Življenjepis Franceta Bevka (1890 - 1970)
Total Page：16
File Type：pdf, Size：1020Kb
Življenjepis Franceta Bevka (1890 - 1970) * Spisal Marijan Brecelj France BEVK je bil pisatelj, pesnik, dramatik, prevajalec, urednik, bibliograf, publicist, družbeni delavec, rojen 17. septembra 1890 v Zakojci in umrl 17. septembra 1970 v Ljubljani. Bil je iz bajtarske družine. Bevkovi predniki so se na Bukovo priseli iz doline ob Idrijci. Spočetka so bili polgruntarji in krčmarji. V začetku prejšnjega stoletja, so tam živeli trije bratje, godci in veseljaki. Najmlajši, Matevž, je moral v vojake na Laško. Ko se je vrnil je postal čevljar in gostač in se je preselil v Zakojco. Ta je bil pisateljev praded. Ded Jakob je bil najprej hlapec, nato je moral v vojake, prebil osem let na Laškem in postal četovodja (se naučil brati in pisati). Ko se je vrnil domov je postal dninar, čevljaril in se dokopal do zidane bajte, nekaj zemlje in koze. Rodilo se je štirinajst otrok, vendar sta le dva preživela; eden je bil Bevkov oče Ivan ter Bevkova teta Justina. V prvem zakonu s Katarino Čufer se je Ivanu, čevljarju, rodilo osem otrok, v drugem z Marijo Pajntar tudi osem. France, pisatelj, je bil prvi otrok iz prvega zakona. Bevk je ljudsko šolo obiskoval eno uro hoda oddaljenem Bukovem, kjer je bila fara in šola. Poleti 1904 so ga na prigovarjanje deda Jakoba, ki je želel, da bi vnuk ne šel po bajtarski poti in morda postal čevljar, kakor je bilo v rodu, dali v Kranj, kjer je bil pri trgovcu Kušlanu za vajenca. Ostal pa je le nekaj mesecev. Vrnil se je v Zakojco in hodil na dnine ali opravljal doma kmečka dela. Na nasvet cerkljanskega dekana Franca Knavsa, ki je vedel, da fant pošilja dopise 1 raznim primorskim listom (tržaška revija Družinski prijatelj, ki jo je izdajal J. Ukmar, mu je objavil črtico Vstajenje), je oče dal Bevka na učiteljsko pripravnico v Podgori pri Gorici. Naslednje leto, 1907-08 je bil sprejet na moško učiteljišče v Kopru (ravnatelj V. Bežek), ki se je leto za tem preselilo v Gorico. V obeh mestih je bil na hrani pri kapucinih. Leta 1913 maturira. Prvo učiteljsko službo nastopi v Orehku pri Cerknem, toda zaradi spisov s protivojno tendenco (preiskava na uredništvu Doma in sveta (DS) ter na Bevkovem stanovanju), tako imenovane Rdeče pike, dobi oznako p. v. (=politisch verdachtig - politično sumljiv), zato je bil premeščen v Novake (1916). Kot dijak je bil zvržen na treh naborih, med vojno pa je moral kar trikrat na naborno komisijo; prvič se je rešil zaradi debelega vratu, drugič zaradi pljučnega katarja, tretjič, spomladi 1917, pa je bil potrjen. Odšel je naravnost na fronto v Galicijo in Bukovino (Gornja Radgona - Krakov - Rzeszov - Terliczka - Jaroslav - preko Karpatov - Przemisl - Chirov - preko Dukle - Madžarska - Visk - 3 mesece v Podkarpatski Rusiji - Delatyn - Kolomeja - Černoivice - Voloko - Svidov - Horostokovo - marca v Ukrajino - Satanov - Felštin - Proskurov - Grečani - Žmerinka - Odesa). Poleti 1918 je njegova politična nezanesljivost zaradi amnestije črtana in gre h kadru svojega polka v Gornjo Radgono, kjer je doživel upor slovenskih vojakov in kasneje obiskuje v Piliscsabi pri Budimpešti oficirski kurz. Tu dočaka zlom Avstro - Ogrske. Novembra 1918 se vrne na Cerkljansko. Toda na povabilo Izidorja Cankarja odide 1919 v Ljubljano v uredništvo Večernega lista. Po prenehanju tega, pa kulturne rubrike Slovenca. Konec 1920 se vrne na Primorsko. J. Abram ga povabi, naj bi prišel ponovno učiteljevat na Goriško, a za to službo se Bevk ne more več ogreti. Rad pa zagrabi za vabilo D. Doktoriča, naj bi prevzel uredništvo Mladine, ki jo je urejeval 1921 in 1922, kasneje pa je sourejeval s Finžgarjem. V tem času je tudi soustanovitelj Naše založbe. Sredi 1921 postane tudi urednik Goriške straže (GorS) (do 1922) in Čuka na pal'ci od (1923-1926), ter dopisnik Edinosti (E) - Trst za Goriško, posebno kulturne rubrike. Od 1923 do 1926 ravnatelj Narodne knjigarne in papirnice (kasneje: Knjigarna G. Carducci). Aprila 1926 zaradi »Desetih zapovedi za rekrute«, objavljenih v Čuku na pal'ci, obsojen na 4 mesece zapora. V začetku 1927 začne urejati publikacije Goriške Matice (GM) ter sodelovati v uredništvu Književne založbe Luč (od 1927). Postane souredmik Našega glasu (NG) - Trst, ves čas pa svoboden pisatelj. Decembra se preseli v Trst, da bi bil bliže Zadružni tiskarni (Tipografia Consorziale), ki je tiskala knjige Goriške Matice (GM), pa tudi iz osebnega razloga. Aprila pregnan iz Trsta, kamor ni smel več stopiti 8 let, se nastani v Gorici na Solkanski (Svetogorski) cesti. Leta 1929 prevzame urejevanje Luči in Biblioteke za pouk in zabavo (BZPZ) - Trst od 1935 skupno z A. Kukanjo. V tej dobi zamenjata z D. Feiglom funkciji pri Goriški Matici (GM): Bevk postane tajnik. Leta 1930 je bil obsojen na dve leti hišnega zapora in dobi ukor 2 (ammonizione), Spomladi 1934 obsojen na tri leta konfinacije na otoku Ventotene pri Neaplju, vendar po 40. dneh izpuščen na prizadevanje slovenskega PEN-kluba, ki je angažiral italijanske tovariše v italijanskem PEN- klubu, posebno predsednika Marinettija. To leto potuje v Jugoslavijo. Leta 1936 se udeleži kongresa PEN-klubov v Španiji (Barcelona) (Izlet na Špansko), naslednje leto v Franciji (Pariz) in dvakrat obišče Bolgarijo (Deset dni v Bolgariji). Leta 1939 je s PEN-klubom na Češkoslovaškem (Praga). Ko se pripravlja s PEN-klubom na Švedsko, Nemčija napade Poljsko in Bevku umre hčerka Jerica. 12. junija 1940 ga zaprejo in internirajo v Pisticci v Lukaniji, nato v Cofioritu v Umbriji in še v Isernio pri Campobassu v pokrajini Molise, od koder pride domov na očetov pogreb oktobra 1941. Oktobra 1942 je spet zaprt v Gorici, kjer ostane do 10. septembra 1943. Odide v partizane. Po Goriški fronti se premakne na Vojščico, samotno kmetijo pod Oblakovim vrhom. Od novembra 1943 član AVNOJ. Prav tako je leta 1943 izbran za predsednika Pokrajinskega odbora OF za Slovensko primorje. Kot zastopnik Slovenskega primorja je izvoljen za člana SNOS v Črnomlju. Od februarja 1944 član IO OF. Tu je poverjenik referata za prosveto, jeseni 1944 pa predsednik za Slovensko primorje in Trst. Marca 1945 se vrne na Primorsko. Po končani vojni postane v Trstu predsednik SIAU. Od maja do oktobra 1946 je v Parizu kot član posebne delegacije PNOO za Trst in Slovensko primorje na mirovni konferenci. Od 1947 je v Ljubljani kot podpredsednik Prezidija Ljudske skupščine LRS. V naslednjih letih je večkrat izvoljen za republiškega in zveznega poslanca v Beogradu. Tu je predsednik komisije za izenačevanje teksta zakonov pri zvezni ljudski skupščini, član glavnega odbora in predsedstva SZDL Slovenije v Ljubljani in član glavnega odbora SZDL v Beogradu. Dvakrat je bil v jugoslovanskih parlamentarnih delegacijah; enkrat na Češkoslovaškem in enkrat v Turčiji (1953). Kot delegat Ljudske prosvete Slovenije je potoval v Celovec (1954). Privatno je obiskal Italijo, Francijo, Grčijo in Bolgarijo. Za svoje delo in življenje je prejel vrsto priznanj, odlikovanj in nagrad. Najpomembnejše so: Red dela I. stopnje, Red zaslug za narod I. in II. stopnje, Red narodne osvoboditve, Zlata značka svobode. Književne nagrade: Mladinska Matica za Pastirce (1935), Prešernova nagrada za Tončka (1948), nagrada Mladinske knjige za Otroška leta (1949), Prešernova nagrada za celotno življenjsko delo (1954), nagrada Mladega pokoljenja v Beogradu (1960), Nagrada AVNOJ (1968). Leta 1950 postane predsednik Društva slovenskih književnikov, od 1952 do 1962 II. podpredsednik Slovenske Matice; častni član občine Idrija (1960), častni član občine Nova Gorica (1970); odlikovan z bolgarskim redom »Cirila in Metoda I. stopnje« (1967), leta 1968 dobi povest Pestrna priznanje »Zlata (knjiga«, 1969 pa isto priznanje Mali upornik. Od 1953 je redni član umetniškega razr. SAZU. Po njem je imenovana Bevkova bralna značka, Goriška knjižnica v Novi Gorici (1970) ter vrsta šol in drugih javnih organizacij. Ljubezni do knjige se je Bevk navzel doma. Tu se je srečal z »omarico 3 polno Mohorjevih knjig« (prim. Začudene oči), še preden je znal brati, ko pa je znal še pisati, je pri dvanajstem letu že »napisal in ilustriral svojo prvo knjigo«. (prim. Otroška leta). Od 15. leta dalje pa je pošiljal razne prispevke v novičarske liste, sodelovanje, ki se je potem razširilo na skoraj vse pomembnejše slovensko revijalno in dnevno časopisje, tako (za podrobnejšo navedbo letnikov prim. Leksikon pisaca Jugoslavije (LPJ) - Novi Sad I, 231- 2) Angelček, otrokom učitelj in prijatelj (A) - Ljubljana, Vrtec (V) - Ljubljana, Primorski list (PrimL) - Trst, Alfa, Pripravnik, Zora - Prvi cveti, Dom in svet (DS) - Ljubljana, Domači prijatelj (DP) - Celovec- Praga- Ljubljana, Zvonček (Zk) - Ljubljana, Mentor (Mnt) - Šentvid nad Ljubljano, Novi čas (NČ) - Gorica, Slovenec (S) - Ljubljana, Slovenka (Ska) - Trst, Njiva, Naša moč, Večerni list, Jugoslovanska žena, Mladika (M) Gorica - Prevalje - Celje, Goriška straža (GorS), Novi rod (NoviR), Edinost (E) - Trst, Čuk na pal'ci (Čuk) - Gorica, Ljubljanski zvon (LZ) - Ljubljana, Trije labodje, Jadranski almanah (JAlm) - Trst, Koledar Družbe sv. Mohorja (KolMD) - Gorica, Ženski svet (ŽS) - Trst, Naš glas (NG) - Trst, Jaselce, Koledar Goriške matice (KolGorM) - Gorica, Naš rod (NR) - Ljubljana, Mladinski list, Sodobnost, Slovenska družina, Prijatelj, Žena in dom, Žika, Razori, Zbornik Luč (ZbLuč) - Trst, Biblioteka za puk in zabavo (BZPZ) - Trst, Primorski dnevnik (PDk) - Trst, Slovenski poročevalec (SlovP), Primorski poročevalec (PrimP), Primorski kmečki glas (PrimKG), Mladi puntar, Učiteljski svetovalec, Mladi rod, Ljudska pravica (LdP) - Ljubljana, Tovariš - Ljubljana, Pionir - Ljubljana, Obzornik, Novi svet, Svoboda, Nova obzorja (NOja) - Maribor,