UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek Za Sociologijo

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za sociologijo

Diplomsko delo

KULTURA IN UMETNOST 19. IN 20. STOLETJA V OBČINI SLOVENJ GRADEC

Mentor Kandidatka: Izr. prof. dr. Andrej VOVKO Alenka TRIPLAT

Somentor: Doc. dr. Igor KRAMBERGER

Maribor, februar 2009

ZAHVALA

Najprej se iskreno zahvaljujem mentorju izr. prof. dr. Andreju Vovku in somentorju doc. dr. Igorju Krambergerju, ki sta s svojimi strokovnimi nasveti in strokovno pomočjo nadzorovala in usmerjala nastajanje in dokončanje pričujočega diplomskega dela.

Zahvaljujem se tudi zaposlenim v knjiţnici Ksaverja Meška v Slovenj Gradcu, ki so mi bili v veliko pomoč pri zbiranju in iskanju gradiva .

Še posebna zahvala pa velja moji druţini in fantu Gregi, ki so me v času študija in nastajanju diplomskega dela podpirali in spodbujali.

IZJAVA O AVTORSTVU

Spodaj podpisana Alenka TRIPLAT, rojena 7. 2. 1983, študentka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer zgodovina in sociologija, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Umetnost in kultura 19. in 20. stoletja v občini Slovenj Gradec pri mentorju dr. Andreju VOVKU in somentorju dr. Igorju KRAMBERGERJU avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

Alenka TRIPLAT

Razbor, februar 2009

POVZETEK

Pričujoče delo predstavlja kulturo in umetnost v občini Slovenj Gradec v 19. in 20. stoletju.

Namen moje naloge je opisati kulturo in umetnost v občini v omenjenem obdobju, ter ugotoviti kakšne so bile druţbene spremembe v mestu v 19. in 20. stoletju in kako je razvoj mesta v preteklosti pripomogel k razvoju kulture in umetnosti danes.

Občina Slovenj Gradec s širšo okolico sodi med pokrajinsko najzanimivejše in kulturno zelo bogate predele Slovenije. Bogat kulturni in umetnostni razvoj mesta v preteklosti kaţejo bogate arheološke najdbe na tem območju.

V mestu so nepogrešljive kulturne ustanove, ki so nastale v prejšnjih stoletjih. Slovenj Gradec je rojstno mesto številnih umetnikov, ki ţivijo in delajo v drugih središčih, toda še vedno se čutijo navezane na domači kraj, kamor se radi vračajo. Velja tudi, da so mnogi prišli v Slovenj Gradec in si tu z zavzetim in poţrtvovalnim delom ustvarili ugled in tako povzdignili sloves ustanove, v kateri delajo, in mesta, kjer so doma.

Za občino in njen kulturni razvoj je pomembna glasbena dejavnost. V Slovenj Gradcu in okolici je bilo glasbeno ţivljenje ţe v preteklosti zelo ţivahno in tako je tudi danes.

Pomembno je tudi šolstvo. V občini delujejo štiri matične osnovne šole s svojimi podruţnicami. Pomembni je tudi srednje in visoko šolstvo. Slednje s v zadnjem času vedno bolj razvija in s tem privablja študente tudi iz drugih krajev.

Občani mesta Slovenj Gradec smo zelo ponosni tudi na mednacionalne povezave mesta in na naziv Mesto glasnik miru.

Raziskava je pokazala, da sta kultura in umetnost v majhnem mestu na Koroškem bili prisotni ţe od nekdaj in tako bo tudi v prihodnje.

KLJUČNE BESEDE: sociološki vidik, Slovenj Gradec, 19. in 20. stoletje, kultura, umetnost, šolstvo, glasba, Mesto glasnik miru.

ABSTRACT

This paper is about culture and art in the municipality of Slovenj Gradec in 19th and 20th centuries.

The purpose of my paper is to describe culture and art in the municipality in a previously mentioned era, as well as to find out which changes in society occurred in Slovenj Gradec in 19th and 20th centuries. I am also interested in how the development of the town in the past helped to the development of culture and art nowadays.

Slovenj Gradec and its surroundings belong to the most interesting and culturally the richest parts of Slovenia. Archaeological findings in this area are a sign of a rich cultural and artistic development of the town in the past.

There are some important cultural institutions in town, which were all built in previous centuries. Slovenj Gradec is a birthplace of numerous artists, who live and work in other towns; however they still feel attached to their home town, where they have gained reputation with their unselfish and hard work. In this way they have helped to establish a reputation for the institution they work in, as well as to the town they live in.

Music activity is important for the municipality and its cultural development. Music has been a very important part of Slovenj Gradec and its surroundings already in the past, and it is no different today.

Educational system is very important as well. There are four central primary schools with their subsidiary schools in Slovenj Gradec. High education and higher education are also of great importance. Lately, the latter has been well developing, and thus also inviting students from other towns.

Citizens of Slovenj Gradec are very proud of the town's international connections, and especially of its title the "Peace Messener City".

The research has shown that culture and art have always been present in this small town in Carinthia and they will remain present also in the future.

KEY WORDS: sociological aspect, Slovenj Gradec, 19th and 20th centuries, culture, art, education, music, Peace Messenger City

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ...... 1 1.1 TEORETIČNA IZHODIŠČA ...... 12 1.2 NAMEN OZ. CILJI ...... 13 1.3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE ...... 14 1.4 PREDVIDENA METODOLOGIJA DELA ...... 14 2 DRUŢBENE SPREMEMBE V 19. IN 20. STOLETJU ...... 15 2.1 RAZVOJ MESTA V ČASU CESARSKE AVSTRIJE ...... 15 2.2 RAZVOJ MESTA V ČASU KALJEVINE JUGOSLVIJE ...... 16 2.3 SLOVENJ GRADEC V ČASU 2. SVETOVNE VOJNE ...... 18 2.4 MESTO V ČASU SOCIALISTIČNE JUGOSLAVIJE ...... 19 2.5 RAZVOJ MESTA V ČASU DEMOKRATIČNE SLOVENIJE ...... 21 2.6 RAZVOJ ŠOLSTVA IN PISMENOSTI ...... 22 2.6.2 Vpliv osnovne in srednje šola na razvoj kulture in umetnosti ...... 27 3 KULTURA 19. IN 20. STOLETJA V SLOVENJ GRADCU ...... 29 3.1 OPREDELITEV KULTURE ...... 29 3.2 SODOBNE KULTURNE USTANOVE...... 30 3.2.1 Sodobno patronstvo ...... 30 3.2.1.1 Meškova bukvarna ...... 31 3.2.2 Vmesna oblika ...... 31 3.2.2.1 Knjiţnica ...... 32 3.2.2.2 Radio ...... 35 3.2.2.3 Kulturni dom in kino ...... 37 3.2.3 Drţavna oblika ...... 39 3.2.3.1 Koroški pokrajinski muzej ...... 40 3.2.3.2 Galerija likovne umetnosti ...... 42 3.2.3.3 Glasbena šola ...... 44 3.2.3.4 Sokličev muzej ...... 46 4 UMETNIKI 19. IN 20. STOLETJA ...... 51 4.1 SOCIOLOŠKA OPREDELITEV UMETNOSTI ...... 51 4.2 UMETNIKOVA VLOGA V DRUŢBENEM ŢIVLJENJU ...... 51 4.3 UMETNIKI ROJENI V SLOVENJ GRADCU ...... 52 4.3.1 Hugo Wolf ...... 53 4.3.2 Franc Berneker ...... 55 4.3.2.1 Bernekerjava nagrada ...... 58 4.3.3 Ernest Goll ...... 58 4.4 UMETNIKI, PRISELJENI V SLOVENJ GRADEC ...... 59 4.4.1 Franc Ksaver Meško ...... 59 4.4.2 Ljuba Prenner ...... 61 4.4.3 Karel Pečko ...... 64 4.4.4 Joţe Tisnikar ...... 66 4.4.5 Bogdan Borčić ...... 69 5 GLASBENA DEJAVNOST ...... 71

5.1 LJUBITELJSKO UKVARJANJE Z GLASBO ...... 71 5.1.1 Štirje kovači ...... 72 5.1.2 Oktet Lesna ...... 73 5.1.3 Pihalni orkester ...... 74 5.1.4 Carinthia Cantat ...... 76 5.1.5 Moški pevski zbor Adoramus ...... 77 5.1.6 Ţenska vokalna skupina Nova ...... 78 5.2 PROFESIONALNO UKVARJANJE Z GLASBO ...... 79 5.3 POSLOVNO UKVARJANJE Z GLASBO ...... 79 5.3.1 Glasbeni studio Melopoja ...... 79 6 KULTURA IN UMETNOST SLOVENJ GRADCA V PRETEKLOSTI . 81 6.1 CERKEV SVETE ELIZABETE ...... 82 6.1.1 Mihael Scobl...... 83 6.1.2 Franc Mihael Strauss ...... 84 6.1.3 Janez Andrej Strauss ...... 84 6.1.4 Ivan Mihael in Andrej Satori ...... 85 6.1.5 Janez Jurij Mersi ...... 85 6.2 CERKEV SVETEGA DUHA ...... 85 6.3 CERKEV SVETEGA JURIJA ...... 86 6.4 CERKEV SVETEGA PANKRACIJA ...... 86 6.5 SOCIOLOŠKI VIDIK UMETNIŠKIH STVARITEV V PRETEKLOSTI . 87 7 ODRAZ KULTURNEGA RAZVOJA IN MEDNACIONALNE POVEZANOSTI MESTA ...... 89 7.1 SLOVENJ GRADEC MESTO GLASNIK MIRU ...... 89 7.2 SODELOVANJE Z MESTI ČEŠKY KRUMLOV, HAUZENBERG IN VÓCKLABRUCK ...... 91 7.3 EVROPSKA KULTURNA PRESTOLNICA ...... 92 8 SKLEP ...... 93 LITERATURA...... 84

KAZALO SLIK

SLIKA 1: GRAŠČINA ROTENTURN ...... 24 SLIKA 2: KULTURNI DOM SLOVENJ GRADEC ...... 39 SLIKA 3: GALERIJA LIKOVNIH UMETNOSTI ...... 44 SLIKA 4: ROJSTNA HIŠA HUGA WOLFA ...... 46 SLIKA 5: SOKLIČEV MUZEJ ...... 49 SLIKA 6: HUGO WOLF ...... 55 SLIKA 7: BERNEKERJEVA ROJSTNA HIŠA...... 58 SLIKA 8: SLIKA DR. LJUBE PRENNER ...... 64 SLIKA 9: SLIKA KARLA PEČKA Z NASLOVOM URŠLJA GORA ...... 66 SLIKA 10: SLIKA JOŢETA TISNIKARJA ...... 69 SLIKA 11: OSTANKI RIMSKE NASELBINA COLATIO (STARI TRG) ...... 82 SLIKA 12: CERKEV SV. ELIZABETE ...... 83 SLIKA 13: BAROČNI OLAR CERKVE...... 72 SLIKA 14: NOTRANJOST CERKVE SV. DUHA ...... 86 SLIKA 15: POGLED NA CERKEV SV. PANKRACIJA ...... 87 SLIKA 16: SIMBOL MESTA GLASNIK MIRU ...... 90 SLIKA 17: SIMBOL SREČANJA PARTNERSKIH MEST ...... 92

KAZALO TABEL

TABELA 1: NASTANKI OSNOVNIH ŠOL V OBČINI SLOVENJ GRADEC ...... 22 TABELA 2: NASTANEK SREDNJIH ŠOL V OBČINI SLOVENJ GRADCU ...... 25 TABELA 3: RAZVOJ KOROŠKEGA RADIA ...... 36

1 UVOD

1.1 TEORETIČNA IZHODIŠČA

Kultura in umetnost občine Slovenj Gradec sta me zanimali ţe od nekdaj, zato o naslovu diplomske naloge nisem dolgo premišljevala. Ker pa pričujoče diplomsko delo nastaja na oddelku sociologije, bo skozi celotno nalogo rdeča nit sociološki vidik kulture in umetnosti. Naloga je nastajala s pomočjo dveh avtorjev in njunih del: Raymonda Williamsa (Navadna kultura – izbrani spisi) in Arnolda Hauserja (Umetnost in druţba).

Umetniške stvaritve preteklih časov presojamo po lastnem umetnostnem hotenju in se jim posvečamo z novim zanimanjem in razumevanjem šele tedaj, ko se nam zazdi, da so nekje v smeri sodobnih ciljev, ki jih je potrebno še uresničiti. V nalogi bo večji poudarek predstavljalo 20. stoletje, do neke mere pa bo upoštevano tudi 19. stoletje, ki je pomembno, da razumemo sedanjost. V prvem poglavju diplomskega dela bodo predstavljene druţbene spremembe mesta Slovenj Gradec.

Sociologija kulture se ukvarja z ustanovami in formacijami kulturne produkcije, kajti to je eno njenih najbolj izrazitih področij. Williams v svoji knjigi Navadna kultura loči tri vrste sodobnih kulturnih ustanov. Take kulturne ustanove pa se nahajajo tudi v občini Slovenj Gradec. V nalogi bodo podrobneje predstavljene tiste ustanove, ki ţe imajo neko tradicijo in so pomembne za kulturni razvoj mesta. Te ustanove sem lahko uvrstila v eno izmed treh kategorij, ki jih Williams navede v svoji knjigi. Ostale kulturne ustanove, ki so nastale kasneje, pa bodo v nalogi le omenjene.

Najbolj veljavna značilnost umetnosti je to, da je enkratna, nova in neponovljiva. Umetnostna dela so vezana na čas svojega nastanka. Umetnik postane umetnik šele tedaj, ko vstopi v medčloveške odnose. Tako so umetniki, kot vsi ljudje, proizvajalci in proizvodi druţbe.

Umetniki, ki so se rodili v Slovenj Gradcu ali prišli v mesto od drugod, bodo predstavljeni v osrednjem delu diplomske naloge. Umetniki, predstavljeni v nalogi, so bili zbrani po kriteriju najbolj zasluţnih osebnosti za razvoj kulture in umetnosti ter so mednarodno prepoznavni.

Za uspešen kulturni in umetnostni razvoj je pomembna tudi glasbena dejavnost. V nalogi bo predstavljeno ljubiteljsko, poklicno (profesionalno) in poslovno ukvarjanje z glasbo.

V predzadnjem poglavju diplomskega dela bo predstavljen pomen kulture in umetnosti v naši občini v preteklosti, poudarek bo na sakralnih objektih in umetnikih, ki so pripomogli k temu, da te objekte občudujemo še danes. Poglavje zaključi sociološki vidik umetnostnega ustvarjanja v preteklosti.

V zadnjem poglavju so predstavljene mednacionalne povezave mesta Slovenj Gradec. Najprej bo opisan Slovenj Gradec kot Mesto glasnik miru, v nadaljevanju pa še ostale povezave z drugimi drţavami, ki so pomembne za kulturni razvoj in prepoznavnost mesta izven naših meja.

1.2 NAMEN OZ. CILJI

Cilji: - Ugotoviti, kakšne so bile druţbene spremembe v mestu v 19. in 20. stoletju. - Ugotoviti, kako je razvoj mesta v preteklosti pripomogel k razvoju kulture in umetnosti danes. - Opisati in predstaviti kulturne ustanove v mestu. - Opisati in predstaviti umetnike, rojene v Slovenj Gradcu in tiste, ki so se v mesto Slovenj Gradec preselili. - Ugotoviti, kakšen pomen za kulturo im umetnost mesta imata razvoj šolstva in glasbe. - Navesti medkulturne povezanosti mesta Slovenj Gradec.

1.3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE

- Zgodovinski razvoj je pustil velik pečat današnji podobi in statusu mesta. To kaţejo tudi arheološke najdbe na tem območju.

- V Slovenj Gradcu so se rodili številni umetniki, ki dajejo mestu velik pomen in so še danes pomembni za prepoznavnost mesta.

- Danes je Slovenj Gradec pomembno kulturno središče. V mestu so pomembne kulturne ustanove, ki so nastale v prejšnjih stoletjih in so za razvoj mesta nepogrešljive.

- Slovenj Gradec je »rojstno mesto« številnih ansamblov, skupin, orkestrov, ki s svojim delovanjem in uspehi segajo tudi izven naših meja.

- Za razvoj kulture, umetnosti in drugih dejavnosti je v veliki meri pripomogel tudi zelo bogat razvoj šolstva.

- Za občino Slovenj Gradec so zelo pomembne mednacionalne povezanosti mesta.

1. 4. PREDVIDENA METODOLOGIJA DELA

Pri pisanju diplomske naloge bom uporabila različne raziskovalne metode.

V prvem in drugem delu naloge, kjer bom pisala o zgodovini mesta, ter njeni kulturi in umetnosti, bo poudarek predvsem na zgodovinski in deskriptivni metodi zbiranja podatkov. Tu bom poleg ostale literature uporabila tudi Koroške zbornike, časopise, kjer je zbrano gradivo o zgodovini Slovenj Gradcu in njegovi okolici. Uporabila bom tudi komparativno metodo, vse skupaj bom kombinirala z metodo analize in sinteze.

2 DRUŢBENE SPREMEMBE V 19. IN 20. STOLETJU

2.1 RAZVOJ MESTA V ČASU CESARSKE AVSTRIJE

Na začetku 19. stoletja je bil Slovenj Gradec del cesarske Avstrije, od leta 1867 del Avstro-Ogrske. Napoleonove osvajalne vojne so Slovenj Gradec dodobra razgibale. Leta 1810 je oddelek Macdonaldovih čet korakal iz Gradca skozi Slovenj Gradec na Kranjsko. Mesto se je Francozom uprlo, zato so dva meščana obsodili na smrt. Enega so ustrelili (pokopan je pri cerkvi sv. Duha), drugi pa se je z begom rešil. (Slovenj Gradec ob 700 letnici, 1951, str. 48)

V predmarčni dobi (1814–1848) so iskali in kopali ţelezovo rudo okrog Mislinje, Šoštanja in Vitanja. Dobra prometna povezanost je vplivala na razvoj obrti, trgovine, ţelezarstva, steklarstva, lesne predelave. Ko so s franciscejskim katastrom (po cesarju Francu, 1804–1835) na novo uredili zemljiški davek, so joţefinske davčne občine zamenjale nove, franciscejske katastrske občine, na osnovi katerih so po revoluciji leta 1848 oblikovali prve moderne politične skupnosti – občine. Vsa zemljišča so natančno premerili in ocenili. Glede na rodovitnost so jih porazdelili v različne razrede. (Slovenj Gradec ob 700 letnici, 1951, str. 19)

V letu pomladi narodov, 1848, so Slovenci dobili prvi politični program Zedinjena Slovenija. O nemirih in spopadih so poročali tudi iz Slovenj Gradca. V mestu so ustanovili narodno straţo. Zaradi revolucionarnih nemirov v večnacionalni monarhiji je cesar izdal zakon o zemljiški odvezi (7. september 1848). Kmet, ki je obdeloval zemljo, je postal lastnik, toda z odškodnino. Številne obveznosti (davki, odškodnina), slabe letine in konkurenca večjih posestev so mnoge pehale v razslojevanje in drobitev posesti. (Monografija Slovenj Gradec, 1980, str. 9)

Leta 1849 je Avstrija uvedla novo upravno ureditev. Slovenj Gradec je postal sedeţ okrajnega glavarstva za sodne okraje Slovenj Gradec, Radlje ob Dravi in

Šoštanj. Območje današnje občine Slovenj Gradec se skoraj ujema z območjem sodnega in davčnega okraja Slovenj Gradec iz leta 1850. Okraj je imel 14 občin ali sosesk. Na prehodu v 20. stoletje je prevladovala agrarna proizvodnja, postopoma pa se je začel pojavljati intenzivnejši razvoj trgovine, podjetij, delavnic, ki so kasneje prerasle v industrijska podjetja. Cesta skozi Hudo luknjo (1829) in ţelezniška povezava (Celje-Dravograd, 1899) sta Mislinjsko dolino in širši prostor odprla ţivahnejšemu gospodarskemu in druţbenemu razvoju. To dokazuje rast tovarn in trgovin, razvoj drugih dejavnosti (denarništvo, upravne ustanove) ter druţbenih dejavnosti (zdravstvo, šolstvo, kultura) od 2. polovice 19. stoletja naprej. Slovenj Gradec je dobil električno razsvetljavo iz lastne elektrarne leta 1903. Prva svetovna vojna je močno zarezala v vsakdanje ţivljenje ljudi in zavrla gospodarski razvoj. (Turičnik, 1992, str. 20–22)

2.2 RAZVOJ MESTA V ČASU KALJEVINE JUGOSLVIJE

Slovenj Gradec in Mislinjska dolina sta vojno doţivljala tudi po koncu vojne, v času bojev za severno mejo 1918/1919. Slovenski vojaki so zasedli del Koroške do Velikovca. V začetku maja 1919 so organizirali slabo pripravljeno ofenzivo proti Celovcu, ki se je popolnoma ponesrečila. Umakniti so se morali preko Slovenj Gradca v Šoštanj in naprej proti Celju. Vojaki s Koroške so pribeţali v Slovenj Gradec, potem pa naprej. Nemški vojaki sicer ne bi smeli po pogodbi prekoračiti stare koroške meje, a ker je bil Slovenj Gradec brez obrambe, so nemški vojaki prišli v Slovenj Gradec, razobesili nemške zastave, »razkuţili« mestno občinsko pisarno ter bili prepričani, da bodo znova prevzeli oblast in da se bo Slovenj Gradec priključil nemški Avstriji. To upanje je kmalu splavalo po vodi. Čez dva dneva so maloštevilni slovenski vojaki, ki so bili okoli Homca, vkorakali v Slovenj Gradec, za njimi se je vrnilo tudi poveljništvo, oroţništvo in uradniki. V mestu so zopet začeli govoriti slovensko po vseh uradih in tudi v cerkvi je bila odpravljena nemščina. (Slovenj Gradec ob 700 letnici, 1951, str. 50– 51)

Drţava Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je nastala 29. oktobra 1918, se je ţe 1. decembra 1918 pridruţila Kraljevini Srbiji; nastala je Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Konferenca v Saint Germainu (1919) je z drţavno mejo razkosala slovenski etnični prostor (Slovenj Gradec je po razdelitvi ostal na obrobju slovenskega prostora). (Turičnik, 1992, str. 23)

Nemški videz Slovenj Gradca je zamenjala slovenska podoba. Ulice, upravna poslopja, obrti, trgovinski in gostinski lokali so dobili slovenska imena, učni in uradni jezik je bil slovenski, vendar se nekateri meščanski veljaki niso mogli otresti tradicije in navad. Kraljevina SHS ni povsem prevzela stare upravne ureditve. Ukinila je manjše enote in jih priključila središčnim krajem. Namesto prejšnjih 14 občin je bilo leta 1921 10 občin, leta 1939 pa samo še 6. V Slovenj Gradcu je bil med vojnama sedeţ okrajnega glavarstva. Gospodarsko, upravno in kulturno najpomembnejša je bila mestna občina. Mesto je razvijalo obrt in trgovino. Upravne sluţbe, bolnišnica, meščanska šola in sodstvo so opravljali naloge za širši prostor. Ljudje so se zaposlovali v Tovarni usnja, Tovarni meril, Tovarni kos v Slovenj Gradcu. Veliko je bilo privatnih ţag in več manjših elektrarn. Kulturno ţivljenje je bilo v mestu v preteklosti ţivahno in pestro, saj so delovala številna društva, ki so organizirala kulturne in druţabne prireditve, na katerih so nastopali pevski zbori, glasbeniki, godbe na pihala in dramske skupine. Leta 1919 je bilo v Slovenj Gradcu ustanovljeno telovadno društvo Sokol, svoj dom je dobilo leta 1936. Aktivno so delovale atletska, odbojkarska, plavalna, smučarska, kegljaška, kolesarska in strelska sekcija. Najbolj dejavni so bili smučarji, kolesarstvo je močno zaţivelo po letu 1934. Na območju sedanje občine Slovenj Gradec je bilo po registru med leti 1918 in 1945 v 32 obrtnih strokah 156 obrtnikov. Obrtniki so imeli svoja zdruţenja in društva, ki so veliko storila za izobraţevanje svojih članov, skrbela za razvedrilo in druţabnost. (Turičnik, 1992, str. 23)

2.3 SLOVENJ GRADEC V ČASU 2. SVETOVNE VOJNE

Marčne dogodke (25. in 27. marca) leta 1941 so ljudje Mislinjske doline in Slovenj Gradca spremljali zelo zaskrbljeno. Tragični dogodki so se zvrstili hitro: napad na Jugoslavijo, okupacija, razkosanje Slovenije in Jugoslavije. V Slovenj Gradec je prikorakala prva nemška kolona vojakov ţe 10. aprila 1941. (Potočnik, 1985, str. 3)

Okupator je najprej organiziral izpostave svoje tajne policije; ţe 16. aprila je začel delovati v mestu gestapo. Nemški okupator je prebivalcem Mislinjske doline namenil enako usodo kot vsemu slovenskemu narodu – uničenje. V večjih naseljih je organiziral in utrdil svoje vojaške postojanke, posebno močno so bile zastraţene ţelezniške postaje. Nemška uprava in gestapo sta nadzirala poloţaj in ravnanje ljudi. Da bi uresničili Hitlerjevo zapoved, »napravite mi to deţelo spet nemško«, je začel novi reţim izseljevati ljudi po vnaprej pripravljenem seznamu. Mnoge Slovenjgradčane in prebivalce drugih krajev so zaprli ţe sredi aprila 1941. (Turičnik, 1992, str. 25).

Nemški okupator je izseljeval, ponemčeval priimke in krajevna imena, prepovedal slovenska društva, uničeval slovenske knjige in odpravil slovenske šole, v katerih so slovenske učitelje zamenjali nemški. Ljudi so glede na rasno pripadnost kategorizirali z izkaznicami: rdečimi, belimi, zelenimi. Proti nemškim načrtom, okupatorjevemu nasilju in ustrahovanju, pobijanju talcev, poniţevanju in izgnanstvu se je stopnjeval in rasel odpor. Na čelu tega organiziranega odpora je bila KPS. Slovenjgraški komunisti so bili povezani s celjskim in mariborskim partijskim okroţjem. V Mislinji so skojevci ţe 1. maja 1941 razbili table z nemškimi krajevnimi imeni. Tudi v napisnih akcijah v noči od 6. na 7. julij so sodelovali skojevci in komunisti po vsej Mislinjski dolini in v Slovenj Gradcu. Od okupacije do pomladi 1942 so Nemci močno prizadeli delo KP in OF v Mislinjski dolini: z aretacijami najvidnejših članov, preganjanjem, izselitvami, terorjem in streljanjem talcev. Sledilo je krajše zatišje. Poleti 1942 je prišel na

Štajersko Kranjčev bataljon, ki je prerasel v Pohorski bataljon. Pohorski bataljon je izvedel več kot sto uspešnih akcij. Znano je, da so borci omenjenega bataljona junaško padli na Osankarici 8. januarja 1943. Prihod 14. divizije na naše območje je pomenil novo spodbudo za razmah NOB. To je bila moralna, vojaška in politična pomoč Štajerski. XIV. divizija je imela pomembno vlogo v zaključnih vojaških operacijah od 9. do 15. maja 1945. Zaradi reliefne razgibanosti prostora, obširnih in teţko prehodnih gozdov in zemljepisne lege je imel NOB v Mislinjski dolini mnoge specifičnosti. Gozdovi Pohorja, Graške Gore in Razborja, ob njih pa še zavedne kmečke domačije, so dajale varno zavetje partizanskim bolnišnicam in partizanskim tehnikam. (Potočnik, 1985, str. 3–5)

11. novembra 1944 je bil v Starem trgu ustanovljen odbor OF za Slovenj Gradec. Konec tega leta so delovale v okraju tudi partizanske »leteče šole«. Med drugo svetovno vojno je okupator uveljavil svojo upravno razdelitev. Območje današnje občine Slovenj Gradec je pripadalo Spodnji Štajerski. S to upravno razdelitvijo, ki je začela veljati 1. julija 1941, je bil okraj Slovenj Gradec ukinjen, območje današnje občine pa je bilo vključeno v novo formirano okroţje Maribor. V Slovenj Gradcu je imela sedeţ izpostava političnega komisarja okroţja do februarja 1943. Namesto prejšnjih šestih občin so jih organizirali pet. (Turičnik, 1992, str. 27)

2.4 MESTO V ČASU SOCIALISTIČNE JUGOSLAVIJE

Po osvoboditvi je območje današnje občine sodilo k okroţju Celje in okraju Šoštanj. Po volitvah leta 1945 so ustanovili 17 krajevnih narodnoosvobodilnih odborov. Ţe leta 1946 so bili odpravljeni, ustanovljeni pa so bili krajevni ljudski odbori. Pozneje so območje današnje občine Slovenj Gradec izločili iz okroţja Celje ter ga priključili okroţju Maribor in okraju Prevalje. Od maja 1949 je bil sedeţ okraja v Slovenj Gradcu. Okraj je obsegal Meţiško, Mislinjsko in del Dravske doline. Leta 1952 so bili odpravljeni krajevni ljudski odbori in ustanovljene štiri občine: Mislinja, Podgorje, Slovenj Gradec in Šmartno pri Slovenj Gradcu.

Ţe leta 1955 je bil sprejet nov zakon. Takrat so se vse občine zdruţile v občino Slovenj Gradec, okraj Slovenj Gradec pa je bil odpravljen. Najpomembnejši razvoj je predstavljala Tovarna usnja. Ves čas se je potrjevala z izdelki različnih proizvodnih programov na domačem in tujem trgu. Prva tovarna iz druţine TUS je postala samostojno mešano slovensko-nemško podjetje Tovarna gumirane ţime in penastih mas Naue NTU (1990). Podjetje izdeluje avtomobilske sedeţe in drugo notranjo opremo za številne evropske avtomobilske proizvajalce. V okviru TUS delujejo podjetja Uteks, Ko-si, Prevent in Mikon. Tudi druge tovarne so hitro spreminjale svojo podobo: najstarejša tovarna – Tovarna kos – se je razdelila v več manjših enot, Tovarna meril je izoblikovala tri podjetja. Nekatera obrtna podjetja so prerasla v industrijska: Prevent, Mikon, Nova oprema. (povzeto po Turičnik, 1992, str. 26–27)

Razmeroma ugodne moţnosti zaposlovanja in tudi stanovanjske zidave v dolini so sproţile razslojevalne procese v hribovskih predelih. Število kmečkih prebivalcev se je hitro krčilo. Zelo se je razvila stanovanjska gradnja v mestu. Veliko delavcev je našlo delo v okoliških občinah. Med leti 1961 in 1991 je število prebivalcev občine naraslo za 33, 4 %, tudi število nezaposlenih je naraščalo. Polovica ljudi je bilo takrat zaposlenih v industriji, druga pa v drugih dejavnostih: kmetijstvu, gozdarstvu, gradbeništvu, prometu, trgovini, gostinstvu, turizmu, finančnih in tehničnih dejavnostih ter negospodarstvu. Ob vseh navedenih gospodarskih in socialnih spremembah so sledile novim zahtevam tudi druţbene dejavnosti, bodisi tiste, ki so ţe imele tradicijo, ali tiste, ki so pognale korenine v povojnem času. Velik razvoj je doţivela bolnišnica v Slovenj Gradcu. Pridobila je številne nove prostore, sodobno medicinsko opremo, laboratorij, transfuzijo, razvila pet oddelkov, številne ambulante, fizioterapijo…(Turičnik, 1992, str. 29)

Kulturno ţivljenje so ţe kmalu po ustanovitvi razgibale naslednje kulturne ustanove: knjiţnica, ki je začela delovati leta 1945, uradno ustanovljena leta 1949; muzej (1951), glasbena šola (1953), Galerija likovnih umestnosti (1957). Leta 1989 je mesto Slovenj Gradec dobilo listino OZN – Glasnik miru. K ţivahnemu

20 kulturnemu in druţabnemu ţivljenju so prispevala svoj deleţ kulturna društva, ki delujejo v vseh večjih krajih občine, pevski zbori, ansambli… (Turičnik, 1992, str. 30)

Kulturne ustanove bom podrobneje predstavila v osrednjem delu svoje diplomske naloge.

2.5 RAZVOJ MESTA V ČASU DEMOKRATIČNE SLOVENIJE

Občina Slovenj Gradec meri 173.7km² in je upravno središče občine, nekatere ustanove pa imajo pomen za širše območje. Občinski oblastni in upravni organi delajo v skladu z zakoni in statutom. Občina sodeluje s sosednjimi občinami. Sodelovanje je najintenzivnejše v okviru koroških občin, saj z njimi zaokroţa s številnimi interesi, potrebami in ţivljenjskimi tokovi povezano koroško pokrajino. Občinske upravne sluţbe so dobro organizirane. Posebne interesne skupnosti so krajevne skupnosti. Teh je šest: Sele-Vrhe, Pameče, Slovenj Gradec, Podgorje, Šmartno in Stari trg; opravljajo naloge, ki sodijo v lokalno samoupravo. Drţavno-upravna ustanova je sodišče s sedeţem v Mariboru in enoto v Slovenj Gradcu in s sodno pristojnostjo za območje koroških občin. Enako velja za toţilstvo in Zemljiško knjigo. (Turičnik, 1992, str. 58)

Še nekaj značilnosti za današnji Slovenj Gradec:  zasebna obrt je dobro razvita,  število kmečkih gospodarstev se zmanjšuje,  izobrazbena struktura se počasi spreminja,  druţbeni proizvod hitro raste,  slovenjgraška podjetja veliko izvaţajo, velikih podjetij oz. gigantov nimamo,  število industrijskih panog se veča.

Dolgoročna prizadevanja za izboljšanje kvalitete bivanja:

 oskrba mesta in okoliških krajev z zdravo pitno vodo,

 nadaljnja raziskava virov geotermalne vode,  gradnja obvozne prometnice,  prenova mestnega jedra,  dograditev velikega in modernega šolskega poslopja ob športni hali,  gradnja čistilnih naprav.

2.6 RAZVOJ ŠOLSTVA IN PISMENOSTI

Začetki šolstva v Slovenj Gradcu segajo v srednji vek (leta 1228 je nastala prva osnovna šola). Iz 17. stoletja je veliko podatkov o učiteljih, ki so bili hkrati tudi organisti. Ţe v času cesarice Marije Terezije je bil pouk v poslopju blizu mestne cerkve. Šola je bila najprej enorazrednica, od 1827 dvorazrednica, 1849 pa je postala glavna šola. V letih 1830 do 1850 jo je obiskovalo okoli 100 učencev, leta 1868 pa ţe 160. Sem so prihajali tudi otroci iz okoliških krajev. Leta 1805 je Franc I. uveljavil politično šolsko ustavo, ki je med drugim uvedla novo izobraţevalno obliko zasilne šole z močno zmanjšanim obsegom tedenskega pouka, namenjene predvsem kmečkim in delavskim otrokom, ki niso mogli obiskovati redne šole. V takih zasilnih šolah, ki so pogosto bile začasne predhodnice stalnih pravih šol, so se vsaj malo naučili pisati in brati. Nadzor nad šolstvom je ustava ponovno vrnila Cerkvi, spodbudila pa je nastanek nedeljskih šol, ki so po določilih zakona bile kot ponavljalnice prvenstveno namenjene utrjevanju znanja iz začetne šole. Prav temu zakonu pa moramo pripisati, da je spodbudil ustanovitev večine še danes delujočih osnovnih šol v Mislinjski dolini. (Slovenj Gradec in Mislinjska dolina II, 199, str. 264–266)

Tabela 1: Nastanki osnovnih šol v občini Slovenj Gradec

Osnovna šola Leto nastanka Slovenj Gradec 1228 Šmartno 1811 Podgorje 1821 Pameče 1853

Šmiklavţ 1858 Razbor 1874 Sele 1898 Šola s prilagojenim programom 1967 Slovenj Gradec

Vir: Lasbaher (1996, str. 24)

S tretjim šolskim zakonom je bila uvedena osemletna obvezna ljudska šola do izpolnjenega 14. leta starosti. Šele s tem zakonom je bilo odpravljeno učiteljevo neposredno sluţbovanje Cerkvi. Učitelji so postajali vedno bolj izobraţeni. Ţe po letu 1848 smo dobili prva prava učiteljišča. Zaradi nenehnih slovensko nemških trenj je Schulverein v mestu Slovenj Gradec končno izsilil in leta 1901 ţe dogradil bogato opremljeno nemško šolo, slovensko prebivalstvo je za 40.000 kron za svojo šolo odkupilo mestno graščino1, ki so jo potem za osnovno šolo uporabljali vse do leta 1967. (Turičnik, 1992, str. 45).

1 Leta 1361 so gospodje Aufensteini izročili Habsburţanom stolp v Slovenj Gradcu kot oglejski fevd. Stolp se takrat omenja kot »der turn«, kasneje pa kot »der turen zu Wyndischgratz«leta 1493 je bil stolp prezidan tako, da je bil pripravljen za obrambo. V 16. stoletju se je stolp imenoval po Seifriedu in Štefanu Rottenbergerju. Šele kasneje se je stolp oz. dvorec imenoval Rotenturn. V 17. in 18. stoletju je bil prezidan v dvorec, kakršen se nam je v temeljnih potezah ohranil do danes. Leta 1900 so dvorec preuredili v šolo, ob obnovitvenih delih 1986/87 pa je dobil današnjo funkcijo. (Slovenj Gradec in Mislinjska dolina I., 1999, str. 161–162)

Slika 1: Graščina Rotenturn

Fotografirala Alenka Triplat

Nemške šole so v naših krajih delovale samo do konca I. svetovne vojne leta 1918, po tem so bile ukinjene in vpeljan je bil slovenski pouk. (Slovenj Gradec in Mislinjska dolina II, 1999, str. 267–269)

Kraljevina SHS se je z enotno ureditvijo šolstva dolgo obotavljala in zakon o narodnih šolah je bil sprejet šele proti koncu leta 1929. Z novim zakonom so dobili dve stopnji osnovne šole. Imenovali sta se niţja in višja narodna šola; vsaka je trajala po štiri leta. Po tem zakonu so bili osnovnim šolam lahko dodeljeni tudi otroški vrtci. V mestu Slovenj Gradec so ta zakon prehiteli. Enooddelčni vrtec je začel z delovanjem ţe v šolskem letu 1927/1928. Šolstvo v času nemške okupacije so prevzeli Nemci in jim dodelili nemške učitelje. Pouk je potekal v nemškem jeziku, kar je bilo za otroke zelo hudo, saj niso poznali jezika. Slovenske učitelje so izgnali. Zelo močno voljo po zavestnem ohranjanju slovenske narodne samobitnosti so tudi na našem območju izpričevale zasilne oblike šolstva med narodnoosvobodilnim gibanjem. Tak način pouka se je izvajal na dva načina: otroci so se v manjšem številu zbrali na določenih kmetijah ali pa so jih partizanski učitelji posamično obiskovali po domovih. Oktobra 1944 je začela delovati tudi »leteča ali potovalna šola osvobodilne fronte« z obiskom

24 posameznih učencev na njihovih domovih. (Slovenj Gradec in Mislinjska dolina II, 1999, str. 269–275)

Razvoju osnovnega šolstva je bila po vojni posvečena posebna pozornost. V občini so bile štiri matične osnovne šole: Pogorje, Šmartno, Mislinja in Slovenj Gradec. Druge so podruţnične in organizacijsko povezane z matičnimi: Sele, Pameče, Razbor, Pod Graško Goro, Dolič, Završe in Paški Kozjak ter posebna osnovna šola v Slovenj Gradcu.2 Večina šolskih poslopij je bilo med vojno porušenih ali poškodovanih. Po osvoboditvi je veljala prva skrb obnovi le-teh oziroma novim gradnjam. (Pogačnik, 1981, str. 23)

Gospodarski in druţbeni razvoj je terjal tudi ustanavljanje srednjih in strokovnih šol. Vajenska nedeljska šola je delovala ţe prejšnje stoletje, njeno dediščino je prevzela obrtna nadaljevalna šola, ki se je po osvoboditvi razvila v obrtno šolo različnih strok. Leta 1924 so v Slovenj Gradcu ustanovili tudi trgovsko nadaljevalno šolo. Reorganizacija šolstva v Sloveniji je slabila obrtno šolo: učenci so odhajali v večja središča, šolo so odpravili leta 1961. (Pogačnik, 1981, str. 24)

Tabela 2: Nastanek srednjih šol v občini Slovenj Gradcu

Srednja šola Leto nastanka Ekonomska šola 1960 Trgovska šola 1971 Zdravstvena šola 1973 Upravno-administrativna šola 1975 do 1984 Gostinska šola 1976 Administrativna šola 1978 do 1982 Lesarska šola 1987

2 Danes je drugače. Mislinja je leta 1995 postala samostojna občina. Današnje osnovne šole v občini Slovenj Gradec so Pogorje, Šmartno in Slovenj Gradec (Prva in Druga osnovna šola, Osnovna šola s prilagojenim programom ter podruţnične šole: Razbor, Šmiklavţ, Sele in Pameče).

Podjetniško poslovanje – tajnik 1992 Podjetniško poslovanje – tehnik 1995 Gimnazija 1996

Vir: Lasbaher (1996, str. 24)

Skupno ime za ekonomsko in trgovsko šolo se je uveljavilo leta 1971 – Šolski center. Taka organiziranost je omogočila ustanavljanje še drugih šol. Kot je vidno iz tabele, se je srednje šolstvo v Slovenj Gradcu zelo razmahnilo po letu 1970. Tako je Šolski center danes najmočnejša vzgojno-izobraţevalna ustanova v koroški krajini. Šolski okoliš sega še v velenjsko občino. Pestre izobraţevalne naloge je v dvajsetih letih (1959–1979) opravila delavska univerza v Slovenj Gradcu, ki je organizirala številne izobraţevalne oblike: predavanja, seminarje, tečaje in s ter pritegnila okoli 64. 000 različnih poslušalcev. Vseh predavateljskih ur so ob dvajsetletnici našteli okoli 120. 000. Posebno vzgojno-izobraţevalno nalogo pa opravlja šolski izobraţevalni center pri Lesni. Ta skrbi za strokovno usposabljanje ţe zaposlenih delavcev. (Pogačnik, 1981, str. 24–25)

Še posebej smo Slovenjgradčani ponosni na hiter razvoj višjega šolstva. Višja strokovna šola Slovenj Gradec je bila ustanovljena 6. januarja 2000 kot organizacijska enota Šolskega centra Slovenj Gradec. Višješolski programi: - poslovni sekretar, - komercialist, - računovodja, - prenovljena programa poslovni sekretar in ekonomist. Na šoli si ves čas prizadevajo za zagotavljanje kakovostnega izobraţevanja in pri tem sledijo povezovanju s podjetji in ustanovami doma in v tujini. Predavatelji se aktivno vključujejo v številne mednarodne projekte, študenti pa imajo moţnost opravljanja praktičnega izobraţevanja v tujini preko mednarodnega projekta Erasmus. (http://www.sc-sg.net, 9. 10. 2008)

2.6.2 Vpliv osnovne in srednje šola na razvoj kulture in umetnosti

Tako osnovne kot tudi srednje šole s svojimi dejavnostmi poskrbijo za večji kulturni razvoj v mestu samem in njegovi okolici. Ta prizadevanja so se povečala v zadnjem desetletju, vidna pa so ţe tudi v 20. stoletju.

Na osnovnih šolah za večji kulturni razvoj poskrbijo z: Glasbenimi projekti – šole organizirajo pevske zbore, ki jih vodijo učitelji glasbene vzgoje. Med šolskim letom vadijo in se pripravljajo za najrazličnejše nastope. Udeleţujejo se tekmovanj, koncertov, kulturnih prireditev. Na šolah pa poteka tudi učenje individualnih instrumentov. Nekateri otroci pa se odločijo za obisk glasbene šole. Plesnimi projekti – šole učencem nudijo več vrst plesov (ljudski plesi, med njimi je najbolj »popularna« folklora, moderni plesi...). Gledališkimi projekti – učenci lahko izbirajo med gledališkim, dramskim in lutkovnim kroţkom. Fotografskimi projekti – slike, ki jih učenci sami razvijejo, potem tudi razstavijo, kamor povabijo starše, učitelje in ostale. Šolskim novinarstvom. Različnimi sejmi– letos je osnovna šola Podgorje s svojima podruţnicama organizirala boţično – novoletni sejem na šolskem igrišču. Za kulturni program so otroci poskrbeli sami, v veliko pomoč pa jim je bil tudi pevec Adi Smolar.

Na srednjih šolah dijaki organizirajo kulturne večere. Nanje povabijo učitelje, starše, prijatelje…Kulturni večeri se med seboj razlikujejo. Nanje povabijo glasbenike, igralce, pesnike, pisatelje…V preteklosti so jih obiskali ţe: Društvo mrtvih pesnikov, Dane Zajc, Tomaţ Pengov, Matjaţ Javšnik in ostali. Na srednjih šolah dijaki izdajajo pesniške zbirke, se udeleţujejo najrazličnejših pevskih zborov, plesnih tečajev. Pri učenju plesa jim je v veliko pomoč tud plesna šola

Devţej3, ki maturante pripravlja na maturantski ples. Ob koncu šolskega leta pa maturantje vseh srednjih šol skupaj zaplešejo četvorko na ulicah mesta Slovenj Gradec. Dijaki in učitelji gimnazije v Slovenj Gradcu pa so zelo ponosni na gledališko skupino SPUNK, ki jo sestavljajo dijaki omenjene gimnazije. Vsako leto pripravijo igro in jo potem predstavijo občinstvu v kulturnem domu v Slovenj Gradcu. Igrali so igre o Ljubi Prenner, Piki Nogavički…

Učenci osnovnih in srednjih šola pa se udeleţujejo tudi različnih mednarodnih projektov, izmenjav…in njihovih predstavitev. Vse to daje mestu še bogatejši kulturni razvoj.

3 Organizirano plesanje na Koroškem sega v leto 1988. Tega leta so začele s plesnimi tečaji po OŠ v Mislinjski dolini. Prvi plesni pari so najprej plesali v PK Velenje. Leta 1992 je bil ustanovljen prvi plesni klub na Koroškem, ki se je ob registraciji plesne šole Devţej 1993 leta preimenoval v Koroški plesni klub Devţej. V plesni šoli največ pozornosti posvečajo delu z otroki in mladino. Letno naučijo plesat devetošolce na več kot tridesetih OŠ in organizirajo ter vodijo maturantske plese v Slovenj Gradcu.. Sedeţ ima plesna šola v poslovno-trgovskem centru Katica v Slovenj Gradcu. (www.rr-vel.si, 1. 1. 2009)

3 KULTURA 19. IN 20. STOLETJA V SLOVENJ GRADCU

3.1 OPREDELITEV KULTURE

»Kultura« – zgodovino in rabo tega kompleksnega pojma lahko preučujemo pri Kroeberju, Kluckhohnu in Williamsu. Če je bil to sprva samostalnik procesa- kultura (gojenje) posevkov ali (reja in razmnoţevanje) ţivali, z razširitvijo pa kultura (dejavno gojenje) človeškega duha – je v poznem osemnajstem stoletju predvsem v nemščini in angleščini postal samostalnik konfiguracije ali generalizacije »duha«, ki je označeval »celosten način ţivljenja« posamičnega ljudstva. Širok pluralni pojem je bil nato še zlasti vaţen v razvoju primerjalne antropologije v devetnajstem stoletju, kjer je še naprej pomenil celosten in poseben način ţivljenja. (Williams, 1997, str. 44)

Nadalje gre za temeljna vprašanja o naravi formativnih ali določujočih elementov, ki tvorijo te posamične kulture. Različni odgovori na ta vprašanja so dali spekter operativnih pomenov v antropologiji in širše: od starejšega poudarjanja »značilnega duha« do sodobnejših poudarkov na »ţivi kulturi«, ki jo določajo predvsem drugi in zdaj drugače imenovani druţbeni procesi – običajno oblike političnega ali gospodarskega reda.(Williams, 1997, str. 44–45)

V splošnejši rabi je prišlo hkrati do močnega razvoja pomena »kulture« kot kultiviranja duha. Ločimo lahko več pomenov: od razvitega stanja duha – recimo »kulturen človek«, »kultiviran človek« – do procesov tega razvoja – recimo »kulturni interesi«, »kulturne dejavnosti« – in sredstev teh procesov – recimo kultura kot »umetnosti« in »humane intelektualne stvaritve«. Danes je slednji, splošni pomen, najpogostejši, čeprav najdemo vse tri. Pojavlja se skupaj z antropološko in širšo sociološko rabo za označevanje »celostnega načina ţivljenja« posamičnega ljudstva ali druge druţbene skupine. (Williams, 1997, str. 45)

Ločimo dve glavni obliki: 1. poudarjanje »značilnega duha« celostnega načina ţivljenja, ki se kaţe v celem spektru druţbenih dejavnosti, najjasneje pa v »specifično kulturnih« dejavnostih: jeziku, umetniških slogih, vrstah intelektualnega dela; in 2. poudarjanje »celotnega druţbenega reda«, v katerem kulturo, ki jo lahko opredelimo z umetniškimi slogi in vrstami intelektualnega dela, vidimo kot neposreden ali posreden rezultat reda, ki ga predstavljajo predvsem druge druţbene dejavnosti. Pomen teh dveh stališč je v tem, da nujno vodita k poglobljenemu preučevanju razmerij med »kulturnimi« dejavnostmi in drugimi oblikami druţbenega ţivljenja.(Williams, 1997, str. 45)

3.2 SODOBNE KULTURNE USTANOVE

Sodobnih kulturnih ustanov ne moremo razumeti le v pojmih korporativnega trga in ohranitve nekaterih zgodnejših trţnih oblik. Pomembne so tri vrste post-trţnih ustanov; ločimo jih lahko kot: 1. sodobno patronstvo, 2. vmesno in 3. drţavno obliko. Njihova pogostost v različnih druţbah na primerljivih stopnjah splošnega razvoje je različna.(Williams, 1997, str. 81)

V nadaljevanju bom opisala sodobne kulturne ustanove, kot jih definira Williams. Vsaki pa bom dodala tudi primer ustanove, ki jo najdemo v občini Slovenj Gradec.

3.2.1 Sodobno patronstvo

Sodobno patronstvo najdemo običajno v razvitih kapitalističnih druţbah. Posebne ustanove, recimo fundacije, naročniške organizacije in še vedno nekateri zasebno patroni podpirajo nekatere umetnosti, ki v trţnih pogojih ne prinašajo dobička ali jim celo ne uspe preţiveti.(Williams, 1997, str. 81)

3.2.1.1 Meškova bukvarna

Marsikdo se je ţe kdaj vprašal: kam s starimi knjigami ? Marsikdo je ţe razmišljal, da bi jih lahko odnesel v vrtec, če so bile to otroške knjige, ali pa morda v šolo ali v knjiţnico, če zbira in sprejema stare knjige. Ko je človek postavljen pred dejstvo, da mora odstraniti nekaj knjig zaradi pomanjkanja prostora ali zaradi tega, ker so jih otroci prerasli, vedno pomisli, da bi morda komu utegnile še koristiti. Otroci se včasih zelo teţko ločijo od knjig, tudi kasneje, ko odrastejo, saj so se na knjige, s katerimi so se druţili dolga leta, čustveno navezali. Take knjige običajno kroţijo v širši druţini, nekateri starši pa knjige svojih otrok prihranijo tudi za svoje vnuke.

Tudi v Slovenj Gradcu so razmišljali o tem in odprli Meškovo bukvarno. Vsak lahko knjige odnese v Meškovo bukvarno, ki se nahaja na Glavnem trgu 28. Ustanovljena je bila z namenom, da lahko ljudje vanjo prinesejo knjige, ki so jim odveč, hkrati pa lahko v njej najdejo kako knjigo, ki jih zanima. Bukvarna je torej prostor, kjer je mogoče oddati knjige, za katere smo se odločili, da jih bomo izločili iz osebne knjiţnice, hkrati pa lahko v njej naletimo na kako zanimivo knjigo in jo kupimo po simbolični ceni. Vsak, ki se je odločil, da bo izločil nekaj knjig iz svoje knjiţnice, naj jih ne zavrţe, ampak jih odnese v Meškovo bukvarno. (http://www.sg.sik.si, 12. 8. 2008)

3.2.2 Vmesna oblika

Vmesna oblika med temi in popolnoma vladnimi ustanovami so telesa, ki se v celoti ali v veliki meri financirajo iz javnih prihodkov in podpirajo posamezne umetnosti. V isti splošni kategoriji so tudi ustanove, ki so odvisne od ene ali druge oblike javnega prihodka, a imajo svojo lastno produkcijo. (Williams, 1997, str. 81–82)

3.2.2.1 Knjižnica

Po osvoboditvi je knjiţničarstvo organizirala Ljudska prosveta Slovenije preko okrajnih izvršnih odborov in pospešeno ustanavljala ljudske, šolske, sindikalne in druge knjiţnice. Tako je knjiţnica v Slovenj Gradcu začela delovati ţe leta 1945; uradno pa je bila ustanovljena 1. decembra leta 1949. (Pogačnik, 1981, 37)

Ob ustanovitvi je knjiţnica imela 1230 knjig in redno zaposlenega knjiţničarja. Leta 1950 je imela ţe 1256 knjig in prvi abecedno imenski katalog. Sredstva za delo je prejemala iz proračuna okraja in mestnega ljudskega odbora. Leta 1955 je bil ukinjen okraj Slovenj Gradec, tako je okrajna knjiţnica postala občinska, financiral pa jo je ljudski odbor, ki je bil tudi njen ustanovitelj. Knjiţnica je delovala kot samostojna enota. Imela je svoj knjiţnični svet kot posvetovalni in druţbeno-nadzorni organ, a je bila zaradi zastarele opreme in neurejenih prostorov obsojena na dolgoletno stagnacijo. (Prodnik, 1999, str. 37–38)

Leta 1965 je skupščina občine določila občinski knjiţnici nov status – postala je matična – in ji naloţila dodatne naloge: knjiţnica naj zbira in strokovno obdeluje ter hrani knjiţno gradivo, organizira in vodi javno čitalnico, izposoja knjige, skrbi za pospeševanje knjiţnične dejavnosti v občini, vodi pregled vsega knjiţnega gradiva, skrbi za vzgojo in strokovno izpopolnjevanje knjiţničarjev in razvija bralno kulturo. (Pogačnik, 1981, 37)

Leta 1972 je knjiţnica dobila namensko opremo in uvedla prost pristop do knjiţničnega gradiva. 19.12.1972 so odprli prenovljene prostore knjiţnice na Glavnem trgu 24. Tako ji je prvi od knjiţnic na Koroškem uspelo pribliţati knjiţnično gradivo uporabnikom, bralcem s pomočjo prostega pristopa do knjiţnih polic; prej je namreč bil običajen pultni sistem, ki pa do uporabnikov ni bil prijazen. Na novih knjiţnih policah je bila postavljena komaj polovica knjiţne zaloge. Fond je takrat obsegal 12.000 knjig. Starejše in dotrajane knjige so morali še naprej hraniti v omarah na hodniku, pa tudi za dopolnjevanje zaloge ni bilo

32 prostora. V tem obdobju pa so v knjiţnici pripravili tudi nekaj odmevnih razstav kar na hodniku pred prostori knjiţnice.(Odsevanja, 2003, str. 87)

Leta 1974 se je knjiţnica preimenovala v Knjiţnico Ksaverja Meška in se leta 1975 vključila v novoustanovljeni Zavod za kulturo. Leta 1980 se je knjiţnica preselila v nove prostore v samostojno zgradbo. Novi prostori so omogočali ureditev čitalnice in razvejano dodatno dejavnost. Zaţivelo je delo z mladino, organizirane so bile predstavitve knjig, razstave na različne teme in podobno. Knjiţnica se je ţe po nekaj letih začela srečevati s prostorsko stisko, premajhnim dotokom novega gradiva in neustrezno tehnično opremljenostjo. (Prodnik, 1999, str. 38–39)

Leta 1991 je knjiţnica postala po sprejetju Zakona o zavodih Knjiţnica Ksaverja Meška samostojen javni zavod in osamosvojitev je pomenila hitrejši razvoj knjiţnice v vseh segmentih delovanja. Velika prostorska stiska, slaba komunikacijska povezava, nefunkcionalnost stavbe. Vsi ti razlogi so vplivali na pospešeno iskanje novih ustreznejših prostorov. Konec leta 1995 se je knjiţnica preselila na novo lokacijo. V trgovsko storitvenem centru, ki je zrasel sredi novega stanovanjskega naselja, je dobila funkcionalno urejene prostore v velikosti 1060 m². Primerna oprema in ureditev knjiţničnega gradiva nudi moţnosti za zadovoljitev različnih uporabnikovih potreb: tiho študijsko delo, hitro informiranje, samostojno brskanje po knjiţničnem gradivu, sodelovanje pri prireditvah. (Prodnik, 1999, str. 39)

Zadnje desetletje je v razvoju knjiţničarstva zagotovo najbogatejše: vse knjiţnice so v tem obdobju dobile nove prostore in opremo; dotok novega gradiva je največji, čeprav še ne povsem zadovoljiv; knjiţnice so se kadrovsko okrepile; delo v vseh enotah je računalniško podprto, vse enote so povezane v enotni slovenski knjiţnični sistem COBISS; izposoja na dom in v čitalnico narašča; moţen je dostop do svetovnega informacijskega spleta;

popestritev prireditvenih dejavnosti v vseh enotah.(Odsevanja, 2000, str. 88)

V vseh enotah je gradivo razporejeno na dva osnovna oddelka: oddelek za odrasle in oddelek za mladino, pomembne pa so tudi njihove dejavnosti.

Na oddelkih za odrasle je pestra izbira leposlovja v slovenskem in tujih jezikih, od zelo zahtevnih vsebin pa do takih za sprostitev in zabavo. Poleg leposlovja je na voljo še veliko strokovnih in poljudnoznanstvenih knjig, ki bodo potešile radovednost in pomagale razrešiti zastavljeno vprašanje ali nalogo. Obseţna je tudi izbira časnikov in časopisov, jezikovnih tečajev, filmov in glasbe na videokasetah in drugih medijih. V priročnih zbirkah so enciklopedije, leksikoni, slovarji, bibliografije in temeljna dela z najrazličnejših področij človekove ustvarjalnosti. (Partner 92 d.o.o, 2003)

Dejavnost knjiţnice se ne omejuje samo na izposojo gradiva, ampak je delo knjiţnice zastavljeno veliko širše. Za odrasle ponujajo:

predavanja in predstave, predstavitve knjig in ustvarjalcev, literarne in potopisne večere, tematske delavnice, mesečne razgovore o novih knjigah, predstavitvene oglede knjiţnice z informacijami o postavitvi gradiva, bibliopedagoške ure. (Partner 92 d.o.o, 2003)

Mladi lahko zbirajo med leposlovnimi in poučnimi knjigami za različne starostne stopnje: od predšolskih otrok do mladostnikov. Mladim obiskovalcem so na voljo otroške in mladinske revije, zvočne in videokasete, zgoščenke in drugi mediji.

Na mladinskih oddelkih vseh enot knjiţnice pripravljajo prireditve za otroke:

ure pravljic s petjem, risanjem, igrami in izdelavo različnih izdelkov, vrtec na obisku,

počitniški program, knjiţne uganke na najrazličnejše teme in za različne starostne skupine, projekt knjiţni moljček, moljčkova bralna značka, knjiţne kvize, srečanja z različnimi literarnimi ustvarjalci. (Partner 92 d.o.o, 2003)

3.2.2.2 Radio

Koroški radio Slovenj Gradec se je razvil iz skromnih osnov. Datum 10. junij 1962 je povezan s prvo uradno oddajo radia na srednjem valu. (Pogačnik, 1981, 33)

Zanimiva je zgodba o nastajanju radia pred letom 1962. To je zgodba o gospodu Ivanu Mihevu, začetniku in ustanovitelju Radia Slovenj Gradec, ki sega ţe v obdobje pred drugo svetovno vojno. Leta 1935 je Ivan Mihev sam izdelal prvi oddajnik, ki ga je uporabljal tudi med nemško okupacijo. Njegova oprema v tem času je bila doma izdelan oddajnik, angleški gramofon na ročni pogon in plošče. Pri delu mu je pomagala ţena. Med oddajami je hodil po Slovenj Gradcu in zato kljub temu, da je domov v Šmartno pri Slovenj Gradcu dobival veliko tuje literature s področja radioamaterstva, oblastem ni bil sumljiv. Tekstov ni oddajal, program je bil sestavljen iz glasbe in domoljubnih parol. Začel je prenašati Radio London, ki so ga ljudje v okolici Slovenj Gradca pogosto poslušali, po koncu programa pa se je na isti valovni dolţini oglasila njegova ţena. Oddajala sta na valovni dolţini 42 do 48 metrov. Proti koncu leta 1944 je Ivan Mihev prenehal z oddajanjem, ker je obstajala nevarnost, da bo radijsko postajo okupator odkril. Leta 1950 je ponovno začel oddajati z vojaško radijsko postajo. Ko je Radio Ljubljana po 20. uri končal svoj program, ga je na isti frekvenci nadaljeval Ivan Mihev. Najprej je oddajal z močjo 15 wattov, sčasoma pa je z izboljšavami na oddajniku moč povečal za toliko, da so njegov program slišali tudi v Savinjski dolini in po vsej Koroški. Program pa ni bil samo glasbeni, ampak tudi informativni. Za delovanje radia brez imena so vedeli tako organi oblasti kot strokovnjaki Radia Ljubljana. Ko je začel Radio Ljubljana s celodnevnimi

35 oddajami, se je Mihev »preselil« na predvojno frekvenco. Tako je 10. junija 1962 ob 10. 00 začel uradno oddajati Radio Slovenj Gradec.(httt://www.koroski- radio.si, 12. 8. 2008)

Tabela 3: Razvoj Koroškega radia

10. 6. 1962 Prva uradna oddaja radia Slovenj Gradec

15. 2 . 1978 Začetek oddajanja na UKV področju, 88. 9 MHz in 92. 2 MHz

7. 7. 1980 Prvi nočni program September Radio Slovenj Gradec se preimenuje v Korški radio 1982 Junij 1983 Preselitev v nove prostore v stavbi občine Slovenj Gradec

3. 10. 1988 Radio začne z vsakodnevnim programom

16. 12. 1989 Prva oddaja v stereo tehniki 2. 9. 1991 Začetek jutranjega programa Februar 1993 Pridobitev samostojne frekvence 97. 2. MHz

Leto 1996 Preoblikovanje statusa v d.o.o. Junij 2002 Praznovanje 40-letnice Koroškega radia

Vir: (httt://www.koroski-radio.si, 12. 8. 2008).

Danes je Koroški radio osrednji informativni elektronski medij na Koroškem. Za to grobo definicijo se skriva radio, ki počne vse, kar je zanimivo za ustvarjalce ter poslušalce. Tudi Celjani in Savinjčani mu radi prisluhnejo. To je vzpodbuda za več kot 70 delavcev ter 12 redno zaposlenih, ki skupaj poskrbijo za 126 ur programa na teden. Največ vrtijo glasbo, pri kateri si podajajo roke prevladujoč okus in bolj izbrani stili. Poslušalci izvedo tudi vse o pomembnih svetovnih dogodkih. Raziskava javnega mnenja pa Koroški radio uvršča med 10 najbolj poslušanih postaj v Sloveniji, v celoti z nacionalnimi in s komercialnimi vred. (httt://www.koroski-radio.si, 12. 8. 2008)

3.2.2.3 Kulturni dom in kino

Leta 2004 je Slovenj Gradec obeleţil 100-letnico ustanovitve Narodnega doma (nekdaj Druškovičeva hiša, zdaj Koroška banka), v katerem so nekdaj nastopale igralske in pevske skupine in skupaj s čitalnico (1905) krepile slovensko narodno zavest. V ta čas segajo tudi zametki mestne godbe, ki jo je snoval slovenski učitelj in nadarjeni glasbenik Karel Job. (Odsevanja, 2003, str. 81)

Po razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 je tudi Slovenj Gradec doţivljal številne spremembe. Narodno in društveno ţivljenje so razvijali: salonski orkester, planinsko društvo, društvo Sokol in druga. Društvo Sokol je za svoje dejavnosti nujno potrebovalo telovadni dom. Graditi so ga začeli z donacijami meščanov leta 1929 in ob desetletnici ustanovitve Sokola v Slovenj Gradcu so ţe imeli v njem telovadno akademijo, dogradili in opremili pa so ga sredi 1936 leta. V okviru društva Sokol so delovali dramski odsek, pevski zbor, lutkarji in čitalnica. Po osvoboditvi so predvojni člani obnovili dejavnost dramske skupine. Prizorišče predstav so bile pred vojno v sokolskem domu, na dvorišču Rotenturna. Po vojni je sokolska dejavnost v prostorih sokolskega doma nadaljevalo telesno-vzgojno društvo Partizan (TVD). Doma TVD Partizan niso uporabljali le športniki in rekreativci, pač pa so v teh prostorih organizirali dejavnost tudi kulturni delavci, društva, klubi, namenjeni so bili še številnim zborovanjem, proslavam in druţbenim srečanjem. Za občinski praznik (4. junij 1983) je bil nekdanji telovadni dom obnovljen in prenovljen ter tako postal kulturni dom, ki ga je v upravljanje prevzel Kulturni dom Slovenj Gradec. (Odsevanja, 2003, str. 81)

Slovenjgradčani so si prvi film z naslovom Volga v dvorani hotela Goll lahko ogledali leta 1928, zavrtel pa ga je Albert Puncer4. (Večer, 2003, str. 15)

4 Albert Puncer se je rodil v številni druţini leta 1890. Leta 1907 se je v Zagrebu seznanil s potujočim kinematografom. Na njegovo gorečo prošnjo so ga sprejeli medse in ga naučili operaterstva. Iz prve svetovne vojne se je vrnil invalid. Leta 1923 se je poročil in postal Slovenjgradčan. Vse pogosteje je razmišljal o svojem kinu. Odločil se je in kupil projektor in ustanovil podjetje. Predstave so postale stalne. Imel je posluh za novosti. Filme si je izmenjaval s kinom v Šoštanju. Albert Puncer je dosegel visoko starost, umrl je leta 1973. (70 let kina Slovenj Gradec, 1998, str. 5–7)

V času pred drugo svetovno vojno je kinematograf privabljal vedno več gledalcev. Veliko vlogo je takrat imela propaganda. Kupili so tiskarski stroj in sami tiskali plakate, razlagali vsebino filma, predstavljali igralce in vabili v kino. Kinematograf je nadvse uporaben prostor za obveščanje in širjenje propagande. Tega se je še posebej dobro zavedala medvojna nemška oblast, saj je Albertu odvzela licenco ter mu zaplenila aparature. Med okupacijo so pod budnim očesom cenzorjev filme vrteli štirikrat tedensko v prostorih današnjega kulturnega doma. Po vojni je nova oblast kino vrnila lastniku, a Puncer ga je prodal. (70 let kina Slovenj Gradec, 1998, str. 7)

Razvoj kina po drugi svetovni vojni: 1945 do 1952 kino vrnejo v dvorano hotela Korotan. Marca 1952 ustanovijo Mestni kino Slovenj Gradec. Konec tega leta so nabavili nov projektor in zgradili novo projekcijsko kabino. Dvorana je bila v slabem stanju. 18. julija 1953 so obiskovalcem prvikrat zavrteli film na prostem. Prenovljena dvorana je vrata odprla 28. novembra in veljala je za najsodobnejšo v drţavi. V njej je bilo 180 sedeţev. 20. marca 1954 so se v mesto z vlakom pripeljali igralci filma Vesna. Slovenj Gradec je bil na nogah. V začetku aprila 1962 se je Slovenj Gradec spremenil v filmsko mesto. Deset let kina so proslavili s pestrim filmskim programom. Januarja 1977 se Kino Slovenj Gradec z enotami v Podgorju, Mislinji in Doliču zaradi slabega finančnega stanja priključi Kinematografu Prevalje – TOZD Kinematografi. Junija 1983 je bila otvoritev prenovljenega doma TVD Partizan, ki je odtlej prevzel funkcijo Kulturnega doma s kinodvorano. V letih 1984–86 je bil kino pomemben in odmeven del programa Kulturnega doma. Obisk je bil zavidljiv. Leta 1987 je začelo število obiskovalcev filmskih predstav v vsej drţavi upadati.

Januarja 1991 je Skupščina občine Slovenj Gradec ustanovila javni zavod za organizacijo kulturno-zabavnih in drugih prireditev – Kulturni dom. Število obiskovalcev je še vedno upadalo. Do leta 1992 je bil kulturni dom enota Zavoda za kulturo Slovenj Gradec, po tem letu pa je postal samostojni javni zavod. V letu 1997 so ţe četrtič vpisovali v filmski abonma. (povzeto po knjigi 70 let kina Slovenj Gradec, 1998, str. 9–25)

V sezoni 2003/04 je kulturni dom Slovenj Gradec ponujal štiri različne abonmaje: filmskega, lutkovnega, gledališkega in glasbenega. V vse skupaj je bilo vpisanih več kot 800 abonentov. Na filmskem področju so obogatili svojo ponudbo s torkovimi večernimi predstavami umetniškega art filma, saj se je slovenjgraški kino vključil v slovensko Art kino mreţo. (Delo, 2003, st. 3)

Slika 2: Kulturni dom Slovenj Gradec

Fotografirala Alenka Triplat

3.2.3 Drţavna oblika

V nekaterih kapitalističnih druţbah in v večini post-kapitalističnih so kulturne ustanove – še zlasti v sodobnih medijih – postale drţavni sektorji. V podobnosti ureditev je veliko različic, toda tipični odnosi proizvajalcev v teh razmerah so

39 odnosi usluţbencev v drţavnih korporacijah, ali v nekaterih primerih, drţavnih strokovnjakov. Razmere nadalje variirajo od tistih, v katerih so kulturne ustanove in njihovi proizvajalci popolnoma podrejeni splošni drţavni politiki, do bolj niansiranih situacij. (Williams, 1997, str. 81–82)

3.2.3.1 Koroški pokrajinski muzej

Bogdan Ţolnir (1908–1997) je na pobudo okrajnega odbora OF v Dravogradu začel zbirati gradivo in dokumente iz NOB. Bil tedanji učitelj na niţji gimnaziji v Slovenj Gradcu in poznejši dolgoletni ravnatelj muzeja NOB. Gradivo se je mnoţilo, shranjeval ga je v šolskem kabinetu. Začele so se zahteve po ustanovitvi muzeja: odprli so ga 22. aprila 1951 v pritličju Ţeleznikarjeve hiše na Trgu svobode. Odločbo o ustanovitvi je okraj Slovenj Gradec izdal 17. februarja 1955, v prostore na Glavnem trgu pa se je muzej preselil leto dni pozneje. (Pogačnik, 1981, str. 37)

V novih prostorih je muzej razvil bogato dejavnost: zbiral je gradivo in dokumente; urejal je zbirko in objavljal spoznanja; organiziral je številne razstave in prikaze ob različnih priloţnostih; oblikoval je stalne muzejske zbirke; pripravljal je potujoče razstave; pomagal je pri oblikovanju kotičkov NOB na šolah; izdelal je načrt in razporedil muzejsko zbirko v prostorih v Dravogradu, kjer je okupator mučil koroške rodoljube. (Pogačnik, 1981, str. 37)

Tako je muzej ţivo obujal in dokumentiral revolucionarno preteklost in postal nepogrešljiva kulturna ustanova, ki je zbrala in hrani bogato zgodovinsko gradivu o boju Korošcev proti sovraţniku v najteţjih dneh slovenske zgodovine; enkratno vrednost pa imajo dokumenti o sklepnih bojih v 2. svetovni vojni med Dravogradom, Poljano in Pliberkom. (Šerbelj, 1981, str. 44)

Leta 1978 je muzej pridobil še nekaj novih prostorov. V skladu z novimi potrebami, zlasti po varovanju naravne in kulturne dediščine pa je od 1986 začel postopoma preraščati v splošni pokrajinski muzej. Proces preobrazbe teče še danes. Muzej je v zadnjih letih mnogo pridobil. Ima deset stalno zaposlenih in pokriva arheološko, etnološko in zgodovinsko področje ter pedagoško in restavratorsko dejavnost. Tudi prostorsko se je povečal, tako da deluje na več lokacijah. Bistveno je napredoval tudi pri opremljenosti s sodobnimi tehničnimi pripomočki. (Šerbelj, 1981, str. 44)

Poleg svoje osnovne dejavnosti muzej tudi : raziskuje preteklost in način ţivljenja na Koroškem, rezultate pa objavlja (tudi v samostojnih publikacijah); ima bogat arhiv s fototeko (okrog 30 m arhivskega gradiva in spominskih zapisov); ima strokovno knjiţnico (z okrog 4000 enotami gradiva); restavratorske delavnice za les, kovine in keramiko ter sodobne depoje (v bivši osnovni šoli v Podgorju) z okrog 8000 predmeti (od teh jih je 6700 inventariziranih, večje število pa tudi restavriranih). Gradivo pridobiva z odkupi, volili, darili in arheološkimi izkopavanji. Med gradivom je tudi nekaj bogatih zaključenih zbirk. Pripravil je več lastnih občasnih razstav, v gostovanje pa sprejema razstave drugih ustanov. Pri tem skuša zadovoljiti čim širši interes publike. S strokovnimi nasveti pomaga javnim in zasebnim zbirkam.(http://www.gostje.kivi.si, 13. 8. 2008)

Stalne razstave : Kotiček dr. Ljube Prenner (z neobaročno sedeţno garnituro). Slomšek v Vuzenici (1838–1844). Partizanska saniteta na Koroškem. Arheologija Koroške krajine. Razstava o Koroškem plebiscitu. Maks Kunc (naravoslovni fotograf).

Zbirke po depojih: Arheološka zbirka. Cankarjeva zbirka o zgodovini. Etnološka zbirka iz Libelič. Zbirka novejše zgodovine. Čarfova zbirka panjskih končnic. Prodnikova zbirka etnoloških predmetov. Zbirka Koroškega radia. Zbirka o dr. Ljubi Prenner.

Zbirke, nad katerimi ima muzej strokovni nadzor: Muzej na Muti, Sokličev muzej. (http://www.gostje.kivi.sip,14. 8. 2008).

3.2.3.2 Galerija likovne umetnosti

Koroška galerija likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu je muzej moderne umetnosti, ki ima s svojo ţivahno razstavno dejavnostjo in s svojimi zbirkami dolgo tradicijo. (http://www.glu-sg.siu, 18. 8. 2008)

Zamisel za ustanovitev Umetnostnega paviljona je izoblikovala akademska skupina iz Slovenj Gradca leta 1956. Umetnostni paviljon si je uredil lepe in funkcionalne razstavne prostore. Kmalu so prireditve vzbudile široko pozornost, postajale so vse bolj zanimive, obseţnejše in kvalitetne, njihov pomen je obogatil slovenski, jugoslovanski in mednarodni likovni prostor.(Pogačnik, 1981, str. 39)

Leta 1966 se je zgodil edinstven primer v Sloveniji v takratnih druţbenih razmerah. Zgradili so namenske prostore za galerijo in tako ustvarili moţnosti za resno galerijsko delo in prezentacijo likovnih zbirk. Istega leta je bila organizirana tudi prva mednarodna likovna razstava, ki je ambiciozno začrtala mednarodno razstavno politiko. Zvrstile so se številne razstave, s katerimi so domači in

42 gostujoči kustosi spremljali aktualno likovno dogajanje doma in v svetu, dejavnost je izstopala po angaţirani likovni praksi, domača likovna produkcija pa je bila postavljena v bok s tujo. (Pogačnik, 1981, str. 39)

Mesto Slovenj Gradec je tudi zaradi prizadevanj Galerije dobilo zveneč naziv Mesto glasnik miru. V galeriji je z darili, volili in odkupi nastajala mednarodna likovna zbirka. V njej so zastopani mednarodno uveljavljeni likovni umetniki (tako domači, kot tudi tuji). Donacija del Pina Poggija tvori zasnovo za nastajanje Mednarodnega muzeja za socialno estetiko.(Pogačnik, 1981, str. 39)

Posebno mesto pa imajo v galerijski zbirki dela umetnikov, ki so povezani s Koroško in Slovenj Gradcem. Stalne zbirke v Galeriji likovnih umetnosti so: Franc Berneker (1874–1932), ki je pomemben za razvoj modernega kiparstva v Sloveniji. Joţe Tisnikar (1928–1998), je s svojo ekspresivno izraznostjo in značilno ikonografijo Ţivljenja in smrti postal eden najbolj prepoznavnih slikarjev doma in v svetu. Zbirka se imenuje Hommage Tisnikarju, ker so ob Tisnikarjevih delih tudi dela drugi avtorjev ekspresivne izraznosti. Bogdan Borčić je leta 2003 podaril galeriji štirideset slik: Borčić je raziskovalec v slovenskem slikarstvu in eden najbolj vitalnih interpretov vizualnega sveta. Prepletata se besednjak grafika in slikarja. Donacija del slikarja Karla Pečka fundaciji, ki nosi njegovo ime in skrbi za šolanje nadarjenih mladih na področju humanistike in druţboslovja, pa je vezana na slikarjevo aktivno sooblikovanje kulturnega utripa in razvoj Slovenj Gradca ter Koroške. Inge Morath (1923–2002), ki ima korenine po materini strani prav tako v Slovenj Gradcu. Velika in odmevna razstava njenih fotografij je spomladi 2003 gostovala v Koroški galeriji likovnih umetnosti in še utrdila sodelovanje z Gradcem. (http://www.glu-sg.si,18. 8. 2008)

Slika 3: Galerija likovnih umetnosti

Fotografirala Alenka Triplat

3.2.3.3 Glasbena šola

Glasbena šola Slovenj Gradec je javni vzgojno-izobraţevalni zavod. Za prvega ravnatelja je bil imenovan Miroslav Jarc, član opernega orkestra v Mariboru. Šola je začela delovati 15. septembra 1953 v prostorih rojstne hiše slavnega skladatelja Huga Wolfa na Glavnem trgu 3 (danes Glavni trg 40). (Leskovar, 1988, str. 4)

Za pouk je bila na voljo le manjša dvorana, v kateri je do takrat mladina igrala namizni tenis. V drugih prostorih so prebivali stanovalci, tu pa je imela pisarne tudi Okrajna obrtna zbornica Slovenj Gradec. V teh prostorih, ki z njimi v celoti upravlja šola, poteka pouk še danes. V vseh 55-letih od ustanovitve obstoja je šola doţivljala vzpone in padce. Najteţji so bili pionirski časi. Bile so kadrovske teţave, pomanjkanje glasbil, notnega materiala in sredstev. Ker ni bilo na voljo not za nekatere instrumente, so jih morali učitelji in učenci sami prepisovati. Kljub teţavam je število učencev iz leta v leto raslo.(Odsevanja, 2003, 89)

Ţe v prvem letu delovanj je imela šola vse oddelke, ki so potrebni za normalno razvito glasbeno šolo. Poţrtvovalni Ciril Cajnko je ustanovil tudi harmonikarski orkester. Šola je hitro stopila v korak z ţe razvitimi šolami v večjih mestih in se kmalu vključila v kulturni utrip mesta in okolice. Ob prvih 110-ih učencih v letu 1953 se jih je v letu 1954 vpisalo ţe 135. Prva javna produkcija je bila v maju 1955. Od prvih dni do danes kaţejo podatki na vsestransko rast. Kvaliteta pouka

44 je vidno rasla, saj so prihajali na šolo kvalificirani glasbeni pedagogi, ki so upoštevali vse sodobne učno-vzgojne postopke. (Leskovar, 1988,str. 6)

Leta 1985 je bila zgradba, ki je kulturno-zgodovinski spomenik, v celoti obnovljena. Učilnice so bile opremljene z ustrezno opremo. Na voljo so najnujnejši instrumenti. Uredili so nekaj novih prostorov in vsak učitelj ima svojo učilnico. Učenci 1. in 2. razreda osnoven šole obiskujejo pripravnico, ki jih pripravlja na poznejši redni vpis in intenzivnejše glasbeno izobraţevanje. Poleg instrumentalnega pouka in spoznavanj nauka o glasbi sodelujejo učenci glasbene šole tudi v komornih skupinah in šolskem orkestru. Šola se redno vključuje v kulturna dogajanja v mestu. (Leskovar, 1988, str. 6)

Z dejavnostjo Glasbene šole Slovenj Gradec so v mestu, okolici in regiji povezani številni nastopi, proslave, revije, koncerti in druge manifestacije. Učenci se vključujejo v pevske zbore, šolske orkestre, komorne sestave, igrajo v različnih ansamblih in orkestrih, nekateri so izbrali solistično, drugo pedagoško pot, mnogim pa sta glasba in igranje instrumenta pomenila sprostitev ob vsakdanjiku. Kar nekaj učencev in učiteljev je sodelovalo v zelo uspešnem slovenjgraškem pihalnem orkestru in drugih orkestrih v bliţnjih krajih. (Odsevanja 49/50, 2003, str. 89)

Glasbeno šolo v slovenj Gradcu je v petdesetih letih uspešno opravilo več tisoč učencev. Zdaj šolo, ki ima prostore kar na petih krajih v mestu, obiskuje nekaj več kot tristo učencev. Na slovenjgraški glasbeni šoli poučujejo kar dvaindvajset inštrumentov, mladi se najbolj zanimajo za pouk klavirja. V Slovenj Gradcu se učenci v glasbeni šoli lahko naučijo tudi igranja na stare inštrumente, to je na citre in diatonično harmoniko, ki ji pravijo tudi frajtonarica. (Delo, 2003, str. 7)

Šola je včlanjena v Zvezo slovenskih glasbenih šol (ZSGŠ) in s tem povezana z Evropsko zvezo glasbenih šol (EMU). Dobro sodeluje tudi z glasbenimi šolami na Koroškem: - z glasbeno šolo iz Raven na Koroškem,

- z glasbeno šolo Radlje ob Dravi, - s slovensko glasbeno šolo na avstrijskem Koroškem. Sodeluje tudi s partnerskimi šolami: - v Sloveniji (Ljutomer, Ilirska Bistrica), - v zamejstvu (Glasbena matica v Trstu), - v tujini (Zakladna umelecka škola iz Češkega Krumlova). (http://www.glasbena-sg.com, 28. 8. 2008)

Ţelje vseh so, da bi končno tudi v Slovenj Gradcu, v mestu, kjer je bil rojen eden največjih glasbenikov Hugo Wolf, našli dovolj moči in volje za dolgoletne ţelje učencev in delavcev zavoda, da bi dobili ustrezne prostore za nemoteno ustvarjanje in glasbeno izobraţevanje. V teh bo v mestu in okolici glasbeno ţivljenje še pestrejše. (Odsevanja 49/50, 2003, 89)

Slika 4: Rojstna hiša Huga Wolfa

Fotografirala Alenka Triplat

3.2.3.4 Sokličev muzej

Jakob Soklič se je rodil leta 1893 na Bledu, leta 1917 je bil posvečen v duhovnika. Od 1918 do 1928 je sluţboval v različnih krajih na Primorskem, od koder je moral zbeţati. Oglasil se je pri mariborskem škofu, ki mu je namenil ţupnijo Sv. Vid pri Ptuju. Tu je deloval do leta 1933, od tam je prišel v Slovenj Gradec. (Odsevanja, 2001, str. 88)

Takoj, ko je prišel v mesto, je začel proučevati preteklost mesta, kulturnozgodovinske spomenike, umetnostne doseţke in dokumente, hkrati je zbiral najrazličnejše zgodovinsko in umetnostno gradivo ter tako ustvaril bogato zbirko zgodovinskih in umetnostnih predmetov. (Pogačnik, 1981, str. 33)

V začetnem obdobju je zbiral predvsem umetnine in knjige. Po letu 1937, ko je Jakob Soklič muzej uradno odprl, je začel z zbiranjem tudi drugih muzejskih predmetov. Kot ustanovitelj je dal muzeju naziv Sokličev muzej. Predmete za zbirko je pridobil na različne načine: - del predmetov je bilo ţe predhodno v ţupnišču in v lasti cerkve; - predmete je pridobival z aktivnim zbiranjem, precej predmetov so mu podarili posamezniki; - podpiral je umetnike, omogočil jim je delovanje, le-ti pa so mu pustili dela, s katerimi je dopolnjeval zbirko umetniških del; - imel je izoblikovan čut za vredne stvari, tako je leta 1945 pred uničenjem rešil nekaj originalnih muzealij iz muzeja Huga Wolfa. (Koselj, 1997, str. 23– 24)

Soklič je imel odločilno vlogo pri ohranjanju predmetov, pomembnih za kulturno zgodovino. Danes zbirka predstavlja pomemben vir za preučevanje lokalne zgodovine. Tako je Soklič opravil temeljne muzejske naloge zbiranja, evidentiranja, preučevanja, restavriranja in razstavljanja lokalno pomembnega gradiva. Lahko rečemo, da je bil prvi muzejski delavec v Slovenj Gradcu. (Koselj, 1997, str. 24)

Njegova zbirka šteje okrog 1500 muzealij. Poleg zgodovinskih, arheoloških in etnoloških predmetov je v zbirki največ umetniških del in umetno obrtnih predmetov. Soklič je zbral umetniška dela starejših avtorjev: J.A. Straussa, J.J. Mersija, N. Knüpferja, O.v. Pistorja in dela slovenskih ter tujih umetnikov, svojih sodobnikov: L.Šušmelja, F. Goloba, M. Maleša, F. Miheliča, L. Spacala, J. Tisnikarja, K. Pečka, B. Jakca, L. Pandurja, Z. Mušiča, T. Stegovec, J. Oltjena, T. in L. Kasimir, W. Berga… Soklič je vneto zbiral tudi sodobna likovna dela. Bil je

47 osebni znanec in prijatelj mnogih slovenskih umetnikov, kar mu je pripomoglo, da si je v muzeju ustvaril majhno galerijo naše umetnosti. (ČZN, 1973, str. 9)

Po prihodu okupatorjev in aretaciji aprila 1941 je po zaporniških dneh v Šmartnem, Mariboru in Brestanici prišel preko Zagreba v Stično, kjer je dočakal leto 1945 in z njim svobodo. Junija istega leta se je ţe vrnil v Slovenj Gradec. (Odsevanja, 2001, str. 88)

Dne 30. aprila 1951 je na dan praznovanja 700. obletnice posvetitve ţupnijske cerkve napisal listino, kjer je vso zbirko podaril v trajno last ţupnijski cerkvi. Umrl je malo pred boţičem leta 1972. V listini je zapisal: » Zgodovinski in umetnostni predmeti naj se oddajo v mestni zgodovinski muzej, ko bo in če bo muzej ustanovljen... Dokler mestni zgodovinski muzej ne bo ustanovljen, ostanejo vse stvari v obeh sobah mestnega ţupnišča.« (Koselj, 1997, str. 24–25)

Danes poloţaj Sokličevega muzeja ocenjujejo iz druge perspektive, ki jo je videl in imel Soklič leta 1951. Z muzejskega stališča bi bilo idealno, če bi Sokličeva zbirka predstavljala osnovni fond splošnega muzeja, vendar se zamujenega ne da popraviti. Današnja situacija je drugačna: spremenili so se strokovni pogledi in relacije med institucijami. Sokličeva zbirka ima določeno vrednost, ki pa jo bo ohranila v primeru, da ostane skupaj v današnji obliki in na isti lokaciji. V primeru, da bi zbirko prenesli na novo lokacijo, bi z novo postavitvijo prišle do izraza samo pomembnejše muzealije, ostale pa bi pospravili v depo. Sokličevo ime pa bi ostalo samo še na papirju. V sedanji situaciji pa tvorijo vse muzealije (z večjo ali manjšo vrednostjo) ambient, ki ima pridih zbiralca. Muzejska zbirka je izrazito osebno naravnana, predmeti, s katerimi je ţivel in delal Soklič, so razen manjših sprememb, ostali na mestih, ki jim jih je sam določil. Njegova spalnica ponuja moţnosti, da se dodatno uredi kot njegova spominska soba. (Koselj, 1997, str. 25–26)

Sokličev muzej je primer zakladne sobe – muzeja, kakršni so nastajali od 16. stoletja dalje. Zbiratelj je predmete umestil v svoje bivalne in delovne prostore ter ţivel z njimi. Njegova zbirka je redkost ne samo v slovenskem, ampak tudi v širšem prostoru. S postavitvijo v prvem nadstropju mestnega ţupnišča na specifičen način prikazuje lokalno zgodovino. Zbirka predstavlja atraktivno točko v sklopu turistične ponudbe mesta. (http://www.gostje.kivi.si, 13. 8. 2008)

Od leta 1996 za zbirko strokovno skrbi Koroški pokrajinski muzej. Prizadevajo si za nadzor nad zbirko, ki ga pridobivajo s strokovnim delom. V prihodnje načrtujejo izdelavo inventarizacije zbirke. Inventarizacija je eden od osnovnih pogojev za pripravo odloka o zaščiti zbirke kot javnega spomenika. V knjigi vtisov je bila dne 28. 12. 1996 vpisana naslednja misel: »Das Soklič Museum ist wie die Eremitage in St.Petersburg – nur kleiner aber wunderschön«. (Koselj, 1997, str. 25–26)

Slika 5: Sokličev muzej

Fotografirala Alenka Triplat

Poleg ţe omenjenih kulturnih ustanov pa za razvoj umetnosti skrbijo tudi različna društva (kulturna, športna, planinska, gasilska…), klubi in zdruţenja:

Politična – v letu 1990 so ob pripravah na demokratične volitve zaţivele različne politične stranke. Kulturna – ljubiteljska kulturna dejavnost je v svoji notranjosti prepletena s številnimi organizacijskimi nitmi, navzven pa tudi s poklicnimi ustanovami. Oblik in zdruţenj je veliko, povezovalno jedro je Zveza kulturnih organizacij občine Slovenj Gradec. Znotraj te skupine bi omenila literarni klub, ki skupaj z Zvezo kulturnih organizacij izdaja časopis za literaturo in kulturna vprašanja Odsevanja. Poleg literarnih besedil oz. pesmi objavlja časopis poročila o kulturnih dogodkih, ocene, kritike in razmišljanja. Športna – številna tovrstna društva in klubi v mestu in občini skrbijo za razvoj telesne kulture in šport. Poklicna. (povzeto po Turičnik, 1992, str. 68-69)

Najpomembnejši primer porasta zaposlenih s plačo v kulturni produkciji najdemo v ustanovah novih medijev, kjer je integrirana druţbena produkcija postala normalna in nujna. Kino, radio, televizija (vse tri najdemo tudi v Slovenj Gradcu) so izstopajoči primeri, v katerih kapitalistične in nekatere nekapitalistične korporacije organizirajo produkcijo od vsega začetka in v teh razmerah ponujajo plačano ali pogodbeno zaposlitev. Zaradi velikega kulturnega pomena teh novih medijev so taka druţbena razmerja ob koncu dvajsetega stoletja prevladujoča in celo tipična. (Williams, 1997, str. 80)

4 UMETNIKI 19. IN 20. STOLETJA

4.1 SOCIOLOŠKA OPREDELITEV UMETNOSTI

Hauser umetnost, ki je zanj »intenzivna totalnost«, izloči iz »ekstenzivne« ţivljenjske totalnosti: umetnost se v nasprotju z vsakdanjo izkušnjo uveljavlja kot homogenost proti heterogenosti, kot urejenost proti kalnosti; kot nekaj diskontinuiranega proti kontinuiranemu kaotičnemu toku vsakdanjosti. (Hauser, 1980, str. 7)

Najbolj splošno veljavna značilnost umetnosti – o kateri je mogoče sicer izjavljati najbolj nasprotujoče si stvari, saj je hkrati navezana na obliko in tvarino, je občasno spontana in konvencionalna, namenska in nenamenska, osebna in neosebna – je to, da je nova, enkratna in neponovljiva, skratka to, da so umetniška dela vezana na čas svojega nastanka. Dejstvo, da je umetnost dragocen pripomoček za pridobivanje, so ljudje spoznali ţe zelo zgodaj in jo od vsega začetka v ta namen tudi temeljito izkoriščali. Dolgo pa je trajalo, da so se zavedeli skrite moči snubljenja, ideološkega pomena in učinka umetniških stvaritev ter tega, da hote ali nehote uveljavljajo praktične cilje. (Hauser, 1980, str. 158–159)

4.2 UMETNIKOVA VLOGA V DRUŢBENEM ŢIVLJENJU

Tako kot človek postane to, kar je, v tem ko izpolnjuje druţbene naloge, tudi umetnik postane umetnik šele tedaj, ko stopi v medčloveške odnose. Samo izjemoma, v posebnih okoliščinah, ki se pa le redko pojavljajo hkrati, se dogaja, da se uveljavlja teţnja k umetniškemu ustvarjanju in nastajajo umetnine, ne da bi za to obstajale kake druţbene potrebe in zahteve. Zgodovino umetniške dejavnosti zato na splošno lahko predstavljamo kot zgodovino nalog, ki pripadajo umetniku. Večkrat jo je teţje razlagati kot zaporedje stvaritev, doseţkov, za katere je potrebno šele iskati namembnost, kakor pa kot zaporedje dolţnosti, na katere se umetnik odziva. (Hauser, 1980, str. 150)

Resnično razmerje med umetnikom in druţbo kaţe tudi v tem pogledu podobo, ki se nikakor ne ujema z nauki idealistične umetnostne teorije. Umetniki so tako kot njihovi soljudje proizvodi in proizvajalci druţbe, se pravi, niso niti popolnoma samostojni in v vseh pogledih neodvisni niti ţe kar vnaprej izkoreninjeni in odtujeni ljudje. (Hauser, 1980, str. 86) Naloge, ki jih ima umetnik v tej zvezi, lahko izpolnjuje na dva načina. Ideje, vrednosti in pravila, za katera se zavzema, utegne uveljavljati v obliki izrecnih izjav – kot odkrito izpoved, očiten program, jasno razglašeno tendenco – ali pa zgolj v obliki implikacij – kot svetovnonazorski pogoj dejavnosti, o katerem ne govori, ga ne razkriva, se ga včasih niti ne zaveda, pogoj, ki je videti v praktičnem pogledu nepomemben. Njegova dela lahko nosijo pečat brezovinkarske propagande ali pa zastrte, skrite, potlačene ideologije. V stvarnem ţivljenju utegne biti meja med tema načinoma teţko določljiva, načelno pa je jasno spoznavna. Besednik in posredovalec se vselej zavedata smotra in pomena izrečene izpovedi ali naročenega in po naročilu posredovanega sporočila in naslovljenec zavestno sprejema poziv ali pa ga zavrača. Pobuda, ki izhaja iz umetnine, pa utegne ostati tudi nezavedna. Pomembno je dejstvo, da je druţbeni in politični učinek posameznega dela toliko močnejši, kolikor manj si prizadeva in snubi za pritrjevanje. (Hauser, 1980, str. 151)

Umetnik je v veliki meri proizvod vloge, ki jo igra v ţivljenju druţbe. Njegova vloga pa se menjava glede na to, kakšnemu oz. kateremu delodajalcu sluţi, kakšnega pokrovitelja ali stalno stranko mora zadovoljiti, in pa glede na stopnjo samostojnosti, s katero se lahko loti svojega dela, ter še glede nato, kako neposreden vpliv ima lahko na umetnostno področje in odnos do umetnosti nasploh. (Hauser, 1980, str. 186)

4.3 UMETNIKI ROJENI V SLOVENJ GRADCU

Slovenj Gradec so na prehodu v 20. stoletje zaznamovale močne umetniške osebnosti, ki so se uveljavile v zavesti domače in mednarodne javnosti. Svetovno znani skladatelj Hugo Wolf, pesnik Ernest Goll in kipar Franc Berneker. Vsem

52 trem je podeţelsko mestece nudilo »tisto nekaj«, pa vendar premalo, zato so iskali izobrazbo in potrditev v večjih evropskih središčih. (Zlatar, 2003, str. 2)

Te tri umetnike in njihove usode bom v nadaljevanju diplomske naloge tudi predstavila.

4.3.1 Hugo Wolf

Hugo Wolf se je rodil 13. marca 1860 v Slovenj Gradcu. Po materini in tudi po očetovi strani so bili njegovi predniki slovenskega rodu. Doma so ga vzgajali v nemškem duhu. Njegov oče Filip je bil navdušen glasbenik: igral je violino, kitaro, flavto in harfo. Ustanovil je celo hišni orkester. Huga je glasbeno najprej vzgajal oče, ki ga učil igrati violino in klavir. Ker je bil glasbeno zelo nadarjen (imel je absoluten posluh), je hitro napredoval. S petim letom starosti je ţe sodeloval v očetovem orkestru. Igral je drugo violino. S šestim letom je prvič javno nastopil. Leta 1865 je začel obiskovati dvojezično osnovno šolo. Ko je bil Hugo star deset let, so ga vpisali v niţjo gimnazijo v Gradcu; nato je nadaljeval šolanje v Št. Pavlu na Koroškem in v Mariboru. Bil je izvrsten pevec in igrati je znal na klavir in orgle. (Dorschel, 1990, str. 6–7)

Leta 1875 je odšel na Dunaj in se vpisal na konservatorij. Študiral je klavir, harmonijo in kompozicijo. Po dveh letih študija je moral zapustiti konservatorij. Nastopila so leta velike revščine, pomanjkanja, poniţevanja ter telesnega in duševnega trpljenja. Preţivljal se je s priloţnostnim igranjem na klavir, korepetiranjem in poučevanjem klavirja. Ob tem pa je vztrajno študiral dela velikih glasbenikov (Bacha, Beethovna, Schuberta, Schumanna, Berlioza, Wagnerja) in pesnikov (Goetheja, Heineja…). Redno je obiskoval koncerte, operne predstave in druge glasbene prireditve. (Dorschel, 1990, str. 7)

Leta 1881 je dobil mesto drugega dirigenta opere v Salzburgu, a se je po enem letu vrnil na Dunaj in leta 1884 postal glasbeni kritik pri časopisu Wiener Salonblatt. Leta 1887 mu je nenadoma umrl oče, kar ga je zelo prizadelo. Nesreča

53 in ţalost pa sta v njem odprla neusahljivi vrelec in sprostila njegov genij. Nastopila so najplodnejša leta njegovega ustvarjanja. Zaloţbe so začele objavljati njegova dela. Na koncertih so izvajali njegove pesmi in od povsod so prihajala priznanja. Leta 1897 je bilo ustanovljeno društvo Hugo Wolf na Dunaju. Ustvarjalno delo pa je ustavila neozdravljiva bolezen. Doţivel je ţivčni zlom. Po neuspelem poskusu samomora so ga premestili v bolnišnico za duševne bolezni, kjer je 22. 2. 1903 umrl. Pokopan je na Dunaju v bliţini Beethovna in Schuberta. (Dorschel, 1990, str. 8–9)

Napisal je preko 300 samospevov, ki so izšli v zbirkah: Goethejeve pesmi (51), Morikejeve pesmi (53), Eichendorffove pesmi (43), Španska pesmarica (30), Italijanska pesmarica (46) in več manjših zvezkov; poleg tega pa je ustvaril še več zborovskih del, skladb za klavir, orkester, opero Der Corregidor in pesmi z orkestralno spremljavo… V svojih pesmih je glasbo podredil besedilu. Izrazne moţnosti klavirja je povzdignil do zvočnih razseţnosti simfoničnega orkestra. Po Schubertu je največji mojster samospeva, kar jih pozna zgodovina glasbe. (Leskovar, 1988, str. 17)

Spomin na Huga Wolfa ţivi še danes: Prireditve ob 130-letnici rojstva in uradna potrditev Wolfovega slovenskega rodu so imele velik odmev. 13. marca 1990 je v Slovenj Gradcu potekala osrednja slovesnost, na kateri so nastopili Simfonični orkester RTV Ljubljana, Novi ljubljanski godalni kvartet in pevci solisti. V okvir prireditve je spadalo tudi odkritje Wolfovga bronastega doprsnega kipa na pročelju rojstne hiše in otvoritev mednarodne razstave o Hugo Wolfu v Galeriji likovnih umetnikov. Leta 1993 je bilo v Slovenj Gradcu ustanovljeno Društvo Hugo Wolf, ki spodbuja raziskovanje in izvajanje njegovih del. Ob sodelovanju Mestne občine so izvedli 1. mednarodni simpozij o ţivljenju in delu priznanega glasbenika.

Leta 1994 je v Slovenj Gradcu prvič sploh izšla knjiţica Modeste Wolf- Strasher, Hugove najmlajše sestre, Spomini na dom in sicer dvojezično v izvirni nemščini in v prevodu v slovenščini. Za krajane pa je danes najzanimivejša njegova rojstna hiša na Glavnem trgu, kjer prebiva Glasbena šola . Tam redno prirejajo Wolfove mednarodne solovske šole. (Lasbaher, 1999, str. 73–74)

Wolf je v svetu zelo priznan skladatelj; predvsem v ZDA in na Japonskem so ustanovili društva in inštitute Huga Wolfa. Sodelovanje slovenjgraškega društva s temi institucijami lahko razumemo kot še eno obliko nadnacionalnih povezav, ki so utemeljene na načelih omreţij. To je pomembno za slovenjgraški turizem in kulturo, saj vsako leto Wolfovo rojstno hišo obišče več organiziranih skupin in nenajavljenih posameznikov iz domovine in tujine.(Lasbaher, 1999, str. 75)

Slika 6: Hugo Wolf

Vir: Dorschel, (1990, str. 1)

4.3.2 Franc Berneker

Franc Berneker je bil rojen leta 1874 na Gradišču pri Slovenj Gradcu. Bil je nezakonski, zato je najzgodnejše otroštvo preţivel pri stari mami v hribih. Po

55 njeni smrti ga je k sebi vzela mati, ki je bila perica in sluţkinja v starotrškem ţupnišču. (Turičnik, 1992, str. 53–54)

V letih 1878–1898 je Berneker obiskoval ljudsko šolo v Slovenj Gradcu. Končal je samo štiri razrede osnovne šole. Prvi kiparski pouk je pridobil v obrtniški delavnici pri mojstru Ignaciju Oblaku, ko je le ta s svojimi pomočniki prišel obnavljat stranske oltarje v ţupnijski cerkvi na Selah. Štiriletno sluţenje v pozlatarski in podobarski delavnici je bilo dinamično, delavnica pa se je selila iz kraja v kraj, kjer je izvrševala različna naročila. To je Bernekerja kmalu začelo dolgočasiti. Po štirih letih je delavnico zapustil brez mojstrovega učnega spričevala. Po tem se odpravil v tujino. V Gradcu je kot hospitant obiskoval obrtno šolo, kjer se je uril v modeliranju, risanju in slikanju. Profesor na obrtni šoli je opazil njegovo nadarjenost in ga začel spodbujati k študiju.(Španţel in Zlatar, 2001, str. 14)

Berneker je bil v šolskem letu 1897/98 sprejet kot izredni študent na Akademijo za upodabljajoče umetnosti na Dunaju. Po štirih letih je končal študij na splošni kiparski šoli pri profesorju Edmundu Hellmerju. Med študijem je prejemal podporo pri Posojilnici v Celju in od rojstnega okraja Slovenj Gradec. Največ mu je pomagal Ignacij Oblak. Po končanem študiju je ţivel in ustvarjal na Dunaju. Uredil si je skromen atelje, v katerem je ustvaril svoja najboljša dela. Bil je sopotnik slovenskih impresionistov, z njimi je razstavljal in bil član umetniškega kluba Sava.(Čopič, 1984, str. 22–23)

Franc Berneker je na Dunaju v prvem desetletju 20. stoletja ustvaril svoja najboljša kiparska dela. Njegova dela je mogoče razvrstiti v več kategorij: 1. Dela s tragično vsebino: Beda (1902), Proletarec (1903), Samota (1903), Naplavljenec (1903), Katastrofa (1905), Ţrtve (1905).

2. Portreti: Portret dečka (1904), prvi portret Otona Ţupančiča (1905), drugi portret Otona Ţupančiča (1907), dvojni portret Zdenka Vidic in Mira Ban (ok. 1907), ţenska glava (1909), deklica Suzanica (1912). Kipar je v portretih pokazal

56 velik razpon klesarskega znanja Iz kamna je znal oblikovati tudi najmanjše detajle, obrazno fiziognomijo, notranjo napetost in čustvovanje protagonistov. 3. Spomeniki in nagrobniki: osnutek za spomenik Adamiču in Lundru (1908), spomenik Primoţu Trubarju (1908- 1910), osnutek za Kettejev spomenik (1910), osnutek za Krekov spomenik (1918), osnutek za Krekov nagrobnik (1918), osnutek za Turnerjev nagrobnik, Štirje letni časi (1900-1901), nagrobnik s poprsjem dr. Ivana Dečka (1910)… (Povzeto po Španţel in Zlatar, 2001, str. 21– 31)

Bernekerjevih kipov na razstavah ni bilo veliko, toda dovolj, da si je utrdil sloves najboljšega slovenskega kiparja. Nova imena mladih kiparjev ga niso ogroţala. Kiparsko delo je na začetku prve svetovne vojne odpadlo, proti koncu vojne pa je dobil v obrtnem muzeju prostor za kiparjenje v prostem času. (Čopič, 1984, str. 10)

Berneker je po vojni prišel v Ljubljano, saj je bil njegov atelje na Dunaju med vojno uničen. Nastanil se je v Ljubljani. Začele so se pojavljati materialne teţave. Boleča zanj pa je bila tudi odrinjenost in zgroţenost nad novimi in surovimi oblikami, ki so vdirale v kiparstvo (takrat so jih imenovali moderna umetnost) . V tem obdobju je ustvarjal in vedno znova dobival nova naročila. Leta 1930 je Berneker dobil honorarno zaposlitev na tehnični srednji šoli namesto obolelega profesorja. Delo z mladimi ga je znova spodbudilo. Stanoval je v Narodni galeriji. Po kratkotrajni bolezni je 16. maja 1932 v Ljubljani umrl. (Čopič, 1984, str. 10– 11)

Bernekerjeva kiparska dela večina hranita slovenjgraška galerija in Narodna galerija v Ljubljani. Bil je pomemben razvojni člen slovenskega kiparstva zaradi svoje umetniške kvalitete, s katero je dosegel v kratkem času lepo stopnjo realističnega kiparstva. Le-tega je obogatil z novimi oblikami. Odločilna je bila njegova kvaliteta. (Odsevanja, 2002, str. 62)

Slika 7: Bernekerjeva rojstna hiša

Fotografirala Alenka Triplat

4.3.2.1 Bernekerjava nagrada

Bernekerjevo nagrado so prvič podelili leta 1975: podeljuje jo občinska kulturna skupnost kot najvišje občinsko priznanje za kvalitetno, ustvarjalno in dolgoletno delo in za prispevek k samoupravni organiziranosti kulturnega področja v občini Slovenj Gradcu. Tudi Bernekerjevo plaketo so prvič podelili leta 1975: s tem priznanjem občinska kulturna skupnost spodbuja ustvarjalnost in moralno priznava uspešno in dolgoletno delo na kateremkoli kulturnem področju v občini. (Pogačnik, 1981, str. 35)

Letos je Bernekerjevo nagrado dobil Franc Šegovc, plakete pa Anton Uršej, Mihaela Lenart in Godalni orkester Glasbene šole Slovenj Gradec.

4.3.3 Ernest Goll

Ernest Goll se je rodil v Slovenj Gradcu 14. marca 1887 v ugledni nemški druţini. Njegovi starši so bili lastniki hotela in pošte na Glavnem trgu. Obiskoval je realno gimnazijo v Mariboru. (Tuičnik, 1992, str. 53)

Leta 1905 se je preselil v Gradec, kjer je najprej študiral pravo, zatem se je prepisal na študij germanistike in francoščine. V času njegovega ţivljenja je bil Goll neprepoznaven med domačini. Njegova nestrpnost do polovičnih čustev in polovičnih razmerij med ljudmi ga je morda pripravila do tega, da je petindvajsetletni naredil samomor s skokom z okna v drugem nadstropju graške univerze. (Lasbaher, 1999, str. 76)

Aprila 1997 so v rojstni hiši pesnika, v kateri je ţe od nekdaj mestni hotel, predstavili dvojezično Gollovo edino pesniško zbirko V trpki deţeli človeka- Im bitteren Menschenland. V slovenščino je objavljeni del Gollovih pesmi prevedel Vinko Ošlak. Knjigo, ki je nedvomno lep doseţek slovenjgraške zaloţbe Cerdonis, je uredil Andrej Makuc. Glavno študijo z naslovom Pozabljeni in zamolčani pesnik iz Slovenj Gradca je prispeval prevajalec Vinko Ošlak sam. Predstavitev knjige so se udeleţili bliţnji in daljni Gollovi sorodniki ter številni gostje iz Avstrije. Ob tej priloţnosti so pesniku na rojstni hiši odkrili spominsko ploščo. (Lasbaher, 1999, str. 76)

4.4 UMETNIKI, PRISELJENI V SLOVENJ GRADEC

V tem poglavju bom pisala o umetnikih, ki so v Slovenj Gradec prišli od drugod in tu zasloveli s svojim delovanjem in ustvarjanjem.

4.4.1 Franc Ksaver Meško

28. oktobra 1874 se je v Ključarovcih blizu Ormoţa rodil slovenski pisatelj Franc Ksaver Merško. Po osnovni šoli je obiskoval niţjo gimnazijo na Ptuju, višjo pa v Celju, kjer je leta 1894 maturiral. (Janeţič, 1994, str. 7–8)

Ţe v ljudski šoli je odkrival svoj pisateljski talent. Meško se je najprej vpisal v mariborsko bogoslovje (1894), študij pa zaključil v Celovcu (1897). V Mariboru se ni povsem znašel, nekoliko bolje je bilo v Celovcu, kjer je našel tudi somišljenike. Duhovniško sluţbo je najprej opravljal po raznih ţupnijah na

Koroškem. Leta 1921 je prišel na Sele in tam ostal do svoje smrti. (Odsevanja, 2004, str. 9)

Med prvo svetovno vojno je bil zaprt v Beljaku, po koncu vojne je moral beţati s Koroške. Tudi med drugo svetovno vojno ja bil zaprt, potem pa pregnan na Hrvaško. Kasneje se je zatekel v samostan v Stično na Dolenjskem, kjer je dočakal konec vojne. V svojo ţupnijo se je vrnil 15. junija 1945. Ob svojih duhovniških opravilih se je sedemdesetletni pisatelj ponovno lahko posvetil knjigam, prijazno je sprejemal obiske ter potrpeţljivo prenašal bolezen in starost. 11. januarja leta 1964 je Meško umrl v slovenjgraški bolnišnici. (Janeţič, 1994, str. 8)

Meško je začel pisati ţe v gimnaziji, najprej pesmi (prva objava leta 1892), potem vse bolj prozo. Kmalu je začel sodelovati v Ljubljanskem Zvonu (1895), Domu in svetu ter drugih revijah in listih. Njegove knjige so izhajale zlasti pri Slovenski Matici in Mohorjevi druţbi. Najlepše se je Meško izpovedal v svojih razmišljajočih črticah, ki jih je izdal v dveh knjigah: Ob tihih večerih (1904) in Mir boţji (1906). Ljubezen do domovine izpričuje zlasti roman Na Poljani (1907) in Kam plovemo?, zgodovinsko snov obravnavajo povesti Drama izza davnih dni (1908), Črna smrt (1911), Kobilice (1914). Meško je napisal tudi več iger z domoljubno, kmečko in versko vsebino in celo vrsto črtic, novel, razmišljanj, legend, člankov, esejev, potopisov ter osebnih spominov, dram: Na smrt obsojeni, Pri Hrastovih, Mati. Še posebej se je uveljavil kot mladinski pisatelj, o čemer priča zlasti šest zvezkov mladinskih zgodb z naslovom Mladim srcem (1911– 1964). V posebni knjigi so izšle tudi Meškove pesmi (1945). (Janeţič, 1994, str. 8–9)

Spomin na Meška ţivi še danes: Prejšnjo Cerkveno ulico so preimenovali v Meškovo ulico. Pevci s Sel so leta 1966 ustanovili moški pevski zbor in ga poimenovali po njem. Meškovo ime je prevzelo tudi selsko kulturno društvo.

Meškovo pot so uredili krajani Sel, Vrh in Gmajne v okviru turističnega društva MURN. Doprsni kip Ksaverja Meška so v Slovenj Gradcu odkrili pred cerkvijo Sv. Duha ob 120-letnici njegovega rojstva (29. 10. 1994). Knjiţnica v Slovenj Gradcu je prevzela pisateljevo ime v svoj naslov oz. poimenovanje leta 1974, ob 100-letnici njegove smrti. Kmalu po Meškovi smrti je Jakob Soklič v mestnem ţupnišču uredil Meškovo spominsko sobo in zbral nekatere dragocene predmete, predvsem pa prenesel v ta muzej pisateljevo knjiţnico, in tako pribliţal pisateljevo delo in ţivljenje obiskovalcem. Knjiţnica Ksaverja Meška je leta 2004 počastila pisatelja s tem, da je odprla sredi mesta prodajo oz. posredovalnico starih knjig – Meškovo bukvarno.

Tako Slovenj Gradec in Sele spoštljivo ohranjata spomin na Franca Ksaverja Meška, pisatelja, dramatika, pesnika, duhovnika in bojevnika za pravice Slovencev na Koroškem. (Odsevanja, 2004, str. 17)

4.4.2 Ljuba Prenner

Ljuba Prenner se je rodila 19. junija 1906 na Fari pri Prevaljah na Koroškem. Krstili so jo za Amalijo, vendar si je kasneje spremenila ime v Ljuba. Njen oče je bil Kočevski Nemec, mama pa Slovenka. Oče je zelo slabo govoril slovensko, mama pa ni znala nemško in Ljuba se je v strpnem druţinskem ozračju ţe od malih nog zelo dobro naučila jezikov obeh staršev. Po nekajkratnih selitvah se je druţina Prennerjevih ustalila v Slovenj Gradcu. Ţe v mladostnih letih je Ljuba zelo rada brala.(Gabrič et al., 2000, str. 185)

V prvi razred so jo vpisali v Rušah. Ostale tri razrede ljudske šole je končala v Slovenj Gradcu. Leta 1919 se je vpisala na niţjo gimnazijo na Ptuju, kjer je naredila prve tri razrede. Očetu je zmanjkalo denarja za nadaljevanje šolanja, zato se je vrnila domov in v naslednjem letu končala četrti razred v Celju ter opravila malo maturo na Ptuju. Za štiri leta se je zaposlila v advokatski pisarni dr. Ferda

Pirnata v Slovenj Gradcu, po advokatovi smrti je odšla v Beograd. O njenem beograjskem obdobju vemo zelo malo. Po vrnitvi domov je delala izpit za sedmi razred gimnazije. 11. junija 1930 je redno maturirala. Jeseni istega leta se je vpisala na pravno fakulteto, ki jo je leta 1936 uspešno končala. (Horvat et al., 1997, str. 7–10)

Po diplomi se je za nekaj let vrnila v Slovenj Gradec, kjer je najprej opravljala prakso na sodišču, potem pa delala kot odvetniška pripravnica. Ţivljenje v majhnem mestu ji ni bilo pisano na koţo, saj je pogrešala gledališče in literarno druţbo. Tako se je leta 1939 vrnila v Ljubljano. Še istega leta je postala članica društva slovenskih knjiţevnikov. V tem času je začela pisati: Trojica (roman iz dijaškega ţivljenja), Pohorska vigred (povest o kmečkih ljudeh), Mejniki ali kronika malega mesta, Ţivljenje za hrbtom (opisale je ţivljenje po vojni). Neznani storilec (prva slovenska kriminalka, napisala jo je leta 1939), Veliki moţ in Gordijski vozel (komediji). (Gea, 2005, str. 73–74)

Ljuba Prenner je leta 1941, potem ko je opravila tri rigorozne izpite, dosegla doktorat prava. Naslednje leto je opravila še advokatski izpit, tako da je lahko samostojno opravljala delo advokata. V času druge svetovne vojne se je dejavno vključila v Osvobodilno fronto (OF), saj je bil zanjo to edini pravi način obrambe domovine. Poleg tega je raznašala in tiskala ilegalni tisk. Najpomembnejše pa je bilo njeno reševanje Slovencev iz zapora. Prennerjeva jih je branila na sodišču. Ker se po vojni ni strinjala s političnim in idejnim svetom nove komunistične oblasti, je bila zaprta in poslana na prisilno delo. Ljuba Prenner vsekakor ni bila tipična ţenska – ne po poklicu in ne po zunanjosti. (Gea, 2005, str. 74–75)

Leta 1950 se je vrnila iz zapora. Bila je brez sluţbe. Leta brez advokature so jo zaznamovala z zagrenjenostjo in ţalostjo. Dosegla je, da so jo 17. marca 1954 ponovno vpisali v imenik odvetnikov in odprla je svojo pisarno. Zaradi nespoštovanja kulturnega molka so jo izključili iz Društva slovenskih pisateljev. Moţnosti za literarni razvoj so bile omejene. Nobena zaloţba ni sprejela njenih besedil v objavo. (Horvat et al., 1997, str. 30–34)

Vzroke za Ljubino drugačnost je teţko iskati. Katere sile so jo vodile, da je počasi, a vztrajno spreminjala svojo zunanjo podobo? Glavni kamen spotike je bil njen zunanji moški videz, ki mu je sledila vse svoje ţivljenje. V rodnem Slovenj Gradcu so jo poznali kot veseljaško in zelo druţabno dekle z veliko moškimi lastnostmi. Ko si je v najstniških letih ostrigla dolge lase, je počasi prevzemala moško drţo. S cigareto v roki in samozavestno drţo je začela nositi moško srajco, kravato, krilo, moške čevlje in moški plašč. Eden njenih prijateljev je zapisal: »Bili smo fantovska druţba, ki se je pozno ponoči vračala iz gostilne, majali smo se in peli, pa se spomni eden da gre lulat. Vsi smo ga posnemali in šli lulat in tudi Ljuba je lulala tako kot mi. Bila je kot fant in nam enaka.« Večje teţave pri sprejemanju njene moške identitete je imela starejša generacija. Ko se je neko nedeljo v cerkvi prikazala v moški obleki in klobukom na glavi, so na njej obstale oči in zlobni nasmehi vseh prisotnih. Ljuba je zbeţala domov in se zjokala. Večkrat je jokala. Nekoč je rekla, da je vsak moški vreden več od nje samo zaradi tistega koščka telesa več. (Cosmopolitan, 2003, str. 27)

Njena volja, da najde ţivljenjsko srečo jo je vodila naprej. Iskala je druţino, druţinsko vzdušje, otroke in ljubezen. Pomoč in tolaţbo je našla pri Bučinekovih iz Šmiklavţa. Po letu 1970 pa se je njeno zdravje začelo slabšati. Zbolela je za rakom. Umrla je 18. septembra 1977 v Ljubljani. (Horvat e tal., 1997,str. 30–34)

Leto 2006 je bilo za Slovenjgradčane, Korošce in tudi širše na Slovenskem z nekaj prireditvami ter spominskimi slovesnostmi povezano z ţivljenjem in delom dr. Ljube Prenner. Za časa njenega ţivljenja so jo ljudje tako rekoč vzeli za svojo: kot odvetnico, pisateljico in še posebej kot preprostega, dobrega človeka.

Prireditve ob 100. obletnici rojstva dr. Ljube Prenner: Natis in izid romana Bruc. Zaloţila ga je slovenjgraška zaloţba Cerdonis. Odkritje spominske plošče na Fari. 16. junija so odkrili na Prevaljah spominsko ploščo na hiši, kjer se je Ljuba rodila.

18. junija 2006 je bila v večnamenski polni dvorani OŠ Šmiklavţ uprizoritev spevoigre Vasovalci. Odkritje Stričkove sobe pri Bučineku. Šmiklavška postavitev Vasovalcev je bila velik poklon domačinov spominu na Ljubo Prenner, ki je zadnja leta svojega ţivljenja preţivela v njihovem kraju, in hkrati lep pevski, gledališki in kulturni dogodek. Po predstavi je bila slovesna otvoritev spominske Stričkove sobe (Striček so jo klicali domači). Spominska slovesnost na pokopališču v Starem trgu.

Slika 8: Slika dr. Ljube Prenner

Vir: Gabrič et al. (2000, str. 54)

4.4.3 Karel Pečko

Akademski slikar in umetnik Karel Pečko se je rodil 29. 9. 1920 v Vuhredu. Ţe v mladosti je moral v svet, kjer je kot priloţnostni delavec pomagal urejati hudournike; bil je gozdarski delavec, delal je tudi v tovarni na Muti, kjer se je priučil kovaštva. Med drugo svetovno vojno je bil mobiliziran in poslan na prisilno delo v Nemčijo. (Pečko, 1992, str. 154)

Leta 1946 so se mu začele izpolnjevati sanje. Najprej je nadomestil manjkajoče razrede gimnazije, nato se je vpisal na šolo za umetno obrt v Ljubljani in potem na Akademijo za likovno umetnost, kjer je ţe leta 1954 diplomiral. Študijsko je

64 potoval v Italijo, Avstrijo, Nemčijo, Francijo, Češko in Slovaško. Od 1954 do 1962 je bil likovni pedagog na niţji gimnaziji na osnovni šoli v Slovenj Gradcu. Leta 1957 so ustanovili Umetnostni paviljon, ki ga je sprva vodil ob svojem rednem delu v šoli, od 1963 pa je bil ravnatelj galerije. Od leta 1975 dalje je vodil tudi Zavod za kulturo v Slovenj Gradcu. (Sedej, 1989, str. 107)

Tako kot za vse Pečkovo delo je tudi za njegovo slikarstvo bistveno, da je najtesneje povezano z domačim koroškim ambientom. Posvečeno je odkrivanju in počastitvi njegovega naravnega in kulturnega izročila, ki mu je vtisnila pečat ţe srednjeveška in baročna umetnost. V Pečkovi umetnosti so ob značilnejših portretih sprva najbolj izstopale risbe slovenjgraških dvorišč, ki jih je dojel kot srca hiš. Kasneje je potopil pogled na slovenjgraški trg ali krošnje v drevoredih. Po letu 1974 se je usmeril na Uršljo goro. Gora, ki jo je postopoma posvojil, je bila še »neosvojena«. Izkazal ji je prav ljubeče razmerje, jo slikal v vsemogočnih oblikah, ponekod jo je učlovečil in jo upodobil kot zamišljeno belo ţeno, ali jo prebudil iz stoletnega sna kot ţametno naslikan kip. Uršlja gora mu je naklonila trajen navdih. (Ampak, 2006, str. 54)

Slikarjev opus zajema poleg številnih skic, risb, oljnih slik, mozaikov in pastelov tudi več stenskih kompozicij na javnih mestih in tapiserij. Njegova dela lahko najdemo tudi na številnih javnih mestih: Splošni bolnišnici Slovenj Gradec, restavraciji Bellevue, dvorcu Rotenturn, hotelu Kompas, poslovni stavbi Lesne in v zasebnih hišah. Na Bledu je v vili »Moj mir« tudi umetnikov vitraj. Njegova dela je mogoče najti v zasebnih zbirkah po vsem svetu: Avstriji, Nemčiji, Švedski, Franciji, Švici, Angliji, Grčiji, Tunisu, na Japonskem, v Avstraliji, ZDA in Kanadi . (Sedej, 1989, str. 107)

Pečko se je ukvarjal tudi z oblikovanjem keramike, grafičnim oblikovanjem monografij, katalogov in plakatov, delal je scene za lutkovno gledališče, hkrati pa bil mentor drugim slikarjem (Joţetu Tisnikarju in drugim). Kot galerist je ves čas spremljal sodobno slovensko likovno umetnost in sodeloval pri njenem predstavljanju. Pod njegovim vodstvom se je slovenjgraška galerija vključila tudi

65 v mednarodno likovno dejavnost. Za svoje delo na likovnem področju je dobil več nagrad in priznanj. Karel Pečko pa je imel tudi veliko samostojnih in skupnih razstav. (Sedej, 1989, str. 107)

Kljub visoki starosti je še danes ena ključnih osebnosti slovenjgraške umetnosti in kulture.

Slika 9: Slika Karla Pečka z naslovom Uršlja gora

Vir: Pečko (1992, str. 127)

4.4.4 Joţe Tisnikar

Joţe Tisnikar se je rodil 28. februarja 1928 v Mislinji. Kadar se je Joţe spominjal otroštva, je največ govoril o materi. Bila je dobra ţenska, polna neizčrpne ţivljenjske sile in potrpeţljivosti in imela je vedno čas za vse. Osnovno šolo je obiskoval v Mislinji, vendar jo je ţe po štirih letih prenehal obiskovati. Po očetovi smrti 1947 je delal v Tovarni papirja in materi pomagal skrbeti za brate in sestre. Leta 1951 pa se je zaposlil v slovenjgraški bolnišnici na oddelku za hudo bolne. (Tomašević, 1978, str. 44–52)

Po nekaj letih dela na tem oddelku je pričel z delom v prosekturi. Prvič je obduciral moškega, ko mu je bilo okoli trideset let. In kako je začel slikati?

Nekega dne je prišel Joţe v mrtvašnico, kjer je bilo več mrličev. Stopil je k vozičku in privzdignil črno ponjavo. Bil je zaprepaden. Pod pregrinjalom je zagledal prijatelja, o katerem ni vedel, da je umrl. Ko je ostal sam, se je poskušal spomniti, kakšen je bil njegov prijatelj, ko je bil še ţiv. Spomniti se ga je poskušal v različnih okoliščinah, v spomin si je poskušal priklicati njegov obraza, besede... Prišlo mu je na misel, da bi ga narisa. Vzel je list in svinčnik in začel risati. Ugotovil je, da ga risba spominja na mrtvega prijatelja.(Sodobnost, 1997, str, 1002–1004)

Takrat je Tisnikarju pomagala tudi srečna okoliščina, da je v mestu ţivel profesor Karel Pečko. Ob neki priloţnosti mu je Tisnikar pokazal izdelek in Pečko je bil navdušen. Tisnikarja je začel spodbujati in ga slikarsko usmerjati. Zaradi teh spodbud ga je zgrabila slikarska strast. Slikal je vedno, kadar je bil prost. Na njegovih slikah prevladuje zeleno modra barva, ki jo je pripravljal sam iz organskih snovi, ker ni maral uporabljati kupljene barve iz tube. » Tudi stari mojstri so si sami pripravljali barve iz krvi in ţolča, zato so njihove barve obstojne. Razen tega je vsa prosektura v zelenem in modrem, pa lahko ljudi, ki se trudijo priti k meni, prikaţem samo z barvami, ki jih naredim sam.« (Tomašević, 1978, str. 31)

Sam, ločen od ljudi, najpogosteje ponoči, je Tisnikar prebil večji del svojega ţivljenja v globokem prepričanju, da pomaga človeku, tako mrtvemu, kot tistemu, ki je zjutraj prišel v bolnišnico. Iz te njegove vere, posvečenosti, se je rodila moč, pretresljivost in enkratnost njegovega slikarstva. V več kot petindvajsetletnem slikarskem obdobju je Joţe Tisnikar naslikal okoli 400 slik. Toda tako kot pogosto ni bil zadovoljen s svojim ţivljenjem, ni bil zadovoljne s svojimi slikami. V depresivnem stanju jih je večkrat tudi uničeval. (Tomašević, 1978, str. 30–31)

Tisnikarjevo umetniško ustvarjalnost je moţno strniti na več tematskih krogov: okolje bolnišnice, prosekture, mrtvašnice (npr. Pouk v secirnici, Pred mrtvašnico, Bolnišnica, Secirnica); minljivost, slovo (Grobarji, Na pokopališču);

gostilniško ozračje (Gostilna, Mislinjske gostilne, Rozmanova gostilna); tradicija, folklora; ţivali, ki jih prikazuje Tisnikar, razkrivajo antropomorfne poteze. Najbolj pogosto upodobljeni ţivali sta krokar5 in čriček; avtoportreti; med zadnjimi slikami je nekaj karnevalskih motivov. (Sodobnost, 1997, str, 1005–1006)

Pod mentorstvom Karla Pečka je lata 1958 prvič samostojno razstavljal v Ljubljani. Leta 1964 je postal član društva likovnih umetnikov in prvič razstavljal v tujini. Za lutkovno igro Mrtvec pride po ljubico je leta 1986 naredil likovno zasnovo, leta 1989 pa scenske predloge za dramo Sings za Shakespeare Theatre v Londonu. Leta 1990 je nastopil v predstavi Brigade lepote in igral samega sebe. Od leta 1958 je več kot stokrat samostojno razstavljal doma in v tujini ter sodeloval na številnih skupnih razstavah. (Odsevanja, 1999, str. 62)

Joţe Tisnikar je nekoč dejall: » Ţivljenje je globoko kot morje. Človek priplava na površje, odigra svojo vlogo, se malo nasmeji in spet potone v globino. Za njim pa pridejo drugi.« (Odsevanja, 1999, str. 61)

Joţe Tisnikar je ustvarjal vse do smrti. Umrl je 30. oktobra 1998. Lani je minilo deset let od Tisnikarjeve smrti. V Galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu so v njegov spomin priredili: razstavo del Joţeta Tisnikarja in zbirke »Hommage Tisnikarju«;

5Krokarja je imel Tisnikar udomačenega. Simbolika krokarja v evropskem prostoru in novejšem času pomeni nekaj negativnega, zloveščega, znanilca smrti. V Mahabharati je slednje sorodno, sicer pa Vzhod praviloma pozna krokarja v pozitivnem smislu, vse do Stare zaveze, ko Noe izpusti krokarja, ţeleč preveriti ali se je ţe pokazalo kopno. (Sodobnost, 1997, str, 1005)

simpozij o ţivljenju in delu slikarja Joţeta Tisnikarja. Fenomen slikarja so spoznavali ob predavanjih umetnostnih zgodovinarjev, filozofov, estetov, sociologov in drugih strokovnjakov. (Štalekar, Novak, 2008, str. 22)

Slika 10: Slika Joţeta Tisnikarja

Vir: Tomašvić (1978, srt. 145)

4.4.5 Bogdan Borčić

Bogdan Borčić se je rodil 26. septembra 1926 v Ljubljani. Končal je Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani in na isti akademiji vpisal podiplomski študij slikarstva. Izpopolnjeval se je na študijskih potovanjih po Evropi, od leta 1958 in do 1959 v slovitem ateljeju v Parizu. Na ALU v Ljubljani je poučeval na slikarskem oddelku (od 1969 do 1973), od 1973 do 1984 pa na grafičnem oddelku. Leta 1979 je deloval kot gostujoči profesor na grafičnem oddelku Likovne akademije v Monsu v Belgiji. Od leta 1980 ţivi in ustvarja v Slovenj Gradcu. (Povzeto po Borčić, 2001)

Za razvoj slikarstva Bogdana Borčića so pomembne tri slikarske smeri: abstraktni ekspresionizem, informel in geometrijska abstrakcija. Vendar so ti motivi ostali v ozadju; Borčićevo delo so usmerjali kot nekakšna podtalna motivacija. Informel je v Borčićevem slikarstvu pomemben, ker ga je spodbudil k razmišljanju o reprezentacijski funkciji slike ter o materialu, iz katerega je slika. Barva ima tako moč, da lahko govorimo o totalnem doţivetju barve v fizičnem in

69 duhovnem smislu, ki ji je enakovredna le notranja intenzivnost snovi, torej struktura njenega bistva, platnu, pastoznih nanosih in uporabi drugih, neslikarskih materialov. Na nekaterih slikah je olju primešal mavec, drugod beli oljni barvi mivko in tako dobil prostorsko sliko povsem dvodimenzionalnega motiva. (Borčić, 2003, str. 15)

Več kot stokrat je samostojno razstavljal in sodeloval na mnogih pomembnih razstavah grafike doma in v tujini. Od leta 1959 je sodeloval na vseh razstavah Mednarodnega grafičnega likovnega bienala v Ljubljani in bil tudi nagrajen. Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja, še posebej veliko v tujini. Leta 1999 je predstavil ves grafični opus na retrospektivni razstavi v Galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, izbore še v Mestni galeriji v Piranu in Mestni galeriji v Ljubljani (2000). Njegova dela hranijo pomembne zbirke doma in v tujini, ves grafični opus (809 grafik) pa je zbran (avtorjeva donacija) v Borčićevem kabinetu grafike v Galeriji Boţidarja Jakca v Kostanjevici na Krki. Pregledna razstava slikarskega opusa od 80. leta dalje, postavljena v Galeriji likovnih umetnosti Slovenj Gradec od 5. julija do 8. septembra 2002, je osnova za izbor stalne postavitve – Borčićeve zbirke slik. (Zlatar, 2003, str. 2–3)

Borčić je raziskovalec v slovenskem slikarstvu, kar pomeni, da odkriva drugačen predstavni svet, kot ga vidimo običajno: z odmikom od vseh znanih predstav vizualnega poustvarjanja je to način, ki ne prenese površnosti in neiskrenosti. Zato ni pretirano mnenje dr. Tomaţa Brejca, da je Bogdan Borčić eden najbolj nadarjenih slikarjev svoje generacije, ki s svojim poznim abstraktnim stilom sintetizira slikarsko mišljenje, v katerem je zaobjeto vse, kar je umetnik občutil, doţivel in dokončno občutil. (Povzeto po Borčić, 2001)

5 GLASBENA DEJAVNOST

V Slovenj Gradcu in Mislinjski dolini je bilo glasbeno ţivljenje v zadnjih stotih letih zelo ţivahno. V 19. stoletju je Wolfova druţina imela pomembno vlogo pri širjenju vokalne ter instrumentalne glasbe. Pred 1. svetovno vojno so nastale v nekaterih krajih vaške godbe in tamburaški zbori. Slovenj Gradec je imel salonski orkester ţe leta 1919. Med obema svetovnima vojnama je krajši čas obstajal jazz ansambel, mestna godba Slovenj Gradec pa je bila ustanovljena ţe l. 1934. Aktivne so bile vaške godbe v Šentilju, Trobljah, na Vrhah in v Starem trgu. Z okupatorjevim prihodom so orkestri in vaške godbe utihnili. V zadnjih desetletjih so v tem prostoru med Pohorjem in Uršljo goro delovali in še delujejo različni orkestri in ansambli. (Potočnik, 1997, str. 5)

Danes ţivi in deluje v Slovenj Gradcu in okolici veliko različnih ansamblov, skupin in posameznikov, ki se ukvarjajo z glasbo in širijo njeno tradicijo. V diplomski nalogi bom omenila le nekatere.

5.1 LJUBITELJSKO UKVARJANJE Z GLASBO

Nekatere kulturne skupine so večinoma številčno majhne in ponujajo malo moţnosti za obliko zanesljive statistične analize, ki je normalna pri večjih ustanovah in skupinah. Te skupine trajajo relativno kratek čas, pogosto zelo kratek čas. Pri relativno ali popolnoma neformalnih skupinah ali zdruţenjih sta hitrost oblikovanja in razpustitve ter kompleksnost notranjih razhajanj in spajanj lahko videti dokaj osupljivi. (Williams, 1997, str. 91–92)

Tudi v naši občini so obstajale razne glasbene skupine, zbori, ansambli, ki so trajali relativno kratek čas. Nekatere se obdrţijo le nekaj mesecev, tednov, nekatere več. V nadaljevanju bom pisala o tistih skupinah, ansamblih in zborih, ki so se obdrţali na sceni in imajo velik pomen za občino in njen kulturni razvoj.

5.1.1 Štirje kovači

Štirje kovači so danes eden izmed najstarejših še aktivnih narodnozabavnih ansamblov na Slovenskem. S svojo značilno glasbo, ki se je vseskozi razlikovala od glasbe drugih narodnozabavnih ansamblov, so si ţe v začetku pridobili svoj krog poslušalcev, ki pa se je z leti vse bolj širil. Z igranjem so začeli ţe daljnega leta 1954. Kar nekaj časa so iskali primerno ime. Ker pa so vsi štirje glasbeniki (Franc Šegovc, Tone Breznik, Tine Lakovšek, Maks Klančnik), kolikor jih je bilo na začetku, bili zaposleni v Tovarni kos, kjer je bila glavna dejavnost kovanje različnih izdelkov, so se odločili za ime Štirje kovači. To ime izstopa od imen ostalih narodnozabavnih ansamblov. (Vrhovnik, 1994, str. 22)

Nastopali so na porokah, veselicah, na hotelskih terasah in v dvoranah. Vse pogosteje so nastopali, igrali valčke in polke po mestih in vaseh med Pohorjem, Uršljo goro in Peco. Tedaj so bili zelo znani in priljubljeni Avseniki. Njihova glasba jih je pritegnila in navdušila. Vodja ansambla pojasnjuje: »Zavedali smo se, da so Avseniki le enkratni in nedosegljivi.« (Potočnik, 1994, str. 4)

Ko so ţe imeli nekaj svojih skladb, so bili leta 1955 povabljeni na radijsko snemanje za oddajo »Naša vas«, ki je potekalo na travniku ob navadnem magnetofonu. Leta 1966 so prvič snemali za televizijo. V tem obdobju so prvič posneli tudi svojo ploščo, na kateri so še danes priljubljene skladbe »Na pavre«, »Kam le čas beţi« in druge. Na začetku sta prepevala Franc Šegovc in Tine Lekovšek, ki je bil avtor takratnih besedil. Teme zanje je našel pri preprostem človeku, kmetu, v svojem vsakdanjem ţivljenju in naravi sami. V teh skladbah so ljudje prepoznavali svoj vsakdanjik. Ko so glasbeniki ţeleli petje v ansamblu obogatiti, so k sodelovanju povabili Hermino Šegovc. (Vrhovnik, 1994, str. 22)

Štirje kovači so se prvič predstavili v tujini leta 1969. Tedaj jih je povabila Slovenska izseljenska matica na turnejo po drţavah Zahodne Evrope. Peli in igrali so v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, v Luxenburgu in v Nemčiji. Turnejo v te

72 deţele so ponovili še leta 1980. Številne nastope so imeli tudi v sosednji Avstriji, gostovali pa so tudi na Japonskem. Čez Atlantski ocean so poleteli ţe večkrat. Tja jih je povabila Kanadsko-slovenska skupina iz Toronta. Vodja ansambla Šegovc se spominja: » Ko smo leta 1976 prvič gostovali med izseljenci, me je stisnilo pri srcu. Skoraj nisem verjel, da naša glasba izpoveduje tako globoka čustva.« (Potočnik, 1994, str. 6)

Štirje kovači so si v petdesetih letih delovanja prisluţili številne nagrade: Franca Šegovca, vodja, harmonikarja, skladatelja in aranţerja ansambla so leta 1997 okronali za kralja slovenskih polk in valčkov; leta 1998 je Franc Šegovc izdal knjigo z naslovom Naš »pobej« bo muzikant; leta 2000 je bila njihova skladba Kam le čas beţi izbrana za viţo stoletja; leta 2001 so iz rok Štefke Kučan prejeli priznanje Ljudje odprtih rok za dobrodelnost; leta 2002 so prejeli zlatega petelina v zvrsti narodnozabavne glasbe; leta 2004 je direktor zaloţbe Zlati zvoki Igor Podpečan podelil Francu Šegovcu zlato ploščo za dvojni album Pol stoletja; istega leta so v Koroškem pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu pripravili razstavo o Štirih kovačih. Obiskovalci so si lahko ogledali plošče, pesmarico, note, priznanja, fotografije, stara glasbila, staro narodno nošo… Svoja dela so razstavljali tudi likovni ustvarjalci in ustvarjalci kovin. (Nograšek, 2004, str. 12)

5.1.2 Oktet Lesna

Slovenjgraški pevci so leta 1977 ustanovili oktet. Oktet se je na začetku imenoval oktet Korotan Slovenj Gradec. Ţe naslednje leto so prvič nastopil na televizijski oddaji »Iz vsakega jutra raste dan«. Leta 1980 se je oktet preimenoval v »Oktet Lesna« Slovenj Gradec. Leta 1990 so sodelovali na promociji g. Milana Kučana za prvega predsednika Republike Slovenije. Začeli so z gostovanji. Naslednje leto so sodelovali na Marjanci. Leta 1992 so izdali video kaseto, tega leta pa so

73 priredili jubilejni koncert ob petnajsti obletnici. Gostovali so v ZDA in Kanadi. Za leto 1993 so prejeli Bernekerjevo nagrado. (povzeto po Turičnik, 2002)

V teh tridesetih letih je oktet nastopil v številnih koroških krajih in po vsej Sloveniji, bili so na vseh kontinentih, razen v Afriki. Prepevali so po mnogih drţavah Evrope, v ZDA, v Kanadi, v Avstraliji, v juţni Ameriki v Aziji. V oktetu so posebej ponosni na svoj zgodovinski nastop pod slovensko zastavo v OZN v New Yorku 3. avgusta 1992. Bili so prvi, ki so v političnem središču sveta zapeli Zdravljico. Pred petnajstimi leti so slovenjgraški oktetovci zapeli na vrhu enega od dvojčkov svetovnega trgovinskega centra v New Yorku. (Praprotnik, 2002, str. 7)

Na povabilo Slovenske izseljenske matice so bili oktetovci iz Slovenj Gradca na številnih gostovanjih med slovenskimi rojaki po svetu. Največkrat so bili pri Slovencih v ZDA in Kanadi. Njihovi nastopi v Clevelandu, Pittsburhu, Chicagu, Hamiltonu, na Niagari, v New Yorku, Washingtonu in drugje, niso bili le doţivetje za tamkajšnje Slovence, marveč tudi za pevce same. Tone Gašper je rekel, da ni kraja na svetu, kjer ne bi ţiveli Slovenci. »Tudi v gorah Juţne Amerike, kjer smo bili na obisku, smo zapeli za svojo dušo. Odziv je hitro prišel. Neki mladenič je zajuckal in rekel, glej, naši Slovenci.« (Praprotnik, 2002, str. 7)

Leta 2003 se je oktet odpravil tudi na daljno Islandijo. Tam so se srečali s pevci domačega mešanega pevskega zbora. Osrednja točka gostovanja okteta je bil nastop v mestni katedrali Domkirjan, ki je bil posvečen islandskemu drţavnemu prazniku. (Praprotnik, 2003, str. 7)

5.1.3 Pihalni orkester

Kot rojstno leto orkestra je zapisano leto 1934, čeprav nekateri viri posredno dokazujejo, da korenine segajo globlje v preteklost. Preverljivi podatki sporočajo, da je marca 1934 mestni občinski odbor prejel odlok, da v Slovenj Gradcu ustanovijo mestno godbo. Njeni prvi člani so postali godbeniki različnih glasbenih

74 skupin iz mesta in okolice. Med drugo svetovno vojno se je godba zaradi vojnih razmer razšla. Kmalu po vojni so jo hoteli nekateri posamezniki obnoviti, a so ugotovili, da je premalo godbenikov in da se je ohranilo le nekaj instrumentov. Šele leta 1947 je bilo zamisel mogoče uresničiti. Tedaj se je zanjo zavzela Tovarna meril, natančneje, njeno vodstvo in sindikat, povabili so skupaj godbenike in kupili glasbila in godba je začela vaditi in nastopati. (Breznik, 2001, str. 79)

Prvi godbeniki so bili skoraj vsi zaposleni v Tovarni meril. Godba je uspešno nastopala na mnogih proslavah in prireditvah, tudi na koroških festivalih. Na okrajni reviji godb v Rušah so jo poslušalci pozdravili z velikim navdušenjem (1959). Do leta 1960 jo je podpirala Tovarna meril. Potem se je preimenovala v Delavsko godbo Slovenj Gradec in postala samostojno društvo. Takrat so se ji pridruţili tudi godbeniki iz drugih podjetij. (Potočnik, 1997, str. 57–61)

Za 20-letno zelo bogato glasbeno in kulturno delo je godba leta 1967 prejela občinsko nagrado. Godba si je to nagrado zasluţila, saj je uspela kljub pomanjkanju materialnih sredstev ustvariti v tej zvrsti kulturne dejavnosti pomembno institucijo. V dvajsetih letih je godba imela 550 nastopov, vsak godbenik pa je vadil preko 3500 ur. (Bukovec e tal., 1982, str. 12)

Sledili so hudi časi. Tovarna ni zmogla več vseh potreb, ki bi omogočale normalno delo, zato je prevzel skrb za godbo občinski sindikat in tako razširil krog pristašev in sofinancerjev na celotno občinsko območje. Kadrovsko jo je pomagala okrepiti glasbena šola, od koder so prihajali godbeniki s primernim teoretičnim in praktičnim znanjem. S kvalitetno rastjo, kadrovsko krepitvijo, vključitvijo v Zvezo godb Slovenije, s preimenovanjem v pihalni orkester in organizacijsko osamosvojitvijo društva Pihalni orkester Slovenj Gradec so nastale razmere za vztrajno in prodorno napredovanje do uspehov, ki jih je orkester dosegel v zadnji letih. Slovenjgraški pihalni orkester vodi ţe več kot petnajst let Peter Valtl iz Mute. (Breznik, 2001, str. 79)

Godba je in še vedno prireja številne samostojne koncerte, igra na proslavah, slavjih ob otvoritvah novih šol in tovarniških objektov, mostov, cest, krajevnih, občinskih in drţavnih praznikih, odkritjih spominskih znamenj, na pogrebih, na okrajnih in republiških revijah pihalnih godb itd. Poleg tega pa v orkestru skrbijo tudi za zabavo, rekreacijo in šport. Večkrat so sodelovali tudi na pustnih maškaradah in prikazali izvirne maske, ki so predstavljale tegobe kraja. Prirejajo tudi zimske športne igre. (Potočnik, 1997, str. 62–65)

Peter Valtl, dolgoletni dirigent slovenjgraškega orkestra, je povedal, da ima godba na repertoarju več kot 300 različnih skladb, od koračnic, klasike, rocka, popa, jazza, narodnozabavnega, zabavnega ţanra itd. (Praprotnik, 2003, str. 7)

V slovenjgraškem pihalnem orkestru so šestdeset let zavzeto, vztrajno in uspešno ter z veliko ljubeznijo igrali številni godbeniki in godbenice. Vodstvo društva ves čas skrbi za pomlajevanje članstva. Učencem višjih letnikov v glasbeni šoli plačujejo šolnino. Trenutno ima orkester doslej največje število glasbenikov in glasbenic (60 rednih in 10 zunanjih sodelavcev). Igrajo učenci in dijaki, študentje, delavci, trgovci in tehniki, profesorji in upokojenci in drugi. O finančnih tegobah pretirano ne tarnajo. Orkester se v glavnem vzdrţuje s sredstvi, ki jih namenjajo zaposleni v občini od neto OD (tega denarja je okoli 60%), 5% pomenijo dotacije občinske ZKO in okrog 5% zberejo lastnih sredstev, drugo prispeva Mestna občina Slovenj Gradec. (Potočnik, 1997, str. 86)

V zadnjem času je slovenjgraški pihalni orkester kvalitetno vztrajno napredoval, dosegel nekaj zavidljivih priznanj in se uvrstil med najboljše tovrstne slovenske glasbene sestave, več, posegati je začel po najvidnejših naslovih tudi v mednarodni konkurenci, in to v koncertni skupini. (Breznik, 2001, str. 79)

5.1.4 Carinthia Cantat

Mešani komorni zbor Carinthia Cantat (v prevodu Koroška poje) je bil ustanovljen 22. oktobra 1996 na pobudo zborovodje Toneta Gašperja. Na začetku je zbor štel 10 članov, kmalu pa se mu je pridruţilo še več pevk in pevcev. Prvič

76 se je predstavil na občinski reviji pevskih zborov 17. aprila 1997 v Slovenj Gradcu in se uvrstil tudi na medobčinsko revijo. Obakrat je bil odziv občinstva zelo dober, prav tako pa so bile zelo spodbudne tudi strokovne ocene. Pri delu sta kot mentorja sodelovala gospa Danica Ţvar in gospod Tomaţ Tozon. (http://sl.wikipedia.org, 12. 12. 2008).

V letu 1998 so ustanovili lastno kulturno društvo in ga poimenovali KD Carinthia Cantat. V okviru društva se sami poskušajo vključiti v okolje in to jim v veliki meri tudi uspeva. Zbor se je širšemu slovenskemu zborovskemu avditoriju prvič odmevno predstavil na 16. osrednjem tekmovanju slovenskih pevskih zborov Naša pesem 1999, kjer je osvojil bronasto plaketo mesta Maribor. Carinthia Cantat je bil prvi slovenjgraški zbor, ki se mu je uspelo uvrstiti na Našo pesem, kar je bilo potrdilo njihovega prizadevnega dela, s katerim na svoj način sooblikuje bogato kulturno-umetniško podobo Slovenj Gradca. Dve leti kasneje se je zbor znova udeleţil tekmovanja Naša pesem v Mariboru in dosegel doslej največji uspeh, osvojil je srebrno plaketo. (po Praprotniku, 2001, str. 13–16)

Vsako leto svojim poslušalcem pripravijo letni koncert s popolnoma novim repertoarjem. Koncertni program vselej zdruţuje umetno in ljudsko pesem različnih glasbenih obdobij, avtorjev in narodov. Od klasike do svetovnih uspešnic. V svoj program ne pozabijo uvrstiti tudi v Slovenj Gradcu rojenega znanega skladatelja Huga Wolfa. Nastopajo ob različnih priloţnostih; na koncertih, ob proslavah, različnih slovesnih dogodkih, na tekmovanjih in gostovanjih. Zbor je medijsko zelo aktiven. Nastopajo po radiu, na televiziji, posneli so ţe svojo prvo zgoščenko. (Praprotnik, 2001, str. 19)

5.1.5 Moški pevski zbor Adoramus

Zbor je začel delovati jeseni leta 1999. Takrat se je zbralo nekaj mladih fantov iz Mislinjske doline in začeli so vaditi in prepevati. Na začetku je zbor prepeval v domačem kraju in Mislinjski dolini, kasneje pa so jih vabili tudi v druge kraje po

Sloveniji. Na veliko veselje slovenskih zdomcev so imeli dva koncerta tudi v Parizu. Ob peti obletnici prepevanja so prestopili k samostojnemu projektu in izdali zgoščenko z 21 pesmimi (Bele cvetlice), kot strokovni mentor in producent pa je podpisan g. Tomaţ Tozon. Večino svojih koncertov namenijo za dobrodelne namene različnih vrst. Ob koncu pevske sezone 2006/2007 je zbor dobil novo zborovodkinjo, gospo Barbaro Rošer, ki je zboru postavila nove smernice in cilje. Zbor si ţeli še nadaljnjega sodelovanja z drugimi pevskimi skupinami in rasti v pevski kvaliteti, poslušalcem v uţitek in sebi v ponos. (www.adoramus – sg.com,19. 12. 2008).

5.1.6 Ţenska vokalna skupina Nova

Deluje kot samostojno kulturno društvo v okviru Mestne občine Slovenj Gradec. Ob 70. letnici zborovodje g. Joţeta Leskovarja so se zbrale njegove nekdanje pevke Dekliškega pevskega zbora zbrale, da bi s pesmijo počastile njegov jubilej. Ponovno druţenje po dvajsetih letih jih je tako prevzelo, da so se odločile, da ponovno prepevajo skupaj. Osnovna nit njihovega delovanja je gojenje različnih zvrsti zborovskega petja. Pojejo predvsem koroške narodne in ponarodele skladbe, ponarodele pesmi drugih slovenskih pokrajin in pesmi izven meja, umetne skladbe, zabavne priredbe, črnske duhovne zborovske pesmi... (www.kd.-nova.si, 19. 12. 2008)

5.2 PROFESIONALNO UKVARJANJE Z GLASBO

Glasbena šola Slovenj Gradec6 je javni vzgojno izobraţevalni zavod. Strokovni aktivi glasbene šole in šol slovenjgraške regije se ţe več let povezujejo v študijske skupine, ki jih je za stalno strokovno izpopolnjevanje formiral in oblikoval Zavod za šolstvo. Strokovne aktive glasbene šole Slovenj Gradec vodijo učitelji, ki jih je na šoli preko petnajst. Na glasbeni šoli poučujejo profesionalni glasbeniki: KLAVIR – Amra Kabil Ðukanović, Maja Kastratovik,Vlasta Šmon. GODALA – Violina, Viola – Branko Čepin, Nina Graošelj, Mykhaylo Madan KONTRABAS – Benjamin Pirnat. VIOLONCELO – Jerica Ţgeč. PIHALA – Mitja Repnik, Soja Lavrinšek Pepelnik, Matjaţ Dobnik, Matjaţ Isak. TROBILA – Martin Šmon. TOLKALA – Janez Marin. BRENKALA – Aleksander Ðukanović, Viktor PoplaZ. HARMONIKA – Branka Kašnik, Suzana Popič. DIATONIČNA HARMONIKA – Andrej Švab. PETJE, HARFA – Tanja Vogrin. NAUK O GLASBI – Vanja Mori. (http://www.glasbena-sg.com, 28. 8. 2008)

5.3 POSLOVNO UKVARJANJE Z GLASBO

5.3.1 Glasbeni studio Melopoja

V občini Slovenj Gradec se z glasbo nekateri ukvarjajo tudi poslovno. V občini se nahajata glasbeni studio in zaloţba.

6 Več o glasbeni šoli na str. 32-34.

Glasbeni studio Melopoja ponuja moţnost snemanja vseh glasbenih zvrsti. Površina studia, ki se nahaja v prijaznem, naravnem okolju, znaša, vključno s šestimi snemalnimi kabinami, 200 m². Opremljen je z najsodobnejšo digitalno in analogno opremo, ki skupaj s snemalci omogoča vrhunske posnetke. V studiu Melopoja so še posebej veseli, da lahko ponudijo tudi koncertni klavir Bösendorfer, originalne Hammond orgle B3 z lesenim leslijem 122, Hammond orgle M100 z lesenim leslijem 760, električni klavir Fender Rhodes... Ustvarjeni so vsi pogoji za dobro in kvalitetno delo. V glasbenem studiu so snemali ţe številni znani Slovenci. V zaloţbi Melopoja lahko vsak izda vse vrste nosilcev zvoka pod izredno ugodnimi pogoji, zagotovljena je tudi distribucija po celi Sloveniji. (http://www.melopoja-vrh.si, 20. 12. 2008)

6 KULTURA IN UMETNOST SLOVENJ GRADCA V PRETEKLOSTI

Slovenj Gradec s širšo okolico sodi med pokrajinsko najmikavnejše in spomeniško najbogatejše predele Slovenije. Sredi Mislinjske doline ima čudovito lego: vse naokrog njega so gore, od zelenega Pohorja na vzhodu, pa vse do temne Uršlje gore, ki ga varuje z zahodne strani, tako da je res pravo »mestece med gorami«. Kar pa zadeva spomeniško bogastvo, se ima v veliki meri zahvaliti posebni zgodovinske usodi, ki mu ge je naklonila. (Zadnikar, 1966, str. 3)

Odkritje rimske naselbine Colatio in pripadajočega grobišča dolgujemo graškemu notarju dr. Hansu Winklerju, ki je v letih 1909–1912 izkopal nekaj temeljev hiš v naselbini in na delu grobišča. Hiše so skrbno zidane in imajo po več stanovanjskih prostorov. Časovno spadajo v obdobje od 1. do 4. stoletja. Pokopališče, ki še zdaleč ni povsem raziskano, je kot večina rimskih ob cesti, ki vodi v naselbino, na juţni strani Starega trga. Bogatejši naseljenci, predvsem njeni upravni organi, so zase in za druţinske člane gradili bogate nagrobne kapelice, kamor so polagali ţare s seţganimi ostanki pokojnika ter vse pridelke hrane in nakita. Bolj luksuzna kapelica je bila obdana z doprsnim zidcem, ki je imela na oglih marmorne leve za grobne straţarje. Gotovo je bilo grobišče obsajeno z ţalnim drevjem. Grobovi revnejših so bili preprosti, vkopani v prst, včasih ţara ni bila zaščitena niti z lesenimi deskami. Vsi ti načini pokopavanja kaţejo na rimski vpliv. Nekaj med njimi je grobov, ki kaţejo na stare načine pokopavanja pod gomilami, tako kakor so nekoč pokopavali svoje mrtve Iliri na Legnu. Grobišče v Colatiu spada v čas 1. in 2. stoletja. (Slovenj Gradec ob 700 letnici, 1951, str. 10)

V letih 1977 in 1978 je Zavod za spomeniško varstvo Maribor pod vodstvom Mire Strmčnik-Gulič raziskoval grobišče rimske naselbine. Ta izkopavanja dajejo dokaj jasno sliko o bogati arhitekturi zidanih grobnic v času razcveta Norica. Del grobišča je ohranjen v prvotni obliki in odkriva vsebinski in estetski poudarek naselja. Bogati in vsebinsko izpovedni so bili tudi grobni pridatki v časovnem razponu pribliţno treh stoletij. (Slovenj Gradec in Mislinjska dolina,1992, str. 10)

V rimskih grobovih so največkrat našli: čaše, bronaste novce, vrče z enim ročajem - izdelane na lončarskem vretenu, lonce, ploščate kroţnike, trinoţno skodelo iz rjavo rumene ţgane gline, različne bronaste fibule, fragment bronaste ploščice, tri fragmente brona, bronaste igle, ţelezne ţeblje, steklo v različnih barvah in oblikah.(Slovenj Gradec in Mislinjska dolina I., 1995, str. 51–52)

Slika 11: Ostanki rimske naselbina Colatio (Stari trg)

Fotografirala Alenka Triplat

V nadaljevanju bom poskušala opisati ohranjenost »starosvetnega« značaja slovenjgraške občine in bogatega tkiva spomenikov arhitekturne dediščine. Prevladovali bodo sakralni objekti, ki so bili zgrajeni v preteklosti, občudujemo pa jih lahko še danes. V to poglavje bom vključila tudi umetnike, ki so pripomogli k veličastnosti teh stavb. Največ sakralnih objektov je nastalo v času srednjega veka. V kasnejših stoletjih so bili obnovljeni in prenovljeni.

6.1 CERKEV SVETE ELIZABETE

Najstarejša zgradba v mestu je cerkev svete Elizabete, ki jo je oglejski patriarh Bertold leta 1251 posvetil svoji nečakinji Elizabeti. Od prvotne stavbe so se ohranile romanska ladja in dve romanski okni. Cerkev so v gotiki, renesansi in baroku dopolnili. Oprema je v glavnem baročna. Glavni oltar v cerkvi je eden največjih doseţkov slovenske baročne oltarne arhitekture. Izdelal ga je Janez Jakob Schoy – deţelni in dvorni kipar v Gradcu in vodilna osebnost štajerskega baročnega kiparstva. (Zadnikar, 1966, str. 6–8)

Slika 12: Cerkev Sv. Elizabete Slika 13: Baročni oltar cerkve

Vir: (http://www.slovenj-gradec.si, 12. 8. 2008)

Poleg Janeza Jakoba Schoya so za cerkev Sv. Elizabete in ostale cerkve pomembni tudi naslednji umetniki:

6.1.1 Mihael Scobl

Najbolj znan slikar te dobe v Slovenj Gradcu je bil Mihael Scobl. Njegov rod je bil star slovenjgraški rod. Iz tega rodu zasledimo slikarje, pisatelje, mestne sodnike… Slikar Mihael Scobl je bil 1644 mestni sodnik, umrl pa je leta 1646. 12. aprila 1632 je poţar uničil skoraj vso mesto. V spomin na ta poţar so dali postaviti nov oltar v cerkvi sv. Duha. Scobl je na nastavek oltarja naslikal podobe sv. Jurija. Tudi drugi stranski oltar te cerkve ima sliko, ki je njegovo delo, ki je slikana na desko. Glavno in najlepše Scoblovo delo je slika sv. Katarine v stranskem oltarju v mestni cerkvi. Slika je slikana na platno in je vdana v širok, bogato pozlačen okvir. Slikar se je nanjo podpisal leta 1638. Scobl ni pravi baročni slikar. Njegov slikarski način je vez med tradicionalno gotiko in novo umetnostjo baroka, ki je polno zaţivela v 18. stoletju. (Slovenj Gradec ob 700 letnici, 1951, str. 42)

6.1.2 Franc Mihael Strauss

Najbolj znana umetnika 18. stoletja sta bila oba Straussa, oče in sin. Ta dva baročna umetnika sta pristna Slovenjgradčana. Vpisi v ţupnijskih knjigah so govorili, da je bil Franc Mihael Strauss izredno spoštovan meščan. Ohranjenih je zelo malo njegovih slik , v domačih krajih pa se je pojavil zelo pozno (med leti 1715 in 171). Njegove slike najdemo v Mekinjah, v Vuzenici, Rušah in v Slovenj Gradcu. Največja in najlepša slika tega mojstra je oltarna slika svete Elizabete v mestni cerkvi. Ta slika je bila izdelana leta 1732 in meri 320x176 cm. Elizabeto je slikar postavil sredi 16 oseb na stopnice. Svetnici je na obraz vdihnil neko posebno milino. Na monumentalni figuralni kompoziciji je sredi številnega Elizabetinega spremstva upodobil tudi samega sebe. (Turičnik, 1992, str. 51)

6.1.3 Janez Andrej Strauss

Rojen je bil v Slovenj Gradcu 13. novembra 1721. Kot mladenič je pomagal očetu v slikarski delavnici in jo po njem prevzel. Ko mu je umrl oče, je bil star komaj 19 let. O njegovem šolanju ne vemo veliko, prav gotovo je izkušnje dobil pri očetu. Za razliko od očeta je ves čas ţivel in deloval v mestu, saj je velika mnoţica njegovih del iz različnih obdobij raztresena po vsej bliţnji in daljni okolici. Skoraj ni cerkve v Mislinjski dolini, da ne bi v oltarjih našli sliko Straussa mlajšega. (Turičnik, 1992, str. 51)

Slike Janeza A. Straussa nikakor ne dosegajo po kakovosti slik njegovega očeta. Mladi Strauss je delal bolj šablonsko, se opiral na razne slikarje in deloval po njihovih kompozicijah. V svoji zbirki ima tri slike, ki so zelo zanimive, tri lovska tihoţitja. S temi slikami je dokazano, da sta Straussa delovala tudi izven cerkva, mlajši Strauss pa je slikal tudi portrete. (Slovenj Gradec ob 700 letnici, 1951, str. 44)

6.1.4 Ivan Mihael in Andrej Satori

V istem času je v Slovenj Gradcu ţivel tudi Ivan Mihael Satori. Nobeno njegovih del ni ohranjeno. Njegov sin Andrej je bil rojen leta 1739 in je bil zelo dober kipar. Njegovo delo je kredenca s pozlačenimi okraski v mestni cerkvi. Zelo lep je oltar v cerkvi sv. Lenarta, ki ga je naredil leta 1793.(Slovenj Gradec ob 700 letnici, 1951, str. 42)

6.1.5 Janez Jurij Mersi

V Slovenj Gradec, kjer si je leta 1757 uredil kiparsko delavnico, je prišel iz Rogatca. Rodil se je v znani kiparki druţini. Po očetovi smrti je nadaljeval njegovo delo v Rogatcu, nato se je osamosvojil in se preselil. Njegova dela odlikujejo odmerjena učinkovitost in umirjenost, ki ne podlega kičasti natrpanosti ljudskega pojmovanja baroka. Poleg oltarjev so zelo značilne njegove priţnice – zelo lepa je tista v cerkvi svete Elizabete v Slovenj Gradcu. Lepe so tudi svetniške figure na stranskih oltarjih iste cerkve. Z njegovo smrtjo leta 1788 je Slovenj Gradec izgubil velikega umetnika, ki je bil poln novih zamisli in oblik. Bil je kipar rokoko dobe, vendar se ni vdajal pretiranim rokokojskim oblikam, ki človeka odbijajo. Vsa Mersijeva dela kaţejo, da je bil velik mojster in dober rezbar. (Turičnik, 1992, str. 52)

6.2 CERKEV SVETEGA DUHA

Leta 1417 je premoţni priseljenec Janez iz Loke v mestu zgradil meščanski Špital, ki je skrbel za stare, onemogle in bolne meščane. Za potrebe te ustanove so zgradili cerkev Sv. Duha –špitalska cerkev (prvič omenjena leta 1428). Cerkev je lep primer neokrnjene gotske arhitekture, ki se je ohranila do danes, saj ni nikoli pogorela. Pri vhodu je grb celjskih grofov, ki pove, da so celjski grofje prispevali za cerkev. Vrata sama so lepo kovaško delo 15. stoletja. Glavni okras cerkve so freske v prezbiteriju, ki so nastale v letih 1450 in 1460 in predstavljajo Kristusovo trpljenje, ki je sestavljeno iz 27 slik. Freske so v 17. stoletju prebelili. (http://www.slovenj-gradec.si)

Slika 14: Notranjost cerkve Sv. Duha

Vir: (http://www.slovenj-gradec.si, 12. 8. 2008)

6.3 CERKEV SVETEGA JURIJA

Cerkev stoji na obrobju legenske terase nad Šmartnim. V osnovi je poznoromanska iz 13. stoletja, vendar se je v 17. stoletju deloma porušila, zato danes ne kaţe svoje prave starosti. Cerkev s svojim steklenim dnom razkriva zgodnjesrednjeveške ostanke iz 9. stoletja.(Gulič, 1994, str. 7–10)

6.4 CERKEV SVETEGA PANKRACIJA

Cerkev Svetega Pankracija je iz sredine 13. stoletja in je po svoji arhitekturi in nastanku enkratna v širšem evropskem prostoru, zato sodi med najpomembnejše spomenike na Slovenskem. Zvonik je ločen od cerkve in je edini ostanek nekdanjega gradu. Zidovi so v pritličju debeli kar tri metre. (http://www.slovenj- gradec.si, 19. 11.2008)

Slika 15: Pogled na cerkev Sv. Pankracija

Fotografirala Alenka Triplat

6.5 SOCIOLOŠKI VIDIK UMETNIŠKIH STVARITEV V PRETEKLOSTI

Umetnostne smeri in umetniške stvaritve preteklih časov vrednotimo, precenjujemo ali zanemarjamo skladno s postavljenimi cilji in vrednostnimi merili svoje lastne sedanjosti. Presojamo jih po lastnem umetnostnem hotenju in se jim posvečamo z novim zanimanjem in sveţim razumevanjem šele tedaj, ko se nam zazdi, da so nekje v smeri sodobnih ciljev, ki jih je potrebno deloma še uresničiti. Zato je na primer renesanso odkrila na novo in jo prevrednotila generacija meščanskega liberalizma sredi prejšnjega stoletja, barok obdobje impresionizma, manierizem pa šele pobude, ki jih jevčlovek dobil iz ekspresionizma in surrealizma, filma in psihoanalize. Očitno je, da so bila vsa ta vrednotenja in tolmačenja opredeljena predvsem pragmatično in ideološko, ne pa empirično in logično. Manj so bila plod znanstvenega raziskovanja kot večkrat skokovito spreminjajoče se uporabe znanja, ter se niso opirala na brezčasne in nepristranske pojme resnice, temveč vselej na tiste ţivljenjske okoliščine kot sočasna umetnostna gibanja. Tudi zgodovina umetnosti ima vrsto nalog, pri katerih naj bi odločala pravila raziskovanja dejstev in merila objektivne resnice. Gre predvsem za vprašanja datiranja in presojanja del, tehničnih doseţkov in razmerja med proizvodnjo in

87 potrošnjo, ki jih je moţno nekoliko odmakniti od ideoloških vprašanj. (Hauser, 1980, str. 184–185)

Namesto da se vedno znova pritoţujemo, da je tolmačenje umetnin in slogovnih smeri in presojanje njihove estetske kakovosti in zgodovinske vloge odvisno od naprej utrjene, na stališče in izhodišče vezane ideologije, bi bilo bolj primerno, da se vprašamo, ali bi bil popolnoma nepristranski in neopredeljen vidik v tej zvezi sploh zaţelen in potreben. Ali je sploh potrebno in mogoče opazovati in preverjati umetnine kot v kakem laboratoriju, popolni čistosti in razkuţenosti, neobčutljivosti in nedotaknjenosti? Mar nista njihov namen in vrednost prav v tem, da izpolnjujejo ideološko pogojene naloge, da obvladujejo vprašanja, ki jih postavljata enotnost in totalnost vsakokratne ţivljenjske prakse? (Hauser, 1980, str. 185)

Filozofija zgodovine umetnosti, spoznanje njenih moţnosti in njene metode, nam omogoča, da postanemo pravičnejši problemu ideologije, njeni vlogi v celoti kulture, njeni spodbudni sili, ki stopnjuje ţivljenje kulturnih stvaritev. Naj so posamezne ideologije še tako napačne, varljive in zmotne, je ţelja po tem, da bi jih bili osvobojeni, samo različica filozofske misli o odrešenju, ki naj bi ljudem odprlo dostop v svet, ki je onkraj zgodovine, nadnaraven in neogroţen svet večnih in absolutnih vrednosti. Iz perspektive zgodovine umetnosti nam postane najbolj jasno, da ne moremo priti v noben takšen svet, ker ga pač ni, in da ideologija nikakor ni samo zmota, zakrivanje in prevara, ampak tudi zahteva, ţelja in hotenje, pogled na preteklost kot odsev sedanjosti s pogledom v prihodnost. (Hauser, 1980, str. 186)

7 ODRAZ KULTURNEGA RAZVOJA IN MEDNACIONALNE POVEZANOSTI MESTA

7.1 SLOVENJ GRADEC MESTO GLASNIK MIRU

Zdruţeni narodi so leto 1986 proglasili za mednarodno leto miru. Kot del prireditev in dogodkov v počastitev tega leta je Center za mirovne študije Zdruţenih narodov razvil koncept mest Glasnik miru. Izbrali so šestintrideset mest vsega sveta in jim podelili ta naslov, kot priznanje za njihov prispevek k ohranjanju svetovnega miru. Kriteriji za izbor teh mest so vključevali prizadevanja mesta samega, način in kvaliteto njegove zavezanosti svetovnemu miru in sodelovanje prebivalcev mesta. Naloga izbranih mest je proučiti vlogo, ki jo imajo pri zagotavljanju in vzdrţevanju svetovnega miru skozi lokalna udejstvovanja globalne interakcije. (Lasbaher, 1999, str. 47)

Naziv Glasnik miru nosi danes dvaindevetdeset mest z vseh kontinentov sveta. Od leta 1988 se redno sestajajo na letnih konferencah, ki sluţijo izmenjavi izkušenj in iskanja moţnosti skupnega delovanja v akcijah za mir in globalno soţitje. Konference mest Glasnikov miru so edinstvena prilika za mirovna prizadevanja navadnih ljudi, četudi seveda tudi v tem primer s posredništvom krajevne oblasti. (www.si2012.si, 20. 10. 2008)

Slovenj Gradec so kot mesto miru in sporazumevanja zaznamovale mednarodne prireditve, ki so pod pokroviteljstvom generalnih sekretarjev Zdruţenih narodov zvrstile od prve velike manifestacije »Mir, humanost in prijateljstvo med narodi« leta 1966 do zadnje leta 2005 v znamenju gesla » Ţiveti«. V središču vsakokratnih prireditev je bila likovna razstava v slovenjgraški Galeriji likovnih umetnosti. Ob atraktivnih mednarodnih likovnih razstavah se je v Galeriji izoblikovala pomembna stalna zbirka likovnih del, ki jim je skupno angaţirano humanistično sporočilo v znamenju kulture miru in sodelovanja.(www.si2012.si, 20.10. 2008)

Krona dolgoletnih prizadevanj je listina, s katero je generalni sekretar Zdruţenih narodov Perez de Cuellar 19. septembra 1989 Slovenj Gradec imenovala za

»Mesto glasnik miru« Zdruţenih narodov. Slovenj Gradec je naziv Mesto-glasnik miru vgradil s svojo podobo, s katero skuša na poseben in izviren način omogočiti humanistično vsebino ţivljenja svojim prebivalcem, kot tak pa se predstavlja tudi navzven. Odločil se je za aktivno vlogo v Mednarodnem zdruţenju Mest glasnikov miru, s čimer si je pridobil mednarodni ugled, ne zgolj zase, temveč tudi za Slovenijo. Dejavnost Mest-glasnikov miru je usmerjena predvsem v lastna lokalna okolja, od koder pa naj bi z zgledom delovali tudi širše. Med konkretnimi akcijami sta zlasti uspešna vsakoletni natečaj za otroško literarno in likovno delo na angaţirane teme z jasnim mirovniškim sporočilom. (Prodnik, 1999, str. 36)

Slovenj Gradec simbol Mesta-glasnim miru uporablja na vseh materialih, s katerimi se mesto predstavlja. Tako nas v vseh vpadnicah v mesto pozdravi lepo oblikovana tabla z grbom in imenom mesta in simbolom mesta miru. Slovenj Gradec je v Sloveniji edino Mesto-glasnik miru, zato je podobo mirovniško usmerjenega mesta smiselno razvijati tudi v prihodnje in v svojem domačem okolju ta prizadevanja še razširjati v šolah, Unesco klubu7 in v sodelovanju s prijateljskimi mesti v drugih deţelah. (Prodnik, 1999, str. 36)

Slika 16: Simbol Mesta glasnik miru

Vir: Prodnik (1999, str. 69)

7 Unesco klub je nevladna organizacija, ki je članica Mednarodnega zdruţenja Unesco klubov s sedeţem v Parizu. Člani Unesco kluba se udeleţujejo seminarjev v različnih deţelah sveta, veliko pa prispevajo tudi k dejavnostim v samem Slovenj Gradcu. V aktivnosti poslanstva Glasnika miru se vključuje ţe od leta 1987. (www.si2012.si, 20. 10. 2008).

7.2 SODELOVANJE Z MESTI ČEŠKY KRUMLOV, HAUZENBERG IN VÓCKLABRUCK

Slovenj Gradec ima tudi številne druge mednacionalne povezave. Pomembni so stiki s češkim mestom Česky Krumlov, ki so vse od njihove vzpostavitve leta 1993 zelo intenzivni ravno zaradi skupne privrţenosti OZN in kulturi. Mestno jedro Českega Krumlova spada v svetovno kulturno dediščino UNECSA in mesto se rado predstavlja kot mesto kulture. Mesti naj bi sodelovali na področju kulture, kot npr. galerijskih izmenjav, pevskih zborov, folklore, nastopov glasbenih šol in simfoničnih orkestrov. Dobrodošlo pa bi bilo tudi sodelovanje med društvi (taborniki, filatelisti, gasilci). (Lasbaher, 1999, str. 67–68)

Intenzivnost stikov je bila leta 1996 očitna. Vrhunec je bil doseţen od 19. do 21. septembra, ko se je v Slovenj Gradcu predstavilo mesto Česky Krumlov. Tridnevna predstavitev je imela predvsem kulturni značaj. V listini o prijateljstvu in sodelovanju, slavnostno podpisani v okviru tridnevnih prireditev v Slovenj Gradcu 19. septembra 1996, je zapisano, da mesti z njo potrjujeta odločnost, da se vzpostavijo trajne oblike sodelovanja med prebivalci, organizacijami in zdruţenji obeh mest; pripravljenost za razvijanje sodelovanja in za njihovo poglabljanje na področju kulture, športa, socialnega skrbstva, gospodarstva in drugih področjih druţbenega ţivljenja na načelih enakopravnosti, reprocitete in obojestranske koristi. (Lasbaher, 1999, str. 68–69)

V zadnjem času se mesti Slovenj Gradec in Česky Krumlov povezujeta tudi z mestoma Hauzenberg v Nemčiji in Vöcklabrück v Avstriji. Štiri navedena mesta tvorijo majhno nadnacionalno omreţje. Nadnacionalne povezave v njem temeljijo predvsem na kulturi

Slika 17: Simbol srečanja partnerskih mest

Vir: (Glasnik Mestne občine Slovenj Gradec, 2008, str. 3)

7.3 EVROPSKA KULTURNA PRESTOLNICA

Mestna občina Slovenj Gradec je skupaj s partnerskimi mesti Maribor, Murska Sobota, Novo mesto, Ptuj in Velenje kandidatka za Evropsko kulturno prestolnico leta 2012 s projekti pod skupnim naslovom Čista energija. Dokončna odločitev o podpori projekta bodo evropske komisije v Bruslju sprejele februarja letos. Mestna občina Slovenj Gradec bo v tem projektu sodelovala s svojimi ţe uveljavljenimi in obogatenimi kulturnimi programi, ki se navezujejo na teme globalne kulture miru (Mesto glasnik miru), znanosti in kulture (Noordung) in mladinske kulturne ustvarjalnosti (MKC). V okviru teh povezovalnih tem bi razširili in oplemenitili nekatere tradicionalne, mednarodno prepoznavne kulturne prireditve, vezane na kulturno sodelovanje s partnerskimi mesti, prireditve, povezane s skladateljem Hugom Wolfom in druge kulturno-umetniške tradicije našega mesta in širokega prostora Koroške ob čezmejnem sodelovanju.(Glasnik Mestne občine Slovenj Gradec, 2008, str. 10)

8 SKLEP

Med pisanjem diplomske naloge sem ugotovila, da je Slovenj Gradec majhno, a mednarodno prepoznavno kulturno središče. Ta prepoznavnost se je začela ţe v preteklosti, ko so nastajale čudovite stvaritve, ki jih lahko občudujemo še danes (cerkve Sv. Elizabete, Sv. Duha, Sv. Pankracija in druge). Tu so delovali številni umetniki, katerih delo in stvaritve so vidne povsod po mestu in njegovi okolici.

Promocije kulturne dediščine (Koroški pokrajinski muzej, Koroška galerija likovnih umetnosti) ter medobčinski javni kulturni zavodi (Kulturni dom, Knjiţnica Ksaverja Meška Slovenj Gradec, Glasbena šola) so skupaj z nekaterimi drugimi akterji kulturnega ţivljenja (društva, galerije, privatne muzejske zbirke) nosilci razvejane mreţe oblikovalcev bogatega kulturnega ţivljenja v občini in širši regiji.

Za tako bogat kulturni razvoj in prepoznavnost mesta so po mojem mnenju zasluţni številni umetniki, ki so se rodili v Slovenj Gradcu, pozneje ţiveli in delali v slovenskih in evropskih središčih a so se vedno radi vračali v rodni Slovenj Gradec. Mnogi so prišli v Slovenj Gradec in si tu z delom in naporom ustvarili ugled. Mednje sodijo Franc Berneker, Hugo Wolf, Joţe Tisnikar, Karel Pečko, dr. Ljuba Prenner in ostali.

Za Slovenj Gradec, njegov kulturni razvoj in ugled je bistveno še dvoje: glasbena dejavnost in šolstvo. Glasba je za naše mesto nepogrešljiva. Skoraj si ne morem predstavljati, da bi bilo mesto in okolica brez ansamblov, skupin, zborov in posameznikov, ki skrbijo za zabavo, sprostitev in dobro voljo. Vse to je v današnjem času še kako potrebno. Prav tako je nepogrešljivo tudi šolstvo, ki skrbi za mlade in tudi starejše občane in njihovo izobrazbo. Zelo ponosni smo na višje šolstvo, ki se vsako leto bolj razvija.

Še posebej smo ponosni na mednacionalne povezave mesta Slovenj Gradec. Velikega pomena za občane in okolico je tudi naziv mesta, pridobljen leta 1989,

Mesto glasnik miru Zdruţenih narodov, ki se je uveljavil daleč preko naše domovine. Pomembno je tudi to, da Slovenj Gradec sodeluje v srečanju partnerskih mest in da je kandidat za Evropsko prestolnico kulture leta 2012. Vse to je pomembno za mesto samo in za njegovo razpoznavnost v Evropi in svetu.

Med pisanjem diplomske naloge so se potrdile vse hipoteze, ki sem si jih zadala na začetku pisanja.

S pridobivanjem literature nisem imela teţav, saj obstaja veliko knjig, zbornikov, kronik, časopisnih člankov in internetnih strani, ki vsebujejo tematiko moje diplomske naloge in so mi bili v veliko pomoč.

Zelo sem vesela in ponosna, da sem prebivalka občine Slovenj Gradec. S ponosom lahko vsakemu tujcu pokaţem veliko kulturne dediščine, ki je nastala v preteklosti. Upam, da se bodo tudi prihodnje generacije tega zavedale in še bolj spodbujale razvoj in razmah kulture na vseh področjih ţivljenja. Tako bosta kultura in umetnost v majhnem mestu na- Koroškem ostali večno ţivi.

LITERATURA

1. Borčić, B. (2003). Zbirka slik v Koroški galeriji likovnih umetnosti. Slovenj Gradec: Koroška galerija likovnih umetnosti.

2. Borčić, B. (2001). Bogdan Borčić: grafike. Kostanjevica na Krki: Galerija Boţidar Jakac.

3. Berdnik, T. (2001). Uspeh slovenjgraškega pihalnega orkestra. Odsevanja, 43/44, str. 79–80.

4. Bukovec,V., Solčnik J., Jurjec F. (1982). 35 let pihalnega orkestra Slovenj Gradec. Slovenj Gradec.

5. Celin, M. (7. 10. 2003). Stičišče kultur. Delo, 232, str. 7.

6. Curk, I. (1976). Rimljani na slovenskem. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.

7. Čepin, B. (2003). 50 let glasbene šole Slovenj Gradec. Odsevanja, 49/50, str. 89.

8. Čopič, Š. (1984). Franc Berneker 1874–1932. Retrospektivna razstava ob 110-letnici umetnikovega rojstva. Slovenj Gradec: Galerija likovnih umetnosti.

9. Detela, J. (2. 10. 2003). Kino in kulturni dom praznujeta. Večer, 228, str. 15.

10. Dorschel, A. (1990). Hugo Wolf 1860–1903. Celovec: Drava.

11. Gabrič, A., Kekec, P., Rajšter, B. (2000). Odvetnica in pisateljica Ljuba Prenner. Ljubljana: Nova revija.

12. Gedrih, I. (1997). Ob 70-letnici Joţeta Tisnikarja. Odsevanja, 33/34, str. 62–63.

13. Gologranc, A. (2006). Prireditve ob 100. obletnici rojstva dr. Ljube Prenner. Odsevanja, 63/64, str. 82–85.

14. Gulič, M. (1994). Sveti Jurij – zakladnica podatkov. Slovenj Gradec: Izvršni svet Skupščine občine.

15. Hauser, A. (1980). Umetnost in druţba. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.

16. Horvat, H., Kekec, P., Rapuc, B. (1997). Dr. Ljuba Prenner (1906–1977) ob 90. obletnici rojstva in 20. obletnici smrti. Slovenj Gradec: Koroški pokrajinski muzej.

17. Janeţič, S. (1994). Franc Ksaver Meško (1874–1964). Ormoţ.

18. Keber, K. (7. 4. 2003). Ljuba Prenner (1906–1977). Odvetnica in pisateljica. Gea, 4, str. 72–75.

19. Komelj, M. (april 2006). Ljubica Uršlja gora. Ampak, 4, str. 54.

20. Koselj, S. (1997). Zbornik ob 25. letnici Sokličeve smrti. Slovenj Gradec: Ţupnijski urad sv. Elizabete.

21. Lasbaher, F. (1996). Koroško šolstvo od preteklosti do sedanjosti. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

22. Lasbaher, J. (1999). Kulturne, politične in gospodarske vezi mesta Slovenj Gradec. Slovenj Gradec, Mestna občina: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Območna enota.

23. Leskovar, J. (1988). Glasbena šola Slovenj Gradec 1953–1988. Slovenj Gradec: Glasbena šola.

24. Nograšek, D. (3. 4. 2004). Udarni kovači. Pilot RTV, str. 12–13.

25. Pečko, K. (1992). Monografija Karla Pečka. Ljubljana: Mladinska knjiga.

26. Pirnar, M. (2. 10. 2003). Dr. Ljuba Prenner – pozabljena odvetnica. Cosmopolitan, 10, str. 25–30.

27. Plešivčnik, D. (1999). Svetel spomin na Joţeta Tisnikarja. Odsevanja, 33/34, str. 62–63.

28. Plohl, M. (2004). Franc Ksaver Meško. Odsevanja, 55/56, str. 8–10.

29. Pogačnik, B. (1981). Slovenj Gradec. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.

30. Potočnik, J. (1985). Spomeniki in znamenja NOB v občini Slovenj Gradec. Slovenj Gradec.

31. Potočnik, J. (1994). Štirje kovači (1954–1994). Slovenj Gradec.

32. Potočnik, J. (1997). Ob 50- letnici Pihalnega orkestra Slovenj Gradec. Slovenj Gradec: Oktet Lesna.

33. Potočnik, J. (2003). K zgodovini kulturnega doma v Slovenj Gradcu. Odsevanja, 51/52, str. 81.

34. Potočnik, J. (2004). Poimenovanja po Mešku. Odsevanja, 55/56, str. 15– 17.

35. Praprotnik, I. (28. 3. 2002). Petdeset let glasbene šole. Delo, 72, str. 7.

36. Praprotnik, I. (19. 9. 2002). Oktet je obkroţil svet. Delo, 216, str. 7.

37. Praprotnik, I. (17. 6. 2003). Slovenska pesem med Vikingi. Delo, 138, str. 7.

38. Praprotnik, I. (11. 9. 2003). Orkester ponos mesta. Delo, 210, str. 7.

39. Prodnik, A. (1999). Posebna zbirka OZN in Mesta-glasnik miru v knjiţnici Ksaverja Meška Slovenj Gradec. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.

40. Sedej, I. (1989). Karel Pečko. Ljubljana: Mladinska knjiga.

41. Spanţel, Š. (2002). Franc Berneker: pionir slovenskega modernega kiparstva. Odsevanja, 45/46, str. 60–61.

42. Šerbelj, F. (1981). Slovenj Gradca. Slovenj Gradec: Ţupnijski urad.

43. Španţel, Š., Zlatar, N. (1984). Franc Berneker 1874–1932. Slovenj Gradec: Galerija likovnih umetnosti.

44. Štalekar, M., Novak, R. (2008). Joţe Tisnikar – ob 10 letnici umetnikove smrti. Slovenj Gradec. Koroški program prireditev, 9, str. 22.

45. Tomašević, N. (1978). Tisnikar. Svet obujenih mrtvecev. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.

46. Turičnik, T. (1992). Slovenj Gradec in Mislinjska dolina. Slovenj Gradec: Galerija N. Kolar.

47. Turičnik, T. (2001). Pomnik zasluţenemu kulturnemu delavcu. Odsevanja, 41/42, str. 88–89.

48. Turičnik, T. (2002). Slovenjgraški oktet Lesna (1977–2002). Slovenj Gradec: Oktet Lesna.

49. Vrhovnik, D. (22. 4. 1994). Njihovih štirideset let. Prepih, 7, str. 22.

50. Zadnikar, M. (1966). Umetnostni spomeniki Slovenj Gradca. Ljubljana: Mladinska knjiga.

51. Zlatar, M. (2003). Bogdan Borčić. Slike. Slovenj Gradec: Cerdonis.

52. Waltl, A. (2000). 50 let knjiţnice Ksaverja Meška Slovenj Gradec. Odsevanja, 37/38, str. 86–89.

53. Williams, R. (1997). Navadna kultura. Ljubljana: Studia humanitatis.

54. Slovenj Gradec ob 700 letnici. (1951). Slovenj Gradec.

55. Slovenj Gradec in Mislinjska dolina I. (1995). Slovenj Gradec.

56. 70 let kina Slovenj Gradec. (1998). Slovenj Gradec: Kulturni dom.

57. Slovenj Gradec in Mislinjska dolina II. (1999). Slovenj Gradec.

58. Produkcija: Partner 92 d. o. o., november 2003.

59. Glasnik mestne občine Slovenj Gradec, 2008, št. 8, str. 3–20.

60. Evropska prestolnica kultura 2012. Pridobljeno 20. 10. 2008, iz http://www.si2012.si/si/. html.

61. Galerija likovnih umetnosti. Pridobljeno 18. 8. 2008, iz http://www.glu- sg.si/uvodglu.htm.

62. Glasbena šola Slovenj Gradec. Pridobljeno 28. 8. 2008, iz http://www.glasbena-sg.com/ucitelji.html.

63. Glasbeni studio Melopoja. Pridobljeno dne 20. 12. 2008, iz http://www.melopoja-vrh.si/melopoja1.html.

64. Koroški radio. Pridobljeno 12. 8. 2008, iz http://www.koroski- radio.si/?stran=info&sklop=main&lang=si.html.

65. Komorni zbor Carinthia Cantat. Pridobljeno 11. 12. 2008, iz http://sl.wikipedia.org/wiki/Me%C5%A1ani_komorni_zbor_Carinthia_Ca ntat_(Slovenj_Gradec).html.

66. Mestna občina Slovenj Gradec. Pridobljeno 12. 8. 2008, iz http://www.slovenj- gradec.si/o_mestu/o_mestu/znamenitosti__kulturni_in_ drugi_spomeniki__cerkve. html.

67. Meškova bukvarna. Pridobljeno 12. 8. 2008, iz http://www.sg.sik.si/index.phpstran=bukvarna&sklop=main&lang=si.

68. Moški pevski zbor Adoramus. Pridobljeno 19. 12. 2008, iz http://www.adoramus-sg.com/index.php?p=predstavitev.html.

100

69. Plesna šola Devţej. Pridobljeno 1. 1. 2009, iz http://www.rr- vel.si/it/devzej.html.

70. Temeljni mejniki razvoja višje strokovne šole Slovenj Gradec. Pridobljeno 9. 10. 2008, iz http://www.sc-sg.net/visja/index.php/mejniki.html.

71. Ţenski pevski zbor Nova. Pridobljeno 19. 12. 2008, iz http://www.kd- nova.si/index.php?option=com_content&task=blogcategory&id=6Itemid= 7.html.

101