Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja, Radenci 2013

1.09 Objavljen strokovni prispevek na konferenci 1.09 Published Professional Conference Contribution

Rok Omahen

OD ARHIVA DO UPORABNIKA - POSTOPEK PRIPRAVE FILMSKEGA GRADIVA ZA OBJAVO NA SPLETNEM PORTALU

Izvleček: Televizijski arhiv RTV Slovenija hrani v svoji zbirki filmske posnetke od začetkov televizije v poznih 50. letih prejšnjega stoletja pa do današnjih dni. Med najrazličnejšimi filmi najdemo tudi take, ki so bolj ali manj "pozabljeni" ležali v arhivu tudi po 40 let in več. V prispevku poskušamo prikazati postopek priprave filmskega gradiva za ponovno objavo na sodobnih spletnih portalih. Osredotočili smo se na tehnični in vsebinski vidik. Pričeli smo z ugotavljanjem stanja poškodovanosti filmskega traku, ki mu je sledil prepis s filmskega traku na arhivsko kaseto. Filmu smo dodali ustrezna vsebinska pojasnila ter ga opremili z metapodatki. Opozorili smo na pravni vidik iskanja avtorjev oziroma njihovih dedičev ter ureditev avtorskih pravic za ponovno objavo in predelavo dela, skladno z evropskimi smernicami in s slovensko zakonodajo s tega področja.

Ključne besede: televizija, arhiv, splet, 1. svetovna vojna, zgodovina, filmsko gradivo

Abstract: From Archives to End Users – Film Footage Preparation Procedure for a Web Portal The RTV Slovenija national broadcaster keeps in its television archives a collection of film materials from its beginnings in the late 1950s right up to the present day. The film footage archives are extremely diverse and some of them have more or less stayed "forgotten" for 40 years or more. With this report we will try to show the procedure for preparing film material for its rebroadcasting on modern web portals. We decided to focus on the technical and content related perspectives. The work begins with establishing the extent of damage to film rolls, which we then copy to archival tapes. We then add the appropriate content related explanations and metadata. We also expose the legal issue with respect to seeking out the original designers of the footage or their legal heirs and also the copyrights for rebroadcasting and reprocessing in accordance with European trends and Slovene laws.

Key words: television, archive, web, , history, film material

UVOD Zanimanje za lastno preteklost je v naši družbi že od nekdaj globoko zakoreninjeno. Videti staro fotografijo, ali še bolje star posnetek, v nas prebuja občutke nostalgije po starih časih – po običajih, šegah in navadah naših prednikov; zanimajo nas spremembe v pokrajini in podobno. Bogato dediščino televizijskega

 Rok Omahen, prof. zgodovine in geografije, Oddelek za razvoj novih vsebin, RTV Slovenija, Kolodvorska 2-4, 1550 Ljubljana, Slovenija, e-pošta: [email protected].

593 R. Omahen: Od arhiva do uporabnika - postopek priprave filmskega gradiva za objavo na spletnem portalu

arhiva Radiotelevizije (RTV) Slovenija moramo dati na voljo zainteresirani javnosti tudi z uporabo sodobnih medijev – spletnih portalov.

TEORETIČNI DEL Razvoj filmske umetnosti Za začetek filmske umetnosti štejemo leto 1895, ko so v Parizu v Franciji prvič javno prikazali film. Istega leta sta brata Lumiere izumila kinematograf – napravo, ki je združevala kamero in projektor. Prvi film s filmsko kamero je bil posnet v Veliki Britaniji že nekaj let pred tem dogodkom, prvi poskusi s fotoaparatom pa so še starejšega datuma. Gibljiva slika je v začetku prejšnjega stoletja doživela nagel razvoj. Leta 1906 so v Avstraliji prikazali prvi dolgometražni (film dolžine nad eno uro) igrani film. V Združenih državah Amerike (ZDA) so leta 1912 proizvedli 2 dolgometražna filma, leta 1914 že 212, leta 1921 pa že neverjetnih 854. Tudi Evropa v tem razvoju ni zaostajala za ZDA. Pojavila se je povečana potreba po podjetjih za kopiranje filma in za proizvodnjo filmske opreme. Prisotni so tudi prvi predlogi po poenotenju filmskega formata. V pionirskem obdobju filma je bil slednji črno-bel, čeprav sledimo posameznim barvnim fotografijam že od leta 1855. Na začetku 20. stoletja se pojavijo obarvani filmi; največkrat gre za ročno obarvane filme s katero od osnovnih barv (predvsem rumeno ali rdečo), večji razvoj barvnega filma pa je prisoten po letu 1949, ko podjetje Eastman iz ZDA razvije 35-milimetrski negativ, na katerem so vse tri osnovne barve (rumena, rdeča, modra) na enem traku. Poleg barve je prvim filmom manjkal tudi zvok, zato jih imenujemo nemi filmi - tem filmom so običajno dodajali glasbeno spremljavo. Prvi igrani dolgometražni film, v katerem igralec govori, zasledimo v letu 1927 (Kukuljica, 2004).

Nastanek filmskih arhivov Skupaj z nastankom filma se pojavi potreba po varstvu in trajni hrambi filmov, ki so zaradi svojih lastnosti predstavljali poseben izziv. Prvi, ki je opozoril na potrebo po zagotovitvi primernega prostora za skladiščenje filmov, je bil poljski fotograf in filmski snemalec B. Matuszewski leta 1898. V pionirskem obdobju, nekje do prve svetovne vojne, je bil prisoten odpor proti filmu. Veljalo je prepričanje, da je film trenutni pojav, brez trajne kulturne, umetniške, zgodovinske ali dokumentacijske vrednosti, ki je povrh vsega še nevaren za hrambo, saj je bil izjemno lahko vnetljiv. Prvi filmski arhiv je bil ustanovljen leta 1912 na Danskem, ostale (večje) države so sledile v obdobju do druge svetovne vojne (Kukuljica, 2004; Gracy, 2007).

Razvoj in lastnosti filmskega traku Prvotni filmski trak je imel podlago narejeno iz celuloznega nitrata, snovi, ki je ne le izjemno vnetljiva, ampak tudi eksplozivna. Gre za sestavino, ki se uporablja tudi pri proizvodnji eksplozivnih sredstev. Tovrstni film je bil v uporabi od začetkov do leta 1923, ko je podjetje Eastman Kodak izdelalo film na osnovi celuloznega diacetata, ki je sicer tudi gorljiv, vendar bistveno manj od predhodnega nitratnega filma. Celulozni nitrat pri gorenju sprošča kisik, ki deluje kot pospeševalec gorenja, poleg tega pa se ustvarja tudi možnost eksplozije. Znani so primeri, ko je nitratni film zagorel med projekcijo filma zaradi vročine, ki jo oddaja projekcijska luč. Obstajajo tudi primeri, ko je prišlo do spontanega vžiga filmov v prostorih, kjer je bil

594 Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja, Radenci 2013

skladiščen. Leta 1941 je prišlo do izuma stabilnejše oblike acetata – celuloznega triacetata, znanega tudi pod imenom varnostni film. Po navedbah proizvajalca naj bi imel triacetatni film življenjsko dobo med 100 in 200 let, vendar le, če se ga hrani v ustreznih pogojih. Od leta 1955 naprej je v proizvodnji filmski trak na poliestrski osnovi, ki naj bi bil manj dovzeten za poškodbe in imel življenjsko dobo 500 let. Sočasno ostaja v uporabi tudi triacetatni filmski trak (Kukuljica, 2004; Read, Meyer, 2005).

Poškodbe filma - ocetni sindrom1 Triacetatni film je kemično dokaj neobstojen. Pod vplivom visoke temperature in vlage se sproži kemijska reakcija, pri kateri se tvori ocetna (etanojska) kislina, ki deluje kot katalizator za nadaljnjo hidrolizo. Struktura molekularnih vezi se oslabi in deformira do točke, ko trak izgubi svoje plastične lastnosti in se deformira (Read, Meyer, 2005).

Slika 1: Posledice neustreznega skladiščenja na perfo traku (Foto: Rok Omahen)

Razpad acetatne podlage je bil prvič opažen že konec 60. let prejšnjega stoletja, v glavnem pa se v Evropi govori o ocetnem sindromu od konca 80. oz. začetka 90. let naprej. Glavni znak, po katerem prepoznamo poškodovani film, je izrazit vonj po kisu (Kukuljica, 2004).

1 Angl. vinegar syndrome. V slovenskem prostoru se poleg termina ocetni sindrom uporabljajo tudi termini vinegarjev sindrom, sindrom ocetne kisline in kisli sindrom (Nedoh, 2005 cv: Lavrenčič, 2005).

595 R. Omahen: Od arhiva do uporabnika - postopek priprave filmskega gradiva za objavo na spletnem portalu

Slika 2: Poškodovan perfo trak v stari kovinski škatli (Foto: Rok Omahen)

V preteklosti se je film hranil v kovinskih filmskih škatlah. Ločeno naj bi se hranil slikovni in tonski trak (t. i. perforirani oz. perfo trak), vendar vedno ni bilo tako. Slabost kovinskih škatel je bila v tem, da jih prizadene rja, ki povzroči oksidacijo magnetnih zvočnih trakov. Raziskave EBU2 so pokazale večjo pogostost pojava ocetnega sindroma, kadar sta v isti škatli filmski in zvočni trak. V 80. letih prejšnjega stoletja je veljalo priporočilo, da se film hrani hermetično zaprt – v plastični vrečki. Po mnenju M. Jacobsena (1991 cv: Kukuljica, 2004) pa mora biti filmski trak izven plastičnih vrečk, da lahko zrak kroži.

Slika 3: Stara kovinska (z vidno rjo na dnu) in nova plastična filmska škatla (Foto: Rok Omahen)

2 EBU – Evropska radiodifuzna zveza – European Broadcasting Union.

596 Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja, Radenci 2013

Poškodovanost filmov z ocetnim sindromom je prisotna tudi v filmskem arhivu RTV Slovenija. Natančnih ocen o številu poškodovanih filmov in stopnji poškodovanosti nimamo. Prizadevanja za izboljšanje hrambe arhivskega materiala (predvsem bi bilo potrebno poskrbeti za ustrezne klimatske pogoje) potekajo, vendar moramo priznati, da bistveno prepočasi. Smiselno bi se bilo zgledovati po pozitivnih primerih tujih filmskih arhivov, kjer so se že uspešno spopadli s problemom razpadanja filmskega gradiva. Primer dobre prakse Televizije Sarajevo je bil pred leti predstavljen prav na tej konferenci.3

Zaščita filmskega gradiva V dobrih sto letih obstoja se je film izkazal za dokaj obstojen medij, čeprav se je iluzija o večnosti filma razblinila. Pričakovana življenjska doba filma na triacetatni podlagi, ocenjena na 100 do 200 let, se v neustreznih pogojih hranjenja bistveno skrajša. Pri sobni temperaturi in prisotni visoki vlagi (80 %) se po nekaterih virih (Reilly, 1993 cv: Kukuljica, 2004) življenjska doba triacetatnega filma zmanjša na vsega 17 let. Novejši poliestrski film naj bi imel življenjsko dobo 500 let. Vendar bo treba počakati toliko časa, do bomo lahko z gotovostjo trdili, da to res drži. Problem obstojnosti filmskega zapisa se bo vedno bolj povezoval s kasetami, ki so v uporabi od konca 80. oz. začetka 90. let in katerih pričakovana življenjska doba dosega okoli 15 let. Prve kasete že kažejo znake izgube kvalitete filmskega zapisa, zato se upravičeno bojimo, da se bo stanje z leti, če ne bo prišlo do sprememb, le še slabšalo. Priporočila EBU in FIAF4 za hrambo filmskega gradiva so se z leti spreminjala. Trenutno velja priporočilo, da se filme hrani v prostoru, kjer je temperatura okoli 5°C in vlaga 35 %. Pomembno je, da ne prihaja do občutnih nihanj v temperaturi in vlagi. Urejeno mora biti prezračevanje prostora s stalnim sistemom dovajanja svežega zraka (Kukuljica, 2004, Lavrenčič, 2005). Z razvojem tehnologije je prišlo tudi do potrebe po kopiranju filmov na novejše digitalne nosilce. V Etičnem kodeksu FIAF so podane smernice, ki naj bi se jih arhivisti držali pri kopiranju filmskega gradiva za namen ohranjanja kulturne dediščine (Kukuljica, 2005).

PRAKTIČNI DEL Od arhiva do uporabnika Ko želimo film oz. filmski posnetek, ki je bil prikazan na televiziji pred štiridesetimi ali petdesetimi leti, ponovno pokazati javnosti, moramo slediti določenemu postopku. Najprej moramo v obsežnem arhivu poiskati najustreznejše gradivo. Zavedati se moramo, da se je v času od nastanka posnetka do danes v tehničnem smislu mnogo spremenilo. Današnji posnetki se hranijo v digitalni obliki na strežnikih in na sodobnih kasetah MPEG IMX Betacam ter v tehnologiji visoke ločljivosti (HD) na kasetah HDCAM.

3 Glej: Čengić, E. (2003). Obnavljanje vizuelnih zapisa stvorenih na raznim vrstama traka. V S. Tovšak (Ur.), Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja. 2. zbornik referatov dopolnilnega izobraževanja s področij arhivistike, dokumentalistke in informatike v Radencih, (str. 321-327). Maribor: Pokrajinski arhiv. 4 FIAF – Mednarodno združenje filmskih arhivov - Fédération Internationale des Archives du Film.

597 R. Omahen: Od arhiva do uporabnika - postopek priprave filmskega gradiva za objavo na spletnem portalu

V preteklosti se je snemalo na film. Od poskusnega delovanja Televizije Ljubljana v letu 1957 do zgodnjih 70. let so bili narejeni filmi v črno-beli tehniki, kasneje pa sledimo barvnim filmom. Konec 80. let se pojavijo prve kasete, ki so v kratkem času nadomestile film predvsem zaradi lažjega ravnanja in preprostejše uporabe, čeprav na račun krajše življenjske dobe.

Faze priprave arhivskega gradiva 1. Iskanje gradiva V prvi fazi s pomočjo računalniške baze podatkov in z uporabo klasičnega arhivskega kartotečnega sistema poiščemo posnetke, ki nas zanimajo. 2. Ugotavljanje stanja in priprava na presnemavanje Preden lahko film5 presnamemo na kaseto, ga je potrebno pregledati, očistiti in po potrebi sanirati. V kolikor je film v dobrem stanju, opravijo delo tehniki v arhivu, v nasprotnem primeru pa film prevzamejo v filmskem laboratoriju, kjer z različnimi tehničnimi postopki poskušajo čim bolj omiliti posledice časa. Potrebno je preveriti spoje med filmom, ki so nastali pri postopku montaže filma, in jih po potrebi sanirati, da se film pri presnemavanju ne strga. Ker imamo dva ločena trakova (slika in ton), je nujno zagotoviti sinhronost obeh. Film se presname s telekinom, napravo, ki omogoča sinhrono predvajanje filmskega in zvočnega traku ter njegovo presnemavanje na kaseto.

Slika 4: Filmski in tonski trak ter oštevilčena arhivska kaseta MPEG IMX (Foto: Rok Omahen)

3. Arhiviranje filma S tem, ko smo film presneli na kaseto, je postal lažje dostopen za ogled. Ne potrebujemo več posebne tehnologije in usposobljenega operaterja za njegovo

5 V pričujočem prispevku uporabljamo termin film kot skupno ime za trak, na katerem je zapis slike (pozitiv ali negativ) ter trak s tonskim zapisom – t. i. perfo trak.

598 Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja, Radenci 2013

predvajanje, saj je predvajanje mogoče na posebnem predvajalniku, ki se po zahtevnosti uporabe primerja z domačim videorekorderjem. Filmski posnetek ustrezno popišemo, označimo dolžino, avtorje in ostale podatke o sodelujočih, tehnične lastnosti, popišemo vsebino. Vse omenjeno vnesemo v računalniško bazo podatkov, ki omogoča hitro in enostavno iskanje posnetkov. Pri tem postopku je potrebno paziti na natančnost pri vnosu podatkov, saj lahko že manjša tipkarska napaka povzroči, da filma ne najdemo. 4. Priprava posnetka za objavo na spletu Iz arhivske kasete prenesemo posnetek na strežnik. Posnetek na strežniku je v formatu Flash Video (flv), ki je standardni format na spletu in se ga uporablja na številnih spletnih straneh. Ko je posnetek prenesen na strežnik, se ga enostavno vključi v katerikoli prispevek in objavi na spletni strani.

Urejanje avtorskih pravic in zakonodaja Pri delu s filmskim gradivom je potrebno upoštevati predvsem določila Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA) in Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP). Prvi določa načine, organizacijo in hrambo arhivskega gradiva ter naloge arhivov, med katere sodijo varstvo arhivskega gradiva, pogoje uporabe in storitve javne arhivske službe, drugi pa pravice avtorjev in izvajalcev ter organizacij na določenem avtorskem delu. Pri pripravi filmskega gradiva za objavo na spletu upoštevamo načelo varstva kulturnega spomenika, ki v 7. členu ZVDAGA določa, da je "arhivsko gradivo kulturni spomenik in mora biti varovano kot takšno". V našem primeru to velja pri zagotavljanju zanesljive pretvorbe v digitalno obliko (9. in 10. člen), kjer mora biti poskrbljeno za varno pretvorbo analognega materiala v digitalno obliko, brez možnosti poškodbe izvirnega materiala, kot tudi za kvalitetno kopijo, ki v kvaliteti in vsebini ne zaostaja za izvirnikom. Sočasno s pripravo filma za presnemavanje poteka postopek ugotavljanja avtorstva in urejanja avtorskih pravic. Običajno je ta postopek bolj zahteven kot sama priprava filma s presnemavanjem. V primeru, ki ga predstavljamo v pričujočem prispevku, so filmi nastali v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Takratne pogodbe z avtorji niso predvidevale uporabe njihovih del na spletu, saj takrat spleta še ni bilo. Danes je povsem običajno, da se pri sklepanju pogodb z avtorji predvidi uporabo na spletu oz. na vseh trenutno poznanih in dostopnih nosilcih, se pa bo v bodoče z razvojem tehnologije verjetno pojavil podoben problem, kot ga imamo sedaj pri urejanju pravic za splet za nazaj. ZASP v 79. členu namreč določa, da je "nično določilo, s katerim avtor prenaša na drugo osebo materialne avtorske pravice za neznane oblike uporabe svojega dela", kar vključuje tudi še nosilce, ki v trenutku podpisa pogodbe še ne obstajajo. Pri posnetkih, ki so nastali pred več desetletji, je lahko iskanje avtorjev zelo zahtevno. V veliki večini primerov so avtorji znani, ni pa znano, kje so dosegljivi oz. ali so morda že pokojni. V slednjem primeru se dogovarja z dediči, saj ZASP v 68. členu določa, da je avtorska pravica predmet dedovanja. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta Evrope z dne 25. oktobra 2012 obravnava pogoje, pod katerimi je dovoljena uporaba t. i. osirotelih del6. Da se avtorsko delo opredeli kot osirotelo

6 Osirotelo delo je avtorsko delo, pri katerem lastnik avtorskega del ni znan ali ga ni mogoče najti.

599 R. Omahen: Od arhiva do uporabnika - postopek priprave filmskega gradiva za objavo na spletnem portalu

delo, je potrebno dokazati, da so bili v dobri veri skrbno izvedeni vsi postopki, s katerimi se je poskušalo ugotoviti avtorstvo in/ali priti v stik z avtorji oz. dediči. Avtorsko delo izgubi status osirotelega dela takoj, ko se javi nosilec materialne avtorske pravice. Direktiva predvideva možnost uporabe osirotelih del javnim institucijam in javnim radiodifuznim organizacijam za svoje neprofitno delo, v kolikor je objava dela v javnem interesu, predvsem z vidika ohranjanja kulturne dediščine in izobraževanja (Directive 2012/28/EU, 2012).

Serija oddaj Kalejdoskop Na RTV Slovenija, takrat TV Ljubljana, je bila med leti 1964 in 1971 na programu serija oddaj Kalejdoskop avtorja Draga Kocjančiča. V sedmih letih je nastalo 85 oddaj in še nekaj kolažev oddaj za potrebe različnih festivalov. Vsaka oddaja je sestavljena iz najmanj treh, običajno pa petih prispevkov (nekatere jih imajo tudi več) v skupni dolžini 13 do 30 minut. V oddajah avtor, ki je bil obenem tudi snemalec, scenarist in režiser, predstavlja razne zanimivosti, dogodke iz novejše zgodovine, predvsem pa različne običaje, šege in navade iz Slovenije in zamejstva. Trenutno je celotna serija opredeljena kot osirotelo delo, saj je avtor že umrl, nismo pa uspeli najti zakonitih dedičev. V zadnjih dveh letih smo se lotili sistematičnega presnemavanja celotne serije na arhivske kasete z željo po ponovnem prikazu teh izjemnih posnetkov, predvsem na spletu. Filmi niso bili v uporabi od svojega nastanka, zato so bili nekateri od njih v dokaj slabem stanju. Posledice ocetnega sindroma so bile pri posameznih filmih – na žalost – dobro vidne, v glavnem so prizadele perfo (tonske) trakove. Do sedaj smo uspešno presneli in računalniško popisali že preko 80 % vseh oddaj Kalejdoskop. Posnetki predstavljajo pomemben vir za bodoče etnografske raziskave različnih aspektov materialne in duhovne kulturne dediščine. Kot je zapisal Lomax (1971) že pred dobrimi štirimi desetletji, je lahko etnografski film osnovno raziskovalno orodje za zgodovinarja ali antropologa, saj omogoča ljudem, da spoznavajo sami sebe, svojo kulturo in tradicijo.

Primer uporabe arhivskih posnetkov na spletu Ob državnem prazniku, dnevu Rudolfa Maistra, ki ga obeležujemo 23. novembra, smo pripravili prispevek7 za objavo na spletnem portalu MMC RTV Slovenija v spomin na dogodke izpred štiriindevetdesetih let. Ob spremljevalnem besedilu, s katerim smo orisali vlogo borca za severno mejo Franja Malgaja, smo dali na ogled dva posnetka iz dveh oddaj Kalejdoskop, objavljenih v letu 1969. Na obeh posnetkih je pogovor z udeležencem bojev za slovensko severno mejo na Koroškem, ki pripoveduje o vojnih dneh in svojih spominih na tisti čas. Pričevanje predstavlja zanimiv vpogled v takratna dogajanja, saj dobimo oris neke situacije iz prve roke, kar je še posebej zanimivo, glede na to, da je od dogodkov minilo že skoraj 100 let in iz tistega časa nimamo več živih prič. Poleg obeh nosilnih posnetkov smo v prispevku pokazali še nekaj sorodnih prispevkov – s proslav ob obletnicah pri spomenikih bojev za severno mejo, od starejših, iz poznih 60. let, pa do današnjih dni. Odzivi uporabnikov spleta so bili zelo pozitivni.

7 Prispevek z naslovom "Franjo Malgaj, borec za severno slovensko mejo na Koroškem" je dostopen na spletni strani MMC RTV Slovenija: http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/franjo-malgaj-borec-za-severno-slovensko-mejo- na-koroskem/296414.

600 Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja, Radenci 2013

Slika 5: Prispevek, objavljen na spletnem portalu MMC RTV Slovenija

Slika 6: Objavljena arhivska posnetka na spletnem portalu MMC RTV Slovenija

601 R. Omahen: Od arhiva do uporabnika - postopek priprave filmskega gradiva za objavo na spletnem portalu

ZAKLJUČEK Filmski zapis, kot del kulturne dediščine naroda, mora biti na razpolago širši javnosti. Ena od poti, kako približati stare arhivske posnetke načinu življenja sodobnega človeka, je tudi z objavo na spletnih portalih in spletnih kanalih. Posnetki, opremljeni z metapodatki in s kratkim opisom vsebine, služijo ne le kot informacija, temveč tudi kot živa priča nekega trenutka v preteklosti. Z uporabo na spletu lahko dosežemo mlajše, aktivno prebivalstvo, ki se odmika od tradicionalnega linearnega spremljanja televizijskega programa. Ob obletnici začetka prve svetovne vojne, ki jo obeležujemo v letu 2014, bomo ponudili uporabnikom spleta pričevanja različnih ljudi, ki so sodelovali v veliki vojni. Njihovi spomini bodo nedvomno nudili izjemen vpogled v pretekli čas, na način, ki ga sicer za ta čas nismo vajeni – z živim pričevanjem ljudi, ki so bili na frontah.

VIRI IN LITERATURA  Čengić, E. (2003). Obnavljanje vizuelnih zapisa stvorenih na raznim vrstama traka. V S. Tovšak (Ur.), Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja. 2. zbornik referatov dopolnilnega izobraževanja s področij arhivistike, dokumentalistke in informatike v Radencih od 6. aprila do 8. aprila 2003 (str. 321-327). Maribor: Pokrajinski arhiv.  Directive 2012/28/EU of the European Parliament and the Council of 25 October 2012 on certain permitted uses of orphan works. Official Journal of the European Union, L 299/5-12, 27. 10. 2012. Pridobljeno 28. 11. 2012 s spletne strani: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/ LexUriServ.do?uri=OJ:L:2012:299:0005:0012:EN:PDF  Gracy, K. F. (2007). Film Preservation. Competing Definitions of Value, Use and Practise. Chicago: Society of American Archivists.  Kukuljica, M. (2004). Zaštita i restauracija filmskoga gradiva. Zagreb: Hrvatski državni arhiv – Hrvatska kinoteka Zagreb. Prilozi za povijest hrvatskog filma i kinematografije. Svezak 7.  Kukuljica, M. (2005). Moralni i pravni aspekti čuvanja, zaštite i restauracije filmskoga gradiva. Hrvatski filmski ljetopis 44/2005, str. 149-157. Pridobljeno 28. 11. 2012 s spletne strani: http://www.hfs.hr/doc/ljetopis/hfl44-web.pdf#page=150.  Lavrenčič, A. (2005). Ukrepi za varovanje filmskega arhivskega gradiva in preprečevanje širjenja okužbe z ocetnim sindromom. V S. Tovšak (Ur.), Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja. 4. zbornik referatov dopolnilnega izobraževanja s področij arhivistike, dokumentalistke in informatike v Radencih od 6. aprila do 8. aprila 2005 (str. 203- 210). Maribor: Pokrajinski arhiv.  Lomax, A. (1971). Toward An Ethnographic Film Archive. Filmmakers Newsletter, February 1971, str. 1-12. Pridobljeno 28. 11. 2012 s spletne strani: http://media-generation.com/ Articles/Lomax/lomax1.pdf.  Omahen, R. (2012). Franjo Malgaj, borec za slovensko severno mejo na Koroškem. MMC RTV Slovenija, 23. 11. 2012. Pridobljeno 28. 11. 2012 s spletne strani: http://www.rtvslo.si/kultura /drugo/franjo-malgaj-borec-za-severno-slovensko-mejo-na-koroskem/296414.  Read, P., Meyer, M. P. (2005). Restoration of Motion Picture Film. Oxford: Butterworth- Heinemann.  Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah uradno prečiščeno besedilo (ZASP-UPB3) (2007). Uradni list RS, št. 16. Pridobljeno 28. 11. 2012 s spletne strani: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/ r03/predpis_ZAKO5123.html.  Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA). (2006). Uradni list RS, št. 30. Pridobljeno 28. 11. 2012 s spletne strani: http://www.uradni-list.si/1/ content?id=72425.

602 Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja, Radenci 2013

SUMMARY

FROM ARCHIVES TO END USERS – FILM FOOTAGE PREPARATION PROCEDURE FOR A WEB PORTAL

This report is researching the possibilities of using archived film footage through modern media platforms. As a case study, we used historical and ethnographic related episodes from the series "Kalejdoskop" (Kaleidoscope) by Mr. Drago Kocjančič, dating from the 1960s. In the theoretical part, we presented the general development of film stock and film art from their inception to the present day. The birth year of film art was in 1895, when the first movie was publicly shown in Paris, France. In their first or pioneer years, the movies were silent and in black and white, while later sound and colours were added. The invention of film brought the need for institutions which would be responsible for the upkeep and preservation of film material. The initial response to films was mainly negative, as they were perceived as a more or less transient phenomenon. The cultural, artistic, historical or documental value of film stock weren't recognised. Besides, the early forms of film stock were highly flammable and explosive and as a consequence, numerous libraries weren't prepared to keep it. The development of film archives was stimulated by the onslaught of WW1, when the documental value of war footage became widely recognised. Cellulose diacetate based film stock was in use from 1923 to the end of 1940s. More recent triacetate based film stock provided a greater degree of safety for users, because it didn't have the explosive characteristics of nitrate film stock. The disadvantages of acetate film stock were discovered very early on, as it proved to be chemically unstable when kept at high temperatures and high humidity. The so- called "vinegar syndrome" developed. The central part of this report shows the procedure of preparing archival material and its path from archive to users. It starts with the searching of material and then establishing the condition of individual footage. The footage is then copied to archival tapes. In case of extensive damage to the film stock itself, film lab experts are called in to assist with the restoration process. Otherwise the film stock is prepared and checked by archival technicians. Each film stock is properly archived after copying. In accordance with standardised procedure, data regarding contents, designers, duration and other characteristics are then entered into a computer data base. For rebroadcasting on web portals copies from archival tapes have to be transferred to a server in the appropriate format. The entire procedure of preparing and copying archival material is performed in compliance with the Protection of Documents and Archives and Archival Institutions Act (ZVDAGA) and Copyright and Related Rights Act (ZASP). Besides these two Acts, we observed Directive 2012/28/EU of the European Parliament and of the Council on certain permitted uses of orphan works. The case study was used as a foundation for showing the possibilities of archival footage on MMC RTV Slovenija's web portal. On the national holiday, Day, which is celebrated on November 23rd, we prepared a clip entitled "Franjo Malgaj, fighter for the northern Slovene border in " where archival footage from 1969 was used as its centre-piece. The footage shows a fighter for the Slovene Carinthia reminiscing about those times. The footage was part of the ethnographic and historically related episodes from the "Kalejdoskop" series.

603 R. Omahen: Od arhiva do uporabnika - postopek priprave filmskega gradiva za objavo na spletnem portalu

Footages with similar contents dealing with WW1 and the immediate post-war period offer us original testimonies of actual participants in the Great War. Its 100th anniversary is approaching in 2014, and these forms of film footage allow us a unique insight into the past.

604