Legenda.fest

Livška žbrinčlja Slavček iz Planinskega raja

Breginjka v noši

Etnološke prireditve na kobariškem

Podpora prireditvam na območju LAS za razvoj - PODPRI - NIP 2011

Projekt sofinancira EU PODPRI „Projekt je sofinanciran s pomočjo Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja. Za vsebino je odgovoren LAS za razvoj. PODPRI Organ upravljanja za Program razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje.“ Podprimo prireditve ob Smaragdni poti

Livško – življenje na visokem

Livško je razgibana hribovita deželica med porečjem Soče in Nadiže. Po širokem prevalu med Kolovratom (1243 m) in Matajurjem (1642 m) so vasi in zaselki: Livek (695 m), Golobi, Šturmi, Plohi, , Avsa, Piki, Jevšček in Livške Ravne (1043 m).

Vasica Livek je kot lijak in to je njena zemljepisna posebnost. Če zlijete vodo na vogal livške šole, jo del steče na soško, del pa na beneško stran. Iz prazgodovinskih časov je Livek opasan s čelnimi morenami ledenika. Ta je segal izpod Krna na livški preval in naprej do Avse, kjer je ledenik „ugasnil“. Livška dežela je bila vedno stražar meja. Od leta 1521 do današnjih dni je pripadala več kot desetim mejnim pasovom. Najdlje časa je bilo Livško pod Beneško republiko in mejni del Italije. V preteklosti je Livško živelo od živinoreje in mlekarstva. Livek je imel dve mlekarni, leta 1970 pa celo drugi najdaljši mlekovod v Evropi. Po njem je iz vasi dvakrat na dan teklo mleko naravnost v sirarske kotle Mlekarne Planika. Ponos livškega poljedelstva je fižol. Najbolj radoživa obdobja Livškega so povezana s smuèanjem, ki se je tu začelo že pred letom 1910. Prvo smučarsko napravo, 30-metrsko skakalnico, so na Livku zgradili že leta 1930, dvajset let kasneje pa je bila na Livku, po načrtih inženirja Stanka Bloudka, postavljena nova smučarska skakalnica. Leta 1962 je Livek na pobočjih Kuka dobil za tisti čas nadvse sodoben smučarski center. Smučišče je leta 1985 ugasnilo zaradi zelenih zim.

Na Livškem danes živi okoli 250 prebivalcev. Čeprav zaposleni na vseh koncih in krajih, Izdal in založil: Lokalna akcijska skupina “LAS za razvoj”, Posoški razvojni center Livčani ostajajo predani delu v zemlji. Krave Besedilo: Kaja Roš, Vida Škvor, Tina Sivec, Tanja Gabršček Fotografije: Suzana Gabršček, Jernej Grosar, Katja Roš, Marijan Kuščer, Arhiv KD Stol je spodrinila drobnica in jelenjad. Prizorišča Oblikovanje in tisk: Romikron d.o.o. soške fronte so postala turistične točke. Jezikovni pregled: Arnica, lektoriranje in oblikovanje, Polona Hadalin Baša s.p. Turizem dobiva nove vsebine. Turističnim Naklada: 1500 kos hišicam Nebesa pod Kukom se je v Avsah Leto izdelave: julij 2012 "Za vsebino je odgovoren LAS za razvoj. Organ upravljanja za Program razvoja podeželja Republike pridružila turistična kmetija Jelenov breg Slovenije za obdobje 2007-2013 je "Ministrstvo za kmetijstvo in okolje”. pod Matajurjem. Livško jezero – visoka pesem Drat za brjmna spušèat – visoki dizajn

Epska pesnitev Livško jezero, ki jo je Drat je služil za spravilo oziroma spuščanje sena iz senožeti v dolino. Sistem so pred stotimi leti na več kot stotih naredili v letih po prvi svetovni vojni. Starejši vaščani pravijo, da jim je linije pomagal narediti neki Italijan iz Čedada. Pred tem je spravilo potekalo s pomočjo sani oziroma straneh v stari slovenščini spesnil ulak ali pa so ga nosili na hrbtih. V vas sta bila speljana dva glavna drata, do njiju pa Anton Klodič, vitez Sabladoski, je so bili speljani še drugi iz ostalih senožeti. Ko je prišlo breme iz senožeti do glavnega legenda kakršne ne boste našli ne v dratu, so ga ročno prestavili nanj in ga spustili do vasi. Na enem od križišč, V Kušnku, Ljubljani, ne na Dunaju in ne v Parizu. je bil narejen tak sistem, da je breme samo preskočilo na glavni drat. Senožeti so bile Livško kotlino je nekoč prekrivalo tako rekoč prepredene z mrežo dratov. jezero, sredi katerega je bila skalnata Velikokrat se je drat poškodoval in ga je vzpetina, na vzpetini pa je stal grad. bilo treba popraviti. Znanje, ki ga je bilo Graščak je imel brhko hčerko Vido in zveste hlapce – Ravnarja, Šturma, Goloba, treba imeti za to delo, so imeli le redki, popravilo pa je bilo nevarno. Perata, Jelščka in Pika. Vido je ljubil mladenič Cvetko iz Rečanske doline, polastiti Ivan Gabršček z Vrsna, ki se še spomni pa se jo je hotel kobariški vitez Ropar. Za Vido in grofovsko posest se je vnela bitka, očeta, ki je drate popravljal pravi, da je za katero ne vemo, kako bi se končala, če bi vmes ne posegla narava s strašno vedno potekalo z Bwhcem ali z Božjo nevihto. V nevihti je Livek izgubil jezero, ki je skozi odprtino v jezu odteklo in s seboj pamačjo. odneslo kobariškega sovražnika. Vida in Cvetko sta se poročila. Livški grof je svojo posest razdelil med zveste hlapce, na mesto gradu pa je postavil cerkev svetega Jakoba. Vse to je resnica. Od Livškega jezera so ostale mlake pri Golobih, od jezerskih pregrad boki Matajurja Sestavni deli: in Kolovrata, od gradu Jakobova cerkev, od hlapcev pa livške vasi in njeni današnji prebivalci. Kdor ne verjame, naj se prepriča na lastne oči. In še: po livških hostah se DRAT je jeklena pletenica, po kateri so s pomočjo špuolje (škripca) spuščali bremena sena iz še vedno skrivajo Krivopete. Gozdnih bitij Anton Klodič, vitez Sabladoski v poglavju o senožeti v dolino. strašni nevihti ne omenja. Kaj bi jih, saj je vsem razumljivo, da so na Livškem KABALET je leseni okvir, ki nosi drat. Nahaja se na prelomnih delih, po navadi na najvišjem delu nad grapo, da drat lahko poteka v čim bolj ravni liniji do naslednjega kabaleta ali štanta Krivopete vedno bile, so in vedno bodo. – odvisno od dolžine dratu. ŠTANT je končno vpetje dratu. Je utrjen, betonsko oblikovan kvadrat, na katerega je pritrjen drat. Na štantu je tudi bolcen, ki služi za napenjanje dratu. Štant je bil navadno v bližini vasi. Poštoklja – visoka gastronomija BOLCEN je okrogel hrastov hlod, dolg 1,5 metra in s premerom 30-40 centimetrov. Bil je sestavni del štanta in je služil za napenjanje dratu. Na obeh koncih so bile skozi hlod izvrtane tri jame premera 3 cm, ki so imele stičišče v sredini hloda. Ko so napenjali drat, so v Raje poštoklja v miru, kot zrezek eno od teh jam vstavili železno štajngo in zavrteli hlod. Nato so tega zadržali in premaknili v prepiru. To je recept za dolgo štajngo v naslednjo luknjo in ponovno zavrteli hlod. Tako so korak za korakom napeli drat. življenje. Poštoklja, poštokja, Hlod je bil na obeh koncih okovan, kar je preprečevalo poškodbe in pokanje. štoklja, štakanje so izrazi za KLJUKA je nosilec dratu. Obešena je bila na sredini kabaleta. BEKSL je železno okovanje, ki je stalo približno tri metre pred štantom. Fiksiran je bil na preprosto jed, ki je dobila ime po lesen drog, ki je bil zabit v tla. Beksl je bil naslonjen na drat. Njegova naloga je bila, da je načinu priprave. Kuhano zelenjavo breme preusmeril z drata na tla. in krompir namreč zmečkamo, ŠPULJA je železni škripec, nanj pa je bilo obešeno breme, ki so ga spustili po dratu. dregamo, suvamo, štokamo BRJME je seno, zvezano v mreži. Tehtalo je 30–50 kilogramov oziroma toliko, da ga je moški Pod zelenjavo pojmujemo vse, kar zelenega zleze iz zemlje, od znanilcev pomladi lahko nesel. PLINGLCA je bil lesen drog, ki je bil na tistih kabaletih, kjer bi se drat preveč prevesil v dolino. – regrata in pokalice, do vseh listov z naših vrtov in njiv, tudi tistih, s katerimi ne Drog je ublažil prehiter padec dratu, saj je povečal polmer njegove krivine. Postavljen je bil na vemo kaj bi (odvečen radič, listi zelja, repe, pese ). Kraljevska je poštoklja iz vrhu kabaleta, v smeri dratu, torej pravokotno na njegovo zgornjo stranico. Na obeh straneh stročjega fižola, uin po livško. droga je bila kljuka, ki je nosila drat. Breginj Vrsno

Breginjski kot – življenje na visokem Vrsno (planinski raj) – življenje na visokem

Breginjski kot je razgibana pokrajina Vrsno je lepa gručasta vasica, ki leži v naročju Krna (2244 m) in njegovega pogorja, obdana s pogorjem Stola – velikanom, na nadmorski višini 591,2 metra. Na Vrsnem živi okoli 145 ljudi. ki se razteza 30 kilometrov od Kobarida Vasico večina pozna po slovenskem pesniku Simonu Gregorčiču, saj je planinski raj, do Breškega Jalovca na italijanski strani. kot je vas sam poimenoval, njegov rojstni kraj. Več o njem nam pove ogled njegove Studenci, potoki in reki Nadiža ter rojstne hiše. Legrada na skrajnem zahodnem V okolici vasi kraljuje lepa narava, v kateri človek še vedno lahko najde mir in tišino, mejnem robu hitijo na dan proti dolini in kar je v današnjem času skoraj nemogoče. V bližini si lahko ogledamo tudi več dajejo izobilje bistre in zdrave vode. naravnih znamenitosti: tri slapove, in sicer Gregorčičev slap (88 m), slap Brinta in Goro ljubijo in občudujejo domačini, slap Malnščk, pod katerim se vaški otroci poleti tudi kopajo, cesta proti vasi pa planinci in ljubitelji neokrnjene narava, saj skriva nešteto kotičkov naravne in pripelje tudi do odcepa za stezo, ki vodi do naravno nastale, veličastne kamnite gobe kulturne dediščine. Obiščite vrhove Stola, Plazi in planino Božco, saj se boste naužili velikanke. razgleda proti dolini Nadiže in Furlanije. Morda vas bo pot zanesla še v Stolove Ker Vrsno leži na nekakšni Benetke in Menanov Paradiž. polički, je od tod lep razgled Pokrajina Breginjskega kota je mejna in se naslanja na mejne črte z dolgo tradicijo. po soški dolini in nižje ležečih Ljudje so videli vladarje Beneške republike, Habsburške države, Goriške grofije, po krajih v njej ter seveda na porazu Avstrije, kratek čas še Francoze, ki so posekali lipe in ponovno vladarje prelep smaragd le-te, reko Avstrije. Kot je za nekaj let ponovno prišel pod Italijo, po letu 1866 pa se razide z Sočo, najčistejšo reko v Beneško Slovenijo, saj so vasi Robidišče, , Breginj, Sedlo in Stanovišče Sloveniji. pripadale Avstriji. Po prvi vojni je ves Kot zavzela Italija. Tako je ostalo vse do časa Na Vrsnem lahko kupite po drugi svetovni vojni. domače ovčje in kravje izdelke, Danes pod Kot štejemo deset vasi, ki so kot so sir, skuta, ovčja preja ter nanizane ob Nadiži ali na njenem povirju. domače čebelje izdelke, vse s Na vratih v Kot nas pozdravi Staro selo, priznano in uveljavljeno ki ga morate obiskati, saj hrani kakovostjo. starodavno skrivnost o izginotju Vas ima tudi gostilno in apartmaje, tako da je poskrbljeno tudi za mimoidoče prastarega mesta Ad Silanos, ki ga popotnike. krejski pesnik Joža Lovrenčič omenja v Vaščani spoštujejo in nadaljujejo tradicijo in izročila svojih prednikov, tako se je skozi svoji pesmi. čas ohranilo tudi tradicionalno pustovanje, ki ga mladi pridno vzdržujejo. Od Starega sela dalje se cesta pod V veselje vaščanov Vrsno ne umira, saj med hišami teka veliko otrok vseh starosti, Stolom polagoma dviga in nas pelje ki so up nadaljnjega življenja na tem čudovitem področju. vedno višje. Že na začetku poti boste ob vzpetini nad Nadižo zagledali starodavno cerkev Simon Gregorèiè (1844–1906) – visoka pesem sv. Volarja. Le nekaj minut hoje vas loči do starodavne vasi Kred. Vasica ima intelektualni naboj, Simon Gregorèiè je brez dvoma vrsenska legenda. saj iz nje izhaja več literatov, ki so to vas zapisali v literarno zgodovino, Joža Pesnik evropskega kova, obenem pa tako preprost, da so njegovo Lovrenčič pa je v Gorskih pravljicah zapel slavo celemu kobariškemu kotu. Vas je poezijo ljubile množice preprostih, kmečkih ljudi. zakladnica ljudskih pesmi, ki so jih Krejci radi prepevali ob vaških koritih. Danes je Rodil se je 15. oktobra 1844, materi Katarini in očetu Jerneju, na to mlada in živahna vas. Sredi vasi stoji cerkev svetega Miklavža, ob Nadiži pa je še pragu svoje rojstne hiše Pr' Pamolč na Vrsnem. To pa je na njegovo starodavna cerkev sv. Jelarja. Tja se lahko zatečete k zdravilnemu studencu ali pa veliko žalost pomenilo, da bo zapustil svoj ljubljeni kraj in odšel v Pri Robijcih poslušate legende o svetem Volarju. svet. In tako se je tudi zgodilo. Postal je duhovnik in po kratkem službovanju v naših krajih, je bil odtrgan od ljubega rojstnega kraja – planinskega Recept je preprost. Skuhamo zelenjavo in krompir (nekateri ju kuhajo posebej), raja in svoje prepovedane ljubezni – planinske rože Dragojile. V tem času je napisal odcedimo, v skladu s svojimi nagnjenji izberemo zabelo (od slanine in ocvirkov do najlepše pesmi in svojima dvema ljubeznima postavil brezčasne spomenike v verzih. olivnega olja), jo segrejemo in začinimo s česnom ali čebulo. Dodamo kuhano Ker je bil večino življenja precej šibkega zdravja, je na žalost tudi dokaj mlad umrl, zelenjavo in s kuhalnico poštokamo. Začinimo jo lahko s prgiščem svežih dišavnic. na njegovem pogrebu, je bilo kljub njegovi želji po skromnem pogrebu, neverjetno To, hitro pripravljeno jed revežev, lahko jemo kot samostojno jed ali skupaj s skuto, število ljudi. Ljudje so svojega slavčka, kot so mu rekli, na rokah prinesli vse iz Gorice – nazaj, nazaj v planinski raj, pod rodno Vrsno, na hribček Sv. Lovrenca in mu sirom, jajci ali kosom mesa. Poštoklja ni več jed revežev. Jesti poštokljo pomeni tam postavili velik nagrobni spomenik. Prinesli so svojega poeta, saj so se z živeti zdravo, sonaravno in varčno. njegovimi kiticami poistovetili v veselju in žalosti, v bolečini, izgubi ali hrepenenju, v ljubezni ter sladkosti, v trenutkih tesnobe, ko so potrebovali uteho in trenutkih sreče, ko so prepevali ter vriskali njegove pesmi, da jih je bilo slišati od planine do Žbrinèlja – visoki dizajn planine ... Nenavaden predmet nenavadnega imena. Žbrinčlja je spomenik garačem z livškega Vrsenske budlje z repo za kosilo in popeèen krompir s skuto za veèerjo hribovja. V žbrinčlji so kmetje nosili listje za steljo in včasih tudi seno. Narejena je – visoka gastronomija bila po meri in telesnih močeh nosača. Običajno je bilo v njej prostora za 70 kilogramov tovora. Vrsenske budlje z repo in klobaso so na veliko žalost že skoraj izumrla jed. Budlje so nekakšni koruzni cmoki z rozinami, ki so sladkobnega okusa in se izvrstno Žbrinčlja je narejena iz treh vrst lesa. Spodnji in zgornji obroč sta iz jesenovega dopolnjujejo s praženo repo in domačo klobaso. Budlje pravega okusa in strukture (lahko tudi lesa nagnoja), stranske in spodnje vezi so iz vrbovih vej oziroma beke, lahko nastanejo le iz domače koruzne moke, kateri dodamo še malo bele. obroč za glavo pa iz srobota. Izbira lesa in njegovo cepljenje nista naključna, prav Vsi starejši ljudje v vasi poznajo to jed in ko katerega od njih vprašaš po njej, opaziš, tako ne letni čas pobiranja sestavin za žbrinčljo. kako se mu v očeh in rahlem nasmehu zrcalijo spomini na njihovo mladost, ko so vsi Umetnost sta polnjenje in nošnja. skupaj sedeli za veliko mizo in željno pričakovali mater, da jim postreže to okusno jed. Najprej jo z listjem ali senom napolniš do vrha, nato pa tovor zasidraš z zagrabki listja ali sena, ki ga med listje vztrajno tlačiš ob stranskih bekinih Recept: vezeh. Z zagrabki „omehčaš“ tudi 0,5 kg moke (koruzna in bela), 50 g sladkorja, obroč za glavo. Iz zares skrbno 60 g masla, natlačene in zadelane žbrinčlje med 60 g masti z ocvirki, tovorjenjem čez hribe in doline, ne bo 10 g rozin, odpadel niti list. sol. Umni nosač žbrinčlje ne bo nosil na goli glavi. Čez glavo bo potegnil suknjič, ki bo Maslo in mast stopimo ter vse skupaj zlijemo v moko. Dodamo sladkor in rozine ter prepognjen tako, da njegovi rokavi tvorijo nekaj kapuci podobnega, navzgor vse skupaj poparimo z vrelo slano vodo. Rahlo zmešamo, nato pa iz testa naredimo zasuknjen ovratnik suknjiča pa naj bo „amortizer“ med glavo in tovorom. Kdor zna, kot jajce velike okrogle cmoke. Položimo jih v slan krop in jih počasi kuhamo pol ure. zna, kdor ne zna, naj se, kot smo se tudi mi, poduči pri livškem mentorju za žbrinčje Mešati ne smemo, da jih ne zdrobimo. Posodo le večkrat potresemo. Ponudimo jih z Jošku Šturmu z Jevščka. repo in klobasami. Popeèen krompir s skuto je zelo preprosta jed. V loncu vode skuhamo cel, neolupljen krompir. Ko je ta kuhan (lahko je kuhan tudi prej in stoji tudi dan ali dva), ga prerežemo na pol in ga z obeh strani popečemo na plati špargeta. Na popečene krompirjeve polovice namažemo domačo skuto, zraven pa lahko jemo tudi domači sir in pijemo kislo mleko. Popečen krompir s skuto je na Vrsnem še danes zelo priljubljena jed za večerjo. Legende o romarskih cerkvicah – visoka pesem Nad Breginjem, pod Stolom, na 930 metrih stoji cerkev svete Marjete. Breginjski gasilci in planinci skupaj z domačo župnijo vsako leto organizirajo godovno romanje KOLIKOR HRIBÈKOV TOLIKO ROMARSKIH CERKVIC in pohod k cerkveni zavetnici. Sveta Marjeta ima svojo legendo o zmaju, ki ga je ukrotila skupaj s Heleno na Lupu. Na Kladju cerkvica stoji, hite k Mariji romarji. Sveta Helena na Lupu ima cerkev z zvonikom na preslico. Prostor, kjer stoji cerkev Na poti na Kladje so v davnih časih srečali romarja je nekoč obdajala voda. Ob cerkvi je bilo prvo krščansko pokopališče na tem območju. Desetnika. Ljudem je povedal, da imajo Breginjci in vsi Pravijo, da so hrib Lup že v poganskih časih namenjali za čaščenje malikov. Pripoved Kotarji veliko srečo, ker imajo na Kladju cerkvico Marije pravi, da so tod živeli velikani in njihove Snežne. Ta jih varuje, drugače bi jih že zdavnaj odnesla žene so naredile hrib tako, da so v voda. predpasnikih nanosile zemljo. Ta kratka pripoved je verjetno v zavesti ljudi iz Kota tudi Sveta Helena je bila božjepotna cerkev. zato, ker je bilo okrog hribčka nekoč jezero in so prav Nekoč je tudi ta hrib obdajalo jezero. na tem mestu raztovarjali blago na kopno. Iz tega je Na otoku so se odvijali sejmi, ljudje so celo tudi nastalo ime Kladje. od morja hodili na Lup po kupčijah. Gotska podružnična cerkev ima tristrano rebrasto obokan prezbiterij in v baroku Menjavali so žito za druge pridelke in podaljšano ladjo pravokotnega tlorisa zvončnic. Freske so iz leta 1721, zgrajena pa izdelke. Domačini ti pokažejo hrib nad je bila v srednjem veku. dolino Pradol, kjer so v skali še vedno Lepa romarska cerkvica, ki se po obliki pridružuje vsem cerkvicam na visokem, ima jeklene rinke. svojo legendo o nastanku. Krompirjovka s ta belim moèenjem – visoka gastronomija Bogati grofici brez otrok se je neke noči sanjalo o Mariji. Naročila ji je, naj s svojim denarjem sezida cerkve povsod tam, kjer je petega avgusta zapadel sneg, kraj pa se Kotarji na visokem so znali iz zemlje iztisniti veliko dobrin, saj so hkrati na eno njivi imenuje Kladje. Grofica je izvedela za Kladje v Breginju. Na tem kraju je naročila posadili in posejali kar pet poljščin. Krompir so pridelali pri vsaki hiši. Kuhali so ga v sezidati romarsko cerkev. Ljudje so jo začudeni poslušali in bili v srcu nezaupljivi. oblicah, ga štokali, pražili, dajali v kuhnje (mineštre), za večnamensko prilogo pa so Denarja jim grofica ni dala takoj. Dajala je videz beračice in ne bogatašinje. Sezidali iz njega kuhali krompirjovko ali krompirjevo polento. so majhno cerkvico na gričku. Z gradnjo so kmalu končali. In zares, grofica je Polento je morala gospodinja kuhati v kotliču na štedilniku na drva na odprtem ognju. prinesla denar, ki ga je bilo tako veliko, da ga je pripeljala na oslu. Ko pa je videla Krompir je olupila in ga dala v kotel z mrzlo posoljeno vodo. Ko je bil krompir kuhan, cerkev, je bila razočarana. Želela je, da na tem starodavnem kraju sezidajo mogočno je z zajemalko odvzela vso odvečno vodo. Del vode si je pustila. Nato je s romarsko cerkev. Rekla je: „Kapelo ste sezidali, kapelo imejte in romajte Mariji“. poštokalnikom poštokala krompir in dodala mešanico moke. Če je bila vsebina Nato je plačala in odšla. pretrda, ji je dolila krompirjevo vodo. Kuhala jo je vsaj 35 minut in jo neprestano obračala s plantarjem. Ko je bila polenta kuhana, jo je prevrnila na leseno desko in K Mariji Snežni že stoletja romajo ljudje in jo prosijo za pomoč. Večkrat na leto je bila jo razrezala z nitjo. k cerkvi procesija, zdaj pa iz Kreda, Starega sela, Potokov, Robiča, Borjane, Podbele, Zraven je pripravila ta belo močenje iz domačega masla – prave dišeče kotarske Stanovišč, Breginja, Sedla, iz Logje in Robidišča k njej v velikem številu poromajo salame. Zgostila ga je z moko in ga zalila s kravjim ali kozjim mlekom. Kdor moke petega avgusta. Tudi na hribčku nad Borjano je stara cerkev Marije Snežne. ni dodal in je želel še višjo gastronomko vrednost, je salam zgostil s sladko smetano Obiskujejo jo z enakim namenom kot breginjsko. pomešano z mlekom. Okus je dajal salam.

Kromirjovko z vilicami narežemo na koščke, Na poti v Breginjski kot nas na bližnjih hribčkih spremljajo še jo posujemo z domačim naribanim sirom, druge starodavne romarske cerkvice. Vsaka izmed njih ima svojo zabelimo s slanino in zalijemo z mlekom. visoko pesem – legendo, ki nas popelje v čase njenega nastanka. Polento lahko tudi popečemo in jo ponudimo z različnimi prilogami. Krompirjevko lepo dopolnjuje ovčji ali kravji sir, zajčji golaž, frika Lesa – visoki dizajn V bližini je kamp in gostinska ponudba. Imeniten pa je sprehod k znameniti Kovačevi ali Turjevi jami. Lesa je kmečki predmet, narejen iz leskovega lesa. V Slovenskem pravopisu ima Naselje Potoki leži ob cesti in je ohranilo staro kamnito podobo. Sredi vasi je korito lesa tri pomene: preprosta vrata iz lat, zlasti v plotu, ograji; priprava za sušenje z izvirom izpod Stola, ki ima zdravilen učinek. V vasi prodajajo jabolka in med. sadja in zrnja ter plot, ograja, navadno spletena iz šibja. Lahko dobite tudi prenočišče in se kopate v bližnjih nadiških koritih. Breginjski kot je bil dolgo vrsto let biser domiselne kmečke arhitekture. , ki je sredi poti, je gručasta vas, ki je v pisnih virih omenjena že zelo zgodaj. Rekli so, da je beneško-slovenskega tipa. To drži, saj so bili graditelji tako domačini Sredi vasi je cerkev svete Katarine, malo višje pa Marije Snežne. Obiščete lahko kot Benečani. znani gostilni Pri Kuzmu in Lavrenčiču. Ostanite dan ali dva v apartmajih Stol in Kakor so bili domiselni in skoraj umetniški pri iskanju novih dozidav, so bili tudi Nadiža ali pa Pri Lošču v Podbeli. iznajdljivi pri dodajanju dodatnih gradbenih materialov. je pravi turistični „bum“. Mladi se množično zadržujejo v kampu Nadiža, Leso so v Kotu znali plesti vsi – moški, ženske in starejši otroci. Predmet je bil novejši kamp Čušin pa sprejema tabornike. Poletja v Podbeli so topla in nepozabna. podoben, a tudi različen po namenu. Najvišjo oceno dobi lesa kot pregradna stena, Nadiža vas očara in vam nameni obilo zdravih užitkov. obmetana ali zamazana z ilovico ali mešanico ilovice in nadiškega peska ter apna. Malo naprej je slikovito Robidišèe, polno pozitivne energije, etnoloških prvin in Pregradna stena je bila močna zvočna izolacija, predvsem zaradi šib, ki so se originalne obnove, ki odbija sodobne tegobe. Ogledate si lahko črno kuhinjo, se usmerjale noter in ven ter tako dušile zvok. Morda nismo bili pozorni na stare sobne ustavite na kmečkem turizmu in prespite pregrade, kjer sta se starša morala od kopice radovednih otrok ograditi z dobro leso. na prijazni domačiji Škvor. Lesa je bila v vsakem hlevu, kjer so kravi dodali telička in ga potem s kambo vodili Breginj je bil značilna vas s kmečko na sesanje. arhitekturo beneško-slovenskega tipa. Svojo podobo je dobila v 18. in 19. stoletju, Lesi v pravem kotu sta bili prostor za seno. zaradi slabih pogojev za gospodarski Strici in mnogi moški so na kmetih pogosto spali po razvoj in odmaknjenosti po drugi svetovni hlevih. Pod ličjem ali senom so imeli leso. vojni, ljudje niso množično spreminjali Z leso so ogradili gnojake ali kurnike in povečali senike domovanj, to pa je rešilo to čudovito vas, ter panjoue. ki je ostala arhitekturni biser vse do V deževni jeseni so poljske pridelke sušili na lesi v črni potresa leta 1976. Stari Breginj je bil tudi kuhinji. izven državnih meja znan po izjemno lepi ljudski stavbni dediščini. Danes osrčje Breginja sameva, živi pa staro vaško jedro, kot spomin na nekdanji Breginj. Obisk in ogled tega bisera vas bo raznežil. V jedru se že 15 let odvijajo Kotarski dnevi, ogledate pa si lahko tudi zasebno etnološko zbirko Pri Mazoru. Cerkev svetega Miklavža vas vabi, da si ogledate poslikan kasetiran strop iz 17. stoletja. Zanimiv je tudi prosto stoječi zvonik. Freske, ki so krasile zunanja pročelja Izdelava hiš, najdete v Kobariškem muzeju in v cerkvi Marije Snežne na Kladju. Seveda pa je dobro vedeti, da so kraji na visokem že dolgo vrsto let v zapisih, saj se Breginj prvič Najboljši čas: maj (čeprav so jo pletli neomejeno). omenja že leta 1074. Vrsta lesa: leska. . Osnova: količi s premerom 4–6 centimetrov. Pletivo: čim daljše neolupljene leskove šibe enakomerne debeline. Ne pozabite obiskati Sedla, ki je rojstni Za lepo leso, ki bo pomična, vzamemo tanjše kole in jih v razmiku 40 centimetrov kraj znamenite gledališke igralke trdno zabijamo v tla. Pletemo z dvema šibama naenkrat. Navadno pletejo po trije, – primadone Vike Podgorske. Oglejte si da si pomagajo in pletene šibe sproti enakomerno zatolčejo navzdol. Ko leso delno tudi staro romarsko cerkev sv. Križa končajo, jo na vsaki strani zaključijo s trto, z zavito zmehčano beko (vrbovo šibo). nad Sedlom. Med količke zaključijo še leskove loke, kole po potrebi odrežejo in leso končajo še spodaj. Če so delali pregradne stene, so kole nabili v les. Manj debelim palicam pravimo protje. Stanovišèe so danes nova vas, a v starem delu še spijo hišni duhovi in vas popeljejo po bližnjicah in starih poteh čez Stol. Stopite še v vas Logje, ki je pravi čudež, saj je tu še veliko pravih kotarskih hiš, ki jih domačini pridno obnavljajo.