GROHAR IN SORIØKA DEDIØŒINA

Vodnik po Groharjevi poti

Ivan Kejæar, Kovaœev Økofja Loka 12. november 2007 2 UVOD

Ivan Kejæar, Kovaœev

Vodnik po Groharjevi poti æeli udeleæence vsakoletnega pohoda podrobneje seznaniti z Ivanom Groharjem in soriøko dediøœino, s katero se je Grohar tudi sreœaval na poti v øolo. Øtevilne krajinske slike prikazujejo kulturno krajino. Naøi predniki so skozi stoletja kultivirali prostor pod Ratitovcem, ga vzdræevali, negovali in nam ga ohranili. Lepota naselij ne izhaja toliko iz lepote njihovih domov kot iz njihove vkljuœenosti v okolje. Ohranjenih je nekaj sto ledinskih imen. Vsak delœek prostora je pokrit z njimi. V vsakem imenu je del vsebine krajine. Øtevilna ljubkovalna imena priœajo o ljubezni domaœinov do njihovega æivljenjskega prostora, na primer: Teldre –dolinica, Ekele – grebenœek, Ejbenle – ravninica, Majantol – majska dolina, Øenejben – lepa ravnina itd. Veliko øtevilo imen govori o intenzivni rabi prostora, saj so imena imela tudi proizvodno funkcijo. Mnoæica obronkov priœa o njivski izrabi povrøin, o gojenju æita v ekstremnih pogojih. Vsako naselje je moralo imeti poleg pitne vode v bliæini tudi vodotok za pogon vodnega kolesa. V vaseh je bilo œez 30 mlinov.

Obseæne koøenine in paøniki priœajo o razviti æivinoreji. Na Soriøki planini je bilo œez 40, v Geblarjih œez 20 in v Lajnarju 10 senikov. Vsako naselje je imelo svoje œredinke, œredo in pastirja. Veljalo je pravilo, œe imaø v hlevu kravo in praøiœa, imaø pogoje za preæivetje. Veœina gostaœev tega pogoja ni izpolnjevala, veœji del hiøarjev je imela zemljo v najemu. Teh razmer se spominjam øe izpred vojne. Seno za kravo smo znosili v butarah na glavi, za praøiœa pa je mama dnevno prinaøala zeli – »æbajnah« - hrano za praøiœa v koøu z vaøke okolice. Mama je øla v robe po koø trave in zato porabila pol dne. Otroci smo øli z njo vsak s svojim koøem. Ker je primanjkovalo krme za kravo, smo v Keræitolu smukali bukovo listje, pravo Sizifovo delo. Kljub takim razmeram moje izkuønje iz otroøtva potrjujejo reklo, da ni vse v bogastvu. Ko smo imeli pri Kovaœu jeseni v kleti polne pograde in na podu polno diøeœega sena, sem bil najsreœnejøi œlovek.

Zemlja ni bila dovolj radodarna, da bi preæivela øtevilno populacijo: leta 1906 je bilo na primer v soriøki fari 131 birmancev, leta 1910 pa 120. Øtevilni kajæarji in gostaœi so morali iskati razne moænosti preæivetja. S pojavom fuæinarstva v 14. stoletju so se le-ti vkljuœevali v æelezarsko dejavnost kot rudarji, oglarji, tovorniki, sodarji, æebljarji in tudi kot trgovci – preprodajalci. V œasu, ko je na loøkem cvetelo platnarstvo, so Soriœani nakupovali platno po loøkih hribih, æelezo in æelezne izdelke pa v Æeleznikih in robo prodajali v Furlaniji. V srednjem veku je bila dovoljena trgovina na daljavo. Kmet je smel prodajati svoje izdelke v tujino. V doloœenem obdobju je veljalo, da se na loøkem in tolminskem kmetje veœ ukvarjajo s preprodajo kot s kmetijstvom.

3 Æe v 19. stoletju so se øtevilni domaœini preæivljali kot sezonski gozdni delavci. Delali so na Jelovici, na Beli, v Træiœu in na tujem: v Bosni in Galiciji. Æe pred iztekom 19. stoletja pa do prve svetovne vojne so se Soriœani izseljevali, øli so za kruhom po Evropi in v Ameriko. V Francijo jih je hkrati ølo 17, pred prvo svetovno jih je ølo v Ameriko okrog 30, nekateri so øli s celimi druæinami. Zadnji veœji izselitveni val je bil po prvi svetovni vojni leta 1920.

Vasi pod Ratitovcem so plaœale visok krvni davek v prvi in drugi svetovni vojni. Po zgodovinskih virih je bilo v drugi svetovni vojni najveœ ærtev na Gorenjskem in Ljubljanskem okroæju, kar 5% populacije, v soriøki fari pa v vsaki vojni œez 6%.

Grohar je do odhoda v Bradeøkovo galerijo leta 1888 æivel v Geblarjih in se preæivljal s kmetijskimi opravili. Med soriøkimi stanovi ni bil na samem dnu. Njegova domaœija je izpolnjevala pogoje preæivetja, imela je kravo in praøiœa. Povsem na dnu so bili gostaœi.

Grohar je bil vpet v vaøko æivljenje, ki je bilo lahko v svoji skromnosti tudi lepo, kot smo videli. Œudimo se njegovi moœi, vztrajnosti in samozavesti, ko se je z dna socialne lestvice oziral po visokem cilju, da postane slikar. Presliøal je celo mentorjevo – Jamnikovo opozorilo, da je njegov cilj nedosegljiv. Njegova notranja moœ je bila neizmerna, œrpal jo je iz domaœega okolja, iz njegovih naravnih lepot, iz zvestobe kmeœkemu stanu in iz vere v boljøi jutri. Njegov stavek: »Bodoœnost mora biti lepøa« je øe vedno aktualen.

Grohar je uspel, postal je veliki slovenski slikar - impresionist, revøœina je bila njegova veœna popotnica. Njegove slike govorijo o njegovi veliœini.

Vse aktivnosti v zvezi z Groharjem so se v Sorici odvijale pod okriljem Prosvetnega druøtva Ivan Grohar, ki je tudi organizator vsakoletnega pohoda po Groharjevi poti. Na poti imamo 8 stojnih mest, na vsakem obravnavamo doloœene teme s poudarkom na soriøki dediøœini.

STOJNE TOŒKE:

1. Groharjeva hiøa Pot zaœnemo pred Groharjevo rojstno hiøo, predstavimo Stari farovæ, Groharjevo druæino, njegove sorodnike in sosede. Znaki pri opisu druæin pomenijo: ° leto poroke + navedba neveste ali æenina > øtevilo rojenih otrok v zakonu … neznani podatki so oznaœeni s tremi pikami r. kratica za rojen/a

4 2. Termavn: »Soriøki ledenik« S Termavna vidimo ostanke nekdanje ledeniøke doline. Ledinsko ime Termavn je nastalo zaradi ostankov ledeniøke groblje in prehoda iz enega naselja v drugega.

3. Nekdanji Tolarjev mlin: Izkoriøœanje vodne moœi Sore Ob Sori so bili naslednji energetski objekti: 13 mlinov, 3 æage venecijanke, kovaøko kladivo na vodni pogon in elektrarna (danes obratuje nekaj malih elektrarn).

4. Kriæiøœe poti Æelezniki-Sorica-Baœa, Darfle-Ribn-Zadnja Sora: Koriøœenje poti v Groharjevem œasu, pred njim in kasneje Uporaba poti za mlinarsko in æagarsko dejavnost, za spravilo lesa, za kmetijsko dejavnost, za prihod na delo in z dela pri gradnji ceste Podroøt-Podbrdo, tovorjenje æeleza v œasu fuæinarstva, za prodajo kmetijskih in obrtniøkih izdelkov na træiøœe v Furlaniji, »za romanje« v Stræiøœe – proønje za lepo vreme, za odhod domaœinov za kruhom v Ameriko itd.

5. Pri Jaku: Predstavitev domaœij ob Soriøkem potoku.

6. Na Paklonu: Ledinska imena, obroœkanje gozdnega drevja

7. Martinov pomol: Ostanki postpanonske izravnave.

8. Pri Martinu: Predstavitev Martinove druæine, Groharjevih slik in poti Geblarji - øola, kot jo je doæivljal Ivan – øolar. Ker so objekti iz vsebine posameznih stojnih mest razprøeni vzdolæ poti, se bomo ustavljali tudi ob njihovih lokacijah: mlini, æaga, elektrarne, flanœniki, domaœije, ledinska imena, smukanje listja itd. Pot je po vsebini dediøœine bogata, prav tako tudi preostali del soriøkega prostora, ki je sooblikoval Groharjev znaœaj, njegov estetski jaz, njegovo ljubezen do soriøkih zelenih, cvetoœih in sonœnih bregov, njegovo ljubezen in spoøtovanje do kmeœkih opravil in do malega œloveka, kateremu je pripadal.

5 Zemljevid Groharjeve poti

6 IVAN GROHAR, SLOVENSKI SLIKAR dr. Ivan Kejæar

Soriøki rojak IVAN GROHAR je poznan kot slikar slovenske moderne. Uvrstil se je med øtiri pomembne slovenske impresioniste. To so Rihard Jakopiœ, Matija Jama, Andrej Sternen in Ivan Grohar.

Impresionizem se je kot umetnostna smer pojavil v francoskem slikarstvu v letih okrog 1860, se v sedemdesetih letih 19. stoletja oblikoval in se naprej razvijal vse do prve svetovne vojne. Njegova znaœilnost je usmerjenost v prestrezanje hipnih vtisov iz narave. Impresionisti slikajo trenutek zaznave, najveœkrat v pokrajini ali v odprtem naseljenem okolju, zato so njihove slike svetle, razgibane, preæete s svetlobnimi vtisi. Najbolj poznani francoski slikarji iz obdobja zaœetkov in razvoja impresionizma so: C. Monet, P. Cézanne, P.A. Renoir, E. Degas, A. Sisley, C. Pissarro idr. Po Monetovi sliki Impresija: Vzhajajoœe sonce (1872) je izraz impresionizem zaœel opredeljevati slikarski naœin, ki oznaœuje slikanje na prostem.

Nova likovna smer v slikarstvu je v Slovenijo priøla z naøimi slikarji v tujih slikarskih øolah. Slovenski impresionisti so se øolali predvsem v Münchnu. Tam je delovala Aæbetova øola, v kateri so slikarji pridobili osnove barvnega izraæanja in spoznali moænosti bogatih barvnih uœinkov. S preizkuøanjem slikarskih napotkov ob slikanju krajinskih motivov pri naravni svetlobi ter ob dodatnem opazovanju del francoskih impresionistov so bile dane osnove za vpeljavo nove likovne umetnosti pri nas in za nadaljnji osebni razvoj posameznih slikarjev.

V slovenskem impresionizmu ima pomembno vlogo razpoloæenje, œustvena izraznost, izpoved v prispodobi in œutni vtisi tehniœnih prijemov. Vsak od øtirih slovenskih impresionistov je imel kakega tujega vzornika, ki je vplival na njegov slikarski slog. Na Groharja je vplival italijansko-øvicarski slikar Giovani Segantini, ki je razvil samostojno slikarsko tehniko, sorodno neoimpresionizmu (slikal je øvicarske gorske krajine z ljudmi pri delu in z æivalmi). Segantini ga je pritegnil z velikimi formati slik, v katere je ta likovni pesnik zajemal øiroko panoramo veliœastnega gorskega sveta, pa tudi kot obœudovalec domaœe kmeœke tematike, zanj privlaœen je bil tudi njegov naœin slikanja samosvojih barvnih potez. Groharjeve slike izraæajo poetiœno vsebino, ki temelji na obœutljivem, v zgodnjih delih ne toliko neoimpresionistiœnem, potem pa vse bolj prispodobnem ploskovnem obravnavanju barve, ki dviga stvarni prizor v prvotni izraz. V slikah, ki prikazujejo kmeœko æivljenje, poizkuøa vnesti dinamiko z æivahnim ritmom dela (Grabljice, 1902).

Obdobje okoli leta 1895 do 1902 se øteje za pripravljalno in øtudijsko obdobje impresionizma pri nas. V tem œasu je Grohar slikal predvsem naboæne slike. Seznanil se je tudi z Jakopiœem, ki mu je pri slikarskem uveljavljanju veliko pomagal in mu

7 svetoval. Od leta 1902 do 1908 je v novi slikarski usmeritvi sledilo økofjeloøko obdobje, ko so si slikarji æe izoblikovali povsem svoje slikarske stile, vendar so bili ti vezani na temeljne vzgibe impresionizma. Iz tega obdobja izhajajo Groharjevi najveœji likovni doseæki. Ti so izraæeni v poetiœni, liriœno zasanjani krajini (Pomlad, 1903 , Macesen, 1904, Cvetoœa jablana,1907 , Sejalec, 1907 , Krompir,1909 , Œrednik, 1910 ).

Groharjevo æivljenje (Spodnja Sorica,15.6.1867– Ljubljana, 19.4. 1911) je bilo zelo razgibano in hkrati skromno. S podporo kranjskega deæelnega odbora je v letih od 1892 do 1895 obiskoval Deæelno risarsko øolo v Gradcu, ki jo je konœal z odliko. Leta 1894 je opravil sprejemni izpit na dunajski akademiji, a je bil zavrnjen zaradi neustrezne øolske izobrazbe. Od jeseni 1895 do pomladi 1896 je bival v Münchnu, kjer je ob ponovno odobreni podpori preuœeval klasiœno umetnost, v slikarski galeriji veliko kopiral stare slike in si ogledoval sodobne razstave. V zaœetku, pribliæno od leta 1888 do 1896, je Groharjevo delo povsem v znamenju rokodelskega øolanja, po letu 1896 pa je œutiti vpliv münchenskega likovnega sloga.

Ivan Grohar si je poleti 1896 v Økofji Loki uredil atelje. V naslednjih letih je deloma preæivel v Loki, v Sorici in v Ljubljani. Leta 1899 je obiskoval Aæbetovo øolo v Münchnu, kjer je nekaj œasa slikal tudi v naslednjem letu. V vseh teh letih se je vse bolj uveljavil kot slikar naboænih podob. Naslikal je oltarno sliko Sv. Miklavæa v farni cerkvi v Sorici. V letu 1896 je v Ljubljani razstavljena slika Sv. druæina pritegnila pozornost Riharda Jakopiœa. Med drugim je dobil naroœilo generalnega vikarja za izdelavo dveh naboænih slik za novo cerkev na Brezjah in za poslikavo trnovske cerkve v Ljubljani. Naslikal je tudi veœ stenskih slik v cerkvah na Primorskem (Roœinj nad Kanalom, Log pod Mangrtom, Libuønje) ter v Dolskem pri Ljubljani, v Ribnici na Dolenjskem in øe drugje.

V naslednjih letih je Grohar veliko potoval in spreminjal kraje bivanja, da bi slikal, pa tudi organiziral in se udeleæeval slikarskih razstav. Slikal je v Devinu pri Trstu (1902), v Øpetru Slovenov ob Nadiæi (1902, 1903), v Lukovici (1903), na Dunaju (1903), v Sorici, Æeleznikih, v Ljubljani (1904), v tem letu se je ponovno preselil v Øk. Loko, kjer je s kratkimi presledki ostal do konca æivljenja. Sodeloval je pri organiziranju ali bil udeleæenec (kot tajnik in odbornik Slovenskega umetniøkega druøtva oziroma delegat umetniøkega kluba Sava ali drugih organizacij) precejønjega øtevila slikarskih razstav (Ljubljana, Beograd, Dunaj Trst, Berlin, Varøava, Krakov idr.). V vsem tem obdobju se je veœkrat vraœal v Sorico, kjer je obœasno slikal ter ostal bolj ali manj dolgo.

Grohar je domala celo æivljenje æivel v revøœini, saj so bili naroœniki njegovih del slabi plaœniki, prodaja slik pa tudi ni øla v denar. Majhne zasluæke je potroøil za slikarski material, potovanja in skromno preæivetje. Tudi slikal je v zelo slabih razmerah, v utesnjenih in pogosto mrzlih prostorih.

8 Soriøki slikar je za svoje like v cerkvenih podobah pogosto jemal pristne obraze soriøkih ljudi, ki so mu po priporoœilu domaœega æupnika Jamnika pozirali. V motive svojih impresionistiœnih slik je s preæetostjo domaœe pokrajine vlil æar soriøke narave in znaœilnosti vaøkega æivlja. V slovensko slikarstvo je Grohar vnesel neizmerno osebno doæivljanje kmeœke podobe, mu vdihnil izraznost, pa tudi rahloœutni druæbeni in narodni znaœaj. Bolj kot kateri drugi slikar slovenske moderne je dal pomemben prispevek slovenskemu slikarstvu v srednjeevropski likovni umetnosti v zaœetku 20. stoletja. Skupno je naslikal okoli 260 del.

Veliœino Groharjeve ustvarjalne umetniøke osebnosti so znali skozi œas ceniti v slovenskem prostoru (od Økofje Loke , Ljubljane do Maribora) na razliœne naœine: z organizacijo razstav, izdajo publikacij o Groharju, poimenovanjem umetniøkih klubov in galerij po Groharju, poimenovanjem ulic, postavitvi spomenika in podobno. Soriœani smo se fenomena Grohar zaœeli zavedati pozno. Øele domaœi æupnik Franc Gaœnik, ki je sam najprej tudi øtudiral slikarstvo, je v sedemdesetih letih prejønjega stoletja z zbirko Groharjevih slik, ki jih je nabral od domaœinov in jih prikazal na razstavi v æupniøœu, kljub nevøeœnemu odnosu nekaterih økofjeloøkih kulturnih veljakov, ki so si lastili primat do Groharja, prebudil zavest Soriœanov o pomenu in vlogi velikega moæa, soriøkih korenin.

Viri:

• Brejc, T: Enciklopedija Slovenije, zvezek 3 • Kajzer, J.: Macesen, Cankarjeva zaloæba, Ljubljana, 1978 • Smrekar, A. (ur.): Ivan Grohar - Bodoœnost mora biti lepøa, Narodna galerija, Ljubljana, 1997

9 10 PROSVETNO DRUØTVO IVAN GROHAR SORICA

Miro Kaœar

Œeprav Sorica ne øteje med veœja naselja, je bilo njeno druæabno æivljenje vedno dokaj razgibano in pestro, tako na gospodarskem kot na kulturnem podroœju.

V letu 1911 je bilo ustanovljeno prosvetno druøtvo, s prvotnim imenom Katoliøko slovensko izobraæevalno druøtvo. Idejni ustanovitelj je bil økofjeloøki rojak, æupnik v Sorici, gospod Jurij Karlin. Leta 1931 se je preimenovalo v Prosvetno druøtvo in delovalo pod tem imenom do 2. svetovne vojne. Po osvoboditvi je bilo druøtvo obnovljeno pod imenom KUD Ivan Grohar, se kasneje poimenovalo v PD Ivan Grohar in pod tem imenom deluje øe danes.

Takoj po ustanovitvi leta 1911 je druøtvo zaœelo zbirati knjige za druøtveno knjiænico, vaøœanom pa je bil na voljo œasopis Slovenec. Leta 1929 je bil ustanovljen moøki pevski zbor, ki se je poveœal v meøani pevski zbor in deloval do leta 1931. Ponovno je zaæivel leta 1953, ko je bil ustanovljen tudi tamburaøki zbor. Delo obeh je sœasoma zamrlo, ostal pa je cerkveni zbor, ki deluje øe danes.

Instrumentalna skupina tolkal, orkester Orfej, deluje pri druøtvu enajsto leto, æenski tercet, ki ohranja ljudske pesmi, pa je letos praznoval dvajsetletnico.

Druøtvo je bilo zelo razgibano tudi na dramskem podroœju. Uprizorjeno je bilo lepo øtevilo dramskih del, ki so jih sprva igrali v gostilni, po kozolcih in dvoriøœih. Leta 1952 je druøtvo pridobilo dvorano z odrom v takratnem novem Zadruænem domu. Igralske skupine so gostovale tudi po drugih krajih. V sedemdesetih letih je v okviru druøtva delovala øahovska in fotografska dejavnost.

Æe naø rojak, slikar Ivan Grohar, je s svojim ustvarjanjem dramil rojake in øirøo slovensko javnost h kulturni prebuditvi. Prav zadnje leto njegovega æivljenja je to nalogo prevzelo takrat ustanovljeno prosvetno druøtvo, ki si je kasneje nadelo tudi njegovo ime. Projekt, Sorica – Groharjeva vas, je postavil slikarju trajen spomenik. Njegova spominska zbirka je bila obnovljena in postavljena na ogled leta 1977, øtiri leta kasneje pa je bil postavljen Groharjev spomenik. Liœne table v obliki slikarskega stojala vabijo na ogled rojstne hiøe v srediøœu vasi. Hiøa je bila v celoti obnovljena leta 1994. S svojim programom (likovna in glasbena delavnica) vsakodnevno privablja øolarje iz vse Slovenije, ki se na øolski kulturni dan prijavljajo preko Centra øolskih in obøolskih dejavnosti v Ljubljani. Vsako leto obiøœe hiøo okrog 4.000 øolarjev iz vse Slovenije. V hiøi se vrstijo najrazliœnejøe prireditve, slikarske in fotografske razstave, teœaji, glasbeni in plesni nastopi, najodmevnejøi pa je Groharjev teden, ki ga druøtvo prireja æe dvajset let.

11 V 96. letih dela se v druøtvu lahko omenijo nekatera imena, ki so tkala mozaik uspeønosti: Jurij Karlin, Terezija Primoæiœ, Martin Æeleznik, Milan Vindiøman, Stanko Kejæar, Janko Pintar, Franc Gaœnik, Nace Frelih, Matevæ Jenøterle, Ivan Kejæar (Cencov), Pavle Kajfeæ, Marjan Peternelj, Niko Æumer, Tone Logonder, Joæe Albreht, Joæica in Miro Kaœar, Tina Pintar.

Z njihovim ustvarjalnim delom in ob pomoœi øtevilnih œlanov je PD Ivan Grohar doseglo vidne doseæke na podroœju kulture in umetnosti v obœini in øirøem druæbenem prostoru.

Vir:

• Frelih Nace: O delovanju Prosvetnega druøtva »Ivan Grohar« v Sorici, Loøki razgledi, 1977

12 Otroøka glasbena delavnica

Slikarska delavnica

Ritmiœna skupina

13 14 GROHARJEVA HIØA, NJEGOVA DRUÆINA, SORODNIKI IN SOSEDJE

GROHARJEVA HIØA (STARI FAROVÆ)

0d ustanovitve vikariata leta 1656 je v Starem farovæu æivelo 14 sluæbujoœih duhovnikov. Æupnik Filip Pirih je leta 1820 zgradil novo æupniøœe. Od tega leta naprej so v Starem farovæu æiveli gostaœi, med njimi tudi Groharjeva druæina. Stavba je bila lesena in dotrajana. Leta 1906 jo je od Farovæarja kupil Peter Frelih, Kejæarjev, iz Sp. Danj. Hiøo je Peter poruøil in zgradil novo, danes æe obnovljeno Groharjevo hiøo. Leta 1922 je øola najela v farovæu sobo za uœilnico. Ker je naslednje leto Peter oddal hiøo v najem financarjem za dobo petih let, se je øola leta 1924 izselila v meænarijo. Danes je v hiøi spominska zbirka Ivana Groharja. Leta 1981, ob 70-letnici slikarjeve smrti, je bila otvoritev njegovega spomenika na Grobi in ogled obnovljene spominske zbirke, v katerih so njegova naslednja dela: l. Emavs, 1884 2. Znamenje 3. Sveta druæina, 1895 4. Marija s sv. Dominikom, 1894 5. Jaslice, 1896 6. Portret Franje Tavœar, 1893 7. Øtudija za oltarsko sliko 8. Dva svetnika. 1898 9. Sv. Alojzij 10. Sv. Florijan 11. Vrtnice 12. Sreœanje æupnika Eræena z Abrahamom, 1894 13. Æupniku Jamniku za 50- letnico, 1896 Nekaj slik so v letu 2007 iz zbirke odnesli tatovi.

15 Groharjeva hiøa

Portret Franje Tavœar, 1893, risba s svinœnikom, 53 x 45 cm, Loøki muzej v Økofji Loki

16 Sv. Alojzij, olje/platno, premer 54,5 (okrogla oblika), Loøki muzej v Økofji Loki

Sv. druæina, 1895, olje/platno, 90 x 68 cm, æupna cerkev

17 Jaslice, 1896 olje/platno, 78 x 83 cm æupna cerkev

Marija s Sv, Dominikom, 1894, olje/platno, l36,5 x 78 cm, æupna cerkev

18 GROHARJEVA DRUÆINA IN SORODNIKI

Andrej Grohar (1818 – 1874), Ekarjev ° 1858 + Neæa Jenøterle (1826 – 1899), gostja pri Kejæarju, Sp. Danje • Franœiøka (1858 – 19l6) • Janez (1861 – 1862) • Ivan (1867 – 1911)

Andrej je imel v Geblarjih nekaj sveta, kje je zgradil leseno hiøo – brunarico. Iz starega farovæa se je druæina preselila v novo bivaliøœe. Ivan je bil tedaj star dve leti.

Oœetova druæina, Ekarjevi

Mihael Grohar (1785 – 1849) + Neæa Kobler (1790 – 1860) • Peter (1816 – 1840) + Maruøa Egart ( r. 1813) • Andrej (1818 – 1874) + Neæa Jenøterle (1826 – 1899) • Gregor ( 1822 – 1869 + Marija Gaser (1823 – 1878) > 4 otroci  Marija (1853 – 1898) ° 1874 + Martin Demøar (1819 – 1888)

Petru in Maruøi so se rodili trije otroci, ki so umrli æe kot dojenœki. Peter je umrl v starosti 24 let. Vdova Maruøa se je drugiœ poroœila z Martinom Koblarjem.

Martin Koblar (1821-1864) + Maruøa Grohar, vdova, r. Egart (1813) > 5 otrok • Ana (1844 – 1912) ° 1872 + Valentin Taler (1838 – 1919) > 5 otrok • Lovrenc (1851- 1909) + Neæa Gaser (1854 – 1907), Sp. Trojarjeva > 9 otrok  Alojzij (r. 1876) ° 1899 + Franœiøka Grohar (1878 – 1942),  Fidlarjeva > 3 otroci  Janez (1901 – 1954) ° 1927 + Franœiøka Kemperle (1905 – 1975) > 7 otrok

Gospodar Ekarjeve domaœije Alojzij je leta 1906 odøel v Ameriko, od kjer se ni veœ vrnil. Domaœija je bila v gospodarskih teæavah. Gospodinji je stal ob strani brat Peter, ki je kasneje tudi odøel v Ameriko.

Janez Koblar je praneœak Maruøe Koblar, vdove Grohar, rojene Egart, Spredenj- tolarjeve.

Materina druæina, gostaœi pri Kejæarju, Sp. Danje

Primoæ Jenøterle ( r. 1792) + Marija Pintar (1793 – 1858) • Martin (1819 – 1847) • Janez ( r. 1823) + Ana Prezelj ( r. 1827) > 4 otroci

19  Marija (1865- 1906) ° 1890 + Janez Kejæar (1866 – 1919), Grovgarjev • Neæa ( 1826 – 1899) + Andrej Grohar • Andrej (1828 – 1901), umrl v ljubljanski bolnici • Marija (1834 – 1899) ° 1864 + Janez Gaser (1833 – 1915), Øorlœek > 2 otroka

Druæina je æivela v Sp. Danjah pri Kejæarju. Na isti kmetiji je æivela tudi Janezova druæina. Njegova hœi Marija se je poroœila h Grovgarju. Neæina sestra Marija pa se je tudi poroœila v Sorico k Øorlœku.

Ivan Grohar: Avtoportret

20 Ivan Grohar: Moja mati

Franœiøka Golija, rojena Grohar

21 Na Eki

Janez Koblar z æeno in prvorojencem ter z mamo rojeno Grohar

Spodnje Danje

22 Pri Kejæarju, Spodnje Danje

Anton gaser, Øorlœek, poroœen z marijo Jenøtrle

Øorlœkova druæina: Anton in sin Janez z druæino

23 SOSEDJE

Stari farovæ

Martin Demøar (1819 – 1888) ° 1874 + Marija Grohar (1853 – 1898) • Marija (1875 – 1941) • France (1877 – 1914) ° 1905 + Marija Taler (1881 – 1946)

Janez Pintar (1869 – 1929), Øimanov, Farovæar ° 1892 + Marija Demøar (1875 – 1941) > 11 otrok • Marija (1893 – 1976), umrla na Jesenicah • Janez (1899 – 1955) ° 1926 + Antonija Valentinœiœ • Elizabeta (r. 1896) • Urban (1898 – 1898) • Franœiøka (r. 1900) ° 1920 + Ambroæ Fumagalli • Julijana (1901 – 1954) ° 1933 + Rudolf Kristan, umrla v Lescah • Angela (r. 1904) ° 1921 + Franc Covetorin • Justina (r. 1909)

Æena Janeza Pintarja Marija Demøar je praneœakinja Groharjevaga oœeta Andreja.

Farovæar je upodobljen na Groharjevi sliki Sveti Miklavæ kot brodolomec.

Leta 1929 je øel po opravkih v Bohinj. Ob povratku ga je na poti proti Soriøki planini zadela kap. Pokopali so ga v Bohinjski Bistrici. Sin Janez je øel med rudarje v Francijo.

Peter Frelih (1868 – 19l5), Kejæarjev Sp. Danje ° 1912 + Terezija Kejæar (1872 – 1912), Grovgarjeva > 8 otrok • Peter (1897 – 1923) • Janez (r. 1899) ° 1937 + Franœiøka Taler, rudar v Franciji • Jurij (1902 – 1952) ° 1928 + Marija Beletin • Anton (1907 – 1991) ° 1937 + Rozalija Gartner, Balantov. • Ignacij (1909 – 1990) ° 1943 + Julijana Pintar (r. 1913), Poøtna

Ko je Peter zgradil novo hiøo, je le-ta obdræala ime Stari farovæ, dobila pa je tudi novega - Pri Petru; danes se uporablja novo ime Groharjeva hiøa.

Brat Petrove æene Terezije – Janez se je poroœil z Marijo – pravnukinjo Neæe Jenøterle.

Petrov Nace je bil dolgoletni organist, pevovodja, obœasni reæiser in vodja Kmetijske zadruge Sorica. V veœ mandatih je bil predsednik gasilskega druøtva. Za delovanje pri gasilcih je prejel odlikovanje Gasilske zveze Slovenije.

24 Janez Pintar, Farovæar

Marija Pintar, rojena Demøar

Ignacija Frelih, Petrov Nace

25 Stara meænarija – pri Meænarœku

Franc Trojar (1866 – 1931) ° 1890 + Marija Egart (1865 – 1926), Kemperlova > 4 otroci • Alojzij (r.1896) ° 1928 + Terezija Gaser (1898 – 1983), Hoøplarjeva >5otrok Franc Taler (1866 - 1925) ° 1893 + Jerica Trojar (r. 1870), Meænarœkova, gostaœi > 11 otrok • Franc (1894 – 1964) ° 1928 + Ana Prevc, Æelezniki (1866 – 19 Plajba • Jakob (1896 – 1948) ° 1921 + Ana Gaser, Øorlnova, Tonœkovi, Jakovi v grapi. Stara meænarija je sluæila svojemu namenu do leta 1828, ko je bilo zgrajeno novo poslopje. V stari meænariji je æivela druæina Franceta Trojarja – Meænarœka.

Pri Meænarœku

Alojz Trojar, Meænarœek z druæino

26 Ekar

Vse soriøke kmetije so na istih lokacijah od naselitve koncem 13. stoletja. Gospodar Ekarjeve domaœije je vpisan v urbarju leta 1501 kot Jorg am Ekh – Jorg na Grebenu, od tod hiøno ime na Eki, Ekar – Grebenar. Leta 1877 je poæar uniœil hiøo in kaøœo. V œasu italijanske zasedbe je bilo na Eki vojaøko poveljstvo. Na hiøo so nabili tablo: Piaza Vitorio Emanuele.

Poøta

Janez Pintar (1832 – 1902) ° 1863 + Maruøa Æbontar (1830 – 1899) • Ana (1864 – 1940), æivela v Nacetovi hiøi, samska, solastnica • Jerica (1868 – 1902) • Katarina (1870 – 1934) + Mihael Windiøman (r.1863), straæmojster > 1 otrok • Lorenc (1874 – 1947) ° 1901 + Julijana Jelenc (1870 – 1951), iz Æeleznikov > 12 otrok

Lorenc je leta 1907 dogradil del hiøe, v katerem so bile tujske sobe in salon, stari del hiøe je bil zgrajen okoli leta l860. Leta 1907 je bil v Sorici odprt poøtni urad, katerega je vodil Lorenc, v letih 1911 in 1912 je vodil projekt izgradnje soriøke elektrarne, leta 1923 je bil izvoljen za æupana.

Na poøti

27 Lorenc Pintar, Lorenc

Ivan Grohar: Mladi Lorenc

Julijana Pintar, rojena Jelenc

28 Ænidar

Matej Fajfar (1851 – 1910), Majerlov + Marija Pintar (1855 – 1927), Ribarjeva > 7 otrok

Hiøo je Matej zgradil leta 1887, zemljo je kupil od Fajfarja. Nekaj œasa je imel Grohar atelje pri Ænidarju. Domaœija se je oskrbovala z vodo iz vodnjaka globokega 21 m. Zanimivo je, da je bil vodnjak v æupniøœu globok le 12 m. V œasu italijanske zasedbe je bila pri Ænidarju kuhinja in menza za œastnike.

Matej Fajfar, Ænidar z æeno Marijo fajfar, rojeno Pintar

Pri Ænidarju

29 Æupniøœe

Za œasa Groharjevega æivljenja so v Sorici sluæbovali naslednji æupniki: • Joæef Boncelj, sluæboval od 1863 do 1873, umrl je v Sorici, • Franœiøek Boncelj, 1873 – 1873, • Matej Jereb, 1873 – 1878, • Anton Jamnik, 1878 – 1903, mentor mlademu Groharju, • Jurij Karlin, 1903 – 1913, æupnijski kronist.

Na tem mestu moram omeniti dr.Kreka, ki je bil redni obiskovalec Sorice. Iz æupnijske kronike razberemo, da je bil osebni prijatelj vsakemu Soriœanu. Dal je pobudo za gradnjo elektrarne in ustanovitev hranilnice in posojilnice.

Æupniøœe

Ivan Grohar: Æupniku Jamniku za 50-letnico

30 Æupnik Jurij Karlin, kronist

Æupnik Janez Mikuø, kronist

Dr. Janez Evangelist Krek, duhovnik in deæelni poslanec. Kronist je zapisal, da je bil prijatelj vsakemu Soriœanu.

31 Øimc

Janez Fajfar (1827 – 1912) + Marija Gaser (1825 – 1891), Øorlnova • Marija (1859 – 1939) + Lovro Pintar (1856 – 1922), Z.Tolar • Franc (1861 – 1942) ° 1886 + Marija Pintar (1860 – 1941), Z. Tolarjeva > 10 otrok

Na boæiœni veœer leta 1923 sta zgorela hiøa in hlev, obe stavbi sta bili kriti s slamo. Do poæara je priølo, ker so otroci metali rakete. Naslednje leto so zgradili novi poslopji ob veliki pomoœi sosedov.

Franc je bil namestnik naœelnika poæarne brambe v Sorici, ustanovljene leta 1906.

Franc Fajfar, Øimc

Pri Øimcu

32 Gosar

Andrej Frelih (1825 – 1897) + Jerica Trojar (1835 – 1868) > 4 otroci • Franc (1859 – 1866) • Marija (r. 186l) • Anton (1863 – 1934) ° Marija Frelih (1867 – 1930), Kejæarjeva > 7 otrok

Leta 1927 so hiøo dvignili za nadstropje, slamnato streho so zamenjali s skrilom.

Anton je bil leta 1912 izvoljen za æupana in je æupanoval v œasu prve svetovne vojne in v œasu italijanske zasedbe. Pri komuniciranju z Italijani mu je pomagal æupnik Janez Mikuæ. Nekoœ je na poti v mlin pod Termavnom sreœal dr. Kreka, ki je bil verjetno na obisku pri Kejæarju, kamor je rad zahajal. Med pogovorom mu je svetoval, naj Soriœani ustanovijo hranilnico in posojilnico. Ustanovili so jo leta 1903 s sodelovanjem æupnika Karlina.

Anton Frelih, Gosar

Na Gosi

33 Øola

V œasu Groharjeve øoloobveznosti je bila øola v meænariji. Njegov uœitelj je bil Ivan Pitanic, ki je bil v Sorici od leta 1876 do 1881. Grohar je hodil v øolo z Geblarjev; øolo je imel rad. Æe kot øolar je kazal zanimanje za slikarstvo. V risanju je bil najboljøi. Uœitelj Pitanic je Ivanu pomagal, kolikor je mogel. Zanimale so ga podobe – slike in kipi v cerkvi. Æupnik Jamnik mu jih je rade volje razkazal. Kmalu je ugotovil, da so Ivanove ambicije postati slikar zaradi finanœne situacije neuresniœljive. Da bi ga postavil na realna tla, mu je svetoval, da si skupaj ogledata slikarsko zbirko staroloøkega graøœaka Strahla. Imel je najveœjo zbirko umetniøkih slik na Gorenjskem. Jamnik in Strahl sta bila soøolca. Po ogledu zbirke se je Ivanu øe bolj utrdila volja, da doseæe postavljeni cilj. Ko je Jamnik zvedel, da je iz Pariza priøel v Ljubljano Jurij Øubic, je Ivanu predlagal, da ga obiøœe in ga prosi, da ga vzame v uk. Jurij ga ni hotel sprejeti, svetoval mu je, naj se obrne na njegovega oœeta Øtefana, rezbarja iz Poljan. Øtefan je Groharju priporoœil svojega uœenca Bradeøka iz Kranja, ki se je æe nekaj œasa ukvarjal s slikarstvom. Grohar se je leta 1888 zaposlil v Bradeøkovem ateljeju in tako se je zaœela njegova odisejada øolanja. Njegova kratka æivljenjska pot je bila pot pomanjkanja in ustvarjanja.

Meænarija – øola

34 Groharjevi soøolci, Sorica: • Marija Grohar (1867 – 1923), Holcmarjeva • Marija Dakskobler (r. 1866), Fuœeva • Janez Dakskobler (1868 – 1905), Fuœev • Joæef Egart (1869 – 1954), Kemperlov, øel v Ameriko • Marija Pintar (1867 – 1938), Øimanova • Peter Frelih (1868 – 1915), Kejæarjev, Sp. Danje, lastnik starega farovæa • Franc Trojar (1866 – 1931), Meænarœek • Jerica Pintar (1868 – 1902), Poøtna • Lovro Øorl (r. 1868), Cencev • Franc Frelih (1868 – 1908), gostaœ pri Lomprahtu • Anton Gaser (r. 1868), Øorlnov • Janez Fajfar (r.1867), Oæltov • Andrej Grohar (r. 1868), Majerlov • Ivana Trojar (1868 – 1881), Teclnova • Boøtjan Øorl (1866 – 1900), Jurlov • Janez Pintar (1866 – 1897), Ribarjev • Marija Egart (1868 – 1934), Spredenjtolarjeva • Marija Frelih (1867 – 1930), Kejæarjeva • Anton Øuøtar (1867 – 1952), Geblarjev • Anton Kejæar (1866 – 1957), Martov Tonœek, gostaœ • Lovro Øuøtar (r. 1868), gostaœ pri Cencu • Marija Grohar (1866 – 1913), gostaœ pri Fajfarju, kasneje Fajfarca • Terezija Grohar (r. 1868), gostaœ pri Fajfarju, kasneje Ejbnarca • Marija Taler (1867 – 1951), Matevzelnova sestra, gostaœ

Sp. Danje: • Marjeta Taler (1867 – 1926), Kajælarjeva, Markeljcovka • Frelih Janez (r. 1866), Kejæarjev • Urøula Prezelj (r. 1867), Jenøterlova, gostaœ • Peter Lotriœ (r. 1868) Øoøtarœkov, øel v Vestfalijo • Neæa Taler (r. 1867), Pohova, øla v Træiœ • Janez Kejæar (1866 – 1919), Grovgarjev, p. z Marijo Jenøterle (1865 – 1906), neœakinja Groharjeve mame. • Agata Kejæar (r. 1868), Grovgarjeva • Urøula Taler, r. Kejæar (1867 – 1941), Gotarjeva • Peter Jensterle (1865 – 1904), Tonœkov, Sp. Øtentlar.

35 Podgorci tedaj zaradi oddaljenosti niso hodili v øolo. V Sorici in Sp. Danjah je Grohar imel 33 soøolcev, 9 jih je bilo rojenih istega leta kot Ivan. Od njegovih sodobnikov sem poznal Martovega Tonœka (1866 – 1957), Jerico Jenøterle (r. 1864), Tonœkovo iz Sp. Danj, Tribelco, gostovala je pri Janezlu, Gotarjevo Urøo (1867 – 194l), Ejbnarjevo Rezo (1868 – 1941), Martina Trojarja (1858 – 1944), Keræarja, Franceta Kejæarja (r. 186l), Lokarjevega øoøtarja, stoletnika in Urbana Jenøterla (1860 – 1936), Tonœkovega, Krejlnovega Urbana. Moja babica Marjeta Taler (1867 – 1926), Kajælarjeva, Marklcovka je bila tudi njegova soøolka. Poznal sem tudi Neæo Pintar (1875 – 1959), Groharjevo izvoljenko. Starøi so ji Groharja odsvetovali, œeø da nima primernega poklica za vzdræevanje druæine. Leta 1946 sem kot dijak nekaj œasa stanoval pri njej v Stari Loki.

Ivana Kejæar, Martova Hana, hœi Martovega Tonœka

Ivana Taler, rojena Kejæar (1858 – 1939), Martovka, Tonœkova sestra

36 Urøa Taler, rojena kejæar, Gotarjeva

Martin Trojar, Keræar

Franc kejæar, Lokarjev Øoøtar, stoletnik

37 Ivan Grohar: Sv. Neæa (model Neæa Pintar)

Neæa Pintar, dekle

Neæa Pintar, starejøa

38 SORIØKI LEDENIK

V zadnji ledeni dobi pred 10 000 leti sta bila v naøi bliæini dva velika ledenika, Soøki, ki je segal do Mosta na Soœi in Bohinjski, ki se je razøiril v radovljiøko kotlino. Œez sedlo na Soriøki planini je drsel odcep bohinjskega ledenika. Debelina ledenika je bila preko 800 m. Ko se je kotlina v Movæah napolnila z ledom, je le-ta naprej drsel v soriøko in danjarsko smer, preko Roba v dolino Sore in Nidrarsko grapo in preko Perøtonge v Danjarsko grapo in v Roclpoh. Prviœ se je ustavil na œrti Kejæarjeva Lajta – Melat – Bloøter – Groba – vznoæje Koøte, od koder se je poøevno spustil v Soriøki potok in v Nidrarsko grapo, kjer je skopnel in odloæil vidne ostanke ledeniøke groblje. V 10 000 letih narava ni vzpostavila prvotnega stanja vzdolæne nivilete struge Sore. Sora ima od Tolarjevega mlina navzdol øe vedno poveœan strmec, ki je posledica neodplavljene ledeniøke groblje. Dno ledeniøke doline dobimo, œe poveæemo zravnane dele Gosarjevih, Goøplarjevih in Øorlnovih parcel s Kondratovimi. Ledeniøko ime (Termavn – Tor Mauer – vrata, zid, prehod v zidu) je nastalo zaradi ledeniøke groblje, ki øtrli s poboœja. Na levem poboœju Øajsgrejbla je ledinsko ime Æont – Sand – pesek, pod ruøo ob grebenu je ledeniøka groblja.

Sora je v 10 000 letih v ledeniøko dolino izdolbla danaønje korito. V briæinah vlake, ki je speljana œez poboœje Melata, je ledeniøki gruøœ. V poboœju Melata nad cesto œez Ribn vidimo posamezne apneniœaste skale. Na levem poboœju Øajsgrejbla, nasproti Kejæarjeve Lajte, so veliki ledeniøki balvani. Posamezne apneniœaste skale samice najdemo tudi na poboœju Gosarjeve, Øimcove in Ekarjeve Lajte. V breæinah vlak v Kejæarjevi Lajti se vidijo posamezne bele skale, te najdemo tudi po grebenu koøenine.

Nad 1300 m nadmorske viøine je bil v ledeni dobi veœni sneg, ki se je spreminjal v led. Ob otoplitvah je ta drsel po poboœjih navzdol. Ledenik je s soriøkih gora dobival dodatne koliœine ledu. Z juænih poboœij Lajnarja in Dravha je le-ta drsel po Globoki grapi v Øtoublgroub in po Bogøribi v Øtodlarjevo grapo. Na Øtodlarjevem pomolu so pri gradnji vlak izrinili na povrøje apneniœaste skale. Posamezne najdemo tudi na vzhodnem poboœju grebena med Øtoublgroubom in Kejæarjevim travnikom.

Pri Jurlu najdemo øe zadnji ledeniøki balvan, kar nekaj pa jih je v Nidrarski grapi, v Engerlu in v Melatu, v koritu Øajsgrejbla. Najveœji je visok 4,4 m, njegov volumen je po oceni okrog 50 m3.

39 Termavn z naseljem Pri griœu

Pot v Poh

Ledeniøki balvan pri Jurlu

40 Ledeniøki Balvan v Melatu

Ledeniøki balvan v Melatu s prostornino okoli 50 m3

41 IZKORIØŒANJE VODNE MOŒI SORE

Mlini

Sora ima æe od izvira zadosti vode in padca, vsaj ob vodnih viøkih pomladi in jeseni za pogon vodnih koles mlinov, æag venecijank, kovaøkega kladiva in turbin za proizvodnjo elektriœne energije. Mlini na vodni pogon so bili v preteklosti nujni za preæivetje. Prvi so se pojavili ob Seløki Sori ob nastajanju mesta Økofja Loka æe konec 13. stoletja. Veœina teh mlinov je bila v bliæini seløkih vrat, t.j. znani in najveœji Krevsov mlin, ki je obratoval æe leta 1296, mlin pod kamnitim mostom, na mestu kjer je stala tovarna Øeøir in ob suøkem mostu. Æe v srednjem veku je bilo v Sorici registriranih 17 mlinov. Po ustnem izroœilu in po vidnih ostankih vemo, da je bilo v soriøkih vaseh 33 mlinov, ob Sori kar 13, in sicer: Keræarjev, Oæltov, Grofov, Tavøev, Hoøplarjev, Cencev, Tolarjev, Gosarjev, Kondratov, Ekarjev, Øimcev, Rabovcev, Geblarjev in Øtodlarjev ob Øtodlarjevi grapi.

Tavøev mlin je imel stope za izdelavo jeœmena in kaøe. Pri Cencu je v sezoni mlin obratoval neprekinjeno. V spodnji vasi sta bila le dva mlina, ostali so mleli pri Cencu. V Sp. Danjah so imeli dovolj mlinov, vendar je v letih nizkega vodostaja Danjarske grape Cenc mlel tudi Danjarjem. Tolarjev mlin so imeli v lasti Sp. Tolar, Z. Tolar in Kejæar do leta 1912, ko je dobil elektriko. Mlina na vodni pogon so v Sp. Sorici opustili leta 1912, ostale pa v letu javne elektrifikacije.

42 Tolarjev mlin, danes vikend

Nekdanji cencov mlin s kolarnico

Ekarjev mlin, kasneje kopalnica, danes vikend

43 Æage venecijanke

Sto metrov od izvira je stala Sp. Øtentlarjeva, kasneje Urlistova æaga venecijanka, v Drflah øe vedno obratuje Grofova æaga. Pod nekdanjim Gosarjevim mlinom je stala Kondratova æaga. Naprave so obratovale v œasu vodnih viøkov, delale so usluge vaøœanom. Leta 1927 je Kejæar postavil v lopi novo venecijanko na elektriœni pogon.

Grofova æaga na elektriœni pogon, kjer je bilo vodno kolo je danes mala elektrarna

Notranjost Grofove æage

Kontradova æaga z mlinom, danes stanovanjska hiøa

44 Kovaøko kladivo

Nekdanja Neækina hiøa je bila prvotno Gotarjeva. Gotar (Lahajnar) je ob Sori zgradil hiøo, zgoraj je bilo stanovanje, spodaj pa kovaøka delavnica. K Sori se je priselil zato, da mu je voda gonila teæko kladivo. Hiøo pri Gotarju je prodal Gotarjevemu Joøku. O Lahajnarju je znana zanimiva zgodba. Na soriøkih strminah so se pri delu pogosto uporabljale dereze, ki jih je izdeloval Gotar. Tudi Urlistov kovaœ Matevæ bi jih rad delal. Nenapovedano je obiskal Gotarja. Oœitno je bil mojster na svoje znanje ljubosumen. Dereze, ki jih je imel v delu, je nedokonœane odloæil in zaœel obdelovati nove. Matevæu namera ni uspela. Ubral je novo taktiko. Drugiœ je kovaœa naskrivaj opazoval skozi okno. Naøel je, kar je iskal. Od tedaj naprej so uporabniki imeli konkurenœni izdelek.

Gotarjeva kovaœnica s kladivom na vodni pogon, kasneje Neækina hiøa, danes vikend

45 Elektrarne

Prvo zamisel o gradnji svoje elektrarne je imel Kejæar, ki pa ni imel pogojev zaradi premalo vodne moœi, zato je Krek predlagal gradnjo skupne elektrarne. Pobudo so sprejeli vaøœani Sp. Sorice, iz Zg. Sorice pa le Gosar in Kejæar. Navajam povzetek zapisa iz Æupnijske kronike: Dne 13. 6. 1911 so inæenirji elektriœne druæbe Union iz Ljubljane na terenu naœrtovali gradnjo. Po naœrtu so vodo zajeli pod Kondratovo æago. Od zajetja so po poboœju Melata speljali 140 m dolg zaprt betonski kanal do vodnega zbiralnika, od koder je voda padala po æeleznih ceveh v turbino. Viøinska razlika je bila 31 m. Centrala je stala tik pod Øimcevim mlinom. Øimc in Ekarica sta odstopila vodno moœ brezplaœno. Od kovaœa Lahajnarja so jo kupili za 600 kron. Projekt je vodil Lorenc. Ustanovili so Elektrostrojno zadrugo za gradnjo elektrarne. V zadrugo je pristopilo 16 posestnikov.

Peter Bevk iz Cerknega je prevzel betonska dela: jez, kanal, centralo. Z delom je zaœel 17. avgusta. Do konca novembra so zgradili betonski kanal, vodni zbiralnik in centralo. Dela je Bevk zakljuœil maja 1912. Decembru 1911 so priøli monterji za hiøne inøtalacije in vode. Delo so v glavnem zakljuœili do konca marca. Elektrovodi so tekli: eden do Kejæarja, drugi do Poøte, kjer se je razcepil proti spodnji vasi in proti cerkvi. Turbino so montirali v zaœetku februarja. Dne 14. 2. 1912 je zasvetila prva æarnica v centrali, 9. 3. pa je razsvetljavo dobila vas. Obratovanje elektromotorja, ki ga je podarilo podjetje Union, so demonstrirali za pogon slamoreznice na Ekarjevem podu sredi julija 1912. Tudi Øimcev mlin je obratoval na elektriœni pogon æe od julija. Premoænejøi posestniki so naroœili svoje motorje, eden je bil zadruæni za skupno rabo. Dne 4. avgusta 1912 je bila uradna otvoritev elektrarne. Na otvoritvi je bilo veliko obiskovalcev iz Selc, Æeleznikov, Davœe in Podbrda. Maøeval je dr. Krek. Po maøi je bil shod pod lipami. Govorili so poslanci F. Demøar – Œotov, E. Jarc in dr. Krek. Elektrarna je prenehala obratovati leta 1957, ko so zgradili novo elektrarno. Na javno elektriko so se prikljuœili leta 1962.

Danes obratujejo v Darflah tri male elektrarne in dve pod Ribnom, ena v lasti Elektra Kranj in druga v lasti Stankotovega Lojza.

46 Ostanek zbiralnika vode stare elktrarne v melatu

Stara elektrarna, danes vikend

Elektrarna podjetja Elektra Kranj

47 UPORABA PROMETNIC V GROHARJEVEM ŒASU, PRED NJIM IN KASNEJE

V mlin so æito nosili preteæno na hrbtu, tudi po stezah. Ekarjevi so verjetno za v mlin uporabljali stezo, speljano œez Lajto. Les za razrez so spravljali preteæno z vpreæno æivino.

Spravilo lesa

Iz gozda so les spravljali roœno, s samoteænimi sanmi ali z vprego. Leta 1922 so npr. spravljali les z Danjarske Jelovice delno œez Rob, delno œez Perøtongo. Œez Rob so ga spravljali samoteæno skozi Darfle do Tolarjevega mlina, po danjarski strani so ga spravljali do Perøtonge samoteæno, do Povdna z »lifranjem« do Rotka z vprego, naprej do mlina pa spet samoteæno. V mrzlem novembru, ko je bilo nekaj noœi svetlih, so les spravljali roœno œez Ribn. Kronist je zapisal, da so delavci vpili celo noœ prav po drvarsko.

Leta 1923 je Strajevc kupil les od Danjarjev. Vsega so po enakem postopku spravljali œez Perøtongo do mlina. Od mlina ga je druga skupina spravljala do Tonœka. Leta 1924 so Strajevcevi spet vozili les s Povdna. Z Rotka so ga s sanmi spravili do Eke, naprej pa s konji do Podroøta. Leta 1926 sta kupila konja Øimen in Jurjev Janez. Skupaj s Tonœkom so vozili les na Perøtongo in naprej v Povden, do kjer je Strajevc dal zgraditi novo pot. Leta 1927 so Gosarjevi fantje spravljali les do Eke. Naprej do Podroøta so ga vozili: Gosar, Øorl, Ejbnar, Urlist, Jenøterle in Markeljc. Mladi Markeljc je preveœ naloæil, rajsa pa ni uporabljal. Na ovinku pri Cirilu je kobilo pognalo œez pot, s tovorom se je valila po poboœju in se ubila. Pognalo je tudi Ejbnarja in Øorlna, vendar sta k sreœi ostala na poti. Od Podroøta so les vozili na Strajevœevo æago.

48 Soriøki gozdni delavci iz zaœetka 20. stoletja. Med njimi je Blaæev Janez, rojen 1874 leta.

Zimsko spravilo lesa

Na poti po les na Perøtongo

49 Kmetijske dejavnosti

Œez Ribn so spravljali seno z Geblarjev, Gosarjevega in Fidlarjevega travnika. Po isti poti, tudi mimo Liparja, so gonili æivino na paøo, ki se je dnevno vraœala domov. Pomladi so Darflarji hodili pod Ribn, kjer so imeli svoje vrtiœke za gojenje zgodnjih sadik zelenjadnic. Vsaka soriøka vas je imela svoj »flanœnik« na juænih legah in na niæji nadmorski viøini zaradi zgodnejøe vegetacije. Spodnja vas je imela vrtiœke na poboœju Roøta, v bliæini Tolcovega Mejdlca, Danjarji so jih imeli nad sotoœjem Danjarske in Zgornjedanjarske grape, pod Feniøkovlom, Zabrdœani pa v Zabrøki grapi, pod Fidlarjevim Æontom.

Posebej hiøarji so hodili œez Ribn na Paklon smukat bukovo listje za krmo goveje æivine. Erblarji so listje smukali na Keræetolu, Nidrarji pa na Majentolu ali Kelnarjih.

Soriøka posebnost je noønja sena v butarah

Kmetje so njive orali, hiøarji in bajtarji pa so jih prekopavali z rovnico

50 Zima je œas za spravilo gnoja

51 Gradnja ceste Podroøt - Podbrdo

Leta 1903 so zaœeli graditi cesto Podroøt – Podbrdo. Pri gradnji je bilo zaposlenih 700 delavcev, med njimi tudi Soriœani. Darflarji in Erblarji so hodili na delo œez Ribn. Cesto so kasneje tudi vzdræevali. Leta 1923 so jo gramozirali. Delale so v glavnem æenske, ker so bili moøki zaposleni v gozdovih. Delala so tudi dekleta, saj so veœ zasluæila kot pri klekljanju. Cesto so popravljali tudi leta 1925, na razpolago je bil denar, ki so ga plaœali Italijani za økodo, narejeno v œasu zasedbe Sorice. Pomagali so tudi øolarji.

Kidanje snega na cesti Podroøt-Podbrdo. na sliki je tudi Matevzel s sinovoma in Gajælarjev Peter, ki je padel v prvi svetovni vojni.

52 Æelezarska tovorna in trgovska pot

Pot Æelezniki – Sorica – Petrovo Brdo – Baœa – Furlanija je bila tovorna pot, po kateri so fuæinarji tovorili svoje izdelke na tuji trg. Na Baœi je bila mitnica. Iz mitniøke knjige iz leta 1536 je razvidno, da sta bila med kmeœkimi tovorniki najbolj zaposlena Jurij in Mert Frelih iz Sorice. Leta 1513 je bila mitnica tudi v Sorici. Kmet je v 15. stoletju lahko svoje pridelke (æito, æivino, mast, platno itd.) izvaæal na tuje. Vir posebej omenja podloænike v Sorici, ki so nakupovali platno po loøkih hribih, æeblje v Æeleznikih in blago prodajali v Furlanijo. Da bi se izognili visokim dajatvam – mitninam, so kmetje zaœeli blago tihotapiti. Tihotapstvo je bilo na Loøkem in Tolminskem tako razvito, da so se kmetje veœ ukvarjali s preprodajo kot z obdelovanjem zemlje. Po tej poti so æelezo tovorili vse do propada fuæinarstva koncem 19. stoletja.

Zgodovinski viri povedo, da so planine na platoju Jelovice (Bitenska, Ribœeva, Selska, Radovljiøka itd.) nastale po letu tisoœ. Ker so v srednjem veku obstojali pogoji za trgovino na daljavo, so jeseni pred zakljuœkom paøne sezone na Selski planini zbrali œredo goveje æivine, ki so jo namenili za prodajo. Œredo so gonili œez Ribœevo planino, mimo Macesnovca in œez preval Paælek na Danjarsko planino, kjer so æe œakali Tolminci. Prevzeli so æivino in nadaljevali pot skozi Sorico do Tolarjevega mlina in mimo Liparja na Tolminsko.

Nekdanja æelezarska tovorna pot mimo Blaæa

53 Izseljevanje v Ameriko in Evropo

Po poti mimo Liparja so odhajali na vlak proti Trstu tudi domaœini, ki so odøli za kruhom v Ameriko. Med njimi je bila tudi Grovgrova Ivana z druæino. Otvoritev bohinjske æeleznice je bila leta 1906. Pred prvo svetovno vojno je odølo iz Sorice v Ameriko 14 odraslih domaœinov, nekateri so odøli z druæinami, iz Zg. Danj 8, iz Zabrda 2, s Torke l in iz Raven 2 ali skupaj 27 odraslih. V evropske dræave, predvsem v Francijo, je odølo 17 Soriœanov, po vojni leta 1920 pa øe 9 v Ameriko, nekateri tudi z druæinami.

Grofova Mici z otroki

Janez Gaser, Pancev brat z druæino. Zakonca sta se poroœila v Washington-u leta 1914. Po pripovedovanju Janezove neœakinje – Kodrove Rozalke sta imela 10 otrok.

54 Svetovni vojni in zasedba Sorice po Italijanih

Junija 19l4 so øli mimo Liparja soriøki fantje, vpoklicani v vojsko. Tolaæili so se, da bodo za boæiœ æe doma. S harmoniko so øli œez Ravtek in prepevali: Regiment po cesti gre…Mnogi se niso vrnili. Vojna je vzela 54 mladih æivljenj ali 6,7% takratne soriøke populacije. V drugi svetovni vojni jih je umrlo 6.1% populacije.

Novembra 1918 so Sorico zasedli italijanski vojaki – Sardinci. Priøli so œez Ravtek. Dne 31. 1. 1919 je vojska odøla po isti poti, kot je priøla. Sardince so zamenjali Alpini, priøli so œez Paklon z godbo v sestavi bataljona, to je œez tisoœ moæ. Dne 2. 6. 1921 so Italijani Sorico dokonœno zapustili.

Joæe Pintar, Øimanov, vojak v 1. svetovni vojni

Anton Grohar, Fidlar, dragonec z nekaj odlikovanji

55 Pot Sorica - Stræiøœe

Pot mimo Liparja je bila tudi neke vrste boæja pot. V Stræiøœe so Soriœani hodili prosit sv. Oæbolta za lepo vreme. Maja 1905 so øli prosit svetnika za lepo vreme. Pot jih je vodila mimo Hobarjeve domaœije na Baœi. Sedanja Hobarjeva gospodinja, ki æivi v domu starejøih obœanov v Podbrdu, se øe spominja, ko so Soriœani prihajali mimo njihove hiøe po bliænjici Petrovo Brdo – Baœa. Za pot v eno smer so rabili 4 ure. Maja 1907 je bila spet suøa in spet so prosili sv. Oæbolta, tokrat za deæ. 15. junija 1911 so bili vsi vrhovi nad 1000 metri beli. Naslednji dan so øli prosit za lepo vreme. V procesiji je bilo veliko Soriœanov in domaœinov s Kala in Stræiøœa. Lepo vreme je bilo vse do septembra.

Notranjost cerkve sv. Oæbolta

Cerkev sv. Oæbolta v Sræiøœu

56 Naselje Stræiøœe

Stræiøœe pod Œrno prstjo

57 PREDSTAVITEV DOMAŒIJ OB SORIØKEM POTOKU

Pri Rabovcu

Pavel Frelih ( 1833 – 1893) ° 1853 + Jera Mohoriœ (182l – 1885) • Marija (1858 – 1928), sluæila v Davœi • Miha (1860 – 1937) ° 1885 + Ana Biœek (1862 – 1952)  Mihael (1886 – 1973) ° 1911 + Marija Taler (1886 – 1969), Øtofova >11otrok  Franc (1892 – 1918), vojak 17. peø polka, umrl na Dunaju v bolnici  Franœiøka (1901 – 1975) ° 193l + Peter Grohar (1899 – 1989), Tolcev>3otroci

Miha je bil od Groharja starejøi 7 let. Ko je Grohar odhajal iz Sorice leta 1888, je bil star 21, Miha pa 28 let. Kot soseda sta se dobro poznala, skupaj sta opravljala razna kmetijska opravila.

Pri Rabovcu

58 Ana frelih, rojena Biœek, Rabovœevka

Franœiøka Grohar, rojena Frelih, Rabovœevka

Peter grohar, Rabovc

59 Pri Geblarju

Joæe Øuøtar (1838 – 1893) ° 1865 + Neæa Jensterle (1842 – 1915), Prezeljceva, Sp. Danje • Anton (1867 – 1952) ° 1911 + Elizabeta Valentinœiœ (1871 – 1952), iz vasi Porezen > 3 otroci • Elizabeta (r. 1868) + …Taler, gostaœ pri Krejlnu • Andrej (1870 – 1892), umrl na Gorenjskem • Martin (1871 - 1918), umrl na Javorniku • Alojzij (1876 – 1955) ° 1904 + Marija Primoæiœ (1880 – 1964), iz Davœe > 6 otrok • Peter (1879 – 1953) ° 1902 + Marija Kemperle (1877 – 1952) > 12 otrok, Jurlovi • Pavel (r. 1882) ° 1912 + Ana Gaser, øel v Ameriko leta 1907, se vrnil, oæenil in spet øel v Ameriko.

Anton in Ivan sta bila isti letnik, kar pomeni, da sta kot soseda skupaj hodila œez Ribn v øolo. Bila sta soøolca in morda tudi prijatelja. Anton se je izuœil za krojaœa, se oæenil in kupil hiøo Kovaœnico (Betin ænidar). Elizabeta je bila le leto dni mlajøa in jima je delala druæbo na poti v øolo.

Pavle je prvi od soriøkih Ameriœanov dal prispevek za cerkvene zvonove. Kot posebnost naj omenim, da so na domaœiji v preteklosti uporabljali lonœene vodovodne cevi. Danaønjo hiøo so zgradili leta 1921 in do tedaj naj bi uporabljali lonœene cevi. Zamenjali so jih s svinœenimi.

Pri geblarju

60 Alojz Øuøtar, Geblar

Anton Øuøtar, Geblarjev, krojaœ v Kovaœnici

Elizabeta Øuøtar, rojena Valentinœiœ

61 Pri Bognarju

Janez Fajfar (1826 – 1881), Kondratov + Marija Taler (r. 1829) > 3 otroci • Valentin (1871 – 1927), tesar ° 1896 + Marija Prezelj (r. 1876), Fajfarjeva > 8 otrok  Marija (1896 – 1983)  Maksimiljan (1907 – 1970), tesar ° 1942 + Marija Fajfar (1906 – 1964), Øtodlarjeva>4ot Valentin je bil kolar. Zgradil je Jercmanovo hiøo pod Kaœarjem. Dom je bil za øtevilno druæino premajhen, zato je leta 1906 zgradil novo, Bognarjevo hiøo. Po Milanovi smrti je stavba zaœela propadati. Sedanji gospodar Janez je na istem mestu zgradil novo poslopje.

Valentin Fajfar z æeno Marijo, s hœerkama in vnukinjo

Valentin Fajfar s hœerko Marijo – Bognerjevo Mico

62 Tonœkovi, Jakovi

Anton Gaser (1862 – 1921), Øorlnov ° 1893 + Katarina Kemperle (1866 – 1917), hœi Janeza iz Poha. • Ana (1896 – 1956) • Franœiøka (1906 – 1919) Jakob Taler (1896 – 1948) ° 1921 +Ana Gaser (1896 – 1956) > 6 otrok • Franœiøek (1924 - 1997) Øorlnov Anton je leta 1909 zgradil hiøo pri Tonœku. K Tonœku se je priæenil Jakob Taler, hiøa je dobila novo ime – pri Jaku. Jakova druæina je æivela pri Meænarœku, brat Franc se je priæenil k Vahtarju v Æeleznike.

Ana Taler, rojena Gaser, Jakova

Franc Taler, Jakov

63 LEDINSKA IMENA , OBROŒKANJE GOZDNEGA DREVJA

Ledinska imena

Øtoublgroub – praøna dolina. V Lajnarju se na daljøa œasovna obdobja sproæajo plazovi suhega snega, ki z veliko ruøilno moœjo drvijo v dolino. Pred plazom se ustvari zraœni pritisk, ki napolni ozraœje s prøiœem, vsa dolina ga je polna. Od tod ime Øtoublgroub – praøna dolina.Tak plaz se je sproæil leta 1952.

Lonribnica. Ime Ribnica pride od besede Rübe – repa. Lonribnica je nad Jakom pred Øtoublgroubom. Ribnic je na Sorøkem veœ: na Keræi je Spodnja in Zgornja Ribnica, pod Teclnom je Teclnova Ribnica, kjer je øe v prvi polovici 19. stoletja stala hiøa pri Ribarju – pri Reparju. Nekaj Ribnic je bilo tudi na poboœju Koøte in pa Ribn pod Melatom. Ribnice so bile obrobne njivice, kjer so Soriœani gojili repo.

Bolbeægroba, Wolfsgrube - volœja jama. Bolbeægroba je greben med Øtoublgroubom in Paklonsko grapo. Ime nam pove, da so tudi v naøih gozdovih nekoœ æiveli volkovi. Enako ledinsko ime zasledimo tudi na poboœju Grofovega griœa, znane pa so tudi Volœje jame ob cesti Soriøka planina-Bohinj.

Najgerle, Neugier - radovednost. Najgerle je zanimivo ledinsko ime, ki ga najdemo na prometnicah pred naselji, na toœkah, s katerih se æe vidi v vas ali zaselek in ki obiskovalca spomni na namen obiska, ko pred vstopom v naselje postane radoveden, kdo je v vasi, koga bo sreœal, ali so sorodniki, znanci zdravi itd. To ime najdemo na cesti pred Sp. Danjami, na stezi Sp. Danje – Zg. Danje, na cesti Zabrdo - Torka in na poti Øtoleke – Paklon.

Fornøuter – schütter – redek, Schütter Stelle – redœina, prednja redœina. Na jugozahodnem poboœju Pretertola sta bili dve Geblarjevi koøenini z ledinskim imenom Fornøuter. Na poboœju so se izmenjavale gozdne in travniøke povrøine. Povrøini sta bili edini Geblarjevi koøenini s sonœno lego. Danes ju preraøœa smrekov debeljak. Ledinsko ime Øeter (Øuter) imamo øe na desnem poboœju Øtoublgrouba in pri Trojarjih: Cilinøeter – deljena redœina, pod stezo Hirn – Kremant. V zadnjih dveh primerih se izmenjujejo gozdne in paøne povrøine.

Pretertol, øiroka dolina. Od Soriøkega potoka se ozka grapa dviga v smeri jugozahod, na viøini 700 m se zaœne dolina pahljaœasto odpirati. Greben, ki dolino omejuje proti severu, se dvigne na koto 906, drugi greben se dviga proti jugu na Øorto - kota 982.

Øtoleke, greben ob hlevu.V Geblarjih so Tolcovi iz Zg. Sorice imeli hlev za æivino, ki so jo imeli tam na paøi. Po tem hlevu je greben oœitno dobil svoje ime. Danes se ime uporablja samo øe za skladiøœe lesa in obraœaliøœe na kraju ceste v Geblarje.

Bideræna – osoje. Bideræna je ledinsko ime za eno od nekdanjih darflarskih œredink na poboœju Geblarjev, desno poboœje Sore, od Pretertola do sotoœja obeh Sor. Danes je

64 to smrekov drogovnjak, ki ga ogroæajo poøkodbe, ki jih povzroœa jelenjad. Øe nekaj imen Bideræna poznamo na enakih osojnih legah: v Sp. Sorici, v Sp. Danjah in na desnem poboœju Sore, k.o. Zali Log, pri Poldetu.

Øenejben - lepa ravnica. Kreøtanovi so odstopili zemljiøœe za gradnjo cerkve v Sorici. V zameno so dobili srenjske povrøine v Geblarjih. Ko je Andrej Øtravs (1816-1885) prepustil kmetijo sinu Francu (1845-1902), se je preselil v Geblarje, v hiøo, ki jo je v ta namen zgradil na Øenejbnu. Kasneje se je v hiøo vselil Miha Frelih z druæino. Hiøa je dobila ime pri Mihu. Danes le razvaline spominjajo na nekdanjo domaœijo.

Øorta – økrbina. Med vrhovoma s koto 975 (brezimni vrh) in 982 je sedlo – økrbina. Ker so pozabili, da øorta pomeni økrbino, je vrh s koto 982 dobil ime Øorta, oba vrhova sta v Geblarjih dominantna.

Paklonska grapa

65 Bolbeægroba: gozdna cesta

Bolbeægroba: pogled na Øtodlarjev pomol in Kejæarjevo domaœijo

Bolbeægroba: pogled na Sorico

66 Obroœkanje gozdnega drevja

Desno poboœje Øtoublgrouba, pod Bolbeægrobo so pogozdili s smreko. Na grebenu so bile stare, vejnate stoletne bukve. Gozdarji so drevesa obroœkali, zaœrtili, da bi se posuøila in poœasi stoje razpadla. Ko sem bil na Bolbeægrobi leta 1992, sem ugotovil, da je nekaj obroœkanih bukev veter podrl s koreninami, nekaj jih je prelomil, nekaj pa jih je øe stalo z odpadlimi vejami. Leta 2003 sem bil ponovno na grebenu, nisem se mogel naœuditi, da o padlih orjakih ni bilo veœ sledu. Narava je bila temeljita v svoji delavnici presnavljanja. Enako tehnologijo obroœkanja so naøi predniki uporabljali pri krœenju gozdov za pridobivanje senoæeti – Æbontov. Naø primer kaæe, da so bili predniki pri svojem pionirskem delu zelo uœinkoviti. Imeli so tudi vzpodbudo pri kultiviranju prostora pod Ratitovcem z dobrohotnostjo zemljiøkega gospoda – freisinøkega økofa, saj jih je oprostil obveznosti tlake. Oprostitev je trajala dvesto let, to je od naselitve do zaœetka 16. stoletja.

Obroœkana trhla bukev stoje postopoma razpada.

Veter je prelomil obroœkan, shiran bukov trø.

67 GEBLARJI – NEKDANJE SENOÆETI

Grohar je æivel v Geblarjih, ko so tam øe prevladovale koøenine, a so jih v prvi polovici 20. stoletja postopoma opuøœali. Po franciscejskem katastru iz leta 1826 je bilo v k.o. Sorica in Danje le 46 % gozdov in 54 % negozdnih povrøin- obdelovalnih in paønih, danes jih le øe dobrih 30 %. Na koøeninah je bilo œez 20 senikov, naøtejmo nekaj lastnikov senikov: Sp. Tolar, Geblar (dva senika), Mart, Tolc – 2, Zg. Øtentlar – 2, Øimc, Rabovc, Dolinar – Davœa, Øorl in Ekar itd. Znano je, da je Grohar v œasu, ko je bil øe doma, rad kosil ne samo na soriøkih paœ pa tudi na koøeninah v Baøki grapi. Lahko se predstavljamo , da je uæival pri koønji v svojih Geblarjih. Travnat svet je imel rad, ovekoveœil ga je v svojih mojstrovinah.

Dogodilo se je, da je s prijateljema Jakopiœem in Gabrom – publicistom in kritikom presedel v gostiøœu v Økofji Loki vso noœ. Delali so naœrte za nove slike in za uveljavitev slikarske umetnosti. Zjutraj so odøli na sprehod proti Poljanski dolini. Na Virøku so naleteli na zgodnje kosce. Grohar se je spomnil koønje iz mladih let, fantovsko veselo je zavriskal, skoœil do koscev, vzel v roko koso in zamahnil. Ves æalosten je ugotovil, da se mu je kosiøœe zlomilo. Imel je paœ smolo. Æalostno so se vrnili na cesto. Sreœali so koœijo gospe dr. Tavœarja, ki je z obema rokama pozdravljala in bodrila skupino.

Po opustitvi koønje v Geblarjih so se povrøine zaœele intenzivno zaraøœati po naravni poti, predvsem s smreko. Vidne so øe posamezne lokacije, kjer so stali nekdanji seniki, vidi se øe kak ostanek senikovega ogrodja.

68 Ostanki zadnjega senika v Geblarjih je prerasel gozd.

Geblarjev kozolec v objemu gozda.

V smrekovem gozdu na Øtoleku se øe vidi mesto, kjer je nekdaj stal Martov senik.

69 GEOLOGIJA, OSTANKI POSTPANONSKE IZRAVNAVE

Ostanki prvega nivoja postpanonske izravnave v soriøkem prostoru (glej prispevek Sorica, njene vode in æivljenje ob njih, poglavje Razvoj pokrajine, Loøki razgledi, øt. 5l. 2004): Øtomant 950 m nadmorske viøine, greben Rotke – Formeke – Golck – Koøta 950 m in Plaøajt 920 m – viøji nivo.

Øtomant 870 m, ravenski pomol 880 m, Ravtek – Rajterpigel 880 m, Pajbelc, 870 m in Roøtov griœ 880 m.

Lokacije drugega nivoja so: Øtomant 800 m, danjarski pomol 810 m, Keple – Groba – Rigel, Keple – Æbont – Æetel 800 m, Øtodlarjev pomol 830 m, Juranæeke 830 m, Bolbeæ groba 830 m in Martinov pomol 850 m.

Martinov pomol

70 PRI MARTINU IN MIHU

Andrejevi • Andrej Grohar (1818 – 1874), Ekarjev + Neæa Jensterle (1826 – 1899) > 3 otroci • Franœiøka (1858 – 1916) • Ivan (1867 – 1911)

Martinovi

Martin Golija (1858- 1928), Davœa, Tuøkov ° 1883 + Franœiøka Grohar (1858 – 1916), Andrejeva • Neæa (1884 – 1893 ) • Marija (r. 1885) ° 1907 + … Obed, Zakriæ, Cerkno • Anton (1889 – 1891) • Franc (r. 1891) ° 1919 + Franœiøka Beguø • Franœiøka (1893 – 1972) ° 192l + Joæef Valentinœiœ, Petrovo Brdo • Anica (1896 – 1980) + Mihael Frelih • Janez (1899 – 1977) ° 1921 + Marija Grohar (1901 – 1971) Tolcova, Zg. Sorica > 11 otrok  Franc ( r. 1938) Hiøo pri Andreju je zgradil Groharjev oœe Andrej, zato je bilo hiøno ime pri Andreju. Moæ Ivanove sestre Franœiøke, Martin Golija, je hiøo obnovil in dozidal, dobila je ime pri Martinu. V œasu, ko je bil Grohar øe doma, sta se rodila Neæa in Marija. Obœasno se je vraœal v Geblarje. Leta 1899 je æivel v Münchnu, novembra se je vrnil domov, ker mu je umrla mama, sredi decembra je bil spet v Münchnu. Leta 1904 je naslikal sliko Macesen. Po mnenju Tomaæa Brejca se z naslikanim macesnom na sliki identificira umetnik in je pogled na gorsko pokrajino Heblarji v celoti individualiziran in poosebljen Groharjev fiktivni avtoportret.

Janez Golija je bil Groharjev neœak. Njegova øtevilna druæina je æivela v Geblarjih. Bil je vnet lovec in dolgoletni predsednik lovske druæine Sorica. Njegov sin Franc je Groharjev praneœak, poslovneæ in sponzor Vodiœa po Groharjevi poti. S Francem se lovska tradicija Golijevih nadaljuje.

71 Pri Martinu

Martinova druæina (Martin, Franœiøka, sinova Janez in Franc ter hœerki)

Martin Golija, Martinov (levo) Franœiøka Golija, rojena Grohar, Martinova (desno)

72 Janez Golija z æeno Marijo, Martinova

Franc Golija, Martinov, Groharjev praneœak

73 Mihovi

Mihael Frelih (1886 – 1973) ° 1911 + Marija Taler (1886 – 1996), Øtofova > 11 otrok

Ko je okoli leta 1870 Andrej Øtravs, Kreøtan prepustil domaœijo sinu Francu, se je sam preselil v Geblarje, kjer je v ta namen zgradil hiøo. Andrej je umrl leta 1885 in od tedaj je bila hiøa prazna. Vanjo se je vselil Miha Frelih s øtevilno druæino. Hiøa je s œasoma povsem propadla. Danes le sadno drevje na Øenejbnu priœa o nekdanji poselitvi.

Miha Frelih, Mihov pred svojo hiøo

Pri Mihu, Na Kastelu, Øenejben

74 GROHARJEVA DELA

Originalni teksti komentarjev so obseæni. Izbral sem le najnujnejøe dele vsebin, ki øe opredeljujejo sliko.

Franc Zalar

Portreti Groharjeve matere, rojene v druæini Jenøterle, ki je izvirala iz stare tirolske druæine, so znani trije: najstarejøi iz leta 1896 ( v zasebni lasti) in je nastal tri leta pred materino smrtjo, pastelna risba v Narodni galeriji in naøa podoba.

Slika Moja mati iz Mestnega muzeja Ljubljana vsekakor predstavlja likovno najkvalitetnejøi in hkrati tudi izpovedno najsugestivnejøi portret Groharjeve matere, upodobljene en face. Tudi glede slikarskega rokopisa se ta portret precej razlikuje od Groharjevih dotedanjih del. Umetnik je ustvaril podobo s pomoœjo øiroke, tekoœe in likovno sugestivne poteze slikarskega œopiœa. Takøen slikarjev ekspresionistiœno obarvan likovni rokopis sreœamo mnogo pozneje, morda v Snopih. Svetloba, ki »rembrandsko« izæareva iz obliœja matere same, se je skoncentrirala predvsem na obrazu, v pogledu, prehaja na ruto, ki jo ima æena okrog vratu, in izginja za njeno glavo. Brez dvoma je to portret z moœno simbolno sporoœljivostjo, slika, ki je umetnik vtkal vanjo polno spoøtovanje in ljubezen do svoje matere. Podoba Groharjeve matere se v nekoliko idealizirani obliki pojavlja tudi na veliki religiozni – alegoriœni sliki Srce Jezusovo.

Moja mati, 1898, olje/platno, 55 x 45,5 cm, Mestni muzej Ljubljana

75 Andrej Smrekar

Sliko je naroœil økof Bonaventura Jegliœ, ki je imel podobo Presvetega srca Jezusovega v svojem grbu. Øe veœ za svoj rojstni kraj je naroœil repliko (1901), ki jo hrani æupnijska cerkev v Begunjah na Gorenjskem. Grohar jo je razstavil v Ljubljani na prvi razstavi Slovenskega umetniøkega druøtva. Kritiki so jo dobro sprejeli, posebej jim je ugajala vrsta sodobnih likov, neprimerna pa se jim je zdela zasenœenost Kristusove figure in øe posebej obraza.

Franc Zalar

Brez dvoma je slika v nadøkofijskem ordinariatu ena najkvalitetnejøih æe po svoji figuralni zasnovi najbogatejøih sakralnih slik, kar jih je kdaj koli naslikal Grohar. Iz zelo skopo zastavljenega osnutka Srca Jezusovega je nastala prava alegorija slovenskega ljudstva, saj se na tej sliki, ki bi jo lahko brez premisleka imeli za æanrsko v duhu plenerizma, zastopani predstavniki vseh stanov in plasti slovenskega ljudstva.

Srce Jezusovo, 1900, Olje/platno, 250 x 127 cm, Nadøkofijski ordinariat, Ljubljana

76 Franc Zalar

Cerkev, ki sicer ni vidna v celoti, lahko prepoznamo kot sv. Roka v Dravljah. Tudi oblika gora v ozadju utrjuje prepriœanje, da gre za to primestno naselje. Grohar je Grabljice verjetno naslikal v drugi polovici meseca julija in prvih dneh avgusta ob spravilu otave, kajti 10. avgusta je bil æe vpoklican v vojsko.

Grohar poskuøa vnesti v svoje slike dinamiko z æivahnim ritmom dela. To vidimo pri Grabljicah æe v prvem planu, pri obeh kmeticah, ki ju umetnik »zaloti« sredi dejanja. Prva dræi v roki grablje in vleœe seno k sebi. Z desno nogo je stopila naprej, na levo se opira: pri tem sta se ji krilo in predpasnik ovila okrog noge. Druga kmetica pa je za hip zastala pri delu, pridræala grablje in se z gibko kretnjo obrisala od truda poten obraz. Øtirje kosci v ozadju stoje v redeh, tako da natanœno ponazore znaœaj dela. Prvi na desni je usloœen sredi zamaha, drugi kosec brusi svoje orodje, tretjemu je slikar ujel gib v trenutnem mirovanju na skrajni toœki zamaha in œetrti kosec je æe v izteku zamaha s poloviœnim obratom v levo. Za kuliso temu æivahnemu dogajanju pa je v ozadju kozolec. Za njim se med drevjem vidijo poslopja in øe drugi kozolec ter del cerkvenega zvonika. Daleœ na obzorju se razteza veriga Kamniøkih Alp.

Grabljice (Ob koønji), 1902, olje/platno, 133,5 x 107,5 cm, Mestni muzej Ljubljana

77 Tomaæ Brejc

Ivan Cankar je Groharjevo Pomlad najprej videl v njegovem ateljeju v Schoenbrunnu. »Videl sem to sliko æe par mesecev prej, v tedanjem tesnem, dolgoœasnem, slabo razsvetljenem okolju umetnikovem in takrat ni napravila name nobenega vtisa, kakor ga v taki okolici najbræ tudi Segantini ne bi napravil. Ali, tu v veliki dvorani (pri Miethkeju), se mi je øirilo srce ob pogledu na ta pisana, v spomladanskem soncu potopljena polja, na te valovite holme in bilo mi je, kakor da je bil dahnil Grohar na platno vso veselo lepoto slovenske zemlje in vso njeno melanholijo hkrati«.

Cankarjeva novela Sreœa, govori o razstavi slovenskih umetnikov na Dunaju, odlomek iz novele se nanaøa na Pomlad in druge slike z razstave:

»Tam glej, se razprostira domovina, lepa kakor paradiæ… Tam glej, se razprostira ravan, okopana v soncu, iz zemlje same raste stotisoœera luœ, na drevje tam ob cesti so obviseli æarki, zlati cvetovi… pogledala je domovina sama sebi v obraz in je zardela od radosti«.

Pomlad, 1903, olje/platno, 119,5 x 139 cm, Mestni muzej Ljubljana

78 Andrej Smrekar

Zaenkrat prevladuje soglasje, da je kompozitna krajina, sestavljena iz posameznih delov soriøke okolice.

Tomaæ Brejc

Ta redakcija Macesna ustvarja æe specifiœno Groharjevo podobo krajine: zdaj je spremenjena tako, da je z naslikanim Macesnom identificiran umetnik in je pogled na gorsko pokrajino Heblarji v celoti individualiziran in poosebljen Groharjev fiktivni avtoportret.

Macesen, 1904, olje/platno, 110 x 98 cm, Narodna galerija, Ljubljana

79 Dragica Trobec – Zadnikar, Saøa Glavan

Razglednica Pozdrav iz Sorice je nastala na podlagi Groharjeve likovne zasnove, ki kaæe soriøko dekle v narodni noøi in dva pogleda na Sorico. Desno Groharjev zapis: »Taka je moja domovina. Pozdrav Iv. Grohar«.

Razglednico je 6. maja 1904 Grohar poslal iz Æeleznikov Ivanu Cankarju na Dunaj, dekle v narodni noøi pa je domaœinka Majerlova Mica.

Dopisnico hrani NUK, rokopisni oddelek. Lastnik slike Pozdrav iz Sorice je Joæe Pintar, Zg. Sorica 21, dimenzije slike so 27 x 40 cm, je enaka opisani razglednici, le da je brez teksta.

Pozdrav iz Sorice, 1904, razglednica

80 Andrej Smrekar

Po Gabrovi pripovedi naj bi slika nastala 1. nov. 1905. Grohar naj bi zajel trg v Økofji Loki skozi okno ogelnega pomola Homanove hiøe v prvem nadstropju. Deæ je preøel v sneg in je jel naletavati v velikih kosmih. Slikar se je trudil ujeti naravni pojav, dokler je trajala sneæna ploha. To je bilo izjemno podjetje glede na format slike. Dodamo pa lahko, da je bila ploha zagotovo prekratka.

Motiv nastajajoœe sneæne odeje je ponujal zanimiv barvni kontrast med temno podlago in belino snega. Groharjeva slika æe po formatu presega zglede in je v izvedbi robustnejøa. Barvni nanosi so obilnejøi in gosto stkani v zastor, skozi katerega zremo na trg. To pa so elementi, ki govore v prid slikarjevi inovativnosti.

Sneæni meteæ v Økofji Loki (Økofja Loka v snegu), 1905, olje/platno, 87 x 99 cm, Moderna galerija, Ljubljana

81 Andrej Smrekar

Motiv je zavoj Sore pod Puøtalom. Slika je bila razstavljena leta 1909. J. Regali je tedaj zapisal, da Pogled z mojega okna uœinkuje teæko, kar je pripisati neprosojnosti, materialnosti Groharjevih barv. V njegovih slikah prevlada barva nad luœjo, ker vso pozornost usmeri v pokrajino, zanemari pa nebo.

Pogled z mojega okna, 1905, olje/platno, 60 x 40 cm, Narodna galerija, Ljubljana

82 Tomaæ Brejc

Grohar je ujel motiv najprej in predvsem v njegovi svetlobni problematiki. Sonce, ki sije skozi drevesa in ograjo v ozadju, z moœnimi udarci razgibava polno zelenilo gostilniøkega vrta in riøe rumene lise po mizah in prtih. Zelena ograja je obdelana z rumeno barvo kot sonœna luœ, in kjer se ta pojavi, izgine v razmeroma velikih povrøinah vsa zelena barva.

V sencah se pojavijo rdeœkasto vijoliœne, robovi, kjer se sreœujejo barvni kontrasti, so prav tako vijoliœno poudarjeni. Toda vse svoje slikarsko znanje je Grohar uporabil, da je naslikal prizor, v katerem manjkajo ljudje: in ta odsotnost kaæe na intimno koncipiranje motiva, ko je slikarja zanimalo vzduøje, torej øtimunga sama po sebi, ne pa vesela zgodba ali æanrska scena.

Øtemarski vrt, 1907, olje/platno, 55 x 44 cm, Narodna galerija, Ljubljana

83 Andrej Smrekar

Popolna je dominacija zelenih in vijoliœastih tonov in z belim jablanovim cvetjem sestavljajo spiritualno podstat vredno velikih evropskih romantiœnih predhodnikov. Slika predstavlja ponotranjeno vizijo æivljenjske vitalnosti in njenih hraniteljev – œloveøkega bivaliøœa in delovne avtoritete.

V ozadju se vidi znaœilni zvonik staroloøke cerkve.

Cvtoœa jablana, 1907, olje/platno, 100 x 69 cm, Mestni muzej Ljubljana

84 Andrej Smrekar

Kritiki so sliko æe v prvem trenutku povezovali s slovensko zgodovinsko izkuønjo, tako da je postala nacionalna ikona. Recepcija je moœno presegla raven slikarske intime in je Groharjevega Sejalca utemeljila kot podobo slovenskega nacionalnega mita.

Karel Strahl je pisal æe marca 1905, da je Grohar zaœel slikati Sejalca. Torej je klesal kompozijo daljøi œas in œe katero platno zgleda kot bojno polje, je to platno Sejalca II.

Po Francetu Øtuklu (po pripovedovanju Marice Graøiœ) je Grohar delal Sejalca, ko je æivel pri Fortunovcu. O tem je zvedela od svoje mame in Soriœanke Neæe Pintar, ki je takrat æivela na Fari.

Sejalec, 1907, olje/platno, 100 x 120 cm, Moderna galerija, Ljubljana

85 Andrej Smrekar

Slika je bila razstavljena po slikarjevi smrti leta 1911. Motiv dopolnjuje ikonografsko podroœje dela in simbolnega pomena æita kot bivanjske prispodobe. Globoka senca prikazuje prizoriøœe ob ali celo v nekakøni arhitekturi. Setvi in æetvi tako dodaja øe mlaœev. Sporoœilo spet oblikuje s svetlobo, saj jo osredotoœi na kretnjo œlovekovega telesa in orjaøki snop, na katerem kleœi moæ. Med moœjo in vitalnostjo œloveøkega telesa in obiljem snopa je vzpostavil prepriœljivo ekvivalenco.

Snopi (Pri delu, ob Mlaœvi), 1909, olje/platno, 71,5 x 50 cm, Mestni muzej Ljubljana

86 Andrej Smrekar

Risba med tremi variacijami predstavlja srednjo razvojno stopnjo, v kateri je slikar oblikoval srediøœno kompozicijo figur in jim dodal øe vrsto atributov, ki so postali sestavni elementi konœne izvedbe. Tu je æe natanœno opredeljeno celoto prizoriøœe z vreœami krompirja, s kozolcem in sonœnico v ozadju, pa tudi oblikovanje oblakov je æe dokonœno. Edini dodatek zadnji inaœici sta figuri sklanjajoœe se æene na levi in moæa z motiko na desni v srednjem planu.

Ørafurno tehniko in dekorativnost linij, ki so neizbrisni znak œasa, je veøœe dopolnil z gradacijami oranæno-rjavega akvarela.

Prizoriøœe prednjega plana, postavljeno na oblo napeto povrøino njive, ki sugerira zemeljsko oblo, univerzum, predpasnik in krilo pa se s pomoœjo ørafur dvigneta iz zemeljskih grud. Tako je Grohar vzpostavil identiteto zemlje, œloveka in dela. Titanski vzgon moøke figure kot vertikalnega principa dopolnjuje kleœeœa æenska, zlivajoœa se s horizontalno razseænostjo zemlje. Nemalo avtorjev je omenjalo doslej svetost podob in dejanj v Groharjevih slikah in tu ni mogoœe potlaœiti asociacije s pozo molitve.

Krompir, 1909, akvarel in tuø/papir, 25 x 28 cm, Narodna galerija, Ljubljana

87 Andrej Smrekar

Sliko uvrøœamo med eno zadnjih Groharjevih krajin, œe ni sploh poslednja. Motiv je natanœneje teæko opredeliti, iskati pa bi ga morali od Stare Loke proti Kriæni gori.

Oblike so tu øirøe, velikopoteznejøe, øe vedno so dekorativno nizane, valujoœe vzporedne ali navzkriæne valovnice, celo menjavanje svetlih in senœnih pasov prepoznamo kot ustaljeno formo v Groharjevih slikah. Bleøœava svetlobe, odbita na krajinskih oblinah spominja na tisto pri krompirju. Poteze œopiœa pa so razvezane, daljøe in øirøe a urejene spet na nekoliko »œesan« naœin.

Hribœek (Holm, Ajda), 1910, olje/platno, 50,3 x 74 cm, Narodna galerija, Ljubljana

88 Andrej Smrekar

Moæ z vozom je slika, ki je obveljala za nedokonœano. Tako jo je oznaœil Jakopiœ na komemorativni razstavi takoj po umetnikovi smrti. M. Pirnat jo je naøel leta 1911 v Groharjevi podstreøni sobi na Øtemarjih. Obæaloval je, da je Grohar ni mogel konœati, kajti gotovo bi bila enakovredna Sejalcu.

Slika spada med najveœje Groharjeve slike sploh, zato lahko sklepamo, glede na ugotovljeno prakso, da je z njo slikar spet pripravljal pomembnejøe delo v vrsti velikih galerijskih slik.

Moæ z vozom (Voznik, koruza), 1910, olje/platno, 92,5 x 129 cm, Moderna galerija, Ljubljana

89 Franc Stele

Œrednik, ki je nastal malo pred smrtjo, pomeni kar poveliœevanje lastne mladosti, poveliœevanje najmanjøega na slovenski druæbeni lestvici – pastirja. Mogoœe, da bi ga bil zmoæen s podobnim zanosom v duhu gledati edino øe Ivan Cankar. Œrednik govori sam zase kot œista likovna ustvaritev, ki ne potrebuje literarne razlage, ker nas njegova »podoba« dviga v obmoœje œiste, z barvo izraæene poezije, v kolikor ne celo mistiœne vizije Pastirja.

Œrednik (Pastir), 1910, olje/platno, 73,5 x 85,5 cm, Moderna galerija, Ljubljana

90 PODROBEN OPIS POTI GEBLARJI - ØOLA

Pri opisu poti, kakor jo je videl Ivan – øolar, navajam tudi okoljske spremembe. Nespremenjena so ostala ledinska imena, le da jih mladi rod ne pozna veœ, tudi okoliøki vrhovi so enakega izgleda. Ivan je z Andrejevega (danes Martinovega) pomola pred hiøo videl Porezen, Œrno prst, Slatnik, Lajnar in Dravh. Pomol je ostal v celoti travnat, zato je ostala tudi panorama nespremenjena. Poboœje nad hiøo do Øenejbna in do grebena Øtoleke je bilo tedaj ena sama senoæet. S tega poboœja je Grohar leta 1904 slikal Macesen, zato je videl pred sabo samo koøenine z brunarico – domaœo hiøo na njih in Œrno prst v ozadju.

Od hiøe se je po travnatem svetu do grebena enakomerno vzpenjal stari kolovoz. Poboœje je danes poraslo s smrekovim debeljakom. Pot se je nadaljevala po grebenu navzdol do danaønjega cestnega obraœaliøœa in skladiøœa lesa. S Øtoleka je Ivan æe videl strnjene hiøe Sorice in tudi Ratitovec. Kljub zaraøœenosti grebena, sem naøel v gozdu niøo in posnel vas in Ratitovec. Greben Øtoleka sovpada z robom Pretertola – øiroke doline. Pot preœka severni greben doline. S pogledom nazaj je øolar zaobjel vso dolino, vkljuœno s Øorto. Na istem mestu je, obrnjen proti severu, videl Dravh. Skozi »okno« v gozdu sem posnel vrh Dravha.

Svet med grebenom in Paklonom je bil spet travnat. Danes ga preraøœa smrekov gozd v razvojni fazi od drogovnjaka do debeljaka. V tem prostoru je ledinsko ime Najgerle. Ivan je del poti æe imel za sabo; pogled je za trenutek uprl proti Sorici in utrnila se mu je misel na øolo. Po tej samoti je hodil v vseh letnih œasih, tudi pozimi v visokem snegu. Njegova volja je bila izredna. Zgodilo se je, da zaradi sneæne ujme ni nihœe priøel v øolo, œeprav so jo nekateri imeli pred nosom. Ivan je priøel in obsedel sam v razredu.

Nekaj deset metrov pod potjo sem naøel na ovinku Geblarjeve vlake presek – reæo skozi gozd in videl pred sabo traso ceste œez Ribn in Darfle ter Erble v ozadju. Malo pred Paklonom sem spet naøel okno v rastju s pogledom na Darfle.

Paklon je kriæiøœe poti: Sprednja – Zadnja Sora. Pot se prikljuœi na cesto Petrovo Brdo – Zgaga ob izlivu Paklonske grape v Soro. S kriæiøœa se odcepi vlaka prodi Geblarju. Zgrajena je bila nova cesta – le øiroki izkop: Paklon – Ravtek. Znak z napisom Groharjeva pot usmerja v kriæiøœu udeleæence pohoda.

Spuøœamo se navzdol do Sore. Nad Rabovcem in Jakom je na poboœju øe nekaj senoæeti. Tukaj najdemo zanimivo ime Lontender – Longtener, Tener – Handfläche – dlan, za dlan povrøine. Z Lontendra je naø øolar videl pred sabo Rabovcovo domaœijo, Protekele in Prentlarje, obrnjen proti severu pa je opazoval dolino Øtoublgrouba in Globoke grape ter vrha Lajnar in Dravh. Pri Rabovcu ni veœjih sprememb, le stavbe so obnovljene. Na mestu Geblarjevega mlina stoji vikend; Tonœkova (Jakova) hiøa je bila zgrajena leta 1909.

91 Ob sotoœju Øtoublgrouba s Soro sta se Ivanu pridruæila soøolca Geblarjev Tone in leto mlajøa Betka. V troje je bila hoja prijetna, œas je hitro mineval. Obœasno se je Ivan v poletnem œasu in po predhodnem dogovoru spustil po stezi œez Pretertol in mimo Geblarja, kjer sta se mu pridruæila soøolca. Nasproti sotoœja, na levem poboœju Sore je Protekele – øiroki greben, od grebena navzdol pod Æetlom so Prendlarji – studenci. S poboœja se v studencih izliva voda v korito Sore.

Od sotoœja se vzpenjamo mimo Gosarjevega travnika. Ob poti je stal Gosarjev hlev, v katerem so imeli v œasu koønje konja. Na tem mestu stoji danes vikend, nad njim je kozolec - toplar. Na drugi strani poti je Øorlnov senik, ob Sori pa Lojzova mala elektrarna. Nad Gosarjevim je Kejæarjev travnik z imeni: Na Produ, Keterle in Hovæle. Œez parcelo je bila speljana steza. Pred vstopom na travnik je stal »koter« - Keterle - prelaz. V bliæini je verjetno stala hiøka, lahko tudi lopa – Hovæle – Haus – hiøica.

Na levem bregu Sore od Protekela do Lajte je Æbont, ki sega do grebena Keple. Pod Gosarjevim hlevom je bila brv œez Soro, kjer se je zaœela steza œez Kreøtanov Æbont, po kateri so domaœini hodili k maøi. Druga steza je vodila po Ænidarjevi in tretja po Ekarjevi Lajti. Steza po Ænidarjevi Lajti je preteæno uporabljal lastnik za izkoriøœanje koøenine. Ivan je uporabljal stezi œez Kreøtanov Æbont, œez Ekarjevo Lajto in kolovozno pot mimo Tolarjevega mlina. Katero od poti je izbral, je bilo odvisno od letnega œasa, od vremena in njegovega razpoloæenja.

Od Kepla navzdol je svet poloænejøi, tu so bile nekdanje njive in koøenina, ki je bila delno zamoœvirjena, zato ime Mejæle – moœvirni svet. Poloænejøe njive so segale do prelomnice, od koder se poboœje strmo spuøœa v korito Sore. Na prelomu je ime Cefe – tief – globok, Tiefe – globina, globoœina. Tudi v strmem delu Æbonta je bila koøenina, danes je zaraøœena s smreko, tudi steza œez Æbont je opuøœena.

Vzporedno s Soro se pot dviga œez Øtomfejden in Ribn, kjer so øolarji zavili na brv œez Soro, mimo Ekarjevega mlina in po stezi œez Lajto, kadar niso izbrali druge variante. Pod Øtomfejdnom ni bilo tedaj nobene hiøe. Bognarjeva je bila zgrajena leta 1905, za njo je zrasla Stankotova hiøa, danes jih stoji tukaj pet, vkljuœno z vikendom. Ko je øolar hitel navzgor, je pogled usmeril proti Griœu, kjer je na vrhu Lajte samevala le majhna in nizka Lorencova hiøa. Del le-te, v kateri so bile tujske sobe in salon, je Lorenc dogradil leta 1907. Danes vidimo na grebenu øolo, zgrajeno leta 1892, dve novi hiøi in gasilski dom. Shrambo za brizgalno in gasilsko orodje so zgradili leta 1907. Stavba je bila lesena, pokrita s skrilom. Po stezi œez Ekarjevo Lajto se je vzpel sam ali s soøolcema na Bloøter, od kjer se æe vidi øolo.

92 Pogled z Martinovega pomola na Hoœ in Porezen

Pogled z Martinovega pomola na Œrno prst

Pogled z Martinovega pomola na Slatnik in Lajnar

93 Pogled z Martinovega pomola na Lajnar in Dravh

Øtoleke: pogled na Sorico

Øtoleke: pogled na Ratitovec

94 Geblarji: pogled na Sorico

Najgerle: pogled na pot œez Ribn, v ozadju Darfle in Erble

Paklon, smerokaz

95 Paklon, usek v stari poti

Lontender: kozolec, v ozadju Lajnar in Dravh

Lontender: pogled na Rabovœevo hiøo in na Protekele

96 Lontender: pogled na Groharjevo pot, v ozadju naselje Pri griœu

Øorlnov senik in Lojzova mala elektrarna

Gosarjev travnik s toplarjem

97 Fidlarjev travnik s senikom in Kreøtanov Æbont

Naselje pod Øtomfejdnom

Steza œez Ekarjevo Lajto

98 Keple: pogled œez Æbont na Hoœ in Porezen

Keple: pogled na Œrno prst

Keple: pogled na Sorico

99 Keple: pogled na Groharjevo pot œez Ribn

Meænarija s œebelnjakom

Cerkev sv. Nikolaja

100 101 VIRI

• Blaznik Pavle: Økofja Loka in loøko gospostvo, Muzejsko druøtvo, 1973 • Deæman Joæe: Kroparske druæine, Gorenjski biografski leksikon • Jarc Tine: Srednjeveøke poti in æelezarstvo na Visoki Gorenjski, Radovljica 1999 • Jesenko Mira: Obnova spominske zbirke Ivana Groharja, Loøki razgledi, 1982 • Kajzer Janez: Macesen, biografski roman o Ivanu Groharju, Cankarjeva zaloæba, 1978 • Karlin Jurij: Kronika soriøke æupnije, 1903 – 1913 • Kejæar Ivan: Soriøka ledinska imena, Loøki razgledi, 2002 • Kejæar Ivan: Soriøke vode in æivljenje ob njih, Loøki razgledi, 2004 • Mikuæ Janez: Kronika soriøke æupnije, 1913 – 1930 • Omerzel – Trlep Mira – Konji naøe pravljice, Zaloæba Didakta, Radovljica, 1996 • Planina Franc: Kako se je razvila loøka pokrajina, Loøki razgledi • Smrekar Andrej: Ivan Grohar, Katalog razstavljenih slik v Narodni galeriji Ljubljana, 1997 • Stele Franc: Slovenski impresionisti, Co. Libri, Ljubljana, 1994 • Øtukl Franc: Rihard Jakopiœ in Ivan Grohar v Økofji Loki, Loøki razgledi, 1987 • Upravna enota Økofja Loka, Matiœni urad: Rojstna in krstna knjiga, 1888 – 1930 • Ustna izroœila • Æupniøœe Sorica: Status animarum

102 REPRODUKCIJA GROHARJEVIH SLIK

• Spominska zbirka Ivana Groharja v Sorici, digitalna reprodukcija slik: Portret Franje Tavœar, 1893, Marija s sv. Dominikom, 1894, Sv. druæina, 1895, Jaslice, 1896, in Sv. Andrej.

• Narodna galerija, Ljubljana, digitalne reprodukcije slik: Pomlad, 1903; Mestni muzej Ljubljana; Macesen, 1904; Pogled z mojega okna, 1905; Økofja Loka v snegu, 1905, Moderna galerija, Ljubljana; Cvetoœa Jablana, 1907, Mestni muzej Ljubljana; Øtemarski vrt, 1907; Sejalec, 1907, Moderna Galerija, Ljubljana; Snopi, 1909, Mestni muzej Ljubljana; Krompir, skica, 1909; Hribœek, 1910; Moæ z vozom, 1910, Moderna galerija, Ljubljana.

• Nadøkofijski ordinariat, Ljubljana, dia posnetek slike: Srce Jezusovo, 1900.

• Mestni muzej Ljubljana, digitalni reprodukciji slik: Moja mati, 1898; Grabljice, 1902.

• Moderna galerija, Ljubljana, digitalna reprodukcija slike: Œrednik, 1910.

103 ZAHVALA

Lepo se zahvaljujem vsem, ki so mi posredovali razne podatke: Franc Golija, Marija Kejæar-

Stankotova, Vinko Kejæar, æupnik Ivo Koæuh, Anton Pintar, Marjan Øuøtar in Janez Pintar. Zahvaljujem se: Kaœarjevim, ki so mi omogoœili posneti slike iz Spominske zbirke; za sposojene slike - Gosarjevim, Øimœevim, Poøtnim, Ekarjevim, Meænarœkovim, Ænidarjevim Jurjevim, Kaœarjevim, Martovim, Keræarjevim, Jerœknim, Betnim, Rabovœevim, Martinovim, Bognarjevim, Jakovim, Øimnovim – Sp.Danje, Angeli Gaser, Joæu Pintarju, Karlu Kejæarju in Ivanu Kejæarju-Gajælarjevemu, za karto- aerofotoposnetek Groharjeve poti Vinku Kejæarju in Zavodu za gozdove Slovenije, enota Kranj, obema avtorjema za uvodna prispevka, øe posebno se zahvaljujem osrednjim ustanovam: Narodni galeriji, Ljubljana, Nadøkofijskemu ordinariatu, Ljubljana, Moderni galeriji, Ljubljana in Mestnemu muzeju Ljubljana, ki so mi zagotovili kvalitetne reprodukcije Groharjevih slik.

104 VSEBINA

UVOD (Ivan Kejæar, Kovaœev)...... ?? IVAN GROHAR, SLOVENSKI SLIKAR (dr. Ivan Kejæar, Gajælarjev) ...... ?? PROSVETNO DRUØTVO IVAN GROHAR SORICA (Miro Kaœar) ...... ?? GROHARJEVA HIØA, NJEGOVA DRUÆINA, SORODNIKI IN SOSEDJE ...... ?? Groharjeva hiøa (Stari farovæ) ...... ?? Groharjeva druæina in sorodniki ...... ?? Sosedje ...... ?? SORIØKI LEDENIK ...... ?? IZKORIØŒANJE VODNE MOŒI SORE ...... ?? Mlini ...... ?? Æage venecijanke ...... ?? Kovaøko kladivo ...... ?? Elektrarne ...... ?? UPORABA PROMETNIC V GROHARJEVEM ŒASU, PRED NJIM IN KASNEJE ...... ?? Spravilo lesa ...... ?? Kmetijske dejavnosti ...... ?? Gradnja ceste Podroøt-Podbrdo ...... ?? Æelezarska tovorna in trgovska pot ...... ?? Izseljevanje v Ameriko in Evropo ...... ?? Svetovni vojni in zasedba Sorice po Italijanih ...... ?? Pot Sorica-Stræiøœe ...... ?? PREDSTAVITEV DOMAŒIJ OB SORIØKEM POTOKU ...... ?? LEDINSKA IMENA, OBROŒKANJE GOZDNEGA DREVJA ...... ?? Ledinska imena ...... ?? Obroœkanje gozdnega drevja ...... ?? GEBLARJI – NEKDANJE SENOÆETI ...... ?? GEOLOGIJA, OSTANKI POSTPANONSKE IZRAVNAVE ...... ?? PRI MARTINU IN MIHU ...... ?? GROHARJEVA DELA ...... ?? PODROBNI OPIS POTI GEBLARJI-ØOLA ...... ?? VIRI ...... ?? REPRODUKCIJA GROHARJEVIH SLIK ...... ?? ZAHVALA ...... ??

105 106 107 CIP

108