo oz. kaj je glavna tematika v posameznem osrednjem dnevniku javnih servisov Bosne in Hercegovine? RV. 3 Katere novinarske oblike se najbolj pogosto uporabljajo v posameznih javnih servisih Bosne in Hercegovine? RV. 4 Koliko se javni servisi trudijo obdržati objektivnost pri poročanju, predvsem gledano z vidika količine uporabljenih virov ali položaja med njimi (nasprotujoči si ali enostranski viri)?

1 Radio-televizija Bosne in Hercegovine 2 Radio-televizija Federacije Bosne in Hercegovine 3 Radio-televizija Republike Srbske 4 Korporacija javnih RTV servisov BiH

RV. 5 Ali je obstoječim modelom ureditve javne televizije v Bosni in Hercegovini zagotovljeno služenje javnemu interesu vseh državljanov oz. konstitutivnih narodov?

1.3 Predpostavke in omejitve Kot osnovno omejitev vidimo obsežnost tematike, zato se bomo pri analizi osredotočili zgolj na osrednje dnevnike in ne na predstavitev celotne programske sheme. K boljšemu razumevanju tematike, kot je že navedeno, vpliva kompleksna državna ureditev, ki jo bomo poskušali predstaviti na čim bolj nazoren način.

Na informativno vsebino dnevnikov lahko vpliva določen velik ali odmevni dogodek, kot so: izredne volitve, obsežna nesreča v državi ali svetu... Problem pri poročanju o tovrstnih dogodkih je, da to lahko postane osrednja tema dnevnika, da se pri poročanju večinoma posvetijo samo tem dogodkom in tako, na podlagi vseh zastavljenih parametrov, avtomatično ne moremo dovolj verodostojno primerjati osrednjih dnevnikov, saj so lahko rezultati raziskave nenatančni. Da bi se temu izognili, bomo naključno izbrali štiri dneve v mesecu maju.

Zadnja omejitev, ki bi lahko vplivala na izdelavo tega diplomskega dela, je morebitna subjektivnost, saj je avtor državljan Bosne in Hercegovine, ki ima hrvaško narodnost. Te omejitve se bomo rešili na način, da se bomo pri pisanju diplomske naloge osredotočili na znanstveno pisanje, s citiranjem različnih virov, in predstavitev analize: najprej z empirično analizo in potem s poglabljanjem v sklepanje.

1.4 Metode raziskovanja V prvem, teoretičnem, delu naloge bomo uporabili deskriptivno metodo, kjer bomo pojasnili model javne televizije, informacijsko funkcijo medijev, zgodovinski nastanek modela javne televizije v Bosni in Hercegovini in aktualne težave, s katerimi se sooča. Pri tem bomo povzemali iz že objavljenih virov. V drugem, empiričnem delu diplomske naloge, bomo uporabili metodo primerjalne analize, in sicer tako, da bomo primerjali osrednje dnevnike posameznih javnih servisov.

2 Televizija V prvem poglavju želimo predstaviti pomen televizije, njeno spreminjanje skozi zgodovino, teorijo o javnih RTV servisih, teorijo javnih RTV sistemov v multietničnih državah in kratke primere javnih RTV sistemov v drugih multietničnih državah. Za razumevanje televizije kot množičnega medija, moramo razumeti kako je nastala, po čem se razlikuje od ostalih medijev in kaj so njene ključne značilnosti. Iz ideje o televiziji so se skozi zgodovino razvili današnji RTV servisi, ki jih želimo splošno definirati in opredeliti njihove ključne značilnosti. Ker se pomen javnih RTV servisov v multietničnih državah nekoliko razlikuje od pomena javnih RTV servisov v drugih državah, bomo predstavili teoretično idejo in primere v praksi treh držav v Evropi, ki so znane kot multietnične.

Televizija kot množični medij obstaja že več kot sedemdeset let in se kot taka nenehno razvija. Kakor tudi radio, se je razvila iz preteklih tehnologij – telefon, telegraf, gibljiva slika in snemanje zvoka. Mnogi avtorji obravnavajo televizijo in radio skupaj, ker sta povezana z razvojem osrednjih radiotelevizijskih korporacij po svetu, saj se je televizija razvila iz radia. Od drugih množičnih medijev se razlikujeta po visoki stopnji regulacije, nadzorovanja in potrebe po podeljevanju licenc za delovanje. Osnovni razlog za to je bil najprej tehnične narave, kasnejši pa zagotavljanje demokratičnega delovanja, v smislu ponujanja različnih možnosti, državnega nadzora in ekonomske ustreznosti. Glavni značilnosti televizije sta zmožnost posredovanja slike in zvoka v realnem času in podajanje občutka intimnosti ter osebnega angažiranja, ki se razvije med gledalcem in voditeljem. (Žilič Fišer, 2007)

Kot pravi Žilič Fišer (2007), je televizija že zadnjih štirideset let najbolj množični medij v smislu dosega, preživetega časa in popularnosti, hkrati pa zajema še pojem globalne javnosti. V družbi ima velik pomen kot osrednji vir informiranja za večino ljudi, ima tudi vlogo zabave in izobraževanja. Vpeta je v politično, ekonomsko in kulturno okolje. Zaznamovana je s kulturo, tradicijo, političnim sistemom, demokratično tradicijo in odprtostjo vsakega posameznega nacionalnega trga.

Do začetka 80-ih let prejšnjega stoletja je imela televizija nacionalni, javni, politični in nekomercialni značaj. Zadnjih štirideset let pa je prišlo do značajnih sprememb v medijskem prostoru, predvsem zaradi tehnoloških napredkov. Transnacionalne korporacije so dobile velik pomen in pojavljajo se komercialne televizijske postaje. (Volčič, 1999)

Od takrat naprej govorimo o dveh modelih: tržni model in model javne sfere. Pri tržnem modelu gre za to, da se televizija obravnava kot vse druge veje industrije. Osnovna ideja tega modela je, da konkurenčno okolje omogoča, da bo poslovanje, ki sledi dobičku, zadostilo potrebam ljudi. Pri tem modelu naj bi bili mediji neregulirani, kako bo medij deloval, pa morajo odločati uporabniki in ne vlada. V drugem modelu, modelu javne sfere, se poudarja, da »potrebe družbe ne morejo biti uresničene le skozi tržni sistem, saj obstajajo potrebe družbe, ki ne morejo biti zadovoljene z dinamiko ponudbe in povpraševanja. Prav tako zagovorniki tega modela zatrjujejo, da ima medijska vsebina velik pomen za delovanje demokracije in je ne moremo obravnavati zgolj kot proizvod.« (Hoynes, 2001 v Žilič Fišer, 2007: 53) Takšen sistem, v katerem so prisotni komercialni in javni mediji, imenujemo dualni medijski sistem in je prisoten v večini evropskih držav. Ker je tema naše diplomske naloge javna televizija, bomo v prihodnjih vrsticah opredelili pojme, ki se navezujejo na to.

2.1 Javni RTV servis V literaturi smo zasledili več različnih definicij javnih RTV servisov. Tako na primer Sandra Bašić Hrvatin (2002) govori, da »… javni servis zagotavlja dostop javnosti do množičnih komunikacijskih kanalov, služi javnemu interesu in oblikuje, odpira in vzdržuje prostor javne razprave. Javnost financira javni servis, ga nadzoruje (zastopana je v nadzornih organih), javni servis pa zagotavlja programske vsebine javnega interesa«.

Po Splichalu (1997) so štiri osnovne razsežnosti javne radiotelevizije, ki se je uveljavila v Evropi od 20. let prejšnjega stoletja naprej, naslednje: »(1) Javna RTV ima za občinstva tri temeljne funkcije: izobraževanje, informiranje in zabavo; (2) Javna RTV služi različnim okusom - od »visokega« do »nizkega«, od »popularnega« do »elitnega«; (3) Javna RTV mora zagotavljati univerzalno dostopnost do programov na celotnem ozemlju države in skrbeti, da je kakovost RTV signala povsod na približno enaki tehnični kakovostni ravni; (4) Javna RTV zagotavlja programsko ponudbo za manjšine – etnične, jezikovne, regionalne, verske ali starostne.« (Splichal, 1997: 355)

Torej, različni avtorji pojem javnega RTV servisa definirajo na različne načine, zato smo UNESCO definicijo vzeli kot vsesplošno in najbolj nazorno. Ta pa se glasi:

»Javna radio televizija (Public Service Broadcasting) je ustvarjena za javnost, ki jo tudi financira in nadzoruje. Ni ne v lasti kapitala ne države in je svobodna od političnega

4 vmešavanja in komercialnih pritiskov. S pomočjo javne RTV se državljani informirajo, izobražujejo in tudi zabavajo. Če javna RTV zagotavlja pluralizem, programsko raznovrstnost, uredniško neodvisnost, odgovornost in transparentnost, lahko služi kot temeljni kamen demokracije.« (UNESCO, 2016, http://www.unesco.org/new/en/ communication-and-information/media-development/public-service-broadcasting)

Če povzamemo, javni RTV servis naj bi deloval neodvisno od političnih in tržnih sil ter s tem odgovorno deloval do javnosti in za javnost. Z informiranjem, izobraževanjem, zabavo in kulturnimi vsebinami naj bi spodbujal družbeno, politično in kulturno ozaveščenost celotne javnosti.

Ključne značilnosti in osnovna načela javnih RTV servisov je povzela Bašić Hrvatin (2002):

 Geografska univerzalnost – javni servis mora biti dostopen državljanom na celotnem teritoriju, saj tako zagotavlja pravico dostopa do informacij vsem državljanom, ne glede na prebivališče. Prav tako je pomembno, da razen naročnine in televizijskega sprejemnika, uporabniku ni treba plačevati posameznih storitev, ki jih ponuja javni servis.  Zastopanost vseh interesov in okusov – programi morajo ustrezati različnim okusom in interesom.  Plačevanje po načelu enakosti – naročnino naj plačujejo vsi enako, plačniki pa naj bi bili vsi uporabniki televizije.  Nepristranskost in neodvisnost – od kakršnihkoli političnih in ekonomskih pritiskov.  Izobraževanje javnosti – pojmovati javnost kot racionalna, zrela in učeča se bitja ter ponujati najrazličnejše izobraževalne vsebine.  Posebna skrb za manjšine – javni servis mora zagotavljati programske vsebine za narodne manjšine, kot tudi za vse druge manjšine glede na celotno populacijo.  Spodbujanje konkurenčnosti pri kakovosti programov – pri javnem servisu mora biti poudarjena kakovost in ne količina programov ali gledanost.  Liberalizacija in ne omejevanje programskih producentov – javni servis bi moral omogočati ustvarjanje producentom z najrazličnejšimi idejami, ki lahko producirajo programe za najrazličnejše skupine občinstva.

 Služenje interesom javnosti – javni servis bi moral graditi nacionalno identiteto, spodbujati občutek skupnosti in povezanosti. Gojiti bi moral javno sfero, kjer posamezniki delujejo kot državljani. (Bašić Hrvatin, 2002: 11-13)

2.2 Javni RTV sistemi v multietničnih državah Kot smo že ugotovili, se javni servisi razlikujejo od države do države, vendar so v multietničnih državah še bolj posebni, in sicer zaradi narodne strukture in služenja javnemu interesu narodom, ki imajo pogosto različna stališča o podobnih temah. V knjigi Razjedinjeni propadaju so avtorji teorijo javnih servisov v multietničnih državah povezali z demokratično ureditvijo v državah, znotraj katerih obstaja konflikt med etničnimi skupinami. Pri tem so se navezali na teorijo demokracije v pluralnih društvih5, kjer se ureditev države deli na konsolidacijski in integrativni model. Po konsolidacijskem modelu je bistvo, da različne etnične skupine sodelujejo na način pogajanja in spoštovanja interesov posameznih etničnih skupin. Na drugi strani je ideja integrativnega modela zasnovana na premagovanju podelitve in vzpostavljanju celovite lojalnosti z namenom odklona razkola. (Bašić-Hrvatin, Thompson, & Jusić, 2008: 24)

Konsolidacijska regulacija javnih RTV sistemov se po teoriji Bašić Hrvatinove in drugih (2008) deli na ločeni in pluralno ločeni model. Ideja ločenega modela je, da ima vsaka etnična, verska ali jezikovna skupina, svoj lastni javni servis, pri čemer ni sodelovanja med skupinami. Namen takšnega javnega servisa (v takšnem modelu) je zadovoljevanje potreb posamezne skupine. Pri pluralno ločenem modelu govorimo o enem skupnem javnem RTV sistemu, znotraj katerega naj bi imela vsaka posamezna skupina lastno programsko, upravljavsko in finančno neodvisnost. Oba modela predvidevata konsenz političnih elit o zakonih, ki postavljajo formalni, pravni, organizacijski, finančni in programski okvir ter upravo in osebje, kar omogoča delovanje javnega servisa.

Integrativni model, za razliko od konsolidacijskega, stremi k združevanju razlik in izgradnji celovite lojalnosti v poskusu, da premaga obstoječe etnične, jezične, verske ali ideološke razlike. Osnova integrativnega modela naj bi bila »vzpostaviti dialog med

5 Pluralna društva so globoko zaznamovana s t. i. osnovnimi (rasnimi, etničnimi, jezičnimi) razlikami in kot taka so po navadi močno razdeljena s po navadi diametralno nasprotnimi identitetami ter, na prvi pogled, brez možnosti usklajevanja mnenj o načinu organiziranja življenja v skupnosti. (Bašić-Hrvatin, Thompson, & Jusić, 2008)

6 etničnimi ali verskimi skupinami, pri čemer je sožitje rezultat aktivne politike integracije in iskanja skupne identitete v razlikah«. (Bašić-Hrvatin, Thompson, & Jusić, 2008: 24)

Kot primere multietničnih držav smo izbrali Švico, Belgijo in Makedonijo. To pomeni, da bomo na kratko predstavili RTV sisteme skozi zgoraj navedeno teorijo.

Švica ima javni RTV sistem, ki ne temelji na državni razdelitvi, temveč na jezičnih razlikah posameznih skupin in je najbližja integrativnemu modelu. Od javnega RTV sistema se zahteva, da neguje medsebojno zaupanje in razumevanje med državljani, na način, da ponuja programe enake kvalitete na vseh štirih službenih jezikih, ne glede na to koliko ljudi jih govori. Javni RTV sistem temelji na vzpostavljanju treh servisov za tri različna jezična področja. Imenuje se SRG SSR »idée suisse«. Financiran je iz RTV prispevka. Takšen sistem je možen samo zato, ker se večinsko nemško govoreči prebivalci strinjajo s plačevanjem RTV prispevka za celoten sistem. Koncept »idée suisse« predstavlja kvaliteto, kredibilnost in neodvisnost. SRG SSR-ovi servisi se ukvarjajo z realnostjo življenja v Švici, v njenih različnostih. Izpolnjujejo potrebe večinskih, kot tudi manjšinskih skupin, na način, da ponujajo informacije, vesti in poglobljena poročila o politiki, umetnosti, družbenih vprašanjih itd. (Bašić-Hrvatin, Thompson, & Jusić, 2008)

V Belgiji ni enotnega javnega RTV sistema, temveč so trije sistemi, ki so popolnoma ločeni in neodvisni na strukturalni ali organizacijski ravni. Takšen sistem je najbližje konsolidacijskemu ločenemu modelu, kjer je vsak servis odgovoren le svoji skupnosti in predstavlja interese posamezne skupnosti brez medsebojnega sodelovanja, v interesu promoviranja državnega imidža in dialoga med skupnostmi. (Bašić-Hrvatin, Thompson, & Jusić, 2008)

Makedonija ima razdeljen javni RTV sistem, pri čemer ima vsaka etnična skupina natančen programski delež. Znotraj tega sistema obstaja veliko število RTV kanalov, v (celo) sedmih jezikih. Takšen sistem najbolj spominja na pluralno ločeni konsolidacijski model, kjer so interesi vseh etničnih skupin zagotovljeni v enem javnem RTV sistemu. (Bašić-Hrvatin, Thompson, & Jusić, 2008)

Po mnenju Bašić Hrvatinove in drugih (2008) pripadniki etničnih skupin »konzumirajo« tiste medije, ki poročajo skupini, v kateri se sami nahajajo. To sugerira temeljno nagnjenost, ki se ne more zanemariti. Tudi v razvitih multietničnih državah javni servisi ne pripisujejo dovolj pomena programom, ki bi bili namenjeni drugim etničnim skupinam. Ne

7 glede na to, da bi morali ponuditi efektivne mehanizme za oblikovanje skupnega medijskega prostora, oni to počnejo redko ali sploh ne. »Treba je več raziskati integrativni potencial javnih servisov v etnično razdeljenih društvih, kar bi lahko pomagalo v iskanju odgovora na vprašanje: Ali javni servisi lahko pomagajo v spremembi etnične razdeljenosti v etnično različnost?« (Bašić-Hrvatin, Thompson, & Jusić, 2008: 37)

3 Informacijska funkcija medijev »Informacijska funkcija je nedvomno osrednja funkcija množičnih medijev: množični komunikatorji zbirajo informacije, jih oblikujejo v sporočila, jih s komunikativnimi dejanji posredujejo množičnemu občinstvu in omogočajo razumevanje dogajanj v družbi in v svetu. Informacija je »negacija nedoločenosti«, je »korelat ne-vednosti«, neznanju, je torej sporočilo, ki nam omogoči, da spoznamo nekaj, česar prej nismo vedeli, je sporočilo, ki nam prinaša novo vedenje.« (Vreg, 2000: 51)

Razlikujemo informacije, ki smo jih dobili prek t. i. primarnega izkustva in informacije, ki jih dojemamo prek sekundarnega izkustva. Primarno izkustvo so tiste informacije, ki omogočajo neposreden stik človeka z okoljem in so plod njegove lastne selekcije informacij iz okolja, lahko jim še rečemo redukcija stvarnosti. Na drugi strani pa sekundarno izkustvo govori o informacijah, ki smo jih sprejeli posredno, po oblikah socializacije, institucionalne komunikacije, po ideoloških, političnih in verskih sistemih, pa tudi po simbolnem svetu umetnosti, filozofije in znanosti. (Vreg, 2000)

V množičnem komuniciranju govorimo o informacijah, ki jih pridobivamo prek sekundarnega izkustva oz. posrednega stika človeka z okoljem. Množični mediji pri tem opravljajo izbor informacij in ustvarjajo medijsko konstrukcijo stvarnosti. Obenem pa medijski prenos informacij zagotavlja novo kvaliteto informacij, saj je namenjena javnosti, t.j. javnemu nadzoru in soočanju v svetovni kompetitivni medijski situaciji. Nova kvaliteta informacije je ustvarjena na temelju profesionalnih kriterijev. Po Vregu (2000) so ti kriteriji sledeči:

 Kompleksnost - »naj bi uresničila vsestranskost analiziranja stanj, dogajanj in problemov, kazala na zapletenost, protislovnost in kompleksnost dogajanja, družbenih in svetovnih procesov.« To načelo izhaja iz tega, da družba ni identična celota, ampak je sestavljena iz različnih skupin z različnimi političnimi, ideološkimi, verskimi in drugimi vrednotami. Pri kompleksnem poročanju bi informacija zajemala celotna dogajanja v družbi in v svetu ter zadovoljevala vse skupine.  Objektivnost - »izraža zavezanost, hotenje in etično normo profesionalnega komunikatorja, da podaja neokrnjeno, popolno, objektivno podobo dogajanj v družbi in svetu, da v svojih opisih in interpretacijah dogajanj opusti subjektivnost

neposredne in osebne observacije in se približa resničnostni podobi stvarnosti«. Strokovnjaki so si enotni v tem, da je skoraj nemogoče podati popolno objektivnost, ampak se nenehno čim bolj in čim več približ(ev)ati idealu objektivnosti.  Razumljivost - pomeni, da »množični komunikatorji dogodke in probleme ustvarjalno in strokovno prelijejo v razumljivo sporočilo, ki je razumljivo vsem državljanom, vsem članom javnosti (ne glede na njihovo stopnjo izobrazbe, poklicno ali strokovno usmerjenost, ekonomski ali politični status)«.

Razen teh treh osnovnih kriterijev, Vreg (2000) govori tudi o načelu točnosti poročanja. Točnost definira kot nasprotje od »subjektivne selekcije informacij, enostranskega sumiranja razprav in govorov, načina parafraziranja, samovoljnega prevajanja v manj strokoven jezik, trganja besed in citatov iz konteksta, izkrivljanja temeljnega sporočila govornika itd.« Danes govorimo o »stopnji netočnosti«, ko želimo ugotoviti prevladujočo nagnjenost ali usmerjenost javnih občil na ideološko-politične in vrednostne kriterije.

Nekoč je mehanizme selekcije in strukturiranja informaciji precej bolj določala poročevalska politika založnikov, uredništev in vlad: opredeljevali so jo ugledni glavni in odgovorni uredniki. Danes pa, žal, selekcijska politika postaja kolektivni fenomen in je določen s svetovnonazorsko in vrednostno opredelitvijo določene družbe. Na odločitve o rangu informacij vpliva sociokulturno stanje družbe, obenem pa nanje vplivajo prepričanja novinarske profesije in vse bolj pogosto (tudi) pogoji poročevalske logistike in medijske produkcije. (Vreg, 2000)

3.1 Televizijske informativne oddaje - osrednji dnevnik Ker je tema naše diplomske naloge primerjalna analiza treh dnevnikov, je pomembno opredeliti kakšne so splošne značilnosti, struktura in oblika osrednje informativne oddaje. Dnevnik je najbolj gledana dnevno informativna oddaja, v katero so uvrščene najpomembnejše novice dneva. V času osrednjih dnevnikov je pred televizijskimi ekrani največje število gledalcev (t. i. prime time), kar pomeni, da je v tem času tudi oglaševalski prostor najdražji. Manjši del časa programskih shem je posvečen informativnim oddajam, vendar je njihov značaj za identiteto televizijske postaje ključnega pomena. (Perovič & Šipek, 1998)

Osrednji dnevnik običajno traja od 20 in 60 minut. Vanj so uvrščene novice, analize, komentarji, izjave ter vesti iz sveta umetnosti, kulture, zabave in podobno. Posamezne vsebine so podane v različnih novinarskih oblikah in so povprečno dolge minuto do dve. Zaželeno je, da je čim več vsebin podkrepljeno s slikami (video, fotografije, grafike), saj se s pomočjo slike doseže večja stopnja privlačnosti in gledljivosti. (Perovič & Šipek, 1998)

Dramaturška struktura dnevnikov po Perovič & Šipek (1998) je po navadi takšna:

a. Oddajo uvede napovednik, ki ga imajo posamezne oddaje tik pred špico oddaje, druge pa takoj za špico oddaje. V njem napovedujejo glavne teme poročil, ki bodo objavljena v oddaji. Napovednik je kratek izbor najpomembnejših dnevnikov novic in je vabilo h gledanju oddaje ter hkrati obljuba gledalcem. b. Prva poročila v oddaji so po navadi tista, ki se ukvarjajo z glavnimi, ključnimi dogodki dneva. Večina televizijskih postaj na začetku svoje oddaje objavi dve ali tri poročila o dogodkih iz svoje bližnje okolice in šele potem najpomembnejše novice iz sveta. c. V drugem delu oddaje so na vrsti poročila, ki jih uredniki razvrščajo v oddajo glede na koncept njihove oddaje. Nekatere oddaje bodo v drugem delu tako objavile poročila o dogodkih v kulturi, druge oddaje pa bodo poročale o dogodkih iz družbenega življenja. V drugem delu imajo nekatere televizije na sporedu tudi t. i. specialna poročila, ki se včasih ukvarjajo z usodami malih ljudi, o temah s področja zdravstva, kriminala in podobno. d. V zadnji del oddaje pa številne televizijske postaje uvrstijo poročila z lahko razvedrilno vsebino. Vendar strogega pravila, kako razvrstiti posamezno poročilo v oddajo, ki bi ga upoštevali vsi dnevni uredniki na vseh televizijskih postajah, ni. Dnevni uredniki se vedno odločajo v soglasju s konceptom in podobno lastne televizijske postaje in oddaje. Včasih je bilo osnovno pravilo, da mora dnevnik biti enak prvi strani najpomembnejšega dnevnega časopisa. Vse, kar je na prvi strani časopisa, je moralo biti tudi v dnevniku. Večina dnevnih urednikov pa vseeno v večini primerov razvršča posamezne zgodbe v oddajo raje po posameznih vsebinskih sklopih kot zgolj po pomembnosti dogodka. (Perovič & Šipek, 1998: 89- 90)

Ko govorimo o podobi dnevnikov, je treba izpostaviti, da bi morala vsaka televizijska postaja sprejeti določene odločitve, ki se nanašajo na: število, spol, starost in podobo voditeljev, osnovne kadre v studiu, vizualno podobo in mnogo več. Pri tem se cenijo mnenja strokovnjakov za posamezno področje in ustvari podoba dnevnika, s katero se razlikuje od dnevnikov konkurenčnih televizijskih postaj. (Perovič & Šipek, 1998)

4 Javni RTV sistem v BiH V tem poglavju bomo predstavili javni RTV sistem v Bosni in Hercegovini, zgodovinski pregled nastanka slednjega ter aktualno stanje. Za razumevanje okoliščin v javnem RTV sistemu BiH je nujno predstaviti samo državo in njeno specifično državno ureditev. S pomočjo grafa bomo prikazali zgodovinski pregled ustanovitve, saj ta omogoča najbolj pregleden način predstavljanja tako zapletene zadeve. Trenutno stanje v javnem medijskem prostoru BiH je daleč od zaželenega. V prihodnjih vrsticah bomo izpostavili tudi žariščne probleme, s katerim se le-ta sooča.

4.1 Država Bosna in Hercegovina BiH leži v srcu jugovzhodne Evrope. V njej živijo trije narodi: Bošnjaki, Hrvati in Srbi. Takšna geografska umestitev in multikulturno okolje z bogato zgodovino, prepleteno z različnimi konflikti, sta vplivala na današnji zelo poseben zemljevid države.

Državna ureditev Bosne in Hercegovine temelji na Daytonskem mirovnem sporazumu, ki so ga podpisali decembra 1995. S tem sporazumom se je končala vojna in se je vzpostavila izjemno decentralizirana država, ki jo sestavljata dve entiteti (večinsko bošnjaško-hrvaška Federacija BiH in večinsko srbska Republika Srbska) ter distrikt Brčko (glej sliko 4.1).

Slika 4.1 Državna ureditev Bosne in Hercegovine (Fink-Hafner, Lajh, & Krašovec, 2005: 58) Posamezni entiteti imata visoko stopnjo avtonomije, kjer ima vsaka lastno izvršilno, zakonodajno in sodno oblast. Federacija je še dodatno razdeljena na 10 kantonov – štiri z bošnjaško večino, štiri s hrvaško večino in dva mešana, kjer ima vsak kanton svojo vlado

13 in lastne zakone. Distrikt Brčko je ločena samoupravna enota, ki je pod suverenostjo države. (Jusić & Ahmetašević, 2013)

Poleg teritorialne delitve, kjer imata entiteti širok spekter oblasti, obstaja še centralna vlada. V takem sistemu je zastopana t. i. konsociativna demokracija6, razdelitev oblasti, ki zagotavlja ravnotežje med tremi konstitutivnimi narodi. Neposredna oblika takšne demokracije je kolektivno predsedstvo s tremi člani: en Bošnjak, en Hrvat in en Srb. Ustavna odločba o zaščiti vitalnih nacionalnih interesov podaja pravico veta entitetam, kot tudi konstitutivnim narodom. Spekter mehanizmov razdelitve oblasti je širok in daljnosežen do te mere, da ima tendenco paralizacije političnega sistema, kar močno ovira predlaganje in sprejemanje strateških reform v katerikoli oblasti, vključno z mediji. (Fink- Hafner, Lajh, & Krašovec, 2005)

Na vzpostavitev države je imela velik vpliv Mednarodna skupnost7, zato so vzpostavili eno izmed najbolj pomembnih institucij na ravni države: Urad Visokega predstavnika v BiH (v nadaljevanju OHR). Ta je zadolžen za pravilno tolmačenje Daytonskega sporazuma oz. za njegovo pravilno izvedbo. V praksi to pomeni, da ima Visoki predstavnik pravico podati odločbo, s katero se bo ustanovil novi, ali spremenil ali dopolnil obstoječi zakon. (Fink- Hafner, Lajh, & Krašovec, 2005)

Kot pravita Jusić in Ahmetašević (2013), je država okarakterizirana s slabo vladavino prava in visoko stopnjo korupcije. Vladajoče elite močno pritiskajo na državne institucije in podjetja, da bi tako zadovoljile zasebne ter politične interese.

V tako kompleksnem okolju, ki je pod različnimi pritiski, je popolnoma normalno, da ima tudi javni RTV sistem svoje posebnosti, ki so značilne samo za Bosno in Hercegovino.

6 Arend Lijphart sugerira štiri osnovne principe konsociativne demokracije: (1) vlada široke koalicije, ki spodbuja sodelovanje med etničnimi elitami (2) manjšinski veto, s katerim se blažijo strahovi manjših skupin (3) proporcionalnost pri razdelitvi skupnih resursov, kot so javni prihodki in pozicije v državni službi in (4) avtonomija etničnih skupin. (Bašić-Hrvatin, Thompson, & Jusić, 2008) 7 Pojem Mednarodna skupnost nima klasične znanstvene definicije, vendar ga lahko razumemo kot termin za označevanje enega globalnega (svetovnega) ekonomskega, političnega, pravnega, socialnega, ekološkega, kulturnega in vojnega fenomena. Ena skupina teoretikov pravi, da je mednarodna skupnost skupina držav, drugi govorijo o družbi in posameznikih, tretji pa o skupini več subjektov znotraj mednarodnih odnosov (države, posamezniki, mednarodne in multinacionalne organizacije in druge institucije). Všeč mi je definicija bivšega glavnega tajnika UN-a, Kofi Annana, ki mednarodno skupnost vidi kot »univerzalističen koncept, ki predstavlja razdeljeno vizijo boljšega sveta za vse ljudi in izražanju tega v mednarodnem pravu, mednarodnih institucijah, nesebičnih humanitarnih organizacijah«. (Topalović, 2014)

4.2 Zgodovinski pregled nastanka javnega RTV sistema V Bosni in Hercegovini nič ne more biti izvedeno brez podpore Mednarodne skupnosti in zunajdržavnih pritiskov, saj so imeli slednji ključno vlogo tudi v procesu nastanka javnega RTV servisa. Na sliki 4.2, ki smo jo izdelali za potrebe diplomske naloge, je predstavljen proces, ki je, po Jusić in Ahmetašević (2013), potekal v treh fazah: (1) vzpostavljanje miru, liberalizacija in pluralizacija medijskega sektorja, (2) strukturalne reforme in (3) napori v stabilizaciji.

Slika 4.2 Zgodovinski pregled nastanka Javnega RTV sistema v BiH (lastni vir) Predhodnica današnjega javnega RTV sistema je nekdanja Radiotelevizija Sarajevo. Takšna ostaja vse do začetka reform in prestrukturiranja iz državne televizije v javni RTV sistem. Strukturiranje so vodili mednarodni strokovnjaki, večinoma Angleži, ki so želeli ustvariti javni RTV sistem po vzgledu BBC (British Broadcasting Corporation). Smernice za tako strukturiran javni RTV sistem so bile izdane v naboru mednarodnih pogodb o BiH in dokumentov za izvajanje mirovnega sporazuma: Svet za izvajanje mira (v nadaljevanju PIC) v Sintri (1996.), Bonnu (1997.), Luksemburgu in Madridu (1998.). Ravno v teh je poseben poudarek na medijih. Še posebej je izpostavljena madridska konferenca, ki je aktualizirala temeljna vprašanja reguliranja elektronskih medijev skozi Aneks o reformi medijev, kjer se navaja, da je javni RTV sistem pomemben dejavnik demokratskega razvoja. (Vasilj, 2012)

Pred in med vojno so številne medije uporabljali v propagandne namene. V tem duhu so tudi po podpisu mirovnega sporazuma nadaljevali s širjenjem sovraštva med narodi in nezaupanjem proti mednarodnim organizacijam, ki so skušale vzpostaviti mir v državi. Kot prvi korak na terenu je pomembno omeniti, da so 1. oktobra 1997, po navodilu OHR-a, mirovne moči prevzele kontrolo nad oddajniki takratne entitetne televizije Republike Srbske. (Jusić & Ahmetašević, 2013)

V drugi fazi je sledilo sprejemanje številnih reform, ki so bile blokirane s strani lokalnih političnih elit. Pod močnim pritiskom OHR-ja, ki je imel podporo PIC-a, so bili konflikti uspešno rešeni. PIC je v juniju 1998 spodbudil k vzpostavitvi enotnega RTV sistema na nivoju države. Ta odločitev je bila podprta na zgoraj omenjeni madridski konferenci, kjer so tudi OHR-u podali še večja pooblastila z namenom zavarovanja izvajanja reform. V nadaljevanju je imel ključno vlogo za vzpostavitev javnega RTV sistema v BiH Visoki predstavnik (OHR). 30. julija 1999 je vzpostavil javni RTV servis Bosne in Hercegovine (današnji BHRT) na ravni države in entitetni javni RTV servis za Federacijo BiH. Od Narodne skupščine Republike Srbske je zahteval, naj vzpostavi javni servis za to entiteto. Po tem, ko so se obstrukcije nadaljevale še leto dni, je predstavil »Drugo odločbo o rekonstruiranju javnega RTV sistema v BiH«, s katero sta se vzpostavili dve novi javni korporaciji: Javni RTV servis BiH in Radio-televizija Federacije BiH. (Bašić-Hrvatin, Thompson, & Jusić, 2008)

V nadaljnjih naporih Mednarodne skupnosti, da vzpostavi delujoč model javnega RTV sistema, je Visoki predstavnik prispeval 17 odločb, ki so se nanašale na reformo sistema in vzpostavljanje pravnega okvirja. (Jusić & Ahmetašević, 2013) Žal večina teh odločb ni prispevala k sprejemanju zakonov v entitetah, zato je maja 2002 Visoki predstavnik vsilil Zakon o osnovah Javnega radio-televizijskega sistema in o Javnem radio-televizijskem servisu BiH. Istega meseca je vsilil še zakona, ki sta pravno regulirala entitetna javna emitorja. (Bašić-Hrvatin, Thompson, & Jusić, 2008) Temu so sledili številni parlamentarni postopki in odločbe ustavnih sodišč, kar je leta 2005 pripeljalo do sprejemanja Zakona o javnem radiotelevizijskem sistemu Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju Zakon o JRTS BiH). (Vasilj, 2012) Z njim je urejen današnji javni RTV sistem, ki smo ga prikazali s sliko 4.3. Ta zakon definira sistem, znotraj katerega deluje nacionalni servis BHRT (sestavljen iz enega televizijskega BHT1 in enega radijskega kanala BH Radio 1), dva entitetna servisa, RTVFBiH (ki ima en televizijski FTV in en radijski FBH Radio program) in

RTRS (z enim televizijskim TVRS in enim radijskim kanalom Radio RS) ter Korporacija. (Zakon o JRTS BiH, 2005) Torej, zakon temelji na ideji trije servisi, ena logistika. Logistiko naj bi predstavljala Korporacija, katere naloga naj bi bila skrb za tehnično podporo, kamere in studie, prenos signala, tehnološki razvoj (uvedba digitalizacije). Morala bi tudi koordinirati posle v zvezi s pobiranjem RTV naročnine, marketinga, kupovala naj bi programe v imenu javnih servisov, predstavljala sistem in servise v mednarodnih radio-difuznih organizacijah. Zamisel je bila, da entitetna servisa programsko pokrivata območje posamezne entitete, dokler bi BHRT ustvarjala program in s signalom pokrivala območje celotne države. S sprejemanjem tega zakona se zaključuje druga faza ustanovitve javnega RTV sistema v BiH.

Javni RTV sistem v BiH

BHRT RTVFBiH RTRS (Servis (Nacionalni (Servis entiteta Korporacija entiteta RS) servis) Federacija BiH)

TV program: TV program: TV program: BHT1 FTV TVRS

Radijski Radijski Radijski program: BH program: FBH program: Radio Radio 1 Radio RS

Slika 4.3 Prikaz Javnega RTV sistema v BiH (lastni vir) Značilnosti zadnje - tretje faze ustanovitve so tipičen upad neposredne mednarodne vpletenosti in pripisovanje večje vloge lokalnim udeležencem. Ti so proces nadaljevali z močnim medsebojnim nestrinjanjem in politiziranjem vsake spremembe in dopolnitve zakona. Najboljši primer tega je, da bi po sprejemanju tega zakona v času 60 dni entitetna servisa morala sprejeti lastne zakone, ki bi se ujemali z Zakonom o JRTS BiH. V Republiki Srbski se je to zgodilo komaj eno leto po tem, Federacija BiH pa je potrebovala dve leti. Oba zakona nista bila v skladu z Zakonom o JRTS BiH. (Jusić & Ahmetašević, 2013) Takoj po sprejemanju Zakona o JRTS BiH so predstavniki hrvaškega naroda vložili veto na Zakon na podlagi ustavne odločbe o ogrožanju nacionalnih interesov.

V proces ustanovitve današnjega sistema je bilo vpletenih kar nekaj mednarodnih strokovnjakov in v te namene je bilo vloženo več kot 100 milijonov evrov donatorskih sredstev. (Bašić-Hrvatin, Thompson, & Jusić, 2008) Obenem Jusić in Ahmetašević (2013) trdita, da je BiH v veliki meri laboratorij za razvoj in testiranje medijske asistence v povojni družbi. Posledica tega je nedelujoč sistem z različnimi težavami, ki jih bomo opisali v prihodnjih vrsticah.

4.3 Aktualno stanje Sistem javne RTV v BiH, ki je bil zamišljen leta 2002, ni bil nikoli popolnoma izveden. Čeprav so vzpostavljeni trije servisi, nekatere pomembne odločbe niso bile izpeljane. Pri tem je še posebno pomemben 6. člen Zakona o JRTS BiH, ki zahteva, da javni servisi vzpostavijo Korporacijo. Razen tega, z obstoječim zakonskim okvirjem in s predloženo organizacijsko strukturo, ni predvideno učinkovito sodelovanje med servisi, ki se danes obnašajo kot konkurenti, namesto, da bi bili partnerji. Rezultati takšne, slabe koordinacije in sodelovanja, so neracionalna uporaba resursov, višek kadrov, visoki stroški poslovanja in primanjkljaj konkurenčnosti v odnosu do komercialnih omrežij. (Bašić-Hrvatin, Thompson, & Jusić, 2008) Razloge za to najdemo v tem, da predlagani model ni upošteval posebnosti BiH in je napačno domneval, da bo tehnična rešitev uspela rešiti zapleteno politično situacijo v državi. (Jusić & Ahmetašević, 2013) Zato se danes soočamo z osnovnimi težavami, kot so padec gledanosti, nizka stopnja pobiranja mesečne RTV naročnine, zamujanje roka za digitalizacijo, zaostala plačila in celo grožnja o ukinitvi državnega servisa.

4.3.1 Financiranje Finančna neodvisnost javnih servisov, pri čemer mislimo na neodvisnost od države, je pravno zagotovljena pri vseh treh servisih. Kljub temu je RTRS s spremembo Zakona o RTRS iz leta 2013 odprla možnost financiranja tega servisa neposredno iz proračuna Vlade RS in s tem samo legalizirala dotedanje različne metode financiranja skozi donacije. (Hodžić, 2014) Kot je razvidno iz tabele 4.1, so javni servisi večinsko financirani iz RTV naročnine ter oglaševalskih sredstev.

Tabela 4.1 Viri financiranja Javnih RTV servisov v BiH (lastni vir po podatkih RAK 2013) BHRT (%) RTVFBiH(%) RTRS(%) Skupaj(%) RTV naročnina 56,17 40,83 56,91 51,44 Oglaševanje 8,98 39,81 15,10 20,31 Ostalo 34,85 19,36 27,99 28,25

Po Zakonu o JRTS BiH se sredstva zbirajo na skupni račun in se potem razdelijo. Model podelitve je zastavljen tako, da entitetna servisa dobita po 25 odstotkov, ostalih 50 odstotkov pa pripada BHRT-u. V praksi se Zakon spoštuje pri razdelitvi sredstev od RTV naročnine, vendar je situacija popolnoma drugačna, ko govorimo o sredstvih pridobljenih od oglaševanja. Iz tabele 4.1 je razvidno, da RTVFBiH pridobi skoraj 40 odstotkov financ iz oglaševalskih virov, kar je eden izmed razlogov za neupoštevanje Zakona, saj menijo, da ni pošteno dajati denarja v isto blagajno, med tem ko ostala dva servisa zbirata bistveno manj. Če opustimo problem neupoštevanja Zakona, je zaskrbljujoč že sam podatek visokega odstotka prihodkov s strani oglaševanja. Po podatkih RAK-a (2013) je RTVFBiH vodilni komercialni mediji v BiH, kar je paradoksalno za javni servis, saj ogroža zamisel javnega servisa v dualnem sistemu in medijsko sceno v BiH postavlja v neravnovesje. (Hodžić, 2014)

4.3.1.1 Zbiranje mesečne RTV naročnine Plačevanje mesečne RTV naročnine je obvezno za vsa gospodinjstva, ki imajo TV ali radijski sprejemnik, zbiranje pa izvajajo telekomunikacijski operaterji, ki imajo dovoljenje RAK-a, in sicer prek položnic za uslugo. (Zakon o JRTS BiH, 2005) V praksi so Zakon spoštovali samo vodilni operaterji, in sicer BH Telecom, HT Mostar in Telekomunikacije RS. Po uradnih podatkih RAK-a (2013) stopnja realiziranih prispevkov, s strani 649 953 gospodinjstev, znaša 73,94%. Na drugi strani pa je ocenjeno število gospodinjstev, ki imajo v lasti TV ali radijski sprejemnik okoli 1 033 520, kar pomeni, da dejanska stopnja zbiranja RTV naročnine znaša le 46,5%. Tako nizka stopnja realiziranih prispevkov močno vpliva na delovanje servisov, pri čemer je še posebno ogrožen nacionalni RTV servis. Vzroka za to sta predvsem dva: bojkot plačevanja s strani Hrvatov, o čemer bo govora v prihodnjih vrsticah, in znižanje števila naročnikov telekomunikacijskih storitev, ki jih ponujajo vodilni operaterji.

Problem zbiranja RTV naročnine je aktualna tema že zadnjih nekaj let. Z zakonom iz leta 2005 takšen model zbiranja operaterjem podaja pooblastilo za pobiranje naročnin za

19 obdobje 5 let, leta 2010 pa je bilo pooblastilo prvič podaljšano. Po petih letih, ko je pooblastilo prenehalo veljati, se je pokazala potreba po spremembi Zakona o JRTS BiH zaradi nizke stopnje realiziranih prispevkov, nevzpostavljanja korporacije in drugih težav. Zato je bilo pooblastilo podaljšano samo za obdobje 6 mesecev oz. do konca leta 2015. Ne glede na to, da je začasno pooblastilo prenehalo veljati, novi zakon ni bil sprejet. (Zakon o izmjeni zakona JRTS BiH, 2015) Posledica tega je bilo ogrožanje obstoja javnega servisa BiH, zaradi česar so pooblastilo še enkrat podaljšali po skrajšanem postopku.

Med zavlačevanjem pri reševanju tega problema, je bilo predlaganih kar nekaj novih modelov. Kot piše Habul (2016) je bil v aprilu leta 2015 zakonodajni in izvršilni oblasti poslan predlog modela o plačevanju RTV naročnine poleg položnic za električno energijo. Predlog je izhajal iz predpostavke, da je v BiH več kot 1,1 milijona gospodinjstev, kar omogoča učinkovit in celovit sistem zbiranja, ampak do zdaj ni bilo nobenega odziva. V drugem modelu, predlaganem s strani RTRS-a, bi se naročnina zaračunavala z davkom na dohodek, sredstva bi se zbirala v entitetni sklad, s katerim bi razpolagali RTRS, oziroma RTVFBiH. Težava tega modela je, da gospodinjstva ne bi bila sorazmerno obremenjena, saj bi v enem gospodinjstvu več ljudi plačevalo naročnino. Obenem ta model predstavlja problem zaradi velikega števila zakonov, ki bi jih bilo treba spremeniti. Tretji predlagani model je prišel s strani Bakira Izetbegovića in SDS-a. Govori o tem, da bi bili javni servisi financirani iz proračuna, BHRT iz državnega, RTRS in RTVFBiH iz entitetnih. Težava je v tem, da bi bili potem javni servisi državni, kar ni evropski standard. Kabinet trenutnega premiera Fadila Novalića je predlagal model, v katerem bi bili telekomunikacijski operaterji odgovorni za zbiranje naročnine in bi, na osnovi števila naročnikov, financirali javne servise. Četrti model je bil podprt s strani Federalne Vlade. Po tem bi bilo treba minimalno spremeniti zakon, RTV naročnina pa bi bila sestavni del položnice. (Habul, 2016)

Poleg naštetih predlogov za zbiranje RTV naročnine, jih je bilo še kar nekaj. Zbiranje RTV naročnine, s katerim se financirajo javni servisi v drugih evropskih državah, je različno urejeno. Težko je opredeliti pravilni model. Dejstvo, da javni RTV sistem v BiH urejen na dualnem modelu zagotavlja, da mora biti financiran s strani javnosti. Treba bo počakati na novi Zakon o JRTS BiH, ki bo tokrat, upajmo, boljši.

4.3.2 Kriza BHRT Problem financiranja je vplival na vse aspekte javnega RTV sistema v BiH in s tem posledično tudi ogrozil njegov obstanek. V januarju leta 2016 je upravni odbor javnega servisa BiH poslal poziv za reševanje problema okoli modela financiranja. V tem pozivu so omenili, da je količina trenutnih financ nezadostna za kritje osnovnih stroškov upravljanja in, da BHRT-u grozi prenehanje oddajanja, če se situacija nemudoma ne reši. Posledica tega je bilo začasno podaljšanje trenutnega modela financiranja. (Habul, 2016)

Habul (2016) se sprašuje ali BiH potrebuje javni servis ter kakšen naj bo. Pravi, da je to bistveno vprašanje, v kontekstu BiH pa tudi močno politično vprašanje. BHRT je zamišljen kot javni servis, ki bo integriral javni prostor, razvijal politični in kulturni pluralizem, govoril o vprašanjih, ki so v interesu vseh državljanov BiH. Takšen program je drag in ga ima vsaka država, ki skrbi za svoj ugled. V zgoraj naštetih predlaganih modelih financiranja je predstavljenih nekaj modelov, kjer se predlaga financiranje iz proračuna ali prilagojeni modeli zbiranja RTV naročnine. Pomembno je, da javni servis ne postane državni ali komercialni. Odgovor na vprašanje, kdo bo financiral javne servise, je hkrati tudi odgovor, kdo jih bo nadzoroval.

4.3.3 Hrvaški entitetni servis Odkar je OHR predlagal trenutni model sistema javne RTV v BiH, hrvaške politične elite izpostavljajo, da so Hrvati v takšnem sistemu marginalizirani, želijo si namreč tudi entitetni servis v hrvaškem jeziku. Kot pravi Vasilj (2012) je največja težava sistema, da ni zasnovan na osnovi treh jezikov, ampak na osnovi teritorialne razdelitve. Pri tem bi hrvaško javnost moral zadovoljiti javni servis Federacije BiH, ampak ni tako. Da bi zaščitili Hrvate v BiH, so predstavniki hrvaške politične elite takoj po sprejemanju Zakona o JRTS BiH vložili veto na tega istega, in sicer na podlagi ustavne odločbe o ogroženosti nacionalnih interesov. Posledica tega je zavlačevanje sprejemanja Zakona o javnem servisu Federacije BiH. Potem ko je Ustavno sodišče zavrnilo njihov veto, so hrvaški politiki Hrvate v BiH pozvali k ne plačevanju javne RTV naročnine. (Hodžić, 2014)

Od takrat naprej hrvaške politične elite iščejo način za reševanje te težave, zato so predlagali nekoliko sprememb Zakona o JRTS BiH, ki so bile do danes vse zavrnjene. Z druge strani, nekateri medijski strokovnjaki verjamejo, da je to le taktika za pridobivanje politične podpore in ne iskren namen. Kot pravi Hodžić (2014), težava hrvaškega servisa

21 razdeljenim hrvaškim politikom omogoča, da se vsi predstavljajo kot močni zagovorniki reševanja le-te. Pri tem srbske stranke SNSD in SDS podpirajo hrvaško stran, med tem ko na drugi strani bošnjaški SDP in SDA verjamejo, da bodo imeli večjo podporo svojega volilnega telesa, če nadaljujejo z blokiranjem vzpostavitve hrvaškega RTV servisa. Obenem nasprotniki vzpostavljanja hrvaškega entitetnega servisa izpostavljajo tudi večje finančne izdatke in potencialno pomanjkanje ustrezno usposobljenih kadrov.

Ko govorimo o hrvaškem RTV servisu, je težko razločiti populizem na eni- in dejanske potrebe po tem na drugi strani. Naše mnenje je, da bi se potrebe hrvaške javnosti vsekakor mogle boljše zadovoljiti, a nismo prepričani, da je delitev že toliko razdeljenega sistema ustrezna rešitev.

4.3.4 Digitalizacija Ko govorimo o radiodifuziji v digitalni dobi, so razprave večinsko usmerjene na vprašanje uvedbe digitalne televizije. Predvideno je bilo, da bo digitalizacija oddajanja oz. sprememba iz analogne televizije, končana do leta 2012, najkasneje 2015. Po 17. juniju 2015 evropskim državam ni več treba ščititi analognega signala sosednjih držav. Analogni signal bo izklopljen, kar bo neizogibno vplivalo na celo verigo medijske industrije, od ponudnika vsebin in uslug do občinstva. (Isanović, 2008)

Strategija za spremembo na digitalno oddajanje je bila v BiH sprejeta že leta 2009, ampak je od takrat ta proces v zaostanku. Postopek se je nekoliko pospešil na koncu leta 2014, ko so se začela bolj intenzivna svetovanja vključenih subjektov. Ključno vlogo v nadaljevanju realizacije projekta prenosnega omrežja treh servisov prevzema RAK, ki je v istem letu organizirala okroglo mizo o temi »Digitalizacija – kaj po 17.5.2015«. Na tej so predstavili negativne posledice, s katerimi naj bi se soočila BiH in njeni državljani, če se zamudi rok za prehod na digitalno oddajanje. Udeleženci okrogle mize so sprejeli sklep, s katerim Svetu ministrov BiH priporočajo nekaj interventnih ukrepov, ki naj bi pospešili proces digitalizacije v BiH. Predlagana je bila tehnična rešitev, s katero naj bi javni servisi in komercialne televizije dobili posebne multiplekse: MUX A za javne servise in MUX B za komercialne televizije. Vse z namenom, da se zagotovijo najnovejši standardi digitalne televizije in vključevanja čim večjega števila komercialnih televizij v sistem oddajanja. Razen predloga tehnične rešitve so še pozvali Svet ministrov BiH, naj nemudoma odobri

22 uporabo finančnih sredstev, potrebnih za realizacijo 2. faze projekta digitalizacije javnih RTV servisov. (RAK, 2015)

Ne glede na to, da so rok za prehod na digitalno oddajanja zamudili za več kot eno leto, slika na zaslonih v BiH - zaenkrat - še ni črna. Leto dni po roku se je namreč proces digitalizacije počasi začel, in sicer s postavljanjem testnih oddajnikov, kar kaže na napredek v reševanju problema digitalizacije v BiH.

Po mnenju Baraković (2016), nefunkcionalno delovanje javnega RTV sistema v BiH ni nepričakovano in nenadno, temveč bolj kaže na to, da je planirano in stalno. V celotnem procesu od ustanovitve do danes so bila prisotna politična oviranja, ki so počasi prenesena na zakonodajno in izvršilno raven. V takem okolju ni nepričakovano, da so petnajst let po urejanju javnega RTV sistema v BiH, namesto stabilizacije prisotni regresivni procesi, podobni procesom, ki so prisotni na področju celotne države.

Vsi parametri in pokazatelji kažejo na dejstvo, da pri javnih servisih obstaja nesinhronizirano sodelovanje. Tako (ne)sodelovanje in celo sovraštvo med tekmovalnimi servisi, nizka stopnja profesionalnosti in nespoštovanje zakona, so neposredno vplivali na kakovost programa, ki ga ponujajo. Iz tega lahko sklepamo, da celo spodbujajo gledalce h gledanju programov komercialnih televizij ali programov sosednjih držav, kar dodatno poglablja že sicer slab finančni položaj javnih servisov v BiH. Vsi navedeni faktorji kažejo na dejstvo, da javni RTV sistem v BiH še vedno ni sposoben izpolnjevati svoje vloge promoviranja multietničnih vrednot in skupnih bosanskih interesov. (Hodžić, 2014)

5 Empirična raziskava 5.1 Metodologija raziskave Pri raziskovanju smo uporabljali metodo primerjalne analize vsebine osrednjih dnevnikov. Analiza je narejena v kombinaciji kvantitativnih in kvalitativnih elementov. Zajema primerjavo osrednjih dnevnikov Radiotelevizije BiH - BHT, Radiotelevizije Republike Srpske - RTRS in Radiotelevizije Federacije BiH – FTV. Servisi so analizirani v t. i. disperzivnem časovnem vzorcu z namenom, da morebitni veliki dogodek ne vpliva na napačne rezultate, še posebej pri analizi spremenljivke tematika. Naključno izbrani datumi so bili štirje dnevi v mesecu maju leta 2015, in sicer: (1) sobota, 2.5, (2) torek, 5.5, (3) ponedeljek, 11.5 in (4) sreda, 20.5. V tem časovnem obsegu je obdelan zgolj dnevnik, brez športa in vremenske napovedi. Pri terminu osrednji dnevnik smo ciljali na Dnevnik 2 v večernih urah, ki je najpogosteje najbolj gledana oddaja na večini javnih servisov.

Analiza je narejena na podlagi metodologije, ki je uporabljena v raziskavi Udovičića in drugih (2013), zato jo bomo citirali v prihodnjih vrsticah definiranja lastne metodologije.

5.1.1 Spremenljivke za analizo osrednjih dnevnikov Za ugotovitev odgovorov na zastavljena raziskovalna vprašanja smo izdelali osem spremenljivk: (1) tematika, (2) novinarska oblika, (3) število uporabljenih virov, (4) položaj med viri, (5) območje, od koder se poroča, (6) območje, od koder se poroča glede na narodno večino, (7) jezik poročila in (8) jezik voditelja. V posamezni spremenljivki smo večino vsebin umestili v eno kategorijo, in sicer z dodajanjem vrednosti 1. V primeru, da določene vsebine ni bilo mogoče umestiti v le eno kategorijo, smo jo razdelili v največ dve kategoriji, z dodajanjem vrednosti 0,5 za posamezno kategorijo. V nadaljevanju bomo opredelili vsako spremenljivko posebej.

5.1.1.1 Tematika Pri spremenljivki tematika nas je zanimalo, o čem se največ govori pri posameznem javnem servisu, zato smo jo kategorizirali v devet področij: (1) politika – teme vezane na notranjo in zunanjo politiko, (2) Svet – teme s Sveta, (3) vojni zločini – teme vezane na vojne zločine kot posebna kategorija kriminala, (4) kriminal – večinoma črna kronika, (5) gospodarstvo – teme vezane na gospodarski razvoj, (6) družba/sociala – teme povezane z zgodbami posameznikov ali problematiko v določeni družbi, (7) kultura – teme s področja

24 kulture, (8) šport – teme s področja športa in (9) ostalo – vse ostalo, kar ni bilo možno umestiti v nobeno od kategorij.

5.1.1.2 Novinarska oblika Analiza medijskih vsebin je nepredstavljiva brez pogleda v novinarsko obliko, s katero se je definirala tematika. Pogled v novinarsko obliko je pomemben zato, ker omogoča močen prispevek pri ugotavljanju konteksta drugih spremenljivk, omogoča pa tudi celoten vtis o novinarskem videzu medija. Predlog kategorij te spremenljivke je narejen na podlagi novinarskih form, ki se najpogosteje pojavljajo v medijih v BiH. (Udovičić, Mrđa, & Mandić, 2013) Kategorije posameznih novinarskih oblik, s teoretično opredelitvijo Udovčića in drugih (2013), so:

(1) Vest – je kratka informacija, ki odgovarja na šest novinarskih vprašanj: kdo, kaj, kdaj, kje, zakaj in kako. Lahko je zgolj prebrana ali podkrepljena s sliko. (2) TV poročilo – je televizijska oblika, ki zahteva intelektualno in tehnično obdelavo informacije, kako skozi novinarsko besedilo (off), zvok in sliko gledalcem omogočiti informacijo. (3) Telefonsko poročilo – pomeni javljanje novinarja ali druge relevantne osebe z oddaljene lokacije s pomočjo telefona. (4) Javljanje v živo – je avdio-video (z)veza med studiem in terenom, na katerem je novinar ali sogovornik oz. s katerega se »oglasi« v studio. (5) Intervju – je studijski ali dialog na terenu med novinarjem in sogovornikom, v katerem obstajata najmanj dve direktni vprašanji in odgovora. (6) Komentar – se bolj pogosto uporablja v tiskani obliki in pomeni besedilo, v katerem zraven informacije novinar doda še lastno ali mnenje redakcije. (7) Ostalo (Udovičić, Mrđa, & Mandić, 2013: 5)

5.1.1.3 Število uporabljenih virov Vir je ključnega pomena v novinarskem formiranju informacije. Brez virov ni informacije, ker vse, kar želimo povedati, temelji na nekem vedenju. Značilnost profesionalnosti poročila, novinarja ali medija je v tem, da uporablja čim večje število virov, saj se s tem dobi najbolj objektivna slika dogodka. Pri zastavljanju te kategorije smo analizirali novinarske oblike, v katerih je vir naveden posredno ali neposredno. Pri televizijskem poročanju se viri informacij najbolj pogosto kažejo skozi avdio-vizualni nastop sogovornika oziroma oseb, ki se pojavljajo v poročilu, pa tudi v parafraziranju nekaterih

25 izjav ali dokumentov, ki vsebujejo informacije. Tako smo opazovali število sogovornikov, pri čemer smo sogovornike za odgovore na anketna vprašanja smatrali kot enega sogovornika, ostale pa kot posamezni vir informacije ali parafraziranje izjav, dokumentov in virov iz drugih tiskovnih agencij. Pri definiranju te spremenljivke smo številčno označili količino uporabljenih virov, in sicer: eden, dva, tri, štiri in več kot štiri. (Udovičić, Mrđa, & Mandić, 2013)

5.1.1.4 Položaj med viri Če sledimo preprosti logiki, bi večje število virov lahko pomenilo večjo objektivnost pri poročanju, vendar je v novinarstvu pogost pojav t. i. enostranskih virov. Glede na kontekst oz. dogodek, o katerem se poroča, različna mnenja gledalcu omogočajo bolj široko sliko o dogodku. Torej, enostranski viri so tisti, ki (bolj kot ne) govorijo z enega zornega kota, med tem ko so nasprotujoči tisti, ki predstavljajo nasprotujoča si mnenja ali ponujajo informacijo, ki ima nasprotujočo si vsebino. Na podlagi vsebine in širšega konteksta poročila smo v analizi ugotavljali ali so viri enostranski ali si nasprotujoči. (Udovičić, Mrđa, & Mandić, 2013)

5.1.1.5 Območje, od koder se poroča Zanimalo nas je geografsko poreklo dogodka oz. območje, s katerega se poroča, zato smo razvili štiri kategorije: (1) Federacija BiH, (2) Republika Srbska, (3) Regija – države bivše Jugoslavije in (4) Svet.

5.1.1.6 Območje, od koder se poroča glede na narodno večino Pri tej spremenljivki smo želeli izvedeti s katerega dela BiH se poroča, glede na večinsko etnično strukturo območja. Zato smo govorili o področjih z bošnjaško, hrvaško ali srbsko večino.

5.1.1.7 Jezik poročila Kategorizirali smo jezik novinarja, ki je pripravil posamezno poročilo, glede na službene jezike v BiH: bosanski, srbski, hrvaški ali mešano.

5.1.1.8 Jezik voditelja dnevnika Zanimal nas je jezik, ki ga uporablja voditelj dnevnika.

5.2 Analiza rezultatov Dnevnik na BHT-u se začne ob 19:00, na entitetnih servisih FTV in RTRS, pa se začne ob 19:30, kar pomeni, da si lahko povprečni državljan v celoti ogleda državni dnevnik ter

26 enega od dveh entitetnih. Analizirali smo 5 ur, 17 minut in 20 sekund materiala, od česar: 1 ura 35 minut in 56 sekund BHT-a, 1 ura 44 minut in 15 sekund FTV-a in 1 ura 57 minut in 9 sekund osrednjih dnevnikov RTRS-a. V teh časovnih okvirjih je bilo na posameznem servisu ponujeno različno število vsebin, konkretno 52 na BHT-u, 66 na FTV-u in 65 na RTRS-u. Iz tega je razvidno, da je največ vsebin (glede na časovni okvir) ponujeno v dnevniku FTV.

Tematika 20 18 16 14 12 10

Količina Količina 8 BHT 6 4 RTRS 2 FTV 0

Kategorija

Slika 5.1 Tematika v dnevnikih Pri analizi spremenljivke tematika smo ugotovili, da sta večinsko zastopani temi na vseh treh servisih, temi iz politike in sveta. Ostale kategorije so bile na posameznih servisih različno zastopane. BHT v primerjavi z drugimi servisi izstopa z nekoliko več vsebin v kategorijah kultura in družba/sociala, najmanj govori o gospodarstvu in vojnih zločinih. Ni pa zabeležena niti ena vsebina povezana s športom. Na dnevniku RTRS-a je opazno več vsebin iz kategorije gospodarstvo, prav tako je nekoliko več vsebin, ki jih nismo mogli umestiti v nobeno izmed ponujenih kategorij. Najmanj vsebin smo zabeležili v kategoriji družba/sociala. Pri dnevniku FTV so teme s področja kriminala, vojnih zločinov in kulture enako zastopane, najmanj pa se govori o športu.

Po kvantitativni analizi spremenljivke tematika smo to isto spremenljivko še kvalitativno analizirali, kajti iz kvalitativne analize lažje dobimo odgovore na določena raziskovalna vprašanja.

Glavna tema dnevnikov vseh treh javnih servisov dne 2.5 je bil spomin na začetek štiriletne okupacije Sarajeva. V dnevnikih BHT-a in FTV-a se je govorilo o nekaj tisoč žrtvah in posledicah štiriletne okupacije, o spominu na ujetje tedanjega predsednika BiH Alije Izetbegovića in uničevanju mesta s strani Jugoslovanske narodne armade (v nadaljevanju JNA). V tem kontekstu se omenja, kako Sarajevo takrat še ni bilo okupirano, ampak so se intenzivirali napadi na mesto. Na dnevniku RTRS-a so o tej temi govorili s popolnoma drugačnega zornega kota, in sicer o spominu na žrtve oz. na 42 ubitih JNA vojakov, ki naj bi jih umorili uporniki iz zgoraj navedene obrambe Sarajeva. Obenem so poročali o spominski maši in polaganju vencev. Skozi celotno poročilo je bilo zaznati kritiko državne oblasti in tožilstva, ki da ni procesiral odgovornih za umor teh 42 vojakov. Zanimivo je, da je tudi BHT v formi novice omenil mašo in polaganje vencev s strani delegatov RS, hkrati pa je bilo omenjeno, da so istočasno tudi predstavniki zelenih baretk8 naredili isto. Ostale novice so bile večinoma različne. Na dnevniku FTV-a se je govorilo še o svetovnih temah in nekaj lokalnih dogodkih, na BHT-u podobno, s tem, da so napoved o praznovanju svetovnega dneva svobode medijev omenili skozi podatke o napadih na novinarje. Tudi na RTRS-u so poročali o svetovnem dnevu svobode medijev, ampak skozi voščila s strani državnega vrha ter statistične podatke o številu in svobodi medijev v RS. Na dnevniku RTRS-a smo videli še tri poročila, tematsko vezana na Rusijo: eno o napovedi vojaške parade in pomenu slednje, drugo o gospodarskem povezovanju RS in Rusije in tretje, o umoru nekaj deset Rusov s strani ukrajinskih upornikov.

Dne 5.5. so imeli dnevniki nekoliko manj skupnih tem, ampak so enotno govorili o nevarnosti odlaganja nuklearnih odpadkov s strani Hrvaške v bližini bosansko-hercegovske meje, z razliko v vrstnem redu poročil. Na dnevniku BHT-a je to bila glavna tema, druge odmevne novice pa so bile aretacija zaradi organiziranega kriminala, pojav salmonele v sarajevskih vrtcih ter spor o lovišču. Na dnevniku FTV-a je bila glavna tema aretacija zaradi organiziranega kriminala, temu je sledilo poročanje o nevarnosti odlaganja nuklearnih odpadkov. Ostale teme pa so bile napredek za izvoz mleka in živilskih izdelkov v EU, kritika entitetne oblasti s strani civilne iniciative, teme s sveta in - podobno kot na dnevniku - BHT-a spor o lovišču. Pomembno je omeniti še kritiko oblasti RS-a, zaradi protesta o propadu banjaluškega podjetja Kosmos. Na dnevniku RTRS-a so prvih 9 min zapolnili z dvema temama o problematiki pristopa k skupnosti islamskih občin v mestu

8 Zelene baretke (v originalu beretke) so bile vojne sile bošnjaškega naroda.

Doboj, skozi katerega teče meja med dvema entitetama. Kritizirali so bošnjaškega župana Obrena Petrovića in citirali premierko RS-a Željko Cvijanović, ki je povedala, da vlada RS-a ne bo funkcionirala na podlagi izsiljevanj, obenem pa se je govorilo o vlaganjih vlade RS-a v obnovo po masovnih poplavah leta 2014. V nadaljevanju, v formi novice, so kritizirali bivšega premiera Federacije BiH, Mirsada Kebo (SDA), ki so ga obtoževali podpore teroristom in radikalnim islamistom. Druge odmevne teme so bile udeležba predsednika RS-a na vojni paradi v Moskvi in predstavljanje polarizacije sveta okoli Rusije na eni- in Zahodnih sil na drugi strani. Po 16ih minutah se omenja problematika odlaganja nuklearnih odpadkov, nekaj svetovnih tem in par lokalnih novic.

Na dnevniku BHT-a dne 11.5 je bila glavna tema razplet zastrupitve otrok v sarajevskih vrtcih, druga tema je bilo poročilo o spremembi kazenskega zakona. V nadaljevanju se govorilo o sestanku vseh pomembnih politikov na ravni države, s predstavniki MMF-a, Svetovne banke in drugih mednarodnih akterjev, na temo gospodarskega napredka države, reformi upokojitvenega in davčnega sistema. Druge pomembne teme, obdelane v dnevniku BHT-a, so bile poročanje o terorističnih dogodkih v Makedoniji, varnostni situaciji v regiji, kritika civilne iniciative, ki kritizira oblast RS, lokalne teme in novice s sveta. Pri poročanju o terorističnih dogodkih v Makedoniji je treba omeniti vsestranski pristop, pri katerem so vključili vire iz Makedonije, menja varnostnih strokovnjakov, mnenja politikov iz regije in EU. Istega dne je bila na dnevniku FTV-a glavna tema zgoraj omenjeni sestanek politikov in mednarodnih predstavnikov. Druga tema je bila pozno sprejemanje državnega proračuna, po tem so poročali o kriminalnih postopkih Bobar Banke, ki deluje v RS. Ostale teme so bili kratka poročila o neizvajanju seje vlade Federacije BiH in druge lokalne teme. Tudi v dnevniku FTV-a se je govorilo o terorističnih dogodkih v Makedoniji, kjer so prav tako zagotavljali vsestranski pristop. V drugem delu dnevnika FTV je bila zastopana tema vojnih zločinov na področju Bratunca in Srebrenice, o čemer so poročali v kar 4 zaporednih poročilih. V zadnjem delu dnevnika FTV-a so poročali o problemih financiranja javnih servisov in problemu digitalizacije, obenem pa se je s strani Transparency agencije kritiziral zakon o javnem redu in miru v RS, ki se nanaša na širjenje pojma javno tudi na internet, s čimer opozarjajo na cenzuro, ki jo izvaja vlada RS. Istega dne je bila glavna tema dnevnika RTRS-a poročanje o terorističnih dogodkih v Makedoniji na način, da so opozarjali na potencialno nevarnost ustvarjanja »Velike Albanije«, predstavljali knjigo srbskega avtorja na temo zatiranja Srbov na območju današnjega

Kosova in kritizirali bošnjaške politike, ki jih obtožujejo podpore teroristom. Druga tema je bil napovednik o praznovanju dneva vojske RS in njenemu doprinosu za ustvarjanje entitete RS. V tem duhu sledi zgodba preživelega vojaka, ki govori o vojnih dogodkih in problemih, s katerimi se danes srečuje. V nadaljevanju se omenja sestanek politikov in predstavnikov mednarodnih teles, kjer smo zaznali promocijo uspehov RS-a in kritike državne oblasti. Temu sledi kratka novica o statističnih podatkih, ki kažejo na to, da je vlada RS najbolj učinkovita od vseh institucij v BiH. Ostale teme so bile kritika opozicijske stranke SDS v RS, poročanje o lokalnih dogodkih in teme s sveta.

Dne 20.5. je bila osrednja tema dnevnikov BHT-a in FTV-a obisk turškega predsednika Recepa Erdoğana in odnosi med Turško in BiH ter sodelovanje v skupnem boju proti terorizmu. Druga tema dnevnika BHT je bila pospeševanje boja proti terorizmu, kjer so predstavili dosedanji napredek in trud države. Govorili so tudi o spremembi davčnega zakona v RS, predsedovanju BiH Svetom Evrope, temah iz regije in sveta. Naj omenimo, da je bil 20.5. dnevnik BHT-a nekoliko krajši od drugih analiziranih BHT dnevnikov. Na dnevniku FTV-a se je poleg teme o obisku turškega predsednika, govorilo o aferi utaje in protipravnega uporabljanja službenega vozila federalnega ministra sodstva Mate Jozića. Ostale teme so bile lokalne novice, problemi v delovanju vlade RS, konferenca glavnih tožilcev v BiH in novice s sveta. Glavna tema dnevnika RTRS je bila podpora predsednika RS Milorada Dodika vladi RS, zaradi težav v parlamentu in možni rekonstrukciji vlade. Druga tema je bila problematika spremembe davčnega zakona v tej entiteti. Temu so sledile teme iz lokalnega okolja, novice in opozarjanje na etnično diskriminacijo v šoli v vzhodnem Sarajevu. V dnevniku RTRS-a so tudi poročali o obisku turškega predsednika, ampak v kontekstu, da je ta obisk le podpora kandidaturi Bakira Izetbegovića za strankarske volitve v SDA. Za tem sta bila dva poročila, povezana s spominom na vojno dogajanje in uspehe vojske RS v zadnji vojni. Ostale teme so bile vezane na lokalno okolje ter teme iz regije in sveta.

Novinarska oblika 50 45 40 35 30 25 20 Količina 15 10 BHT 5 RTRS 0 FTV

Kategorija

Slika 5.2 Novinarska oblika v dnevnikih Najbolj pogosto zastopana novinarska oblika na vseh treh servisih je bilo TV poročilo, sledi mu vest. Na dnevniku BHT-a smo zasledili TV poročila, vesti in eno telefonsko vsebino. Glede na uporabljeno novinarsko obliko je dnevnik FTV zelo podoben dnevniku BHT-a, razlikuje pa se v tem, da je nekoliko več TV poročil glede na celotno število analiziranih vsebin in tri vsebine, ki jih nismo mogli umestiti v niti eno izmed ponujenih kategorij. Na dnevniku RTRS-a je opazno povečano število vesti glede na celotno število vsebin. Od drugih kategorij, ki smo jih zabeležili na dnevniku RTRS-a, je posebno veliko število javljanj v živo, kar smo zabeležili kar 10 krat. Obenem se 20.5. samo na dnevniku RTRS-a pojavlja intervju z županom Banja Luke (na temo proslave krstne slave mesta) in komentar redakcije v poročilu o obisku vojaške parade v Moskvi dne 2.5.

Število uporabljenih virov 30

15 BHT

Količina RTRS 10 FTV 5

0 Eden Dva Tri Štiri Štiri ali več Kategorija

Slika 5.3 Število uporabljenih virov v posameznem poročilu Ko govorimo o številu uporabljenih virov, so podatki za posamezne servise dokaj različni. Na dnevniku BHT-a smo največkrat zasledili uporabljanje treh virov za posamezno vsebino, najmanj pa uporabljanje dveh virov. Pri dnevniku RTRS-a je največkrat uporabljen samo en vir, sledi mu uporaba treh virov, med tem ko so najmanj krat uporabili dva vira. Dnevnik FTV-a se tudi v številu uporabljenih virov ne razlikuje veliko od dnevnika BHT-a: trije viri so bili najbolj zastopani, dva pa najmanj.

Položaj med viri 100% 90% 80% 70% 60% 50% Nasprotojoči

Odstotek 40% 30% Edinstveni 20% 10% 0% BHT RTRS FTV Javni servis

Slika 5.4 Položaj med viri Pri analizi spremenljivke položaj med viri smo ugotovili, da je enostranski vir uporabljen v 48% vsebin dnevnikov BHT-a in FTV-a, med tem ko je 52% vsebin, ki so imele

32 nasprotujoča si stališča. Na dnevniku RTRS-a je opazno 62% vsebin, ki so zagovarjale stališče iz enega zornega kota in 38% vsebin z nasprotujočimi si viri. Takšne rezultate smo tudi pričakovali, ker spremenljivka »število uporabljenih virov« pri dnevniku RTRS-a kaže na največ vsebin s samo enim virom, med tem ko se pri BHT-u in FTV-u število vsebin z enim ali več virov približno enakomerno pojavljata.

Območje, od koder se poroča 40 35 30 25 20 BHT

Količina 15 RTRS 10 FTV 5 0 Federacija RS Regija Svet Kategorija

Slika 5.5 Območje, od koder se poroča Ko govorimo o območju, od koder se poroča, je pričakovano, da entitetna servisa pokrivata območje lastne entitete, saj sta vsebini entitetnih servisov po zakonu namenjeni gledalcem na posameznem območju. Tako je bilo na dnevniku RTRS ponujenih 31 vsebin iz RS in nekoliko več vsebin s sveta, s posebnim poudarkom na odnosu med Rusijo in RS. Najmanj so zastopane teme iz regije. Na dnevniku FTV se največ govori o temah, ki so iz Federacije BiH, obenem je najmanj tem iz RS. Na dnevniku državnega servisa BHT je bilo 24 vsebin iz Federacije, 16 vsebin iz RS, najmanj vsebin iz regije, v primerjavi z entitetnimi servisi in približno enako število vsebin s sveta.

Območje, od koder se poroča glede na narodno večino 30

15 BHT

Količina RTRS 10 FTV 5

0 Bošnjaka Srbska Hrvaška Kategorija

Slika 5.6 Območje, od koder se poroča glede na narodno večino Iz podatkov je razvidno, da je na dnevniku BHT največ vsebin z območja z bošnjaško večino, področji s srbsko in hrvaško pa sta enakomerno pokriti. Na dnevniku RTRS je absolutno največ vsebin z območja s srbsko večino, področji z bošnjaško in hrvaško večino pa sta opazno manj pokriti. Na dnevniku FTV-a je največ vsebin z območja z bošnjaško večino, sledijo vsebine z območja s hrvaško večino, najmanj pa jih je z območja s srbsko večino. Glede na narodno strukturo posamezne entitete smo pričakovali takšne rezultate, le od FTV-a, ki je javni servis Hrvatov in Bošnjakov, smo pričakovali večjo zastopanost pokrivanja območij s hrvaško večino.

Jezik poročila 100% 90% 80% 70% 60% mešano 50% hrvaški

Odstotek 40% 30% srbski 20% bosanski 10% 0% BHT RTRS FTV Javni servis

Slika 5.7 Jezik poročila

Pri analizi spremenljivke jezik poročila smo na dnevniku BHT-a največkrat opazili bosanski jezik, sledi mu mešanje vseh treh službenih jezikov. Na tretjem mestu po prisotnosti smo zabeležili srbski jezik, najmanj pa je bilo hrvaščine. Jezik poročil na FTV- u je približno enak jeziku poročil na BHT-u, s to razliko, da je hrvaški jezik nekoliko bolj prisoten od srbskega. V poročilih dnevnika RTRS-a se v večini primerov uporablja zgolj srbski jezik in samo v dveh primerih mešanje jezikov, pri čemer mislimo na uporabo več službenih jezikov s strani novinarjev ali različnih sogovornikov.

Jezik voditelja dnevnika 100% 90% 80% 70% 60% 50% hrvaški

Odstotek 40% srbski 30% bosanski 20% 10% 0% BHT RTRS FTV Javni servis

Slika 5.8 Jezik voditelja dnevnika Jezik voditelja je po statutih javnih servisov prepuščen izbiri voditeljev. Tako je v dveh dnevnikih BHT-a uporabljen bosanski, v drugih dveh pa srbski jezik voditelja. V dnevniku RTRS-a je (podobno kot pri jeziku poročil) uporabljen zgolj srbski jezik. Dnevnik entitetnega servisa Federacije je bil dva krat voden v hrvaškem- in dva krat v bosanskem jeziku.

5.3 Interpretacija rezultatov V nadaljevanju bomo na podlagi analize rezultatov odgovorili na zastavljena raziskovalna vprašanja.

RV. 1 Kaj so osrednje razlike med poročanjem na treh javnih servisih Bosne in Hercegovine?

Struktura posameznih dnevnikov je podobna pri vseh treh javnih servisih. Tako ugotavljamo, da je na začetku vsakega dnevnika kratka predstavitev vseh vsebin, temu

35 sledijo najbolj pomembne teme, ki so večinoma iz države ali posameznih entitet. V dnevniku RTRS-a smo zasledili še kratko predstavitev vsebine drugega dela, v katerem so predstavljene različne teme. Po začetni predstavitvi vsebine dnevnikov sledijo poročila iz lokalnega okolja, regije ali sveta. Med poročila so pogosto vstavljene vesti, ki se večinoma nanašajo na tematiko poročila, ki je predvajano pred- ali po tem. Na koncu vseh analiziranih dnevnikov smo zasledili neko pozitivno temo s področja družbe, športa ali kulture. Edina razlika v strukturi dnevnikov treh servisov je, da sta v dnevniku RTRS-a dva voditelja, v dnevnikih FTV-a in BHT-a pa le eden. Ko govorimo o vsebinskem poročanju, se servisi precej razlikujejo, tako, da bi lahko rekli, da sta dnevnika FTV-a in BHT-a, pri poročanju o istih dogodkih, dokaj podobna, RTRS pa govori predvsem iz drugačnega zornega kota. Več o vsebini bo v odgovoru na naslednje raziskovalno vprašanje, ki se navezuje na to. Razlika med dnevniki je tudi v tem, da entitetna servisa poročata o dogodkih iz lastne entitete, na državnem servisu pa se poroča večinoma iz območja celotne države, kar je razvidno iz slike 5.5. Od ostalih večjih razlik bi izpostavili še to, da se na dnevnikih RTRS-a veliko krat pojavlja javljanje v živo s kraja dogodka, pa tudi kot sama napoved prihajajočega poročila.

RV. 2 O čem največ poročajo oz. kaj je glavna tematika v posameznem osrednjem dnevniku javnih servisov Bosne in Hercegovine?

S slike 5.1 je razvidno, da dnevniki javnih servisov največ govorijo o temah, ki so povezane s politiko. V tem kontekstu smo veliko krat zasledili kritiko centralne državne oblasti s strani vseh servisov, kritika entitetne oblasti pa je bila pogosto usmerjena na entiteto, znotraj katere se sam servis ne nahaja (pri tem mislimo na entitetna servisa FTV in RTRS). Naj še omenimo, da je bilo tudi na dnevnikih FTV-a možno zaslediti kritiko oblasti te entitete, med tem ko na dnevniku RTRS-a nismo slišali česarkoli negativnega o oblasti RS-a. Kvečjemu nasprotno, saj smo veliko krat zasledili promocijo vlade in predsednika RS Milorada Dodika, skozi poročila o napredkih v gospodarstvu in pozitivnih primerih vplivanja vlade RS na reševanje določenih družbenih težav.

Druga najbolj zastopana tema, o kateri se je govorilo, so bile novice s Sveta, in sicer o aktualnih političnih dogajanjih, temah povezanih s terorizmom ter naravnih katastrofah. Tudi v tej kategoriji je bilo zaslediti razliko med poročanjem BHT-a in FTV-a, na eni- in RTRS-a na drugi strani. V dnevniku RTRS-a smo namreč dosti krat zasledili poročanja o

36 dogodkih v Rusiji, med tem ko se je na dnevnikih BHT-a in FTV-a večinoma govorilo o novicah iz EU. V kategorijo svet smo umestili tudi poročanja o terorističnih napadih v Makedoniji, pri čemer je bilo na dnevniku RTRS-a zaslediti odpiranje tem o »Veliki Albaniji« in nezadovoljstvu odcepitve Kosova od Republike Srbije, med tem ko so na dnevnikih BHT-a in FTV-a večinoma govorili zgolj o sami problematiki pojava terorizma.

V nadaljevanju se podatki za posamezne servise nekoliko bolj razlikujejo. V primerjavi z drugima servisoma je bilo na BHT-u bistveno manj poročanja o vojnih zločinih in gospodarstvu, kar kaže na nekoliko večjo nevtralnost pri temah o vojnih zločinih, zaradi različnih mnenj treh etničnih skupin o zgodovini. Razlog za nekoliko manjši obseg tem iz gospodarstva pa vidimo v tem, da so entitetne oblasti zadolžene za ta resor, zato naj bi entitetni javni servisi o tem govorili.

Če povzamemo, v vseh treh servisih se največ govori o politiki in novicah s sveta, razlika je edino v nekoliko drugačnem pristopu.

RV. 3 Katere novinarske oblike se najbolj pogosto uporabljajo v posameznih javnih servisih Bosne in Hercegovine?

Kot je razvidno s slike 5.2, se je na vseh javnih servisih najbolj pogosto govorilo v obliki TV poročila. Druga najbolj zastopana novinarska oblika je bila vest, s tem, da je edino na RTRS-u nekoliko bolj povečano število vesti glede na celotno število analiziranih vsebin. Obenem smo opazili povečano število javljanj v živo, česar ni bilo zaslediti na dnevnikih BHT-a in FTV-a. Druge zvrsti novinarskih oblik na dnevnikih BHT-a in FTV-a so bile znatno manj opazne. Kot smo v teoretičnem delu naloge opredelili, je v dnevniku pomembno, da je večina informacij podkrepljena s sliko, zato je razumljivo, da je TV poročilo najbolj pogosto zastopana novinarska oblika, kajti slednja to najlaže omogoča.

RV. 4 Koliko se javni servisi trudijo obdržati objektivnost pri poročanju, predvsem gledano z vidika količine uporabljenih virov ali položaja med njimi (nasprotujoči si ali enostranski viri)?

Ko govorimo o objektivnosti pri poročanju, so podatki s slik 5.3 in 5.4 pokazali približno isto strukturo števila virov in položaja med njimi. Na dnevnikih BHT-a in FTV-a ni bistvenih razliki, se pa razlikuje RTRS, ki ima bistveno več novic z le enim virom, kar je neposredno vplivalo na sam položaj med viri, kajti, če je uporabljen zgolj en vir, pojav nasprotujočih si virov ni bil možen. Razloge za to vidimo v velikem številu poročil, v

37 katerih so poročali o napredku vlade RS-a, ali pa so govorili o prireditvah, ki so bile organizirane v spomin na dogodke v zadnji vojni.

Torej je odgovor na to vprašanje, da imajo dnevniki BHT-a in FTV-a vseeno več virov, ki so tudi v več primerih nasprotujoči, kar kaže na večji trud pri zagotavljanju objektivnosti. Na drugi strani je RTRS, ki je pokazal opazno več poročil s samo enim virom, zato lahko ugotavljamo manjši trud po objektivnem poročanju.

RV. 5 Ali je obstoječim modelom ureditve javne televizije v Bosni in Hercegovini zagotovljeno služenje javnemu interesu vseh državljanov oz. konstitutivnih narodov?

Da bi ugotovili služenje interesom vseh državljanov BiH, smo razvili posebno spremenljivko, ki je govorila o poročanju o dogodkih z območij z bošnjaško, hrvaško ali srbsko večino. Kot je razvidno s slike 5.6, RTRS večinsko poroča o dogodkih z območja s srbsko večino, kar je za srbski entitetni servis razumljivo. V javnem servisu Federacije BiH, ki naj bi bil namenjen Bošnjakom in Hrvatom, se je večinsko poročalo z območja z bošnjaško večino, kar kaže na zanemarjanje interesov hrvaškega naroda. Na državnem servisu je pri analizi te spremenljivke prav tako podobna situacija kot na servisu Federacije BiH. Če se navežemo na kvalitativno analizo, je treba povedati, da niti na enem servisu nismo zasledili novice, ki bi bile povezane z manjšinami, kar se nam zdi nesprejemljivo za javni RTV servis.

Za bolj natančno ugotovitev smo analizirali tudi jezik posameznih poročil in jezik voditelja dnevnika (podatki so zbrani na slikah 5.7 in 5.8.). Tako kot pri spremenljivki »območje, od koder se poroča glede na narodno večino«, smo na RTRS-u opazili zgolj srbski jezik, in sicer tako v jeziku poročil, kakor tudi pri jeziku voditeljev dnevnikov. Ko primerjamo rezultate analize jezika poročila in jezika voditeljev na dnevnikih BHT-a in FTV-a, zasledimo nekoliko več hrvaškega jezika na FTV-u. Tam se hrvaški jezik voditelja pojavlja v 50% analiziranih dnevnikov. Prav tako se nekoliko bolj pogosto uporablja kot jezik poročila, kar je po eni strani pozitivno za interese tega konstitutivnega naroda, a je ta količino uporabe še vedno neprimerljivo manjša, da bi dosegli enakomerno zastopanost hrvaškega in bosanskega jezika. V poročilih v dnevnikih teh dveh servisov smo velikokrat zasledili mešanje vseh treh uradnih jezikov, pri čemer je treba dodati, da lahko, glede na uredniško politiko, novinar sam izbira, kateri jezik bo uporabil, hkrati pa je to odvisno tudi od sogovornikov.

Če povzamemo, je odgovor na to raziskovalno vprašanje, da javni servisi delno zagotavljajo interese vseh konstitutivnih narodov. RTRS definitivno zagotavlja interese srbskega naroda, BHT in FTV definitivno zagotavljata interese bošnjaškega naroda, med tem ko je hrvaški narod nekoliko bolj zanemarjen (glede na poročanje z območij s hrvaško večino in zastopanost hrvaščine).

Kratek povzetek celotne analize je viden v tabeli 5.1.

Tabela 5.1 Kratek povzetek analize (lastni vir)

Tematika Novina Št. up. Položaj Območje Območj Jezik Jezik rska virov med viri poročanja e glede poročila voditelja oblika na narod. večino Najbolj Največ Največ Približno Federacija Največ z Večinoma Srbski in zastop. TV trije enako nekoliko bošnjašk bosanski in bosanski. teme s poročil. viri po enostr. in več od RS, o, srbsko mešanje sveta in vsebini. nasprot. najmanj pa in uradnih BHT politike. virov. iz regije. hrvaško jezikov. večino približno enako. Najbolj Največ Največ Približno Večinoma Največ z Večinoma Bosanski zastop. TV trije enako Federacija bošnjašk bosanski in in teme s poročil. viri po enostr. in BiH. o, sledi mešanje hrvaški. sveta in vsebini. nasprot. hrvaško uradnih FTV politike. virov. in jezikov z najmanj s nekoliko srbsko več večino. hrvaškega. Najbolj Največ Največ Največ Večinoma Absolutn Večinoma Samo zastop. TV le en enostr. Republika o največ samo srbski. teme s poročil vir po virov. Srbska. s srbsko srbski. RT sveta in in vsebini. večino. RS politike. opazno več javljanj v živo.

6 Sklep Televizija je medij, ki v veliki meri vpliva na javno mnenje in ga (so)oblikuje skozi svoj program, s posebnim pomenom informativnih oddaj. Uredniki informativnih oddaj odločajo kaj je pomembno in na kakšen način se bodo novice predstavile javnosti. Tako ustvarjajo medijsko konstrukcijo stvarnosti. Pri tem so pogosto pod različnimi pritiski politike, trga, javnosti in drugih subjektov, ki so vpleteni v družbo. V diplomski nalogi smo govorili o posebnem pomenu javnih servisov v smislu platforme, ki naj bi bila čim bolj razbremenjena teh pritiskov in na kvaliteten ter profesionalen način služila interesom javnosti. V multietničnih državah je to poseben izziv, kajti interesi posameznih narodov se pogosto precej razlikujejo in je težko najti sistem, ki bi ugajal vsem ter ohranjal vrednote celotne družbe.

Bosna in Hercegovina nam je bila posebno zanimiva, zato smo želeli prikazati specifično državno ureditev, ki je neposredno vplivala na zapleten javni RTV sistem. Zadnja vojna je povzročila veliko razdelitev družbe. Po štirih letih je mir v BiH zagotovljen le zaradi vpletanja mednarodnih subjektov, ki so imeli velik vpliv na vzpostavljanje demokratičnega sistema. Kot enega izmed temeljev demokracije, je bilo treba urediti medijsko sceno in še posebej vzpostaviti javni RTV sistem. Tudi pri tem so reformo vodili mednarodni strokovnjaki in z desetletnim naporom vsilili Zakon o JRTS BiH, ki se danes sooča s številnimi težavami in, ki bo, zaradi nedelovanja, kmalu popolnoma spremenjen. Predloge novega zakona že obravnavajo v parlamentu.

V analizi smo ugotovili, da so največje razlike med poročanjem javnih servisov med BHT- em in FTV-em na eni- in RTRS-om na drugi strani. Skozi nenehno pojavljanje vlade RS in promoviranje njenih uspehov brez opažene kritike oblasti, bi lahko javni servis Republike Srbske razumeli kot državni servis, kar dokazuje tudi dejstvo, da je financiran direktno iz entitetnega proračuna. Javni servis Federacije je obremenjen s paradoksom največjega komercialnega medija v BiH, s čimer je ogrožena ideja služenja interesom javnosti, ampak pri analizi poročanja dnevnikov nismo opazili bistvene razlike v primerjavi z državnim javnim servisom. BHT kot državni javni servis najbolj gradi skupno nacionalno identiteto, čeprav se v času pisanja te diplomske naloge sooča z nevarnimi finančnimi težavami in mu grozi ukinitev.

Najbolj pogosto zastopana oblika poročanja na vseh treh servisih, ki smo jih primerjali, je TV poročilo. Prav tako je vse trem skupno, da največ govorijo o političnih ali temah iz mednarodnega okolja. Pomembna ugotovitev pa je tudi, da javni RTV sistem BiH le delno zagotavlja služenje interesom vseh državljanov, kar je v nasprotju z idejo javne RTV za vse državljane. Hrvati so nekoliko bolj zanemarjeni v primerjavi z Bošnjaki in Srbi, zaradi česar predstavniki hrvaške politične elite že leta vztrajajo pri pridobivanju kanala v hrvaškem jeziku. Osebno se ne strinjamo, da je dodatna razdelitev že toliko razdeljenega sistema prava rešitev, vendar je treba najti skupni imenovalec in vzpostavit dialog med etničnimi skupinami. Porazno je tudi dejstvo, da v celotni analizi vsebin nismo zasledili niti eno poročilo, ki bi bilo namenjeno manjšinam, kar (tudi) krni idejo javnega servisa za vse državljane.

Če povzamemo, imajo javni servisi velik pomen v demokratični družbi. V BiH je prisilno vzpostavljen javni RTV sistem, ki je danes, zaradi številnih težav v krizi obstoja nasploh, ali tudi v krizi vprašanja, če bodo javni servisi ostali javni. Spremembe se obetajo, ali bodo pozitivne in delujoče, pa bomo še videli.

Literatura

Baraković, Vedada. „Javni emiteri u BiH: novi početak ili početak kraja?“ E-novinar februar 2016: 5-7.

Bašić Hrvatin, Sandra. Državni ali javni servis: Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji. Ljubljana: Mirovni inštitut, 2002.

Bašić-Hrvatin, Sandra, Mark Thompson in Tarik Jusić. Razjedinjeni propadaju: javni radiotelevizijski servisi u multietničkim državama. Sarajevo: Mediacentar, 2008.

Fink-Hafner, Danica, Damjan Lajh in Alenka Krašovec. Politika na območju nekdanje Jugoslavije. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2005.

Habul, Emir. „Javni RTV sistem u BiH - Korak do kolapsa.“ E-novinar: BH novinari februar 2016: 1-4. maj 2016. .

Hodžić, Sanela. „Bosnia and Herzegovina.“ Petković, Brankica. Media integrity matters: Reclaiming public service values in media and journalism. Ljubljana: Peace Institute, 2014. 119-193.

Isanović, Alda. „Hoće li televizija prenositi digitalnu revoluciju?“ Javni televizijski servis u digitalnom dobu: Strategije i mogućnosti u pet zemalja jugoistočne Evrope. Ured. Alda Isanović in Miklos Sukosd. Sarajevo: Mediacentar, 2008. 227-303.

Jusić, Tarik in Nidžara Ahmetašević. „Media Reforms throught Intervention: International Media Assistance in Bosnia and Herzegovina.“ Working Paper Series on International Media Assistance in the Western Balkans. Sarajevo: Analitika - Center for Social Research, 2013. 12. April 2015. .

Perovič, Tomaž in Špela Šipek. TV novice. Ljubljana: Študentska organizacija Univerze v Ljubljani, Študentska založba, 1998.

RAK. Analiza tržišta emitirana u BiH. Sarajevo, 2013. maj 2016. .

RAK. Godišnje izvješće regulatorne agencije za komunikacije za 2014. godinu. Sarajevo, 2015.

Splichal, Slavko. Javno mnenje. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 1997.

Tešanović, Nataša. „E-novinar: BH novinari.“ Istraživanja gledanosti u BiH – prijeti li nova afera... 2016: 9-10. 15. maj 2016. .

Topalović, Elvir. Politheor. 19. februar 2014. .

Udovičić, Radenko, Tatjana Mrđa in Aleksandra Mandić. Analiza programa tri javna TV servisa u periodu prime time: Ispoljavanje javne uloge- forma,sadržina,ukloni. Sarajevo: Media plan institut, 2013.

UNESCO. Communication and Information. 2016. .

Vasilj, Miroslav. „MEDIANALI - znanstveni časopis za medije, novinarstvo, masovno komuniciranje, odnose s javnostima i kulturu društva.“ Belgijska i švicarska iskustva kao putokaz za ustroj javnoga RTV servisa BiH december 2012: 35-52.

Volčič, Zala. „RTV sistemi.“ Volčič, Zala in Karmen Erjavec. Odraščanje z mediji: rezultat raziskave Mladi in mediji. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije, 1999. 35-55.

Vreg, France. Vregov zbornik. Ured. Slavko Splichal. Ljubljana: Evropski inštitut za komuniciranje in kulturo : Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani, 2000.

Zakon o izmjeni zakona o javnom radiotelevizijskem sistemu Bosne i Hercegovine. Št. Službeni glasnik BiH, 01,02-02-1-5/2015. 2015.

Zakon o javnom Radiotelevizijskom sistemu Bosne i Hercegovine. Št. Službeni glasnik BiH, 78/2005. 2005.

Žilič Fišer, Suzana. Upravljanje televizije: javna televizija na trgu. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2007.

ii iii iv