Analiza Športne Forme Smučarjev Skakalcev

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT Športna vzgoja

ANALIZA ŠPORTNE FORME SMUČARJEV SKAKALCEV

DIPLOMSKO DELO

MENTOR: prof. dr. Bojan Jošt RECENZENT: AVTOR DELA: prof. dr. Janez Pustovrh Gašper Bartol

Ljubljana, 2016

ZAHVALA

Rad bi se zahvalil vsem, ki so kakorkoli sodelovali pri nastajanju tega diplomskega dela. Zahvala gre profesorju dr. Bojanu Joštu, ki me je pri nastajanju dela usmerjal in mi nudil strokovno pomoč.

Posebej bi se rad zahvalil svoji družini in vsem prijateljem, ki so mi v času študija stali ob strani in me podpirali.

KLJUČNE BESEDE: smučarski skoki, smučarski poleti, športna forma, tekmovalna uspešnost, analiza

ANALIZA ŠPORTNE FORME SMUČARJEV SKAKALCEV

Gašper Bartol

IZVLEČEK

Namen diplomskega dela je bil ugotoviti nihanja športne forme pri smučarjih skakalcih v sezoni 2014/2015. Pri tem smo želeli primerjati, ali obstaja statistično značilna razlika med najboljšimi tremi skakalci in preostalimi skakalci udeleženci svetovnega pokala. Cilj naloge je bil tudi ugotoviti, ali se gibanje športne forme razlikuje med smučarskimi skoki in smučarskimi poleti.

Podatki za raziskavo so bili pridobljeni iz baze podatkov mednarodne smučarske zveze FIS. Vzorec smučarjev skakalcev je zajemal 30 najbolje uvrščenih tekmovalcev v skupnem seštevku svetovnega pokala v sezoni 2014/2015. Tekmovalno uspešnost športnikov (TUŠ) je predstavljala kriterijska spremenljivka uvrstitev na posameznem tekmovanju ter spremenljivka procentualni zaostanek za zmagovalcem na posameznem tekmovanju, ki je bil izračunan na podlagi doseženih točk.

Rezultati kažejo, da je bila tekmovalna uspešnost smučarjev skakalcev dokaj variabilna značilnost. Športna forma je imela pri vseh tekmovalcih svojevrstno valovito strukturo. Pri nekaterih tekmovalcih so bila nihanja športne forme bolj izrazita, pri nekaterih manj. Pri nekaterih tekmovalcih je bilo moč opaziti bistvene odmike na posameznih tekmovanjih od povprečne športne forme. Prvi trije uvrščeni tekmovalci v svetovnem pokalu 2014/2015 so imeli znatno nižjo povprečno vrednost spremenljivke procentualnega zaostanka kot preostali tekmovalci, uvrščeni med prvih 30. Kljub precejšnji razliki v velikosti med skakalnicami in letalnicami in navidezno majhni razliki v povprečju se je športna forma med smučarskimi skoki in poleti statistično razlikovala.

V celotni sezoni je prišlo do napornega ritma tekmovanj in tudi različnih udeležb na posameznih tekmovanjih. To je povzročilo izločitev treh faktorjev spremenljivk tekmovalne uspešnosti športnikov. Na prvem generalnem faktorju je bilo moč pojasniti 49,9 % celotne TUŠ. Na drugem faktorju je bil delež pomanjšan na 30,6 % in na tretjem povsem specifičnem faktorju na 19,8 %.

KEY WORDS: ski jumping, ski flying, sports form, competitive efficiency, analysis,

ANALYSIS OF SKI JUMPER'S SPORTS FORM

Gašper Bartol

ABSTRACT:

The purpose of my graduation thesis was to establish the fluctuation of ski jumper's sports form in the season 2014/2015. The wish was to compare weather there was statistically remarkable difference between the best three athletes and the rest of the participants in the World Cup competition. The aim of this thesis was to establish weather sports form differs between ski jumping and ski flying.

The data of the thesis were derived from the files of the International Ski Federation FIS. The sample athletes were taken out of 30 best placed competitors in total sum of points in World Cup 2014/2015. Competitive efficiency of sportsmen was represented by criteria variable of placement in separate competitions and by another variable, lagging in percentage behind the winner in a separate competition, calculated on the basis of points achieved.

The results show the competitive efficiency of ski jumpers was a rather variable characteristic. Ski jumper’s sports form had a corrugated structure, with some competitors the fluctuation was stronger, with some weaker. With some competitors an important shift from average sports form could be noticed in separate competitions. The first three placed competitors in World Cup 2014/2015 had remarkably lower average value of variable, lagging in percentage, from other competitors placed among the first 30. In spite of a big difference in the size of ski hills and apparently low difference in average, sports form between ski jumping and ski flying statistically differed.

During the season the tiring rhythm of competitions grew and different participations in separate competitions occurred. This resulted in elimination of the three factors of variables in competitive efficiency of sportsmen. With the first general factor 49,9% of complete competitive efficiency could be explained. With the second factor the portion was smaller, 30, 6% and with the third completely specific factor even smaller 19,8%.

KAZALO

1 UVOD ...... 1 1.1 Kratek zgodovinski pregled ...... 1 1.2 Kultura smučarskih skokov ...... 1 1.3 Smučarski skoki kot tekmovalni šport ...... 2 1.4 Športna forma...... 3 1.5 Predmet in problem ...... 5 1.6 Cilji in hipoteze ...... 5 2 METODE DELA ...... 6 2.1 Vzorec v raziskavo zajetih oseb ...... 6 2.2 Vzorec spremenljivk ...... 7 2.3 Postopek zbiranja podatkov ...... 7 2.4 Metode obdelave podatkov ...... 7 3 REZULTATI IN RAZPRAVA ...... 8 3.1 Osnovna statistika za spremenljivko ‒ uvrstitev na posameznih tekmovanjih ...... 8 3.2 Grafični prikaz spremenljivke uvrstitev za vsakega tekmovalca posebej ...... 9 3.3 Osnovna statistika za spremenljivko procentualni zaostanek za zmagovalcem za vsako tekmovanje posebej ...... 15 3.4 Grafični prikaz spremenljivke procentualni zaostanek za zmagovalcem za vsakega tekmovalca posebej ...... 16 3.5 Faktorska analiza tekmovalne uspešnosti najboljših smučarjev skakalcev v sezoni 2014/2015 ...... 24 4 SKLEP ...... 27 5 VIRI...... 28

1 UVOD

1.1 Kratek zgodovinski pregled

Smučarske skoke v Sloveniji lahko opredelimo kot nacionalni šport, saj le-ti Slovence povezujejo že stoletje. Vse se je začelo leta 1920 z izgradnjo t. i. Žižkove skakalnice v Bohinju, a kaj kmalu so se skoki preselili v znamenito Planico, ki je še danes sinonim Slovencev in Slovenije. Vse se je začelo s težnjo po vse daljših skokih in tako je bila leta 1934 zgrajena Rožmanova in Ilirijina skakalnica, na kateri je bil 25. marca 1934 postavljen prvi planiški svetovni rekord. Že dve leti kasneje je bila v Planici premagana magična meja 100 metrov, to je uspelo Avstrijcu Seppu Bradlu s skokom 101,5 metra. S spremembami tehnike skoka in izboljšavami v opremi so rekordi padali eden za drugim. Leta 1949 je mednarodna smučarska zveza končno priznala Planico in uveljavila smučarske polete kot novo disciplino. Po zgledu Planice so povečali tudi skakalnico v Kulmu in Obersdorfu in s tem je Planica začasno ostala brez svetovnega rekorda. Leta 1972 je Planica gostila prvo svetovno prvenstvo v smučarskih poletih, na katerih se je v treh dneh zbralo več kot 100.000 gledalcev. V sezoni 1980/1981 je bil prvič izveden svetovni pokal v smučarskih skokih. To je bil razlog, da so skoki postajali vse bolj profesionalni šport, začela pa se je tudi modernizacija skakalnic. V dolini z idealnimi razmerami je bila leta 1994 presežena še magična meja 200 metrov in tako je bila Planica postavljena na zemljevid sveta. Danes je Planica ena najmodernejših nordijskih središč na svetu, ki nudi tekmovalcem najboljše pogoje za trening tako v poletnem kot tudi v zimskem času. S prenovljeno letalnico pa se lahko nadejamo tudi novega svetovnega rekorda, ki ga je leta 2015 prevzel norveški Vikersund. V ponos nam je današnji izgled Planice in upamo, da se bodo tu rojevali novi športni šampioni.

1.2 Kultura smučarskih skokov

Pod pojmom »šport« se lahko po Joštu (2009, str. 95) »razume globalni družbeni fenomen oziroma pojav, ki ga predstavlja množica med seboj povezanih ali tudi nepovezanih dogodkov, prireditev, manifestacij, katerih jedro tvori človekova psihofizična in socialna dejavnost kot posebna oblika njegove zavestne oziroma smotrne aktivnosti, s katero ustvarja specifično kulturo – kulturo športa oziroma smučarskih skokov«.

Kultura vsake športne discipline (ib.) »predstavlja določen delež obče kulture športa«. Kultura športa se tako izpopolnjuje in dopolnjuje ter predstavlja nekakšen fenomen. Tudi smučarski skoki so del kulture športa, saj jo s svojo specifiko učenja, mišljenja, čutenja, ravnanja ter ustvarjanja dopolnjujejo in postavljajo na višji nivo. Da bi dosegli, da posameznik kulturo smučarskih skokov čim bolje razume, ga je potrebno o njej seznaniti, poučiti in usmerjati pri njegovi lastni aktivnosti, hkrati pa moramo sami razumeti njeno strukturno celoto. Struktura kulture športa je zelo razvejana, zato poznavanje kulture ne pomeni le poznavanje njenih elementov, ampak tudi povezanost posameznih elementov in sinergije med njimi. Kulturo smučarskih skokov (ib.) »tako sestavljajo potrebe, vrednote, interesi, znanje, pravila, norme, simboli, tekmovanja, vzgoja, infrastruktura, izobraževanje, tehnologija,...«. Vsi ti elementi predstavljajo celoto in so med seboj odvisni, saj določen manjkajoči element podira strukturo celotne kulture.

Pomembno komponento kulture smučarskih skokov predstavljajo tudi vrednote, saj je od njih odvisno, v katero smer se bo kultura razvijala in kako bo vplivala na ljudi. Kultura smučarskih skokov v Sloveniji ima dolgo tradicijo in se je v tem času izoblikovala do te mere, da se vanjo vključuje vse več mladih in pozitivno vpliva na njihove vedenjske vzorce in vrednote.

Vrednote se pri človeku pojavijo v obdobju pubertete, saj se v tem obdobju začne razvijati moralno presojanje in abstraktno mišljenje. Spreminjanje naših vrednot skozi življenjska obdobja lahko pripišemo različnim dejavnikom: osebnim, kulturnim in družbenim. Na oblikovanje individualnih vrednot močno vplivajo tudi izkušnje posameznika v življenju (Musek, 1993). Vrednote imajo veliko motivacijsko funkcijo na športnika in pomembno vplivajo na njegovo tekmovalno uspešnost. Kakšne vrednote si bo športnik izoblikoval v procesu odraščanja, pa je odvisno od kakovosti športnega treninga in predvsem ljudi, ki ta proces vodijo. Kako uspešen bo športnik, se v tekmovalnem športu kaže predvsem na rezultatski ravni.

1.3 Smučarski skoki kot tekmovalni šport

Smučarski skoki so danes med bolj priljubljenimi športi v Sloveniji, na kar kaže tudi množičnost, predvsem v mlajših kategorijah. Vzrok za to so vrhunski rezultati naših skakalcev, ki že vrsto let krojijo sam svetovni vrh, ter novo odprt nordijski center v Planici, ki je eden najlepših in najsodobnejših centrov na svetu. Dobri rezultati naših orlov so spodbudili mlade k množičnemu vpisovanju v klube, kar pomembno vpliva na prihodnost smučarskih skokov, ki je po našem mnenju svetla. Center v Planici omogoča smučarjem skakalcem vrhunske pogoje za trenažni proces tako v poletnem kot tudi v zimskem času. Center pa ni namenjen le vrhunskim športnikom, ampak tudi rekreaciji in zabavi. V zadnji sezoni je v ponudbi tudi tako imenovani »zip line« po letalnici, ki je nekakšen približek smučarskega poleta za vse tiste, ki bi radi doživeli občutek, ki ga ima skakalec, ko se spusti po letalnici. Planica, ki je že od nekdaj znana kot zibelka smučarskih poletov, je tako še dodatno pridobila na prepoznavnosti in bo v prihodnosti prav gotovo pripomogla k vrhunskim rezultatom naših nordijcev.

Vrhunski šport lahko opredelimo kot notranjo željo po stalni rasti in izpopolnjevanju kljub visokemu tveganju za poškodbe. Špotniki so pripravljeni svoja telesa izkoristiti do mere, ki jim bo prinesla tisti dodaten centimeter ali sekundo. Imajo jasno opredeljene cilje, h katerim stremijo in od njih ne odstopajo (Hosta, 2007).

Za vrhunski šport bi lahko dejali, da je nekaj maksimalnega, in prav v tem smislu ga Hosta tudi opisuje: »Drug zanimiv moment etike maksimuma je dialekt mogočega in (ne)mogočega. Realizirati do maksimuma, kar je subjekt sposoben, še ne pomeni, da smo izčrpali vse razpoložljive možnosti, temveč da smo iz nemogočega s preseganjem meja, ki so veljale za končne, ustvarili novo opcijo. Etika maksimuma je tudi etika nemogočega, je etika, ki je imuna na princip ugodja in zmernosti. Ta vrsta etike reartikulira mejo mogočega/nemogočega; nemogoče je le ena izmed opcij, pri čemer je edina možnost vredna imena nemogoča sama po sebi. Povedano drugače; kot končno bitje je subjekt poklican, da zanika in izniči to končnost. Etika maksimuma zahteva od smrtnega bitja, da deluje kot nesmrtno.« (Hosta, 2007, str. 65).

1.4 Športna forma

Smučarski skoki so panoga, ki se odvija v naravnem okolju, zato velikokrat na rezultat vplivajo tudi zunanji dejavniki, kot so veter, sneg, dež in megla. Kljub vsemu pa so skakalci tisti, od katerih je odvisen končni rezultat. Za vrhunski končni rezultat je potrebno proces treniranja načrtovati, analizirati, korigirati in ga prilagoditi posamezniku. Govorimo o menedžmentu tekmovalne priprave smučarjev skakalcev. Po Joštu (2009) je to »proces upravljanja in vodenja športnika na tekmovanjih in v procesu tekmovalne športne priprave oziroma treniranja«. Gre za kompleksen in zapleten proces, katerega osnovni namen je vzgojiti vrhunske športnike, sposobne doseganja najvišjih športnih dosežkov. Predvsem se je potrebno zavedati, da je pot, ki vodi k doseganju vrhunskih rezultatov, vedno težavna in nepredvidljiva.

Že v 19. stoletju so bila tekmovanja na Norveškem pomemben del smučarskih skokov. Z večanjem skakalnic in gradnjo le-teh v bližini velikih mest se je priljubljenost tega športa povečala in množice ljudi so se zgrinjale, da bi si ogledale tekmo smučarskih skokov. Velik vpliv na dinamiko razvoja smučarskih skokov je bila uvedba tekmovanj za svetovni pokal, ki jih je mednarodna smučarska zveza FIS uvedla v sezoni 1980/1981. Število tekmovanj se je povečalo in s tem sprožilo modernizacijo skakalnih središč. Za Slovenijo je uvedba teh tekmovanj pomenila vzpon novega rodu skakalcev. Danes je tekmovalni urnik za skakalce zelo naporen, saj nastopajo praktično vsak konec tedna in se selijo s tekmovanja na tekmovanje tudi po več tisoč kilometrov daleč. V sezoni 2014/2015 je bilo tako na sporedu 32 tekem za svetovni pokal ter tudi svetovno prvenstvo v nordijskih disciplinah.

Napolnjen urnik s tekmovanji ter potovanja pomenijo za tekmovalce malo časa za počitek in pripravo na novo tekmovanje. Prav zato je pomembno, da v času pripravljalnega obdobja skakalci najdejo prave občutke in jih ohranjajo skozi celotno sezono. Uspešnost skakalcev je tako odvisna od različnih dejavnikov biopsihosocialnega statusa in drugih, povsem objektivnih dejavnikov. Vsi ti dejavniki na nek način na vsaki tekmi izoblikujejo ustrezno stopnjo pripravljenosti športnika, ki jo drugače imenujemo tudi športna forma. Malacko (2000) pravi, da osnovo športne forme daje harmonična enotnost vseh komponent, ki omogočajo najvišji nivo specifične delavne sposobnosti. Na spremembe v športni formi lahko vplivajo različni faktorji, kot so: bolezen, zaupanje, občutki, počutje, zbranost itd. Po Joštu (2009) se ločijo tri faze športne forme: 1. faza porasta športne forme; 2. faza zadrževanja športne forme; 3. faza upadanja športne forme. Vsaka izmed faz ima svoje značilnosti. Za fazo porasta športne forme je značilno izboljšanje tekmovalnih rezultatov. V drugi fazi tekmovalec ohranja športni rezultat na visokem nivoju. V tretji fazi prihaja do zniževanja tekmovalne uspešnosti. V tekmovalnem športu se uspešnost trenažnega procesa kaže v tekmovalnem rezultatu. Analiza tekmovalne uspešnosti športnikov (TUŠ) je pomemben del trenerjevega dela. S tem namreč ugotovi trend športnikove tekmovalne uspešnosti in lahko išče vzroke za njeno izražanje. S pomočjo analize TUŠ lahko trener načrtuje trenažni proces v prihodnji sezoni in se s tem izogne napakam, ki so se pojavljale v prejšnji sezoni. Gre predvsem za ocenjevanje tekmovalne uspešnosti športnikov z vidika tekmovalnih dosežkov. Po Joštu (2009) pa lahko tekmovalne dosežke delimo glede na različne kriterije in merila.

1. Merilo tekmovalne uspešnosti, ki temelji na uvrstitvi tekmovalca

Kriterije za to merilo trener postavi sam in s tem določi, katera uvrstitev pomeni odličen, zelo dober, dober, primeren in neprimeren rezultat.

2. Merilo, ki temelji na konvencionalnem točkovnem kriteriju

To merilo temelji na določanju točk glede na uvrstitev. Točkovanje je določeno s strani mednarodne smučarske zveze in je nelinearno. Takšno točkovanje ni primerno, saj v smučarskih skokih tekmovalci, uvrščeni od 31. do 50. mesta, ne prejmejo točk.

3. Merilo, ki temelji na originalnih rezultatih in procentualnem zaostanku

Izhodišče pri tem merilu običajno daje rezultat zmagovalca, nato se ostale rezultate primerja z njim. V smučarskih skokih je to zaostanek za zmagovalcem po točkah ali procentualni zaostanek za zmagovalcem. Merilo je primerno za spremljanje športne forme posameznika, saj se gibanje športne forme ugotavlja glede na velikost zaostanka za zmagovalcem.

4. Merilo, ki temelji na standardiziranih vrednostih rezultatov

Uspešnost športnikov se pri tem merilu ocenjuje na osnovi standardiziranega odklona rezultatov v Z-vrednostih, ki temeljijo na povprečju vzorca tekmovalcev. Merilo se lahko uporabi v primeru normalne porazdelitve rezultatov na reprezentativnem vzorcu tekmovalcev.

5. Merilo, ki temelji na absolutnih vrednostih rezultatov

Izhodišče pri tem merilu predstavlja vrhunski dosežek (svetovni rekord, rekord skakalnice, državni rekord itd.), ki predstavlja najvišje število točk. Potem se po določeni progresivni padajoči lestvici določajo točke za ostale rezultate.

6. Merilo, ki temelji na skupni komponenti vrednosti rezultatov

Za vrednotenje se uporablja več posameznih tekmovanj, na katerih so nastopili športniki. Metoda temelji na komponentni analizi, pri kateri se prvo komponento uporabi kot merilo uspešnosti. Prva komponenta nam pokaže generalno uspešnost, medtem ko vse nadaljnje komponente kažejo vse bolj specifično tekmovalno uspešnost, ki se je pojavila le na nekaterih oziroma le na enem tekmovanju.

Ko govorimo o tekmovalni uspešnosti Slovencev v smučarskih skokih, se ta pojavlja že zgodaj v 20. stoletju. Slovenci že dalj časa veljamo za skakalni narod, kar dokazujejo kolajne z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev ter svetovni rekordi. Danes je najuspešnejši tekmovalec Peter Prevc. Pri 23 letih mu je v smučarskih skokih uspelo osvojiti skoraj vse najvišje lovorike. Odlikujejo ga skromnost, zbranost, umirjenost in želja po izpopolnjevanju vrhunske tekmovalne uspešnosti. Od prihoda na prvo tekmovanje za svetovni pokal pa vse do danes je njegova krivulja uspešnosti konstantno rasla. Glede na njegovo motivacijo in mladost upamo na najvišje dosežke tudi v prihodnjih sezonah. V sezoni 2014/2015 se je Peter Prevc skupaj z Nemcem Severinom Freundom boril za zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala. Na povsem zadnji tekmi je Nemec osvojil skupno zmago. Osvojil je enako število točk kot Peter, vendar je bil boljši po številu zmag.

1.5 Predmet in problem

Predmet in problem diplomskega dela je bil analizirati tekmovalno uspešnost smučarjev skakalcev v sezoni 2014/2015. Pri tem sta bili kot kriterijski spremenljivki merila tekmovalne uspešnosti uporabljeni spremenljivki ‒ uvrstitev na posamezni tekmi in procentualni zaostanek za zmagovalcem, izračunan na podlagi doseženih točk. Hipotetično sta obe kriterijski spremenljivki TUŠ med seboj v značilni korelaciji. Njun vsebinski pomen je do neke mere različen. Tekmovalna uvrstitev pove dokaj malo o tekmovalni uspešnosti z vidika športne forme. To stanje na poseben način bolje odraža procentualni zaostanek posameznega športnika na posamičnem tekmovanju. Ta neodvisna spremenljivka TUŠ je tako tudi dober reprezentant športne forme, ki pa se mora opazovati skozi daljše časovno obdobje. Tekmovalni dosežek na posamezni tekmi lahko pokaže povsem izkrivljeno podobo generalne oziroma splošne tekmovalne uspešnosti posameznega športnika v tekmovalni sezoni. Z analizo tekmovalne uspešnosti športnikov se lahko primerja najboljše smučarje skakalce med seboj in ugotavlja nihanja v njihovi športni formi v posamezni tekmovalni sezoni. Tovrstna analiza TUŠ šele odpira strokovno problematiko proučevanja potencialne tekmovalne uspešnosti športnikov, ki ji je v teoriji športnega treniranja namenjena velika pozornost (Bompa, 1999; Harre, 1982; Malacko, 2000; Martin, Carl, Lehnertz, 1993; Matwejew, 1986; Zhelyazkov in Dasheva, 2001).

Na tekmovalne dosežke vedno vpliva veliko število subjektivnih in objektivnih dejavnikov (Jošt, 2009). Nekateri učinkujejo sistematično in dolgoročno, nekateri pa povsem slučajno in enkratno. Za trenerje je pomembno, da si izgradijo modele potencialne tekmovalne uspešnosti športnikov in potem spremljajo razvoj potencialne tekmovalne uspešnosti na teh modelnih dejavnikih. V teoriji treniranja se je področju proučevanja dejavnikov modela potencialne tekmovalne uspešnosti smučarjev skakalcev namenilo veliko strokovne in raziskovalne pozornosti (Agrež, 1979; Jošt, 1992; Jošt, 2010; Jošt, Vaverka, Kugovnik in Čoh, 1998; Komi in Virmavirta, 1997; Müller in DeVaney, 1996; Oggiano in Saetran, 2009; Ulaga, 2001; Vaverka, 1987; Virmavirta in Komi, 2001).

1.6 Cilji in hipoteze

Med osnovne cilje raziskave sodijo:

 proučiti stanje tekmovalne uspešnosti športnikov (TUŠ), ki so nastopili v svetovnem pokalu v smučarskih skokih v sezoni 2014/2015 in so bili na koncu uvrščeni med prvih trideset;  ugotoviti in primerjati nihanja v TUŠ v celotni sezoni za 3 najbolje uvrščene tekmovalce in  ugotoviti stanje TUŠ ločeno v smučarskih skokih in poletih na smučeh.

HIPOTEZE:

H 1: Stanje športne forme smučarjev skakalcev ima ciklični značaj in značilno razlikuje najboljše tri skakalce od drugih še vedno kakovostnih skakalcev. H 2: Povprečno stanje športne forme se pri posameznih skakalcih bistveno ne razlikuje glede na smučarske skoke in smučarske polete.

2 METODE DELA

2.1 Vzorec v raziskavo zajetih oseb

Vzorec zajema 30 najbolje uvrščenih smučarjev skakalcev v skupnem seštevku svetovnega pokala v sezoni 2014/2015 (tabela 1). To so bili najboljši tekmovalci v smučarskih skokih, ki imajo različno starost, dolžino tekmovalnega staža in so prišli iz različnih držav.

Tabela 1: Skupna razvrstitev tekmovalcev za svetovni pokal v sezoni 2014/2015 (www.fis-ski.com)

Legenda: Rank – uvrstitev, Name – ime in priimek tekmovalca, Nation – država, ki jo tekmovalec zastopa, Total – skupno število točk

V tabeli 1 so razvrščeni tekmovalci glede na skupni seštevek v svetovnem pokalu. Za vsakega tekmovalca posebej so podane uvrstitve na posamezni tekmi ter število točk, ki jih je prejel.

2.2 Vzorec spremenljivk

Kot kriterijski spremenljivki tekmovalne uspešnosti športnikov sta bili uporabljeni dve spremenljivki:

 uvrstitev na posameznem tekmovanju,  procentualni zaostanek tekmovalca na posamezni tekmi za zmagovalcem te tekme, izračunan na osnovi doseženih točk posameznega tekmovalca.

2.3 Postopek zbiranja podatkov

Podatki so bili pridobljeni s pomočjo baze podatkov Mednarodne smučarske zveze FIS. Podatki so javno dostopni preko njihovega spletnega portala (»FIS Ski Jumping World Cup« 2015).

2.4 Metode obdelave podatkov

V prvi fazi so bili vsi podatki za obe spremenljivki in merjence prenešeni v enotno tabelo, ki jo je bilo moč proučevati s programskimi orodji Excel in SPSS.

V drugi fazi je bil na podlagi točk na posamezni tekmi izračunan povprečni zaostanek za zmagovalcem ter osnovna statistika za obe spremenljivki (povprečna vrednost, standardni odklon, minimalna vrednost, maksimalna vrednost).

V tretji fazi so bili numerični rezultati preslikani v ustrezno grafično obliko, ki je omogočila jasno predstavitev bistvenih ugotovitev. Za ugotavljanje razlik med disciplinama je bil uporabljen dvosmerni T-test za odvisne vzorce. V zaključku je bila opravljena faktorska analiza tekmovalne uspešnosti smučarjev skakalcev v sezoni 2014/2015.

3 REZULTATI IN RAZPRAVA

3.1 Osnovna statistika za spremenljivko ‒ uvrstitev na posameznih tekmovanjih

Tabela 2: Opisna statistika za spremenljivko uvrstitev

TEKMOVANJE n Mankajoči M SD MIN MAX Klingenthal 25 5 15,96 10,39 1 37 Kussamo1 26 4 16,85 12,97 1 49 Kussamo2 26 4 16,92 13,43 1 48 Lillehammer 1 26 4 20,96 16,22 1 50 Lillehammer 2 24 6 15,92 13,28 1 46 Nizny Tagil 1 19 11 12,53 11,16 1 46 Nizny Tagil 2 19 11 17,58 15,26 1 47 Englberg 1 25 5 17,68 13,50 1 50 Englberg 2 25 5 14,40 10,28 1 46 Obersdorf 28 2 17,04 11,49 1 44 GaPa 28 2 18,36 13,70 1 48 Innsbruck 26 4 17,96 13,29 1 44 Bischofshofen 27 3 17,37 12,88 1 46 Kulm 24 6 15,79 12,04 1 40 Wisla 24 6 15,00 11,32 1 40 Zakopane 27 3 17,04 13,16 1 50 Sapporo 1 21 9 15,86 13,81 1 50 Sapporo 2 21 9 14,90 11,90 1 42 Wilingen 1 25 5 15,04 10,56 1 46 Wilingen 2 25 5 16,52 12,13 1 42 Neustadt 1 25 5 17,16 13,61 1 50 Neustadt 2 24 6 15,83 12,53 1 45 Vikersund 1 18 12 14,61 11,11 1 40 Vikersund 2 18 12 12,11 8,16 1 28 Lahti 28 2 21,04 15,72 1 49 Kuopio 26 4 20,27 16,12 1 58 Trondheim 26 4 17,35 12,73 1 47 Oslo 1 27 3 18,59 14,31 1 48 Oslo 2 27 3 19,59 13,22 1 45 Planica 1 23 7 15,91 11,56 1 41 Planica 2 26 4 15,08 9,23 1 30 Legenda: n ‒ tekmovalci, ki so nastopili na posamezni tekmi, Mankajoči – tekmovalci, ki se na tekmo niso uvrstili oz. niso nastopili, M – aritmetična sredina, SD – standardni odklon, MIN – najboljša uvrstitev, MAX – najslabša uvrstitev

V tabeli 2 je zajeta opisna statistika za vsako tekmovanje posebej v sezoni 2014/2015. Skupaj je bilo 31 tekmovanj za svetovni pokal, od tega 5 tekmovanj v smučarskih poletih. Tekmovanja je gostilo 21 prizorišč po Evropi in Aziji.

3.2 Grafični prikaz spremenljivke uvrstitev za vsakega tekmovalca posebej

Slika 1: Uvrstitve Severina Freunda (levo), uvrstitve Petra Prevca (desno)

Slika 2: Uvrstitve Stefana Krafta (levo), uvrstitve Andersa Fannemela (desno)

Slika 3: Uvrstitve Michaela Hayboecka (levo), Uvrstitve Noriakija Kasaija (desno)

Slika 4: Uvrstitve Romana Koudelke (levo), uvrstitve Runeja Velte (desno)

Slika 5: Uvrstitve Kamila Stocha (levo), uvrstitve Gregorja Schlierenzauerja (desno)

Slika 6: Uvrstitve Simona Ammanna (levo), uvrstitve Richarda Freitaga (desno)

Slika 7: Uvrstitve Jurija Tepeša (levo), uvrstitve Jerneja Damjana (desno)

Slika 8: Uvrstitve Markusa Eisenbichlerja (levo), uvrstitve Daikija Ita (desno)

Slika 9: Uvrstitve Andersa Jacobsena (levo), uvrstitve Andersa Bardala (desno)

Slika 10: Uvrstitve Piotra Zyle (levo), uvrstitve Taku Takeuchija (desno)

Slika 11: Uvrstitve Michaela Neumayerja (levo), uvrstitve Marinusa Krausa (desno)

Slika 12: Uvrstitve Johanna Andre Forfanga (levo), uvrstitve Nejca Dežmana (desno)

Slika 13: Uvrstitve Matjaža Pungertarja (levo), uvrstitve Roberta Kranjca (desno)

Slika 14: Uvrstitve Gregorja Deschwandena (levo), uvrstitve Vincenta Descombes Sevoieja (desno)

Slika 15: Uvrstitve Andreasa Koflerja (levo), uvrstitve Laurija Asikainena (desno)

Iz grafikonov najboljših treh skakalcev lahko razberemo, da so imeli tekmovalci zelo malo nihanj v celotni sezoni. Le-ta so se pojavljala pri posameznikih različno, kar kaže na značilno nihanje športne forme. Grafa Severina Freunda in Petra Prevca se precej razlikujeta, saj je imel prvi manj nihanj kot Peter Prevc, prav tako pa ta nihanja niso bila tako izrazita. Bistvena razlika pri njiju se je pojavila na t. i. skandinavski turneji, kjer je imel naš šampion največ težav na skakalnici, medtem ko je bila forma Nemca v tem obdobju najbolj konstantna, saj je nanizal kar štiri zaporedne zmage. Ko govorimo o najboljših tekmovalcih, ne smemo pozabiti na Noriakija Kasaija, ki je pri 41 letih še vedno krojil sam svetovni vrh. Kljub njegovi starosti je bila njegova forma konstantna, saj je bila njegova najslabša uvrstitev 17. mesto. Nobeden od najboljših treh tekmovalcev se na posamezni tekmi ni uvrstil nižje od 20. mesta. Izpostavimo lahko Kamila Stocha, ki je zaradi poškodbe kolena izpustil prvih devet tekem za svetovni pokal, a se mu je vseeno na koncu uspelo uvrstiti med najboljšo deseterico, kar pa zagotovo ni povsem zadovoljilo dvakratnega zmagovalca olimpijskih iger v Sochiju. Med najboljših petnajst sta se poleg Petra Prevca uvrstila še Jurij Tepeš (13.) in Jernej Damjan (14.). Njuna forma je nihala bistveno močneje in pogosteje kot forma treh najboljših. Oba sta imela nekaj tekem, kjer se nista uspela uvrstiti med dobitnike točk. Po drugi strani sta oba uspela občasno poseči po najvišjih mestih. Zanimivo je dejstvo, da so se nekateri slabše uvrščeni tekmovalci zaradi slabe skakalne forme enkrat ali celo večkrat umaknili s tekmovanj in si vzeli čas za trening. Le malo je skakalcev, ki so nastopali celotno sezono, med njimi sta bila tudi Peter Prevc in Jernej Damjan. Tekmovalci Nejc Dežman, Matjaž Pungertar in Robert Kranjec so se razvrstili med 24. in 26. mestom. Najbolj rutinirani slovenski skakalec Robert Kranjec, ki že od nekdaj velja za odličnega letalca na smučeh, je v tej sezoni kazal nizko formo tako na majhnih napravah kot tudi na letalnicah. Solidno formo je kazal predvsem v začetku sezone, ko se je uvrščal okoli deseterice, medtem ko je v glavnini sezone njegova športna forma precej nihala. Podobno se je zgodilo tudi Matjažu Pungertarju, ki je v začetku sezone posegel tudi med najboljših šest, potem pa se je njegova forma drastično poslabšala in je do konca sezone ni uspel pripeljati na nivo, ki ga je kazal na začetku.

Na splošno je razlika med tekmovalci najvišjega kova in tistimi malo slabšimi vidna predvsem v konstantnosti športne forme. Najboljši se po napakah na tekmi hitro zberejo, medtem ko se nekateri slabši tekmovalci ne uspejo več vrniti na nivo, ki so ga že kazali. O tem priča predvsem graf Petra Prevca, ko je na skandinavski turneji njegova forma najbolj nihala, a se je kljub temu ob zaključku sezone uspel vrniti med najboljše.

Slika 16: Najboljši trije v skupnem seštevku (levo Peter Prevc, v sredini Severin Freund in desno Stefan Kraft) sezone 2014/2015 (Bobo, 2015)

3.3 Osnovna statistika za spremenljivko procentualni zaostanek za zmagovalcem za vsako tekmovanje posebej

Tabela 3: Opisna statistika za spremenljivko procentualni zaostanek za zmagovalcem

TEKMOVANJE n M SD MIN MAX Klingenthal 25 -17,63 17,86 0 -63,24 Kussamo1 26 -22,16 24,32 0 -86,41 Kussamo2 26 -23,26 26,67 0 -84,46 Lillehammer 1 26 -27,52 27,09 0 -69,47 Lillehammer 2 24 -12,92 9,38 0 -32,36 Nizny Tagil 1 19 -15,59 17,85 0 -67,05 Nizny Tagil 2 19 -18,43 13,54 0 -45,78 Englberg 1 25 -17,71 22,97 0 -70,11 Englberg 2 25 -14,59 15,08 0 -64,92 Obersdorf 28 -20,30 19,56 0 -70,20 GaPa 28 -23,80 23,29 0 -69,41 Innsbruck 26 -27,41 25,92 0 -91,96 Bischofshofen 27 -23,41 20,87 0 -66,05 Kulm 24 -30,41 23,42 0 -79,90 Wisla 24 -12,36 6,92 0 -26,77 Zakopane 27 -21,56 20,16 0 -70,42 Sapporo 1 21 -21,30 23,98 0 -83,29 Sapporo 2 21 -20,74 20,19 0 -66,81 Wilingen 1 25 -17,07 12,53 0 -67,57 Wilingen 2 25 -23,35 20,03 0 -66,41 Neustadt 1 25 -22,10 23,9 0 -85,84 Neustadt 2 24 -17,89 20,96 0 -66,09 Vikersund 1 18 -26,68 22,81 0 -86,65 Vikersund 2 18 -34,08 19,10 0 -65,70 Lahti 28 -26,40 24,54 0 -65,94 Kuopio 26 -19,64 17,52 0 -76,88 Trondheim 26 -22,09 20,91 0 -72,79 Oslo 1 27 -24,15 24,66 0 -68,81 Oslo 2 27 -21,73 22,73 0 -65,97 Planica 1 23 -21,82 22,15 0 -92,33 Planica 2 26 -14,93 9,03 0 -30,18 Legenda: n – tekmovalci, ki so nastopili na posamezni tekmi, M – aritmetična sredina, SD – standardni odklon, MIN – najmanjši zaostanek za zmagovalcem, MAX – največji zaostanek za zmagovalcem

Tabela 3 prikazuje osnovno statistiko za spremenljivko procentualni zaostanek za zmagovalcem. Vidimo, da se statistika od tekmovanja do tekmovanja močno spreminja, kar je gotovo posledica tudi tega, da se smučarski skoki odvijajo v naravnem okolju.

3.4 Grafični prikaz spremenljivke procentualni zaostanek za zmagovalcem za vsakega tekmovalca posebej

Slika 17: Procentualni zaostanki za zmagovalcem Severina Freunda (levo) in Petra Prevca (desno)

Slika 18: Procentualni zaostanki za zmagovalcem Stefana Krafta (levo) in Andersa Fannemela (desno)

Slika 19: Procentualni zaostanki za zmagovalcem Michaela Hayboecka (levo) in Noriakija Kasaija (desno)

Slika 20: Procentualni zaostanki za zmagovalcem Romana Koudelke (levo) in Runeja Velte (desno)

Slika 21: Procentualni zaostanki za zmagovalcem Kamila Stocha (levo) in Gregorja Schlierenzauer (desno)

Slika 22: Procentualni zaostanki za zmagovalcem Simona Ammanna (levo) in Richarda Freitaga (desno)

Slika 23: Procentualni zaostanki za zmagovalcem Jurija Tepeša (levo) in Jerneja Damjana (desno)

Slika 24: Procentualni zaostanki za zmagovalcem Markusa Eisenbichlerja (levo) in Daikija Ita (desno)

Slika 25: Procentualni zaostanki za zmagovalcem Andersa Jacobsena (levo) in Andersa Bardala (desno)

Slika 26: Procentualni zaostanki za zmagovalcem Piotra Zyle (levo) in Takuja Takeuchija (desno)

Slika 27: Procentualni zaostanki za zmagovalcem Michaela Neumayerja (levo) in Marinusa Krausa (desno)

Slika 28: Procentualni zaostanki za zmagovalcem Johana A. Forfanga (levo) in Nejca Dežmana (desno)

Slika 29: Procentualni zaostanki za zmagovalcem Matjaža Pungertarja (levo) in Roberta Kranjca (desno)

Slika 30: Procentualni zaostanki za zmagovalcem Gregorja Deschwandna (levo) in Vincenta D. Sevoie (desno)

Slika 31: Procentualni zaostanki za zmagovalcem Andreasa Koflerja (levo) in Laurija Asikainena (desno)

Oranžna črta na grafikonih prikazuje povprečje vseh povprečnih procentualnih zaostankov za zmagovalcem, medtem ko rdeča črta predstavlja povprečje posameznega skakalca. Na grafu Severina Freunda, Stefana Krafta ter Noriakja Kasaija trendna črta ne prečka črte povprečja, medtem ko se je to na grafu Petra Prevca zgodilo le enkrat. To kaže predvsem na konstantno formo skozi celotno sezono ter vrhunskost teh tekmovalcev. Vrhove na grafikonih bi pri najboljših lahko pripisali vremenskim razmeram ali slabši dnevni formi, saj so le-ti zelo redki in ostri (kratkotrajni). V najboljši deseterici so se vrhovi, ki prečijo oranžno črto, v večini pojavili le enkrat v sezoni, medtem ko se je pri slabše uvrščenih tekmovalcih to dogajalo pogosteje in v večjih amplitudah. Odseki na grafikonih, kjer ni modre črte, pomenijo neuspešnost v kvalifikacijah oziroma neudeležbo na tekmovanju.

Tabela 4: Povprečni zaostanki za zmagovalcem najboljših 3 tekmovalcev v skupnem seštevku

Ime in priimek Povrečni zaostanek za zmagovalcem Severin Freund -4,81% Peter Prevc -6,39% Stefan Kraft -5,55% Tabela 4 prikazuje povprečne zaostanke za zmagovalcem v sezoni 2014/2015. Med temi tekmovalci ima največji povprečni zaostanek prav Peter Prevc, ki je imel tudi največji padec forme v obdobju poletov v Vikersundu. Na grafu spodaj je ta padec forme izrisan kot vrh, ki bi ga lahko označili kot ekstremno vrednost, in bistveno vpliva na skupni povprečni zaostanek. Razlike med tekmovalci so sicer minimalne, brez večjih odstopanj.

Slika 32: Grafični prikaz nihanja športne forme najboljših 3 tekmovalcev

S slike 32 lahko primerjamo obdobja vzponov in padcev športne forme najboljših treh skakalcev na svetu. Z enako barvo sta označena povprečni procentualni zaostanek za zmagovalcem ter procentualni zaostanek za zmagovalcem za vsako tekmovanje posebej.

Pri Juriju Tepešu in Jerneju Damjanu so bile razlike od tekmovanja do tekmovanja bistveno večje. Trendna črta zaostankov je nihala bistveno pogosteje in v večjih amplitudah. Pri prvem je večja konstantnost športne forme nastopila v obdobju po novoletni turneji, medtem ko so bila pri Jerneju Damjanu obdobja konstantne forme krajša. Zanimiva sta tudi grafa zaostankov za zmagovalcem Michaela Neumayerja in Marinusa Krausa, saj sta oba imela

daljše obdobje, kjer se je trendna črta gibala nad povprečjem vseh povprečij, kljub temu da sta bila v generalni razvrstitvi šele na 21. in. 22 mestu. Pri Michaelu Neumayerju je bilo to obdobje v srednjem delu sezone, saj je verjetno potreboval več časa, da se je privadil na tekmovalni ritem, medtem ko je bilo pri Marinusu Krausu to obdobje v začetku sezone, kar kaže na to, da je na začetek sezone prišel z dobrimi občutki. Ostali naši trije tekmovalci (Nejc Dežman, Robert Kranjec in Matjaž Pungertar) so imeli precej kratko obdobje, kjer so bili zaostanki manjši od povprečja. Šlo je za obdobje dveh ali treh tekmovalnih vikendov, potem pa je sledil precejšen padec športne forme. Robert Kranjec, ki že od nekdaj velja za odličnega letalca, se v tej sezoni na letalnicah ni znašel najbolje. Anders Bardal in Lauri Asikainen sta v sredini tekmovalne sezone izpustila precej tekmovanj. Po premoru je Bardalu uspelo tekmovalno uspešnost izboljšati, medtem ko je Asikainen nadaljeval v podobnem ritmu kot pred tekmovalnim počitkom.

Slika 33: Primerjava skokov in poletov glede na povprečje vseh povprečnih zaostankov za zmagovalcem

Slika 33 prikazuje primerjavo smučarskih skokov in poletov glede na spremenljivko povprečni zaostanki za zmagovlacem. Disciplini se glede na velikost skakalnice ločita sledeče: za skoke veljajo skakalnice v velikosti do K ‒ 130 m, letalnice pa imajo danes kritično točko pri 200 metrih. V povprečju se tekmovalna uspešnost na letalnicah poslabša od tiste na skakalnicah, le malo pa je takšnih, ki svojo tekmovalno uspešnost na letalnicah dvignejo na višji nivo. Razlog za slabšo uspešnost na letalnicah verjetno tiči v višjih hitrostih na letalnicah, posledično pa se potencirajo tudi napake na odskočnem pomolu. Kljub velikim hitrostim pa nekateri tekmovalci najvišjega ranga znajo kontrolirati gibanje telesa in ga uskladiti s »timingom« na odskočni mizi.

Tabela 5: Statistična primerjava smučarskih skokov in poletov

Legenda: Paired Differences – razlike v paru (skoki ‒ poleti), 95% Confidence interval of the Difference – 95 % interval zaupanja, Sig. (2-tailed) – pomembnost pri dvorepnem testiranju

Razlika v športni formi med tekmovanji v smučarskih poletih (M = ‒24,8 %, SD = 13,3) in tekmovanji v smučarskih skokih (M = 20,9, SD = 11,4) se je izkazala za statistično pomembno, saj je p < 0,05 (p = 0,032).

Tabela 6: Primerjava najboljših treh tekmovalcev z ostalimi tekmovalci

Povprečje (%) Skupno povprečje najboljših treh -05,58 Skupno povprečje ostalih tekmovalcev -23,55 Iz tebele 6 lahko razberemo, da je športna forma najboljših treh tekmovalcev sezone 2014/2015 v povprečju na bistveno višjem nivoju kot forma ostalih tekmovalcev.

3.5 Faktorska analiza tekmovalne uspešnosti najboljših smučarjev skakalcev v sezoni 2014/2015 S pomočjo faktorske analize so bili izločeni trije značilni faktorji tekmovalne uspešnosti športnikov (TUŠ) (tabela 7).

Tabela 7: Prikaz količine pojasnjene variance s faktorji

Legenda: Component – faktor, Total – skupno, % of Variance ‒ % pojasnjene variance, Extraction Sums of Squared Loadings – vsote kvadrirane nasičenosti faktorjev

Prvi faktor je bil najobsežnejši, saj je vseboval skoraj polovico celotne variance TUŠ (49,49 %), drugi faktor je vseboval 30,6 odstotkov skupne variance ter tretji faktor 19,8 odstotkov skupne variance. Korelacija med faktorji je bila nizka in neznačilna (tabela 8).

Tabela 8: Korelacija med faktorji

Legenda: Components ‒ faktorji

Tabela 8 nam kaže na zelo nizko povezanost med faktorjem 1 in 2 ter šibko povezanost med faktorjem 1 in 3.

Tabela 9: Faktorske uteži na treh značilnih faktorjih TUŠ

Na prvem, najbolj splošnem faktorju TUŠ, je bilo najvišje število visokih faktorskih saturacij. Mednje lahko prištejemo vse tiste, ki presegajo vrednost 0,80. Na drugi strani je bilo nekaj izrazito nizkih faktorskih saturacij, ki so pokazale na nizek doprinos k najbolj splošnemu faktorju tekmovalne uspešnosti smučarjev skakalcev v sezoni 2014/2015. Vendar je količina skupne variance na drugem faktorju predstavljala skoraj eno tretjino celotne variance TUŠ, kar je pokazalo na dokaj močno razcepljenost vpliva skupnih dejavnikov na generalno tekmovalno uspešnost smučarjev skakalcev. Na tretjem, dokaj specifičnem faktorju TUŠ, so dominirale visoke projekcije treh tekmovanj (Nizny Tagil 2 – 0,94, Bischofshofen – 0,92 in Planica 1 – 0,85). Na teh treh tekmah so očitno močno delovale neke specifične okoliščine, ki s pravo generalno kvaliteto tekmovalne uspešnosti smučarjev skakalcev niso imele nobene prave korelacije. Prav gotovo bi se lahko s strokovnega vidika interpretirale neke specifične značilnosti teh treh tekmovanj, ki so seveda povsem legitimna, vendar s poudarjeno specifiteto močno delujočih slučajnih faktorjev, ki so vplivali na razplet tekmovalne

uspešnosti. V smučarskih skokih so tako prisotne še vedno dokaj diferencirane tekmovalne situacije, ki so včasih pod močnim vplivom povsem specifičnih dejavnikov, ki lahko zelo močno krojijo tekmovalno uspešnost smučarjev skakalcev na posameznih tekmovanjih. To seveda omogoča doseganje visokih dosežkov tudi skakalcem, ki sicer v normalnih okoliščinah ne bi imeli visokih možnosti za doseganje ugodnih rezultatov. Število tekmovanj v eni sezoni je visoko, kar tekmovalcem povzroča visok in dolgotrajen tekmovalni ritem, ki na koncu prispeva k visoki utrujenosti tekmovalcev. Pri nekaterih tekmovalcih to nujno povzroči izpad pričakovane tekmovalne uspešnosti, zlasti v obdobju visoke psihofizične utrujenosti. Sistem Mednarodne smučarske zveze je takšen, da v končni seštevek svetovnega pokala enakovredno prispevajo vsa tekmovanja. To pa dobesedno sili večino tekmovalcev, da se udeležujejo tudi večine tekmovanj brez potrebnega počitka, ki bi jim zagotovil obnovo izgubljene energije in odpravo utrujenosti. Razvid v evidentne slučajne odklone tekmovalne uspešnosti pri posameznih tekmovalcih je možno pridobiti z vpogledom v njihove procentualne zaostanke na posameznih tekmovanjih. Nekateri trenerji seveda kalkulirajo tudi z možnostjo slučajnega nabora točk na povsem specifičnih tekmovanjih, kar jim lahko celo prinese določeno količino točk svetovnega pokala, ki jih sicer njihovi tekmovalci na običajnih tekmovanjih ne bi osvojili. V točkovanju narodov je ta vidik izjemno pomemben. Vsekakor je problem izbora števila in prioritete tekmovanj sestavni del taktičnega načrta posameznih trenerjev, kar daje smučarskim skokom tudi večjo variabilnost delovanja dejavnikov tekmovalne uspešnosti športnikov. V končni meri zmagujejo v smučarskih skokih tako posamezniki kot tudi ekipe in ta vidik predstavlja pomemben del taktičnih načrtov vodij reprezentanc pri vodenju posamezne tekmovalne sezone.

4 SKLEP

Na podlagi ciljev, ki smo jih določili pred raziskavo, sta bili postavljeni dve hipotezi. S pridobljenimi rezultati lahko postavimo naslednje sklepne ugotovitve:

H 1: Stanje športne forme smučarjev skakalcev ima ciklični značaj in značilno razlikuje najboljše tri skakalce od drugih, še vedno kakovostnih skakalcev.

Primerjava najboljših treh tekmovalcev z ostalimi tekmovalci svetovnega pokala je pokazala, da najboljši trije tekmovalci značilno odstopajo od ostalih tekmovalcev. Razlika glede na spremenljivko procentualni zaostanek za zmagovalcem med obema skupinama je bila 18 %, zato lahko hipotezo 1 (H 1) potrdimo.

H 2: Povprečno stanje športne forme se pri posameznih skakalcih bistveno ne razlikuje glede na smučarske skoke in smučarske polete.

Primerjava smučarskih skokov in smučarskih poletov s pomočjo dvosmernega T-testa je pokazala statistično značilne razlike med tema dvema disciplinama. Kljub majhni razliki v povprečju med tema dvema disciplinama lahko trdimo, da se stanje športne forme pri posameznikih bistveno razlikuje glede na smučarske skoke in smučarske polete, zato hipotezo 2 (H 2) ovržemo.

Pri faktorski analizi je bila varianca pojasnjena s tremi faktorji. Na prvem faktorju, ki je pojasnil skoraj polovico variance je bilo največje število visokih faktorskih saturacij (> 0,80). Po drugi strani je bilo na prvem faktorju nekaj izrazito nizkih faktorskih saturacij, ki so pokazale na slab doprinos k najbolj splošnemu faktorju tekmovalne uspešnosti smučarjev skakalcev. Drugi faktor je pojasnil skoraj tretjino celotne variance, kar je bil znak za precejšno razcepljenost vpliva skupnih dejavnikov na končno tekmovalno uspešnost smučarjev skakalcev. Na tretjem faktorju so se pojavile tri močne faktorske saturacije, in sicer Nizny Tagil 2 (‒ 0,94), Bischofshofen (‒ 0,92) ter Planica 1 (‒ 0,85). Očitno je bilo, da so na teh tekmovanjih delovale specifične okoliščine, ki s pravo kvaliteto tekmovalne uspešnosti niso imele nobene povezave.

Smučarski skoki so šport, ki se odvija v naravnem okolju, zato je vpliv zunanjih dejavnikov vseskozi prisoten. Mednarodna smučarska zveza je vpliv vetra z dodatki in odbitki točk poizkušala optimizirati za vse tekmovalce, da bi bila tekmovanja kar se da pravična. Kljub temu so se na določenih tekmah pojavili dejavniki, ki so močno krojili tekmovalno uspešnost smučarjev skakalcev. Le-ti so omogočili slabšim tekmovalcem, ki v optimalnih razmerah ne dosegajo visokih rezultatov, da posežejo po najvišjih mestih.

5 VIRI

Agrež, F. (1979). Nekatere novosti v raziskovanju psihosomatičnega statusa smučarjev skakalcev. Telesna kultura, 27(4), 20–24.

Bompa, T. O. (1999). Periodization: theory and methodology of training. 4th ed. Champaign (IL): Human Kinetics.

FIS Ski Jumping World Cup. (22. 3. 2015). Mednarodna smučarska zveza FIS. Pridobljeno s http://medias1.fis-ski.com/pdf/2015/JP/3913/201.

Harre, D. (ur.) (1982). Trainingslehre: Einführung in die Theorie und Methodik des sportlichen Trainings. Berlin: Sportverlag.

Hosta, M. (2007). Etika športa: Manifest za 21. stoletje. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Jošt, B. (1992). Some model characteristics of ski jumpers found with the standard procedure and with a method of ekspert modelling. Kinesiologia Slovenica, 1(1), 39–42.

Jošt, B. (2009). Teorija in metodika smučarskih skokov. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Jošt, B. (2010). The hierarchical structure of selected morphological and motor variables in ski jumping. Human movement, 11(2), 124–131.

Jošt, B., Vaverka, F., Kugovnik, O. in Čoh, M. (1998). Differences in selected kinematic flight parameters of the most and the least successful ski jumpers of the 1996 world cup competition in Innsbruck. Biology of sport, 15(4), 245–251.

Komi, P. V. in Virmavirta, M. (1997). Ski-jumping take off performance: determining factors and methodological advances. V E. Müller, H. Schwameder, E. Kornexl, E. in C. Raschner (ur.). Science and Skiing (Proceedings book of the First International Congress on Skiing and Science, St. Chrisoph a. Arlberg, Austria, January 7–13, 1996) (str. 3–26). Cambridge: Cambridge University Press.

Malacko, J. (2000). Osnove sportskog treninga. 4 izd. Beograd: Sportska knjiga.

Martin, D., Carl, K., Lehnertz, K. (1993). Handbuch Trainingslehre. 2., unverand. Aufl. Schorndorf: Hofmann.

Matwejew, L. P. (1986). Grundlagen des sportlichen Trainings. Berlin: Sportverlag.

Musek, J. (1993). Osebnost in vrednote. Ljubljana: Educy.

Müller, W. in DeVaney, T. T. J. (1996). The influence of body weight on ski jumping performance. V Haake (ur.). The Engineering of Sport (str. 63–69). Rotterdam: Balkema.

Oggiano, L. in Saetran, L. (2009). Effects of Body Weight on Ski Jumping Performances under the New FIF Rules (P3). V M. Estivalet in P. Brisson (ur.), The Engineering of sport 7 (Vol. 1) (str. 1–9). Paris: Springer Verlag.

Ulaga, M. (2001). Analiza strukture in povezanosti izbranih potencialnih dimenzij uspešnosti športnikov s pomočjo ekspertnega sistema »Sport manager«. Doktorska disertacija. Fakulteta za šport, Ljubljana.

Vaverka, F. (1987). Biomechanika skoku na lyžich. Olomouc: Univerzita Palackeho.

Virmavirta, M. in Komi, P. V. (2001). Factors influencing the »explosiveness« of ski jumping take-of. V E. Müller, H. Schwameder, C. Raschner, S. Lindinger in E. Kornexl (ur.). Science and Skiing II (Proceedings book of the Second International Congress on Skiing and Science, St. Chrisoph a. Arlberg, Austria, January 9–15, 2000) (str. 14–29). Hamburg: dr. Kovač.

Zhelyazkov, T. in Dasheva, D. (2001). Training and adaptation in sport. Sofia: National Sport.