UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za slovanske jezike in knjiţevnosti

DIPLOMSKO DELO

Mateja Meško

Maribor, 2011

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za slovanske jezike in knjiţevnosti

Diplomsko delo MUZEJI NA SLOVENSKEM

Mentor: Kandidatka: izr. prof. dr. Bernard Rajh Mateja Meško

Lektorica: Mojca Pernat, prof. slov. in soc.

Prevajalka: Nina Mom, prof. ang. in nem.

ZAHVALA

Ob zaključku svojega študija bi se rada zahvalila vsem, ki so mi tako ali drugače pomagali doseči ta cilj. Posebej se zahvaljujem mentorju izr. prof. dr. Bernardu Rajhu, ki me je s svojim znanjem in izkušnjami usmerjal pri izdelavi diplomskega dela, za vso njegovo pomoč in potrpežljivost. Zahvaljujem se tudi vsem svojim domačim, še posebej mami in očetu, ki nista obupala, sta me spodbujala in mi stala ob strani, ter tudi mojemu Denisu, ki me je v zadnjih dneh ustvarjanja diplomskega dela najbolj motiviral.

IZJAVA

Podpisani-a Mateja Meško, rojen-a 04. 06. 1984, študent-ka Filozofske fakultete Univerze v

Mariboru, smer Slovenski jezik s književnostjo, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom

Muzeji na Slovenskem pri mentorju-ici izr. prof. dr. Bernardu Rajhu, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

______(podpis študenta-ke)

Kraj, Maribor

Datum, december 2011

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

POVZETEK

V diplomskem delu se predstavlja muzeje na Slovenskem ter njihove muzejske zbirke kot del slovenske kulturne zgodovine. Na začetku so opredeljeni pojmi, kot so muzej, muzejski predmet in muzeologija. Temu sledi prikaz razvoja muzejev skozi posamezna kulturnozgodovinska obdobja, ki nam da vedeti, da je muzejska misel pri nas začela zoreti ţe zelo zgodaj in da so njeni doseţki v veliko primerih primerljivi evropskim. Predstavila sem razvoj muzejske mreţe na Slovenskem. Diplomsko delo pa vsebuje tudi konkretne primere muzejskih ustanov, ki danes delujejo na območju Slovenije. Podala sem nekaj statističnih podatkov slovenskih muzejev, ki jim sledi subjektiven izbor muzejev. V sklopu predstavitve posameznega muzeja pa je mogoče zaslediti podatke o nastanku muzeja in o njegovih zbirkah ter oddelkih. Muzejski predmeti posameznih muzejskih zbirk so predstavljeni kot del slovenske preteklosti.

Ključne besede: muzeji, muzejski predmeti, muzejska mreţa, muzeji skozi kulturnozgodovinska obdobja.

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

ABSTRACT

In diploma paper Slovenian museums and their museum collections as a part of Slovenian cultural history are represented. At the beginning I have represented expressions as museum, museum object, museology. After this there is a presentation of museums development through single cultural history periods, which helps us understand that thinking about museums started to ripen very early, and that our museums are in most cases comparable with European ones. I introduced the development of Slovenian museum network, which consists of origin of museum society, which has already in those times had problems with acquiring public financial assets. In diploma paper there are also concrete examples of museums that are working in Slovenia today. I have represented some statistic data, and after that I made a subjective selection of museums. In the part, where an individual museum is represented, we can find data about museum's beginnings, collections and sections. Museum objects in individual museum collections are represented as a part of the past, and are showing us how our ancestors lived.

Key words: museums, museum objects, museum network, museums through cultural history periods.

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

KAZALO

1 UVOD ...... 1 2 NAMEN IN METODOLOGIJA DELA ...... 2 3 MUZEJ, MUZEJSKI PREDMET, MUZEOLOGIJA ...... 3 3.1 KAJ JE MUZEJ? ...... 3 3.2 MUZEJSKI PREDMET ...... 3 3.3 MUZEOLOGIJA ...... 4 4 OD ZBIRKE DO MUZEJA ...... 5 4.1 SREDNJI VEK ...... 5 4.2 HUMANIZEM IN RENESANSA ...... 6 4.3 BAROK ...... 8 4.3.1 GRAD TURJAK ...... 9 4.3.2 BOGENŠPERK PRI LITIJI ...... 10 4.3.3 ETNOLOGIJA V BAROČNIH ZBIRKAH ...... 13 4.4 RAZSVETLJENSTVO ...... 13 4.5 PRVI POSKUS USTANOVITVE MUZEJA ...... 19 4.6 MUZEJ V DEVETNAJSTEM STOLETJU ...... 21 4.7 MUZEJ V DVAJSETEM STOLETJU ...... 23 5 RAZVOJ SLOVENSKE MUZEJSKE MREŢE ...... 24 5.1 SLOVENSKO MUZEJSKO DRUŠTVO ...... 24 6 MUZEJI NA SLOVENSKEM ...... 31 6.1 NACIONALNI MUZEJI ...... 34 6.1.1 NARODNI MUZEJ SLOVENIJE ...... 34 6.1.2 SLOVENSKI ETNOGRAFSKI MUZEJ ...... 43 6.1.3 TEHNIŠKI MUZEJ SLOVENIJE ...... 52 6.1.4 PRIRODOSLOVNI MUZEJ SLOVENIJE ...... 62 6.1.5 ARHITEKTURNI MUZEJ LJUBLJANA ...... 68 6.2 POKRAJINSKI MUZEJI ...... 71 6.2.1 DOLENJSKI MUZEJ NOVO MESTO ...... 72 6.2.2 GORENJSKI MUZEJ KRANJ ...... 87 6.2.3 KOBARIŠKI MUZEJ ...... 101 6.2.4 NOTRANJSKI MUZEJ POSTOJNA ...... 105 6.2.5 POKRAJINSKI MUZEJ PTUJ - ORMOŢ ...... 110 6.2.6 POSAVSKI MUZEJ BREŢICE ...... 123 7 ZAKLJUČEK ...... 131 8 LITERATURA ...... 135 9 ELEKTRONSKI VIRI ...... 136

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

KAZALO SLIK

Slika 1: Janez Vajkard Valvasor ...... 12 Slika 2: Baron Ţiga Zois ...... 16 Slika 3: Narodni muzej Slovenije ...... 34 Slika 4: Situla z Vač ...... 42 Slika 5: Grad Bistra ...... 54 Slika 6: Kobariški muzej ...... 104

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

1 UVOD

Kulturna zgodovina je v svoji časovno-razvojni perspektivi ena osrednjih humanističnih disciplin, saj proučuje ţivljenje ljudi ter obravnava posamezne kulture in njihova obdobja.

V diplomskem delu sem raziskovala in predstavila muzeje na Slovenskem. Predstavila sem njihov razvoj od njihovih zametkov in vse do danes. Glede na to, da me ta del zgodovine še posebej zanima in ker se mi zdi, da smo mladi premalo informirani o tem področju zgodovine, sem se odločila, da predstavim to temo nekoliko podrobneje.

Muzejski predmeti nam omogočajo vpogled v preteklost skozi oči sodobnosti. Bistvenega pomena je namreč, da so muzejski predmeti predstavljeni tako, da si jih obiskovalci muzejev čim laţje interpretiramo. So predmeti, ki so v svetu pustili svoj pečat in ga še zmeraj puščajo, saj nas s svojo prisotnostjo opominjajo na način ţivljenja nekoč, na razvoj znanosti in tehnike, na posledice vojn in na stanovske razlike. Muzejske ustanove so odraz kulturnega ţivljenja. Včasih so bile stvar premoţnih, danes so namenjene vsem slojem prebivalstva. Na vseh področjih človeškega delovanja so muzeji prispevali zelo veliko.

V diplomskem delu sem predstavila posamezne muzeje pri nas, njihov nastanek ter muzejske predmete, ki zaznamujejo vsakega izmed izbranih muzejev.

1

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

2 NAMEN IN METODOLOGIJA DELA

Namen diplomskega dela je predstaviti muzeje na Slovenskem kot pomemben del slovenske kulturne zgodovine, posamezna področja, na katerih so delovali, ter njihov vpliv na slovensko narodnostno in kulturno zgodovino. Muzeji so izredno pomemben kazalec razvoja posameznih druţbenih področij.

V diplomskem delu sem uporabila deskriptivno raziskovalno metodo. Pri opisovanju, navajanju in pojasnjevanju zgodovinskih dejstev sem uporabila zgodovinsko metodo, saj moje diplomsko delo temelji na proučevanju zgodovinskih dejstev. Na koncu diplomskega dela je uporabljena metoda analize in sinteze, saj sem posamezne podatke in pojme na koncu zdruţila v zaključno misel.

2

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

3 MUZEJ, MUZEJSKI PREDMET, MUZEOLOGIJA

3.1 KAJ JE MUZEJ?

Muzej je neprofitna ustanova, ki zbira, proučuje, ohranja in predstavlja objekte – predmete kulturne in naravne dediščine – z namenom, da bi povečala količino in kakovost znanja. Muzeji bi morali razvedriti svoje obiskovalce in jim pomagati, da bi z uporabo znanstvenih argumentov in govorice sodobnosti razumeli izkušnje preteklosti. V medsebojnih odnosih med muzeji in njihovimi uporabniki bi morali ti v preteklih izkušnjah najti modrost, ki je potrebna za današnji trenutek in prihodnost (Boylan 1998: 5).

Najbolj znana in najbolj razširjena definicija o muzejih, ki jo je sprejel Mednarodni muzejski svet (ICOM) leta 1974 in jo dopolnil leta 1989, pravi sledeče. Muzej je za javnost odprta, nepridobitna, stalna ustanova v sluţbi druţbe in njenega razvoja, ki zaradi preučevanja, vzgoje in razvedrila pridobiva (zbira) materialne dokaze o ljudeh in njihovem okolju, jih hrani, raziskuje, o njih posreduje informacije in jih razstavlja (Hudales 2008: 12).

3.2 MUZEJSKI PREDMET

Kaj muzejski predmet sploh je, so poskušali definirati ţe leta 1955 v Sovjetski zvezi. Pozneje, leta 1969, se je prvič za muzejski predmet uporabil izraz muzealija, ki ga je prvi uporabil Zbynek Z. Stransky.

Muzejski predmet je tisti predmet, ki so ga ločili od njegovega prvotnega okolja in prenesli v novo muzejsko stvarnost z namenom, da bi dokumentirali tisto stvarnost, iz katere je bil izločen. Muzejski predmet v muzeju ni predmet kar tako. Je izbran, klasificiran, konzerviran in dokumentiran predmet, ki kot tak postane raziskovalni vir ali eksponat na razstavi (Stransky 1970: 34).

3

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Muzejski predmet vsebuje dvojno muzeološko naravo, in sicer predmet kot vir in predmet kot medij. Identiteta predmeta se po mnenju Petra van Menscha spreminja, saj se o predmetu skozi ţivljenje količina informacij povečuje, prav tako pa lahko pride tudi do erozije informacij. Rezultat informacij na vseh ravneh je dejanska identiteta predmeta, ki ga vidimo danes. Po drugi strani pa se ţivljenjska doba predmeta začne ţe z njegovo idejo.

3.3 MUZEOLOGIJA

Je znanost, katere cilj je študij nalog in delovanja muzejev. V njen okvir prištevamo tudi muzeografijo, ki proučuje tehnike zbiranja in muzejskega dela, danes pa predstavlja neke vrste uporabno muzeologijo.

. Obstaja več avtorjev, ki so podali različne definicije muzeologije, in tako je muzeologija: . študij vsebin in organiziranosti muzejev . študij muzejskih predmetov, ki je tesno povezan z zgodovino muzealstva in muzejev . študij implementacije in integracije številnih temeljnih dejavnosti, povezanih z zaščito in uporabo kulturne dediščine . študij posebnih razmerij med človeštvom in realnostjo

4

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

4 OD ZBIRKE DO MUZEJA

4.1 SREDNJI VEK

Muzejske zbirke v zakladnicah različnih cerkvenih ustanov so bile razmeroma bogate. Te muzejske zbirke do danes še nihče ni opredelil kot zametke naših muzejev, kljub temu pa so dobro opisane v Popotnih dnevnikih avtorja Paola Santonina. Paolo Santonini je bil kancler oglejskega patriarha, ki je na treh vizitacijskih potovanjih med letoma 1485 in 1487 obiskal tudi naše kraje. V farni cerkvi sv. Kancijana v Kranju je videl »cerkveno zbirko«, ki je vsebovala 16 srebrnih kelihov; srebrn in pozlačen tabernakelj, ki je bil nenavadno velik, silno teţak in vreden 700 dukatov. Zbirka je bila sestavljena še iz srebrnih kriţev, več relikvij svetnikov v srebrnih relikviarjih, raznih knjig in mnogih dragocenih parametrov. Vse to bi bili primeren okras katerikoli stolni cerkvi.

Podobne bogate zbirke tistega časa pa so zaznamovale še druge, predvsem večje, cerkve in pa samostanske zakladnice. Stiška zakladnica je s tega vidika spadala med najpomembnejše v deţeli. Na Kranjskem je bila v srednjem veku poboţnost zelo izrazita. Ni bilo ugledne druţine, ki samostanu ne bi pomagala z dragocenostmi, prav tako je samostan le-te prejemal tudi od oglejskih patriarhov, goriških, avstrijskih, istrskih in koroških grofov. Verski muzej v Stični še danes hrani nekaj dragocenega liturgičnega posodja, kelihov, kriţev, monštranc in relikviarjev, ki so spadali v zbirko cistercijanskega samostana v Stični.

V srednji vek bi lahko uvrstili tudi cerkveno zbirko frančiškanske cerkve v Kamniku, v kateri so hranili ostanke sv. Primoţa in sv. Felicijana. Ti naj bi po Valvazorjevih podatkih prišli iz Italije ţe v desetem stoletju. Italija je bila domovina obeh svetnikov.

5

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Cerkvene zbirke so pri nas v srednjem veku torej imeli, prav tako pa so Slovenci zaradi romanja poznali tudi največje evropske zbirke. Med zasebne zbirke tistega časa lahko po opisih Valvazorja uvrščamo zbirko mogočnih Auerspergov. Večina naših srednjeveških zbirk je kmalu izginila, saj so jih slovenske deţele morale ţrtvovati za časa turških vpadov. Pozneje je dal nadvojvoda Ferdinand vse dragocenosti popisati in vse dragocenosti iz plemenitih kovin prekoval v denar, ki ga je uporabil za deţelno obrambo. Od takrat naprej ni sledu o naših srednjeveških cerkvenih zbirkah.

4.2 HUMANIZEM IN RENESANSA

Sledi resnejših humanističnih poskusov ustvarjanja »posvetnega« muzeja pri nas najdemo v Santoninovem potopisu. Santonino je bil izjemno humanistično izobraţen. Na poteh po naših krajih je bil izjemno pozoren na starine, ki jih je v svojih zapiskih omenjal. Tako je zapisal, da je v opustelih vaseh okoli Ptuja na vsakem koraku naletel na kipe in zelo velike marmorne kamne, kar naj bi kazalo na to, da so bili včasih tu naseljeni pogani. Med drugim je v potopisu omenjen tudi 15 čevljev dolg marmornat steber, ki naj bi stal pri pokopališču cerkve sv. Lovrenca. Ni pa razvidno, na katero cerkev sv. Lovrenca se zapis nanaša, ampak najverjetneje gre za cerkev sv. Lovrenca pri Ptuju.

Še podrobneje je opisal rimske ostaline v Celju, kjer je na starih kamnih razbral, da se je mesto prej imenovalo Celeia. Za Celje je še zapisal, da je tam našel različne kamne, ki so bili popisani s črkami, mnogo reliefov ter fino izklesanih kamnov. Zanimiv je bil podatek, da so se tedanji celjski meščani zelo dobro zavedali starosti svojega mesta in da so bili ponosni, da je bil včasih tukaj rimski municipij. Ravno zaradi tega je bilo v mestu moč najti pravo zbirko rimskih napisov in reliefov, ki jo je Santonino tudi opisal. Celjska zbirka epigrafskih spomenikov je vsekakor temelj starinoslovja na Slovenskem in začetek arheološkega dela pri nas. V Celju so postavili tudi naš prvi lapidarij, ki je še danes pogost in pomemben element večine večjih arheoloških muzejev.

6

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Pomemben humanist tistega časa je bil zagotovo tudi Avguštin Prygl, ki se je po rojstnem kraju imenoval tudi Tyfernus. Pomemben je predvsem kot sistematičen zbiralec rimskih napisov, s čimer se uvršča med najzgodnejše arheologe in epigrafike v Srednji Evropi. Opisal je namreč okrog 100 antičnih napisnih kamnov na slovenskem Štajerskem, Koroškem in Kranjskem.

Za ta čas so značilni tudi zapuščinski inventarji, v katerih se omenja t. i. ajdovski denar, vendar za temi skromnimi omembami (Karl Purgstall – pet srebrnih ajdovskih pfenigov, Margareta Rasp – deset srebrnih malih ajdovskih pfenigov, Jakob Wiesenbach – zlata veriţica z zlatim ajdovskim pfenigom) ne moremo slutiti pomembnega zbiralnega interesa.

Skoraj muzejski značaj so imele posamezne zbirke starin, ki so nastale pri posameznih plemiških druţinah ali mestnih oblasteh. Te naj bi nastajale ţe v srednjem veku, vendar so poročila o njih iz poznejšega časa. O njih je pisal Valvasor, in sicer lahko preberemo o zbirki različnih svoboščin in privilegijev, ki jih kranjski meščani hranijo, a jih niso pripravljeni nikomur pokazati. Valvasorju je uspelo preko drugih ljudi ugotoviti, da zbirka vsebuje listine o mestnih svoboščinah, prastare novce, kranjske kupice in zlato ter srebrno posodo. Kranjska zbirka je vse do 17. stoletja ostala predvsem zakladnica. Valvasor je prvi pri nas podal zahtevo po javnosti takih zbirk. Prav tako pa je Valvasor teţil k temu, da so te zbirke morebitnim obiskovalcem v zabavo.

Skozi naše kraje je leta 1664 potoval Edward Brown, ki v svojem potopisu poleg Cerkniškega jezera in Idrije omenja tudi kar nekaj mineralov iz naših krajev, ki so predstavljali zbirko ljubljanskega lekarnarja škotskega rodu Tothom. Prav tako pa bi naj Brown za Tothomovo zbirko izvedel ţe prej, in sicer zaradi povezave z Royal Society, ki je bila leta 1662 ustanovljena kot naslednica tajnih društev podpornikov znanosti. Zbrala je številne muzejske zbirke, ki so bile tajne zaradi cerkvenega odpora do razvoja znanosti.

7

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Tukaj so le skromne sledi renesančnih muzejskih zbirk pri nas, ki pa v primerjavi z evropskimi le niso tako maloštevilne. Marsikateri drobec bomo v prihodnosti zagotovo še odkrili. Upoštevati pa je zagotovo treba dejstvo, da so med turškimi vpadi mnoge zbirke »propadle«. Lahko so bile plen roparjev ali pa so bile pretopljene in zamenjane za oroţje tistega časa kot potreba obrambe. Nekatere naše zbirke pa so v tistem času prepeljali na tuje, tako je npr. leta 1590 nadvojvoda Ferdinand Tirolski za svojo znamenito Wunderkammer, ki je bila med največjimi v Evropi, pridobil zbirko novcev, odkritih na Hrušici pri Colu.

4.3 BAROK

Razvoj plemiške kulture se je pri nas začel v 16. stoletju, kajti pretila nam je neposredna turška nevarnost; to je trajalo pribliţno 100 let. V tem času je bilo vse podrejeno pospešenemu utrjevanju mest in gradov, obramba je dobila prioriteto. Plemiška kultura je postala mnogo bolj bleščeča in vsestranska v 17. stoletju, saj se je zmanjšala pogostost turških vpadov, prav tako pa je k temu pripomogla zmaga protireformacije. Protireformacija je plemstvu odvzela politično moč, zato je le-to preusmerilo svoje delovanje na druga področja. Iz tistega časa so ohranjeni zapisi o ljubljanskem plesišču, strelišču, jahalnici, uveljavijo se igre z ţogo, telesno urjenje, učitelji borilnih veščin in drugo.

Muzejske zbirke smo v tem obdobju imeli predvsem na gradovih. Za baročni čas je veljalo, da so na gradovih poleg knjiţnic obstajale galerije prednikov, izbrano starinsko oroţje in druge dragocenosti. Vendar bomo dokončno podobo starejših zbirk na Slovenskem lahko predstavili šele takrat, ko bodo pregledani ter ovrednoteni arhivski viri in drugi zapisi. Primer take zbirke pa je zagotovo znamenita knjiţnica na gradu Turjak, ki je danes shranjena v washingtonski kongresni knjiţnici.

8

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

4.3.1 GRAD TURJAK

Iz tistega časa so danes delna izjema le popisi velikih turjaških zbirk predmetov na gradu Turjak ter v Ţuţemberku in Ljubljani. Njihovo vsebino poznamo ţe tako dobro, da bi ji lahko brez zadrţkov pripisali značaj muzejske zbirke.

Leta 1642 je kranjski deţelni glavar Engelbert Wolf Turjaški, eden najbogatejših Kranjcev tistega časa, dal zgraditi znameniti kneţji dvorec t. i. ljubljansko Auerspergovo palačo, ki je pred potresom stala na mestu današnjega NUK-a. V njej je Valvasor nekaj desetletij pozneje občudoval njegovo zbirko. Inventar iz tistega časa odseva veliko razkošje: najbolj reprezentančen prostor na njegovem gradu v Ţuţemberku je bila dolga kamra pri njegovi izbi, v kateri je bilo 20 skrinj. V teh skrinjah je bilo polno dragocenih turških ter drugih preprog in odej. V tej izbi so bile prav tako omare s predali, ki so hranile v škatlah shranjen nakit, rokavice in druge osebne stvari Wolfa Engelberta ter njegove prve ţene. Prvič pa so bili v naših inventarjih tukaj omenjeni veliko, modro pobarvano ogledalo z zlatimi cvetlicami, rdeč usnjen stol z blazino, skrinja s srebrnino, tapiserija s figurami, ura, ki je bila četrtine in polno uro, klavirju podobno glasbilo iz 16. in 17. stoletja, imenovano viriginal. Prav tako je treba omeniti še vojaške trofeje, in sicer en velik in dva srednja turška šotora, rdečo turško zastavo iz tafta, ki je imela na eni strani naslikan zlat plameneč venec z zlatimi črkami, tri turbane in par čiţem za v posteljo. Druga ţena Wolfa Engelberta pa je hranila svoje dragocenosti v svoji kabinetni omarici, v kateri so bili nakit, mali srebrni predmeti, nekaj tiskanih knjig z narisanimi modeli, šlo bi naj za kakšne modne ţurnale, in tudi vilice. To pa je tudi prva omemba tega predmeta, vilic, pri nas. Iz inventarja lahko razberemo, da v tem razkošno opremljenem gradu ni bilo prav nobenih slik in knjig. Z vsem tem bi lahko ţuţemberški zbirki prisodili status zakladne zbirke, kakršne so bile v tistem času pogosto del velikih evropskih plemiških muzejskih zbirk. Status zakladne zbirke (Schatzkammer) potrjuje tudi dejstvo, da so bili predmeti shranjeni v skrinjah in niso bili postavljeni na ogled, kot je bilo to značilno za zbirko čudes, Raritätenkammer. Opisi vseh treh turjaških zbirk nakazujejo, da so bile le-te razdeljene na zakladne zbirke v Ţuţemberku, na

9

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Kunst- in Raritätenkammer v kneţjem dvorcu v Ljubljani ter na Rustkammer na Turjaku.

Valvasor si je lahko na gradu Turjak nemoteno ogledal tudi njihovo oroţarnico z zbirko oroţja in drugimi vojaškimi spomeniki, saj je bil pri mogočnih Auerspergih dobrodošel gost. Turjaška oroţarnica je vsebovala sodobne dvocevke, muškete in drugo hladno oroţje. Imela pa je tudi turško oroţje z različnimi ščiti, kopji, sabljami, viseči prapor, uplenjeno turško zastavo in šotor. O muzejskem značaju turjaške oroţarne še posebej govori njena posebnost, lesena skrinjica, v kateri je skrita mumificirana koţa z lasmi in brado z glav dveh junakov, Herberta Turjaškega in Friderika Višnjegorskega, ki so ju Turki ubili v bitki pri Budačkem.

4.3.2 BOGENŠPERK PRI LITIJI

Janez Vajkard Valvasor (1641–1693) je na gradu Bogenšperk pri Litiji zbral gradivo, ki ga večina šteje za prvi muzej na Slovenskem, prav tako pa Valvasorja samega uvrščajo kot začetnika muzejstva pri nas. Ta naziva pa nista naključje, kajti Valvasor je predstavljal najbolj učenega predstavnika te dobe in največjega poznavalca zgodovine svoje deţele ter gradov. Valvasorjev muzej predstavlja našo najpomembnejšo baročno muzejsko zbirko, ki je bila primerljiva evropskemu muzejskemu kabinetu, in to ravno v času, za katerega podatki kaţejo na skromnost muzejev pri nas. Valvasor je tudi sam svojo zbirko poimenoval kot muzej. Vanjo je prišteval veliko knjiţnico, bakroreznico, tiskarno, izdajo grafičnih del itd. Danes največ vemo o značaju ter obsegu njegove velike knjiţne zbirke in o dragoceni grafični zbirki, ki sta se vsaj deloma ohranili do danes.

Valvasorjeva knjiţnica je skozi leta štela okoli 10.000 zvezkov, ki so obsegali predvsem zgodovinska, potopisna, geografska, kartografska in matematična dela. Knjige so bile razporejene na devet tematskih področij, in sicer na področje teologije, prava, politike, etike, zgodovine, filozofije, matematike, humanistike in filologije. Vsaka knjiga je bila opremljena z Valvazorjevim ekslibrisom.

10

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

V okvir knjiţnice je spadala tudi grafična zbirka. Ta je vsebovala poleg drugih dragocenih umetniških grafičnih listov, ki so bili povezani v manjše zbirke, najpomembnejši korpus, ki je obsegal nekje 8000 listov. Valvasor je le-te tematsko uredil in jih dal leta 1685 zvezati v 18 zvezkov velikega formata, ki so v povprečju obsegali od 400 do 500 listov, na katerih so bile nalepljene grafike. Te predstavljajo kulturnozgodovinsko dragocenost, saj so prava zakladnica lesorezov, bakrorezov in risb več kot 400 mojstrov iz različnih deţel. Grafična zbirka obsega motive iz starega in novega testamenta, prizore iz Marijinega ţivljenja in Kristusovega trpljenja, čudeţe, podobe svetnikov in puščavnikov, noše, grbe, zemljevide, arhitekturo, topografijo, prikaze iz ljudskega ţivljenja, bitke, lov in ribolov ter naravo in portrete znamenitih oseb. Prav tako ti zvezki vsebujejo izvirnike in kopije del znanih evropskih umetnikov (Jacques Callot, Albrecht Dürer). Del zbirke je Valvasor dobil od domačega slikarja Jurija Bobiča; splošno gledano pa je v grafični zbirki prevladovala severna umetnost nemških in holandskih avtorjev. Vsebinsko pa zbirka predstavlja smeri in okuse, ki so prevladovali na Kranjskem v drugi polovici 17. stoletja. Med pomembne grafične zbirke pa prištevamo tudi Knjigo grbov, to je vezana zbirka 2023 grbov, med katerimi so grbi večine kranjskih plemiških druţin na 388 listih, ki jih je leta 1688 naslikal Bartl Ramschüssl. Leta 1689 po izidu knjige Slava vojvodine Kranjske je bil Valvasor finančno izčrpan in je bil primoran knjiţnico z vsemi grafičnimi zbirkami prodati. Za odkup se je leta 1690 odločil zagrebški nadškof Ignac Mikulić in ta izjemna zbirka je še danes del metropolitanske biblioteke v Zagrebu.

Med zelo pomembno in dragoceno zbirko pa uvrščamo tudi Valvasorjevo zbirko matematičnih in kartografskih instrumentov. Kot sestavni del te zbirke štejemo šest popisanih zvezkov, izmed katerih vsak z gradivom, razdeljenim v deset knjig, nosi naslov Lumen natura. V njih so navedeni Valvasorjevi lastni eksperimenti s področja izdelave in obdelave stekla, izdelave emajla, livarstva, izdelave barvil in barvanja, mehčanja, utrjevanja, s področja izdelave ličil, namazkov in tekočin za otiranje ter pripravkov s področja zdravilstva. K tej zbirki prištevamo tudi Valvasorjevo delo Flos physico-mathematicus, v katerem so v treh velikih zvezkih navedeni njegovi lastni eksperimenti in mnoge njegove iznajdbe. Veliko

11

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

zapisov pa v tej zbirki najdemo tudi o vseh vejah tedanjega matematičnega znanja, saj govori o astronomiji, astrologiji, geometriji, aritmetiki, stereometriji, muziki, optiki, perspektivi, katoptriki, gnomoniki, tavmatopoetiki, statiki, piroboliki, pnevmatiki, hidravliki, skriptoriji, vojaški arhitekturi, mehaniki, kemiji, naravni magiji, gibanju, matematičnih instrumentih in marsičem podobnem. Kar se tiče instrumentov, s katerimi so bili vsi ti poskusi opravljeni, ţal noben rokopis o njih ni ohranjen. Vsebina vseh instrumentov je zelo natančno znana iz Valvasorjevega zapuščinskega inventarja. Inventar vsebuje več kot 300 kosov matematičnih in drugih merskih instrumentov. Poleg teh pa vsebuje še glasbene instrumente, barve, slikarski pribor, pribor za izdelavo in tisk bakrorezov. Za kolikšen del Valvazorjeve zbirke je šlo in kakšna je bila poznejša usoda zbirke, doslej ni bilo mogoče ugotoviti. Cena zbirke pa je zagotovo bila za tisto dobo izjemno visoka, saj je bila zbirka instrumentov vredna veliko več kot recimo vse štiri knjige Slave vojvodine Kranjske. Zagotovo gre za znanstveno zbirko.

Slika 1: Janez Vajkard Valvasor Viri: http://www.google.si/img...sp=21&ved=1t:429,r:0;s:0:

12

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

4.3.3 ETNOLOGIJA V BAROČNIH ZBIRKAH

V skromnih razmerah naših muzejskih zbirk je etnografsko zanimanje teţko prepoznati, vendar ga zaznavamo v dejstvu, da so bili različni potopisi, opisi tujih krajev in njihovih znamenitosti pogosto berilo kranjskih plemičev. Etnologijo pa zagotovo najdemo v velikih in bogatih zbirkah Janeza Vajkarda Valvasorja, ki se v svojih dolgoletnih popotovanjih ni odrekel zbiranju eksotičnih zanimivosti. Cilj takih popotovanj je bil spoznavanje slovečih redkosti, znamenitosti narave, lepote krajev in mest ter obiskovanje prav vsega, kar je v neki deţeli vredno ogleda. Namen je bil tudi spoznati jezike, vokalno in instrumentalno glasbo, osnove terenskega merjenja, osnove risanja, prav tako pa se posvetiti notranjim razmeram tujih deţel. Tudi ko se je Valvasor ustalil na svojem gradu Bogenšperk, se je odpravil na številna potovanja po Kranjski. Za Valvasorja sta zanimiva predvsem narava s svojimi posebnostmi in preprosti ljudje s svojim načinom ţivljenja. Zagotovo pa etnografski značaj njegovih zbirk predstavljajo številni bakrorezi in knjige. V znameniti zbirki lesorezov, bakrorezov in risb, ki je ohranjena v Zagrebu, so med 18 folianti, izmed katerih vsak obsega med 400 in 500 listov, etnološko zagotovo najzanimivejši prizori šeg in navad različnih ljudstev. Med knjigami njegov etnografski interes izpričujejo številni zvezki z geografskim in zgodovinskim opisom mnogih evropskih deţel ter tudi opis Azije, Afrike in Amerike.

4.4 RAZSVETLJENSTVO

V obdobju razsvetljenstva je nastalo nekaj obseţnih zasebnih zbirk zlasti na prelomu iz 18. v 19. stoletje. Razlog za to najdemo v prizadevanjih francoske uprave Ilirskih provinc, ki je imela ustanavljanje revolucionarnih muzejev za pomemben korak pri utrjevanju francoske uprave na zasedenih območjih. Najpomembnejši vpliv za tak razcvet muzejev pa so imeli tuji in domači razsvetljenci s svojim programom ter delovanjem na naših tleh, pri čemer je treba upoštevati tudi splošni odnos tistega časa do starinoslovja.

13

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Prve zakonske uredbe o varovanju dediščine se pojavijo v drugi polovici 18. stoletja, torej za čas Marije Terezije in Joţefa II. Odlok z dne 12. avgusta 1749 je ţelel zavarovati predvsem rokopise, korespondence, načrte in podobno gradivo, ki je bilo pomembno za drţavo, saj je bil to čas, v katerem je največ veljalo merilo koristi oz. praktične vrednosti. Poznejše uredbe iz let 1776 in 1782 pa so zavarovale predvsem najdbe novcev za dvorni novčni kabinet. Šele pozneje so se tem interesom pridruţili še vzgojni, umetniški, znanstveni, pokrajinski in tujskoprometni interesi. Dekret iz leta 1812 prvič podrobneje razčleni pojem kulturnega spomenika v duhu humanizma ter uveljavi smotrno skrb za muzejske zbirke habsburškega dvora.

V do danes znanih podatkih o muzejih in muzejskih prizadevanjih tistega časa so kot rezultat raziskav in zbiranja različnega gradiva omenjene predvsem zbirke, ki so nastajale v okviru Zoisovega kroga.

ZOISOV KROG

Med zbirke Zoisovega kroga spadajo naslednje:

Knjiţnica Valentina Vodnika z bogato numizmatično zbirko in starinami, ki je ţal bila razprodana na predvečer ustanovitve deţelnega muzeja.

Zbirka leksikalnega gradiva Franca Antona Breckerfelda. Breckerfeld je bil omenjen kot neke vrste klasifikator tistega časa. Bil je topograf, ki je zbiral topografije Kranjske, Dolenjske in Istre. Njegovo delo zajema obseţno jezikovno in terminološko gradivo, gospodarske spise, gospodarske in populacijske statistike, osnutke krajevnih monografij, rodovnike in genealoške podatke, prav tako pa tudi leksikalno gradivo s področja mitologije in astrologije, imena mesecev, pregovore, terminologijo s področja gospodarstva, poljedelstva (zlasti vinogradništva), obrti, imena orodij, delov hiše, obleke, ptičev, rib, rastlin itd.

14

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Kot lastnik muzejske zbirke se sem uvršča tudi Karel Zois, botanik, ki je zbiral rastline ter v svojem herbariju ohranil okoli 2100 primerkov rastlin ter zasadil prvi botanični vrt na Slovenskem, ob gradu Brdo.

Njegov brat Ţiga Zois, najbogatejši graščak na Kranjskem, pa se je ukvarjal z mineralogijo. Zoisova zbirka mineralov je štela okoli 5000 primerkov in je imela sloves evropskega kova. Veljala je za eno najlepših in najpomembnejših zbirk mineralov.

Baron Ţiga Zois

Knjiţnica barona Ţige Zoisa je imela med vsemi knjiţnicami razsvetljenskega časa do leta 1780 najpomembnejšo vlogo. Ţiga Zois je na svojih potovanjih po Švici, Nemčiji, Nizozemski, Franciji in Italiji pozimi 1779–1780 sistematično nakupil lepo zbirko knjig in prispevkov za svoj ljubljanski naravoslovni kabinet. Knjiţnica ni bila samo zbirka knjig, namenjenih njenemu lastniku, temveč je na neki način postajala institucija, saj je Zois ob svojih zbiralnih in znanstvenih strasteh zbiral znanstvene sogovornike, ki jih je povezal v kroţek ter jih navduševal za slovenščino in slovenistiko. Ko je umrl Zoisov najboljši, najbliţji prijatelj Anton Tomaţ Linhart, je Zois v kroţku veljal za najbolj razgledanega med člani. Na to kaţeta sam porast števila knjig ter dejstvo, da so se slavistični literaturi pridruţile še knjige z naravoslovno tematiko. Za ukvarjanje z naravoslovjem pa je nujno potreboval tudi zbirke. V naravoslovju je bil Zois najmočneje podkovan v mineralogiji, ukvarjal pa se je tudi z botaniko in zoologijo. Opazoval je človeško ribico; od leta 1795 je imel v svoji sobi vedno po dva ţiva primerka za opazovanje. Prišel je do pomembnih rezultatov o prebavi te ţivalce, ki je od takrat naprej veljala za enega najpomembnejših slovenskih ţivih muzejskih primerkov. Večina njegovih beleţk je ţal izgubljenih.

Najpomembnejša je bila Zoisova zbirka mineralov, ki je štela 5000 kosov. Kljub njenemu slovesu pa Zois v pismu Kopitarju piše, da z njo ni povsem zadovoljen in jo primerja z dunajsko mineraloško zbirko. Pri Zoisu je bil v ospredju znanstveni

15

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

interes pri zbiranju in ustvarjanju muzejskih zbirk. Njegova zbirka je bila na ogled t. i. strokovni javnosti, med drugim so si jo ogledali knez Metternich ter kemik Humphry Davy in drugi.

Ob Zoisovi najbogatejši knjiţnici in bogati muzejski zbirki se je na Kranjskem zbirala vrsta navdušenih naravoslovcev, literatov in humanistov tistega časa, ki je uresničevala številne znanstvene programe na pobudo Ţige Zoisa in sodelovala pri ustvarjanju zbirke. Med Zoisove naravoslovne prijatelje lahko uvrstimo Joţefa Pinhaka in Franca Hohenwarta. Oba sta se zelo zanimala za naravoslovje, hkrati pa sta simpatizirala s slovenskim preporodom. Zoisovo zanimanje za nenaravoslovne zbirke in za muzeje nasploh pa izpričuje tudi njegov stik z Joţefom Kalasancem Erbergom.

Ob koncu Zoisovega ţivljenja ga je vse bolj mučila bolezen, prav tako pa je tudi bogastvo kopnelo. Pojavila se je skrb, komu bi izročil izjemno knjiţnico in zbirke. Kopitar mu je poskušal nakazati, da je pravo mesto za te dragocenosti dunajska dvorna biblioteka, proti temu je pa nastopil Dobrovsky in Kopitarjeva ideja ni padla na plodna tla. Knjiţnico je za 8000 goldinarjev odkupila licejska knjiţnica, mineraloško zbirko pa je prodal nečaku Karlu Zoisu.

Slika 2: Baron Žiga Zois Viri: http://www.google.si/img...sp=21&ved=1t:429,r:0;s:0:

16

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Valentin Vodnik

Je bil po Linhartovi smrti med najpomembnejšimi člani Zoisovega kroţka. Pod Zoisovim vplivom je kmalu začel ustvarjati lastno knjiţnico, ob kateri je nastala še muzejska zbirka.

Na začetku Vodnikovih muzejskih prizadevanj seveda stoji Ţiga Zois. Na njegovo pobudo je Vodnik obiskal številne kraje na Kranjskem ter obogatil Zoisovo zbirko z marsikatero redko rudo in okamnino. Udeleţil se je tudi nekaterih pravih znanstvenih ekspedicij, ki so bile močno odmevne po vsej Evropi. Za nastajanje Vodnikove muzejske zbirke pa je bolj pomembno to, da se je temeljito ukvarjal z numizmatiko in starinoslovjem. Njegov rokopisni Itinerarium – popotni dnevnik iz let 1808 in 1819 – dokazuje, da je peš prepotoval Kranjsko in Spodnjo Štajersko ter na tej poti zabeleţil vsak rimski napisni kamen, na katerega je naletel. Latinsko pisani dnevnik je poln vmesnih latinskih in nemških dodatkov, ki se nanašajo na zemljepis, čas in na razne dogodke potovanja. Vodnik je slovel tudi kot prvovrsten poznavalec starinoslovja. Najpomembnejši rezultat njegovih starinoslovsko-muzejskih prizadevanj pa je bilo njegovo zadnje delo, in sicer članek z naslovom Römische Denkmäler in Illyrien, ki je izšel v 14 nadaljevanjih v Laibacher Wochenblattu leta 1818.

Na omenjenih študijskih in raziskovalnih potovanjih pa je nastajala tudi Vodnikova numizmatična zbirka, ki je štela 362 različnih penesov, ki so bili najdeni izključno na območju Kranjske. Vodnikova numizmatična zbirka ni bila tako obseţna, kot je bila Valvasorjeva, vendar je pomembnejši podatek ta, da pa je bila Vodnikova zbirka natančno popisana, to pomeni, da je bila katalogizirana. Popisal jo je Vodnik sam, in sicer iz zgodovinskega vidika, prav tako pa je vsakemu določil njegovo najdišče. S tem pa bi si danes zagotovo pridobila večjo vrednost, če bi se do danes seveda ohranila. Ţal je bila prodana neznanemu kupcu za 83 goldinarjev.

17

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Zelo pomemben podatek pa je Vodnikovo vedenje o muzejih in njihovem pomenu v sodobnem času, ki ga predstavlja v prvem doslej znanem muzeološkem zapisu v slovenščini pri nas. Leta 1977 so na Dunaju odprli naravoslovno razstavo in Vodnik je o njej še isto leto poročal v 98. številki Ljubljanskih novic. Poudaril je pomen razstave za moške, ţenske so bile tukaj v manjvrednem poloţaju, saj bi se lahko skozi razstave marsikaj naučili in si prikrajšali marsikatero teţavo ter bi jim bilo skozi ţivljenje laţje. Menil je, da je izobraţevanje ena temeljnih nalog muzeja; muzejske zbirke pa da so najpomembnejše sredstvo za zoperstavljanje neumnosti, vraţam.

Zunaj Zoisovega kroga se med muzejskimi poskusi v obdobju razsvetljenstva omenjata le anatomski muzej in prirodoslovna zbirka, ki jo je v Ljubljani ustanovil Balthasar Hacquet.

Balthasar Hacquet je bil zdravnik, sicer pa je poznan kot pisec številnih del s področij naravoslovja, geografije, zgodovine, etnologije in antropologije. Njegova mineraloška zbirka je začela nastajati leta 1766 v Idriji in je vsebovala vse rodove, vrste in zvrsti kamnin ter rud v idrijski jami. Po sedemletnem bivanju v Idriji se je leta 1773 kot učitelj anatomije, fiziologije, kirurgije in porodništva na ljubljanskem liceju preselil v Ljubljano. Tako je del petrografsko-mineraloške zbirke ostal v Idriji, del pa je je namenil ljubljanski licejski stolici za prirodoslovje. V Ljubljani pa je takoj pripravil obširne zbirke za licej in znova poţivil ţe ustanovljeno anatomsko gledališče, ki je Ljubljano pribliţalo velikim evropskim anatomskim muzejem. Bil je tudi član muzejske zdruţbe Academia naturae curiosorum v Mainzu in si je dopisoval s številnimi evropskimi znanstveniki, med katerimi je bil najbolj znan muzejski kustos tistega časa Karl Linne. Ţal je bila njuna korespondenca uničena v poţaru leta 1774. V poţaru pa je bil uničen tudi del zbirk, druge zbirke je nato 1805 odpeljal v Krakov, kjer je s svojimi in drugimi zbirkami zasnoval Naturalienkabinet. Pozneje, leta 1810, je odšel na Dunaj; zbirke in knjiţnico je prepustil krakovski univerzi.

18

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

4.5 PRVI POSKUS USTANOVITVE MUZEJA

Številna muzejska prizadevanja v obdobju razsvetljenstva kaţejo, da je bila ustanovitev muzeja tik pred uresničitvijo. Mnogo piscev o zgodovini muzejev je namreč prepričanih, da je pobudo za ustanovitev našega prvega muzeja dal baron Ţiga Zois, človek, ki si je veliko prizadeval za napredek in kulturno rast našega naroda. V poznejših zgodovinskih pregledih začetkov muzejev pri nas pa je omenjena zgolj kot razsvetljenska pobuda za ustanovitev muzeja.

Med razsvetljenci, ki so spadali v Zoisov krog, pa so nastale tri različne pobude za ustanovitev kranjskega deţelnega muzeja. Prva pobuda je bila zasnovana na Valvasorjevem topografsko-zgodovinskem delu. Druga pobuda se je zavzemala za ustanovitev »narodnega muzeja« na podlagi Vodnikovega zgodovinskega izvajanja. Tretja pobuda pa je bila pobuda za »ilirski muzej« iz leta 1809, temeljila pa je na zgodovinopisnem delu Antona Tomaţa Linharta. Pobuda je bila pripravljena, ko je okrajni logar v Stični H. Stratil pripravil osnutek, ki so ga deţelni stanovi sprejeli, cesar pa odobril.

Muzej je bil tako leta 1809 uradno ustanovljen. Predstavljal je enega najstarejših nacionalnih muzejev tistega časa. Ker pa brez stavbe, upravnega osebja in muzejskih zbirk ni muzeja, ni nikoli prišlo od zasnove (ustanovitve) do dejanske uresničitve. Do ustanovitve muzeja je prišlo leta 1821, v času, ko so se poslabšale Zoisove razmere, ki so predstavljale odločilno dejstvo za njegov nastanek. Ljubljanski muzej je na podlagi cesarske odločbe iz leta 1926 dobil ime Kranjski deţelni muzej. Bil je prvi javni muzej na naših tleh, vseboval pa je začetke slovenskega etnološkega muzejstva. Etnografsko podkovanost lahko pripišemo Vodniku in Zoisu. Valentinu Vodniku pripada častno mesto med zbiralci slovenske ljudske pesmi. Ţiga Zois je zbiral ljudske alpske poskočnice, vendar se je njegova zbirka ţal izgubila.

19

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Muzej Joţefa Kalasanca Erberga

Edini pravi muzej razsvetljenske dobe na Slovenskem ozemlju bi lahko iskali na gradu Dol pri Ljubljani. Tukaj je plemiška druţina Erberg zbrala bogate zbirke umetniških slik, kipov, dokumentov, novcev in knjig. Zasluge za to zbirko gredo v veliki meri Joţefu Kalasancu Erbergu, ki je bil eden najuglednejših moţ na Kranjskem, zbiralec starin in umetniških del, kulturni zgodovinar, vzgojitelj prestolonaslednika Ferdinanda in mecen. Na svojem gradu Dol pri Ljubljani si je uredil bogato zasebno zbirko. Erbergova knjiţnica je štela nekje okoli 6000 enot, znamenita sta bila njegov arhiv in numizmatična zbirka. V gradu je pa prav tako bila Kunstzimmer, kjer je imel redko pohištvo in dragocene umetniške zbirke. V enem izmed salonov je hranil znamenito zbirko različnih vrst lesa v obliki ţepnih knjig in dve komodi, med katerima je bila v eni predstavljena antična mitologija, v drugi pa portreti papeţev od sv. Petra naprej in vse do leta 1740. Erbergu pa je kmalu grad postal premajhen, zato je dal leta 1823 zgraditi dva paviljona v dolskem parku. Paviljona sta imela obliko antičnih templjev. En paviljon je predstavljal biblioteko, drugi pa umetnostni kabinet. V kabinetu so bile shranjene dragocenosti, kot so slike tujih slikarjev, portreti znamenitih Kranjcev, kipi, kranjske rudnine, herbarij, orodje, oroţje, nagačene ţivali, grbi, pečati, javni in nagrobni napisi itd., v biblioteki pa je poleg knjig hranil izvirne primerke glagolskih rokopisov.

V tedanjem času ni bilo bogatejše in bolj urejene zasebne zbirke pri nas. Erberg pa je svojo zbirko delil tudi z drugimi ljubitelji umetnosti in zgodovine. Zanimanje za zbirko pa je bilo izjemno, saj bi naj muzej dnevno obiskovalo tudi do 80 obiskovalcev.

20

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

4.6 MUZEJ V DEVETNAJSTEM STOLETJU

Slovensko muzejstvo so v 19. stoletju predstavljale različne zbirke, ki so postajale last prvih muzejskih ustanov.

Dobili smo prvi javni muzej, Kranjski deţelni muzej. Ustanovljen je bil leta 1821, pod svoje okrilje pa je prejel številne zbirke. Zbirko mineralov Ţige Zoisa, zbirko školjk Franca Hochenwarta, zbirko starin Janeza Nepomuka Hradeckega, numizmatično zbirko Joţeta Repeţiča, zbirko domačega slovstva, bakrorezov, portretov in boţjepotnih podobic Jakoba Zupana, etnografsko zbirko Friderika Barage in herbarij Franca Hladnika. Javnosti se je muzej prvič predstavil 4. oktobra 1831 z zbirko mineralov, okamnin, kapnikov, zbirko 56 sesalcev, ki ţive na Kranjskem, zbirko ptičev, metuljev, školjk, hroščev, 108 domačih vrst lesa, 45 vrst grozdja, zbirko rastlin, zbirko 8000 kovancev in še z mnogimi drugimi. Muzej je bil odprt dvakrat tedensko za dve do tri ure. Najpomembnejši mejnik za muzej v tem stoletju je bila leta 1885 dokončana izgradnja samostojne zgradbe, katere pobudnik je bil tedanji kustos muzeja Karel Deţman. Slovesna otvoritev je bila v decembru 1888. Muzej je imel umetnostnoobrtni, naravoslovni in tehnološki oddelek.

Umetnostnoobrtni oddelek je bil razstavljen v štirih razstavnih dvoranah, v katerih je bilo 127 kosov antičnega oroţja, več kot 200 zlatih, srebrnih in bakrenih novcev, predmeti ročnih spretnosti in 357 kosov starin iz porcelana, brona, bakra in ţeleza, 127 vrst različnih ţebljev, 17 oljnih slik kranjskih slikarjev, 144 litoţeleznih izdelkov iz različnih kranjskih livarn, 1200 primerkov novcev. Naravoslovni oddelek muzeja je obsegal botanično in zoološko zbirko, v njem pa so bili tudi podrobneje navedeni vsi tisti primerki, ki bi jih muzej moral še pridobiti. Tehnološki oddelek je imel v tem času redkejše pridobitve.

V Kranjskem muzeju so v tem času ţeleli predvsem razvrščati, urejati in klasificirati gradivo. Gradivo je bilo natančno razvrščeno, seveda po kriterijih tedanjega časa. Leta 1843 je bilo ustanovljeno Historično društvo za Kranjsko.

21

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Člani društva so raziskovali, zbirali in skrbno shranjevali razno gradivo, kot so noše, obleke vseh stanov. Prav tako so zapisovali pravljice, pripovedke, posvetne in religiozne pesmi, orise značaja prebivalstva, opise deţelnih in krajevnih praznikov, igre, šege in navade, zbirke pregovorov, prerokovanja. Zbirali bi naj podatke o trgovini, prometu, tovarnah, zdravstvenem stanju ljudi in ţivali, cenah plač, luksuznih predmetih in še mnoge druge. Etnologija je torej muzeju predstavljala pomemben del raziskav.

V tem času pa so bila na naših tleh prisotna tudi še druga muzejska prizadevanja, ki pa ţal niso bila uspešna, saj ni prišlo do ustanovitve samostojnih muzejev. Gre pa za muzejske poskuse na Ptuju in v Mariboru. V sklopu tega je treba omeniti enega naših prvih muzealcev, duhovnika Simona Povodna. Simon Povoden je deloval na območju mesta Ptuj z okolico ter zapustil več kot 8000 strani rokopisnih študij, ki še danes predstavljajo pomemben vir za krajevno arheologijo in etnografijo. Zasluţen je tudi bil za ohranitev rimskih spomenikov. Najpomembnejši je bil Orfejev spomenik, ki so ga javno uporabljali kot sramotilni steber ţe vse od srednjega veka. Spomenike je Povoden dal postaviti ob mestnem zvoniku na Ptuju in Ptuj je bil označen kot »prvi mestni muzej pod milim nebom«.

V tem času je bilo tudi veliko zasebnih zbirateljskih pobud. V zbirateljstvu je prišlo do teţnje zbrat čim več različnih predmetov, ki so bili običajno manjše vrednosti. Pri nas ne beleţimo zbirateljstva pri niţjih slojih, širile pa so se zbirke na gradovih in med bogatejšimi meščanskimi sloji. Lep primer tega je grad Betnava v neposredni bliţini mesta Maribor, ki se je lahko pohvalil s 130 slikami, z rimskimi in srednjeveškimi spomeniki, s parkom redkih dreves in grmovnic, v katerem so našli za 30 funtov rimskih srebrnikov.

22

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

4.7 MUZEJ V DVAJSETEM STOLETJU

V tem času je imel pomembno vlogo pri muzejskem delu Matija Murko, saj je prvi opisal številne muzeološke koncepte ter pomembne sestavine muzejskega dela. Zelo pomembno je njegovo zanimanje za proučevanje vseh slojev prebivalstva. Prav tako pa tudi njegovo zanimanje za proučevanje in zbiranje gradiva, ki ni temeljilo na preteklosti, temveč na sedanjosti, in ki ni temeljilo na nenavadnem, temveč na vsakdanjem. Pri čemer pa še vedno ohranja pozitiven odnos do zgodovine. Ţal ta ideologija ni obrodila sadov.

Glavni nalogi muzejev v tistem času sta bili predvsem zbiranje in upravljanje zbranega gradiva. V odnosu do javnosti so muzeji takrat imeli predvsem predstavitveno vlogo, šele pozneje so postali izobraţevalne institucije. V tistem času so imeli muzeji v prvi vrsti prosvetne cilje, tem so sledili znanstveni.

Pribliţno do leta 1941 smo imeli pri nas 12 muzejev. V Ljubljani so bili Etnografski, Mestni in Narodni muzej, Narodna galerija in Šolski muzej, v Mariboru Pokrajinski muzej, Mestni muzej v Celju, Mestni muzej na Ptuju, Okrajni muzej v Škofji Loki, Okrajni muzej v Krškem ter zasebni zbirki v Kamniku in Slovenj Gradcu.

V tistem času pa je bilo prisotnih tudi kar veliko število pobud za nastanek muzejev.

23

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

5 RAZVOJ SLOVENSKE MUZEJSKE MREŢE

5.1 SLOVENSKO MUZEJSKO DRUŠTVO

Začetek razvoja muzejske mreţe na Slovenskem sodi v leto 1821, ko je na seji Kranjskega stanovskega odbora škof Avguštin Gruber predlagal ustanovitev muzeja v Ljubljani. Muzej se je do leta 1926 imenoval Narodni muzej, pozneje pa Deţelni muzej za Kranjsko. Avstrijska cesarska vlada je na Moravskem, Tirolskem, Štajerskem in Češkem ustanovila veliko podobnih ustanov, vendar ni dovolila, da bi se denar za vzdrţevanje teh zgodovinskih ustanov črpal iz javnih sredstev drţave. Finančno breme je tako padlo na obliko posebnega društva zasebne narave. Leta 1837 je bilo na pobudo guvernerja Schmidburga izdano vabilo, ki je bilo naslovljeno domoljubnim pisateljem znanosti za ustanovitev splošnega društva Kranjskega muzeja. Ţe naslednje leto so deţelni stanovi predloţili Dvorni pisarni na Dunaju pravila Muzejskega društva, da jih le-ta potrdi. 17. septembra 1839 so na deţelnem zboru za predsednika muzejskega društva izvolili grofa Riharda Blagajna. Na podlagi pravil Društva kranjskega deţelnega muzeja je razvidno, da se je društvo kot zasebno zdruţenje ustanovilo v prvi vrsti za Kranjsko z namenom, da vzdrţuje in pospešuje Kranjski deţelni muzej v tesni povezavi s stanovi. V pečatu je društvo lahko uporabilo stanovski grb z napisom »Deţelni muzej za Kranjsko«. Član društva je lahko bil vsak, ki je plačal društveni letni prispevek ali pa vsak, ki je ţelel znanstveno ali kako drugače poslovno sodelovati. Predstojnika društva, ki je zadolţen za vse društvene posle, so stanovi volili, in sicer na vsaka tri leta. Prav tako pa so bili tukaj še društveni mandatarji, ki so vsak v svojem okraju pridobivali nove člane, zastopali koristi muzeja in zanj zbirali prispevke, predmetne in denarne.

Leta 1840 so v društvu nastala notranja trenja med društvom in kuratorijem muzeja. Nesoglasja so privedla tako daleč, da je leta 1846 stanovski odbor predlagal, da pri cesarju zaprosijo za razpust Muzejskega društva, pod pogojem, da se pred razpustom društva zagotovi nadaljnji obstoj muzeja, ki je bil doslej odvisen od velikih prispevkov članov društva. Po nekaj letih je znanstveno delo

24

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Muzejskega društva obudil Karel Deţman, ko je leta 1852 prevzel mesto vodje Deţelnega muzeja. Deţman se je zavzemal predvsem za to, da bi se Muzejsko društvo zraven zbiranja predmetov in denarja začelo ukvarjati s samostojnim domoznanskim raziskovanjem na področju prirodoslovnih ved. Obširnejše razprave pa bi izšle v časopisu, ki bi ga društvo izdalo v periodičnih izhajajočih zvezkih. Leta 1856 je tako izšla prva številka z naslovom Jahresheft des Vereines des krainischen Landes-Museum, katerega urednik je bil Deţman. Druga številka je izšla dve leti pozneje, leta 1858, pri tretji številki pa se je zavleklo vse do leta 1862. Razlog za ta poznejši izid sta bila dva narodno-politično nasprotujoča si tabora, ki sta bila prisotna med člani Muzejskega društva, saj sta povzročila popolno neaktivnost članov.

Po 13 letih, leta 1864, je prišlo do ţe teţko pričakovanega občnega zbora, ki je sprejel nova društvena pravila. Kranjski deţelni zbor je prišel do zaključka, da bo društvo še naprej podpiralo teţnje muzeja, nekdanjo materialno podporo pa zamenjalo z duhovno pobudo in znanstvenim domoznanskim delom. Pravila, ki so bila sprejeta leta 1865, določajo, da se društvo spremeni v zasebno društvo z nazivom Muzejsko društvo za Kranjsko, ki pa ima v svojem pečatu poleg napisa tudi grb kranjske vojvodine. Novo ime pa ni dobilo samo društvo, temveč tudi letni društveni snopič, in tako je leta 1866 pod Deţmanovim vodstvom izšel prvi letnik Mittheilungen des Museal-Verains für Krain. Iz prve številke je bilo razvidno, da se je društvo začelo intenzivneje ukvarjati s prirodoslovnimi problematikami, zgodovinske študije pa bi naj objavljalo v publikacijah. Historičnega društva za Kranjsko. Med letoma 1867 in 1872 sta imeli obe društvi skupne sestanke. Pozneje pa je zanimanje za skupno delo začelo upadati, dokler ni leta 1885 Historično društvo na občnem zboru sklenilo, da prekine to sodelovanje ter prepusti svojo dragoceno knjiţnico in bogato zbirko listin in rokopisov Deţelnemu muzeju.

Karel Deţman je leta 1888 najprej preselil muzejske zbirke iz starega liceja v novo poslopje Deţelnega muzeja. Temu je sledila obnovitev in poţivitev Muzejskega društva. Prvi sestanek je bil tako sklican januarja 1888, in sicer v

25

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

novi muzejski čitalnici. Deţman se je kot muzealec, poslanec in deţelni odbornik najbolj zavzemal, da bi društvo dobilo trdna tla. Organiziral je mesečna predavanja, oglašali so se novi člani. Julija 1888 je bil na občnem zboru izvoljen kot predsednik društva. Ţal pa Deţman ni več dočakal izida publikacij obnovljenega Muzejskega društva, ko so po 50 letih formalnega obstoja društva leta 1889 izšle Mittheilungen des Musealveraines für Krain. Po Deţmanu je bil za novega predsednika izvoljen Anton Globočnik. Odbornik Anton Koblar se je zavzemal za to, da bi društveni časopis sprejemal tudi slovenske članke. Po letu 1890 je novi tajnik Anton Koblar pisal vse zapisnike občnih zborov in sej odbora v slovenskem jeziku. Leto pozneje je bil za novega predsednika izvoljen Andrej Senekovič, ki je bil ravnatelj na gimnaziji. Prav tako pa so začela izhajati društvena slovenska Izvestja, ki bi naj po Koblarjevem mnenju prinašala prispevke s področja domoznanstva vseh slovenskih deţel, le pristavek za Kranjsko bi naj bil izvzet. Koblar je Izvestja urejal 18 let. Skozi leta se je uredništvo društvenih Mittheilungen večkrat spremenilo. Leta 1908 je na tem mestu nastopil dr. Valter Šmid in po njegovem predlogu so Mittheilungen dobila krajši naslov Carniola, izhajala pa so štirikrat letno. Pozneje, zaradi gmotnih teţav, so se Izvestja in Carniola zdruţila v eno publikacijo, imenovano Carniola.

Po Senekovičevem odstopu je društvu načeloval F. Levec, ki ga je vodil od leta 1903 naprej. Njegovo vodstvo je trajalo celo predvojno obdobje. S pomočjo kranjskega deţelnega odbora je Levcu uspelo društvo izvleči iz velikih teţav. Leta 1915 je Levčevo mesto prevzel muzejski ravnatelj dr. Mantuani. Leta 1919 je društveni odbor sklenil, da se društvo od sedaj naprej imenuje Muzejsko društvo za Slovenijo, društveni časopis pa se je preimenoval v Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo. Društveni časopis bi naj izhajal v narodnem jeziku, vseboval pa bi naj prav tako izvlečke v angleškem in francoskem jeziku. Z letom 1912 pa je vseboval časopis tudi poseben prirodoslovni odsek.

Leta 1926 je novi odbor z izvoljenim predsednikom dr. Rudolfom Andrejko znova oţivil delovanje društva. Urednik glasnika je postal dr. Josip Mal. Na občnem zboru leta 1930 je kraljevska uprava potrdila nova društvena pravila, in sicer

26

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

ustanovljeni sta bili zgodovinska in prirodoslovna sekcija. Glavni odbor, sestavljen iz 12 članov, je upravljal društvo, sekcijski odbor s šestimi člani pa je skrbel za izdajanje publikacij, predavanja, ekskurzije. Iz prirodoslovne sekcije se je leta 1934 razvilo Prirodoslovno društvo, ki je nadaljevalo z izdajo poljudnoznanstvenega mesečnika Proteus. Zgodovinska sekcija je svoje delovanje prenesla v Muzejsko društvo za Slovenijo, ki je v bistvu staro društvo s spremenjenimi pravili.

Po letu 1945 so se začele organizirane akcije ter sodelovanje z muzeji in muzejskimi delavci. Prva oblika društvene organizacije, ki je povezovala interese muzejskih usluţbencev v celoti in muzejskih strokovnjakov v oţjem pomenu besede, je bil sindikat. V njegovih okvirih se je začela izkazovati kolektivna aktivnost muzejskih delavcev na področju administrativnih in strokovnih (praktičnih, teoretičnih) vprašanj. Med sindikalnimi skupinami je bila številčno najmočnejša podruţnica Muzeji v Ljubljani, ki je delovala v okviru Zveze prosvetnih delavcev in nameščencev. Ustanovljena je bila 29. oktobra 1945 in iz nje se je leta 1952 organiziralo Društvo muzealcev Slovenije. Njeno delovno področje je obsegalo Narodni, Etnografski in Prirodoslovni muzej, Zavod za zaščito kulturnih spomenikov Slovenije, Osrednji drţavni arhiv Slovenije in Ornitološki observatorij. Na prvem občnem zboru je podruţnica štela 25 članov, imela pa je tudi organizacijski odbor, različne sektorje, nadzorni odbor in ljudskega toţilca. Leta 1951 je ţe štela 112 članov. Sindikalna podruţnica je reševala socialno-ekonomske probleme, spodbujala strokovno delo muzejev, kljub temu pa je proces razvoja muzejev privedel do organizacije strokovnega društva.

Zgodovinsko društvo za Slovenijo se je ustanovilo kmalu po osvoboditvi. Njegov cilj je bil napredovanje muzejske sluţbe, koordinacija dela muzejskih ustanov, pomoč pri strokovni in ideološki izobrazbi muzejskih strokovnjakov, društvo je imelo tudi svoj časopis z imenom Zgodovinski časopis. Zraven tega društva pa so obstajala tudi druga manjša, ki so v posameznih krajih ustanavljala kompleksne ali specializirane muzeje, Celjsko muzejsko društvo je npr. ustanovilo muzej v Celju.

27

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

9. decembra 1952 je bilo ustanovljeno novo Društvo muzealcev in konservatorjev Slovenije, ki se je od leta 1959 preimenovalo v Društvo muzealcev Slovenije. Prvi predsednik je bil Janez Kramar. Društvo se je ukvarjalo z vse bolj razširjeno mreţo muzejev po Sloveniji, utrdilo je stik z Muzejskim društvom v Jugoslaviji, preoblikovalo ţe obstoječe muzeje, oblikovalo nove oddelke, reševalo medsebojne konflikte med institucijami in reševalo vprašanje statusa muzejskih ustanov. Veliko skrb je namenjalo muzejskim usluţbencem, njihovemu napredovanju. Velikega pomena je bila sindikalizacija društva, ki je prinesla nova pravila. Sklenjeno je bilo, da bo društvo imelo pet osnovnih sindikalnih podruţnic (ljubljansko, štajersko-prekmursko, dolenjsko-belokranjsko, notranjsko-primorsko in gorenjsko), ki naj bi čim bolj samostojno reševale vsa tekoča vprašanja.

Večina muzejev pri nas je raziskovala različna muzeološka področja, pri čemer je bila bistvenega pomena sistematičnost. Zaradi sistematičnega dela in večje preglednosti posameznih muzejev se je v vseh republiških društvih porodila ideja in potreba po oblikovanju strokovnih sekcij, v katerih bi strokovnjaki iz istega področja skupaj reševali vprašanja specifične problematike. Izoblikovale so se prirodoslovna, geografska, etnografska, kulturnozgodovinska in sekcija tehniških muzejev.

Društvo muzealcev Slovenije se je po letu 1970, ko je bila ustanovljena Skupnost muzejev Slovenije, ki je poleg strokovnih nalog prevzela tudi skrb za reševanje organizacijskih vprašanj slovenskih muzejev, vse bolj posvečalo uresničevanju stanovskih nalog. Leta 1978 je sprejelo novi statut ter se vpisalo v register društev pri Republiškem sekretariatu za notranje zadeve SR Slovenije v Ljubljani. Njegove temeljne naloge so bile izobraţevanje muzejskih delavcev, strokovno sodelovanje in povezovanje z muzejskimi ustanovami na Slovenskem, v drugih jugoslovanskih republikah ter v tujini, udeleţba na strokovnih posvetih in kongresih doma in v tujini, publicistična dejavnost, reševanje strokovnih vprašanj s področja muzeologije, prirejanje strokovnih ekskurzij in ogled odmevnejših razstav doma in v tujini. Društvo se je ukvarjalo z vprašanji temeljnih nalog slovenskih muzealcev, to je varovanje in dokumentiranje muzejskih zbirk, njihovi

28

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

javni predstavitvi in popularizaciji muzejske dejavnosti v obliki razstav in objav v strokovnih ter poljudnih publikacijah. Spodbujalo je pripravo muzejskih izobraţevalnih programov, ki so prispevali k vzgoji in ozaveščanju najširšega prebivalstva o pomembnosti skupne skrbi za ohranitev slovenske kulturne dediščine. Društvo se je vključilo v razprave, ki so potekale v okviru priprav za nov zakon o varstvu naravne in kulturne dediščine, sprejet v letu 1981, ki je urejal vprašanja nepremične in premične kulturne dediščine ter prvič vključeval tudi skrb za naravno kulturno dediščino.

Predstavniki društva so delovali kot člani v organih in strokovnih odborih Kulturne skupnosti Slovenije, predhodnice Ministrstva za kulturo, kjer so soodločali o vprašanjih in financiranju programov na področju varstva kulturne dediščine. Prizadevali so si za ureditev pravnega statusa raziskovalnega dela v slovenskih muzejskih ustanovah, ki je v začetku potekalo pod okriljem Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete v Ljubljani, pozneje pa so se sredstva za ta namen pridobivala pri Republiški raziskovalni skupnosti. V okviru komisij za različna strokovna področja se je društvo ukvarjalo z aktualno muzejsko problematiko in dejavno posegalo v njeno reševanje. Društvo pa je bilo dejavno tudi na publicističnem področju. Leta 1979 je izšel nov ter razširjen vodnik Muzeji in galerije v Sloveniji. Izšel je v slovenskem, nemškem, italijanskem in angleškem jeziku. Finančno pa je bil podprt s strani Gospodarske zbornice Slovenije in Kulturne skupnosti Slovenije.

Leta 1991 z ustanovitvijo slovenske drţave so muzeji doţiveli pravi razcvet. Vse bolj so bili odprti za novosti iz sveta, prav tako pa so se tudi muzejski delavci izobraţevali v tujini. Številni muzeji so začeli prenavljati svoje prostore in pripravljati razstave v novem muzeološkem duhu.

V letu 1991 se je zgodil pomemben dogodek, ustanovljen je bil Nacionalni komite Icom RS, ki je bil sprejet v mednarodni Icom, kar je slovenskim muzealcem omogočilo neposreden stik s kolegi z vsega sveta.

29

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Pomemben mejnik v zgodovini muzejstva na naših tleh je tudi prvi slovenski muzejski sejem, ki se je zgodil maja 1992 v Cankarjevem domu v Ljubljani. Udeleţilo se ga je 44 muzejev, sodelovali pa so tudi obrtniki, podjetja in izdelovalci opreme za muzejske razstave. Ob tej priloţnosti je izšel novi vodnik po slovenskih muzejih, ki je predstavil 60 muzejev.

Sedeţ društva se je po letu 1995 iz Narodnega muzeja Slovenije preselil na Kongresni trg 1, v prostore novoustanovljene Uprave za kulturno dediščino RS. Ob koncu leta 1996 je društvo štelo 1120 članov, med katerimi je bilo 505 muzejskih delavcev in 615 ljubiteljev. V tem obdobju je društvo prevzelo naloge, kot so neformalno izobraţevanje slovenskih muzejskih delavcev, podeljevanje muzejskih stanovskih nagrad, Valvasorjeve nagrade za ţivljenjsko delo in priznanja za najvidnejše doseţke na muzejskem področju v preteklem letu. Zraven teh nalog pa je društvo skrbelo tudi za organizacijo in izvedbo muzejskih zborovanj.

Zaradi novega zakona o društvih iz leta 1995 se je društvo preimenovalo v Slovensko muzejsko društvo SMD.

Decembra 2006 je društvo pripravilo novo spletno stran www.smd-drustvo.si. Na tej spletni strani se redno objavljajo aktualne informacije o delovanju. Spletna stran omogoča neposredno komunikacijo s članstvom in strokovnimi društvi, delujočimi na področju varstva kulturne dediščine. Kar je še potrebno omeniti, je to, da so naši muzeji danes zelo uspešni tudi v mednarodnem prostoru. Nominiranci za evropsko nagrado EMYA in dobitniki posebnih priznanj so bili Kobariški muzej, Muzej premogovništva Slovenije v Velenju, Mestni muzej Ljubljana, Mestni muzej Idrija, Pokrajinski muzej Murska Sobota in drugi. To pa dokazuje, da Slovenija s sodobnimi muzejskimi postavitvami sodi med tiste drţave, v katerih muzeji nova muzeološka znanja uspešno udejanjajo v svojih programih.

30

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

6 MUZEJI NA SLOVENSKEM

Muzeji igrajo pomembno vlogo v druţbenem razvoju in zlasti pri učenju, ki traja celo ţivljenje. Muzeji predstavljajo kulturne doseţke ter ohranjajo in slavijo zgodovino ter dediščino, prav tako pa predstavljajo tudi del širše industrije turizma.

V Sloveniji je v razvid muzejev vpisanih 47 muzejev. Razvid muzejev je javna listina, v katero se vpisujejo muzeji, ki izpolnjujejo osnovne prostorske, finančne in kadrovske zahteve za hranjenje dediščine ter njeno varstvo. Izmed teh 47 muzejev je 12 nacionalnih muzejev in 35 regionalnih muzejev, vsi pa so do 80 % javno financirani.

NACIONALNI MUZEJI:

. NARODNI MUZEJ SLOVENIJE . PRIRODOSLOVNI MUZEJ SLOVENIJE . SLOVENSKI ETNOGRAFSKI MUZEJ . MUZEJ NOVEJŠE ZGODOVINE SLOVENIJE . MUZEJ ŠPORTA . NARODNA GALERIJA . MUZEJ KRŠČANSTVA NA SLOVENSKEM . SLOVENSKI ŠOLSKI MUZEJ . SLOVENSKA KINOTEKA . TEHNIŠKI MUZEJ SLOVENIJE . MODERNA GALERIJA . SLOVENSKI GLEDALIŠKI MUZEJ

31

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

REGIONALNI MUZEJI:

. POSAVSKI MUZEJ BREŢICE . POKRAJINSKI MUZEJ CELJE . MUZEJ NOVEJŠE ZGODOVINE CELJE . MESTNI MUZEJ IDRIJA . GORNJESAVSKI MUZEJ JESENICE . MEDOBČINSKI MUZEJ KAMNIK . POKRAJINSKI MUZEJ KOČEVJE . POKRAJINSKI MUZEJ KOPER . GORENJSKI MUZEJ KRANJ . MUZEJ IN GALERIJE MESTA LJUBLJANE . MUZEJ NARODNE OSVOBODITVE MARIBOR . POKRAJINSKI MUZEJ MARIBOR . BELOKRANJSKI MUZEJ METLIKA . POKRAJINSKI MUZEJ MURSKA SOBOTA . GORIŠKI MUZEJ KROMBERK - NOVA GORICA . DOLENJSKI MUZEJ NOVO MESTO . POMORSKI MUZEJ SERGEJ MAŠERA PIRAN . NOTRANJSKI MUZEJ POSTOJNA . POKRAJINSKI MUZEJ PTUJ - ORMOŢ . MUZEJI RADOVLJIŠKE OBČINE RADOVLJICA . KNJIŢNICA MIKLOVA HIŠA RIBNICA . KOROŠKI POKRAJINSKI MUZEJ SLOVENJ GRADEC . LOŠKI MUZEJ ŠKOFJA LOKA . TOLMINSKI MUZEJ . ZASAVSKI MUZEJ TRBOVLJE . TRŢIŠKI MUZEJ . JAVNI ZAVOD MUZEJ VELENJE . PILONOVA GALERIJA AJDOVŠČINA . GALERIJA BOŢIDAR JAKAC KOSTANJEVICA NA KRKI . ARHITEKTURNI MUZEJ LJUBLJANA

32

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

. MEDNARODNI GRAFIČNI LIKOVNI CENTER LJUBLJANA . UMETNOSTNA GALERIJA MARIBOR . GALERIJA MURSKA SOBOTA . OBALNE GALERIJE PIRAN . KOROŠKA GALERIJA LIKOVNIH UMETNOSTI

Teh 47 slovenskih muzejev pa lahko klasificiramo tudi glede na velikost ali jih uvrščamo k majhnim, srednjim ali velikim muzejem. Pri tem je treba zapisati kriterije, katerim morajo zadoščati. Med majhne muzeje uvrstimo muzej takrat, ko ima manj kot deset zaposlenih ljudi ter je njegov letni proračun do 400.000 evrov; med srednje velike muzeje spadajo vsi tisti muzeji, ki imajo med deset in 20 zaposlenih ljudi, njihov proračun pa se giblje do 800.000 evrov; k velikim muzejem pa prištevamo vse tiste muzeje, v katerih je zaposlenih več kot 20 ljudi, njihov letni proračun pa višji od 800.000 evrov.

KATEGORIJA SKUPAJ % NACIONALNI REGIONALNI MUZEJA VELIKI MUZEJI 17 36,2 8 9 SREDNJI MUZEJI 17 36,2 2 15 MAJHNI MUZEJI 13 27,6 2 11

Muzeje pa lahko razvrstimo tudi glede na usmeritev njihovih zbirk, in sicer ločimo splošne muzeje, specialne muzeje in umetnostne galerije.

VRSTA MUZEJA SKUPAJ % NACIONALNI REGIONALNI

SPLOŠNI MUZEJI 28 59,6 1 27

SPECIALNI MUZEJI 9 19,1 9 / UMETNOSTNE 10 21,3 2 8 GALERIJE

33

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Drugi pomembni muzeji na Slovenskem v tej klasifikaciji niso upoštevani, in sicer Muzej za notranje zadeva, Čebelarski muzej, Muzej premogovništva Slovenije in še mnogi drugi. Prav tako pa so izvzete tudi zasebne zbirke.

V diplomskem delu smo se na podlagi subjektivnega izbora odločili, da predstavimo tako nacionalne muzeje kot tudi pokrajinske muzeje.

6.1 NACIONALNI MUZEJI

6.1.1 NARODNI MUZEJ SLOVENIJE

SPLOŠNO

Je najstarejši muzej na slovenskem ozemlju, ustanovljen je bil leta 1821. Muzej je doslej zbirke predstavljal javnosti na različnih razstavah, v svojih publikacijah pa je skrbel za javno objavo pomembnega gradiva. Muzej je znan po svoji izjemni sistematičnosti, saj se lahko pohvali s številnimi zbirkami, ki prikazujejo različna zgodovinska obdobja.

Slika 3: Narodni muzej Slovenije Viri: Mateja Meško

34

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

15. oktobra 1821 so kranjski deţelni stanovi v Ljubljani na pobudo škofa Avguština Gruberja sprejeli sklep o ustanovitvi domovinskega muzeja, ki bi nadaljeval znanstveno delo Academie operosorum, ki je bila ustanovljena leta 1693, prav tako pa naj bi nadaljeval delo Druţbe za poljedelstvo in koristne umetnosti na Kranjskem, ki je bila ustanovljena leta 1767. Na novo ustanovljen muzej je bil deleţen velike podpore, ki se je kazala predvsem z zbirkami, ki so jih zasebniki podarili muzeju. Muzej je postal bogatejši za mineralno zbirko Ţige Zoisa, škofa Wolfa in mnoge druge. Podporniki muzeja so muzeju namenili tudi številna denarna sredstva, prav tako pa so tudi ustanovili Društvo Kranjskega deţelnega muzeja. To društvo je bilo ustanovljeno leta 1839 in še obstaja danes, le da se danes imenuje Slovensko muzejsko društvo. Leta 1881 Kranjski deţelni zbor sprejme odločitev o gradnji nove muzejske stavbe, s finančno podporo Kranjske hranilnice. Nova muzejska stavba na Prešernovi ulici se je preimenovala v Kranjski deţelni muzej – Rudolfinum in je bila odprta za javnost leta 1888, kot prvo izključno za kulturo namenjeno poslopje pri nas. Pozneje, po prvi svetovni vojni, je muzej dobil vseslovenski značaj ter se leta 1921 preimenoval v Narodni muzej. V naslednjih letih je muzej uvedel veliko novosti, kar se tiče muzejskih zbirk. Tako je leta 1923 prišlo do osamosvojitve Slovenskega etnografskega muzeja, leta 1944 pa do osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja. Slikarske in kiparske zbirke prevzame Narodna galerija, fond arhiva pa prevzame Osrednji drţavni arhiv Slovenije. Leta 1957 pride pod okrilje muzeja Blejski grad, kjer muzej ustanovi kulturnozgodovinsko zbirko. Leta 1997 pa se muzej preimenuje v Narodni muzej Slovenije.

Danes muzej obsega arheološki oddelek, oddelek za zgodovino in uporabno umetnost, oddelek za konserviranje in restavriranje, grafični kabinet, numizmatični kabinet in knjiţnico. Narodni muzej Slovenije pa ima pod okriljem tudi grad Sneţnik, muzejsko zbirko na Blejskem gradu, muzejsko zbirko v okviru arheološkega parka na Hrušici ter stavbo na Metelkovi.

35

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

MUZEJSKE ZBIRKE

Blejski grad – muzejska razstava o zgodovini Bleda in okolice

Bled z okolico je izjemen primer tega, kako so ljudje skozi tisočletja uporabljali svoje okolje glede na naravne danosti in pogoje bivanja ter kako se je razvijala njihova kultura. O tem pripoveduje muzejska razstava, ki jo je v 14 sobah nekdanjih bivalnih prostorov na gradu postavil Narodni muzej Slovenije v sodelovanju z več drugimi slovenskimi muzeji in zasebniki. Na razstavi predstavljene originalne predmete (skupaj okoli 400) in replike dopolnjujejo rekonstruirane podobe nekdanjih prebivalcev, makete blejskega gradu in reliefni model blejske pokrajine. Virtualna filmska prikaza govorita o delovanju bohinjskega ledenika in o stavbno-zgodovinskem razvoju blejskega gradu. Kratki dokumentarni filmi pa z bogatim slikovnim gradivom in originalnimi posnetki pokaţejo arheološko dediščino starodavnega Bleda, začetke zdraviliškega turizma, bohinjsko ţeleznico ter različne kulturne in športne prireditve na Bledu.

Nastanek današnje pokrajine, kakor jo je oblikoval ledenik, je vključen v predstavitev geološkega in naravnega okolja ter postopnega razvoja kulturne krajine, ki zdruţuje dediščino iz različnih dob. Arheološke najdbe skupaj z dokumentiranimi preostanki naselbin, grobišč, svetišč, utrdb in poti govorijo zgodbo o načinu bivanja posameznika in skupnosti, o odnosu človeka do narave in o njegovi razpetosti med zemljo in nebom.

Svoje sledi so tod pustili ledenodobni lovci ter prvi poljedelci in ţivinorejci iz kamene dobe, naseljenci iz bakrene, bronaste in ţelezne dobe, ki so ţe uporabljali kovine, staroselski prebivalci iz rimskega obdobja in pozne antike. Blejski kot pa je tudi eno izmed arheološko najbolje raziskanih območij v Sloveniji za zgodnjesrednjeveško oziroma zgodnjeslovansko obdobje, ko so nastale vasi, poti in kraji, kakor jih v kulturni krajini lahko prepoznamo še danes. Podatki in upodobitve iz zgodovinskih virov, ki jih je briksenska škofija iz Tirolske posedovala osem stoletij (1004–1803) ter so danes shranjeni v arhivih v Sloveniji

36

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

in tujini, na razstavi skupaj s predmeti predstavljajo blejsko fevdalno gospostvo. Razvoj Bleda v zdraviliški in turistični kraj v 19. in 20. stoletju je prikazan z eksponati, filmi ter upodobitvami pomembnih ljudi in dogodkov.

Tisočletni Blejski grad pa ni le razstavni prostor, s katerega se najlepše vidi znameniti otok z romarsko cerkvico sredi jezera, ampak je hkrati tudi sestavni del razstave. Kot spomenik ter razgledišče v prostoru in času, kakor se prepletata in sta ohranjena v Blejskem kotu, skupaj z razstavo predstavlja dediščino, vrednoto, spodbudo in izziv tako domačinom kot tudi vsem obiskovalcem Bleda.

Muzej- Grad Sneţnik

Po obnovi leta 2008 je grad Sneţnik na Notranjskem, edini v Sloveniji z ohranjenimi avtentičnimi interjerji, spet odprt za javnost. Na bliţnji strateški točki ob robu Loške doline je stala ţe rimska postojanka. Prvič se gospodje Sneţniški omenjajo v 13. stoletju. Grad je bil v poznejših stoletjih v lasti uglednih kranjskih plemiških druţin Lamberg, Scheyer, Raumschissl, Eggenberg, Auersperg (Turjaških) in Lichtenberg; v 17. stoletju je bil pomembno upravno središče tega dela Notranjske. Prvotna utrjena postojanka je s pozidavami dobila renesančne in baročne stavbne prvine, ohranjeni so še lepi tramovni stropi. Sedanja grajska podoba s predzidjem in stolpi je iz 2. polovice 19. stoletja, potem ko ga je skupaj z obseţnimi gozdovi leta 1853 kupila ter kot poletno in lovsko rezidenco temeljito obnovila nemška druţina saških knezov Schönburg-Waldenburg. Leta 1867 je postal knez pokrovitelj prve kranjske slovenske gozdarske šole, parna ţaga je spodbudila začetek lesne industrije v dolini, odstrel redkih ţivali v gozdovih je bil prepovedan. Do konca 2. svetovne vojne je vzorno vodeno posestvo (zadnji oskrbnik Leon Schauta) dajalo priloţnost za zasluţek številnim domačinom.

Sprehod skozi štiri grajske etaţe nam pričara vzdušje izpred 100 in več let, saj so grajske sobe še vedno opremljene s pristnim pohištvom in drugo opremo iz druge polovice 19. stoletja. Saloni in spalnice knezov Hermana in Ulrika ter kneginje Ane in sobe za goste so urejene prijetno ter udobno, s številnimi historističnimi

37

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

sedeţnimi garniturami s prvotnim oblazinjenjem in ornamentiranimi pečmi. Stene krasijo druţinski portreti, stare fotografije in grafike. Posebnost je soba v egipčanskem slogu iz začetka 20. stoletja. K domačemu vzdušju nekdanjega počitniškega bivališča prispevajo klavir, biljard in drobna oprema. Sčasoma se je v gradu nabralo precej lovskih trofej, na primer več kot 100 let star nagačeni medved. V spodnji veţi so vzidani rimski nagrobniki, na steni je velik bakrorezni zemljevid deţele Kranjske iz leta 1744; dragocen je ornamentalni usnjeni antependij iz 17. stoletja iz sosednje cerkve v Šmarati. Prostori v predzidju so namenjeni občasnim razstavam, v pritlični sobi se opravljajo poroke. Zunaj pod gankom visi drevak, s kakršnim so se domačini vozili po poplavljenih travnikih. Beli grad, ki se tiho zrcali v izvirski vodi ribnika z racami mlakaricami, kleni in potočnimi postrvmi, je obdan z velikim parkom z drevoredi in jasami, v katerih na sprehodu v prijetnem poletnem hladu naletimo na kip boginje lova Diane. Okolica je očarljiva v vseh letnih časih, tudi pozimi, ko se nad zaledenele travnike spustijo skrivnostne meglice. Mimo gradu sta speljani evropska pešpot E6 in pohodniška Krpanova pot. Pokrajina vabi h kolesarjenju in jeţi, nedaleč je Kriţna jama. Dandanes je grad na obronkih obseţnih jelovo-bukovih gozdov oddaljen od hrupnih prometnic in idealno izhodišče za izlete po prelepem kraškem svetu. Od tod se širijo gozdovi na jug vse do slikovite soimenjakinje gore Sneţnik ob hrvaški meji in na vzhod, kjer se s kočevskimi gozdovi zlivajo v enega zadnjih velikih evropskih gozdnih kompleksov. Enkratno naravno okolje je dom raznovrstnim rastlinam in ţivalim, medvedom, divjim prašičem, volkovom in risom, pticam, mali divjadi, srnjadi in jelenjadi.

Hrušica, muzejska zbirka in arheološki park

Na Hrušici, prelazu ob cesti Logatec–Ajdovščina, je znotraj arheološkega parka ob gostišču Stara pošta majhna razstava, na kateri se obiskovalec lahko podrobneje seznani z najdiščem Ad Pirum (današnja Hrušica) ter obseţnim obrambnim sistemom trdnjav in zapornih zidov, ki so v burnem poznoantičnem obdobju ščitili Italijo in mesto Rim pred osvajalskimi vdori z vzhoda.

38

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Pred vojaško trdnjavo, katere ostanki se danes vijejo po pobočju Listnika (918 m. n. m.), so Rimljani na tem mestu zgradili poštno in prepreţno postajo. Zgrajena je bila hkrati z rimsko drţavno cesto v času cesarja Avgusta (27 pr. Kr.–14 po Kr.). Nova cesta skozi Ajdovščino in čez Hrušico, ki je povezovala Akvilejo (današnji Oglej v Italiji) in Emono (današnja Ljubljana), je nadomestila prejšnjo daljšo čez Razdrto in skrajšala potovanje med mestoma za en potovalni dan. Od 2. stoletja je bila na tem mestu tudi beneficiarska postojanka.

V poznem 3. stoletju so Rimljani okoli poštne postaje zgradili mogočno vojaško trdnjavo in v njej nastanili vojaško posadko. Takrat so namreč dolgo obdobje miru in blaginje, ki ju je zagotavljal reţim rimskega imperija, zamajali vdori različnih germanskih in barbarskih ljudstev, ki so osvajala in ropala ozemlje imperija. Za obrambo Italije je bil zgrajen več kot 80 km dolg obrambni sistem, znan pod imenom Claustra Alpium Iuliarum, v katerega je bila vključena tudi trdnjava na Hrušici. Julijskoalpski obrambni sistem je neposredno varoval italski prostor – srce rimskega imperija. Rimljani so pri tem izkoristili naravne danosti kraško- alpskega sveta, na laţje dostopnih območjih pa so zgradili obrambne zidove. Sistem je bil dodatno okrepljen s stolpi, pomembni prehodi pa z manjšimi (Lanišče) oziroma večjimi trdnjavami (Hrušica). Graditi so ga začeli v drugi polovici 3. stoletja, v celoti pa je zaţivel v konstantinskem obdobju (prva polovica 4. stoletja). Obstajal je do 5. stoletja, nato pa je izgubil svoj pomen. Ostanki poznorimskega obrambnega sistema Claustra Alpium Iuliarum so največji rimskodobni spomenik v Sloveniji.

Tloris trdnjave na Hrušici je prilagojen zemljišču in je nepravilne ovalne oblike. Trdnjava je dolga 250 metrov in široka do 75 metrov. Obdaja jo 2,7 metra široko obzidje, ki je bilo prvotno visoko okrog osem metrov in utrjeno s stolpi. S stolpi je bil utrjen tudi prečni zid z ozkim prehodom, ki je trdnjavo delil na spodnji in zgodnji del. Zgornji del je sluţil za taktični umik v stiski in za pašo ţivine. V spodnjem delu trdnjave je stalo štabno poslopje z vojaškimi barakami in šotori, majhne delavnice, poštna postaja in cisterna. V trdnjavi je lahko hkrati prenočevalo okoli 500 vojakov (kohorta). Trdnjavo je čez sedlo presekala cesta

39

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Akvileja–Emona, vhoda pa so na dveh straneh ščitila vrata, obdana visokima stolpoma, ki sta bila verjetno visoka 10 metrov. V 5. stoletju je bila trdnjava opuščena, vendar se je promet po cesti nadaljeval najmanj do konca 6. stoletja. Zgodnjesrednjeveško obdobje na Hrušici je slabo poznano. Med 12. in 14. stoletjem je bila v opuščeni trdnjavi zgrajena cerkev, posvečena sv. Jedrti, zavetnici popotnikov. Najpozneje v tem času je stara rimska magistrala znova oţivela, saj je po njej vse do srede 19. stoletja potekala redna poštna zveza med Gorico in Ljubljano.

Narodni muzej Slovenije – Metelkova cesta

Leta 1995 je Narodni muzej Slovenije pridobil stavbo št. 25 v kompleksu nekdanje vojašnice ob Metelkovi cesti, v sosedstvu Slovenskega etnografskega muzeja, Moderne galerije, Slovenske kinoteke in Zavoda za varovanje kulturne dediščine Slovenije. Preoblikovanje kompleksa Metelkova – juţni del je delo arhitektov Sama in Gorazda Groleger ter Miroslava Kvasa. Priprava idejnih načrtov za bodoče razstavne in depojske prostore nove stavbe Narodnega muzeja Slovenije je stekla v letu 2000, julija 2004 so se začela tudi gradbena dela. Novembra 2005 je bil dokončan depojski del. Stavba je za javnost zaţivela 6. marca 2008 z odprtjem razstave Primoţ Trubar 1508–1586. S kletjo in prizidkom ter samo stavbo je muzej pridobil skoraj 4000 m2 prostorov: klet je namenjena depojskim prostorom Oddelka za zgodovino in uporabno umetnost, zastekljeni prizidek restavratorskim delavnicam in predavalnici, pritličje občasnim razstavam, obe nadstropji pa stalni razstavi zgodovinskih in umetnoobrtnih predmetov na Slovenskem. Na podstrehi je poseben prostor za manjše občasne razstave.

Dragocenosti Narodnega muzeja Slovenije ( z razstave Narodnega muzeja Slovenije )

Ta zbirka je na ogled od junija 2004. V zbirki so predstavljeni številni predmeti, ki navdušujejo s svojo lepoto, prav tako pa tudi s svojo bogato sporočilnostjo, ki zajema obseţno obdobje vse od prazgodovine do današnjih dni.

40

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Piščal iz Divjih bab

Gre za koščeno piščal, ki je bila odkrita leta 1995 v podzemni jami Divje babe na Idrijskem. Za časa zadnje poledenitve je jama sluţila kot brlog, med drugim pa so se tam najprej zadrţevali neandertalci in pozneje kromanjonci. Piščal, ki je bila izdelana iz stegnenice mladega jamskega medveda, so našli ob enem izmed ognjišč. Starost piščali so na podlagi preiskave medvedjih zob, ki so jih našli v isti plasti zemlje, ocenili na 55 tisoč let. To je bil čas paleolitika in piščal predstavlja najstarejšo do sedaj najdeno paleolitsko piščal na svetu. Piščal je izdelal neandertalec, kar kaţe na njegove razvite umske sposobnosti.

Apulske posode iz Stične

V dolenjsko okolje so prišle iz juţne Italije, natančneje iz severne Ampulije. So sestavni del grškega tradicionalnega lončarstva. Izvor tega posodja se da razbrati tudi na podlagi zapletenih geometrijskih likov, ki predstavljajo okras tega posodja. Apulske posode so bile izdelane na hitrem vretenu. Domnevno bi naj Dolenjci to vrsto posodja pridobivali v zameno za lastne ţelezne izdelke. Na Dolenjskem je apulsko posodje predstavljalo pridatek v grobovih premoţnejših ţensk in moških. Bili so pa tudi sestavni del za hranjenje, pripravo in uţivanje vina ter so bili zelo priljubljeni.

Situla z Vač

Predstavlja situlsko umetnost v starejši ţelezni dobi. Znamenito situlo je našel Janez Grilc leta 1882 na ledini Nad Lazom. Posoda je okrašena, tako da ima tri pasove, ki so izpopolnjeni s človeškimi in ţivalskimi figurami. Poglavitnega pomena je sredinski pas, ki predstavlja moţe iz različnih druţbenih poloţajev. To je razvidno iz razlik v njihovih oblačilih, pokrivalih in raznih drugih dodatkih. Po poloţaju je na najvišjem mestu moţ s frigijsko čepico na glavi, njegovo oblačilo ni okrašeno, sedi na prestolu ter v roki drţi dvoglavo ţezlo, ki simbolično kaţe na

41

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

vladarsko oblast. Prizori na situli se razlagajo kot pripoved o pomembnih vladarjevih dejanjih iz časa njegovega ţivljenja.

Situla z Vač slovi po izjemno kakovostni zasnovi in predstavlja enega izmed najbolje izdelanih izdelkov izven delavnic v Bologniji in Estu. Za nas izjemno pomembno dejstvo je, da je bila situla izdelana v tukajšnjem okolju.

Slika 4: Situla z Vač Viri: Mateja Meško

Rimske steklene posode

Gre za primerke rimskega stekla. Izdelki so iz večbarvnega stekla raznih vzorcev ali mozaičnega stekla. To so bili prestiţni izdelki, ki so bili izdelani v kalupih. Med steklenimi posodami izstopajo steklenička z ozkim vratom iz večbarvnega stekla in zlate folije, skodelica na nogi in čaša z ročajem, pri čemer sta čaša in skodelica izdelani v tehniki prostega pihanja. Tisti predmeti, ki so celi ter dobro ohranjeni, izhajajo iz grobov, kamor so bili odloţeni.

42

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Glava moškega

Gre za kamniti portret, ki predstavlja moškega v zrelih letih. Moški ima kratko postriţene lase, ki pokrivajo ves zgornji del glave. Oči nakazujejo na dvignjen pogled ter na duhovno odsotnega in zamišljenega človeka. Portret je izdelan iz grobozrnatega marmorja. Portret, ki naj bi nastal v okolici Ljubljane, je bil konec 19. stoletja najden ob stičišču današnje Rimske in Prešernove ceste v Ljubljani.

Zgodnjesrednjeveški lonec

Arheologi so na ledini Ţale pri Zasipu odkrili 55 skeletnih grobov. V grobovih so našli veliko nakita in uporabnih predmetov ter tudi glinen lonec in bogato okrašen glavnik. Lonec ima značilnosti lončenine, ki je pripadala zgodnjesrednjeveškim Slovanom. V Sloveniji je bil primerek takšne lončenine najden tudi v Ljubljanici, v Ljubljanski kotlini, v Prekmurju in na Štajerskem.

6.1.2 SLOVENSKI ETNOGRAFSKI MUZEJ

SPLOŠNO

Slovenski etnografski muzej (SEM) v Ljubljani je osrednji slovenski etnološki muzej. Nastal je leta 1923 z ločitvijo od Narodnega muzeja. Začetki muzeja se navezujejo na nastajanje zbirk v okviru Deţelnega muzeja za Kranjsko, ki je bil ustanovljen leta 1821. Etnografska zbirka je imela sprva le skromen slovenski del. Obseţnejši pa je bil del, ki je presegel evropski okvir, namreč za ta del zbirke so prispevali predmete misijonarji Friderik Baraga, Ignacij Knoblehar, Franc Pirc, Janez Čebulj in nekateri pomorščaki. Gradivo narodopisnega oddelka je bilo javnosti predstavljeno leta 1888, ko je bila zgrajena stavba Kranjskega deţelnega muzeja – Rudolfinuma. Kustos Walter Šmid je med letoma 1905 in 1909 narodopisno zbirko preuredil ter dopolnil. Zametek samostojnega etnografskega muzeja je bila ustanovitev etnografskega inštituta v stavbi Narodnega muzeja leta 1921.

43

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Leta 1941 se je zbirka preimenovala v Etnografski muzej. Po letu 1945 se je muzej usmeril v znanstveno raziskovanje. Terenske ekipe so v 50. in 60. letih 20. stoletja sistematično preučevale, zbirale in dokumentirale gradivo o ljudski kulturi in ţivljenju Slovencev na podeţelju pred 2. svetovno vojno in po njej. Zbrale so temeljne zbirke predmetov skupaj s pisano, risano in fotografsko dokumentacijo.

Leta 1964 se je muzej preimenoval v Slovenski etnografski muzej. Zaradi pomanjkanja prostorov za stalno razstavo je bila temeljna usmeritev muzeja pripravljanje občasnih tematskih razstav. Posamezne zbirke so bile razstavljene v gradovih v okolici Ljubljane. Grad Goričane je ponudil zavetje neevropskim zbirkam in postal pomembno razstavišče za gostujoče razstave z neevropsko tematiko. V 80. letih si je muzej pospešeno začel prizadevati za pridobitev lastne stavbe. Tako se je leta 1997 preselil v nekdanjo vojašnico na Metelkovi ulici, ki so jo za potrebe habsburške vojske zgradili med letoma 1886 in 1889. Dve hiši na jugu stavbnega sestava je Ministrstvo za kulturo po sklepu Vlade RS leta 1995 dodelilo v upravljanje Slovenskemu etnografskemu muzeju.

5. junija 1997 je muzej odprl svojo upravno hišo. Ţe v naslednjem letu je sosednji objekt dobil novo streho in v pritličju še surove, razdejane hiše tri začasno urejene razstavne dvorane. Še posebej je v njih do leta 2002, ko je celotna juţna stran Metelkove postala gradbišče, ţivel muzejski uveljavljeni vsakoletni programski ciklus razstav, predavanj, koncertov, delavnic in drugih dogodkov – slovenskih (tudi zamejskih in izseljenskih), drugih evropskih in zunajevropskih. S tako raznovrstnimi predstavitvami kultur in načinov ţivljenja je SEM ves ta čas poskušal udejanjati svojo vizijo muzeja kulturnih istovetnosti, ki je stičišče in srečevališče; ki je vez med naravo in civilizacijo, med preteklim in sedanjim, med svojo in tujimi kulturami.

3. decembra 2009 je SEM zaključil svojo 15-letno kompleksno vsebinsko prenovo z odprtjem druge stalne razstave Jaz, mi in drugi: podobe mojega sveta, ki je posvečena človeku in njegovemu umeščanju v svet.

44

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Slovenski etnografski muzej je muzej "o ljudeh, za ljudi", muzej kulturnih istovetnosti, prostor dialoga med preteklim in sedanjim, med slovensko in drugimi kulturami, med naravo in civilizacijo.

MUZEJSKE ZBIRKE

Kustodiati v Slovenskem etnografskem muzeju so prav tako tudi nosilci zbirk.

Kustodiat za zbirke iz Afrike in Amerike

Zbirke kustodiata so naslednje: Stari Egipt, Sudan, vzhodna Afrika, zahodna Afrika, Togo, juţna Afrika, severna Amerika, Mehika, juţna Amerika in Bolivija.

Kustodiat za zbirke iz Azije, Ocanije in Avstralije

Kustodiat dokumentira, zbira, raziskuje, komunicira, razstavlja in interpretira otipljivo in neotipljivo kulturno dediščino z območij Azije, Oceanije in Avstralije. V obdobju več kot 170 let je muzej zbral kitajske, indijske, tibetanske, nepalske, burmanske, korejske, japonske in indonezijske predmete ter predmete z različnih otočij Oceanije in Avstralije.

Začetek zbirk sega v leto 1836, ko je Kranjski deţelni muzej Rudolfinum pridobil prvi kitajski predmet – album slik kitajskih borilnih veščin. Predmete z različnih koncev sveta so pošiljali ali prinašali misijonarji, popotniki, diplomati. Bogati ter obseţni kitajska in indonezijska zbirka pa sta bili povod za ustanovitev Muzeja neevropskih kultur – dislocirane enote Slovenskega etnografskega muzeja leta 1964, v baročnem dvorcu Goričane pri Medvodah, ki je v 38 letih delovanja vse do ukinitve in preselitve predmetov na novo lokacijo SEM na Metelkovi ter ustanovitve dveh kustodiatov pomenil »okno v svet« številnim Slovenkam in Slovencem. Zbirke kustodiata so: Kitajska, Tibet, Indija, Japonska, Indonezija, Nepal in Oceanija.

45

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Kustodiat za druţbeno kulturo

Kustodiat za socialno kulturo je bil osnovan v 70. letih 20. stoletja. Njegov nastanek je bil pogojen z nekaterimi predhodnimi tematskimi raziskavami in z nekaterimi ţe obstoječimi zbirkami oziroma zbranimi predmeti. Kustodiat pokriva tematiko druţbenih skupin, vzgoje in izobraţevanja, šeg in praznikov letnega in ţivljenjskega kroga, ljudskega prava in mer ter zdravilstva. Zbirke so: otroške igrače in oprema, društva, pirhi, velikonočne butare, pecivo za posebne priloţnosti, gostilniški inventar ter rovaši in mere.

Kustodiat za obrt in trgovino

Kustodiat zbira predmete, pisne in slikovne dokumente, avdio- in videodokumentacijo, ki prikazujejo in ilustrirajo materialno kulturo ter način ţivljenja povezano z obrtnimi in trgovinskimi dejavnostmi zlasti kmečkega, vendar tudi mestnega prebivalstva na celotnem slovenskem etničnem ozemlju. Gradivo se nanaša večinoma na čas 19. in 20. stoletja. Zbirke kustudiata so: lončarska obrt, kovaška obrt, pletarska obrt, lesna obrt, tekstilna in obutvena obrt. Barvarska obrt, vrvarska obrt, pleskarsko slikarska obrt, lectarsko svečarska obrt in urarska obrt.

Kustodiat za ljudsko likovno umetnost in slikovne vire

V kustodiatu za ljudsko likovno umetnost in slikovne vire raziskujejo, dopolnjujejo in predstavljajo zbirke, ki so bile zasnovane v drugi polovici 19. stoletja v Kranjskem deţelnem muzeju in katerih današnja struktura je odraz zbiralne politike kustodiata od 60. let 20. stoletja. Slednja temelji na pojmovanju ljudske likovne umetnosti kot posebnega, z druţbenimi razmerami določenega in razloţljivega likovnega oblikovanja izdelkov, pri katerem je z zavestnim estetskim ustvarjanjem preseţena in tudi ţe ločena njihova zgolj uporabna funkcija. Ljudska likovna umetnost je nastajala v kulturi depriviligiranih druţbenih plasti od druge polovice 18. stoletja do začetka 20. stoletja. Glavnina

46

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

takšnega likovnega oblikovanja, ki se je razvilo v celoto z bolj ali manj dosledno uveljavljenimi oblikovnimi načeli, je nastajala na kmetijah in za kmetije v 19. stoletju. Ljudska umetnost, ki ni kaka posebna slogovna, nezgodovinska in nespremenljiva umetnostna zvrst, je pomemben del celotne slovenske umetnostne ustvarjalnosti in ena od zgodovinskih podob duhovne kulture slovenskega, predvsem kmečkega, prebivalstva.

Z vidika sodobnejših etnoloških pogledov je naloga kustodiata predstavitev likovnega obzorja kot odnosa do likovne umetnosti in likovnega oblikovanja pri druţbenih skupinah ali pri posameznikih ter interpretacija poznavanja, sprejemanja, odklanjanja ali neopredeljenosti do likovnih zvrsti, slogov in posamičnih del likovne umetnosti ter likovnega oblikovanja tako rekoč od prazgodovine do danes. V ta kontekst sodijo evidentiranje, zbiranje, študij in predstavljanje elementov kmečke kulture kot ideološko uporabljanih/izrabljenih likovnih simbolov tako v konkretnih druţbenih okoljih kot tudi v različnih muzejskih praksah.

V kustodiatu se hranijo številni slikovni viri (zlasti slike in risbe), ki so podpora interpretaciji raznovrstnih etnoloških tem.

Kustodiat za kulturo gospodarskih načinov, prometa in transporta

Zbirke kustodiata za gospodarstvo in promet določajo temeljne dejavnosti kmečkega gospodarstva oziroma hišne ali druţinske ekonomije in v njih zaporedje delovnih procesov. Vanje so umeščeni predmeti, ki po svoji primarni funkciji sodijo v gospodarske dejavnosti, izvajane v naravnih ekosistemih, in v tiste, izvajane v gojenih ekosistemih. Med prvimi gre za pripomočke, ki jih je človek uporabljal pri nabiralništvu, lovu in ribolovu in med drugimi za orodja in naprave v rabi pri poljedelstvu v najširšem pomenu – torej pri poljedelstvu v oţjem pomenu, pri vrtnarstvu, sadjarstvu, vinogradništvu, oljkarstvu in hmeljarstvu; pri ţivinoreji – reji ţivine in malih ţivali; pri čebelarstvu in gozdarstvu. V zbirke kustodiata so umeščena tudi raznovrstna prometna in transportna sredstva.

47

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Temeljne zbirke in pod zbirke so naslednje:

Nabiralništvo: . pripomočki za nabiranje gozdnih sadeţev in drugih samorodnih naravnih pridelkov (grabljice za borovnice, raznovrstni koši in košare)

Lov: . pasti in drugi pripomočki za lov na divjad, za polšji lov, ptičji lov ter lov na hišne in poljske škodljivce

Ribolov: . pripomočki za sladkovodni in morski ribolov (saki, vrše, osti, harpune, mreţe, ribiške palice)

Poljedelstvo: . orodja za pridobivanje oziroma za krčenje in pripravo obdelovalne zemlje (kavlji za vlečenje goreče mase) . orodja za kopaško obdelovanje zemlje (motike, rovnice, lopate) . orna orodja (rala, plugi) . orodja za površinsko obdelovanje zemlje (brane, valji, bati za tolčenje grud) . pripomočki za izboljševanje zemlje (gnojni koši, vile in kopače) . pripomočki za setev in saditev (košare sejalnice, sadilni klini) . orodja za oskrbovanje rastlin (plevnice, srpice; sadjarski cepilni noţki, ţage, škarje, vinogradniške cepilne klešče in škarje, ţveplalniki, škropilnice) . pripomočki za pobiranje, obiranje in spravilo pridelkov (košare za pobiranje poljščin in vrtnin, orodja za ţetev in košnjo – srpi, kose, klepalna orodja, oselniki, grablje, vile obiralniki in košare za sadje; škarje in noţi za trgatev, brente in druge posode za grozdje) . orodja in naprave za čiščenje in predelavo pridelkov (cepci, reta, rešeta, vevnice, vetrniki, pripomočki za luščenje koruze, stope, ţrmlje; trlice in

48

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

tolkači za lan in konopljo, grebeni; ostrvi; pripomočki za drobljenje in mastenje sadja ali grozdja, pripomočki za kipenje grozdja, stiskalnice, kotli za ţganjekuho, lese za sušenje sadja)

Ţivinoreja: . pripomočki za pašo (kambe in zvonci za drobnico in govejo ţivino) . orodja in naprave za krmljenje in napajanje (slamoreznice, pitalniki in krmilniki) . orodja za oskrbo ţivalskih bivališč (orodja za kidanje in odvaţanje gnoja, pripomočki za nastiljanje) . orodja za nego ţivali (strgulje, krtače, glavniki; pripomočki za domače zdravljenje ţivine) . ţivinska vprega in oprema (konjski in goveji komati, dvojni in enojni jarmi, telege in igoji; konjska prsna oprema; biči; nagobčniki) . pripomočki za uporabo ţivalskih produktov in predelavo (stolčki za molţo, golide, vedra za mleko; posode za kisanje mleka, latvice, pinje; pripomočki za sirjenje; pripomočki za pridobivanje in predelavo mesa; škarje za striţo; krtače za predivo, kolovrati, motovila)

Čebelarstvo: . bivališča za čebele (debla, košnice, kranjiči) . pripomočki za oskrbo čebel (napajalniki, pitalniki, škatle za matice) . čebelarska orodja in oprema (ravšlji za ogrebanje roja, strgule za strganje satovja; zaščitna oblačila)

Gozdarstvo: . orodja za sečnjo (sekire, klini) . orodja za pripravo drv (ţage, bati za cepljenje klad) . orodja za spravilo lesa in obdelavo debel (gozdarske klešče, cepini, skobe, lupilniki)

49

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Transportna in prometna sredstva: . pripomočki za hojo po snegu in smuko (krplje, dereze; smuči) . sredstva za voţnjo, vleko in jeţo (vozovi, sani; sedla) . pripomočki za nošnjo (bisage, mehi, koši, oprte, krošnje; barigle, putrihi, čutare)

Kustodiat za slovenske izseljence, zamejce, pripadnike mednarodnih manjšin in drugih etnij v Sloveniji

Kustodiat je bil ustanovljen leta 1999. V njem zbirajo in hranijo opredmeteno materialno kulturno dediščino, ki so jo pridobili od slovenskih izseljencev, ki ţivijo v tujini, kot tudi tisto od izseljencev povratnikov, ki so se iz tujine vrnili na slovensko etnično ozemlje. Zbirajo in proučujejo tudi materialno kulturno dediščino Slovencev v zamejstvu in način ţivljenja pripadnikov narodnih manjšin ter drugih etnij v Sloveniji.

Kustodiat za bivalno kulturo

Delovno področje kustodiata je bivalna kultura Slovencev na celotnem slovenskem etničnem ozemlju. V ta namen raziskuje, zbira, dokumentira in razstavlja predmete, pisne in slikovne dokumente, ki se nanašajo na stavbarstvo in notranjo opremo. Zbirka obsega več tisoč predmetov iz različnih obdobij, druţbenih in socialnih okolij. Zbirke kustodiata so: . pohištvo (omare, skrinje, postelje, zibelke …) . svetila in drobni pripomočki za razsvetljevanje . pripomočki za kurjenje in ogrevanje . pripomočki za kuhanje . predmeti za zauţivanje hrane (jedilni pribor, kroţniki, servisi) . predmeti za shranjevanje hrane, pridelkov, osebnih stvari . predmeti za osebno higieno . pripomočki za čiščenje in vzdrţevanje doma

50

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

. stensko in drugo okrasje . stavbni deli

Kustodiat za oblačilno kulturo

Zbirka tekstilij SEM je tako po obsegu kot po pomenu ena ključnih tovrstnih zbirk v Sloveniji. Njena sestava in dokumentarnost gradiva omogočata mnoge vidike obravnav. Zbirka je raznolika glede na krajevni, druţbeni in časovni izvor predmetov, prav tako tudi z vidika njihove uporabe.

Zbirke so: . vrhnja oblačila . obleka . perilo . oblačilni, krasilni in funkcionalni dodatki . tekstil drugih namembnosti . vzorčniki in vajenice . čipke . vezenine

Kustodiat za etnografski film

Leta 2000 so v SEM ustanovili poseben muzejski oddelek z novim strokovnim profilom. Kustodinja za etnografski film zbira, preučuje in javnosti predstavlja avdiovizualne vsebine, seveda pa jih tudi proizvaja: načrtuje, snema, montira. To so premišljeno izbrane gibljive podobe, ki pričajo o načinu ţivljenja Slovencev in ljudstev sveta.

51

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

6.1.3 TEHNIŠKI MUZEJ SLOVENIJE

SPLOŠNO

Potrebo po nujnosti zbiranja in proučevanja tehniške materialne kulture so kulturni delavci zaznali ţe v preteklih stoletjih. Izraţalo se je skozi Valvasorjevo zbirko rudnin, matematičnih instrumentov, novcev in knjig ter Zoisovo zbirko kamnov in rastlin ter instrumentov, ki so omogočali njihovo raziskovanje. Te zbirke so bile namenjene predvsem znanstvenemu raziskovanju ter tehnični izobrazbi kot taki. Kranjska se je s stalno razstavo industrijskih predmetov in iznajdb srečala v 19. stoletju, vendar je uresničitev tehnične razstave onemogočilo pomanjkanje prostorov. To vprašanje se je spet pojavilo ob gradnji nove muzejske stavbe, ko je pobudo za obrtni oddelek dala Kranjska hranilnica, ki je bila pripravljena financirati polovico gradbenih stroškov. Obrtni oddelek naj bi prikazoval različne obrtne dejavnosti, modele strojev, obrtno in poljedelsko orodje, ki je bilo značilno za domačo proizvodnjo, ter aparate in instrumente. Osnutek se tudi tokrat ni uresničil. Leta 1910 je Trgovski vestnik znova opozarjal o nujnosti ustanovitve tehniškega muzeja, vendar se je vprašanje o tehničnem muzeju na Slovenskem premaknilo v pozitivno smer šele po grozotah obeh svetovnih vojn.

Ob osamosvojitvi Tehniške fakultete leta 1949 se je pri ministru za prosveto LR Slovenije za muzej zavzel profesor Ciril Rekar. Stopil je na čelo pripravljalnega odbora za njegovo ustanovitev, s tem ko je januarja 1950 z odločbo člane imenoval minister za znanost in kulturo. Društvo inţenirjev in tehnikov LR Slovenije je istega leta na redni letni skupščini podprlo ustanovitev muzeja in se zavzelo za zavarovanje zgodovinsko pomembnih tehničnih zgradb, naprav in strojev. Njihova zavzetost in vztrajnost je prinesla uspeh. Uradni list LR Slovenije je 1951 objavil uredbo o ustanovitvi Tehniškega muzeja Slovenije. Ustroj in delovanje je novi instituciji narekoval pravilnik, ki je bil objavljen v Uradnem listu 16. oktobra 1951. Uprava se je konstituirala istega leta in kot predsednik jo je vodil Ciril Rekar. Geslo načrtovalcev te komaj nastale ustanove se je glasilo; tehniški spomeniki naj ostanejo in ţivijo v okolju, kjer so nastali. Največjo

52

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

problematiko institucije pa je vseeno predstavljalo pomanjkanje razstavnih in depojskih prostorov. Na podlagi gradiva na terenu so nastajali specialni tehniški muzeji, in sicer kovaški muzej v Kropi, stalna ţelezarska razstava na Jesenicah, delavski muzej na Ravnah, mestni muzej v Idriji, tekstilni muzej v Kranju, steklarska zbirka v Hrastniku, čevljarska in usnjarska zbirka v Trţiču in zbirka premogovništva v Velenju. Gozdarska, lesna in lovska zbirka v Bistri, ki je od leta 1947 sluţila za raziskovalne namene Gozdarskemu inštitutu v Ljubljani, je s priključitvijo k Tehniškemu muzeju Slovenije presegla svoj kabinetni okvir ter postala muzej. Zaradi decentralizacije so se pozneje specialni muzeji in zbirke osamosvojili, le grad Bistra je ostal pod okriljem Tehniškega muzeja Slovenije. Bistra je postajala vedno bolj osrednji tehniški kompleksni muzej. To ime ji danes ţe povsem pripada, skupaj z dopolnilnimi zbirkami v Kostanjevici na Krki, na Bogenšperku in Bohinjski Bistrici ter planetarijem v Ljubljani.

Grad z muzejskimi zbirkami leţi nekje 19 kilometrov zračne linije jugozahodno od Ljubljane. Za gradom na vzhodni strani je velik park, na njegovem koncu pa ribnik z otočkom. Muzejski park je delno omejen z nekdanjim samostanskim zidom. Na zunanji strani zidu sta dva muzejska objekta, stavba kovačnice s pogonskim kolesjem nad vodo in suknarske stope ter monge. Na notranji strani zidu stoji vrtni paviljon z razstavno dvorano, pomoţnimi prostori ter apartmajem za muzejske goste.

Juţni rob parka vsebuje majhen arboretum z okrasnim drevjem in grmičevjem. Tukaj najdemo več tisovih grmov, orjaški klek, virginsko brinje, Lavsonovo pacipreso, negnoj, negundovec, platane in še mnoge druge. Na severni strani stoji dvorana prometnega oddelka Tehniškega muzeja Slovenije. Pobočje nad gradom pa pokriva muzejski gozd, v katerem so vsa gozdna drevja in grmovja, ki rastejo v prirodi slovenskih visokokraških gozdov. Skozi gozd vodi pribliţno štiri kilometre dolga učna pot.

53

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Bistra je privlačna tudi iz razloga, ker predstavlja umetnostni spomenik.

Slika 5: grad Bistra Viri: http://www.google.si/img...:429,r:6,s:0&tx=92&ty=78

MUZEJSKE ZBIRKE

Gozdarski oddelek

Je bil najstarejši oddelek Tehniškega muzeja. Obsegal je prostore v osrednjem krilu gradu. Nastal je iz študijskih zbirk Gozdarskega inštituta, ki so prerasle v gozdarsko-lesno-lovsko muzejsko zbirko in so bile leta 1953 predstavljene obiskovalcem ţe kot samostojni oddelek Tehniškega muzeja Slovenije. Leta 1958 je bil gozdarski oddelek dopolnjen in obnovljen. Leta 1961 pa je dobil od Gozdnega gospodarstva gozdno zemljišče, na katerem je bila leta 1974 odprta gozdna učna pot, ki je predstavljala dopolnilo muzeja. Šele leta 1981 se je začel prenavljati oz. širiti v nove prostore, ki so prikazovali razvojno pot gozdarstva na Slovenskem, od prvih začetkov v antiki in vse do današnjega dne, v povezavi z razvojem druţbe, proizvajalnimi sredstvi in vsemi naravoslovnimi, druţbenimi in tehniškimi vedami. V prenovljenem oddelku je bil gozd prikazan z ekološkega vidika kot naravna ţivljenjska skupnost rastlin in ţivali ter tudi s stališča svojega pomena, ki ga je imel za človeka in druţbo v različnih obdobjih druţbenega

54

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

razvoja, ter s koristmi, katere je druţba v različnih obdobjih od njega dobivala in tudi pričakovala. V prazgodovini je človek kot lovec in nabiralec v gozdu iskal neposredno korist, in sicer les za kurjavo, gozdne plodove in divjačino za hrano. Skozi stoletja človekovega bivanja so se človekova pričakovanja večala. Človek je povečeval količino porabljenega lesa, prav tako pa je gozd začel sluţiti za varovanje tal, varovanje vode, blaţenje klime, rekreacijo in še kaj bi se našlo.

Gozdarstvo je v prenovljenem oddelku prikazano kot skupek medsebojno povezanih gospodarskih dejavnosti, kot so varstvo gozdov, gojenje in nega gozdov, pridobivanje lesa in raznih drugih koristi, urejanje gozdov, načrtovanje gozdnega prostora. Najobširneje pa je v prenovljenem oddelku prikazano sodobno gozdarstvo. Gre za dejavnost, ko gozd skrbi za potrebe druţbe, sočasno pa ohranja gozdove zdrave in odporne proti škodljivim ţivim in neţivim dejavnikom. Danes ima gozd večjo vrednost, saj varuje plodna tla pred erozijo, čuva čiste vodne vire, blaţi klimo v bliţini mest, daje različne moţnosti za aktivno sprostitev in je pomemben element v obrambnem konceptu Republike Slovenije. Vse te dejavnosti naše gospodarstvo dosega z dolgoročno zastavljenimi cilji, pri čemer uporablja znanstvena in raziskovalna dognanja drugih ved.

Lesarski oddelek

Les je bil v prazgodovinski dobi le sredstvo za izboljšanje ţivljenjskih razmer, v antični dobi pa se je obdelovanje lesa razvilo v pravo umetniško dejavnost. V času fevdalizma je bila predelava na obrtniški ravni, v kapitalizmu pa so se z industrializacijo odprle nove moţnosti za uporabo lesa v kemični in mehanični predelavi.

Muzejsko gradivo prikazuje razvoj slovenskega lesnega gospodarstva, najpomembnejše zvrsti slovenske lesne obrti in lesne industrije. Zbirke lesarskega oddelka so razporejene v prvem nadstropju juţnega in zahodnega krila gradu, s skupno površino 400 kvadratnih metrov. Vhod vanj je iz gozdarskega oddelka. V

55

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

prehodni sobi so prikazane vrste lesa z razlago, ki pa na neki način sodijo tudi v gozdarski oddelek. V naslednjem prostoru je prikazana obrtniška kolarska delavnica iz preteklega stoletja. Tukaj so tudi razstavljeni obdelovalni stroji na ročni pogon, kolarske stolice, drobno kolarsko orodje ter tudi vzorci posameznih izdelkov. Še posebej zanimiva sta preprosta ročna struţnica, imenovana draksel, iz leta 1771 in zgornji del primeţa na stolici, ki je izdelan v obliki moške glave ter predstavlja pravo ljudsko umetnino. V tem prostoru pa je razstavljeno tudi pletarstvo z orodjem, enostavnimi ročnimi stroji in vzorci izdelkov. Fotografije na steni prikazujejo posamezna pletarska dela, v vitrini na steni pa so razstavljeni kosi glinastega oz. ilovnatega ometa.

V drugem prostoru lesarskega oddelka je razstava suhe robe, ki predstavlja tipično slovensko obrt. Sem sodi podnarsto, ţličarstvo, kuhalničarstvo, strugarstvo. Med stroji so zanimivi struţnica na ročni pogon, ročne stative za tkanje dna in obodarski ročni stroj za krivljenj. Prav tako pa so na ogled tudi orodja za ročno obdelavo lesa in končni izdelki, fotografije na zidu pa prikazujejo posamezna opravila. Suhorobarska domača obrt je bila najbolj razvita na Dolenjskem.

Sledi prostor, kjer je shematični prikaz izdelovanja lesovinskih plošč, lesne moke in pridobivanja eteričnih olj. Del prostora je namenjen prikazovanju predelave lesa v športno orodje (smuči, sanke, teniški lopar) ter razlagi postopka upogibanja lesa v kovinskih modelih.

Ţagarstvo

Ţagarstvu so namenjeni kar trije prostori. Najprej so prikazani različni tipi ročnih ţag (kamnite, bronaste, ţelezne, razne obrtniške, dvo- in večročne ţage v ogrodju), temu sledijo primeri konstrukcij manjših ţagarskih naprav na ročni in noţni pogon, ki pa v večini nikoli niso bile realizirane.

56

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

V naslednji sobi je maketa rekonstrukcije prve v Evropi zabeleţene ţage na vodni pogon iz leta 1245. Ostanke podobne ţage so naši predniki videli še leta 1933 v Rohačkem grabnu pod Raduho. Najstarejša vodna ţaga v Sloveniji je bila zgrajena v Ţeleznikih.

Sledi prostor, v katerem sta prikazana dva osnovna tipa vodnih ţag. Predstavljena sta s pomočjo risb, fotografij in maket. Prvi, preprostejši tip vodne ţage ima pogon na vreteno in direktni pogon s kljuke iz vretena vodnega kolesa na ojnico jarma. Drugi, novejši tip pa ima pogon in zobata prenosna kolesa, ki povečujejo hitrost ţaganja. Vodne ţage v različnih predelih Slovenije so imele različen razvoj.

Predstavitvi vodnih ţag sledi predstavitev parnih ţag, ki so predstavljale začetek slovenske lesne industrije. Posebnost je predstavitev nekdanje parne ţage v Kočevskem rogu, ki je v začetku 20. stoletja na območju Evrope predstavljala enega največjih ţagarskih obratov. Ta ţaga je imela 14 polnojarmenikov z vsemi dodatnimi stroji. Obsegala je 31 objektov. Les je dobivala iz okoliških gozdov. V ta namen pa je bilo zgrajenih več kilometrov cest ter okrog 30 kilometrov ţelezniške proge. Ţaga je obratovala med letoma 1895 in 1932, ko je prišlo do gospodarske krize.

Zbirka se zaključuje s prikazom novejših industrijskih objektov v Sloveniji, in sicer z ţagarskim obratom v Trţiču, z ţagarskim obratom LIP Bled in s tovarno Alples iz Ţeleznikov.

Slovenski lovski muzej

Leta 1958 smo dobili v okviru Tehniškega muzeja samostojni lovski oddelek. Pozneje, 10. maja 1975, pa je bil odprt Slovenski lovski muzej.

Slovenski lovski muzej obsega 23 prostorov. Vhod v muzej krasi slika Tita in njegove misli o lovu. Tito je muzeju podaril vrsto trofej ter primerke damjakov in

57

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

muflonov, ki niso naša avtohtona divjad, šele pred časom so jih slovenski lovci namreč naselili na naših tleh. Tukaj pa so tudi zapisana mednarodna pravila za lov in ohranitev divjadi.

V prvi sobi muzeja je prikazan lov v prazgodovinski dobi. V vitrini je razstavljeno oroţje iz kamene, bronaste in ţelezne dobe. Veliko je tudi slikovnega gradiva, ki je opremljeno z besedili, ki govorijo o začetku lova, lovskega oroţja ter o tedanjem odnosu, ki so ga ljudje gojili do ţivali.

Sledita prostora, ki nam podrobno predstavita lov na področju Evrope. Tukaj si lahko ogledamo tako imenovano leseno zaklopno past, ki se je uporabljala za lov. Najdena pa je bila na Ljubljanskem barju. Tukaj so še predstavljeni smodniki iz 16. in vse do 19. stoletja, najrazličnejši vţigalni sistemi za puške, zbirka lovskih nabojev in strelno oroţje s poudarkom na skrbno izbranih lovskih puškah.

Sledi prostor, ki prikazuje tematiko nastanka, razvoja, dela in organizacije slovenske lovske kinologije. Predstavljene so najpogostejše pasme lovskih psov pri nas, pri čemer je poudarek na jugoslovanskih avtohtonih lovskih pasmah psov. V vitrini pa si lahko ogledamo tudi medalje in najrazličnejša odlikovanja kinoloških organizacij.

V muzeju je nato predstavljena divjad. Obiskovalcu so tako predstavljene fotografije, grafikoni, način ţivljenja ter lov in zaščitenost posamezne divjadi. Ţivali, predstavljene v svojem naravnem okolju, so obiskovalcu na ogled v zastekljenem prostoru (tako imenovani diorami). Vidimo lahko poljskega zajca, poljsko perjad (fazane, jerebice, prepelice), lisico, jazbeca, divjo mačko, kuno, dihurja, podlasico, veverico, polhe, svizce, planinskega zajca, štorkljo, ujede, gosi, race, gamsa, kozoroga, divjega prašiča, jelena, volka, medveda, risa.

Med najzanimivejše primerke muzeja pa zagotovo spada predstavitev jelena, gamsa, kozoroga, polha in medveda.

58

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Jelen je razstavljen kot zelo velik eksponat uplenjenega jelena iz leta 1840 v okolici Travnika v Loškem Potoku. Gre za izredno močno trofejo jelena, bila je več let slovenski prvak, saj ţe samo njegovo rogovje tehta 12 kilogramov.

Predstavitvi ţivali sledi prikaz delovanja slovenske lovske organizacije nekoč in danes. Posebej poudarjena je vloga lovcev v času NOB. Vidimo pa tudi obseţno zbirko lovskih medalj, plaket in priznanj. Prva lovska medalja je iz leta 1910. Lovska organizacija s svojo zakonodajo in delom sodi med najnaprednejše v svetu. K temu sta veliko pripomogla tovariša Tito in Kardelj, ki sta bila velika ljubitelja narave, prav tako pa oba tudi lovca. Njima je v Slovenskem lovskem muzeju posvečena spominska soba, ţe vse od jeseni 1981.

Ribiški oddelek

Prva ribiška zbirka je bila pod okriljem Tehniškega muzeja Slovenije odprta leta 1958. Uredila jo je Ribiška druţina Ljubljana. Zavzemala je samo en prostor, v katerem je bila predstavljena ribiška oprema in nekaj ribiških trofej. Ribiška zbirka pa je bila kmalu opuščena.

Nov ribiški oddelek je bil odprt maja 1982. K temu je pripomogla Ribiška zveza Slovenije. Oddelek obsega dva prostora. Osrednji prostor predstavlja prikaz najpomembnejših rib, ki jih ribiči lovijo v naših vodah. Izvemo tudi, kje katera riba ţivi, kakšna je, kako se razmnoţuje in tudi kdaj in kako jo ribiči lovijo. V hodniku je prikazana velika karta Slovenije, na kateri je označena razširjenost rib. Prav tako sta razstavljeni tudi ribiška oprema za posamezne načine ribolova ter zbirka muh za muharjenje.

Elektro – strojni oddelek

Za ta oddelek je poglavitnega pomena, da je pred uničenjem rešil številne izredno kakovostne eksponate, ki so tukaj začasno nameščeni. Oddelek prikazuje, kako in s katerimi stroji lahko proizvajamo električno energijo.

59

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

V prvem prostoru so predstavljeni trije različni stroji za pogone električnega generatorja. To so Francisova vodna turbina iz leta 1922, plinski agregat in Dieslov stroj iz leta 1909. V drugem prostoru pa sta predstavljena dva generatorja in razdelilna plošča, parna turbina, dvostopenjski leţeči parni stroj in pokončni parni stroj.

Tekstilni oddelek

Prvi pridobitvi tekstilnega oddelka sta bili suknarski napravi, ki sta muzejski eksponat vse od leta 1965, ko sta bili postavljeni v Bistri.

Novembra leta 1975 je bila odprta stalna razstava tekstilnega oddelka, ki je predstavljala predilstvo in tkalstvo. Obiskovalec se najprej seznani z ročnim predenjem, saj je na ogled najstarejša predilna naprava, ki je v zaostalih krajih Slovenije ohranjena vse do danes.

Posebnost tekstilnega oddelka predstavljajo široke mehanične volnarske statve, zraven katerih stojijo ozke mehanične bombaţarske statve. Različne tipe ročnih statev pa si lahko ogledamo na ilustracijah na panojih.

Prometni oddelek

Je oddelek, ki zagotovo pritegne obiskovalce Tehniškega muzeja Slovenije. Prometni oddelek ima predstavljena motorna kolesa, kolesa, avtomobile, vpreţna vozila, gasilska vozila, vojaška vozila, prav tako pa vsebuje tudi zbirko letal.

Kmetijski oddelek

Ţe Kranjski kmetijski druţbi naj bi bilo predlagano zidati kmetijski muzej, v katerem bi bili shranjeni orodje in kmetijski stroji. Vendar do uresničitve tega predloga nikoli ni prišlo.

60

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Tematsko je razdelitev muzejskega kmetijskega oddelka razdeljena na vinogradništvo in na druge kmetijske panoge.

Zaradi obširne tematike je predstavitev vinogradništva ločena od drugih kmetijskih panog in je predstavljeno v gradu Kostanjevica na Krki, vendar zbirka še ni stalna. V gradu je na ogled tudi vinoteka.

Druge kmetijske panoge oziroma smeri pa so nameščene v gospodarskem poslopju gradu Bistra. Sem je uvrščen prikaz ekoloških razmer v Sloveniji, melioracije tal in naselij, sadjarstvo, drevesničarstvo, vrtnarstvo, ţivinoreja, kmetijska mehanizacija in poljedelstvo. V gospodarskem poslopju je za razstavni prostor predvidenih nekje 1200 kvadratnih metrov površine.

Kovačija

K Tehničnemu muzeju Slovenije spada tudi rekonstruirana stavba kovačnice. Kot vzor ji je sluţila kovačija Rosenhof z Mute. Rekonstruirana kovačija prikazuje celoten tehnološki postopek izdelovanja kovaških izdelkov, kot so kos ţeleza, lopata, motika in podobno.

Planetarij

Planetarij Tehniškega muzeja Slovenije ponazarja sliko zvezdnega neba, ki je projicirano v notranjost polkrogle s premerom osem metrov. Prav tako planetarij vsebuje votlo kroglo s premerom 22 centimetrov, ki ima 31 projektorjev. V vsakem izmed projektorjev je nameščena kovinska plošča z odprtinami, ki predstavljajo posamezne zvezde. Prisotni so tudi posebni projektorji za Sonce, Luno, Rimsko cesto, za pet planetov, ki so vidni s prostim očesom, za horizont, za nebesni ekvator, za meridijan, za ekliptiko in za časovni in vertikalni krog. Poloţaj planetov, ki se glede na zvezde neprestano spreminjajo, lahko naravnamo v planetariju ročno, seveda po podatkih astronomskega koledarja.

61

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Zvezdno nebo v planetariju je posejano z okrog 3500 zvezdami, ki so vidne s prostim očesom v naravi le v jasni noči z visoke gore.

Planetarij pa je zelo zanimiv za zahtevnejše obiskovalce, saj jim omogoča nazorno predstavitev našega planetnega sistema, orientacijo na nebu, orientacijo na terenu po zvezdah, Ptolomejev in Kopernikov svetovni sistem, določanje geografskih koordinat, slike ozvezdij, gibanje planetov in še mnoge druge stvari

6.1.4 PRIRODOSLOVNI MUZEJ SLOVENIJE

SPLOŠNO

Je nacionalni muzej z naravoslovno, znanstveno in pedagoško vsebino. Predstavlja najstarejšo slovensko kulturno in znanstveno institucijo, ki izvira iz Deţelnega muzeja, ustanovljenega leta 1821. Gre za muzej z nacionalno, evropsko in svetovno pomembnimi naravoslovnimi študijskimi zbirkami, v katerih so vidne spremembe biotske raznovrstnosti, razvoj naravoslovne miselnosti in tehnika zbiranja ter obdelave muzejskega gradiva. Muzej je raziskovalna institucija, ki raziskuje naravo in kulturno dediščino naravnega izvora.

Do leta 1997 so bili v skupni muzejski stavbi na Muzejski ulici v Ljubljani trije osrednji muzeji, Prirodoslovni muzej Slovenije, Slovenski etnografski muzej in Narodni muzej Slovenije. Med prve naravoslovne zbirke takratnega Deţelnega muzeja štejemo zbirko mineralov Ţige Zoisa, zbirko konhilij, tj. lupin mehkuţcev Franca Hohenwarta in zbirko ţuţelk Ferdinanda J. Schmidta.

62

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

MUZEJSKE ZBIRKE

Zbirke muzeja, ki so razstavljene v štirih dvoranah in razstavnem hodniku v prvem nadstropju muzejske stavbe, so naslednje:

. Geološko-paleontološka dvorana . Zoisova zbirka mineralov . Hohenwartova zbirka lupin mehkuţcev . Nastanek zbirke ţuţelk . Alpska diorama, . Gozdna diorama . Zbirka ptic . Zbirka plazilcev . Zbirka sladkovodnih rib . Zbirka morskih rib

Hohenwartova zbirka lupin mehkuţcev in Zoisova mineralna zbirka sta bili temelj prvega muzeja na Slovenskem.

Geološko-paleontološka dvorana

Dvorana je vsebinsko razdeljena na dva dela, splošni geološki in paleontološki.

Splošni del obsega devet panojev, ki prikazujejo zgodovino Zemlje, zgradbo njene notranjosti, geološko karto Slovenije in shemo določanja absolutne starosti kamnin.

Paleontološki del pa je razdeljen na posamezna obdobja zgodovine Zemlje (paleozoik, mezozoik, kenozoik). Vsako obdobje je predstavljeno s fosili s slovenskih nahajališč in s pojasnili, ponekod tudi z risbami, o posameznih ţivalskih skupinah.

63

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Zoisova zbirka mineralov

Je ena najstarejših, najlepših, kulturnozgodovinsko najpomembnejših mineraloških zbirk. Obsega okrog 5000 primerkov mineralov, vendar jih je le 300 razstavljenih, preostali primerki so shranjenih v muzejskih depojih. Minerali iz zbirke so primerki iz srednje in zahodne Evrope, Skandinavije, Italije in od drugod. Razstavljeni minerali so razvrščeni po današnji klasifikaciji, saj ni več znano, kako jih je klasificiral Zois. Njihova današnja razporeditev temelji na notranji zgradbi; najprej so razvrščeni elementi, temu sledijo sulfidi, oksidi, hidroksidi, različne soli, silikati in organske spojine.

Hohenwartova zbirka lupin mehkuţcev

Lupine mehkuţcev z vsega sveta je zbiral prvi kurator Deţelnega muzeja v Ljubljani. S pomočjo njegovega zbiranja je nastala prva zbirka lupin mehkuţcev ali konhilij. Leta 1831 je obsegala 5000 primerkov lupin mehkuţcev. Lupine mehkuţcev so bile predvsem iz indopacifiškega območja. Zanimiv primerek iz te zbirke je glavonoţec brodnik, ki predstavlja edinega danes ţivečega glavonoţca z lupino. Prav tako pa si v zbirki lahko ogledamo številne školjke in polţe. Med školjkami si lahko ogledamo japonsko školjko, sedlasto ostrigo, zvenečo školjko, bisernico in druge. Polţe pa predstavljajo morska ušesa, perutarji, porcelanke, latvice kotače, troblje in drugi.

Nastanek zbirke ţuţelk

V muzeju je prikazan nastanek zbirke ţuţelk. Da je ta zbirka nastala, je bilo potrebnega veliko terenskega dela, v okviru le-tega so prikazani različni načini nabiranja ţuţelk v naravi. Predstavitev laboratorijskega dela, ki je prav tako pomemben del pri nastajanju zbirke, pa obsega tehnično in strokovno obdelavo pridobljenega gradiva. V zbirki sta prikazana dva osnovna načina hranjenja ţuţelk, in sicer »suha« in »mokra« zbirka. Za mokro zbirko je značilno, da so ţuţelke shranjene v alkoholu. Pri suhi zbirki pa so ţuţelke pritrjene na

64

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

entomološke igle (entomologija je veda o ţuţelkah). Eden izmed primerov suhe zbirke je zbirka metuljev.

Prirodoslovni muzej Slovenije hrani zelo stare zbirke ţuţelk, in sicer iz leta 1821, to je iz časa ustanovitve Deţelnega muzeja. Med prve zbirke, ali bolje rečeno ustanovne zbirke, spada tudi zbirka ţuţelk Ferdinanda J. Schmidta. V njej so predvsem metulji in hrošči, med katerimi pa predstavlja največjo zanimivost hrošč drobnovratnik, katerega je Schmidt predstavil kot prvo jamsko ţuţelko, pri čemer je treba omeniti, da se do takrat še ni vedelo, da ţuţelke ţivijo v jamah. Prvi drobnovratnik je bil najden leta 1831 v Postojnski jami.

Alpska diorama

Diorama je prostor, ki je zastekljen, v njem pa je prikazan rastlinski in ţivalski svet v določenem okolju. Alpska diorama prikazuje gamsa, alpskega svizca, drevesnega polha, ruševca, sneţnega jereba, komaterja in nekatere ptice. Prav tako pa znotraj alpske diorame najdemo številne rastline, kot so planika, Zoisova vijolica, slečnik, rumeni svišč in druge.

Barjanska diorama

V barjanski diorami si lahko ogledamo ptiče, in sicer predstavnike pobreţnikov, potaplavcev, plojkokljunov, veslonoţcev, slapnikov, pevcev, ţerjavovcev.

Gozdna diorama

Prikazuje ţivalski svet gozda, in sicer so od sesalcev predstavljeni sodoprsti kopitarji, zveri, zajci, glodavci in ţuţkojedi. Najdemo pa tudi kukavico, pobreţnika, kure, sove in ujede.

65

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Zbirka ptic

Prirodoslovni muzej Slovenije hrani študijsko in razstavno zbirko ptic ter oološko zbirko.

Oološka zbirka je zapuščina dr. Janka Ponebška in datira v prvo polovico 20. stoletja. Zbirka obsega okrog 1500 jajc in je dragocen komparativni material, saj govori o favnističnih razmerah v času njenega nastajanja. Material izvira zlasti z ozemlja Slovenije, le manjši del iz drugih regij palearktike. Predvsem zaradi pomanjkanja razstavnega prostora zbirka ni razstavljena, ampak je shranjena v depojskih prostorih.

Študijska zbirka obsega prek 5000 prepariranih ptičjih mehov, primerki pripadajo več kot 200 različnim ptičjim vrstam. Zbirka datira ţe izpred 1. svetovne vojne, saj najstarejši primerek izvira iz leta 1905. Večina materiala je z ozemlja Slovenije, nekaj tudi z ozemlja nekdanje Jugoslavije, nekaj pa celo iz drugih predelov palearktike. Material je bil sistematično zbran predvsem med različnimi favnističnimi raziskavami, medtem ko je danes glavni dotok material, ki ga muzej prevzame na osnovi Uredbe o zavarovanju redkih in ogroţenih ţivalskih vrst ter veljavne evropske zakonodaje. Zbirka je shranjena v muzejskih depojskih prostorih.

Dermoplastični preparati ptic so razstavljeni v glavnem razstavnem prostoru. Zbirka vsebuje okrog 350 primerkov, ki pripadajo 235 različnim ptičjim vrstam. Zbirka, ki izvira iz sredine 19. stoletja, se priloţnostno obnavlja ter dopolnjuje z novejšim materialom. Razstavna zbirka je predstavljena deloma po ţivljenjskih prostorih (gozd, gore, močvirje, polje in travnik), deloma tudi po sistematiki in se uporablja ob najrazličnejših strokovnih vodstvih, tako na splošno za obiskovalce kot tudi za učence, občasno pa na posebne ţelje skupin potekajo strokovna vodstva na izbrano temo, spremljana celo z videoprojekcijo.

66

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Zbirka plazilcev

Herpetologija je veda o plazilcih (Reptilia) in dvoţivkah (Amphibia). Prvi primerki obseţne herpetološke zbirke, ki jo hranijo v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, izvirajo iz časa ustanovitve Kranjskega deţelnega muzeja v začetku 19. stoletja. Glavnino zbirke je po 2. svetovni vojni zbral in uredil nestor slovenske herpetologije, tedanji kustos gospod Savo Brelih. Danes zbirka obsega več kot 5800 inventarnih enot plazilcev, dvoţivke pa so zastopane v manjšem številu (243). V zbirki je največ kuščaric Jadranskih otokov (druţina Lacertidae), v zglednem številu pa hranijo tudi vse druge vrste plazilcev nekdanje Jugoslavije. Posebno vrednost imajo domače vrste. Prek 600 primerkov plazilcev, ujetih na ozemlju Slovenije, je nenadomestljiv vir informacij za preučevanje zoogeografije, evolucije in sistematike te zanimive ţivalske skupine. Zbirka zajema tudi primerke iz drugih evropskih drţav, Azije in drugih delov sveta.

Zbirka sladkovodnih rib

Človeška ribica ali močeril je poznana veliki večini naravoslovcev in tudi med nestrokovnjaki po vsem svetu. Ţe nekaj deset let pa v muzeju ni primerno predstavljena kot slovenska naravna znamenitost. V postavitvi so pripravili kratek film o belem in črnem močerilu, ki pa so ga postavili v simbolično jamo s prikazom nekaterih drugih zanimivosti podzemeljskega ţivalstva.

Zbirka morskih rib

Ribe so razvojno najstarejša in vrstno daleč najbogatejša skupina vretenčarjev. Danes je skupno znanih več kot 24.000 ribjih vrst. Njihova telesa so povečini hidrodinamične oblike, z luskasto koţo, imajo plavuti in škrge, njihova telesna temperatura je v glavnem odvisna od okolja. Prilagojene so ţivljenju v najrazličnejših vodnih okoljih: od morskih globin do obalnih plitvin, rek, jezer, močvirij, celo toplih vrelcev, jamskih voda, visokogorskih jezer in potokov, puščavskih izvirov itd. Ogroţene so predvsem zaradi uničevanja habitatov, prekomernega ribolova, onesnaţevanja voda in naseljevanja tujerodnih vrst. Ribe

67

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

v oţjem pomenu besede delimo na hrustančnice in kostnice. K hrustančnicam prištevamo razred morskih psov in skatov (Elasmobranchii) ter razred morskih podgan (Holocephali), h kostnicam pa razred ţarkoplavutaric (Actinopterygii) in mesnatoplavutaric (Sarcopterygii). Ţarkoplavutarice so najštevilčnejša in vrstno najbogatejša skupina rib ter vseh vretenčarjev hkrati. Trenutno je znanih več kot 23.000 vrst, tako morskih kot sladkovodnih. Večina ima koščeno ogrodje, plavalni mehur, telo pokrito s ploščatimi in prekrivajočimi se luskami (cikloidne so gladke, ktenoidne pa hrapave s trnastimi izrastki), škrţne reţe pokriva škrţni poklopec. Ribe hrustančnice imajo hrustančasto ogrodje in telo pokrito z zobčastimi plakoidnimi luskami, nimajo plavalnega mehurja in škrţnega poklopca. Znanih je pribliţno 840 vrst, skoraj vse so morske.

K ribam v širšem pomenu besede prištevamo še razred piškurjev (Cephalospidomorphi) in razred glenavic (Myxini). Sistematsko so ponekod razvrščene tudi v red piškurjev (Petromyzontiformes) in red glenavic (Myxiniformes), ki sta zdruţena v razred brezčeljustnic (Agnatha). Predstavniki teh najprimitivnejših vretenčarjev so kačastega videza, nimajo čeljusti, sluzasta koţa je brez lusk, razvite imajo le neparne plavuti.

6.1.5 ARHITEKTURNI MUZEJ LJUBLJANA

SPLOŠNO

Arhitekturni muzej je nastal leta 1972. Na pobudo Slovenskega društva arhitekturnih kritikov in na pobudo predsednika tega društva Staneta Bernika je muzej ustanovila Skupščina mesta Ljubljana.

Svoje prve prostore je muzej dobil v Plečnikovi hiši. Spomladi 1974, po vseh obnovitvenih delih in po urejanju Plečnikovih osebnih predmetov, skic, načrtov, korespondence, je bil muzej odprt za javnost.

Danes sestavljajo muzej naslednje delovne enote: grad Fuţine, Plečnikova zbirka, BIO – Bienale industrijskega oblikovanja in Jakopičeva galerija.

68

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

MUZEJSKE ZBIRKE

Grad Fuţine

Fuţinski grad sodi med tipične predstavnike renesančne arhitekture na Slovenskem, ki ga je leta 1990 vzel pod svoje okrilje Arhitekturni muzej ter ga leta 1991 začel prenavljati. Ţe leta 1992 je bil grad s stalno razstavo Arhitekt Joţe Plečnik odprt za javnost.

Razstava Arhitekt Joţe Plečnik je preoblikovana razstava z istim naslovom, ki je bila marca 1986 odprta v Parizu in je predstavljala prelomnico v odkrivanju ustvarjalnega opusa Joţeta Plečnika. Razstava je takoj poţela izjemen uspeh. Prav tako pa se je razstava, sicer v nekoliko okrnjeni izvedbi, predstavila po številnih evropskih prestolnicah in tudi v Ameriki.

Pobudo za razstavo je dal arhitekt Boris Podrecca, ki je ob strokovni podpori Arhitekturnega muzeja Ljubljana razstavo tudi izpeljal. Finančno so razstavo podprli Mesto Ljubljana, Republika Slovenija in Nacionalni center za umetnost in kulturo v Parizu.

Razstava je v Fuţinskem gradu razdeljena na tri sklope, in sicer na Dunajska dela 1898–1915, Dela v Pragi 1920–1933 in na Dela v domovini 1921–1957.

Razstava se začenja s Plečnikovimi prvimi samostojnimi deli na področju arhitekture in na področju pohištvene opreme. Viden je hiter razvoj, ki prehaja k vedno bolj samostojnim in izvirnim zasnovam. Njihova kakovost uvršča Plečnika med začetnike sodobne evropske arhitekture in oblikovanja.

Po koncu 1. svetovne vojne je Tomaš G. Masaryk, predsednik Češkoslovaške, pritegnil Plečnika k urejanju vrtov in dvorišč ter tudi notranjosti gradu na Hradčanih. Masaryk je od arhitekta zahteval, da naj stari grajski kompleks preuredi tako, da bo izraţal duha svobode, demokracije. Tega se je arhitekt lotil s

69

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

številnimi moderniziranimi in geometrijskimi prehodi, stebri, vazami in z vsemi detajli tako v notranjosti kot tudi zunaj gradu. Plečnik je v Pragi izvedel še monumentalno cerkev Srca Jezusovega, ki jo uvrščamo med najpomembnejše Plečnikovo delo sakralne arhitekture. V tem obdobju je Plečnik postal tudi profesor v Ljubljani, tako da je delo v Pragi in Ljubljani potekalo vzporedno.

V domovini je imel Plečnik sprva skromne naloge, urejal je trge in parke. Temu je sledila ureditev nabreţij Ljubljanice in Gradaščice skupaj z ureditvijo mostov, drevoredov, trţnic, zapornic. Na razstavi pa še posebej izstopajo ljubljanski Stadion, preureditev hiše in vrta druţine Prevolšek, zasebni hiši na Gorenjskem, Plečnikova lopa v Begunjah, Teater v Kranju, prenova cerkve v Stranjah, preureditev ljubljanskih Kriţank, spomeniki narodnoosvobodilne borbe s postavitvijo paviljona na Brionih in zasnova Slovenskega parlamenta. Ta Plečnikova dela oziroma njegova dela nasploh se odlikujejo po svoji izvirnosti, njegove kompozicije pa predstavljajo sklenjeno celoto.

Osrednji razstavni prostor pa prikazuje Plečnikov sakralni opus. Ta opus obsega teme cerkvenega kroga, in sicer v cerkvi sv. Frančiška v Šiški in cerkvi v Bogojini, prav tako pa beograjske in zagrebške zasnove cerkev sv. Antona in Lurške Matere boţje ter tudi cerkve sv. Mihaela na Barju. Tukaj je podrobno prikazan tudi Plečnikov kompleks objektov na ljubljanskih Ţalah skupaj z njegovo izbrano vrsto nagrobnikov. Vzporedno s sakralnim opusom pa je tukaj predstavljena tudi Plečnikova notranja arhitektura. Sem sodi notranja ureditev Trgovske zbornice v Ljubljani, celjska Ljudska posojilnica, Narodna univerzitetna knjiţnica, Uršulinska gimnazija, Vzajemna zavarovalnica in drugo. Za njegov sakralni opus in njegovo notranjo arhitekturo, ali drugače povedano, profani opus sta značilni predvsem izvirnost in sodobnost. Plečnik je namreč uporabljal zgodovinske izposojenke, ki jih je vselej drugače podoţivljal, torej vsakič v neki novi kompoziciji.

70

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Plečnikova zbirka

Plečnikova zbirka, ki je v Plečnikovi hiši, predstavlja zbirko, ki je povezana z njegovim delom in z ogledom omogoča preučevanje časa, v katerem je arhitekt ustvarjal. Danes si lahko ogledamo hišo in vrt, v notranjosti pa veţo, hodnik, kuhinjo, spalnico s kopalnico, malo sprejemnico, okroglo stopnišče, mojstrov atelje v prvem nadstropju in zimski vrt.

BIO – Bienale industrijskega oblikovanja

Bienale industrijskega oblikovanja (BIO) je primerjalna mednarodna oblikovalska razstava z več kot 40-letno tradicijo, na kateri svoje najnovejše doseţke predstavijo oblikovalci, naročniki, proizvajalci in študenti z vsega sveta. Mednarodna izbirna komisija je za BIO 22 izbrala izdelke, zasnove ter dela s področja produktne grafike in informacijskega oblikovanja, ki ustvarjalno in inovativno rešujejo aktualne probleme današnjega ţivljenja, so usmerjeni v trajnostni razvoj in druţbeno odgovornost ter zadovoljujejo posebne potrebe različnih skupin uporabnikov.

6.2 POKRAJINSKI MUZEJI

Izbrali smo nekaj pomembnih pokrajinskih muzejev, ki so zanimivi s svojimi zbirkami zaradi svoje geografske določenosti in so si med seboj različni. Muzeji so razporejeni po abecednem vrstnem redu.

71

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

6.2.1 DOLENJSKI MUZEJ NOVO MESTO

SPLOŠNO

Ustanovljen je bil zaradi potrebe in zaradi bogatega kulturnega izročila ljudi, ki so oblikovali dolenjsko pokrajino in prostor. Oblikoval se je v času bujnega kulturnega razcveta, med letoma 1874 in 1950. To je čas, ko so v Novem mestu delovale izjemne osebnosti slovenske kulture, in sicer Janez Trdina, Dragotin Kette, Marjan Kozina, Vojeslav Mole, Ivan Vavpotič, Anton Podbevšek, Boţidar Jakac in drugi. V tako močnem kulturnem okolju je bil pred 60 leti ustanovljen muzej, ki je tesno povezan z ljudmi in prostorom, v katerem deluje; s tem načinom delovanja pa je presegel regionalne okvire. Dolenjski muzej se je uveljavil kot osrednja kulturna ustanova na Dolenjskem, k temu pa je odločilno prispeval ravnatelj muzeja, profesor Janko Jarc, ki je bil zgodovinsko in literarno izobraţen človek, prav tako pa osebnost z izjemnim občutkom za muzealstvo ter narodno kulturno dediščino.

Januarja 1941 je bilo ustanovljeno Muzejsko društvo za Dolenjsko, ki pa zaradi vojne ni prineslo rezultatov. Iz ohranjenih dokumentov o delu Muzejskega društva, ki jih je hranil Severin Šali in jih leta 1987 predal Dolenjskemu muzeju, je razvidno, da je bilo društvo leta 1946 znova obnovljeno. Društveni program in pravila je pripravil Bogo Komelj, takratni tajnik društva. Predsednik društva pa je bil Joţa Zamljen - Drejče. Iz obdobja 1946–1950 je ohranjenih nekaj dopisov, ki pričajo, kako pomembna bi bila ustanovitev muzeja kot institucije, ki bi rešila preostale ostanke dediščine. Namreč, bogata arheološka in kulturno zgodovinska materialna pričevanja so v dobi Avstro-Ogrske in v času stare Jugoslavije odhajala drugam. Prav tako se je veliko gradiva odpeljalo v Ljubljano, s čimer je bilo za Dolenjsko za vedno izgubljeno.

Intenzivnejše priprave za ustanovitev muzeja so se začele junija 1949. Prvega junija 1950 pa je Ljudski odbor ljubljanske oblasti izdal odločbo, da preide Dolenjski muzej v Novem mestu v pristojnost Okrajnega ljudskega odbora Novo

72

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

mesto. Prvi ravnatelj muzeja je bil Srečko Zabrič, ki je po nekaj mesecih sluţbovanje na lastno ţeljo prekinil, saj so krajevne oblasti ţelele poudarek na zbiranju gradiva o NOB, njega samega pa je zanimala predvsem starejša zgodovina in arheologija. Za njim je vodenje prevzel glasbenik Slavko Strajnar. Kontinuirano pa je muzej začel delovati leta 1951 pod vodstvom Janka Jarca.

Ena izmed prvih Jarčevih nalog je bila razmejitev območja delovanja, kajti v tistem času sta ţe obstajala Belokranjski muzej v Metliki in Posavski muzej v Breţicah. Druga Jarčeva naloga je bila pridobitev ustreznih prostorov za muzej. V Novem mestu sta bili na izbiro dve večji zgradbi, ki sta bili med drugo svetovno vojno poškodovani, nekdanja Kriţatija in nekdanja Kresija. Muzeju je bila dodeljena Kriţatija. Ta rešitev ni bila primerna, saj je bilo poslopje zgrajeno za povsem drugačne potrebe. Sledila so obnovitvena dela po načrtih arhitekta Marjana Mušiča in septembra 1952 je bila Kriţatija ţe toliko obnovljena, da so v prvem nadstropju odprli razstavo partizanskega slikarstva. Obnovitvena dela so se nadaljevala in kljub materialnemu pomanjkanju je bil 29. oktobra 1953, na občinski praznik, slavnostno odprt muzej s svojimi tremi stalnimi muzejskimi zbirkami, ki jim je bilo v prvem nadstropju namenjenih pet sob. V največji sobi je bila predstavljena zgodovina mesta, v dveh drugih sobah je bila predstavljena arheološka zbirka, v preostalih dveh pa so bili razstavljeni dokumenti in predmeti iz obdobja NOB. Tretja naloga Jarca pa je bila pridobitev ustreznega kadra; ta naloga se je izkazala za najteţjo. V tistem času je bil Dolenjski muzej pooblaščen za spomeniškovarstveno in arhivsko sluţbo takratnih okrajev Novo mesto in Trebnje. Pozneje pa so potrebe narekovale ustanovitev samostojnega zavoda za območje Dolenjske. Problematika arhivske sluţbe je bila urejena leta 1973 z ustanovitvijo Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Enote za Dolenjsko in Belo krajino in takšen status še velja danes.

Prvi kustos Dolenjskega muzeja je bil arheolog Tone Knez, ki je v muzeju sluţboval od leta 1958 in vse do svoje smrti leta 1993. Te zaposlitve so bile za Dolenjski muzej velikega pomena, kajti muzej je sedaj sam opravljal arheološka izkopavanja. Predmeti so ostajali doma in tako jih je bilo dovolj za razstavo, niso

73

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

potrebovali več izposojenih predmetov iz Narodnega muzeja iz Ljubljane. Med vsemi izkopaninami so najbolj izstopale tiste iz halštatskega časa, ki so bile odkrite v ilirskih gomilah v Novem mestu. Te izkopanine so bile vzrok skrbno načrtovanega ropa leta 1975, ko so gradivo odpeljali v Italijo. Danes smo lahko hvaleţni, da je muzej večino ukradenega gradiva dobil nazaj.

Kriţatija je kmalu postala pretesna, poleg tega pa muzej ni imel dovolj prostora za občasne razstave. Za prostorsko razširitev Dolenjskega muzeja si je v veliki meri prizadeval prav Jarc. Leta 1964 je tako bilo ob Kriţatiji dograjeno poslopje Dolenjske galerije z veliko in malo razstavno dvorano. Leta 1965 pa je muzej še pridobil sosednjo meščansko hišo na ulici Mej vrti 2 in v njej uredil stalno razstavo NOB. S to izgradnjo so se razstavne moţnosti bistveno povečale, prav tako pa se je povečalo število obiskovalcev. Leta 1975 so se začele priprave za izgradnjo nove stavbe za potrebe oddelka NOB. Glavno besedo je tukaj imel Peter Ivanetič, ki je bil po upokojitvi Janka Jarca imenovan za ravnatelja Dolenjskega muzeja. Stavbo so dogradili leta 1978 in obsega malo razstavno dvorano, predavalnico in druge spremljajoče prostore. Vanjo se je najprej preselila uprava. Šele leta 1981 je bila postavljena stalna razstava. Leta 1979 je prevzel ravnateljsko mesto Ludvik Tončič, in sicer do leta 1984. V tem času je bila postavljena stalna razstava NOB, krajevna zbirka NOB v kartuziji Pleterje, nova stalna arheološka razstava ter šolska zbirka v Osnovni šoli Šentjernej. Leta 1984 dobi muzej v upravljanje še eno stavbo, Jakčev dom, v kateri je uredil zbirko 828 del akademskega slikarja Boţidarja Jakca, ki jo je umetnik podaril Novemu mestu. V času ravnateljevanja Franca Šalija dobi muzej stalno etnološko razstavo, adaptirani so bili prostori v Kriţatiji in v stavbi Mej vrti 2, postavljene so bile teme kot sestavni del stalne razstave NOB (šolstvo, zdravstvo, kultura in delavnice), izšla je Jakčeva in Lamutova monografija. Ravnateljstvo leta 1987 prevzame Bojan Boţič. Ta je usmeril svoja prizadevanja v izboljšanje delovnih pogojev za osebje, tri stavbe so dobile novo streho, izpeljal je več gradbenih del, ki so omogočala kakovostnejše hranjenje muzejskega gradiva. Leta 1986 je bila v stavbi Mej vrti 2 postavljena etnološka razstava, ki je bila dolgo zaprta za javnost. Z njo je Dolenjski muzej pridobil takšno podobo, kot jo ima še danes. Stalne

74

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

razstave so bile pozneje še dopolnjene. Še vedno pa manjka stalna predstavitev likovnega ustvarjanja na Dolenjskem.

Pod okrilje Dolenjskega muzeja sta spadali tudi dve krajevni zbirki NOB, in sicer v Dolenjskih Toplicah in v kartuziji Pleterje. Prav tako pa je muzej postavil stalno šolsko zbirko v Osnovni šoli Šentjernej s poudarkom na krajevni zgodovini iz obdobja NOB. Vse tri zbirke so bile postopoma ukinjene, gradivo pa je bilo pripeljano v muzej.

Restavratorska dela so za potrebe muzeja dolgo opravljali zunanji sodelavci. Lastno restavratorsko delavnico je onemogočalo predvsem pomanjkanje dovolj velikega prostora, ki pa je vendarle začela nastajati s pomočjo Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine.

Leta 1994 prevzame muzej v upravljanje Bazo 20, bolnišnici Zgornji Hrastnik in Jelendol ter Lukov dom v Kočevskem rogu. Od leta 1994 in vse do danes je direktor muzeja Zdenko Picelj, ki je poskrbel za več pridobitev Dolenjskega muzeja. Od leta 1996 je bil 1. marec uveden kot dan odprtih vrat muzeja in tudi razstava Iz depojev muzeja, ki jo od takrat naprej Dolenjski muzej ponavlja vsako leto. Uvedeno je bilo vsakoletno srečanje z imetniki muzejskih izkaznic. Urejen je bil prostor za prirejanje pedagoških delavnic. Poskrbljeno je bilo za dokončanje projekta varovanja in protipoţarne zaščite. Pri prirejanju občasnih razstav pa so dobile prednost tematske razstave. To so bile lastne razstave muzeja, ki so vsebovale vsa področja muzejskega dela. Med najpomembnejšo občasno razstavo uvrščamo arheološko razstavo Kapiteljska njiva Novo mesto. Z njo je postal muzej prepoznaven po vsej Sloveniji, prav tako pa tudi izven naših meja. Veliko truda pa je bilo v tem času vloţenega v publicistično dejavnost; ustanovljena je bila namreč Dolenjska zaloţba. Dolenjski muzej spada po številčnosti in raznovrstnosti izdanih publikacij v sam vrh med slovenskimi muzeji. Omembe vredno je tudi to, da je Dolenjski muzej marsikdaj pripomogel k razstavam drugih muzejev, prav tako pa pomagal študentom, dijakom pri njihovem raziskovanju.

75

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Danes Dolenjski muzej domuje v petih stavbah. Štiri stavbe so zdruţene v enem kompleksu tj. na naslovu Muzejska ulica 7, 8000 Novo mesto, dislociran je le Jakčev dom. Skupna površina znaša nekje 3800 kvadratnih metrov. Redno zaposlenih je 20 oseb.

MUZEJSKE ZBIRKE

Med stalne razstave muzeja uvrščamo arheološko, etnološko, likovnopedagoško in NOB razstavo ter razstavi Jakčev dom in Kočevski rog.

Dolenjski muzej je torej sestavljen iz: . kustodiata za arheologijo . kustodiata za etnologijo . kustodiata za kulturno zgodovino . kustodiata za novejšo zgodovino . kustodiata za umetnostno zgodovino . Jakčevega doma in . Kočevskega roga

Kustudiat za arheologijo

Temeljno vlogo pri delovanju kustodiata za arheologijo je imel arheolog Tone Knez, saj so z njim na čelu začeli načrtno zbirati in raziskovati arheološka gradiva na Dolenjskem. Arheološka izkopavanja so bila na območju Suhe krajine, Šentjernejskega polja, Mirnske doline, Trebnjega, doline Krke in Novega mesta.

Naloga delavcev arheološkega oddelka je predvsem zbiranje, dokumentiranje, proučevanje in hranjenje arheoloških predmetov. Veliko število arheoloških predmetov so restavrirali v restavratorskih delavnicah po Sloveniji in tudi v svetovno znanih restavratorskih delavnicah Rimsko-germanskega muzeja v Mainzu. Sodelovanje z muzejem v Mainzu poteka ţe dobra tri desetletja. Začelo se je, ko je kustos Knez v Mainz na restavriranje prinesel znamenite bronaste

76

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

situle, čelade, oroţje in nakit, ki so jih bili našli v Novem mestu. Muzej v Mainzu je znan po tem, da so tam hranjene kopije najpomembnejših arheoloških predmetov, tudi tiste iz Novega mesta.

Na letni ravni Dolenjski muzej z izkopavanji pridobi med 600 in 1000 arheoloških predmetov, in tako se danes lahko muzej pohvali z bogato arheološko zbirko. Muzej namreč hrani več kot 6500 barvnih diapozitivov, 10.000 črno-belih negativov in fotografij, 12.000 celih arheoloških predmetov ter zbirko arheoloških razglednic in okrog 530 arheoloških plakatov.

Leta 1983 je Tone Knez pripravil prvo stalno arheološko razstavo, ki je predstavljala arheološko gradivo, ki je bilo zbrano z intenzivnimi izkopavanji po celotni Dolenjski, zlasti v Novem mestu. Stalna razstava je bila zasnovana kronološko, in sicer so si predmeti sledili od kamene, bronaste, starejše in mlajše ţelezne dobe in vse do rimskega obdobja. Stalna arheološka zbirka Dolenjskega muzeja je danes v Kriţatiji. Med najpomembnejše arheološke najdbe uvrščamo nakit iz jantarja, stekla in brona iz 1. tisočletja pred našim štetjem, bronaste figuralno okrašene situle, ki so jih našli v Kandiji v Novem mestu, in bronasto obrambno oroţje ter opremo halštatskih pomembneţev. Med druge pomembne predmete pa še spadajo dvoročajni keltski kantaros, ki je okrašen s človeškimi maskami ter ţivalskimi glavami, lončeno in stekleno posodje, bronasti in ţelezni predmeti, ki pričajo o načinu takratnega ţivljenja na Dolenjskem.

Arheološki kustodiat je s svojo bogato zbirko najbolj znan, hkrati pa tudi temeljni del Dolenjskega muzeja, ki se ponaša s svojo bogato stalno zbirko ter si prizadeva za njeno razširitev. V depojih muzeja je shranjenega še veliko pomembnega gradiva. Sem štejemo predmete iz grobov s Kapiteljske njive, veliko količino oroţja, bogato gradivo iz antičnega najdišča Verdun pri Stopičah, gradivo iz poznoantičnih beţališč, predmete iz jantarja in še mnoga druga. Ravno zaradi velikega števila arheoloških predmetov ter potrebe po njihovi predstavitvi je muzej začel izdajati monografije Carniole Archaeologice, ki predstavlja zaključene arheološke celote.

77

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Kustodiat za etnologijo

Raziskave na področju etnologije na območju Dolenjske so sprva potekale v okviru Slovenskega etnografskega muzeja iz Ljubljane, ki pa je o svojem delu na tem področju redno obveščal Dolenjski muzej ter predstavnike muzeja redno vabil v svoje vrste.

Etnologinja Danica Zupančič je leta 1959 za Dolenjski muzej izvedla prve načrtne raziskave na terenu. Raziskave so potekale na področju čebelarstva, medičarstva, ljudskega lova, košnje, paše prašičev na Gorjancih ter spravila sena. S teh področij je bilo pridobljenih tudi veliko število predmetov. Sem lahko uvrstimo okoli 90 lesenih rezljanih modelov za lect, poslikan panj, polšje pasti in drugo. Prav tako je oddelek za etnologijo takrat začel uvedbo inventarne knjige, fototeke, zapisov in risb.

Pozneje so bile v okviru etnološkega oddelka opravljene raziskave na temo mlinarske in ţagarske obrti, ki so obsegale topografske popise mlinov in ţag ter tudi drugih vodnih objektov na reki Krki. Temu je leta 1982 sledila razstava z naslovom Mlinarji in ţagarji v dolini zgornje Krke.

Etnološki oddelek je pod drobnogled vzel tudi gostilničarsko obrt v Novem mestu, ki je bila predstavljena na razstavi z naslovom Novomeške gostilne in gostilničarji leta 1981. Muzej pa je v tem času zbral tudi bogato fotografsko gradivo o prebivalcih Novega mesta ter pridobil Murnovo svečarsko in medičarsko delavnico, v kateri sta predstavljena dva osnovna načina izdelave sveč ter drobno medičarsko in svečarsko orodje ter nekaj izvirnega pohištva iz novomeške Murnove lectarske delavnice. Posebna dragocenost te delavnice so številni leseni rezljani modeli za lect iz 19. stoletja.

78

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

V zadnjih 20 letih je bila za muzej pomembna pridobitev tkalske, lončarske, mlinarske, sodarske, kovaške, čevljarske in gostilniške obrtne delavnice ter pridobitev nakita, noš in orodja.

Stalna etnološka razstava je danes predstavljena v prvem nadstropju stavbe Mej vrti 2. Na podstrešju te stavbe je etnološki depo. Etnološka razstava s pomočjo predmetov in fotografskega gradiva nazorno predstavlja ţivljenje dolenjskega kmečkega in obrtniškega prebivalstva v 19. in 20. stoletju. Razstava prikazuje mlinarstvo, medičarstvo, svečarstvo in lončarstvo ter poljedelstvo, konjerejo, vinogradništvo, šege, trg in sejme.

Mlinarstvo je zelo razširjena in pomembna obrt na Dolenjskem. Na tem področju so delovali številni mlini na obeh dolenjskih rekah, Krki in Mirni, in njunih pritokih. Mlinski kamni so mleli različne vrste ţit v moko, zdrob in otrobe. Mlinske stope pa so luščile zrna prosa, ječmena in ajde v proseno ter ajdovo kašo in v ješprenj. Stope in kamne je poganjala moč vode. Na stalni razstavi je razstavljena mlinarska oprema z enim parom kamnov z vso pripadajočo drobno opremo in orodjem.

Vinogradništvo je ena najznačilnejših gospodarskih panog na Dolenjskem. Vino so pridelovali za prodajo, domačo rabo in delavce ob večjih delih. Na Dolenjskem so uspevale številne sorte trt, kot so tičenska črnina, zelenika, kraljevina in druge. Čeprav je vinogradništvo zelo prizadela trsna uš, se danes pridelava dolenjskega cvička zvišuje. Na razstavi je vinogradništvo predstavljeno z leseno poslikano stiskalnico iz 19. stoletja, vinskimi in pivskimi posodami, orodjem za obdelavo vinograda in kletarjenja, leseno pripravo za škropljenje vinograda in mehom za ţvepljanje.

Kmečko gospodarstvo na Dolenjskem je bilo vezano na ročno obdelavo zemlje in vprego ţivine vse do prve polovice 20. stoletja. Kmečka opravila so prikazana z orodji, ki so jih potrebovali pri določenem kmečkem opravilu, obsegajo pa vse od priprave drv, okopavanje, gnojenje, oranje, košnjo, ţetev do spravila pridelkov.

79

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Prav tako je bilo ţivljenje kmečkega človeka vezano na ljudske šege in navade. Največja praznika sta predstavljala velika noč in boţič. Vse to je na razstavi prikazano s predmeti in fotografijami jaslic, koledovanja, boţičnega kruha, pustne kamele, cvetnonedeljskih butar. Kot nekaj posebnega lahko omenimo leseno pratiko iz 18. stoletja, ki vsebuje slikovno predstavitev dni, nedelj, praznikov ter lunine mene (iz novomeškega frančiškanskega samostana).

Ţivinoreja na Dolenjskem je vse od druge polovice 19. stoletja vezana v veliki meri na konjerejo, ki je tukaj prisotna še danes. Konjereja je prikazana s konjsko opremo za vpreganje in jahanje konj. Predstavljeni so tudi predmeti za nego konj in omejevanje na paši.

Medičarstvo in svečarstvo sta obrti, ki sta predelovali čebelji vosek in med v izdelke, kot so medica, slaščice in sveče. Obrt je na stalni razstavi predstavljena z delavnico nekdanjega novomeškega medičarja in svečarja Franca Murna. V njej pa so predstavljeni tudi predmeti iz starejše Kutnerjeve lectarske delavnice, med katerimi so še posebej pomembni številni leseni rezljani modeli za lect in voščene votive ter nekaj primerov sveč iz 19. stoletja.

Lončarska obrt je prebivalstvo oskrbovala z lončenim posodjem in tudi pečnicami za krušne peči. Na razstavi je rekonstruirana lončarska delavnica lončarja iz Šentjerneja, kjer je tudi bilo nahajališče ustrezne gline. Lončarska delavnica ima kolovrat na noţni pogon in drobno orodje ter lončarske izdelke.

Kustodiat za kulturno zgodovino

Zbiranje predmetov se je začelo ţe leta 1941, vendar je 2. svetovna vojna to prekinila, predvsem vplivala na številčnost predmetov, saj je bilo veliko predmetov takrat uničenih, nekateri pa so bili po vojni odpeljani v Ljubljano, ker še ni bilo novomeškega muzeja.

80

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Kulturnozgodovinska razstava je bila postavljena in odprta leta 1953. Stalna razstava je bila sestavljena iz dveh tematskih delov, iz zgodovine Novega mesta in izdelkov uporabne umetnosti. V prvem tematskem delu so bili razstavljeni arhivski dokumenti iz preteklosti Novega mesta, ki so prikazovali gospodarsko, politično in društveno ţivljenje. Drugi tematski del razstave pa so obsegali izdelki, ki so se v dolenjski pokrajini uporabljali v preteklih stoletjih ali pa so bili tukaj celo izdelani. To so predmeti iz stekla, oroţje, predmeti iz porcelana, izdelki iz keramike, pohištvo iz različnih stilnih obdobij in tako dalje.

Vsebinsko ima kustodiat poudarek na pridobivanju predmetov uporabne umetnosti in slikovnega gradiva, nastalega v obdobju od srednjega veka in vse do 20. stoletja na oţjem dolenjskem območju. Temu sledi njihovo vzdrţevanje, hranjenje, raziskovanje ter predstavitev javnosti preko razstav, publikacij in predavanj.

Glede na sam pomen in glede na število predmetov izstopata dve delovni področji kustodiata za kulturno zgodovino, in sicer delovanje ţelezarne na Dvoru in zgodovina Novega mesta.

Ţelezarna na Dvoru je obratovala med letoma 1796 in 1891. Predstavljala je glavni industrijski obrat na Dolenjskem. Muzej hrani največjo zbirko izdelkov ţelezarne, ki jih je zbral v kar treh načrtovanih akcijah. V tej muzejski zbirki najdemo tako uporabne kot tudi okrasne predmete, ki so bili izdelani serijsko ali pa po naročilu. Primer teh izdelkov so likalniki, obešalniki, svečniki, mize, stoli, medalje, peči. Pomemben podatek je tudi ta, da za restavratorska dela ţe kar precej časa skrbi gospod Adolf Urbanc in oddelek se lahko pohvali, da so vsi predmeti v celoti restavrirani. Prav tako je tukaj shranjena tudi sama dokumentacija ţelezarskega objekta.

Delovno področje zgodovine Novega mesta sicer obsega manj materialnih ostankov iz srednjega veka, ko je mesto nastalo, obsega pa veliko raznolikih podatkov iz novejše zgodovine samega mesta. Tako lahko v muzeju najdemo

81

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

veliko slikovnega gradiva o ţivljenju meščanov ter o sami podobi mesta. Iz starejšega obdobja pa velja omeniti bogato zbirko listin, ki se nanašajo na mestno zgodovino.

Skupaj z obema delovnima področjema pa kustodiat hrani še zbirko pohištva in oroţja, nastalega med 16. in 20. stoletjem, porcelanasto in keramično okrasno posodje, drobne predmete iz različnih materialov in drugo.

Danes kustodiat hrani 2100 predmetov, 2500 originalnih fotografij in razglednic do leta 1930, 6500 negativov, 900 diapozitivov in 6500 kartotečnih fotografij.

Kustodiat za novejšo zgodovino

Oddelek je zbiral gradivo vse od leta 1953, ko je muzej odprl svoja vrata. Zbiranje gradiva je bilo omejeno predvsem na obdobje NOB, zato se je sam oddelek velikokrat poimenoval kot oddelek NOB in ljudske revolucije.

Leta 1965 je bila izpopolnjena stalna razstava NOB, ki je zavzemala kar šest prostorov v hiši Mej vrti 2. Pozneje, leta 1978, pa je kustodiat dobil prostore v na novo izgrajeni stavbi in šele leta 1981 je Dolenjski muzej dobil novo stalno razstavo NOB. Zbirka je zaradi pomanjkanja prostora predstavljala le politično- vojaški del, vendar jo po številu razstavljenih predmetov, fotografij in dokumentov kljub vsemu na Slovenskem uvrščamo med največjo razstavo s to tematiko. Oblikoval jo je Lojze Gostiša. Predstavljala je kmečke upore, ki opozarjajo na ţeljo po boljšem in lepšem ţivljenju dolenjskega človeka, ter delavsko gibanje s poudarkom na Komunistični partiji ter Društvu kmečkih fantov in deklet. Najpomembnejši del razstave pa predstavlja prikaz vojaško-političnega dogajanja, ki se začne prve dni okupacije ter konča z vkorakanjem partizanske vojske v Novo mesto 8. maja 1945. Vsebuje 207 razstavljenih predmetov.

Kustodiat ima svojo lastno knjiţnico s strokovnimi publikacijami, ki obravnavajo obdobje po letu 1900. Ohranjeni so časniki Slovenski poročevalec, Ljudska

82

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

pravica, Naša vojska. Omeniti je treba, da je Dolenjski muzej edini v Sloveniji, ki hrani vse številke Slovenskega domobranstva. Prav tako pa kustodiat zaznamuje fonoteka z okoli 18.000 fotografijami in 13.000 negativi. Veliko je tudi plakatov, letakov, brošur. Obseţna je dokumentacija okroţnega narodnoosvobodilnega odbora Novo mesto in Bela krajina. Število shranjenih predmetov pa se giblje nekje okoli števila 1200. Ker je kustodiat zadolţen za celotno 20. stoletje, pa je trenutno pred njim naloga zbiranja čim večjega števila predmetov pred 2. svetovno vojno, kar bo seveda zahtevalo prenovo stalne razstave.

Kustodiat za umetnostno zgodovino

Oddelek je bil ustanovljen leta 1975. Naloga oddelka je pridobivanje umetniških predmetov, seveda z ustrezno vrednostjo in dostopnostjo z območja, ki ga Dolenjski muzej pokriva ter posreduje in predstavlja širši javnosti. Umetnostni oddelek nima svoje stalne postavitve, zato so muzejski predmeti v depojih.

Letnica 1994 je bistveno vplivala na sam muzejski oddelek. Tega leta se je razstavna dejavnost omejila na razstave s poudarkom na lastnem depojskem gradivu in na razstave dolenjskih likovnih ustvarjalcev. Umetnostnozgodovinsko zbirko predstavljajo likovna dela umetnikov, ki so se tukaj rodili in ustvarjali ali pa so se sem priselili ter pustili tukaj svoj pečat. Med umetnike tako uvrščamo Ivano Kobilco, Ivana Vavpotiča, Maksima Gasparija, Josipa Germa, Boţidarja Jakca, Marjana Mušiča in mnoge druge.

Starejša dela, ki so izvirala iz bogate notranje opreme na gradovih Hmeljnik, Soteska, Pogance in Stari grad, so upodobitve plemičev od 16. in vse do 19. stoletja. Ta dela so bila ţal prenesena v Narodni muzej v Ljubljani, saj Dolenjska takrat zaradi vojne ni imela uradne muzejske ustanove. Tako je bil Dolenjski muzej prikrajšan za pribliţno 150 dragocenih likovnih del historičnega slikarstva. Kljub temu pa kustodiat še vseeno hrani kar 1400 različnih umetniških del, med katere uvrščamo slike, grafike, umetniške fotografije, risbe. Upodobljeni so

83

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

tihoţitje, portreti, religiozna tematika. Skromnejša, vendar vseeno prisotna, je kiparska zbirka, katere izjemna dela predstavljata kiparja Stane Jarm in Jakob Savinšek.

Kot najbolj znameniti del zbirke oddelka za umetnostno zgodovino pa se ponaša miniaturni trokrilni prenosni oltar iz leta 1652. Narejen naj bi bil v eni izmed mojstrskih delavnic v severni Evropi. Figure so izrezljane v tehniki globokega reliefa. Tematsko pa triptih predstavlja Marijino oznanjenje in kriţev pot.

Jakčev dom

Jakčev dom predstavlja zbirko slikarja in grafika Boţidarja Jakca, ki jo je sam podaril v znak hvaleţnosti svojemu rodnemu Novemu mestu. Slovesno je bila zbirka odprta 27. oktobra 1984. Zbirka obsega 828 izvirnih likovnih del, predvsem pastele in risbe ter tudi akvarele, oljne slike in grafike, ter je na ogled kot stalna postavitev v nekdanji hiši slikarjevih staršev.

Zbirka likovnih del obsega slikarjeva zgodnja dela iz obdobja mladostništva, kot so portreti njegovih sorodnikov in prijateljev ter tudi dolenjskih kulturnih delavcev in umetniških ustvarjalcev. Med njimi je nekaj izjemnih umetnin, med katerimi je tudi podoba Cankarjevega Kurenta kot simbol umetnika. Ker je slikar veliko potoval, lahko v njegovih delih občudujemo utrip Prage in Berlina ter seveda dolenjske motive. Ob krajinskih motivih pa v zbirki najdemo tudi motiviko vsakdanjih prizorov.

Dolenjski muzej je praznoval 100-letnico rojstva Boţidarja Jakca in ob tej priloţnosti so avtorjevo stalno postavitev nadomestili s tematsko razstavo Boţidar Jakac in Novo mesto. Ta razstava predstavlja prvo tako predstavo v nizu, ki še sledi. To pa naj bi bil način, s katerim bi predstavili bogato ustvarjalno dediščino našega vodilnega likovnega umetnika.

84

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Kočevski rog

Kočevski rog je ime za več kot 500 kvadratnih kilometrov razgibanega kraškega sveta med Kočevsko-Ribiškim poljem, Suho krajino, Novomeško kotlino in Belo krajino. Zaradi teţke prehodnosti, gozdnatosti in ostre klime je bil gosteje poseljen šele v 14. stoletju, ko so ga naselili nemški koloni. Ob napadu na Jugoslavijo leta 1941 je to območje pripadlo Italiji, zato so ga kočevski Nemci v zimi 1941/42 preselili v spodnje Posavje, od koder je bilo poprej izgnanih več kot 36.000 Slovencev. Po izselitvi Kočevarjev je na Rogu ostalo nad 40 izpraznjenih vasi in zaselkov. Prve skupine partizanov so se na Rogu pojavile ţe avgusta 1941, ko pa je maja 1942 na Dolenjskem, Notranjskem in v Beli krajini nastalo veliko osvobojeno ozemlje, je Rog postal središče odpora. Pri Kraljevem kamnu je do konca avgusta 1942 delovalo tudi njegovo vodstvo. Po veliki italijanski ofenzivi poleti 1942, imenovani tudi roška, se je vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja umaknilo v Polhograjske dolomite, vendar je ţe takrat odločilo, naj bo Rog namenjen za partizanske bolnišnice, delavnice, šole, tiskarne in skladišča. 17. aprila 1943 se je vodstvo vrnilo v Rog. Novo bivališče so poimenovali Baza 20. V njej so ţiveli in delovali člani Izvršilnega odbora Osvobodilne fronte, Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte, Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije, komisija za agitacijo in propagando, uredniki časopisov, člani Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije. Za njihovo varnost in oskrbo so skrbeli borci zaščitnega bataljona in drugo tehnično osebje. Zgradili so 26 barak, v katerih so prebivali vse do decembra 1944, ko so se preselili v Črnomelj. Vloga in pomen Baze 20 sta danes predstavljena s stalno razstavo v baraki številka 16 v Bazi 20. Po vrnitvi vodstva iz Dolomitov so bile v Rogu zgrajene še nekatere druge partizanske baze. Tik pod Kraguljim vrhom je bila Baza 21, v kateri je do kapitulacije deloval Glavni štab Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije. V bliţini Cinka sta bili zgrajeni Baza 15 in Baza 15a z višjo patijsko in višjo skojevsko šolo. Pri vasi Rampoha je delovala Baza 80, v Srednji vasi pa Baza 80a. Namenjeni sta bili za delovanje institucij, ki so jih ustanovili na zasedanju Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta v Črnomlju februarja 1944. Takrat so z delovanjem začeli znanstveni inštitut, denarni zavod, verska komisija, komisija za ugotavljanje zločinov

85

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

okupatorja in njegovih sodelavcev, komisija za upravo razlaščene imovine, komisija za zaščito gozdov ter odseki za izgradnjo ljudske oblasti, notranje zadeve, prosveto, gospodarstvo, finance, obnovo, zdravstvo, socialno skrbstvo, prehrano, gozdarstvo, promet in sodstvo.

Na širšem območju Kočevskega roga je bilo zgrajenih 24 bolnišnic, ki seveda niso delovale vse hkrati, nekatere pa le kratek čas. Imele so skupno upravo, ki je bila najprej v Jelendolu, od novembra 1943 pa v Komarni vasi. Začetki Slovenske centralne vojne partizanske bolnišnice pa segajo v junij 1942, ko je v gozdarski koči na Daleč hribu začela delo prva bolnišnica. V roški ofenzivi je bila poţgana, zato so v septembru 1942 začeli graditi popolnoma nov tip bolnišnice. Na varni in skriti lokaciji, navadno v globoki vrtači, so gradili konspirativne bolnišnice. Prve barake za ranjence so bile nizke, s skupnimi leţišči, poznejše pa so bile svetle, z velikimi okni, lončenimi pečmi in vso potrebno opremo. Pozneje so dogradili še barako za osebje, operacijsko barako, kuhinjo s skladiščem za hrano in skrit bunker za primer nevarnosti. Ţe v začetku maja 1942 so v Rogu, pozneje pa tudi v okolici, začele delovati prve partizanske delavnice. Pomenile so velik premik v kakovosti oskrbe partizanskih enot, saj so prej le-te morale poskrbeti povsem same za oroţje, obleko, obutev in drugo opremo. Prve delavnic so začele delati v Podstenicah. Najprej puškarska, nato pa krojaška, mizarska in čevljarska. Med roško ofenzivo so bile poţgane, stroji pa uničeni. Po kapitulaciji Italije so partizani za delavnice izkoristili mline in ţage v Starih Ţagah ter zidanice v Novi Gori. Delovati so začele avtomehanična, usnjarska, čevljarska, zlasti pa radijska in puškarska, ki sta zasloveli z izdelavo radijske postaje. Drugi večji center so bile delavnice v Beli krajini, in sicer šiviljske, pletilske, vrvarska, sušilnica sadja, milarna in celo livarna. V njih so izdelovali in pospravljali prav vse, kar je potrebovala vojska, marsikaj pa je bilo tudi namenjeno oskrbi civilnega prebivalstva. Vsa pestrost partizanske dejavnosti v Kočevskem rogu je prikazana na stalni razstavi v baraki številka 22 v Bazi 20.

86

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Izmed vseh objektov in naselij v Rogu so danes ohranjeni le še Baza 20 ter bolnišnici Jelendol in Zgornji Hrastnik, ki so proglašene za kulturni spomenik.

6.2.2 GORENJSKI MUZEJ KRANJ

SPLOŠNO

Ideja o ustanovitvi muzeja se je znova pojavila po 2. svetovni vojni, ko je v okviru tekstilne šole nastajala zbirka tekstilij, saj so se ob tej zbirki začeli zbirati tudi drugi kulturnozgodovinski predmeti. Ideja o ustanovitvi pa je bila vse bliţje realizaciji, ko je bilo govora o postavitvi Prešernovega spomenika in o ureditvi kranjskega pokopališča ter o preureditvi Prešernove hiše v spominsko ustanovo. Mestni muzej je bil ustanovljen leta 1953 pod vodstvom Ceneta Avguština. Istega leta je bilo tudi ustanovljeno Muzejsko in zgodovinsko društvo v Kranju, ki je predstavljalo ljudskovzgojno ustanovo, katere naloga je bila pomoč muzeju. Prav tako pa naj bi društvo skupaj z muzejem skrbelo za ohranjanje kulturne dediščine. Leta 1958 se je muzej razširil, saj so takrat ukinili delovanje Pokrajinskega muzeja v Radovljici in njegovo gradivo prenesli v Kranj. To gradivo je predstavljalo temelj za ustanovitev Gorenjskega muzeja Kranj.

Muzej je imel poseben poudarek na ţivljenjepisih in fotografijah padlih partizanov, talcev in taboriščnikov. Prav tako ga je zanimala topografska obdelava terena. Izdelana je bila namreč topografija za Poljansko in Selško dolino, Jelovico, Meţaklo in del Karavank. Najpomembnejša aktivnost Muzeja revolucije pa je zagotovo bila ureditev Spominskega muzeja talcev, internirancev in pregnancev v Begunjah, ki je pozneje postal eden najbolj obiskanih muzejev na Gorenjskem.

Leta 1963 je Mestni muzej za svoja prizadevanja prejel najvišje kulturno priznanje, tj. Prešernovo nagrado Gorenjske. Naloge muzeja so bile preučevanje preteklosti Gorenjske, zbiranje njene materialne in duhovne kulture v okviru arheologije, etnologije, kulturne in umetnostne zgodovine ter zgodovine od

87

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

najstarejših obdobij in vse do sodobnosti. Muzej je skrbel, da je s pomočjo razstav predstavljal svoje doseţke javnosti ter tudi izdajal publikacije. Gradivo je hranil, ga dokumentiral, restavriral in skrbel za njegovo varnost. Zaradi pomanjkanja prostora pa je muzej prenehal z zbiranjem tehničnih predmetov in le-te prepustil tehničnemu muzeju.

Gorenjski muzej Kranj se je razvil v kompleksni muzej, saj je zastopal večino muzejskih strok, prav tako pa je imel svojo obseţno strokovno knjiţnico in fototeko.

MUZEJSKE ZBIRKE

Posledica dolgoletnega načrtnega zbiranja je bila obseţna zbirka predmetov iz celotne Gorenjske. Muzej je tako imel nalogo razporediti predmete v posamezne zbirke, in sicer etnološko, arheološko in umetnostnozgodovinsko zbirko.

Etnološka zbirka

Zbirka obsega 7800 inventariziranih enot predmetov z različnih področij udejstvovanja gorenjskih ljudi. Veliko iz kmetijstva, še posebej planšarstva, obrti, trgovine in gostilničarstva, ljudskega prometa, stavbarstva. Muzej hrani lepe kose notranje opreme gorenjskih kmetij in številne tekstilne izdelke ter oblačila podeţelanov in meščanov. Vsak muzejski predmet je priča nekdanjega načina ţivljenja, dela in praznika, vrednot, veselja in stisk naših prednikov – gospodarjev gruntov, kajţarjev, gostačev, hlapcev, dekel, pastirjev, oglarjev, koscev, ţanjic, mlinarjev, tesarjev, lončarjev, kovačev, lectarjev, trgovcev in gostilničarjev, nevest, ţena in otrok.

Mnogo predmetov je ročno izredno lepo izdelanih iz domačih materialov – lesa, gline, ţeleza, kamna, tekstila, testa, voska. Predmeti pripovedujejo o spretnih rokah njihovih izdelovalcev in o okusu kmečkih ljudi na Gorenjskem v 18. in 19.

88

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

stoletju. Govore o popotovanju Gorenjcev skozi čas in prostor med zemljo in nebesi, med revščino in bogastvom, med radostjo in ţalostjo njihovega ţivljenja.

Etnološki kustodiat hrani arhiv arhitektonske dokumentacije gorenjskega stavbarstva s preko 100 enot.

Etnološki kustodiat je uredil tudi Jezersko kroniko Andreja Karničarja, ki je izšla v zbirki Gorenjski kraji in ljudje leta 1998, in zbornik ob 1000. obletnici prve omembe Straţišča pri Kranju z naslovom Straţiše pa Strašan, izšlo v isti zbirki leta 2002.

Del predmetov iz zbirke je na ogled na razstavi Ljudska umetnost na Gorenjskem v Mestni hiši v Kranju, v Planšarskem muzeju v Stari Fuţini, na razstavi Poslikano pohištvo iz Gornjesavske doline v Liznjekovi hiši v Kranjski Gori, v Jenkovi kasarni na Zg. Jezerskem, glavnina pa je v depojih.

Etnološka zbirka je najobseţnejša zbirka Gorenjskega muzeja, v katero se uvrščajo predvsem predmeti, kot so slike na steklo, panjske končnice, lesene naboţne plastike in podobno.

Arheološka zbirka

Gorenjska ima številna arheološka najdišča. Kamenodobna in bronastodobna najdišča kaţejo na občasno poselitev, ţeleznodobne najdbe pa dokazujejo ţe strnjeno in zaznavno stalno poselitev tega območja. Pri odkrivanju teh najdišč je v zadnjih 50 letih sodeloval tudi Gorenjski muzej. S številnimi izkopavanji so uspeli pridobiti dragoceno in edinstveno gradivo, ki je deloma shranjeno tudi v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani. Arheološka zbirka hrani gradivo iz mlajše kamene in zgodnje bakrene (Drulovka pri Kranju), starejše ţelezne (Kranj, Bohinjski kot, Tupaliče pri Preddvoru), rimske dobe (Bobovek pri Kranju, Rodine pri Radovljici, Ajdna nad Potoki, Khislstein v Kranju), časa preseljevanja ljudstev

89

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

(Sv. Lovrenc in Gradišče nad Bašljem) ter naselitve Slovanov (Farna cerkev in Kriţišče Iskra v Kranju, Blejski grad).

Strnjen prikaz arheoloških obdobij na Gorenjskem ter številne dragocene najdbe, ki jih hrani muzej, so obiskovalcem na ogled na stalni arheološki razstavi Ţelezna nit v Mestni hiši v Kranju, kjer so na sodoben način predstavljena najstarejša zgodovina Gorenjske. Prikazan je tehnološki razvoj skozi čas, ki ga nazorno ilustrira bogato gradivo. V Mestni hiši so avtentično predstavljeni tudi staroslovanski grobovi iz 9. in 10. stol. ter Arheološki spomenik ob farni cerkvi v Kranju.

Umetnostnozgodovinska zbirka

Obsega številna kiparska in slikarska dela mojstrov od 15. do 18. stoletja, dela Leopolda Layerja in realistov 19. stoletja. Obseţna je zbirka, ki obsega del moderne slovenske umetnosti, kjer najdemo tudi dela gorenjskih likovnih ustvarjalcev in likovnih ustvarjalcev. Gorenjski muzej načrtno zbira dela gorenjskih likovnih ustvarjalcev različnih obdobij. Zbirka je v veliki meri shranjena v depoju. Dokaj popoln je prikaz sodobnih likovnih prizadevanj na Gorenjskem. V celoti je na ogled zbirka del akademskega kiparja Lojzeta Dolinarja.

V okviru muzeja deluje tudi Kabinet slovenske fotografije, kjer so predstavljeni skoraj vsi pomembni slovenski fotografi 20. stoletja.

Razstave v okviru Gorenjskega muzeja Kranj so naslednje:

. LJUDSKA UMETNOST . MALI VOJNI MUZEJ . OPLENOVA HIŠA . PLANŠARSTVO . ŢELEZNA NIT

90

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

. PREŠERNOVA ZAPUŠČINA . LOJZE DOLINAR . JANEZ PUHAR . TOMAŢ GODEC . FRAN SALEŠKI FINŢGAR

Nekatere razstave so izven mesta Kranj, in sicer razstava Tomaţa Godca je v Bohinjski Bistrici, razstava Frana Saleškega Finţgarja v Doslovčah, razstava Planšarstva v Stari Fuţini in Oplenova hiša je pod Studom.

Ljudska umetnost

Gorenjska ljudska umetnost je prikazana z likovno izjemno lepo oblikovanimi predmeti preteţno vsakdanje rabe, ki so glede na uporabno vrednost v vsakodnevnem ţivljenju razporejeni v štiri poglavja: gorenjsko ljudsko stavbarstvo, notranja oprema stanovanj, praznično in delovno okolje gorenjskega človeka ter njegova duhovna kultura. Gorenjska ljudska umetnost je rasla in se razvijala iz korenin domačega izročila ter tudi iz pobud, ki so prihajale v vaško okolje iz umetnosti naprednejših druţbenih slojev ter sosednjih vzhodnoalpskih deţel. Uvodni del razstave opozarja na vlogo naselij in stavbarstva v oblikovanju gorenjske kulturne krajine. Tu imajo svoje mesto kozolci, kašče, pastirske koče, značilne oblike kmečkih domov in vaških znamenj. Originalne stavbne sestavine, ki so vgrajene v razstavni prostor, odslikavajo arhitekturo gorenjske kmečke hiše, v kateri so še dolgo odmevali vplivi gotskega in pozneje baročnega stila: baročna lesena stropa in klesana portala, poslikana vrata in polkna, rezljane deske gorenjskega ganka, stenska freska ter kovana okenska mreţa. Ob kmečki hiši je v tem prostoru prikazan tudi razvoj v oblikovanju gorenjske kmečke skrinje, od najstarejše z letnico 1624 do mlajših iz prve polovice 19. stoletja, v sosednjih prostorih pa so prikazane skrinje posameznih pokrajinskih delavnic v Gornjesavski dolini in tudi druge sestavine notranje opreme. Izstopajoča sestavina v notranji opremi kmečkih domov je ravno poslikano pohištvo. Kultura slikarskega okraševanja pohištva sega nazaj v zgodnje 17. stoletje, najvišji razcvet je doţivela ob druţbenih in gospodarskih spremembah ob koncu 18. in v prvih

91

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

dveh tretjinah 19. stoletja. Največ predmetov je iz Gornjesavske doline, kjer je bila kultura ljudskega slikarstva posebno intenzivna in se je ohranjala vse do 30. let 20. stoletja. Skrinja je bila nepogrešljiva sestavina pri prevaţanju nevestine bale še do sredine 20. stoletja, zato je bila povsod na Gorenjskem predmet slikarskega okraševanja in je zaradi shranjevanja obleke in raznovrstnega blaga svoj pomen ponekod obdrţala vse do danes. Na ogled je omara baročne oblike s poslikavo z Zgornjega Jezerskega. Odsev vplivov meščanskega intarziranega pohištva je kmečka miza z letnico 1774 iz Bohinja. Oblikovalska volja gorenjskega človeka se je udejanjala na različne načine, tudi v oblikovanju manjših uporabnih predmetov iz lesa, ţeleza in gline. Po obliki in preprostem barvnem slikarskem okrasu izstopajo lončeni izdelki iz dveh starih podeţelskih lončarskih središč v Ljubnem in Komendi. Umetelno so rezljane in barvno okrašene preslice, to so nastavki za predivo pri kolovratu, ki so jih fantje podarjali dekletom v znamenje naklonjenosti. Podobno kot rezljani ţličniki, lesene ţlice, modeli za maslo in skledniki izraţajo mnoţičen okus kmečkega človeka v 19. in še prvih desetletjih 20. stoletja. Predstavljeni so okrasni predmeti iz prazničnega ţivljenja Gorenjcev: dekorativno oblikovani elementi tradicionalne ţenske in moške kmečke noše, potem praznične vezenine, krstna zibelka ter praznični podobnjaki iz medenega testa in rezljani modeli za oblikovanje le-teh. Kopija freske Sv. Nedelja iz 15. stoletja iz cerkve v Crngrobu, ki prikazuje opravila, prepovedana ob nedeljah, uvaja v tisti del razstave, kjer so prikazani predmeti iz delovnega okolja gorenjskega človeka. Tu imajo svoje mesto raznovrstno leseno posodje, orodje in druge delovne priprave, rezljani oselniki in tudi otroške igrače. Poslikane panjske končnice so slovenska posebnost, zdruţena z velikim gospodarskim pomenom našega čebelarstva v preteklosti.

Poseben prostor je namenjen predstavitvi ljudske umetnosti iz podeţelskih cerkvic, vaških znamenj in tudi izrazito naboţnih izdelkov za domačije: baročne freske s pročelij bogatejših kmečkih hiš ter lesena naboţna plastika. Sem uvrščamo tudi skrinje z izredno bogato figuralno naboţno motiviko, nastale v slikarskih delavnicah Leopolda Layerja in njegovega nasledstva, ki so jih delali

92

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

za cerkvene in kmečke naročnike. Odmevi te delavnice so v širši okolici Kranja očitni še v drugi polovici 19. stoletja.

Mali vojni muzej

Mali vojni muzej prikazuje čas 1. svetovne vojne na severnem delu znamenite soške fronte od roba Banjiške planote do Mrzlega vrha in jugovzhodnem delu koroške fronte od Krna do Rombona. S številnimi eksponati in dokumenti je na pretresljiv način prikazano tako ţivljenje na sami fronti kot v frontnem zaledju na področju Bohinja. Razstava govori o strateškem poteku bojev, ţivljenjskih stiskah vojakov, vojni propagandi, pomanjkanju surovin, nastalih socialnih problemih ter o vojaško organiziranem frontnem zaledju na področju Bohinja in o njenem ţivljenju civilnega prebivalstva.

Oplenova hiša

Oplenova domačija je hiša stegnjenega tipa, ki pod skupno streho zdruţuje stanovanjske in gospodarske prostore. Je ena redkih hiš, v katerih je še mogoče zakuriti na ognjišču črne kuhinje. Stavba je zidana in kombinirana z lesom. Dovoz do mostu na nadhlevski skedenj je speljan mimo stanovanjskega dela, kar je značilna bohinjska posebnost.

Stanovanjski del sestavljajo veţa s kuhinjo, hiša in kamra, podstrešje in klet. Črno kuhinjo, brez dimnika, loči od veţe le obok – šipovnik. V njej so tri kurišča: odprto ognjišče, kurišče za peč in zidan kotel za kuhanje prašičje hrane. Tudi danes se dim vali pod strop na podstrešje.

Hiša je osrednji bivalni prostor z mizo pod bogkovim kotom, klopmi ter lončeno pečjo z leţiščem nad njo, tako imenovanim pungratom. V prejšnjem stoletju so v zimskem času v hiši tkali, o čemer danes pričajo razstavljene hišne statve. Kamra je bila predvsem spalnica in, kot dokazuje stara listina, tudi prostor za preuţitkarje. Ţito, pridelke, obleko, obutev, orodje in podobno so hranili na podstrehi, tako imenovani izbi, v pregradah in skrinjah. S hišo je bilo v prejšnjem

93

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

stoletju zdruţeno tudi precej obdelovalne zemlje, o čemer pričajo za tedanje razmere velik hlev, skedenj in posebna shramba za steljo. Zadnji lastniki so posedovali le malo zemlje in več gozda, od ţivine pa so gojili le po nekaj koz, za katere so na skednju hranili seno in vejnike. Na skednju je tako kot nekdaj shranjeno kmečko orodje in pripomočki – voz lojtrnik, sani krtiči, gnojni koš, orodje za cepljenje skodel in popravljanje lesenih predmetov, brusni kamen itd.

Sedanja stavba je bila verjetno zgrajena na začetku 19. stoletja, postavili pa so jo namesto starejše lesene hiše; pri zidavi kletnega stropa so namreč uporabili tram s tremi malimi okenci. Pri arheološkem sondiranju v veţi in kuhinji je bilo najdenih več kovancev iz 19. stoletja.

Planšarstvo

Bohinj je bil stoletja najmočnejše planšarsko središče. Razvito je bilo planšarstvo z mlekarstvom v najbolj intenzivni obliki. Od maja do sredine junija so se planšarji s čredami krav iz doline najprej podali na spodnje planine in od tam naprej na visoke planine, v skladu z razpoloţljivo pašo. Jeseni so se nato postopoma znova vračali v dolino.

Leta 1873 so uvedli organizirano zadruţno sirarstvo in začeli izdelovati sir na švicarski način, za kar je imel velike zasluge Janez Mesar, tedanji ţupnik v Bohinjski Bistrici. Kmalu je zacvetela trgovina z bohinjskim sirom, ki je domačinom prinašala pomemben vir zasluţka.

V prvem prostoru muzeja je prikazan lesen planšarski stan z notranjo opremo s planine Zajamniki. Na vhodni fasadi stana je slabo vidna letnica 1849. V zadnjih dveh desetletjih so stan uporabljali le še v času košnje in ob drvarskem delu. V drugem prostoru je ohranjena originalna sirarska delavnica z velikima vzidanima sirarskima kotloma in prešo za oblikovanje hlebov sira. Razstavljeni so originalni predmeti notranje opreme sirarn (sirarsko orodje in pribor, posode za mleko, pinje za izdelovanje masla), veliki kotel na lesenem vratilu iz sirarn v

94

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

planini Blato. V vitrini je velika "majerska" krošnja, opremljena s potrebščinami, ki so jih planšarji vsako leto ob selitvah nosili s seboj v planine. S fotografijami so prikazane sirarne in sirarsko delo v planinah, transport sira v dolino ... Ob vhodu v muzej je kartografski prikaz najstarejših omemb planin (prva sega v leto 973), grafični list s hišnimi znaki, s kakršnimi so zaznamovali gospodarji svoje orodje in posodje. Na nasprotni strani je na panoju portret bohinjskega ţupnika Janeza Mesarja, gospodarskega in kulturnega preroditelja Bohinjcev. S fotografijami so v tretjem prostoru prikazana značilna bohinjska planšarska naselja in značilne planšarske zgradbe. Na visokih planinah, kjer samo pasejo, so značilni enocelični leseni stanovi na stebrih, ki zdruţujejo spodaj prostor za ţivino, zgoraj pa planšarsko bivališče. Raziskovalci odkrivajo v teh oblikah planšarskih zgradb usedline kulture staroselcev.

Ob vhodu v četrti prostor je na desni strani najstarejša upodobitev Triglava, planine Velo polje in bohinjskega planšarja – Baragov bakrorez iz leta 1776, na levi pa upodobitev Bohinjca slikarja Ladislava Benescha iz leta 1888.

Na ogled so portreti številnih planšarjev, planšarske selitve, planšarjev delovni dan, njegova hrana, njegov prosti čas, nazadnje tudi Bohinjski kravji bal – tradicionalna bohinjska turistična prireditev.

Ţelezna nit

V ţelji, da bi obdrţali ţivo vez med pokrajino, iz katere se je v tisočletjih izvil človek, so poleg izjemnih fosilnih najdb rib in mamuta iz Bobovka ter bizona z Leš pripravili tudi vpogled v geološke plasti, ki so nastajale skozi milijone let.

V času ledene dobe so prazgodovinski lovci pobijali mamute, jelene in drugo divjad s preprostim orodjem. Z modelom so prikazali način izdelovanja kamnitega orodja v času starega, srednjega in mlajšega paleolitika. Na območju Slovenije je bilo odkritih veliko paleolitskih najdišč, iz Gorenjske sta najbolj poznani Mokriška jama in Poljšiška cerkev. Obe sodita v pozni čas paleolitika, ko je v

95

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Evropi moderni človek izpodrinil neandertalca in se je doba poledenitev ţe iztekala. V rekonstruirani koči iz Drulovke je upodobljen trenutek iz ţivljenja v času mlajše kamene dobe, ko si je človek poiskal stalna bivališča, udomačil rastline in ţivali ter začel obdelovati zemljo. Iz Drulovke izvirajo bogate arheološke najdbe, ki izpričujejo različna znanja tedanjih prebivalcev. Najštevilnejša je keramika, ki je največja tehnološka novost tega časa. Druge najdbe pa govorijo o prehrani in izdelovanju oblačil ter kamnitega in peščenega orodja ter tudi nakita. Kovinske dobe so čas, ko človek odkrije uporabo bakra, brona in nazadnje ţeleza. Rude so postale iskano blago, s polizdelki in izdelki so trgovali ter bogateli. Z novim, izpopolnjenim oroţjem so si podredili premagana ljudstva. Ena najpomembnejših pridobitev Gorenjskega muzeja je zakladna najdba bronastih predmetov z Jelenovega klanca, najverjetneje namenjena nadaljnji predelavi. Znameniti trinoţnik, namenjen kultnim daritvam, sodi v ţelezno dobo, tako kot tudi najdbe iz gomil pri Tupaličah.

S prihodom Rimljanov se v naših krajih zaključi prazgodovina in začne obdobje antike. Ob najlepših najdbah s staroselskega grobišča v Bobovku so razstavljeni tudi rimski nagrobniki iz Gorenjske. Prvič so na ogled zgodnjerimski predmeti, odkriti v starem Kranju. O načinu uporabe tesarskega orodja iz zakladne najdbe z Grdavovega hriba govori kratek film. Ajdna, ki je med prebivalci Gorenjske morda najbolj znano arheološko najdišče, je predstavljena z najpomembnejšimi najdbami. Med najnovejša odkritja sodijo steklarske delavnice na dvorišču gradu Khiselstein, ki pričajo o izredno pomembni vlogi Kranja v pozni antiki.

V zadnji sobi je predstavljen čas preseljevanj, ko Karnij postane Kranj. Iz germanskih grobov z grobišča v Lajhu je na ogled izbor bogatih najdb, ki so večinoma shranjene na Dunaju in v Ljubljani.

Jedro razstave je nakit iz staroslovanskih grobov iz Kranja in z Bleda. Med največja odkritja sodita razkošna oprema in oroţje iz Bašlja, ki dokazujeta prisotnost plemske aristokracije kneţevine Karniole. Razstava se zaključuje z

96

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

mojstrsko maketo Ivana Selana, ki prikazuje mesto Kranj z najbliţjo okolico tik pred 2. svetovno vojno. Na njej so svetlobno označena arheološka najdišča.

Prešernova zapuščina

V vitrinah so razstavljeni izvirni dokumenti, časopisi in pesmi. Posebna pozornost je namenjena rokopisu pesmi Tri ţelje Anastazija Zelenca (1838/39), Sonetnemu vencu, izvirnemu tisku Krsta pri Savici, prvi objavi pesmi Dekelcam v Illyrisches Blatt, Krajnski čbelici, Čopovi razpravi o abecedni vojni. Besedila na panojih in muzealije v vitrinah so dopolnili še s kopijami Prešernovih prijateljev Matije Čopa (1829) in Andreja Smoleta (ok. 1830) ter Julije Primic (1834). Vsi trije portreti so delo slikarja Matevţa Langusa (1792–1855).

V nekdanji pesnikovi stanovanjski sobi je postelja, predalnik s tremi predali, mizica s predalom in dva stola (vse last Narodnega muzeja Slovenije), kopija pozlačenega svečnika s škarjami za utrinjanje stenja, omara, stoječa ura in razpelo. V tem predalniku je shranjeno pregrinjalo (last Narodnega muzeja Slovenije) za posteljo – mrtvaški prt z besedilom.

Prikaz ţivljenja in dela Franceta Prešerna se nadaljuje v sobi, kjer je v pesnikovem času prebival njegov pisar Andrej Rudolf (1827–1883), nezakonski sin prijatelja Andreja Smoleta. Na panojih so poudarjeni trije sklopi: Zdravljica, Poezije Dóktorja Francéta Prešérna in Preselitev v Kranj. Zdravljica je nastala okoli martinovega leta 1844. Prvič je bila objavljena šele 26. aprila 1848 v Kmetijskih in rokodelskih novicah. Zaradi stroge cenzure, ki je črtala dve kitici, je pesnik v Poezijah ni hotel objaviti. Ob ustanovitvi samostojne Slovenije leta 1991 je njena sedma kitica Ţive naj vsi narodi postala drţavna himna. Več let je v Prešernu tlela ţelja po samostojni pesniški zbirki. Pogum je zbral spomladi leta 1846; na ljubljanski gubernij je vloţil prošnjo za tisk in predloţil dva izvoda rokopisa svojih pesmi. Tiskal jih je Joţef Blaznik v Ljubljani. Poezije so bile natisnjene 15. decembra 1846, vendar z letnico 1847.

97

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

22. julija 1846 je bil na Dunaju podpisan dvorni dekret o imenovanju dr. Franceta Prešerna za samostojnega odvetnika v Kranju. Na novo sluţbeno mesto je prišel jeseni, skupaj s sestro Katro in pisarjem Andrejem Rudolfom. V Kranj je prišel oktobra 1846 in najel stanovanje v prvem nadstropju hiše, ki je bila takrat last kranjskega trgovca in pivovarja Franca Mayrja. Hiša je imela katastrsko številko Mesto 181, vhod v stanovanje pa je bil z današnje Tavčarjeve ulice 8. Jeseni 1848 se je Prešernova bolezen poslabšala, proti koncu leta je ţe obleţal. Zdravil ga je kranjski zdravnik Tomaţ Pirc (1813–1880). Prešeren je umrl 8. februarja 1849. Pokopali so ga dva dni pozneje ob 10. uri na starem kranjskem pokopališču, v današnjem Prešernovem gaju. Prvotno je bil pesnikov grob desno od vhoda ob zidu, leta 1852 pa so ga prekopali in mu postavili nagrobnik, ki je eden najlepših prostostoječih nagrobnih spomenikov srede 19. stoletja na Slovenskem. V sredini gaja stoji bronasto poprsje našega poeta, ki ga je leta 1969 napravil akad. kipar Lojze Dolinar.

Skozi arkadni hodnik nas pot vodi v nekdanjo Prešernovo odvetniško pisarno. Soba je opremljena z izvirnim pohištvom: pisalno mizo z dvema stoloma in omaro za spise, ki jih je muzej odkupil od dr. Antona Schreinerja, odvetnika iz Maribora. Stenska ura z nihalom je nekoč visela v Vrbi, na mizi sta še črnilnik in svečnik. Zadnji muzejski prostor na panojih in v vitrinah prikazuje naslednje sklope: Prešeren po Prešernu, Pomembnejši prešernoslovci, Pesnik in drţavotvornost ter Kranj ob 150-letnici pesnikove smrti 1999. Tu izpostavljamo dve temi: Prešeren po Prešernu, kjer so prikazani nekateri dogodki, npr. Ţupančičev govor leta 1926, postavitev Prešernovega spomenika v Ljubljani, ustanovitev Prešernove brigade, postavitev Prešernovega spomenika v Kranju, društva s Prešernovim imenom … Ţe leta 1947 so začeli podeljevati Prešernove nagrade kot najvišje drţavno priznanje na področju kulture.

Ob 50-letnici je izšel tudi zbornik z naslovom Prešernovi nagrajenci 1947–1997, ki sta ga izdala Prešernov sklad in Gorenjski muzej Kranj. Ob 150-letnici pesnikove smrti je bilo v Kranju mnogo prireditev. Najpomembnejši je bil

98

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

vsekakor mednarodni simpozij z naslovom Prešernovi dnevi v Kranju, ki je potekal od 2. do 5. februarja 1999.

Lojze Dolinar

Lojze Dolinar sodi med osrednje predstavnike slovenskega kiparstva 20. stoletja. Rojen je bil leta 1893 v Ljubljani. Prva kiparska dela so bila izdelana v slogu akademskega realizma, simbolizma, secesije in zasnovane s slikovito, impresionistično ali novobaročno modelacijo, pribliţal pa se je tudi ekspresionističnim snovanjem. Po krajšem bivanju v ZDA leta 1920 se je začel posvečati arhitekturni plastiki, pri kateri je posegel po antičnih in sodobnih zgledih. Naročila za arhitekturno plastiko so botrovala njegovi selitvi v Beograd leta 1931. V obdobju med obema vojnama je bil med najbolj zaposlenimi spomeniškimi kiparji (nagrobni spomenik dr. Janezu Evangelistu Kreku, dva konjeniška spomenika v Ljubljani, spomenik padlim dijakom-vojakom v Skopju ...). Leta 1946 je bil imenovan za izrednega, leta 1949 pa za rednega profesorja kiparstva na beograjski likovni akademiji. Ker je obvladal oblikovanje monumentalne, rahlo modernizirane polnoplastične človeške figure, upodobljene med izvajanjem heroičnih gest, so po 2. svetovni vojni sledila nova naročila. Zadnje veliko spomeniško delo je bil Spomenik revolucije v Kranju, kamor se je preselil po upokojitvi. Leta 1966 je bila v spodnji in zgornji veţi Mestne hiše v Kranju urejena galerija grafik in plastik, ki jih je Dolinar podaril kranjski občini. Skrb za Dolinarjevo galerijo in Dolinarjevo umetniško zapuščino je prevzel Gorenjski muzej.

Janez Puhar

Na razstavi je predstavljeno Puharjevo ţivljenje in delo. Opisan in z ilustracijami prikazan je Puharjev fotografski postopek. Predstavljeni so tudi začetki in zgodovina fotografije. Poleg tega so predstavljene Puharjeve ohranjene fotografije. Razstavo so popestrili s camero obscuro – ’prvi fotoaparat’ – podobnega je uporabljal tudi Puhar, ki ga je izdelal sam. Puharjevih osebnih stvari se ni ohranilo veliko. Večinoma gre za pisne vire: dekrete, s katerimi je bil

99

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

prestavljen iz enega kraja v drugega (sluţboval je kot duhovnik), Puharjeve pesmi (poleg fotografije ga je zelo zanimala tudi umetnost – sam je izdeloval instrumente in na njih tudi igral) in risbe. Ohranjenih je nekaj risb, ki so prav tako prisotne ne razstavi. Puhar je o svojem fotografskem postopku veliko pisal in objavljal, predvsem zato, da bi si zagotovil prvenstvo pred Francozom Abelom Niepcom de St-Victorjem, ki je fotografijo na steklo izumil kar pet let za Puharjem. Kljub številnim objavam do danes ni nikomur uspelo ponoviti njegovega fotografskega postopka, zato domnevajo, da je določene podrobnosti ohranil kot izumiteljsko skrivnost.

Fran Saleški Finţgar

Finţgarjeva rojstna hiša ni le hiša, v kateri se je rodil znameniti mladinski pisatelj, temveč je tudi hiša, ki po svoji zunanjosti in notranjosti sodi med primere kmečkega stavbarstva na Gorenjskem.

Vhodni prostor predstavlja veţa s črno kuhinjo. Vhod zapirajo močna hrastova vrata s staro kroparsko ključavnico in lesenim zapahom. Na desni steni visi sklednik, v njem stojijo lončene lubenske sklede; zraven stoji predalčna omarica, kjer so shranjene manjše posode. Na drugi strani je črna kuhinja. Na ognjišču stojijo številne posode, ki jih je potrebovala gospodinja: trinoţnik, lonci, kozice, burklje, lopar ... Na podstrešje vodijo strme lesene stopnice. Ob stopnicah je vhod v špajzo, kjer so shranjevali vse potrebno za preţivljanje.

Iz veţe stopimo v hišo, bivalni prostor. Tu se je druţina zbirala pri jedi. Hišo pokriva lesen strop, na katerem izstopa močan leseni tram. Na levi strani je krušna peč. Prostor pa ni bil le bivalen, ampak tudi deloven, saj sta tukaj bili dve obrti, ki sta domače ime Dolenčevih ponesli daleč naokoli. Ded Joţa je na statvah tkal platno, oče France pa je šival ovčje koţuhe in irhaste hlače. Na drugi strani sobe je javorjeva, z intarzijo okrašena miza. Ob mizi je klop in en stol za gospodarja, ki ima srčasto oblikovano naslonjalo. Nad mizo je hišni oltarček ali »bohkov« kot. Sobo krasita tudi dve skrinji. Prva – nasproti vrat – nosi letnico 1821, drugo, ki stoji za vrati, pa je Finţgarjev oče pripeljal s seboj, ko se je priţenil na kajţo. Iz

100

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

hiše vodijo na desno vrata v kamro, kjer je bila spalnica očeta in mame ter kjer so zibali dojenčke. Ohranila se je zakonska postelja, zibelka pa je takšna, kakšno so uporabljali v pesnikovem otroštvu. O pisateljevem ţivljenju in njegovem delu pa govori razstava v spodnjih, kletnih prostorih, saj so nekdanji prostori, kot so hlev (prostor za ţivino), čevdrc (hišna klet) in cimrc (soba, kjer sta prenočevala ded Joţa in teta Neţa), preurejeni v razstavni prostor. Zbirko sta uredila Finţgarjeva prijatelja akademika dr. France Koblar in dr. France Stele.

6.2.3 KOBARIŠKI MUZEJ

V spomin na največjo gorsko bitko v vsej vojaški zgodovini, to je 12. soško bitko, na prvo bliskovito vojno v zgodovini vojn in najuspešnejši preboj v 1. svetovni vojni, je bil 20. oktobra 1990 v Kobaridu odprt Muzej 1. svetovne vojne. Muzejska zbirka je postavljena v prostorih Mašerovega kmečkega dvorca iz 18. stoletja, ki je bil kulturno in politično zbirališče Kobaridcev od srede 19. stoletja dalje. Leta 1938, torej v času fašizma, so Italijani na Gradiču okoli cerkve svetega Antona zgradili kostnico v 1. svetovni vojni padlih italijanskih vojakov. Med vojno in po njej je bilo zgrajenih v spomin na padle vojake različnih narodov, ver in stanov veliko spomenikov in spominskih objektov.

Vhodna veţa s simbolno postavitvijo obiskovalca uvede v tematiko stalne postavitve z zemljevidi, ki prikazujejo evropska bojišča v 1. svetovni vojni in preoblikovanje političnih meja po koncu vojne, z zastavami, s portreti vojakov mnogih narodnosti in nagrobnimi kamni z vojaških pokopališč v Zgornjem Posočju.

Podobno nalogo imajo tudi Kobariške sobe v prvem nadstropju muzeja (št. 1, 2, 3), ki predstavljajo tisočletja burne zgodovine Kobarida. Kraj na stičišču Soške in Nadiške doline, ki povezujeta Furlanijo in Koroško, je bil prav zaradi svoje lege prizorišče številnih spopadov in vojn. V preteklem stoletju je bila zastava na kobariškem trgu zamenjana kar desetkrat. Obiskovalci najdejo v teh sobah obilo

101

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

informacij, ki so dobrodošle pred obiskom Kobariške zgodovinske poti in arheološkega najdišča poznoantične naselbine Tonocov grad. Predstavitvi začetka spopadov ob Soči po vstopu Italije v vojno 24. maja 1915 je namenjena Krnska soba. Italijanski Alpini so dosegli prvi velik uspeh na soški fronti prav z zavzetjem Krna, ko so ţe 16. junija iztrgali vrh te 2245 metrov visoke gore iz rok madţarskih branilcev.

Osrednji eksponat v tem prostoru je maketa Krna, Batognice in sosednjih vrhov v merilu 1:1000. Mnogi obiskovalci si jo podrobno ogledajo pred izbiro pristopa na ta najvišje leţeči del nekdanjega bojišča ali pa po vrnitvi iz tega nepozabnega "muzeja na prostem".

Bela soba govori o trpljenju vojakov v gorah v 29 mesecih bojevanja. Nihče med njimi si pred odhodom na bojišče ni predstavljal, kaj jih tam čaka. Avstro-ogrski vojaki so pred tem doţiveli deset mesecev bojev na ravnicah ruske fronte, večina Italijanov pa sploh še nikoli ni bila na bojišču. Krutemu okolju gorskega krasa so se pridruţile vse teţave in ţrtve, ki so jih terjale zime s pet, šest in več metri snega, transporti čez Julijske Alpe … Vojna nikakor ni bila končana še pred prvo zimo, kot so na začetku zagotavljali politiki in generali.

Soba zaledja pripoveduje tudi o tem, da je zaledje soške fronte postalo pravo "mravljišče" stotisočev vojakov in delavcev, posejano od Rombona do obale Trţaškega zaliva. Vojaški stroj obeh armad je zahteval vse več utrjenih poloţajev, cest, vodovodov, ţičnic, bolnišnic, pokopališč, delavnic, javnih hiš ...

Pripoved o 29 mesecih pozicijskega bojevanja ob Soči zaključuje soba opozorila – Črna soba. Portreti Alpinov med molitvijo, preden so bili poslani v boj, vrata italijanskega vojaškega zapora, razpelo in skulptura Alpina, ki ţaluje na grobu svojega padlega tovariša, topovska lafeta sredi razbitega kamenja in ţelezja, nad njo pa fotografije strahot vojne govorijo o nesmislu, ki se je v gorah po zavzetju Krna dogajal celih 28 mesecev. Vsi nadaljnji napadi italijanskih vojakov proti

102

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

dobro utrjenim avstro-ogrskim poloţajem so bili neuspešni. Umik na izhodiščne poloţaje je dovoljevalo šele poročilo o hudih izgubah na bojišču.

V drugem nadstropju je predstavljeno gradivo o sklepnem dejanju soške fronte, o 12. soški bitki, protiofenzivi elitnih nemških in avstro-ogrskih enot, poimenovani Kobariška bitka. Italijansko poveljstvo so nemške in avstro-ogrske enote 24. oktobra 1917 presenetile prav na goratem območju Zgornjega Posočja in z novo taktiko vojskovanja dosegle zmago, ki je zadnje leto vojno preselila globoko na italijansko ozemlje. Napadalci so morali v pripravo ofenzive vloţiti izreden napor in v dobrem mesecu do vznoţja gora prepeljati kar za 2400 vlakov potrebnega materiala, nato pa ga prenesti in prepeljati preko gora v Soško dolino. Obiskovalcem muzeja obseţnost te naloge ponazarja 27 m2 velik relief Zgornjega Posočja v merilu 1:5000 ter veliki zemljevidi premikov in razporeditve enot.

Priprave na bitko in njen potek dokumentirajo številne fotografije, posnete predvsem v drugi polovici oktobra 1917 in prvih dneh bojev, najbolj obširno pa je predstavljeno dogajanje v Bovški kotlini, vključno z nemškim napadom s plinskimi minami na enote brigade Friuli, prodor 12. šlezijske divizije od Tolmina proti Kobaridu ter enote nadporočnika Erwina Rommla preko pobočij Kolovrata do vrha Matajurja.

Podrobnejši opis dogodkov posreduje 22-minutna multivizijska projekcija, ki je tako kot celotna postavitev na voljo v štirih jezikih. Enako velja za zvočni zapis vojakovega pisma očetu v "italijanski kaverni", izkopani nekje v Krnskem pogorju. Njegova pripoved in zvočno ozadje, ki ga ustvarja ponarodela furlanska pesem Stellutis alpinis (Planike), se dotakneta čustev obiskovalcev in jih spodbujata k razmišljanju o človeških stiskah in trpljenju, ki so ga morali izkusiti vojaki na obeh straneh fronte. (http://www.kobariski-muzej.si/slo/razstave.htm)

103

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Slika 6: Kobariški muzej Viri: Mateja Meško

Kobariški muzej je v teh dveh desetletjih opravil izjemno zgodovinopisno, kulturno in etično poslanstvo. Obiskujejo ga mnoţice obiskovalcev in danes spada med 10 najbolj obiskanih znamenitosti Slovenije. Ţe ta podatek veliko pove o moči sporočila, ki ga muzej goji. Poleg rednih muzejskih dejavnosti je Kobariški muzej razvil še program gostujočih razstav – v Kobaridu in v Evropi, ki so to sporočilo ponesla v svet. Kot široko poznana in cenjena institucija opravlja dragoceno raziskovalno in povezovalno delo, kar mu daje samostojno vlogo med muzeji v Evropi. Samostojno pokriva stroške svojega rednega delovanja.

Zaradi svojega nastanka in pripovedne moči zbirke je muzej leta 1992 prejel najvišje slovensko muzejsko priznanje Valvazorjevo nagrado, leto zatem pa še nagrado Sveta Evrope za najboljši evropski muzej v letu 1993.

104

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

"Kobariški muzej ni muzej vojne, pač pa človeka in njegove stiske. Ni muzej zmage in slave, osvojenih in poteptanih zastav, zavajanja in maščevalnosti, revanšizma in nacionalnega ponosa. V ospredju je človek, tisti, ki glasno ali pri sebi, zase ali pa za sotrpine, v različnih jezikih sveta nenehno govori: "Prekleta vojna!" V kratki kletvi je zajeta temeljna izpoved Kobariškega muzeja, njegova uspešnost ter pravica in potreba, da živi in se razvija." Dr. Branko Marušič – "Kobariški muzej – Vodnik po muzeju" (http://www.kobariski-muzej.si/slo/razstave.html)

6.2.4 NOTRANJSKI MUZEJ POSTOJNA

SPLOŠNO

Notranjski muzej Postojna je bil ustanovljen leta 1947. Začetek njegovega delovanja je bil zaznamovan s prostorsko stisko, ki je vplivala na onemogočanje predstavitve zbirk in dejavnosti muzeja širši javnosti. Šele leta 2005 so se razstavni muzejski prostori bistveno razširili, s čimer so dosegli temeljno vodilo muzeja, in sicer da vse svoje muzejsko gradivo razstavljajo in predstavljajo javnosti.

Notranjski muzej Postojna je splošni muzej, ki zbira in skrbi za muzejsko gradivo notranjsko-kraške regije; sem uvrščamo občine Cerknica, Bloke, Logatec, Loška dolina, Postojna in Pivka. Muzej prav tako uvrščamo med specialne muzeje, saj zbira in ohranja gradivo s kraškega sveta, to pa ga uvršča med krasoslovni muzej. Muzej je edina regionalna ustanova na slovenskih tleh, ki proučuje in prikazuje krasosolovne dejavnosti. Notranjski muzej Postojna pa ne predstavlja zgolj zbirk, ki jih je pridobil sam, ampak tudi Postojnsko jamo pred 1. svetovno vojno in pa predmete, ki sta jih zbrala Inštitut za raziskovanje krasa in Kraška muzejska zbirka.

105

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Muzej ima štiri oddelke, to so arheološki, biološki, etnološki in zgodovinski oddelek. Muzej ima tudi lastno konservatorsko-restavratorsko delavnico. Prav tako pa k muzeju sodi tudi dislocirana muzejska enota v Cerknici.

MUZEJSKE ZBIRKE

Arheološki oddelek

Leta 1947 muzej v Postojni še ni imel svojega samostojnega arheološkega oddelka, tega je pridobil šele 1955, ko je muzej zaposlil arheologinjo Mehtildo Urleb. Temu je sledilo obdobje načrtnih arheoloških raziskovanj. Lotili so se topografskih pregledov Pivške kotline, območja Ilirske Bistrice ter Cerkniškega, Loškega, Logaškega in Babnega Polja. V na novo odkritih najdiščih so se lotili izkopavanj, in tako je muzej vsako leto pridobil veliko arheoloških predmetov. Le-ti so bili predstavljeni na razstavah v Postojni, Predjami in Cerknici. Arheologinja pa je prav tako poskrbela, da so delo arheološkega oddelka javnosti predstavili tudi preko dnevnih časnikov.

Leta 1957 je pod vodstvom Urlebove prišlo do velikega odkritja, in sicer v pobočju Kriţne Gore so odkrili 153 grobov. Izkazalo se je, da pripadajo ţeleznodobni kulturi, tipični za Notranjsko. Plodno raziskovanje arheološkega oddelka je bilo leta 1965 v celoti predstavljeno na razstavi, ki so jo poimenovali 10 let arheoloških raziskovanj.

V Notranjskem muzeju Postojna je arheološki oddelek najstarejši in največji. Evidentiranih ima več tisoč predmetov iz vseh arheoloških obdobij, predvsem s področja Notranjske in trţaškega Krasa. Predmete, pridobljene s pomočjo izkopavanj, muzejsko osebje sistematično ureja, dokumentira in proučuje. Posebno pozornost pa namenjajo predmetom iz kraških jam.

106

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Etnografski oddelek

Etnografski oddelek je bil odprt za javnost leta 1952. Največje zasluge za zbiranje etnografske dediščine lahko pripišemo prvemu ravnatelju muzeja Leu Vliharju. Vilhar je zbral etnografsko gradivo vseh notranjskih vasi, ki je bilo predvsem iz kmečkega okolja. To gradivo je bilo pozneje predstavljeno na stalni etnografski zbirki Notranjskega muzeja (1947–1974). Ta stalna razstava je predstavila črno kuhinjo s 113 eksponati, med katerimi je prevladovalo kmečko rokodelsko orodje in naprave. Razstava je vsebovala tudi muzejske predmete, ki pričajo o takratnem druţbenem in duhovnem ţivljenju prebivalcev Notranjske (okrasni spominki, predmeti, ki pričajo o šegah ljudi itd.). Leta 1956 je bila zbirka dopolnjena z novimi muzejskimi predmeti.

Leta 1975 je bila ustanovljena nova muzejska zbirka z naslovom Kraška muzejska zbirka, s katero se je začelo sistematično muzejsko delo na področju Postojne.

Etnološka zbirka Notranjskega muzeja obsega tudi etnografsko fototeko, ki je bila izdelana leta 1961. Zbirka vsebuje fotografije ljudskega stavbarstva, praznovanj in vsakdanje ţivljenje prebivalcev Postojne.

Pozneje se je etnološki oddelek izoblikoval skozi posamične etnološke zbirke, ki so jih dopolnjevali z na novo pridobljenimi predmeti. Zbirke etnološkega oddelka so naslednje:

Zbirka kmečkega orodja in naprav

To zbirko sestavljajo predmeti, ki so povezani oziroma se uporabljajo pri poljedelstvu, ţivinoreji, rokodelstvu, gozdarstvu, nabiralništvu.

Zbirka prazničnih kruhov

Kot zbirka se je oblikovala leta 1993 in predstavlja prehrambno kulturo. Predmete za zbirko so darovale članice Aktiva kmečkih ţena Postojna in Pivka.

107

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Zbirka transportnih predmetov

To zbirko predstavljajo predmeti, ki so povezani s prometom in komunikacijami. Med vrednejše predmete te zbirke uvrščamo bloške smučke, ki so eden izmed najpomembnejših spomenikov slovenske materialne kulturne dediščine in priča o športni tradiciji in identiteti Slovencev. Prvi doslej znani zapis o samoniklem bloškem smučanju – gibanju na smučeh po visokem snegu – je leta 1689 v Slavi vojvodine Kranjske opisal polihistor Janez Vajkard Valvazor. Bločani so bili v tistem času edini v srednji Evropi, ki so uporabljali smuči pri hoji in vijuganju po snegu.

O tem edinstvenem pojavu v davnini so pisali še številni domači in tuji raziskovalci (Boris Orel, Svetozar in Aleš Guček, Metod in Rudolf Badjura, dr. Borut Batagelj in mnogi drugi).

Zbirka predmetov druţbene in duhovne kulture

Predstavlja del druţbene in duhovne kulture. Obsegajo jo predmeti, ki so povezani z ljudsko ustvarjalnostjo.

Zbirke jamskih podpisov

Je zbirka fotografij, ki vsebujejo podpise obiskovalcev na jamske stene.

Lovska zbirka

To so predmeti, ki so v okviru stalne razstave predstavljeni v Predjamskem gradu.

Polharska zbirka v gradu Sneţnik

Polharska zbirka je predstavljena na stalni razstavi v pristavi gradu Sneţnik in obsega 260 polšjih pasti in predmetov, povezanih s polharstvom na Notranjskem. Polharsko zbirko je osnovalo Polharsko društvo Javornik, od leta 1991 je pod etnološkim nadzorom Notranjskega muzeja, ki je zbirko leta 1995 prenovil.

108

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Fuţina v Grahovem

Fuţina v Grahovem je 250 let stara stavba, ki je zaščitena kot naravna in kulturna dediščina. Notranjost stavbe je ţe od leta 1996 namenjena predstavitvi zbirke kovaških predmetov in predstavitvi zbirke domačijske predmetne dediščine druţine Drobnič.

Ribiška zbirka v Cerknici

Cerkniško jezero je edinstven pojav tako pri nas kot v svetu, gre za presihajoče jezero. Zbirka je predstavljena v okviru stalne razstave Ţiveti z jezerom. Nastajati je začela leta 1993 in obsega predmete, ki so povezani z raziskavo ribiške kulture Cerkniškega jezera. Zbirka vsebuje predvsem kopije predmetov po originalnih predlogah in po bogati fototeki.

Zgodovinski oddelek

Zametki zgodovinskega oddelka so povezani z delom Lea Vilharja, ki je začel zbirati gradiva. Druga svetovna vojna je zbiranje prekinila. Po drugi svetovni vojni je zgodovinski oddelek pridobil nekje 3500 unikatnih primerkov z motiviko krasa, Postojne, Postojnske jame. Med te prištevamo zbirko steklenih plošč, diapozitivov in stereodiapozitivov. Leta 1947 je Vilhar začel zbirati najrazličnejše predmete, ki jih je predstavljal na razstavah. Prva razstava je bila ţe konec leta 1947, kjer je predstavil tihoţitja. Ţe leta 1948 pa je sledila razstava narodnoosvobodilnega boja.

Začetek zgodovinskega oddelka sega v leto 1989, ko so v Kraški muzejski zbirki, ki je bila takrat enota Inštituta za raziskovanje Krasa v Postojni, namestili zgodovinarko. Velik problem tistega časa je bila prostorska stiska, oddelek je ostal tudi brez nujno potrebnih razstavnih prostorov. Prav tako je bila velika potreba po ureditvi gradiva.

109

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Danes je na zgodovinskem oddelku shranjenih nekaj tisoč predmetov. K tem prištevamo predmete, ki so razstavljeni v Podjamskem gradu in v Kraigerjevi spominski sobi v kulturnem domu v Postojni. Zbirke vsebujejo pomembno gradivo z nacionalno tematiko. Najpomembnejši predmeti oddelka pa so zagotovo tisti, ki so povezani z zgodovino mesta Postojna in same Postojnske jame. Zraven prej omenjenih 3500 unikatnih primerkov najdemo tukaj še dediščino znanega postojnskega fotografa Maksa Šeberja in priznanega jamskega fotografa Francija Bara. Najobseţnejša je zbirka letakov, plakatov in drugega drobnega tiska. Prav tako je predstavljenih 3000 razglednic, ki nam predstavijo lepote Postojne, Cerkniškega jezera in okolice. Tukaj je tudi zbirka diplom, med katerimi najdemo diplomo cesarja Franca Joţefa, s katero je leta 1909 Postojna pridobila status mesta. Raziskovanja novejšega časa obsegajo predmete, fotografije in dokumente iz obdobja NOB. V jamski zbirki najdemo predmete, ki so neposredno povezani s Postojnsko jamo. To so napisne table, jamska svetila, lokomotiva, čelade, luči, lestve. Predmeti, ki so zbrani v kulturnozgodovinski zbirki, pa so vezani na ţivljenje v naših krajih. Tako lahko tukaj najdemo predmete, ki se uporabljajo pri vsakodnevnih opravilih, in tudi pohištvo, likovna dela.

6.2.5 POKRAJINSKI MUZEJ PTUJ - ORMOŢ

SPLOŠNO

Pokrajinski muzej Ptuj - Ormoţ s sedeţem na Ptuju je splošni muzej. Muzej predstavljajo zbirke in oddelki za zgodovino, kulturno zgodovino, etnologijo in arheologijo. Muzej pa ima tudi konzervatorsko-restavratorko dejavnost in svojo knjiţnico.

Njegov nastanek sega v leto 1893. Tega leta je bilo namreč na Ptuju ustanovljeno Muzejsko društvo, tistega leta pa so v niţji gimnaziji razstavili tudi arheološke najdbe, ki so jim pozneje, leta 1895, dodali še druge muzejske predmete različnih vrst. Muzej se je imenoval Mestni Ferkov muzej, po njegovem donatorju profesorju Franzu Ferku. Leta 1928 se je muzej zaradi pretesnega razstavišča

110

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

preselil v nekdanji dominikanski samostan, v upravljanje pa je muzej prejel še grajski kompleks, in sicer leta 1945. Zaradi širitve svojega delovanja je muzej leta 1963 dobil naziv Pokrajinski muzej Ptuj. Danes obseg delovanja muzeja predstavlja širše območje Ptuja in Ormoţa. Muzej ima danes kar osem lokacij svojega delovanja: grad Ptuj, grad Velika Nedelja, grad Ormoţ, Rimska peč, Salon umetnosti, Miheličeva galerija, Stari zapori in arheološke zbirke v nekdanjem dominikanskem samostanu. V samem mestu Ptuj pa so na ogled tudi kamniti nagrobniki, ki so vzidani v mestnem stolpu, ter Orfejev spomenik in opekarska peč.

MUZEJSKE ZBIRKE

Zbirke na Ptujskem gradu

V prvem nadstropju ptujskega gradu je na ogled zbirka fevdalne stanovanjske kulture iz časa od 16. do 20. stoletja. Prostori so urejeni ambientalno in večidel opremljeni s pohištvom in umetninami iz zapuščine grofov Herbersteinov, ki so jih v začetku 20. stoletja prepeljali z bliţnjih gradov Vurberk in Hrastovec. Nekaj predmetov je bilo pripeljanih po letu 1945 iz okoliških gradov, predvsem iz baročnega dvorca Dornava.

Zadnji lastniki gradu so zbrali tudi pomembno zbirko rodbinskih portretov, med njimi z Ţigo Herbersteinom, diplomatom in vojskovodjem iz 16. stoletja, upodobljenem v turškem plašču, ki mu ga je poklonil sultan Sulejman Veličastni. Med drugimi umetninami so dragocene bruseljske tapiserije iz 17. stoletja, ki prikazujejo zgodbo grškega junaka Odiseja in pastoralne prizore; tapiserije so iz zapuščine grofov Lesliejev.

Grofje Leslieji so v drugi polovici 17. stoletja v severovzhodnem krilu grajske stavbe uredili slavnostno dvorano in kapelo. V dvorani je razstavljena zbirka turkerij, slik s turškimi motivi, ki so nastale v 17. stoletju in so jih na Ptuj prinesli iz gradu Vurberk. Na njih so upodobljeni znameniti turški in evropski vojskovodje

111

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

ter dostojanstveniki, dame iz Osmanskega imperija in prebivalci daljnih deţel. Zbirka dokumentira zgodnje zanimanje izobraţenih Evropejcev za tuje kulture in je največja v Evropi.

Zbirka glasbil na ptujskem gradu je nacionalnega pomena. Je najbogatejša v Sloveniji, saj šteje okoli 300 glasbil za igranje umetne in ljudske glasbe. Posebej zasluţi omembo rimska dvojna piščal iz 2. ali 3. stoletja, ki je redkost svetovnega pomena.

Zbirka je razdeljena na tematske sklope, ki zajemajo godbo ptujske meščanske garde, mlajšo mestno godbo ter pihala, godala, brenkala in glasbila s tipkami.

Glasbila so bila značilna za plemiške, meščanske in cerkvene kroge od druge polovice 17. stoletja naprej in so izdelki znanih dunajskih, graških in praških glasbilarjev ter domačih mojstrov.

V stari slavnostni dvorani romanskega palacija iz 12. stoletja je na ogled zbirka oroţja. Je nacionalnega pomena, saj obsega več kot 500 kosov različnih vrst hladnega, strelnega, lovskega in športnega oroţja ter zaščitne opreme od 15. do 20. stoletja. Postavljena je tako, da ponazarja podobo prave grajske oroţarne, ki je bila tukaj ţe v drugi polovici 17. stoletja.

Čeprav je imel ptujski grad v preteklosti pomembno vojaško vlogo, se njegovo oroţje ni ohranilo. Večina razstavljenega oroţja je iz bliţnjega vurberškega gradu, nekaj kosov pa so zbrali člani ptujskega Muzejskega društva. Vurberški grad je bil bogato zaloţen z oroţjem, saj je predstavljal pomembno signalno in obrambno točko proti Turkom. Od tam izvirajo tudi oklepi deţelnih najemnikov iz 16. stoletja in pet topov, ki jih uvrščamo med najstarejše ohranjeno topovsko oroţje na Slovenskem.

112

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Slikanje na steklo je ena izmed najlepših stvaritev ljudske umetnosti. Na steklo slikani naboţni motivi so krasili kmečka stanovanja od 18. do prve polovice 20. stoletja.

Razstava obiskovalca popelje skozi zgodovino slikanja na steklo, osvetli čas in prostor, kjer je nastala večina razstavljenih slik, oriše potek dela v slikarski delavnici in prodajo slik. Razen nekaj izjem so vse slike, ki so na ogled, nastale v obrtnih delavnicah, ki so se razvile okoli steklarn konec 18. in v 19. stoletju v Pohořiju (nem. Buchers) na današnjem Češkem in v Sandlu na Gornjem Avstrijskem.

Na ogled je rekonstrukcija obrtne slikarske delavnice ter med kmečkimi ljudmi najbolj priljubljeni motivi ter "bohkov kot" s slikami na steklo kot ţivopisanim okrasom in magičnim predmetom.

V grajski galeriji so razstavljene gotske in baročne umetnine. Gotske umetnine izvirajo iz sakralnih prostorov na Ptuju in okolici, predvsem iz romarske cerkve na Ptujski Gori. Med njimi zbujata največ pozornosti kipa sv. Barbare in sv. Katarine iz časa okoli leta 1405, saj sta vrhunska izdelka ptujskogorske delavnice na evropski ravni.

V baročni galeriji so razstavljena slikarska dela iz 17. in 18. stoletja, ki prikazujejo ptujski grad in mesto, krajine, svetopisemsko in mitološko tematiko. V okenskih nišah stojijo kipi pritlikavcev, ki so nekdaj krasili park dornavskega dvorca.

Etnološke predmete, ki jih hranijo v muzeju, časovno večinoma uvrščamo v drugo polovico 19. in v prvo polovico 20. stoletja. Prostorsko izhajajo z območja Slovenskih goric, Haloz ter Dravskega in Ptujskega polja, ki je bilo v tem obdobju poseljeno skoraj izključno s kmečkim prebivalstvom.

113

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Zbirka je razdeljena na več manjših sklopov, kjer poskušajo vsaj delno prikazati in ustvariti sliko o materialni, socialni in duhovni podobi kmečkega prebivalstva v omenjenem obdobju in prostoru.

Ptujsko in Dravsko polje, Haloze in Slovenske gorice lahko označimo za tisto območje v severovzhodni Sloveniji, ki vzbuja pozornost zaradi števila in raznovrstnosti tradicionalnih pustnih mask. V zbirki so na ogled orači, rusa, medved, baba nosi deda, haloški Jürek, ploharji, kopanja, picek, kura, vile, dornavski cigani, kopjaš, koranti in hudič.

Najbolj priljubljen in mnoţičen tradicionalen lik je korant ali kurent. Njegov izvor še ni pojasnjen, obstaja pa nekaj domnev, povezanih z ilirsko-keltskim izročilom, z mitskimi spremljevalci boginje Kibele v pozni antiki, s predniki Slovencev, z naseljevanjem Uskokov v 16. stoletju itd.

Zbirke v nekdanjem Dominikanskem samostanu

V obednici nekdanjega dominikanskega samostana z bogato baročno štukaturo in poslikavo so razstavljeni keltski in rimski novci, odkriti na območju Petovione. Novci so izdelani iz srebra, brona, medenine in zlata. Najstarejši so keltski srebrniki in zlatniki ter rimski republikanski novci iz 1. stoletja pr. n. št.

Sledijo po dinastijah razporejeni cesarski novci, katere so kovali od leta 43 pr. n. št. do leta 450 n. št. Med njimi so kar tri zakladne najdbe. V zbirki so razstavljeni tudi medaljon cesarja Marka Avrelija in dva glinasta hranilnika iz 2. stoletja. Na fotografijah sta med drugim upodobljena kovnica denarja in bankir pri delu.

V zahodnem in juţnem traktu kriţnega hodnika nekdanjega dominikanskega samostana so razstavljeni kamniti spomeniki iz srednjega in novega veka.

V zahodnem kraku kriţnega hodnika so razstavljeni stavbni členi iz gotskega obdobja, nagrobniki in v renesančnem slogu okrašene konzole, grbi ter drugi

114

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

kamniti reliefi. V juţnem traktu sestavljajo posebno skupino baročne skulpture s pročelja Loretske kapele in vhoda v minoritski samostan. Angela grbonosca sta nekdaj stala na portalu ob severni dovozni poti k ptujskemu gradu.

Antični spomeniki iz marmorja in peščenca so razvrščeni v pritličju nekdanje dominikanske cerkve ter v severnem in vzhodnem traktu kriţnega hodnika. Med njimi so nagrobniki vojakov in civilistov, deli nagrobnih plastik, sarkofagi, pepelnice, zaobljubni oltarji in portretna plastika. Med reliefi so pomembne upodobitve Vzvišenih dojil, Nutrices avgustae. Razstavljeni so tudi posamezni gradbeni elementi, stebri, baze in kapiteli ter napisne plošče.

Na eni izmed njih je navedeno uradno ime mesta (Colonia Ulpia Traiana Poetovio), na drugi je ohranjen del gradbenega napisa z mostu, ki je v antiki prečkal Dravo. Zraven kamnitega gradiva je v lapidariju razstavljenih še nekaj primerkov mozaičnih tal ter keltska lončarska in rimska steklarska peč. K antičnemu lapidariju sodi tudi nekaj kamnitih spomenikov, razvrščenih v notranjem samostanskem ter v parku pred muzejem. Petoviona sodi med največja središča mitraizma v Evropi. Na Ptuju, kjer je bil sedeţ vojaštva in centralnih carinskih ter davčnih provincialnih uradov, je bilo doslej odkritih kar pet svetišč. V sklopu lapidarija so razstavljeni spomeniki iz treh mitrejev.

V zgornji etaţi nekdanje dominikanske cerkve je razstavljeno drobno arheološko gradivo iz bogatih najdišč ptujskega in ormoškega območja. Predstavljen je izbor predmetov, razporejenih po arheoloških obdobjih, ki ponazarjajo ţivljenje v času od 3. tisočletja pred n. št. do 11. stoletja n. št. Prazgodovinsko gradivo je zastopano z glajenim kamnitim orodjem, glinenimi, bronastimi, ţeleznimi in steklenimi izdelki.

Antično obdobje, ki je na Ptuju najbogatejše, je prikazano po tematskih sklopih. Razstavljeni so deli noše, kozmetični in kirurški pripomočki, oroţje, orodje, nakit, drobna bronasta in glinena plastika, oljenke ter kalupi za izdelavo le-teh. Na ogled

115

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

je izbor steklenih, bronastih in glinenih posod, med njimi izstopa reliefno okrašena namizna posoda, terra sigillata.

Iz zgodnjega srednjega veka so v skeletnih grobovih najdeni nakit in glinene posode iz 8. do 11. st. n. št.

V istem prostoru je še mineraloška zbirka, ki jo je muzeju poklonil France Dragar iz Maribora.

Mitreji na Spodnji Hajdini in Zgornjem Bregu

Na Spodnji Hajdini je bilo v letih 1898/99 odkrito najstarejše Mitrovo svetišče v obdonavskih rimskih provincah. Sredi 2. stoletja so ga zgradili usluţbenci ilirske carine s sedeţem v Petovioni. Tempelj je ohranjen na mestu najdbe. V njem so razporejeni posvetilni kamni z napisi in reliefnimi upodobitvami, ki prikazujejo mite in atribute, povezane z Mitro in stopnjami napredovanja vernikov. V osrednjem poglobljenem delu je na enem izmed ţrtvenikov v polni plastiki prikazano Mitrovo rojstvo iz skale.

Posebno pozornost zasluţi tudi stebrast oltar s kipom bikonosca, eden od dveh še ohranjenih na svetu.

Na Zgornjem Bregu je bilo v gosto pozidani stanovanjski četrti takratnega mesta postavljeno največje Mitrovo svetišče. Odkrito je bilo leta 1913. Ohranjeno je pod zaščitno stavbo, ki jo je postavilo takratno Muzejsko društvo. V svetišču iz 3. stoletja prevladujejo ţrtveniki s posvetili vojakov legij XIII. Gemine in V. Makedonske. Ob izvirni opremi svetišča so razstavljeni še reliefna posvetilna plošča Vzvišenim dojiljam, doprsje boginje rodovitnosti Velike matere, oltarne plošče iz mitreja v Modriču na Pohorju in plošča z reliefom Saksana, zavetnika kamnosekov, s Šmartnega na Pohorju.

116

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Povodnov muzej in Orfejev spomenik

Na Slovenskem trgu na Ptuju je najstarejši lapidarij na prostem v Sloveniji. Imenuje se po kuratu Simonu Povodnu, ki je dal leta 1830 vzidati antične spomenike s Ptuja in okolice v ostenje mestnega stolpa.

Med njimi so deli civilnih in vojaških nagrobnikov, pepelnic, ţrtvenikov, reliefnih posvetilnih plošč in kvadrov. K muzeju sodijo tudi ţrtveniki, postavljeni v nišah na severni strani cerkve sv. Jurija.

Pred mestnim stolpom stoji skoraj pet metrov visok spomenik, največji, kar jih je bilo odkritih v rimski provinci Zgornji Panoniji. Po vsej verjetnosti stoji na mestu odkritja. Z zelo zabrisanega napisa se da razbrati, da je bil nagrobnik iz pohorskega marmorja v 2. stoletju postavljen ţupanu Marku Valeriju Veru. Na osrednjem reliefu je upodobljen Orfej, ki v ţalosti za izgubljeno Evridiko igra na liro. Zato se je zanj uveljavilo ime Orfejev spomenik. V srednjem veku je sluţil kot sramotilni kamen – pranger. Na spodnji del so pritrdili ţelezni sponi za vklepanje zločincev, s katerima pa so poškodovali napis.

Rimska peč

V vzhodnem delu antične Petovione se je ob drţavni cesti Aquileia–Savaria raztezala obrtniška četrt z velikimi stanovanjskimi stavbami, trgovinami, delavnicami, sušilnicami in dvorišči. Bivališča so bila opremljena s freskami, štukaturo in mozaiki ter ogrevana s hipokavsti. V četrti so bile klesarske, kovaške, steklarske, lončarske in opekarske delavnice, odkrite so bile še peči za ţganje apna. Zaradi bliţine nahajališč izvrstne gline je bilo največ lončarskih in opekarskih obratov s pečmi, lopami za sušenje izdelkov, prostori za pripravo gline in vodnjaki.

Od številnih odkritih opekarskih peči je v stanovanjski soseski Rabelčja vas na mestu najdbe predstavljena peč iz 3. stoletja, v kateri so ţgali tlakovce, opeke, posode in oljenke.

117

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Grad Ormoţ

Ormoški grad stoji na jugovzhodnem delu bronastodobne naselbine, ki je bila zavarovana z zemeljskim nasipom in obrambnim jarkom. Jarek spremlja grajski kompleks ob vsej njegovi vzhodni stranici ter na koncu predgradja zavije proti nekdanjim mestnim ogrskim vratom.

Ptujski gospodje so v zadnji tretjini 13. stoletja začeli graditi grajski stavbni kompleks. Grad je ostal v posesti Ptujskih gospodov do leta 1438, ko je rodbina izumrla. V prvi fazi razvoja gradu je najverjetneje nastal današnji izpostavljeni juţni trakt, v katerem je bilo urejeno prebivališče ptujskih kastelanov, gospodov iz Ormoţa, šele nato pa naj bi veliko obzidano dvorišče na severovzhodnem vogalu zavarovali z močnim stolpom. Nadaljnji razvoj gradu so pospešili dogodki ob koncu 15. stoletja. Po njegovem poţigu leta 1487 so ga leta 1490 dobili v roke Szekelyji, ki so se tu naselili in ga v ta namen tudi obnovili. Postavili so severni in zahodni trakt ter morda tudi zametek vzhodnega. Leta 1532 so grad poškodovali Turki, leta 1540 pa so ga ob utrditvi mesta obnovili. Po napadu Krucev, 12. februarja 1704, je bil grad dalj časa opustošen. Med letoma 1710 in 1740 ga je baročno obnovila druţina Pethe. V začetku 19. stoletja je grad kupil industrialec Joţef Pauer, ki ga je dal klasicistično obnoviti in obzidati jugozahodni grajski vrt. Zadnji lastniki gradu so bili grofje Wurmbrandt, katerih grb je nad glavnim grajskim vhodom.

Stalne zbirke na gradu Ormoţ:

Pred gradom je spominska aleja pomembnih moţ Ormoţa in okolice. Spomeniki, ki jih je po letu 1975 postopoma ustvarjal kipar Viktor Gojkovič, so posvečeni pisatelju in publicistu Boţidarju Borku, pisatelju in publicistu Rudu Jurčecu, pesniku Stanku Vrazu, teologu in mladinskemu pisatelju Francu Ksaverju Mešku, škofu Ivanu Joţefu Tomaţiču, teologu in pisatelju Stanku Cajnkarju, psihologu, filozofu in antropologu dr. Antonu Trstenjaku, arhitektu Dušanu Moškonu in

118

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Boţidarju Raiču. V bliţini je tudi Spomenik sprave kiparja Mirsada Begića iz leta 1997, ki je posvečen vsem ţrtvam 2. svetovne vojne.

Na joţefinskem vojaškem zemljevidu iz obdobja 1763–1787 lahko v okolici gradu zasledimo posamezna drevesa. Zasnova parka pa je vidna na ledinski karti iz leta 1801. Grajski park spada med najlepše pejsaţne nasade pri nas. V njem uspeva okoli 140 drevesnih vrst, med njimi mogočni hrasti in jeseni ter nekaj eksot. Ob poti mimo tulipanovca, ki nas vodi proti grobnici zadnjih lastnikov gradu, lahko opazujemo velike hraste in ostanek lipovega drevoreda.

Na dveh likovnih kolonijah v Ormoţu, katerih pobudnik je bil Bojan Oberčkal, je nastal zgleden fond 20 slikarskih del, ki so bila do pomladi leta 2007 na ogled v Galeriji grad Ormoţ. Nekaj izbranih del je danes razstavljenih na stopnišču, ki nas pospremi v drugo nadstropje gradu. Slikarji, ki so ustvarjali v 1. likovni koloniji leta 1998, so bili: Bojan Bensa in Andrej Pavlič iz Ljubljane, Bogdan Čobal, Rado Jerič, Lučka Falk in Ervin Kralj iz Maribora, Joţe Denko iz Murske Sobote in Bojan Lubaj s Ptuja. Tudi leta 1999 so v sklopu različnih prireditev Ormoškega poletja organizirali 2. grajsko likovno kolonijo, ki so se je udeleţili: Joţe Foltin s Ptuja, Branko Gajšt iz Sestrţ, Miro Hajnc iz Radelj ob Dravi, Rado Jerič iz Maribora, Ljerka Kovač in Janez Matelič iz Kopra, Bojan Oberčkal iz Obreţa, Zoran Ogrinc iz Slovenj Gradca, Andrej Skrbinek iz Slovenske Bistrice in Domen Slana iz Škofje Loke.

Poslikave v prvem nadstropju gradu spadajo med najpomembnejše klasicistične poslikave v Sloveniji. Avstrijski umetnik Alojz Gleichenperger je po naročilu takratnega lastnika Joţefa Pauerja leta 1810 poslikal štiri sobane v zahodnem traktu gradu. V nekdanji jedilnici je naslikana iluzionistična pokrajina z antičnim motivom. Strop navidezno podpirajo štirje stebri z jonskimi kapiteli, ob katerih stojijo štiri antične boginje. Nad vzhodnimi vrati je tihoţitje z opico, ki pridrţuje list papirja z

119

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

napisom: PHILOSOPHIA ET PSYHELOGIA ALOI GLEICHENPERGE PINXIT MDCCCX.

V sosednjem salonu je poslikan le strop. Na sredi vsake od stranic je slikar upodobil po eno personifikacijo štirih kontinentov. Prehodni hodnik je nekdanja kadilnica, ki je le dekorativno poslikana, v zaključnih lunetah pa sta dva manjša prizora s putti, ki predstavljata poletje in jesen. V nekdanji knjiţnici je poslikan prav tako samo strop, kjer se v školjkastem krogu izmenjujejo dekorativni motivi in upodobitve morskih ţivali – ribe, raki, školjke, ţelve. Zahodno in vzhodno sta naslikana še dva mitološka prizora. Na zahodni steni pa je predstavljen del fresk z rastlinskim motivom iz časa obnove gradu po vpadu Krucev leta 1704. Razstava je postavljena v treh prostorih v drugem nadstropju ormoškega gradu, med katerimi daje ambient nekdanje grajske kapele v obrambnem stolpu celoti posebno mikavnost.

V prvem prostoru se obiskovalec sprehodi med romansko kamnito plastiko, spozna gradove na ormoškem območju, tukajšnjo srednjeveško sakralno arhitekturo, gotsko plastiko ter gotsko stensko slikarstvo. Posebno zanimivost v prvem prostoru predstavljata še kopija dokolenske plastike bradatega moţa iz juţne stene zvonika ţupnijske cerkve sv. Trojice v Veliki Nedelji, ki naj bi po mnenju nekaterih pripadala času še pred letom 1200, in romanskega krstilnika, prav tako iz ţupnijske cerkve v Veliki Nedelji.

Okoli leta 1630 je bila z izjemno velikopotezno in ekspresivno učinkovito kompozicijo Zadnje sodbe poslikana slavoločna stena v ţupnijski cerkvi sv. Jakoba v Ormoţu. Tehtanje moči in z nemirom zaznamovani čas nam Zadnja sodba pričara tudi v razstavnem prostoru. Z zmagoslavjem obnovljenega katolištva pa se od poznega 17. stoletja, predvsem pa skozi 18. stoletje, začne tudi zmagoviti pohod baročne umetnosti, ki seţe domala v vsako izmed cerkva. Pregled baročne umetnosti nam ponujajo razstavni paneli – na njih spoznamo baročne cerkve, oltarje, priţnice, leseno plastiko ter stensko slikarstvo.

120

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Tretji prostor obiskovalcu predstavi oris umetnosti 19. stoletja na ormoškem območju.

Zgodovinsko razstavo Ormoţ v času KaraĎorĎevićeve in Titove Jugoslavije sestavljata dva tematska sklopa, ki vsak zase in povezana skupaj tvorita smiselno zaključeno celoto, katere temeljni cilj je prikaz modernizacije in spreminjanje podobe mesta ob Dravi.

V prvem sklopu je predstavljeno ţivljenje Ormoţanov kot odraz dogajanja v nekdanji Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma poznejši Kraljevini Jugoslaviji, v času katere je drţavi načelovala dinastija KaraĎorĎevič. Pri tem smo posebno pozornost namenili turistično-dokumentarnemu filmu iz leta 1935 – na posnetkih lahko vidimo tudi Majeričevo kopališče, ki je bilo eno najmodernejših v takratni Jugoslaviji. V drugem delu nas razstava popelje skozi povojni zgodovinski razvoj mesta, ki ga je v širšem jugoslovanskem pojmovanju zaznamovala karizmatična osebnost Josipa Broza Tita.

Grad Velika Nedelja

Grad, ki stoji nedaleč od ţupnijske cerkve, je stara kriţniška komenda, ki se prvič omenja leta 1273. V zasnovi pa je verjetno nastala ţe kmalu po letu 1200, ko je Friderik Ptujski, salzburški ministerial, s pomočjo nemškega viteškega reda zavzel velikonedeljsko ozemlje. Njegovo srednjeveško jedro je še ohranjeno v jugozahodnem delu sedanje grajske stavbe, vendar pa danes prevladuje njena renesančna gradbena koncepcija. Poznejše predelave, zlasti tiste med letoma 1723 in 1730, niso bistveno spremenile zunanje podobe gradu. Na dvorišču gradu je ohranjen baročni vodnjak s kovano krono in pogonskim mehanizmom. V grajski kapeli so bile tudi znamenite gotske plastike sv. Katarine, sv. Barbare in Sočutne iz prve četrtine 15. stoletja. Neposredno jih je mogoče povezati z delovanjem kiparske delavnice, ki se je ok. leta 1400 izoblikovala na gradbišču

121

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

romarske cerkve na Ptujski Gori. Danes omenjene plastike bogatijo zbirko gradu na Ptuju. Zelo kakovosten kiparski izdelek, ki je znova vzidan v steno gradu na notranjem dvorišču, predstavlja grbovni relief komturja Marquarda von Eckha iz leta 1612, čigar avtorstvo pa je pripisano italijanskemu renesančnemu kiparju Philibertu Pacobelli.

Grad Velika Nedelja ima dve stalni zbirki, in sicer:

Bogastvo etnološkega izročila na ormoškem območju spoznavamo s pomočjo razstavljenih predmetov v etnološki zbirki, doţivljamo pa jo v še ţivih šegah in ohranjeni ljudski umetnosti. Prikazane so posebnosti in značilnosti kmečkega doma, bivalna kultura in vsakdanje ţivljenje ljudi na ormoškem območju v preteklih dveh stoletjih, od 2. polovice 19. stoletja do današnjih dni. Predstavljene so nekatere še ohranjene tradicionalne obrti, npr. svečarstvo, pletarstvo in lončarstvo. Vinogradništvo kot vodilna gospodarska panoga ormoškega območja je predstavljeno s fotografijami klečaj, ki so bile predvsem v preteklosti pravi biser tamkajšnje kmečke arhitekture. V zbirki so tudi tradicionalna ţenska in moška bela noša ter vezenine, ki so nastale izpod rok tukajšnjih ţensk. Pustno izročilo je prikazano z značilnimi maskami in liki, kot so rusa, picek in kokot.

Zgodovina Velike Nedelje je neločljivo povezana s prihodom vitezov nemškega reda. Nemški viteški red – Deutscher Ritterorden – je bil tretji in najmlajši v vrsti viteških redov, ki so nastali kot posledica kriţarskih vojn za osvoboditev Jeruzalema in drugih svetih krajev v Palestini. V svojih pravilih je omenjeni red zdruţeval viteštvo in redovništvo. Poleg navadnih meniških obljub so se nemški vitezi zavezali, da se bodo z mečem bojevali zoper nekristjane.

Bogato društveno ţivljenje v Veliki Nedelji in njeni okolici je prikazano v drugem prostoru omenjene razstave. Med obema vojnama so delovala različna društva: Katoliško slovensko bralno društvo Mir, Orliški kroţek, Dekliški kroţek in Marijina druţba.

122

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Miheličeva galerija

Miheličeva galerija na Ptuju nosi ime velikega slovenskega umetnika Franceta Miheliča, ki je Ptuju podaril svojo obseţno grafično zbirko ter celotno likovno zapuščino na papirju.

Galerija je v starem stolpu ob Dravi, zgrajenem leta 1551, ki je bil nekoč del renesančnega obrambnega sistema Ptuja. Galerija gosti razstave in dogodke domače ter tuje sodobne likovne umetnosti.

6.2.6 POSAVSKI MUZEJ BREŢICE

SPLOŠNO

Temelji Posavskega muzeja so bili postavljeni ţe v letih pred 2. svetovno vojn. Ţe takrat je namreč nastala prva muzejska zbirka, gradivo zanjo pa so prispevali zasebni zbiratelji. Vojna je pozneje prekinila muzejska prizadevanja. Šele leta 1948 je slikarju Franju Stiplovšku uspelo pridobiti prostore v gradu Breţice za postavitev muzejske zbirke. Ob odprtju leta 1949 je bila muzejska razstava sestavljena iz arheološkega, etnološkega in umetnostnozgodovinskega gradiva. Prva zbirka iz leta 1958 je bila posvečena hrvaško-slovenskemu kmečkemu uporu leta 1573. Prav tako pa je muzej leta 1958 pridobil slavnostno dvorano. Leta 1966 so bili oddelki prenovljeni in razširjeni, kajti muzej si je pridobil nove prostore v drugem nadstropju gradu Breţice. Pozneje, leta 1974, je sodobno postavitev doţivela zbirka NOB; leta 1979 pa še razstava slovenske baročne umetnosti ter spominska razstava slikarja Franja Stiplovška. Leta 1976 so bili urejeni posebni galerijski prostori za občasne likovne in muzejske razstave ter kulturne prireditve. Stalna razstavna postavitev Posavskega muzeja je na nekje 2000 kvadratnih metrov veliki površini v 30 prostorih. Posavski muzej predstavlja kulturno in duhovno področje na območju Spodnjega Zasavja ter Krško-Breţiške kotline s središčnimi kraji Sevnica, Krško in Breţice. Na tem območju opravlja muzej arheološke, etnološke, zgodovinske in

123

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

umetnostnozgodovinske raziskave. Prav tako pa opravlja tudi spomeniškovarstvene naloge, izdeluje etnološko dokumentacijo Posavja, dokumentacijo mestnega jedra Breţice in drugo.

MUZEJSKE ZBIRKE

Arheološka zbirka Posavskega muzeja

Arheološki oddelek predstavlja kulturno dediščino Posavja od konca kamene dobe do naselitve naših prednikov ter fevdalno druţbo v zgodnjem srednjem veku. Davno preteklost so odkrivali s pomočjo zemeljskih del, kopanjem gramoza, temeljev poslopij ali gradnje cest in tudi z načrtnimi arheološkimi izkopavanji starih naselbin ter grobišč.

Starejšo kameno dobo ali paleolitik v Posavju zastopajo kamnita artefakta iz Kostanjevice in kamnita rezila z Njivic pri Radečah. Močnejša poselitev se je pokazala šele konec kamene dobe, o čemer pričajo številne najdbe v Ajdovski jami pri Nemški vasi, Jermanovi jami pri Pijavškem in Levakovi jami pri Šutni. Navedene jame uvrščamo v eneolitik, in sicer na podlagi značilne glinaste zajemalke, keramične posode, koščenega in kamnitega orodja ter celo bronaste sekirice iz Levakove jame.

V pozni bronasti dobi je bilo eno najpomembnejših središč z obseţnim izkopanim grobiščem 420 grobov v Dobovi. Grobišče iz 10. in 9. stoletja pr. n. št. je bogata kultura ţarnih grobišč na območju Posavja in Podravja, ki je dobila ime »ruško- dobovska« skupina. Med njene grobne najdbe pa prištevamo: glinaste ţare, sklede, skodelice, bronaste igle spenjalke, zapestnice in drugo bronasto okrasje. Kot posebnost se odlikuje grob »svečenice«, ki ima številne simbolično oblikovane obeske ter bogate bronaste ovratnice in zapestnice. Ţelezno dobo zaznamujeta predvsem najdišči Libna nad Krškim in Gradišče nad Velikimi Malencami pri Breţicah. Obseţna izkopavanja na Libni so nam dala bogato gradivo. Treba je omeniti grob z bogato konjsko opremo ter grob z

124

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

dvogrebenasto čelado, številnimi glinastimi posodami in bronasto situlo. Dragocene najdbe pa so bile tudi iz gomil od Boštanja pri Sevnici, Blance in Rake in vse do Cirnika. Značilne rodovne gomile in skeletni pokopi pa kaţejo na gospodarsko in duhovno stopnjo razvoja tedanje druţbe.

3. stoletje pr. n. št. so zaznamovali Kelti, ki so k nam prinesli navado seţiganja pokojnikov in tudi tehnološke novosti, kot so lončarsko vreteno in izjemno kovaško spretnost. Keramični predmeti so z lončarskim vretenom izgubili nekaj originalnosti prostoročno izdelane posode ter se povsem podredili namembnosti lončarskega vretena. Oroţje z značilnim keltskim likovnim videzom iz Dobove, Mraševega in Breţic sodi med najbolje izdelane ter ohranjene keltske predmete.

Prihod Rimljanov je močno zaznamoval Posavje. Municipium Flavium Latobicorum Neviodunum je bilo rimsko mesto, ki je dalo s svojim pristaniščem v starem savskem rokavu Posavju nov gospodarski razmah. Zaradi ohranjenega rečnega pristanišča sodi Neviodunum (Drnovo) med najpomembnejše arhitektonske spomenike. O takratnem načinu ţivljenja pa pričajo zidane in bogato okrašene grobnice ter tudi ohranjeni nagrobniki, ki kaţejo na bogato ţivljenje takratnih prebivalcev. Kot na Drnovem pri Krškem pa imamo pomembne antične postojanke tudi v Ribnici, Dobovi, na Velikem Kamnu ter tudi visoko na Gorjancih. Ribnica se lahko pohvali z znamenito najdbo zlatega nakita, Dobova s številnimi grobovi, Veliki Kamen z mnogimi hišastimi ţarami, v Gradcu na Gorjancih pa je bila najdena antična kmetija. V času zatona rimskega imperija so prebivalci Nevioduna zgradili močno utrdbo na Gradišču na Velikih Malencah; na Ajdovskem gradcu pa je v tem času nastalo eno najpomembnejših zgodnjekrščanskih središč in sedeţ škofije. Oboje je bilo pozneje porušeno, kar kaţe na prihod uničujočega vala selitev v 5. stoletju.

Malo ohranjene materialne kulture pa je iz časa staroslovanske naselitve. Razvidna je iz grobov s Svetih gora, Dobove in Sel. Raziskave na Starem gradu

125

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

nad Pobočjem in osamljena najdba meča iz struge Save pri Krškem pa kaţejo na uveljavitev fevdalizma zgodnjega srednje veka na naših tleh.

Etnološka zbirka Posavskega muzeja

Predmeti, ki so razstavljeni v etnološki zbirki, so predvsem rezultat ljubiteljskega zbiranja, brez njih zbirka tako rekoč sploh ne bi obstajala. Načrtna strokovna zbiranja so se namreč začela šele v zadnjih letih, in sicer na terenu, ki ga je opustošil vojni čas.

Večji del zbirke predstavljajo predmeti iz 19. stoletja, nekaj pa jih je tudi iz 18. in 20. stoletja. S temi predmeti ţelijo razloţiti, predstavljati kmečko ţivljenje, povezano z njegovim gospodarstvom, z bivanjem v hiši, z raznimi domačimi opravili in z njegovim verovanjem, ter tudi umetniško ustvarjanje nadarjenih posameznikov. H gospodarstvu prištevamo poljedelstvo z raznimi pripravami in orodji (lesen voz, plug, cepec, vile), ţivinorejo s pastirsko opremo (plašč, cokle, pokrivalo, rog, palica), pripravami za predelavo mleka, čebelarstvo z lesenim panjem v obliki vojaka (vojak je bil od pasu navzdol hrvaški od pasu navzgor pa Napoleonov), lov z raznimi pastmi ter vinogradništvo (preša, dno soda, brenta), ki je za to področje vodilna gospodarska panoga. Bivanje v hiši in hišna opravila predstavljajo notranja oprema kuhinje in preostalih prostorov. Kuhinja je vsebovala kot s klopmi, mizo stole, uro, skrinjo, omaro, zibko, sklednik, ţličnik. Prav tako so v hiši bile tudi priprave za peko in kuhanje v peči ter razne vrste razsvetljave (trske, oljenke). Verovanje kmečkega človeka predstavlja hišni oltarček nad mizo v kotu z bogcem, levo in desno od njega pa so bile na steklo naslikane podobice. Z verovanjem je tesno povezano umetniško ustvarjanje; to se kaţe predvsem v poslikavi stekla z boţjimi podobicami ter lesenimi plastikami Marije in Jezusa. Del umetniškega ustvarjanja je bilo okraševanje uporabnih predmetov, kot recimo človeški liki na ţličniku. Hišno in poklicno obrt predstavljajo tesarska in mizarska orodja (šestilo, oblič, ţaga), kovaški, pletarski in medičarski izdelki (ključavnice, ključi, košare, peharji, leseni modeli), lončarsko vreteno na noţni pogon kot osnovni pripomoček in

126

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

izdelki lončarjev Krškega polja, posavskih mest in trgov (posode za kis, vino in vodo, modli, posode za peko perutnine) ter priprave za delo z lanom (trlice, grebeni, kolovrat) oz. tkanje (motovila, statve).

Zgodovinska zbirka Posavskega muzeja

Zgodovinska zbirka prikazuje junaški boj naših prednikov za samostojno politično, gospodarsko in kulturno ţivljenje. Predstavitvi zgodovine 16. stoletja sta namenjena dva obokana prostora severovzhodnega grajskega stolpa, ki ustvarjata vzdušje poznega srednjega veka.

Ko stopimo skozi vrata v prvi prostor, se nam pogled najprej ustavi na mogočnem viteškem oklepu. Levo sta stenski freski, ki jih je naslikal slikar Franjo Stiplovšek. Prva predstavlja potek hrvaško-slovenskega kmečkega upora v letu 1573, druga pa grbe slovenskih mest. Nad freskama so prve slovenske tiskane besede, “Le vkup, le vkup, le vkup, le vkup uboga gmajna“, ki so bile natisnjene v nemški ţolnirski pesmi zoper slovenske kmečke upornike iz leta 1515. Na steno v kotu je vzidan nagrobnik hrvaškega fevdalca Franja Tahija, ki je s svojim nečloveškim početjem pognal kmete susedgrajske in stubiške gospoščine v upor.

Skozi ozek hodnik stopimo v drugi prostor. Tu je najprej doprsni kip Matije Gubca, vrhovnega vodje kmečkega upora leta 1573. Na panojih so slikovno in dokumentarno predstavljena zgodovinska dogajanja v 16. stoletju – vseslovenski kmečki upor leta 1515, hrvaško-slovenski kmečki upor leta 1573 in reformacija, gibanje, ki je Slovencem dalo knjiţni jezik. Številne listine iz gradov sredi uporniškega ozemlja, dopisi kranjskih in štajerskih deţelnih stanov, nadvojvode Karla, cesarja Maksimilijana nam v izvirni besedi prikaţejo ţivljenje kmetov, ki so nosili vsa bremena premaganca in občutili maščevalni bes zmagovalcev. Zbirko bogatijo originalno kmečko in plemiško oroţje, kovanci tega obdobja in literatura, ki govori o kmečkih uporih.

Največja znamenitost zbirke je Dalmatinova Biblija iz leta 1584, prvi prevod

127

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

svetega pisma iz nemškega v slovenski jezik. Biblija je bila natisnjena v Nemčiji v 1500 izvodih. Do danes se je ohranilo 78 izvodov, od tega v Sloveniji 36.

Barok v Posavskem muzeju

V 18. stoletju je pod vodstvom Ignaca Attemsa v breţiškem gradu potekalo preurejanje v stilu baročnih idej. Obsegalo je obnovo prostorov, izdelavo značilnih kamnitih portalov in okenskih okvirov, ureditev stopnišča, kapele in slavnostne dvorane.

Breţiška dvorana je dolga 35 metrov, široka 10 metrov in visoka osem metrov ter predstavlja največji baročno poslikani prostor pri nas. Poslikal naj bi ga Franc Karl Remb, freskant iz Radovljice. Vzdolţne stene je slikar okrasil z znanimi arhitekturnimi spomeniki iz preteklosti. Prečne stene pa vsebujejo upodobitev pokrajine. Prehod sten v strop je obogaten z mitološkimi prizori, kot so Pozejdon, bog morja, z ţeno Amfitrito v kočiji in njun sin Triton s trobento, ljubezenska tragedija princa Pirama in princese Tisbe ter še mnogi drugi. Sam strop pa prikazuje v renesansi najbolj cenjene znanosti in umetnosti.

Kot znanosti in umetnosti na stropu so predstavljeni slikarstvo, zdravilstvo, Aristotelova filozofija, astronomija, kiparstvo, arhitektura in glasba. Figure na stropu so naslikane v perspektivističnih skrajšavah, kar pomeni, da gre za poglede iz določenih zornih kotov, še vedno pa so figure »prilepljene« na strop. Strop se pa konča z grbom plemiškega rodu Wurmbrand, iz katerega je izhajala prva ţena slikarja Remba.

Kapela vsebuje zlasti delo slikarja Franca Ignaca Flurerja, ki velja za najbolj pomembnega baročnega slikarja na Štajerskem. Na stene kapele je naslikal arhitekturo stebrovja, vaze in za barok značilne školjke. Nad vrati, ki vodijo v kapelo, je grb Attemsov in Herbersteinov, ki nam posreduje podatki o okvirni dataciji, to je okrog leta 1715.

128

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Najkakovostnejše Flurerjevo delo v breţiškem gradu pa predstavljajo njegove freske na stopnišču. Slikar je tukaj namreč prikazal prepričljivo iluzijo neskončnega prostora, v katerem so predstavljene nekatere izmed najpomembnejših figur grško-rimske mitologije. Osrednja figura je Venera, boginja ljubezni in lepote.

Zbirka baročnega slikarstva

Predstavlja dela sakralne umetnosti in krajinarstva ter tudi portrete, značilne za baročno umetnost. Zbirka vsebuje tudi lesene baročne plastike, h katerim uvrščamo dela Mihaela Pogačnika in Joţefa Strauba, ter originalne stenske dekoracije iz 18. stoletja.

Izjemna dragocenost te zbirke so velika platna Franca Ignaca Flurerja, ki prikazujejo upodobitev gradov druţine Attems, ter tudi gradova Breţice in Brestanica. Podobe so naslikane realistično, okolica pa je upodobljena romantično.

Zbirka sakralnih del obsega dela skoraj vseh pomembnih slovenskih baročnih slikarjev, med katerimi so še posebej številna in kakovostna dela slikarja Metzingerja.

Stalna razstava slikarja in grafika Franja Stiplovška

Franjo Stiplovšek je bil rojen leta 1898 na otoku Krk, umrl pa je v Breţicah leta 1963. Bil je slikar, grafik in začetnik muzealstva v Posavskem muzeju. Njegova najbolj ustvarjalna umetniška leta je preţivel v Krškem. Sodeloval je na razstavah doma in prav tako v tujini. Predstavil pa se je tudi s svojo lastno razstavo, in sicer v Ljubljani v Jakopičevem paviljonu leta 1939. Ko je minilo 40 let od te razstave, torej leta 1979, mu je Posavski muzej pripravil retrospektivno razstavo, zaloţil pa je tudi obseţen katalog o njegovem delu.

129

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Za Stiplovškova dela so značilna kompozicijsko umirjena tihoţitja, avtoportreti in portreti. Slogovno je izhajal iz ekspresionizma, pozneje prešel v novo stvarnost, temu pa je sledil njegov realističen slog. Njegova dela, za katera velja, da izraţajo njegovo ţivljenjsko pot in razmere, v katerih je ţivel, predstavljajo posebno vrsto nove stvarnosti ter dokazujejo čustven odnos do stvari in pokrajine.

130

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

7 ZAKLJUČEK

Prvi muzej na slovenskem ozemlju je bil Kranjski deţelni muzej v Ljubljani. Ustanovljen je bil leta 1821. Urejen je bil tako, da je bilo v njem zbrano vse gradivo, ki je bilo povezano z zgodovino deţele. To pomeni, da je muzej obsegal naravoslovne, arheološke, etnografske, umetnostno-obrtne muzejske predmete, imel pa je tudi svojo knjiţnico in arhiv. Muzej je postal kulturna in znanstvena institucija. Muzejski delavci pa so teţili k strokovnemu zbiranju in ohranjanju ter znanstvenemu vrednotenju in raziskovanju premične kulturne ter naravne dediščine deţele Kranjske. Kranjski deţelni muzej je iz sprva regionalnega muzeja prešel v osrednjo slovensko muzejsko ustanovo in zavzel mesto prvega nacionalnega muzeja in dobil ime Narodni muzej Slovenije.

Proti koncu 19. stoletja pa so se začeli pojavljati muzeji tudi drugod na Slovenskem.

Začetni razvoj muzejev je bil izrazito povezan z zgodovinskimi društvi ter z prizadevnimi zgodovinsko kulturnimi osebnostmi, ki so delovale na našem ozemlju. Na Slovenskem se je začel razvoj muzejske mreţe leta 1821, ko je škof Avguštin Gruber predlagal ustanovitev muzeja v Ljubljani. Pozneje, leta 1837, je padla pobuda za ustanovitev muzejskega društva, ki se je ustanovilo kot zasebno zdruţenje, z nalogo vzdrţevanja in pospeševanja deţelnega muzeja za Kranjsko. Danes imamo ustanovljeno Skupnost muzejev Slovenije, katere naloge so izobraţevanje muzejskih delavcev, strokovno sodelovanje in povezovanje z muzejskimi ustanovami na Slovenskem.

Ustanovitev muzejev je spodbudilo odvaţanje zgodovinskih predmetov iz naših krajev v različne evropske muzeje. Muzeji so igrali narodnobuditeljsko vlogo, kar se odraţa tudi v misli, da je muzej »najmočnejša garancija za slovenski narodnostni obstoj« (Hudales 1993: 51), ki jo je v tistem času objavilo Zgodovinsko društvo Maribor.

131

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Danes so temeljne naloge muzeja ter muzejskih zbirk zbiranje in dokumentiranje, ohranjanje in varovanje ter predstavitev gradiva. Muzej je dolţen zbirke ohranjati in jih uporabljati za doseganje in razširjanje novih spoznanj ob pomoči raziskovanj, vzgojnega dela, stalnih in občasnih razstav in drugih posebnih dejavnosti (Rihter, 1999: 117). Zakon o varstvu kulturne dediščine Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 7/99, 22. člen) opredeljuje kot glavne naloge muzejev zbiranje, urejanje, dokumentiranje, proučevanje, raziskovanje, hranjenje in predstavljanje kulturne premične dediščine. Danes imamo na slovenskih tleh uradno prijavljenih 47 muzejskih ustanov, med katerimi je 35 regionalnih muzejev in 12 nacionalnih muzejev. Veliko pa je tudi zbirk, ki so last zasebnikov.

Ob prebiranju literature o muzejih spoznamo, da so muzeji zelo pomemben del slovenske kulturne zgodovine predvsem z vidika identitete naroda. Zgodovinsko gledano so bili sprva muzeji na neki način »orodje«, ki so ga uporabljali nosilci druţbene moči za razkazovanje svojega druţbenega statusa. Muzejski predmeti, ki so bili razstavljeni, so bili plod intenzivnega dela in simbol bogastva, znanja in druţbene moči. Velikokrat so bili pridobljeni s trgovino na dolge razdalje. Njihovo lastništvo je bilo zasebno in omejeno za ogled izbrani eliti ali celo nedostopno. Mesto hranjenja muzejskih zbirk so bile palače, cerkve in rezidence premoţnih.

Do razcveta drugačnih muzejev je prišlo v 19. stoletju. Muzeje so podpirali predstavniki srednjega razreda, ki so prišli do moči z razvojem industrije in trgovine. Srednji razred je gradil muzeje kot simbole svoje moči. S pomočjo muzejev in tudi drugih ustanov je srednji razred izraţal svoj pogled na svet in svoj pomenski sistem. Na drugi strani je v 19. stoletju prišlo do »prebujanja« narodov, ki so muzeje uporabili za izkaznice svoje kulturne in tudi narodne identitete, torej identitete najširših, kmečkih plasti prebivalstva. S tem so muzeji dobili vlogo potencialnih kovnic samozavedanja in v tem kontekstu so bili rojeni etnografski muzeji.

132

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

V diplomskem delu predstavljene muzeje na slovenskih tleh uvrščam med najpomembnejše pri nas. Predstavljeni so muzeji s celotnega slovenskega območja, prav tako pa so predstavljene njihove zbirke, ki ponazarjajo najrazličnejše panoge, s katerimi so se skozi zgodovino ukvarjali naši predniki. Glede na to, da sem v diplomskem delu zajela muzeje iz vseh delov Slovenije, je razvidno, da so se ljudje skozi preteklost borili za preţivetje predvsem na podlagi naravnih danosti. Ljudje so izkoristili prednost posameznega področja ter tako začeli z izoblikovanjem posameznih obrti. Te obrti so se ohranile vse do danes, če ne drugače, so se ohranile v tolikšni meri, da nam danes omogočajo vsaj pogled v preteklost našega naroda. Tukaj je treba omeniti značilnost našega prostora, ki ima zemljepisno prehodno lego, kar pomeni, da so na naše ozemlje vdirala najrazličnejša ljudstva, ki so s seboj prinesla svoje pridobitve. Te novitete smo ali prevzeli ali jih zavrgli, vsekakor pa so v določeni količini vplivale na marsikatero razmišljanje.

Muzeji nam prikazujejo tudi stisko ljudi. Kobariški muzej je primer muzeja, ki govori o vojni, o nedolţnih ţrtvah, prav tako pa tudi o bitki, ki je zaznamovala čas in slehernega udeleţenca.

Danes so naši muzeji izjemno uspešni tudi v mednarodnem prostoru. Kobariški muzej, Muzej premogovništva Slovenije v Velenju, Mestni muzej Ljubljana, Mestni muzej Idrija, Pokrajinski muzej Murska Sobota so bili nominirani za evropsko nagrado EMYA, prav tako pa so prejeli tudi posebna priznanja s področja muzejstva. Kobariški muzej je bil leta 1993 uvrščen v oţji izbor kandidatov za nagrado Evropski muzej leta in je prejel Muzejsko nagrado sveta Evrope. Ţe samo podatki o Kobariškem muzeju nam povedo, da so naši muzeji s kakovostjo svojega delovanja primerljivi evropskim.

Na Slovenskem podeljujemo posebno nagrado na področju muzejstva. Valvazorjeva nagrada in priznanja so najvišja stanovska odličja slovenskega muzejstva, to je druţbene dejavnosti, ki je posvečena varovanju premične kulturne dediščine.

133

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

Svojo diplomsko delo bom zaključila z mislijo, ki odraţa bistvo muzeja.

»Muzej je rezultat časa in izraz kulture.«

134

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

8 LITERATURA

 BOGATAJ, J. (1992): Sto srečanj z dediščino na Slovenskem. Ljubljana: Prešernova druţba.  BREGAR, M. (2010): 60 let Dolenjskega muzeja Novo mesto. Novo mesto: Dolenjski muzej Novo mesto.  CURK, I. (1995): Sto zgodb arheoloških spomenikov v Sloveniji. Ljubljana: Prešernova druţba.  CURK, I. in PUC, M. (1989): Varstvo naše dediščine. Ljubljana: Zavod RS Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine.  ČERNE, A. (1997): Priročni krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana: DZS.  GAMS, I. (1983): Geografske značilnosti Slovenije. Ljubljana: Mladinska knjiga.  GOSAR, M. (1973): Ţivljenje v mlaki. Ljubljana: ČP Gorenjski tisk.  HUDALES, J. (2008): Slovenski muzeji in etnologija. Ljubljana: Znanstvena zaloţba filozofske fakultete.  KLADNIK, D. (1998): Sto muzejev na Slovenskem. Ljubljana: Prešernova druţba.  PETRUŠA, ŠTRUKELJ, E. (2008): Pedagoški programi v slovenskih muzejih in galerijah. Ljubljana: Skupnost muzejev Slovenije.  REPINC, M. (2009): Škedenjski etnografski muzej. Trst: Inštitut za etnologijo.  SLAVEC GRADIŠNIK, I. (2000): Etnologija na Slovenskem. Ljubljana: Zaloţba ZRC.  ŠOSTER RUTAR, B., GUTMAN, T., PIRKMAJER, D., PLESEC, B., ROŢENBERGAR, ŠEGAR, T., VIDEČNIK, A., STRAHOVNIK, V. (2004): Muzej in muzejske zbirke v Zgornji Savinjski dolini. Nazarje: Muzej Vrbovec.  ŠUBIC, J., PETRUŠA, E. (2008): Vodnik po slovenskih muzejih in galerijah. Ljubljana: Skupnost muzejev Slovenije.

135

Mateja Meško Muzeji na Slovenskem

 TAVČAR, L. (2003): Zgodovinska konstitucija modernega muzeja kot sestavine sodobne civilizacije. Ljubljana: ISH Fakulteta za podiplomski študij.

9 ELEKTRONSKI VIRI

 Dolenjski muzej Novo mesto, pridobljeno 26. 08. 2111, iz: http://www.dolmuzej.com/si/  Gorenjski muzej Kranj, pridobljeno 03. 10. 2011, iz: http://www.gorenjski-muzej.videofon.si/  Narodni muzej Slovenije, pridobljeno 20. O9. 2011, iz: http://www.nms.si/  Posavski muzej Breţice, pridobljeno 26. 09. 2011, iz: http://www.posavski-muzej.si/  Kobariški muzej, pridobljeno 20. 08. 2011, iz: http://www.kobariski-muzej.si/  Etnografski muzej Slovenije, pridobljeno 20. 08. 2011, iz: http://www.etno-muzej.si/  Notranjski muzej Postojna, pridobljeno, 20. 08. 2011, iz: http://www.notranjski-muzej.si/  Seznam muzejev na Slovenskem, pridobljeno 12. 07. 2011, iz: http://sl.wikipedia.org/wiki/

136