Fs15 Knjizica.Pdf
Pribežališče Verjetno v resnici nihče ne ve, od kod so pribežali njegovi predniki. In kdaj. Ter še posebej ne, zakaj. Ker smo podzavestno popolnoma prepričani, da smo tu, kjer prebivamo, od vedno. In da nam mali košček zemlje, ki ga zasedamo, brezpogojno pripada. Da smo ga obogatili z našo kulturo in mu dali posebno mesto na našem planetu. In vendar smo od nekje prišli ter zmotili oziroma onemogočili nekoga popolni mali svet, idilo in rutino. In ne vedno na prijazen način zasedli njegove vrtove. Se stabilizirali in utrdili. Na tem našem malem vrtičku se počutimo srečno, udobno in domače. Pri tem pa hkrati nenehoma bežimo. Pred samim sabo, pred sočlovekom, pred družbo, pred odgovornostjo. Zatekamo se v materialne dobrine, zabavo, televizijo, šport, internet … In ko smo tako srečno na poti, se sploh iskreno ne sprašujemo, zakaj in pred kom bežimo, kam smo namenjeni in kam nas to pelje. Zato, ker morda nimamo razloga, da bi bežali. Ker bežimo od preobilja, od tega, da bi se potrudili zase in za druge, da bi iskreno pogledali v svoje duše in si priznali, kaj je resnično vrednega in pomembnega v življenju. Beg ima neskončno oblik in dimenzij. Lahko je premikanje v boljšo prihodnost. Iskanje novih priložnosti. Reševanje obstoja. Lahko je nazadovanje v mračno preteklost. Je pa tudi stanje na mestu in zatiskanje oči, ko ob tem življenje zbeži mimo. In ne nazadnje je lahko tudi prebeg v svet, kjer je ostalo nekaj empatije, spoštovanja, sočutja in kolegialnosti. Tudi Festival Stična pomeni beg. Pred monotonim vsakdanom. Pred malodušjem. Pred tem, da se zapiramo v svoje domove in svetove.
[Show full text]