KATJA MIHURKO PONIŽ: »Nisem Prijatelj Ženskih Pisateljev«, Apokalipsa, Št

KATJA MIHURKO PONIŽ: »Nisem prijatelj ženskih pisateljev«, Apokalipsa, št. 90/91/92, 2005, str. 249–260.

Page 1 Literarno vrednotenje in slovenske pisateljice med obema vojnama

Literarno vrednotenje na Slovenskem zelo dolgo ni bilo povezano z ženskami, ne v vlogi kritičark kot tudi ne v vlogi literarnih ustvarjalk. Glede na zgodovinska dejstva ni nič posebnega, da se prve kritičarke (Marja Boršnik, Milena Mohorič in Silva Trdina) pojavijo šele v tridese- tih letih prejšnjega stoletja, saj je bila ženskam pot do univerzitetne izobrazbe zelo dolgo zaprta. Vzroke za njihovo majhno prisotnost že v omenjenem obdobju lahko vidimo tako v tem, da niso pripadale raz- ličnim intelektualnim skupinam, ki so svoje poglede razlagale v različ- nih literarnih revijah, kot tudi v posebnem položaju kritika, za katere- ga sta se predpostavljali široka razgledanost in sposobnost presojanja, ki ju je marsikdo tedaj ženskam odrekal. Ne nazadnje pa je bilo potreb- no imeti za ukvarjanje z literarno kritiko tudi dovolj časa. Biografije tistih Slovenk, ki so se pred drugo svetovno vojno občasno ukvarjale z literarnim vrednotenjem, nam ne razkrivajo le, kako težko jim je bilo dokazovati, da niso nič manj razgledane in sposobne vrednotiti kot nji- hovi sodobniki, ampak tudi to, da je bilo v njihovem življenju mnogo manj trenutkov, v katerih so se lahko ukvarjale s kritiko. Dovolj eksem- plarična je v tem smislu gotovo biografija Marje Boršnik. Drugi problem, ki se nam odpira, ko povežemo literarno vrednotenje z ženskami, je odnos kritike do besedil pisateljic. Če bi naredili sta- tistično raziskavo o tem, koliko kritik je bilo na Slovenskem do druge svetovne vojne posvečenih delom pisateljic in koliko izmed teh besedil so napisali moški, bi se nam gotovo razkril zelo nizek odstotek. Delež izdanih knjig je bil namreč pri pisateljicah mnogo manjši kot pri pisateljih, in velikokrat je edino o knjigi pisateljice objavljeno kritiko, napisala recenzentka. Majhno število izdanih knjig pisateljic in majhno število kritičark je tako povzročilo tudi mnogo manjše pojavljanje žen- skih imen v zgodovini literarnega vrednotenja na Slovenskem. | 249 | 90-92_06_StudijeEseji_B.qxd 25/6/05 14:53 Page 249

Page 2 Takšna situacija je bila posledica položaja žensk v preteklosti, kar pomeni, da moramo na te podatke gledati celostno in jih interpretirati z mislijo na poseben razvoj literature, ki so jo pisale ženske. Mar- sikatero izjavo moramo zato danes, ko se zavedamo, v kakšnem kontekstu je nastala, sprejeti z določeno mero razumevanja. Vendar to ne more veljati za tiste zapise, v katerih so avtorji pozabili na vso svojo intelektualno veličino in se spustili na raven tistega, kar je danes še najbolj blizu rumenemu tisku. Zato je glavni razlog, da obelodanimo nekaj, kar slovenskega literarnega vrednotenja in nekaterih njegovih akterjev ne kaže v najlepši luči, predvsem poskus najti tisto točko, v kateri se je začel proces posebnega načina vrednotenja slovenskih pisateljic, ki ga, kar je zelo problema- tično, zasledimo v nekaterih kritikah tudi danes. Literarno vrednotenje je kompleksen proces, o čemer piše tudi v predgovoru k edini sodobni monografiji o literarnem vrednotenju na Slovenskem Matija Ogrin: »Vrednostni akt je po eni strani opredeljen s svojim predmetom – literarnim delom, po drugi strani pa je določen s horizontom bralčevih dispozicij, ki so pravzaprav kompleksen sestav religioznih in filozofskih nazorov, ideologij, literarno–estetskih pogledov, vplivov sociokulturnega konteksta, bližine tem ali onim literarnim tokovom – in še marsičesa.« (Ogrin 2003: 9) Teoretik trdi, in pri tem mu pritrjujemo, da je literarno vrednotenje v veliki meri proces, na katere- ga vplivajo spremenljivi dejavniki. V nadaljevanju svoje raziskave Ogrin večkrat lucidno pokaže, kako je filozofsko ali duhovno ozadje vplivalo na oblikovanje vrednostnih sodb raziskovanih kritikov. Njego- va študija prinaša vrsto izjemno zanimivih in prepričljivo argumentira- nih novih pogledov na slovensko kritiško tradicijo, ki je v knjigi ne samo natančno popisana, ampak tudi na novo presvetljena in ovredno- tena. Zato je obžalovanja vredno, da je avtorjeva raziskava zastavljena tako, da v njej ni prostora za slovenske kritičarke in problematizacijo odnosa slovenskih kritikov do literarne produkcije pisateljic. Mislim, da se lahko upravičeno vprašamo, ali so slovenske pisateljice (če pomislimo na to, kako pogosto so bili, kar je pokazal tudi Ogrin, kritiki usmerjeni le na etične in spoznavne vrednote) lahko upale na enak sprejem pri kritiki. Ali ni bila podoba ženske tudi pri najbolj liberalnih kritikih še globoko zasidrana v patriarhalnih predstavah in so zavrača- li tako žensko literarno ustvarjalnost kot tudi literarne osebe z drugač- nimi nazori od tistih, ki so bili blizu recenzentom? So bila izhodišča slovenskih pisateljic v primerjavi z njihovimi sodobniki enaka in so torej | 250 | 90-92_06_StudijeEseji_B.qxd 25/6/05 14:53 Page 250

Page 3 lahko pričakovale enak odnos kritike, ali jih je na poti uveljavitve v jav- nosti oviralo nekaj, česar pisatelji niso poznali? Prepreka, s katero se je srečala vsaka pisateljica, so bile trdno zasidra- ne predstave o tem, da je edini primerni prostor za žensko dom in njeno edino poslanstvo skrb za družino. In prav v tej izhodiščni različ- nosti se skriva tista bistvena in posebna razlika, ki ločuje slovenske pisateljice od pisateljev, ko razmišljamo o njihovem sprejemu pri kritiki. Res je, da so slovenski kritiki v obdobju med leti 1918 in 1945 zavrnili veliko literarnih del, v katerih so pisatelji na visoko mesto postavljali vrednote, ki niso bile blizu recenzentovemu spoznavnemu in etičnemu obzorju, toda ob nobenem še tako slabo ovrednotenem delu ni nihče podvomil, ali je prav, da moški pišejo ali ne. Če so bili pisateljevi pogledi bolj svo- bodomiselni in so zavračali vse, kar je bilo vsaj na videz povezano s krščanstvom, je bila to že dobra popotnica, da ga bo ugodno ocenila liberalna skupina, a hkrati so lahko katoliški avtorji pričakovali, da jih določen del kritike ne bo zavrnil le zaradi tega, ker visoko postavljajo religiozne vrednote. Na koga so lahko računale pisateljice, ki so vedele, da je v očeh kritikov že ženska literarna ustvarjalnost nekaj povsem neprimernega, kaj šele, če v svojih delih prikazujejo še za sodobnike nenavadne ženske? Odgovor na to vprašanje najdemo v recenzijah. Tako je Ivan Pregelj pisal o Večernih pismih Marije Kmet: »Nisem prijatelj žensk, ko pišejo, ne naših, ne tujih. Celo tistih ne, ki moško pišejo. Zato ne vem, če sem ženskim knjigam pravičen. Novo knjigo Marije Kmetove hočem le nekako kodificirati: da ni poljudna, da ni po sentimentu individualna, da niha v slogu preko literatstva v lastni lirizem in da ni ubrana in uglašena nastrojno kot zbirka. Ob mrtvih Fun- tkovih Lučih, ob refleksivnem besedju stare ‘Slovenke’ in novih ženskih listov, medlo s pozo povedano albumstvo, ne čista lirika ne jedra epika ne sočna aforistika. Pa kakor sem rekel. Ne delal bi rad krivice. Nisem prijatelj ‘ženskih pisateljev’.« (Pregelj 1926: 160) Knjigo je prav tako kategorično odklonil tudi Josip Vidmar, ki je pisa- teljičine črtice dosledno imenoval »stvarce« in že v začetku svoje kritike zavrnil njeno delo, ko je zapisal, da je v knjigi »celo en satirično dra- matični prizor«. Beseda »celo« ima v tem kontekstu gotovo ironičen podton. V Večernih pismih Vidmar ni našel prav ničesar, kar bi lahko pohvalil, obširno pa je navedel vse, kar so, po njegovem mnenju, sla- bosti recenziranega dela. Pri tem se seveda ni posvečal zgolj formalni podobi dela, ampak tudi vsebinski. Tako je o črtici Iz noči, v kateri nezakonska mati niha med samomorom in detomorom ter vztrajanjem | 251 | Katja Mihurko Poniž 90-92_06_StudijeEseji_B.qxd 25/6/05 14:53 Page 251

Page 4 v življenju, ki je trpljenje tako zanjo kot za otroka, zapisal, da je »stvar- ca nezanimiva«, saj manjka »v stvarci tisti bodisi razumski bodisi čustve- ni argument, ki bi tehtni samomorilni naklep pred našimi očmi tehtno ovrgel.« (Vidmar 1951: 360) Za poznavalce Vidmarjeve egocentrične zaverovanosti v lastni prav verjetno komentar citiranega stavka sploh ni potreben, a ker gre za konkretno delo, morda ne bo odveč pripo- mniti, da je vsakemu bolj senzibilnemu bralcu ali bralki lahko jasno, zakaj se ženski lik v črtici odloči za življenje in ne za smrt. Razlog za to, da krutega dejanja ne izpelje, je namreč nekaj, kar je bilo Vidmarju očitno tuje, in sicer materina ljubezen do otroka in vera v boga. To avtorica dovolj jasno izrazi z naslednjimi besedami: »Dete k meni se stiska, vroča misel v sencih pritiska, drhtijo mi rke, drhtijo nogé, reka lovi me … A v srcu, kaj v srcu? Da ne smem? Gospod, saj veš! Kako bom, kako bo on, otrok moj predragi? Živeti – hudó je … O – in umreti – ne morem … Črne so sence, bela je pot, mesec oblake na nebu srebri. Dete, vrniva se, ne pojdeva v smrt, še daleč je smrt!« (Kmet 1926: 7) Ob navedenih mislih se nam porodi vprašanje, ali podobne zapise srečamo še kje. Že bežen pregled nas prepriča, da so bile pisateljice ali pesnice pri recenzentih redkokdaj deležne prave ocene svojega dela, saj so kritiki izrabili prostor, namenjen premisleku o besedilu, tudi za izražanje svojih pogledov na žensko literarno ustvarjalnost. Najbolj se je to pokazalo na prelomu stoletja, ko je Zofka Kveder objavila svoj prvenec Misterij žene. Ivan Cankar je tedaj zapisal, da je zbirka črtic »dosegla poseben, nepričakovan uspeh, kakoršnega ni dosegla doslej še nobena slovenska knjiga. Združila je ‘sovražne brate’ in vsi obriti in neobriti estetiki slovenski so se zgražali v genljivem soglasju nad našo edino pisateljico.« (Cankar 1900: 213) Med zapisi ob izidu zbirke, ki jih ne moremo označiti za kritike, posebno bode v oči, da se z literarnimi prvinami dela recenzenti sploh niso ukvarjali, ampak so zašli na povsem osebno raven, kakor je razvidno iz zapisa, objavljenega v krščanskosocialnem glasilu Slovenski list: »‘Misterij žene’ se imenuje pol centimetra nad vrhuncem modernosti stoječa knjiga, katero je Zofka Kveder te dni izdala v Pragi in jo prodaja po kroni. Vsaka stran knjige ima svoj dokaz, da so moški le za to na svetu, da ženske ‘matrajo’. Misterij žene odkrije Zofka Kveder najprej z dvema slikama: s fotografijo svoje glave, katero krasi edinole jahalček na nosu, in pa s sliko neke grozne spake na platnicah (risal Nor), ki baje predstav- | 252 | 90-92_06_StudijeEseji_B.qxd 25/6/05 14:53 Page 252

Page 5 lja ‘kos v satanskih krčih poroda stokajoče duše, iz katere ogromni krvavi slapi, bakanal krvi, stare in puhteče krvi, padajo v vesoljstvo’. Da bi znani pisatelj ‘v krvi’ ne mislil, da se ti ‘krvavi vriski’ poklanjajo njemu, pove Zofka na koncu knjige, da je nesrečno ‘razglašeno harfo’ že objelo ‘drugo solnce’, namreč sveti umetnik Vladko, ki je poklonil nebeške ‘Sim- fonije’ svojoj ‘Sonji’. Torej konec vseh koncev: ‘Vsa čuvstva Tebi, vse Tebi, umetnik, vse Tebi, Vlado!’« (V/1900, 23. junija, št. 25, str. 156). Tudi časopis, ki se je razglašal za bolj naprednega, torej Slovenski narod, je objavil članek, v katerem se avtorjevi nazori skladajo z zgoraj navedenimi: »Da, naše ženstvo se emancipira, in sicer ne polagoma, ampak po blis- kovo. Glejte samo ‘Misterij žene’ Zofke Kveder! Če Vam nekatere teh slik obrnejo želodec in razburijo živce, krive niso slike, ampak Vaš slabi želo- dec in Vaši slabi živci. […] Berite zaporedoma ta ‘Misterij žene’ in navrh še Jelovškove ‘Simfonije’, in če boste mogli potem obedovati ali večerjati s slastjo, ste junak! Da, da, uboge naše ženske so res revne sužnje, in če jih ta knjiga ne reši iz suženjstva, če ta knjiga ne povzdigne ‘ženo nad moža’, če ta knjiga ne odpravi vseh zakonov, kjer so možje pijanci, in če ta knjiga ne zabrani … kopo otrok – potem mora ženstvo naše obupati nad vsakim poskusom. No, obupamo ne, dokler imamo še take prvobo- riteljice, kakoršna je gdč. Zofka.« (33/1900, 21.5. št. 140, str. 3) Takšnih zapisov je bilo ob izidu Misterija žene še več, toda posebne pozornosti so verjetno vredni tisti, v katerih zasledimo poduk pisateljici, kako naj ravna v prihodnje: »Pa skoro preveč smo govorili o tej knjižici. Ne bi bili, ako nam ne bi bilo žal, da je naša nadarjena pisateljica zašla na tako opolzko, tako blat- no pot. Čitateljstvo slovensko se ne bo menilo za te misterije, in če bo pisateljica sama še nadalje praktično študirala take ženske misterije, kakršne je opisala tukaj, jo bo doletelo še mnogo ‘razočaranje’. Dostav- ljamo, da jezikovna oblika v tej knjižici ni taka, kakršna mora biti pri samostojnem pisatelju slovenskem.« (Slovenski narod 33/1900, 21. junij, št. 165, str. 1.) Svoj superiorni položaj so kritiki poudarjali tudi z nasveti mladi pisateljici: »Tega Zofka nima in zato naj pusti probleme, ki so na robu ženialnos- ti in smešnosti.« (Robida 1911: 262) | 253 | Katja Mihurko Poniž 90-92_06_StudijeEseji_B.qxd 25/6/05 14:53 Page 253

Page 6 »Kvedrova Zofka naj le opusti tako modrovanje. Naj bo le prepričana, da je Gospod Bog že vedel, zakaj je dal samo deset zapovedi na Gori Sinajski.« (B.V. 1902: 2) »Toliko dovolj o tej knjigi. Prihodnjič bomo podobne »drame« Zofke Kvedrove ignorirali.« (Opeka 1902: 180) In to se je tudi zgodilo, saj so katoliški listi o njenem naslednjem delu molčali. Toda ne le Zofka Kveder, ampak tudi marsikatera njena naslednica se je morala soočiti s tem, da je kritika njena dela preprosto spregledala. Ker v okviru pričujoče razprave ni mogoče zbrati in statistično obde- lati vseh kritik, ki so bile pred drugo svetovno vojno napisane o knji- gah pisateljic, se bom v nadaljevanju osredinila le na sprejem treh avto- ric pri kritiki. Vsem trem je skupno, da so svoja dela objavile v obdobju, ko je bilo vrednotenje na Slovenskem zelo razgibano, torej med obema vojnama, medtem ko jih ločuje to, da je ena pisala pripovedno prozo, druga poezijo in tretja dramatiko. V kritikah, ki bodo predstav- ljene, ne bom iskala eksplicitnih mizoginih izjav njihovih avtorjev, ampak me bo zanimalo, v kolikšni meri so bili zapredeni v stereotipne predstave o ženskosti in moškosti ter kako je takšno duhovno obzorje vplivalo na njihovo literarno vrednotenje. Leta 1925 je Marija Kmet objavila svoje prvo (in tudi zadnje) daljše pripovedno besedilo V metežu, ki ga je označila za roman. Roman sta recenzirala Anton Debeljak v Ljubljanskem zvonu in Ivan Pregelj v Domu in svetu. Debeljak se vsebini ni veliko posvečal, ugotovil je le, da je njeno delo skladno z resnico in da je njena modrost »filozofija zdra- vega razuma, ki se kreta med obče priznanimi gesli o zakonu, ljubezni, družini«. Zanimiva je oznaka osrednje osebe Tine, za katero Debeljak pravi, da je prvemu možu Mlakarju v desetletnem zakonu uničila dom. Recenzent popolnoma zamolči, da je pisateljica dovolj jasno nakazala vzroke za obojestransko krivdo za propad zakona. V nadaljevanju se Debeljak zelo natančno in podrobno loti pravopisnih napak, avtorici očita »nepotrebno miselno hlapčevanje, kvarno domači samoniklosti«. Njegova sklepna sodba o vsebini se glasi: »Gospodični pisateljici pa gre priznanje, da je umela izvesti tako širok zasnutek, kar je precejšnja vrli- na v današnji razrvanosti.« (Debeljak 1925: 556) Mnogo bolj kratek in oster je bil Pregelj, ki je svojo kritiko hkrati upo- rabil za napad na Ljubljanski zvon: | 254 | 90-92_06_StudijeEseji_B.qxd 25/6/05 14:53 Page 254

Page 7 »Marija Kmetova ima ime. Z ‘Metežem’ je našla priznanje. Lj. Zvon jo je tiskal namreč kot vodilno moč. Lj. Zvon je žal s tem grešil proti tradiciji. Tiskal je daroviti pisateljici oblikovno in vsebinsko nezrel koncept, ki bi bil smel pod pametnim mentorstvom dozoreti, in ni! Za človeka, ki vsaj sluti, kako naj živi res slovenska beseda v izobraženih, je ‘Metež’, strašna množica stilističnih napak. Fridolin Žolna, če je koga vzel z vsilji- vim in–om na merek, Kmetove in-ovstvo je izborno karikiral. Pa to ni edino, a veljaj, da jezik v tem romanu – boli! Vsebina? Ženska–Sfinga! Smešno! Svojo fiziologijo ima, pa je, in Kraigher jo pozna in zna obličiti in tipizirati. – Ženski Kmetovi, ki sicer ženo globlje čuti, še ni dano, da bi to, kar ima, tehnično prav izrazila, perspektivirala, poglobila. Noben filozof ni! In to je. Njen roman je komajda površen koncept. Lica vstaja- jo iz mrakot, so in niso, fabula osrednje osebe Tine – da ni li kaj Gra- montove v reminiscenci? – sili v problem, a ne more. Pisateljica ni pre- bavila. Bral si, nisi prebavil. A ta pogum, pisati kaj tako močno zasidra- nega! Prija mi. Kmetovi čestitam. Z lastno šolo in dobrim mentorjem bo dozorela – prihodnjič.« Iz obeh kritik je razvidno, da se recenzenta nista posvečala poseb- nostim romana, temveč sta v njem iskala predvsem napake, pri čemer bi Pregljevo pisanje, ki je v celoti navedeno, verjetno lahko označili celo kot nespoštljivo. Oba nista nikjer problematizirala svoje pozicije, da kot kritika sodita roman, v katerem so izpostavljene teme, ki segajo na kompleksno področje vprašanj o ženski identiteti. Kljub temu sta o delu izražala vrednostne sodbe in prostor, ki naj bi bil namenjen ref- lektiranju pisateljičenega dela, izrabila v drugačne namene: Pregelj za kritiziranje Zvonove uredniške politike in Debeljak za razkazovanje svojega poznavanja jezika, saj bi za ilustracijo avtoričinih jezikovnih nespretnosti verjetno zadoščalo tudi pol manj primerov. Mnogo več kritik je bilo objavljenih ob izidu zbirke pesmi Veje v vetru Vide Tauferjeve. Kritike so bile pesnici večinoma naklonjene, a nespregledljivo je, da sta le Silva Trdina in Marja Boršnik kritično komentirali majhno prisotnost pesnic v slovenski kulturi: »Danes, ko v svetovni literaturi ženska imena že davno stoje v isti vrsti z moškimi in nahajamo med njimi celo že Nobelove nagrajenke, zavze- ma slovenska pisateljica še vedno neko izjemno stališče. Še vedno motri večina njeno delo s ponižujočim dvomom, kar je brez dvoma posledica njene neenakopravnosti v splošnem socialnem položaju in šibki tradiciji v kulturno zgodovinskem razvoju.« (Trdina 1939: 210) | 255 | Katja Mihurko Poniž 90-92_06_StudijeEseji_B.qxd 25/6/05 14:53 Page 255

Page 8 Do nastopa Vide Tauferjeve se je slovenska literarna javnost, ki drži v rokah merilo za presojo pesnikovih višin, širin in globin, iz večine le mimogrede, z bodrilnim zmizgom ramen pomudila ob kakšnem žen- skem pesniškem imenu. Tauferjeva jo je s svojo pesmijo prva ogrela. (Boršnik 1939: 271) Pri pregledu drugih kritik, ki so nastale ob izidu knjižnega prvenca Vide Taufer, nam vzbudi pozornost predvsem pogosta uporaba pri- devnika »ženski«, pri čemer kritiki nikjer ne razložijo, kaj ta oznaka pomeni v polju literarnega. Tako piše Božidar Borko, da »nobena slovenska pisateljica ni doslej pokazala toliko izrazito ženskega, prav za prav dekliškega, kakor kaže Vida Taufer zlasti v svojem rahlem, zastr- tem, delikatnem izražanju erotičnih dožitkov in občutij. Tisti verzi z naslovom ‘Žena’ so morda najbolj ženski v vsej naši poeziji.« Kot žen- ska pesem se mu je razkrivala tudi V beznici, ki je »svoji poanti taka ženska pesem, kakor jih je malo v naši književnosti«. Verjetno lahko iz navedenih misli sklepamo, da je »izrazito žensko« oziroma »dekliško« izražanje čustev, ki je »rahlo, zastrto, delikatno«. Razumljivo je, da je bil takšen način pesnjenja zelo blizu meščanski morali obdobja, v katerem je kritika nastala. Kritikom je bilo dekliško hrepenenje po superi- ornem moškem všeč, kar potrjujejo tudi Legiševe besede, zapisane v Ženskem svetu ob izidu knjige: »To vdanost in navezanost na močnega, v svetlih višinah, po samostojni poti hodečega moža, ob katerem vidi ženska svojo življenjsko opravičenost, lepo izražajo verzi Žene.« (Legiša 1939: 187) Drugače je prav to pesem brala Milena Mohorič, ki je v knjigi odkri- vala še več kot le pesničine izpovedi: »Kdor ni brez posluha, si bo to pesem gotovo večkrat rad prečital. Morda je res tako občutje mnogih žen, morda tudi ni. Kdo bi pač mogel tu potegniti meje? Vsekakor je res, da je v svetu našla največ odmeva ta pesem. Morda ne bo našla polnega odobravanja pri ženah, ki po svojem življenjskem občutju niso trte, marveč drevesa.[…] Ta strahotna predanost, osamelost in razgovarjanje s smrtjo ni samo oseben izraz enega samega človeka. To je izpoved, ki velja za celo plast naših žen, ki jim ni dano živeti polnega življenja žene. Red, v katerem živimo, jim je zatrl najboljše sile, izpil najjače sokove iz žil, ki so bile roje- ne, da bi silneje, bolj zdravo utripale.« (Mohorič 1938/39: 265) Za recenzentko je bila knjiga pomembna tudi kot dokaz za to, da je bil kapitalizem ženskam v vseh pogledih nenaklonjen, zaradi česar je | 256 | 90-92_06_StudijeEseji_B.qxd 25/6/05 14:53 Page 256

Page 9 njena kritika izrazito ideološko obarvana. Zanimivo je njen pogled na pomen zbirke soočiti s pogledom Lina Legiše, ki je sklenil: »Toda zaradi tistih pesmi, v katerih nam je odstrla nežno žensko dušo, trepetajo- čo pred obličjem skrivnostne, omamne narave in ljubezni, zaradi tistih čisto njenih pesmi je moramo biti veseli, ji biti hvaležni in jo ljudem pokazati.« (Ibid.: 188) Legiševe misli Tauferjevo le navidezno hvalijo, saj je v njih izražena njegova vizija pesnice, ki pesni zato, da občinstvu »odstre« svojo »trepe- tajočo« dušo. Za moškega, ki ga, kot je zapisal že Goethe, privlači večna ženskost, je delo, v katerem bo našel odgovor na svoja pričakovanja, dvome in morda celo strahove, gotovo zanimivo. Zato se verjetno tudi v tem skriva odgovor, zakaj je prav zbirka Vide Taufer naletela na tako ugoden odziv, pri čemer nikakor ne želimo zmanjševati njenih literarnih kvalitet. A upravičeno se lahko vprašamo, v kolikšni meri so naklonjene besede recenzentov izražale vrednost pesničinega dela. Če je vse, kar je v zbirki pozitivno, to, da se radovednemu občinstvu »odstre nežna ženska duša«, potem o pesničinih ustvarjalnih sposobnostih ne izvemo prav veliko, kajti kot je zapisal v omenjeni kritiki Lino Legiša: »Mnogi pesniki so se z veliko srečo vživeli v žensko dušo in jo pogodi- li v najskritejših kotičkih. Ali to bo človek kmalu opazil, da je pesem vendarle delo moža. Moška je vsa jasnost, s katero je presojeno žensko čustvovanje, ki je tako postalo nekam splošno.« (Ibid.: 187) Tudi za Lili Novy je bila pesem Žena najbolj »ženska pesem«, kar jih je poznala (Novy 1940: 126), čeprav naj bi bila zanjo, kot je zapisal Jože Javoršek, »literatura literatura in se ni mogla deliti na žensko in moško literaturo, deli se lahko kvečjemu na dobro in slabo« (Javoršek 1984: 108). Toda prav besede, ki jih je zapisala o liriki Vide Taufer, so bližje tistemu njenemu pogledu na svet, ki ga je Javoršek tako označil: »Tudi kakršnekoli bitke za ženske pravice ali žensko enakopravnost so ji bile docela tuje, verjetno bi ji lahko očitali, da so ji bile tuje zaradi njenega fevdalnega položaja, ki je žensko od vsega začetka podrejal moškemu.« (Ibid.) V pričujoči študiji se ne moremo posvetiti vprašanju o tem, ali je Javoršek pravilno ocenil odnos Lili Novy do problemov spolske identitete, zato je navedek iz njene kritike zanimiv predvsem zato, ker kaže, da so tudi ženske mnogokrat prehitro zapisale oznake, ki so bile glede na njihovo siceršnjo uporabo vrednostno konotirane. Glede na prostor, v katerem so se pojavljale, se nam kot nenavadne razkrivajo tudi trditve, ki jih srečamo v kritikah drame V provinci Silve Trdina. Tine Debeljak je o dramatičarki zapisal, da je prikazala »zakulis- | 257 | Katja Mihurko Poniž 90-92_06_StudijeEseji_B.qxd 25/6/05 14:53 Page 257

Page 10 je naše srednje šole« s »prikupno iskrenostjo«. V njegovi kritiki zaman iščemo vrednotenje dramskih struktur, saj se je temu izognil z nasled- njim stavkom: »O dramatski strani te simpatične stvaritve pisateljice, ki smo jo doslej poznali predvsem kot literarno zgodovinarko, pa bo beseda kdaj pozneje.« (Debeljak 1940: 8) O tem, da je delo »silno inteligentno in simpatično«, je pisal tudi Branko Rudolf, ki mu je to, da je pisal o drami avtorice, povzročalo posebne vrste težave: »V celem je ‘V provinci’ čisto gotovo daleko najbolj pomembno dramatsko delo, kar ga je napisala kedaj kakšna slovenska žena i je že zato dogodek. Je pa tako močno, da bi bila galant- nost proti avtorici žalitev. Delo je treba soditi z najostrejšimi merili.« (Rudolf 1940: 226) Da je imel Rudolf svojevrstne težave s spolskimi identitetami, priča tudi tisti del njegove recenzije, v katerem piše o uvodu v dramo, ki ga je napisal France Vodnik. Vodnikove misli recenzent sooči z dramati- čarkinimi in zapiše: »Neprimerno bolj ‘moška’ je tukaj gesta Silve Trdi- na: ‘… če ne moremo v hipu preusmeriti splošnega svetovnega toka, lahko vsaj do neke mere preusmerimo sebe.’ Res pri sebi je treba zače- ti. To je lepa polemična ‘morala’ te simpatične in pomembne igre.« (Rudolf 1940: 227) Četudi ni znano, ali so v Silvi Trdina kritike ob izidu njenega dram- skega prvenca sprožile krizo identitete, si lahko predstavljamo, da ji ni bilo prijetno brati o tem, da piše enkrat z moško gesto in drugič kot ženska, saj je tudi Miran Jarc menil: »Ta značilno ženski lirični nadih je skrit tudi v vzkliku: ‘Človek mora najti rešitev zase vedno iz sebe. Greh bi bil, ko bi skušala zaceliti svoje rane z vašim življenjem …’« (Jarc 1940: 241) Svojevrsten poduk je tedaj že priznani in cenjeni literarni zgodovi- narki dal recenzent, ki se je skril za kratici K.V.: »Delo samo pa izzveni kot osebna izpoved pisateljice npr. o odnosih moža do žene – intelek- tualke. […] Čeprav se verjetno ti stavki nanašajo na resnične izkušnje, vendar jih v resni literaturi ne gre tako posploševati in so neprepriče- valni in naivni.« (K.V. 1940: 276) Uporaba pojmov »žensko« in »moško« je, kot so pokazale številne raziskave, v zahodnoevropski civilizaciji, družbeno konstruirana. Nemška teoretičarka Silvia Bovenschen je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pisala o »imaginirani ženskosti« (die imaginierte Weiblichkeit), ki se je v literarni tradiciji utelesila v dualističnih podobah idealiziranih in demoničnih figur, v svojem bistvu vedno identificiranih z naravo. Zdi se, da so tako pojmovanje ženskosti številni kritiki nereflektirano | 258 | 90-92_06_StudijeEseji_B.qxd 25/6/05 14:53 Page 258

Page 11 prenesli tudi na avtorice in bolj naklonjeno pisali o tistih delih, v katerih so se podobe ženskosti skladale ali bile vsaj blizu njihovemu lastne- mu imaginariju, medtem ko so dela s kompleksnejšimi podobami zavrnili. Zanimivo je, da so mnogi kritiki literarna dela pisateljic opisovali s pridevniki, ki v polju literarnega vrednotenja ne povedo ničesar. Kajti oznaka, da je neko besedilo ali morda samo del tega besedila »žensko«, pomeni, če odgovor iščemo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, da se ali nanaša na ženske ali je povezano z nečim, kar se pripisuje žen- skam, in to je, če se poučimo v že omenjenem slovarju, naslednje: »žen- ska intuicija, ženska občutljivost, potrpežljivost, radovednost, zvijač- nost, ženska taktika«. Večina izmed teh lastnosti ima v določenih kontekstih in konceptih še danes prizvok nečesa, kar je bolj kot z razumom povezano s tistim, česar v sebi ne moremo nadzorovati in obvladovati in je zato v zahodnoevropski civilizaciji pogosto manj vredno kot tisto, kar je povezano s sposobnostjo racionalnega mišljenja. Zato oznake, v katerih se nereflektirano pojavlja pridevnik »ženski«, največkrat niso nevtralne in pogosto izražajo recenzentovo ali recenzentkino bolj ali manj zavedno ujetost v vrednostno ločevanje literature glede na spol, pri čemer je izhodišče za vrednotenje seveda literatura, ki so jo pisali moški. Če je ta ujetost do določene mere razumljiva in opravičljiva za obdobja, v katerih takšni pogledi niso bili predmet širših razprav, lahko danes in tukaj v njej vidimo le znak intelektualne šibkosti in duhovne ozkosti.

Viri in literatura: Božidar Borko: Dve knjižnici poezije: Silvin Sardenko, Izbrane pesmi II – Vida Taufer, Veje v vetru. Jutro 1939. XX. 25. maj. 120. 9. Božidar Borko: Srednja šola v drami Silve Trdinove. Jutro 1940. XI. 7. junij. 131. 3. Marja Boršnik, 1939: Pesniški svet Vide Taufer. Ženski svet. 1939. XVII. Str. 271–272. Ivan Cankar: Literarno pismo. Slovenka 1900/IV, 15. september. 9. 213. Anton Debeljak: Marija Kmetova: V metežu. Ljubljanski zvon 1925. XXXXIV. 556–557. Tine Debeljak: Nova pesniška zbirka: Vida Taufer: Veje v vetru. Slovenec 1939. LXVII. 6. april. 80. 8. | 259 | Katja Mihurko Poniž 90-92_06_StudijeEseji_B.qxd 25/6/05 14:53 Page 259

Page 12 Tine Debeljak: Silva Trdina: V provinci. Slovenec 1940. LXVIII. 4. junij. 125. 8. Miran Jarc: Silva Trdina: V provinci. Dejanje. 1940. II. 241–242. Jože Javoršek: Lili Novy. Partizanska knjiga: Ljubljana, 1984. Marija Kmet: Večerna pisma. Tiskovna zadruga: Ljubljana, 1926. Lino Legiša, 1939: Pesmi Vide Tauferjeve. Ženski svet 1939. XVII. 185–188 Milena Mohorič: Vida Tauefer: Veje v vetru. Modra ptica 1938/39. X. 9. 263–265. Lili Novy: Pesmi Vide Tauferjeve. Sodobnost 1940. VIII/3. 125–127. Matija Ogrin: Literarno vrednotenje na Slovenskem: od 1918 do 1945. Literarno-umetniško društvo Literatura, 2003. Mihael Opeka: Slovenska književnost. Zofka Kveder: Ljubezen. Dom in svet 1902. XII. 180. Ivan Pregelj: Zapiski. Slovensko slovstvo. Marija Kmetova: Večerna pisma. Dom in svet 1927. XXVIII. 15. maj. 4. 160. Adolf Robida: Moderne slovenske enodejanke in dialogi. Čas. IV. 254–268. Branko Rudolf: Silva Trdina: V provinci. Obzorja 1940. II. 226–227. Silva Trdina: Vida Taufer: Veje v vetru. Dejanje 1940. II. 5. 210–212. Josip Vidmar: Literarne kritike. Državna založba Slovenije: Ljubljana, 1951. France Vodnik: Vida Taufer: Veje v vetru. Obzorja 1939.II. 8. 447–448. B.V.: Listek. Zofka Kveder: Ljubezen. Slovenec 1901. XXIX. 4. junij. 125. 8. K.V.: Silva Trdina: V provinci. Sodobnost 1940. VIII. 276. | 260 | 90-92_06_StudijeEseji_B.qxd 25/6/05 14:53 Page 260