O MOJSTRIH in MUZI Zgodovinopisje Boga Grafenauerja in Ferda Gestrina

Home , Bogo Grafenauer, Fran Zwitter, Oto Luthar, Peter Vodopivec, Vasilij Melik

SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI ACADEMIA SCIENTIARUM ET ARTIUM SLOVENICA

RAZRED ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDE CLASSIS I: HISTORIA ET SOCIOLOGIA

RAZPRAVE DISSERTATIONES 35

O MOJSTRIH IN MUZI zgodovinopisje boga grafenauerja in ferda gestrina

LJUBLJANA 2018 ISBN 978-961-268-057-2 RAZRED ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDE CLASSIS I: HISTORIA ET SOCIOLOGIA RAZPRAVE DISSERTATIONES 35

SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI ACADEMIA SCIENTIARUM ET ARTIUM SLOVENICA

RAZRED ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDE CLASSIS I: HISTORIA ET SOCIOLOGIA

RAZPRAVE DISSERTATIONES 35

O MOJSTRIH IN MUZI zgodovinopisje boga grafenauerja in ferda gestrina

LJUBLJANA 2018 SPREJETO NA SEJI RAZREDA ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDE SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI DNE 5. DECEMBRA 2017 IN NA SEJI PREDSEDSTVA DNE 14. NOVEMBRA 2017

RAZPRAVE I. RAZREDA DISSERTATIONES CLASSIS I 35 O MOJSTRIH IN MUZI ZGODOVINOPISJE BOGA GRAFENAUERJA IN FERDA GESTRINA Uredila: Peter Štih in Žiga Zwitter Recenzenta: Andrej Rahten in Rok Stergar Lektoriranje angleških sinopsisov in povzetkov: Saša Mlacović Izdala: Slovenska akademija znanosti in umetnosti Grafična priprava in tisk: Designpro d. o. o. Naklada: 300 izvodov Ljubljana 2018

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

930.1(497.4):929Grafenauer B.(082) 930.1(497.4):929Gestrin F.(082) 94(497.4)(082)

O mojstrih in muzi : zgodovinopisje Boga Grafenauerja in Ferda Gestrina / [uredila Peter Štih in Žiga Zwitter]. - Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2018. - (Razprave / Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za zgodovinske in družbene vede = Dissertationes / Academia scientiarum et artium Slovenica, Classis I: Historia et sociologia ; 35)

ISBN 978-961-268-057-2 1. Štih, Peter, 1960- 2. Grafenauer, Bogo 3. Gestrin, Ferdo 296214272 KAZALO

Predgovor (Peter Štih) ...... 7

Peter Vodopivec Nepozabna učitelja ...... 9

Oto Luthar Ferdo Gestrin in Bogo Grafenauer: Kako pisati zgodovino? ...... 22

Marta Verginella Slovensko-francoske zgodovinopisne kontaminacije: Od Grafenauerjeve teorije do Gestrinove prakse ...... 44

Jernej Kosi Nacionalno zgodovinopisje kot orožje ljudstva: Grafenauerjeva koncepcija slovenske zgodovine ...... 60

Mateja Ratej Razumevanje nacionalne zgodovine pri Ferdu Gestrinu ...... 85

Matjaž Bizjak Percepcija fevdalizma pri Grafenauerju in Gestrinu ...... 103

Marko Štuhec Socialna zgodovina zgodnjega novega veka v delih Boga Grafenauerja in Ferda Gestrina ...... 115

Peter Štih O plemstvu v delih Boga Grafenauerja in Ferda Gestrina ...... 130

Darja Mihelič Raziskave arhivskih spisov Ferda Gestrina ...... 147

Aleksander Panjek Podeželje in kmečka ekonomija po Grafenauerju in Gestrinu (zgodnji novi vek) ...... 162 Žarko Lazarević Konteksti ekonomskega zgodovinopisja o 19. in 20. stoletju: Primeri iz opusa Ferda Gestrina in Boga Grafenauerja ...... 185

Bojan Godeša Grafenauer in Gestrin – njuni posegi v zgodovino dvajsetega stoletja ...... 196

Željko Oset Ferdo Gestrin in Bogo Grafenauer, akademika, člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti ...... 213

Aleš Gabrič Grafenauer in Gestrin v vodstvu Slovenske matice ...... 230

Janez Stergar Društveno in družbeno delovanje zgodovinarskega tandema Grafenauer-Gestrin ...... 252

Imensko kazalo (Matjaž Rebolj) ...... 270 Predgovor

Leta 2016 je minilo sto let od rojstva dveh pomembnih slovenskih zgodovinarjev, Boga Grafenauerja (16. 3. 1916–12. 5. 1995) in Ferda Gestrina (8. 10. 1916–9. 4. 1999). Oba sta bila profesorja na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, redna člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti in oba sta pomembno zaznamovala slovensko zgodovinopisje v drugi polovici 20. stoletja. Stota obletnica njunega rojstva se je ponujala kot lepa priložnost za reflektiran pogled na njuno delo, njun pomen za slovensko zgodovinopisje kot tudi na slovensko zgodovinopisje samo. Slovenska akademija znanosti in umetnosti je zato skupaj z Oddelkom za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Zgodovinskim inštitutom Milka Kosa Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitutom za novejšo zgodovino in Slovensko matico organizirala posvet z naslovom »O mojstrih in muzi : Znanstveni simpozij ob stoletnici rojstva zgodovinarjev Boga Grafenauerja in Ferda Gestrina«. Na posvetu, ki je potekal 7. decembra 2016 v povsem napolnjeni veliki dvorani SAZU, je svoje referate predstavilo petnajst zgodovinark in zgodovinarjev. Ob njegovem robu pa sta bila predstavljena tudi nemški prevod Grafenauerjevega nemara najpomembnejšega dela o ustoličevanju koroških vojvod, ki ohranja svojo znanstveno aktualnost še več kot petinšestdeset let po svoji objavi (Die Kärntner Herzogseinsetzung, Lju- bljana 2016, 570 str.), ter prenovljena izdaja Gestrinove mikrozgodovinske študi- je o dogajanju v podkrimskih vaseh v času 2. svetovne vojne (Svet pod Krimom, Ljubljana 2016, 447 str.), s katero je zgodovinar, ki se je v glavnem ukvarjal s srednjeveško in zgodnjo novoveško zgodovino, zelo odmevno posegel v najbolj travmatično obdobje slovenske zgodovine 20. stoletja. Vsi referati so skupaj s predstavitvijo knjig in diskusijo dostopni v video zapisu na http://www.sistory. si/11686/37177 . Oba zgodovinarja sta pred tem že bila deležna precejšnje pozornosti slovenskega zgodovinopisja. Različni zapisi ob njunih življenjskih jubilejih kot tudi po njuni smrti, zbornika, ki sta izšla ob njunih osemdesetletnicah, bibliografije in druga besedila, so obravnavali njuna življenjepisa in pretresali njuna dela. Or- ganizatorji smo zato v želji, da bi simpozij v vsebinskem oziru prinesel čimveč novega in da ne bi prihajalo do podvajanja ali celo ponavljanja nekaterih že dobro poznanih in obdelanih vsebin, oblikovali pet tematskih sklopov, znotraj katerih je bilo nato obravnavano delo Boga Grafenauerja in Ferda Gestrina:

1. Zgodovinopisje. Pogled Grafenauerja in Gestrina na epistemološka, meto- dološka in konceptualna vprašanja ter na naloge in vlogo zgodovinopisja; v

7 O mojstrih in muzi

kolikšni meri so njuni pogledi še pomembni; kakšno je bilo stanje v zgodovinopisju, ko sta delovala; koliko njune dediščine je še aktualne? 2. Nacionalna zgodovina. Grafenauerjevo oziroma Gestrinovo razumevanje nacionalne zgodovine; koncepti, tradicije, vzori, inovacije, pomen in vpliv na slovenske predstave o lastni preteklosti. 3. Fevdalizem. Grafenauerjevo in Gestrinovo razumevanje zgodovinskega razvoja; njuna obravnava socialnih, gospodarskih, kulturnih in drugih tem med koncem antike in začetkom moderne dobe. 4. Slovenska zgodovina v 19. in 20. stoletju v delih Grafenauerja in Gestrina. 5. Angažirani zgodovinar. Odzivi Grafenauerja in Gestrina na aktualne družbe- ne probleme njune sodobnosti: reforma visokega šolstva, učni načrti, položaj slovenskih manjšin in slovenskega naroda, družbeno-društvena angažiranost.

Želja organizatorjev je tudi bila, da bi vsak referat, če je le mogoče, izhajal iz analize oziroma obravnave njunih tekstov; da obravnava oba zgodovinarja in njuna dela v komparativni obliki ter da ju umesti v kontekst tedanjega slovenskega kot tudi širšega zgodovinopisja. Menim, da smo v teh namerah v veliki meri uspeli, takšna so bila tudi mnenja, ki jih je bilo mogoče slišati na simpoziju samem, seveda pa si bo ob prebiranju naslednjih strani svojo oceno ustvaril vsak sam. Ko sedaj v največji meri vsebinsko razširjene ter z znanstvenim aparatom, angleškimi povzetki ter uvodnimi dvojezičnimi sinopsisi dopolnjene referate v tiskani in elektronski obliki predajamo javnosti v uporabo in sodbo, se želim za zaključek zahvaliti naslednjim posameznicam in posameznikom ter inštitucijam, ki so omogočili uspešno izpeljavo simpozija kot tudi natis tega zbornika. Zahvala gre v prvi vrsti vsem referentkam in referentom, članici in članom organizacijskega odbora simpozija (po abecednem redu) Žarku Lazareviču, Otu Luthru, Petri Svoljšak, Marku Štuhcu, Petru Vodopivcu in Žigi Zwittru, kot tudi Mojci Šorn, Neji Blaj Hribar in Marku Kupljenu, ki so pomagali pri uspešni izvedbi simpozija, ter Matjažu Rebolju, ki je poskrbel za imensko kazalo. Zahvaljujem se tudi vsem inštitucijam, ki so soorganizirale posvet, in še posebej Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, ki je uvrstila pričujoči zbornik med svoje publikacije in tudi finančno omogočila njegov natis.

akad. Peter Štih, vodja organizacijskega odbora simpozija

8 Peter Vodopivec Nepozabna učitelja

VODOPIVEC, Peter, dr., red. prof., znan. svetnik v pok., Poljanska 15, SI – 1000 Ljubljana, [email protected]

Nepozabna učitelja Avtor članka ugotavlja, da sta bila Bogo Grafenauer in Ferdo Gestrin sicer ge- neracijska vrstnika in kolega učitelja na Filozofski fakulteti v Ljubljani, vendar sta pri svojem delu in izbiri raziskovanih tem hodila vsak svojo pot. V članku strnjeno predstavlja njuno zgodovinopisno in raziskovalno delo in opozarja, da sta pri raziskovanju glavno pozornost usmerila h gospodarski in družbeni zgodovini slovenskega ozemlja v srednjem in zgodnjem novem veku, z nekaterimi razpravami in knjigami pa izvirno posegla tudi v slovensko zgodovino 19. in 20. stoletja. Oba sta bila izjemna erudita in univerzitetna učitelja, zavzemala sta se pa tudi za široko odprt šolski pouk zgodovine in odločno odklanjala zgodovinske mite in ponaredke. Po avtorjevem mnenju je Grafenauerjevo in Gestrinovo zgodovinopisno delo nepogrešljiv temelj slovenskega zgodovinopisja.

Ključne besede: slovensko zgodovinopisje, Bogo Grafenauer, Ferdo Gestrin

VODOPIVEC, Peter, PhD, Full Professor, Research Advisor in Retirement, Po- ljanska 15, SI – 1000 Ljubljana, [email protected]

Unforgettable Teachers The author maintains that Bogo Grafenauer and Ferdo Gestrin were, in fact, born in they same year, that they studied together and were colleagues, teachers at the Faculty of Arts in Ljubljana, but in terms of their work and choice of research subjects they took different paths. The article provides a compact presentation of their historiographical work and research, pointing to the fact that in their research they focused on economic and social history of Slovene territory in the Middle Ages and Early Modern Times, with several treatises and books ad- dressing also Slovene nineteenth and twentieth-century history. They were both erudite and they both taught at the university, advocating for open instruction of history and rejecting historical myths and falsifications. The author believes that Grafenauer’s and Gestrin’s historiographical work constitutes the indispensable foundation of Slovene historiography.

Key words: Slovene historiography, Bogo Grafenauer, Ferdo Gestrin

9 O mojstrih in muzi

Profesor Gestrin je pred nekaj več kot tremi desetletji, na slovesnosti ob sedemdesetletnici profesorja Grafenauerja, takole opisal njuno generacijsko in strokovno povezanost: »Skupaj sva študirala, delala ob istih rokih izpite, hkrati diplomirala, se znašla skupaj v vojnem ujetništvu, poltretje desetletje preživela skupaj na fakulteti, sodelovala pri Zgodovinskem društvu, Zgodovinskem časo- pisu in pri mnogih večjih in manjših akcijah, delala v Slovenski matici, se v kratkem časovnem razmaku poslovila od fakultete in tako rekoč hkrati doživela bolezenski udar, ki je oba opomnil, da so prišla leta, katerih teže doslej nisva občutila«. Gestrin je pri tem sam sebe označil za Grafenauerjevega »sledilca« in »spremljevalca«, s čimer je zelo verjetno mislil na to, da je začel svojo univer- zitetno učiteljsko in znanstveno kariero dobro desetletje za Grafenauerjem, pri svojem znanstvenem in raziskovalnem delu pa ubral povsem svojo, samostojno in izvirno pot.1 Grafenauer in Gestrin sta prišla, kot vemo, v zgodovinski seminar ljubljanske univerze, kjer sta se prvič srečala, z zelo različnimi zgodnje življenjskimi izku- šnjami, ki so daljnosežno zaznamovale tudi njuno kasnejšo življenjsko in poklicno pot. »Moja odločitev za zgodovino je bila izraz dedne obremenjenosti«, je v pogovoru, ki ga je leta 1995 – nekaj mesecev po njegovi smrti – objavila Nova revija, dejal Grafenauer.2 Za študij zgodovine se je pod vplivom sorodniškega okolja in tesne povezanosti z očetom, ki je bil sicer slavist in etnolog, vendar »z izredno širokim zanimanjem in znanjem«, odločil že v četrtem razredu osnovne šole. Po lastnih besedah je že v očetovi knjižnici prebral skoraj vse, kar je dotlej izšlo o zgodovini v slovenščini, v gimnaziji pa je po pripovedovanju sošolcev tudi med poukom matematike pod klopjo prebiral Mommsnovo nemško Rim- sko zgodovino in druge knjige s področja zgodovine.3 Prvi strokovni spis, prikaz knjige Jana Šedivyja Oris zgodovine Jugoslovanov, je objavil v zadnjem letniku gimnazije, strokovne in aktualno politične članke, nekatere s tudi za sodobnega bralca zelo zanimivimi stališči, pa pisal tudi v času študija. »Med najbolj usodna psihološka dejstva pri slovenskem človeku, in sicer v enaki meri pri preprostem in izobraženem, spada veliko pomanjkanje zgodovinskega pogleda,« je zapisal leta 1939 v članku Misli o fašizmu v Dejanju,4 in v članku Slovenska svoboda v istem letniku Dejanja ugotovil: »Ideološka razklanost v slovenski politiki je povzročila, da Slovenci do danes nismo doživeli narodnega občestva, da do danes nismo spoznali, kaj pomeni narodna skupnost … V tem strastnem ideološko- strankarskem boju … se je izoblikovala svojevrstna politična vrednostna lestvica,

1 Gestrin, Grafenauer – sedemdesetletnik, str. 141. 2 Grafenauer/Vodopivec, Pogovor z Bogom Grafenauerjem, str. 54. 3 Tako se je spominjal moj oče Vlado Vodopivec, ki je bil v gimnaziji nekaj časa Grafenauerjev sošolec. 4 Grafenauer, Misli o fašizmu, str. 114.

10 Nepozabna učitelja ki ni imela na prvem mestu vrednot osnovnega političnega elementa – naroda, marveč vrednoto političnega orodja – stranko«.5 Grafenauer je moral po opravljeni diplomi leta 1940 jeseni istega leta v vojsko in se je po nemški in italijanski zasedbi Jugoslavije znašel sprva v nemškem, nato pa italijanskem ujetništvu. V Ljubljano se je vrnil šele konec leta 1941. Tedaj se je vključil v delo skupine, ki je v okviru Osvobodilne fronte pripravljala gradivo o slovenskih mejah. Aprila leta 1942 so ga italijanske oblasti prijele in ga poslale najprej v taborišče v Gonars, nato pa v taborišče v Chiesanuova pri Padovi. V Gonarsu se je, kot je dejal leta 1995 v pogovoru za Novo revijo, zaposlil s pol publicističnim, pol političnim delom v okviru taboriščne organizacije OF (med drugim s predavanji iz slovenske zgodovine), v Chiesanuovi pa si »krajšal čas« s tekstno kritiko virov za raziskavo o ustoličevanju koroških vojvod.6 V Ljublja- no se je vrnil po kapitulaciji Italije in leta 1944 dokončal disertacijo o kmečki upornosti v 15. in 16. stoletju, s katero je v začetku junija istega leta doktoriral. Po končani vojni je z Lojzetom Udetom in Maksom Veselkom pripravil in uredil Koroški zbornik (1946), prvi obsežnejši zgodovinopisni zbornik o »slovenski Koroški«, ter s profesorjema Milkom Kosom in Franom Zwittrom sodeloval pri pripravi gradiva o slovenskih mejah za mirovno konferenco in zavezniške zunanje ministre o koroškem vprašanju, leta 1946 pa se je kot izvedenec za mejna vprašanja udeležil tudi mirovne konference v Parizu. Novembra 1946 je postal docent na tedaj ustanovljeni katedri za zgodovino Slovencev v seminarju za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani in odtlej je vse do začetka osemdesetih let preteklega stoletja, torej več kot tri in pol desetletja, od leta 1951 kot izredni in od leta 1956 kot redni profesor predaval slovensko zgodovino, precej časa pa tudi uvod v zgodovino in zgodovinsko metodologijo, pri čemer je za ta predmet leta 1960 prvi v Jugoslaviji in vse do danes edini med slovenskimi univerzitetnimi učitelji napisal učbenik. Gestrinova življenjska in akademska pot je bila, kot je znano, precej drugačna, saj je odraščal v »razbiti družini«, kot je to sam imenoval, in nadvse skromnih razmerah. Tudi v starejših letih se je z neprikritim ponosom spominjal mladostne vztrajnosti, samorastniške pripravljenosti na vsako delo in predanosti branju in knjigam, ki so mu dale moč, da se je uprl rejnikovi nameri, da ga pošlje v uk za finomehanika, in mu ob spodbudnem vplivu gimnazijskih profesorjev omogočile nadaljevanje in dokončanje gimnazijskega šolanja.7 Za študij zgodovine pa se je odločil šele, ko je spoznal, da za prvo izbrani študij medicine nima finančnih možnosti. »V zgodovini sem našel svoje,« je dejal leta 1986 Sandiju Sitarju v

5 Grafenauer, Slovenska svoboda, str. 220–221. 6 Grafenauer/Vodopivec, Pogovor z Bogom Grafenauerjem, str. 57. 7 (Gestrin), Zgodovinar o sebi, str. 338–342.

11 O mojstrih in muzi pogovoru za Dnevnik. »Nikoli nisem obžaloval, da sem se tako usmeril. Glavno, kar sem si pri tem vedno želel, je bilo, da me pustijo delati«.8 Gestrin je prav tako kot Grafenauer diplomiral leta 1940, odšel jeseni na slu- ženje vojaškega roka in prišel po nemški okupaciji v nemško ujetništvo. Domov se je vrnil konec leta 1941, se nato preživljal s priložnostnimi zaposlitvami in sodeloval v OF, okupator pa ga je poslal tudi na prisilno delo. Po končani vojni se je sprva posvetil pedagoškim nalogam in šolski zgodovini. V letih 1945–1954 je poučeval na dveh ljubljanskih gimnazijah in na učiteljišču, v letih 1950–1964 je predaval slovensko zgodovino na Višji pedagoški šoli oziroma Pedagoški akademiji v Ljubljani, pet let je bil šolski inšpektor, hkrati pa je bil tudi aktivni odbornik in nekaj časa predsednik telovadnega društva Partizan Tabor v Ljubljani, na kar je bil posebej ponosen – bil je pač eden redkih vidnejših slovenskih zgodovinarjev, ki se je od mladih nog ukvarjal s športom (kot dijak je bil član dijaških Orlov, po ukinitvi Orlov pa član Sokola na Taboru).9 Že leta 1948 je pripravil pomožno gradivo za pouk zgodovine v srednjih šolah za obdobje od začetka 18. do začetka 19. stoletja, in leta 1952 učbenik za tretji razred nižjih gimnazij, leta 1950 pa skupaj z Vasilijem Melikom pri Državni za- ložbi objavil Slovensko zgodovino 1813–1914, predhodnico nepozabnega, leta 1966 izdanega in desetletja nepogrešljivega orisa slovenske zgodovine od konca 18. stoletja do konca prve svetovne vojne. Začetki njegovega znanstveno-raziskovalnega dela so bili povezani z ambicioznim vsejugoslovanskim povojnim zgodovinopisnim projektom Zgodovino narodov Jugoslavije. Leta 1949 je bil skupaj s Franom Zwittrom in Bogom Grafenauerjem imenovan v jugoslovanski uredniški odbor, v katerem je prišel v neposreden stik s kolegi zgodovinarji iz vseh delov Jugoslavije. V prvi knjigi (1953) je sodeloval z Milutinom Garaša- ninom in Josipom Klemencem pri orisu grške kolonizacije in rimskega obdobja na tleh nekdanje Jugoslavije, v drugi knjigi (1959) pa z Bogom Grafenauerjem pri pisanju poglavij o kmečkih uporih, reformaciji, protireformaciji in utrditvi fevdalnega reda na ozemlju s slovenskim prebivalstvom.10 Med raziskovalce slovenske zgodovine je, kot je ob njegovi osemdesetletnici zapisal Dušan Kos, »skozi velika vrata stopil« leta 1952 z v Zgodovinskem časo- pisu objavljeno razpravo o zgodovini Ljubljane v srednjem veku. Obdobje srednjega in zgodnjega novega veka je bilo odtlej v središču njegove raziskovalne pozornosti, pri čemer se je posebej posvetil raziskovanju gospodarske in socialne zgodovine. Pri zbiranju gradiva za disertacijo je postal med drugim pozoren na piranske notarske knjige in bil tako eden prvih slovenskih zgodovinarjev, ki se

8 Sitar, Zgodovinar gleda tudi v prihodnost, str. 12. 9 Melik, Gestrin – šestdesetletnik, str. 255–256. 10 Kos, Prvih osemdeset let Ferda Gestrina, str. 327–332; Voje, Gestrin – sedemdesetletnik, str. 479–481.

12 Nepozabna učitelja je oprl tudi na to gradivo.11 Oktobra leta 1960 je na Oddelku za zgodovino Fi- lozofske fakultete v Ljubljani, kjer je bil leto prej izvoljen za asistenta, obranil disertacijo o trgovini slovenskega zaledja s primorskimi mesti od 13. do konca 16. stoletja. Jeseni leta 1960, slaba dva tedna po obrambi disertacije, je bil izvoljen za docenta, dve leti pozneje za izrednega in leta 1971 za rednega profesorja obče zgodovine srednjega veka. Na Filozofsko fakulteto v Ljubljani je prišel kot izkušen, izvrsten predavatelj, ki je s svojo širino in dinamično osebnostjo dobe- sedno očaral študente. K tej širini je nesporno pomembno prispevalo tudi skoraj polletno študijsko bivanje v Parizu, kjer se je leta 1961 izpopolnjeval na École des Hautes Études pri profesorju Fernandu Braudelu. Študijsko bivanje v Parizu je uspešno zaključil z obsežno razpravo Économie et société en Slovénie au XVIe siècle, objavljeno leta 1962 v prestižni francoski zgodovinopisni reviji Annales.12 O znanstvenem in raziskovalnem opusu obeh profesorjev bo podrobno še tekla beseda, zato v uvodnem prispevku le nekaj opozoril na glavne smeri in nekatere značilnosti njunega raziskovalnega dela. Oba, Grafenauer in Gestrin, sta imela profesorja Milka Kosa za enega svojih »zgodovinarskih očetov« in obema je bil Kos tudi mentor pri disertaciji. Grafenauer je v intervjuju za Novo revijo leta 1995 dejal, da ga je Kos že v letih 1936–1937, ko so nekatera akademska glasila kritično opozarjala, da na ljubljanski univerzi ni katedre za slovensko zgodovino, pozval, naj »misli na slovensko zgodovino« in tako je ob problematiki ustoličevanja koroških vojvod in zgodnje srednjeveške (karantanske) zgodovine, s katero se je začel ukvarjati že leta 1938, pri disertaciji usmeril pozornost h kmetovemu položaju in kmečki upornosti v 15. in 16. stoletju, po vojni pa raziskovanje te teme časovno zaokrožil do leta 1848. Kot tretjo veliko temo svojega raziskovalnega dela, ki ga je pod vplivom družinskega koroškega izvora zaposlo- vala vse od zgodnje mladosti, je Grafenauer sam navedel Koroško, pri čemer je mislil predvsem na svoje raziskovanje narodnostnih razmer na Koroškem, koro- škega plebiscita in spreminjanja nemško-slovenske narodnostne meje v 19. in 20. stoletju. Četrta velika tema, s katero se je začel ukvarjati v času priprav na izdajo prvega zvezka Zgodovine narodov Jugoslavije v petdesetih letih preteklega stoletja in z obravnavo katere si je tedaj pridobil velik ugled med jugoslovanskimi kolegi zgodovinarji, pa so bila odprta vprašanja slovanske naselitve na Balkanu in zgodnje srednjeveške zgodovine južnoslovanskih narodov.13 Štirim raziskovalnim temam, ki jih je Grafenauer omenil v Novi reviji pa bi morali dodati še najmanj dve. Posebno področje, ki mu je posvetil nemalo energije, je bila agrarna zgodovina, pri proučevanju katere mu je bil po lastnih be-

11 Voje, Gestrin – sedemdesetletnik, str. 480. 12 Gestrin, Économie et société en Slovénie, str. 663–690. 13 Grafenauer/Vodopivec, Pogovor z Bogom Grafenauerjem, str. 63. Gl. tudi Štih, In memoriam, str. 517–524.

13 O mojstrih in muzi sedah zgled francoski zgodovinar Marc Bloch, rezultate svojih raziskovanj na tem področju pa je strnjeno predstavil v raznih razpravah o kmečki upornosti in obsežnem poglavju v agrarni zgodovini Slovencev. Hkrati je v več prepričljivo dokumentiranih člankih obravnaval nekatera vprašanja slovenske zgodovine med obema vojnama in razvoja slovenskega visokega šolstva in zgodovinopisja po drugi svetovni vojni (razpravljanje o zadnji temi je polemično sklenil dve leti pred smrtjo z izčrpnim prikazom slovenskega zgodovinopisja in razmerja slovenskih zgodovinarjev do oblasti po letu 1945, ki je v isti sapi nadvse dobrodošlo pričevanje in zasnova kritičnega pretresa položaja in stanja zgodovinske vede v Sloveniji v povojnem, komunističnem času).14 Kot je povedal sam, si je študen- tom namenjena predavanja vse od začetka pisal. Tako je že pri pisanju sintetičnih poglavij za Zgodovino narodov Jugoslavije prišel na misel, da bi predavanja povezal v zaokrožen oris slovenske zgodovine od slovanske naselitve v vzhodnih Alpah do začetkov meščanske družbe v prvi polovici 19. stoletja. Na ta način je nastala njegova Zgodovina slovenskega naroda, ki je v petih zvezkih prvič izšla v letih 1954–1961, v letih 1964–1974 pa so trije zvezki izšli v predelanem in do- polnjenem ponatisu, medtem ko se je, kot je dejal leta 1995, podoba 16. stoletja z Gestrinovimi in nekaterimi drugimi raziskavami toliko spremenila, da bi moral ta del napisati povsem na novo, kar pa mu ni več uspelo.15 V nasprotju z Grafenauerjem, ki je svojo raziskovalno pozornost usmeril predvsem k osrednjemu delu slovenskega prostora in Koroški, hkrati pa h kmetu in agrarni zgodovini, je Gestrin svoj pogled že v disertaciji usmeril k morju in trgovini. Z drobnim, vendar izjemno sistematičnim in vztrajnim delom v arhivih na Reki, v Piranu, Kopru in Ljubljani, v šestdesetih letih pa v pristaniških mestih na italijanski strani Jadrana je temeljito spremenil dotedanje zgodovinopisne predstave o enostranski trgovski, prometni in kulturni povezanosti ozemlja s slovenskim prebivalstvom z deželami na severu in severozahodu in pokazal na njegovo pomembno posredniško vlogo v trgovini in prometu proti morju in Italiji oziroma v obratni smeri od morja in Italije proti severu. Če je že v disertaciji o trgovini slovenskega zaledja s primorskimi mesti opozoril na prometne in trgovske poti od Budima, Prage, Dunaja in južnonemških mest proti vzhodni in zahodni jadranski obali, hkrati pa na dotlej podcenjeni obseg kmečke trgovine in tovorni- štva, je z objavo mitninskih knjig v 16. in 17. stoletju podrobno osvetlil trgovino in trgovske vezi prek Jadrana in povezanost vzhodne jadranske obale z zaledjem. Od začetka šestdesetih let se je – kot prvi slovenski in jugoslovanski zgodovinar – poglobil v arhive v italijanskih Markah in v šestdesetih in sedemdesetih letih v slovenskih, jugoslovanskih in italijanskih zgodovinskih revijah objavil vrsto razprav o trgovini in pomorskem prometu med vzhodno in zahodno jadransko

14 Grafenauer, Ob pisanju o slovenskem zgodovinopisju, str. 117–129. 15 Grafenauer/Vodopivec, Pogovor z Bogom Grafenauerjem, str. 64–65.

14 Nepozabna učitelja obalo, ki so k raziskovanju dotlej premalo zapaženega čezjadranskega trgovanja spodbudile tudi druge jugoslovanske in italijanske raziskovalce in celo več znanstvenih srečanj in simpozijev.16 Hkrati je ves čas raziskoval selitve slovenskega in južnoslovanskega prebivalstva z Balkanskega polotoka v Italijo oz. na Apeninski polotok in rezultate svojih raziskav strnil v leta 1998 izdani knjigi o slovanskih migracijah v Italijo. Rezultate svojih raziskovanj je pri predavanjih in seminarjih zelo uspešno približal tudi svojim študentom. Generaciji Gestrinovih študentov je ostala (in ostaja) v nepozabnem spominu ekskurzija v Marke in pristaniško mesto Fano na zahodni obali Jadrana leta 1970, med katero jim je Gestrin »v živo« predstavil zgodovino povezanosti in stikov današnjega slovenskega in tedanjega jugoslovanskega prostora z Italijo. Podobno kot Grafenauerjeve so tudi Gestrinove raziskave pomembno oboga- tile in spremenile sliko gospodarskih, družbenih in kulturnih razmer na ozemlju s slovenskim prebivalstvom v srednjem veku ter v 15. in 16 oz. v 17. in 18. stoletju. Gestrin je z njimi jasno pokazal, da sta skozi dežele s slovenskim prebivalstvom vse od srednjega veka potekala živahna trgovina in promet, ki sta na eni strani pospeševala komercializacijo zemljiških gospostev, na drugi pa z bojem za dohodek od trgovanja in tovorništva zaostrovala odnose med kmečkim prebivalstvom in zemljiškimi gospodi in spodbujala kmečko upornost. Gestrin je z raziskavami trgovanja in obsega kmečke trgovine povezal tudi raziskovanje širjenja reforma- cijskih in protestantskih idej med slovenskim prebivalstvom v 16. stoletju in opozoril na različno sprejemanje reformatorskih idej pri različnih družbenih slojih in med iz teh slojev izhajajočo duhovščino. Hkrati je z raziskovanjem trgovine in prometa povezal raziskovanje tehnik in oblik trgovanja v srednjem in zgodnjem novem veku, poslovanja trgovskih in ladjarskih družb ter ladjarstva, katerih rezultate je slikovito predstavil v razpravi o piranski »komendi« (1966) in knjigi o pomorstvu srednjeveškega Pirana (1978). Raziskovanje trgovine in njenih oblik ga je neizogibno pripeljalo do vprašanja o zgodnjem kapitalizmu na Slovenskem, ki mu je prav tako posvetil več razprav in leta 1991 izdano knjigo. V sedemdesetih in osemdesetih letih preteklega stoletja je zasnoval in vodil tudi ambiciozen projekt zgodovine prometa v okviru projekta Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, ki pa ga zaradi zamud nekaterih avtorjev pri oddaji rokopisov v devetdesetih letih ni uspel več dokon- čati. Leta 1983 se je z organizacijo simpozija in leto pozneje z izdajo zbornika o zgodovini Ljubljane vrnil k temi, ki ji je dvaintrideset let prej posvetil svojo prvo znanstveno razpravo v Zgodovinskem časopisu, napisal in objavil pa je tudi večje število drugih krajevnozgodovinskih člankov in razprav. Leta 1993 je v knjigi Svet pod Krimom s stvarnim, na obsežnem dokumentarnem gradivu utemeljenim

16 Melik, Gestrin – šestdesetletnik, str. 260.

15 O mojstrih in muzi prikazom razmer in človeških odnosov v vaseh ob vznožju Krima v letih 1941– 1945 posegel še v tedaj že močno spolitizirano razpravo o slovenskih delitvah med drugo svetovno vojno. Bogo Grafenauer in Ferdo Gestrin sta bila torej nedvomno sodobnika, vrstnika po letih, sošolca pri študiju in kolega učitelja na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete, toda težko bi ju označili za sopotnika, saj sta v svojem raziskovalnem delu in pri zbiri tematskih področij, s katerimi sta se ukvarjala, hodila vsak svojo pot. Pri tem sta bila oba mnenja, da je poznavanje zgodovine predpogoj uspešnega raziskovanja vseh družboslovnih in humanističnih ved in se večkrat zavzemala za tesnejše povezovanje zgodovinopisja z njimi, čeprav o možnih oblikah takšnega sodelovanja in z njim povezanih teoretskih konceptih in raziskovalnih metodah v svojih člankih in razpravah nista obširneje in konkretneje pisala in razpravljala. Gestrin se je v predavanju o gospodarski zgodovini v slovenskem zgodovinopisju v Celju leta 1982 ob ugotovitvi, da raziskave gospodarske zgodovine slovenskih zgodovinarjev »še vedno v precejšni meri bolehajo na opisovanju gospodarskih dogodkov in pojavov … brez globljih analiz, prikaza procesov in abstrakcij …«, sicer zavzel za tesnejše povezovanje gospodarskozgodovinskega raziskovanja in ekonomske teorije in uveljavljanje novih anali- tičnih, komparativnih in kvantifikacijskih metod v zgodovinopisju17 ter pri tem kvantifikacijsko metodo uspešno sam uporabljal pri ocenjevanju in ugotavljanju obsega kmečke in pomorske trgovine. Toda večino svojih raziskav sta tudi Gra- fenauer in Gestrin oprla na tradicionalno kritično analizo arhivskega in drugega dokumentarnega gradiva ter zgodovinopisne literature, v člankih in knjigah pa z različnih zornih kotov povezovala teme družbene, gospodarske, kulturne in po- litične zgodovine. Oba sta bila izjemna erudita, pri čemer pa je Grafenauer svoje raziskave zvečine utemeljil na objavljenih virih in manj na lastnem raziskovanju arhivskega gradiva, medtem ko jih je Gestrin zasnoval na obsežnem, podrobnem raziskovanju v arhivih doma in v tujini, pri tem pa v člankih opozarjal na arhivsko gradivo v italijanskih in piranskem, reškem in drugih arhivih ter mitninske knjige in poročila koprskih podestatov o tržaškem pomorskem prometu v letih 1759/1760 (zadnja skupaj z Darjo Mihelič) tudi objavil. In ne nazadnje: oba, Grafenauer in Gestrin, sta se od začetka svojega pedago- škega dela zavzemala za kolikor mogoče široko zasnovan šolski pouk zgodovine, ki – kot je Grafenauer že leta 1940 zapisal v Dejanju – ne bo le »zbirka dogodkov«, temveč »življenjsko poln« šolski predmet, usmerjen k usposabljanju mladih ljudi za »zgodovinsko mišljenje« in oblikovanju njihovega »smisla za zgodovinsko kulturo«.18 Gestrin je z Milkom Kosom, Jožetom Hainzem, Metodom Mikužem in posebej Vasilijem Melikom napisal več učbenikov in zgodovinskih

17 Gestrin, Nekaj pogledov na gospodarsko zgodovino, str. 210. 18 Grafenauer, Zgodovinska kultura, str. 249–255.

16 Nepozabna učitelja

čitank, oba z Grafenauerjem pa sta kritično ocenjevala ponavljajoče se reforme šolstva in poskušala s konkretnimi predlogi aktivno prispevati k posodabljanju in preoblikovanju šolskega izobraževanja in univerzitetnega študija. Grafenauer je konec sedemdesetih let izdelal osnutek programa za pouk zgodovine v usmerjenem izobraževanju, ki so ga kot osnovo pri razpravi o reformi sprejeli tudi zgodovinarji v drugih jugoslovanskih republikah. Toda predlog učnega načrta, ki je težil k medsebojno povezanem poučevanju svetovne in narodne zgodovine s prevladujočim poudarkom na gospodarski, družbeni in kulturni zgodovini, je paradoksalno (ali pa logično) naletel na ugovore in negodovanje, češ, da je premalo naroden in preveč odprt v svet, ne le pri tedanjih, temveč tudi po-osamosvoji- tvenih političnih in šolskih oblasteh.19 V osemdesetih letih so ga zavrnile tedanje slovenske šolske oblasti, po slovenski osamosvojitvi, v devetdesetih letih nastale in na Grafenauerjevih zasnovah temelječe načrte pouka zgodovine pa so že slabo desetletje pozneje zamenjali novi, zopet prevladujoče k narodni in politični zgodovini usmerjeni učni programi. Čeprav odlična poznavalca evropske in tudi širše svetovne zgodovine, sta bila Grafenauer in Gestrin, kot vsi slovenski zgodovinarji, v prvi vrsti raziskovalca slovenske zgodovine in zagovornika prevladujoče usmeritve slovenskega zgodovinopisja k »zgodovini slovenskega ljudstva«, kar je prišlo med drugim nazorno do izraza v zagretih razpravah s hrvaško kolegico profesorico Nado Klaić na zborovanju zgodovinarjev v Celju leta 1982 in po njem v polemični razpravi v Naših razgledih.20 Toda v središču njunih raziskav so bili, čeprav je bila njihova pozornost usmerjena predvsem k slovenskemu govorečemu prebivalstvu, širši družbeni, gospodarski in kulturni procesi na s slovenskimi govorci poseljenem ozemlju ter v njegovi bližnji in bolj oddaljeni okolici, oba pa sta, kot je razvidno iz njunih razprav in študij o 18. in 19. stoletju, tudi razmeroma nedvoumno ugotavljala, da je bilo slovensko narodno oblikovanje počasen in dolgotrajen družbeno in kulturnozgodovinski proces, ki ga je mogoče razumeti in prepričljivo razložiti le v okvirih konkretnih socialnih in kulturnozgodovinskih razmer in je šele v drugi polovici 19. stoletja občutneje mobiliziral prebivalstvo. Ferdo Gestrin je v intervjuju v Ljubljanskem dnevniku leta 1986 omenil, da teži »del mlajših«, pa tudi starejših zgodovinarjev k spreminjanju nekaterih usta- ljenih pogledov na slovensko zgodovino. Med takšnimi težnjami naj bi bili poskusi relativizacije tradicionalnega slikanja »stoletja trajajoče slovenske podrejenosti in nerazvitosti« in »sheme Slovenec-tlačan, grof-tujec«, med vzroki za kritike t.i. narodne zgodovine pa tudi dejstvo, da je »naša zgodovina na mnogih področjih in v mnogih obdobjih premalo, ponekod pa celo nič raziskana«. V tej zvezi gotovo ni treba posebej poudariti, da sta oba, Gestrin in Grafenauer odločno

19 Vodopivec, Ob predlogu novega programa pouka zgodovine, str. 256–257. 20 Gestrin, Celjski grofje, str. 226.

17 O mojstrih in muzi zavračala od konca osemdesetih let vse bolj priljubljene in javno agresivne teze o slovenski avtohtonosti in Slovencih – Venetih, opozarjala na njihovo zgodovinsko ozadje in ugotavljala da so venetske in podobne »bajke izraz kriznih obdobij« in politično in ideološko motivirane.21 Oba pa sta imela, čeprav je o tem pisal predvsem Grafenauer, pomisleke tudi o v drugi polovici osemdesetih let popu- larnem navduševanju nad kulturno in zgodovinsko povezanostjo in posebnostjo Srednje Evrope. Po Grafenauerjevem mnenju pač ni bilo mogoče govoriti o ka- kšni posebni »kulturni enotnosti« in povezanosti narodov v srednjeevropskem prostoru. »Naravno« gospodarsko, zgodovinsko in kulturno naj bi bile povezane le »ožje regije«, slovenska zgodovinska izkušnja pa naj bi bila v tem pogledu jasna: do leta 1918 je bilo Slovencem pri »razgledu v svet« odprto samo »tuje, nemško okno«, šele po prvi svetovni vojni se je »mogla slovenska kultura neposredno oplajati tudi od drugod« in »je postala (Grafenauer se je tu skliceval na leta 1939 izrečeno in zapisano stališče Jakoba Šolarja) tudi sama majhen, toda samostojen vzporeden kulturni tok v Evropi«. Iz slovenskega zornega kota naj bi zato Srednja Evropa ob koncu 20. stoletja za Slovence ne pomenila nič posebnega, medtem ko naj bi bila edina »resnična in utemeljena vizija« v prihodnosti lahko samo »Evropa narodov«, o kateri pa se je tudi Grafenauer že leta 1991 skeptično spraševal, »ali jo bomo (sploh) doživeli?«22 Profesorja Grafenauer in Gestrin sta na Filozofski fakulteti v Ljubljani aktivno delovala v fakultetnih organih in komisijah. Grafenauer je bil v letih 1957–1958 dekan in v letih 1958–1960 prodekan Filozofske fakultete, nekaj časa tudi predstojnik Oddelka za zgodovino in kar šestnajst let (od 1964–1980) predsednik fakultetne študijske komisije, profesor Gestrin pa je bil v letih 1962–1964 prodekan in več let predsednik študijske, kadrovske in habilitacijske komisije. Neločljivo sta bila povezana tudi z Zgodovinskim društvom za Slovenijo (poznejšo Zvezo zgodovinskih društev) in njegovimi glasili. Gestrin je bil predsednik društva v letih 1966–1968 in dolga leta član uredništva Zgodovinskega časopisa in Kro- nike, Grafenauer pa je Zgodovinskemu društvu predsedoval v letih 1968–1974, medtem ko je kot glavni in odgovorni urednik Zgodovinski časopis urejal kar dvaindvajset let, od leta 1947 do leta 1968. Oba sta prav tako zavzeto delovala v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti: Grafenauer je bil leta 1968 izvoljen za njenega izrednega in leta 1972 za rednega člana, Gestrin pa je postal njen izredni član leta 1984 in bil za rednega člana izvoljen tri leta pozneje. In oba sta uspe- šno sodelovala v Slovenski matici, ki ji je Grafenauer predsedoval v prelomnem desetletju 1978–1988 in ob tem odločilno prispeval k njeni aktivni vključitvi v burne razprave in dogajanja v letih razpadanja Jugoslavije.

21 Grafenauer/Vodopivec, Pogovor z Bogom Grafenauerjem, str. 65. 22 Grafenauer, Srednja Evropa?, str. 25–26.

18 Nepozabna učitelja

Profesorja Bogo Grafenauer in Ferdo Gestrin sta razpadanje Jugoslavije in slovensko oddaljevanje od nje – kot številni pripadniki njune generacije – doživljala kot tvegano in boleče, čeprav v kaotičnih in skrajno negotovih jugoslovanskih razmerah ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let neizogibno dejstvo. Grafenauer je v tem smislu leta 1993 v posebni številki Nove revije Slovenci in prihodnost svaril »vizionarje, ki sanjajo o bodočnosti s premajhnim vedenjem o realnosti in še bolj o preteklih temeljih današnjih vprašanj«, pred prevelikim op- timizmom in opozarjal na izpostavljenost slovenskega ozemlja na križišču »raz- ličnih prometnih smeri«, hkrati pa ugotavljal, da je pot v Evropo, četudi ne bo lahka in slovenska »samostojnost« v Evropi, »če pomislimo na meje, migracije, kapital in še marsikaj … ne bo večja, kot je bila v Jugoslaviji«, »za našo varnost vendarle edina«.23 Pri tem zanj ni bilo dvoma, da mora biti nova slovenska dr- žava utemeljena na stvarnem poznavanju zgodovine in v soočanju z njo in ne na zgodovinskih mitih in ponaredkih. Tako je vse od začetka razprav o slovensko- hrvaški razmejitvi kot povsem neutemeljene zavračal zahteve po spreminjanju slovensko-hrvaške meje v Istri, ki je bila, kot je zapisal, ob koncu druge svetovne vojne oz. neposredno po njej »postavljena na podlagi narodnostnega načela«,24 ter med drugim za slovensko zunanje ministrstvo pripravil več zgodovinskih elaboratov o hrvaško-slovenski meji, vrh slovenske Cerkve pa pisno opozoril na zgodovinsko gradivo in argumente, ki so nasprotovali cerkvenim zahtevam po denacionalizaciji in »vrnitvi« gozdov na Pokljuki in Mežaklji Cerkvi, pri čemer na svoja opozorila ni dobil odgovora.25 O tem, da danes v marsičem drugače presojamo zgodovino, kot naši učitelji in predhodniki in, da so tudi med nami, ki lahko še sedemo skupaj k pogovoru, v gledanju na zgodovinska obdobja, osebnosti in dogodke, že opazne generacijske razlike, seveda ni dvoma. Toda kot zgodovinarji moramo vendarle vsako razpravo in vsako delo, ki ga dobimo v roke, brati in premisliti tako v kontekstu časa njunega nastanka kot z vidika njunih še danes veljavnih in prepričljivih sporočil. V tej luči pa sta nam oba učitelja, Bogo Grafenauer in Ferdo Gestrin zapustila nadvse dragoceno zapuščino, ki ostaja nepogrešljiv temelj našega zgodovinopisnega dela in raziskovanja tudi v prihodnje.

Literatura

Gestrin, Ferdo: Économie et société en Slovénie au XVIe siècle. Annales, Économies, Sociétés, Civilsations 17, 1962, str. 663–690.

23 Grafenauer, Slovenski zgodovinski prostor, str. 184–187. 24 Grafenauer, Miti o »Istri«, str. 46. 25 Mihelič, Grafenauer – utrinki iz življenja in dela, str. 33–34.

19 O mojstrih in muzi

Gestrin, Ferdo: Nekaj pogledov na gospodarsko zgodovino v slovenskem zgodovinopisju. Zgodo- vinski časopis 36, 1982, str. 205–211. Gestrin, Ferdo: Celjski grofje in obsodba slovenskih zgodovinarjev. Naši razgledi, 22. aprila 1983, str. 226. Gestrin, Ferdo: Bogo Grafenauer – sedemdesetletnik. Zgodovinski časopis 40, 1986, str. 141–143. (Gestrin, Ferdo): Zgodovinar o sebi: akademik prof. dr. Ferdo Gestrin. Zgodovinski časopis 50, 1996, str. 338–342. Grafenauer, Bogo: Misli o fašizmu. Dejanje 2, 1939, str. 114–117. Grafenauer, Bogo: Slovenska svoboda. Dejanje 2, 1939, str. 217–224. Grafenauer, Bogo: Zgodovinska kultura. Dejanje 3, 1940, str. 249–255. Grafenauer, Bogo: Srednja Evropa? Zakaj ne preprosto Evropa? Srednja Evropa (ur. Peter Vodopi- vec). Ljubljana: Mladinska knjiga 1991, str. 15–26. Grafenauer, Bogo: Miti o »Istri« in resnica istrskega polotoka. Acta Histriae 1, 1993, str. 9–52. Grafenauer, Bogo: Ob pisanju o slovenskem zgodovinopisju. Zgodovinski časopis 47, 1993, str. 117–129. Grafenauer, Bogo: Slovenski zgodovinski prostor in država. Slovenci in prihodnost (ur. Niko Gra- fenauer). Ljubljana: Nova revija, 1993, str. 184–187. Grafenauer, Niko/Vodopivec, Peter: Pogovor z Bogom Grafenauerjem. Nova revija 14, 1995, št. 162, str. 54–65. Kos, Dušan: Prvih osemdeset let Ferda Gestrina. Zgodovinski časopis 50, 1996, str. 327–332. Melik, Vasilij: Ferdo Gestrin – šestdesetletnik. Zgodovinski časopis 30, 1976, str. 255–261. Mihelič, Darja: Bogo Grafenauer – utrinki iz življenja in dela. Grafenauerjev zbornik (ur. Vincenc Rajšp idr.). Ljubljana: ZRC SAZU, 1996, str. 13–34. Sitar, Sandi: Zgodovinar gleda tudi v prihodnost. Dr. Ferdo Gestrin ob 70-letnici posebej za Dnev- nik. Dnevnik, št. 276, 11. oktobra 1986, str. 12. Štih, Peter: In memoriam – Akademik prof. dr. Bogo Grafenauer, Ljubljana 16. 3. 1916–Ljubljana 12. 5. 1995. Zgodovinski časopis 49, 1995, str. 517–524. Vodopivec, Peter: Ob predlogu novega programa pouka zgodovine v gimnazijah. Zgodovinski ča- sopis 48, 1994, str. 253–269. Voje, Ignacij: Ferdo Gestrin – sedemdesetletnik. Zgodovinski časopis 40, 1986, str. 479–481.

Summary Unforgettable Teachers Peter Vodopivec

The author maintains that Bogo Grafenauer and Ferdo Gestrin were, in fact, born in the same year, that they studied together and were colleagues, teachers at the Faculty of Arts in Ljubljana, but in terms of their work and choice of research subjects they took different paths. Grafenauer alongside the problems of the early medieval history and the installation of the dukes of Carinthia, which he had been dealing with since his university studies, turned his attention to the position of peasants, peasant uprisings, the agrarian history, and the national (Slovene- German) relations in Carinthia; he was highly esteemed by his Yugoslav colleagues due to his research of the early medieval South Slav history. In the years

20 Nepozabna učitelja

1954-1961 already, he published the fundamental outline of Slovene history from the Slavic settlement in the eastern Alps to the first half of the nineteenth century (in five volumes). He was the only Slovene historian to address the history of historiography extensively; he wrote a textbook for the subject Introduction to History and Historical Methodology; by discussing twentieth-century history, he also intervened in contemporary Slovene historiographical polemics. Gestrin, on the other hand, focused on the sea traffic and trade already in his dissertation. With his systematic research in the archives of Rijeka, Piran, Koper, Ljubljana, and cities along the Italian Adriatic coast he thoroughly transformed traditional historiographical views and pointed to Slovene territory’s important intermediary role in the trade towards Italy and to the vibrant transport between the Adriatic’s eastern and western coast in the Late Middle Ages and Early Mod- ern Times. Trade and transport, as shown in his articles and books, expedited the commercialization of seigneuries, and, by means of struggle for income from trade and freight hauling, aggravated the relationship between serfs and landowners. He linked the research of trade and transport with that of spread of the Reformation ideas among the Slovene population, of techniques and forms of commerce, of the operation of commercial and shipping companies, and early capitalism. He paid particular attention to migration of the Slovene and South- Slavic population to Italy, summing up his research results in his volume about Slavic migrations to Italy. Together with V. Melik he penned the several decades popular overview of Slovene history from the end of the eighteenth century to the end of World War I; his volume Svet pod Krimom (1993) showcases the conditions in the villages at the foothills of Krim in 1941-1945 and addresses the subject of Slovenes’ disunity during World War II. Grafenauer and Gestrin were erudite; while Grafenauer substantiated his research mostly on published sources and less on research in archives, Gestrin relied on exhaustive research in Slovene and international archives. They were both advocates for dynamic and open instruction of history (Gestrin as author of textbooks, Grafenauer with his proposal for the history curriculum in the late sev- enties) and were resolutely against “myths about Slovene autochthony”, which were becoming increasingly popular from the late eighties onwards. Grafenauer was critical also about the then enthusiasm for Central Europe; after Slovenia gained independence, his standpoint was that the Slovene state must be founded on actual knowledge of history rather than on historical myths and falsifications, and he argued against demands for the change of the Slovene-Croatian border in Istria and for “returning” Upper Carniolan forests to the Church. The article concludes with the thought that Grafenauer’s and Gestrin’s historiographical work constitutes an indispensable foundation of Slovene historiography.

21 Oto Luthar Ferdo Gestrin in Bogo Grafenauer: Kako pisati zgodovino?

LUTHAR, Oto, dr., red. prof., znanstveni svetnik, Inštitut za kulturne in spomin- ske študije ZRC SAZU, SI – 1000 Ljubljana, Novi trg 2, [email protected]

Ferdo Gestrin in Bogo Grafenauer: Kako pisati zgodovino? V svojem prispevku se avtor posveča tistim besedilom Ferda Gestrina in Boga Grafenauerja, ki pričajo o njunem interesu za zgodovino in teorijo zgodovinopisja, obenem pa razkrivajo njuno poznavanje, razumevanje in prevzemanje sodobnih metodoloških konceptov za predstavitev preteklega dogajanja. Poleg tega skuša njun prispevek k razumevanju vloge in pomena zgodovinopisja kot podlago za razumevanje razvoja družbe umestiti v širši slovenski in mednarodni okvir.

Ključne besede: Bogo Grafenauer, Ferdo Gestrin, zgodovina zgodovinopisja, metodologija, historična interpretacija, zgodovina kot družboslovna veda

LUTHAR, Oto, PhD, Prof., research counsellor, Research Centre of the Slove- nian Academy of Sciences and Arts, Institute of Culture and Memory Studies, SI – 1000 Ljubljana, Novi trg 2, [email protected]

Ferdo Gestrin and Bogo Grafenauer: How to Write History? In his paper the author centres on Ferdo Gestrin’s and Bogo Grafenauer’s works that testify to their interest in the history and theory of historiography as well as reveal their knowledge, understanding and adoption of modern methodological concepts for presenting past developments. In addition, the text aims to place their contribution to recognizing the role and significance of historiography in understanding social development into a wider Slovene and international context.

Key words: Ferdo Gestrin, Bogo Grafenauer, history of historiography, methodology, historical interpretation, history as social science

Uvodno pojasnilo

V pričujočem besedilu s pojmom zgodovinopisje poimenujem oboje: teoretsko refleksijo historične interpretacije in zgodovino te refleksije v slovenskem pro-

22 Ferdo Gestrin in Bogo Grafenauer: Kako pisati zgodovino? storu. Ta opredelitev je tesno povezana z delom obravnavanih avtorjev. S svojim interesom za razprave o naravi, vlogi in pomenu zgodovinopisja sta bila v slovenskem akademskem prostoru edina, ki sta tovrstno razpravo po svetu spremljala od poznih štiridesetih let prejšnjega stoletja naprej. Poleg Frana Zwittra, ki ju je prvi seznanil z dogajanjem okoli francoske revije Annales, sta svoja zgodovinopisna spoznanja skušala uporabiti tako pri konkretnem raziskovalnem delu, še bolj pa pri interpretaciji pridobljenih rezultatov. Še posebej to velja za obravnavo posameznih pojavov in procesov, manj pa za pregledna dela, kjer pogosto nista bila edina avtorja. Po drugi strani je Grafenauer prav v uvodu v pregled Svetovne zgodovine (1976)1 skušal predstaviti večino historiografskih usmeritev do trenutka, ko je šla knjiga v tisk, torej do sredine sedemdesetih let. Sicer pa je iz njunih razprav mogoče razbrati, da je Gestrina poleg srednjeve- ške in zgodnjenovoveške zgodovine posameznih mest, regij in obdobij zanimala mikrozgodovina posameznih družbenih skupin, ki jih je skušal spremljati skozi daljša časovna obdobja (primer migracij prek severnega in srednjega Jadrana), pri Grafenauerju pa lahko sledimo trajnemu zanimanju za idejno zgodovino, zgodovino zgodovinopisja in govorico materialnih virov. Slednje velja predvsem za priprave pregledne študije zgodovine agrarnih panog. Skratka, v svojem prispevku se bom osredotočil na pomen dela Boga Grafe- nauerja in Ferda Gestrina za razvoj slovenskega zgodovinopisja. Točneje, predstavil bom njune poglede na razvoj in razumevanje historične interpretacije. Pri tem me bo zanimal predvsem njun interes za teoretska in metodološka vprašanja vede. Začel bom s prvim rokopisom Grafenauerjevega Uvoda v študij zgodovine (1945) in končal z Gestrinovim uvodom v Svet pod Krimom pol stoletja kasneje.

Kdo, kje in kdaj?

Osredotočena formalna razprava na to temo je sicer starejša, saj se začne že s Kosovim Pregledom slovenske historiografije sredi tridesetih lete prejšnjega stoletja2 oz. z izidom Zwittrovega informativnega članka o novem francoskem zgodovinopisju v okviru revije Annales,3 dve leti pred tem. Besedilo je izšlo v Geografskem vestniku, čeprav je večina besedil o vlogi in pomenu historične interpretacije do 1993 izhajala v Zgodovinskem časopisu (dalje ZČ). Ostala je treba iskati v že omenjenem Geografskem vestniku, v Jugoslovenskem istoriskem ča-

1 Grafenauer, Temeljni pojmi, str. XLII. 2 Kos, Pregled slovenske historiografije. 3 Zwitter, Marc Bloch.

23 O mojstrih in muzi sopisu, v izdajah akademske založbe ali Filozofske fakultete4 in v Naših razgledih. Podobno kot v prispevku v ZČ,5 tudi na tem mestu poudarjam, da so zgodovinarke in zgodovinarji prav na straneh ZČ še največ izvedeli o tem, kaj se je dogajalo na mednarodnih srečanjih zgodovinarjev, v prvi vrsti na svetovnih kongresih, in to vse do sredine osemdesetih let. Torej vse do trenutka, ko je bila razprava o zgodovinopisju sestavni del tradicionalnih zgodovinarskih mednarodnih kongresov in konferenc. Vse do začetka osemdesetih let so (pretežno v ZČ) s teh kongresov in konferenc redno poročali zgodovinarji generacije, ki sta ji pripadala tudi Gestrin in Grafenauer. Razlika med njima je samo v tem, da je bil Gestrin doslednejši pri pisanju poročil z nacionalnih konferenc in zborovanj, Grafenauer pa je (ob Me- liku in Zwittru) poročal tudi z mednarodnih srečanj. O desetem svetovnem kongresu za zgodovinske vede v Rimu leta 1955, kongresu, ki je prinesel dokončno svetovno uveljavitev t. i. analovske šole, sta poročala oba: Zwitter in Grafenauer. Starejši Zwitter je pisal za ZČ,6 Grafenauer pa za Naše razglede.7 Mimogrede, v ZČ najdemo tudi celo vrsto drugih besedil obeh avtorjev, kakor tudi besedila o njiju oz. njunih okroglih obletnicah.8 Za pričujočo tematizacijo daleč najbolj zanimivo branje predstavljajo prispevki s področja historiografske samorefleksije oz. članki o »sodobnem stanju« vede. Teh je največ napisal Bogo Grafenauer.9 Od sedemdesetih let naprej je to

4 Tu mislimo predvsem na soavtorstvo prispevka Periodizacija jugoslovenske istorije (1935), ki je razdeljen na tri dele – prvi del, ki ga je napisal Milko Kos, nosi naslov a. Slovenska zgodovina –, na dela Franceta Klopčiča (Kritično o slovenskem zgodovinopisju, 1977), Frana Zwittra (Sociologija in zgodovina, 1938), Boga Grafenauerja (Struktura in tehnika zgodovinske vede – Uvod v študij zgodovine, 1960) oz. na prispevke, ki so izšli v drugih revijah (npr. že navedeni Zwitter, Marc Bloch). Presenetljivo je število razprav te vrste v Naših razgledih. 5 Luthar, Zgodovinski časopis in zgodovinopisje. 6 Zwitter, X. svetovni kongres za zgodovinske vede. 7 Grafenauer, X. mednarodni kongres za zgodovinske vede. 8 Melik, Ferdo Gestrin – šestdesetletnik, str. 255–261; Zwitter, Bogo Grafenauer – šestdesetletnik, str. 233–238; Gestrin, Bogo Grafenauer – sedemdesetletnik, str. 141– 143; Voje, Ferdo Gestrin – sedemdesetletnik, str. 479–485; Kos, Prvih osemdeset let Ferda Gestrina, str. 327–332. 9 Začel je s člankom Problemi in naloge slovenskega zgodovinopisja v našem času (1947) in končal s polemiko z Vaskom Simonitijem Ob pisanju o slovenskem zgodovinopisju leta 1993. Vmes je pisal tudi o slovenski zgodovini v učbenikih (Gra- fenauer, Slovenska zgodovina) in pomenu posameznih zgodovinarjev za razvoj slovenskega zgodovinopisja. Še najbolj sistematično je obdelal Milka in Franca Kosa – prvega v ZČ 1952/53 (Grafenauer, Znanstveno delo), drugega pa v ZČ 1954 (Gra- fenauer, Pomen dela Franca Kosa). Sledila je obletnica Frana Zwittra (Grafenauer,

24 Ferdo Gestrin in Bogo Grafenauer: Kako pisati zgodovino? razpravo deloma poživila naslednja generacija avtorjev, v kateri kaže izpostaviti predvsem Petra Vodopivca, Janeza Šumrado in Vaska Simonitija. Prvi je nase opozoril z obsežno recenzijo knjige Adama Schaffa Geschichte und Wahrheit,10 Šumarada se je avtorju pričujočega zapisa vtisnil v spomin z mikroštudijo o gospodarjenju družine prof. Milka Kosa,11 Simonitija pa je navdušil Bertoša s svojim izjemnim opisom istrskih pregnancev in razbojnikov.12 Konec osemdesetih so se poleg Vodopivca13 začeli oglašati zgodovinarji, ki so diplomirali v osemdesetih letih, in za kratek čas je bilo videti, da se je historiografska refleksija udomačila tudi v slovenskem zgodovinopisju. Nacionalizacija preteklosti, ki ji lahko sledimo od zadnjih let prejšnjega stoletja, je nekatere od teh zgodovinarjev znova zbližala s politično zgodovino in izrazito deskriptivnim načinom predstavljanja preteklega dogajanja. Nekateri navdušenci nad zgodovino vsakdanjega življenja so svoj interes za preteklost zamenjali z zanimanjem za politiko preteklosti oz. politiko zgodovine …, a »pustimo to«14 za neko drugo priložnost … Zwittru, ki je umrl konec osemdesetih, je bil to spoznanje prihranjeno, Gra- fenauer se je odzval15 s polemiko na Simonitijev razmislek o staranju oblasti,16 Gestrin pa se je prvim nastopom revizionizma skušal upreti z mikrozgodovinsko študijo Svet pod Krimom.17

Ob šestdesetletnici), dobro desetletje kasneje pa je pripravil daljšo razpravo ob 100. obletnici začetkov »slovenskega znanstvenega zgodovinopisja«, ki jo je objavil leta 1981 (Grafenauer, Ob stoletnici), torej eno leto po obletnici. Približno v istem času je kritično ocenil vse štiri izdaje Kardeljeve razprave o slovenskem nacionalnem vprašanju (Grafenauer, Ob štirih izdajah »Speransa«) in, podobno kot že omenjeni Melik, komentiral jubilejno dvajseto zborovanje slovenskih zgodovinarjev (Grafena- uer, XX. zborovanje slovenskih zgodovinarjev). Skupaj s Zwittrom sta tu in tam pisala tudi o kongresih »zgodovinarjev Jugoslavije«: Grafenauer o tistem na Ohridu leta 1969 (Peti kongres zgodovinarjev), Zwitter pa o onem v Zagrebu novembra leta 1958. Zapis je izšel leta 1960 (Zwitter, Drugi kongres zgodovinarjev). 10 Vodopivec, Adam Schaff. 11 Šumrada, Gospodarjenje neke slovenske družine. 12 Simoniti, Miroslav Bertoša. 13 Vodopivec, Poskus opredelitve razvoja slovenskega zgodovinopisja. 14 Fraza »pa pustimo to« ali »pustimo sedaj to« je bila svojevrsten zaščitni znak prof. Gestrina. K njej se je zatekal, ko je dobil občutek, da ga je žar razprave zanesel stran od obravnavane teme. 15 Grafenauer, Ob pisanju o slovenskem zgodovinopisju. 16 Simoniti, O slovenskem zgodovinopisju 1945–1990. 17 Gestrin, Svet pod Krimom (1993, 2016).

25 O mojstrih in muzi

Bogo Grafenauer

Vprašanja zgodovinske vzročnosti in zgodovine zgodovinopisja od Herodo- ta do »nastanka sociološkega zgodovinopisja«, se je Bogo Grafenauer lotil na podlagi dveh podvprašanj, ki se ob razpravi, »ali ima ta ali druga vrsta raziskovanja značaj znanosti«, običajno tematizirata.18 In sicer, ali lahko znanost s svojo posebno tehniko dela pravilno ugotavlja dejstva, ki jih preiskuje, in ali lahko ta dejstva tudi vzročno razloži. V odgovoru, ki mu je v delu Struktura in tehnika zgodovinske vede – Uvod v študij zgodovine namenil celo podpoglavje,19 ugotavlja, da je do srede 19. stoletja zgodovinska veda prvi zahtevi že ustregla in tudi »po vzrokih zgodovinskega ustroja so se zgodovinopisci spraševali že skoraj od začetka zgodovinopisja.«20 V svojem pregledu ni spregledal nobenega, za razvoj zgodovinske vede pomembnega avtorja. Tukaj so vsi: od »ustvarjalca prve zgodovinske kompozicije«21 do Braudela, ki je načelo zgodovinskega raziskovanja in predstavitve razumel kot kombinacijo preučevanja »obdobij« in analize »problemov« oz. kot dopolnjevanje raziskovanja posameznih okoliščin in primerjalnega študija razvojnih trendov. Ali, kot je poudaril tudi sam, Braudel je »ravnino dogodkov« dopolnil »z dvema drugima zgodovinskima ravninama – z ravnino okoliščin ali konjunktur, ki ima nekoliko daljši ritem … ter s strukturalno zgodovinsko ravnino (‘dolgotrajna’ zgodovina, makrohistorija …)«.22 V tem pregledu pogrešamo samo Maxa Webra, ki nedvoumno sodi ob bok Vicuju in njegovemu iskanju zakonitosti družbenega razvoja, Montesquieuju in njegovemu razglabljanju o vplivu zemljepisnih okoli- ščin na zgodovinski razvoj posameznih ljudstev ter Voltairu in njegovemu navdu- šenju za preučevanje zgodovine civilizacij in kultur. Z enako natančnostjo se je Grafenauer lotil tudi opisa začetka genetičnega zgodovinopisja in zgodovinskega mišljenja, ki ima po njegovem mnenju »še vedno zvezane oči« in je zato še vedno zgolj »pravilno razumevanje in ocena dela«.23 V ta okvir sodi tudi njegova predstavitev avtorjev Heglovega časa: Wol- fa, ki je konec 18. stoletja izpopolnil metode tekstne kritike virov, Niebuhrja, ki je »prvi združil kritiko virov in sintezo«, ter Rankeja in njegovo sistematično pre- tresanje virov z zahtevo, »da je treba tudi ob takšnem delu seči do tistih virov, ki neposredno pričajo o obravnavanih vprašanjih in preizkusiti njihovo vrednost«.24

18 Grafenauer, Struktura in tehnika zgodovinske vede. 19 »Vprašanje vzročnosti v zgodovini in postanek sociološkega zgodovinopisja« (Grafenauer, Struktura in tehnika, str. 87–135). 20 Grafenauer, Struktura in tehnika, str. 92. 21 Grafenauer, Temeljni pojmi, str. XVII. 22 Prav tam, str. XXIII. 23 Prav tam, str. XIX. 24 Prav tam.

26 Ferdo Gestrin in Bogo Grafenauer: Kako pisati zgodovino?

Prav vrednotenje utemeljitelja nemškega idealističnega zgodovinopisja priča o Grafenauerjevem poglobljenem poznavanju razvoja modernega zgodovinopisja nasploh. Podobno kot Andrej Mitrovič, ki je o tem pisal v predgovoru k srbske- mu prevodu temeljnega historiografskega dela Agnes Heller (Teorija zgodovine), je namreč tudi on opozoril na kasnejše površno vrednotenje Rankejeve zahteve po ugotavljanju, »kako je bilo v resnici«. Obenem priznava, da se tudi Ranke, zavezan »gospodujočim tendencam vsakega stoletja, ki jih je mogoče ‘samo opisati’«,25 ni približal odgovoru na vprašanje, »kaj povzroča, da se v zgodovini raznih dežel uveljavljajo določene pravilnosti v zaporedju splošnih razmer, gospodarstva, družbene ureditve in vladajočih idej, ter katera sila povzroča, da se … množica svobodno odločujočih se posameznikov odloči za isti cilj in si ga more pridobiti«.26 Po Grafenauerjevem mnenju je v svojem prepričanju, da je »vsaka doba od boga«, spregledal vlogo nastajajočih družbenih skupin, ki so kot pomembne »kolektivne figure« preteklega dogajanja tako zelo očarale Micheleta. Več o tem najdemo v Grafenauerjevi obravnavi Comtove kritike individualno- psihološkega pojmovanja zgodovine in uvajanju socialnopsihološke razlage oz. v njegovi analizi teorije faktorjev, s pomočjo katere ugotavlja, da se tudi pozitivizem s svojo oporo na naravoslovje ni mogel docela izogniti metafiziki. »Kajti če se mišljenje razvija samo od sebe …, je to spet metafizična rešitev zgodovinskega razvoja.«27 Ni torej naključje, da je svoj pregled poskusov pred Marxovim in Engelsovim nastopom sklenil s spoznanjem, da nobeden med omenjenimi poskusi ni upo- števal in ni znal najti tistega mehanizma vsakdanjega življenja, ki prisiljuje po- sameznike, da, ne glede na svojo voljo, »stopijo v naprej določene medsebojne odnose, in zaradi katerega se ti odnosi prav tako neizogibno spremenijo«.28 Šele Marx in Engels (tako Grafenauer) sta z odkritjem temeljnega pomena vsakdanjega gospodarskega življenja, ki nujno povzroča določeno družbeno strukturo in njena nasprotja, prav tako pa vpliva tudi na celotno družbeno »nadgradnjo«, rešila vprašanje razmerja med posameznikom in družbo »na izredno preprost na- čin in postavila s tem reševanje vzročnosti v zgodovini na resnično znanstveno podlago, zato je njun nastop pomenil začetek nove stopnje zgodovinske vede, stopnjo sociološkega zgodovinopisja.«29

25 Prav tam, str. XIX, glej tudi Berding, Leopold von Ranke, str. 7–22. 26 Grafenauer, Temeljni pojmi, str. XIX. 27 Grafenauer, Struktura in tehnika, str. 80. 28 Prav tam, str. 105. Kasneje (med drugim tudi l. 1993) je v zvezi s tem Grafenauer »priznal« svojo »veliko napako«, češ da je takrat »spregledal, da je tudi marksizem zelo hitro prodal kavzalnost za teleološko gledanje na človeški razvoj«. Glej tudi Gra- fenauer, Ob pisanju o slovenskem zgodovinopisju. 29 Grafenauer, Struktura in tehnika, str. 106.

27 O mojstrih in muzi

Podoben sklep srečamo v šestdesetih letih tudi pri jugoslovanskih marksistič- nih »teoretikih zgodovinopisja«, npr. pri M. Djordjeviču in B. Djurdjevu, kar se povsem sklada s takratnimi aktualnimi ideološkimi predpostavkami o metodologiji družbenih in humanističnih ved. Toda bistvena razlika med Grafenauerjem in njegovimi kolegi je v tem, da kljub trditvi, da je historični materializem metodo zgodovinske vede »dogradil do kraja«,30 ni obstal samo pri nizanju njegovih pridobitev, temveč je z analizo odnosa med t. i. sociološkim zgodovinopisjem in klasičnim modelom predstavitve preteklosti, ki je z izjemo Francije še vedno obvladoval zahodnoevropsko zgodovinopisje, nadaljeval. Nadaljeval in dopolnjeval z analizo Lamprechtovega idealističnega sociolo- škega koncepta zgodovinopisja, Meineckejeve razdelitve raziskovalnih nalog med zgodovino in sociologijo, Meyerjevega določanja fevdalnih in kapitalistič- nih obdobij, Spenglerjevega in Toynbeejevega pesimizma in sistematično predstavitvijo francoske historiografije s konca 19. stoletja. Obravnavo slednjega je začel s soočenjem Seignobosa in Durkheima oz. s spoznanjem, da je šele Dur- kheimov učenec Simiand s svojim ostrim prigovorom Seignobosovemu stališču – ki pravi, da družba resnično živi le v posameznikih, ki jo sestavljajo – pokazal poti zbliževanja zgodovine in sociologije.31 Na takšni podlagi ter na postopno razvijajoči se zahtevi po sintetični in primerjalni zgodovini je po Grafenauer- jevem mnenju francosko sociološko zgodovinopisje v pravem smislu dozorelo šele z uveljavljanjem šole analovcev. Šele takrat, ko se je okrog časopisa An- nales d’histoire économique et sociale izoblikovala šola, ki je zavestno prešla od pozitivistične teorije faktorjev k celostnemu pojmovanju zgodovinskega procesa in človeka v njem s težiščem na socialnem razvoju ter od pozitivistične metodologije ugotavljanja dejstev (Langlois-Seignobos) k analizi zgodovinskih pojavov in njihovih vzročnih zvez.32 To obenem pomeni, da je predmet zgodovine končno postal »človek sredi življenja, človek iz množice«. S tem in še z nekaterimi citati Morazéja33 je v delu Struktura in tehnika zgodovinske vede svoj zgodovinski očrt vprašanja vzročnosti v zgodovini zaključil, in ga nato petnajst let kasneje v uvodu v Svetovno zgodovino – z mislimi istega avtorja – znova po- vezal34 ter dopolnil z novimi metodološkimi razmisleki (predvsem) francoskih in nemških avtorjev. V bistvu tudi v tem primeru ne gre le za dopolnjevanje, temveč za občutno predelano predstavitev »ogleda« zgodovinopisja sredi sedemdesetih let. Prav v tem besedilu namreč še posebej poudarja, da sta po zaslugi analovske »šole«

30 Prav tam, str. 113–115. 31 Grafenauer, Struktura in tehnika, str. 124–130. 32 Prav tam, str. 133. 33 Morazé, Introduction a l´Histoire économique. 34 Grafenauer, Temeljni pojmi, str. XIX.

28 Ferdo Gestrin in Bogo Grafenauer: Kako pisati zgodovino? gospodarstvo in splošni način vsakdanjega življenja začenjala postajati dve od osrednjih vprašanj zgodovinskega preučevanja.35 Po Grafenauerjevem mnenju je bil prelom »izbojevan na dveh frontah«. Na eni s preseganjem »zanikanja pomena konkretnega človeka« v Marxovih Tezah o Feuerbachu, na drugi pa s kritiko »idealističnega pojmovanja zgodovine oz. z vztrajnim poudarjanjem vloge človeka kot posameznika v vsem zgodovinskem razvoju«.36 »Prav [s] … pojmovanjem zgodovine kot procesa, ki v zadnji instanci zatrdno temelji na vsakokratni tehnično-gospodarski razvojni stopnji, ki pa je vendarle izraz dela ‘individuumov’ kot križišč vsakokratnih družbenih razmerij, so skladna tudi poznejša priznanja o relativno avtonomnem delovanju in razvoju podedovanih dejavnikov različnih ideoloških sfer.«37 Zgledovanje po kolegih iz Francije je mogoče prepoznati tudi v njegovem premisleku o odnosu med zgodovinopisjem in sociologijo. Podobno kot Braudel je tudi Grafenauer verjel, da sta »sociologija in zgodovina … enotna avantura človeškega duha«. »Nista le prednja in zadnja stran istega tkanja, marveč to tka- nje sámo v vsej njegovi gostoti.«38 Poleg tega je podobno kot Zwitter39 tudi on menil, da nima smisla ločevati »med sociološko in historično usmerjenostjo, ampak da se pri istem znanstvenem delavcu združi sposobnost kritične uporabe virov s smislom za prav vsa vpraša- nja znanstvene sinteze«.40 Opremljen s tem in s stališči drugih jugoslovanskih (J. Goričar, R. Rićamić, R. Lukić) in tujih avtorjev (F. Braudel, I. S. Kon, Th. Schie der, W. Heisenberg, G. Gurwitch), je nasprotoval oženju zgodovinopisja na opis konkretnih dogodkov. Še več, na podlagi diskusije41 med naštetimi in mnogimi drugimi avtorji je bolj kot drugi slovenski zgodovinarji sistematično spremljal »obrat od ‘izrednega’ (zgolj političnega ipd.) k študiju ‘splošnega’ (gospodarstva, družbe, inštitucij, idej ipd.)« ter obrat od preučevanja ‘obdobij’ k preučevanju ‘problemov’ oz. premik od raziskovanja posameznega procesa k primerjalni zgodovini. Skratka, podobno kot njegovi sodobniki na drugih humanističnih in družbo- slovnih področjih je tudi on nasprotoval omejevanju zgodovine zgolj na dogodke oz. se je zavzemal za preučevanje »notranjih zakonitosti posameznih zgodovinskih obdobij.«42

35 Prav tam, str. XX–XXI. 36 Prav tam, mišljena je Nemška ideologija in Uvod v kritiko politične ekonomije. 37 Grafenauer, Temeljni pojmi, str. XXI. 38 Prav tam, XXII. 39 Predvsem so mišljena stališča, ki jih je Zwitter zapisal v delu Sociologija in zgodovina. 40 Grafenauer, Temeljni pojmi, str. XXII. 41 Prav tam, str. XXIII. 42 Prav tam.

29 O mojstrih in muzi

Pri tem je ugotavljal, »da ima vsaka doba (oz. njena politična volja) sama zase določene mite in tabuje, tj. da določeno problematiko pri preučevanju pod- pira, drugo samo dopušča, tretjo sploh zapira«.43 Po njegovem mnenju »nobeno zgodovinsko delo ne kaže zgodovinskega dogajanja neposredno, marveč vselej njegovo zrcalno sliko, kakršna nastane v ‘mediju’ zgodovinarju«, kar pomeni, da je »kakovost bistveno odvisna od t. i. ‘zrcala’«.44 Prepričan je bil, da je konsistentnost rezultatov zgodovinarjevega raziskovanja odvisna od metodološke dozore- losti zgodovinarja. Po drugi strani tako Grafenauer kot Gestrin nista nikoli zagovarjala stališča, da zgodovinar ne bi smel imeti »osebnega odnosa do obravnavanega predmeta«. »Prav obratno! Čim bolj živo je to razmerje zgodovinarja, tem bolj bo znal postavljati vprašanja virom, ki jih uporablja,« je v razpravi o zgodovinski kulturi poudarjal Grafenauer, oba pa sta bila prepričana, da zgodovinar v tesnem »razmerju« s preteklostjo spozna »več kot samo nekaj kronoloških podatkov«. Grafenauer je ob tem svoje bralce svaril, da preprosta zamenjava politične zgodovine z gospodarsko nikakor ni prava rešitev, saj je gospodarsko in kulturno zgodovino prav tako mogoče podajati »v obliki suhoparnih dejstev« ali pa tako, »da jo razume vsak učenec«.45 Podobno kot Marc Bloch je bil tudi on prepričan, da je pri preučevanju vsake teme potrebno stremeti k razkrivanju njenih globljih slojev.46 To je namreč bistveno težja naloga kot preprosto popisovanje dogajanja na površini. Oba z Gestri- nom pa sta se zavedala, da je zgodovinar neprestano razpet med dve nasprotujoči si nalogi. Po eni strani se mora odkrižati mitov in deformacij, ki bremenijo kolek- tivni spomin (kar dejansko pomeni, da jih mora na podlagi historične evidence kritično analizirati), po drugi strani pa mora – kot oseba, ki gradi in širi znanje – prispevati k oblikovanju zgodovinske zavesti svojih sodobnikov. Skratka, kot akter družbenega dogajanja je neločljivo povezan s svojim raziskovalnim delom47 ali, kot bi dejal Enrique Florescano, zgodovinar je rezultat različnih kolektivnih akcij, obenem pa želi zakonitosti preteklosti preseči tako, da sprotne in nujne spremembe metod in tehnik preučevanja oblikuje na podlagi izzivov sedanjosti.48

43 Prav tam, str. XXVIII. 44 Prav tam, str. XLII. 45 Ob tem je, sklicujoč se na Georga von Belowa (Die deutsche Geschichtsschreibung von den Befreiungskriegen bis zu unseren Tagen, 1916) še posebej poudaril, da »mora zgodovinar, ki hoče obvladati snov in noče, da bi ga ta pokopala pod seboj, meriti zgodovinske dogodke na vrednotah, v katere veruje. Ne zato, da bi jih sodil, kakor je delal racionalist, marveč zato, da zna presoditi njihov pomen. V tem leži vsa teža besed, da teorija določa zgodovino«. Grafenauer, Zgodovinska kultura, str. 254. 46 Prim. Raulf, Ein Historiker im 20. Jahrhundert: Marc Bloch, str. 29. 47 Podobno tudi Bedarida, Historical Practice and Responsibility, str. 1–6. 48 Florescano, The Social Function of History.

30 Ferdo Gestrin in Bogo Grafenauer: Kako pisati zgodovino?

Ferdo Gestrin

Za razliko od Grafenauerja, ki je teoriji in zgodovini zgodovinopisja posvetil posebne razprave, je treba Gestrinovo razumevanje vloge in pomena historične interpretacije v različnih zgodovinskih obdobjih rekonstruirati iz njegovih razprav o slovenski zgodovini od časa zgodnjega kapitalizma naprej, še največ pa je o tem povedal v svojih prispevkih o rednih srečanjih slovenskih zgodovinark in zgodovinarjev ter v kratkem uvodu v svojo razpravo o odporniškem gibanju in kolaboraciji v podkrimskih vaseh. Na tem mestu je ne nazadnje tudi poudaril, da je do začetka 21. stoletja v slovenskem zgodovinopisju primanjkovalo »mi- kroštudij …, ki morejo veliko prispevati k splošni zgodovinsko resnični podobi dogajanja«.49 Pri tem ni mislil samo na razkorak med opisi posameznih partizanskih enot in resničnimi mikrozgodovinskimi študijami dogajanja med 1941 in 1945, temveč na obravnavo vseh zgodovinskih obdobij. Večino poskusov, ki so nastali predvsem v zadnji četrtini prejšnjega stoletja, je očitno razumel kot podaljšek običajne deskriptivne predstavitve določenega dogajanja, brez rekonstrukcije ozadij, ki so za tako prelomna obdobja ključnega pomena. V primeru obravnave narodnoosvobodilnega boja in kolaboracije pa po njegovem mnenju ne srečamo analize razmer pred vojno, ne izvemo ničesar natančnega o socialnem izvoru in skoraj nič o resnični idejni usmeritvi posameznih bork in borcev partizanskih enot in pripadnikov vaških straž in slovenskega domobranstva. Tudi zato je s svojo razpravo, v kateri posamezni akterji oživijo skozi opis družin, iz katerih so izhajali, skozi poklic, ki so ga opravljali, predvsem pa zato, ker nam avtor pove, v kolikšni meri so bili (če so bili) politično aktivni in zakaj so se v resnici borili …, zbudil toliko interesa med najrazličnejšimi bralci. Med pre- biranjem njegovega opisa razmer na južnem robu Ljubljanskega barja so namreč končno lahko razumeli, v kolikšni meri so bili (če so bili) partizani in pripadniki enot MVAC razpeti med delom v bližnji Ljubljani in opravki na domačiji, kako so doživljali okupacijo, zakaj so se pridružili partizanskim enotam oz. enotam MVAC in, končno, zakaj so morali ali hoteli ene zamenjati z drugimi in kaj je to pomenilo za njihove družine. Še bolj oz. za današnji čas izjemno pomemben pa je njegov drugi razlog. Ena- ko »nesprejemljivo« se mu je zdelo tako iz konteksta »iztrgano in nekompleksno prikazovanje obravnavne snovi« kakor tudi »poenostavljene in nekritične ocene večplastnosti dogajanja na eni in na drugi strani«. V središču raziskovanja in v kasnejših predstavitvah je namreč pogrešal »ljudi, domačine na obeh straneh, njihovo množično odzivanje na splošno in lokalno dogajanje ter njihovo sodelovanje v njem in posledice, tudi negativne, ki so temu sledile«. »Usoda jih je« po

49 Gestrin, Svet pod Krimom (1993), str. 3.

31 O mojstrih in muzi njegovem mnenju »v mnogih primerih premetavala z ene na drugo stran, v boju za eno ali drugo vizijo reševanja slovenskih eksistencialnih vprašanj tistega časa in poznejšega razvoja, v krvavi bratomorni boj, ki je dobival oblike in značilnosti državljanske vojne v pogojih okupacije in kolaboracije«. Pri tem ga ni zanimala toliko vojaška plat dogajanja, čeprav v četrtem poglavju srečamo dokaj natančne opise spopadov za Ig. Bistveno bolj ga je gnalo razumevanje in interes za čim bolj celovito predstavitev »vseh notranjih in zunanjih pretresov, telesnih in psihičnih naporov, strahu in groze … ran in smrti«, skratka, zanimala ga je usoda posameznikov in posameznih družin.50 Prav zaradi tega je bil že po zaključku prve redakcije leta 1989 prepričan, da se njegova predstavitev dogajanja v marsičem razlikuje od podobnih razprav drugih avtorjev. Prav tako je opažal precejšnje razlike v razumevanju obravnavane problematike. Njegova razprava je dejansko napisana »brez stereotipov« in morda prav zaradi tega po zaključku glavnine rokopisa (1989) pred natisom (1993) namenoma ni posegal v večji del besedila. Po drugi strani je bil morda prav zaradi prvih pozivov na radikalno »revizijo« obstoječe interpretacije NOB v drugem delu knjige, predvsem pa v poglavju, v katerem opisuje »leto grozot, omahovanja in vztrajanja …«, nekoliko bolj kategoričen pri zagovarjanju stališča, da je vse do konca leta 1942 v podkrimskih vaseh »boj potekal le proti Italijanom« in da se je šele od takrat naprej »vse do kapitulacije Italije narodnoosvobodilno gibanje zna- šlo med dvojim sovražnikom: okupatorjem in vaško stražo (Milizia volontaria anticomunista – MVAC)«.51 Nedvoumno pa je bil prav zaradi slednjega zelo na- tančen pri dopolnjevanju mozaika nasilja. Pod svojimi »metodološkimi prijemi« je namreč razumel tudi natančno zbiranje in preverjanje najrazličnejših podatkov: od imen ljudi in krajev do časa in širših okoliščin obravnavanega dogajanja. Tudi zato je v prvi izdaji ostalo kar nekaj podatkov opremljenih z vprašaji oz. je ob določenih opisih kar sam opozoril na določene pomanjkljivosti predstavljenega. Tudi zato je njegov opis zvečine izrazito stvaren in zgoščen, pogosto brez enega samega pridevnika, podatki, ki jih navaja, pa se mestoma berejo kot imenski po- pisi lokalnega prebivalstva. Slednje je še posebej pomembno, saj zbrani podatki nastopajo kot (edina) protiutež kasnejši črno-beli reinterpretaciji oz. politični in- strumentalizaciji preteklosti, ki vse pripadnike odporniškega gibanja, vključno z aktivisti in njihovimi družinskimi člani, prevaja v komuniste. In komuniste de- monizira kot revolucionarje. K natančnosti in previdnosti ga je nedvoumno napeljalo njegovo delo z viri za srednjeveško in zgodnjenovoveško zgodovino, viri, ki so lahko zelo diskretni, če ne že prav zagonetni, v razkrivanju konkretnih razmer v preteklosti. Tako je npr.

50 Gestrin, Svet pod Krimom (2016), str. 9. 51 Prav tam, str. 144, 294.

32 Ferdo Gestrin in Bogo Grafenauer: Kako pisati zgodovino? opis srednjeveške trgovine v jadranskem prostoru skoraj v celoti omejen na popis tovora, in zato ne pove prav veliko o njegovem lastniku oz. lastnikih. Še manj o njihovem spolu in družbenem položaju. A kljub temu je Gestrin tudi iz tako skopih podatkov znal rekonstruirati strukturo komend in tako osvetlil tehnike trgovine v srednjem veku na severnem in srednjem Jadranu. Iz njegovega opisa pogojev in okoliščin za nastanek teh zanimivih gospodarskih družb je namreč mogoče sklepati o prevladujočih »oblikah združevanja posestnikov kapitala in trgovcev«52 v določenem prostoru in času. Podobno velja za njegove razprave o kmečki trgovini in z njo povezanim kmečkim uporom leta 1573, za študije o posameznih slovenskih mestih (Ptuj, Ljubljana, Piran, Novo mesto …) ali za razpravo o Družbenih razredih na Slovenskem in reformaciji. V vseh primerih je izhajal iz arhivskega gradiva, v katerem so ga posebej zanimale notarske (od 13. do 16. stol.) in mitninske knjige (iz 16. in 17. stol.). S pomočjo prvih je predstavil trgovino med slovenskim zaledjem in primorskimi mesti, na podlagi drugih pa poslovanje mitninskih uradov. S pomočjo slednjih je dokazal, da je »bila gospodarska navezanost naših krajev na zahod … v 16. stoletju pomembnejša od one na sever, ki so jo vse do« izida njegove razprave »šteli za važnejšo«.53 V okviru rekonstrukcije zgodnjenovoveške kmečke trgovine pa je poleg trgovskih poti izluščil tudi nekaj »temeljnih vidikov neagrarnega gospodarskega življenja, iz katerega so se sčasoma razvile kapitalistične oblike gospodarjenja. Brez dvoma se je za omenjene teme še dodatno ogrel v okviru izpopolnjevanja pri Fernandu Braudelu na pariški École Pratique des Hautes Études leta 1961. Vodilnega zgodovinarja druge generacije t. i. analovske šole je namreč še posebej zanimalo, kako se je zgodnji kapitalizem uveljavljal v severnem Jadranu in kako se je trgovina tega prostora vključevala v zgodnjenovoveško trgovino celotnega vzhodnega Sredozemlja. Glede razumevanja različnih načinov historične predstavitve pa se je pri francoskih kolegih srečal z novim konceptom ekonomske in socialne zgodovine, ki »poleg pripovedi (ali ‘dramatičnega podajanja’) tradicionalne zgodovine« iden- tificira »še eno vrsto zgodovine, katere predmet so dolga časovna obdobja«, nad to drugo vrsto pa je še »tretja vrsta, s še večjim merilom, zgodovina, ki meri v stoletjih: to je zgodovina dolgih, celo zelo dolgih obdobij«. Enako velja za obravnavo konkretnih geografskih prostorov. Ne glede na njihovo velikost ali majhnost jih je treba, tako Braudel, obravnavati kot družbo. »Vsako mesto« in potemtakem tudi vsaka vas, »je družba«, »družba, zgrajena na napetostih«, družba »s svojimi krizami, nenadnimi spremembami, občasnimi zlomi«, zaradi česar, »ga [oz. jo] je treba obravnavati v kontekstu [drugih op. p.] kmečkih kompleksov, ki ga [oz.

52 Voje, Ferdo Gestrin – šestdesetletnik, str. 185–187. 53 Ibid.

33 O mojstrih in muzi jo] obvladujejo«.54 In končno, vsako mesto ali vas je treba obravnavati v sklopu mreže, ki jo tvorijo okoliške vasi in mesta. Predvsem pa nobena obravnava dolo- čenega prostora ne more mimo njegovega zgodovinskega razvoja. Glede na našteto lahko sklepamo, da se je Gestrin pri Braudelu naučil najmanj troje: (1) spoznal je najnovejše opredelitve gospodarske in socialne zgodovine, (2) seznanil se je s konceptom različnih zgodovinskih časov in (3) nalezel se je pojma struktura. Točneje, z Braudelovo pomočjo je začel razumevati, da struktura pomeni »zbirko delov, okvir, predvsem pa predstavlja resničnost, ki preži dolga obdobja in le počasi zbledi«. Spoznal je, da nekatere dolgo trajajoče strukture [npr. vpliv Rimokatoliške cerkve, op. p.] postanejo stalni element generacije za generacijo«. Kot take se upirajo toku zgodovine ali jo celo usmerjajo. Predvsem pa si je zapomnil, da »vse strukture lahko predstavljajo tako temelj kot oviro«. Kot ovira oz. prepreka najpogosteje nastopijo takrat, »ko ovirajo preseganje do- ločenih geografskih in bioloških danosti«55 in se prelevijo v različne (geografske in ideološke) determinizme. Poleg tega je bil Braudel gotovo tudi eden od glavnih »krivcev« za Gestrinovo navdušenje nad mikrozgodovino, čeprav se je glede takega načina predstavljanja preteklosti zgledoval največ pri italijanskih avtorjih, npr. pri dobri dve desetletji mlajših Giovanniju Leviju in Carlu Ginzburgu. Slednji je zaslovel s sedaj že kla- sičnim delom Sir in črvi. Življenjski svet mlinarja 16. stoletja in s s prostodušnim priznanjem, da si je izraz mikrozgodovina brez pomislekov sposodil pri Leviju, oba skupaj pa sta znana zagovornika prepričanja, da je mikrozgodovina »znanost o resničnem življenju«. La sciencia del vissuto naj bi po njunem mnenju prouče- vala nevidne strukture, znotraj katerih se artikulirajo doživete izkušnje.56 Podobno, kot sem ugotavljal v predgovoru k eni od razprav Mateje Ratej,57 si tudi v premisleku Gestrinove teoretske refleksije o naravi in pomenu historične interpretacije drznem sklepati, da je mikrozgodovino razumel kot svojevrsten ko- rektiv oz. da je verjel, da mikrozgodovina lahko vsaj deloma brzda etnocentrizem velikih nacionalnih zgodovin. Predvsem pa je, podobno kot Ginzburg, verjel, da nam mikrozgodovina razkriva obstoj svetov, ki jih v standardnih interpretacijah preteklosti ni mogoče srečati. Mateji Ratej se moram tudi zahvaliti za odlomek iz Gestrinovega pogovora z novinarjem Svobodne misli, v katerem je intervjuvanec o svoji razpravi Svet pod Krimom povedal tudi naslednje:

54 Vsi navedki so iz dela Fernanda Braudela, Zgodovina in različni pojmi časa, str. 293– 298. 55 Ibid, str. 298. 56 Anderson, The Force of teh Anomaly, str. 3–13. 57 Ratej, Begunstvo profesorja Tofana.

34 Ferdo Gestrin in Bogo Grafenauer: Kako pisati zgodovino?

»Na vsakem območju je bil razvoj popolnoma drugačen: povsem drugače je bilo v Ljubljanski pokrajini kot na Gorenjskem ali na Štajerskem, pa na Koro- škem ali na Primorskem. Vse skupaj je seveda imelo skupno povezavo – to je bil boj proti okupatorju; tukaj sta bili KP, ki je prevzela vodstvo, in njena težnja, da bi, zakaj ne bi tega povedali, da bi boj proti okupatorju povezala z revolucijo, ali vsaj s socialnimi spremembami, kar je bilo tudi v programu OF. Na vse to so ljudje na terenu različno gledali, različno sprejemali in reagirali in zato so mikro- študije najbrž potrebne. Seveda ne gre za to, da bi obdelali tako celotno Sloveni- jo, temveč gre predvsem za določeno izbiro vzorcev na vsakem od posameznih območij. Take študije bi bile potem v precejšnji meri osnova za sintezo, kjer bi se pokazali različni poudarki v okviru večplastnega dogajanja v vseh teh štirih letih NOB.«58 Gotovo pa je bil Gestrin prepričan, da je mikrozgodovinski pristop še posebej primeren za preučevanje in interpretacijo izrazito kompleksnih in/ali travmatič- nih dogodkov in procesov v preteklosti. Mikrozgodovina – če je ne razumemo kot obravnavo zelo majhnih dogodkov, temveč kot zelo podrobno obravnavo katerega koli dogodka – je ne nazadnje najboljši način za tematizacijo vsakršnih anomalij, še posebej tistih, katerih rekonstrukcija postavlja pod vprašaj obstoječe interpretacije. Gotovo pa je tudi Gestrina pritegnilo dejstvo, da zagovorniki mi- krozgodovine dosledno sledijo Marcu Blochu in njegovemu razumevanju preteklosti kot preteklosti vsakdanjega življenja in delovanja človeka.59 V lokalnem okolju je bil zato eden zadnjih, ki so se zavedali, da delodajalec sodobnega zgodovinarja ne bi smel biti kateri koli religiozni red, katera koli po- litična stranka ali posamezni družbeni razred, temveč opisani akterji, dogodki in procesi preteklosti, npr. puntarji 16. stoletja, fakini na čolnih na Ljubljanici; odjemalci pa so lahko prav vsi, brez izjeme: dijaki, študentje in drugi bralci … celo politiki. To je še zlasti razvidno iz njegove zadnje knjige, v kateri se je v okviru preuče- vanja slovanskih migracij v Italijo še sistematično posvetil vsakdanjemu življenju

58 Gestrin, Zgodovina ne more biti učiteljica, str. 12. 59 Ignacij Voje je v tem pristopu zaslutil Gestrinovo naklonjenost »marksistični znanstveni metodi«, a v istem stavku dodal, da se je znal izogniti »vsakršnim šablonam« materialistične interpretacije preteklosti (Voje, Ferdo Gestrin – sedemdesetletnik, str. 479–485). Slednje je brez dvoma res, s prvim pa se avtor Sveta pod Krimom verjetno ne bi strinjal. Podobno kot Bogo Grafenauer in Janko Pleterski je bil gotovo seznanjen z marksističnim zgodovinopisjem vzhodne in zahodne Evrope, težko pa bi ga uvrstili med marksiste. V resnici se je, podobno kot Fernand Braudel, zavzemal za družbeno in gospodarsko zgodovino in preseganje evrocentrističnega koncepta pri interpretaciji svetovne zgodovine. Predvsem pa se je Gestrin pri Braudelu navzel prepričanja, da morajo vsi, ki jih zanima preteklost slovenskih dežel, poznati tudi preteklost srednje in ju- govzhodne Evrope ter preteklost severnega Sredozemlja. Ne nazadnje je to bilo tudi stališče Braudelovega učitelja, Luciena Febvra, ki je že v tridesetih letih prejšnjega stoletja trdil, da je treba za poznavanje zgodovine Francije poznati zgodovino celotne Evrope.

35 O mojstrih in muzi migrantov z vzhodnega Jadrana. Kot je opazil že Andrej Vovko, je Gestrin v po- selitvenih valovih od 6. stoletja skušal slediti predvsem konkretnim življenjskim izkušnjam prišlekov. Na podlagi zbranega gradiva po različnih arhivih od Benetk do Barija nas namreč »uvede v vsakodnevne spore, pretepe, zmerjanja, zločine, sodbe in obsodbe« priseljencev, pri tem pa je še posebej natančen pri opisu njihov težav pri učenju novega jezika in iz tega izhajajočih nesporazumov z domačini. Poleg tega ga je zanimalo, zakaj so se odločili za selitev v italijanske dežele, v katerih jih je bilo največ, s čim so se preživljali in kaj so dosegli v novem okolju. Podobno kot njegovi italijanski in francoski kolegi je vzel v roke mikroskop oz. se osredotočil na neobičajne oz. nepričakovane poteke življenja slovanskih kmetov, trgovcev, obrnikov in sužnjev, ki so se iz različnih razlogov znašli v Benečiji, Emilii Romagni, Markah, Abrucih in Apuliji. Pri tem je opozarjal na intenzivnost obravnave in ne na razsežnost obravnavanega. Podobno kot Perry Anderson je namreč tudi on verjel, da je mikroskop namenjen gledanju majhnih stvari, za opazovanje zvezd pa potrebujemo druge instrumente. In prav to ga je vodilo tudi pri pričujoči rekonstrukciji dogajanja med drugo svetovno vojno v vaseh pod Krimom. V »bitki za Ig«60 na primer ima bralec občutek, da ga je avtor prestavil v središče dogajanja. Da se je znašel na nami- šljeni razgledni točki sredi partizanskih in italijanskih položajev, kar, mimogrede, močno spominja na odlomke iz pretresljivih razprav Martina Middlebrooka61 in Adama Hochschilda,62 ki sta do potankosti popisala dogajanje prvega dne ene največjih bitk v prvi svetovni vojni, bitke, ki je na britanski strani samo v prvi uri terjala okoli 20.000 življenj.63

Sklep

Če se za trenutek strinjamo, da je zgodovinopisje mogoče dojemati kot razumevanje in ne kot opisovanje preteklosti, da ga je mogoče razumeti tudi kot medij, s pomočjo katerega se lahko prestavimo v drug prostor in čas in se spo- znamo z drugimi kulturami,64 potem med Grafenauerjevim in Gestrinovim pojmovanjem historične reprezentacije ni bistvenih razlik. Prej nasprotno, pogosto

60 V sklepni bilanci med drugim postane jasno, da je v štirih letih vojne Ig »enajstkrat menjal gospodarja«, da je bilo občutno zmanjšano njegovo »moško prebivalstvo« in da sta bila oba gradova (Palmetov ižanski grad in gradič v Brestu) močno poškodovana ali celo docela požgana (Gestrin, Svet pod Krimom (2016), str. 295). 61 Middlebrook, First Day on the Somme. 62 Hochschild, July 1, 1916. 63 Nikoli prej in nikoli po tem ni v enem samem spopadu umrlo toliko britanskih vojakov. Nespametno odločitev za »zgodovinski preboj« v bitki na Sommi 1. 7. 1916 je odlično predstavil tudi Joe Sacco v svojem stripu The Great War. 64 Florescano, The Social Function of History, str. 43.

36 Ferdo Gestrin in Bogo Grafenauer: Kako pisati zgodovino? sta si stališča o tem, kaj je zgodovina, izposojala pri istih avtorjih, razlika je bila predvsem v njunem posredovanju teh spoznanj. Gestrin je Heglovo prepričanje, da nas zgodovina uči predvsem to, da se iz nje ni mogoče naučiti ničesar, omenil mimogrede, Grafenauer pa je to misel raztegnil skozi opis razvoja zgodovinopisja od Hegla do Agnes Heller, ki je menila, da nas zgodovina res ničesar ne more naučiti, lahko pa se s tem, ko se poglabljamo vanjo, naučimo veliko o sebi.65 In da je podobno razmišljal že Vico, ko je trdil, da lahko razumemo samo svet, ki smo ga ustvarili sami. Po drugi strani sta bila oba prepričana, da zgodovina res ne more biti preprosta učiteljica življenja, temveč jo je treba razumeti kot bolj ali manj neznano pokrajino, po kateri zgodovinarji nabirajo verodostojne podatke o preteklem življenju ljudi. Na prvi pogled gre za logično in ne pretirano zapleteno razmerje, toda takoj, ko ga skušamo podrobneje predstaviti, se naša razlaga razraste v sistem pojasnje- vanja posameznih elementov tega razmerja. Tega sta se, podobno kot že omenjeni mehiški kolega Florescano, zavedala tudi obravnavana profesorja. Skratka oba sta bila prepričana, da se mora zgodovinar pri svojem delu izogibati tistih, ki želijo zgodovino zamejiti v ozek in enoznačen okvir determinizma, pa naj so to marksisti, strukturalisti ali funkcionalisti. Da se mora izogibati razlagam, ki upoštevajo samo določene vzroke in pristransko izbrane posledice. Oba sta nasprotovala akademskim golobnjakom, ki s pretirano delitvijo zgodovine na najrazličnejša področja, polja, discipline in specializacije onemogočajo razumevanje družbenega razvoja določene sredine. Glede na to sta bila nezauplji- va do drobljenja zgodovinopisja na pretirano majhna, specializirana in izolirana področja. Še več, večkrat in ob najrazličnejših priložnostih sta se zavzemala za tesno zvezo med zgodovino vsakdanjega življenja, socialno, kulturno in politično zgodovino ter globinsko analizo struktur in razsežnosti moči. Tudi zato je predvsem pri Gestrinu mogoče zaznati močno naklonjenost histo- rični rekonstrukciji življenja ljudi ne glede na njihovo pomembnost, naklonjenost oz. ambicijo, da bi njihove biografije iztrgal iz krempljev prozaičnih enoznač- nih, predvsem pa ideoloških interpretacij. Pri obeh pa vedno znova naletimo na poudarjanje pomena metodologije, poznavanje razvoja zgodovinopisja v drugih delih sveta, znanje jezikov (Grafenauer) in natančno artikuliranje izsledkov raziskovalnega dela. Za nameček nista niti za trenutek skrivala prepričanja, da sta kritično zgodovinopisje in posledično, dobro poznavanje zgodovine, predpogoj za razumevanje razvoja posamezne družbe. Vse to in še več najdemo predvsem pri Grafenauerju oz. v njegovem predgovoru (Temeljni pojmi o zgodovini) k Svetovni zgodovini,66 v katerem je večkrat

65 Heller, Teorija istorije, predvsem poglavje Vrednosti u istoriografiji, str. 135–168. 66 Grafenauer, Temeljni pojmi.

37 O mojstrih in muzi poudaril, da ima vsaka doba »določene mite in tabuje« in da je zato še posebej treba preučevati družbo kot celoto. Pri tem se mu je zdela izredno pomembna vloga zgodovinarja, in to ne le pri odkrivanju virov in njihovi analizi, temveč predvsem pri razumevanju obravnavane problematike, kar seveda odločilno vpliva na oblikovanje končnega rezultata. Oba z Gestrinom sta interpretacijo razumela kot zrcalno sliko, ki nastane v »mediju« – zgodovinarju. Njemu sta pripisoval tudi vso odgovornost za trdnost izsledkov, ki da je odvisna od njegove metodološke zrelosti in tehnične spretnosti pri uporabi virov. O njunem razumevanju pomena historične interpretacije za širšo družbo pa morda največ pove prepričanje, ki sta ga deloma povzela po francoskih kolegih, in sicer, da je zgodovina znanost o človeški družbi. Vedno znova namreč opozarjata na dobro poznavanje preteklosti človeštva, pri čemer pa ju ne zanimajo ljudje sami na sebi, marveč konkretni ljudje, ljudje v določenem prostorskem in časovnem okvirju. Za pričujoči prispevek pa je verjetno najbolj zanimivo njuno opozarjanje na to, da posamezna doba oz. njena politična elita, določene tematizacije odobrava, omogoča, ali celo spodbu- ja, druge pa onemogoča. S tem sta želela opozoriti tudi na to, da ju ob vprašanju zgodovinarjeve druž- bene odgovornosti zanima tudi t. i. pojav »praznih predalov«, pojav, ki ga je pred iztekom prejšnjega stoletja v obrisih začrtal Aaron I. Gurevich,67 ko je želel ugotoviti stopnjo kritične samorefleksivnosti sovjetskih zgodovinarjev v času soci- alistične ureditve. Tudi sicer je to vprašanje postalo v času po 1991 nadvse pomembno. Zelo natančno se mu posvečajo zgodovinarji (ob drugih družboslovcih) v sredinah, ki preživljajo demokratično preobrazbo. Gurevichev primer je le eden od najbolj značilnih, obenem pa se je med prvimi, če ne celo prvi, vprašal: Zakaj zgodovinarji podobno kot pisatelji ob koncu »totalitarnega« režima niso iz svojih predalov potegnili kritičnih analiz obdobja, v katerem so živeli? Zakaj niso v tisk predložili prepovedanih tekstov, ki so se jim nabrali v času, ko niso smeli javno pisati tega, kar so hoteli? Ne nazadnje so bili njihovi sodobniki pisatelji v istem položaju, pa vendar so pri njih, kot ugotavlja Gurevich, teksti vzniknili iz skritih polic takoj, ko je bilo to mogoče. Zakaj? Zaradi samocenzure(!), si odgovarja in dodaja, da v bivši Sovjetski zvezi poleg Aleksandra Zimina (sam dodajam še Juri- ja Besmertnega) ni bilo skoraj nobenega zgodovinarja, ki ne bi bil predvsem žrtev lastnega strahu, danes pa krivdo vali na represivni režim. Če ne bi bilo njihovih sodobnikov – pa ne samo v Sovjetski zvezi – pisateljev, ki so ta strah premagali, bi bila ta trditev močno pretirana, tako pa je samo poenostavljena. Poenostavljena zato, ker zanemarja vprašanje zgodovinske distance (Grafena- uer), ki je pogoj za konsistentno (kritično ali režimsko) historično refleksijo dol- goročnih družbenih sprememb. Toda to je seveda lahko samo delno opravičilo,

67 Gurevich, The Double Responsibility, str. 65–83.

38 Ferdo Gestrin in Bogo Grafenauer: Kako pisati zgodovino? saj po drugi strani ugotavljamo, da so nekatera okolja, med katere zagotovo sodi tudi slovensko, med zgodovinarji, kot sta bila Gestrin in Grafenauer, vendarle imela avtorje, ki so (podobno kot njihovi kolegi v »svobodnem svetu«) ugotavljali, da je tudi marksizem zelo hitro »prodal kavzalnost za teleološko gledanje na človeški razvoj« (Grafenauer) ter da se »ideologizacija zgodovine in trezna selek- tivnost v odnosu do preteklosti oddaljujeta od marksizma in približujeta cerkve- nemu načinu mišljenja« in je zato »rušilna moč smiselne zgodovine … nevarna le statični, dogmatizirani pameti s togo in trajno izbranimi alternativami«.68 Če je Vodopivčev tekst v tem pogledu manj prelomen,69 nastal je namreč v relativno liberalnih osemdesetih, pa je Grafenauerjevo javno pisanje o mitih in tabujih politične volje v »železnih« sedemdesetih prav gotovo dovolj resen argument za našo trditev. Predvsem pa pritrjuje prepričanju, da sta Gestrin in Grafenauer že dve desetletji pred »prelomom« prvo nalogo zgodovinarjev videla v njihovem zavzemanju za to, da razumejo jezik časa, s katerim se ukvarjajo oz. da skušajo razvozlati njegov specifičen pomen. Na podoben način ju zaradi tega lahko približamo Eri- cu Hobsbawmu, predvsem pa njegovi trditvi, da »zgodovinarji na svoj predmet ne morejo in ne smejo gledati kot objektivni opazovalci in analitiki sub specie aeternitatis«.70 Skratka, podobno kot njuni tuji sodobniki, sta bila v svojih de- finicijah družbene odgovornosti zgodovinarja, oba prepričana, da ni nevtralne- ga odnosa do zgodovine. Skupaj z mnogimi tudi tukaj omenjenimi avtorji sta opozarjala na to, da strogo objektivno gledanje na preteklost povzroča izolacijo določenega zgodovinskega dogajanja, kar pa je v nasprotju z vsakokratno ži- vljenjsko prakso, ki nas uči, da se interpret preteklega dogajanja pri svojem delu nikoli ne sooča z golimi in enostavnimi dejstvi. Vsako zgodovinsko dogajanje je kot sestavni del celotnega družbenega razvoja že umeščeno v širši in splošnejši kontekst. Nekaj podobnega je pravzaprav ugotavljal že Johan Huizinga, ki je v svojih razmišljanjih o naravi historičnega vedenja vedno znova ponavljal, da posamezni človek postane historična enota šele preko svoje vpletenosti v življenje, na podlagi svojega verovanja, skozi svoj odnos do okolja, umeščenost v čas ter stik z drugimi ljudmi.71

68 Vodopivec, Poskus opredelitve razvoja slovenskega zgodovinopisja, str. 6–9. 69 S stališča kasnejše historiografske razprave predstavlja ta tekst vsestansko prelomnico v nacionalnem zgodovinopisju in ne le odsev politične klime. 70 Hobsbawm, The Historian, str. 62. 71 Huizinga, The Idea of History, str. 290.

39 O mojstrih in muzi

Literatura

Anderson, Perry: The Force of the Anomaly. London Review of Books 34, 2012, št. 8, str. 3–13. Berding, Helmut: Leopold von Ranke. Deutsche Historiker I (ur. Hans Ulrich Wehler). Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 1971. Braudel, Fernand: Zgodovina in različni pojmi časa. Luthar, Oto idr., Zgodovina historične misli. 2. zv. Druga izdaja. Ljubljana: Založba ZRC, 2016, str. 295–306. Florescano, Enrique: The Social Function of History. The Social Responsibility of the Historian (ur. François Bédarida). Providence/Oxford: Berghahn Books, 1994, str. 41–49. Gestrin, Ferdo: Bogo Grafenauer – sedemdesetletnik. Zgodovinski časopis 40, 1986, str. 141–143. Gestrin, Ferdo: Svet pod Krimom. Prva izdaja. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU/ ŠKUC, Studia Humanitatis, 1993. Gestrin, Ferdo: Zgodovina ne more biti učiteljica za tiste, ki je ne poznajo. Svobodna misel, 22. 4. 1994. Gestrin, Ferdo: Svet pod Krimom. Druga, prenovljena izdaja. Ljubljana: Založba ZRC, 2016. Grafenauer, Bogo: Zgodovinska kultura. Dejanje: revija za kulturo, gospodarstvo in politiko 3, 1940, str. 249–255. Grafenauer, Bogo: Problemi in naloge slovenskega zgodovinopisja v našem času. Zgodovinski ča- sopis 1, 1947, str. 11–30. Grafenauer, Bogo: Slovenska zgodovina v novih učbenikih. Zgodovinski časopis 2–3, 1948–1949, str. 240–243. Grafenauer, Bogo: Znanstveno delo Milka Kosa. Zgodovinski časopis 6–7, 1952–1953, str. 9–29. Grafenauer, Bogo: Pomen dela Franca Kosa v razvoju slovenskega zgodovinopisja. Zgodovinski časopis 8, 1954, str. 118–124. Grafenauer, Bogo: X. mednarodni kongres za zgodovinske vede. Naši razgledi 4, 10. 12. 1955, str. 566–567. Grafenauer, Bogo: Struktura in tehnika zgodovinske vede – Uvod v študij zgodovine. Ljubljana: Univerzitetna založba, 1960. Grafenauer, Bogo: Ob šestdesetletnici Frana Zwitterja. Zgodovinski časopis 19–20, 1965–1966, str. 7–14. Grafenauer, Bogo: Peti kongres zgodovinarjev Jugoslavije. Zgodovinski časopis 25, 1971, str. 115–117. Grafenauer, Bogo: Temeljni pojmi o zgodovini. Svetovna zgodovina (ur. Günther Böing idr.). Lju- bljana: Cankarjeva založba, 1976, str. XIII–LXIII. Grafenauer, Bogo: Ob štirih izdajah »Speransa«. Zgodovinski časopis 33, 1979, str. 559–565. Grafenauer, Bogo: XX. zborovanje slovenskih zgodovinarjev. Zgodovinski časopis 34, 1980, str. 469–474. Grafenauer, Bogo: Ob stoletnici slovenskega znanstvenega zgodovinopisja. Zgodovinski časopis 35, 1981, str. 15–27. Grafenauer, Bogo: Ob pisanju o slovenskem zgodovinopisju. Zgodovinski časopis 47, 1993, str. 117–129. Gurevich, Aaron I.: The Double Responsibility of the Historian. The Social Responsibility of the Historian (ur. François Bédarida). Providence/Oxford: Berghahn Books, 1994, str. 65–83. Heller, Agnes: Teorija istorije. Beograd: Rad, 1984. Hobsbawm, Eric J.: The Historian Between the Quest for the Universal and the Quest for Iden- tity. The Social Responsibility of the Historian (ur. François Bédarida). Providence/Oxford: Berghahn Books, 1994, str. 51–63. Hochschild, Adam: July 1, 1916. On the Great War. London: J. Cape, 2013, str. 3–9.

40 Ferdo Gestrin in Bogo Grafenauer: Kako pisati zgodovino?

Huizinga, Johan: The Idea of History. The Varieties of History (ur. Fritz Stern). New York: Vintage Books, 1973. Klopčič, France: Kritično o slovenskem zgodovinopisju. Ljubljana: DZS, 1977. Kos, Dušan: Prvih osemdeset let Ferda Gestrina. Zgodovinski časopis 50, 1996, str. 327–332. Kos, Milko: Periodizacija jugoslovenske istorije: a. Slovenska zgodovina. Jugoslovenski istoriski časopis 1, 1935, str. 313–322. Kos, Milko: Pregled slovenske historiografije. Jugoslovenski istoriski časopis 1, 1935, str. 8–21. Luthar, Oto: Med kronologijo in fikcijo. Strategije historičnega mišljenja. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1993. Luthar, Oto: Zgodovinski časopis in zgodovinopisje – prvih 45 let. Zgodovinski časopis 67, 2013, str. 506–509. Luthar, Oto: Mikrozgodovina smrti in upanja. Ferdo Gestrin in njegova razprava o “državljanski vojni” pod Krimom. Ferdo Gestrin: Svet pod Krimom. Ljubljana: Založba ZRC, 2016, str. 433–442. Melik, Vasilij: Ferdo Gestrin – šestdesetletnik. Zgodovinski časopis 30, 1976, str. 255–261. Middlebrook, Martin: The First Day on the Somme. July 6 1916. London: Penguin, 2006. Raulf, Ulrich: Ein Historiker im 20. Jahrhundert: Marc Bloch. Frankfurt am Main: Fischer, 1995. Sacco, Joe: The Great War: July 1, 1916: The first day of the Battle of the Somme: An illustrated panorama. With an Essay by Adam Hochschild. London: J. Cape, 2013. Simoniti, Vasko: Miroslav Bertoša, Zlikovci i prognanici. Socijalno razbojništvo u Istri u 17. i 18. stoljeću, Pula : Grozd, 1989, 254 strani. Zgodovinski časopis 44, 1990, str. 311–312. Simoniti, Vasko: O slovenskem zgodovinopisju 1945–1990 ali kako je na zgodovinopisje vplivalo staranje oblasti. Zgodovinski časopis 46, 1992, str. 387–394. Šumrada, Janez: Gospodarjenje neke slovenske družine konec 19. in v začetku 20. stoletja. Zgodo- vinski časopis 48, 1984, str. 171–177. Vodopivec, Peter: Adam Schaff, Geschichte und Wahrheit, Europa Verlag Wien/Frankfurt/Zürich 1970, 280 strani. Zgodovinski časopis 26, 1972, str. 418–421. Vodopivec, Peter: Poskus opredelitve razvoja slovenskega zgodovinopisja z vidika odnosa zgodovina–ideologija. Problemi 22, 1984, št. 12, str. 6–9. Voje, Ignacij: Ferdo Gestrin – šestdesetletnik. Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 24, 1976, str. 185–187. Voje, Ignacij: Ferdo Gestrin – sedemdesetletnik. Zgodovinski časopis 40, 1986, str. 479–485. Zwitter, Fran: Marc Bloch, Les caractères originaux de l’histoire rurale française. (Instituttet for Sammenlignende Kulturforskning. Serie B: Skrifter. XIX.) Oslo 1931. XVII + 261 str. Geo- grafski vestnik 9, 1933, str. 199–201. Zwitter, Fran: Sociologija in zgodovina. Ljubljana: Akademska založba, 1938. Zwitter, Fran: X. svetovni kongres za zgodovinske vede v Rimu. Zgodovinski časopis 9, 1955, str. 228–233. Zwitter, Fran: Drugi kongres zgodovinarjev Jugoslavije. Zgodovinski časopis 14, 1960, str. 222– 226. Zwitter, Fran: Bogo Grafenauer – šestdesetletnik. Zgodovinski časopis 30, 1976, str. 233–238.

41 O mojstrih in muzi

Summary Ferdo Gestrin and Bogo Grafenauer: How to Write History? Oto Luthar

Dealing with Ferdo Gestrin’s and Bogo Grafenauer’s works that testify to their command and understanding of the history and theory of historiography or, rather, their knowledge of modern methodological concepts, the author aims to highlight their common views while also pointing to the differences in their respective manners of presenting them. Furthermore, describing Gestrin’s and Grafenauer’s efforts at interdisciplinary research on the past, the author accentu- ates their insistence on recognizing the importance of historiography for the understanding of social development. In doing so, he demonstrates that both authors kept abreast of the development of historiography within the national, Yugoslav and international frameworks, concluding that Gestrin primarily imitated the example of French historiographers and Grafenauer also followed the debate in the German-speaking milieu. In his interpretations of Gestrin’s and Grafenauer’s views, the author draws particular attention to the differences in their respective presentations of their findings. While Grafenauer’s writing focuses on the current questions concerning the history of historiography, causality, attitude towards social sciences, etc., Gestrin’s understanding of the role and significance of historical interpretations during different historical periods needs to be reconstructed from his discussions on Slovene history from early capitalism onward. However, the most revealing on this subject are Gestrin’s papers presented at regular meetings of Slovene historians and the short introduction to his discussion on the resistance movement and collaboration in villages at the base of Mt. Krim. In addition to the above, the author stresses that both Gestrin and Grafenauer first acquainted themselves with the theoretical and methodological questions of historiography through the survey study “Slovenska historiografija” written by Milko Kos in the mid-1930s and the informative paper on new French historiography authored by Fran Zwitter within the framework of the journal Annales. Since the latter text was published in the bulletin Geografski vestnik, the author explicitly stresses that the majority of such writings were published in the review Zgodovinski časopis until the early 1990s. The sheer variety of contributions in the above mentioned review makes it clear that both historians based their respective understanding of social responsibility on the conviction that there is no such thing as a neutral stance toward history. Quite to the contrary, just as their colleagues from France, Italy, Germany and Austria, whom they emulated, both Gestrin and Grafenauer emphasized that a strictly objective view of the past pulls a given historical development into iso-

42 Ferdo Gestrin in Bogo Grafenauer: Kako pisati zgodovino? lation. By that, they wanted to further reiterate that each and every event in the past may only be taken as an integral part of wider social development. And finally, based on a comparison of both historians’ complete bibliogra- phies, the author argues that Gestrin’s interest extended from medieval and early modern cities, regions, and periods to the micro-history of individual social groups he followed through longer periods of time (the example of migrations in the northern and central Adriatic), while Grafenauer exhibited a consistent interest in the history of ideas, the history of historiography, and the language of material sources. The latter is particularly the case for his preparation of the survey study on agrarian industries.

43 Marta Verginella Slovensko-francoske zgodovinopisne kontaminacije: Od Grafenauerjeve teorije do Gestrinove prakse

VERGINELLA, Marta, dr., red. prof., Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, SI – 1000 Ljubljana, Aškerčeva 2, marta.verginella@ guest.arnes.si

Slovensko-francoske zgodovinopisne kontaminacije. Od Grafenauerjeve teorije do Gestrinove prakse Članek obravnava posamezne vidike vpliva francoske šole Annalov na delo Boga Grafenauerja in Ferda Gestrina. Analizira oblike zgodovinopisne kontaminacije, prepletanja in prevzetih primerov v njunih zgodovinopisnih teoretičnih razpravah in nasploh objavah v času po letu 1947.

Ključne besede: Bogo Grafenauer, Ferdo Gestrin, analovsko zgodovinopisje, slovensko zgodovinopisje, Marc Bloch

VERGINELLA, Marta, PhD, Full Professor, University of Ljubljana, Faculty of Arts, Department of History, SI – 1000 Ljubljana, Aškerčeva 2, marta.vergi- [email protected]

Slovene-French Historiographical Contaminations. From Grafenauer’s Theory to Gestrin’s Practice The article deals with individual aspects of influence of the French Annales school on Bogo Grafenauer’s and Ferdo Gestrin’s work. It analyses forms of historiographical contaminations, intertwinements, and adopted examples appearing in theoretical historical treatises by both Slovene historians and in their public deliberations between 1947 and the 1990s.

Key words: Bogo Grafenauer, Ferdo Gestrin, Annales school, slovene historiography, Marc Bloch

44 Slovensko-francoske zgodovinopisne kontaminacije

Privlačnost francoskih Analov

V prvi številki Zgodovinskega časopisa iz leta 1947, revije, ki je v naslednjih desetletjih postala vodilna na slovenskem zgodovinopisnem prizorišču, je ure- dništvo nakazalo okvir delovanja slovenskega zgodovinopisja v novem, povojnem času. V njej je skladno s političnimi in ideološkimi spremembami novega režima potrdilo zavezanost dialektičnemu in historičnemu materializmu.1 Vendar, če uvod preberemo in analiziramo skupaj z razpravo Boga Grafenauerja, ki je izšla v isti številki z naslovom Problemi in naloge slovenskega zgodovinopisja v našem času,2 ugotovimo, da je bilo takrat določenih kar nekaj metodoloških in epistemoloških nastavkov, ki so v nadaljevanju dopustili slovenskemu zgodovinopisju iskanje zgledov tudi zunaj marksističnih teoretskih okvirov in še posebej pri francoskem analovskem zgodovinopisju.3 Slovenski medievist v zgoraj omenjeni razpravi meni, da je ena od poglavitnih nalog slovenskega zgodovinopisja odmik od »nemškega zgodovinopisja in njegove metode, ki daleč preveč precenjuje vlogo države in političnega življenja v celotnem zgodovinskem razvoju, in da je bilo spričo tega tudi delo našega zgodovinopisja v veliki meri odsev tujega, samo prenesenega, koncepta, ne pa da bi v vsem zrastlo iz domače problematike, ne da bi bilo v resnici v vsakem pogledu naša lastna, domača veda«.4 Odmik naj bi se dogodil v smeri zgodovinskega materializma in novega zgodovinopisnega težišča, ki naj bi poleg gospodarske in družbene zgodovine odprlo pot zgodovini slovenskih ljudskih množic, predvsem pa življenju »slovenskega ljudstva«. Z opustitvijo faktografske zgodovine je Grafenauer napovedal konec tradiciji utapljanja v detajle politične in cerkvene zgodovine. Novi čas in prelomni izzivi, ki se jim zgodovinarji niso mogli – in če sodimo po tej prvi številki Zgodovinskega časopisa tudi niso hoteli – izogniti,

1 Uredništvo, Obračun in program, str. 9. Marxovo in Engelsovo pojmovanje zgodovinskega do- gnanja ima Grafenauer za prelomno in kot takega tudi za referenčno (Grafenauer, Struktura in tehnika, str. 5). O naravi njegove obrambe marksističnega zgodovinopisja gl. Luthar, Med kronologijo in fikcijo, str. 170–173. Gl. tudi Luthar, Moč in odgovornost, str. 173–174. 2 Grafenauer, Problemi in naloge. Gre za nastopno predavanje, ki ga je Bogo Grafenauer imel kot docent 7. decembra 1946 na Univerzi v Ljubljani. 3 Luthar, Med Kronologijo in fikcijo, str. 174. Po Lutharju Grafenauerjevega marksizma ne gre enačiti z neomarksističnimi izhodišči drugih slovenskih zgodovinarjev. Leta 1987 je v uvodu ob ponatisu člankov o slovenskem narodnem vprašanju zapisal: »Zgodovinski način mišljenja je pač namerjen v spoznavanje konkretnih, enkratnih stvari samih na sebi in ob njihovi analizi sami išče zakonitosti njihovega nastajanja in obnašanja, pri vsem tem pa se brani podob, ki jih vsiljujejo kakršnikoli racionalizmi in ideologije. Sprejema jih (enako kot sociološke teorije) le kot opozorila na možnost, ki jo treba preizkusiti, ne pa kot kakršenkoli dokaz za resničnost.« (Grafenauer, Slovensko narodno vprašanje, str. 6). 4 Grafenauer, Problemi in naloge, str. 22.

45 O mojstrih in muzi so po njegovem zahtevali zavrnitev »formulacij meščanske historiografije«5 in odmik od preveč lokalističnega in zato tudi provincialno naravnanega zgodovinopisja, ki je predolgo delovalo kot privesek »avstrijske historiografije s slovenskim predznakom«.6 Grafenauerjeva razprava je s svojo programsko naravnanostjo suvereno nakazala možnosti in izzive novih zgodovinopisnih poti, istočasno pa potrdila nujo, da se slovensko zgodovinopisje preusmeri od zunanjih manifestacij življenja slovenskega naroda k samemu življenju.7 Kajti vsakdanje življenje slovenskega ljudstva je bilo po njegovem premalo poznano in raziskano. Če se je zgodovinopisje moralo postaviti na stran ljudstva in v podporo njegovi borbi, je bilo tudi dolžno »dajati vsak dan trdne, znanstvene temelje. V tem je prav za prav poglavitni namen zgodovinarjevega iskanja resnice«.8 Iz posameznih premis prej omenjene razprave izhaja, da je Grafenauer poznal in delno tudi prevzemal analovski koncept zgodovine oziroma da se je oprl na tisti del francoskega sociološkega zgodovinopisja,9 ki je predhodil analovce. Z njim se je seznanil pri seminarju Frana Zwittra. Slednji se je v letih 1930–1932 študijsko izpopolnjeval v Parizu, kjer se je spoznal s takratnimi vodilnimi francoskimi zgodovinopisnimi in sociološkimi usmeritvami, ki jih je po vrnitvi v Ljubljano posredoval tudi svojim študentom.10 Pri opredeljevanju zgodovinarjevega dela se je Grafenauer zavzemal za poglede, sorodne tistim, ki sta jih v dvajsetih in tridesetih letih zagovarjala Marc Bloch in Lucien Febvre, pobudnika »revolucije v francoskem zgodovinopisju«.11 Čeprav še zdaleč ni stopil na tako eksperimentalna tla, kot so bila tista, ki sta jih predlagala zagovornika »science qui si fait«, to je zgodovinopisja, ki se je poskušalo približati laboratorijskim znanostim in bilo željno eksperimentiranja.12 Njegovo bližino z analovsko usmeritvijo se da opaziti predvsem v priznavanju primata, ki naj bi ga v raziskovanju zgodovine imelo življenje oziroma človek. Prav glede slednjega in tudi nekaterih drugih metodoloških in epistemoloških vprašanj, ki zadevajo raziskovanje zgodovinskih dejstev, se je tako približal

5 Ibidem, str. 20. 6 Uredništvo, Obračun in program, str. 7. 7 Grafenauer, Problemi in naloge, str. 22. 8 Ibidem, str. 26. 9 Grafenauer, Zgodovinska kultura, str. 249, v opombi članka, ki je izšel leta 1940, omenja Intro- duction aux études historiques Langloisa in Seignobosja in Materialisme historique et interpretations economique de l'histoire ter Science et philosophie d'histoire Henrija Seeja. Za podatek se zahvaljujem prof. Petru Vodopivcu. 10 Mihelič, Bogo Grafenauer, str. 20. Glej tudi Grafenauer, Ob šestdesetletnici Frana Zwitterja, str. 11. 11 Burke, Revolucija v francoskem zgodovinopisju, str. 12. 12 Pitocco, Una storia viva, str. IX–X; Febvre, Boj za zgodovino, str. 19–44.

46 Slovensko-francoske zgodovinopisne kontaminacije

Blochovim tezam, da bi lahko bolj kot o zgodovinopisnih kontaminacijah med francosko analovsko šolo in po drugi svetovni vojni vodilnim slovenskim zgodovinarjem, kar je Grafenauer nedvomno bil, govorili o oblikah in razlogih Gra- fenauerjevega dolgotrajnega zgodovinopisnega »druženja« z Blochom, in to tudi v času (v šestdesetih in sedemdesetih letih), ko je Blocha tako v francoskem in zahodnem zgodovinopisju zasenčil Braudelov zgodovinopisni val.13 Marc Bloch je sicer umrl 16. junija 1944, potem ko ga je kot pripadnika francoskega odporništva aretiral Gestapo in ga po treh mesecih mučenja usmrtil v Saint-Didier-de Formans v bližini Lyona skupaj z 29 francoskimi partizani. Kot je znano, se slovenski in francoski zgodovinar nista v živo nikoli srečala, za razliko od Ferda Gestrina in Fernanda Braudela, ki sta se spoznala in tudi sodelovala.14 Toda odsotnost osebnega kontakta še zdaleč ni bila prepreka, ki bi Grafena- uerju preprečila, da bi v Blochu našel svojega zgodovinopisnega očeta oziroma vsaj pomembno in zanesljivo zgodovinopisno referenco.15 Francoski medievist je namreč med najbolj citiranimi avtorji v Grafenauerjevih zgodovinopisno teoretskih razpravah. Slovenski zgodovinar navaja še posebej pogosto njegovo delo Apologija zgodovine ali zgodovinarjev poklic, ki je izšlo posthumno leta 1949,16 na pobudo Luciena Febvra, zgodovinarja, s katerim je Bloch delil izkušnjo pou- čevanja na univerzi v Strasbourgu in leta 1929 ustanovil revijo Annales d'histoire économique et sociale, ki se je leta 1946 preimenovala v Annales: économie, sociétés, civilisations. Čeprav je bila na revijo v Sloveniji pred drugo svetovno vojno naročena Melita Pivec Stele, se je z njo Grafenauer seznanil šele med svojim bivanjem v Parizu leta 1946. Takrat sta si s Franom Zwittrom kupila vsak svoj komplet pri založbi Armand Colin.17 Od leta 1950 je bila na njo naročena tudi knjižnica Univerze v Ljubljani.

13 Pitocco, Una storia viva, str. XII. Pitocco ugotavlja, da je bil Bloch kljub založniškemu uspehu Apologije nevpliven za povojne analovske zgodovinopisne orientacije, kar naj bi bilo še posebej vidno ob ponatisu Apologije leta 1974, v kateri je Georges Duby kot njen urednik ugotavljal za- staranost dela (Duby, Préface, str. 13). Novo ovrednotenje Blochove razprave se je začelo šele s ponatisom tretje izdaje leta 1993, tudi po zaslugi Jacquesa Le Goffa, ki je v predgovoru priznal nujo, da se mora zgodovinopisje vrniti k očetu Analov. Dumoulin, Marc Bloch, str. 24–25, ugotavlja, da se je ovrednotenje Apologije in Blocha začelo leta 1983. 14 Ferdo Gestrin se je leta 1961 izpolnjeval na École des Hautes Etudes en Sciences Sociales pri Fernandu Braudelu. Leto kasneje je v reviji Annales objavil študijo o gospodarstvu in družbi na Slovenskem v 16. stoletju (Gestrin, Économie et société, str. 663–690), ki je istega leta v sloven- ščini izšla tudi v Zgodovinskem časopisu. Gestrin je pri raziskovanju gospodarske in socialne zgodovine jadranskega prostora upošteval analovske koncepte, ni pa z njimi osmislil svojih, sicer redkih zgodovinopisnih refleksij, kar je počel Grafenauer. 15 Grafenauer, Struktura in tehnika, str. 19, ima Blocha za enega »največjih« zgodovinarjev prve polovice 20. stoletja. 16 V slovenskem prevodu je Apologija zgodovine ali zgodovinarjev poklic izšla šele leta 1996 pri Studia humanitatis. 17 Grafenauer, Ob pisanju o slovenskem zgodovinopisju, str. 124.

47 O mojstrih in muzi

Manj verjetno je, da se je Grafenauer navdušil za bolj radikalne zgodovinopisne poglede, ki jih je Bloch denimo zagovarjal v knjigi Les Rois Thaumaturges, objavljeni leta 1924.18 V monografiji, ki je nastala kot doktorsko delo, se je francoski avtor poglobil v »religiozno psihologijo« in s takrat neobičajno tematsko in metodološko zgodovinopisno širino oral ledino historični antropologiji. Še več, z njo je poskrbel za njen ustanovni akt.19 Študijo o kraljevem dotiku je Bloch razumel kot pomemben prispevek k politični zgodovini Evrope, Peter Burke pa jo je skoraj sedemdeset let kasneje razglasil za »pionirski prispevek k temu, kar danes imenujemo zgodovina mentalitet«.20 V njej so vidni vsi zametki problemskega in komparativnega zgodovinopisnega pristopa, ki ga je Bloch začel uveljavljati na povsem nekonvencionalni način. Njegovo vztrajanje pri interdisciplinarnosti in pri odločnem odmiku od pozitivističnega poveličevanja dogodka v korist glo- bin zgodovinskega dogajanja, je nadaljeval pri preučevanju fevdalizma kot tudi francoskih agrarnih struktur,21 temah, ki so medtem pritegnile Grafenauerjevo pozornost, a kot je razvidno iz pregleda njegovih navajanj vsekakor v manjši meri kot Blochovo utemeljevanje zgodovinopisnega početja v Apologiji zgodovine ali zgodovinarjev poklic.22 Problemski pristop, na katerega sta prisegala Bloch in Febvre, je postal osnova tudi za slovenskega medievista. Z njim je utemeljeval kompatibilnost analovskega pristopa in marksističnih koncepcij zgodovinjenja. V razpravi Problemi in naloge slovenskega zgodovinopisja v našem času je zapisal, da je prepoznavanje in analiziranje notranje povezanosti vseh zgodovinskih komponent zgodovinskega razvoja skladno le s preučevanjem »problemov« in z nujnim prestopom »od osamljenega preučevanja k primerjalni zgodovini«.23 Ko je v uvodu ob ponatisu člankov iz obdobja 1938–1945 v knjigi Slovensko narodno vprašanje in slovenski zgodovinski položaj leta 1987 poskušal utemeljiti svoja zgodnja razmišljanja, je omenil zgled Blocha in poudaril, »da je vélika družbena funkcija zgodovine in zgodovinskega mišljenja kritično presojanje in konkretna analiza konkretnega življenja in sprememb. Saj je zgodovina veda o spreminjanju sveta, ne o nespre-

18 Bloch, Les Rois thaumaturges. Bloch je osvetlitev kraljevega dotika postavil v analitični soj politično zgodovinskih, psiholoških in antropoloških študi. Gl. Burke, Revolucija v francoskem zgodovinopisju, str. 23–26. 19 Pitocco, Una storia viva, str. XIX–XX. 20 Burke, Revolucija v francoskem zgodovinopisju, str. 25. Tega dela, ki velja za višek Blochove erudicije in zgodovinopisne naracije, Grafenauer v svojih delih ne citira. Ko Grafenauer poudarja pomen komparativnega pristopa, ostaja v varnem objemu materialnega sveta. Prehod s površine v globine ne seže v tiste plasti človekovega delovanja, ki jih je Bloch nakazal v svojem zadnjem poglavju Apologije, v katerem je (str. 162) zgodovinska dejstva proglasil tudi za psiho- loška dejstva. 21 Bloch, La Société féodale; isti, Les Caractères originaux. 22 Bloch, Apologija, str. 49–53. 23 Grafenauer, Problemi in naloge, str. 6.

48 Slovensko-francoske zgodovinopisne kontaminacije menljivih zakonih družbenega stanja in razkroja (že Marx je zapisal, da takšnih 'zakonov' ni). Pa tudi vzrokov nimam za spreminjanje tega načina mišljenja«.24 Za Grafenauerja je bilo »objektivno le tisto zgodovinopisje, ki se ne zadovolji z ugotovitvijo 'gospodujočih teženj', ki ne išče karakteristike 'človeka' kot takega, marveč ki razkroji v svoji analizi človeško družino v njene razredne sestavine«.25 Menil je, da je pri zgodovinopisnem proučevanju družbe potrebno poleg Marxa in Lenina upoštevati tudi Blochovo delo Les Caractères originaux de l'histoire rurale française, ki je izšlo leta 1931 v Parizu.26 V petdesetih in šestdesetih letih je ugotavljanje »notranje povezanosti vseh strani preteklosti, notranje zgodovinske zakonitosti posameznih zgodovinskih obdobij« vodilo Grafenauerja od marksističnih postavk zgodovinopisnega raziskovanja k analovskim zgodovinopisnim konceptom in prijemom. Še več. Spodbudi- lo ga je, da se je na začetku šestdesetih let odločno postavil na stran analovskega zgodovinopisja in da je v njem prepoznal čedalje bolj referenčno zgodovinopisno usmeritev, tudi »zaradi večje dosežene globinske ravni« v primerjavi z veliko sovjetsko Vsemirnajo istorijo. III iz leta 1957.27 Trditev zapisana v delu Struktura in tehnika zgodovinske vede (1960), ki ga je začel sestavljati za predavateljske in pedagoške potrebe predmeta Uvod v študij zgodovine že leta 1947,28 ko je postal docent na Univerzi v Ljubljani, ni malenkostna. Med drugim potrjuje utemelje- nost Lutharjeve teze, da Grafenauerjeva opredelitev »za marksistično koncepcijo zgodovinske vede, dopolnjeno s principi sociološkega zgodovinopisja, namreč ne sledi trenutno aktualnim ideološkim paradigmam, temveč lastnemu razumevanju razvoja historiografije.«29

Vzor Apologije zgodovine

Grafenauerjev učbenik Struktura in tehnika zgodovinske vede je generacije študentov in študentk seznanil s potjo, ki jo je zgodovinopisje prehodilo od antike do sodobnosti. Približal jim je zgodovinopisna metodološka vprašanja, raznoli- kost pristopov in specifiko posameznih virov, predvsem pa jih je opremil z mednarodno pomembnimi zgodovinopisnimi referencami. Na njegovi osnovi lahko danes detektiramo avtorjevo zgodovinopisno topografijo in vzore, ki jih je po-

24 Grafenauer, Slovensko narodno vprašanje, str. 9. 25 Grafenauer, Problemi in naloge, str. 29. 26 O Marxovem prispevku k zgodovinski znanosti in francoski analovski šoli gl. Prunk, Bogo Gra- fenauer, str. 116. 27 Grafenauer, Struktura in tehnika zgodovinske vede (1960), str. 7. 28 O dopolnjevanju in dograjevanju skripte Uvod v študij zgodovine (1948), ki je prerasla v monografijo Struktura in tehnika zgodovinske vede (1960) in njenih dveh ponatisih (1973, 1980), gl. Mihelič, Bogo Grafenauer, str. 25. 29 Luthar, Med kronologijo in fikcijo, str. 173–174.

49 O mojstrih in muzi nujal kolegom in študentom. Podobno lahko izmerimo domet njegove teoretsko zgodovinopisne dediščine v slovenskih zgodovinarskih vrstah od petdesetih let naprej. V pogostosti ali odsotnosti vsebinskih in metodoloških navajanj se izostri njegova zgodovinopisna orientiranost, pokaže se tudi njegova bližina s predvoj- nim in povojnim francoskim zgodovinopisjem, tako s prvo kot z drugo generacijo analovskih zgodovinarjev, in na sploh s klasiki svetovnega zgodovinopisja. Iz učbenika Struktura in tehnika zgodovinske vede je črpal posamezne argu- mentacije in konceptualizacije tudi ob razpravljanjih o slovenskem zgodovinopisju in iskanju odgovorov na odprta in najbolj pekoča vprašanja v slovenskem zgodovinopisju. K njemu se je vračal v svojih zadnjih polemičnih odzivih, denimo v odgovoru Vasku Simonitiju leta 1993.30 Struktura in tehnika zgodovinske vede je za Grafenauerja postala zgodovinopisno teoretsko sidrišče. Prav zato velja ugotoviti, na katerih mestih se je v tem delu skliceval na analovsko zgodovinopisje in še posebej na Marca Blocha ter njegovo Apologijo zgodovine ali zgodovinarjev poklic. Sistematičen pretres njegovih navajanj pokaže, da je nekatere teoretične opredelitve povzel tudi po Henriju-Irénée Marrouju in njegovi knjigi De la conoissance historique iz leta 1954.31 Na primer, ko je opredelil zgodovino kot »spoznanje preteklosti človeštva«.32 Podobno je upošteval Morazéja, na katerega se je sicer skliceval še posebej pri obravnavi vprašanj gospodarsko zgodovinskega značaja.33 In četudi je na nekaterih mestih omenjal Luciena Febvra, je svoje delo oblikoval predvsem v tihem dialogu z Blochovo Apologijo. Narativne izbire francoskega medievista, njegovo briljantno argumentiranje in povezovanje, teoretski prebliski, vijugasto obravnavanje zgodovinopisnih vsebin, duhovite in neobičajne kontekstualizacije metodoloških prijemov so bili daleč od sloga, ki ga je slovenski zgodovinar izbral v svoji predanosti didaktičnim potrebam in sistematični predstavitvi vsebin, za kar je učbenik tudi sestavil. Zato pa so mu bili bližji osnovni metodološki poudarki in epistemološke premise očeta Analov. V poudarjanju antropomorfne značilnosti zgodovine je podobno kot on tudi sam menil, da je človek predmet zgodovinopisnega raziskovanja oziroma da zgodovina kliče po preučevanju ljudi in medčloveških odnosov. Grafenauer ni prevzel Blochove sočne metafore o zgodovinarju kot »ljudožercu iz pravljice«, ki ple- ni tam, kjer »zavoha človeško meso«.34 V njegovi obravnavi bi delovala preveč provokativno, za slovenske razmere zgodovinopisno bogokletno. Akademsko

30 Simoniti, O slovenskem zgodovinopisju, str. 387–394; Grafenauer, Ob pisanju o slovenskem zgodovinopisju, str. 117–129. 31 Marrou, De la connaissance historique. 32 Ibidem; Grafenauer, Struktura in tehnika, str. 8. 33 Morazé, Introduction à l'histoire èconomique; Grafenauer, Struktura in tehnika, str. 33, tudi str. 133–134. 34 Bloch, Apologija, str. 57.

50 Slovensko-francoske zgodovinopisne kontaminacije okolje, v katerem je deloval, je vsaj formalno prisegalo na principe historične- ga materializma in ni bilo vajeno niti voljno tolikšne intelektualne sproščenosti, kot si jo je lahko privoščil Bloch, ko je zgodovinarjem svetoval, naj zagrizejo v meso in kri nekdanjih zgodovinskih akterjev. Slovenskemu zgodovinarju je v tem oziru bila prikladnejša Berrova opredelitev zgodovine kot »znanosti o človeški družbi«,35 zato je tudi pri nadaljnjem pojasnjevanju zgodovinarjevega početja zapisal, da: »Zgodovinarja seveda ne zanimajo ljudje sami na sebi – kakor prirodo- slovca ali zdravnika – marveč le konkretni ljudje, ljudje v določenem krajevnem in časovnem okviru«.36 Z Blochom se je v srži strinjal tudi glede obravnave virov,37 saj je menil, da ne morejo spregovoriti kar tako, kar pomeni brez zgodovinarjeve razlage: »Viri namreč ne govorijo sami, marveč le takrat, kadar jim zgodovinar zna postavljati vprašanja«.38 Tudi po njegovem mnenju posamičnega zgodovinskega vprašanja ni mogoče reševati le s pomočjo ene same vrste virov,39 pri čemer mu je pritrjeval Blochov zapis, da bi bila »utvara, če bi mislili, da vsakemu vprašanju ustreza samo ena vrsta dokumentov posebej za tako rabo«.40 Iskanje in odbiranje virov je sestavni del zgodovinarjevega dela,41 in glede tega obveznega zgodovinarjevega početja sta bila slovenski in francoski medievist v polnem sozvočju. Podobna uglašenost se ponovi na mestu, kjer Grafenauer ovrže slepo pozi- tivistično zaupanje v vir in v zgodovinarju prepozna posrednika ter razlagalca zgodovinskih dejstev: »Nobeno zgodovinsko delo ne kaže zgodovinskega dogajanja neposredno, marveč vselej le zrcalno sliko skozi 'medij' zgodovinarja«.42 Pri utemeljevanju te svoje zgodovinopisne drže izrecno pove, da se navezuje na francosko sociološko zgodovinopisje, ki se je izoblikovalo okrog časopisa Annales in njegovih ustanoviteljev, Blocha in Febvra. Francosko šolo Annales Grafenauer predstavi kot šolo, ki je »zavestno prešla od pozitivistične teorije faktorjev k celostnemu pojmovanju zgodovinskega procesa in človeka v njem s težiščem na

35 Grafenauer, Struktura in tehnika, str. 7. Henri Berr, glavni ustanovitelj in urednik Revue de synthèse historique, se je v svojih delih La synthèse en histoire (1911) in Histoire traditionelle et synthèse historique (1921) ukvarjal z zgodovinopisnimi metodološkimi vprašanji in je podpiral zbližanje med zgodovinopisjem in družboslovnimi vedami. 36 Grafenauer, Struktura in tehnika, str. 9. 37 Bloch, Apologija, str. 74. Na nekaterih mestih velja opozoriti, da so bili Blochovi pogledi glede virov preradikalni, da bi jim Grafenauer sledil, na primer glede enačenja ustnih in pisnih virov ali pa glede nezanesljivosti neposrednega opazovanja: »V resnici je namreč neposredno opazovanje domala navadno slepilo: vsaj tedaj, ko se opazovalčevo obzorje majčkeno razširi. Vsak zbir videnih stvari je v več kot polovici sestavljen iz stvari, ki so jih videli drugi«. Prav tam. 38 Grafenauer, Struktura in tehnika, str. 19. 39 Ibidem, str. 19. 40 Bloch, Apologija, str. 84. 41 Grafenauer, Struktura in tehnika, str. 22. 42 Ibidem, str. 21.

51 O mojstrih in muzi socialnem razvoju ter od pozitivistične metodologije ugotavljanja dejstev (Lan- glois-Seignobos) k analizi zgodovinskih pojavov in njihovih vzročnih zvez. Ta šola gleda nalogo zgodovine 'v spoznanju, razlagi in pojasnitvi človeških družb, vzetih kot celot', pri čemer je individualnost posameznika določena po družbi, t.j. po svojem človeškem in prirodnem okolju (L. Febvre, Annales III, 1953, 514)«.43 Gre za ugotovitve, h katerim se bo Grafenauer pogosto vračal ob svojem pojasnjevanju zgodovinarjevega dela in poslanstva. Postavil si jih bo za vodilo lastnemu zgodovinopisnemu preučevanju: »Temelj končne ocene vrednosti podatkov virov je – kako pri vsej tehniki zgodovinarjevega dela – primerjanje skladnosti ali razlik virov med seboj in novih podatkov virov z že znanimi zgodovinskimi dejstvi. Pri tem se giblje zgodovinar pri kritiki podatkov zgodovinskih virov, kakor dobro pravi Marc Bloch (Apologie, 55) med dvema skrajnostma: med podobno- stjo, ki opravičuje, in ono, ki jemlje vrednost; viru ali zgodovinskemu podat- ku namreč ne jemlje pomena samo prevelika razlika njegove oblike ali vsebine od vsega, kar je znano o okviru tega podatka, marveč prav tako tudi prevelika podobnost«.44 Če se je slovenski zgodovinar pri obravnavi splošne zgodovinske terminologije lotil tematizacije vprašanja zgodovinske resnice širše, kot je to počel Bloch v Apologiji, je pri problematiziranju zgodovinske kritike ostajal znotraj okvirov njegovega zgleda.45 Podobno je ravnal tudi, ko je utemeljil povezanost med sedanjostjo in preteklostjo. Temu temeljnemu epistemološkemu in metodološkemu vprašanju se je francoski zgodovinar namreč posvetil že v prvem poglavju Apo- logije, čeprav se je k tematizaciji tega razmerja vrnil še nekajkrat v nadaljevanju knjige. Blochov zagovor solidarnosti med obdobji je dejansko najizrazitejša rdeča nit Apologije, ki raste iz globokega prepričanja, da »vezi razumevanja« med preteklostjo in sedanjostjo »v resnici potekajo v obe smeri. Nerazumevanje sedanjosti usodno zraste iz nepoznavanja preteklosti. Nič manj pa niso ničevi poskusi razumevanja preteklosti, če nič ne vemo o sedanjosti«.46 Spoznanje o tesni povezanosti med preteklostjo in sodobnostjo je delila celotna prva generacija analovcev.47 Podobnega prepričanja je bila tudi generacija analovcev, ki je na čelo revije prišla po koncu druge svetovne vojne. Takrat so osrčje uredniškega odbora Analov sestavljali poleg Febvra in Marazeja, tudi Braudel in Friedman, zgodovinarji, ki so našli mesto v Grafenauerjevem bibliografskem seznamu, a še zdaleč ne s tako pogostostjo in naklonjenostjo kot Bloch.

43 Ibidem, str. 133. 44 Ibidem, str. 443. 45 Ibidem, str. 435. »Pomembna ostaja preiskava besednega zaklada posameznih dob, kajti besede ostanejo iste, zamenjujejo pa svoj pomen«. Gl. podpoglavje o nomenklaturi, še posebej Bloch, Apologija, str. 141. 46 Grafenauer, Struktura in tehnika, str. 69. 47 Dosse, New History in France, str. 42.

52 Slovensko-francoske zgodovinopisne kontaminacije

Obravnavi odnosa med preteklostjo in sedanjostjo se je Grafenauer posvetil na samem začetku dela Struktura in tehnika zgodovinske vede, ko je v prvem poglavju, naslovljenem Temeljni pojmi, poudaril njegovo dvosmernost. Trdil je, »da ne koristi le poznavanje preteklosti pri razumevanju mlajših zgodovinskih stopenj razvoja, marveč tudi obratno«.48 K neogibni prepletenosti med sodobnostjo in preteklostjo se je vrnil leta 1979 v Uvodu v Svetovno zgodovino, ko je svojo razlago sklenil v Blochovem slogu: »Zgodovina je torej očitno ena sama [ležeče avtor], splošna. […] Od zgodovine ni mogoče ločiti niti prazgodovine, niti najnovejših obdobij. Same zase ni mogoče spoznavati niti preteklosti, niti sedanjosti«.49 Poznavanje starejših obdobji in procesov je olajševalo raziskovanje sodobne zgodovine, kajti mlajše zgodovinske razmere so bile odvisne od starej- ših in »vsebujejo še vedno v večji ali manjši meri nekatere oblike njihove dedi- ščine«. Pri svojem argumentiranju je tudi na tem mestu sledil Blochovi tezi in zapisal, da: »Zgodovinar, ki ne razume sveta okrog sebe in ga ne zna analizirati, bo vsaj pomanjkljivo razumel tudi starejša, pretekla obdobja«.50 Tezo o vzajemni odvisnosti med sodobnostjo in preteklostjo je podkrepil z omembo Blochovega dela L'étrange défait in njegovega angažiranega ter zgodovinopisno prodorne- ga ukvarjanja s sodobno zgodovino.51 Še več, omenjeno knjigo francoskega medievista je proglasil za enega »najboljših primerov za razumevanje najnovejših struktur, ki jih je analiziral določen zgodovinski um«.52 Čeprav se je Grafenauer v svoji akademski karieri ukvarjal pretežno s sre- dnjeveško zgodovino, so ga vseskozi zanimala vprašanja, ki so zadevala status zgodovine v družbi in podobno je bil občutljiv tudi za obravnavanje sodobne zgodovine.53 V Predgovoru k Zgodovini Slovencev si je privoščil pripombo na račun zgodovinjenja sodobne zgodovine, iz katere je razvidno, kako kritično je ocenjeval pisanje tistih, ki so se ukvarjali z najsodobnejšim obdobjem: »Prav raziskovanje treh desetletij socialistične graditve v povojni zgodovini je šele v povojih. Do danes še ni niti celovitega faktografskega pregleda tega obdobja, kaj šele pregleda, v katerem bi bila zastavljena globinska zgodovinska analiza. […] Prav v tem pogledu zaostaja zgodovinopisje za hitrim časom bolj, kot je kdajkoli od konstituiranja slovenskega zgodovinopisja konec prejšnjega stoletja do začet- ka druge svetovne vojne«.54

48 Grafenauer, Struktura in tehnika, str. 17. 49 Grafenauer, Uvod, str. XXXI. 50 Ibidem, str. XXXI. 51 Dumoulin, Marc Bloch, str. 261–297. 52 Grafenauer, Uvod, str. XXIX. Bloch je L'étrange défait napisal med vojno po francoskem porazu in analiziral napake francoskega vojaškega vodstva, ki je na nemško sosedo gledalo z očmi iz prve svetovne vojne, kar pomeni s pomanjkanjem »vsakega zgodovinskega čuta za spremembe«. Ibidem, str. XXIX. 53 Grafenauer, Metodologija najnovejše zgodovine, str. 207–216. 54 Grafenauer, Predgovor, str. 15.

53 O mojstrih in muzi

Čeprav se je zavedal zahtevnosti položaja sodobnega zgodovinarja, ki ga je obremenjevala manjša razdalja od dogodenega in ki zato ni »poznal posledic za- ključenih procesov«, ni bil popustljiv glede metodološke nepodkovanosti in teoretske brezbrižnosti zgodovinarjev, ki so se ukvarjali z bolj sodobnimi temami.55 Tako tudi takrat, ko je posegel v razpravo, ki jo je na 23. zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Tolminu, 2. oktobra 1986, organizirala Sekcija za sodobno zgodovino, ki je delovala v okviru Zveze zgodovinskih društev Slovenije, zaradi vedno glasnejših pripomb mlajše generacije slovenskih zgodovinarjev na račun »obstoječega koncepta« in njegove ustreznosti,56 ni slepomišil okrog pomanjklji- vega raziskovanja sodobne zgodovine. Osredotočil se je na metodo dela. Problem po njegovem ni bil le pri virih, temveč tudi pri zgodovinarju kot subjektu raziskovanja: »Opis razpoložljivih virov, njihova uporaba in analiza je v pomembni meri odvisna od zgodovinarjevega značaja in sposobnosti za to delo. Le pozitivizem je sodil, da je treba zgodovinarjeva spoznanja samo dvigniti iz virov v zgodovinarjevo zavest in nič drugega«.57 V prepričanju, da »vsako zgodovinarjevo spoznanje nastaja v zgodovinarju kot osebi, ki je določena s celo vrsto komponent svojega razvoja, miselnih in analitičnih sposobnosti, političnih in ideoloških prepričanj ali uver«,58 je omenjal večkrat posredovana in zapisana spoznanja. Problem je bil po njegovem v »omejevanju metodičnega šolanja« na fakulteti in to zlasti pri obravnavanju najnovejše zgodovine: »Brez globinskega zgodovinarjevega zasi- dranja v preteklosti se namreč obrača ali v faktografijo – do skrajnosti popolno ali podrobno, a premalo premišljeno za močnejše odbiranje in razločevanje po- membnejšega in manj pomembnega, za samostojno posploševanje pri iskanju dokazljivih in razvidnih družbenih zakonitosti brez vnaprejšnjega zanašanja na ideološke ali po trenutni politiki narekovane interpretacije o zakonitosti vsega, kar se dogaja«.59 Šlo je za poglede, ki jih je več desetletij vztrajno branil in ki jih ni nameraval opustiti tudi v novih prelomnih časih. V svojem posegu na okrogli mizi v Tolminu leta 1987 se je vrnil še k eni od svojih manter in sicer potrebi po preseganju individualnega, nepovezanega dela in snovanju organiziranega, timskega dela, o katerem je tekla beseda že v prvi številki Zgodovinskega časopisa: »Osvoboditi se moramo naziranja, ki vidi v in- dividualnem medsebojno nepovezanem iskanju edino pravilno obliko znanstvenega dela. Današnje naloge slovenskega zgodovinarja so take, da nujno kličejo

55 Grafenauer, Ob pisanju, str. 117–129. 56 Okroglo mizo je društvo organiziralo, da bi k razpravi pritegnilo tudi »slovenske zgodovinarje, ki so zadnje čase o treh problemih pisali ali govorili. Skupaj z njimi smo sklenili, da je najbolj potrebna razprava o tem, kje danes stoji slovenska historiografija, kateri koncept zasleduje in ali je ta koncept ustrezen.« Rozman idr., Zgodovinopisje na Slovenskem, str. 147. 57 Ibidem, str. 148. 58 Ibidem. 59 Ibidem, str. 149.

54 Slovensko-francoske zgodovinopisne kontaminacije po organizaciji, načrtu in diskusiji, pri čemer je treba seveda upoštevati individualno zanimanje in sposobnosti in morejo biti tudi mnenja o mnogih vprašanjih različna«.60 Ni težko prepoznati tudi v teh Grafenauerjevih predlogih61 oddaljeno odzva- njanje francoskih analovskih izkušenj, pravzaprav željo zgodovinopisne staroste, da bi slovensko zgodovinopisje stopilo po že uhojeni poti in da bi se končno približalo zgodovinopisnim standardom, ki so jih uveljavljala najbolj prodorna zgodovinopisna okolja v Evropi.

Braudelov sledilec

Ferdo Gestrin je jadranski prostor obravnaval kot enotno gospodarsko ob- močje.62 Tako kot za Braudela tudi za Gestrina »Jadransko morje ni bila ovira, marveč most, ki je povezoval dežele na obeh obalah«.63 Slovenski modernist se je poglobil v recipročnost trgovskih interesov jadranskih obal, preučil je migracije, ki so potekale v jadranskem prostoru,64 predvsem pa trgovske stike in tehnike trgovanja med severno jadranskim prostorom in apeninskim območjem Papeške države in Neapeljskega kraljestva, predvsem pa današnjih Mark, Abbruzza, Mo- liseja in Apulije.65 Osvetlil je značilnosti kmečke trgovine v novoveškem okolju, nastanek kapitalističnih oblik gospodarjenja in družbene ter gospodarske spremembe, ki so se kazale na prehodu iz srednjega veka v novoveško obdobje v urbanih naseljih med Panonijo in Jadranom.66 Čeprav v svojih študijah Fernanda Braudela skoraj ni omenjal,67 je v njih našel trdno konceptualno in metodološko oporo, ki ga je vodila k prepričanju, da se čas dogodkov in politike meri v drugač- ni izmeri kot čas družbe in gospodarstva pa tudi mentalitet.68 Gestrin se je namreč pri Braudelu, kot ugotavlja Oto Luthar, »naučil troje: (1) spoznal je najnovejše opredelitve gospodarske in socialne zgodovine, (2) seznanil se je s konceptom različnih zgodovinskih časov in (3) nalezel se je pojma struktura«.69 Francoski zgodovinar ga je kot pisec monumentalnih del nedvomno

60 Uredništvo, Obračun in program, str. 9–10. 61 Rozman idr., Zgodovinopisje na Slovenskem, str. 149. 62 Gestrin, Note sulle antiche relazioni, str. 1. 63 Gestrin, Zgodovinske primerjave, str. 33. 64 Gestrin, La migrazione degli Slavi, 7–31; Gestrin, Slovanske migracije v Italijo. 65 V razpravi L’apporto italiano allo sviluppo, obravnava celovito trgovske stike med italijanskim in slovanskim svetom. 66 Gestrin, Economie et société. 67 Gestrin citira Braudela, Materialna civilizacija, v razpravi Il commercio dei pellami, str. 265 v zvezi z njegovo omembo Ancone kot mesta kož. 68 Luthar, Mikrozgodovina smrti in upanja, str. 435. 69 Ibidem, str. 436.

55 O mojstrih in muzi fasciniral predvsem s svojo obravnavo globalne, totalne zgodovine ne le Medi- terana, temveč širših gospodarskih svetov. Seznanitev z njegovim delom je bila za slovenskega modernista izredno pomembna, saj ga je spodbudila k preseganju ozko nacionalno določene zgodovine in ga prepričala v smiselnost analitskega spusta onkraj gladine zgodovinskega dogajanja. Srednjeveška in novoveška izseljevanja iz danes slovenskih in hrvaških dežel v srednjo Italijo je Gestrin razlagal kot pojav širšega migracijskega toka, ki se je iz podalpskega in balkanskega sveta usmeril na Apeninski polotok in ga je bilo treba preučiti po eni strani upoštevajoč zgodovino dolgega trajanja, t. i. longue durée, po drugi strani pa kot preplet de- mografskih, gospodarskih in družbenih dejavnikov. Da je bil Gestrinov odnos do Analov in do francoskega vzornika drugačen od Grafenauerjevega, je razvidno tako iz pretresa njegovega širšega zgodovinopisnega opusa kot iz objavljenih diskusijskih prispevkov. Slovenski modernist se je izmikal teoretiziranju. Raje je zagrizel v empirijo, kot ugotavlja Oto Luthar, ko v delu Med kronologijo in fikcijo zapiše, da »se z metodološkimi vprašanji ločeno ni ukvarjal, temveč kot avtor z velikim smislom za sintezo in katerega delo in način predstavitve pridobljenih spoznanj izdaja konkretno uporabo principov, t.i. nove zgodovine, s katerimi se je seznanil na izpopolnjevanju pri profesorju Bra- udelu na École des Hautes Etudes v Parizu leta 1961«.70 Vendar bi bilo napačno misliti, da je Gestrin ostajal ravnodušen do zgodovinopisnih metodoloških in epistemoloških vprašanj, ki so se začela odpirati na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta leta 20. stoletja in da pri ocenjevanju le teh ni uporabljal spoznanj, pridobljenih v stiku z analovsko šolo. V svojem posegu v razpravo na 23. zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Tolminu je izrekel nekaj kritičnih pripomb na račun splošne orientiranosti slovenskega zgodovinopisja in zgodovinopisnih praks: »Prva in ena izmed osnovnih pomanjkljivosti je nedvomno ta, da smo preveč zaprti v lastni krog. Treba je poglobiti in razširiti interdisciplinarno preučevanje. Moramo se odpreti navzven, naše zgodovinsko dogajanje moramo preučevati na širših z nami povezanih območjih na vseh straneh in na vseh področjih.«71 Interdisciplinarnost, komparativnost in to, kar danes imenujemo transnacio- nalnost zgodovinskih študij, so bili zanj nepogrešljivi zgodovinopisni prijemi in pričakoval je, da bodo postali skupna domena slovenskih zgodovinopisnih vrst. Gestrin, ki je bil na tekočem z zgodovinopisno produkcijo na področju gospodarske in družbene zgodovine tako v jugoslovanskem, francoskem, italijanskem in nemško govorečem zgodovinopisnem okolju, je podobno odprtost pričakoval od svojih kolegov. Da pa te odprtosti ni razumel kot slepega epigonstva, potrjujejo njegove recenzije del francoskih in italijanskih kolegov, v katerih je po potrebi

70 Luthar, Med kronologijo in fikcijo, str. 181. 71 Rozman idr., Zgodovinopisje na Slovenskem, str. 160.

56 Slovensko-francoske zgodovinopisne kontaminacije opozarjal na pomanjkljivo upoštevanje vzhodno evropskega prostora in še posebej jugoslovanskih dežel. Da je bil Ferdo Gestrin trdno zasidran v metodologiji in da je ostal zvest Bra- udelovemu konceptu zgodovine dolgega trajanja tudi v svojih zadnjih raziskova- njih, potrjuje študija Svet pod Krimom, ki je njegov z empirijo podprt odgovor slovenski ideološki reviziji druge svetovne vojne. Kot zgodovinar, ki se je prete- žno posvetil raziskovanju novoveške družbe in gospodarstva, je med motive, ki so ga spodbudili, da se je poglobil v drugo svetovno vojno, navedel ugotovitev, da »primanjkuje podrobnih znanstvenih mikroštudij, ki morejo veliko prispevati k splošni zgodovinsko resnični podobi dogajanja«.72 Zdelo se mu je nesprejemljivo »iztrgano in nekompleksno prikazovanje obravnavane snovi«, podobno so ga »motile enostranske, poenostavljene in nekritične ocene večplastnosti na eni in drugi strani«.73 Suvereno je zagrizel tudi v dogodkovno zgodovino, v tisti zgodovinski prah, ki se njegovemu francoskemu vzorniku ni zdel omembe vreden, a pravzaprav zato, da bi na plano postavil »dolgotrajne procese v zgodovinskem razvoju«, brez katerih se po njegovem ni dalo raziskovati druge svetovne vojne, tudi v vaseh pod Krimom ne.74

Zaključek

Natančnejši pretres celotnega zgodovinopisnega opusa obeh slovenskih zgodovinarjev bi lahko pokazal še bolj izpopolnjeno sliko tako o obsegu in teži pre- vzemanja analovskega zgodovinopisja, kot tudi vsebinskih in konceptualnih kon- taminacij, ki so se udejanila v njunem zgodovinjenju. Izjasnila bi se tudi stopnja koherentnosti med teoretskimi nastavki in empiričnimi raziskavami. Toda že na tej stopnji analize se lahko vprašamo, zakaj njuno posredovanje metodoloških, teoretskih in nasploh zgodovinopisnih izhodišč in izbir, ki so bila povezana s francosko analovsko zgodovinopisno izkušnjo, ni doživelo večjega odmeva v slovenskem zgodovinopisju, za kar sta si sama prizadevala. Zgolj sklicevanje na ideološko vsiljeno marksistično znanost v prejšnjem režimu se je že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja izkazalo za nezadostno in problematično, in kot tako se kaže tudi po pričujoči analizi. Vprašanje bi veljalo nemara pretresti z novih zornih kotov in vsekakor v kontekstu tudi tistih razpravljanj, v katerih so zlasti Grafenauerjeva, v določeni meri pa tudi Gestrinova ugotavljanja, naletela na gluha ušesa.

72 Gestrin, Svet pod Krimom, str. 9 73 Ibidem, str. 9. 74 Ibidem, str. 298.

57 O mojstrih in muzi

Literatura

Bloch, Marc: Les Rois thaumaturges: étude sur le caractère surnaturel attribué à la puissance royale particulièrement en France et en Angleterre. Strasburg: Publications de la Faculté des lettres de Strasbourg, 1924. Bloch, Marc: Les Caractères originaux de l'histoire rurale française. Oslo/Paris: Les Belles Lettres, 1931. Bloch, Marc: La société féodale. La formation des liens de dépendance. Paris: Albin Michel, 1939. Bloch, Marc: La société féodale. Les classes et le gouvernement des hommes. Paris: Albin Michel, 1940. Bloch, Marc: L'étrange défait. Pariz: Société des Editions 'Le Franc-tireur', 1946. Bloch, Marc: Apologija zgodovine ali zgodovinarjev poklic. Ljubljana: ISH Inštitut za humanistič- ne študije, 2006. Braudel, Fernand: Materialna civilizacija ekonomija in kapitalizem, XV.–XVIII. stoletje. Ljubljana: Studia humanitatis, 1988, 1989, 1991. Burke, Peter: Revolucija v francoskem zgodovinopisju. Anali 1929–89. Ljubljana: Škuc/Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1993. Dumoulin, Oliver: Marc Bloch. Paris: Presses de Sciences Po, 2000. Dosse, François: New History in France. The Triumph of the Annales. Chicago: University of Il- linois Press, 1994. Duby, Georges: Préface. Apologie pour l'histoire ou Métier d'historien. Paris: Colin 1974, str. 5–15. Febvre, Lucien: Boj za zgodovino; Civilizacija – beseda in ideja. Ljubljana: Studia humanitatis, 2015. Gestrin, Ferdo: Économie et société en Slovénie au XVIe siècle. Annales: Économies, Sociétés, Civilisations 17, 1962, str. 663–690. Gestrin, Ferdo: Nota sulle antiche relazioni tra le due coste adriatiche, Fano. Supp. al n. 5, 1972, del 'Notiziario di informazione sui problemi cittadini', str. 1–7. Gestrin, Ferdo: Il commercio dei pellami nelle Marche del XV e della prima metà del XVI secolo. Atti e memorie (Marche), NS 82, 1978, str. 255–275. Gestrin, Ferdo: La migrazione degli Slavi in Italia nella storiografia jugoslava. Quaderni storici 14, 1979, str. 7–31. Gestrin, Ferdo: Zgodovinske primerjave. Dve domovini 1, 1990, str. 33–41. Gestrin, Ferdo: L’apporto italiano allo sviluppo dell’economia slovena nel basso Medioevo. Propo- ste e ricerche 29, 1992, str. 142–151. Gestrin, Ferdo: Slovanske migracije v Italijo. Ljubljana: Slovenska matica, 1998. Gestrin, Ferdo: Svet pod Krimom. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 22016. Grafenauer, Bogo: Zgodovinska kultura. Dejanje 3, 1940, str. 249–255. Grafenauer, Bogo: Problemi in naloge slovenskega zgodovinopisja v našem času. Zgodovinski ča- sopis 1, 1947, str. 11–30. Grafenauer, Bogo: Struktura in tehnika zgodovinske vede (Uvod v študij zgodovine). Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1960 (ponatis 1980). Grafenauer, Bogo: Ob šestdesetletnici Frana Zwitterja. Zgodovinski časopis 19–20, 1965–1966, str. 7–14. Grafenauer, Bogo: Metodologija najnovejše zgodovine. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 8–9, 1968–1969, str. 207–216. Grafenauer, Bogo: Predgovor. Zgodovina Slovencev. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979, str. 13–16. Grafenauer, Bogo: Uvod. Svetovna zgodovina od začetkov do danes (ur. Günther Böing). Ljubljana: Cankarjeva založba, 1981, str. XIII–LXII.

58 Slovensko-francoske zgodovinopisne kontaminacije

Grafenauer, Bogo: Slovensko narodno vprašanje in slovenski zgodovinski položaj. Ljubljana: Slo- venska matica, 1987. Grafenauer, Bogo: Ob pisanju o slovenskem zgodovinopisju. Zgodovinski časopis 47, 1993, str. 117–129. Mihelič, Darja: Bogo Grafenauer – Utrinki iz življenja in dela. Grafenauerjev zbornik (ur. Vincenc Rajšp idr.). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti idr., 1996, str. 13–34. Luthar, Oto: Med kronologijo in fikcijo. Strategije historičnega mišljenja. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1993. Luthar, Oto: Moč in odgovornost. Grafenauerjev zbornik (ur. Vincenc Rajšp idr.). Ljubljana: Slo- venska akademija znanosti in umetnosti idr., 1996, str. 169–183. Luthar, Oto: Mikrozgodovina smrti in upanja. Ferdo Gestrin: Svet pod Krimom (ur. Oto Luthar). Ljubljana: Založba ZRC, 22016, str. 433–442. Marrou, Henri-Irénée: De la connaissance historique. Paris: Éditions du Seuil, 1954. Morazé, Charles: Introduction à l'histoire èconomique. Paris: Armand Colin, 1952. Pitocco, Francesco: Marc Bloch: una »storia viva e militante«. Storici e storia. Torino: Einaudi, 1997, str. VII–LXV. Prunk, Janko: Bogo Grafenauer – Profesor zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Grafena- uerjev zbornik (ur. Vincenc Rajšp idr.). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti idr., 1996, str. 115–118. Rozman, Franc idr.: Zgodovinopisje na Slovenskem danes. Zgodovinski časopis 41, 1987, str. 147–172. Simoniti, Vasko: O slovenskem zgodovinopisju 1945–1990 ali kako je zgodovinopisje vplivalo na staranje oblasti. Zgodovinski časopis 46, 1992, str. 387–394. Uredništvo: Obračun in program. Zgodovinski časopis 1, 1947, str. 7–10.

Summary Slovene–French Historiographical Contaminations. From Grafenauer’s Theory to Gestrin’s Practice Marta Verginella

Bogo Grafenauer’s views are at the forefront of the analysis, particularly his historiographical theoretical treatises, in which he touched on and referred to the French Annales school, first and foremost to the French historian Marc Bloch, in whose work he often sought support for his theoretical argumentations and analyses of methodological questions. Grafenauer’s reading and encounters with the French historiographical production within the Annales school has been well documented from 1947 onwards. Judging from bibliographical references, historiographical proximity to the Annales school is less prominent in the case of Ferdo Gestrin, who attended the École des Hautes Etudes en Sciences Sociales under Fernand Braudel in 1961 and published his study in the Annales ESC (17, 1962, 663–690) the following year. A more in-depth analysis of his work indi- cates that the Annales concepts, particularly those of Braudel, were important and referential for him as well. However, he did not write and publish about them in general historiographical questions to the same extent as Grafenauer.

59 Jernej Kosi Nacionalno zgodovinopisje kot orožje ljudstva: Grafenauerjeva koncepcija slovenske zgodovine*

KOSI, Jernej, dr., univ. asist., Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Odde- lek za zgodovino, SI – 1000 Ljubljana, Aškerčeva 2, [email protected]

Nacionalno zgodovinopisje kot orožje ljudstva: Grafenauerjeva koncepcija slovenske zgodovine V članku je analizirana koncepcija slovenske zgodovine, kot jo je v svojih programskih besedilih in raziskavah zasnoval in uveljavljal Bogo Grafenauer. Avtor se osredotoča na: kronološki razpon, prostorsko zamejitev in vsebino koncepcije, na idejne in konceptualne vire Grafenauerjevega razumevanja slovenske zgodovine in na družbene okoliščine, ki so pogojevale nastajanje njegove vizije slovenske zgodovine. V zaključku je obravnavano tudi vprašanje relevantnosti Grafenauerjeve koncepcije slovenske zgodovine v 21. stoletju.

Ključne besede: slovenska zgodovina, slovensko zgodovinopisje, Slovenci, slovenski narod, 20. stoletje, Bogo Grafenauer

KOSI, Jernej, PhD, Assistant, University of Ljubljana, Faculty of Arts, Depart- ment of History, SI – 1000 Ljubljana, Aškerčeva 2, [email protected]

National Historiography as the Weapon of the People: Bogo Grafenauer's Conceptualization of Slovene Historiography The article analyses the conceptualization of Slovene history as formulated in Bogo Grafenauer’s programmatic texts and researches. It focuses on the chronological frame, the spatial delineation and the content of his conceptualization, intellectual and conceptual sources of Grafenauer’s understanding of Slovene history, and social circumstances that conditioned the formation of his historical vision. In the conclusion, the author addresses the question whether Grafenauer’s

* Pričujoče besedilo je nastalo v okviru raziskovalnega programa »Slovenska zgodovina« (P6- 0235), ki se izvaja na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, in ki ga je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. Za koristne nasvete, komentarje in pomoč pri pisanju se zahvaljujem akad. prof. dr. Petru Štihu, izr. prof. dr. Roku Stergarju, izr. prof. dr. Sašu Jeršetu in mag. Daši Ličen. Odgovornost za morebitne faktografske napake in interpretativne nedoslednosti je avtorjeva.

60 Nacionalno zgodovinopisje kot orožje ljudstva conceptualization of Slovene history has any relevance at all in the twenty-first century.

Key words: Slovene history, Slovene historiography, Slovenes, Slovene nation, the twentieth century, Bogo Grafenauer

Kaj je še mogoče novega povedati o zgodovinarju, čigar prikazu je bilo v enem redkih pregledov zgodovine slovenskega zgodovinopisja, Lutharjevi Kronologiji in fikciji, namenjeno posebno podpoglavje?1 In naprej, kaj je še mogoče dodati iz- virnega k analizam in »dekonstrukcijam« opusa nekega zgodovinarja, potem ko se je tovrstnega početja pred tem posredno ali neposredno lotila že vrsta zgodovinark in zgodovinarjev? In kaj lahko, naposled, o Bogu Grafenauerju, njegovem opusu in njegovi koncepciji slovenske zgodovine zapiše nekdo, ki se mu življenje in delo tega vélikega slovenskega zgodovinarja kažeta kot čista fenomena preteklosti in sta mu zato kot taka dosegljiva zgolj posredno? Če je preteklost res mogoče pre- obraziti v zgodovino zgolj z aplikacijo znamenitega Grafenauerjevega »dvojnega ulomka«, potem je treba na začetku zapisati, da bo kritična refleksija Grafenauer- jeve koncepcije slovenske zgodovine v pričujočem besedilu nasledek ulamljanja Grafenauerjevega opusa, kot se ta razkriva skozi njegova ključna besedila. Rezul- tat bo potem še dodatno ulomljen z zgodovinarjem, ki se je formiral v 21. stoletju.2

1 Luthar, Med kronologijo in fikcijo, str. 168–179. 2 Po Grafenauerju gre zgodovino razumeti kot z viri in zgodovinarjem posredovano preteklost. Najprej je preteklo dogajanje ulomljeno z viri, ki so ostali za tem dogajanjem, viri pa so nato ulomljeni z zgodovinarjem, ki jih proučuje. Grafenauer, Struktura in tehnika, str. 19. – Bogo Grafenauer je s svojim delom in avtoriteto dosegel, da njegovo ime v veliki meri pooseblja slovensko zgodovinopisje druge polovice 20. stoletja. Pisanje o Grafenauerjevi koncepciji slovenske zgodovine je zato v marsičem tudi kritična refleksija epistemičnih strategij in metodoloških praks slovenskega zgodovinopisja njegove dobe. Zato ne preseneča, da je bila problematika Grafenauerjevega pogleda na preteklost, njegove zgodovinopisne vizije in njegovega razumevanja slovenske zgodovine doslej – tako posredno kot tudi neposredno – že večkrat analizirana in tudi kritično ovrednotena. Na tem mestu po abecednem vrstnem redu navajam nekaj avtoric in avtorjev, ki so v zadnjem času bolj ali manj kritično in bolj ali manj neposredno reflektirali bodisi Grafenauerjev način dela bodisi posamezne vidike njegovega opusa oziroma povojno koncepcijo slovenske zgodovine, ki jo pooseblja prav Grafenauer, kot celoto: Grdina, Karantanski mit; Komac, Od mejne grofije, str. 26; Kosi, Kako je nastal, str. 1–75; Kosi/Stergar, Kdaj so nastali; Kramberger, Memorija in spomin, zlasti str. 86 (op. 41); 112–114; 217–218 (op. 191); Luthar, Med kronologijo, str. 168–179; Rotar, Odbiranje iz preteklosti, zlasti str. 245–250; Simoniti, O slovenskem zgodovinopisju; Štih, Državne tvorbe, str. 39–40; isti, Linhart kot zgodovinar; isti, Nacionalizem kot zgodovinski nesporazum; isti, Miti in stereotipi; isti, Poglavje iz nacionalizirane; isti, Čas merjen z vatlom; isti, Slovansko, alpskoslovansko ali slovensko?; isti, Ustoličevanje koroških vojvod, str. 330-337; Šumi, Kultura, etničnost, mejnost, str. 117–134; Verginella, Uso della storia; ista, Il peso della storia; Vilfan, Slovenci – kmečki narod.

61 O mojstrih in muzi

Ob pregledovanju Grafenauerjevega opusa pade bralcu brez dvoma najprej v oči dejstvo, da je bil Bogo Grafenauer kot zgodovinar izjemno plodovit pisec ši- rokih historičnih zanimanj. V času svojega poklicnega udejstvovanja Grafenauer pravzaprav nikoli ni prenehal pisati. Njegove akribične zmožnosti, izjemen obseg besedil, pod katera se je podpisal, se zdijo iz gledišča metodoloških, materialnih in predvsem institucionalno-organizacijskih pogojev, v katerih se dandanes na Slovenskem odvija zgodovinopisna praksa, skorajda nepojmljiv. Uvod v študij zgodovine leta 1948 – 108 strani. Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev leta 1952 – 624 strani. Nekaj sto strani avtorskega besedila v dveh zvezkih Zgodovine narodov Jugoslavije leta 1953 in 1959. Še en, nov uvod v študij zgodovine, znamenita Struktura in tehnika zgodovinske vede leta 1960 – 460 strani. Kmečki upori na Slovenskem leta 1962 – 488 strani. In ob vsem tem med leti 1954 in 1962 še zaokrožena sinteza nacionalne zgodovine, Zgodovina slovenskega naroda, in to kar v petih zvezkih; pri čemer je bila ta sinteza, kot je znano, v drugi izdaji na nekaterih mestih še predelana in dopolnjena. Zgodovinske zapise je sicer začel Grafenauer objavljati že kot študent. Od študentskih let naprej pa je v več kot polstoletnem obdobju v zakladnico slovenskega zgodovinopisja ob že omenjenih monografijah prispeval še skorajda nepre- gleden opus razprav, člankov, intervencij, ocen, esejev in komentarjev. Vendar pa Grafenauer ni bil zgolj nadvse plodovit, temveč tudi zelo raznovrsten pisec. V desetletjih svoje zgodovinopisne kariere se je raziskovalno posvečal zelo različ- nim področjem družbene stvarnosti in se obenem zanimal za tako rekoč vsa obdobja zgodovine od zgodnjega srednjega veka naprej. Še več, našel je dovolj časa in imel dovolj energije, da je sočasno spremljal tudi zgodovinopisne trende in prelome onkraj državnih meja, in jih po potrebi vključeval v svoja razmišljanja o metodologiji zgodovinopisja in značilnostih zgodovinarske raziskovalne prakse.3 Izjemen kronološki lok in zavidljiva vsebinska pestrost sta potemtakem brez dvoma najbolj markantni značilnosti Grafenauerjevega opusa. To pa me na tem mestu postavlja pred nelahko nalogo, saj nekajdesetletnega raziskovanja, za katerim je ostalo na tisoče natisnjenih strani, ni mogoče kar enostavno posplošiti in prevesti na skupni imenovalec. Kakšen je bil torej Grafenauerjev pogled na preteklost, če ga opazujemo iz časovne distance in izhajajoč iz današnjih, zelo drugač- nih paradigmatskih okvirjev? Katerim temeljnim principom je sledil Grafenauer pri ustvarjanju svoje zgodovine? V naslednjih nekaj vrsticah bom na osnovi analize Grafenauerjevih ključnih besedil poskusil orisati tisto specifično koncepcijo slovenske zgodovine, ki ji je Grafenauer sledil skozi celotno življenje. Znano je sicer, da ta koncepcija v mnogočem ni bila njegov izvirni domislek, saj je številne osnovne podmene, kakor tudi časovni in prostorski okvir, znotraj katerega traja

3 Kronološki pregled Grafenauerjevega opusa gl. v Samec, Bogo Grafenauer – bibliografija.

62 Nacionalno zgodovinopisje kot orožje ljudstva in se odvija, v veliki meri prevzel od starejših generacij zgodovinarjev in jih nato nadgradil oziroma prilagodil novim družbenim in političnim okoliščinam. A kljub temu je mogoče trditi, da je prav Grafenauerjevo neumorno delo odločujoče zapolnilo prazna mesta in nedvoumno definiralo tisti način gledanja na slovensko zgodovino, ki so mu – ob siceršnjih bralkah in bralcih njegovih del v desetletjih po drugi svetovni vojni – bile podvržene tudi generacije slovenskih študentk in študentov zgodovine, predvsem pa tisoči šoloobveznih otrok pri pouku zgodovine v šolah. V nadaljevanju bom najprej s primeri nekoliko nadrobneje orisal kronološki razpon, prostorsko zamejitev in vsebino Grafenauerjeve koncepcije slovenske zgodovine. Nato bom poskusil rekonstruirati idejne vire Grafenauerjevega pogleda na zgodovino ter obenem nasloviti vprašanje pogojenosti njegovega interpretativnega in analitičnega zornega kota s širšim intelektualnim, kulturnim in političnim okvirom, v katerem je deloval. V zaključku pa se bom še na kratko dotaknil vprašanja, kako se Grafenauerjeva koncepcija slovenske zgodovine umešča v polje evropskega zgodovinopisja 20. stoletja, predvsem pa, kakšna, če sploh, bi lahko bila relevantnost njegove koncepcije v kontekstu paradigmatskih struktur in razlagalnih modelov, ki so značilni za zgodovinopisje v 21. stoletju. V pričujočem besedilu bo potemtakem kritični presoji podvržena izključno Gra- fenauerjeva koncepcija slovenske zgodovine, pri tem pa se ne bom poglabljal v validnost posameznih, ciljno usmerjenih zgodovinskih raziskav in razprav, ki jih je Grafenauer napisal v času svojega raziskovalnega udejstvovanja. Številna Grafenauerjeva dela tudi dandanes brez dvoma ohranjajo spoznavno vrednost.4

Kronološki razpon, prostorska zamejitev in vsebina Grafenauerjeve koncepcije slovenske zgodovine

Bogo Grafenauer je slovensko zgodovino razumel kot zgodovino slovenskega naroda oziroma kot zgodovino Slovencev. Povzemajoč teze in utemeljitve, ki jih je že pred njim izoblikoval in publiciral Milko Kos,5 je tudi Grafenauer poraja- nje Slovencev datiral v zgodnji srednji vek, pri tem pa začetno točko zgodovine Slovencev povezal s slovansko naselitvijo v vzhodnoalpski prostor. V trenutku, ko so se Slovani, ki so prišli izza Karpatov, ustalili v »novi domovini«, jih začne Grafenauer v svojih delih označevati z generičnim izrazom alpski Slovani. A že zelo kmalu po prihodu in naselitvi se alpski Slovani transformirajo v Slovence. Med alpskimi Slovani in Slovenci potemtakem Grafenauer ne zaznava pomemb- nejšega razločka, saj oba izraza uporablja kot sopomenki in z njima naslavlja

4 Denimo Grafenauer, Vprašanje srednjeveške etnične strukture; isti, Slovenska Koroška. 5 Kos, Zgodovina Slovencev, str. 28–51.

63 O mojstrih in muzi isto slovansko populacijo.6 Vsekakor pa izraz Slovenci postopoma prevlada nad izrazom alpski Slovani. Sicer pa je mogoče Grafenauerjevo vizijo začetkov zgodovine Slovencev rekonstruirati že iz naslovov posameznih poglavij v prvem zvezku njegove Zgodo- vine slovenskega naroda.7 V zvezku s pomenljivim podnaslovom Od naselitve do uveljavljanja frankovskega fevdalnega reda (z uvodnim pregledom zgodovine slovenskega ozemlja do naselitve alpskih Slovanov) je Grafenauer v prvem poglavju najprej predstavil ozemlje, kjer se bo odvijala njegova zgodovina Sloven- cev (Slovenska zemlja in nekateri vplivi njenega značaja na zgodovinski razvoj), nato pa v nadaljevanju v zaporednih zaključenih celotah obdelal ključne etape zgodnjesrednjeveške zgodovine. V poglavjih, ki sledijo, Grafenauer razčleni razmere v novi domovini pred prihodom (Slovenske pokrajine pred naselitvijo Slovanov), nato prikaže prihod (Prihod Slovanov) in se v nadaljevanju posveti opisu položaja v novi domovini (Življenje Alpskih Slovanov v novi domovini v prvih desetletjih po naselitvi), prvim državnim tvorbam (Samova »država« in država karantanskih Slovencev) in razmeram, v katerih so živeli Slovenci pod nadoblastjo Frankov (Združitev Slovencev pod frankovsko nadoblastjo. Življenje pod Franki v času notranje samostojnosti do začetka IX. stoletja). Že iz naslovov poglavij je mogoče razbrati, da sta tako kronološka zareza, ki definira začetek zgodovine Slovencev, kakor tudi etnična kontinuiteta, ki alpske Slovane preobraža v Slovence, v Grafenauerjevih opisih zgodovine Slovencev nazorni in nedvoumni. Njegovi Slovenci so Slovani, ki so po svojem prihodu v novo domovino v teku zgodnjega srednjega veka najprej izkusili alpskoslovansko epizodo in nato vzpostavili prvo nacionalno politično oziroma državno entiteto. Zgodnjesrednjeveška gentilna kneževina Karantanija je namreč pri Grafenauerju že opredeljena kot slovenska kneževina oziroma kot država karantanskih Sloven- cev, ki so jih kasneje podjarmili Franki.8 Iz tovrstnega razumevanja začetkov slovenske zgodovine izhaja tudi Grafe- nauerjeva zamejitev prostora, kjer naj bi se v preteklosti dogajala slovenska zgodovina. Grafenauer kot slovenski prostor, tj. kot prostor, kjer prebivajo Slovenci,

6 Denimo sopomenska raba obeh izrazov v Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda 1, str. 347–348. 7 Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda 1. 8 V Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda 1, str. 355, lahko v poglavju z naslovom Samova »država« in država karantanskih Slovencev beremo naslednje: »Slovenska kneževina Karan- tanija je nastala torej prav tako v boju proti Obrom kakor tudi proti zahodnim germanskim sosedom, predvsem proti Langobardom in Bavarcem. Tudi zanjo velja splošna označba pomena slovanske plemenske zveze pod Samovim vodstvom, da pomeni trojni napredek v slovanskem razvoju: pospešila je notranji razvoj slovanskih plemen, osvobodila Slovane barbarskega gospostva Obrov in postavila jez proti njihovemu pritisku, zavrnila pa tudi osvajalne pohode zahodnih germanskih plemen in vladarjev.«.

64 Nacionalno zgodovinopisje kot orožje ljudstva opredeljuje vso tisto ozemlje, ki so ga pred tem v vzhodnih Alpah in v zahodnih predelih panonske nižine naselili na to področje prihajajoči Slovani. To ozemlje ob različnih priložnostih sicer označuje z različnimi izrazi, ki pa vsi sugerirajo slovenski značaj ozemlja: »slovenska zemlja«,9 »slovensko ozemlje«,10 »slovenske pokrajine«,11 »slovenske dežele«,12 »na Slovenskem«,13 »slovensko narodnostno ozemlje«,14 »slovensko etnično ozemlje«15. Ključna značilnost na ta način zamišljenega slovenskega ozemlja, ki ga za- mejujejo jasno določljive slovenske narodnostne oziroma etnične meje, je torej v tem, da ga poseljujejo Slovenci oziroma predniki Slovencev, torej Slovani oziroma alpski Slovani. In kakšne naj bi bile, kje naj bi potekale meje tega ozemlja?16 Nekoliko paradoksalno se zdi dejstvo, da naj bi bilo po Grafenauerju na jugu to ozemlje že od srednjega veka naprej zamejeno z ločnico, ki se je kot nacionalna meja docela in dokončno vzpostavila šele v 20. stoletju. Sodeč po zemljevidih, s katerimi je Grafenauer opremljal svoje razprave, naj bi administrativna meja med dvema jugoslovanskima republikama, Slovenijo in Hrvaško, med dandanes neodvisnima državama, torej že od srednjega veka naprej ločevala »slovensko« od »hrvaškega«.17 Zelo drugače pa vidi Grafenauer mejo slovenskega ozemlja na severu. Tam namreč ne sledi obstoječim državnim mejam svojega časa, saj naj bi se v srednjem veku slovensko ozemlje raztezalo globoko na področje moderne Republike Avstrije in obsegalo približno 36.000 km2 avstrijskega ozemlja. Precej obsežen kos »slovenske zemlje« pa naj bi v srednjem veku ležal tudi vzhodno od današnjega slovenskega ozemlja; na ozemlju moderne Madžarske naj bi bilo v preteklosti s Slovenci poseljenih še približno 10.000 km2. Na ta način določeno in zamejeno srednjeveško slovensko ozemlje se je v naslednjih stoletjih po Gra- fenauerjevo manjšalo, dokler ni doseglo svojega današnjega obsega:

9 Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda 2, str. 371. 10 Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda 1, str. 432. 11 Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda 2, str. 340. 12 Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda 2, str. 353. 13 Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda 3, str. 5. 14 Ibid. 15 Grafenauer, Oblikovanje severne slovenske, str. 9. 16 Gl. npr. zemljevid v Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda 1, str. 310. 17 Od srednjega veka do dejanske vzpostavitve administrativne meje v 20. stoletju naj bi slovensko-hrvaška narodnostna meja po Grafenauerju seveda v največji meri sovpadala z obstoječi- mi državnimi mejami. A prav dejstvo, da na Grafenauerjevih zemljevidih narodnostna meja iz očitnih razlogov (Prekmurje in Istra) nikoli docela ne sovpada s trenutnimi državnimi mejami, napeljuje k zaključku, da je na jugu Grafenauer moderno mednacionalno mejo projiciral v pretekla stoletja. Gl. denimo zemljevid v Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda 3, str. 7. – Zgo- dovino dejanskega zamejevanja med »slovenskim« in »hrvaškim«, ki je potekalo od 19. stoletja naprej, je v sicer že klasični raziskavi rekonstruiral Zajc, Kje se slovensko.

65 O mojstrih in muzi

»Alpski Slovani, predniki današnjih Slovencev, so se naselili od konca VI. do začetka IX. stoletja na veliko večjem ozemlju, kakor je to, na katerem smo naseljeni Slovenci danes. To ozemlje je se- galo od zgornjega Jadranskega morja in Kolpe na jugu do Donave približno med Linzom in Dunajem na severu, od Blatenskega jeze- ra na vzhodu pa skoraj do izvira Drave na zahodu. Poleg še danes slovenskega ozemlja, ki meri okrog 24 000 kvadratnih kilometrov, je zajemalo nekdanje slovensko ozemlje skoraj polovico nemškega ozemlja današnje Avstrije (okrog 36 000 km2 od okrog 84 000 km2) in še kos današnje zahodne Madžarske (okrog 10 000 km2). Vse to ozemlje je torej merilo okrog 70 000 km2.«18

Doslej očrtano Grafenauerjevo koncepcijo slovenske zgodovine lahko potemtakem povzamemo približno takole: začenja se v zgodnjem srednjem veku z naselitvijo Slovanov, odvija pa se na ozemlju, ki ga naseljujejo alpski Slovani oziroma kasneje Slovenci. A kdo sploh so Slovenci, torej ljudstvo oziroma prebivalstvo, na katerem je utemeljena in iz katerih izhaja Grafenauerjeva koncepcija slovenske zgodovine? Kako, na kakšen način, Grafenauer opredeljuje Slovence? Grafenauer, kot sem že omenil, opredeli Slovence na kronološkem začetku svoje koncepcije slovenske zgodovine kot potomce alpskih Slovanov. Tako opredelje- ni Slovenci naj bi sicer že zelo kmalu izgubili svojo politično svobodo. Najprej Karantanski Slovenci, in sicer zaradi sodelovanja v uporu Ljudevita Posavskega na začetku 9. stoletja, dokončno pa s propadom Kocljeve slovenske države v Spodnji Panoniji leta 874, s čimer so »Slovenci za stoletja izginili iz politične zgodovine«.19 Od izgube politične neodvisnosti naprej so bili Slovenci po Grafenauerju za nekaj stoletij obsojeni na položaj podrejenega kmečkega ljudstva. Kajti družbena elita, torej deželno plemstvo, ki se je vzpostavilo v okviru novega »frankovsko- nemškega« fevdalnega reda, naj bi imelo »kot družbeni stan nemški oziroma v delu Primorja tudi romanski značaj,« kar pomeni, da je bilo, »od konca 11. stoletja naprej izrazito slovenski del prebivalstva v slovenskih deželah le vaško kmecko prebivalstvo, ki je bilo — posebej zaradi prevlade tujega jezika med plemstvom in v vseh odlocujocih mešcanskih krogih v 17. in 18. stoletju — pravo izhodišče oblikovanja slovenskega naroda od srede 18. stoletja naprej.«20 Še več, s tem, ko so se med 9. in 11. stoletjem kot višji družbeni sloj uveljavili nemški in na zahodu delno tudi romanski cerkveni in fevdalni posvetni gospodi, je slovensko prebivalstvo ostalo brez sloja,

18 Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda 1, str. 17. 19 Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda 2, str. 107. 20 Grafenauer, Boj za staro pravdo, str. 18.

66 Nacionalno zgodovinopisje kot orožje ljudstva

»ki bi mogel prevzeti tradicije karantanske etnične skupnosti. Slo- venci so bili omejeni na podložne kmete, ki se jim je od 12. stoletja pridružilo meščanstvo (po številu večinoma slovensko, a v višjem sloju večinoma tuje). V kulturnem življenju in v listinah se je uporabljala latinščina, ki jo je od okrog 1300 zamenjala nemščina (v Primorju v 15. stoletju romanski dialekti); Slovenci so bili omejeni la na ljudsko kulturo. Za razkroj karantanske skupnosti posebej pomemben pa je bil politično-teritorialni razvoj: kmalu po letu 1000 se je vojvodina Karantanija razdrobila v večje število samostojnih mejnih grofij, s čimer je izginila politično-teritorialna podlaga zavesti o povezanosti. Od 13. stoletja dalje je nadomestilo prejšnje poimenovanje prebivavstva [sic] s staro etnično označbo novo poimenovanje po novih pokrajinah (Korošci, Štajerci, Kranjci itd.). Zaradi napredovanja nemške kolonizacije pa prvi dve imeni nista imeli več etničnega značaja in se je za slovansko prebivavstvo v obeh pokrajinah uvedlo ime 'Slovenci' oziroma 'Windische'« (ki pa pomenita hkrati Slovence in Slovane), tako da so uporabljali v 16. stoletju za označbo vseh Slovencev celo združevanje dveh imen – 'Kranjci in Slovenci'.«21

Grafenauerjevi Slovenci, objekt in subjekt njegove koncepcije slovenske zgodovine, naj bi bili torej po izvoru Slovani. Obenem naj bi od izgube politične odvisnosti naprej v največji meri pripadali kmečkemu socialnemu sloju. Grafe- nauerjevo razumevanje Slovencev se potemtakem vzpostavlja na dveh ključnih podmenah. Najprej, za slovensko prebivalstvo naj bi bila značilna večstoletna statusna determiniranosti, nacionalna podrejenosti in socialna podvrženost. Slo- vencu je bilo nekaj stoletij usojeno, da kot kmet ostaja priklenjen na zemljo in kot tak služi svojemu, največkrat nemškemu, gospodarju. Obenem pa naj bi veljalo slovensko prebivalstvo od zgodnjega srednjega veka naprej razumeti kot neprekinjeno verigo generacij, kot nekakšno na sorodstvu in genetskem dedo- vanju temelječo skupnost slovansko-alpskoslovansko-slovenskih sorodnikov, ki že stoletja poseljujejo slovensko ozemlje. Grafenauerjeva predstava o Slovencih torej temelji na predpostavki o trdnih bioloških temeljih slovenskega naroda. Iz tega razloga zato ne more presenečati, da v virih izpričanim oblikam kolektivnega identificiranja populacij, ki jih sam razume kot slovenske, Grafenauer ne pripisuje prevelikega pomena. Njegovi Slovenci ostajajo Slovenci, pa čeprav tudi Grafenauer zaznava, da je domnevno slovensko prebivalstvo v preteklosti lastno kolektivno pripadnost izražalo z zelo različnimi etnonimi. Četudi je bil

21 Grafenauer, Etnična struktura, str. 26.

67 O mojstrih in muzi skozi stoletja njihov identitetni razvoj prekinjen oziroma precej pisan, ostajajo Grafenauerjevi Slovenci zaradi predpostavljene biološke determiniranosti ves čas Slovenci, kajti »/p/ojmi ne žive samostojnega življenja, marveč so samo izraz in odraz stvarnega razvoja«.22 Vendar pa Grafenauerjev Slovenec ni bil samo po izvoru Slovan in po socialni pripadnosti kmet, pač pa tudi oseba, ki je govorila slovenski jezik. Slovenski jezik tako v Grafenauerjevih delih nastopa kot tretji kriterij, s katerim je v virih mogoče objektivno določiti prisotnost Slovencev in zakoličiti meje ter določiti obseg slovenskega ozemlja. V jezikovni povezanosti in razliki je namreč Grafe- nauer prepoznaval, kot se je sam izrazil, »prirodni temelj narodnostnih skupnosti«. Ob slovanskem izvoru in socialni določenosti naj bi torej prav slovenski jezik objektivno potrjeval obstoj Slovencev oziroma slovenskega naroda tudi pred koncem 18. stoletja, torej pred obdobjem, ko je tudi Grafenauer, podobno kot ostali slovenski zgodovinarji njegove generacije, v virih začel zaznavati začetke izoblikovanja slovenskega naroda v sodobnem smislu. A četudi je izraz »slovenski narod« po Grafenauerju šele »na meji med 18. in 19. stoletjem dobil tisto vsebino, kakršno mu dajemo še danes«,23 so njegovi Slovenci nedvomno obstajali že prej. Njihov obstoj je potrjevala raba slovenskega jezika. V tem smislu je zato Grafenauer meje slovenskega jezika razumel kot meje slovenskega narodnostnega ozemlja. In tukaj gre iskati razlog, zakaj ga je tako izrazito zanimalo spreminjanje tovrstnih jezikovnih meja oziroma njihov položaj v posameznih zgodovinskih obdobjih.24 Stališču, da je Slovence skozi zgodovino mogoče opredeliti po biološkem in statusnem principu, pa obenem tudi po jeziku, se Grafenauer ni odpovedal do konca svojega življenja. Na zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Celju leta 1983 je tako na okrogli mizi o Celjskih grofih ponovil, da je od samega začetka svojega udejstvovanja pozornost namenjal problemu »zgodovine slovenskega naroda, njegovega razvoja od začetka, preko prvega nastanka skupnosti Karan- tancev in njenega razkroja v srednjem veku, pa spet preko novega nastanka skupnosti Slovencev, ki se začenja od 16. stoletja«.25 V nadaljevanju pa je v iskrivi izmenjavi mnenj z Nado Klaić še enkrat potrdil svojo vizijo slovenske preteklosti. Na vprašanje, ali njegov opus ne sugerira, da je bil v 15. stoletju slovenski narod omejen na podložniški sloj in da torej ne vključuje višjih družbenih slojev, je odgovoril, da gre kot slovenski narod v 15. stoletju razumeti »na slovenskem ozemlju, ki je v tem času že kolikor toliko strnjeno, živeče prebivalstvo slovenskega jezika, bodisi kmečko, bodisi meščansko in gotovo del plemiškega, čeprav

22 Grafenauer, Vprašanje srednjeveške etnične strukture, str. 111. 23 Grafenauer, Vprašanje srednjeveške etnične strukture, str. 109. 24 Denimo Grafenauer, Oblikovanje severne slovenske. 25 Celjani, str. 94.

68 Nacionalno zgodovinopisje kot orožje ljudstva bi se dalo ne glede na jezik pač govoriti, kdo je mednarodni in kdo je slovenski in čeprav v tem prebivalstvu slovenske zavesti praktično še ni«.26

Idejni in konceptualni viri Grafenauerjevega pogleda na slovensko zgodovino

Grafenauerjeva vizija slovenske preteklosti je potemtakem slonela na treh podmenah: na podmeni o zgodnjesrednjeveških začetkih slovansko-slovenske sorodstvene kontinuitete in s tem slovenskega naroda; na podmeni o večstole- tni obsojenosti Slovencev na podložniški status, obsojenosti, ki je sledila izgubi politične neodvisnosti v zgodnjem srednjem veku; in na podmeni o slovenskem jeziku kot objektivnem merilu, s pomočjo katerega naj bi bilo mogoče z zanesljivostjo določiti obseg in razprostranjenost slovenskega naroda in njegovega ozemlja v različnih časovnih obdobjih. Nobena od teh treh podmen ni bila izvirno Grafenauerjeva. Vsem trem podmenam je bilo namreč skupno, da je k njihovi priljubljenosti v največji meri prispevalo politično delovanje slovenskih nacionalnih aktivistov v drugi polovici 19. stoletja. Sočasno z uspešnim razmahom slovenskega nacionalnega gibanja v cislajtanskih predelih Habsburške monarhije, se je namreč med slovensko govorečim prebivalstvom na različne načine in preko različnih kanalov razširjala tudi nacionalno uokvirjena podoba zgodovine Slovencev. Ta podoba je do razpada Avstro-Ogrske postala tako rekoč samou- mevna. Kot dominantni zorni kot opazovanja preteklosti se je v tem času začela uveljavljati tudi med slovenskimi poklicnimi zgodovinarji. Genealogija tistega pogleda na slovensko preteklost oziroma zgodovino Slo- vencev, ki jo je s svojim opusom v drugi polovici 20. stoletja poosebljal Grafenauer, je bila sicer že nekajkrat podvržena temeljiti analizi. Na tem mestu velja zato zgolj povzeti in nekoliko dopolniti nekaj že znanih dejstev. Že zelo dolgo je znano, da lahko idejnimi virom zamisli o začetkih zgodovine Slovencev, ki da segajo v zgodnji srednji vek, sledimo vse do v nemščini napisanega Poskusa zgodovine Kranj- ske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije, ki ga je Anton Tomaž Linhart napisal konec 18. stoletja.27 Tovrstna predstava o kontinuiteti zgodovine Slovencev se je dobrih sto let kasneje, že pred Grafenauerjevim nastopom, uveljavila kot temeljna determinanta za razumevanje slovenske preteklosti. Grafenauer jo je potemtakem zgolj privzel od starejše generacije slovenskih poklicnih zgodovinarjev.28

26 Celjani, str. 111. 27 O Linhartovem zgodovinopisju Štih, Linhart kot zgodovinar in Zwitter, Prva koncepcija. O na- cionalizaciji zgodnjesrednjeveške zgodovine in o funkciji, ki jo je imel nacionaliziran pogled na preteklost pri legitimiranju političnih zahtev slovenskega nacionalnega gibanja Štih, Poglavje iz nacionalizirane zgodovine; isti, Mitsko in stereotipno. 28 Dotlej opravljeno delo slovenskih zgodovinarjev je sicer Grafenauer ovrednotil v svojem nastopnem predavanju Problemi in naloge.

69 O mojstrih in muzi

Podobno velja tudi za podmeno o slovenski podjarmljenosti, ki da naj bi sledila izgubi politične neodvisnosti. Pred dobrima dvema desetletjema je Sergej Vilfan kot prvi javno postavil pod vprašaj konsistentnost tedaj splošno razširjene in precej priljubljene predstave o zgodovini Slovencev kot zgodovini kmetov, ki da so več stoletij živeli pod tujim jarmom. Ta predstava oziroma oblika zgodovinske zavesti, opozarja Vilfan, se je izoblikovala v drugi polovici 19. stoletja, ko je slovensko nacionalno gibanje iz agitacijskih vzgibov privzelo geslo o Slovencih kot ljudstvu kmetov, saj se je »politična taktika Slovencev oprla ravno na tiste zgodovinske koncepte, ki so Slovence postavljali v podrejen položaj«.29 Na ta način se je začela utrjevati »vera v tisočletno podložništvo, tlačanstvo, hlapčev- stvo, suženjstvo, ki je ohranila svojo moč kot – dvomljivo – nacionalnopolitič- no gibalo«.30 Enačba »Slovenec kmet podložnik« je v mednacionalnih spopadih pozne avstrijske dobe postala močno mobilizacijsko sredstvo, in to še zlasti, ker se je »fevdalec kot razredni sovražnik kmeta stopíl v eno z Nemcem kot nacionalnim nasprotnikom Slovencev, s tem pa se je averzija tako rekoč kvadrirala«.31 Tak pogled na v bistvu kmečko socialno strukturo in položaj Slovencev, ki da je bil za Slovence značilen dolga stoletja, pa je od 1918, še zlasti pa od konca druge svetovne vojne naprej po mnenju Vilfana zelo izrazito zaznamoval tudi mentalne horizonte slovenskega poklicnega zgodovinopisja. Predstava o slovenski podjarmljenosti ima potemtakem »zunajznanstvene« oziroma »nezgodovinske« začetke. Slovenski poklicni zgodovinarji so jo zgolj prevzeli, in to od slovenskih nacionalno angažiranih političnih aktivistov druge polovice 19. stoletja. Grafenauerjeva koncepcija slovenske zgodovine, podobno kot to velja tudi za njegove številne poklicne predhodnike in dediče, si torej kot lastno spoznavno izhodišče »izposoja« obče mesto politične retorike, ki je bila za potrebe političnih spopadov in uveljavljanja slovenskega nacionalnega programa ustvarjena v drugi polovici 19. stoletja. Kajti veliko pred tem, ko se je znašel na straneh zgodovinskih knjig in razprav, je topos izgubljene politične svobode in posledične tisočletne podjarmljenosti uokvirjal predstavo o nacionalni preteklosti, ki so jo med svoje podpornike razširjali slovenski politiki. Slovenski nacionalni aktivisti, slovenski politiki in tudi vsi pretendenti na voljene funkcije, ki so se v Cislajtaniji za te položaje spopadali na volitvah v imenu Slovencev, so v svojih govorih in pisnih razmišljanjih lastna stališča zelo radi utemeljevali s sklicevanjem na domnevno dolgo nacionalno preteklost. Nji- hov politični angažma, ki je pod geslom Zedinjene Slovenije terjal politično in predvsem jezikovno emancipacijo, nekoč v prihodnosti pa morda tudi ozemelj-

29 Vilfan, Slovenci – kmečki narod?, str. 231–232. 30 Ibid. 31 Ibid. Prim. Štih, Čas merjen z vatlom; isti, Mitsko in stereotipno; Komac, Od mejne grofije, str. 26.

70 Nacionalno zgodovinopisje kot orožje ljudstva skoupravno združitev slovenskega naroda v posebni ozemeljski tvorbi, je bil velikokrat osmišljen in utemeljen s pozivom k vrnitvi v naravno stanje, v čas pred izgubo prvobitne slovenske samostojnosti. Torej v čas, ko Slovenci domnevno še niso bili zvedeni na podjarmljeni kmečki stan. Zgodovinski lok politične retorike slovenskih nacionalnih aktivistov, ki se začne v obdobju starodavne slovenske svobode in se nato vije preko večstoletnega životarjenja pod tujo oblastjo do ponovne emancipacije, ki sicer šele čaka za ovinkom, se v tem smislu pravzaprav v ničemer bistvenem ne razlikuje od Grafenauerjeve zgodovinopisne vizije slovenske preteklost. Naj za ponazoritev te trditve na tem mestu zadoščata dva primera nacionalno angažirane politične retorike druge polovice 19. stoletja. Oba primera karseda povedno ilustrirata, kako se je za potrebe političnega spopada izoblikovan pogled na preteklost v 20. stoletju učinkovito uveljavil v znanstveni prikazih slovenske zgodovine oziroma zgodovine Slovencev. Septembra 1868 so »Mladoslovenci« vabili k udeležbi na žalskem taboru s trditvijo, da ponovna pravica političnega združevanja in zborovanja daje Slovencem po dolgih stoletjih možnost, da se ponovno srečujejo in razpravljajo o skupnih vprašanjih, da se torej udeležujejo političnih zborovanj in s tem vplivajo na odločitve, ki zadevajo njihova življenja in skupno prihodnost, podobno kot so to počeli njihovi predniki: »V starodavnih časih bili so naši preddedje sloboden in samosvoj narod. /…/ Prišli pa so žalostni časi za naš slovenski narod, – propal je v sužnost in v sto- in stoletnih stiskah skoraj da ni popolnoma poginul.«32 Dojemanje slovenske zgodovine kot zgodovine večstoletne podjarmljenosti je leta 1913 v svojem tržaškem predavanju Slovensko ljudstvo in slovenska kultura ilustriral tudi pisatelj in politik Ivan Cankar: »Zgo- dovina slovenskega naroda je zgodovina tlačana, hlapca, ki je služil na vekov veke in ki se je tako korenito navadil služiti, da mu je prešlo suženjstvo v meso in kri. Stoletja je služil politično in družabno tistemu gospodarju, ki mu je bil najbližji; stoletja je romal v noči in mraku njegov zasužnjeni duh po cesti, ki vodi v Rim.«33 Oboje je z drugimi besedami, a sledeč istemu narativnemu obrazcu, v drugi polovici 20. stoletja ponovil Grafenauer, ko je v svoji Zgodovini slovenskega naroda postavil trditev, da so v 9. stoletju Slovencem zavladali tuji fevdalci, s čimer je slovenska družba »izgubila vladajoči družbeni razred, ki so ga zamenjali tuji gospodarji. To je bilo odločilno za bistveno spremembo v slovenski zgodovini: Slovenci so omejeni poslej le na nižje družbene sloje. Slovenec in kmet na Slovenskem pomeni skozi dolga stoletja skoraj isto.«34

32 Melik, Tabori 1868–1871, str. 375. 33 Cankar, Slovensko ljudstvo, str. 291. 34 Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda 2, str. 135. – O nacionaliziranem pogledu na preteklost Štih, Poglavje iz nacionalizirane zgodovine, str. 119–121.

71 O mojstrih in muzi

Tako rekoč identično kontinuiteto med političnim govorom 19. stoletja in Gra- fenauerjevo koncepcijo slovenske zgodovine lahko rekonstruiramo tudi v primeru podmene o slovenskem jeziku kot objektivnem merilu, s pomočjo katerega naj bi bilo mogoče v različnih obdobjih z zanesljivostjo določiti obseg in razprostranjenost slovenskega naroda in njemu pripadajočega ozemlja. Še preden se je v slovenskem poklicnem zgodovinopisju uveljavil kot kriterij za domnevno objektivno razmejevanje posameznih nacionalnih skupnosti, ki so živele v preteklosti, je bila jeziku identična vloga pripisana tudi v programskih spisih slovenskih nacionalnih aktivistov. Podobno kot ostala srednjeevropska nacionalna gibanja 19. stoletja, je bilo tudi slovensko nacionalno gibanje po svoji vsebini etnolingvistič- no. Politični angažma in strateški premisleki slovenskih nacionalnih aktivistov so izhajali iz predpostavke, da so pripadniki slovenskega naroda vsi tisti prebivalci Avstrijskega cesarstva oziroma kasneje Avstro-Ogrske, ki govorijo slovenski jezik. Retorika mednacionalnih političnih spopadov pozne avstrijske dobe, ki se jih je tudi slovenska stran udeleževala zelo aktivno, se je zato največkrat strukturi- rala okrog jezikovnih problemov, pa naj je šlo pri tem za vprašanje uradovalnega jezika, jezika šolstva, občevalnega jezika v popisnih polah, ali pa za na videz tako minoren problem, kot ga je predstavljalo vprašanje izbire jezika, v katerem naj bodo zapisana cestna imena oziroma izveski trgovcev na ulicah provincialnih cislajtanskih mest. Meje slovenskega jezika so s tem postale meje slovenskega naroda, tovrstno stališče pa se je v dobršni meri uveljavilo tudi v zakonodajnem okviru avstrijskega dela Avstro-Ogrske.35 Po prepričanju slovenskih nacionalnih aktivistov 19. stoletja je potemtakem jezikovna pripadnost determinirala individualno identiteto, pa tudi identiteto celotne skupnosti, ki je uporabljala določen jezik. Govorec slovenskega jezika je bil zmeraj in povsod – Slovenec. In ko je torej Grafenauer v svoji pozni razpravi Oblikovanje severne slovenske narodnostne meje obravnaval razliko med etnič- nim stanjem v 9. in 19. stoletju, ter pri tem analiziral, kako in zakaj se je v preteklosti spreminjala slovenska etnična meja, vse to pa opremil s kupom zemlje- vidov, pravzaprav ni storil nič drugega, kot Peter Kozler sredi 19. stoletja, ko je, pod vtisom nacionalnoemancipacijskih potencialov marčne revolucije, s pomo- čjo lokalnih informatorjev kot sploh prvi slovenski nacionalni aktivist začrtoval jezikovno in s tem narodno mejo v svoj Zemljovid slovenske dežele in pokrajin.

35 O srednjeevropskem etnolingvističnem nacionalizmu Kamusella, The politics; isti, The history. O genezi slovenskega političnega nacionalizma Hösler, Von Krain; Kosi, Kako je nastal. O invenciji jezikovne meje v avstrijskem delu dvojne monarhije in političnem spopadu nacionalnih aktivistov, ki je potekal vzdolž teh mej Judson, Guardians. O manipulacijah z občevalnim jezikom in srditih spopadih, ki so spremljali popise prebivalstva je na voljo nepregledna količina literature; klasična razprava je Brix, Die Umgangssprachen, za Spodnjo Štajersko Čuček, Pro- blemi popisovanja.

72 Nacionalno zgodovinopisje kot orožje ljudstva

Po istem kopitu kot Kozler je tudi Grafenauer obseg slovenske poselitve na severu določil z jezikovno ločnico, a pri tem za razliko od Kozlerja to načelo projiciral v pretekla obdobja. Grafenauer je torej sledil temeljnemu normativnemu principu slovenskega etnolingvističnega nacionalizma, ki je v 19. stoletju postavil enačaj med slovensko nacijo, slovenskim jezikom in slovenskim ozemljem in za objektivni kriterij slovenske nacionalne pripadnosti razglasil slovenski jezik. V tem smislu je sicer Grafenauer uporabljal metodo, ki je bila vse od 19. stoletja naprej med srednjeevropskimi zgodovinarji splošno razširjena.36

Družbene okoliščine nastajanja Grafenauerjeve koncepcije slovenske zgodovine

Do določene mere smo zgodovinarke in zgodovinarji v konceptualnem smislu hočeš nočeš zmeraj hčere in sinovi svojih učiteljic in učiteljev. Da se točnost te resda precej obrabljene misli potrjuje tudi v Grafenauerjevem primeru – na njegovo formacijo je sicer izrazito vplival tudi oče, literarni zgodovinar in etnograf Ivan Grafenauer37 –, je iz zapisanega najbrž očitno. A po drugi strani je res tudi to, da na pogoje mogočega mišljenja o minulem ob intelektualni dediščini vsaj tako izrazito vplivajo tudi okoliščine, v katerih nam je usojeno oblikovati in ustvarjati lastne poglede na preteklost. Kajti zgodovina nikoli ne nastaja v vakumu. Druž- beni kontekst nastajanja nekega opusa je za njegovo razumevanje zato bržčas vsaj tako zanimiv in pomemben, kot vsebina publiciranih del. Način pisanja o preteklosti namreč nikakor ni zgolj skupek individualnih izbir in odločitev, pač pa v presenetljivo veliki meri nasledek družbenih pogojenosti, v katerih se poraja. Še posebne pozornosti in analize se zato zdi vredno vprašanje vzgibov, ki so Grafenauerja spodbujali k pisanju in ustvarjanju njegove različice pogleda na preteklost. Na začetku 21. stoletja se je ob prebiranju Grafenauerjevih člankov, razprav, polemik in knjig zelo težko izogniti vtisu, da se skozi zapisane misli in teze so- očamo z zgodovinarjem, ki je svoje poklicno udejstvovanje dojemal kot poslanstvo. Zdi se, da velja Grafenauerja dojemati kot tistega zgodovinarja, ki je s svojim razumevanjem in opisovanjem zgodovine Slovencev v prvi vrsti nagovarjal potrebe, pričakovanja, vizije, pa tudi iluzije svojih sonarodnjakov – torej Slovenk in Slovencev. Grafenauerjevo zgodovino bi zato veljalo misliti kot izrazito na- cionalnoafirmativno znanstveno prakso. V njegovem pogledu na preteklost so namreč osrednji subjekt zgodovine zmeraj in brez izjeme prav Slovenci, bodisi

36 Grafenauer, Oblikovanje severne, str. 9, 15, 16, 18, 20. O nastajanju Kozlerjevega zemljevida Kordiš, Peter Kozler. O srednjeevropski razširjenosti jezikoslovne identifikacije ljudstev iz preteklosti z modernimi nacionalnimi skupnostmi Geary, Mit narodov, str. 19–47. 37 Štih, In memoriam, str. 35.

73 O mojstrih in muzi kot posamezniki bodisi kot skupnost, torej kot slovenski narod. Slovenci so, se zdi, v Grafenauerjevi viziji preteklosti subjekt, ki se prebija iz stoletja v stoletje in skozi zelo različne zgodovinske epohe. In si v teh svojih naprezanjih z velikimi mukami utira lastno smer na sicer nadvse trnovi poti emancipacije. Poti, ki ji je vsem prilikam navkljub usojen srečen zaključek. Grafenauerjeva interpretacija slovenske zgodovine je teleološka in nujno vodi v čas in razmere, v katerih ta interpretacija nastaja. Tovrstno vizijo slovenske preteklosti lahko zaznamo že na začetku Grafenauerjevega poklicnega udejstvovanja v njegovem nastopnem predavanju, ki ga je kot docent za zgodovino Slo- vencev na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani imel leta 1946. Podoba celotne slovenske zgodovine se v tem Grafenauerjevem programskem spisu logično zaključuje v medvojnem partizanskem odporu:

»Narodno-osvobodilna borba, najbolj herojski in najslavnejši del dosedanje slovenske zgodovine, pa je odprla vrata v novo, socia- listično dobo; z njo si je slovensko ljudstvo spet priborilo resnično svobodo, vzelo svojo usodo v lastne roke, premagalo vse strankar- ske ločnice, ki so ga delile s pomočjo razrednih nasprotij in se osvo- bodilo iz okovov tujega in domačega kapitala. Slovenci smo končno dozoreli v resnici v narod.«38

Grafenauerjevo življenjska izkušnja je bila že od zgodnjega otroštva naprej v številnih ozirih zaznamovana z nacionalnim. Celotno njegovo življenje se je pravzaprav odvijalo v dobi, ki jo je v političnem oziru fundamentalno določal fenomen množičnega nacionalizma oziroma iz njega izhajajoča nasledka: na eni strani po nacionalnem principu razparceliran in organiziran svet nacionalnih dr- žav, in na drugi mednacionalna nestrpnost ali nemara kar mednacionalno sovra- štvo. Grafenauer je na svoji koži – rojen je bil v »stari Avstriji« leta 1916, umrl pa v Sloveniji leta 1995 – kar trikrat izkusil politične prelome, ki jih je v vsakokratnih ideoloških utemeljitvah nujnosti sesutja starega reda povezovala podobna narativna nit. Politični prelomi naj bi predstavljali ultimativno nacionalno samo- uresničenje Slovencev. K temu velja dodati, da se že v Grafenauerjevih najzgo- dnejših spisih odraža tudi vpliv njegovih koroških korenin, in še zlasti impresij, ki so se mu vtisnile v spomin v njegovih otroških in mladostnih letih, ko je po- čitnice velikokrat preživljal pri dedu na (avstrijskem) Koroškem. Tam je lahko v tridesetih letih 20. stoletja spoznaval, z njegovimi besedami, »vsakdanjo težo in tragiko boja za lastno besedo in svojo dušo«.39 Prav njegove koroške sorodstvene

38 Grafenauer, Problemi in naloge, str. 25. 39 Nav. v Štih, In memoriam, str. 35.

74 Nacionalno zgodovinopisje kot orožje ljudstva vezi in družinsko poreklo so močno prispevale k temu, da se mu je izoblikoval »na eni strani pogled na slovenstvo kot prvinsko življenjsko skupnost, na drugi strani pa odločitev biti Slovenec, ki je pomenila presojati svet okrog sebe s prvenstveno slovenskega (in ne ideološko-strankarskega) stališča«.40 Grafenauer je potemtakem pripadal »tisti generaciji slovenskih izobražencev, ki je svoje poglede na sosede in razmerje do njih, izoblikovala na podlagi zgodovinskih izkušenj in skrajno negotovega in Slovencem nenaklonjenega vzdušja in razvoja v tridesetih letih.«41 Kot zgodovinar je bil zato Grafenauer v prvi vrsti Slovenec, ki piše za Slo- vence. Pri čemer se zdi, da niti ni moglo biti drugače, kot da se je Grafenauer tudi v poklicnem in ne samo v svetovnonazorskem smislu zapisal slovenstvu. Ob osebni izkušnji in družinski zgodbi je namreč Grafenauerjevo kariero zaznamovalo tudi to, da se je njegova poklicna pot začela natanko v formativnih letih nove povojne družbene ureditve, ki so jo dirigirali slovenski komunisti. Te oko- liščine so njegovemu razumevanju preteklosti brez dvoma koristile in ga potrdile v pravilnosti lastnih predvojnih stališč. Kajti slovenski komunisti niso bili samo politični in socialni revolucionarji, temveč v marsikaterem pogledu tudi pristni in v prvem obdobju po prihodu na oblast tudi docela neusmiljeni nacionalisti.42 V že omenjenem nastopnem predavanju tako Grafenauer zelo jasno napove, kaj sam meni, da se od njega pričakuje, in s kakšnimi nalogami se zato želi ukvarjati v prihodnosti. Njegov pogled je že popolnoma uokvirjen znotraj nacionalne perspektive, pri čemer jo sam – iz praktičnih, a očitno tudi iz zelo pragmatičnih ozirov – cepi na političnoideološki besednjak, s katerim so svoj položaj legiti- mirali novi oblastniki. Grafenauerja zato zanima zgodovina slovenskega naroda, vendar ne »zunanje manifestacije življenja slovenskega naroda,« temveč življe- nje samo. Resnično življenje slovenskega naroda, vsakdanje življenje »slovenskih ljudskih množic« je tisto, čemur se želi sam posvetiti.43 Skladno z duhom časa, ki nikakor ni mogel biti nenaklonjen tovrstnemu rezoniranju, pa pri tem slovensko nacionalno zgodovino razume skozi prizmo razrednega boja »slovenskih podložnikov proti tujim gospodom«. Kajti razredni boj, tako piše Grafenauer, »je bila obenem naša notranja in zunanja politika.«44 V okviru političnega trenutka, sledeč dominantnemu mišljenjskem horizontu dobe in opirajoč se na dediščino predvojnega slovenskega zgodovinopisja tako Grafenauer jasno formulira pomen svojega dela in s tem umesti lastno koncepcijo slovenske zgodovine v širši druž-

40 Štih, In memoriam, str. 35. 41 Štih, In memoriam, str. 42. 42 O tem, če zanemarimo vse ostalo, gotovo priča krut obračun z nemško manjšino takoj po prevzemu oblasti, gl. Nećak, Posebnosti obračuna z »Nemci«. 43 Grafenauer, Problemi in naloge, str. 22. 44 Grafenauer, Problemi in naloge, str. 23.

75 O mojstrih in muzi beni okvir. Po Grafenauerju naj raziskovanje nacionalne preteklosti služi ljudstvu:

»Prav v analizi te velike linije slovenske narodne zgodovine, v li- niji dosledne borbe majhnega proletarskega naroda proti zunanjim in notranjim sovražnikom za gospodarski družbeni napredek, ki si ga z neizogibno zakonitostjo pribori, ta uspeh mu pa prinese tudi narodno prebujenje, v analizi te velike linije je najboljše orožje, ki ga more in mora dajati slovenski zgodovinar svojemu ljudstvu v njegovih današnjih borbah. Saj zgodovina mnogo manj kot marsikatera druga znanost sme stati izven te borbe, marveč ji mora dajati vsak dan trdne, znanstvene temelje. V tem je prav za prav poglavitni namen zgodovinarjevega iskanja resnice.«45

Opus, ki je nastajal v desetletjih po nastopnem predavanju, že sam po sebi potrjuje Grafenauerjevo zavezanost slovenskemu konceptu. Seveda pa se zastavlja vprašanje, do kolikšne mere je Grafenauer z marksističnim uokvirjanjem nacionalne vizije preteklosti mislil resno, in koliko mu je hegemoni besednjak njegove dobe služil zgolj kot žargon pravšnjosti, v katerega je, nemara spodbujen s povsem pragmatičnimi preudarki, maskiral svoj v poglavitnih ozirih sicer popolnoma nacionaliziran in na perenialističnih temeljih zasnovan pogled na preteklost?46 Zdi se, da Grafenauerjeve zelo svojevrstne aplikacije historičnega materializma na zgodovinsko gradivo ne gre razumeti kot tipične geste oportunizma oziroma kot znamenja sprejemanja uradne marksistične dogme, ki je po drugi svetovni vojni v historičnem materializmu videla edino objektivno metodo za razumevanje zgodovine. Nasprotno, Grafenauer je historičnomaterialistično metodo na prak- tični in še posebej na deklarativni ravni razumel kot pripomoček, s pomočjo katerega bo lahko zajel, analiziral in opisal resnično zgodovino Slovencev, kot orodje namreč, ki »izpodbija temelje razlikovanja med takozv. zgodovinskimi in nezgodovinskimi narodi s tem, ko prenaša težišče zgodovinskega razvoja iz njegovih obodnih manifestacij, kulturnega, državnega, političnega, upravnega razvoja, v njegovo srčiko, gospodarski in družbeni razvoj širokih ljudskih množic«.47 Ker so bili Grafenauerjevi Slovenci, kot rečeno, predvsem kmečko ljudstvo, naj bi prav historični materializem s svojo usmeritvijo na »široke ljudske množice« za- gotovil konceptualna orodja za pisanje zgodovine slovenskega naroda. Kajti z gledišča historičnega materializma, oziroma tiste njegove različice, ki jo je za

45 Grafenauer, Problemi in naloge, str. 25. 46 O mehanizmih političnega nadzora in poskusih ideološke »kontaminacije« slovenskega zgodovinopisja v socialističnem obdobju slovenskega 20. stoletja Režek, Usmerjena preteklost. 47 Grafenauer, Problemi in naloge, str. 22.

76 Nacionalno zgodovinopisje kot orožje ljudstva svojo sprejel Grafenauer, so »vsi narodi enako zgodovinski, ne glede na to, ali se je za oblast nad podložniki ter njihovo zemljo trgalo domače ali tuje plemstvo, domač ali tuj kapital.«48 S staranjem oblasti je iz Grafenauerjevih razmišljanj morebiti res izginjala potreba po pritrjevanju nezmotljivosti svetih spisov socialističnega režima, s tem pa najbrž tudi ideja o zgodovinopisju kot orožju, s katerim lahko zgodovinar opremi ljudstvo. Vendar pa je po drugi strani Grafenauer na stališču o nesporno pozitivnem pomenu Marxove metode za razvoj zgodovinopisja vztrajal tudi v obdobju, ko je izražanje tovrstnih mislih velikokrat že spodbudilo vsaj pristno zgražanje, če že ni bilo razumljeno kot upravičen povod za epidemijo moralne panike. Tudi pri poznem Grafenauerju je tako še zmeraj navzoča misel, da je bila vrednost Marxa za zgodovinarje v tem, da naj bi pod vplivom njegovega načina razumevanja družbene transformativnosti zgodovinopisje premaknilo zorni kot od opisa dogodkov na analizo struktur. In iz tega razloga je »pomen dela Karla Marxa nesporen, povsem drugače pa je z njegovim pomenom 'preroka', toda obo- jega ni mogoče zamenjevati ali izenačevati.«49

Relevantnost Grafenauerjeve koncepcije slovenske zgodovine v 21. stoletju

Bogo Grafenauer je svojo vizijo preteklosti slovenskega naroda pisal v okviru pripovednega žanra, ki je v različnih evropskih zgodovinopisnih šolah dominiral od 19. stoletja naprej. Njegova zgodovina Slovencev je v tem smislu klasična nacionalna zgodovina, potemtakem način reprezentacije preteklosti, kjer je vse podrejeno prikazu razvoja »nacionalnega« v določenem prostoru in času. Na ta način se Grafenauerjev opus v vseh pogledih zelo dobro umešča v zgodovinopisne trende njegove dobe, saj je bila nacionalna zgodovina v 19. in 20. stoletju brez dvoma velika pripoved (master narrative oz. Meistererzäzhlung) številnih evropskih zgodovinopisnih šol. Tovrstni način ubeseditve in razumevanja preteklosti je bil v tem obdobju v modi; in to nemalokrat zaradi svoje funkcionalno- sti. Rezultate nacionalno osredinjenega zgodovinopisnega raziskovanja je bilo namreč moč na različne načine bodisi vpeti v politično delovanje nacionalnih gibanj bodisi koristno uporabiti v nacionalizirajočih prizadevanjih posameznih nacionalnih držav.50

48 Grafenauer, Problemi in naloge, str. 23. V dojemanju zgodovine Slovencev kot zgodovine pod- ložnega kmetstva gre najbrž iskati tudi razloge za njegovo pozitivno naravnanost do nekaterih novih raziskovalnih smeri in metodoloških prijemov socialne zgodovine, ki jih je vzpostavljala francoska zgodovinopisna šola Analov. 49 Grafenauer, Ob pisanju, str. 118. 50 Berger, Introduction – Constructing the Nation. Obširneje o vlogi nacionalnih zgodovinopisij pri legitimiranju posameznih nacionalnih projektov Kosi/Stergar, Kdaj so nastali, str. 462; Kosi, Kako je nastal, str. 1–17; Štih, Slovansko, alpskoslovansko ali slovensko?, str. 13–14.

77 O mojstrih in muzi

A k zapisanemu je vendarle treba dodati, da se primerjalno gledano tako žanr nacionalne zgodovine kakor tudi zgodovinska optika, ki preteklost interpretira s stališča »nacionalnega«, pravzaprav vsaj v zadnjem desetletju Grafenauerjeve- ga življenja gotovo že kažeta kot precej zastarela načina mišljenja o preteklosti. To trditev je mogoče ponazoriti s primerom. Leta 1985 je Grafenauer na Plenu- mu kulturnih delavcev Osvobodilne fronte nastopil z referatom, na katerem je z avtoriteto uglednega zgodovinarja (implicitno) postavil tezo, da so slovenske etnične meje prostorski in vsebinski kriterij, ki naj bi v temeljnih potezah določal raziskovalni okvir slovenskih zgodovinskih ved. Še več, s tega stališča je potem v nadaljevanju Grafenauer tudi kritično ocenjeval rezultate zgodovinopisja in ostalih humanističnih disciplin, ki jih je sam dojemal kot zgodovinske.51 Če pogledamo na tezo o etničnih mejah kot raziskovalnem kriteriju zgodovinopisnih ved s primerjalnega evropskega gledišča, potem je vendarle treba poudariti, da sredi osemdesetih let 20. stoletja tak način gledanja na preteklost tako rekoč v nobenem oziru ni več uokvirjal raziskovalnih strategij najvplivnejših raziskovalnih usmeritev, ki so v evropskem zgodovinopisju pustile trajni pečat, nekatere pa še zmeraj ohranjajo relevanco. To spoznanje sicer niti ni posebej presenetljivo. Navsezadnje naj bi način raziskovanja in izbiro metod tudi v zgodovinopisju do- ločala narava raziskovalnega problema – in ne obratno. Iz tega razloga se zato najbrž ne gre čuditi dejstvu, da etnične meje – v Grafenauerjevemu smislu tega izraza – prav gotovo niso uokvirjale in določale, denimo, raziskovalnih strategij tretje generacije zgodovinopisne šole francoskih Annalov, italijanskih mikrozgo- dovinarjev, nemških raziskovalcev Alltagsgeschichte, ali pa nemara britanskega marksističnega zgodovinopisja. Še več, etnične oziroma nacionalne meje so bile sredi osemdesetih let tudi med nekaterimi evropskimi zgodovinarji vendarle že razumljene kot nasledek modernih nacionalnih gibanj – in torej kot politični oziroma ideološki termin, ne pa kot objektivno merilo zgodovinopisnega raziskovanja. Izhajajoč iz širšega primerjalnega gledišča gre potemtakem v Grafenauerje- vi koncepciji slovenske zgodovine vendarle zaznati določeno avtoreferenčnost, manko zanimanja za sodelovanje v širših nadnacionalnih znanstvenih diskusijah in polemikah in predvsem nepripravljenost na metodološke prilagoditve in sprejemanje epistemičnih lomov, ki so tako zelo značilni za evropsko zgodovinopisje 20. stoletja. Bralec Grafenauerjevega opusa z začetka 21. stoletja se zato ne more izogniti občutku, da se pravzaprav sooča z enim od razlagalnih modelov, za katere je v splošnem značilno, da »vsa zgodovinska dogajanja interpretirajo tako, kakor da nujno vodijo prav v določeno družbeno formo in nikamor drugam. Ideološke interpretacije zgodovine ne analizirajo in interpretirajo zgodovinskih

51 Grafenauer, O slovenskem etničnem prostoru.

78 Nacionalno zgodovinopisje kot orožje ljudstva situacij samih na sebi, ne zanima jih globalna struktura posameznih zgodovinskih situacij in spremembe v njej, temveč zgolj tisto, kar je mogoče uvrstiti v vzročen evolucijski ali drugačen teleološki niz, s katerim se legalizira in utemeljuje druž- bena forma«.52 Če zaključim, Bogo Grafenauer pooseblja epoho zgodovinopisne naracije, ki se sicer še ni končala, četudi je res, da v zgodovinopisnem raziskovalnem polju nikakor ni več tako zelo dominantna, kot je bila še pred desetletji. Trdni red Grafenauerjeve vizije slovenske nacionalne zgodovine je bil pač v zadnjih nekaj letih že večkrat zelo temeljito analiziran, v mnogočem pa tudi ovržen. Nekatera njegova interpretativna izhodišča, in nemara kar celoten teleološki interpretativ- ni okvir, bi zato dandanes brez dvoma veljalo razumeti kot presežena. A kljub temu že površen pregled sodobne slovenske zgodovinopisne produkcije vendarle sugerira, da Grafenauerjevo normativno opredeljevanje zgodovinskih ved kot disciplin, ki naj se v svojih raziskovalnih pretenzijah omejujejo na slovenski etnični prostor, tudi sto let po njegovem rojstvu in več kot dve desetletji po njegovi smrti še zmeraj v dobršni meri strukturira prevladujočo slovensko metodo rekonstrui- ranja preteklosti. Če sprejemamo stališče, da se zgodovinar pri svojem delu »ne spoprijema le z virom, temveč tudi s paradigmo, ki posreduje skozi njega in mu daje okvirne miselne kategorije,«53 potem bi veljalo skleniti, da smo, spodbu- jeni z različnimi motivi in pogosto ujeti v obstoječe institucionalne zanke, tudi slovenske zgodovinarke in zgodovinarji 21. stoletja v konceptualnem smislu do neke mere še zmeraj sledniki tistega pogleda na preteklost, ki ga je s svojim raziskovanjem in s svojo avtoriteto od srede 20. stoletja naprej tako uspešno vzpo- stavljal Bogo Grafenauer.

Literatura

Berger, Stefan: Introduction – Constructing the Nation through History. The Past as History. Na- tional Identity and Historical Consciousness in Modern Europe. Basingstoke: Palgrave Mac- millan, 2015, str. 1–27. Brix, Emil: Die Umgangssprachen in Altösterreich zwischen Agitation und Assimilation. Wien/ Köln/Graz: Böhlau, 1982. Cankar, Ivan: Slovensko ljudstvo in slovenska kultura. Izbrano delo, 1. knjiga (ur. Josip Vidmar). Ljubljana: Mladinska knjiga, 1973, str. 281–313. Celjani v slovenskem in srednjeevropskem prostoru. Okrogla miza 1. oktobra 1982 na XXI. zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Celju. Zgodovinski časopis 37, 1983, str. 93–114. Čuček, Filip: Problemi popisovanja občevalnega jezika na Spodnjem Štajerskem (1880–1910). Zgodovinski pogled na zadnje državno ljudsko štetje v avstrijskem Primorju 1910: jezik, naro- dnost, meja. Ljubljana: Založba ZRC, 2012, str. 129–142.

52 Simoniti, O slovenskem zgodovinopisju, str. 390. 53 Štuhec, Rdeča postelja, str. 15.

79 O mojstrih in muzi

Geary, Patrick J.: Mit narodov: srednjeveški izvori Evrope. Ljubljana: Studia humanitatis, 2005. Grafenauer, Bogo: Problemi in naloge slovenskega zgodovinopisja v našem času. Zgodovinski ča- sopis 1, 1947, str. 11–30. Grafenauer, Bogo: Zgodovina slovenskega naroda 3. Doba prve krize fevdalne družbe na Sloven- skem od začetka kmečkih uporov do viška protestantskega gibanja. Ljubljana: Kmečka knjiga, 1956. Grafenauer, Bogo: Zgodovina slovenskega naroda 2. Doba zrele fevdalne družbe od uveljavljanja frankovskega fevdalnega reda do začetka kmečkih uporov, druga popravljena in delno dopolnjena izdaja. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1965. Grafenauer, Bogo: Vprašanje srednjeveške etnične strukture. Zgodovinski časopis (Zwitterjev zbornik) 19/20, 1965/1966, str. 103–114. Grafenauer, Bogo: Etnična struktura in zgodovinski pomen jugoslovanskih narodov v srednjem veku II. Zgodovinski časopis 21, 1967, str. 7–48. Grafenauer, Bogo: Slovenska Koroška v diplomatski igri leta 1919. Koroški plebiscit. Razprave in članki. Ljubljana: Slovenska matica, 1970, str. 295–378. Grafenauer, Bogo: Struktura in tehnika zgodovinske vede (Uvod v študij zgodovine). Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 1973. Grafenauer, Bogo: Boj za staro pravdo v 15. in 16. stoletju na Slovenskem. Slovenski kmečki upor 1515 in hrvaško-slovenski kmečki upor 1572/73 s posebnim ozirom na razvoj programa slovenskih puntarjev med 1473 in 1573. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1974. Grafenauer, Bogo: Zgodovina slovenskega naroda 1. Od naselitve do uveljavljenja frankovskega reda (z uvodnim pregledom zgodovine slovenskega ozemlja do naselitve alpskih Slovanov). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 31978. Grafenauer, Bogo: O slovenskem etničnem prostoru kot kriteriju pri zgodovinskih vedah. Skupni slovenski kulturni prostor. Plenum kulturnih delavcev osvobodilne fronte. Ljubljana: Delavska enotnost, 1986, str. 21–29. Grafenauer, Bogo: Ob pisanju o slovenskem zgodovinopisju. Zgodovinski časopis 47, 1993, str. 117–129. Grafenauer, Bogo: Oblikovanje severne slovenske narodnostne meje. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1994. Grdina, Igor: Karantanski mit v slovenski kulturi. Zgodovina za vse, vse za zgodovino 3, 1996, str. 51–65. Hösler, Joachim: Von Krain zu Slowenien. Die Anfänge der nationalen Differenzierungsprozesse in Krain und der Untersteiermark von der Aufklärung bis zur Revolution 1768 bis 1848. Mün- chen: R. Oldenbourg, 2006. Judson, Pieter M.: Guardians of the Nation. Activists on the language frontiers of the imperial Au- stria. Cambridge (Mass.)/London: Harvard University Press, 2006. Kamusella, Tomasz: The Politics of Language and Nationalism in Modern Central Europe. Basing stoke/New York: Palgrave Macmillan, 2009. Kamusella, Tomasz: The History of the Normative Opposition of »Language versus Dialect«: From Its Graeco-Latin Origin to Central Europe’s Ethnolinguistic Nation-States. Colloquia Humani- stica 5, 2016, str. 164–188. Komac, Andrej: Od mejne grofije do dežele: Ulrik III. Spanheim in Kranjska v 13. stoletju. Ljublja- na: Založba ZRC/Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2006. Kordiš, Peter: Peter Kozler and His Map of the Slovenian Land and Its Provinces (1849–1871). Imago Mundi 68, 2016, str. 212–231. Kos, Milko: Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna, 1933.

80 Nacionalno zgodovinopisje kot orožje ljudstva

Kosi, Jernej: Kako je nastal slovenski narod. Začetki slovenskega nacionalnega gibanja v prvi polovici 19. stoletja. Ljubljana: Založba Sophia, 2013. Kosi, Jernej/Rok Stergar: Kdaj so nastali »lubi Slovenci«? O identitetah v prednacionalni dobi in njihovi domnevni vlogi pri nastanku slovenskega naroda. Zgodovinski časopis 70, 2016, str. 458–488. Kramberger, Taja: Memorija in spomin. Zgodovinska antropologija kanonizirane recepcije (doktorska disertacija). Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije, 2009. Luthar, Oto: Med kronologijo in fikcijo, Strategije historičnega mišljenja. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1993. Melik, Vasilij: Tabori 1868–1871. Isti, Slovenci 1848–1918. Razprave in članki (ur. Viktor Vrb- njak). Maribor: Litera, 2002, str. 365–377. Mihelič, Darja: Bogo Grafenauer – utrinki iz življenja in dela. Grafenauerjev zbornik (ur. Vincenc Rajšp idr.). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti idr., 1996, str. 13–34. Nećak, Dušan: Posebnosti obračuna z »Nemci« na Slovenskem. Prispevki za novejšo zgodovino 53, 2013, str. 109–120. Režek, Mateja: Usmerjena preteklost: mehanizmi ideološke in politične »kontaminacije« zgodovinopisja v socialistični Sloveniji in Jugoslaviji (1945–1966). Acta Histriae 22, 2014, str. 971–992. Rotar, Drago Braco: Odbiranje iz preteklosti: okviri, mreže, orientirji, časi kulturnega življenja v dolgem 19. stoletju. Koper: Univerza na Primorskem/Znanstveno-raziskovalno središče/Zgo- dovinsko društvo za južno Primorsko, 2007. Samec, Drago: Bogo Grafenauer – bibliografija. Grafenauerjev zbornik (ur. Vincenc Rajšp idr.). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti idr., 1996, str. 43–86. Simoniti, Vasko: O slovenskem zgodovinopisju 1945–1990 ali kako je na zgodovinopisje vplivalo staranje oblasti. Zgodovinski časopis 46, 1992, str. 387–394. Štih, Peter: In memoriam. Akademik prof. dr. Bogo Grafenauer. Grafenauerjev zbornik (ur. Vin- cenc Rajšp idr.). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti idr., 1996, str. 35–42. Štih, Peter: Državne tvorbe v srednjem veku na slovenskem ozemlju. Od držav na Slovenskem do slovenske države. Kočevje: Pokrajinski muzej, 2004, str. 13–46. Štih, Peter: Linhart kot zgodovinar. Anton Tomaž Linhart. Jubilejna monografija ob 250-letnici rojstva. Ljubljana/Radovljica: Slovenski gledališki muzej/Muzeji radovljiške občine, 2005, str. 291–310. Štih, Peter: Nacionalizem kot zgodovinski nesporazum. Spremna beseda v: Patrick J. Geary, Mit narodov: srednjeveški izvori Evrope, Ljubljana: Studia humanitatis, 2005, str. 221–237. Štih, Peter: Poglavje iz nacionalizirane zgodovine ali O zgodnjesrednjeveških začetkih zgodovine Slovencev. Studia Historica Slovenica 5, 2005, str. 105–132. Štih, Peter: Miti in stereotipi v podobi starejše slovenske nacionalne zgodovine. Mitsko in stereotipno v slovenskem pogledu na zgodovino: zbornik 33. zborovanja Zveze zgodovinskih dru- štev Slovenije, Kranj, 19.–21. oktober 2006, Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2006, str. 25–47. Štih, Peter: »Čas merjen z vatlom in platno s stopinjami«. Vilfan kot kritik nekaterih zakoreninje- nih predstav o slovenski zgodovini. Arhivistika, zgodovina, pravo. Vilfanov spominski zbornik. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2007, str. 175–190. Štih, Peter: Slovansko, alpskoslovansko ali slovensko? O jeziku slovanskih prebivalcev prostora med Donavo in Jadranom v srednjem veku (pogled zgodovinarja). Zgodovinski časopis 65, 2011, str. 8–51. Štih, Peter: Ustoličevanje koroških vojvod med zgodovino in predstavami. Problemi njegovega izročila, razvoja in poteka kot tudi njegovo razumevanje pri Slovencih. Zgodovinski časopis 66, 2012, str. 306–343.

81 O mojstrih in muzi

Štuhec, Marko: Rdeča postelja, ščurki in solze vdove Prešeren. Ljubljana: ŠKUC/Znanstveni inšti- tut Filozofske fakultete, 1995. Šumi, Irena: Kultura, etničnost, mejnost. Konstrukcije različnosti v antropološki presoji. Ljubljana: Založba ZRC, 2000. Verginella, Marta: Il peso della storia. Fra invenzione della tradizione e ri–scrittura del passato: la storiografia slovena negli anni Novanta. Trst: Istituto regionale per la storia del movimento di liberazione nel Friuli-Venezia Giulia, 1999, str. 9–34. Verginella, Marta: Uso della storia nella Sonderweg slovena. Storica 7, 2001, str. 97–116. Vilfan, Sergij: Slovenci – kmečki narod? XXIX. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1993, str. 229–243. Zajc, Marko: Kje se slovensko neha in hrvaško začne: slovensko-hrvaška meja v 19. in na začetku 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2006. Zwitter, Fran: Prva koncepcija slovenske zgodovine. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 20, 1939, str. 355–372.

Summary National Historiography as the Weapon of the People: Bogo Grafenauer's Conceptualization of Slovene Historiography Jernej Kosi

The article analyses the conceptualization of Slovene history as it was formulated in programmatic texts and researches of Bogo Grafenauer (1916–1995), the most important twentieth-century Slovene historian. The focus is on: (1) the chronological frame, the spatial delineation, and the content of his conceptualization; (2) on the intellectual and conceptual sources of his understanding of Slovene history; and (3) on social circumstances that conditioned the formation of his historical vision. In the conclusion, the question whether Grafenauer's conceptualization of Slovene history has retained any relevance at all in the twenty- first century, is addressed. Bogo Grafenauer understood Slovene history as a history of the Slovene nation or, better to say, as a history of Slovenes. Following the postulations formulated by older generation of Slovene professional historians, he dated the emergence of the Slovene nation in the Early Middle Ages and associated the starting point of the history of Slovenes with the beginning of the Slavic colonization of the Eastern Alps. According to Grafenauer, the history of Slovenes began when the Alpine Slavs, who had before made a long journey from the territories east of the Carpathian Mountains, established their first colonies in the Eastern Alps. Soon after the Slavs permanently settled down here, Grafenauer begins to refer to them as Slovenes. Grafenauer hence understands Slovenes to be a generational community of people who have Slavic origins. Within Grafenauer's vision, the

82 Nacionalno zgodovinopisje kot orožje ljudstva continuity of the biologically defined Slovene national collective thus spans from the early Middle Ages onwards. Soon after the colonization of the area, Grafenauer's Slovenes established the independent nation-state (Karantanija). However, due to external political reasons Slovenes relatively quickly lost their independence and sovereignty. After their autonomy ultimately crumbled, Grafenauer's Slovenes were condemned to leading the life of peasants ruled by foreign nobility. Grafenauer thus maintained that the Slovene population was for centuries predestined for social and national subordination. As an exploited peasant folk, the Slovene nation served for hun- dreds of years to oppressing, in most cases German, rulers. Yet, Grafenauer's Slovenes were not only of Slavic biological origin and of exploited social class. They also constituted a linguistic community. Since the Early Middle Ages, the Slovene population could be detected in various sources with the use of objective criteria – the Slovene language. Although Grafenauer recognizes the various collective self-identifications in different periods and social situations, he nevertheless regards them as objectively being Slovene due to their use of the Slovene language. In this sense, he could delineate the extent of the Slovene national territory in various eras. The genealogy of suppositions and tropes that framed Grafenauer's vision of the Slovene past goes back to the nineteenth-century Slovene national activists; they invented the idea of the Slovene ethnolinguistic community and later used the notion of the supposedly centuries-long suppressed Slovene-speaking peasants in the Cisleithanian political struggles. In this sense, one could conclude that in his works Grafenauer successfully covered common places of the Slovene nineteenth-century nationalist political discourse with an aura of historical ob- jectivity. From the perspective of a twenty-first century historian, one cannot but conclude that Grafenauer saw his professional activity as a mission. Grafenauer's idea of Slovene history addressed the needs, expectations, visions, and illusions of his compatriots. His historical practice was nationally affirmative, and inten- tionally so. The central object and subject of his research focus were always Slo- venes – the people who had for centuries struggled through the burdens only to experience the final liberation at the end of World War II, when the Slovene communists came to power. In many ways, Grafenauer's understanding of Slovene national history fitted perfectly in the broader political and ideological reality of Slovenia’s post-war socialist institutional setting. Since the Slovene communists were not only social revolutionaries but in most cases also passionate Slovene nationalists, Grafenauer's belief in primordial Slavic roots of the Slovene nation was accepted without objections by the regime. Additionally, in his works he also used certain Marxist terminological tools to describe the history of Slovenes. The

83 O mojstrih in muzi conflict between the Slovene peasants and the German nobility, for instance, was thus interpreted not only as a never-ending national conflict but also as a clear expression of class struggle between the oppressed Slovenes and the oppressive Germans. In the recent decades, Grafenauer's vision of the Slovene national past has been questioned by several Slovene historians. His interpretative assumptions proved to be inadequate and his teleological understanding of historical processes that was based on political rhetoric of nineteenth-century century Slovene national activists as erroneous and unscientific. Yet, there are many reasons to believe that his vision in many ways implicitly still defines how a majority of Slovene historians understand, reconstruct and interpret the »history of Slovenes«.

84 Mateja Ratej Razumevanje nacionalne zgodovine pri Ferdu Gestrinu

RATEJ, Mateja, dr., znanstvena sodelavka, Inštitut za kulturno zgodovino, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, SI – 1000 Ljubljana, Novi trg 1, mratej@ zrc-sazu.si

Razumevanje nacionalne zgodovine pri Ferdu Gestrinu Avtorica se v razpravi ukvarja z Gestrinovim razumevanjem nacionalne zgodovine in njegovo pripadnostjo generacijam, ki so bile po drugi svetovni vojni v privilegiranem položaju, da postavljajo družbo na nove temelje. Ugotavlja, da je se je pri Gestrinu skladno z marksističnim pogledom na zgodovinopisje vpraša- nje proučevanja gospodarskega razvoja družb v veliki meri pomensko pokrivalo z vprašanjem proučevanja globokih struktur njihovega splošnega zgodovinskega razvoja. Avtorica obravnava tudi njegove posege v sfero izobraževanja z nekaj referenčnimi učbeniki za pouk zgodovine, ki so bili kot obvezna literatura v slovenskih osnovnih šolah v rabi več desetletij.

Ključne besede: nacionalna zgodovina, gospodarska zgodovina, historični materializem, Ferdo Gestrin, zgodovina mentalitet

RATEJ, Mateja, PhD, Research Fellow, Institute of Cultural History, Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts, SI – 1000 Ljubljana, Novi trg 1, [email protected]

Ferdo Gestrin's Understanding of National History In the paper at hand the author analyses Gestrin’s understanding of national history and how his belonging to a generation privileged to build a society on the new grounds after World War II. The author concludes that to Gestrin the research of societies’ economic development was aligned with Marxist understanding of history and, therefore, demanded a research of deep structures of societies’ general historic developments. The author further presents Gestrin’s contribution to the Slovene educational system; with his referential history textbooks, some co- authored, remained in use for decades in Slovene schools.

Key words: national history, economic history, historical materialism, Ferdo Ge- strin, history of mentalities

85 O mojstrih in muzi

Zgodovinarji v zvezi z osebnostjo Ferda Gestrina pogosto omenjajo težak socialni položaj v katerem je odraščal, kar je bržkone posledica dejstva, da se je Gestrin sredi devetdesetih let 20. stoletja odločil, da bo o tem javno spregovoril in izpostavil. Razumemo lahko, da je bila takšno Gestrinovo intimno razgaljenje, za katerega se je po besedah nekaterih v njegovi bližini odločal dolgo in mukoma, povezano z željo in potrebo docela pripadati generacijam, ki so bile po skrajnih osebnih in kolektivnih preizkušnjah pred in med drugo svetovno vojno ter končni emancipaciji po njej v privilegiranem položaju, da (usodno zaznamovane s senzibilnostjo za socialna vprašanja) postavljajo družbo na nove temelje. A vendar se zdijo enako pomembna za Gestrinov miselni ustroj njegova zgodnja otroška leta, ko je družina živela urejeno, preskrbljeno življenje ugledne ljubljanske meščan- ske družine. Sklepamo lahko, da je meščanski status krojaške družine Gestrin v zgodnjem otroštvu fantiča Ferda, ki se je spominjal igre z babičino šatuljo za nakit, zaznamoval bolj kot je bil to kasneje v okvirih socialističnega imaginarija pripravljen sprejeti ali izpostavljati.1 Rojen je bil med prvo svetovno vojno, takoj po njenem koncu je družina ži- vela v blagostanju, spominjal se je vrtca, družinskih sprehodov, izbranega me- ščanskega obnašanja babice, pa dobro obiskane očetove ljubljanske krojaške delavnice. Oče je zaradi alkoholizma in propadanja obrti že leta 1920 zapustil družino, Gestrin ga je do leta 1936, ko je umrl kot mestni revež, videl le enkrat, ko ga je obiskal v bolnišnici. Mati je odtlej živela z moškim, ki je bil rejnik njenih treh otrok, vendar se z njihovo vzgojo ni pretirano ukvarjal, Gestrin je imel občutek, da je njega ter brata in sestro vzgajala predvsem ulica. Razumel je, da je doba samorastništva pri njem ključno izoblikovala pogled na svet. Že v zgodnjih najstniških letih je počitnice preživljal delovno na kmetijah v okolici Ljubljane. Svoje družinske zgodbe se je v šolskem razredu »neskončno« sramoval. Ker ga rejnik zaradi zaostrovanja gospodarske krize ni želel več šolati, je zadnje letni- ke gimnazije opravil s pomočjo lastnih finančnih sredstev (inštrukcije ipd.) in v skrajni revščini, pred koncem gimnazije pa je postal domači učitelj, vzgojitelj in spremljevalec prizadetega mladeniča. S tem je iz »predmestnih vzgojno razpu- ščenih razmer prišel v uglajeno meščansko družino«; v družini je izgradil odnos do kulturnega ustvarjanja in zlasti literature, seznanil se je tudi s svobodomisel- nimi, liberalnimi nazori, vse bolj se je oddaljeval od vere oz. Katoliške cerkve. Ni nepomemben za njegovo historiografsko držo podatek, da se je v omenjeni družini navzel »rodoljubja« in postal v razmerah diktature kralja Aleksandra Karađorđevića »slovenski narodnjak«. Zdelo se mu je, da je vse življenje sledil načelu: ne dopusti, da te kdorkoli povozi, ostani sam svoj in kritičen do vsega.2

1 Gestrin, Zgodovinar o sebi, str. 339–342. 2 Prav tam.

86 Razumevanje nacionalne zgodovine pri Ferdu Gestrinu

Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev je namesto željenega študija medicine izbral zgodovino. Leta 1940 je diplomiral in odšel na služenje vojaškega roka ter po nemški zasedbi postal vojni ujetnik. V Ljubljano se je vrnil konec leta 1941. Po koncu vojne je bil gimnazijski profesor, 1954–1959 je bil republiški inšpektor za pouk zgodovine. 1959 je postal asistent za zgodovino na Filozofski fakulteti (dalje FF), 1960 je doktoriral pri mentorju Milku Kosu. Leta 1961 se je v Franciji seznanil s Fernandom Braudelom. 1982 se je upokojil kot redni profesor.3 Izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti je postal leta 1983, redni pa leta 1987.4 Ker govori o Gestrinovi javni podobi, velja omeniti – kot je leta 1986 zapisal od Gestrina deset let mlajši Ignacij Voje –, da »naša socialistična družba ni prezrla dela in zaslug prof. Gestrina«: leta 1965 in 1973 je prejel nagrado sklada Borisa Kidriča, leta 1976 red Republike s srebrnim vencem, leta 1984 pa red Dela z rdečo zastavo.5 * * * Kot je razvidno iz njegovih zapisov o sodobnikih, je Ferda Gestrina močno opredeljevala pripadnost generacijam, ki so bile po dveh orjaških vojaških spopadih in popolnem kolapsu humanizma predani optimistični ideji o oblikovanju pravične družbe na temelju enakosti za vse. Silna predanost delu, izjemno spo- štljiv odnos do znanja in zelo obsežna produkcija, sla po analiziranju in razumevanju velikih družbenih struktur in sistemov ter neomajna vera v smiselnost sintetiziranja nepreglednih količin gradiva v enovit potek nacionalne zgodovine, ki je bila značilna za Gestrinove sopotnike, priča o tem, kako močna motivacija je gnala ljudi, ki so sebe razumeli za utemeljitelje, ko so na vrhuncu življenjskih moči zasedli etablirane položaje kot bolj ali manj zaznamovani od druge svetovne vojne. Skupno soočenje s skrajnimi eksistencialnimi izzivi in slednjič uspe- šen življenjski preboj je tedanje generacije ožaril z zavidanja vrednim občutkom pripadnosti, nepremagljivosti in verjetja o vrednosti posameznikovega doprinosa k izgradnji miselne/znanstvene nadstavbe nove družbe; pripadniki opisanih generacij so se prepoznavali med seboj, ker so verjeli, da so jim skupne ključne vrednote poštenosti, odgovornosti, delavnosti, trdoživosti, neustrašnosti, vztrajnega premagovanja ovir ipd.6 Zgodovinarja Pavleta Blaznika je Ferdo Gestrin tako opisoval kot utemeljitelja raziskav krajevne zgodovine in njene metodologije na Slovenskem.7 Medie- vista Jožeta Koropca je ob življenjskem jubileju opozarjal na življenjsko zave-

3 Kos, Prvih osemdeset let Ferda Gestrina, str. 14. 4 Gl: SAZU, Člani SAZU, http://www.sazu.si/clani/ferdo-gestrin (oktober 2017). 5 Voje, Ferdo Gestrin – sedemdesetletnik, str. 479, 485. 6 Glej npr. Gestrin, Prof. dr. Nada Klaić, str. 457–458; isti, Ob osemdesetletnici Janeza Kramarja, str. 489–499; isti, Prof. Bogomir Stupan, str. 401; isti, Jože Hainz, str. 230–231. 7 Gestrin, In memoriam – Dr. Pavle Blaznik, str. 177.

87 O mojstrih in muzi zo, da bi »strnil uspehe svojih znanstvenih naporov v sintetično podobo agrarne zgodovine«.8 Predvojnega komunista, kasneje pa ravnatelja Študijske knjižnice v Kopru Srečka Vilharja je v spominskem zapisu opisal kot primorskega revolucio- narja in borca.9 Partizanskega fotografa in kasnejšega profesorja na ljubljanskem učiteljišču, »osebno poštenega, v življenju preizkušenega in zrelega« Franja Ve- selka je označil kot tistega, ki je desetletja po vojni »vzgajal mladi učiteljski rod v naprednem in socialističnem duhu, pri čemer je pomembno vlogo imela prav naša revolucija«.10 Od ravnatelja Pomorskega muzeja v Piranu Miroslava Pahorja se je leta 1981 poslovil kot od »zavzetega, nazorsko napredno usmerjenega in v življenju preizkušenega intelektualca ter aktivista NOB«.11 Ko je Gestrin ob koncu šestdesetih let 20. stoletja opisoval delo nekaj let starejšega Metoda Mikuža, ki je leta 1947 postal izredni profesor za zgodovino NOB na FF v Ljubljani, ki je bila tedaj prva takšna katedra v Jugoslaviji, je bil mnenja, da je bil Mikuž kot habilitiran znanstvenik in udeleženec NOB »v izjemnem položaju« in pravi človek za to mesto. Njegov Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji je videl kot zapolnitev velike vrzeli v slovenskem zgodovinopisju. Zgovorna se zdi Gestrinova opazka, da je pozitivno, ker se je Mikuž izognil ločeni obravnavi splošne, »meščanske« (v narekovaje postavil Gestrin) zgodovine in razvoja delavskega gibanja. Delo je razumel kot prikaz »glavnih razvojnih črt«, a tudi mnogih podrobnosti, ki so »verno ilustrirale čas«. Mikuževa zasluga je, da imamo Slovenci z njegovima glavnima tekstoma, o zgodovini med obema vojnama ter o prvem delu NOB, neprekinjeno vrsto preglednih del, je Gestrin značilno zaokrožil zapis o zgodovinarskem kolegu.12 Posebno spoštovanje, ki se je začenjalo s skupnim občutenjem rodoljubja, je izkazoval Gestrin do mentorja, od njega več kot dvajset let starejšega Milka Kosa. Gestrin je tudi Kosovega očeta, učitelja zgodovine v Gorici, cenil zaradi njegovega poudarjanja zgodovine z vidika »slovenske koncepcije«, ko je z metodološkimi in koncepcijskimi osnovami »polagal trdna izhodišča slovenski zgodovinski znanosti«. Poglavitno področje, ki se mu je Milko Kos desetletja posvečal z veliko zavzetostjo, je bila zgodovina naselitve slovenskega ozemlja in njegova kolonizacija skozi srednji vek, s tem pa tudi proučevanje germanizacije »slovenskega severnega poselitvenega teritorija«, kar je zanimalo tudi Gestrina, ki je najvišje postavil Kosovo »prvo znanstveno sintezo« slovenske srednjeveške zgodovine do reformacije (1933; druga spremenjena izdaja 1955). Gestrina je pri mentorju fasciniralo še obsežno poznavanje zgodovinskih dejstev na podlagi

8 Gestrin, Jože Koropec – sedemdesetletnik, str. 134–135. 9 Gestrin, In memoriam – Srečko Vilhar, str. 375. 10 Gestrin, In memoriam – Franjo Veselko, str. 535. 11 Gestrin, In memoriam – Dr. Miroslav Pahor, str. 149. 12 Gestrin, Metod Mikuž, str. 194, 196, 199.

88 Razumevanje nacionalne zgodovine pri Ferdu Gestrinu zbiranja in proučevanja še neznanih virov; da je dal celo vrsto novih pogledov na slovensko zgodovino, obogatil slovensko zgodovino z novimi ugotovitvami in razrešil mnoga sporna vprašanja v njej. In seveda: »V letih velike preizkušnje in revolucionarnega boja slovenskega ljudstva je postal rektor univerze in nedvomno je bila tudi njegova zasluga, da ni ta najvišja znanstvena ustanova doživela uničenje pod fašistično okupacijo«. Zdelo se mu je, da praznine v slovenski historiografiji po Kosovi smrti še dolgo ne bo mogoče zapolniti.13 Podobnega mnenja je bil dvajset let kasneje ob stoletnici Kosovega rojstva, ko ni bil zadovoljen, da je bila ta praznovana le v zgodovinarskih krogih, saj je bil prepričan, da »je postalo Kosovo znanstveno delo del narodne kulture in je povečalo elemente slovenske identitete«. Ob večkrat poudarjeni vrednoti znanja, sistematičnosti, načrtnosti, sposobnosti sintetiziranja in kritičnega branja virov je ponovno namenil globok poklon Kosovi sposobnosti »iz množice podatkov s pomočjo analize sestaviti celovite podobe zgodovinskega dogajanja«.14 Najbolj dobesedni sopotnik Ferda Gestrina je bil kajpak Bogo Grafenauer: »Skupaj sva študirala, delala ob istih rokih izpite, hkrati diplomirala, se znašla skupaj v vojnem ujetništvu (Grafenauer je po vrnitvi postal aktivni član OF), poltretje desetletje preživljala skupaj na fakulteti, sodelovala pri Zgodovinskem dru- štvu in Zgodovinskem časopisu, pri mnogih večjih ali manjših akcijah, delala v Slovenski matici, se v kratkem časovnem razmaku poslovila od fakultete in tako rekoč hkrati doživela bolezenski udar, ki je oba opomnil, da so prišla leta, katerih teže doslej nisva občutila in morda tudi ne pričakovala«. O Grafenauerju na tem mestu ne bomo obširneje govorili, omenimo zgolj Gestrinov pogled na Grafena- uerjevo znanstveno delo, ker se zdi, da pojasnjuje Gestrinov pogled na poslanstvo zgodovinarja: ogromna erudicija, analitični pristop (zlasti kritika virov) in »zgodovinsko marksistično izhodišče pri razlaganju zgodovinskega razvoja«.15 Kajti poslanstvo svoje generacije zgodovinarjev je Ferdo Gestrin videl v ne- nehnem prizadevanju, da vsak po svojih močeh, sposobnostih, znanjih in zani- manjih prispeva kamenčke in kamne v enovito zgradbo slovenske nacionalne zgodovine v okviru »marksističnega pogleda na zgodovino«,16 ki je nastajal »z znanstveno zgodovinsko metodo iskanja in odbiranja virov, njihove analize in vrednotenja, prikazovanja dogodkov in procesov ter sinteze«.17 Gestrin – mar- ksist nikakor ni bil dogmatična, enoznačna osebnost sočasnega intelektualnega življenja. Ko je konec decembra 1978 kot vabljeni zgodovinar sodeloval na razpravi o knjigi Dušana Kermavnerja Temeljni problemi primorske politične zgo-

13 Gestrin, In memoriam akademiku in profesorju dr. Milku Kosu, str. 5, 8. 14 Gestrin, Milko Kos in njegovo delo, str. 181. 15 Gestrin, Bogo Grafenauer – sedemdesetletnik, str. 141–143. 16 Gestrin, Vasilij Melik – šestdesetletnik, str. 396. 17 Gestrin, Metod Mikuž, str. 197.

89 O mojstrih in muzi dovine, ki jo je organizirala Sekcija Marksističnega centra CK ZK Slovenije za vprašanja zgodovinopisja, se je oglasil k razpravi, ker ga je zmotilo v knjigi in na razpravi izraženo strogo razločevanje med objektivnimi in subjektivnimi »silami« pri obravnavi določenega političnega dogajanja, konkretno prevratnih dni v Trstu in na Primorskem. Zagovarjal je stališče, da so subjektivne sile (tj. politični akterji) sestavni del objektivnih sil (tj. razvoja določenega političnega dogajanja): »Gre pri tem po mojem mnenju za načelno vprašanje v okviru marksističnega obravnavanja zgodovine, marksistične teorije zgodovine«. V vsakokratni situaci- ji je možna cela vrsta odločitev, je razlagal, za katere se odločajo subjektivne sile, vendar je kvaliteta subjektivne odločitve odvisna od stopnje njihove družbene zavesti in objektivnih okoliščin.18 * * * »Po osvoboditvi se je takoj z vso vnemo vključil v obnovo našega šolstva«, je pred tridesetimi leti o Ferdu Gestrinu zapisal Ignacij Voje.19 Ko govorimo o njegovem razumevanju nacionalne zgodovine, ne moremo mimo Gestrinovih odločnih posegov v sfero izobraževanja z nekaj referenčnimi učbeniki za pouk zgodovine, ki so bili kot obvezna literatura v slovenskih osnovnih šolah v rabi več desetletij. Gestrinov tesni sodelavec pri pisanju učbenikov je bil od njega nekaj let mlajši Vasilij Melik, ki je obveznosti opravljal z »vso doslednostjo, vestnostjo in odgo- vornostjo napredno, socialistično usmerjenega intelektualca«.20 Ko je izpostavljal prelomnice na življenjski poti kolega, je Gestrin tudi zanj zapisal, da je bil med drugo svetovno vojno v italijanski internaciji in na prisilnem delu. Zgodovinarja sta se srečala leta 1937 na Kredarici, deset let kasneje pa je Melik postal asistent na FF. Gestrin je ocenil, da je od šestdesetih let 20. stoletja najboljši poznavalec slovenske zgodovine 19. stoletja in največji specialist za posamezna vprašanja in probleme tega obdobja: »Tu je mnogo prispeval k vzponu slovenske historiografije, k njenemu napredku in kakovosti«. Menil je, da so Melikovi rezultati proučevanja volilne problematike trajni in jih bo moral upoštevati vsak, ki se bo znanstveno ukvarjal s slovensko zgodovino tistega časa. Označil ga je za mojstra analize, a mu priznal, da se je že sorazmerno kmalu lotil tudi sinteze.21 Vasilij Melik je medtem Gestrina opisoval kot zgodovinarja z velikim smislom za sintezo: »Prva dela na področju zgodovinske stroke so narekovale Gestrinu potrebe povojnih let, zlasti potrebe po sodobnih, naši socialistični družbi primer- nih zgodovinskih tekstih za šole različnih vrst in za profesorje in učitelje zgodovine na šolah«. Šolskim potrebam je bila namenjena vrsta Gestrinovih sintetičnih

18 Razprava o knjigi dr. Dušana Kermavnerja, 69 in 104 (Gestrin, Problem objektivnih in subjektivnih sil). 19 Voje, Ferdo Gestrin – sedemdesetletnik, str. 479, 485. 20 Gestrin, Vasilij Melik – šestdesetletnik, str. 396. 21 Prav tam, str. 391–395.

90 Razumevanje nacionalne zgodovine pri Ferdu Gestrinu

člankov in preglednih del, med njimi v prvem obdobju zlasti tri: Zgodovina od začetka 18. stoletja do začetka 19. stoletja (1948) kot pomožni tekst za srednje šole; drugo je bila »v nekem oziru« nadaljevanje prve, in sicer Slovenska zgodovina 1813–1914 (1950) kot skripta Višje pedagoške šole, pri čemer je Gestrin napisal dobri dve tretjini knjige, Melik pa je obdelal obdobje 1813–1849. Tako se je »nekako slučajno« začelo sodelovanje Melik-Gestrin: »Pisala sva knjigo, ko sva imela še malo znanja, pa tudi malo dvomov v pravilnost najinih trditev in malo strahu pred napakami«.22 Podobno sta avtorja zapisala že v predgovoru učbenika: »Gotovo je seveda, da vsi problemi še zdaleč niso dovolj raziskani, da manjka za točno in jasno sliko še mnogo monografij, da je moglo biti marsikaj postavljeno le še na splošno, da je še mnogo problematičnih vprašanj«.23 Tretji izstopajoč Gestrinov učbenik iz prvega povojnega obdobja je bil Zgo- dovina za tretji razred nižjih gimnazij (1952) – oz. 7. razred današnje osemletke. Fakultetni učbenik Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do 1918 (1966) sta avtorja označevala kot izrazito skupno delo in na novo napisano, saj je bilo vsebinsko močno spremenjeno. Medtem ko sta za prvo skupno delo (1950) besedila pisala ločeno, je drugo (1966) nastajalo približno takole: avtorja sta se dobila enkrat ali dvakrat tedensko, skupaj sta premlevala arhivsko in časopisno gradivo ter literaturo, ki sta ga oz. jo v vmesnem času nabrala. Pri tem sta se večkrat sporekla glede formulacij, a sta imela podobne poglede na probleme: »Čeprav si po znača- ju in temperamentu nisva preveč podobna, pa sva se pri pisanju knjige neverjetno lepo ujela, kakor da sva uglašena na povsem isti ton«.24 V predgovoru sta avtorja zapisala, da sta uporabila nove izsledke slovenskega zgodovinopisja in marsikaj sama na novo raziskala: »Zato so najini pogledi na nekatere probleme precej drugačni, kakor so bili pred šestnajstimi leti«. Zavedala sta se, da bodo nova proučevanja prinesla nova spoznanja ter drugačne osvetlitve in ocene.25 »Deloma spremenjeno, mestoma skrajšano, drugje spet dopolnjeno besedilo« je postalo sestavni del Zgodovine Slovencev (1979).26 Naslednje obdobje Gestrinovega pisanja učbenikov zaznamuje izdaja Zgodo- vine za 4. razred nižjih gimnazij (1956) v soavtorstvu z Jožetom Hainzom in Metodom Mikužem, ki je bila v kasnejših ponatisih imenovana Zgodovina za 8. razred. Leta 1969 so Milko Kos, Ferdo Gestrin in Vasilij Melik izdali Zgodo- vinsko čitanko za 6. razred, dve leti kasneje pa Melik in Gestrin še Zgodovinsko čitanko za 7. razred. Leta 1973 sta Melik in Gestrin izdala učbenik Zgodovina za

22 Melik, Ferdo Gestrin – šestdesetletnik, str. 256–257. 23 Gestrin/Melik, Slovenska zgodovina 1813–1914, str. 5. 24 Melik, Ferdo Gestrin – šestdesetletnik, str. 256–257. 25 Gestrin/Melik, Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do 1918, str. 347–348. 26 Gestrin, Vasilij Melik – šestdesetletnik, str. 391–395.

91 O mojstrih in muzi

7. razred.27 Tu omenimo še Gestrinovo sodelovanje pri prvih dveh knjigah Zgo- dovina narodov Jugoslavije (1953 in 1959). Ko je bila 1949 pri Svetu za znanost in kulturo pri vladi FLRJ sestavljena komisija, ki naj bi pripravila nov pregled razvoja jugoslovanskih narodov, »osvobojen idealističnega pojmovanja in šovi- nističnih tendenc, ki so se izražale v predvojnih učbenikih«, so bili njeni člani iz Slovenije Fran Zwitter, Bogo Grafenauer in Ferdo Gestrin.28 * * * Še preden si pobližje ogledamo, kako je Ferdo Gestrin razumel notranjo logiko poteka slovenske nacionalne zgodovine, poglejmo, kaj si je predstavljal pod pojmom gospodarska zgodovina – to pa zato, ker se je pri njem skladno z mar- ksističnim pogledom na zgodovinopisje vprašanje proučevanja gospodarskega razvoja družb v veliki meri pomensko pokrivalo z vprašanjem proučevanja globokih struktur njihovega splošnega zgodovinskega razvoja. Tako je, denimo, tudi na 16. stoletje v slovenski zgodovini gledal z vidika gospodarskega (dejansko pa marksističnega) zgodovinarja, ko ga je označeval kot eno izmed ključnih razvojnih obdobij na slovenskem ozemlju: izpostavil je čas uveljavljanja zgodnjega kapitalizma, krizo fevdalne družbe, porast proizvodnih sil, povečano družbeno delitev dela in denarnega ter blagovnega obtoka, spremembo razmerja sil med družbenimi razredi in posledično dolgotrajno ustalitev politične razdelitve slovenskega ozemlja. Zunanji izraz omenjenih premikov so bili po Gestrinovem mnenju kmečki upori in reformacija – oba pojava pa sta bila temeljna »za nadalj- nji proces nastajanja slovenskega naroda« in krepitev narodne zavesti.29 Prvi velik prelom v proučevanju gospodarske zgodovine je Gestrin videl z uveljavitvijo »slovenske koncepcije zgodovine« v 19. stoletju, ko je zgodovinopisje prešlo iz deželnih zgodovin na zgodovino slovenskega naroda; takrat je bilo v ospredju zlasti proučevanje agrarne dejavnosti slovenskega kmečkega prebivalstva. Na prelomu v 20. stoletje in s prehodom v prvo jugoslovansko državo je Gestrin zaznaval povečano zanimanje za mestno, tj. neagrarno gospodarstvo. Povsem novo obdobje proučevanja gospodarske zgodovine je po mnenju Gestri- na nastopilo po »veliki zmagi NOB in zmagoviti socialistični revoluciji« ter z njima povezanimi velikimi družbeno gospodarskimi in političnimi spremembami. Novo zato, ker se je tedaj v skladu z materialističnim pojmovanjem zgodovine, uveljavljanjem zgodovinskega materializma kot teorije o splošnih zakonitostih zgodovinskega razvoja družbe in z metodami zgodovinskega proučevanja, ki jih daje dialektični materializem, kar so v slovensko zgodovinopisje pred 1941 vnašali komunistični intelektualci (Edvard Kardelj, Taras Kermavner, Boris Zi-

27 Melik, Ferdo Gestrin – šestdesetletnik, str. 257–258. 28 Prav tam. 29 Gestrin, Gospodarstvo in družba na Slovenskem v 16. stoletju, str. 5.

92 Razumevanje nacionalne zgodovine pri Ferdu Gestrinu herl), izredno povečalo zanimanje za proučevanje gospodarske zgodovine, in to ne samo med zgodovinarji.30 Vendar Gestrin z množico raziskav na področju gospodarske zgodovine ni bil zadovoljen, saj je bil prepričan, da se preveč omejujejo zgolj na zunanje opise dogodkov in pojavov, na deskripcijo, manjkajo pa globlje analize in prikazi procesov ter abstrakcije, ki bi imele za končen cilj »sintetičen prikaz gospodarske zgodovine slovenskega ozemlja«. Klical je k prehodu na »mnogo kompleksnejšo obravnavo, zlasti še, če hočemo v slovenskem zgodovinopisju v še večji meri uveljaviti materialistični pristop k proučevanju zgodovine«. Na srečo tistih, ki smo bili rojeni v prvih smrtnih krčih druge jugoslovanske države, je natančno pojasnil, kaj je s tem mislil. Ob sklicevanju na Karla Marxa in francosko šole okrog revije Annales (zlasti njene t. i. sociološke šole, tj. Fernanda Braudela, Luciena Febvra in Marca Blocha) je videl gospodarsko zgodovino kot posebno panogo v okviru zgodovinopisja, a vendar ne ločeno od nje, saj bi vsak tak prelom bil »nezgodovinski, nemarksističen pristop k snovi«. Posebna panoga gospodarske zgodovine bi morala po njegovem zajeti raziskave gospodarskih aktivnosti, dogodkov, procesov, struktur in institucij, pa tudi razvoj ekonomske misli in teorije v prostoru in času.31 Pri tem je za potrebno razumel (1.) v skladu z »materialističnim pojmovanjem in zakonitostmi družbenega razvoja« povezati gospodarsko zgodovino z druž- beno, saj je gospodarstvo poglavitna dejavnost vsake družbe oz. natančneje: »V vsaki stopnji in obliki proizvodnje se uveljavljajo proizvajalni odnosi, le-ti pa so poglavitna oblika družbenih odnosov nasploh«. In (2.): gospodarsko zgodovino je nujno povezati z ekonomsko teorijo, pri čemer ta povezava gospodarske zgodovine ne sme speljati v gole abstrakcije, temveč mora biti ekonomska teorija gospodarski zgodovini instrument analize in orodje za razlago zgodovinske konkretnosti, usmerja naj jo k sintezi in h generalizaciji. Glede na povedano je razumljiva Gestrinova motivacija, da bi raziskovalni zajem celotnega obsega slovenskega ozemlja v čim daljšem časovnem obdobju ob načrtnem in sistema- tičnem delu sčasoma prinesel uvid v zakonitosti gospodarskega (s tem pa tudi zgodovinskega) razvoja tega prostora oz. »vsaj posamezne izseke sinteze gospodarske zgodovine«. Prepričan je bil, da je potrebno »na teh nalogah /…/ za daljši čas mobilizirati vse razpoložljive sile v zgodovinarski srenji«.32 Da je razumel gospodarstvo kot srčiko družbe, iz katere izhajajo vsi drugi podsistemi, pričajo tudi Gestrinova pozna oglašanja na aktualno družbeno dogajanje v devetdesetih letih 20. stoletja v zvezi s pridružitvenimi procesi Slovenije Evropski uniji. Poudarjal je, da »moramo ohraniti vse potencialne gospodarske

30 Gestrin, Nekaj pogledov na gospodarsko zgodovino, str. 205–211. 31 Prav tam, str. 209–210. 32 Prav tam.

93 O mojstrih in muzi elemente v svojih rokah, ne pa da jih razprodajamo«, če želimo ohraniti državno samostojnost, pri čemer je videl zlasti nevarnost nemškega kapitala. Vzporedno z gospodarsko rastjo mora teči socialna politika, »kajti brez sprotnega reševanja socialnih vprašanj bomo prišli znova, pa naj se vsi še tako otepajo tega izraza, do razrednega boja«. Kot zadnje je poudaril pomen razvoja civilne družbe na Slovenskem.33 Poleg »bolehanja« na opisovanju zunanjih dogodkov je Gestrin kot manko slovenske historiografije ocenil tudi pozitivistični pristop k obravnavi gospodarske zgodovine, ki je bil po njegovem v prvi vrsti posledica dejstva, da je veči- na zgodovinarjev gospodarsko zgodovino razumela zgolj kot študij zgodovine s posebnega, tj. gospodarskega vidika. Še huje se mu je zdelo, da pozitivističen pristop izključuje (nujno potrebno) ekonomsko teorijo, tj. abstrakcije ekonomske znanosti v raziskavah gospodarske zgodovine. Posledica tega je, »da nismo obravnavali gospodarskih procesov, ali pa ne v zadostnem obsegu, da nismo prešli v analizo, komparacijo in kvantifikacijo, temveč ostajali na opisovanju, deskripciji gospodarskih dogodkov in pojavov«. Predlagan premik bi po Ge- strinovem mnenju omogočil tudi naslednje raziskovalne osvetlitve: problem investicij v vsakokratnem zgodovinskem obdobju in v zvezi s tem kvantifikacija proizvodnje, analiza rasti tržišča in obsega trgovine, problem akumulacije vseh vrst kapitala in njegova vloga v gospodarstvu, problem prehoda iz fevdalnega v kapitalistično gospodarstvo in z njim povezani procesi komercializacije, vpraša- nje konjuktur v gospodarskem razvoju, vprašanje vloge tehničnega razvoja proizvodnje (tehnologije), oblik organizacije dela, pomen človeškega faktorja (ne človeka kot delovno silo oz. kot del proizvajalnih sil, ampak vprašanje, kakšen je njegov odnos do dela, njegova zavest in delovna morala, njegovi neposredni interesi, čustvena vezanost na delovno mesto itd. – od vsega tega je namreč tudi odvisna produktivnost, ne le od stopnje tehnologije) ipd.34 * * * Gestrin je v razpravi Pregled zgodovine Slovencev iz leta 1971, objavljeni tudi leta 1974 v zborniku Slovenski jezik, literatura in kultura, strnjeno pokazal, da vidi slovensko nacionalno zgodovino kot poglobljeno analizo gospodarskega razvoja skupnosti, pri čemer so bile zanj ključni generator razvoja in dinamike slovenskega prostora vsakokratne aspiracije germanskega sveta (oz. kapitala) po slovenskem ozemlju zaradi željenega prodora na Jadran oz. Balkan. Omenjena sinteza, ki jo povzemamo v nadaljevanju in ki v ilustracijo Gestrinove značilne dikcije večkrat teče v dobesednih navedkih, ni bila plod le njegovih raziskovalnih prizadevanj, temveč se je v njej oprl na izsledke Milka Kosa, Boga Grafenauerja, Vasilija Melika in Metoda Mikuža. Če je ob pripovedi o naselitvi Slovanov na

33 Zgodovina ne more biti učiteljica za tiste, ki je ne poznajo (intervju s F. Gestrinom), str. 12. 34 Gestrin, Nekaj pogledov na gospodarsko zgodovino, str. 209–210.

94 Razumevanje nacionalne zgodovine pri Ferdu Gestrinu

Balkanski polotok še govoril o prednikih Slovencev, je Karantance brez oklevanja imenoval Slovenci, Karantanijo pa prva slovenska država. S frankovskim in nemškim gospostvom slabih sto let kasneje je bil do leta 1918 pretrgan samostojen razvoj slovenskega ljudstva, nadaljuje Gestrin. Do 12. stoletja se je pri Slovencih povsem utrdila nemška oblika fevdalizma in dokončalo (nasilno) pokristjanjevanje, kot vladajoči družbeni razred so se ustalili nemški fevdalci, medtem ko je nastajajoč domači vrhnji družbeni razred izginil v bojih ali se zlil z gospodarji, prej svobodno živeči kmetje pa so postajali podložniki. »Tako so Slovenci vso dobo fevdalizma, to je skoraj do srede 19. stoletja, ostali brez svojega vrhnjega družbenega razreda; bili so družbeno obglavljeni in se je etnična struktura skoraj povsem pokrivala z družbeno: gospod, fevdalec, je bil Nemec, podložnik pa Slovenec«. Tudi nastajajoča slovenska mesta so bila majhna in so imela nemški videz.35 Katoliška cerkev, ki je imela središča zunaj slovenskega ozemlja, je bila opora politične oblasti tujcev nad Slovenci in po Gestrinovem mnenju »ena poglavitnih ovir v boju za osvoboditev«. Politične razmere Slovencem niso dopuščale, da bi razvili svojo višjo kulturo. Posledica izgubljene svobode je bila kolonizacija in germanizacija. Izoblikovale so se zgodovinske dežele, s tem pa so se Slovenci, ki so jih viri do 13. stoletja imenovali Karantanci, začeli imenovati Korošci, Kranj- ci, Štajerci itd. »Ta pokrajinska razbitost Slovencev je bila pozneje za narodnega prebujenja, ko se je formiral slovenski narod in se boril na narodne pravice, velika ovira in so porabili veliko družbenih sil, da so premagali družbeni partikularizem.« Slovenci so okoli šest stoletij živeli pod tujimi fevdalci, ne da bi aktivno posegli v svojo usodo, nadaljuje Gestrin, vendar je »slovensko ljudstvo« ob koncu 15. in v 16. stoletju v dveh velikih gibanjih, kmečkih uporih in reformaciji, »manifestiralo svoje hotenje po drugačnem življenju, po boljši usodi, kakor je bila v bedni nekulturi živečih tlačanov«. Za Gestrina ni bilo dvoma, da so postavili reformacija in kmečki upori, ki so razgalili »bedno nekulturo /…/ tlačanov«, temeljni kamen slovenskemu narodu.36 »Z geslom 'stara pravda' so se slovenski kmetje uprli tujim fevdalcem in hoteli, objektivno vzeto, zrušiti fevdalni sistem ter ustvariti v okviru svoje kmečke zveze možnosti za samostojno življenje.« Tako je Gestrin brez oklevanja obdobje velikih kmečkih vojn in uporov ocenil za »eno najveličastnejših dob v razvoju slovenskega ljudstva in jo presegata po zgodovinski pomembnosti le narodnoosvobodilni boj in socialistična revolucija«. Slovenski tlačan se je tedaj po dolgih stoletjih uveljavil kot politični faktor, je zaključil Gestrin. 37

35 Gestrin, Pregled zgodovine Slovencev, str. 251–266. 36 Prav tam. 37 Prav tam.

95 O mojstrih in muzi

Z reformacijo so medtem Slovenci vstopili med ljudstva z lastno književno- stjo: »Beseda majhnega slovenskega podložniškega ljudstva, v kateri je bilo dotlej zapisano samo nekaj skromnih zapiskov, je tako prišla v knjigo in z njo našla pot k ljudstvu, ga budila h kulturi, mu vlivala ponos in ga pripravljala k zavestne- mu narodnemu življenju«. Literarni jezik, ki so ga z reformacijo dobili Slovenci, je postal pomembno sredstvo za oblikovanje enotnega duhovnega lika slovenskega naroda. Protireformacija je ponovno zavrla slovenski kulturni razvoj in šele okoli sto petdeset let kasneje z narodnim prebujenjem je slovensko ljudstvo ponovno poseglo v uravnavanje svoje usode, je bil enoznačen Gestrin. Bi mogel biti bolj dramatičen, ko pravi, da je bila s protireformacijo med drugim uničena tanka plast inteligence, ki se je izvila iz fevdalnih spon in bi mogla biti nosilec hotenj slovenskega ljudstva, ter bolj predan ideji ponosne zgodovine zatiranega ljudstva, ki tako rekoč pred našimi očmi trga svoje spone, ko pravi, da je bil s protireformacijo zaustavljen poskus slovenskega ljudstva, da bi si spet samostojno krojil usodo, zaustavljen je bil s tem tudi hitrejši razvoj k višji kulturi.38 Gestrin nadaljuje v tem duhu: zadnji dve stoletji sta za zgodovino Slovencev doba, ko se začne narodno prebujanje, raste narodna zavest in se formira narod, hkrati pa potekajo boji za socialno osvoboditev. Slovenci so si v tem času ustvarili svoj višji družbeni razred in višjo kulturo v svojem jeziku ter si priborili svojo državo in se otresli razrednega izkoriščanja. »Iz ljudstva hlapcev so postali gospodarji na svoji zemlji in si samostojno kroje svojo usodo«. Gestrin je bil vse bolj doma v pripovedi, ki jo je nizal, ko je nadaljeval, da so se začele od srede 18. stoletja v slovenskih deželah pospešeno uveljavljati kapitalistične oblike proizvodnje in gospodarstva nasploh, s čimer se je pričelo slovensko ozemlje postopoma gospodarsko in kulturno povezovati ter narodno prebujati: »Nosilci narodnega prebujenja so bili meščanski elementi in inteligenca, ki so se začeli razvijati iz kmečkih množic, osvobojenih fevdalne podložnosti« po letu 1782. Nastajati je začel meščanski družbeni razred pri Slovencih. Narodno prebujenje je trajalo do srede 19. stoletja, imelo je pretežno kulturno naravo, v težnji akterjev, da izpopol- nijo in uveljavijo slovenski jezik.39 V predmarčni dobi pa je narodno prebujenje dobilo tudi politično naravo: »Najnaprednejši tedanji kulturni delavci so kljub prevladujočemu konservativiz- mu na Slovenskem prisluhnili novim idejam tedanjega časa, idejam francoske revolucije in gibanj proti fevdalizmu ter za narodne pravice«. Prvič se pojavi politično pojmovanje slovenstva z zahtevo po politični uveljavitvi slovenskega naroda in po narodni samoodločbi. Gestrin je izpostavil Franceta Prešerna, ki se je zavzemal, da je slovenski narod ohranil samobitnost, svojo kulturo in knji- ževnost v boju proti različnim »reakcionarnim« oblikam panslavizma ter zadal

38 Prav tam. 39 Prav tam.

96 Razumevanje nacionalne zgodovine pri Ferdu Gestrinu

»odločilni udarec pokrajinskemu partikularizmu in družbenim silam, ki so ga predstavljale«. Narodno gibanje je prešlo v čisto politično šele leta 1848 s prvim narodnim programom, ko so Slovenci vstopili v moderno politično življenje. A narodnopolitično gibanje je zajelo »vse slovensko ljudstvo« šele nekaj desetletij kasneje. Revolucija leta 1848 je izbojevala odpravo fevdalnih odnosov in odprla na stežaj vrata kapitalizmu, v političnem smislu pa je v Avstriji zavladalo mrtvilo ter se je politično življenje na Slovenskem začelo šele po preoblikovanju Avstrije v ustavno monarhijo leta 1860.40 Z volitvami v deželne zbore leta 1867 se je »slovensko ljudstvo« jasno opre- delilo za slovensko narodno gibanje: »Do prve svetovne vojne so se nato Slo- venci v neprestanem boju s prevladujočim tujim, predvsem nemškim kapitalom kot narod uveljavili in sformirali«. Gestrin je kot izredno negativno izpostavil nemško buržuazijo, ki je želela obdržati hegemonijo nad nenemškimi narodi v monarhiji, zato je s centralistično in šovinistično politiko dušila nacionalna gibanja in »skušala z vsemi sredstvi gospodarske, družbene, politične in kulturne premoči ovirati njihov razvoj«. To je zlasti veljalo za Slovence, saj so s svojim ozemljem ovirali prodor nemškega kapitala na Balkan.41 Z nastopom moderne so se Slovenci otresli kulturnega provincializma in za- plankarstva ter se približali splošnemu evropskemu kulturnemu ustvarjanju. V »evropski širini« na tujem izobraženih slovenskih umetnikov in znanstvenikov je zaznaval pojave, ki so vsebovali »latentne sile zatiranega naroda, ki je hotel živeti svobodno«. Z vse več lastnimi institucijami pa so polagoma »premagovali posledice usode nezgodovinskega naroda«. Ob prehodu v 20. stoletje, ko je vse bolj naraščal nemški imperialistični pritisk na Balkan, »se je v zavesti slovenskega naroda vse jasneje izoblikovalo spoznanje, da je mogoče ohraniti narodno samobitnost in si priboriti svobodo samo v povezanosti z drugimi jugoslovanskimi narodi, v skupnem boju za skupno državo«. Gestrin je izpostavil Ivana Cankarja, nato pa trpljenje Slovencev v prvi svetovni vojni, ki je utrdila jugoslovansko misel med Slovenci in težnjo po razbitju Avstro-Ogrske – preraščala je v »vse- splošno narodno hotenje«.42 Prva jugoslovanska država leta 1918 je bila skladno z logiko Gestrinove pripovedi korak naprej v reševanju slovenskega narodnega vprašanja, a vendar: »O pravici, da bi slovenski narod samostojno odločal, ni bilo govora, nasprotno, v obdobju med obema vojnama je bila skoraj tretjina vseh Slovencev z državnimi mejami ločena od svojega narodnega jedra«. Gestrin je poudarjal negativno vlogo srbske buržoazije, ki je ostalim skupinam vsilila monarhično obliko vladavi- ne, diktaturo in prepoved stranke komunistov. Po Hitlerjevem napadu je država

40 Prav tam. 41 Prav tam. 42 Prav tam.

97 O mojstrih in muzi

»hitro in sramotno kapitulirala«. Vodstva slovenskih buržoaznih političnih strank so se poklonila okupacijskim oblastem, ki so imele za cilj uničiti Slovence. Zlasti so trpeli Slovenci pod nemško okupacijo.43 Kmalu po razkosanju dežele je prevzela pobudo in povezala demokratične in napredne sile Osvobodilna fronta, ki je proti koncu leta 1941 združevala veči- no slovenskega naroda. Njeni cilji so bili: takojšen boj proti okupatorju, boj za združitev slovenskega naroda v povezavi z jugoslovanskimi v novi Jugoslaviji, »v kateri se staro ne sme več ponoviti«. Julija 1941 se je začel oborožen boj slovenskega naroda, postajal je vse bolj organiziran in množičen. Zaradi boja proti narodnim izdajalcem iz vrst nekdanjih buržoaznih političnih strank je dobival tudi naravo ljudske revolucije, tj. je postajal tudi boj za družbeno osvoboditev slovenskega ljudstva. Ob koncu vojne je bil za krajši čas dosežen cilj iz revolucionarnega leta 1848.44 Vzporedno z narodnoosvobodilnim bojem je skladno z Gestrinovim pogledom od leta 1941 rasla ljudska oblast in slovenska državnost. »Zmaga narodnoosvobodilnega boja v maju 1945 ne pomeni samo narodno osvoboditev za slovenski narod, marveč tudi zmago načela samoodločbe, na podlagi katerega so se Slovenci izrekli za novo Jugoslavijo, skovano na bratstvu in edinstvu vseh jugoslovanskih narodov in narodnosti med bojem proti okupatorju, prav tako pa pomeni zmago demokratične ljudske oblasti in zmago ljudske revolucije«. V novi Jugoslaviji je bilo rešeno narodno vprašanje slovenskega naroda; tudi pri reševa- nju tega vprašanja je vodstvo prevzel delavski razred oz. Komunistična partija, ki je narodno vprašanje povezala s socialnim. »S SRS (Socialistično republiko Slovenijo, op. p.) so si Slovenci po več kakor tisočletje dolgem presledku zopet priborili svojo državnost v okviru socialistične Jugoslavije«, kjer imajo vse mo- žnosti za razvoj.45 Tudi sredi osemdesetih let 20. stoletja je bilo za Gestrina obdobje narodnoosvobodilnega boja osnova za popoln preobrat v razvoju iz nezgodovinskega v zgodovinski narod.46 Organsko pot malega naroda na njegovi poti od ljudstva prek naroda do nacije, zgodbo o njegovem boju za suverene pravice, za osamosvojitev in državno samostojnost je Gestrin izpostavil še v zborniku Slovenci in država sredi devetdesetih let 20. stoletja.47 Ferdo Gestrin je že sredi šestdesetih let zapisal, kako si predstavlja nadgrajevanje in poglabljanje vprašanj o slovenski nacionalni zgodovini v prihodnosti – z njenim vpenjanjem v širši kontekst jadranskega prostora, ki ga je razumel

43 Prav tam. 44 Prav tam. 45 Prav tam. 46 Zgodovinar gleda tudi v prihodnost (intervju s F. Gestrinom), str. 12. 47 Gestrin, Slovenci in država (ocena), str. 155.

98 Razumevanje nacionalne zgodovine pri Ferdu Gestrinu kot ključnega v razvoju slovenskega prostora. Ocenjeval je, da je ob celotnem razvoju jugoslovanskega in slovenskega zgodovinopisja dozorel čas, ko naj bi se v širše koncipirano zgodovinsko znanstveno delo pritegnilo v večjem obsegu tudi gradivo iz različnih evropskih arhivov: »S črpanjem in uporabo tega gradiva ne bi mogli močno izpopolniti samo naše nacionalne zgodovine na sploh, marveč bi se ob njem v bolj jasni luči pokazala tudi vloga našega etničnega ozemlja v zgodovini celotnega jadranskega prostora«. Pozival je k sistematičnemu zbiranju gradiva iz tujih arhivov v jugoslovanskem merilu in ob koordinaciji vseh zainteresiranih ustanov.48 * * * Medtem ko je Gestrin leta 1961 organiziral delo in uredil izdajo knjige Pomni- ki naše revolucije na pobudo sekretariata Sveta za šolstvo LRS,49 je bila njegova angažiranost za zgodovino druge svetovne vojne v devetdesetih letih 20. stoletja (zlasti v letih 1993–1994 in z izdajo monografije Svet pod Krimom) posledica lastne pobude in povezana z njegovim globokim bistvom.50 Glede na to, da sta njegov akademski položaj, izgrajen v zadnjih desetletjih 20. stoletja, in Gestrinov predstavni svet izhajala iz posebnega, izjemnega položaja humanistike po obeh svetovnih vojnah, da so ga osebnostno zaznamovale humanistične vrednote narodnoosvobodilnega boja, ter je bila ta miselna zgradba po državni osamosvojitvi prvič frontalno napadena, deležna intenzivnih posegov, preizpraševanj, vdorov diametralno drugačnih pogledov ipd., je bila njegova reakcija razumljiva in pri- čakovana. Tvegajmo z ugotovitvijo, da je svoj tedanji angažma bržkone razumel celo kot poslanstvo, saj tistih, s katerimi je delil opisan miselni svet, večinoma ni bilo več med živimi. Svet pod Krimom (1993), pri katerem je Gestrin zaradi povsem drugačnih, močno zapletenih razmer v različnih okupacijskih področjih na Slovenskem, izbral mikrozgodovinski pristop,51 je bil po izidu sprejet z zadržanim presene- čenjem kolegov. Gestrin je opazko morda razumel kot žalitev, nerazumevanje generacije, ali celo kot popolno ignoranco do njegove osebnosti, saj z omenjenim delom ni storil drugega kot sledil svoji življenjski niti. T. i. presenečenje je zato smiselno razumeti predvsem kot vljudno zadržan, a jasno negativen odziv zgodovinarskih kolegov na trenutek, ko je Gestrin nastopil kot angažiran pisec. Kajti v Svetu pod Krimom je bil šest let pred smrtjo jasen: »Ob večplastnosti dogajanja v razmerah okupacije je NOB pod vodstvom komunistov (KPS) znotraj OF dobival hkrati vsebino socialistične revolucije, a boj proti OF in komunizmu na drugi

48 Gestrin, Prispevek k poznavanju gradiva za slovensko zgodovino v tujini, str. 239, 242. 49 Melik, Ferdo Gestrin – šestdesetletnik, str. 258. 50 Gestrin, Nesreča ali naklepni umor, str. 301–318. 51 Zgodovina ne more biti učiteljica za tiste, ki je ne poznajo (intervju s F. Gestrinom), str. 12.

99 O mojstrih in muzi strani ne glede na njegove subjektivne cilje je objektivno bil boj proti NOB in podpora okupatorju«.52 * * * Ferdo Gestrin je v intervjuju leta 1986 izpostavil najbrž za marsikoga presenetljivo trditev, da je zgodovina temeljna družbena – in ne humanistična znanost.53 Zdi se, da je takšno stališče zagovarjal, ker ga je bremenilo pričakovanje, naj zgodovinopisje ob tem, ko odstira preteklost, tudi vzgaja prihodnje rodove, naj bo razsodnik preteklih dejanj. Na to nakazuje tudi izsek iz intervjuja leta 1994, kjer je Gestrin spričo (zlasti političnih) prizadevanj po rokohitrski reinterpretaciji zgodovinopisja druge polovice 20. stoletja zavrnil zahteve politikov, ki – kot je povedal – ne poznajo zgodovine, o razsodniški vlogi zgodovinarja: »Zgodovinar lahko pretekla dogajanja na osnovi podatkov, s katerimi razpolaga, le bolj ali manj točno obnovi«. Četudi se je strinjal, da golo nizanje dejstev še ni zgodovina, je bil jasen v trditvi, da lahko zgodovinar interpretira in ocenjuje tisto, kar mu dopuščajo viri.54 Gestrin je v intervjuju leta 1986 povedal tudi, da vsaka generacija piše svojo zgodovino.55 Naj trideset let kasneje k temu dejstvu pripnem naslednjo misel: želeti si je, da bi bilo tudi slovensko zgodovinopisje leta 2016 verodostojno polje reflektiranja stvarnosti, da bi bilo – soočeno s hudimi družbenimi antagonizmi sedanjega sveta – podobno kot druge humanistične in družboslovne vede zmožno zastavljati relevantna vprašanja, na katera bodo lahko današnje v identitetnem smislu globoko dezorientirane družbe iskale kredibilne odgovore. Želeti si je, da bi bilo takšno slovensko zgodovinopisje sposobno zrelega, odprtega in neustra- šnega sprejemanja ter razumevanja nenehno porajajočih se novih in drugačnih historiografskih pogledov, iskanj ter nenazadnje koncepcij zgodovinopisja – teh krhkih miselnih struktur, ki vznikajo skladno z zmeraj spreminjajočimi se okoli- ščinami, v katerih njihovi tvorci živimo kot posamezniki in člani skupnosti.

Literatura

Gestrin, Ferdo: Gospodarstvo in družba na Slovenskem v 16. stoletju. Zgodovinski časopis 16, 1962, str. 5–26. Gestrin, Ferdo: Jože Hainz. Zgodovinski časopis 16, 1962, str. 230–231. Gestrin, Ferdo: Prispevek k poznavanju gradiva za slovensko zgodovino v tujini. Zgodovinski ča- sopis 18, 1964, str. 239–242. Gestrin, Ferdo: Metod Mikuž. Zgodovinski časopis 23, 1969, str. 193–199.

52 Gestrin, Svet pod Krimom v letih 1941–1942, str. 158. 53 Zgodovinar gleda tudi v prihodnost (intervju s F. Gestrinom), str. 12. 54 Zgodovina ne more biti učiteljica za tiste, ki je ne poznajo (intervju s F. Gestrinom), str. 12. 55 Zgodovinar gleda tudi v prihodnost (intervju s F. Gestrinom), str. 12.

100 Razumevanje nacionalne zgodovine pri Ferdu Gestrinu

Gestrin, Ferdo: In memoriam akademiku in profesorju dr. Milku Kosu. Zgodovinski časopis 26, 1972, str. 5–10. Gestrin, Ferdo: Pregled zgodovine Slovencev. Slovenski jezik, literatura in kultura : informativni zbornik (ur. Matjaž Kmecl idr.). Ljubljana: Seminar slovenskega jezika, literature in kulture pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete, 1974, str. 251–266. Gestrin, Ferdo: In memoriam – Franjo Veselko (1905–1977). Zgodovinski časopis 31, 1977, str. 535. Gestrin, Ferdo: In memoriam – Srečko Vilhar (1907–1976). Zgodovinski časopis 31, 1977, str. 375–376. Gestrin, Ferdo: Problem objektivnih in subjektivnih sil. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 15, 1978–1979, str. 104–105 (Razprava ob knjigi Dušana Kermavnerja Temeljni problemi primorske politične zgodovine). Gestrin, Ferdo: Vasilij Melik – šestdesetletnik. Zgodovinski časopis 34, 1980, str. 391–397. Gestrin, Ferdo: In memoriam – Dr. Miroslav Pahor (1922–1981). Zgodovinski časopis 35, 1981, str. 149–156. Gestrin, Ferdo: Nekaj pogledov na gospodarsko zgodovino. Zgodovinski časopis 36, 1982, str. 205–211. Gestrin, Ferdo: In memoriam – Dr. Pavle Blaznik. Časopis za zgodovino in narodopisje 55, N.V. 20, 1984, str. 177–178. Gestrin, Ferdo: Bogo Grafenauer – sedemdesetletnik. Zgodovinski časopis, 40, 1986, str. 141–143. Gestrin, Ferdo: Prof. dr. Nada Klaić (1920–1988). Zgodovinski časopis 42, 1988, str. 457–458. Gestrin, Ferdo: Ob osemdesetletnici Janeza Kramarja. Zgodovinski časopis 45, 1991, str. 457–458. Gestrin, Ferdo: Prof. Bogomir Stupan – devetdesetletnik. Zgodovinski časopis 46, 1992, str. 401. Gestrin, Ferdo: Jože Koropec – sedemdesetletnik. Zgodovinski časopis 47, 1993, str. 134–135. Gestrin, Ferdo: Milko Kos in njegovo delo. Zgodovinski časopis 47, 1993, str. 181–183. Gestrin, Ferdo: Svet pod Krimom. Ljubljana: ZRC SAZU/Škuc, 1993. Gestrin, Ferdo: (ocena) Slovenci in država: zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU. Zgodovinski časopis 50, 1996, str. 154–155. Gestrin, Ferdo: Zgodovinar o sebi. Zgodovinski časopis 50, 1996, str. 339–342. Gestrin, Ferdo: Nesreča ali naklepni umor. Prispevki za novejšo zgodovino 37, 1997, str. 301–318. Gestrin, Ferdo/Melik, Vasilij: Slovenska zgodovina 1813–1914. Ljubljana: DZS, 1950. Gestrin, Ferdo/Melik, Vasilij: Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do 1918. Ljubljana: DZS, 1966. Kos, Dušan: Prvih osemdeset let Ferda Gestrina. Gestrinov zbornik (ur. Darja Mihelič). Ljubljana: Založba ZRC, 1999. Melik, Vasilij: Ferdo Gestrin – šestdesetletnik. Zgodovinski časopis 30, 1976, str. 255–261. SAZU, Člani SAZU, http://www.sazu.si/clani/ferdo-gestrin (oktober 2017). Voje, Ignacij: Ferdo Gestrin – sedemdesetletnik. Zgodovinski časopis 40, 1986, str. 255–261. Zgodovina ne more biti učiteljica za tiste, ki je ne poznajo – intervju s F. Gestrinom. Svobodna misel, 22. 4. 1994. Zgodovinar gleda tudi v prihodnost – intervju s F. Gestrinom. Dnevnik, 11. 10. 1986.

101 O mojstrih in muzi

Summary Ferdo Gestrin's Understanding of National History Mateja Ratej

It becomes evident through his writings about his contemporaries that Ferdo Gestrin was markedly defined by the optimistic idea of how to shape a fair society based on equality for all, the idea common to generations who have lived through two massive wars and a total collapse of humanism. Great dedication to work, with extraordinary respect for knowledge and very substantive productiv- ity, desire to analyse and understand great societal structures and systems, and unbending belief in the rationality of synthesizing immense volumes of material into a unified course of national history, which was typical of Gestrin’s contemporaries, testify of the strength of the motivation that led people, who understood themselves as founders, as they occupied the respected positions at the peak of their lives, yet were importantly defined by World War II. Gestrin recognized his own generation of historians’ mission in constant efforts to add stones and pebbles to a unified building of the Slovene national history – each to best of their abilities, knowledge and interest, within Marxist understanding of history. Dealing with his understanding of national history, it is impossible to surpass Gestrin’s determined role in the realm of education with a number of referential history textbooks, which were the required study material in Slovene schools for decades. Gestrin’s close colleague in writing these textbooks was Vasilij Melik, who was a few years his junior. In line with Marxist understanding of history, for Gestrin the research of historical economic development of societies was in identical to the research of deeper structures of general historical development of societies. Thus, coming from the standpoint of an economic (in fact Marxist) historian, he described the sixteenth-century Slovene history as one of the key periods for economic development in Slovene territory. In The Overview of the History of the Slovenes (published in 1971 and 1974) he succinctly presented his view of the Slovene national history as a comprehensive analysis of a community’s economic development, recognizing it also as the key generator of the development and of the dynamics in Slovene territory the aspirations of the Germanic territories (i.e. capital) over the Slovene area in a bid to expand to the Adriatic and the Balkans. Already in the mid-1960s, he outlined how he had imagined future upgrading and deepening of the questions of the Slovene national history, situating and binding it to the broader context of the Adriatic area that he saw as pivotal in the development of Slovene territory.

102 Matjaž Bizjak Percepcija fevdalizma pri Grafenauerju in Gestrinu

BIZJAK, Matjaž, dr., višji znanstveni sodelavec, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, SI – 1000 Ljubljana, Novi trg 2, [email protected]@zrc-sazu.si

Percepcija fevdalizma pri Grafenauerju in Gestrinu Avtor v prispevku obravnava koncept fevdalizma, ki sta ga v slovenskem zgodovinopisju uveljavila akademika Bogo Grafenauer in Ferdo Gestrin. Gre za različi- co širšega pojmovanja fevdalizma, utemeljenega s strani francoske socialnozgo- dovinske šole v prvi polovici dvajsetega stoletja, ki se je v okviru jugoslovanske historiografije po drugi svetovni vojni naslanjala na teorijo historičnega materializma. Obravnavani koncept se je trdno zakoreninil v slovenskem zgodovinopisju, kjer se v zadnjem času postopno opušča, vendar kljub nekompatibilnosti z vodilnimi trendi v svetu v nekaterih pogledih še vedno ostaja v uporabi.

Ključne besede: fevdalizem, Bogo Grafenauer, Ferdo Gestrin

BIZJAK, Matjaž, PhD, senior research fellow, Milko Kos Historical Institute, Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts, SI – 1000 Lju- bljana, Novi trg 2, [email protected]

Perception of Feudalism According to Grafenauer and Gestrin The author examines the concept of feudalism, introduced by academicians Bogo Grafenauer and Ferdo Gestrin into Slovene historiography as a variant of the broader notion of feudalism, which was established by the French socio-historical school in the first half of the twentieth century. Within the post-World War II Yugoslav historiography, the said variant drew on the theory of historical materialism and became firmly rooted in Slovene historiography, even though it is now being gradually abandoned, and in certain aspects still remains in use despite its incompatibility with the major global trends.

Key words: feudalism, Bogo Grafenauer, Ferdo Gestrin

103 O mojstrih in muzi

Leta 1994 je izšla zelo polemična knjiga z naslovom Fiefs and Vasals (Fevdi in vazali) angleške zgodovinarke Susan Raynolds, ki je v Evropi precej poživila že dalj časa trajajočo strokovno debato o fevdalizmu.1 V slovenskem zgodovinopisju na to praktično ni bilo nobenega odmeva. Vprašanje zakaj, ki me je občasno preganjalo zadnjih 20 let, je bilo povod za pričujoči prispevek. Na prvi pogled se zdi fevdalizem skrajno banalen pojem, ki ne potrebuje nobene razlage. Dejansko je ravno obratno. Banalizacija je povzročila, da se najbolj poenostavljeno razumevanje pojma, močno razširjeno v vseh plasteh javnosti, skozi stranska vrata vrača nazaj v strokovne kroge in pri tem povzroča zmedo. Pojem fevdalizem se v zgodovinski stroki na najosnovnejšem nivoju pojavlja s tremi različnimi tolmačenji.2 a) V skladu s prvim, osnovnim razumevanjem, je fevdalizem sistem odnosov med dvema svobodnima subjektoma, seniorjem in vazalom, ki ju povezuje fevdalna vez. Ta temelji na fevdu, ki v najbolj tipični obliki predstavlja pode- ljeno zemljiško posest s strani seniorja in terja zvestobo ter službo (predvsem vojaško) od vazala.3 b) Razširjeno pojmovanje fevdalizma temelji na predpostavki, da je zgoraj opisani sistem odnosov med seniorjem in vazalom predstavljal gonilo družbe v določenem prostoru in časovnem obdobju in se izraz posledično uporablja za splošno oznako celotne tedanje družbe. Za tovrstni fevdalizem so značilni naslednji elementi: specializirani vojaški razred na vrhnji stopnji socialne le- stvice, ekstremna osebna odvisnost, vezana na hierarhični sistem razslojitve pravic nad zemljiško posestjo, drobitev oblasti na privatne zemljiške pose- stnike skladno z omenjeno hierarhijo kot posledica razkroja centralne državne oblasti. V tem primeru je običajno govora o fevdalni družbi, ki je bila značilna za Zahodno Evropo, točneje za francosko, nemško in burgundsko kraljestvo v času od 10. do 13. stoletja. Pojem poleg sistema ožjih fevdalnih odnosov vključuje tudi odnose med zemljiškim gospodom in podložnikom in se nemalokrat razširja na čas do konca 15. stoletja.4 c) Še korak dlje gre tretje pojmovanje, ki fevdalizmu pripisuje značaj družbene formacije, univerzalnega tipa družbene ureditve, ki je pogojen z določeno ra- zvojno stopnjo katere koli družbe. Težišče družbenih odnosov prestavlja na

1 Reynolds, Fiefs and Vassals. 2 Podrobnejše analize omogočajo nadaljnje razčlenjevanje. Ward, Interpretative Category, str. 40–49, npr. v svoji razpravi iz sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja govori o desetih po- menskih sklopih termina fevdalizem. 3 To pojmovanje se običajno označuje kot pravnozgodovinsko (Ganshof, Feudalism, str. xvi; Gra- fenauer, Feudalizam kod jugoslavenskih naroda, str. 300) in je verjetno do danes najtemeljiteje obravnavano v Ganshof, Feudalism. 4 Najeminentnejši zagovornik tega pogleda na fevdalizem je francoski socialni zgodovinar Marc Bloch, La Société féodale (v srbohrvaškem prevodu: Feudalno društvo).

104 Percepcija fevdalizma pri Grafenauerju in Gestrinu

vez med lastnikom in neposrednim obdelovalcem zemlje, pri čemer za vzorec jemlje zahodnoevropski sistem srednjeveškega zemljiškega gospostva. Fevda- lizem tega tipa se običajno enači s kronološko kategorijo – obdobjem srednjega veka, ki nemalokrat navzgor sega preko meja splošno sprejete periodizacije.5 Koncept fevdalizma je imel v slovenski historiografiji v prvi polovici 20. stoletja precej obrobno vlogo. Vodilni zgodovinarji, ki so preučevali obdobje srednjega veka tega pojma sploh niso uporabljali. Zelo nazoren primer za to je Ko- sova sinteza srednjeveške zgodovine Slovencev, izšla leta 1933.6 Tu je kvečjemu na nekaj mestih govora o podelitvah posameznih kosov ozemlja v fevd,7 nikakor pa ne o fevdalizmu kot skupnem imenovalcu odnosov med seniorjem in vazalom, kaj šele o kakšni fevdalni družbi, ki bi na teh odnosih temeljila. Povsem drugačna je situacija, če pogledamo Kosovo izdajo istega dela iz leta 1955.8 Za demonstra- cijo zgolj en citat:

1933, str. 114, poglavje: Germanizacija slovenske zemlje v 10.–12. stoletju »Obenem z nemškimi prišleki in nemškim političnim gospodstvom se na slovenskih tleh uvaja nov politični, pravni, gospodarski in socialni red, ki je v ogromni meri vplival na Slovence…«

1955, str. 140, poglavje: Od desetega do dvanajstega stoletja. Slo- venci in germanizacija »Obenem z nemškimi prišleki in nemškim političnim gospostvom se pa na slovenskih tleh uvaja fevdalni gospodarski in socialni red, ki je vsestransko vplival na Slovence…«

Že v nekakšnem uvodu takoj na začetku tega poglavja, ki je na novo dodan povojni izdaji, je to obdobje opredeljeno kot čas, ko je višek dosegel »fevdalni red s svojimi uredbami in vplivi na družbenem, gospodarskem, političnem in kulturnem področju«, omenjajo se »nemške fevdalne rodbine«, »enoten fevdalni razred« (= plemstvo) ipd.9 Na ta obrat je na vsak način vplivala druga svetovna vojna in sprememba dr- žavne/družbene ureditve ter oblastnih struktur po njenem koncu. V takšnih oko- liščinah se slovensko zgodovinopisje ni moglo izogniti marksističnim vplivom. V historiografski kanon so bila sprejeta dela predvojnih marksistov, ki sicer niso

5 T. i. marksistično pojmovanje fevdalizma, gl. Wunder, Feudalismus, kol. 412. 6 Kos, Zgodovina Slovencev (1933). 7 Npr. ibid., str. 104, 110, 112, 114. 8 Kos, Zgodovina Slovencev (1955). 9 Kos, Zgodovina Slovencev (1955), str. 137–138..

105 O mojstrih in muzi imeli formalne zgodovinarske izobrazbe – med njimi na prvem mestu Kardeljev (Speransov) Razvoj slovenskega narodnega vprašanja iz leta 1939, ki operira s pojmom fevdalizem v najširšem pomenu besede (poleg »fevdalne družbe«, »fevdalnega sistema«, »fevdalne epohe« najdemo tudi besedne zveze kot so »fevdalni kmetje« ipd., vsaj na nekaterih mestih pa je pojem fevdalizem kot stadij družbe- nega razvoja izrecno izražen).10 Približno v tem času sta poklicni karieri nastopila Bogo Grafenauer in Ferdo Gestrin. Njun pogled na ustroj srednjeveške družbe se je razumljivo najprej izoblikoval v predvojnih letih študija v Historičnem seminarju ljubljanske univerze, vendar pa so ta klasični temelj v bistveni meri nadgradile nove historiografske usmeritve. Pogled na srednjeveško družbo skozi prizmo fevdalizma je v teh oko- liščinah praktično neobhoden. Bogo Grafenauer, ki mu po pravici pripada mesto vodilnega slovenskega povojnega historiografskega teoretika, je na več mestih podal obširno sistematično opredelitev fevdalizma. Za ta vprašanja so relevantne zlasti njegova enciklope- dična gesla,11 zadevna mesta v Zgodovini slovenskega naroda, 195512 in razprava Zgodnjefevdalna družbena struktura jugoslovanskih narodov in njen postanek, 1960,13 pravzaprav pa tudi že njegovo nastopno predavanje na univerzi Problemi in naloge slovenskega zgodovinopisja.14 V svojih izvajanjih je vselej opozarjal na dvojni pomen têrmina fevdalizem v znanstvenem zgodovinopisju: ožjega, v pomenu sistema vezi med seniorjem in vazalom, in širšega, v pomenu fevdalne družbe. Prvega označuje kot pravnozgodovinski pogled, ki je prišel v veljavo v 19. stoletju in do neke mere ohranjal vpliv še v drugi polovici 20. Sam se je zavzemal za širši koncept, ki je »zajemal vse ekonomske in socialne odnose v družbi kot celoti«. Takšno pojmovanje se je pojavilo v Franciji že v 18. stoletju predvsem kot politična parola z močnim pejorativnim predznakom.15 V zgodovinopisju se je uveljavilo v delih francoskih socialnih zgodovinarjev in dožive- lo najboljšo utemeljitev v Blochovi Fevdalni družbi (1939).16 V tem kontekstu postavlja Grafenauer med ekonomskimi in socialnimi odnosi v družbi na prvo mesto razmerje med podložnikom in zemljiškim gospodom v okviru zemljiškega gospostva.

10 Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, relevantna so prva tri poglavja: Splošne pripombe k narodnemu vprašanju, Od plemena do fevdalnega ljudstva in Kriza fevdalnega sistema in revolucija slovenskih kmetov, str. 15–171. 11 Grafenauer, Feudalizam kod jugoslavenskih naroda, str. 300–301; Grafenauer/Vilfan, Fevdali- zem, str. 100–103. 12 Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda II, str. 10–12 (druga dopolnjena izdaja, str. 13–17). 13 Grafenauer, Zgodnjefevdalna družbena struktura, predvsem str. 35–39. 14 Grafenauer, Problemi in naloge, str. 23–25. 15 Bloch, Feudalno društvo, str. 10; Reynolds, Fiefs and Vassals, str. 8 16 Bloch, Feudalno društvo.

106 Percepcija fevdalizma pri Grafenauerju in Gestrinu

Medtem ko umešča Bloch obstoj fevdalne družbe v čas med 9. in 13. stoletjem, govori Grafenauer o dveh obdobjih fevdalizma. Prvo obdobje pravega fevdalizma potegne do konca 15. stoletja in ga deli v dve podobdobji. Za prvo, od začetka 9. do sredine 12. stoletja je značilen pridvorni sistem zemljiškega gospostva, močna razslojenost podložniškega razreda in prevlada naturalnega gospodarstva; za drugega pa razkroj pridvornega gospostva, oblikovanje enotnega pod- ložniškega sloja, krepitev denarnega gospodarstva, nastanek nižjega plemstva in dežel, ter nastanek mest. Po politični in verski krizi v 15. stoletju po Grafenauerju nastopi obdobje poznega fevdalizma, ki traja do zemljiške odveze leta 1848. V tem času se še ohranjajo fevdalni odnosi, nastajati pa že začne industrija, krepi se pomen meščanstva, fevdalni partikularizem se postopno umika centralni oblasti vladarja.17 Takšno naziranje je bilo skladno s t. i. »novo periodizacijo« slovenske zgodovine, ki ni nastala brez navezave na teorijo historičnega materializma.18 Ne glede na to, kakšen odnos je Grafenauer imel oz. moral imeti do tega teoretič- nega okvirja, je pomenljivo, da je v njem prepoznal bistvene koristi za nadaljnje proučevanje slovenske zgodovine; namreč »metodični prijem, ki prelaga teži- šče zgodovinskega razvoja v gospodarstvo in družbeni ustroj in s tem na široke ljudske množice« ter »opuščanje razlikovanja med t. i. zgodovinskimi in nezgodovinskimi narodi«.19 Historični materializem je torej vsaj deloma lahko nudil širše teoretske osnove za način zgodovinskega raziskovanja, ki se je pri nas začel uveljavljati že v času med obema vojnama (kolonizacijska zgodovina, edicije in preučevanje urbarjev, ipd.).20 Bistvena razlika med Grafenauerjevo percepcijo fevdalizma in percepcijo njegovih francoskih vzornikov tiči v predmetu preučevanja. Raziskovanja slednjih so se prvenstveno omejevala na družbo, ki je dala fevdalizmu ime – od tod obravnava t. i. klasične fevdalne družbe v ozkem časovno-prostorskem okviru.21 Grafenauer je na drugi strani stal pred nalogo primerjave družbenega razvoja narodov na prostoru, ki je predstavljal stičišče državnih tvorb z različnim politič- no-gospodarskim ustrojem. Na nekem mestu govori npr. o štirih različnih oblikah fevdalizma na ozemlju bivše Jugoslavije.22 Izhajajoč iz zanj bistvenega odnosa

17 Grafenauer, Problemi in naloge, str. 23–25. 18 Grafenauer, prav tam (čas predfevdalne družbe, čas pravega fevdalizma, doba poznega fevdalizma, čas meščansko-kapitalistične družbe in socialistična doba). 19 Grafenauer, Problemi in naloge, str. 22. 20 Predvsem v delih Milka Kosa (K postanku urbarjev, Urbarji Salzburške nadškofije, Stanje in naloge) in Pavleta Blaznika (Bitenj, Kolonizacija Selške doline, Kolonizacija Poljanske doline). 21 Bloch, Feudalno društvo, str. 12, opredeljuje Evropo kot »skupnost germanskih in romanskih narodov, omejenih na jugu in vzhodu z muslimani, Bizantinci in Slovani«. 22 Grafenauer, Ob pisanju, str. 127; podrobneje Grafenauer, Zgodnjefevdalna družbena struktura, str. 35–95.

107 O mojstrih in muzi med zemljiškimi posestniki in neposrednimi obdelovalci opredeljuje kot fevdalno – zlasti pri iskanju njenega izvora – vsako že razslojeno družbo z izoblikova- nim vladajočim vojaškim slojem in njemu podrejenim slojem proizvajalcev.23 Ši- roki koncept fevdalizma kot univerzalne družbene formacije mu predstavlja zgolj dopolnitev Blochove fevdalne družbe. V vseh izvajanjih se striktno drži dveh različnih definicij fevdalizma (ožje in širše).24 Zahodni zgodovinarji običajno te povezave ne prepoznavajo in se od t. i. »marksističnega pojmovanja fevdalizma« večinoma distancirajo.25 Nekoliko drugačne je pri Ferdu Gestrinu. Ob odsotnosti teoretičnih besedil je potrebno njegovo percepcijo fevdalizma izluščiti iz številnih zgodovinskih razprav, ki deloma segajo na področje srednjeveške zgodovine, predvsem pa se osredotočajo na obdobje zgodnjega novega veka. Relevantne so zlasti Družbeni razredi na Slovenskem in reformacija, 1951; Gospodarstvo in družba na Sloven- skem v 16. stoletju, 1962; Gospodarske osnove razrednih bojev na slovenskem konec XV. in v XVI. stoletju, 1962; Land occupation, settelment and frontiers of Slovenia from the 16th to the begining of the 20th century, 1968; Prispevek k kvantifikaciji kmečke trgovine v poznem srednjem veku in 16. stoletju, 1978; Slo- venske dežele in zgodnji kapitalizem, 1991. Družbo na slovenskem v obravnavanem času opisuje s pojmi kot so »fevdalna družba«, »fevdalni sistem« in »fevdalizem«. Pri tem se omenjene oznake nanašajo tako na srednjeveško obdobje kot tudi na obdobje novega veka. Razmerja med zemljiškimi gospodi in podložniki so opredeljena kot »fevdalni odnosi«, »fevdalne vezi«, »fevdalna eksploatacija«, dajatve zemljiškemu gospodu kot »fevdalne dajatve«, »fevdalne obveznosti«, donos zemljiškega gospostva kot »fevdalna renta«, samo zemljiško gospostvo pa kot »zemljiška fevdalna posest«. Termina »fevdalci« in »fevdalni gospodje« se pojavljata kot splošni oznaki za plemstvo oz. zemljiške gospode; vloga posameznih stanov v družbi se označuje kot »fevdalna delitev dela« oz. »fevdalna miselnost o družbeni delitvi dela«. Termina fevdalizem in fevdalno imata tako tudi pri Gestrinu širši pomen, to je pomen celotnega spektra družbenih odnosov, značilnih za obdobje, v katerem je bila večina ljudi tako ali drugače vključena v sistem zemljiških gospostev. Pri tem je zanimivo, da Gestrin tega koncepta ni uporabljal vedno. Medtem ko ga skoraj brez izjeme najdemo v njegovih splošnejših in sintetičnih delih, pa se ga je v specialnih razpravah o posameznih zemljiških gospostvih – torej tam, kjer bi ga najprej pričakovali – dostikrat izogibal. Konkretne družbene in gospodar-

23 Grafenauer, Zgodnjefevdalna družbena struktura, predvsem str. 53–56. 24 Npr. Grafenauer, Feudalizam kod jugoslavenskih naroda, str. 300; Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda II, str. 10. 25 Ganshof, Feudalism, str. xv: »Način, kako besedo (t. j. fevdalizem) običajno uporabljajo zgodovinarji v Sovjetski zvezi in ostalih državah za železno zaveso, se mi zdi absolutno irelevanten.«

108 Percepcija fevdalizma pri Grafenauerju in Gestrinu ske razmere je v nekaterih primerih raje opisoval z bolj eksaktnim konceptom zemljiškega gospostva.26 * * * Ugotovimo lahko torej, da sta tako Grafenauer kot Gestrin v svojih delih uporabljala širši koncept fevdalizma v pomenu fevdalne družbe, v kateri vidita kot bistveni element razmerja med zemljiškimi gospodi in njihovimi podložniki. Ob- stoj take fevdalne družbe postavljata v čas med 9. in 19. stoletjem, pri čemer nemalokrat govorita o »tisočletnem obdobju fevdalizma«. V tem kontekstu postane pojem »fevdalno obdobje« krovni izraz za obdobje srednjega in novega veka skupaj, v pomenu: »čas obstoja zemljiških gospostev«. To je bila pravzaprav splošna usmeritev, ki jo je slovenska historiografija sprejemala nekako od petdesetih let 20. stoletja dalje. Podobno sliko bi našli bolj ali manj pri katerem koli avtorju iz tega obdobja. Med njimi velja izpostaviti Sergija Vilfana, ki je Grafenauerjevim socialnozgodovinskim utemeljitvam dodal še pravnozgodovinski vidik. Tovrstno utemeljitev najdemo v njegovi Pravni zgodovini, kjer v bistvu zastopa ista ključ- na stališča.27 Kot je za Vilfanova izvajanja značilno, so tu posamezni elementi t. i. »fevdalne družbe« izredno natančno definirani,28 poudarjeno pa je terminolo- ško razlikovanje med »fevdnim« in »fevdalnim«, katerega zametke najdemo že pri Dolencu.29 Pojem fevdnega pri Vilfanu označuje ožja razmerja, ki se tičejo fevdov, dočim kot fevdalna pojmuje širša razmerja v družbi, ki jih vzpostavlja zemljiško gospostvo. Dejansko med pridevnikoma ni prave pomenske razlike – fevden je izpeljan iz samostalnika fevd v slovenizirani obliki, fevdalen pa je slovenjena oblika latinske feudalis, ki je izpeljana iz latinskega samostalnika fe- udum. Seveda pa najdemo tudi odstopanja od te glavne usmeritve. Pri tej raziskavi sem pod drobnogled vzel predvsem medieviste, in presenetljivo, morda pa tudi ne, se v tem kontekstu pojavlja Pavle Blaznik. V svoji razpravi Zemljiška gospostva v območju freisinške dolenjske posesti iz leta 1958 uporablja pojem fevdalizem v svojem prvotnem, ožjem pomenu, torej kot sistem razmerij med seniorjem in vazalom. Stvar je povsem nedvoumna: v poglavju z naslovom Fevdalizem in razvoj

26 Tako na primer v razpravah Gospodarska in socialna struktura, str. 477 sl. in Radovljica – vas, trg in mesto, str. 518 sl., v nasprotju s tem pa uporablja fevdalni koncept v razpravi Obdobje fevdalizma, str. 23 sl. in v monografijiSvet pod Krimom, str. 12–24. 27 Vilfan, Pravna zgodovina, str. 69 sl. 28 Glede na povedano verjetno tudi ni naključje, da sta Vilfan in Grafenauer skupno podpisana pod geslo »Fevdalizem« v Enciklopediji Slovenije iz leta 1989. 29 Dolenc, Pravna zgodovina, str. 79–80, govori o »fevdskem pravu«, »fevdnem razmerju« in »fevdnikih« in pri tem misli na ožja fevdalna razmerja med seniorjem in vazalom. Povsem očitno se naslanja na nemško terminologijo (sestavljanke z »lehens-«). »Fevdalizem« in »fevdalni sistem« (v širšem pomenu) uporabi šele v zaključnem poglavju v zvezi z odpravo bremen zemljiških gospostev v letu 1848, ibid., str. 487–488.

109 O mojstrih in muzi zemljiških gospostev v območju freisinške dolenjske posesti sistematično obravnava konkretne zemljiške posesti, ki so bile podeljevane v fevd in v nadaljevanju ze- mljiška gospostva, ki so nastala kot rezultat te fevdalne posestne razdrobljenosti.30 Vendar tovrstne izjeme niso imele kakšnega večjega vpliva na stroko.31 Ob odsotnosti novih teoretičnih razprav je stari koncept fevdalizma v slovenskem zgodovinopisju v veliki meri preživel do danes. Kaj je pri tem pravzaprav pro- blematičnega? Zakaj koncept, ki je slovenskemu zgodovinopisju pomagal na poti osamosvajanja naenkrat ne bi bil več ustrezen? Odgovor na to vprašanje, strnjen v eno besedo je nekompatibilnost. Zave- danje o delni neskladnosti z zahodno historiografijo je pri nas obstajalo že pred pol stoletja. Najbolj izpovedno se kaže morda v dejstvu, da Gestrin v francoski verziji svoje razprave Gospodarstvo in družba na Slovenskem v 16. stoletju, ki je leta 1962 izšla v ugledni francoski reviji Annales, v nasprotju s slovensko verzijo socialnih razmerij ne opisuje s konceptom fevdalizma temveč s konceptom ze- mljiškega gospostva. Fevdalni sistem in fevdalno obdobje se v razpravi pojavita zgolj mimogrede kot nekaj, kar se je končalo s 15. stoletjem.32 Pozneje so zahodni medievisti ne le začeli vedno pogosteje problematizirati od slovenskega precej ožji, sicer pa širši koncept Blochove fevdalne družbe, pač pa tudi izražati pomisleke o koristnosti kakršnega koli koncepta fevdalizma pri opisovanju srednjeveške družbe. Nagibajo se k mnenju, da postulirani interpreta- tivni okvir raziskovalca omejuje oz. preveč togo usmerja pri opisovanju konkretnih odkritih pojavov.33 Na nivoju splošno sprejetih praks se danes običajno razlikuje med fevdalizmom v ožjem pomenu besede in sistemom zemljiškega gospostva. Pri nas za to

30 Blaznik, Zemljiška gospostva, str. 41 sl. 31 Tudi Blaznik sam se je v poznejših, predvsem sintetičnih delih bolj ali manj uglasil v mainstrea- movsko usmeritev, npr. idem, Škofja Loka, str. 18, 61. To se v navedenem delu kaže med drugim na zanimiv način, ko v stvarnem kazalu pod geslom »fevdi, fevdalizem« navaja tudi strani, kjer prvine srednjeveške družbe opisuje izključno s konceptom zemljiškega gospostva (brez uporabe terminov, izpeljanih iz besede »fevd«), izrazit primer npr. ibid., str. 62. 32 Slovensko besedilo je izšlo leta 1962 kot Gestrin, Gospodarstvo in družba na Slovenskem v 16. stoletju v Zgodovinskem časopisu, francoska različica razprave (Économie et société en Slovénie au XVIe siècle) pa istega leta v reviji Annales. V slednji je »fevdalna terminologija« če že ne v celoti odpravljena pa nedvomno reducirana na minimum; z izjemo treh mest (str. 666 op. 1, str. 667 in str. 668) so posamezni stavki ali na novo formulirani, tako da »fevdalni izrazi« izpadejo, ali pa so le ti zamenjani z ustreznimi »nefevdalnimi« sopomenkami (npr. fevdalci z les nobles). 33 V okviru angleško pišoče historiografije je na problem leta 1974 opozorila Elisabeth Broun, Tyranny of a Construct, glej tudi Reynolds, Fiefs and Vassals, str. 1–16 (uvodno poglavje The Problem of Feudalism). Sicer pa je bil že Otto Brunner mnenja, da je »fevdalizem priročno prekrivalo za vse, kar nekdo ne razume o srednjem veku,« Brunner, Land and Lordship, str. 93. Zelo redko npr. naletimo na koncept fevdalizma v sodobni avstrijski medievistiki, npr. Dopsch, Die Länder und das Reich; Niederstätter, Die Herrschaft Österreich.

110 Percepcija fevdalizma pri Grafenauerju in Gestrinu nimamo ustreznega enobesednega termina, v angleščini pa se uporablja besedo- tvorno prikladni manorializem (od manor = gospostvo). Zemljiško gospostvo je institut, ki je obstajal že pred fevdalizmom in tudi še dolgo potem, ko tega ni bilo več. Pokriva bistveno širši segment družbenih razmerij in ima daleč odločilnejšo vlogo v srednjeveški družbi. Upoštevanje takšnega koncepta je v zadnjih dvajsetih letih vedno bolj opazno tudi v slovenski medievistični literaturi.34 Avtorji se deloma zavestno, deloma instinktivno praviloma izogibajo konceptu fevdalizma (vsaj v širšem pomenu besede), morda tudi zato, ker ga je v novejši tuji strokovni literaturi vedno teže izslediti. Nekoliko manj je to opazno pri zgodovinarjih mlajših obdobij, še manj oz. nič pa pri avtorjih s področja ostalih humanističnih in družboslovnih disciplin. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je širši koncept fevdalizma dodobra uko- reninjen v sistem poučevanja zgodovine v šolah, to pa je področje, ki v največji meri vpliva na razumevanje tega pojava v širši javnosti. Za konec le še odgovor na uvodno vprašanje: zakaj evropska debata o fevdalizmu ni imela odmeva v Sloveniji? Polemika, ki je postavljala pod vprašaj ožji koncept fevdalizma je bila v kontekstu našega, širšega pojmovanja povsem brezpredmetna, po drugi strani je očitno prišla nekoliko prezgodaj, da bi lahko zamajala ustaljene predstave, ki sta jih v naše zgodovinopisje tako trdno zasidrala akademika Bogo Grafenauer in Ferdo Gestrin.

Literatura

Blaznik, Pavle: Bitenj. Historično-geografska študija. Geografski vestnik 4, 1928, str. 88–97. Blaznik, Pavle: Kolonizacija Selške doline. Ljubljana: Leonova družba, 1928. Blaznik, Pavle: Kolonizacija Poljanske doline. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 19, 1938, str. 1–62. Blaznik, Pavle: Zemljiška gospostva v območju freisinške dolenjske posesti. Razprave 1. Razreda SAZU IV/6. Ljubljana: SAZU, 1958. Blaznik, Pavle: Škofja Loka in loško gospostvo (973–1803). Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1973. Bloch, Marc: La Société féodale. L'Évolution de l'Humanité 34 in 34bis. Paris: Albin Michel, 1939, 1940. Bloch, Marc: Feudalno društvo. Zagreb: Naprijed, 1958.

34 Prelom s staro tradicijo predstavljata dve, v slovenskem zgodovinopisju zelo vplivni knjigi predstavnikov takrat nove generacije slovenskih medievistov, Goriški grofje Petra Štiha in Med gradom in mestom Dušana Kosa, izšli leta 1994. Vsebinski obrat k raziskavam plemstva je obenem pomenil tudi odklon od stereotipnega pojmovanja pripadnikov tega sloja kot »izkoriščevalskih fevdalcev«, poglobljen študij njihove pravne, gospodarske, socialne in politične zgodovine pa je naravno vodil k bolj eksaktnemu ožjemu konceptu fevdalizma, pri čemer se sam pojem (fevdalizem) zaradi prekomerne pomenske obremenjenosti uporablja bolj poredko.

111 O mojstrih in muzi

Broun, Elisabeth A. R.: The Tyranny of a Construct. Feudalism and Historians of Medieval Europe. American Historical Review 79, 1974, str. 1063–1088. Brunner, Otto: Land and Lordship. Structures of Governance in Medieval Austria. Middle Ages Series. Philadelphia: University of Pennsilvania Press, 51992. Dolenc, Metod: Pravna zgodovina za slovensko ozemlje. Sostavni očrt. Akademska biblioteka 2. Ljubljana: Akademska založba, 1935. Dopsch, Heinz (skupaj s Karlom Brunnerjem in Maximilianom Weltinom): Die Länder und das Reich. Östereichische Geschichte 1122–1278. Wien: Ueberreuter, 1999. Ganshof, F[rancois] L[ouis]: Feudalism. Medieval Academy Reprints for Teaching 34. Toronto/ Buffalo/London: University of Toronto Press, 31996. Gestrin, Ferdo: Družbeni razredi na Slovenskem in reformacija. Drugi Trubarjev zbornik (ur. Mirko Rupel). Ljubljana: Slovenska matica, 1951, str. 15–56. Gestrin, Ferdo: Gospodarska in socialna struktura gornjegrajske posesti po urbarju leta 1426. Zgo- dovinski časopis 6–7, 1952, str. 473–514. Gestrin, Ferdo: Économie et société en Slovénie au XVIe siècle. Annales. Économies – Sociétés – Civillisations 17, 1962, str. 663–690. Gestrin, Ferdo: Gospodarske osnove razrednih bojev na Slovenskem konec XV. in v XVI. stoletju. Jugoslovenski istorijski časopis 1962/2, str. 33–47. Gestrin, Ferdo: Gospodarstvo in družba na Slovenskem v 16. stoletju. Zgodovinski časopis 16, 1962, str. 5–30. Gestrin, Ferdo: Land occupation, settlement and »Frontiers« of Slovenia from the 16th to the Begi- ning of the 20th Century. Tipkopis. Ljubljana 1968. Gestrin, Ferdo: Prispevek k kvantifikaciji kmečke trgovine v poznem srednjem veku in 16. stoletju. Jugoslovenski istorijski časopis 1978/1–4, str. 169–178. Gestrin, Ferdo: Obdobje fevdalizma na ozemlju domžalske občine v luči zemljiškega gospostva Jablje. Zbornik Občine Domžale (ur. Janko Gedrih idr.). Domžale: Kulturna skupnost, 1979, str. 23–59. Gestrin, Ferdo: Radovljica – vas, trg in mesto do 17. stoletja. Zgodovinski časopis 45, 1991, str. 517–547. Gestrin, Ferdo: Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana: Slovenska matica, 1991. Gestrin, Ferdo: Svet pod Krimom. Ljubljana: ZRC SAZU/Škuc, 1993. Grafenauer, Bogo: Problemi in naloge slovenskega zgodovinopisja v našem času. Zgodovinski ča- sopis 1, 1947, str. 11–30. Grafenauer, Bogo: Zgodovina slovenskega naroda II. Doba zrele fevdalne družbe od uveljavljanja frankovskega fevdalnega reda do začetkov kmečkih uporov. Ljubljana: Kmečka knjiga, 1955 (druga dopolnjena izdaja: Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1965). Grafenauer, Bogo: Feudalizam kod jugoslavenskih naroda. Enciklopedija Jugoslavije. Beograd: Leksikografski zavod 1958, str. 300–318. Grafenauer, Bogo: Zgodnjefevdalna družbena struktura jugoslovanskih narodov in njen postanek. Zgodovinski časopis 14, 1960, str. 35–95. Grafenauer, Bogo: Ob pisanju o slovenskem zgodovinopisju. Zgodovinski časopis 47, 1993, str. 117–129. Grafenauer, Bogo/Vilfan, Sergij: Fevdalizem. Enciklopedija Slovenije 3. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1989, str. 100–103. Kardelj, Edvard: Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Ljubljana: Mladinska knjiga, 41977. Kos, Dušan: Med gradom in mestom. Odnos kranjskega, slovenještajerskega in koroškega plemstva do gradov in meščanskih naselij do začetka 15. stoletja. Zbirka ZRC 1. Ljubljana: ZRC SAZU, 1994.

112 Percepcija fevdalizma pri Grafenauerju in Gestrinu

Kos, Milko: Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna, 1933. Kos, Milko: K postanku urbarjev iz l. 1309 in l. 1322 za salzburško posest v Posavju. Časopis za zgodovino in narodopisje 32, 1937, str. 38–53. Kos, Milko: Urbarji Salzburške nadškofije. Srednjeveški urbarji za Slovenijo 1. Viri za zgodovino Slovencev 1. Ljubljana: SAZU, 1939. Kos, Milko: Stanje in naloge slovenske kolonizacijske zgodovine. Časopis za zgodovino in narodopisje 35, 1940, str. 26–32. Kos, Milko: Zgodovina Slovencev od naselitve do 15. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 1955. Niederstätter, Alois: Die Herrschaft Österreich. Fürst und Land im Spätmittelalter. Östereichische Geschichte 1278–1411. Wien: Ueberreuter, 2001. Reynolds, Susan: Fiefs and Vassals. The Medieval Evidence Reinterpreted. Oxford: Clarendon Press, 1994. Štih, Peter: Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem. Ljubljana: Znan- stveni inštitut Filozofske fakultete, 1994. Vilfan, Sergij: Pravna zgodovina Slovencev od naselitve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana: Slovenska matica, 1961. Ward, John O.: Feudalism: Interpretative Category or Framework of Life in the Medieval West? Sidney Studies in Society and Culture 2, 1985, str. 40–49. Wunder, H[eide]: Feudalismus. Allgemein. West- und mitteleuropäischer Bereich. Lexikon des Mit- telalters IV. München/Zürich: Artemis Verlag, 1989, st. 411–415.

Summary Perception of feudalism according to Grafenauer and Gestrin Matjaž Bizjak

During the first half of the twentieth century, the concept of feudalism had a marginal role in Slovene historiography and was never employed by prominent medievalists. It ultimately took root amidst the changed social and ideological conditions after World War II, which was also owing to the influence of writings by pre-war Marxists, who had no formal history education. The first among these writings was Razvoj slovenskega narodnega vprašanja by Edvard Kardelj (1939), which introduced the concept of feudalism into Slovene historiography. Bogo Grafenauer, considered to be the leading Slovene post-war historiographical theoretician, offered a comprehensive systematic definition of feudalism in a number of works. He endeavoured to develop a broader concept that would “encompass all the economic and social relations in a society as a whole”. Such a notion originally appeared in France as early as the eighteenth century, first and foremost as a political parole with a strong pejorative connotation. In historiography, however, it became established through the writings of social historians and was given the best elucidation in Bloch’s Feudal Society (1939). Along the same lines, when dealing with economic and social relations in society, Graf-

113 O mojstrih in muzi enauer centred on the relationship between the serf and the landlord within the framework of a seigniory. He divided the period of feudalism into two parts: the so-called true feudalism, lasting from the beginning of the ninth to the end of the fifteenth century, and the late feudalism, ending with the land redemption of 1848. Such a proposition was compatible with the so-called “new periodization” of Slovene history, which built on the theory of historical materialism. The broad temporal determination was a result of Grafenauer’s favouritism towards the relationship between landowners and direct producers, as well as towards geographi- cal conditions. Namely, as a Yugoslav historian, he was compelled to compare the social development of nations in a region that represented the crossroads of state formations with different politico-economic systems which most often con- siderably deviated from the so-called classic feudal society. Ferdo Gestrin, on the other hand, was not a theoretician but rather the then leading Slovene economic historian of the Middle Ages and Early Modern Period, who made sure that Grafenauer’s concept of feudalism found its rightful place in numerous historico- economic discussions. It is therefore safe to conclude that the aforementioned concept became an overall direction that was (and still continues to be) embraced by Slovene historiography roughly from the 1950s onwards, but is now gradually being abandoned under the influence of examples from abroad.

114 Marko Štuhec Socialna zgodovina zgodnjega novega veka v delih Boga Grafenauerja in Ferda Gestrina

ŠTUHEC, Marko, dr., docent, Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Uni- verze v Ljubljani, SI – 1000 Ljubljana, Aškerčeva 2, [email protected]

Socialna zgodovina zgodnjega novega veka v delih Boga Grafenauerja in Ferda Gestrina Oba zgodovinarja sta se poglobljeno ukvarjala s socialnozgodovinskimi pojavi v zgodnjem novem veku, ki sta jih tesno povezovala s spremembami v gospodarstvu. Grafenauer je usmeril svojo pozornost na kmete in kmečke upore, Gestrin pa se je posvetil neagrarnim, na trg usmerjenim gospodarskim panogam in njihovem vplivu na zemljiško gospostvo. Prav tako je intenzivno raziskoval migracije z Balkana v Italijo. Njuna metoda je temeljila na natančni analizi virov in na rabi marksističnih konceptov, ki sta jih povezoval s paradigmo analovske šole.

Ključne besede: družbena struktura, družbena dinamika, komercializacija ze- mljiškega gospostva, razredni boj, migracije.

ŠTUHEC, Marko, PhD, Assistant Professor, University of Ljubljana, Faculty of Arts, Department of History, SI – 1000 Ljubljana, Aškerčeva 2, marko.stuhec@ ff.uni-lj.si

Social History of the Early Modern Period in the Oevre of Bogo Grafenauer and Ferdo Gestrin

Both historians largely dealt with social phenomena which they related to economic changes caused by the crisis of the feudal system. Grafenauer focused on the agrarian society and peasant rebellions, whereas Gestrin researched non- agrarian, market-oriented economic sectors and their influence on the manorial system and society. He extensively researched migrations from the Balkans to Italy. The analysis of both historians is based on a detailed scrutiny of sources and on the use of Marxist concepts, which they combined with the paradigm of the Annales school.

115 O mojstrih in muzi

Key words: social structure, social dynamic, commercialisation of the manorial system, class struggle, peasant uprisings, migrations

Naslov prispevka je dvakratno dvojen. V njem si namreč prizadevamo pokazati ali vsaj v glavnih potezah nakazati, kako sta dva vrhunska zgodovinarja iste generacije in iste osnovne historiografske šole, v temelju precej podobnih meto- doloških izhodišč in prijemov ter različne senzibilnosti razumevala in obravnavala dva obsežna problemska sklopa: tematsko področje socialne zgodovine in periodizacijsko enoto zgodnji novi vek. Empirično preverljivo in dovolj znano je dejstvo, da je socialno zgodovinska tematika v obravnavanju starejše slovenske zgodovine v slovenskem zgodovinopisju nadpovprečno navzoča že od začetka XX. stoletja.1 Prav tako je kar banalna resnica, da je imela ta tematika pomembno mesto tudi v samorazumevanju in samopremisleku naše discipline. Vsaj tistega njenega dela, ki se je ukvarjal s starejšo zgodovino. V besedilu Vprašanje o konceptu stroke – zgodovine (podlaga za razpravo na FF v Ljubljani) iz leta 1977 je samopremislek izražen takole: »Ko se začenja v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja slovensko kritično zgodovinopisje (Fr. Kos in njegova generacija), … se je takoj vnovič uveljavila koncepcija skupne zgodovine Slovencev, po kratkem posebnem zanimanju za politično zgodovino pa tudi vse močnejše usmerjanje v probleme gospodarske in družbene posebej tudi kolonizacijske zgodovine …«.2 Malo naprej to isto besedilo premišljuje o značilnostih zgodovinopisja po II. svetovni vojni: »Iz dobe od 15. do 18. stoletja so bili v ospredju agrarni položaj in kmečki upori, a obenem z vplivi neagrarnega gospodarstva na spremembe struktur podeželskega prebivalstva in na diferenciacijo na vasi, reformacija posebej glede svoje družbene podlage in na svoje različne smeri, povezujoči gospodarski procesi na področju trgovine in v začetkih zgodnjekapitalističnih oblik, posebej pa tudi iskanje tistih sestavin gospodarskega in kulturnega življenja, ki bi dopuščale merjenje obsega novih pojavov.«3 Prevod tega stavka v prozo pokaže, kako pomembna je bila socialno zgodovinska tematika pri obravnavi zgodnjega novega veka tudi v času med letoma 1945 in 1977. Bolj jasen je Bogo Grafenauer, ko v univerzitetnem učbeniku za predmet Uvod v študij zgodovinske vede opredeljuje predmet zgodovinske vede: »Ljudje, njihovi medsebojni odnosi in obenem izven njih vse, kar je na te medsebojne odnose vplivalo, to je predmet zgodovine.«4 In takoj nato v pojasnilo svoje opredelitve povzame H. Berra in H. I. Marrouja: »Tej najsplo-

1 Kos, Srednjeveška kulturna, str. 17; Vodopivec, Zgodovinopisje, str. 166. 2 Ferenc/Gestrin/Grafenauer/Pleterski/Stiplovšek, Vprašanje o konceptu, str. 171. 3 Isto, str. 173. Po stavčni strukturi sodim, da je avtor navedka B. Grafenauer. 4 Grafenauer, Struktura in tehnika, str. 8.

116 Socialna zgodovina zgodnjega novega veka v delih Boga Grafenauerja in Ferda Gestrina

šnejši omejitvi ustrezata n. pr. opredelitvi, da je zgodovina znanost o človeški družbi ali spoznavanje človeštva.«5 V nadaljevanju razpravljanja o značilnostih zgodovinske vede in njenem razvoju gre še dalje in vzroke zgodovinskih pojavov najde v zakonitostih gospodarskih in družbenih struktur: »Razvoj zgodovinske znanosti, ki smo si ga ogledali, torej omogoča, da opredelimo zgodovino kot znanost, ki v krajevnem in časovnem okviru preiskuje razvoj ljudi v preteklosti in išče njegove vzroke v zakonitosti vsakokratnega gospodarskega in družbenega ustroja.«6 Povsem jasen in konkreten je Grafenauer v sklepni opombi k tretjemu zvezku Zgodovine slovenskega naroda iz leta 1956, ko v zvezi z organizacijo knjige v dveh delih pojasnjuje svoje povsem osebno stališče do raziskovanje slovenske preteklosti: »Že iz dosedanjih dveh zvezkov je razvidno, da gledam prav v zgodovini slovenskega kmeta poglavitni predmet slovenske zgodovine v obdobju fevdalne družbe. V tem okviru spadajo prav kmečki upori … med najpomemb- nejše dogodke v slovenski preteklosti. Saj z njimi ne stopa le slovenski kmet, marveč slovensko ljudstvo kot takšno po dolgih stoletjih zatišja prvič spet v zgodovinski razvoj na Slovenskem kot njegov poglavitni usmerjevalec v bodočnosti. … Po mojem prepričanju … gre pri njih … za najvidnejše, med seboj v marsičem povezane izraze nepretrganega in notranje strnjenega razrednega boja. Prav tu se je v resnici odločal razvoj o veliki večini strani našega razvoja – tudi o tistih, ki so na prvi pogled močno neodvisni od njega.«7 Stališče o kmečkih uporih kot temeljnem zgodovinskem procesu je Grafenauer dopolnil in ponovil tudi v Boju za staro pravdo na Slovenskem leta 1974 ter ga obogatil še z Braudelovo koncepcijo treh različnih časovnih ritmov, ki opredeljujejo dinamiko zgodovinskih procesov: »V Zgodovini slovenskega naroda (3–5, 1956–1961) in v drugi knjigi Zgodovine narodov Jugoslavije (1959) je teza o notranji sklenjenosti kmečkih uporov … dopolnjena še z drugo: da sta vsaj v dobi velikih kmečkih uporov – in enako v revolucionarnem letu 1848/49, v manjši meri pa v 17. in 18. stol. – prav v kmeč- kih uporih izražena družbeni boj in kmečki odpor zoper fevdalne omejitve tako v gospodarstvu kot v družbenem pogledu tedanji temeljni zgodovinski proces. Ta je v marsičem odločal o vseh drugih zgodovinskih procesih kratkotrajnejše- ga značaja in zgodovinskih dogodkih (po Braudelovi zgodovinski terminologiji), ne le o reformaciji, marveč o uklonitvi plemstva oblasti deželnega kneza v 17. stoletju ter celo o meri, v kateri kljub politični zmagi reakcije ni bilo mogoče od- praviti zmage revolucije 1848, izražene z odpravo fevdalnega režima zemljiškega gospostva …«.8 Določena socialna skupina, kmetje, torej niso le ena od sestavin družbene strukture, temveč sama srž slovenske zgodovine v določenem obdobju,

5 Isto. 6 Grafenauer, Struktura in tehnika, str. 136. 7 Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, 3, s. p. 8 Grafenauer, Boj za staro, str. 16.

117 O mojstrih in muzi določen socialni konflikt, razumljen kot latentni proces dolgega trajanja, pa odlo- čilni dejavnik zgodovinskega razvoja z dolgoročnimi posledicami. Skratka, dva tipična družbena fenomena sta bistvo slovenske zgodovine v zgodnjem novem veku in delujeta še v sredi 19. stoletja. Ferdo Gestrin v zvezi s socialno zgodovino sicer ni nikjer tako ekspliciten, vendar je iz njegove bibliografije9, zlasti pa iz vsebine njegovih znanstvenih besedil povsem jasno, da je socialno zgodovinska tematika v tesni povezavi z gospodarsko tematiko nenehno navzoča, v mnogih delih pa celo prevladujoča. Pri Gestrinu je morda celo pomembnejša kot pri Gra- fenauerju. Grafenauerjevo interesno področje je bilo širše in bolj razpršeno in zelo usmerjeno tudi v celotno srednjeveško obdobje. To širino mu je nalagalo že njegovo pedagoško delo na univerzi. Kot profesor teoretskega predmeta Uvod v študij zgodovine in kot profesor slovenske zgodovine se je spoprijemal z raziskovanjem daljšega časovnega obdobja, ki je zahtevalo več sintetičnega premisleka in več sintetičnega pisanja. V nasprotju z njim se je Gestrin nekoliko bolj osredotočal na bolj specialna tematska področja, kot so neagrarne gospodarske dejavnosti ali migracije, ki pa jih je v okviru dolgega trajanja tudi izčrpno mo- nografsko obdelal. Vendar pa ne smemo zanemariti dejstva, da se je tudi Gestrin zelo uspešno in sintetično ukvarjal z 19. stoletjem, na zelo specifičen, pravzaprav mikrozgodovinski način pa tudi z 20. stoletjem.10 Če torej ni nobenega dvoma o bistvenem mestu socialnozgodovinskih tem v njunem delu, pa se kaže vprašati, kako sta to tematiko v časovnem okviru zgodnjega novega veka obravnavala, kakšne vrste je bila njuna percepcija družbe in kako sta jo tematizirala oziroma uresničevala v znanstveni praksi. Kakšna je bila torej njuna socialna zgodovina, zlasti v primerjavi s tisto socialno zgodovinsko paradigmo, ki se je v šestdesetih in sedemdesetih letih v Nemčiji, Vel. Britaniji, ZDA, na Poljskem in seveda v Franciji uveljavila kot vodilna historiografska paradigma, seveda povsod z določenimi variacijami in posebnostmi. Zdi se nam, da ob tem sploh ni odveč opozorilo, da socialna zgodovina niso le socialnozgo- dovinske teme, temveč neizogibno tudi specifične metode, koncepti, modeli in teorije. Za socialno zgodovino, ki je prevladovala v času od začetka šestdesetih do sredine osemdesetih let, torej v času, ko sta bila Gestrin in Grafenauer v obdobju svoje znanstvene zrelosti, je značilno pojmovanje, da družba, njena struktura, odnosi in procesi v njej niso predmet zgodovinskega raziskovanja na enak način kot politika, gospodarstvo ali kultura. Družba je osnovna kategorija zgodovinske realnosti ter izhodišče in kohezivni dejavnik, ki politiko, gospodarstvo in kulturo povezuje v sistem. Za socialno zgodovino tega časa je značilna sistematična raba

9 Janša Zorn, Bibliografija, str. 25–32; Stergar, Bibliografija akademika, str. 33–42; Samec, Do- datek k bibliografiji, str. 43–44. 10 Pri tem mislimo na sintezo slovenske zgodovine od konca 18. stoletja do leta 1914, ki jo je napisal skupaj z V. Melikom in njegovo obsežno študijo Svet pod Krimom.

118 Socialna zgodovina zgodnjega novega veka v delih Boga Grafenauerja in Ferda Gestrina konceptov, kot so socialna vloga, socialni status, socialna mobilnost, družbeni razredi, družbeni sloji, socialni procesi, socialni konflikti, skratka izrazita konceptualizacija z naslonitvijo na sociologijo, ekonomijo in druge družbene vede, ki je v nemškem primeru šla do samopoimenovanja Historische Sozialwissen- schaften.11 Prav tako so značilne primerjalna metoda, kvantifikacija ter raba modelov, tipov in teorij. Ob visoki stopnji abstrakcije in izgubi posameznika kot akterja zgodovinskega dogajanja ter zavrnitvi hermenevtične metode pa je značilen tudi nepripoveden način sporočanja dobljenih raziskovalnih rezultatov. Seveda je ob analizi Gestrinovega in Grafenauerjevega dela treba upoštevati, da je v času njunega polstoletnega znanstvenega dela prišlo do sprememb v različnih historiografskih paradigmah, da sta Grafenauer in Gestrin sicer podobna metodološka izhodišča in prijeme uporabljala različno, da sta se spreminjala tudi sama in da se je spreminjalo tudi socialno, kulturno in politično okolje, v katerem sta živela in delovala. Zgodovinarji, ki se sicer sami sebi včasih zdimo gospodarji časa, se tudi staramo. Gestrin in Grafenauer pa sta ob tem še živela v šestih državah s sedmimi imeni in treh družbeno političnih sistemih, ki so jih odlikovale še različne vari- ante. Vendar pa lahko v tej zvezi takoj omenim, da spremembe v njunem razumevanju socialne zgodovine in obdobja zgodnjega novega veka niso bile posebej velike ali radikalne. Še več, vrsto ugotovitev in celo formulacij iz petdesetih in šestdesetih let, poveznih s tematiko tega prispevka, sta uporabljala tudi v osemdesetih ali celo devetdesetih letih, torej ob koncu svojega življenja. Ta precejšnja stabilnost je posledica relativne pravilnosti njunih temeljnih ugotovitev, hkrati pa tudi zelo malega števila mlajših raziskovalcev starejših obdobji, ki bi se lahko na te ugotovitve odzvali z drugačnega zornega kota. Ko se je raziskovanje starejših obdobji v drugi polovici osemdesetih in v devetdesetih letih prejšnjega stoletja kadrovsko močno okrepilo, so mlajši zgodovinarji nekatere njune ugotovitve v nekaterih plateh revidirali – to velja bolj za zgodnji srednji vek kot za zgodnji novi vek – ali dopolnili,12 vendar je večina tako Gestrinovih kot Grafenauerjevih spoznanj o zgodnjem novem veku še vedno veljavnih. Dvajset let po njuni smrti je tako že povsem jasno, da so rezultati njunega raziskovalnega dela v glavnem odporni na bacile in viruse, ki nujno spremljajo spremembo političnega sistema in državnega okvira in z njima povezanih sicer razumljivih, a pogosto nerazu- mnih ideoloških diverzij na zgodovinopisje. Grafenauerja in Gestrina revidiramo, zamenjujemo in dopolnjujemo pač v skladu z normalnim staranjem znanstvenih spoznanj ter z menjavami generacij in spremenjeno percepcijo lastnega časa, ki nam hkrati odpira in zapira izhodišča za raziskovanje in razumevanje preteklosti.

11 Burke, History and Social, str, 21–117; Kroll, Sozialgeschichte, 149–150; Lutz, Geschichtswis- senschaft, str. 173–194; Mooser, Sozial- und Wirtschaftsgeschichte, str. 525–526, 531; Wehler, Deutsche Gesellschaftgeschichte, str. 6–30. 12 Štuhec, So novi pogledi, str. 50–53.

119 O mojstrih in muzi

Vendar pa je podoba slovenske preteklosti v zgodnjem novem veku v osnovnih potezah in barvah še vedno podoba, ki sta jo ustvarila Grafenauer in Gestrin. Najbolj splošna ugotovitev v zvezi z razumevanje družbe, družbene strukture in družbenih procesov pri obeh avtorjih je naslednja: oba sta zastopnika konflik- tnega modela družbe. Podnaslovi Grafenauerjevih poglavij in podpoglavij v Zgo- dovini Slovencev iz leta 1979, ki so domala enaki kot v Zgodovini slovenskega naroda III. iz leta 1956 in IV. iz leta 1961, in so tematsko povezana z družbo, so, recimo, naslednji: Boj meščanstva zoper kmečko trgovino, Boj za pravice med mesti in povezovanje obrtnikov v cehih, Nova kmečka bremena. Pritožbe kmetov in zahteve kmetov, Pot v upor in njegovi znanilci, Kmečki upor na slovenskem Koroškem 1478, Slovenski kmečki upor 1515, Položaj podložnikov in razredna nasprotja pred hrvaško-slovenskim kmečkim uporom, Boj za priznanje verske svobode do sedemdesetih let 16. stoletja, Prva slovenska knjiga in njen pomen, Boj deželnega kneza za omejitev protestantizma na plemstvo, Zmaga deželnega kneza in izvedba protireformacije.13 Družba je torej boj, za strnjen opis družbe- nega dogajanja, ki je primeren za naslove poglavji in podpoglavij, je nujen agre- siven, vojaški jezik. Za analizo in opis tega boja socialno zgodovinski koncepti, kot sta, recimo, družbeni konflikt oziroma disjunktivni družbeni procesi, ne zado- ščata, potreben je slikovit, v smislu Vicove dobe bogov nazoren jezik zmage in poraza. Tudi ko gre za konjunktivne družbene procese in odnose, je vzrok sodelovanja v nasprotovanju. V Kmečkih uporih na Slovenskem iz leta 1962 je Grafe- nauer povezovanje v cehe, torej kooperativni družbeni proces, brez priziva pojasnil kot obrambno dejanje: »Brez dvoma predstavljajo te organizacije sredstvo, s katerim so se hoteli obrtniki v mestu zavarovati pred konkurenco v mestu kakor tudi pred podeželskimi obrtniki.«14 Gestrin pa je v tem smislu naravnost dramati- čen. Leta 1952 je v razpravi Družbeni razredi na Slovenskem in reformacija druž- bo opisal takole: »Stanje, ki je nastalo v medsebojnem odnosu poedinih družbe- nih razredov, bi lahko na kratko označili z besedami, da so si stali nasproti razredi in sloji vsi proti vsakemu, vsak proti vsem …«.15 Konfliktni model družbe, konceptualiziran kot razredni boj, ki je gonilo družbene dinamike, je seveda Mar- xov in marksistični model. V zvezi z družbeno strukturo, ki je neposredno povezana z družbenimi odnosi, smemo najprej ugotoviti, da ne Grafenauer ne Gestrin stanovske družbe kot specifične oblike družbene stratifikacije v zgodnjem novem veku ne tematizirata. Razumeta jo kot temeljno prvino fevdalizma, ki se je oblikovala že pred začetkom zgodnjega novega veka. Prav tako se ne spoprimeta z

13 Grafenauer, Obramba proti Turkom, Grafenauer, Protireformacija in zmaga deželnega kneza in Grafenauer, Prva kriza fevdalne družbe; primerjaj tudi: Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, 3 in Zgodovina slovenskega naroda, 4. 14 Grafenauer, Kmečki upori, str. 15. 15 Gestrin, Družbeni razredi, str. 29–30.

120 Socialna zgodovina zgodnjega novega veka v delih Boga Grafenauerja in Ferda Gestrina vprašanjem odnosa med stanovsko in razredno stratifikacijo. V tej zvezi je zanimivo, da se zlasti Grafenauer, ki se ni izogibal teoretskim diskusijam, ni odzval na teoretske opredelitve odnosa med razredi in stanovi, ki jih v začetku osemdesetih let prispeval sociolog M. Kerševan.16 Kadar Gestrin in Grafenauer govorita o stanovih, mislita pri tem na politično institucijo, forum, kjer se deželni knez srečuje s svojo sociopolitično elito. Osnovna stratifikacijska enota pa je družbeni razred: kmetje, meščani, duhovščina in plemstvo. Kmete Grafenauer v Zgodovini agrarnih panog II iz leta 1980 tudi opredeli kot enega od obeh (in sicer izkorišča- nega) temeljnih razredov fevdalne družbe in se pri svoji definiciji opira na znano Leninovo definicijo družbenih razredov.17 Sicer pa zgradbi zgodnjenovoveške družbe posvečata precej pozornosti, zlasti seveda kmečkemu in ostalemu pode- želskemu prebivalstvu ter meščanstvu, posameznim slojem teh dveh družbenih skupin, procesom razslojevanja ter z njim povezanega nastajanja novih družbenih skupin, kot so kajžarji, gostači, mezdni delavci in svobodniki. Gestrin sloje mestnega prebivalstva opredeljuje po meščanskem statusu in poklicni dejavnosti na tiste, ki opravljajo meščanski poklic in imajo pravice meščana, in tiste, ki teh pravic nimajo. Znotraj meščanstva pa loči trgovce od obrtnikov in ti dve skupini deli še na večje, srednje in manjše trgovce ali obrtnike, ne da bi sistematično opredelil merila, po katerih je opravil takšno klasifikacijo. Prav tako loči meščan- stvo in buržoazijo, v katero so prehajale vrhnje plasti meščanstva. Plemstvu je v tej sliki družbene strukture posvečeno bolj malo pozornosti. Gestrin ga deli po statusnih merilih na višje in nižje in po merilih izvora na staro in novo plemstvo. Tako razumevanje družbene strukture je zasnoval že v svoji temeljni razpravi o družbenih razredih in reformaciji18 in je ni bistveno revidiral do konca svojega znanstvenega dela. Še bolj izdelano jo najdemo v sintetičnih razpravah, objavljenih v ZČ leta 196219 in v francoskih Annales iz istega leta20, v preglednem delu Družbeno ozadje kulturnih gibanj v 16. stoletju iz leta 1984,21 sintezi o gospodarstvu in družbi v zahodno jugoslovanskih deželah22 in v knjigi Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem iz leta 1991.23 S takšnim pogledom na družbeno zgradbo pa se je očitno strinjal tudi Grafenauer, saj jo najdemo, recimo v Kmečkih uporih na Slovenskem in v sintetičnih pregledih slovenske zgodovine. Ponekod, recimo v razpravi Trgovina in obrt v Radovljici do 17. stoletja iz leta 1995, pa je Gestrin

16 Kerševan, Razredna analiza, str. 38–39. 17 Grafenauer, Razredni boji, str. 482. 18 Gestrin, Družbeni razredi, str. 29–33. 19 Gestrin, Gospodarstvo in družba, str. 20–25. 20 Gestrin, Économie et societé, str. 682–689. 21 Gestrin, Družbeno ozadje, str. 13–15. 22 Gestrin, Gospodarstvo, str. 57–61, 63 in dalje; Gestrin, Die westjugoslawische, str. 1142–1144. 23 Gestrin, Slovenske dežele, str. 71–78.

121 O mojstrih in muzi družbeno strukturo izenačil s poklicno strukturo.24 Ob prikazu družbe pa Gestrina ne zanima le njena razplastenost. Kot bistveni strukturni prvini upošteva tudi te- žnje in mišljenje, značilne za posamezne družbene skupine, torej mentaliteto, ki kot motivator in psihološki katalizator individualnih in socialnih ravnanj spodbu- ja ali zavira družbene in ekonomske procese, recimo kopičenje kapitala ali preha- janje premožnih meščanov v plemstvo. Mentaliteta je pravzaprav razlikovalna prvina, ki določa slojevsko pripadnost: »Vse to je vplivalo, da je bil ta v buržoa- zijo prehajajoči meščanski element na tej stopnji svojega prehajanja v novo (družbeno) kvaliteto še ves v fevdalni miselnosti in da pri njem še ni zrastla ten- denca, da bi pridobival, dokler bi mogel. Zato je naše meščanstvo brez ozira na notranjo diferenciacijo in nasprotja reševalo svoje gospodarske koristi v okviru fevdalne reglementacije in v okviru fevdalne miselnosti o delitvi dela.«25 O fevdalni miselnosti kot sistemski prvini fevdalizma piše tudi Grafenauer: »To uravnavanje gospodarskega življenja po načelih fevdalnega mišljenja o razdelitvi dela med različne stanove je poslej do 18. stoletja vedno bolj ostrilo razmerje med mestom in podeželjem.«26 Gestrin sicer koncepta mentalitete ne uporablja, saj govori o miselnosti, vendar je v razpravi, objavljeni v francoščini leta 1962, upo- rabljen prav ta koncept, saj je kmečka miselnost prevedena kot kmečka mentaliteta, ki se je v teku (16.) stoletja spreminjala pod vplivom (ekonomskih) sprememb: »Les mentalités des paysannes subirent évidemment, au cours du siècle, le contre-coup de ces transformations.«27 Iz navedka pa razberemo tudi dinamiko odnosa med družbenimi in ekonomskimi spremembami in mentaliteto. Mentali- teta je kljub svoji katalizatorski vlogi vendarle posledica sprememb in ne njihov vzrok. Tako kot oba avtorja družbo razumeta v njeni konfliktni plati, pa oba bolj kot njeno zgradbo poudarjata njeno dinamiko. Za konec srednjega veka, zlasti pa za 16. stoletje je ob gospodarski značilna tudi izrazita družbena dinamika. Če je gonilo te dinamike razredni boj, pa so gorivo tega gonila po mnenju obeh zgodovinarjev spremembe v gospodarjenju. Vdor blagovno denarnega gospodarstva – leta 1991 uporablja Gestrin koncept denarno gospodarstvo – v širšem pojmov- nem okviru zgodnjega kapitalizma je povzročil krizo zemljiškega gospostva in odzive ter prilagoditve socialnih skupin tako na podeželju kot v mestih. Vdor denarja na podeželje je Gestrin strnjeno opredelil s konceptom komercializacija zemljiškega gospostva, ki jo je razlikoval od njenih družbenih posledic refevda- lizacije.28 Posledica krize zemljiškega gospostva in fevdalnega sistema ter speci- fični odgovori različnih družbenih skupin so velika družbena gibanja: kmečki

24 Gestrin, Trgovina in obrt, str. 69–72. 25 Gestrin, Družbeni razredi, str. 30–31. 26 Grafenauer, Kmečki upori, str. 13. 27 Gestrin, Économie et societé, str. 685. 28 Gestrin, Gospodarstvo in družba, str. 8–9; Gestrin, Slovenske dežele, str. 223 in dalje.

122 Socialna zgodovina zgodnjega novega veka v delih Boga Grafenauerja in Ferda Gestrina upori in reformacija. Gestrin še leta 1991 reformacijo razume kot družbeno gibanje.29 Posredna posledica gospodarskih sprememb pa je zaostajanje slovenskega prostora za zahodno Evropo. Naj omenim, da so Gestrinove analize kot zgled, kako so na krizo zemljiškega gospostva reagirale elite v perifernih evropskih področjih, našle pot v eno od najbolj pomembnih sociološko zgodovinskih del druge polovice XX. stoletja, v delo I. Wallersteina Svetovni sistem iz leta 1974.30 Grafenauer in Gestrin tako kot recimo nemška socialna zgodovina tesno povezu- jeta družbo in gospodarstvo, vendar dajeta prednost gospodarstvu kot odločujo- čemu družbenemu podsistemu. V ožjem tematskem smislu socialne zgodovine sta za njuno delo bistveni dve temi. Za Grafenauerja kmečki upori, za Gestrina migracije med italijanskim ter slovenskim in balkanskim prostorom. Ob tem, kar smo o Grafenauerjevem razumevanju mesta kmečkih uporov v slovenski zgodovini že rekli ter ob pripombi, da je to razumevanje mestoma zavestno ideološko kontaminirano s prevzema- njem in povzemanjem Kardeljevih stališč in ocen,31 je vendarle bistveno, da so njegova spoznanja še vedno imeniten zgled povezave natančne analize dogodkov, oseb, skupin in idej s širšimi strukturnimi prvinami. Prav tako kaže poudariti sistematično klasifikacijo in tipologizacijo kmečkega uporništva na podlagi jasnih meril.32 Gestrin je svoje dolgoletne študije migracij leta 1998 sintetiziral v delu Slo- vanske migracije v Italijo. To delo je izrazita socialno zgodovinska študija. Štu- dija dolgega trajanja, ki gre preko periodizacijskih mej in se ozira na časovno dinamiko in ritme obravnavanega problema. Ob tipično socialno zgodovinskih vprašanjih, kot so tipologija migracij, vzroki, motivi in pogoji zanje, socialni, etnični in geografski izvor migrantov, ciljna področja, socialni status migrantov v priseljenskem okolju in njihova socialna mobilnost pa se Gestrin v maniri te- renskega etnologa ukvarja z »domorodci«. Jih sprašuje in fotografira, snema in opazuje v vseh mogočih socialnih situacijah. Iz podatkov in sklopov podatkov, ki so ubesedeni v notarskih knjigah v Fanu, Pesaru ali Senegalji, s pretanjeno senzibilnostjo zajema, razumeva in se vživlja v zunaj jezikovno resničnost, na katero se podatki nanašajo, ter jo prevaja v nam razumljiva sporočila. Tako pred nami zaživijo konkretni ljudje s svojimi imeni in vzdevki, stiskami in upi, strahovi in radostmi, zadrego in jezo, recimo tisti kmet iz Bosne, ki je v Italijo pritovoril svo-

29 Gestrin, Slovenske dežele, str. 24. 30 Wallerstein, Suvremeni svjetski, str. 95, 253, 31 Grafenauer, Razredni boji, str. 490. Grafenauer, Kmečki upori, str. 7. Problem pri tem ni, da so zgodovinarji sprejemali Kardeljeve ideje, ki jim ne gre odrekati inovativnosti v razumevanju preteklosti, temveč v tem, da so jih, javno vsaj, sprejemali skoraj kot razodetje in argument. Pri- merjaj razprave ob štiridesetletnici prve izdaje Slovenskega narodnega vprašanja: Izredni občni zbor (več prispevkov), str. 533–559, 566–576. 32 Grafenauer, Razredni boji, str. 508–529.

123 O mojstrih in muzi je staro ralo in pokazal, da se ne misli več vrniti,33 ali tista ženska, ki je opsovala sosedo.34 Gestrin je s to svojo senzibilnostjo za malega človeka, bržčas rezultatom njegove lastne trde mladostne izkušnje, ulovil resnično življenje, ki ga, čeprav ni nikjer neposredno zapisano, zgodovinar lahko ulovi, če je le dovolj okretne pameti. S tem pa je povezal socialno zgodovino s sodobno kulturno zgodovino. Hkrati pa ima to delo prav neverjetno vrednost za sedanjost, saj se problematika sodobnih migrantov, emigrantskih in imigrantskih okolij komaj kaj razlikuje od tistih, ki jih je raziskoval Gestrin. Gestrin in Grafenauer kot socialna zgodovinarja analizirata in primerjata, ti- pologizirata, klasificirata in po potrebi kvantificirata. Uporabljata koncepte in teorije v glavnem iz marksistične teoretske skrinje, včasih pa tudi in pri tem se zdi, da tu in tam s figo v žepu, iz ziherlovsko kardeljanske ideološke malhe. Dobro poznata nemško, francosko in italijansko historiografijo ter rezultate in metode teh historiografij prilagajata virom, ki jih uporabljata pri svojih raziskavah. Pred- vsem pa sta zgodovinarja, ki znata uporabljati lastno pamet in se zanesti nanjo. Kaj pa zgodnji novi vek? Tega koncepta ne uporabljata, čeprav je v precej splo- šni rabi že od sredine prejšnjega stoletja. Temeljna periodizacijska enota je zanju marksistični – a ne Marxov koncept35 – ekonomsko družbena formacija fevdalizem, obdobje zgodnjega novega veka, torej čas od druge polovice 15. stoletja do sredine 18. stoletja pa Grafenauer definira kot dobo razkrajanja fevdalne družbe. To obdobje postavi v novi vek, ki v zvezi s slovensko zgodovino sega od srede 15. stoletja do socialistične revolucije.36 Pri tem je zanimivo, da ne pri Grafenauerju ne pri Gestrinu ne zasledimo nobenega odmeva na živahno diskusijo o prehodu iz fevdalizma v kapitalizem, torej o razkroju fevdalizma, ki je skoraj trideset let v različnih revijah potekala med marksističnimi, sprva predvsem angleškimi in ameriškimi zgodovinarji. Nepoznavanje ali neupoštevanje te diskusije je toliko bolj nenavadno, ker je bila prevedena in objavljena v srbohrvaškem jeziku.37 V dosedanjem besedilu smo že nekajkrat omenili marksizem. Tega nismo sto- rili le zato, ker je bil osrednja in privilegirana teorija družbenih ved v obdobju med letoma 1945 in 1990, ki so ji pripisovali skorajda vseobsegajočo razlagalno potenco, temveč tudi zato, ker je marksistična družbena teorija tesno povezana z analizo družbenih struktur in družbenih odnosov ter s tem s socialno zgodovino.38 Ne glede na to, kaj si o tej teoriji kdo misli, je v resnici pomembno vplivala na

33 Gestrin, Migracije, str. 112. 34 Gestrin, Migracije, str. 125. 35 Kerševan, Marksistična analiza, str. 62. Čarni, Teorija formacije družbe, str. 9–19. 36 Grafenauer, Struktura, str. 193. 37 Marksizam u svetu, str. 1–188. Diskusija je ponovno oživela v drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja v angleški reviji Past and Present in bila ponatisnjena v drugi polovici osemdesetih let. Glej: Aston/Philipin, The Brenner Debate. 38 Rigby, Marxist Historiography, str. 907.

124 Socialna zgodovina zgodnjega novega veka v delih Boga Grafenauerja in Ferda Gestrina razvoj zgodovinske znanosti.39 Grafenauerjevo stališče je v tem oziru nedvoumno. Kljub izraziti naklonjenosti do francoske analovske šole in »kontaminirano- sti« z njenimi metodološkimi in konceptualnimi izhodišči,40 je zanj marksistična razlagalna paradigma vendarle prelomna in superiorna: »Prelom v pojmovanju zgodovinskega dogajanja in zgodovinske vede kot take pomeni šele Marxovo in Engelsovo znanstveno odkritje … notranje medsebojne povezanosti vseh komponent zgodovinskega razvoja po materialnih, od … volje neodvisnih … pogojih, ki so v zadnji instanci odločujoči moment v zgodovini.«41 Historični materializem kot jedro marksistične razlage preteklosti je namreč »šele dogradil metodo zgodovinske vede do kraja.«42 Grafenauer loči pravi marksizem, ki so ga, kakor smemo soditi po pozitivnem kontekstu navedkov, ustvarili Marx, Engels in Le- nin (ter seveda Kardelj43), od stalinistično popačenega in sovjetskega. Polemizi- ra s tistimi meščanskimi zgodovinarji, ki marksizem pogosto namerno napačno razlagajo, da bi ga lažje zavrnili s »ciljem zavarovanja meščanske družbe pred njenim koncem …«,44 in ugotavlja njegov vpliv na najbolj napredne smeri zgodovinopisja in na vodilne zgodovinarje.45 Ker so navedena Grafenauerjeva stališča iz daljnega leta 1960, sklenimo prispevek z nekaj ugotovitvami o marksizmu v besedilu iz leta 1977, ki smo ga predstavili na začetku. To besedilo zelo jasno iz- raža prav enako stališče o razlagalni premoči marksizma in nujnosti upoštevanja izhodišča o zgodovinskosti družbenih odnosov. Brez upoštevanja tega izhodi- šča zgodovinopisje ni znanstveno, kaj šele marksistično: »Zgodovinopisje, ki ne razvija misli o zgodovinskosti vseh človeških odnosov, ni marksistično in celo ne znanstveno. Marksistično zgodovinopisje mora biti ne le eksplikativno, mora biti tudi prognostično. Naše zgodovinopisje ima še posebno priložnost in zato dolžnost, da z raziskovanjem naše revolucije v celotnem njenem historičnem obsegu pripomore k zgodovinskemu optimizmu delavskega razreda.«46 Marksizem

39 Eibach, Sozialgeschichte, str. 10, 13–15; Küttler, Marxistische Theorie, str. 652; Lequin, Sociale (histoire), str. 636. 40 Glej razpravo M. Verginelle v tem zborniku. 41 Grafenauer, Struktura in tehnika, str. 5. 42 Grafenauer, Struktura in tehnika, str. 131. 43 Ob tem pa ne smemo spregledati Grafenauerjeve precej stvarne in v nekaterih pogledih precej kritične ocene 3. izdaje Kardeljevega Slovenskega narodnega vprašanja: Grafenauer, Edvard Kardelj, str. 312–333, zlasti str. 315: »Pri drugi izdaji te nevarnosti seveda ni bilo in je bil vzrok za opustitev takšnega (kritičnega) pretresa knjige drugje, namreč v tedaj še premalo sproščenem ozračju znanstvene diskusije.« Zanimiva je tudi prav medievistična filološka primerjava variant istih mest v različnih izdajah na strani 317. Kakor da bi brali Grafenauerjevo Ustoličevanje! 44 Grafenauer, Struktura in tehnika, str. 126. 45 Grafenauer, Struktura in tehnika, str. 121–135. 46 Ferenc/Gestrin/Grafenauer/Pleterski/Stiplovšek, Vprašanje o konceptu, str. 179–180. Kdo je avtor teh misli, ni mogoče določiti. Glede na slog in siceršnje delo lahko s precejšnjo zanesljivostjo trdimo, da to nista Ferenc in Stiplovšek.

125 O mojstrih in muzi torej nima le razlagalne premoči nad nemarksističnim, temveč tudi napovedno in mobilizacijsko vlogo, slovensko zgodovinopisje pa priložnost, kot se ponuja raz- iskovalcem v laboratoriju, saj lahko tako rekoč v živo spremlja revolucijo v vsej njeni časovni razsežnosti. Vendar se s temi stališči avtorji prispevka, med katerimi sta tudi Grafenauer in Gestrin, ne razlikujejo od splošno deklariranih izhodišč v takratnem slovenskem in jugoslovanskem družboslovju, ki so ob primatu gospodarskih dejavnikov v »zadnji instanci« poudarjala aktivno vlogo družboslovja v spreminjanju družbenih odnosov kot eno od temeljnih razlik v primerjavi z me- ščanskim družboslovjem, ki je naklonjeno ali sprijaznjeno s kapitalističnim sistemom. Hkrati pa je to družboslovje Marxova stališča o skoraj čemerkoli navajalo kot »zadnjo instanco«, marksizem pa kot merilo presoje o dometu znanstvenih rezultatov.47 Vendar navedenega odlomka nismo predstavili, da bi se posmehovali ali celo zgražali nad ideološkim okvirom, ki so ga avtorji tega članka izrazili kot skupinski profesionalni kredo. Navedek tudi ni namenjen temu, da bi Gestrina in Grafenauerja razumeli kot žrtvi časa, v katerem sta profesionalno delovala, ali da bi ju predstavili kot nekakšna zagnana, celo zadrta marksista. Saj nista bila ne eno in ne drugo. Prav dejstvo, da je omenjena diskusija o prehodu iz fevdalizma v kapitalizem, ki je bila glede na njun interes vse prej kot obrobna, ušla njunemu zanimanju, kaže, da je bil njun marksizem tako kot tudi marksizem številnih drugih zgodovinarjev tistega časa precej ekstrinzično motiviran ter da ju je bolj kot teorija ali celo ideologija zanimala preteklost sama. Zato želi navedeni odlomek predvsem opozoriti, da smo otroci in žrtve časa tudi zgodovinarji, ki delujemo danes.

Literatura

Aston, T. Henry, Philpin, C. H. E.: The Brenner Debat. Agrarian Class Structure and Economic Development in Pre-Industrial Europe. Cambridge: Cambridge University Press, 1987. Burke, Peter: History and Social Theroy. Cambridge/Malden: Polity Press, 20052. Čarni, Ludvik: Teorija formacij družbe. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1979. Eibach, Joachim: Sozialgeschichte. Kompass der Geschichtswissenschaft (ur. Joachim Eibach/ Günther Lottes). Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 20062, str. 9–22. Ferenc, Tone, Gestrin, Ferdo, Grafenauer, Bogo, Pleterski, Janko, Stiplovšek Mirko: Vprašanje o konceptu stroke – zgodovine (podlaga za razpravo na filozofski fakulteti v Ljubljani). Antro phos, 1977, 5–6, str. 171–180. Fiamengo, Ante: Osnove opće sociologije. Zagreb: Narodne novine, 197713. Gestrin, Ferdo: Družbeni razredi na Slovenskem in reformacija. Drugi Trubarjev zbornik. Ob štiri- stoletnici slovenske knjige. Ljubljana: Slovenska matica, 1952, str. 15–56.

47 Zgolj nekaj zgledov: Fiamengo, Osnove opće sociologije, str. 66–67, str. 74–77; Nešić, Politička ekonomija, str. 9–11, 17, 24–25, 27–28, 165–166, 167 in dalje. Glej tudi: Goričar, Predgovor, s.p.

126 Socialna zgodovina zgodnjega novega veka v delih Boga Grafenauerja in Ferda Gestrina

Gestrin, Ferdo: Économie et societé en Slovénie au XVIe siècle. Annales. Economies. Societés, Civilisations XVII, 1962, str. 663–690. Gestrin, Ferdo: Gospodarstvo in družba zahodno jugoslovanskih dežel od srede 15. do srede 17. stoletja. Zgodovinski časopis 39, 1975, str. 45–76. Gestrin, Ferdo: Die westjugoslawischen Länder 1400–1650. Europäische Wirtschafts- und Sozi- algeschichte vom ausgehenden Mittelalter bis zur Mitte des 17. Jahrhunderts. Handbuch der europäischen Wirtschafts- und Sozialgeschichte 3 (ur. Hermann Kellenbenz). Stuttgart: Clett- Cotta Verlag, 1986, str. 1128–1148. Gestrin, Ferdo: Družbeno ozadje kulturnih gibanj v 16. stoletju. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture 2.–14. julij 1984. Zbornik predavanj. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1984, str. 5–19. Gestrin, Ferdo: Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana: Slovenska matica, 1991. Gestrin, Ferdo: Trgovina in obrt v Radovljici do 17. stoletja. Radovljiški zbornik 1995. Radovljica: Občina Radovljica, 1995, str. 58–76. Gestrin, Ferdo: Slovanske migracije v Italijo. Ljubljana: Slovenska matica, 1998. Goričar, Jože: Temelji obče sociologije. Ljubljana: DZS, 1980. Grafenauer, Bogo: Zgodovina slovenskega naroda. III. zvezek. Doba prve krize fevdalne družbe na Slovenskem od začetka kmečkih uporov do viška protestantskega gibanja. Ljubljana: Založba kmečka knjiga, 1956. Grafenauer, Bogo: Struktura in tehnika zgodovinske vede. Ljubljana: Univerzitetna založba, 1960. Grafenauer, Bogo: Zgodovina slovenskega naroda. IV. zvezek. Doba začasne obnovitve fevdalnega reda pod okriljem absolutne vlade vladarja ter nastajanje velikih premoženj od protireformacije do srede XVIII. stoletja. Ljubljana: Glavna zadružna zveza (oddelek za tisk in propagando), 1961. Grafenauer, Bogo: Kmečki upori na Slovenskem. Ljubljana: DZS, 1962. Grafenauer, Bogo: Edvard Kardelj (Sperans), Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. DZS, Lju- bljana 1970. 496 + II str. Tretja pregledana in dopolnjena izdaja. Zgodovinski časopis 24, 1970, str. 312–333. Grafenauer, Bogo: Boj za staro pravdo na Slovenskem. Slovenski kmečki upor 1515 in hrvaško-slovenski kmečki upor 1572/73 s posebnim ozirom na razvoj programa slovenskih puntarjev med 1473 in 1573. Ljubljana: DZS, 1974. Grafenauer, Bogo: Obramba proti Turkom ter boj med plemstvom in deželnim knezom. Ostritev družbenih nasprotij na podeželju. Reformacijski tokovi. Zgodovina Slovencev. Ljubljana: Can- karjeva založba, 1979, str. 258–298. Grafenauer, Bogo: Protireformacija in zmaga deželnega kneza. Obnovitev fevdalnega reda in posledice. Zgodovina Slovencev. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979, str. 299–324. Grafenauer, Bogo: Prva kriza fevdalne družbe. Začetki centralizirane države. Kmečki upori. Zgo- dovina Slovencev. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979, str. 225–257. Grafenauer, Bogo: Razredni boji agrarnega prebivalstva. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog. II. zvezek. Družbena razmerja in gibanja. Ljubljana: 1980, SAZU/DZS, str. 481–538. Izredni občni zbor Zgodovinskega društva za Slovenijo ob štiridesetletnici izida knjige Edvarda Kardelja-Speransa »Razvoj slovenskega narodnega vprašanja«. Zgodovinski časopis 33, 1979, str. 531–569. Janša Zorn, Olga: Bibliografija prof. dr. Ferda Gestrina za leta 1946–1976. Gestrinov zbornik (ur. Darja Mihelič). Ljubljana: Založba ZRC SAZU, str. 25–32. Kerševan, Marko: Razredna analiza in marksistična družbena teorija. Ljubljana: Delavska enotnost, 1980.

127 O mojstrih in muzi

Kos, Milko: Srednjeveška kulturna, družbena in politična zgodovina Slovencev. Izbrane razprave. Ljubljana: Slovenska matica, 1985. Kroll,Thomas: Sozialgeschichte. Geschichtswissenschaften. Eine Einführung (ur. Christoph Corne- lissen). Frankfurt: Fischer Verlag, 20002, str. 149–161. Küttler, Wolfgang: Marxistische Theorie und Geschichtswissenschaft. Geschichte. Ein Grundkurs (ur. Hans-Jürgen Goertz). Reinbek bei Hamburg: Rowohlt, 20012, str. 652–670. Lequin, Yves: Sociale (histoire). Dictionnaire des sciences historiques (ur. Burguière, André, Pariz: PUF, 1986, str. 635–642. Lutz, Raphael: Geschichtswissenschaft im Zeitalter der Extreme. Theorien, Methoden, Tendenzen von 1900 bis zu Gegenwart. München: Beck Verlag, 2003. Marksizam u svetu 6, 1979/2. Mooser, Johann: Sozial- und Wirtschaftgeschichte, Historische Sozialwissenschaft, Gesellschaft- geschichte. Geschichte. Ein Grundkus (ur. Hans-Jürgen Goertz). Reinbek bei Hamburg: Rowo- hlt, 20012, str. 516–538. Nešić, Dragoljub: Politička ekonomija. Beograd: Savremena administracija, 197810. Rigby, S. H.: Marxist Historiography. Companion to Historiography (ur. Michael Bently). London/ New York: Routledge, 2002, str. 889–928. Samec, Drago: Dodatek k bibliografiji akademika prof. dr. Ferda Gestrina. Gestrinov zbornik (ur. Darja Mihelič). Ljubljana: Založba ZRC SAZU, str. 43–44. Stergar, Nataša: Bibliografija akademika prof. dr. Ferda Gestrina za leta 1977–1996. Gestrinov zbornik (ur. Darja Mihelič). Ljubljana: Založba ZRC SAZU, str. 33–42. Vodopivec, Peter: Zgodovinopisje. Enciklopedija Slovenije, 15: Wi–Ž. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2001, str. 165–172. Štuhec, Marko: So novi pogledi na zgodnji novi vek na Slovenskem revizija zgodovine? Glasnik Slovenske matice 33, 2011, str. 46–53. Wallerstein, Immanuel: Suvremeni svjetski sistem. Zagreb: Centar za kulturnu djelatnost, 1986. Wehler, Hans-Ulrich: Deutsche Gesellschaftgeschichte. Erster Band. Vom Feudalismus des Alten Reiches bis zur Defensiven Modernisierung der Reformära 1700–1815. München: Beck, 1987

Summary Social History of the Early Modern Period in the Oevre of Bogo Grafenauer and Ferdo Gestrin Marko Štuhec

Bogo Grafenauer and Ferdo Gestrin, two eminent Slovene historians, abun- dantly dealt with socio-historical topics in their research of the Early Modern Period in Slovene lands. According to Grafenauer, the history of a specific social class, the peasants, represented the very essence of Slovene history from the fifteenth to the end of the nineteenth century. Both historians were interested in all aspects of social phenomena; they discussed social structure, social relationship, and social processes. They showed particular interest in social change and social differentiation, which sped up in the Late Middle Ages and continued during the Early Modern Period. They advocated the conflictual model of society, since

128 Socialna zgodovina zgodnjega novega veka v delih Boga Grafenauerja in Ferda Gestrina they understood the class struggle, „in which everyone fought against everyone“ (Gestrin), as the prime mover of social change, which was characterised by the accentuated social stratification both in the country and in towns. The increasingly acute class struggle was fuelled by the growing impact of money and market economy on all aspects of economic life, particularly on the manorial system. In order to protect their income landlords tried to monopolise the agrarian surplus and converted fixed duties in money to more flexible duties in kind. Additionally, they wanted to, as much as possible, exclude the peasants from direct trade with agricultural produce. The commercialisation of the manor, connected to regres- sive social processes of refeudalization, led to severe conflicts which resulted in peasant rebellions and the Reformation. This explanatory model, developed mostly by Gestrin, was in 1962 published in the most influential historical review Annales. Économie, Societé. Civilisation and quoted in Wallerstein’s influential volume The Modern World System. Grafenauer’s and Gestrin’s historical method is characterised by a detailed scrutiny of primary sources and by an interpretation, which is based on a combination of the Marxist paradigm and the concepts of the Annales school. Grafenauer’s interest in the Early Modern Period was focused on peasant uprisings, whereas Gestrin dedicated much of his work to the migrations from the Balkans to Italy.

129 Peter Štih O plemstvu v delih Boga Grafenauerja in Ferda Gestrina

ŠTIH, Peter, dr., akad., red. prof., Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, SI – 1000 Ljubljana, Aškerčeva 2, [email protected]

O plemstvu v delih Boga Grafenauerja in Ferda Gestrina Prispevek obravnava vlogo plemstva v delih Boga Grafenauerja in Ferda Gestri- na. Oba avtorja sta plemstvu namenjala zelo malo pozornosti, kar je posledica konceptualnih in metodoloških pristopov. Konceptualno sta izhajala iz po drugi svetovni vojni v slovenskem zgodovinopisju uveljavljenega nazora, da je slovenska zgodovina v bistvu zgodovina slovensko govorečega nepriviligiranega prebivalstva, plemstvo pa je bilo razumljeno kot nacionalni in razredni sovražnik Slovencev. Metodološko pa sta se naslanjala na historični materializem, njegovo razumevanj zgodovinskega razvoja na podlagi dialektike in razrednih konfliktov ter njegovo usmerjenost v gospodarsko in družbeno zgodovino »ljudskih mno- žic«.

Ključne besede: Bogo Grafenauer, Ferdo Gestrin, plemstvo, slovensko zgodovinopisje

ŠTIH, Peter, PhD, Full Professor, University of Ljubljana, Faculty of Arts, De- partment of History, SI – 1000 Ljubljana, Aškerčeva 2, [email protected]

On Nobility in Works by Bogo Grafenauer and Ferdo Gestrin The article deals with the role of the nobility in works by Bogo Grafenauer and Ferdo Gestrin. Both authors paid very little attention to nobility which is a consequence of conceptual and methodological approaches. In terms of concept, they built on the view that was well established in the Slovene post-World War II historiography, stating that Slovene history was, in effect, the history of the Slovene-speaking unprivileged population, and that the nobility was considered to be Slovenes’ national and class enemy. Methodologically speaking, they drew from historical materialism, its understanding of the historical development on the basis of dialectics and class conflicts, and its orientation towards the economic and social history of the “people’s masses”.

Key words: Bogo Grafenauer, Ferdo Gestrin, nobility, Slovene historiography

130 O plemstvu v delih Boga Grafenauerja in Ferda Gestrina

Kontekst

Ko sem leta 2001 v Melikovem zborniku pisal o obravnavi srednjeveškega plemstva v slovenskem zgodovinopisju, sem svoj prispevek uvedel v stavkom Maje Žvanut, da je proučevanje plemstva na Slovenskem iskanje izgubljenega stanu.1 Stavek je bil napisan leta 1994 v tedaj eni prvih knjig, ki je bila posvečena plemiški zgodovini.2 Danes, več kot dvajset let kasneje, bi mu komajda lahko še pritrdili, saj so postale raziskave plemstva medtem eno od pomembnih raziskovalnih področij slovenske historiografije.3 V času svojega nastanka in tudi še v času, ko sem si stavek sposodil, pa je povsem odražal takratno slovensko zgodovinopisno situacijo. Kajti, kdor se je še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja hotel temeljiteje seznaniti s tem vodilnim in politično odločujočim slojem predmoderne družbe na Slovenskem, je našel v domači zgodovinopisni literaturi komaj kakšno razpravo, posvečeno tej problematiki. Plemstvo, ki ga je v slovenskem primeru označeval stereotip, da so to bili tujci – Nemci, katerih edini cilj je bilo izkoriščanje domačega kmeta – Slovenca, pač ni bilo raziskovalno polje, ki bi se mu slovensko zgodovinopisje posvečalo. Glavni razlog za takšno stanje vidim v tedanjem razumevanju slovenske zgodovine, ki je bilo izrazito nacionalno. Konceptualno je temelje temu razumevanju, ki je izhajalo iz premise, da so jezikovne skupnosti identične z narodi in da jezikovna kontinuiteta odraža istočasno tudi že narodovo kontinuiteto, postavil že Anton Tomaž Linhart konec 18. stoletja. Svojo kánonsko podobo pa je v glavnem dobilo do prvih desetletij 20. stoletja, ko se je vzporedno z narodnim oblikovanjem Slovencev – in obenem kot njegov pomembni del – oblikoval tudi narodni pogled na zgodovino, ki ga je najbolj reprezentiralo in legitimiralo Gra- divo za zgodovino Slovencev v srednjem veku Franca Kosa. Po teh dobro znanih predstavah iz repertorija nacionaliziranih zgodovin, katerih narativi zaradi vse glasnejših kritik tako mednarodnega kot tudi domačega zgodovinopisja niso več prepričljivi, so Slovenci kot identitetna in narodna skupnost obstajali najmanj že od konca 6. stoletja. Z državo, ki so si jo ustvarili v Karantaniji, so doživeli prvi vrhunec svoje zgodovine, nato pa je bil z nemškim gospostvom ta – kot so ga opisovali – »naravni« zgodovinski razvoj slovenskega naroda prekinjen, slovensko plemstvo iz katerega naj bi izhajal tudi z ustoličevanjem demokratično izbran

1 Štih, Srednjeveško plemstvo, str. 61. 2 Žvanut, Od viteza, str. 8. 3 Bibliografija del, ki se v zadnjih dveh desetletjih na najrazličnejše načine ukvarjajo s plemiški- mi vsebinami, zaradi svojega obsega ne sodi v okvir tega prispevka. Namesto nje naj navedem samo imena nekaterih avtorjev, ki so se ali se posvečajo tej tematiki, njihove bibliografije pa si zainteresiran bralec lahko poišče na http://www.cobiss.si/ : Matjaž Bizjak, Boris Golec, Boris Hajdinjak, Sašo Jerše, Andrej Komac, Dušan Kos, Miha Kosi, Andrej Nared, Miha Preinfalk, Tone Ravnikar, Peter Štih, Marko Štuhec, Maja Žvanut.

131 O mojstrih in muzi knez, pa obglavljeno. Posledično so bili Slovenci za tisočletje dolgo v socialnem oziru degradirani na raven kmečkega prebivalstva, zgodovina Slovencev pa je bila zreducirana na zgodovino kmečkega stanu. Predstava o Slovencih – kmetih in Nemcih – gospodih, ki se je izoblikovala v 19. stoletju in postala s parolo o osvoboditvi iz tisočletnega hlapčevstva pomembno sredstvo slovenske politične agitacije, je tako v daljno preteklost projicirala družbenoetnične in sociolingvi- stične razmere svojega časa in opredelila okvir, znotraj katerega je potekala zgodovina Slovencev.4 Posledice takšnega gledanja so za slovensko zgodovinopisje bile, da je svoje raziskave usmerilo predvsem v tiste teme, ki so bile povezane z zgodovino kmečkega prebivalstva. Milko Kos je to usmeritev leta 1935 v svojem Pregledu slovenske historiografije takole formuliral: »Pomanjkanje politične aktivnosti v slovenski zgodovini je eden med vzroki, da posvečajo Slovenci – posebno v zadnjih desetletjih – svoja raziskavanja radi problemom gospodarske, socialne, pravne in kolonizacijske zgodovine. V teh iščejo po pravici mnogo več 'slovenskega' nego v velikem delu svoje politične preteklosti«.5 Podobno, le da z drugimi besedami, je to videl tudi Ljudmil Hauptmann, poleg Milka Kosa vodilni slovenski medievist med obema vojnama. Ko je celo v isti publikaciji, v kateri je izšel tudi Kosov historiografski pregled, ocenjeval Kosovo Zgodovino Slovencev od naselitve do reformacije, ki je dobila kasneje v slovenskem zgodovinopisju epiteton prve znanstvene sinteze zgodovine Slovencev,6 je uvodoma zapisal, da se Slovenci še na začetku 20. stoletja niso mogli seznaniti o svoji preteklosti, ker je bilo o njej na razpolago le nekaj »sličic«, vmesno praznino pa so zapolnjevale kompilacije po nemškem vzoru. Zato bo, je nadaljeval, »ostala trajna, velika zasluga očeta našega pisca, Franca Kosa, da je sredi te bede končno pretresel vest slovenskih zgodovinarjev izdavši 1902 prvi zvezek svojega 'Gradiva za zgodovino Slovencev v srednjem veku', kjer je kot skromen srednješolski profesor zbral s prav ganljivo ljubeznijo in požrtvovalnostjo vse, kar se je dalo najti o prvih časih slovenske zgodovine. S presenečenjem se je videlo, da obstoji za njo še kako dragoceno gradivo, ki ga je treba samo enkrat pogledati s slovenskimi namesto z nemškimi očmi, da se spozna, da samo zato tako dolgo nismo dobili o svoji zgodovini slovenskega odgovora, ker smo vedno vpraševali nemško«.7 Toda obenem je bil prav Hauptmann tisti slovenski zgodovinar, ki je raziskavam o plemstvu v slovenskem in širšem vzhodnoalpskem prostoru posvečal precej pozornosti. Največ med vsemi slovenskimi zgodovinarji pretekle in polprete-

4 Podrobneje gl. Štih, Poglavje iz nacionalizirane zgodovine; isti, Miti in stereotipi; isti, Srednje- veške plemstvo; isti, Slovenske predstave; isti, Linhart; isti, Pledoaje. 5 Kos, Pregled, 17. 6 Grafenauer, Življenje in delo, str. 361. 7 Hauptmann, Kos: Zgodovina Slovencev, str. 506.

132 O plemstvu v delih Boga Grafenauerja in Ferda Gestrina kle dobe. To je počel v duhu »slovenskega« pogleda, ki je v ospredje postavljal z družbeno zgodovino zvezana vprašanja in je iz problematike socialne zgodovine starejšega plemstva opravil nekaj še danes temeljnih raziskav.8 Prav zaradi njih lahko rečemo, da je medvojno slovensko zgodovinopisje uspevalo v raziskavah plemstva nekako držati korak s sosednjimi historiografijami in jih kljub temu, da jih je potisnilo precej na rob, vendarle ni povsem zrinilo s svoje delovne mize.9 To se je zgodilo šele po drugi svetovni vojni. Dogodke je napovedovalo že revolucionarno dogajanje med drugo svetovno vojno, ki je temeljito počistilo s simboli nekdanje plemiške oblasti. V tem »poslednjem kmečkem uporu«, če si še enkrat sposodim besede Maje Žvanut,10 so bili na Slovenskem požgani številni gradovi in uničeno je bilo dragoceno arhivsko gradivo. V sledeči novi družbeni stvarnosti socialistične Jugoslavije so bile stare družbene elite – od velikih kmetov (t. i. kulakov) prek meščanstva do plemstva – ožigosane kot reakcionarne in kot razredni sovražnik obenem. Odnos avtoritarne oblasti do nekdanjih elit pa se je nujno reflektiral tudi v zgodovinopisju – in ga determiniral. Nova doba ni zahtevala samo »novega človeka« ampak tudi nov pogled na zgodovino, temelječ na dialektičnem in historičnem materializmu. Tako je uredniški uvodnik v prvi številki Zgodovinskega časopisa, novega in osrednjega glasila slovenskih zgodovinarjev, ki je leta 1947 izšel pod pomenljivim naslovom Obračun in program, od zgodovinarja zahteval, »da se seznani temeljito s teorijami Marxa, Engelsa, Lenina in Stalina, ki so vodile in vodijo borce za novo družbo, državo in kulturo. Dolžan je, da se na novi osnovi znanstvene metode dialektičnega in historičnega materializma pribori do slike slovenske zgodovine […]«.11 Pomemben konceptualni in metodološki zgled za slovensko zgodovinopisje nove dobe je predstavljala Speransova knjiga Razvoj slovenskega narodnega vprašanja iz leta 1939. Zaradi nje je bil Edvard Kardelj štirideset let kasneje na izrednem občnem zboru Zgodovinskega društva za Slo- venijo marca 1979 posmrtno izvoljen za društvenega častnega člana z utemelji-

8 Gl. Štih, Srednjeveško plemstvo, str. 63 sl. Prim tudi isti, Hauptmann. 9 Nekaj razprav o plemstvu, ki pa so bolj pozitivistično naravnane in se bistveno razlikujejo od Hauptmannovih problemskih študij, je prispeval tudi Milko Kos, Odnošaji; isti, Srbski Branko- vići. Zapisov, ki so kakorkoli povezani s plemstvom, je bilo seveda več (v Slovenskem biografskem leksikonu npr.), vendar to ne spreminja temeljne ugotovitve. 10 Žvanut, Od viteza, str. 8. 11 Uredništvo, Obračun in program, str. 9. Po pričevanju Boga Grafenaueja, Ob pisanju, str. 125, ki je bil takrat član uredniškega odbora Zgodovinskega časopisa, je Fran Zwitter, ki je bil tudi član uredništva, predložil tekst uvodnika, ki ga je uredništvo nato kolektivno podpisalo. Grafe- nauer pravi, da so bili prepričani, da je Zwitter, ki je takrat še delal v Beogradu v zvezi z mejami, že vedel, »zaradi česa naj bi bila objava njegovega uvodnika ‘potrebna’, jasno pa je, da je šlo za izrazito ideološko dopolnilo začetka izhajanja novega časopisa in s tem za izraz mnenja oblasti, da moja izvajanja [uvodna razprava v isti številki Zgodovinskega časopisa, gl. op. 16; op. P. Š.] v tem pogledu niso dovolj«.

133 O mojstrih in muzi tvijo, da je njegovo delo »izjemnega pomena v slovenski najnovejši zgodovini nasploh in v slovenskem zgodovinopisju, pred katero so bila z njim postavljena bistvena nova raziskovalna vprašanja in poti njihovega razreševanja«.12 V konceptualnem oziru je tako v slovenskem zgodovinopisju po letu 1945 nastala situacija, da se je starejši koncept nacionalne zgodovine pokril z razrednim. Nastal je neke vrste, imenujmo ga, nacionalno-razredni koncept slovenske zgodovine,13 katerega temeljno izhodišče je še vedno bil nazor, da je zgodovina kmečkega človeka zgodovina slovenskega naroda, le da se jo je sedaj skušalo razumeti in razlagati še s pozicij razrednega antagonizma. Ni čudno, da je v takšnih novih razmerah Milko Kos na zborovanju slovenskih zgodovinarjev leta 1948 v Solkanu ocenil kmečke upore kot poglavje, »ki sodi med najpomembnejše in najbolj naše v naši zgodovini«.14 Novo usmeritev slovenskega zgodovinopisja je leta 1951 aprobiral in zakoličil obenem takratni partijski ideolog Boris Ziherl. Na sedmem zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Ljubljani je zgodovinarjem oči- tal preveliko zagledanost v srednji vek in premalo zanimanja za zgodovino ljudskih množic in še zlasti delavskega razreda. Zato bi morali ob uporabi dialektične metode historičnega materializma intenzivneje raziskovati novejšo zgodovino (zlasti od srede 19. stoletja naprej) in obravnavati prelomna in revolucionarna obdobja v zgodovini slovenskega naroda.15 Plemstvo, ki je v novi družbeni klimi in percepciji veljalo za razrednega in nacionalnega sovražnika hkrati, je izginilo

12 Citat iz diplome o podelitvi časnega članstva (posnetek: Zgodovinski časopis 33, 1979, str. 546). Ni prezreti, da nov koncept slovenske zgodovine ni prišel iz zgodovinarskih, ampak iz partijskih vrst, pri čemer prvenstveni namen pisca »ni bil napisati razpravo s pretežno zgodovinskoraz- iskovalnimi nagibi, marveč izrazito politično-teoretično delo, prispevek h konkretni politični akciji, ki jo je tedaj vodila Komunistična partija Jugoslavije v okviru Jugoslavije sploh in Ko- munistična partija Slovenije v okviru Slovenije. […] Skratka, delo ni pisano z namenom, da bi bilo izčrpna politična zgodovina slovenskega naroda, marveč s težnjo, zbrati zgodovinske in teoretične argumente za neogibnost revolucionarne akcije pod vodstvom delavskega razreda« (Kardelj v predgovoru k drugi izdaji knjige iz leta 1957). 13 Podobno je Walter Lukan že leta 1986 na okrogli mizi Zgodovinopisje na Slovenskem danes (Zgodovinski časopis 41, 1987, str. 161 sl.) videl v slovenskem zgodovinopisju po letu 1945 dve komponenti, »ki se med seboj dopolnjujeta in sta do neke mere odvisni od potrebe in samorazu- mevanja današnje slovenske družbe. Prva smer je nadaljevanje nacionalnega zgodovinopisja, ki se je začelo z Linhartom in vidi svojo glavno nalogo v ustvarjanju in izoblikovanju nacionalne tradicije, historične zavesti kot dela nacionalne identitete. Druga smer pa obstoji v zgodovinopisju o tako imenovanem naprednem delavskem gibanju, ki bi naj razjasnilo pot k današnjemu ustroju slovenske družbe in s tem ustvarilo socialnopolitično tradicijo«. Lukan ocenjuje obe komponenti »v bistvu pozitivno«, saj sta imeli v določenem času važno vlogo in sta dali pomembne rezultate, vendar hkrati tudi opozarja slovensko historiografijo, da »osredotočenje na ti dve usmeritivi danes ne zadošča več in skriva tudi nevarnosti«. 14 Kos, O nekaterih nalogah, str. 140. 15 Ziherl, O nekaterih problemih. Gl. Simoniti, O slovenskem zgodovinopisju, str. 389.

134 O plemstvu v delih Boga Grafenauerja in Ferda Gestrina iz raziskovalnih usmeritev slovenskega zgodovinopisja.16 To se je v raziskavah starejših obdobij bolj ali manj povsem umaknilo v gospodarsko in družbeno zgodovino kmečkega prebivalstva.17 Tu pa tam je sicer nastalo kakšno delce, ki se je dotikalo tudi plemstva,18 vendar načrtnih ali večjih raziskav ni bilo nobenih in tudi nobena doktorska disertacija ni bila posvečena problematiki plemstva.19 Do prvega večjega premika v pojmovanju vloge plemstva v slovenski zgodovini je prišlo šele na 21. zborovanju slovenskih zgodovinarjev leta 1982 v Celju, o čemer bo še govora.

Bogo Grafenauer

Takšno je bilo okvirno stanje v slovenskem zgodovinopisju, ko sta vanj s prvimi objavami aktivno vstopila najprej Bogo Grafenauer in nato še Ferdo Ge- strin. Grafenauer je v razliko od Gestrina, ki v historiografske teme skorajda ni posegal,20 že s svojim nastopnim predavanjem na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani 7. decembra 1946, s katerim je postal prvi docent na novoustanovlje- ni katedri za zgodovino Slovencev, pustil globoko sled v razpravah o slovenski zgodovini in zgodovinopisju. Predavanje z naslovom Problemi in naloge slovenskega zgodovinopisja v našem času je bilo leta 1947 objavljeno v prvi številki Zgodovinskega časopisa kot prva razprava v novi reviji slovenskih zgodovinarjev. To mu je poleg že omenjenega ideološko intoniranega uredniškega uvodnika Obračun in program, ter poleg prispevka Zgodovinarji v novi dobi prvega predsednika novega Zgodovinskega društva za Slovenijo, Franceta Škerla, ki je bil prav tako objavljen v isti številki Zgodovinskega časopisa,21 dajalo značaj programskega teksta slovenskega zgodovinopisja v novih časih. Grafenauer, ki se je v nadaljevanju kariere s svojim raziskovalnim, pedagoškim in organizacijskim

16 Gl. npr. Grafenauer, Problemi in naloge, str. 22 sl.; Kos, O nekaterih nalogah, str. 135 sl.; Grafe- nauer, 5. zborovanje, str. 197 sl. (resolucija, točka II); Petauer, 6. zborovanje, str. 211 (resolucija, točka I); isti, Sedmo zborovanje, str. 285 (resolucija, točka II); Otorepec, 8. zborovanje, str. 197 (sklepi, točka I). 17 Vendar je potrebno povedati, da je na tem področju doseglo velike in pomembne rezultate, katerih sintezo predstavljata Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev 1–2. Agrarna zgodovina je zagotovo eno najbolj raziskanih polj slovenske zgodovine. 18 Npr. Kos, O izvoru prebivalcev; Otorepec, Iz preteklosti Mengša; isti, Iz zgodovine. 19 Od leta 1945 do leta 1989 je bilo na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je bila do prve polovice devetdesetih let 20. stol. edina visokošolska institucija v Sloveniji, kjer je bil možen doktorski študij zgodovine, obranjenih 43 doktorskih disertacij, od tega 7 iz srednjeveške zgodovine (Metod Mikuž, Ferdo Gestrin, Ignacij Voje, Miroslav Pahor, Jože Koropec, Darja Mihelič, Janez Peršič, Božo Otorepec), vendar nobena iz problematike plemstva. Imena vseh doktorandov gl. v Voje, Ob sedemdesetletnici, str. 608 in op. 12. 20 Ena redkih izjem je Gestrin, Nekaj pogledov. 21 Škerl, Zgodovinarji.

135 O mojstrih in muzi delom povzpel med glavne usmerjevalce povojnega slovenskega zgodovinopisja, pa ga je imel tudi za svoj življenjski okvirni raziskovalni program, pri katerem je vztrajal do konca.22 V ključnem, zaključnem delu predavanja, ki ga je naslovil z Naloge naše- ga časa, je najprej ugotovil, da so »mnogo bolj preiskane zunanje manifestacije življenja slovenskega naroda kot to življenje samo. O političnih in upravnih spremembah, o političnih in kulturnih delavcih ter o strankarskih programih, o pravnih oblikah in okvirni državni zakonodaji, o tujem plemstvu in o bojih, ki so se vršili na naši zemlji in za njo med temi tujci, o razvoju vse te zgodovinske nadstavbe smo po dosedanjih delih mnogo bolje poučeni, kakor o njenem vsakokratnem gospodarskem in družbenem temelju, o vsakdanjem življenju slovenskih ljudskih množic«.23 To stanje je razumel kot posledico dejstva, da je slovensko zgodovinopisje raslo v senci nemškega oziroma avstrijskega zgodovinopisja, prevzemalo njegove metode in koncepte in bilo zato bolj ali manj njegova (slaba) kopija. Da bi bilo slovensko zgodovinopisje »v resnici v vsakem pogledu naša lastna, domača veda«, nadaljuje Grafenauer, mora v metodološkem pogledu slediti zgodovinskemu materializmu, ki je »dejansko prvi metodični prijem v zgodovinopisju, ki prelaga težišče zgodovinskega razvoja v gospodarstvo in družbeni ustroj in s tem na široke ljudske množice. Prav zaradi tega zgodovinski materializem za nas ni le važen kot nov, brez dvoma od vseh dosedanjih najboljši metodični prijem za proučevanje zgodovine, brez katerega so rezultati znanstvenega dela bistveno pomanjkljivi in celo napačni. Prav tako je za nas pomemben še v drugem pogledu. Zgodovinski materializem namreč izpodbija temelje razlikovanja med takozv. zgodovinskimi in nezgodovinskimi narodi s tem, ko prenaša težišče zgodovinskega razvoja iz njegovih obodnih manifestacij, kulturnega, državnega, političnega, upravnega razvoja, v njegovo srčiko, gospodarski in družbeni razvoj širokih ljudskih množic. Ker niso predmet zgodovinarjevega študija več predvsem države in vladarji, marveč široke ljudske množice, so zanj vsi narodi enako zgodovinski, ne glede na to, ali se je za oblast nad podložniki ter njihovo zemljo trgalo domače ali tuje plemstvo, domač ali tuj kapital«.24 Uporaba historičnega materializma kot novega pristopa in z njim zvezana usmeritev v »gospodarski in družbeni razvoj ljudskih množic«, ki ga je v skladu z marksističnim razumevanjem postavil v samo središče zgodovinskega razvoja, bo po Grafenauerjevem prepričanju šele omogočila resnično obravnavo zgodovine slovenskega naroda in povzročila novo ovrednotenje njegovega zgodovinskega razvoja: »Na ta način se bo zgodovina slovenskega ozemlja, obravnavana

22 Gl. tozadevne njegove izjave v: Grafenauer, Celjani, str. 94; isti, Ob pisanju, str. 124. 23 Grafenauer, Problemi in naloge, str. 22. 24 Grafenauer, Problemi in naloge, str. 22 sl.

136 O plemstvu v delih Boga Grafenauerja in Ferda Gestrina doslej kljub ogromnim naporom slovenskih zgodovinarjev vendarle večinoma na zelo podoben način kot zgodovina katere koli avstrijskih alpskih dežel, spremenila končno v resnici v zgodovino slovenskega naroda. Saj je zgodovina slovenskega naroda skozi vse tisočletje omejena skoraj izključno na probleme družbenega razvoja. Razredni boj slovenskih podložnikov proti tujim gospodom je bila obenem naša notranja in zunanja politika«.25 Tekst je ključnega pomena za razumevanje Grafenauerjeve historiografije in posledično tudi za vlogo plemstva v njej. Z nastopnim predavanjem, s katerim je simbolno zasedel novoustanovljeno stólico za zgodovino Slovencev, se je Grafe- nauer tudi programsko pozicioniral kot zgodovinar slovenskega naroda. Ključ za raziskovanje te materije pa mu je predstavljal historični materializem, h katerem se je v epistemološkem, vendar ne tudi v ideološkem smislu brezrezervno pri- štel.26 V skladu z njim je v vsebinskem oziru v središče nacionalnega koncepta slovenske zgodovine postavil gospodarski in družbeni razvoj »širokih ljudskih množic«, s čimer je bilo za starejša obdobja mišljeno predvsem slovensko govo- reče kmečko prebivalstvo, za mlajša pa delavstvo. Na podlagi novega konceptu- alnega izhodišča je Grafenauer predložil tudi novo periodizacijo, katere temelj so bile t.i. družbeno-ekonomske formacije. Po njej so šli Slovenci v svoji zgodovini skozi družbena obdobja predfevdalizma, fevdalizma in kapitalizma, z vojno povezana revolucija pa jim je odprla vrata v socializem.27 Drugačna periodizacija in nov pristop sta bili glavni novosti Grafenauerjevega koncepta nacionalne zgodovine, ki pa glede temeljnega izhodišča, da je zgodovina slovenskega naroda v bistvu zgodovina slovensko govorečih neprivilegiranih družbenih slojev, ni odstopal od že uveljavljenih pogledov. Za plemstvo, ki ga je Grafenauer v svojem besedilu eksplicitno označil za tujega in razredno sovražne- ga, seveda tudi pri njem ni bilo pravega prostora. A povsem brez njega tudi pri Grafenauerju vendarle ni šlo. V njegovem, v celoti nikoli dokončanem pregledu zgodovine slovenskega naroda, ki pa je vendarle pokril celoten srednji vek in v katerem je Grafenauer zvesto sledil svojim izhodiščem iz nastopnega predavanja, bo bralec lahko našel kar precej mest, ki so tako ali drugače povezana s plemstvom. To velja zlasti za t.i. dinastično plemstvo, to je visokoplemiške rodbine, ki so bile nosilke politične moči in so bile v pregled zgodovine Slovencev vključene iz enega samega razloga: brez plemstva kot »političnega ljudstva« svojega časa ni bilo mogoče postaviti političnega okvirja, brez katerega tudi zgodovina »širokih ljudskih množic« ni mogla stati. Torej, oblikovanje in izgradnja zemljiških teritorialnih kompleksov posameznih viso-

25 Grafenauer, Problemi in naloge, str. 23. 26 Gl. Grafenauer, Struktura in tehnika, str. 106 sl., zlasti 113–115, 229 sl.; isti, Temeljni pojmi, str. XX sl.; isti, Ob pisanju, str. 117, 124 sl. 27 Grafenauer, Problemi in naloge, str. 23 sl.

137 O mojstrih in muzi koplemiških rodbin, njihov boj za deželnoknežjo oblast in nastanek posameznih zgodovinskih dežel v slovenskem prostoru, to so bile teme, ki jih je Grafenauer moral prikazati, ker je slovenskega kmeta nekam pač moral umestiti.28 Kaj več od tega ga v glavnem ni zanimalo, saj so po Grafenauerjevih besedah iz nastopnega predavanja to bile zgolj »zunanje manifestacije življenja slovenskega naroda«, ne pa tudi njegova resnična zgodovina.29 Ta je bila – zopet po Grafenauerjevih besedah – »skozi vse tisočletje omejena skoraj izključno na probleme družbenega razvoja«.30 Zato je moral iz istega razloga umestitve zgodovine slovenskega naroda v širši okvir, le da tokrat v družbeni in ne politični, precej pozornosti nameniti tudi prikazu fevdalizma. A tudi tu mu je fevdalizem pomenil le zunanjo manife- stacijo in v glavnem ga je zanimal le kot sistem, v katerem je živel slovenski pod- ložnik.31 Plemstvu, za katerega je bil iz terminološkega repertorija historičnega materializma prevzet bolj ohlapen in zato manj primeren pojem fevdalci, in brez katerega družbeni in gospodarski sistem fevdalizma ni zamisljiv, pa je bila tudi v tem okviru namenjena postranska vloga. Na splošno je mogoče povzeti, da sta vloga in mesto plemstva v srednjeveški družbi na Slovenskem v Grafenauerjevi Zgodovini slovenskega naroda prikaza- na shematsko, poenostavljeno in skromno obenem. Še zlasti to velja za nižje, nesvobodno plemstvo, ki je predstavljalo veliko večino plemstva na slovenskem ozemlju. Prikaz njegovega izvora in družbenega razvoja v deželno plemstvo je omejen na nekaj splošnih potez bolj sociološkega kot zgodovinskega značaja.32 Kritika tako koncipirane zgodovine, ki je izključevala oziroma premalo upo- števala plemstvo, je najprej prišla od zunaj, izven kroga slovenskega zgodovinopisja. Izrekla jo Nada Klaić, profesorica srednjeveške zgodovine na Univerzi

28 Gl. Npr. Grafenauer, Zgodovina 2, str. 41 sl., 157 sl., 160 sl., 210 sl., 340 sl., 353 sl., 390 sl. O tem naziranju je Grafenauer, Celjani, str. 95, zelo jasno spregovoril tudi ob koncu svoje profe- sorske kariere na okrogli mizi o Celjskih grofih na 21. zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Celju 1982: »Politična zgodovina v naši srednjeveški historiografiji obstoji, samo da ni organizirana kot zgodovina dinastij, marveč kot politična zgodovina, ki vsebuje dinastije, kolikor je to potrebno za razumevanje tistega razvoja, ki je zame osnoven – pri oblikovanju dežel in njihovi drobitvi, pri združevanju dežel v večje enote in pri nastajanju manjših enot. Vse to namreč stoji v ozadju za združevanjem Slovencev pod enim imenom s skupno zavestjo, takšno ali drugačno, s krušenjem in razdiranjem te zavesti in spet s obnavljanjem te zavesti na popolnoma drugačni podlagi. To so stvari, ki so za naš razvoj najbolj pomembne in zato mislim, da so te stvari temeljna komponenta našega razvoja. Poleg tega vpliva na dežele kot pospeševalni ali zaviralni element pri tem temeljnem procesu, ki me predvsem zanima v slovenski zgodovini, so seveda plemiči navzoči v narodni zgodovini Slovencev še kot lastniki zemljiških gospostev, ki so do- ločali na različen način v različnih krajih in v različnih strukturah življenje mase slovenskega prebivalstva […]«. 29 Grafenauer, Problemi in naloge, str. 22; gl. tudi isti, Zgodovina 2, str. 135. 30 Grafenauer, Problemi in naloge, str. 23. 31 Grafenauer, Zgodovina 2, str. 13–45. Gl. tudi prispevek Matjaža Bizjaka v tem zborniku. 32 Grafenauer, Zgodovina 2, str. 206 sl., 241 sl.

138 O plemstvu v delih Boga Grafenauerja in Ferda Gestrina v Zagrebu na 21. zborovanju slovenskih zgodovinarjev leta 1982 v Celju. Na zborovanju je bila predstavljena njena knjiga o Celjskih grofih v deželah krone sv. Štefana in (tudi) zato je bila na njem organizirana okrogla miza o tej plemiški rodbini.33 To je bila sploh prva plemiška téma, ki je bilo na programu kakšnega zborovanja slovenskih zgodovinarjev, ki mu gre zato v oziru obravnav plemi- ške zgodovine v slovenskem zgodovinopisju prav posebno, če že ne prelomno mesto.34 Na okrogli mizi je Klaićeva slovenskemu zgodovinopisju očitala, da je plemstvu »rezalo glavo« in s tem (samo)pohabilo lastno zgodovino, ki je tako ostala brez politične zgodovine. Vzrok takšnemu stanju je videla v odnosu (slovenskega) zgodovinopisja do srednjeveške problematike nasploh, ki je po drugi svetovni vojni slikalo preteklost črno-belo in imelo v vizirju samo podložnika.35 Toda podložnika ni brez plemiča in dolžnost zgodovinarja je, da »mora vključiti tistega, ki je spodaj in tistega, ki je zgoraj. In ne sme tistemu, ki je zgoraj enostavno odrezati glavo in reči ta ni Slovenec, ta ni po moji volji in ga negirati«.36 Grafenauer, ki je seveda tudi sodeloval na okrogli mizi o Celjskih, je v svojem prispevku ponovil že znane misli iz svojega uvodnega predavanja iz decembra 1946, da je naloga slovenskega zgodovinopisja »seči v tista vprašanja, ki so najmanj obdelana in ki zajemajo najširše sloje slovenskega ljudstva« ter, da problematika plemstva in Celjskih grofov (zato) nikoli ni bila v njegovem delovnem programu. »Problem mojega življenskega dela je dejansko problem zgodovine slovenskega naroda, njegovega razvoja od začetka, preko prvega nastanka skup nosti Karantancev in njenega razkroja v srednjem veku, pa spet preko novega nastanka skupnosti Slovencev, ki se začenja od 16. stoletja«. »Dinastom« ni zanikal njihovega pomena za »naš teritorialni razvoj«, pri čemer se mu postavlja »kot temeljno vprašanje, na kakšen način se vgrajujejo konkretni historični rezultati dinastične politike tega ali onega dinastičnega rodu v konkreten razvoj zgodovine

33 Klaić, Zadnji knezi. 34 (okrogla miza) Celjani. 35 Klaić, Celjani, str. 93. 36 Klaić, Celjani, str. 111. Še ostreje je Klaićeva, Prilog razpravi, str. 549 sl. svojo kritiko nada- ljevala pet let kasneje v hiperkritičnem, a tudi precej neuravnoteženem prispevku k razpravi o stanju v slovenskem zgodovinopisju oziroma medievistiki. V njem je označila (Linhartovo) koncepcijo zgodovine Slovencev naravnost za »strupeno« in z njo da slovenski medievisti še vedno »zastrupljajo svoj narod«, očitala pa jim je tudi, da so »najprej razveseljevali svoj narod z zgodbo o svobodni državi [Karantaniji, op. P. Š.] in potem pokopavali z zgodbo o stoletja ‘trpečem Slovencu’«. Posledice takšnega »nesolidnega dela« so bile po njenem mnenju »tragične«, saj »zaradi eksteritorialne svobodne države in izkoriščanega kmeta današnja slo venska javnost komajda ve, v kakšnih političnih okvirih so živeli njihovi predniki«. V repliki je Grafenauer, O »(ne)znanstveni fantastiki«, str. 123, stališče Klaićeve ocenil kot »napad na slo vensko historiografijo v celoti«. Slovensko zgodovinopisje se še konec 80. let 20. stoletja ni bilo zmožno ali se ni hotelo kritično soočiti s konceptom, ki je v osnovi nastal dve stoletji predtem v povsem drugem času; gl. Štih, Poglavje iz nacionalizirane zgodovine, str. 114 sl.; isti, Linhart.

139 O mojstrih in muzi slovenskega naroda, namreč ali pospešujejo razvoj te etnične skupnosti, ki mene predvsem zanima, ali pa pomenijo pri tem zavorni element«.37 Izjava v citiranem stavku je bistvena za razumevanje Grafenauerjevega ocenjevanja vloge plemstva v slovenski zgodovini. Za merilo, po katerem ga je ocenjeval, je postavil slovenski narod oziroma koliko je plemstvo pospeševalo ali zaviralo njegov razvoj.38 To preseneča, ker je takšno ocenjevanje v svojem temelju ahistorično in ga od tako dobrega poznavalca zgodovinopisja in teorije zgodovine kot je bil Grafenauer, ki se je seveda zavedal pomena historizma kot zgodovinskega mišljenja, ki ocenjuje zgodovinsko dogajanje v skladu s svojim časom,39 ne bi pričakovali. A prav na tej podlagi je Grafenauer npr. negativno ocenil Celjske grofe, ki so zaradi svoje rezidence, posesti in izvora sicer veljali za najbolj slovensko plemiško rodbino in katerim je slovensko zgodovinopisje zaradi tega edinim posvečalo vsaj nekaj raziskovalne pozornosti.40 Očital jim je, da »niso bili zrasli s slovensko zemljo«, da so se v svoji dinastični politiki »obračali pač tja, kjer so pričakovali najlažje uspehe«, pri tem pa niso »niti najmanj gledali ne na državne, ne na narodnostne meje«. Njihova kneževina, ki je nastala z izločitvijo iz habsburških notranjeavstrijskih dežel »Slovencev ni združevala. Še bolj jih je razbijala kakor so bili razbiti že dotlej«. Celjska politika naj bi bila tudi v nasprotju z družbenim razvojem v njihovem času, ki je »podpiral povezovanje dežel v enoto« (in ki so ga očitno utelešali Habsburžani; op. P. Š.), oni pa so »ob- navljali fevdalno razdrobljenost. Njihove oči so bile doma obrnjene nazaj in ne v prihajajočo dobo«.41 S stališča zgodovinopisja, ki zgodovinski razvoj ocenjuje le s slovenskim vatlom in s pozicije slovenskega naroda v 20. stoletju je takšna ne- gativna ocena sicer razumljiva, a hkrati anahrona in krivična, da bolj ne more biti, saj od srednjeveških dinastov pričakuje, da se bodo obnašali kot narodni politiki in voditelji 19. ali 20. stoletja. Je pa dragocena v toliko, ker je prav eksemplarična priča slabosti aplikacije koncepta nacionalne zgodovine (Slovencev) na prednacionalna obdobja; koncepta, s katerim je povezana nacionalizacija zgodovine z vsemi svojimi posledicami za njeno razumevanje danes in v katerega je bilo (slovensko) zgodovinopisje še ne tako daleč nazaj povsem ujeto.42

Ferdo Gestrin

Ferdo Gestrin v razliko od Boga Grafenauerja nikoli ni pisal o vsebinah, ki bi tematizirale, problematizirale ali načenjale historiografska in konceptualna vpra-

37 Grafenauer, Celjani, str. 94. 38 V tem smislu tudi Grafenauer, Celjani, str. 111. 39 Grafenauer, Struktura in tehnika, str. 74 sl.; isti, Temeljni pojmi, str. XIX. 40 Gl. Štih, Celjski grofje, str. 11 sl. 41 Grafenauer, Zgodovina 2, str. 402 sl. 42 Gl. Štih, Poglavje iz nacionalizirane zgodovine; isti, Miti in stereotipi; isti, Pledoaje.

140 O plemstvu v delih Boga Grafenauerja in Ferda Gestrina

šanja slovenskega zgodovinopisja.43 Če odmislimo pregled slovenske zgodovine v dolgem 19. stoletju, ki ga je napisal skupaj z Vasilijem Melikom, tudi ni bil avtor kakšnih sintetičnih pregledov o slovenski zgodovini za čas, ki se mu je raziskovalno posvečal. A iz njegovega kratkega Pregleda zgodovine Slovencev, ki ga je leta 1974 pripravil za udeležence desetega Seminarja o slovenskem jeziku, literaturi in kulturi,44 je razvidno, da je povsem sledil konceptu in narativu slovenske nacionalne zgodovine, kot sta se uveljavila po drugi svetovni vojni, kar velja v metodološkem oziru tudi za historični materializem. V njem ne manjka toposov iz arzenala slovenske nacionalne zgodovine kot so: prva slovenska država Karan- tanija, izguba samostojnosti in svobode, pretrgan samostojen razvoj slovenskega ljudstva, družbeno obglavljenje, tuji gospodarji, nemški fevdalci – slovenski pod- ložniki, razkosano slovensko ljudstvo in podobno. Iz povedanega je tudi razvidno, da se Gestrinovo razumevanje vloge plemstva v slovenski zgodovini in ki ga je tudi on velikokrat označeval s pojmom fevdalci, ni razlikovalo od uveljavljenje percepcije. Prav tako mu v svojih raziskavah ni posvečal neke posebne pozornosti. Mu je pa potrebno priznati, da je v okviru svojih raziskav gospodarske zgodovine lepo pokazal, kako je od sredine 15. stoletja kriza zemljiškega gospostva, povezana z inflacijo, rastjo cen, kmečko trgovino in še s čim, povzročila zmanjševanje zemljiškogospostvenih rent, ogrozila usta- ljeni plemiški način življenja in prisilila plemstvo, da je začelo iskati izhode iz nastale situacije s povečevanjem dajatev in/ali vračanjem k naturalnim dajatvam, s širjenjem dominikalne zemlje, s poseganjem v trgovino, rudarstvo, fužinarstvo, manufakturno proizvodnjo in z drugimi prijemi. Po drugi strani je vedno večja akumulacija kapitala v meščanskih vrstah povzročila, da so se tudi nekateri posamezniki iz tega kroga uspeli prebiti med plemstvo. Novo, na bogastvu in ne več na krvi utemeljeno plemstvo je seveda v strukturnem in mentalnem pogledu spremenilo tradicionalno podobo tega stanu.45 Vsaj v delu ukrepov, za katerimi je poseglo plemstvo v svojem spopadanju s krizo zemljiškega gospostva, je videl Gestrin reakcionarne težnje plemstva, ki da so hoteli obrniti tok zgodovinskega dogajanja nazaj.46 Prav tako je treba Gestrinu priznati, da je bil prvi v slovenskem zgodovinopisju, ki je uvidel, da je potrebno revidirati sliko o plemstvu v slovenski zgodovini. To je naredil kot moderator že večkrat omenjene okrogle mize o Celjskih grofih na 21. zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Celju, ko je uvodoma povedal, da se mu zdi »nujno, da sedaj korigiramo celotno stališče do fevdalnega razreda v srednjem veku in da vključimo obravnavo dejavnosti tega razreda v našem

43 Gl. Gestrinovo bibliografijo vGestrinov zbornik, str. 25 sl. 44 Gestrin, Pregled. 45 Najceloviteje je avtor to temo obdelal v Gestrin, Zgodnji kapitalizem. 46 Gestrin, Družbeni razredi, str. 30.

141 O mojstrih in muzi okolju v slovensko zgodovino, tembolj, ker igrajo (kar pa ne vemo dosti) prav v gospodarskem razvoju te velike fevdalne rodbine ogromno vlogo tudi v razvoju našega ljudstva«.47

Zaključek

Obravnavo plemstva v delih Boga Grafenauerja in Ferda Gestrina, pri čemer je veliko lažje ocenjevati prvega, ki se je v razliko od drugega ukvarjal (tudi) s historiografskimi, konceptualnimi in metodološkimi vprašanji slovenskega zgodovinopisja, sta opredeljevali dve temeljni izhodišči. V konceptualnem oziru sta izhajala iz izrazito nacionalnega razumevanja slovenske zgodovine, v metodo- loškem in epistemološkem pa iz historičnega materializma. Že konec 18. stoletja pri Linhartu v temeljnih potezah izoblikovan koncept nacionalne zgodovine Slovencev je v to skupnost subsumiral in posledično obravnaval samo slovensko govoreče prebivalstvo sicer večjezičnega slovenskega prostora, ki je bilo v Lin- hartovem času v veliki meri v socialno izrazito podrejenem položaju. To je pripeljalo do razumevanja, da je zgodovina Slovencev zgodovina kmečkega prebivalstva, medtem, ko naj bi bilo jezikovno drugačno plemstvo tuje in s tem ne-del slovenske zgodovine. Po drugi svetovni vojni in v času poudarjene komunistične ideologije se je koncept nacionalne zgodovine sparil še z razrednim konceptom. Nastal je neke vrste nacionalno-razredni koncept slovenske zgodovine. Njego- vo temeljno izhodišče je še vedno bil nazor, da je zgodovina kmečkega človeka zgodovina slovenskega naroda, le da se jo je sedaj skušalo razumeti in razlagati še s pozicij razrednega antagonizma, pri čemer je za metodološko podlago služil historični materializem s svojo usmeritvijo v gospodarsko in družbeno zgodovino »ljudskih množic«. V takšnem konceptu za plemstvo, ki je bilo razumljeno kot narodni in razredni sovražnik, seveda ni bilo prostora. Posledično je bila plemstvu, za katerega je bil iz terminološkega repertorija historičnega materializma prevzet bolj ohlapen in zato manj primeren pojem fevdalci, namenjena kvečjemu postranska vloga in plemiške raziskave so tako rekoč izginile iz slovenskega zgodovinopisja, kar se odraža tudi v Grafenauerjevi in Gestrinovih delih. Za merilo, po katerem sta Grafenauer eksplicitno in Gestrin implicitno ocenjevala vlogo plemstva v zgodovini, sta postavila slovenski narod: do plemstva sta se zato opredeljevala glede na oceno ali je slovenski narodni razvoj pospeševalo ali zaviralo. S stališča zgodovinopisja, ki zgodovinski razvoj ocenjuje le s slovenskim vatlom in s pozicije slovenskega naroda v 20. stoletju je takšen pristop sicer razumljiv, a hkrati anahron in krivičen, saj od plemstva srednjega veka pričakuje, da se bo obnašalo kot narodni politiki in voditelji 19. ali 20. stoletja. Je pa dragocen v

47 Gestrin, Celjani, str. 93.

142 O plemstvu v delih Boga Grafenauerja in Ferda Gestrina toliko, ker je prav eksemplarična priča slabosti aplikacije koncepta nacionalne zgodovine (Slovencev) na prednacionalna obdobja.

Literatura

(okrogla miza) Celjani v slovenskem in srednjeevropskem prostoru. Zgodovinski časopis 37, 1983, str. 93–114. Gestrin, Ferdo: Družbeni razredi na Slovenskem in reformacija. Drugi Trubarjev zbornik. Ob šti- ristoletnici slovenske knjige (ur. Mirko Rupel). Ljubljana: Slovenska matica, 1952, str. 15–56. Gestrin, Ferdo: Pregled zgodovine Slovencev. Slovenski jezik, literatura in kultura : informativni zbornik (ur. Matjaž Kmecl idr.). Ljubljana: Seminar slovenskega jezika, literature in kulture pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete, 1974, str. 251–266. Gestrin, Ferdo: Nekaj pogledov na gospodarsko zgodovino v slovenskem zgodovinopisju. Zgodo- vinski časopis 36, 1982, str. 205–211. Gestrin, Ferdo: (prispevek na okrogli mizi) Celjani v slovenskem in srednjeevropskem prostoru. Zgodovinski časopis 37, 1983, str. 93, 99, 102, 112–113. Gestrin, Ferdo: Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana: Slovenska matica, 1991. Gestrinov zbornik (ur. Darja Mihelič). Ljubljana: Založba ZRC, 1999. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog 1: Agrarno gospodarstvo (red. Pavle Blaznik, Bogo Grafenauer, Sergij Vilfan). Ljubljana: Državna založba Slo- venije, 1970; 2: Družbena razmerja in gibanja (red. Pavle Blaznik, Bogo Grafenauer, Sergij Vilfan). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1980. Grafenauer, Bogo: Problemi in naloge slovenskega zgodovinopisja v našem času. Zgodovinski ča- sopis 1, 1947, str. 1–30. Grafenauer, Bogo: 5. zborovanje slovenskih zgodovinarjev v Novi Gorici (8. in 9. oktobra 1948). Zgodovinski časopis 2–3, 1948–1949, str. 194–198. Grafenauer, Bogo: Struktura in tehnika zgodovinske vede (Uvod v študij zgodovine). Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1960 (ponatis 1980). Grafenauer, Bogo: Temeljni pojmi o zgodovini. Svetovna zgodovina. Ljubljana: Cankarjeva založ- ba, 1976, str. XIII–XLII. Grafenauer, Bogo: (prispevek na okrogli mizi) Celjani v slovenskem in srednjeevropskem prostoru. Zgodovinski časopis 37, 1983, str. 94–95, 109–113. Grafenauer, Bogo: Življenje in delo Milka Kosa. Milko Kos, Srednjeveška kulturna, družbena in politična zgodovina Slovencev. Izbrane razprave (ur. Bogo Grafenauer). Ljubljana: Slovenska matica, 1985, str. 353–388. Grafenauer, Bogo: O »(ne)znanstveni fantastiki« v Zgodovinskem časopisu. Odprto pismo prvega glavnega in odgovornega urednika Zgodovinskega časopisa sedanjemu uredniku. Zgodovinski časopis 42, 1988, str. 121–123. Grafenauer, Bogo: Ob pisanju o slovenskem zgodovinopisju. Zgodovinski časopis 47, 1993, str. 117–129. Hauptmann, Ljudmil: (ocena knjige) Milko Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije. Jugoslovenski istoriski časopis 1, 1935, str. 506–509. Klaić, Nada: Zadnji knezi Celjski v deželah sv. Krone. Celje: Kulturna skupnost občine Celje/Zveza zgodovinskih društev Slovenije; Zgodovinsko društvo v Celju, 1982. Klaić, Nada: (prispevek na okrogli mizi) Celjani v slovenskem in srednjeevropskem prostoru. Zgo- dovinski časopis 37, 1983, str. 93–94, 110–111.

143 O mojstrih in muzi

Klaić, Nada: Prilog razpravi o današnjoj slovenskoj medievistici. Zgodovinski časopis 41, 1987, str. 549–555. Kos, Milko: Odnošaji medju goričkim grofovima i hrvatskim plemstvom u srednjem vijeku. Vije- snik hrv.-slav.-dalm. Zemaljskog arkiva 19, 1917, str. 282 – 303. Kos, Milko: Srbski Brankovići in goriški grofje. Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino 2, 1920, str. 92–97. Kos, Milko: Pregled slovenske historiografije. Milko Kos, Srednjeveška kulturna, družbena in po- litična zgodovina Slovencev. Izbrane razprave (ur. Bogo Grafenauer). Ljubljana: Slovenska matica, 1985, str. 7–20 (ponatis iz: Jugoslovenski istoriski časopis 1, 1935, str. 8–21). Kos, Milko: O nekaterih nalogah slovenskega zgodovinopisja. Zgodovinski časopis, 2–3, 1948– 1949, str. 135–143. Kos, Milko: O izvoru prebivalcev Ljubljane v srednjem veku. Zgodovinski časopis 10–11, 1956– 1957, str. 7–31. Otorepec, Božo: 8. zborovanje slovenskih zgodovinarjev v Ptuju od 18. do 20. septembra 1953. Zgodovinski časopis 8, 1954, str. 195–198. Otorepec, Božo: Iz preteklosti Mengša. 800 let Mengša. Mengeški zbornik 1154–1954 (ur. Anton Gorjup/Ivan Vidali). Ljubljana: Pripravljalni odbor za proslavo 800-letnice Mengša, 1954, str. 21–54. Otorepec, Božo: Iz zgodovine turjaškega gradu. Kronika 21, 1973, str. 147–152. Petauer, Leopold: 6. zborovanje slovenskih zgodovinarjev v Celju in Laškem od 2. do 4. aprila 1950. Zgodovinski časopis 4, 1950, str. 208–212. Petauer, Leopold: Sedmo zborovanje slovenskih zgodovinarjev ob desetletnici Osvobodilne fronte v Ljubljani od 3. do 5. maja 1951. Zgodovinski časopis 5, 1951, str. 278–287. Simoniti, Vasko: O slovenskem zgodovinopisju 1945–1990 ali kako je na zgodovinopisje vplivalo staranje oblast. Zgodovinski časopis 46, 1992, str. 387–394. Škerl, France: Zgodovinarji v novi dobi. Zgodovinski časopis 1, 1947, str. 151–154. Štih, Peter: Celjski grofje – še vedno raziskovalni problem? Celjski grofje. Stara tema – nova spoznanja. Zbornik mednarodnega simpozija (ur. Rolanda Fugger Germadnik). Celje: Pokrajinski muzej Celje, 1999, str. 11–22. Štih, Peter: Ljudmil Hauptmann in raziskovanje slovenskega srednjega veka. Ljudmil Hauptmann: Nastanek in razvoj Kranjske. Ljubljana: Slovenska matica, 1999, str. 151–161. Štih, Peter: Slovenske predstave o slovensko-nemških odnosih v srednjem veku. Studia Historica Slovenica 1, 2001, str. 313–326. Štih, Peter: Srednjeveško plemstvo in slovensko zgodovinopisje. Melikov zbornik (ur. Vincenc Rajšp idr.). Ljubljana: Založba ZRC, 2001, str. 61–72. Štih, Peter: Linhart kot zgodovinar. Anton Tomaž Linhart. Jubilejna monografija ob 250 letnici rojstva (ur. Ivo Svetina idr.). Ljubljana: Slovenski gledališki muzej/Radovljica: Muzeji radovljiške občine, 2005, str. 291–310. Štih, Peter: Poglavje iz nacionalizirane zgodovine ali O zgodnjesrednjeveških začetkih zgodovine Slovencev. Studia Historica Slovenica 5, 2005 (= Mlinaričev zbornik 1), str. 105–132. Štih, Peter: Miti in stereotipi v podobi starejše slovenske nacionalne zgodovine. Mitsko in stereotipno v slovenskem pogledu na zgodovino. Zbornik 33. zborovanja Zveze zgodovinskih društev Slovenije (ur. Mitja Ferenc/Branka Petkovšek), Zbirka Zgodovinskega časopisa 32, Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2006, str. 25–47. Štih, Peter: Pledoaje za drugačen pogled na starejšo slovensko zgodovino. Nova revija 307–308, 2007, str. 193–206. Uredništvo, Obračun in program. Zgodovinski časopis 1, 1947, str. 7–10.

144 O plemstvu v delih Boga Grafenauerja in Ferda Gestrina

Voje, Ignacij: Ob sedemdesetletnici oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Zgodo- vinski časopis 44, 1990, str. 603–611. Ziherl, Boris: O nekaterih teoretičnih in praktičnih problemih slovenskega zgodovinopisja. Novi svet 6, 1951, str. 451–495. Žvanut, Maja: Od viteza do gospoda. Ljubljana: Viharnik/Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1994.

Summary On Nobility in Works by Bogo Grafenauer and Ferdo Gestrin Peter Štih

The nobility in works by Bogo Grafenauer and Ferdo Gustrin was defined by two fundamental underpinnings, whereby it is much easier to evaluate the former, who – unlike the latter – addressed (also) historiographical, conceptual, and methodological questions of Slovene historiography. Conceptually speaking, they built on a distinctly national understanding of Slovene history, and, methodologically speaking, on historical materialism. The concept of Slovenes’ national history, which had been shaped already at the end of the 18th century in An- ton Linhart’s works, subsumed and, consequently, discussed solely the Slovene- speaking population of an otherwise multilingual Slovene space that was at the time, in large part, in a distinctly subordinate social position. This led to the perception that the history of Slovenes is the history of the peasant population, while the linguistically different nobility was foreign and thus a non-part of Slovene history. After World War II, in the period marked by the pronounced Communist ideology; additionally, the concept of the national history was also paired with the class concept. A type of national and class concept of Slovene history came into being. Its fundamental underpinning was still the view that the history of peasant- ry is the history of the Slovene nation, the only difference being that at that point they attempted to understand and explain it also from the point of view of class antagonism, with historical materialism and its orientation towards the economic and social history of “the people’s masses” serving as a methodological basis. Naturally, such a concept had no room for nobility, which was considered to be a class enemy and the enemy of the nation. Consequently, the nobility, for which a more loose and thus less suitable term feudal lords was adopted from historical materialism’s terminological repertory, was ascribed a secondary role at best, and the research of nobility, so to speak, disappeared from Slovene historiography, which is also reflected in Grafenauer’s and Gestrin’s works. The Slovene nation was used as the yardstick according to which Grafenauer explicitly and Gestrin implicitly measured the nobility’s role in history: they defined it according to the assessment whether the nobility expedited or hindered the development of

145 O mojstrih in muzi the Slovene nation. From the point of view of historiography that measures historical development solely by the Slovene standard and from the point of view of twentieth-century Slovene nation, this approach is understandable, but at the same time anachronic and unjust since medieval nobility is expected to act as nineteenth or twentieth-century national politicians and leaders. Its value lies in the fact that it is an exemplary witness to the drawbacks of applying the concept of national history (of Slovenes) to pre-national periods.

146 Darja Mihelič Raziskave arhivskih spisov Ferda Gestrina

MIHELIČ, Darja, dr., red. prof., znanstvena svetnica v pokoju, Murnikova ul. 18, SI – 1000 Ljubljana, [email protected]

Raziskave arhivskih spisov Ferda Gestrina Prispevek predstavlja znanstveno delo akad. prof. dr. Ferda Gestrina, ki je ob odličnem poznavanju literature in objavljenih virov za področja preučevanja gospodarske, družbene in kulturne zgodovine velik del raziskav načrtno in sistema- tično temeljil na rokopisih iz arhivov v Piranu in italijanskih Markah: Anconi, Fermu, Brindisiju, Pesaru, Recanatiju, Senigalliji in prvenstveno v Fanu.

Ključne besede: Ferdo Gestrin, arhivi, Marke, Piran, trgovina, pomorstvo, Slo- vani

MIHELIČ, Darja, PhD, full Professor, retired research counsellor, Murnikova 18, SI – 1000 Ljubljana, [email protected]

Ferdo Gestrin’s Research of Archival Documents The article presents the scientific work conducted by Acad. Prof. Dr. Ferdo Gestrin, an outstanding authority on literature and published sources in the fields of economic, social, and cultural history, who deliberately and systematically based a large part of his research on manuscripts from the archives of Piran and Italian Marches: Ancona, Fermo, Brindisi, Pesaro, Recanati, Senigallia, and primarily Fano.

Key words: Ferdo Gestrin, archives, Marches, Piran, trade, maritime transport, Slavs

Četrt stoletja od konca petdesetih skoraj do srede osemdesetih let prejšnjega stoletja bi – glede na zasedbo profesorskega kadra na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani1 – mogli imenovati aurea aetas, zlata

1 Viktor Korošec (zgodovina starega Vzhoda), Jože Kastelic (grška in rimska zgodovina), Ferdo Gestrin (obča zgodovina srednjega veka), Bogo Grafenauer (zgodovina Slovencev do 18. sto-

147 O mojstrih in muzi doba. Kljub politično pogojenim reformam študija na univerzi2 so eminentni profesorji uspevali vzdrževati vrhunsko raven študijskega procesa, ki so jo nadgra- jevali tudi na številnih ekskurzijah in ob druženju s študenti pozno popoldan, po predavanjih. Ob teh priložnostih so se izmenjavali vsakdanji, še bolj pa strokovni pogovori, pogosto pa tudi petje ljudskih in drugih pesmi. Čemu ta uvod? Marsikdo od kolegov ne ve, da je bil profesor Gestrin verjetno edini, ki so mu študentje (na izletu po Italiji leta 1970, na katerem jih je peljal tudi v arhiv v Fanu), spesnili šaljivo »himno«, ki se je za nekaj let »prijela«. Na melodijo koroške narodne Pojdam u Rute, so mu ob opisanih priložnostih dru- ženja prepevali šaljivo, malce predrzno »inačico« Pojdam u Fano.3 Vsakokratni študentski novinci so bili podučeni, da je Fano eden od tistih krajev v italijanski pokrajini Marke, ki se ponašajo z izjemno bogato arhivsko rokopisno dediščino, profesor Gestrin pa da vsako leto odhaja tja, in si v arhivih izpisuje še nepoznane podatke iz notarskih knjig ter na njihovi osnovi piše nova poglavja slovenske in jugoslovanske zgodovine. Profesorja Gestrina je pri njegovem raziskovalnem delu vodilo prepričanje, da so neevidentirani, neznani in nepreučeni avtentični arhivski rokopisi tisti, ki morejo glede poznavanja preteklosti edini nuditi resnično nove zgodovinske podatke, iz katerih more raziskovalec – ob ustreznem analitično-kritičnem pristopu – pridobiti, ponazoriti in dopolniti podobo nekdanjega dogajanja. Za vsakim spoznanjem o le-tem se namreč skriva podatek, ki ga zasledimo v viru: materialnem, pisnem, tudi ustnem. Pisne vire za starejšo zgodovino smemo v grobem razdeliti na primarne objektivne preostanke in na sekundarna poročila o dogodkih: ta pa že vključujejo določeno mero subjektivnega dojemanja in posredovanja opisa dogajanja s strani zapisovalca, zato zahtevajo od sodobnega zgodovinarja pri interpretaciji previdnejši in kompleksnejši pristop. Za Gestrina je bilo značilno, da je ob odličnem poznavanju literature in objavljenih virov za področja svojih obravnav velik del raziskav načrtno in sistematično temeljil pretežno na arhivskem gradivu, ki ga smemo uvrstiti med primarne preostanke poslovanja, čeprav se tudi sekundarnih poročil ni izogibal.

letja; uvod v študij zgodovine), Ignacij Voje (zgodovina jugoslovanskih narodov), Fran Zwitter (zgodovina novega veka), Vasilij Melik (zgodovina Slovencev v 19. stoletju; zgodovina jugoslovanskih narodov v 19. stoletju), Janko Pleterski (zgodovina Slovencev od 1879 do 1918), Metod Mikuž (svetovna, jugoslovanska in slovenska zgodovina po 1917). 2 Reforme so skušale študij prirediti za vzgojo kadrov za potrebe srednjih šol. L. 1960 je prišlo do uvedbe dvostopenjskega študija. Prvi dve leti se je izvajal višješolski program, ki se je zaključil z diplomo prve stopnje, tretje in četrto leto pa sta bili namenjeni visokošolskemu študiju, ki se je zaključil z diplomo druge stopnje. Možnosti za študentovo samostojno delo so se krčile. Zakon o visokem šolstvu 1976 je odpravil klavzurne in seminarske naloge, ostalo je le diplomsko delo. 3 Pojdam u Fano, kjer je moj dom. / Tam mal’ pobrskam, mal’ poškrebljam, / da ne bo moj Slo- vanček ostal koj sam. / Pol’ pa objavim v Dissertationes. / Pol’ pa zapijem ves d’nar pr’ Mrak’.

148 Raziskave arhivskih spisov Ferda Gestrina

Gestrinovo raziskovalno delo slikajo njegove številne objave: monografije, razprave in članki s področja gospodarske in družbene zgodovine, zgodovine posameznih ožjih območij, pa tudi zgodovinski pregledi in sinteze ter dve mo- nografski objavi virov, ki zajemajo impozanten časovni lok od antike do druge svetovne vojne.4 Že v prvi opazni razpravi Doneski k zgodovini Ljubljane v srednjem veku – iz- šla je leta 1952,5 ko je poučeval na raznih srednjih šolah v Ljubljani – je pritegnil relevantno neobjavljeno rokopisno gradivo iz Arhiva Slovenije ter – kar je bilo tedaj novum – srednjeveške kovance oz. literaturo o njih.6 Od konca petdesetih let prejšnjega stoletja je bil zaposlen na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je leta 1960 obranil doktorsko razpravo Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti od konca 13. do konca 16. stoletja (v razširjeni obliki je izšla pet let kasneje7). V veliki meri je temeljila na podatkih iz rokopisov, ki jih je Gestrin dotlej že več let pregledoval in izpiso- val v arhivih na Reki,8 v Piranu,9 Kopru10 in Ljubljani,11 medtem ko je gradivo iz tržaškega mestnega arhiva12 – omejeno na zgodovino Ljubljane – črpal iz zapiskov Boža Otorepca.13 V njej je nakazal smeri in domet trgovskega prometa na Slovenskem in poudaril pomen kmečke trgovine, pri čemer je svoje zaključke utemeljeval s kvantifikacijami, pridobljenimi iz množice miniaturnih poslovnih podatkov iz arhivskih spisov. Že v disertaciji je kot prvi opozoril in pokazal na številčnost in pomen trgovskih in migracijskih povezav slovenskih krajev s kraji na zahodni obali Jadrana. Gestrin je skušal med zgodovinarji spodbuditi koordinirano načrtovano raziskovanje, ki bi bilo usmerjeno v deficitarno raziskana obdobja in téme. Ocenil je, da bi bilo nujno, da se pri tovrstnih zgodovinskih raziskavah znanstvenim ustanovam pridružijo tudi arhivi. Med nalogami slednjih je – ob urejanju gradiva in izdelavi pomagal, ki naj bi gradivo čim bolj približala znanstveni obdelavi – poudaril nujo evidentiranja gradiva zunaj Slovenje ter objave virov za slovensko zgodovino. Opisana razmišljanja je leta 1963 strnil v razpravi Arhivi i planski istorijski rad.14

4 Prim. njegovo bibliografijo: Janša Zorn, Bibliografija; Stergar, Biblografija; Samec, Dodatek k bibliografiji. 5 Gestrin, Doneski. 6 Melik, Ferdo Gestrin – šestdesetletnik, str. 256. 7 Gestrin, Trgovina slovenskega zaledja. 8 Danes: Državni arhiv u Rijeci. 9 (Stari) mestni arhiv, danes: Pokrajinski arhiv Koper, enota Piran. 10 Mestni arhiv Koper, danes: Pokrajinski arhiv Koper. 11 Z današnjimi nazivi: Arhiv Republike Slovenije, Zgodovinski arhiv Ljubljana. 12 Archivio Storico del Comune, danes v: Biblioteca Civica Attilio Hortis. 13 Gestrin, Trgovina slovenskega zaledja, str. 7. 14 Gestrin, Arhivi.

149 O mojstrih in muzi

Piranski mestni arhiv (danes enota Pokrajinskega arhiva Koper)15 je Gestrina izjemno pritegnil. Skupaj z Mestno knjižnico je bil v času, ko ga je obiskoval Gestrin, shranjen v prostorih Mestnega muzeja (današnji Pomorski muzej Ser- gej Mašera). Ravnatelj muzeja je bil Gestrinov prijatelj, zgodovinar in muzealec Miroslav Pahor,16 ki je tudi sam raziskoval arhivske spise »svojega« arhiva in iz njih črpal podatke o najrazličnejših zgodovinskih vprašanjih. Ni izključeno, da je prav Pahor, ki je bil vsakodnevno v stiku s piranskim arhivskim gradivom in je iz njegovih podatkov priobčil številne tehtne razprave,17 opozoril Gestrina na nekatere pomembne, še neraziskane in neznane spise v piranskem arhivskem fondu. Kot plod raziskav v piranskem mestnem arhivu – osredotočil se je manj na listine in druge kodekse, bolj pa na notarske in vicedominske knjige s koncepti oz. povzetki poslovno-pravnih dogovorov – je Gestrin v začetku šestdesetih let objavil dve razpravi o zgodovini pomorstva v slovenskem Primorju18 ter tretjo o pomorstvu v Piranu v treh desetletjih 14. stoletja.19 K tematiki pomorstva, za katero je podatke črpal predvsem iz omenjenega arhiva, se je vračal tudi kasneje: v sedemdesetih letih je pisal o piranskih ladjedelnicah in ladjedelcih,20 objavil je članek o pomorstvu Pirana v poznem srednjem veku21 in prispevek o pomorskem prometu mest Slovenskega primorja v 15. in 16. stoletju.22 Raziskave piranskega gradiva na temo pomorstva je leta 1978 kronal z monografijo Pomorstvo srednjeveškega Pirana.23 V sklop Gestrinovih raziskav o srednjeveški in zgodnjenovoveški trgovini sodi tudi izjemno tehten članek o značilni obliki srednjeveškega trgovskega družabništva, Piranska komenda v 14. stoletju,24 ki ga je – na osnovi piranskega gradiva – priobčil leta 1966, že po izidu svojega dopolnjenega doktorskega dela.

15 Posebni mestni arhiv (archivio civico antico) v Piranu je bil ustanovljen leta 1877. Tega leta so podrli občinsko poslopje, kjer se je hranilo arhivsko gradivo; prenesli so ga v Kazino. Prvi arhivar je bil Stefano Rotta. Kasneje se je arhiv združil s piransko mestno knjižnico. Domenico Vatta je bil (1891) hkrati mestni bibliotekar in kustos arhiva. Leta 1895 je bil arhiv prestavljen v severni del kasnejšega sodnega poslopja, leta 1954 pa skupaj z mestno knjižnico v stavbo Me- stnega muzeja. Do leta 1955 je arhiv ostal v sklopu mestne knjižnice, tedaj pa je bil ustanovljen Mestni arhiv, ki je bil leta 1974 pridružen Pokrajinskemu arhivu Koper. Leto kasneje, 1975, se je arhiv preselil v minoritski samostan v Piranu. Slabo stanje prostorov je bilo vzrok, da je v osemdesetih letih prišlo do selitve dela arhivalij v Koper. Leta 1995 je stari piranski arhiv dobil prostore na Župančičevi 4 v Piranu (delno po Pucer, 120 let). Po začasni selitvi (2008–2009) na Fornače 33 v Piranu je pristal na sedanji lokaciji na Savudrijski 5 v centru Pirana. 16 Gestrin, Dr. Miroslav Pahor; isti, In memoriam; Terčon, Miroslav Pahor. 17 Prim. Gestrin, Bibliografija dr. Miroslava Pahorja. 18 Gestrin, Pregled pomorstva; isti, Oris razvoja pomorstva. 19 Gestrin, Pomorstvo v Piranu. 20 Gestrin, Piranske ladjedelnice in ladjedelci. 21 Gestrin, Pomorstvo Pirana. 22 Gestrin, Pomorski promet. 23 Gestrin, Pomorstvo srednjeveškega Pirana. 24 Gestrin, Piranska komenda.

150 Raziskave arhivskih spisov Ferda Gestrina

Piranski srednjeveški in novoveški rokopisi slikajo najrazličnejše plati po- slovnega, a tudi vsakdanjega življenja mesta v preteklosti. Gestrinovo zanimanje so zbudili podatki za številne pojave in vprašanja. V sedemdesetih letih je pisal o piranskih popotovanjih v 15. stoletju25 in o karitativni dejavnosti v Piranu v poznem srednjem veku.26 V piranskem arhivu je našel in objavil tudi podatke o povezavah Pirana s slovenskim zaledjem in o oskrbi Pirana z mesom v desetletjih okoli srede 15. stoletja.27 Omenjene Gestrinove raziskave v piranskem arhivu pa so ostale v senci tistih v italijanskih arhivih v Markah. Njihovo gradivo je začel Gestrin sistematično raziskovati v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja. Nanj je opozoril v članku Prispevek k poznavanju gradiva za slovensko zgodovino v tujini.28 Zapisal je, da je v teh arhivih tudi gradivo, ki se nanaša na zgodovino jugoslovanskih pokrajin in slovenskega ozemlja, ki pa ga v jugoslovanskem in slovenskem zgodovinopisju nihče niti na splošno ne pozna. Menil je, da je potrebno v širše zasnovano zgodovinopisje poleg arhivov v Benetkah, Čedadu in Vidmu, ki so jih slovenski zgodovinarji poznali in obiskovali, pritegniti tudi gradivo drugih arhivov ob zahodni jadranski obali. Opisal je organizacijo in sistem mreže ustanov, ki v Mar- kah hranijo arhivsko gradivo (državne in mestne arhive ter knjižnice). Podal je tudi okvirno sliko zvrsti virov v teh ustanovah, pri čemer je posebej opozoril na bogate serije notarskih knjig. Izrazil je prepričanje, da »brez pritegnitve virov iz … italijanskih arhivov« (tako v Markah kot v mestih Emilije Romagne, Abruz- zov in Apulije, predvsem pa v Ravenni, Riminiju, Pescari, Bariju, Brindisiju in drugih) »ne bo mogoče pridobiti podrobne konkretne podobe o gospodarskem razvoju, a zlasti o trgovini in pomorstvu slovenskih in jugoslovanskih dežel ob Jadranu« v obdobju od 14. do začetka 19. stoletja. Na gradivo za zgodovino Slo- vencev v italijanskih arhivih, ki so jih slovenski raziskovalci puščali ob strani, je opozarjal še četrt stoletja kasneje.29 Od srede šestdesetih let so se v Gestrinovi bibliografiji začele množiti objave, ki jih je pripravil ob raziskavah arhivov v Markah, zlasti v Fanu.30 Predvsem ga

25 Gestrin, Piranska popotovanja. 26 Gestrin, Karitativna dejavnost. 27 Gestrin, Prispevek k poznavanju povezav. 28 Gestrin, Prispevek k poznavanju gradiva. 29 Gestrin, Gradivo za slovensko zgodovino. 30 Iz referenc v njegovih objavah je razvidno, da se je po številnih inventarnih popisih sistematič- no seznanil z različnimi arhivi. Sodeč po sklicih v objavah je preučeval gradivo v Archivio di Stato v Anconi, Fermu, Brindisiju, Archivio arcivescovile de Leo v Brindisiju, Archivio di Stato v Pesaru, Archivio comunale di Recanati, Archivio storico (comunale) v Senigalliji, vendar je njegova glavna pozornost veljala Archivio di Stato v Fanu. Razloga za to preferenco verjetno ne bomo nikoli ugotovili, saj bi v ta namen morali »prehoditi« njegovo pot od enega do drugega italijanskega arhiva.

151 O mojstrih in muzi je zanimala prisotnost in vloga Slovanov v tamkajšnjem okolju. Nepregledani in nepopisani arhivi v Markah nudijo neskončne možnosti raziskav, potrebna je bila omejitev tematike; smiselno je bilo v rokopisih iskati omembe Slovanov. Prve Gestrinove objave o Slovanih v Markah so videti bolj plod pilotskih študij. Zadevale so študente iz jugoslovanskih dežel na univerzi v Fermu v 17. in 18. stoletju,31 upravo v komuni Fano v 15. stoletju in Slovane v njej,32 v francoščini in slovenščini je priobčil prispevek o nameravani trgovski poti iz Ancone in Pesara na Nizozemsko.33 Konec šestdesetih let pa si je zadal za cilj bolj sistematične raziskave. Vrnil se je k »svojemu« pomorstvu in objavil Prispevek k poznavanju našega pomorstva v 16. stoletju iz gradiva italijanskih arhivov,34 članek K poznavanju reškega pomorstva v Markah v Italiji v 15. in 16. stoletju,35 opozoril je na vire za pomorske zveze Reke in drugih naših pristanišč s Senigallijo v prvem desetletju 19. stoletja.36 Iskal in našel je podatke o gospodarskih, trgovskih ter kulturnih povezavah slovenskih in jugoslovanskih dežel ter Italije oz. obeh obal Jadranskega morja med 14. in 17. stoletjem37 in splošno o medsebojnih povezavah obeh obal oz. dežel na vzhodni obali Jadrana s tistimi na zahodni.38 Pozornost je usmeril na tematiko migracij in izseljevanja Slovanov z vzhodne na zahodno obalo Jadrana,39 na izseljevanje, poselitev in družbeno strukturo Slovanov v Markah, posebej v Fanu,40 Pesaru41 in Senigalliji42 od 15. do 17. stoletja, na njihovo versko življenje in institucije.43 Po drugi strani pa je bil pozoren tudi na prisotnosti Italijanov v

31 Gestrin, Študentje. 32 Gestrin, Slovani v službi; isti, Slavi negli organi amministrativi; isti, L'amministrazione. 33 Gestrin, Le projet d'une voi; isti, O nameravani trgovski poti; isti, Over de door. 34 Gestrin, Prispevek k poznavanju našega pomorstva. 35 Gestrin, K poznavanju reškega pomorstva. 36 Gestrin, Nekaj virov. 37 Gestrin, Gospodarske povezave; isti: Le relazioni economiche; isti, Trgovina slovenskih dežel; isti, Rapporti commerciali (1980); isti, Rapporti commerciali (1983); isti, Trgovina s kožami; isti, Il commercio dei pellami; isti, Häutearten und Preise; isti, Prispevek h kulturnemu življenju; isti, Kulturne povezave. 38 Gestrin, Povezava jugoslovanskih dežel; isti, Nota sulle antiche relazioni; isti, Povezave slovenskih dežel. 39 Gestrin, Migracije iz Dalmacije v Italijo; isti, Migracije iz Dalmacije u Marke; isti, Le migrazioni degli Slavi (1978); isti, Migracije Slovanov v Italijo (1978); isti, Stoletno izseljevanje Slovanov; isti, Slavic migration to Italy; isti, Migracija Slovena u Italiju; isti, Migracije Slova- nov v Italijo (1984); isti, Le migrazioni degli slavi (1988); isti, Suženjstvo – prisilna migracija Slovanov v Italijo. 40 Gestrin, Migracije Slovanov v Fanu (1978); isti, La migrazione slava a Fano; isti, Migracije Slovanov v Fano (1979). 41 Gestrin, Slovani v Pesaru. 42 Gestrin, Contributo; isti, Slovani in Senigallia. 43 Gestrin, Versko življenje; isti, Forme di vita religiosa.

152 Raziskave arhivskih spisov Ferda Gestrina slovenskih deželah v srednjem in zgodnjem novem veku ter na njihov vpliv na organizacijske oblike gospodarskega razvoja na ozemlju poznejše Slovenije do 16. stoletja.44 Gradivo iz arhivov v Markah je uporabil tudi pri razpravah o preteklosti slovenskega prostora.45 Nase je opozoril eminentne italijanske raziskovalce zgodovine gospodarskih tokov, ki so potekali prek Jadrana. Leta 1971 je v Italiji prvič sodeloval na mednarodnem kongresu o povezavah obeh obal Jadranskega morja.46 Kongresov se je redno udeleževal do razkroja druge Jugoslavije.47 Bil je član jugoslovansko- italijanske komisije za zgodovino, ki je tudi prirejala znanstvene simpozije (1978 v Ljubljani48). Preseneča pa, da Gestrina – kot izjemnega izvedenca, nedvomno zainteresiranega (tudi) za vrnitev gradiva koprskega arhiva, ki so ga med drugo svetovno vojno Italijani odpeljali v Italijo49 – ni zaslediti v slovenski pogajalski skupini za vračanje jugoslovanskih/slovenskih arhivalij, ki so jih Italijani med vojno (1944, že po kapitulaciji Italije) premestili v Italijo.50 Ločeno od konteksta preučevanja arhivskih spisov velja zaradi njegovega pomena omeniti Gestrinovo delo na področju znanstvenokritičnega objavljanja virov. Leta 1972 objavil imenitno, bogato komentirano delo Mitninske knjige 16. in 17. stoletja na Slovenskem,51 kjer je iz desetih mitninskih knjig iz uradov na Reki in v Bači predstavil organizacijo in poslovanje mitninskih uradov, trgovanje in njegove nosilce. Istega leta je v prostorih Slovenske akademije znanosti in umetnosti sodeloval na Posvetovanju o programu edicij virov za slovensko zgodovino, ki je ugotovilo, da »spadajo kritične edicije pomembnih virov med zelo pomembne naloge naše znanosti in so neobhodno oporišče zgodovinskemu znanstvenemu raziskovanju«. Za ugotovitvijo, da »imamo za obdobje srednjega veka za primorska mesta ohranjeno veliko bogastvo notarskih, vicedomskih in drugih knjig, pri katerih bi se bilo zaradi množine tega gradiva potrebno omejiti na izdajo notarskih knjig, in sicer najprej piranskih«,52 nedvomno tiči zamisel profesorja Gestrina. Notarske in vicedominske knjige je (ob urbarjih, računskih in trošarinskih knjigah) omenil že slabih deset let prej (1963) v razpravi o arhivih

44 Gestrin, Italijani v slovenskih deželah; isti, Italijanski vplivi; isti, L'apporto italiano. 45 Npr.: Gestrin, Prispevek h gospodarski zgodovini Ptuja; isti, Ljubljanski Lanthieriji. 46 Voje, Ferdo Gestrin – sedemdesetletnik, str. 482–483. 47 O njih je tudi poročal: Gestrin, Mednarodni kongres (1972); isti, Mednarodni kongres (1976); isti, II. mednarodni kongres; isti, III. mednarodni kongres; isti, IV. mednarodni kongres; isti, 9. zasedanje jugoslovansko-italijanske komisije; isti, 10. zasedanje jugoslovansko-italijanske komisije; isti, Mednarodno znanstveno posvetovanje; isti, V. mednarodni kongres; isti, VI. mednarodni kongres. 48 Mihelič, Poročilo o sedmem zasedanju. 49 Neurejen se hrani v beneški Marciani, česar Gestrin ni vedel. 50 Nekaj o tem: Oblak Čarni, Restitucije arhivov. 51 Gestrin, Mitninske knjige. 52 Program edicij virov.

153 O mojstrih in muzi in načrtnem zgodovinskem delu – med vrstami virov, ki bi jih veljalo objaviti. Že tedaj je tudi opozoril na problem financiranja teh objav in na težave šibke materialne in kadrovske osnove za tako podjetje.53 Druga monografska, komentirana znanstvenokritična objava virov, ki je izšla 1990 v soavtorstvu z Darjo Mihelič, je Tržaški pomorski promet 1759/1760.54 Gre za poročila koprskega agenta v habs- burškem Trstu, ki je za informacijo beneškega urada petih modrih za trgovino (Cinque savi alla mercanzia) zbiral podatke o uvoznem pomorskem prometu v tržaškem pristanišču. Koprski agent je podatke posredoval koprskemu podestatu, ta pa jih je pošiljal omenjenemu uradu v Benetke.55 V sklepnem delu skušajmo odgovoriti, v kakšnem stanju je naše raziskovanje arhivskih spisov, ki ga je tako široko zastavil profesor Gestrin, danes? Kar nekaj raziskovalcev se ukvarja z objavljanjem virov z gospodarsko-pravnimi vsebinami, naštejmo nekatere: Matjaž Bizjak in Aleksander Žižek,56 več takih objav je priobčil Dušan Kos, nazadnje izolske statute,57 Flavio Bonin piranske solne pogodbe.58 Gestrinovo željo iz leta 1972 glede objav virov za primorska mesta sku- ša z objavami notarskih knjig in njihovih fragmentov uresničiti Darja Mihelič.59 Glede raziskovanja arhivskih rokopisov je na dlani, da je to danes drugačno, kot v Gestrinovem času, ko še ni bilo na razpolago fotokopirnih strojev, digitalnih fotoaparatov in prenosnih računalnikov in je bilo potrebno izvirnike prepisovati ročno. Po dolgotrajnih uradnih postopkih je bilo tedaj občasno mogoče pridobiti mikrofilme gradiva, za njihovo razbiranje pa so bili potrebni mikročitalci. Sodob- na digitalizacija gradiva olajšuje delo na arhivskih rokopisih in ga iz arhivskih čitalnic »seli« na ekran osebnega računalnika v službenem ali domačem okolju. Kljub sodobnim tehničnim možnostim pa tudi danes številni zgodovinarji redno zahajajo v arhive, med katerimi ob Arhivu Republike Slovenije ter slovenskih pokrajinskih arhivih in njihovih izpostavah prednjačijo avstrijske ustanove na Dunaju, v Gradcu in Celovcu, v sosednji Italiji pa predvsem v Benetkah, manj v Gorici, Trstu, Čedadu in Vidmu. Raziskovalci preučujejo tudi arhive domačih in tujih cerkvenih ustanov in druge zasebne arhive, ki jih je Gestrin puščal v veliki meri ob strani.

53 Gestrin, Arhivi, str. 18. 54 Gestrin/Mihelič, Tržaški pomorski promet. 55 Gradivo je v beneškem državnem arhivu (Archivio di Stato di Venezia) odkrila Daniela Milotti Bertoni; gradivo je dala reproducirati na mikrofilme, ki so bili osnova te objave. 56 Bizjak/Žižek, Knjiga obračunov. 57 Kos, Urbarji; isti, Celjska knjiga listin; Hernja Masten idr., Statut mesta Ptuj 1376; Kos/Hernja Masten, Statut mesta Ptuja 1513; Kos, Statut izolskega komuna; Kos/Sadek: Stari izolski statut. 58 Bonin, Piranske solne pogodbe. 59 Mihelič, Najstarejša piranska notarska knjiga; ista, Piranska notarska knjiga. Zv. 2; ista, Piran- ska notarska knjiga. Zv. 3; ista, Piranska notarska knjiga. Zv. 4; ista, Piranske notarske knjige – fragmenti. Zv. 5; ista, Piranske notarske knjige – fragmenti. Zv. 6.

154 Raziskave arhivskih spisov Ferda Gestrina

Gestrin se je pri svojem delu osredotočal predvsem na Arhiv Republike Slove- nije, na reški in piranski mestni arhiv in na arhive v Markah. Kot že omenjeno, v Arhivu Republike Slovenije kot raziskovalci arhivskih rokopisov Gestrinu sledijo številni poklicni in ljubiteljski zgodovinarji. Z reškim, dalmatinskimi in arhivi danes hrvaške Istre so slovenski zgodovinarji manj povezani. Glede piranskega arhiva moremo ugotoviti, da je bila v njem nekaj časa zapo- slena in je v njem raziskovala (testamente) Maja Žvanut; Gestrin je vanj usmeril Janeza Peršiča, Darjo Mihelič, Janeza Šumrado in Flavija Bonina. V arhivu sta preučevala rokopise Alja Brglez in Darko Darovec. Slednji se je lotil tudi razbira- nja mikrofilmov med vojno odtujenega koprskega arhiva, ki jih hranijo v Trstu.60 Piranski arhiv je dobro znan tudi Zdenki Bonin. Od mlajših zgodovinarjev se spopada s piransko rokopisno dediščino Dušan Mlacović, ki pa ga še bolj vleče v privlačne Benetke. Nekaj zgodovinarjev in drugih raziskovalcev se je v Pira- nu usmerilo tudi v cerkveno arhivsko dediščino (piranski kapiteljski arhiv): npr. Darja Mihelič,61 Mojca Marjana Kovač, Daniela Milotti Bertoni, Vesna Kamin Kajfež.62 In arhivi v Markah? Tam slovenskih raziskovalcev ni na vidiku, »Gestrinov« Fano sameva. Skrb zbujajo zlasti polpretekli uničujoči potresi v pokrajini. Arhivi v Markah in drugod v Italiji so preobsežni, za italijanske zgodovinarje marginal- nega pomena, digitalizacija gradiva bi bila z italijanskega stališča predraga. Po najbolj črnem scenariju bi se znalo celo zgoditi, da bi bili Gestrinovi lični karto- tečni izpiski63 edina – sicer sekundarna – avtentična ostalina, ki bi od teh arhivov ostala prihodnjim rodovom.

Literatura

Bizjak, Matjaž/Žižek, Aleksander: Knjiga obračunov celjskih mestnih sodnikov 1457–1513. Celje: Zgodovinski arhiv/Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2010. Bonin, Flavio: Piranske solne pogodbe (1375–1782). Viri 33. Ljubljana: Arhivsko društvo Slove- nije, 2011. Gestrin, Ferdo: Doneski k zgodovini Ljubljane v srednjem veku. Zgodovinski časopis 5, 1951, str. 192–209. Gestrin, Ferdo: Oris razvoja pomorstva v slovenskem Primorju. Kronika 10, 1962, str. 90–94. Gestrin, Ferdo: Pomorstvo v Piranu v letih 1325–1355. Slovenski pomorski zbornik. Koper: Klub pomorščakov v Kopru, 1962, str. 31–41.

60 Archivio di Stato di Trieste. 61 F. Mihelič/Pocajt/D. Mihelič, Piransko prebivalstvo; D. Mihelič/F. Mihelič/Pocajt, Piran, mesto in ljudje; Mihelič, Paberki. 62 Kamin Kajfež, Piranska bratovščina (2009); ista, Piranske bratovščine; ista, Štiri pomembnejša naročila; ista, Piranska bratovščina (2012). 63 Zaenkrat ni znano, kje (če) se hranijo.

155 O mojstrih in muzi

Gestrin, Ferdo: Pregled pomorstva v Slovenskem Primorju. Pomorski zbornik II. Povodom 20-go- dišnjice dana mornarice i pomorstva Jugoslavije 1942–1962. Zagreb [i. e.] Zadar: Jugosla- venska akademija znanosti i umjetnosti, Institut za historijske i ekonomske nauke, 1962, str. 1489–1515. Gestrin, Ferdo: Arhivi i planski istorijski rad. Arhivist 13, 1963, str. 7–19. Gestrin, Ferdo: Prispevek k poznavanju gradiva za slovensko zgodovino v tujini. Arhivi v Markah. Zgodovinski časopis 18, 1964, str. 239–242. Gestrin, Ferdo: Le projet d'une voi commerciale … XIIe Congres International des Sciences Hi- storiques, Vienne, 29 Aout – 5 Septembre 1965. Horn/Wien: Verlag Ferdinand Berger Berger & Söhne, 1965, str. 472–474. Gestrin, Ferdo: Študentje iz jugoslovanskih dežel na univerzi v Fermu (1629–1774). Zbornik za historiju školstva i prosvjete 2, 1965, str. 83–93. Gestrin, Ferdo: Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti od 13. do konca 16. stoletja. Dela SAZU, Razred za zgodovinske in družbene vede 15. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1965. Gestrin, Ferdo: Slovani v službi pri Malatestovih organih v Fanu (1434–1455). Zgodovinski časopis 19–20, 1965–1966, str. 161–180. Gestrin, Ferdo: L'amministrazione del comune di Fano nel secolo XV. Rivista di Fano 1, 1966, str. 1–4. Gestrin, Ferdo: Piranska komenda v 14. stoletju. Prispevek k problematiki tehnike trgovine v srednjem veku. Hauptmannov zbornik. Razprave SAZU, Razred za zgodovinske in družbene vede 5. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1966, str. 239–268. Gestrin, Ferdo: O nameravani trgovski poti iz Ancone in Pesara v Italiji na Nizozemsko prek Lju- bljane za Ferdinanda I. Zgodovinski časopis 21, 1967, str. 202–204. Gestrin, Ferdo: Slavi negli organi amministrativi dei Malatesta a Fano nella prima metà del secolo XV. Studia Picena 36, 1968, str. 1–11. Gestrin, Ferdo: Prispevek h gospodarski zgodovini Ptuja v prvi polovici 16. stoletja. Časopis za zgodovino in narodopisje n. v. 5, Bašev zbornik, 1969, str. 228–235. Gestrin, Ferdo: Prispevek k poznavanju našega pomorstva v 16. stoletju iz gradiva italijanskih arhivov (Fano). Vjesnik Historijskog arhiva u Rijeci i Pazinu 14, 1969, str. 163–170. Gestrin, Ferdo: K poznavanju reškega pomorstva v Markah v Italiji (XV.–XVII. stol.). Vjesnik historijskih arhiva u Rijeci i Pazinu 15, 1970, str. 39–49. Gestrin, Ferdo: Gospodarske povezave jugoslovanskih dežel in Italije v 15. in 16. stoletju. Istorijski časopis 18, 1971, str. 155–163. Gestrin, Ferdo: Povezava jugoslovanskih dežel z Italijo. Le relazioni tra le due coste adriatiche. Italjug 1, 1971, št. 10, str. 18–20. Gestrin, Ferdo: Mednarodni kongres o povezavah obeh obal Jadranskega morja v Brindisiju, Lecce in Tarantu (15.–18. oktobra 1971). Zgodovinski časopis 26, 1972, str. 143–146. Gestrin, Ferdo: Mitninske knjige 16. in 17. stoletja na Slovenskem. Viri za zgodovino Slovencev 5. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1972. Gestrin, Ferdo: Nekaj virov za pomorske zveze Reke in drugih naših pristanišč s Senigallijo (1802– 1811). Vjesnik historijskih arhiva u Rijeci i Pazinu 17, 1972, str. 81–92. Gestrin, Ferdo: Nota sulle antiche relazioni tra le due coste Adriatiche. Fano, Supplemento al »No- tiziario di informazione sui problemi cittadini« 5, 1972, str. 43–49. Gestrin, Ferdo: Prispevek h kulturnemu življenju Slovanov v Markah v Italiji (XIV.–XVII. stoletje). Spomenica Josipa Matasovića (1892–1962). Zagreb: Povijesno društvo Hrvatske, 1972, str. 89–96.

156 Raziskave arhivskih spisov Ferda Gestrina

Gestrin, Ferdo: Le relazioni economiche tra le due sponde adriatiche tra Quattro e Cinquecento. Congressi Salentini II, Momenti e problemi della storia delle due Sponde adriatiche – Atti del I° Congresso internazionale sulle relazioni fra le due Sponde adriatiche (Brindisi – Lecce – Taranto 15–18 ottobre 1971). Lecce: Centro di Studi Salentini, 1973, str. 87–102; izšlo tudi v posebni publikaciji Recenti ed antichi rapporti fra le due sponde dell'Adriatico. Quaderni dell'Amministrazione provinciale di Brindisi 2, 1972, str. 9–22. Gestrin, Ferdo: Piranske ladjedelnice in ladjedelci v poznem srednjem veku. Kronika 22, 1974, str. 170–178. Gestrin, Ferdo: Piranska popotovanja v 15. stoletju. Kronika 22, 1975, str. 74–80. Gestrin, Ferdo: Trgovina slovenskih dežel z italijanskimi ob koncu srednjega veka in v XVI. stoletju. Zgodovinski časopis 29, 1975, str. 89–108. Gestrin, Ferdo: Karitativna dejavnost v Piranu v poznem srednjem veku. Kronika 24, 1976, str. 79–84. Gestrin, Ferdo: Mednarodni kongres o gospodarskih in kulturnih zvezah med Markami in vzhodno- jadransko obalo od 13. do 19. stoletja. Zgodovinski časopis 30, 1976, str. 166–167. Gestrin, Ferdo: Migracije iz Dalmacije v Italijo v 15. in 16. stoletju. Zgodovinski časopis 30, 1976, str. 269–277. Gestrin, Ferdo: Trgovina s kožami v Markah v 15. in v prvi polovici 16. stoletja. Zgodovinski ča- sopis 30, 1976, str. 23–35. Gestrin, Ferdo: II. mednarodni kongres o povezavi med obema jadranskima obalama. Le relazioni religiose e chiesastico-giurisdizionali (Bari 29.–31. oktobra 1976). Zgodovinski časopis 31, 1977, str. 226–228. Gestrin, Ferdo: Migracije iz Dalmacije u Marke u XV i XVI stoljeću. Radovi 10 (Zagreb), 1977, str. 395–404. Gestrin, Ferdo: Pomorstvo Pirana v poznem srednjem veku. Kronika 25, 1977, str. 149–156. Gestrin, Ferdo: Prispevek k poznavanju povezav Pirana s slovenskim zaledjem. Oskrba Pirana z mesom v desetletjih okoli srede 15. stoletja. Slovensko morje in zaledje 1, 1977, str. 13–19. Gestrin, Ferdo: Versko življenje in institucije Slovanov v Markah od 15. do 17. stoletja. Zgodovin- ski časopis 31, 1977, str. 277–285. Gestrin, Ferdo: III. mednarodni kongres o povezavi med obema jadranskima obalama. I rapporti popolativi e demografici. Zgodovinski časopis 32, 1978, str. 338–340. Gestrin, Ferdo: Il commercio dei pellami nelle Marche del XV e della prima metà del XVI secolo. Atti e memorie N. S. 82 (Ancona), 1978, str. 255–275. Gestrin, Ferdo: Le migrazioni degli Slavi in Italia. Risultati della storiografia jugoslava. Zbornik 7. zasedanja jugoslovansko-italijanske zgodovinske komisije. Ljubljana: Zgodovinsko društvo Slovenije, 1978, str. 7–38. Gestrin, Ferdo: Migracije Slovanov v Fanu v 15. stoletju, njihova poselitev v mestu in družbena struktura. Zgodovinski časopis 32, 1978, str. 233–242. Gestrin, Ferdo: Migracije Slovanov v Italijo. Rezultati jugoslovanske historiografije. Zgodovinski časopis 32, 1978, str. 7–21. Gestrin, Ferdo: Pomorski promet mest Slovenskega primorja v 15. in 16. stol. Acta historico-oeco- nomica Iugoslaviae 5 (Zagreb), 1978, str. 105–113. Gestrin, Ferdo: Pomorstvo srednjeveškega Pirana. Dela SAZU, Razred za zgodovinske in družbe- ne vede 21. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1978. Gestrin, Ferdo: Stoletno izseljevanje Slovanov v Italijo. Razkritja iz doslej neznanega ali neupora- bljenega gradiva iz arhivov. Naši razgledi 23. 6. 1978. Gestrin, Ferdo: Forme di vita religiosa ed istituzioni religiose degli Slavi nelle Marche (sec. 15–17) e gli influssi italiani sulla riforma in Slovenia. Le relazioni religiose e chiesastico giurisdizio-

157 O mojstrih in muzi

nali. Congressi sulle relazioni tra le due Sponde adriatiche. Roma: Centro di studi sulla storia e civiltà adriatica, 1979, str. 171–185. Gestrin, Ferdo: La migrazione slava a Fano nel quattrocento. L'insediamento e la collocazione sociale. Rivista storica del Mezzogiorno (Lecce) 14, 1979, str. 129–147. Gestrin, Ferdo: Migracije Slovanov v Fano, njihova poselitev v mestu in družbena struktura. Jugo- slovenski istorijski časopis 18, 1979, str. 21–28. Gestrin, Ferdo: IV. mednarodni kongres o povezavi med obema jadranskima obalama. Gospodarske in trgovske zveze. Zgodovinski časopis 34, 1980, str. 230–232. Gestrin, Ferdo: Rapporti commerciali tra le terre slovene e l'Italia dal 13 al 16 secolo. Italjug 10, 1980, št. 5, str. 15–21. Gestrin, Ferdo: 9. zasedanje jugoslovansko-italijanske komisije za zgodovino. Zgodovinski časopis 35, 1981, str. 311–312. Gestrin, Ferdo: Bibliografija dr. Miroslava Pahorja. Zgodovinski časopis 35, 1981, str. 152–156. Gestrin, Ferdo: Dr. Miroslav Pahor (1922–1981). Zgodovinski časopis 35, 1981, str. 149–152. Gestrin, Ferdo: In memoriam dr. Miroslavu Pahorju. Kronika 29, 1981, str. 53–55. Gestrin, Ferdo: Italijani v slovenskih deželah od 13. do 17. stoletja. Zgodovinski časopis 35, 1981, str. 223–241. Gestrin, Ferdo: Povezave slovenskih dežel z italijanskimi v obdobju Beneške republike. I rapporti tra le regioni slovene e italiane all'epoca della Repubblica di Venezia. Italjug 11, 1981, št. 2, str. 8–11. Gestrin, Ferdo: 10. zasedanje jugoslovansko-italijanske komisije za zgodovino. Zgodovinski časo- pis 36, 1982, str. 153–154. Gestrin, Ferdo: Slavic migration to Italy in the 14th do 17th centuries. Eighth international congress on economic history. Budapest: Akadémiai Kiadó, 1982, str. 8–17. Gestrin, Ferdo: Rapporti commerciali tra le terre slovene e l'Italia dal XIII al XVII secolo. Le relazioni economiche e commerciali. Congressi sulle relazioni tra le due Sponde adriatiche. Roma: Centro di studi sulla storia e la civiltà adriatica, 1983, str. 61–84. Gestrin, Ferdo: V. mednarodni kongres o povezavah med obema jadranskima obalama: I rapporti culturali ed artistici (Vasto, San Salvo, Ortona, Chieti, Termoli, 23.–26. junija 1984). Zgodovin- ski časopis 38, 1984, str. 142–143. Gestrin, Ferdo: Italijanski vplivi na organizacijske oblike gospodarskega razvoja v Sloveniji do 16. stoletja. Kronika 32, 1984, str. 10–15. Gestrin, Ferdo: Mednarodno znanstveno posvetovanje »Italija in jugoslovanske dežele ob koncu srednjega veka (14.–15. stoletje)«, Beograd 7.–10. junija 1984. Zgodovinski časopis 38, 1984, str. 141–142. Gestrin, Ferdo: Migracija Slovena u Italiju kroz vekove. Istorijski časopis (Beograd) 31, 1984, str. 67–77. Gestrin, Ferdo: Migracije Slovanov v Italijo skozi stoletja. Glasnik Slovenske matice 8, 1984, str. 49–57. Gestrin, Ferdo: Kulturne povezave med slovenskimi in italijanskimi deželami do 18. stoletja. Kro- nika 33, 1985, str. 11–17. Gestrin, Ferdo: Ljubljanski Lanthieriji in trgovina v Fanu. Zgodovinski časopis 39, 1985, str. 193– 202. Gestrin, Ferdo: VI. mednarodni kongres o povezavah med obema jadranskima obalama. I rapporti politice e diplomatici. Zgodovinski časopis 41, 1987, str. 349–351. Gestrin, Ferdo: Häutearten und Preise in Fano in den Jahrzehnten um 1500. Festschrift Univ. Prof. Dr. Othmar Pickl zum 60. Geburtstag. Graz/Wien: Leykam, 1987, str. 135–138. Gestrin, Ferdo: Gradivo za zgodovino Slovencev v italijanskih arhivih. Arhivi 11, 1988, str. 11–15.

158 Raziskave arhivskih spisov Ferda Gestrina

Gestrin, Ferdo: Le migrazioni degli slavi in Italia nella storiografia jugoslava. Quaderni di Proposte e ricerche (Ancona) 11, 1988, št. 3, str. 247–271. Gestrin, Ferdo: L'apporto italiano allo sviluppo dell'economia slovena nel basso Medioevo. Propo- ste e ricerche (Ancona) 15, 1992, št. 29, str. 142–151. Gestrin, Ferdo: Over de door Ferdinand I geplande handelsweg van Ancona en Pesaro in Italie naar Nederland via Ljubljana. Lipa 2, 1993, št. 2–4, str. 5–8. Gestrin, Ferdo: Slovani v Pesaru od 15. do 17. stoletja. Zgodovinski časopis 49, 1995, str. 341–351. Gestrin, Ferdo: Contributo alla storia di Senigallia nella prima metà del Quattrocento. Proposte e ricerche (Ancona) 19, 1996, št. 36, str. 27–40. Gestrin, Ferdo: Slovani in Senigallia v 15. stoletju. Grafenauerjev zbornik (ur. Vincenc Rajšp). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1996, str. 375–389. Gestrin, Ferdo: Suženjstvo – prisilna migracija Slovanov v Italijo. Zgodovinski časopis 50, 1996, str. 11–20. Gestrin, Ferdo/Mihelič, Darja: Tržaški pomorski promet 1759/1760. Viri za zgodovino Slovencev 12. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1990. Hernja Masten, Marija idr.: Statut mesta Ptuj 1376. Publikacije Zgodovinskega arhiva Ptuj, Viri 2. Maribor: Umetniški kabinet »Primož Premzl«, 1998. Janša Zorn, Olga: Bibliografija prof. dr. Ferda Gestrina za leta 1946–1976. Zgodovinski časopis 30, 1976, str. 263–268. Kamin Kajfež, Vesna: Piranska bratovščina sv. Rešnjega telesa in njena umetnostna naročila v Be- netkah. Matteo Ponzoni. Annales, Series historia et sociologia 19, 2009, str. 31–38. Kamin Kajfež, Vesna: Piranske bratovščine v 18. stoletju in njihova umetnostna naročila. Brato- vščini sv. Rešnjega telesa in sv. Jurija. Njune devocionalne prakse in vloga v socialni strukturi Pirana v 18. stoletju. Neznano in pozabljeno iz 18. stoletja na Slovenskem (ur. Miha Preinfalk). Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU/Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja, 2011, str. 183–194. Kamin Kajfež, Vesna: Piranska bratovščina Rožnovenske matere božje v 18. stoletju. Annales, Series historia et sociologia 22, 2012, str. 77–84. Kamin Kajfež, Vesna: Štiri pomembnejša naročila piranske bratovščine Sv. Rešnjega telesa v 17. in v začetku 18. stoletja. Acta Histriae 20, 2012, str. 63–80. Kos, Dušan: Urbarji za Belo krajino in Žumberk : (15.–18. stoletje). Viri za zgodovino Slovencev 13, Novejši urbarji za Slovenijo 1. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti/Znan- stvenoraziskovalni center SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, 1991. Kos, Dušan: Celjska knjiga listin I : listine svobodnih gospodov Žovneških do leta 1341. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU/Celje: Muzej novejše zgodovine, 1996. Kos, Dušan: Statut izolskega komuna od 14. do 18. stoletja. Koper: Univerza na Primorskem, Znan- stveno-raziskovalno središče, Založba Annales/Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primor- sko/Rijeka: Državni arhiv, 2006. Kos, Dušan/Hernja Masten, Marija: Statut mesta Ptuja 1513. Publikacije Zgodovinskega arhiva Ptuj, Viri 3. Ptuj: Zgodovinski arhiv/Ljubljana: Znanstveno raziskovalni center SAZU, 1999. Kos, Dušan/Sadek, Mitja: Stari izolski statut od 14. do 18. stoletja. Prevod s študijo. Koper: Univer- za na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Univerzitetna založba Annales/Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2010. Melik, Vasilij: Ferdo Gestrin – šestdesetletnik. Zgodovinski časopis 30, 1976, str. 255–261. Mihelič, Darja: Poročilo o sedmem zasedanju jugoslovansko-italijanske zgodovinske komisije. Zgodovinski časopis 32, 1978, str. 160–162. Mihelič, Darja: Najstarejša piranska notarska knjiga (1281–1287/89). Viri za zgodovino Sloven- cev 7. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti/Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 1984.

159 O mojstrih in muzi

Mihelič, Darja: Piranska notarska knjiga. Zv. 2, (1284–1288). Viri za zgodovino Slovencev 9. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti/Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, 1986. Mihelič, Darja: Paberki iz piranskega kapiteljskega arhiva. Kronika 44, 1996, št. 2–3, str. 4–9. Mihelič, Darja: Piranska notarska knjiga. Zv. 3, (1289–1292). Thesaurus memoriae, Fontes 1. Lju- bljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2002. Mihelič, Darja: Piranska notarska knjiga. Zv. 4, (1298–1317). Thesaurus memoriae, Fontes 4. Lju- bljana: Založba ZRC, 2006. Mihelič, Darja: Piranske notarske knjige – fragmenti. Zv. 5, (1289–1305). Thesaurus memoriae, Fontes 7. Ljubljana: Založba ZRC, 2009. Mihelič, Darja: Piranske notarske knjige – fragmenti. Zv. 6, (1284–1296). Thesaurus memoriae, Fontes 13. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016. Mihelič, Darja/Mihelič, France/Pocajt, Jasna: Piran, mesto in ljudje pred sto leti. Knjižnica Annales 12. Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 1996. Mihelič, France/Pocajt, Jasna/Mihelič, Darja: Piransko prebivalstvo pred sto leti. Annales 5, 1994, str. 191–202. Oblak Čarni, Marija: Restitucije arhivov, kulturno umetniških predmetov in bibliotek ter delitev arhivov med Jugoslavijo in Italijo po drugi svetovni vojni. Arhivi 31, 2008, str. 279–294. Program edicij virov za slovensko zgodovino. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 1972. Pucer, Alberto: 120 let Piranskega arhiva. Annales 10, 1997, str. 348. Samec, Drago: Dodatek k bibliografiji akademika prof. dr. Ferda Gestrina. Gestrinov zbornik (ur. Darja Mihelič). Ljubljana: Založba ZRC, 1999, str. 43–44. Stergar, Nataša: Bibliografija akademika prof. dr. Ferda Gestrina za leta 1977–1996. Zgodovinski časopis 50, 1996, str. 333–339. Terčon, Nadja: Miroslav Pahor. Tvorci slovenske pomorske identitete. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010, str. 173–187. Voje, Ignacij: Ferdo Gestrin – sedemdesetletnik. Zgodovinski časopis 40, 1986, str. 479–485.

Summary Ferdo Gestrin’s Research of Archival Documents Darja Mihelič

In his research, Prof. Ferdo Gestrin was guided by the belief that when it comes to learning about the past, the unaccounted-for, unknown, and unstudied authentic manuscripts are the only ones that may provide truly new historical data from which a historian – while taking an appropriate analytical and critical approach – is able to obtain, elucidate and complete the image of past events. In addition to his full knowledge of literature and published sources, Gestrin systematically based a large part of his research in the areas of discussions on materials that presented the written remnants of business transactions. These were primarily the concepts or, rather, summaries of business agreements in notary and vicedominus’ books from the archives of Piran and the Italian Marches: Fano, Ancona, Fermo, Brindisi, Pesaro, Recanati, and Senigallia. Gestrin’s research

160 Raziskave arhivskih spisov Ferda Gestrina work is manifested by his numerous publications: monographs, treatises and articles in the fields of economic and social history, history of individual sub- regions, as well as historical overviews and syntheses, and two monographical publications of sources that cover an impressive time arc spanning the Antiquity and World War II. The most outstanding results of his research in the archives of Piran are Gestrin’s publications on maritime transport and trade, particularly in the Slovene Littoral, and by studying the materials kept in the archives of the Marches, he completed the image of maritime transport (including Rijeka) by fo- cusing on the economic, trade, and cultural connections between the Slovene and Yugoslav lands on one hand and Italy on the other or, rather, both coasts of the Adriatic Sea between the fourteenth and seventeenth centuries. Gestrin devoted his attention to the subject of migrations and emigrations of the Slavs from the eastern to the western Adriatic coast, their settlement and social structure in the Marches, religious life, etc. After taking part for the first time in an international congress in Italy in 1971 on the connections between both coasts of the Adriatic Sea, he regularly participated in congresses until the disintegration of the Second Yugoslavia. Gestrin was a member of the Yugoslav-Italian Historical Commis- sion, which also organised scientific symposia (1978 in Ljubljana). Still today, Slovene researchers continue to study archival manuscripts: the most frequented apart from the Archives of the Republic of Slovenia and Slovene regional archives and their branch locations are the Austrian archival institutions in Vienna, Graz, and Klagenfurt, as well as predominantly Venetian archives in Italy, whereas Slovene research in the archives of the Marches has died down.

161 Aleksander Panjek Podeželje in kmečka ekonomija po Grafenauerju in Gestrinu (zgodnji novi vek)

PANJEK, Aleksander, dr., red. prof., znanstveni svetnik, Univerza na Primor- skem, Fakulteta za humanistične študije, Titov trg 5, SI – 6000 Koper, aleksander. [email protected]

Podeželje in kmečka ekonomija po Grafenauerju in Gestrinu (zgodnji novi vek) Aktualno zgodovino podeželja lahko razumemo kot problemsko posodobljeno področje agrarne zgodovine, ki je tudi v slovenskem zgodovinopisju že zasedala pomembno mesto ravno v času, ko sta delovala Bogo Grafenauer in Ferdo Ge- strin. Prispevek obravnava kmečko (agrarno in neagrarno) ekonomijo v opusu obeh avtorjev, v sklepnem delu pa predstavlja nekaj odprtih nalog v luči njunih ugotovitev in pozivov k raziskovanju ter vprašanj sodobnega zgodovinopisja.

Ključne besede: kmečka ekonomija, integriranje dohodkov, kmečka podjetnost, Slovenija, zgodovinopisni pregled

PANJEK, Aleksander, PhD, Prof., research counsellor, University of Primor- ska, Faculty of Humanities, Titov trg 5, SI – 6000 Koper, aleksander.panjek@ fhs.upr.si

Early Modern Rural History and Peasant Economy in the Works of Bogo Grafenauer and Ferdo Gestrin The current rural history can be regarded as an update of the problems in the field of agrarian history, which in Slovene historiography already occupied an important position precisely at the time when Bogo Grafenauer and Ferdo Gestrin worked. The article focuses particularly on the peasant (agrarian and non-agrarian) economy in the works of both authors; in the final part it presents some open tasks basing on their findings and calls for research, as well as on the actual issues in historiography.

Keywords: Peasant economy, income integration, peasant agency, Slovenia, historiographical review

162 Podeželje in kmečka ekonomija po Grafenauerju in Gestrinu (zgodnji novi vek)

Uvod

Zgodovina podeželja je razmeroma širok pojem, saj zajema tematike, ki so- dijo na različna polja zgodovinopisja. Pod njenim okriljem se najdejo vprašanja ekonomske, socialne in pravne, a tudi politične in kulturne zgodovine, zgodovine spolov in vsaj še zgodovinske antropologije. Čeprav je zgodovino podeželja na pojmovni ravni mogoče precej jasno definirati v kontrastu z zgodovino mest in urbanih okolij, to še ne pomeni, da bomo na podeželju soočeni s socialno homo- geno stvarnostjo in posledično enostavno zgodovino. Poleg številčno prevladujo- čega kmečkega prebivalstva lahko namreč računamo na to, da bomo naleteli vsaj še na plemiče, obrtnike, trgovce, podjetnike in delavce. A tudi sam kmečki stan predstavlja kompleksnejšo stvarnost, kot si jo morda predstavljamo. Nekateri od omenjenih možnih vidikov in branj znotraj zgodovine podeželja so že zajeti v drugih prispevkih, zato jih tu ne bomo podrobneje obravnavali. Zgodovina podeželja je tudi tematski prostor, znotraj katerega bi lahko obravnavali zgodovinopisni problem istovetenja slovenske zgodovine z zgodovino kmeč- kega stanu, kar pa je že bilo prepričljivo obravnavano v obstoječi literaturi in se prav tako omenja v drugih poglavjih. Kljub navedenemu širokemu spektru družbenih subjektov, ki nastopajo na podeželskem prizorišču, vseeno drži, da se zgodovina podeželja v nekoliko ož- jem smislu osredotoča na kmetstvo. Vprašanja, s katerimi sodobnejša zgodovina podeželja naslavlja kmečko stvarnost, so številna, različna in obenem bolj ali manj klasična: družbena razmerja in razmerja moči, kmečki odpor, produktivnost zemlje, agrarni sistemi, produkcijski odnosi, posestne oblike in pravice nad zemljo in kmetijo, poročne in dedovalne prakse, vzpostavljanje gospodinjstev in ustanavljanje kmetijskih obratov, prenosi posesti in zemljiški trg, družina in gospodinjstvo, viri dohodka, trg dela, upravljanje srenjske zemlje, trgi kmetijskih pridelkov, izobraževanje, rast in stagnacija, krize, rabe zemljišč in naravnih virov, krajinski in okoljski vidiki. Morda najnovejši je pomik težišča raziskovanja od strukturnih vidikov k dinamičnosti podeželja. Mogoče je predlagati opredelitev, po kateri bi aktualno zgodovino podeželja (ki jo uporabljam kot prevod angleškega izraza rural history) razumeli kot problemsko posodobljeno področje, kateremu smo nekoč rekli agrarna zgodovina – ta je tudi v slovenskem zgodovinopisju že zasedala pomembno mesto, in sicer ravno v času, ko sta pri nas delovala Bogo Grafenauer in Ferdo Gestrin. Ker je časovni okvir prispevka že opredeljen z obdobjem zgodnjega novega veka, ga bom v teh uvodnih ugotovitvah le še vsebinsko zamejil tako, da se bom zadržal znotraj okvirov kmečke (agrarne in neagrarne) ekonomije. Najprej bom ta vsebinski okvir obravnaval v Grafenauerjevem in nato v Gestrinovem opusu, v skle-

163 O mojstrih in muzi pnem delu pa predstavil nekaj odprtih nalog v luči njunih ugotovitev in pozivov k raziskovanju ter vprašanj sodobnega zgodovinopisja.1 Že uvodoma je mogoče ugotoviti, da med obema avtorjema obstajajo opazne razlike v tematskih poudarkih, torej v izkazanih raziskovalnih interesih in posle- dičnih vsebinskih področjih, ki sta se jim posvetila. Zaradi tega je smotrno takoj na začetku pripomniti, da sta tu obravnavana tema in zgodovinsko obdobje bliž- ja Gestrinovemu kot Grafenauerjevemu področju dela. Zadnja uvodna opomba naj bo namenjena dodatni tematski zamejitvi, saj sta se oba avtorja med drugim ukvarjala z razrednimi nasprotji in družbenim spopadom v okviru fevdalnega reda in njegovim rušenjem s strani ekonomskih in socialnih silnic, vendar ta vidik tu ne bo obravnavan.

1. Kmečka ekonomija po Grafenauerju

Sklop Grafenauerjevih spisov o kmečki ekonomiji, ki ga bom tu obravnaval, sovpada z njegovimi prispevki k prvemu zvezku Zgodovine agrarnih panog iz leta 1970. Oblika in strukturiranost tega kolektivnega dela, ki je enciklopedične narave, opredeljujeta tako stil kot vsebino Grafenauerjevih prispevkov v njej. Kljub temu je mogoče opaziti, da ga enciklopedična naravnanost dela ni odvr- nila od navezav na tedanjo slovensko in mednarodno literaturo, a tudi ne, kar je še posebej omembe vredno, od problemskega pristopa in nakazovanja odprtih vprašanj. Tako pri obravnavi Poljedelskih orodij2 lahko zasledimo navedbo še neizko- riščenih tipov arhivskih virov (tu bi posebej izpostavil popise kmečkega premo- ženja) in dolgo zevajočo vrzel v poznavanju orodij za obdobje med pričevanji arheoloških izkopavanj, ki so se nanašala na čas do antike, in dobo od začetka 19. stoletja dalje, kar pušča povsem neobravnavan časovni razpon tega prispevka, to je zgodnji novi vek. Navkljub izraženim raziskovalnim potrebam je verjetno mogoče reči, da se naše poznavanje odtlej ni veliko spremenilo, če izvzamemo nekatera kasnejša, zlasti etnološka dela.3 Navesti velja tudi Grafenauerjevo pre- pričljivo kritično omembo vprašanja o povezanosti poljedelskih orodij s kmetij- skimi tehnikami in agrarno krajino, medtem ko je v manjši meri zaznati njihovo potencialno vlogo pri razumevanju agrarne ekonomije v širšem smislu, kot je že tedaj (1963) briljantno pokazal Carlo Poni z mikrozgodovinskim pristopom k

1 Članek je nastal v okviru temeljnega projekta Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem v primerjalni perspektivi (J6–6831), ki ga je sofinancirala ARRS, in sloni na raziskovalnem delu, opravljenem v sklopu projekta. 2 Grafenauer, Poljedelsko orodje, str. 201–218. 3 Npr. Makarovič, Kmečko gospodarstvo, ki pa je že iz leta 1978.

164 Podeželje in kmečka ekonomija po Grafenauerju in Gestrinu (zgodnji novi vek) vprašanju rabe različnih oblik orodij za oranje med 17. in 19. stoletjem na obmo- čju Bologne v Italiji.4 V skladu z enciklopedično koncepcijo je Grafenauer to vprašanje sicer obravnaval v poglavju o Poljedelskih obdelovalnih načinih,5 vendar je ostal na precej splošni ravni in zelo previden, k čemur je očitno botrovalo stanje v literaturi. Tudi v tem primeru obdobje zgodnjega veka deluje kot siva lisa, skozi katero se nespremenjene nadaljujejo v srednjem veku oblikovane značilnosti, dokler ne naletimo na izrazitejše razvojne spremembe od konca 18. stoletja dalje, ki jih je Grafenauer ustaljeno povezal z administrativnimi ukrepi v prid delitve srenjske zemlje in s tem povezanim opuščanjem natriletnega kolobarjenja s praho. Odtlej velikih korakov naprej nismo naredili, na podlagi svojih raziskovalnih izkušenj pa bi si upal postaviti hipotezo, da se je vsaj na Tolminskem in na Krasu odmik od natriletnega kolobarjenja zgodil že pred tem, in sicer vsaj v obliki sis- tematičnih strniščnih posevkov. Nenazadnje na zahodnem slovenskem območju v franciscejskem katastru na začetku 19. stoletja naletimo na nepretrgana zapo- redja posevkov, ki so trajala tudi preko deset let in delujejo tako dodelano, da bi jih le stežka lahko razumeli kot rezultat razvoja v par desetletjih. Obenem je pri skromnih ornih površinah in drobnih kmetijah težko predstavljivo, da bi si kmetje sploh lahko privoščili osip pridelka zaradi prahe. Ponoven razmislek si zasluži tudi požigalništvo, ki ga npr. Marijan Britovšek (1964) na Kranjskem srečuje še pozno v 16. stoletju, kakor tudi Helfried Valentinitsch (1981) še v 17. na Tolmin- skem.6 Zanj se v novejši zgodovini okolja izkazuje, da ni bilo le reliktna ostalina primitivnejših oblik kmetovanja, temveč praksa, ki je lahko slonela na natančnih ekoloških znanjih in je bila smiselno vpeta v kmetijstvo in obenem v gospodarjenje z gozdom.7 Grafenauer požiganje gozda obravnava tudi v poglavju o Urbari- zaciji zemljišča,8 vendar spet le kot staro obliko krčenja gozda ali marginalno in preživeto obliko nestalnega kmetovanja. Še najbolj problemsko naravnan Grafenauerjev prispevek h kmečki ekonomiji v Zgodovini agrarnih panog je tisti, ki obravnava Gospodarski obrat kmetije,9 pri čemer so posebej lucidno predstavljeni metodološki izzivi in problematičnost virov za rekonstrukcijo gospodarskih računov posameznih kmetij za obdobja pred 19. stoletjem. Tu je poleg na težavnost izračuna, za katerega je predlagal uporabo retrogradne metodologije, ki jo je izdelal tedaj aktualni (in pomembni) nemški agrarni zgodovinar Wilhelm Abel, pomenljivo in prepričljivo opozoril na to, da

4 Poni, Gli aratri. 5 Grafenauer, Poljedelski obdelovalni načini, str. 225–250. 6 Britovšek, Razkroj; Valentinitsch, Das landesfürstliche Quecksilberbergwerk. 7 Panjek, Vzhodno od Benetk, str. 99, 115–117. 8 Grafenauer, Urbarizacija zemljišča, str. 219–223. 9 Grafenauer, Gospodarski obrat kmetije, str. 619–651.

165 O mojstrih in muzi bi morala taka analiza zajeti tudi »neagrarne zaslužke kmečkega prebivalstva, zadolžitev, davke ipd.« Tudi v tem primeru lahko rečemo, da vsaj do pred kratkim še nismo začeli niti premoščati težav z uporabnostjo virov – in sicer tako o dohodkih od kmetijstva kot o »postranskih dohodkih iz neagrarne aktivnosti«, kot jih je opredelil Grafenauer – niti izrabljati njihovih potencialov, ki jih je pravilno nakazal. Navedena šibka opora v virih po Grafenauerju odločilno vpliva na periodizacijo možnih raziskovalnih rezultatov, kljub temu pa je menil, da tako različno pripravni viri za sklepanja o gospodarskem delovanju kmetije vseeno omogočijo tudi periodizacijo njenih temeljnih prehodov.

»Tako določa periodizacijo obravnavanja kmetijskega gospodarskega obrata v največji meri struktura virov glede na elemente problematike, ki so po njih dostopni. Do srede 18. stol. gre pri tem predvsem za analizo strukture kmetijskega obrata, po kateri je mogoče njegov razvoj razdeliti v dve veliki obdobji – v obdobje srednjeve- škega avtarkičnega kmetijskega obrata (približno do meje 14. in 15. stol.) ter v obdobje njegove delne pritegnitve v blagovno-denarno gospodarstvo, pod vplivom zgodnjega kapitalizma. Od srede 18. do srede 19. stol., ko se postopno uveljavlja močna strukturna sprememba v smislu agrarne tehnične revolucije, se začenjajo tudi prvi elementi in podatki za kmetijski gospodarski izračun.«10

Pri tem se poraja po mojem mnenju legitimno vprašanje, ali res lahko na podlagi tako različne povednosti virov ugotovimo te temeljne prehode v kmečki ekonomiji in ali ne gre morda za induktivno preslikavo parcialnih informacij, ki nam jih nudijo, na širšo zgodovinsko stvarnost kmečkega gospodarstva. In ali ne gre, poleg tega, morebiti tudi za nekoliko preveč avtomatično apliciranje splošne pregledne periodizacije iz zgodovinske literature na stvarnost, za katero sami trdimo, da je še nismo raziskali in zato nimamo osnov, na katerih bi lahko preverili njihovo ustreznost? Če naj ta vprašanja postavim konkretneje: ali smo lahko prepričani, da je bila kmečka ekonomija v srednjem veku in posebej v poznem srednjem veku avtarkična? Ali smo gotovi, da se njeno odpiranje blagovni menjavi začne šele s t.i. zgodnjim kapitalizmom? In ali se lahko brez pomisleka strinjamo s tem, da je med sredo 18. in sredo 19. stoletja kmečka ekonomija na Slovenskem dejansko doživela tako korenito strukturno spremembo in agrarno tehnično revolucijo? Sam o tem nisem prepričan, sem pa prepričan, da nas na tem še čaka veliko raziskovalnega dela in interpretativnega napora.

10 Grafenauer, Gospodarski obrat kmetije, str. 623.

166 Podeželje in kmečka ekonomija po Grafenauerju in Gestrinu (zgodnji novi vek)

Sicer je sam Grafenauer na eni strani trdil, da je imel »skoraj do konca srednjega veka […] kmetijski obrat zaprt, avtarkičen in naturalen značaj« in da je bila »kmečka življenjska raven skoraj izključno odvisna od pridelkov lastnega gospodarskega obrata«. Kako pa naj se to sklada z njegovo lastno ugotovitvijo, da je »mogoče trditi, da se v pogojih natriletnega kolobarjenja […] na kmetijah s 6–10 ha površine […] ni bilo mogoče preživljati le s poljskimi pridelki«? To so pa kar velike mere za slovenski prostor. Sam je odgovor iskal v tem, »da je bilo mogoče manjšo prehranjevalno možnost […] majhnih kmetij v slovenskih pokrajinah dopolnjevati ali z večjim številom živine ali z drugačno gospodarsko dejavnostjo (s pridelkom vinograda!)«.11 Čeprav sta živina in vino povsem upravičeno upoštevana kot vir kalorij za kmeta, se sprašujem, ali živina, mlečni izdelki in vino ne predstavljajo tudi tržnega blaga? Namig za odgovor prepuščam Tolmincem, ki so ob novi ureditvi solne trgovine s strani Beneških oblasti leta 1507 izrazili namero, da bi šli v Benetke »naprosit Njegovo Jasnost, da bi jih blagovolila ohraniti v njihovem starodavnem običaju glede nakupa soli; to je, da oni iz tolminskega okraja lahko gredo nakupovati sol v Istro, kot so to navadno počeli v preteklosti«.12 Zanimivo je, da se ta informacija sklada s tem, kar je navedel sam Grafenauer, in sicer: »[T]emeljna podlaga za kmečko trgovino je bila naturalna menjava žita za sol v istrskih mestih«, o kateri imamo prva poročila iz Pirana že leta 1274, a »popolnoma se je razvila v drugi polovici 15. stol., ko je dosegla v obe smeri skupaj do 200.000 tovorov (tj. ok. 34.000 ton) letno« pri čemer je polovica odpa- dla na Koper. V vsakem primeru je mogoče skleniti, da je do »pomembnih sprememb tudi v strukturi kmetijskega obrata«, ki naj bi se zgodile »ob uveljavljanju blagovno-denarnega gospodarstva in pod vplivom zgodnjega kapitalizma«, po Grafenauerju prišlo na prehodu iz poznega srednjega v zgodnji novi vek: »Vklju- čevanje kmeta v trgovino se izraža tudi v prevajanju naturalnih dajatev v denarne, še posebej pa v uvajanju deželnih davkov od srede 15. stol. dalje ter v njihovem postopnem močnem višanju v 16. in 17. stol.«13 Na tej točki smo pri temeljni interpretaciji geneze in pri identifikaciji znakov poseganja kmeta na trg, ki predstavlja eno vidnejših značilnosti kmečke ekonomije na Slovenskem v zgodnjem novem veku. Obveljali sta vse do današnjih dni. Zastavil pa bi klasično vprašanje o zaporedju med kuro in jajcem: ali so bili res zunanji pritiski v obliki dajatev in davkov tisti, ki so gnali kmeta na trg v iskanje denarnih dohodkov, ali ni bila morda predhodna in samostojna kmetova vključi- tev v trgovinsko menjavo tista, ki je sploh omogočila nalaganje in stopnjevanje tovrstnih bremen? Ali ni šlo morda vsaj za vzajemno učinkovanje? In – končno –

11 Prav tam, str. 625–626. 12 Panjek, Ex urbanitate. 13 Grafenauer, Gospodarski obrat kmetije, str. 627.

167 O mojstrih in muzi ali ni morda sam Grafenauer nakazal na to možnost interpretacije, ko je povezavo med vključevanjem kmeta v trgovino ter denarnimi dajatvami in davki opredelil z besedo, da se prvo »izraža« v slednjih? Zdi se mi, da bi odgovor utegnil biti pritrdilen, saj natančno branje Grafenau- erjevih besed potrjuje njegov odmik od enosmerne vzročno-posledične povezave med višanjem denarnih bremen in poseganjem po neagrarnih dejavnostih, kot smo pravkar videli, kakor tudi njegov odmik od teze, da je bilo pridobivanje dohodkov na trgu enostavno posledica drobnih kmetij. Grafenauerju je na eni ali dveh straneh uspelo strniti periodizacijo in smiselno sistematizacijo povezav med kmetijskim in neagrarnim delom kmečkega dohodka v slovenskih deželah v zgodnjem novem veku. Prvič: »Temeljna podlaga za kmečko trgovino je bila naturalna menjava žita za sol v istrskih mestih. […] Obseg žitnega pridelka je bil skromen […]. Zato je trgovina nujno vodila v posredniško trgovino med žitorodnimi pokrajinami na vzhodu in proizvajalci soli na zahodu«. (Prva pričevanja o tem, kot smo omenili, segajo v 13. stoletje). Kmečko trgovanje »je bilo spričo strukture kmečkih pose- stev nujno za gospodarski obstanek« in je zaradi tega zajelo raznovrstno blago ter vse slovenske dežele. (Prvi pokazatelji so bile meščanske pritožbe iz 14. stoletja, sledijo spori o podeželski trgovini v 16. in 17. stoletju). Kasneje (sredi 18. stoletja) »kmečka trgovina ob razvoju primorskih pristanišč zraste v prevozništvo«. Drugič: »Druga povezava z neagrarno dejavnostjo je bilo tovorništvo blaga za fužine«. Tretjič: »Končno se pri vaškem prebivalstvu uveljavlja tudi založniško razmerje z velikimi trgovci, ki organizirajo podeželsko obrtno proizvodnjo«. Četrtič – interpretacija: »Le takšen gospodarski razvoj vasi od 15. stol. naprej razlaga tako strukturo prebivalstva kot tudi nastajanje drobne vaške posesti«.14 Na podlagi tega bi sklenil, da je v Zgodovini agrarnih panog leta 1970 Gra- fenauer kljub vsemu dokaj jasno umestil prve izkazane znake vključevanja kmetov v tržne dejavnosti vsaj v zadnja stoletja srednjega veka in da je že nakazal možnost kompleksnejšega razumevanja razmerja med dejavniki, ki so ta pojav omogočali in spodbujali. V nekaterih drugih svojih delih je bil glede slednjega sicer manj jasen. Tak primer je navedba v nekaj let kasnejšemu Boju za staro pravdo na Slovenskem, po kateri je bilo »od 15. stoletja naprej« za kmete poseganje v trgovino »toliko bolj nujno, ker so se spričo povečanja podložniških bremen – tudi v obliki deželnih davkov – stare okoliščine kmečkega gospodarjenja bistveno spremenile. Dodatni dohodki iz trgovine so prav gotovo olajšali izpolnjevanje podložniških dolžnosti, in prav v tem so se skladale koristi plemstva s koristmi podložnikov«. A tudi tu je

14 Grafenauer, Gospodarski obrat kmetije, str. 627–628.

168 Podeželje in kmečka ekonomija po Grafenauerju in Gestrinu (zgodnji novi vek) bilo to vendarle »toliko bolj nujno«, ne pa tudi enostavno opredeljeno kot vzrok. Podobno lahko ocenimo prav tam izraženo mnenje, da je za kajžarje z malo zemlje »res veljalo, da niso mogli živeti brez vaške obrti, prometa in trgovine, zlasti pa ne brez zaslužka v zvezi s fužinarstvom«.15 To namreč nedvomno drži in hkrati še ne pomeni, da Grafenauer ne bi dopuščal možnosti, da je sloj kajžarjev številčno naraščal na osnovi obstoja priložnosti virov zaslužka, ki niso bili vezani na zemljo in so omogočali vzpostavitev novega gospodinjstva tudi ljudem, ki je niso posedovali dovolj za preživetje. Pred tem, na primer v njegovem prvem delu o Kmečkih uporih na Slovenskem iz leta 1962, glede vzročno-posledičnih povezav med neagrarnimi viri dohodka ter velikostjo kmetij in višino bremen Grafenauerjeva interpretacija deluje bolj enostavno in enosmerno.

»Ta podeželska obrt je v zvezi z naraščanjem števila kajžarjev vedno bolj rasla, ker je bil kajžarski poljedelski obrat premajhen, da bi jim omogočal preživljanje. Pa tudi marsikatera kmetija je postala po trditvi deželnih stanov premajhna (so eng und schmal), tako da so se morali tudi njeni posestniki lotiti postranskih opravkov. […] V nekaterih predelih – v krajih z manj rodovitno zemljo – kjer prebivalstvo ni moglo prodajati poljskih pridelkov, marveč je moralo služiti s krošnjarjenjem izdelkov svoje domače obrti, če je hotelo zaslužiti za življenje in za plačevanje davkov, so imeli kmetje tudi tozadevne privilegije.«16

Tu se je Grafenauer precej jasno nagibal k interpretaciji neagrarnih dohodkov kot o nuji, ki naj bi izvirala iz premajhnih in preslabo rodovitnih kmetij, pri čemer vprašanja, zakaj je sploh lahko prihajalo do povečanega števila nesamozadostnih kmetij, ni zastavil. In vendar je mogoče zaslediti oporno točko, na podlagi katere bi si lahko zastavili vprašanje, ali niso morda kmetje pri tem razvoju imeli samostojnejše in dejavnejše vloge. Grafenauer je namreč opozoril na to, da je »dvig kmečke trgovine […] imel poleg tega še svoje širše vzroke«, ki jih je avtor identificiral z mestno prakso omejevanja odkupnih cen žita, po katerih so ta pri- delek plačevali kmetom ob njihovem prihodu na mestne trge. Zatem so meščani žito preprodajali naprej po bistveno višji ceni od odkupne, ki so jo prejeli kmetje, in na ta način zadržali zase velik del dobička od prekupčevanja. Grafenauer je razložil, da se je kmet »torej hotel osvoboditi določb mestnega trga o najvišjih dovoljenih cenah in sam prodajati žito drugje, kjer so mu zanj več plačevali«.17

15 Grafenauer, Boj za staro pravdo, str. 133–134. 16 Grafenauer, Kmečki upori, str. 61–62. 17 Prav tam.

169 O mojstrih in muzi

Zdi se mi, da bi bilo mogoče v tem videti določeno mero kmečke podjetnosti, v vsakem primeru pa poznavanja zakonitosti trga in strmenja po višjem dobičku. Na podlagi tega bi poseganje po neagrarnih virih dohodka v odnosu do skromnih kmetij lahko interpretirali nekoliko bolj kompleksno. Vendar v tej Grafenauerjevi razlagi pogrešamo navezavo na t.i. revolucijo cen, ki se je začenjala ravno konec 15. stoletja, kar pomeni, da rast cen ni bila enostavno posledica meščanskega po- hlepa na škodo kmetov. Pogrešamo tudi upoštevanje dejstva, da je bila v mestnih ureditvah srednjega in zgodnjega novega veka razmeroma razširjena praksa, da se mestnemu prebivalstvu zagotovi preskrba z živili po zmernih in v ta namen administrativno določenih cenah. Preden se poslovimo od Grafenauerjeve kmečke ekonomije, bomo nekaj besed namenili vprašanju gmotnega položaja kmečkega prebivalstva. V Gospodar- skem obratu kmetije je pregled zgodnjega novega veka sklenil z mislijo, da »edina sodba, ki si jo danes že moremo dovoliti, je trditev, da sta poznali graščinska in državna omejitev pri obremenitvi podložnika le eno mejo: skrajno možnost njegove poprečne gospodarske eksistence. Zato tudi v tem času živi poprečni vaščan prav na robu možnega obstoja. […] Kmet je vsako leto živel iz rok v usta, ob najtežjih delih z najslabšo prehrano«.18 Štiri leta kasneje pa v Boju za staro pravdo najdemo tudi dopolnjujočo možnost. Hkrati z naraščanjem »tiste skupine prebivalstva, ki je posebej tesno zvezana s podeželsko trgovino in obrtjo« v 16. stoletju, »se je ob tem gospodarskem razvoju na vasi razvijala tudi druga, če- prav redkejša in maloštevilnejša skupina kmetov, ki so si s trgovanjem pridobili precejšnje premoženje in se vzdignili nad povprečje svojih sovaščanov«.19 To pomeni, da je Grafenauer upošteval tudi možnost, da neagrarni viri dohodka ne bi predstavljali le načina za doseganje ravni golega preživetja in da preživetje vendarle ni bilo edino zamisljivo gibalo kmečke ekonomije – kmetje so z neagrarnimi dejavnostmi vsaj v nekaterih primerih tudi izboljševali svoje gmotne razmere in življenjski standard, dvigovali svoj družbeni položaj ter (ne nazadnje) k temu tudi zavestno težili. Tako gledanje se nekako potrjuje v Grafenauerjevem branju gospodarskih ozadij kmečkih uporov.

»Ta gospodarski razvoj v smereh zgodnjega kapitalizma je deloval na osebni položaj podložnikov v smislu sprostitve […]. Gospodar- ske možnosti so praktično nudile mnogo možnosti za premik pod- ložnikov. Posebno tovorništvo je čedalje bolj odpiralo podložnikom in njihovim sinovom vrata v poslovno življenje in v svet, kamor ni segala moč njegovih gospodov. Tudi kolikor so sinovi ostali v do- mačih krajih, so nekateri postali kajžarji ali gostači in jih zemljiški

18 Grafenauer, Gospodarski obrat kmetije, str. 629. 19 Grafenauer, Boj za staro pravdo, str. 133–134.

170 Podeželje in kmečka ekonomija po Grafenauerju in Gestrinu (zgodnji novi vek)

gospodje očetove domačije niso mogli pripraviti do tega, da bi služi- li njim. […] Še tedaj [1570] so podložniški sinovi dejansko odhajali, kamor so hoteli. […] Prav ko si iščejo kmetje večje dohodke v svojem trgovanju, so nastajale od srede 16. stoletja naprej nove mitnice in pregraje trgovanja, združene tudi s povečevanjem mitninskih tarif […]. Zato pač ni slučajno, da je v široki vstaji največkrat poudarjena uporniška zahteva odprava mitnic in mitnin na poti »proti morju«, boj za svobodo cest in kmečkega trgovanja ter da je puntarski nastop proti mitnicam in mitničarjem ostrejši kot njihov nastop proti graščinam.«20

Dejansko je kmečka ekonomija močno zastopana v Grafenauerjevi interpretaciji kmečkih uporov v zgodnjem novem veku, ki sicer predstavljajo zelo zanimivo temo v slovenski in tudi evropski zgodovini podeželja, a je v okviru tega prispevka ni mogoče zajeti. Kljub temu velja poudariti, da je njegova sistematizacija »strukture vzrokov kmečkih uporov« v Razrednih bojih agrarnega prebivalstva iz leta 1980 izviren in pomemben prispevek k razumevanju vzgibov in mehanizmov kmečkega odpora, ki še vedno deluje prepričljivo in aktualno, čeprav bi ga danes mogli dopolniti in nadgraditi. A tu nas zanima le povezava med upori in kmečko ekonomijo. Grafenauer je takoj, jasno in odločno odpravil z »najbolj pogosto razlago kmečkih uporov v našem zgodovinopisju«, po kateri so upore »izzvali fevdalci«, do njih pa »pride tedaj, ko naloženo breme preseže zmogljivo mero, ko so kmetje pritisnjeni na rob prepada« – opozoril je, kako je »ta kliše […] zelo pogosto napačen«. Po njegovem je treba razlikovati med »objektivnim« razvojem fevdalne rente in njenimi »strukturnimi spremembami« na eni strani ter, na drugi, »relativnim razvojem fevdalne rente«, za katerega »je odločilno […] razmerje med celotnim čistim dohodkom kmetije ter njegovo celotno obremenitvijo« in je povezan s »su- bjektivnim pojmovanjem razvoja bremen […] v kmečkih očeh«.21 S slednjim Gra- fenauer prikliče v spomin Thompsonovo »moralno ekonomijo« ljudstva (1971),22 čeprav ne razmišljata povsem enako. Za naš namen je relevantna tudi Grafena- uerjeva ugotovitev, kako »more izzvati subjektivni občutek preobremenitve tudi postopen podložniški dvig k novim oblikam gospodarstva […], ker te zahtevajo sprostitev dotedanjih podložniških vezi«. Pri večjih uporih zgodnjega novega veka nasploh ugotavlja, da je do njih prihajalo, ko so kmečko prebivalstvo na širših območjih med drugim prizadeli »širši premiki v gospodarstvu«, med katerimi je (za našo temo pomenljivo) na prvo mesto postavil »razvoj kmečkega trgo-

20 Grafenauer, Kmečki upori na Slovenskem do 18. stoletja, str. 27, 29. 21 Grafenauer, Razredni boji. 22 Thompson, Moralna ekonomija.

171 O mojstrih in muzi vanja« in mu prištel še »spremembe kmečke obremenitve« in »javnih bremen«.23 Če pravilno sklepam na podlagi Grafenauerjevih besed, naj povzamem: za razumevanje uporniških razlogov v kmečkih očeh mora celotni čisti dohodek kmetije vključevati neagrarne vire dohodka, obenem je treba upoštevati obstoj kmečke težnje po gospodarskem dvigu. Oboje je, po mojem mnenju, zelo pomembno za razumevanje novoveške zgodovine slovenskega podeželja nasploh. Če naj zaključim, tudi v tem tematskem poglavju Grafenauer izkazuje kompleksno interpretacijo in prepoznava dinamičnost v kmečki ekonomiji zgodnjega novega veka na Slovenskem.

2. Kmečka ekonomija po Gestrinu

Znotraj širšega okvira zgodovine podeželja oziroma agrarne zgodovine je v slovenskem zgodovinopisju ožje tematsko področje kmečke ekonomije močno zaznamovano z vključevanjem kmečkega prebivalstva v neagrarne dejavnosti. Med slednjimi je posebej veliko pozornost pritegnila t.i. kmečka trgovina in z njo tovorništvo. Tako zgodovini podeželja kot posebej »kmečki trgovini« se je razmeroma veliko posvetil ravno Ferdo Gestrin in na tem področju ustvaril nekaj temeljnih študij. Svojo snov in obravnavane razmere je razumel kot družbeno bojevite, stvarnost na podeželju je bral kot Boj za podeželsko trgovino med mestom in vasjo, po drugi strani pa je dojemal Kmečko trgovino kot ozadje kmečkih uporov. Pri tem pa je zaznal potrebo po opredelitvi pojmov in terminologije. Pojem podeželska trgovina je »v najširšem pomenu besede pomenil vsako trgovanje na podeželju, toda sodobniki so ga pogosto uporabljali tudi za označevanje kmeč- ke trgovine, torej za tisti del podeželske trgovine, ki so ga imeli v svojih rokah podložniki«.24 Na tej osnovi gre torej razumeti kmečko trgovino kot dejavnost izključno agrarnega prebivalstva, medtem ko so se v podeželsko trgovino vklju- čevali tudi drugi sloji.25 Gestrin je tudi eksplicitno opozoril na »nujno vprašanje terminologije, še posebej podrobne terminologije znotraj tovorništva, ki je nujno potrebna prav zavoljo jasnosti glede na razne oblike te dejavnosti. […] Za vso to različno tovorništvo je treba uporabljati ustrezne pojme, oziroma je treba najti ustrezne opise«. To v bistvu pomeni izraziti potrebo po konceptualizaciji. Kmeč- ko tovorjenje svojega lastnega blaga na prodaj je imenoval »kmečko tovorni- štvo«. Po Gestrinu naj to ne bi predstavljalo samostojne panoge, saj naj tovrstno tovorništvo kmetu ne bi prinašalo dobička kot dejavnost sama. Tovorjenje proti

23 Grafenauer, Razredni boji, str. 506–508. 24 Gestrin, Boj za podeželsko trgovino, str. 73. 25 Tu in v naslednjih odstavkih se opiram in povzemam po najnovejšem pregledu slovenskega zgodovinopisja na to temo, to je Beguš, Peasant Income Integration.

172 Podeželje in kmečka ekonomija po Grafenauerju in Gestrinu (zgodnji novi vek) plačilu za potrebe poklicnih mestnih trgovcev je opredelil kot »kmečko plačano tovorništvo«. Tovorjenje, ki so ga podložniki opravljati kot obveznost do svojih gospodov (in za kar so včasih prejemali odškodnino), pa je poimenoval »tlaško tovorništvo«.26 Gestrin je predlagal tudi periodizacijo kmečke trgovine med poznim srednjim vekom in zgodnjim novim vekom, njene začetke pa je postavil v 13. stoletje. Opredelil je dve obdobji, in sicer prvo in drugo stopnjo komercializacije zemlji- škega gospostva, ki jima odgovarjajo tudi različne stopnje razvoja kmečkih dejavnosti na področju trgovine in tovorništva. V prvem obdobju, od 13. do sredine 14. stoletja, je razvoj mest, rudarstva, fužinarstva in trgovine ustvarjal ugodno okolje za kmečko udejstvovanje na trgu. Trgovina na podeželju ni bila več omejena na menjavo blaga na vaških sejmih in proščenjih, temveč so presežke svojih kmetijskih obratov kmetje prodajali v mestih, trgih in na sejmih, in sicer tudi na večje razdalje. Izpostavljal je menjavo žita, živine in drugih živil s Kranjske za sol v primorskih mestih. Po Gestrinovem mnenju naj bi kmete v to »silile« zahteve po denarnih dajatvah s strani zemljiških gospodov po razkroju pridvornega gospodarstva, z uveljavitvijo denarnih dajatev pa naj bi »proces komercializacije precej na široko odprl vrata v okvire zemljiških gospostev in dobil mnogo širše družbene osnove. Zato so v trgovino posegajoči podložniki začeli kmalu prebijati meje veljavne družbene delitve dela«, saj so prevzemali dejavnosti, značilne za druge družbene stanove.27 Začetek drugega obdobja je Gestrin postavil v drugo polovico 15. stoletja, ko je zaznal nove razvojne težnje, ki jim je sledil do konca naslednjega stoletja:

»Od začetka prve večje krize fevdalizma in zemljiškega gospostva posebej proti koncu srednjega veka in dalje skozi XVI. stoletje se je podeželje še v povečanem obsegu usmerjalo v trgovino. Podeželska trgovina je v obravnavanem obdobju, ki ga označuje druga stopnja komercializacije zemljiškega gospostva, prehajala v svoj višek.«28

Del povečanega obsega podeželske trgovine je odpadel na zemljiške gospode, ki so izhod iz »krize zemljiškega gospostva« iskali v povečanem trgovanju. Tu Gestrin sicer navaja težnje in ukrepe gospodov, ki so ogrožali kmečko trgovino (določbe, da so smeli kmetje prodajati izdelke samo njim; nalaganje obveznosti tlačnega tovorništva; zahteve, da so morali podložniki prodajati blago zemljiške- ga gospoda ipd.)29 Kljub temu naj bi se kmečka trgovina razmahnila:

26 Gestrin, Marginalije, str. 347. 27 Gestrin, Kmečka trgovina kot ozadje, str. 45–46. 28 Gestrin, Boj za podeželsko trgovino, str. 74; Gestrin, Kmečka trgovina kot ozadje, str. 45. 29 Gestrin, Boj za podeželsko trgovino, str. 74; Gestrin, Slovenske dežele, str. 224–226, 235.

173 O mojstrih in muzi

»Kmečka trgovina je ob tem dobivala nekatere nove značilnosti. Po- leg tega, da je v nasprotju s prejšnjim obdobjem kmet sedaj v vedno večjem obsegu posegal v trgovino z blagom poklicne, meščanske trgovine […] in s tem še v povečani meri rušil tedaj veljavno druž- beno delitev dela, je naraščalo tudi prekupčevanje kmetov z najra- zličnejšimi pridelki in izdelki drugih [kmetov]. Kot tretja značilnost v kmečki trgovini pa se je tedaj pojavljalo to, da se je podložnik, med drugim tudi zaradi naraščajočih trgovsko-prometnih pristojbin, kolikor bolj gremo h koncu XVI. stoletja v tem večji meri zatekal v tihotapsko trgovino.«30

Preglednica 1: Časovna in tipološka razporeditev različnih oblik kmečke trgovine po Gestrinu I. faza: 13.–14. stoletje II. faza: 15.–16. stoletje 1. z lastnimi pridelki 4. z blagom poklicne trgovine (meščanskim) 2. za trgovce 5. z blagom drugih kmetov 3. za tlako 6. tihotapstvo Na krajše razdalje, v trgih in mestih. Na daljše razdalje.

In kaj je slovenskega kmeta gnalo na trg? Gestrin je izpostavil dva razloga, oba s priokusom nuje. Na eni strani je videl kmetovo potrebo po denarju za od- plačevanje zemljiških dajatev v denarju in drugih povečanih gosposkih bremen ter nenazadnje naraščajočih državnih davkov. Na drugi strani so mu stale majhne kmetije, premajhne da bi lahko preživljale kmečka gospodinjstva in omogočale plačevanje naraščajočih davkov in dajatev.31 Razlog za proces delitve kmetijskih obratov, ki je drobil kmečko posest, pa je videl v naraščanju prebivalstva, saj je zapisal, da je bil »populacijski razvoj […] eden poglavitnih vzrokov za proces delitve kmetij na manjše enote in za začeto diferenciacijo na vasi«.32 Lahko bi torej rekli, da je tretji, vsaj posredni razlog za povečano kmečko dejavnost na trgu Gestrin videl v demografski rasti. Na tej točki si vedno znova zastavim isto vprašanje: ali je pojmljivo, da bi kmetje delili svoje kmetije in s tem naravnost ogrožali svojo eksistenco, ne da bi sprejemali ukrepe na področju dedovalnih praks in uravnavanja rojstev vsaj z načrtovanjem porok svojih dedičev? S tem ne želim zagovarjati stališča, da je

30 Gestrin, Boj za podeželsko trgovino, str. 74–75. 31 Gestrin, Slovenske dežele, str. 248. 32 Gestrin, Kmečka trgovina kot ozadje, str. 47.

174 Podeželje in kmečka ekonomija po Grafenauerju in Gestrinu (zgodnji novi vek) ekonomska racionalnost edino gibalo človeka, a vendar – ali je zamisljivo da bi slovenski kmet skozi stoletja vztrajno ravnal ekonomsko neracionalno? Ali ni morda pričakovanje virov dohodka onkraj samooskrbnega preživetvenega kmetovanja omogočalo in spodbujalo delitve kmetij, ki so bile vendarle zavestno dejanje? Zastavlja se vprašanje o razumevanju kmeta kot pasivnega sprejemnika, ki ga poganjajo le zunanji impulzi, ali kot aktivnega akterja na področju kmečke ekonomije. Kot sem omenil, je Gestrin med dejavnike njenega spreminjanja in preoblikovanja v ekonomijo, ki je vključevala neagrarne vire dohodka, uvrščal predvsem element pritiska od zunaj. Za zgodnjo, srednjeveško fazo je Gestrin menil, da – po razkroju pridvornega gospodarstva do konca 13. stoletja in odtlej s spreminjanjem naturalnih dajatev v denarne, zaradi česar »bi mogli reči, da do srede 14. stoletja na slovenskih tleh skoraj ni bilo podložnika, ki ne bi dajal svojih obveznost vsaj deloma v denarju« – so »fevdalci z zahtevo po denarni renti pravzaprav prisilili kmeta kot celoto, kot družbeni razred, da se je vključeval v blagovno-denarne odnose«.33 Tudi za kasnejše obdobje, ki sovpada z njegovo »drugo stopnjo komercializacije« zemlji- škega gospostva od konca 15. stoletja dalje, je Gestrinov poudarek podoben.

»Komercializacija zemljiškega gospostva se je pri nas v obravnavanem obdobju – v nasprotju z razvojem v precejšnjem delu srednje in v vzhodni Evropi – izvršila v manjši meri s povečevanjem dominikalne zemlje in prehajanjem denarne v naturalno rento, kakor pa z večanjem neizmerjene tlake v veliki meri za prisilno tovorjenje ali pa za denarno odškodnino in z vključevanjem podložnikov v trgovske posle zemljiškega gospostva. Kmet v zvezi s spremembami na zemljiškem gospostvu seveda ni bil potisnjen iz blagovno-denarnega gospodarstva. Nasprotno, v procesu druge stopnje komercializacije zemljiškega gospostva se je še v povečani meri vključeval v neagrarno proizvodnjo, to je v trgovino, v vaško domačo obrt, v promet (tovorništvo), torej v blagovno-denarne odnose.«

Zdaj pa za naše vprašanje pomemben prehod, prisluhnimo Gestrinu: »Opisani proces komercializacije zemljiškega gospostva je kmeta sam po sebi potiskal v neagrarno področje dejavnosti in zlasti v trgovino. Tako so povečane denarne dajatve kmeta mnogokje nujno silile v kupčevanje«.34 Kmeta zunanji dejavniki »silijo« in »potiskajo«. Ne trdim, da navedeni dejavniki niso odigrali nobene vloge, prej nasprotno. To, kar želim poudariti, je vprašanje, ali res moremo kmeta obravnavati tako, kot da ne bi imel svojih namer

33 Gestrin, Prispevek h kvantifikaciji, str. 170. 34 Gestrin, Kmečka trgovina kot ozadje, str. 48.

175 O mojstrih in muzi in pričakovanj? Kot da ne bi bil dejaven? In kaj je o tem menil Gestrin? Takoj zatem, ko je zatrdil, da so »kmeta denarne dajatve nujno silile v kupčevanje«, sledi nekoliko drugačna naracija:

»Saj je bilo od tega samo en korak do samostojnega kupčevanja ali tovorjenja […]. Vendar je prišlo tedaj v kmečki trgovini do precej- šnjih premikov. Kolikor se je zaradi fevdalnega pritiska ožilo njihovo razpolaganje z viški lastne agrarne proizvodnje, toliko bolj so kmetje posegali v kupčevanje in prekupčevanje s tujim blagom. Prav tako se sedaj podložnik ni mogel več zadovoljiti samo s trgovanjem na mestnih trgih, marveč je proti fevdalni delitvi dela posegal vse bolj v trgovanje mimo deželnih mest in trgov na večje razdalje in tudi z blagom, ki je bilo dotlej predmet poklicne meščanske trgovine.«35

Ali je mogoče razumeti izraze, kakršni so »samostojno« in »ni se mogel več zadovoljiti«, kot pokazatelje, da je Gestrin kmetom pripisoval neko avtonomnost delovanja in usmerjanja svoje ekonomske dejavnosti? Glede na kontekst, morda niti ne. Kljub temu se pri interpretaciji vzrokov in povodov za vključevanje kmetov v neagrarne dejavnosti Gestrin ni omejeval na identifikacijo zunanjih dejavnikov in pritiskov od zgoraj, ki jih je sicer navajal in tudi poudarjal. Majhnost kmetij in nuja po dodatnem viru dohodka v denarju zaradi davkov in bremen po njegovem mnenju vendarle nista bila edina vzroka za širjenje kmečke trgovine. Poseganje kmetov v trgovinsko dejavnost je videl tudi v želji po pridobivanju denarja in trgovski podjetnosti kmetov. Posebej tovorništvo je razumel kot pomembno »dodatno« gospodarsko dejavnost podložnikov pri kateri se ka- žejo »uspešnost, rentabilnost in deloma celo uveljavljanje podjetniškega duha«. Kot je navedel, »so posamezni kmetje na leto prodali po 500–1.000 tovorov blaga in cela krdela živine. Znani so dalje primeri, da so kmetje prodali kmetije (ki so jih imeli v dednem zakupu) in se začeli poklicno ukvarjati s trgovino«.36 Kmečka trgovina in tovorništvo sta po njegovem mnenju močno vplivala na celotno gospodarsko-družbeno in preostalo dogajanje na Slovenskem: »Prinašala sta kmetu ne ravno majhen vir dohodkov in sta ugodno vplivala na razvoj blagovno denarnega gospodarstva in širjenje trga na slovenskem ozemlju ter povečevala njegovo gospodarsko moč«.37 To pomeni, da je Gestrin kmetom priznaval nekaj samoiniciativnosti in obenem težnjo po izboljšanju svojih življenjskih pogojev. Niso povsem pasivni členi,

35 Gestrin, Kmečka trgovina kot ozadje, str. 48. 36 Gestrin, Gospodarstvo in družba, str. 17. 37 Gestrin, Slovenske dežele, str. 288.

176 Podeželje in kmečka ekonomija po Grafenauerju in Gestrinu (zgodnji novi vek) ki bi se enostavno in avtomatično le odzivali na zunanje okoliščine in pritiske, temveč jim je Gestrin pripisal »uspešnost« in »celo uveljavljanje podjetniškega duha«. Ob branju teh besed mi nekako odzvanja precej kasneje v mednarodni literaturi uporabljeni pojem industriousness,38 ki bi mu lahko rekli prizadevnost. Ob tem lahko ugotovimo, da je imela po Gestrinovem mnenju tovrstna kmeč- ka ekonomija, ki je v znatnem obsegu zajemala dejavnosti zunaj kmetije in na trgu, v zgodnjem novem veku na Slovenskem tudi pozitivne makroekonomske učinke. Po eni strani se s tem lahko strinjamo. Po drugi strani pa bi lahko tovrstno kmečko ekonomijo uvrstili med razloge za šibak razvoj urbanih središč na Slovenskem skozi ves novi vek. Hkrati bi si veljalo zastaviti vprašanje, kakšne ekonomske razmere je ustvarjala takšna kmečka ekonomija v smislu pogojev za gospodarski razvoj v naslednjih stoletjih, na primer v dobi industrializacije. Ali je ta značilnost dolgoročno delovala spodbudno ali zaviralno? A na to vprašanje še nimam odgovora. Če smo z Grafenauerjem ugotavljali težavnost rekonstrukcije gospodarskega računa posamezne kmetije že pri kmetijskem delu slovenske kmečke ekonomije, zelo podobno velja za kvantifikacijo njene neagrarne dimenzije, ki predstavlja enega najtrših orehov v slovenskem prostoru in v gospodarskem zgodovinopisju zgodnjega novega veka. Na to temo je Gestrin v svojih delih prispeval veliko ko- ličino podatkov in informacij o posameznih primerih, ki jih je pa težko povezati v koherentno celoto, ki ne bi bila le narativne narave, temveč tudi kvantitativno osnovana. Da se je tega problema jasno zavedal, dokazuje že dejstvo, da se mu je Gestrin posebej posvetil s Prispevkom h kvantifikaciji kmečke trgovine v poznem srednjem veku in 16. stoletju, ki ga je sam opredelil kot »prvi poskus« v tej smeri, »oziroma poskus prikaza metode za izračun, ali bolje, za približno oceno obsega kmečke trgovine«.39 Čeprav tega vprašanja in tudi ne posebej predlagane metode na tem mestu ne morem poglobljeno prikazati in še manj obravnavati, vseeno velja vsaj omeniti, da je v Gestrinovo oceno na podlagi rezultatov svojih raziskav podvomil Vlado Valenčič, ki je menil, da tovorništvo ni imelo tolikšnih razsežnosti.40 Gestrin in Grafenauer sta si precej blizu v povezovanju kmečke ekonomije s kmečkimi upori. Tako je Gestrin, ki se je poglobil v Kmečko trgovino kot ozadje kmečkih uporov, jasno zatrjeval, da so »upori v času viškov boja slovenskih kmetov proti fevdalcem izbruhnili vedno takrat, ko so dohodki kmetov od trgovine in neagrarne dejavnosti upadli«.41 Če drži, da upor predstavlja trenutek, ko

38 De Vries, The Industrious Revolution. 39 Gestrin, Prispevek h kvantifikaciji, str. 169. 40 Valenčič, Tovorništvo na Kranjskem, str. 251. 41 Gestrin, Kmečka trgovina kot ozadje, str. 62.

177 O mojstrih in muzi kmet »odkrito«42 izrazi (med drugim) svoje materialne interese, potem moramo to razumeti kot enega najbolj eksplicitnih dokazov o velikem pomenu neagrarnih dejavnosti pri oblikovanju kmečkega dohodka na Slovenskem v zgodnjem novem veku. Poleg tega pri Gestrinu beremo, da je »kmečka trgovina, v povezavi s celotnim gospodarskim razvojem, načenjala fevdalne zemljiškoposestne okvire in so se družbeni odnosi v njih počasi obračali v smeri družbenega osvobajanja podložnikov«.43 Tudi v tem primeru tu ni toliko pomembno rušenje fevdalnega reda, kolikor sposobnost »družbenega osvobajanja«, ki jo Gestrin priznava kmetom. Sicer pa bi bolj kot za rušenje obstoječega reda lahko šlo, po mojem mnenju, za vzpostavljanje vzporednega kmečkega ekonomskega sistema, ki je slonel na kombiniranju različnih gospodarskih dejavnosti in ne le na kmetovanju.

3. Aktualna vprašanja: konceptualizacija, kvantifikacija, komparativnost

Pri obravnavi Grafenauerjevih spisov o kmečki ekonomiji na Slovenskem v zgodnjem novem veku sem že poudaril, da je izrazil potrebo po prodoru v samo notranjost kmetije z rekonstrukcijo njenega ekonomskega računa in dejanskega obsega posameznih kmetij. Tudi Gestrin nam je leta 1982 z Nekaj pogledi na gospodarsko zgodovino v slovenskem zgodovinopisju pustil nič kaj prizanesljiv metodološki pogled in pregled odprtih raziskovalnih nalog, ki so precej vezane na podeželje.

»Zaradi […] neenakomernih in nesorazmernih obdelav in preuče- vanj gospodarske zgodovine po panogah, obdobjih in prostoru, a tudi zavoljo zelo različnih stopenj doseženih rezultatov pri raziskavah gospodarskega razvoja po vsebini, prav tako pa tudi kot posledica […] slabosti naše gospodarske zgodovine, torej še vedno premočno uveljavljajočega pozitivizma in deskripcije, nismo še prešli na pre- učevanje cele vrste temeljnih problemov in procesov gospodarske zgodovine, kar je nedvomno nadaljnja slabost raziskav gospodarske zgodovine pri nas. Taka ključna vprašanja in procesi, ki se jih nismo dotikali, ali pa smo jih premalo, nesistematično in bolj mimogrede obravnavali, bi bila npr. vsekakor naslednja: problem investicij v vsakokratnem zgodovinskem obdobju in v zvezi z investicijami kvantifikacija proizvodnje, analiza rasti tržišča in obsega trgovine, problem akumulacije vseh vrst kapitala in njegova vloga v gospodarstvu, problem prehoda iz fevdalnega v kapitalistično gospodarstvo, ki je še vedno precej odprto vprašanje v gospodarski zgodo-

42 Scott, Domination and the Arts of Resistance. 43 Gestrin, Kmečka trgovina kot ozadje, str. 59.

178 Podeželje in kmečka ekonomija po Grafenauerju in Gestrinu (zgodnji novi vek)

vini nasploh, in z njim povezani proces komercializacije, vprašanje konjunktur v gospodarskem razvoju, vprašanje vloge tehničnega razvoja proizvodnje(tehnologije), oblik organizacije dela, pomen čisto človeškega faktorja v tej sferi življenja in še marsikaj. Naj tu na primeru skušam pokazati, za kaj gre. Dosedanje razlage in teze o prehodu iz fevdalizma v kapitalizem […] zgodovinarjev ne zadovoljujejo več. Zato je problem odprt. Ena izmed poti za njegovo rešitev bi po našem mnenju bil prav študij procesa komercializacije (podeželja posebej) in vsega, kar je z njim v zvezi. Za razumevanje poglejmo samo na kratko globalni razvoj v kapitalizem v evropskem prostoru. V Zahodni Evropi, kjer je proces komercializacije v njeni drugi fazi v veliki meri vključeval tudi kmečko prebivalstvo podeže- lja, širil bazo razvoja kapitalističnih elementov, kjer je zavoljo tega prihajalo do hitrejšega lomljenja fevdalnih vezi odvisnosti, sta se kapitalistična proizvodnja in kapitalizem sploh hitreje razvijala oziroma uveljavljala. V Vzhodni Evropi, kjer je druga stopnja komercializacije na podeželju šla v smeri izločevanja podložnika iz procesa in povečanega uveljavljenja plemstva v njem, kjer je fevdalec pove- čeval fevdalni pritisk iz svojih komercializacijskih interesov (zato za ta pojav ne bi uporabljal pojma refevdalizacija), so se fevdalni odnosi in fevdalizem krhali mnogo počasneje in se je razvil kapitalizem bistveno pozneje. Ta razvoj je na Slovenskem ubiral nekako srednjo pot. […]. Slabo poznamo gospodarski razvoj npr. 17. in začetka 18. stoletja, pa npr. razvoj obrti in trgovine v raznih obdobjih. Povsem podobno je v tem pogledu stanje glede prostorske obravnave gospodarske zgodovine slovenskega ozemlja. Če so nekatere regije bolje obdela- ne (npr. Gorenjska, območja večjih mest itd.)[,] pa so druge še skoraj bele lise (npr. Prekmurje, Bela krajina, deli Dolenjske, Kočevske in Primorja).«44

Aktualnost tega kritičnega spisa je dokaj očitna, kar je dobro za Gestrina, a bistveno manj za današnjega zgodovinarja. Viden je interes do umeščanja slovenskih razmer v mednarodni okvir in do gospodarskih gibanj (dinamik). Zanimiv je tudi namig, da naj odgovor na vprašanje prehoda v dobo industrializacije na Slovenskem iščemo kar na podeželju (komercializacija podeželja), kjer ga tudi danes iščejo najnovejše interpretacije v mednarodnem zgodovinopisju, kot je na primer industrious revolution.45

44 Gestrin, Nekaj pogledov, str. 207–209. 45 De Vries, The Industrious Revolution.

179 O mojstrih in muzi

V svojih delih sta tako Grafenauer kot Gestrin tu pa tam opozorila na potrebne nadaljnje raziskave na temo zgodovine podeželja in kmečke ekonomije. V vsakem primeru je iz zapisanega razvidno, da sta bila na tekočem z duhom mednarodnega zgodovinopisja v svojem času. V tem prispevku sem ponekod bolj kritično, drugje pa pozitivneje komentiral nekatere interpretacije obeh velikih slovenskih zgodovinarjev, pri čemer sem pred svojimi očmi seveda imel svoje aktualno raziskovanje – kaj drugega. Menim, da sta nadaljevanje raziskovanja in nadgrajevanje rezultatov morda največji poklon, ki ga zmore zgodovinar svojim predhodnikom, saj gradimo na njihovih temeljih (v primeru, da jih sploh dose- žemo). Zato bom v sklepnem delu na kratko predstavil tiste raziskovalne naloge na področju slovenske zgodovine podeželja in kmečke ekonomije, ki so v luči zgoraj predstavljenih Grafenauerjevih in Gestrinovih prispevkov ter pozivov po mojem mnenju najbolj aktualne. Te so: potrebe po konceptualizaciji, po kvantifikaciji in po komparativnosti. Slovensko zgodovinopisje že več desetletij ugotavlja, da je ena izrazitejših značilnosti zgodovine slovenskega podeželja ta, da so kmetje zelo posegali v neagrarne dejavnosti in da v velikem številu od kmetovanja na svoji kmetiji niso mogli preživeti. O tem razpolagamo s komaj pregledno množino drobnih informacij in raztresenih podatkov, pri čemer na polju zgodovinske rekonstrukcije in interpretacije ostajamo na pretežno narativni ravni s slabotnim povezovanjem posameznih znanih elementov. Naj ponazorim problem. Kako moremo še vedno, ko se oziramo v stoletja novega in tudi srednjega veka, imeti v mislih kmeta, ki se samooskrbno preživlja od kmetijstva, in obenem videti kmeta, ki se podi na trgu, ne da bi obe strani iste stvarnosti združili v koherentno celoto? Ali ni očitno, da kmetijske in druge dejavnosti tvorijo zaokrožen sistem? K razumevanju domače- ga sistema kmečke ekonomije lahko pomembno prispeva primerjava z drugimi prostori, saj je na ta način mogoče ugotoviti podobne vzorce, ki nam pomagajo pojasniti naše lastne značilnosti, obenem pa identificirati razlike in s tem opredeliti morebitne specifike slovenskega primera, če jih ugotovimo. Čeprav je pri Gestrinu in Grafenauerju ta poskus sicer mogoče zaznati – koliko smo doslej po- skusili primerjati značilnosti slovenske zgodovine podeželja in posebej kmečke ekonomije z drugimi stvarnostmi? In kaj bi sploh primerjali, če večinoma razpolagamo z opisi, manj pa s konceptualnimi interpretativnimi orodji, ki bi omogo- čala primerjavo? In kako bi to počeli, če po več desetletjih od Grafenauerjevih pozivov in Gestrinovih poskusov še nimamo zadovoljive kvantitativne osnove, na podlagi katere bi lahko primerjali tudi količine s količinami, številke s števil- kami? Samo za primer: pišemo in razlagamo o drobljenju premajhnih kmetij za preživetje, a do 19. stoletja še vedno razpolagamo z redkimi primeri podatkov o obsegu zemljišč posameznih kmetij.

180 Podeželje in kmečka ekonomija po Grafenauerju in Gestrinu (zgodnji novi vek)

Naj za zaključek zelo na kratko predstavim primer raziskovalnega napora v smeri konceptualizacije, kvantifikacije in komparativnosti. Na podlagi spoznanj slovenskega zgodovinopisja (Grafenauer, Gestrin in drugi), interpretacije italijanskega zgodovinarja Gaura Coppole46 in lastnih izsledkov smo oblikovali definicijo kmečke ekonomije, kakršno poznamo v zgodnjem novem veku na Slovenskem: opredelili smo jo kot integrirano kmečko ekonomijo, ker integrira dohodke iz vseh treh sektorjev gospodarstva hkrati (primarni, sekundarni in ter- ciarni). Začetno opredelitev tega koncepta47 smo preverili s primerjavo z drugimi pojmi v mednarodni literaturi in preizkusili predvsem na primerih iz italijanskega in švedskega prostora. Ugotovili smo večinoma visoko stopnjo primerljivosti in dobro uporabnost našega, na slovenskem primeru oblikovanega modela. Skozi ta komparativni proces smo potrdili koncept integrirane kmečke ekonomije in obenem nadgradili njegovo opredelitev.48 Morda je čas za novo zgodovino slovenskega podeželja, za katero nam Gra- fenauer in Gestrin še vedno nudita temeljne ugotovitve in zastavljata tudi danes aktualna vprašanja.

Literatura

Beguš, Ines: Peasant Income Integration in Early Modern Slovenia: A Historiographical Review. Integrated Peasant Economy in a Comparative Perspective. Alps, Scandinavia and Beyond (ur. Aleksander Panjek idr.). Koper: Znanstvena založba Univerze na Primorskem, 2017, str. 51–81. Britovšek, Marijan: Razkroj fevdalne agrarne strukture na Kranjskem. Ljubljana: Slovenska matica, 1964. Coppola, Gauro: Equilibri economici e trasformazioni nell’area alpina in età moderna: scarsità di risorse ed economia integrata. Lo spazio alpino: area di civiltà, regione cerniera (ur. Gauro Coppola/Pierangelo Schiera). Napoli/Pisa: Liguori, 1991, str. 203–222. De Vries, Jan: The Industrious Revolution. Consumer Behavior and the Household Economy, 1650 to the Present. New York: Cambridge University Press, 2008. Gestrin, Ferdo: Gospodarstvo in družba na Slovenskem (Oris razvoja). Zgodovinski časopis 16, 1962, str. 5–24. Gestrin, Ferdo: Boj za podeželsko trgovino med mestom in vasjo od konca 15. do srede 17. stoletja. Jugoslovenski istorijski časopis 12, 1973, št. 3–4, str. 72–80. Gestrin, Ferdo: Kmečka trgovina kot ozadje kmečkih uporov. Situla 13, 1973, str. 45–67. Gestrin, Ferdo: Prispevek k kvantifikaciji kmečke trgovine v poznem srednjem veku in 16. stoletju. Jugoslovenski istorijski časopis 17, 1978, str. 169–178. Gestrin, Ferdo: Marginalije k Valenčičevi razpravi o tovorništvu na Kranjskem. Zgodovinski časo- pis 36, 1982, str. 347–354.

46 Coppola, Equilibri economici. 47 Prva objava v Panjek, Integrirana ruralna ekonomija. 48 Glej Integrated Peasant Economy za mednarodni primerjalni pristop ter Preživetje in podjetnost za širšo aplikacijo na slovensko stvarnost.

181 O mojstrih in muzi

Gestrin, Ferdo: Nekaj pogledov na gospodarsko zgodovino v slovenskem zgodovinopisju. Zgodo- vinski časopis 36, 1982, str. 205–211. Gestrin, Ferdo: Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana: Slovenska matica, 1991. Grafenauer, Bogo: Kmečki upori na Slovenskem. Ljubljana: DZS, 1962. Grafenauer, Bogo: Gospodarski obrat kmetije. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog. 1. zv., Agrarno gospodarstvo (ur. Pavle Blaznik idr.). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti/Državna založba Slovenije, 1970, str. 619–651. Grafenauer, Bogo: Poljedelski obdelovalni načini. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog. 1. zv., Agrarno gospodarstvo (ur. Pavle Blaznik idr.). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti/Državna založba Slovenije, 1970, str. 225–250. Grafenauer, Bogo: Poljedelsko orodje. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog. 1. zv., Agrarno gospodarstvo (ur. Pavle Blaznik idr.). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti/Državna založba Slovenije, 1970, str. 201–218. Grafenauer, Bogo: Urbarizacija zemljišča. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodo- vina agrarnih panog. 1. zv., Agrarno gospodarstvo (ur. Pavle Blaznik idr.). Ljubljana: Sloven- ska akademija znanosti in umetnosti/Državna založba Slovenije, 1970, str. 219–223. Grafenauer, Bogo: Kmečki upori na Slovenskem do 18. stoletja. Položaj kmeta in kmečki upori od 15. do 19. stoletja. Mednarodni kulturnozgodovinski simpozij Modinci (ur. Antoša Leskovec). Maribor: Združenje visokošolskih zavodov Maribor, 1973. Grafenauer, Bogo: Boj za staro pravdo v 15. in 16. stoletju na Slovenskem: slovenski kmečki upor 1515 in hrvaško-slovenski kmečki upor 1572/73 s posebnim ozirom na razvoj programa slovenskih puntarjev med 1473 in 1573. Ljubljana: DZS, 1974. Grafenauer, Bogo: Razredni boji agrarnega prebivalstva. Gospodarska in družbena zgodovina Sloven- cev. Zgodovina agrarnih panog. 2. zv., Družbena razmerja in gibanja (ur. Pavle Blaznik idr.). Lju- bljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti/Državna založba Slovenije, 1980, str. 481–538. Integrated Peasant Economy in a Comparative Perspective. Alps, Scandinavia and Beyond (ur. Aleksander Panjek idr.). Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2017. Makarovič, Marija: Kmečko gospodarstvo na Slovenskem. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978. Panjek, Aleksander: Ex urbanitate et non per vim. Alle origini della resistenza contadina a Tolmi- no: gli ultimi anni veneti (1507–1508). Per Furio. Studi in onore di Furio Bianco (ur. Alessio Fornasin/Claudio Povolo). Udine: Forum Editrice Universitaria Udinese, 2014, str. 243–252. Panjek, Aleksander: Integrirana ruralna ekonomija v zahodnem slovenskem prostoru v zgodnjem novem veku: Vizija raziskav slovenske gospodarske in družbene zgodovine (ur. Darja Mihelič). Ljubljana: Založba ZRC/Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2014, str. 199–205. Panjek, Aleksander: Vzhodno od Benetk, slovenski obmejni prostor. Gospodarstvo, družba, prebivalstvo in naravni viri v zgodnjem novem veku. Koper: Univerzitetna založba Annales, 2015. Poni, Carlo: Gli aratri e l'economia agraria nel bolognese. Dal XVII al XIX secolo. Bologna: Za- nichelli, 1963. Preživetje in podjetnost. Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes (ur. Aleksander Panjek/Žarko Lazarević). Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2018. Scott, James C.: Domination and the Arts of Resistance. Hidden Transcripts. New Haven/London: Yale University Press, 1990. Thompson, Edward P.: Moralna ekonomija angleške množice v 18. stoletju. Navade, plebejska kultura in moralna ekonomija. Ljubljana: Studia humanitatis, 2010 (izvirnik 1971), str. 231–319. Valenčič, Vlado: Tovorništvo na Kranjskem. Zgodovinski časopis 39, 1985, str. 243–277. Valentinitsch, Helfried: Das landesfürstliche Quecksilberbergwerk Idria 1575–1659. Forschungen zur geschichtlichen Landeskunde Steiermark 32. Graz: Selbstverlag der Historischen Landes kommission für Steiermark, 1981.

182 Podeželje in kmečka ekonomija po Grafenauerju in Gestrinu (zgodnji novi vek)

Summary Early Modern Rural History and Peasant Economy in the Works of Bogo Grafenauer and Ferdo Gestrin Aleksander Panjek

The current rural history can be regarded as an update of problems in the field of agrarian history, which in Slovene historiography already occupied an important position precisely at the time when Bogo Grafenauer and Ferdo Gestrin worked. The paper is especially focused on the peasant economy in both authors’ oeuvre. There are noticeable differences between their respective research interests and issues, which they mostly addressed. Therefore the subject and the historical period discussed here are closer to Gestrin’s work field than to that of Grafenauer. When analysing their work, special attention is paid to the relation between the agrarian and non-agrarian income sources within the peasant economy, as well as to the extent to which both authors understand the peasant economic and social situation as a passive consequence of external pressure, or they recognize the peasants a certain degree of agency and industriousness. Grafenauer’s writings on the peasant economy coincide with his contributions to the first volume of the History of the Agrarian Branches (1970), but the encyclopaedic stance of this collective work did not prevent him from linking to the current Slovene and international literature, nor from a problem-oriented approach and the indication of open issues. Grafenauer demonstrated a complex interpretation and recognized dynamicity in the early-modern peasant economy in Slovenia. He expressed the need to penetrate into the very interior of the farm by reconstructing its economic accountancy and the actual size of individual farms. He considered that in order to understand the reasons for the peasant uprisings their non-agrarian income sources and the existence of a peasant aspiration for economic rise should be taken into account. The Slovene rural historiography and the field of peasant economy research, in particular, are strongly marked with the involvement of the peasant population in non-agrarian activities. Ferdo Gestrin devoted much attention to both the rural history and especially the “peasant trade” by writing some basic studies on this topic. He understood the circumstances as a social fight; he read the reality in the countryside as a Battle for rural trade between the city and the village, and the Peasant trade as the background of peasant revolts. Gestrin also acknowledged farmers some self-initiative and a tendency to improve their living conditions. They were not completely passive subjects that simply responded to external circumstances and pressures, Gestrin attributed them even “successfulness” and “even enacting an entrepreneurial spirit”. According to Gestrin, such peasant

183 O mojstrih in muzi economy, which to a large extent included activities outside the farm and on the market, also had positive macro-economic effects. To conclude, it can be stated that both Grafenauer and Gestrin quite strongly stressed the passive nature of the peasant economy, in which peasants and their society were »forced« and acted »out of necessity«. At the same time, as shown in this brief abstract, they recognised that the peasants showed some agency and industriousness, too, but these two different interpretations remained somehow parallel to each other, since none of the authors managed to encompass them in a coherent picture of the peasant economy as a whole. On the other hand, both Grafenauer and Gestrin demonstrate having been in touch with the spirit of international historiography in their time. In some cases they also drew attention to necessary further research on topics they regarded as relevant within Slovene rural history and peasant economy, which, in fact, still remain open. Perhaps it is time for a new history of the Slovene countryside, with Grafenauer and Gestrin still offering us fundamental basis and posing actual questions.

184 Žarko Lazarević Konteksti ekonomskega zgodovinopisja o 19. in 20. stoletju: Primeri iz opusa Ferda Gestrina in Boga Grafenauerja

LAZAREVIĆ, Žarko, dr., znanstveni svetnik, redni profesor, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SI–1000 Ljubljana, [email protected]

Konteksti ekonomskega zgodovinopisja o 19. in 20. stoletju: Primeri iz opusa Ferda Gestrina in Boga Grafenauerja Razprava obravnava poglede Ferda Gestrina in Boga Grafenauerja na gospodarsko zgodovino novejših obdobij z ozirom na ideološko-politične zahteve časa po drugi svetovni vojni. Zaključuje z ugotovitvijo, da se Gestrin in Grafenauer na konceptualni ravni nista veliko razlikovala. Njuno videnje gospodarske zgodovine je bilo zelo podobno, tako rekoč enako. Gospodarsko zgodovino sta pojmovala kot kompleksno disciplino, ki gospodarske pojave razlaga v interakciji z družbenim in naravnim okoljem z upoštevanjem interdisciplinarnosti.

Ključne besede: Ferdo Gestrin, Bogo Grafenauer, gospodarska zgodovina, Slo- venija

LAZAREVIĆ, Žarko, PhD, Scientific Councillor, Full Professor, Institute of Contemporary History, Kongresni trg 1, SI-1000 Ljubljana, [email protected]

Contexts of Economic Historiography on the Nineteenth and Twentieth Cen- tury: Examples from the Works of Ferdo Gestrin and Bogo Grafenauer

The discussion deals with Ferdo Gestrin’s and Bogo Grafenauer’sviews on the economic history of modern periods based on the ideological political demands of the post-World War II period. The conclusion is that Gestrin and Grafenauer did not differ significantly at the conceptual level. Their visions of economic history were very close, almost identical.They can be summed up in the concept of economic history as a complex discipline that interprets economic phenomena in interaction with the social and natural environment, taking into account interdisciplinarity.

Key words: Ferdo Gestrin, Bogo Grafenauer, economic historiography, Slovenia

185 O mojstrih in muzi

Pri obravnavi 19. in 20. stoletja ter gospodarske zgodovine nastopi zadrega, saj se ne Bogo Grafenauer ne Ferdo Gestrin nista prvenstveno ukvarjala z zadnji- ma dvema stoletjema. Njune občasne obravnave raziskovalnih vprašanj v okviru gospodarske zgodovine segajo le do prve svetovne vojne. Pa še to le izjemoma. Tako je bilo denimo Grafenauerjevo besedilo o značilnostih gospodarskega razvoja današnjega ozemlja Slovenije v 19. stoletju v Enciklopediji Jugoslavije1 ali poglavje o kmetijskem obratu iz Gospodarske in družbene zgodovine Slovencev.2 Pri Gestrinu pa velja opozoriti na članek iz leta 1968 o kapitalistični preobrazbi gospodarstva v 19. stoletju.3 Seveda pa je nedvoumna prepletenost gospodarske zgodovine kot discipline z ostalim delom Boga Grafenauerja in Ferda Gestrina. Oba sta bila zagovornika gospodarske zgodovine, oba sta jo raziskovala – Gestrin izključno njo, Grafena- uer pa kot eno od številnih raziskovalnih področij. Oba sta se formirala na meto- dologijah in kategorialnem aparatu srednjeveške ali zgodnje novoveške zgodovine. Navsezadnje je to vidno tudi iz njunega striktnega ločevanja in poudarjanja agrarne in neagrarne zgodovine, kot temeljne vsebinske dihotomije predmoder- nega gospodarstva. Delitev sta uporabljala tudi za poznejša obdobja, čeprav so se razmerja spreminjala in je agrarni del z vidika zaposlitve in dohodkov postopno izgubljal pomen, s čimer je tudi tovrstna členitev gospodarskega življenja izgu- bljala smiselnost ali upravičenost. Tako za Gestrina kot tudi za Grafenauerja lahko trdimo, da sta v svojih zgodovinopisnih predstavah gospodarsko zgodovino pojmovala kot neločljiv del širše- ga zgodovinskega toka, kot del širšega vzročno-posledičnega procesa v razvoju družb. Gospodarstvo je v takem konceptu le eden od podsistemov. Za ilustracijo tega pristopa so ustrezne besede Boga Grafenauerja iz leta 1960, ki jih je zapisal v učbeniku Struktura in tehnika zgodovinske vede. Prepričan sem, da bi jih lahko izgovoril tudi Ferdo Gestrin. V tem pojmovanju je zgodovina znanost, »ki v krajevnem in časovnem okviru preiskuje razvoj ljudi v preteklosti in išče njegove vzroke v zakonitosti vsakokratnega gospodarskega in družbenega ustroja.«4 Z upoštevanjem njunih drugih del lahko skiciramo tudi njun splošni koncept gospodarske zgodovine. Glasil bi se lahko, da gre za spraševanje, kako in zakaj so ljudje gospodarili in kakšne so bile družbene posledice gospodarskih dejavnosti. Se pravi, da gre za neizbežno raziskovalno povezovanje družbe in gospodarstva, za njuno vzajemno povezanost, za gospodarsko zgodovino na ozadju splošnega družbega razvoja.

1 Grafenauer, Slovenija – privredni razvoj, str. 353–363. 2 Grafenauer, Gospodarski obrat kmetije. 3 Gestrin, Oris gospodarstva na Slovenskem v prvem obdobju kapitalizma, str. 129–138. 4 Grafenauer, Struktura in tehnika, str. 136.

186 Konteksti ekonomskega zgodovinopisja o 19. in 20. stoletju

Njuno vprašanje je bilo povsem na mestu. Profesorja Gestrin in Grafenauer sta si ga lahko zastavljala, ker sta svoj historični opus zgradila na starejših obdobjih, ki v času socialistične ureditve niso bila v tolikšni meri podvržena oblastnim pričakovanjem kot obravnave 19. ali 20. stoletja. V družbenem kontekstu časa po drugi svetovni vojni je bilo prostora za gospodarsko zgodovino malo. Presenetlji- vo, a vendarle. Prevladujoč je bil poudarek na velikih zgodovinskih vsebinah, ki so imele tudi nacionalno afirmativen značaj. Fascinacija s centri politične moči ali nacionalnega gibanja je štela znatno več. Da ne govorim o značilnostih okolja, ki je bilo ideološko togo in ozko. Vztrajalo je na predpisanem interpretacijskem vzorcu marksističnega zgodovinopisja, čeprav ga niso znali nedvoumno definirati. Prej so vedeli, kaj to ni, kot kaj to je. Tedanje družbeno okolje je le redko zanimalo, kako so v preteklosti ljudje gospodarili in od česa so živeli. Od zgodovinarjev so poleg nacionalno afirmativnih tem pričakovali še razprave o delavskem razredu, torej o posledicah in ne o vzrokih gospodarskih sprememb. Zgodovina socialnih delavskih bojev je imela prednost pred raziskovanjem mehanizmov in vzorcev gospodarskega razvoja. Nerazumevanje gospodarske zgodovine se ni kazalo samo na ideološki ravni, kjer so morale biti v ospredju skupine (delavci, kmetje, narod), temveč tudi na povsem praktični raziskovalno-prezentacijski ravni. Oblast je podajala inter- pretacijski vzorec. Zgodovinarjem ni dovolila veliko manevrskega prostora. Bi- stvena razlika je, da so bila obdobja pred 19. stoletjem deležna znatno manjše pozornosti ideoloških skrbnikov. Raziskovalci so zato imeli več raziskovalne in interpretacijske svobode. Povsem drugače pa je bilo že z raziskavami 19. ali 20. stoletja. Občutljivost oblasti za njene ideološke predstave o preteklosti je bila visoka. Zgovorna je anekdota, ki jo vedo povedati starejši kolegi o letu 1929, ki je v partijski ideologiji veljalo za krizno kot posledica uvedbe šestojanuarske diktature. Ugovori zgodovinarjev, ki so brez interpretacije navajali samo dejstva, čeprav je tudi to že interpretacija – da je bila diktatura uvedena 6. januarja, da je do borznega zloma v ZDA prišlo šele 24. oktobra, da je v Jugoslaviji gospodarska konjunktura trajala še celo leto 1929 in da je bilo glede ekonomskih kazalcev to eno najbolj uspešnih let, ko je gospodarska aktivnost dosegla višek v celotnem obdobju med vojnama –, so bili ostro zavrnjeni. Skorajda se je zdelo, da zgodovinarji z navajanjem vrstnega reda dejstev zagovarjajo diktaturo in predvojno družbeno ureditev in da izkazujejo nerazumevanje »zakonitosti« lastnega dela. Zgodovinarji so trčili na komunistično razumevanje nedavne minulosti. Trčili so z neprikritim hotenjem po monopoliziranju historičnega spomina tako v inter- pretativnih odtenkih kot na selektivni empirični ravni. Legitimiranje sedanjosti je terjalo tudi ustrezno enostransko konstrukcijo preteklosti v skladu z ideološkim dojemanjem sveta in položaja ljudi v njih. Ne samo sedanjost, tudi preteklost je morala biti postavljena v marksistični model razumevanja in interpretacije histo-

187 O mojstrih in muzi rične procesne dinamike. Zgodovinarji naj bi samo dali potrebno strokovno, to je empirično legitimacijo. Interpretacije ni določal samo politični, temveč tudi literarni diskurz. Lovro Kuhar oziroma Prežihov Voranc in njegovo znamenito delo Jamnica5 je tipičen primer. Roman je na prefinjen način utrjeval predpisani ideološki vzorec pravilnega razumevanja gospodarske preteklosti.6 Družbeno okolje in splošno ozračje prav gotovo nista bila spodbudna. Pobude za gospodarskozgodovinske teme so morale prihajati od posameznikov. Tu sta imela Bogo Grafenauer in Ferdo Gestrin opazno vlogo, s konceptualizacijami, raziskovalnim delom in publicistiko, da sta z vztrajnim delom presegala omejitve politično-ideološkega okolja. Davek časa je močno viden iz njunih spisov, zlasti konceptualnih, ko sta zavzemanje za spremembe v zgodovinopisju, tudi na gospodarskozgodovinskem področju, uokvirjala v predpisano politično in ideo- loško retoriko tedanje historične stvarnosti. Poglede Boga Grafenauerja na gospodarsko zgodovino najnovejših stoletij je mogoče izluščiti iz referata Problemi in naloge slovenskega zgodovinopisja v zvezi z obdobjem do 1918, ki ga je predstavil ob deseti obletnici Inštituta za zgodovino delavskega gibanja. V tem govoru se je Grafenauer zavzel za združevanje raziskovalnih strategij. Zdelo se mu je, da »ločevanje« zgodovine delavskega gibanja od narodne zgodovine ni samo neplodno, temveč tudi iz zgodovinske logike zgrešeno. Njegovo stališče do raziskovalnega polja Inštituta za zgodovino delavskega gibanja je bilo: »Profil razpravljanja o tej široki zgodovinski problematiki pa mora biti ob tej priložnosti vendar bolj določno usmerjen, sa gre pri inštitutskem delu za raziskovanje izrazitega razrednega gibanja, ki pa je po logiki zgodovinskega razvoja pripeljalo do nastanka Osvobodilne fronte slovenskega naroda in tako postalo na vrhu vse dosedanje slovenske zgodovine združevalec slovenskega naroda v njegovem boju za obstanek in nosilec gibanja, ki ni imelo le razredno socialnega, marveč tudi naroden značaj. Z mestom tega gibanja v slovenskem zgodovinskem razvoju sta postali obe ti dve karakteristiki naloga za zgodovinskega dediča Osvobodilne fronte, hkrati pa tudi kriterij ob presoji upra- vljanja njene dediščine.«7

5 Prežihov Voranc, Jamnica. 6 Jamnico, kot sinonim Slovenije, lahko brez zadržkov opredelimo za prvo gospodarsko zgodovino Slovenije o obdobju med vojnama, resda v romaneskni podobi, a vendar. Delo prav gotovo ni bilo naročeno, saj je bil avtor viden in vodilen slovenski oz. jugoslovanski komunist z izrazitim literarnim darom in kot kakovosten pisatelj je tudi ostal v literarnih analih. Roman je bil napisan po temeljitem študiju predvojnih gospodarskih in socialnih razmer in lastne avtorske izkušnje. Hkrati pa predstavlja partijsko komunistično enostransko interpretacijo gospodarskega stanja z izrazito tendenciozno, celo pejorativno podobo gospodarskega stanja pred drugo svetovno vojno, z neprikrito tendenco izpostavljanja struktur in mehanizmov »krivične preteklosti«. 7 Grafenauer, Problemi in naloge slovenskega zgodovinopisja, str. 193.

188 Konteksti ekonomskega zgodovinopisja o 19. in 20. stoletju

Glede gospodarske zgodovine je opozarjal, da projekt Gospodarske in druž- bene zgodovine Slovencev (o njem glej v nadaljevanju), ne more razrešiti »vseh vprašanj, katerih rešitev je potrebna za podrobno razumevanje poti delavskega gibanja na mesto centralnega gibanja v slovenskem narodnem življenju, če hoče- mo videti to pot v konkretnih oblikah in ne le v ohlapnih, suhih shemah. Prav tako je poudaril, da »razvoj[a] neagrarnega gospodarstva, … ni mogoče ločiti od analize razvoja delavstva in njegovih življenjskih razmer.«8 Grafenauer je torej pomen gospodarske zgodovine novejših obdobij vpel v koncept nastanka in razvoja delavskega razreda/gibanja kot nosilca slovenskega zgodovinskega razvoja. S strokovno avtoriteto je Grafenauer tako odprl prostor za gospodarskozgodovinske raziskave oziroma politično utemeljil (upravičil?) raziskovanje gospodarske zgodovine novejših in najnovejših obdobij. Ko pogledamo prek političnosti diskurza in se omejimo na gospodarskozgodovinske poudarke, se nam pokaže prava slika Grafenauerjeva koncepta gospodarske zgodovine kot sodobne discipline. Njegova priporočila, ne samo tedanjim inštitutskim sodelavcem, temveč strokovni zgodovinarski javnosti kot celoti, je mogoče strniti v štiri točke: 1. Metodološki obrat od pozitivizma k analizi. 2. Nujna vpeljava kvantitativnih metod zaradi naraščajočega števila informacij kot kompleksnosti gospodarskega razvoja. 3. Odmik od parcialnih študij k makrogospodarskim vsebinam. 4. Okrepitev zavedanja vzročnosti in organske povezanosti med družbo in gospodarstvom v obliki družbene strukture kot mostom med gospodarstvom in politiko.9

Ta Grafenauerjeva priporočila, z naslonitvijo na znamenito revijo Annales, so se le počasi uresničevala v vsakodnevni raziskovalni praksi. Potrditve niso doživela v raziskavah moderne ali sodobne zgodovine, temveč v delih o starej- ših obdobjih. Navedeni gospodarskozgodovinski poudarki so bili bolj ali manj uresničeni z dvema zvezkoma Gospodarske in družbene zgodovine Slovencev,10 ki ju je spodbudil v okviru širše zastavljenega projekta celovite zgodovine Slo- vencev. Zvezka zgodovine agrarnih panog sta za najnovejša historična obdobja – obravnavo naj bi zaključili z drugo svetovno vojno – vsebinsko pomanjkljiva, nedorečena in neuravnotežena. Takšna, kot je dovoljevalo stanje raziskav pred izidom. Njen bistven poudarek je ostal na starejših obdobjih, ki jih je pokrila z veliko mero natančnosti in dokumentiranosti. Šlo je za generacijski, mogoče celo neponovljiv projekt, nepredstavljiv v hektiki današnjega raziskovalnega časa in

8 Prav tam, str. 198. 9 Prav tam, str. 193–202. 10 Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, 1. in 2. zv.

189 O mojstrih in muzi različnih top-pops letvic raziskovalcev. Časa, ki so si ga tedaj vzeli za pripravo obeh edicij, danes preprosto ni več. Povzeti je mogoče, da sta oba zvezka Gospodarske in družbene zgodovine Slovencev v zgodovinarski javnosti pustila dve sporočili. Po eni strani poudarjata zavedanje o pomenu gospodarske zgodovine in o potrebnosti tovrstnih vsebin za celovito ocenjevanje historične izkušnje v posameznih obdobjih. Po drugi strani sta zvezka tudi boleče razgalila izjemno velik izostanek raziskovanja gospodarskih procesov 19. in 20. stoletja, ko so nastopile nekoliko intenzivnejše gospodarske in družbene transformacije prostora. Zamislili so si celovito predstavitev gospodarskega razvoja s posameznimi zvezki, ki bi poleg agrarnih panog pokrila še industrializacijo, urbanizacijo, trgovino, promet, institucije finančnega posre- dništva, ekonomičnost gospodarjenja, cene, mezde, mere in uteži, gibanje bruto domačega proizvoda, gospodarske in socialne sisteme ter ekonomsko in socialno politiko.11 Zamisel je bila sicer ambiciozna, a v hudi opreki s stvarnostjo, če samo pomislimo na skromno število raziskovalcev, da ne govorimo o obsegu in kompleksnosti obstoječih raziskav. O svojih pogledih na gospodarsko zgodovino je Ferdo Gestrin, ki ga presenetljivo ni med avtorji zgodovine agrarnih panog, najbolj očitno spregovoril na 21. zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Celju leta 1982,12 torej trinajst let za Grafenauerjevim govorom na Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja. V tem času se je stanje prav gotovo spremenilo. Zgodovinopisje se je okrepilo, kadrovsko in vsebinsko. Te spremembe je opažal tudi Ferdo Gestrin, ki se sicer tudi ni mogel povsem ogniti političnosti besednjaka. Če je bil Grafenauerjev nastop pred občinstvom Inštituta z novejšo zgodovino »podučevalski«, pa je Gestrin na zborovanju zgodovinarjev ubral druge tone. Pri njem kritičnost nikakor ni preglasila optimizma nad opravljenim delom. Značajska poteza ali retorični prijem? Gestrin je opazil tudi povečanje zanimanja za gospodarsko zgodovino, tako med zgodovinarji kot tudi med različnimi laičnimi javnostmi. Razlog je našel v dveh momentih, v spremenjenem konceptu zgodovine in v političnoideološkem okolju. Pod spremenjenim konceptom zgodovine je razumel zgodovino slovenskega naroda kot celovitost historičnih procesov in fenomenov, torej tudi gospodarsko zgodovinskih. Njegove besede so bile nedvoumne: »preučevanje zgodovine slovenskega ljudstva je spravljalo v ospredje zanimanje tudi za vsa področja njegovega življenja, torej tudi gospodarstvo.« Sledi karakterizacija slovenskega gospodarskega zgodovinopisja: »Vendar je bilo sprva največje zanimanje za agrarno dejavnost slovenskega kmečkega ljudstva; šele na prelomu v 20. stoletje in v obdobje stare Jugoslavije je močneje poraslo tudi preučevanje tako imeno-

11 Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, 1. zv., str. VII. 12 Gestrin, Nekaj pogledov na gospodarsko zgodovino, str. 205–211.

190 Konteksti ekonomskega zgodovinopisja o 19. in 20. stoletju vanega mestnega, torej neagrarnega gospodarstva (npr. zgodovina mest, razvoj trgovine, obrti, rudarstva, zlasti železarstva).«13 V drugi točki je Ferdo Gestrin zanimanje za gospodarsko zgodovino pripisal zapovedani prevladi materialističnega pojmovanja zgodovine, to je historičnemu materializmu. Jasno je zapisal: »Povsem novo obdobje preučevanja gospodarske zgodovine je nastopilo po veliki zmagi NOB in zmagoviti socialistični revoluciji ter z njima povezanimi velikimi družbenogospodarskimi ter političnimi spremembami. V skladu z materialističnim pojmovanjem zgodovine, uveljavljanjem zgodovinskega materializma kot teorije o splošnih zakonitostih zgodovinskega razvoja družbe in z metodami zgodovinskega proučevanja, ki jih daje dialektični materializem – kar vse so vnašali v slovensko zgodovinopisje že pred letom 1941 s svojimi zgodovinskimi razpravami in knjigami komunistični revolucionarji in intelektualci (Kardelj, Ziherl, Kermauner itd) – se je v tem obdobju nepolnih štiridesetih let do danes izredno povečalo zanimanje za preučevanje gospodarske zgodovine tako med zgodovinarji kakor tudi med predstavniki drugih znanstvenih panog in ljubitelji zgodovine.«14 Gestrin je v nadaljevanju opozoril na množico objav iz gospodarske zgodovine, kar tudi v zgodovinopisju ni ostalo brez posledic. Raziskave gospodarske zgodovine so podale novo empirično podlago interpretacij, dopolnile ali na novo vzposta- vljale historično znanje. Zelo pomembno se mu je zdelo poudariti, da »je študij gospodarske zgodovine slonel prvenstveno na novih zvrsteh virov in na še neznanem arhivskem gradivu«. Zato so nova spoznanja marsikje revidirala obstoječe teze ali »odpirala nova obzorja« v raziskovanju in interpretacijah. V svojem pregledu se je med drugim zanimivo navezal na Ivana Slokarja, prvega zgodovinarja iz Slovenije, ki je doktoriral iz gospodarske zgodovine na dunajski univerzi pred prvo svetovno vojno,15 torej še preden se je slovenska gospodarska zgodovina sploh konstituirala.

13 Prav tam, str. 205. 14 Prav tam, str. 205–206. 15 Slokarjeva življenjska zgodba je neobičajna za zgodovinarsko srenjo. V zgodovino se je zapisal z dvema temeljnima deloma. Prvo je povezano z zgodovinopisjem, ko je Ivan Slokar zgodovino raziskovalno interpretiral, drugo z aktivnim ustvarjanjem slovenske gospodarske zgodovine. Slo- kar je na dunajski univerzi študiral gospodarsko zgodovino in pravo oziroma ekonomijo. Na obeh študijskih smereh je promoviral s temami iz starejše gospodarske zgodovine avstrijskega prostora. Leta 1914 je izšla njegova monografija o industrializaciji Avstrije v času cesarja Franca I. Knjiga obsega skoraj 700 strani in še dandanes velja za eno temeljnih del na to temo. Z razpadom Habs- burške monarhije je Slokar »izgubil« tudi predmet preučevanja. Namesto univerzitetne kariere, za katero si je prizadeval na Dunaju, ga je zaneslo na položaj direktorja Zadružne gospodarske banke v Ljubljani, ki je bila njegovo drugo življenjsko delo. Po drugi svetovni vojni je bil z vsemi svojimi sposobnostmi in talenti odrinjen na družbeno obrobje. Slokar se je vrnil k raziskovalnemu delu, ponovno se je oprijel gospodarske zgodovine. V visoki starosti je v Kroniki in Zgodovinskem časopisu v desetih letih (od 1954 do 1963) objavil kar štirinajst gospodarskozgodovinskih razprav iz različnih, predvsem starejših obdobij slovenske zgodovine. Napisanih, vendar neobjavljenih je ostalo še skoraj ducat njegovih razprav. Lazarević, Dr. Ivan Slokar, str. 47–49.

191 O mojstrih in muzi

Po pregledu opravljenega dela je Gestrin prešel na oris vizije za vnaprej, v zaključku predavanja je jasno opredelil vsebinske in metodološke meje discipline. Njegovo izčrpno izvajanje, zgoščeno v nekaj točk, nam stanje slovenskega gospodarskega zgodovinopisja na začetku osemdesetih let kaže v naslednji luči:16 1. Nedefiniranost discipline znotraj zgodovinopisne stroke. 2. Nezadostna izobraženost zgodovinarjev za gospodarskozgodovinske raziskave. 3. Metodološka neustreznost – pozitivizem/deskripcija namesto analize. 4. Nujnost primerjalnih in kvantitativnih metod in analiz. 5. Potreba po krepitvi sistematičnosti in prioritetnih raziskavah. 6. Odsotnost raziskav kompleksnih gospodarskih pojavov/institucij na dolgi rok. 7. Pomanjkanje sintetičnih pregledov.

Gestrin se je zavzemal za redefiniranje oziroma vzpostavitev gospodarskozgodovinske stroke kot discipline, ki bi zajela raziskave »gospodarskih aktivnosti in dogodkov, gospodarskih procesov, struktur in institucij pa tudi razvoj ekonomske misli in teorij v vsej konkretnosti v času in prostoru«.17 Morala bi biti tesno povezana z družbeno zgodovino. Menil je, da bi morali gospodarsko zgodovino povezati z ekonomsko teorijo, »ki naj bi postala sestavni del konceptualnih in me- todoloških izhodišč«.18 V isti sapi je svaril pred ekonomističnim abstrahiranjem historičnih stvarnosti. Tu se je navezal na Grafenauerjevo problematiziranje ahi- storičnosti ekonomske vede in njenemu odrekanju historičnim analizam, kar je ta poudaril pred občinstvom Inštituta za zgodovino delavskega gibanja dobro desetletje poprej. Po Gestrinu naj bi bila ekonomska teorija le orodje analize, ki naj bi gospodarskega zgodovinarja usmerjala k sintezi in posploševanjem. Gospodarski zgodovinarji naj bi se ubranili mikavnosti in lahkotnosti ekonomističnih modelov, da v interpretacijah ne bi trpela sredobežnost, živahnost in kompleksnost historične materije. Da zgodovinarji ne bi podlegli tem skušnjavam, je predlagal interdisciplinarno izobraževanje zgodovinarjev, ki bi se že med študijem zgodovine seznanili s kategorialnim aparatom in metodološkimi prijemi ekonomske stroke. Njegov dvom, da bo to mogoče udejaniti, je bil povsem upravičen. Še danes nikjer v Sloveniji ni tako. Gestrin je predavanje učinkovito zaključil z besedami, da »brez široko razgledanih in teoretsko podkovanih kadrov … bo prehod v novo zastavljeno gospodarsko zgodovino kot panogo mnogo počasnejši, a tudi njeni raziskovalni rezultati bodo manjši in slabši«. Ferdo Gestrin je bil prav gotovo gospodarski zgodovinar z dušo in srcem. Kot pisec je slikovito predstavljal gospodarsko spreminjanje fevdalizma in postopno

16 Gestrin, Nekaj pogledov na gospodarsko zgodovino, str. 208–210. 17 Prav tam, str. 210. 18 Prav tam.

192 Konteksti ekonomskega zgodovinopisja o 19. in 20. stoletju nastajanje kapitalističnega gospodarskega sistema, zlasti na področju trgovine in obrti. Odlikuje ga sledenje dolgoročnim spremembam, umeščanje v širši vsebinski in geografski prostor, celovitost obravnav družbenih in gospodarskih razmer in razmerij ter zavedanje konfliktnosti družbenega razvoja oziroma vključevanje različnih razvojnih dinamik v razlago družbenih in gospodarskih procesov. Tako njegove razprave predstavljajo historične svetove soočanja in prepletanja starih in umikajočih se oblik srednjeveških institucij z nastopajočo moderno dobo, z zametki novih pogledov in oblik gospodarskega in družbenega življenja. Slo- venske dežele je postavil v kontekst srednjeevropskega pretoka blaga in migracij prebivalstva in s tem več kot nazorno izpostavil pomemben geostrateški in ekonomski položaj Slovenije. Ta položaj kot stalnica narekuje oblastem ukrepe za ekonomizacijo te naravne danosti vse do današnjih dni. Gestrin je poudarjal kon- fliktnost družbenih razmerij zaradi prenašanja težišč ekonomske moči, ki ga je spodbujala komercializacija gospodarjenja. Med prvimi v slovenskemu zgodovinopisju je izpostavil temeljne ekonomske dileme slovenskega prostora v odnosu do mednarodnega okolja. Gre za majhnost ekonomskega nacionalnega prostora in posledično razdrobljenost gospodarskih subjektov ter njihovo nezadostno ka- pitalsko moč, kar je utesnjevalo gospodarsko pobudo in zniževalo mednarodno konkurenčnost slovenskih gospodarskih subjektov. S tem se soočamo tudi danes, le da govorimo o nujnosti ekonomije obsega. Pomemben vidik Gestrinovega gospodarskozgodovinskega opusa je vnos diskontinuitete v interpretacijske sheme dolgoročnih sprememb. Nedvoumno je opozoril na problem gospodarskega zaostajanja slovenskih dežel, ko je, v enem svojih redkih del izven ožjega raziskovalnega področja, lucidno izpostavil zna- čilnosti gospodarskega razvoja v drugi polovici 19. stoletja. S trditvijo, da je bila Kranjska, kot osrednja slovenska dežela, v drugi polovici 19. stoletja bolj agrarna kot v prvi polovici,19 je pravzaprav problematiziral videnje industrializacije in izgradnje železniškega omrežja kot pot takojšnjega in stalnega napredka, ki naj bi celo imel končni cilj. Dejansko je nasprotoval premočrtnosti teorije moderniza- cije, še kako aktualne v času njegovega pisanja. Komparativni pogled pa pokaže, da je bil Gestrinov dvom na mestu, da je imel docela prav. Proces »reagrariza- cije« ni bil samo slovenska posebnost in ni nekaj neobičajnega v dolgoročnem razvoju. Podobne procese so raziskovalci zaznali tudi drugod po Vzhodni Evropi. Nemalokrat se je na posameznih območjih z intenzivnejšim vstopanjem v evropski gospodarski prostor in začetkom industrializacije pomen agrarnih dejavnosti v gospodarski strukturi ponovno okrepil. Na nek način gre za prilagajanje novim razmeram, saj sta bila industrijski in storitveni sektor neučinkovita, zato tudi ne- konkurenčna. Mednarodni trg kmetijskih izdelkov pa je bil odprt in na njem je

19 Gestrin, Oris gospodarstva na Slovenskem v prvem obdobju kapitalizma, str. 129–138.

193 O mojstrih in muzi bilo mogoče nastopati konkurenčno s podcenjenostjo kmečkega dela,20 kar je bila tudi slovenska izkušnja v 19. stoletju. Gestrin je to pravilno zaslutil na podlagi sorazmerno skromnega števila podatkov iz virov. V zaključku lahko zatrdimo, da se Gestrin in Grafenauer na konceptualni ravni prav gotovo nista veliko razlikovala, če so razlike med njima sploh obstajale. Njun pogled na gospodarsko zgodovino je bil zelo podoben, tako rekoč enak. Po- vzamemo ga lahko s konceptom gospodarske zgodovine kot kompleksne discipline, ki gospodarske pojave razlaga v interakciji z družbenim in naravnim okoljem, ob upoštevanju interdisciplinarnosti. Na konceptualni ravni sta mislila celovito, glede na stvarnost tudi idealistično, toda ali je mogoče spodbuditi spremembe, ne da bi mislili nemogoče? Sorodnost njunih konceptov ne preseneča. Skupen izvor navdiha in dolgoletno sopotništvo je imelo posledice. Oba sta se v svojih konceptih in strokovnem pisanju zavedala omejitev družbenega časa in prostora, ki so z zahtevami po marksističnem zgodovinopisju krnile razvojne perspektive. Od tod tudi občasna uporaba politične poetike tistega časa, za katero pa so stali resni strokovni nameni, iskrena želja po napredku gospodarskega zgodovinopisja na modernih strokovnih načelih izven omejitev ideološkega okolja. Kot davek časa so sklici na elemente in vzorce politične ideološke retorike razpirali manevrski prostor strokovnega dela in kakovost razprave v gospodarskem zgodovinopisju.

Literatura

Berend, Ivan: History derailed. Central and Eastern Europe in the long nineteenth Century. Berke- ley/Los Angeles: University of California Press, 2003. Gestrin, Ferdo: Oris gospodarstva na Slovenskem v prvem obdobju kapitalizma (do leta 1918). Kronika 17, 1969, str. 129–138. Gestrin, Ferdo: Nekaj pogledov na gospodarsko zgodovino v slovenskem zgodovinopisju. Zgodo- vinski časopis 36, 1982, str. 205–211. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog. 1. zv., Agrarno gospodarstvo (ur. Pavle Blaznik idr.). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti/Državna založba Slovenije, 1970. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog. 2. zv., Družbena razmerja in gibanja (ur. Pavle Blaznik idr.). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti/Državna založba Slovenije, 1980. Grafenauer, Bogo: Struktura in tehnika zgodovinske vede. Ljubljana: Univerzitetna založba, 1960. Grafenauer, Bogo: Slovenija – Ekonomika: Privredni razvoj od 1800 do 1918. Enciklopedija Jugo- slavije. 7: R–Srbija. Zagreb: Jugoslovenski leksikografski zavod, 1968, str. 353–363. Grafenauer, Bogo: Gospodarski obrat kmetije. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog. 1. zv., Agrarno gospodarstvo (ur. Pavle Blaznik idr.). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti/Državna založba Slovenije, 1970, str. 619–651.

20 Berend, History derailed; Turnock, The Economy of East Central Europe.

194 Konteksti ekonomskega zgodovinopisja o 19. in 20. stoletju

Grafenauer, Bogo: Problemi in naloge slovenskega zgodovinopisja v zvezi z obdobjem do 1918. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 10, 1970, str. 193–202. Lazarević, Žarko: Dr. Ivan Slokar – zgodovinar, geograf, pravnik bančnik in izumitelj. Bančni vestnik 51, 2002, št. 4, str. 47–49. Prežihov Voranc: Jamnica: roman soseske. Ljubljana: Slovenski knjižni zavod, 1945. Turnock, David: The Economy of East Central Europe, 1815–1989: stages of transformation in a peripheral region. Routledge: London/New York, 2006.

Summary Contexts of Economic Historiography on the Nineteenth and Twentieth Century: Examples from the Works of Ferdo Gestrin and Bogo Grafenauer Žarko Lazarević

Bogo Grafenauer and Ferdo Gestrin were advocates of economic history, both of which they had for their research field; Gestrin as his primary topic, Graf- enauer as one of many research areas. As historians they were both formed on the methodologies and categorical apparatus of the corpus of medieval or early modern history. For both, Gestrin and Grafenauer, we can state that economic history was seen as an inseparable part of the wider historical development in their historiographical representations, as part of a wider context of the development of societies, where the economy was only one of the subsystems. Gestrin and Grafenauer certainly did not differ much at the conceptual level, if at all. Their visions of economic history were very close, almost the same. It can be summed up in the concept of economic history as a complex discipline that interprets economic phenomena in interaction with the social and natural environment, taking into account interdisciplinarity. At the conceptual level, they thought comprehen- sively. The similarity of concepts is not surprising either. The common source of inspiration (Annales) and long-lasting close cooperation had consequences. In their concepts and professional writing, they were both aware of the limitation of the existing communist regime in the period after World War II in Slovenia, with the requirements of Marxist historiography. They were both aware of research and interpretative limitations set by the communist authorities, which hindered the perspectives of historiography. They both sought to advance the state of economic history by promoting new research, advancement, and the discussions in economic history.

195 Bojan Godeša Grafenauer in Gestrin – njuni posegi v zgodovino dvajsetega stoletja

GODEŠA, Bojan, dr., znanstveni svetnik, Inštitut za novejšo zgodovino, SI – 1000 Ljubljana, Kongresni trg 1, [email protected]

Grafenauer in Gestrin – njuni posegi v zgodovino dvajsetega stoletja Grafenauer je kot ekspert za koroško vprašanje sodeloval na pariški mirovni konferenci. Ukvarjal se je tudi s primerjavo kmečkih puntov s partizanskim gi- banjem. Sicer pa se je z Gestrinom po letu 1980 vključil v razpravo, ki je privedla do novega ovrednotenja preteklosti. Grafenauer se je osredotočil na nekatera aktualna vprašanja (problem medrepubliških meja in žrtve v času okupacije) ter poudarjal nedopustnost medvojne kolaboracije. Gestrin pa je s knjigo Svet pod Krimom ponudil metodološki model, ki bi omogočil nepristransko obravnavo 2. svetovne vojne na Slovenskem.

Ključne besede: slovenska zgodovina, dvajseto stoletje, zgodovinopisje, druga svetovna vojna, revizija

GODEŠA, Bojan, PhD, research counsellor, Institute of Contemporary History, SI–1000 Ljubljana, Kongresni trg 1, [email protected]

Grafenauer and Gestrin – their Interventions into the History of the Twen- tieth Century As an expert for the Carinthian question, Grafenauer took part in the Paris Peace Conference. He also researched the similarities between the peasant uprisings and the partisan movement. After 1980, Grafenauer and Gestrin became involved in the discussions which resulted in a reappraisal of history. Grafenauer focused on some of the burning questions of the time, such as the issue of interrepublican borders and the treatment of victims during the occupation of 1941-1945, and he also maintained that collaboration was unacceptable. Gestrin, on the other hand, published a book Svet pod Krimom (World Below Mt. Krim) which can be used as a methodological model for impartial research of World War II in the area of present-day Slovenia.

Key words: Slovene history, twentieth century, historiography, World War II, revision

196 Grafenauer in Gestrin – njuni posegi v zgodovino dvajsetega stoletja

Uvod

Ferdo Gestrin in Bogo Grafenauer sta bila dolgoletna profesorja na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, prvi za občo zgodovino fevdalizma, drugi za slovensko zgodovino (sprva do leta 1918, pozneje do 18. stoletja) in za uvod v zgodovino, vendar obzorje njunega interesa in udejstvovanja nikakor ni bilo zamejeno s časovnimi okviri predmetov, ki sta jih predavala generacijam študentov. Njuna znanstvena opusa in delovanje namreč izkazujeta izjemno široko zanimanje in znanje.1 Delovala sta tudi v Zgodovinskem društvu in njegovi reviji Zgodovinski časopis ter v Kroniki, v Slovenski matici itd. Oba sta posegala tudi na druga področja in bila nasploh prisotna v javnem življenju na različnih področjih (šolstvo, status univerze, delovanje v zvezi z restitucijo arhivskega gradiva …), uveljavljena sta bila v jugoslovanskem prostoru, dejavna pa tudi v mednarodnih okvirih. Oba sta bila člana SAZU. Grafenauer je postal akademik leta 1968, poleg tega je leta 1975 postal zunanji dopisni član Akade- mije nauka i umjetnosti Bosne in Hercegovine in 1978 Srpske akademije nauka i umetnosti. Gestrin je postal akademik leta 1983. Za oba je bilo značilno, da dvajseto stoletje ni predstavljalo njune osrednje raziskovalne teme, a sta tudi v to obdobje pomembno posegla s svojimi raziskavami in stališči. S svojim znanstvenim ugledom in avtoriteto sta se namreč v prelomnih osemdesetih letih prejšnjega stoletja dejavno vključila v razpravo, ki je z demokratizacijo družbe privedla do novega oblikovanja vloge zgodovine in zgodovinopisja ter s pojavom interpretativnega pluralizma tudi do novega ovrednotenja preteklosti, kjer je bilo najbolj izpostavljeno ravno obdobje dvajsetega stoletja.

Bogo Grafenauer

Po Grafenauerjevem lastnem pričevanju so bile velike teme, s katerimi se je ukvarjal, problematika ustoličevanja koroških vojvodov ter karantanska in zgodnjesrednjeveška zgodovina Slovencev (naselitev in pokristjanjevanje Slo- vencev), kmečki upori (agrarno-socialna zgodovina), koroška zgodovina do naj- novejših časov.2 Četrta velika tema pa so bili problemi slovanske naselitve na Balkanu in zgodnjesrednjeveška zgodovina jugoslovanskih narodov, s katero se je začel ukvarjati v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bil vključen k pripravi velikega državnega projekta Zgodovine narodov Jugoslavije.3

1 Njuni bibliografiji in prikaz njune življenjske poti sta zajeta vGrafenauerjevem in Gestrinovem zborniku. 2 Grafenauer/Vodopivec, Pogovor z Bogom Grafenauerjem, str. 64–65. 3 Nojbar - Agičić, U skladu s marksizmom, str. 301–371.

197 O mojstrih in muzi

V okviru takšnega raziskovalnega fokusa je Grafenauerjev študij v glavnem le v dveh točkah pomembneje posegel v zgodovino dvajsetega stoletja. V okviru njegovega proučevanja koroške zgodovine so bila vprašanja, osredotočena na dvajseto stoletje, povezana s koroškim plebiscitom, s položajem slovenske manjšine na Koroškem in zlasti s prizadevanji za uresničitev programa Zedinjene Slovenije v času druge svetovne vojne in po njej v sklopu »boja za meje«.4 V tem pogledu je Grafenauer deloval predvsem s pisanjem študij in elaboratov, s katerimi je utemeljeval zahtevo po priključitvi s Slovenci poseljenega dela Koro- ške k Sloveniji/Jugoslaviji. Sicer pa se glede njegovega medvojnega dela, zlasti v komisiji Osvobodilne fronte za meje na prelomu 1941/1942, viri ne ujemajo povsem z njegovimi povojnimi pričevanji, pa tudi v splošnem nekatere medvojne dejavnosti v virih kažejo še na nekatere druge vidike njegovega medvojnega delovanja.5 Vsekakor se je po osvoboditvi začel intenzivno posvečati vprašanjem slovenskih meja ter kot ekspert jugoslovanske delegacije (predvsem za koroško vprašanje) poleti 1946 sodeloval na mirovni konferenci v Parizu. Pomembna je bila tudi Grafenauerjeva vloga pri oblikovanju NOB kot legiti- mizacijskega temelja povojne oblasti, zlasti pri njeni umestitvi v širši zgodovinski kontekst. V zgodovinskem spominu, ki se je izoblikoval po vojni in je temeljil na dogajanju med letoma 1941 in 1945 kot središčni točki, v kontekstu sintagme o Osvobodilni fronti kot dediču vseh naprednih gibanj v slovenski družbi, je bilo namreč kmečkim puntom odmerjeno pomembno mesto, in sicer kot izhodiščni točki v procesu, ki se je sklenil s povojnim prevzemom oblasti. Ključno prelomnico v oblikovanju interpretacije značaja jugoslovanskega boja proti okupatorju je predstavljal spor jugoslovanskih komunistov s Stalinom leta 1948, ko se je vodstvo KPJ sčasoma odločilo za lastno pot v socializem ter v skladu s tem tudi KPJ preimenovalo v ZKJ. Takšno opredelitev jugoslovanskih komunistov sta simbolizirala na notranjepolitičnem področju predvsem uvedba delavskega samoupravljanja, v mednarodnih okvirih pa nekoliko pozneje politika neuvrščenosti. Na zahodu so takšna prizadevanja pogosto interpretirali kot »nacionalni komunizem«, vendar jugoslovanski komunisti takšni razlagi niso nikoli eksplicitno pritrdili.6 Da bi utrdili geslo o samostojni poti v socializem, retrospek-

4 Samec, Bogo Grafenauer – bibliografija, str. 43–86. 5 Godeša, Slovensko nacionalno vprašanje, str. 170 in Godeša, Prežihov Voranc, str. 110–111. Kot je razvidno iz dnevnika Črtomirja Nagodeta (AS 1931, šk. 588), v odboru OF za meje Grafena- uer zaradi prvotnega stališča slovenskih komunistov, da naj bo izhodišče za določitev narodnih meja avstrijsko štetje iz leta 1910, ni želel sodelovati, »ker je za njega štetje iz leta 1910 kot baza nesprejemljivo in ne namerava trošiti svojih energij z dokazovanjem našim komunistom, da morata pripasti Beljak in Celovec k nam«. Iz Nagodetovega dnevnika je tudi razvidno, da je Grafenauer v času okupacije celo skušal samostojno organizirati oborožene oddelke, s katerimi naj bi odšel na Koroško, z namenom njene osvoboditve in priključitve matici. 6 Godeša, Spreminjanje pogledov na jugoslovansko revolucijo, str. 487–490.

198 Grafenauer in Gestrin – njuni posegi v zgodovino dvajsetega stoletja tivno ni bila bolj izrazito naglašena zgolj izvirnost protiokupatorskega boja ter njegova samoniklost, kar je bilo seveda vedno povsem nesporno, temveč je bila v tem kontekstu znatno bolj poudarjena predvsem trditev, da so se jugoslovanski narodi osvobodili zgolj z lastnimi silami ter da so prišli na oblast na revolucio- naren način. Takšna reinterpretacija medvojnega razvoja s strani jugoslovanskih oblasti je pomenila neposredno zanikanje obtožb, zapisanih v pismih CK VKP (b) marca 1948 CK KPJ, v katerih je bil v podcenjujočem tonu obravnavan parti- zanski boj ter izražen dvom v njegovo skladnost z marksizmom in leninizmom.7 V teh okvirih je bila v Sloveniji, skladno s tedaj potekajočo federalizacijo, tudi kmečkim uporom namenjena vidnejša vloga pri vzpostavitvi podobe boja proti okupatorju, ki je ustrezala samostojni poti v socializem. Pri tem je bilo pomembno dejstvo, da so v odnosu do splošno sprejetega uniformnega jugoslovanskega vzorca, ki je temeljil predvsem na izkušnji Tita in okolice Vrhovnega štaba, začeli znatno bolj poudarjati slovensko medvojno specifiko, kar je sovpadalo ravno z deseto obletnico ustanovitve OF, ki so jo zelo slovesno obeležili. Medtem, ko so bili kmečki upori dotlej upoštevani predvsem kot predhodnik OF pretežno zaradi socialnorazrednih razsežnosti, so v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja pun- te bolj odločno opredelili kot prelomnico tudi v pogledu nacionalne emancipacije in jih neposredno povezali z medvojnim obdobjem. V tem kontekstu so prišle Grafenauerjeve raziskave o kmečkih uporih še bolj do izraza. Že v Slovenskem zborniku 1945 je namreč Grafenauer v razpravi Osvobodilna fronta v slovenskem narodnem razvoju8 med drugim zapisal, da je »obračun, ki ga polaga Osvobodilna fronta po končani domovinski vojni, torej bogat« in je »skoraj pol tisočletja po prvih kmečkih puntih, ki stoje na začetku slovenskega preroda, … ta prerod zaključen«.9 Sicer pa je v tem besedilu Grafe- nauer, ki je leta 1944 doktoriral na ljubljanski univerzi z disertacijo o kmečkih uporih10 in je bil vsekakor najboljši poznavalec problematike kmečkih puntov ter po vojni tudi pisec več ključnih del o tej problematiki,11 poudaril predvsem, da je OF pristopila k rešitvi socialnega vprašanja na takšen način, da so »v tem pogledu koncepti, ki jih je uresničila Osvobodilna fronta, še prav posebno blizu zahtevam kmečkih upornikov«.12 Študije o kmečkih uporih je Grafenauer nato nadgradil in umestil v nov okvir v Koledarju Družbe sv. Mohorja za leto 1951, kjer je v članku Ob desetletnici

7 Pleterski, Narodi, Jugoslavija, revolucija. 8 Osnutek te razprave je po Grafenauerjevih lastnih besedah nastal kot sklep nekaj več kot desetih predavanj o slovenski zgodovini v internacijskem taborišču Gonars poleti 1942, končna oblika razprave pa jeseni 1945 (Grafenauer, Osvobodilna fronta v slovenskem narodnem razvoju). 9 Grafenauer, Slovensko narodno vprašanje, str. 205. 10 Grafenauer, Boj za staro pravdo. 11 Glej Samec, Bogo Grafenauer – bibliografija, str. 43–86. 12 Grafenauer, Slovensko narodno vprašanje, str. 204.

199 O mojstrih in muzi

Osvobodilne fronte13 poudaril ter nato na simpoziju ob petindvajsetletnici Osvo- bodilne fronte leta 1966, v referatu z naslovom Osvobodilna fronta – dedič svobodoljubnih in naprednih gibanj v zgodovini slovenskega naroda,14 podčrtal, da je bilo med vsemi »historičnimi predhodniki revolucionarnega gibanja Osvobo- dilne fronte … najbliže Osvobodilni fronti nedvomno veliko revolucionarno gibanje slovenskih kmetov v 15. in 16. stoletju«.15 V okviru poudarjanja nacionalnih razsežnosti vloge kmečkih puntov se je pokazala še ena značilnost tedanjega slovenskega zgodovinopisja, in sicer – pred- stavljeno nekoliko poenostavljeno – obravnavanje preteklosti v pretežni meri zgolj z nacionalnega vidika. V okviru takega razumevanja je bilo seveda povsem logično, da so bili uporni kmetje izenačeni s Slovenci, medtem ko so bili fevdalci in plemstvo, proti katerim so se puntarji borili, predstavljeni kot »tuja gospoda«. V takšnem kontekstu je bilo mogoče potegniti še eno vzporednico med kmečki- mi punti (boj proti tujemu plemstvu in fevdalcem) z medvojnim odporom proti okupatorjem, pri čemer je šlo v tedanji percepciji za iste zgodovinske nacionalne sovražnike, to je predvsem Nemce ter Italijane. S takšno razlago naj bi se še bolj utrdil narodnoemancipacijski pomen kmečkih puntov.16 Seveda je razmeroma poenostavljeno enačenje kmetov s Slovenci in fevdalcev ter plemstva s tujci v znatni meri relativiziral že Grafenauer sam, vendar je bilo takšno razumevanje plemstva na Slovenskem v znanstvenih krogih do- končno preseženo šele v času po družbenih spremembah v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, predvsem po zaslugi Petra Štiha, kasneje pa tudi drugih raziskovalcev (npr. Miha Preinfalka, ki se najbolj sistematično ukvarja s problematiko plemstva na Slovenskem). Še nekoliko prej pa tudi primerjava kmečkih puntov z OF ter iskanje vzporednic in skupnih točk, vsaj v tedanji obliki, ni bilo več v ospredju zanimanja slovenskega zgodovinopisja pa tudi širše javnosti. V ospredje so stopila povsem druga vprašanja in problemi, vsaj kar zadeva obdobje okupacije med letoma 1941 in 1945. V vprašanja slovenske sodobne zgodovine dvajsetega stoletja je Grafenauer intenzivneje posegel v zadnjem desetletju svojega življenja, to je v času, »ki so ga zaznamovali tektonski premiki, ko se je porušil stari svet in njegova stara ureditev, kar je od zgodovinarjev zahtevalo obračun za nazaj in soustvarjanje pogleda ter odločitev za usmeritev vnaprej«, kot je zapisal Peter Štih v In memoriam v Grafenauerjevem zborniku.17 V ta sklop Grafenauerjevih posegov bi lahko šteli že njegovo knjigo Slovensko narodno vprašanje in slovenski zgodovinski

13 Grafenauer, Ob desetletnici Osvobodilne fronte, str. 35–41. 14 Grafenauer, Osvobodilna fronta – dedič svobodoljubnih in naprednih gibanj, str. 225–231. 15 Prav tam. 16 Godeša, Kmečki punti in partizansko gibanje, str. 208–222. 17 Štih, In memoriam, str. 40.

200 Grafenauer in Gestrin – njuni posegi v zgodovino dvajsetega stoletja položaj, v kateri je leta 1987 zbral in ponatisnil svoje mladostne publicistične članke, nastale prav tako v prelomnem času tik pred izbruhom druge svetovne vojne. V zborniku Dom in svet 1888–1988, ki je izšel ob stoletnici, je Grafenauer v prispevku Kriza Doma in sveta obravnaval temeljne politične in idejne dileme katoliškega tabora na predvečer napada sil osi na Kraljevino Jugoslavijo.18 Pisal je tudi spremne študije knjig, ki jih je izdala Slovenska matica (Boris Pahor, V labirintu (1984)19; Peter Mohar, Med nebom in peklom: pričevanja iz plebiscitnega leta (1986);20 Anton Novačan, Jeruzalem – Kairo. Spomini 1942 – 1945 (1986)21; Alojz Rebula, Vrt bogov (1986)22 itd.). Grafenauer je sicer pogosto oblikoval stališča tudi v povezavi s predvojnimi osebnimi izkušnjami, kjer je deloval kot Zarjan (npr. bohinjski teden 1939) ter sodeloval zlasti z Edvardom Kocbekom pri reviji Dejanje.23 Pomembna je bila tudi Grafenauerjeva ocena Kardeljevega (Speransovega) Razvoja slovenskega narodnega vprašanja z vidika historiografske znanosti.24 Ob krizi, ki je po Titovi smrti zajela skupno državo v osemdesetih letih prej- šnjega stoletja, je Grafenauer pogosto objavljal svoja polemična stališča, in to v mnogih pomembnih vprašanjih, ki so postajala vse bolj aktualna. Tako je Grafenauer zelo odločno zavrnil tezo, da bi bile meje med jugoslovanskimi republikami zgolj administrativne in ne plod historično in geografsko utemeljenega premisleka.25 Po osamosvojitvi se je v novih zgodovinskih okoli- ščinah še enkrat vrnil k mejnim vprašanjem ter za slovensko stran v pogajanjih o slovensko-hrvaški meji zbral in pripravil zgodovinsko dokumentacijo.26 Sočasno z »eksplozivno« problematiko medrepubliških meja je postajalo vse bolj aktualno za mednacionalne odnose v jugoslovanskem prostoru nič manj problematično vprašanje medvojnih žrtev.27 V Sloveniji je to vprašanje vplivalo predvsem na ideološko polarizacijo.28 Grafenauer se je v svojih nastopih zavzemal za depolitizacijo tega občutljivega vprašanja in za upoštevanje znanstvenih metod pri njegovi obravnavi.

18 Grafenauer, Kriza Doma in sveta, str. 30–41. 19 Grafenauer, Spremna beseda zgodovinarja, str. 627–637. 20 Grafenauer, Pričevanje o plebiscitnem boju, str. 483–486. 21 Grafenauer, O zgodovinskem sporočilu, str. 347–349. 22 Grafenauer, Spremna beseda, str. 316–322. 23 Grafenauer, Nekaj opomb, str. 355–362; [Grafenauer], Pismo prof. Boga Grafenauerja, str. 28– 33; Grafenauer, Kriza Doma in sveta, str. 30–41. 24 Najbolj sistematično zajeto v Grafenauer, Ob štirih izdajah »Speransa«, str. 559–565. 25 Grafenauer, Jugoslovanske medrepubliške in zunanje meje, str. 4–10. 26 Grafenauer, Miti o »Istri«, str. 9–52. 27 Grafenauer, Trovanje brojkama, str. 31. 28 Grafenauer, Žrtve druge svetovne vojne, str. 441–460.

201 O mojstrih in muzi

Ob razpadanju skupne države se je Grafenauer lotil tudi obravnave položaja Slovencev v obeh jugoslovanskih skupnostih ter v nasprotju s tedaj prevladu- jočim trendom,29 kljub očitnim slabostim, vendarle ugotovil pomembno vlogo Jugoslavije za slovenski razvoj in obstoj v dvajsetem stoletju.30 Grafenauer se je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja tudi dejavno vključil v razpravo o vlogi generala Maistra in borcev za severno mejo, kjer se je zavzel za to, da se jim v družbenem prostoru odmeri ustrezno mesto.31 Po vzpostavitvi interpretativnega pluralizma v slovenski družbi v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja se je kot osrednja značilnost uveljavilo prevrednotenje obdobja med letoma 1941 in 1945, z zelo odločno poudarjeno težnjo, ki po radikalnosti prav nič ne zaostaja za časom, ko je povojni režim takoj po osvoboditvi skušal oblikovati »nov lik človeka«. Najbolj nazorno je temeljno vodilo takšnih poskusov prevrednotenja v vzhodnoevropskih tranzicijskih druž- bah po padcu berlinskega zidu opisal pokojni Tony Judt, ko je dejal, da, kar je bilo prej uradna komunistična resnica, je sedaj postalo uradna laž. Za takšen na- čin razmišljanja je v slovenskih razmerah značilno prikazovanje protikomunistov kot medvojnih privržencev zahodne demokracije in zagovornikov načela legal- nosti, ki povsem ustrezajo današnjim družbenim normam. Skladno z načelom, da je antikomunizem isto kot demokracija, so zagovorniki takšnih tez prepriča- ni, da so dokončni moralni zmagovalci medvojnega notranjega spopada. Vendar presaditev črno-bele »emigrantske« interpretacije v slovensko okolje, ki naj bi nadomestila prejšnjo, prav tako shematsko uradno razlago, ni prinesla v interpre- tativnem pogledu nobenih novih spoznanj. Gre za obravnavo sporne preteklosti po načelu »z miti nad mite«, ki naj bi med vojno poraženim, s kolaboracijo obre- menjenim silam, zagotovila interpretativno prevlado v slovenski družbi. Takšne metode predstavljajo pravo nasprotje tistega, kar naj bi bil namen revizije.32 Tudi v tem kontekstu se je Grafenauer odločno zoperstavil takšnim trendom, ki so se tedaj šele začeli nakazovati. Tako je manj znan oziroma redko upoštevan njegov prispevek v pogovoru, na katerem so obravnavali vprašanje kolaboracionizma, narodnega izdajstva in protirevolucije. Razprava je potekala v okviru sekcije za vprašanja zgodovinopisja marksističnega centra CK ZKS 27. maja 1985. Šlo je za prvi javni razgovor, ki je problematiziral vprašanja kolaboracije in narodnega izdajstva. Povod in vsebinsko spodbudo za razgovor je predstavljal članek

29 Grafenauer, Mi smo seljaci, str. 32–34. 30 Grafenauer, Iz starega v novi prostor, str. 531–541; Grafenauer, Jugoslavija, zgodovinska nuja, str. 47–50. 31 Grafenauer, Kje spomenik Rudolfu Maistru, str. 27; Grafenauer, Kdaj spomenik generalu Ma- istru, str. 18; Grafenauer, Spomenik generalu Rudolfu Maistru, str. 6; Grafenauer, Spomenik Rudolfu Maistru, str. 3. 32 Godeša, Namesto sprave, str. 127–136; Godeša, Vprašanje sprave, str. 170–181.

202 Grafenauer in Gestrin – njuni posegi v zgodovino dvajsetega stoletja

Borisa Mlakarja 20. stoletje je rodilo tudi kolaboracijo, objavljen v časniku Delo 4. maja 1985.33 Pomembnejše razprave in diskusije s tega posveta ter posebej za to napisane prispevke so v reviji Teorija in praksa (1986/9–10) poleg Grafenau- erja objavili še Boris Mlakar, Ivan Križnar, Milan Ževart in Ljubo Bavcon. V prispevku z naslovom Zgodovinski vidiki kolaboracionizma34 je Grafenauer zapisal misli, ki so opozarjale na pasti in nevarnosti, ki jih prinaša nov pogled in revizija. Če se z današnje razdalje ozremo na njegova opozorila, žal ugotovimo, da ta niso prav dosti zalegla. Grafenauer je zapisal: »Nisem specialist za obdobje, o katerem govorimo, in zaradi tega tudi nisem mislil govoriti o njem. Oglašam se zaradi nekaterih sporočil v današnji razpravi. Najprej morem reči, kako sem doživel svet, o katerem govorimo. Kolaboracionizma ni mogoče opravičiti. Posebej ne pri Slo- vencih, ki smo bili kot eden izmed redkih narodov v drugi svetovni vojni od obeh velikih okupatorjev gotovo obsojeni na smrt. Za nas, ki smo to doživljali, o tem najbrže ni smiselno razpravljati. Pri starosti vprašanja kolaboracije ni potrebe, da bi posegali daleč nazaj v zgodovino. … Težko je primerjati na videz podobne položaje celo v času, v katerem je bil naš narod že izoblikovan. Ni mogoče, npr., meriti s takimi merili ravnanja vseh tistih slovenskih ljudi, ki so živeli med leti 1918 in 1941 v Avstriji, pa odločitve koroških Slovencev ob samem anšlusu, ali pa onih, ki so živeli v Italiji in so preprosto hoteli pač preživeti kot Slovenci – vse to je v resnici stvar zase. In o tem najbrže tudi ni mogoče govoriti v drugih časih, razen med leti 1941 in 1945, kajti če bi upoštevali okoliščine brez te omejitve, potem bi marsikje po Evropi že od leta 1944 najprej lahko upravičeno rekli, kar je bilo tudi pri nas v polemiki že izrečeno, da je šlo za uvedbo demokracije ali pa boljševiškega režima. Kakor hitro širimo našo dilemo npr. v Romunijo, na Čehoslovaško ali na Poljsko, postaja vprašanje bistveno drugačno – in tudi vpra- šanje kolaboracije se drugače postavlja od leta 1944 naprej (v smislu podpore tuje nadoblasti). Torej se moramo v razgovoru omejiti prav na tiste stvari, ki so se dogajale tukaj, na Slovenskem, v tistem položaju, v katerem smo bili Slovenci obsojeni na narodnostno smrt in ko so se našli ljudje, ki so sodelovali z okupatorjem, ki nas je obsodil na smrt, proti osvobodilnemu gibanju. Mislim, da je res pogoj za to, da lahko govorimo o kolaboraciji, odpor proti okupatorju, brez odpora najbrže tudi kolaboracije v našem smislu ne more biti, se pravi tega, da so se našli ljudje, ki so vzeli orožje od okupatorja, torej tistega, ki je hotel slovenski narod uničiti, da so se bojevali proti tistim, ki so se borili zoper okupatorja in s tem za obstoj slovenskega naroda. To je temeljnega pomena pri ocenjevanju teh procesov. Če gremo v evropsko širino, nas pri teh presojah hitro lahko zanese. Govorimo o odporniških gibanjih tudi pri Nemcih in Italijanih, čeprav je bil po- ložaj tam očitno bistveno drugačen kot pri nas. Se pravi, da lahko govorimo o teh

33 Mlakar, 20. stoletje, str. 22. 34 Grafenauer, Zgodovinski vidiki kolaboracionizma, str. 1010–1015.

203 O mojstrih in muzi gibanjih v evropskem gibanju kot zgodovinski enoti le, če govorimo o boju za demokratične režime proti totalitarnemu fašizmu ali pa če govorimo o teh stvareh s stališča zmagovalcev po končani vojni. Niti nemško gibanje 20. julija niti rdeči orkester in cela vrsta drugih stvari niso bili tisto, kar je bilo partizansko gibanje pri nas. Tu gre za bistvene razlike in glede na ta evropski okvir se preveč stvari meče v isti koš. Vprašanja kolaboracije v našem smislu ni mogoče postavljati v Nemčiji in Italiji, na Poljskem in v Čehoslovaški republiki pa ga je na določen način mogoče postavljati tudi po 1944. Glede na vprašanje izhodišča, ki sem ga določil z opredelitvijo pomena odpora proti okupatorjem, bi se vrnil na oceno, da je denuncianstvo od aprilske okupacije naprej treba obsoditi kot greh, ki ga ni mogoče opravičiti. Druga beseda za to je izdaja. Pri tej besedi pa se vnovič sreču- jemo s kompleksom – ki je tudi historiografsko bistveno širši od naše obravnave problematike. Ne gre samo za kolaboracionizem. … Toliko sem želel povedati za razjasnitev pojmov, ki jih moramo zgodovinsko gledati takšne, kot so bili v svojem življenju in ne v smislu stanja stvari po letu 1945, poenotene od zadaj. … Sedanje stanje v ničemer ne omogoča in v ničemer ne spreminja naše sodbe in ocene boja za narodno osvoboditev, toda zmaga v NOB in pravilno stališče Komunistične partije med drugo svetovno vojno tudi ne pomeni več legitimacije za oblast v letu 1985. Oblast v letu 1985 moreta v resnici legitimirati samo čas po zmagi in ravnanje po zmagi. Prav to, poglavitno, pa se v političnih sporih povsem spregleduje in zamenjuje s spori o drugih stvareh. Zaradi teh preprostih resnic pa je današnje življenje seveda veliko bolj komplicirano in manj preprosto, kot se zdi, pa če govorimo samo o vprašanju sprave.«35 Na znanstvenem posvetu z naslovom Slovenski upor 1941 (Osvobodilna fronta slovenskega naroda pred pol stoletja), ki so ga maja 1991 v prostorih SAZU pripravili akademiki Bogo Grafenauer, Ferdo Gestrin in Janko Pleterski, je v otvoritvenem nagovoru Grafenauer povedal tudi naslednje: »Seveda pa ob tem v imenu celotne slovenske zgodovine ne moremo tudi danes v smislu nekaterih novih sodb bodisi posameznikov, bodisi političnih tokov stvari preprosto obrniti in molčati o tistih smereh, ki so v najbližji preteklosti doživele zasluženi zgodovinski zlom. Če bi se uklonili takšnim zahtevam po retrogradnem uveljavljanju stališč zgodovinskega zloma boljševiškega sistema za presojo življenja v 30-ih letih našega stoletja, bi seveda zagrešili preprost falzifikat našega tedanjega ži- vljenja. Ne govorim tega v obrambo tedanjega krščanskega socializma in stališč Dejanja, marveč v obrambo zgodovinske znanosti – načela historizma, ki mora vselej zgodovinsko resničnost presojati po merilih njenega časa in ne po merilih, ki so zgodovinski resničnosti bistveno tuja.«36

35 Prav tam, str. 1010–1012, 1015. 36 Grafenauer, Otvoritev posvetovanja, str. 6.

204 Grafenauer in Gestrin – njuni posegi v zgodovino dvajsetega stoletja

V referatu z naslovom Diferenciacija in grupiranje političnih tokov v slovenskem političnem življenju od 1935 do konca 1940 je Grafenauer izpostavil pomen predvojnih razmer za razvoj dogodkov v času okupacije, ko je zapisal: »Kot zgodovinar sem se že od nekdaj raje posvečal vprašanjem primerjanja strukturnih sprememb in ne predvsem dogodkovni zgodovini, čeprav je seveda potrebna tudi ta. S tega stališča se mi postavlja kot izhodiščno vprašanje nastanka Osvobodilne fronte in slovenskega upora 1941 – pomembnejše od čim podrobnejše kronolo- gije dogodkov in njihove zagotovljenosti, ki vselej pušča vrsto spornih vprašanj o resničnosti posameznega in popolnosti vseh resnic – predvsem bistvena sprememba slovenskih političnih struktur (izražena v strukturah slovenskega politič- nega /volilnega/ telesa) od konca dvajsetih do konca tridesetih let našega stoletja (s težiščem na času po 1935).«37 Grafenauer je v referat v zase značilnem slogu vpletel tudi lastno predvojno izkušnjo in na to tudi posebej opozoril z besedami: »Seveda moram ob tem takoj povedati, da bom skušal razrešiti to vprašanje bolj iz svojega življenja kot iz stališča, da ne smem govoriti o stvareh, o katerih nisem videl vseh virov, ki so ohranjeni. To lahko velja za moje zanimanje za srednjeveško zgodovino, danes pa govorim o doživljeni, ki pač pozna drugačne metode in drugačna stališča. Morda me bodo pozneje z dokumenti skušali ovreči. Toda v tem, o čemer bom govoril, sem tudi sam dokument, ki se v smislu »oralne zgodovine« izpostavljam kot enakovreden v tekmo z drugimi dokumenti. Posebej zaradi tega, ker se opiram na mnogokaj, kar sem zapisal že pred različno odmaknjenimi desetletji in vendarle ne gre le za »oralno« zgodovino in usihajoči spomin, marveč zapise iz časov, ko so se stvari dogajale.«38 Referat je Grafenauer sklenil z vprašanjem: »Seveda poznamo drugačne korake tistega dela vodstva, ki je ostal v domovini že pred kapitulacijo države in še v prvih dnevih po njej. Vprašujem se, ali ni bil prav v tej drugačnosti še zadnji korak do zrušitve nekdanjih političnih struktur v letu 1941.«39 Glede na ugotovitve, do katerih se je dokopalo slovensko zgodovinopisje v zadnjih letih v zvezi z ravnanjem predvojnih nosilcev oblasti v Dravski banovini ob napadu sil osi na Jugoslavijo, lahko na podlagi knjige Čas odločitev,40 ki jo je napisal avtor teh vrstic, zgolj pritrdilno odgovorimo na Grafenauerjevo načelno vprašanje. Tudi v »novih« časih Grafenauer ni opustil načrtov, da bi v sintetični obliki predstavil svoj pogled na slovenski zgodovinski razvoj. V intervjuju, ki sta ga z njim za Novo revijo leta 1995 opravila Peter Vodopivec in Niko Grafenauer, je namreč povedal, kakšne so njegove ambicije: »Želel pa bi napisati kratko sintezo

37 Grafenauer, Diferenciacija in grupiranje političnih tokov, str. 7. 38 Prav tam. 39 Prav tam, str. 19. 40 Godeša, Čas odločitev.

205 O mojstrih in muzi glavnih linij slovenske zgodovine, tako na 30 straneh. V tej bi nato segel vse do najnovejšega časa. Mislim, da je to zelo pomembno, saj bi s tem strnjeno predstavil slovenski zgodovinski razvoj in slovensko zgodovinsko usodo.«41 Kot vemo, ga je ravno sredi pisanja odgovorov doletela smrt, tako da teh načrtov ni uspel uresničiti.

Ferdo Gestrin

Podobno kot Grafenauer se je tudi Gestrin sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja odločil za poseg v zgodovino druge svetovne vojne, ko je bilo z ideološko sprostitvijo lažje uveljaviti nepristranski pristop tudi pri obravnavi te problematike. Sicer pa se je Gestrinovo ime že konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja pojavljalo v povezavi z imenovanjem predsednika zgodovinske komisije pri CK ZKS. Podobnega mnenja kot Grafenauer o prihodnji vlogi zgodovinopisja v družbi po ideološki sprostitvi in vzpostavitvi interpretativnega pluralizma je bil tudi Gestrin. Res pa je, da razvoj zgodovinopisja vsekakor ni vedno potekal v smeri, ki si jo je zamišljal Gestrin. Značilen je naslov pogovora, ki so ga z njim opravili v reviji Svobodna misel, glasi pa se Zgodovina ne more biti učiteljica za tiste, ki je ne poznajo.42 Sicer pa je Gestrinov temeljni tovrstni prispevek monografija Svet pod Kri- mom, objavljena leta 1993. V uvodu je vzroke za njen nastanek pojasnil z besedami: »Med drugim sem menil, da v zgodovinopisju o NOB primanjkuje podrobnih znanstvenih mikroštudij, ki morejo veliko prispevati k splošni zgodovinsko resnični podobi dogajanja. Izbrano območje je bilo zavoljo vrste specifičnosti še posebej primerno. Prav tako ni bilo sprejemljivo iztrgano in nekompleksno prikazovanje obravnavane snovi. Še najbolj pa so motile enostranske, poenostavljene in nekritične ocene na eni in na drugi strani glede večplastnosti dogajanja. … Delo, ki je bilo po večletnih raziskavah zaključeno spomladi 1989. leta, je morda prav zavoljo metodoloških prijemov in razumevanja dogodkov ter napisano brez stereotipov moralo čakati na objavo. Besedilo je ostalo po vsebinski plati, glede formulacij in ocen, uporabe virov in literature tako, kakor je nastalo pred leti.«43 Oto Luthar je leta 2016 pripravil nekoliko dopolnjen in posodobljen ponatis Gestrinovega Sveta pod Krimom44 ter v spremni študij z naslovom Mikrozgodo- vina smrti in upanja (Ferdo Gestrin in njegova razprava o »državljanski vojni« pod Krimom) opozoril na aktualnost knjige: »Še bolj oz. za današnji čas izjemno pomemben pa je njegov drug razlog. »Iztrgano in nekompleksno prikazovanje

41 Grafenauer/Vodopivec, Pogovor z Bogom Grafenauerjem, str. 64–65. 42 Gestrin, Zgodovina ne more biti učiteljica. 43 Gestrin, Svet pod Krimom (1993), str. 3. 44 Gestrin, Svet pod Krimom (2016).

206 Grafenauer in Gestrin – njuni posegi v zgodovino dvajsetega stoletja obravnavane snovi«, predvsem pa »poenostavljene in nekritične ocene večpla- stnosti dogajanja na eni in drugi strani« so bile zanj »nesprejemljive«.«45 Kot je razvidno iz gornjih besed, se je Gestrin dela lotil tudi zaradi nezado- voljstva s stanjem na področju raziskav o drugi svetovni vojni, in to ne predvsem zaradi ideoloških motivov, ampak zaradi premalo inventivnih metodoloških prijemov ter premajhne poglobljenosti pretežnega dela teh študij. Takšno Gestrino- vo mnenje je bilo razvidno tudi iz nekaterih najinih osebnih razgovorov. Sicer pa je na akademijskem posvetu Slovenski upor 1941 maja 1991 Gestrin v referatu Svet pod Krimom v letih 1941-1942, v katerem je povzel bistvo takrat še neizdane knjige Svet pod Krimom, prišel do naslednje ugotovitve: »Naj skle- nem. Leto 1942 se je tudi v podkrimskih vaseh zaključilo z nastankom oborože- ne formacije OF in NOB nasprotnih sil. Vaške straže v podkrimskih vaseh niso nastale v času osvobojenega ozemlja, oziroma v času »vojvodstva« in t. i. druge stopnje revolucije, niti spontano, marveč po zelo organizirani poti in po strahotah italijanske ofenzive ob koncu leta 1942 in dalje. Do konca vojne sta si nato stali nasproti dva tabora z oboroženimi formacijami. Njun boj je dobival značilnosti in oblike državljanske vojne. Toda ob večplastnosti dogajanja v razmerah okupacije je narodnoosvobodilni boj pod vodstvom komunistov – KPS – znotraj OF dobival hkrati vsebino socialistične revolucije, a boj proti OF in komunizmu na drugi strani, ne glede na njegove subjektivne cilje, je objektivno bil boj proti NOB in podpora okupatorju.«46 Po današnjih spoznanjih lahko Gestrinu zgolj pritrdimo glede vaških straž, namreč, da njihovega nastanka ni mogoče iskati zgolj kot odziv na nasilje na osvobojenem ozemlju, čeprav je nedvomno tudi ta vidik prispeval k bratomornemu spopadu. Takšna Gestrinova ocena je vsekakor bolj verodostojna in poglobljena od sklepov v doktorski disertaciji, ki je bila ravno na to temo obra- njena leta 2016 na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.47 Posthumno je bila v Mikuževem zborniku objavljena še razprava, v kateri Ge- strin obravnava domobranstvo na Ižanskem. V njej je podrobno predstavil vzroke za nastanek teh formacij na Ižanskem in objavil tudi poimenske sezname domo- brancev.48

Sklep

Sklenemo lahko, da sta tako Grafenauer kot Gestrin v večji meri, vsak sicer na svoj način, raziskovalno posegla v dvajseto stoletje (predvsem v tematiko povezano z obdobjem od 1941 do 1945), predvsem v času po ideološki sprostitvi sredi osem-

45 Luthar, Mikrozgodovina smrti, str. 433. 46 Gestrin, Svet pod Krimom v letih 1941-1942, str. 158. 47 Možina, Začetki oboroženih oddelkov. 48 Gestrin, Domobranci na Ižanskem, str. 131–144.

207 O mojstrih in muzi desetih let dvajsetega stoletja, ko se je odprla možnost bolj nepristranskega in bolj poglobljenega proučevanja kompleksnih in protislovnih procesov druge svetovne vojne na Slovenskem. Tudi njuna sporočila in nasveti, v kateri smeri je potrebno delovati in kaj tudi v tako prelomnih časih upoštevati kot temeljno maksimo, so bila povsem identična. Res pa je, da so njuni nasveti in priporočila, o tem, na kakšnih temeljih naj deluje zgodovinopisje, žal, v pretežni meri, vsaj kar zadeva najbolj sporno obdobje, to je drugo svetovno vojno, danes premalo upoštevani.

Viri in literatura

Viri

Arhiv Republike Slovenije, AS 1931, Nagodetov proces – Nagodetov dnevnik, šk. 588.

Literatura

Gestrin, Ferdo: Svet pod Krimom v letih 1941-1942. Slovenski upor 1941. Osvobodilna fronta slovenskega naroda pred pol stoletja. Zbornik referatov na znanstvenem posvetu v dneh 23. in 24. maja 1991 v Ljubljani. Ljubljana: SAZU, 1991, str. 149–159. Gestrin, Ferdo: Svet pod Krimom. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU/ŠKUC, Studia Humanitatis, 1993. Gestrin, Ferdo: Zgodovina ne more biti učiteljica za tiste, ki je ne poznajo. Svobodna misel, 22. 4. 1994. Gestrin, Ferdo: Domobranci na Ižanskem. Mikužev zbornik. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filo- zofske fakultete, 1999, str. 131–144. Gestrin, Ferdo: Svet pod Krimom (ur. Oto Luthar). Druga, prenovljena izdaja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016. Godeša, Bojan: Spreminjanje pogledov na jugoslovansko revolucijo po informbirojevskem sporu. Jugoslavija v hladni vojni. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino/Toronto: Univerza v To- rontu, 2004, str. 487–490. Godeša, Bojan: Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2006. Godeša, Bojan: Prežihov Voranc in reševanje mejnega vprašanja med drugo svetovno vojno. Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino/Dunaj: Slovenski znanstveni inštitut, 2010, str. 107–117. Godeša, Bojan: Čas odločitev. Katoliški tabor in začetek okupacije. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2011. Godeša, Bojan: Namesto sprave kulturni boj. Četrt stoletja Republike Slovenije – izzivi, dileme, pričakovanja. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2016, str. 127–136. Godeša, Bojan: Vprašanje sprave – posledice v slovenski družbi. Prenova Evrope. Posvetovanje za slovenski nacionalni program II. Ljubljana: SAZU, 2017, str. 170–181. Godeša, Bojan: Kmečki punti in partizansko gibanje. Leukhup! Kmečko uporništvo v obdobju predmoderne: zgodovina, vzporednice, (re)prezentacije (ur. Sašo Jerše). Ljubljana: Slovenska ma-

208 Grafenauer in Gestrin – njuni posegi v zgodovino dvajsetega stoletja

tica/Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU/Brežice: Posavski muzej, 2017, str. 208–222. Grafenauer, Bogo: Boj za staro pravdo: vzroki, predhodniki, potek in pomen slovenskega kmečkega upora l. 1515 s pregledom poznejši kmečkih uporov na Slovenskem. Ljubljana: Samozaložba, 1944. Grafenauer, Bogo: Osvobodilna fronta v slovenskem narodnem razvoju. Slovenski zbornik 1945. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1945, str. 177–195. Grafenauer, Bogo: Ob desetletnici Osvobodilne fronte. Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1951. Celje: Družba sv. Mohorja v Celju, 1950, str. 35–41. Grafenauer, Bogo: Osvobodilna fronta – dedič svobodoljubnih in naprednih gibanj v zgodovini slovenskega naroda. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 6, 1966, str. 225–231. Grafenauer, Bogo: Ob štirih izdajah »Speransa«. Zgodovinski časopis 33, 1979, str. 559–565. [Grafenauer, Bogo]: Pismo prof. Boga Grafenauerja Društvu slovenskih izobražencev v Trstu: na Bledu, 20. 8. 1979. Draga *79. 14. študijski dnevi Draga, Opčine, 1., 2. septembra 1979. Trst: Društvo slovenskih izobražencev, 1980, str. 28–33. Grafenauer, Bogo: Nekaj opomb k nastajanju in bibliografiji Dejanja (Ob knjigi Človek je utihnil: spominu Edvarda Kocbeka, Celje 1983). Zgodovinski časopis 36, 1982, str. 355–362. Grafenauer, Bogo: Spremna beseda zgodovinarja in odgovornega urednika. Boris Pahor: V labirintu. Ljubljana: Slovenska matica, 1984, str. 627–637. Grafenauer, Bogo: Kdaj spomenik generalu Maistru. Delo 28, 19. 4. 1986, str. 18. Grafenauer, Bogo: Kje spomenik Rudolfu Maistru v Mariboru? Delo 28, 12. 4. 1986, str. 27. Grafenauer, Bogo: O zgodovinskem sporočilu Novačanovega dnevnika. Anton Novačan: Jeruza- lem – Kairo, Spomini 1942-1945. Ljubljana: Slovenska matica, 1986, str. 347–349. Grafenauer, Bogo: Pričevanje o plebiscitnem boju. Peter Mohar: Med nebom in peklom: pričevanja iz plebiscitnega leta. Ljubljana: Slovenska matica/Celovec: Založba Drava/Celovec: Družba sv. Mohorja, 1986, str. 483–486. Grafenauer, Bogo: Spomenik generalu Rudolfu Maistru. Dnevnik 36, 11. 4. 1986, str. 6. Grafenauer, Bogo: Spomenik Rudolfu Maistru: naša zahteva. TV-15. Naš tovariš, 17. 4. 1986, str. 3. Grafenauer, Bogo: Spremna beseda o skupnem slovenskem kulturnem prostoru v luči Rebulovega »Koloradskega dnevnika«. Alojz Rebula: Vrt bogov. Ljubljana: Slovenska matica, 1986, str. 316–322. Grafenauer, Bogo: Zgodovinski vidiki kolaboracionizma. Teorija in praksa 23, 1986, str. 1010– 1015. Grafenauer, Bogo: Slovensko narodno vprašanje in slovenski zgodovinski položaj. Ljubljana: Slo- venska matica, 1987. Grafenauer, Bogo: Iz starega v novi prostor. Zgodovinski časopis 42, 1988, str. 533–541. Grafenauer, Bogo: Kriza Doma in sveta. Dom in svet 1888–1988: zbornik ob stoletnici (ur. Stanko Janežič). Celje: Mohorjeva družba, 1988, str. 30–41. Grafenauer, Bogo: Mi smo seljaci. NIN (Beograd), 27. 11. 1988, str. 32–34. Grafenauer, Bogo: Trovanje brojkama: kome trebaju statističke laži? Danas (Zagreb), 29. 8. 1989, str. 31. Grafenauer, Bogo: Žrtve druge svetovne vojne pri nas (okrogla miza). Borec 42, 1990, str. 441–460. Grafenauer, Bogo: Diferenciacija in grupiranje političnih tokov v slovenskem političnem življenju od 1935 do konca 1940. Slovenski upor 1941. Osvobodilna fronta slovenskega naroda pred pol stoletja. Zbornik referatov na zanstvenem posvetu v dneh 23. in 24. maja 1991 v Ljubljani. Ljubljana: SAZU, 1991, str. 7–20. Grafenauer, Bogo: Jugoslovanske medrepubliške in zunanje meje: »administrativne« ali zgodovinsko zrasle? Glasnik Slovenske matice 14, 1991, str. 4–10.

209 O mojstrih in muzi

Grafenauer, Bogo: Otvoritev posvetovanja. Slovenski upor 1941. Osvobodilna fronta slovenskega naroda pred pol stoletja. Zbornik referatov na zanstvenem posvetu v dneh 23. in 24. maja 1991 v Ljubljani. Ljubljana: SAZU, 1991, str. 5–6. Grafenauer, Bogo: Miti o »Istri« in resnica istrskega polotoka. Actae Histriae 1, 1993, str. 9–52. Grafenauer, Bogo: Jugoslavija, zgodovinska nuja ali zgodovinska zmota. Časopis za zgodovino in narodopisje, 1, 1994, str. 47–50. Grafenauer, Niko/Vodopivec, Peter: Pogovor z Bogom Grafenauerjem (1916–1995). Nova revija, oktober 1995, str. 54–65. Luthar, Oto: Mikrozgodovina smrti in upanja. Ferdo Gestrin in njegova razprava o »državljanski vojni« pod Krimom. Svet pod Krimom. Ljubljana: ZRC, ZRC SAZU, 2016, str. 433–442. Mlakar, Boris: 20. stoletje je rodilo tudi kolaboracijo. Delo 27, 4. 5. 1985, str. 22. Možina Jožef: Začetki oboroženih oddelkov protirevolucionarnega tabora v Ljubljanski pokrajini: doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, 2016. Nojbar - Agičić, Magdalena: U skladu s marksizmom ili činjenicama? Hrvatska historiografija 1945-1960. Zagreb: Ibis grafika, 2013. Pleterski, Janko: Narodi, Jugoslavija, revolucija. Ljubljana: ČZDO Komunist, 1986. Samec, Drago: Bogo Grafenauer – bibliografija. Grafenauerjev zbornik. Ljubljana: SAZU, 1996, str. 43–86. Štih, Peter: In memoriam. Akademik prof. dr. Bogo Grafenauer. Ljubljana, 16. 3. 1916 – Ljubljana, 12. 5. 1995. Grafenauerjev zbornik. Ljubljana: SAZU, 1996, str. 35–42.

Summary Grafenauer and Gestrin – their Interventions into the History of the Twentieth Century Bojan Godeša

Ferdo Gestrin and Bogo Grafenauer were long-time professors of history at the Faculty of Arts in Ljubljana. Gestrin taught General History of Feudalism while Grafenauer taught Slovenian History (at first he lectured about the period until 1918 and later until the eighteenth century) and Introduction to History. Never- theless, their professional interests and studies were by no means limited only by the subjects they taught, as shown by their scientific works and involvement. It is well known that the twentieth century was not the central area of research of both Gestrin and Grafenauer; however, they still made an important contribution to this field of research with their research and opinions. Regarding the twentieth century, Grafenauer primarily focused on two issues; he researched the history of Carinthia and in that context the Carinthian plebiscite and the situation of the Slo- vene minority there, but the main focus of his research lay on the implementation of the United Slovenia programme during World War II and after it from the border struggle perspective. As an expert in the field of Carinthian plebiscite, he was also involved in the proceedings of the Paris Peace Conference of 1946/47. He

210 Grafenauer in Gestrin – njuni posegi v zgodovino dvajsetega stoletja played an important role in the establishment of the partisan resistance called the national liberation struggle (NOB) as the legitimization instrument for the post- war authorities; especially by placing it into a broader historical context. In the post-war historical remembrance, which is based upon the developments between the years 1941 and 1945 and recognizes the national liberation struggle (NOB) as the heir of all progressive movements in Slovenian society, the peasant uprisings – his main research subject – played an important role as the basis for the process which ended with the rise to power of the partisan movement. In emphasizing the national dimensions of the role of the peasant uprisings, one of the features of the Slovene historiography of that time came to light – looking at history mostly from a national perspective to sum it up in a simplified and schematic way. In this context, it is understandable that the uprising peasants were equalled to Slovenes and the feudal lords and nobility were thought of as “foreign gentry”. From this perspective, it is possible to draw another parallel between peasant uprisings (a fight against foreign nobility and feudal lords) and the liberation struggle, i.e. the same historic national enemies in Germans and Italians. This explanation only further reinforces the national emancipation dimension of peasant uprisings. In the pivotal 80s, Gestrin and Grafenauer as reputable historians and authorities in their respective fields actively participated in the discussion and the de- mocratization of society, which enabled a reappraisal of the role of history and historiography. It also brought the emergence of the interpretive pluralism and, as a consequence, a reappraisal of historical events, namely the events of the twentieth century. Grafenauer strongly opposed the thesis that the borders between Yugoslav re- publics were only of administrative character and not the result of a historically and geographically founded deliberation. After the independence, he once again returned to the questions of border, but this time in new historical circumstances and gathered the historical documentation to help Slovenia in the negotiations concerning the Slovene-Croatian border. Along with the “explosive” question of interrepublican borders, however, another issue arose which was equally as important to the international relations in Yugoslavia, namely the issue of war victims, which led to ideological polarization in Slovenia. Grafenauer fought for depoliticization of this issue and for the use of scientific methodology for its research. As Yugoslavia was in the process of breaking up, Grafenauer decided to investigate the Slovenes’ position in both Yugoslavias and discovered, against the popular opinion and evident shortcomings, that Yugoslavia played an important role in development and existence of Slovenes in the twentieth century. In the 80s, he also argued that general Rudolf Maister and soldiers who fought for the northern border be given recognition they deserve. Grafenauer also began researching the events of World War II in the 80s, when the issues of collaboration, national betrayal, and counterrevolution were pub-

211 O mojstrih in muzi licly debated for the first time. In his opinion collaboration was unacceptable in a period when Slovenes were threatened by ethnocide from the occupation forces, namely “that our people took weapons from the occupation forces, from those who wanted to destroy the Slovene nation, to fight those who fought against the occupation forces and for the Slovene nation. That is the most important.” He believed that the circumstances in Slovenia during World War II were extremely unique and therefore could not be compared to the different examples of collaboration in the distant past. He also thought that situation in Slovenia could not be compared to other nations during the occupation period and therefore the questions of resistance and collaboration should be treated differently. At a scientific discussion entitled Slovene Resistance of 1941 (the National Liberation Struggle half a century later), which was organized in 1991 by the Slovenian Academy of Sciences and Arts, Grafenauer presented his paper “Differentiation and Group- ing of Political Currents in Slovene Political Life from 1935 to the End of 1940” and emphasized the importance of the pre-war situation on the development of events during the time of occupations and concluded with a question: “Of course we know the unique steps taken by that part of the leadership that stayed in the homeland before the capitulation and in the days after. However, my question is whether this uniqueness was the last step that led to the destruction of the former political structures in 1941.” Taking into account the findings of Slovene historiography in the recent years regarding the actions taken by the pre-war authorities in the Drava Banate after the axis forces’ offensive in Yugoslavia, the only answer to Grafenauer’s question is yes. Similarly, Gestrin also joined the discussion about World War II in the 80s, when it became easier to exercise an impartial approach to this issue because the atmosphere was not so ideologically charged anymore. He wrote the volume World Below Mt. Krim (Svet pod Krimom) where he described the life during the war. He felt that the subject of the World War II had not been studied sufficiently, but not due to ideological motivation, but rather because he thought the methodology was not inventive enough and most of the studies were not comprehensive enough. We can conclude that both Grafenauer and Gestrin, each in his own way, sci- entifically contributed to the research of the twentieth century (particularly the issues connected to the period between 1941 and 1945). They began their work in this field in the 80s since the atmosphere was less ideologically charged and the door opened to a more impartial and comprehensive research of the complex and contradictory processes during World War II in Slovenia. Even their inputs and recommendations on how to research and what to take into account as a fundamental maxim of historiography in such a crucial time were identical. Never- theless, their recommendations were, sadly, not taken into the account enough at least as far as the most contentious period, i.e. World War II, is concerned.

212 Željko Oset Ferdo Gestrin in Bogo Grafenauer, akademika, člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti

OSET, Željko, dr., docent, Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici, SI – 5000 Nova Gorica, Vipavska cesta 13, [email protected]

Ferdo Gestrin in Bogo Grafenauer, akademika, člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti Ferdo Gestrin in Bogo Grafenauer sta postala člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti zaradi svojega izjemnega in kontinuiranega znanstvenega dela. V Akademiji sta opravljala različne naloge in funkcije. Pri Grafenauerju velja izpostaviti njegovo vlogo pri krepitvi sodelovanja SAZU z jugoslovanskimi akademijami znanosti in umetnosti in vodenju komisije za pravopis, pri Gestrinu pa njegovo vlogo pri statusnem preoblikovanju ZRC SAZU v javni raziskovalni zavod.

Ključne besede: Ferdo Gestrin, Bogo Grafenauer, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, pravopis, ZRC SAZU

OSET, Željko, PhD, Assistant Professor, School of Humanities of the University of Nova Gorica, SI – 5000 Nova Gorica, Vipavska cesta 13, [email protected]

Ferdo Gestrin and Bogo Grafenauer, Members of the Slovenian Academy of Sciences and Arts Ferdo Gestrin and Bogo Grafenauer became members of the Slovenian Academy of Sciences and Arts due to their outstanding and continuous scientific work. At the Academy, they performed different tasks and held different positions. It is worth drawing attention to Grafenauer’s role in strengthening the cooperation of the Academy with Yugoslav academies of sciences and arts, and his leading role in the commission for Slovenian Normative Guide, while Gestrin is most note- worthy for his role in the transformation of the Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Art into a public research institute.

Key words: Ferdo Gestrin, Bogo Grafenauer, Slovenian Academy of Sciences and Arts, Slovenian Normative Guide, Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts

213 O mojstrih in muzi

Kandidacijski postopek za člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) je najvišja nacionalna znanstvena in umetniška institucija, zato je izvolitev za njenega člana, akademika, priznanje za uspešno znanstveno ali umetniško delo. Zaradi značaja Aka- demije, ki je imela lastne inštitute, od novembra 1981 združene v Znanstveno- raziskovalni center SAZU, se je do sredine osemdesetih let 20. stoletja poleg vsebinskih kvalifikacij v kandidacijskem postopku poudarjal tudi potencialni delovni doprinos kandidatov za izvajanje raziskovalnih aktivnosti ali krepitev mednarodnega sodelovanja. O kandidatih pa se je v obdobju od 1949 do 1989 izrekla ena izmed institucij slovenske oblasti (Ljudska skupščina LRS, CK ZKS, Izvršni svet LRS/SRS ali SZDL), ki je podala morebitne politične ali ideološke zadržke do evidentiranega kandidata. Od vodstva Akademije, predvsem v obdobju predsednika Josipa Vidmarja, pa je bilo odvisno, ali so se potrudili in pridobili ustrezno soglasje slovenske oblasti – v večini primerov je bilo vodstvo uspešno, v nekaterih, denimo za Edvarda Kocbeka, pa ne.1 Volitve novih članov so v zainteresirani javnosti pogosto spremljale razprave o vsebinski primernosti kandidata, ustreznosti njegovega opusa in njegovi mednarodni uveljavljenosti. Po obsegu tovrstnega javnega »ocenjevanja« kandidatov odstopajo arhitekti, predvsem v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja, in zgodovinarji. Če je izbor člana iz zgodovinopisnih vrst maja 1940 potekal predvsem znotraj zainteresirane in pretežno zgodovinopisne javnosti,2 je večkratno kandidiranje Vasilija Melika konec osemdesetih in v začetku devetdesetih letih preseglo ta navidezen prag. Člani drugih razredov so bili presenečeni tako nad večkratnim kandidiranjem kakor izvedbo kandidacijskega postopka spomladi 1991. Takrat Vasilij Melik, kljub pozitivni oceni in predhodnemu načelnemu pristanku drugih razredov, ni dobil zadostne podpore v razredu za zgodovinske in družbene vede. Vodstvo Akademije je v pričakovanju vnovičnega glasovanja o kandidatu – prvega glasovanja se je udeležilo manjše število akademikov oddelka za zgodovinske vede, ki je kandidata predlagal – predlog poslalo v kroženje med razredi. Vnovičen sklic seje razreda je predlagal Bogo Grafenauer, s čimer se je načelno strinjal tajnik Aleksander Bajt, vendar pod pogojem, da člani oddelka za zgodovinske vede predlagajo termin in se nato seje tudi udeležijo. Nova seja ni bila sklicana, zato je Bajt o tem napisal natančno poročilo za predsedstvo Akademije z namenom distanciranja od tega za Akademijo nenavadnega zapleta – kroženja predloga po razredih, nato pa zavrnitev kandidata v matičnem razredu, tudi zaradi

1 Oset, Zgodovina SAZU, str. 184–190. 2 Biblioteka SAZU, R 46/III-56:7.

214 Ferdo Gestrin in Bogo Grafenauer, akademika, člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti odsotnosti večine članov oddelka v razredu, ki je kandidata nominirala.3 Zaradi zanimanja akademikov je njegov naslednik Emilijan Cevc podal vsebinsko pojasnilo, da je »šlo v danem primeru za vprašanje prioritete ne pa odklonilnega stališča do omenjenega kandidata«.4 Vasilij Melik je dopisni član5 postal na naslednjih volitvah maja 1993, štiri leta pozneje pa redni član.6 Odločilno besedo pri izboru novih članov so imeli obstoječi člani, torej za področje zgodovine v prvih dveh desetletjih Milko Kos, ustanovni član, ki je predlagal za (dopisna) člana Ljudmila Hauptmanna7 in Frana Zwittra. Kandidacijski postopek za Boga Grafenauerja, še bolj pa za Dušana Kermavnerja, pa nakazuje, da je Kos odločanje o novih članih v šestdesetih in sedemdesetih letih prepustil kolegu Zwittru, sam pa se je osredotočil na opravljanje zahtevne funkcije glavnega tajnika in na objavljanje komentiranih izdaj virov ter na arhivskih virih te- melječih študij, kot je bil denimo rokopis Ferda Gestrina Mitninske knjige 16. in 17. stoletja na Slovenskem.8 Z naraščanjem članov pa se je postopoma izgubljal prevladujoč vpliv posameznega akademika na izbor novih članov. Kljub temu lahko iz gradiva sklenemo, da je Zwitter za člana predlagal Boga Grafenauerja, ki je dobro desetletje pozneje za člana predlagal Ferda Gestrina – o motivih, ki so poleg izpolnjevanja osnovnega pogoja znanstvene odličnosti vključevali organi- zacijsko in predstavniško aktivnost, bom pisal v nadaljevanju. Zwitter je bil znanstvenik z visokimi standardi, s precejšno mero (potrebne) samokritičnosti9 in skrben ocenjevalec kandidatov, zato je dokumentiranih več

3 SAZU, Predsedstvo SAZU 1990–1992, mapa 7, 9. 4 Prav tam, mapa 9. 5 Nazivi za kategorije članstva so se večkrat spremenili. Od ustanovitve do 1971 so bili v veljavi naslednji nazivi: redni član, dopisni in častni član. Zakon o SAZU novembra 1971 pa je uvedel novo kategorijo zunanji dopisni član za dopisne člane brez stalnega prebivališča v Sloveniji. Nova kategorizacija je bila uvedena junija 1994 z Zakonom o SAZU, ki je določil štiri kategorije članstva: redni, izredni, dopisni in častni član. V razpravi uporabljam v času nastanka gradiva veljavne nazive. Skratka, v razpravi navedeni dopisni člani so po današnji kategorizaciji izredni člani, torej člani članskega sestava, kar pomeni, da so bili vključeni v delo razreda, lahko so bili imenovani za predstavnike Akademije v raznih odborih, upravičeni pa so bili do članske nagrade. 6 SAZU, Člani SAZU, http://www.sazu.si/clani/vasilij-melik, pridobljeno 15. 5. 2017. 7 SAZU, Razred za zgodovino in družbene vede, Zapisniki, f. 1, 1967, Zapisnik seje (13. 1. 1967). 8 Prav tam, Zapisnik seje (25. 3. 1970). 9 Spomladi 1958 je predlagal, da bi odložili njegovo kandidaturo za redno članstvo. Menil je, da bo njegova kandidatura bolj utemeljena po izidu knjige Les problèmes nationaux dans la mo- narchie des Habsbourg, ki jo je takrat pripravljal v sodelovanju z Jaroslavom Šidakom in Vasom Bogdanovom. Zelo verjetno je na njegovo odločitev vplivala takratna razprava o kandidatih za članstvo razreda za zgodovinske in družbene vede, denimo Borisa Ziherla, Lada Vavpetiča in Milana Bartoša; torej da imajo kandidati izrazitejše politične kot znanstvene kvalifikacije. Po prepričevanju kolegov je umaknil zadržek do kandidature, na volitvah za rednega člana oktobra 1958 pa je prejel vse možne glasove. – SAZU, Predsedstvo 1953–1964, mapa 6, Zapisnik seje predsedstva SAZU (13. 1. 1958); SAZU, Skupščina SAZU 1958–1961, Zapisnik skupščine SAZU (17. 10. 1958).

215 O mojstrih in muzi primerov, ko je s svojo negativno oceno ali z odlašanjem izdelave ocene preprečil evidentiranja kandidata, denimo Metoda Mikuža.10 V določenih primerih pa je bil pripravljen prepustiti odločanje o primernosti kandidata vsem članom Akademi- je, na volitvah. V primeru kandidature Dušana Kermavnerja je popustil pritiskom predlagatelja Borisa Ziherla, za kar je zaslužen tudi Bogo Grafenauer. Zwitter Kermavnerjevi kandidaturi ni bil naklonjen od začetka, vendar je predlagatelj Boris Ziherl vztrajno lobiral za njegovo izvolitev, tudi po odklonilnem mnenju razreda za umetnosti spomladi 1969. Zwitter je ob vnovičnem predlogu podal negativno mnenje, in sicer zaradi Kermavnerjeve monografije Ivan Cankar in slovenska politika leta 1918, ki jo je predstavil tudi v obliki referata na zborovanju Zgodovinskega društva Slovenije septembra 1969 v Novi Gorici.11 Zaradi pritiskov predlagatelja, tudi z opozorilom na življenjsko usodo kandidata, je Zwitter pristal na Grafenauerjev predlog, da se njegove pripombe vključijo v oceno, ki jo je napisal Boris Ziherl. Grafenauer je sprva napisal za kandidata sorazmerno ugodno oceno, ki pa jo je po izidu omenjene monografije spremenil, vendar nato predlagal kompromisno rešitev. Skratka, zgodovinarja sta pristala, da oceno pripravi Ziherl, nato pa se v oceno dodajo njune pripombe. Dušan Kermavner je bil za dopisnega člana izvoljen na skupščini februarja 1971.12

Bogo Grafenauer, izvolitev za člana SAZU

Na Zwittrov predlog se je januarja 1967 pričel kandidacijski postopek za izvolitev Boga Grafenauerja za dopisnega člana.13 Še največjo oviro za njegovo izvolitev so predstavljali pomisleki, ki so jih izrekli neimenovani člani razreda na razredni seji. Opozarjali so na neprimernost njegovega pisanja v razpravi Vpra- šanja srednjeveške etnične strukture jugoslovanskih narodov in njenega razvoja, objavljeni v Zgodovinskem časopisu, vendar sta Zwitter in Kos pomisleke zavrnila kot neutemeljene. V komisijo za oceno sta bila imenovana omenjena zgodovinarja.14 Ocenjevalca sta napisala ugodno poročilo, zoper njegovo kandidaturo ni bilo zadržkov v drugih razredih niti pri pridobitvi predhodnega političnega soglasja. Na skupščini februarja 1968 je bilo oddanih 26 glasovnic, za izvolitev pa je bila potrebna dvotretjinska podpora, torej 18 glasov. Grafenauer je prejel 25 glasov podpore, eden pa se je vzdržal, s čimer je postal dopisni član SAZU v razreda za zgodovinske in družbene vede. Kot član s stalnim bivališčem v Sloveniji je

10 SAZU, Razred za zgodovino in družbene vede, Zapisniki, f. 1, 1975. 11 Prav tam, 1970, Zapisnik seje (15. 1. 1970). 12 Prav tam, 1971, Zapisnik seje (12. 1. 1971). 13 Prav tam, 1967, Zapisnik seje (13. 1. 1967). 14 Prav tam, 1967, Zapisnik seje (4. 3. 1967).

216 Ferdo Gestrin in Bogo Grafenauer, akademika, člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti bil vključen v članski sestav, zato je bil po izvolitvi imenovan v razne odbore in komisije kot predstavnik Akademije.15 Njegovo napredovanje v redno članstvo štiri leta pozneje je potekalo gladko, vendar pa je tokrat dobil manjšo podporo pri glasovanju kot ob prvi izvolitvi; tudi manj kot večina drugih kandidatov. Oceno je napisal Zwitter, podpisala pa sta jo Milko Kos in France Stelè, umetnostni zgodovinar in tajnik prvega razreda. Zanj je glasovalo 32 rednih članov, 8 se jih je vzdržalo, eden pa je glasoval proti; za izvolitev je bila potrebna absolutna večina prisotnih članov, torej 21. Ob tem velja poudariti, da so volitve potekale prvič v skladu z določili novega Zakona o SAZU, ki je določal enoten volilni kolegij, tvorili pa so ga redni in dopisni člani in so o kandidatih za redno članstvo torej odločali tudi dopisni člani.16 V času kandidiranja za dopisno članstvo je potekala redakcija rokopisa prve knjige Gospodarske in družbene zgodovine Slovencev, SAZU pa je stopala v zadnje, tretje, leto predsedovanja Svetu akademij znanosti in umetnosti SFRJ, poleg tega pa je že tretje leto potekala debata o reformi raziskovalne sfere, v kateri se je pojavil predlog, da bo Akademija prevzela pristojnost nad razdeljevanjem raziskovalnega denarja.17 Skratka, obdobje, ki je bilo za vodstvo Akademije in akademike, ki so sodelovali pri njenih aktivnostih, izjemno naporno. Nekateri starejši člani, denimo Milko Kos, France Stelè in Viktor Korošec, pa so bili ra zočarani nad obliko in skromnimi uspehi medakademijskih odborov, ki so bili projektne raziskovalne skupine jugoslovanskih akademij znanosti in umetnosti.18 Sodelovanje v odborih so želeli prepustiti drugim, mlajšim kolegom akademi- kom. Grafenauer je bil idealen kandidat za prevzem tovrstnega bremena, saj je imel za sabo več uspešno izvedenih projektov, vzpostavljeno socialno mrežo med jugoslovanskimi znanstveniki, prav tako je bil pripravljen in zmožen potovati na razna zasedanja v druge jugoslovanske republike. Potrditev njegovega obsežnega in uspešnega sodelovanja je bila izvolitev za zunanjega dopisnega člana Akade- mije znanosti in umetnosti Bosne in Hercegovine in Srbske akademije znanosti in umetnosti.19

Grafenauerjeve zadolžitve v Akademiji v sedemdesetih

S pristankom na imenovanje v odbore je Grafenauer želel okrepiti sodelovanje med jugoslovanskimi zgodovinarji, ki bi presegalo zaprtost v nacionalne, republiške okvire, kar je bila splošna značilnost jugoslovanske akademske sfe-

15 SAZU, Skupščina SAZU 1962–1972, Zapisnik skupščine SAZU (7. 2. 1968). 16 Prav tam, Zapisnik skupščine SAZU (13. 3. 1972). 17 Oset, Zgodovina SAZU, str. 122–125. 18 SAZU, Skupščina SAZU 1962–1972, Zapisnik skupščine SAZU (7. 2. 1968). 19 Mihelič, Bogo Grafenauer, str. 28.

217 O mojstrih in muzi re.20 Velika preizkušnja za trdnost vzpostavljenih socialno-akademskih mrež je nastopila po letu 1970, ko so bili ukinjeni zvezni skladi, iz katerih se je pretežno financiralo tovrstno sodelovanje. Poslej je bilo treba sredstva zagotoviti s samo- upravnim dogovarjanjem med akademijami, ki pa ni steklo, zato je sodelovanje močno upadlo, večina medakademijskih odborov pa je obstajala samo še na pa- pirju.21 Kot že omenjeno, Grafenauer je postal namestnik Milka Kosa v komisiji za zgodovino,22 član medakademijskega odbora za balkanologijo (namesto Franceta Steleta), član medakademijskega odbora za repertorij srednjeveških virov (namesto Milka Kosa), član medakademijskega odbora za zgodovino kolonizacije jugoslovanskih pokrajin (namesto Milka Kosa) in član medakademijskega odbora za arheološko karto Jugoslavije.23 Zaradi finančnih omejitev je bilo sodelovanje okrnjeno, odvisno je bilo od prizadevnosti vodje odbora. Omeniti velja še Gra- fenauerjevo članstvo v odboru za proučevanje narodnih manjšin in narodnosti, ustanovljenem v letu 1987 na pobudo Staneta Krašovca, v katerem so sodelovali predstavnikih vseh jugoslovanskih akademij, kar je bilo takrat že redek slučaj.24 Po smrti Milka Kosa marca 1972 je prišlo do reorganizacije sekcije za občo in narodno zgodovino, ustanovne sekcije Inštituta za zgodovino – po zgledu ostalih dveh sekcij je bil imenovan strokovni svet, ki mu je načeloval Fran Zwitter, člani pa so postali Bogo Grafenauer, Dušan Kermavner, Sergij Vilfan, Pavle Blaznik, Melita Pivec Stele in Božo Otorepec.25 Od tega imenovanja dalje je Grafenauer posvečal veliko pozornost organizacijskim vprašanjem na Akademiji, predvsem leta 1991 po sprejemu Zakona o raziskovalni dejavnosti in Zakona o javnih ra ziskovalnih zavodih, ki sta določala odpravo samoupravne oblike organiziranosti in vzpostavitev nove oblike organiziranosti.26 Sekcija se je po smrti Franceta Steleta, upravnika Inštituta za zgodovino, pre- oblikovala v samostojen inštitut, v čast svojemu ustanovitelju pa so ga poimeno- vali Zgodovinski inštitut Milka Kosa. Preoblikovanje je imelo predvsem manife- stativen pomen, saj inštitut ni pridobil dodatnih sredstev, zato je še najprej veljalo pravilo, da je program mogoče realizirati le s pritegnitvijo zunanjih sodelavcev.27 Možnost za pridobitev dodatnih sredstev se je nakazovala po sprejemu Zako- na o SAZU julija 1971, ki je določal oblikovanje razrednih znanstvenih skupno-

20 Prav tam. 21 Oset, Zgodovina SAZU, str. 179–180. 22 Letopis SAZU, 19, str. 69. 23 Letopis SAZU, 23, str. 127. 24 Letopis SAZU, 39, str. 152. 25 Letopis SAZU, 23, str. 133. 26 Izjava Staneta Grande, pomočnika direktorja ZRC SAZU Mitje Zupančiča v obdobju od 1982 do 1992. Ljubljana, 26. julija 2017. 27 Letopis SAZU, 23, str. 133.

218 Ferdo Gestrin in Bogo Grafenauer, akademika, člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti sti. Člani razreda za zgodovinske in družbene vede so bili načelno zadovoljni z idejo, da bi Akademija z načrtovanimi skupnostmi usmerjala raziskovalno delo, opozarjali pa so na problematičnost določila o enotnem delovnem načrtu takšne skupnosti za celoten razred. Načelno je ustanovitev skupnosti podprl Grafenauer, ki je opozoril, da zgodovinarji že dve desetletji delajo na takšen način, kot raziskovalna skupnost.28 Zaradi dolgotrajne priprave Statuta SAZU se je vprašanje ustanovitve razredne skupnosti odložilo za dobro leto, pri snovanju koncepta pravil pa je prišlo do trenj med pravniškim delom razreda in drugimi, predvsem s Zwittrom in Grafe- nauerjem. Grafenauer je podprl interdisciplinaren pristop, vendar je opozoril, da takšen pristop gojijo že nekatere institucije, zato bi lahko prišlo do podvajanj. Oblikovanje formalnih razrednih skupnosti bi lahko onemogočilo pritegnitev novih strokovnjakov iz drugih področij.29 Zaradi pomislekov je bila na pobudo tajnika Lada Vavpetiča ustanovljena ožja razredna skupnost, študijski center za družbene vede.30 Prvo zasedanje, na katerega je bilo povabljenih 20 znanstvenikov, je potekalo 1. julija 1975.31 Vendar delo ni steklo v skladu z načrti, kar je bila na splošno usoda vseh razrednih skupnosti. Kot bolj uspešna se je izkazala skupnost zgodovinarjev, sodelujočih pri projektu Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev.

Usmerjeno izobraževanje in nov slovenski pravopis

Na začetku osemdesetih, ob prvih stabilizacijskih ukrepih, ki so imeli za posledico zmanjšanje uvoza tuje literature, in načrtih za temeljno reformo izobra- ževanja z oblikovanjem enotnih učnih jeder, se je Grafenauer v okviru SAZU aktiviral na širši osnovi, z odločnim javnim nastopom, kot da je to njegova člo- veška in državljanska dolžnost. Kot je v nekrologu zapisal Ferdo Gestrin, je bil Grafenauer občutljiv za reforme izobraževalnih institucij, posebej kritičen je bil do usmerjenega izobraževanja, ker je sodil, da vodi k zniževanju splošnega znanja mladih generacij.32 Tako kot je bil kritičen do visokošolske reforme konec petdesetih let, kar je objavil v sestavku v jubilejni izdaji ob 50. obletnici prve slovenske univerze,33 je bil kritičen do usmerjenega izobraževanja. Pripombe o reformi srednjega šolstva je podal na posvetu Vloga znanosti pri oblikovanju strategije razvoja SR Slovenije,

28 SAZU, Razred za zgodovino in družbene vede, Zapisniki, f. 1, 1972, Zapisnik seje (5. 6. 1972). 29 Prav tam, 1974, Zapisnik seje (19. 3. 1974). 30 Prav tam, 1974, Zapisnik seje (18. 6. 1974). 31 Prav tam, 1975, Zapisnik seje (1. 7. 1975). 32 Gestrin, Bogo Grafenauer, str. 132. 33 Grafenauer, Življenje univerze, str. 143–168.

219 O mojstrih in muzi ki sta ga pripravili SAZU in Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Čeprav na posvet, ki je potekal aprila 1981, ni bil povabljen kot referent, se je oglasil s pripravljenim diskusijskim prispevkom, ki je bil zaradi tehtnosti objavljen v zborniku. Kljub zavedanju, da imajo v skladu z načelom primum vivere, deinde philosophare prednost ekonomska vprašanja pred filozofskimi, je zgolj pogovor o reševanju ekonomskih vprašanj označil za preozkega. Opozoril je na pomen zgodovine za obstoj slovenske narodne zavesti, zato bi morala biti zgodovina sestavni del razprav o strategiji razvoja Slovenije. Dramatično je orisal posledice ukinitve gimnazij in s tem povezano odpravo poučevanja jezikovnih predmetov (latinščine in nemščine) za študente zgodovine s konca petdesetih let. Spremembe je podprl takratni dekan Filozofske fakultete, zgodovinar Metod Mikuž, navkljub pomisle- kom njegovih kolegov, vključno z Grafenauerjem. Zaradi naštetega je po oceni Grafenauerja nastajal kadrovski primanjkljaj raziskovalcev, ki se lahko suvereno ukvarjajo s starejšo slovensko zgodovino. Alarmantno je označil, da si s temi ukrepi slovenski narod »reže svoje korenine, korenine svoje zavesti, korenine kulture, ki nas vežejo z začetki našega nastajanja in razvoja«. V načrtovanih spremembah – usmerjenem izobraževanju – je videl zadnji udarec, ki bo porušil destabiliziran izobraževalni sistem. Prizadeto je ugotavljal, da so to zanj skrajno vznemirljive stvari, ki pa niso deležne ustrezne in tehtne obravnave.34 Največji vpliv na SAZU je Grafenauer dosegel z vodenjem Komisije za pripravo slovenskega pravopisa. Zaradi številnih nesporazumov v komisiji, ki so dosegli vrh v letu 1983, je njeno vodenje prevzel Grafenauer, takrat tudi pred sednik Slovenske matice. Po dveh letih konstruktivnega in očitno tudi napornega sodelovanja je maja 1985 Grafenauer odstopil, z utemeljitvijo, da morajo odgovornost prevzeti strokovnjaki, jezikoslovci, člani drugega razreda.35 Z vodenjem komisije, javnimi nastopi in aktivnim angažmajem pri oblikovanju pravopisnih načel je Grafenauer pridobil precej simpatij, celo toliko, da so ga določeni akademiki očitno nagovarjali naj kandidira za predsednika SAZU. Mo- žnost za njegovo kandidaturo se je ponudila poleti 1984, ko so bile volitve ožjega vodstva Akademije, predsednika, dveh podpredsednikov in glavnega tajnika, zaradi bolnišničnega zdravljenja predsednika Milčinskega odložene. V Akademiji je bil od leta 1953 običaj, da se najprej o morebitni kandidaturi izrečejo dotedanji funkcionarji, šele nato pa se poišče nove kandidate za ožje vodstvo. Takratne volitve pa so bile nekaj posebnega, kajti dolgoletni predsednik Josip Vidmar je bil jezen na svojega naslednika Milčinskega, med drugim tudi zaradi organizacije kolokvija Znanost in vera, ki ga je maja 1984 SAZU organizirala v sodelovanju z Vatikanskim sekretariatom za neverujoče. Po odloženih volitvah je Vidmar še ostreje nastopil proti Milčinskemu in oblikoval svojo listo kandidatov.36

34 Grafenauer, Znanost ter naša kulturna in splošna zgodovina, str. 159–161. 35 Oset, Zgodovina SAZU, str. 150–151. 36 Prav tam, str. 152–154.

220 Ferdo Gestrin in Bogo Grafenauer, akademika, člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Na osnovi zapisov v spominih akademika Franceta Bernika pa lahko sklenemo, da je bil Vidmar odločno tudi proti kandidaturi Boga Grafenauerja. Ključen očitek je bil njegovo nestrinjanje z izdajateljskim programom Slovenske matice, saj naj bi društvo pod Grafenauerjevim vodstvom izdalo preveč rokopisov kleri- kalnih pisateljev.37 Grafenauerja se kot kandidat za predsednika vnovič omenja ob naslednjih volitvah štiri leta pozneje, vendar so bila ponovljena stara stališča v drugem razredu,38 v zapisniku prvega razreda pa razprava o Grafenauerju ni zabeležena, sicer pa je bila večina članov Akademije zaradi negotovih razmer za ohranitev kontinuitete v vodstvu Akademije.39 Na naslednjih volitvah maja 1992, ko so se poslovili trije člani ožjega vodstva, pa se Grafenauer ne omenja več kot kandidat, postane pa pozoren opazovalec in ima kritične pripombe o volilnem postopku. Tako je javno predstavil svoj pogled na ustrezen profil predsednika glede na težaven ekonomski položaj in obseg nove zakonodaje. Odkrito je podpiral Aleksandra Bajta za članstvo v ožjem predsed- stvu, verjetno pa ga je imel v mislih kot predsednika SAZU. Odločno je nasprotoval kandidaturi Cirila Zlobca, ker je bil nosilec visoke politične funkcije. Pri tem se je nekoliko netočno skliceval na Josipa Vidmarja, ki naj bi se pred prevzemom vodenja SAZU političnim funkcijam odpovedal. Po njegovem je »Akademiji vselej koristilo, če so bile pri volitvah čim manj vmešane politične silnice«. Bil je preslišan, prav tako je bil zavrnjen njegov predlog, da bi neizvoljen kandidat za predsednika postal avtomatično kandidat za podpredsednika.40 Kot že omenjeno, Grafenauer je javno podprl Aleksandra Bajta, svojega kolega v prvem razredu, novi predsednik pa je postal France Bernik.

Ferdo Gestrin, akademik

Ferdo Gestrin je dopisni član SAZU postal 1983, po upokojitvi na ljubljanski univerzi, kot vrhunski strokovnjak za zgodovino srednjega in novega veka. Za- radi organizacijskih sprememb je postopek potekal nekoliko drugače kot dobro desetletje prej pri Grafenauerju. Prvi korak je bilo evidentiranje v oddelku za zgodovinske vede, nato potrditev v razredu za zgodovinske in družbene vede, v tretjem koraku je sledilo kroženje predloga po ostalih razredih, nato pa je vodstvo Akademije pričelo postopek pridobitve predhodnega političnega soglasja za kandidaturo od RK SZDL. Zadnji korak do članstva so bile volitve, na katerih

37 Bernik, Kronika mojega življenja 1, str. 213. 38 Prav tam. 39 SAZU, Skupščina SAZU 1985–1988, Zapisnik skupščina SAZU (20. 12. 1988). 40 SAZU, Predsedstvo SAZU 1990–1992, mapa 20, Zapisnik 23. seje predsedstva SAZU (7. 5. 1992).

221 O mojstrih in muzi je moral kandidat pridobiti absolutno večino sklepčne skupščine SAZU. Grafe- nauerjev predlog za izvolitev Ferda Gestrina je septembra 1982 soglasno podprl oddelek za zgodovinske vede.41 Po soglasni potrditvi kandidature v razredu je bil predlog poslan v kroženje po razredih.42 Kandidat je užival podporo, kar potrjuje izid glasovanja: zanj je glasovalo 52 članov, eden se je vzdržal, eden pa je glasoval proti. Ob tem velja za ilustracijo dodati, da drugič v zgodovini, prvič po prvih volitvah maja 1940, nista bila izvoljena nominirana kandidata za članstvo.43 Podobno uspešno je bilo njegovo napredovanje, izvolitev za rednega člana štiri leta pozneje. Volilni rezultat je zrcalil njegov ugled in uspešnost na akademskem in organizacijskem področju, prav tako pa njegovo pripravljenost za sodelovanje pri aktivnostih SAZU po svoji upokojitvi.44 Gestrinove aktivnosti v Akademiji pred osamosvojitvijo Slovenije oziroma do menjave vodstva Akademije maja 1992 so bile omejene na vodenje znanstvenega sveta Inštituta za slovensko izseljenstvo, članstvo v znanstvenem svetu Zgodo- vinskega inštituta Milka Kosa in Svetu ZRC SAZU. Imenovan je bil tudi v med akademijski odbor Srbske akademije znanosti in umetnosti za zgodovino vojnih krajin na jugoslovanskem ozemlju,45 vendar je dvomil v uspešnost tovrstnega sodelovanja, tudi zaradi rastočih nacionalnih napetosti. Podobno kot Grafenauer, ki je večkrat plediral za pogostejše objavljanje stališč Akademije, predvsem v zvezi z izobraževalnim sistemom in položajem ter razvojem slovenskega jezika, je Gestrin pričakoval bolj jasna stališča vodstva Akademije do demokratizacije in slovenske osamosvojitve.46 Na Gestrinovo pobudo je predsedstvo Akademije 28. junija 1991 »spričo dra- matičnih dogodkov« sprejelo Apel SAZU evropskim in ameriškim znanstvenim in kulturnim institucijam o razmerah v Sloveniji in poslalo pozdravni telegram organom Republike Slovenije ob osamosvojitvi. SAZU se je tudi pridružila skupni spomenici mednarodni javnosti ob razglasitvi samostojne Slovenije, ki so jo podpisali še slovenski PEN, univerzi v Ljubljani in Mariboru, Slovenska matica in Društvo slovenskih pisateljev. S spomenico, v kateri so obsodili uporabo vo- jaške sile za reševanje političnega vprašanja, so želeli mednarodno akademsko javnost informirati o dogajanju v Jugoslaviji in s tem odločilno vplivati na javno mnenje na Zahodu. Poudarili so, da osamosvojitev temelji na spoštovanju evropske kulture, človekovih pravic in samoodločbe narodov. Apel SAZU je bil

41 SAZU, Zapisniki I. razreda, Zapisnik seje oddelka za zgodovinske vede (26. 9. 1982). 42 SAZU, Zapisniki I. razreda, Zapisnik 5. seje razreda za zgodovinske in družbene vede (13. 12. 1982). 43 SAZU, Skupščina SAZU 1977–1984, Zapisnik skupščine SAZU (6. 6. 1983). 44 SAZU, Skupščina SAZU 1985–1988, Zapisnik skupščine SAZU (23. 4. 1987). 45 Letopis SAZU, 40, str. 17–18, 267. 46 Izjava Staneta Grande, pomočnika direktorja ZRC SAZU Mitje Zupančiča v obdobju od 1982 do 1992. Ljubljana, 26. julija 2017.

222 Ferdo Gestrin in Bogo Grafenauer, akademika, člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti razposlan dopisnim članom in mednarodnim partnerjem, objavljen pa je bil tudi v Timesovi prilogi Educational Supplement.47 Po izteku trimesečnega moratorija na osamosvojitvene aktivnosti, ki ga je do- ločila Brionska deklaracija, oktobra 1991, in umiku Jugoslovanske ljudske ar- made iz Slovenije je Akademija želela razširiti obveščanje akademske javnosti o dogajanju v Sloveniji. Za pripravo spomenice so prosili Boga Grafenauerja, sa- moiniciativno pa je spomenico pripravil Ivan Gams. Grafenauerjeva spomenica o temeljnih nastanka slovenskega naroda in slovenske državnosti je bila razposlana decembra48 in bila izhodišče za odločitev o organizaciji simpozija Slovenci in država.

Organizacija dveh odmevnih simpozijev

Oba zgodovinarja sta dobro sodelovala v Slovenski matici, Grafenauer je bil predsednik društva, Gestrin pa gospodar. V okviru Akademije pa sta sodelovala pri pisanju raznih mnenj in ocen, posebej pa bi izpostavil organizacijo dveh odmevnih simpozijev: Slovenski upor 1941, osvobodilna fronta slovenskega naroda pred pol stoletja in simpozija Slovenci in država. Organizacija velikih in odmevnih simpozijev je zahtevala veliko organizacijskega dela in finančne spretnosti. To posebej velja za prvi simpozij, ki je potekal maja 1991.49 Priprave na drugi simpozij Slovenci in država so potekale ob sodelovanju Slo- venske matice, Inštituta za novejšo zgodovino in Oddelka za zgodovino Filozof- ske fakultete v Ljubljani, vodilna vloga pa je pripadla predsedniku pripravljalnega odbora Bogu Grafenauerju in Janku Pleterskemu, ki je prvi podal pobudo za organizacijo tovrstnega posveta. Gestrin, ki ni nastopil kot referent, je bil član pripravljalnega odbora. Prvič so o organizaciji simpozija razpravljali v prvem razredu decembra 1992 ob obravnavi predloga za organizacijo znanstvenih posvetov, ki bi bili namenjeni obravnavanju problemov v zgodovinskem razvoju Slovencev. Za leto 1993 je bil kot prvi predlagan posvet z dvojnim delovnim naslovom Problemi slovenske zgodovinske obstojnosti 1918–1941 in Slovenci in kriza evropske demokracije do aprilske vojne 1941. Potem ko je SAZU aprila 1993 od Ministrstva za znanost in tehnologijo pridobila sredstva za organizacijo simpozija, je objavila javen poziv referentom za nastop na simpoziju.50 Težišče posveta je ostalo na 20. stoletju, vključeni pa so bili referati iz starejšega obdobja s ciljem predstavitve pregleda »nastajanja in sestavljanja strukturnih elementov slovenske državne stavbe«.51

47 Oset, Zgodovina SAZU, str. 159–160. 48 Prav tam, str. 160–161. 49 SAZU, Obletnice, simpozij in proslave, š. 5, Slovenci in država. 50 Prav tam. 51 Pleterski, Slovenci in država, str. 145.

223 O mojstrih in muzi

Simpozij je bil načrtovan za novembra 1993, vendar je bil na predlog Jasne Fischer, direktorice Inštituta za novejšo zgodovino, preložen najprej na december 1993, potekal pa je novembra 1994. Fischerjeva je soorganizatorjem na Akade- miji posredovala pomisleke sodelavcev, ki so se bali, da bi organizacijo simpozija 24. in 25. novembra 1993 lahko javnost v »politično razburkanem času v R Sloveniji« napačno sprejela, denimo kot dogodek, namenjen proslavi drugega zasedanja AVNOJ-a.52 Dodati velja, da je Janko Pleterski, ki je po Grafenauerjevi smrti prevzel ure- janje zbornika, referente po izteku roka prosil, naj pošljejo referente. Posebej zanimiv je poziv Janezu Šumradi. Pleterski je v pismu zapisal sledeče: »Smrt našega učitelja in velikega zgodovinopisca Boga Grafenauerja me je ganila, da storim še ta poskus in Vam pišem te vrstice. Tik pred koncem mi je izročil uvodno besedo k zborniku referatov s simpozija 'Slovenci in država', v kateri napoveduje v strukturi prispevkov tudi Vašega o Ilirskih provincah. /…/ Zdaj Vas vprašam takole: Ali ste pripravljeni ustreči pričakovanju pokojnega Boga Grafenauerja in počastiti njegov spomin s tem, da svoj prispevek vendarle zadnji hip oddaste uredništvu tega zbornika?«53

Priprava Zakona o SAZU in notranja reorganizacija ZRC SAZU

Februarja 1987 je razred za umetnosti podal predlog za črtanje določila v Za- konu o SAZU, ki je določalo predhodno soglasje SZDL kandidatom za članstvo, kar je dejansko pričetek razprave, ki se je sklenila sedem oziroma osem let pozneje s sprejemom Zakona o SAZU in Statuta SAZU. Dolgotrajnost postopka je mo- goče pojasniti s spremembo zakonodaje, osamosvojitvijo Slovenije in različnimi pogledi na notranjo organiziranost ZRC SAZU.54 Grafenauer je podal številne pripombe o več različicah zakona o SAZU,55 medtem pa je Gestrin kot pred sednik upravnega odbora ZRC SAZU v obdobju 1992–1996 sodeloval pri uskla- jevanju interesov oziroma iskanju kompromisne rešitve med vodstvom Akademi- je in vodstvom ZRC SAZU.56 S sprejemom Zakona o raziskovalni dejavnosti julija 1991 je bila odpravljena formalna ovira za dokončanje Zakona o SAZU. Najtrši oreh pri njegovi pripravi je predstavljalo statusno preoblikovanje ZRC SAZU. Minister za znanost in tehnologijo Peter Tancig je vztrajal, da se mora ZRC preoblikovati v javni razi-

52 Obletnice, simpozij in proslave, š. 5, št. 19/2/3-93. 53 Prav tam, Pismo Janka Pleterskega Janezu Šumradi (1. 6. 1995). 54 Oset, Zgodovina SAZU, str. 161–162. 55 SAZU, Skupščina SAZU 1992, Zapisnik skupščine SAZU (14. 5. 1992). 56 Zapisniki Upravnega odbora ZRC SAZU se za obdobje po 23. aprilu 1992, ko se je sestal organ v novi sestavi, nahajajo pri ustvarjalcu gradiva.

224 Ferdo Gestrin in Bogo Grafenauer, akademika, člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti skovalni zavod, s čimer bi ustanoviteljica ZRC postala država, kar je podpirala večina sodelavcev, ki je želela ohraniti dosežno stopnjo avtonomije v odnosu do SAZU oziroma akademikov. V SAZU so predlogu odločno nasprotovali in se ustanoviteljskim pravicam do ZRC niso bili pripravljeni odreči.57 ZRC pa so pretresali notranji spori, ki so bili odziv na prelomno obdobje s paketom nove zakonodaje in finančne težave, tako v ocenjevanju preteklih praks, ki niso bile v skladu s predpisi, denimo proces nabavljanja tuje literature, tujih valut, materialnih sredstev, povračila stroškov službenih poti, pokrivanje članarine v šport nih društvih, kot tudi z (javnimi) obtožbami o poskusih privatiziranja ZRC SA- ZU.58 Nad obsegom notranjih trenj, denimo pozivom predsednika sindikata ZRC SAZU Vinka Rajšpa za razveljavitev podaljšanja mandata direktorju ZRC SAZU za največ tri mesece, so bili presenečeni na ministrstvu, na katerem so predlagali okrepitev dialoga znotraj institucije, pospešitev preoblikovanja in sprejem »živ ljenjskih« rešitev.59 Grafenauer je zastopal uradno stališče, ki ga je podpirala pretežna večina čla- nov SAZU, da mora Akademija zadržati ustanoviteljstvo pri ZRC SAZU, za- vodu, ki je novembra 1981 nastal z združitvijo inštitutov Akademije. Ob tem je vseskozi opozarjal na težavno finančno situacijo ZRC SAZU, računajoč, da bo vodstvo Akademije pomagalo priskrbeti dodatna sredstva bodisi iz lastnih virov bodisi z lobiranjem na Ministrstvu za znanost in tehnologijo.60 Marsikatera Gra- fenauerjeva zamisel glede preoblikovanja ZRC SAZU je bila upoštevana, saj je njegova hči Darja Mihelič vodila komisijo za statutarna vprašanja, vendar ne na finančnem področju. Grafenauer je bil namreč prepričan, da naj Akademija še najprej financira delovanje ZRC SAZU,61 vendar temu ni bilo tako. Če je dr- žava pred spremembo zakonodaje sredstva za raziskovalno dejavnost nakazala Akademiji, le-ta pa nato naprej ZRC SAZU, je poslej država ZRC SAZU pričela financirati neposredno. Pri urejanju razmerja je pomembno vlogo odigral Gestrin, predsednik upravnega odbora ZRC SAZU med 1992 in 1996, ki je podprl novo vodstvo ZRC SAZU z direktorjem Otom Lutharjem na čelu. Po soglasni izvolitvi Gestrina za predsednika upravnega odbora ZRC SAZU na konstitutivni seji organa v novi zasedbi aprila 1992 je Gestrin opozoril na pomen dobrega sodelovanja med Akade- mijo in ZRC SAZU, tudi v korist in uspeh izvajanja dolgoročnega raziskovalnega

57 SAZU, Predsedstvo SAZU 1990–1992. 58 AS 1978, š. 1, m. 2 in š. 2, Zapisnik, Svet ZRC SAZU. 59 AS 1978, š. 2, Zapisniki, Svet ZRC SAZU, Zapisnik 2. izredne seje Sveta ZRC SAZU (28. 2. 1992). 60 SAZU, Skupščina SAZU 1991, Zapisnik skupščine SAZU (28. 2. 1991). 61 Izjava Staneta Grande, pomočnika direktorja ZRC SAZU Mitje Zupančiča v obdobju od 1982 do 1992. Ljubljana, 26. julija 2017.

225 O mojstrih in muzi programa Naravna in kulturna dediščina slovenskega naroda in vzpostavitve za- upanja pri statusnem preoblikovanju ZRC SAZU.62 Tudi novo vodstvo Akademije, na čelu s predsednikom Francetom Bernikom, ni odstopalo od zahtev po ohranitvi ustanoviteljskih pravic ZRC SAZU, zato je Ministrstvo za znanost in tehnologijo predlagalo kompromisen predlog dvojnega ustanoviteljstva Akademije in države, s čimer se je strinjala večina raziskovalcev, ne pa tudi vodstvo Akademije. Takšen pravni format – dvojno ustanoviteljstvo – je namreč zadostil pričakovanju raziskovalcev po avtonomiji znanstvenoraziskovalnega dela, kot je maja 1992 na drugi seji upravnega odbora povedal vršilec dolžnosti direktorja ZRC SAZU Janez Dular.63 Zaradi nepopustljivosti vodstva Akademije in zadržanosti Ministrstva za znanost in tehnologijo se je novo vodstvo ZRC SAZU, ki je pričelo z delom septembra 1992, osredotočilo na pripravo aktov za uskladitev delovanja v skladu z veljavno zakonodajo, torej na preoblikovanje centra v javni raziskovalni zavod, vprašanje ustanoviteljstva pa začasno odložilo na rob. Vodstvo ZRC SAZU je kot prioriteto postavilo stabilno financiranje temeljnega raziskovalnega programa Naravna in kulturna dediščina slovenskega naroda, na osebni ravni pa čim manj izključevanja.64 Pri uresničevanju programa so uživali podporo predsednika upravnega odbora, Ferda Gestrina, ki je skrbel za blažitev napetosti v razmerju do vodstva Akademije, na skupščinah pa je odločno branil ustreznost sprejetih rešitev za preoblikovanje ZRC SAZU v javni raziskovalni zavod. Prvi korak v tej smeri je bil dogovor, dosežen v začetku leta 1993, da bo Akademija ohranila ustanoviteljske pravice, statutarno preoblikovanje pa bo uradno izvedeno po sprejemu Zakona o SAZU, že pred tem pa bo Ministrstvo za znanost in tehnologijo obravnavalo ZRC SAZU kot ostale raziskovalne zavode, torej v obliki rednega in stabilnega pasovnega financiranja.65 Do vnovične zaostritve med vodstvom Akademije in vodstvom ZRC SAZU je prišlo jeseni 1994, potem ko je junija 1994 sprejet Zakon o SAZU določil ustanoviteljstvo Akademiji, vodstvo ZRC SAZU pa je podalo predlog za ustanovitev znanstvenega sveta ZRC SAZU, organa, ki bi vodil celovito strateško znanstveno politiko centra.66 Vprašanje novega organa, ki je po oceni vodstva Akademije omejil vpliv ustanovitelja, je bilo osrednje vprašanje na skupščini Akademije decembra 1994,67 na kateri so obravnavali Začasni statutarni sklep ZRC SAZU, in

62 ZRC SAZU, Zapisnik 1. seje Upravnega odbora ZRC SAZU (23. 4. 1992). 63 ZRC SAZU, Zapisnik 2. seje Upravnega odbora ZRC SAZU (22. 5. 1992); AS 1978, š. 1, m. 1. 64 ZRC SAZU, Zapisnik 4. seje Upravnega odbora ZRC SAZU (21. 9. 1992). 65 ZRC SAZU, Zapisnik 8. seje Upravnega odbora ZRC SAZU (31. 5. 1993) in Zapisnik 9. seje Upravnega odbora ZRC SAZU (17. 3. 1994). 66 Prav tam, Zapisnik 12. in 13 seje Upravnega odbora ZRC SAZU (25. 11. 1994 in 7. 12. 1994). 67 SAZU, Skupščina 1994, Zapisnik skupščine SAZU (1. 12. 1994).

226 Ferdo Gestrin in Bogo Grafenauer, akademika, člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti junija 1995, ko so akademiki najprej potrdili Statut SAZU in nato izglasovali soglasje k Statutu ZRC SAZU. Gestrin, ki je predlagal skupščini naj sprejme oba dokumenta, saj bo le tako lahko delovanje in poslovanje ZRC SAZU normalno steklo, je s svojim nastopom in vplivom dosegel sprejem predlaganega dokumenta. V razpravi so bile izpostavljene ocene, da Statut ZRC SAZU ne omogoča Akademiji nadzora in vpliva nad delom ZRC SAZU. Gestrin je ponovil, da gre samo za splošne in načelne pravice SAZU, ne pa tudi za možnost sprotnega vpliva Akademije na tekoče znanstvenoraziskovalno delo na inštitutih. S statusnim preoblikovanjem ZRC SAZU v javni raziskovalni zavod sta obe strani, vodstvo Akademije in ZRC SAZU, dosegli v začetku postavljeni zahtevi: za Akademijo ohranitev ustanoviteljskih pravic, raziskovalci ZRC SAZU pa so formalno dosegli avtonomijo pri določanju znanstvene politike.68 Zadnja vodstvena funkcija, ki jo je akademik Gestrin prevzel le nekaj tednov pred smrtjo, po smrti njenega predlagatelja in predsednika Stojana Pretnarja, je bila vodenje komisije o vprašanju denacionalizacije nekdanjih cerkvenih gozdov. Po njegovi smrti je vodenje komisije prevzela Alenka Šelih, delo komisije pa se je s konkretnega vprašanja denacionalizacije nekdanjih cerkvenih gozdov razši- rilo na proučevanje pravnega in zgodovinskega vidika odnosov med državo in Katoliško cerkvijo v Sloveniji v sodobnem času.69

Viri in literatura

Viri

Arhivski viri

Arhiv Slovenske akademije znanosti in umetnosti SAZU, Skupščina SAZU, Zapisniki sej SAZU, Skupščina SAZU, Obletnice, simpozij in proslave SAZU, Predsedstvo SAZU, Zapisniki sej SAZU, Razred za zgodovino in družbene vede, Zapisniki sej

Arhiv Republike Slovenije AS 1978 (ZRC SAZU)

Biblioteka SAZU Biblioteka SAZU, R 46 (Fran Ramovš)

ZRC SAZU ZRC SAZU, Zapisnik sej Upravnega odbora ZRC SAZU

68 SAZU, Skupščina 1995–1996, Zapisnik skupščine SAZU (6. 6. 1995). 69 Letopis SAZU, 50, str. 175.

227 O mojstrih in muzi

Ustni vir

Izjava Staneta Grande, pomočnika direktorja ZRC SAZU Mitje Zupančiča v obdobju od 1982 do 1992. Ljubljana, 26. julija 2017.

Literatura

Bernik, France: Kronika mojega življenja. Ljubljana: Slovenska matica, 2012. Gestrin, Ferdo: Bogo Grafenauer. Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 46. knjiga, 1995 (ur. Matija Drovenik). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1996, str. 131–133. Grafenauer, Bogo: Življenje univerze do 1945 do 1969. Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani (ur. Roman Modic). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 1969, str. 143–168. Grafenauer, Bogo: Znanost ter naša kulturna in splošna zgodovina. Vloga znanosti pri oblikovanju strategije razvoja SR Slovenije (ur. Jože Goričar idr.). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti/Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, 1981, str. 159–161. Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 19 knjiga, 1968 (ur. Milko Kos). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1969, str. 69. Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 23. knjiga, 1972 (ur. Gorazd Kušej). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1973, str. 127. Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 39. knjiga, 1988 (ur. Janez Batis). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1989, str. 152. Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 40. knjiga, 1989 (ur. Janez Batis). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1990, str. 17–18, 267. Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 50. knjiga, 1999 (ur. Lidija Andolšek Jeras). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2000, str. 175. Mihelič, Darja: Bogo Grafenauer – utrinki iz življenja in dela. Grafenauerjev zbornik (ur. Vincenc Rajšp idr.). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti idr., 1996, str. 28. Oset, Željko: Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti, razvoj najvišje znanstvene in umetniške ustanove, 1945–1992. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2017. Pleterski, Janko: Slovenci in država. Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 45. knjiga, 1994 (ur. Matija Drovenik). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1995, str. 145. SAZU, Člani SAZU, http://www.sazu.si/clani/vasilij-melik, pridobljeno 15. 5. 2017.

Summary Ferdo Gestrin and Bogo Grafenauer, Members of the Slovenian Academy of Sciences and Arts Željko Oset

Ferdo Gestrin and Bogo Grafenauer left an extremely strong impact as researches in Slovenian historiography while influencing numerous Slovenian historians as professors. Due to their merits, they became members of the Slovenian

228 Ferdo Gestrin in Bogo Grafenauer, akademika, člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Academy of Sciences and Arts, the highest Slovenian scientific and art institu- tion. Grafenauer became a corresponding member in February 1968, and four years later a full member, while Gestrin was elected as corresponding member in June 1983 and as full member four years later. They regarded the election as recognition of their excellent, continuous, and diverse work in numerous fields. After the election, they continued with their work; however, as members of the Academy they assumed additional and various tasks. They became members of scientific councils, commissions, and committees, and cooperated with Yugoslav academics in the interacademic committees. Grafenauer was especially interested in cooperating with Yugoslav scientists in interacademic committees, the result being reflected in published books and discussions, and in his election for a corresponding member of the Serbian Academy of Sciences and Arts and the Acad- emy of Sciences and Arts of Bosnia and Herzegovina. Grafenauer’s years as a member are mostly characterised by his efforts to reform the focused education, to lead the commission for Slovenian orthography, to ensure a clearer position of the Academy on the current social issues, and the organization of two resound- ing symposiums (Slovenian uprising 1941, the Liberation Front of the Slovenian Nation half a century ago, and Slovenians and statehood). Gestrin’s membership was mostly characterised by his role in the transformation of the Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts into a public research institute and his determination to ensure that the Academy takes a position on the Slove- nian independence during the Independence war.

229 Aleš Gabrič Grafenauer in Gestrin v vodstvu Slovenske matice

GABRIČ, Aleš, dr., znanstveni svetnik, izredni profesor, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SI – 1000 Ljubljana, [email protected]

Grafenauer in Gestrin v vodstvu Slovenske matice Namen prispevka je prikazati sodelovanje Boga Grafenauerja in Ferda Gestrina v vodstvenih strukturah Slovenske matice. Hkrati, decembra 1978, sta prevzela dve pomembni funkciji. Grafenauer je postal predsednik Slovenske matice, Ge- strin pa predsednik njenega gospodarskega odbora. V naslednjih letih sta oba predlagala novosti v delovanju, ki so Slovenski matici povrnile ugled enega naj- pomembnejših slovenskih kulturnih društev. Grafenauer si je prizadeval za bolj aktualno odzivanje na družbeno dogajanje skozi knjižno produkcijo, simpozije, predavanja in javne izjave. Gestrin pa je z gospodarnim načrtovanjem društvo navkljub slabemu gospodarskemu stanju v državi spravil na zeleno vejo.

Ključne besede: Slovenska matica, predsednik, gospodarski odsek, založniška politika

GABRIČ, Aleš, PhD, research counsellor, Assoc. Prof., Institute of Contempo- rary History, Kongresni trg 1, SI – 1000 Ljubljana, [email protected]

Grafenauer and Gestrin in the Management of the Slovenska matica Cul- tural Society The article aims to describe the participation of Bogo Grafenauer and Ferdo Gestrin in the management of the Slovenska matica cultural society. At the same time – in December 1978 – they took over two important functions: Grafenauer became the president of the Slovenska matica cultural society, and Gestrin was appointed as the president of its Economic Committee. In the following years both of them proposed new approaches in the society's activities, restoring its reputation as one of the most important Slovene cultural societies. Grafenauer strove to ensure that the society would respond more promptly to the social developments by means of its literary production, symposiums, lectures, and public statements. Meanwhile, Gestrin managed to ensure the society's prosperity with prudent planning, in spite of the poor economic reality in the state.

230 Grafenauer in Gestrin v vodstvu Slovenske matice

Keywords: Slovenska matica, president, economic department, publishing pol- icy

Bogo Grafenauer in Ferdo Gestrin sta bila sodelavca na različnih področjih. Oba sta kot zgodovinarja zaznamovala slovensko zgodovinopisje v 20. stoletju, oba sta bila profesorja številnim generacijam mlajših zgodovinarjev na Filozofski fakulteti v Ljubljani, oba sta bila člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Sodelovala sta tudi v društvih, pri čemer je zgodovinarjem nekoliko bolj znano njuno sodelovanje v zgodovinarskem strokovnem društvu, saj sta bila eden za drugim predsednika Zgodovinskega društva za Slovenijo in oba tudi člana uredništva Zgodovinskega časopisa. Manj znano pa je njuno sodelovanje v ugle- dnem kulturnem društvu, v Slovenski matici, kjer sta prav tako pustila neizbrisen pečat svojega delovanja. Vloga Boga Grafenauerja v vodstvu Slovenske matice je bila že opisana v več prispevkih.1 Manj pa je poznana vloga Ferda Gestrina, ki je prav tako zaznamoval čas, ko se je Slovenska matica na novo postavljala na noge in bila v razburljivem času osemdesetih let 20. stoletja vnovič eno od živahnih središč kulturnega dogajanja na Slovenskem.2 Grafenauerjeva in Gestrinova skupna pot v vodstvu Slovenske matice se je začela na občnem zboru 20. decembra 1978, ko je bilo izvoljeno novo vodstvo, ki naj bi poživilo delo Slovenske matice, ki se je od konca šestdesetih let bolj ali manj omejilo na izdajo redne knjižne zbirke in še nekaj knjig letno. Od leta 1966, ko je umrl Anton Melik, ki je kot predsednik v drugi polovici petdesetih in začetku šestdesetih let uspel Slovensko matico vrniti med najbolj ugledne kulturne ustanove, je Matico vodil France Koblar. Bil je že precej v letih, štel je že 76 let, ko je postal predsednik, in v delovanje ni uvajal kakšnih novosti. Po Koblarjevi smrti v začetku leta 1975 je vodenje začasno prevzel podpredsednik Fran Zwitter, ki pa ni hotel prevzeti predsedniškega mesta, saj je menil, da bi potrebovali mlajšega, bolj agilnega predsednika, z več svežimi idejami za oživitev dela in pomena Matice. Delovanje v zatišju, brez prilagajanja spreminjajočim se razmeram na knjižnem in širšem kulturnopolitičnem okolju, je bilo vidno v več preprostih kazalcih. Padalo je število kupcev redne letne zbirke, nižalo se je število izdanih in natisnjenih izvodov, Matica pa je posledično

1 Prvi je podrobneje o njem pisal Primož Simoniti v Grafenauerjevem zborniku: Simoniti, Bogo Grafenauer, str. 135–142. Članek je ponatisnjen v Glasniku Slovenske matice: Simoniti, Bogo Grafenauer, str. 16–25. Glej tudi ustrezno poglavje v zborniku ob 150-letnici Slovenske matice: Gabrič, Slovenska matica, str. 22–61. 2 Za razliko od Grafenauerjevega zbornika se v Gestrinovem zborniku te plati dela Ferda Gestrina ne dotika nihče od piscev prispevkov. Edini bežni zapis je v prispevku Dušana Kosa, da je Ge- strina poleg ostalih funkcij zaznamovalo tudi »članstvo v upravnem odboru Slovenske matice« (Kos, Prvih osemdeset let, str. 17).

231 O mojstrih in muzi zašla v rdeče številke. V zaostrenih političnih razmerah v sedemdesetih letih je bila sprejeta tudi nova zakonodaja, ki se ji nekoliko zaspana Slovenska matica ni uspela prilagoditi in je odlašala s spreminjanjem statuta, ki bi njeno delo uskladil z veljavno zakonodajo.3

Predsednik Bogo Grafenauer

Pri iskanju novega predsednika so se vodilni v Slovenski matici obrnili na Boga Grafenauerja. Ko je slabo desetletje zatem zapuščal predsedniško mesto, je zapisal, da sta ga »jeseni 1978 prijatelja Lojze Ude in Fran Zwitter pregovorila, da sem si naložil nelahko dolžnost predsednika Slovenske matice«. Zwitter je bil tedaj, kot sem že omenil, podpredsednik Matice, Ude pa predsednik njenega nadzornega odbora. Grafenauer se je hotel že pred dokončnim prevzemom funkcije seznaniti, v kaj se pravzaprav spušča. Na prvem mestu je omenil »ureditev pravnega stanja, ki je visela nad društvom z zahtevo po preureditvi društvenih pravil že od l. 1972«, med bolj internimi zadevami Matice oživljanje društvene dejavnosti »s pomočjo bolj organiziranega dela komisij in sekcij«, pri knjižni produkciji pa naj bi razširili založniško politiko zadnjih let »na širša področja po vzoru tega dela v času predsedništva Antona Melika, in drugače kot se je to delo vendarle zožilo po njegovi smrti«. Dodal je še širitev dela Slovenske matice tudi na druge dejavnosti, izven ožjih založniških okvirov. »O vsem tem je bilo govora tudi že v prejšnjih odborih, vendar niso bili doseženi sklepi in načrti, ki bi jih bilo mogoče predložiti javnosti«, je izzive, ki jih je sprejel, ob koncu svojega mandata opisal Grafenauer.4 O vsem tem na občnem zboru 20. decembra 1978, ko je prevzel predsedniko- vanje Slovenske matice, Grafenauer še ni govoril. So se pa novi odborniki resno lotili reformiranja društva in že v nekaj mesecih potegnili prve poteze. Ideje so nato širšemu članstvu predstavili na izrednem občnem zboru 8. decembra 1979, ki so ga sklicali zaradi prepotrebne uskladitve društvenega statuta z zakonom o založništvu. Uvodoma je sicer Grafenauer predstavil »osnovne misli programa«, v katerih je poudaril, da »več stvari zahteva tudi od Matice, da se poslovi od nači- na dela, ki je bilo zlasti v zadnjem desetletju namerjeno predvsem na vsakoletno knjižno zbirko in dopolnilne izdaje«. Knjižno politiko, ki je bila v tem času pre- več stihijska in omejena večinoma na literarno in literarnozgodovinsko sfero, naj bi razširili še na druga področja, ki jih je pred leti Slovenska matica že pokrivala. Grafenauer je predlagal, naj odbori pripravijo bolj dolgoročne načrte, za nekaj let vnaprej. To ne bo mogoče, je opozoril, brez ustreznih organizacijskih sprememb, saj na ta način ni mogoče delati po sistemu »iz rok v usta«; to je seveda pomenilo

3 Gabrič, Slovenska matica, str. 48–52. 4 Grafenauer, Predsednikovo poročilo (1987/88), št. 1, str. 1.

232 Grafenauer in Gestrin v vodstvu Slovenske matice ustrezno finančno zaledje delovanja – naloga, ki je čakala gospodarski odsek. Po- leg temeljnega knjižnozaložniškega dela naj bi okrepili še druge možnosti delovanja, spoznanje odbornikov pa je Grafenauer strnil v sledeče misli: »Vse bolj se je videlo, da bo za takšno načrtovanje potrebno nekoliko spremeniti delo Matiči- nega odbora – in tudi članov izven njega – s tem, da bi posamezne sekcije dobile več pomena tako pri daljnoročnem programiranju publikacij in skrbi za njihovo pripravo kot tudi pri znanstvenih sestankih, predavanjih in podobnih prireditvah v zvezi z odprtimi vprašanji svojega področja.«5 Na izrednem občnem zboru so sklepali o spremembah statuta Slovenske matice. Uskladiti ga je bilo potrebno z načeli zakona o založništvu, ki pa je bil vendarle pisan v prvi vrsti za založniška podjetja in ne za društva, kakršna je bila Slovenska matica. Težave se bile z zahtevami »členov o založniškem svetu in njegovih nalogah«, a temu v poročilu o potrjevanju novega statuta Grafenauer ni odmeril posebne pozornosti. Na izrednem občnem zboru sprejeti statut je sicer v naslednjih mesecih zaradi zahtev republiškega sekretariata za notranje zadeve doživel še nekaj sprememb, ki pa vendarle niso bile takšne, je omenil Grafena- uer, da se Matica s tem ne bi mogla strinjati. »Statut je bil potrjen 16. 6. 1980 in tako je po osmih letih pravno neurejenega položaja ta stran dela Slovenske matice usklajena z veljavno zakonodajo«, je članstvu poročal Grafenauer. Ena od bistvenih sprememb je bila že ta, da je bila po »konfederalizaciji« Jugoslavije v sedemdesetih letih Slovenska matica prenesena iz registra tovrstnih organizacij v Beogradu v register republiških organizacij v Ljubljani.6 Grafenauer o najbolj kočljivih zadevah ni razpravljal na javnih debatah, kakr- šni so občni zbori. Sam je bil, tako kot še del odbornikov, zadržan do tiste zahteve zakonodaje o založništvu, ki je posredno omogočala vpletanje zunanjih dejavnikov na načrtovanje dela. To je bila zahteva po oblikovanju založniškega sveta, kakršnega Slovenska matica pred tem ni imela. Tovrstni sveti so bili sestavljeni iz dveh delov, iz dela predstavnikov založbe (v tem primeru Slovenske matice) in dela delegatov uporabnikov. Slednjega naj bi na pobudo republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije (SZDLS) imenovala Kulturna skupnost Slovenije (KSS). Zaželena premoč »zunanjih« članov v upravnih strukturah kulturnih ustanov je pri delu kulturnikov zbujala strah, da bi to lahko bil ob- vod, preko katerega bi se stališča politične elite pretakala v programsko politiko kulturnih in znanstvenih ustanov. Delegacija Slovenske matice s predsednikom Bogom Grafenauerjem na čelu je v zvezi s tem obiskala predsednika republiške konference SZDLS Mitjo Ribičiča in predsednika KSS Iva Tavčarja.7 Slovenska

5 Grafenauer, Osnovne misli programa, str. 13–15. 6 Grafenauer, Poročilo o potrditvi statuta, str. 4–6. 7 A SM, fasc. Zapisniki 1977–1982, Zapisnik seje upravnega odbora Slovenske matice, 17. 10. 1980.

233 O mojstrih in muzi matica vsekakor ni želela, da bi založniški svet posegal v delovanje Matičine- ga knjižnega odbora. Iz poročil s teh srečanj pa tudi ni zaznati, da bi vodilni v Slovenski matici dobili občutek, da bi hoteli politiki z zahtevo po oblikovanju založniškega sveta skladno z zakonom vplivati na preusmeritev dela Matice. Že seznam ustanov, ki so delegirale člane v založniški svet, je pokazal, da gre za ustanove, od koder je prihajalo veliko članov Slovenske matice, pa tudi oba dela sveta sta bila pri Slovenski matici po moči izenačena, saj je bilo v njem po osem predstavnikov Slovenske matice in s strani uporabnikov delegiranih članov.8 Ko se je nato 22. maja 1980 v skladu s spremembami statuta konstituiral zalo- žniški svet, je že bilo jasno, da ne bo nikakršna ovira načrtom dela Slovenske matice. S strani znanstvenih in kulturnih ustanov (in posledično političnih organov) so bili vanj delegirani kulturniki, ki so že bili člani Slovenske matice ali pa so bili vsaj zelo naklonjeni njenemu nadaljnjemu razvoju. Člani založniškega sveta so podpirali predloge knjižnega odbora Slovenske matice tudi pri tistih načrtih, ki morda niso najbolj ugajali nekaterim oblastnikom.9 Glede na seznam članov založniškega sveta to sploh ni presenetljivo. V njem sta bila tudi Grafenauer in Gestrin, prvi kot zastopnik Slovenske matice, drugi kot delegat Zveze zgodovinskih društev Slovenije, torej kot zastopnik delegatov zainteresirane javnosti. Nekakšno nepotrebnost založniškega sveta pri Slovenski matici je zaznal tudi njegov član, pisatelj Anton Ingolič, ki ga je v svet delegirala Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Na seji založniškega sveta 20. junija 1985 je ocenil, da so založniški sveti »le neformalni organi, ki ne sprejemajo nobenih dejanskih odlo- čitev«, zatem pa dodal, da se mu je zdel povsem nepotreben »založniški svet pri Slov. matici, ki sprejema svoj program na kvalificiran in široko preverjen način skozi delo svojih odborov«. Grafenauer mu je odgovoril v stilu pragmatika, ki se zaveda nesmiselnosti nekaterih zahtev, ki pa išče modus vivendi v odnosu do oblasti in v tem odnosu noče izzivati težav. S preprostimi besedami je pojasnil, »da nobena založniška ustanova ne more delovati brez založniškega sveta, ker je tako določeno v zakonu«. Ingolič mu je odvrnil, da njegova pripomba nikakor ni letela na delovanje Slovenske matice, temveč je bila »usmerjena proti nepotreb- nemu formaliziranju«.10 V času Grafenauerjevega predsednikovanja se je spremenjena založniška politika kaj kmalu pokazala v izdajanju knjižnih del, ki so pritegnila širši krog bralstva, a ob tem ni bila prizadeta kakovost izdanih. Ohranili so tradicionalno usmerjenost v izdajanje prvovrstnih literarnih in temeljnih znanstvenih del, pri čemer so ob osrednji vlogi humanistike posvetili dodatno pozornost še tehniki

8 Organizacijska poročila, str. 100. 9 A SM, fasc. Zapisniki 1977–1982, Zapisnik prve seje založniškega sveta Slovenske matice, 22. 5. 1980; glej tudi nadaljnje seje založniškega sveta Slovenske matice. 10 A SM, fasc. Zapisniki 1983–, Zapisnik seje založniškega sveta Slovenske matice, 20. 6. 1985.

234 Grafenauer in Gestrin v vodstvu Slovenske matice in naravoslovju. Novost je bila vsekakor pri izboru tematike, saj so pri Sloven- ski matici, kot je ocenil Grafenauer, »celo lomili različne dosedanje tabuje«. Ob tem je npr. omenil odnos do izseljencev, med knjigami, ki sta bili za vodstvo Slovenske matice poseben izziv, pa je omenil sledeči: »Med posebej pomembnimi knjigami – tudi za slovensko širše življenje – moram tu omeniti Hofmanov roman Noč do jutra, ki nam ga je uspelo osvoboditi iz 'zapora' in ki se je izkazal kot najodmevnejše delo o problemih položaja po Kominformu in v zvezi z Golim otokom, in poleg tega Rebulov dnevnik Vrt bogov, ki je sprva zbudil precej buren odmev, pa se je pozneje po mirnejših razgovorih vendarle uveljavilo mnenje, da je bilo prav, da smo knjigo postavili v svoj knjižni program.«11 Slovenska matica je tako postala tudi del kritičnega vala kulturnikov v osemdesetih letih, ki je vplival na mehčanje dotedanje politične monolitnosti. Podi- ranje tabujev oz. osvobajanje knjig »iz zapora«, kot je to slikovito opisal Gra- fenauer, ni bilo vidno le pri omenjenih dveh naslovih. Matica je začela izdajati dela avtorjev, ki leta poprej niso mogli objavljati knjig pri slovenskih založbah, npr. dela Edvarda Kocbeka in Borisa Pahorja. Ozrli so se preko slovenskih meja, predstavili Slovencem v Sloveniji slovenske zamejske pisce in v sodelovanju z zamejskimi založbami promovirali enotni slovenski kulturni prostor. Novost je bila tudi uvrščanje vloge katoliške cerkve in krščanstva v slovenski kulturni preteklosti v program Slovenske matice, torej tematike, ki je bila v času komu- nistične oblasti potisnjena na kulturno obrobje. Vse pogosteje so se odločali za ponatis razprodanih del. Ker je bilo med njimi več del iz Filozofske knjižnice, so to področje razširili in leta 1983 najavili novo zbirko Slovenska filozofska misel. Nad prodajo in odzivom na nekatere knjige so bili presenečeni tudi v vodstvu Matice, kar so spremljali in članstvu sporočali preko Glasnika Slovenske matice. Eden izmed odzivov, ki so ga z zadovoljstvom povzeli po časopisu Mladina in ga objavili s komentarjem »pro domo sua«, se glede knjižnega programa zaključi z laskavo oceno, »da Matica izpolnjuje svoje poslanstvo tudi s knjigami, ki so nepogrešljive za vsakega kulturnega delavca in izobraženca, nikoli pa, niti sedaj, ko je denarna stiska, ne podlega komercialnim učinkom«.12 Glasnik Slovenske matice sicer ni bila novost, vpeljana v času Grafenauer- jevega predsednikovanja, saj so ga po več kot dveh desetletjih premora obudi- li v času interregnuma (oz. Zwitterjevega podpredsednikovanja) leta 1978. Je pa Glasnik v začetku osemdesetih let pridobil na debelini in na novih rubrikah. Poleg objave poročil z občnih zborov in prikazov knjižnih novosti so leta 1981 vpeljali še rubriko Društvene novice, v kateri so v kratkih poročilih obveščali o notranjem delovanju društva, načrtih, odzivih s tiskovnih konferenc ali knjižnih sejmov in o nagradah, ki so jih prejeli člani društva ali pa knjižne izdaje Matice.

11 Grafenauer, Predsednikovo poročilo (1987/88), str. 2. 12 Društvene novice (1981), str. 100.

235 O mojstrih in muzi

Ko so novosti naletele na ugodne odzive javnosti, so z veseljem poročali tudi o naraščanju prodaje Matičinih knjig in krepitvi članskih vrst. Nato pa so dodali še rubriko Odmevi na Matičine knjige in v njej povzemali knjižne ocene Matičnih knjig iz domačega in tujega tiska. Posebne pozornosti so bili v Glasniku Slovenske matice deležni simpoziji. Tudi ti niso bili novost iz časa Grafenauerjevega predsednikovanja, saj so v vodstvu Matice debate o tem, kako razširiti društveno dejavnost, potekali že nekaj let. Slovenska matica je tako že sodelovala pri organizaciji nekaterih simpozijev, a običajno v soorganizaciji z drugimi ustanovami, npr. s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti ali s Filozofsko fakulteto. So pa znanstvena srečanja, okrogle mize ali posvetovanja dobili v tem času novo vsebino in naleteli na širši odmev v javnosti. Način, kako se je možno prebiti med širši krog zainteresiranih, je nakazalo meddisciplinarno posvetovanje o vprašanjih slovenskega muze- alstva, ki ga je Slovenska matica organizirala 22. maja 1980. Bogo Grafenauer je v uvodnih besedah pojasnil, da je izhodišče razprave predlog za postavitev stalne celovite razstave zgodovine Slovencev. Ker je javna polemika navrgla več različ- nih predlogov strokovnjakov različnih strok, je vmes poseglo vodstvo Slovenske matice in z organiziranjem meddisciplinarnega posvetovanja pritegnilo zagovor- nike različnih pogledov na skupno debato. Grafenauer je opozoril, da bodo imeli uvodničarji na voljo le kratek čas, »težišče posvetovanja pa mora biti na razpravi po referatih«. Da ne bi ostali le pri debatiranju, je dodal še: »Vse gradivo, referate in razpravo, nameravamo objaviti v prvi letošnji številki Glasnika SM, tako da bi s tem akcija Narodnega muzeja za razstavo zgodovine Slovencev dobila širšo podporo v tematsko zaokroženi publikaciji.«13 Načrt so uspešno izvedli. Že samemu posvetovanju je prisostvovalo več kot 50 udeležencev iz različnih znanstvenih ustanov ali strokovnih društev. S hitro objavo rezultatov pa so prodrli tudi do tistih zainteresiranih, ki se posvetovanja niso mogli udeležiti. Ugoden odmev je pripeljal do kovanja novih načrtov, oz. kot je zapisal Grafenauer: »… med samo razpravo je bilo izraženo mnenje, da bi bilo na podoben način primerno organizirati posvetovanja tudi še o drugih podobnih načrtih našega kulturnega življenja.«14 Novembra istega leta, torej 1980, so na pobudo naravoslovne sekcije pripravili okroglo mizo o našem odnosu do naravne dediščine, odsek za društveno dejavnost pa je začel načrtovati posvete že za naslednja leta. Pripravili naj bi tudi po več simpozijev letno. Rezultate tistih, ki so bili posvečeni pomembnim Sloven- cem iz preteklosti in so pogledovali bolj v preteklost, naj bi objavili v posebnih tematskih zbornikih. Če je šlo za zelo aktualno tematiko, se je kot hitrejši in pri- mernejši način izkazala objava v Glasniku Slovenske matice.

13 Grafenauer, Uvodna beseda (1980), str. 9. 14 Grafenauer, Predsednikovo poročilo (1981), str. 3.

236 Grafenauer in Gestrin v vodstvu Slovenske matice

Društveno delovanje je vodstvo Slovenske matice jeseni 1981 okrepilo še s pripravo Matičinih večerov. Grafenauer je zapisal, da so jih uvedli »na pobudo novega tajnika Draga Jančarja«.15 Tudi ta novost je naletela na odličen odziv publike, saj so imela redno organizirana predavanja številčen obisk, naletela na živahno diskusijo, v Glasniku Slovenske matice pa so bili prispevki objavljeni v najkrajšem možnem času. Na pobudo Mariborčanov v vodstvu Matice so začeli Matičine večere leta 1983 izvajati še v Mariboru, kjer so bili sprva prav tako de- ležni širše pozornosti tamkajšnje kulturne srenje. Pri načrtovanju posvetov in Matičinih večerov se vodstvo Slovenske matice tematsko ni oziralo zgolj v preteklost, temveč je vse pogosteje reagiralo tudi na aktualna slovenska kulturna vprašanja. Način odziva vodstva Slovenske matice na žgoča kulturnopolitična vprašanja je lepo razviden pri aferi okoli skupnih programskih jeder, ki je izbruhnila jeseni 1983. Vodstvo je nemudoma sklenilo, da bo Slovenska matica organizirala razpravo na to temo, predsedstvo pa »se je se- stalo zaradi prerazporeditve društvene dejavnosti v jesenski sezoni 1983« in 25. oktobra 1983 na prvo mesto – »ker gre za aktualno temo, bi bila razprava potrebna takoj« – na novo postavilo posvet o šolskem sistemu in skupnih programskih jedrih, druga predvidena predavanja pa premaknilo na kasnejše termine.16 Bogo Grafenauer je imel na posvetu, ki je potekal 10. novembra 1983, uvodno besedo in za njo še prvi referat, v katerem je orisal vprašanja šolskega sistema, skupnih jeder in pouka zgodovine. V prvem je nakazal, da je posvet sklican zaradi ideje o skupnih jugoslovanskih programskih jedrih, a dodal, da naj bi uvodničarji postavili problematiko tudi na širšo raven, na problem celotne šolske reforme in položaja splošne izobrazbe v tedanjem šolskem sistemu, kar je kritično ost razši- rilo tudi na t. i. usmerjeno izobraževanje.17 V tematskem prispevku se je Grafenauer dotaknil geneze siromašenja splošne izobrazbe v srednjem šolstvu od sredine šestdesetih let naprej. Kot dober poznavalec slovenskega šolskega sistema je omenil kritike strokovnih ustanov (pri katerih je sodeloval tudi sam) proti spremembam v prejšnjih reformnih poskusih in naštel slabosti, ki jih je prineslo usmerjeno izobraževanje, uvedeno v slovenski šolski sistem v začetku osemdesetih let. Nato pa se je lotil še zgodovine in skupnih programskih jeder, omenil, da je na tem področju tematika drugačna kot na najbolj žgočem terenu poučevanja maternega jezika (zaradi tega je tudi izbuhnila afera) in da so bili dotedanji predlogi zvečine že zavrnjeni zaradi strokovne ne- sprejemljivosti.18

15 Grafenauer, Predsednikovo poročilo (1987/88), str. 5. 16 A SM, fasc. Zapisniki 1983– , Zapisnik seje predsedstva Slovenske matice, 25. 10. 1985. 17 Grafenauer, Uvodna beseda (1983), str. 70–71. 18 Grafenauer, Vprašanja šolskega sistema, str. 71–76.

237 O mojstrih in muzi

Za Grafenauerjem so o neustreznosti skupnih jeder za različne humanistično- družboslovne predmete referirali še drugi strokovnjaki, člani Slovenske matice, referatom pa je sledila še dolga plodna razprava. Rezultat posveta je bilo jasno oblikovano Stališče Slovenske matice o vprašanjih šolskega sistema in tako imenovanih skupnih programskih jedrih. V njem je opazen močan vpliv pogledov Boga Grafenauerja, ki se je s problematiko šolskega sistema ukvarjal že v prej- šnjih desetletjih in bil ob tem redno oster in kritičen do nižanja ravni znanja, ki ga ponujajo učni načrti na srednješolski stopnji šolanja in s katerim se nato kandidati vpisujejo na fakultetni študij.19 Grafenauer je kritiko v naslednjem letniku Gla- snika Slovenske matice, za leto 1985, še zaostril. Objavil je štiri stališča, »ki jih je zapisal v konceptu tedanji predsednik študijske komisije Filozofske fakultete prof. Bogo Grafenauer in ki jih je (včasih z majhnimi in nebistvenimi spremembami ali dopolnili) sprejela fakulteta kot svoja stališča med 5. aprilom 1966 in 15. majem 1979 ob različnih fazah vsiljevanja šolske reforme«.20 Slovenska matica se je tako postavila v vrsto tistih slovenskih ustanov, ki so dvignile svoj glas proti skupnim programskim jedrom (oz. poskusom poenotenja učnih načrtov v Jugoslaviji). Za razliko od drugih, ki so se večinoma osredotočali na najbolj žgočo tematiko izgubljanja pomena slovenskega jezika v predlaganem učnem načrtu,21 se je razprava na Slovenski matici razširila na širšo problematiko humanistike in družboslovja ter tudi na šolski sistem v Sloveniji. Da ne bi ostali le pri eni skupini predmetov, je Slovenska matica maja 1984 organizirala še okroglo mizo o naravoslovnih predmetih v usmerjenem izobraževanju. Slovenska matica v času Grafenauerjevega predsednikovanja v osemdesetih letih ni bila edina, ki je opozarjala na čeri in stranpoti slovenske izobraževalne in šolske politike. Pri tem so bili zelo dejavni tudi mladinska organizacija in mladinski mediji ter Društvo slovenskih književnikov. Slovenski matici je dvigovalo ugled dejstvo, da so bile njene izjave rezultati s širših posvetovanj, na katerih so uvodničarji in razpra- vljavci svoje bogato znanje s prepričljivo argumentacijo pretopili v nedvoumna stališča ter se pri tem izogibali cenenosti populizma in provokativnosti. Novosti, uvedene v času Grafenauerjevega predsedovanja, so krepile ugled Slovenske matice v javnosti. Posveti in Matičini večeri so bili dobro obiskani, pritegnili so novo in dokaj raznoliko publiko. Marca 1983 je Grafenauer ocenil, da se je z novimi oblikami dela »SM bolj intenzivno in pogosteje približala slovenski javnosti in tudi vprašanjem slovenskega vsakdanjika«. S sprotnim iz- dajanjem knjig so tudi tiskovne konference pripravljali večkrat letno in ne le ob zaključku leta ter tudi tako pritegovali pozornost na svoje delovanje. Opazno je bilo, je omenil Grafenauer, »večje zanimanje tako RTV Ljubljana kot tudi naših

19 Stališče Slovenske matice, str. 69–70. 20 Grafenauer, Dokumenti iz razprave, str. 2. 21 Prim.: Menart, Slovenec v Srboslaviji, str. 79–121.

238 Grafenauer in Gestrin v vodstvu Slovenske matice

časnikov za naše objave in drugo delo, tako da je SM bolj navzoča v slovenski javnosti«. Posledica teh uspehov pa se je odrazila tudi v društveni blagajni: »Vse to pa koristi seveda tudi večji prodaji knjig in obračanju denarja, ki leži v njih«.22 K hitrejšemu »obračanju denarja« je pripomoglo tudi povečanje članskih vrst Slovenske matice. Njeno vodstvo je po utečeni tradiciji med člane sodelavce po- vabilo tiste, ki so aktivno sodelovali na njenih prireditvah. Ker so v knjižnem programu, na posvetovanjih ali predavanjih sodelovali novi obrazi, se je s tem povečalo število potencialnih novih članov sodelavcev, ki so s tem prejeli obvezo nakupa redne zbirke Slovenske matice. Poleg teh se je povečevalo tudi število članov naročnikov; to so bili tisti, ki so bili naročeni vsaj na eno zbirko Slovenske matice. V Društvenih novicah Glasnika Slovenske matice so pogosto poročali o naraščanju števila članov, ki je bilo sprva hitrejše, kasneje nekoliko bolj umirje- no. Ob koncu leta 1982 so npr. poročali, da so se »v SM v nekaj več kot letu dni vpisali 104 novi člani«,23 leta 1983 pa, da »se je v Matico vpisalo 112 novih čla- nov«, da je večina naročila redno zbirko in da je posebej razveseljivo, »da so med novim članstvom v veliki večini mladi izobraženci«.24 Trend se ni tako kmalu umiril, saj so leta 1986 poročali: »Od 1. januarja do 31. aprila se je v Slovensko matico včlanilo 71 novih članov-naročnikov.«25 Povečevalo se je tudi število čla- nov – sodelavcev, saj je bil seznam od zadnjega občnega zbora na novo sprejetih članov vedno daljši od seznama preminulih članov v istem časovnem obdobju. Grafenauer se je od predsednikovanja Slovenske matice poslovil na občnem zboru 10. marca 1988. V svojem zadnjem predsednikovem poročilu se je ozrl na rezultate dela nekaj več kot devetih let in ga zaključil z mislijo, da se čuti »dol- žnega povedati, da vse to ni zasluga predsednika, marveč odbora in članstva. Od- krito naj povem, da je bila moja slaba stran v življenju vselej organizacija. Ideje same zase ne rode ničesar – treba jih je oživiti.«26 Čeprav trditev ni brez osnove, le ne gre spregledati, da naloga predsedujočih ni, da opravijo vse sami, temveč da za izvedbo dobre ideje pritegnejo ustrezne sodelavce, porazdelijo naloge med sodelujoče in koordinirajo čim bolj nemoten potek dela vseh, ki vplivajo na končni rezultat dela. To pa je Grafenauerju v obdobju predsednikovanja Slovenski matici vsekakor uspevalo. Zato lahko zgolj pri- trdim besedam, ki jih je že v Grafenauerjevem zborniku zapisal njegov naslednik na predsedniškem mestu Primož Simoniti. Potem ko je navedel Grafenauerjev pogled na dve »zlati dobi« Slovenske matice, prvo za časa predsednikovanja Fra- na Levca in drugo za obdobje Antona Melika, je dodal: »Prepričan sem, da bodo

22 Grafenauer, Predsednikovo poročilo (1983), str. 4. 23 Društvene novice (1982), str. 117. 24 Društvene novice (1983), str. 130. 25 Društvene novice (1986), str. 85. 26 Grafenauer, Predsednikovo poročilo (1987/88), str. 5.

239 O mojstrih in muzi zaradi zaslug, ki si jih je pridobil za Slovensko matico, za njeno tretjo zlato dobo štela leta, ko jo je vodil predsednik Bogo Grafenauer.«27

Predsednik gospodarskega odseka Ferdo Gestrin

Ferdo Gestrin je bil član vodstvenih struktur Slovenske matice že pred Gra- fenauerjem. Ob tem, da je bil dolgoletni odbornik Slovenske matice, je njeno delovanje še posebej zaznamoval kot predsednik gospodarskega odseka. Že od začetka sedemdesetih let ga je upravni odbor Slovenske matice pritegnil k reše- vanju nekaterih gospodarskih težav, sprva predvsem v zvezi z Matičino hišo na Bregu. Decembra 1978, istočasno kot je Grafenauer začel s predsednikovanjem Matici, pa je Gestrin postal predsednik njenega gospodarskega odbora.28 Manj ambiciozno delo iz let pred Grafenauerjevim prevzemom predsedniškega mesta so ob prelomu v osemdeseta leta zamenjali smeli načrti, ki jih je bilo treba ustrezno izpeljati tudi po finančni plati. Gestrin je v tem primeru pokazal, da je znal dolgoletno raziskovanje gospodarske preteklosti prenesti tudi na povsem prak- tično polje, na finančno vodenje uglednega kulturnega in znanstvenega društva. Prve poteze je Gestrin predlagal že v času priprav na izredni občni zbor decembra 1979, ko je bila potrjena nova usmeritev Slovenske matice. Na seji upravnega odbora Matice 25. novembra 1979 je poročal, da je gospodarski odbor sprejel načelo, »naj bi Matica v svoj knjižni program za prihodnje leto sprejemala le tiste rokopise, ki so takoj dosegljivi in obenem z avtorji sklepala založniške pogodbe«. Le na ta način naj bi bila Matica, je poudaril Gestrin, »v bodoče kos težavam, ki nastopijo med letom z avtorji, s tiskarnami in ne nazadnje – Matica bo le tako lahko zagotovila pravočasen izid knjig«.29 Zaostritev odnosa do avtorjev je narekovalo nekaj izdaj, pri katerih so stro- ški zaradi zamud in spreminjanja pogojev narasli preko razumnih meja. Najbolj značilen primer je bil drugi zvezek iz zbirke Slovenske ljudske pesmi. Gestrin je vprašanje neodgovornega dela urednikov sprožil junija 1980 in vodstvo Slo- venske matice seznanil, da so uredniki zadrževali korekture pri sebi kar dve leti, dodeljena subvencija pa je v času naraščajoče inflacije izgubila velik del realne vrednosti. Upravni odbor je na pobudo gospodarskega odseka sprejel ostro stali- šče in pozval avtorje, »da morajo v celoti oddati komplet za tiskarno do 30. julija 1980, sicer si Matica jemlje pravico, da umakne delo iz programa«. Če bi prišlo do tega, so brez ovinkarjenja najavili v vodstvu Slovenska matice, bodo obvestili financerje in široko javnost, da so za nedokončan projekt odgovorni izključno av-

27 Simoniti, Bogo Grafenauer, str. 140. 28 Grafenauer, Prof. dr. Ferdo Gestrin, str. 12. 29 A SM, fasc. Zapisniki 1977–1982, Zapisnik seje upravnega odbora Slovenske matice, 25. 11. 1979.

240 Grafenauer in Gestrin v vodstvu Slovenske matice torji.30 Knjiga je po tako odločnem in jasnem stališču vodstva Slovenske matice izšla z večletno zamudo leta 1981. Po tovrstnih izkušnjah je Gestrin predlagal še nekaj novosti pri načrtovanju dela. Pri pregledu finančnega stanja za leto 1981 in načrtovanju programa za leto 1982 je predlagal, »da lahko vsako leto izide le eno deficitarno delo«. Z avtorji bi morali skleniti pogodbo že vnaprej, predvsem pa bi »to veljalo za dela, ki so predvidena za Redno zbirko«. V pogodbo naj bi tudi nedvoumno zapisali, da »v primeru, da avtor v določenem roku ne odda rokopisa, mora akontacijo vrniti«. Upravni odbor Slovenske matice je tudi ta predlog, kot druge novosti gospodarskega odseka iz tistega časa, brez zadržkov podprl.31 Ostri finančni kriteriji za odločitev o uvrstitvi knjige v založniški program Slovenske matice so obveljali tudi naslednja leta. Ko so npr. februarja 1985 na knjižnem odseku razpravljali, kaj s knjigo, ki so jo sprva sicer uvrstili v program za to leto, a jim je Kulturna skupnost Slovenije zavrnila subvencijo zanjo zaradi neugodnih ocen tipkopisa, je Gestrin odločno povedal, »da knjiga brez subvencije ne more iziti«. Knjižni odsek je pritrdil temu stališču in delo so seveda črtali s knjižnega programa za leto 1985.32 Uveljavljanje načel, ki so na novo definirala odnos vodstva Slovenske matice do sodelavcev oz. avtorjev, je že kmalu pokazalo pozitivne rezultate. Jeseni 1982 so v vodstvu Matice že ugotavljali, da naj bi v tem letu vse knjige izšle pravočasno. Gestrin pa je ponovil stališče, da naj bi bila za redno zbirko izbra- na »le ena knjiga, od katere ni pričakovati komercialnega učinka. To opreznost nam narekujejo stabilizacijski časi, ki prav gotovo ne bodo prizanašali knjižni politiki«.33 Da je bil optimizem na mestu, je Gestrin sporočil v začetku leta 1983, ko je upravnemu odboru poročal »o ugodni finančni sliki Matice« in poudaril, »da smo končno uspeli s knjigami na tržišče pravočasno, vendar brez izjem ne gre«. Omenil je zamudo pri eni knjigi, kar pa naj ne bi prineslo dodatne izgube, saj naj bi priprava zaključnega računa za leto 1982 že pokazala, da »je gotovo, da bo finančna slika ugodna«.34 Poleg temeljnega dela, izdajanja knjig, je moral gospodarski odbor poskrbeti še za financiranje drugih obveznosti Slovenske matice. Med temi je bilo najbolj pogoltno vzdrževanje Matičine stavbe. S pisanjem prošenj za pomoč so uspeli doseči, da ti posegi niso zajedali temeljnega Matičinega kulturnega delovanja.

30 A SM, fasc. Zapisniki 1977–1982, Zapisnik seje upravnega odbora Slovenske matice, 25. 6. 1980. 31 A SM, fasc. Zapisniki 1977–1982, Zapisnik seje upravnega odbora Slovenske matice, 25. 2. 1982. 32 A SM, fasc. Zapisniki 1983– , Zapisnik seje knjižnega odseka Matice, 20. 2. 1985. 33 A SM, fasc. Zapisniki 1977–1982, Zapisnik seje upravnega odbora Slovenske matice, 21. 10. 1982. 34 A SM, fasc. Zapisniki 1983– , Zapisnik seje upravnega odbora Slovenske matice, 10. 2. 1983.

241 O mojstrih in muzi

Gospodarski odsek se je lotil tudi razprodaj starih zalog, ki so prinesle kar nekaj finančnih injekcij. Gestrin je poročal tudi, da so ponudili »članom redno zbirko po najnižji mogoči ceni«, saj so s tem želeli »doseči zlasti to, da bomo ohranili dosedanje število članov in ga po možnosti tudi povečali«.35 Na povečanje prodaje je vplival tudi začetek sodelovanja Slovenske matice s Svetom knjige, knjižnim klubom z največjim številom članov v Sloveniji. Po prvem skupnem sestanku predstavnikov Slovenske matice in uprave Sveta knjige so sklenili, da bo ta svojo ponudbo razširil še na knjige Slovenske matice, dogovorili pa so se tudi, da bodo skupaj poskrbeli za ponatise »Matičinih knjig, ki so pošle in po katerih bralci močno povprašujejo«.36 Tudi pogodba o sodelovanju s Cankarjevo založbo, ki je v pritličnih prostorih stavbe Slovenske matice odprla novo knjigarno, je povečala prepoznavnost in prodajo knjig Slovenske matice, saj se je Cankarjeva založba v pogodbi zaveza- la, da bode imele knjige Slovenske matice posebno mesto v njenih vitrinah. Vse pogosteje pa so v Slovenski matici posegali po ponatisih. Ko je bilo kakšno delo razprodano ali tik pred tem, bralci pa so še kar povpraševali po njem, je gospodarski odsek na hitro odobril sredstva za ponatis dela, od katerega so si lahko obetali še dodaten dobiček. Izboljševanje finančnega stanja Slovenske matice so pokazala tudi finančna poročila, ki jih je Gestrin pripravil za občne zbore. Vodstvo Slovenske matice in njeni člani so bili v sedemdesetih letih ob tovrstnih priložnostih kar nekako vajeni poslušati nespodbudne podatke o slabem finančnem stanju, prihodkih, ki niso do- segali višine odhodkov, te pa so pokrivali z najemanjem neugodnih kratkoročnih posojil po visoki obrestni meri. Ko je vse skupaj začinila še naraščajoča inflacija, so nekoliko slabše informirani člani težko pričakovali, da bi lahko novo poročilo prinesla kaj bistveno novega. V orisani eri Slovenske matice je Gestrin prvič predstavil finančno stanje širšemu članstvu na občnem zboru februarja 1981, torej v času, ko so šele oblikovali novosti, ki naj bi rezultate prinesle v naslednjih letih. Kljub temu je navzoče presenetil že kar z uvodnimi besedami: »Ob težavah, ki jih sedaj rešuje celotna naša družba, gospodarske in finančne težave Slovenske matice niso niti take vrste niti niso tolikšnega obsega, da ne bi mogli to poročilo dati v zelo zgoščeni, kratki obliki in celo prekrito s pajčolanom optimizma.« Ge- strin je optimizem podkrepil s podatki in številkami, iz katerih je bilo razvidno, da se v zadnjem letu niso dodatno zadolževali in da so prihodke povišali »z vrsto ukrepov pri samih založniških pripravah, distribuciji, večanju lastnih dohodkov in še drugje, kar pa naj ostane poslovna tajnost«. Da jih optimizem ne bi zanesel, je dodal, da »finančni položaj Slovenske matice zavoljo tega seveda še ni rožnat,

35 A SM, fasc. Zapisniki 1977–1982, Zapisnik seje upravnega odbora Slovenske matice, 22. 12. 1982. 36 Društvene novice (1981), str. 38–39.

242 Grafenauer in Gestrin v vodstvu Slovenske matice a pokazalo se je, da je bila gospodarska in finančna usmeritev gospodarskega odseka pravilna«.37 Naslednjič je Gestrin predstavil poročilo gospodarskega odseka na občnem zboru 3. marca 1983, ko so se že pokazale svetle plati nove gospodarske politike Slovenske matice. Omenil je, da so si zastavili ostre pogoje, a se jih tudi držali: »V tem mandatnem obdobju smo namreč ob izredno varčnem, ob resnično strogo stabilizacijskem ravnanju prvič po dolgih letih mogli v obvezne sklade vložiti glede na relativno vrednost minimalni čisti dohodek, kakor ga izkazuje bilanca prihodkov in odhodkov. Pa tudi sicer je gospodarski odsek z uveljavljanjem notranjega delovnega načrta na svojem področju dela spravil gospodarsko, materi- alno in finančno poslovanje Slovenske matice v dokaj normalen položaj«.38 Zaradi preseganja prihodkov nad odhodki so se lahko lotili bolj smelih načr- tov, je omenil Gestrin. Naštel je več naslovov razprodanih knjig in omenil ugo- dnosti sodelovanja s knjigarno Cankarjeve založbe v Matičini stavbi. Le-to je bilo treba za to priložnost adaptirati, za kar so pridobili namenska družbena sredstva, že podatek, da je bila Matica pri investiciji soudeležena s 30 % sredstev, pa kaže na ugodno sliko finančnega poslovanja. Gestrin je omenil, da so v zadnjih dveh letih dosegli dotlej največji denarni promet Slovenske matice, tudi če bi ob tem odračunali vpliv inflacije. Poročilo bi bilo še ugodnejše, je omenil Gestrin, a naj bi se prihodek od dela že poslanih paketov redne zbirke izkazoval šele v bilanci naslednjega leta, torej v prihodnjem letnem poročilu. Kljub temu so presežki prihodkov omogočili, da so del sredstev prenesli na rezervni in stanovanjski sklad, kar je še podkrepilo trditve o uspešnosti finančnega poslovanja.39 Mimo tega ni moglo niti poročilo nadzornega odbora, ki je izpostavilo tako uveljavljanje Slovenske matice na kulturni sceni z vse številnejšimi prireditvami, povečanje njene prepoznavnosti zaradi namestitve knjigarne v Matičino stavbo, kot tudi ugodno finančno sliko navkljub slabemu ekonomskemu položaju v dr- žavi. Zato so člani nadzornega odbora ob izrekanju komplimentov vodstvu Slo- venske matice prav konkretno izpostavili delovanje enega izmed njegovih delov: »Izredno tehtno je bilo za uspeh finančnega poslovanja delo gospodarskega odseka pod vodstvom prof. dr. Ferda Gestrina.«40 S tem je nadzorni odbor pravzaprav ponovil stališče, ki ga je že na občnem zboru februarja 1981 omenil Bogo Grafenauer, le da je omenil zgolj odsek in ni navedel še imena njegovega predsednika. Grafenauer je poudaril, da spremembe delovanja ne bi bile možne brez stabilnega finančnega poslovanja Matice. Po- hvalil je delo različnih odsekov, omenil, da je knjižni odbor že po značaju dela

37 Gestrin, Poročilo o finančnem stanju (1981), str. 8–9. 38 Gestrin, Poročilo o finančnem poslovanju (1983), str. 5. 39 Prav tam, str. 5–7. 40 Murko/Smolej, Poročilo nadzornega odbora, str. 9.

243 O mojstrih in muzi obdržal svoje osrednje mesto, posebne čestitke pa izrekel tistemu organu, ki ga je vodil Gestrin: »Posebej je treba izpostaviti ob tem obseg in pomen dela gospodarske komisije, ki je v težkih razmerah vendarle dosegla nekatere pomembne premike v gospodarjenju SM v zvezi z opravljanjem njenih nalog.«41 V naslednjih letih se je delovanje gospodarskega odbora ustalilo na utečenih smernicah. Radikalnih novosti niso več uvajali, saj so se že uveljavljene izkazale kot zelo uspešne. Gospodarski odsek s Ferdom Gestrinom na čelu je bil še vnaprej deležen zelo pohvalnih ocen v poročilih nadzornega odbora, ki je ponavljal, da je kljub neugodnemu gospodarskemu položaju države finančna slika Sloven- ske matice sorazmerno ugodna.42 To pa seveda ne pomeni, da ni Gestrin vodstva še vnaprej opozarjal na pomembnost izbora del. Program za leto 1983 mu npr. ni bil všeč, ker »je letos polovico Matičinega knjižnega programa bolj ali manj nevabljivega za širok krog odjemalcev«. Ker so ostajale subvencije na ravni prej- šnjih let, stroški pa so zaradi inflacije naraščali, je bilo pričakovati nekoliko slabši finančni izplen kot v prejšnjih letih. Zato je opozoril, da bi smeli v celoletni program uvrstiti »le dve nerentabilni publikaciji, po kateri sega ozek krog kupcev« (že prej je bilo določeno, da sme biti v redno zbirko uvrščeno le eno takšno delo). »Takšno je finančno stanje in forsirati je treba izid publikacij, ki bi izboljšale finančno stanje«, je vodstvu Matice poročal Gestrin.43 Gestrinova načela, ki so bila uveljavljena v času njegovega predsedovanja gospodarskemu odseku, so za takšno ustanovo, kot je Slovenska matica, ki mora velik del sredstev pridobiti sama, aktualna še danes. Gre za preprosto računico, da je treba ob kakovosti knjig že vnaprej premišljevati tudi, ali ima njihova izdaja ustrezno finančno zaledje. Prednost so torej dobile knjige, ki so prejele zadostno subvencijo. Ker pa seveda te ni možno pridobiti prav za vsa dela, je bilo treba skrbno načrtovati, koliko del, pri katerih je bilo že vnaprej mogoče pričakovati, da ne bodo povrnila vloženih sredstev, bi smeli uvrstiti v knjižni program. Gestrin je dal jasno vedeti, da pri takšnem obsegu knjižnega programa, kot ga je imela Slovenska matica, ne bi smela biti več kot ena takšna knjiga v redni zbirki in ma- ksimalno dve v letnem programu. Za vse knjige, ki so bile načrtovane za izdajo, bi morali imeti že vnaprej podpisano pogodbo z avtorjem, da zaradi morebitnih zamud in sprememb načrtov ne bi bila prizadeta finančna struktura projekta, saj naj bi finančno breme zaradi zamud nosil krivec za zamudo in ne založnik. Izpol- njevanja pogodb pa niso zahtevali le od avtorjev, temveč tudi od vseh sodelavcev Slovenske matice. Tako bi knjižni program izšel v predvidenem roku, saj je to pomenilo, da bi ujeli najbolj ugoden trenutek za prodajo, kot so bili npr. knjižni sejmi ali obletnice dogodkov, na katere je bila vezana publikacija.

41 Grafenauer, Predsednikovo poročilo (1981), str. 2. 42 Dobrovoljc/Smolej, Poročilo nadzornega odbora, str. 65–66. 43 A SM, fasc. Zapisniki 1983– , Zapisnik seje predsedstva Slovenske matice, 14. 6. 1982.

244 Grafenauer in Gestrin v vodstvu Slovenske matice

Nikakor ne gre spregledati dejstva, da je bila finančna stabilizacija poslovanja Slovenske matice dosežena v času, ko je Jugoslavija tonila v globoko gospodarsko krizo. To je seveda pomenilo manj stabilnosti pri pridobivanju subvencij iz proračunskih sredstev, kar pa je bilo potrebno zapolniti s povečanimi lastnimi prihodki. To ni bila najlažja naloga, saj je v kriznem obdobju trpela tudi kupna moč nekoliko bolje situiranih in širše kulturno razglednih bralcev, ki so bili ciljna publika Slovenske matice. Ko je na občnem zboru 12. marca 1986 predstavil svoje zadnje poročilo o finančnem poslovanju Slovenske matice, saj se je odlo- čil, da zaradi bolezni ne bo več sodeloval v vodstvu društva, je Gestrin bilanco poslovanja preteklega obdobja ocenil kot nadvse uspešno: »Doživljali smo torej obdobje 'sedmih debelih let' Slovenske matice, ki nekako izstopajo od poprej- šnjih prav po obnovljeni plodnejši dejavnosti in po ugodnih bilančnih rezultatih brez kratkoročnih posojil in izdajanja menic za knjige, ki so društvo pred tem težili.«44 Ob prikazu številk poslovanja v zadnjih letih je omenil, da so te vsako leto višje zaradi hitro naraščajoče inflacije, da so najbolj skokovito rasli tiskarski stroški, malce manj avtorski honorarji, a so vseeno poskušali zadovoljiti potrebe avtorjev. Na koncu se je še zahvalil sodelavcem v vodstvu Slovenske matice, posebej članom gospodarskega odseka, in preveč skromno pripomnil: »[S]am nisem prispeval drugega, kot da sem odsek vodil«.45 Njegovega mnenja niso delili tisti, ki so zaznavali spremembe, ki jih je gospodarski odbor naredil v času Gestrinovega predsednikovanja. Grafenauer je na tem občnem zboru predlagal, da Gestrina izvolijo za častnega člana Slovenske matice, predlog pa utemeljil med drugim tudi s tem: »Zasluga prof. Gestrina za bolj urejeno delo na Slovenski matici in posebej za dosego cilja, da smo v zadnjih letih izdajali knjige brez zamud v tekočem letu (menda kot edina slovenska založba v celotnem obsegu svojega programa), je v resnici izjemna. Že po tem svojem delu ima prof. Gestrin posebne zasluge za uspešno delo SM.«46

Rezultat skupnega truda

Kako je sodelovanje predsednika z ustrezno idejo in »gospodarstvenika« z ustreznimi finančnimi potezami potekalo na konkretnem primeru, si je najbolje ogledati kar na primeru knjige, ki je bila v načrtu Matice že nekaj let preden sta Grafenauer in Gestrin prevzela orisani funkciji, a politične okoliščine niso dovo- ljevale njenega izida. Šlo je za knjigo, ki so jo uspeli »osvoboditi iz zapora«, knjigo Branka Hofmana Noč do jutra. S tem delom je v Sloveniji padel tabu Golega otoka, končala je molčanje o usodi t. i. informbirojevcev, ljudi, ki so bili po začet-

44 Gestrin, Poročilo o finančnem poslovanju (1986), str. 6. 45 Prav tam, str. 8. 46 Navedeno po: Grafenauer, Prof. dr. Ferdo Gestrin, str. 13.

245 O mojstrih in muzi ku spora med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo ocenjeni kot državi nevarni pristaši Sovjetske zveze in Stalina. Komunistična oblast jih je zapirala, pošiljala na prisilno delo in v taborišča, med katerimi je bilo najbolj zloglasno na Golem otoku. Hofmanova knjiga je bila natisnjena že leta 1975, a je bila pred vezavo po politični intervenciji umaknjena iz tiskarne in je dolga leta ležala v skladišču Slovenske matice v polah ter čakala na čas, ko bo omogočeno njeno dokonča- nje. Vprašanje, kako zaključiti projekt, je Grafenauer sprožil kmalu po prevzemu predsedniškega mesta. Ko je bila delegacija Slovenske matice zaradi usklajeva- nja Matičinega statuta z zakonom o založništvu sprejeta na pogovor s predsednikom republiške konference SZDLS Mitjo Ribičičem in predsednikom KSS Ivom Tavčarjem, je Grafenauer načel tudi vprašanje političnih zadržkov do Hofmano- vega romana. Ko je oktobra 1979 o tem poročal upravnemu odboru, je omenil, da ta del pogovora »ni zajet v zapisniku z Mitjem Ribičičem«,47 kar bi lahko nakazovalo na nelagodje politikov o pogovorih na to tematiko. Pri Ribičiču so se dogovorili, da »naj bi o tem razpravljal novo konstituirani založniški svet Mati- ce«. Vodstvo Slovenske matice je bilo v neprijetnem položaju tudi zato, ker jim je Branko Hofman pisal, da če Matica knjige ne bo izdala v kratkem, bo rokopis ponudil drugi založbi. Grafenauer je po vsem tem predlagal, »naj bi se Matica pisno obrnila na RK SZDL, ki naj pove, ali so politični zadržki pri tej knjigi še aktualni, da bi mogli povzročiti zaporo tiska Hofmanovega dela, ali ne.«48 V pregledani dokumentaciji sicer nisem našel dokumenta, na katerem bi bili bolj natančno zapisani »politični zadržki« do Hofmanovega romana. Vsekakor je morala Matica počakati na potrditev statuta in konstituiranje za- ložniškega sveta. Ker se je ta prvič sestal 22. maja 1980, je to pomenilo še na- daljnjega pol leta zamude pri izdaji knjige. Po konstituiranju sveta in pregledu založniškega programa »je bila posvečena še izčrpna razprava primeru sprostitve izdaje romana Branka Hofmana Noč do jutra«. Grafenauer je povedal o rezultatih obiska pri Mitji Ribičiču, kjer je bilo dogovorjeno, da »je bila odločitev knjige prepuščena založniškemu svetu SM«. V zapisniku je nato na kratko navedeno, da »upoštevaje dana dejstva in ocene, ki so bile napisane leta 1975, podpre predlog o sprostitvi izdaje romana Branka Hofmana. O tem sklepu bo predsednik dr. Gra- fenauer v kratkem pismeno obvestil tov. Mitjo Ribičiča.«49 Grafenauer je s stališčem založniškega sveta, ki je podprl izdajo Hofmanove knjige, 25. junija 1980 obvestil tudi upravni odbor Matice. Omenil je: »Zalo- žniški svet je bil mnenja, da se delo izda, še prej pa naj predsednik Matice o

47 A SM, fasc. Zapisniki 1977–1982, Zapisnik seje upravnega odbora Slovenske matice, 17. 10. 1982. 48 Prav tam; glej tudi Zapisnik 4. seje knjižnega odbora Slovenske matice, 9. 10. 1979. 49 A SM, fasc. Zapisniki 1977–1982, Zapisnik prve seje založniškega sveta Slovenske matice, 22. 2. 1982.

246 Grafenauer in Gestrin v vodstvu Slovenske matice sprostitvi izdaje obvesti predsednika RK SZDL tov. Mitjo Ribičiča. Brž ko bo tov. Ribičič odgovoril na pismo predsednika Grafenauerja, bomo o tem obvestili avtorja tov. Hofmana.«50 Toda Matica uradnega pisnega odgovora Mitje Ribičiča ni dobila in to je zakasnitev izdaje dela podaljšalo še za nekaj mesecev. Ko se je založniški svet 28. oktobra 1980 sestal na svoji drugi seji, je zato sklenil, »da bo član založniškega sveta tov. Jogan v kratkem osebno govoril s tov. Mitjem Ribi- čičem in o tem obvestil dr. Hartmana. O stanju stvari bo tov. Hofman telefonično dobil potrebno obvestilo.«51 Savin Jogan, ki ga je v založniški svet Slovenske matice delegirala SZDLS, je tako postal vezni člen med vodstvom te politične organizacije in Slovensko matico v dogovarjanju, kako presekati gordijski vozel. Končni imprimatur na izdajo Hofmanovega dela je padel 7. aprila 1981, ko so se sestali predsednik Bogo Grafenauer, predsednik založniškega sveta Bruno Hartman, tajnik Matice Drago Jančar in Savin Jogan kot predstavnik republiške konference SZDLS (in hkrati član založniškega sveta, ki je že dal soglasje za izdajo dela). Ugotovili so, »da ni več nobenih zadržkov za izid Hofmanovega romana Noč do jutra«. O tem je Grafenauer teden dni pozneje poročal na seji upravnega odbora in povedal, »da je rokopis že v tiskarni, kjer se veže in dotiskuje nova prva in zadnja stran ter nov tekst za zavih knjige«.52 Naslednji mesec, konec maja 1981, je tajnik Matice Drago Jančar založniškemu svetu poročal, da je roman končno izšel, »potem ko so bili odpravljeni vsi zadržki glede izida tega dela in podpisan dogovor med predstavniki SZDL in SM«.53 Z Grafenauerjevo vztrajnostjo, njegovo korektnostjo v odnosih z vodilnimi oblastnimi strukturami in odločnostjo, da se dokonča že pred leti začeti projekt, je bil dokončan prvi del projekta. Sledil je drugi del, njegova finančna realizacija. V vodstvu Matice so pričakovali, da bo knjiga naletela na velik interes bralcev (in kupcev), toda hitri in bučni odziv jih je vseeno presenetil. Prve ugodne kritike knjige so bile objavljene že v poletnih mesecih, v slovenskem časopisju pa so se zgostile po uradni predstavitvi knjige na tiskovni konferenci 28. septembra 1981, na kateri so jo predstavili skupaj z drugimi novitetami Slovenske matice.54 Zaloge knjige so kljub visoki nakladi 2000 izvodov hitro kopnele in v kratkem skopnele. Kot enega najpomembnejših vzrokov, da se je leto 1981 »izšlo izjemno

50 A SM, fasc. Zapisniki 1977–1982, Zapisnik seje upravnega odbora Slovenske matice, 25. 6. 1980. 51 A SM, fasc. Zapisniki 1977–1982, Zapisnik druge seje založniškega sveta Slovenske matice, 28. 10. 1982. 52 A SM, fasc. Zapisniki 1977–1982, Zapisnik seje upravnega odbora Slovenske matice, 13. 4. 1981. 53 A SM, fasc. Zapisniki 1977–1982, Zapisnik III. seje založniškega sveta Slovenske matice, 28. 5. 1982. 54 Odmevi na Matičine knjige, str. 64–65.

247 O mojstrih in muzi ugodno«, je Gestrin omenil prav »roman B. Hofmana Noč do jutra«.55 Vodstvo Matice se je pohvalilo, da je roman »vzbudil veliko pozornost ne samo v Sloveni- ji, ampak tudi v ostalih jugoslovanskih republikah«.56 Na občnem zboru po izidu Hofmanovega knjige, marca 1983, v poročilih niso mogli mimo uspeha knjige, ki je dolgo čakala na izid. Grafenauer se je politično korektno zahvalil za podporo predsednikoma republiške konference SZDLS in Kulturne skupnosti Slovenije, ki so jima redno poročali o delu Slovenske matice. Nanje so se obrnili tudi v »kakih zadregah« in »na ta način smo npr. razrešili vprašanje Hofmanove knjige«.57 V javnih nastopih vodilni iz Slovenske matice niso pojasnjevali, da je bila za zamudo pravzaprav kriva politika. Tudi v rubriki Društvene novice v Glasniku Slovenske matice so se običajno v bolj ohlapnih formulacijah zahvalili pristojnim politikom za podporo, o pogovorih glede vročih tem na medsebojnih srečanjih niso poročali, temveč so vse zakrili v ohlapno formulacijo o »kakih zadregah«. Gestrin, zagovornik načela, da kuj železo, dokler je vroče, je s sodelavci sko- val načrte, kako iztržiti veliko povpraševanje po knjigi za povišanje prihodkov Matice. Gospodarski odsek se je po razprodaji prve naklade hitro odzval in predlagal nove korake. Oktobra 1983 so naročili predračune za najbolj ugodno vari- anto ponatisa za 2000 izvodov, novembra pa sklenili, da naj bi ponatis izšel, kar se da hitro. Ponatis naj bi pocenili tako, da bi Svetu knjige predlagali uvrstitev Hofmanovega romana v njegov prodajni program, da bi šli v skupni ponatis in »da vsak tiska 1000 izv.«.58 Decembra 1983 je Gestrin upravnemu odboru poro- čal o izredno visokih številkah prodaje nekaterih knjig iz leta 1983 in dodal, da naslednje »leto računamo na ugoden rezultat ob izidu Nietzschejevega prevoda in ponatisa Hofmanovega romana Noč do jutra«.59 Ob koncu leta 1983 so tako članstvu Slovenske matice sporočili, da je bila knjiga, ki je bila v prvi nakladi natisnjena v 2000 izvodih, »kmalu razprodana, zanimanje zanjo pa je še zmeraj precejšnje«. Zato jo bodo ponatisnili, prav tako v nakladi 2000 izvodov, člani pa bodo pri nakupu še vedno deležni 30 % popusta. »Roman je bil medtem preveden tudi v nemščino in hrvaščino, pripravlja pa se še poljska izdaja«, je o izjemnem zanimanju poročal tisti del Matice, ki je skrbel za finančno plat njenega poslovanja.60 Tudi ponatis je očitno hitro pošel, saj na objavljenem seznamu knjig iz leta 1986, ki jih Slovenska matica še ima na zalogi, Hofmanovega romana ne najdemo.61

55 A SM, fasc. Zapisniki 1977–1982, Zapisnik seje upravnega odbora Slovenske matice, 25. 2. 1982. 56 Društvene novice (1981), str. 100. 57 Grafenauer, Predsednikovo poročilo (1983), str. 4. 58 A SM, fasc. Zapisniki 1983– , Zapisnik seje Gospodarskega odseka, 26. 10. 1983, in Zapisnik seje Gospodarskega odseka, 9. 11. 1983. 59 A SM, fasc. Zapisniki 1983– , Zapisnik seje upravnega odbora Slovenske matice, 29. 12. 1983. 60 Društvene novice (1983), str. 131. 61 Slovenska matica ima na zalogi, str. 88–92.

248 Grafenauer in Gestrin v vodstvu Slovenske matice

Grafenauer in Gestrin sta tako kot sodelavca pri Slovenski matici za uspeh Hofmanovega romana vsak prispevala svoj delež. Grafenauer je kot poznavalec predpisov, dober ocenjevalec odnosov v družbi in osebnost, ki kljub kritičnosti vzdržuje korektne odnose z oblastniki, uspel pridobiti (politično) soglasje za izdajo (za oblastnike ideološko problematične) knjige. Gestrin pa se je izkazal s pra- vilnim ocenjevanjem želja bralcev, razmer na knjižnem trgu, hitrim odzivanjem na povpraševanje, iskanjem najugodnejše možnosti ponatisa in dosego dogovora o uvrstitvi knjige v program knjižnega kluba z največjim številom članstva v Slo- veniji. Resda je bil politični trenutek v Sloveniji zelo ugoden za izdajo tovrstnega dela. A knjiga avtorja, ki podira politične tabuje, vendarle ne bi naletela na takšen odziv, če je vztrajni načrtovalec programskih novosti ne bi spravil mimo čeri, ki ji stojijo napoti, in če je kalkulacije spretnega gospodarja ne bi znale hitro ponuditi interesentom na njim dostopen način.

Viri in literatura

Viri

A SM – Arhiv Slovenske matice

Literatura

Dobrovoljc, France/Smolej, Viktor: Poročilo nadzornega odbora Slovenske matice z dne 8. marca 1984. Glasnik Slovenske matice 8, 1984, št. 1, str. 65–66. Društvene novice. Glasnik Slovenske matice 5, 1981, št. 1, str. 38–39. Društvene novice. Glasnik Slovenske matice 5, 1981, št. 2, str. 99–100. Društvene novice. Glasnik Slovenske matice 6, 1982, št. 2, str. 117–121. Društvene novice. Glasnik Slovenske matice 7, 1983, št. 2, str. 129–131. Društvene novice. Glasnik Slovenske matice 10, 1986, št. 1, str. 85–86. Gabrič, Aleš: Slovenska matica v času politične netolerantnosti. Slovenska matica: 150 let dela za slovensko kulturo (ur. Drago Jančar idr.). Ljubljana: Slovenska matica, 2015, str. 22–61. Gestrin, Ferdo: Poročilo o finančnem stanju. Glasnik Slovenske matice 5, 1981, št. 1, str. 8–10. Gestrin, Ferdo: Poročilo o finančnem poslovanju Slovenske matice v letih 1981/82. Glasnik Slo- venske matice 7, 1983, št. 1, str. 5–7. Gestrin, Ferdo: Poročilo o finančnem poslovanju Slovenske matice v letih 1983/85. Glasnik Slo- venske matice 10, 1986, št. 1, str. 6–8. Grafenauer, Bogo: Osnovne misli programa. Glasnik Slovenske matice 3, 1979, št. 1, str. 13–15. Grafenauer, Bogo: Uvodna beseda. Glasnik Slovenske matice 4, 1980, št. 1, str. 7–9. Grafenauer, Bogo: Poročilo o potrditvi statuta. Glasnik Slovenske matice 5, 1981, št. 1, str. 4–6. Grafenauer, Bogo: Predsednikovo poročilo. Glasnik Slovenske matice 5, 1981, št. 1, str. 1–4. Grafenauer, Bogo: Predsednikovo poročilo. Glasnik Slovenske matice 7, 1983, št. 1, str. 1–4. Grafenauer, Bogo: Uvodna beseda. Glasnik Slovenske matice 7, 1983, št. 2, str. 70–71.

249 O mojstrih in muzi

Grafenauer, Bogo: Vprašanja šolskega sistema, »skupnih jeder« in posebej zgodovine. Glasnik Slovenske matice 7, 1983, št. 2, str. 71–76. Grafenauer, Bogo: Dokumenti iz razprave o zrušitvi nekdanjega šolskega sistema in uzakonitvi tako imenovanega »usmerjenega izobraževana« ter o škodljivosti te šolske »reforme« za našo bodočnost. Glasnik Slovenske matice 9, 1985, št. 1–2, str. 1–2. Grafenauer, Bogo: Prof. dr. Ferdo Gestrin. Glasnik Slovenske matice 10, 1986, št. 1, str. 12–13. Grafenauer, Bogo: Predsednikovo poročilo. Glasnik Slovenske matice 11, 1987/88, št. 1, str. 1–5. Kos, Dušan: Prvih osemdeset let Ferda Gestrina. Gestrinov zbornik (ur. Darja Mihelič). Ljubljana: ZRC, 1999, str. 13–17. Menart, Janez: Slovenec v Srboslaviji: kulturno politični spisi. Ljubljana: Knjižna zadruga, 2001. Murko, Vladimir/Smolej, Viktor: Poročilo nadzornega odbora. Glasnik Slovenske matice 7, 1983, št. 1, str. 9–10. Odmevi na Matičine knjige. Glasnik Slovenske matice 6, 1982, št. 1, str. 64–67. Organizacijska poročila. Glasnik Slovenske matice 4, 1980, št. 2, str. 100. Simoniti, Primož: Bogo Grafenauer kot predsednik Slovenske matice 1978–1988. Grafenauerjev zbornik (ur. Vincenc Rajšp idr.). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti/Znan- stvenoraziskovalni center SAZU/Filozofska fakulteta; Maribor: Pedagoška akademija, 1996, str. 135–142. Simoniti, Primož: Bogo Grafenauer kot predsednik Slovenske matice 1978–1988. Glasnik Sloven- ske matice 20, 1996, št. 1–2, str. 16–25. Slovenska matica ima na zalogi še naslednje knjige. Glasnik Slovenske matice 10, 1986, št. 1, str. 88–92. Stališče Slovenske matice o vprašanjih šolskega sistema in tako imenovanih skupnih programskih jedrih. Glasnik Slovenske matice 7, 1983, št. 2, str. 69–70.

Summary Grafenauer and Gestrin in the Management of the Slovenska matica Cultural Society Aleš Gabrič

Bogo Grafenauer and Ferdo Gestrin cooperated in various areas, as they were both professors at the Department of History of the Faculty of Arts in Ljubljana, members of the Slovenian Academy of Sciences and Arts, successive presidents of the Historical Association of Slovenia, as well as members of the Zgodovinski časopis (Historical Review) editorial board. Their participation in the Slovenska matica cultural society, which they also helped develop significantly with their activities, is not as widely known. Both of them were selected for the leading positions simultaneously, at the general assembly of the Slovenska matica cultural society on 20 December 1978. Grafenauer became the president of the Slovenska matica cultural society, and Gestrin was appointed as the president of its Eco- nomic Committee. The first issue that Grafenauer took care of was to settle the legal questions involved, as the society had not yet adapted to the changes of the legislation

250 Grafenauer in Gestrin v vodstvu Slovenske matice introduced in 1972. After the confirmation of the new statute of the Slovenska matica cultural society in June 1980, this problem was solved. As far as the society's publishing programme was concerned, Grafenauer encouraged its responses to the pressing social questions and the eradication of taboos, created in the first decades of the communist rule. Thus Slovenska matica also became a part of the critical wave of cultural workers in the 1980s contributing to the loosening of the previously monolithic politics. After lengthy discussions with the politicians, Slovenska matica managed to publish the first novel in Slovenia to address the issue of the so-called Cominform supporters and the concentration camp on the island Goli otok, and books by authors who had previously been unable to publish their works in Slovenia were included in the society's programme. Slovene expatriate authors were presented to Slovenians at home, and another novelty of the programme was to address the issue of the role of the Catholic Church and Christianity in the Slovene cultural past. The Slovenska matica cultural society would prepare symposiums with excellent attendance due to the topical issues that were discussed, and a variety of experts in many different areas would par- ticipate in these events. Regular evening lectures were introduced as well. The society's public statements would address the pressing ongoing political issues. The participants in these activities started joining the society, and thus its membership increased rapidly. All of these novelties called for sufficient financial resources. Under Gestrin's leadership, the Economic Committee adopted new operating principles. The society attempted to acquire sufficient resources for every book it published, and only a single work that was not expected to return the investment would now be included in the regular annual collection. In order to ensure book sales, the society would publish them at the most appropriate moments, for instance shortly before book fairs or anniversaries of events, related to the topics discussed by these works. The contract on the cooperation with Svet knjige, a book club with the largest membership in Slovenia, contributed to improved book sales as well. The economy of operation resulted in increased income, and after long years of debt the Slovenska matica cultural society freed itself from financial loss and started ensuring positive financial results even in the time when Yugoslavia started to succumb to the economic crisis. When the favourable financial results were presented at the society's general assemblies, they were a surprising novelty for the membership as well as for the other leaders of Slovenska matica in comparison with the experience in the previous decade. Therefore the Economic Committee and its president were thanked profusely, as in the 1980s the successful business operations allowed Slovenska Matica to regain its reputation as one of the most important Slovene cultural societies.

251 Janez Stergar Društveno in družbeno delovanje zgodovinarskega tandema Grafenauer-Gestrin

STERGAR, Janez, prof. zgod., upok. strokovni svetnik Inštituta za narodnostna vprašanja, Majde Vrhovnikove 30, SI – 1000 Ljubljana, [email protected] nes.si

Društveno in družbeno delovanje zgodovinarskega tandema Grafenauer- Gestrin Slovenska zgodovinarja Bogo Grafenauer (1916–1995) in Ferdo Gestrin (1916– 1999) sta 1940 oba diplomirala na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer sta po 2. svetovni vojni tudi poučevala. Vodilno sta skupaj delovala v zgodovinarskih združenjih in uredništvih revij ter v Slovenski matici. Oba sta bila člana Sloven- ske akademije znanosti in umetnosti. Zaradi očetovega koroškega rodu je bil Gra- fenauer 1977–1995 predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani. Gestrin pa je deloval tudi v sindikalnih in telovadnih združenjih.

Ključne besede: Bogo Grafenauer, Ferdo Gestrin, slovenska zgodovina, Sloven- ska matica, Klub koroških Slovencev v Ljubljani

STERGAR, Janez, teacher of history, retired counsellor of the Institute for Ethnic Studies, Majde Vrhovnikove 30, SI – 1000 Ljubljana, [email protected]

The Grafenauer–Gestrin Historical Tandem’s Activity in Associations and in the Society Slovene historians Bogo Grafenauer (1916–1995) and Ferdo Gestrin (1916–1999) graduated from the University of Ljubljana, Faculty of Arts, in 1940, where they taught after World War II. They worked together in leaderships of historical associations, editorial boards, as well as in the society Slovenska Matica. They were members of the Slovenian Academy of Sciences and Arts. Due to his father’s Carinthian origins Grafenauer helmed the Carinthian Slovenes’ Club in Ljubljana from 1977 to 1995. Gestrin was active in unions and sporting associations.

Key words: Bogo Grafenauer, Ferdo Gestrin, Slovene history, Slovenska Matica, Carinthian Slovenes’ Club in Ljubljana

252 Društveno in družbeno delovanje zgodovinarskega tandema Grafenauer – Gestrin

Šele sredi simpozija o dveh velikih slovenskih zgodovinarskih »mojstrih« sem se zavedel, da sem za uvodničarjem Petrom Vodopivcem drugi najstarej- ši referent. Že zato imam kar veliko spominov na svoja dva profesorja – Boga Grafenauerja in Ferda Gestrina – ter tudi osebnih izkušenj iz poznejšega deloma strokovnega, predvsem pa društveno-organizacijskega sodelovanja z njima. Sno- valci simpozija, ki so moj prispevek in njegov naslov o zgodovinarskemu »tan- demu« sprejeli v program, so vedeli, da že dlje časa sam opravljam dve društveni funkciji, po katerih sta bila na področju civilnodružbenega delovanja poznana oba naša velika zgodovinarja: po Grafenauerju sem nasledil položaj predsednika Kluba koroških Slovencev v Ljubljani (KKS–Lj), po Gestrinu pa predsednika Gospodarskega odseka Slovenske matice (SM). Poleg tega smo si vsi trije delili še članstvo v upravnem odboru SM, v odboru Zgodovinskega društva za Slove- nijo (ZDS, pozneje ZZDS) in v uredništvu Zgodovinskega časopisa (ZČ). Zaradi tega in zaradi nemajhnega obsega dosedanjih objav o širokem delovnem polju »tandema G-G« v svojem prispevku seveda ne nameravam podrobneje in celovi- to povzemati (domnevno) že splošno znanih podatkov, jih (ponovno) podrobno analizirati in se ob tem odrekati določene osebne anekdotičnosti pripovedi. Tu objavljeno besedilo tudi ne odstopa veliko od povedanega na simpoziju.1 Na družbeno angažiranost Boga Grafenauerja je Peter Štih opozoril že v prvem stavku nekrologa v ZČ 49 (1995), ko je zapisal, da je z Grafenauerjem »slovenski znanstveni, intelektualni in kulturni prostor … izgubil človeka, ki je … vselej ostro opazoval vse bistvene stvari sodobnega življenja, ki si je zavestno nalagal naloge, za katere je smatral, da so potrebne zaradi slovenske narodne usode, in ki je imel tudi pogum za kritične besede o stvareh, za katere je presodil, da so zgrešene ali za sodobno življenje v pomembni meri nevarne.« V drugem odstavku nekrologa pa je Štih že povezal Grafenauerjev koroški rod ter spoznanja iz njegovih mladostnih počitnikovanj na tej »meji slovenskega življa« s prvimi članki 1938–1940 v Kocbekovem oz. krščanskosocialnem Dejanju, v Delavski pravici, Času in drugod. Janko Prunk je izbral in uredil ponatise objav (iz časa 1938–45) družbeno angažiranega mladega Grafenauerja, tudi predvojnega odbornika študentske Zar- je, za knjigo Slovensko narodno vprašanje in slovenski zgodovinski položaj, leta 1987 izdano pri SM (tedaj seveda pod vodstvom »tandema G-G«). Tu ne gre spregledati Grafenauerjevega Uvodnega zapisa z njegovo strnjeno opredelitvijo zgodovinopisja, ko pravi, da je »vsa leta naravnost učil svoje študente (po vzgledu velikega zgodovinarja Marca Blocha), da je vélika družbena funkcija zgodovine in zgodovinskega mišljenja kritično presojanje in konkretna analiza konkretnega življenja in sprememb, saj je zgodovina veda o spreminjanju sveta,

1 Na spletnem naslovu SiStory https://www.youtube.com/watch?v=BMG5y9fCglg je dostopen videoposnetek referata.

253 O mojstrih in muzi ne o nespremenljivih zakonih družbenega stanja in razvoja (že Marx je zapisal, da takšnih »zakonov« ni).« Potem pa avtor dostavi: »Biti Slovenec, zavedati se smisla te opredelitve in s tega stališča presojati svet okoli sebe v vseh pogledih, tudi glede ideološke pripadnosti in pogleda na svet, ki so pač lastnosti vsakega človeka, to je zahteva, ki se zame ob vseh življenjskih izkušnjah ni spremenila. V malo letih, ki so mi še preostala, se najbrž tudi ne bo.« In se res tudi ni, vse do leta 1994, ko je prav v tej dvorani SAZU »zadnjič javno nastopil z referatom na znanstvenem srečanju« (tako Štih v nekrologu), in sicer kot eden od organizatorjev posveta o Slovencih in državi. Oba slovenska zgodovinarska »mojstra« sta spremljala in cenila strokovno ter družbeno/društveno delo eden drugega. In si mdr. »izmenjala« biografska član- ka v Enciklopediji Slovenije (ES). Gestrinova članka v Enciklopediji Jugoslavije (EJ) in v ES ter geslo v derivatnem Velikem slovenskem biografskem leksikonu – Osebnosti precej Grafenauerjevih družbenih in društvenih funkcij naštevajo, nekaterih pač ne. Tako ob strnjenem orisu znanstvenega, pedagoškega in avtorsko-uredniškega dela geslo ES omeni, da je bil »izvedenec v delegaciji FLRJ na mirovni konferenci v Parizu«, »1968 je postal dopisni, 1972 redni član SAZU; dopisni član ANUBiH je od 1975 in SANU od 1978. Od 1977 je predsednik Klu- ba koroških Slovencev v Ljubljani, 1978–88 je bil predsednik SM. Od 1975 je član jsl. delegacije Mešane komisije za izvršitev arhivskega sporazuma z Avstrijo iz 1923.«2 Kot zunanji sourednik ES sem 11. 2. 1989 sam uspešno predlagal vključitev podatkov o predsedovanju SM in v klubu KKS–Lj. Ni pa bilo upoštevano in tako v geslu ni navedeno, da je Grafenauer sodeloval tudi pri EJ, bil član (in od 1991 podpredsednik) glavnega uredniškega odbora ES, 1948–1952 tajnik, 1968–1974 predsednik in nato vsaj še dva dvoletna mandata podpredsednik ZDS ter 1947– 1968 glavni in odgovorni urednik ZČ. Med družbene funkcije bi lahko dodali še, da je bil od 1954 tajnik Zveze zgodovinskih društev FLRJ, 1957–58 dekan in 1958–1960 prodekan ljubljanske FF, tam 1964–1980 predsednik fakultetne študijske komisije, od 1974 nekaj let predstojnik zgodovinskega oddelka in še marsikaj. Ne da bi v drugih tiskanih in elektronskih enciklopedičnih delih preverjal ter iz njih povzemal prikaz – ob raziskovalnem in pedagoškem delu neverjetno obse- žne – civilnodružbene dejavnosti »tandema G-G«, naj spomnim, da je tudi ta plat njunega življenjskega opusa upoštevana v številnih objavljenih bio(biblio)grafi- jah. Zlasti pa je ZRC SAZU poskrbel za izdajo dveh obsežnih, vsakemu od njiju posvečenih zbornikov. V leta 1996 – že posthumno – izdanem Grafenauerjevem zborniku njegova hčerka Darja Mihelič ni le povzela tudi društvene dejavnosti

2 ANUBiH in SANU sta bosansko-hercegovska oz. srbska akademija znanosti in umetnosti.

254 Društveno in družbeno delovanje zgodovinarskega tandema Grafenauer – Gestrin

»ateja Bogota«, ampak je prikazala vzgibe zanjo in marsikatera javnosti neznana ozadja.3 Iz biografskega dela istega zbornika naštejmo le same po sebi zgovor- ne naslove drugih člankov o Grafenauerjevi družbeni dejavnosti, ki je seveda temeljila na njegovem znanstvenem delu ali bila močno povezana z njim: Anka Vidovič Miklavčič: Mladostna publicistika Boga Grafenauerja, Jera Vodušek Starič: Poskus reprize dolomitske izjave?, Dušan Nećak: Bogo Grafenauer in ko- roški Slovenci po drugi svetovni vojni, Avguštin Malle: Grafenauerjev prispevek Koroškim kulturnim dnevom, Primož Simoniti: Bogo Grafenauer kot predsednik Slovenske matice 1978–1988, Marija Oblak Čarni: Bogo Grafenauer in izvajanje arhivskega sporazuma z Avstrijo ter Marko Vidic: Nastajanje Enciklopedije Slo- venije. Za popolno razumevanje naslovne teme našega tokratnega prispevka si ta poglavja seveda velja (ponovno) prebrati. Grafenauerjeva predvojna »mladostna publicistika« odseva idejni razvoj od protestnega izstopa iz srednješolske katoliške organizacije Tomčevih »mladcev« in odborništva v študentski krščansko socialistični Zarji do predavanja o slovenskem vprašanju na drugem Bohinjskem tednu avgusta 1939 in objav kritičnih zgodovinsko-političnih razprav. Počitniško bivanje pri koroškem sorodstvu in družinsko članstvo v Klubu koroških Slovencev (KKS) ga je posebej senzibi- liziralo za koroško problematiko. V širokem valu javnega odpora proti nemški priključitvi Avstrije je anonimno objavil brošuro »Anšlus« in koroški Slovenci, ki je bila zaplenjena. Čez leto dni se je enako zgodilo z njegovo brošuro (pod psev- donimom Lojze Serajnik) Slovensko ozemlje in nemška publicistika, a je policija zaplenila le v tiskarni najdene izvode. Grafenauer pojasnjuje, da »tega seveda ni bilo veliko, ker smo po tedanji navadi izdali brošuri ob sobotah, opoldne poslane brošure je našel cenzor šele v ponedeljek in vmes smo skoraj vse izvode odnesli iz tiskarne ter poskrili…«4 Profesor Grafenauer nam je sam pripovedoval, kakšno relativno ugodnost mu je prineslo druženje s koroškimi pregnanci v KKS: po mesecih nemškega vojnega ujetništva ter po italijanski aretaciji je pred odhodom v internacijo smel na nekaj urno »prostost«, da se je 3. 4. 1942 s svojo izvoljenko Marico poročil v kapeli koroškega rojaka, ljubljanskega škofa Rožmana. Kot mladega eksperta za »ko- roško vprašanje« sta ga Edvard Kocbek in Fran Zwitter že prej pritegnila k delu komisije za meje pri IO Osvobodilne fronte.5 A še pred italijansko kapitulacijo in Grafenauerjevim povratkom iz internacije ga je po posredovanju klubskega predsednika Julija Felaherja tudi Slovenska zaveza predvidela kot avtorja referata o

3 Mihelič, Grafenauerjev zbornik, zlasti str. 21–24, 28–31 in 34. 4 Grafenauer, Slovensko narodno vprašanje, str. 10. Omenjeni brošuri sta v knjigi ponatisnjeni na str. 34–45 oz. 132–154. 5 O tem tudi Darja Mihelič na str. 23 Grafenauerjevega zbornika. Bojan Godeša je na simpoziju predstavil vprašanje, ali je bil Grafenauer dejansko že 1941 tudi član komisije za meje pri IO OF.

255 O mojstrih in muzi germanizaciji Koroške.6 »Zwittrovemu« partizanskemu Znanstvenemu inštitutu (ZI) je vsekakor že 1944 poslal elaborate o jugoslovansko-avstrijski meji, se maja 1945 zaposlil pri propagandni komisiji IO OF (krajši čas tudi na Koroškem), 1. 7. 1945 pa na oddelku za mejna vprašanja v Ljubljano preseljenega ZI. Odtlej je bil poklicno polno vprežen, politično pa skupaj s krogom somišljenikov Dejanja 1946 onemogočen. Udbaški »elaborat« o krščanskih socialistih jeseni 1947 je sicer še ugotavljal, da »smatra Bogo za svojo glavno nalogo zaustaviti prodiranje znanstvenega marksizma. V svojih predavanjih iz zgodovine odklanja marksi- stično gledanje na zgodovino. Povezuje se s ks-ovskimi elementi na Univerzi, ker je mlad in zelo gibčen, je zelo nevaren.« Tri leta pozneje pa v poročilu ljubljanske UDV o Bogu Grafenauerju mdr. piše: »Po osvoboditvi je na terenu strogo pasi- ven. Za politične dogodke se sploh ne zanima. Še vedno zahaja v cerkev…«7 Nasprotno je bil drugi del »tandema G-G«, Grafenauerjev generacijski vrstnik in študijski kolega (iz zgodovine sta oba diplomirala 1940) Ferdo Gestrin šele od konca vojne 1945 »družbeno-politično« bolj aktiven, saj je poklicno pot pričel kot srednješolski profesor (mdr. na klasični gimnaziji in na učiteljišču v Ljublja- ni) ter nato 1954–1959 kot slovenski republiški inšpektor za zgodovino in kot (so)avtor prenovljenih zgodovinskih učbenikov. Poleg karakternih razlik je oba poznejša vélika slovenska historika ločila tudi zelo različno preživeta mladost. Grafenauer je zrasel v urejeni, intelektualno elitni meščanski družini s številnimi otroki. Gestrin pa je iz socialnega dna rastel kot resnični samorastnik ali »samo- hodec« (kot sam pravi). Tako je od Grafenauerjevega precej različen tudi Ge- strinu posvečeni Gestrinov zbornik, v katerem poleg predgovora urednice Darje Mihelič in jubilejnega zapisa Dušana Kosa Prvih osemdeset let Ferda Gestrina o slavljenčevem življenju in družbenem delovanju priča le še ponatis njegovih pretresljivih mladostnih spominov.8 V Ferdovem petem letu je namreč njegov z alkoholom zasvojeni oče za vedno zapustil svojo ženo, mater s tremi malimi otroki, ki so v času gospodarske krize par mesecev bivali kar na prostem, pod kostanji. Šele v zadnjih dveh letih trma- sto izsiljenega in pretežno z lastnim delom zasluženega gimnazijskega študija si je kot domači učitelj našel stanovanje in dostop do knjig v narodno zavedni in napredno usmerjeni ljubljanski družini. Prosti čas je preživljal v nogometnem klubu Herkules, pri dijaškem Orlu v Ljudskem domu in nato Sokolu na Taboru,

6 Vodušek Starič, »Dosje« Mačkovšek, str. 63. 7 Navedeni udbaški poročili objavlja Vodušek Starič na str. 97 in 101 Grafenauerjevega zbornika. 8 Gestrin, Zgodovinar o sebi. Bilo je zapleteno in dolgo, da smo uredniki ZČ profesorja Gestrina prepričali v objavo njegovih spominov iz radijske serije Naši znanstveniki pred mikrofonom. Te- daj smo se namreč odločali, da bi nadaljevali s podobnimi predstavitvami spominskih pogovo- rov še z drugimi vidnimi slovenskimi zgodovinarji, kar bi bil prispevek k zgodovini slovenskega zgodovinopisja kot pomembne, temeljne nacionalne vede. Dragocenost spominskega pričevanja je potrdil ponatis v Gestrinovem zborniku, str. 19–23.

256 Društveno in družbeno delovanje zgodovinarskega tandema Grafenauer – Gestrin pri kulturni in športni dejavnosti tako v Delavskem domu kot v jezuitski kongre- gaciji. Enako kot Bogo Grafenauer je po maturi protestno izstopil iz mladčevske organizacije prof. Tomca, nato pa se zaradi »licemerstva« ter »klerikalne mentalitete« jezuitske sredine oddaljil od vere in Cerkve. Ker si ni mogel privoščiti študija medicine, je izbral zgodovino in geografijo. Takoj po diplomi junija 1940 je sledilo služenje vojnega roka, nemško vojno ujetništvo, po vrnitvi v Ljubljano konec leta 1941 preživljanje s priložnostmi zaposlitvami in aktivno delo za OF, pred koncem vojne pa še nemško prisilno delo. Biografsko geslo o Gestrinu v ES, »kanonizirano« tudi v VSBL-Osebnosti, je natančno enako dolgo kot Grafenauerjevo in je objavljeno v istem 3. zvezku ES leta 1989. Grafenauer kot pisec članka za Gestrina ne navaja nobenih družbenih oz. društvenih funkcij, od urednikovanja pa le, da »zdaj vodi delo pri nadaljevanju Gospodarske in družbene zgodovine Slovencev.« Res pa je zato par vrstic več namenjenih laskavi oznaki kolegovih raziskovalnih dosežkov. Čeprav je članek še označen kot »škrbina«, pa slovenska Wikipedija 2018 o Gestrinu pove, da je bil od 1983 dopisni in od 1987 redni član SAZU ter »za- služni profesor ljubljanske univerze (1987). 1966–1968 je bil predsednik Zgo- dovinskega društva za Slovenijo, ki ga je imenovalo za častnega člana. Bil je tudi urednik Zgodovinskega časopisa in Kronike, predsednik znanstvenega sveta Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU in 1992–1995 predsednik upravnega odbora ZRC SAZU. Dvakrat (1966 in 1973) je dobil nagrado sklada Borisa Kidriča, odlikovan je bil z redom republike s srebrnim vencem, redom dela s srebrno zastavo in italijanskim redom »Cavaliere Ufficiale« (1981). Dobil je tudi srebrni častni znak svobode Republike Slovenije (1996) in zlati znak ZRC SAZU (1997).« Dušan Kos k temu dodaja mdr. še prodekanstvo (1962–1964), predsedovanje fakultetni znanstveni in kadrovski komisiji ter članstvo v univerzitetni habilitacijski komisiji, predsedovanje in članstvo v svetih inštitutov ZRC SAZU ter članstvo v upravnem odboru SM. Ne pozabi pa omeniti, da je bil Gestrin kot »nekdanji navdušeni športnik, telovadec in hribolazec« tudi »dolgoletni povojni predsednik telovadnega društva Partizan na Taboru«. V svojih – zgoraj omenjenih – prispevkih v Grafenauerjevem zborniku sta Dušan Nećak in Avguštin Malle prikazala Grafenauerjevo strokovno in družbeno zavzemanje za nastanek in obstanek vsakoletnih Koroških kulturnih dnevov v Celovcu ter »za ohranitev, razvoj, strokovnost in depolitizacijo Inštituta za narod nostna vprašanja« (INV), kakor tudi Grafenauerjevo »povezovalno in prosvetno delo« v Klubu koroških Slovencev v Ljubljani. Malle posebej omenja, kako je klubski predsednik nekajkrat na poglobljeno razpravo (običajno kar v sejno sobo Slovenske matice) povabil predstavnike sprtih dveh manjšinskih osrednjih organizacij: »Na osnovi svojega bogatega znanja in svojih izkušenj je svoje so- govornike vedno pozival k skupnemu delovanju v dobro koroških Slovencev.«

257 O mojstrih in muzi

Pri vseh treh naštetih dejavnostih sem tako ali drugače tudi sam sodeloval s pro- fesorjem, o njih večkrat poročal v sočasnem strokovnem tisku ali v pregledih za daljše obdobje.9 Grafenauerjevemu delovanju v (jeseni 1928 ustanovljenem) klubu pregnancev iz poplebiscitne avstrijske Koroške bi v podrobnostih lahko sledili še precej pred njegovim nastopom predsedovanja spomladi 1977. Že za predvojni čas sam poroča, da je bil po posredovanju KKS kot gimnazijec na ekskurziji koroških vrstnikov po rojstnih krajih slovenskih pisateljev na Dolenjskem, leta 1937 pa je »avgusta vodil skupino tedanjih maturantov po Jugoslaviji skozi Bosno do Du- brovnika in nato do Splita.«10 Dalje vemo npr., da je na drugi povojni seji osred njega odbora KKS v Ljubljani 15. 12. 1945 skorajšnji novi predsednik Lovro Kuhar – Prežihov Voranc »posegel tudi v razpravo o koroškem vprašanju, ki ga je orisal dr. Bogo Grafenauer«.11 Med številnimi objavami o delovanju KKS-Lj lahko v bibliografiji, ki jo je v Grafenauerjevem zborniku objavil Drago Samec, najdemo tudi več Grafenauerjevih lastnih poročil o klubskem delovanju v zgodovini (npr. 28. 10. 1988 na jubilejnem občnem zboru ob 60-letnici) in v sodobnosti.12 Na podlagi arhivskih in časopisnih virov je veliko podatkov o povojnem Gra- fenauerjevem sodelovanju v klubu oziroma s klubskimi člani zbral v svoji (še ne- objavljeni) disertaciji Danijel Grafenauer. Tako mdr. poroča o Grafenauerjevi mi- siji na Koroško maja 1945 in o opravičenem izostanku na prvi povojni seji širšega odbora KKS 24. 11. 1945. V klubu je oktobra 1946 odbornik Grafenauer obširno in še razmeroma optimistično poročal o pariški mirovni konferenci, kjer je bil od 25. 6. 1946 kot ekspert jugoslovanske delegacije za koroško vprašanje. Sezna- njali so se s strokovno-promocijsko publicistiko Grafenauerja, Udeta in drugih klubskih članov. 18. 1. 1959 je Grafenauer s Franom Zwittrom napisal predlog o reelekciji tedanjega klubskega predsednika Julija Felaherja na mesto načelnika oddelka za severno narodnostno področje v INV. Poročevalca sta zapisala, da je Felaher doktorat pridobil še brez disertacije, kot je na pravnih fakultetah veljalo v času njegovega študija, da pa ga habilitirajo številne znanstvene objave ter dolgoletno delovanje v vodstvu KKS-Lj in drugih narodnih organizacijah.13 Čeprav Nekorošca so tudi mene kot mladega sodelavca severnega oddelka INV v sedemdesetih letih pričeli vabiti na seje ljubljanskega kluba. Od 4. 3. 1971 so bile vsak prvi četrtek, od začetka 1974 pa vsak prvi torek v mesecu v eni od posebnih sob restavracije »Slavija« oz. »pri Slamiču«; vedno je sledil družabni

9 Stergar, Koroški kulturni dnevi; Stergar, Deseti in enajsti; Stergar, Sedem desetletij; Stergar, Klub koroških Slovencev. 10 Nemec Novak, Anton Nagele, str. 149. 11 Lovro Kuhar, str. 480. 12 Glej npr. Grafenauer, Ob šestdesetletnici. Članek je bil ponatisnjen tudi v Celovcu in Ljubljani. 13 Grafenauer, D., Življenje in delo, str. 128, 130, 203–205, 242, 250, 259 itd.

258 Društveno in družbeno delovanje zgodovinarskega tandema Grafenauer – Gestrin del, na katerem pa si je večerjo plačal vsak sam. Enako je bilo pozneje na ob- časnih »koroških večerih« v gostišču »Urška«. Pregled dogajanja na Koroškem je bil vedno Grafenauerjeva domena, kakor tudi vodenje jedrnate razprave med klubskimi člani in pogostimi gosti s Koroškega. Klubsko predsedstvo je Grafenauer prevzel spomladi 1977, potem ko so se po Felaherjevi smrti v slabih osmih letih kot predsedniki oz. poslevodeči predsedniki zvrstili trije starejši narodnoobrambni delavci: jezikoslovec Janko Kotnik, šol- nik Janko Černut in pravnik-zgodovinar Lojze Ude. Menjava generacij je z Gra- fenauerjem kot predsednikom ter ekonomistom Stanetom Uršičem kot tajnikom (sicer tajnik že od 1972, nato za Grafenauerjem predsednik) vsekakor pomenila novo kvaliteto v delovanju ljubljanskega kluba.14 Med drugim smo odborove seje prenesli v eno od razpravnih dvoran gospodarskega oddelka v ljubljanski sodni palači in po sejah je bilo redko kdaj kaj »likofa« oz. »gavde«. Že 1. 12. 1976 pa se je mariborski pododbor konstituiral kot samostojen Klub koroških Slovencev – Maribor; partnersko usklajevanje in sodelovanje je ostalo. Na klubskih sejah in prireditvah s(m)o obravnavali različne oblike pomoči koroškim Slovencem ter sodelovanju med Slovenijo in Koroško/Avstrijo, a tudi načelna vprašanja obstoja manjšine, posebej ob zaostrenih dogajanjih v sedemdesetih letih. 5. 12. 1987 sta oba kluba koroških Slovencev sprejela skupni memorandum proti narodnostnemu ločevanju otrok v šolah na avstrijskem Koroškem,15 11. 9. 1990 je predsednik ljubljanskega kluba Grafenauer v podporo Iniciativi staršev za javno dvojezično šolo v Celovcu pripravil (spominjam se, da tudi ob mojem sodelovanju) ter objavil Poziv k človečnosti in razumu.16 Grafenauer je po mednarodnem priznanju samostojnosti Republike Slovenije z vrhovi slovenske mednarodnopravne stroke (Borut Bohte, Danilo Türk, Mirjam Škrk, Andrej Gras- selli) in dela diplomacije sodeloval na »pogovoru o avstrijsko-slovenskih odnosih z vidika novih razmer in problematike, ki je zaobsežena v Avstrijski državni pogodbi (ADP)«, ki sva ga 16. 4. 1992 na INV organizirala inštitutska sodelavca ter klubska odbornika Boris Jesih in jaz. Grafenauer me/nas je čez Karavanke kdaj peljal v svojem »hrošču«, pozneje pa sem njega nekajkrat peljal tudi jaz. Spominjam se ekspedicije v Žitaro vas, kjer smo pred trohnenjem skušali rešiti etnološko zbirko. Že med potjo na predstavitev novih odkritij o milštatskem Domicijanu sva bila različnega mnenja o reviziji pogledov na to osebnost in njegov kult. Nisva prišla skupaj glede Chri- stenbacha kot ostre ločnice in glede pomena Innichena za naš narodnostni za

14 Grafenauer/Uršič, Klub. 15 Kronika Kluba, str. 195. V dnevnem časopisju je memorandum imel bolj udarne, političnim okoliščinam primerne naslove; npr. »Stranke hočejo dokončati etnocid na Koroškem« v Večeru 2. 12. 1978. 16 Grafenauer, Poziv k človečnosti.

259 O mojstrih in muzi hodni rob. Glede manj »akademskih« vprašanj novejše zgodovine in sodobnosti koroških Slovencev pa je bila enotnost pogledov velika. Tako kot je profesor Grafenauer na koroške ekskurzije vodil svoje študente zgodovine, včasih pa z Bredo Pogorelec še sloveniste ter z Nacetom Šumijem umetnostne zgodovinarje, je vodil tudi vedno skrbno pripravljene klubske sku- pinske izlete, kjer je bilo po večernem druženju z rojaki za pot domov v avtobus ali dva prav težko zbrati vse udeležence. Na te naše izlete se sklicuje kratek, a prisrčen Grafenauerjev predgovor v moj vodnik med koroške Slovence; klub je knjižico izdal leta 1994.17 Ljubljanski klub je 1988 dobil dr. Petkovo priznanje ZSO – Zveze slovenskih organizacij na Koroškem, njegov predsednik Bogo Grafenauer pa 1987 osmo Ti- schlerjevo nagrado NSKS – Narodnega sveta koroških Slovencev in KKZ – Kr- ščanske kulturne zveze. Omenjene tri osrednje organizacije so Grafenauerju še s SPZ – Slovensko prosvetno zvezo in z ljubljanskim klubom objavile tudi skupno osmrtnico, »vélikemu rojaku, proučevalcu koroške zgodovine in soborcu za narodnostne pravice«. Nekrologe so mu objavili vsi trije tedanji koroški slovenski tedniki: Naš tednik, Slovenski vestnik ter Nedelja. Avguštin Malle se je v imenu koroških Slovencev od njega poslovil in mu izrekel globoko zahvalo na žalni seji na SAZU; nagovor je objavil v reviji Koroški vestnik, ki ga (so)izdajata ljubljanski in mariborski KKS in v katerega izdajateljskem svetu je bil član tudi Grafenauer.18 Radio Slovenija dostojen spomin na tega velikega Slovenca vsako leto obudi v oddaji »Na današnji dan«; mogoče si jo je priklicati na spletnem naslovu http://4d.rtvslo.si/arhiv/na-danasnji-dan/174394299 (od 1´27´´ do 3´05´´ zvočne- ga posnetka). Od naše, klubske urgence v letu 2016 se da tudi na spletnem portalu MMC RTV Slovenija vsako leto 16. marca prebrati kratko notico ob Grafenauer- jevem rojstnem dnevu,19 in sicer na http://www.rtvslo.si/na-danasnji-dan/16-ma- rec-odmevni-incident-med-tonyo-harding-in-nancy-kerrigan/328523. V dolgotrajnem postopku denacionalizacije, začetem že v času Grafenauerje- vega predsedovanja, je poleti 1997 KKS – Klub koroških Slovencev v Ljubljani po Ciril-Metodovi družbi podedoval 7-stanovanjsko hišo na Dolenjski cesti 18 v Ljubljani. Klub ima v svojih pravilih določbo: »Ob prenehanju klubsko premože- nje preide na Slovensko matico v Ljubljani, Kongresni trg 8, upoštevaje namen, naj se premoženje porabi v prid šolskim in kulturnim potrebam koroških Sloven-

17 Grafenauer, Vodniku po Koroški, str. 3. 18 Malle, Bogo Grafenauer. 19 Leta 1916 se je rodil slovenski zgodovinar akademik prof. dr. Bogo Grafenauer. Od leta 1946 do upokojitve 1982 je na ljubljanski Filozofski fakulteti predaval zgodovino Slovencev, 1968 postal dopisni, 1972 pa redni član SAZU. Poleg funkcij v zgodovinarskih združenjih je bil 1978–1988 predsednik SM – Slovenske matice, v letih 1977–1995 pa je bil tudi predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani.

260 Društveno in družbeno delovanje zgodovinarskega tandema Grafenauer – Gestrin cev.« Ob določbi, ki izhaja iz tradicionalne povezanosti KKS in SM, velja seveda pojasniti, da je bil Grafenauer v vsem obdobju predsedovanja Matici 1978–1988 hkrati tudi predsednik Kluba (od 1977 do smrti 1995).20 Nekoliko preseneča dejstvo, da je do prve Grafenauerjeve objave pri SM pri- šlo »šele« leta 1970, ko je bila ob 50-letnici plebiscita v obsežnem Koroškem zborniku natisnjena njegova temeljna razprava o oblikovanju jugoslovansko-avstrijske meje na pariški mirovni konferenci 1919.21 Z izvolitvijo za predsednika SM pa se prične dolga vrsta njegovih programskih, jubilejnih in znanstvenih člankov (posebej z zgodovinsko obravnavo narodnostnih vprašanj) v Glasniku Slovenske matice, spremnih študij in urednikovanja pri več knjigah ter posredovanja za skupne knjižne izdaje z zamejskimi založbami. Slednje npr. pri knjigah Iz mojih spominov Franca Petka (Ljubljana – Borovlje, 1979) in Med nebom in peklom : Pričevanje iz plebiscitnega leta Petra Moharja (Ljubljana – Celovec, 1986). Pri SM je izšla tudi predzadnja Grafenauerjeva za življenja izdana knjiga Slovensko narodno vprašanje in slovenski zgodovinski položaj (1987). V Grafenauerjevem zborniku je Primož Simoniti v članku Bogo Grafenauer kot predsednik Slovenske matice 1978–1988 (str. 135–142) dokumentirano osvetlil njegovo delo in zasluge za prenovo in utrditev SM v letih pripravljanja družbene premene na Slovenskem; Simoniti je svojega predhodnika na predsed niškem mestu in njegovo »zlato dobo« visoko ocenil v uvodu poročila o svojem mandatu 1988–1994, ki ga je Grafenauer kot odbornik in sodelavec SM še zavzeto sooblikoval.22 Ob vsaj 27 objavljenih nekrologih po Grafenauerjevi smrti in ob poglavju Grafenauer in Gestrin v vodstvu Slovenske matice v pričujočem zborniku iz peresa odličnega poznavalca zgodovine SM – in ob redakciji knjige že predsednika SM – Aleša Gabriča smem povzeti nekaj svojih osebnih »margi- nalij«, ki naj ne pomenijo prevelikega ponavljanja ali podvajanja. Moji spominski utrinki o sodelovanju v vodstvu SM v Grafenauerjevem in Gestrinovem času segajo nazaj skoraj štiri desetletja. Na kandidatni listi za člane novega Matičinega upravnega in nadzornega odbora 20. 12. 1978 med 26 imeni vidim, da smo od njih živi le še trije (Alenka Glazer, France Bernik in jaz), še aktiven odbornik pa sem samo jaz. Bogdan Pogačnik je v članku Slovenska matica ima nov odbor v Delu 22. 12. 1978 mdr. poročal, da so se »po večletnem premoru znova zbrali matičarji in izvolili nov upravni odbor pod vodstvom akademika dr. Boga Grafenauerja. Akademik dr. Fran Zwitter, ki je po smrti prejšnjega predsednika Matice dr. Franceta Koblarja ustanovo doslej vodil in podal tudi glavno poročilo, je menil, da so želeli odbor pomladiti in ga čimbolj približati današnji stvarnosti.«

20 Stergar, Klub nasledil. 21 Grafenauer, Slovenska Koroška. 22 Simoniti, Slovenska matica.

261 O mojstrih in muzi

»Pomladitev« odbora sem dejansko predstavljal sam, saj sem bil vsaj pol generacije mlajši od vseh ostalih odbornikov. Moji spoštovani profesorji zgodovine Zwitter, Grafenauer in Gestrin so mi nedolgo pred občnim zborom na Inštitut za narodnostna vprašanja poslali predsednika nadzornega odbora SM Lojzeta Udeta (nekdanjega vodilnega inštitutskega sodelavca), in sicer z »ultimativno« pred- stavljeno zamislijo: Zwitter je prepričal Grafenauerja, da sprejme predsedstvo SM, ta je funkcijo pripravljen sprejeti, če bo vodstvo gospodarskega odseka prevzel Gestrin, in on bi bil gospodar SM pod pogojem, da bom član UO-ja in odseka tudi jaz, ki sem si bil kot novi mladi blagajnik Zgodovinskega društva za Slovenijo in tehnični urednik ZČ že ustvaril nek sloves. Da sem pred občnim zborom vstopil v ugledno družbo matičarjev, plačal redno zbirko in kandidiral za odbornika, me je nato prepričal še en odbornik SM – Emilijan Cevc, mož očetove sestre Anice in moj birmanski boter.23 Čez dve leti je prišlo do še pomembnejše pomladitve SM. Sredi oktobra 1980 je Matica v Delu objavila razpis za »delovno mesto tajnika – urednika knjižnih izdaj«; prednost naj bi imeli »kandidati s fakultetno izobrazbo humanistične smeri in kulturni delavci«. Na seji upravnega odbora 3. 11. je predsednik Grafenauer poročal, da »se je navzlic številnim prošnjam na razpisano delovno mesto težko odločiti«, a v mesecu dni so nato v okviru Matičine kandidacijske komisije, predsedstva in delovne skupnosti izbrali Draga Jančarja, »ki je najbolj ustrezal pogojem v razpisu«. Na sestanku z Zojo Skušek - Močnik so jo pomirili kot edino za- vrnjeno kandidatko, ki se je bila pritožila. Mariborskega političnega »disidenta« Jančarja sem predsedniku Grafenauerju sam lahko priporočil kot znanca iz ko- roških prireditev in občutljivega za zamejsko problematiko. 23. 12. 1980 je UO SM »dokončno potrdil sklep« o izbiri tajnika – urednika, in sicer »tovariša Draga Jančarja, ki si je že zgodaj pridobil pomembna pisateljska priznanja in glede na njegovo pravniško izobrazbo bo prav gotovo pripomogla pri organizacijski plati glede na dvojnost delovnega mesta.« Tako v tajništvu SM ohranjeni zapisniki,24 ki omenjajo še, da je bil Jančar na prednovoletni seji že prisoten »kot gost«, da je delo nastopil 1. 1. 1981 in bil v UO ter predsedstvo SM izvoljen na rednem občnem zboru 26. 2., ko je bil Grafenauer potrjen za predsednika, 75-letna Fran Zwitter in Franjo Smerdu pa za podpredsednika. Nekaj navedenih podrobnosti naj ilustrira ugotovitev, kako močno je »tandem G-G« s predhodnikom Zwittrom in z več naslednjimi zgodovinarji (Vasilij Me- lik, Ignacij Voje, Peter Vodopivec, Vasko Simoniti …) in s predstavniki drugih historičnih ved sooblikoval vodstvo ter založniško in prireditveno dejavnost SM.

23 Stergar, Marginalije, str. 195–196. 24 Za (literarno) zgodovino zanimive Jančarjeve prijave na razpis v arhivu SM zdaj žal ni mogoče najti.

262 Društveno in družbeno delovanje zgodovinarskega tandema Grafenauer – Gestrin

Diplomanti in profesorji različnih oddelkov ljubljanske Filozofske fakultete s(m)o v Matičinih odborih tradicionalno imeli trdno večino, ne glede na statutarno in v praksi uveljavljano multidisciplinarnost. Preverljivo je, kako je »tandem G-G« in krog drugih vodilnih Matičarjev vplival na življenje in delo, književno ustvarjal- nost in aktualno publicistiko »uslužbenca SM« Draga Jančarja. Na drugi strani je jasno, da Jančar ni le vplival na delovanje SM, ampak je dejansko vodil njeno poslovanje ter koordiniral izvajanje v odborih sprejetih programskih usmeritev. Tako čas do njegove upokojitve poleti 2015 lahko poimenujemo kot »Jančarjevo obdobje Slovenske matice«. SM s svojimi odbori je bila upravičeno imenovana tudi »mala akademija«, saj je kadrovska povezava s SAZU očitna. Zwitter, Grafenauer in deloma Gestrin pa so – ob neformalnih pogovorih po sejah na SM – zastopali precej »restriktivno« ali naravnost odklonilno stališče do pospešenega predlaganja nekaj mlajših zgodovinarjev za člane SAZU. Zato je treba v arhiv SAZU in arhiv ZZDS – Zveze zgodovinskih društev Slovenije pogledati, kako je potekala akcija, v kateri sva s predsednico Marijo Oblak Čarni smelo sprožila preboj dotlej podreprezentiranih zgodovinarjev v SAZU: predlog za Vasilija Melika in Janka Pleterskega je uspel, medtem ko Tone Ferenc članstva v SAZU ni učakal. Četudi je med vrstnikoma in poklicnima kolegoma Grafenauerjem in Gestri- nom lahko obstajala določena mera medsebojne tekmovalnosti in kak kritičen nasmešek na račun eden drugega, so bila razmerja v SM jasna: predsednik Grafe- nauer je z vsem spoštovanjem in z večkrat izraženo hvaležnostjo vodenje gospodarskega odbora in Matičinega »podjetja«, ki vključuje upravljanje dveh starih stavb, prepuščal Gestrinu. Ta je na sejah UO-ja tudi redno poročal pod posebno točko dnevnega reda. Široka razgledanost, prislovično ažurno spremljanje strokovne literature in tujega tiska pa je Grafenauerja kvalificirala tudi za razpravljanje in odločanje o pestri paleti strokovnih in aktualnih družbenih vprašanj, ki so se pojavljala na sejah. Nesporen primat v SM je Grafenauerju mdr. omogočal javno ali pol-javno polemiziranje o vrsti tedaj žgočih in zdaj v zgodovini SM že obdelanih dilem slovenskega razvoja. Grafenauerjeva avtoriteta in argumentacija je dosegla »osvoboditev« knjige Branka Hofmana Noč do jutra iz večletne ječe na podstrešju Matičine hiše, izhajanje del Borisa Pahorja in Alojza Rebule itd. Po času predsedovanja SM lahko omenimo še znani Grafenauerjevi pismi: Zvoni- mirju Rudolfu glede slovensko-hrvaške meje ter nadškofu Alojziju Šuštarju zaradi denacionalizacije pokljuških gozdov. Če je verjeti hčerki Darji Mihelič, je naš profesor in zaslužni predsednik SM umrl preutrujen ter zelo zaskrbljen in precej zagrenjen zaradi smeri razvoja slovenskega naroda in države. V sejni sobi SM nas vsekakor še sedaj kritično motri kot portretiranec Barda Iucundusa… Štiri leta pred izvolitvijo v upravni odbor SM sem bil jeseni 1974 na zborovanju v Piranu izvoljen za blagajnika in s tem tudi računovodjo Zgodovin-

263 O mojstrih in muzi skega društva za Slovenijo z novim predsednikom Tonetom Ferencem. V vrsti predsednikov ZDS od 1948 dalje ta edini ni bil tudi vodilni Matičar, saj so bili pred njim predsedniki 1948–1966 Fran Zwitter, 1966–1968 Ferdo Gestrin in 1968–1974 Bogo Grafenauer, za Ferencem pa 1976–1982 spet Matičar Ignacij Voje. 1975 sem kot društveni blagajnik moral organizirati izhajanje Zgodovin- skega časopisa v samozaložbi, naslednje leto sem prevzel še delo tehničnega urednika revije, 1977 zagnal ponatiskovanje razprodanih zvezkov ZČ in 1980 so-pobudil izdajanje Zbirke ZČ. Zanjo sem 1994 uredil zadnje Grafenauerjevo knjižno delo Oblikovanje severne slovenske narodnostne meje. Kljub temu, da sem od »samoupravnih interesnih skupnosti« že uspel zagotoviti denar za tretjo izdajo razprodanega učbenika Struktura in tehnika zgodovinske vede (1960, 1972²), Grafenauer ni našel časa in dovolj motiva za avtorsko dopolnitev ali predelavo knjige. Čeprav uredništvo ZČ pod dolgoletnim vodstvom Vasilija Melika ni prav slo- velo po rednih in urejenih uredniških sejah, se je v spominu nabrala kopica anek- dot. Kar nekajkrat pa sem moral miriti kak prenapet odnos znotraj kroga uglednih članov uredništva in omiliti ali (po diplomatskem posredovanju) ob korekturah črtati posamezno žaljivo, nepremišljeno formulacijo v polemičnih zapisih; Gra- fenauer je interno ali javno polemiziral s stališči Nade Klaić, Franceta Klopčiča, Dušana Kermaunerja, Franceta Ostanka, Vlada Habjana, pozneje Vaska Simoni- tija in še koga. Seveda pa se ga je držal sloves edinega recenzenta, ki si je (prav v ZČ) upal objaviti kritične pripombe na drugo izdajo Sperans - Kardeljevega Razvoja slovenskega narodnega vprašanja. Objave se je Grafenauer v naši druž- bi mlajših kolegov rad spominjal in predvsem – pač izkušenejšemu – Zwittru oporekal nekdanjo bojazen, da oblasti lahko ustavijo izhajanje ZČ oz. ogrozijo še mlado Zgodovinsko društvo kot izdajatelja. Ko sem pripravil statistično in grafično predlogo za reorganizacijo ZDS v zvezo, sta oba ta društvena veterana dolgo izražala pomisleke, preden smo zače- li spodbujati nastanke novih krajevnih/pokrajinskih zgodovinskih in muzejskih društev. Gestrin je bil decentralizaciji zgodovinarskega združenja menda bolj naklonjen že iz svoje naklonjenosti proučevanju krajevne zgodovine ter zaradi zvestega sourednikovanja Kronike, časopisa za slovensko krajevno zgodovino.25 Ob paru »G-G« se velja še spomniti, da je Gestrin na zborovanjih slovenskih zgodovinarjev posebej skrbel za obravnavo gospodarske zgodovine, medtem ko je Grafenauer rad prevzel uvodne obrazložitve kongresne tematike ter skoraj ob- vezno zadnjo besedo s kritičnim povzetkom referatov. Primerljivo se je v Grafe- nauerjevem primeru dogajalo tudi v diskusijah na več Koroških kulturnih dnevih v Celovcu ali pri okroglih mizah v SM.

25 Granda, Ob osemdesetletnici.

264 Društveno in družbeno delovanje zgodovinarskega tandema Grafenauer – Gestrin

Grafenauer ni bil dejaven samo v slovenskem, ampak tudi v jugoslovanskem, evropskem in svetovnem zgodovinarskem povezovanju. Glede kritične, a posplo- šene pripombe o zapoznelem in premajhnem prevajanju del slovenskih zgodovinarjev v tuje jezike velja za čas raziskovalnega in društvenega delovanja »tandema G-G« najprej spomniti na kadrovske, materialne, mednarodno politične in tehnične okvire in ovire. Kdo pa bi tedaj ob vseh ostalih »prodorih« v tujino zmo- gel tako kot Grafenauer ali bolje pripraviti komentirani bibliografiji, kot sta bili 1965 v Historiographie yougoslave 1955–1965 ter 1975 v The Historiography of Yugoslavia 1965–1975 za dva svetovna zgodovinarska kongresa? Bil je namreč tudi član Jugoslovanskega komiteja za historične vede. Kot uvodoma rečeno, si je za izpopolnitev slike o družbeni in društveni dejavnosti »tandema G-G« potrebno prebrati članka o pogajanjih za vrnitev slovenskega arhivskega gradiva iz Avstrije ter o nastajanju Enciklopedije Slovenije. Pri slednji je imel Bogo Grafenauer od priprave geslovnika za področje zgodovine do kritičnega branja rokopisov veliko uredniškega dela, napisal pa je tudi 102 članka. Pri geslu Koroški Slovenci sva bila njegova soavtorja za novejša obdobja midva z Avguštinom Mallejem in sodelovanje je bilo zgledno korektno. Za (nedokončano) drugo izdajo Enciklopedije Jugoslavije – EJ mi je Grafenauer prepustil dopolnitev ter s tem soavtorstvo gesla »Grafenauer Franc« v slovenski varianti te enciklopedije. A že samo v letih 1955–1971 je za prvo izdajo EJ napisal 56 (?!) gesel, in sicer v času brez kopirnih aparatov, računalnikov in brezžič- nega prenosa podatkov. 18. 1. 1985 je oba člena »tandema G-G« skoraj hkrati prizadel infarkt kot resno opozorilo na pešanje življenjskih moči. Ker nobeden ni vedel za zdravstveno stanje drugega, sta oba svojcem naročala, kaj da naj drugi nujno ukrene na SM in pri drugih skupnih dejavnostih. Bogo Grafenauer svoje 80-letnice in izida jubilejnega zbornika ni učakal, Ferdo Gestrin pa oboje in je ostal aktiven do svoje nenadne smrti… Pri slovenskih zgodovinarjih je sicer še bolj od »tandema G-G« poznan avtorski tandem Gestrin-Melik. In Vasilij Melik je v jubilejnem zapisu Ferdu Gestrinu naštel še več – zgoraj neomenjenih – njegovih funkcij: predsednik sindikalne po- družnice, vodja strokovnih aktivov pri mestnem odboru sindikata, član republi- škega odbora sindikata prosvetnih delavcev, okrajni in republiški funkcionar zveze telesnovzgojnih društev Partizan ter že 1949 s Zwittrom in Grafenauerjem član komisije za zgodovinske učbenike pri Svetu za znanost in kulturo vlade FLRJ. Melik poleg predsedovanja navaja še dolgoletno odborništvo v Zgodovinskemu društvu za Slovenijo, poleg glavnega in odgovornega uredništva še članstvo v uredništvu ZČ, pri čemer upravičeno doda: »njegova zasluga je bila, da je časopis začel znova redno izhajati«, ter tudi članstvo v uredništvih jugoslovanskih revij Pouk zgodovine ter Jugoslovanski istorijski časopis.26

26 Melik, Ferdo Gestrin, str. 256–258 in 260.

265 O mojstrih in muzi

Da je bil Gestrin vodilni fakultetni »kadrovik«, je bilo seveda povezano z njegovim članstvom v KPS oz. ZKS, kar bi bilo zdaj težko raziskovati že zaradi (ne)ohranjenosti arhiva partijske »celice«. Kar široko pa je znano, da je bil Ge- strin zaslužen za pospešeno dokončanje doktorata oz. habilitacije vrste poznejših uglednih profesorjev na več oddelkih FF. Prav tako je poskrbel za ustrezno zapo- slitev dobrih študentov, ki niso bili najbolj »politično primerni«, kot npr. Andrej Vovko. Neuresničena je ostala Gestrinova – večkrat razglašana – zamisel zgodovinskega raziskovalnega inštituta na ljubljanski Filozofski fakulteti; »prehitel« ga je razmah takega inštituta na ZRC SAZU. V razliko od Grafenauerja se je Gestrin izpopolnjeval tudi v tujini in zelo veliko delal v arhivih, pretežno tujih in največ italijanskih. Za že omenjeno mednarodno povezovanje pri proučevanju stikov med dvema jadranskima obalama je s pomočjo zgodovinskega društva organiziral eno zborovanje tudi v Ljubljani, spet drugo pa za povezovanje z jugoslovanskimi gospodarskimi zgodovinarji. Čeprav ni šlo za posebno številko Zgodovinskega časopisa, je bila cela prva tiskarska pola v številki 3/1996 te osrednje slovenske historične revije posvečena počastitvi 80-letnice profesorja Gestrina ter posebej predstavitvi njegovih zaslug za zgodovinsko društvo in obe njegovi osrednji glasili: ZČ in Kroniko, ki se je jubilanta spomnila še posebej. V ZČ sta poleg obeh že omenjenih – pozneje v Gestrinovem zborniku ponatisnjenih – besedil Dušana Kosa in samega jubilanta objavljena Staneta Grande, tedanjega predsednika ZZDS Nagovor ob počastitvi jubileja prof. dr. Ferda Gestrina v krogu slovenskih zgodovinarjev ter Bibliogra- fija akademika prof. dr. Ferda Gestrina za leta 1977–1996, ki jo je pripravila Nataša Stergar in je bila nato prav tako prevzeta v ZRC-jev zbornik. 15. 10. 1998 smo v dvorani SM na tiskovni konferenci predstavili Gestrinovo sintetično delo Slovanske migracije v Italijo, medtem ko so deli nove pregledne knjige o slovenskem pomorstvu žal ostali vpisani v njegov domači računalnik. Ob nenadni smrti profesorja Gestrina je profesor Ignacij Voje govoril na žalni seji SM 15. 4. 1999; v Glasniku Slovenske matice objavljeni nagovor27 je ob predstavitvi pokojnikovega znanstvenega opusa orisal tudi njegove zasluge za Matico, zaradi katerih je na predlog tedanjega predsednika Grafenauerja občni zbor že 12. 3. 1986 Gestrina imenoval za častnega člana. Z objavo razprave v drugem Trubarjevem zborniku je 1952 postal član sodelavec SM, ob stoletnici in delni pomladitvi SM je bil 1964 izvoljen za člana upravnega odbora, v katerem je že v sedemdesetih letih skrbel za Matičin finančnogospodarski položaj. Decembra 1978 je bil izvoljen še za predsednika gospodarskega odbora SM – o čemer pišem nekaj več že zgoraj – ter za člana njenega predsedstva in knjižnega odseka. Voje je bil lavdator že ob Gestrinovi 70-letnici. Tako kot prej 60-letnico na zgodovinarskem zborovanju v Kranjski Gori, so tudi naslednji Gestrinov okrog

27 Voje, In memoriam, str. 113.

266 Društveno in družbeno delovanje zgodovinarskega tandema Grafenauer – Gestrin li jubilej proslavili kar na zborovanju, tokrat v Tolminu 2. 10. 1986. Pregledu Gestrinovega znanstvenega opusa in angažiranega ter inventivnega pedagoškega dela je Voje dodal nekaj odstavkov še o družbeni aktivnosti, in sicer mdr. članstvo v italijansko-jugoslovanski zgodovinski komisiji, v društvu za proučevanje in napredek pomorstva Jugoslavije ter častno članstvo Ljubljanskega zgodovinskega društva. 1976 je bil Gestrin odlikovan z Redom republike s srebrnim vencem, 1984 pa z Redom dela z rdečo zastavo.28 Kar tu dodajmo, da mu je tudi samostojna Republika Slovenija podelila odlikovanje »kot nestorju slovenskih zgodovinarjev ob njegovi osemdesetletnici za življenjsko delo v zgodovinski stroki, pomembno za slovenski narod in njegovo samozavedanje ter za zasluge pri oblikovanju modernega slovenskega učiteljstva.« Morebitne bolj zvedave bralce naj napotim še na branje poročil, ki jih je Ge- strin kot predsednik gospodarskega odbora oz. odseka SM pripravljal za njene občne zbore in deloma objavljal v Glasniku Slovenska matice. Po zaslugi svojih velikih prizadevanj in tudi vsakodnevnih obiskov Matice je mandat upravičeno zaključil z oznako, da je šlo za »sedem debelih let«. Sam sem nato že v svojem prvem poročilu o poslovanju za leti 1986 in 1987 ugotovil, da je bilo »gospodarjenje SM /…/ bolj podobno vrvohodstvu nad inflatornimi finančnimi in in- terventnimi administrativnimi brezni«. Samokritično ali realistično sem pozneje večkrat priznal, da sem ob ostalih uglednih in dejavnih članih Matičinega vodstva ter ob pomlajeni poklicni zasedbi Matice kot predsednik gospodarskega odseka (p)ostal bolj »slamnati mož«, medtem ko je večkrat uporabljano poimenovanje »gospodar Slovenske matice« najbolje doneč naslov kake od mojih funkcij.

Literatura

Gestrin, Ferdo: Zgodovinar o sebi : akademik prof.dr. Ferdo Gestrin : Hiša mojega očeta. Zgodo- vinski časopis 50, 1996, str. 339–342. Gestrinov zbornik (ur. Darja Mihelič). Ljubljana: Založba ZRC (ZRC SAZU), 1999. Grafenauer, Bogo: Slovenska Koroška v diplomatski igri leta 1919 (Vprašanje jugoslovansko-avstrijske meje na pariški mirovni konferenci). Koroški plebiscit : razprave in članki (ur. Janko Pleterski idr.). Ljubljana: Slovenska matica, 1970, str. 295–378. Grafenauer, Bogo: Slovensko narodno vprašanje in slovenski zgodovinski položaj. Ljubljana: Slo- venska matica, 1987. Grafenauer, Bogo: Ob šestdesetletnici Kluba koroških Slovencev. Kronika Kluba koroških Sloven- cev v Mariboru. Maribor: Klub koroških Slovencev, 1988, str. 7–11. Grafenauer, Bogo: Poziv k človečnosti in razumu. Delo 32, 1990, št. 213 (12. 9.), str. 2 (tudi v: Prosvetni delavec 41, 1990, št. 14 (8. 10.), str. 4). Grafenauer, Bogo: Vodniku po Koroški na pot. Stergar, Janez, Štiri poti med koroške Slovence. Ljubljana: Klub koroških Slovencev v Ljubljani, 1994, str. 3.

28 Voje, Ferdo Gestrin, str. 479 in 485.

267 O mojstrih in muzi

Grafenauer, Bogo/Uršič, Stane: Klub koroških Slovencev v Ljubljani. Koroški koledar 1989. Celo- vec: Drava, 1988, str. 86–91. Grafenauer, Danijel: Življenje in delo Julija Felaherja in koroški Slovenci. Disertacija na Univerzi v Mariboru (tipkopis), 2009. Grafenauerjev zbornik (ur. Vincenc Rajšp idr.). Ljubljana: Založba ZRC (ZRC SAZU), 1996. Granda, Stane: Ob osemdesetletnici akad. prof. dr. Ferda Gestrina. Kronika 44, 1996, str. 92–94. Kronika Kluba koroških Slovencev v Mariboru. Maribor: Klub koroških Slovencev, 1988. Lovro Kuhar – Prežihov Voranc, Politični spisi. Ocene leposlovnih del. Dodatek (ur. Drago Druško- vič, Zbrano delo 10). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1985. Malle, Avguštin: Bogo Grafenauer 1916–1995. Koroški vestnik 29, 1995, str. 67–68. Melik, Vasilij: Ferdo Gestrin – šestdesetletnik. Zgodovinski časopis 30, 1976, str. 255–261. Mihelič, Darja: Bogo Grafenauer – utrinki iz življenja in dela. Grafenauerjev zbornik (ur. Vincenc Rajšp idr.). Ljubljana: Založba ZRC (ZRC SAZU), 1996, str. 13–34. Nemec Novak, Jasna: Anton Nagele : Živeti hočemo! Celovec: Krščanska kulturna zveza, 2004. Simoniti, Primož: Bogo Grafenauer kot predsednik Slovenske matice 1978–1988. Grafenauerjev zbornik (ur. Vincenc Rajšp idr.). Ljubljana: Založba ZRC (ZRC SAZU) 1996, str. 135–142. Simoniti, Primož: Slovenska matica v letih 1988–1994. Slovenska matica – 150 let dela za slovensko kulturo (Zbornik razprav in bibliografija 2004–2014). Ljubljana: Slovenska matica, 2015, str. 100–106. Stergar, Janez: Koroški kulturni dnevi. Zgodovinski časopis 32, 1978, str. 155–159. Stergar, Janez: Deseti in enajsti Koroški kulturni dnevi. Zgodovinski časopis 34, 1980, str. 227–229. Stergar, Janez: Sedem desetletij ljubljanskega Inštituta za narodnostna vprašanja. Ljubljana: Inšti- tut za narodnostna vprašanja, 1995. Stergar, Janez: Klub koroških Slovencev v Ljubljani nasledil premoženje Ciril-Metodove družbe. Koroški vestnik 31, 1997, str. 121–126. Stergar, Janez: Klub koroških Slovencev v Ljubljani. Eliten und Nationwerdung : Die Rolle der Eliten bei der Nationalisierung der Kärntner Slovenen / Elite in narodovanje : Vloga elit pri narodovanju koroških Slovencev (Hg./izd. Tina Bahovec, Unbegrenzte Geschichte – Zgodovina brez meja 10). Klagenfurt/Celovec – Ljubljana/Laibach – Wien/Dunaj: Mohorjeva/Hermago- ras, 2003, str. 29–83. Stergar, Janez: Marginalije h gospodarskemu poslovanju Slovenske matice. Slovenska matica – 150 let dela za slovensko kulturo (Zbornik razprav in bibliografija 2004–2014). Ljubljana: Sloven- ska matica, 2015, str. 190–201. Vodušek Starič, Jera: »Dosje« Mačkovšek (Viri 7). Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 1994. Voje, Ignacij: Ferdo Gestrin – sedemdesetletnik. Zgodovinski časopis 40, 1986, str. 479–485. Voje, Ignacij: In memoriam – Ferdo Gestrin. Glasnik Slovenske matice 23, 1999, str. 109–113.

Summary The Grafenauer–Gestrin Historical Tandem’s Activity in Associations and in the Society Janez Stergar

Slovene historians Bogo Grafenauer (Ljubljana, 16 March 1916–12 May 1995, Ljubljana) and Ferdo Gestrin (Ljubljana, 8 October 1916–9 April 1999, Bled) both graduated from the University of Ljubljana, Faculty of Arts, in 1940,

268 Društveno in družbeno delovanje zgodovinarskega tandema Grafenauer – Gestrin where they taught after World War II, which saw them in prison camps or in the occupied Ljubljana. Grafenauer taught, first and foremost, Slovene history and Gestrin, on the other hand, European history. They were active (on several occa- sions together) in the leaderships of Slovene and Yugoslav historical associations, editorial boards (Zgodovinski časopis/Historical Review, etc.), and encyclopedic book-related projects. They were members of the Slovenian Academy of Sci- ences and Arts, Grafenauer also of several international counterparts. Grafenauer helmed the society Slovenska Matica (1978–88) and Gestrin was in charge of its financial and economic operation. Due to his father’s Carinthian origins Grafenauer was actively involved in publishing and worked in societies against the Nazi threat even before Slovenia’s occupation; he was the Yugoslav expert on Slovene ethnic borders in the post-war peace talks. Between 1977 and 1995 he helmed the Carinthian Slovenes’ Club in Ljubljana; with his scientific and teaching reputation he saw to it that the question of Slovenes outside the Republic of Slovenia was scrutinized also at the Faculty of Arts (for instance, by co-organizing the annual Carinthian Cultural Days in Klagenfurt/Celovec) and at the Slovene Academy of Sciences and Arts. Addition- ally, he was an associate of the Institute for Ethnic Studies in Ljubljana and held lectures in Slovenia and abroad. During his years as a secondary school and university student Gestrin – as was the case with Grafenauer – subscribed to the ideas of the Christian and social world view; nevertheless, his experience of the poverty-stricken “lone hand player” led him to partake in the post-war reform of schooling towards socialism and communism, whereby, in practice, he retained great tolerance and solidarity. In middle age, he was active in unions and sporting associations. His academic training in Paris, his perpetual archival work (particularly in Italy), and his ad- dressing the question of medieval migrations across the Adriatic, transport, and trade linked him to his (West) European historiographical contemporaries.

269 O mojstrih in muzi Imensko kazalo (Matjaž Rebolj)

A C Abel, Wilhelm, 165 Cankar, Ivan, 71, 79 Anderson, Perry, 34, 36, 40 Cevc, Emilijan, 215, 262 Aston, T. Henry, 124, 126 Comte, Auguste, 27 Coppola, Gauro, 181 B Bajt, Aleksander, 214, 221 Č Bard Iucundus, 263 Čarni, Ludvik, 124, 126 Bartoša, Milan, 215 Černut, Janko, 259 Bavcon, Ljubo, 203 Čuček, Filip, 79 Bedarida, François, 30 Beguš, Ines, 181, 172 D Below, George von, 30 Darovec, Darko, 155 Berding, Helmuth, 27, 40 De Vries, Jan, 177, 179, 181 Berend, Ivan, 194 Djordjevič, Miroslav, 28 Berger, Stefan, 77, 79 Djurdjev, Branislav, 28 Bernik, France, 221, 226, 228, 261 Dobrovoljc, France, 244, 249 Berr, Henri, 51, 116 Dolenc, Metod, 109 Besmertni, Jurij, 38 Dopsch, Alfons, 110 Bizjak, Matjaž, 5, 103, 113, 131, 154, 155 Dosse, François, 52, 58 Blaj Hribar, Neja, 8 Duby, Georges, 47, 58 Blaznik, Pavle, 87, 101, 107, 109, 111, Dular, Janez, 226 143, 182, 218 Dumoulin, Oliver, 47, 53, 58 Bloch, Marc, 14, 23, 24, 30, 35, 41, 44, Durkheim, Emile, 28 46–48, 50–53, 58, 59, 93, 104, 106, 107, 110, 111, 113, 253 E Bogdanov, Vaso, 215 Eibach, Joachim, 125, 126 Bohte, Borut, 259 Engels, Friderich, 27, 125, 133 Bonin, Flavio, 154, 155 Bonin, Zdenka, 155 F Braudel, Fernand, 13, 26, 29, 33–35, 40, Febvre, Lucien, 35, 46–48, 50-52, 58, 93 47, 52, 55, 58, 59, 87, 93, 117 Felaher, Julij, 255, 258, 259 Brglez, Alja, 155 Ferenc, Tone, 116, 125, 126, 144, 263, Britovšek, Marijan, 165 , 181 264 Brix, Emil, 72, 79 Fiamengo, Ante, 126 Broun, Elisabeth A. R. , 110, 112 Fischer, Jasna, 224 Brunner, Otto, 110, 112 Florescano, Enrique, 30, 36, 37, 40 Burke, Peter, 46, 48, 58, 119 Friedman, Susan W., 52

270 Imensko kazalo

G J Gabrič, Aleš, 249, 261 Jančar, Drago, 237, 247, 262, 263 Gams, Ivan, 223 Janša Zorn, Olga, 118, 127, 149, 159 Ganshof, François Louis, 104, 108, 112 Jerše, Sašo, 60, 131 Garašanin, Milutin, 12 Jesih, Boris, 259 Geary, Patrick J., 73, 80 Jogan, Savin, 247 Ginzburg, Carl, 34 Judson, Pieter M. , 72, 80 Glazer, Alenka, 261 Judt, Tony, 202 Godeša, Bojan, 198, 200, 202, 205, 208, 255 K Golec, Boris, 131 Kamin Kajfež, Vesna, 155, 159 Goričar, Jože, 29, 126, 127 Kamusella, Tomasz, 72, 80 Grafenauer Danijel, 258, 268 Karađorđević Aleksander, 86 Grafenauer Franc, 265 Kardelj, Edvard, 25, 92, 106, 112, 113, 123, Grafenauer Ivan, 73 125, 127, 133, 134, 191, 201, 264 Grafenauer Marica, 255 Kastelic, Jože, 147 Grafenauer Niko, 205 Kermauner, Dušan, 89, 191, 215, 216, Granda, Stane, 218, 222, 225, 228, 266 218, 264 Grasselli, Andrej, 259 Kermavner, Taras, 92 Grdina, Igor, 61, 80 Kerševan, Marko, 121, 124, 127 Gurevich, Aaron I. , 38, 40 Klaić, Nada, 17, 68, 87, 101, 138, 139, Gurwitch Georg, 29 143, 144, 264 Klemenc, Josip, 12 H Klopčič, France, 24, 41, 264 Habjan, Vlado, 264 Koblar, France, 231, 261 Hainz, Jože, 16, 91 Kocbek, Edvard, 201, 235, 253, 255 Hajdinjak, Boris, 131 Komac, Andrej, 61, 70, 80, 131 Hartman, Bruno, 247 Kon, Igor Semjonovič, 29 Hauptmann, Ljudmil, 132, 143, 144, 215 Kordiš, Peter, 73, 80 Hegel, Georg Wilhelm Friedrich, 26, 37 Koropec, Jože, 87, 135 Heisenberg, Werner, 29 Korošec, Viktor, 147, 217 Heller, Agnes, 27, 37 Kos, Dušan, 12, 20, 24, 41, 101, 111, 112, Hernja Masten, Marija, 154, 159 131, 154, 159, 231, 250, 256, 257, 266 Herodot, 26 Kos, Franc, 23, 24, 40, 116, 131, 132 Hitler, Adolf, 97 Kos, Milko, 7, 11, 13, 16, 24, 25, 40–42, Hobsbawm, Eric J., 39, 40 63, 80, 87–89, 91, 94, 101, 103, 105, Hochschild, Adam, 36, 40 107, 113, 128, 132–134, 143, 144, 159, Hofman Branko, 235, 245, 247, 249, 263 160, 182, 209, 215-218, 222 Hösler, Joachim, 72, 80 Kosi, Jernej, 61, 72, 77, 81 Huizinga, Johan, 39, 41 Kosi, Miha, 131 Kotnik, Janko, 259 I Kovač, Mojca Marjana, 155 Ingolič, Anton, 234 Kozler, Peter, 72, 73, 80 Kramberger, Taja, 61, 81

271 O mojstrih in muzi

Krašovec, Stane, 218 159, 160, 182, 217, 225, 228, 254–256, Križnar, Ivan, 203 263, 267, 268 Kroll,Thomas, 119, 128 Mihelič, France, 155, 160 Kuhar, Lovro – Prežihov Voranc, 188, 195, Mikuž, Metod, 16, 88, 91, 94, 135, 148, 258, 268 216, 220 Kupljen, Marko, 8 Milčinski, Janez, 220 Küttler, Wolfgang, 125, 128 Milotti Bertoni, Daniela, 154, 155 Mitrovič, Andrej, 27 L Mlacović, Dušan, 155 Lamprecht, Karl Gotthard, 28 Mlakar, Boris, 203 Langlois, Charles-Victor, 28, 46, 52 Mohar, Peter, 201, 261 Lazarevič, Žarko, 8, 191, 195 Mommsen, Theodor, 10 Le Goff, Jacques, 47 Montesquieu, 26 Lenin, Vladimir Ilič, 49, 121, 125, 133 Mooser, Johann, 119, 128 Lequin, Yves, 125, 128 Morazé, Charles, 28, 50, 59 Levec, Fran, 239 Možina, Jožef, 207, 210 Levi, Giovanni, 34 Murko, Vladimir, 243, 250 Ličen, Daša, 60 Linhart, Anton Tomaž, 69, 131, 134, 139, N 142, 145 Nared, Andrej, 131 Lukan, Walter, 134 Nećak, Dušan, 75, 255, 257 Lukić, Radomir, 29 Nemec Novak, Jasna, 258, 268 Luthar, Oto, 8, 24, 41, 45, 49, 55, 56, 59, Nešić, Dragoljub, 126, 128 61, 81, 206, 207, 210, 225 Niebuhr, Barthold Georg, 26 Lutz, Raphael, 128 Niederstätter, Alois, 110, 113 Nietzsche, Friderich, 248 M Nojbar - Agičić, Magdalena, 197, 210 Maister, 202 Novačan, Anton, 201 Makarovič, Marija, 164, 182 Malle, Avguštin, 255, 257, 260, 265, 268 O Marrou, Henri-Irénée, 50, 59, 116 Oblak Čarni, Marija, 153, 160, 255, 263 Marx, Karl, 27, 29, 49, 77, 120, 124, 125, Oset, Željko, 220, 223, 224, 228 133, 254 Ostanek, France, 264 Meinecke, Friedrich, 28 Otorepec, Božo, 135, 144, 149, 218 Melik Anton, 231, 232, 239 Melik, Vasilij, 12, 15, 16, 20, 24, 25, 41, p 71, 81, 90–92, 94, 99, 101, 102, 118, Pahor, Boris, 201, 235, 263 141, 148, 149, 159, 214, 262–265, 268 Pahor, Miroslav, 88, 135, 150 Menart, Janez, 238, 250 Panjek, Aleksander, 162, 165, 167, 181, Meyer, Gustav, 28 182, 183 Michelet, Jules, 27 Peršič, Janez, 135, 155 Middlebrook, Martin, 36, 41 Petauer, Leopold, 135, 144 Mihelič, Darja, 5, 16, 19, 20, 49, 59, 81, Petek, Franc, 261 101, 127, 128, 135, 143, 147, 153–155, Philipin, C.H.E., 124, 126

272 Imensko kazalo

Pitocco, Francesco, 46, 47, 48, 59 Simoniti Primož, 231, 239, 250, 255, 261, Pivec Stele, Melita, 47, 218 268 Pletersk,i Janko, 35, 116, 125, 126, 148, Simoniti, Vasko, 25, 41, 50, 59, 79, 81, 199, 204, 210, 223, 224, 228, 263, 267 144, 262, 264 Pocajt, Jasna, 155, 160 Sitar, Sandi, 11, 12, 20 Pogačnik, Bogdan, 261 Skušek - Močnik, Zoja, 262 Pogorelec, Breda, 260 Slokar, Ivan, 191 Poni, Carlo, 182 Smerdu, Franjo, 262 Preinfalk, Miha, 131, 200 Smolej, Viktor, 243, 244, 249, 250 Prešern, France, 96 Spengler, Oswald, 28 Pretnar, Stojan, 227 Stalin, Josip Visarionovič, 133 Prunk, Janko, 49, 59, 253 Stelè, France, 217, 218 Pucer, Alberto, 150, 160 Stergar, Janez, 258, 261, 262, 267, 268 Stergar, Nataša, 118, 128, 149, 160, 266 R Stergar, Rok, 60, 61, 77, 81 Rajšp, Vinko, 225 Stiplovšek, Mirko, 116, 125, 126 Ranke, Leopold von, 26, 27 Svoljšak, Petra, 8 Ratej, Mateja, 34 Raulf, Ulrich, 30, 41 Š Ravnikar, Tone, 131 Šedivy, Jan, 10 Rebolj, Matjaž, 8 Šelih, Alenka, 227 Rebula Alojz, 201, 235, 263 Šidak, Jaroslav, 215 Reynolds, Susan, 104, 110, 113 Škerl, France, 135, 144 Režek, Mateja, 76, 81 Škrk, Mirjam, 259, Ribičič, Mitja, 233, 246, 247 Šolar, Jakob, 18 Rigby, S. H. , 124, 128 Šorn, Mojca, 8 Rotar, Drago Braco, 61, 81 Štih, Peter, 8, 13, 20, 60, 61, 69, 70, 71, Rotta, Stefano, 150 73, 74, 75, 77, 81, 111, 113, 130–133, Rozman, Franc, 54, 56, 59 139, 140, 144, 145, 200, 210, 253, 254 Rožman, Gregorij, 255 Štuhec, Marko, 8, 79, 82, 119, 128, 131 Rudolf, Zvonimir, 263 Šumi, Irena, 61, 82 Šumij Nace, 260 S Šumrada, Janez, 25, 41, 155, 224 Sacco, Joe, 36, 41 Šuštar, Alojz, 263 Samec, Drago, 62, 81,118, 128, 149, 160, 198, 210, 258 T Schaff, Adam, 25 Tancig, Peter, 224 Scott, James C. , 178, 182 Tavčar, Ivo, 233, 246 See, Henri, 46 Terčon, Nadja, 160 Seignobos, Charles 28, 52 Thompson, Edward P. , 171, 182 Serajnik, Lojze, 255 Tito, Josip Broz, 199, 201 Schieder, Theodor, 29 Tomec, Ernest, 255, 257 Simiand, François, 28 Toynbee, Arnold J., 28

273 O mojstrih in muzi

Türk, Danilo, 259 W Turnock, David, 195 Wallerstein, Immanuel, 123, 128 Ward, John O. , 104, 113 U Weber, Max, 26 Ude, Lojze, 11, 232, 259, 262 Wehler, Hans-Ulrich, 119 Uršič, Stane, 259 Weltin, Maximilian, 112 Wolf, Christian, 26 V Wunder, Heide, 113 Valenčič, Vlado, 177, 182 Valentinitsch, Helfried, 165, 182 Z Vatta, Domenico, 150 Zajc, Marko, 82 Vavpetič, Lado, 215, 219 Ziherl, Boris, 92, 134, 145, 191, 215, 216 Verginella, Marta, 61, 82, 125 Zimin, Aleksander, 38 Veselko, Fran, 88 Zlobec, Ciril, 221 Veselko, Maks, 11 Zupančič, Mitja, 218, 222, 225, 228 Vico, Giambattista, 26, 37, 120 Zwitter, Fran, 11, 12, 23–25, 29, 41, 42, Vidic, Marko, 255 46, 47, 69, 82, 92, 133, 148, 215, 218, Vidmar, Josip, 79, 214, 220, 221 219, 231, 232, 235, 255, 258, 261, 264 Vidovič Miklavčič, Anka, 255 Zwitter, Žiga, 8 Vilfan, Sergej, 61, 70, 82, 109, 113, 143, 218 Ž Vodopivec, Peter, 8, 10, 11, 13, 14, 17, 18, Ževart, Milan, 203 20, 25, 39, 41, 46, 116, 128, 197, 205, Žižek, Aleksander, 154, 155 210, 253, 262 Žvanut, Maja, 131, 133, 145, 155 Vodopivec, Vlado, 10 Vodušek Starič, Jera, 255, 256, 268 Voje, Ignacij, 12, 13, 20, 24, 33, 35, 41, 87, 90, 101, 135, 145, 148, 153, 160, 262, 264, 266, 268 Vovko, Andrej, 36, 266

274 VSEBINA

Peter Vodopivec Nepozabna učitelja

Oto Luthar Ferdo Gestrin in Bogo Grafenauer: Kako pisati zgodovino?

Marta Verginella Slovensko-francoske zgodovinopisne kontaminacije: Od Grafenauerjeve teorije do Gestrinove prakse

Jernej Kosi Nacionalno zgodovinopisje kot orožje ljudstva: Grafenauerjeva koncepcija slovenske zgodovine

Mateja Ratej Razumevanje nacionalne zgodovine pri Ferdu Gestrinu

Matjaž Bizjak Percepcija fevdalizma pri Grafenauerju in Gestrinu

Marko Štuhec Socialna zgodovina zgodnjega novega veka v delih Boga Grafenauerja in Ferda Gestrina

Peter Štih O plemstvu v delih Boga Grafenauerja in Ferda Gestrina

Darja Mihelič Raziskave arhivskih spisov Ferda Gestrina

Aleksander Panjek Podeželje in kmečka ekonomija po Grafenauerju in Gestrinu (zgodnji novi vek)

Žarko Lazarević Konteksti ekonomskega zgodovinopisja o 19. in 20. stoletju: Primeri iz opusa Ferda Gestrina in Boga Grafenauerja

Bojan Godeša Grafenauer in Gestrin – njuni posegi v zgodovino dvajsetega stoletja

Željko Oset Ferdo Gestrin in Bogo Grafenauer, akademika, člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Aleš Gabrič Grafenauer in Gestrin v vodstvu Slovenske matice

Janez Stergar Društveno in družbeno delovanje zgodovinarskega tandema Grafenauer – Gestrin

16,00 EUR