Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za zgodovino

DIPLOMSKO DELO

DRUGA SVETOVNA VOJNA NA OBMO ČJU OB ČINE PESNICE

Mentor: dr. Darko Friš, redni prof.

Somentorica: dr. Jera Vodušek Stari č, redna prof.

Kandidatka: Mojca Križanec

Maribor, 2009

I Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

Lektorica: Nina Polanec, prof. slov.

Prevajalka: Nada Šiling, u čiteljica ang. in slov. jezika

II Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

ZAHVALA

Najprej bi se zahvalila somentorici dr. Jerci Vodušek – Stari č, za njen trud, pedagoško in strokovno delo ter za čas, ki si ga je vzela za mojo diplomsko nalogo. Prav tako bi se zahvalila dr. Frišu za njegov trud in čas.

Zahvalila bi se tudi vsem ostalim, ki so mi pomagali pri izdelavi diplomskega dela.

Posebna zahvala gre mami, ki mi je študij omogo čila in tistemu, ki me je najbolj spodbujal.

III Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

I Z J A V A

Podpisani-a MOJCA KRIŽANEC, rojen-a 16.03.1977

študent-ka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer ZGODOVINA-GEOGRAFIJA, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom DRUGA SVETOVNA VOJNA NA OBMOČJU OBČINE PESNICA pri mentorju-ici RED. PROF. DR. DARKU FRIŠU, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

______(podpis študenta-ke)

Maribor, Julij 2009 (datum)

IV Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

IZVLE ČEK V diplomskem delu bomo spoznali dogajanje na obmo čju sedanje ob čine Pesnica med Drugo svetovno vojno. V drugi svetovni vojni so to obmo čje zajemali naslednji kraji: Jarenina, Jakobski Dol, Pesnica in Sv. Marjeta ob Pesnici (sedanja Pernica). Ti kraji so se le redko pojavljali v literaturi, zato sem se odpravila v Muzej narodne osvoboditve v Mariboru, kjer sem imela na voljo vire.

Z nalogo sem želela prikazati pri četek vojne, nemško upravo, šolstvo, izgon, politi čne aktiviste, ilegalno tehniko, postojanke seveda posameznike kot so Keren čiči.

Seveda ne smemo pozabiti tudi, da so se v teh majhnih krajih pojavljali tudi četniki z Viktorjem Ekselenskim na čelu.

Klju čne besede: ob čina Pesnica, Jarenina, Jakobski Dol, Sv. Marjeta ob Pesnici, Keren čič, četniki

ABSTRACT

The following thesis describes events in the area of the today ,s community Pesnica during World War II. During the Second World War, the following towns were parts of the Pesnica sommunity: jarenina, Jakobski Dol, Pesnica and Sv. Marjeta ob Pesnici (now Pernica). Because these towns were rarely mentioned in literature, I went to the Museum of national liberation in Maribor (Muzej Narodne Osvoboditve Maribor), where resources are available.

This thesis aims to further our understanding of the beginning of the war, German administration, education system, deportation, political activists, illegal technical devices, strongholds as well as individuals like members of Keren čič family.

We should also underline the presence of Chetniks in these small towns under the command of Viktor Ekselenski.

Key words: community Pesnica, Jarenina, Jakobski Dol, Sv.Marjeta ob Pesnici, Keren čič family, Chetniks.

V Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

KAZALO 1. UVOD ...... 1 2. DANAŠNJA OB ČINA PESNICA PRED IZBRUHOM VOJNE ...... 3 3. LETA 1941-1943 NA OBMO ČJU SEDANJE OB ČINE PESNICA ...... 7 3.1. ZA ČETEK VOJNE ...... 7 3.2. USTANOVITEV ŠTAJERSKE DOMOVINSKE ZVEZE ...... 11 3.3. NEMŠKA UPRAVA ...... 15 3.4. ŠOLSTVO MED OKUPACIJO ...... 19 3.5. IZGON ...... 26 3.6. POLITI ČNI AKTIVISTI 1941-1943 ...... 33 4. BOJ PROTI OKUPATORJU V LETIH 1943-1945 ...... 39 4.1. LETO 1943 ...... 39 4.2. LETO 1944 ...... 41 4.3. LETO 1945 ...... 51 4.4. ILEGALNA TEHNIKA 1943-1945 ...... 56 4.5. POSTOJANKE IN AKTIVISTI V LETIH 1943-1945 ...... 58 5. ZAKLJU ČEK ...... 69 6. LITERATURA IN VIRI ...... 71 6.1. LITERATURA: ...... 71 6.2. VIRI ...... 73 7. PRILOGA ...... 74

VI Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

1. UVOD

Prve ure zgodovine v osnovni šoli so bile nadvse zanimive, saj sem spoznavala življenje ljudi v prazgodovini, antiki, srednjem veku in seveda v novem veku. V srednji šoli so me vsa ta spoznanja še bolj motivirala, tako da sem se po srednji šoli vpisala na Pedagoško fakulteto v Mariboru, smer zgodovina-geografija. Po koncu študija, ko sem se morala odlo čiti, o čem bom pisala v svoji diplomski nalogi, sem se takoj odlo čila, da o dogajanju med drugo svetovno vojno. Najprej sem nameravala pisati o tem na obmo čju mesta Maribor. Odšla sem v Muzej narodne osvoboditve v Mariboru (dalje Muzej) k dr. Marjanu Žnidari ču, ki mi je povedal, da se je pogovarjal z mag. Marjanom Tošom iz občine Pesnica in le-ta pripravlja zbornik, kjer bo opisana zgodovina sedanje ob čine Pesnica. Ta predlog se mi je zdel zelo zanimiv, doma sem namre č iz Pernice, ki je del občine Pesnica. Med drugo svetovno vojno se je Pernica imenovala Sv. Marjeta ob Pesnici. V svoji diplomski nalogi sem zajela še krajevne skupnosti Jarenina, Jakobski Dol, Pesnica in Pernica, ki sedaj sodijo k ob čini Pesnica. O dogajanju na tem obmo čju med drugo svetovno vojno sem izvedela že iz pripovedovanja babice in drugih starejših prebivalcev Pernice, vendar se mi je zdelo tako dale č stran in neresni čno. Ko sem obiskala Muzeju narodne osvoboditve v Mariboru, sem bila presene čena, da je velik del pripovedovanja ljudi iz moje mladosti imelo tudi pisni zapis v muzeju. Zlasti mi je v spominu ostala zgodba, ki mi jo je pripovedovala babica, kako so v Dragu čovi četniki ubili doma čina. V muzeju sem našla tudi pisni vir o tem dogodku. Zbrala sem podatke o štirih krajevnih skupnostih. Obiskala sem tudi župniš če v Pernici, ker sem iskala podatke o Antonu Rantaši, župniku iz Pernice, ki je bil zaprt v Jasenovcu. Ob pregledovanju gradiva za Sv. Marjeto ob Pesnici, sem zasledila nekaj imen ljudi, ki jih osebno poznam in so še živi. To sem povedala dr. Jerci Vodušek Stari č in svetovala mi je, naj jih obiš čem in naj mi pripovedujejo o dogajanju na tem obmo čju med drugo svetovno vojno. Obiskovanim sem ponudila tudi možnost, da ne bom omenila njihovega imena, če tega ne bodo želeli.

Zaradi lažje primerjave kasnejših podatkov bom v tej nalogi prikazala omenjene kraje v času pred 2. svetovno vojno, temu bo sledil za četek vojne v Jugoslaviji, nemško šolstvo in uprava. V nalogi bom posebej izpostavila družino Keren čič, ki je imela v svoji hiši na Pesnici sedež tehnike in vsi družinski člani so bili ali so sodelovali s pripadniki narodnoosvobodilnega

1 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009 gibanja. Od petih otrok je preživela samo Romana Keren čič, poro čena Kipa. V Pesnici so aretirali tudi profesorja Jožeta Keren čiča, organizatorja narodnoosvobodilnega gibanja na obmo čju Koga in Središ ča. V drugem delu naloge bom prikazala upor proti okupatorju v letih 1943-1945. V nalogi sem posebno poglavje namenila tudi četniškemu gibanju na Štajerskem, s poudarkom v sedanji ob čni Pesnica.

Ta naloga mi predstavlja velik izziv, saj se zavedam, da premalo poznam zgodovino svojega kraja in ob čine Pesnica. V nalogi sem uporabila pisne vire iz Muzeja narodne zgodovine v Mariboru, iz župnijskega urada v Pernici, faksimile Osnutka šolske kronike za Sv. Marjeto in pri čevanja ljudi.

2 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

2. DANAŠNJA OB ČINA PESNICA PRED IZBRUHOM VOJNE

Današnja ob čina Pesnica je pred drugo vojno sodila v Srez Maribor levi breg. Podatke za čas pred drugo svetovno vojno imamo iz leta 1931 in iz leta 1940. Sedanjo ob čino Pesnica sestavljajo naslednji kraji: Jarenina, Jakobski Dol, Pernica in Pesnica. Ti kraji, današnje krajevne skupnosti, so bili leta 1931 samostojne ob čine s svojimi župani.

Srez Maribor levi breg je leta 1931 meril 588 kvadratnih kilometrov. V ožjem smislu je to bila pokrajina, ki je ležala med Pesnico, Š čavnico in Štajngrovo. Slovenske gorice so terciarno gri čevje, ki so ga razrezale neštete reke in potoki. Tukaj prevladujejo podolžna slemena, ki ležijo v smeri sever-severozahod in jug-jugovzhod. Njihova nadmorska višina je med 250 in 400 metri ter naraš ča od juga proti severu. Pod Slovenskimi goricami tečeta glavni reki Mura in Drava. Vzporedno z njima te če Pesnica po vsej dolžini Goric, prav tako v krajši razdalji Š čavnica. Doline so ve činoma globoko vrezane v gri čevje. Ob deževju so bile ve čkrat poplavljene. To velja zlasti za pesniško in š čavniško dolino, kot tudi ob Cirknici, Jareninskem in Vukovskem potoku. Ta del je bil poseljen že v prazgodovinski dobi, saj so odkrili sledove neolitskih, halštatskih in latenskih seliš č. Številnejše so najdbe iz rimske dobe. Tod sta potekali dve pomembnejši rimski cesti iz Ptuja čez Sv. Lenart v Radgono in iz Ptuja preko Sv. Marjete 1 v Št. Ilj 2 in naprej proti Lipnici. Pretežni del vzhodnega okraja je v 9. stoletju prišel v sestav Doljne panonske mejne grofije s knezom Kocljem in nadškofom Metodom na čelu. Od konca 9. in v 10. stoletju so po teh krajih pustošili Madžari, zato so v obrambo proti njim nastali številni strelski dvorci. Ker pa je bila Š čavnica dolgo časa mejna reka proti Ogrski, so bili ti dvorci gosto poseljeni, predvsem v okolici Sv. Lenarta, Št. Ilja in Sv. Benedikta. Tudi v srednjem in novem veku so potekale skozi srez pomembne prometne poti, zlasti cesta Dunaj-Trst, ki so jo leta 1727 usposobili za razli čen promet. Pomembna trgovinska pot je vodila tudi na Koroško, po dolini Drave oziroma ob Dravi, kjer je cvetelo splavarstvo. Upravno-politi čno je ozemlje med Dravo in Muro pripadalo mariborskemu okrožju. Le ožji pas ozemlja na desnem bregu Mure, od Špilja do Radgone, je ležal v graškem okrožju. Po ljudskem štetju iz leta 1931, je štel srez 54.507 prebivalcev in je v splošnem bil zelo gosto naseljen (93 prebivalcev na kvadratni kilometer), predvsem v vzhodnem delu, najmanj pa na

1 Sv. Marjeta, danes je to Pernica. 2 Št. Ilj, danes je to Šentilj v Slovenskih goricah.

3 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

Kobanskem. V splošnem so prevladovala razložena naselja. Vasi so bile precej velike. Na Kobanskem so prevladovale samotne kmetije, ki so ležale na son čnih pobo čjih in po hrbtih, ki jih je sicer pokrival gozd. Slovenske gorice so bile gosto poseljene. Pogosto so se tukaj pojavljale kajže za želarje, še pogostejše pa so bile vini čarije. Manjše naselbine so ležale zraven cerkva, ki so ponavadi bile na vzpetinah. Mokrotne doline so bile manj poseljene. Poselitev je bila predvsem ob robovih. Prebivalstvo se je preživljalo s kmetijstvom, pretežno s poljedelstvom in vinogradništvom ter z gozdarstvom in živinorejo. 3 Leta 1931 je na obmo čju ob čine Jarenina živelo 3003 prebivalcev na površini okoli 2490 hektarjev. Skupno število hiš je bilo 498. Od tega je bilo 130 posestniških hiš, 248 hiš ko čarjev in 120 najemnikov. Ob čina je ležala v osrednjem delu Slovenskih goric severovzhodno od Maribora, od razvodja proti Muri na sever do doline Pesnice na jugu. Obsegala je dolini Jareninskega potoka do Ga čnika ter sosednja slemena. V dolini je ve čja naselbina le pri ob činskem središ ču. Prevladovala so razložena naselja po slemenih, kjer so bili vinogradi in gozdovi. Promet je potekal po banski cesti od Pesnice mimo Jarenine proti Št. Ilju. Ob čino Jarenina so sestavljali naslednji kraji: Ga čnik, Jarenina, Jareninski vrh, Jelen če, Pesniški dvor, Poli čka vas, Poli čki vrh, Vajgen, Vukovski dol in Vukovski vrh. 4 Po statisti čnih podatkih Inštituta za jugovzhodno nemštvo (Südostdeutsches Institut) s sedežem v Gradcu je leta 1940 v Ob čini Jarenina živelo skupaj 2746 prebivalcev v naslednjih krajih: Jarenina, Jelen če, Poli čka vas, Jareninski dol, Vukovski dol, Poli čki vrh, Vukovski vrh, Ga čnik, Vajgen, Jareninski vrh in Pesniški dvor. 5 Leta 1931 je v občini Jarenina živelo 2746 prebivalcev. Prebivalstvo je v času od 1931-1940 padlo in sicer za 257 prebivalcev (1931-3.003 prebivalcev). Ob čina Jakobski Dol je imela leta 1931 sedež v Sv. Jakobu v Slovenskih goricah. V tej ob čini je leta 1931 živelo 2272 prebivalcev na površini 1890 hektarjev. Ljudje so živeli 442 hišah. Od tega je bilo 142 posestniških hiš, ko čarjev je bilo 299 in en najemnik. Ob čina je ležala v zahodnem delu Slovenskih goric. Na jugu se je nahajala skoraj do Pesniške doline. Vzhodno mejo sta predstavljala zgornji tok Globovnice in spodnji tok Jakobskega potoka. Zahodna meja je potekala po slemenih proti Vukovskem potoku. Vsi potoki so izvirali dale č na severu in so tekli po dolgih, deloma vlažnih dolinah proti jugu v Pesnico. Ob vodah so bili ve čji del mlini in žage. Razložena naselja so ležala ve činoma po vzpetinah, stran od ve čjih prometnih

3 Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 427-428. 4 Prav tam, str. 431-432. 5 Ortsverzeichnis zur Gemenidegrenzkarte von Untersteiermark Miesstal und Übermurgebiet, (dalje Ortsverzeichnis …), Graz 1940.

4 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

žil, sredi vinogradov in sadovnjakov. Gozd je služil predvsem za les. Dve tretjini so predstavljali vini čarji in ostalo posestniki. Glavna prometna pot je bila banska cesta Pesnica- Sv. Jakob. 6 Ob čino Jakobski dol so leta 1931 sestavljali naslednji kraji: Drankovec, Flekušek, Kušernik, Mali dol, Po čenik, Ro čica, Slatenik, Sp. Hlapje, Sp. Jakobski dol, Zg. Hlapje in Zg. Jakobski Dol. 7 Medtem ko so Sv. Jakob v Slovenskih goricah leta 1940 sestavljali naslednji kraji: Zg. Šentjakobski dol, Sp. Šentjakobski dol, Zg. Hlapje, Ro čica, Flekušek, Po čenik, Sp. Hlapje in Kušernik. 8 Sv. Jakob v Slovenskih goricah je imel leta 1940 2.319 prebivalcev, kar je 47 prebivalcev ve č kot leta 1931 (1931-2.272 prebivalcev). 9

Sedež ob čine Sv. Marjeta se je nahajal v Pernici. Leta 1931 je imela 2138 prebivalcev. Hiš je bilo 386 in od tega 220 posestev, 94 ko č in 75 najemnikov. Ob čina se je razprostirala v jugozahodnem delu Slovenskih goric na obeh bregovih Pesnice, ki je tekla po zamo čvirjeni dolini. Iz stranskih ožjih dolin je dobila Pesnica ve č dotokov in sicer na levem bregu: Ga čnik, združen Jareninski in Vukovski potok ter Jakobski potok. Z desne je sprejela Pesnica edini ve čji potok Črn čec. Ravnina je bila neposeljena. Naselja so se nahajala deloma na robovih ob banski cesti ali pretežno razložena po slemenih goric. Prisojne strani so bile porasle z vinsko trto. Sklenjenega gozda ni bilo veliko. V višjih predelih so bila ilovnata tla, v nižini pa peš čena tla. Najbolj donosna sta bila sadjarstvo in vinogradništvo. Promet sta oskrbovali banki ob cesti Maribor-Gornja Radgona in Maribor-Sv. Jurij v Slovenskih goricah-Marija Snežna-Gornji Cmurek s številnimi ob činskimi cestami. Ob čino Sv. Marjeta ob Pesnici so leta 1931 sestavljala naslednja naselja: Dragu čova, Grušova, Koprivnik, Ložane, Mo čna, Pernica, Ruper če, Vukovje in Vosek. 10 V Sv. Marjeti ob Pesnici je leta 1940 živelo 2.319 prebivalcev, kar je 101 prebivalcev manj kot leta 1931 ( 1931-2.138 prebivalcev). 11 Sedež ob čine Pesnica se je nahajal na Ranci. Ob čina je imela 1931 leta 1112 prebivalcev, ki so živeli v 202 hišah. Od tega je bilo 51 posestnikov, 54 ko čarjev in 107. najemnikov. Širila

6 Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 431-432. 7 Prav tam, str. 431-432. 8 Prav tam. Str.431-432. 9 Ortsverzeichnis…, 10 Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 442-443. 11 Ortsverzeichnis …

5 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009 se je na površini na 848 ha. Tukaj so potekale gorice v obliki ozkih slemen v jugovzhodni smeri, med njimi so potekali potoki po ozkih grapah v isti smeri. To so bili na zahodu manjši Dobrenjski potok, za njim Krsnica in nato po širši dolini Cirknica, ki izvira dale č na severu pod Pla čkim vrhom. Po njeni dolini je bila speljana železniška proga in državna cesta Št. Ilj- Maribor. Vsi potoki so se stekali v reko Pesnico, ki je tekla po precej široki zamo čvirjeni dolini pretežno v smeri zahod-vzhod. Slemena so bila ve činoma pokrita z vinsko trto, medtem ko je gozd zavzemal le osojna pobo čja. V tem delu je prevladoval tip razloženih naselij. V gospodarstvu sta prevladovala sadjarstvo in vinogradništvo. Ob čino Pesnica so sestavljali naslednji kraji: Dobrenje, Gradiška in Na Ranci. 12 Leta 1941 je v Ob čini Pesnica živelo 1.087 prebivalcev, kar je 25 prebivalcev manj kot leta 1931. 13

Če primerjamo med seboj število prebivalstva v letih 1931 in 1940 ugotovimo, da se je prebivalstvo pove čalo samo v Sv. Jakobu v Slovenskih goricah in sicer za 47 oseb, medtem ko v Jarenini, Sv. Marjeti ob Pesnici in v Pesnici opažamo upad prebivalstva. Najve čje zmanjšanje prebivalstva zasledimo v Sv. Marjeti ob Pesnici, ki znaša kar 101 osebo.

12 Krajevni leksikon Dravske banovine, str.435. 13 Ortsverzeichnis …

6 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

3. LETA 1941-1943 NA OBMO ČJU SEDANJE OB ČINE PESNICA

3.1. ZA ČETEK VOJNE

Proti koncu leta 1940 in na za četku 1941 je bila Jugoslavija ukleš čena med dva nasprotujo ča si bloka. Hitler in Mussolini sta jo s prilizovanjem, pa tudi z grožnjami vabila naj pristopi k trojnemu paktu. Britanci, ki so bil prisotni v Gr čiji z majhnim kontigentom, so pritiskali nanjo, naj se poveže z Gr čijo in Tur čijo ter se jima v konfliktu pridruži. Po pristopu Madžarske, Romunije in marca 1941 tudi Bolgarije k silam osi in po vkorakanju nemških čet v te tri države, se regent ni mogel ve č upirati Hitlerjevemu naraš čajo čemu pritisku. 4. marca 1941 se je knez Pavle odpravil na pot v Berchtesgaden, kjer ga je Hitler po štiriurnem pogovoru skušal prepri čati, naj se poveže z zmagovito Nem čijo. Knez Pavle se je moral po povratku sre čati s kronskim svetom, ki je bil že razcepljen. Slovenci in Hrvati so bili prepri čani, da je treba pakt podpisati, saj jih bodo sicer zasedle nemške čete, medtem ko so bili Srbi s Cvetkovi ćem na čelu prepri čani, da bi se lahko vojska umaknila na jug države in od tam kljubovala sovražniku. Ko je general Peši ć razložil, da bi bil upor zadušen v šestih tednih in da od Britancev, Turkov in Sovjetov ni pri čakovati nobene pomo či, so se člani kronskega sveta odlo čili za podpis pakta. Cvetkovi ć in Cincar-Markovi ć sta 25. marca istega leta v bliš ču dunajskega Belvedera podpisala pakt ob prisotnosti Hitlerja, von Ribbentropa, grofa Ciana in japonskega veleposlanika v Berlinu. 26. marca je prišlo v Beogradu do velikih demonstracij, na katerih so srednješolci in študentje, ki so jih podpihovali komunisti, protestirali proti paktu, vzklikali vojni in slavni tradiciji srbskega naroda. Naslednjo no č je vojska pod vodstvom generala Mirkovi ća izvedla državni udar, ki je potekal skoraj brez nasilja. Vojska je strmoglavila vlado in regentstvo ter proglasila 17-letnega kralja Petra II. za polnoletnega. 14 Hitler je dva dni po sporazumu z jugoslovansko vlado izdal smernice za pripravo napada na Jugoslavijo. Prav tako je peta kolona s Kulturbundom na čelu dobila nalogo, naj razpihuje nacionalno sovraštvo, zbira podatke vojaške narave in organizira skupine za motenje mobilizacije jugoslovanske vojske, prometa in zvez. Že 30. marca je nemško vrhovno poveljstvo suhozemnih sil izdalo ukaz za napad na Jugoslavijo in Gr čijo pod šifro »Podjetje 55« oziroma »Marita«. Za napad na Jugoslavijo so

14 Z. Čepi č in drugi, Zgodovina Slovencev, (dalje Z. Čepi č in drugi, Zgodovina Slovencev), Cankarjeva založba, Ljubljana 1979, str. 735.

7 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009 dolo čili 52 divizij in sicer 24 nemških, 23 italijanskih in 5 madžarskih. V rezervi vrhovnega poveljstva nemške vojske pa jih je bilo še pet. V rezervi nemškega vrhovnega poveljstva so v Avstriji bile še 4., 12. in 19. oklepna, 20. motorizirana in 100. lahka divizija. 15 Tako je na črt predvideval, da bosta čez Slovenijo šli dve sovražnikovi armadi in sicer 49. armada, 51. in 52. korpus ter 2. italijanska armada s 6. in 11. korpusom. 16 Nemški 51. korpus (132. in 183. pehotna divizija) naj z obmo čja Gradca prodre čez mejo na odseku Cmurek-Ostri vrh (severovzhodno od Ruš) in prodira proti Mariboru, kjer prestopi Dravo med Mariborom in Ptujem, prodira do črte Djurmanec-Šmarje pri Jelšah, nato zavzame hrvaško Zagorje. 17 Pred napadom na Jugoslavijo so bile zgrajene tudi ovire in velik del bunkerjev v Pesniški dolini. Sistem bunkerjev in ovir je bil v Pesniški dolini zgrajen v letih 1939 in 1940. 18 V no či na 6. april 1941 so armade fašisti čnih sil za čele vojaške operacije brez vojne napovedi na vseh jugoslovanskih mejah. V Sloveniji sta na severu, na odseku jugoslovansko-avstrijske meje severno od Mure, dva polka 183. pehotne divizije 51. nemškega korpusa napadla jugoslovanske obmejne enote in 601. bataljon rezervne vojske. Oddelki nemškega 51. korpusa so zavzeli Gornjo Radgono, Kapelo in Radence, na smereh Št. Ilj v Slovenskih goricah-Maribor in Sv. Duh-Maribor pa so z mo čno letalsko podporo prisilili 7. in 8. posadni polk, da sta se umaknila na naslednji položaj in sicer globje v notranjost jugoslovanskega ozemlja. Nemški 51. korpus je napredoval do črte Kapela-Sv. Trije kralji v Slovenskih goricah-Sv. Lenart-Pesnica pri Mariboru, kjer so se borili z jugoslovanskim 7. in 8. posadnim polkom. 19 Jugoslovanske armade so že v no či na 11. april naglo razpadale. Hrvaški in slovenski vojaki so hiteli domov, drugi pa so se v skupinah poskušali umakniti proti Bosni. 20 Novi predsednik vlade je postal general Dušan Simovi ć, ki je sklenil pogodbo s sovjetsko vlado o prijateljstvu in nevtralnosti. Dogovor je bil podpisan 6. aprila 1941, kjer sta ga podpisala ambasador Gavrilovi ć in Molotov ob treh pono či. Že nekaj ur kasneje so Nemci brez vojne napovedi ali ultimata napadli Jugoslavijo iz svojih oporiš č v Bolgariji. Bombe so razbile radijsko postajo v Domžalah in nekaj skladiš č v Zalogu. Tako je 6. aprila ban dravske banovine, dr. Marko Natla čen, sklical zastopnike vseh slovenskih meš čanskih strank in

15 Z. Klanjš ček, Pregled narodnoosvobodilne vojne 1941-1945 na Slovenskem, (dalje Z. Klajš ček, Narodnoosvobodilna vojna…), Partizanska knjiga, Ljubljana 1989, str. 34-35. 16 Prav tam, str. 33-34. 17 Prav tam, str. 34-35. 18 Prav tam, str. 35-36. 19 Prav tam, str. 37-40. 20 Prav tam, str. 42.

8 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009 socialisti čne stranke. Ustanovili so Narodni svet pod njegovim vodstvom. Do 10. aprila je Narodni svet skušal varovati le komunikacije, ki jih je za čela vojska rušiti.21 Nemci so že 6. aprila zjutraj zasedli most čez Muro pri Radgoni in Mursko Soboto, naslednjega dne pa Dravograd in do ve čera črto Sv. Urban-Pesnica-Lenart v Slovenskih goricah. Maribor so zasedli 8. aprila, 10. aprila pa so se začeli premikati iz Dravograda proti Celju in iz Maribora proti Zagrebu. 22 Pri tem je bilo ubitih 2.000 ljudi. V naslednjih dneh so nemške, italijanske, madžarske in bolgarske čete s skupaj 870.000 vojaki skoraj brez odpora zasedle Kraljevino Jugoslavijo. 10. aprila je padel Zagreb, 11. aprila je padla Ljubljana in 12. aprila še Beograd. Jugoslovanska vojska je izgubila 200.000 vojakov in 12.000 oficirjev, ki so bili zajeti. Isto časno je bilo zaplenjenega veliko orožja in vojaške opreme. Nemci so izgubili 151 mrtvih, 329 ranjenih in 15 pogrešanih. Ve čina ministrov je med 14. in 16. aprilom zbežala iz Beograda skupaj s kraljem Petrom, kjer so se zatekli pod britansko zaš čito v Gr čijo. Dva dni kasneje sta Cincar-Markovi ć in general Danilo Kalfatovi ć podpisala brezpogojno kapitulacijo. 23 Okupatorji so si Slovenijo razdelili na tri dele, in sicer: Prekmurje je dobila Madžarska, Gorenjska, slovenska Koroška in del Dolenjske je prišla pod Nem čijo, Italija pa je dobila preostalo Dolenjsko in Notranjsko. Hiter je ukazal, da je treba to njegovo zasedeno obmo čje čimprej ponem čiti. Prepovedali so slovenš čino v javnosti, zaprli šole in kulturne ustanove ter hkrati na črtovali izselitev 260.000 ljudi v rajh, na Hrvaško in Srbijo. Italijani so se odlo čili za prožnejšo politiko. 24 Ko je 17. aprila kapitulirala jugoslovanska vojska, je bila Slovenija že teden dni okupirana. OKW (Oberkommando der Wehrmacht) je 24. aprila dolo čila demarkacijsko črto, po kateri je ostala Ljubljana italijanska, Litija nemška, Mirna italijanska in Cerklje ob Krki nemško. Črta je potekala takole. Bivša rapalska meja—Polhov Gradec- Katarina (nemška)-Šentvid nad Ljubljano (nemški)-most pri Črnu čah (nemški)-Zalog pri Ljubljani (italijanski)-od tod na prve grebene nad Zalogom in nato v precej ravni črti do Brežic. Severno od te črte je bilo nemško, južno pa italijansko okupacijsko obmo čje. 25 Na terenu je nemški napad potekal razli čno odvisno od kraja samega. V Jarenini se je že 6. aprila 1941 od pete ure zjutraj slišalo iz severne strani votlo bobnenje, ki so ga povzro čila letala. Ob šesti uri zjutraj so se pojavile prve jate letal. Kmalu za tem je prišla v Jarenino prva

21 Z. Čepi č in drugi, Zgodovina Slovencev, str. 735. 22 Prav tam, str.737. 23 J. Pirjevec, Jugoslavija, Nastanek, razvoj ter propad Karadžorževi čeve in Titove Jugoslavije, (dalje J. Pirjevec, Jugoslavija), Lipa, Koper 1995, str. 106-109. 24 Prav tam, str.113. 25 J. Pirjevec, Zgodovina, str.738.

9 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009 nemška predstraža, ki je štela oseminštirideset mož. 26 Istega dne so u čitelji v Sv. Marjeti po radiu slišali vest o razstrelitvi dravskih mostov v Mariboru. Temu je sledila še razstrelitev zidanega marješkega mostu čez Pesnico. V kraj je prišla radijska vest o vojni napovedi Jugoslaviji. Tej vesti so kmalu sledile jate nemških bojnih letal in detonacije bomb v smeri Ptuja. 7. aprila 1941 okoli 13. ure so prispele prve nemške patrulje predhodnice preko Vukovja v Sv. Marjeto ob Pesnici. Skupina vojakov, ki je stala ob ograji za Krambergerjevo mesnico, se je orientirala po na črtu bunkerjev. U čiteljice so slišale, ko so se Nemci pogovarjali, da je tam Senekovi čev bunker, tam Pšeni čnikov. V virih je bilo zapisano, da so zato sumili, da je bilo vse izdano in pripravljeno od doma čih petokolonašev. Vodja le teh v Sv. Marjeti je bil Ivan Baumgartner, trgovec v Marjeti. Isto časno so se krajani za čeli zbirati pred vaško gostilno. V Marjeti ni bilo nobenega odpora, razen nekaj manjših spopadov pri Šikerju, Partli čevi in v Dragu čovi, kjer je tukajšnja žandamerija branila svoj bunker. 8. aprila 1941 so že prišli motorizirani oddelki, ki so nadaljevali pot proti Lenartu. 9. aprila 1941 je okrog 14. ure prišla nova patrulja k šoli, preko potoka Pesnice in šolskega vrta ter se zagnala v šolo, ker naj bi učitelji skrivali municijo in jugoslovanske vojake, po pripovedovanju narodnih izdajalcev. 27

26 AMNOM, fasc: 722, mapa: Topografija Jarenine, Zgodovina Jarenine iz razdobja 1918-1945, (dalje Zgodovina Jarenine…), str.1-3. 27 Slovenski šolski muzej v Ljubljani, Faksimile Ob čine Pesnica, Osnutek šolske kronike od 1. aprila 1941 do 9. maja 1945 Sv. Marjeta ob Pesnici, (dalje Faksimile ob čine Pesnica), str. 1-4. Zapisal Franc Kulovec.

10 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

3.2. USTANOVITEV ŠTAJERSKE DOMOVINSKE ZVEZE

V nemških imperialisti čnih na črtih po prvi svetovni vojni je imela slovenska Štajerska posebno mesto, saj si je novo nastala republika Avstrija med drugo svetovno vojno prizadevala za revizijo jugoslovansko-avstrijske meje in s tem podpihovala mednacionalno nestrpnost. Tako je v dvajsetih letih prevladovala relativna nestrpnost med pripadniki obeh narodnosti. Nemci v Jugoslaviji so bili organizirani v Švabskonemški zvezi (Schwäbisch- 28 Deutscher KB), ki je pred drugo svetovno vojno prevzela nacisti čno ideologijo. Za spremembo državne meje so si posebej prizadevali Nemci s Spodnje Štajerske, ki so v letih 1939-1941 tudi z obveš čevalnim delom ter s prebegi čez mejo v nemško vojsko in SS, vojaškim urjenjem ter s propagandnim delom tvorili postojanke nemške pete kolone. 29 Po priklju čitvi Nem čije leta 1939 k tretjemu rajhu, so ustanovili nove nacisti čne ustanove in sicer v Gradcu maja 1938 in februarja naslednje leto. To sta bila Inštitut za jugovzhodno Nem čijo (Südostdeutcher Institut) in Pokrajinski obmejni urad (Gaugrenzlandamt), ki sta pri čela z na črtnimi pripravami na priklju čitev slovenske Štajerske k nemškemu rajhu. 30 Konec marca 1941, ko se je nemška vojska za čela pripravljati na napad na Jugoslavijo, so vodilne naciste, zlasti člane vodstev Kulturbunda, vodilne vohune, člane AO NSDAP iz slovenske Štajerske, poklicali v Gradec, da bi sodelovali pri zasedbi kot inštruktorji, tolma či in vodniki. Člani Kulturbunda so za vsak okraj na Slovenskem Štajerskem pripravili mapo, v kateri je bilo vse gradivo, potrebno za zasedbo teh okrajev, kot npr. splošni pregled s skico kraja, organizacija upravnih organov, seznami politi čnih strank, organizacij in društev. Tako so imeli nacisti na Štajerskem še pred popolno zasedbo slovenskih predelov pripravljene vse na črte za uvedbo civilne uprave in raznarodovalno delo. Toda še preden so se na novo imenovani nacisti čni oblastniki z vsem spremstvom odpeljali v Slovenijo, so v nekaterih krajih Slovenije že prevzeli oblast »volksdeutscherji«, ki so po 27. marcu ostali doma. Tako so v Mariboru člani Kulturbunda skrivali orožje in tudi tiste Nemce, ki se niso odzvali jugoslovanski mobilizaciji. 6. aprila so voditelji Štajerske domovinske zveze 31 s Hansom Baronom na čelu obiskali mariborskega podžupana in zahtevali, naj se Kulturbund dodeli mestni policiji. Že v no či na 8. april se je vodstvo Kulturbunda, ki je prevzelo že mestno upravo, poskušalo z osebnimi avtomobili odpeljati nasproti nemški vojski, a so se morali

28 M. Žnidari č, J. Dežman, L. Puklavec, Nemška mobilizacija Slovencev v drugi svetovni vojni, (dalje, M Žnidari č in drugi, Nemška mobilizacija), Celje 2001, str. 15. 29 Prav tam, str. 15. 30 Prav tam, str. 15. 31 Dalje ŠDZ.

11 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009 vrniti, ker je bila cesta minirana. Ko je nemška vojska naslednje jutro zasedla Maribor, so oboroženi mariborski Nemci še naprej opravljali policijsko službo in sicer vse do 24. aprila 1941. 32 Klju čno ponem čevalno vlogo je dobila množi čna politi čna organizacija Štajerska domovinska zveza, ki so jo ustanovili 10. maja 1941. Vodili so jo Nemci iz Avstrije ter doma či Nemci, ki so bili že v stari Jugoslaviji uveljavljeni Kulturbundovi funkcionarji in nacisti čni agitatorji. Štajerska domovinska zveza 33 je imela pod svojim okriljem tudi otroške, mladinske, ženske in druge organizacije ter polvojaško formacijo vermanšafta. 34 Nem čija je v okupiranih deželah, ki jih je vklju čila v nemški rajh takoj uvedla nemško pravo in za tamkajšnje prebivalce nemško državljanstvo. Nekoliko druga če je bilo v deželah, v katerih so nacisti uvedli okupacijski sistem šefa civilne uprave. Tako so 14. aprila 1941 uvedli tri člene, in sicer, da si nemško državljanstvo lahko pridobijo nekdanji jugoslovanski državljani nemške narodnosti in osebe nemške narodnosti brez državljanstva, ki so imele na ta dan prebivališ če na ozemlju okupirane Štajerske, Koroške in Gorenjske. Drugi člen je govoril o osebah nemške ali tej sorodne krvi, ki so bile jugoslovanski državljani ali brez državljanstva, ki so prav tako imeli 14. aprila 1941 svoje prebivališ če na ozemlju okupirane Štajerske, Koroške in Gorenjske, da bodo dobili nemško državljanstvo na preklic (auf Widerruf), če jih bodo spoznali za domovini zveste prebivalce Spodnje Štajerske, Koroške in Gorenjske in ne bodo dobili državljanstva po 1. členu. Tretji člen je veljal za tiste nekdanje jugoslovanske državljane, ki so imeli 14. aprila svoje prebivališ če na Štajerskem, Koroškem ali Gorenjskem in ne bi dobili nemškega po 1. ali 2. členu odredbe, ali pa bi ga pozneje po preklicu izgubili. Ti bodo postali zaš čitenci nemškega rajha (Schutzangerh örige). Merilo za »domovino zvestega Štajerca« je bilo za časno članstvo v ŠDZ. 35 Spomladi 1942 so dokon čni člani Štajerske domovinske zveze dobili nemško državljanstvo, za časni člani pa nemško državljanstvo za preklic. Tisti, ki niso bili sprejeti v ŠDZ, so bili zaš čitenci. Zraven teh treh skupin so bili na slovenskem Štajerskem še tuji državljani in osebe brez državljanstva. 36 Na obmo čju, kjer so živeli pretežno majhni kmetje, ko čarji in oftarji, je bila revš čina še posebej izrazita, zlasti na Kozjanskem, Slovenskih goricah in v Halozah. Zato so okupatorjevo oblast sprejeli s simpatijami. Prebivalci teh krajev so imeli že spomin na Avstro-

32 T. Ferenc, Nacisti čna raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941-1945, (dalje T. Ferenc, Nacisti čna raznarodovalna politika), Muzej narodne osvoboditve Maribor, Maribor 1997, str. 131-136. 33 Dalje ŠDZ. 34 T. Ferenc, Nacisti čna raznarodovalna politika, str. 19. 35 Prav tam, str. 23-24. 36 Prav tam, str. 25.

12 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

Ogrsko, zato so vse vojaške obveznosti in poznejša mobilizacija v nemško vojsko je v velikem delu Štajerske vsaj v prvih letih (1942 in 1943) potekala brez posebnih zapletov. Odnos ljudi do okupatorjeve mobilizacije se je spremenil šele z mo čnim razmahom osvobodilnega boja v ve čjem delu Štajerske. Priprave na nemško mobilizacijo so se pri čele že leta 1941. 37 Pri izvajanju okupatorjeve mobilizacije je imela glavno vlogo ŠDZ, saj je hkrati združevala propagando in grožnje. Propaganda je potekala prek častnikov, z letaki, javnimi nastopi (govori), s posebnimi sestanki v krajevni skupini Štajerske domovinske zveze za vse tiste, ki so bili na vrsti za popise. 38 Nacisti so vojaško obveznost v okupacijski enoti, Spodnja Štajerska, uvedli šele spomladi 1942 in prve slovenske mobilizacije so se izvedle že poleti istega leta, kljub vsemu pa je mnogo nacisti čnih udeležencev odšlo v nemško vojsko že mnogo prej ( od leta 1937 naprej). V ve čjem številu so se ljudje iz slovenske Štajerske vklju čevali v nemško vojsko vsaj že poleti 1940. Iz posameznih okrožij (krajevne skupine) okupirane slovenske Štajerske je julija 1942 odšlo v nemško vojsko naslednje število mobilizirancev letnika 1923: iz Jarenine je odšlo 88,2 , iz Jakobskega Dola 84,6 in iz Voska 50,0 %.39 Nemška vojska je vklju čevala naslednje formacije: redno nemško vojsko (Wermacht), vermanšaft (Wermannschaft), Folksšturm (Volkssturm) in domovinsko protiletalsko topništvo (Heimatplak). V okviru ŠDZ je deloval Vermanšaft kot nekakšna razli čica strankine vojske t.i. Sturmabteilung (SA) NSDAP (Nacionalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei- Nacionalsocialisti čna nemška delavska stranka). Obvezniki vermanšafta so bili vsi moški člani ŠDZ med 18 in 45 letom starosti. Vermanšaft je svoje člane vzgajal v vojaških veš činah in v duhu nacistične ideologije in tako pomagal pri ponem čevanju slovenskega prebivalstva. V glavnem so dobili obleko in obutev. Uniforma je bila v splošnih enotah rjava. Na podeželju so se vermani zbirali ob nedeljah, medtem ko so se v mestih zbirali tudi ve čkrat na teden. 40 Doma če prebivalstvo se je mobilizaciji upiralo na razli čne na čine. Prebivalci niso upoštevali pozivov, odlo čali so se za pobege z obmo čja mobilizacije. V skrajnem primeru so se tudi sami poškodovali in seveda odhajali v partizane. V letih 1942 in 1943 se je velika ve čina vpoklicanih v nemško vojsko pozivom odzvala, da bi s tem zavarovali svoje družine. Pozneje pa so iz nemške vojske pobegnili in se vklju čevali v odporniško gibanje. Druga najbolj množi čna oblika odpora je bil prebeg čez fronto. Za obravnavano obmo čje imam podatek, da

37 Prav tam, str. 29. 38 Prav tam, str. 49. 39 Prav tam, str. 34-39. 40 Prav tam, str. 54-56.

13 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009 je 28. junija 1943 iz francoske fronte pobegnil k Rde či armadi Jože Čern čec iz Jakobskega Dola. Partizanska mobilizacija na slovenskem Štajerskem do septembra 1943 ni dosegla ve čjih uspehov. Odlo čilne udarce je osvobodilno gibanje zadalo nemškim mobilizirancem v obdobju od septembra 1943 do konca aprila 1944, ko je prešlo v množi čen upor proti okupatorju. Izvršilni odbor OF ter glavni štab NOO in PO Slovenije sta splošno mobilizacijo razglasila za 11. september 1943, takoj po italijanski okupaciji. Mobilizacijo so izvajali predvsem terenski odbori OF in partizanske enote. Vendar mobilizacija na vseh obmo čjih ni bila enako intenzivna. 41 Slovenski mobiliziranci so služili v razli čnih enotah in rodovih nemške vojske. Tako so bili izvidniki, pešci, tankisti in letalci. Stroga vojaška disciplina s tipi čnim pruskim vojaškim delom jih je fizi čno in psihi čno iz črpala. Zlasti hudo muko za slovenske fante in može so predstavljale politi čne ure, kjer so poveli čevali Hitlerjeve zasluge za nemško raso in vojsko »Velike Nem čije«. Slovenski mobiliziranci v nemško vojsko so poskušali na ve č na činov vzdrževati stike s svojci. Medsebojno informiranje je potekalo preko pisem, paketov, obiskov in dopustov. Urjenje mobilizirancev je potekalo takoj po prihodu v vojašnice in je trajalo razli čno dolgo. V bližini vsake vojašnice je bilo posebno vadbiš če za urjenje v streljanju in drugih vojaških disciplinah. Predavanja so bila izklju čno v nemškem jeziku. Po kon čanem urjenju so slovenske mobilizirance praviloma razporedili v razli čne enote nemške vojske na vseh bojiš čih in v zaledju. Posamezne slovenske vojake so v nemških enotah nadzorovali kot nezanesljive tujce, ve činoma pa so delili enako usodo kot drugi pripadniki nemških oboroženih sil. Zvezno vodstvo ŠDZ v Mariboru je vodilo evidenco padlih iz okupacijske enote Spodnja Štajerska (An der Front-Gafallene), a je ohranjen le seznam do maja 1944. Tako imamo za Maribor podeželje podatek, da je po posameznih okrožjih do tedaj padlo naslednje število žrtev: leta 1941 je padel eden, 1942 20, 1943 306 in 1944 63 žrtev. Brez letnice je bilo padlih 7 in vseh skupaj 397. 42 Imamo tudi pregled žrtev po krajevnih skupinah posameznih okrožij okupirane Štajerske. Tako imamo za Jarenino 8 padlih, za Jakobski dol 12 in za Vosek 9. Vseh padlih skupaj je bilo 29. 43

41 Prav tam, str. 79-86. 42 Prav tam, str. 95-104. 43 Prav tam, str. 106.

14 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

3.3. NEMŠKA UPRAVA

Nekaj dni po zasedbi, je vse pokrajine v Sloveniji upravljala vojaška okupacijska uprava. Ozemlje, ki ga je zasedla nemška vojska, je upravljal vrhovni poveljnik suhozemne vojske generalfeldmaršal von Brauchitsch, ki je 9. aprila izdal razglas o ukrepih za vzdrževanje reda in miru ter odredbo o obvezni oddaji orožja. 44 Vojaška zasedbena uprava je bila v rokah poveljnikov operativnih enot, ki so prodirale čez slovensko ozemlje. Vojaška poveljnika za slovensko Štajersko in Gorenjsko sta postala generallajtnanta Gunzelmann v Mariboru in von Nagy-ja na Bledu, vendar ne kot nosilca vojaške zasedbene uprave, temve č kot zvezna člena med nemško civilno upravo ter vrhovnimi vojaškimi ustanovami in tistimi vojaškimi enotami, ki so bivale na obmo čju nemške civilne uprave. 45 Vodstvo vojaške zasedbe Slovenske Štajerske je bilo v rokah vodje SA-Gruppe Südmark, 46 generala SA Arturja Nibberja. Že 14. aprila ga je zamenjal šef civilne uprave. Nemci so hoteli naša ozemlja čimprej vklju čiti v tretji rajh, zato je Hitler na mesto postavil pokrajinskega vodjo (Gauleiter) in državnega namestnika (Reichsctatthlater) avstrijske Štajerske dr. Siegfrieda Uiberreiterja iz Gradca. Njegov akcijski štab, ki ga je vodil vodja organizacijskega urada v pokrajinskem vodstvu NSDAP za Štajersko polkovnik SA Franz Steindl, kateri je pripravil vse potrebno za vzpostavitev civilne uprave v teritorialno upravni enoti Spodnje Štajerske. 47 Ena od pomembnejših nalog nemške civilne uprave je bila uni čenje slovenskega naroda kot etni čne enote na tri na čine in sicer: množi čno izganjanje Slovencev in s tem povezano množi čno naseljevanje Nemcev in naglo ter popolno ponem čevanje tistih ljudi, ki bi še ostali doma. Za ponem čevanje so dolo čili naslednje ukrepe: ponem čenje slovenskih krajev in osebnih imen, spreminjanje zunanjega videza dežele, ukinitev slovenskih društev in organizacij, uni čevanje slovenske kulture in plenitev slovenskega kapitala za utrjevanje nemštva. 48 Hitler je konec marca oziroma v za četku aprila izbral tak okupacijski sistem, da je gauleiterje in državne namestnike sosednjih pokrajin postavil za šefe civilne uprave. Tako je 14. aprila

44 Prav tam, str. 138-139. 45 F. Klanjšek, Narodnoosvobodilna vojna…, str. 54-55. 46 Prav tam, str. 15-16. 47 Prav tam, str. 16. 48 Prav tam, str. 19.

15 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

1941 za šefa civilne uprave za Spodnjo Štajersko imenoval, kot je že bilo omenjeno, štajerskega gauleiterja NSDAP in državnega namestnika dr. Sigfrieda Uiberreitherja. 49 Politi čni komisarji so takoj po prihodu na svoja službena mesta prevzeli upravo iz rok jugoslovanskih srenskih na čelnikov ali iz rok »Volksdeutscherjev«, ki so bili med tem že sami polastili oblasti. Že 1. aprila so na slovenskem Štajerskem ukinili okraje in ustanovili pet podeželjskih okrožij (Maribor-podeželje, Ptuj, Celje, Trbovlje in Brežice) in eno mestno okrožje (Maribor-mesto). 50 Šef civilne uprave za Spodnjo Štajersko je svoje posle prevzel 14. aprila 1941, po svojem prihodu v Maribor. Prvega julija 1941 so ukinili okraje na slovenskem Štajerskem ter uvedli okrožja, ki so jih sprva vodili politi čni komisarji in od 1. februarja 1942 dalje pa deželni svetniki. 51

Spomladi in poleti 1941 so nacisti politi čno in rasno pregledali ter ocenili skoraj vse prebivalstvo na slovenskem Štajerskem, Gorenjskem in v Mežiški dolini. S politi čnim ocenjevanjem so nacisti hoteli izlo čiti iz množice slovenskega prebivalstva tiste »Nemcem sovražne osebe«, z rasnim ocenjevanjem pa »rasno neustreznim elementom« onemogo čiti vklju čitev v »nemško ljudsko skupnost. Okupatorjeve enote so takoj po napadu na Jugoslavijo 6. aprila že pri čele prodirati v notranjost, že istega dne so bile v mnogih krajih. Takoj se je tudi pri čelo preganjanje Slovencev, predvsem tistih zavednih, ki so pred vojno najbolj nasprotovali Kulturbundu. Zasedbi je sledila vzpostavitev okupatorjeve uprave: okupator je razpustil stare ob činske odbore, odstavil slovenske župane in namestil nove, ki so bili doma čini-bivši člani Kulturbunda. 52 Na obravnavanem obmo čju se je rasno in politi čno ocenjevanje vršilo razli čno. V Muzeju smo naleteli na podatke za Jarenino in Sv. Marjeto ob Pesnici. V obeh krajih je zasedala 11- članka komisija in t.i. rasni ocenjevalec. Tako je 4. avgusta 1941 v Sv. Marjeti potekalo politi čno in rasno pregledovanje ljudi, ki so se prijavili za članstvo v Kulturbund. Za ta namen je zasedala 11-članska komisija Kulturbunda in rasni spoznavalec ter seveda doma čini, ki so bili člani. Doma čini, člani Kulturbunda, so bili: Ivan Baumgartner, Katarina Pavalec, Terezija 53 Kelbi č, Konstantin Šeban in njegova žena Müleisnova. Komisija je zasedala še trikrat.

49 Prav tam, str. 140. 50 Prav tam, str. 146. 51 Prav tam, str. 58. 52 AMNOM; fasc:722, mapa: Topografija Jarenine, Zdenka Rogl: Narodno osvobodilni boj ob Meji, Tekst za brošuro, (dalje Tekst za …), str. 1-2. 53 Slovenski šolski muzej v Ljubljani, Faksimile Ob čine Pesnica, str. 1-4. Zapisal Franc Kulovec.

16 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

Nekaj dni kasneje, in sicer 8. in 9. avgusta 1941, je v Jarenini zasedala prav tako 11-članska komisija, ki je politi čno in rasno pregledala ljudi za sprejem v Kulturbund. Že v času Jugoslavije so pod krinko brezposelnosti na deželi vršili propagando za Hitlerja. Komisija je delala v dveh sobah župniš ča, ki je bilo seveda zaplenjeno in je bil tam sedež ob čine. V veži na hodniku sta bila dva člana komisije, ki sta morala vzdrževati red. V prvi ve čji sobi je bilo šest uradnikov, ki so vpisovali in opisovali krajane. Nato je morala vsaka posamezna skupina v drugo manjšo sobo, kjer so spet sedeli tuji uradniki s tako imenovanim rasnim opazovalcem na čelu. V tej sobi je rasni strokovnjak premeril vsakega od pet do glave. In kogar je ta strokovnjak spoznal za vrednega in sorodnega z nemško raso, tisti je bil sprejet v ŠDZ. Na hodniku ter preko prve sobe so ljudje morali držati desne roke v zrak pozdrava »Heil Hitler«. Predvsem vini čarji iz dvolastniških vini čarij so ponosno dvigali roke in hailali. Nekateri izmed njih so celo vpri čo komisije izzivali in napadli zavedne ljudi. Celo člani komisije so se ob tem zgražali. 54 Že 11. aprila je šolo v Sv. Marjeti zasedlo približno stodvajset vojakov, ki so peli in hajlali. Franc Kukovec se je 15. aprila po ovinkih vrnil v Marjeto, kjer je med potjo izvedel, da je trgovec in nemški državljan Baumgartner, član ŠDZ, imenovan za krajevnega voditelja ali Ortsgrupenfürerja. Za župana ali Amtsbürgemeisterja pa je bil imenovan kmet Adolf Pavalec. Še isti dan so prišli v kraj še trije nemški žandarji-Tatter, Pichler in Kainz ter zasedli zapuš čene prostore orožniške postaje pri Pepci Baungartner pod šolo. 55 Okupatorjeva oblast je julija 1941 okupirano slovensko Štajersko razdelila na okrožja. V okrožje Maribor-podeželje so spadali naslednji sedeži ob čin: pri Juriju (Georgninberg), v Jarenini (Jahring), Jakobu (Jakobstal), Pesnici (Ranzenberg), Kungoti (Kunigund), Sve čini (Witschein) in v Šentilju (Egidi). Sladki vrh (Süsenberg) je sodil v okrožje Ljutomer. V Šentilju, Juriju in Kungoti so bile tudi postavljene orožniške postaje, ki pa niso pokrivale vsega obmo čja. Med tem ko je za obmo čje Sladkega vrha in Velke delovala orožniška postaja v Konjiš ču, je za Jakob delovala pri Marjeti. 56 Takoj po svojem prihodu je nemški okupator poskrbel za preimenovanje krajevnih imen iz Krajevnega imenika, ki ga je leta 1940 izdal Sudostdeutsches Institut v Gradcu. Kraje v današnji ob čini Pesnica so leta 1940 preimenovali takole: Pesnica se je preimenovala v Pössnitz, Jarenina v Jahring, Sv. Marjeta ob Pesnici v Sankt Margareten a.d.d. Pössnitz in Sv. Jakob v Slovenskih goricah v Sankt

Jakob in Windischbüheln.

54 AMNOM, fasc:722, mapa: Topografija Jarenine, Zgodovina Jarenine, str. 2-3. 55 Slovenski šolski muzej, Faksimile ob čine Pesnica. 56 AMNOM, fasc.772, mapa: Topografija Jarenine,Zdenka Rogl: Narodno osvobodilni boj ob meji, Tekst za brušuro (dalje Tekst za …) ki je izšla v Jarenini, 1986, str.1-2.

17 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

1. oktobra 1941 so dodelili na ob čino u čitelja Ivana Babnika in 1. novembra še u čitelja Vojka Lovšeta. Lovše je bil kasneje glavni organizator OF v Jarenini in okoliških krajih. 57 Položaj na Pesnici je bil že od vsega za četka težak. Žandarmerijsko postajo so organizirali šele sredi leta 1941. Zato pa je bila ŠDZ takoj organizirana in prvi Ortsgruppenfuhrer je postal Franc Weingerl. V tem času je županoval Franc Fras, ki je bil župan že prej, v stari Jugoslaviji. O njem so govorili, da je bil član ŠDZ in je takoj dobil rde čo legitimacijo. Edi Weingerl je bil vodja Hitlerjeve mladine, Mici Sen čičeva je bila voditeljica deklet (Hajot), prav tako Kranj čičeva, ki je bila tudi voditeljica deklet. Vilma Plošinjak pa je bila »Mutterfrau«. Vsi so se ob organizaciji Heimatbunda vpisali vanj. Wermanschaft sta ob ustanovitvi vodila Weingerlova fanta in Tone Fras. Tone Fras je bil pozneje namestnik Francija Weingerla, ki je bil Sturmfirer. Fras je verjetno pozneje, leta 1944, padel v borbi proti partizanom na Pohorju. 15. julija so hoteli izseliti Keren čiče.58

57 AMNOM, fasc. 722. Mapa: Topografija Jarenine, Zgodovina Jarenine, str. 3. 58 AMNOM, fasc. 722, mapa: Topografija Pesnice, Gradivo o družini Keren čičevih,1- 22, dalje Gradivo …, str. 11

18 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

3.4. ŠOLSTVO MED OKUPACIJO

Vse slovenske šole so prenehale s poukom že 2. aprila 1941, medtem ko je takratni jugoslovanski prosvetni minister Miša Trifunovi ć že 31. marca 1941 v strogo zaupni brzojavki odredil, da se zaradi vojne nevarnosti do nadaljnjega ustavi pouk tako na javnih kot zasebnih šolah. 59 Priprave na uvedbo okupatorjevega šolstva v okupirani slovenski Štajerski so se že za čele leta 1938 in sicer z ustanovitvijo Inštituta za jugovzhodno nemštvo in Pokrajinskega obmejnega urada v Gradcu. To sta dve nacisti čni organizaciji, ki sta se intenzivno in na črtno lotili priprav na »ponovno osvoboditev Spodnje Štajerske«. 60 Po zasedbi slovenske Štajerske, je okupator ukinil vse slovenske šole in jih nato odprl kot nemške. Na tak na čin naj bi šole in vrtci postali osnovne postojanke za prevzgojo slovenskih otrok in mladine. 61 Šef civilne uprave je 19. maja 1941 poro čal ministru za znanost, vzgojo in izobraževanje v Berlinu, da bo na zasedenem obmo čju Spodnje Štajerske uredil le nemške šole, brez tujejezi čnih ali dvojezi čnih. Na tej podlagi je zvezno vodstvo ŠDZ zastavilo novo nastajajo čemu nemškemu šolstvu štiri osnovne naloge: v deželi morajo biti samo nemške šole, v katerih bo pouk samo v nemš čini, ne sme biti dvojezi čnega pouka, niti manjšinskih šol, delo šol mora biti povezano z delom organizacij Nemške mladine v Štajerski domovinski zvezi in šola mora biti središ če celotnega ponem čevalnega procesa. 62 V štabu šefa civilne uprave je bil tudi posebni pooblaš čenec za šolstvo, ki je bil odgovoren za vse šolstvo na obmo čju okupirane slovenske Štajerske. V štabu vsakega od 15 okrajnih politi čnih komisarjev je bil ravno tako pooblaš čenec za šolstvo za obmo čje posameznega okraja. Za pooblaš čenca za šolstvu je bil imenovan vladni šolski svetnik Karl Urragg, ki je bil vodja deželnega šolskega urada za avstrijsko Štajersko v Gradcu. 63 Prvi poziv za vpis v okupatorjeve šole v okupirani slovenski Štajerski je bil objavljen že 30. aprila 1941, kateri pa se je nanašal samo na otroke volksdeutscherjev in nemških državljanov rajha. Vpis je bil prve dni maja in 5. maja je že pri čela prva okupatorjeva nemška šola. Število osnovnih šol na tem obmo čju je med vojno ostalo približno enako kot v stari Jugoslaviji. 64

59 Žnidari č, M. (2005), Okupatorjevo šolstvo na slovenskem Štajerskem. V M. Žnidari č (Ur.), Časopis za zgodovino in narodopisje (443-450). Maribor: Univerza v Mariboru in Zgodovinsko društvo v Mariboru, str. 444. 60 Prav tam. 61 Prav tam. 62 Prav tam. 63 Prav tam. 64 Prav tam.

19 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

Okupator je za popolno in hitro ponem čenje slovenskih otrok potreboval nemške u čitelje. Kljub ponovnemu aktiviranju že upokojenih u čiteljev je leta 1941 na obmo čju Spodnje Štajerske primanjkovalo prek petsto u čiteljev. Okupatorjev u čni kader je prišel na to obmo čje v treh skupinah. V prvi, ki je štela 15 mož, so bili okrajni pooblaš čenci za šolstvo. Ta skupina je prišla 14. in 15. aprila 1941. Pred tem je bila na posebnem enotedenskem te čaju v Wetzelsdorfu pri Gradcu, kjer so se pripravljali na posebne naloge, ki so jih čakale na tem obmo čju. V drugi skupini je bilo stopedeset učiteljev. Prvi transport druge skupine je prispel 23. aprila 1941, nakar so imeli tridnevni te čaj v betnavskem gradu pri Mariboru in v Sve čini. Drugi transport druge skupine okupatorjevih u čiteljev je prispel 25. aprila 1941. Učitelji tretje skupine so pri čeli prihajati šele v za četku maja. Tudi ti so pred nastopom službe ostali na nekajdnevnem pripravljalnem te čaju v betnavskem gradu. Po treh mesecih je bilo na slovenskem štajerskem že skupno 860 okupatorjevih učiteljev. 65 Usoda slovenskih osnovnošolskih u čiteljev je bila že od vsega za četka jasna. Velika ve čina jih je morala zapustiti svoja delovna mesta in le malo jih je pou čevalo v okupatorjevi šoli. O tem, kdo bo ostal, je odlo čala posebna komisija, ki je bila sestavljena iz predstavnikov rasnopoliti čnega urada, varnostne službe, ŠDZ ter šolskega urada pri šefu civilne uprave. Velika ve čina u čiteljev, ki so ostali na svojih mestih, ni simpatizirala z nacisti in so slovenskim otrokom pomagali, če se je le dalo. Okupator je kmalu pri čel slovenske u čitelje, ki so jih nekaj časa še pustili na doma čih šolah in se niso navduševali za nacizem, premeš čati v Avstrijo, ve činoma na Štajersko. Ve čina slovenskih učiteljev, ki niso bili deportirani in tudi niso pou čevali, je do jeseni 1941 dobivala ob činsko podporo. Pozneje so jih zaposlili kot pomožne uradnike. Že julija 1941 so morali opraviti poseben preizkusni izpit za tako imenovano »Wiedereinsatzung«, ki bi naj dokon čno pokazal njihovo sposobnost za opravljanje u čiteljskega poklica. Izpit je uspešno prestalo le malo u čiteljev. 66 Nacisti čni vzgoji je bila prilagojena tudi vsebina pouka. Glavni predmeti na osnovnih šolah so bili nemš čina, petje in telovadba, ki pa je imela zgolj zna čaj vojaške vzgoje. Osnovni šolski učbenik je bila čitanka Deutscher Lesebuch für Volksshullen. Poleg rednih u čbenikov so delili otrokom in brali v šolah posebno mladinsko čtivo, ki je bilo namenjeno zgolj propagandi. Izdajali so tudi pesmarice. 67 Vse to se je dogajalo tudi na obmo čju sedanje ob čine Pesnica in sicer postopoma. Tako so ob okupatorjevem vdoru na slovensko štajersko prekinili pouk po šolah. Slovenski u čitelji so

65 Prav tam. 66 Prav tam. 67 Prav tam.

20 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009 izgubili službe, saj so jih zamenjali nemški. Hkrati z okupacijo se je spremenil tudi u čni na črt. Nemški u čni na črt je vseboval u čenje nemškega jezika in s tem povezano petje nemških bojnih pesmi, telovadbo, prepleteno z vojnim duhom in gospodarsko vzgojo. U čni na črt je vseboval še nekaj ra čunanja in risanja. Kdor ni govoril nemško, je moral pla čati globo. Za potek šolstva med 2. svetovno vojno so na voljo le podatki za Jakobski Dol, Jarenino in Sv. Marjeto. Šolo v Jarenini in Pernici je povezoval Johan Pinl, ki je aprila 1941 postal upravitelj obeh šol. Kronologija dogodkov si v obeh šolah sledi približno enako. V Jakobskem Dolu je bil pouk prekinjen že 26. marca 1941 zaradi obveznih orožnih vaj, katerih so se morali udeležiti u čitelji. V tem času so pou čevali naslednji slovenski u čitelji: Jožefa Knuplež, Mirko Cujnik, Marija in Jože Turk, Magdalena Kramer, Ljudmila Nest in Franc Kerhlanko. Turkova in Knuplež sta odšla v Ljubljano in Kramer v Maribor. Nestovo so po petih mesecih premestili, vendar ni znano kam. Kerhlanko in Cujnik pa sta morala v nemško vojsko. 68 V času okupacije je kratek čas na šoli pou čeval zagrizen nacist Wallenko, nato pa Hans Steiner in Rudolf Heiss, ki je pretepal otroke s »koroba čem«. Med u čitelji v tem času so bili še Franc Per, Hermina Kragel, Fritzi Ferk, Otti Stern, Grette Schatz, Eliza Hurm, Willi Ruper in Anna Muller. 69 Kronika v Sv. Marjeti opisuje tudi dogodke ob za četku napada na Jugoslavijo, in sicer, da so zadnje mesece pred aprilske Jugoslavije ljudje preživeli v napetosti, saj so se izvajale obvezne orožne vaje ter priprave na obrambo. Zaradi tega je tudi trpel pouk v šoli. Že 1. aprila je prispela na šolo brzojavka, da se morajo udeležiti orožnih vaj tudi upravitelji šol in s tem prekiniti pouk do nadaljnega. U čitelji, ki so še ostali, so se dnevno sestajali, pomenkovali in ugibali ter poslušali ljubljanske radio postaje. U čiteljice Ivanka Re čnik, Kristina Selak, Pavla Korbar in Iva Kulovec, ki so bile zbrane v zgornjem razredu, so za zaprtimi polknami opazovale gibanje nemških predhodnic. 70 16. aprila sta prišla na šolo v Marjeti župan Franc Pavalec in Tatter ter Kulovcu vzela šolski denar in denar krajevnega šolskega odbora ter denar pobran za pirhe in zaplenila pisalni stroj. Zape čatila sta tudi šolske prostore in pisarno. 71 Že aprila je v Jarenino prišel prvi nemški u čitelj Johan Pinl iz Knitelfelda, ki je postal prvi upravitelj šole v Jarenini in v Sv. Marjeti. Pinl je prispel 26. aprila iz Judenburga in kot

68 Osnovna šola Jakobski dol, 220 let, Zbornik ob 220-letnici OŠ Jakobski dol, (dalje Zbornik), Jakobski Dol, 25. oktobra 2003, str. 7. 69 Prav tam. 70 Slovenski šolski muzej v Ljubljani, Faksimile Ob čine Pesnica, str. 1-4. Zapisal Franc Kulovec. 71 Prav tam, str. 2-3.

21 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009 komisari čni šolski vodja od župana prevzel šolske klju če šole v Marjeti. Pinl je v šoli takoj odstranil slovenske napise in na šolo namestil velik napis Ljudska šola v gotici. Naslednjega dne se je pripeljal šolski nadzornik Schneider z u čiteljem Cujnikom ter zahteval šolsko kroniko. Po pregledu je ukazal upravitelju, da mora slovensko u čiteljstvo prevesti od leta 1940, druga če ne bodo dobili službe, niti podpore. Zadnja leta je prevajal sam Kulovec, ki se mu je posre čilo, da je kroniko zadržal tudi ob Pinlovem premeš čanju. Novemu upravitelju je Kulovec to kroniko zatajil in tako rešil dokument. 72 V drugi polovici aprila so morali vsi u čitelji oditi v Sv. Marjeto na sestanek. Najprej je Pinl imel govor, kjer je povzdigoval Hitlerja in nemški rajh. Kasneje jim je razdelil listke, na katere so morali napisati življenjepis. 73 S prihodom u čitelja Hansa Pinla v Jarenino, je šola popolnoma prešla v nemške roke. Že 1. maja se je pri čel pravi nemški pouk. Nekaj dni za Jarenino, 5. maja, se je ponovno pri čel pouk v šoli v Marjeti, kjer si je Pinl pomagal s češ čino, za otroke letnikov 1927 do 1931, za otroke 4, 5, in 6. oddelka. Pouk je potekal vsak drugi dan dopoldne in popoldne. Ostale dneve je Pinl pou čeval v Jarenini. V šoli so se najve č u čili petja nacisti čnih pesmi, telovadili in visoko dvigovali roke v pozdrav, nekaj ra čunstva in risanja. Pred šolo je bil visok drog, kjer so vsak ponedeljek dvigovali zastavo s kljukastim križem, peli nacisti čne pesmi in držali ve č minut roke v zrak. 74 7. maja 1941 je bilo v prosvetni dvorani v Jarenini zborovanje v nemškem jeziku, kjer je bila udeležba obvezna za vse odrasle tega kraja. Zborovanja se je udeležilo okrog tiso č ljudi. Govornik je udrihal po krajncih in srbofilih ter je ljudem razlagal o pomembnosti vstopa v ŠDZ. Govorniki so govorili v nemškem jeziku, katerega prebivalci v teh krajih niso razumeli, a so jim vseeno navdušeno ploskali. 75 Do sredine maja je bil v Sv. Marjeti edini u čitelj Pinl, ko se mu je 13. maja pridružila še nemška u čiteljica Hani Masser iz Kapfenberga, ki je pou čevala 4. razred. Že na prvem politi čnem vaškem sestanku je navduševala starše za vpis v ŠDZ in obljubljala pomo č nemških u čiteljev med po čitnicami. Na tem sestanku je spregovoril še doma čin Lipovšek iz Grušove, ki je govoril zbranim še v slovenskem jeziku. V svojem govoru je blatil slovensko učiteljstvo. 25. maja je prispela še tretja u čiteljica, 19-letna Ana Marija Kastellitz (doma iz Gradca, njen o če je bil doma iz Dolenjske, od tod prihaja njen priimek, ki izhaja iz Kastelic). Pou čevala je 3. razred in vodila dekleta (BDM-Bund deutscher Mädchen). Najprej je

72 Prav tam.. 73 AMNOM, fasc:722, mapa: Topografija Jarenine, Zgodovina Jarenine, str. 1-3. 74 Prav tam, str. 2-3. 75 Prav tam, str. 2-3.

22 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009 stanovala pri Baumgartnerju, vse dokler nista z Pinlom deložirala bivšega šolskega upravitelja Kulovca v gostilniško sobo Krambergerja. Kot politični inštruktor župana in krajevnega voditelja, je v maju Pingl odredil pobiranje slovenskih knjig z izgovorom, da kdor ima slovenske knjige, ne more postati član Štajerske domovinske zveze. Na tak na čin je bilo pobranih 6900 slovenskih knjig. Meseca junija so pobrali ves slovenski tisk. Razglasili so, da morajo vsi oddati vse slovenske knjige. Kdor se te odredbe ne bo držal, bo ustreljen. Na tak na čin so zbrali ogromno knjig v Zgornji šoli, od koder so jih pozneje prepeljali v Gradec za papir. Mnogo ljudi je vseeno knjige poskrilo. Ko se je za čel proces izseljevanja so skoraj vse zavedne slovenske družine imele že zapakirane najpotrebnejše stvari. Ljudje po cele no či niso spali in če so slišali brnenje avtomobila, so kar trepetali, misle č, da prihajajo po njih. 28. julija je ob čina prejela prvi rde či plakat z imeni prvih ustreljenih Slovencev v Mariboru. 76 14. junija je v Marjeto prispela še četrta u čiteljica Teodora Bauly, ki je pou čevala 2. razred. Ko so izselili vso slovensko u čiteljstvo iz šole, je v šoli stanovalo nemško. V upraviteljevem stanovanju je v veliki sobi stanoval šolski vodja, v majhni pa sobi u čiteljica Kastellitz, ki je uporabljala tudi kuhinjo. Tretja soba je služila za pisarno. Ostale u čiteljice so stanovale v podstrešnih sobicah. 77 Prav tako so v Jarenini in v Sv. Marjeti junija 1944 pri čeli prirejati te čaje nemškega jezika za odrasle. Tako so sredi junija na šoli v Jarenini uvedli te čaj nemškega jezika za odrasle. Te čaja se je udeležilo okoli sto ljudi. Zaklju ček šest tedenskega te čaja je bil zadnjega julija. Za zaklju ček te čaja so pripravil slavnostni vaški ve čer »Dorfabend«. Tega vaškega ve čera se je udeležilo poleg te čajnikov še kakih petdeset ljudi, ki so na trgu pred cerkvijo zabavali nemške u čitelje. Ves ve čer je bil namenjen v propagandne namene, ni pa dosegel želenega uspeha. Nekateri obiskovalci te čaja so celo obdarili nemške u čitelje, za njih raznarodovalno delo s poticami, šunkami in raznimi drugimi dobrotami. 78 Na šoli v Marjeti so tudi uvedli nemške jezikovne te čaje za odrasle, ki so bili na za četku dobro obiskani (180 obiskovalcev) in v letu 1943 popolnoma opuš čeni. V te te čaje so proti koncu privedli ljudi samo še z grožnjo, da kdor ne bo znal nemško do 1. maja 1943 bo izgubil vse pravice do službe, posestva, živilskih nakaznic, odvzeli mu bodo legitimacijo ŠDZ in ga poslali na prisilno delo ali celo v taboriš ča. Na teh te čajih so v veliki ve čini prepevali

76 Prav tam, str. 2-3. 77 Slovenski šolski Muzej v Ljubljani, Faksimie Ob čine Pesnica, str. 1-4. 78 Prav tam, str. 2-3.

23 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009 nacisti čne in ljubezenske pesmi. Ljudje so se v teh te čajih malo nau čili, le do 10 odstotkov predelane snovi. 79 S 1. julijem 1941, so na šoli v Marjeti pou čevati tudi 1. razred. Istega dne so poklicali na nemški izpit bivše slovenske u čitelje: Kristino Selak, Pavlo Korbar, Pavlo Re čnik in Franca Kulovca. Ta izpit je opravila le Selakova, ki je en mesec pou čevala, na kar je dal odpoved pri Sv. Jurij ob Pesnici, medtem ko u čiteljic Elize Drofenik, Fride Barta in Ive Kulovec niso povabili k izpitu. Tako si je slovensko u čiteljstvo zaradi preživetja in iz strahu pred izselitvijo za čelo iskati drugo zaposlitev. 15. avgusta je bilo zaklju čeno že prvo šolsko leto 1940/41 s fašisti čno proslavo in podelitvijo odpustnic u čencem 7. in 8. razreda. Hkrati so se kon čali nemški te čaji, z veliko ljudsko veselico na vaškem trgu. 80 1. septembra 1941 se je za čelo za marješke otroke redno nemško šolsko leto. V tem času je imela šola 361 otok v šestih temeljnih razredih in dveh paralelkah. U čitelji so bili le štirje. Masser in Bauly sta odšli, na njuni mesta sta prišli Terezija Antmann in Herta Tentschert. 10. novembra so Pingla premestili in na njegovo mesto je prišel nadu čitelj in pozneje rektor Viljem Dobnig iz Marenberga. Na za četku je pozornost usmerjal čim hitrejšemu ponem čenju šolske mladine in krajanov. To šolsko leto so zaklju čil julija 1942 s poraznimi rezultati. Julija in avgusta 1942 so uvedli za okoli 30 mladeni čev v starosti 14 do 16 let te čaj brezmotornega letenja na najetem posestvu Franca Pleterška v Vosku. V prostem času so morali v zgornjih jutranjih urah korakati in peti nacisti čne pesmi. Po opravljenih izpitih so morali obljubiti, da bodo služili v letalstvu. 81 1. septembra 1942 se je v Marjeti za čelo drugo okupatorjevo šolsko leto z istimi u čitelji. Tudi to leto niso bil zadovoljni z znanjem nemš čine. Ob koncu šolskega leta (4. junija 1943) je na šoli hospitiralo petindvajset univerzitetnih profesorjev iz Gradca, z namenom, da bi preu čevali metode in znanja nemš čine v najnižjem in najvišjem razred, za sestavo novih u čnih na črtov in knjig. Med šolskim letom so v kraju organizirali tudi ve č nacisti čnih proslav, kjer so sodelovali vsi u čenci ter hitlerjevska organizacija. Na proslavah so prodajali razli čne izdelke in denar pošiljali raznim nemškim organizacijam. Vsako leto so morali 10-letni šolarji na Hitlerjev rojstni dan prisegati zvestobo nacizmu, firerju in Veliki Nem čiji, za kar so prejeli diplomo. Matere z ve č kot štirimi sinovi so bile odlikovane z materinskim križcem, seveda le pod pogojem, da so jih vzgajale v nemškem duhu. Ta križec je prejela le županja Pavalec. V

79 Prav tam, str. 1-4. 80 Prav tam, str. 1-4. 81 Prav tam, str. 5-6.

24 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009 zimskih mesecih so imeli v šoli ponovno nemške te čaje za odraslo mladino. V prvih urah je bila udeležba velika, po nekaj dnevih pa je vse zaspalo. 82 V naslednjem šolskem letu so pouk vzdrževali le še s strahom in terorjem. Nemške te čaje so popolnoma opustili. 83

82 Prav tam, str 4-7. 83 Prav tam, str. 7.

25 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

3.5. IZGON

Na prvi konferenci 6. maja 1941 so v Gradcu razpravljali o deportaciji 260.000 Slovencev v Srbijo. Na črt je predstavil dr. Singfreld Uiberreither. V času priprav je general von Schlichting 15. maja 1941 obvestil bana-komisarja dr. Stefanovi ća v Smederevu, da bo 260.000 Slovencev naseljenih na ozemlju med Donavo in Kragujevcem. Kmalu so na črt za izselitev Slovencev spremenili. Število Slovencev, ki bi jih naj preselili, so znižali in za naselitev predvideli tudi neodvisno državo Hrvaško. Izseljevanje naj bi se izvedlo v štirih valih. V prvem naj bi bila izgnana vsa slovenska intelegenca, že aretirana ali še ne. V drugem valu naj bi odstranili vse po letu 1941 na Spodnjem Štajerskem naseljene osebe, pri čemer naj bi nekoliko prizanesli rasno dragocenim in politi čno nekompromitiranim ter zaposlenim v rudarstvu. Tretji val bi skoraj v celoti zajel obsavski in obsotelski pas. V obeh podro čjih ob mejah Štajerske, naj bi naselili Ko čevarje in druge Nemce. V četrtem valu naj bi izselili tiste, ki niso bili sprejeti v ŠDZ. 4. junija 1941, dva dni pred množi čnim izseljevanjem, je o izvedbi le tega razpravljala še konferenca v nemškem poslaništvu. Prisostvovali so ji minister NDH Slavko Kvaternik, minister NDH dr. Dumandži ć, državni sekretar ministrstva zunanjih del dr. Lorkovi ć, nemška predstavnika generala Kasche in Glaise-Horstenau, za feldkomandaturo v Srbiji dr. Benzler in Turner, šef civilne uprave v spodnji Štajerski dr. Uiberreither, dr. Carstanjem, vodja preselitvenega urada v Mariboru Humitsch in drugi. 84 Dolo čili so čas in obseg treh izselitvenih valov. Ve čina Slovencev naj bi se naselila na Hrvaškem. Sklenili so, da se prvi val s 5000 Slovenci; intelektualci in politi čno osumljenimi, izseli iz Spodnje Štajerske v Srbijo med 7. junijem in 5. julijem. V tem času bodo katoliški duhovniki odvedeni na Hrvaško. Vstopna postaja za prvo polovico vseh bodo Ra če pri Mariboru, za drugo Rajhenburg, izstopna pa Arandjelovac v Srbiji. Vozila bosta dva vlaka na teden s po 300 ljudmi, v zadnjem tednu pa po dva vlaka na dan. Transporti v Srbijo bodo potovali preko Zagreba, Slavonskega Broda, Sarajeva do Višegrada, približno tri dni. Med prvim in drugim valom iz Štajerske se bo pri čelo transportiranje okoli 4000 slovenskih intelektualcev z Gorenjske.

84 F. Roš, Slovenski izgnanci v Srbiji 1941-1945, (dalje, F. Roš, Slovenski izgnanci), Založba Obzorja, Maribor 1963, str. 14-16.

26 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

Drugi val naj bi zajel 25.000 Slovencev, ki so po letu 1914 prišli na Štajersko. Preselili bi jih naj v času od 10. julija do 30. avgusta 1941. Tretji val boi naj obsegal 65.000 slovenskih kmetov iz obmejnih krajev spodnje Štajerske in okoli 80.000 Slovencev iz južnih obmejnih krajev Gorenjske, oboji med 15. septembrom in 31. oktobrom, prav tako na Hrvaško. Na tej konferenci je bilo tudi dolo čeno, da smejo deportiranci vzeti s seboj po 50 kilogramov prtljage in 500 dinarjev. Ostalo premoženje jim zapleni državni komisar za utrjevanje nemštva. 85 Že aprila so Nemci pri čeli aretirati posameznike, katere so odpeljali v zbirno taboriš če v meljsko vojašnico v Maribor. Med prvimi aretiranimi so bili u čitelji in duhovniki. Konec maja je bilo v meljski vojašnici že preko 40 oseb s tega obmo čja. Skupaj je bilo v izgnanstvo odpeljanih okoli 300 oseb. Nekaj izgnancev je odšlo s prvimi transporti v Srbijo, ve čji del pa julija na Hrvaško in v Bosno. Izgnanih je bilo precej kmetov, trgovcev, obrtnikov pa tudi številne delavske družine. Med izgnanci so bili predvsem tisti, za katere so menili, da jih ne bo mogo če ponem čiti in pa tisti, ki so se v te kraje naselili po 1. svetovni vojni (Primorci in Prekmurci). Mnogi so se v izgnanstvu vklju čili v narodno osvobodilni boj, nekaj jih je tam tudi padlo. 86 Na obmo čju sedanje ob čine Pesnica so se deportacije za čele 14. aprila, kjer je bil kot prva žrtev aretiran in odpeljan v mariborske zapore kaplan Franc Merka č iz Jarenine. 9. junija podnevi so prišli in odpeljali kanonika Jožefa Čižka in 14. junija so odpeljali še upravitelja šole Janka Dro ča. Hkrati z Jankom Dro čem so odpeljali še njegovo družino. 87 Po Janka Dro ča so prišli pono či po drugi uri, mu dali deset minut časa in ga nato odpeljali v gostilno Kramberger, kjer so tisti dan zbirali vse izseljence iz Šmarjete in Jarenine. Isti dan ob istem času so zaprli še Stanislava Lubienskega (kmeta iz Jareninskega dola), Ivana Klevo (kmeta iz Jareninskega vrha), Ven česlava Mermoljo (iz Ga čnika), Antona Poropata (vini čarja iz Ga čnika) in Stanka Emerši ča (dijaka iz Ga čnika). Zaprli so jih pod pretvezo, da niso doma čini. Emerši ča so izpustili že čez tri dni. 6. junija so odpeljali še ženo in otroke šolskega upravitelja Dro ča, ženo in otroke Van čka Mermolje ter družino Klevove. Vse so odpeljali v meljsko kasarno in od tam 27. junija v Srbijo. 88

85 Prav tam, str. 14-16. 86 AMNOM, fasc: 722, mapa: Topografija Jarenine, Zdenka Rogl, Tekst za brušuro, str. 1-2. 87 AMNOM, fasc.722, mapa: Topografija Jarenine, Izgnanci Krajevne skupnosti Jarenina ( dalje Izgnanci Jarenine), str. 3. 88 Prav tam, str. 2-3.

27 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

V izgnanstvo so odpeljali tudi duhovnika Antona Rantaša iz Sv. Marjete. Rantaša opisuje razmere na Hrvaškem, za časa samostojne države NDH. Ob razkosanju Slovenije so Nemci zaprli in potem nasilno izselili najprej slovenske duhovnike ter drugo intelegenco. Iz njegove župnije so bile izseljeni: Franc Ileši č, u čitelj Vauda, Kolpoljšek, Urenjak, Garbajs, Kravos, vse z družinami. Dopoldne 2. julija 1941 so te družine izgnali, popoldne pa Antona Rantašo v logor v Maribor. Najprej so ga potiskali iz ene sobe v drugo, dokler mu niso vzeli vseh prostorov. V arhiv in na podstrešje je spravil vse pohištvo. Pustili so mu le sobo na vrt in kuharici sobo s pogledom na dvoriš če. Kmalu po okupaciji je Rantaša odslovil organista in dve dekli. Ostala sta samo kuharica Marija Svenšek in hlapec Franc Žugman. Župnik je vse razprodal, le nekaj malega je spravil pri dveh ne čakih. Po njegovi izselitvi je njegova kuharica nekaj zakopala v zemljo, kjer so sušili perilo. Po štirih letih je bilo blago vse uni čeno, medtem ko sta steklo in porcelan ostala nepoškodovana. Marija Svenšek je nekaj shranila še pri znancih. Najnujnejše stvari, kot so obleka, perilo in čevlji, je z veliko pogumnostjo in požrtvovalnostjo spravila preko Drave na Hrvaško. Nekaj pa je shranila pri sebi doma. Ko so to ugotovili žandarji, so morali vse pripeljati nazaj. 89 Rantaša je v Mariboru preživel dve no či, v Rajhenbergu eno in 6. julija je bil s 112 tovariši že v Slavonski Požegi. Zagrebški nadškof dr. Alojzije Stepinac je vse slovenske duhovnike sprejel in namestil po župnijah, kljub nasprotovanju nekaterih hrvaških duhovnikov. Svoje službovanje je zelo na kratko opisal. Od 28. julija 1941 do 6. septembra 1942 je bil kot subsidiar v Kraljevcu na Sutli. V nedeljo 6. septembra 1942 so vse slovenske duhovnike aretirali, poslali v Varaždin, kjer so bili do 19. septembra v sodniški zaporih. Tukaj so smeli še maševati. 90 V tem času so lahko maševali v jetniški kapelici, medtem ko so hrano dobivali od zunaj. Podnevi so se lahko sprehajali po hodniku ali vrtu, zve čer pa so jih zaklenili. Zasliševali so jih kratek čas. Nikoli jih niso postavili pred sodiš če. Prav tako jih niso mogli ni česar obdolžiti, niti jim naložiti kazni. Tako so jih brez vsake obsodbe 19. septembra 1943 poslali v Jasenovac. Dne 19. septembra 1942, so proti ve čeru morali vzeti svoje stvari ter odditi na kolodvor v spremstvu dveh agentov, z izgovorom, da se bodo odpeljali v Zagreb. Ko so prišli v Zagreb je agent zakri čal, kje se nahaja vlak za Sisak. Ob pol dveh zjutraj so prišli na kolodvor, kjer so čakali do osmih. Povsod so jih nadzirali agenti. Čez nekaj časa so krenili po progi naravnost v taboriš če. Sedmim katoliškim duhovnikom so se na poti v taboriš če še

89 Kronika I., Župnijski urad Sv. Marjeta ob Pesnici, (dalje Kronika Sv. Marjeta ob Pesnici). Zapisal Anton Rantaša ob vrnitvi leta 1945, str. 6-14. 90 Prav tam, str. 6-14.

28 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009 pridružila dva Žida. 91 Odpeljali so Franca Groblerja (župnik pri Sv. Barbari v Halozah), Franca Ka ča (kaplana pri Sv. Magdaleni), Ivana Kodri ča (župnika pri Pišecah), Anzelma Polaka (župnika pri Sv. Miklavžu pri Ormožu), Ivana Ran čigaja (župnika pri Sv. Petru pod Slovenskimi goricami) in Antona Rantašo. Matija Neudauer je ostal v bolnici v Varaždinu in se tako rešil pekla v Jasenovcu. 92 Ko so stopili iz vlaka, so jih napotili do komande taboriš ča, kjer so morali odpreti svoje kov čke. Rantaša opisuje, da so mu vzeli denar, zlato uro z verižico, hla če, sviter, perilo, aparat za britje, milo, šivanke, nož, vilice, nogavice, brevir, dokumente, itd. Nato so jih poslali v zbirno barako številka 1, kjer so jim opoldne prinesli menažo, vendar so ostali brez nje. Rantaša opisuje, da so se morali navaditi ne le na hrano v taboriš ču, ki je bila slabša kot hrana za živali, marve č tudi na govorico. Popoldne so jih odpeljali na desinfekcijo, da jim ne bi prinesli uši. Rantaša opisuje, da so jih zunaj na prostem slekli čisto do golega, jim ostrigli lase ter vso dlako. Njihovo obleko so zmetali v kotel. Nato so šest duhovnikov in dva Žida gole vodili kakih 300 m dale č, da so se okopali v mlakuži, da jim ne bi prinesli uši in nesnage v taboriš če. Nato so se vrnili po isti poti goli nazaj, kjer so si oblekli čisto zme čkano in še vro čo obleko. Hrano Rantaša opisuje, da je bila brez masti in brez soli. Pripravljena je bila kakor za svinje. O kruhu pravi, da ni bil slab, le strašno zbit. Rantaša opisuje, da se je spoznal s pekom Pojbi čem, ki je bil v civilni obleki, nosil ustaško kapo in je stanoval zunaj, v Jasenovac-selu. Rantaša opisuje, da so v taboriš ču imeli tri vrste kruha in sicer: častniškega, ki je bil čisto bel; ustaškega, ki je bil iz ržene moke, precej velik in okusen hleb, in zaporniški, iz neke zmesi, ki je bil razdeljen na štiri kose. Pojbi č jim je izboril, da so lahko kratek čas jedli vsak pol ustaškega kruha. Navaden zapornik je dobival na dan četrt zaporniškega hleb čka. 93 Vsaka baraka na oddelku šest, je imela enega »nadredarja« in ve č redarjev. Njihova naloga je bila, da so skrbeli za red v baraki, pometali, v časih pobrizgovali stene z lizolovo vodo in skrbeli za pitno vodo. Šest duhovnikov skupaj z Rantašo, so razvrstili vsakega v eno barako. Rantašo so kar pustili v zbirni baraki, katera je bila najslabša, ker je bila vedno prenatrpana. 94 Prvo no č v taboriš ču Rantaša opisuje kot najstrašnejšo, kar jih je preživel. Njegova baraka je bila do zadnjega koti čka natrpana, tako da nisi našel mesta, kjer bi se lahko ulegel. Rantašo je

91 A. Rantaša, Jasenovac II., Nova pot, Glasilo Cirilmetodovega društva duhovnikov LRS, Letnik II, Maj 1950, št. 4 in 5., (dalje, A. Rantaša, Jasenovac), str. 121-124. 92 Kronika Sv. Marjeta ob Pesnici, str. 6-14. 93 A. Rantaša, Jasenovac, str. 124. 94 Prav tam, str. 124.

29 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009 povabil mlajši človek, da je legel zraven njega. Rantaša opisuje, da jih je zjutraj vse bolelo in napadale so jih uši. 95 Vse slovenske duhovnike so dolo čili, da so hodili z drugo inteligenco v veliko ekonomsko zgradbo luš čit fižol. Opoldne so imeli kratek odmor. Delali so tudi ob nedeljah popoldne. V Jasenovcu so med najbolj imenitna dela spadala krojaška in frizerska dela, dezinfekcija in urejevanje barak. Zanimivo je bil tudi delo v kuhinji, kjer so pripravljali hrano za častnike, ustaše in za zapornike. Rantaša predvideva, da je bilo veliko zemlje, sode č po fižolu in koruzi, saj so vsem pravoslovcem vzeli polja, lastnike so zaprli v taboriš ča. Rantaša opisuje, da so prvih štirinajst dni samo luš čili fižol. 96 V nedeljo zjutraj, 11. oktobra 1942, je vodja šeste barake Slobodan Mi čić povedal, da naj vzamejo svoje stvari in da morajo iti na III. C. Tja jih je vodil mlad fant, dijak-zapornik, pisar pri Slobodanu Mi čiću. Takoj ko so zmetali svoje kov čke in odeje v kot, so jih razvrstili med ostale. Tukaj so hodili delat na nasip, kjer so s širokimi lopatami sekali travniško rušo, ki je bila nametana v dolgih kupih. Nato so prihajali z vozi čki, s katerimi so to zemljo odvažali na nasip. Rantašov nadzornik je bil Hrvat, človek srednjih let, ki je osem let preživel v mariborski kaznilnici. Zadnje dni je s težavo opravljal delo, ker je zbolel. Rantaša opisuje dogodek, ki se je zgodil nekega popoldneva. To dopoldne so bili prosti in so si pripravljali ležiš če v baraki. Baraka sama je bila po opisu dokaj preprosta. Na eni strani je bil nizek, iz šibja spleten plot, mogo če pol metra visok, ki je bil slabo z blatom ometen. Na nasprotni strani pa so bili v dolžino kakih dveh metrov, visoki navadni drogi-stebri, na te je bila poveznjena streha. Na goli zemlji je bilo posute malo žagavine. Takšna je bila baraka III. C. V enem kotu so se z odejami pokrili redarji, nato so pokazali ozek prostor, kjer bi se še štirje stiskali, njih pa je bilo šest. Ogledali so si tudi cigansko taboriš če, ki se je držalo njihovega. To je bil travnik obdan z bode čo žico. Cigana seveda ni bilo ve č nobenega, saj so vse pobili, razen enega de čka v brivnici. Na tem ciganskem oddelku je bila velika jama, kamor so nosili odpadke iz vseh barak. Ta jama je bila nepokrita in iz nje se je širil strašen smrad. 97 Rantaša opisuje, da je kmalu napočil ve čer in z njim strašna no č. Ves čas je deževalo. Rantašo je že tedne griža mu čila in njegove bole čine so se iz tedna v teden stopnjevale. To deževno no č opisuje, da je kakih deset krat lezel po dežju do jame, preko katere je bila položena spolzka in čisto preperela deska. Po tej naporni no či Rantaša naslednjega dne ni mogel na delo. Vsi ostali so tega dni odšli na nasip, le on je ostal. Tisto jutro jih je tudi zadnji č videl.

95 Prav tam, str. 125 96 Prav tam, str. 125-126. 97 Prav tam, str. 126.

30 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

Rantaša opisuje, da so ga tega dne sprejeli v bolnico, vendar ne ve zakaj. V bolnico so te sprejeli le takrat, ko si bil že na pol mrtev, medtem ko je on sam še lahko hodil in je bil še v kazenskem oddelku. Bolniške barake so pogosto praznili: kdor ni umrl naravne smrti, zaradi napora, pomanjkanja vitaminov in podobno, tega so odpeljali preko Bosne, in s kladivom po glavi ali z nožem čez vrat, potem pa od za četka v reko z njim, pozneje pa v jamo. In tako je nastal prostor za nove žrtve. 98 Rantaša pripoveduje, da so bili zdravniki z vsemi bolniki zelo ljubezljivi. Praviloma so zdravili brez zdravil in zdravniških pripomo čkov. Zdravniki so bili dr. Pavel Spitzer, Rantaša misli, da je bil doma iz Osijeka, dr. Jurij Werdiesheim iz Gradca in dr. Band ali Lang. V bolnici je Rantaša dobil svojo posteljo. To je bila z žagavino napolnjena vre ča na deskah v železni postelji. Straniš če je bilo v enem kotu barake, zakrito z rjuhami. To je bilo dokaj preprosto: deska, pod katero je bil sod, katerega so bolni čarji vsako jutro izpraznili. V njegovi baraki je bilo okoli trideset postelj. Pozneje so postavili še nekaj boksov, da so mogli sprejeti ve č bolnikov. V bolnico so nosili stare in mlade, delavce in intelegenco, doktorje, svetnike, geometre. Bili so vsi enaki, same številke. 99 Že pred njihovim prihodom v Jasenovac, sta bila tukaj umorjena dva slovenska duhovnika. 100 Njegove tovariše so 17. oktobra 1942 na dan Sv. Marjete kruto ubili. Zanimivo je to, da je bil Rantaša duhovnik pri Sv. Marjeti. Rantaša zatrjuje, da jih nikdar niso zasliševali, niti jim kaj očitali, še manj pa obsodili. Enostavno so jih poslali v taboriš če in tovariše v smrt. Na njega so na sre čo pozabili, ker je bil v tem času v bolnici. Kasneje pa jih je bilo sram, da bi ga vlekli na dvoriš če. 101 Drugi teden po Rantaševem prihodu v bolnico, je vprašal po svojih prijateljih. Slišal je, da so jih nekega ve čera poklicali z ostalimi Slovenci in še nekaterimi Hrvati ter jih obvestili, da gredo na delo v Nem čijo. Vendar v to ni verjel. Ko je neko č sedel pred barako, je prišel mimo Grum, slovenski delavec iz Zagorja. Ko je zagledal Rantašo, je bil zelo presene čen. Grum je Rantaši povedal, da so vse slovenske duhovnike in okrog 150-200 drugih zapornikov prepeljali zve čer preko Save in jih tam ubili. Ubili so jih na ta na čin, da jih je ustaš-ubijalec vsakega udaril po glavi, da se je zgrudil nezavesten, nato mu je drugi prerezal vrat. Potem so vse pometali v veliko jamo. 102 Rantaša se spominja, da je bil pri ča le eni javni usmrtitvi. Nekega popoldneva so zbrali vse zapornike na prostoru pred barakami, kjer so ubili mladega fanta, ker je hotel ukrasti oficirjem

98 Prav tam, str. 127. 99 A. Rantaša Jasenovac , str. 158. 100 Prav tam, str. 128. 101 Kronika Sv. Marjeta ob Pesnici, str. 6-14. 102 A. Rantaša, Jasenovac, str. 159.

31 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

črno kavo. Ubili so ga tako, da je moral poklekniti, nastavili so mu puškino cev na tilnik in ga ustrelili. 103 Nekega dne je prišel v taboriš če dr. Aleksander Seitz, ki je bil državni tajnik. Dr. Seitz je šel v Rantaševo barako, k njegovi postelji in ga vprašal: »Kako se zoveš?« in Rantaša mu je odgovoril: »Broj 2321«. Le-ta ga je pogledal in ga ponovno vprašal, kako mu je ime. Rantaša ponovno isto odgovori. Nato je komandant Rantaši dovolil, da odgovori. Rantaša se je predstavil s svojim imenom in priimkom. Sietz je vprašal: »Šta si?« in Rantaša odgovori: »Zato čenik.« Dr. Sietz je ponovno vprašal: »Što si bio prije?« in Rantaša je odgovoril: »Župnik kod Maribora.« Po tem dogodku so Rantašo vsi imeli za junaka dneva, ker je prisilil komandanta, da je priznal svojo naredbo in da noben zapornik, če ga vprašajo po imenu ne sme odgovoriti. 104 9. novembra se je Rantaša moral oglasiti na poveljništvu, kjer je izvedel, da je izpuš čen iz taboriš ča na prošnjo duhovš čine. 105 Po razli čnih intervencijah, zlasti dr. Mirka Boi ća (grškega kanonika in referenta za mir), je bil Rantaša 10. novembra izpuš čen iz logora. Dr. Boi ću je ustaški zapovednik telefoniral reko č: »Vaš štitenik Rantaša i drugovi ubijeni, samo jedan je preostao u bolnici, koji nikada ne če iza či.« Rantaša meni, da ga je o čitno zamenjal z Ran čigajem, ker je bil takrat tudi Ran čigaj v bolnici. 106 Ko je sedel na vlak za Zagreb, je bil Rantaša še vedno v strahu. Vso pot je bil zelo bolan in la čen. Po spominu je nekako ob petih zve čer prispel v Zagreb, kjer se je oglasil pri dr. Cukali, kjer se je najedel. Naslednji dan se je napotil k papeškemu legatu Ramiru Marconu, kjer so se o vsem pogovarjali v latinš čini. 107 Papeški legat Ramiro Marcone, ki mu je dal 5000 kun, mu je svetoval, naj zapusti Hrvaško, ker se še vedno boji za njegovo glavo. Rantaša je odšel v bolnico, da bi si opomogel, in tam ostal do 24. januarja 1943. 9. januarja je dobil dekret, za duhovnikovega pomo čnika v Osekovo, kjer je služboval od 25. januarja 1943 do 12. januarja 1944, ko je bil premeš čen v Gornjo Zelensko, pod Moslova čko goro, kjer je bil do 23. avgusta kot župni upravitelj in spirit. To je bilo do 31. julija 1945, ko se je vrnil iz pregnanstva. Ko se je vrnil, je v kroniki zapisal: »Na Hrvaškem sem doživel svega i svašta!« 108

103 Prav tam, str. 159-160. 104 Prav tam, str. 161-162. 105 Prav tam, str. 162. 106 Kronika Sv. Marjete Ob Pesnici, str. 6-14. 107 A. Rantaša, Jasenovac, str. 162-163. 108 Kronika Sv. Marjete ob Pesnici, str. 6-14.

32 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

3.6. POLITI ČNI AKTIVISTI 1941-1943

V letih 1941 in 1942 na obmo čju sedanje ob čine Pesnica ni bilo organiziranega osvobodilnega gibanja. Edina postojanka leta 1941 je bila pri Keren čičevih v Pesnici, kateri so izhajali iz Koga v Slovenskih goricah. Tu so se pogosto sestajali vodilni Skojevci iz Maribora. Pri njih je bilo tudi skladiš če materiala za pokrajinsko tehniko, ki je delala v Mariboru. Po napadu Nemcev na Sovjetsko zvezo, se je pri svojem stricu Antonu Keren čiču nastanil profesor Jože Keren čič, poznejši organizator osvobodilnega gibanja v Slovenskih goricah in Prlekiji. Pri njem so se ve čkrat oglašali organizatorji upora v severovzhodni Sloveniji. Tu je deloval Jože Keren čič do 17. novembra, ko je bil aretiran in odpeljan v Maribor, kjer je bil 27. decembra 1941 ustreljen. 109 Anton Keren čič je bil starosta Sokola pred vojno. Keren čičevi so imeli gostilno in kmetijo, kjer so se pred vojno zbirali predvojni komunisti. Ob vdoru okupatorja se je družina že leta 1941 v celoti vklju čila v narodnoosvobodilno gibanje. Tako je dom Kerenčičevih že kmalu postal eno pomembnih središ č narodnoosvobodilnega gibanja v severovzhodni Sloveniji, saj so se na njem sre čevali najpogumnejši organizatorji narodnoosvobodilnega gibanja. Že leta 1941 je tukaj delovala javka pokrajinskega komiteja KPS za severno Slovenijo. Dne 22. junija 1941, je bil pri Keren čičevih sestanek pokrajinskega komiteja SKOJ. Dogovorili so se o pripravah na oboroženo vstajo. Doma čija je postala zbirališ če ilegalcev. Leta 1943 je na njej delovala ciklostilna tehnika, v kateri so razmnoževali mnogo propagandnega gradiva, ki so ga nato aktivisti raznašali po vsej severovzhodni Sloveniji. Okrožni odbor OF in KPS za mariborsko okrožje je imel tukaj ve č sestankov. Dne 24. aprila, so Nemci aretirali gospodarja Antona Keren čiča in ga odpeljali v Dachau, kjer je januarja 1945 umrl. 110 Anton Keren čič, gostilni čar na Pesnici, je imel pet otrok: Stanka, Jožeta-Pep čka, Romano, Zvonka in Marico. Ko so Keren čičevi prodali svojo hišo gostinskemu podjetju Pesnica, je to podjetje pri urejanju prostorov v kotu sobe pri vrtu našlo bunker. Muzej je ugotovil, da je bil bunker zgrajen pred drugo svetovno vojno. Že v stari Jugoslaviji so ga uporabljali za hlajenje pija če pri to čilnici. Med okupacijo so v bunkerju skrivali razli čen material, medtem ko je bil sam bunker premajhen za skrivanje ljudi. Bunker je bil dobro skrit, saj je bil vdolben v zemljo v obliki stopnic v kotu to čilnice. Meril je v dolžino 260 cm in v širino 76 cm. Pokrit je bil s

109 AMNOM, fasc:722, mapa: Topografija Jarenine, Tekst za …, str. 2. 110 D. Novak in drugi, Pomniki NOB v Slovenskih goricah in v Prekmurju, (dalje Pomniki NOB), str. 201.

33 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009 pokrovom, na katerem je bila pritrjena klop. Uporabljali so ga le pono či, ko ni bilo gostov v gostilni. 111 Ne čak Antona Keren čiča je bil profesor Jože Keren čič, ki se je rodil 9. marca 1915 v Jastrebcih pri Kogu, v bližini Ljutomera. V Mariboru je obiskoval u čiteljiš če, nato je študij nadaljeval na filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1937 diplomiral. Ko je postal študent, se je vklju čil v SKOJ in kasneje v Partijo. Kot višješolec je bil član študentskega marksisti čnega kluba »Njiva«. Za četki »Njive« so v letu 1923. To je bil Akademski agrarni klub. Leta 1935 je Jože Keren čič postal Njivin predsednik. Po njegovih besedah je bila Njiva v tistem času edini klub na ljubljanski univerzi, v katerem so se po na čelih resni čne demokracije študentje lahko svobodno poglabljali v vprašanja svojega časa, še posebej v kme čke gospodarske probleme. 112 Leta 1940 je dobil prvo službo na meš čanski šoli v Gornji Radgoni. Kot revolucionar se je posve čal tamkajšnjemu kme čkemu proletariatu, ki ga je tudi organiziral. Že leta 1934 je bil med vodilnimi osebnostmi kme čkega shoda v Ljutomeru, kjer je imel govor kljub grožnjam in strelom žandarmerije. Preprostemu človeku Slovenskih goric se je posve čal tudi kot publicist in pisatelj. V Radgoni je bil profesor Keren čič priznan kot izvrsten pedagog. Kmalu se je okrog njega zbrala skupina mladih ljudi, ki so našli pot v SKOJ. 1941 leta je oblekel vojaško suknjo, vendar se je takoj po kapitulaciji Jugoslavije vrnil v Radgono. Od tod je svojo ženo Marijo in h čerko Jelko pospremil v Ljubljano, sam pa se je vrnil v Slovenske gorice, na Kog, da bi organiziral osvobodilno gibanje. V Prekmurju se je povezal z narodnim herojem Štefanom Kova čem in s Štefanom Kuharjem. Kmalu je Jože Keren čič prevzel vodstvo OF ljutomerskega okrožja. Da bi zabrisal za sabo sledi, se je umaknil k stricu Antonu na Pesnico pri Mariboru, od tod pa je hodil na svoj teren. 113 15. novembra 1941 je Jože Keren čič prišel k stricu Antonu na Pesnico. Z Jožetom Keren čičem je prišla tudi Milena Bokša, ki je bila okrožna kurirka. 17. novembra istega leta je bila gostilna zaprta. Okoli popoldneva sta prišla v Antonovo hišo župan Fras in stari Filipi č. Po kosilu so odšli v majhno sobo. Jože Keren čič je vzel violino in zaigral, Boža je zapela in Marica je zaigrala na klavir. Peli in igrali so kakšno uro, ko je prišel Smolnikar, tajnik z ob čine in povedal, da mora Jože k županu. Anton je Jožetu to odsvetoval, vendar Jože ga ni poslušal. Ko je Jože šel po cesti, je pripeljal avto in izstopili so trije gestapovci ter mu nastavili orožje na prsi. Jožeta so vklenili in odpeljali. Najprej so ga za nekaj časa zaprli v

111 AMNOM, fasc:22, Gradivo o družini Keren čič, Zapisnik o bunkerju pri Keren čičevih v Pesnici, 20. julij 1960. 112 Kremenšek S., Slovensko študentsko gibanje 1919-1941, (dalje Študenstko gibanje). 113 AMNOM, fasc:68, Profesor Jože Keren čič-Janko, Narodno heroj profesor Jože Keren čič-Janko.

34 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009 sodne prostore na Ptuju, nato pa so ga preselili v mariborske. Istega dne, ko so na Pesnici aretirali Jožeta Keren čiča, so na ptujski postaji aretirali tudi njegovega brata Slaveka. 27. decembra istega leta sta bila oba brata Keren čič v Mariboru ustreljena kot talca. 114 Žena Jožeta Keren čiča, Marija, rojena Hostnar, je s h čerko živela v Ljubljani do februarja 1943, ko so jo Nemci odgnali v Ravensbrück. H čer Jelko so obdržali starši, nato jo je prevzela Marica Keren čič, kjer je bila do Mari čine aretacije. Jelka je nato morala k sorodnici Mariji Poli č, ki je stanovala v Mariboru, v Ašker čevi ulici. 115 Marica Keren čič-Jelka se je rodila 1. decembra 1927 v Pesnici pri Mariboru. V družini je bila najmlajša. Čeprav leta 1941 še ni dopolnila 14 let, so jo vključili v odporniško gibanje. Postala je članica SKOJ-a. Skupaj z bratom Zvonkom in sestro Manico je delala doma v ciklostilni tehniki. Jeseni 1944 je postala kurirka za Gorenjsko. Leta 1944 se je pridružila Lackovemu odredu, kasneje pa so jo poslali na Pohorje in v Ljubno v partijsko šolo. Po kon čanem te čaju so jo poslali v Maribor za sekretarko SKOJ-a in mladine. Marca 1945 so jo zajeli in jo v Mariboru pod Pohorjem aprila 1945 ustrelili. 116 Jože Keren čič-Pep ček se je rodil 28. februarja 1923 v Pesnici pri Mariboru. Kon čal je trgovsko šolo in pomagal o četu pri kmetovanju. Nemci so ga nasilno mobilizirali v nemško vojsko. Leto 1944 je bilo prelomno leto v družini, saj je 19. marca 1944, ko je prišel na dopust je odšel v partizane na Gorenjsko. Postal je borec koroškega odreda ter padel oktobra 1944 v Kresnivah pri Litiji. 117 Kmalu za tem, 27. marca, so Nemci aretirali o četa Antona Keren čiča, ki so ga odpeljali v Dachau, kjer je tudi umrl. 13. junija 1944 so Nemci aretirali še h čerko Romano.V seniku so našli skrit ciklostil in na javki v Mariboru so izvedeli, da Marica prenaša ilegalno literaturo iz tiskarne. V no či 16. na 17. junij so šli v partizane še sin Ton ček in h čerka Marica. Po odhodu sina Ton čka in h čere Marice v partizane, je ostala v hiši sama mama Keren čič. 2. julija 1944 je mamo Keren čič obiskala nemška 12-članska komisija, ki jo je zasliševala. Ko so jo vprašali, kje so njeni otroci, ki so banditi, jim je ponosno odgovorila, da njeni otroci niso banditi, ampak borci za svobodo. Naslednji dan se je tudi mama Keren čič odpravila v partizane, najprej na Pohorje, od tod na Dolenjsko in iz Dolenjske z letalom v Zadar. Oba sinova, Pep ček in Ton ček, sta padla leta 1944. 118

114 A. Lipnik-Kokot, Jože Keren čič, Diplomska naloga, Pedagoška fakulteta Maribor 1981, str. 41-42. 115 AMNOM, fasc:68, mapa: Keren čiči, Marija Keren čič pripoveduje o svojem možu narodnem heroju Jožetu Keren čiču, str. 3. 116 D. Novak, Pomniki NOB, str. 203. 117 Prav tam, str. 203. 118 AMNOM, fasc:22, Gradivo o družini Keren čič, Podatki OO ZBNOV za tovarišico Romano Keren čič, Predlog za priznanje let Keren čičevi Romani (dalje Predlog), str. 1-2.

35 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

Hči Romana Kipa, rojena Keren čič se je rodila 15. julija 1924. Svoje delo je za čela v osvobodilnemu gibanju leta 1941. Romana je med vojno vzdrževala zveze med PK in CK v Ljubljani. Zraven tega je pomagala pri organizaciji partijske tehnike v Mariboru. Skupaj z Bojanom Ilichom, Maksom Čepi čem in Borisom Pe četom, ki so bili člani pokrajinske tehnike, je zbirala material za tehniko. V letu 1943 se je pri Keren čičevih nadaljevalo delo Okrožne tehnike, katero pa je sedaj vodila Romana. Pri njih so se vršile tudi seje Okrožnega odbora OF. V letu 1944 se je vse to delo stopnjevalo in imeli so tudi vse tesnejše vezi z Mariborom, z Volmerjevimi. K Volmerju je prihajal tudi kasnejši izdajalec Uroš Kladnik. Romana Kipa je prinašala material, hodila na okrog kot kurirka, organizirala hrano, vzdrževala stik z ve čjim delom tedanjih vidnih članov osvobodilnega gibanja, vse do 13. junija 1944, po odhodu članice Okrožnega komiteja, Jadvige Goleš-Špele v partizane. Takrat je preiskava v Špelinem uradu odkrila brošure, izdelane v Pesnici. Po izdaji je bila aretirana tudi Romana Keren čič- Kipa in septembra oziroma po nekaterih podatkih oktobra, odpeljana v Rawenbruck. 119

Že v poleti leta 1941 so se na terenu jareninske občine pojavili prvi aktivisti, ki so bili formirani v trojke. Omenjene trojke so vršile organizacijsko delo na terenu do zime, nato so z delom prenehale. Po vsej verjetnosti so te trojke delovale po nalogu Ivana Irši ča in Bojana Ilicha. Svojo pot aktivistov in kasneje sodelavcev Lackovega odreda sta zapisala tudi Ivan Šabeder in Vojko Lovše. Maja ali junija 1941 je k Ivanu Šabedru prišel Jernej Gungl –Nej či in mu povedal, da ustanavlja trojke, da bi lahko bil skupaj z njim, poleg tega pa bi moral ustanoviti tudi svojo lastno trojko. Gungl ni imel politi čnega programa razen tega, da je poudarjal borbo proti okupatorju. Tako je Ivan Šabeder ustanovil dve trojki, v eni je bil Lojze Knuplež, v drugi Ivan Veingerl in v tretji Ivan Šabeder. Imeli so navodila, da morajo skrivati orožje, saj bo zagotovo vojne kmalu konec. V tistem času so se Nemci pri čeli izseljevati in Gungl je prinesel direktivo, naj bodo pripravljeni, zato so zbirali orožje. Ivan Šabeder je imel lovsko puško, Plohl jugoslovansko karabinko, ki jo je uporabljal še v partizanih. 120 . Šabeder je vedel, da je bil v tistem času tudi Franc Šparl organiziran v trojko. Ivan je gotovo dobil v letu 1942 svojo lastno zvezo z Mariborom. Vinko Mezgec-Rajko, ki je bil doma v

119 Prav tam. 120 AMNOM, fasc. 722, mapa: Topografija Jarenine, Seznam postojank, javk in bunkerjev v Jarenini, Seznam postojank, (dalje Seznam postojank), str. 1-12.

36 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

Mariboru v železni čarski koloniji, je bil bratranec Lizike Vengerjeve v Jarenini in je k njej prihajal ve čkrat na obisk. Vengerjevi je prinašal razli čen material, plakate in drug tisk in tako se je Ivan Šabeder spoznal z njim in sta bila dobra tovariša, je tudi Šabedru dajal ta material. Tako Šabeder ve povedati za leto 1942, da je imel Miki č v Ga čniku številka 16 zvezo, ki je obstajala tudi z Mezgecem. Šabeder ne izklju čuje, da je bil še kdo drug povezan. Razpoloženje ljudi v tem času je bilo nekoliko boljše, kakor leta 1941. Takrat je bilo precej ljudi navdušenih za Nemce, vendar so se kmalu iztreznili, ko so se za čele prve selitve. In leta 1942 je bilo po ve čini vsaj 60% ljudi proti Nemcem, razen na Poli čkem Vrhu, kjer so bili res zavedni Golob, Sini č, Vernik, ostali pa mla čni ali Nemcem naklonjeni. 121 Že leta 1942 je preko Vojka Lovšeta-Raka za čela prihajati literatura iz Maribora, ki je že bil v tesnem stiku z mariborskim centrom osvobodilnega gibanja. 122 Kolikor se Lovše spominja, so bili za četki osvobodilnega gibanja v Jarenini 1942. leta, ko je prišel v Jarenino nek Gori čan iz Benedikta. Bil je visokošolec, ki je bil leta 1941 v Ljubljani in je potem šel na Gorenjsko, v partizane. Ime Goričan je bilo njegovo partizansko ime. V Benediktu je svoj čas bil u čenec u čitelja Babnika, ki je bil tedaj v Jarenini na ob čini in tako so se spoznali. Pri čel je pripovedovati o partizanih in skušal pri njih ustvariti organizacijo. Potem je prišel še enkrat, a pozneje ga ni bilo ve č, menda naj bi padel. Partizan je bil baje v okolici Jarenine. Nato je minilo nekaj časa, ko ni imel nobene zveze, dokler ni bil pri svoji sestri Zori v knjigarni »Unter den Saulen« na Tyrševi ulici. Konec leta 1942 ali na za četku 1943 je slu čajno sre čal Dušana Špindlerja. Pozneje so dobivali pri Lovšetovi sestri ciklostil in matrice in to v velikih koli činah, v časih kar po 40.000 listov naenkrat. Sestra je napisala dobavnico za kakšno podjetje, vendar materiala ni tam izro čila, temve č ga je dala njim. Bilo ga je toliko, da so ga morali odpeljati z vozi čkom. 123 Špindler in Lovše sta se pri čela ve čkrat pogovarjati o OF in Špindler je vprašal Lovšeta, ali bi bilo mogo če pri njih organizirati OF. Ko se je vrnil domov, je za čel organizirati vse potrebno in pri čeli so se pripravljati. Za čeli so zbirati živež in živilske karte. Tako je bil med drugim na Landratu v Mariboru v službi neki Lovro Fabi č, ki je bil v stari Jugoslaviji aktivni oficir in sošolec Lovšeta na gimnaziji. On jim je priskrbel karte. Neko č ga je Lovše vprašal, če bi mu priskrbel sedem kart, pa mu je odgovoril, da sedem ne more, pa č pa paket s stotimi, kar je lahko opravi čil. In od takrat je Fabi č dajal Lovšetu karte, saj je vedel, v kakšen namen gredo. Zbirali so tudi obuvala in na »Wirtschatsamtu« so imeli nekega Kvasa, ki jim je dajal

121 Prav tam. 122 Prav tam. 123 Prav tam.

37 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009 nakaznice za obuvala. Tako so med drugim nakupili za Kozjak in za Pohorje trideset parov gojzerjev, katere so poslali konec leta 1943. 1942. leta je Gori čan dvakrat prišel k Lovšetu in ga vzpodbujal k temu, da naj širijo literaturo. Lovše je vedel, da so potem sami sestavljali teste. Bilo je zelo ostro pisano proti Nemcem in pri čeli so razmnoževati na razmnoževalnem stroju na ob čini. Ko potem Gori čana ni bilo nazaj, je bilo zatišje, dokler se Lovše ni sestal s Špindlerjem, ko ga je ta vprašal ali bi se dalo pri njih organizirati dvodelno gibanje. Le-ta mu je odgovoril, da to pri njih že nekaj časa obstaja. Ko se je Lovše sestal s Špindlerjem, se je Lovše najprej v Jarenini pogovarjal z Babnikom, ki je bil skupaj z Lovšetom v službi na ob čini. Posvetovala sta se o tem, kje bi dobivali živež, zato sta se povezala s Šketom, Šmar čanom, Dražem Črkom, Justom Črnom, Siladjijem, Mirkom Kolari čem, Trojnerom in Šenši čem, iz Jakoba z Viktorjem Purgajem, Karlom Platajsom in Šparlom. Do nekaterih je šel Šketa, do drugih Babnik, nekatere pa je pridobil Lovše. Od takrat jim je Špindler dajal stalna navodila. Nekaj literature so dobivali pri Jadvigi Goleš –Špeli, pri Arbeiterju. Tja je Lovše hodil po literaturo, širila pa so jo Kolari čeva in O čkova dekleta. Ta dekleta so tudi pletla za partizane. 124 V tem prvem obdobju so pravzaprav našli veliko zavednih ljudi. Med njimi Lovše posebej izpostavlja Pepeka Polan čiča.

Leta 1943 je ponovno oživela postojanka pri Keren čičevih. Pri njih in pri sosedu Ulu je delovala tehnika. Povezani so bili tudi s Kolari čevimi v Vukovskem dolu, kjer so vzpostavili postojanko. V partizane na Gorenjsko sta odšla Keren čičev in Kolari čev sin, dekleta obeh družin pa so opravljala kurirske posle, spremljala so tudi novince na Gorenjsko v partizane, ko je bila zveza na Pohorje prekinjena. V obe postojanki so prihajali tudi člani mariborskega okrožja KPS in OF. 125

124 Prav tam. 125 AMNOM, fasc:722, mapa:Topografija Jarenine, Z. Rogl, Tekst za …, str. 3-4.

38 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

4. BOJ PROTI OKUPATORJU V LETIH 1943-1945

4.1. LETO 1943

Lovše je že v začetku leta 1943 za čel s sistemati čnim širjenjem letakov, ki jih je razmnoževal s pomo čjo Ivana Babnika in Marice Košutnikove v uradnih prostorih nemške ob čine s sedežem v župniš ču v Jareninskem dolu. Širši razmah osvobodilnega gibanja se je za čel spomladi leta 1943 z aktivacijo Jarenine in Jakobskega Dola. Na tukajšnji teren so za čeli redno prihajati Sre čko Rojko-Niko (Selce v Slov. Goricah), Peter Golob (Trojica v Slov. Goricah), Dušan Špindler-Kova č, Franc Mustafa-Hadži, Metod Gašperi č in Uroš Kladnik iz Maribora, Franc Zalaznik-Leon (Kozjak), Šarn (iz Pohorja) ter od leta 1944 še Edo Zorko- Mihec (iz Čermeljske v Slov. Goricah). Tudi ožji politi čni odbor je bil v stalnem stiku z Mariborom, Pohorjem in Kozjakom. Kljub temu, da so Nemci po kapitulaciji Italije leta 1943 ustanovili mo čno žandanmerijsko postojanko v Jareninskem župniš ču, se je mobilizacija v partizane vršila nemoteno. 126 Prva ilegalka iz Jarenine je bila Draga Kolari č iz Vukovskega dola, ki je odšla na Gorenjsko že meseca marca leta 1943. Njej je sledil 17-letni brat Dušan, ki je prav tako odšel junija 1943 v partizane na Gorenjsko ter je bil v enoti komisarja Ivana Seranika–Šimla vse do osvoboditve. Sestra Mimika Kolari č-Mojca je vodila prve borce iz tukajšnjega okoliša na Gorenjsko. 127 Prvo Galunovo sre čanje s partizani je bilo marca 1943 v Jakobskem Dolu. Na sre čanje ga je povabil Alojz Bra čko, mesar. Sre čanje se je vršilo na podstrešju Bra čkove hiše. Galun se je ob tej priložnosti sre čal s partizani-terenci, in sicer s Sre čkom Rojkom in Ernestom Golobom. Galunu so povedali, da nosijo pozive za partizansko vojsko, nato so ga povabili k sodelovanju. Tako je izvedel za naloge in cilje narodnoosvobodilnega gibanja. Po tem dogodku so postajali partizanski obiski vse pogostejši. Galun je prišel v stik z Jareninskim odborom OF ter postal njegov aktivist. Udeleževal se je sestankov v Drankovcu, ki jih je vodil Vojko Lovše. Število postojank je v tem času v Jakobskem dolu vedno bolj naraš čalo. Galunova aktivnost se je kazala tako, da je raznašal partizansko literaturo ter seznanjal ljudi s

126 AMNOM, fasc. 722, mapa: Topografija Jarenine, Razvoj narodno osvobodilnega gibanja v Jarenini v letih 1941-1945, (dalje Razvoj NOG), str. 1-2 127 AMNOM, fasc: 722, topografija Jakobski Dol, Sodelavci narodno osvobodilnega gibanja v času od leta 1941 do 1945 z Jakobskega Dola v Slovenskih goricah, (dalje, Sodelavci Jakobski Dol).

39 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009 cilji narodnoosvobodilnega gibanja. Leto 1943 je minilo brez kakšnih posebnih dogodkov. Zelo živahno je bilo leto 1944, ko je bila centralna postojanka pri Francu Šnuderlu. 128 Vojko Lovše je 6. septembra 1943 sklical ožji sestanek na Jareninskem vrhu številka 8 v stanovanju Siladjija. Na sestanku so bili prisotni Vojko Lovše, Dušan Špindler, Ivan Babnik, Joško Šketa, Jušt Črnko, Karl Siladju in Slavica. Na tem sestanku so sestavili odbor OF za aktivizacijo širše množice. Za predsednika osvobodilnega odbora je bil dolo čen Mirko Kolari č iz Vukovskega dola številka 1. Na sestanku so bili sprejeti naslednji sklepi: 1. ustanovitev rajonskih odborov OF v naseljih 2. ustanovitev partizanskih prehodnih postojank 3. ustanovitev ilegalne tehnike 4. izvesti denarno nabiralno akcijo 5. ustanovitev stalne kurirske službe s Šmarjeto in sicer z Ratekom Krambergerjem, z Jakobskim dolom, Dražejem in Alojzom Bra čkom, s Pesnico in Keren čiči ter Jurjevskim dolom s Krajncem. 129 Organizirano osvobodilno gibanje se je v Jareninskem dolu razmahnilo, prav tako leta 1943, ko so sodelavci osvobodilne fronte pri čeli v poslopju okupatorjevega ob činskega urada razmnoževati partizanski tisk. 130 Na obmo čju naselja Ga čnik v ob čini Jarenina, se je 1. novembra 1943 za čela aktivacija že znanih pristašev osvobodilnega gibanja. Ivan Šabeder-Slavko iz Ga čnika 43, je dobil konkretne naloge za aktivacijo širših ljudskih množic ter za vzdrževanja stalne kurirske zveze. 131

Prva ve čja nabiralna akcija denarja, živeža, oblek in obuval je bila izvršena v zimi leta 1943/1944. Nabiralno akcijo so izvršili Jožef Šketa, Ivan Babnik in Draže Črnko iz Jakobskega Dola. Drago Siladji je organiziral, po nalogu mariborskega komiteja, v Mariboru zbirni center pri Gustavu Sini ču (elektri čarju na Meljski cesti), kamor je bil dostavljen nabran živež, obleka in obuvala, namenjena za borce in aktiviste na Pohorju. 132

128 Prav tam. 129 AMNOM, fasc. 722, mapa: Topografija Jarenine, Razvoj NOG v Jarenini, str.1. 130 M. Ževart, Po sledovih narodnoosvobodilne vojne v mariborskem okraju, (dalje Po sledovih), Založba Obzorja Maribor 1962,str. 67. 131 AMNOM, fasc.722, mapa: Topografija Jarenine, Razvoj NOG v Jarenini, str. 2. 132 Prav tam, str. 2.

40 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

4.2. LETO 1944

V letu 1944 bom posebej izpostavila razvoj Lackovega odreda in njegov pomen na obravnavanem obmo čju. Lackov odred je prou čeval Milan Ževart, ki je prou čevano temo razdelil na pet obdobij, in sicer: 1. obdobje: čas Lackove čete in Lackovega bataljona od januarja do konca junija 1944. 2. obdobje: od ustanovitve Pohorskega odreda, 27. junija 1944, do njegove preureditve in preimenovanja v Lackov odred in odhoda glavnine odreda s Pohorja na Kozjak, 22. septembra 1944, 3. obdobje: od 22. septembra 1944, ko je glavnina odreda za čela delovati na obmo čju severno od Drave, pa do velike nemške ofenzivne akcije na Kozjaku oziroma proti Lackovemu odredu, ki se je za čela 18. novembra 1944 4. obdobje: Čas nemške ofenzivne akcije in zbiranja odreda po ofenzivi ter njegove preureditve 8. decembra, ko se je Lackov odred vklju čil 2. bataljon Tomši čeve brigade, velik del borcev in poveljniškega kadra Lackovega odreda pa je odšel s Kozjaka v 14. udarno divizijo 5. obdobje: od preureditve Lackovega odreda, 8. decembra, do njegove razpustitve 22. maja 1945 v Mariboru. 133

V drugi polovici septembra 1944 je bil Pohorski odred preurejen in preimenovan v Lackov odred. Ime je dobil po kmetu Jožetu Lacku, organizatorju vstaje na ptujskem obmo čju in članu centralnega komiteja KPS, ki so ga nacisti zajeli in nato mu čili v ptujskih zaporih. 18. avgusta 1942 je Lacko v teh zaporih mukam podlegel.134 Na za četku leta 1944 je v bližini Maribora nastala partizanska enota, ki se je imenovala Lackova četa. Ta enota je nastala januarja 1944, ko je na Pohorju že delovala Zidanškova (Pohorska) brigada, ki je bila ustanovljena 8. januarja 1944. V to brigado sta se združila Pohorski odred in bataljon koroških borcev. Ustanovitev Lackove čete je bila rezultat izjemnih razmer, ko so bile prekinjene razmere med okrožnim komitejem KPS Maribor in Zidanškovo brigado. Sredi januarja 1944 je okrožni komite KPS Maribor sklenil, da bo ustanovil svojo partizansko enoto, ki se bo imenovala po Lacku. Ta enota naj bi sprejemala v svoje vrste nove borce, še zlasti tiste, ki bi morali v nemško vojsko, a tega niso hoteli ter so se

133 M. Ževart, Lackov odred, Založba Obzorja Maribor, str. 8. 134 Prav tam, str. 3.

41 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009 sami skrivali in pa ubežnike iz nemške vojske, ki jih je bilo čedalje ve č. Okrog 20. januarja je bila ustanovljena Lackova četa. Za komandirja je bil postavljen Franc Mustafa-Hadži. Lackova četa je vedno bolj rasla in v njenem okviru je bila ustanovljena še ena enota v Slovenskih goricah. 27. aprila se je četa preoblikovala v bataljon, katerega komandant je postal Hadži in za komisarja je bil postavljen Ivo Zagernik-Joco. Lackov bataljon je delal na obmo čju od Haloz do Kozjaka. 21. marca 1944 je glavni štab NOV in PO Slovenije ukazal štabu IV. operativne cone, naj vzpostavi zvezo z Lackovo četo in mu naro či, naj misli na ustanovitev mo čnejših partizanskih enot v okolici Ptuja in Slovenskih goric. V mesecu maju je štab cone vzpostavil zvezo z Lackovim bataljonom in ga postavil pod svoje poveljstvo. Tedaj je štab IV. operativne cone odlo čil, da naj enote Lackovega bataljona še naprej delujejo na svojih obmo čjih in naj predvsem mobilizirajo nove borce. 23. junija 1944 je štab IV. operativne cone ukazal ustanovitev Pohorskega odreda, ki bo deloval na Pohorju in Kozjaku ter izvajal akcije tudi v Slovenskih goricah. 27. junija sta bili v Pohorski odred vklju čeni dve četi Lackovega bataljona, ena četa Tomši čeve brigade ter ena četa Zidanškove brigade. 135 V no či na 23. avgust je 2. bataljon Pohorskega odreda sodeloval pri zavarovanju napadov Tomši čeve in Šercerjeve brigade na sovražni postojanki v Ribnici in v Lovrencu na Pohorju 136 . Takrat je bil v Tomši čevo četo mobiliziran tudi Franc Filip čič iz Voska. Obiskali smo tudi Franca Filip čiča, ki nam je povedal, kako je sam preživel vojno. Rodil se je 27. marca 1913 na Bizeljskem. Pot ga je zanesla v Maribor, kjer je obiskoval Srednjo kmetijsko šolo. Ko so iskali ekonoma na posestvu Misita v Vosku 37, ga je na to delovno mesto predlagal gospod Kova č. Posestvo Misita je takrat obsegalo okrog štirideset hektarjev. Na tem posestvu je bil kot ekonom od leta 1938 in vse do 1. januarja 1940, ko so ga premestili v Zagreb na posestvo Civelini. 137 Že leta 1941 se je ob okupaciji vrnil na Štajersko, kjer je postal ekonom na posestvu Pesniški dvor. Leta 1944 so ga Nemci mobilizirali v nemški Vermanšaft. Ko so ga mobilizirali, so ga poslali v Ribnico na Pohorju. 21. avgusta 1944 so partizani napadli Ribnico in vsi mobiliziranci so takoj prišli v Tomši čevo brigado. Ob napadu partizanov, je bil po pri čevanju gospoda Filip čiča ubit en sam mobiliziranec, pa še ta se je sam po nesre či ubil. Franc je tako postal borec Tomši čeve brigade 1. čete 1. bataljona. Njen član je bil devet mesecev. Po osvoboditvi so želeli, da bi ostal v vojski, vendar je odklonil, saj je bil najsre čnejši, če je lahko v naravi in opravljal svoj poklic. Doma sta ga čakala žena Matilda in dva otroka. Žena

135 Prav tam, str. 4-6. 136 Prav tam, str. 8. 137 Ustni vir, Razgovor avtorice s F. in M. Filip čič, dne 27. januarja 2005, zapis hrani avtorica.

42 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

Matilda je bila doma činka, ki je prav tako v stanovala Vosku in je bila h či vini čarjev. Matilda nam je v šali povedala, da je Franc prišel v Vosek zaradi nje, kajti tukaj sta se spoznala. Matilda je posebej izpostavila Adolfa Pavaleca, ki je bil v tistem času župan. Prepri čana je, da v času Pavale čevega županovanja, ni bil nih če izseljen. Matida se spominja, da so neko č, ko je bil Franc v partizanih, šli po cesti mimo hiše četniki, ravno ko je na njivi metala hlevski gnoj. Četniki so opazili, da ima obute moževe usnjene čevlje. Slišala jih je, kako so se pogovarjali, da bodo prišli ponje. Po škornje so neke no či res prišli, vendar je na sre čo ni bilo doma, saj je v času moževe odsotnosti preno čevala v hiši staršev. Tako se je izognila sre čanju s četniki in potem jih ni bilo ve č k hiši nazaj. Ko se je Franc vrnil domov, se je zaposlil na zadrugi v Pernici, ki je imela prostore v nekdanji Baumgartnejevi trgovini. Še sedaj živita na nekdanjem posestvu Misita, ker sta ga odkupila. 138

Osvobodilno gibanje na Kozjaku se je za čelo razvijati šele v za četku leta 1944, ko je kot aktivist mariborskega okrožja KPS in OF pri čel delovati med Kaplo in Mariborom Franc Zalaznik-Leon. 139

Spomladi 1944 so se v Marjeti pojavili že prvi organizirani partizani Pohorskega odreda in širili med ljudmi tudi OF literaturo. Maja 1944 so se partizanom pridružili Avgust Repina iz Dragu čove (kovaški vajenec pri kova ču Premužeku), Jožef Gradišnik (mesarski vajenec iz Dragu čove), iz nemške vojske je pobegnil Lojze Škamlec iz Dragu čove in Jožef Šiker iz Mo čne. Že 22. maja sta padli prvi partizanski žrtvi Izidor in Mile nad Partlji čevo doma čijo v Ruper čah pri prehodu ceste iz gozda, ko ju je opazila žandarmerska patrulja. V spopadu je bil Mile smrtno zadet. Izidor se je sam ubil in sicer tako, da si je pod brado nastavil ro čno bombo, ki mu je odtrgala spodnjo čeljust, zato da ga ne bi ujeli žandarji. Njuni trupli so prepeljali v je čo, ki je bila v šolski kleti. Zve čer so ju skrivaj pokopali na marješkem pokopališ ču ob ograji za mrtvašnico. Naslednje jutro sta grob krasila dva rde ča cvetova. Sedaj sta pokopana sta na pokopališ ču v Pernici. 140

Ko je bil 1. januarja 1944 Špindler ponovno v Jarenini, je ob tej priložnosti poklical Šabedra k Julki Zupani čevi in mu naro čil naj pri čne pripravljati bunker, da bi v njem imeli tiskarno in da

138 Prav tam. 139 M. Ževart, Lackov odred, str. 12-13. 140 Slovenski šolski muzej, faksimile Ob čine Pesnica, str. 7.

43 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009 bi ilegalci, ki prihajajo na teren, našli zato čiš če. Ta bunker je najve č kopal Pavel Plohl. Le-ta je januarja ali februarja 1944 dezertiral iz nemške vojske in se skrival pri Šabedru. Kopal je bunker, ki je bil zelo velik, saj je osrednji prostor meril 3x4 metre, nad njim sta bila še dva metra zemlje, tako, da ni zvenelo tako votlo, če bi kdo raziskoval teren. Zra čnice so bile narejene v lopo, pod ostrv in pod naložena drva tako, da ni bilo opazno. Izhodi so bili trije. Eden med njimi je bil dale č v gozdu, tako da je bil omogo čen pobeg. Plohl, ki se je skrival, ni mogel odvažati materiala, zato ga je Šabeder odvažal na cesto. Kmalu po tistem, ko je bil bunker narejen, je Lovše poklical Šabedra in ga vprašal, ali bi lahko vzeli k njim bolnika oziroma, ali bi lahko priskrbeli varno postojanko za bolnega partizana. Doma so se dogovorili, da ga vzamejo k sebi. Odšli so h Kolariču, kjer je ležal bolni Marjan Bantan - Stojan. Bil je ves vro čičen, prestajal je tifus in ko je Šabeder odprl vrata, ga je sprejel s pištolo v roki. To je bilo pono či. Potem so ga naložili na kolo in Šabeder ga je peljal na kolesu skozi Jarenino, celo mimo župana Franca Eisenhuta. Mojca Kolari č je bila kot predhodnica, da bi opozorila, če bi bila kakšna nevarnost. Zadnji kos poti pa sta ga morala z Mojco nesti. Nekaj časa sta ga držala pod pazduho, ker sam ni mogel hoditi, potem sta ga nesla na rokah. Mudilo sem jim je, ker je bilo že blizu pete ure zjutraj in se je že svitalo, zato bi jih kdo utegnil videti in bi bila postojanka s tem seveda izdana. Bival je pri njih v hiši. Bil je rekonvalescent, vendar je bila težava v tem, ker je moral jesti dieti čno hrano. 141

Aprila 1944 je prišel v Jarenino ilegalec Kova č. Šabeder je zanj izvedel preko Tineta Handži ča tega pa je k Šabedru poslal Vojko Lovše. Pozneje je prišla k Šabedru še Mojca Kolari čeva ponuditi zvezo, vendar ji je takrat Šabeder povedal, da zvezo že ima. Tine Hanži č je Šabedra peljal k Špindlerju, ki je bil pri Julki Zupani čevi. Na tem domu sta stanovala tudi učitelja, Vojko Lovše in Jože Babnik. Bila sta zaposlena na ob čini, ki je bila tedaj nameš čena v župnijskem poslopju. Šabeder se spominja, da ga je Špindler najprej vprašal, ali je partizan ali belogardist. Šabeder mu je odgovoril, da je partizan, ta pa mu je potem odgovoril, da je že pravi. Govoril mu je o ozemlju, o partizanski borbi in seveda mu je dal vrsto navodil. Na podlagi teh navodil so za čeli z nabiralnimi akcijami. Šabeder je odšel k Mirku Kolari ču z ilegalnim imenom Kmet. Tudi postojanka v Vukovskem dolu številka 1 se je imenovala Pri Kmetu.

141 AMNOM, fasc: 722, Topogtafija Jarenine, Razvoj NOG.

44 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

Prav tako sta aprila 1944 prišla na njihov teren Kova č in Hadži ter menda tudi Jernej. Hadži je prišel kot komandant Lackove čete, katere del je bil na Dravskem polju, del na Kozjaku, kjer je bil Leon nekaj časa politkomisar. 142

Do 1. januarja 1944 je bil Špindler že trikrat v Jarenini. Tretji č takrat, ko je bil ustanovljen odbor OF. Pri ustanovitvi odbora OF so se pogovarjali o nekem Bohaku, ki se je skrival v Vukovskem dolu, menda je bil pri nekem Kranjcu nad Kranfoglom. Prisotni bi naj Bohaka, ki je bil velik izdajalec, likvidirali. Zbran je bil okrožni komite. Lovše je vedel, da je bil povabljen tudi Leon, vendar ni mogel priti s Kozjaka, zato so bili njihovi hudi nanj. Delali so na črt za bodo če delo in Niko jim je dajal smernice, ker je bil tudi sekretar slovenjegoriškega okrožja. Takrat so govorili o tem, da bi prenesli tehniko iz Ga čnika v Jakobski dol k Bra čku in ustanovili javko pri Elzniku in v Črnkovi šupi. Govorili so tudi o mreži za razpe čevanje literature. Ker je bila takrat Špela že v ilegali, je Lovše namesto Arbajterja dal nek drugi naslov v Mariboru. Lovše je moral prenašati material v knjigarno v Tyrševi ulici. Govorili so tudi o zbiranju orožja, materiala, živilskih kart in nakaznic ter o organiziranju mladine. Joco in Hadži sta šla tudi k Amaliji Golobovi na Poli čki vrh, zaradi povezave in ožjega sodelovanja. Ko so bili pri Šabedru, so bili ilegalci zunaj, kar je bilo nekoliko neprevidno. Peli so partizanske pesmi. Ko so se razšli, se je Joco čez štiri dni še enkrat vrnil in šel na sestanek z Ilijo. Joca so iz Pohorskega odreda poslali, da bi likvidiral Špindlerja in Gašperi ča. Nekaj časa ni bilo zveze. Na tem sestanku, pri Šabedru, so govorili tudi o Krajncu iz Šentilja. Bohak pa je že prej izginil. 143 Stojan je ozdravel in odšel do Šabedra. Bil je nekaj časa pri Čen čiču. Tam je bilo dekle, Micka Knuplež, sedaj poro čena z Arkom. Pri njej so imeli seje in se sestajali. Stojan je odšel 21. junija 1944. Takrat je šel Šabeder odšel v Italijo. Z njim sta šla tudi mati in Lizika Venger. Preden je Stojan odšel, je prišla mo čna patrulja, Branko-Letnik Franc, Rado in Dušan-Plohl Pavel. Proti ve čeru so šli h Keren čičevim po material, papir in ostalo za tehniko. K Šabedru sta ve čkrat po material prihajala Ton ček in Marica Keren čič.

Že takoj v za četku so zbirali orožje in municijo, kar je Lovše prenašal v Gregor čičevo ulico k Urošu Kladniku-Lajhu. Enkrat je Lovše tja odnesel municijo in pištolo.

142 AMNOM, fasc:722, Toporafija Jarenine, Seznam postojank. 143 Prav tam.

45 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

V marcu ali aprilu 1944 je mimo Jarenine šla prva skupina partizanov na Kozjak. 144

Eno izmed žariš č osvobodilnega gibanja v Jarenini in njeni okolici je bilo tudi pri Juliki Zupani č v Jareninskem dolu 59, kjer je stanoval tudi organizator osvobodilnega gibanja v kraj, Vojko Lovše-Rak, v družbi ožjega sodelavca Ivana Babnika. Vojko Lovše je bil edini glavni organizator, ki je imel stalne zveze z ostalimi rajonskimi odbori. Ostali rajonski funkcionarji niso bili med seboj povezani, predvsem zaradi varnosti. Po aretaciji Lovšeta v Jakobskem dolu so ostali rajonski odbori brez povezave, zato so morali iskati zveze po svojih linijah z Mariborom, Kozjakom in Pohorjem. 145 Koliko Šabeder ve, je bil Dušan Špindler-Kova č drugi č v Jarenini, ko so postavili OF odbor. Šabeder je bil v tistem času navezan predvsem na Kolari ča in Lovšeta. Vseeno pa je še naprej imel zvezo z Vajngerlom v Vajgnu, s Šabedrom v Vukovskem dolu, z Amalijo Golob na Poli čkem, z Martinom Handži čem v Jarenini in z Veingerlovimi v Jarenini. O ustanovitvi odbora OF se Šabeder spominja nekaterih podrobnosti. Zopet je prišel Handži č k Šabedru, češ da mora v Jarenino. Šabeder je šel k Julki Zupani čevi, kjer je našel Šketo, Lovšeta, Balnika, Špindlerja in Kolari ča. Odšli so v stanovanje k Siladjiju in tam ustanovili OF. Šabeder še ve povedati, da jim je Špindler razlagal, kako morajo organizirano delati, kako morajo zbirati material in o tem, kako morajo držati konspiracijo. Tako so delali do novega leta. Med tem časom je Dušan Kolari č odšel v partizane. Med drugim so namre č imeli tudi nalogo, da na njihovem terenu mobilizirajo ljudi za partizane. Dušan Kolari č bi moral iti v nemško vojsko. Pred tem časom pa je njegova sestra Draga za čela sodelovati s partizani. Ta mu je tudi preskrbela zvezo, da je odšel v partizane. Šel je v Celovec, nato pa naprej na Gorenjsko. Bil je prvi Jarenin čan, ki je odšel v partizane. Po vojni je bil oficir pri KOS-u. 146

Jernej, Hadži in Šabeder so šli k Jožefu Marku v Ga čnik, ki je bil na dopustu iz nemške vojske in je imel pištolo pancer 08. Šabeder je ostal zunaj, na straži. Imel je pištolo 635. Jernej in Hadži sta šla k vratom in zaklicala »Aufmachen, Wehrmacht Patrole«. Fant je odprl vrata, vendar je bil nezaupen, zato imel v rokah pištolo. Jernej in Hadži sta mu posvetila v obraz, da sta ga oslepila in zmedla, nato sta mu vzela pištolo in mu slekla uniformo. Proti jutru so se vrnili nazaj, v njihovo postojanko. Kova č v tej akciji ni bil s Šabedrom. Jernej in Hadži sta Jožetu Marku v hiši dajala politi čne nauke. Drugi dan je Šabeder moral iti v mesto

144 Prav tam. 145 Prav tam. 146 Prav tam.

46 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009 in na Pesnici je sre čal Jožefa Marka, ki je bil že spet oble čen v nemško uniformo. Prej je bil lepo oble čen, tokrat pa je imel ponošeno monduro. Pritoževal se mu je, da so ga pono či obiskali partizani, ga slekli, mu stisnili še dve klofuti in da je sedaj izgubil vse veselje, da bi še kdaj ostal na dopustu. Povedal je tudi, da so ga v Mariboru skoraj zaprli, ko jim je sporo čil, kaj se je pono či zgodilo. Pozneje je Jožef padel v nemški vojski. To je bilo konec aprila ali v za četku maja 1944 leta. Hadži je ostal tu, potem pa je odšel na Marijo Brezje, kjer je bila postojanka pri Vladimiju. Šabeder jih je spremljal spremljal, šel je tudi Hadži in z njim Jernej. Priskrbel jim je tri kolesa, ki so bila last od Lizike Vengerlove in Franca Marka. Hadži je med bivanjem v Jarenini odšel za dva ali tri dni na Kozjak, kjer je imel Vito vod kakšnih petnajstih ljudi. Tam je bil tudi Leon, ki je bil nekaj časa politkomisar.147 Maja 1944 je na dopust prišel Veingerl. Z njim so se dogovorili, da bo šel k Kolari čevim na Jareninski vrh številka 16, kjer ga bodo mobilizirali. Res so šli tja, navzo či so bili tudi Bal ček, Leopold Ul- Gorazd in Pavel Plohl-Dušan. Na vrh so šli mimo Gungla. Takrat so namre č sklenili, da gredo v akcijo k Razgonu. Razgon je bil namre č na dopustu in sklenili so, da mu vzamejo orožje. Bal ček je imel ro čno bombo, Šabeder revolver 635 ter lovsko puško in Pavle Plohl karabinko. Šabeder je dal svoj revolver Balčku, tudi tukaj je bil na straži. Bal ček in Ul pa sta šla naprej. S seboj so imeli tudi mobiliziranega Veingerla. Šabeder je ustrelil skozi kuhinjsko okno. Slišali so, da je na podstrešju zaropotalo, tedaj pa je že Razgon ustrelil iz hiše in zadel Pavla. Ko so videli, da je Pavle ranjen, so se umaknili. Pri Ivanu Šabedru-Slavku je bila znana partizanska postojanka, kjer so se oglašali borci Lackovega odreda. Istega leta, in sicer 2. avgusta, je v Zgornjem Ga čniku padel SKOJ-evec Marjan Bantan – Stojan, ki je bil na terenu z Ivanom Šabedrom - Slavkom. Pri spopadu z doma čimi »vermanšafterji« je bil še težje ranjen Ivan Šabeder. 148

3. junija 1944 je bil mobiliziran tudi Ivan Veingerl, ki se je kasneje boril v Lackovem odredu. Ranjen je bil na Remšniku in je zaradi tega 80 odstotni invalid. 149 Na za četku julija 1944 se je partizanom priklju čila druga skupina iz Marjete, to so bili: Ivan Purgaj, Avgust Gradišnik, Ivan Peršak in Jernej Protner. Vsi so bili dodeljeni Lackovemu odredu na Kozjaku. Ko je v kraj prišel Aleksander Pirher-Aco, sta pri čeli aktivno sodelovati

147 Prav tam, str. 1-2. 148 Prav tam, str.2. 149 AMNOM, fasc:722, mapa: Topografija Jarenine, Razvoj NOG v Jarenini.

47 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

še dve skupini doma čih aktivistov, in sicer ena v Dragu čovi, druga v Vukovju. Ugoden teren je bila Dragu čova, saj je skozi njo tekla TV linija. 150 Na enajstih sestankih v Sv. Marjeti, ki se ga je udelilo okrog trideset ljudi, se je oblikoval za časni odbor OF s sekretarjem Premužakom na čelu. Za za časni odbor je zbiral denarna sredstva, živila in medikamente. V oskrbo so prevzemali tudi ranjence in bolnike. Skupino v Vukovju in Mo čni je vodil terenec Peršak, pozneje pa Franc Klemenčič-Adam in obveš čevalec Franc Fras, oba sta bila doma iz Vukovja. Sredi marca 1945 so Adama in partizana Marjan, po izdajstvu petrških četnikov, ubili vermani v Daj čmanovem sadovnjaku v Vukovju. 7. maja so neznani storilci ubili še Frasa in ga zavlekli pod cerkveni vinograd na Koprivniku, kjer so vsega zmrcvarjenega in brez rok zakopali. 151 11. avgusta 1944 so se pri Vra čkovi doma čiji v Jakobskem dolu zbrali partizanski aktivisti. Ta sestanek aktivistov je bil izdan. Ko je policija obkolila hišo, je padel aktivist Ernest Golob- Peter iz Gradiš ča. Nemci so ujeli sekretarja slovenjskogoriškega okrožja Sre čka Rojka-Nika in Jadvigo Golež-Špelo ter aktivista Vojka Lovšeta. Sre čko Rojko, ki je bil uklenjen skupaj z Vojkom, je sko čil iz drve čega avtomobila. Pri skoku je po čila veriga. Vojku ni uspel pobeg. Jadviga Golež je naslednji dan v zaporu sama kon čala svoje življenje. 152 Jeseni leta 1944, ko so se Nemci za čeli zavedati svojih izgub in prodora Rde če Armade ter izgub v bojih s partizani, so se obdali strelskimi jarki in bunkerji. Marješko župniš če je bilo sedež žandarske postaje ob čin Sv. Marjeta in Sv. Jakob. Desne sobe so služile za pisarne, leve za stanovanje komandirju, klet so uporabljali za mučilnico in zapore. Vsa okna so zazidali in napravili strelske line. Zunaj so zgradili tri bunkerje in strelske jarke. Podnevi so stražili sami, zve čer pa so mobilizirali vse moške v vaško stražo. Žandarje in postajo je vso no č stražilo do petnajst mož, ponavadi pod vodstvom orožniškega pripravnika Verbla ča. Za Verbla ča je znano, da je v no či 19. julija 1944 sredi vasi pred mostno tehtnico ubil partizana Franca Letnika-Branka iz Sv. Ruperta v Slovenskih goricah. Ta je bil osmošolec, ko mu je okupator prekinil šolanje in ga mobiliziral v nemško vojsko, od koder je 1943. leta pobegnil k partizanom na Kozjak. Partizani so ga dolo čili za podoficirsko šolo na Dolenjskem in se je hotel te no či posloviti še od matere, zato se je v spremstvu dveh tovarišev napotil skozi Sv. Marjeto po poti za reko Pesnico. Ko pa so prišli do mosta na glavno cesto, ki ga je stražil Verbla č, ki se je skrival za cerkvenim kostanjem, jih je pustil do tehtnice. Na sre čo spremljevalcev, je Verbla ču zablokirala brzostrelka, zato sta spremljevalca ostala živa.

150 Prav tam, str. 7-8. 151 Tam, str. 1-2. 152 M. Ževart, Po sledovih NOV…, str. 64.

48 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

Naslednje jutro so našli madež krvi in Branka pa so pokopali ob gnojni jami za župnijskim hlevom. Šele 3. novembra 1945, so ga odkopali in ga identificirali na podlagi manjkajo čega palca leve noge ter ga sve čano pokopali v Sv. Rupertu v Slovenskih goricah. 153

Ivan Šabeder je vršil tudi politi čno delo na terenu do poletja 1944, ko je bil prisiljen umakniti se s sodelavko Liziko Venger-Živko v ilegalo, in ki je padla na Kozjaku. Šabedru se je v ilegali pridružila tudi njegova sestra Marija, ki je bila znana pod ilegalnim imenom Vida. Ivan je ponovno prišel na teren kot ilegalec, septembra 1944. Na tukajšnjem terenu je vršil razli čne uspešne akcije in ve č mobilizacij v NOV. Na njegovo glavo je bila razpisana nagrada 25.000 mark. Na obmo čju ob čine Ga čnik in širše okolice je pomembno politi čno delo še vršil Vinko Čeh, ki je po osvoboditvi postal prvi sekretar KLO Jarenina. Najožji sodelavec Vinka Čeha je bil Franc Trunti č iz Ga čnika 61. Oba sta vzdrževala najožje stike s komisarjem Lackovega odreda, Dušanom Rejo. 154

Galun po spominu pripoveduje, da so partizani v za četku jeseni 1944 razdejali Ob činski urad v Jakobskem dolu. Ker niso hoteli, da bi bila o tem dogodku žandamerija v Šmarjeti prehitro obveš čena, so uni čili še telefonsko zvezo. Partizani so tako s pomo čjo civilistov podrli telefonske drogove vzdolž enega kilometra dolge ceste, ki vodi od vasi do križiš ča. Pri tej akciji je sodeloval tudi sam Galun. V zgodnjih jutranjih urah so v ob čino prihitele tri nemške učiteljice in sporo čile, da so jim partizani pono či odrezali lase. Lase je takrat izgubila tudi žena Franca Pezdi čka, posestnika iz Zgornjega Jakobskega Dola, ki je bil nevaren in zagrizen Nem čur. Tedanji šolski upravitelj Rudolf Heisst je pripovedoval, kako so ga partizani pretepli in mu nalomili dve rebri. Zaradi strahu pred partizani je nemško u čiteljstvo takoj zapustilo Jakobski dol in tako so se pri čele po čitnice, ki so trajale vse do konca maja 1945. 155

Jeseni 1944 so v Jakobskem Dolu uvedli policijsko uro. Tako po 8. uri ni bilo dovoljeno gibanje po cesti. Pono či so bile opazne skupine oboroženih ljudi in je obstajala resna nevarnost za izgubo življenja, saj so se po Jakobskem dolu gibali partizani, četniki, skriva či, tatovi in nemški vojaki, ki so na fronti dezertirali. Galunu se je neko č pripetilo, da je ponoči

153 Slovenski šolski muzej, Osnutek kronike, str. 9-10. 154 AMNOM, fasc:722, mapa: Topografija Jarenine, Razvoj NOG v Jarenini, str. 1-2. 155 AMNOM, fasc: 722, Topografija Jakobski Dol, Sodelavci Jakobski Dol.

49 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009 do njegovega stanovanja v Jakobskem dolu 31, prispela ve čja skupina četnikov pod vodstvom Ekselenskega. Ko so potrkali na njegova vrata, jih je vprašal, kdo je. Le-ti so mu odgovorili, da partizani. Ko je odprl vrata stanovanja, so vdrli četniki in mu preiskali stanovanje. Ker niso našli ni česar obremenilnega, so odšli brez besed. Nek drugi ve čer je prispela ve čja skupina partizanov, med katerimi sta bila tudi Aleksander Pirher in Ivan Beigot. Nastanili so se v Galunovi sobi. To sobo jim je dal na razpolago lastnik hiše, Viktor Purgaj. Takrat je Galun opozoril partizane na ve čjo previdnost, kajti v tej hiši je stanoval tudi brat Ekselenskega, vodje četniške skupine. 156 Ko so Nemci želeli mobilizirati letnike 1912 in 1913, je Galun, ki je imel dostop do registra vojnih ujetnikov, izro čil preko kurirja partizanom seznam. Partizani so te fante v naslednji no či mobilizirali in odvedli na Kozjak. Vendar so nekateri fantje pobegnili od partizanov in se nato vrnili domov, zato je obstajala nevarnost, da ga kdo izda. Galun je izpostavil Mihaela Šroka, kot enega najaktivnejših aktivistov. Šrok je raznašal partizansko literaturo ter se udeleževal raznih akcij. S časoma je postal partizan in kot takega ga je gestapo v Pesnici ustrelil. 157 V jeseni se je nemška žandamerija nastanila v hiši Alojza Bra čka. Žandamerija je ljudi ubijala in mu čila kar na dvoriš ču. Ljudi so obešali na kostanje in jim kurili pod nogami. Med žrtvami, ki so jih našli zakopane na dvoriš ču pred hišo Alojza Bra čka, sta bila tovariša Alojz Cegnar in Ernest Golob. 158 Zlata Peklarjeva je vedela, da bodo za Nemci aretirali Galuna, katerega je opozorila, zato je Galun pobegnil in se skrival pri sorodniku v Radehovi. Po enem mesecu skrivanja je do čakal svobodo. 159 V novembru 1944 je Edo Zorko – Mihec izvedel napad na hišo nemškega župana Franca Eisenhutu in na njegovega brata Maksa. Pri napadu so sodelovali še Ivan Šabeder, Jožef Kaple, Trojner Januš-Bosan in drugi. 160 Prav tako so se novembra 1944 pri Zupani čevih v Jelen čah oglasili štirje partizani Lackovega odreda. Nemci so jih napadli, kjer so vse štiri ubili. Po tem dogodku je vsa Zupani čeva družina odšla v partizan

156 Prav tam. 157 AMNOM; fasc.722, mapa: Topografija Jarenine, Razvoj NOG v Jarenini. 158 Prav tam. 159 Prav tam. 160 Prav tam.

50 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

4.3. LETO 1945

Župan Pavelec in Baugartner sta bila tako v skrbeh za svojo varnost, da sta preno čevala pri žandarjih v župniš ču. Kmalu za tem so se za čele množiti patrulje nemških žandarjev, ki so štele tudi do sto mož Einsatza. Le ti so bili nastanjeni v šoli, od koder so se odpravljali iskat partizane ter izseljevat in bera čit pri kmetih mesa, kruha in zaseke. 161 Čez zimo, še zlasti meseca februarja 1945, so se na meji marješke in peterške ob čine na Pernici množi čno pojavili »slovenski četniki«. 162 Beseda četnik izhaja iz besede četa in četovanje, ki izvira iz tradicije odporniških bojev proti otomanskemu cesarstvu. Četniško gibanje so se imenovale tudi posebne enote nacisti čnih prostovoljcev srbske vojske za boje v zaledju. Skoraj do konca leta 1943 so imeli tudi trdno podporo zahodnih zaveznikov. Četniki so zagovarjali defenzivo in sodelovanje z okupatorjem, dokler ne bi prišlo do spremembe na svetovnih bojiš čih. Šele nato bi se vklju čili v boj. Njihova strategija je bila usmerjena v prevlado Srbije v obnovljeni Jugoslaviji. Njihov vodja je bil Dragoljub Mihajlovi ć, predvojni polkovnik, nato brigadni in divizijski general, vojni minister v begunski vladi in komandant Jugoslovanske vojske v domovini. 163 S tem sta se na istem ozemlju pojavila dva razli čna koncepta upora. Na eni strani Tito in na drugi strani Mihajlovi ć, nosilec uradne politike jugoslovanske vlade v tujini. 164 Vesti o obstoju Mihajlovi ćeve skupine so prišle v Slovenijo jeseni leta 1941. Za poveljnika jugoslovanske vojske v Sloveniji je bil imenovan Polkovnik Jaka Avši č, medtem ko je bil Karel Novak imenovan za na čelnika Avši čevega štaba. Avši č je januarja 1942 skupaj s predstavniki skupine oficirjev podpisal izjavo o priznavanju programa OF. Karel Novak je s tem postal vrhovni poveljnik Jugoslovanske vojske v Sloveniji. 165 Julija 1942 se je bil pri Sv. Urhu pod poveljstvom Milana Kranjca formiral prvi četniški odred. Ta odred si je nadel ime »Štajerski bataljon«. 166 Spomladi 1944 so se pojavili prvi obnovljeni četniški odredi. Vzpostavljeni so bili tudi stiki s Štajerskim odredom, ki ga je vodil Jože Melaher-Zmagoslav. 167 Jože Melaher je bil rojen Maribor čan. Že do druge polovice maja 1941 je pomagal pri organiziranju OF, vse do julija 1942, ko je dokon čno pretrgal vezi z OF. V tem času se je Melaher za čel sestajati s kaplanom

161 Slovenski šolski muzej, Osnutek Kronike, str.8-9. 162 Prav tam. 163 B. Repe, Naša doba, Oris zgodovine 20. stoletja, str. 155-156. 164 K. Zupani č, Četništvo na Štajerskem, str. 38. 165 Prav tam, str. 38-40.. 166 Prav tam, str. 43. 167 Prav tam, str. 49-50.

51 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

Henrikom Gori čanom. Le-ta je prišel iz Ljubljane z nalogo, da ljudi odvrne od OF. Kmalu je temu sledil val aretacij. Po uspelem pobegu se je Melaher skril v lisi čje luknje pri Dupleku. Čez en mesec in pol se mu je pridružil Mirko Knuplež iz Svetega Petra (danes Male čnik). 23. januarja 1943 se jima je pridružil Milko Golob iz Zlatoli čja. 3. februarja 1943 so bili izdani, kjer so Nemci ubili Knupleža. Golob in Melaher sta se razšla. 168 V Slovenskih goricah so se tedaj iz meseca v mesec kopi čili ubežniki iz nemške vojske. Ti fantje so bili zmedeni in niso vedeli kam. OF je bila v tem času v Slovenskih goricah slabo organizirana. Melaher je spoznal, da potrebuje propagando in tako je v poletju 1943 na roko napisal prvi vojaški podtalni list »Kri in Zemlja«, v katerem je obsojal okupatorja in vabil vse zavedne Slovence v boj proti Nemcem. Štajerski četniki so se zavzemali za obnovo kraljevine Jugoslavije, v kateri so Slovenci zahtevali združeno avtonomno Slovenijo v federativni Jugoslaviji. V tem času je Zmagoslav dobil v Sv. Petru prve zaupnike. Kljub vsem težavam je Zmagoslavu uspelo organizirati ilegalno četniško formacijo v Slovenskih goricah. 169 Do poletja 1944 je Melaherju v celoti uspelo organizirati četniško organizacijo. Četništvo se je najbolj razmahnilo v Sv. Petru, kjer je bil od leta 1944 tudi njihov glavni tabor. Tako so bile sredi leta 1944 formirane že tri čete. Komandir prve čete je bil Franc Ogrizek-Boro. Hkrati je bil tudi glavni vojaški vodja, ki je nadomeš čal Zmagoslava, kadar je bil odsoten. Okoliš prve čete so bili okraji: Sv. Peter pri Mariboru, Sv. Marjeta ob Pesnici, Sv. Barbara v Slovenskih goricah (danes Korena) in Sv. Martin, Dvorjane. 170 Vsaka četa je štela od 100 do 150 borcev. Do jeseni 1944 so se Zmagoslavovi četniki imenovali Slovenski četniki na Štajerskem ali Zmagoslavovi četniki. Izdajali so svojo glasilo »Kri in Zemlja«, kjer so nastopali z geslom: »Z vero v Boga, za kralja in domovino«. 171 Poleti 1944 so se formalno vklju čili v Slovensko armado jugoslovanske vojske v domovini. 172 Prvi četniški napad na Nemce je bil aprila 1944, najve č napadov je bilo v jeseni istega leta. 173 Jeseni 1943 sta prispela na obmo čje slovenskih goric aktivista Franc Zalaznik-Leon in Sre čko Rojs-Niko, kjer sta izvedela, da prebivalci po vaseh prejemajo četniško glasilo kar po pošti. Partizani so videli v četnikih nasprotnike, ki odvra čajo ljudi od osvobodilnega boja, zato so organizirali močno obveš čevalno mrežo. Tako sta Leon in Niko v Ga čniku pri Jarenini

168 Prav tam, str. 70-75. 169 Prav tam, str. 76-79. 170 Prav tam, str. 79-80. 171 Prav tam, str. 80. 172 Prav tam, str. 80. 173 Prav tam., str. 89-94.

52 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009 ustanovila tehniko OF. Glasila s teh tehnik so razkrinkavala njim sovražno gibanje in skušala zajeziti njihov vpliv. 174 Četniki so imeli pozimi 1944-45 dva nasprotnika, in sicer Nemce in partizane. Nemci so se že zavedeli nevarnosti na vseh bojiš čih, zato je zvezni vodja ŠDZ Franz Steindl za čel iskati zveze z Melaherjem. 30. januarja 1945 pride do sporazuma. Nemci so Zmagoslavu obljubili slede če: Zmagoslavove čete se lahko gibljejo po okolici Maribora, Sv. Petra pri Mariboru, Sv. Trojice, Sv. Marjete ob Pesnici, Sv. Antona (Cekrvenjak), Sv. Jurij ob Š čavnici (Spodnja Ščavnica), Kapela, Sv. Rupert (Voli čina), Sv. Barbara (Korena), Sv. Martin (Dvorjane) in Vurberk. 175 Četniki so v Tr čovi izvajali tudi zaslišanja osumljencev in sodelavcev partizanov, katere so ujeli na terenu. Prav tako so bila zabeležena osebna maš čevanja četnikov. Tako sta bila iz maš čevanja ubita tudi Franc Marko, poljski delavec iz Hrence pri Sv. Petru in Franc Kurnik, posestnik iz Vodol. Marko in Kurnik sta bila partizanska zaupnika v civilu brez orožja. Za partizane sta nabavljala živino in jo tudi ubijala. Ko so četniki izvedli preiskavo na domu Kurnika, so pri njem našli pripravljeno hrano v nahrbtniku. Zato so oba aretirali in odvedli na dom Ekselenskega. Kurnika in Marka naj bi zverinsko mu čili na domu Viktorja Ekselenskega iz Pernice 16. V dokumentih je zabeleženo, da so žrtvama vtaknili glavo v skobelnik ter stiskali tako dolgo, da so jima iztopile o či. Nato so ju gnali pred hišo Josipa Gradišnika v Dragu čovi in ju tam pobili z lopatami. Šele nato so ju pokopali v snegu. 176 Od Marje čanov sta sodelovala še Ervin Zdauc iz Ložan in Ciril Berli č iz Ruper č. Marca 1945 so ugrabili obveš čevalko Ido Rojko, trgovko iz Sv. Trojice v Slovenskih goricah, katero so tri dni zlorabljali v svoji kasarni, in sicer v bivši jugoslovanski karavli v Nebovi, kjer so jo zaprli in jo čez nekaj ur spustili. Po izpustitvi so ji sledili do Šerbanovega vinograda v Ruper čah, kjer jo je ustrelil četnik Jožef Najvirt iz Celestrine 17, iz ob čine Sv. Peter pri Mariboru. Tukaj so jo tudi pokopali in po osvoboditvi so jo sorodniki pripeljali k Sv. Trojici. Zaradi lastnih neuspehov in nenaklonjenosti ljudi so se četniki aprila razkropili. Vodstvo je pod nemško zaš čito pobegnilo v Ljubljano, doma čini pa so se skrivali po gozdovih. 177 V tem času so krajani izvedeli še za smrt neustrašnih marjeških borcev na Kozjaku, in sicer: Jožefa Gradišnika, Lojza Škamleca in Franca Repino. Slednja sta padla pri opravljanju

174 Prav tam, str. 99. 175 Prav tam, str.103-105. 176 Prav tam, str. 110-112. 177 Slovenski šolski muzej, Osnutek šolske kronike, str. 8-9.

53 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009 kurirske službe, dne 14. marca 1945, ob cesti pri Punkartu v Sp. Kungoti, ko sta pobila še skupino Nemcev. 178

Na veliko no č 1. aprila 1945 so šli skozi Marjeto prvi umiki nemške in madžarske pehote, ki je bila pri Per čuhu poražena od Rde če Armade. Ko jim je zmanjkalo bencina, je en avto vlekel za seboj še tri ali ve č vozil. Ko pa je še temu zmanjkalo bencina, so ga vlekli voli. Madžari so tri tedne s svojimi oficirji in generali bivali v šoli, gostilni in po senskih župah ob Pesnici, kjer so kurili vojaške akte, jedli in pili zadnji plen iz Prekmurja in Slovenskih goric, kajti Nemci so jih razorožili. Nemški u čitelji so morali pri Sv. Antonu v Slovenskih goricah kopati strelske jarke, medtem ko so doma čini morali graditi strelske jarke ob cesti pred šolo, cerkvijo in tankovsko barikado iz lesa čez cesto med župniš čem in gospodarskim poslopjem Krambergerja. Vse to ni moglo zaustaviti prodora Rde če Armade. Na velikono čni ponedeljek in torek so »titovci« ter ameriški »pikavci« z nizkim letom bombardirali in streljali nemška in madžarska vozila. V Marjeti je takrat padlo štirinajst bomb težkih okoli 25. kg. Dve sta zadeli tudi cerkveni stolp, ker so se pod kostanji skrivali nemški avtomobili z bencinom. Smrtni žrtvi sta bili le dve in sicer madžarski vojak in dekle, ter težje zadet še nemški vojak. Zaradi tega so se doma čini za čeli seliti iz trga na okoliške hribe. Po odhodu Madžarov naprej proti vzhodu, so v vas prispeli 60-letni nemški vojaki, ki so se prav tako nastanili v šoli. Z njimi se je v Gradec umaknil tudi trgovec Ivan Baumgartner skupaj svojim premoženjem. 7. maja se je umikala še armada nemškega generala De Angelisa, ki je imel svoj štab v Sve čini. Umikal se je skozi Marjeto čez Zg. Kungoto v Lu čane. 179 Med zadnjimi se je umaknila še marješka žandamerija. Zadnji SS so v no či iz 8. na 9. maj razstrelili marješki most čez Pesnico in železniški viadukt na Pesnici, kjer so še 9. maja ob 8. uri zjutraj potekale borbe med nemško zaš čitnico in bolgarsko predhodnico. S seboj so vodili tudi veliko ruskih ujetnikov. Doma činke so že imele pripravljene jugoslovanske zastave, katere so šivali iz pobarvanih rjuh in starih nemških zastav, ki so jih izobesili po hišah v vasi in na vrh cerkvenega stolpa kmalu po polno či. 9. maja so vaš čani komaj pri čakali prve partizane in bolgarsko armado. 180 Ko se je Anton Rantaša vrnil iz pregnanstva na Hrvaškem leta 1945, je bilo župniš če znotraj deloma o čiš čeno in preslikano. Škofovo sobo in kaplanijo je zasedla ob čina oziroma Krajevni

178 Prav tam, str. 9-11. 179 Prav tam, str. 9-10. 180 Prav tam, str. 9-11.

54 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009 odbor OF, potem Krajevni Narodno osvobodilni odbor (NOO). Medtem ko je imel vse tri sobe na južni strani upokojeni žandar Ka čičnik, ki se je novembra 1944 odselil v Maribor. Po kon čani vojni se je tudi ob čina odselila v svojo leseno stavbo na Senekovi čevemu travniku, kjer je bila že med okupacijo. Kaplanijo in škofovsko sobo je nato zavzel u čitelj Kulovec. 10. decembra 1945 je vse tri podstrešne sobe zasedla milica. Nemci so podrli in skurili leseno barako poleg drvarnice, kjer je bil shranjen božji grob in tri spovednice. Vse to pa je izginilo. Skurili so tudi leso, plot in plot pred župniš čem. Nemci so hoteli postaviti pred cerkvijo še ob činsko tehniko in so zato želeli odstraniti misijon –križ. Temu so se uprli prebivalci. Po koncu vojne, je Rantaša zapisal, da so bili Nemci slabi gospodarji, ki so zemljo le izkoriš čali in vanjo ni č vlagali. Mnogo vinogradov, gozdov in polj je bilo uni čenih za nekaj let. Tudi v cerkvenem vinogradu v Nebovi so izkr čili okoli tiso č trsov, regulili in nato pustili zemljo prazno. Tudi vinograd na Koprivniku je bil zelo zanemarjen. Leta 1945 so pridelali samo en »polovnjak« 181 vina. Rantaša opisuje tudi, da so vojno škodo prijavili dvakrat, in sicer 30. aprila in 31. marca 1946. Prijavili so: a) župna cerkev 2,477.896 din , dobili so 1,330.000 din b) Župnik Anton Rantaša 377.720 din in dobil je 1,017.500 din. V kroniko je Rantaša vpisal tudi nastalo škodo, in sicer: a) zvonik, masivno grajen iz kamna, kulturno-zgodovinsko pomembne. Pokrit je bil s skriljastimi ploš čami. V času bombardiranja je dobil na južni strani tik pod streho veliko luknjo in z manjšimi poškodbami nižje. Poškodovana je bila tudi stropna ura in uni čen »božji grob«, ki je bil shranjen v zvoniku. b) poškodovana so bila tudi cerkvena okna, in sicer šest v cerkvi, dva na oratoriju, ki so imela v zgornjem delu ve čbarvno rozeto. c) poškodovane so bile tudi ži čnate mreže v oknih, deloma žleb in deloma je odpadel omet na zvoniku in cerkvi. 182

181 »Polovnjak« pomeni 1000 litrov. 182 Kronika I., Župnijski urad Sv. Marjeta ob Pesnici, str. 6-14.

55 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

4.4. ILEGALNA TEHNIKA 1943-1945

Po navodilih so leta 1943 ustanovili tehniko v ob čini v Jarenini v župnijskem poslopju, katere en del so pozneje prenesli v Črnkov škedenj, kjer je na razmnoževalnem aparatu Siladji nemoteno razmnoževal. Po to literaturo je med drugim prihajal tudi Ton ček Keren čič iz Pesnice in Lovše ve, da so tudi iz Šmarjete prišli dvakrat k njim. Nadalje je prihajal Sen čičev fant iz Jakobskega dola, Trojnerjev fant in literaturo so pošiljali tudi dr. Sevšku in Stanku Emerši ču v Šentilj, Košutnikovim v Sp. Kungoto, v Šmarjeto menda Krambergerjevim in enkrat Jadvigi Goleši v Maribor. 183 Nekaj časa so dobivali že natipkane matrice, ki so jih potem pri njih le še razmnoževali. Te matrice naj bi pisala Špindler in Špela, Lovše pa jih je dvigal v u čiteljski knjigarni pri sestri. V letih 1943 in 1944 so vsak teden izdali po en letak. Ta tehnika je obstajala do junija 1944, dokler niso konec julija organizirali tehnike v Bračkovi kleti v Jakobskem dolu, kjer naj bi to tehniko vodila Gregorc Mira-Bal ček. Vsak letak so povpre čno izdelali v 150 do 200 izvodih. Vseh letakov skupaj je bilo najmanj 6 od 7000. V tej tehniki sta najve č sodelovala Lovše in Babnik, nato Lovšetova sedanja žena Marica Košutnikova. Zato delo je vedel tudi Ul, ki je bil tedaj vodja urada. Proti koncu so mu že zelo zaupali, saj je bil njihov somišljenik in so lahko vpri čo njega lahko nemoteno delovali. Nemci so sicer sumili, da je nekje v Jarenini tehnika, vendar nikakor niso ugotovili, kje je. Literaturo so imeli spravljeno med uradnimi fascikli, med pošto, kot arhiv. Ko so jih zaprli in kasneje pregledovali arhiv, so našli partizansko literaturo, v kleti spodaj pa šest ro čnih bomb. 184 Aprila 1944 je prišla Mira Gregorc, da bi organizirala tehniko. S seboj je prinesla siv pisalni stroj »Hermes« iz Maribora in pri čela je delati pri Šabedru v bunkerju. Tam je bil tedaj Stojan Bantan-Marjan že precej pri mo či in skupaj sta za čela pripravljati prve številke »Mladine«. V tistem času so dobili pet šapirografov, enega od teh ima še vedno Siladji. V tistem času so v ob čini za ilegalce izstavljali tudi lažne legitimacije. Lovše je ukradel žig, ki so ga pozneje našli pri mrtvem Iliji-Kokolu v Hrenovi ulici, ko je padel komite.

Pri Šabedru je bila v za četku leta 1944 organizirana ilegalna tehnika. To delo je vršila Mira Gregorc. Od njega je bila tehnika prenesena k Alojzu Bra čku v Jakobski Dol. 185

183 AMNOM, fasc:722, mapa: Topografija Jarenine, Razvoj NOG v Jarenini, str. 1-2 184 Prav tam. 185 Prav tam, str. 2.

56 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

Ilegalna tehnika za razmnoževanje letakov je bila od za četka leta 1942 in do jeseni 1943 v jareninski ob čini pod vodstvom Lovšeta. Kasneje, 1. novembra 1943, je bila ilegalna tehnika ustanovljena na Jareninskem vrhu 8 pri Siladjiju 186

186 Prav tam, str. 2.

57 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

4.5. POSTOJANKE IN AKTIVISTI V LETIH 1943-1945

Po letu 1943 se je na obmo čju sedanje ob čine Pesnica za čel mo čno razvijati sistem postojank. Ta sistem se je razvijal razli čno odvisno od kraja do kraja.

Alojz Jaušnik je že leta 1942 je sodeloval s Mimiko Kolari čevo-Mojco. Takrat so zbirali denar in živilske nakaznice za partizane. To so dajali Mimiki Kolari čevi, ki je bila hkrati tudi kurirka. 1943. leta so imeli še ve čjo zvezo s Kolari čemi in s Francem Krauti čem pri Šmarjeti. K njim so prinašali razno pošto in navodila. To je bilo vse ustno. K Jaušnikovim so prihajali tudi terenci, ki so tam tudi preno čevali, zlasti Dušan Reja in Franc Lešer. Tako so delali vse do leta 1945. 8. marca 1945 je k Jaušnikovim prišla skupina šestih partizanov Lackovega odreda, z Dušanom Rejo na čelu. Prišli so proti jutru, zato so se ulegli kar po sobi in zaspali. Pri njih so ostali ves dan. Proti ve čeru se je Jaušnikovi hiši približala skupina okoli stopedesetih Nemcev »Wermanšaft« s četniki in obkolili so hišo. Najmlajša h čera jih je opazila in je starše opozorila, ti pa so opozorili še partizane. Partizani najprej niso hoteli zbežali, temve č so se hoteli boriti. Po prigovarjanju so vendarle ušli skozi klet in proti jugu navzdol, kjer so prebili obro č in se umaknili proti Ga čniku. Med umikanjem se je vseeno vršila neenaka borba, saj so bili partizani v manjšini. Eden od njih je bil zadet v obe nogi. Ranjenca so nato še mu čili in ubili. Pokopan je bil tam, pozneje pa prenesen v partizanski grob v Jarenini. Tudi vsi ostali so bili ranjeni, vendar so se kljub vsemu pred Nemci rešili na Kozjak. V Gačniku je zaradi mo čne krvavitve iz rane umrl, ker mu nih če ni hotel pomagati, iz strahu pred prihajajo čimi Nemci. Takoj po tem so oplenili Jaušnikovo hišo, ubili vse svinje, doma če pa zaprli. Alojza Jaušnika so odpeljali v Dachau, kjer je ostal do konca vojne, ženo Marijo in o četa starega 78. let, pa so obdržali v mariborskih zaporih. 187

Kmet Ivan Kostanjevec, doma v Ga čniku, je že od jeseni 1942, podpiral narodno osvobodilno gibanje z živežem. Živež je dajal bratu Jožefu v Vukovskem dolu, le-ta ga je dajal Šabedru in ta naprej Amaliji Golobovi. V časih je Kostanjevec dobil tudi propagandni material, ki pa ga ni posredoval naprej, ker ni bilo zavednih ljudi. Zvezo s Šabedrom je dobil šele maja 1944. Od takrat so k njemu prihajali partizani, ko so potrebovali na hrano in preno čiš če. Pri njem sta bila tudi Stojan Bantan in Pep ček Keren čič.188

187 AMNOM, fac:722, mapa:Topografija Jarenine, Seznam Seznam postojank), str.1-7. 188 Prav tam, str. 4-5.

58 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

Od pomladi leta 1943 je Marija Šabeder, mati Ivana Šabedra, pletla nogavice, katere je Ivan spravljal do Kolari čevih in ti naprej k partizanom. Zbirali so tudi živilske karte in denar, kar so tudi nosili h Kolari čevim. Ivan je že prej imel zveze, vendar mati Marija ni o tem vedela ni česar. Ko je Ivan Plohl februarja 1944 dezertiral iz nemške vojske, je prišel k Šabedrovim in se pri njih nekaj časa skrival. Marca 1944 se mu je pridružil Gorazd Ul iz Pesnice, ki se je pri Šabedrih zadrževal dva meseca. Koncem aprila je prišla še Mira Gregorc-Bal ček z nalogom okrožnega komiteja, da pri Šabedrovih organizira tehniko. Pri njih je ostala do Ivanovega odhoda v ilegalo, 21. junija 1944. Že aprila 1944 je domov pripeljal Marjana Bantana-Stojana, ki je ravno takrat prebolel tifus in je bil še rekonvalescet, zato je moral jesti diabeti čno hrano. Pri Šabedrih je bil skoraj tri mesece, dokler niso morali zapustiti hiše in odditi v ilegalo. Ivan Šabeder pripoveduje, da je ilegalna kurirska pot potekala po Ga čniku do Tomaškeja ter med Filipi čem in Fluherjem čez cesto. Pod Drozgom je bil v studencu železen kol, katerega so se lahko oprijeli, da so se zavihteli čez vodo. Kdor pa tega ni mogel, je pre čkal železnico in potok pri Fekon čevih. Pot se je nadaljevala mimo Ribi ča do Kolnika, nato v t.i. »Repno Grapo« med Kungoto in Dobrenjem ter po Gornji Kungoti pri Švajncerju na cesto. Ob gostilni Pri Jurju-Pahtov hlev je pre čkala cesto in desno za potokom pri prvem kmetu za Pahlom šla čez potok in za vasjo Gornja Kungota do ceste na križ. Tam je prekora čila potok in šla k St. Jurju do Bra čkove žage, prvi greben nad Rade čko grapo do Živka. Tam je bila javka za Duh. Pot se je nadaljevala na Bresterniško grapo mimo Čečjaka, v grapo pri Hojniku, navzgor v Bistriško grapo in pri Gornjem kova ču čez potok, mimo Keren čnika in Knapa. Tu je bila postojanka s parolo bunker. Pot se je vila naprej mimo Sršena do Heri ča čez grabo, na Be čela in na Habnerja (pri Rozi) in Sp. namestnika v Gradiš čev Čemšeniško grabo do Mileka po Sp. Kapli, če ni bilo hajke. Če pa je bila hajka, potem se je pot vila naravnost po hribu navzdol k Vrablovemu mlinu čez cesto na Kaplo. Ta kurirska pot je prihajala iz Ljutomera in po njej so prihajali celo iz Lendave. Tako se spominjajo, da je po njej prišel nek žandar iz Lendave. V Slov. goricah je šla iz Lenarta preko Partinja,-Korošec po Jakobu pod Šumanom, pod pokopališ čem do Bra čka in Sen čiča, do Trojnerja na Vukovskem grabnu, v Vukovski vrh do Krambergerja, Šmirmaula, Šabedra in naprej. Po tej poti je aprila šla prva skupina partizanov; v tem času so imeli tehniko pri Šabedru. Še sedaj bi se pri njem našli kakšni ostanki. 189 V za četku maja so prišli v postojanko še Maks Gašperi č-Jernej, Dušan Špindler-Koral in Mustafa Hadži, ki so dali navodila za organiziranje tehnike. Hkrati se je vršila seja okrožnega

189 Prav tam, str. 1-7.

59 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009 komiteja. Navzo č je bil tudi Lovše. Pri Šabedrih so ostali tri dni. Od tu jih je Ivan vodil k devici Mariji v Brezje k nekemu Vladimirju, Hadži je odšel na Kozjak, kjer je dal navodila za organiziranje Lackove čete. Hadžija je na Kozjak vodil Pavel Plohl. Čez štiri dni sta se oba vrnila k Šabedrovim, kjer sta ostala nekaj dni. Konec maja so se pri njih oglasili še Joco, Niko, Peter in Lovše. Tukaj so imeli seje okrožnega komiteja in ugotovili so, da je ta postojanka postala nesigurna, zato so sklenili, da tehniko preselijo k Bra čku v Jakob. V za četku julija je iz Jarenine prišla Zlatka Antoli čič-Zvonka, okrajna sekretarka AFZ in je tu ostala kakih deset dni. Še prej je bila pri Martinu Šumenjaku v Jarenini. V tem času so s pomo čjo Gorazda, Balka in Dušana mobilizirali Ivana Vajngerla in mu dali ilegalno ime Mirko. Ob tem času je ponovno prišla patrulja s Kozjaka in mobilizirali so Marico in Ton čka Keren čiča ter jih odvedli k Šabedrovim, kjer so ostali približno deset dni. 21. junija 1944 sta šla mati Lizika Vajnger 190 in Ivan Šabeder, v ilegalo. Ker nista imela prave zveze s Kozjakom, sta zapustila hišo in se skrivala pri Paheniku v Vajgnu. Po štirinajstih dneh so mater pustili pri nekem kmetu na Kozjaku, kjer je še naprej delala za partizane. Njihovo delo doma je nadaljevala sestra Mimika, ki je bila do tedaj v gospodinjski šoli v Sve čini. Na za četku je imela pri sebi štiri Donkove, nekaj dni pozneje pa že trideset novincev, ki zaradi hajke niso dobili zveze s Kozjakom. Ker je bila postojanka izdana, se je morala tudi Mimika umakniti v ilegalo že ob koncu julija 1944. 191 Julija 1943 se je pri Žmavcu oglasila Mimika Kolarič in ga vprašala, ali bi bil pripravljen sodelovati pri narodno osvobodilnem gibanju, na kar je takoj pristal. Povezave je imel tudi z Kesakom, O čkerlovimi in Trojnerom. Pri njem so imeli zbirališče tudi mobiliziranci. Bilo jih je bilo nekaj čez štirideset. Tukaj so tudi preno čevali in naslednji dan nadaljevali pot naprej. Pri njem se je ustavil tudi Dušan Reja, vendar samo do leta 1944. 192

Že od septembra 1943 je bila Ana Valcl povezana s Kolari čevimi v Vukovskem dolu kot tudi z Lovšetom in z Babnikom, pozneje pa tudi s Trojnerom in Šabedrom. Junija 1944 je k Ani prišel Lovše in ji pripovedoval o narodno osvobodilnem gibanju. Vprašal jo je, ali bi pri njej lahko ustanovili postojanko, na kar je pristala. Kmalu je dobila nalogo, da nosi pošto od Lovšeta do Šabedra ter Kolari čevih ter obratno. Kot babica se je spoznala z neimenovano farmacevtko v lekarni v Mariboru, kjer je kupovala zdravila in sanitetni material ter ga nosila k Mimiki Kolari čevi in Šabedru, on pa naprej Zvonki na Kozjak. Zdravilo so potrebovali tudi

190 Priimek Vanjgerl se ponekod pojavlja kot Veingerl. 191 Prav tam, str. 1-7. 192 Prav tam, str. 1-9.

60 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009 za Stojana Bantana, ki se je zdravil pri Kolari čevih in pozneje pri Šabedru. Maja je k Ani prišla Anka Antoli č-Zvonka, ki se je en mesec zadrževala pri Kolari čevih. V za četku junija je šla k Ivanu Šabedru v Ga čnik. 9. maja 1944 so k Ani Valcl prišli trije gestapovci, ki so izvršili temeljito hišno preiskavo, vendar niso ni česar našli. Ano so najprej odpeljali v mariborske zapore in od tam v Ravensbrück. Po štirinajstih dneh so jo premestili v Dresden v neko tovarno avionov. Ob priliki bombardiranja Dresdena je pobegnila domov. Že čez sedem dni so jo ponovno odgnali v mariborske zapore, kjer je ostala vse do osvoboditve. 193

Edina postojanka na Poli čkem vrhu je bila pri Amaliji Golob. Že leta 1943 se je Amalija za čela zanimati za narodno osvobodilno gibanje, zato se je povezala z Japljem, fotografom iz Maribora. Poleti 1944 sta prišla dva gestapovca preoble čena v partizane, kjer sta izsledila Bogomila Vaupoti ča in Maksa Omana ter nekega moškega, katerega ime ni znano. Le-ti so se pri Golobovi skrivali, ker niso odšli v nemško vojsko, ampak so čakali na zveze, da bi šli v partizane. V tamkajšnjem gozdu so jih ustrelili. Še isti dan je bila Amalija Golob aretirana in poslana v koncentracijsko taboriš če v Ravenbrück. Amalija je sodelovala s Slavkom Šabedrom. Od zime 1944 se je pri njej odlagala pošta, ki so jo prinašali Gorazd Ul, Kova č, Špindler in Krajnc. Ta povezava je bila s Šentiljem. Prihajal je tudi Šrok, ki je bil pozneje pri Ivanu Zupani ču in je padel v borbi pri Jelen čah. Prihajala je tudi Mira Gregorc-Bal ček, ki je bila pozneje skupaj z Golobovo v internaciji. H Golobovi so prihajali tudi kurirji in obveš čevalci. Povezavo je imela še z Ano Valcl, babico v Jarenini, ki je prenašala pošto od Šabedra in sanitetni material. 194

Zelo aktivna partizanska postojanka je bila tudi v Vukovskem dolu 25 pri družini Amalije Očkerl. Amalija O čkerl je skupaj s svojima h čerama, Marijo in Angelo, nudila zavetiš če in hrano ilegalcem in partizanom že od leta 1943. H čerki sta uspešno organizirali osvobodilno gibanje. Na splošno je bilo Vukovskem dolu in vrhu osvobodilno gibanje zelo razvito. 195 Tudi k Ok čerlovim je spomladi 1944 prišel Vojko Lovše, ki jim omenil, da je potrebno izvajati odpor proti Nemcem tako, da ljudje pomagajo z živežem, nudijo preno čiš če partizanom in jih skrivajo pred Nemci. Kmalu nato so za čeli k njim prihajati terenci Robi, komandant Ace Pirher in Mimika Kolari č. Za tem so se oglasili še borci s Kozjak, posamezno ali v skupinah. Pri njih so dobivali hrano in prenočiš če. Tukaj sta bila tudi Dušan Reja in Leon

193 Prav tam, str. 8. 194 Prav tam, str. 6. 195 Prav tam, str. 3-4.

61 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

Zalaznik. Januarja 1945 so Nemci zaprli celo družino in jih izgnali v Maribor. Gospodinjo Amalijo in h čerko Marijo so odpeljali v Begunje, medtem ko je h či Angela ostala v Mariboru. 196

Žariš če gibanja je bilo v Vukovskem dolu 1, v hiši znanega narodnjaka Mirka Kolari ča, katerega so Nemci takoj po prihodu zaprli, da bi ga ustrahovali, vendar niso imeli uspeha. Že v za četku so se v Kolari čevi hiši sre čali Sre čko Rojs-Niko, Golob-Peter, Špindler-Kova č, Gašperi č-Metod, Uroš, Mustafa-Hadži, Lovše-Rak in drugi. Osem mesecev po odhodu sina Dušana v partizane in h čerke Drage v ilegalo, je bil februarja 1944 Mirko Kolari č aretiran in poslan v taboriš če Strniš če, od koder je pobegnil in se skrival vse do osvoboditve. Njegova žena Magdalena se je s h čerkama Mimiko-Mojco in Vero, tik pred aretacijo umaknila. Vera je odšla v partizane, Mimika-Mojca pa je ostala na terenu, kjer je uspešno vršila organizacijo AFŽ-ja. Po odhodu Kolari čeve so našli ilegalci in partizani zavetje v hiši Alojza in Marije Javšnik v Vukovskem dolu 4, kjer se je 8. marca 1945 razvila ogor čena borba. Omenjenega dne je nemška policija z vermanšafterji. V akciji je sodelovalo preko sto mož, obkolila Javšnikovo hišo, v kateri je bilo na po čitku šest mož Kozjansko-Lackovega odreda s politkomisarjem Dušanom Rejo na čelu. V neenaki borbi, po izpadu borcev iz hiše in prihajanju iz obro ča, je padel partizan Franc Lešar iz Savinjske doline, drugi borec neznanega imena iz St. Jurja pri Celju pa je zaradi dobljene težke rane izkrvavel v Ga čniku. Komisar Dušan Reja se je s težko rano in drugimi borci prebil iz obro ča ter se umaknil v Ga čnik. V tej borbi je bilo tudi ve č težje in lažje ranjenih nemških policistov in vermanšafterjev. Po borbi je bila Javšnikova družina aretirana in odpeljana v koncentracijska taboriš ča, od koder so se po osvoboditvi vrnili. 197 Jurij Pahernik je bil posestnik iz Vajgna. Pri njem je bila postojanka od maja pa do avgusta 1944, ko je morala Šabedrova družina v ilegalo. Najprej so našli zato čiš če pri Paherniku, kjer so ostali dvajset dni. Tu se je skrivala tudi Lizika Venger, ko ni mogla na Kozjak. Nekajkrat se je oglasil tudi Stojan Bantan, Kolari čeva mati se je pri Paherniku skrivala deset dni. Pri Marici Venger je bila postojanka od januarja 1944. Dobivali so letake, ki so jih razpe čevali naprej. Ko je bila Šabedrova družina v ilegali, so prenašali pošto. Prav tako so se pri njih ustavljale patrulje z novinci, ki so tu dobili hrano in preno čiš če. 198

196 Prav tam, str.3-4. 197 Prav tam, str. 3-4. 198 Prav tam, str. 9.

62 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

V letu 1944 je bila v Vukovskem dolu ustanovljena tudi mladinska organizacija, ki jo je vodila sekretarka Marija Žmavc. V osvobodilni borbi so aktivno sodelovali še Marica Pregl, Manica in Ivan Senekovi č ter Slavko Divjak. Mobilizirani so bili tudi Nace Šket, Franc Donko in Ivan Šantl, ki so se v zimi 1944-1945 umaknili s Kozjaka ter so do osvoboditve prezimili v doma čih bunkerjih. Likvidiran je bil tudi Jožef Pešl iz Vukovskega dola 29. Povezan je bil z četniško grupo pod vodstvom Ekselenskega. 199 Nekega dne se je pri Filomeni Dogonik, posestnici iz Ga čnika 65, oglasil Slavko Šabeder in jo vprašal, ali je pripravljena sodelovati v NOV. Od maja 1944 so k njej prihajali kurirji s Kozjaka. Ve čkrat so se oglasili tudi Ivan Šabeder, Trojner in Ivan Zupani č. Pri njej so dobivali hrano in preno čevali. Sem so prihajali tudi v ve čjih skupinah enkrat celo s štiridesetimi konji, ki so jih vzeli pri Misiti v Jareninskem dolu. Tudi ko so pri Ferku oplenili trgovino, so pri Filomeni hranili stvari. Januarja 1945 je prišlo k njej enaindvajset gestapovcev in obkolili so njeno hišo. Gotovo je bila izdana, zato je bila njena hiša na sumu. V tem času je bil pri njej Ivan Zupani č, ki se je hitro izmuznil iz sobe na podstrešju in se skril pod star kav č. Gestapovci so preiskali vso hišo, razen pod kav č niso pogledali in tako ga niso našli. Kljub vsemu so tisti dan zaprli njenega 16-letnega sina in ga pridržali v zaporu tri tedne. Postojanka pri Filomeni je bila stalna. Ob časno je pri njej po ves teden preno čevalo po trideset ljudi. 200 Pri Tomaškeju so imeli rezervno postojanko. Takrat so spravili Veingerla v Dobrenje k nekemu Poto čniku, ki stanuje blizu Kolnika. Ul in Plohl sta ga peljala tja. Pri Razgonu so imeli neuspeh, vendar ta slu čaj niso doživeli le oni. Kasneje se je podobno zgodilo tudi Pirherju, komandirju stanice pri Križu, kateremu mu je Razgon vrgel ro čno bombo. Stari in mladi Razgon sta bila zelo zagrizena, fant je bil celo Hajotfüherer. Ko so Keren čiča mobilizirali, je Šabeder vzel Veingerla (od Potočnika) k sebi. Takrat je bilo pri Šabedru še osem novincev, zraven pa še Zvonka Antoli čičeva, Branko, Rado, Gorazd in Bal ček. Vseh skupaj bilo pri njem petnajst ljudi, a kljub temu niti eden od njih ni vedel, da ima Veingerla. Re čeno je namre č bilo, da Veingerl ne bi smel biti v njihovi postojanki, ker je bil na novo mobiliziran. Vendar pri Poto čnikuni mogel ve č vzdržati, zato je prosil, da ga je Šabeder vzel k sebi. Zve čer so šli h Keren čiču na Pesnico, da spotoma na Kozjak, po dogovoru s Keren čičema, vzamejo še Antona in Marico Keren čič. Njun odhod naj bi se izvršil pod videzom

199 Prav tam, str. 3. 200 Prav tam, str. 1-7.

63 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009 mobilizacije, kakor je bil to primer že pri Veingerlu. S seboj so imeli novince. Tudi Šabeder je bil nekaj časa za njimi, potem se je odcepil, ker je šel k Lauferju po 30 kg mesa. Ti, ki so šli h Keren čičem, so prišli čez železnico nad postajo, od križa navzdol. Bila je popolna tema in tam so tr čili na vermanšaft. Od teh je nekdo zaklical halt in v naslednjem trenutku je že po čilo. Ve čina je bila že čez cesto in železnico, le Veingerl je bil še na tej strani v jarku čisto sam. Proti njemu je vermanšaft streljal, dokler z druge strani nista prišla Branko in tudi Pavel Plohl. Za čela sta streljati z druge strani. Takoj nato je vermanšaft nehal streljati, vendar so se novinci izgubili in nastala je zmešnjava. Na kraju so se vsi zopet vrnili k Šabedru, kjer so ostali še teden dni. To je bilo verjetno 7. junija 1944. Med najvažnejšimi dogodki v tistem času je bila smrt treh fantov, ki so bili na poti v partizane. Na Pahernikovi vini čariji, Vajgen številka 30, so bili trije fantje, ki so se odpravljali na Kozjak. To so bili Maks Oman, Mirko Vaupoti č in Svenšek. Prva dva sta bila iz Jarenine, a tretji nekje blizu Konjic ali Slovenske Bistrice. Popoldne je prišel k njim gestapovec preoble čen v železni čarja in jih zvabil v bližnji gozd, kjer so jih gestapovci v zasedi pokosili. 201

V za četku julija se je Stojan vrnil na ta teren in politi čno deloval. Na Kozjak so poslali trideset novincev, med njimi tri Donkove, od katerih je eden pobegnil, Šantla in dva Rusa. Do Frama so jih spravili s konji. Zraven so bili Peklar, Franc Trojner in Mojca. Nekaj jih je prišlo iz okolice Ljutomera. Po njih je šel Hotimir. 202 Okoli 11. ure pono či je šel proti Pernarju Šabeder s Stojanom. V zasedi so bili trije vermani, baje Erlich ali Fric Kramberger. Iz dveh metrov je eden ustrelil proti Šabedru. Šabeder je imel 24 šiber, stekel je do Krambergerjevega vinograda. Slišal je »halt« in strele. Vrgel se je kar nazaj na oves in se kotalil do koruze. Za njim so se slišali streli, po koruzi je hodil sklonjen, tik nad njim je klestilo koruzna stebla. Bila je zelo svetla no č in zadnje kar je Šabeder še videl je bilo, kako se je Marjan Bantan-Stojan vrgel na cesti na trebuh. Takrat je menda še streljal. Ko so ga drugi dan pokopali, je imel skozi trebuh strel, skozi lobanjo pa luknjo. Šabeder je ranjen prišel do Lauferja, kamor sta ga spravila Plohl in Šketa. K Lauferju je prišel tudi dr. Cundri č, ki ga je obvezal. Tako je ležal 14 dni. Z dr. Cundri čem je prišla tudi Uroševa žena, ki pa je niso peljali k Lauferju. Lovše je rekel, da je to konspiracija, kar je bila edina sre ča, da Uroš ni vedel za postojanko. Lovše pripoveduje, kako ga je Uroš o obveš čal, da mora priti 15. julija 1944 v Hrenovo hišo. Prinesel mu je Ilijevo pismo, da naj pride

201 Prav tam. 202 Prav tam.

64 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009 popoldne ali zve čer do njega. Ker si je mislil, da je bolje, da pride proti ve čeru, je šel nekoliko pozneje, ko je bila tam borba že kon čana. Drugi č je Uroš speljal Lovšeta v zasedo, ko mu je v Mariboru v stanovanju v Gregor čičevi ulici dal v aktovko staro pištolo in nekaj municije ter obvestil gestapa, da ga je čakal v zasedi pri gostilni Kos. Lovše se je pripeljal po bregu navzdol, tam je opazil gestapovce, ki so ga legitimirali. Stopil je s kolesa in si spraznil prednje kolo, na suknjo si je pripel »artajevski« znak in s pozdravom »Heil Hitler« prišel do tja in energi čno zahteval naj mu najdejo zra čno črpalko. To je tudi dobil in se kot partajevec odpeljal naprej. Kasneje ga je Cangl (gestapovec) na zaslišanju vprašal, kako mu je bil takrat pri srcu, ko jo pri Kosu dnesel sre čno. Lovše ni zaupal Urošu, od kar ga je v januarja 1944 videl priti iz stavbe gestapa. Takrat se je Uroš izgovarjal, da so ga nekje legitimirali in je moral tedaj do gestapa. 1. novembra 1944 je bil sestanek mladine, in sicer 9 mladincev v Pernerjevi kleti, med njimi je bila Marica Šparlova. 203

Od jeseni 1944 je bila partizanska postojanka pri Rozi Rokavec v Poli čki vasi 36 in pri Antonu Zaharijasu. Maja 1945 so partizani in terenci-ilegalci, ki so se nahajali v zgoraj omenjenih hišah, med njimi so bili tudi Trojner-Bosanin in Ivan Senekovi č, ujeli štiri vermanšafterje. Med njimi so bili tudi doma čini Vajngerl in Brumec. Te so po zaslišanju ustrelili, ker niso hoteli zapustiti službe v okupatorjevi enoti. V za četku leta se je na teritoriju Jareninske ob čine pojavilo ve č letakov »Kri in Zemlja«, katere je širila belogardisti čna in četniška organizacija izdajalca Zmagoslava. 204 Franc Potr č iz Ga čnika 63 je bil kolar in posestnik. K njemu so od leta 1944 prihajali Vojko Lovše, Ivan in Mimika Šabeder, Ivan Zupani č ter Milan Plohl. Prav tako so k Francu Potr ču prihajali obveš čevalci in kurirji, saj so tukaj dobili hrano in prostor za preno čevanje. Enkrat je pri njemu preno čila tudi skupina štiriindvajsetih partizanov. Takrat so pri Potr ču doma tudi klali »na črno«, da so lahko te partizane na hranili. Doma so imeli skrit še pisalni stroj in tobak. Mirko Laufer je na za četku imel zvezo z Liziko Plohl iz Ga čnika, ki mu je govorila o narodno osvobodilnem boju. K njemu je hodil tudi Vinko Čeh, ki je takrat stanoval pri Paku. Pozneje sta k njemu prišla še Vojko Lovše in Ivan Šabeder. Vsi ti so mu pripovedovali o narodno osvobodilnem gibanju in ga vprašali, ali bi žele z njimi sodelovati. In tako je bila pri njem ustanovljena postojanka. Sprva so k njim prihajali dva do trije, pozneje pa cele skupine. Zaradi tega so pri njemu tudi na » črno klali« in s tem mesom hranili partizanske kurirje in

203 Prav tam. 204 Prav tam, str. 3-4.

65 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009 obveš čevalce. Nabirali so tudi hrano pri bolj zanesljivih kmetih ter jo dajali partizanskim kurirjem, ki so jo odnašali na pristojna mesta. Pri Lauferju so našli zato čiš če tudi ranjeni partizani, med drugim sta se pri njemu zdravila Ivan Šabeder in Stojan Bantan. 205 Ivan Šabeder in Vojko Lovše sta prihajala tudi h Karlu Elsniku in mu razlagala o narodno osvobodilnem gibanju. Pripovedova sta mu o borbah med partizani in Nemci v Jugoslaviji. Šabeder in Lovše sta nagovarjala Elsnika, naj se jima pridruži v osvobodilnem gibanju. Sodeloval je na tak na čin, da je nudil preno čitev obveš čevalcem in kurirjem. V časih so pri Elsniku preno čevale tudi skupine partizanov. Sem so hodili ljudje iz Slovenskih goric, Sv. Jurija in pot nadaljevali na Kozjak, najve č jih je bilo dvanajst mož na enkrat. Najve čkrat so prišli s Čehom in Trunti čem. V časih jih je pripeljal tudi Lovše. Proti koncu vojne so k Jakobu Juran čiču prihajale skupine, da jih je nahranil in preno čil. Čeprav je bil »Blodeführer«, ni partizanov naznanjeval, ampak je o tem mol čal. Že sredi leta je imel Ivan Eder zvezo s Šabedrom, vendar ta ni zahajal k njemu, saj je bil preblizu Pesnice, kjer so bili nemški vojaki. V bližini njihove hiše je bila tudi borba, ki se je za čela pri Jaušniku na Vukovskem dolu in se tu kon čala. Njegov sin Vinko in Marica sta bila kurirja in sta hodila tudi na sestanke. Prav tako sta imela zveze z Mimiko Šabedrovo. Dobivala sta letake, ki sta jih razpe čevala. Zanimiva je anekdota, ko so k Edru prišli Nemci na li čkanje koruze in isto časno so na senu pa spali partizani. Mila Caf je bil nemški orožnik pri Šmarjeti in je Edru marsikaj zaupal. Obveš čal jih je o tajnih namerah pesniškega Veingerla. Sklenjeno je namre č bilo, da jih bodo zaprli, ker podpirajo partizane. Izdala jih je neka Švarc Bauerjeva Hojnuku na Pesnici. Od pomladi 1944 so k Francu Marku hodili razni kurirji in skupine, ki jih niso poznali. Tukaj so se okrep čili in odšli naprej. Rus Marko je povabil Ivana Šabedra, ko bi moral le ta iti v nemško vojsko. Takih je bilo iz Jarenine okrog štirideset. Preno čili pa so pri Gorniku v Ga čniku. Nemci so kmalu za tem, ko je Rus Marko odšel, pri njemu naredili temeljito hišno preiskavo, vendar niso ni česar našli. Pri njih so imeli partizani zato čiš če vse do osvoboditve. 206 Jeseni je Alojza Kesaka obiskal Vojko Lovše in ga prav tako vprašal, ali je pripravljen sodelovati v Narodno osvobodilnem gibanju, ki je bilo v tem času na tem obmo čju že precej razširjeno. Tako je bila pri njem ustanovljena postojanka. Kmalu za tem, so k Kesaku za čeli prihajati kurirji in obveš čevalci, ki so nosili obvestila iz Slovenskih goric na Kozjak. Pri njem so dobili hrano in nadaljevali pot. V časih jih je bilo tudi ve č in ostajali so po ve č dni. Nekega

205 Prav tam, str. 1-9. 206 Prav tam, str. 2-3,7.

66 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009 dne jih je prišlo trideset in ostali so ves teden. Ko so partizani odšli, so prišli k njemu Nemci, da bi opravili preiskavo, vendar niso ni česar našli, saj je imel zvezo z orožnikom Krajncom, ki ga je sproti lahko s tem hranil in vzdrževal partizane. Hkrati je tudi zbiral podporo od zanesljivih Jarenin čanov, ki je potem izro čil kurirjema Francu Trunti ču in Vinku Čehu. K njemu je zahajala tudi Mimika Kolari čeva. Od tu so k Pirherju v Lenart nosili pošto. Pozimi 1944 je Alojz vodil Leona in njegovo skupino k O čkerlovim. Prav tako je imel zveze z Žmavcem in Trojnerjem. K njemu je prihajal še Alojz Švajgerl, komandant skupine tridesetih mož. 207 Novembra 1944 je prišel Gri čar in bil pri Žnuderlu v Ga čniku, kjer je bil sestanek, na katerem je bilo osemnajst ljudi, med njimi tudi Leon. Drugi ve čji sestanek je bil pri Jakobu Živku, tretji ve čji sestanek v Purgajevi kleti v Vukovskem dolu, kjer sta bila tudi Trojner in Januš. Na vseh sestankih je bil tudi Metod Gri čar. 27. in 28. decembra 1944 je bilo mobiliziranih 40 moških,od katerih je ve čina pribežala nazaj. Lojze Peklar iz Ruperta, je oktobra pripeljal dvajset novincev, ki so bili tam dva dni. Tam se je ve čkrat oglasila patrulja z Dušanom Rejo, Boro Trojner in Svetlano-Ljubo, ki je bila organizatorka mladine. Sekretarka mladine je bila Marija Žmavc iz Vukovskega dola. Prvi sestanek je bil v Vukovskem dolu pri Poli ču. Mladinke so zbrale precej sanitetnega materijala, denar, trosile so letake itd. Šabeder je vedel, kako so pri Pezdi čku v Vukovskem vrhu dobile polno municije, ki so jo tam pozabili četniki. V za četku 1945 so O čkerlove zaprli. Pri njih so naredili hišno preiskavo. Tam se je skrival partizan Drago, ki pa je že pred tem odšel. Vse so premetali, odšli v klet vendar niso ni česar našli. Vse to se je nahajalo pri Žmav čevih. Pri preiskavi so v nedeljo zjutraj odpeljali Žmav čevega o četa in ga v Jarenini zasliševali, nato pa izpustili. Žmav čevi so težko živeli, saj so bili vini čarji in mnogokrat so si morali od ust odtrgati kruh, ki so ga dali partizanom. Tja je ve čkrat prišel Dušan Plohl, z njim pa Ton ček Keren čič-Hotimir. Rudolf Škerbinek, je preko njih šel v partizane, od tam pa na Kozjak. Prav tako so odšli Pepca Jakoši č in Jože Rozman iz Trbovelj. Pri Žmav čevih je bila tudi Vida Šabeder, ki je pogosto hodila k Poli ču na mladinske sestanke. Enkrat je prišel tudi partizan Tarzan, ki je imel harmoniko. Prišel je skupaj z minerci. 208 Vojko Lovše pripoveduje, da so na tem terenu imeli naslednje zveze z Mariborom, in sicer z njegovo sestro Zoro, ki je bila nameš čena v knjigarni »Under den Saulen«. To je bila bivša učiteljska knjigarna. Prav tako je imel zveze z Urošem, Špindlerjem, Olgo Vajngerlovo, z

207 Prav tam, str. 1-9. 208 Prav tam.

67 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

Vomerjem, Zgonikom, Jadvigo Goleš-Špelo, s Keren čičevimi, z Vra čkom in Trojnerom v Jakobskem dolu. Leta 1944 so imeli zvezo celo že v Sve čini, in sicer pri Krenovih in s Frasom. V Šmarjeti so menda imeli zvezo s Krambergerjem. V Šentilju prvo in precej slabotno zvezo s Talerjem. V času od leta 1943 do 1944 so pridno zbirali material in vršili kurirsko službo. Kot kurir je hodil po našem teritoriju. Leta 1944 so imeli v Marjeti še zvezo s Premužakom in Kulovcem.

Od spomladi leta 1944 je pri Jožetu Kaplu bila postojanka. Pri njem so se ustavljale patrulje, ki so bile poslane na miniranje proge proti Ljutomeru ter patrulje, ki so vodile mobilizirance na Kozjak. Med drugim je h Kaplu s svojo patruljo zahajal Pavel Plohl-Dušan, kjer so našli prostor za po čitek in okrep čila. Pri Kaplu se je ve čkrat ustavil tudi tovariš Hotimir ter se sestajal s terenci kot so Bosan, Ljubo, Tiger, Adam Askala in drugi. Kapel je bil poslan s Kozjaka nazaj na teren, na terenu pa je delal s Bosanom, Ljubo, Skalo, Adamom in ostalimi. Med drugim je imel nalogo spravljati ljudi na Kozjak, ki so bili od gestapovcev pregnani ali ogroženi. Pri Kaplu je bil tudi bunker, kjer so se ti ljudje lahko za nekaj časa zadrževali, ko ni bilo možno nadaljevati poti. Ob priliki hajke v Jarenini januarja 1945 je bil z družino O čkerl in Plohl odpeljan v zapor tudi Kapel in o če Kranvogel. S tem je bilo konec postojanke. 209

209 Prav tam, str. 9.

68 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

5. ZAKLJU ČEK

Sedanja Ob čina Pesnica je med vojno obsegala naslednje kraje Pesnico, Sv. Marjeto, Jakobski dol in Jarenino. Na za četku je prikazano stanje leta 1931 in 1942. Podatke iz leta 1942 so že naredili Nemci. Takoj, ko so Nemci zasedli naše dežele, so uvedli nemško upravo in šolstvo. Ob napadu na Jugoslavijo je bil vseh v teh krajih pouk prekinjen. Kasneje so prišli pou čevat nemški u čitelji v nemškem jeziku. Prav tako so le-ti za čeli uvajati nemške te čaje in vklju čevati ljudi v Štajersko domovinsko zvezo. Vse to je potekalo v nemškem jeziku. Predvsem so se v to vklju čevali vini čarji, ki so že prej delali pri nemških lastnikih. Nemci so prepovedali tudi slovenske knjige, katere so uni čevali. Marsikdo je knjige skril in jih ni oddal. Vsemu temu je leta 1941 sledil izgon slovenske intelegence, predvsem v Srbijo. Izseljevanje je v glavnem potekalo v juniju, juliju in avgustu 1941. Pretežno so izseljevali celotne družine, katere so se na tem obmo čju vklju čile v boj proti okupatorju. Skoraj vsi so se po osvoboditvi vrnili domov. Nekaj ljudi so izselili tudi na Hrvaško. Iz Pernice so Antona Rantašo najprej izselili na Hrvaško, nato pa zaprli še v Jasenovac, zloglasno ustaško taborišče. Z veliko sre če je tudi tega preživel in se po koncu vojne vrnil v Pernico. Prebivalce omenjenih krajev so pretežno internirali v Dachau, iz katerega so se nekateri tudi vrnili. Na obmo čju sedanje ob čine Pesnica, se je upor proti okupatorju za čel v manjši obliki že leta 1941, predvsem s Keren čiči na Pesnici. Glavnina odpora se je pri čela šele leta 1943, ko so se ljudje za čeli aktivno vklju čevati vanj. Za čeli so ustanavljati postojanke in javke. Leta 1944 so se moški za čeli množi čno vklju čevati v Lackov odred, ki je pretežno deloval na Kozjaku. Nekaj borcev se je pridružilo tudi Tomši čevemu bataljonu in V. prekomorski diviziji. Mo čnejši odpor proti okupatorju se je za čel leta 1944, ko se je na obravnavanem obmo čju pojavilo ve čje število postojank in s tem pove čano število aktivistov. Nemci so na tem terenu izvajali tudi mobilizacijo. Nekateri so se mobilizirali in nadaljevali pot k partizanom. Nekaj jih je ostalo tudi v nemški vojski in ko so se vrnili domov na dopust, jij je čakalo partizansko presene čenje. Seveda ne smemo pozabiti, da so se na tem teritoriju pojavljali tudi četniki, katere je vodil Viktor Ekselenski, doma iz Jakobskega dola. Po koncu vojne so ga odpeljali v zapore v Lenart, kjer naj bi naredil samomor. Četniki so tudi v Sv. Marjeti, sedanji Pernici, do smrti mu čili dva doma čina. Četniki so delovali na celotnem obmo čju sedanje ob čine Pesnica.

69 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

V času vojne je bil sedež žandarmerijske postaje za to obmo čje, v Pernici. Sedež je bil v sedanjem župniš ču. V Sv. Marjeti je bil v tem času župan Anton Pavelec, doma čin iz Ruper č. Medtem ko je bil v Jarenini Eisenut. Zanimivo je pripovedovanje Ivana Šabedera, Vojka Lovšeta in Špindlerja, o razvoju narodno osvobodilnega gibanja na tem obmo čju. Izpostavili smo tudi postojanke na obmo čju Jarenine, ker so bile v virih natan čno opisane. Zanimivo se nam zdi vzdušje med drugo svetovno vojno v teh krajih. Ob napadu Nemcev so ljudje bili navdušeni nad njimi, vendar je to navdušenje kmalu izginilo. Organiziran odpor proti okupatorju se je za čel leta 1943, ko so prvi doma čini za čeli odhajati v partizane predvsem v Lackov odred.

Pri prebiranju razli čnih virom smo naleteli na dolo čene težave, predvsem pri prebiranju imen in priimkov, saj so nekateri priimki razli čno napisani, čeprav gre za iste osebe, odvisno od avtorja zapisov.

V diplomski nalogi smo želeli dobiti podatke in informacije, kako so ljudje spremljali za četek, potek in konec II. Svetovne vojne. V nalogi smo želeli izpostaviti prebivalce teh krajev v vklju čevanju v odpor proti okupatorju. V teh krajih so se ljudje povezovali in nudili preno čiš ča partizanom, jim nudili hrano ter obleko. Pojavili so se tudi četniki z vodjem Viktorjem Ekselenskim. Vse to spada v boj proti okupatorju.

70 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

6. LITERATURA IN VIRI

6.1. LITERATURA:

- Baš, Franjo, Prispevki k Zgodovini severovzhodni Sloveniji, Založba Obzorja, Maribor, 1989. - Baš, Franjo in Baš, Angelos, Izselitev Nemcev slovenskega Štajerskega v letih 1945 in 1946, časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 70, št. 3, Maribor 1999. - Biber, Dušan, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933-1941, Cankarjeva založba, Ljubljana 1966. - Čepi č, Zvonko in drugi, Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979. - Ferenc, Tone, Okupacijski sistemi v Evropi in Sloveniji, Inštitut za novejšo zgodovino, letnik XLI, št. 2, Ljubljana 2001. - Ferenc, Tone, Nacisti čna raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941-1945, Založba Obzorja, Maribor 1968. - Jerman, Gregor in drugi, Prisilna mobilizacija na Slovenskem, Zveza društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941/45, Celje 2003. - Klanjš ček, Zdravko, Pregled narodnoosvobodilne vojne 1941-1945 na slovenskem, Partizanska knjiga, Ljubljana 1989. - Krajevni leksikon Dravske banovine: krajevni repertorij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, gospodarskimi in tujskoprometnimi podatki vseh krajev Dravske banovine, Uprava krajevnega leksikona Dravske banovine, Ljubljana 1937. - Kremenšek, Slavko, Slovensko študentsko gibanje 1919-1941, Mladinska knjiga, Ljubljana 1972. - Lipnik Kokot, Almira, Jože Keren čič, Diplomska naloga, Pedagoška fakulteta Maribor, Maribor 1981. - Maribor 1941-1945, Muzej narodne osvoboditve, Maribor 1975. - Novak, Drago in sodelavci, Pomniki NOB v Slovenskih goricah in Prekmurju, Pomurska založba 1985. - Osnovna šola Jakobski dol, 220 let, Zbornik ob 220-letnici OŠ Jakobski dol, Jakobski dol, 25. oktober 2003. - Ortsverzeichnis zur Gemenidegrenzkarte von Untersteiermark Miesstal und Übermurgebiet, Graz 1940.

71 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

- Rantaša, Anton, Jasenovac, Nova pot, Glasilo Cirilmetodovega društva duhovnikov LRS, Letnik II., št. 4 in 5., 1950. - Pirjevec, Jože, Jugoslavija. Nastanek, razvoj ter propad Karadžordževi čeve in Titove Jugoslavije, Lipa, Koper 1995. - Poto čnik, Dragan, Kulturno dogajanje v Mariboru v letih 1918-1941, Lira 2003. - Prunk, Janko, Kratka zgodovina Slovencev, Grad, Ljubljana 2002. - Repe, Božo, Naša doba, Oris zgodovine 20. stoletja, DZS, Ljubljana 1995. - Roš, Fran, Slovenski izgnanci v srbijo 1941-1945, Založba Obzorja Maribor 1967. - Zalaznik, Franc, Dolga in težka pot 1941-1945, Založba Obzorja Maribor 1963. - Zupani č, Katja, Četništvo na Slovenskem, Diplomska naloga, Pedagoška fakulteta Maribor, Maribor 2000. - Ževart, Milan, Lackov odred, Muzej narodne osvoboditve, Maribor 1973. - Ževart, Milan, Lackov odred I. in II., Založba Obzorja Maribor 1988. - Ževart, Milan, Po sledovih narodnoosvobodilne vojne v mariborskem okraju, Založba Obzorja Maribor 1962. - Žnidari č, Marjan, Na Štajerskem nekoliko druga če, Maribor 1994. - Žnidari č, Marjan, Vpliv okupacije na življenje Slovencev leta 1941, Inštitut za novejšo zgodovino, letnik XLI, št. 2, Ljubljana 2001. - Žnidari č, Marjan, Do pekla in nazaj, Nacisti čna okupacija in narodno osvobodilni boj v Mariboru 1941-1945, Muzej narodne osvoboditve, Maribor 1997. - Žnidari č, Marjan, Okupatorjevo šolstvo na slovenskem Štajerskem. V M. Žnidari č (Ur.), Časopis za zgodovino in narodopisje (443-450). Maribor: Univerza v Mariboru in zgodovinsko društvo v Mariboru 2005. - Žnidari č, Marjan in drugi, Nemška mobilizacija Slovencev v drugi svetovni vojni, Celje 2001.

72 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

6.2. VIRI 1. AMNOM; fasc: 722, mapa: Topografija Jarenine, Zgodovina Jarenine iz Razdovja 1918- 1945. 2. Slovenski šolski muzej v Ljubljani, Faksimile Občine Pesnica, Osnutek šolske kronike od 1. aprila 1941 do 9. maja 1945 Sv. Marjeta ob Pesnici. 3. AMNOM; fasc: 722, mapa: Topografija Jarenine, Zdenka Rogl: Narodno osvobodilni boj ob meji, Tekst za brošuro, ki je izšla v Jarenini, 1986. 4. AMNOM; fasc: 722, mapa: Topografija Pesnice, Gradivo o družini Keren čičevih. 5. AMNOM; fasc: 722, mapa: Topografija Jarenine, Izgnanci Krajevne skupnosti Jarenina. 6. Kronika I., Župnijski urad Sv. Marjeta ob Pesnici 7. AMNOM; fasc.68, Profesor Jože Keren čič-Janko, Narodni heroj profesor Jože Keren čič- Janko. 8. AMNOM, fasc. 22, Gradivo o družini Keren čič, Podatki OOZBNOV za tovarišico Romano Keren čič, Predlog za priznanje let Keren čičevi Romani. 9. AMNOM, fasc:722, mapa: Topografija Jarenine, Razvoj narodno osvobodilnega gibanja v Jarenini v letih 1941-1945. 10. AMNOM, fasc:722, mapa: Topografija Jakobski Dol, Sodelavci narodno osvobodilnega gibanja v času od leta 1941 do 1945 z Jakobskega Dola v Slovenskih goricah. 11. AMNOM, fasc:722, mapa: Topografija Jarenine, Seznam postojank, javk in bunkerjev v Jarenini, Seznam postojank. 12. AMNOM, fasc:722, mapa: Topografija Jarenine, Seznam vseh partizanov, aktivistov, podpornikov, izseljencev, internirancev, padlih borcev in žrtev, zaprtih. 13. AMNOM, fasc:22, Gradivo o družini Keren čič, Zapisnik o bunkerju pri Keren čičevih na Pesnici, 20. julij 1960. 14. AMNOM, fasc:68, mapa: Keren čiči; Marija Keren čič pripoveduje o svojem možu narodnem heroju Jožetu Klemen čiču.

USTNI VIR 1. Razgovor avtorice s F. in M. Filip čič, dne 27. januarja 2005, zapis hrani avtorica.

73 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

7. PRILOGA

Tabela 1: Slovensko in nemško poimenovanje krajev leta 1940 210

Pesnica Slovensko ime Nemško ime Pesnica Pössnitz Dobrenje II. Dobreng II. Gradiška Gradischka Na Ranci Razenberg

Jarenina Slovensko ime Nemško ime Jarenina Jahring Ga čnik Gatschning Jareninski dol Jahringthal Jareninski vrh Jahringberg Jelen če Jellentschen Pesniški dvor Pössnitzhofen Poli čka vas Pöllitschdorf Poli čki vrh Pöllitscheberg Vajgen Weigen Vukovski dol Wolfsthal Vukovski vrh Wolksberg

210 Ortsverzeichnis …

74 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

Sv. Marjeta ob Pesnici Sv. Marjeta ob Pesnici Sankt Margareten a.d.d Pössnitz Dragu čova Tragutsh Grušova Gruschau Ložane Lasach Mo čna Mutschen Pernica Pernitzen Ruper če Ruppersbach Vukovje (Vilokom) Willkomm Vosek Wachsenberg

Sv. Jakob v Slovenskih goricah Sv. Jakob v Slovenskih goricah Sankt Jakob in Windischbüheln Flekušek Flekuscheg Kušernik Kuscherning Po čenik Patschenberg Ro čica Rothscützen Sp. Hlapje Unterklappenberg Sp. Šentjakobski dol Unterjakobsthal Zg. Hlapje Oberklappenberg Zg. Šentjakobski dol Oberjakobsthal

75 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

SEZNAM 1 : Seznam žrtev fašisti čnega terorja na Pesnici 211 1. Ivan ANDLOVEC 2. Anton KEREN ČIČ 3. Jože KEREN ČIČ-Ivo 4. Jože KEREN ČIČ-Janko 5. Marica KEREN ČIČ-Jelka 6. Zvonko KEREN ČIČ-Hotimir 7. Franjo LIPOVŽ 8. Pavel PLOHL-Dušan 9. Alojz ŠAUPERL 10. Lizika VENGER-Živka 11. Ludvik VLASAK

SEZNAM 2: Seznam žrtev fašisti čnega terorja v Jakobskem Dolu 212 1. Miha HANDŽI Č 2. Rudolf LORBER 3. Gabriel ŠNAJDER 4. Davorin GE Č 5. Januš TROJNER 6. Sre čko MATJAŠI Č 7. Ivan VERBOŠT 8. Jože TAJHMAN 9. Ivan ŠIP 10. Ernest Golob

211 Spominska tabla na Pesnici v Kulturnem domu. 212 Spominska tabla na Osnovni šoli Jakobski Dol.

76 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

SEZNAM 3 : Seznam žrtev fašisti čnega nasilja v Pernici 213 1. Franc Fras 2. Jože Gradišnik 3. Franc Ileši č 4. Franc Klemen čič 5. Franc Kurnik 6. Franc Letnik 7. Franc Marko 8. Franc Repina 9. Alojz Škamlec 10. Ivan Urenjak 11. Vinko Zajšek

213 Spominska tabla na Kulturnem domu v Pernici.

77 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

Slika 1: Jelka-Marica Keren čič214

214 F. Zalaznik-Leon, Dolga in težka pot, 1941-1945

78 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

Slika 2 : Hotimir-Ton ček Keren čič215

215 Prav tam.

79 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

Slika 3 : Anton Rantaša kot novomašnik. Sedmi v drugi vrsti je Erhati č iz Jarenine. Rantaša je peti v spodnji vrsti 216

216 Župnijski urad Sv. Marjeta ob Pesnici.

80 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

Priloga 1: Poslovilno pismo Jožeta Keren čiča217

217 Lipnik-Kokot, A., Jože Keren čič.

81 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

82 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

Slika 4: Jože Keren čič218

218 Prav tam.

83 Križanec, M. Druga svetovna vojna na obmo čju ob čine Pesnica. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Maribor, 2009

Slika 5: pri Antonu Keren čiču219

219 Novak, D., Pominiki NOB, str. 35.

84