PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE Poštnina Plačana V Gotovini

PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE poštnina plačana v gotovini

VSEBINA: Turistično in avtobusno podjetje OB NAŠEM JUBILEJU (1893-1968) 49 MORJE IN GORE Jože Kodre 50 V NOVOLETNI NOCl Ludvik Zorzut VELEBIT KOMPAS Ing. Milan Ciglar 54 V STRMIH STENAH IN STOLPIH DOLOMITOV LJUBLJANA, Dvoržakova ulica 11 Janez Krulič 63 PO VRHOVIH OKROG IDRIJSKEGA KOTLA Lado Božič 67 DRUŠTVENE NOVICE 75 ALPINISTIČNE NOVICE 80 POSLOVNE ENOTE 85 VARSTVO NARAVE Beograd, Budva, Brnik, Bled, IZ PLANINSKE LITERATURE 88 RAZGLED PO SVETU 91 Celje, Dubrovnik, Fernetiči, Gor- GEOLOŠKE EKSKURZIJE V LETU 1968 95 nja Radgona, Hrvatini, Idrija, STALNO IN OBČASNO OSKRBOVANE PLANINSKE PO- Izola, Jesenice, Koper, Kozina, STOJANKE V ZIMSKI SEZONI 1967-68 95 Ljubljana, Maribor, Murska So- PRAVILNIK ZA DELO DISCIPLINSKIH ORGANOV PLA- bota, Novo mesto, Opatija, Pi- NINSKE ORGANIZACIJE V SLOVENIJI 95 ran, Portorož, Postojna, Poreč, NASLOVNA STRAN: LEDENI STALAKTITI Pula, Sežana, Sisak, Škofije, Šen- Foto: Jože Kovačič tilj, Trbovlje in Zagreb

PREDPRODAJA vseh vrst vozovnic za železniški, pomorski in letalski promet za domovino in inozemstvo

ORGANIZACIJA izletov in potovanj po Jugoslaviji in v inozemstvo

REZERVACIJE hotelskih sob, kabin na ladjah obalne, rečne in prekooceanske plovbe in postelj v spalnih va- gonih na progah JŽ in v ino- zemstvu

POSREDOVANJE potnih listov, obmejnih dovolilnic in vseh vrst tujih vizumov

PRODAJA turističnih spominkov, publikacij in barvnih razglednic

NAJVEČJA IZPOSOJEVALNICA osebnih avtomobilov v Jugoslaviji z depoji v Ljubljani, Beogradu, -Planinski Vesinik- je glasilo Planinske zveze Slovenije / Zagrebu, Dubrovniku, Opatiji, Izdaja ga PZS - urejuje ga uredniški odbor. Odgovorni Portorožu in na Bledu. Izposoje- urednik: Stanko Hribar; glavni urednik: Tine Orel. Revija izhaja dvanajstkrat na leto. Članke pošiljajte na naslov: valnica razpolaga z 80 avtomo- Tine Orel, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana Uprava: bili VW in Mercedes Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, Dvoržakova 9, p. p. 214, telefon 312-553 / Tu se urejajo: reklamacije (ki se upoštevajo dva meseca po izidu številke), naročnina, V vsaki poslovni enoti posluje menjalnica honorarji, oglasi, razvid naslovov / Tiska in klišeje izdeluje Tiskarna -Jože Moškrič- v Ljubljani / Letna naročnino tujih plačilnih sredstev je N din 24.-, ki jo morete plačati tudi v štirih obrokih (naročnina za inozemstvo N din 37,- ali 3 USA S) / Tekoči KOMPAS račun revije pri Narodni banki 501-8-5/1 / Spremembo na- slova javljajte na Upravo Planinskega Vestnika. pri čemer je pred vsakim potovanjem najboljši navedite poleg prejšnjega vedno tudi novi naslov, po svetovalec možnosti s tiskanimi črkami.

Odpovedi med letom ne sprejemamo. Upoštevamo pa pismene odpovedi, ki jih naročniki izroče upravi do 1. decembra za prihodnje leto. Rokopisov ne vračamo. planinski vestnik 1893-1968 glasilo planinske zveze Slovenije I. 1968 — št. 2

OB NAŠEM JUBILEJU (1893—1968)

luzije so človeku potrebne, pravijo tisti, ki razmišljajo o odnosu človeka do gora. Že Albrecht v. Haller je v svoji znani knjigi »Die Alpen« zapisal: »Vred- nost stvari je v tem, kaj ob njih čutimo, kaj ob njih doživljamo.« Že v za- četku planinstva je bila torej jasno izražena misel, da je doživetje v gorah le v prav majhnem delu objektivno, da je pretežno le subjektivno. Kdor misli, da je možno doživeti goro z liftom ali helikopterjem, ta hip sedeti še pri konferenčni mizi, hip nato pa žvečiti sendvič na ledeniku, ta ne bo nikoli imel pojma o doživetju gore. Doživi jo le tisti, kdor se na doživetje pripravi, goro študira, jo nato prigara s telesnimi in moralnimi močmi in se z vzponom zares preizkusi. Le ta bo morda deležen tiste sladke iluzije na vrhu, da se je čas ustavil, da ga je obsijala posebna sreča. Profanacija gora je v bistvu v tej sodobni možnosti, da so brez vseh naporov na vrhu množice ljudi, v tej inflaciji, ki je zajela doživetje gora. To torej ni estetski, temveč psihološki problem. Po zakonu o varstvu narave je lahko estetsko prilagoditi razne teh- nične in gostinske objekte gorski pokrajini, jih narediti manj vidne, prepove- dati trganje cvetlic, izumiti navsezadnje tihe reaktivce in namestiti na vsak korak smetiščna vedra. Vse to pa ne bo povrnilo samote, ki jo išče planinec zato, da bi doživel goro sam ali s sebi enakimi, to je, stran od ljudi, ki menijo, da se da vzpon na goro kupiti z vozovnico. Današnji masovni planinski turizem gotovo ni nadaljevanje v razvoju planinstva, ampak neke druge vrste rekreacija, ki s planinstvom nima kaj prida opravka. Najvišja sreča v gorah je v odpovedi, v žrtvi. Najvišja slast in najgloblja bolečina sta si blizu. Planinstvo je v sto letih opravilo za človeka mnoge naloge. Ne moremo si misliti, da bi bilo že vse izvršeno. Če bi bilo, potem ni več treba ne društev ne vsega tistega, kar društveno delo terja. Odnos človeka do gora se spreminja. Naloga sedanjosti in prihodnosti pa je, da spremembe doumemo in da smo jim kos. Če svet danes misli, da se da vse kupiti, s tehniko vse doseči, z razumom vse dojeti, mu moramo dopovedati, da to ni res, da bo takemu nazi- ranju sledilo razočaranje, ki ga bo treba preboleti. To ne pomeni, da bomo šli na podiranje tehnike. Ne, naša dolžnost je, da svet, kakršen je, ob tehniki, kakršna je, s svojim planinstvom dopolnjujemo, mu dopovedujemo, da gre v planinstvu za mnogo več kot za mehanično zavzemanje prostora na vrhu in tam gor za nekaj besed, za nekaj starih ali novih dovtipov. Če bomo to znali in zmogli, če bomo to sodobnemu svetu zares dopovedali, mu v današnjih razmerah kazali pot v gore, ga prepričali, da je za telesno in duhovno ravnovesje planinstvo potrebno, bomo svojemu delu vtisnili značaj pomembne sploš- nosti tudi za prihodnje čase in tako storili svojo človeško in družbeno dolžnost.

T. O. MORJE IN GORE Zopet me je pot privedla med skalnate vrhove. Od takrat sem jim ostal zvest. Le od časa do časa se spomnim onega drugega sveta, kjer sem videl toliko lepega — morja. Če sta dva svetova Jože Kodre tišine, potem so eden gore, drugi svet pa pod morjem. To vem zagotovo. Morje sem spoznal in gore šele spoznavam — korak za korakom, vrh za vrhom in steno za steno. Menda ga ni planinca, ki ne bi imel svoje izvo- ljene gorske doline in gora okoli nje. So takšne, e kot »mule« v osnovni šoli sem slišal za ki te osvajajo počasi, in takšne, ki te osvojijo Logarsko dolino. V šoli so nam pravili, da je to bliskovito. Logarska dolina je ena takšnih dolin. prava alpska dolina, ki so jo napravili ledeniki, Spoznaval sem jo počasi in osvojila me je po- da je obdana z visokimi hribi, da ima pravcati stopoma. Še ena dolina je med izvoljenimi ko- slap in podobne učenosti. Zavidal sem srečnejšim tički. To je dolina Zajzera pod Poliškim Špikom. sošolcem, ki so mi pravili o svojih izletih v Lo- Ta me je osvojila bliskovito. Logarski, hrupni in garsko dolino, o pravcatih smučarskih »podvigih« pomehkuženi, je tekmica ona, tiha in divja pod tam med visokimi hribi. Celo takšni so se našli, silnim Poliškim Špikom, Nabojsom in Višem, ki ki so bili bojda tudi na samem Triglavu! Jaz tam okoli Svetih Višarij izgublja svoj tihi in divji kratkohlačnik pa sem se moral zadovoljiti s Celj- značaj ter postaja hrupna in pomehkužena dolina. sko kočo, Svetino in od časa do časa z Mozirskimi Ti dve tako različni dolini sta me osvojili in eni planinami. Pa vendar so me pota počasi a vztraj- od njih — Logarski poizkušam »ukrasti« njen zad- no privedla med skalne vrhove, o katerih sem nji tihi in divji kotiček, severno steno Planjave. toliko čul. Počasi od Raduhe proti Robanovem Nad desnim bokom Logarske doline se vzdiguje kotu, proti Korošici in Ojstrici. Korak za korakom mogočno severno ostenje Planjave. Planjavska sem jih spoznaval. Za nekaj časa sem opustil stena je po višini druga najvišja stena pri nas, hojo v hribe. Spoznal sem takrat nekaj večjega, saj je visoka okoli 1400 m. Na zgornjem delu nekaj bolj skrivnostnega, kot je bil tih gorski doline se pričenja ostenje ob vpadnici spod- svet, v katerega sem zahajal z brati. To je bilo njega roba Kamniškega sedla, ter končuje ob morje. Pa ne takšno, kot ga pozna večina »na- vpadnici svojega vzhodnega vrha (Lučke Babe). vadnih Zemljanov«, poznal sem ga z druge plati. Trije vrhovi Planjave: vzhodni (Lučka Baba), sred- Spoznal sem še en svet tišine — tisti pod morjem. nji (nanj drži zaznamovana pot) in zahodni imajo Z brati sem preživljal nepopisno lepe dneve ob vsak svoj steber. Pod zahodnim vrhom je steber, morju, ko smo se ob svitu odpravljali vsak s svojo po katerem poteka Drofenikova smer, srednji vrh podvodno puško v morje. Težko je popisati naše ima steber med Drofenikovo in Tschadovo smerjo občutke, ko smo s tesnobo v srcih prodirali v (še nepreplezan) in vzhodni vrh steber levo od njegove skrivnosti. Med mračnimi podvodnimi ste- Tschadove (še ni preplezan) — spodaj porastel nami, tam kjer je sončna luč le medlo osvetlje- z rušjem, zgoraj pa se strmo dviguje proti veliki vala prostor okoli nas, tam smo našli svoj drugi gredini. Zahodni del severne stene je najbolj svet. Spoznavali smo ga in se učili ob njegovih strm in tu potekajo najtežje smeri v ostenju: Gra- skrivnostih. Ob toplih nočeh, ko smo v svoji za- dišnikova in Dularjeva z Glavo. Celotno ostenje nesenosti pozabili na čas, ko smo podnevi plavali v zgornji tretjini prereže široka gredina, ki se kilometre in kilometre ob obali otoka, kjer smo vleče vse od Škarij ter se pod zahodnim delom imeli svoj raj, takrat smo preživljali svoje »ob- severne stene (Glava) zoži, nato se po policah morske bivake«. Lačni in žejni smo se ob svitu nadaljuje na SZ greben. Prav ta široka gredina vračali po isti poti proti našim šotorom. Postali je »lepotna napaka« Planjave. Široka je, do sre- smo mojstri v podvodnem ribolovu, hoteli smo še dine poletja pokrita s snegom, kasneje pa lahko več. Ni nam bilo dovolj tistih 20 in nekaj metrov, občudujemo bujne zelenice, celo gamsi pridejo iz ki smo jih dosegali. Uresničile so se nam naše svojega raja — Rjavčkega vrha prav pod njen želje. V Koprskem zalivu smo se z dihalnimi apa- srednji vrh. To ogromno ostenje je porastlo celo rati na stisnjen zrak potapljali še globlje. Bili z macesni (Jagnjičeva zelenica). Prav preko te smo v potapljaški šoli, kjer smo zopet spoznali gredine so bojda pred mnogimi leti lovci — v delček njegovih skrivnosti, delček sveta tišine. glavnem divji, hodili iz Kamniškega sedla nad Težko je bilo vsakoletno slovo od morja, težak gamse, ki so se pasli na zelenicah na Grlu, je bil povratek v hrupno vsakdanjost. Rjavčkem vrhu in pod Krofičko. No, in savinjski jim menda niso ostali dolžni in so po isti poti prečili na bok stene ter po krušljivi steni prišli hodili na kranjsko. Kakor je zahodna stena Pla- na sam začetek SZ grebena. Od takrat mi stena njave — nad Kamniškim sedlom živa, tako je ni dala miru. mogočno severno stenje tiho. Le v njegovem za- Velik daljnogled na Okrešlju je bil večkrat na- padnem delu se od časa do časa oglasi plezal- merjen prav na to steno. Vendar sta me Peter čevo kladivo. Menda je prav velika krušljivost in Silvo prehitela. Že na začetku te sezone sta kriva, da se tako malo plezalcev odloči zanjo. imela daljnogled »okupiran«. Risala sta, hodila Morda je njen zapadni del malo boljši, vendar z daljnogledom prav do Zaspanega hriba in se tudi ta ne more pohvaliti s trdnostjo skale. Brložnice. Besna nad vremenom sta robantila, da Že sam spodnji del okoli Gradišnikove in Dular- ne morete pregledati cele stene, saj je bil to pot jeve je prav krušljiv. Bolj ko se pomikamo proti vrh v megli, drugič so se megle vlekle prav po vzhodu, bolj narašča njena krušljivost. Značilnost vznožju stene, večkrat pa ju je dež pregnal z ostenja so žlebovi. Pozimi in spomladi so plazovi njunih opazovanj. Vreme je postalo lepše. Pa njihovi gostje, zato so izprani in mokri, poleti pa ne za dolgo. Bila sta že v steni, pa se morala so prav pripravni, da po njih ropočejo kamniti vrniti zaradi dežja. Drugič sta imela več sreče plazovi. Zapadno kamenje je druga značilnost z vremenom. Ves dan je držalo. Bivakirala sta v severne stene. Od jutra do večera ni miru pod steni, ponoči pa je zopet začelo deževati, celo steno, celo ponoči ne. Ko smo se nekoč vračali snežilo je in umakniti sta se morala iz stene. z Okrešlja, smo bili priče precej hrupnega pri- Nista imela sreče. Od takrat še nista poizkusila zora. Z levega boka Glave se je odtrgal velikan- ponovno. Le klini in vrvice od spustov v klinih ski skalni blok in s truščem prigrmel pod steno. pričajo, da je nekdo že poizkušal tam okoli Du- Podnožje stene je bilo nekaj časa zavito v prav- larjeve v zapadnem delu severne stene. Sam sem cat oblak prahu. Prav osrednji steber je nena- imel več sreče z vremenom. Kar preveč. Če bi se vadno krušljiv. V srednjem delu je pravcati rdeči vreme obnašalo tako kot pri Petru in Silvu, bi se kamnolom. Tako kot ima zahodna stena značilno morda naveličali »oblegati« naš steber pod sred- skalno tvorbo — Rdeči kup ob Wissiakovi grapi, njim vrhom Planjave. Tako pa je bilo vreme ga ima tudi severno ostenje. Le da je ta rogelj mnogo višji, okoli 200 m in menda prav tako ne- preplezljiv kot Rdeči kup. Iz doline je severna stena povsem nedolžna — žlebovi in stebri se lepo dvigajo proti SZ grebenu ali proti njenim vrhom. Najlepši pregled nad steno nam nudi prečenje od Bab po gredini proti Glavi in po Ludvik Zorzut policah na SZ greben. Šele takrat vidimo »ne- dolžnost« severne stene. To ni več stena, pravcato V NOVOLETNI NOČI ostenje je z mnogimi stebri, roglji in grebeni. S tako razčlenjenim, razbitim in nenavadnim oste- V novoletni noči Zemlja se zamaje njem se menda lahko ponašajo le malokateri Starogorska skoz apnence in granite, vrhovi pri nas. bratu Mesecu v vesolje rakete, satelite v goste mu pošilja, sestra, za atomske vaje. Moja velika želja je bila, da bi poizkušali spo- Mesec Bledogledi se za oblake skriva, znati to ostenje, vendar ne po smereh, ki so že v silobran postavlja svojega kovača. preplezane. Prvič se mi je ta želja izpolnila pre- Kdo posest mu krati, javno ga izziva? teklo leto, ko smo z Dušanom in Cicem poizkušali On atomske vse pošiljke gladko — vrača. nekaj novega. Dobro se spominjam dne, ko smo V novoletni noči tam na snežni gredi, preplezali tretjino Gradišnikove smeri ter po si- gorohodci, kam strmite v blodnih sanjah, stemu polic, ki se vlečejo v desno, želeli priti v Mesec Bledogledi po nebesnih plan j ah? nekam na začetek SZ grebena. Spominjam se Stojte! govori vam Mesec Bledogledi: čudovitega plezanja po Dušanovi smeri in nekaj krušljive police porasle celo s travo (po njej še Vi zemljani! Ne! Ne silite gor k meni, Sem brez življa, ne šumijo mi zeleni listi, ni hodil nihče pred mano razen Cica in Dušana, pesmi, cvetja ni v puščavi tej ledeni, ki sta bila navezana na vrv pred menoj. Takrat O, ne glejte me planinci, alpinisti! sem ju »stara mačka« — naj me ne razumeta Vas poljublja, vas objema narobe — mislim po njunem plezalskem udejstvo- Zemlja! Zemlja! vanju, prosil za »krepko vleko«, saj se mi je po- Zamujeno, zato pa nič manj iskreno voščilo slovenskim lica zdela le preveč krušljiva. Po policah smo planincem s Kanala ob Soči. Op. ur. prelepo — toplo in brez obetov zo poslabšanje stena nad nami bo zahtevala povračilo zanjo. v prihodnjih dneh. Veljalo je poizkusiti in poiz- 80 metrov nad menoj so črni previsi. Proti njim kusili smo, čeprav ne preveč uspešno! Kar pa se drži za ped široka in okoli 25 m dolga pot. Pod vremena tiče, moram popraviti svojo prejšnjo previsi slutim prehod na levo — na bok stene. ugotovitev. Ni bilo prelepo — toplo, bilo je manj Toda pred nami je še ta nemogoča poč. S po- lepo — bilo je strašansko vroče, skoraj peklensko močjo zagozde in dolgega lednega klina, ki ga vroče. zabijem v bolvanček v poči, počasi napredujem. Konec je zabijanja. Plezati je treba le prosto. Jutranji hlad nas je pregnal z našega bornega Moker sem do kože. Pravo garanje. Izmučen do- ležišča, ki smo si ga pripravili med rušjem. Stena sežem zagozden bolvan na vrhu poči, ki se raz- Planjave je še vsa siva, le tam za Okrešljem so širi v kaminček. Na stojišču zabijem dva klina. se vrhovi Rink obarvali s prvo zarjo. Tesno nam Spomnim se Janezovih besed, ko nam je nekoč je pri srcu, sami smo pod mogočno steno, ki je v plezalnem vrtcu govoril, da plezamo kot divji plezalci še niso premagali. Siva je, mrka in prašiči. Naj mi pristaši estetskega plezanja opro- hladna. Molče se spogledamo, vemo, kaj nas stijo. Res ne znam plezati lepo in v tej poči čaka. To ni več naša Planjava, obsijana s son- sem si menda pomagal celo z zobmi, vsaj Janez cem, mogočna pa vendar prijazna, kakršno smo bi to gotovo videl, če bi bil z nami. Sicer pa gledali prej, ko smo se domenili za smer. Nato- bodo ponavljalci imeli priložnost preplezati poč pili smo snega v čutarice ter odnesli opremo pod elegantno kot v plezalnem vrtcu ali pa kot moža- steno. Ob pol sedmih začnem prvo dolžino, po karji narisani ali naslikani v knjigah o plezalni strmem žlebu. Napredujem le z zabijanjem klinov. tehniki. Meni pa so za takšno plezanje manjkale Žleb je izpran in strm. Po prvi dolžini se odločim še najmanj dve roki in kakšna noga. Soplezalca za kratko prečnico v desno, da dosežem majhen sta še kar hitro pri meni, čeprav sem parkrat raz. Zopet zabijanje, saj drugače napredovanje občutil precej njune teže na vrvi. Poč smo ocenili ni možno. Peta stopnja. Sonce že obliva zeleno s VI stopnjo. Ne da bi vprašal soplezalca za do- dolino pod nami, sami pa smo še vedno v senci. voljenje, si privoščim limonado. Po krajšem po- Bolje je tako, zaenkrat ne bomo imeli težav z čitku nadaljujem skozi kaminček ter po žlebu vročino. Še dve dolžini »potegnemo« in na prvi naravnost navzgor. Spet zabijam. Ne vidim nobe- gredini smo. Stena nad nami je dobila drugačno nega pravega prehoda pod previsi. Plati, razbit lice. Še iz doline smo videli, da bi bil možen svet. Nič. Če je prehod v levi bok stene, mora prehod po policah na levo. Sedaj pa so »police« biti čez te previse. Zabijem stojišče. Elč je pri tako strme in ponekod porastle s travo, da tu meni. Tone mora ostati pod njim, saj za dva ni nimamo kaj iskati. Odločimo se za direkten vzpon. prostora. Na stojišču zabijem Elču še en klin. Po Prestop čez žleb je le za plezalce z dolgimi no- polički prečim pod previs. Zabijem dva klina. gami. No, te na srečo imam in za nami je na- Trda mi prede. Še dva klina gresta vanj. V silnem slednji raztežaj. Napredovanje v troje je počasno. razkoraku ga zdelujem, saj je po sredi prerezan Zabijam kline, saj se stena ne pusti kar tako. z nekakšnim previsnim žlebom. Klina že dalj časa Hitro sem čez plati. Čez žmulo mi ne gre in ne ne morem zabiti. Dovolj imam težav s samim gre. Poizkušam znova. Ne gre. Tudi s klini ni nič. seboj. Zopet mi manjka kakšna roka! Skoraj sem V tegu prečim na levo. Nahrbtnik pustim zava- čez rob. Pred sabo vidim majhen skalnat rogelj. rovan na klinu. Elč z nezaupanjem gleda moje Samo do tja moram še zdržati. Moram. Tu je »plezanje«. Po polički skušam priti nad žmulo. prehod v levi bok stene. Prepozno. Čutim, da ne Strahota. Na hrbet moram, da se priplazim okoli bo šlo. Samo pol metra še imam. Pol metra in skalnega nosa in dosežem ploščad nad žmulo. moje roke me nočejo več držati, čeprav hočem! Moker sem in razočaran. Prvič nam je stena zaso- Hočem in moram zaradi prijateljev, s katerima lila vzpon. Iz doline vidni prehodi po lepih po- sem na vrvi, zaradi nas treh, zaradi Petra in licah so izginili. Soplezalca sta pri meni. To Metke, ki nas opazujeta izpod stene. Vse zaman. mesto ocenimo s V +. Pa vendar nam je stena Izdajalske roke! Na hrbet odletim z roba. Ni me nekaj poklonila. Čudovito, meter široko polico. strah zame. Za soplezalca mi gre. Ne spominjam Želeli smo si je že prej, sedaj pa smo jo le se, če sem zabil kakšen klin. Seveda sem jih. dobili. Veseli smo je, za cel raztežaj je je. Nad Prva vponka se razleti na kose. S čelado in nami je velikanski skalni pomol. Ob njegovem roko oplazim ploščo, tako da me zasuče in boku zabijem naslednje stojišče. Preko črne padam na noge. Druga vponka prižvenketa s kli- škrapljaste stopnje si moram pomagati s klini. nom k meni. Padam. Nato sunek. Moj bog, klina Toda šele sedaj vidim, kam nas je pripeljala in Elko sta me zadržala. Pol metra nad ploščami polica pod nami. Prelepa je bila, preudobna in pod previsom se ustavim. Vrv še vedno trepeta. Vemo, da fantje poizkušajo vse, kar se da, stena Zavpijem, naj me spusti še malo. Popolnoma sem pa je tako divja, da se ne pusti presenetiti. pri sebi. V ploščo zabijem specialček, nato še Jutro. Nad nami je živahno. Celi bloki frčijo preko enega in še enega. Sedaj naj bo z mano, kar nas. Zagledamo vrv, ki zleti proti nam. Glej ga! hoče. Zavarovan sem. Pa vendar sem čisto dober. Prvi se »pripelje«. Vražji fantje! Drug za drugim Komolec krvavi. Povijem si ga. Stisk v pasu je se spuščajo po vrvi. Dobimo čaja, limon, slad- neznosen. Vozel je zategnjen. Rad bi ga popustil korja. Pripravljamo se za spust. Preko plati me in pomaknil pod pazduho. Ne gre. Naj gre k »spravijo« do Elča in Toneta. Potem gre po vrvi vragu! Ne bo me konec. Bom že potrpel. Ne v dolino. Spust za spustom. Prvi smo v mraku pod morem verjeti, da se je vse tako končalo. Več kot steno. Dobimo pijače, od nekod se pojavi ne- 25 metrov sem »letel«. Elču je izruvalo enega od kakšna torta — bojda za naš rojstni dan. Vse klinov na stojišču, toda drugi je zdržal. Malo tole bežno registrirajo naši možgani, potrebni ožgana roka in krvav nos, ko ga je »zabilo« v smo počitka. Tudi slap, ki smo ga poslušali vse lusko pred njim, to bi bilo vse. Brez panike se dni naše žeje v steni, ima lepši glas. Ne upam pripravljamo na prisilni bivak. GRS je pod steno. pa si pogledati proti steni, ki se je zavila v plašč Tema je. Luči pod steno. Nismo sami. Jutri zarana teme. Bojim se, da bom moral še enkrat, pa bodo prišli. Noč je minila. Po Drofeniku napre- čeprav v mislih, preživeti vse to. Pa vendar vem, dujejo proti našem stebru. Peklensko je vroče. da bom zopet poizkusil prav v tem stebru. Brez vode smo. Zopet je noč. Nad nami so. Iz doline nas hrabrijo. Želimo si samo vode. Vode. Slika severne stene Planjave je, žal, prepozno dospela. Priobčili jo bomo v št. 3. Q

ARCEL KURZ (1887—1962), častni član CAS, pionir planinstva svetovnega formata, je bil od svojih deških l;et povezan z gorami posebej s Saleinaz pri Praz-de Fort, kjer si je družina Kurz zgradila vveekend. Njegov oče je bil prav tako častni član CAS, vnet raziskovalec Alp. Največje veselje mu je bilo, da je uvajal na isto pot svojega sina. Z 12 leti ga je že vodil na Grand Darrey (3515 m), na la Crete Seche (3021 m), s 13 leti na Aiguille d'Argentiere. S 16 leti se je Marcel že sam povzpel na Grand Golliat (3245 m). L. 1910, 1924 in 1929 je že sodeloval pri novi izdaji zemljevida Barbey, Imfeld in L. Kurz. Kasneje je izdal še tretjo in četrto izdajo Vodnika po Mt. Blancu, ki ga je spisal oče Louis Kurz. V okolici Saleinaza je začel s topografskimi študijami in se z njimi ukvarjal vse življenje. V CAS je stopil kot študent na zveznem politehnikumu v Ziirichu I. 1909. Od I. 1907 dalje do I. 1920 se je povzpel na vse štiritisočake v VVallisu. V tej dobi je spoznal, kakšno vlogo bo igral zimski alpinizem. L. 1923 je izdal »Alpinisme hivernal«, tej knjigi so sledili trije zvezki »Guide du skieur dans les Alpes valaisanes«. L. 1913 je stopil v službo v zvezni topografski urad, kot topografski inženir je hotel sodelovati pri nacionalnem švicarskem zemljevidu. L. 1921 je bil na Olimpu, rezultat je bila karta 1 : 20 000. Naslednje leto se je odločil za privatni poklic, čeprav je s topografskim uradom obdržal tesne zveze. S tem se mu je odprl svet. Kot član Alpine Cluba se je I. 1926 udeležil ekspedicije na Novo Zelandijo in tu opravil četrti vzpon in prečenje Tasmana (3498). Obšel je nato ves planet. Ko se je vrnil, je končal svoj vodnik po VVallisu v štirih zvezkih, drugi zvezek Guide des Alpes uranaises in peti zvezek des Alpes grisonnes (Berninska skupina) z orografskimi skicami. L. 1930 je deloval kot topograf v ekspediciji G. O. Dyhrenfurtha in 8. junija stal na Jongsang-Peaku (7459 m), dotlej najvišje teme, na katero je stopil človek. L. 1931 je G. O. Dyhrenfurth izdal o tem knjigo, h kateri je Marcel Kurz prispeval zemljevid 1:1 000 000 s topografskim in toponomastičnim uvodom.

L. 1932 je Kurz obiskal Sikkim, Garhval in Kašmir. L. 1934 bi bil moral v Karakorum, pa ga je nesreča pri jahanju zadržala doma. V teh letih je postal strokovnjak za Himalajo. L. 1933 je izdal seznam himalajskih ekspedicij v »Les Alpes«, I. 1934 razpravo »Himalajski problem« v francoskem »Alpinisme«, tedaj temeljno delo v himalaizmu. Po I. 1945 je Kurz sodeloval pri Ustanovi za raziskovanje Alp v Ziirichu in uredil sedem zvezkov »Berge der VVelt«. L. 1959 je izšla njegova znamenita »Chronigue himalayenne«, I. 1963 pa dodatek k tej knjigi, ki je njegovo največje in najboljše delo. Po I. 1963 ga je zadela težka bolezen, rešiteljica smrt pa je nastopila I. 1967. Bil je častni član Alpine Cluba, CAS, CA H (Hellenique), sekcije CAS-Neuchatel, CAF, CAJ, DOAV, CAB (Belgije), Kluba Wisokogorskega in še vrste drugih uglednih planinskih organizacij. Dr. Wd. Wyss-Dunant pravi o njem, da je bil sijajen prijatelj, očarljiv v svoji izvirnosti in prostodušnosti, kot raziskovalec pa nenavadno natančen, jedrnat v izrazu, obširen pa po delu za geografsko, zgodovinsko, topografsko in toponimično dokumentacijo. Na vseh vzponih je imel s seboj svojo beležnico, bila mu je važnejša od vrvi in od vsega, kar se je na vzponih drugega dogodilo. O njegovem delu in njegovih spisih je tudi PV v rubriki »Razgled po svetu« vsa leta poročal. Njegova dela so prišla prav tudi slovenski himalaistiki.

VELEBIT iskati zavetja. Čeprav je zidana, bi bila z razbi- timi okni in vrati in brez sleherne opreme, če (Nadaljevanje) izvzamemo nekaj trhlih razbitin, planincem, ki bi s kakršnimkoli upanjem stopili vanjo, zape- ljanim po napotkih niti ne tako starega planin- Ing. Milan C i g I a r skega priročnika, v hudo razočaranje. Čas bi bil, da se takšna koča izbriše iz seznama planinskih postojank. Ko so jo leta 1930 slavnostno otvorili ob navzočnosti najznamenitejših hrvaških planincev, gotovo niso mislili na njeno tako žalostno usodo in konec. fcaG-mv1tj u gori je bila jesen in le poredke cvet- Nama seveda zavetje ni bilo potrebno in sva lice so še rasle iz skalnih razpok. Rastje Sever- pot kar nadaljevala. Do Rossijeve kolibe sva ho- nega Veiebita je zelo pestro in z mnogimi poseb- dila stalno v višini kakih tisoč šeststo metrov, od nostmi. Mnogi znani botaniki so proučevali in opi- tod dalje pa se je jela pot polagoma spuščati. sovali velebitsko floro. A čas za botanične izlete Svet ni bil več tako divji in raztrgan, steza naju je tod v začetku julija. Presenetila me je kljub temu je vodila preko položnejših planinskih tratin, pa še vedno obilica pri nas bolj poredke kraljice pla- spet skozi bukove gozdove na Daščevcu, vedno nin (Eryngium alpinum), ki prerašča tod okoli tudi bliže Alanu, tisoč tristo metrov visokemu prelazu. večje površine. Škoda, da je zaradi poznega Nanj je iz Krasnega v Liki speljana zanimiva časa že izgubila svojo vijoličasto srebrno barvo. cesta in se tod nato spusti proti Jablancu ob Med skalnimi razpokami in v bolj zavetnih legah morju. Prav nad Alanom, na Alančiču, sva po je rdelo škrlatnordeče ciprje (Epilobium angusti- skoraj dveh dneh prišla prvič iz megle. Kazalo folium), s skal pa so živordeče žareli z rosnimi je, da sva tik pod njenim zunanjim robom, zagri- kapljicami obdani plodovi planinskega šipka njala je le vrhove Veiebita, globoko pod nami pa (Rosa pendulina). V vetru so se pozibavale škr- se je lesketalo morje v sončnih žarkih kasnega latno obarvane glavice volnatoglavega osata popoldneva. V srebrnem lesku se je ostro črtala (Cirsium eriophorum), izpod pritlikavega brinja obala skrajnega jugovzhodnega dela otoka Raba, pa je gledala še tu in tam kaka zapoznela za njim pa se je že začenjal otok Pag. Prehodila zvončnica ter iz skalnih razpok le še rdečkasti sva torej do tod že vso razdaljo od otoka Krka, plodovi progastega volčina (Daphne striata). vmesnih otokov Golega, Grgurja ter Prviča in vso Prispela sva do Rožanske ali Rossijeve kolibe. dolžino otoka Raba. Otoki so pri hoji po vele- Ime ima po hrvaškem botaniku Ljudevitu Rossiji, bitskih grebenih kar najboljše merilo za dolžino velebitskem planinskem pionirju še izza druge prehojene poti, saj te nenehno spremljajo in polovice prejšnjega stoletja. Morda bi popot- kažejo svoja popolnoma bela skalnata pobočja. niku še lahko nudila zavetje ob nenadni nevihti Onstran Alana je pogledal iz megle še Bili Kuk s točo in grmenjem, tedaj bi bilo notri nekoliko (1454 m) in ko sva se končno spustila do ceste, mirneje kot zunaj. A drugače ne bi kazalo v nji naju je izza meglenega roba pozdravilo tudi že Ste

Grebeni nad Šugarsko Dulibo Foto M. Ciglar

sonce. Na Alanu je veliko lesno skladišče, od sva presedela med gozdarji in gozdnimi delavci, tod vodi v strmih skokih prav do morja šest kilo- saj je Štirovača večje gozdarsko delovno sre- metrov dolga žičnica za prevoz lesa. Žižnica je dišče. Pogovor se je sukal predvsem o tem, kako s svojimi napravami ena največijh pri nas, vendar živijo, koliko zaslužijo. Ne bi mogel reči, da so le delno služi svojemu namenu, ker veliko počiva, delavci drugačni, kakor so pri nas, tudi z orodjem saj nima kaj prevažati. Na Velebitu, zlasti na so podobno preskrbljeni kot naši, zaslužki pa so njegovi notranji strani, so sicer veliki gozdovi, po njihovem pripovedovanju sodeč skoraj za po- a ne tako bogati, da bi mogli pokriti požrešnost lovico manjši kakor v naših gozdarskih podjetjih. tako velike naprave. Marsikje pa se do sicer Ob množici gozdnih čuvajev in logarjev, pa ob bogatih gozdov pragozdne oblike bolj težko pride, večji administraciji in, po pravici povedano, ob ker ni niti gozdnih potov niti cest. Sama žičnica, dokaj težavnih naravnih pogojih in zaprtosti posebno še, ker so jo zgradili ob že zgrajeni cesti, gozdov, je to kaj kmalu razumljivo. Vendar pa, po je najbrže spomenik nekoga (ne nekomu), ki se njihovih besedah, so se razmere jele obračati mu je porodila v glavi »velika ideja«, kot je to na bolje. Nehote pomisli človek ob tem na to, pogosto v naši širši in ožji domovini. A priznati kako relativno je pač tisto geslo »Vsakemu po moram, da je bila ta v primeri z nekaterimi dru- njegovem delu .. .«, če ga razumemo enostavno gimi še prav nebogljena. in po domače.

Na Alanu sva zapustila Premužičevo pot in zavila Prebudilo naju je prelepo jasno jutro. Zadnje po cesti proti notranjosti Velebita. Po nekaj kilo- meglice so se lovile v gostih krošnjah smrek na metrih pa sva cesto proti Krasnem zapustila in dnu Štirovače, pobočja visoko nad nami pa je zložno stopila v globoko, več kilometrov dolgo, že obsijalo prvo jutranje sonce. Pa sva le priča- z gozdovi poraščeno in od vseh strani zaprto kala sončno jutro! In najlepše: Pred nama se je kraško dolino Stirovačo, ta dan konec najine poti. na južni strani iznad doline dvigala Satorina Ustavila sva se v gozdarski koči na dnu doline (1624 m), zaradi svoje osamele lege, po svojem in povprašala za prenočišče. Pri ljudeh svoje videzu in pa razgledu precej podobna našemu stroke sva se seveda kaj lahko zmenila. Večer Notranjskemu Snežniku. Prijetno je bilo hoditi skozi jutranji gozd, kjer ugodnejši, uspevajo prekrasni mešani gozdovi so v jutranjih meglicah prameni sončnih žarkov jelke in bukve, vmes pa precej javora. Še višje skozi vejevje smrek in jelk risali na zelenem popolnoma prevlada bukev. Ta je vedno nižja, mahu svoje zamotane podobe. Tišino gozda pa vedno bolj skrivenčena, dokler se ne spremeni je zdaj zdaj zmotil ropot motornih žag in pa v gosto, vprav neprehodno grmičevje, ki tvori škripanje zavor z lesom naloženih tovornjakov. zgornjo mejo gozda. Nad tem se razprostirajo Visoki kupi zloženega lesa so ob cesti pričali, široke planinske tratine, ponekod bolj, ponekod da je sečnja v polnem jeku. Ob tem sem se manj obrasle z rušjem. Prehod iz gozda v ne- spomnil, da so nam študentom, ko smo bili tu obrasel svet je oster, brez vmesnih prehodov, pred več kot desetimi leti, prav gozdarji pripo- drugačen kot pri nas v Alpah, ko se gozd v višjih vedovali, da pripravljajo ustanovitev nacional- legah najprej močno razrahlja, nato razčleni v nega parka v Štirovači, da bi tako zavarovali posamezne gruče drevja, dokler v najvišjih legah to edinsteno stvaritev narave v našem gozdnatem ne preostanejo samo še posamezna drevesa — krasu. Res, tako velikega mrazišča, poleg tega viharniki. Pri nas uspeva v najvišjih legah le obdarjenega še s tolikimi naravnimi lepotami smreka in macesen, tukaj pa najdemo ob zgornji bližnje in daljne okolice, zlepa ne bi mogli najti. meji gozda največkrat samo bukev. Spodaj, v Kaže pa, da je tudi v tem primeru prevladala ona nižjih legah, je opaziti vpliv žage in sekire, čim druga, bolj vsakdanja, gospodarska plat življenja više pa sva se vzpenjala, tembolj je bil gozd in da je do »Nacionalnega parka Štirovače« da- divji in nedotaknjen. Stare bukve so raztezale nes že veliko dlje, kot pa je bilo pred desetimi svoje suhe veje proti nebu, prekobaliti nama je leti. Škoda. Še posebno zato, ker so naši bratje bilo marsikatero staro in trohneče deblo. Hrvati glede nacionalnih parkov in zavarovanja Ko sva prišla iz gozda, se nama je razgrnilo širno naravnih znamenitosti sicer dokaj prizadevni in obzorje, razgrnila se je na vse strani modra širokogrudni, neprimerno bolj, kot pa smo pri daljava. Kar oddahniti se ne moreva, venomer nas v Sloveniji. To seveda niso tako enostavna in venomer gledava okrog sebe. Na vrhu, bi vprašanja, ki bi jih bilo mogoče reševati v mejah dejal, da je razgled popoln. Najprej naju za- in ob sredstvih ene, največkrat še revne občine. nima oni del poti, ki sva ga prehodila včeraj Zal pri nas za zdaj slabo kaže, da bi se takšnih v megli od Zavižana do Alana. Vsi nešteti »ku- in podobnih vprašanj lotevali na bolj široki, na- kovi«, ki sva jih minila včeraj, ne da bi jih cionalni in kulturni podlagi, tako kot se jih lote- seveda videla, so daleč na severu. Res, dober vajo drugod po svetu, na vzhodu in zahodu. kos poti je že za nama, a to je šele prvi del Prispela sva na Jovanoviča Padež, eno izmed Velebita. Megla naju je včeraj prikrajšala za številnih svetlih jas na dnu Štirovače, ki po njih marsikaj lepega, o tem sva sedaj prepričana. tudi pasejo. Ime kraja ni hrvaško in kaže na Proti jugu pogorju ne vidiva konca, saj zakrivajo nemirna razdobja še iz turških časov, ko so se obzorje nazobčani, gradovom podobni vrhovi nje- tokovi preseljevanja in umikanja pred Turki do- govega srednjega dela nad Dabrom in Baškimi taknili tudi obronkov Velebita. Imen, ki izvirajo Oštarijami. Do tja bi rada prišla še danes, a kje od novih priseljencev, je na Velebitu vse polno. je še to. Na zahodni, morski strani nama zapira Jovanoviča Padež me je močno spominjal na pogled na morje Maljevič Breg (1614 m), skal- naše gozdne planine na Pokljuki, le da žubori nat in z rušjem obrasel greben, ne dosti nižji tu in se vije v številnih ovinkih bister potoček, od najine Šatorine, proti vzhodu pa je pogled ki nikoli ne presahne. Največja odlika Štirovače prost. Lika se izgublja v sončni meglici, za njo je prav obilica vode, ki je v takšni množini na pa že vstajajo bosanske gore. A povsod okrog Velebitu ni nikjer najti. naju, posebno še pod nama v Štirovači, gozdovi, sami gozdovi. Lep je ta kraški svet, lepoto pa mu daje prav to mogočno in nepregledno gozdno Tu se od ceste, ki se vije po dnu Štirovače, odcepi bogastvo. lepo speljana pot, tudi Premužičevo delo, in nas dokaj zložno pripelje prav na vrh Šatorine. Zani- Na vrhu Šatorine sva se morala odločiti za na- mivo je opazovati, kako se z naraščajočo nad- daljno pot: Ali naravnost proti jugu po širnem morsko višino spreminja gozdno rastje. Spodaj in kotanjastem gozdnatem svetu, da bi tako v dnu Štirovače so bolj čisti smrekovi gozdovi prišla na pot, ki drži iz Štirovače proti Baškim z značilnim pritalnim rastjem, mahovi in lišaji, Oštarijam, ali pa proti zahodu preko Maljevič podobno kot v našem gozdnem svetu na Jelovici Brega in nato navzdol na staro Premužičevo pot, ali Pokljuki. Le nekaj deset metrov višje, kjer ki sva jo zapustila včeraj na Alanu. Odločila sva so rastiščni pogoji, kar se toplote in svetlobe tiče, se za drugo, predvsem ker so naju mikali lepi razgledi na morje in otoke in ker sva si obetala noma gol skalnat hrbet, nato pa šele strmo ka- tudi večjo preglednost pri samem iskanju poti. menito pobočje, ki se spušča globoko do samega To iskanje je v komaj prehodnih gozdnih glo- morja. Potniki, ki se vozijo po avtomobilski cesti belih in vrtačah bolj zamudno in utrudljivo kot med Jablancem in Karlobagom, vidijo le najnižji lazenje po skalnatih pobočjih. Skrbelo naju je del pustega pobočja, pa mnogi menijo, da vidijo le rušje in prehodi v njem. Pokazalo pa se je že zgornji rob Velebita. kmalu, da sva srečno izbrala. Ko sva prešla lepo S pogledom se še zadnjič posloviva od najine prehoden greben, ki veže Šatorino z Maljevič lepotice Šatorine, saj je poslej ne bova več videla Bregom, sva našla v rušju izgubljeno, pred več ter se spustiva po strmih vesinah proti Mliništu. desetletji nadelano stezico in ponekod celo ob- Spet naju zagrne bukov gozd, ki pa se mu pozna ledele markacije. Verjetno je stezica že iz let po še razmeroma visoka nadmorska višina, sončna prvi svetovni vojni, kasneje pa je prešla kot že pripeka in vpliv ostre burje. Gozd pa je tudi marsikaj v pozabo. Kdo ve, če sem sploh še zaide vedno bolj opustošen, kar je najbolj gotov znak, noga planinca. Tako sva prišla skoraj zložno na da se bližamo človeškim bivališčem. sam Maljevič Breg, ko kaj takega sploh nisva Tik nad Mliništem prideva spet na najino zvesto pričakovala, zato sva bila še toliko bolj vesela Premužičevo pot, ta naju poslej varno vodi vse pogleda na skalnato belino otoka Paga, ki se do trde noči prav v Baške Oštarije, ne da bi bilo je raztezal po vsej svoji dolžini prav pod nama, treba samo enkrat samkrat iskati pravo smer in in na modrino morja okrog njega. A pogled se po razpotjih ozirati za izgubljenimi marka- naju vara. Med gledalcem in otokom je vmes cijami. najprej strmo obraščeno pobočje, nato široko Pri Mliništu sva se ustavila ob zeleni, lepo ogra- kraško polje Mlinište z obdelanimi njivicami in jeni košenici. Mlada žena je pasla tu živino, v kamnitimi hišami, nato sledi še manjši in popol- roki je držala lepo izrezljano preslico, s spretnimi

Ljubičko brdo nad Baškimi Oštarijami prsti pa hitro sukala nit. Ob tem si je popevala da more človek po tolikih stoletjih, tisočletjih, v zateglo pesem. Ni me slišala, ko sem se ji pri- tej naravni prvobitnosti spet zaslišati isto popolno bližal. Imenitna podoba za moj objektiv, sem si melodijo in občutiti vso prostranost notranjega mislil, pritisniti pa nisem utegnil, ker me je naj- miru in popolnosti, kot so to mogli občutiti ljud- prej zagledala velikemu volčjaku podobna žival, je, umetniki, filozofi nekdanjega starega sveta. ki je čuvala čredo samotne pastirice, pa seveda 2e za majhen, majhen drobec tega počutja in tudi njo, zarenčala je in predramila žensko iz kratek trenutek takšnega spoznanja bi bilo vred- zamaknjenosti. Oj, kako je spremenila obraz. no priti semkaj na Velebit. Grdo me je ozmerjala, zaradi njenega nič kaj Pravzaprav sva čudna popotnika. Hodiva isto prijetnega čuvaja pa sem opustil sleherno misel, pot, pa se včasih ne vidiva dolgo, po uro, dve, da bi jo slikal brez njenega dovoljenja. Poskusil ali celo več. Ponavadi sem jaz spredaj, gledam sem zlepa, s prigovarjanjem, potem ji bolj za za potjo, ugotavljam po karti in višinomeru, do šalo kot zares ponudil plačilo, zviševal ponudbo, kam sva že prispela, pa iščem prizore in poglede, a vse zaman. Še sedaj mi je žal za vsklajene ki bi jih kazalo posneti za spomin na tako zani- barve njene slikovite noše, pa okrašeno preslico mivo potovanje. Moj popotni tovariš pa se ogle- in njen zamaknjeni obraz. Ko je bila tako trdna duje predvsem po rastlinskih združbah, še poseb- v svoji odločitvi, sem jo le vprašal, zakaj se brani no gozdnih, ustavlja se med potjo, si zapisuje, slikanja. Pa mi je odvrnila, da se kot mlada žena kakšno je rastje, tako da ga potem dolgo čakam boji moža, ki je nekje v svetu. Saj bi jo ubil — na kakem parobku, kjer je lep razgled, ali na tako je rekla — če bi videl njeno sliko kje v križpotju, da se morebiti le ne bi zgrešila. No, časopisu, jaz pa da sem gotovo »čovjek od no- razpotij je na Velebitu res malo, saj tudi poti vina«. Sploh se ne bi dala nikoli in nikomur ni veliko. Takšen način potovanja je prav pri- brez njegovega dovoljenja slikati, pa tudi on ji jeten, a vendar je njegova slaba stran ta, da tega gotovo ne bi dovolil. Seveda sem potem včasih sredi popoldneva ugotoviva, da sva prišla odnehal, a čudila me je vztrajnost in odločnost, morda komaj na polovico za ta dan odmerjene ki bi jo morda še nekako razumel v muslimanski poti. Ostaja nama izbira, da ostaneva čez noč Bosni ali na Kosovem in Metohiji, ne pa tukaj, na poti, ali pa da ob večeru in že ponoči dirjava na robu Velebita, le nekaj kilometrov vstran od in »požirava« preostale kilometre tistega dne. Pri naših letoviških mest in avtomobilske ceste. Kaže, tem sem potem najbolj slabe volje jaz, ker za- da niso samo velike razdalje tiste, ki ločujejo radi pozne ure ne morem več fotografirati in to svetove. V zakotnih in tujcem odmaknjenih kra- sredi tako lepega sveta. jih so se ohranili stari običaji in seveda pred- sodki. Tako spešiva tudi ta popoldan skozi majhno vasico Skorpovac. Ime kaže, da so tukaj od nekdaj Pozdravila sva pastirico, gledala je pri tem pasli (skorup pomeni po naše smetano), se bavili vstran, in nadaljevala pot. Zdaj se je vila po pri- z mlekarstvom in sirarstvom. Tri, štiri kamenita sojnih, od sonca opaljenih pobočjih, zdaj je izgi- poslopja med bukovjem in pa zidovi okrog njih nila v temačnem bukovem gozdu, potem zavila dajejo videz časovne odmaknjenosti in nespre- nekoliko više, prekobalila ta in oni greben, a vse menljivosti. Vasica, kot da je prazna, prebivalci približno enako visoko, brez kakršnihkoli strmih so najbrže odšli po živino, končno pa le najdeva in napornih vzponov. Kar naprej in naprej sva staro ženico in malo z njo pokramljava. Ker hvalila Premužiča in njegovo delo. vidim za hišo tudi fantiča kakih desetih let, po- Pot je samotna. Hodiva pravzaprav po obljude- vprašam, kako je kaj s šolo. Skoraj ne bi mogel nem delu Velebita, a na poti ne srečava žive verjeti: Zgodaj zjutraj se ob zori odpravi tistih duše. Le zdaj pa zdaj zaslišiva nad seboj zvonk- nekaj otrok dve uri navzdol do morja, nato pa Ijanje oddaljenih čred in pa zateglo pesem vele- še nekaj kilometrov naprej z avtobusom do Kar- bitskega pastirja, ki prepeva svoje neskončno lobaga. Popoldne pa nazaj in tako vsak dan, dolge in otožne ter tožeče »rozgalice«, kot pra- razen morda pozimi, ko je burja premočna in vijo takšnim pesmim v Liki in Velebitu. Ali ni snežni zameti previsoki. Kako neenaki so tudi bilo čuti prav te pesmi in imeti prav to počutje otroci pred življenjem in, če hočete, tudi pred pred dva tisoč in več leti nekje na planjavah družbo. Ali mora res biti tako? Naši mestni antične Helade, ali ni tej isti melodiji izgubljenih otroci odhajajo skupaj s šolo k posebnemu po- čred in samotnih pastirjev prisluhnil stari pevec uku na morje, pozimi na smučanje v gore, pa in filozof ter po njej ubral svoje strune in misli to ne le za denar svojih staršev, tu pa si pred- o popolnem svetu, enostavni in čisti harmoniji? stavljam ubogega šolarja na strmi, kameniti poti, Prav gotovo ni moglo biti drugače. Ali je mogoče?, z volneno torbico na rami, štiri ure hoje sem in tja, pa še avtobus; kje je potem učenje, kje igra, saj ga doma čaka potem še drugo delo. In se sprašujemo včasih po vzrokih, zakaj je pri nas toliko nepismenih in polpismenih ljudi. Tu je živ- ljenje drugačno, kot si ga predstavlja povprečen meščan. Nemogoče za vsakdanje pojme, a ljudje vseeno žive. Kako dolgo še? Gotovo je, da mora biti navezanost na rodno grudo, na rodno -kamenje ob tolikem znoju in trpljenju nekaj posebnega, nekaj tako daleč od tega, kar morda čuti, pa največkrat še to ne, v sebi sodobni, tehni- zirani človek, ki so mu njegovi ideali in cilji naj- večkrat v slepem gonu po denarju in vedno več- jem namišljenem ugodju »rastočega standarda«. Noč naju je dohitela visoko nad Ravnim Dabrom. Toliko je bilo še svetlo, da sva v vijoličastih sen- cah videla pred seboj kraško polje, zdelo se nama je krogu podobno, ki so ga od vseh strani obdajala strma, kamnita pobočja. Resnično, kot kje na mesecu. A za zadnje kilometre pred Ošta- rijami, ko naju je zagrnila že gosta tema, mi je posebno žal. Nad seboj sva bolj slutila kot videla divji skalnat svet, ki je segal prav do zvezdnatega neba.

Iz noči naju je zdaj pa zdaj spomnilo od daleč pasje lajanje, da se bližava obljudenim krajem. A kaj je to? Iz teme prihajajo vedno bliže čudni, skrivnostni zvoki, postajajo vedno glasnejši in bolj določeni, na koncu spoznava hreščeč glas radijskega sprejemnika in pa na sporedu domačo glasbo. In res, kmalu se iz teme izloči postava, ko pa pride do naju, ne da bi naju opazila, Skalnata divjina nad Raminim Koritom Foto M. Ciglar posvetim z baterijo. Bil je malce okajen »čuvar šume« v svoji zeleni uniformi, čez ramo je imel po domače obešeno lovsko puško, v roki pa je Naslednji dan naju je pozdravilo sončno, a zelo nosil tranzistorski sprejemnik, iz katerega so pri- mrzlo jutro. Po koledarju je bilo še poletje, do hajali zategli zvoki bosanske sevdalinke. Če sva morja pa po cesti ni bilo kaj več kot deset bila midva začudena nad tem, na kaj lahko na- kilometrov, vendar je kazal toplomer le pol sto- leti človek sredi temne noči na Velebitu, potem pinje nad ničlo. Najin gostitelj je pripomnil, da sva bila za najinega moža, celo sorodnega po slana ob tem letnem času na Oštarijah ni ni- poklicu prav gotovo izredne prikazni. Skoraj bi česar posebnega. Veliko razliko v temperaturah dejal, da se je malce ustrašil, saj takšna po- pri morju in tu v gorah so bojda znali pred nočna in nenadna srečanja niso ravno pogosta, vojno tedanji turistični podjetniki bolje izrabiti posebno še, ker ni slišal najinih »gumijastih« kot sedanji. Na Oštarijah je bil tedaj celo hotel, korakov. Kmalu pa smo se vsi pomirili in ugo- ki je uspeval prav zaradi posebnosti, da si je tovili, da smo čisto navadni državljani. Povedal lahko, niti ne tako petičen letoviščar, privoščil je, da je tu blizu doma in da se vrača iz Ošta- hkrati kopanje v toplem morju in hladen planin- rij, kamor je šel k svojemu nadrejenemu gozdarju ski zrak. Na hotel pa spominjajo samo še raz- po mesečno plačo, pa se je potem tam malo valine. Sedaj so Oštarije pusta, na pol prazna, predolgo zadržal s kozarcem v roki. A to sre- razpadajoča vas. Ali jim bo prenovljena asfal- čanje z njim nama je prišlo kot naročeno, saj tirana cesta iz Gospiča v Liki v Karlobag na sva tako izvedela, da je nekje v Oštarijah najin morju prinesla boljše čase? stanovski tovariš, celo nadgozdar, torej naju noč ne bo pustila na cedilu. In res, prej kot je minila (Se nadaljuje) ura, sva dobila prenočišče v »službeni sobi«. V STRMIH STENAH kot njegov brat Tone stanuje skromni, preprosti fant v gorah, živi le za gore, ki jih obiskuje z IN STOLPIH DOLOMITOV vso svojo mladostno zagnanostjo in navdušenjem. Mahoma kot samouk je dojel vso prelest kame- nitega sveta. Nič težkega ni zanj pretežko. Ne- Janez Krušic hote me spominja na pokojnega prijatelja z gora — Miho Ariha. Oba brata, Tone in Jože, imata najlepše možnosti, da postaneta odlična alpinista. Pomladi 1967 18. avgust — Kanalska dolina — Tolmezzo — Dežuje! Sedim doma v sobici in listam po Pau- Cimolais — koča Pordenone (1200 m) sejevi knjigi: Sto izrednih vzponov v težki, kopni skali. Priznam avtorju, da je izbral v vseh Alpah Z Jožetom sva se v Trbižu javila pri prijatelju od Chamoniških Igel v Franciji pa do Raxa v dr. Dolharju le toliko, da smo se zmenili za Avstriji res prave gorske »sladkorčke« za alpini- večerni sestanek v koči Pordenone. Vožnjo po stične sladokusce. Vse ekstremne plezarije seveda Kanalski dolini vse do Tolmezza sem poznal iz manjkajo, saj tam na meji človeških možnosti, ko prejšnjih potovanj. Tu pa sva se obrnila proti bingljaš v stremenih v težkih previsih kot »sa- jugu na stransko cesto mimo jezerca Ambiesta. lama v dimniku«, najbrže nihče več ne uživa. Prek prelaza cesto šele asfaltirajo tako, da je Opisane in ilustrirane so le zelo težke plezarije, »prijatelj« (AMI) komaj zmogel vzpon po odseku, ki zahtevajo dobrega gornika, a ne »superekstre- ki je bil dobrih dvesto metrov nasut z debelim mista«. gramozom. Obirala sva še neke ozke, zakotne Marsikaterega od navedenih »sladkorčkov« sem ceste nad Clauzettom, dokler nisva za Maniagom prešla v skalno tesen, po kateri teče reka Cellina. že okusil s prijatelji z gora. Spoznali smo Zob Skozi osem km dolgo sotesko, podobno našemu velikana (Dent du Geant) v Montblancu, Piz Ba- Vintgarju, je vsekana v živo skalo lepa cesta. dile v Berglu, »Greben upanja« v Piz Morterat- Draga investicija! Končno sva bila v letoviškem schu (Bernina), drzni rog Cimone della Pala, mestecu Cimolaisu, od koder pelje 14 km slabe »Pajčolanski raz« v Cimi della Madona (Pala sku- gorske ceste po dolini Val Cimoliana v osrčje pina), južno steno Tofane, jugozapadno steno gorske skupine Monfalconi. Po štirih kilometrih Male Cine, severozapadni greben Paternkofla, vožnje po tem razritem kolovozu mi je avto od- severovzhodni Seekofla (Karnske Alpe), zapadni povedal pokorščino. Šele z močnim doktorjem raz Laserzwanda v Lienških Dolomitih, Studlgre- Piquetom smo na večer zmogli kolovoz vse do ben v Grossglocknerju, severno steno Hochtora v melišč pod kočo Pordenone (1200 m), kjer so nas Gestiuse in seveda edinega zastopnika naših sprejeli zelo gostoljubno. Potrebnega počitka Julijskih Alp, ki je našel prostor v knjigi — Hor- nam nato niso motili številni planinci. novo smer v Jalovcu.

Koliko lepih, nepozabnih doživetij. Ko sem listal po knjigi z znanimi obrazi gora — so mi zrasle 19. avgust — južna stena Campanile di Val Mon- pred očmi prave gore — vse nasmejane v soncu tanaia (2171 m) tabor pred Cimolaisom — pozabil sem na dež in sajasto dolino. Skoro dve uri smo p rti I i v zgodnjih jutranjih urah Vstalo je novo hrepenenje po neznanih smereh po hudourniških skalah in meliščih doline Mon- in novih ciljih — ki ga pomirijo le dejanja. tanaia. Končno je zrastel pred nami divji stolp (Campanile), ki je presegel vsa naša pričako- Avgust 1967 vanja. Nemo smo strmeli v samotnega orjaka. Ali ga bomo zmogli? Znani alpski slikar Comp- In spet me je vabil in izvabil pravljični svet ton ga je nazval: Nelogična gora. Res je, sredi Dolomitov. Pred odhodom mi je mati govorila, venca gora stoji velikan na planji brez vsake da bi bil že čas, da se umirim — in na dopustu grebenske zveze. Čudovito delo narave! raje počivam. A čemu toliko počitka, za počitek Leta 1901 sta poizkušala vzpon na stolp Italijana je še vedno čas. Je že tako, kogar so gore pri- Cozzi in Zanutti — le 20 metrov pod krožno po- vile v svoj objem, tega ne izpustijo več. lico sta kapitulirala. Leto kasneje pa sta uspela Tokrat sva za obisk Dolomitov zmenjena z mla- avstrijska alpinista Saar in Glanvell, ko sta našla dim Omanovim Jožetom iz Martuljka. Prav tako ključ smeri v oporni prečki. Danes ima Campa- nile več težjih smeri in variant v severni in zapadni steni, toda klasične smeri prvopristopnikov po originalni izvedbi ne doseza nobena. Takrat je vzpon predstavljal gornjo mejo človeških zmož- nosti — še danes pa velja za zelo težko (IV) plezarijo po strogih dolomitskih ocenah. Ko je sonce že zlatilo vzhodno ostenje Campa- nila, smo začeli s plezo. Šele v prvem težkem vrvnem raztežaju smo se znebili more divjega skalnega kolosa. Naravni prehodi po policah, kaminih in zajedah so nas kmalu privedli na zelo izpostavljeni Cozzijev balkonček. Jože je splezal dalje po težki Cozzijevi zajedi z lahkoto kot mačka. Še hitreje pa je zmogel skrajno izpostavljeno oporno prečko. Sledil je doktor, ki sva ga varo- vala v prečki z obeh strani. Občudoval sem izredno vitalnega 65-letnega moža, ki je telovadil po nekaj centimetrov široki polički kot kak akro- bat, saj se je pod njim grezila 200 metrska previsna stena. In še je našel možnost, da je na tem kočljivem mestu (kot pri vsem vzponu in sestopu) lovil plezalne momente na svoj barvni film. Neverjetna hladnokrvnost! Še previsna Saa- rova poč, pa smo bili na široki polici, ki ob- kroža vso vršno kupolo. Odtod do vrha ni bilo posebnih težav, kjer smo si nasmejani in srečni po peturni težki plezi krepko segli v roke. Z Jožem sva iskreno čestitala doktorju, ki je v svoji skromnosti pripomnil, da je bila med dvema dobrima gornikoma vsaka bojazen odveč. Kakšna skrom-

nost! Fotoaparati so bili v akciji. Na nekaj kvad- Južna stena Campanile di Monlanaia (2171 m) smer ratnih metrov širokem vrhu je na žici pritrjen vzpona 19. 8. 1967 bronasti zvonček, na katerem piše, da tu zvonijo samo drzni. Njegov kovinski zvok se je tudi danes 20. avgust — Erto — Longarone — prelaz Duran odbijal od venca prepadnih okoliških gora. Na — Agordo — prelaz Aurine — prelaz Cereda — samotnem vrhu smo dolgo lenarili in uživali San Martino di Castrozza — taborišče pod pre- lepoto kamnitega sveta. lazom Rolle

Čakal nas je še sestop, ki ni bil nič lažji od Ta dan sva se z Jožem v glavnem v deževnem vzpona. Po lažjem gornjem pečevju smo sesto- vremenu »selila« v Pala skupino. Dr. Dolhar se je vrnil domov pri naselju Erto nad pili prosto. Prek navpičnih plati in kaminov pod nekdanjim jezerom Vaiont. Tu se je 9. oktobra »krožno polico« pa smo se spuščali petkrat po 1963 zgodila katastrofa, katere preživeli prebi- vrvi. Doktor, ki se je spuščal po vrvi prvič v živ- valci nesrečnih naselij ne bodo nikoli pozabili. ljenju, je težko preizkušnjo opravil z odličnim Ogromen zemeljski plaz se je sesul v akumula- uspehom. Nekaj odrgnin na vratu in oguljene cijsko jezero, ki je s pljuskom uničilo pol vasi hlače — in že smo pozno popoldne srečno pri- Erto in izbrisalo s površja skoraj vse mesto Lon- lezli z orjaka. Rad bi »skočil« pogledat plo- garone. Danes je od milijonov kubikov vode je- pločevinasti bivak na severni strani Campanila, zera Vaiont ostala le majhna mlakuža in ogromna toda nastopajoči mrak me je odvrnil od namere. sesutina, ki pokriva polovico jezerske kotline. Raz- Po dolini Montanai smo sestopali hitro — lovila dejanje, razpadajoče ruševine, spomeniki s foto- nas je noč. Na večer smo v gostoljubni koči Por- grafijami ponesrečenih v Ertu, Longaronu in dru- denone zalili vzpon... Še večerna vožnja po god — vsi nemo obtožujejo krivce. gorskem kolovozu vse do prijazne jase pred Iz Longarona sva vozila z Jožem mimo izpraznje- Cimolaisom, kjer me je čakal avtomobil. Šotor nega akumulacijskega jezera Pontesei in se prek smo postavili kar mimogrede. prelaza Duran spustila v Agordo. Takrat nisva imela v načrtu obiska skupine Civelte, zato je sva se skupini izletnikov, ki je hitela k spodnji ami spet požiral kilometre v prelaz Aurine (1299 postaji žičnice Rosetta. Kot gorski vodnik Pla- metrov) in dalje prek prelaza Cereda (1369 m). ninske zveze Slovenije sem imel kar 40 % po- Čudovita gorska cesta! Sploh so po vseh Dolo- pusta pri nakupu vozovnice. Te ugodnosti žal na mitih vse križem speljane krasne asfaltirane ceste, jugoslovanskih žičnicah nimamo. V prvi etapi se ki jih prevozijo milijoni domačih in tujih turistov. pelješ s sedežnico prek pašnikov in gozdov pod Mestoma sva naletela na ruševine hiš ob raz- zapadni del Pala skupine. Z žičnico smo se nato drapanih strugah hudournikov — in tudi poško- dvignili prek prepadne stene na visoko planoto dovane ceste. Posledica lanskih jesenskih neurij! pod vrhom Rosette (2620 m). Kameniti, kotanjasti Toda vse pridno popravljajo. svet, podoben našim Kaninskim podom, mora biti Dež naju je nato spremljal skozi dolino Cismon pozimi mnogo zanimivejši. Hotela sva do bližnje vse do letovališča San Martino di Castrozza planinske koče Rosetta (2578 m), kjer sva pustila (1450 m). Tik pod prelazom Rolle sva na prijazni vso odvečno kramo in si zagotovila prenočišče. jasi postavila šotor, nad katero prebada nebo Prijazni oskrbnik, verjetno tudi gorski vodnik, drzni rog Cimone della Palla, katerega sva pre- nama je dobro narisal skico vzpona po severo- plezala pred dvemi leti s Pavletom. vzhodnem grebenu Pale di San Martino — na- Hladen veter, ki je vel prek prelaza, naju je jine današnje informativne ture. zmrazil, da sva kmalu zlezla v puhaste spalne Nisva hitela — saj vzpon ni pretežak niti časovno vreče, ki so naju čakale v šotoru. predolg. Zahteva pa dober orientacijski čut pri iskanju prehodov v labirintu grebenskih stolpov, 21. avgust. S. M. di Castrozza — z žičnico na Ro- ki spominjajo na greben Rokav — Škrlatica. Pleza setto — severovzhodni greben Pale di San Mar- je lepa in zanimiva. Kako prav nama je prišla tino 2987 m — koča Rosetta (2578 m) oskrbnikova skica! Malo sva se vseeno oddaljila od smeri s plezo skozi naravno okno in vzponom Jutro je bilo mrzlo — znak lepega vremena. Pu- po krušljivi grapi v masivu. Pa je tudi šlo — stila sva šotor na jasi in se odpeljala v S. M. di čeprav težje. Po melišču vršne kupole je kar dobro Castrozzo. Športne trgovine z novimi alpinistič- izhojena steza. Končno sva prispela na zložni, pre- nimi rekviziti so naju najbolj zanimale. Pridružila cej raztegnjeni vrh, po katerem so se vlačile cunjaste megle. Počivala sva ob skalnem možicu. Sredi popoldneva sva sestopila v smeri vzpona Na vrhu Campanile di Mcntanaia in našla tudi vse zgrešene prehode. Samo spust po vrvi iz četrtega grebenskega stolpa, vse ostalo pa sva plezala prosto. Ko se je sonce pogrezalo za Cimon della Pala, sva si že kuhala večerjo pred kočo. Pomanjkanje deviz! Prijazni oskrbnik mi je kot vodniku priznal brezplačno prenočišče v koči.

22. avgust. Gran Pilaster v Pali di San Martino {2987 m) — Koča Rosetto — S. M. di Castrozza — tabor pod prelazom Rolle

Z dnem sva z Jožem že šarila po jedilnici. Uslužni oskrbnik ni hotel vzeti denarja niti za čaj. Tudi tokrat nama je narisal skico vzpona po Gran Pi- lastru in zaželel srečno pot. Med Rosetto in Cimo di Roda sva sestopala po zvijugani, zaprodeni stezi, ki naju je privedla pod mogočni jugoza- padni steber Pale di San Martino — nazvan v al- pinističnih krogih kratko — Gran Pilaster. Šeststo metrov visoki, izredno strmi steber sta leta 1920 preplezala kot prva nemška alpinista Langes in Merlet. Ocena zelo težavno (IV) je vsaj za vstopni sistem kaminov skoro prenizka. > —frJtf —i -*"T • - Mt l Majhen prigrizek pod vstopom nama ni teknil. Verjetno zaradi bližine neznane, mogočne gore, ki je videti skrajno nedostopna. Glej, v sistem kaminov že pleza zgodnja naveza — moški in ženska. Torej ne bova sama. Vsto- pila sva v gladek žleb, ki privede na zaprodene police, nad katerimi se dviga dolga vrsta težkih kaminov. Jože je plezal lahkotno, hitro in zane- sljivo. Pravi gornik! Stari, zarjaveli klini v gladkih kaminih so povečevali nevarnost težkega vzpona. Dosegla sva stolp nad kamini, kjer naju je šele obsijalo sonce. Tedaj pa je prižvižgal blizu naju večji kamen, se odbil na plošči in se pognal v kamine, iz katerih sva pravkar zlezla. Smrtonosna pesem! Spro- žila ga je naveza, ki je plezala nad nama v gornji tretjini stebra. Nepazljivost bi prisodil žen- ski. Jože je prečkal iz stolpa levo na stebrov raz. In spet prosti pad drugega kamna z višine najmanj dvesto metrov, nato še tretji. Iskala sva kritje pod prevesami. Jožetu so popuščali živci. Tolažil Severovzhodni greben Pale di S. Martino sem ga, da vsaka krogla na fronti ne zadene, — . . . smer vzpona in sestopa 21. 8. 1967 tako tudi ne vsak kamen v steni. Umiril se je. Pala di San Martino (2987 m) smer vzpona po Gran Nadaljevala sva plezo po čudovitem, izpostav- Pilastru (22. 8. 67) ... . sestop po severovzhodnem grebenu ljenem razu. Skala je trdna, dovolj razčlenjena. Uživala sva tembolj, ker je tudi vpadno kamenje prenehalo. Poči, plati, prečke, vse je narava iz- klesala za alpiniste. Vzor dolomitske plezarije! Več vrvnih dolžin pod nama sva opazila še tretjo navezo. Kar dovolj obiska v Pilastru! Prilezla sva na polico, nad katero se dviga gladka, nepre- hodna poč. Smer vodi levo prek plati, v kateri je zabitih nekaj klinov, ki omogočajo prestop na vršno strmo rebro. Še en plezalni »sladkorček«? Nato so težave in strmina začele popuščati. Iz grebenske škrbine sva prešla v vršni greben in končno dosegla vrh po šesturni plezi. Bila sva srečna, saj sva bila bogatejša za čudo- vito plezarijo in nepozabno doživetje. Za plačilo pa sva iz nahrbtnika izvlekla še veliko dozo bre- skovega kompota. V skalnem možicu sva našla vpisno knjigo, v katero se nisva pozabila vpisati. Gran Pilaster je danes doživel prvi obisk slovenskih gornikov.

Povratek! Sestopila sva po istem grebenu kot prejšnji dan. Poznala sva vsako poličko, vsak kamin v labirintu grebenskih stolpov. Kar mimogrede sva dosegla visoko planoto in kočo Ro- setta. Oskrbnik je bil vesel najinega uspeha — kot midva. Z žičnico sva bila mimogrede v letovišču Ca- strozza in nato z avtom spet ob šotoru pod Rolle prelazom. Zadnji večer v naročju skalnih orjakov Pala skupine. 23. avgust. Prelaz Rolle — Predazzo — prelaz Pri vstopu sva opazovala »mešano« navezo v Costalunga — jezero Karer — tabor v dolini \la- Winklerjevi poči. Ženska se je »lovila« po izpo- jolet ob koči Gardeccia stavljeni plošči kot pajek na steklu. Razburljivo! Hitro sva preplezala vstopni žleb in izpostavljeno Jutro. Slovo od Pala skupine in skalnih znancev polico, ki privede pod Winklerjevo poč. Stari klin Sas Maorja, Cima dela Madone, Cimone dela naju je zapeljal na slabo razčlenjeno ploščo Pala in Pale di San Martino. Nepozabni spomini! (kjer je prej telovadila ženska) desno ob poči. Pospravila sva najino taborno opremo in odpe- Šlo je kar hitro, čeprav je to mesto zelo težko in ljala na prelaz Rolle (1970 m). Trgovine z raz- izpostavljeno. Nadaljnja pleza po strmih kaminih glednicami in različnimi spominki, kot na vseh in kratkih prevesah je bila zaradi masivne skale prelazih. Glavno je, da kupujejo turisti vse to pravi užitek. Dosegla sva vrh po poldrugourni pisano, svetlo šaro, čeprav je ne rabijo in tudi težki plezi. S fantom in dekletom, ki sta plezala kmalu zavržejo. pred nama, smo si delili majhen zelo zračen Lepa cesta teče v zavojih do Predazza, kjer sva prostorček na vrhu. v športni trgovini kupila nekaj plezalne opreme. Povratek! Fant nama je ponudil svojo vrv za prvi Moena, Vigo! Spet se cesta vzpenja proti prelazu spust z vrha. Tako je šlo hitreje. Za drugi 40-me- Costalunga (1753 m) na zapadnih obronkih sku- trski spust v škrbino med VVinklerjevim in Sta- pine Rosengarten. Še »skok« do temnega jezera belerjevim stolpom smo uporabili obe vrvi. Jože, Karer, od koder je najlepši pogled na nažagane ki se je spuščal zadnji, je kavalirsko posodil de- grebene Latemarja. Vrnila sva se čez prelaz do kletu plezalno čelado. Je manj lepo — a bolj selišča Pera. Odtod drži kakih osem kilometrov varno! Še trije spusti po strmem žlebu, pa smo dolga, precej zdelana makadamska cesta do bili v podnožju. Poslovila sva se od novih ple- konca Vajolet doline pod Rosengarten skupino. zalnih znancev. Pri sestopu v dolino Vajolet naju Precej truda, celo potiskanja je bilo potrebno, je že hladil in močil dež. O pravem času sva da je »prijatelj« prikašljal šesto metrov višje od prelezla »VVinklerja«. konca ceste ob koči Gardeccia (1949 m). Trud je bil poplačan. Nad zelenimi livadami in goz- 25. avgust. Počitek v taboru Vajolet — izlet do dovi so kipeli v nebo divji špiki in strme stene koče Ciampedie (2002 m) Rosengartna. Prav blizu gostišča sva našla z Jožem lep prostorček za šotor. Nabirala sva ka- Po nočnem neurju se je prebudilo krasno jutro. lorije, lenarila in občudovala lepi gorski svet. Zal so bile vse stene premočene, zgoraj po policah celo pobeljene z novim snegom. Ta dan sva z Jožem določila za dan počitka. Napela sva 24. avgust. Koča Vajolet (2243 m) — koča Re plezalno vrv med drevje in razobesila nanjo vso Alberto (2600 m) — jugovzhodna stena stolpa vlažno in premočeno taborno opremo. VVinkler (2800 m - Vajolet) Dovolj je bilo tudi časa za pisanje precejšnje skladovnice razglednic domačim, znancem in Cunjaste jutranje megle so se vlačile okrog Ro- prijateljem. Tudi dnevnik, ki je bil v zaostanku, sengartenspitze, da sva opustila obisk njene pre- sem spravil na tekoče. Ostali čas sva uničevala padne vzhodne stene. Dneva pa ne smeva za- zaloge hrane, urejala opremo in lenarila. Sredi praviti. Obiščeva pač stolpe Vajolet, ki so ča- popoldneva nama je bilo brezdelja dovolj. Odšla sovno mnogo krajši, toda plezalno zahtevni. sva na izlet do uro oddaljene gornje postaje Ob koči Vajolet sva počivala. Bilo je preveč so- žičnice Ciampedie na jugovzhodnih obronkih sku- parno, da bi vreme dolgo držalo. Hitela sva na- pine Rosengarten. Lepa steza pelje skoraj vo- vkreber vse do koče Re Alberto na planji pod doravno skozi macesnove gozdove vse do oblega južnimi nastavki stolpov Vajolet. Opazovala sva griča, na katerem stoji gostišče in gornja postaja naveze v vseh stolpih. Največ jih je bilo v po- žičnice. Turisti se dvignejo iz Viga di Fasso kar pularnem stolpu Delago. Katerega bi se lotila za šeststo metrov v gorski svet s čudovitim raz- midva? V »Winklerju« je še najmanj gneče, zato gledom na bližnji Rosengarten, skupino Sella, ga obiščeva. Ta 150 m visoki stolp je preplezal Marmolato, Latemar in drugam. Najini pogledi pa so se zamujali največ v silni vzhodni steni prvenstveno avstrijski gornik Georg Winkler sam Rosengartenspitze, ki sva ji obljubljala jutrišnji dne 17. 9. 1887. Za takratne čase veliko dejanje! obisk. Z ugašajočim dnem sva spet našla zavetje Še danes, čeprav spleza nanj vsako leto stotine in počitek v najinem šotoru. alpinistov, velja za zelo težaven (IV) plezalni vzpon. ESMAISONOV ZIMSKI VZPON PO FR£NEYU spada gotovo med večje dogodke v evrop- skem alpinizmu zadnjih let. Brez ozira na incidente, ki jih je Desmaison imel I. 1967, je ugledno glasilo francoskega kluba CAF in GHM dalo opisu tega Freneya s štirimi bivaki prvo mesto v svoji jesenski številki (okt. 1967). Članek je bogato ilustriran, čeprav slike niso najboljše, dovršena pa je celostranska podoba Freneya z vrisano Desmaiso- novo smerjo. Desmaison je vzel s seboj Pirenejca Flemattyja. Freney je nedvomno najtežji pristop na Mt. Blanc. Desmaisona je zamikal tudi zato, da bi na najvišji vrh Evrope prišel tu čez pozimi. L. 1966 so bile razmere take, da je poskus odložil. Flemat- tyja je spoznal jeseni 1966 v Pirenejih. Ocena: alpinist prvega razreda, plezalski inštruktor, specialist za smučanje, z vsemi fizičnimi in moralnimi sposobnostmi, izredno odporen, in »fant od fare«, s katerim ni težko delati v najtežjih razmerah. V torek 7. februarja 1967 sta bila na Col de la Fourche pri —15° C, na vrh sta prišla v ponedeljek 13. februarja s štirimi bivaki v steni. Desmaison je za vzpon pričel treni- rati meseca oktobra 1966, da ne bi izgubil kondicije, ki si jo je pridobil v letni sezoni 1966. Treniral je v Fontainebleauju ure in ure, ne da bi se ločil od skale. Preizkušal je mišice, vadil hitro in dolgo hojo, terjal maksimum od srca in pljuč. V enem dnevu je v plezalnem vrtcu zdržema plezal 1000 m (manjkala je le realna višina stene), pomagal si je tudi z žičnico na Aiguille du Midi, da bi se utrjeval proti mrazu v višinah. »Moralna odpornost je odvisna od fizične forme, slabo pripravljen alpinist je občutljivejši za mraz, najboljši čevlji in rokavice ga ne zadrže in ne obvarujejo pred ozeblinami, vendar tudi najboljša oprema ne more nadomestiti psiho-fizične kondicije.« Pri takih težkih preiz kušnjah, kot je zimski Freney, je velika nevarnost v tem, če se prevfeč zaneseš n< najboljšo možno opremo. Res pa je, da je moderna oprema zadnjih let omogočila vstop v take ture, kakršne so se nekoč zdele nemogoče.

Desmaison in Flematty sta imela s seboj po en par čevljev, normalne hlače in vrhnjo vatirane hlače iz crylorja, ki jih je možno obuti in sleči, ne da bi snel dereze in čevlje, dva lahka puloverja, volneno srajco, štiri pare volnenih rokavic, vsak dva para naočnikov za višinske razmere in za nevihte, nepremočljive hlače, nepremočljivo kapuco, po en par brezprstnih rokavic tipa Makalu, veston (lažji od himalajskega), spalno vrečo iz vati- ranega crylorja, poleg drugih navadnih stvari. V posebno opremo štejeta še plezalski šotor, gorilnik z gorivom za 16 ur, dve čelni svetilki, sprejemnik in oddajnik (ta zaradi oddaljenosti ni prišel v poštev, razen s Col du Geant), 2 vrvi po 50 m 0 9 mm, 40 m pomožne vrvi 0 5 mm, 30 klinov, 30 vponk, 4 stremena, rakete, 2 para smučarskih palic, cepine i. dr. Računala sta s 4 dnevi in sta zato vzela s seboj 400 g suhega mesa, 4 velike tube mleka, 4 table čokolade, 1 škatlo tonimalta, 400 g sladkorja, čaj, juho, bonbone, 25 medenih keksov, za vsak dan po dve slani piluli po 0,50 g. Plezala sta večji del pri temperaturi od —15° do —20° C, v ponedeljek pa jima je živo srebro ušlo na —30° C v višini 4600 m, v hudem vetru. Bila sta že blizu grebena Brouillard. Zjutraj sta popila samo nekaj tople vode, ob 13 sta bila na vrhu. Veter je ponehal. Nad njima sinjina nad belino alpskih vrhov in njuna sreča nad težko pri- dobljenim vrhom pa želja, da bi bilo do Grands Mulets čim bliže. Vse dni sta višino brala z altimetra. Uštela sta se za en dan, sicer pa kljub težavam in preizkušnjam spričo sijajne telesne in duševne kondicije nista doživljala težkih kriz. Zgledno opravljeno ekstremno delo v zimskih razmerah!

SEVERNA IN ZAPADNA STENA DRUJA sta zvezani z mnogimi slavnimi alpinisti zadnjih 30 let. V zgodovino je Dru stopil že I. 1879, ko sta po južni strani prečila na vrh Charlet in Straton. 1931 sta poskusila v severni steni Greloz in Roch. L. 1935 pa sta uspela Allain in Leininger. Zapadno steno je Allain proglasil za nemogočo, le z zidarskim orodjem da bi morebiti prišli čez. 17 let po tej Allainovi izjavi, I. 1952, je Magnone odprl prav tu novo stran v zgodovini alpinizma. Nato pride Bonatti, ki sam zmaga jugo- zapadni steber in užije občudovanje vsega sveta. Nato pridejo Amerikanci, Hemming in Robbins, nato Harlin z Robbinsom, nastopi direktna v zapadni, ki naj pomeni novo stopnjo v razvoju Magnonove dobe. Smo v dobi direttissim: Velika Cina 1963, severna stena Matterhorna 1965, Eiger 1966, vsaka narejena z drugo tehniko, enotna je le želja, premagati najtežje. Katera tehnika je najboljša? Hiebelerjeva v Eigerju 1961? Anglosaška prav tam I. 1966, ekspedicijska? Ali tista, ki jo opisuje W. W. Sayre v knjigi »Štirje možje proti Everestu«: Štirje možje proti severni steni Everesta brez nosačev, brez izkušenj? Izzivali so dober okus, a vseeno prišli 8000 m visoko. Vse so nesli s seboj, nobene zveze z dolino niso imeli. Alpinizem v Himalaji! Ampak čisto tako pri zimskih direttissimah ne gre več! Mraz terja težjo opremo, za veliko turo 25 do 30 kg osebne opreme, čas vzpona se podvoji, potroji, sestop je daljši in težji. Vendar alpinizem kljub temu ne sme postati nekaj drugega kot šport. Treba se je pripraviti na tveganje, vendar imeti v vsem pravo mero — pravi Yannick Seigneur, ki se je lotil direktne smeri v severni steni Druja 5. februarja 1967. Njegovi soplezalci so bili Claude Jager, Michel, Feuillarade, Jean Paul Pariš. Izbrali so si Sayrovo tehniko, niso imeli šotorov, z dolino niso imeli zveze. Osem dni je trajalo osamljeno »podjetje« v steni, sedem bivakov v vrečah pri —15 do —25° C. Nekaj smo o njem že poročali, predvsem o tehniki, ki so jo nekoliko spremenjeno uporabili tudi dresdenski plezalci v našem Travniku. Prvi v prvi navezi je plezal brez nahrbtnika in opremil raztežaj. Drugi je imel nahrbtnik in izbijal kline razen tistih, ki so potrebni za pritrditev vrvi. Druga naveza z dvema nahrbt- nikoma pleza z napravo, ki ji pravijo »jamar« (vitel), prvi v drugi navezi z njo poteguje oba nahrbtnika in vrečo z opremo, pokrito s plastiko, da lažje drsi (metoda »Bambine« v Eigerju 1966). Zadnji in drugi v navezi pobira pritrjene vrvi. Druga naveza ima tudi nalogo, da pripravi bivake. Imeli so s seboj tudi stenski šotor za dva, vendar samo za primer slabega vremena, dve vrvi po 80 m, in 250 m 0 9 mm, 50 m a 7 mm, 80 klinov, 12 lesenih zagozd, 12 lednih svedrov »ražnjev«, 60 vponk, 2 vitla, 12 stremen. Navezani so bili vsi na plezalne pasove in oprte. Od zdravil so jemali samo aspirin, vitamin C in kalcijeve pastile, eden je rabil mazilo zoper ozebline (vasodilatatrix). Imeli so s seboj adhezivne povoje, tricosteryl za lažje rane in stimulativne injekcije (za ekstremne pri- mere — vendar odsvetujejo rabo). Hrano so si strogo racionalizirali in poskrbeli za dieto. Vsa južina je bila v posebni vreči, vse stehtano na grame. — Alpinizem postaja »znanost«, oziroma, rabi znanost, da bi dosegel čim večje, »nemogoče« uspehe. Če bomo hoteli tudi mi dosegati take uspehe, se bomo morali sprijazniti s tem. Če se ne bomo, bomo zamudniki — kar naprej. Treba se je učiti. To pa je težko!

LAVINOLOGIJA, znanost o plazovih, je bila dolgo časa doma v Avstriji, tam so izšle številne knjige na temo »Schnee und Lavinenkunde«. Zdaj pravijo v Avstriji, da temu ni več tako, da jim manjka strokovnjakov, veščakov, učiteljev za ta »predmet«, ki je tako važen, če hočemo po pameti izogibati se beli smrti. Zdaj vodijo ameriški lavinologi, mnogo novega so odkrili Poljaki in Japonci. Avstrija nima inštituta, kakršnega ima Švica. A tudi Švica ne dohaja Amerike. Največjo eksperimentalno snežno ploskev pa imajo Japonci. Veči na avstrijskih inštruktorjev ima zastarane pojme o nivo- in lovinologiji V našem glasilu smo v letniku 1967 poročali — po švicarski literaturi — o neverjetnem napredku lavinologije v državah, ki so se do nedavna učile pri klasičnih alpskih smu- čarskih deželah. Avstrijski glas tudi nam trka na vest, čeprav — vsaj doslej bela smrt pri nas ni bila pogostna. Če pa smo alpska dežela — in to zelo radi povemo — moramo vsaj poskušati, da ujamemo korak v znanju o snegu in njegovem gibanju.

GRANDES JORASSES se našim plezalcem še vedno upira. Pravzaprav tudi ni trdo- vratnih napadov od naše strani. L. 1967 so nas prehiteli Rusi in sicer Khergiani in Oničenko ter ponovno Čehi z Vojničkom in Zaharanskym. S tem se že skoraj moramo sprijazniti, težje pa z dejstvom, da so nas na tem mednarodno priznanem kriteriju odrinili Bolgari. Njihova naveza Kovandjev in Prodanov je preplezala to steno 28. do 30. julija 1967. No, Rusi so za nameček v Walkerju zarisali še varianto, ker se jim »ni čakalo v repu« pri nihalni prečnici. Iz poči je Khergiani plezal 50 m naravnost navzgor na črne plati in pri tem zabil en sam samcat klin. Lucien Devies, predsednik CAF, sam alpinist svetovnega imena, mu je dal epiteton »un grimpeur formidable« (strašen plezalec.) PO VRHOVIH OKROG To je najnovejša zgodovina tega kota slovenske IDRIJSKEGA KOTLA zemlje. O njej pričajo številna partizanska gro- bišča, vrsta spominskih plošč, mnogo umetniških partizanskih spomenikov, tu sta še vedno ohra- Lado Božič njeni bolnici »Franja« in tiskarna »Slovenija«. Tudi obe partizanski središči Cerkno in Vojsko sta še živi in vabita v obiske. Mnogo naravnih lepot, mnogo posebnosti in zanimivosti hrani ta svet v svojih nedrih. Samo po- kazati jih je treba, o njih spregovoriti, do njih odpreti vrata, in po tej razriti zemlji ne bodo več j a znani geološki prelomnici in razvod- potovali samo planinski transverzalci. nici med Črnim in Jadranskim morjem leži idrij- Besede vlečejo, zgledi mičejo! Zato, dragi pri- sko-cerkljanski svet. To je svet med Alpami in jatelj, pot pod noge! Šla bova skozi naše kraje, Krasom. Tu ni več pravih Alp, niti še pravega po naših vrhovih in dolinah. Dihala bova pla- Krasa. Vendar je od vsakega nekaj. Konec Alp in ninski zrak, se razgledovala po idrijskem in zu- začetek Krasa. Med njima pa se vriva grupa hu- nanjem svetu, uživala krasote narave in se spo- dourniške Idrijce in soteska njenega pritoka Zale. minjala let, ki so nam sicer še blizu, vendar se Zanimiv kot slovenske zemlje je to. Žal, še vedno od nas zelo hitro odmikajo in tonejo, žal, tudi je nekam zapuščen, čeprav tega ne zasluži. Ni v pozabo. samo njegova krivda, če je še vedno nekako Vsega, lepega in veselega, trpkega in spomina zaprt vase in odmaknjen od ostalega slovenskega vrednega bova nabrala v najin popotni album. sveta, čeprav je zemljepisno zelo primaknjen slo- Občudovala bova čudovito cvetje kranjskih in venskemu središču in porinjen na rob ljubljanske lepih jegličev, oranžnih in rumenih kranjskih lilij, kotline. Šele pred dobrim letom dograjena so- turških lilij, lepega čeveljca, svišča, sleča, pla- dobna cesta je odprla idrijski dolini in svetu nad nik, murk in še mnogo drugih cvetic, ki jih čuva njo okna in vrata v svet in obratno. ta svet. V spominu in na filmskem traku bova s Čeprav še ni v tem, po svoje čudovitem svetu seboj prinesla posnetke ljubke srnjadi in ponos- dolin, grap, sotesk in vrhov, vsega, kar naj bi za- nih gamsov. Morda se bova srečala tudi z je- dovoljilo zahtevnega planinca in turista, pa ne lenom, volkom ali celo s pravim kosmatincem- moremo trditi, da so ti kraji nezanimivi in nepri- medvedom. vlačni. Tudi lepi so. Ne poznamo jih, zato jim Najprej morava ven iz kotla. Najina prva višinska delamo krivico. Ali naj bodo zaradi tega še točka je Mrutni vrh. Dviga se na vzhodni strani nadalje obsojeni na samotarjenje? našega mesta, levo od cerkve na Gorah. Iz Svojevrsten idrijsko-cerkljanski planinski svet je mesta ga zaradi gozda ne opaziš. Do njega bi razprostrt od črnovrškega Javornika na jugu do jo lahko udarila po cesti čez Kovačev rovt do Porezna na severu in od Hudournika na zahodu Rebra in od tu po cesti skozi Gore. Raje se bova do Veharš na vzhodu. Po tem svetu so razpostav- cesti izognila in jo mahnila za markacijami trans- ljene vasice in naselja, posejane številne zgodo- verzale skozi Veliko ravan. Prav pod vrhom bova vinske zanimivosti in raztresene mnoge prirodne stopila na cesto, ki veže Gore z Razpotjem. Še lepote in redkosti. Tu je doma krepka slovenska mimo samotne hiše onstran ceste in že sva na korenina, ki je v naših najhujših časih pokazala Mrutnem vrhu (891 m). Koj iz gozda naju po- svoje srce, slovensko odločnost in trdo žuljavo zdravi partizanski spomenik 47 padlim borcem pest v borbi za svojo borno in skopo ped slo- tega območja. Par korakov višje je v zaraščenem venske zemlje. vrhu še iz laških časov kamenit steber z razpa- Na tem svetu in ob takem človeku je tekla zi- dajočo orientacijsko tablo. Dokler drevje ne oze- belka slovenskemu partizanstvu v zahodni Slo- leni, je od tu zelo lep razgled. Proti severo vzhodu veniji. Tu se je rodil in živel IX. korpus s svojimi leži vrsniška planota s Spodnjim in Zgornjim Vrs- enotami; tu sta bili ustanovljeni Vojkova in top- nikom, proti zahodu se vrstijo Govejk, Razpotje ničarska brigada; tu sta delovali bolnici »Pavla« in pod Gradiščem Ledine. Prav pod nama je in »Franja«; tu je ustvarjala tiskarna »Slovenija«. Idršek. Na severnem obzorju se podajajo Julijci, Še in še je bilo tu partizanskega življenja. Zad- Karavanke in Kamniške planine. Od vzhoda proti nja sovražnikova ofenziva se je prav na teh tleh zahodu pa se za nama kažejo Slivnica, Snežnik, spremenila v temeljit okupatorjev poraz. Javornik in grebeni Golakov. S poti mimo Kolenco opaziva v dolini del idrij- Že sva okrog grebena, ki pada po tej plati v skega mesta, nad njim pa Cerkovni vrh in v nje- Kopačnico, in pred nama se odpre pogled na govem ozadju Jelenk. Skozi bukov gozd se bližava Blegoš in Črni vrh. Pri prvih hišah v Zgornjih No- Razpotju (704 m). Na razpotju cest v Idrijo, Žiri, vakih zavijeva proti Robidenskemu brdu. Sprejme Gore in Ledine sva tudi na razvodju med Črnim naju planinsko zavetišče cerkljanskega društva. in Jadranskim morjem. Na to naju opozori po- Streljaj od Brda je pod Blegošem prva gorenjska sebna tablica na prvi hiši. vasica Leskovica. Za krajši čas se ločiva od transverzale. Greva po V zavetišču, ki je v privatni hiši, naju sprejmejo cesti do Govejka in nato levo na Vrsnik. Lepi prijazni ljudje. Za pijačo ni težav. Prav tako ne vasici sta posejani po planoti, ki jo mejijo v do- za hrano. Postrežejo ti po domače, s tem kar lini Žirovnica, Poljanska Sora, vas Žiri in ozka so skuhali zase. Prav dobro se počutiš. Tudi za dolina Osojnice. Sredi planote je cerkvica z lipo spanje je preskrbljeno v planinski sobi. in partizanskim grobiščem. Prav tam na robu Gledava Blegoš. Skok skozi Slugovo dolino na planote pa je gostišče. Vračava se nazaj do Go- njegov vrh bi se prilegel in tudi izplačal. Če si vejka. Tu kreneva po bližnjici ali pa po stari vo- že tako blizu tega plečatega in plešastega po- jaški cesti skozi Srnjak in Krnice v Ledine. Tu ljanskega očaka in napovedovalca vremena, se se spet srečava s transverzalo. Lepa vasica Le- njegovemu miku prav gotovo ne boš odrekel. dine leži v podolu pod Gradiščem (995 m). V vasi Blegoš sicer ne spada med idrijske vrhove, je si lahko ogledava gotsko cerkev iz leta 1666 in pa tako lep in privlačen, da se mu v resnici ne v njej sliko mojstra Janeza Šubica. Spominska moreš izogniti. Pa jo poberiva proti njemu še plošča na kmetski hiši naju opozarja, da je bil midva. Pot nama kažejo zelo slabe in obledele v tej hiši rojen pesnik Anton Zakelj — Rodoljub markacije, so pa zato bolj zanesljivi drogovi elek- Ledinski. trične napeljave. Ko sva se na vrhu naužila raz- gledov in dišečega vonja bujnega cvetja, kreneva Ob hiši skočiva v breg in že sva spet na cesti, proti Črnemu vrhu, nazaj na najino pot. ki drži na Mrzli vrh. V pentljastem cestnem za- Spet jo ubirava po občinski meji. Po senožetih voju je partizansko grobišče. Od tu ni več daleč Črnega vrha se spuščava proti Davči. Na sedlu do zavetišča na Sivki. V bunkeriu naju postrežejo kreneva na levo proti Poreznu. Na vrhu strmega s pijačo in vpisno knjigo. gozda sva spet na prostranem svetu senožeti. Nad zavetiščem stopiva na levo skozi gosto bo- sprehajava se po košenicah in uživava pogled rovničevje na vrh Sivke (1006 m). Razgleda ni na Ratitovec. V kotu med Humom, Cimprovko in posebnega. Onemogoča ga mlada smrekovn rast. Počansko goro hodiva. Lepo je tu, v teh seno- Najina pot se sedaj spušča navzdol do Lanišča. žetih, v času cvetja, lepo v času košnje, ko od- Zelo blizu Sovodna sva. Markacije kažejo ponovno meva iz brega v breg pesem koscev in klepanje v breg in na Bevkov vrh (1050 m). Znana Slabe- kos. Podolje se odpira v selško dolino, zapira pa tova kmetija je tu. S hriba nad hlevom si privo- se pred nama proti cerkljanski kotlini. V kotu ščiva lep razgled na Triglavsko pogorje, Blegoš, obrneva v smeri Porezna po senožeti navzgor. Ratitovec, Porezen, na Ermanovec onstran So- Ob stezi opaziva še vrelec planinske studenč- vodr.a in na Novo Oselico pod nama. Proti jugu nice, ki pa je v poletnih dneh navadno suh. Pod je globoka dolina Idrijce preko nje pa Jelenk košato bukvijo na vrhu sva spet na transverzali, nad Sp. Idrijo s svojim bogatim vrtom kranjskega ki sva jo zapustila na Kladju. Semkaj se vzpne in lepega jegliča. iz bolnice »Franja« preko počanskih senožeti. Po Malo po cesti, malo po stezi in že je tu sedlo transverzali jo ubirava po grebenu na vrh Po- Kladje (834 m). Ob partizanskem spomeniku se rezna (1622 m). cesta prevrne na gorenjsko stran. Hodiva po razvodnici, po bivši deželni meji, po sedanji ob- Na najvišjem vrhu idrijske občine sva. Porezen činski meji, po še vedno živi meji med Primorsko je tudi ponos cerkljanske dežele in njenega člo- in istalo Slovenijo in po nekdanji državni meji. veka. Po pravici. Najvišje se vzpenja proti nebu, V gostilni naju lepo postreže dobrodušen gostil- razgled pa ima tak, da mu zlepa ni para.' Čez ničar Vili. Nato pa jo mahneva za Štucinovo hišo Trnovski gozd in Kras se oko upre na naše morje, po gozdnatem kolovozu, dokler ne stopiva na nato pa hiti pogled preko Furlanije in Dolomitov cesto, ki pride iz Cerkna in prevali v Kopačnico. do Triglava in od tu daleč tja na slovenski vzhod. Skočiva čez cesto in začneva vzpon preko seno- Stojiš v središču obširnega sveta, ki ga omejuje žeti, ki pokrivajo vzhodno pobočje hriba Škofje daljnje obzorje. Strmiš v Tolminske hribe, v Baško (974 m). Mimo senikov po stezah in kolovozih grapo in vasice raztresene po njenih bregovih. hitiva ob revnih bajtah, ki spadajo v Podlanišče. Bača, Kal, Stržišče, Rut. V raztegnjenih pobočjih Porezna so doma gamsi, srnjad, veliki petelin skozi leso na južno stran. Ostanki italijanske in ruševec. Okrog vrha ti draži nos dišeča murka »mulatiere« kmalu zavijejo v serpentinah navzdol. in drugo planinsko cvetje. Pot je slaba, razpada, zato jo potegneva po na- Vse to osrečuje, razveseljuje in sprošča. V to delani stezi skozi senožet. Hodiva skozi vrste le- radost pa kane grenka in trpka misel in spomin. pega in pisanega planinskega cvetja, ki ga je Prav na vrhu Porezna je spomenik 21 padlim na tem južnem pobočju Porezna obilno. Že sva partizanom. Prav do tu je segal plamen bojev. na greben u, ki se loči od Porezna in izboči proti Spomenik je postavljen zelo visoko v naših pla- proti jugu. Prišla sva na planino Otavnik. Pla- ninah in je viden daleč naokoli. Poleg spome- nina je zanimiva po tem, ker je to edina planina nika je še drug spomin. Plošča, ki spominja na v občini, na kateri pasejo živino. Planina je skrom- prvo planinsko kočo, ki jo je postavilo cerkljan- na, toda prebivalci vasi okoli Kojce preživijo na sko planinsko društvo v začetku tega stoletja. Tu njej vsako poletje večje število živine. Na planini na vrhu sta se srečali naša preteklost in seda- je tudi staja in pastirska hiša. Tudi vodovod ima njost. Dva dokaza naše borbe. Za planinske slo- planina. Nad stajo se prekobaliva čez greben venske vrhove v avstrijski državi, za svobodo in v sosednjo grapo. Pri studenčku se napijeva dobre samostojno življenje pod okupacijo in tiranijo planinske pijače, nato pa se počasi spuščava fašizma. Spomenika sta spomin in opomin. po senčnatem kolovozu do križišča poti, Vrh Porezen je torej poln doživetij. Po vsem, kar sva ravni (812 m). Poti se tu ločijo proti Jesenici, Za- čutila in videla, nama tudi skromno nočišče in kojci, na Kojco in proti hišam, ki samevajo on- oskrba ne zagrenita nadaljnje poti. Zgodaj mo- stran globoke grape pod Poreznom. rava na pot. Dolga bo. Preko Idrijce morava. Na njen levi breg, na Šebreljsko planoto. Pred nama Po severnem pobočju lepe Kojce (1300 m) kora- je pravi partizanski pohod. kava. Lep, plečat pa tudi precej visok greben je to. Leži v smeri vzhod—zahod. Pokrivajo ga Prečkava zahodni breg Porezna. Počasi se spu- gozdovi in senožeti. Že sva iz gozda in pod nama ščava po skromni stezi, ki se vije skozi visoko je raztresena skromna vasica Zakojca. Ljubko, travo in nizko grmičevje. Na grebenu morava čedno in prijazno naselje je to. Domačija dobro-

Samotna, značilna kmetija pri »Klavžarju« nad Idrijskimi klavžami Foto Lado Božič srčnih hribovskih ljudi. Rojstni kraj pisatelja Bevka. grapo, še okoli hriba in pred nama je idilična Preden stopiva skozi vas, še malo poškiliva nazaj vasica Police. proti Poreznu. Grapa loči zakojško polico od po- Vas je dobila ime po ravnici, ki leži pod Bukov- bočja Porezna. Onstran grape so v bregu, v str- skim vrhom in nad dolino Idrijce. Zanimivo je, minah, pripete kmečke hiše. Da pa je strmin in da so stisnili hiše prav v breg, ravnico pa si pri- vrtoglavosti še več, so hiše postavili še na nav- držali za njive, ki se širijo prav na rob terase. pično štrleče peči in čeri. V Robeh, pravijo tej Tja na rob so zrinili tudi malo gotsko cerkev, v odmaknjenosti. Tu res ni bilo lahko življenje. Stari kateri je freska mojstra Janeza iz Loke z letnico odmirajo, mladi pa se odseljujejo. V bajte pa 1536. Vasica nosi tudi pričevanje iz zadnje vojne. se zasaja zob časa in jih počasi razjeda in Sedež okrožnega komiteja za Baško grapo je bil uničuje. tu, nekaj časa tudi partijska šola. O tem govori Vas Zakojca ima šolo, vodovod in elektriko. Zad- spominska plošča. nji blagodati so si pridobili in priborili s svojim Prebivalci planote so zelo simpatični in nad vse delom. Tudi na žrtve v vojni niso pozabili. Posta- gostoljubni. Vas je znana tudi po tem, da nima vili so jim ličen spomenik. cestne povezave z dolino. V svet drže le steze, Po grapi pod vasjo ni daleč do Hudajužine v včasih prav kozje, le proti Laharnu se ponuja Baški grapi. Z grapo vred sega v dolino tudi izmučen kolovoz samo z eno utrto kolesnico, svet idrijske občine. V Baški grapi obogati idrij- drugo kolo voza pa mora teči po zraku. Prevoz ska občina s pravo železnico. Nič več in nič manj, je delno mogoč samo preko šentviške planote in tako pravijo, kot celih 200 m tira železniške proge od tam v dolino. Stik s svetom je v tem oziru Most—Podbrdo teče preko ozemlja občine. Skrom- mogoč samo skozi drugo občino. Če niso Poli- no, zelo skromno je tako uresničevanje vseh dav- čani še prišli do dobre ceste, imajo pa dober nih načrtov in obljub, da bo Idrija dobila želez- vodovod in lastno električno centralo in, kar je nico. Načrti so bili izdelani že pred prvo sve- glavno, nadvse pridni in delavni so. tovno vojno, do njihove uresničitve pa sploh ni S planote je lep pogled tja preko Idrijce na Šeb- prišlo. Železnica, ki jo je Idrija pridobila s pri- reljsko planoto, ki leži na isti nadmorski višini. ključitvijo cerkljanske občine pred nekaj leti, Človek bi sklepal, da sta bili nekoč planoti eno sploh ni bila v tedanjih načrtih. In vendar ima in da ju je nato ločila Idrijca. občina danes železnico, čeprav je mesto zelo V dolino, do Idrijce morava. Po stezi za cerkvijo daleč od nje. Tudi dolžina je zelo kratka. Vendar se spustiva v strmo grapo. Zaletavava se iz brega bolje nekaj kot nič. Ob progi, ki teče skozi ob- v breg in zaradi strmine dejansko priletiva z vso čino, tudi ni nobene postaje in idrijski občani silo v naselje Laze ob glavni cesti proti Mostu ne morejo vstopati in izstopati na svojem ozem- na Soči. Nazaj morava po dolini do naselja Reka, lju. Tako vlaki le sopihajo in hropejo skozi ob- tu pa obrneva po visečem mostu čez Idrijco na čino. Tu in tam morda včasih celo zapiskajo v njen levi breg. Nad Idrijco in njenimi pritoki je pozdrav. skoro od izvira do izliva nešteto visečih mostov in vlečnic, ki prevažajo ljudi in tovore. Po pravici Lepa pot, ki je vdelana v zahodni breg Kojce, bi to dolino lahko imenovali dolino visečih naju pelje v Bukovo. Nad samo baško železnico mostov. in cesto hodiva. Gledava v dolino in nasprotne bregove, kjer se v soncu bleščijo vasice Znojile, Na bregu pogledava kvišku. Prav nad glavama Obloke, v dolini pa se stiskata Koritnica in Gra- opaziva na vrhu strmo odrezanega brega, na hovo. robu Šebreljske planote, majhno cerkev. Do nje Bukovo leži na sedlu, ki loči idrijsko in Baško morava. Mimo dveh hiš, že meriva korake po grapo, ter med Kojco in Bukovskim vrhom. Ti- lepi beli stezi, ki je tu pa tam vsekana v skalo. pična cerkljanska vas je to. Tu sta doma živino- Na vrhu si privoščiva pogled na najino pot, ki reja in sadjarstvo. Odkar imajo cesto skozi Ore- sva jo premerila izpod Kojce do tu. Lep razgled je. hek in Vrh križa v Cerkno, so si ti kraji v vseh Šebrelje so lepa a zelo raztegnjena vas. Prav- ozirih precej opomogli. zaprav so kar tri vasi. Spodnja, srednja in gornja vas sestavljajo Šebrelje, ki ležijo prav tako kot Mimo partizanskega grobišča se spustiva precej Police na terasi nad Idrijco. Prebivalci se tudi tu globoko, nato pa je treba spet v breg Bukov- preživljajo z živinorejo in sadjarstvom. Daleč na- skega vrha. Mimo redkih kmetij se vzpenjava okoli slovi njihova posebnost, šebreljski želodec. skoro pod sam vrh. Mimo kmetije v lepi dolinici Med vojno je bila vas požgana. Lepo so jo ob- jo usekava skozi njive v mlad zaraščen gozd. S novili, uredili vodovod, napravili greznice, posta- težavo rineva skozi protje po nevidni stezi, dokler vili dve lokalni električni centrali, zgradili zane stopiva na odprt breg. Po njem zdrsneva v družni in gasilski dom. Za dobro počutje skrbita primerno uredili celotno livado in jo na to zašči- dve zasebni gostilni. Tudi prenočišče je možno tili. Zaradi grobov in zaradi zaščitene flore, ki dobiti. Med obema vojnama je vas slovela kot je tu okoli ne manjka. Malo naprej proti Ogal- letoviščarska točka. Tudi sedaj gre razvoj v to cem je najvišji vrh Vojskarske planote Planinica smer. Vse je torej v redu, le za spomenik padlim (1171 m). Pot naju vodi mimo kmeta Vojšicarja borcem se še niso zedinili, kje naj bi stal. na Ogalce. Na kratek pomenek stopiva k Ogal- Spet rineva kvišku, proti Šebreljskemu vrhu. Bliž- škemu Petru, znanemu borcu in partizanskemu njic ni, treba je po cesti. Na vrh grebena, ki se očetu. vleče od Rzelja (1076 m) do Jelenka, prisopihava S poti proti Vojskem stopiva še v tiskarno »Slo- pri hiši, kjer pravijo Na stanu. Mimogrede skočiva venija«. Globoko v grapi, na kanomeljsko stran še na Rzelj, ki tudi spada v najin pohod. Ogla- leži. Dol gre po dobro nadelani poti kar dobro, siva se v hiši tik pod vrhom. Na stanu sva na malo težje pa je nazaj. Gozdni sopari se pridru- cesti, ki vijuga proti vzhodu na Krnice, na drugi žuje še odvišna sapa pljučnega meha. pa opleta v serpentinah in hitro pade na Obla- Vojsko je znana vasica. V deželi Kranjski je bila kov vrh. Pod nama je Kanomeljska dolina, ki se tu najvišja fara. V drugi svetovni vojni je bilo zliva proti Sp. Idriji in zlije v Idrijsko dolino. On- Vojsko znano primorsko središče partizanstva. Po stran doline se dvigajo obronki Vojskarske pla- vojni je obetalo postati pomembna turistična note s Hudournikom. Na Oblakov vrh hitro pa- točka s sijajnimi smuškimi tereni. Toda s tem deva po drčah in bližnjicah. Sedlo Oblakov vrh zaenkrat ni še nič. Cesta iz Idrije je vsako zimo loči kanomeljsko in hotenjsko dolino. Lep pogled dalj časa zaprta kot prevozna. Dom sameva, opu- je čez Dolenjo Trebušo tja doli na Most na Soči. ščena smučarska vlečnica pa žalostno propada. Na sedlu se križajo ceste v Sp. Idrijo, Trebušo, Stopiva na Školj, ki se dviga nad šolo, nato pa Šebrelje in Vojsko. Tu je tudi meja med idrijsko pohitiva še na škratovše, kjer si ogledava na in tolminsko občino. hiši stare freske. Morda o Vojskem še eno zanimivost. Preko planote je tekla v prvi vojni peta Po krajšem počitku se morava odločiti. Ali levo avstrijska obrambna črta, ki pa ni prišla do ve- po stezi in nato po kolovozu ali desno po opu- ljave. Ostanke te vojne opaziš na Sončnem robu ščeni in rušeči se vojaški cesti, na Vojskarsko in dalje v notranjosti Golakov. planoto. Pred leti so živele želje, da bi to cesto Z Vojskega proti Golakom sva že hodila. Malce obnovili v korist vojskarskemu turizmu. Želje se se bova ustavila le v Mrzli rupi, da bi si ogle- niso uresničile in verjetno se nikoli ne bodo. dala »šance« iz beneških časov in Taboršče iz Občina prav gotovo nikoli ne bo imela toliko še starejših časov. Sleme Mrzle rupe loči idrij- odvišnih sredstev, da bi jih naložila v to laško sko in trebuško grapo. strateško cesto. Po tej strani torej ni mogoče z motorizacijo na Vojsko. Mimo nekaj samotnih hiš, Skoro pet ur hoje je pred nama. Mimo Hudega ki stoje ob senci nekdanje ceste, prideva do polja, čez Škrbino in Poslušanje bova tolkla ka- kmeta Stržnikarja na planoti. Proti Hudourniku menje po cesti, po kateri se je v času borbe v jo kreneva po kolovozu skozi gozd. Kmalu se trdi noči premikal transport težkih ranjencev proti odpre hudourniška senožet in že stojiva v Hudo- Colu, Postojni in dalje na Notranjsko, od koder urniku (1163 m). so jih avioni prepeljali v Italijo. Vrhove Golakov pustiva ob strani, čeprav je do Strme pečine, ki padajo globoko dol na Oblakov njih le slabi dve uri poti. Poznava jih že. Poleg vrh, na robu Vojskarske planote, to je hudournik. tega pa niso v najinem načrtu. Ne spadajo več Spet svojevrsten razgled daleč naokoli. Matajur, med idrijske vrhove, vsaj na kartah ne. Starejšim Kanin, Triglav, bohinjski hribi, Porezen, Blegoš, Idrijčanom pa so še vedno zelo pri srcu. Prvi Bevkov vrh, Črni vrh in pod njim Cerkno, vasi idrijski planinci so jih imeli za svoje, za torišče pod Kojco in na šentviški planoti, dolina Idrijce, svojega planinskega dela. Tudi obiskovali so jih Šebrelje. Obsežen razgled torej, lepa in zelo hva- zelo pogosto, česar o sedanjih planincih ne mo- ležna planinska točka, vendar zelo slabo ob- remo trditi. iskovana. Proti Vojskemu sva namenjena. Oglasiva se še V pripeki prisopihava na Malo goro nad Zad- pri kmetu Zgavcu, ki naju gostoljubno sprejme. logom. Z zadloške planote nama zaveje v obraz Po nekaj minutah sva že na največjem parti- rahel vetrič, ki je nekoč vrtel vetrnice daleč na zanskem grobišču v občini. To je grobišče na okrog znanega mlina. Malce se spustiva po cesti Vojšici. Nad tristo borcev počiva tu. Kamni na navzdol, nato pa stopiva v breg. Pot naju pelje grobovih razpadajo. Razmisliti bo treba in stvari mimo kmeta Kalarja. Kmetija je v pravi kraški čim prej urediti. Istočasno bi bilo prav, da bi globači in kaj radi jo obiskujejo volkovi in med- vedi, ki pridejo na obiske v idrijsko občino. Steza jugovzhodu in Nanosom na jugu. Pogled sega se vije mimo prve hiše na Križni gori, skozi go- čez Polhograjske dolomite tja na Zasavje, pod zdove in ob kmetijah v Mrzlem logu. Svet se je nama pa je ravnica Godoviča, Hotedršice z Rav- odprl in pogled se upre v Nanoško gorovje. 2e nikom in logaško polje. Čisto na levi so vrhovi stopava po pravem krasu. Na cesto Črni vrh—Col nad idrijskim mestom. Razgled vedno bolj zapira stopiva med hišo pri Cencu in gostilno pri Kam- bukova rast in vrh bo kmalu izgubil svojo mi- pelcu. Na skrajni južni meji idrijskega sveta sva. kavnost. Pred nama je še zadnji vrh: Javornik. Po cesti je Na planinski koči sta vzidani dve spominski plo- dobrih 12 kilometrov. Pojdiva raje po stezi, ki šči. Prva je posvečena nestorju idrijskih planincev drži od gostilne v breg nad cesto. Na vzhodni in prvem predsedniku planinskega društva v Idriji, strani hriba že zagledava kraške kotanje in doli- profesorju Maksu Pirnatu. Postavljena je bila že nice, v katerih so postavljene skromne toda lične pred šestdesetimi leti na prvi koči. Druga plošča hišice prebivalcev po pobočjih Javornika raztre- pa spominja na težke borbe partizanov na tem senega Kanjega dola. Mimo njih stopava proti območju in na številne padle borce. končnemu cilju. 2e sva ob temeljih stare Pirna- Z našimi vrhovi sva pri kraju. Pobočje Javornika tove planinske koče in par korakov dalje je naj- se na severni strani strmo spušča mimo Lomov višja Medvedova kmetija. Na levo gori, na prena črnovrško planoto, ki se raztegne proti Godo- pihu, pa uzreva novo Pirnatovo kočo. Na levo viču, nato pa obrne proti Hotedršici. Onstran Go- preko goličave se dviga zaraščen vrh Javornika. doviča se to široko korito spet začne narahlo Javornik (1240 m) je najvišja točka ožjega idrij- dvigati, vendar z najvišjo točko na Veharšeh ne skega sveta in idrijskega planinskega društva. doseže pomembne višine. Med Javornikom in Ve- Vrh je bil pred prvo svetovno vojno zelo privlačna haršem so odprta široka prirodna vrata Idrijske in priljubljena planinska točka idrijskih planincev. kotline, potem ko je v svojem podaljšku skozi Tudi po drugi svetovni vojni je začasno vzplam- sotesko Zalo premagala višinsko razliko med Ba- telo navdušenje za njo. Iz tega navdušenja je rako in Godovičem. Tu teče tudi glavna prometna zrasla tudi nova koča, žal, na neprimernem kraju. žila od Ralc pa do Bovca in Vršiča. Burja na tem sedlu neusmiljeno gospodari. Kmalu Veharše z Mravljiškim vrhom (867 m) so skrajno pa je začelo zanimanje za Javornik v idrijskem vzhodna točka idrijskega sveta. Svet začne spet kotlu kopneti in danes so zelo redki, ki ga še padati proti vzhodu in severu, kjer se spusti skozi radi obiščejo. Pešcem je predaleč, motorizacijo zadnjo idrijsko vasico, Zavratec, v sotesko Po- odvrača slaba pot in neprestano odprto vpra- ljanske Sore. Proti zahodu leži dolanska planota, šanje oskrbnika in oskrbovanja koče. ki se konča na Gorah in Mrutnem vrhu, kjer sva Z vrha je znan lep razgled, posebno po dežju. začela najino pot. Doli na Jadranu se ti odpočije oko. Prav zaradi Svet od javornika dalje ni za naju več mikaven. razgleda in pogleda na morje je bil Javornik Z Javornika jo pobereva čez Šajsno ravan v Črni nekoč deležen množičnega obiska. Koliko ljudi vrh. Pot je zanimiva, saj pada proti dolini po pa je tedaj videlo morje od blizu, z brega? Še nekakih širokih prirodnih stopnicah. redkejši pa so se v njem kopali. Danes ni razdalja Mimo obeliska na partizanskem grobišču v Črnem Idrija—Koper nobena razdalja več in Idrijčani vrhu sva na poti skozi Trebče v Koševnik. Onstran vsako leto v večjem številu romajo na plaže Ja- Trebč se loči cesta v Zadlog. Midva pa korakava dranskega morja, Javornik je v tem oziru izgubil po cesti in stezah proti Koševniku. Preden ga svoj pomen. Kako priljubljen je bil zaradi svo- doseževa, obrneva po markaciji na Brinov grič. jega razgleda, potrjuje šala: Znan idrijski šaljivec Tu je bil Vojkov logor, tu je junak umrl za rano, je v tistih časih zelo rad hodil na Javornik. S ki jo je dobil v dolini Idrijce. V spomin je bila po seboj ni nikdar pozabil vzeti daljnogleda. Poleg vojni na tem mestu postavljena skromna lesena tega pa je za to pot obul vedno škornje. Ko so koča s spominsko ploščo. ga radovedneži spraševali, zakaj hodi na Javor- nik v škornjih, je važno in hudomušno odgovoril, Koševnik je bil nekoč priljubljena izletniška posto- da zaradi tega, ker mu daljnogled tako približa janka. Danes je tu pusto in tiho. Izogneva se morje, da stoji v njem. cesti, ki se vleče po ključih v Idrijo in jo ubereva po gozdu na Pevc. Tu pospraviva še zadnji raz- Razgled z Javornika so opisovali že nešteti nje- gled, nato pa se spustiva po zahodnem in gozd- govi obiskovalci. Daleč sega proti vzhodu in se- natem pobočju Pevca naravnost v dolino Idrijce. veru. Ob lepem vremenu vidiš v Ljubljano, ponoči Pri Divjem jezeru stopiva na cesto Idrija — Bela. njeno razsvetljavo. Na dlani so vsi naši mejni Tako sva tudi z najino turo pri kraju. Obhodila vršaci na severu, notranjski hribi s Snežnikom na sva mnogo vrhov, slemen in grebenov, ki se nizajo Tratnikova domačija ob Gornji Idrijci, znana iz časov NOB Foto Lado Božič

in vlečejo v svojem zunanjem obroču okoli idrij- porinjeno Gradišče; Cerkovni vrh in Kobalove pla- ske kotline. Hodila sva po robovih idrijskega nine na severni strani mesta; kopast Rejčev grič sveta, po mejah idrijske občine, po meji z Go- na zahodu ter Kodrov rovt, ki se naslanja na naj- renjsko, po razvodnici med Črnim in Jadranskim višji vrh, na Hleviško planino (907 m) na jugo- morjem, po krajih, kjer so se vršile v zadnji vojni zahodu. Med obema obročema je ostal samo težke borbe in kjer je bila izvojevana zadnja in Jelenk (1106 m). Toda ta lepi vrh z vsem prostra- odločilna bitka z okupatorjem. Stopala sva po nim svetom pod seboj in s svojimi ljudmi zasluži partizanskih stopinjah in poteh, obiskovala par- posebno pozornost in zato tudi poseben obisk in tizanska grobišča in druge spomenike, opazovala opis. naravne lepote, življenje ljudi in se z njimi po- govarjala.

Prenočevala sva na Robidenskem brdu, na Po- reznu, v Šebreljah, na Vojskem in na Javorniku. V štirih planinskih postojankah in v enem gosti- šču. Zaradi najine skromnosti sva bila povsod več ali manj zadovoljna. Ni nama žal poti in znoja. Še se bova vračala v te kraje. Lepa je bila pot po zunanjem obroču vrhov okoli idrijskega središča. Znotraj tega obroča je še en Letos bosta izšli dve zanimivi planinski obroč. Ožji je in obit prav okoli samega mesta. knjigi: Mladinska knjiga bo izdala Iz- brane spise Janka Mlakarja pod Tudi ta obroč vrhov je zanimiv. Na njih gledaš naslovom »Iz mojega nahrbtnika«, Can- iz samega mesta. Dvigajo se do višine nad 900 m, karjeva založba pa izbrane spise pred- svoja vznožja pa potiskajo prav v rudniške rove, sednika Planinske zveze Slovenije dr. Mihe Potočnika. ki so razpredeni pod samim mestom. To so ko- Ljubitelje planinskega č t i - smata Tičnica na jugu, ki bo kmalu posejala svoje va na obe knjigi že zdaj smreke prav na trgu sredi mesta; Zagodov vrh opozarjamo. na jugo-vzhodu, s katerega istočasno gledaš Tri- Izšel bo tudi tretji razširjeni ponatis glav in idrijsko mesto; malo proti severo-vzhodu A v č i n o v e knjige »Kjer tiiina šepeta«. vstrijci pravijo, da je pravljica postala resnica, potem ko se jim je končno izpolnila želja, da obiščejo Pamir. Pamir v centralni Aziji, ki meji na jugu na Afganistan in Kašmir, na vzhodu na Kitajsko, na severu pa na Kirgiško stepo, ta Pamir, nedosežna streha sveta, je končno odprt. Tu se stekajo mogočne gorske verige: Karakorum, Kven-lun, Hindukuš in Tienšan, tu izvira Amu-Darja, grški Oxus. V 13. st. je po njegovi dolini prodiral na vzhod Benečan Marco Polo. Severno od nje teče starodavna dolina Alai, svilena cesta skozi Pamir. Stara, klasična dežela meji na malo znani gorski svet. Šele pred 40 leti so ugotovili, da je tu najdaljši ledenik na svetu, ledenik Fedčenko, celih 70 km dolga ledena reka je to. Takrat so bili odkriti tudi tamkajšnji sedemtisočaki, eden od njih je dobil ime Pik Kaufmann, današnji Pik Lenina (7134 m). Nanj so prvi prišli I. 1928 Idrijčan Ervvin Schneider, Nemec Kari Wien in Eugen Allvvein z nemško- sovjetsko ekspedicijo. Potem ni bilo do I. 1965 nobenega tujca tod okoli. Tedaj je SZ tu odpirala oči Sir Johnu Huntu. Športna sekcija Avstrijsko-sovjetskega društva je izra- zila željo avstrijskih alpinistov predsedniku N. Podgornemu, ko je ta obiskal Avstrijo. Prišla je 50-letnica oktobrske revolucije, priložnost za alpinistični zbor na Pamir (o tem nemški viri ne govore). In tako je doletela 15 Avstrijcev sreča, da se povzpno na streho sveta, tako velika, da je zdrulžila v skupnem prizadevanju OAV, 0'TK in TVN. Izbrani so bili večinoma najboljši alpinisti, člani DAK, pokroviteljstvo nad ekspedicijo je prevzel sam zvezni prezident dr. h. c. Jonas, vodstvo pa sta prevzela Franz Huber in Erich Vanis, oba preizkušena vodnika ekspedicij. Huber, 31 let star, ima za seboj severno steno Matterhorna, Pointe Walker v Grandes Jorasses, Dhaula 1963 (Dhaulagiri II.) in NF ekspedicijo v Ande I. 1966. Vanis je star 39 let in ima za seboj Eiger, vrsto naj- težjih ledenikov v Alpah, dve ekspediciji na Kavkazu, s prvenstvenim vzponom v Ullu- Kara-Tau, Dhaulagiri II, Kibo, Mavenzi. Ostali udeleženci so bili Richard Hoyer, Kari Kosa, ing. Peter Lavicka, Franz Michelmeir, Hans Schonberger, Helmut Wagner, Rolf Walter in Ervvin Weilguni. Vsi imajo blesteč plezalski dosje, tudi najtežje vzpone v Kavkazu. O Pamiru bomo v tem letniku našega glasila še marsikaj brali, saj so imeli tudi slovenski alpinisti izjemno srečo, da dožive uresničeno pravljico in so od blizu gledali najbolj odmaknjeni, »zakriti« svet na planetu.

NEPALSKA VLADA je omejila število dovoljenj (permitov) za vzpone na himalajske vrhove, po katerih je speljala notranjo obrambno črto. Preko nje tujci ne smejo. Če je kdo zaprosil za cilj onstran nje, je Nepal zavlačeval z odgovorom in ekspedicija ni mogla na pot. Položaj se je poslabšal, ker so nekateri razglašali, da so na skrivaj prekoračili obrambno črto in ker so smešili vlado in njene eksponente v domačem tisku. Nepalski vladi je to seveda prišlo na ušesa in nič ni čudnega, če je take izpade označila kot kršenje gostoljubja. Znano je, da je nepalski kralj v najkrajšem času zvedel za ne preveč naklonjeno izjavo nekega tujega strokovnjaka o kralju. Kralj z njim — brez besede — ni več podpisal pogodbe. Nepal je zameril tudi razne tihotapske posle, nedovoljeno prodajo rekvizitov, lažne izjave spremnim oficirjem in posmehljive opombe na nepalsko religijo, prav tako nedovoljeno fotografiranje krajev, ljudi, obredov itd. Slabo vplivajo tudi trenja med sahibi. Šerpe marsikaj vidijo in poročajo. Zato so zelo važne osebne kvalitete udeležencev: konciliantnost, tovarištvo, uslužnost, uravnovešenost, vzdržljivost, dobrodušnost. Star — team, zvezdniška skupina, lahko opeša prej kot solidno sposobna. Situacija je danes taka, da je več vredna uspešna ekspedicija na šesttisočak kakor ponesrečena na sedemtisočak. Vse kaže, da je nepalsko ukrepanje evropskim ekspedicionistom velik opomin. Razbili so mnogo porcelana, ki ga niso znali ceniti, ker niso dovolj čislali ljudi, ki so jim s permiti ponudili gostoljubje, s tem pa tudi pričakovali, da bodo spoštovali vsa načela dežele, ki gostoljubje nudi. Tako nekako sklepajo najboljši nemški, italijanski in angleški himalaisti, ko analizirajo nepalsko prepoved. UŠTVENE NOVICE

SEJM BIL JE ŽIV manentnemu gospodarju, potne- mu maršalu, poznavalcu planin- Zamejski goriški planinci so mar- skega cvetja in ženinu cvetoče tinovali v Kobaridu neveste Rodice. (Prvi zlati odli- kovanec pa je bil tov. Bernard Spet se je plavi Petrobus pod Bratuš, tedanji predsednik SPD vodstvom modrega maršala Petra Gorica in še danes marljivi pla- dne 12. novembra 1967 zazibal ninski sodelavec.) Harmonike z z Martinovimi zagrizenimi pristaši bobnom, planinci s ploski, pred- čez državno mejo iz Gorice v vsem pa mladinski pevski zbor Gorico, iz Stare v Novo in po Prosv. društva iz Štandreža pri obmejnih vljudnostnih pregledih Gorici, pa še odlikovanci sami sproščen zdrčal po dolini Soški, s plamtečimi lici so dali pečat pod Krn, do Kobarida, kjer je na temu dogodku. trgu zraven Gregorčičevega spomenika odložil dragoceno breme Peter Čermelj goriških zamejskih planincev. Ve- sel jih je bil pesnik Širne, se milo oziraje po njih, ko so vsto- Za razvedrilo je zabavna tombola pali v restavracijo Zvezda, kjer v napeti igri porazdelila 4 glavne pa vsa drugačna »zvezda je mig- dobitke (fazane, zajce), 10 do- ljala«. Pod večer je med gosti bitkov cinkvin (praktičnih) in tri vzvalovilo veliko začudenje. Or- takozvane tolažilne tombole (ša- lovski nos Krna je ožarel v tako ljive). nenavadni večerni zarji, kakor bi Za okrepčilo je Martinova vega slikar težko dojel v tej bar- čerja privezala duše in dušice vitosti. V žaru te luči je Krn ob- vseh z novokrščeno rebulo, pri sijal goriške svoje častilce, ki so čemer pa so bili srečni dobitniki se zgrnili ob Martinovi mizi in vsi. Kmalu so se oživljeni duhovi se vzradovali ob prihodu odpo- začeli dvigati v višje sfere in so slancev Planinske zveze Slovenije se rosne meglice ovijale preko namiznih vrhov, goriških stolov, (dr. Miha Potočnik, Tone Bučer, dreženskih kozljakov, krnskih za- Rado Lavrič, Mirko Fetih) in plazov, matajurskih ravni in neumrljivih članov kluba »Juven- kukov, benečanskih kolovratov. tus fervida«, kakor tudi sosed- Tedaj se je z domišljavo fanta- njih planinskih društev PD Ko- zijo spoprijel homo alpinus au- barid, Nova Gorica, Tolmin, Se- reus (takega ni odkril Janko žana. Bilo je do dvesto ali več Jožica Smet Mlakar) in se je prečudil, da so veselo razpoloženih gostov. se goriški zamejci, v planinstvu Zadonela je fanfara. Predsednik še plebejci, drznili povzpeti se na SPD Gorica Slavko Rebec je divje kozje steze in trate — med vsem tem zastopnikom izročil alpske vzvišene aristokrate (po- dobrodošlico. Vse posle vodeča mežiknil je proti štabu) ... Pa dosmrtna tajnica Jožica Smet, ki so le prav ti v Julijcih odkrhnili je društvu omnis et omnia, alfa Zlatorogu gramček zlata in po et ornega, je z vso tenkočutnostjo previsih vtrgali srebrne očnice — vodila prijetnozabavni celovečerni trentarske pečnice. Saj: če po- spored. Predsednik dr. M. Potoč- stala je tajnica — Jožica zlata, nik je društvu in vsem navzočim dol k nji prifrli planincev cela izročil pozdrave vseh slovenskih jata. In če se je on res dvignil planincev. Planinska skupščina čez drn in strn — je že prav, da 1967 je podelila odlikovanje tudi naš Karlo postal je srebrn. A trem članom SPD Gorica. Peter rastlinoljub? So zdaj Ci- Zlat planinski častni znak je klaminčku vse rožce srebrne, previdno izdira bodeče jim trne, predsednik pripel tajnici Jožici srebrno solzico na očnico vtrne. Smet s pripombo, da je pri vseh Vse prav! Ampak zakaj ni modri planinskih podvigih prava go- zvezni predsednik prinesel s se- nilna sila, pri zahtevnih turah ne- boj še kaj tolažilnih znakov, uklonljiva, svetal vzor planinske kakor jih je imela tombola? Ka- mladine, srebrn znak pa Karlu korkoli, k njegovi 60-letnici mu Kumarju — večletnemu predsed- je zlata tajnica v imenu SPD niku SPD, in Petru Čermelju, per- Karlo Kumar podarila zlato rebulo s šopkom Sejm bil je živ, planinski kolektiv iz Maribora, Čakovca, Varaždina, goriških nageljnov in mu je že v pozni uri si je duška dal. Zagreba. moški zbor zapel triglavske zdra- A Petrobus — kako domov Slovesnost je odprl agilni pred- vice pod živahno taktirko Franca je prišel s sejma, sednik koordinacijskega odbora Lupinca, starešina Juventus fer- pa le ni znal . . . pomurskih planinskih društev in vida pa mu je še glosiral: hkrati predsednik PD Murska So- Avtobus je pri povratku naletel bota prof. Evgen Titan. Nanizal Ti, ki stopil si s Kavkaza na prometno oviro, da so brodo- je zgodovino nastanka pomurske na Bezenge, lomci vedrili vso noč na cesti in poti in orisal težave, s katerimi nogo vsestransko si postavil so se vrnili čez mejo komaj se srečujejo planinci teh krajev, v potu, v žaru svojega obraza, naslednji dan dopoldne. Kolika ki sicer nimajo visokih gora, pa v Tatrah še veljak si se postavil — smola! vendar ljubijo gore in naravo. zbiraj, zbiraj, kar v planine Ludvik Zorzut O pomembnosti planinske poti leze ino gre, v teh krajih je spregovoril predsednik Planinske zveze Slovenije o, saj vedno še tov, dr. Miha Potočnik, ki je ob ti v licu beremo mladeniške PLANINSKO SLAVJE tej priložnosti izročil srebrne poteze, V PREKMURJU častne znake Planinske zveze Slo- ej, predsednik ti, častitljive venije štirim zaslužnim planincem Planinske zveze! Nakljub vsem težavam, s kate- iz Murske Sobote. Med njimi je Vsem nevarnostim, prepadom, rimi se morajo ubadati planin- bil tudi predsednik tov. Evgen vsem naporom smej se v pest — ska društva pomurskega pod- Titan. Po govoru je predsednik naš sotrpin — na goro nosi ročja, je uspelo, da je PD Mur- PZS dr. Miha Potočnik odprl pot. vdano križev šest! ska Sobota dokončno odprlo po- Pri slovesnosti so sodelovali s Kakor si in boš prevzvišeni mursko pot. Slovesna otvoritev je prosvetno kulturnim programom Potočnik Miha — bila v nedeljo 22. oktobra 1967 člani planinske skupine iz Bel- vedi, da planinstvo v letih ne ob idiličnem Bukovskem jezeru, tincev pod vodstvom znanega presiha. ki ga od treh strani obdaja gozd. planinca Mirka Baligača — Di- Na planini sončni in vetrovni, Udeležba pri otvoritveni sloves- meka. Na sporedu so bile reci- čez vse Alpe — zrakoplovni, nosti je bila izredno lepa. Bilo tacije in pesmi s planinsko vse- živel naš — vrhovni! je kar okoli 800 udeležencev. bino. Tov. Baligač je sam obču- Zelo veliko je bilo mladine. Otvo- teno zapel Gregorčičevo pesem Godba iz Podgore je udarjala ritve so se udeležili predstavniki »Zakrivljeno palico v roki«. vesele. Planinske karikature prof. vseh političnih in družbenih or- Po otvoritvi je bila ob jezeru pri- Kovača iz Ajdovščine so izpopol- ganizacij iz Murske Sobote, pla- jetna zabava, pri kateri se je nile planinsko rajanje. ninci sosednih planinskih društev,

Dr. Miha Potočnik odpira »Pomursko pot« izkazala prekmurska gostoljub- lično prikazuje stilizirano obli- žalni dnevnik v potrdilo za čast- nost. Vreme je bilo tej lepi prek- kovan bel Triglav. Ozadje je ni znak, izražajo svoje veliko za- murski prireditvi zelo naklonjeno. sinje in predstavlja nebo in mor- dovoljstvo, da so prehodili to Tov. Baligač je za ta dan pri- je. Prek belega polja se vijuga dolgo pot, na kateri so srečali peljal na jezero svojo »ladjo«, pot, pod katero je Knafeljčeva toliko lepot in zanimivosti. Mar- s katero so se po jezeru pre- markacija. Na zlatem robu je be- sikdo pa mimogrede omeni pre- peljavali domačini v narodnih sedilo: Slovenska planinska pot. cejšnje stroške, ki jih je imel, nošah s harmonikarjem. Zanimivo je, da se za slovensko preden je pot končal, vendar Pomurska pot je dolga okoli planinsko pot močno zanimajo mu ni žal zanje. 220 km. Cestam se skoro povsem tudi inozemci. Poročali smo že, Stanko Kos izogne in je speljana po stezah da je transverzalo št. 1 prehodil in kolovozih. Ima 32 kontrolnih Holandec. V septembru smo iz- točk, na katerih so štampiljke, dali častni znak za prehojeno ki predstavljajo kulturno ali po- transverzalo prvemu Poljaku. To JUBILEJNI MLADINSKI krajinsko posebnost tistega kraja. je Josef Masicki iz Pabianic, star PLANINSKI TABOR Za obiskovalce poti je PD Mur- 49 let. Pot je začel leta 1965 NA KOZJAKU ska Sobota izdalo posebne dnev- na Jezerskem pri Češki koči in nike s skico poti. Dobijo se pri tisto leto končal pri Tržaški koči. Obenem z letošnjo 10. letnico PD Murska Sobota, Mladinska Nadaljeval je drugo leto pri Po- mladinskega odseka PD Kozjak- 22, ki rada daje tudi druge in- gačnikovem domu in prišel do Maribor smo letos praznovali formacije. Ankarana. Končal je transverzalo tudi deset let, odkar je bil po- 3. 8. 1967 spet pri Češki koči, S. Kos stavljen naš prvi mladinski pla- potem ko je tretji del prehodil ninski tabor in to I. 1957 pri preko Pohorja, Uršlje, Slemena, Mariborski koči na Pohorju. Raduhe in Kamniških planin. NOVICE O SLOVENSKI Mnogo mladih planincev je od Razširjeno pot pa je kot prvi takrat do danes že obiskalo te PLANINSKI POTI inozemski planinec prehodil dr. tabore in tako smo letos raz- Ernest Pammer, višji sodni svet- poslali več kot 50 vabil po vsej Transverzala št. 1. in razširjena nik in predsednik senata v Grad- Sloveniji, saj smo hoteli čim pot, ki predstavljata slovensko cu. Transverzalo št. 1 je prehodil lepše praznovati ta jubilej. planinsko pot, vedno bolj zbu- že prej. jata zanimanje planincev, slo- Otvoritev tabora je bila v soboto, 13. maja ob 20. uri s pre- venskih in jugoslovanskih. Če- Spričo povpraševanja o pogojih prav je slovenska planinska pot za hojo po slovenski poti iz davanjem Danila Škerbinka. Po za neslovenske jugoslovanske kroga inozemskih planincev, bi predavanju smo prižgali kres. planince precej odmaknjena, se bilo morda umestno, da bi se V nedeljo, 14. maja ob 7. uri je mnogi od njih lotevajo te lepe — vsaj zaenkrat v nemščini pri- bi! start pionirskih, mladinskih in širom po Sloveniji razpredene pravil kratek povzetek o trans- in članskih ekip. poti. verzali št. 1 in o razširjeni poti Ob 11.30 uri je bila slovesnost V zadnjem času se vrstijo druga in o pogojih, ki veljajo za hojo pri spomeniku NOB na Tojzlo- za drugim vprašanja zlasti za po- po tej poti. vem vrhu, na kateri je govoril goje nove razširjene poti, ki je Mnogi planinci, ki pošljejo Pla- prvoborec s Kozjaka tov. Založ- dopolnitev transverzale št. 1. Pla- ninski zvezi Slovenije transver- nik Leon. ninci, ki so že prehodili transverzalo št. 1, si želijo ogledati še kraje in vrhove, ki so pred- pisani za to pot. Obvezne in ne- obvezne točke so raztresene po vsej Sloveniji, kar posebno mika oddaljene planince. Od obiska ni izključeno niti Prekmurje, ki sicer nima slovečih vrhov, ima pa zato druge zanimivosti in mi- kavnosti, zgodovinske, kulturne in pokrajinske. Od obveznih točk je v Prekmurju predpisan obisk za- nimive romanske rotunde iz srednjega veka v Selu ter Gomile v Slovenskih goricah, kjer stoji visok razgledni stolp. Kdo ne bi z veseljem občudoval, ko hodi po Prekmurju, dolgonogih štorkelj in njihovih gnezd, ki so jih spletle iz dračja na dimnikih ali sle- menih streh in celo na vrhu dro- gov električne napeljave! Kdor prehodi celotno slovensko planinsko pot, to je transverzalo št. 1 in razširjeno pot, dobi v priznanje ličen znak, ki simbo- Prapor MO PD Kozjak-Maribor Popoldne ob 14. uri po je bilo Potem Lavriču in njegovemu to- vanja. Potem je spregovoril pred- osrednja slovesnost. Razvili smo varišu želimo srečno bivanje v sednik PD PTT Ljubljana Jože prapor mladinskega odseka PD vroči Afriki in srečno vrnitev v Dobnik, ki je med drugim po- Kozjak-Maribor. Za pokrovitelj- naročje domovine. vedal, da ljubljanski planinci radi stvo nad praporom smo zapro- T. O. prihajajo v ta lepi kotiček ko- sili komite ZMS Maribor in tako roške zemlje in na planine, ki je po pozdravnem govoru pra- ga obkrožajo. V imenu vseh čla- por razvil sekretar komiteja tov. SREČANJE PLANINCEV PD PTT nov PD PTT Ljubljana je čestital Ivan Marolt. Hvaležni smo ko- LJUBLJANA IN MARIBOR mariborskim PTT planincem ob miteju ZMS za njegovo pozor- njihovem jubileju in jim zaželel nost, zahvaljujemo pa se tudi Letos praznuje desetletnico ob- veliko uspeha. V spomin na ta vsem, ki so poslali prostovoljne stoja Planinsko društvo PTT Ma- jubilej in srečanje ljubljanskih in prispevke: Planinski zvezi Slove- ribor. To pomembno obletnico je mariborskih PTT planincev pa je nije, Planinskim društvom Nova društvo proslavilo na zadnjem izročil predsedniku PD PTT Ma- Gorica, Mariborski tisk, »Železni- občnem zboru, društveno delo pa ribor umetniško planinsko sliko, čar« Maribor, Mežica, Hrastnik, je bilo v letošnjem jubilejnem Kamnik, Ravne, Črna, Kranj, darilo planincev PD PTT Ljub- PTT-Ljubljana; Samopostrežni re- letu še aktivnejše. ljana mariborskim PTT planincem. stavraciji Maribor, sindikalni po- Tudi srečanje med planinci pla- Prekmalu je minil lep dan, eden družnici zdravstvenega doma ninskih društev PTT Ljubljana in izmed mnogih lepih, ki jih več- Maribor in Mariborski tekstilni Maribor sodi k temu praznovanju. kat pripravita PD PTT Ljubljana tovarni. Lepo presenečenje so Prvo nedeljo v septembru so se in PD PTT Maribor svojim članom. nam pripravili pionirji Podmlad- v prijazni Poštarski koči pod Ple- Udeleženci tega srečanja pa so ka PD »Bohor« iz Senovega, ki šivcem (800 m), ki jo upravlja PD povedali svojo željo, ki je tudi so sami prinesli spominski trak PTT Maribor, srečali planinci želja upravnih odborov obeh dru- za naš prapor. obeh društev. Kljub slabemu vre- štev, da bi bila takšna srečanja menu se je zbralo nad 100 pla- planincev obeh društev vsako leto Po razvitju prapora je bila raz- nincev. Dva avtobusa iz Ljubljane in to eno leto na Plešivcu, drugo glasitev rezultatov na orientacij- :n eden iz Maribora so pripeljali na Vršiču. Torej drugo leto: Člani skem tekmovanju. udeležence srečanja do Sel, ozi- PD PTT Maribor, na svidenje na Tabora se je udeležilo okrog 180 roma Rimskega vrelca, od tod Vršiču! mladincev. Pripravljalni odbor je dalje pa so ob zvokih harmonike -ik imel mnogo dela, saj je bilo nadaljevali pot do Poštarske treba poleg prenočišč poskrbeti koče. Ne blatna in spolzka pot, tudi za primerno ozvočenje in ne megla in nizki oblaki, iz ka- nemoten potek orientacijskega terih je rahlo pršilo, niso pokva- ZGRADILI BODO tekmovanja, kakor tudi samega rili razpoloženja. Tudi koča je NOVO POSTOJANKO tabora. V nedeljo je bilo poleg POD ŠPIČKO (2050 m) udeležencev tabora še okrog 150 pričakala izletnike vsa praznična: ostalih obiskovalcev. Da je ta- slovenska in planinska razstava, bor pritegnil tudi pozornost govorniški oder, ozvočenje, nad- V preteklem mednarodnem turi- družbeno-političnih organov, je vse pa prijazen sprejem doma- stičnem letu, ko so se tudi naša razvidno iz tega, ker se je ta- činov s šilcem domačega žganja, planinska društva prizadevno bora udeležil predsednik koor- vročim čajem in toplim pozdra- vključila v domači in mednarod- dinacijskega odbora za proslav- vom. Pozabljeno je bilo deževno ni visokogorski turizem, so bili ljanje meseca mladosti v Mari- vreme in slaba pot, najvažnejše doseženi lepi uspehi, ki so v boru, tov. Jože Florjančič. pa je bilo, da se je za vse našel čast planinskim jubilejem v I. Orientacijskega tekmovanja se prostor v dokaj mali koči. 1968. je udeležilo 10 pionirskih, 10 Prehitro so tekle ure ob prijet- Planinsko društvo jeseniških že- mladinskih in 14 članskih ekip. nem razgovoru, ob zvokih dveh leza rjev slavi svoj 65. življenjski Med ekipami so bile tudi 4 harmonik, ubranem petju, obu- jubilej. Na Jesenicah je bila 19. ekipe JLA in 2 ekipi Počitniške janju spominov. Nekateri so zu- aprila 1903 ustanovljena deseta zveze. naj tudi zaplesali, ne meneč se samostojna podružnica SPD, za za rosenje iz oblakov. kranjskogorski sodni okraj od Pred odhodom v dolino je bil Bele peči do Žirovnice, še istega pred kočo zbor vseh udeležencev, leta, 12. septembra 1903, je bila ki se ga je udeležil tudi direktor PLANINSKI POZDRAV IZ LIBIJE v Vipavi ustanovljena tudi ajdov- PTT podjetja Maribor tovariš skovipavska podružnica SPD. Martin Prevorčnik, eden izmed Dva delovna člana PD Janeza V Ljubljani, Kamniku, Mozirju, ustanoviteljev PD PTT Maribor. Trdine-Mengeš sta uredništvu in Gornjem gradu, na Jesenicah, v Predsednik PD PTT Maribor ing. preko njega slovenski planinski Vipavi, Ajdovščini in v Mojstrani Anton Gosar je z izbranimi be- javnosti novembra 1967 poslala bodo ljubitelji gora slavili dolgo- pozdrave iz Bengazija v Libiji, sedami pozdravil planince PD letni obstoj svoje planinske orga- kamor jih je poklicala poklicna PTT Ljubljana ter orisal zgodo- nizacije. dolžnost. V pozdravu sporočata, vino in delo tega društva od usta- Jeseniški planinci so se skupaj da sta sicer zamenjala »prelepe novitve dalje. Posebno je pouda- z železarji odločili, da zgrade skale za puščavski pesek«, ven- ril bratsko sodelovanje s PD PTT nad Zgornjo Trento, pod čudo- dar nanje ne bosta pozabila in Ljubljana in zaželel tudi za bo- vitim obeliskom Špičke nov, več- ostala seveda tudi še naprej doče prav tako tesnega sodelo- ji, sodobno urejen planinski naša naročnika. objekt. Staro lesenjačo pod Špičko so rika IV., ki je Triglav in njegovo ska stena prvi krvni davek. V zgradili med obema vojnama soseščino daroval blejskim, brik- steni se je smrtno ponesrečil neposredni nasledniki slavnih senškim škofom. samohodec Kari Wagner. trentarskih gorskih vodnikov Pav- Slavni zdravnik, botanik iz Idrije Pred šestdesetimi leti, 10. de- ra, Mota, Špika in Medveda. Janez Anton Scopoli je bil že cembra 1908, umre na Hudi rav- Leta 1935 so ti poznavalci gor- leta 1758, pred dvestodesetimi ni na južni, trentarski strani skega sveta na najlepšem mestu, leti na Storžiču in Grintavcu. Vršiča slavni trentarski gorski ki je varno pred plazovi pod Njegov naslednik v rudniku ži- vodnik Anton Komac Mota, ki je Špičko v višini 2050 metrov zgra- vega srebra v Idriji je bil še bil poleg Jožeta Komaca-Pavra dili za Club Alpino Italiano slavnejši prvi naskakovalec Tri- najboljši vodnik dr. Juliusa Ku- (CAI), ki so jo imenovali Rifugio glava Baltazar Hacquet, ki je že de Simoni. Kočo je zgradila gyja- leta 1777, pred stoenaindevet- tržaška sekcija CAI, Pred dvajsetimi leti, 20. septem- desetimi leti kazal pot v triglav- Po osvoboditvi smo dobili v Ri- bra 1948 je umrla zmagovalka ske višave. Njegovi ljudje, ki fugio de Simoni dokaj žalostno severne stene Špika M. Debelja- mu jih je dal na razpolago dediščino. Koča je bila izropana kova. in popolnoma dotrajana. baron Žiga Zois, so 26. avgusta Uroš Zupančič Mimo nje smo hiteli z neučaka- 1778, prvi stopili za »ta vel'kim nimi koraki v svobodni gorski Jurjevcem« na »očakov kranjskih svet. si'vga poglavarja«. SMUČARSKI TEČAJ Komaj petnajst let pozneje, leta Anton Blažej je bil motor pri 1793 se je povzpel ustanovitelj večletnih prostovoljnih delovnih Ljubljanski AO že nekaj let po- ljubljanskega muzeja, grof Franc sveča veliko pozornost turnemu akcijah od leta 1948 do leta Hohenwart na Planjavo. 1950 pri obnovi in povečavi stare smučanju. Če predstavlja alpini- Pred stošestdesetimi leti, 2. sep- stika v bistvu gibanje v Alpah, koče. Nanovo urejena koča je tembra 1808 zabeleži očak Tri- dobila novo ime »pod Špičko«. je logično, da je turno smuča- glav prvi čisto slovenski obisk, Obnova in povečava stare itali- nje velik del alpinističnega de- na Triglavu: vodil je bohinjski janske koče je opravičila vložena lovanja, oziroma bi moralo biti. gorski vodnik Anton Kos brata sredstva, napore in ljubezen. Kljub množici smučarjev na ure- Jakoba in Janeza Dežmana. Ja- Koča Pod Špičko je za sedanji jenih pistah naših smučišč pa vedno večji obisk številnih do- kob Dežman napiše o tem pri- so zimske gore kljub vsemu za- mačih in tujih ljubiteljev gora stopu svojemu učitelju pesniku puščene, celo alpinistov ni tam. pretesna. Valentinu Vodniku prvi slovenski Da bi turno smučanje med alpi- planinski potopis o vzponu na nisti čim bolj zaživelo, prireja Čeprav so Jeseničani komaj Triglav. Brat Janez Dežman pa AO Lj. Matica vsako leto tečaje zgradili Tičarjev dom na Vršiču, napiše pomembne besede: »Mo- in pohode za svoje članstvo. se ne plaše novih naporov in je največje veselje je na go- Tradicionalni so postali že po- stroškov. rah«. hodi in tečaji za praznik 1. maja Vsaka druga lokacija, višje ali in 29. novembra. Da bi udele- nižje, bi bila napačna. V tem letu se je povzpel 20. sep- ženci na turnem smučanju do- Upoštevati je treba tudi mož- tembra na Triglav tudi slavni živeli vse, kar le ta lahko nudi, nosti nadaljnjega razvoja visoko- gorohodec svetovnega imena Va- je treba obvladati alpsko smu- gorskega turnega smučarskega lentin Stanič, ki je preje že do- čanje. Zato je bila tudi lani šola športa v tem čudovitem svetu segel med prvimi ponosno teme alpskega smučanja za članstvo bele opojnosti. V zatrep gorenje Watzmanna in Grossglocknerja. AO na Vršiču v Erjavčevi koči Trente vse do pod planine Za- Pred stopetdesetimi leti so obi- od 27. XI. do 3. XII. 1967. Tečaj potok je speljana in vzorno ure- skovalci Triglava poznali samo je bil združen z zaključkom ple- jena avtomobilska cesta, ki južne pristope preko Uskovnice, zalne sezone in sprejemom no- omogoča komaj slutene perspek- skozi Voje ali pa skozi Zajezer- vih članov v vrste alpinistov. Na tive za razvoj smučarskega špor- sko dolino in preko Hribaric. tradicionalen način je bilo spre- ta ne samo pod Kanja sedlom, Leta 1818 pa odkrijejo po za- jetih 5 alpinistov in ena alpi- Bovškim Grintovcem in Velikimi slugi barona Žiga Zoisa tudi pri- nistka. Udeležilo se je tečaja 26 vrati, temveč tudi v krnici pod stop skozi romantično dolino članov in pripravnikov. Pelci in Ozebniki. Zato bi bilo Krme. Kljub slabim obetom pred pri- primerno že sedaj misliti na četkom tečaja pa je novozapadli gondolsko povezavo smučarskega 9. julija 1858 se je rodil dr. sneg že prvi dan zagotovil od- sveta pod Ozebniki in Pelci ter Henrik Turna, 19. julija pa sin lično smuko. Tri dni so udele- novega planinskosmučarskega ob- slovenske matere dr. Julius Kugy. ženci smučali na severnem po- jekta pod Špičko z gorenjo Sredi poletja leta 1878 zgrade bočju Solne glave na Vršiču. Za Trento preko Vršiča s Kranjsko pri Utah v Zajezerski dolini prvo zaključek pa so se preselili v goro oziroma preko Bovca z ju- planinsko postojanko, naslednico čudoviti gorski svet na Slemenu gom. Zoisove planinske koče. nad Tamarjem. Pred šestdesetimi leti, 2. avgusta Uroš Župančič 1908 so na Okrešlju otvorili Fri- schaufov dom. V lepem vremenu so presmučali dva dni v gorskem ambijentu. NAJ NE BO POZABLJENO Dvanajstega avgusta leta 1908 Sneg je bil odličen. Smuke na umrje starosta slovenskih pla- Slemenu se je udeležila tudi Pred 895 leti, leta 1073 je Tri- nincev France Kadilnik. skupina medvoških alpinistov. glav prvič omenjen v orumenelih Pred šestdesetimi leti, 17. avgu- urbarjih, v darovalni listini Hen- sta 1908, zahteva severna triglav- Vijak PLEZALNA ŠOLA AO LJ. nizma, ideologijo, tehniko, smu- katerih sten se bo lotil v chamo- MATICA čanje, prvo pomoč, samoreševa- niškem plezalnem paradižu. Dolg nje in GRS, geologijo, morfolo- nekaj manj kot dva metra, s Plezalna šola na ljubljanskem gijo, vremenoslovje, favno in prodorno svetlomodrimi očmi, ki AO poteka takorekoč že dve floro v Alpah itd. Teh predavanj vidijo skozi tebe, ko te pogleda, leti nepretrgoma. Izjema so le je 18 in se vrste v jesenskih in z dolgimi zalisci in skuštrano trije poletni meseci, ko je sezona zimskih dneh enkrat tedensko plavolaso glavo in spričo vse njena višku. Zajema plezanje v na društvenih večerih. Za pope- gove pojave začuda obrit, je z plezalnem vrtcu na Turncu pod stritev pa poskrbe starejši člani nasmehom in brez pomišljanja Grmado, skupne izlete v gore, odseka, ki posredujejo ostalim odgovarjal na vprašanja. v zimskem času pa razne tečaje, preko leta na vzponih in od- V Chamonixu je že od junija. Kaj zlasti pa predavanja z diapozi- pravah zbrano, bogato slikovno je počel? tivi. Sem in tja si slušatelji ogle- žetev. »Sprehajal sem se. Pregledoval dajo tudi kak amaterski film. Brž ko razmere dopuščajo ple- Stari način, ko je bila plezalna sem smeri in jih preučeval.« zanje, pa se dejavnost prenese S široko roko, značilno za alpi- šola le dva meseca spomladi, v plezalni vrtec na Turne. Poleg se je pokazal kot neprimeren. niste, je odrinil lase z oči in si četrtkovih večeroh v društvu se otrl pot, ki mu je v kapljicah vi- Redno se je dogajalo, da so se prijavniki zberejo enkrat teden- sel skoraj na vsakem pramenu obiskovalci večinoma razšli še sko na Turncu, kjer si pod vod- las: »Moram povedati,« je za- pred koncem zaradi študija, ko stvom inštruktorjev nabirajo iz- vzeto in kot v opravičilo pristavil, se je šolsko leto bližalo koncu. kušnje v plezanju. Ker je pov- »da mi niti najmanj ne gre za Nov način je osvežil AO, saj prečno število obiskovalcev okoli pritegne in dalj časa zadrži 20, večkrat primanjkuje inštruk- slavo in da hodim v planine za mlade obiskovalce, aktivira obe- torjev. svojo zabavo. Ne, mir in samoto nem starejše člane na odseku s najdem v steni. Ni mi za denar, tem, da v »mrtvi« sezoni aktivno Razumljivo je, da se iz takega niti do tega, da bi z vodništvom sodelujejo v življenju AO. Konec širokega kroga vsako leto razvije kaj zaslužil. Zdaj pripravljam septembra, ko je končana glav- tudi nekaj alpinistov, ki se prič- knjigo o lepotah planin, honorar na plezalna sezona, se prično no resno ukvarjati z alpinizmom pa bom dal klubu za napredek predavanja, ki zajemajo zgodo- in kmalu dosegajo lepe uspehe. alpinizma. Naslov knjige sem že vino in razvoj planinstva in alpi- večkrat spremenil. Zdaj je zelo Vijak prozaičen: Plezanje v Kaliforniji. Kalifornija je namreč moja domovina. Tako je lepa kot Fran- cija. Sožitje planin in morja.« »Sprehod v planine — je nada- ALPINISTIČNE ljeval — to je zame lepota.« »Lepota,« je povzel Roger. »Ali je to vsa lepota?« -...NOVICE »Nekoč sem bil v Notre Dame. Dopoldne. Sončni žarki so padali AVANTURIST IN ALPINIST graf iz Ljubljane, ki naju je var- skozi poslikano okensko rozeto HEMMING no vodil na vrh Mont Blanca in pod prav posebnim kotom. En ki pravi, da bi se mu zgodila sam pramen svetlobe v temač- V tistem delu Chamonixa, ki je krivica, če ne bi zapisal, da je nosti neskončnega prostora. In daleč od velikega sveta, je za- član alpinističnega odseka PD orgle so igrale Bacha.« stonjski kamp, brez vode in vsega Ljubljana-matica .. . In še drugi, »Ali uživaš mamila?« tistega, kar srečaš v sodobnih ki sem jih prvič videl, pa jim ne »Ne, s seboj na plezalne ture jih kampih. Tod se zbira alpinistična vem imena. pa nosim. Naj se zgodi nesreča, elita z vsega sveta, od Japoncev, Predvsem, Hemming naj bi sve- človek pa je daleč od sveta in ki jih kar mrgoli in ki jim pred toval, kako naj se Ivan, Roger in morfij imam za lajšanje bolečin.« vsako turo budistični menih v slo- Cicko lotijo zahodne stene Druja. »Kaj pa popevke, plošče?« vesni opravi razdeli nekakšne Jaz pa sem hotel intervju. Pa sem »Pustimo popevke! Od plošč listke. S Hemmingom ob pravi imel lahko delo, saj sem postavil imam najraje koncertne. Obo- jugoslovanski turški po kosilu. le prvo vprašanje, vse drugo je žujem jih. Seveda s klasično To je bila tudi past, da smo spretno kot le kaj spraševal glasbo. Na koncerte ne hodim Hemminga ujeli k pogovoru, kaj- Roger. »Dosti smo slišali že obi- rad. Preveč ljudi je na kupu. Po- ti sovraži intervjuje in vse, kar čutim se med njimi zelo nesre- je z novinarstvom v zvezi. Ivan čajnih fraz,« mi je kasneje pri- čen. Sploh sem v množici ne- Meden, doma nekje z Notranj- povedoval. »Ustvarimo si podobo skega, ki ga je življenje že pred o človeku Garryju Hemmingu.« srečen. Da o koncertni publiki leti zaneslo na Francosko, njegov Torej: »Kakšne načrte ima Garry posebej niti ne govorim. Parižani, plezalni tovariš osemintridesetlet- Hemming v neposredni prihod- na primer, pridejo na koncert in ni Roger Saint-Pierre, pa profe- nosti?« ga ne znajo poslušati. Če hočeš sorica matematike Francoise, smo »Načrte? S prvim vozilom in avto- kaj od glasbe, moraš imeti stik ji rekli kar Francka, in še fant stopom na morje — v Calanque z njo, vtopiti se v njej. Zato iz Strassbourga, ki si je bil pri na francoski riveri, kjer počivamo.« moraš biti sam . . .« sestopu v steni izpahnil ramo, Videti je, da je Hemming res že »Kakšno hrano nosiš s seboj na pa Franc Štupnik-Cicko, kemi- vajen novinarjev. Izognil se je ture,« je Roger prozaično pre- odgovoru, kajti slišati sem hotel, sedlal na posvetne reči. »Klobase, sladkor, beljakovine, skega (V) in Puškašovo smer bilo lahko tekmovanje na Kam- kalorije. Nahrbtnik je vselej težak. (V—VI), vse v isti steni. niškem sedlu za Štuparjev me- Največ je v njem plezalnega 25. VIII. sta ponovila Puškašovo morial (AO Kamnik). orodja.« smer (VI) v J steni Ošarpancev, Propozicije (morda z uvedbo re- »Kdo je tvoj največji prijatelj v v sestopu pa sta preplezala še zervnega tekmovanja) ne bi bilo steni?« J grapo v isti steni. težko sestaviti, prav tako ne do- »Z Lotharjem sva najbližja prija- 26. in 27. je deževalo in sta bila biti pokrovitelja, ki bi dal nekaj telja.« obsojena na počitek. praktičnih nagrad, potrebno bi Lotharja je lani rešil v steni 28. VIII. sta odšla čez Komanovo se bilo le takoj lotiti dela in za Druja. Njega in še enega Nemca. sedlo, pod steno Galerije Ganek. tekmovanje med alpinisti in al- Drugim reševalcem to ni uspelo. Tu sta ponovila »klasično smer« pinističnimi odseki vzbuditi zani- Hemming ju je živa spravil iz (IV) in smer Stanislavskega (VI). manje. stene. O tem še zdaj govore v 29. VIII. sta v isti steni preple- Franci Savenc Chamonixu. Po tem se je Hem- zala še dve smeri, zadnjo nav- ming tudi proslavil, celo bolj kot zdol. Smer »Orlovski« je ocenje- s svojo prvenstveno smerjo v na s VI, »desna« pa s III. PLANINSKA IDEJA MED Druju — ameriško. 30. VIII. se jima je nameravani SLEPIMI »Kje pa sicer živiš?« vzpon ponesrečil, ker sta se že »V Parizu nimam stalnega biva- takoj pri vstopu zaplezala, zato Kaj bi brez vida v gorah, se mar- lišča, četudi veliko živim v njem. pa sta naslednjega dne uspela sikdaj sprašujemo, ko opazujemo Kje? Pod mostovi. Ljubim Pariz, v novi smeri Vihodnega štita prekrasni sončni zahod ali ko njegovo bogastvo umetnosti, ga- nad Železno brano. Smer je iz- iščemo prehod preko skal na- lerije, arhitekturo ...« redno težka (VI) in so se z njo vzgor. Bili bi prikrajšani za mar- Naposled je vendarle izdal, v pred njima že poskušali tudi sikaj, si nehote mislimo. Da ni kateri steni je bil nazadnje. V razni češkoslovaški alpinisti. povsem res tako, sem zvedel čisto Grandes Jorasses. Vstopil je v ne- mimogrede in to iz prve roke. deljo. Pri nekem prehodu se je F. S. Ko sem po svoji stari navadi po- preveč zamudil in je odstopil. Pri vpraševal tovariše, kaj vedo no- katerem, ni povedal. vega, da bi lahko napolnil eno »Če pa hočete v zahodno steno ALPINISTIČNO SMUČARSKO ali drugo rubriko v »Delu«, sem Druja, morate na pot že zgodaj PRVENSTVO zvedel za skupino slepih planin- zjutraj in priti do bivaka v Ro- cev, ki že nekaj časa hodi po gnonu. Čim prej boste prišli, bolj- Zadnja leta ponovno opažamo slovenski planinski transverzali. še mesto si boste izbrali. Ne bi- večji interes alpinistov za smu- Nazadnje so jih opazili, da so vakirajte prvič v sami steni. Zgo- čanje in istočasno tudi večjo prečili Kamniške planine. daj zjutraj pa čez ozebnik. Ta je kvaliteto. Eden najlepših doka- Stik z njimi ni bilo težko dobiti popoldne zaradi zapadnega ka- zov za to je vsako leto večja in kmalu smo se srečali v pro- menja prenevaren.« udeležba ,ia raznih memorialih storih Kulturnoprosvetnega dru- Dober nasvet, kajti naveza je in drugih tekmovanjih. Čeprav je štva slepih, v Ljubljani na Gro- nameravala bivakirati v steni in predzadnji sestanek načelnikov harjevi 2. Čeprav niso bili vsi čez ozebnik popoldne. (na Kalu) ovrgel predlog, da bi navzoči, so mi toliko zanimivega Chamoniški samotar tudi na zad- bilo potrebno sprejeti med po- povedali, da bi bilo dovolj skoro nje vprašanje ni okleval: »Moj goje za dosego naziva »alpinist« za celo knjigo. Kaj ne bi potem poklic? Avanturist!« tudi smučanje, sodim, da misel napisal vsaj skromno novico o Roko pa je trdno stisnil v slovo. o uvedbi tekmovanja za posa- njih, da jo zvedo tudi ostali. mezno in ekipno alpinistično prvenstvo v smučanju sedaj ne bi Vlado Jarc bila več prezgodnja. Začeli so pravzaprav s smuča- Težko bi bilo samo za to uvajati njem, za katerega jih je navdu- novo tekmovanje, saj so koledar- šil njihov tovariš prof. Pavle Ja- NAVEZA GROSS-MANFREDA ji že tako prenatrpani, prav tako nežič. Tako kot on so nekaj časa V TATRAH ne bi bilo prav, če bi že tradi- zahajali le na snežne poljane in cionalna preimenovali, zato zase večinoma odločili za smučarski 20. avgusta 1967 sta Peter Gross časno predlagam tri tekmovanja, tek. Vsako leto imajo še sedaj in Marjan Manfreda, člana AO na katerih bi se doseženi rezul- svoje prvenstvo in po letošnjem, Lj. matice, skupaj s skupino slo- tati točkovali za predlagano pr- ki je bil na Pokljuki, sta dva iz venskih turistov-planincev odpo- venstvo. njihove skupine zasedla celo prvi tovala v ČSSR. V Pragi sta preko mesti. Zato sta se skupaj s hr- VTK memorial (vsako zadnjo ne- Poprada nadaljevala do Poprad- vatskimi tovariši udeležila tudi deljo v maju) pod Jalovcem, v skega plesa v Mengušovsko do- tekmovanja na Norveškem in se izvedbi APD, bo odslej le za lino. solidno plasirala okoli desetega alpiniste in pripravnike, ker je mesta. Vzponi, ki sta jih tam opravila v udeležba vseh planincev že pre- osmih dneh, so več kot odlični, rasla zastavljene okvirje in tudi Tudi v planinskih podvigih vedo razveseljiva pa je še posebej kapacitete doma v Tamarju. povedati o predhodnikih. Menda prvenstvena smer, ki sta jo v od- Drugo p odobno tekmovanje s je bila prva med slepimi na Tri- govor na češkoslovaške uspehe tradicijo med alpinisti je Kra- glavu, fizioterapevtka z Jesenic — pri nas imenovala Špik. marjev smuk pod Storžičem (na- Jožica Kodrič. Prvi, ki je začel 24. VIII. sta ponovila J raz Vo- vadno v začetku aprila), ki ga hoditi po transverzali, je bil Škof- love veže (III), smer Stanislav- prireja PD Tržič. Tretje pa bi jeločan Franc Dagarin. Na vrhu Skute (k članku »Planinska ideja med slepimi«) Foto A. Nova kovic

Naj predstavim še skupino, s ka- Tudi zanje je planinstvo del re- spoznajo, da so si izbrali pre- tero sem mogel stopiti v stik. To kreacije in sicer celo eden izmed težko nalogo. Njihovo osnovno so Ivan Komovec, Mirko Kumer, zelo bistvenih. Trdijo, da gore pravilo pa je, da ne tvegajo. Matevž Kebe in Karel Ulaga iz prav tako doživljajo kot ostali Doslej jim je delala največ težav Ljubljane ter Franc Mohorič iz planinci. Vidijo jih sicer ne, toda Streža, zavarovana plezalna pot Celja. Vsi so telefonisti in pra- prav zastavljena beseda sprem- na Skuto. Večji razmaki med vijo, da so jim refleksi, ki so si ljevalcev jim v veliki meri nado- klini, neraven teren in dokaj ne- jih izurili pri poklicnem delu, tudi mesti to izgubo. Še ko se pri- gotovo vreme so jih prisilili k po- v gorah že marsikdaj prišli prav. pravljajo, jim pot opišejo do naj- časnemu in zato tudi utrudljive- manjših potankosti. Med potjo pa Z njimi hodijo kot spremljevalci mu napredovanju. Vse to je na jih vodijo iz stopinje v stopinjo, Ivan Bizant, Mirko Ramšak, Janez vrhu odtehtal veter, ki je zapihal okolico pa ilustrirajo z razumlji- Košenina in Ante Novakovič, tako zdaj s te zdaj z druge strani in vimi prispodobami. Prav doseda- da vsak spremlja po enega, le jim pričaral vtis »višine« in vrha. nji izleti, so jim pomagali, da so Karel Ulaga, ki še nekoliko vidi, med drugim tudi dobili pravo Tudi razgled so spoznali, saj so hodi sam. Spoznali so se ob raz- prispodobo o »tretji dimenziji« in jim ga pokazale besede njihovih nih priložnostih, večinoma pri o reliefu. vodnikov. kulturno prosvetnem delu. Odtlej Redki planinci, ki so prišli tedaj so veliko skupaj in ta povezava Seveda pa svoje aktivnosti ne mi- na vrh, niso ugotovili, da imajo je tudi porok, da na planinskih slijo propagirati kot nekaj nuj- pred seboj skupino slepih planin- poteh vedno zaupajo drug dru- nega ali nekaj, kar naj bi našlo cev vse dotlej, dokler jim tega gemu. čim več posnemovalcev iz nji- niso povedali. Ze leta 1962 so bili na Triglavu, hovih vrst. Predobro se namreč Franci Savenc leta 1964 so se s Češke koče zavedajo, da bi brez načrtnega preko Mlinarskega in Kokrskega prilagajanja in odličnih sprem- sedla povzpeli na Grintovec in ljevalcev ničesar ne dosegli. PLANINSKA PROPAGANDA prišli na Krvavec. Leto za tem so Najlažje hodijo tam, kjer je raz- V LETU 1967 začeli transverzalo in sicer na peta jeklena vrv, najtežje pa po Pohorju. Prišli so do Slovenjega prodiščih. Plezanje navzgor, kjer Čeprav so objave o uspehih pla- Gradca, naslednjega leta pa do je dovolj oprimkov, jim je v pravi ninske organizacije in akcijah, Logarske doline. Lansko leto užitek in ga največkrat opravijo naj si bo to v dnevnem tisku ali (1967) so bili v začetku na Kri- le pod »zvočnim« vodstvom, med RTV, le del planinske propagan- ški gori in Tolstem vrhu, jeseni pa tem ko po ravnih poteh hodijo de, lahko za preteklo leto mirno so opravili še že omenjeno pot, tako, da se drže za nahrbtnike. trdimo, da smo s propagando z Velike Planine do Češke koče. Vedno imajo pripravljeno vsaj prvič uspeli. Res je, lahko bi bilo Letos jih čaka najtežji del, iz eno rezervno varianto poti, če še bolje, bolj pestro in v ne- Mojstrane do Vršiča. jih preseneti slabo vreme ali če katerih primerih bolj točno, toda tudi to, kor smo dosegli, je nekaj. nili s preglednimi oddajami potem upravičeni zahtevati nji- Stalna četrtkova rubrika v Delu (vsako prvo nedeljo v mesecu), hov prenos na I. program. Da PLANINE IN LJUDJE, ki je ne- o akcijah in drugem v tekočem bo to lažje, objavljamo program pretrgoma izhajala od 25. V. 67 mesecu. Žal pa ta oddaja še za leto 1968 do srede aprila dalje in ALPINISTIČNE NOVICE nima pravega kroga poslušalcev, (vsako nedeljo od 14, 15, do v istem časopisu, dan kasneje ker je na neprikladen dan in še 14,30). (od 28. VI. 67 dalje), je bila za na drugem programu. Želimo in 7. I. Planinci v januarju (na- nas novost. Res so že bili taki trudimo pa se, da bi v letu 1968, potki, novice, obvestila, opozo- poskusi, toda ne fiksirani na ko slavimo 75 let organiziranega rila); dan. V športni redakciji Dela slovenskega planinstva, dobili 14. I. Mikec Drašler: Bonattijev smo imeli hvaležnega zagovor- primernejši čas na I. programu. steber v Druju; nika Jožeta Deklevo, na terenu Če razen tega upoštevamo še 21. I. Demeter Miklič: O doživ- pa nekaj dopisnikov, ki so redno občasne oddaje med rednimi ljanju v gorskem svetu (prevod pošiljali poročila, da smo imeli poročili v Radiu in reportaže A. Fendrich — Der Alpinist); kaj pisati. Med njimi še posebej ter posebne članke v dnevnem 28. I. Franci Savenc: Med sle- izstopajo: Stane Koflar iz Dov- tisku, potem smo lahko zado- pimi alpinisti; jega, Silvo Jošt iz Celja, Janez voljni. Pridobiti moramo še Ljub- Krušic z Jesenic, Antun Filipčič ljanski dnevnik in nekatere lo- 4. II. Pavle Kemperle: Poglavje iz Zagreba in Luka Kočar, vodja kalne liste, prav tako tudi TV. iz mojih spominov z gora, I. del; izletniškega odseka PD Lj. Ma- Dobiti moramo primeren krog 11. II. Planinci v februarju (na- tice. Tem smo dolžni izreči vso sodelavcev in kino kamere na potki, obvestila, novice, opozo- zahvalo. Niso bili edini, saj so 16 mm film ter morda še male rila); občasno sodelovali dopisniki prenosne magnetofone. To naj 18. II. dr. Rafko Dolhar: Obiski skoro iz vse Slovenije, toda oni bo naša naloga za jubilejno leto v tujih gorstvih (Cortina D'Am- so bili najbolj zanesljivi. 1968. pezzo-Marmolada); V prilogi Ljubljanskega dnev- 25. II. rezervirano za reportažo; nika (petek) se je dalj časa F. S. 3. III. Planinci v marcu (obvestila, držala rubrika »Gremo v pla- novice, napotki, opozorila); nine«, žal je v mesecu oktobru 10. III. Janez Mihelič: V objemu iz neznanih razlogov usahnila. ODMEVI Z GORA gora (razmišljanje o človeku in Na drugem programu Radia (ob gori); nedeljah po 14. uri) je že dolgo Čeprav so radijske oddaje pod 17. III. rezervirano za reportažo; časa na programu 15 minutna skupnim naslovom »Odmevi z 24. III. Jože Zorn: Razglednica s oddaja »Odmevi z gora«, ki jo gora« na II. programu in za pla- Čavna; ureja in vodi prof. Marijan Kri- nince ob nepravem času, — v 31. III. Planinci v aprilu; šelj. V oktobru smo jo izpopol- nedeljo, je nujno, da jih pribli- 7. IV. Ing. Božidar Lavrič: Ljudje žamo članstvu, ker bomo šele z modro značko.

V Turškem žlebu (k članku -Planinska ideja med slepimi«) Foto A. Novakovič VZHODNONEMŠKI PLEZALCI — Prezidij DWBV je izdal posebno MOŽJE IZ NAŠEGA TRAVNIKA žalno sporočilo. Naši redakciji ga so se 21. julija 1967 smrtno po- je po Urošu Zupančiču posredo- nesrečili v severni steni Eigerja. val Kari Davveritz. Bili so izvrstni plezalci. Ostali V naših gorah so zabeležili na- nam bodo v spominu ne samo slednje vzpone: Prvo zimsko po- zaradi svojih vzponov, temveč novitev Aschenbrennerjeve smeri tudi zaradi svojih značajev in v severni steni Travnika, prvo po- osebnosti, ki smo jih mogli spo- novitev (zimsko) skalaške smeri v znati na srečanju z njimi v Ljub- severni steni Špika in drugo zim- ljani. sko ponovitev Prusik-Szalajyve smeri v severni triglavski steni. Bili so člani DWBV (Deutscher Poleti pa so plezali Aschenbren- Wanderer — und Bergsteiger- nerja, zajedo v Šitah, Comicijev verband) v DTSB (Deutscher Turn raz v Jalovcu, skalaško v Špiku, — und Sportbund), člani državne Kočevarjevo v Stenarju in več reprezentance DDR po imenu: smeri v Durmitorju in Prokletijah. Fritz Eske, Giinter Kalkbrenner, Štejemo jih tudi med ugledne Kurt Richter in Giinter VVarmuth. sotrudnike našega lista. Opozar- S Karlom Daweritzem in Helfrie- jamo posebej na Richterjev opis dom Heringom so odšli v Za- G. VVarmuth zimskega vzpona v Travniku. Iz padne Alpe velikim ciljem na- njega je razvidno, da je vzhodno- nemško planinstvo v resnici izgu- bilo svoje najboljše moštvo, dobre, zveste, radožive in možate plezalce, ki so v nekaj letih dosegli nivo najboljših na svetu.

T. O.

FELICITAS VON REZNICEK je v nemškem svetu prevzela nalogo, da opiše zgodovino »ženskega« alpinizma in opiše glavne za- stopnice ekstremne alpinistike zadnjih 70 let. Pred dvema letoma se je obrnila tudi na ured- ništvo našega lista za podatke o naših alpinistkah. Po smrti Mire M. Debelakove pri nas nimamo tako zveste in natančne registra- torke ženskih uspehov v gorah. Skrajni čas je, da nekatere stvari, posebno iz časov od I. 1948 K. Richter F. Eske do I. 1960 zapišemo in objavimo ter tako ohranimo zgodovini. Pi- smo F. V. Reznicek je redakcija sproti v severni steni Matter- sporazumno z UO PZS in AK iz- horna in Eigerja. 15. in 16. julija ročila prof. Barbki Lipovšek, ki so bili kos severni steni Matter- je prevzela nelahko dolžnost, da horna in so s tem potrdili svoje poskrbi za kroniko in označitev uspehe v Elbsandsteinu, v Visokih našega ženskega alpinizma. Na- Tatrah, v Prokletijah, gorah v vedimo nekaj dejstev iz svetovne Altaju, na Kavkazu, v Julijskih zgodovine: Alpah in v Avstriji. Iz Zermatta so v Grindelvvald odšli brez vsake Pred prvo svetovno vojno ime- •>publicity« in se v štirih dneh nujmo Lucy Walker, ki je bila pripravili na veliko dejanje. V prva žena na Matterhornu, 40 steno so vstopili ob 13,30. Spod- let prej, preden je bil preplezan nji del stene so hitro preplezali, greben Furggen. Osem let pred nad »težko počjo« pa jih je zadel njo je bila na Greponu Angle- kameni plaz in jih sunil več sto žinja Netleton s svojim možem. metrov v globino. Daweritz in Plezala sta brez vodnika. L. 1908 Hering sta takoj odšla v steno, je Poljakinja Wanda Jeronim kot nista pa mogla prav nič poma- prva v navezi priplezala na gati. Naslednji dan je švicarska Apostolski stolp v Tatri. Ona je GRS njihove ostanke prinesla v bila prva tudi na vrhu Wielna dolino. Giinterja Kalkbrennerja Wolova Szeresbina. Umrla je niso našli. strašne smrti v taborišču Ra- G. Kalkbrenner vvensbriick. Angležinja Welch je zala je s Cassinom, Comicijem, jem, Lipovcem in Mallyjevo, Nini I. 1913 prva preplezala severno Zanuttijem, Andrichem in Bian- Pietrasanta, Denise Escande, steno Titlisa z vodnikoma Hes- chetom. Te tri so utrle pot k Helma Schimke idr. som in Kusterjem. Leto poprej je uspehom Loulou Boulaz, ki je Pisateljica F. V. Reznicek pre- Dorothy Brovvn z bratoma Super- uspela v Walkerju v Grandes biva zdaj v Engelbergu v Švici. saxo preplezala ieverozapadno Jorasses in zbrala doslej največ Sama se šteje tudi za plezalko. stran Obergabelhorna. težkih ženskih vzponov. Kdo bi Plezala je s slavnim Fr. Nieber- Švicarke in Angležinje so usta- verjel, da se v tej drobni, čeprav lom in drugimi znanimi plezalci. novile svoj klub, ker jih nacio- čvrsti postavici skriva toliko Njeno knjigo bo založila založba nalni klubi niso priznali. Angle- energije! Ko smo jo I. 1965 vi- »Berglandbuch« v Salzburgu. ški Pinacle-club je bil tak ek- deli nastopiti v Trentu, smo Knjiga bo izšla verjetno še to skluzivni ženski GHM, ki se je lahko poleg te ugotovili še ne- zimo. Pisateljica ima, kar zadeva navadno skromnost. Prav isto bi uveljavil po prvi svetovni vojni. naše plezalke, zanesljive in za- lahko rekli o Yvette Vaucher- Dorothy Thompson iz tega kluba dostne informacije. Attinger, ki pleza z možem Vau- Prof. Barbka Lipovšek je gradivo, je I. 1933 prečila Mt. Blanc cherom in ima za seboj vsaj ki ga je zbrala, odposlala. Pri- (vzpon po Bionnasay, sestop po tako težke vzpone kot Loulou. hodnje leto se bodo v Švici Peutereyu). Zadnje čase se omenja Vitty zbrale alpinistke, ki so pri tej Med obema vojnama nastopa že Frismon-Steinkotterjeva iz Tren- knjigi sodelovale, nam je pove- cela vrsta dobrih plezalk. Na- ta, Čehinja Silva Kysilkova, Švi- dala naša Barbka, ki po svojih štejmo jih: Gubler, Hutton, carka Sutterjeva, žena dr. Kliera dosedanjih alpinističnih uspehih Haiisler, Wills, Murrey, Lexer, Henriette Prohaska, Anna Escher nedvomno sodi v svetovni vrh Leuthold, Konig, Monzutta, Du- iz Tržiča, ki je plezala s Comici- ženskega alpinizma. rand, Resegotti, Molinari, Flaig, Erica Stagni. Slednja je z Lam- T. O. bertom in Gallayem prečila Ai- guilles du Diable in to pozimi v zelo težkem vremenu, po njej so se zgledovale Hanny Lech- ner, ki jo je rad vzel s seboj Welzenbach, Milana Jank in VARSTVO NARAVE Julia Huber, ki je I. 1933 z Brun- huberjem prečila Alpe od Schnee- berga do Mont Blanca (od decembra 1933 do maja 1934). Po BUSSARD (Buteo galapagoensis švicarske zveze za varstvo narave alpinističnih klubih se je razpi- Gould 1837) je ime ptici, ki ga v Bernu. Članice CIPRA so Fran- hala srdita debata, ali naj spre- je UICN (Union Internationale cija, Italija, Avstrija, Jugoslavija, jemajo v klube ženske ali ne, pour la Conservation de la Na- Nemčija in Švica, ki je prevzela plezalke so sem in tja odgovo- ture et des Ressources) vpisala predsedstvo in sekretariat. Vsaka rile z ustanovitvijo ženskih klu- v »rdečo knjigo ogroženih živali« država ima delegata in zastop- bov pod geslom: »Pokažimo kaj (Red Data Book Volume 2 Aves, nika, sodelujejo pa tudi druge zmoremo v stenah same!« In UICN 1966). Preko 300 ptičjih organizacije, ki imajo varstvo spet cela vrsta imen v tridesetih vrst je v tem seznamu, mnoge narave v programu. V CIPRA je letih tega stoletja: Poljakinja med njimi žive le na oceanskih udeležen tudi UNESCO oziroma Steczkova, Miriam 0'Brian, Alice otokih in so torej nujno malo- njena CICNR (Commission inter- Damesme (še danes je znana številne in zato še bolj ogrožene. nationale pour la conservation Miriamina smer v Torre Grande, Arhipel Galapagos ob Ekvadorju de la nature et des ressources, vodila sta brata Dimai). Da- ima ogrožene pingvine, kormo- od I. 1967 pa tudi UIAA. Pred- mesme je bila članica GHM, rane in busarde. Slednji je naj- sednik CIPRA je zdaj dr. E. Dot- imenovali so jo »la Vedette«, bolj v nevarnosti. L. 1924 ga je trens, kustos Prirodoslovnega naredila je 9 prvenstvenih smeri, bilo še precej, po tem letu pa muzeja v Ženevi (Musee d^iisto- bila je na 129 visokih vrhovih, izgineva, ker ga preganjajo ire naturelle). Naloga komisije vodila je 16 ženskih navez in ljudje. Busard ne leti, ujameš ga je, da obravnava splošne pro- sklenila plezanje pri 60 letih v lahko na roke. Danes šteje ko- bleme varstva alpske narave, pa Campanile Basso, v Fehrmannovi maj še 200 komadov in to na tudi lokalne, da nudi strokovno smeri. Sledile so Nea in Miche- otokih Ivabella, Santiago, Pinzon, pomoč in nasvete. Sredi junija line Morin ter Yvonne Vacher. Espanole, Santa Fe, Bartolomeo je CIPRA zasedala v Garmisch Naši plezalki Debelakova in Je- in Fernardina. Ustanova Char- — Partenkirchenu. Imela je pet sihova spadata med najvidnejše lesa Darvvina se je odločila, da sej in tri ekskurzije, na katerih plezalke na svetu. Reznicekova bo za tega redkega ptiča poskr- je obravnavala nevarnosti, ki ju je postavila v vrsto s Paulo bela, WWF pa bo pri tem po- preže na naravo zaradi brez- Vi/iessinger, ki je plezala s Ste- magala, obe svetovni ustanovi obzirnega turizma. Med drugim gerjem in I. 1930 zmogla severo- pa bosta svojo pomoč nudili raz- so obravnavali varstvo voda, po- zapadno steno Civette. Obe sta iskovalni postaji Santa Cruz. sebej pred hrupom motornih prišli do šeste stopnje in je čolnov, vodnega smučanja ipd., njuna ocena do danes veljavna. ter varstvo prostora v širšem smi- Prava zastopnica šestice pa je CIPRA je kratica za Commission slu, tako npr. zaradi gradnje ve- bila Mary Varale (rodila se je internationale pour la protection likih naftovodov, ki bodo tekli 1895 in umrla predlanskim). Ple- des regions alpines. Komisijo so čez Alpe. Dalje so bili na dnev- ustanovili I. 1953 na predlog dr. nem redu lovski problemi in za- Charlesa Bernarda, predsednika ščita divjačine nad gozdno mejo, val I. 1966. Ugotovil je, da je te že od I. 1924. Društva so skr- gradnja cest, weekendov, vodo- živali samo v Monts Bale še bela predvsem za rekreativna vodov in vprašanje odplak v alp- 4000 komadov, brez težav pa bi področja v prosti naravi. skem svetu. Tekla je beseda o se stalež povečal na 6000 do to vzgoji mladine po načelih var- 7000. Če bi to dosegli, bi žival stva narave. Posebej so govorili ne bila več ogrožena. Etiopska VREME NA KREDARICI o zaščiti orla. Ponekod je njegov vlada se na izredno neguševo obstoj že rešen, v Franciji pa je željo močno prizadeva za ohra- V novembru 1967 nitev vseh redkih živali v Etiopiji. v zadnjih letih zdrknil za 70 %, November v i. 1967 se je po tako da ga cenijo komaj še na vsej Sloveniji odlikoval z razme- 25 parov. Ustavili so se ob leta- VARSTVO NARAVE NA BERMU- DIH ima velike naloge, saj so roma visokim pozitivnim odklo- lišču južno od Miinchena, zaradi nom temperature zraka ter s katerega bi moralo pasti 3500 ha Bermudi, odkar so jih odkrili kot mikavno področje, močno ogro- prekomerno višino padavin. Prav (polovico Gornje Savinjske do- take značilnosti razberemo tudi line) visokega gozda v predalp- ženi, tako favna, flora in vsa pokrajina, ki jo tehnika brez- iz novembrskega mesečnega po- skem svetu, o delni zaščiti Zilj- obzirno načenja. Danes na Ber- ročila meteorološke postaje na ske doline, Grand Paradisa idr.; mudih že skoraj ni mogoče do- Kredarici. Tamkajšnja srednja o conah, ki naj se v alpskem biti deviške zemlje v prvobitnem mesečna temperatura je znašala svetu namenijo množičnemu tu- stanju. Nekdanji živalski simbol — 1,8°. Bila je torej za 2,2° nad rizmu, in o drugih, kjer ne bi Bermudov, ptič pterodroma ca- povprečkom obdobja 1954—64. smeli utrgati nobene cvetlice, how je na tem, da izumre do To je bil istočasno tudi največji ujeti nobene mušice, o eksplo- kraja. Ornitologi so že obupali odklon temperature v vsej Slo- ataciji gozdov in pašnikov in jo nad njim. L. 1950 so našteli veniji. spraviti v ravnovesje z enakimi komaj še 70 komadov. Novembrski maksimum tempera- področji, kjer bi bili sečnja in Varstvo narave na tem lepem ture je bil zabeležen 14. novem- paša prepovedani. arhipelu je zdaj naredilo načrt, bra, znašal je 9,3°. Najvišja no- Razgovor je pokazal pestrost kako bi ohranilo bermudske spo- vembrska temperatura obdobja razmer v posameznih deželah, menike in to predvsem favno in 1954—64 znaša prav toliko. za vse dežele pa je značilno, da floro. Možno je, da se ob izrednih so ogrožene po turistični indu- pogojih novembrski temperaturni striji, z gradnjo cest, bivališč in maksimum lahko še nekoliko elektrarn, s tem pa je ogrožena PTICE ROPARICE, dnevne in dvigne, vendar je ta verjetnost narava kot človekov uravnovešeni nočne, so z zakonom zaščitili v razmeroma majhna, kajti od življenjski prostor. Belgiji, Bolgariji in Španiji; v leta 1954 naprej je bila komaj Franciji, kjer bi bilo to še bolj drugič zabeležena tako visoka potrebno, pa se za to še niso temperatura v novembru. NATURA VIVANTE je naslov bil- odločili in so nekatere ujede za- Premik temperature na pozitivno tenu, ki ga v Clermont-Ferranda ščitene le v času lovne zapore, stran je očiten tudi pri minimal- izdaja la Societe pour l'Etude et nekatere pa sploh ne. nih temperaturah. Mesečna mila Protection de la Nature. Ta nimalna temperatura je znašala organizacija za varstvo narave s TUMUCUMAGUA se imenuje —10,6°, dne 11. novembra, sedežem v Clermont-Ferrandu pokrajina v severni Braziliji, zdaj medtem ko je bila najnižja no- skrbi za zaščito narave v desetih proglašena za nacionalni park. vembrska temperatura (po letu departmanih, med njimi tudi v Brazilski Kongres je v I. 1967 1954) skoro še enkrat nižja: departmanu Loire in Haute Loire. sprejel nov zakon o varstvu na- -21,0°. rave, ki daje vladi velika poob- V ŠVICI je začel veljati zvezni lastila in določa občutne kazni V novembru vlada na Kredarici zakon o varstvu narave. Zakon zoper kršilce varstva narave. že prava zima. Snežna odeja je določa organizacijo zvezne komi- ležala ves mesec, vendar se je njena debelina spreminjala. Naj- sije za varstvo narave, katere NACIONALNI PARKI NA NOR- debelejša je bila dne 6. nov., sekretariat bo oskrbel inšpekto- VEŠKEM. Na Norveškem imajo ko je merila 74 cm. Prevladovale rat za gozdarstvo. Zakon zago- zakon o varstvu favne in flore že od I. 1910. L. 1954 so sprejeli so sicer padavine v obliki snega, tavlja tudi vire sredstev in nji- nov, sodoben zakon, ki je do- vendar je nekajkrat vmes tudi hovo razporeditev na lokalna, ločil področja za 16 nacionalnih deževalo. Skupno je padlo v regionalna in državna področja. parkov v korist znanosti, zaradi novembru na Kredarici 261 mm Priložen je seznam zaščitenih ži- lepote in posebnosti. Vlada je padavin v 15 padavinskih dneh. vali in rastlin. Toksična sredstva za dobo štirih let imenovala po- Padlo je — če primerjamo po- za uničevanje škodljivcev se svetovalni organ za varstvo na- datek s povprečkom obdobja bodo po tem zakonu smela upo- rave, šest članov tega organa 1954_64 —35 mm ali 17% pa- rabljati v minimalnih količinah, mora imeti prirodoslovno iz- davin več, kot znaša normalna vrednost. če se ugotovi, da lahko škodu- obrazbo. Od I. 1960 imajo in- jejo zaščitenim živalim in rast- špektorja za varstvo narave, Dnevni maksimum padavin je linam. podobno kakor na Finskem. Nje- bil izmerjen dne 6. nov., znašal gova pooblastila so velika. Od je 51 mm. Ta vrednost je razme- I. 1965 je varstvo narave vklju- ANTILOPA NYALA V ETIOPIJI je roma nizka, kajti novembrski čeno v komunalno ministrstvo. ogrožena. Živi samo v etiopskih dnevni padavinski maksimum na Privatna društva za varstvo na- gorah. Angleški znanstvenik Les- Kredarici lahko preseže tudi rave pa na Norveškem poznajo lie H. Brown je to žival razisko- 100 mm. Motiv iz severne stene Matterhorna (zadnji posnetek naših znancev iz Travnika) Srednja mesečna oblačnost je njala debelino. Njena največja sončnega sija ali 41 % od mož- znašala 5,3 (povpreček obdobja debelina je merila 130 cm. Skup- nega trajanja. Ta podatek tudi 1954—1964 znaša 6,5). Bila je no je padlo v decembru 94 mm pove, da je imela v mesecu de- torej znatno pod desetletnim padavin (=69% od 10-letnega cembru Kredarica največ sonč- povprečkom. Zato je tudi število povprečka) v 16 padavinskih nega sija v Sloveniji. ur sončnega sija razmeroma vi- dneh. Dnevni maksimum pada- Našo primerjavo temperaturnih soko. Heliograf na Kredarici je vin je bil izmerjen dne 26. dec., razmer Kredarice s temperatur- registriral 103 ure sončnega sija ko so namerili 26 mm padavin. nimi razmerami drugod po Slo- ali 34 % °d možnega trajanja. Srednja mesečna oblačnost je veniji moramo tokrat opustiti, Glede na ta podatek zaključimo, znašala 5,5 in je bila blizu de- kajti tako nizke srednje mesečne < da je imela v minulem letu cembrskemu povprečku obdobja temperature, kot jo je imela Kre- Kredarica največ sončnega sija 1954—64, ki znaša 5,7. Zato je darica v decembru, imamo dru- v Sloveniji. bilo tudi število ur sončnega sija god po Sloveniji le v izredno razmeroma visoko. Heliograf na Temperaturne razmere, kakršne mrzlih zimah. Kredarici je registriral 112 ur so vladale na Kredarici v no- F. Bernot vembru 1967, imamo v Ljubljani, Mariboru, Novem mestu in Celju šele v januarju. Ob morju pa so srednje mesečne temperature zraka pod lediščem izjemne. Od leta 1964 naprej se je primerilo, da je bila srednja mesečna VZPLAN//vs/Cf UTER^VH temperatura pod 0° samo enkrat. Februar leta 1956. je bil po vsej Evropi izredno mrzel. Zato se je tudi področje ob GUSTAV RENKER, tudi pri nas meni fizikalne značilnosti ledu morju močno ohladilo in srednja znan po romanu »Pet mož gradi tako glede na plastičnost, na februarska temperatura zraka v pot«, je v starosti 78 let lani deformacije in intenzivnost ab- Kopru je padla na — 0,8°. umrl v Švici (Langnau v Emmen- lacije. Usihanje ledenikov v talu). Ljubitelji gora in narave zadnjem času je za geoglacio- so ga poznali po njegovih ro- loško raziskovanje zelo ugodno V decembru 1967 manih z gora in po prirodoslov- ne samo na terenu, temveč tudi nih feljtonih. Rodil se je v Švici, v laboratoriju, kjer se material December, prvi zimski mesec — po rodu je bil Avstrijec. Na du- preizkuje petrografsko in mine- v meteorološkem smislu delitve najski filozofski fakulteti si je raloško glede na proporcije, leta na letne čase — je bil po pridobil doktorsko čast, nato pa granulometrijo, oblike elementov vsej Sloveniji hladen in suh. študiral na konservatoriju. Ne- itd. Do novih spoznanj je ta Tudi na Kredarici je bila sred- navadno dobro je poznal Julij- znanost prišla tudi na periglaci- nja mesečna temperatura, ki ske Alpe in nam je kot tak alnem področju predvsem glede znaša —9,1°, za 2,4° pod pov- blizu. na genetične pogoje. Literatura prečkom obdobja 1954—1964. to o tem: J. P. Portmann, Geogra- phica helvetia 1960, G. 0strem, Nad ledišče se je dvignila tem- 40-LETNICO SCHYNIGE P L ATT E Geog. Annalen 1964. peratura le nekajkrat in še tedaj v Berner Oberland so v Švici tQ komaj za kakšno stopinjo, o lani skromno proslavili. L. 1927 čemer nam priča najvišja me- so začeli skromno, zdaj pa je ta ALTITUDE je naslov alpinistični sečna temperatura Kredarice v alpinetum po vsem svetu znan reviji, ki jo je predlanskim prvič minulem decembru, ki je znašala in je postal že znanstveni rezer- izdala GPHM (Groupe Pyreneiste komaj 2,4° (dne 3. dec.). Naj- 2 vat. Obsega 8233 m v višini 1950 de Haute Montagne) in prinaša višja decembrska temperatura do 2000 m. Iz Interlakena je vsako leto enkrat uspehe pire- obdobja 1954—64 pa je znašala lahko dosegljiv z električno že- nejskih alpinističnih specialistov, 7,4°. Temu nasprotno se je spu- leznico. V njem raste 500 do v glavnem na biltensko-kroni- stila minimalna na —20,0° (dne 550 rastlin, ki rastejo v Švici nad stični način. Revijo skrbno ure- 8. dec.). Najnižja decembrska drevesno mejo. Med ustanovitelji jujeta Jean in Pierre Ravier, temperatura Kredarice od 1954. je bil najbolj delaven advokat sedež pa ima v Bordeauxu, rue I. naprej pa je —25,8°. Kakor iz Hans Itten, ki je okoli sebe zbral de Talence, 33. . navedenih podatkov povzemamo, 50 sodelavcev. Ti se niso ustrašili to je bil premik temperature na gospodarske krize, ki je tedaj že KAVKAŠKE GORE je skušal Ev- Kredarici v negativno stran oči- stala pred vrati. Itten je pri svo- ropi približati P. S. Rototajev ten. Kot zanimivost naj nave- jem 78. Tetu dobil naslov čast- (njegovo poročilo o delu sovjet- demo, da je bila najnižja temnega doktorja. S tem se je uni- skih alpinistov, ki ga je poslal peratura minulega decembra za- verza zahvalila za usluge, ki jih predsedniku PZS dr. M. Potoč- beležena v ravninskem svetu, v mladim botanikom nudi ta edin- Murski Soboti: -20,6°, dne 13. niku, smo objavili v I. 1967) s stveni alpski vrt. tQ decembra. tem, da je raztolmačil njihova imena. Kavkaške gore imajo, V minulem decembru so na Kre- GEOGLACIOLOŠKA RAZISKOVA- kakor druge po svetu, več nazi- darici prevladovale snežne pa- NJA so v zadnjih letih prišla do vov, saj jih poimenujejo z raz- davine, vendar je enkrat tudi še tega, da skalnati in kamniti ma- ličnih strani različno, vsako deževalo vmes. Snežna odeja, ki terial tudi v majhnih množinah ljudstvo, ljudstvece, narod, na- je ležala ves mesec, je spremi- in razsut v ledeniku lahko spre- rodič po svoje. Tau pomeni v turško tatarskem jeziku goro, su napredujejo na vseh področjih. Knjiga obsega 211 strani, na vodo (Adyl-su), baši glavo, kaja Močno se pospešuje tudi alpini- vsaki strani se zvrsti po več skalo (Bjelaja kaja), kol sotesko stična kultura. Češke planinske barvnih slik, nekaj pa je tudi (It-kol), ullu velik, (ullu-aus), knjige naletavajo na priznanje celostranskih. Pisana je poljudno, kičkine majhen. Po gruzinsko pa tudi v obeh sosednjih Nemčijah, za poljuden prevod jamči že je gora mta, po svanetsko ba, L. 1967 je, na priliko, v NDR iz- ime dr. Lava Čermelja, zasluž- osetsko hoh. šla knjiga »Expedice Kavkaz« nega popularizatorja znanosti, Ker smo Slovenci na Kavkazu že (Heckel - Černik 1965). dolgoletnega urednika »Prote- skoraj »domači«, čeprav ne še usa«. Za splošno izobrazbo sle- tako, kakor bi želeli, naj iz Ro- hernika je knjiga pripraven pri- totajevega članka navedem ne- LEHNE JORG IN PETER HAAG ročnik, opremljen tudi z abeced- kaj njegovih razlag. V Central- sta bila vodilna člana zimske nim indeksom, pripravna pa je ekspedicije v severni steni Ei- nem Kavkazu vlada v imenih ve- zlasti za šolsko rabo, saj nudi gerja I. 1966. Ob tej doslej naj- lika pestrost. Tu po dolinah žive odgovore stotinam vprašanj, o Balkarci, Kabardinci, Čerkezi, bolj popularizirani direttissimi sta napisala knjigo, ki jo je založil katerih vsak dan bere tudi naša Svaneti. Zato ima tudi Elbrus mladina. Cena za šole znaša za- več imen. Turško tatarski naziv Chr. Belser Verlag v Stuttgartu, to 40.00 N din, za druge 50.00 N je Džiu — padišah, kar pomeni Lehnerjev delodajalec. Naslov kralj duhov, iransko ime zanj je knjige: Boj za direttissimo v Ei- din. Mladinski knjigi gre zasluga, Albros, visoka gora, čerkesko gerju, 30 dni v severni steni Ei- da je v našem jeziku izdala prvo Kuska-Maf gora, ki prinaša gerja. Ima 160 strani teksta in knjigo znane newyorške založbe, srečo, kabardinsko Ošhomaho, 58 slik, med njimi 26 barvnih. ki je v zbirki »Golden Press« iz- gora dneva, Balkarci ga imenu- Knjiga bo verjetno našla mnogo dala že celo vrsto popularnih jejo Mingi-tau, tisoč gora, Ab- bralcev in plezalci direttissime znanstvenih knjig. harci Orfi-tub, goro blaženih, mnogo občudovalcev. Brali pa Knjiga »Svet znanosti« je name- Gruzinci Jalbuz, goro snega. jo bodo tudi tisti, ki jim ob di- njena predvsem mladini. Njej bi Slavna Užba (Uš-ba) pomeni rettissimi ni bil všeč časnikarski rada povečala žejo po znanju turško tatarsko uč-baš, troglava prijem, saj je bila »publicity« ves in ji razložila pomen znanosti, ji gora, torej Triglav (uč je tri, baš mesec na delu, svetovni maga- povedala, s kakšnimi problemi glava). Iz Svanetije ima »Učba« cini ves mesec na delu, tako da se ukvarja danes vrhunska zna- res tri glave. Svanetsko uš je je bilo pri roki vse tisto, kar al- nost, kakšne metode uporablja, burja, torej gora burje. Baksan pinizmu kot športu najbolj manj- ji vzbudila veselje do osnovnih bi v čerkeščini pomenilo penasto ka, publike. Zanimivo je, da se ved fizike, kemije, biologije in vodo (bahe pena, sane napoj), Lehne ni odločil za ime diret- posebej do matematike. Adyrsu strma reka, Adyl-su pre- tissime, ki ga je predlagal Hie- Zato jo priporočamo vsem, ki krasna reka, Ullu-Tau, velika beler — za »direttissimo Johna imajo opravka z vzgojno izobra- Harlina«. gora, svanetsko ime za isto goro ževalnim delom, kakor tudi mla- je Čana, do nebes segajoča, nebotična. Škelda (Šchelda, prav Scheldy-Tau) pomeni v turško tatarskem jeziku goro brusnic. Donguzorum-baši pomeni v istem JANE WERNER WATSON, POLJSKI FILM — »Dan na Ma- jeziku goro nad prašičjo loko SVET ZNANOSTI zurskih jezerih« je dobil prvo na- (dongus je prašič, orum je ogra- Prevel dr. Lavo Čermelj, Mladin- grado »Sant Ambrogio d'oro« na VIII. festivalu turističnega filma da, loka, mlaka). Nakra-Tau po- ska knjiga 1967 — Ljubljana meni v svanetščini topa gora, It- v Milanu. Poljski turistični urad, kol v turško tatarščini pasja do- ki se je predstavil s tem absolut- lina, Dych-Tau visoka gora, Mladinska knjiga je ljubiteljem nim prvakom, je dobil prvo mesto Caner visoko sedlo, sedlo, ki drži narave gotovo ustregla s to Wat- tudi s filmoma »Zakopane« in »V v nebo. Kazbek ali Kazi-bek se sonovo knjigo, v kateri bo tudi visokih gorah«. Ostali nagrajenci gruzinsko imenuje po starem v znanosti nerazgledani bralec so bili: Condor-film iz Zuricha, Kinvarcveri, gora ledenikov, ali dobil osnovne pojme iz tistih Lufthansa, Južna Afrika, Japonska Urs-hoh, bela gora. ved, ki mu zagotovo pojasnju- turistična zveza, Romunija, Vzhod- Naši alpinisti, ki jih je gnala jejo in razlagajo tisoč in eno na Nemčija, Španija, Francija, predvsem potreba po zgolj skrivnost narave in njenih poja- Bolgarija s filmom »Robinson športni afirmaciji, za take stvari vov. Planinca bodo gotovo mi- Crusoe« itd. Festivala so se ude- niso mogli imeti časa, pri roki kala predvsem geognostična po- ležile tudi SZ, Kitajska, Izrael, pa tudi ni bilo gradiva za to glavja iz geologije, glaciologije, Kanada, Indija, Egipt, Anglija in druge države. stran spoznavanja eksotičnih seizmologije, geokemije in geo- snežnikov. Upajmo, da bomo biologije. Komur je pri srcu bo- Po udeležbi je bil festival daleč tudi za to kdaj imeli čas in pri- tanika, bo s pridom bral vse o ložnost. . nad trentskim, imel je »plane- rastlinski ekologiji, pravzaprav taren« značaj. Propozicije festi- pa pravega ljubitelja narave za- vala so bile poslane tudi našemu nima vse, kar je v zvezi z nje- PZS in TZS, vendar se Jugosla- nimi zakonitostmi in njeno pre- vija festivala ni udeležila, sodeč obrazbo, o kateri tudi govori BONATTIJEVO SMER v severni po biltenu, ki ga je vodstvo fe- steni Matterhorna so tudi I. 1967 zadnje poglavje o tehniki. Osta- stivala v okviru »Expo 1967« naši preplezali češki plezalci. To pot la poglavja zajemajo še astro- redakciji poslalo s prošnjo, da sta požela uspeh Kangar in Va- nomijo, matematiko, fiziko in ga objavimo. . cik iz Strakonic. Češki glpinisti kemijo. 30 LET PROTEUSA vilo pojmov imamo zdaj dosti ravno lahko, saj poznamo šab- domačih in novih izrazov. lono himalaističnega ekspedicio- Jeseni 1933 je pod okriljem Pri- V prvi številki tridesetega letnika nizma. Ta se včasih upira celo rodoslovnega društva zagledal Proteusa sodelujejo s prispevki tistim, ki berejo to literaturo po beli dan prvi letnik Proteusa, vsi trije še živeči uredniki. Po- dolžnosti (ladja — pot do baze lista za poljudno prirodoznan- sebej je zanimiv članek Antona — štrajk nosačev — postavljanje stvo. Zakaj prav to ime je raz- Peterlina Znanost na Slovenskem taborov — vrh ali pa umik za- ložil tedanji urednik Pavel Gro- in v svetu v tridesetih letih, ki radi monsuma, kar je največkrat šelj, najprimernejši za to dolž- posebej poudarja, da vedno več formula, v kateri lahko beremo nost, saj je poznal domala vse Slovencev sodeluje v odkrivanju tudi razne pomanjkljivosti v { panoge prirodoslovja. To ime je novih poti v znanosti bodisi organizaciji, spori med sahibi dobil, ker je tudi pravi Proteus, doma ali na tujem, kjer z ve- ipd.). Herrligkofer je verjetno človeška ribica, le naša poseb- seljem sprejemajo naše ljudi in napisal to knjigo bolj zaradi nost in naš ponos. Tedanja želja, marsikateri naš znanstvenik je v svoje ekspedicije I. 1953 kot za- da bi bil »Proteus« simbol požrt- tujini zasedel vodilni položaj. radi vseh drugih od Mummery- vovalne ljubezni do prirode in Podčrtuje, da je naravoslovje in jeve preko nemških do angleške domače zemlje, se je doslej v vse njegove panoge vedno bolj I. 1950. Kaže, da je ostal Herr- vsakem pogledu uresničil. Seme, pogoj za uspešno izobraževanje ligkofer Buhlu gorak še po smrti, ki so ga ustanovitelji lista zase- in da je odslej najpomembnejše čeprav je spor z njim po tolikih jali med prirodoslovce in ljubi- vprašanje za nas, kako naj naš letih skušal razčleniti objektivno. telje prirode, je bogato obrodilo. znanstvenik koraka vštric z raz- Herrligkofer sklepa poglavje s List je vzgojil vrsto domačih vojem. Temu problemu se ni več trditvijo, da je bil fenomenalni strokovnjakov in razširjal ljube- moč izogibati. Buhlov vzpon na vrh rezultat zen in zanimanje za prirodo in vsega moštva, ki je kot ekipa prirodne pojave med široko ob- V letošnjem tridesetem letniku dobilo odlikovanje (Richthofnovo činstvo, predvsem med mladino, se bodo zvrstili sotrudniki, ki so medaljo). To seveda ni res. Ves o čemer priča tudi visoka na- s prispevki sodelovali v vseh svet ve, da bi brez Buhla tudi klada. preteklih letnikih. Vsebino bo to ekspedicija I. 1953 potekla brez vsekakor popestrilo. Kot izredni uspeha kot sedem prejšnjih. Naj- List je star sicer že štiri leta več, zvezek letnika bo tudi trideset- večja vrednost knjige je v dru- vendar to gre na rovaš medvoj- letno kazalo, kar bo posebej gem delu, ki popisuje nemške nega kulturnega molka. važno za vsakega prirodoslovca. ekspedicije Diamir (1961, 1962) Proteus je spremljal predvsem Upamo, da list odslej ne bo in Rupal (1963, 1964). V desetih silen povojni razmah vseh panog manjkal na knjižni polici pri ni- letih je dr. Herrligkofer seveda znanosti in je to v prijetni in komer, ki se vsaj malo zanima napredoval tudi kot ekspedicio- dostopni obliki posredoval bral- za prirodo. D_ Novq|< nist in poglobil svoje poglede cem. Ni nudil le slike novih iz- na »usodno nemško goro«, s ka- umov in odkritij, prikazoval jih tero ga veže spomin na Willyja je v skladu z miselnostjo in na- Merkla, s katerim je v sorodu. IN ALTO je glasilo SAF (Societa Vsekakor ena od himalaističnih zori ter z metodami, na katerih Alpina Friulana). Izhaja že 56 knjig, ki jo bo vsak vzel v roke je zgrajen obstoj naše družbe. let. Med sodelavci najdemo tudi s posebnim zanimanjem. Sicer skromen krog sotrudnikov dr. Oskarja Soravita, ki je bil si je prizadeval, da je obveščal konec oktobra 1967 naš gost na bralce o zanimivostih in novostih T. O. sestanku treh dežel. Dr. Soravito s področja fizike, medicine, geo- je I. 1932 preplezal z Gilbertijem grafije, matematike, geologije, severni raz Agner. 30 let kasneje biologije itd. SMUČARSKE POTI PO DOLO- je z Villaggiom ponovil ta zna- MITIH je naslov Hiebelerjevi Glavna zasluga pri napredku meniti vzpon v spomin Celsa Gil- knjigi, ki je izšla pri Schrollu na lista gre njegovim urednikom. bertija. SAF je s svojimi člani, Dunaju in v Miinchenu, torej na Pri temu je poudariti predvsem med katerimi imenujemo še Pe- tržišču, ki jamči knjigi velik njegovega prvega urednika Pav- rottija, Pitottija, Pascattija in uspeh. »Das Dolomiten Skibuch« la Grošlja, dr. A. Peterlina in Spezzottija, alpinistično in lite- bo spričo odprtih meja tudi pri naslednike, predvsem L. Čerme- rarno ugledna sekcija CAI. Ija, ki list urejuje že od dese- nas našel kupce, stane pa 29 DM. Obsega 108 strani, 48 slik tega letnika dalje. Pred več kot T. O. tridesetimi leti je P. Grošelj s na umetniškem papirju, mnogo Proteusom pričel približevati pol- risb in zemljevidov, priložen je drugemu milijonu Slovencev na- NANGA PARBAT je pred očmi še kratek vodnik po »Alta Via«, ravo, da ga tako navduši za sveta že 70 let. Znana dunajska to je po smučarski transverzali lepote domače zemlje in da mu založba je lani izdala o tej od Sustertala do Belluna. Hie- omogoči v domačem jeziku brati »nemški gori« knjigo, ki jo je beler ne obravnava samo velikih in pisati o vedno novih pro- spisal dr. Kari M. Herrligkofer, smuških centrov, temveč odkriva blemih, ki jih odkriva znanost ki smo ga v Vestniku kot ekspe- tudi skromne smučarske kraje. modernega časa. O uspehu tega dicionista spremljali petnajst let. Alta Via pa je dolga 150 km in dela jamči trideset letnikov Pro- V plimi himalaistične literature, povezuje v srcu Dolomitov 62 km teusa. Posebej lahko poudarimo ki poplavlja Evropo in druge spusta, pač edinstvena smučar- še to, da se je v tem času slo- kontinente, je ta knjiga — če- ska pot skozi alpske lepote, nič venska beseda v naravoslovju prav je na avtorja padla večkrat manj senzacionalna od švicarske nesluteno razvila. Za lepo šte- kaka senca — izjema. To ni Haute-Route. T n pogrešal. Razume se, da se teme ponavljajo, saj tudi današnji pojavi v planinstvu niso bistveno novi, vselej pa je potrebno priza- devanje, da planinstvo uveljavi- '^CLED PO mo v novih razmerah, ki jih pri- naša čas, in to vse njegove te- KRVNI IZVID in legitimacijo o 1766. Zaradi filmarja Kellyja so lesnovzgojne, športne in kulturne njem pri nas najbrž ne nosi s pritrdili 1200 m vrvi. Tako jim je vrednote. seboj v stene noben naš alpinist, pripadel tretji vzpon na vrh. Še čeprav je naša GRS to sem in tja istega leta so Nemci iz DAV (sek- BIVAK IZ PLASTIČNE MASE so že obravnavala. Francoski kirurgi, cija Aibling) dosegli četrti vzpon, leta 1960 postavili v Canadian ki delujejo v alpskih predelih, po- vendar po zapadnem grebenu. Rockies na prelazu Balfour. Pre- zivajo vse francoske alpiniste, Isti dan sta Johanna Koch in laz veže nacionalna parka Yoho naj ne vstopijo v steno, ne da bi Schmidt ponovila vzpon po se- in Banff. Po materialu in obliki pogledali, če imajo dokument o vernem grebenu. Tako so se je bivak povsem svoje sorte: je izvidu s seboj. Če pride do ne- »vdali« vsi grebeni veličastno le- iz steklenih vlaken in ima obliko sreče, tak izvid utegne prihraniti pega orjaškega kristala pod juž- igluja, kar je avtohtona arhitek- odločilne minute in ohraniti živ- nim nebom. tura severnokanadskih Eskimov. ljenje, ki visi na nitki. Ima 12 aerodinamičnih sestavnih delov, ki jih je mogoče sestaviti TRENTSKI FESTIVAL planinskega v nekaj urah, visok je 2,60 m, ALPAMAVO (6120 m) je najbrž in raziskovalnega filma stane premera 4,30 m. Ni ga težko raz- najlepša gora na svetu, čeprav mesto Trento in ostale, ki k stvari staviti in premestiti. V njem lahko bi se Švicarji potegnili za Mat- prispevajo, kakih 70 milijonov prenoči 12 oseb. Tretji bivak na terhorn. Imenujejo ga »kristal starih dinarjev. Na prvi videz ve- prelazu Balfour je dobro izhodi- pod južnim nebom«. Odkar so ga liko. Če pa pomislimo, da festival šče za 3300 m visoki Mt. Balfour alpinisti oblezli od vseh strani, vsako leto zbere nekaj sto vidnih in za smučarsko prečenje lede- je s konkurence stopil K2 v Ka- alpinistov in planincev iz 20 do nika s snežišča Wapta. Pravijo, rakorumu. L. 1966 se je mudila 30 držav, je vsota opravičljiva. da se imenitno obnese. na Alpamayu British Andean Ex- Festeval že nekaj let opozarja, pedition 1966: Amatt, Bahtgate, da film razvoju slabo sledi, da Burnell, Gray, Kelly in Smith. Ho- je precej »anemičen«, brez prave ROMUNSKI ALPINISTI nočejo za- teli so preplezati severni greben. vsebine, da mu manjka tiste mi- ostati za Evropo. V svojih Kar- Tu so se že I. 1948 poskusili Švi- kavnosti, ki bi jo moral spričo patih so doslej naredili šest vzponov VI B in devet VI A. Prvo carji pod vodstvom Bernharda množičnosti planinstva za vsako VI B so preplezali Chiru, Matei Lauterburga. Ne mnogo pod vr- ceno ustvariti. Mestu Trentu in in Drimia v Politele Bardosolui, hom so padli Lauterburg, Schmid komiteju, ki že 15 let vodi festi- desno od prelaza Bicaz. Stena je in Sigrist 200 m globoko, ne da val, pa je treba priznati, da s visoka za 12 raztežajev in je 150 bi se hudo poškodovali. L. 1951 svojim delom opozarja, budi in metrov samih previsov, mestoma je v severnem grebenu poskusil priganja k delu in k novim pri- takih, da visi vrh 5 m onstran Georges Kogan z ženo Claude, jemom. Trentini (Trentarji) se trdnega sveta. V steni je obti- Leiningerjem, Lenoirom in Jon- ukvarjajo z mislijo, da bi sreča- čalo pri prvem vzponu 220 nor- genom. Ta francosko-belgijska nje alpinistov v Trentu postala malnih klinov in 11 svedrovcev. ekspedicijo je prišla že blizu nekaka »alpinistična akademija«. Plezalci so delali tudi ponoči, v vrha, na 80 m. Premagati bi mo- L. 1967 so obravnavali temo »Pla- luči avtomobilskih žarometov. Ni- rali še 200 metrov grebena, na- ninstvo zunaj Evrope« in iskali colae Naghi in Emilian Vrajitoru ježenega z nevarnimi opastmi, pot, s katero bi v drugih deželah sta preplezala smer Hornul Cri- pravzaprav malo a dovolj, da je oživeli vrednote klasičnega alpi- nului de Munte, ki ima 12 raz- odšla praznih rok domov. nizma. Diskusije so se udeležili težajev VI. stopnje. V Bucegih pa 20. junija 1957 pa so južni gre- Alfonzo Bernardi, znan planinski je najtežja smer »Traseul Ano- ben preplezali Gunter Hauser, avtor, o katerem smo dvakrat po- timpurile« v steni Portita Cara- ki ga poznamo iz Himalaje in iz ročali v rubriki »Iz planinske li- imanului. Preplezala sta jo Ni- časov, ko je bila na Kangbačenu terature«, Piero Nava, plodovit colac Zbircea in Mihai Szalma. naša ekspedicijo, Huhn, Knaus in planinski publicist, neizogibni To- Alpinizem poganja korenine po Wiedmann. Tudi Amerikanci so nella, časnikar iz Ženeve, Vau- vsem planetu. Toliko večjo vlogo morali v tem grebenu odnehati cher, renomirani ženevski alpinist, bi morali imeti pri njegovem I. 1958 in I. 1959. L. 1962 so se Kurt Diemberger iz Avstrije, Pi- napredku nosilci njegovih klasič- nih tradicij. poskusili Japonci pod vodstvom erre Mazeaud, Pavel Vavro iz Hisao Jošikave v zapadnem gre- ČSSR in Toni Hiebeler. benu, pa niso uspeli. V tolažbo Poleg diskusije so v okviru festi- MAGALIES se imenuje pečina v jim je bila prva ponovitev vzpona vala priredili razstavo o arhitek- Južni Afriki v bližini Johannisbur- na južnem grebenu. turi v gorah, razstavo o reševalski ga in Pretorie. Meščani teh dveh Šele I. 1966 sta Bathgate in Bur- tehniki, kongres gorskih vodnikov mest jih uporabljajo kot plezalni nell dosegla severno sedlo (5400 iz trentinske pokrajine in še to vrtec. V njem se pode pavijani, metrov), tri tedne nato pa so pri- in ono. Priznati je treba organi- rastejo kaktusi, pa tudi tako gr- šli po severnem grebenu vsi ostali zatorjem dr. Morghenu, dr. Bel- mičevje, ki plezalskim novincem člani ekspedicije: Annatt, Bur- liju in dr. Grassiju, da opravljajo rabijo namesto klinov, zank in nell in Gray. Bilo je 11. julija nekaj, kar bi svet danes težko oprimkov. Plezalec naleti tudi na osirje in gnezda divjih čebel. ski krožek. Koče, zavetišča in bi- trois pointes« Parat in Seigneur, Ker se te selijo, zaradi njih ne- vaki so zabeležili 100 118 nočitev, smer, ki so jo prvič ponovili leta katere smeri dobivajo prisilne va- 10 000 več kot I. 1965. V CAF de- 1966 Chamoy, Dornier, Dumas in riante. Plezalec pa mora biti pri- luje tudi znanstveni odsek. Ne- Labry. Februarja 1917 so Con- pravljen tudi na srečanje z ja- daleč od njega je varstvo »pla- taminovo smer, eno najtežjih v strebom ali orlom, kar v steni ni ninskega patrimonija«, pri čemer tem predelu, ponovili plezalci iz ravno prijetno. Opice pa so naj- se CAF ozira predvsem na nacio- Turina Barbero, Bartotto, Bonomi in Ratto. nevarnejše nahrbtniku, če ga ple- nalne parke v Pirinejih in v zalec dobro ne zaveže. Alpah. Na skupščini je bilo poudarjeno, NOVE ZIMSKE PRVENSTVENE ATHABASCA je ime prelazu med da klub ni samo tehnična insti- SMERI so nastale v I. 1967 v Alberto in British Columbijo. Ne- tucija v športnem smislu, marveč slavnih letnih smereh: V Brenvi, koč je bil to ključni prelaz za organizacija, ki povezuje vse, ki na priliko, vrsta zimskih direttis- prekupčevalce s kožuhovino. Leta jih v gore usmerja navdušenje sim, v Spaloti di Fai, v Paganelli, 1910 ga je oficielno kot pod od- in ljubezen v duhu solidarnosti v Picolo Dain, v Marmolado di kril David Thompson, ker so mu z namenom, da bogati človeku Rocca, Torre Venezia, Torre Trie- sovražni Indijanci plemena Pie- osebnost in ohranja vrednote, ki ste, Cima del Bancon, Monte gan prepovedali uporabiti južno to bogatitev omogočajo. CAF Agner, Campanile Diilfer. Tako od tod ležeči prelaz Howse. Leta zato tesno sodeluje z FFM in sta v Marmoladi di Rocca ple- 1927 je sem pripotoval Škot David drugimi planinskimi organizaci- zalca iz Innsbrucka, mladi Spit- Douglas, botanik, in se povzpel jami. zenstatter in VViedmam plezala v petih urah na goro, ki leži se- smer Vinatzer-Castiglioni in s tem verozapadno od Athabasce. Goro opravila nekaj, na kar je prežalo NAVEZOVANJE IN NAVEZNI PAS mnogo navez. V Monte Agner so je po znanem botaniku imeno- BOUE NAVEZNE OPRTI so v zad- val Mt. Brovvn, ji prisodil 17 000 v severni steni v treh dneh v hu- njih nekaj letih doživele precej- dem mrazu uspeli Avstrijec Ma- čevljev (5181 m) in jo oklical za šen napredek, ki se pri nas naj- najvišjo goro Severne Amerike. yer in Italijana H. in R. Mess- brž premalo uveljavlja in uvaja. ner. Andrichev raz v Torre Vene- L. 1829 je izšla karta, ki je goro Pierre Henry, ki smo v zvezi z ponižala na 4877 m. Kasneje je zia sta februarja v 6 in pol urah alpinistično opremo že večkrat preplezala Achille in Redaelli. več ekspedicij iskalo to veliko citirali in ga bralci PV poznajo goro. L. 1893 je iz Toronta prišel Achille, Dotti in Redaelli so mar- tudi iz poročil dr. ing. Fr. Avčina, ca meseca prvi prišli čez severno dr. Coleman in izmeril — 2760 je o teh stvareh v La Montagne metrov, kasnejše meritve pa so steno Cima del Bancon, Achille 1967/6 napisal strokovno beležko, in Redaelli pa isti mesec preko goro povišale na 2793 m. Dou- v kateri je obdelal francoske no- glas se je uštel torej za celih zapadne stene Torre Trieste. Kaže, vosti in priložil tudi risbe. Sodeč da plezalci iščejo »nov svet« v 2388 m, vendar mu zgodovina ni po tehničnih označitvah posa- zamerila, saj je bil eden orvih zimskih razmerah in to sistema- meznih navezovanj in pasov so tično v vseh Alpah. alpinistov onstran velike luže, v te novosti v primeru nesreče mor- danes ne vse strani odprtih Rocky da važnejše kakor pasovi za avto- Moutains v Canadi. mobiliste, ki jih seveda na naših cestah tudi ne vidimo toliko, kot ŠVICARSKI PLANINSKI MUZEJ je bi bilo pametno. Glavni razlog po preureditvi zbirk in ekspona- CAF (CLUB ALPIN FRANCAIS) najbrž ni nevednost, ampak cena, tov v I. 1966 obnovil tudi svojo je I. 1967 v glavnem izvolil staro ki tudi za plezalske pasove, na- fasado, zašel pa je v težave za- vodstvo. Ponovno je predsednik ramnice in vse drugo, kar spada radi večjih javnih dajatev, ki mu Lucien Devies, ostali odborniki k otvezi, ni ravno majhna. obremenjujejo proračun, čeprav so bolj ali manj znana imena: se ne more pritožiti, da bi bern- Alain de Chatellus, Bouscau, ska občina ne znala ceniti nje- Groizier, George, Moussa, Didier MONT BLANC DE TACUL ima v govega kulturnega in turističnega pomena. V I. 1966 je bilo v mu- Olivier — Martin in Philipp Tray- vzhodno-severovzhodni strani pra- zeju 14 633 obiskovalcev. Muzej nard. vo mrežo smeri, kar 12 po šte- je pridobil dva velika stereoskopa vilu. Počenši z leve na vzhodu je Na skupščini aprila 1967 so vo- in relief področja Baltschieder. tu znamenit ozebnik ob Aiguille dilni možje CAF ugotovili velike SAC in posamezne sekcije skrbe du Diable, z dvema izstopoma, uspehe v inozemskih gorah in za dodatno financiranje, za njim od katerih pride eden na škrbino izboljšano delovanje v klubu na pa stoji lep krog privatnih me- Isolee (Samico, Osamelko, Za- vseh področjih. Člani CAF so bili cenov. Letni proračun znaša puščeno); sledi Hudičev steber I. 1966 in 1967 v Peruju, v Iranu 221 692 sfr. in na Spitzbergih. Članstvo je (Pilier du Diable), nato steber naraslo na 49 240. 76 000 delov- »des trois pointes«, po katerem tečeta dva strmi smeri, sledi Ger- nih dni so posvetili pouku v ple- DR. WALTHER RYTZ, dolgoletni vassuttijev steber, nato centralni zanju, visokogorskih turah in iz- direktor švicarskega planinskega stolp, ki ga imenujejo tudi po letništvu. V smuških šolah so dali muzeja, je jeseni 1967 umrl v Boccalatteju, rdeči stolp, smer 17 000 dni mladim smučarjem 85. letu starosti. Nekaj tednov »la Ouille«, na skrajni desni stra- pod 20 let, pri čemer je sodelo- pred smrtjo je osebno prinesel ni pa popularni Gervasuttijev valo 42 učiteljev prostovoljcev. v muzej svoje dereze. Po stroki ozebnik z dvema izstopoma, od Kolektivnih izletov je bilo za je bil botanik, od I. 1920 aka- katerih eden drži naravnost na 63 000 dni. Jamarji CAF so pri- demski učitelj, nato direktor bo- vrh Mt. Blanc du Tacul. L. 1964 redili osem taborjenj, dve v Tur- taničnega vrta in soustanovitelj sta prvič preplezala steber »des čiji in Iranu. CAF ima tudi letal- alpinetuma na Schynige Platte. DYHRENFURTH, KARL WEBER je degeneriral in izumrl. 1000 km skupin je opravilo 1160 delovnih IN ALEXAN'DER GRAVEN so bili od tu so sredi puščave ohra- dni, belgijska 651, Nemčija 9, jeseni na skupščini SAC (Švicarski njeni štori dreves, s premerom Francija 41, Italija 47, Švica 413. alpski klub) v Bernu izvoljeni za 70 cm, priča nekdanje rodovitne Belgijci so proučevali posnetke častne člane te stoletne planin- Sahare. Gravure so našli pri sončnih spektrov v infrardečem ske organizacije. Prvi je svetovno oazi El Richa. Imenujejo jih Hdžra in ultravioličastem področju. znani himalajski kronist, drugi Maktuba — popisani kamni. Za- Imeli so na razpolago teleskop predsednik svetovno znane švi- kaj so nam to zapustili ljudje, s 76 cm premera, vendar še ni carske ustanove za raziskovanje ki so živeli pred več tisoč leti? bil montiran, ker še niso dogra- gora, tretji pa zermattski vodnik, Tedaj so tu živeli leopardi, sloni, dili večje kupole. Belgija je do- ki je izvršil več prvenstvenih nosorogi, nilski konji. To kaže bavila računalnik (computer), ki vzponov v Himalaji. Na skup- podoba, na kateri slonič išče za- dopušča, da se meritve nanašajo ščini so bili kot gostje navzoči vetje pri slonici, zasleduje ga na čisto majhne absorbcije, tako zastopniki avstrijskega, nemške- leopard. Zakaj je črni človek po- da bo inštitut za astronomsko ga, italijanskega in holandskega segel po črtalu in to za vse čase spektrografske raziskave močnej- A V, med drugim znani geograf zapisal v skalo? Na razpolago ši. Skupina iz bernskega fizikal- univ. prof. dr. H. Kinzl. Pred- so nam samo domneve: čarovne nega inštituta že nekaj let regi- sednik SAC je razpravljal o dveh podobe v pomoč lovcem, obred- strira jedrske komponente koz- problemih, ki jih bo SAC moral ne podobe, molitev za plodnost? mičnega sevanja z aparatom IGY rešiti, če bo še hotel imeti vo- Zakaj je delalo podobe več rok? — Neutronen — Monitor Pile. dilno vlogo med švicarskimi pla- V različnih slogih, časih? Sfisifa, L. 1966 so napravo predelali, da ninci: vprašanje novih koč in kjer so te podobe, je redek spo- je postala občutljivejša in za- vprašanje vzgoje novih članov. menik »nekdanjih časov silam«. nesljivejša, Na inštitutu so raz- Pritok mladine v planine je to- Naslednji dan jih je vodil tod iskovali tudi fiziologi delovanje likšen, da mu SAC ni več kos. dr. Borkovec (naše gore list?) pljuč v velikih višinah (v zvezi z Vzgaja se v tečajih, ki jih prireja Obiskali so »marabute«, to je olimpiado v Mehiki). Merili so državna prosveta, vendar bi se svetnike, ki naj bi potekali od tudi volumen ledenika Aletsch. kantoni radi znebili te naloge in Alija, zeta preroka Mohameda. Staro kupolo na Sphynxobserva- jo prepustili planinskim sekcijam, Marabut ni samo svetnik, ampak toriju so s helikopterjem prenesli ki bi za to dobile od zveze in tudi njemu posvečena kapela na pomožni observatorij na Gor- od kantonov sredstva. Vodstvo (koubba). Ni nujno, da je grob- nergratu nad Zermattom, novo SFAC (ženski SAC) in NF (AN - nica svetnika, je le znamenje, večjo kupolo pa so sestavljali na prijatelji narave) sta se že iz- kakorkoli etiološko povezano s mestu in to po kosih, ki jih je javili, da bi vzgojo mladine pre- svetnikom. Marabuti so lahko prinašal helikopter, kar seveda vzeli. Obstoji pa v Švici še tretji tudi sveta drevesa in grmovje. ni šlo brez težav, saj je to možno problem, to je varstvo narave, Vsi marabuti delajo čudeže, kjer le ob lepem mirnem vremenu, to pa predvsem zaradi narašča- pa se je čudež zgodil, mora stati tega pa je na takem sedlu bolj nja turistične industrije v gorah. vsaj skromna »koubba«. Ženske malo. Razstava, ki jo ima inštitut SAC si ne lasti monopola, išče poljubujejo monolite, ki stoje na v skalnati kaverni, je bila dalj pa kompromis v okviru švicar- samem. Verjetno gre za obrede časa v bernskem planinskem mu- skega narodnega gospodarstva, v zvezi s plodnostjo, muslimanska zeju, ker so kaverno obnavljali s katerim bi določene vrhove in varianta na grške (in celo vrsto in utrjevali. predele ubranil pred napadom drugih) falične bogove in navade. tehnike in tako ohranil naravni Weekend na Saharskem Atlasu! »patrimonij«. Predvsem so opozo- Če imaš čas in denar, je to da- 88 ŽRTEV LEDENIKA Allalin v rili na ogroženost voda. nes za soboto in nedeljo komaj Saastalu pri Matmarku v Švici še kaj posebnega, vožnja z le- niso mogli pokopati, ker je bila talom traja 12 ur sem in tja — od ledeniško plazovina prevelika. Le- VVEEKEND NA ATLASU imenuje srca Evrope do Sahare, z reak- denik pa prinaša svoje žrtve na dr. Kari Bruch turo, ki jo je na- tivcem pa trikrat manj. dan čez leta. Tu je bilo treba redil iz Alžira v Saharski Atlas. čakati dve leti, da so lahko po- Tu na alžirskem jugu je divji kopali še 87 žrtev. O nesreči smo zapad v nekdanji Ameriki, tu ni AVSTRIJCI NA PAMIRU. Vse kaže, pred dvema letoma obširno po- nobene policije, nobene kontrole, da je avstrijsko zastopstvo ho- ročali. Vprašanje je, če so bili ni treba seči po nobenem do- telo doživeti Pamir z veliko žlico. delavci res žrtve zgolj objektivne kumentu, vse, kar je, človeka Stopili so na devet vrhov, vsi so nevarnosti, ki je prežala z le- sprošča. Saharski Atlas ni čisto prišli na vrh Pik Lenin, tretji naj- denika v baraki, ponoči v trdnem na jugu, je pa ločen od ostalega višji vrh v SZ, naredili so prven- spanju. 54 od njih so bili Itali- sveta, Družba dr. Brucha je ho- stveno smer po vzhodni steni te jani. tela doživeti vtis, ki ga ponujajo gore, dve navezi sta sestopili po gravure v pečinah, o katerih smo severni steni, tretja naveza pa je 3500 CAMPINGOV je v Evropi po pred leti poročali. Navadno jih prečila severovzhodni in severo- stanju iz I. 1967, tako beremo datirajo v mlajšo kameno dobo. zapadni greben. v novem »Europa-Camping und Ker so v bližini našli mnogo pu- Caravaning 1967/68«. Tudi naša ščic in na podobah človeške pri- domovina ima že kar ugledno zore, sodijo, da so nekoč, ko Sa- NA WEISSFLUHJOCHU, v zna- hara še ni bila tako brezupna nem inštitutu, so za I. 1966 izdali številko, vendar v primeri z majh- puščava, tu živela črnska ljud- poročilo o raziskovanju in znan- no Avstrijo, ki ima kar 200 cam- stva. Puščava je ljudi in živali stveneme delu skupin iz evrop- pingov, ne preveč. V knjigi je pregnala na jug, kdor je ostal. skih dežel, ki pošiljajo tja svoje natančno popisano vsako šoto- strokovnjake. 12 raziskovalnih rišče z vsemi napravami. Čena knjige je visoka, zato pa imajo Avstriji so sklenili, da bodo »bika vode, ne geološka sestava tal. kupci oz. lastniki te knjige po- zgrabili za roge«, ne za rep, zato Najeli so 600 strokovnjakov, večji pust pri ceni za prostor v cam- so na glavnem odboru OAV od- del nemških emigrantov, za razi- pingu. ločili, da bodo 40 sekcijam raz- skave, sicer pa sodeluje pri tem delili 4 000 000 aS za koče, 140 000 30 nacij, pravo kozmopolitsko de- 110 LETNICO OBSTOJA je lani aS pa za poporavila potov, po- lovno taborišče, v katerem so or- praznovala Johannishutte (2121 sebej pa 255 000 aS za planinske ganizirali jezikovno šolo, da bi metrov) na južni strani Venedi- naprave, ki so utrpele škodo pri olajšali sporazumevanje. Naredili gerja. Ime ima po nadvojvodi vremenskih katastrofah. so 1000 km cest za dovoz mate- Johannu, enem od brihtnih, de- riala, medtem 200 km avto cest, lavnih udov dunajske cesarske 19 000 AVSTRIJSKIH ŠILINGOV za razmeščanje ljudi in prehrano rodbine. Zgradili so jo pet let stane izlet od Dunaja v Mehiko. skrbi tudi aviacija. Uredili so 120 pred ustanovitvijo DuOAV. Leta Vračunana je cena vožnje z ie- postaj za merjenje vode, 50 za 1871 je kočo prevzela praška Izlet traja 14 dni in je v rednem proučevanje snega, 24 meteoro- sekcija. Še danes je dokaj važno programu dunajskega OAV. V isti loških postaj, opazovalnice za planinsko oporišče. sapi, ko društveno glasilo objav- 2500 hudournikov. Vsi dnevno polja ta, rekli bi, planetarni izlet, šiljajo podatke v študijski cer?ter, kjer jih elektronski stroji prena- ARARAT je za Evropejca zanimiva objavlja tudi notico o kresnem šajo v ažurni »planning«. Kje pa gora z zgodovinskega in geolo- dnevu v Ziljski dolini v Šmo- so problemi starih vasi, mest, na- škega stališča. Z vrha nudi pohorju, kraju, za katerega se skoro stajanje novih, življenje, ki se gled na tri države, na Perzijo, več ne zapiše drugače kot Her- poraja ob akumulacijah I (Iran), SZ in Turčijo, je Evropi magor (tudi za Dobrač nemška Za nas je Avstralija hiperekso- najbližji pettisočak, njegova zgo- glasila dosledno uveljavljajo tična dežela. Človek pa bi rad dovina pa, no, o tem smo že več- »učeno« ime Villacher Alpe). No- tudi tam, kakor povsod, iztrgal krat pisali. tica pravi, da se je ziljskega naravi čim več. Iz Istambula do vasi Dogubajasit praznika udeležilo 1000 ljudi. je 1500 km, avtobus pelje tja tri Gorska reševalna služba, ki jo vodi W. Kanavc, pa je prižgala dni za 30 DM. 25 km od tega THREDBO je avstralski smučarski kresove na petih vrhovih, od ka- mesteca na turško-perzijski meji center, ki spominja na Švico. terih sta slovensko podobo za se z 2000 m visoke planote vzdi- Smučarske proge so relativno silo ohranila Poludnig in Golz. V guje bela ledena kopa Ararata. strme in dolge. Eno je priznala Šmohorju je nekoč delovalo slo- Nemec Storp je s prijateljem svetovna smučarska organizacija vensko planinsko društvo, blizu Gerdom hotel obiskati njegov vrh FIS za mednarodna tekmovanja. tu je najlepša, najdaljša koroška I. 1964 s posebnim dovoljenjem Žičnic in sedežnic je na pretek. tesen, tu so se rodili mnogi po- turškega ministrstva v Ankari. Ko 100 km od Melbourna je gorovje membni Slovenci, tu je končno pa sta prišla do Dogubajasita, Victoria, ki nudi lepe smučarske Lipa, Kugyjev rojstni kraj. civilno dovoljenje za turški ob- izlete. Na Mont Buffalo je bil mejni garnizon ni veljalo. Ko- prvi avstralski smučarski center. mandant je terjal posebno do- Zahtevnejši smučarji pa bolj či- GORE V SLUŽBI ČLOVEKA je voljenje od notranjega ministr- slajo Falls Creek, ki omogoča bilo geslo Avstralije, ko se je stva in se mu Nemca, ki sta pre- užitek smučarjem vseh kategorij. I. 1949 lotila ene največjih gra- vozila 4000 km, da bi prišla na Tu so I. 1957 zgradili prvo av- denj na svetu sploh z namenom, Ararat, nista prav nič smilila. stralsko žičnico. da bi ublažila SUJO. Avstralija je Kljub temu sta se odločila za namreč najbolj suhi kontinent na vzpon. Obmejnim organom sta planetu. Naredili so načrt, da rekla, da gresta v Perzijo, što- AMERIKANEC CHOUINARD, znan bi obrnili tok Snowy River, ki se pala kamion, se z njim peljala kot pojem moderne plezalske izliva v Tasmansko morje na jugu, 5 km iz mesteca, izstopila, pri- opreme, ki je odprla novo dobo na vzhod. Dela bi zasegla čakala tam noč in jo nato use- alpinizmu, je bil poleti 1966 v 4500 km2, ki jih obkrožajo gore kala po 10 km dolgi planoti Ara- Alpah. Z L. Korom sta v les in bi obsegala: devet velikan- ratu nasproti. Bivakirala sta na Courtes preplezala švicarsko smer skih pregrad in vrsto manjših, prepereli lavi, naslednji dan pa z deseto ponovitvijo. 160 km predorov, 140 km visokih že popoldne naletela na sneg v akveduktov, naprave za zajema- višini 3700 m in se tu pripravila nje hudournikov in njihovo usmer- za bivak. Tretji dan sta se opre- janje v kanale in rezervoarje. mila z derezami in ob treh po- Elektrarne v tem visokem sistemu poldne brez težav dosegla vrh, bi proizvajale 5000 milijonov KW uživala pogled na Kavkaz, na ar- letno, dve in pol milijardi m3 mensko glavno mesto Erivan, vode bi po potrebi namočilo raz- sicer pa jima je razgled kalila sušene pokrajine in dvignilo let- megla. Kako sta prišla mimo gar- Popravek: V pregledu planinskih nesreč no produkcijo na 300 milijonov nizona nazaj grede, ne poročata. v I. 1966, objavljenem v PV 12/1967 v sfr. Za realizacijo projekta bi ra- prilogi, je pod tek. št. 29 napačno Najbrž ni bilo prehudo. bili 4 milijarde avstralskih fun- naveden vzrok smrtne nesreče. Sestav- Ijalec se je zanesel na prvi zapisnik, tov. Samo elektrika bi vrnila po- ki so ga kasnejša poizvedovanja ovrgla. lovico te vsote. VZDRŽEVANJE PLANINSKIH KOČ Uredništvo ima drugačne potrebe kot vzdr- Seveda je taka gradnja tudi za IVAN TOMA2IČ, Visokošolski dom ževanje dolinskih objektov. Mate- Avstralijo problem. Nima dovolj »Korotan«, Wlen, Albert g. 48, je za riali v višinah nad 1200 m hi- materiala ne ljudi, celo zemljevidi tiskovni sklad -Planinskega Vestnika« prispeval 37 N din. — Hvala za darilo treje propadajo itd. V sosedni niso izdelani. Ni znana količina in za pozdrav z Dunajal GEOLOŠKE EKSKURZIJE V LETU 1968 5. - Predgorje Kamniških Alp: ski sezoni v oskrbi PD Kranj - sekcija Planinski dom na Veliki planini, Stari -Sava« - Dom na Čemšeniku nad grad nad Kamnikom, Dom na Krvav- Kokro bo stalno odprt do 30. 4. 1968. Slovensko geološko društvo že dve leti cu, Koča ob žičnici na Krvavcu, Men- Koča na Kriški gori ob sobotah in z velikim uspehom prirejo geološke nedeljah. ekskurzije po Sloveniji. Prvo leto so geška koča na Gobavici, Koča na Re- ljubitelji norave hodili po Gorenjski, sevni nad Šentjurjem. 4. - PREDGORJE KAMNIŠKIH ALP: lani pa po Dolenjski. Letos so se 6. - POHORJE: Dom na Menini planini ob sobotah, geologi odločili za razne pokrajine. nedeljah in praznikih, če se prijavi Mariborska koča, Planinski dom Zarja, Dve ekskurziji bosta na Primorsko, tri nad 10 obiskovalcev (PD Gornji grad). v Zasavje, ena na Dolenjsko in ena Ribniška koča. Koča na Pesniku, Koča v okolico Vrhnike m rob Ljubljanskega na Osankarici, Ruška koča, Dom pri 5. - POHORJE: barja. treh kraljih, Grmovškov dom pod Ve- Koča na Pesku — v šolskih oočitnicah liko kopo, Koča pod Kremžarjevim v januarju in februarju. Datum bo Zlasti v zasavskih hribih bodo tudi vrhom. Na Brinjevi gori. planinci prišli na svoj račun. Vse javljen v dnevnem časopisju in v RTV. ekskurzije pa so zonimive za vse tiste 7. - BOČ: 6. - ZASAVJE: ljubitelje gora, ki hodijo z odprtimi Dom na Boču. Koča na Kopitniku ob sobotah popol- očmi po naši lepi domovini. Geologi, 8. - GORICKO: dne, nedeljah in drž. praznikih. ki vodijo izlete, se namreč trudijo, da bi bila njihova razlaga razumljiva Koča Tromejnik na Doliču (po dogo- 7. - TRŽAŠKO-KOMENSKI KRAS: vsem. Obenem so na mnogih geo- voru). Tumova koča na Slavniku ob sobotah loških ekskurzijah tudi botaniki, hidro- 9. - KOZJAK: od 12 h do ponedeljka ob 10 h; ena- logi, speleologi in razni drugi strokov- ko za drž. praznike. Dom na Kozjaku, Koča na Žovcarje- njaki. Vsi ti med potjo opozarjajo Ivan Zabel na različne naravoslovne, zgodovinske, vem vrhu, Podlipje. umetnostno zgodovinske in druge za- 10. - ZASAVJE: nimivosti. Koča na Bohorju, Tončkov dom na Geologi imajo za letos v nočrtu na- Lisci, Dom v Gorah, Dom na Kalu, PRAVILNIK ZA DELO DISCIPLINSKIH slednje ekskurzije: Dom na Mrzlici, Koča na Kumu, ORGANOV PLANINSKE ORGANIZACIJE 31. marca. Ljubljana—Kozina—Črni Kal Koča na Šmohorju, Dom r. • Jančah, V SLOVENIJI (paleolitska postaja) - Hrastovlje Koča na Zasavski geri, Dragov dom (geologija okolice, ogled fresk v cer- na Homu. kvi) — Kubed—Buzet—Pazin (med potjo 11. - GORJANCI: Po 43. členu statuta Planinske zveze geološke, botanične, zgodovinske ter Slovenije in v zvezi s 26. členo.n pra- umetnostno zgodovinske zanimivosti). Dom Vinka Paderšiča na Gorjancih, vilnika častnega sodišča Planinske 21. aprila. Litija-Vače— Kresnice (re- Dom na Polomu. zveze Jugoslavije je Planinska zveza zultati novejših geoloških raziskav, 12. - DOLENJSKO GRIČEVJE: Slovenije na svoji redni VIII. skupščini arheološke najdbe). Dom na Mirni gori, postojanka v dne 16. aprila 1967 sprejela naslednji 26. maja. Ljubljana-ldrija (geologija pravilnik okolice, opis rudišča) — Most na Soči Crmošnjicah. za delo disciplinskih organov planin- —Goriška Brda (geologija, geomorfo- 13. - POLHOGRAJSKI DOLOMITI: ske organizacije v Sloveniji. logija, zgodovi.a). Dom na Govejku. 9. junija. Gorjanci (geologija in bo- 14. - TRNOVSKI GOZD: I. Splošne določbe tanika). Koča na Čavnu, Koča pri izviru Hub- 1. člen 15. septembra. Kum (geološka zgradba Ija, Dom Kekec na Katarini. okolice). 15. - IDRIJSKO HRIBOVJE: Član planinskega društva mora v svo- 20. oktobra. Sava-Partizanski vrh—Iz- jem delovanju kot planinec izpolnjevati Zavetišče na Jelenku, Koča na Hle- lake (geološke zanimivosti, toplice). prostovoljno sprejete naloge in dolž- 10. novembra. Okolica Vrhnike (geo- viški planini, Pirnatova koča na Ja- nosti, ki so navedene v statutih in logija Barja in obrobja, hidrologija, vorniku, Planinski dom Rudar Vojsko, pravilnikih planinskih organizacij. ugotovitve novejših raziskav). Dom na Goropekah. Za hujšo kršitev pravil in planinskih Na ekskurzije vabimo vse ljubitelje 16. - NANOS: navad odgovarja pred disciplinskimi narave. Podrobnosti in morebitne spre- organi svoje organizacije. membe bomo sporočili v -Delu«. Vojkova koča na Nanosu. Furlanovo zavetišče pri Abramu. 2. člen Odbor 17. - NOTRANJSKI KRAS: Koča Mladika na Pečni rebri, Dom Za hujšo kršitev (prekršek) se štejejo zlasti, če član STALNO na Slivnici. OSKRBOVANE PLANINSKE 1. ruši ugled planinske organizacije POSTOJANKE V ZIMSKI SEZONI ali ji povzroči škodo; 1967-68 2. se netovariško vede in ravna, predvsem pa če opusti potrebno ukrepanje in možno pomoč drugim planincem v 1. - JULIJSKE ALPE: OBČASNO OSKRBOVANE PLANINSKE POSTOJANKE V ZIMSKI SEZONI gorah; Blejska koča na Lipanci, -Murka« na 1967-68 3. ogroža varnost drugih obiskovalcev Bledu, Planinski dom »Zlatorog« v v gorah, zavaja neizurjene in pomanj- Trenti, Dom na Predelu, Erjavčeva kljivo opremljene na nevarna pota oz. 1. - JULIJSKE ALPE: koča no Vršiču, Dom na Vršnem, Lito- ture in podobno; strojska koča na Sorški planini, Dom Koča dr. Janeza Mencingerja v Bo- 4. zavestno ali malomarno poškoduje na Komni, Koča pri Savici, Dom v hinju ob nedeljah. Vodnikova koča planinske naprave, kakor so pota, Tamarju. na Velem polju od 15. 4. do 15. 5., markacije, domovi, koče, zavetišča, Koča pod Bogatinom od 23. 12. do 2. - PREDGORJE JULIJSKIH ALP: bivaki in drugi objekti, ki so last 10. 5., Dom na Uskovnici od 25. 11. Zavetišče na Robidovem brdu. Zave- planinske organizacije ali se sicer do 31. 3., potem od 28. 4. dalje; za rabijo v planinske namene; tišče Ravne, Dom no Smarjetni gori, Tičarjev dom na Vršiču bo javljeno Slavkov dom na Golem brdu, zave- pozneje. Mihov dom in Koča na 5. uničuje planinsko floro ali favno tišča pri Beru v Dražgošah in Pri Gozdu na Vršiču ob sobotah, nede- ali druge naravne lepote oz. zname- Urbanu v Dražgošah, zavetišči Prtovč ljah in državnih praznikih; za kočo nitosti ; in Lajše. pri Triglavskih sedmerih jezerih bo 6. zlorabi zaupano funkcijo v planin- javljeno pozneje. ski organizaciji; - KARAVANKE 7. nevestno ali malomarno opravlja om Pristava v Javorniškem rovtu, 2. - KARAVANKE: zaupane mu planinske dolžnosti. 'm na Peci, planinske postojanke: •JVO, Mihev, Helena pod Peco, Po- Koča na Naravskih ledinah do 15. 4. 3. člen lka koča"~ pod Plešivcem, Dom Ze- vsako soboto od 17 h do nedelje 18 h, a. ob državnih praznikih enako. Spre- Za obravnavanje in odločanje o disci- jema rezervacije za navedene dneve plinskih prekrških so pristojni disciplin- KAMNIŠKE ALPE: za manjše skupine (PD Ravne). Dom ski organi (častna razsodišča, disci- • Logarski dolini, Mozirska koča na Kofcah do 15. 2. plinska sodišča, komisije itd.), ki jih 'teh, Dom na Smrekovcu, Pud- izvoli najvišji organ vsake planinske Dom v Kamniški Bistrici, Pri 3. - KAMNIŠKE ALPE: organizacije. Koprivni, Koča pod Olševo, Dom Kokrskega odreda na Kolišču ob Ti disciplinski organi so pri svojem dom na Slemenu. sobotah in nedeljah. Letos bo v zim- delu samostojni. 4. člen tožilcu, da čimprej vloži obtožni pred- V. Pritožba, obnova in sprememba log. pravomočne odločbe Predloge zo uvedbo postopka zastopa pred disciplinskimi organi tožilec, ki Če pa sodi, da ni osnove, zavrne 20. člen ga za vsak posamezni primer imenuje predlog oz. prijavo s sklepom, ki ga vroči predlagatelju oz. prijavitelju in upravni odbor planinske organizacije. Proti odločbi disciplinskega organa tožilcu. Predlagatelj iz 1. odstavka 9. (častnega razsodišča, disciplinskega člena in tožilec imata pravico, da v 5. člen sodišča, komisije) imata pravico pri- 15 dneh vložita pritožbo na disciplin- tožbe obdolženec in tožilec. ski organ (častno razsodišče, disciplin- Disciplinski organ pri PZS je častno Rok za pritožbo je 15 dni. razsodišče. sko sodišče, komisijo), katerih odločba je dokončna. Častno razsodišče ima 5 članov, ki jih 21. člen izvoli in razrešuje skupščina PZS. V tem primeru predsednik disciplin- Člani izberejo izmed sebe predsednika. skega organa ne more sodelovati. O pritožbi zoper odločbo disciplin- Častno razsodišče zaseda v sestavu skega organa planinskega društva od- treh članov. loča častno razsodišče PZS, o pritožbi 12. člen 6. člen zoper prvostopno odl&čbo častnega Obtožni predlog vroči predsednik ob- razsodišča PZS pa glavni odbor PZS. Častnemu razsodišču PZS pomaga pri dolžencu in razpiše obravnavo, na Odločba drugostopnega organa je delu zapisnikar, ki ga imenuje uprav- katero mora povabiti obdolženca in dokončna. ni odbor PZS. tožilca ter o tem obvestiti predlaga- 22. člen telja iz 1. odstavka 9. člena. Obsojenec in tožilec lahko zahtevata II. Pristojnost 13. člen obnovo postopka, ki se je končal z 7. člen odločbo o disciplinskem kaznovanju. Obdolženec ne sme biti povabljen na Obnova se dovoli: obravnavo, če ni bil že poprej zaslišan Prekrške (2. člen) obravnava in disci- a) če so podane nove okoliščine ali plinske kazni izreka v prvi stopnji čast- oz. če mu ni bila dana možnost za- slišanja. novi dokazi, ki se niso mogli upo- no razsodišče (disciplinsko sodišče, rabiti v prejšnjem postopku, komisija itd.) tistega planinskega dru- 14. člen štva, čigar član je kršilec, razen pri- b) če je bila odločba oprta na lažnih merov iz nadaljnjih odstavkov tega Obdolženec ima ves čas disciplinskega ali zelo pomanjkljivih dokazilih in če člena. postopka pravico do branilca. bi v teh primerih lahko prišlo do dru- gačne odločbe. Častno razsodišče PZS obravnava in odloča na prvi stopnji o disciplinskih 15. člen prekrških članov glavnega, upravnega 23. člen Po uvedbi disciplinskega postopka in nadzornega odbora PZS in članov Obnova se lahko predlaga v roku komisij PZS, če se prekršek nanaša na lahko disciplinski organ (častno raz- treh mesecev od dneva, ko je predla- delo v tem odboru oz. v komisiji in sodišče, disciplinsko sodišče, komisija) gatelj zvedel za okolnosti, zaradi ka- o prekrških, ki so jih skupaj napravili iz utemeljenih razlogov izda odločbo terih je obnova dopustna, toda naj- člani različnih planinskih društev včla- o suspenziji oz. začasni prepovedi pozneje v roku treh let od pravomoč- njenih v PZS. opravljanja določenih funkcij oz. opravil v planinski organizaciji do pravo- nosti odločbe. Častno razsodišče PZS sme na pred- močne rešitve zadeve. log planinskega društva ali organov Zoper to odločbo ni pritožbe. 24. člen PZS ali tožilca, pa tudi na lastno po- budo, prevzeti v postopek in odločitev Predlog za obnovo postopka se vloži katerokoli zadevo iz območja PZS, 16. člen pri disciplinskem organu prve stopnje, kadar to terjajo posebni razlogi (po- ki je izdal odločbo o disciplinskem sebno težak primer, komplicirana ali O sejoh in obravnavah se vodi za- kaznovanju. občutljiva zadeva itd.). pisnik. Zapisnik o obravnavi podpišejo predsednik oz. član, ki vodi obrav- Proti zavrnitvi predloga za obnovo po- navo, zapisnikar, obdolženec in to- stopka imajo upravičenci iz prvega 8. člen žilec. odstavka 22. člena pravico do pritožbe v roku 15 dni na drugostopni organ Upravni in nadzorni odbor PZS imata 17. člen iz 21. člena. pravico zahtevati od upravnega organa planinskega društva, da sproži po- Disciplinski organ (častno razsodišče, 25. člen stopek pri svojem disciplinskem orga- disciplinsko sodišče, komisija) odloča Skupščina planinske organizacije, ka- nu. Če ta tega ne napravi v 30 dneh, z večino glasov. Odločbe podpisujeta tere disciplinski organ je dokončno lahko predlagatelj predlaga uvedbo predsednik in zapisnikar. odločal, lahko v posebnih izjemnih postopka pri častnem razsodišču PZS. Odločba se dostavi obdolžencu, to- primerih pravnomočno odločbo spre- žilcu, pristojnemu planinskemu društvu meni. in upravnemu odboru PZS. III. Postopek 26. člen 9. člen Pravico do pregona zaradi disciplin- IV. Disciplinske kazni skih prekrškov zastara v vsakem pri- Disciplinski postopek se začne na meru v enem letu. predlog upravnega ali nadzornega od- 18. člen bora planinske organizacije. Disciplinski postopek se lahko začne Kazni za prekrške so: VI. Stroški tudi na vsako drugo prijavo. 1. opomin; 2. ukor; 27. člen 10. člen 3. strogi ukor; Stroški disciplinske obravnave breme- 4. prepoved opravljanja funkcij v svoji nijo planinsko organizacijo, katere di- Po predlogu oz. prijavi oceni predsed- planinski organizaciji; sciplinski organ vodi postopek. nik disciplinskega organa (častnega 5. prepoved opravljanja funkcij v vseh razsodišča, disciplinskega sodišča, ko- planinskih organizacijah za dobo misije), ali so podani pogoji za uved- 1-3 let; VII. Končne določbe bo postopka. 6. začasna izključitev iz članstva vseh 28. člen Če misli, da pogoji niso podani, planinskih organizacij za dobo 1—3 ravna po 2. odstavku 11. člena. Če let; Planinska društva, včlanjena v PZS, pa misli, da so pogoji podani, zasliši 7. stalna izključitev iz članstva vseh lahko v skladu s temeljnimi določbami predsednik oz. član disciplinskega planinskih organizacij. tega pravilnika izdajo svoje pravilnike. organa (častnega razsodišča, disci- Če planinsko društvo svojega pravil- plinskega sodišča, komisije), ki ga 19. člen nika nima, uporablja ta pravilnik. določi predsednik, prijavljenca in opravi druge potrebne poizvedbe. Kazni pod točko 5. in 7. prejšnjega člena se lahko po odločbi disciplin- 29. člen skega organa objavijo v glasilih pla- 11. člen Ta pravilnik začne veljati 15 dni od ninske organizacije ali v drugem dneva objave v Planinskem Vestniku. Če meni predsednik po končanih po- tisku. izvedbah, da je utemeljen sum disci- O teh kaznih morajo biti obveščene Predsednik PZS plinskega prekrška, dostavi predmet vse planinske organizacije. dr. Miha Potočnik I. r. »IGO« V PLANINAH SE BOSTE NAJBOLJE OSVEŽILI S KVALITETNIMI LJUBLJANA ALKOHOLNIMI TRNOVSKI PRISTAN 8 IN BREZALKOHOLNIMI PIJAČAMI Telefoni: 21-747, 20-869

Izdelujemo opremo za gostinstvo, bolnice, samopostrežne restavracije in obrate druž- bene prehrane (Pefoole Izvršujemo vsa dela od projektiranja, do- bave in montaže. PTUJ Za vsa dela dajemo jamstvo.

Zahtevajte ponudbe in prospekte

- KAMIONI

- AVTOBUSI

- SPECIALNA VOZILA

- ZRAČNO HLAJENI MOTORJI Tovarna avtomobilov in motorjev Maribor Tovarna dokumentnega in kartnega papirja Radeče pri Zidanem mostu

Telefon: Radeče 81-950, 81-951 Tekoči račun pri NB Laško 5071-601-1030 Brzojavi: Papirnica Radeče Železniška postaja: Zidani most

PROIZVAJA: vse vrste brezlesnih papirjev in kartonov, specialne papirje, surovi heliografski in foto papir, paus papir, kartografski, specialni risalni »Radeče«, papirje za filtre itd.

IZDELUJE: vse vrste kartic za luknjanje v standardni velikosti in tisku.

PO ŽELJI IZDELUJE KARTICE V POSEBNEM TISKU V RDEČI, MODRI ALI SIVI BARVI

impol - INDUSTRIJA METALNIH POLIZDELKOV SLOVENSKA BISTRICA

proizvaja:

pločevino, trakove, rondele in rondelice, palice, cevi in profile, žico, varilno žico in pletene elektro-vodnike, okna, vrata, fasade in nosilne konstrukcije, iz aluminija in vseh standardnih aluminijskih zlitin.