UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2018 NINA KASTELIC

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO

NINA KASTELIC

Kulinarična dediščina Dobrepoljske doline

Diplomsko delo

Študijski program: Etnologija in kulturna antropologija ‒ E

Mentorica: doc. dr. Mateja Habinc Ljubljana, 2018

Zahvala

Najprej se ţelim zahvaliti vsem svojim sogovornikom in sogovornicam, da so si vzeli čas in mi s tem pomagali pri pisanju.

Hvala mag. Daši Ličen za vse nasvete in napotke, ki so mi zelo pomagali pri izboljšanju diplomskega dela. Hvala tudi mentorici dr. Mateji Habinc in bibliotekarki Damjani Ţbontar Furlan.

Največja zahvala pa gre mojim staršem za finančno pomoč v času študija in mojemu dragemu, Matiji Vodičarju, ker brez njega ne bi bila tukaj, kjer sem danes. Izvleček Kulinarična dediščina Dobrepoljske doline

Diplomsko delo obravnava kulinarično dediščino Dobrepoljske doline, ki se nahaja v občini Dobrepolje in leţi 35 km JV od Ljubljane. Avtorica ţeli predstaviti dobrepoljsko prehrano, tradicionalne jedi, mišljenje lokalnih prebivalcev o njihovi kulinarični dediščine ter raziskati moţnosti za razvoj kulinaričnega turizma. V prvih poglavjih obravnava in problematizira pojem kulturne dediščine, sledi razprava o prehrani od konca 19. stoletja do danes, opis tradicionalnih jedi, mnenje lokalnega prebivalstva o kulinarični dediščini, zdajšnja prizadevanja za gastronomski turistični razvoj in moţnosti za prihodnost. Raziskava temelji na pisnih virih in literaturi ter terenskemu delu, ki ga je avtorica opravila med lokalnimi prebivalci.

Ključne besede: Dobrepoljska dolina, antropologija hrane, prehrana, dediščina, turizem

Abstract Culinary Heritage of Dobrepolje Valley

The diploma is about the culinary heritage of the Dobrepolje Valley, which is located in the municipality of Dobrepolje about 35 km south of Ljubljana. The author wants to present the food of Dobrepolje, its traditional dishes, the opinions of local inhabitants about their culinary heritage as well as explore the possibilities for the development of culinary tourism. The first chapters discuss and address the problems of the concept of cultural heritage and are followed by a discussion on food since the end of the 19th century to the present, a description of traditional dishes, the opinions of the local population about culinary heritage, current efforts for gastronomic tourist development, and prospects for the future. The research is based on written sources and literature, as well as fieldwork carried out by the author among the local inhabitants.

Key words: Dobrepolje Valley, anthropology of food, heritage, food, tourism Kazalo

UVOD ...... 7 METODOLOGIJA ...... 10 ŠTUDIJ HRANE – ANTROPOLOGIJA HRANE ...... 11 KULTURNA DEDIŠČINA ...... 12 Dediščina kot manipulacija ...... 15 DOBREPOLJSKA DOLINA ...... 17 DOBREPOLJSKA PREHRANA KONEC 19. IN SKOZI 20. STOLETJE ...... 20 Vsakdanja prehrana ...... 20 Prehrana ob posebnih, prazničnih dnevih ...... 25 V času kmečkih opravil ...... 25 Koline ...... 26 Sveti Miklavţ ...... 27 Čas adventa ...... 28 Boţič in sveti trije kralji ...... 28 Pust in post ...... 28 Velikonočni teden ...... 29 Poroka...... 29 DOBREPOLJSKA KULINARIČNA DEDIŠČINA ...... 31 Poprtnik ...... 32 Nada in Beti Lunder ...... 36 Ajdovi štruklji ...... 38 Štula ...... 41 Društvo podeţelskih ţena Dobrepolje–Struge ...... 44 ODNOS DOBREPOLJCEV DO NJIHOVE KULINARIČNE DEDIŠČINE ...... 46 DOBREPOLJSKE JEDI V GOSTINSKI PONUDBI OBMOČJA ...... 50 ZAKLJUČEK ...... 51 POVZETEK ...... 53 SEZNAM SOGOVORNIKOV IN SOGOVORNIC ...... 55 VIRI ...... 56 LITERATURA ...... 58 Kazalo ilustrativnega gradiva

Slika 1: Občina Dobrepolje na zemljevidu Slovenije ...... 17 Slika 2: Poprtnik iz Dobrepolja ...... 33 Slika 3: Nada Lunder med pripravo ajdovih štrukljev ...... 38 Slika 4: Drţavna razstava poprtnikov ...... 45

UVOD

Raziskovanje hrane v zadnjih letih postaja vedno bolj priljubljena tema, saj nas hrana spremlja vsak dan skozi celo ţivljenje. Je nujna biološka potreba, vir uţitka, v sebi pa nosi tudi številne simbolne pomene, ki so povezani s kulturo in njenimi verskimi praksami. Iz leta v leto se povečuje tudi število kulinaričnih turistov, torej ljudi, katerih glavni namen potovanja je okušati nove in drugačne jedi ter s tem spoznati kulturo in navade drugih ljudi preko hrane.

Da bom v svojem diplomskem delu raziskovala nekaj v povezavi s kulinariko, sem se odločila ţe po prvem letu študija na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo. Ţelela sem zdruţiti svoj hobi, ki je ustvarjanje enega izmed najbolj branih slovenskih kulinaričnih blogov, z ljubeznijo do potovanj in turizma kot takega ter zanimanje za etnologijo oziroma slovensko kulinarično dediščino. Prav stičišče etnologije s kulinariko in turizmom je namreč moja najljubša tema.

Do raziskovanja dobrepoljske kulinarične dediščine me je pripeljalo dejstvo, da ţivim v sosednji občini, samo dobrih pet minut stran, in v vseh letih niti enkrat nisem slišala za dobrepoljske jedi, kot sta štula in ajdovi štruklji, saj teh dveh jedi avtorji slovenskih knjig o kulinarični dediščini skoraj ne omenjajo. Prav tako so redko medijsko izpostavljene in jih praktično nikjer ni moţno poskusiti.

Verjetno še danes ne bi vedela za te jedi, če jih ne bi spoznala preko partnerjeve druţine, ki izhaja iz Dobrepoljske doline. Po prvih okušanjih so te jedi vzbudile moje zanimanje za raziskovanje in glavna vprašanja, ki sem si jih takrat postavljala so bila, od kod te jedi izhajajo, zakaj so v javnosti tako redko omenjene in zakaj Dobrepoljci niso nanje bolj ponosni, saj sem po prvih pogovorih z njimi ugotovila, da o teh jedeh ne razmišljajo kot o nekih posebnostih svojega kraja oziroma da nekateri niti ne vedo, da denimo štule in ajdovih štrukljev (vsaj ne v takšni obliki kot jih poznajo v Dobrepolju) drugod po Sloveniji ne poznajo in ne pripravljajo. Zato sem se pisanja diplomskega dela lotila z ţeljo, da bi mi uspelo predstaviti njihovo kulinarično dediščino, dobiti vpogled v razmišljanje Dobrepoljcev o svoji dediščini ter raziskati potencialne moţnosti za razvoj kulinaričnega turizma.

7

V diplomskem delu se ves čas prepletata teorija in moja terenska oziroma etnografska raziskava. V teoretičnem delu sem napisala nekaj na splošno o antropologiji hrane in opredelila kulturno dediščino ‒ kako je nastala, kaj pomeni, o njeni napačni rabi in manipuliranju z njo.

Sledi opis Dobrepoljske doline ter s katerimi kraji so imeli Dobrepoljci stike v času, ki ga obravnavam, in poglobljen pregled prehrane vse od konca 19. stoletja skozi 20. stoletje do danes.

Velik del sem namenila prehrani v preteklosti. Na tem območju so včasih ţiveli predvsem kmetje, zato sem se poglobila v način ţivljenja kmečke druţine, saj je bilo njihovo prehranjevanje odvisno predvsem od menjave letnih časov in s tem opravljanja kmečkih del, kot sta ţetev in košnja. Tesno so bili povezani tudi s krščansko vero in cerkvenimi prazniki, zato se njihove jedi navezuje ravno na te praznike. Pri vsakdanji prehrani sem se najbolj osredotočila na 30. ter 70. leta.

V nadaljevanju predstavim tri dobrepoljske jedi, ki sem jih zaradi njihove kontinuitete in specifičnosti za to območje ‒ saj se dve jedi namreč ne pojavljata skorajda nikjer drugje v Sloveniji ‒ izbrala za ključne v njihovi kulinarični dediščini. To so poprtnik, štula in ajdovi štruklji. Vse tri jedi podrobno opišem in predstavim. Vire sem črpala iz literature in pogovorov s sogovorniki iz Dobrepolja. Govorila pa sem tudi z Metko Starič iz Velikih Lašč, ki je med vodilnimi pri Zavodu Parnas, ki je nevladna in neprofitna organizacija, ki deluje v javnem interesu na področju kulture in kulturne dediščine. Gospa Metka mi je nekaj več povedala o ajdovih ţelodčkih, ki jih pripravljajo v Velikih Laščah, in so zelo podobni dobrepoljskim ajdovim štrukljem.

V delu izpostavim tudi Društvo podeţelskih ţena Dobrepolje‒Struge, ker so članice med najbolj aktivnimi pri ohranjanju dobrepoljskih jedi. Jedi promovirajo na različnih sejmih in dogodkih, izvajajo pa tudi delavnice, kjer vse ljudi, ţeljne novega znanja, učijo priprave dobrepoljskih jedi. Še posebej pa izpostavim nekdanjo članico Nado Lunder in njeno hči, saj je bila gospa Nada v društvu ena izmed najbolj aktivnih in je večkratna dobitnica zlatih priznanj za pripravo jedi, kot so poprtnik, šunka v testu in kruh. Med drugim pa je med vsemi Dobrepoljci največkrat medijsko izpostavljena v povezavi z dobrepoljsko kulinarično dediščino.

8

Izhodišče za pisanje je bila seminarska naloga, ki sem jo napisala pri predmetu Seminar II: Kultura stavbarstva in bivanja in jo v diplomskem delu razširila in nadgradila. Iz seminarske naloge sem povzela večino teoretičnega dela o dobrepoljski prehrani konec 19. stoletja in skozi 20. stoletje ter opise jedi, ki sem jih opredelila kot del kulinarične dediščine. Teoretični del iz seminarske naloge sem nadgradila še z viri iz druge literature in povzetki pogovorov s terena.

Za potrebe diplomskega dela sem med prebivalci v Dobrepoljski dolini opravila tudi empirično raziskovalno delo. Moja prvotna zamisel je bila, da bom s pogovori na terenu pridobila veliko novih informacij o prehranjevanju v preteklem stoletju in da bom na ta način dopolnila informacije. pridobljene iz literature. Izkazalo se je, da večina literature govori o prehrani v prvi polovici 20. stoletja, o drugi polovici pa je skorajda ni. Zelo pa so si bili podobni tudi odgovori sogovornikov o prehrani v preteklem stoletju, ki sem jih pridobila na terenu. Zato sem se odločila, da se bom bolj osredotočila tudi na mišljenje in mnenje Dobrepoljcev o njihovi kulinarični dediščini ‒ kaj sploh razumejo pod pojmom kulinarična dediščina in katere vrednote prevladujejo pri njenem opredeljevanju, s katerimi besedami opisujejo dediščino in kaj jim predstavlja kulinarična dediščina Dobrepoljske doline; se je sploh zavedajo in jo poznajo ter ali je njihova dediščina sredstvo, ki krepi občutek pripadnosti, lokalne identitete ter če se zaradi teh jedi počutijo kaj bolj povezani z Dobrepoljsko dolino in lokalno skupnostjo. Na koncu sem pregledala še gostinsko ponudbo na tem območju.

9

METODOLOGIJA

V diplomskem delu sem uporabila različne metodološke pristope. Največ časa sem namenila iskanju in prebiranju literature o antropologiji hrane in kulturni dediščini ter o Dobrepoljski dolini, načinu ţivljenja konec 19. in skozi 20. stoletje ter iskanju informacij o dobrepoljski kulinariki. Kar nekaj časa sem namenila tudi pridobivanju informacij na terenu. Imela sem sedem dogovorjenih intervjujev, največ informacij pa sem na terenu pridobila neformalno, ko sem temo načela med druţenji s prijatelji in druţino. Na ta način sem pridobila še kakšen podatek in mnenje več, saj so pri neformalnih pogovorih ljudje navadno bolj sproščeni in povedo več, kot pa pri dogovorjenih, bolj uradnih, intervjujih.

Sogovornikov sem imela 32. Z 12 sem govorila ţe v času pisanja seminarske naloge, z ostalimi pa v okviru terena za diplomsko delo. 15 pogovorov je bilo formalnih, ostali so bili neformalni. Podatki 15 sogovornikov, ki so dovolili objavo osebnih podatkov, so zapisani na koncu diplomskega dela v seznamu sogovornikov in sogovornic. Nekateri so dovolili objavo imena, priimka, vasi in starosti, drugi samo imena in starosti. Ostalih 17 sogovornikov je ţelelo ostati anonimnih, zato njihovih imen in ostalih podatkov ne navajam.

Vsi, razen ene sogovornice, so bili prebivalci Dobrepoljske doline, stari od 24 do 84 let. Dve tretjini izprašanih je bilo starih med 28 in 60 let. 15 je bilo moških in 17 ţensk. Od tega jih 28 ţe celo svoje ţivljenje ţivi v Dobrepolju, 3 sogovornice so se priselile iz sosednjih krajev, ena pa prihaja iz Velikih Lašč. 3 sogovorniki so bili študentje, 6 jih je v pokoju, ostali pa so zaposleni.

Kot vir informacij pri anonimnih sogovornikih navajam svoj terenski dnevnik, saj sem si pomembne pridobljene podatke zapisovala v zvezek. Prav tako je moj terenski dnevnik vir informacij, ki sem jih zbrala z opazovanjem z udeleţbo. Število sogovornikov je bilo glede na število prebivalcev precej majhno, zato svojih končnih ugotovitev ne morem posplošiti.

Poleg analize literature, promocijskega materiala, forumov in različnih spletnih portalov, dogovorjenih polstrukturiranih intervjujev in neformalnih pogovorov sem uporabila tudi opazovanje z udeleţbo, ko sem se udeleţila sejma na tiho nedeljo pri cerkvi sv. Antona v Zdenski vasi, drţavne razstave poprtnikov in ene izmed delavnic peke velikonočnih jedi, ki so jo organizirale članice Društva podeţelskih ţena Dobrepolje‒Struge.

10

ŠTUDIJ HRANE – ANTROPOLOGIJA HRANE

Hrana je seveda ena izmed naših osnovnih bioloških potreb, ampak pri prehranjevanju ne gre le za potešitev lakote. Gre namreč tudi za spoj kulturnih in simbolnih pomenov. Radi jemo dobro in okusno ter v hrani tudi uţivamo. Hrana je tako del prijateljskih druţenj in zabav kot tudi poslovnih srečanj, je obvezen del ritualov, kot so rojstvo, poroka in pogreb.

Zaradi pomembnosti in nujnosti za naše telo jo najdemo vsepovsod in največja svetovna industrija je ravno prehrambna. Poleg materialne pomembnosti ima tudi velik kulturni in simbolni pomen. Prehranjevalne navade, kako pridelamo, pripravimo in zauţivamo hrano, predstavljajo močen sistem simbolov. Raziskovanje človekovih prehranjevalnih navad nam lahko pove veliko o njegovi veri, mišljenju ter znanju (Miller in Deutsch v Kastelic 2017: 5). Prehrana je torej veliko več kot zgolj preoblikovanje surovih ţivil v kuhana, je transformacija naravnega v kulturno. Hranjenje ni le zadovoljevanje bioloških potreb, ampak je tudi druţbena dejavnost, ki je močno povezana s številnimi kulturnimi vrednotami (Godina Golija v Godina Golija, 2012: 92).

Študij hrane lahko opredelimo kot raziskovanje človeškega odnosa do hrane. Obsega širok razpon različnih tem, disciplin, teoretičnih usmeritev in raziskovalnih metodologij (Miller in Deutsch v Kastelic 2017: 5). Metode in teorije so si med seboj zelo različne, prav tako kot raziskovalci, ki prihajajo iz različnih raziskovalnih področji, kot so antropologija, sociologija, zgodovina, ekonomija, kulturni in medijski študiji. To študiju hrane daje pestrost in raznovrstnost.

Raziskovanje hrane in prehranjevanja ima v antropologiji ţe dolgo tradicijo in se je začelo ţe v 19. stoletju. Velik pomen pa je pridobilo šele v zadnjih desetletjih. Po mnenju avtorjev Sidney Mintz in Christine Du Bois je bilo leta 1982 delo Jacka Goodya Cooking, Cuisine, and Class: A Study in Comparative Sociology prelomna točka v antropologiji hrane. Od takrat se je študij hrane spremenil, saj je dovolj dozorel tudi za raziskovanje večjih in kompleksnejših problemov teorij in raziskovalnih metod (Mintz in Du Bois 2002: 100). Maja Godina Golija ugotavlja, da se je na območju Slovenije poglobljeno raziskovanje prehrane začelo šele v 20. stoletju, po koncu 2. svetovne vojne. Etnologi so se takrat začeli vedno bolj zavedati, da je hrana lahko odličen indikator za ugotavljanje navezanosti druţbe na tradicijo in njene glavne kulturne značilnosti (Godina Golija 2000: 227‒228).

11

Vladislav Vlado Kotnik po avtorici Deborah Lupton povzame, da »antropologija hrane v znanstveni diskurz uvaja spoznanje, da rituali v zvezi s hrano in pomeni hrane prispevajo k oblikovanju in doţivljanju človekovega telesa, njegovega izraţanja in subjektivitete« (Kotnik 2001: 865). Poleg tega pa diskurz o hrani odkriva, da hrana prispeva k oblikovanju človekovega mišljenja in zavesti, k zavedanju samega sebe in okolja ter da posameznikov odnos do hrane sodeluje pri razvijanju mentalitetnih vzorcev in neposredno vpliva na konstrukcijo identitete (Kotnik 2001: 867‒868).

KULTURNA DEDIŠČINA

Besedo kulturna dediščina vse prevečkrat uporabljamo povsem brez premisleka in popolnoma nekritično. Ker je glavna tema mojega diplomskega dela kulinarična dediščina, ki je podkategorija kulturne dediščine, se mi zdi nujno, da zapišem, kaj sploh je dediščina, kako je nastala, kako in v kakšnem namene uporabljati, kar smo obvarovali, ter kako ravnati, ne da bi razvrednotili podedovane preostanke. Večina ljudi ima namreč kulturno dediščino za samoumevno, da obstaja od nekdaj in sama po sebi, ampak temu ni tako. Zato ţelim v nadaljevanju nekoliko osvetliti pojem kulturne dediščine.

Zanimanje za preteklost in njene materialne preostanke je postalo mnoţično s spremembami načina ţivljenja, ki so jih prinesle marčna revolucija leta 1848 z odpravo fevdalne druţbene ureditve, uvedba kapitalističnega gospodarstva in politična demokratizacija. Z industrijsko revolucijo so prišle mnoge spremembe in preteklost je postala edina stalnica sedanjosti. Preteklosti namreč nihče ne more spremeniti in predstavlja stabilnost ter varnost v času nenehnih sprememb. Nastale spremembe so razdirale tradicionalne načine ţivljenja ali jih prepuščale pozabi. Zaradi tega je dediščina postala dragocena vrednota in dobila pomembno druţbeno vlogo kljubovanja minljivosti vsega. Preteklost je postala drugačna, kar jo je naredilo zanimivo in privlačno. Zaradi drugačnega gledanja pa so tudi njeni preostanki dobili nov pomen in postali redka vrednota, ki izginja, zato jo je bilo treba ohranjati in zaščiti (Jezernik 2010: 7‒8).

Dediščina je pojem, ki se ves čas spreminja in preoblikuje. Jasna Fakin Bajec je recimo zapisala, da temeljne definicije, ki bi povsem enoumno povzela pojem dediščine, ni, saj jo vsak posameznik lahko interpretira skozi svoj pogled in svoje razmišljanje (Fakin Bajec 2011: 53).

12

Sama se strinjam z opredelitvijo Davida Lowenthala, ki je zapisal, da je dediščina nekaj zavezujočega, nekaj kar dobimo, če to ţelimo ali ne, in se ji ne moremo odpovedati. Opredeljuje nas kot druţbena bitja, določa našo identiteto in zato, ker jo delimo z drugimi, smo pripadniki določene druţine, skupnosti in naroda. Iz te pripadnosti narodu potem črpamo občutja ponosa in samozavesti. Daje nam občutek, da smo nekaj posebnega, zato ker se naša preteklost razlikuje od preteklosti drugih. Ohranjamo jo, da bi z njo ohranili lastno drugačnost, zato jo velikokrat definiramo s pomočjo opoziciji, torej ne s tem, kaj dediščina je, ampak s tem, kaj dediščina ni (Lowenthal v Jezernik 2010: 12).

Danes, po besedah Boţidarja Jezernika, dediščino razumemo predvsem kot kategorijo modernosti, saj je dodatno spodbudo za ohranjanje dediščine pridal nacionalizem devetnajstega stoletja. Dediščina je nacionalnim drţavam sluţila kot pomemben instrument v ustvarjanju in vzdrţevanju nacionalne drţave in tako postala sinonim politični ideji nacionalne drţave (Jezernik 2005: 15). Dediščino pa moramo jasno obravnavati v okviru sodobne logike poznega kapitalizma, ki spreminja njeno vlogo, saj se je koncept dediščine preoblikoval na podlagi sodobnih, postmodernih značilnosti (Fakin Bajec 2011: 12).

Bistvo ukvarjanja z dediščino ni več v tem, kateri predmet je bolj korekten, avtentičen, več vreden in kvalitativno boljši od drugega. Bistveni so ljudje, tako strokovna kot nestrokovna javnost, ki v sedanjosti ustvarjajo dediščino in predmetom dediščine pripisujejo pomene. Tudi Janez Bogataj pravi, da dediščine ne smemo razumeti le kot obliko preteklosti, ampak predvsem kot obliko sedanjosti in sodobnosti z razseţnostjo zgodovine. Po njegovih besedah »dediščina ne more nastati kot nekaj samega po sebi, ampak šele po naši zavestni presoji in tudi strokovnih utemeljitvah« (Bogataj 1992: 12). Tako z izrazom dediščina ne moremo razumeti le starih predmetov, bivalnih enot, ritualov, pesmi, plesov, torej vsega, kar so nam zapustili naši predniki, »ampak je dediščina tudi socialni proces oz. praksa, ki oblikuje nacionalno in lokalno skupnost, omogoča socializacijo posameznika v lokalnem okolju, izoblikuje elemente osebne in kolektivne identitete, sooblikuje značilnosti bivalnega prostora, spreminja kulturne, druţbene in politične vrednote in pomene« (Fakin Bajec 2011: 7).

To pomeni, da je dediščina druţbeni konstrukt, da smo ljudje tisti, ki določene stvari pojmujemo kot kulturno dediščino in jim pripišemo pomene dediščine. Po besedah Jasne Fakin Bajec odnos do dediščine ne more biti bolj ali manj dober, strokoven, negativen. Predmetov, ki jih opredelimo kot dediščino, ne moremo negativno ceniti, saj če jih ne bi

13 izbrali, bi bili prepuščeni postopnemu propadu. Lahko pa z izbiro oz. izpostavljanjem določenih predmetov manipuliramo in spreminjamo preteklost (Fakin Bajec 2011: 82).

Zelo pomembna naloga dediščine je tudi utrjevanje samozavesti in identitete skupin. Dediščina nam ne da le občutka abstraktne identitete, ampak tudi pomaga lokalizirati nacijo, skupnost ali posameznika v socialnem in fizičnem svetu (Fakin Bajec 2011: 123). Tako dediščina postane kulturno orodje, ki ga uporabljamo za oblikovanje in izraţanje občutka identitete, osebnosti in pripadanja. »Z reprezentacijo dediščine v določenem kraju je spodbujena »moč kraja«, ki skupinskim ali osebnim izkušnjam in izraţanjem daje fizično realnost« (Smith v Fakin Bajec 2011: 7). Pri tem se strinjam z Jasno Fakin Bajec, ki pravi, da »s sodobnimi pogledi pri raziskovanju dediščine ni več toliko pomembna materialnost (fizični predmet) ali nematerialnost (pesem, ideja, običaj), temveč pomen, ideja ali vrednota, ki jih elementi dediščine utelešajo. Ključni oblikovalci, transformatorji in prenašalci pomena pa so ljudje« (Fakin Bajec 2011: 70).

Pomembno se mi zdi, da zapišem nekaj besed tudi o razliki oziroma podobnosti med besedama dediščina in tradicija, kot jo razumem jaz. Kulturna dediščina je lahko materialna (npr. stavbe, predmeti) in nematerialna (npr. tradicije, znanje, način ţivljenja, šege in navade) (Grafenauer 2009: 6). Pri dediščini gre za ekonomsko, prostorsko in druţbeno kategorijo, medtem ko je tradicija bolj vrednostno nevtralen pojem in je v ospredju pomen predaje, prenosa, nanašanja na preteklost in črpanja iz nje (Grafenauer 2009: 10). Strinjam se z Janezom Bogatajem, ki pravi, da pri dediščini ne gre za preteklost, ampak »predvsem obliko sedanjosti z razseţnostjo zgodovine« oziroma gre za »preoblikovano preteklost za potrebe sedanjosti« (Bogataj v Grafenauer 2009). Dediščina mi predstavlja predvsem stvari, ki so skonstruirane, dogovorjene in nenaravne, saj človek določi njihovo vrednost.

Dediščino razumem kot širši pojem, ki zajema tako materialne kot nematerialne stvari, pod katere spada tudi tradicija. Tradicijo razumem bolj kot proces, dediščino pa stalnost. Ko kulturni vzorci, predmeti in prakse niso več v rabi na tradicijski način, niso več posredovani v vsakdanjem ţivljenju ali se je njihova raba odmaknila konceptu, potem lahko govorimo o dediščini (Serec Hodţar 2016).

V diplomskem delu večkrat uporabim besedo dediščina, ker glede na pogovore s sogovorniki menim, da dobrepoljske jedi, ki jih obravnavam, niso le tradicija, torej nekaj,

14 kjer je v ospredju prenos iz roda v rod, ampak sogovornikom predstavljajo tudi pomembno vrednoto in vplivajo na njihovo identiteto, saj si nekateri brez teh jedi praznikov sploh ne znajo predstavljati. Poleg tega pa te jedi niso v rabi le v vsakdanjem ţivljenju, v druţinskem krogu, ampak se jih predstavlja na delavnicah, sejmih in prireditvah.

Moji sogovorniki so besedno zvezo tradicionalna prehrana in tradicija uporabili precej bolj pogosto kot pa besedo dediščina. Po besedah sogovornika Matije Vodičarja mu je beseda tradicionalno bliţje, ker je po njegovem mnenju bolj domača in pogovorna, dediščina pa bolj strokovna. Podobno meni tudi sogovornik Franc Vodičar (terenski dnevnik, 22. 8. 2018).

Dediščina kot manipulacija

»Preteklost postane dediščina, brţ ko se zavemo njene vrednosti in ko začnemo z njo manipulirati, da bi to postala. Izbrana in strukturirana po tekočih (današnjih) vrednostnih sistemih postane uradna dediščina.« (Šola 1999: 169)

Ostanke preteklosti vedno selekcioniramo na tiste, ki jih je vredno ohranjati, in tiste, ki jih ni vredno, in s tem dejansko spreminjamo preteklost. Spreminjamo jo zaradi potreb sedanjosti, da bi jo naredili bolj privlačno. Spreminjamo jo v skladu s svojimi interesi ali v imenu svoje skupnosti in drţave (Lowenthal v Jezernik 2005: 384). Preteklost, ki jo poznamo danes, je zato vsaj delno proizvod sedanjosti, saj ves čas preoblikujemo spomin in ostanke preteklosti ter na novo zapisujemo zgodovino. Ob tem se pojavlja vprašanje avtentičnosti preteklosti, koliko je izmišljenega ter koliko resničnega (Lowenthal v Veselič Visočnik 2010: 34).

Ker celotne preteklosti ne moremo ohraniti, iz celote izbiramo tisto, kar menimo, da je pomembno. To preteklost v sodobnosti imenujemo dediščina in je predmet različnih prezentacij in interpretacij. Preteklost tako ni neka resnična preteklost, ampak njena predelava in interpretacija za sodobne potrebe, ki je predstavljena kot vrednota in pogosto nosi oznake dediščina, tradicija in podobno (Veselič in Visočnik 2010: 34).

Manipuliranje z dediščino in njeno selekcioniranje je prisotno ţe od začetka njenega pojavljanje, torej od sredine 19. stoletja. Takratni »narodni buditelji« so se dobro zavedali

15 pomena zgodovine za identiteto naroda, saj je ta pripadnikom t. i. zamišljene skupnosti nudila tolaţbo in budila upanje na lepši jutri. Izbira dogodkov je bila strateškega pomena. Poudarjali so veličastne stvari in izpuščali nečastne ter s svojo izbiro propagirali določene ideologije (Jezernik 2010: 13).

Na Slovenskem se je zanimanje za ukvarjanje z dediščino okrepilo konec 20. stoletja, ko se je Slovenija soočala s številnimi druţbenopolitičnimi spremembami, ki so bistveno vplivale na ţivljenje Slovencev. Z osamosvojitvijo in nastankom nove drţave je postala pomembna krepitev samozavesti v povezavi z drţavo in njenim delovanjem. Začel se je proces rekonstruiranja, utrjevanja in izkazovanja nacionalne identitete ter iskanja nacionalnih simbolov, s katerimi bi se drţava identificirala (Fakin Bajec 2011: 11).

Dediščina danes predstavlja trţno blago in je postala sredstvo najrazličnejših manipulacij. Ves čas jo prilagajamo sodobnim trţnim zahtevam in moramo se zavedati, da smo vsi, ki se ukvarjamo s predmeti iz preteklosti, soustvarjalci dediščine (Fakin Bajec 2011: 11). Zato moramo biti po mojem mnenju etnologi in kulturni antropologi do svojega dela kritični, saj smo tudi mi tisti, ki ustvarjamo dediščino. Kritični pa moramo biti tudi do uporabe pojma »dediščina«, saj menim, da ga dandanes velikokrat uporabimo popolnoma brez razmisleka in zavedanja, kaj pomeni.

V pozitivnem smislu pa pojem dediščine označuje tiste elemente kulture in narave, ki si jih določena skupnost prizadeva ohraniti za bodoče rodove, da bi sluţili prej omenjeni potrebi ljudi po občutku identitete in pripadnosti. V negativnem smislu je beseda postala sinonim za eksploatacijo preteklosti v komercialne namene. Vseeno pa trţenje dediščine ni povsem negativno, saj ima velik prispevek k ohranjanju, reprezentiranju in širjenju zavesti o delu vaške, regionalne ali druge preteklosti. Eden največjih čarov preteklosti je njena drugačnost; nihče ne bi hrepenel po njej, če bi zgolj replicirala sedanjost (Jezernik 2005: 21).

Iz zgoraj napisanega izhaja, da se moramo zavedati dejstva, da ni mogoče govoriti o kulinarični dediščini kot nespremenljivi, dolgotrajni in trdoţivi ţe več desetletij in stoletij. Jedi so namreč ves čas podvrţene različnim bolj ali manj načrtnim vplivom, inovacijam in prilagajanju, zato tudi na področju kulinarike in kulinarične dediščine vseskozi prihaja do sprememb in novosti.

16

DOBREPOLJSKA DOLINA

Dobrepoljska dolina je geografsko zaprta dolina, ki leţi v občini Dobrepolje in se nahaja 35 km JV od Ljubljane. Po fizično-geografskih značilnostih predstavlja skrajni SZ del Suhe Krajine. Meji na Občine Grosuplje, Ivančna Gorica, Ţuţemberk, Kočevje, Ribnica in Velike Lašče (Občina Dobrepolje 2017).

V geografskem pomenu je Dobrepolje široko kraško polje, dolgo 14 km in široko največ 3 km. Prebivalci sami ločujejo Dobrepolje ter Struge, in sicer na cerkvenoupravni osnovi, ki je zgodovinsko najdaljša (Müller v Kastelic 2017: 6). Občino sestavljata dve dolini: Dobrepoljska s 14 naselji in Struška z 10 naselji. Skupaj imata 3898 prebivalcev (Občina Dobrepolje, 2016). Vasi, ki spadajo pod Dobrepoljsko dolino, so Zdenska vas, Cesta, Mala vas, Videm, Zagorica, Podgorica, Podpeč, Podgora, Predstruge, Kompolje, Bruhanja vas, Ponikve, Hočevje in Vodice.

Slika 1: Občina Dobrepolje na zemljevidu Slovenije (vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Občina_Dobrepolje)

Številke pri popisu načina izrabe zemljišč v letu 1849 nam povedo, da se dolina ne imenuje Dobrepolje samo slučajno, ampak da so imeli Dobrepoljci razmeroma veliko njivskih površin, njihov deleţ pa jim je omogočal kmetovanje (Granda 2017: 6).

17

Prebivalce Dobrepoljske doline okoliški prebivalci šaljivo kličejo Foucki, ţenskam pa rečejo Fovcele in redko tudi Fovcinke, celotni dolini pa Fovcarija (Müller v Kastelic 2017). To poimenovanje izhaja iz besede »fovček« ‒ majhen noţek z zakrivljenim rezilom, s pomočjo katerega se izdeluje zobotrebce, ki so jih včasih pozimi delali pri skoraj vsaki hiši v Dobrepolju (Kastelic 2017: 6).

Zgodovina Dobrepoljske doline je precej pestra in bogata. Po navedbah Ivana Grandovca je o Dobrepoljcih pisal ţe Janez Vajkard Valvasor, saj naj bi v 17. stoletju tovorili sol za prebivalstvo Kranjske in vzhodne Štajerske. Zapisal je: »Vsi prebivalci tovorijo sol; na Kranjskem jih imenujejo tovorniki soli, ki sol bodisi kupujejo v Cerknici ali pa morajo sami ponjo do morja.« (Valvasor v Grandovec 2010: 100). Tovorjenje soli se je končalo leta 1841, ko je cesar razglasil sol za drţavni monopol in so jo lahko prevaţali le še pooblaščeni prevozniki (Grandovec 2010: 100).

Med dogodki iz dobrepoljske zgodovine, ki se mi zdijo vredni omembe, so ustanovitev Hranilnice in posojilnice leta 1894, ki je bila takrat ena izmed prvih »rajfajznovk na Kranjskem«; dve leti kasneje so ustanovili Kmetijsko društvo, ki je bilo prva kmetijska blagovna zadruga na Kranjskem in s tem so Dobrepoljci dobili priloţnost za prodajo svojih izdelkov tudi v tujini. Kmalu za tem so ustanovili svojo mlekarno in sirarno, ki je delovala do prve svetovne vojne (Ahačevčič 1996: 202‒203). Tako je Dobrepolje ţe konec 19. stoletja postalo pomembno podeţelsko zadruţno središče, znano tudi širši okolici (Novak 1996: 158).

Dobrepoljci so imeli v obravnavanem obdobju veliko stikov z drugimi kraji in mesti. Po ustanovitvi kmetijskega društva so svoje izdelke prodajali v Trstu, na Dunaju in v Münchnu (Ahačevčič 1996: 202‒203). Po besedah sogovornice so v Trst vozili prodajat tudi koruzno ličkanje (terenski dnevnik, avgust 2017). Mrkun je zapisal, da so Dobrepoljci vsako jesen, z začetkom oktobra, hodili na Dunaj peč kostanj. To je bilo od leta 1880 do 1918. Od tega leta naprej so lahko prodajali le tisti, ki so imeli domovinsko pravico. Poleg kostanja so prodajali tudi pečena jabolka in krompir. Nekateri so ostali tudi čez poletje in prodajali sodavico, limonado in razne sladkarije. Na Dunaj pa so hodili tudi krošnjarji, ki so v košarah na ramenih prodajali limone in pomaranče. Nekateri od teh Dobrepoljcev so se na Dunaju popolnoma udomačili in postali meščani ter so v Dobrepolje prihajali samo še na obisk (Mrkun 1940: 6–7).

18

Stike z okoliškimi prebivalci pa so med drugim imeli tudi na vsakoletnih sejmih pri cerkvi sv. Antona na Zdenski rebri (hrib nad Zdensko vasjo). V preteklosti je sejem slovel v vseh sosednjih krajih in nanj so poleg domačinov prihajali tudi številni iz širše ljubljanske okolice kot tudi iz okolice Višnje Gore, Suhe krajine in Ribnice. Franc Vodičar je sicer premlad, da bi se sejma spominjal v takšnih razseţnostih, po čemer lahko sklepamo, da je sejem v 50. in 60. letih zamrl, se pa po pripovedovanjih spominja, da so na sejem vole prignali celo iz Bele krajine (terenski posnetki 22. 7. 2018). Da je bil sejem res velik in dobro obiskan, pričajo tudi podatki iz leta 1848, ko je bil sejem na tihi ponedeljek 10. aprila in se ga je udeleţilo kar 6000 ljudi (Grandovec 2010: 107). Menim, da so vsi ti stiki vplivali tudi na dobrepoljsko prehrano. Na sejmih so si izmenjali novice ter povedali, kaj je drugod novega. Verjetno so poklepetali tudi o prehrani, gospodinje pa so si lahko med seboj izmenjale recepte. Tisti, ki so hodili prodajat v München in na Dunaj, so lahko od tam prinesli novice o prehrani v tujih mestih ter morebiti tudi kakšen nov recept. Ko so hodili prodajat v Trst, so lahko mimogrede kupili fige, ki so jih nato uporabili za pripravo ajdovih štrukljev. Fige v Dobrepolju namreč ne uspevajo, trgovina pa se je začela razvijati šele v obdobju med vojnama in je v prvih letih ponujala le izdelke, kot so olje, sol, sladkor, petrolej in kava (Grandovec 2010: 120).

19

DOBREPOLJSKA PREHRANA KONEC 19. IN SKOZI 20. STOLETJE

V preteklih stoletjih so bili prebivalci obravnavanega območja predvsem kmetje. Ţivljenje Dobrepoljcev je bilo tesno povezano z vero in vera je bila glavno vodilo njihovega ţivljenja. Za dobro letino ter srečo in zdravje v druţini so prosili Boga in se mu na različne načine tudi zahvaljevali. Pri opravljanju kmečkih opravil so veliko vlogo igrali svetniki in zavetniki ter z njimi povezani pregovori in reki (Kastelic 2017: 7).

Od tod se tudi njihova kulinarična dediščina navezuje na praznike in pomembnejše dneve, kot so boţič, velika noč, pust in »ţegen«. Na te dneve so jedli t. i. boljšo hrano, ki drugače ni bila pogosto na mizi. Jedli so več mesa, belega kruha in priboljškov. Boljšo hrano pa so jedli tudi ob pomembnejših kmečkih opravilih, kot sta košnja in ţetev, ter pomembnih ţivljenjskih mejnikih, npr. ob poroki (Kastelic 2017: 7).

Iz prebranih del avtorjev Antona Mrkuna (1934, 1940), Irene Anice Drobnič (1996), Anke Novak (2009) in Staneta Grande (1996) lahko povzamem, da so v prvi polovici 20. stoletja in v začetku druge polovice sestavine v večini pridelali sami. Meso je bilo na mizi zelo redko, samo ob nedeljah, praznikih in večjih kmečkih opravilih, pa še to ne pri vsaki hiši. Več mesa je bilo na mizi v času kolin. Kruh so pekli iz ječmenove in koruzne moke, tudi ovsene in rţene. Bel kruh je bil redkost. Uţivali so ga le ob praznikih. Količino ţivil so odmerjali preudarno, da je bilo dovolj za vse in da ni zmanjkalo (Kastelic 2017: 7). Ni pa bilo tako samo v Dobrepoljski dolini in na območju današnje Slovenije. Podobna situacija je bila tudi drugod na območju Srednje Evrope.

Vsakdanja prehrana

V sredini 19. stoletja je bilo meso na mizi zelo redko. Največkrat je bilo to ob večjih praznikih. Glede na podatke iz leta 1848/49 lahko razberemo, da je bila v tistem času najpomembnejša govedoreja. Ţivali so bile domače vzreje in so jih običajno prodali mesarjem ali prekupčevalcem. Slednji so pokupili tudi stare konje, ki so jih Dobrepoljci kupovali predvsem na Hrvaškem. Konjev so imeli razmeroma malo in ti so sluţili le za kmečko delo. Podobno je bilo tudi s prašiči, ki jih je bilo glede na ostale ţivali izredno malo. Glede na popis iz leta 1848/49 so jih imeli samo 40 in to v Zdenski vasi. Temu

20 botruje dejstvo, da je primanjkovalo travnikov, prašiče pa je bilo treba krmiti in vzrediti, od paše v gozdu pa to ni bilo mogoče. Perutninarstvo je bilo nerazvito in nepomembno (Granda v Kastelic 2017: 7).

Od zelenjave so pridelali krompir, zelje, repo in fiţol. Sadjarstvu niso posvečali posebne pozornosti, čeprav bi bilo to pričakovano zaradi teţav pri pridelavi hrane pa tudi zato, ker ni bilo vinogradov. Kljub vsemu je bilo poljedelstvo v desetletjih pred revolucijo 1848 ocenjeno kot solidno. Pridelki so bili kakovostni, predvsem po zaslugi skrbne obdelave. Če so bile vremenske razmere ugodne, so pospravili tudi po dva pridelka letno. Za takratne teţke razmere so bili še najmanj krivi kmetje sami. Preveč je bilo hribovitih travnikov, ki zahtevajo veliko dela in dajo majhen pridelek. Manjkalo je tudi priloţnosti, da bi se kmetje lahko ukvarjali še s čim drugim. Zaradi premajhnih pridelkov so teţko poravnali obveznosti do zemljiških gospodov in ni bilo preseţkov pridelka, ki bi jih lahko prodali na trgu. Kriva pa je bila tudi lahkomiselnost kmetov in odpor do novega znanja in sprememb (Granda v Kastelic 2017: 8).

O vsakdanji prehrani med obema vojnama je nekaj besed zapisala Irena Anica Drobnič v zborniku Naši kraji in ljudje (1996). Napisano velja predvsem za srednje velike kmetije, ki so v tistem času v Dobrepoljski dolini prevladovale. Po zapisanem lahko izvemo, da se potek dneva od ponedeljka do petka večinoma ni razlikoval. Dan se je začel z delom v hlevu, temu pa je sledil zajtrk. Gospodinja je postregla z belo kavo ter koruznimi ţganci in kislim zeljem, ki jih je zabelila z ocvirki. Pred jedjo so zmolili jutranjo molitev. Po končani molitvi je prvi začel jesti gospodar in šele nato vsi ostali člani druţine. Po zajtrku so odšli na delo. Kosilo je moralo biti na mizi, ko je ura odbila poldan. Delavci na polju so zmolili Angelovo češčenje in odšli domov, kjer so kosili krompir na različne načine ter zelje in fiţol. Vsi so jedli iz skupne sklede z lesenimi ţlicami, zato kroţnikov in pribora niso uporabljali. Po kosilu je sledila kratka molitev in vrnitev na polje, od koder so se vrnili šele ob mraku. Po opravljenemu delu v hlevu je sledila večerja, ki je bila podobna kosilu in zajtrku. Navadno je bil to krompir v oblicah, koruzni ţganci z mlekom ali z belo kavo ter kruh, če so ga imeli (Drobnič v Kastelic 2017: 8).

Mrkun, ki je bil ţupnik v Dobrepolju, opisuje prehrano v svojem času, torej v 30. letih 20. stoletja. Med najpomembnejšimi jedmi je bil takrat krompir, ki so ga jedli na več različnih načinov: v kosih, skupaj z zeljem ali repo, za večerjo v oblicah s kislino, torej z zeljem ali repo, ribanima v kadi. To so jedli vsak dan, dokler niso pošle zaloge. Tudi kaša je bila

21 skoraj vsakodnevno na jedilniku. Pripravljali so češpljevo in mlečno kašo, včasih pa so v njej skuhali tudi kakšen kos svinjine. Veliko so uporabljali kolerabo, korenje pa samo kot prikuho k mesu ali v mesni juhi (Mrkun v Kastelic 2017: 8).

Pri hišah, kjer so imeli preseţek sadja, so ga posušili. Iz posušenih hrušk so kuhali hruškovec, ki so ga nato s kruhom jedli za malico. Poleti in pozno jeseni pa so pridno nabirali gozdne sadeţe, kot so jagode in borovnice, gobe in iţice (Mrkun v Kastelic 2017: 8). Iţice so bodeči hrastovi plodovi, ki so jih nato nesli prodat v kmetijsko zadrugo. Starejši sogovorniki se sicer ne morejo točno spomniti, za kaj so jih v zadrugi uporabljali, saj so jih nabirali kot otroci, ampak menijo, da so bili za pomoč pri strojenju usnja (Kastelic 2017: 9).

Sobotno popoldne in nedelja sta se razlikovala od ostalih dni. Ob sobotah so pospravljali po hiši in v okolici hiše ter hleva. Gospodinja pa je imela čas, da je spekla kruh v krušni peči. Skoraj vedno je bil iz črne, ječmenove ali koruzne moke, samo ob praznikih iz bele pšenične. Izkušena gospodinja je vedela, koliko kruha mora speči, da ga bodo imeli dovolj za cel teden, kdaj je peč ravno prav topla in kdaj je kruh dovolj pečen. Če je imela hčer, ji je ta navadno pomagala in se s tem tudi sama učila in pripravljala na delo gospodinje (Drobnič v Kastelic: 9). Dokler ni bilo kvasa, so kruh pekle z droţmi, ki so jih same pripravljale. Po besedah Mrkuna pa so ţe v 30. letih 20. stoletja kupovali kvas, ki so ga imenovali »presgern«. Omenja še, da so doma navadno pekli kruh iz koruzne moke, ki je bil občasno pomešan z belo pšenično moko, po dvakrat ali trikrat na teden pa so pekli črnega (Mrkun v Kastelic 2017: 9).

Ob nedeljah se je vsa druţina udeleţila svete maše. Po maši so šle gospodinje in otroci domov pripravljat kosilo, moški pa so velikokrat odšli na kakšen kozarček v bliţnjo gostilno Brdavs. Ob dvanajstih je bilo kosilo na mizi in bilo je malo boljše kot ostale dni, ampak še vedno precej skromno. V času kolin je vsak dobil tudi krvavico in jetrno klobaso (Drobnič v Kastelic 2017: 9). Tako so si bili dnevi z vidika prehrane precej enaki in enolični.

Zapise iz literature so mi potrdili vsi trije sogovorniki, ki ţelijo ostati anonimni in so mi pripovedovali o prehrani v 30. in 40. letih. Vsi trije so namreč povedali, da na delovne dni meso ni bilo na voljo, včasih ga je primanjkovalo še za praznike. Na delovne dni so po večini jedli ţgance, močnik, krompir na različne načine, zelje in fiţol. Samo ob praznikih

22 in kolinah je bila miza bolj bogato obloţena in kot otroci so komaj čakali na te dni (terenski dnevnik, avgust 2017).

O prehrani v 60., 70. in začetku 80. let, ţal, nisem našla nobene literature, zato so mi o prehrani v teh letih pripovedovali trije sogovorniki: Franc Vodičar in Marta Rajar iz Zdenske vasi ter Andreja Draţenovič iz Kompolj. Njihovi odgovori so si bili precej podobni.

Franc Vodičar je povedal, da mesa niso imeli oziroma je bilo na mizi samo v času kolin in za veliko noč. Čez celo leto pa so imeli mast, da so z njo lahko zabelili ţgance, krompir in enolončnico, imenovano »kavle in krompir« (juha s krompirjem in kolerabo, zabeljena z mastjo). Kruh je bil vedno na voljo, pekli so ga s kvasom, ki so ga kupili v trgovini na Vidmu. Tipičen zajtrk za majhne otroke je predstavljalo mleko s kruhom, starejši pa so jedli koruzne ţgance ter »črn kafe« (proja in cikorija) s kruhom. Ţgance so jedli iz skupne sklede, vsak pa je imel svojo šalico s »kafetom«. Za kosilo so jedli krompir na sto načinov in po njegovih besedah je bil krompir na mizi vsaj enkrat na dan. Jedli so pečenega, »tenstanega« (krompir praţen na masti z ocvirki), »kavle in krompir« (koleraba in krompir), krompirjeve ţgance in zmečkanega, ki so mu za malo boljši okus dodali še malo paprike, da je bil bolj rdečkaste barve. Mesa niso imeli; piščancev takrat še ni bilo, kakšno staro kuro pa so uporabili za juho. So pa včasih jedli meso iz juhe in bilo je točno določeno, kdo dobi kateri kos mesa. Njegov brat Jani je dobil jetrca, on »maln« (del prebavnega sistema), sestra Meta pa vrat. Ne spominja pa se, kje so pristali ostali kosi mesa. Za nedeljsko kosilo se spominja, da je šla stara mama, ki je bila glavna kuharica, po prvi nedeljski maši v mesnico, ki je bila takrat na Vidmu, da ji je mesar v časopisni papir zavil kakšno »mozgovo kost«, ki so jo skupaj s še kakšnim delom kokoši uporabili za nedeljsko juho. Poleg so jedli še »tenstan krompir« in včasih solato, ki je bila na jedilniku precej redkeje kot danes. Večerja je bila podobna zajtrku: »kafe pa kruh« ali pa močnik. Jajca so imeli, ampak so jih večinoma prodali, da so zasluţili nekaj denarja. »Ko si za deseti rojstni dan dobil dva jajca na masti, si na to gledal kot na darilo.« V njegovi mladosti so sicer ţe imeli odkup mleka, pred tem pa ga ni bilo in ker ima mleko kratek rok trajanja, so ţenske doma delale maslo in skuto, nato pa so izdelke, tako kot jajca, nesle prodat, večinoma na ljubljansko trţnico (terenski posnetek, 22. 7. 2018).

Pri Andreji Draţenovič so imeli doma na voljo več mesa. Velikokrat so jedli meso iz juhe, na mizi pa se je znašel tudi ocvrt piščanec. Prav tako kot pri Vodičarjevih so za zajtrk

23 pogosto jedli ţgance in zraven kavo, večkrat tudi močnik. Za kosilo so najpogosteje jedli krompir, zelje in fiţol na različne načine. Pripravljali so tudi štruklje iz krompirjevega testa, nadevane s cvrtjem. Vedno so imeli na voljo tudi jajca. V trgovino so hodili na Videm, pribliţno na vsakih 14 dni, ampak je bila ta zelo slabo zaloţena. Spominja se, da so poleti imeli lučke, ki so si jih kot otroci vsi zelo ţeleli. Veliko jedi, ki jih imamo danes za samoumevne, takrat niso imeli. Pravi, da je banane prvič jedla šele okoli leta 1985, ko je bila v Avstriji, saj doma oziroma v trgovini tega niso imeli. Od sladic so pripravljali t. i. pohanje, torej flancate in krofe, kasneje pa tudi biskvite, ki so jih premazali z marmelado in posuli z orehi. Pogosto so jedli sadne kompote oziroma t. i. »uhlnovo vodo«. Starejši pa so za moč pri delu pili vino, pomešano z vodo in ţlico sladkorja (terenski dnevnik, 24. 8. 2018).

Sogovornica Marta Rajar je o vsakdanji prehrani povedala podobno kot Franc in Andreja. Najpogosteje so jedli krompir na različne načine, fiţol, zelje in drugo zelenjavo, ki so jo pridelali doma. Spominja se, da so večkrat jedli tudi makarone z drobtinicami. Bili so hitro narejeni in otroci so jih imeli radi. Vedno so imeli na voljo domača jajca, pa tudi meso, vseeno pa te količine niso bile takšne kot danes. V trgovino so hodili vsakih 14 dni. Kruh so večkrat kupili v pekarni, včasih pa so ga spekli tudi doma. Občasno so jedli kakšno marmelado in paštete, predvsem takrat, ko jih je iz Ljubljane prinesla sestrična Branka. Za sladico so naredili kvašene flancate, biskvitov niso delali, ker niti niso imeli pečice, v kateri bi jih lahko spekli. Ajdovih štrukljev, štule in poprtnika niso pripravljali in jih ne pripravljajo niti danes. Njena mama je bila namreč v Zdensko vas priseljena, tako da se priprave ni naučila in niti sama ni čutila potrebe po tem, da bi to navado prevzela (terenski dnevnik, 25. 8. 2018).

Kar se mi zdi zanimivo, je to, da je bila prehrana v 60., 70. in 80. letih še vedno zelo podobna prehrani v 20., 30. in 40. letih. Tudi odgovori sogovornikov o hrani prejšnjega stoletja so si bili med seboj in z literaturo precej podobni. Sklepam, da so podatki iz literature in podatki, ki sem jih pridobila preko sogovornikov, tako poenoteni, ker so tudi vso literaturo o dobrepoljski prehrani, ki jo obravnavam v diplomskem delu, napisali domačini.

24

Prehrana ob posebnih, prazničnih dnevih

V času kmečkih opravil

Košnja je za vse predstavljala velik praznik, hkrati pa je zahtevala tudi veliko dela in priprav. Na ta dan se je morala pripraviti tudi gospodinja, saj je morala nahraniti veliko lačnih ust, ker je gospodar na delo povabil tudi sosede, sorodnike in bajtarje. Po besedah Drobničeve so se vabilu odzvali še raje, če so vedeli, da gospodinja slovi kot dobra kuharica. Na ta dan je morala biti hrana boljša in nikakor je ni smelo zmanjkati, zato je gospodinja ţe pri kolinah shranila kos mesa za košnjo. To je bila navadno šunka (Drobnič v Kastelic 2017: 9).

Na dan košnje je okoli sedme ure zjutraj prišla gospodinja s pomočnico in v jerbasu na glavi prinesla zajtrk. Na pogrnjen prt je postavila skledo ajdovih ali koruznih ţgancev z ocvirki in cvrtjem (stepena in pečena jajca), belo kavo, včasih pa so dobili tudi šnite (bel kruh, namočen v jajca in ocvrt). Za kosilo je gospodinja vedno pripravila štiri ali pet jedi. To je bil »ajmaht z bleki« (piščančja obara s krpicami), zelje s fiţolom, kašnata repa, češpljeva kaša ali štruklji z jajci, »uhlnava voda« (kompot iz suhega sadja), flancati in pehtranovi štrukeljci. Na koncu je sledila še malica, kjer so postregli z belim kruhom, šunko, vinom in kompotom (Drobnič v Kastelic 2017: 10). Mrkun v svojih zapisih omenja, kako je bilo v času pred drugo svetovno vojno. Takrat je morala gospodinja ob tej priloţnosti vedno pripraviti sedem »riht« oz. jedi. Po njegovih besedah ne toliko zaradi lakote, temveč bolj zaradi ţenske bahavosti. Vse je bilo domače, v trgovino pa so hodili samo po sol in sladkor. Pripravljale so tudi boljše močnate jedi, kot so štruklji, »ţinkrofi« (ocvrti polnjeni ţepki iz kvašenega testa) in »bleki«. V 40. letih je prišlo do korenitejših sprememb. Tako pri navadah in načinu dela kot tudi pri jedeh. Takrat kosci niso več dobili različnih močnatih jedi, ampak juho z mesom in prikuho, kot v takratnih restavracijah. Poleti so dobili za malico še stročji fiţol z oljem in »jesihom« (kisom). Ni pa smel manjkati niti bel kruh, ţganje, vino in čaj z rumom (Mrkun v Kastelic 2017: 10).

Podobno je bilo tudi ob ţetvi. Na koncu so imeli »likof« (gostijo) – gospodinja je postregla z najboljšimi jedmi. Vezači so za plačilo dobili mernik ţita (25 kg), ţanjice pa so ob 1. novembru dobile »prejšco«. To je bil bel hlebec kruha, narejen iz nove moke, z dodatkom

25 jajc in smetane, poloţen na zeljnat list in pečen v krušni peči (Drobnič v Kastelic 2017: 10).

Koline

V času kolin se je vedno dobro jedlo. Tega dne so se še posebej veselili otroci, saj so vedeli, da na ta dan ne bodo lačni. Dogodek pa je zahteval tudi veliko predpriprav – od priprave dišav in zelišč, kuhanja kaše, riţa in prosa do priprave vseh potrebnih pripomočkov in posod za klanje prašiča (Kastelic 2017: 10).

Na dan kolin je gospodinja pripravila praţena jetra z domačim belim kruhom in vinskim čajem. Za kosilo je bila svinjska juha z rezanci ali belimi krompirjevimi ţganci, meso iz juhe, zabeljen krompir in zelje. Ob koncu dneva, ko je klavec končal svoje delo, je postregla še z obilno in kalorično večerjo. Niso smele manjkati svinjske dobrote, kot so krvavice, pečenice, zelje, zabeljeno z ocvirki, bel kruh in vino. Klavec je za plačilo dobil koline, nekaj pa so dobili tudi bliţnji sorodniki in sosedje. Ko je klavec odšel, so morali skuhati še krvavice, zrezati »špeh«, ki ga je gospodinja naslednje jutro ocvrla in odnesti klobase v »velb« (črn, zadimljen prostor), kjer so se sušile in dimile. Klobase so jedli suhe ali kuhane. Medtem ko so imele suhe klobase precej dolg rok trajanja, so morali krvave in kašnate klobase pojesti takoj. Meso in mesne izdelke so nekateri kmalu po kolinah odnesli prodat na ljubljansko trţnico, da so s tem zasluţili vsaj nekaj nujno potrebnega denarja. Nekaj mesa so prihranili tudi za boţič, za veliko noč in košnjo pa so shranili šunko (Drobnič v Kastelic 2017: 11).

Z mesom so po besedah sogovornika Franca Vodičarja ravnali zelo preudarno, saj ga niso imeli veliko, zato je bilo ţe ob kolinah, preden so dali meso sušit, točno določeno, zakaj bodo porabili kakšen kos prašiča. Eno šunko so si prihranili za ţegnanje (ob prazniku lokalnega zavetnika) in eno za veliko noč. Ena krača je šla za štulo (jed, ki jo sama prištevam pod dobrepoljsko kulinarično dediščino in je pripravljena iz vlečenega ali kvašenega testa z nadevom iz prosene kaše in riţa ter mesa: krače, šunke ali klobas), ena za ajdove štruklje (prav tako jed, ki jo sama prištevam med dobrepoljsko kulinarično dediščino). Če so vedeli, da bo v naslednjih mesecih poroka ali birma, so prav tako prihranili eno šunko. Se pa ne spomni, da bi kdaj meso od kolin prodajali, saj so vsega

26 porabili zase. Vedno so klali samo prašiče, saj so govejo ţivino prodali. Kolin se spominja kot druţabnega dogodka, ker so se ga vedno udeleţili tudi sorodniki in prijatelji. Malo v šali pove: »En flaškonček, 25 litrov, malvazije in 3 litre šnopca pa je bilo druţabno, ko se je spilo.« (terenski posnetek, 22. 7. 2018). So pa delali čez cel dan, do desetih ali enajstih zvečer. Ker ni bilo hladilnih skrinj, so prekajene klobase vlagali najprej v mast, kasneje pa v olje. Te klobase so potem vedno hranili in postregli sorodnikom, ki so prišli iz Ljubljane. Spominja se, da bi jih takrat, ko je bil še otrok, lahko pojedel z očmi, saj so ves čas čutili pomanjkanje mesa. Ţelja po teh vloţenih klobasah ga je spremljala tudi v odraslost, ko pa jih je nekaj let nazaj prvič poskusil, je ugotovil, da sploh niso tako dobre, kot se mu je ves čas zdelo (terenski posnetek, 22. 7. 2018).

Enako je o vloţenih klobasah v olju povedala tudi Andreja. Večinoma so te klobase hranili za obiske in ko so prišli, so morali otroci ven iz kuhinje. Po njihovem odhodu pa so vsi otroci planili na hrano, ki so jo obiski pustili za seboj (terenski dnevnik, 24. 8. 2018).

Sveti Miklavž

Ob svetem Miklavţu so bili darovi skromni. Otroci so dobili suhe sadne krhlje, lešnike, orehe, jabolko, doma spečenega Miklavţa ali »parkeljna« (ti so bili navadno namenjeni fantom in ne dekletom), »pečeje« (domače piškote) ter kakšno jopico, rokavice ali nogavice. Ţe pred drugo svetovno vojno je bilo moţno na Vidmu kupiti punčko ali konjička iz lecta. Čeprav je hrane primanjkovalo, so bili piškoti, »parkeljni« in Miklavţi narejeni iz boljšega testa, torej bele moke, jajc in sladkorja. Za gumbe na Miklavţevi obleki so uporabili rozine ali fiţol, parkeljnov jezik je bil iz rdečega krep papirja, roţički pa so bili posuti z makom. Da so bili parkeljni videti črni, so jih bolj zapekli (Drobnič v Kastelic 2017: 11).

Franc Vodičar je denimo povedal, da so bili darovi v njegovem otroštvu in mladosti (70. in začetek 80. let) precej skromni. Največkrat so dobili suho sadje, roţiče in nogavice. Ko pa je bil malo starejši, so se med darovi znašle tudi kakšne napolitanke (terenski posnetek, 22. 7. 2018).

Sogovornica Andreja je za Miklavţa dobila kakšno piţamo, fige, jabolka, pomarančo, kasneje (okoli 80. let) so dobivali tudi mandarine. Spominja se tudi suhe klobase in ko jo je

27 kot otrok zagledala, se ji je zdelo, kot bi se ji prikazala Marija (terenski posnetek, 24. 8. 2018). To je bil v otroških letih zanjo dokaz, da ji je darila gotovo prinesel Miklavţ, ker ji mama gotovo ne bi dala cele suhe klobase.

Čas adventa

V tem času so bili ljudje še posebej poboţni in so se strogo postili, zato se v prav nobeni hiši ni delalo zabele z mastjo ali slanino. Verjeli so namreč, da bi se jim coprnice maščevale in priklicale nesrečo nad hišo. V času pred adventom so zato gospodinje pripravile zadostno količino kuhanega masla (Mrkun v Kastelic 2017: 11).

Božič in sveti trije kralji

Na predboţični večer so gospodinje spekle kruh in potice. Po molitvi so navadno večerjali kašo. Na boţični dan so jedli bolj obilno in boljšo hrano. Za kosilo so imeli na mizi juho, goveje meso, tudi klobase in potice. Otroci pa so za darilo dobili kvašene tičke in golobičke (Mrkun v Kastelic 2017: 11).

Mrkun je ţe leta 1934 pisal, da imajo pred praznikom svetih treh kraljev navado speči poprtnik. Tako ga imenujejo zato, ker ga večer prej postavijo na mizo ter pokrijejo s prtom. Jejo ga na dan svetih treh kraljev, nekaj kosov pa dobi tudi ţivina (Mrkun v Kastelic 2017).

Pust in post

Potico naj bi pekli le v pustnem času in to dve različni. Prva je bila bela in močno zabeljena (ocvirkovka), druga pa kašnata, pomešana s svinjsko juho in sesekljanim mesom (štula). Poleg potic so pekli tudi krofe in pohanje oz. flancate (Mrkun v Kastelic 2017: 12).

Post se je začel s pepelnično sredo in je trajal 40 dni, vse do velike noči. Strogi post je bil na pepelnično sredo, veliki petek, veliko soboto in tudi na dan pred svetim večerom, 24. decembra. Post je veljal tudi za vse petke v letu. Če so ţeleli v petek med letom jesti meso, npr. v času košnje ali ţetve, so morali k ţupniku po pisno dovoljenje (Drobnič v Kastelic

28

2017: 12). Včasih so se posta strogo drţali. Jedli so samo okrog enajste ure, ko je bil na mizi močnik, zajtrka ni bilo, večerja pa je bila zelo skromna (Mrkun v Kastelic 2017: 12). V tem času je gospodinja hrano belila le s čisto mastjo, vzdrţati pa so se morali tudi mesa in mesnih izdelkov (Drobnič v Kastelic 2017: 12).

Velikonočni teden

Gospodinje so celo sobotno dopoldne pripravljale ţegen. Speči so morale velik kolač ter majhne kolačke za otroke. Ponekod so imeli toliko kolačkov, kolikor je bilo v hiši otrok, podarili pa so jih skupaj s pirhom na sredini. Gospodinje so spekle potice, skuhale pleče, ţelodec, mesene klobase, pirhe in pripravile hren. Za ţegenj so delale tudi štruklje iz ajdove moke in nakupile pomaranče (Mrkun v Kastelic 2017: 12).

Vse jedi so zloţile v jerbas in ga pokrile s prtičkom, izvezenim samo za ta namen. K ţegnu so nosile le ţenske, ki so morale paziti, da jim jerbas ni padel na tla ali da prtička ni odpihnil veter, saj bi potem drugi lahko videli, kaj nesejo k ţegnu. Tiste, ki niso imele dovolj jedi, so v košaro dale zmečkan papir ali kolerabo, da je bilo videti, kot da je polna, saj so s tem ţelele dokazati drugim, da imajo tudi oni dovolj hrane. V nedeljo po maši se je za mizo zbrala vsa druţina in vsak član druţine se je lahko do sitega najedel (Drobnič v Kastelic 2017: 12).

Poroka

Ţe konec 19. stoletja se je za poroko navadno vedno dobro jedlo in pilo. Nevestin oče je kupil vino, zaklali so kravo ali telico, prašiča, tudi kozliča in kokoši. K bliţnjim sosedom so nesli vino in »šajbesen« (šajbesen danes predstavljajo piškoti, takrat pa je bilo to različno ocvrto kvašeno pecivo). Na poročni gostiji so imeli na mizi tudi ţenitovanjsko pogačo, ki je bila okrašena z roţami v »narodnih barvah«, ki so bile rdeča, modra in bela. Pogačo je starešina razrezal na toliko kosov, kolikor je bilo svatov. V vsak kos ţenitovanjske pogače so zasadili zastavico, ki jo je imel svat pred sabo na mizi do konca poročne gostije (Mrkun v Kastelic 2017: 12).

29

V 30. letih 20. stoletja so imeli premoţnejši poročno slavje kar doma. Nevestin oče je kupil 100–150 litrov vina, tri dni pred poroko pa je v hišo prišla kuharica, ki je pripravila potice, »pohanje«, klobase, piščance in kokoši. Ker so bile poroke po navadi okoli pusta, so takrat zaklali tudi prašiča. Do takrat je ţe izginil običaj rezanja ţenitovanjske pogače, saj je vse to opravila kuharica. So jo pa še vedno imeli na mizi, lepo okrašeno s trakovi različnih barv (Mrkun v Kastelic 2017: 13).

30

DOBREPOLJSKA KULINARIČNA DEDIŠČINA

Jedi, ki bi jih po mojem mnenju lahko uvrstili med dobrepoljsko kulinarično dediščino, so poprtnik, ajdovi štruklji in štula. To so praznične jedi, saj poprtnik pripravljajo v času boţično-novoletnih praznikov, ajdove štruklje za veliko noč in štulo za pusta. Izbrala sem jih zato, ker sem iz literature, ki jo navajam v diplomskem delu in preko sogovornikov, ugotovila, da so jedi pripravljali ţe v začetku 20. stoletja in so se med prazničnimi jedmi obdrţale vse do danes.

Peko poprtnika za praznik svetih treh kraljev in pripravo ajdovih štrukljev na velikonočno soboto omenja ţe Anton Mrkun v 30. letih prejšnjega stoletja (Mrkun, 1934: 6) Omenja tudi, da za pusta poleg ocvirkove potice pečejo »kašnato, pomešano s svinjsko juho in sesekanim mesom, ki ji pravijo štula« (Mrkun, 1934: 33).

Poleg tega pa so te tri jedi tudi značilne za to območje. Ajdovi štruklji in štula sta dve jedi, ki ju v taki obliki ne najdemo skorajda nikjer drugje v Sloveniji kot le v Dobrepolju. Poprtnik sicer pripravljajo tudi drugod, ampak ga sama uvrščam med dobrepoljsko dediščino zato, ker so v Dobrepolju peko poprtnika med prvimi začeli ponovno oţivljati in ker so bile članice DPŢ Dobrepolje–Struge kot prve v Sloveniji vpisane med nosilke dediščine priprave poprtnika v Register ţive kulturne dediščine. Poleg tega pa tukaj prirejajo tudi drţavno ocenjevanje poprtnikov.

Za mnenje o moji izbiri sem povprašala tudi sogovornike, s katerimi sem imela formalne pogovore, in so se vsi strinjali z mojo izbiro oziroma ni nihče izmed njih predlagal kakšne druge jedi, saj menijo, da se te jedi najdlje ohranjajo in so najbolj posebne (terenski posnetki, 20., 22., in 23. 8. 2018).

Pri vseh treh jedeh sem zapisala tudi recepte, katerih avtorica je sogovornica Nada Lunder. Njene recepte sem izbrala zato, ker so, glede na pripovedovanje formalnih in neformalnih sogovornikov ter glede na literaturo, ki jo omenjam v povezavi s temi jedmi, najbolj »splošni« oz. večina sogovornikov pripravlja jedi na skoraj enak način kot gospa Nada. Razlikujejo se samo količine sestavin, začimbe in pa kakšne male skrivnosti, ki jih gospodinje hranijo zase. Pri sogovornikih, kjer se postopek izdelave razlikuje, sem to v nadaljevanju posebej izpostavila.

31

Menim, da je recepte precej teţko standardizirati in določiti, kateri je »pravi« in najstarejši, ker skoraj vsaka gospodinja jedi pripravi malo po svoje. Poleg tega pa so jedi ţiva dediščina, kar pomeni, da se prenašajo iz roda v rod in se ob tem skozi leta spreminjajo, preoblikujejo in poustvarjajo. V primeru zaščite je določitev enega recepta seveda potrebna in takrat se mi zdi najbolj smiselno, da se izbere recept, ki ga uporablja večina gospodinj in so od ene do druge gospodinje le manjša odstopanja v količinah. Smiselno se mi zdi, da se ob tem zapišejo tudi moţne variacije, ki se pojavljajo. Z zaščito pa pride tudi do negativnih posledic, ki jih omenjam ţe v poglavju o kulinarični dediščini, saj se potem jed oziroma recept ne sme več spreminjati in ne more iti v korak s časom.

Poprtnik

Sestavine in postopek priprave:

 800 g moke,  3 jajca,  1 dl olja,  70 g sladkorja,  500 ml mleka,  ščepec soli,  42 g kvasa.

Pripravimo kvasni nastavek in vse sestavine zamesimo v testo, ki mora biti mehko in voljno. Pustimo ga vzhajati kakšno uro, nato pa oblikujemo hlebec in okraske. Pečemo ga na 180 °C pribliţno 50 minut.

(Avtorica recepta: Nada Lunder)

32

Slika 2: Poprtnik iz Dobrepolja (vir: Facebook stran Poprtnik)

Izdelovanje obrednega boţičnega kruha sodi med eno izmed najstarejših znamenj boţičnih praznikov in ima v Sloveniji bogato zgodovino ter je del slovenske dediščine. Je svojevrstna umetnina, poseben kruh z zgodbo, ki nosi določene vrednote, ki jih ljudje povezujejo z veseljem in dobroto, predstavlja jim stik s tradicijo in del druţinskega ţivljenja (Kastelic 2017: 13).

Izvor poprtnika naj bi segal še v predkrščanske čase. Prvi znani zapisi so nastali v 17. stoletju, ko je Janez Vajkard Valvasor zapisal: »Zamesijo velik hleb kruha in ga okitijo z vsakovrstnimi okrasi. Plemičem in meščanom, ki imajo delikatnejša usta, pa dajo v tale kruh veliko masti in jajc, po vrhu ga na različne načine okrase s testom in tak kruh imenujejo poprtnik.« (Boţični kruh ali poprtnik na Slovenskem v Kastelic 2017: 13).

Do sredine 20. stoletja so ga zaradi vere v njegovo magično moč pekli na skoraj celotnem območju Slovenije, po koncu 2. svetovne vojne pa je poprtnik začela nadomeščati potica. V zadnjih letih ponovno prihaja do oţivljanja te tradicije. Je pa poprtnik izgubil svojo obredno funkcijo, zato ima sedaj predvsem vlogo prazničnega peciva (Register ţive kulturne dediščine v Kastelic 2017: 13). Med regijami, kjer ponovno oţivljajo peko poprtnika, je tudi Dobrepoljska dolina. Tam je tradicija še zelo ţiva, predvsem po zaslugi Društva podeţelskih ţena Dobrepolje–Struge.

33

Poznamo različna poimenovanja in oblike boţičnega kruha, ki se lahko razlikujejo ţe od vasi do vasi, in kaţejo na bogato ustvarjalnost in različna znanja. Zaradi tega je bil poprtnik tudi predmet zaščite v okviru nesnovne kulturne dediščine. Vse vrste boţičnega obrednega kruha na Slovenskem imenujemo »boţični kruh« ali »poprtník«. Poznamo pa tudi regionalne in lokalne narečne različice, kot so podprtnik, miznjik, miznjek, ţupnik, ţupnjek, boţič in druge. Lokacije različnih imen kaţejo na razširjenost boţičnega kruha čez celotno etnično območje Slovencev (Boţični kruh ali poprtnik na Slovenskem v Kastelic 2017: 13–14).

Pri opisu dejavnosti v Registru ţive kulturne dediščine je zapisano, da v Dobrepolju poprtnik imenujejo tudi »ţupnik«, to ime pa naj bi izhajalo iz podobnosti poprtnika in zimskega pokrivala duhovnikov, imenovanega ţupnik (Register ţive kulturne dediščine v Kastelic 2017: 14). Sama tega poimenovanja med raziskovanjem nisem zasledila, saj danes vsi uporabljajo ime poprtnik. Sicer poznajo tudi poimenovanje ţupnik, ampak ga ne uporabljajo.

Pripravo poprtnikov so leta 2013 zaščitili kot enoto nesnovne kulturne dediščine. Nosilcev je več, med njimi tudi gospodinje iz dobrepoljske in struške doline, ki delujejo v društvu podeţelskih ţena Dobrepolje–Struge. V preteklosti se je znanje priprave poprtnikov prenašalo iz roda v rod znotraj druţine. V zadnjih letih pa je priprava poprtnikov prerasla te okvirje in močno oţivela, predvsem zaradi dejavnosti gospodinj v okviru Društva podeţelskih ţena Dobrepolje–Struge. Pričele so z izvajanjem delavnic peke poprtnika tako za svoje članice kot tudi za zunanje osebe, ki so ţeljne novega znanja. Svoje znanje o pripravi poprtnika delijo tudi med učenci Osnovne šole Dobrepolje in v lokalnem vrtcu Ringaraja. V sodelovanju z Občino Dobrepolje, Zvezo kmetic Slovenije in nekaterimi drugimi so v letu 2011 prvič pripravile razstavo poprtnikov, ki je zdaj prerasla v drţavno razstavo in ocenjevanje poprtnikov in drugih prazničnih kruhov (terenski dnevnik, april 2017: 14).

Dobrepoljske poprtnike je v 30. letih prejšnjega stoletja omenjal ţe Anton Mrkun, ki je zapisal, da ga spečejo za praznik svetih treh kraljev (Mrkun 1934: 6). Razrez poprtnika je nekdaj veljal za slavnosten dogodek s posebnim pomenom za vso druţino. Ponekod je tako še danes. Druţina se je takrat zbrala okoli mize, eden od staršev ga je blagoslovil in nato razdelil med vse druţinske člane. Dobila ga je tudi ţivina in domače ţivali ter vsi ljudje, ki so v tistem času prišli na obisk.

34

V Dobrepoljski dolini poprtnik tudi danes večinoma pečejo za praznik svetih treh kraljev. Nekateri pa ga pečejo za vse tri praznične dni: boţič, novo leto in svete tri kralje. Naredijo ga iz t. i. boljšega testa, torej testa za kruh, ki mu dodajo še jajca, maslo in sladkor. Okrasijo ga z različnimi testenimi okraski, ki se razlikujejo od gospodinje do gospodinje, od kraja do kraja. Največkrat jih okrasijo z okraski, kot je kita, ki simbolizira povezovanje druţine, venčki, roţicami, malim Jezusom in sveto druţino, monogramom IHS, nazobčanimi trakovi in golobicami oziroma »tički«, kot jim pravijo. Okraski so lahko iz enakega testa, kot je poprtnik, torej kvašenega, po besedah sogovornice Andreje pa jih delajo tudi iz rezančevega testa (terenski dnevnik, 24. 8. 2018).

Tičkov naj bi bilo toliko, kot je otrok pri hiši, ponekod tudi toliko, kot je druţinskih članov. Tičke pa delajo tudi kot samostojno pecivo za boţič. Poprtnik naj bi na predvečer praznika postavili na mizo in pokrili s prtom. Od tukaj tudi prihaja ime poprtnik – ker je pod prtom.

Pri ohranjanju dediščine peke poprtnika sodelujejo z etnologinjo Anko Novak in etnologom Borisom Kuharjem. Občina Dobrepolje je v sodelovanju z Anko Novak poprtnik, ki ga je spekla Nada Lunder, umestila v stalno muzejsko zbirko v Jakličevem domu (Boţični kruh ali poprtnik na Slovenskem v Kastelic: 15).

Leta 2013 je Zavod Parnas posnel dokumentarni film z naslovom Poprtnik v velikolaških krajih in Dobrepolju, v katerem so sodelovale tudi nosilke izročila iz Dobrepolja. Da bi film ustrezal zahtevam slovenskega Registra nesnovne kulturne dediščine, so ga skrajšali na 10 minut, avtorji in producent pa so se odpovedali avtorskim pravicam in jih prenesli na upravljavca Registra, Ministrstvo za kulturo. Nadja Valentič Furlan, kustodinja za etnografski film v Slovenskem etnografskem muzeju, je zapisala, da je film odličen primer filma o nesnovni kulturni dediščini, ker prikazuje dediščino poprtnika, njegovo vlogo v ţivljenju skupnosti ter pri oblikovanju druţinske in lokalne identitete in je nastal s sodelovanjem in na pobudo lokalne skupnosti (Boţični kruh ali poprtnik na Slovenskem v Kastelic 2017: 15).

35

Nada in Beti Lunder

Nada Lunder se je med prvimi pridruţila društvu podeţelskih ţena in ţe na prvem dogodku, za katerega je spekla ocvirkovo potico, sta bila etnologa Janez Bogataj in Boris Kuhar navdušena nad njenim delom (terenski posnetek, 23. 7. 2018).

Čeprav ni »domačinka«, saj je rojena v sosednjih Strugah, jo izpostavljam kot najpomembnejšo in najvidnejšo Dobrepoljko z vidika kulinarične dediščine, saj je po mojem mnenju zaradi raziskovanja dobrepoljske prehrane, pojavljanja v medijih in aktivnega udejstvovanja v društvu veliko pripomogla k prepoznavnosti in ohranjanju jedi. Gospa Nada je bila do izstopa namreč ena izmed najbolj aktivnih članic Društva podeţelskih ţena Dobrepolje–Struge in je še danes, vendar ne več v okviru društva. Sedaj večkrat sodeluje z zavodom Parnas iz Velikih Lašč.

Da je Nada Lunder ena izmed vidnejših in pomembnejših oseb, ki skrbijo za ohranjanje in prepoznavnost dobrepoljske kulinarične dediščine, menim, ker vodi delavnice priprave teh jedi, o njeni pripravi poprtnika, ajdovih štrukljev in štule so ţe večkrat pisali v medijih, med drugim v Delu, Slovenskih novicah in Kmečkem glasu, nekaj dni pred najinim pogovorom pa je spekla poprtnik in še nekatere druge dobrote za Slovensko turistično organizacijo in promocijske aktivnosti na temo slovenske gastronomije (terenski posnetek, 23. 7. 2018).

Peka poprtnikov jo je navdušila po tem, ko je spekla svoj prvi poprtnik za razstavo v Velikih Laščah, ki je potekala Pri Kuklju leta 2003. Iz tega navdušenja se je razvila njena ţelja po raziskovanju poprtnikov, saj jo je zanimalo, kako je bilo včasih. V 90. letih prejšnjega stoletja je peka poprtnikov ţe nekoliko izumrla in so ga pripravljali le pri nekaterih hišah oziroma so ga pekle starejše gospe. Gospa Nada je poprtnik raziskovala tako s pomočjo društva kot tudi etnologinje Anke Novak (terenski posnetek, 23. 7. 2018).

Z raziskovanjem, vsakoletno razstavo poprtnikov in delavnicami je peka poprtnikov precej oţivela. Med drugim so v okviru društva imeli delavnice tudi v osnovni šoli in vrtcu na Vidmu, kjer so bili otroci navdušeni in na ta način spodbudili tudi starše, da so ga ponovno pekli še doma (terenski posnetek, 23. 7. 2018).

Čeprav v zapisih največkrat preberemo, da se poprtnik peče na praznik svetih treh kraljev, ga nekateri pečejo za vse tri praznike: za boţič, novo leto in svete tri kralje. Tako je tudi pri

36 druţini Lunder. Kot sama pravi, ji peka poprtnika veliko pomeni: »V hiši diši po kruhu, druţina je skupaj, hčere so mi pomagale, pa tudi moţ«. Predstavlja ji »lep druţinski dogodek« (terenski posnetek, 23. 7. 2018).

Gospa Nada je mnenja, da kulinarične dediščine ne smemo »zapakirati v vakuum«, ampak mora iti peka poprtnika s časom naprej, da se tudi poprtnik prilagaja sodobnosti. Naši predniki so ţiveli bolj skromno, zato je bil skromen tudi poprtnik, ampak ni treba, da so tudi današnji poprtniki skromni. Lahko so bolj bogato okrašeni, ohranja pa se naj okrasitev, ki je glede na lokalno izročilo tradicionalna. Prav tako so lahko bogatejše tudi same sestavine – uporabimo lahko več jajc in masla. Pri Lundrovih se vedno trudijo, da naredijo okraske, ki predstavljajo ţivalski in rastlinski svet in so po besedah gospe Nade značilni za Dobrepolje (terenski posnetek, 23. 7. 2018).

Tradicionalno naj bi bil poprtnik iz boljše moke, ki je bela. Gospa Nada pripravlja tudi brezglutenskega, z droţmi oziroma s kvasno vodo. Kako pripraviti brezglutenski poprtnik, je učila tudi na delavnicah. Po njenem mnenju pa je najpomembnejša stvar pri peki, da je narejen z ljubeznijo in občutkom (terenski posnetek, 23. 7. 2018).

Hči Beti prav tako raziskuje pripravo poprtnikov in skrbi za Facebook stran »Poprtnik«, kjer so objavljeni datumi delavnic, razstav in različne novice v povezavi s poprtnikom. Pri svojem raziskovanju se trudi, da najde nove kraje, kjer ga pripravljajo, in da izve kakšen pomen ima za te ljudi. Brska tudi za fotografijami, ki jih ljudje nalagajo na splet, ter jim nato piše, da izve več o pripravi, kdo jih je naučil peke poprtnika in pomenu okrasja. Ţal je raziskovanje velikokrat tudi neuspešno, saj se po njenih besedah, ljudje na sporočila večkrat ne odzovejo (terenski posnetek, 23. 7. 2018).

37

Ajdovi štruklji

Sestavine in postopek priprave:

 1 kg ajdove moke,  1 kg domače kuhane šunke (ali 500 g suhih fig),  1 l slane vode,  2 ţlici masti,  sol.

Šunko skuhamo, nareţemo na kocke in ji dodamo ajdovo moko ter ţlico masti, potem pa postopoma prilivamo vodo, v kateri se je kuhala domača šunka. Dodajamo jo po občutku, da masa ni preveč lepljiva. Vse skupaj zmešamo v gladko testo, nato pa oblikujemo manjše svaljke, dolge pribliţno 10 cm. Kuhamo jih v vodi, v kateri se je kuhala šunka. Najprej toliko, da splavajo na vrh, in potem še nekaj minut. Vse skupaj okoli 15 minut.

(Avtorica recepta: Nada Lunder)

Slika 3: Nada Lunder med pripravo ajdovih štrukljev (avtorica: Nina Kastelic)

38

Ajdovi štruklji veljajo za dobropoljsko posebnost, ki jo pripravljajo za velikonočni ţegen. Še danes jih dela veliko dobrepoljskih gospodinj, tako da se ajdovi štruklji še vedno zelo pogosto najdejo v dobrepoljskih velikonočnih košarah. Pri nekaterih druţinah nesejo k ţegnu toliko štrukljev, koliko je druţinskih članov, spet drugod samo tri, saj simbolizirajo tri ţeblje (Kastelic 2017: 15).

V svojem članku iz leta 1934 jih omenja ţe Anton Mrkun (Mrkun 1934: 7), iz svoje zgodnje mladosti pa se jih spominja tudi najstarejša sogovornica, ki šteje danes 84 let (terenski dnevnik, avgust 2017). Prav tako štruklje ţe od otroštva pomnijo ostali sogovorniki.

Da so ajdovi štruklji res dobrepoljska posebnost, dokazuje tudi dejstvo, da jih ne pripravljajo niti v sosednjih Strugah, ki so del občine Dobrepolje, niti v sosednjih občinah, razen v okolici Velikih Lašč, kjer jih imenujejo ţelodčki in jih pripravljajo na malo drugačen način. Metka Starič (vodilna pri Zavodu Parnas iz Velikih Lašč) je na moje vprašanja, kako jih pripravljajo v Velikih Laščah in od kod po njenem mnenju štruklji izvirajo, odgovorila: »Drţi, da pri nas niso povsod enaki, ene dodajo kvas, ene delajo iz pol ajdove in pol bele moke, ene samo iz ajdove pa pognetejo z belo. Odvisno je tudi od okusa in odziva druţine. Kaj je bilo prej, je teţko trditi, je pa ta nesnovna dediščina “ţiva” in se torej ves čas spreminja. Ne bi rekla, da so recept prinesli iz Dobrepolja, ampak se razvija vzporedno.« (terenski dnevnik, 24. 8. 2018).

Boris Kuhar v svojem delu Dolenjska in belokranjska kuhinja omenja »ajdove velikonočne ţelodce«, ki so po videzu zelo podobni dobrepoljskim ajdovim štrukljem, vendar je receptura precej drugačna, saj so med sestavinami tudi jajca, mleko in kvas (Kuhar 2002: 84). Ajdovi velikonočni ţelodci so omenjeni tudi v novejši izdaji knjige Sodobna slovenska kuharica avtorice Felicite Kalinšek, ki jo je predelal Boris Kuhar. Recept je identičen receptu v Kuharjevi knjigi Dolenjska in belokranjska kuhinja (Kuhar 2002: 84). Ob receptu je tudi razlaga, ki pravi, da ajdove ţelodce pripravljajo v okolici Sodraţice in Ribnice, kjer jih pripravljajo iz krompirjevega testa in ajdove moke, v krajih okrog Velikih Lašč in v Dobrepoljski dolini pa iz ajdove moke s koščki svinjine (Kalinšek in Kuhar 2009: 327). Ta zapis smatram kot nenatančen, ker jih v Dobrepolju ne imenujejo ţelodci, ampak štruklji. Nekateri sogovorniki za ime ajdovi ţelodci niti še niso slišali (terenski dnevnik, julij 2018).

39

Ajdovi velikonočni štruklji so omenjeni tudi v delu Štruklji, katerega avtor je prav tako Boris Kuhar. Zapisano je, da so »sestavni del velikonočnega ţegna v Dobrepoljski dolini« (Kuhar 2015: 133). Recept je praktično identičen kot recept gospe Nade Lunder. Glede na najin pogovor sklepam, da je res njen, saj je omenila, da je za predstavitev te knjige v Cankarjevem domu pripravila štruklje (terenski posnetek, 23. 7. 2018).

Tisti, ki jih vidijo prvič, so nad videzom precej presenečeni, saj niso prav nič podobni običajnim štrukljem. Niso narejeni iz kvašenega ali vlečenega testa, niso zviti, nadev pa je skrit v testu. Poznajo dva različna nadeva: slanega in sladkega. Slani vsebujejo šunko, sladki pa koščke suhih fig (Kastelic 2017: 15).

Ob figovem nadevu se pojavi vprašanje, kje so Dobrepoljci dobivali fige v času, ko še ni bilo trgovin ali pa so bile te slabo zaloţene. Najstarejša sogovornica se ţe iz svojega otroštva spominja figovega nadeva in predvideva, da so fige prinesli iz Trsta, ko so tja nosili prodajat svoje pridelke. Tudi ostali sogovorniki so potrdili, da od nekdaj pomnijo figov nadev in da so si jih za tisto enkratno priloţnost na leto, ko so jih pripravljali za veliko noč, ţe nekje priskrbeli. Nihče pa se ne spomni, od kje točno so jih dobili. Samo ena sogovornica je omenila, da so, kadar niso imeli suhih fig, kar je bilo sicer redkokdaj, uporabili rozine (Kastelic 2017: 16)

Za pripravo je potrebno najprej skuhati domačo šunko in potem z vodo, v kateri se je kuhala šunka, popariti ajdovo moko. Nekateri ajdovi moki dodajo še malo bele. Zmes je potrebno še malo dosoliti, dodati koščke šunke, zgnesti testo in oblikovati svaljke, ki se nato kuhajo v vodi, kjer se je kuhala šunka. Za velikonočni zajtrk jih nareţejo na kolobarje in postreţejo poleg šunke, hrena in jajc. Največkrat jih jejo tako, da na kolobarje štruklja dajo šunko in po vrhu potresejo nariban hren.

Se pa dobrepoljski ajdovi štruklji razlikujejo od hiše do hiše, od vasi do vasi. Pri Lundrovih jih delajo na najbolj pogost način, kar pomeni, da šunko zreţejo na majhne kocke. Tako so koščki šunke v štruklju lepo vidni (terenski posnetek, 23. 7. 2018). Da je ta način priprave najbolj pogost, menim zato, ker jih pri ostalih mojih sogovornikih, razen pri Vodičarjevih in Jakopičevih, delajo na ta način. Tega načina priprave učijo tudi članice DPŢ na svojih delavnicah (terenski dnevnik, april 2017). Tudi Marija Vodičar je včasih šunko rezala na koščke, ampak ker je to delo precej zamudno, jih sedaj ţe nekaj let pripravlja tako, da šunko zmelje. Na prvi pogled štruklji izgledajo kot da nimajo nadeva, so

40 pa po okusu malo bolj sočni (terenski posnetek, 22. 7. 2018). Samo pri enih sogovornikih delajo štruklje brez šunke. Kot je povedal Janez Jakopič, jih pri njih doma delajo brez šunke, »ker je čudno, da ješ šunko na šunko« (terenski posnetek, 20. 7. 2018). Štruklji večinoma predstavljajo nadomestek kruha, zato jim je bolj všeč, da so brez šunke, ker šunko ţe tako jejo poleg štrukljev. Takšni štruklji so precej podobni ajdovim ţgancem, ker so narejeni samo iz moke in vode, le da so drugačne oblike.

Štula

Sestavine in postopek priprave:

 1 suha krača,  1/4 kg prosene kaše,  1/4 kg riţa,  1 ţlica maščobe,  4 stroki česna,  sol,  poper,  majaron,  vlečeno testo,  jajce.

Kračo skuhamo in ko se ohladi, jo nareţemo na manjše koščke. Proseno kašo in riţ dobro operemo in stresemo na razgreto maščobo. Zalijemo s 6 dcl vode in napol skuhamo. Nato dodamo narezano kračo, sesekljan česen, poper, majaron, sol in dobro zmešamo. Po namaščenem pekaču razgrnemo vlečeno testo, ki naj gleda čez rob pekača in nadevamo prej pripravljen nadev. Robove testa razgrnemo po nadevu in po vrhu namaţemo s stepenim jajcem. Pečemo 25 minut na 180 stopinj.

(Avtorica recepta: Nada Lunder)

41

Štula je dobrepoljska pustna jed, ki jo pripravljajo na »ta debel« četrtek (to je četrtek pred pustnim torkom) in na pustni torek. Nekateri jo pripravijo na oba dni, drugi samo na enega. Štula je neke vrste kašnata potica, narejena iz kvašenega, vlečenega ali rezančevega testa z nadevom iz prosene kaše, šunke, krače ali klobas, lahko pa je tudi mešanica vseh treh mesnin. Nekateri proseni kaši dodajo tudi riţ, česen in različne začimbe, kot so poper, majaron in peteršilj.

Tako kot ajdove štruklje tudi štulo pripravljajo na različne načine in vsaka gospodinja ima svoj recept. Nekje je testo samo na vrhu in na dnu, največkrat pa je v testo zavit celoten nadev. Pri najbolj pogostem postopku priprave je treba najprej zamesiti vlečeno ali kvašeno testo ter ga nato vzhajati. Sledi kuhanje prosene kaše, ki se ji doda na koščke narezana krača ali suhe klobase ter različne začimbe. Nato se testo razvalja in preloţi v visok pravokoten pekač, da del testa visi čez pekač. V notranjost se da nadev in se ga prekrije s preostalim testom. Po vrhu je treba premazati s stepenim jajcem in nato speči.

Pri sogovornici Andreji so dali na vrh in na dno štule rezančevo testo, v notranjost pa klobase. Tisti, ki niso imeli klobas, so dodali kar ocvirke (terenski dnevnik, 24. 8. 2018).

Mimogrede, nekoč so na Dolenjskem poznali le kašnato potico, sedaj jo nadomešča ocvirkovka ali špehovka, ki je še danes obvezna jed za pusta (Zavod Parnas 2013). Glede na moje raziskovanje tak način priprave kašnate potice oziroma štule poznajo le v Dobrepoljski dolini. Ne poznajo je niti v sosednjih krajih in občinah.

V knjigi Potice iz Slovenije štulo omenja Janez Bogataj. Tam je predlagal svoj osebni izbor potic, kjer je določenim praznikom pripisal določeno potico po svojem izboru in izbiro zapisal v seznam, poimenovan »Opotičeni prazniki Slovenije« (Bogataj 2014: 235). Kašnata potica ali »štula« je zapisana pri prazniku sv. Antona Puščavnika 17. januarja. Sama ta zapis smatram kot zavajajoč, saj sodeč po moji terenski raziskavi Dobrepoljci štulo pripravljajo izključno v pustnem času. Na ta dan je ne pripravljajo niti v bliţnji Zdenski vasi, kjer se nahaja romarska cerkev in katere zavetnik je sv. Anton Puščavnik. Ta izbor je objavljen tudi v specifikaciji za zaščito potice kot zajamčene tradicionalne posebnosti (Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano 2017). V knjigi je zapisan tudi drugačen postopek priprave štule, saj je tam zvita in nadevana kot klasična potica, dobrepoljska štula pa ni zvita, niti ne izgleda kot potica, pač pa prej kot kašnat narastek. Da bi se ime štula pojavilo kje na spletu, nisem zasledila, omenjena je le v zvezi z

42

Dobrepoljem. Edina knjiga, kjer sem še zasledila ime štula, je prav tako Bogatajeva Abeceda okusov Slovenije, kjer pri jedeh, ki se začnejo na črko Š, zapiše, da na Štajerskem pripravljajo štajersko štulo ali kašnato potico (Bogataj 2016: 108). Sklepam, da ne gre za štulo v takšni obliki, kot jo poznajo v Dobrepolju, kjer jo pečejo v obliki narastka, saj štulo, zvito kot potico, omenja ţe v knjigi Potice iz Slovenije. Zanimivo pa je, da je recept iz Bogatajeva knjige skoraj enak receptu gospe Lunder. Razlika je samo v tem, da štula po receptu v Bogatajevi knjigi v nadevu vsebuje tudi čebulo in jajca ter da je samo iz prosene kaše, ne pa tudi iz riţa. Kot vir recepta je navedena knjiga Dolenjska in belokranjska kuhinja Borisa Kuharja. V Kuharjevi knjigi pa poleg recepta ni navedenega avtorja (Kuhar 2002: 100). Se mi pa zdi protislovno, da Bogataj v knjigi Abeceda okusov Slovenije omenja štajersko štulo, ki naj bi bila značilna za območje Štajerske, v svoji knjigi, posvečeni izključno poticam, pa navaja recept za štulo iz knjige, ki je posvečena značilnim Dolenjskim in Belokranjskim jedem.

Izvora imena štula mi sogovorniki niso znali pojasniti oziroma izvor ni znan. So pa članice Društva podeţelskih ţena Dobrepolje–Struge, na enem izmed občnih zborov zaigrale skeč, ki je šel nekako tako:

»Ja, kaj pa to delaš?«

»Štulo.«

»Kaj pa je to štula?«

»Ja, kar nekaj naštuliš pa spečeš in je.«

Skeč je sicer izmišljen, ampak je čisto moţno, da se je beseda razvila na ta način, saj besedo »naštuliti« v Dobrepolju pogosto uporabljajo in pomeni, da »namečeš vse skupaj«, je pa tudi poimenovanje za človeka, ki je nejevoljen.

43

Društvo podeželskih žena Dobrepolje–Struge

Gospodinje iz Dobrepoljske doline so se leta 1993 zdruţile skupaj z gospodinjami iz Struške doline v Društvo podeţelskih ţena Dobrepolje–Struge. Sedaj društvo deluje ţe 25 let in šteje več kot 20 aktivnih gospodinj, ki so z različnimi dejavnostmi aktivne celo leto (Kastelic 2017: 17).

S svojim delom in znanjem pripomorejo k ohranjanju in prenašanju znanja dedkov in babic. So glavne, najbolj aktivne in lahko bi rekli, da tudi edine, ki javno ohranjajo in prenašajo znanje o pripravi tradicionalnih dobrepoljskih jedi. Predvsem po njihovi zaslugi so poprtnik, štula in ajdovi štruklji danes bolj znani širši mnoţici ljudi (Kastelic 2017: 17).

Skupaj z velikolaškimi gospodinjami so članice društva kot prve v Sloveniji vpisane med nosilke dediščine priprave poprtnika v Register ţive kulturne dediščine. Predlog za vpis priprave poprtnikov je bil februarja 2012 oddan koordinatorju varstva ţive kulturne dediščine, sklep o vpisu pa je bil sprejet leto dni kasneje, 28. 5. 2013 (Register ţive kulturne dediščine v Kastelic 2017: 17).

Znanje predajajo na različnih delavnicah, ki jih organizirajo za vse, ki se ţelijo naučiti in izvedeti kaj novega. Organizirajo velikonočne delavnice, kjer prikazujejo pripravo ajdovih štrukljev, štule, različnih pletenic in šunke v testu. Pred boţičem imajo tudi delavnico peke poprtnikov.

Vsako leto se udeleţijo tradicionalnega sejma na tiho nedeljo pri cerkvi sv. Antona, kjer prodajajo svoje izdelke. Med temi izdelki so potice, kvašeni in krhki flancati, orehovi štrukeljčki, kolački in tradicionalni dobrepoljski ajdovi štruklji. Tako tudi tujim obiskovalcem omogočijo pokušino in nakup tradicionalnih jedi in s tem širijo njihovo prepoznavnost (Kastelic 2017: 17).

Leta 2011 so v prostorih Jakličevega doma na Vidmu prvič organizirale razstavo poprtnikov. Na prvi razstavi je bilo samo okoli dvajset poprtnikov in še to v večini samo od dobrepoljskih gospodinj. V letu 2017 pa so v sodelovanju z Občino Dobrepolje in Zvezo kmetic Slovenije ter s pomočjo donatorjev uspešno organizirale ţe 5. drţavno razstavo in ocenjevanje poprtnikov ter 7. razstavo poprtnikov. Na ogled jih je bilo ţe več kot 60 iz več različnih občin.

44

Poleg svoje razstave poprtnikov sodelujejo tudi na drugih razstavah. Ena izmed teh je ocenjevanje šunke v testu ter drţavno ocenjevanje kruha iz krušne peči (Kastelic 2017: 18).

Dobrepoljske dobrote in svoje delo predstavljajo tudi na dogodkih, kot je predstavitev koledarja Zveze kmetic Slovenije, v okviru kmetijske zadruge Dobrepolje sodelujejo na kmetijsko-ţivilskem sejmu v Gornji Radgoni, v lanskem letu so sodelovale na razstavi govedi v lipovem gaju pri cerkvi sv. Antona. Nekatere članice so sodelovale tudi pri potujoči razstavi Poprtnik ali ţupnek, ki jo je organiziral zavod Parnas, in na predstavitvi poprtnikov v drţavnem zboru (Kastelic 2017: 18).

Slika 4: Drţavna razstava poprtnikov (vir: Facebook stran Društvo podeţelskih ţena Dobrepolje–Struge)

45

ODNOS DOBREPOLJCEV DO NJIHOVE KULINARIČNE DEDIŠČINE

Ko sem ţe pred začetkom pisanja spraševala moške prebivalce v poznih 20. letih, kaj vedo o dobrepoljskih jedeh in kulinarični dediščini, sem skoraj vedno dobila enake odgovore. Veliko jih ni vedelo, da so ajdovi štruklji in štula značilni skoraj izključno samo za Dobrepoljsko dolino in jih večinoma v drugih delih Slovenije ne poznajo. Tisti, ki pa so vedeli, so o pomenu dediščine le redko razmišljali oziroma sploh niso. Ko sem jim povedala še o zanimivi dobrepoljski preteklosti, o tem, da je bila tukaj prva kmetijska zadruga na Kranjskem ter ena prvih hranilnic, da so imeli včasih mlekarno, pa so me samo začudeno gledali, ker so za te stvari slišali prvič.

Eden izmed sogovornikov, Janez Jakopič, je povedal, da mu je ohranjanje dediščine in druţinskih vrednot zelo pomembno ter da ima ţe od nekdaj rad vaške šege in navade, kot sta podstavljaje mlajev in ţegnanje ob prazniku lokalnega zavetnika. Zato mu tudi dobrepoljske jedi pomenijo lep druţinski dogodek, ampak kakšne globlje vezi, pripadnosti in identitete ne čuti. Za ajdove štruklje pravi, da za veliko noč morajo biti na mizi in si ne predstavlja praznika brez štrukljev. Dobri pa so mu samo takrat in ostale dni v letu ne čuti potrebe, da bi jih jedel. Je pa zanj zelo pomembno, da njegova mama nauči pripravo štrukljev tudi njegovo ţeno Katarino, ki se je v Dobrepolje preselila iz sosednje občine, saj ţeli, da se tradicija ohranja naprej (terenski posnetek, 20. 7. 2018).

Podobno kot pri Jakopičevih je tudi pri Vodičarjevih v Zdenski vasi. Tam štruklje pripravlja mama Marija, ki se je v Zdensko vas poročila iz Ribnice in štrukljev prej ni poznala, tako da jo je priprave naučila tašča. Všeč ji je, ker se s pripravo ohranja tradicija in ker je to lepa navada, ki je ne vidiš povsod. Poleg tega pa pravi, da sama priprava ni tako teţka, da jih ne bi mogli narediti za tisto eno priloţnost v letu. Njen moţ in sinovi si velike noči brez štrukljev sploh ne morejo predstavljati, zato morajo biti ob prazniku vedno na mizi. Oče Franc pravi: »Velikonočni prazniki ne bi bili prazniki, če zraven ne bi bilo štrukljev, ker to paše skupaj.« Ko pa sem jih povprašala, zakaj je tako, niso znali pojasniti, ker o teh jedeh in njihovem pomenu prej niso razmišljali. Marija je pripravo štrukljev naučila tudi svojo snaho, ki ţivi v Logatcu, tako da se znanje širi tudi v druge kraje Slovenije (terenski posnetek, 22. 7. 2018).

46

Nadi Lunder priprava ajdovih štrukljev, štule in poprtnika zelo veliko pomeni. Priprava teh jedi ji predstavlja lep dogodek, ko se zbere druţina in skupaj pripravljajo jedi. Njena hči Beti pravi, da ji je raziskovanje in ohranjanje dediščine v veliko veselje in si ţeli, da bi se poznavanje razširilo, okrepilo in da bi uspeli odkriti še kakšno novo informacijo o šegah in navadah, ki spremljajo te jedi (terenski posnetek, 23. 7. 2018).

Po mojem mnenju se občutek pripadnosti in navezanosti na jedi najbolj razvije znotraj druţine, saj starejši prenašajo dediščino na mlajše generacije. Ti znajo mlade k ohranjanju in pripravi jedi spodbuditi na način, ki jih pritegne, da z veseljem in ponosom ohranjajo dediščino. Ta moja hipoteza se je izkazala za pravilno pri eni izmed druţin, s katero sem imela intervju. Nastja in Tanja sta stari 24 let in se ţe zdaj obe veselita, da bosta dobrepoljsko kulinarično dediščino lahko prenesli tudi na svoje potomce in da bosta ob pripravi jedi ustvarili takšno vzdušje, kot se ga spominjata iz svoje mladosti. Nastja pravi: »Ţe sama besedna zveza "tradicionalne jedi" sporoča, da gre za tradicijo, kar pomeni, da se znanje prenaša med generacijami. Vesela sem, da sem kot tretja generacija naše zdajšnje druţine tista, ki sem se prav tako naučila priprave teh jedi in jih bom lahko prenesla naprej naslednikom. Praznikom dajo še poseben čar, ker so značilne ob določenem prazniku in so nepogrešljivi del teh. Druţinska priprava ustvari še dodatno prijetno vzdušje, zaradi česar so prazniki bogatejši.« Tanja pa je povedala: »Naše značilne jedi mi veliko pomenijo, kar je vredno hvale, da so te izumile naše babice. V otroštvu smo jih pripravljali skupaj in bilo je res lepo. Všeč mi je tudi, da jih bom lahko predala naprej na svoje otroke.« Prav tako veliko pomenijo Nastjini mami Darji: »Ponosna sem na te jedi, ker so značilne samo za naš kraj, torej tudi na prednike, ki so te vpeljali in so tako "ţive" še v današnji kuhinji.« Ko je svoje mnenje povedala še babica Darinka, pa je bilo jasno, kako to, da jedi ohranjajo s takšnim ponosom in veseljem: »Tudi jaz sem to navado prenesla od svoje stare mame in je lep spomin na njo. To bom ohranila dokler bom ţiva in z veseljem predajala naprej vam, mlajšim. Ne gre pa vse zaradi tradicije. Poseben čar je tudi skrivnostnost receptov, saj vsaka naredi malo po svoje in ohrani to zase oziroma za svoje generacije. Tudi moja stara mama je delala drugače, jaz pa sem našla še izboljšanja. Ta tradicija je povsem dobrepoljska, od kar pa so se dekleta preselila iz Dobrepolja, pa jo poznajo ţe širom. Vseeno sem ponosna Dobrepoljka!« (terenski posnetek, 1. 8. 2018).

Sicer je bilo moje število izprašanih prebivalcev Dobrepolja majhno in ne ţelim posploševati, ampak glede na raziskovanje lahko povzamem, da je pri ţenskih

47 sogovornicah dojemanje dediščine drugačno. Povedale so, da čutijo neko navezanost in spoštovanje do teh jedi ter da ima ohranjanje za njih velik pomen in da bodo svoje znanje predajale tudi prihodnjim generacijam. Večina moških pa ne čuti neke globlje navezanosti, ampak jim je pomembno, da so za praznike te jedi na mizi, ker so jih navajeni in jih imajo radi. Sklepam, da je tako zato, ker moški manj razmišljajo o kulinariki, ne pripravljajo jedi in zato niso med nosilci kulinarične dediščine. Njihova prava navezanost na jedi bi se verjetno pokazala šele, če za praznike teh jedi ne bi bilo na mizi.

Medtem pa so se vse sogovornice zavedale pomena ohranjanja. Priprava teh jedi ima za njih poseben pomen, saj so jedi pripravljale ţe njihove prednice. Več jih je tudi omenilo, da je lepo, ko za pripravo zdruţijo moči in skupaj sodelujejo vse ţenske pri hiši. Jedi povezujejo s prijetnim druţinskim druţenjem, ko se vsi zberejo in skupaj uţivajo v jedeh. Pa tudi znanje se največkrat prenaša po ţenski strani, torej od mam, babic in tašč na mlajšo generacijo deklet, zato se mi zdi precej logično, zakaj te jedi več pomenijo ţenskam. Moški niso vpleteni v pripravo in imajo z jedmi stik praktično samo, ko jih jedo. Ţenske pa jedi pripravljajo, jih prenašajo na svoje naslednice, se verjetno o teh jedeh tudi med seboj pogovarjajo, si povedo, kako jih pripravljajo, izmenjajo recepte, se druga drugi malo pohvalijo, gredo na kakšno delavnico, ki jo pripravijo članice DPŢ Dobrepolje–Struge itd.

Glede na odgovore menim, da veliko moških razmišlja tako kot sogovornik Matija. Ko sem ga povprašala, zakaj te jedi nimajo zanj posebnega pomena, je odgovoril: »To je bolj stvar ţensk, saj se ve ukvarjate s kuhanjem.« (terenski dnevnik, 20. 8. 2018).

Seveda je to odvisno od osebe do osebe, od druţine do druţine. Nekaterim je ohranjanje teh jedi pomembna vrednota, zato priprave z veseljem učijo tudi mlajšo generacijo in tako dediščino ohranjajo naprej. Pri hišah, kjer se jedi ne pripravljajo, je navadno razlog v tem, da so se preselili od drugod, se dediščina ni prenesla s tašče na snaho, ali pa se jim ohranjanje ne zdi tako pomembno.

Samo ena druţina pa je omenila, da so ravno zaradi teh jedi ponosni na to, da so Dobrepoljci. Zaradi tega sklepam, da jedi, vsaj za zdaj, ne krepijo občutka pripadnosti lokalni skupnosti.

Menim, da so jedi, ki sem jih izpostavila kot kulinarično dediščino, ţe sedaj razumljene kot dediščina oziroma kot nekaj tradicionalnega, starega, kar se prenaša iz roda v rod. Sicer teh jedi kot dediščino verjetno ne pojmuje ravno vsak Dobrepoljec. Glede na moje

48 raziskovanje s tem mislim predvsem na moške in na razloge, ki sem jih navedla v enem izmed prejšnjih odstavkov.

Se pa to, da gre za dediščino, zagotovo kaţe pri društvu podeţelskih ţena, saj na dogodkih te jedi promovirajo kot tradicionalne. Svoje delavnice izvajajo tudi na osnovni šoli in v vrtcu na Vidmu ravno zato, da bi otroci poznali jedi, ki delajo Dobrepoljsko dolino bolj posebno, da jedi ne bi šle v pozabo in da bi jih ohranjali še naprej. Še en pokazatelj, da gre za dediščino, je, da so peko poprtnika na prelomu stoletja ponovno začeli oţivljati in da so se članice DPŢ kot nosilke priprave poprtnika vpisale v register ţive kulturne dediščine. Pa tudi preko pogovorov s sogovorniki sem ugotovila, da jedi smatrajo za neko posebnost, tradicijo, dediščino. Za nekaj, kar so jim zapustili predniki.

Kot sem zapisala na prvih straneh, je ena izmed lastnosti dediščine ta, da se jo selekcionira in izloči od preostalih jedi in menim, da se je to zgodilo tudi tukaj. Do danes so se ohranile ravno te jedi in ne kakšne druge, ki so zdaj v večini verjetno ţe pozabljene. Vseeno pa gre za ţivo tradicijo, jedi se še danes spreminjajo in posodabljajo. Mogoče je tudi to razlog, da nekateri o teh jedeh ne razmišljajo kot o kulinarični dediščini, saj to dediščino ţivijo.

49

DOBREPOLJSKE JEDI V GOSTINSKI PONUDBI OBMOČJA

Trenutno je gostinska ponudba v Dobrepoljski dolini zelo skromna. V kraju sta dve gostilni, Brdavs in Pri Zori ter Adam, ki je bolj picerija. Po pregledu ponudbe sem ugotovila, da nobena izmed gostiln ne ponuja dobrepoljskih jedi, ki sem jih opredelila kot kulinarično dediščino, in ne gradi svoje prepoznavnosti na podlagi tradicionalnih jedi in zgodb o pripravi v preteklosti ter s tem povezanimi šegami.

V gostilni Brdavs imajo v ponudbi dnevne malice, pice in »klasične jedi«, kot so ocvrt krompirček in zrezek po dunajsko. Velikokrat gostijo rojstne dneve in sedmine. Pri Zori ponujajo bolj »domačo hrano« oziroma nedeljska kosila, ampak je jedi moţno dobiti le ob predhodnem naročilu, zato gostilna večinoma deluje kot bar in sprejema zaključene druţbe. Pri Adamu pa imajo v ponudbi predvsem pice. Vse tri gostilne obiskujejo večinoma le domačini.

Gostilni Brdavs in Pri Zori imata ţe obe dolgoletno tradicijo, zato menim, da bi lahko z dobro zgodbo, idejo in spremembo menija oz. koncepta gostilne pritegnili tudi goste od drugod in postali bolj zanimivi za ljudi izven Dobrepolja. V ponudbi bi lahko imeli jedi, ki so jih Dobrepoljci jedli v preteklosti, pripravljene na bolj sodoben način, v svojo ponudbo pa bi lahko vključili tudi štulo, ajdove štruklje in poprtnik. S tem bi pripomogli k večji prepoznavnosti jedi in kraja.

Ta moja ideja izhaja iz uspešnosti gostilne Pri Kuklju, ki se nahaja v Velikih Laščah, samo petnajst minut voţnje iz Dobrepolja. Tam beleţijo veliko število dnevnih turistov, katerim je glavna spodbuda, da pridejo v te kraje, da poskusijo domače dobrote, ki jih Pri Kuklju ponujajo. Kot zanimivost bi zapisala še to, da dobrepoljsko štulo v času pusta ponujajo ravno v gostilni Pri Kuklju (Vogrin 2017). S pomočjo sogovornikov sem ugotovila, da verjetno zato, ker kuharica prihaja iz Dobrepolja.

Po besedah Nade Lunder so članice Društva podeţelskih ţena Dobrepolje–Struge ţe nekaj let nazaj dale pobudo, da bi v času boţično-novoletnih praznikov pri Adamu gostom postregli z mini poprtniki. V ta namen je gospa Nada nekaj poprtnikov raznesla tudi po gostilnah, da so preverili, če bi bilo to gostom sploh všeč. Odzivi lastnikov in gostov so bili zelo pozitivni, ampak se je zapletlo pri izvedbi in financah. Ideje nato niso izvedli (terenski posnetek 23. 7. 2018).

50

ZAKLJUČEK

V diplomskem delu sem s pomočjo literature in pogovorov s sogovorniki predstavila dobrepoljsko prehrano od konca 19. stoletja skozi 20. stoletje do danes. Ugotovila sem, da si je bila prehrana v 30. in 70. letih precej podobna. Meso so jedli ob prazničnih dneh in nedeljah, v 70. letih pa je bilo pri nekaterih druţinah večkrat na voljo ţe med tednom. Zajtrk so večinoma predstavljali ţganci, kava in kruh. Za kosilo so najpogosteje jedli krompir na različne načine, zelje, fiţol oziroma zelenjavo, ki so jih pridelali na vrtu in njivi, saj trgovina ni bila najbolje zaloţena in so nakupe opravljali pribliţno enkrat na štirinajst dni. Večerja je bila podobna zajtrku oziroma so pojedli ostanke od kosila.

Naredila sem tudi izbor treh jedi, ki bi jih po mojem mnenju lahko uvrstili med dobrepoljsko kulinarično dediščino. To so poprtnik, ajdovi štruklji in štula. Izbrala sem jih zato, ker sem preko prebrane literature in sogovornikov ugotovila, da so jedi pripravljali ţe v začetku 20. stoletja in so se obdrţale vse do danes, pa tudi sogovornikom se zdijo najpomembnejše in najbolj posebne ter drugačne od drugih jedi.

V enem izmed prvih poglavij sem pisala o dediščini kot manipulaciji. Zavedam se, da sem s svojim izborom treh ključnih jedi v dobrepoljski kulinarični dediščini naredila ravno to, kar skozi prej omenjeno poglavje navajam kot problematično. Iz celote sem izbrala tiste jedi, za katere menim, da so najpomembnejše, jih ovrednotila in tako postala soustvarjalka dediščine, nečesa kar ni naravno, ampak konstruirano. Tega se zavedam, ampak menim, da ni vse tako negativno, saj ta izbor prispeva k ohranjanju, reprezentiranju in širjenju zavesti o dobrepoljskih jedeh.

Na terenu sem ugotovila, da jedi še vedno pripravlja veliko Dobrepoljcev in da se je peka poprtnika v zadnjih letih celo povečala. Menim, da je to zasluga predvsem članic Društva podeţelskih ţena Dobrepolje–Struge, ki so bile kot prve v Slovenije vpisane med nosilke dediščine priprave poprtnika v Register ţive kulturne dediščine in so zelo aktivne pri promociji dobrepoljski jedi. V letu 2017 so organizirale ţe 5. drţavno razstavo in ocenjevanje poprtnikov, večkrat letno pa imajo tudi delavnice za vse, ki se ţelijo naučiti priprave dobrepoljskih jedi.

Ugotovila sem tudi, da je dojemanje dediščine pri ţenskih in moških prebivalcih precej različno. Sogovornice do jedi, ki sem jih izpostavila kot dediščino, čutijo spoštovanje in

51 jim predstavljajo globlji pomen, ohranjanje in prenašanje znanja na prihodnje generacije se jim zdi zelo pomembno. Všeč pa jim je tudi, ko več generacij ţensk iz ene druţine zdruţi moči in skupaj pripravijo jedi, da potem cela druţina uţiva v hrani in prazniku. Večina moških pa ne čuti neke globlje navezanosti, ampak jim je bolj pomembno to, da so za praznike te jedi na mizi, ker so jih navajeni in jih imajo radi.

Menim, da je tako zato, ker so ţenske glavne nosilke dediščine, saj se znanje priprave in recepti prenašajo po ţenski strani. Moški jedi ne pripravljajo in nimajo stika z njimi, razen ko jih uţivajo. Pa tudi drugače o kulinariki razmišljajo manj kot ţenske, ki se o teh jedeh pogovarjajo med seboj, si izmenjujejo recepte in nasvete.

Izpostavljene jedi so ţe zdaj razumljene kot kulinarična dediščina in nekaj starega, tradicionalnega, kar se prenaša iz roda v rod. Na ta način jih izpostavljajo tako članice društva podeţelskih ţena in tako jih razume tudi veliko Dobrepoljcev, ki jedi smatrajo za neko posebnost oziroma nekaj, kar so jim zapustili predniki. Vseeno pa gre za ţivo tradicijo, saj se jedi še danes spreminjajo. Mogoče je tudi to razlog, da nekateri o teh jedeh ne razmišljajo kot o kulinarični dediščini, saj to dediščino ţivijo.

S predstavitvijo dobrepoljske prehrane in izborom jedi sem dobila še dodatno potrditev mojih predvidevanj, da je tako zgodovina kraja kot tudi teh jedi zanimiva in omembe vredna, ampak so jedi trenutno izven Dobrepolja bolj slabo poznane, ker ni veliko kulinaričnih knjig, ki bi jih omenjale, prav tako ni kakšne posebne promocije, razen v okviru društva podeţelskih ţena in redkih posameznikov, kot je Nada Lunder.

Po pregledu stanja gostiln na tem območju sem ugotovila, da trenutno teh jedi ni mogoče nikjer poskusiti. Menim pa, da je na tem področju kar nekaj potenciala. S spremembo koncepta katere izmed gostiln, pravo zgodbo in idejo bi lahko pritegnili tudi goste izven Dobrepolja, saj sedaj te gostilne obiskujejo predvsem domačini. Z vključevanjem dobrepoljski jedi v svojo ponudbo bi lahko pritegnili več tujih gostov in povečali prepoznavnost jedi ter kraja.

52

POVZETEK

Kulinarična dediščina Dobrepoljske doline

Avtorica v diplomskem delu problematizira pojem »kulturna dediščina«, ki se vse prevečkrat uporablja povsem nekritično. Dediščine namreč ne moremo razumeti le kot obliko preteklosti, ampak tudi sedanjosti, saj ta spreminja njeno vlogo. Bistveni so ljudje, ki ustvarjajo dediščino in ji pripisujejo različne pomene. Skozi raziskovanje in terensko delo je avtorica ugotovila, da ima Dobrepoljska dolina veliko za ponuditi z vidika kulinarike, ampak da tega potenciala ne izkorišča. Razlog se skriva predvsem v finančnem stanju in tudi miselnosti ljudi. Veliko prebivalcev danes še vedno pripravlja tradicionalne jedi. Na podlagi priprave poprtnika celo ugotavlja, da se število ljudi povečuje. Bolj malo pa se jih zaveda pomena kulinarične dediščina. Ugotavlja, da so ţenske nosilke dediščine in tiste, za katere ima dediščina globlji pomen. Moškim je večinoma pomembno le to, da jim ţenske na praznične dni postreţejo s temi jedmi. Stanje bi se lahko izboljšalo z vpeljevanjem kulinarične dediščine v turizem. Prebivalci so sicer precej pesimistični, ampak menijo, da bi bilo nekatere ideje mogoče uresničiti ob finančni pomoči in skupnem sodelovanju.

SUMMARY

Culinary Heritage of the Dobrepolje Valley

In this thesis, the author addresses the problem of the notion of "cultural heritage", which is too often used uncritically. Indeed, heritage cannot be understood only as a form of the past, but also of the present as it changes its role. People who create it and attach different meanings to it are essential for the existence of heritage. Through research and fieldwork, the author concludes that the Dobrepolje Valley has a lot to offer but that it does not exploit this potential. The reason lies mainly in the financial situation and also in people's minds. Many residents are still preparing traditional dishes and even, according to the preparation of the poprtnik, the number of people is increasing. But not a lot of them are aware of the importance of culinary heritage. The author notes that women are heritage

53 holders and those for whom heritage has a deeper significance. For men, it is mostly important that women serve them traditional dishes on festive days. The situation could be improved by introducing culinary heritage in tourism. People are rather pessimistic, but they think that some ideas could be realized with financial assistance and joint cooperation.

54

SEZNAM SOGOVORNIKOV IN SOGOVORNIC

Draţenovi Andreja, Kompolje, 46 let

Jakopič Janez, Podpeč, 28 let

Jakopič Katarina, Podpeč, 24 let

Lunder Nada, Predstruge, 66 let

Lunder Beti, Predstruge, 45 let

Rajar Marta, Zdenska vas, 52 let

Starič Metka, Velike Lašče, 53 let

Vodičar Marija, Zdenska vas, 51 let

Vodičar Franc, Zdenska vas, 51 let

Vodičar Gregor, Logatec, 31 let

Vodičar Matija, Zdenska vas, 28 let

Darinka, 74 let

Darja, 49 let

Nastja, 24 let

Tanja, 24 let

55

VIRI

Grafenauer, Boţa 2009 'Turistična geografija in kulturna dediščina.' Vir: < http://www.impletum.zavod- irc.si/docs/Skriti_dokumenti/Turisticna_geografija_in_kulturna_dediscina -Grafenauer_1.pdf >, pregledano 30.8.2018.

Občina Dobrepolje 2018 'Predstavitev občine.' Vir: , pregledano 8. 6. 2018.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano 2017 'Specifikacija proizvoda za zajamčeno tradicinalno posebnost: Slovenska potica.' Vir: , pregledano 24.8.2018.

Starič, Metka 2016 'Velikonočni ţegen iz okolice Velikih Lašč. ' Vir: , pregledano 23.5.2018.

Vogrin, Nina 2017 'Tradicionalna slovenska pustna pojedina: od krofov do godle.' Vir: , pregledano 15.5.2018.

56

Zavod Parnas 2013 'Znate pripraviti dobrepoljsko štulo in ajdove štruklje.' Vir: , pregledano 23.5.2018.

57

LITERATURA

Ahačevčič, Igor 1996 'Prispevki k zgodovini dobrepoljskega zadruţništva.' V: Naši kraji in ljudje: Dobrepoljsko-struški zbornik 1996. Ivan Grandovec, Zmaga Kumer, Anka Novak, Milan Šuštar, Ema Umek, ur. Dobrepolje: Občina Dobrepolje. Str. 112-129.

Bogataj, Janez 1992 Sto srečanj z dediščino na Slovenskem. Ljubljana: Prešernova druţba. 2013 Potice iz Slovenije. Ljubljana: Rokus Klett. 2016 Abeceda okusov Slovenije. Ljubljana: Druţina.

Fakin Bajec, Jasna 2011 Procesi ustvarjanja kulturne dediščine: Kraševci med tradicijo in izzivi sodobne druţbe. Ljubljana: Zaloţba ZRC, ZRC SAZ.

Godina-Golija, Maja 2000 'Sodobna prizadevanja v etnološkem raziskovanju prehrane.' Traditiones 29 (1): 227-233. 2012 'Contemporary appropriations of culinary tradition in Slovenia.' Traditiones 4 (2): 91-104.

Grandovec, Ivan 2010 'V tem znamenju boš zmagal: Kuge lakote in vojske – reši nas o Gospod; sedemnajsto stoletje.' V: V svetišču spomina: Zbornik ob 750. obletnici ţupnije Dobrepolje – Videm. Franc Škulj in Ivan Grandovec, ur. Videm: ţupnija Dobrepolje – Videm. Str.: 67-166.

58

Jezernik, Boţidar 2005 'Preteklost in dediščina.' V: Dediščina v očeh znanosti. Joţe Hudales in Nataša Visočnik, ur. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo. Str. 11-24.

2010 'Slovenska kulturna dediščina in politika.' V: Kulturna dediščina in identiteta. Boţidar Jezernik, ur. Ljubljana: Znanstvena zaloţba Filozofske fakultete. Str. 7- 30.

Kalinšek, Felicita in Boris Kuhar 2009 Sodobna slovenska kuharica. Ljubljana: Cankarjeva zaloţba.

Kastelic, Nina 2017 Kulinarična dediščina v turistični ponudbi Dobrepoljske doline. Seminarska naloga, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.

Kotnik, Vladislav-Vlado 2001 'Utelešenje sebstva in izgradnja identitete ob spominu na hrano.' Teorija in praksa: revija za druţbena vprašanja 38 (5): 861-880.

Kuhar, Boris 2002 Dolenjska in belokranjska kuhinja. Ljubljana: Kmečki glas. 2015 Štruklji: 100 izbranih receptov za tradicionalno slovensko dobroto. Ljubljana: Cankarjeva zaloţba.

Mintz W. Sidney in Du Bois M. Christine 2002 'The Anthropology of Food and Eating.' Annual Review of Anthropology 31: 99- 119.

59

Mrkun, Anton 1934 'Narodopisno blago iz Dobrépoljske doline.' Etnolog: glasilo Etnografskega muzeja v Ljubljani 7 (1): 1-37. 1940 'Kmetsko delavstvo v Dobrépoljah in okolici.' Etnolog: glasilo Etnografskega muzeja v Ljubljani 13: 116-124.

Serec Hodţar, Anja 2016 Trţenje kulturne dediščine Prlekije. Magistrsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.

Šola, Tomislav 1999 'Uvod v mnemozofijo kot splošno teorijo o dediščini.' Argo: časopis slovenskih muzejev 42 (1): 166-172.

Veselič, Maja in Nataša Visočnik 2010 'Vloga preteklosti pri oblikovanju nacionalnih identitet: konstrukcija večetnične kitajske nacije in homogene Japonske.' V: Kulturna dediščina in identiteta. Boţidar Jezernik, ur. Ljubljana: Znanstvena zaloţba Filozofske fakultete. Str. 31-56.

60

Izjava o avtorstvu

Izjavljam, da je diplomsko delo v celoti moje avtorsko delo in da so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni.

Ljubljana, 10. september 2018 Nina Kastelic (lastnoročni podpis)

61

Izjava kandidatke

Spodaj podpisana ______izjavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in dovoljujem objavo diplomskega dela na fakultetnih spletnih straneh.

Datum:

Podpis:

62