Diplomsko Delo

Home , Darkwood Dub, Direktori, Disciplin A Kitschme, Du Du A, Ekatarina Velika, Haustor

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO ODDELEK ZA ZGODOVINO

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2015 PATRICIJA JEREB

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO ODDELEK ZA ZGODOVINO

PATRICIJA JEREB

Ne računajte na nas! Razpad Jugoslavije in vpliv rock 'n' rolla v protivojnih akcijah v Srbiji v devetdesetih letih prejšnjega stoletja

Diplomsko delo

Študijski program: Etnologija in kulturna antropologija Zgodovina

Mentorja: red. prof. dr. Rajko Muršič red. prof. dr. Božo Repe

Ljubljana, 2015

Zahvala

Iskreno se zahvaljujem mentorjema prof. dr. Rajku Muršiču in prof. dr. Božu Repetu za vse strokovne nasvete in vsestransko pomoč pri izdelavi diplomskega dela ter vsem svojim sogovornikom, saj brez njih moje diplomsko delo ne bi bilo mogoče. Zahvaljujem se staršem in prijateljem za vso podporo in spodbudne besede v času študija.

Izvleček

Ne računajte na nas! Razpad Jugoslavije in vpliv rock 'n' rolla v protivojnih akcijah v Srbiji v devetdesetih letih prejšnjega stoletja

Diplomsko delo obravnava tematiko razpada Jugoslavije in vpliv rocka v protivojnih akcijah v Srbiji. Vojne na območju nekdanje Jugoslavije so v srbski družbi pustile neizbrisen pečat. Vojna kultura ni vplivala samo na razmah kriminala temveč je močno zaznamovala tudi glasbeno sceno. Protivojne akcije so bile relativno pogoste; vojni situaciji so se upirale različne organizacije, ki so z akcijami opozarjale na nesmiselnost vojne in njene posledice. Prav tako so protivojno držo izražali posamezni rock glasbeniki, ki so izvedli nekaj uspešnih projektov. Najodmevnejši projekt je skupina Rimtutituki, ki je v februarju 1992 posnela pacifistično pesem Slušaj 'vamo (Poslušaj) z eksplicitnim sporočilom. Rock ni preprečil tragičnega konca SFRJ, to niti ni bil namen, brez dvoma pa izpeljani glasbeni projekti predstavljajo velik uspeh in iskro upanja vsem narodom nekdanje skupne države.

Ključne besede: razpad Jugoslavije, Srbija, Slobodan Milošević, vojna, popularna glasba, rock, Rimtutituki, turbo-folk

Abstract

Do not count on us! The Break-up of Yugoslavia and the Impact of Rock 'n' Roll in Serbian Antiwar Actions of the nineties

The thesis discusses the break up of Yugoslavia and the impact of rock in Serbian antiwar actions. Wars inside the territory of the former Yugoslavia have left a huge mark on Serbian society. The culture of war caused the growth of crime and marked the music scene. Anti-war actions were relatively frequent; different organizations resisted the war situation by warning of negative consequences of the war itself. Some rock musicians had antiwar beliefs as well, therefore they organized some successful projects. The project which caused the biggest attention was done by the group Rimtutituki – in February 1992 they recorded pacifistic song with explicit message - Slušaj 'vamo (Listen here). Rock has not prevent the tragic end of the SFRY, it was not its purpose either, but no doubt it was a great success and the bright light of hope for all nations of former common state.

Key words: the break-up of Yugoslavia, Serbia, Slobodan Milošević, war, popular music, rock, Rimtutituki, turbo-folk

KAZALO

1. UVOD...... 1

2. ZGODOVINSKO OZADJE ...... 2

2.1. Tudi po Titu Tito! ...... 2

2.2. Slobodan Milošević ...... 10

2.3. Razpad SFRJ in vojne na ozemlju nekdanje skupne države ...... 14

3. OPOZICIJA REŽIMU SPS IN PROTIVOJNE AKCIJE ...... 19

3.1. Odnos opozicije in oblasti ...... 19

3.2. Protivojne organizacije ...... 21

4. ROCK 'N' ROLL, POLITIKA IN UPOR ...... 25

4.1. Rock 'n' roll v Jugoslaviji ...... 27

5. SRBSKI ROCK 'N' ROLL KOT PROTIUTEŽ VOJNI ...... 33

5.1. Rimtutituki ...... 36

5.2. »Ne računajte na nas!« ...... 42

5.3. EXIT ...... 51

5.4. Učinek protivojnih akcij ...... 52

6. RADIO B92 – RADIO, GIBANJE, IDEJA, ORGANIZACIJA ALI STANJE ZAVESTI? ...... 54

7. GLASBA IN IDENTITETA – JAZ IN DRUGI ...... 56

7.1. Kulturni rasizem ali subkulturna raznolikost – urbanost ali primitivizem ...... 58

8. ESTETIKA TURBO-FOLKA ...... 60

9. ZAKLJUČEK ...... 64

LITERATURA IN VIRI ...... 65

1. Uvod »Kakvo je društvo, takva je i muzika.

Muzika ne može da se gleda van konteksta društva.«1

Branimir Johnny Štulić, 1983 (v Ivačković 2013: 7)

Leto 1989 je bilo prelomno leto v svetovni zgodovini. Padli so socialistični režimi, padel je Berlinski zid, zgodil se je protest na trgu Tiananmen. Istega leta je imel takratni srbski predsednik Slobodan Milošević slavni govor na svečani spominski slovesnosti na Gazimestanu, na Kosovu - v 'srcu srbske nacije', kot ga nekateri radi poimenujejo. Desetletje, ki je sledilo, se je v spomin narodov Jugoslavije zapisalo po tragediji - razpadu skupne države Jugoslavije in krvavi vojni z ogromnim številom žrtev. Devetdeseta leta v Srbiji so bila leta strahu, sankcij in dolgih vrst čakajočih ljudi, da bi kupili kruh. To so bila leta, polna kontradikcij in kompleksnih fenomenov. Vojna se je zgodila, nihče je ni mogel zaustaviti. Tudi rock 'n' roll ne.

V svojem diplomskem delu se ukvarjam z glasbo v devetdesetih letih v Srbiji ter z njenim vplivom v protivojni propagandi. Moja glavna metoda raziskovanja je bila etnografska – pogovarjala sem se s posamezniki, ki so bili na takšen ali drugačen način vpeti v takratno dogajanje, z rock glasbeniki, novinarji, glasbenimi kritiki in drugimi. Pomemben del raziskovanja je bila tudi analiza takratne periodike, predvsem neodvisnih medijev. Zavedam se, da glasba ni spremenila poteka tragičnih dogodkov, niti to ni bil njen namen. Prepričana pa sem, da so glasbeniki s pomočjo pesmi svetu poslali jasno opozorilo o nesmiselnosti vojne.

Poudariti želim, da sem rojena leta 1992 v Sloveniji. Dogodkov, ki so predmet mojega raziskovanja nisem doživela, do njih imam tako časovno kot kulturno distanco. Vem, da ima to prednosti in slabosti. Sem zunanjka, zato so mi nekateri detajli ostali nevidni, skriti ali pa sem jih težko razumela, saj vsakega raziskovalca določa kulturni kontekst okolja. Po drugi strani pa je prav ta distanca ključna, da sem neke stvari razumela na nov način s širše perspektive – brez emotivne vpletenosti.

T. i. narodna2 glasba je od sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja in vse do

1Kakršna je družba, takšna je tudi glasba. Glasbe ni mogoče opazovati zunaj družbenega konteksta.

1 danes pogosta tema javnih razprav in eden pomembnejših identifikacijskih elementov v Srbiji. Posebno v času vojn na območju nekdanje Jugoslavije je turbo-folk postal »prepoznaven simbol določene vrste srbskega nacionalizma, tako za tiste, ki so se identificirali s to vrsto glasbe, kot za tiste, ki so ji nasprotovali« (Simić 2006: 98). Po principu: »Povej mi, kakšno glasbo poslušaš in povem ti, kdo si.« Del takratne srbske underground rock scene je predstavljal pomembno protivojno držo in protiutež politiki, a ni spremenil tragičnega končnega rezultata ob razpadu Socialistične federativne republike Jugoslavije.

2. Zgodovinsko ozadje

Za razumevanje tematike, ki jo obravnavam, je ključno razumevanje politične situacije v zadnjih dveh desetletjih prejšnjega stoletja v Jugoslaviji. Na naslednjih straneh bom podala krajši opis ključnih dogodkov, ki so privedli do razpada Socialistične federativne republike Jugoslavije,3 vojn na Balkanu, dotaknila pa se bom tudi vzpona in padca režima Slobodana Miloševića in njegove socialistične stranke.4 Tema, ki sem jo raziskovala, je kompleksna in občutljiva. V letu dni raziskovanja in študija na Univerzi v Beogradu sem se seznanila tudi s srbsko interpretacijo političnih dogodkov ob razpadu skupne države Jugoslavije. Želela bi poudariti pomembne razlike v njihovem tolmačenju pri srbskih in slovenskih zgodovinarjih ter antropologih, zato sem se odločila, da bom v nadaljevanju pozornost namenila tudi glavnim točkam tega konfliktnega pogleda.

2.1. Tudi po Titu Tito!

Že v času bolezni Maršala Tita so se na Zahodu vodile polemike o prihodnosti Jugoslavije. Vodilni svetovni politiki so se spraševali, če bo država sploh preživela. Jasno je bilo, »da gre s Titom v grob tudi legitimnost režima, ki ga je poosebljal, in da med njegovimi nasledniki ne more nihče računati na to zapuščino« (Pirjevec 1995: 357). Predsednik Tito je umrl v Ljubljani, 4. maja 1980. Njegova priljubljenost po vsem svetu je

2Narodna ali novokomponirana glasba; pišem o novo ustvarjeni ljudski glasbi. 3 V nadaljevanju SFRJ. 4 V nadaljevanju SPS, Socialistička partija Srbije.

2 bila velika, Tito je v javnosti predstavljal boj proti Hitlerju in kasneje boj proti stalinizmu. Na njegov pogreb v Beograd je prispelo »kar 209 delegacij iz 127 držav« (Pirjevec 1995: 357). Kljub geslu »po Titu Tito« so nesoglasja in napetosti v državi kmalu po njegovi smrti izbruhnile na površje. Vse bolj glasno so nekateri politiki razmišljali o reformi sistema, razpravljali so o tem »kako združiti svobodo in socializem«, polemizirali o demokratičnem centralizmu in svobodi govora. Govorimo o obdobju, ko je prenovo zahtevala tudi velika gospodarska kriza – stagnacija izvoza, »pretirano ambiciozna strategija gospodarskega razvoja in neustrezna razporeditev notranjih sredstev, ki sta pospešili uvoz in zadolževanje v tujini« (Pirjevec 1995: 359). Zahodu je gotovo največ pomenila stabilnost in neodvisnost Jugoslavije. Novembra 1980 na madridski konferenci je Zahod strogo »napadel Češkoslovaško, Sovjetsko zvezo in Poljsko zaradi kršitve človekovih pravic, o Jugoslaviji pa ni izrekel niti besede. Predstavnik Washingtona jo je celo javno pohvalil zaradi pozitivnega pristopa k temu vprašanju in poudaril posebno spoštovanje, ki ga uživa v ZDA« (Pirjevec 1995: 361). To dejstvo potrjujejo tudi krediti, ki jih je Jugoslavija dobivala od Avstrije, Kuvajta, Francije, Zahodne Nemčije in tudi Mednarodnega denarnega sklada. Jugoslovanska politika je tako lahko mirno računala, da bo Zahod spregledal njihov notranji režim, »če jim bo le uspelo ohraniti svoj neodvisni mednarodni položaj« (Pirjevec 1995: 361). Na Kosovu so 11. marca 1981 izbruhnili nemiri, ki so trajali do prvih dni aprila. Demografska eksplozija Albancev5 je močno skrbela Srbe, ki so imeli Kosovo za »zibelko svojega naroda« (Pirjevec 1995: 362). Pomembno je razumeti, da je bilo Kosovo v Jugoslaviji večplasten problem.6 Pokrajina je ostala močno nerazvita – razlike med njo in drugimi deli države so se večale.7 Nemiri, ki so izbruhnili marca, so se razširili v velik odpor z geslom »Kosovo – republika« s ciljem avtonomije pokrajine. Zahteva Albancev, ki so postali četrta največja etnična skupnost v federaciji, »je imela močan rušilni naboj, saj je implicitno zanikala Kardeljevo teorijo o narodih in narodnostih (po kateri so bile upravičene do republike samo etnične skupine, ki niso imele 'matic' zunaj jugoslovanskih

5Kosovski Albanci so imeli največjo stopnjo rasti v Evropi, 25 ‰ prirastka na tisoč prebivalcev. V času ene generacije so se številčno podvojili (Pirjevec 1995: 361). 6»Turki so srednjeveško srbsko kraljestvo porazili na Kosovu l. 1389. Med balkanskimi vojnami (1912-13) je Srbija okupirala (oz. osvobodila) Kosovo. Po prvi svetovni vojni je Jugoslavija začela z izgonom Albancev v Turčijo. Med drugo svetovno vojno pa so Albanci kolaborirali z italijanskim okupatorjem. Po vojni se je izgon Albancev nadaljeval, policijsko zatiranje se je prenehalo šele po umiku Aleksandra Rankovića l. 1966« (Muršič 2000: 61). 7Razlika v družbenem bruto produktu med Slovenijo in Kosovom je bila leta 1955 pet proti ena, v začetku osemdesetih sedem proti ena.

3 meja), istočasno pa je ciljala v samo srce srbske nacionalne zavesti« (Pirjevec 1995: 362). Na Kosovu je bilo razglašeno izredno stanje, »v spopadih je bilo po uradnih podatkih ubitih 11 oseb, medtem ko jih je bilo 257 hudo ranjenih«8 (Pirjevec 1995: 363). V aktualno politično dogajanje se je vpletla tudi pravoslavna cerkev in stopila »v zaščito srbskega naroda in njegovih svetišč, češ Kosovo je naš spomin, naše srce, središče naše biti«, vpletala se je tudi v vprašanja politične obnove (Pirjevec 1995: 364). Resne skrbi v Beogradu pa so povzročale tudi »protijugoslovanske 'nacionalistične težnje'« Slovencev in Hrvatov. Ameriški zgodovinar Ross Johnson je takrat o nacionalizmih v Jugoslaviji razmišljal tako:

»Jugoslovanska politična retorika poudarja, da so vsi 'nacionalizmi enako nevarni'. V resnici pa je srbski zdaleč najbolj nevaren. Kot edino politično sredstvo centralizma je edini nacionalizem, ki lahko sproži dezintegracijske reakcije povsod drugod po državi.« (Pirjevec 1995: 364)

Konec leta 1982 je Jugoslaviji grozil bankrot, inflacija je strmo naraščala, hkrati pa je bilo vse več zaprtih zaradi »sovražne propagande«, predvsem na Kosovu. Kljub temu je bila opozicija vse glasnejša; odločila se je, »da opozori na stalinistično jedro režima in postavi pod vprašaj celo njegovo legitimnost« (Pirjevec 1995: 365). Intelektualci so skozi umetnost opozarjali na kritične točke sistema, kot so Goli otok, narodnoosvobodilni boj, ki so ga prikazali kot »strašno bratomorno vojno« (Pirjevec 1995: 365). V juniju 1982 so v Beogradu organizirali dvanajsti kongres ZKJ, imenovan kongres kontinuitete, »da bi podčrtali dragoceno Titovo revolucionarno zapuščino, ki naj bi ostala temelj prihodnjega razvoja Jugoslavije« (Pirjevec 1995: 366). Na kongresu je »prišlo do ostrega soočanja stališč, ki pa ni pripeljalo do preverjanja politične linije in jasne analize aktualnega trenutka, pač pa le razkrilo, kakšen klobčič praktično neuskladljivih interesov in mnenj se je zavozlal znotraj partije« (Pirjevec 1995: 366). Centralistični struji, ki so jo podpirali predvsem Srbi in Črnogorci, in avtonomistični, katere zagovorniki so bili pristaši ustave, sta se pridružili še dve: konservativna in liberalna. Konservativni smeri so pripadali zagrebški in sarajevski politiki, liberalni pa ljubljanski in beograjski (Pirjevec 1995: 366). Septembra 1986 je bil objavljen Memorandum SANU (Srbska akademija znanosti in umetnosti). Srbski akademiki so navajali, da je »decentralizacija Jugoslavije od sredine

8Albanci so govorili o 1600 mrtvih.

šestdesetih let dalje ustvarila osem gospodarskih regij z nacionalnimi ekonomijami kot ideološko podlago ter tako razbila enotnost jugoslovanskega tržišča« (v Ribić 2007b: 151, 152). Prav tako so srbski akademiki pisali o ekonomskem zaostajanju in povojni gospodarski diskriminaciji Srbije, kar naj bi izhajalo »iz njenega politično inferiornega položaja« (Ribić 2007b: 151). Kot trdijo avtorji Memoranduma so namreč Slovenci in Hrvati, zahvaljujoč Titu in Kardelju, »utemeljili politično in ekonomsko dominacijo, s pomočjo katere so uresničevali svoje nacionalne programe in ekonomske aspiracije« (v Ribić 2007b: 151-154). Po tolmačenju nekaterih srbskih avtorjev (npr. Vladimir Ribić) naj bi SFRJ delno razpadla že s sprejetjem ustave leta 1974. Ribić piše, da z novo jugoslovansko ureditvijo ni bila decentralizirana samo Jugoslavija, temveč tudi Srbija,

katere pokrajini, Vojvodina in Kosovo, sta dobili izredno neodvisen status na račun statusa same republike. Ti dve pokrajini sta postali konstitutivni element federacije, zastopani v vseh zveznih organih; medtem ko so njun status, pravice in dolžnosti ter organizacija regulirane z zvezno ustavo, namesto da bi to bilo prepuščeno sami republiki (Ribić 2009: 188, 189).

Ribić navaja, da je bila z ustavo leta 1974 suverenost Srbije omejena, ter da njen status ni bil enakopraven z ostalimi republikami v federaciji (glej Ribić 2009: 189, 190). Prav decentralizacijo in inferiornost Srbije, ki naj bi bili posledici ustave, Ribić navaja kot vzrok za vzpon srbskega nacionalizma konec 20. stoletja (glej Ribić 2009b). »Jugoslovansko ureditev po letu 1974 so centralistični politiki, vrh vojske, pa tudi srbska inteligenca imeli za slovenski ('kardeljanski') konstrukt, v politiki slovenskega vodstva so videli 'nacionalni pragmatizem in taktiko postopnega, ampak vztrajnega uresničevanja svojega nacionalnega cilja – uresničitve samostojne slovenske države'« (Repe 2002: 20). Zato so se kmalu po sprejetju ustave v Srbiji pojavila prizadevanja po spremembi jugoslovanske ureditve. Ustavni položaj avtonomnih pokrajin je radikalno spremenil Slobodan Milošević v t. i. protibirokratski revoluciji - rušenju političnih vodstev, ki so nasprotovala ideji o združitvi vseh ozemelj, kjer žive Srbi (glej Repe 2002: 416). Srbska skupščina je s sprejetjem amandmajev kasneje zavlačevala, saj je Srbiji, potem, ko je Milošević z mitingi resnice dosegel zamenjavo političnih vodstev v obeh pokrajinah, in tudi v Črni gori, staro stanje ustrezalo, ker je v federaciji lahko nastopala s tremi glasovi.

Amandmaji k ustavi so bili sprejeti leta 1989 (glej Repe 2002: 416). Slovenski odgovor podpisnikom Memoranduma SANU je bil podan v 57. številki Nove revije leta 1987. Osrednja misel v novorevijaških prispevkih je bila, »da se mora slovenski narod preoblikovati v nacijo tj. doseči svojo državnost z izvirno suverenostjo, ki ne bo podrejena jugoslovanski; obenem pa vpeljati nov pravni red, ki bo omogočal demokratično izražanje volje državljanov« (Repe 2002: 106). V januarju 1989 je na seji CK ZKJ »prišlo do ostrega soočanja med Kučanom in Miloševićem, ki je pokazalo«, da so Slovenci v svojih prepričanjih ostali sami. »Niso mogli računati na Vojvodino, na Kosovo in Črno goro, ki so že bili v Miloševićevi pesti, pa tudi ne na Makedonijo, kjer ni imel politični pluralizem nobene tradicije, in ne na Hrvaško, ki je bila še vedno pod travmo dogodkov iz leta 1971« (Pirjevec 1995: 394). Bosna in Hercegovina je bila v notranjih sporih zaradi korupcije »in torej izločena iz igre, JLA pa odkrito sovražna« (Pirjevec 1995: 394). Kučan je takrat izjavil, »da bo Jugoslavija demokratična ali je ne bo, ter se uprl Miloševiću, ki se je zavzemal za povratek k državnemu in partijskemu centralizmu, če treba, tudi po nezakoniti poti« (Pirjevec 1995: 394). V februarju 1989 so na Kosovu ponovno izbruhnili protesti »proti dopolnilom k srbski ustavi, ki naj bi ukinila avtonomijo pokrajine« (Pirjevec 1995: 394). Z gladovno stavko je svoje nezadovoljstvo pokazalo tudi 1300 rudarjev Trepče. Beograd se je zbal, da dogodki v pokrajini vodijo do podobnih razpletov kot v Sloveniji. Ta upor so dojeli kot izdajo in na Kosovo poslali specialne enote. V podporo kosovskim rudarjem so v ljubljanskem Cankarjevem domu organizirali zborovanje. Slovenski časopis Delo je naslednji dan zapisal: »Slovenci ne želijo izrednih ukrepov na Kosovu, pač pa zmago razuma, miru in sodelovanja« (Pirjevec 1995: 394). Kot odgovor na to se je pred skupščino v Beogradu, ki jo je krasil velik portret Miloševića, 28. februarja zbralo več tisoč ljudi. Milošević je na shodu izjavil, »da Jugoslavija ne bo nikoli izginila, in obljubil, da bodo organizatorje stavke identificirali, aretirali in kaznovali« (Pirjevec 1995: 394). Množica pa je vzklikala: »Slobo, Srbija je s tabo!« in »Korakali bomo na Kosovo!«, trdno prepričani, da je potrebno »na Kosovu tako kot pred 600 leti braniti krščansko vero in evropsko civilizacijo« (Pirjevec 1995: 395 in 396). Vse bolj je postajalo jasno, da »Jugoslavije ni mogoče več reformirati« (Pirjevec 1995: 396). Slovenska javnost se je na »srbsko norost« ostro odzvala. Srbi pa so v znak protesta »začeli bojkotirati slovensko blago, srbsko društvo pisateljev pa je prekinilo

6 odnose s slovenskim« (Pirjevec 1995: 396). 8. maja 1989 je Tone Pavček na Kongresnem trgu v Ljubljani pred množico 10 tisoč ljudi prebral Majniško deklaracijo, zahtevo suverene države,9 »ki naj se samostojno odloča o povezavah z jugoslovanskimi in drugimi narodi nove Evrope ter se oblikuje v demokratičen, svoboden in pluralističen organizem« (Pirjevec 1995: 396). V Beogradu pa so pluralizem enačili s separatizmom. Slobodan Milošević, ki je na volitvah v maju 1989 dobil predsedniški mandat, je Slovenijo, ki je bila vse od Titove smrti v naprednem procesu liberalizacije, »razglasil za primitiven in fašistični razmah iracionalnega sovraštva« (Pirjevec 1995: 396). »25. junija 1989 so v Beogradu po več kot polstoletni gradnji posvetili nov hram Sv. Save, utemeljitelja srbske cerkve in kulture, ki so ga s ponosom razglasili za največjega v vsem pravoslavnem svetu« (Pirjevec 1995: 397). Tri dni kasneje pa so na kosovskem Gazimestanu priredili mogočno slovesnost ob 600-letnici znamenite kosovske bitke, na proslavi se je zbralo okrog milijon ljudi. »Milošević jih je pozval v 'naskok na zvezde', pri čemer ni izključil – a tokrat brez pesniških olepšav - 'možnosti oboroženih spopadov' v bližnji prihodnosti« (Pirjevec 1995: 397). Slovenci so »tiho, a odločno sprejemali prve ukrepe, da se zaščitijo« (Pirjevec 1995: 397). Iz ustave so 20. julija 1989 črtali člen o partiji kot vodilni v družbi in priznali pravico do političnega pluralizma. Sprejeli so tudi predloge za »53 ustavnih dopolnil, med katerimi je bilo eno bolj prelomno od drugega«. Med njimi so bili tudi: brezpogojna pravica Slovenije do samoodločbe in odcepitve, pravica, da sama odmerja svoj prispevek v zvezno blagajno, pa tudi o tem, »da v republiki ne sme nihče razglasiti izrednega stanja ali izrednih ukrepov brez njenega privoljenja« (Pirjevec 1995: 397). Ti ukrepi so bili »dokaz nezaupanja do Jugoslavije« ter povzročili »ogorčenost in nasprotovanje, ne samo v Srbiji, temveč tudi v Makedoniji, na Hrvaškem in v Bosni« (Pirjevec 1995: 367). Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo je 21. septembra 1989 v Ljubljano poslal »strogo zaupno kritično mnenje«. Mladina ga je objavila že v svoji naslednji številki, ta podatek nam jasno govori o slogi Slovenije oz. da so bila »nesoglasja med oblastjo in opozicijo presežena in da nastaja skupna fronta proti grozeči nevarnosti« (Pirjevec 1995: 397). V sporu med Slovenci in Srbi pa je Milošević storil veliko napako, »namesto da bi najprej prisilil na kolena Slovence in tako osamil še šibko hrvaško pomlad, je sprožil časopisno gonjo proti Zagrebu, ki je slonela na trditvi, da je položaj Srbov na Hrvaškem še slabši kot na Kosovu« (Pirjevec 1995: 403). Tako je sam Beograd pripomogel »k nastanku zavezništva med

9Socialistična republika Slovenija je bila že po prvi ustavi iz leta 1946 suverena republika.

Slovenci in Hrvati« (Pirjevec 1995: 403). V aprilu 1990 so v Sloveniji potekale »prve svobodne volitve po drugi svetovni vojni« (Pirjevec 1995: 403, 404). Za predsednika je bil izvoljen Milan Kučan, 55 % sedežev v parlamentu pa je dobila opozicija DEMOS. V istem mesecu so volili tudi Hrvati, kjer je bil za predsednika izvoljen Franjo Tuđman, a se je kmalu pokazal njegov avtoritaren karakter (Pirjevec 1995: 404). Rdečo zvezdo v zastavi so zamenjali s starim hrvaškim grbom, »rdečo-belo šahovnico, ki so jo uporabljali tudi ustaši«. Tuđman pa je situacijo še dodatno ostril z izjavami, »da po zvezni ustavi etnične skupine, ki so priznane kot narodi (Srbi, Hrvati, Slovenci, Muslimani, Črnogorci, Makedonci), ne morejo biti manjšine in zato nimajo pravic, če živijo zunaj svoje nacionalne republike« (Pirjevec 1995: 405). Situacijo pa je ostril tudi z dejanji – oblast je na različne načine ogrozila položaj Srbov, »tovarne in podjetja so prišla pod kontrolo Tuđmanovih ljudi«, »številni Srbi so tudi na območjih, kjer so bili večina, izgubili službo v javni upravi in milici (v kateri jih je bilo kar 67 odstotkov)« (Pirjevec 1995: 405). Junija 1990, ko je sabor potrdil ustavni amandma in tako »razglasil republiko kot suvereno državo Hrvatov in drugih narodnosti, živečih na njenih tleh, ne da bi kot doslej izrecno omenjal Srbe« (Pirjevec 1995: 405). Dodaten razhod med Beogradom in Zagrebom je pomenila tudi zamenjava Stipeta Šuvarja s Stipetom Mesićem, »Tuđmanovim pristašem«, kar je pomenilo tudi simbolični »zaton komunizma na Hrvaškem« (Pirjevec 1995: 405). Beograd je po zmagi Demosa10 v Sloveniji in zmagi nacionalistov na Hrvaškem, začel z drugačnimi političnimi pristopi. Milošević ni več trdil, »da je treba ohraniti federacijo in enostrankarski sistem za vsako ceno, pri čemer naj bi seveda osrednja vloga znotraj obeh pripadala Srbom« (Pirjevec 1995: 405, 406). Konec junija je Milošević podal tezo, da »je napočil čas za razmislek o samostojni Srbiji« (Pirjevec 1995: 406). Velik problem za Beograd je predstavljalo dva milijona Srbov, »četrtina vsega naroda, ki živijo zunaj srbskih republiških meja, v glavnem v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem, ki jih je treba zaščititi pred preganjanjem, asimilacijo ali prisilno izselitvijo. Srbija je povsod tam, kjer so srbski grobovi.« (Pirjevec 1995: 406). V Beogradu so trdili, »da imajo meje med posameznimi republikami samo upravni značaj: začrtane so bile po drugi svetovni vojni v skladu s političnimi interesi in protisrbskimi čustvi takratnega politbiroja in so zato (razen slovenskih) brez etnične in zgodovinske osnove. V Kninu so »organizirali referendum o kulturni in politični avtonomiji v primeru, če se Hrvaška odcepi«, kljub prepovedi hrvaškega ustavnega sodišča (Pirjevec 1995: 406). Tuđman se je ustrašil napetosti in

10ZKS (Stranka demokratične prenove) ni uspela sestaviti koalicije.

8 obljubil, »da bo njegova vlada priznala srbski manjšini vse pravice. Toda ta izjava je ostala brez odmeva tudi zato, ker je imel Milošević velik interes, prilivati olje na ogenj: s tem je srbsko javno mnenje še bolj potiskal v zanko nacionalizma in tako krepil svoj položaj« (Pirjevec 1995: 406). V mesecu juliju 1990 je v Srbiji potekal referendum, na katerem so Srbi odločali, »ali naj pride do demokratičnih volitev pred sprejetjem nove ustave ali potem« (Pirjevec 1995: 406). 96,8 odstotkov volivcev je izbralo prvo možnost »in s tem so Miloševiću izkazali popolno zaupanje ter mu dali možnost, da oblikuje Srbijo povsem po svoji volji« (Pirjevec 1995: 406). Nova ustava, ki jo je srbska skupščina potrdila 28. septembra 1990 je dala Beogradu pravico,

da skrbi za tiste dele srbskega naroda, ki so naseljeni zunaj njenih meja. To zakonsko normo je Socialistična partija Srbije s podporo opozicije tolmačila v najširšem smislu in izjavila, da bo Srbija zahtevala 'svoja zgodovinska in etnična ozemlja', če bi se Jugoslavija spremenila v konfederacijo ali če bi razpadla. 'Srbija može i sama' (Pirjevec 1995: 406, 407).

Kmalu je prišlo do spopadov na Hrvaškem in tudi v Bosni in Hercegovini. Hrvaški Srbi so »1. oktobra 1990 proglasili svojo avtonomijo, blokirali železniške proge in ceste, posebej okoli Knina, ter prosili Beograd in JLA, naj jim pomagata proti 'fašistični zagrebški vladi'« (Pirjevec 1995: 407). Konec junija je Srbija »razpustila prištinsko skupščino; pri tem pa naletela na nepričakovan odpor. /.../ 2. julija 1990 so na stopnicah zaklenjene skupščine sklicali sejo, na kateri so sprejeli izjavo, da je Kosovo federalna enota, enaka drugim v jugoslovanski državi, njeno ljudstvo pa 'narod', ki ima pravico do samoodločbe. Beograd je takoj reagiral in 5. julija razpustil skupščino in pokrajinsko vlado ter prepovedal tisk v albanskem jeziku« (Pirjevec 1995: 407). V septembru so Albanci sprejeli ustavo, ki je razglasila neodvisno kosovsko republiko znotraj jugoslovanske federacije. V Sloveniji so se odločili za razpis referenduma o vprašanju samostojne Slovenije. Plebiscita 23. decembra 1990 se je udeležilo 93,2 odstotkov volilnih upravičencev. Za suvereno in samostojno Slovenijo se je odločila velika večina, 88,5 odstotkov volivcev. To je bil oblastem jasen znak politične legitimnosti in podpore (Pirjevec 1995: 408). Prelomno dogajanje se je konec leta 1990 zgodilo tudi v drugih republikah. V novembru so bile v

Makedoniji in v Bosni in Hercegovini »organizirane prve pluralistične volitve, /.../ ki so potrdile, da je nacionalna ideja prevladala nad vsako drugo. V Srbiji in Črni gori so bile volitve izvedene v dveh krogih, 9. in 23. decembra, kjer je ljudstvo izrazilo brezpogojno zaupanje Miloševiću in njegovi SPS, v Črni gori pa Bulatoviću« (Pirjevec 1995: 410).

2.2. Slobodan Milošević

Slika 1: Slobodan Milošević in njegova soproga Mira Marković. Avtorica: Goranka Matić.

Slobodan Milošević je politik, ki je močno vplival na usodo srbskega naroda in na druge narode nekdanje Jugoslavije. Rodil se je leta 1941 v Požarevcu. Njegova mama je bila učiteljica, oče pa je končal šolo za pravoslavnega duhovnika. Čeprav je bil po rodu Črnogorec, se je vedno opredeljeval kot Srb. Študiral je pravo. Njegova starša sta naredila samomor, oče v času Slobodanovega študija, mama pa nekaj let kasneje, v začetku sedemdesetih let. Svojo bodočo ženo Mirjano Miro Marković je Slobodan spoznal v času šolanja. Danes velja, da je imela Mira Marković velik vpliv na svojega soproga in s tem na vse državne posle (glej Đukić 1999: 5 in Roberts 2012: 8-10). Njuna zgodba je »zgodba o dveh različnih, pogosto nasprotujočih si naravah: o vodji, ki se ne upira volji svoje soproge; o soprogi, ki se s svojimi ambicijami dvigne do vladarskega položaja; o želji za oblastjo, katere trajanje je njen največji interes« (Đukić 1999: 5). Po razpadu SFRJ je bila Mira Marković aktivna v stranki JUL, Jugoslovenska udružena levica (Jugoslovanska združena levica). Čeprav uradno ni bila njena predsednica, je imela v njej vodilno vlogo. Stranka JUL je bila ustanovljena leta 1994; vse do padca režima SPS je bila del vladajoče koalicije. Za politični vzpon Slobodana Miloševića je bil izrednega pomena Ivan Stambolić, ki je bil

10 njegov tesni prijatelj in političen mentor. Ko je Stambolić leta 1984 postal predsednik centralnega komiteja Zveze komunistov Srbije, je Miloševiću prepustil pomembno mesto vodje beograjskih komunistov. Dve leti kasneje, ko je bil Stambolić imenovan za predsednika predsedstva SR Srbije, pa se je Milošević povzpel na funkcijo predsednika ZK Srbije (Đukić 1999: 6-46). S svojim največjim zaupnikom Ivanom Stambolićem je Milošević obračunal v protibirokratski revoluciji in postal njegov največji nasprotnik. Ivan Stambolić je bil ugrabljen in umorjen leta 2000; nekateri viri navajajo, da je bil Ivan Stambolić umorjen po ukazu Slobodana Miloševića (Ivana Stambolića ubila tajna policija v Politika, 13. junij 2008).

Na predsedniških volitvah leta 1990 je Slobodan Milošević zmagal že v prvem krogu s 65,3 % glasov, kar je mnogo uspešnejši rezultat od njegove SPS na istočasnih prvih parlamentarnih volitvah. Z ustavo Socialistične republike Srbije, sprejete 28. septembra 1990, je imel predsednik zelo velika pooblastila – imel je oblast nad vojsko, potrjeval je vojno nevarnost in imel pravico razglasiti vojno stanje. Predsednik je imel pooblastilo, »da v primeru, ko se narodna skupščina ne more sestati in po pridobljenem mnenju predsednika vlade, narodno skupščino razpusti. Zaradi tega lahko govorimo o polpredsedniškem sistemu v Srbiji« (Goati 2013: 31). Na naslednjih volitvah leta 1992 se je podpora Miloševiću že nekoliko zmanjšala – dobil je 53,2 % glasov. Njegov konkurenčni tekmec je bil Milan Panić, predsednik zvezne vlade, prejel je 32,1 % in imel podporo demokratičnih opozicijskih strank – SPO, DS, DSS, GSS. Podatki, ki jih navajam, so seveda uradni, zato je potrebno upoštevati cum grano salis. Na predsedniških volitvah leta 1997 Slobodan Milošević ni smel sodelovati, saj sta bila po ustavi iz leta 1990 dovoljena le dva predsedniška mandata po vrsti. Predsednik Republike Srbije je postal Milan Milutinović, prav tako iz vrst SPS-ja (glej Goati Slika 2: Razglasitev S. Miloševića za predsednika 2013: 39-41 in 139-142).11 ZRJ, 1997. Avtorica: Goranka Matić.

11Podatki izidov volitev po uradnih podatkih Statističnega urada Srbije.

V obdobju desetih let (1990-2000) sta bila za Srbijo značilna dva tipa političnega sistema. Do leta 1998 lahko govorimo o psevdodemokraciji, kasneje pa o avtoritarnem sistemu s »primesmi sultanizma« (Goati 2013: 168). Zvezne parlamentarne in predsedniške volitve (24. septembra 2000) katerih rezultat je vladajoči red poskušal falsificirati, kar je privedlo do »oktobrskega prevrata« v katerem je bil ta red eliminiran. Prav pred volitvami leta 2000 je oblast pokazala poudarjene podobnosti s sultanizmom, katerega pomembne karakteristike so nejasne meje med režimom in državo, personalizacija oblasti, konstitucionalna hipokrizija, ozka družbena podpora in odsotnost razmejitve vladarjevega bogastva in javne blaginje (Chehabi in Linz po Goati 2013: 168). Konec devetdesetih let v Srbiji težko govorimo o državi v običajnem smislu, niti o nedemokratični državi. Nenad Dimitrijević je pisal o takratni Srbiji kot o:

Paradržavnem kartelu, v katerem je odločal ozek krog ljudi z Miloševićem na čelu. Arbitrarnost je zavzemala sistemsko mesto, mesto, ki v demokratičnih družbah pripada konstitucionalizmu; tu pa jo je potrebno imeti za temeljno karakteristiko režima v njegovem 'institucionalnem' aspektu. Posebno 'ustavni sistem' s svojimi institucijami, normami in procedurami je bil inštrument, ki so ga vladajoči arbitrarno izkoriščali za uresničitev svojih ciljev. /.../ Srbiji je vladal paradržavni kartel, ki so ga tvorile 'uradne' politične institucije, vladajoča partija z njenimi sateliti, vojska, različne policijske formacije, mafija, dvorski intelektualci s predsednikom republike kot centrom pajkove mreže in personifikacija sistema (v Goati 2013: 168).

Miloševićev režim se je uradno predstavljal kot socialističen, »čeprav je bila njegova praksa prej fašistična kot socialistična, mnogo bolj ekstremno desničarka kot levičarska. Socialistična retorika in paralelno ekstremno desničarka praksa režima je zmedla tako domačo kot tujo javnost, kar je bila tudi namera režima« (Atanacković 2009: 233). Milošević je bil predsednik Socialistične republike Srbije od leta 1989 do 1997 ter predsednik Zvezne republike Jugoslavije12 od leta 1997 do leta 2000, ko so 5. oktobra zrušili njegov režim. Od leta 2002 naprej so mu v Haagu sodili zaradi genocida, zločinov proti človečnosti ter vojnih zločinov v vojni na Hrvaškem (1991-1995), v Bosni in

12Proglašena je bila 27. aprila 1992 kot zveza Srbije in Črne Gore.

Hercegovini (1992-1995) in na Kosovu (1999). Marca 2006 je v 64. letu starosti umrl v zaporniški celici pripora haaškega sodišča.

Slika 3: 5. oktober 2000 pred skupščino v Beogradu. Avtor: Draško Gagović.

Slika 4: 5. oktober 2000 pred skupščino v Beogradu. Avtor:Draško Gagović.

2.3. Razpad SFRJ in vojne na ozemlju nekdanje skupne države

Jugoslovanske vojne konec dvajsetega stoletja so pritegnile pozornost mnogih raziskovalcev, napisano je veliko različnih študij in tolmačenj. Pomembno je razumeti, da je bil jugoslovanski družbeni in politični sistem specifičen, drugačen od sovjetskega, kar je vplivalo tudi na drugačen razvoj po zlomu realnega socializma. Socialistični režim je bil v jugoslovanski družbi globoko ukoreninjen, imel je veliko družbeno podporo, socializem se je na našem ozemlju uveljavil z »avtentično revolucijo« - zmago narodnoosvobodilnega boja: »Množična podpora revolucionarni preobrazbi je imela družbene korenine v socialno slabo stratificirani, pretežno agrarni družbi, ki je v ukinitvi šele začete družbene delitve videla možnost uveljavitve egalitarnega modela« (Stojanović 20002: 68). Socialistični režim, ki je konec osemdesetih let 20. stoletja na vzhodu prišel k svojemu koncu, v Jugoslaviji pa s prihodom Slobodana Miloševića na oblast, je v Srbiji »doživel popolno regeneracijo in se znova močno okrepil« (Stojanović 2002: 68). S »protibirokratsko revolucijo« je stari režim nastopil kot nov - »partija, ki je bila na oblasti 40 let, je uspela, da preko novega, 'očiščenega' vodstva, postane istočasno oblast in opozicija« (Stojanović 2002: 68). ZK Srbije je nastopila kot politični nasprotnik predhodnemu srbskemu vodstvu. Hkrati pa je novo srbsko vodstvo za svojo glavno nalogo proglasilo »obrambo srbstva« (Stojanović 2002: 69). Jugoslovanska kriza je bila specifična zaradi vojne, ki je izbruhnila iz teritorialnih ambicij nacionalnih držav, predvsem Srbije, nekoliko kasneje pa tudi Hrvaške. Pešić poudarja, da vojna ni bila avtomatična posledica razpada skupne države, ter da vzroki razpada SFRJ in vojne niso identični, čeprav gre za povezana procesa. SFRJ bi se lahko pretvorila v konfederacijo ali pa bi razpadla po mirni poti (glej Pešić 2002: 29, 30). Pešić razlaga, da so se interesi posameznih zveznih republik in narodov vedno bolj oddaljevali, zato demokratična rekonstrukcija skupne države ni bila več mogoča. V procesu nastajanja nacionalnih držav je prišlo do konflikta interesa vodilnih glede »razdelitve jugoslovanskega ozemlja, meja in etnične delitve« (Pešić 2002: 30). Kot piše Rajko Muršič je Jugoslavija razpadla, »ker ni bila mogoča njena demokratizacija po propadu samoupravne ekonomije, socialistične ideologije in sistema, ki je zagotavljal pariteto njegovih federalnih enot« (Muršič 2000: 57). Muršič prav tako poudarja, da »nacionalizem ni bil vzrok ampak posledica borbe za Titovo nasledstvo. Vojne v nekdanji Jugoslaviji niso bile etnične, ampak vojne za ozemeljsko ekspanzijo« (Muršič 2000: 57).

Slovenija je bila v Jugoslaviji že dolgo časa nezadovoljna, a je kljub temu vztrajala in verjela v skupno jugoslovansko državo. Glavni cilj Slovencev pa je bil, »doseči čim boljši položaj svojega naroda znotraj (kon)federativno urejene Jugoslavije, kar je bilo v skladu tudi z realnimi razmerami v svetu po drugi svetovni vojni, še posebej z delitvijo na dva bloka, med katerima je Jugoslavija dosegla specifičen vmesni položaj« (Repe 2003b: 173). Na razpad države v devetdesetih letih je močno vplivala Titova smrt, saj je bil Tito glavni povezovalni element v skupni državi. Po njegovi smrti so na površje prišla vprašanja o »naravi jugoslovanske federacije« ter hkrati omogočila »ponoven vzpon dotlej nadzorovanih, a ves čas potihem tlečih nacionalizmov, zlasti srbskega in hrvaškega« (Repe 2003b: 174, 175). Prav tako se vodstva držav niso mogla dogovoriti o ključnih problemih družbene ureditve – naj bo Jugoslavija demokratična večstrankarska država ali naj ohrani dominacijo enopartijskega sistema? Polemike so bile tudi o ekonomski ureditvi - »uvedba tržnih zakonitosti in pluralizma lastnine ali ohranjanje neučinkovitega formalno samoupravnega, v resnici pa državno dirigiranega gospodarstva z nedefinirano družbeno lastnino« (Repe 2003b: 175). Slovenija je verjela v jugoslovansko federacijo, »v njen obstoj in ureditev je vložila ogromno energije in nobeni politični eliti (z izjemo dela politične emigracije) do konca osemdesetih let ni prišlo na misel, da bi iskala opcije zunaj Jugoslavije« (Repe 2002: 20). Slovenija si je v Jugoslaviji prizadevala za spremembe; želela je demokratizirati jugoslovanski sistem in družbo, a za to nikoli ni imela podpore iz sosednjih republik, ki so to razumele kot željo Slovenije po zrušitvi Jugoslavije. Do državnih reform ni prišlo, republike niso dosegle niti mirnega razpada države. V začetku devetdesetih let je Slovenija »ponujala konfederativni model ureditve«, a jo je pri tem podpirala le Hrvaška. Srbija se je zavzemala za sistem »en človek en glas«, ki je imel podporo zahodnih, predvsem ameriških diplomatov (glej Repe 2003b: 175, 176). V Jugoslaviji so se razlike med razvitimi in nerazvitimi republikami povečevale, Jugoslavija se ni bila zmožna demokratizirati in modernizirati ter, »zagotoviti nacionalnih pravic svojim narodom« (Repe 2003b: 177). Pomembno pa je dejstvo, da se je vse to dogajalo v mednarodnih okoliščinah, ki so bile slovenski osamosvojitvi naklonjene. Govorimo o »globalni krizi komunizma, razpadanja bipolarne delitve sveta in Sovjetske zveze ter globoke politične, mednacionalne in ekonomske krize v Jugoslaviji« (Repe 2003b: 177). Brez omenjenih okoliščin bi lahko bila prihodnost Slovenije bistveno drugačna in bi se verjetno končala »s porazom alternativnih gibanj, obračunom z opozicijo in prisilnim odhodom reformističnih oblasti v Sloveniji s političnega prizorišča« (Repe 2003b: 177).

Pomembno je dejstvo, da so bile republike Jugoslavije nacionalno heterogene, z izjemo Slovenije. Nemški politični sociolog Claus Offe smatra, »da se polarizirani etnični konflikti rešujejo s spreminjanjem meja ali umikom ljudi« (povzeto po Pešić 2002: 30). Politično vodstvo Srbije je za dosego svojih ciljev izbralo silo, saj so bili skladni s cilji jugoslovanske armade (JLA). V primeru, da bi se ostale jugoslovanske republike poskušale odcepiti, »je Srbija načrtovala aneksijo vseh ozemelj zunaj Republike Srbije, kjer žive Srbi. Zato je jugoslovanska armada uničila svete verske spomenike13 in požgala nesrbske vasi« (Muršič 2000: 58). Srbsko prebivalstvo se je v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem med letoma 1987 in 1988 »s pomočjo JLA in Miloševićevega režima začelo skrivoma oboroževati« (Pirjevec 2003: 38). Srbi so zahtevali pravico do združitve z matično domovino pod geslom: »Srbija je povsod tam, kjer so srbski grobovi« (Pirjevec 2003: 38). Predsedniki republik, Kučan, Tuđman, Izetbegović ter makedonski predsednik Gligorov so podali predlog za rešitev Jugoslavije s preoblikovanjem države iz federacije v konfederacijo. Milošević je predloge zavrnil. Zavedal se je, »da bi notranje napetosti, ki so se kopičile v Srbiji, sprožile državljansko vojno, če mu jih ne bi uspelo usmeriti navzven« (Pirjevec 2003: 39). V govoru 10. januarja 1991 je Milošević poudaril: »Če bo Jugoslavija postala konfederacija neodvisnih držav, bo Srbija zahtevala ozemlja sosednjih držav, da zagotovi osmim in pol milijona Srbov življenje v isti državi« (Pirjevec 2003: 39). Na Hrvaškem so se nadaljevali protesti Srbov, češ da se hrvaški Srbi nimajo namena ločiti od jugoslovanske države. Tako so 28. februarja 1991 v Kninu razglasili »Avtonomno pokrajino Srbsko Krajino« (Pirjevec 2003: 39). 31. marca pa je prišlo do prvih spopadov med milico Avtonomne pokrajine Srbske Krajine in hrvaškimi miličniki na Plitvicah, bila sta dva mrtva in več ranjenih, v spopad se je vmešala tudi JLA (glej Repe 2002: 429). V marcu istega leta pa sta se hrvaški predsednik Franjo Tuđman in Slobodan Milošević sestala v Karađorđevu, dogovarjala sta se o zrušitvi vlade Ante Markovića in delitvi Bosne in Hercegovine14 (glej Repe 2002: 428). V maju je prišlo do poboja miličnikov v Borovem Selu. »Storilci so bili četniki, ki so prišli iz Srbije. Sledil je prihod JLA z obrazložitvijo, da mora zaščititi srbsko prebivalstvo pred morebitnim hrvaškim maščevanjem. To je 6. maja 1991 sprožilo demonstracije v Splitu proti JLA, v katerih je bil en vojak ubit« (Repe 2002: 430). 26. junija 1991 je na Trgu revolucije v Ljubljani potekala slovesnost ob razglasitvi

13Uničenih je bilo 1239 verskih objektov, od tega 82 % islamskih (Repe 2002: 437). 14Naslednji sestanek v zvezi z delitvijo BiH sta imela 14. aprila v Tikvešu v bližini Osjeka, kot predsednika sta se kasneje sestala še 48-krat (glej Repe 2002: 428).

16 samostojnosti, že isti dan so enote 13. korpusa jugoslovanske armade z Reke zasedle mednarodne mejne prehode na Primorskem. Naslednji dan pa je prišlo do prvega spopada med TO in JLA, jugoslovanska armada se je iz slovenskega ozemlja umaknila konec oktobra istega leta. Med tem pa so se začeli resni spopadi na Hrvaškem; 22. julija v vasi Mirkovci pri Vinkovcih; 25. avgusta pa se je začel napad na Vukovar, kjer so na zasedenih ozemljih Srbi začeli etnično čiščenje. Vukovar je padel 19. novembra 1991, srbske enote so izvedle pokol ranjenih in zajetih hrvaških vojakov in civilistov (Repe 2002: 435). 16. decembra 1991 so se zunanji ministri dvanajstih evropskih držav zbrali v Bruslju na zasedanju, da bi se dogovorili glede priznanja novih suverenih in neodvisnih držav. Takratni italijanski zunanji minister Gianni De Michelis je poudaril, da so »poskusi posredovanja med jugoslovanskimi republikami propadli predvsem zato, ker ne vojska ne Srbija nista pripravljeni na pogajanja. 'Ne moremo pričakovati čudeža,' je izjavil« (Pirjevec 1995: 432). Dvanajsterica se je odločila, da bo republike, ki bodo to zahtevale, priznala ob spoštovanju nekaterih pogojev: »spoštovanje človekovih pravic, zaščita manjšin, uresničevanje demokratičnih načel, potrditev obstoječih meja in mednarodnih pogodb bivše Jugoslavije v zvezi z razorožitvijo, omejitvijo jedrskega orožja in regionalno varnostjo« (Pirjevec 1995: 432). Do 23. decembra 1991 so svoje zahteve za priznanje poslale Slovenija, Hrvaška, Makedonija ter Bosna in Hercegovina, »medtem ko sta Srbija in Črna Gora ta korak s prezirom zavrnili« (Pirjevec 1995: 432). 15. januarja so se zunanji ministri Evropske skupnosti odločili, da bodo priznali neodvisno državo Slovenijo in Hrvaško, »ki je pohitela z obljubo, da bo spoštovala človekove in manjšinske pravice, počakali pa so s priznanjem Bosne in Hercegovine ter Makedonije« (Pirjevec 1995: 433). Pri Makedoniji je bilo, po mnenju Grčije, sporno zgodovinsko ime, trdili so, »da si ne more prilaščati zgodovinskega imena, češ da ni njeno in nosi v sebi klice iredentističnih teženj po Egejski Makedoniji« (Pirjevec 1995: 433). Od Bosne in Hercegovine pa so kot pogoj za priznanje zahtevali organizacijo referenduma o neodvisnosti pod mednarodno kontrolo. Slovenijo in Hrvaško so priznale Nemčija, Ukrajina, baltske republike, Irska, Vatikan; v naslednjih dneh pa še Nova Zelandija, Avstralija, Poljska, Švica, Avstrija, Malta, Madžarska in Kanada; Bolgarija pa je velikodušno priznala vse štiri države (glej Pirjevec 1995: 433). Referendum o neodvisnosti Bosne in Hercegovine je bil izpeljan 1. marca 1992; udeležilo se ga je 63 % volilnih upravičencev (Srbi so ga bojkotirali). Za neodvisno BiH je glasovalo 99,4 % volivcev. Konec marca so Srbi razglasili Republiko srbsko. Oboroženi

17 spopadi pa so se začeli 5. aprila 1992; krvava vojna v Bosni in Hercegovini se je končala leta 1995 s t. i. Daytonskim sporazumom (glej Repe 2002: 437). Mednarodna skupnost ni imela poguma, da bi prekinila diplomatske odnose z Beogradom. Nesposobna zahodna diplomacija ni uspela izdelati političnega načrta, ki bi ustrezal resnosti jugoslovanske krize ter bila nezmožna, da pravočasno ugotovi, »kdo med jugoslovanskimi narodi je napadalec in kdo napadenec, kdo je rabelj in kdo žrtev« (Pirjevec 1995: 433). Račun za nedoraslost zahodnega političnega vrha je plačalo okrog 230.000 ljudi, ki so izgubili življenje, od tega 71 % Muslimanov oz. Bošnjakov; 174 000 ranjenih in več kot 3,000.000 hrvaških, srbskih in muslimanskih Slika 5: Vojni invalidi pred beguncev« (Pirjevec 1995: 433 in Repe 2002: 437). skupščino v Beogradu leta 1992. Med različnimi oblikami nasilja je Rdeči križ Avtorica: Goranka Matić. ugotovil okrog 20.000 posilstev. »Vojna je bila hkrati mednacionalni, kulturni in verski spopad« (Repe 20002: 437). Slobodan Milošević pa je v Srbiji nadaljeval svojo pot k uresničitvi cilja, zavzemal se je za »preoblikovanje države, kakršno je zahtevala nova mednarodna stvarnost« (Pirjevec 2003: 130). Februarja 1992 je skupščini v odobritev predložil ustavni osnutek, »po katerem naj bi Srbija in Črna gora ohranili pri življenju jugoslovansko federacijo – legitimno

naslednico Titove Jugoslavije. (To je Slika 6: Vojni invalidi leta 1992. Avtorica: Goranka Matić. pomenilo, da je zahteval njeno premoženje ter nasledstvo v mednarodnih pogodbah in organizacijah.)« (Pirjevec 2003: 130). 27. aprila 1992 je bila ustanovljena srbsko- črnogorska federacija Zvezna republika Jugoslavija (ZRJ), ki je obstajala do leta 2003.

3. Opozicija režimu SPS in protivojne akcije

3.1. Odnos opozicije in oblasti

Slika 7: Študentske demonstracije leta 1992. Avtorica: Goranka Matić.

Konkurenco Miloševiću so predstavljali Vuk Drašković, »ki je januarja 1990 ustanovil monarhistično in pravoslavno obarvano Srbsko gibanje obnove (SPO), in še Vojislav Šešelj, nasilni vodja četniške skupine« (Pirjevec 1995: 410). Za razumevanje odnosa opozicije in oblasti v Srbiji je ključno dejstvo, »da se je okrepljen totalitarizem v Srbiji po letu 1987 močno upiral vsaki pluralizaciji, ne glede na to, ali je ona nastajala v neki drugi jugoslovanski republiki ali v sami Srbiji« (Stojanović 2002: 69). Zaradi nezmožnosti političnega pluralizma je bila opozicija prisiljena delovati zunaj parlamenta. Že na prvih demonstracijah (13. 6. 1990), ko je opozicija zahtevala »sprejetje zakona o strankah in razpis večstrankarskih volitev, je bila potrjena teza, da se oblast, pridobljena v krvi, ne more brez krvi predati« (Stojanovič 2002: 70). Oblasti so namreč že na prvih demonstracijah napadle skupino mirnih demonstrantov pred stavbo Televizije Beograd (glej Stojanović 2002: 70). Vso krutost pa je oblast pokazala na najmnožičnejših opozicijskih protestih v marcu 1991. Vuk Drašković in njegovo Srbsko gibanje obnove so 9. marca 1991 organizirali množične proteste v Beogradu, ki skoraj sovpadajo z začetkom oboroženih spopadov na Hrvaškem (začeli so se mesec dni prej). Glavni povod je bil

Miloševićev »medijski monopol«, ki pa se je kmalu sprevrgel v »pravi študentski revolt proti avanturistični in radikalni politiki 'zaščitnika srbskega naroda'« (Pirjevec 1995: 413). Oblast je na protest odgovorila s silo – ubita sta bila dva študenta in en policist, ranjenih je bilo približno 90 demonstrantov. Eden od ubitih študentov je bil Branislav Milinović, ki je bil privrženec punkovske glasbe, oija in skaja ter eden prvih oboževalcev skupine The Pouges (Raković 2013). V času demonstracij sta bila ugasnjena radio B92, ki je sebe reklamiral kot rock radio, in neodvisna televizija Studio B (Raković 2013). Oblast je na ulice poslala tanke, protesti pa so se nadaljevali: »12. marca so vojaške starešine predlagale izredno stanje za vso državo, kar bi jim dovolilo, da zagotovijo red in mir, ne samo v Beogradu, temveč tudi v Sloveniji in na Hrvaškem« (Pirjevec 1995: 413). Še en dokaz za surovost režima sta bila aretacija in pretep Vuka Draškovića v noči na 1. julij 1993; v zaporu je ostal mesec in pol (Stojanović 2002: 70). Oblast je jasno, znova in znova, dokazovala, da ne dovoljuje nikakršne opozicije. To pa je opozicijo naredilo bolj radikalno, kar je izkoristila oblast in jo v javnosti predstavljala kot »rušilno in protinarodno moč kaosa in norosti« (Stojanović 2002: 70). Protesti so bili odsev velike stiske, bede in nezadovoljstva ljudi. Milošević je postal avtokratski vodja Srbije, kasneje nove Jugoslavije. Milošević in Drašković sta se leta 1990 pomerila na predsedniških volitvah, kjer je Slobodan Milošević po uradnih podatkih dobil 65 % glasov, Vuk Drašković pa je dosegel drugo mesto s 16 % glasov.15 Arogantna drža oblasti je pokazala veliko moč Slobodana Miloševića in njegove SPS. Dubravka Stojanović piše, da je tip Miloševićevega režima globoko ukoreninjen v tradicijo politične kulture v Srbiji. Politični boji16 so bili od devetnajstega stoletja naprej del politično nestabilne Srbije. Tudi v Kraljevini SHS je leta 1928 prišlo do uboja v skupščini ter za tem do uvedbe diktature. Miloševićev režim tako ni bil izjema, ampak pojav, »ki ustreza enemu od dolgotrajnih kulturnih modelov v tem prostoru« (Stojanović 2002: 71). Odnos med oblastmi in opozicijo v Srbiji je bil specifičen. Totalitarna oblast je določala tudi značilnosti opozicije, ki ni imela dovolj močnega kulturnega in političnega modela. Srbija ni imela »družbene predpostavke za resnični politični pluralizem« (Stojanović 2002: 73). Pretežno monolitna, strukturno nestratificirana družba je bila podlaga za nastajanje monolitnega političnega sistema – za oblast ene stranke, ki prežema vse pore države in družbe. Politični pluralizem po mnenju nekaterih srbskih analitikov ni

15Podatke sem pridobila v Republiškem zavodu za statistiko Srbije. 16Upori, uboji, politični terorizem, zarote ipd.; glej Stojanović 2002: 71.

20 bil naraven in spontan izraz družbe, ampak je bil pogoj za njen razvoj in njene diferenciacije. Državljan v takem društvu ne vidi razlike med lastnim in kolektivnim interesom, zato so mu najbližje »velike, misijonarske, kolektivne ideje« (Stojanović 2002: 73). Tako revnejše družbe pogosto izbirajo »politično formo populizma, ki na najkompleksnejša vprašanja daje najenostavnejše odgovore« (Stojanović 2002: 73).

3.2. Protivojne organizacije Poglejmo naprej in se ozrimo na stranke, skupine in organizacije, ki so v Srbiji devetdesetih let izkazovale protivojno držo. To so bile organizacije, ki so pokazale, da ima lahko Srbija tudi drugačen obraz. Nebojša Popov je leta 1994 o »drugi Srbiji« zapisal, da »ima zelo omejen vpliv na dogodke, vendar

Slika 8: Akcija Crni flor leta 1992. Avtorica: vliva upanje, da vsaj nekdo ve, kje so meje Goranka Matić. sile, ne na zemljevidu, ampak po sodobnih merilih človečnosti in vljudnega življenja« (Šušak 2002: 98).

Med alternativne, protivojne akterje lahko prištejemo različna gibanja, stranke in organizacije – avtonomne ženske skupine, protivojne organizacije in organizacije za zaščito človekovih pravic in svoboščin. Naj naštejem najpomembnejše: Udruženje za jugoslovensku demokratsku iniciativu (UJDI) (Združenje za jugoslovansko demokratično iniciativo), Savez reformskih snaga Jugoslavije (Zveza reformističnih moči Jugoslavije), Udružene opozicije Srbije (Združene opozicije Srbije), Evropski pokret u Jugoslaviji (Evropsko gibanje v Jugoslaviji), Žene u crnom (Ženske v črnem), Žene i društvo (Ženske in družba), Beogradski ženski lobi (Beograjski ženski lobi), Centar za antiratnu akciju (CAA) (Center za protivojno akcijo), Beogradski krug (Beograjski krog), Republikanski klub (Republikanski klub) (Šušak 2002). 3. februarja 1989 je bila na pobudo beograjskih intelektualcev ustanovljena prva protivojna politična organizacija Združenje za jugoslovansko demokratično pobudo (Udruženje za jugoslovensku demokratsku inicijativu, UJDI). Zavzemala se je za demokratično jugoslovansko družbo in želela okrepiti pritisk na oblast za sprejetje nove ustave. V aprilu 1991 so organizirali tribuno pod naslovom 'Kako končati državljansko

21 vojno?' (»Kako okončati građanski rat?«) Mesec dni kasneje, po prvih bojih na Hrvaškem, pa je UJDI Zvezni skupščini, Skupščini Srbije in hrvaškemu parlamentu poslal pismo ogorčenih »zaradi padlih žrtev in zaskrbljeni zaradi nasilja in nacionalnega sovraštva« (Šušak 2002: 102). Leto kasneje je nastala Zveza reformističnih moči Jugoslavije (Savez reformskih snaga Jugoslavije), ki je skupaj z UJDI-jem oblikovala načrt reform za novo demokratično jugoslovansko družbo, ki naj bi temeljila na nacionalni enakopravnosti (Šušak 2002: 98-101). 5. aprila 1992, po krvavih protivojnih demonstracijah v Sarajevu, so Razglas proti vojni (Proglas protiv rata) podpisali Beograjski krog (Beogradski krug), Republikanski krog (Republikanski krug), Center za protivojno akcijo (Centar za antiratnu akciju) in UJDI ter nagovorili državljane Bosne in Hercegovine: Slika 9: Solidarnost s Sarajevom, april 1992. Avtorica: Goranka Matić.

»Preskromno je, če vam rečemo, da verjamemo vašim solzam in da sočustvujemo z vašimi izgubami in trpljenjem. Resnično je prišel poslednji trenutek, da se organiziranim morilcem in roparjem uprejo organizirani državljani – v strankah, sindikatih, združenjih, če bo potrebno tudi v osvobodilnem boju, da bi končno ustavili vojni požar … Če mi ne bomo zaustavili njih, bodo oni nadaljevali in nas uničili … Da bi jih lahko zaustavili, je nujno povečati pritisk na oblast tudi v Srbiji, da bi lahko potrdili odgovornost vseh sodelujočih v vojni. Pričakujemo, da to storijo tudi drugi. Samo tako se lahko upremo tistim, ki so nas pripeljali do vojne.« (v Šušak 2002: 101)

V času vojne so potekale različne akcije na ulicah in trgih večjih mest, predvsem v Beogradu. Najpomembnejše manifestacije, organizirane v okviru Centra za protivojne akcije so bile: Pogajanja namesto vojne (Pregovori umesto rata); Hoja miru okrog skupščine Jugoslavije (Hod mira oko skupštine Jugoslavije), 25. julija 1991; Beograjski protivojni maraton (Beogradski antiratni maraton) – protivojna združevanja v gledališču Duško Radović v Beogradu, ki so potekala vsak teden od oktobra 1991 do januarja 1992. Akcija Prekinimo sovraštvo, da ustavimo vojno (Prekinimo mržnju da prestane rat) 5. oktobra 1991, Slika 10: Človek, ki se smeje, še ni slišal novic; protest leta 1992. Avtorica: Goranka Matić. v znak solidarnosti Beograda s prebivalci Dubrovnika: podpisovanje peticije za prekinitev obleganja mesta; pet profesorjev zgodovine in več tisoč študentov iz Filozofske fakultete v Beogradu je zahtevalo, da se Dubrovnik deblokira; istega dne je bil v Dubrovniku ubit pisatelj Milan Milišić (Imširović 2013: 5). Sveče za vse ubite v vojni (Sveče za sve poginule u ratu) od oktobra 1991 do februarja 1992, pred zgradbo predsedstva Srbije je bilo skupaj prižganih 72.650 sveč za vse umrle v vojni, odprta je bila tudi sožalna knjiga. Mir v Bosni (Mir u Bosni), 10. aprila 1992, demonstracije proti vojne v Bosni; Črna pentlja (Crni flor 17 ), 31. maja zaradi uničenja Sarajeva; Poslednji zvon (Poslednje zvono), 14. junija proti politiki režima; Klečanje skladateljev (Klečanje kompozitora), 14. junija. Rumeni pas (Žuta traka), 15. julija 1992, proti politiki etničnega čiščenja in nacionalni ter verski diskriminaciji. Parola protesta je bila: »Jaz sem pravoslavec, katolik, musliman, jud, budist in ateist«. Pot miru (Put mira) kot del študentskega protesta leta 1992 ter različni mirovni koncerti, ki se jim bom posvetila malo kasneje.

17Crni flor je v Srbiji simbol žalovanja.

Dogajanja v devetdeseta letih so v Srbiji negativno vplivala tudi na emancipacijo žensk. Nacionalistična in tradicionalistična politika ter versko utemeljen patriarhalni diskurz so bili del vsakdanjika. Mnogi so glavno vlogo ženske še naprej videli v ohranjanju vrste in demografske

obnove srbskega naroda. Prav tako so Slika 11: Ženske v Črnem leta 1992. Avtorica: Goranka Matić. na to vplivale vojne ter splošno poveličevanje »moškosti in moške moči« v popularni kulturi (Jansen 2005: 31-36). Zato ni naključje, da so imele pomembno vlogo v protivojni propagandi prav feministične organizacije, ki so začele nastajati že ob koncu 70-tih let. Vplivna organizacija je bila Ženske v črnem (Žene u crnom), ki je bila ustanovljena oktobra 1991. Od takrat so ženske, oblečene v črno, vsako sredo z molkom na javnih mestih mirno protestirale proti vojni in militarizmu. Ženske v črnem (Žene u crnom) so javno izrazile solidarnost z nasprotniki vojne ter z vsemi moškimi, ki so zavrnili odhod v vojno in zahtevali amnestijo za dezerterje in konec nasilne mobilizacije:

»Vojne na ozemlju nekdanje Jugoslavije ustrezajo samo elitam na oblasti, nasilnežem, morilcem, vojnim profiterjem, paravojaškim formacijam. Ta režim (srbski) je izzval uvedbo sankcij, njemu sankcije odgovarjajo, ker spodbujajo različne mafijske posle in tihotapljenje. On brani status quo, vztrajno krivi druge in misli, da bo odšel brez posledic za svojo vojno politiko in zločine, ki jih je zagrešil oz. podal zahtevo da se zagrešijo. Ženske v črnem podpirajo iniciative mednarodnih organizacij za človekove pravice, da se še v času vojne oblikuje mednarodno sodišče za vojne zločine. Da se osvobodimo kolektivne krivice, morajo državljani Srbije prenehati z molkom in spregovoriti.« (Šuškak 2002: 110)

Ženske v črnem (Žene u crnom) so med leti 1996 in 1999 izdajale časopis proti militarizmu Ugovor (Prigovor) (Stojković 2011). Skupina Ženske in družba (Žene i

24 društvo) je organizirala SOS telefon za ženske in otroke, ki so bili žrtve nasilja; ko je izbruhnila vojna, pa so ustanovile tudi posebno skupino za ženske, posiljene v vojni (Šušak 2002: 110). Kaj je skupno vsem tem organizacijam? Vse so budile protivojno zavest. Podpirale so nenasilno reševanje nacionalnih vprašanj in se zavzemale »za politiko miru, dialoga in kompromisov« (Šušak 2002: 108). Kot piše Bojana Šušak je paradoks, da »podporniki vojne v javnosti postanejo 'mirovniki', resnični nasprotniki vojne pa so ostali na margini ter celo ožigosani kot 'NATO pacifisti', 'izdajalci' in podobno (2002: 108). V delovanju opozicije je bilo preveč želja, optimizma in iluzij. Njihovo delovanje je pokazalo, da je oblast odporna na proteste in nepripravljena na kompromise. Opozicija je bila nepovezana, neorganizirana in nemočna ter nepripravljena, da bi prišlo do demokratičnih reform. Številne protivojne akcije so bile brez pomembnejšega odmeva v javnosti (Šušak 2002: 101). Podobno situacijo lahko opazujemo pri glasbenih protivojnih projektih, ki v medijih, z izjemo nekaterih neodvisnih časopisov in radijskih oz. televizijskih postaj niso bili deležni velike pozornosti. Poglejmo naprej, kakšna je politična razsežnost rock 'n' rolla.

4. Rock 'n' roll, politika in upor

» … glasba ne dela družbe, glasba jo samo pomaga ohraniti skupaj. Ta cilj pa dosega prav vsaka glasba, ki jo vsaj del te družbe vzame za svojo. In v tem je vsa resnica glasbe. Če je kaj narobe z družbo, pa to pravzaprav ne zadeva glasbe.« (Muršič 1993a: 237)

Moč glasbe ni samo v »oblikovanju posameznikove osebnosti«, temveč ima »izjemno pomembno socialno-kohezivno moč« (Muršič 1993b: 114). Glasba ljudi povezuje in izziva kolektivne emocionalne izkušnje (glej Muršič 1993b: 114 in Street 2007: 271). Glasba »združuje sorodno misleče in čuteče, zaradi česar je lahko nevarna tistim režimom, ki drugačnosti ne prenesejo. Glasba pa je lahko, nasprotno, tudi sredstvo indoktrinacije in sredstvo, s katerim je mogoče ljudi obvladovati« (Muršič 1999b: 179). Različni režimi so v zgodovini pogosto zatirali oz. spodbujali določeno glasbo – jazz in blues naj bi kvarila mladino, istočasno pa je ta glasba igrala pomembno vlogo v boju za pravice temnopoltih (glej Muršič 1999b: 179-180). Rajko Muršič v besedilu 'Popularna glasba v krempljih represije in cenzure' našteje veliko primerov represije nad glasbeniki,

25 tudi v zahodnem svetu, in pravi: »Ni dvoma, da je (bil) eden od glavnih razlogov za strah pred rockom in drugimi zvrstmi popularne glasbe njihova politična razsežnost, ki v prvi vrsti zadeva matično okolje nastanka, saj tudi navidezne nepolitične javne dejavnosti tako ali drugače posegajo v obstoječe ravnovesje družbenih sil in ga tudi spreminjajo« (1999b: 182). Ana Hofman se v delu Glasba, politika, afekt ukvarja s potencialom zvočnega afekta za mobilizacijo ljudi. Pravi, »da je največji potencial glasbe njena zmožnost, da oblikuje prostorsko-časovne kolektivnosti, v katerih imajo ljudje, ki sodelujejo v nekem glasbenem dogodku, na nek način občutek združenosti, četudi ni nujno, da se med seboj strinjajo« (2015: 152).

Zvočna izkušnja proizvaja specifičen 'zvočni prostor', v katerem se ljudje skozi afektivnost angažirajo kot del ne-identitetnih kolektivitet. Ta 'afektivna družbenost', četudi le začasno, omogoča družbene povezave, ki pred začetkom nastopa niso obstajale (Hofman 2015: 153).

Kakšno vlogo ima rock 'n' roll v ustvarjanju družbenih sprememb? Kot piše Shuker, je »ključni del družbenih sprememb v spremembi kognitivne identitete ('head space') vključenih posameznikov. Popularna glasba ima ključno vlogo v artikuliranju tega procesa – na individualnem in kolektivnem nivoju« (2010: 241). V zgodovini so mnogi glasbeniki uporabili glasbo kot sredstvo za izražanje političnih in družbenih prepričanj. Rock 'n' roll je žanr, ki ga pogosto povezujejo s politično močjo oz. političnim potencialom. Kakšen sta torej družbeni pomen in moč političnih izjav rockovskih glasbenikov? Za Grossberga po eni strani takšna aktivnost poskuša eksplicitno preoblikovati rock v politični aktivizem, po drugi strani pa se zdi, da je imela ta aktivnost le malo vpliva na razvoj rocka, njegovo raznoliko občinstvo in na njegov širši socialni vpliv ter na povezavo rock glasbe s socialnimi spremembami (Shuker 2010: 242, 243).

»Rock glasba, polna mitologije uporništva, naj bi privlačila občinstvo, ki se bo dejansko zmožno upreti in zrušiti sistem. Sklepamo, da bele najstnike srednjega razreda privlači revolucionarna glasba ..., ker odkrito govori o zatirajočem sistemu, ki pa se mu sami ne upajo zoperstaviti, začasna razrešitev pa prihaja iz odkritega priznanja, da je zdajšnje življenje beda.« (Gracyk v Shuker 2010: 243)

Ali lahko glasba širi politično zavest? Popularna glasba je mesto kulturnega boja s stalnimi prizadevanji po ustanovitvi dominacije, izrabljati kulture kontradikcije in premagovati hegemonijo (Shuker 2010: 254 ) Shuker piše, da je moč popularne glasbe prehodne narave, učinek presenečenja in šoka je kratkega trajanja, sledita rutina in zmanjševanje moči (Shuker 2010: 243).

»Moč množične glasbe nedvomno prihaja od aktiviranja občinstva; niz individualnih odločitev (kupiti to ploščo, to koncertno vstopnico) daje pomen skupne izkušnje in identitete. Vprašanje je, če ima ta identiteta politično substanco.« (Frith in Street v Shuker 2010: 243)

4.1. Rock 'n' roll v Jugoslaviji

»Jugoslovanska glasba je v vsakem trenutku spominjala na svojo državo, SFRJ in njena glasba so živele v zakonu več desetletji, včasih v sožitju, včasih v prepirih in na koncu so skupaj minile.« (Ivačković 2013)

Žanri popularne glasbe so vsak na svoj način vplivali na mladinske vrednote in odnose v družbi – glasba je skozi zgodovino vplivala na mladinsko dojemanje seksualnosti, religije, družbene hierarhije, političnega sistema itd. Pogosto kritično dojemanje popularne glasbe je rezultat odnosa glasbe, njenih privržencev in domnevnih posledic občudovanja določenega žanra (Shuker 2010: 225). Kot piše Shuker, je bila ta družbena skrb pogosto napihnjena in je prerasla v »moralno paniko«, kar dokazuje prav glasba. Popularna kultura je bila v zgodovini pogosto tarča cenzure, nadzora in obsojanj (Shuker 2010: 226). Socialni kontekst in glasbena industrija sta bila v petdesetih letih prejšnjega stoletja pripravljena na rock 'n' roll. Najstniki so »začeli zahtevati lastno glasbo in oblačila ter razvoj identitete nove generacije« (Shuker 2010: 228). Samo ime rock 'n' roll so popularizirali s seksualno konotacijo glasbe dvajsetih let 20. stoletja. Nova glasba je izzvala veliko kritik »s strani starejših glasbenikov in konservativnih komentatorjev, ki so jo imeli za moralno grožnjo« (Shuker 2010: 228, 229).

»Rock 'n' roll manija kot družbeni fenomen je nekaj najstrašnejšega, kar se je kdaj koli zgodilo popularni glasbi. Glasbeno je seveda cela stvar smešna. Predstavlja ogromno grožnjo – morali in glasbeni emancipaciji jazza. Naredimo temu konec.« (Steve Race, angleški jazz glasbenik leta 1956 v Shuker 2010: 229)

Poglejmo, kako se je spreminjala pozicija rock 'n' rolla v Jugoslaviji oz. kasneje v Srbiji. Agitprop18 je bil po sporu s Sovjetsko zvezo ukinjen, kar je zagotovo vplivalo tudi na sprostitev kulturnega področja. Umetnost je lažje zadihala, saj ni bilo več tako strogega političnega nadzora. Tudi vplivi zahoda so postajali vse močnejši; k temu so veliko pripomogli radio in kino ter literatura (Repe 2003a: 277). V šestdesetih letih se je življenjski standard v Jugoslaviji dvignil. Meje so se odpirale. V filmski umetnosti se je zgodil črni val, filmi, ki so »zmedli politično sceno in občinstvo« (Repe 2003a: 300). Temu je sledila tudi glasba, pojavil se je rock. Kot piše Mitja Velikonja je kultura rock glasbe:

usodno zaznamovala prvo po vojni rojeno generacijo (kot pravi Balašević, iz zgodnjih petdesetih let: 'iz pedeset i neke'), saj je imela emancipacijski potencial – ločila jo je od starejše generacije, ki je preživela vojno. Bila je specifičen generacijski in tudi kulturni ter ideološki odgovor na kulturo staršev in na takratne dominantne kulturne tokove in organizirane načine preživljanja prostega časa, ki so bili namenjeni 'socialistični mladini' (npr. delovne brigade, aktivnost v transmisijskih organizacijah, kot je bila Zveza socialistične mladine, v medijih za mladino, šolskih aktivnostih, na tekmovanjih ali kako drugače, vse seveda v 'socialističnem duhu') (Velikonja 2013: 30).

Mladi so prihajali v stik z rock glasbo predvsem ob poslušanju tujih radijskih postaj v Italiji ter Radia Luxembourg (Repe 2003a: 300). Jugoslovanska mladina je bila od sredine šestdesetih let orientirana in odprta za kulture zahoda in tako je ustvarila tudi sorazmerno močno alternativno rock 'n' roll glasbeno sceno (Gordy 20001: 120). Kot piše Mitja Velikonja, pa se »najučinkovitejša nevtralizacija najbolj ogrožajočih nasprotij vedno dogaja z inkorporacijo« (2013: 30). Večina najpopularnejših jugoslovanskih glasbenikov je tako kmalu postala del popularne kulture – z nastopi na socialističnih proslavah, predstavitvami Jugoslavije v tujini itd. Nekateri so »v svojih pesmih celo popolnoma

18Oddelek za agitacijo in propagando, ukinjen novembra 1952 na VI. kongresu KPJ.

28 odkrito povzdigovali socialistični sistem in njegove voditelje19« (Velikonja 2013: 30). Tudi kasneje, ko je Jugoslaviji že grozil razpad, so nekatere skupine t. i. novopartizani (»new partisans«)20 povzdigovali in zagovarjali jugoslovansko »bratstvo in enotnost« (Velikonja 2013: 30). Konec sedemdesetih let oz. v začetku osemdesetih sta se začela punk in novi val. Gre za glasbo, ki je kritizirala sistem in družbo ter socializmu očitala avtoritarnost, rigidnost, iztrošenost in konservativnost (Velikonja 2013: 32). Govorimo o letih tik pred smrtjo Josipa Broza Tita in o postopni liberalizaciji države. Britanska glasbena revija New Musical Express je leta 1981 beograjski klub študentov umetnosti Akademija imenoval za enega najboljših klubov takratne Evrope, beograjsko novovalovsko skupino Električni orgazam pa kot eno najboljših skupin v Evropi (Gordy 2001: 120). Osemdeseta leta so tako po kreativnosti in nakladah zlata leta jugoslovanske oz. srbske rock glasbe. Med letoma 1981 in 1986 se je na Televiziji Beograd predvajala kultna glasbena oddaja Hit Meseca, katere voditeljica je bila Dubravka Duca Marković. Odskočna deska beograjskih novovalovskih skupin je bil album Paket aranžman (Paket aranžma), ki ga je izdala založba Jugoton leta 1981, gre za kompilacijo pesmi treh skupin Šarlo Akrobata, Električni orgazam in Idoli. Od naštetih je danes dejavna le še skupina Električni orgazam, ki je nastala v januarju leta 1980. Skupina Šarlo Akrobata je poleg omenjenega Paket aranžmana uspela posneti še en studijski album Bistriji ili tuplji čovek biva kad …(Bistrejši ali neumnejši človek postane, ko …) leta 1981 in nato kmalu razpadla. Njihovi člani pa so nadaljevali glasbeno pot, Milan Mladenović in Ivica Vdović Vd v skupini Katarina II., ki se je kasneje preimenovala v Ekatarino Veliko. Dušan Kojić Koja pa je ustanovil skupino Disciplina kičme (danes Disciplin A Kitschme), ki je aktivna še danes. V devetdesetih letih pa se je medijska slika v Srbiji spremenila, kar je nujno močno in dolgoročno vplivalo na rockovsko glasbeno produkcijo, vsaj do leta 1995 oz. do konca vojne. Glasbeni 'mainstream' je postal turbo-folk, ki je dobil dominanten položaj v srbskih medijih. Čeprav so mnogi pričakovali, da bo po padcu režima SPS-ja turbo-folk »izginil« iz srbske družbe in medijev ter bi tako lahko rock 'n' roll dobil vodečo pozicijo, se to ni zgodilo. Danes na državni srbskih televiziji ne obstaja rock oddaja, zadnjo glasbeno lestvico domačih izvajalcev 'TOP Jelen' so ukinili 1. januarja 2014.

19Npr. Korni grupa s pesmijo 'Ivo Lola' o padlem članu vodstva jugoslovanskih mladih partizanov Ivu »Loli« Ribarju. 20Plavi orkestar, Merlin, Bijelo dugme …

»V 90-tih rock 'n' roll ni bil uradno prepovedan, a preprosto te uredniki niso klicali, da gostuješ v oddajah. Ni bil popolnoma zaprt pristop medijem, ampak je bil minimalen. Paradoksalno veliko se je igralo, veliko je bilo klubov, ljudje so še vedno imeli denar in vlagali v klube, kjer se je igral rock 'n' roll. Vsi so pričakovali, da se bo s padcem Miloševića alternativna scena bolj razvila, a se ni nič spremenilo. In to pravzaprav traja vse do danes. Nastala je Televizija Pink. Rock 'n' roll je na margini.« Srđan Gojković Gile (ustni vir, 13. 1. 2014)

Podobno situacijo glasbene scene in produkcije ter medijske podobe pa lahko opazimo danes tudi v Sloveniji in drugod po svetu. Kaj se je zgodilo z rock glasbo? Je njegova matrica resnično iztrošena? MTV (Music Television) je bil ustanovljen leta 1981 (evropski l. 1988), v tridesetletnem obstoju je postal sinonim za video kot glasbeno obliko. Prvotno ga je imel v lasti Warner Amex Satellite Company, kasneje pa so ga prodali Viacom International. Leta 2005 je Viacom veljal za tretji največji komunikacijski konglomerat na svetu z letnim dohodkom 26,6 milijonov ameriških dolarjev (Shuker 2010: 156, 157). V poznih osemdesetih letih je MTV dosegel gledanost 85 % mladih Američanov med 18 in 34 letom starosti. V začetku devetdesetih let je imel MTV 28 milijonov naročnikov, vsako leto med milijonom in tremi milijoni novih. Vpliv MTV-ja na glasbeno industrijo v osemdesetih let je bil ogromen. Postal je najbolj učinkovit način predstavitve novih glasbenikov in povzdigoval že obstoječe glasbenike v zvezde (Shuker 2010: 158). Emtivizacija je fenomen značilen za velik del sveta. Prišlo je do komercializacije glasbe in splošne dominacije industrije zabave. Prav tako je rock 'n' roll s pojavom MTV-ja postopoma izgubil pozicijo, ki jo je imel v šestdesetih in sedemdesetih letih. Edino merilo uspeha je postala komercialna uspešnost. Glasbena industrija je prevzela nadzor nad tem, kakšne glasbene zvrsti in katere skupine se pojavljajo na televiziji in rezultat tega je bila njihova množična popularnost. Z digitalizacijo se je povečala dostopnost glasbe, praktično nas glasba obkroža vsepovsod; posledično pa poslušanja glasbe ni več intimna aktivnost, ampak pogosto samo zvočna kulisa.

»Iz glasbe so naredili Mc'Donald's. Rečemo lahko, da je to svetovni fenomen; ni se zgodil samo v Srbiji oz. v nekdanji Jugoslaviji. Pri nas je dobilo dodatno težo, saj se je to dogajalo sredi vojne in eksodusa urbane populacije, ki je pobegnila od vojne. Ljudje med 20. in 30. letom starosti, ki so končali fakulteto in videli, kaj se dogaja v Srbiji, so

odšli v tujino. Prišlo je do velikih demografskih sprememb - begunci iz Bosne in drugih regij, kjer je bila vojna, so prihajali v Srbijo, v večja mesta, v Beograd, Novi Sad, v velike urbane centre in spremenili celo podobo mest, tudi popularno kulturo.« Branko Rosić (ustni vir, 10. 1. 2014)

Kaj se je z umetnostjo zgodilo danes, katere so glavne karakteristike moderne umetnosti? Kakšna je sodobna civilizacija, ki vpliva na umetnost? Golubović piše o značilnostih moderne družbe, ki škodijo umetnosti. Pravi: » 1) splošen pojav odtujenosti, ki deluje na atrofijo senzibilnosti (tako otrpli živci reagirajo samo na nasilne impulze: na nasilne zvoke, zločin, sadizem, uživanje drog in podobno); 2) razvoj znanstvenega racionalizma uničuje 'misterijo lepote', a vendar ne rešuje skrivnosti življenja in ne more biti zamenjava za simbolno vlogo umetnosti; 3) po mišljenju Reada tudi demokracija ni ugodna za umetnost, z ene strani zato, ker so vedno ustvarjali umetnost nadarjeni posamezniki in ne množice (ni nujno, da demokracija zatira ustvarjanje nadarjenih posameznikov niti ne zanika njihovega prispevka h kulturi!), na drugi strani pa zato, ker demokracija teži k spokojnosti, umetnost pa je vedno revolucionarna, ona vznemirja, če je pravi umetnik vedno 'rušilec ustanovljenega reda'; 4) vojna in nemir (H. Read tu našteva tudi revolucijo, kar vsekakor ni isto) niso ugodni za razvoj umetnosti; 5) 'tehnološki človek', ne čuti potrebe po umetnosti, saj je on že 'dober, vesel, svoboden', kljub temu, da tehnologija ne uspeva odstraniti tragičnega smisla življenja« (Read v Golubović 2007: 276). Središče sodobne civilizacije je mesto, njeno jedro je industrija - »množična proizvodnja omogoča zadovoljevanje potreb vse številčnejše populacije ter z institucionalizacijo vse človeške dejavnosti ločuje delo od vsakodnevnega življenja človeka in ga depersonalizira, kar omogoča, da se delo prodaja kot delovna moč ali kot storitve, tako da so le te rutinske, maksimalno produktivne in efektivne« (Golubović 2007: 279). Pomembno mesto v sodobni družbi ima tudi tehnika, brez nje si ne moremo zamisliti modernega mesta. Urbanizacija pa je privedla do tega, da je človek osamljen bolj kot kdaj koli prej, ker se v velemestu »'vzpostavlja monopol oblasti in znanja' s težnjo, da se vsi nivoji življenja spravijo pod kontrolo« (Mumford v Golubović 2007: 280). Kultura sodobne civilizacije – je taka kultura, ki je v službi sistema in poskuša, dokazati, da »ne obstaja boljša alternativa od obstoječe kapitalistične družbe« (Marcuse v Golubović 2007: 289). Taka funkcija kulture pa se kaže skozi množično kulturo: »Kultura ni bila nikoli tako integrirana v sistem in kulturna manipulacija ni nikoli dosegala takšne ravni kot v moderni

31 kapitalistični družbi, zahvaljujoč predvsem množični kulturi in vlogi znanstveno- tehnološke revolucije« (Golubović 2007: 289). Množični kulturi pa primanjkuje izvirnosti. Je proizvodnja, ki jo narekuje tržišče - potrošnja in ne kvaliteta oz. namen. Komercialni interes je na prvem mestu in ne estetika ali znanost. Množični značaj proizvodnje »pogojuje, da je kvantiteta na prvem mestu, da se proizvaja po klišejih; vsako nedeljo je potrebno predvajati novo nanizanko na TV programu, v reviji in literaturi zagotoviti nove senzacije in zgodbe za rumeni tisk« (Golubović 2007: 329). To je odtujeno delo za množice, ki jih konzumirajo. Taki proizvodi so brez osebne note, taka je tudi množica ljudi. Ustrezajo »skupnemu povprečnemu okusu« (Golubović 2007: 329). Takšna kultura ne vzbuja estetskega doživljaja niti »avtentičnega psihičnega doživljaja in ne zahteva napora od svojih 'strank' razen njihovega denarja« (Golubović 2007: 329). Ne poziva za akcijo, nudi beg v zabavo ali druge načine izživljanja strasti – beg pa je vedno bolj zanimiv od angažiranja (Golubović 2007: 330). Obnašanje, ki je značilno za množice: »nekritičnost občinstva, stereotipno reagiranje na standardizirane simbole, primanjkljaj lastne izkušnje« (Golubović 2007: 325-327). Kultura se pretvori v biznis. Spajanje kulture in družbenega sistema, ob posredovanju množične kulture da vladajočim slojem možnost vplivanja na množice ljudi; tako kultura postane glavno sredstvo manipulacije članov družbe, tako se za navidezno demokracijo skriva »represivni značaj kulture, ki se uspešno neopazno uvede, zahvaljujoč formam, v katerih se ponuja, kot tudi nekritični množici občinstva, ki jo konzumira«. Kultura tako postane ideološko sredstvo in ne več kultura v primarnem pomenu. Pomembna značilnost množične kulture pa je prav ta, da deluje bolj ideološko kot pa kulturno (Golubović 2007: 327). Vsa zgoraj navedena dejstva so pomembna za razumevanje hibrida, nastalega v »norih« devetdesetih letih v Srbiji, glasbenega žanra, ki nima prav dosti skupnega s srbsko ljudsko glasbo – t. i. turbo-folk; za tolmačenja njegovega sobivanja z rock 'n' rollom, kulturo in politiko vojne, nove subkulture »dizelašev«21 in kriminala. V nadaljevanju se bom posvetila glasbenim projektom, ki so izražali upor proti vojni, njenim negativnim posledicam na srbsko družbo in popularizaciji turbo-folka.

21Dizelaši so v srbski družbi v 90-tih letih predstavljali novo subkulturo, ki je ime dobila po modni znamki Diesel. Za dizelaše je značilen specifičen modni slog – drage modne znamke, zlata verižica, nagnjenost k nasilju in kriminalu ter poslušanje turbo-folk glasbe.

5. Srbski rock 'n' roll kot protiutež vojni

»Rock je tista glasba, ki je znotraj množične glasbe v zadnjih treh desetletjih prispevala največ tistega, čemur lahko rečemo (ne)hoteni presežek. Rock v svoji takorekoč električni napetosti, ojačan z erotiko, prinaša dovolj revolucionarnega izziva.« (Muršič 1993a: 239)

Glasba je spremljala velik del protirežimskih demonstracij v Srbiji, mnoge rock pesmi so postale neuradne himne protestov proti režimu SPS-a in politiki Slobodana Miloševića; le del srbske rock scene pa je izražal tudi protivojno držo. Rock koncerti so spremljali in podpirali opozicijo vse do konca, tudi v času zadnje DOS-ove kampanje leta 2000. V začetku 90-tih let so svoje pacifistično prepričanje najglasneje izražali: Rambo Amadeus, Ekatarina Velika, Električni orgazam, Partibrejkers, Dža ili Bu, Block Out; konec 90-tih pa mlajše skupine Darkwood Dub, Deca loših muzičara, Eyesburn. Pomembno je dejstvo, da ni bila vsa srbska rock 'n' roll scena protivojno usmerjena. Najbolj znani primeri so: pevec skupine Riblja čorba Bora Đorđević in pevec Oliver Mandić ter Toni Montano, ki je bil velik podpornik SPS-a. Bora Đorđević je v času vojne podpiral vodjo srbskih paravojaških enot Željka Ražnatović Arkana, soproga turbo-folk zvezde Svetlane Ražnatović Cece. Bora Đorđević je kombiniral svoje antikomunistično prepričanje s srbskim nacionalizmom, tudi v objavljenih zbirkah poezije Neću (Nočem) in Hej Sloveni! (Hej Slovani!). Nekatere pesmi skupine Riblja čorba so postale simbol antikomunističnega gibanja: Pogledaj dom svoj anđele (Poglej svoj dom, angel), Na zapadu ništa novo (Na zahodni ni nič novega) ter Neću da budem član mafije (Ne bom bil član mafije) (Gordy 2001: 122).

»Zelo je dobro, da pripadaš svojemu narodu, zelo je dobro, da si pripadnik svojega naroda, zelo je dobro, da si ponosen, ker si Hrvat, dober Hrvat, splošno gledano je zelo dobro, da si nacionalist; biti šovinist je zelo grdo.« Bora Đorđević (v Tučkar 2012)

Kmalu po začetku vojne na Hrvaškem je hrvaški glasbenik, član novovalovske skupine Film, Jura Stublić objavil pesem E, moj druže beogradski (E, moj beograjski prijatelj) (1992, album Hrana za golubove (Hrana za golobe)), ki je v Srbiji doživela

33 sorazmerno veliko popularnost, saj so jo ljudje večinoma smatrali za protivojno. Bora Đorđević pa je na njo odgovoril s pesmijo E, moj druže zagrebački (E, moj zagrebški prijatelj). Dvajset let kasneje je Bora v intervjuju za hrvaški glasbeni portal povedal, da je ta pesem nastala zaradi zabave. »V tem času smo bili v vojni, jaz sem takrat bil v Kninu in skupina Minđušari me je prosila, da napišem dve besedili …« (Tučkar, 2012).

E, moj druže beogradski E, moj beograjski prijatelj, srest' ćemo se pokraj Save srečala se bova ob Savi, ti me nećeš prepoznati ti me ne boš prepoznal pa ćes na me zapucati. pa boš streljal vame. Jura Stublić: E, moj druže beogradski Jura Stublić: E, moj beograjski prijatelj

E, moj druže zagrebački E, moj zagrebški prijatelj eto nas kod vas u pljački evo nas pri vas v ropu mi ćemo vas opljačkati mi vas bomo oropali a vi ćete svi plakati. a vi boste vsi jokali. Bora Đorđević: E, moj druže zagrebački Bora Đorđević: E, moj zagrebški prijatelj

Oliver Mandić je bil prav tako podpornik nacionalistične mobilizacije in podpornik vojnega zločinca in profiterja Arkana ter tesen prijatelj Cece. Ob začetku vojne je Mandić pristopil v Arkanovo srbsko prostovoljno gardo in odšel na bojišče.

»Bil sem predstavnik Arkanove garde, na bojišču sem bil načelnik zaledja. Vsaj 40 svojih soborcev sem pokopal. Najtežje je, ko staršem nosite krsto otroka. Težko sem to prenesel, potreboval sem leta, da si opomorem. Kot ljudje, ki trpijo za vietnamskim sindromom. To je hudič, groza.«

Oliver Mandić (v Telegraf, 7. 3. 2013)

Tu moram omeniti še navijaško skupino Direktori, ki so sicer neposredno izražali protirežimsko prepričanje; v začetku leta 1991 so posneli pesem Čistićete ulice (Čistili

34 boste ceste), pesem Bando crvena (Rdeča banda) je odmevala na študentskih protestih 9. marca 1991. Člani skupine so »postali heroji beograjskih ulic in nogometnih stadionov, domačih radio postaj in idoli uporniške mladine, ki so navdušeno strigli lase in prvič slišali za skin-head gibanje« (Peternel 1993). Navijaška glasbena skupina, fašističnih nazorov je jeseni 1990 posnela pesem Mrzim Hajduk (Sovražim Hajduk) z izrazito sovražnim besedilom. Tri leta kasneje je Srđan Marić, basist skupine v intervjuju za Pressing izjavil:

»… jeseni 1990 smo posneli prvo pesem 'Mrzim Hajduk', moram pripomniti, da je navijaška, zavedam se, da si jo nekateri ljudje napačno interpretirajo. V času snemanja, je bila to tipična punk provokacija, načeloma protikomunistična pesem.«

(Peternel 1993)

Mrzim Hajduk i Torcidu, Sovražim Hajduk in Torcido, mrzim tebe, ''Marjane''. sovražim tebe, Marjan. I sa sekirom u ruci, In s sekiro v roki poklaću sve Splićane! bom poklal vse Splitčane! Mrzim Zagreb i Bad Blue Boyse, Sovražim Zagreb in Bad Blue Boys, mrzim tebe, Tuđmane. sovražim tebe, Tuđman. I sa sekirom u ruci, In s sekiro v roki Poklaću sve ustaše! bom poklal vse ustaše!

Del srbskih rockovskih glasbenikov pa je, kljub manipulaciji in norosti celotne vojne situacije, izražal protivojno politično prepričanje. Srbski glasbeniki so sodelovali na protivojnem koncertu v Sarajevu poimenovanem »Yutel za mir«, ki se je zaradi dežja odvil v Areni Zetra, v nedeljo 28. julija 1991. Poleg bošnjaških skupin Indexi, Plavi orkestar, Crvena jabuka, so nastopili tudi nekateri srbski glasbeniki: Ekatarina Velika, Bajaga & Instruktori in Rade Šerbedžija. Bajaga je takole nagovoril publiko: »Dober večer dragi prijatelji. Vesel sem, da smo se zbrali v takšnem številu. Ne vem, kaj naj vam rečem. /…/ Pošiljamo vam pozdrave iz Beograda. Vsi so nam rekli: poljubi nam Sarajevo«.

5.1. Rimtutituki

Eden najvplivnejših glasbenih projektov, ki so jih izvedli v opozorilo na nesmiselnost vojne je gotovo Rimtutituki. Ad hoc skupino so sestavljali člani treh kultnih beograjskih rock 'n' roll skupin – Milan Mladenović iz Ekatarine Velike, Srđan Gojković Gile, Zoran Radomirović Švaba, Goran Čavajda Čavke in Ljubomir Jovanović Jovec iz Električnega Orgazma ter iz skupine Partibrejkers Zoran Kostić Cane, Nebojša Antonijević Anton in Borko Petrović. Ime projekta Rimtutituki je t. i. šatrovški jezik: gre za premetanke zlogov v besedi – sporočilo pa je bilo jasno.

»Rimtutituki, to je naš 'šatrovački jezik' ... 'Turim ti kitu', to je bil odgovor na vso situacijo, na državo in norost, v kateri smo se znašli. 'Turim' je stari turški izraz za 'vstaviti'. Vsi so vedeli, kaj to pomeni. Tako se je imenoval tudi naš singel. Gre za premet zlogov v besedi (smeh).«

Zoran Radomirović Švaba (ustni vir, 7. 12. 2013)

Organizacija projekta je potekala zelo hitro in brez posebnih priprav v Študentskem kulturnem centru (SKC), glavnem središču mladih v 80-tih letih v Beogradu, v katerem je svojo kariero začela večina glasbenih skupin alternativne beograjske scene novega vala. Prostor SKC-ja je mladini dal Tito med protesti leta 1968. V SKC-ju so podpisovali peticijo proti nasilni mobilizaciji, kjer so glasbeniki prišli na zamisel za snemanje protivojne pesmi Slušaj 'vamo! Provokativna pesem, ki je bila posneta v brezplačno najetem studiu Pink, kot pesem spontane zasedbe s fluidnim konceptom, s katero so glasbeniki nasprotovali takratni oblasti in vojni ter splošni družbeni situaciji v Srbiji na začetku devetdesetih let (P. L. v Vreme, 16. 3. 1992). Besedilo pesmi je napisal Zoran Kostić Cane s pomočjo ostalih članov, glasbo Srđan Gojković Gile in Nebojša Antonijević Anton. Iz besedila je razvidno širše družbeno kritično sporočilo glasbenikov. Iz stiha »nećemo da pobedi narodna muzika« (ne želimo, da zmaga narodna glasba) je razvidno, da so se glasbeniki uprli takratni popularizaciji turbo-folka, ki je bila ena glavnih značilnosti srbske družbe in kulture v vojnem času in se je ohranila vse do današnjih dni. Prav tako so opozorili na manipulacije in oportunizem pri ljudeh, »Ispod šlema mozga nema. /.../ Kuda svi nemoj i ti.« (Pod čelado ni možganov. /.../ Ne pojdi tja,

36 kamor gredo vsi.). Radio B92 je financiral projekt – predvsem s pomočjo iz tujine; bil je eden redkih neodvisnih medijev v Srbiji. Singel ploščo so brezplačno delili na protivojnih protestih in je nikoli niso prodajali. Danes je prava redkost, saj je bila naklada le 2000 izvodov (glej Aranđelović, 21. 4. 2012 in P. L. v Vreme, 16. 3. 1992). Pesem je bila izdana tudi na kaseti in CD-ju »Radio Utopija« B92 leta 1994 (glej Žikić 2006).

»V bistvu, Slušaj vamo', ni neka dobra pesem, niti tekst ... Posneli smo jo v enem dnevu. Ni bistvo v kvaliteti glasbe ... Bistvo je sporočilo: to, da smo uspeli na hitro posneti; nekatere situacije pač to zahtevajo. Izpadlo je dobro, ker smo vsi bili pripravljeni na to - to je zelo pomembno za družbo.« Zoran Radomirović Švaba (ustni vir, 7. 12. 2013)

Slika 12: Milan Mladenović na koncertu Ne računajte na nas! Avtorica: Goranka Matić.

Rimtutituki: Slušaj 'vamo, 1992 Rimtutituki: Poslušaj, 1992

Mir je najlepša devojka koju ne može imati Mir je najlepše dekle, ki je ne more imeti vsak. svako. Če ne morem leteti, se ne bom plazil. Ako ne mogu da letim ja neću da puzim. Če se plazim, ne morem jebat. Jer kad puzim ja ne mogu da guzim. Mir, brat, mir. Mir, brate mir. Ne želimo, da zmaga narodna glasba. Nećemo da pobedi narodna muzika, Rajši imam tebe, mladenka, kot da mi dajo više volim tebe mladu nego pušku da mi dadu. puš ko. Mir, brate mir. Mir, brat, mir. Prljave borbe u ljubavne torbe. Umazane borbe v ljubezenske torbe. Mir, brate mir. Mir, brat, mir. Manje pucaj više tucaj. Manj streljaj, več fukaj. Mir, brate mir. Mir, brat, mir. Suviše si mlad da bi popio lad. Veliko premlad si, da bi umrl. Ispod šlema mozga nema. Pod čelado ni možganov. Mir, brate mir. Mir, brat, mir. Kuda svi, nemoj i ti Ne pojdi tja, kamor gredo vsi. jer ko izda biće prokleta pizda. Kdor izda, bo prekleta pizda. Mir, brate mir. Mir, brat, mir. Ne možeš pobeći od nečeg što je tu sveprisutno. Ne moreš pobegniti od nečesa, kar je tu vseprisotno. Mir, brat, mir.

Slika 13: Rimtutituki, marec 1992. Avtorica: Goranka Matić.

»V pesmi ni patetike. To je samo umazani rock 'n' roll, ki ga igrajo umazani, vendar iskreni in notranje čisti ljudje. Govori o tem, koliko dobrega želimo vsem.« Milan Mladenović (v Žikić 2006: 180)

Provokativna akcija in hkrati promocija singla skupine Rimtutituki je bila vožnja glasbenikov na kamionu po ulicah centra Beograda, kjer so dve uri prepevali pacifistično pesem Slušaj 'vamo z direktnim sporočilom Mir, brate, mir: 8. marca 1992 je skupina na kamionu krožila vse od SKC-ja, Slika 14: Rimtutituki, marec 1992. Avtorica: Goranka Matić. do Slavije in Narodnega gledališča. Delili so plošče in majice ter tako opozarjali na absurdnost vojne. Po besedah akterjev je bila ta akcija popolna improvizacija. Elektriko so imeli na agregatu, med vožnjo jim je zmanjkalo bencina. Za nastop skupina ni imela dovoljenja, kljub pričakovanju skupine, da bo policija na akcijo reagirala, pa do tega ni prišlo.

»Vsi smo mislili, da nas bodo aretirali, to je bilo tako 100 %. Nikogar nismo vprašali za dovoljenje. Policija ni nič ... brez problema. Obnašali so se, kot da se dogaja nekaj popolnoma normalnega, nihče nas ni poskušal zaustaviti.« Zoran Radomirović Švaba (ustni vir, 7. 12. 2013)

Zakaj? Mnogi trdijo, da je na ta način avtoritarna oblast Slobodana Miloševića želela ustvariti lažno sliko o vladajoči demokraciji in javnosti prikazati Srbijo kot svobodno državo, kjer ima vsak pravico izraziti svoje mnenje. Druga stran pa trdi, da je bil režim Slobodana Miloševića demokratičen ter se popolnoma zavedal nemoči umetnosti in rock 'n' rolla.

»Predvidevam, da je bil to nekakšen politični ventil. Milošević in vladajoči so želeli prikazati lažno sliko, kako je tu vse dovoljeno – v smislu, oni nas pljuvajo mi ne reagiramo; oni svobodno igrajo, lahko delajo, kar želijo, a so maloštevilni. Po demokraciji: oni so manjšina, a mi jih toleriramo«. Srđan Gojković Gile (ustni vir, 13. 1. 2014)

Slika 15: Rimtutituki, marec 1992. Avtorica: Goranka Matić.

Skupina Rimtutituki je nastopila tudi na Dunaju na protifašističnem koncertu leta 1992, kjer se je zbralo sedemdeset tisoč ljudi. Poleg njih so nastopili različni avstrijski bendi in skupina Temptations (Žikić 2006: 182).

»Sama definicija rock 'n' rolla je zame borba, upor ... To je neka drža, položaj, ki ga izražaš navzven .... Za razliko od njih, ki so se vsi ... nećemo da pobedi narodna muzika ... dobro znašli, obogateli ...od Cece pa naprej ... Beograd je pokazal vsebino te glasbe, ta vrsta glasbe je pokazala neko borbo proti režimu, neko svojo držo.« Zoran Radomirović Švaba (ustni vir, 7. 12. 2013)

Skupina Rimtutituki je imela cilj posneti vsaj album, to se žal nikoli ni zgodilo. O načrtih projekta Rimtutituki je govoril Milan Mladenović v intervjuju za Vreme zabave:

»Točno pred letom dni smo začeli z vajami, pripravili smo veliko pesmi, ki so prav dobro zvenele, hoteli smo posneti ploščo, a če ljudje iz treh različnih koncev delajo isto stvar, se ta običajno sesuje. Zoran Zagorčić (ex Du Du A) je sestavil melodijo za 'Universal love', besedilo smo prispevali vsi, ker smo se ujeli. Z izkupičkom naj bi zbrali denar za otroke, žrtve vojne v Bosni. Pesem – sicer tipa Band Aid – je iskrena, ima klasičen, himničen značaj in ni v stilu niti ene od skupin, ki so sestavljale Rimtutituki. Če bi jo uspeli plasirati na MTV in bi zares zbrali nekaj denarja, bi vse skupaj imelo smisel.« Milan Mladenović (v Žikić 2006: 182)

5.2. »Ne računajte na nas!«

»Samo su tu seks, droga, nasilje i strah.«22 Srđan Gojković Gile, Seks, droga, nasilje i strah, 1992

Obleganje Sarajeva se je začelo 5. aprila 1992. Novi nemiri v Bosni in Hercegovini so predstavljali nove grožnje miru in bili povod, da je Center za protivojne akcije pozval vse strani v vojni k prekinitvi bojev in poudarili:

Koliko življenj je še potrebno izgubiti, koliko hiš mora zgoreti, koliko mest in vasi mora biti poravnanih z zemljo /.../, da bi se razumelo, da je vse ostalo, tako kot je bilo, da so ljudje in narodi tu, kjer so in da je ureditev njihovih odnosov stvar dogovora in ne vojne. /.../ Oblast je dolžna aretirati in kaznovati vojne zločince, toda zaradi tega ne sme priti do vojne (M. G. v Borba, 4. 3. 1992).

22. aprila 1992; na dan, ko je bilo Sarajevo tarča težkega topniškega napada, ki je hudo poškodoval številne pomembne stavbe, so se na Trgu republike v

centru Beograda Slika 16.: Goran Čavajda Čavke leta 1992. Avtorica: Goranka Matić. zbrali srbski rock glasbeniki, drugi umetniki in intelektualci na protivojnem koncertu »Ne računajte na nas, jer mi računamo samo na sebe« (Ne računajte na nas, ker mi računamo samo na sebe). (Borba, 23. 4. 1992). Sam naziv koncerta izhaja iz pesmi Đorđe Balaševića Računajte na nas iz leta 1978. Sporočilo vladajoči garnituri je bilo jasno: mir ali ne računajte na nas! Manifestacijo sta organizirala

22Tu so samo seks, droga, nasilje in strah.

Center za protivojne akcije (CAA) in Radio B92. Okrog improviziranega odra – kamiona se je po podatkih Borbe zbralo okrog 50 tisoč mladih,23 ki so prisostvovali dveurnemu koncertu domačih glasbenikov. V toku koncerta so organizatorji zbirali humanitarno pomoč za Sarajevo – zdravila, hrano in denar, ki so ga dobili od prodaje značk z napisom »Ne računajte na nas«. Nastopili so Boye iz Novega sada, Milan Mladenović (Ekatarina Velika), Obojeni program, Električni orgazam in Rimtutituki ter Rambo Amadeus (Borba, 23. 4. 1992). Na koncert naj bi prišel tudi Momčilo Bajagić Bajaga, ki pa je svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedal (Ognjanović v Politika, 23. 4. 1992). Koncert se je začel z nagovorom novinarja in aktivista CAA Stojana Cerovića:

Na vas kot na topovsko meso računajo generali, mrcine iz Dedinj, vojvode, kot nekateri pisatelji in akademiki, torej vsi tisti, zaradi katerih so vaši starši na minimalcu ali brez dela. Oni vas kličejo, da umrete v njihovem imenu in za njihove meje; ampak če vi ne ubijate in vas ne ubijejo – bodo oni morali oditi. Zato sporočamo: ne računajte na nas, ker mi računamo samo na sebe (M. G. v Borba, 23. 4. 1992).

Slika 17: Zoran Kostić Cane na koncertu Ne računajte na nas. Avtorica: Goranka Matić.

23V časopisu Večerne novosti so pisali o 40 tisoč obiskovalcih (glej Večerne novosti, 23. april 1992), v Politiki pa o oceni okrog 30 tisoč ljudi (glej Politika, 23. april 1992).

Slika 18: Glasbeniki na koncertu Ne računajte na nas! Avtorica: Goranka Matić.

Občinstvo so nagovorili tudi igralci Ružica Sokić, ki je recitirala pesem »Molitva« Ljubomira Simovića; Mirjana Karanović, ki je pela Brechtove pesmi, ter Rade Šerbedžija, ki je odpel pesem »Neću protiv druga svog« (Ne bom proti svojemu tovarišu). Pred nastopom Električnega orgazma so na oder vrgli solzivec, sledila je kratkotrajna panika ter skandiranje »bando crvena« (rdeča banda). Rade Šerbedžija je ta dogodek komentiral z naslednjimi besedami: »Solzivec je bil kot scenski efekt. Kakor da ne vedo, da Srbija tudi brez solzivca joče« (Mikuljanac v Borba, 23. 4. 1992). Sledil je drzni nastop Ramba Amadeusa, ki je občinstvo pozdravil z besedami: »Zdravo, generacija moja brez jajc. Zares smo takšni, če dovolimo, da govna upravljajo z našim življenjem.« ter svoj nastop prekinil sredi pesmi: »Želim, da ste jezni. Potrebujem vašo jezo, ker ko bodo ta govna uničila celo državo, nam jo bodo pustila v nasledstvo. Zato: govna dol!« (Mikuljanac v Borba 23. 4. 1992). Koncert se je končal s 15-minutno verzijo pesmi Slušaj 'vamo, ki so jo zapeli vsi sodelujoči. Končal se je z iskro mladosti in upanja za Srbijo in ostale vpletene v vojni.

»Zelo sem zadovoljen. To je velika stvar, saj je najboljši del Beograda pokazal, kaj misli, in če oblast tega ne sliši, potem je zares gluha. Mislim, da upanje še obstaja.« Stojan Cerović (v Borba, 23. 4. 1992)

»Poslali smo glas upanja v svet. Sedaj se lahko vsi prepričajo, da velik del Srbije ne želi vojne.« Olga Kavran (v Borba, 23. 4. 1992)

Slika 19 : Vreme, 27. april 1992. Avtor fotografij: Draško Gagović.

Iz začetka devetdesetih let je zanimiv projekt pod imenom Brzi bendovi Srbije (Hitre skupine Srbije). Šlo je za provokacijo na državni projekt Brze pruge Srbije (Hitre proge Srbije). Te skupine so nastajale ob koncu 80-tih in na začetku 90-tih let v senci novega vala. Šlo je za postnovovalovsko sceno in skupine, kot so bile Robna kuća, Euforija, Klajberi, Kazna za uši, Plejboj, Presing, Deca loših muzičara, Kristali, Darkwood dub in Kanda, Kodža i Nebojša. Najbolj jasna sporočila proti oblasti je izražala navijaška skupina Direktori, ki sem jo omenila zgoraj. K njihovi uspešnosti je veliko pripomogla oddaja Afirmator, ki so jo predvajali na drugem programu RTS-a v letih 1991 in 1992. Avtor oddaje je bil Bane Antović. Prav v oddaji Afirmator je skupina Direktori posnela in predstavila videospot za pesem »Bando crvena«, 24 ki je postala himna študentskih protestov (Bane Antović, ustni vir, 2. 10. 2014).

24Videospot Direktori: Bando crvena, »https://www.youtube.com/watch?v=Lce4k8j9SRM«, pregledano 26.2.2015.

Slika 20: Brzi bendovi Srbije, januar 1993. Avtorica: Goranka Matić.

»Rock 'n' roll je bil uradno prepovedan na prvem in drugem programu RTS-a leta 1993, tako da je bila ukinjena zadnja oddaja - video predstavitev zadnje plošče skupine Ekatarine Velike. Meni niso bili nikoli prepovedani niti Direktori s pesmijo »Bando crvena« z neposrednim političnim sporočilom. Jaz sem to snemal v studiu na Košutnjaku, snemalci so bežali iz studia; mislili so, da nas bodo aretirali. Nikoli nismo imeli nekih velikih problemov.« Bane Antović (ustni vir, 2. 10. 2014)

Med pomembne protivojne aktiviste spada skupina Ekatarina Velika, ki je bila aktivna od leta 1982 do 1994, ko je umrl pevec in vodja skupine Milan Mladenović. Zadnje tri plošče skupine – Samo par godina za nas (Samo nekaj let za nas, 1989), Dum dum (Dum dum, 1991) in Neko nas posmatra (Nekdo nas opazuje, 1993) lahko opazujemo kot opis situacije, v kateri so se znašli mladi. Člani skupine Ekatarina Velika so na podelitvi nagrade za najboljšo skupino leta 1992 pozvali občinstvo, da z minuto tišine izrazijo spoštovanje žrtvam vojne. Milan Mladenović, pevec skupine EKV, ki je bil rojen v Zagrebu, otroštvo pa preživel v Sarajevu in se pri dvanajstih letih z družino preselil v Beograd; se je takrat »na robu solz« spomnil svojih prijateljev v Zagrebu, Sarajevu, Ljubljani, Dubrovniku, na Reki, ki so »zdaj živi, a morda tudi niso« (Aranđelović, 21. 4. 2012).

»Vojna je vsak dan po televiziji, v časopisih, pogovorih, intervjujih. Opisali smo ekonomsko krizo in usode ljudi, ki živijo z 2500 % inflacijo. Poslušaj naše zadnje plošče, kjer smo vse povedali – in kaj imamo od tega? Vojno in ekonomski embargo.« Milan Mladenović (v Žikić 2006: 185)

Pomemben akter protivojnih akcij je bil tudi Rambo Amadeus, rojen leta 1963 kot Antonije Pušić v Črni Gori. Odprto in provokativno je nasprotoval režimu. Kombiniral je rock, hip-hop in funk (Mijatović 2008). V decembru 1992 je na sredini svojega nastopa v Sava centru, ki so ga neposredno prenašali na nacionalni televiziji, naredil zanimivo gesto ter dejal občinstvu: »Ne želim peti, dokler padajo bombe!« (glej Mašić 2006: 117 in Collin 2001: 63). Protivojno prepričanje so preko glasbe izražali tudi člani skupine Revolveri. Leta 1992 so posneli pesem Nema povlačenja, nema predaje (Brez umika, Slika 21: Rambo Amadeus in brez predaje). Glasbo in tekst je napisal Žarko Sebić, Stojan Cerović na koncertu Ne računajte na nas. Avtorica: videospot pa je posnet na študentskih demonstracijah Goranka Matić. leta 1992 v Beogradu v režiji Vladimirja Jakšića.

"Revolverji, kasneje Ex Revolverji so vedno bili in ostali neodvisni revolucionarji in nikoli nismo bili plačani za nastop. Igrali smo zelo redko - s ciljem podpreti idejo revolucije in sprememb. Tudi, ko sem bil leta 1992 povabljen, da organiziram glasbene dogodke na fakultetah se nisem vpletal v politiko; vendar sem naredil, kar sem mislil, da je prav in bil uspešen. Malo uveljavljenih skupin je sodelovalo na študentskih demonstracijah, saj bi tako pod vprašaj postavili svoj obstoj. Na žalost je vsa ta energija zlorabljena - ni prišlo do revolucionarnih rezultatov. /.../ Leta 1999, ko je bilo bombardiranje, nikogar ni bilo strah nastopanja. Celo narodnjaki so imeli koncerte na mostovih. Ni bilo delitve vsi so bili za protest." Vladimir Jakšić (ustni vir, 15. 5. 2015)

Mi zajedno možemo sve. Skupaj lahko vse. Mi možemo promeniti svet. Mi lahko spremenimo svet. Nema povlacenja, nema predaje. Brez umika, brez predaje. Prošli smo zajedno mnogo toga, prijatelju Ogromno smo preživeli skupaj. moj. Veliko noči, veliko dni, kri, solze in znoj. Mnogo noći, mnogo dana, krv, suze i znoj. Ostali smo sami na poti, za nami so samo Ostali smo sami na putu, iza nas su samo sledi. tragovi. Mnogi so nam obrnili hrbet, mnogi so nas Mnogi su nam okrenuli ledja, mnogi su nas izdali. izdali. Revolveri: Brez umika, brez predaje Revolveri: Nema povlačenja, nema predaje

Istega leta se je pojavila ideja, da se hrvaški in srbski bendi zberejo na nevtralnem ozemlju. To se je zgodilo v Pragi in Berlinu v septembru 1993, na koncertu imenovanem, Tko to tamo pjeva? - Rock against war. Iz Srbije so prišli bendi, ki so sestavljali Rimtutituki, s Hrvaške je na koncu prišla samo skupina Vještice – to je skupina, sestavljena iz članov drugih prejšnjih hrvaških novovalovskih skupin: Boris Leiner (ex Azra), Mladen Juričić (Film) in Srđan Sacher (Haustor). Skupina Let3 se na koncertu, kljub dogovoru, da bo nastopila, ni pojavila. Premislili so si v zadnjem trenutku, morda zaradi političnega pritiska in strahu. Na Hrvaškem so ta koncert mnogi smatrali za jugonostalgijo in nanj gledali negativno. Dogodek so organizirali: Boris Leiner, ki se je leta 1990 preselil v Berlin, nemški novinar in balkanolog Rüdiger Rossig ter srbski rock kritik Petar Janjatović. Uspelo jim je pridobiti finančno pomoč občine Berlin, ki se ji je zdelo zelo pomembno, da med vojno srbske in hrvaške skupine igrajo skupaj. Tako so glasbeniki pokazali državam nekdanje Jugoslavije, Evropi in svetu, da v Srbiji obstaja tudi druga Slika 22:Vreme, 13. september 1993. Avtor teksta: stran (Petar Janjatović, ustni vir, 29. 1. Petar Janjatović. 2014).

»... nismo dosegli nič pomembnega, čeprav mi je še posebno pri srcu, da so v prvih vojnih dneh v Bosni pogosto vrteli pesem 'Slušaj 'vamo' po sarajevskem radiu. Resignirano lahko ugotovim, da nismo uspeli ničesar zaustaviti, a smo vsaj povedali, kar mislimo. In potrudili se bomo, da bomo še kaj naredili v tej smeri. Morda zveni patetično, toda v Ekatarini je vedno preveval občutek, kot da smo na misiji. V začetku je šlo le za glasbo, ko pa so se stvari začele hitro slabšati, smo o problemih spregovorili. Veliko smo potovali in videli, da so ljudje večinoma povsod enaki, zato smo se čutili poklicane, da povemo nekaj proti sovraštvu.« Milan Mladenović (Žikić 2006: 182)

Mnoge pesmi so postale neuradne himne protestov; naj naštejem nekatere: skupina Plejboj je priredila pesem Zajedno (Skupaj) zagrebške skupine Film z znanim refrenom »dođi bliže, dođi bliže da budemo zajedno; sve je dobro, sve je dobro kada smo zajedno« (»pridi bliže, pridi bliže, da bomo skupaj, vse je dobro, vse je dobro, ko smo skupaj«) pesem je izšla na CD singlu leta 1995 pri založbi B92. Skupina Revolverji in pesem Hej nitkovi hej, još sam tu (Hej barabe, še vedno smo tu), katere glasbo sta napisala Nebojša Antonijević - Anton (Partibrejkers) in Srđan Gojković Gile (Električni orgazam), besedilo pa Vladimir Jakšić – frontman skupine in Gile. Videospot je sneman na demonstracijah leta 1996 v Beogradu. Radio Index je leta 1997 objavil protestni rock 'n' roll album »Nas slušaju svi, mi ne slušamo nikoga!« (»Nas poslušajo vsi, mi ne poslušamo nikogar!«), ki je kompilacija pacifističnih pesmi skupin Plejboj, Zajedno, Bajaga & Instruktori, Rambo Amadeus, Đorđe Balašević, Deca loših muzičara in drugih. Kompilacija je bila izdana dve leti po Daytonskem sporazumu in ni predstavljala neposrednega upora proti vojni. Prav tako je glasba odmevala na manifestacijah v času Natove agresije, tokrat v drugačni luči. Koncerti so se odvijali na Trgu Republike v Beogradu, od konca marca do poletja 1999. V času Natovega bombardiranja Srbije je nastalo več patriotskih pesmi. Aleksandar Eraković Era, Dejan Pejović Peja, Bebi Dol in Ivana Negativ ter Milan Delćić so peli pesem Zemlja (Dežela), »čuvaj je za nas, ova zemlja nam je jedina« (varuj nam jo, to je naša edina dežela). Bora Đorđević (Riblja čorba), Bajaga, Dejan Cukić, Zvonimir Đukić Đule (Van Gogh) in Đorđe David so prepevali patriotsko pesem Samo sloga Srbina spašava (Samo sloga rešuje Srba), ki so jo posneli istega leta v 'Studiu O' in je bila deležna različnih komentarjev.

Znam da su svi protiv Srbije Vem, da so vsi proti Srbiji; ali Srbima dozlogrdilo je ampak Srbi so se naveličali. znam da postoji dogovor s' nebom Vem, da obstaja dogovor z nebom; ko tebe kamenom, ti njega hlebom kdor tebe s kamenjem, ti njega s kruhom. ali dokle tako, ali dokle tako. Ampak kako dolgo, kako dolgo še. Čitav je svet poćeo da nas mrzi Cel svet nas je začel sovražiti i svi su bili veoma brzi in vsi so bili zelo hitri i na svako naše znamenje in na vsako naše znamenje bacaju bombe, drvlje i kamenje mečejo bombe in nas pljuvajo. ali dokle tako, ali dokle tako. Ampak kako dolgo, kako dolgo še. Sad kad nas bombama gađaju Zdaj, ko nas obstreljujejo z bombami, Srbi se više ne svađaju se Srbi več ne prepirajo. jer naše geslo saopštava Saj naše geslo sporoča, da samo sloga Srbina spašava. da samo sloga Srba rešuje. Svi oni koje smo branili Vse, ki smo branili, sada bi nas sahranili bi nas zdaj pokopali. češaće se gde ih ne svrbi Praskali se bodo tam, kjer jih ne srbi, tek kada shvate ko su Srbi šele ko bodo razumeli, kdo so Srbi. jednom će shvatiti, jednom će shvatiti. Nekoč bodo razumeli, nekoč bodo razumeli. Nema gore tragedije Ne obstaja večja tragedija, nego biti iz Srbije kot biti iz Srbije. danas ceo svet navija Danes cel svet navija, da se razbije Jugoslavija da se Jugoslavija razbije; ali ne može tako, ali ne može tako. ampak tako ne gre, ampak tako ne gre.

5.3. EXIT

Danes svetovno znani festival popularne glasbe Exit se je začel leta 2000 v Novem Sadu kot del protrežimske akcije, imenovan »Nulti Exit« Že samo ime festivala lahko razumemo kot metaforo za situacijo 90-tih let. Meril je na iste ideje kot študentski protesti sredi 90-tih let – konec izolacije, ponovne možnosti potovanja in »zahteve, da Srbija zapusti svojo 'balkansko' pozicijo in se vrne v Evropo« (Simić 2006: 21). Srbski novinar Branko Rosić se je v intervjuju za Nedeljnik pogovarjal z direktorjem danes največjega glasbenega festivala na Balkanu, katerega začetki so nepogrešljivo povezani z Otporom!, Dušanom Kovačevićem. Kovačević pravi, da se je vse začelo leta 1996, ko se je vpisal na fakulteto. Od nekdaj si je fakulteto zamišljal skozi prizore študentskega življenja iz ameriških filmov sedemdesetih let. Pričakoval je akcijo, angažma. Potem so se zgodili študentski protesti 1996/97. Takoj je postal aktiven v blokadi fakultete in podal iniciativo za akcijo novosadskih študentov, da se peš odpravijo v Beograd: »Duh tega študentskega protesta 1996/97 je vtkan v samo jedro in značaj Exita« (glej Rosić 2015: 49). Novosadski študenti so se podučili o funkcioniranju študentskih organizacij na Zahodu in ustanovili prvo neodvisno študentsko organizacijo v Novem Sadu, ki je organizirala različne akcije – ena od najpomembnejših, ki je hkrati začetek festivala Exit, je bil koncert v dvorani Spens leta 1998:

»Želel sem narediti veliko zabavo in jo povezati s protesti /.../ Naredili smo ogromen zid iz stiropora, ki je bil nenormalno drag, za njim je stal Dragoljub Đuričić z bobni. V nekem trenutku je zid eksplodiral, kar je bilo simbolno sporočilo, da se mladina želi odpreti proti svetu. Takrat je prišlo tudi do prvega medijskega pojavljanja. Cela stran v Naši Borbi. Bil je fantastičen koncert, a popolna finančna katastrofa. Bili smo v minusu 12.000 mark, moji starši, univerzitetni profesorji pa so imeli plačo 20-30 mark.« Dušan Kovačević (v Rosić 2015: 49)

Dolg je bilo potrebno vrniti, zato so se odločili organizirati vsakodnevne zabave in neposredno prenašati takratno svetovno prvenstvo v nogometu v Franciji: »... Svetovno prvenstvo smo pripeljali v Novi Sad, tako kot smo kasneje celemu svetu dali Exit« (Kovačević v Rosić 2015). Prav tako je za začetek Exita pomemben koncert »Šakom u glavu« (S pestjo v glavo), na katerem so ustanovili Otpor! v Vojvodini. Simbol koncerta je

51 bila pest, ki razbija peterokrako zvezdo. Kovačević pojasnjuje, da ta upor ni bil proti levici, temveč proti Miloševiću: »Peterokraka je takrat simbolizirala njega in JUL in ne Che Guevaro« (Kovačević v Rosić 2015). Ideja organizacije festivala je bila, da prebuja mladino, tako se je leta 2000 odvil »Nulti Exit« - kombinacija zabav, filmov, različnih predstav in koncertov.

»Mi smo vedeli, kaj pogrešamo, za razliko od njih na Češkem, Madžarskem, v Rusiji … Njim je bilo po padcu berlinskega zidu vse novo. Učili so se plavanja, ko so imeli 25 let. Jaz sem odrasel ob Branku Kockici, kasneje ob MTV-ju. Bili smo del normalnega življenja, potem nam je to nekdo ukinil. Ostali smo brez denarja, brez možnosti potovanj, brez vsega.« Branko Kovačević (v Rosić 2015)

V času obstoja festivala je bilo več poskusov, da bi ga na različne načine politično zlorabili. Leta 2004, v času predvolilne kampanje in spora med Tadićem in Koštunico je prišlo celo do aretacije organizatorjev. Danes je Exit ena od najprepoznavnejših blagovnih znamk Srbije, ki skozi turizem vsako leto srbskemu gospodarstvu prinese 15 milijonov evrov (glej Rosić 2015).

5.4. Učinek protivojnih akcij

Kakšen je bil namen skupine Rimtutituki in drugih protivojnih akcij ter kakšen je bil njihov učinek? Vojna se je razvila v pravo katastrofo, rock 'n' roll in Rimtutituki je niso preprečili. Niti to ni bil njihov namen. Upam pa si trditi, da celoten projekt predstavlja velik uspeh; predvseem zaradi otežujočih okoliščin takratne rock scene v Srbiji. V mislih imam predvsem minimalen dostop medijem, dominacijo turbo-folka, izolacijo države in splošen nizek življenjski standard, ki je bil posledica vojn in sankcij. Konec koncev je bistveno temeljno sporočilo, ki so ga glasbeniki poslali v javnost ter odmeva še danes. Glasbeniki so pokazali, da jim ni vseeno ter da v Srbiji obstajajo ljudje, ki razmišljajo drugače. Ključni ljudje rock 'n' rolla so rekli ne; mislim, da je sporočilo pesmi mnogim ogromno pomenilo. Glasbeniki so čutili dolžnost, da svoje prepričanje povedo na glas. Želeli so pokazati, da obstaja tudi druga Srbija.

»Nas so ljudje spraševali - mislite, da boste zaustavili vojno? Seveda nismo. /.../ Moja osebna ideja je bila – takrat je bila v zraku neka norost, tudi zaradi pomanjkanja informacij; ljudje na drugi strani meje niso vedeli, kaj se dogaja. Mene so ljudje spraševali, če drži, da sem se pridružil v neke prostovoljne vojne akcije in podobne neumnosti. Ne vem, ali je bilo to namerno ali iz neke norosti, ker ni bilo mogoče, da bi ljudje preverili informacije. Vedel sem, da bo pesem prestopila meje, da jo bodo ljudje slišali. Na neki način, da sporočimo ljudem, kateri politični opciji pripadamo, kakšna je naša pozicija v tem trenutku. Želel sem tudi spodbuditi ljudi, ki so se mogoče bali, da bi to javno izrazili, da lahko stojijo za nami, kot množica ljudi, ki so prihajali na protirežimske koncerte, ki so večinoma bili v organizaciji Radia B92 in kjer so se zbirali deli kulturne javnosti – igralci, režiserji, slikarji, v glavnem umetniki.« Srđan Gojković Gile (ustni vir, 13. 1. 2014)

Politične akcije opozicije so bile logičen rezultat režimske politike. »Cilj te politike je bil utišati opozicijo in jo narediti nevidno ter izogibanje govora o dogodkih, ki bi lahko pokvarili sliko režima kot tolerantnega, miroljubnega in patriotskega« (Erdei 2008: 145). Politične manifestacije so oblikovale prostor, kjer se je o spornih temah govorilo na glas. Trgi in ulice mest, predvsem Beograda, so postali središče boja za družbene in politične spremembe. Protesti so postali jedro za oblikovanje alternativnega občinstva in alternativnih pomenov komunikacije - »novi protestni rituali« (glej Erdei 2008). Razprave o vojni, nasilju, militarizmu, tiraniji, manipulaciji, solidarnosti in odgovornosti – tako so se ustvarjale specifične identitete in odnosi nasprotovanja oblasti (Erdei 2008: 163). »Miloševićevo ero« so zaznamovale vojne, v katerih je Srbija bolj ali manj neposredno sodelovala, ter zaradi te vpletenosti ves čas konstantno slaba gospodarska situacija, revščina, sankcije ter mednarodno izolacija. Taka politična situacija je privedla do visoke ravni korupcije in kriminala. Tomić ugotavlja, da se je ulica kot mesto protestov izkazala za »bolj učinkovito od institucij, kot so ustava, parlament in sodišča, ki so v 90-tih letih imele vse manjši pomen, saj jih je Milošević imel pod nadzorom (glej Tomić 2009). Protest kot oblika izražanja političnih prepričanj je v času »Miloševićeve ere« postal bolj učinkoviti od »demokratičnih« volitev, vse dokler je režim lahko manipuliral z njihovimi rezultati. Proteste lahko smatramo kot pomembno sredstvo za zamenjavo režima, saj so jih vse bolj razumeli kot temeljni način reševanja problemov in ne kot alternativo. Istočasno so protesti vodili k vse večji represiji, le-ta pa je vodila k nadaljnjim protestom. Prišlo je do

53 neke vrste dihotomije - »politični akterji so bili za ali proti režimu, lahko so bili prijatelji ali sovražniki« (Tomić 2009: 188). Rock je predstavljal pomembno protiutež oblasti, opozarjal je na socialne krivice – del rockovske scene je predstavljala glas opozicije, ne samo v času vojne, ampak vse do 5. oktobra 2000, ko je bil zrušen režim Slobodana Miloševića.

6. Radio B92 – radio, gibanje, ideja, organizacija ali stanje zavesti?

Slika 23: Tiskovna konferenca zaradi prekinitve delovanja Radia B92, marec 1999. Avtorica: Goranka Matić.

Eden ključnih akterjev zgodbe, o kateri pišem je takratni neodvisni mladinski radio B92– imel je pomembno vlogo pri organizaciji in promociji protirežimskih in protivojnih protestov, vse od protestov 9. marca 1991, Rimtutitukija, bombardiranja leta 1999, do 5. oktobra in postđinđićevskega obdobja (Mašić 2006: 7, 8). Radio B92 je začel delovati 15. maja 1989 v drugem nadstropju Doma mladih Beograd (Dom Omladine Beograd) na frekvenci 92,5 FM in kmalu postal najvidnejši predstavnik neodvisnega novinarstva in je imel veliko finančno pomoč iz tujine. Radio B92 so lahko poslušali le Beograjčani. Glasba, ki jo je v 90-tih letih vrtel radio je bila namenjena majhnemu krogu ljudi. Radio B92 je v dokumentarnem filmu opisan kot »rešitelj mestnega duha«; vedno je bil kritičen do režima in nacionalizma (Jansen 2005: 130). Glavni urednik je bil Veran Matić, rojen leta 1962, ki je bil ob začetkih Radia B92, od ostale ekipe nekoliko starejši in izkušenejši, imel je vzdevek »duhovni vodja« skupine (Collin: 2001: 24).

»Za nas in skupine te generacije, kot tudi za malo mlajše skupine, je bilo najpomembnejše, da je to radijska postaja, ki je prva vrtela naše pesmi. Za nas je to bil najpomembnejši segment delovanja Radia B92. Glasbena redakcija B92 je vedno sledila aktualnemu glasbenemu dogajanju in se posebno trudila, da deluje edukativno za mlade poslušalce.« Miki Ristić (Masić 2006: 119)

Radio B92 je vseskozi kritiziral sovražni govor, nasilje in netolerantnost. Zato je bil v pogostih sporih z režimom, ki mu je štirikrat prepovedal delovanje. Po spremembah v Srbiji v oktobru 2000 je začela delovati tudi televizija B92. Kmalu se je B92 razvil v medijsko hišo – radijska in televizijska postaja, internetni portal, glasbena in knjižna založba. S časoma je B92 izgubil svoje prvotne značilnosti in postal izrazito komercialen. Današnji radio B92 je ena najbolj poslušanih radijskih postaj v Srbiji in z uporniškim mladinskim radiem iz konca osemdesetih let praktično nima več nič skupnega.

»Beograd je imel Radio B92 in televizijo Studio B kot alternativna medija, kar ni bilo dovolj za revolucionarne spremembe. Opozicija je bila zadovoljna s temi rešitvami in prek teh medijev si lahko videl in slišal nekaj drugačnega ... Zdaj boste videli, da B92 ne vsebuje nič revolucionarnega, in da ti isti ljudje prodajajo vse naše ideje, da bi ohranili svoje pozicije ... « Vladimir Jakšić (ustni vir 15. 5. 2015)

7. Glasba in identiteta – jaz in drugi

Alan P. Merriam v knjigi Antropologija glasbe (The Anthropology of Music, 1964) piše, da je glasbo moč razumeti pod pogojem, da razumemo »strukture zvoka in človeškega vedenja, ki mu je podlaga. Glasbo je treba obravnavati znotraj celote partikularne kulture, v največji meri kot del človeškega vedenja in del vrednostnega sistema družbe. Zanj je glasbeni zvok rezultat človekovih vedenjskih procesov, ki jih ljudje oblikujejo v sozvočju s svojimi vrednotami, nagnjenji in verovanji iz obsega posamične kulture. Glasbeni zvok lahko proizvajajo samo ljudje za druge ljudi« (povzeto po Muršič 1993a: 223, 225). Glasba je kulturni in družbeni konstrukt, ki prežema pore vsakodnevnega življenja ljudi. Razumevanje glasbe kot družbenega koncepta je od kulture do kulture različen. Znano je, da se družbene skupine oblikujejo tudi na temelju glasbenega žanra, ki ga poslušajo ali prakticirajo. Patrick J. Williams pravi, da je glasbo potrebno dojemati kot proizvod določene subkulture in hkrati kot vzrok njenega nastanka. Poudaril je, da glasba skozi poslušanje in ustvarjanje ponuja posameznikom možnost, da najdejo svoj položaj v družbi oz. določeni skupini (povzeto po Ristivojević 2009). Glasba ni univerzalni koncept, je »družbeni in kulturni konstrukt, ki v različnih kontekstih dobiva različne pomene. /.../ Tako so tudi sami procesi nastajanja določene glasbe kulturno določeni.« (Ristivojević 2009: 119). Francoski etnomuzikolog Lauren Aubert je postavil tezo, da glasbe v nobenem primeru ne smemo smatrati kot »nenevarne«, saj v veliki meri vpliva na oblikovanje življenj ljudi, kulture in identitet (povzeto po Ristivojević 2009: 118). Identitete pa vedno oblikujemo v odnosu s drugimi. Marija Ristivojević piše v članku Novi val v percepciji novih generacij (Novi talas u percepciji novih generacija) o novem valu in njegovi percepciji pri generacijah, rojenih po letu 1980. Novi val je pomemben »kulturni fenomen, ki je vplival na nastanek specifične identitetne forme, ki bi jo lahko označili tudi kot 'urbani beograjski duh'« (Ristivojević 2013: 1013). Novi val je pripomogel k oblikovanju podobe Beograda osemdesetih let kot vplivnega mesta, kjer se je zgodilo nekaj pomembnega. Mesto, ki je imelo pestro kulturno ponudbo, urbano in tolerantno prebivalstvo. Osemdeseta leta pa naj bi bila leta novih idej, senzibilnosti in kreativnosti (Ristivojević 2013). Glasba ima moč s katero ustvarja identiteto mesta in oblikuje predstave o tem mestu (Ristivojević 2012: 214). Mestna identiteta pa se v veliki meri konstruira z določanjem in prepoznavanjem določenih delov mesta oz. konkretnih mest,

56 klubov – prostorov, kjer se ljudje družijo in se z njimi identificirajo. Te prostore skupina posameznikov »dojema kot del svojega mikro-kozmosa« (Ristivojević 2013: 1020). Tako se vzpostavljajo simbolične meje s pomočjo katerih se »mi« razlikujemo od »drugih« (glej Ristivojević 2013). Ljudje skozi glasbo, ki jo poslušajo ali ustvarjajo, izražajo svoje poglede na svet, svoje občutke, čustva in izkušnje; kot proizvod živi skozi pomene, ki mu jih pripisujejo potrošniki, zato lahko postane pomemben dejavnik pri opredeljevanju identitete (Ristivojević 2012: 214). Glasba je način komunikacije med glasbenikom in občinstvom – posamezniki tako izražajo »svoje razumevanje sveta, določajo sebe in svoje mesto, prav tako percepcijo drugih« (Ristivojević 2013: 2016). V tem smislu je mogoče določiti tri ravni identifikacije: identifikacijo samega sebe v skladu s lastnim glasbenim okusom – kako »jaz« želim, da me vidijo »drugi«; kako me »drugi« doživljajo na temelju glasbenega okusa ter kako »jaz« doživljam »druge« na temelju njihovega glasbenega okusa (Ristivojević 2012: 216). Glasba pa ni le medij komunikacije med posamezniki oz. skupinami, temveč tudi »v komunikaciji kulture same s seboj« (glej Muršič 1993b: 122). Glasbeni žanr predstavlja veliko več od same glasbe. Vsak žanr ima določene pomene, ki jih je mogoče prepoznati v javnem diskurzu; tako je postal rock 'n' roll asociacija za mladino, protest, subverzijo. Rock 'n' roll kot glasbeni fenomen je bil vedno »globalni«, tj. »množični komunikacijski medij« (Frith v Ristivojević 2012: 220), predstavljal je kozmopolitske nazore in napredek v smislu sprejemanja zahodnih kulturnih vplivov. Tako rock 'n' roll za določene osebe ali skupine služi kot pomenski element, s pomočjo katerega se gradi predstava lokalnosti in tudi kozmopolitstva v okviru te iste lokalnosti, kar je na prvi pogled videti kot paradoks. Motti Regev smatra, da je v tem primeru govorimo o dvojni avtentičnosti (Ristivojević 2012: 220).

7.1. Kulturni rasizem ali subkulturna raznolikost – urbanost ali primitivizem

Stef Jansen je izvajal etnografsko terensko raziskavo v Beogradu in Zagrebu med letoma 1996 in 1998. Jansen ugotavlja, da sta bila termina »urbano« in »ruralno« obvezen del vsakdanjega besednjaka mnogih Beograjčanov. Piše takole:

Motilo me je, da ljudje, ki so se borili proti diskriminacijskemu diskurzu, ki je prežemal njihovo družbo, tudi sami tako splošno uporabljajo stereotipe. Najprej sem se skušal temu zoperstaviti s klasičnimi levičarskimi argumenti o toleranci, vendar brez uspeha. Počasi sem se moral navaditi na dejstvo, da 'orientalizem', uperjen proti 'seljaku' (kmetavz), predstavlja pomembno značilnost dnevne rutine mnogih, ki sebe smatrajo za urbane prebivalce. Ter da je ta hkrati tudi glavni mehanizem protinacionalističnega diskurza. V bistvu je morda bilo povezovanje nacionalizma in ruralne zaostalosti najpomembnejša točka v poskusu postjugoslovenskih protinacionalistov, da ohranijo kontinuiteto normalnosti, posebno v vsakdanjem življenju (2005: 111).

Res je, da je bila opozicija najmočnejša v urbanih središčih ter da je imel nacionalistični režim SPS-ja največjo podporo na podeželju; tako je ruralno prebivalstvo postalo eden od krivcev za zmago, predvsem pa za ohranitev teh režimov na oblasti skozi celotna devetdeseta let. Kot piše Stef Jansen, je imelo »protinacionalistično tolmačenje štiri glavne teze:

1. Vojne, ki so dovedle do razpada Jugoslavije, so bile nacionalistične, v katerih so 2. politiki, željni oblasti, nacionalizem izkoristili kot sredstvo. 3. Nacionalizem pa je primitivni, ruralni diskurz. 4. Množična podpora, ki jo je nacionalizem imel pri ruralnem prebivalstvu, je bila posledica ruralnega primitivizma« (Jansen 2005: 111-113).

Srbski nacionalizem je temeljil na »romantični idealizaciji vaškega življenja, kot pravega izraza nacionalnega subjekta« (Jansen 2005: 113). Beograjski intelektualci pa so govorili o urbicidu – fizičnem uničenju mest in urbanosti ter nacionalistične vojne razumeli kot »zmago vasi nad mestom« (Ramet v Jansen 2005: 114). Rekli bi lahko, da je

58 v devetdesetih letih prišlo do »subkulturne vojne« med pristaši rock glasbe in turbo-folk poslušalci. Rock sceno so smatrali za urbano in kozmopolitsko, čemur se mnogi upirajo in to stališče tolmačijo kot kulturni rasizem (glej Đurković 2004). Mladi pa so se znašli v konfliktu – mladina, ki je negovala kult rock 'n' rolla in propagirala protinacionalizem, na drugi strani pa dizelaši, nacionalisti, pristaši turbo-folk glasbe. Zaradi velikih migracij ljudi iz vasi v mesta in prihoda beguncev se je močno spremenila demografska sestava prebivalstva, s tem pa tudi družba v mestih in popularna kultura Srbije v celoti (glej Perica 2012: 2011). »Seljaka« so po mnenju »meščanov« določale različne značilnosti: način govora in naglas, stil oblačenja in vožnje, navade in modeli druženja ter ne nazadnje glasba. Narodnjaki so tako za mnoge postali »bolna metafora celotne situacije« (glej Jansen 2005: 127). V osemdesetih letih je bil jugoslovanski rock tako dober kot na zahodu, v devetdesetih pa se je glasbeni okus v Srbiji pokvaril, saj je bila država izolirana. Turbo- folk je tako predstavljal ksenofobično, nasilno in seksistično glasbo, polno neokusa in kiča (Jansen 2005: 128, 129).

»Nekoč sem imel rad to mesto, ker je moje življenje tu bila velika zabava. Bili so dnevi, ko sem obžaloval, da Beograd ni Amsterdam, vendar sem bil večkrat vesel, da ni Vzhodni Berlin. Danes razumem, da je bilo to mesto odlično okolje za življenje. Potem je začel padati mrak. Na začetku, pred sedmimi, osmimi leti, nihče ni razumel, za kaj gre. Nihče ni niti slutil, da v mesto prihaja sam hudič. Ko je postalo jasno, je bilo že prepozno. Mesto se je razdelilo. Z ene strani oni in z druge mi. Oni so /.../ zavzeli vsa pomembna mesta in izmislili sovražnike, potem pa pahnili vse ostale v pekel. Nas je na začetku bilo dovolj, da jim stojimo nasproti; nikoli mi ne bo jasno, zakaj smo se razšli. Beograd se je spremenil v tihotapsko taborišče. Od takrat oni vladajo, a mi preživljamo.« Goran Čavajda Čavke, film Geto – Tajni život grada, 1995

Glasbeni okus ni predstavljal le razlike med »urbanim« in »ruralnim«, temveč je do določene mere določal tudi politično prepričanje, odnos do režima in vojne. Mnoge rock skupine so v svojih besedilih poudarjale konformizem ljudi in neokusno množično kulturo (Gordy 2001: 123).

8. Estetika turbo-folka

»Neukusu treba reći NE bilo kada ili bilo gde.«25 Disciplin A Kitschme, pesem Neukusu treba reći NE! album Uf!, 2011

Človekova fundamentalna generična potreba je, da izrazi svoj kreativni potencial ter tako spreminja svet, v katerem živi. Človek je od nekdaj živel v dveh svetovih – prvem, realnem svetu nujnosti in v drugem svetu, ki je plod njegove svobodne misli, domišljije; svet, v katerem je presegel pomanjkljivosti in paradokse obstoječe realnosti (Golubović 2007: 265, 266). Umetnost je stalni sopotnik človeka od paleolitika dalje, saj je človek od nekdaj deloval po merilih lepote in ne samo po merilih praktičnosti. Prepričana sem, da umetnosti ni beg iz realnosti, umetnost ni svet iluzij, vendar nam da možnost, »da občutimo sebe v drugih ter druge v sebi« (Golubović 2007: 266). Umetnost kot drugačno dojemanje sveta - »ne samo s pomočjo vizije, ki evocira in s pomočjo kritike nehumanosti obstoječe realnosti, temveč tudi neposredno – sama po sebi je dokaz, da je mogoče živeti neodtujeno, da je človeški obstoj v ustvarjanju in svobodi – ni samo prevara domišljije in iluzije, ampak resničnost umetniške prakse in delovanja« (Golubović 2007: 267-269). Umetnost prebuja nove človeške občutke, občutke za lepo in za ljubezen. Svetu, v katerem živimo, daje višji pomen in ga bogati z emocionalno izkušnjo. Focht vidi glavno nalogo umetnosti v tem, da »odkriva in ustvarja neznane svetove in ne v tem, da je lepa, saj umetnost odkriva vidike, ki se ne morejo imenovati lepi, ker je resnica vedno mučna, porazna, težavna in neprijetna« (po Golubović 2007a: 273). Na to opozarja tudi Read, ki pravi, da se »velika umetnost vedno začne z ugotovitvijo, da je življenje tragično, zato mora umetnost vznemirjati; prava umetnost torej ni 'prijetna umetnost', ker je umetnik borec 'bitke za človeka', ki se ne more pomiriti z danim, 'borec za življenje'« (Golubović 2007a: 273, 274). Percepcija lepega in estetike pa je brez dvoma relativna in subjektivna. Kant je okus »opredelil kot moč presojanja tega, kar je lepo« (povzeto po Muršič 1993a: 18, 19). Na svetu pa ne obstaja splošna formula okusa, ki bi določala, kaj je lepo oz. estetsko, hkrati pa »ima vsaka estetska sodba opraviti z vrednotenjem, torej z okusom« (Muršič 1993a: 19). Prav tako se umetnost in z njo glasba stalno spreminjata; danes »klasična estetika nima več kaj početi z več kot 90 % glasbene produkcije« (Muršič 1993a: 19, 27, 28).

25Neokusu moramo reciti NE, kadarkoli in kjerkoli.

Vloga množičnih medijev je v svetu, v katerem živimo, ogromna. Vloga medijev v državah tranzicije je specifična, saj tu ne gre le za politično in ekonomsko, temveč tudi za medijsko transformacijo oziroma »neposredno transformacijo v množično-medijsko postmoderno družbo, v kateri vse pomembnejše družbene odnose posredujejo mediji« (Kronja 2008: 98). S pojavom televizijskih postaj, ki so v Srbiji predvajale turbo-folk, to so TV Palma od leta 1991 in TV Pink ter od leta 1995 TV Košava, katere lastnica je bila Marija Milošević, hčerka Slobodana Miloševića; se je srbska glasbena in medijska podoba močno spremenila. Dominacija turbo-folka, ene od oblik novo-komponirane narodne glasbe v Srbiji se je zgodila v času velike krize, ki je zajela vsa področja življenja – ekonomskega, družbenega in kulturnega – ter v času velike državljanske vojne, ki je divjala v republikah nekdanje države Jugoslavije (Kronja 2001: 5). Samo ime žanra je izmislil Rambo Amadeus, v istoimenski pesmi ga je opisal takole: Turbo folk je gorenje naroda. Svako pospješivanje tog sagorijevanja je turbo folk. Razbuktavanje najnižih strasti kod homosapiensa. Ja nisam izmislio turbo folk, ja sam mu dao ime.26 Ivana Kronja v knjigi Smrtonosni sijaj - Množična psihologija in estetika turbo-folka (Smrtonosni sjaj – Masovna psihologija i estetika turbo-folka) piše, da so »prazen prostor v medijih in splošna kriza ponudili priložnost za prodor novega in enostavnega zvoka« (Kronja 2001: 5). Kronja povzema Mladana Dinkića (Ekonomija destrukcije, 1996), ki je pisal o veliki srbski hiperinflaciji med letoma 1993 in 1994:

Da bi vlada preprečila socialne nemire, je zavestno podpirala sivo ekonomijo (tihotapljenja, ulična trgovina ipd.) /.../ Na koncu se je izkazalo, da je bila siva ekonomija resnično izredno dober amortizer socialnih nemirov. Vendar je povzročila uničenje morale in drugih objektivnih družbenih vrednot. Poštenost je postala slabost, nepoštenost pa vrlina in temeljni pogoj preživetja. To je nujno povzročilo porast korupcije in kriminala. Ustvarjena je bila sociološko in psihološko degenerirana družba (v Kronja 2001: 5).

Ivana Kronja je postavila tezo, da se je turbo-folk pokazal kot »učinkovit izum srbskih medijev pod režimom Slobodana Miloševića« (Kronja 2001: 5). Tranzicija srbske družbe v potrošniško po zgledu Zahoda – slava, denar, zahodni način življenja – življenjski

26Turbo folk je gorenje naroda. Vsak pospešek tega izgorevanja je turbo-folk. Izbruh najnizkotnejših strasti homo sapiensa. Turbo folka nisem izumil jaz, jaz sem mu dal ime.

61 vzorci 'velikih' zvezd so postali kolektivni ideal. Močan vpliv množične in potrošniške kulture je mladim odvzel priložnost, »da skozi pozitivne vidike rock in pop glasbe dobijo dragocene kanale za izražanje protesta in kreativnosti ter oblikovanja svoje identitete« (Kronja 2001: 7). Ali je režim neposredno spodbujal in promoviral turbo-folk ali gre za vplive svetovnih fenomenov, ki sem jih omenila zgoraj in se dominaciji glasbi lahkih not ni bilo moč izogniti? Na to vprašanje težko najdemo enostaven odgovor, morda bo to tema kakšne druge razprave. Ali je turbo-folk podpiral vojno kulturo? Na posreden način gotovo – govorimo o množični kulturi; množica pa je nekritična in poslušalci turbo-folka niso imeli politične zavesti. Obnašali so se, kot da se ne dogaja nič strašnega. Obnašali so se, kot da je vse v redu. Bežali so v zabavo in užitek.

» … niso se upirali proti vojni, bili so prisotni v medijih, a obnašali so se, kot da je vse normalno, kot da se ne dogaja nič. V bistvu so oni bili neke vrste vojni profiterji, izkoristili so situacijo za lastno bogatenje – pazili so, da se nikomur ne zamerijo in zahvaljujoč temu so imeli dostop do vseh medijev. Generalno je bila to podpora; samo dejstvo, da se niso upirali in se obnašali, da je vse v redu.« Srđan Gojković Gile (ustni vir, 13. 1. 2014)

Marina Simić piše, da je v času vojn na območju nekdanje Jugoslavije postal turbo- folk »prepoznaven simbol določene vrste srbskega nacionalizma, tako za tiste, ki so se identificirali s to vrsto glasbe, kot za tiste, ki so ji nasprotovali« (2006: 98). Kot alternative turbo-folk kulturi so se oblikovali »različni tipi zahodne popularne glasbe ali različne variante prave tradicionalne glasbe« (Simić 2006: 98). Nekateri so to vrsto glasbe, tako v vsakodnevnem diskurzu kot v akademskih člankih, »neposredno povezovali z vzponom nacionalistične ideologije v Srbiji« ter jo poistovetili s pojmi »Balkana«, »ruralnosti« in »nekulture«. Na drugi strani pa so zahodno glasbo povezali z »Evropo«, »urbanizacijo« in »civilizacijo« (glej Simić 2006). Eric D. Gordy v knjigi Kultura moči v Srbiji (Kultura vlasti u Srbiji) piše:

Slobodan Milošević je kot politična figura svoj vzpon vezal za kulturni projekt 'nacionalnega preporoda'. /.../ Postavljen je bil temelj, da je novo komponirana narodna glasba prevzela vlogo najljubšega glasbenega žanra režima, ki daje legitimnost projektom, tako da jih implicitno povezuje z drugimi nacionalnimi tradicijami (2001: 141, 142).

Mnoge turbo-folk zvezde so bile blizu režimu Miloševića. Znan primer je Svetlana Ražnatović – Ceca »najaktualnejša turbo-folk zvezda devetdesetih let, ki se je leta 1995 poročila z Željkom Ražnatovićem – Arkanom, vojnim profiterjem in kriminalcem, ki je bil blizu režimu« (Simič 2006: 109). Podoben glasbeni fenomen pa se je v drugi polovici devetdesetih let zgodil tudi na Hrvaškem – spoj 'lahke' pop glasbe z elementi folka in novo komponirane glasbe, to glasbo bi lahko poimenovali folk-dance. Je specifična, a vseeno zelo podobna srbskemu turbo- folku. Branko Kostelnik navaja razloge za pojav folk-danca na Hrvaškem: »Naraščajoča revščina in izginotje srednjega razreda. Pojav nove bogate elite v hrvaški družbi, ki je ohranila svoje provincialne kulturne navade. Eskapizem, tj. beg od temačnega vsakdanjika v lahkotnost in veselje folk-dance pesmi. Konec vojne leta 1995; ponoven tok blaga in informacij iz vzhoda. Slaba izobrazba in zavest večinske populacije, ki se je lahko hitro podredila komercialni in trivialni dance pesmi. Vpliv državnih medijev, ki branijo hrvaške državljane pred pravo ljudsko glasbo, širijo in podpirajo pa novi hibridni produkt« (Kostelnik 2005: 30, 31).

9. Zaključek

Diplomsko delo obravnava občutljivo tematiko političnih in družbenih fenomenov konec dvajsetega stoletja na območju nekdanje Jugoslavije. Največji poudarek v delu je namenjen protivojni propagandi in glasbeni sceni v Srbiji v devetdesetih letih. Cilj diplomskega dela ni reševanje konfliktnih pogledov, temveč kritično, objektivno in nepristransko opisati in analizirati dogodke ter poudariti pomembne razlike v interpretacijah. Politika vojne in vojna kultura nista povzročili samo porast kriminala in korupcije, ampak sta močno zaznamovala popularno glasbo in celotno kulturno podobo takratne Srbije. Od sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja in vse do danes je ljudska glasba pogosta tema javnih razprav in eden pomembnejših identifikacijskih elementov v Srbiji. Posebno v času vojn na območju nekdanje Jugoslavije je turbo-folk postal prepoznaven simbol določene vrste srbskega nacionalizma, tako za tiste, ki so se identificirali s to vrsto glasbe, kot za tiste, ki so ji nasprotovali. Diplomsko delo poskuša opisati položaj rock scene v devetdesetih letih v Srbiji - splošen nizek življenjski standard, izolacija države in sankcije, ki so posledica vojne so v srbski družbi pustile neizbrisen pečat, opazen tudi danes. Logičen izraz takšnega stanja je bil upor. Večinski del rock glasbenikov je izražal protirežimsko prepričanje, njihove pesmi so odmevale na protestih vse do 5. oktobra 2000, ko je zrušen režim Slobodana Miloševića in njegove Socialistične partije Srbije. Le del srbske rock scene pa je izražal tudi protivojno prepričanje. Najodmevnejši je bil projekt Rimtutituki tj. skupina sestavljena iz članov treh kultnih beograjskih rock skupin: Ekatarina Velika, Električni orgazam in Partibrejkers. V februarju 1992 so posneli pesem Slušaj 'vamo, z neposrednim politično-družbeno kritičnim besedilom; opomnili so na absurdnost vojne situacije, popularizacijo turbo-folka in oportunizem pri ljudeh. 22. aprila 1992 je skupina nastopila na protivojnem koncertu Ne računajte na nas, ki se je odvil na Trgu republike v Beogradu, na njem se je zbralo okrog 40 tisoč ljudi. Politične akcije opozicije so bile logičen izraz režimske politike. Ulice Beograda so postale središče boja za družbene in politične spremembe. Del srbske rock scene je predstavljal glas opozicije in pomembno protiutež politiki. Glasbeniki niso uspeli zmanjšati števila padlih bomb, pokazali pa so svoje prepričanje o absurdnosti vojne in s pesmijo svetu pokazali, da jim ni vseeno.

Literatura in viri

Ajvor, Roberts 2012 Razgovori s Miloševićem. Beograd: Službeni glasnik.

Aranđelović, I. 2012 'Dve decenije »Rimtutitukija«.' Politika, 21. april 2012, str. 21.

Atanacković, Petar 2009 'Novi socialni pokreti u Srbiji između apatije i protesta.' V: Društvo u pokretu: Novi društveni pokreti u Jugoslaviji od 1968. do danas. Dorđe Tomić in Petar Atanacković, ur. Novi Sad: Cenzura. Str. 232-243.

Baljak, Janko 1995 Vidimo se u čitulji. Dokumentarni film.

Collin, Matthew 2001 This is Serbia calling: Rock 'n' roll radio and Belgrade's underground resistance. London: Serpent's Tail.

Đukić, Slavoljub 1999 Kraj srpske bajke. Beograd: Samizdat B92.

Đurković, Miša 2004 'Ideološki i politički sukobi oko popularne muzike u Srbiji.' Filozofija i društvo 25(1): 271-284.

Erdei, Ildiko 2008 'Television, Rituals, Struggle for Public Memory in Serbia during 1990's.' Issues in Ethnology and Anthropology 3(3): 145-170.

Goati, Vladimir 2013 Izbori u Srbiji i Crnoj Gori od 1990. do 2013. i u SRJ od 1992 do 2003. Beograd:

Centar za slobodne izbore i demokratiju in Nacionalni demokratski Institut za međunarodne odnose (NDI).

Golubović, Zagorka 2007 Izabrana dela: Antropologija. Beograd: Službeni glasnik.

Gordy, Eric

2001 Kultura vlasti u Srbiji: Nacionalizam i razaranje alternativa. Beograd: Samizdat B92.

Hofman, Ana 2015 Glasba, politika, afekt: Novo življenje partizanskih pesmi v Sloveniji. Ljubljana: Založba ZRC.

Imširović, Ana, ur. 2013 Kratka istorija antiratnog otpora u Srbiji 1991 – 1992. Mala čitanka za feministički diskusioni kružok »Od materinske politike mira do feminističkog antimilitarizma«. Beograd: Žene u crnom.

Ivačković, Ivan 2013 Kako smo propevali: Jugoslavija i njena muzika. Beograd: Laguna.

Jansen, Stef 2005 Antinacionalizam: Etnografija otpora u Beogradu i Zagrebu. Beograd: Biblioteka XX. vek.

Kostelnik, Branko 2005 'The Decline and Fall of Rock 'n' Roll: Main Characteristics and Trends of Croatian Popular Music in the Second Half of the Nineteen-Nineties.' V: Rock 'n' Roll and Nationalism: A Multinational Perspective. Mark Yoffe in Andrea Collins, ur. Cambridge: Cambridge Scholars Press. Str. 20-33.

Kronja, Ivana 2001 Smrtonosni sjaj: Masovna psihologija i estetika turbo-folka. Beograd: Tehnokratija. 2008 'Čovjek tranzicije u mas-medijskom društvu (slučaj Srbija).' Filozofska istraživanja 28(1): 97-106. M. G. 1992 'Nova pretnja miru. Centar za antiratne akcije.' Borba, 4. marec 1992, str. 3.

Markov, Ivan 1995 Geto: Tajni život grada. Beograd: B92.

Mašić, Dušan 2006 Talasanje Srbije: Knjiga o Radiju B92. Beograd: Samizdat B92.

Mijatović, Brana 2008 Throwing Stones at the System: Rock Music in Serbia during the 1990's. Music and Politics 2(2): 1-20.

Mikuljanac, M. 1992 'Hoćemo mir i hoćemo ga odmah. Mirovni koncert na beogradskom Trgu republike.' Borba, 23. april 1992, str. 2.

Milin, Melita 2008 'From Communism to Capitalism via The wars. The Landscape of Serbian Music 1985-2005.' Musicology 8(8): 91-99.

Muršič, Rajko 1993a Neubesedljive zvočne igre: Od filozofije k antropologiji glasbe. Maribor: Katedra. 1993b 'O moči glasbe.' Časopis za kritiko znanosti 21(160/161): 101-124. 1999a 'Prepovedani sadeži glasbe.' Časopis za kritiko znanosti 27(195/196):177-178. 1999b 'Pop glasba v krempljih represije in cenzure.' Časopis za kritiko znanosti 27(196/197): 197-199. 2000 'The Yugoslav dark Side of Humanity: A View form a Slovene Blind Spot.' V: Neighbors at War: Anthropological Perspectives on Yugoslav Ethnicity, Culture, and

History. Joel M. Halpern in David A. Kideckel, ur. University Park: The Pennsylvania State University Press. Str. 56-77. 2002 'Rock med godbeniško zavezo in mladostniškim ropotanjem.' Časopis za kritiko znanosti 30(207/208): 177-193.

Naumović, Slobodan 2006 '»OTPOR!« Kao postmoderni Faust: Društveni pokret novog tipa, tradicija prosvećenog reformizma i »izborna revolucija« u Srbiji.' Filozofija i društvo 31(3): 147- 194. 2007 'Da li je Faust bio »otporaš«?: O subjektivističkom objektivizmu i objektivističkom subjektivizmu u interpretaciji (post)modernih društvenih i političkih pokreta.' Filozofija i društvo 18(3): 117-145.

Ognjanović M. 1992 'Mir, brate, mir. Veliki antiratni koncert na trgu republike.' Politika, 23. april 1992.

P. L. 1992 'Ispod šlema mozga nema. Uprkos ratu: RimTutiTuki. Šta poručuju beogradski rokeri?' Vreme, 16. marec 1992, str. 60.

Perica, Vjekoslav in Mitja Velikonja 2012 Nebeska Jugoslavija: Interakcija političkih mitologija i pop-kulture. Beograd: Biblioteka XX. Vek.

Pešić, Vesna 2002 'Rat za nacionalne države'. V: Srpska strana rata: Trauma i katarza u istorijskom pamćenju, I. deo. Nebojša Popov, ur. Beograd: Samizdat B92. Str. 29-87.

Peternel, Marija 1993 'Direktori.' Pressing Magazine, 11. 2. 1993.

Pirjevec, Jože 1995 Jugoslavija: Nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije.

Koper: Založba Lipa. 2003 Jugoslovanske vojne: 1991-2001. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Politika 2008 'Ivana Stambolića ubila tajna policija.' Politika, 13. junij 2008.

Raković, Aleksandar 2013 Tribina Rokenrol u Srbiji, 4. 2. 2013. , pregledano 12. 11. 2014.

Repe, Božo 2002 Jutri je nov dan: Slovenci in razpad Jugoslavije. Ljubljana: Modrijan. 2003a Oris sodobne obče in slovenske zgodovine. Ljubljana: Filozofska Fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za zgodovino. 2003b Rdeča Slovenija: Tokovi in obrazi iz obdobja socializma. Ljubljana: Založba Sophia.

Ribić, Vladimir 2007a 'Antropologija raspada Jugoslavije: O etničkom nacionalizmu.' V: Antropologija postsocializma. Vladimir Ribić, ur. Beograd: Etnološka biblioteka. Str. 216-243. 2007b 'Srpski nacionalizam na kraju dvadesetog veka.' V: Antropologija savremenosti. Saša Nedeljković, ur. Beograd: Odeljenje za etnologiju i antropologiju Filozofskog fakulteta Univerziteta u Beogradu i Srpski genealoški centar. Str. 150-171. 2009 'Ustavne promene i državno jedinstvo u retorici »antibirokratske revolucije« u Srbiji.' Etnoantropološki problemi 4(1): 185-212.

Ristivojević, Marija 2009 'Uloga muzike u konstrukciji etničkog identiteta.' Etnološko-antropološke sveske 13(13): 117-130. 2012 'Rokenrol kao lokalni muzički fenomen.' Etnoantropološki problemi 7(1): 213-233. 2013 'Novi talas u percepciji novih generacija.' Etnoantropološki problemi 8(4): 1013- 1024.

Rosić, Branko 2015 'Tvrđava slobode. Srpski vudstok od Otpora do brenda.' Nedeljnik, 12. 2. 2015, str. 48-53.

Shuker, Roy 2010 Understanding Popular Music Culture. New York: Routledge.

Simić, Marina 2006 'EXIT U Europu: Popularna muzika i politike identiteta u savremenoj Srbiji.' Kultura, časopis za teoriju i sociologiju kulture i kulturnu politiku (116/117): 98-122.

Stojanović, Dubravka 2002 'Traumatični krug srpske opozicije.' V: Srpska strana rata: Trauma i katarza u istorijskom pamćenju, II. deo. Nebojša Popov, ur. Beograd: Samizdat B92. Str. 67-98.

Stojković, Dragan 2011 'Antiratne i mirovne ideje u istoriji Srbije i antiratni pokreti do 2000. godine.' Republika 2011(492/493).

Street, John in Seth Hague in Heather Savigny

2008 'Playing to the Crowd: The Role of Music and Musicians in Political Participation.' The British Journal of Politics & International Relations 10(2): 269-285.

Šušak, Bojana 2002 'Alternativa ratu'. V: Srpska strana rata: Trauma i katarza u istorijskom pamćenju, II. deo. Nebojša Popov, ur. Beograd: Samizdat B92. Str. 98-124.

Tomić, Đorđe 2009 'Ulične studije – odsek: protest!: Studentski protesti tokom »ere Milošević«.' V: Društvo u pokretu: Novi društveni pokreti u Jugoslaviji od 1968. do danas. Dorđe Tomić in Petar Atanacković, ur. Novi Sad: Cenzura. Str. 184-232.

Tučkar, Zoran 2012 'Bora Đorđević: "Stublić se nije ispričao za 'E, moj druže beogradski', pa je došao u Beograd".' 3.8.2012. »http://www.muzika.hr/clanak/37791/interview/bora-dordevic-stublic-se-nije-ispricao-za- e-moj-druze-beogradski-pa-je-dosao-u-beograd.aspx« (pregledano 15.2.2015).

Večerne novosti 1992 'Ne računajte na nas.' Večerne novosti, 23. april 1992.

Velikonja, Mitja 2013 Rock'n'retro: Novi jugoslavizem v sodobni slovenski popularni glasbi. Ljubljana: Sophia.

Vreme 1992 'Ne računajte na nas.' Vreme, 27. april 1992.

Žikić, Aleksandar 2006 Mesto v metežu: Zgodba o Milanu Mladenoviću. Ljubljana: KUD France Prešeren.

Izjava o avtorstvu

Izjavljam, da je diplomsko delo v celoti moje avtorsko delo in da so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni.

Ljubljana, 27. maj 2015 Patricija Jereb

Dovoljenje objave

Izjava kandidatke

Spodaj podpisana PATRICIJA JEREB izjavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in dovoljujem objavo diplomskega dela na fakultetnih spletnih straneh.

Datum: 27. maj 2015

Podpis: