Krajevni Izvor Borcev Nekaterih Partizanskih Enot Spomladi 1942 in Vprašanje Ljudske Vstaje
Damijan Guštin Krajevni izvor borcev nekaterih partizanskih enot spomladi 1942 in vprašanje ljudske vstaje Hiter in velik organizacijski, številčni in operacijski vzpon slovenske par tizanske vojske spomladi 1942 ni bil naključen, pač pa drugačen, kot ga je načrtovalo in pripravljalo vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja na Sloven skem. Načrt za spomladansko aktivnost slovenske partizanske vojske je bil variacija načrta, s katerim je glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet pripravljalo zimsko operacijo, ki se je nato izrazila v decembrski vstaji na Gorenjskem.1 Bil je zastavljen bolj ambiciozno. Še vedno se je naslanjal na območji z največjim deležem delavskega prebivalstva, na Gorenjsko in Revirje, od koder bi moralo priti jedro partizanske vojske. Tak je bil tudi končni cilj te vojaške operacije: osvoboditev geografsko zaokroženega ozemlja med Kara vankami, italijansko-nemško mejo od Koroške do Zasavja, v prvi fazi pa vsaj obrobnih višinskih predelov med reko Savo in italijansko mejo in kamniško- zasavskega hribovja.2 Načrt se je zaradi spremenjenih pogojev preoblikoval v nekaj drugega, saj je glavno žarišče prešlo v Ljubljansko pokrajino, ki ji je bila v načrtu namenjena le stranska vloga.3 Ljudje, ki so vstopali v parti zansko vojsko, so bili v glavnem iz vrst podeželskega, kmečkega in neposedu- jočega prebivalstva, manj pa je bilo, razen v Ljubljani, delavstva. Slovenska partizanska vojska se je v prvi polovici leta 1942 številčno zelo po večala, saj je število njenih borcev poraslo od okoli 600 na okoli 5400 tik pred poletnima ofenzivama obeh okupatorjev. Velika večina borcev (okoli 80 %) je D0k n en i lj udske T „' ^ ! n n 0 revolucije v Sloveniji, knjiga 1, dok.
[Show full text]