Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja, Radenci 2013 1.09 Objavljen strokovni prispevek na konferenci 1.09 Published Professional Conference Contribution Rok Omahen OD ARHIVA DO UPORABNIKA - POSTOPEK PRIPRAVE FILMSKEGA GRADIVA ZA OBJAVO NA SPLETNEM PORTALU Izvleček: Televizijski arhiv RTV Slovenija hrani v svoji zbirki filmske posnetke od začetkov televizije v poznih 50. letih prejšnjega stoletja pa do današnjih dni. Med najrazličnejšimi filmi najdemo tudi take, ki so bolj ali manj "pozabljeni" ležali v arhivu tudi po 40 let in več. V prispevku poskušamo prikazati postopek priprave filmskega gradiva za ponovno objavo na sodobnih spletnih portalih. Osredotočili smo se na tehnični in vsebinski vidik. Pričeli smo z ugotavljanjem stanja poškodovanosti filmskega traku, ki mu je sledil prepis s filmskega traku na arhivsko kaseto. Filmu smo dodali ustrezna vsebinska pojasnila ter ga opremili z metapodatki. Opozorili smo na pravni vidik iskanja avtorjev oziroma njihovih dedičev ter ureditev avtorskih pravic za ponovno objavo in predelavo dela, skladno z evropskimi smernicami in s slovensko zakonodajo s tega področja. Ključne besede: televizija, arhiv, splet, 1. svetovna vojna, zgodovina, filmsko gradivo Abstract: From Archives to End Users – Film Footage Preparation Procedure for a Web Portal The RTV Slovenija national broadcaster keeps in its television archives a collection of film materials from its beginnings in the late 1950s right up to the present day. The film footage archives are extremely diverse and some of them have more or less stayed "forgotten" for 40 years or more. With this report we will try to show the procedure for preparing film material for its rebroadcasting on modern web portals. We decided to focus on the technical and content related perspectives. The work begins with establishing the extent of damage to film rolls, which we then copy to archival tapes. We then add the appropriate content related explanations and metadata. We also expose the legal issue with respect to seeking out the original designers of the footage or their legal heirs and also the copyrights for rebroadcasting and reprocessing in accordance with European trends and Slovene laws. Key words: television, archive, web, World War I, history, film material UVOD Zanimanje za lastno preteklost je v naši družbi že od nekdaj globoko zakoreninjeno. Videti staro fotografijo, ali še bolje star posnetek, v nas prebuja občutke nostalgije po starih časih – po običajih, šegah in navadah naših prednikov; zanimajo nas spremembe v pokrajini in podobno. Bogato dediščino televizijskega Rok Omahen, prof. zgodovine in geografije, Oddelek za razvoj novih vsebin, RTV Slovenija, Kolodvorska 2-4, 1550 Ljubljana, Slovenija, e-pošta: [email protected]. 593 R. Omahen: Od arhiva do uporabnika - postopek priprave filmskega gradiva za objavo na spletnem portalu arhiva Radiotelevizije (RTV) Slovenija moramo dati na voljo zainteresirani javnosti tudi z uporabo sodobnih medijev – spletnih portalov. TEORETIČNI DEL Razvoj filmske umetnosti Za začetek filmske umetnosti štejemo leto 1895, ko so v Parizu v Franciji prvič javno prikazali film. Istega leta sta brata Lumiere izumila kinematograf – napravo, ki je združevala kamero in projektor. Prvi film s filmsko kamero je bil posnet v Veliki Britaniji že nekaj let pred tem dogodkom, prvi poskusi s fotoaparatom pa so še starejšega datuma. Gibljiva slika je v začetku prejšnjega stoletja doživela nagel razvoj. Leta 1906 so v Avstraliji prikazali prvi dolgometražni (film dolžine nad eno uro) igrani film. V Združenih državah Amerike (ZDA) so leta 1912 proizvedli 2 dolgometražna filma, leta 1914 že 212, leta 1921 pa že neverjetnih 854. Tudi Evropa v tem razvoju ni zaostajala za ZDA. Pojavila se je povečana potreba po podjetjih za kopiranje filma in za proizvodnjo filmske opreme. Prisotni so tudi prvi predlogi po poenotenju filmskega formata. V pionirskem obdobju filma je bil slednji črno-bel, čeprav sledimo posameznim barvnim fotografijam že od leta 1855. Na začetku 20. stoletja se pojavijo obarvani filmi; največkrat gre za ročno obarvane filme s katero od osnovnih barv (predvsem rumeno ali rdečo), večji razvoj barvnega filma pa je prisoten po letu 1949, ko podjetje Eastman iz ZDA razvije 35-milimetrski negativ, na katerem so vse tri osnovne barve (rumena, rdeča, modra) na enem traku. Poleg barve je prvim filmom manjkal tudi zvok, zato jih imenujemo nemi filmi - tem filmom so običajno dodajali glasbeno spremljavo. Prvi igrani dolgometražni film, v katerem igralec govori, zasledimo v letu 1927 (Kukuljica, 2004). Nastanek filmskih arhivov Skupaj z nastankom filma se pojavi potreba po varstvu in trajni hrambi filmov, ki so zaradi svojih lastnosti predstavljali poseben izziv. Prvi, ki je opozoril na potrebo po zagotovitvi primernega prostora za skladiščenje filmov, je bil poljski fotograf in filmski snemalec B. Matuszewski leta 1898. V pionirskem obdobju, nekje do prve svetovne vojne, je bil prisoten odpor proti filmu. Veljalo je prepričanje, da je film trenutni pojav, brez trajne kulturne, umetniške, zgodovinske ali dokumentacijske vrednosti, ki je povrh vsega še nevaren za hrambo, saj je bil izjemno lahko vnetljiv. Prvi filmski arhiv je bil ustanovljen leta 1912 na Danskem, ostale (večje) države so sledile v obdobju do druge svetovne vojne (Kukuljica, 2004; Gracy, 2007). Razvoj in lastnosti filmskega traku Prvotni filmski trak je imel podlago narejeno iz celuloznega nitrata, snovi, ki je ne le izjemno vnetljiva, ampak tudi eksplozivna. Gre za sestavino, ki se uporablja tudi pri proizvodnji eksplozivnih sredstev. Tovrstni film je bil v uporabi od začetkov do leta 1923, ko je podjetje Eastman Kodak izdelalo film na osnovi celuloznega diacetata, ki je sicer tudi gorljiv, vendar bistveno manj od predhodnega nitratnega filma. Celulozni nitrat pri gorenju sprošča kisik, ki deluje kot pospeševalec gorenja, poleg tega pa se ustvarja tudi možnost eksplozije. Znani so primeri, ko je nitratni film zagorel med projekcijo filma zaradi vročine, ki jo oddaja projekcijska luč. Obstajajo tudi primeri, ko je prišlo do spontanega vžiga filmov v prostorih, kjer je bil 594 Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja, Radenci 2013 skladiščen. Leta 1941 je prišlo do izuma stabilnejše oblike acetata – celuloznega triacetata, znanega tudi pod imenom varnostni film. Po navedbah proizvajalca naj bi imel triacetatni film življenjsko dobo med 100 in 200 let, vendar le, če se ga hrani v ustreznih pogojih. Od leta 1955 naprej je v proizvodnji filmski trak na poliestrski osnovi, ki naj bi bil manj dovzeten za poškodbe in imel življenjsko dobo 500 let. Sočasno ostaja v uporabi tudi triacetatni filmski trak (Kukuljica, 2004; Read, Meyer, 2005). Poškodbe filma - ocetni sindrom1 Triacetatni film je kemično dokaj neobstojen. Pod vplivom visoke temperature in vlage se sproži kemijska reakcija, pri kateri se tvori ocetna (etanojska) kislina, ki deluje kot katalizator za nadaljnjo hidrolizo. Struktura molekularnih vezi se oslabi in deformira do točke, ko trak izgubi svoje plastične lastnosti in se deformira (Read, Meyer, 2005). Slika 1: Posledice neustreznega skladiščenja na perfo traku (Foto: Rok Omahen) Razpad acetatne podlage je bil prvič opažen že konec 60. let prejšnjega stoletja, v glavnem pa se v Evropi govori o ocetnem sindromu od konca 80. oz. začetka 90. let naprej. Glavni znak, po katerem prepoznamo poškodovani film, je izrazit vonj po kisu (Kukuljica, 2004). 1 Angl. vinegar syndrome. V slovenskem prostoru se poleg termina ocetni sindrom uporabljajo tudi termini vinegarjev sindrom, sindrom ocetne kisline in kisli sindrom (Nedoh, 2005 cv: Lavrenčič, 2005). 595 R. Omahen: Od arhiva do uporabnika - postopek priprave filmskega gradiva za objavo na spletnem portalu Slika 2: Poškodovan perfo trak v stari kovinski škatli (Foto: Rok Omahen) V preteklosti se je film hranil v kovinskih filmskih škatlah. Ločeno naj bi se hranil slikovni in tonski trak (t. i. perforirani oz. perfo trak), vendar vedno ni bilo tako. Slabost kovinskih škatel je bila v tem, da jih prizadene rja, ki povzroči oksidacijo magnetnih zvočnih trakov. Raziskave EBU2 so pokazale večjo pogostost pojava ocetnega sindroma, kadar sta v isti škatli filmski in zvočni trak. V 80. letih prejšnjega stoletja je veljalo priporočilo, da se film hrani hermetično zaprt – v plastični vrečki. Po mnenju M. Jacobsena (1991 cv: Kukuljica, 2004) pa mora biti filmski trak izven plastičnih vrečk, da lahko zrak kroži. Slika 3: Stara kovinska (z vidno rjo na dnu) in nova plastična filmska škatla (Foto: Rok Omahen) 2 EBU – Evropska radiodifuzna zveza – European Broadcasting Union. 596 Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja, Radenci 2013 Poškodovanost filmov z ocetnim sindromom je prisotna tudi v filmskem arhivu RTV Slovenija. Natančnih ocen o številu poškodovanih filmov in stopnji poškodovanosti nimamo. Prizadevanja za izboljšanje hrambe arhivskega materiala (predvsem bi bilo potrebno poskrbeti za ustrezne klimatske pogoje) potekajo, vendar moramo priznati, da bistveno prepočasi. Smiselno bi se bilo zgledovati po pozitivnih primerih tujih filmskih arhivov, kjer so se že uspešno spopadli s problemom razpadanja filmskega gradiva. Primer dobre prakse Televizije Sarajevo je bil pred leti predstavljen prav na tej konferenci.3 Zaščita filmskega gradiva V dobrih sto letih obstoja se je film izkazal za dokaj obstojen medij, čeprav se je iluzija o večnosti filma razblinila. Pričakovana življenjska doba filma na triacetatni podlagi, ocenjena