Univerza v Mariboru Filozofska fakulteta Maribor Oddelek za slovanske jezike in knjiţevnosti

Diplomsko delo

SLOVSTVENA FOLKLORA MED TERENOM IN KABINETOM V JAKOBSKEM DOLU

Franja Senčič

Mentorica: izr. prof. dr. Marija Stanonik Somentorica: izr. prof. dr. Joţica Čeh Steger Maribor, 2009

Iskrena hvala mentorici izr. prof. dr. Mariji Stanonik za pomoč pri pisanju diplome ter za vso izkazano skrb; prav tako hvala za pomoč somentorici izr. prof. dr. Joţici Čeh Steger, izr. prof. dr. Mihaeli Koletnik ter vsem domačim za podporo in razumevanje v času študija.

U N I V E R Z A V M A R I B O R U

F I L O Z O F S K A F A K U L T E T A Koroška cesta 160 2000 Maribor

I Z J A V A

Podpisana Franja Senčič, rojena 24. 8. 1984, študentka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer Slovenski jezik s knjiţevnostjo, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Slovstvena folklora med terenom in kabinetom v Jakobskem Dolu pri mentorici prof. dr. Mariji Stanonik, avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

______(podpis študentke)

Maribor, 14. 6. 2009

POVZETEK Slovstvena folklora, umetnost govorjenega jezika, ima na Slovenskem dolgo tradicijo zbiranja in zapisovanja, toda kljub temu, se še vedno med ljudmi, predvsem na podeţelju, pripovedujejo pripovedi, ki še niso bile zapisane. Namen diplomskega dela je bil strokovno zbrati ter pregledati folklorne pripovedi, ki se še pripovedujejo v vasi Jakobski Dol. Organizirana ter posneta so bila folklorna srečanja, druţabni dogodki, na katerih so informatorji pripovedovali folklorne pripovedi. Zbrano gradivo se je po načelih sodobne slovstvene folkloristike preneslo na papir. Zapisanim folklornim dogodkom, posnetim na terenu, so se dodali opis konteksta ali ravnine okolja in okoliščin pripovedovanja, ter teksture ali ravnine načina izvajanja pripovedi. Določile so se vloge poslušalcev, ki so soustvarjali folklorna srečanja. Zbrano gradivo se je ţanrsko razvrstilo in izkazalo se je, da so pripovedovalci pripovedovali tako pravljice kot povedke. Med pripovedovalci sta izstopala dva, ki sta povedala največ pripovedi ter jih tudi doţiveto in ustvarjalno podajala poslušalcem. Slog njunih pripovedi je analiziran na dveh ravninah, in sicer na ravnini teksture ter s pomočjo literarne stilistike na ravnini stila.

KLJUČNE BESEDE: slovstvena folklora, folklorno srečanje, tekst, tekstura, kontekst, stilistika.

ZUSAMMENFASSUNG Volkstümliche Literatur, die Kunst der gesprochenen Sprache, hat in Slowenien eine lange Tradition. Es gibt viel Gesammeltes und Geschriebenes, aber es gibt trotzdem noch viele Geschichten, die erzählt werden, aber nie geschrieben wurden. In meiner Diplomarbeit habe ich volkstümliche Geschichten aus meinem Heimatort, Jakobski Dol, gesammelt und wissenschaftlich besehen. Ich habe am mehreren volkstümlichen Treffen und gesellschaftlichen Ereignisen Geschichten aufgenommen und das Gesammelte aufs Papier übertragen. Die aufgeschriebenen Geschichten bekamen schließlich noch genauere umschreibung des Kontextes, bzw. die Ebenen der Umgebung und Umstände der Erzählung und die Textur – die Ebenen der Erzählungsart. Es wurden Rollen an die Zuhörer verteilt, die die volkstümliche Treffen mitgestaltet haben. Das gesammelte Material habe ich nach Genre zugeteilt und es hat sich herausgestellt, die Erzähler haben sowohl Märchen als auch Geschichten erzählt. Es gab zwei Erzähler, die die meisten Geschichten erzäht haben und das mit einer persönlichen, kreativen Note. Stil dieser Geschichten wurde auf zwei Ebenen analysiert: an der Ebene der Textur und an der Ebene der Stilistik.

SCHLÜSSELWÖRTER: volkstümliche Literatur, volkstümliche Treffen, Text, Textur, Kontext, Stilistik KAZALO

1. UVOD ...... 1 2. TEORETIČNA IZHODIŠČA ...... 3 3. SLOVSTVENA FOLKLORA NA TERENU ...... 8 3.1 ZEMLJEPISNI IN ZGODOVINSKI ORIS OKOLJA, V KATEREM ŢIVIJO PRIPOVEDOVALCI ...... 8 3.2 KRAJEVNI GOVOR JAKOBSKEGA DOLA ...... 10 3.3 PRIPOVEDOVALCI ...... 21 3.4 DELO S PRIPOVEDOVALCI ...... 25 3.4.1 FOLKLORNO SREČANJE 1 ...... 29 3.4.2 FOLKLORNO SREČANJE 2 ...... 33 3.4.3 FOLKLORNO SREČANJE 3 ...... 38 3.4.4 FOLKLORNO SREČANJE 4 ...... 44 3.4.5 FOLKLORNO SREČANJE 5 ...... 61 3.4.6 FOLKLORNO SREČANJE 6 ...... 64 3.4.7 FOLKLORNO SREČANJE 7 ...... 73 4. SLOVSTVENA FOLKLORA V KABINETU ...... 78 4.1 ŢANRSKA ANALIZA ZBRANEGA GRADIVA ...... 78 4.1.1 PRAVLJICE ...... 79 1. Bêjţi pálo bo ...... 79 2. Babo v stǘdenec ...... 81 3. Kê nêj blóu níkul rêjs pa nê dê níkul rêjs ...... 82 4. Petrova radovednost ...... 84 5. Mêša ...... 85 6. Prebíraš ...... 86 4.1.2 BAJČNE POVEDKE ...... 87 1. Deklíne v reko Jordan ...... 89 2. Komúl ...... 90 3. Kák je hudič tobak sêjo ...... 91 4. Cigán na tabêrhi pêr hudíči ...... 92 5. Rêšpova grába ...... 94 6. Rêšpova gomíla ...... 96 7. Črni mečák ...... 99 8. Maček na fárofški püši ...... 99 9. Zeleni díed ...... 100 10. Od Mice čez lêjs ...... 101 11. Šoštarička ...... 103 12. Šoštarička (varianta povedke Šošarička, Karl Vršič, 7. 1. 2007) ...... 104 13. Cóuper ...... 106 14. Ko so úoča polnoči domó príšli ...... 107 15. Nêj mêl spája ...... 108 16. Kóust ...... 108 17. Mlêjko ...... 109 18. Kača...... 110 19. Sóove, zóci ...... 111 20. Škóupnik in dnár ...... 112 21. Škóupnik ...... 112 22. Muvjé ga je gráblo ...... 113 23. Muvjé ...... 114 24. Trúta ...... 114 25. Zmaj ...... 115 26. Lüč v ági ...... 116 27. Moštránca ...... 117 28. Šêterga ...... 117 4.1.3 STRAŠLJIVE POVEDKE ...... 118 1. Polnoči na brítof ...... 119 2. Cáhni ...... 120 3. Cáhn ob desetih ...... 121 4. Cáhn – smrt Kríšlce ...... 122 5. Cáhn – smrt Zelênkije ...... 123 6. Kičkǘgla ...... 124 7. Pogreb ...... 125 8. Procíjsija ...... 125 9. Bêjli pogreb ...... 126 10. Bêjlo ...... 127 11. Spomenik ...... 128 12. Spomin ...... 129 13. Mejáši ...... 129 14. Mejáše prestávlali...... 130 15. Mejáši in mečák ...... 130 16. Prikázn ...... 131 17. Lǘkna ...... 132 18. Treza ...... 133 19. Mêrtek ...... 134 20. Króuna ...... 134 21. Kot vǘra ...... 135 22. Rêšpov strah ...... 136 23. Strah ...... 137 24. Verbétov štúok ...... 138 25. Strášlo ...... 139 4.1.4 RAZLAGALNI POVEDKE ...... 139 1. Vrbsko jezero pri Celovcu ...... 139 2. Zláto ...... 140 4.1.5 LEGENDNA POVEDKA ...... 141 1. Sveta Genofefa ...... 141 4.1.6 ZGODOVINSKE POVEDKE ...... 144 1. Prerokdba ...... 144 2. Znamêji ...... 145 3. Ágata ...... 146 4. Číkasáva ...... 146 5. Norát ...... 148 6. Ríhtarič ...... 150 4.1.7 SOCIALNI POVEDKI ...... 151 1. Óutari...... 151 2. Mútasti ...... 153 4.1.8 ŠALJIVI POVEDKI...... 154 1. Sveti Ánton in ţupnik ...... 154 2. Ţupnik in svíja ...... 155 4.2 SLOGOVNA ANALIZA IZBRANIH FOLKLORNIH PRIPOVEDI GLEDE NA OSEBNI SLOG PRIPOVEDOVALCA ...... 157 4.2.1 SLOG NA RAVNINI TEKSTURE ...... 157 4.2.2 SLOG NA RAVNINI TEKSTA ...... 161 5. SKLEP ...... 178 6. LITERATURA ...... 180 1. UVOD

Diplomsko delo je poglobljeno in razširjeno nadaljevanje seminarske naloge pri predmetu slovstvena folkloristika, v kateri so bile zbrane in zapisane pripovedi iz domačega kraja, Jakobskega Dola. Izhodiščno delo v seminarski nalogi je pokazalo, da je v domačem kraju in med sorodniki slovstvena folklora še ţiva, pripovedi številne ter raznovrstne in predvsem še nikoli objavljene niti zapisane.

Zbiranje folklornega gradiva ima na Slovenskem dolgo tradicijo, saj njegovi začetki segajo v 18. stoletje, ko je deloval Marko Pohlin. Pohlina označujejo za »prvega slovenskega folklorista«, saj je imel v mislih celoten sistem slovstvene folklore. Sam je leta 1788 izdal kratkočasne uganke, med njimi lahko najdemo primere iz ljudstva, njegov zgled pa je pripomogel k prvi slovenski zbirki pregovorov Janeza Miheliča iz leta 1780, ki pa je izgubljena. Tako je najstarejša zbirka pregovorov ohranjena v slovnici in slovarju Oţbalta Gutsmana iz leta 1777. Leta 1887 so izšli Kocbekovi Pregovori, prilike in reki ter leta 1934 sta Kocbek in Šašelj izdala knjigo Slovenski pregovori, reki in prilike.

Prav tako po zaslugi Marka Pohlina je ok. leta 1775 nastala rokopisna zbirka pripovednih folklornih pesmi Janeza Mihelič, ki je izgubljena. Leta 1819 je umrl Vodnik in v njegovi zapuščini je ohranjena rokopisna zbirka folklorne poezije. V letih od 1822 do 1827 Čelakovsky objavil dvanajst slovenskih folklornih pesmi, leta 1839 pa je Vraz izdal Narodne pesmi ilirske. V letih od 1839 do1844 so izhajale Slovenske pesmi kranjskiga naroda Korytka ter v letih od 1895 do 1923 je Štrekelj objavil Slovenske narodne pesmi. Vse od leta 1970 do 1998 pa so izhajale slovenske ljudske pesmi I–IV.

Kot prvi zapisovalec slovenskih pravljic je znan Matevţ Ravnikar - Poţenčan, ki jih je zapisoval v letih od 1838 do 1843. Najznamenitejša zbiralca slovenske slovstvene folklore v obdobju slovenskega realizma pa sta bila Matija Valjevec in Gašper Kriţnik. Kriţnik si je posebno mesto v naši slovstveni folkloristiki pridobil predvsem z zbiranjem slovenskih folklornih pripovedi. Leta 1934 Kelemina objavi Bajke in povedke slovenskega ljudstva, leta 1988 pa prične

1 izhajati zbirka Glasovi (Stanonik 1999: 12–27). Po zgledu zbiranja folklornega gradiva v zbirki Glasovi, se je pričelo raziskovalno delo v diplomskem delu.

Za strokovno delo in primeren pristop k zadanemu problemu je bilo najprej potrebno preučiti strokovno literaturo s področja slovstvene folkloristike ter s pomočjo teoretičnih znanj in praktičnih spoznanj raziskovalcev slediti zadani nalogi.

Cilji raziskovalnega dela na terenu:  poiskati informatorje – pripovedovalce, pripravljene sodelovati ter pripovedovati folklorne pripovedi v raziskovalne namene;  organizirati srečanja s pripovedovalci ter jih vzpodbujati k pripovedovanju;  dokumentirati srečanja s pripovedovalci in njihova pripovedovanja;  posneto gradivo prenesti na papir.

Cilji raziskovalnega dela v kabinetu:  urediti ter ţanrsko razvrstiti zbrane in zapisane pripovedi:  slogovno analizirati zbrane in zapisane pravljice ter povedke glede na ravnino teksture s pomočjo spoznanj slovstvene folkloristike ter glede na ravnino teksta s pomočjo literarne stilistike.

2 2. TEORETIČNA IZHODIŠČA

FOLKLORNI DOGODEK Folklorni dogodek je druţbena situacija, pri kateri se odvija pripovedovanje (ali petje) vsebin, katerega rezultat je folklorna pripoved (ali pesem). Pri tem sodelujejo aktivni udeleţenci pripovedovalci (ali pevci) ter tisti, ki jim je pripovedovanje (ali petje) namenjeno; slednji spremljajo aktivnosti s poslušanjem ali gledanjem ter na potek folklornega dogodka vplivajo na različne načine. Pri opazovanju folklornega dogodka je treba enakovredno upoštevati vse tri ravnine: tekst, teksturo in kontekst (Ivančič Kutin 2005: 15).

Torej je folklorni dogodek »večplasten pojav in njegove sestavine se neločljivo prepletajo« (Stanonik 2006: 116). »Kadar je pozornost ob posameznem pojavu slovstvene folklore omejena samo na ravnino teksta, ga s tem osiromašimo drugih dveh enakovrednih sestavin« (Stanonik 2004: 215).

»Teorijo o neločljivi povezanosti ravnine teksta z ravninama teksture in konteksta, ki se med seboj prepletajo in delujejo druga na drugo, je postavil Alan Dundes, nadgradila pa jo je Marija Stanonik, ki je dodala, da je poleg teh treh ravnin potrebno upoštevati tudi zapisovalca, ki vpliva na zapis« (Ivančič Kutin 2005: 15-17).

FOLKLORNO SREČANJE Novejša slovstvena folkloristika vpeljuje novi termin, in sicer folklorno srečanje, ki zajema vse folklorne dogodke, ki se nanizajo pri enem terenskem obisku pri informatorju ali informatorjih – pripovedovalcu, pripovedovalcih. V folklorno srečanje so všteta tudi vezna besedila, to so diskurzi med posameznimi zaokroţenimi folklornimi dogodki in potekajo na ravni vsakdanjega govornega posredovanja in ne pripovedovanja. Vezna besedila so kontekst, tako jezikovni kot situacijski, v katerem se oblikujejo – nizajo folklorni dogodki (Ivančič Kutin 2005: 16-17).

3 TEKST Naključne udeleţence folklornega dogodka najprej in najbolj pritegne besedilo pripovedovane zgodbe. Torej je tekst ali ravnina besedila ubesedeni del folklornega dogodka, drugi dve ravnini pa predstavljata nebesedilne sestavine. Zmotno je znano mnenje, da besedila folklornih pripovedi nimajo avtorja. Vsaka pripovedovana zgodba ima svojega avtorja, ki se je morda skozi leta prenašanja folklorne dediščine iz roda v rod pozabil. Hkrati pa je vsak pripovedovalec v trenutku pripovedovanja trenutni avtor folklorne pripovedi.

»Pri slovstveni folklori gre za naraven način posredovanja – naraven tip komunikacije /…/« (Stanonik 1999: 48), kar pomeni, da pripoved nastaja pred poslušalci med samim izvajanjem in končnega izdelka ni, temveč so samo variante. Pripovedovalec bo ţe pripovedovano pripoved ob ponovnem pripovedovanju ubesedil drugače. Tako bo ponovno avtor ene izmed variant.

Ravnina besedila je najoprijemljivejša in najprimernejša za raziskovanje, saj je najlaţje posneti besedno sporočilo pripovedovalca, ga prenesti na papir ter ga strokovno obdelati.

TEKSTURA Termin tekstura pomeni način izvajanja pripovedi. Kako pripovedovalec svojo pripoved podaja, predstavlja poslušalcem, je sestavina dramskega v slovstveni folklori. »Vsi ţanri slovstvene folklore vsebujejo dramske sestavine, ki se kaţejo na poseben način: z individualno besedo pripovedovalca ali pevca (v obliki monologa brez dialoga), s spremljajočimi poudarjenimi gibi obraza, rok in telesa ter tudi z izrazom notranjega pripovedovalčevega psihičnega stanja« (Stanonik 1999: 51).

Sodobna slovstvena folkloristika teksturo podrobneje deli na: jezikovno teksturo, kamor sodijo:  barva glasu,  govorne posebnosti,  glasovni razpon,

4  tempo,  onomatopoija,  skladnja ter dramatizacijo teksture, kamor se uvrščajo:  mimika,  gestikulacija,  kinetika,  pavza (Stanonik 2006: 127–128).

Vešč pripovedovalec lahko ţe s pogledom in očesnim stikom, s svojim glasom, obrazno mimiko, gibi in drţo telesa ustvari doţiveto pripoved ter v druţabno srečanje vnese posebno ozračje, ki je lastno slovstveni folklori. S poudarjanjem posameznih besed vzbuja pozornost poslušalcev, jih vodi iz ene napete situacije v drugo, s spreminjanjem tempa pripovedi dogajanje postane za poslušalce resničnejše. Telo postane pripovedovalčev rekvizit. Z rokami kaţe razdalje, smeri in ponazarja ubesedeno dogajanje. Udeleţenci folklornega dogodka lahko prek načina pripovedovanja začutijo, kar jim je pripovedovalec ţelel posredovati, medtem ko bralci zapisanega teksta folklorne pripovedi ne doţivijo ozračja in lahko pripoved zato razumejo tudi drugače, zagotovo pa manj doţiveto. Prav način pripovedovanja poskrbi, da je pripoved ţiva in prepričljiva. To pa je ţelja vsakega pripovedovalca. V daljših folklornih besedilih je raznolikost teksture večja. »Čim daljše je torej besedilo, tem večje so moţnosti sprememb ob vsaki vnovični izvedi. Na tej podlagi je očitno, da je pri drobnih ţanrih, ki so praviloma kratki, strnjeni in po navadi v verzih, tekstura v smislu procesualnosti skoraj neopazna« (Stanonik 1999: 52).

KONTEKST Na repertoar pripovedi, ki se izvaja na folklornem srečanju, ter na način izvajanja precej vpliva kontekst ali ravnina okolja in okoliščin. Ob upoštevanju, da so vse tri ravnine folklornega dogodka povezane in enakovredne, lahko razumemo, da »pri uresničevanju folklornih pojavov ni dvojnosti med procesom in stvaritvijo.

5 Pripovedovanje je pripoved! Pripovedovalec, njegova zgodba in poslušalci se eden do drugega obnašajo kot sestavine enkratnega, neponovljivega folklornega dogodka. Slovstvena folklora je kot komunikacijski proces omejena na majhno skupino, na poloţaj, v katerem ljudje neposredno komunicirajo med seboj. Prav to je poseben kontekst slovstvene folklore« (Stanonik 2004: 217).

Ravnina okolja in okoliščin zajema:  druţbene okoliščine pripovedovanja, kot so kraj in čas ter prostor folklornega dogodka;  govorni poloţaj pri nastajanju posamezne različice folklornega dela, kamor sodijo: način, kako je pripoved napovedana, kako si pripovedovalec zagotovi pravico do govorjenja, kako sprejema/zavrača pripombe poslušalcev, kako pripoved konča;  čustveni ali emocijski kontekst, ki predstavlja posebno ozračje, ki je specifično za folklorni dogodek;  pripovedovalni ali situacijski kontekst (Stanonik 2004: 217).

»Institucija sprejemalca je za folklorno pripovedovanje nujna, saj zgodbe nihče ne pripoveduje samemu sebi. Vsak udeleţenec s svojim značajem, vedenjem, lastnostmi, ki so posledica njegovega ţivljenja in dela, vpliva na kontekst kot celoto in s tem tudi na pripoved. Kontekst sestavljajo tudi razmerja med udeleţenci« (Ivančič Kutin 2005: 160). V skupini, ki se med seboj (dobro) pozna, beseda laţje in hitreje steče v ţeleno smer, saj je med njimi ţe utrjeno zaupanje in prijateljski stiki. Pričakujemo lahko več spontanosti brez negativnih pomislekov o vsebini pripovedovanja; dokumentiranje je laţje. Skupina, ki je v sorodstvenem ali prijateljskem razmerju, lahko deluje kooperativno v smislu vlog, ki jih opravlja posamezen udeleţenec. /…/ Raziskovalec s svojim raziskovalnim namenom vedno nekoliko izstopa od navadnega sprejemalca; večinoma je tudi pobudnik; čeprav se poskuša spojiti s skupino, vendarle gre za vdor v stvarnost nekoga drugega, zato so vse pripovedi nekoliko popačene (Ivančič Kutin 2005: 167). Vsi prisotni udeleţenci pri folklornem srečanju (nizu folklorni dogodkov) opravljajo vsaj eno ali več vlog. Najopaznejša je vloga pripovedovalca; soudeleţenci

6 opravljajo vlogo sprejemalca ali občinstva ter se odzivajo na pripoved s poslušanjem, gledanjem, pripombami, vprašanji, pozivi in čustvenimi reakcijami (smeh, čudenje, nejevera, zgraţanje, gnus, navdušenje, prizadetost, razburjenje …). Glede na način aktivnega poseganja v folklorni dogodek ali prispevek v okviru veznega besedila je vlogo sprejemalca mogoče razčleniti še natančneje (Ivančič Kutin 2005: 181).

Slovstvena folkloristika v zadnjem času poudarja vlogo pripovedovalca, ki je lahko omejena na enega človeka, kar velja predvsem za folklorna srečanja z malo udeleţenci, predvsem, če je edini sprejemalec raziskovalec. »Če ima vlogo glavnega pripovedovalca le ena oseba v večji skupini ljudi, pomeni, da je ta pripovedovalec dominanten: svojo glavno besedo spretno drţi v svojih rokah. V skupini ljudi se vloga pripovedovalca lahko tudi izmenjuje« (Ivančič Kutin 2005: 181).

Vloge aktivnih sprejemalcev, ki posegajo v potek folklornega srečanja:  spodbujevalec ali motivator: lahko pozna pripovedovalčev repertoar ali ne, pripovedovalca usmerja s konkretnimi pobudami in vzbuja asociacije ter tako aktivira proces pripovedovanja;  pomagalec ali asistent: je seznanjen z vsebino pripovedovanja in pomaga pripovedovalcu s konkretnimi informacijami;  poizvedovalec ali detajlist: med pripovedovanjem vskoči z vprašanjem ali z zahtevo po pojasnilu;  pritrjevalec/nasprotovalec ali cenzor: je seznanjen z vsebino pripovedovanega in s svojimi komentarji o resničnosti ali drugimi reakcijami potrjuje (ne)resničnost povedanega;  dopolnjevalec ali suplent: je seznanjen z vsebino pripovedovanega in dopolnjuje glavnega pripovedovalca na mestih, kjer se mu zdi, da ni povedal dovolj natančno;  pripominjevalec ali komentator: dodaja pripombe; (Ivančič Kutin 2005: 182).

7 3. SLOVSTVENA FOLKLORA NA TERENU

Marija Stanonik v Teoretičnem orisu slovstvene folklore (2001) opozori na dvojnost slovstvene folklore. V svojem avtentičnem okolju obstaja le v govorjeni obliki, kar pomeni, da je zanjo značilen naraven oz. kontaktni tip komunikacije. S slovstveno folkloro v njenem naravnem okolju pa se lahko srečamo le, če gremo na teren, med ljudi, kjer je še ţivo pripovedovanje pravljic in povedk, tudi petje pesmi. Torej mora raziskovalec pri zbiranju gradiva najprej opraviti pomembno fazo svojega dela, ki nikakor ni le tehnična epizoda, saj so od nje navadno bistveno odvisni ne le njegovi strokovni rezultati, ampak tudi vrednotenje gradiva (Stanonik 2001: 335).

3.1 ZEMLJEPISNI IN ZGODOVINSKI ORIS OKOLJA, V KATEREM ŽIVIJO PRIPOVEDOVALCI

Jakobski Dol, domačini raje rečemo Jakob, leţi v Slovenskih Goricah in upravno sodi v občino Pesnica. Naselje je razloţeno po pobočjih nad dolino Jakobskega potoka ali Srebotnika. Razprostira se na okoli 23 km2 in šteje 530 gospodinjstev ter pribliţno 1772 prebivalcev. Krajevna skupnost Jakobski Dol vključuje zaselke: , , Mali Dol, Spodnje Hlapje, Zgornje Hlapje, Flekušek, Kušernik, , Počenik, , Ročica. Središče vasi je ţupnijska cerkev svetega Jakoba in ob njej strnjeno jedro s šolo, vrtcem, gasilskim domom, sedeţem krajevne skupnosti, pošto, zdravstveno ambulanto, trgovino, kmetijsko zadrugo in podjetjem BIO-SAD.

V Jakobskem Dolu je razvito kmetijstvo, zlasti vinogradništvo, tudi sadjarstvo in ţivinoreja. Ljudje pa so zaposleni predvsem v bliţnjem Mariboru, ki je oddaljen 17 km, in Lenartu, ki leţi 15 km vzhodno, ter tudi prek drţavne meje, v Avstriji.

Arheološka odkritja kamnitih sekir iz obdobja 5. – 3. stol. pr. Kr. postavljajo poselitev območja Jakobskega Dola v mlajšo kameno dobo, rimske gomile pa pričajo, da so bili prebivalci na tem ozemlju ţe v antiki. V obdobju fevdalizma so se prvič pričeli pojavljati pisni viri, najprej o posameznih zaselkih, ki so še danes del Jakobskega Dola, nato tudi o kraju samem. Zemljiška posestva so bila v 11.

8 stol. v lasti koroških plemičev Speinheimov. V tem stoletju, leta 1091, so Speinheimi svoje posesti na območju današnjega Jakoba predali benediktinskemu samostanu St. Pavel s sedeţem v Labotski dolini. V ta čas sodijo prve omembe zaselkov Babina, Ritiţe in Ročica iz popisov samostanskih fevdov in zemlje šentpavelskega opata Ulrika. Iz zemljiških knjig je razvidno, da je pozneje to območje, zaselki Babina, Ritiţe in Ročica s širšo okolico, gradilo posestni urad Sussenwasser, ki je imel Slika 1. Zemljevid Jakobskega Dola z okolico središče v okolici današnjega Jakobskega Dola, sodil pa je pod gospoščino Viltuš pri Mariboru. Iz 16. stol. so znani podatki, da sodijo posestva pod gospostvo Zgornji Maribor in iz takratnih popisov dajatev je razvidno, da je bilo vinogradništvo ţe takrat pomembna kmetijska panoga.

Iz obdobja srednjega veka so ohranjeni ostanki dveh dvorcev, in sicer so v Spodnjem Jakobskem Dolu še vidni ostanki renesančne graščine, nekoč mogočnega dvorca St. Jakob-Klappenhof. Danes je v slabem stanju, ohranjen je le še jugozahodni trakt; prav tako se ni ohranila veličina dvorca iz Zgornjega Jakobskega Dola.

Poseben kulturni in zgodovinski spomenik je farna cerkev svetega Jakoba, ki je kot kapela bila zgrajena med 13. in 15. stol.. Takratni sakralni objekt je bil v gotskem slogu, ostanki tega pa so vidni v cerkveni ladji in zunanjih stebrih. Leta 1532 so kraj opustošili Turki, ki so cerkev porušili, a ne povsem uničili, tako so jo domačini v 3 letih obnovili. Iz 16. stol. so ohranjeni podatki, da so bile v cerkvi shranjene relikvije Kristusovega razpela, Salomonovih vrat, Kalvarije, sv.

9 Joakima, sv. Ane in druge. Vse do leta 1785 je bila cerkev v Jakobu podruţnica praţupnije Jarenina, tega leta pa je postala samostojna ţupnija. Poleg cerkve so v kraju še kapele in kuţna znamenja iz srednjega veka, ki spominjajo na epidemijo kuge.

Tudi šolstvo v kraju ima bogato zgodovino, saj Krajevni leksikon Slovenije pravi, da je pouk v učiteljevem stanovanju potekal ţe leta 1783, leta 1785 so otroci obiskovali ţupnijsko šolo, leta 1859 pa so občinski veljaki kupili staro hišo in v njej osnovali današnjo osnovno šolo. (Hozjan 2007, 2–14). Danes je v Jakobskem Dolu osnovna šola z devetimi razredi, a brez paralelk, saj pouk obiskuje pribliţno 180 učencev.

V kraju delujejo različna društva in skupine: Vinogradniško društvo, KUD Peter Golob, PGD Jakob, Lovsko društvo, Enduro klub Jakob, Predice … Tako kraj ţivi, kljub podeţelskemu okolju se mladi mnoţično ne izseljujejo in s tem omogočajo razvoj vasi na vseh področjih.

3.2 KRAJEVNI GOVOR JAKOBSKEGA DOLA

Krajevni govor Jakobskega Dola sodi v panonsko narečno skupino, natančneje v slovenskogoriško narečje oz. njegovo zahodno podnarečje.

TRANSKRIBIRANO BESEDILO S've.ta Geno'f ẹ:fa 'Bi:ú je graš'ča:k, ko je ze'lọ: 'ra:t g'lẹ:do po m'la:dix dek'lẹ:tax in je v'ie:čk'ra:t si 'ki:ro zaţe'lẹ:ú in pos'la:ú, ku: se 'rie:klo, bi'ri:či? Bi'ri:ča. 'Ki:ro nag'lie:dno, je pos'la:ú, da 'mu:ọrta 'i:t po n'jọ: pa mu jo prig'na:t. In jima je 'ri:ẹko, či 'nie:bota je do'bi:¶la 'ţi:¶ve, 'mu:ọrta ji en 'kọ:s je'zi:ka od'ri:ẹzat pa pər'nie:st 'ka:zat, da mo 'vi:do, da sta res'ni:čno 'ta:m bi'la:. P'ri:¶deta do 'хi:še, 'le:¶pa dik'li:na b'la:. 'Tie: pa sta po'vi:ẹdla, po 'ke: sta p'ri:šla. 'U:na pa se je 'jo:úkala pa 'jo:úkala pa p'ru:ọsla, da 'ne:¶. Je 'ri:ẹko: »'Tie: pa ti 'mu:ọrma ni 'kọ:s je'zi:ka od'ri:ẹzat pa graš'ča:ki 'nie:st 'ka:zat, da sma re'sni:čno 'toú b'la:. 'Le:¶pa je b'la: pa se 'jo:úkla pa se 'ti:stin be'ri:čon zas'mi:¶lila pa so se z'me:¶nli, so 'mi:ẹli 'ma:liga 'pie:sa pər 'хi:ši, da de 'pie:seki

10 'jẹ:zik od'ri:ẹzali pa 'nie:sli graš'ča:ki 'ka:zat. Pa sta 'ta:k na'rẹ:dla. 'U:na pa ob'lü:bla, da bo se sk'ri:la na pla'ni:no pa po'i:skala 'e:no s'ka:lo, ki je pod n'jọ: 'vọ:tla, bo se 'ta:m 'nu:ọter sk'ri:la, da je nik'da:r 'vie:č 'ni:še 'nie:de 'vi:do. In 'to:ú je 'tü:¶ na'rẹ:dla. V'zẹ:la 'ni:ke ob'le:¶ke, 'ni:ke х'ra:ne, 'nu:ọter sp'le:¶ţe pot s'ka:lo pa je za'čẹ:la 'mi:søt, 'ke: pa s х'ra:no, 'da: de 'zi:ma p'ri:šla, 'ne:¶. Pa se 'хi:tro za'mi:slila. 'Guo:be na'bi:¶rala, si'ši:¶la, 'tu:ọte 'le:¶sne č're:¶šne si je si'ši:¶la, 'ja:gode, 'kọ:mpare, 'ne:¶, ro'bi:do. 'Fsie: 'ta:ke st'va:ri si je prip'ra:vlala, ki je. In p're:¶, ko je p'ra:f 'zi:ma p'ri:šla, se pri'pa:se 'ie:na 'kuo:za 'ta:m b'li:¶zi. In 'u:na bi 'ti:sto 'kuo:zo 'ra:da 'me:¶la, 'ne:¶. Pa je š'la: po n'jọ:, 'kuo:za 'ne:¶ 'be:¶ţala, 'u:na pa jo je g'na:la 'nu:ọter v n'jẹ:n bər'lọ:k in sta 'ta:m f'kü:p ţi'vi:ẹle. 'U:na ji je хr'a:no na'bi:rala, t'ra:vo pa 'ta:ko, ji je 'ji:ẹsti 'nu:ọsla, 'u:na pa 'me:¶la х'ra:no, ki je do'ji:la 'mle:¶ko, 'ne:¶. In 'to:ú sta ţi'vi:ẹle 'pa:r 'le:¶t s'kü:p. 'Tie: pa p'ri:dejo 'lọ:fci, p'ri:dejo 'lọ:fci, pa graš'ča:k 'tü:¶ 'sẹ:bo. 'U:n 'bi:ú na 'ku:µi, 'sẹ:bo 'ja:хo. En 'lọ:vec zag'lẹ:da, da je 'ni:ka st'va:r 'nu:ọter v 'lü:¶kno 'be:¶ţala, 'ne:¶. Pa g'rẹ: 'ta: pa 'ta:k 'du:go pa še d'rü:¶gi pa t'rẹ:tji pa 'ta:k 'du:go 'si:lo 'di:ẹlajo, da 'mu:ọre 'vü:n p'ri:¶t, 'na:či de fstre'li:li 'nu:ọter, 'ne:¶ 'nu:ọter st're:¶lali. G'dọ: je 'nu:ọtra, 'ka:ka po'ša:st je, 'mu:ọre p'ri:¶t 'vü:n. 'Tie: pa 'kuo:za 'ne:¶ p'ri:šla, 'tie: pa je p'ri:šla s'vẹ:ta Geno'fẹ:fa. 'Tie: pa ţi b'la: 'ce:¶la ras'tərgana no zod'rie:na, ki 'ne:¶ 'me:¶la 'vie:č p'ra:f ob'le:¶k pa po 'ti:sten ka'mẹ:µi se je 'ku:ọtala. Pa jo zag'lẹ:dajo, 'ta:k da so se zost'ra:šli se, pa zag'lẹ:dajo 'ti:sto 'ţie:nsko, ja. Se'vẹ:da jo v'zie:mejo 'sẹ:bo, v'le:¶čejo do graš'ča:ka, pa 'ta:m graš'ča:ki po've:¶jo, da so 'ne:jšli 'tu:ọto 'ţie:nsko, 'ne:¶. Ja, 'ze: pa še 'u:n 'xi:tro 'vie:do 'tü:¶, 'ne:¶, da je 'to:ú 'ti:sta. 'Ta:k 'du:go, da je 'u:n 'gu:ọr p'ri:šo al 'ka:k je 'to:ú b'lo:ú z'da:no, da je 'to:ú 'ti:sta, 'ke: je 'u:n х'te:ú 'mi:ẹt. Pa je na'ba:so jo na 'ku:µa pa jo 'sẹ:bo v'zẹ:ú v g'ra:t. Pa so jo 'ta:m za'čẹ:li 'fo:útrat, 'tie: pa 'ti:sti х'ra:ni 'ne:¶ b'la: na'va:jena pa je 'mərla, 'ne:¶. 'Xi:tro za 'jọ: pa 'tü:¶ graš'ča:k m'ro:ú. In je 'ni:ki g'ru:ọzno s'mərt 'me:ú pa 'du:go 'mi:ro in f 'ti:sti 'su:ọbi, ki je 'ti:sti graš'ča:k 'mi:ro, p'ra:vijo, da še 'ze:, da je f'sie: 'čərno 'nu:ọtra g'ra:talo, da so mu 'zọ:bi z'ra:sli s 'pu:ọstale do 'zi:¶dof, ko je 'mi:ro, ki je 'tie: 'bi:ú, no, kazno'va:n, 'ke:j je s 'ti:sto s'vẹ:to Geno'fẹ:fo na'rẹ:do, 'ne:¶.

11 SAMOGLASNIŠKI SISTEM

i: ü: u: i: ü:  u: i:ẹ u:ọ ẹ: ọ: +ər ie:/e: e: o:

a:

IZVOR SAMOGLASNIKOV (povzeto po Koletnik 2001: 50–53). i: ← staroakutiranega i v nezadnjem besednem zlogu: 'хi:ša, 'li:pa, li'si:ca; ← staroakutiranega i v zadnjem besednem zlogu: 'di:n, 'mi:š, 'ri:t; ← stalno dolgega u pred istozloţnim - ← -ł: 'gu:ọr o'bi:; ← redko staroakutiranega ĕ v poloţaju pred n in m: х'ri:n, 'si:men; ← v prevzetih besedah: 'ci:gø, g'li:t; ← po mlajšem naglasnem umiku naglašenega i: p'ri:vas, 'vi:ski. ü: ← staroakutiranega u v nezadnjem besednem zlogu: 'bü:kva, 'kü:ra; ← staroakutiranega u v zadnjem besednem zlogu: k'rü:x, 'kü:p, 'tü:; ← staroakutiranega u v poloţaju za vzglasnim v: 'vü:jec; ← v prevzetih besedah: g'rü:nt, t'rü:ga; ← po mlajšem naglasnem umiku naglašenega u: s'tü:denec, 'vü:xa. u: ← staroakutiranega ł„ v nezadnjem besednem zlogu: 'vu:na, 'ţu:na; ← staroakutiranega ł„ v zadnjem besednem zlogu: 'pu:n; ← prednaglasnega ł„ po umiku naglasa s končnega kratkega zloga nanj: 'bu:хa; ← novoakutiranega o v poloţaju pred nosnim soglasnikom: 'ku:ji; ← umično naglašenega o v poloţaju pred nosnim soglasnikom: 'ku:nec; ← stalno dolgega i v skupinah mi:, bi:: 'mu:jti, 'bu:jti; ← stalno dolgega o v poloţaju pred j: g'nu:j, 'lu:j; ← v prevzetih besedah: 'cu:k, 'šu:хi; ← v redkih knjiţnih besedah: 'ru:m;

12 ← po mlajšem naglasnem umiku naglašenega u: 'pu:jen ← po njem. i: ← stalno dolgega i: 'i:vje, 'si:n, t'ri:. ü: ← stalno dolgega u: g'rü:ška, k'lü:č, 'lü:č. u: ← stalno dolgega ł„: 'du:k, 'su:nce, 'vu:k. i:ẹ ← staroakutiranega ĕ v nezadnjem besednem zlogu: 'mi:ẹsto, 'ri:ẹpa, sm'ri:ẹka; ← staroakutiranega ĕ v zadnjem besednem zlogu: 'di:ẹt; ← v prevzetih besedah: 'ki:ẹtna, 'li:ẹder. u:ọ ← staroakutiranega Ø: 'gu:ọba, 'ku:ọča, 'tu:ọča; ← Ø po zapoznelem umiku naglasa s končnega kratkega zloga, če se naglas ni umaknil, ko je bil Ø še dolg: 'mu:ọški, 'tu:ọţba; ← novoakutiranega o v zadnjem besednem zlogu: k'ru:ọp, 'nu:ọš, 'pu:ọt; ← prednagalsnega o v poloţaju pred r: 'mu:ọrje; ← v prevzetih besedah: k'nu:ọf, 'ku:ọrp; ← po mlajšem naglasnem umikunaglašenega o: 'bu:ọgat, 'pu:ọtplat. ẹ: ← stalno dolgega e: 'lẹ:t, 'pẹ:č, je'sẹ:n; ← stalno dolgega Æ: de'vẹ:t, i'mẹ:, g'lẹ:dan; ← stalno dolgega ə: 'dẹ:n, 'lẹ:n, 'vẹ:s; ← stalno dolgega ĕ v poloţaju pred j: 'vẹ:ja; ← staroakutiranega ĕ vpoloţaju pred r: 'mẹ:ra, 'vẹ:ra; ← redko novoakutiranega ə v nezadnjem besednem zlogu: 'pẹ:sji; ← redko novoakutiranega e v nezadnjem besednem zlogu: 'nẹ:so, t'rẹ:tji; ← zgodaj podaljšanega novoakutiranega e: 'sẹ:ster, 'ţẹ:n (rod. mn); ← v prevzetih besedah: 'jẹ:nka, 'vẹ:lp. ọ: ← v prevzetih besedah: b'lọ:nt, 'fọ:lgati; ← v knjiţnih besedah: no'cọ:j, ta'kọ:j. ie:/e: ← staroakutiranega Æ v nezadnjem besednem zlogu: 'die:tela, s'rie:ča, ← staroakutiranega Æ v zadnjem besednem zlogu: 'vie:č, 'zie:t; ← Æ po zapoznelem umikunaglasa s končnega kratkega zloga, če se naglas ni umaknil, ko je bil Æ še dolg: g'rie:da, 'jie:čmen, 'jie:zik: ← novoakutiranega e v nezadnjem besednem zlogu: 'zie:lje; ← novoakutiranega e v zadnjem besednem zlogu: k'mie:t;

13 ← prednaglasnega e, ki je prišel pod naglas po umiku naglasa s končnega kratkega zloga: 'mie:tla, 'nie:se, 'ţie:na; ← novoakutiranega ə v nezadnjem besednem zlogu: 'die:š, 'pie:s; ← prednaglasnega ə, ki je prišel pod naglas po umiku naglasa s končnega zloga: 'die:ska, 'mie:gla, 'rie:ma; ← redko stalno dolgega e pred r: ve'če:r; ← v prevzetih besedah: c'vie:k, p'rie:ša; ← po mlajšem naglasnem umiku naglašenega e: 'čie:trtək, p'rie:več. e: ← stalno dolgega ĕ: b're:k, c've:t, 'pe:sek, s've:ča, z've:zda. o: ← stalno dolgega o: 'mo:st, 'no:s, 'vo:s; ← stalno dolgega Ø: 'go:bec; ← zgodaj podaljšanega novoakutiranega o: 'ko:ţa, 'ko:s; ← v prevzetih besedah: 'fo:ter, pla'fo:n. a: ← stalno dolgega a: d'va:, k'la:s, k'ra:l, t'ra:va; ← staroakutiranega a v nezadnjem besednem zlogu: d'la:ka, k'ra:va, 'ma:ti; ← staroakutiranega a v zadnjem besednem zlogu: b'rat, 'ta:n; ← v prevzetih besedah: 'fa:rba, 'ša:ltati ← po mlajšem naglasnem umiku naglašenega a: 'a:dvent; 'za:čnen; ← izjemoma stalno dolgega ə: 'ča:st, 'laš. ər ← stalnodolgega in staroakutiranega r„: 'bərf, 'gərča (Koletnik 2001: 50–53).

Vokalni sistem sestavljajo monoftongi in diftongi. Vsi vokali so dolgi, saj so se stari akuti in novi akuti v zadnjih in nezadnjih besednih zlogih v zahodnem slovenskogoriškem podnarečju podaljšali. Tako tudi ni kolikostnih nasprotij.

ANALIZA BESEDILA Besedilo je pripovedoval Karl Vršič. Kljub snemalni napravi je v svoj govor vnašal le malo izrazov, ki ne bi bili narečni. Njegov prispevek je govorjeno besedilo, kar se kaţe v sami strukturi besedila.

14 GLASOSLOVJE Umik naglasa: sta p'ri:šla = sta prišla; je 'jo:úkala = je jokala; po'i:skala = poiskala; de p'ri:šla = bo prišla; st'va:ri = stvari; je p'ri:šla = je prišla; 'ne:¶ 'be:ţala = ni beţala, 'ne:¶ p'ri:šla = ni prišla; p'ru:ọsla = prosila; ob'lü:bla = obljubila; na'rẹ:dla = naredila; je 'nu:ọsla = je nosila; zost'ra:šli se = zastrašili se; х'te:ú = hotel.

SAMOGLASNIKI Moderna vokalna redukcija: p'ru:ọsla = prosila; izpade naglašeni i; pər'ni:est = prinesti; izpade prednaglasni i; b'la: = bila; izpade prednaglasni i; sma b'la: = sva bila; izpade prednaglasni i; je b'la: = je bila; izpade prednagalasni i; so 'mi:ẹli = so imeli; izpade prednaglasni i; 'me:¶la = imela; izpade prednaglasni i; b'lo:ú z'da:no = bilo izdano; izpadeta prednaglasna i-ja; х'te:ú = hotel; izpade prednaglasni o; 'mi:ẹt = imet; izpade prednaglasni i; je 'mərla = je umrla; izpade prednaglasni u; m'ro:ú = umrl; izpade prednaglasi u; 'mu:ọrta = morata; izpade ponaglasni a; sta po'vi:ẹdla = sta povedala; izpade ponaglasni a;

15 'mu:ọrma = morava; izpade ponaglani a; so se z'me:¶nli = so se zmenili; izpade ponaglasni i; 'ta:k = tako; izpade ponaglasni o; sta na'rẹ:dla = sta naredila; izpade ponaglasni i; ob'lü:bla = obljubila; izpade ponaglasni i; na'rẹ:dla = naredila; izpade ponaglasni i; 'mi:søt = misliti; izpade ponaglasni i; je 'nu:ọsla = je nosila; izpade ponaglasni i; 'ta:k = tako; izpade ponaglasni o; zost'ra:šli se = zastrašili se; izpade ponaglasni i; 'ka:k = kako; izpade ponaglasni o; pər 'хi:ši = pri hiši; izpade nenaglašeni i; al = ali; izpade nenaglašeni i;

'ni:ka = neka; naglašeni e preide v i; dik'li:na = deklina; prednaglasni nenaglašeni e preide v i; ţi = ţe, nenaglašeni e preide v i; či = če, nenaglašeni e preide v i; po 'ke: = po kaj; -aj preide v -e:; 'ni:ke = nekaj; -aj v preide v -e; 'ze: = zdaj; -aj preide v -e; s'kü:p = skupaj; izpade -aj; si'ši:¶la = sušila; prednaglasni nenaglašeni u preide v i, prekozloţna asimilacija; b'li:¶zi = blizu; ponaglasni nenaglašeni u preide v i;

'mu:ọre = mora; ponaglasni nenaglašeni a preide v e;

'nu:ọtra = notri,ponaglasni nenaglašeni i preide v a; zost'ra:šli se = zastrašili se, prednaglani nenaglašeni a preide v o;

16 s 'pu:ọstale = s postelje; ponaglasni nenaglašeni e preide v a.

SOGLASNIKI Praslovanski l' sovpade v srednji l: ob'lü:bla = obljubila; je prip'ra:vlala = je pripravljala; st're:¶lali = streljali; s 'pu:ọstale = s postelje.

Končni -m preide v -n: 'ti:stin = tistim.

Palatalni n' igubi palatalnost in preide v n: v 'lü:kno = v luknjo.

Palatalni n' v poloţaju med dvema soglasnikoma da µ: na 'ku:µi = na konju; po ka'mẹ:µi = po kamenju; za 'jọ: = za njo.

V v poloţaju pred nezvenečim soglasnikom preide v f: 'fsie: = vse; 'lọ:fci = lovci; f 'ti:sti = v tisti.

V na koncu besede preide v f: p'ra:f = prav; do 'zi:¶dof =do zidov.

Začetni naglašeni etimološki u- pred nezvenečimi konzonanti preide v v ta pa v f: fstre'li:¶li = ustrelili.

V med dvema samoglasnikoma izjemoma preide v f: Geno'fẹ:fa = Genovefa; v preide v f.

17 Na koncu besede d izgubi zvenečnost in preide v t: v g'ra:t = v grad; 'ra:t = rad.

Pred nezvenečim nezvočnikom d izgubi zvenečnost in preide v t: pot s'ka:lo = pod skalo; t preide v d.

Na koncu besede g izgubi zvenečnost in preide v k: bər'lọ:k = brlog.

G'dọ: = kdo, k preide v g.

Z v poloţaju pred nezvenečim nezvočnikom izgubi zvenečnost in preide v s: rast'ərgana = raztrgana.

Č're:¶šne = češnja, ohranjena skupina črĕ-.

'N:še = nihče; soglasniški sklop hč preide v š.

'K:ka = kakšna; soglasniški sklop kš preide v k.

F'kü:p = skupaj; soglasniški sklop sk preide v fk.

OBLIKOSLOVJE graš'ča:ki = graščaku; m. sp., dajalnik ed., -u preide v -i; be'ri:čom = beričem; m. sp, dajalnik mn., -em preide v -om; na 'ku:µi = na konju; m. sp., mestnik ed., -u preide v -i; po ka'mẹ:µi = po kamenju; m. sp., mestnik mn. -u preide v -i; 'zọ:bi = zobje; m. sp., imenovalnik ed., osnova se ne podaljša z j, -je preide v -i; 'pie:sa = psa; pri sklanjanju samostalnika pes, polglasnik ne izpade; po m'la:dix dek'lẹ:tah = po mladih dekletih; sam. sr. sp., mestnik mn., -ih preide v - ah; sam. sr. sp. v mn. postane ţ. sp.; pridevnik ohrani končnico srednjega spola; 'ma:liga = malega; pridevniška končnica rodilnika -ega preide v -iga.

18 sma b'la: = sva bila; 1. os. dv., -va preide v -ma; 'mu:ọrma = morava; 1. os. dv., -va preide v -ma; sp'le:¶ţe = spleza; slogovna pripona -ţe; nie:bota = ne bosta; končnica atematkega glagola nadomesti končnico tematskega glagola; mo 'vi:do = bom videl; tipična panonska oblika glagola biti za prihodnjik.

Naglašena oblika deleţnika: 'bi:ú je = bil je; m. sp., -íl preide v -ú; zaţe'lẹ:ú = zaţelel; m. sp., -él preide v -ú; х'te:ú = hotel; m. sp., po pomiku naglasa -él preide v -ú; v'zẹ:ú = vzel; m. sp., -él preide v -ú; 'me:ú = imel; m. sp., -él preide v -ú; pos'la:ú = poslal; m. sp., -ál preide v -ú.

Nenaglašena oblika deleţnika: mo 'vi:do = bom videl; m. sp. del -el preide v -o; ' je 'ri:ẹko = je rekel; m. sp. del -el preide v -o; 'vie:do = vedel; m. sp. del -el preide v -o; g'lẹ:do = gledal; m. sp. del -al preide v -o; nag'lie:dno = nagledal; m. sp. del -al preide v -o; 'ja:хo = jahal; m. sp. del -al preide v -o; je na'ba:so = je nabasal; m. sp. del -al preide v -o; 'mi:ro = umiral; m. sp. del -al preide v -o;

Reduplikacija členka; 'tu:ọte = te; 'tu:ọto = to.

19 SKLADNJA 'Si:lo 'di:ẹlajo = silijo.

Kratki nedoločnik: 'mu:ọre p'ri:¶t = mora priti; mu:ọrta 'i:t = morata iti; 'mu:ọrta od'ri:ẹzat = morata odrezati; х'te:ú 'mi:ẹt = hotel imeti.

Pomoţni glagol na koncu povedi: da mo 'vi:do, da sta res'ni:čno 'ta:m bi'la:.

Ponavljanje veznika, členka pa.

BESEDJE Samostalnika: dik'li:na = dekle; 'kọ:mpare = robide.

Pridevnik: zod'rie:na= odrgnjena.

Glagoli: 'gu:ọr 'pri:šo = se spomnil; b'lo:ú z'da:no = bilo povedano; 'fo:útrat = hraniti; g'ra:talo = postalo.

Prislovi: 'tie: = takrat; 'ta: = tja; 'ze: = zdaj; 'tü:¶ = tudi; 'na:či = drugače; 'ku: = kako.

20 Veznik: no = in.

Členek: 'ne:¶ = ne, kajne.

3.3 PRIPOVEDOVALCI

»Pripovedovalec je nosilec slovstvene folklore, posreduje besedilo sprejemalcu, ga hkrati istočasno ustvarja« (Stanonik 2006: 115).

»Folklorne pripovedi najpogosteje obstajajo v oţjem krogu, za pogovor med sorodniki in prijatelji« (Stanonik 2006: 87 po Stefanija, O makedonski ljudski pripovedi, str. 173), zato ni presenetljivo, da so vsi tukajšnji pripovedovalci v sorodstvu.

KARL VRŠIČ IN MARIJA VRŠIČ, ROJ. ŠIPEK Karl Vršič je rojen 24. 1. 1920 v viničarski druţini na Spodnji Velki. Leta 1932 se je z druţino preselil v sosednjo vas, Jakobski Dol. Ţiveli so v revščini, a v stiku z naravo, njenimi letnimi cikli in delom na zemlji. Šola viničarskim otrokom ni bila prioriteta, tako je Karl Slika 2. Karl in Marija Vršič. Vršič po selitvi zaključil osnovnošolsko izobraţevanje in kot dvanajstletni fant pričel delati pri kmetih kot dninar ter začel iskati moţnosti, kako bi lahko postal godec. Ker ni imel denarja, si je prve citre naredil sam. Ljudje so bili ţeljni glasbe in veselja ob petju in povsod je bil dobrodošel. Čeprav je bila njegova izobrazba borna, je še danes ponosen, da je v šoli na Zgornji Velki naredil dva razreda v enem letu in od kaplana dobil suknjič, ker je zelo dobro znal verouk. Mladost se

21 mu je končala z začetkom 2. svetovne vojne, leta 1942 pa je postal tudi prvič oče ter se poročil s sosedovo viničarjevo hčerjo Marijo Šipek.

Marija Vršič, rojena Šipek je ugledala luč sveta 16. 11. 1924 na Ročici v Jakobskem Dolu. Tudi ona je otroštvo preţivele v krogu velike druţine, ki jo je spremljala revščina. Osnovno šolanje je končala v Jakobu in še danes skrbno hrani izkaz, v katerem ni niţje ocene od dobro. Pomembno je, da se zavedamo, da je za viničarske otroke, katerim je bila prva naloga pomoč pri kmetijskih in hišnih opravilih ter skrb za mlajše brate in sestre, uspeh, kar sta na področju izobraţevanja dosegla pripovedovalca.

Iz mladosti se Marija Vršič kot njen moţ spominja skromnega ţivljenja in trdega dela, hkrati pa tudi prijetnega počasnega tempa ţivljenja, veselja ob praznikih, domačih plesov in petja ter večerov, ko so leţali na trati pred kajţo.

Leta 1942 je Karl Vršič postal prisilni mobiliziranec v nemški vojski ter preţivel vojno na frontah v Italiji, Avstriji in Hrvaški ter se kot dezerter na skrivaj vrnil peš iz Italije. Marija pa je med vojno skrbela za preţivetje druţine, ki se je še povečala.

Po 2. svetovni vojni sta zakonca Vršič pričela ustvarjati skupno ţivljenje kot podnajemnika in viničarja pri različnih kmetih. Marija je delala kot gospodinja in dninarka, prav tako je bil dninar tudi Karl, le da je on ob večerih in pozno v noč igral kot vaški godec na različnih praznovanjih, godovanjih, zaključkih kmečkih opravil, porokah, da bi si prisluţil dovolj denarja za lasten dom. Uspelo jima je leta 1953, ko sta kupila staro hišo na Ročici v Jakobskem Dolu in nekaj zemlje, kjer sta pričela kmetovati. Karl pa se je ob delu na majhni kmetiji še vedno ukvarjal z glasbo, hodil je tudi na zasebne ure izobraţevanja in rad pove, da je igral na več kot dvestotih porokah in da so ljudje bili pripravljeni svatbo tudi prestaviti, samo da so dobili Vršiča in njegove muzikante. Bil je vsestranski, saj je bil še domači veterinar, čevljar, izdelovalec lesenih grabelj in vil, pletel je košare, strojil ţivalske koţe, imel je svojo trsnico ter kamnolom in peskokop, iz katerega so odpeljali na tone peska, in kjer je našel fosile Panonskega morja. Tako so se s trdim delom prebijali skozi ţivljenje, ki je bilo ob petih otrocih še vedno preţeto z

22 revščino, saj je primanjkovalo tako hrane kot oblačil. Nikoli pa jim ni bilo dolgčas, saj se je pri njih vedno slišala pesem in v vedno polni hiši prijateljev, sorodnikov in znancev so zmeraj kroţile različne zgodbe in dogodivščine.

Marija je zgodbe slišala od svojih staršev, sosedov in znancev, v druţbi ob večerih in predvsem med delom na polju in v vinogradih; prav tako tudi Karl, ki se rad spomni soseda Gačnike, kateri je rad prihajal k njim v goste in pripovedoval takšne zgodbe, da jih je bilo vse strah. Oba sta povedala, da so v njunem otroštvo, mladosti in tudi kasneje pogosto med ljudmi kroţile prav strašljive pripovedi, s katerimi so si krajšali čas.

Karl in Marija Vršič še vedno ţivita na Ročici v Jakobskem Dolu, kljub temu da jima ţe precej peša zdravje, sta še vedno vedrega duha, zgovorna, predvsem Karl, in izjemno dobrega spomina, kar pa so odlike dobrih pripovedovalcev.

Tik pred dokončanjem diplomskega dela, 14. 2. 2009, je v 85. letu starosti po dolgi bolezni zaspala Marija Vršič.

MILENA SENČIČ, ROJ. VRŠIČ Milena Senčič je rojena 16. 3. 1959 v Mariboru kot peti in zadnji otrok Marije in Karla Vršič. Z druţino je ostala na domačiji, kjer skrbi za manjšo kmetijo. Osnovno šolo je končala v domačem kraju, da bi odšla v Maribor in nadaljevala izobraţevanje pa je zmanjkalo denarja. Ţe iz ranega otroštva, ko je bila njena naloga varovanje ţivine na paši, se spominja, da je najraje pela. Svoj talent in veselje je uresničila pri cerkvenem pevskem zboru. Poleg petja, ki je bilo v druţini pogosto, pozna tudi veliko pripovedi, katerih je največ slišala od očeta, nekaj pa tudi v druţbi sorodnikov in prijateljev.

FRANC ŠIPEK – VANČ Franc Šipek je rojen 23. 5. 1949 na Plodršnici, očetu Francu, bratu Marije Vršič, in materi Barbari. Ţe kot otroka so ga vsi pričeli klicati po domače, Vanč, in tako se ga to ime drţi še danes. Vanč se rad pohvali, da mu je v šoli dobro šlo in da si je veliko zapomnil, zato je po končani osnovni šoli nadaljeval izobraţevanje, in sicer na današnji Policijski akademiji. Policist je postal leta 1972 in tega leta se je

23 tudi poročil. Sluţbeno dolţnost je opravljal na mejnem prehodu v Cmureku, na policijski postaji na Zgornji Velki in Šentilju, vse do upokojitve pred 11 leti.

Ljudje ga poznajo kot pripovedovalca šal, katerih mu nikoli ne zmanjka, anekdot, tudi iz pestrega ţivljenja policistov, in pripovedi. Posebej rad se spominja pripovedi, ki mu jih je kot otroku pripovedovala babica. Vanč je zaţelen gost v veseli druţbi, saj je izjemno zgovoren in vedno pripravljen za šalo, med takšnimi druţabnimi srečanji pa se njegov repertoar še samo krepi.

MARIJA SENČIČ, ROJ. ORNIK Marija Senčič se je rodila 2. 7. 1927 na Zgornjem Hlapju v Jakobskem Dolu v kmečki druţini kot zadnji, peti otrok. Osnovno šolo je obiskovala v rojstnem kraju. Iz šolskih dni se spomni, da se je največ morala učiti verouk, saj če katekizma ni znala dosledno na pamet, je od strogega duhovnika dobila bolečo packo, udarec s šibo po dlani. Po končani osnovni šoli je ostala doma na kmetiji. Z dvajsetimi leti pa je odšla v Maribor Slika 3. Marija Senčič. na enoletno izobraţevanje za kuharico v hotelu Union. S tem znanjem se je preţivljala vso ţivljenje, saj je bila znana kuharica v domačem kraju in bliţnji okolici in so jo ljudje radi najeli za poroke, sedmine. Leta 1953 se je poročila s Francem Senčičem. Prva leta zakona sta se selila kot podnajemnika iz ene sobe v drugo v domačem Jakobskem Dolu, dokler ni leta 1958 Marija podedovala kos zemlje na Drankovcu, kjer sta si zgradila hišo in kjer še danes ţivita.

Ker je Marija kot kuharica bila veliko med ljudmi, pozna ţivljenjske zgodbe skoraj vseh krajanov. Kot sodelavca sta se na porokah in drugih slavjih velikokrat srečevala s Karlom Vršičem. Povedke, ki jih je pripovedovala na folklornem srečanju pa je doţivela sama ali jih je slišala od svojih staršev. Čeprav drobna,

24 sivolasa ţenica na prvi pogled zgleda precej srameţljivo in nedruţabno, je Marija Senčič v druţbi, v kateri se dobro počuti, zgovorna, njene pripovedi pritegnejo pozornost poslušalcev, saj pripoveduje prepričljivo in doţiveto.

FRANC SENČIČ Franc Senčič je rojen 29. 3. 1956 kot prvi otrok očeta Franca in matere Marije Senčič, roj. Ornik. Otroštvo je preţivel na Drankovcu v Jakobskem Dolu, kjer je tudi dokončal osnovno šolo. Šolsko torbo je zamenjal za poštarsko in s petnajstimi leti postal poštar v Jakobskem Dolu, kar je še danes. Delo na pošti je izkoristil, da je prebiral revije in časopise, ki jih je raznašal in tako razširil svojo splošno razgledanost. Leta 1982 se je poročil z Mileno Vršič in se iz enega konca Jakobskega Dola preselil na drugega, na Ročico. Je miren in tih, v druţbi zadrţan, a predvsem zaradi vsakodnevnega stika z ljudmi pozna veliko zgodb, ki pa jih ne pripoveduje rad, najpogosteje zato, ker to ni v skladu z etiko poštarjev – strank se ne sme opravljati.

FREDI TEŢAK Fredi Teţak je rojen 13. 3. 1969 v Mariboru. Vse ţivljenje prebiva v Jakobskem Dolu, vendar večino časa preţivi zdoma, saj je poklicni šofer tovornjaka. Tudi on je v sorodu z zakoncema Vršič, saj je Marija njegova stara teta. V druţbi je zgovoren, rad pripoveduje zgodbe iz otroštva, iz pestrih fantovskih let in iz sluţbenih potovanj, vendar kot pripovedovalec ni ţelel sodelovati, saj se ni strinjal s snemanjem.

3.4 DELO S PRIPOVEDOVALCI

Izhodišče za zbiranje gradiva za diplomsko nalogo je bila seminarska naloga pri predmetu slovstvena folkloristika, pri kateri je bilo predstavljenih 5 povedk. Iskanje gradiva za diplomsko nalogo pa je zaobjelo poleg povedk še pravljice.

V novejši slovstveni folkloristiki so raziskani različni raziskovalni poloţaji »pri zbiranju prozne folklore na terenu, ki se ločijo po izhodiščnem situacijskem kontekstu, tj. po načinu, kako raziskovalec pristopi k informatorju –

25 pripovedovalcu ter dokumentira njegove ubeseditve folklornih besedil« (Ivančič Kutin 2003: 118).

Pri zbiranju proznih besedil sta bila izvedena naslednja dva raziskovalna poloţaja: 1. »dogovorjen sestanek z informatorjem« (Ivančič Kutin 2003: 120), 2. »naključna navzočnost pri folklornem pripovedovanju« (Ivančič Kutin 2003: 122).

Dogovorjen sestanek z informatorjem se deli na dve fazi: 1. »pripravljalna, med katero raziskovalec pripravi teren, in 2. aktivna, v kateri se realizira folklorno srečanje« (Ivančič Kutin 2003: 120).

Tudi naključna navzočnost pri folklornem pripovedovanju lahko poteka na dva načina: 1. »folklorno srečanje se razvije po spletu naključij, zato nihče od udeleţencev ni nanj pripravljen; 2. pripovedovalec poišče raziskovalca, da bi mu povedal folklorno(-e) zgodbo(-e)« (Ivančič Kutin 2003: 123).

Raziskovalno delo za to diplomsko delo je vedno potekalo tako, da je bilo v enem srečanju s pripovedovalcem dokumentiranih več pripovedi, folklornih dogodkov. Zato lahko rečemo, da so se v času dokumentiranja folklornega gradiva odvijala folklorna srečanja z enim ali več pripovedovalci in s poslušalstvom.

Predstavljena raziskovalna poloţaja glede na situacijski kontekst sta se pojavljala skozi ves proces zbiranja in dokumentiranja folklornega gradiva.

Po folklornih srečanjih je bilo potrebno posnetke poslušati ter zapisati pripovedovane folklorne pripovedi, prav tako pa tudi vezna besedila med posameznimi folklornimi dogodki.

26 PRENOS ZBRANEGA GRADIVA NA PAPIR GLEDE NA RAVNINO TEKSTA V slovstveni folkloristiki je vloga zapisovalca čim bolj dosledno prenesti na papir to, kar je informator na terenu pripovedoval, torej je potrebno z grafičnimi znaki ujeti akustično podobo pripovedovanega. Za zapis se lahko uporabijo znaki, rabljeni v dialektologiji (glej: 3.2 Krajevni govor Jakobskega Dola), ki pa so nepoznavalcem narečjeslovja teţje razumljivi. Teţja berljivost in razumljivost dialektološkega zapisa je botrovala, da je zbrano gradivo transkribirano fonetično, v narečju, z ustaljenimi grafičnimi znaki. Besede imajo dodana naglasna znamenja, v primerih, ko se njihov naglas razlikuje od knjiţne norme. Teţje je v zbranih folklornih pripovedi postavljati ločila, saj se zapisovalec lahko opira le na dviganje in niţanje glasu pripovedovalca na posnetku. Spreminjanje jakosti glasu pa se poleg rabe končnih ločil najbolje opiše opisno.

PRENOS ZBRANEGA GRADIVA NA PAPIR GLEDE NA RAVNINO TEKSTURE Ţe med samim folklornim srečanjem je potrebno sproti zapisovati način pripovedovanja, to je teksturo in pripovedovalčeve posebnosti v podajanju zgodbe poslušalcem. Hkrati je potrebno spremljati pripovedovalčevo mimiko, kretnje rok in gibe telesa in biti pozoren na glasovno izvajanje pripovedi. Jezikovno teksturo je mogoče prepoznati tudi s posnetkov, vendar najbolj prihaja do izraza način pripovedovanja med samim folklornim dogodkom. Z dodajanjem pisnih opomb med tekst folklorne pripovedi se prične označevanje teksture. Sestavine jezikovne teksture so zapisane v oklepajih, pisano leţeče, pred besedo, besedno zvezo, na katero se nanašajo. To so govorna posebnost (hkm), glasovni razpon (poviša glas, tiho), tempo (hitreje), samo leţeče so pisani onomatopoetični medmeti – hahaha. Tudi sestavine dramatizacije teksture so napisane v oklepajih ter leţeče, na mestih, kjer je pripovedovalec izvajal kakšne gibe, ponazarjal dogajanje v pripovedi (zasopiha, z roko tolče po mizi). Pavza pa je označena s tremi pikami ….

PRENOS ZBRANEGA GRADIVA NA PAPIR GLEDE NA RAVNINO KONTEKSTA Pred snemanjem se zapišejo osnovni podatki pripovedovalca, kraj in čas snemanja, udeleţenci ter morebitne posebnosti, ki zaznamujejo ravnino konteksta.

27 Kontekst je podan opisno pred transkribiranim folklornim srečanjem, razviden pa je tudi iz zapisanih folklornih srečanj, in sicer v dodanih veznih besedilih, ki so zapisana v knjiţnem oz. pogovornem jeziku, da bi bila laţje razumljiva bralcem in hkrati ohranjala razpoloţenje.

V veznih besedilih so z različnimi barvami označene vloge, ki so jih imeli aktivni poslušalci med pripovedovanjem.

Samo na papir prenesena pripovedovana zgodba je le ena tretjina folklornega dogodka. Folklorni dogodek je celota le, če so dodani tudi opisi teksture ter konteksta. Zapisovalec se lahko še tako trudi, si zapisuje opombe med folklornim srečanjem, vnaša svoje opaţanja v zapis, popiše značilnosti konteksta, toda nikoli ne bo mogel opisati razpoloţenja, ki nastane, ko poslušalci utihnejo in prisluhnejo pripovedovalcu ali ko začnejo vsi udeleţenci hkrati govoriti in kreirati pripovedovano zgodbo.

Transkribirana folklorna srečanja so zasnovana tako, da je najprej predstavljen kontest zapisanega folklornega srečanja. Osnovni podatki: kje, kdaj in s kom se je folklorno srečanje odvijalo, so druţbene okoliščine pripovedovanja. Govorni poloţaj ter situacijski kontekst nam odkrivata, kako je bilo folklorno srečanje organizirano ter kako je potekalo.

Čustveni kontekst pa poskuša z besedami opisati razpoloţenje folklornega srečanja. Eksplicitno so še pred transkribiranim folklornimi srečanji navedeni pripovedovalci ter poslušalci. V veznem besedilu pa so z barvami označene posamezne vloge aktivnih poslušalcev. Vezni tekst, ki razkriva vlogo spodbujevalca ter njegovo ime sta zapisana z rdečo barvo (Franja: povej mi tisto, ko si je kašo kuhal.), poizvedovalca zeleno (Karl: misliš pri Lešniku?), pripominjevalca vijolično (Franja : ne rabiš govoriti slovensko.), pritrjevalca roza (Milena: ja, preplitko so jo pokopali.), pomagalca temno modro (Milena: ja, soseda je bila.), dopolnjevalca svetlo modro (Milena: ja, v Bolnarovem lejsi.) in spodbujevalke-poizvedovalke rjavo (Franja: kdo je bil potem na vrsti. Kaj je ponovno gospodar hudiča preizkušal?).

28 3.4.1 FOLKLORNO SREČANJE 1

Kot prvi informator je bil naprošen Karl Vršič, saj sem poznala njegov repertoar in bila pogosto njegova ciljna publika pri pripovedovanju, tako sem vedela, da bom lahko zapisala folklorne pripovedi.

Informatorju Karlu sem razloţila, da bi rada zapisala zgodbe o hudičih, coprnicah, o tem, kako je strašilo. Na voljo je imel čas, da razmisli, pobrska po spominu ter jih nato pove. Pojasnila sem mu tudi, da bo potrebno pripovedovanja posneti, česar ni odklanjal. Ta pogovor z informatorjem je pripravljalna faza pri dogovorjenem sestanku z informatorjem – pripovedovalcem, v kateri se »naveţe stik, v kolikor se poznata ţe prej, mu raziskovalec razloţi kaj išče in zakaj« (Ivančič Kutin 2003: 120). Raziskovalec lahko »skuša pomagati z asociacijami in drugimi spodbudami, ki usmerjajo njegov spomin« (Ivančič Kutin 2003: 120).

Informator je nalogo vzel zelo resno. Zgodbe je pripovedoval ob različnih urah in dnevih, najpogosteje v trenutku, ko pri sebi nisem imela naprave za snemanje (prenosnega računalnika). S tem sem bila postavljena v raziskovalni poloţaj, ki ga slovstvena folkloristika opredeljuje kot naključno navzočnost pri folklornem dogodku, ko pripovedovalec sam poišče raziskovalca. V takšnem primeru sem poslušala pripovedovanje in si zapisala izhodiščno asociacijo.

Prvo snemano folklorno srečanje je potekalo 4. 11. 2006 po predhodnem dogovoru s pripovedovalcem; doma, na Ročici 50 v Jakobskem Dolu, v kuhinji, osrednjem dnevnem prostoru, kjer se pripovedovalec počuti najbolj sproščeno. Pripovedovalec se je zavedal, da se pogovor snema in da je namenjen šolskemu delu, zato je bil precej zadrţan, vendar je pripovedoval presenetljivo suvereno, govoril je izključno v narečju. Bil je pripravljen in v njegovem pripovedovanju ni bilo pogoste rabe mašil, zatikanj, temveč je zgodbo povedal strnjeno od začetka do konca brez obotavljanj. Ta del dogovorjenega sestanka z informatorjem je aktivna faza, v kateri se je realiziralo folklorno srečanje s petimi folklornimi dogodki, veznega besedila med posameznimi pripovedovanji povedk je bilo izjemno malo, po analizi povedk pa se je izkazalo, da je pripovedovalec posredoval 1 šaljivo pravljico, 4 bajčne povedke ter 1 strašljivo. Ni presenetljivo,

29 da so bili motivi v povedkah bajčni, saj je bil informator v pripravljalni fazi dogovorjenega sestanka naprošen, naj razmišlja o zgodbah s takšno tematiko.

Kontekst Druţbene okoliščine pripovedovanja:  kraj: Ročica 50, Jakobski Dol;  čas: 4. 11. 2006; 18:52 – 19:05;  prostor: v kuhinji za mizo;  udeleţenci: Karl Vršič, Franja Senčič;  razmerja med udeleţenci: ded in vnukinja.

Govorni poloţaj ter situacijski kontekst Pripovedovalec Vršič je bil po predhodnih pogovorih naprošen, da se njegove pripovedi posnamejo. Ker je bilo folklorno srečanje dogovorjeno ter poslušalki – raziskovalki repertoar dobro poznan, sem ga je lahko med posameznimi folklornimi pripovedmi spodbujala, katero povedko naj pove. Med pripovedovanjem se je pripovedovalec spomnil še ene povedke, do tega srečanja raziskovalki neznane.

Pripovedovanje je potekalo tekoče, brez vmesnih opomb in pogovorov, kar priča o tem, da sva bila oba udeleţenca na folklorno srečanje pripravljena.

Folklorno srečanje je bilo dogovorjeno, vendar je pripovedovalec kljub vnaprejšnji pripravi pripovedoval sproščeno in ţivo, v narečju ter prepričljivo. Da se je odrezal tako dobro, je pripomogla tudi izbira pripovedi, saj je na prvem srečanju pripovedoval svoje najljubše, ţe več krat pripovedovane povedke.

Čustveni kontekst Folklorno srečanje je potekalo mirno in sproščeno, vendar se je čutila uradnost ob delu.

Pripovedovalec: Karl Vršič. Poslušalka: Franja Senčič.

30 Vloga aktivne poslušalke: spodbujevalka.

Na folklornem srečanju je bilo dokumentiranih 6 folklornih dogodkov, ki so v ţanrski razvrstitvi predstavljeni kot: Bêjţi pálo bo, Polnoči na brítof, Deklíne v reko Jordan, Zmaj, Črni mečák. Od teh mi je bila povsem neznana bajčna povedka Deklíne v reko Jordan, druge povedke je pripovedovalec pripovedoval po raziskovalkini vzpodbudi.

Franja: povej mi tisto, ko si je kašo kuhal. Karl: ţivel je en múoški, … ţí dúgo od téga. Pa bi rad víedo, (poudarjeno) kê je strah. Šó je okúl ískat, kí bi strah nêšo. Pride do ene hiše pa jih tam bára, čí vêijo, kí bi káki strah bil. Povíedli so mu, da je na drǘgem bríegi grad. Tam je ţivel graščak, ki je mró. In tista soba, kí je ún mró, je (glasno, poudarjeno) cêjla čêrna od znótra. Tam pa rado stráši. (Glasno.) Tam tikáu grozno stráši, da ne smêj níše blízi. Ún pa se skoráţo pa gre poglêdnt v grad, čí je túoto rêjs. Ko pride v grad, si séde na sréd sobe in čaka, čí dê strášlo. Tê pa je od čákaja gráto láčn pa je nêšo kašo. Tisto kašo kǘha, polnoči pa se ţí pêr rófanki zadêrlo: (glasno) »Bêjţi, pálo bo!« Ún pa pravi: (glasno) »Nê pádne, sámo v múojo kašo nêj!« (Mirno.) In je pála ena núoga. Drǘgič se zadere: »Bêjţi, pálo bo!« »Nê pádne, sámo v múojo kašo nêj.« Je pála drǘga núoga. Se tretjič zadere: (glasno) »Bêjţi, pálo bo!« Je pádno spóudni del trǘpla (hitreje) pa se še enkrat zadere: (glasno) »Bêjţi, pálo bo!« »Nê pádne, sámo v múojo kašo nêj.« Tê je pa pádno zgórni del, zgórni kos in (poudarjeno) túoto je bil hudič. In hudič vidi, da úovi kašo kǘha. Tê pa je začel satan jámrat, kú je láčn, in da bi rad jêgovo kašo jó. Búl ko mu je úovi razlágo, da kaše še nêj kóus jíest, da je vríela pa ţgéča, véčo silo je hudič díelo in ni nič poslǘšo pa pojó (poudarjeno) cêjli písker vríele kaše. Úovi pa se tikáu razjézo, da mu je hudič kašo pojó, da ga je (jezno) zgrábo pa zašrófo v šrófštók pa vzel rúošplo pa mu začel náuhte piliti in to tikáu, da mu je (poudarjeno) cêjle pêrste dúl spílo. Tê pa ga je náh spistíl. Hudič pa je (hitreje) tikáu bêjţo pa lêto, da se cêjli grad tróso, mogoče se še zê. (Počasneje.) Ko mu je hudič pêrte jǘtri bêjţo pa je úovi, ki je strah ísko, šó domó. Ko pa je šó mújmo mlake, pa skúoči ójc v mlako. (Poudarjeno.) Tê se pa je strášo. In ko je príšo domó, je reko: »Zê pa ţí vêjm, kê je strah.«

31 Franja: kaj pa tista, ko je moral ob polnoči iti na pokopališče pa ga je kap? Karl: Tisto pa so se šli pójbi bíetat in to za pet lítrof vina. … (Počasneje.) Bíetali so se, kíri si vújple it polnoči na brítof na grúob. Na grúobi múore núoţ núoter zasadit, da bójo vídli, čí je rêjs bil tam. Êdn pa je réko, da ún vújple. (Poudarjeno.) Pa je šó. (Počasi.) Gre na grúob pa je mêl fǘrtoh gúor. Ko pride na grúob, poklêkne pa (glasno) zasadi núoţ núoter. Ker pa je blá tema, ni vído, da si je z núoţom preštákno čez fǘrtoh ravno núoter v grúob. Tê pa misli gúor stánat (strašljivo) in f tistem ga je perjélo; (poudarjeno) fǘrtoh mu je perjélo. Ker je míslo, da ga je iz grúoba zgráblo, je tam od stráha mró. (Hitreje, veselo.) Tistih pet lítrof vina pa so úovi púbeci sami spíli.

Karl: tisto sem ti povedal, o deklicah, ki so jih metali v reko Jordan? Franja: ne, povej. Karl: bló je f prejšnih cêtih, ko so ţupniki míeli (poudarjeno) vólki fórcuk in so fsako líeto dolóčli nêliepšo deklico v vasi, da jo zróčijo rečnemu bóugi (poudarjeno) v reko Jordan. Ko je príšo tisti cêt, so príšli tri ţupniki v hišo in pravijo: (glasno) »Vaša hčerka je zvóljena za rečnega bóuga.« (Hitreje.) To je blá čast, čí so zvúolili jíhovo deklíno za réčniga bóuga. Tisto deklíno so odpêlali do reke Jordan pa jo vêrgli v vúodo. Lǘdi so túoto gledali, šli sébo do reke Jordan, (z višjim glasom) pa so blí nójgirik, kê se bo z deklico zgodilo. En cêt so še túoto cój gledali, kú jíhove deklíne méšniki v vúodo lǘčajo, náh so se pa navúolili. Pa so pêrvem méšniki rekli: (strogo) »Zê boš pa šó ti poglêdno. Máš pol vǘre cêta, da boš povíedo, čí je rečni bóug v reki ál nêj. Ko boš príšo povíedat, bomo deklico zróčil.« Nič nêj príšo povíedat. Vêrţejo drǘgiga ţupnika v reko, mu tǘ dajo pol vǘre cêta, pa tisti tǘ nič nêj príšo právit, da je rečni bóug nótra. Vêrţejo še ta trétjiga in čakajo pol vǘre. Nič nêj príšo právit, da je vído réčniga bóuga. In od tístiga cêta ni bló več tiste oblásti, od tístiga cêta niso méšniki vzeli nobene deklice, tê je bil kúnec tiste víre k rečnemu bóugi.

Franja: povej mi še tisto, ko se je v sod skril pa zmaju trebuh prerezal. Karl: pred dúostimi lêjti je ţivel zmaj, ki je húodo po vêsah pa lǘdam (poudarjeno) ţró ţivino. Ker je bil strašno poţrêjšn, je čez en cêt jim ţí skúro vse ţivino poţró. (Glasno.) Tê pa je začel na lǘdi it láus. Bóugi lǘdi pa nêjso víedli, kú bi ga vníčili, ker je bil grozno vólka ţivád. Pa se je êdn okoráţo pa šó núoter v

32 sod, ki so ga z vúolovo káuţo ovili. Da bi zglédalo ko pravi jǘnec. Vzel pa je (poudarjeno) vólki núoţ sébo. Ko pride zmaj, vidi, da je jǘnec na stézi pa pogoltne tisti sod. (Gasno, bojevito.) Tê pa je úovi nótra v zmájovem lámpi začel z núoţom ríezat pa parat, ták da je zmáji vse ţile preríezo. In tólko krívi je pertêklo, da je plávo v jêj. Rêjšo se je s tem, da je (poudarjeno) preríezo lámp in splávo vǘn. Od tístiga cêta ni bló več zmaja. Ún pa je dobil kraljíčino za darilo, da je rêjšo narod. Ko se je ţêno z jó, pa so s kanóunami strêjlali, (glasno) da je tikáu póokalo, da je mene táu sím vêrgo pa sn še zê táu.

Franja: kaj pa tisto, ko je tvoj oče hudiča v predpasniku nesel? Karl: ko je moj úoča šó polnoči še z dvêjma drǘgima, (hitreje) Gǘnglovim Fráncejom pa staro Cízlčko, (poudarjeno) z Óstrije z díela, je pod církvijo pri Mariji Snéţni zaglêdno (poudarjeno) čêrniga mečáka z bêjlo piko na pêrsih. Ko ga je zaglêdno, je réko: (odločno) »Túotiga hudiča pa mó jaz néso domó. Ţí dúgo pravim, da bi rad mél tákiga«. Pa ga je (poudarjeno) nabáso, dó núoter v fǘrtoh pa šó z jím dále. Ko pa so príšli vǘn z lêjsa, so fsí trije vídli, da moj úoča še kúme drţi fǘrtoh za cípe, tikáu je maček zrásto. Tê pa je úoča fǘrtoh spistíl in vǘn je skúočla (poudarjeno, pomenljivo) čêrna ţivina, vólka ko nó malo tele. Tisto krat so šli tam mújmo, kí je níki nó krat bil (poudarjeno) en grad. Právli so, da je (počasi) zakleti grad. Ţí tê, ko so še moj úoča mújmo húodli, so tam príek rasle drêjve pa trave. Rêšpova gomila je blá tisto. Mújmo pa je en púotok téko. Gǘnglof Franc, (hitreje) tisti, ki je bil póuleg, ko so úoča mečáka domó nesli, nêj smêl nikúl tam príek it. Čez dén je še ţíher šó, tê ni blóu nič hújdiga. Kú pa je zvečer po márji zvonilo, pa je takoj, ko je príšo Franc do potúoka, príšo níki (poudarjneno) zeleni díed pa ga nazê vêrgo. Fsê dokler niso zǘternc zvonili, Gǘnglof Franc ni múogo prit čez Rêšpovo gomilo. Ták da je múogo čez cêjlo Vólko ít, čí je htêl k mêši k Mariji Sneţni prít.

3.4.2 FOLKLORNO SREČANJE 2

Zbiranje folklornega gradiva se je nadaljevalo pri istem informatorju, ki je bil ţe vpeljan v delo. Zato se je raziskovalka pogosto znašla v poloţaju naključne navzočnosti pri folklornem srečanju, saj je pripovedovalca – informatorja Vršiča zbiranje folklornega gradiva pričelo veseliti in je intenzivno razmišljal o zgodbah,

33 ki jih pozna. Njegova pripovedovanja, ki so se odvijala nenačrtovano in brez opreme za snemanje sem zapisovala na listke papirja. Zapiski so sluţili kot pomoč, če se pripovedovalec ne bi mogel spomniti, o čem je ţe pripovedoval, in sem jih uporabljala na dogovorjenem sestanku z informatorjem pri aktivni fazi snemanja.

Na poti do folklornega srečanja so se torej zvrstile pripravljalna faza dogovorjenega sestanka z informatorjem, ki se je nadaljevala ţe iz prvega folklornega srečanja 4. 11. 2006, naključne navzočnosti pri folklornem pripovedovanju ter aktivna faza dogovorjenega sestanka s pripovedovalcem.

Folklorno srečanje se je odvijalo 1. 12. 2006, na Ročici, na pripovedovalčevem domu, v kuhinji. Vršič je tokrat povedal 5 folklornih pripovedi, od tega 5 šaljivih pravljic in 1 bajčno povedko. Folklorni dogodki so si sledili eden za drugim, zato so tudi tematsko enoviti, saj kar 4 pripovedovanja zajemajo fiktiven šaljiv dogodek. Vmesnih besedil skoraj ni bilo. Pripovedovalec je govoril sproščeno, med šaljivo pravljico Prebiraš je tudi zapel, kakor je zahtevala tekstura folklornega dela, v njegovo močno narečno obarvano govorico niso vdirale prvine knjiţnega jezika niti pogovornega. Na snemanje je bil pripravljen in je vnaprej vedel, katere zgodbe bo povedal, zato so izpeljani uvodi in zaključki. Pripovedovanje mu je teklo gladko, ţivahno, brez znakov fizičnega ali psihičnega napora.

Kontekst Druţbene okoliščine pripovedovanja:  kraj: Ročica 50, Jakobski Dol;  čas: 1. 12. 2006; 17:12 – 17:25;  prostor: v kuhinji za mizo;  udeleţenci: Karl Vršič, Franja Senčič;  razmerja med udeleţenci: ded in vnukinja.

34 Govorni poloţaj ter situacijski kontekst Folklorno srečanje je bilo ponovno dogovorjeno. Pripovedovalec je zgodbe več krat samoiniciativno pripovedoval, tako da je bil repertoar dobro poznan in namen folklornega srečanja je bil dokumentirati pripovedi. Kljub pripravi se je pripovedovalec med folklornim srečanjem spomnil še dveh novih pripovedi, kar kaţe na sproščenost in pravo razpoloţenje, ki rojeva nove folklorne dogodke in ni namenjeno zgolj snemanju. Med veznimi stavki, ki napovedujejo novo pripoved, ni drugih opomb. Folklorno srečanje je bilo odprto s tremi motivacijskimi asociacijami, ki so pripovedovalca vodile do treh pripovedi, nato je pripovedovalec pričel pripovedi nizati sam.

Pripovedovalec je govoril dosledno v narečju. Kljub temu, da ni rabil pritegovati pozornosti poslušalke, saj jo je ţe imel, je oblikoval raznolike, prepričljive pripovedi.

Čustveni kontekst Z začetno šaljivo pravljico je pripovedovalca prevzela dobra volja in na tem folklornem srečanju je povedal še tri šaljive pravljice.

Pripovedovalec: Karl Vršič. Poslušalka: Franja Senčič. Vloga aktivne poslušalke: spodbujevalka.

Na folklornem srečanju je bilo dokumentiranih 5 folklornih dogodkov, ki so v v ţanrski razvrstitvi predstavljeni kot: Petrova radovednost, Kê nêj blóu rêjs pa nê dê níkul rêjs, Mêša, Prebíraš, Ko so úoča polnoči domó príšli. Prve tri pripovedi so bile pripovedovane po vzpodbudi, zadnji dve je pripovedovalec dodal spontano.

Franja: no, povej mi o svetem Petru. Karl: Sveti Peter je bil nebeški vratar od sámiga začetka, ko so nebése narédli. Jêgova dolţnóust je blá, da je vsákiga v nebése spistíl, (pomembno) kíri si je nebése zaslǘţo.

35 Sámo jêmu so prihajale večinoma (z odporom) stare, grbave babe. In ún je začel mislit, (radovedno) kê je to zaêna firma, da dêjlajo sámo stare, grbave babe. In si je znamíslo, da bi šó na zêmlo gledat. (Poudarjeno.) Tisto firmo. En cêt ni nobêdn v nebése príšo, pa je mêl cêt, da je šó na zêmlo gledat tisto firmo. Ko je príšo na zêmlo, poíše svêtiga Joţefa in ga bára, čí ún vêi, ki se túote stare, grde babe dêjlajo. Točno ne vêi, bóta šla pa ískat. (Počasi.) Húodita po vasi podnevi gúor in dúl in ne nêdeta tiste firme. Pa pravi Joţef: »Mên se zdi, da je to tiste firma, kí majo samo ponúoči slǘţbo, kí samo ponúoči díelajo.« Pa sta šla ponúoči gledat. Pa pêr úoknah gledata núoter, čí bi kê tákiga vídla. Pêr eni hiši pa nêdeta. Tam, kí je svêjto mêjsnc v sobo. In vídla sta, (skrivnostno, pomenljivo) da en díed babo mántra. Joţef je réko Petri: »Pój, poglêdni, táu se dêjlajo babe. Zê glíh bo ena fêrtik, sámo med núogami še vǘn pili.«

Franja: zdaj pa mi še povej o tistem, ki je šel v nebesa pa srečal svojega očeta, ko so ga h krstu nesli. Karl: v starih cêtah so lǘdi slabo ţivíeli. Niso míeli take hrane, ko jo májo nês. Večinoma so jíeli (poudarjeno) búob in hrástof ţir. In êdn je ták rad búob jó pa mu je ţelodec slabo prebávlo in kák je šó na stran, je od njega šó cêjli búob. Búob pa se je pêrjel zêmle, (hitreje, tišje) ker hêzlof nêj bláu, pa začel rástit in je (glasneje) rásto in rásto, da je zrásto do nebêškiga praga. Náh pa êdn vidi túoto drêjvo, da sega do nebêškiga praga, pa si misli: »Jaz bi pa šó v nebése.« In tam je múogo v nebésah cêjle dneve zvêjzde púcat, náči se pa ponúoči nêjso svêjtle. In med tem cêtom so se svíje pasle, pa je ena zrúovala búob, ga pojêjla, búob se je posišíl pa se prevêrgo, pádno, nêj, ja. In ún pa se navúolo nebes pa (z višjim glasom) htêl ít nazê na zêmlo. Pride do nebêškiga praga pa vidi, da več drêjve ni. (Hitreje.) Pa je mêl tako srêčo, da je sveti Peter glíh díelo proseno kašo in ga je prúoso, čí bi mu dó tiste plíeve. Peter mu je plíeve dó, ún pa si je iz tistih plêjv začel plêst vóţo. (Poudarjeno.) Dúgo vóţo si je splêl, pa je míslo, da bo ségnala do zêmle. Privézo si jo je nebêškem prági pa se spistíl po jêj dúl. Pa je blá prekratka. Pa splêjţe nazê gúor pa góra en kos odrêjţe pa spóut cój štǘkla. (Hitreje.) In to je večkrat ponovil. Ko pa je vído, da je ţí blíjzi zêmle, (poudarjeno) skúoči na zêmlo. In so se mu núoge vdêrle do kolêjn. Pa jih ni múogo (poudarjeno) vǘn dobít. Pa je lêto domó po kramp, da se je vǘn skúopo. (Počasneje.) Ko je šó domó, pa je vído pêr stézi úogn. Kramp je vêrgo v úogn.

36 (Poudarjeno.) Kramp je zgúoro, štíl pa ostáno. In s tístiga si je narédo písko. Da se je kratkočáso, kratki cêt si je díelo, ko je šó domó. In je še mêl tako srêčo, da je sréčo, kú so úoči kêrsti nesli.

Franja: kako pa je bilo, ko je čarovnica eksplodirala? Karl: úoča je díelo v Óstriji pa je príšo púl dvanêstih ponúoči domó. Pa se še tê z nami malo pogovárjo pa je začelo okúl hiše lêjtat, kúko da bi káka ţivina lêjtala pêr úoknah pa je núoter lápalo kúko pijana bába. (Hitreje.) Tê pa so ata zgrábli (poudarjeno) ţêgnano vúodo pa so tá pêrte úokni vlili, tê pa je tisto lápaje odíšlo. Dúl od hiše, (hitreje) kakih stóu métrof, pa je (poudarjeno) tri krat tikáu póoknalo, kúko bi s kanóunom fstrelíl. Tê pa so rekli, da čarovnici ni uspelo, ker so ţágnano vúodo vlili, zato je eksplodirala. Od tísitiga cêta so prínas míeli fsáko nóuč lǘč.

Karl: tisto sem ti govoril o ţupniku? Franja: katero? Karl: ko je en ţupnik rad jó ovce, pa je organista posló ovce krast kmêti. Organist pa je bil (poudarjeno) krǘmpast pa mu je ţupnik dó kúja. Ko pa je v štáli do ovc príšo, pa so se ovce (glasno) začele drêjt pa se je gospodar zbidíl. Šó je v štálo gledat, kê se dogaja, (zvito) pa je organista tam dobil. (Hudomušno.) Ga vrédi spremláto, pa mu kúja vzel fkrê. Organist pa je počasi bêjţo. Ker je bil krǘmpast, pa prej, ko je domó príšo, ţí mêl ţupnik mêšo. Ún pa je hitro šó gúor na kor pa začel gódit. Ţupnik je tikáo čǘl, da je organist príšo domó. Pa se pêr oltári ţupnik obêrne pa zapúoje: (pripovedovalec zapoje v svečani melodiji) » Ál si dóbo meee.« Úovi pa zagódi in odpúoje: (pripovedovalec zapoje v svečani melodiji) »Nisem dóbo meeee, vzeli so mi iaaa, dobil sn pótepéncijo.« (V smehu.) Pa je bló mêše kúnec. Karl: kaj pa tisto, ko sta si dva orehe delila? Franja: povej. Karl: dva sta šla (poudarjeno) oríehe krast. Podnevi sta krála, ponúoči pa sta šla tálat v tótnkámro. Tê pa sta: »Êniga ti, êniga jaz.« Pa gre organist mújmo tótnkámre, pa je čǘl, da se nótra níkdo pogovarja, pa je šó ţúpniki povíedo. Ţupnik je stáno pa šó z jím gledat, kê se dogaja. Tê pa je mêl ţupnik (poudarjeno) péesa, ki mu je bló ime (glasno) Prebíraš. Tisti ţupnik pa je bil tǘ krǘmpast. Pa sta príšla do tótnkámre, čǘjeta níko rugátaje, pa ţupnik pokliče péesa: (pritajeno)

37 »Prebíraš!«. Pa se úovi nótra zadró: (glasno, hitreje) »Nič ne prebiram, vse od kraja jêmlem.« (V smehu.) Úova dva sta začela letíjt in je bil krǘmpasti ţupnik prej doma ko pées pa organist.

3.4.3 FOLKLORNO SREČANJE 3

V času med enim folklornim srečanjem in drugim je pripovedovalec Karl Vršič še vedno nenapovedano, spontano pripovedoval pripovedi, ki se jih je spomnil. Aktivna faza dogovorjenega sestanka s pripovedovalcem pa je potekala 7. 1. 2007 na Ročici, v kuhinji. Kot poslušalka je sodelovala še Milena Senčič.

Posnelo se je 5 folklornih dogodkov, od tega 3 bajčne povedke, legendna in zgodovinska povedka. Tudi tokrat je bilo malo veznih besedil. Pripovedovalec pa kljub kontekstu (domače okolje, poslušalstvo, katerega je navajen in mu zaupa) ni bil tako sproščen in pripovedi niso tekle tako gladko kot pri prvih dveh folklornih srečanjih. Vzrokov je več, in sicer pri prvem in drugem srečanju je pripovedoval povedke in pravljice, ki se jih je najprej spomnil, torej so mu najbolj znane in jih je velikokrat posredoval poslušalcem. Tematizirajo davne ali fiktivne dogodke ter jih je slišal od drugih izvajalcev slovstvene folklore. 7. 1. 2007 pa je pripovedoval bajčni povedki, ki temeljita na njegovi osebni izkušnji. Pri ubesedovanju se pozna, da se je pripovedovalec trudil narediti pripoved poslušalkama privlačno, ţivo, tudi verodostojno. V prvih treh povedkah, Rêšpova graba, Od Mice čez lêjs in Ágata so opazni manjši vdori pogovornih in knjiţnih besed, kar pa ne dokazuje, da pripovedovalec ni bil tako sproščen kot na prvih dveh folklornih srečanjih, temveč kaţe na to, da pripovedovalec v nekaterih pripovedih pač uporablja tudi knjiţne besede, ker si je potek pripovedovanja tako zamislil. Manjša negotovost je opazna le, če poleg teksta poznamo še teksturo ter vezna besedila med folklornim pripovedovanjem. Kljub manj dodelanim začetkom, je po uvodnih stavkih pripovedovalec ujel rdečo nit zgodbe ter vsako povedko izpeljal zanesljivo do konca. V tem primeru vidimo, da tudi pripovedovalec, ki se je na dveh folklornih srečanjih izkazal kot dober, v istem okolju, med domačimi ljudmi, ne pripoveduje vedno enako dobro. Če se pripovedovalec ne počuti zanesljivega, se to pozna v pripovedovanju.

38 Kontekst Druţbene okoliščine pripovedovanja:  kraj: Ročica 50, Jakobski Dol;  čas: 7. 1. 2007; 18:47 – 19:18;  prostor: v kuhinji za mizo ter Milena ob štedilniku;  udeleţenci: Karl Vršič, Milena Senčič, Franja Senčič;  razmerja med udeleţenci: Milena je Karlova hči in Franja Karlova vnukinja.

Govorni poloţaj ter situacijski kontekst Na tokratno folklorno srečanje pripovedovalec ni bil tako temeljito pripravljen kot na prvi dve. To se vidi v večji količini veznega besedila ter v dveh obotavljajočih začetkih v pripovedovanju, ki pa se ţe po prvem stavku razvijeta v tekoče in pestro pripovedovanje v narečju, h kateremu pa pripovedovalec dodaja pogovorne besede. Na rabo teh besed je bil opozorjen, vendar pripomba na način pripovedovanja in izbiro besed ni imela vpliva. Pripovedovalec je še naprej peljal zgodbo tako, kot si jo je zamislil, če se je njemu zdelo umestno, je pač uporabil besedo bliţje knjiţnemu jeziku, ne glede na to ali je snemalna naprava bila vključena ali ne.

Prvič se je folklornega srečanja udeleţila še ena poslušalka, ki se je aktivno vključila, kar je folklorno srečanje popestrilo ter dobro delo pripovedovalcu, ki ima rad veliko občinstva ter se je tudi obračal nanj s vprašanji. Ker sta obe poslušalki poznali repertoar, sta se lahko vključevali in pripovedovalca vodili od ene k drugi zgodbi.

Čustveni kontekst Folklorno srečanje je potekalo med sproščenimi sorodniki. Manj je čutiti, da je snemanje dogovorjeno.

Pripovedovalec: Karl Vršič. Poslušalki: Milena Senčič, Franja Senčič.

39 Aktivne vloge poslušalk: spodbujevalka, poizvedovalka, pomagalka, pripominjevalka.

Folklorno srečanje sestavlja 5 zaokroţenih folklornih dogodkov, ki so v ţanrski razvrstitvi poimenovani: Rêšpova grába, Od Mice čez lêjs, Ágata, Sveta Genofefa, Šóštarička. Prvo povedko je pripovedovalec pripovedoval po vzpodbudi raziskovalke, druga in tretja sta nastali na njegovo pobudo, pri četrti je bila potrebna asociacija in zadnja povedka je nastala ob skupnem pogovoru in na konkretno pobudo poslušalke Milene.

Franja: povej mi o Rešpovi grabi. Karl: pripóuvedi starih lǘdi so pripovedovali, da je v Rêšpovi grábi grad… Hkm…. Ki so ţí stalno právli, da tam stráši. Ja. In so ludjé razlagali, da je vsako večêr od dvanêste vǘre pa do ênih prilêto okrog tístiga gráda, kí je bil grad prej nêj, pa lájo. In so se lǘdi to naveličali pa so šli lófcam rekli, nê ga fstrelíjo. In sta dva lófca šla. (Tišje.) Êdn se je píso Pezdíček, úovi pa néne vêjm, ime mu je blóu Rêmund. Puške. Pa gréta čakat. Beláu dvanêstih. (Razvlečeno.) Pées ţí perlája, (poudarjeno, skrivnostno, niţje) pa vólki pées bil. Perlája. Pa záčneta strêjlat. Pa nêj nobêna puška nič nêj htíelo póoknt. Petráune vǘn vêrţeta, pa nove nǘoter. Sta mísla, da so petráuni fêhni al pokvarjeni. Drǘge nǘoter. Nič, nič. (Glasneje.)Tê sta pa bêjţala. Péesa pistíla pa sta bêjţala domó. Tê pa nedíelo, ko sta šla k mêši pa sta šla ţúpniki pa povêjta ţúpniki, (tišje, skrivnostno) da ní pées fsáko večer polnoči laja okrog tiste gomile Rêšpove, da sta ga htíela fstrelít pa nêj htíelo póoknt. Pa je ţupnik réko, nê gréta še enkrat, vzêmeta roţni venec pa ţêgjeno vúodo, kák dê pées príšo, nê roţni venec vêrţe pa vúodo próuti poškropi, ţêgjeno, êdn pa nê strêjla. In sta to narédla. In je póoknalo, (tišje) je póoknalo in od tístiga cêta nêj več pées príšo lajat. Pa so drǘgi dén fsê preískali, nikír nič, nêj blóu péesa. Sámo so níke slêjdi so nêšli od stáriga hudiča s krêmplami (hahljaje) okúl gomile, kí je lêjto. (Resno.) Tisto pa so tê dǘl, dǘl zakríli, da nê bi lǘdi se bali, nêj, kíri bi mújmo šó pa vído stopíje od stáriga hudiča. Náh po tistem pa so vídli, ko so (glasneje) péesa fstrelíli, da je hudič s kújami ţárkimi, ţárkimi kújami pa z ţárko bráno príek čez gomilo štráfo, vláčo, nêj. Da so fsê iskre vstran letíela. Pa bêč tǘ mêo ţárki. Franja: hahahaha.

40 Karl: je gomilo fsê prerúovo. Drǘgi dén pa fsê na míri blóu, nikír nič nêj blóu raztêrgano. Tê pa so tǘ šli ţúpniki pa so povíedli (skrivnostno, pomembno) pa so ţupnik rekli, nê múolijo na čast tistih, kíri fsê vírjejo. Hehehehe.

Karl: hkm, kratko je, zelo kratko. Franja: nič hudega, če je kratko, ne rabi biti dolgo, samo … Karl: začnem? Začnem? Franja: lahko začneš.

Karl: (obotavljajoče) êniga líeta smá šla igrat múoji sestri góud, svíečnco. … In kák smá tam vse doţivíela. Midva smá igrala, úna pa (hahljaje) f klêjt pála. Nezavêjstna, kerváva perplêjzala póuleg vǘn. Ja, pa je resnica túoto blá, da je pála núoter, ja. In tê smá še dobila, dá je malo k sebi príšla, dobila malo jǘţne. (Se presede) … Pa je ţí blóu vána ták vênih ednêstih púl dvanêstih pa gréma domó. Tê pa jaz sn htêo it po cíesti, tam, kí smo míeli píešngo za domó húodit, (poudarjeno) ún pa htêo it čez góšo domó, kí je blíţe blóu. … Pa gréma, prídema na pol góše, pa sn jaz réko: »Ti pač čéš táu it, kí (glasno, poudarjeno) stráši.« Ja, je réko: »Táu so (glasno, poudarjeno) stari hudiči še nótra doma.« In f tístem se je zaţarílo in to je ţiva resnica. Nad nama, bi réko, níh petdeset stáu métrof, nad nama se je zaţarílo nébo, tikáu ko nêliepši mêjsnc posvêjto. Mên pa patríja vgásnala. Ki sn svêjto. Tisti momént mi patríja vgásnala (povzdigne glas) pa nêj htêjla več viţgát. Ko smá pa príšla vǘn z góše, (pomenljivo) tê se pa mi spet viţgála. … In tê sn, he, jaz, kólko sn znó múolit, sn ni kos úočenáţa podóč múolo, sámo da sn do hiše príšo. Pa se zaklêno, pa čez glavo odêno, drǘgo jǘtro pa sn povíedo áteji pa máteri, kê se mi zgodilo. Pa to je ţiva ístina blá, to nêije šala. Franja: o.k., še veš katero? Karl: od Agate? Franja: ja, ja, povej. Karl: kê zê od Ágate. (Tišje, neodločno.) Kê tam je Hrástovec, kí je Hrástofški grad? Franja: ja. Karl: (odločno) f Hrástofci stoji grad, še danes stoji. Tam je ţivel graščak (poudarjeno) Hêrberštén. In tisti je bil (pomenljivo) strášn ljubítel mladih deklet. In si je eno zbró pa so mu múogli do njega pêrpelat in úna se mu nêj vdála pa je

41 ţivo dó zazídat f Čêrnem lêjsi, (poudarjeno) ja. Hm … Kák so jo zazidali, drǘgo líeto pa je zrasla nad kapêlo iz sǘhiga kamna (glasno) smríeka, ko še mogoče še dandanes je. Da je bil čǘdeţ, nêj. In tam so zdaj, večkrat so igre v Hrástovškem lêjsi. Hmm. Franja : ne rabiš govoriti slovensko. Karl : ja, ja. Franja: zdaj pa od svete Genofefe. Karl: bil je graščak, … ko je (pomenljivo) zelo rad glédo po mladih deklétah in je večkrat si kíro zaţelel in posló, kú se reklo, biriči? Biriča. Kíro naglêdno, je posló, da múorta ít po njo pa mu jo pergnát. … In jima je reko. »Čí ne bóta je dobila ţive, múorta ji en kos jezika odríezat pa pernêst kazat, da bom vído, da sta resnično tam blá.« Prideta do hiše, (poudarjeno) lêjpa deklína blá. (Ţalostno.) Tê pa sta povíedla, po kê sta príšla. Úna pa se je jóukala pa jóukala pa prúosla, da nêj. »Tê pa ti múorma ní kos jezika odríezat pa graščáki nest kazat, da sma resnično táu blá.« … Lêjpa je blá pa se jóukla pa se biríčama zasmilila pa so se zmêjnli, so míjli máliga péeseka pêr hiši, da dê péeseki jezik odríezali pa nesli graščáki kazat. Úna pa oblǘbla, da bo se skrila (poudarjeno) na planino pa poískala (poudarjeno) eno skalo, ki je pod njo votla, bo se tam núoter skrila, da je níkdar več níše nê de vído. In to je tǘ narédla. Vzela níke oblêjke, níke hrane, núoter splêjţe pod skalo pa je začela míslt, kê bo s hrano, ko dê zima príšla, nêj. Pa se hitro zamislila. Góobe nabirala, síšila, túote lêjsne črêjšne si je síšila, jagode, kómpare, nêj, robido. Vse take stvari si je perprávlala. In prej, ko je práf zima príšla, se perpáse (poudarjeno) ná kúoza tam blízi. In úna bi tisto kúozo (pomenljivo) rada mêjla, nêj. Pa je šla po njo, kúoza nêije bêjţala, úna pa jo je gnala núoter v njen bêrlog pa sta tam fkǘp ţivíele. Úna ji je hrano nabirala, travo pa tako, jíesti núosla, úna pa mêjla hrano, ki je dojila mlêjko, nêj. In káu sta ţivíele par lêjt skǘp. … (Počasi.) Tê pa pridejo (razvlečeno) lófci. Sn pravo jaz tuotu, se mi zdi. Franja: nisi povedal, le povej. Karl: pridejo lófci. … Pa graščak tǘ sébo. Ún bil na kúji, sébo jáho. En lovec zagleda, da je níka stvar núoter v lǘkno bêjţala, nêj. Pa gre tá pa še drǘgi pa tretji pa ták dǘgo silo dêjlajo, (poudarjeno) da múore vǘn prít, náči dê fstrelíli núoter, nêj, dê núoter strêjlali. Kdo je nótra, kaka pošast je, múore prít vǘn. Tê pa kúoza nêj príšla, tê pa je príšla sveta Genoféfa. (Zgroţeno.) Tê pa ţí blá cêjla rastêrgana nó zodrêna, ki nêj mêjla več práf oblêjk pa po tistem kamêji se kúotala. Pa zagledajo, ták da so se je zastrášli se, da zagledajo tisto ţensko, (poudarjeno) ja. Seveda jo vzêmejo sébo,

42 vlêjčejo do graščaka, pa tam graščáki povêijo, da so nêšli túoto ţensko, nêj. Ja, zê pa še ún hitro víedo tǘ, nêj, da je to tista. Ták dúgo, da je ún gúor príšo, ál kák je to blóu zdáno, da je to tista, kê je ún htêo míet. Pa jo nabáso jo na kuja pa jo sébo vzel na grad pa so jo tam začeli fáutrat, tê pa tisti hrani nêj blá navajena pa je mêrla, nêj. Hitro za jo pa tǘ graščak mró. In je níki (glasno, poudarjeno) grozno smrt mêl pa dúgo míro in v tisti sobi, kí je tisti graščak míro, pravijo še zê, da je (zgroţeno) fsê čêrno nótra grátlo, da so mu zóbi zrásli s púostale do zídof, ko je míro, ki je tê bil, no, kaznovan, kê je s tisto sveto Genoféfo narédo, nêj. In še zê je tista soba čêrna. In to je dúla táu, kú se táu reče, kú je tisti grad, kí greš. Franja: kateri grad? Karl: kí se ţí podira, ê hudič no, kú se ţí reče, tam dúla je tisto bláu, ko pravijo, da še je zê, da níše kárne núoter gre, da je čêrna soba. Borl, se mi zdi, je.

Milena: kako se je tisto uresničilo? Dorici je rekla, da bodo piščanci poginili. Karl: ja … No, kák bi začel? Franja: ja, kakor hočeš? Milena: ja, soseda je bila. Karl: túota pa je táu na Ročici ţivêjla. So ji právli, da je (poudarjeno) čarovnica. Pa tega nêjsmo verjeli. Pa sn od nje kǘpo eno malo práse, ki nêj mêl zíza. Pa ga domó zanesem, práse (glasno, poudarjeno) lêjpo raslo. Tê pa enkrat góobe íšem pa grem tam mújmo nje pa sn poglêdno, kaki tê (poudarjeno) njeni so, špáni púheci, nêj. Pa mi je pokazala, pa sn réko: »Joj, moj je dvêjkrat véči, káki lêjpi je, od vaših.« Je rekla, ja: (hitreje) »Ti, da ga ták fáutraš, da dê se mu ţí drǘgi dén rit vǘn obêrnala.« Črêijva, nêj. (Glasneje, poudarjeno.) In točno, kák je rekla, ták je bláu. Mêl vólko bǘlo, črêjve vǘn, no, pa ístina blá, pa tê smo verjeli, da je čaróvnca. Franja: pa še kaj se je dogajajlo? Karl: náh pa smo še nokrát v lêjsi skǘp príšli. Jaz góobe nabiram pa úna pride z góobami. Tê so pogosto rasle góobe. (Tišje.) Pa prídema skǘp, se pozdrávima, sn réko: »Máte kê v tóšni?« Pa sn tá z glavo… (Pomigne z glavo.) (Hitreje, glasno, zajedljivo.) »Kê boš ti glédo!« je rekla pa s tóšnom okúl mene zamáhnala pa dá sn naprej šó pa nêjsn več (glasneje, poudarjeno) cêjli lêjs vána, (poudarjeno) niti ene góobe več nêšo. Ko pa je mêrla, (hitreje) prej kú níše nêj verjel, náh pa so tê verjeli, da je níka čaróvnca. Ko pa je mêrla, so jo pokúopali pa stalno níkam bliţe

43 vǘn príšla, (z gnusom) pa smêrdalo. Káu da so jo trikrat pokápali. … So jo pokúopali, vǘn zéli pa globje pokúopali pa je níki bliţje prišlo pa se níka lǘkna narédla pa (z gnusom) smêrdalo vǘn, káu da so jo trikrat pokúopali. Pa še zê stalno pravijo, da je čaróvnca blá. (Tiho.) Pa je blá.

V folklornem srečanju je pet zaokroţenih folklornih dogodkov, ki so v ţanrski razvrstitvi poimenovani: Rêšpova grába, Ţupnik in pês, Od Mice čez lêjs, Ágata, Sveta Genofefa, Šóštarička.

3.4.4 FOLKLORNO SREČANJE 4

Po enem letu, 10. 1. 2008, je bilo ponovno organizirano folklorno srečanje, katerega se je udeleţilo več ljudi, in sicer Karl Vršič, Milena, Franc in Franja Senčič. Za izvedbo dogovorjenega sestanka z informatorji je bila najprej realizirana pripravljalna faza. Udeleţenci so bili v pogovorih pred dogovorjenim sestankom seznanjeni z raziskovalnim namenom zbiranja folklornih pripovedi ter dokumentiranjem s snemalno napravo.

Udeleţenci so se zbrali na dan, ki je vsem ustrezal. Posedli so se za veliko kuhinjsko mizo, ob kateri se ponavadi zbira druţina, ter stekel je pogovor, s tem pa tudi aktivna faza dogovorjenega sestanka. Poznavanje folklornega izročila domačega kraja ter druţine mi je pomagalo pri pripravi iztočnic, ki so na dogovorjenem sestanku sluţile kot pomoč pripovedovalcem, da so se spomnili določene pripovedi. V uro in pol dolgem folklornem srečanju je bilo dokumentiranih 34 folklornih dogodkov; 14 bajčnih povedk, 14 strašljivih, 4 zgodovinske in 2 socialni povedki. Zaradi velike sproščenosti pa je tokrat bilo tudi veliko več veznih besedil.

Kontekst Druţbene okoliščine pripovedovanja:  kraj: Ročica 50, Jakobski Dol;  čas: 10. 1. 2008; 18:29 – 19:40;  prostor: v kuhinji za mizo;  udeleţenci: Karl Vršič, Franc Senčič, Milena Senčič, Franja Senčič;

44  razmerja med udeleţenci: Franc in Milena sta zakonca, Franja je njuna hči, Karl je Milenin oče.

Govorni poloţaj ter situacijski kontekst Folklorno srečanje je bilo dogovorjeno in imela sem pripravljene iztočnice za pripovedovanja, ki sem jih ţe slišala od udeleţencev folklornega srečanja, vendar sem jih uporabila v primeru, ko je pogovor zamrl in udeleţenci niso več sami nizali pripovedovanj. Na folklornem srečanju so bili tri pripovedovalci. Karl Vršič kot glavni pripovedovalec, ki je povedal največ, za njim Franc Senčič ter Milena Senčič. Vsi pripovedovalci so se vključevali tudi kot aktivni poslušalci z različnimi vlogami. Folklorno srečanje se je odvijalo v domačem okolju druţine, zato je pogovor stekel izjemno hitro, govorci so govorili izključno v narečju, sproščeno in kmalu so povsem pozabili na snemalno napravo. Da je bilo folklorno srečanje ţivo in ne namenjeno le pridobivanju gradiva za raziskovanje, je razvidno iz transkribiranih pripovedovanj in veznih besedil. Količina veznih besedil se poveča in aktivne vloge poslušalcev dobijo še drugi udeleţenci srečanja, ne le raziskovalka. Takrat drug drugega motivirajo, spominjajo, dopolnjujejo. Na tem folklornem srečanju se je razvilo takšno vzdušje, in sicer nekje na sredi, ko se je začetna napetost razblinila in ko se še ni pojavila utrujenost in prenasičenost.

Na tem srečanju srečamo tudi sestavine samocenzure. Pri povedki o hudiču, ki je sejal tobak, kjer se pojavi motiv gole ţenske, pripovedovalec Vršič sprva tega ni ţelel povedati in je hotel ta del povedke zamolčati. Cenzura je nastopila, ker se je pripovedovalec med zavzetim pripovedovanjem še vedno zavedal, da je gradivo namenjeno diplomskemu delu in je po njegovih načelih bilo to vulgarno. Po pregovarjanju je ta del vendarle povedal. Prav tako se je pripovedovalka Milena ustrašila, ko je Karl Vršič omenil priimek moškega, na katerega se nanaša socialna povedka o gluhonemih otrocih.

Tako kot so udeleţenci pazljivo poslušali, kaj kateri od njih pripoveduje, so se tudi dopolnjevali, pritrjevali. Posebej dinamična so pripovedovanja, v katerih dva pripovedovalca skupaj, tekoče, dopolnjujoče pripovedujeta isto pripoved;

45 neobičajno pa je, da sta se posebej dobro ujela tast, Karl Vršič, in zet, Franc Senčič.

Čustveni kontekst Domače okolje in močno zaupanje med udeleţenci je rodilo pristno folklorno srečanje, ki je potekalo gladko, sproščeno, z veliko medsebojne komunikacije, v umirjenem, nekoliko spoštljivem duhu.

Glavni pripovedovalec: Karl Vršič. Pripovedovalca: Franc Senčič, Milena Senčič. Poslušalci: Franja Senčič; Milena Senčič, Franc Senčič, Karl Vršič. Aktivne vloge poslušalcev: spodbujevalec, poizvedovalec, pomagalec, pripominjevalec, pritjevalec, dopolnjevalec, spodbujevalka-poizvedovalka.

Spodbujevlka-poizvedovalka je vloga poslušalke, ki pozna repertoar pripovedovalca in ga hkrati usmerja s konkretnimi pobudami in vzbuja asociacije ter tako ţeli nadaljevati proces pripovedovanja in istočasno s vprašanji išče pojasnila.

Folklorno srečanje je sestavljalo 35 folklornih dogodkov, ki so v ţanrski razvrstitvi poimenovani: Trúta, Cáhni, Spomin, Znamêje, Kák je hudič tobak sêjo, Cigán na táberhi pêr hudíči, Rêšpova gomíla, Moštránca, Ríhtarič, Číkasava, Óutari, Norát, Muvjé ga je gráblo, Muvjé, Mêrtek, Króuna, Kot vǘra, Verbétov štúok, Škóupnik in dnár, Mejáši , Mejáše prestválali, Mejáši in mečák, Sóove, zóci, Šêterga, Maček na fárofški pǘši, Lǘč v ági, Strášlo, Pogreb, Spomenik, Treza, Komúl, Šóštarička (varianta), Bêjli pogreb, Znamêji, Mútasti.

Franja: povej mi zdaj o truti. Karl: trúta pride navadno ponúoči. Múoškemu se léţe na pêrse, da têško díše, (z zvišanim glasom) vidi pa nič. Mu zízi otêjčejo pa bolijo. Tê pa so zmíslili zdravilo, da so vrečo príek pokrili; Milena: ţakl!

46 Karl: spóudnimi bodicami, nêj, so igle, dá je príšla zízat, da se je štáknala, da so jo s tem odprávlali. Franja: pa kaj so še gor risali? Kaj so še morali narediti gor? Karl: pa kriţ trútin so gúor narisali na vrata, na dvêri, ja. (Z roko po zraku kaţe, kako se nariše trutin kriţ kot zvezda.) Z eno čêrto, tak ko je pétokráka. Káu, dúl, tá, sín, dúl. Tê je pet špícof, to je trútin kriţ. Franja: pa je potem odnehalo? Karl: tê pa počasi néhalo, po dúgem cêti.

Franja: kje so bili kakšni cahni? Karl: cáhni so blí prínas doma, ko so sestre mêrle. Franja: ja? Kakšni? Karl: (počasi) príšlo je, potêrkalo na vrata pa (tišje) naenkrat smo slišali, da níhto múoli. (Ţalostno.) Tê je pa mêrla sêsterca. Franja: katera? Karl: bíla je vána ţí péta, Pépika. Dvánotríistiga líjta. Franja: kaj pa pri Farazinovem Pepeji, kaj pa se je tam dogajalo? Karl: tam pa so pogrébčani príšli pa so gospodára djáli (poudarjeno, glasno) v trǘgo, dá so mújmo štále nesli, so začele krave tak múkat, (glasneje) drêjt se nótra f štáli. Franja: so se ţivali še kje drugje oglašale? Karl: v Spóudnem Dóuli pri Járci, kdá je gospodar mró. … Tǘ, dá so trǘgo vǘn pernêsli, so kúji tak (glaso, poudarjeno) hêrzgali, da so se htíjli dúl ftêrgat. Franja: pa si slišal še za kakšne cahne. Se je še kje drugje kaj kazalo, ko je kdo umrl? Karl: ne, karne vejm. Franja: ti veš kaj? Milena: ljudje so pravili, da vsepovsod. Karl: ja, právli pa so, da vêčki pride káki cáhn. Franja: kako se kaţe ta cahn? Karl: ja níke zrugáta, níko znamêje da. Franc: ko se je začela drǘga svetova vojna, je tóu góra grátalo táko (poudari, glasno) rdečo nébo. Tê pa so právli, (strašljivo) zê pa dê níke gêrdiga se zgodilo. Je bil cáhn za drǘgo svetovno vojno.

47 Franja: ti veš kaj o tem cahnu? Oma je pravila, da je bič boţji, ali nekaj takšnega, je prišlo? Karl: (glasno) prej ko je Níemec príšo smo vídli ponúoči próuti séveri, da so po nébi blê same svíetle šibe, (zviša glas) púno nébo samih šib blóu. Da smo pêrvo mísli, da so Nemci kaki plin spistíli. Tê pa nêj s plinom nič, ampak so rekli, da je to znamêje, da pride Nemec, da šibo pernêse, da mó têpeni.

Franja: mi poveš, kako je hudič tobak sejal? Karl: … Ja, … príšo je hudič … kmêti … pa je réko: »Jaz bom níke sêjo na tvúoji jívi, čí ne boš ugotovil, boš mi dǘšo dó.« … Ţí bliţali dnévi h kráji … pa je bil ţálostn pa pride ena bába pa bára: (radovedno) »Kê si tê tak ţálostn?« (Zaskrbljeno.) »Ja, dǘšo dé mi hudič zêl, ker je níke sêjo pa ne vêjm kê.« Je rekla: »Čáke pa mó jaz próbala.« Pa se šla f tísti tobak núoter kúotat, v tisto raslíno kê je hudič sêjo. Pa je hudič vído pa se začel drêjt: (glasno, jezno) »Ferdámana bába, kê se kúotaš po múojem tobáki!« In bába je šla vírti povêjdla, da je tobak sêjo. … Franja: kaj pa je bilo potem? Potem sta pa obrnila? Karl: náh pa sta obêrnala. Náh pa je vírt sêjo en ţákl próusa pa je réko: »Čí ne boš fsê próuso nazê pobró, da dê vreča púna, boš pa ti dǘšo dó.« … Je šó na jívo … večêr, dá je mêjsnc svéjto pa (hitreje) začel ţvújzdat pa klícat pa je príšlo tólko hudíčof, da so do zǘtra fsáko síeme pobrali pa pún ţákl nazê dali vírti. Franja: kaj pa potem? Karl: tistega pa ne bom pravil, je bolj zamotano, je bolj zamotano. Franja: daj, no, povej. Karl: hkm. Franja: kdo je bil potem na vrsti. Kaj je ponovno gospodar hudiča preizkušal? Karl: zê je bil hudič na vêrsti, da je múogo povíedat, káki tíč bo na drêjvi. Čí ne dê povíedo, pa dê múogo (poudarjeno) ún jêmu dát dǘšo. Tê pa je ná ţenska se do nágiga dúl slêjkla pa z úljom namazala pa se f sámem pírji pokúotala. Na núoge pa si je gúor zvezala níke cúote, ko da bi glava blá pa je núoge gúor dêrţala, glavo pa dúl. Tê pa hudič príšo pa ga póver báro: (glasno) »Kê to za en tíč?« Je réko: »Fsê tíče sn ţí vído, sámo tákiga pa še kár, ki bi mêl glavo gúr, pač núoge gúor, dúla pa vúste«. Tê pa ga je náh kǘoro. Nêj htél pogínat hitro pa (hitreje) so hudiči príšli pa so tisti úogn razkrámpali pa nêj blóu več hudiča pa nêj úogna.

48 Franja: ti veš kaj o hudiču? Franc: (tiho) cigán je šó k hudíči slǘţit pa je réko: »Zê pa mi boš pernéso (poudarjeno)dêrve.« Tê pa cigáni glíh ni blóu pa je vzel (poudarjeno) štrík. Je réko: »Dê mi (poudarjeno) štrík, jaz mó ti (prepričljivo, poudarjeno) cêjli pol lêjsa pernéso.« Tê pa je réko hudič: (začudeno, zaskrbljeno) »Eh, to ne múoreš, nêmo mêl več dêrf, čí mi boš fsê sím pernéso. Tê pa ni tríeba«, je réko. Je réko: »Tê pa ídi po vúodo«. Ja, je réko: (prepričljivo) »Nêmo zê fsáki êjmpar posébe húodo. (Hitreje.) Jaz mó pol stǘdenca (hitro, poudarjeno) vǘn potégno,« je réko, »ti sámo dê mi zê táki vólki štrík,« je réko, (hitreje) »jaz skǘp zveţem pa pernêsem sím, da boš mêl vúode zadúosti.« Je réko: (začudeno, zaskrbljeno) »Nêjsn kóus tisto,« je reko, »tê ja vúode nêmo míeli«. Tê pa je šó cigán (poudarjeno) spat. Pa hudič vzel ţelízno (podarjeno) štángo. Je réko: (nagajivo) »Zê pa mó ga natúko po glavi«. Cigán pa dó (počasi, poudarjeno) kamen pod pójšter pa se pod púostelo skril. Tê pa je začel hudič (glasno, poudarjeno) túčt gúor po tistem kamni, káu da se je róuno iskrilo. Zǘtra pa se zbidí cigán, tê pa ga hudič bára: (strogo) »Ja kê, kú je zê, kú si spó?« Je réko: (hitro, huhomoušno) »Ni glíh bló ta bólšo,« je réko, »níke me je škrámpalo po glavi,« je réko, »níke ni bló vrédi.« Tê pa se tisto hudič strášo pa je réko: »Vêjš kê,« je réko, (obotavljajoče) »nêmo te jaz mêl.« Je réko: »Zê tê, kê si narédo,« je réko, »kê sn dóuţn.« Ja, je réko: (prepričljivo) »V zláti me boš múogo pláčat,« je réko, »zláto mi dê.« »Ja, kólko?« »Ja, ní ţákl,« je réko, »náči nêa gre.« Tê pa pernéso en ţákl. Ja, je réko: »Zê boš (poudarjeno) domó néso,« je réko, »jaz nêmo sam si núoso.« Tê pa mu še hudič domó néso. Prideta gúor na brêjg, kí je bil cigán doma. Tê pa hudič kóu grozno dího (sopiha med pripovedovanjem), ko je príšo f híšo, kóu da je jêgove fróoce, (glasneje) od cigána, róuno lǘčalo po hiši nótra. (Tiho.) Tê pa je hudič náh razlágo, je réko: »Ko sn (poudarjeno) gúor príšo,« je réko, »fróoci še múorjo hujši bít.« Je réko: (glasno, hitro) »Sámo róno lêjtali so nótra po sobi.« Je réko: »S túotimi pa nêj míet za pósla.« Je réko: »Nêmo ga mêl na tabêrhi več.«

Franja: kaj je Rešpova gomila, kaj je … Karl: Rêšpova gomíla je malo pred Marijo Snéţno. V dolini. Tam je ravno tikóu kú od grada stríeha in so tam právli, da je grád se pogrêzno. In tam je strášlo, stalno. Franja: pa kaj tam bi naj bil zaklad?

49 Karl: tam bi bil tǘ zaklad pa so kúopali pa so rekli, čí bo kíri kako besêjdo spregovoril, bo se zasipalo. Ne smêj nobêdn nič govorit, nêj. Tê pa kúoplejo, kúoplejo pa se enemu bláto za šíjank zasipalo … (Hitreje.) Sê so (glasno) tri lǘkne, kí so próbali kúopat… Sê je blato za šíjank zasipalo, (hitro) tê pa ţí níke zaklel: »Ferdámano blato mi núoter leti,« nêj. (Glasno, poudarjeno.) Tê se pa zasipalo pa so blí fsí mêrtvi. Tisti so še zê tam nótra, kosi, čí sójo kí kóusti. In tisti grad je še (poudarjeno) ostáno tam nótra v zêmli. Tam pa so (poudarjeno) strašno vídli skóus, da stráši. Franja: kaj je bilo tam? Kaj tam bi ponoči naj hudiči bili? Karl: ponúoči so hudiči z ţárkimi kújami pa bráno bránali gúora po tistem. Pa kača je húodla vólka z níko króuno. Pa nêjsi smel mújmo ponúoči. Tê te je ní zeleni díed nazê vêrgo. Franja: in kaj je bilo, ko je tvoj ata šel z enim tam mimo? Karl: moj úoča je šó pa sósed sta šla z Óstrije, ki sta díelala góra. Tǘ ponúoči. Tê pa tisti je róuno bil, ki nêj smel tam mújmo húodit. Pa ga je moj úoča perjêl za roko, nêj pistíl ga. Pa ga vlêjko. Tê pa ţí začel: (pritajeno, prestrašeno) »Ánzl, tê čǘješ, kú sêjkajo, ţí podirajo, ţí ţagajo, (glasno) joj, drêjva ţí perletí!« (Hitro.) Tê pa tako silo narédo, da se je ftêgo vǘn pa bêjţo, (počasneje) da dê pújem pála drêjva, nêj. Moj úoča pa nêj nič vído pa nič čǘo. Franja: še veš kaj o Rešpovi gomili? Karl: ja, tam okúl tiste gomíli je fsáko, fsáko večêr poúnoči perlêto en vólki pées pa okúl gomíle lêjto pa lájo. Pa je bil tam blízi (poudarjeno) lovec, dva sta blá, (tiho, hitro) lófca blizi. Gremo túotiga péesa strêjlema, da nêde fsákokrát poúnoči tóu lájo. Pa gréta, … strêjlata, strêjlata, pa nič nêj póoknalo. Ni htíelo nič lóus ít. Tê pa sta šla ţúpniki, pa je povíedo, da tam ní pées lêjče pa da sta húodla strêjlat pa ni htíelo póoknt. Pa je ţupnik réko: »Zéemta roţni venec pa ţéegnano vúodo, êdn nê strêjla, êdn pa nê péesi vêrţe venec pa vúodo poškropi, ko dê perlêto«. Pa sta kóu narédla, je póoknalo. Nêj več péesa bló pa níkdar nêj več perlájo. Franja: to je vse o Rešpovi gomili? Karl: ne, ne bom več. Franja: dobro.

Franja: še ve kdo kaj o kakšnem zakladu?

50 Franc: (tiho, mirno) tam pod Rúoškarom je ena gomila. Podúobna je kúko en grúobek. Samo to vólki. Pa to je Rúoškar razlágo, da je tam blá moštránca, da so tam večkrat ţí kúopali, so jo stíeli nêt, samo nikúl jo niso múogli nêt. Tak da so ţí večkrat próbali, samo níkul niso do tístiga príšli, da bi lêhko nêšli. Tak da je tisti brêjk ţí (poudarjeno) cêjli sprekúopan.

Franja: Rihtarič. Kaj ve kdo o Rihtariču? Kdo je bil? Kaj je delal Rihtarič? Karl: (počasi) Ríhtarič je tǘ kolíno. (Prepričljivo.) Lǘdi. Pa vzel je. Ták skrivač je bil. Je príšo v gostilno, se najó pa listek spóud djó, Ríhtarič, pa odíšo. Pláčo pa nič. Čí pa je príšo k bóugim, k bóugi druţini, pa še jim dó káke dnáre za krǘh. … Náh pa seveda so ga lovili, zló, (poudarjeno) policija ga je ískala. Pa jim je níkrat, hkm, policiji píso: (glasno) »Ftóork jǘtro, ob deveti uri, grem čez dravski móust s kolesom.« … (Tišje.) Tê so mísli, da dê s picíklom šó, nêj. Úovi pa líedernati fǘrtoh mêl pa od vúoza nó kóulo zamázano na rami pa néso príek čez móust pa sréečno príek príšo, da so mislili, da je kák kovač bil, nêj. Tikóu jih je slepáro. … Da pa so ga dobili, to pa ga je, (hitrje) ne vêjm, je téta ál ena ga je izdala, ki je v búnkari bil. Je mêl fsê (poudarjeno) nalódano za v lǘft spistít pa so ga tikóu hitro iznenádili, da nêj mêl cêta pa je réko: » Zê ste sréečo míeli,« je réko, »náči bi vi tǘ, z méno vréd blí hín«. Fsê je míslo v lǘft spistít, kú bi ga nêšli. Hkm. Milena: ta je šinjo zvil, ne? Franc: tisto je bil drugi. Milena: kateri pa je šinjo zvil? Karl: eh, tisto pa je bil Čikasava. Milena: Čikasava. Franja: Čikasava. Karl: (počasi) Číkasáva je bil en mogočni moţ, múoški. Je príšo v Jakob pa htél pokázat, kê ún zna. V gostilno. In smo se tam fsí zbrali pa glédli, kê dê narédo. Pêrvo so pernêsli kámle s stéze, nêj, (hitro) kéţlanke. Je na štor djó pa z roko túko, kóu da je tisto (glasno, poudarjeno) fsê raztúko. … Náh je mél (glasno, poudarjeno) tri vólke kamne, káu da sta dva múoška mu kúme na glavo zdígnala. Tê pa na glavo zdígneta tisti kamen tê pa: (glasno): »Kíri je kovač!« Êdn je múogo ít na jêgovi glavi raztúčt mu tisti kamen. (Prepričljivo.) To je ţiva ístina. Sn tam bil pa glédo. … Pa je êdn (glasno, poudarjeno) túko pa nêj dúobro (glasno, poudarjeno) túko pa poklíco: (glasno) »Kí je drugi kovač?« Pa pride

51 drǘgi kovač, tisti pa je tê grozno znó vdárit s pet kílskim hámrom, nêj. Da se mu je kamen na fsáko stran dúl zasípo, (hahljaje) níke pa mu je gúora na glavi še blóu, úovi pa še po tistem gúor vdáro s hámrom tê pač díed skúočo. Hkm. Náh pa si je dúl légo, dúl légo pa so mu (glasno) dvêjstóu pédeset kil fáslof gúor na lámp djáli, (hitreje) ún pa z lásami tiste fásle zvézo pa z lásami fsê tiste dvêjstóu pédeset litêrske fláše púne vúode gúor zdígno. Náh pa je zêl en taki, mi pravimo (glasno, poudarjeno) špêrar, ţríebl, ki je za rǘšte, pa hrástof fóusn. Pa z roko perjél tisti (glasno, poudarjeno) cvêk pa vdáro káu, da je skáuza príšo (poudarjeno) cvêk skóus hrástof fóusn. Náh pa je réko: »Klêjše tǘ mám.« (S prsti pokaţe klešče.) (Hahljaje.) Tê pa je s pêrstami tikáu (s prsti kaţe, kako je izvlekel ţebelj.) cvêk spúogno pa vǘn potégno. … Franja: kaj pa šinja? Karl: nazádno pa še pokázo, kák si ún kraváto veţe. Mêl pa je zló teţko šíjo od vúozove kóule, od kóule, nêj? Franja: ja. Karl: kê je kmêčki vóuz bil. Pa (glasno) debela šíja blá, ne véin čí nêj centimeter nêmên, je blá debela. Pa si je lêjpo okúl šíjanka naprávo (kaţe z rokami, kot da bi si zavezoval kravato) pa zavil pa si zvézo glíh kúko kravátl tisto. Tê pa náh samo perjél, raztégno pa bêjk vêrgo. (Pokaţe z rokami.)

Franja: kdo so bili outari, kaj so delali outari? Karl: óutar je bil paznik (poudarjeno) v goricah, da ne bi kíri zúobo ál kako jáboko pobró pa jó. Čí ga je dobil, je mêl (poudarjeno) bíkafco pa pálco, ga je namláto ál pa šó vlêjko na občino, da je tam múogo plačat, čí je kê zêl. Franja: zdaj pa mi povej, kdo je bil outar? Karl: bil je… Več jih jaz vêjm. Hkm. Brǘs, Brǘs je bil nêhujši, nêbul so se ga bali. Vólki díed bil (prezirljivo) pa hináfski. Je príšo hiši, náh pa po drǘgem kráji šó od hiše v grábo, na úovem kráji pa gúor nazê príšo. Pa glédo, (hahljaje) čí bi kíri kí kê vzel. Tístiga so se strášno bali. No, pa še je blóu čǘt, da je pêr eni hiši páčo gospodára, jêgovi pajdaši pa so v vínogradi nó grápco grozdja pobrali. Franja: katerega pa ti poznaš? Franc: Bréka. Tisti pa je ţí bil búl v poznem cêti óutar. Tisti pa je mêl (nagajivo) petarde pa cigarete. (Hudomušno.) Tê pa ko je bil fêjst píjan, namíesto da bi vzel cigaret, je vzel petardo v vǘste, viţgó cój, tê pa je póoknalo, tê pa mu je fsê zobe

52 vǘn vêrglo pa cêjli kerváv je bil okúl vǘst. Drǘgi dén je bil cêjli krástaf. Tê pa še náh naprej mêrko skóus, še skóus je húodo za óutara po túotih vêrhah, (cinično) sámo ni pa bil kóu učinkovit kúko je bil Brǘs. Franja: še kateri? Karl: ja, stari Farzín. Star ţí bil, (poudarjeno) pa pijanec. (Opravljivo.) Pijanec vólki. Kú malo kê húodo, več lêţo. Tê pa je húodo okúl pa je … tê pa zaspan gráto. Pa je pêr múoji tašči f svínsko štálo šó lêţat núoter. Tán zaspó. Tašča pa zǘtra pernêse góundo za svíji fóutrat. Úovi nótra lêţo pa tisto góundo vlije nórta f korito kóu, da je (hahljaje) po díedi šprícnalo, tista ţgéča góunda, kê je za svíjo mêjla za jíest. Díed gúor skúočo pa réko: »Jaz tega nê mó jó.« Hehehehe Franja: še kaj? Franc: Ánza je bil tǘ óutar. Ún pa je sámo húodo okúl pa bil píjan ko Kristus skóus, mêrko pa zló malo gorico. Sámo račúno náh, ko je tríebalo na kúnci, ko je ún túoto díelo narédo.

Franja: Norat. Kdo je bil Norat? Karl: Norát. To je bil en múoški, da je stalno ţivel (poudarjeno) v léjsi. Ni nikír spó, pêr nobeni hiši, ún je v lêjsi ţivel pa v lêjsi spó (poudarjeno) pa góobe nabíro. S tistimi góobami pa se je ţivel, je kmêtan núoso, tam pa dobil (poudarjeno) jíesti za tisto, néj. Hkm. Pa kí niso múogli vúozit (poudarjeno) dêrf s kakih gráb, je ún (poudarjeno) zanéso. So mu múogli dát mu, hkm, dva štríka pa je pol metra dêrf skǘp zvézo pa néso. (Hitreje, prepričljivo, ponosno.) Štirikrat je néso pa je kláfter dêrf, je štiri metre, pa je bil kláfter dêrf vǘna. Kí niso múogli pêlat. Hkm. Je nikrát prínas núoso pa so mati glíh fríšn krǘh pekli. Pa so s peči zéli, ker je dêrve nǘoso pa so mu pol kolača dali pa cêjli pol kolača pojó. (Tišje.) Tê pa so še bárali: »Norát, bi še jó?« (Glasno.) »Tǘ kar, bi še ja.« Pa so mu dali drǘgi pol kolača pa še tisto tǘ pojó. (Umirjeno.) Tê pa náh lêjpo počasi šó góuč v lêjs. Hkm. Franja: pa še kaj veš o Noratu? Karl: aja, ja. Náh pa, ko je túote vojne bil kúnec, níemške, … (Hitreje.) Ko je komunistična partija zmagala (počasi) pa so še díelali patróle okúl, ískali, čí bi se kí káki skrivali, nêj, skrivači. Pa so še eno ţensko bárali, čí kúoga vidi, da bi kí se kíri še skrívo, káka baraba. Je rekla: »Ne, kíri so blí, so šli fsí k policiji.« Tê pa so úovi šli dále. Hkm. Po lêjsah iskali tǘ (tiho, sočutno) pa so Noráta zaglêdli. Pa so

53 ga fstrelíli. So mísli, da je káki kriţar bil, nêj. Te pa kú bil bóugi díedek, prídn. Dúosti dúobriga narédo lǘdam.

Franja: kaj je to muvje? Karl: muvjé. To so lǘdi právli, da je muvjé taki utrúoki, ki mêrjejo, ki nêjso kêršeni. Hkm. Franja: kako se je kazalo muvje? Karl: ja, níki je napálo káki úogn ál kê, ki je krámpalo, nêj, pa po lǘfti perletíelo. Jaz sn nikrát krave páso pêr sósedi pa ţí bil mrak. Pa pride ščêrka po krave, da bi pomagala domó gnát pa sn si kǘoro dǘla, nêj. Hkm, róuge póuleg pa sn si kǘoro, naenkrat pa (glasno, poudarjeno) perţvújzda níke po lǘfti pa se spistí núoter v úogn pa záčne krámpat tisto. Tê pa se ǘna zadrla, ščêrka, nêj: (glasno) »Józos Krístos, muvjé je!« Tê pa začéla krave klát, (hitreje) kú nêj več mêjla ko štiri, pa smá s tistimi kravami letíla domó, búlilo pa stalno za nama. Tê pa krave v štálo. Jaz sn v jásle núoter si légo, skúočo v jásle, úova pa še vêrhka gúor na mene, (glasno) jaz sn míslo, da me ţí vjé gráblo. Hehehe, (hahljaje) je úova na mene gúor si légla, hehehe. Smá se skrila v jásle. Hkm.

Franja: kaj si ti prej govoril, kakšno je muvje? Franc: muvjé je taki vertìnec gráto, ko je navadno zarád vročine, ál kê, da je túoto zdígnalo úogn. Ál pa, ko je bil fóuter v rédah, tê je prišlo pa je fóuter, senóu (poudarjeno) fsê razkúopalo, fsê razneslo. Ták da so múogli fsê znova skǘp správlat v réde. Níki vertínec.

Franja: kaj je bilo pri Merteku, ko je strašilo? Karl: Mêrtek se je obìeso. … Pa so právli, da straši tam. … Tê pa je (poudarjeno) zéet, pa tega nêj verjel, bil dále stran oţêjen, nêj. Pa šó nó večer gledat, čí je rêjsn. Pa sedijo v kǘhji, … tê pêrvo je (glasno, poudarjeno) bêjkarco, vǘro, vêrglo po hiši tá, krêz ní cêt se ţí trǘga odpêrla, (hitreje) míznca, nêj, odpêrla pa začélo ţlice nótra lǘčat po kǘhji sím pa tá. Tê pa je bêjţo, hkm. Franja: ti še veš kaj, kako je pri Merteku strašilo? Karl: neki štori. Milena: ko je šó domó, je šó mimo dervárnce, kí májo dêrve nótra správlene, tam pa je štore lǘčalo. Pa taki glas je bil čǘt, kúko da bi dêrve cêjpo.

54 Franja: je še kje drugje strašilo? Franc: v díedečovi hiši je blá króuna góra na zídi, tê pa so tam núoter príšli čêrvi pa je tisto nótra škráblalo. (S prsti kaţe, kako je praskalo.) Tê pa so tisto skóus poslǘšali pa so tisto čǘli pa so právli, da stráši. V resnici pa so blí v tisti króuni nótra čêrvi pa je tisto rúovalo nótra po lêjsi. Franja: kaj so slišali? Franc: pa se je čǘlo, kúko da níka vǘra gre. Tê pa, ko so šli, pêrvo so tisto (poudarjeno) poslǘšali, tê pa so se náh čez ní cêt ţí (pomenljivo) začeli glédat, kê zê túoto díela, zakê túoto je. Čez ní cêt pa so začeli ţí ít, nêbul tisti ta bojéči fúort, náh pa še úovi nêbul korêţni za jími. Náh so blí zádni ţí pred úovimi pêrvimi. Franja: hahaha

Franja: No, kaj je blilo? Ti si šel poslušat? Karl: ja. Ták je blóu, ko da bi vǘra šla, (poudarjeno) bêjkarca. Franja: sam si šel? Karl: več nas je šlúo, nêj. Tê pa poslǘšamo, tê pa nótra…Tê pa fsí okúl tiste vǘre se nastavimo, (glasno, hitro) króune se nastavimo pa čǘjemo, da je dêjlala vǘra tiktiktik. Tê pa nas je strah grátlo. Tê pa smo šli domó. Tê pa bi vsak rad nótra (smejoč se) na srêjdi šúoka šó, ki nas je strah blóu, hehehe.

Franja: kako pa je bilo, ko je v Verbetovem štuoki strašilo? Karl: pêr klêjti. Míja s sósedom smá šla od prijátlof pa smá si pêr tistem štúoki sêla, blízi vrat klêjtnih. En cêt sedíma pa vǘra túče polnoči, tê pa f klêjti ták póoknalo, kó da bi (poudarjeno) vólki móoţar fstrelíl. Tê pa skúočima tá. Jaz sn bil pêrvi, (hahljaje) sn za vráte zgrábo, úni špán moj pa z méno vréd rǘkno pa dvêri vêrgo nórta v príklet. Kóu smá letíla pa se strášla. Náh pa nêjsmo múogli fčákat, da bi gospodar príšo, da bi klêjt odpró. Smo mísli, da bi kí obroč dúl póokno, nêj. Da bi tisto kóu póoknalo. Pa nêj (poudarjeno) nikír, nič nêj blóu. (Prepričljivo.) Póoknalo pa grozno.

Franja: kaj je to škopnik? Karl: škóupnik. He. To je goreča taka stvar, po lǘfti leti, ko je škóupa, kê so míeli za stríehe pokrívat. In to se pêr eni hiši stalno pêr rófanki núoter zapêlalo, pêr

55 Vápotiči. In to so právli, da je tam denar. (Nejeverno.) Pa nêj blóu, nêberţ da nêj blóu dnára.

Franja: zdaj pa mi še povej, kaj je bilo, ko so tisti, ki so umrli, ponoči hodili nazaj, pa mejnike okrog nosili. Karl: ja, ja. Je právo: (mukoma) »Ojoj, kák je mên têţko.« Ki je mejáše, (hitreje) tê so právli, da mejáše nazê núosi. Tê pa je nikrát êdn réko: »Tê pa dúl vêrţi, čí je têţko.« Tê pa je dúl vêrgo, ták da se je zêmla strósla. No pa nêj več príšo. Franja: ti si slišal kaj o tem? Karl: nisi slišal tega, da so mejnike nosili nazaj? Franc: sem slišal. To so tisti, ki so mejáše navadno prestávlali. Karl: ja. Franc: ki so si svúoje meje díelali, ták da je na sósedovo búl správo. Véči kos (poudarjeno) zêmle je stêl míet. Tê pa ko je mró, so navadno právli: »Zê pa bo začêl mejáše nazê núosit.« Tê pa so, náh so právli starejši lǘdi, da so (poudarjeno) srečali tístiga, ko je pernéso túoti mejáš, tê pa mu je navadno réko: (glasno, ukazajoče) »Zê pa dúl vêrţi tê zê.« In s tem je bajé bil ríešen, ták da ni več mejášof nazê núoso.

Milena: saj videl si tudi. Franja: kaj si videl? Karl: samo jaz sem videl, da je maček bil na meji pa en moški je … Franja: vse povej. Karl: jaz sn šó z múzige domó … po ní grábi … pa skúočim čez (glasno, poudarjeno) mali púotok, tam pa bil ni (zelo glasno, poudarjeno, razvlečeno) veliki díed, črni, pa začel letíet. Ún na eno stran, jaz pa na drǘgo stran. Tê sn pa na tisto stran lêto, po tisti meji, ko je, Mêhen se píso, ki je mró, pa so právli, da mejo prestávla. Tam pa ni (zelo glasno, poudarjeno, razvlečeno) vólki mečák, črni, góra síedo na mejáši. … Tê pa sn jaz lêto. Hahahaha.

Franja: kaj pa je tebi pravil tisti moški, ki je videl sove in zajce? Karl: Hahaha. Ja, ja, tisto pa je bil (glasno, poudarjeno) Gáčnik, sósed. Tê pa mêl na Spôudni Ročíci ţeno, tê pa je húodo, tam so míeli kmetijo pa je húodo díelat. Ko je šó domó, pa se je súova dêrla v léjsi pa se je začel ji špúotat. … Tê pa

56 kólkokrát se je zašpúoto, fsákokrát se je več súof zadêrlo. Náh pa jih tólko bló, da je si ţí pred sébo múogo fkrê krámpat, da je vǘn z léjsa príšo. Franja: kaj pa je bilo potem z zajci? Karl: dále šó, tam pa je jíva blá pa je bil zêlnik. Tam pa ní zóc zêlje jó. Pa grǘdo zéo pa vêrgo grǘdo, (z višjim glasom) tê sta ţí dvá blá. Ţí góuč no grǘdo zêmle zaţene, te ţí bló (glasno) púno zócof. Pa še nikrát zagnó, tê pa blóu tikóu, da je fsáka glava mêjla (glasno) več zócof. Tê pa ún bêjţo tǘ.

Franja: kaj pa je bilo, ko je pri nekem kriţu stala samokolnica? Karl: (hahljaje) aja, ja, tam so okrog kriţa so si gáter díelali, nêj. So tam níke rábli (poudarjeno) šêtergo. Náh pa so tam pístili. Pa je êdn mimo šó, (glasno) ki je rad kró. Tisto šêtergo prémle pa jo sébo vzel. Dále je tíšo, búl je cvíkala no cvilila. Pa je príšo níh dvêjstóu métrof od kriţa vstran, tê pa je zaglêdo, da je díeda zádi za táce dêrţo, úovi pa sprêjdi šó z rókami, hehehe.

Franja: kaj je bilo, ko si hodil po Farofški püši domov pa je … Kaj si tam mačka srečeval? Karl: aja, mačka, ja. Jaz sn z díela húodo pa povečínoma večêr gúorta po fárofški pǘši. Pa je tam na ní korenini stalno bil ní vólki mečák, ko ní mali pêsek, (glasno, srhljivo) črni. Pa sn grǘde lǘčo (začudeno) pa ni htêo stran it. Pa sn šó pêrvi dén, je bil máček tam, pa drǘgi pa tretji, pa skóuz me je glédo pa níkam ni šó, tǘ čí sn mu grǘde lǘčo. Ko sn pa mújmo príšo, je pa lêjpo ráho odšó próuti lêjsi. In túoto se je meni (skrivnostno) sumljivo zdíelo, tak da sn si náh nêšo drǘgo stézo. Sn índi snêig zgábo pa si stézo narédo, da nêjsn več rábo húodit mimo túotiga mečáka.

Franja: kaj pa, ko je pri Štinglovi hiši bila luč v ţivi meji. Od začetka mi povej. Karl: zakaj so imeli luč? Franja: da je bojda bila luč v ţivi meji? Karl: ja. Več nóuči so vídli, da je lǘč gorêjla. Je blá ţíva (poudarjeno) mêja. Nótra v ági je lǘč gorêjla. Tê pa so právli, da je tam denar, pa je êdn kúopo pa (poudarjeno) nič nêšo.

Franja: kaj pa, ko je udba, policija šla gledat. Kje je strašilo?

57 Karl: to je blóu na Spóudni Vólki, hkm. Je (glasno, poudarjeno) strášlo fsáko večêr. Je príšlo pa je pójstle têrgalo pa táko. Sê so ţí príšli (poudarjeno) ţupniki pa (poudarjeno) policija pa je fse húodla stráţit. Franja: kako je strašilo? Karl: dá je polnoči, tê je sámo (glasno, hitro, poudarjeno) zaţvújzdalo po hiši, no, pa ţí tisto, (glasno, poudarjeno) štrúzok, vêrglo vǘn pa tisto líčje letíelo pa kóči, fse rastêrgalo pa tisto razlǘčalo, tiste gnêjzde, nêj. (Skrivnostno.) Nêjso nič ugotovíli, kê je blóu, nêjso nič ugotovíli.

Franja: kje pa je bilo, razlagal si, da je en šel po gozdu? Nad njim pa je šel pogreb. Kako je to šlo? Karl: tisto je êdn právo mên, kák je blóu. Da je šó ponúoči domó, (glasno, poudarjeno) po lêjsi, naênkrat čǘje, da permúolijo. Pa gléda okúl sêbe, tê pa góra nad jim šla (glasneje) kolóna pogrébčanof pa trǘgo so nesli pa róţni vénec múolili, róţnkranc, nêj, hkm. (Tišje.) Ko so príšli vǘn z lêjsa, sébo je molo, ko so vǘn z lêjsa príšli pa tisto zgínalo.

Franja: zdaj pa mi še samo povej, kako je bilo, ko sta šla z očetom od Jarca pa je na pokopališču … Karl: aja, hkm … Míja z úočom sma šla od kmêta domó, ker smo blí víničari pa smo húodli na díelo. Pa je (poudarjeno) kmêt umró, gospodar je mró. Mi smo pa še naprej húodli díelat dúl. Pa gréma ponúoči domó pa sn (poudarjeno) na brítof glédo, (hitreje) ki je stéza blízi brítofa. Pa gledam gúorta pa si mislim: »Tóu je zê bóugi gospodar pokúopan«. Nêj, vírt. Ftístem pa se zaţaríl en spomenik, tikóu svíetl naenkrat gráto pa nêj dúgo pa ţí vgásnalo.

Franja: povej mi, kako je bilo, ko je nazaj hodil stari… Milena: pri enem kmêti je vírt mró pa je hčerka doma na kmetiji ostala pa z átejom se ni glíh pobóugala pa je ga dala v enem dnévi pokúopat, (hitreje) tê še nêj blóu kóu háklik. Ee, tê so pa áteja pokúopali, hčerka pa leţi, pa (počasneje) fsáko večer je príšo do púostale po sobi, po hiši. Pa po lesenem púodi se je čǘlo, kú je šó pa jo klíco: (srhljivo) »Treza, Treza«. Pa káu dúgo jo je klíco, dúkler níje mêše pláčala. Pa točno je vêjdla, zakê jo je klíco pa cêjla ţlahta, da ga je dala prehitro pokúopat.

58 Franja: mi poveš, kaj je komul? Karl: eh, ne vem… Milena: česa ne ve? Franja: o komulu. Karl: komúl je, … vǘna okúl nič nêjga, nótra pa je vótlo. Hehehehehe. Franček: ja, votlo je. Franja: kaj pa si nam otrokom govoril, da je komul? Karl: jaz sn jih stáršo. Franja: je, kaj pa si si izmišljeval? Karl: namišlávo sín, da je v lêjsi bil komúl. Milena: ja, v Bolnarovem lejsi. Karl: pa da je, čí so príšli po jagode fróci al po gobe, da jih je fse pojó. Náh pa so ga (glasno, poudarjeno) fstrelíli pa ni htéo hín bit pa so ga zavlêjkli ta v Bólnarof lejs, tam pa v (poudarjeno) vólko gramóznco ga núoter pokúopali. Pa ţí kólko lêjt je od téga, ţí zê (z razmislekom) več ko stóu lêjt pa (strašljivo, skrivnostno) še zê miga tista gramóznca nótra, še zê ni práf hín. Hkm.

Franja: mi poveš o Šoštarički. Karl: … Milena: baba taka bila .. Karl: aja. (Počasi.) Jaz sn pêr ni hiši kǘpo malo (poudarjeno) práse zízno, (hitreje) ki nêj mêl zíza pa je poceni dala. Pa sn ga zêl … pa je (poudarjeno) lêjpo rásto, (nepoudarjeno) lêjpo rásto (hitreje) pa grem drǘgokrát mimo tiste hiše pa sn réko, čí bo, čí ne bo pogíno, mó še ji stóu dínarof cój do. … Pa sn rêko, nê pokaţe (poudarjeno) jéne púhece. Pa mi je pokázala. (Glasno, ponosno.) Józos, moj je bil več ko nokrát véči. Sn réko, kák je (poudarjeno) moj vólki próuti jénim. Je rekla, da ták fóutraš, da dê se mu ţí jǘtre ritna črêjva vǘn obêrnala. In je (poudarjeno, glasno) tǘ točno bló tisto. Drǘgo jǘtro je ţí mêl tako črêjvo vǘn. Hkm. Sn še níke ţivinozdravnika klíco. Je réko: (začudeno) »Nič ne vêjm, kê bi tóu blóu.« … Pa sn ga ubil. Pa nótra zdráf pa bêjli, kúko múore bit, samo črêjvo je mêl vǘn. … Náh pa sn nikrát (poudarjeno) góobe ísko … pa srečam tisto ţensko v lêjsi. Mêjla (glasno, poudarjeno) cêjno, (tišje) mêjla kóu prêce gób góra. Jaz pa sn (poudarjeno) v fúortoh núoter zbíro … Pridem cój do jé, sn réko: »Vi pa máte níke dúosti gób.« … (Glasno, hitro, jezno.) »Kê gledaš tóu, kê tê briga.« … Pa s

59 tisto cêjno (poudarjeno) máhnala okúl mene, tê pa gre naprej, jaz pa tǘ, pa nêjsn (glasno, poudarjeno) ene góobe več nêšo. (Tišje.) Prej pa sn kí bodi nêšo, náh pa (glasno, poudarjeno) niti ene nêj več. Ko pa je mêrla, … so jo pokúopali pa so jo tri krat (poudarjeno) vǘn skúopali … (tišje) tisto čaróvnco. (Glasno.) To je ţiva ístina, nêj? Franc: vedno preplitko… Milena: ja, preplitko so jo pokopali. Karl: (z višjim glasom, poudarjeno) skóus jo níkam (poudarjeno)vǘn, gúor jo gnálo. Skóus je blízi vǘn príšla. … Pa smêrdalo. Tê so pa búl globúoko. Pa dergóuč tisto blóu. Tri krat so jo pokápali … tisto čaróvnco … Sê več kíri réko, da je bla čaróvnca. Franja: povej mi zdaj tisto o belih dekletih. Karl: Ornikof Pep je tudi rekel, da je bila čarovnica. Franja: povej mi o deklici, ki jo je ubilo.

Milena: êdn póver je narédo pastíra, eléktričniga. Tê pa še niso víedli, kák tríeba pa je pravi tok núoter naprávo. Pa je deklíno bújlno, nêj? Šestnestlêjtno? Ko je šla mimo, pa je pošlátnala. Pa je pogreb bil pa cêjla fara je ţalovala pa fsi so bli ţalostni, nêj, pa tak. Eee, babica pa je skóus pêr ţúpniki kǘhala, stárem ţúpniki. Pa skóus je húodla pozno domó, ker so pač tam míeli večírje pa tak in je ponúoči šla, polnoči ál kolkih, domó (tišje) in je róuno s tiste stráni príšo sprevód, (še tišje) bêjla trǘga pa bêjle deklíne, pravi pogreb. Od tam, ko je tista deklína blá doma, nêj.

Franja: mi poveš še enkrat, kako je bilo štirinajstega? Karl: hm? Franja: kaj je bilo štirinajstega? Karl: šternêstiga je blóu (glasno, pudarjeno) neurje, hújdo, ták da je (hitreje) v lêjsi smreke pípalo pa čez brêjg príek nêslo v drǘgo grábo, tam pa jih góuč dúl postávlo pa so ostale stat. Za tistim pa je hitro príšla vojna, pêrva svetovna. Franja: in potem? Karl: ko pa je Níemec, prej ko je Níemec príšo, pa je na nébi… No, večêr (hitreje) smo tam vǘna pred hišo, fsi, cêjla druţina zvǘna blá, pa še vêjm Farazínof Franc pa gdój še fse bil. Pa gledamo. (Zgroţeno.) »Jézos Krístos, kê pa te tóu, tikóu kervávo po nébi pride kúko na mêgla, kúko da bi kri pertêkla, nótra zmêjs pa take

60 (z roko po zraku riše črte) dúge ţúte (poudarjeno) šibe. (Pritajeno.) Hítlar, Níemci so plin spistíli, Níemci so plin spístíli,« se je êdn začêo drêjt. Hkm. (Hahljaje.) Pa po pójštre pa v vúodo namakali pa si cój derţáli, hkm, smo mísli, da je rêjsn plin. (Počasi, resno.) Tisto je blóu znamêje, ki so hitro rekli, da tam dúlsan pride vojna in da bo taka šiba príšla, da mó fsi têpeni. Pa je tü bló rêjsn tisto. … Znamêje, (hitreje) to pa je resnično znamêje góra na zraki pač ál góra na nébi. To je resnično, se vêjš, da so (glasno, poudarjeno) kolínli fse od krája.

Milena: pa tisti, ki je rekel, če je tisti otrok moj, naj bodo… Franc: moji otroci vsi gluhonemi, kajne? Milena: moji otroci gluhonemi. Pa je bilo resnično… Karl: misliš pri Lešniku? Milena: (ogorčeno) eh… Franja: če pa je to zgodbo povedala ţe sošolka. Franc: najbrţ je poznala. Franja: njej je povedala zgodbo babica, ki je bila doma v Jakobu. Tako da le povej, bom posnela. Milena: êdn múoški je mêo otrúoka izven zakona, pánkerta so po domačem rekli, pa je ni htêo priznat pa je réko, čí je (poudarjeno) ún úoča túotem fróci, nê bojo (počasi, poudarjeno) múoji lastni fróci fsi mutasti. Náh pa je mêo (sočutno) dvêj deklíniki pa sta bli óbejdvêj mutasti. Karl: obe dve sta bili gluhonemi. Milena: tak da je rêjsn. Karl: to je ţiva resnica. Milena: pa nekj je na svetu. Karl: pa to veš, da nismo sami na svetu.

3.4.5 FOLKLORNO SREČANJE 5

11. 1. 2008 se je pripovedovalec Karl Vršič spomnil še nekaj pripovedi in jih pripovedoval. Kot poslušalka sem bila naključno navzoča pri folklornem dogodku in pri sebi nisem imela snemalne naprave. Da bi pripovedovanja čim prej dokumentirala, sva se dogovorila za dogovorjen sestanek naslednji dan, 12. 1. 2008.

61 Na dogovorjenem srečanju z informatorjem je potekla le aktivna faza, saj pripravljalna ni bila potrebna. Pripovedovalec je folklorno srečanje pričel s povedkama, ki jih je pripovedoval ţe prejšnji dan, ker pa se je tako poglobil in vţivel v svoja pripovedovanja, se je na dogovorjenem sestanku spomnil še ene. To dokazuje, da pripovedovalec ni imel več treme in je pričel uţivati v svoji vlogi informatorja. Dokumentirana je bila 1 bajčna povedka ter 2 šaljivi.

Kontekst Druţbene okoliščine pripovedovanja:  kraj: Ročica 50, Jakobski Dol;  čas: 12. 1. 2008; 10:54 – 10:59;  prostor: v kuhinji za mizo;  udeleţenci: Karl Vršič, Franja Senčič;  razmerja med udeleţenci: ded in vnukinja.

Govorni poloţaj ter situacijski kontekst Po folklornem srečanju 10. 1. 2008 se je pripovedovalec Karl Vršič spomnil še nekaj pripovedi, zato sva se dogovorila, da jih bova na ponovnem folklornem srečanju dokumentirala. V veznih besedilih, ki povezujejo prvi dve pripovedovanji, se vidi, da je srečanje dogovorjeno in namenjeno snemanju pripovedi, toda iz pripovedovanja samega pa to ni razvidno, saj je pripovedovalec sposoben pripovedovati enako neobremenjeno na dogovorjenem srečanju kot spontano, v trenutku, ko se spomni pripovedi. Da to drţi, priča tudi to, da se pripovedovalec med dokumentiranjem vedno spomni še kakšne pripovedi, ki ni vnaprej pripravljena in namenjena dokumentiranju.

Čustveni kontekst Pripovedovalec je bil dobre volje, pogovor je potekal sproščeno in glede na to, da je pripovedovalec sam izrazil ţeljo, da bi pripovedi posnel, je v pripovedovanju in dokumentiranju pričel uţivati, rezultati tega pa so vidni v dodelanih in domiselnih pripovedih.

62 Pripovedovalec: Karl Vršič. Poslušalka: Franja Senčič. Aktivni vlogi poslušalke: spodbujevalka, pomagalka.

Folklorno srečanje gradijo 3 zaokroţeni folklorni dogodki, ki so v ţanrski razvrstitvi poimenovani: Kača, Ţupnik in svíja, Sveti Ánton in ţupnik.

Franja: kaj je bilo pri Brusu? Karl: lahko pravim? Franja: lahko praviš. Karl: blá je na Hóobeli ná hiša pa so míjli énga otrúoka. Óbavezno so ţgániki pa mlêjko blí za zêterk. In fróoc je fsákokrat néso vǘn s hiše, nazê za hišo pa tam jó. Pa so nikrát šli gledat, (poudarjeno, radovedno) kam tê ti húodiš jêjst. Tê pa je ná vólka kača, kača mu pomagala pa jo z ţlico po glavi túko pa je réko: »Ţgánček tǘ pápe, nêj sámo mlêjkec«.

Franja: povej mi o ţupniku in svinji. Karl: pêr Jákobi je bil en ţupnik, ko je dúosti svín rad mêl pa mêl stalno vǘna na paši. Pa je pozábo církvo večêr zaklenit órgenist pa je ena svíja núoter príšla. In začela stúole prevráčat sím pa tá. Órgenist pa to čǘje pa letí po ţupnika. Pravi: (prestrašeno) »Gospóud ţupnik, sam hudič je príšo f církvo. Kák grozno rúţi.« Ţupnik hitro stáne, zême patríjo pa gréta f církvo glédat. Kák je odpró pa pátrijo viţgó, se svíja (poudarjeno) strášla pa (glasneje) skúočla vǘn pa jêga nabasala pa letêjla ţ jim. Ţupnik se dere: (glasno) »Órgenist rêjši me, hudič me nese, hudič me vlêjče, rêjši me!« (Tišje.) Órgenist pa se zadró: (glasno) »Prémzete, sê máte zádi ţlêf.« (Tišje.) In vána nič nêj prémzo, svíja letêjla čez vas. Tam pa so ţí lǘdi šli rani mêši. Pa vidijo, da ţupnika svíja nese. So bárali: (glasno) »Ja gospóud ţupnik, kam pa tê zê gré?« Je réko: »Svíjo bárete, sê jaz kárne vêjm, kam me nese. To vam pa povêjm, da rane mêše ne bo.«

Karl: tisto sem pravil o svetem Antonu. Franja: ne, govori. Karl: noter govorim? Franja: ja, ja, vse mi povej.

63 Karl: katerega leta je bilo konec vojne? Franja: petinštiridesetega. Karl: je blóu (poudarjeno) pêr Svetem Antúoni, pétnoštírdesetiga líjta, ko je bló vojne kúnec. So príšli (poudarjeno) Bulgári, ko so se vračali nazê, pa so svetnika fkráli, svétiga Ántona. Pa sébo zéli. Ko pa so ţupnik príšo nazê na faro pa ni bló glávniga jíhoviga patróuna svétiga Ántona. Pa prídga: (glasno, svečano) »Predragi farani, víte, da so nam ukradli našiga svetnika, svétiga Ántona. Darujte, darujte, da mó drǘgiga naróčli.« So lǘdi darovali. Na hêrvačkem pa êdn díelo svetnike. Pa šó k jêmu pa je réko: »Tákiga svetnika, svétiga Ántona, mi narédi, da mó jaz réko: »Ánton, blagoslovi ljudstvo«, da dê róke zdígno.« In ún je naprávo tikóu na špáge. … Pa ga pernéso ţupnik v církvo pa blá mêša. … Pač, prej sta míjla z órgenistom vaje. (Hitreje) Je órgenista vičíl: »Dá bom jaz réko, sveti Ánton blagoslovi lúdstvo, tê ti potegni túote špáge. Sveti Ánton bo zdígno róke in bo blagoslóvo.« (Kaţe z rokami, kako je potrebno potegniti za vrvice in kako svetnik blagoslavlja ljudstvo z dvignjenimi in razširjenimi rokami.) Pa se lêjpo obneslo pa mu piti fêjst dó, órgenist pa zaspó góra, na kóri. Ţupnik pride, má mêšo, pride do tega, da je začel klícat: »Sveti Ánton blagoslovi lúdstvo«, (tišje) nič, nič. Pa še níkrat reče. Nič. Tê se pa fêjst zadere: (glasno) »Sveti Ánton, blagoslovi lúdstvo!« Tê se pa órgenist prebidíl pa je napačne ţnǘre zgrábo pa je začel cúkat. Tê pa je úovi fige kázo dúl, sveti Ánton. (S prekriţanimi rokami kaţe fige in se smeje.)

3.4.6 FOLKLORNO SREČANJE 6

Folklorno srečanje je bilo izvedeno kot vzorčni primer dogovorjenega sestanka z informatorjem. Kot informatorko sem izbrala babico, Marijo Senčič, saj sem vedela, da pozna pripovedi, ki kroţijo po domačem kraju. Povedala sem ji, kaj potrebujem ter zakaj ter jo vprašala ali se strinja s snemanjem njenih pripovedi. Dogovorili sva se za skupno druţinsko kosilo ter pogovor po njem. Ta del predstavlja pripravljalno fazo, v kateri raziskovalec pripravi teren; seznani informatorja s svojimi ţeljami ter ugotovi, kakšne so njegove.

Aktivna faza dogovorjenega srečanja se je pričela po skupnem kosilu, ko se je pričel pogovor med druţinskimi člani, ki je privedel do 13 folklornih pripovedi. Folklorno srečanje je nenapovedano zmotil obisk sorodnika Fredija Teţaka, ki se

64 je naključno znašel sredi folklornih pripovedovanj, kar ga ni prav nič motilo, saj se je samoiniciativno vključil v pripovedovanje s svojo povedko. Ko pa je ugotovil, da se pogovori snemajo, je nehal pripovedovati. Posnete so bile 3 bajčne povedke, 8 strašljivih, 1 razlagalna in 1 zgodovinska.

Kontekst Druţbene okoliščine pripovedovanja:  kraj: Ročica 50, Jakobski Dol;  čas: 13. 1. 2008; 13:51 – 14:55;  prostor: v kuhinji za mizo ter okrog nje;  udeleţenci: Marija Senčič, Milena Senčič, Marija Vršič, Karl Vršič, Fredi Teţak, Franja Senčič;  razmerja med udeleţenci: Karl in Marija Vršič sta zakonca, Milena Senčič njuna hči, Franja njuna vnukinja, Marija Senčič je tašča Milene Senčič in Marija Vršič stara teta Frediju Teţaku.

Govorni poloţaj ter situacijski kontekst Folklorno srečanje je bilo dogovorjeno. Pripovedovalko Marijo Senčič sem povabila na druţinsko kosilo in pogovor o starih zgodbicah ter jo seznanila, da bi pogovor snemala v raziskovalne namene.

Repertoarja glavne pripovedovalke, Marije Senčič, nisem poznala, sta pa ga poznali Milena Senčič ter Marija Vršič, ki sta se vključevali kot aktivni poslušalki. Marija Senčič se je izkazala kot dobra pripovedovalka. Snemalne naprave po nekaj uvodnih stavkih niti opazila ni več in je z ţivo besedo, izrazitim in doţivetim barvanjem glasu in spreminjanjem razpoloţenj med pripovedovanjem nizala pripovedi. Pokazala je, da ima dober spomin in pester, narečni besedni zaklad. Med udeleţenkami folklornega srečanja, Marijo Senčič, Mileno Senčič in Marijo Vršič, so se pletli dialogi polni opomb, pritrjevanj ter dopolnjevanj.

Kot pripovedovalec je nastopil tudi Fredi Teţak, ki je bil naključni obiskovalec v času snemanja, in ko je zaslišal temo pogovora se je pridruţil s svojo pripovedjo,

65 a ko je dojel, da se pogovori snemajo, je bilo potrebno nemalo truda, da je pripoved dokončal.

Folklorno srečanje se je razvilo v pristno druţenje ljudi, ki se dobro poznajo, ki poznajo zgodovino domačega kraja, si zaupajo in si radi pripovedujejo. Udeleţenci so folklorno srečanje vodili sami in s tem je bila vloga raziskovalke veliko manjša, zaradi tega pa je tudi več obširnih pogovorov, ki so se bodisi razvili v klepet bodisi so vodili v nova pripovedovanja. Vse to je razvidno iz transkribiranih besedil.

Čustveni kontekst: Folklorno srečanje je potekalo v pristnem domačem in zaupljivem razpoloţenju med pripovedovalci in poslušalci, vendar je prevladovala napetost, mračno razpoloţenje, saj so pogovori tekli predvsem o umrlih, umiranju ter strahovih. Rezultat takšnih pogovorov ter ozračja je devet strašljivih povedk od skupno štirinajstih zbranih.

Glavna pripovedovalka: Marija Senčič. Pripovedovalca: Marija Vršič, Fredi Teţak. Poslušalci: Franja Senčič, Milena Senčič, Marija Vršič, Marija Senčič, Karl Vršič. Aktivne vloge poslušalcev: spodbujevalec, poizvedovalec, pripominjevalec, pritrjevalec, pomagalec, dopolnjevalec.

Folklorno srečanje sestavlja 13 zaokroţenih folklornih dogodkov, ki so v ţanrski razvrstitvi poimenovani: Cáhn ob desetih, Cáhn – smrt Kríšlce, Cahn – smrt Zelênkije, Procíjsija, Bêjlo, Strah, Kóust, Škóupnik, Prikázn, Zláto, Lǘkna, Prerokdba, Nêj mêl spája, Kíčkügla. Franja: ali veste kaj o cahnih? Marija: ja. Franja: le povejte. Marija: boš to vse kar posnela? Franja: vse bom posnela. Milena: povejte, kako je bilo.

66 Marija: Krišlca, Ivana, pa naša mama, Hanika. Tê pa so si gǘčale. (Trpko, prepričljivo.) »Vêjš Hanika, mene pa nê de več dúgo. Jaz sn čisto bóuga, čisto fêrtik. Boš vídla. Fsê fkǘp mó múogla zapistít pa mó múogla mrêjt. Nêmo múogla več tak bít.« Tê so mama rekli: (tolaţeče, sočutno, hitreje) »Sê pa tê vêjš, čí si še tikóu dúobra pa fsê, nêj. Eh, se tê nêj tikóu hújdo.« Ja kê je blóu. Nedíjlo pa so… Mi smo k mêši odíšli. (Pojasnjujoče.) Ata pa mama sta zǘtra húodla. Pa je blóu v ênih desetih. Tê pa je, ki so radi popili. (Sočutno.) Tê so príšli pa so radi pač popili. Pa so ata pa mama doma blí. Tê pa so tóu, pri túoti strani núoter, f tisti híši. Tam pa je blá gredénca s trínglázlami. (Razburjeno.) Tê pa, kê pa tê zê je? (Zaskrbljeno.) »Čǘj, čǘj,čǘj,« sta si gúčala, (začudeno) »kê tê zê je, kê tê gredénca okúl pála?«. Tê pa gréjo gledat pa fsê mirno blóu. (Glasno.) Tikóu rogátalo, da bi lêhko fsê gláţe potêrlo. (Začudeno.) »Kê pa tê túoto zê?« Tê pa v eni vǘri pa je ţí príšo góra dúlsn Félek Kríšlof. Je réko: (zgroţeno) »Mama tá páli pa so mêrtvi. (Tišje) »To pa je bil tisti cáhn. (Glasneje.) Túoto so pa kólkokrát ata pravili. ... Pa náh tǘ, ko so Zelênkija mêrli. Tê pa je klǘkat príšlo. Ki so Zelênkija tǘ príšli skóus, (ponosno) so mên búotra blí. Tê pa so pač radi príšli, mên pa so rekli: »Gdá…Kúko Pergêka nêjma otróuk, túoto múorjo Míhejovi otrúoci dobít.« Pergêka pa je kú fsê zaprávla… Milena: ja. Franja: pa takrat tudi… Marija: tê pa je klǘkalo. Tê pa je príšlo pa tikóu po dvêrah túklo, ki so jih v bólnco odpêlali. Pa nêjsmo… Hújdo jim je grátlo pa so v bólnco odpêlali pa so nótra ţí tisti dén mêrli. (Tiho.) Tê pa je príšo cáhn doma. (Zaskrbljeno.) »Ja, kê pa tê zê? Kê tê túče po dvêrah, káu ko da bi túklo.« Tê pa fsákokrát, tê da so ata blí, nêj, ki so brat blí, da so póulek blí, da so tisto čǘli. Pa mama so póulek blí tǘ, so čǘli. Pa ne vêjm, níhto je še tam bil, tisti pa nêj čǘl. Tisto se še spomíjam, da so rekli: (radovedno) »Kú tê da úovi nêj čǘl?« … Ta dva cahna vem kot nič. To je bil pravi cahn. Franja: super. Milena: ja, ja to pa je cahn.

Vsesplošno govorjenje.

67 Marija: so ga pokúopali, poldne. Tê pa je vsako večer príšo spat k mami gúorta, čí so bli sami. Froócof kú nêj blóu, nêj. Strah pa tikóu. Spat príšo. Kú je tóu na meji, kí so míjli mejo, (z nizkim glasom) tikóu pa je príšla procísija dúlsn po dóuli. (Hitreje.) Tê pa nêj múogo več naprej pa kár nazê. Tê pa je tólko gúorta perlêto, no pa kê nêj dvêri núoter stró. (Razburjeno.) Samo túko, túko. Tikóu da náh nêjso cêjlo nóuč nič spali, da nêjso múogli k sebi ga správit od stráha. Franja: kakšna procesija? Marija Vršič: pogrebna. Marija: tisto procísijo, pogrebna procísija, kê so ga poldne pokápali, tista procísija pa je príšla dúlsn, nêj. Tóu, kí Ornikovi so blí, tam, tam je bil doma, nêj. Tam so ga gúorta nesli, na brítof, pač k církvi pa na brítof. Úovi pa šel večer, v pêrvem mráki je šó. Tê pa je vído. (Tišje.) Tê pa je príšla procísija. Franja: pa več krat? Marija: samo tisto večer. Tê večer náh. Tisti dén so ga pokápali, večer pa je ţí… Kólkokrát so právli, (zaskrbljeno) kê je tê túoti člúovek tê… Nêj múogo náh… V takem stráhi je náh ţivel. (Prepričljivo.) To je vêjš sila. Túoto so pa mama dúostikrát právli od túote procísije, kú je blóu. Fsê tiste lǘdi, f cêjlem, kóu kú so pêlali pogreb, kúko so jih tê núosili, tikóu, tikóu je tê tisto príšlo pa šlo mújmo.

Milena: kaj pa tisto, ko ste pravili, da ste videli tisto belo? Marija: ki je ta, pri tisti Gornici, ja, ja … Sternišnikova Hana bíla. Pêr túoti Górnci je bíla. Marija Vršič: ja, ja. Marija: (zgroţeno, srhljivo.) Józos Krístos, pjê. Tê pa… Jaz pa pridem (srhljivo), polnoči je bló, dúlta. Tê pa je tikóu peršumátalo po Málem. (Hitreje.) Podnéf so jo pokúopali. Po Málem Dóuli dúlsn peršumáta, táu, na kriţíšči. (Srhljivo.) Krístos, kóu peršumáta, tako bêjlo. (Prestrašeno, obupano.) Kê tê zê čém? Vêjš, tê sn jaz vídla, kê je. Tê pa nič, tê pa nič drǘga, vêjš, (hitreje, odločneje) tê pa sn čez túoti, začéla letíjt v trónik tá. Ki nêjsn vêjdla, kam bi šla več po stézi gúorta do Bračka al kár. Tê pa po tróniki. Tê pa sn še sámo poglédla. Tê pa je tisto mínalo. (Zgroţeno.) Bêjlo, strášno bêjlo. Blá pa je bêjlo oblíjčena, tê ki so jo, da še je deklína blá, vêjš, so je prej bêjlo oblačǘvali. Marija Vršič: ja, ja. Marija: túota pa je víš bíla. To je blóu polnoči.

68 Marija Vršič: Jezus Kristus. Marija: vidiš, ti si se tega spomnila. Ko sem šla od starega ţupnika. Stari ţupnik so pokopavali. Milena: ja, ja. Marija: jebentiga. Ko sn nokrát šla od Gélice sím, tǘ. Čez klanec. (Prepričljivo.) Tê pa gúor po klánci tikóu šlúo zádi za méno. Franja: kaj pa, kakšno pa? Marija: níko čêrno je mígalo zádi pa (srhljivo) klopklopklop. Tê pa grem (začudeno) pa níše nič. Pa góra postojím pa gledam dúlta (srhljivo) pa sámo copcopcop. Náh pa pridem dále dúlsan, (prestrašeno) tê pa nič drǘga, sn róuno múolit začela, káu me je strah bló, vêjš. Prej, ko sn dúlsan okúl príšla pa gúorsn domó. (Zgroţeno.) Májka mila, pjê. To pa je bló. Tê pa je sámo čêrno šlo. … Pa je tǘ blóu sréd nóuči.

Franja: kaj veste kaj o copranju? Marija: (zamišljeno) êdn, da bi kǘpu pa tê náh nêj príšo. Náh pa tê so nêšli níko kóust pa práse hín. Tisto svíjo hín. (Odločno.) Níka kóust je blá nótra pêr štálci djána. Da so tê náh tólko ugotávlali, (začudeno) kí bi, kí bi tê, kú bi tista kóust núoter príšla. Pa úovi tǘ nêj več blízi príšo, ki je tê príšo kipǘvat. Nikúl več blízi. To še vêjm, da so právli: … (ogorčeno) »Zê pa tê táka svíja.« Pa bló fêrtik. Da bi jo odáli, tê pa cêrknala. Franja: kaj bi naj bila svinja začarana? Marija: (odločno, prepričljivo.) Ja, níko cóupraje… Tista kóust je tam blá djána, ki nêj blá (poudarjeno) od kod pernêšena, ki je doma take kóusti nêj blóu. Ja, kóu so právili prej, da káu so cóuprali ókul pa kóu déijlali. (Skrivnostno.) Kê tê vêjš.

Franja: kaj pa o škopnikih veste kaj? Marija: (začudeno) da se je od níkod perpêlalo. Tê pa gdá je tisto príšlo v rófank, tê pa goríjt začélo, na fsê lêjpem. (Še bolj začudeno.) Ja, pa kí se je tisto zélo? Tisto pa ni níše nič právo, kí bi se zélo. Sámo reklo se jim je škóupniki

Franja: ali ste slišali kaj o tem, da bi po smrti kdo prišel nazaj? Marija: kaj pa vem, kako je to… Ja, pri mejah so… Marija Vršič: govorili so.

69 Marija: pri mejah so se potem kregali. Marija Vršič: po smrti so jih dosti krat videli stati na mejah. Marija: ja, stati ja. Marija Vršič: ko so nazaj prišli. Marija: tisti so nazaj prišli pa so na mejah stali. Marija Vršič: ja, ja. Franja: pridi bliţje, bi te posnela. Marija Vršič: saj babica tudi ve to. Zdaj sem se spomnila… Marija: ja, da so na meje prišli pa so tam stali. Po smêrti so jih vídli na mejah stát, ko so tisti nazê príšli. Ja, pa tê, (glasno) tístokrát gdá se je túoti Šumánof, ki se je obíjso. Ki je se óto tam perpêlo pa táu, kí gre gúorta k brítofi. Tê pa se tam dúl okúl perpêlamo, tê pa díjd tam, vólki díjd tam stoji. Tóu okúl se perpêlamo. (Presenečeno.) Čí pa nêj níkam šó pa nič. Sámo stalo. (Prepričljivo.) Z óteja smo vídle vǘnta. Se še je ena sébo pêlala, ki me je úovi, ki je tam pêr Šumáni bil, êdn. Sn rekla, nê me domó pêla, (glasno) mene je strah ít. Milena: vi ste sedmino kuhali? Marija: sedmino sn kǘhala. Tê pa ţí tǘ blóu polnoči. Tê pa tóu pêr brítofi, tam, (glasno, poudarjeno, prepričljivo) táki, táki vólki díjd. (Z rokami po zraku kaţe smer.) Táu, ko greš gúorta, tam od Šumána sím, tam pa greš k brítofi. Táki vólki díjd stó. (Presenečeno.) Ja, kê pa tê túoto zê. Náh pa táu okúl se perpêlamo pa gledamo vǘnta, kam je tê šó. Nêj ga blóu, níčesa nikír vídat, ít pa nič. (Prepričljivo.) Tê je róno prikázn bla. (Srhljivo.) Úovi pa tam léjţo, ki se je obíjso.

Milena: kaj pa tisto, ko je šel k vedeţevalki? Marija: tê pa náh šó kártnšlógarci. (Hitro.) Kártnšlógarca pa rekla, da je na jêgovem grǘnti zláto; Milena: da ima zlato. Marija: da má zláto, da nê kúople. Náh pa je kúopo, kúopo, pa ţí skúro obnemógo, náh pa si je zmíslo, da dê ţêgjeno vúodo si pernéso za pit, (hahljaje) da dê pomóuč. Ja, náh pa je (poudarjeno) fsê prekúopo, cêjli grǘnt, (sočutno) fsê ísko pa nêj nič nêšo. Úova ga je (prezirljivo) nalagala. Milena: ja, je rekla, da ima zlato. Če bi obdeloval. Karl: potem pa je umrl.

70 Marija: da zláto je, je rekla. Čí bi obdelávo, bi mêl zláto. Tisto, kê perdíelaš, je tǘ zláto. Náh pa je mró, tak se je zasekíro. Od tega je zbolel, ţifčno, pa je múogo mrêjt. (Poudarjeno.) Pa ni nič zláta nêšo.

Franja: povej mi od začetka, kaj se je dogajalo. Marija Vršič: (govori Karlu) raje ti povej. Franja: kar ti povej. Marija Vršič: jaz ne morem, mene… Franja: vredu si … kar začni … kaj se je dogajalo pri Polancu? Milena: pri Polančevi hiši… Marija Vršič: ja, táu pêr Polánčovi hiši je (skrivnostno) êdn êniga ubil. Milena: bújo. Marija Vršič: bújo, ja. Tam, na tistem štátli, pač, kí je úovi lêţo mêrtef, tam je tista píiš pot, ker je prej blá (kaţe z roko) góra kóu píiš pot, póuleg stéze, vúozne, nêj. Tam se je stalno táki kos (z roko pokaţe, kako velik kos zemlje je bil) tíkou núoter fsipávalo. Stalno, kí je úovi lêţo. Franja: o.k.. Marija Vršič: temu so rekli, da je bil cahn. Marija: cahn, ki je pokazal, da je nekdo notri. Marija Vršič: ja, ja. Marija: da se je tam zgodilo. Marija Vršič: ja, ja. Stari ljudje so še govorili, ko sem bila majhna … Milena: ja, ja … Marina Vršič: gdá dê ţelíizni tíči po zraki lêjtali, pa iz sáke hiše kóoštrava bába vǘn príšla, króţlasta, pa kdá dê vóuzi po stézi letíjli brez vprege, (pomenljivo) da nêde več nič kê pámetniga. Milena: ja. Franja: kaj še ve kdo kaj o copranju? Marija: kóu so pravili, da je, ee, úotrok spat, nêj mêl spája, tê pa so na fsê načine próbali, tê pa bi náh nê níka ţenska od níkod príšla pa je rekla, da múorjo túoto na prági dúl stêrgat, pa da múorjo níko potrosit otrúoka. Franja: s tistimi ostruţki. Prag bi naj ostruţil in s tistimi…

71 Marija: s tistim húoblajom. Na prági, tê pa s tistim húoblom poštǘpat otrúoka, da je náh spáje dobil. To sn tǘ čǘla, káu so pravili, da nêjso múogli spat, kéri úotrok nêj múogo spat. Marija Vršič: ja tudi to bi lahko bilo res, stari ljuje so marsikaj poskusili. Marija: ja, marsikaj. Franja: še kaj so poskušali, so govorili še o čem?

Pogovor vseh, iz posnetka se ne da transkibirati.

Fredi: ko je tista kičkǘgla sama dǘl pála. Franja : kaj je bilo? ... (vsi se smejejo) Fredi : Doma smá blá sama, óma blá tǘdi. … Milena: kaj pa je bilo potem ? Fredi: (šaljivo) ti mó náh povíedo, ko mó odíjšo. … Franja: Fredi, povej nam ... (smeh vseh). Milena: daj, povej nam, kaj se je zgodilo s frnikolo. Fredi: počakaj. Marija Vršič: spij še enega, boš laţje lagal. Fredi: (uţaljeno) kê mó lóogo, (prepričljivo) je rêjs, rêjs blóu. Díeda náh réko, réko, da so túoto níki znaki, rad náh hitro kdo mêrje. Milena, Marija Vršič : ja, ja. Fredi: (tiho, skrivnostno) pa Túonika mêrla.

Pogovor o umrlih, umiranju.

Marija: (neodločno, počasi) v ênih treh (hitreje) so začeli vána mírat. Tê pa je príšo Jóţa domó … pa je začel jih klícat. (Razburjeno.) Tê pa je bló fêrtik. Tê pa so se predramili. Tê pa sámo jámrali pa nič drǘiga. Pa nêjso več gúor poglêdli pa zacúmali. Drǘgi dén, tê pa Gélica tǘ príšla náh domó pa Nárdika, smo blí doma. Pa smo túoti náh odíšli. Drǘgi dén pa sn jaz góuč šla pa je blóu desetih pa Júlika, (tišje, hitreje) nêj, pokojna, je tǘ bíla. Desetih, (prepadeno) tê pa so mêrli. Tê pa sn jaz… tê pa Júlika rekla: »Vêjš kê, níkoga nêj, nê Franček gre kúlta Gélici povêj, da so mêrli.« Tê pa ún pecíkl zêl pa je šel kúlta právit, nêj, da so desetih so mêrli. Úova tǘ blá radovedna zê, čí je cêjlo nóuč skúro tóu blá, kê je, nêj. Tê pa je

72 tá príšo. Kú ga je vídla prít, je rekla: (prepričljivo) »Ála, mama so mêrli. » (Začudeno.) »Kú tê zê, da vêjš ti.« Je rekla: (glasno) »Tíkau je f kǘhiji… sn mísla, da je strúop dúl pádno«. (Razburjeno.) Zê pa fêrtik. Tê točno, ob tisti vǘri, desetih. (Glasno.) Tíkau je bláu, da je pún hrúm je gráto, kúko da bi, da bi strúop pádno, (tišje) ní kos vélba dúl pálo. Je rekla: »Tê pa sn jaz takoj vêjdla, zê pa sn sámo glédla, gdá dê kéri príšo od kod.« Tam pa ji je, cáhn ji je dalo, (z višjim glasom) znak je dalo, (poudarjeno) točno ob vǘri. Mama so mêrli ob desetih, tê pa je mêjla, (tišje) kúla je mêjla cáhn.

3.4.7 FOLKLORNO SREČANJE 7

Kot je bilo izpeljano folklorno srečanje 13. 1. 2008, je bilo zastavljeno tudi to. V pripravljalni fazi dogovorjenega sestanka z informatorjem sem prosila Franca Šipeka – Vanča za sodelovanje in mu povedala, da zbiram folklorne pripovedi v raziskovalne namene ter jih zato tudi dokumentiram. Bil je pripravljen sodelovati in dogovorila sva se za obisk.

V aktivni fazi dogovorjenega sestanka z informatorjem sem Vanča najprej poskusila napeljati na pripovedi o hudičih, za katere vem, da so znane v okolju, v katerem ţivi pripovedovalec. Po pripovedovanju je stekel pogovor o čarovnicah in čaranju oz. »copranju« in tako je informator pripovedoval o Friševi, ki je bila vešča copranja. Na to temo je dodal svojo pripoved še Karl Vršič. Skupno se je zvrstilo 5 folklornih pripovedi, 1 šaljiva pravljica, 2 bajčni povedki, 1 strašljiva in 1 razlagalna.

Druţbene okoliščine pripovedovanja:  kraj: Ročica 50, Jakobski Dol;  čas: 16. 1. 2008; 15:15 – 15:30;  prostor: v kuhinji za mizo;  udeleţenci: Franc Šipek – Vanč, Marija Vršič, Karl Vršič, Franja Senčič;  razmerja med udeleţenci: Karl in Marija Vršič sta zakonca, Franja njuna vnukinja in Franc Šipek – Vanč je Marijin nečak.

73 Govorni poloţaj ter situacijski kontekst Folklorno srečanje je bilo dogovorjeno, in sicer sem prosila Franca Šipeka, da bi prišel na obisk in obenem povedal kakšno zgodbico, seznanila sem ga tudi s snemanjem. Franc Šipek je bil pripravljen sodelovati in je ob motivacijskih vprašanjih poln dobre volje doţiveto pripovedoval. Kot pripovedovalec se je vključil tudi Karl Vršič, kar je popestrilo folklorno srečanje, Marija pa se tudi tokrat ni ţelela izpostavljati kot pripovedovalka, rada pa je sodelovala kot aktivna poslušalka s kratkimi opombami, ki pa so imele vedno močan vpliv na pripovedovanje, le-to se je izkazalo ţe na folklornem srečanju 13. 1. 2008.

Čustveni kontekst Druţba je bila dobre volje in folklorno srečanje je bilo polno smeha.

Glavni pripovedovalec: Franc Šipek – Vanč. Pripovedovalec: Karl Vršič. Poslušalci: Franja Senčič; Marija Vršič, Karl Vršič, Franc Šipek – Vanč. Aktivne vloge poslušalcev: spodbujevalec, pripominjevalec, poizvedovalec, pritrjevalec.

Folklorno srečanje je sestavljalo 5 zaokroţeni folklorni dogodki, ki so v ţanrski razvrstitvi poimenovani: Bábo v stǘdenec, Cóuper, Mlêjko, Rêšpov strah, Vrbsko jezero pri Celovcu.

Franja: ste slišali kdaj kaj o hudičih. Bi mi povedali? In posnela vas bi. Vanč: moram govoriti zelo na glas … hahaha. … Ja. Franja: pa kar po domače. Vanč: vêjš, to je bló tak; nêj, enkrát je mêl en múoški eno (posmehljivo, poudarjeno) vǘn z vraga bábo. Pa so míeli doma na dvoríši en zapúšeni vodnjak, (glasno) zapǘšeni stǘdenec, zló globúoki, nêj. Pa skóus so čǘli, več lêjt, da níke škrobátalo (hitro) pa niso víedli, kê núotra (hitreje) škrobáta pa kê škrobáta, nêj. (Glasno, poudarjeno, hudobno.) Bába blá pa neznosna. No, (počasi) in potem se je túoti díed enkrat le tólko razpízdo pa bábo vêrgo v stǘdenec núoter. Tê pa par dni mínlo, čez níke…, tretji dén tê ún níke vǘna okúl húodi pa hudič vǘn sperplêjţe s stǘdenca. Pa se tê malo strášo. (Glasno.) »Kê pa túoto je,« je réko.

74 (Poudarjeno.) »Ále bóug,« je réko. (Hitro.) »Vêjš kê,« je réko, »pred tremi dnévami je ní díed níko bábo núoter vêrgo, ni za zdêrţat,« je réko, »sn múogo spízdit vǘn«. Hehehe. (Smejoč se.) »Nêjkóust zdêrţat, sn vǘn spízdo.« Franja: hvala lepa.

Franja: kaj pa o copranju veste kaj?

Pogovor.

Franja: kako je stara Friševa coprala? Marija Vršič: si ţe pozabil, kajne? Vanč: saj lahko povem, če nisem prej lagal. Hahahaha. Je blá ná stara (poudarjeno) Friška, so ji po domače právli Friška, náči pa se je, písala pa se je uradno (resno) Sodec. (Tiho.) Zê ták lêhko pravim, ker potómcof nima nobenih. In dá je začelo tako slabo vreme, se kázalo, tê je ţí z níkimi sêrpami húodla pa (poudarjeno) zabijala núoter v címper na hiši (hitro) pa tê še ( z roko tolče po mizi), kê še več díelala? Pa níke skǘp núosla, (smejoč se) (poudarjeno) níke cúote pa kǘrla, da ne bi tóoča, da ne bi do tóoče príšlo ál pa níkiga tákiga neurja véčjiga. Pa úna je právla, da je pomágalo, zê drǘgi pa niso víedli róuno točno, čí je pomágalo ál ni pomágalo, nêj. V glavnem, je pa níke ták cóuprala, nêj, (prepričljivo) tisto bába je, nêj, díelala. (Z nizkim glasom.) To so še múoja pokojna babica razlagali. Jaz pa je, jaz pa sn bil še tê čisto mali. Ták da ti zê, drǘga ti kárne vêjm rêčt. Tisto so pa právli, bajé, da je níke krave dojila na štríke. Mogoče pa so, jaz pač búl mislim, da je verjetno fêjst z repom mahala, posránim, da je bába, hehehe, (smejoč se) rep zvezala cój k taci ji, tê pa so mísli, da štrík, da štrík doji. Níjsn vído nikír, da bi iz štríka mlêjko teklo, edino, čí bi ga v mlêjki namáko, tê ja. Hahahaha. Franja: dobro. Pogovor o Golobovi, ki je tudi pridobivala mleko na nenavaden način.

Franja: mi poveš od začetka? Marija Vršič: (reče Karlu) ti povej.

75 Karl: ko sn se jaz preselil v novo stanovanje, je prej ena ţenska blá pa so právli, da ji kača, kača (poudarjeno) mlêjko núosi pa húodi ţrêjt pa tako, nêj. Úna se je odselila pa smá se míja tá preselila pa smá níke cêta tam blá pa (z nizkim glasom) pride bêjla kača tam vǘn, ko je úna skóus mlêjko mêjla, no tam, (poudarjeno) êkstra prostori, nêj, je mlêjko mêjla. Pa pride bêjla kača vǘn, tak dúobre pol metra. Pa sn mêl tam blíjzi krámpf, vzêmem krámpf pa sn s krampom ní par krat vsíjko (hitreje) pa hudič nêj htêl hín bit. Marija Vršič: to je res. Tukaj, v Kriţanovi hiši. Karl: pa je odíšla. Ja. Ja. In tista ţenska je mêjla eno kravo. Pa čí je blá ni cêt breja, ko nič ne doji, úna je sáko srêjdo nesla sire pa smetano pa fsê v míesto na têrg. (Hitreje.) Kí je jêmala, jaz ne vêjm, so právli, da štrík doji. Ál je kača ji núosla.

Franja: kaj ste slišali govoriti o Rajšpovi gomili? Vanč: o Rêšpovi gomili. Tam pa je, tam pa je na Zgórni Vélki, (hitro) Zgórna Vélka, Spóudna Vélka. Tam pa je en taki, taki mali kógl poraščen z drêjvami, tam so právli. Tam so právli, da je baje včasih (pomenljivo) strášlo. Zê kák, na kák način je strášlo, ne vem. Da bi baje (hitro, teţko razumljivo) níki, da bi, celóu sn čǘl, da bi níke na níki drêjvi, góra je níkdo níke níkrat, eníga níke je, níkoga nikír nêj blóu. Pa je baje níke góra díelalo, níke góra uuu pa ne vêjm kê fsê. Pa nikír ni nobêniga blóu. Pa je (glasno) lêto baje túoti ko tristo hudíčof . Hehehe. Pa šó tisto ţúpniki razlágo, rêjs, ne vêjm kúmo fsê, (glasno) je razlágo gúora, tê pa vêjţ, da mu ţupnik réko, da túoto vána, da túoto nêj kóus bít číst kê êkstra, nêj. Sámo, potem pa so si zmísli, da baje v Rêšpovi gomili stráši, nêj. Pa ne vêjm, čí še skóus stráši. Jaz tam ţí enih tríjsti lêjt nísn skóuzi šó. Hehehehe.

Franja: mi poveste še enkrat o Vrbskem jezeru? Vanč: da si ne bom še česa zraven namislil. (Svečano, s privzdignjenim glasom kot pri deklamaciji). Pred davnimi časi še ni bilo Vrbskega jezera pri Celovcu. Tam, kjer zdaj voda stoji, razprostiralo se je imenitno polje. … Zgodilo pa se je na en Veliki petek popoldan, da so se v neki vaški gostilni zbrali, veselili, pili in plésali, da se je razlegalo daleč naokrog. … V večernem času naenkrat stopi v sobo en majhen, star in suh moţiček z majhnim sodčkom pod pazduhom in jih opozori oziroma posvari: »Nehajte razsajati, gorje vam, če vam pipo izderem.«

76 Vsi zaţeno smeh in krohot: »Le izderi pipo, da vidimo, kaj bo.« … In starček ţalostno odide. … Čez nekaj časa se zopet vrata odpro in v sobo vstopi ponovno enaki majhen, star in suh moţiček z majhnim sodčkom pod pazduhom in jih ponovno opozori: »Nehajte razsajati, gorje vam, če pipo izderem.« Vsi zaţeno smeh in krohot: »Le izderi pipo, da vidimo, kaj bo.« In starček ponovno ţalostno odide. … Čez nekaj časa se je ulila huda ploha, tako da so ljudje zbeţali na visoke, na visoke strehe, hribe, vendar nič ni pomagalo. … Eee, voda je zalila, vsi pa bi baje od ţalosti poginili in tako bi naj nastalo Vrbsko jezero pri Celovcu. Franja: hvala lepa. Karl: hahaha.

77 4. SLOVSTVENA FOLKLORA V KABINETU

Na terenu se raziskovalec sreča s slovstveno folkloro v pristni obliki, z neposrednim pripovedovanjem. »Za teoretično opredeljevanje, za siceršnje splošno odjemanje pa še toliko bolj, jo je treba konzervirati, tj. prevesti v tehnični tip komunikacije. S tem slovstvena literatura izgubi pomemben, včasih tudi bistveni del svoje prave oz. naravne eksistence in postane del literature« (Stanonik 2001a: 335). Kljub veliki in neizogibni igubi, ki nastane pri prestavljanju slovstvene folklore iz naravnega v tehnični tip komunikacije, se ohrani dediščina slovstvene folklore, ki si v zapisani različici lahko utre pot med bralce ter med raziskovalce in strokovnjake.

4.1 ŽANRSKA ANALIZA ZBRANEGA GRADIVA

Vso tukaj zbrano gradivo sodi v pripovedništvo, ki ga razvrščamo v dve temeljni skupini: pravljice in povedke. Kot je v slovstveni folkloristiki ustaljena praksa so v ţanrski razvrstitvi najprej predstavljene pravljice. Vse v Jakobskem Dolu zbrane pravljice sodijo v poseben ţanr pravljic – šaljive pravljice.

Sledijo povedke, ki se podrobneje delijo na bajčne, strašljive, razlagalne, legendne, zgodovinske, socialne in šaljive. Razvrstitev povedk je temeljila na njihovih genetičnih, idejnih in morfoloških sestavinah. Vendar odločitev ni bila vedno preprosta, saj se v eni povedki prepletajo morfološke in idejne prvine dveh ali večih ţanrov povedk. Tako v povedki Rêšpova gomíla niso samo sestavine, značilne za bajčne povedke, ampak so tudi motivi, ki vzbujajo strah, kateri sodijo k strašljivim povedkam. Povedka je uvrščena k bajčnim, saj prevladajo idejne in morfološke značilnosti tega ţanra. Pri ţanrskem razvrščanju zbranega gradiva dobi glavno vlogo sprejemalec – raziskovalec in zapisovalec ter njegov način dojemanja. Zbrano gradivo se je znotraj posameznih ţanrov razvrščalo po kronološkem načelu (najstarejšim bajčnim motivom sledijo mlajši; strašljive povedke, ki upovedujejo starejše dogodke, pred strašljivimi povedkami, ki govorijo o pojavih iz bliţnje preteklosti; pripovedi o zgodovinskih osebah iz davne preteklosti pred pripovedmi o ljudeh polpretekle zgodovine), od abstraktnega h konkretnemu (v bajnih in strašljivih povedkah).

78 4.1.1 PRAVLJICE

»Temeljno gibalo, ki v pravljicah ţene dogajanje naprej, je reševanje ugank in izpolnjevanje nalog, ki v vsakdanjem ţivljenju niso izvedljive« (Stanonik 1999: 215–216). Za pravljice velja splošno prepričanje, da so sad domišljije, vendar vedno obstaja dvom, da pripovedovalec, ko pripoveduje pravljico, ne govori samo o izmišljenih dogodkih. Znano je, da pripovedovalci v pravljice vključujejo tudi »posodobljene snovi: uveljavljeni druţbeni sistem, svojo načitanost in poklicno usposobljenost« (Stanonik 1999: 218).

Medtem ko si junaki v pravljicah s svojo prebrisanostjo in zvitostjo poskušajo pomagati iz konfliktnih situacij, se lahko pripeti marsikaj smešnega. Vse tukaj zapisane pravljice druţi skupna lastnost, nasmejati poslušalca ali bralca. Torej so to šaljive pravljice. V prvih dveh zbranih šaljivih pravljicah, Bêjţi pálo bo in Bábo v stǘdenec, se junak sreča s hudičem. V prvi neustrašen fant preţivi noč z njim, v drugi pa moţ vrţe jezikavo ţeno skozi studenec kar v pekel in tam povzroči takšno zmedo, da še sam hudič pobegne pred njo. Sledi pravljica Kê nêj blóu níkul rêjs pa nê dê níkul rêjs, v kateri srečamo junaka, ki je po steblu boba zlezel v nebesa. Na poti nazaj na zemljo je moral rešiti več realno neizvedljivih nalog. Prav neizvedljivost nalog pa zbuja šaljive učinke. V naslednji pravljici, Petrova radovednost, sledimo fiktivni zgodbi, v kateri nastopata sveti Peter ter Joţef, ki se trudita najti odgovor na zapleteno vprašanje, kako nastajajo ţenske. V naslednjih dveh pravljicah, Mêša in Prebíraš, spoznamo ţupnika in organista. V prvi pravljici jima spodleti kraja ovce, v drugi pa ju prestrašijo tatovi v mrliški veţici.

1. Bêjţi pálo bo 1

Ţivel je en múoški, ţí dúgo od téga. Pa bi rad víedo, kê je strah. Šó je okúl ískat, kí bi strah nêšo. Pride do ene hiše pa jih tam bára, čí vêijo, kí bi káki strah bil. Povíedli so mu, da je na drǘgem bríegi grad. Tam je ţivel graščak, ki je mró. In tista soba, kí je ún mró, je cêjla čêrna od znótra. Tam pa rado stráši. Tam tikáu grozno stráši, da ne smêj níše blízi. Ún pa se skoráţo pa gre poglêdnt v grad, čí je túoto rêjs. Ko pride v grad, si sede na sréd sobe in čaka, čí dê strášlo. Tê pa je od čákaja gráto láčn pa je nêšo kašo. Tisto kašo kǘha, polnoči pa se ţí pêr rófanki

79 zadêrlo: »Bêjţi, pálo bo!« Ún pa pravi: »Nê pádne, sámo v múojo kašo nêj!« In je pála ena núoga. Drǘgič se zadere: »Bêjţi, pálo bo!« »Nê pádne, sámo v múojo kašo nêj.« Je pála drǘga núoga. Se tretjič zadere: »Bêjţi, pálo bo!« Je pádno spóudni del trǘpla pa se še enkrat zadere: »Bêjţi, pálo bo!« »Nê pádne, sámo v múojo kašo nêj.« Tê je pa pádno zgórni del, zgórni kos in túoto je bil hudič. In hudič vidi, da úovi kašo kǘha. Tê pa je začel satan jámrat, kú je láčn, in da bi rad jêgovo kašo jó. Búl, ko mu je úovi razlágo, da kaše še nêj kóus jíest, da je vríela pa ţgéča, véčo silo je hudič díelo in ni nič poslǘšo pa pojó cêjli písker vríele kaše. Úovi pa se tikáu razjézo, da mu je hudič kašo pojó, da ga je zgrábo pa zašrófo v šrófštók pa vzel rúošplo pa mu začel náuhte piliti in to tikáu, da mu je cêjle pêrste dúl spílo. Tê pa ga je náh spistíl. Hudič pa je tikáu bêjţo pa lêto, da se cêjli grad tróso, mogoče se še zê. Ko mu je hudič pêrte jǘtri bêjţo pa je úovi, ki je strah ísko, šó domó. Ko pa je šó mújmo mlake, pa skúoči ójc v mlako. Tê se pa je strášo. In ko je príšo domó, je reko: » Zê pa ţí vêjm, kê je strah.«

Karl Vršič, 4. 11. 2006

SLOVAR

Múoški – moški; je pála – je padla; ţí dúgo od téga – ţe dolgo od tega; núoga – noga; bi rad víedo – bi rad vedel; drǘgič – drugič; kê – kaj; spóudni del trǘpla – spodnji del trupa; šó je – je šel; zgórni – zgornji; okúl – okrog; jámrat – stokat; bi nêšo – bi našel; kú je láčn – kako je lačen; bára – vpraša; bi rad jêgovo kašo jó – bi rad jedel njegovo čí – če; kašo; vêijo – vedo; búl – bolj; kí – kje; je razlágo – je razlagal; káki – kakšen; nêjkóus jíest – ne more jesti; povíedli so – povedali so; je vríela pa ţgéča – je vrela iz vroča; na drǘgem bríegi – na drugem hribu; véčo silo je hudič díelo – bolj je silil hudič; je mró – je umrl; ni poslǘšo – ni poslušal; ún – on; pojó – pojedel; cêjla čêrna od znótra – vsa črna od znotraj; cêjli písker – poln lonec; tikáu – tako; se razjézo – se razjezil; ne smêj níše blízi – nihče ni smel blizu; je zgrábo – je zgrabil;

80 se skoráţo – se opogumil; zašrófo v šrófštók – privil v primeţ; gre poglêdnt – gre pogledat; rúošplo – pilo; čí je túoto rêjs – če je to res; náuhte – nohte; dê strášlo – bo strašilo; cêjle pêrste dúl spílo – cele prste spili; tê pa – takrat pa; je spistíl – je spustil; od čákaja gráto láčn – od čakanja je postal je bêjţo pa lêto – je zbeţal in tekel; lačen; se cêjli grad tróso – celi grad se je tresel; je nêšo – je našel; zê – zdaj; kǘha – kuha; pêrte jǘtri – proti jutru; ţí – ţe; domó – domov; pêr rófanki – pri dimniku; mújmo – mimo; se zadêrlo – se zadrlo, zakričalo; skúoči – skočil; bêjţi, pálo bo – beţi, padlo bo; ójc – ţabec; nê pádne, sámo v múojo kašo nêj – naj pade, vêjm – vem. samo v mojo kašo ne;

2. Babo v stǘdenec 2

Vêjš, to je bló tak; nêj, enkrát je mêl en múoški eno vǘn z vraga bábo. Pa so míeli doma na dvoríši en zapúšeni vodnjak, zapǘšeni stǘdenec, zló globúoki, nêj. Pa skóus so čǘli, več lêjt, da níke škrobátalo pa niso víedli, kê núotra škrobáta pa kê škrobáta, nêj. Bába blá pa neznosna. No, in potem se je túoti díed enkrat le tólko razpízdo pa bábo vêrgo v stǘdenec núoter. Tê pa par dni mínlo, čez níke…, tretji dén tê ún níke vǘna okúl húodi pa hudič vǘn sperplêjţe s stǘdenca. Pa se tê malo strášo. »Kê pa túoto je,« je réko. »Ále bóug,« je réko. »Vêjš kê,« je réko, »pred tremi dnévami je ní díed níko bábo núoter vêrgo, ni za zdêrţat,« je réko, »sn múogo spízdit vǘn«. Hehehe. »Nêjkóust zdêrţat, sn vǘn spízdo.«

Franc Šipek – Vanč, 16. 1. 2008

SLOVAR

Vêjš – veš; vêrgo – vrgel; nêj – ne, a ne, kajne; tê pa – takrat pa; múoški – moški; mínlo – minilo; vǘn z vraga bábo – hudičevo ţeno; dén – dan; so míeli – so imeli; vǘna – zunaj;

81 na dvoríši – na dvorišču; okúl – okrog; zapúšeni – zapuščeni; húodi – hodil; stǘdenec – studenec; sperplêjţe – pripleţe; globúoki – globoki; se strášo – se ustrašil; skóus – vedno; je réko – je rekel; so čǘli – so slišali; ále bóug – ale bog; lêjt – let; vêjš kê – veš kaj; níke – nekaj; pred dnévami – pred dnevi; škrobátalo – ropotalo; ní díed – en moški; niso víedli – niso vedeli; níko bábo – nekakšno ţensko; núotra – notri; ni za zdêrţat – ni za vzdrţati; túoti díed – ta moški; sn múogo spízdit vǘn – sem moral zbeţati ven; razpízdo – razhudil; nêj kóust – ni kos.

3. Kê nêj blóu níkul rêjs pa nê dê níkul rêjs 3

V starih cêtah so lǘdi slabo ţivíeli. Niso míeli take hrane, ko jo májo nês. Večinoma so jíeli búob in hrástof ţir.

In êdn je ták rad búob jó pa mu je ţelodec slabo prebávlo in kák je šó na stran, je od njega šó cêjli búob. Búob pa se je pêrjel zêmle, ker hêzlof nêj bláu, pa začel rástit in je rásto in rásto, da je zrásto do nebêškiga praga. Náh pa êdn vidi túoto drêjvo, da sega do nebêškiga praga, pa si misli: »Jaz bi pa šó v nebése.« In tam je múogo v nebésah cêjle dneve zvêjzde púcat, náči se pa ponúoči nêjso svêjtle. In med tem cêtom so se svíje pasle, pa je ena zrúovala búob, ga pojêjla, búob se je posišíl pa se prevêrgo, pádno, nêj, ja. In ún pa se navúolo nebes pa htêl ít nazê na zêmlo. Pride do nebêškiga praga pa vidi, da več drêjve ni. Pa je mêl tako srêčo, da je sveti Peter glíh díelo proseno kašo in ga je prúoso, čí bi mu dó tiste plíeve. Peter mu je plíeve dó, ún pa si je iz tistih plêjv začel plêst vóţo. Dúgo vóţo si je splêl, pa je míslo, da bo ségnala do zêmle. Privézo si jo je nebêškem prági pa se spistíl po jêj dúl. Pa je blá prekratka. Pa splêjţe nazê gúor pa góra en kos odrêjţe pa spóut cój štǘkla. In to je večkrat ponovil. Ko pa je vído, da je ţí blíjzi zêmle, skúoči na zêmlo. In so se mu núoge vdêrle do kolêjn. Pa jih ni múogo vǘn dobít. Pa je lêto domó po kramp, da se je vǘn skúopo. Ko je šó domó, pa je vído pêr stézi úogn. Kramp je vêrgo v úogn. Kramp je zgúoro, štíl pa ostáno. In s tístiga si

82 je narédo písko. Da se je kratkočáso, kratki cêt si je díelo, ko je šó domó. In je še mêl tako srêčo, da je sréčo, kú so úoči kêrsti nesli.

Karl Vršič, 1. 12. 2008

SLOVAR

V starih cêtah – v starih časih; bi dó – bi dal; lǘdi – ljudje; plíeve – otrobi; so ţivíeli – so ţiveli; vóţo – vrv; niso míeli – niso imeli; dúgo – dolgo; nês – danes; je splêl – je spletel; so jíeli – so jedli; je míslo – je mislil; búob – bob; bo ségnala – bo segla, hrástof – hrastov; privézo – privezal; je jó – je jedel; se spistíl – se spustil; je prebávlo – je prebavljal; po jêj – po njej; je šó – je šel; splêjţe – spleza; cêjli – celi; nazê gúor – nazaj gor; je pêrjel – je prijel; góra – zgoraj; zêmle – zemlje; odrêjţe – odreţe; hêzlof – stranišč; spóut – spodaj; nêj bláu – ni bilo; cój štǘkla – zraven priveţe; je rásto – je rasel; je vído – je videl; do nebêškiga praga – do nebeškega praga; ţí – ţe; náh – nato, potem; blíjzi – blizu; túoto drêjvo – to drevo; skúoči – skoči; bi šó – bi šel; núoge – noge; v nebése – v nebesa; se vdêrle – se udrle; je múogo zvêjzde púcat – je moral čistiti do kolêjn – do kolen; zvezde; ni múogo vǘn dobít – ni mogel dobiti ven; v nebésah – v nebesih; je lêto – je tekel; cêjle dneve – cele dneve; domó – domov; náči – drugače; je vǘn skúopo – je izkopal; ponúoči – ponoči; je šó – je šel; se nêjso svêjtle – se niso svetile; pêr stézi – pri cesti; svíje – svinje; úogn – ogenj; zrúovala – izrile; je vêrgo – je vrgel; pojêjla – pojedla; je zgúoro – je zgorel; je posišíl – je posušil; štíl – ročaj;

83 se prevêrgo – se prevrnil; ostáno – ostal, pádno – padel; s tístiga – iz tistega; nêj – ne. a ne, kajne; je narédo – je naredil; ún – on; písko – piščal; navúolo – naveličal; kratkočáso – kratkočasil; htêl ít nazê na zêmlo – hotel iti nazaj na zemljo; je díelo – je delal; glíh – ravno; je sréčo – je srečal; je díelo – je delal; kú – kako; je prúoso – je prosil; úoči – očeta; čí – če; kêrsti – h krstu.

4. Petrova radovednost 4

Sveti Peter je bil nebeški vratar od sámiga začetka, ko so nebése narédli. Jêgova dolţnóust je blá, da je vsákiga v nebése spistíl, kíri si je nebése zaslǘţo.

Sámo jêmu so prihajale večinoma stare, grbave babe. In ún je začel mislit, kê je to zaêna firma, da dêjlajo sámo stare, grbave babe. In si je znamíslo, da bi šó na zêmlo gledat. Tisto firmo.

En cêt ni nobêdn v nebése príšo, pa je mêl cêt, da je šó na zêmlo gledat tisto firmo. Ko je príšo na zêmlo, poíše svêtiga Joţefa in ga bára, čí ún vêij, ki se túote stare, grde babe dêjlajo. Točno ne vêij, bóta šla pa ískat. Húodita po vasi podnevi gúor in dúl in ne nêdeta tiste firme. Pa pravi Joţef: »Mên se zdi, da je to tiste firma, kí majo samo ponúoči slǘţbo, kí samo ponúoči díelajo.« Pa sta šla ponúoči gledat. Pa pêr úoknah gledata núoter, čí bi kê tákiga vídla. Pêr eni hiši pa nêdeta. Tam, kí je svêjto mêjsnc v sobo. In vídla sta, da en díed babo mántra. Joţef je réko Petri: »Pój poglêdni, táu se dêjlajo babe. Zê glíh bo ena fêrtik, sámo med núogami še vǘn pili.«

Karl Vršič, 1. 12. 2006

SLOVAR

Od sámiga začetka – od samega začetka; vêij – ve; nebése – nebesa; ki – kje; jêgova – njegova; túote – te; dolţnóust – dolţnost; bóta šla pa ískat – bosta šla pa iskat;

84 vsákiga – vsakega; húodita – hodita; je spistíl – je spustil; gúor in dúl – gor in dol; kíri – kateri; ne nêdeta – ne najdeta; je zaslǘţo – je zasluţil; ponúoči – ponoči; jêmu – njemu; slǘţbo – sluţbo; ún – on; díelajo – delajo; kê – kaj; pêr úoknah – pri oknih; dêjlajo – delajo; núoter – noter; je znamíslo – je zamislil; kê – kaj; bi šó na zêmlo gledat – bi šel gledat na tákiga – takega; zemljo; je svêjto – je svetil; cêt – čas; mêjsnc – mesec; ni príšo – ni prišel; díed babo mántra – moški muči ţensko; je mêl – je imel; pój poglêdni – pridi pogledat; poíše – poišče; táu se dêjlajo babe – tu se delajo ţenske; svêtiga Joţefa – svetega Joţefa; zê glíh bo ena fêrtik – ravno zdaj bo ena končana; bára – vpraša; sámo med núogami še vǘn pili – samo med čí – če; nogami jo še opili. ún – on;

5. Mêša 5

Ko je en ţupnik rad jó ovce, pa je organista posló ovce krast kmêti. Organist pa je bil krǘmpast pa mu je ţupnik dó kúja. Ko pa je v štáli do ovc príšo, pa so se ovce začele drêjt pa se je gospodar zbidíl. Šó je v štálo gledat, kê se dogaja, pa je organista tam dobil. Ga vrédi spremláto, pa mu kúja vzel fkrê. Organist pa je počasi bêjţo. Ker je bil krǘmpast, pa prej, ko je domó príšo, ţí mêl ţupnik mêšo. Ún pa je hitro šó gúor na kor pa začel gódit . Ţupnik je tikáo čǘl, da je organist príšo domó. Pa se pêr oltári ţupnik obêrne pa zapúoje: » Ál si dóbo meee?« Úovi pa zagódi in odpúoje: »Nisem dóbo meeee, vzeli so mi iaaa, dobil sn pótepéncijo.« Pa je bló mêše kúnec.

Karl Vršič, 1. 12. 2006

85 SLOVAR

Je rad jó – je rad jedel; je bêjţo – je zbeţal; je posló – je poslal; domó – domov; kmêti – kmetu; ţí – ţe; krǘmpast – šepav; mêl – imel; dó – dal: mêšo – mašo; kúja – konja; ún – on; v štáli – v hlevu; gúor – gor; je príšo – je prišel; gódit – igrati; so se začele drêjt – so se pričele dreti; tikáo – tako; je zbidíl – je zbudil: je čǘl – je slišal; šó je – šel je; pêr oltári – pri oltarju; kê – kaj; se obêrne – se obrne; vrédi – v redu: zapúoje – zapoje; spremláto – pretepel; ál si dóbo meee – ali si dobil meee; fkrê – vstran; kúnec – konec.

6. Prebíraš 6

Dva sta šla oríehe krast. Podnevi sta krála, ponúoči pa sta šla tálat v tótnkámro. Tê pa sta: »Êniga ti, êniga jaz.« Pa gre organist mújmo tótnkámre, pa je čǘl, da se nótra níkdo pogovarja, pa je šó ţúpniki povíedo. Ţupnik je stáno pa šó z jím gledat, kê se dogaja. Tê pa je mêl ţupnik péesa, ki mu je bló ime Prebíraš. Tisti ţupnik pa je bil tǘ krǘmpast. Pa sta príšla do tótnkámre, čǘjeta níko rugátaje, pa ţupnik pokliče péesa: »Prebíraš!«. Pa se úovi nótra zadró: »Nič ne prebiram, vse od kraja jêmlem.« Úova dva sta začela letíjt in je bil krǘmpasti ţupnik prej doma ko pées pa organist.

Karl Vršič, 1. 12. 2006

86 SLOVAR

Sta krála – sta kradla; oríehe – orehe; ponúoči – ponoči; kê – kaj; sta šla tálat – sta šla deliti; péesa – psa; v tótnkámro – v mrliško veţico; tǘ – tudi; tê pa – takrat pa; čǘjeta – slišita; êniga – enega; níko – nekakšno; mújmo – mimo; rugátaje – ropotanje; je čǘl – je slišal; úovi – oni; nótra – notri; nótra – notri; níkdo – nekdo; se zadró – se zadrl; je šó ţúpniki povíedo – je šel povedati ţupniku; jêmlem – jemljem; je stáno – je vstal; letíjt – teči. z jím – z njim;

4.1.2 BAJČNE POVEDKE

Prvi dve povedki, Deklíne v reko Jordan in Komúl, skrivata v zgodbah najstarejše motive slovstvene folklore. V prvi povedki lahko spoznamo sestavine najstarejših verovanj in darovanj bogovom; v drugi je tematizirano neumrljivo in otrokom nevarno bajno bitje.

Sledijo povedke, ki tematizirajo hudiča. V povedkah Kák je hudič tobak sêjo ter Cigán na táberhi pri hudíči človek s svojo zvitostjo ter pogumom premaga hudiča. V naslednjih dveh povedkah, Rêšpova grába ter Rêšpova gomíla, je skupni kraj dogajanja, dolina pod cerkvijo na Zgornji Velki. Prav tam se je resničnim osebam pripetilo precej nenavadnih srečanj. Tako se v zgoraj omenjenih povedkah pojavlja hudič v zoomorfni podobi psa, ki hodi lajat na dno doline Rajšpovih in ga preţene le blagoslovljena voda. Znova se pojavi hudič v zoomorfni podobi v naslednjih dveh povedkah, Čêrni mêčak in Maček na fárofški pǘši, le da je tokrat velik, črn maček. Hudič v antropomorfni podobi zelenega moškega pa je predstavljen v povedki Zeléni díed. Moč hudiča, s katero zadrţuje moškega, izniči bitje farnih zvonov. V zadnji povedki o hudičih, Od Mice čez lêjs, je dovolj ţe, da se omenijo hudiči in v temni noči, sredi gozda nenadoma ugasne ţepna svetilka.

87 Po povedkah o hudičih se nadaljujejo povedke o čarovnicah in čaranju. Najprej sta v povedkah Šóštarička, Šóštarička (varianta), Cóuper predstavljeni ţenski, o katerih so ljudje govorili, da imata nadnaravne sposobnosti. V naslednji povedki Ko so úoča polnoči domó príšli pripovedovalec pripoveduje o »coprnicah«, ki so letale okrog hiše ter jih je odgnala blagoslovljena voda. Naslednji dve povedki, Nêj mêl spája in Kóust, govorita o čaranju ali »copranju«. V prvi povedki so s »copranjem« pomagali otroku, ki ni mogel spati, v drugi pa je »couper« ugonobil prašiča.

Sledeči povedki tematizirata kači; prva, Mlêjko, pripoveduje o beli kači, ki je ţenski prinašala mleko; druga, Kača, govori o veliki kači, ki je jedla z otrokom. Ţivali lahko imajo v slovstveni folklori posebno moč in tudi status. Znano je, da se iz njih ne smemo norčevati niti jih posnemati. Prav to tematizira povedka Sóove, zóci.

Med zbranimi povedkami so še povedke o bajnih ter abstraktnih bitjih. Povedki Škóupnik in dnár ter Škóupnik govorita o abstraktnem bitju, ki je vidno kot snop svetlobe na nebu. Povedki Muvjé ga je gráblo ter Muvjé pa predstavljata nenavaden pojav vrtinčenja zraka in ţviţganja. Sledi povedka Trúta, ki govori o bajnem bitju, truti. Ta napade mlade fante. Kot mitično bitje, ki ni tako skrivnostno kot zgoraj predstavljena, je zmaj v istoimenski povedki.

Ţe v povedki Rêšpova gomíla se pojavi motiv skritega, zakopanega zaklada. O skritem denarju, ki ga naznanja nenavadno prikazovanje svetlobe, govori povedka Lǘč v ági; o zakopani dragoceni monštranci pa je spregovoril pripovedovalec v povedki Moštránca.

Zakladi, denar in druge dobrine mikajo ljudi, če pa se kdo pregreši in vzame, kar ni njegovo, si zasluţi kazen. Kako je bil kaznovan tat, predstavlja zadnja bajčna povedka, Šêterga.

V zbranih povedkah se potrjujejo lastnosti povedk, saj pripovedovalci zanje trdijo, da upovedujejo resnične ali vsaj verjetne dogodke, ki so se pripetili njim ali so jih slišali od drugih. Prav tako v njih nastopajo resnično ţiveče osebe, dogajanja pa se

88 odvijajo na znanih krajih. Tudi motivika zbranih bajčnih povedk se sklada z značilnimi motivi bajk. V zbranih osemindvajsetih povedkah tako lahko spoznamo ostanke davnih verovanj, bajna bitja ter abstraktne pojave, hudiča, ki se pojavlja v različnih podobah ter zgodbe o čarovnicah in njihovem delu.

1. Deklíne v reko Jordan 7

Bló je f prejšnih cêtih, ko so ţupniki míeli vólki fórcuk in so fsako líeto dolóčli nêliepšo deklico v vasi, da jo zróčijo rečnemu bóugi v reko Jordan. Ko je príšo tisti cêt, so príšli tri ţupniki v hišo in pravijo: »Vaša hčerka je zvóljena za rečnega bóuga.« To je blá čast, čí so zvúolili jíhovo deklíno za réčniga bóuga. Tisto deklíno so odpêlali do reke Jordan pa jo vêrgli v vúodo. Lǘdi so túoto gledali, šli sébo do reke Jordan pa so blí nójgirik, kê se bo z deklico zgodilo. En cêt so še túoto cój gledali, kú jíhove deklíne méšniki v vúodo lǘčajo, náh so se pa navúolili. Pa so pêrvem méšniki rekli: »Zê boš pa šó ti poglêdno. Máš pol vǘre cêta, da boš povíedo, čí je rečni bóug v reki ál nêj. Ko boš príšo povíedat, bomo deklico zróčili.« Nič nêj príšo povíedat. Vêrţejo drǘgiga ţupnika v reko, mu tǘ dajo pol vǘre cêta, pa tisti tǘ nič nêj príšo právit, da je rečni bóug nótra. Vêrţejo še ta trétjiga in čakajo pol vǘre. Nič nêj príšo právit, da je vído réčniga bóuga. In od tístiga cêta ni bló več tiste oblásti, od tístiga cêta niso méšniki vzeli nobene deklice, tê je bil kúnec tiste víre k rečnemu bóugi.

Karl Vršič, 4. 11. 2006

SLOVAR

Bló je f prejšnih cêtih – bilo je v prejšnjih časih; kú – kako; so míeli – so imeli; méšniki – mašniki; vólki fórcuk – veliko prednost; lǘčajo – mečejo; fsako líeto – vsako leto; náh – nato; nêliepšo – najlepšo; se navúolili – se naveličali; jo zróčijo – jo izročijo; pêrvem – prvemu; rečnemu bóugi – rečnemu bogu; zê – zdaj; je príšo – je prišel; boš šó poglêdno – boš šel pogledat; je zvóljena – je izvoljena; vǘre – ure; čí – če; boš povíedo – boš povedal;

89 jíhovo – njihovo; ál nêj – ali ne; so odpêlali – so odpeljali; nêj príšo povíedat – ni prišel povedati; vêrgli – vrgli; vêrţejo – vrţejo; v vúodo – v vodo; drǘgiga – drugega; lǘdi – ljudje; tǘ – tudi; túoto – to; trétjiga – tretjega; sébo – seboj; je vído – je videl; so blí nójgirik – so bili radovedni; kúnec – konec; cój – zraven; víre – vere.

2. Komúl 8

Komúl je, vǘna okúl nič nêjga, nótra pa je vótlo. Hehehehehe. Jaz sn jih stáršo. Namišlávo sín, da je v lêjsi bil komúl. Pa da je, čí so príšli po jagode fróci al po gobe, da jih je fse pojó. Náh pa so ga fstrelíli pa ni htéo hín bit pa so ga zavlêjkli ta v Bólnarof lejs, tam pa v vólko gramóznco ga núoter pokúopali. Pa ţí kólko lêjt je od téga, ţí zê več ko stóu lêjt pa še zê míga tista gramóznca nótra, še zê ni práf hín.

Karl Vršič, 10. 1. 2008

SLOVAR

Vǘna okúl – zunaj okrog; fstrelíli – ustrelili; nêjga –ni; ni htéo hín bit – ni hotel umreti; nótra – znotraj; zavlêjkli – zavlekli; sn – sem; v Bolnarof lejs – v Bolnarjev gozd; strášo – strašil; v vólko gramóznco – v veliko gramoznico; namišlávo sín – namišljeval sem si; núoter – noter; v lêjsi – v gozdu; pokúopali – pokopali; čí – če; ţi kólko lêjt – ţe koliko let, fróci – otroci; zê – zdaj; fse – vse; stóu lêjt – sto let; pojó – pojedel; míga – se premika náh – nato, potem; práf – prav.

90 3. Kák je hudič tobak sêjo 9

Ja, príšo je hudič kmêti pa je réko: »Jaz bom níke sêjo na tvúoji jívi, čí ne boš ugotovil, boš mi dǘšo dó.« Ţí bliţali dnévi h kráji pa je bil ţálostn pa pride ena bába pa bára: »Kê si tê tak ţálostn?« »Ja, dǘšo dé mi hudič zêl, ker je níke sêjo pa ne vêjm kê.« Je rekla: »Čáke pa mó jaz próbala.« Pa se šla f tísti tobak núoter kúotat, v tisto raslíno, kê je hudič sêjo. Pa je hudič vído pa se začel drêjt: »Ferdámana bába, kê se kúotaš po múojem tobáki!« In bába je šla vírti povêjdla, da je tobak sêjo. Náh pa sta obêrnala. Náh pa je vírt sêjo en ţákl próusa pa je réko: »Čí ne boš fsê próuso nazê pobró, da dê vreča púna, boš pa ti dǘšo dó.« Je šó na jívo večêr, dá je mêjsnc svéjto pa začel ţvújzdat pa klícat pa je príšlo tólko hudíčof, da so do zǘtra fsáko síeme pobrali pa pún ţákl nazê dali vírti. Zê je bil hudič na vêrsti, da je múogo povíedat, káki tíč bo na drêjvi. Čí ne dê povíedo, pa dê múogo ún jêmu dát dǘšo. Tê pa je náh ţenska se do nágiga dúl slêjkla pa z úljom namazala pa se f sámem pírji pokúotala. Na núoge pa si je gúor zvezala níke cúote, ko da bi glava blá pa je núoge gúor dêrţala, glavo pa dúl. Tê pa hudič príšo pa ga póver báro: »Kê to za en tíč?« Je réko: »Fsê tíče sn ţí vído, sámo tákiga pa še kár, ki bi mêl glavo gúr, pač, núoge gúor, dúla pa vúste«. Tê pa ga je náh kǘoro. Nêj htél pogínat hitro pa so hudiči príšli pa so tisti úogn razkrámpali pa nêj blóu več hudiča pa nêj úogna.

Karl Vršič, 10. 1. 2008

SLOVAR

Príšo je – prišel je; je svéjto – je svetil; kmêti – kmetu; začel ţvújzdat pa klícat – je začel ţviţgati je réko – je rekel; klicati; níke – nekaj; hudíčof – hudičev; bom sêjo – bom sejal; zǘtra – zjutraj; na tvúoji jívi – na toji njivi; fsáko – vsako; čí – če; síeme – seme; dǘšo – dušo; pún – poln; boš dó – boš dal; nazê – nazaj; ţí – ţe; na vêrsti – na vrsti; h kráji – h koncu; je múogo povíedat – je moral povedati; ena bába – ena ţenska; tíč – ptič;

91 bára – vpraša; na drêjvi – na drevesu; tê tak ţálostn – tako ţalosten; ne dê povíedo – ne bo povedal; dé zêl – bo vzel; jêmu – njemu; ne vêjm – ne vem; tê pa – potem pa; čáke – čakaj; ná ţenska – ena ţenska; mó próbala – bom poskusila, do nágiga – do nagega; f tísti – v tisti; dúl slêjkla – slekla; šla kúotat – šla kotalit; z úljom – z oljem; v raslíno – v rastlino; f sámem – v samem; začel drêjt – začel kričat pírji – perju; ferdámana bába – prekleta ţenska; pokúotala – pokotalila; se kúotaš – se kotališ; na núoge – na noge; po múojem tobáki – po mojem tobaku; je gúor zvezala – je navezala; vírti – gospodarju; níke cúote – neke krpe; je šla povêjdla – je šla povedat; gúor dêrţala – drţala gor; náh – potem, nato; dúl – dol; sta obêrnala – sta obrnila; póver – kmet; en ţákl – eno vrečo; báro – vprašač; próusa – prosa; kár – ne; fsê – vse; dúla – doli; nazê – nazaj; vúste – usta; ne boš pobró – ne boš pobral; je kǘoro – je kuril; dê púna – bo polna; nêj htél pogínat hitro – ni hotel hitro poginiti; na jívo – na njivo; so razkrámpali – so razbrskali; večêr – zvečer; úogn – ogenj; dá – kdaj; nêj blóu – ni bilo; mêjsnc – mesec; nêj úogna – ne ognja.

4. Cigán na tabêrhi pêr hudíči 10

Cigán je šó k hudíči slǘţit pa je réko: »Zê pa mi boš pernéso dêrve.« Tê pa cigáni glíh ni blóu pa je vzel štrík. Je réko: »Dê mi štrík, jaz mó ti cêjli pol lêjsa pernéso.« Tê pa je réko hudič: »Eh, to ne múoreš, nêmo mêl več dêrf, čí mi boš fsê sím pernéso. Tê pa ni tríeba,« je réko. Je réko: »Tê pa ídi po vúodo«. Ja, je réko: »Nêmo zê fsáki êjmpar posébe húodo. Jaz mó pol stǘdenca vǘn potégno,« je réko, »ti sámo dê mi zê táki vólki štrík,« je réko, »jaz skǘp zveţem pa pernêsem sím, da boš mêl vúode zadúosti.« Je réko: »Nêjsn kóus tisto,« je reko, »tê ja vúode

92 nêmo míeli«. Tê pa je šó cigán spat. Pa hudič vzel ţelízno štángo. Je réko: »Zê pa mó ga natúko po glavi«. Cigán pa dó kamen pod pójšter pa se pod púostelo skril. Tê pa je začel hudič túčt gúor po tistem kamni, káu da se je róuno iskrilo. Zǘtra pa se zbidí cigán, tê pa ga hudič bára: »Ja, kê, kú je zê, kú si spó?« Je réko: »Ni glíh bló ta bólšo,« je réko, »níke me je škrámpalo po glavi,« je réko, »níke ni bló vrédi.« Tê pa se tisto hudič strášo pa je réko: »Vêjš kê,« je réko, »nêmo te jaz mêl.« Je réko: »Zê tê, kê si narédo,« je réko, »kê sn dóuţn.« Ja, je réko: »V zláti me boš múogo pláčat,« je réko, »zláto mi dê.« »Ja kólko?« »Ja, ní ţákl,« je réko, »náči nêa gre.« Tê pa pernéso en ţákl. Ja, je réko: »Zê boš domó néso,« je réko, »jaz nêmo sam si núoso.« Tê pa mu še hudič domó néso. Prideta gúor na brêjg, kí je bil cigán doma. Tê pa hudič kóu grozno dího, ko je príšo f híšo, kóu da je jêgove fróoce od cigána róuno lǘčalo po hiši nótra. Tê pa je hudič náh razlágo, je réko: »Ko sn gúor príšo,« je réko, »fróoci še múorjo hujši bít.« Je réko: »Sámo róno lêjtali so nótra po sobi.« Je réko: »S túotimi pa nêj míet za pósla.« Je réko: »Nêmo ga mêl na tabêrhi več.«

Franc Senčič, 10. 1. 2008

SLOVAR

Cigán – Rom; po kamni – po kamnu; je šó slǘţit – je šel sluţit; káu – tako; k hudíči – k hudiču; róuno – ravno; je réko – je rekel; zǘtra – zjutraj; zê – zdaj; se zbidí – se zbudi; boš pernéso – boš prinesel; bára – vpraša; dêrve – drva; kê – kaj; tê pa – takrat pa ; kú – kako; glíh – niti; zê – zdaj; ni blóu – ni bilo; spó – spal; štrík – vrv; glíh – ravno; dê – daj; ta bólšo – ra boljše; mó pernéso – bom prinesel; níke – nekaj; cêjli – ves; je škrámpalo – ja praskalo; pol lêjsa – pol gozda; se strášo – se ustrašil; ne múoreš – ne moreš; vêjš – veš; nêmo mêl – ne bom imel; zê tê – zdaj; dêrf – drv; narédo – naredil;

93 čí – če; sn dóuţn – sem dolţan; fsê – vse; v zláti – v zlatu; sím – sem; boš múogo pláčat – boš moral plačati; ni tríeba – ni treba; ní ţákl – eno vrečo; ídi – pojdi; nêa gre – ne gre; po vúodo – po vodo; pernéso – prinesel; nêmo húodo – ne bom hodil; domó – domov; fsáki êmpar – vsako vedro; nêmo si núoso – ne bom si nosil; posébe – posebej; na brêjg – na hrib; mó potégno – bom potegnil; kí – kje; pol stǘdenca – pol studenca; kóu – tako; vǘn – ven; dího – dihal; dê – daj; je príšo – je prišel; vólki – veliki; f híšo – v hišo; skǘp – skupaj; jêgove – njegove; pernêsem – prinesem; fróoce – otroke; zadúosti – dovolj; róuno – ravno; nêjsn kóus – nisem kos; lǘčalo – metalo; tê ja vúode – potem ja vode; nótra – znotraj; nêmo míeli – ne bomo imeli; je razlágo – je razlagal; je šó – je šel; sn príšo – sem prišel; ţelízno – ţelezno; múorjo bít – morajo biti; štángo – palico; sámo – samo; mó natúko – bom natolkel; róno – ravno; dó – dal, lêjtali so – letali so; pod pójšter – pod vzglavnik; s túotimi – s temi; pod púostelo – pod posteljo; nêj míet za pósla – ni za poslovati; je začel túčt – je začel tolči; na tabêrhi – na dnini.

5. Rêšpova grába 11

Pripóuvedi starih lǘdi so pripovedovali, da je v Rêšpovi grábi grad… Hkm…. Ki so ţí stalno právli, da tam stráši. Ja. In so lúdje razlagali, da je vsako večêr od dvanêste vǘre pa do ênih prilêto okrog tístiga gráda, kí je bil grad prej, nêj, pa lájo. In so se lǘdi to naveličali pa so šli lófcam rekli, nê ga fstrelíjo. In sta dva lófca šla. Êdn se je píso Pezdíček, úovi pa néne vêjm, ime mu je blóu Rêmund. Puške. Pa gréta čakat. Beláu dvanêstih. Pées ţí perlája, pa vólki pées bil. Perlája. Pa záčneta strêjlat. Pa nêj nobêna puška nič nêj htíelo póoknt. Petráune vǘn

94 vêrţeta, pa nove nǘoter. Sta mísla, da so petráuni fêhni al pokvarjeni. Drǘge nǘoter. Nič, nič. Tê sta pa bêjţala. Péesa pistíla pa sta bêjţala domó. Tê pa nedíelo, ko sta šla k mêši pa sta šla ţúpniki pa povêjta ţúpniki, da ní pées fsáko večer polnoči laja okrog tiste gomile Rêšpove, da sta ga htíela fstrelít pa nêj htíelo póoknt. Pa je ţupnik réko, nê gréta še enkrat, vzêmeta roţni venec pa ţêgjeno vúodo, kák dê pées príšo, nê roţni venec vêrţe pa vúodo próuti poškropi, ţêgjeno, êdn pa nê strêjla. In sta to narédla. In je póoknalo, je póoknalo in od tístiga cêta nêj več pées príšo lajat. Pa so drǘgi dén fsê preískali, nikír nič, nêj blóu péesa. Sámo so níke slêjdi so nêšli od stáriga hudiča s krêmplami, okúl gomile, kí je lêjto. Tisto pa so tê dǘl, dǘl zakríli, da nê bi lǘdi se bali, nêj, kíri bi mújmo šó pa vído stopíje od stáriga hudiča. Náh po tistem pa so vídli, ko so péesa fstrelíli, da je hudič s kújami ţárkimi, ţárkimi kújami pa z ţárko bráno príek čez gomilo štráfo, vláčo, nêj. Da so fsê iskre vstran letíela. Pa bêč tǘ mêo ţárki. Je gomilo fsê prerúovo. Drǘgi dén pa fsê na míri blóu, nikír nič nêj blóu raztêrgano. Tê pa so tǘ šli ţúpniki pa so povíedli pa so ţupnik rekli, nê múolijo na čast tistih, kíri fsê vírjejo. Hehehehe.

Karl Vršič, 7. 1. 2007

SLOVAR

Pripóuvedi – pripovedi; povêjta ţúpniki – povesta ţupniku; lǘdi – ljudi; ní pées – en pes; v Rêšpovi grábi – v Rajšpovi grapi; fsáko – vsako; ţí – ţe; sta ga htíela fstrelít – sta ga hotela ustreliti; so stalno právli – so vedno govorili; nê gréta – naj gresta; stráši – straši; ţêgjeno vúodo – blagoslovljeno vodo; lúdje – ljudje; kák dê pées príšo – ko bo pes prišel; od dvanêste vǘre pa do ênih – od dvanajste ure nê vêrţe – naj vrţe; in do enih; próuti poškropi – poškropi nasproti; je prilêto – je priletel; nê strêjla – naj strelja; okrog tístiga gráda – okrog tistega gradu; od tístiga cêta – od tistega časa; kí – kje, kjer; nêj več pées príšo lajat – pes ni več prišel lajati; nêj – ne, kajne, a ne; drǘgi dén – drugi dan; lájo – lajal; so fsê preískali – so vse preiskali; lófcam – lovcem; nikír – nikjer; nê ga fstrelíjo – naj ga ustrelijo; níke slêjdi so nêšli – našli so nekakšne sledi;

95 se je píso Pezdíček – se je pisal Pezdiček; od stáriga hudiča s krêmplami – od starega úovi – oni; hudiča s kremplji; néne vêjm – ne vem; okúl gomile – okrog gomile; je blóu – je bilo; kí je lêjto – kjer je tekal; Rêmund – Rajmund; dǘl – dol; beláu dvanêstih – bilo dvanajstih; kíri – kateri; pées ţí perlája – pes ţe prilaja; bi mújmo šó – bi šel mimo; vólki pées – veliki pes; vído – videl; záčneta strêjlat – začneta streljati; stopíje – stopinje; nič nêj htíelo póoknt – ni hotelo počiti; s kújami ţárkimi – z ţarečimi konji; petráune – naboje; príek čez gomilo štráfo, vláčo – vlaćil prek čez vǘn vêrţeta – vrţeta ven; gomilo; nǘoter – noter; so fsê iskre vstran letíela – vse iskre so letele fêhni – vlaţni; vstran; drǘge – druge; bêč tǘ mêo ţárki – tudi ţareči bič je imel; tê – takrat; je fsê prerúovo – vse je preril; sta bêjţala – sta zbeţala; na míri blóu – bilo pri miru; pistíla – pustila; nêj blóu raztêrgano – ne bilo raaztrgano; domó – domov; tǘ – tudi; nedíelo – v nedeljo; so povíedli – so povedali; k mêši – k maši; nê múolijo na čast tistih, kíri fsê vírjejo – naj molijo na čast tistih, kateri vse verjamejo.

6. Rêšpova gomíla 12

Rêšpova gomíla je malo pred Marijo Snéţno. V dolini. Tam je ravno tikóu kú od grada stríeha in so tam právli, da je grád se pogrêzno. In tam je strášlo, stalno. Tam bi bil tǘ zaklad pa so kúopali pa so rekli, čí bo kíri kako besêjdo spregovoril, bo se zasipalo. Ne smêj nobêdn nič govorit, nêj. Tê pa kúoplejo, kúoplejo pa se enemu bláto za šíjank zasipalo… Sê so tri lǘkne, kí so próbali kúopat… Sê je blato za šíjank zasipalo, tê pa ţí níke zaklel: »Ferdámano blato mi núoter leti,« nêj. Tê se pa zasipalo pa so blí fsí mêrtvi. Tisti so še zê tam nótra, kosi, čí sójo kí kóusti. In tisti grad je še ostáno tam nótra v zêmli. Tam pa so strašno vídli skóus, da stráši. Ponúoči so hudiči z ţárkimi kújami pa bráno bránali gúora po tistem. Pa kača je húodla, vólka, z níko króuno. Pa nêjsi smel mújmo ponúoči. Tê te je ní zeleni díed nazê vêrgo. Moj úoča je šó pa sósed sta šla z Óstrije, ki sta díelala góra. Tǘ ponúoči. Tê pa tisti je róuno bil, ki nêj smel tam mújmo húodit. Pa ga je

96 moj úoča perjêl za roko, nêj pistíl ga. Pa ga vlêjko. Tê pa ţí začel: » Ánzl, tê čǘješ, kú sêjkajo, ţí podirajo, ţí ţagajo, joj, drêjva ţí perletí!« Tê pa tako silo narédo, da se je ftêgo vǘn pa bêjţo, da dê pújem pála drêjva, nêj. Moj úoča pa nêj nič vído pa nič čǘo. Ja, tam okúl tiste gomíli je fsáko, fsáko večêr poúnoči perlêto en vólki pées pa okúl gomíle lêjto pa lájo. Pa je bil tam blízi lovec, dva sta blá, lófca blizi. Gremo túotiga péesa strêjlema, da nêde fsákokrát poúnoči tóu lájo. Pa gréta, strêjlata, strêjlata, pa nič nêj póoknalo. Ni htíelo nič lóus ít. Tê pa sta šla ţúpniki, pa je povíedo, da tam ní pées lêjče pa da sta húodla strêjlat pa ni htíelo póoknt. Pa je ţupnik réko: »Zéemta roţni venec pa ţéegnano vúodo, êdn nê strêjla, êdn pa nê péesi vêrţe venec pa vúodo poškropi, ko dê perlêto«. Pa sta kóu narédla, je póoknalo. Nêj več péesa bló pa níkdar nêj več perlájo.

Karl Vršič, 10. 1. 2008

SLOVAR

Rêšpova gomíla – Rajšpova gomila; nêj smel húodit – ni smel hoditi; pred Marijo Snéţno – pred Marijo Sneţno, pred mújmo – mimo; Zgornjo Velko; je perjêl – je prijel; ravno tikóu – točno tako; nêj pistíl – ni pustil; kú – kot; vlêjko – vlekel; od gráda – od gradu; tê čǘješ – ali slišiš; stríeha – streha; kú – kako; se je pogrêzno – se je pogreznili; sêjkajo – sekajo: je strášlo – je strašilo; drêjva – drevo; tǘ – tudi; perletí – prileti; so kúopali – so kopali; narédo – naredil; čí – če; je ftêgo vǘn – se je iztrgal; kíri – kateri; bêjţo – zbeţal; besêjdo – besedo; dê pála – bo padla; ne smêj – ne sme; pújem – po njem; nobêdn – nobeden, nihče; nêj vído – ni videl; nêj – ne, a ne, kajne; čǘo – slišal; tê pa – takrat pa; okúl – okrog; kúoplejo – kopajo; fsáko – vsako; za šíjank – za vrat; večêr – večer; sê – saj; poúnoči – ponoči; lǘkne – luknje; je perlêto – je priletel;

97 kí – kjer; vólki – veliki; so próbali kúopat – so poskusili kopati; pées – pes; ţí – ţe; lêjto – tekal; níke – nekaj; lájo – lajal; ferdámano – prekleto; blízi – blizu; núoter – noter; sta blá – sta bila; so blí mêrtvi – so bili mrtvi; lófca – lovca; fsí – vsi; túotiga – tega; zê – zdaj; péesa – psa; nótra – notri; strêjlema – streljajva, ustreliva; sójo – so; nêde – ne bo; kóusti – kosti; fsákokrát – vsakokrat, vsakič; je ostáno – je ostal; tóu – tu; v zêmli – v zemlji; gréta – gresta; so vídli – so videli; strêjlata – streljata; skóus – vedno; nêj póoknalo – ni počilo; stráši – straši; ni htíelo nič lóus ít – ni se hotelo sproţiti; ponúoči – ponoči; ţúpniki – ţupnku; so bránali – se rahljali zemljo z brano; je povíedo – je povedal; z ţárkimi kújami – z ţarečimi konji; ní pées – en pes; bráno – brana je kmetijski pripomoček za lêjče – teka; rahljanje zemlje; sta húodla – sta hodila; gúora – zgoraj, gori; strêjlat – streljat; je húodla – je hodila; ni htíelo póoknt – ni hotelo pošiti; vólka – velika; zéemta – vzemita; z níko króuno – z neko krono; ţéegnano vúodo – blagoslovljeno vodo; nêjsi smel – nisi smel; nê – naj; mújmo – mimo; strêjla – strelja; ponúoči – ponoči; péesi – psu; ní – en; vêrţe – vrţe; díed – moški; vúodo – vodo; nazê – nazaj; dê perlêto – bo pritekel; vêrgo – vrgel; sta narédla – sta naredila; úoča – oče; kóu – tako; je šó – je šel; je póoknalo – je počilo; sósed –sosed; nêj bló – ni bilo; z Óstrije – iz Avstrije; péesa – psa; sta díelala – sta delala; níkdar – nikoli; góra – zgoraj; nêj perlájo – ni prilajal. róuno – ravno;

98 7. Črni mečák 13

Ko je moj úoča šó polnoči še z dvêjma drǘgima, Gǘnglovim Fráncejom pa staro Cízlčko, z Óstrije z díela, je pod církvijo pri Mariji Snéţni zaglêdno čêrniga mečáka z bêjlo piko na pêrsih. Ko ga je zaglêdno, je réko: »Túotiga hudiča pa mó jaz néso domó. Ţí dúgo pravim, da bi rad mél tákiga«. Pa ga je nabáso, dó núoter v fǘrtoh pa šó z jím dále. Ko pa so príšli vǘn z lêjsa, so fsí trije vídli, da moj úoča še kúme drţi fǘrtoh za cípe, tikáu je maček zrásto. Tê pa je úoča fǘrtoh spistíl in vǘn je skúočla čêrna ţivina, vólka ko nó malo tele.

Karl Vršič, 4. 11. 2006

SLOVAR

Úoča – oče; je nabáso – je nabasal; je šó – je šel; dó – dal; z dvêjma drǘgima – z dvema drugima; núoter – noter; Gǘnglovim Fráncejom – Francem Gungl; v fǘrtoh – v predpasnik; Cízlčko – Cizlovo; z jím – z njim; z Óstrije – iz Avstrije; vǘn – ven; z díela – z dela; z lêjsa – z gozda; pod církvijo – pod cerkvijo; fsí trije – vsi trije; je zaglêdno – je zagledal; kúme – komaj; čêrniga mečáka z bêjlo piko na pêrsih – črnega za cípe – za vogale; mačka z belo piko na prsih; tikáu – tako; túotiga hudiča – tega hudiča; je zrásto – je zrasel; mó néso – bom nesel; tê pa – takrat pa; domó – domov; je spistíl – je spustil; ţí – ţe; je skúočla – je skočila; dúgo – dolgo; čêrna – črna; tákiga – takšnega; vólka ko nó malo tele – velika kot eno manjše tele.

8. Maček na fárofški püši 14

Jaz sn z díela húodo pa povečínoma večêr gúorta po fárofški pǘši. Pa je tam na ní korenini stalno bil ní vólki mečák, ko ní mali pêsek, črni. Pa sn grǘde lǘčo pa ni htêo stran it. Pa sn šó pêrvi dén, je bil máček tam, pa drǘgi pa tretji, pa skóus me

99 je glédo pa níkam ni šó, tǘ čí sn mu grǘde lǘčo. Ko sn pa mújmo príšo, je pa lêjpo ráho odšó próuti lêjsi. In túoto se je meni sumljivo zdíelo, tak da sn si náh nêšo drǘgo stézo. Sn índi snêig zgábo pa si stézo narédo, da nêjsn več rábo húodit mimo túotiga mečáka.

Karl Vršič, 10. 1. 2008

SLOVAR

Sn húodo – sem hodil; tǘ – tudi; z díela – z dela; či – če; povečínoma – večinoma, najpogosteje; mújmo príšo – prišel mimo; gúorta po fárofški pǘši – tja gor po farni zemlji; lêjpo ráho odšó próuti lêjsi – lepo počasi odšel na ní korenini – na eni korenini; proti gozdu; ní vólki mečák – en veliki maček; túoto – to; ko ní mali pêsek – kot en mali psiček; zdíelo – zdelo; grǘde lǘčo – metal grude; náh – nato, potem; ni htêo – ni hotel; sn nêšo – sem našel; sn šó – sem šel; drǘgo stézo – drugo stezo, drugo cesto; pêrvi dén – prvi dan; índi – drugje; drǘgi – drugi; sn sneig zgábo – sem naredil gaz v snegu; skóus – skoz, vedno; narédo – naredil; níkam – nikamor; nêjsn več rábo húodit – nisem več rabil hoditi.

9. Zeleni díed 15

Tisto krat so šli tam mújmo, kí je níki nó krat bil en grad. Právli so, da je zakleti grad. Ţí tê, ko so še moj úoča mújmo húodli, so tam príek rasle drêjve pa trave. Rêšpova gomila je blá tisto. Mújmo pa je en púotok téko. Gǘnglof Franc, tisti, ki je bil póuleg, ko so úoča mečáka domó nesli, nêj smêl nikúl tam príek it. Čez dén je še ţíher šó, tê ni blóu nič hújdiga. Kú pa je zvečer po Márji zvonilo, pa je takoj, ko je príšo Franc do potúoka, príšo níki zeleni díed pa ga nazê vêrgo. Fsê dokler niso zǘternc zvonili, Gǘnglof Franc ni múogo prit čez Rêšpovo gomilo. Ták da je múogo čez cêjlo Vólko ít, čí je htêl k mêši k Mariji Sneţni prít.

Karl Vršič, 4. 11. 2006

100 SLOVAR

Mújmo – mimo, dén – dan; kí – kjer; je še ţíher šó – je še lahko šel, je smel iti; níki nó krat – nekje en krat; ni blóu nič hújdiga – ni bilo nič hudega; právli so – pravili so; kú – kakor; ţí tê – ţe takrat; po márji zvonilo – zvonilo po Mariji, zvonovi v so húodli – so hodili; cerkvi zvonijo vsak večer, temu se reče, da zvonijo príek – preko; po Mariji; drêjve – drevesa; níki zeleni díed – nekakšen zeleni moţ; Rêšpova gomila – Rajšpova gomila, nazê – nazaj; púotok – potok; vêrgo – vrgel; je téko – je tekel; fsê – vse; póuleg – poleg, zraven; zǘternc – jutranjice; mečáka – mačka; je múogo čez cêjlo Vólko ít – je moral iti čez celo nêj smêl nikúl tam príek it – nikoli ni smel Velko; iti tam preko; čí je htêl k mêši k Mariji Sneţni prít – če je hotel priti k maši pri Mariji Sneţni.

10. Od Mice čez lêjs 16

Êniga líeta smá šla igrat múoji sestri góud, svíečnco. … In kák smá tam vse doţivíela. Midva smá igrala, úna pa f klêjt pála. Nezavêjstna, kerváva perplêjzala póuleg vǘn. Ja, pa je resnica túoto blá, da je pála núoter, ja. In tê smá še dobila, dá je malo k sebi príšla, dobila malo jǘţne. Pa je ţí blóu vána ták vênih ednêstih púl dvanêstih pa gréma domó. Tê pa jaz sn htêo it po cíesti, tam, kí smo míeli píešngo za domó húodit, ún pa htêo it čez góšo domó, kí je blíţe blóu. Pa gréma, prídema na pol góše, pa sn jaz réko: »Ti pač čéš táu it, kí stráši.« Ja, je réko: »Táu so stari hudiči še nótra doma.« In f tístem se je zaţarílo in to je ţiva resnica. Nad nama, bi réko, níh petdeset stáu métrof, nad nama se je zaţarílo nébo, tikáu, ko nêliepši mêjsnc posvêjto. Mên pa patríja vgásnala. Ki sn svêjto. Tisti momént mi patríja vgásnala pa nêj htêjla več viţgát. Ko smá pa príšla vǘn z góše, tê se pa mi spet viţgála. In tê sn, he, jaz, kólko sn znó múolit, sn ni kos úočenáţa podóč múolo, sámo da sn do hiše príšo. Pa se zaklêno pa čez glavo odêno, drǘgo jǘtro pa sn povíedo áteji pa máteri, kê se mi zgodilo. Pa to je ţiva ístina blá, to nêije šala.

Karl Vršič, 7. 1. 2007

101 SLOVAR

Êniga líeta – eno leto; prídema – prideva; smá šla igrat – sva šla igrat; sn réko – sem rekel; múoji – moji; ti pač čéš táu it, kí stráši – ti pač hočeš iti tu, góud – god; kjer straši; svíečnco – svečnico; táu so stari hudiči še nótra doma – tukaj notri so so vídli – so videli; doma stari hudiči; smá doţivíela – sva doţivela; f tístem – v tistem; úna – ona; se je zaţarílo – je zaţarelo; f klêjt – v klet; níh petdeset stáu métrof – nekje petdeset sto pála – padla; metrov; nezavêjstna – nezavestna; tikáu, ko nêliepši mêjsnc posvêjto – tako, kot bi kerváva – krvava; najlepši mesec posijal; perplêjzala – prilezla; mên – meni; póuleg – poleg, zraven; patríja – baterija, ţepna svetilka; vǘn – ven; vgásnala – ugasnila; túoto – to; sn svêjto – sem svetil; núoter – tja not; momént – trenutek; tê – takrat; nêj htêjla več viţgát – ni se hotela več priţgati; dá – kdaj; vǘn – ven; jǘţne – malice; se viţgála – se priţgala; je ţí blóu – je ţe bilo; kólko sn znó múolit – koliko sem znal moliti; vána – verjetno; sn ni kos úočenáţa podóč múolo – en kos ták vênih ednêstih púl dvanêstih – tako nekje ob očenaša sem molilspotoma; enajstih pol dvanajstih; sámo – samo; gréma – greva; sn príšo – sem prišel; domó – domov; se zaklêno – se zaklenil; sn htêo it po cíesti – hotel sem iti po cesti; čez glavo odêno – pokril čez glavo; kí – kjer; drǘgo jǘtro – drugo jutro; smo míeli – smo imeli; sn povíedo – sem povedal; píešngo za domó húodit – pešpot za hoditi áteji pa máteri – očetu in materi; domov; kê – kaj; ún – on; ístina – resnica; čez góšo – čez gozd; nêije šala – ni šala.

102 11. Šoštarička 17

No, kák bi začel? Túota pa je táu na Ročici ţivêjla. So ji právli, da je čarovnica. Pa tega nêjsmo verjeli. Pa sn od nje kǘpo eno malo práse, ki nêj mêl zíza. Pa ga domó zanesem, práse lêjpo raslo. Tê pa enkrat góobe íšem pa grem tam mújmo nje pa sn poglêdno, kaki tê njeni so, špáni púheci, nêj. Pa mi je pokazala, pa sn réko: »Joj, moj je dvêjkrat véči, káki lêjpi je, od vaših.« Je rekla, ja: »Ti, da ga ták fáutraš, da dê se mu ţí drǘgi dén rit vǘn obêrnala.« Črêijva, nêj. In točno, kák je rekla, ták je bláu. Mêl vólko bǘlo, črêjve vǘn, no, pa ístina blá, pa tê smo verjeli, da je čaróvnca. Náh pa smo še nokrát v lêjsi skǘp príšli. Jaz góobe nabiram pa úna pride z góobami. Tê so pogosto rasle góobe. Pa prídema skǘp, se pozdrávima, sn réko: »Máte kê v tóšni?« Pa sn tá z glavo… »Kê boš ti glédo!« je rekla pa s tóšnom okúl mene zamáhnala pa dá sn naprej šó pa nêjsn več cêjli lêjs vána niti ene góobe več nêšo. Ko pa je mêrla, prej kú níše nêj verjel, náh pa so tê verjeli, da je níka čaróvnca. Ko pa je mêrla, so jo pokúopali pa stalno níkam bliţe vǘn príšla, pa smêrdalo. Káu da so jo trikrat pokápali. So jo pokúopali, vǘn zéli pa globje pokúopali pa je níki bliţje prišlo pa se níka lǘkna narédla pa smêrdalo vǘn, káu da so jo trikrat pokúopali. Pa še zê stalno pravijo, da je čaróvnca blá. Pa je blá.

Karl Vršič, 7. 1. 2007

SLOVAR

Túota – ta; vólko bǘlo – veliko bulo; táu – tu; ístina blá – bila resnico; je ţivêjla – je ţivela; náh – nato; so ji právli – so ji pravili; nokrát – enkrat; nêjsmo verjeli – nismo verjeli; v lêjsi – v gozdu; sn kǘpo – sem kupil; skǘp príšli – srečala; eno malo práse – enega malega prašička; úna – ona; nêj mêl zíza – ni imel seska; se pozdrávima – se pozdraviva; domó – domov; máte kê v tóšni – imate kaj v košari; lêjpo – lepo; kê boš ti glédo – kaj boš ti gledal; tê pa – takrat pa; okúl mene zamáhnala – zamahnila okrog mene; góobe – gobe; dá – ko; íšem – iščem; sn naprej šó – sem šel naprej; mújmo – mimo; nêjsn več nêšo – nisem več našel;

103 sn poglêdno – sem pogledal; cêjli lêjs vána – verjetno celi gozd; kaki tê njeni so – kakšni pa so njeni; je mêrla – je umrla; špáni púheci – vrstniki prašički; kú – tako; nêj – ne, a ne, kajne; níše – nihče; sn réko – sem rekel; níka – nekakšna; je dvêjkrat véči – je dvakrat večji; so jo pokúopali – so jo pokopali; káki lêjpi je – kakšen lep je; smêrdalo – smrdelo; ták fáutraš, da dê se mu ţí drǘgi dén rit vǘn jo pokápali – jo pokopavali; obêrnala – tako hraniš, da se mu bo ţe drugi vǘn zéli – vzeli ven; dan rit obrnila ven; níka lǘkna narédla – naredila nekakšna luknja; črêijva – črevo; zê – zdaj. kák je rekla, ták je bláu – kakor je rekla, tako je bilo;

12. Šoštarička (varianta povedke Šošarička, Karl Vršič, 7. 1. 2007) 18

Jaz sn pêr ni hiši kǘpo malo práse zízno, ki nêj mêl zíza pa je poceni dala. Pa sn ga zêl pa je lêjpo rásto, lêjpo rásto pa grem drǘgokrát mimo tiste hiše pa sn réko, čí bo, čí ne bo pogíno, mó še ji stóu dínarof cój do. Pa sn rêko, nê pokaţe jéne púhece. Pa mi je pokázala. Józos, moj je bil več ko nokrát véči. Sn réko, kák je moj vólki próuti jénim. Je rekla, da ták fóutraš, da dê se mu ţí jǘtre ritna črêjva vǘn obêrnala. In je tǘ točno bló tisto. Drǘgo jǘtro je ţí mêl tako črêjvo vǘn. Hkm. Sn še níke ţivinozdravnika klíco. Je réko: »Nič ne vêjm, kê bi tóu blóu.« … Pa sn ga ubil. Pa nótra zdráf pa bêjli, kúko múore bit, samo črêjvo je mêl vǘn. … Náh pa sn nikrát góobe ísko … pa srečam tisto ţensko v lêjsi. Mêjla cêjno, mêjla kóu prêce gób góra. Jaz pa sn v fúortoh núoter zbíro. … Pridem cój do jé, sn réko: »Vi pa máte níke dúosti gób.« … »Kê gledaš tóu, kê tê briga.« .. Pa s tisto cêjno máhnala okúl mene, tê pa gre naprej, jaz pa tǘ, pa nêjsn ene góobe več nêšo. Prej pa sn kí bodi nêšo, náh pa niti ene nêj več. Ko pa je mêrla, … so jo pokúopali pa so jo tri krat vǘn skúopali … tisto čaróvnco. To je ţiva ístina, nêj? Skóus jo níkam vǘn, gúor jo gnálo. Skóus je blízi vǘn príšla. … Pa smêrdalo. Tê so pa búl globúoko. Pa dergóuč tisto blóu. Tri krat so jo pokápali … tisto čaróvnco … Sê več kíri réko, da je bla čaróvnca.

Karl Vršič, 10. 1. 2008

104 SLOVAR

Sn – sem; v lêjsi – v gozdu; pêr ni hiš – pri eni hiši; mêjla – imel; kǘpo – kupil; cêjno – košaro; práse zízno – odojek, mladi prašič; kóu – tako; nêj mêo – ni imel; prêce – precej; zíza – seska; góra – zgoraj; sn zêo – sem vzel; sn zbíro – sem zbiral; je lêjpo rásto – je lepo rasel; v fúortoh – v predpasnik; drǘgokrát – drugič; núoter – noter; čí – če; cój – zraven; ne bo pogíno – ne bo poginil; do jé – do nje; mó še ji stóu dínarof cój do – bom ji dal še sto níke – nekaj; dinarjev zraven; dúosti – dosti, veliko; nê – naj; kê gledaš tóu – kaj gledaš tu; jéne – njene; kê tê briga – kaj te briga; púhece – prašiče; máhnala – mahnila; Józos – Jezus; okúl – okrog; več ko nokrát veči – več kot enkrat večji; tê pa – potem; vólki – veliki; nêjsn nêšo – nisem našel; próuti jénim – v primerjavi z njenimi, nasproti kí bodi – kje bodi; njenim; nêj – ne; ták fóutraš, da dê se mu ţí jǘtre ritna črêjva vǘn je mêrla – je umrla; obêrnala – tako hraniš, da se mu bo ţe jutri so pokúopali – so pokopali; ritno črevo obrnilo ven; skúopali – skopali; tü – tudi. ístina – resnica; drǘgo jǘtro – drugo jutro; skóus – vedno; ţí – ţe; níkam vǘn – nekam ven; sn klíco – sem klical; gúor jo gnálo – gor jo gnalo; níke – nekaj; blízi – blizu; ne vêjm – ne vem; smêrdalo – smrdelo; kê bi tóu blóu – kaj bi tu bilo; tê – takrat; nótra – znotraj; búl – bolj; zdráf pa bêjli – zdrav in bel; globúoko – globoko; kúko – kot, kakor; dergóuč – zopet; múore bit – mora biti; blóu – bilo; sn ísko – sem iskal; so pokápali – so pokopavali; nikrát – enkrat; sê – saj; góobe – gobe; kíri – kateri.

105 13. Cóuper 19

Je blá ná stara Friška, so ji po domače právli Friška, náči pa se je, písala pa se je uradno Sodec. Zê ták lêhko pravim, ker potómcof nima nobenih. In dá je začelo tako slabo vreme, se kázalo, tê je ţí z níkimi sêrpami húodla pa zabijala núoter v címper na hiši pa tê še, kê še več díelala. Pa níke skǘp núosla, níke cúote pa kǘrla, da ne bi tóoča, da ne bi do tóoče príšlo ál pa níkiga tákiga neurja véčjiga. Pa úna je právla, da je pomágalo, zê drǘgi pa niso víedli róuno točno, čí je pomágalo ál ni pomágalo, nêj. V glavnem, je pa níke ták cóuprala, nêj, tisto bába je, nêj, díelala. To so še múoja pokojna babica razlagali. Jaz pa je, jaz pa sn bil še tê čisto mali. Ták da ti zê, drǘga ti kárne vêjm rêčt.

Tisto so pa právli, bajé, da je níke krave dojila na štríke. Mogoče pa so, jaz pač búl mislim, da je verjetno fêjst z repom mahala, posránim, da je bába, hehehe, rep zvezala cój k taci ji, tê pa so mísli, da štrík, da štrík doji. Níjsn vído nikír, da bi iz štríka mlêjko teklo, edino, čí bi ga v mlêjki namáko, tê ja. Hahahaha.

Franc Šipek – Vanč, 16. 1. 2008

SLOVAR

Ná stara Fríška – ena stara Friška; níkiga tákiga – nekaj takšnega; náči – drugače; véčjiga – večjega; zê – zdaj; úna – ona; lêhko – lahko; je právla – je pravila; potómcof – potomcev; je pomágalo – je pomagalo; dá – kdaj; drǘgi – drugi; tê – takrat; niso víedli – niso vedeli; ţí – ţe; róuno – ravno; z níkimi – z nekimi; čí – če; sêrpami – srpi; nêj – ne, a ne, kajne; je húodla – je hodila; cóuprala – čarala; núoter – noter; múoja – moja; v címper – v ostrešje; stare hiše v Slovenskih kárne vêjm rêčt – ne vem povedati; goricah so bile cimprane, kar pomeni, da so bile na štríke – na vrvi; narejene iz lesa ter blata in ometane z apnom, búl – bolj; vanje si z lahkoto zapičil srp; fêjst – zelo; kê – kaj; posránim – umazanim;

106 díelala – delala; cój – zraven; núosla – nosila; níjsn vído – nisem videl; níke cúote – nekakšne cunje; nikír – nikjer; kǘrla – kurila; mlêjko – mleko; tóoča – toča; bi namáko – bi namakal. bi príšlo – bi prišlo;

14. Ko so úoča polnoči domó príšli 20

Úoča je díelo v Óstriji pa je príšo púl dvanêstih ponúoči domó. Pa se še tê z nami malo pogovárjo pa je začelo okúl hiše lêjtat, kúko da bi káka ţivina lêjtala pêr úoknah pa je núoter lápalo kúko pijana bába. Tê pa so ata zgrábli ţêgnano vúodo pa so tá pêrte úokni vlili, tê pa je tisto lápaje odíšlo. Dúl od hiše, kakih stóu métrof, pa je tri krat tikáu póoknalo, kúko bi s kanóunom fstrelíl. Tê pa so rekli, da čarovnici ni uspelo, ker so ţêgnano vúodo vlili, zato je eksplodirala.Od tísitiga cêta so prínas míeli fsáko nóuč lǘč.

Karl Vršič, 1. 12. 2006

SLOVAR

Úoča – oče; tá – tja; je díelo – je delal; pêrte úokni – proti oknu; v Óstriji – v Avstriji; je odíšlo – je odšlo; je príšo – je prišel; dúl – dol; púl dvanêstih ponúoči – pol dvanajstih ponoči; stóu métrof – sto metrov; domó – domov; tikáu – tako; tê – takrat; póoknalo – počilo; pogovárjo – pogovarjal; s kanóunom – s topom; okúl – okrog; bi fstrelíl – bi ustrelil; lêjtat – letati; od tísitiga cêta – od tistega časa; kúko – kakor; prínas – pri nas; pêr úoknah – pri oknih; so míeli – so imeli; núoter – noter; fsáko nóuč – vsako noč; je lápalo – je govorilo; lǘč – luč. ţêgnano vúodo – blagoslovljeno vodo;

107 15. Nêj mêl spája 21

Kóu so pravili, da je, ee, úotrok spat, nêj mêl spája, tê pa so na fsê načine próbali, tê pa bi náh nê níka ţenska od níkod príšla pa je rekla, da múorjo, túoto na prági dúl stêrgat, pa da múorjo níko potrosit otrúoka s tistim húoblajom. Na prági, tê pa s tistim húoblom poštǘpat otrúoka, da je náh spáje dobil. To sn tǘ čǘla, káu so pravili, da nêjso múogli spat, kéri úotrok nêj múogo spat.

Marija Senčič, 13. 1. 2008

SLOVAR

Kóu – tako; múorjo túoto dúl stêrgat – morajo to postrgat; úotrok – otrok; múorjo níko potrosit otrúoka s tistim húoblajom nêj mêl spája – ni imel spanja; – morajo nekako posipati otroka s tistimi opilki; tê pa – takrat pa; na prági – na pragu; na fsê načine – na vse načine; poštǘpat – posipati; so próbali – so poskusili; sn čǘla – sem slišala; náh – nato, potem; tǘ – tudi; bi nê – bi naj; nêjso múogli spat – niso mogli spati; níka – nekakšna; kéri – kateri. od níkod príšla – od nekod prišla;

16. Kóust 22

Êdn, da bi kǘpu pa tê náh nêj príšo. Náh pa tê so nêšli níko kóust pa práse hín. Tisto svíjo hín. Níka kóust je blá nótra pêr štálci djána. Da so tê náh tólko ugotávlali, kí bi, kí bi tê, kú bi tista kóust núoter príšla. Pa úovi tǘ nêj več blízi príšo, ki je tê príšo kipǘvat. Nikúl več blízi. To še vêjm, da so právli: … »Zê pa tê táka svíja.« Pa bló fêrtik. Da bi jo odáli, tê pa cêrknala. Ja, níko cóupraje. … Tista kóust je tam blá djána, ki nêj blá od kod pernêšena, ki je doma take kóusti nêj blóu. Ja, kóu so právili prej, da káu so cóuprali ókul pa kóu déijlali. Kê tê vêjš?

Marija Senčič, 13. 1. 2008

108 SLOVAR

Bi kǘpu – bi kupil; je príšo kipǘvat – je prišel kupovati; tê náh – potem; nikúl – nikoli; nêj príšo – ni prišel; vêjm – vem; náh pa tê – potem pa; zê – zdaj; so nêšli – so našli; svíja – svinja; níko – nekakšno, neko; bló fêrtik – bilo končano; kóust – kost; bi odáli – bi prodali; práse – prašič; cêrknala – poginila; hín – poginjen; níko – nekako; je blá djána – je bila dana; cóupraje – čaranje; nótra – tam notri; je blá djána – je bila dana, je bila poloţena; pêr štálci – pri kletki; nêj blá pernêšena – ni bila prinesena; so ugotávlali – so ugotavljali; nêj blóu – ni bilo; kí – kje; kóu – tako; kú – kako; káu – tako; núoter – noter; so cóuprali – so čarali; úovi – on; ókul – okrog; tǘ – tudi; déijlali – delali; blízi – blizu; kê tê vêjš – kaj pa veš. tê – takrat;

17. Mlêjko 23

Ko sn se jaz preselil v novo stanovanje, je prej ena ţenska blá pa so právli, da ji kača, kača mlêjko núosi pa húodi ţrêjt pa tako, nêj. Úna se je odselila pa smá se míja tá preselila pa smá níke cêta tam blá pa pride bêjla kača tam vǘn, ko je úna skóus mlêjko mêjla, no tam, êkstra prostori, nêj, je mlêjko mêjla. Pa pride bêjla kača vǘn, tak dúobre pol metra. Pa sn mêl tam blíjzi krámpf, vzêmem krámpf pa sn s krampom ní par krat vsíjko pa hudič nêj htêl hín bit. Pa je odíšla. Ja.

Ja. In tista ţenska je mêjla eno kravo. Pa čí je blá ni cêt breja, ko nič ne doji, úna je fsáko srêjdo nesla sire pa smetano pa fsê v míesto na têrg. Kí je jêmala, jaz ne vêjm, so právli, da štrík doji. Ál je kača ji núosla?

Karl Vršič, 16. 1. 2008

109 SLOVAR

Mlêjko – mleko; blíjzi – blizu; núosi – nosi; krámpf – kramp; húodi – hodi: vzêmem – vzamem; ţrêjt – ţreti; sn ní par krat vsíjko – sem nekajkrat usekal; nêj – ne, a ne, kajne; nêj htêl hín bit – ni hotel umreti; úna – ona; je odíšla – je odšla; smá se preselila – sva se preselila, čí – če; míja – midva; ni cêt – nekaj časa; tá – tja; fsáko – vsako; níke – nekaj; srêjdo – sredo; cêta – časa; fsê – vse; bêjla kača – bela kača; v míesto – v mesto; vǘn – ven; na têrg – na trg; skóus – vedno; kí – kje; mêjla – imela; je jêmala – je jemala; êkstra – posebej; ne vêjm – nevem; dúobre – dobre; štrík – vrv. sn mêl – sem imel;

18. Kača 24

Blá je na Hóobeli ná hiša pa so míjli énga otrúoka. Óbavezno so ţgániki pa mlêjko blí za zêterk. In fróoc je fsákokrat néso vǘn s hiše, nazê za hišo pa tam jó. Pa so nikrát šli gledat, kam tê ti húodiš jêjst. Tê pa je ná vólka kača, kača mu pomagala pa jo z ţlico po glavi túko pa je réko: »Ţgánček tǘ pápe, nêj sámo mlêjkec«.

Karl Vršič, 12. 1. 2008

SLOVAR

Na Hóobeli – na Hobelu (Hobeli je zaselek); nazê – nazaj; ná hiša – ena hiša; jó – jedel; so míjli – so imeli; nikrát – enkrat; otrúoka – otroka, kam tê ti húodiš jêjst – kam pa hodiš ti jest; óbavezno – obvezno; tê pa – takrat pa; ţgániki – ţganci; ná vólka – ena velika;

110 mlêjko – mleko; jo túko – jo tolkel; za zêterk – za zajtrk; tǘ – tudi; fróoc – otrok; pápe – jej; je néso – je nesel; nêj – ne, fsákokrat – vsakokrat; mlêjkec – mleko. vǘn – ven;

19. Sóove, zóci 25

Ja, ja, tisto pa je bil Gáčnik, sósed. Tê pa mêl na Spôudni Ročíci ţeno, tê pa je húodo, tam so míeli kmetijo, pa je húodo díelat. Ko je šó domó, pa se je súova dêrla v léjsi pa se je začel ji špúotat. Tê pa kólkokrát se je zašpúoto, fsákokrát se je več súof zadêrlo. Náh pa jih tólko bló, da je si ţí pred sébo múogo fkrê krámpat, da je vǘn z léjsa príšo. Dále šó, tam pa je jíva blá pa je bil zêlnik. Tam pa ní zóc zêlje jó. Pa grǘdo zéo pa vêrgo grǘdo, tê sta ţí dvá blá. Ţí góuč no grǘdo zêmle zaţene, te ţí bló púno zócof. Pa še nikrát zagnó, tê pa blóu tikóu, da je fsáka glava mêjla več zócof. Tê pa ún bêjţo tǘ.

Karl Vršič, 10. 1. 2008

SLOVAR

Tê – takrat; príšo – prišel; na Spôudni Ročíci – na Spodnji Ročici; dále – dalje; tê pa je húodo – takrat pa je hodil; šó – šel; díelat – delat; jíva – njiva; šó – šel; ní zóc – en zajec; domó – domov; jó – jedel; súova – sova; grǘdo – grudo; dêrla – drla; zéo – vzel; v léjsi – v gozdu, vêrgo – vrgel; špúotat – norčevati in posnemati; góuč – zopet; kólkokrát – kolikokrat; no grǘdo zêmle – eno grudo zemlje; zašpúoto – posnemal in ponorčeval; púno – polno; fsákokrát – vsakokrat, vsakič; zócof – zajcev; zadêrlo – zadrlo: še nikrát zagnó – še enkrat zagnal; náh – nato, potem; tê pa blóu tikóu – potem pa je bilo tako; ţí – ţe; fsáka – vsaka;

111 pred sébo – pred seboj; mêjla – imela; múogo – moral; ún – on; fkrê krámpat – vstran poiskati; bêjţo – zbeţal; vǘn – ven; tǘ – tudi. z léjsa – z gozda;

20. Škóupnik in dnár 26

Škóupnik. To je goreča taka stvar, po lǘfti leti, ko je škóupa, kê so míeli za stríehe pokrívat. In to se pêr eni hiši stalno pêr rófanki núoter zapêlalo, pêr Vápotiči. In to so právli, da je tam denar. Pa nêj blóu, nêberţ, da nêj blóu dnára.

Karl Vršič, 10. 1. 2008

SLOVAR

Škóupnik – škopnik; pêr rófanki – pri dimniku; po lǘfti – po zraku; núoter zapêlalo –zapeljalo noter; škóupa – škopa, snop slame za pokrivanje pêr Vápotiči – pri Vapotiču; strehe; so právli – so pravili, so govorili; kê – kaj, kar; nêj blóu – ni bilo; so míeli – so imeli; nêberţ, da nêj blóu dnára – najbrţ ni bilo za stríehe – za strehe; denarja. pêr – pri;

21. Škóupnik 27

Da se je od níkod perpêlalo. Tê pa gdá je tisto príšlo v rófank, tê pa goríjt začélo, na fsê lêjpem. Ja, pa kí se je tisto zélo? Tisto pa ni níše nič právo, kí bi se zélo. Sámo reklo se jim je škóupniki.

Marija Senčič, 13. 1. 2008

SLOVAR

Od níkod – od nekje; na fsê lêjpem – na vse lepem; perpêlalo – pripeljalo; kí – kje;

112 tê pa – takrat pa; je zélo – je vzelo; gdá – ko; níše – nihče; v rófank – v dimnik; právo – pravil; goríjt začélo – začelo goreti; škóupniki – škopniki.

22. Muvjé ga je gráblo 28

Muvjé. To so lǘdi právli, da je muvjé taki utrúoki, ki mêrjejo, ki nêjso kêršeni. Ja, níki je napálo káki úogn ál kê, ki je krámpalo, nêj, pa po lǘfti perletíelo. Jaz sn nikrát krave páso pêr sósedi pa ţí bil mrak. Pa pride ščêrka po krave, da bi pomagala domó gnát pa sn si kǘoro dǘla, nêj. Hkm, róuge póuleg pa sn si kǘoro, naenkrat pa perţvújzda níke po lǘfti pa se spistí núoter v úogn pa záčne krámpat tisto. Tê pa se ǘna zadrla, ščêrka, nêj: »Józos Krístos, muvjé je!« Tê pa začéla krave klát, kú nêj več mêjla ko štiri, pa smá s tistimi kravami letíla domó, búlilo pa stalno za nama. Tê pa krave v štálo. Jaz sn v jásle núoter si légo, skúočo v jásle, úova pa še vêrhka gúor na mene, jaz sn míslo, da me ţí vjé gráblo. Hehehe, je úova na mene gúor si légla, hehehe. Smá se skrila v jásle. Hkm.

Karl Vršič, 10. 1. 2008

SLOVAR

Lǘdi – ljudje; perţvújzda – priţviţga; utrúoki – otroci; níke – nekaj; mêrjejo – umrejo; se spistí – se spusti; nêjso kêršeni – niso krščeni; núoter – noter; níki – nekje; v úogn – v ogenj; je napálo – je napadlo; záčne krámpat – prične praskati; káki úogn – kakšen ogenj; tê pa – takrat pa; kê – kaj; ǘna – ona; krámpalo – praskalo; Józos Krístos, muvjé je – Jezus Kristus, muvje nêj – ne, a ne , kajne; je; po lǘfti – po zraku; klát – tepsti; perletíelo – priletelo; kú – tako; sn páso – sem pasel; nêj mêjla – ni imela; nikrát – enkrat; smá letíla – sva tekla; pêr sósedi – pri sosedu; búlilo – brnelo;

113 ţí – ţe; sn núoter si légo – sem se legel noter; ščêrka – hčerka, hči; v jásle – v jasli; domó – domov; skúočo – skočil; gnát – gnati; úova – ona; sn si kǘoro – sem si kuril; vêrhka gúor – na vrh; dǘla – doli; sn míslo – sem mislil; róuge – roge, vjé – muvje; póuleg – zraven; gráblo – grabilo.

23. Muvjé 29

Muvjé je taki vertìnec gráto, ko je navadno zarád vročine ál kê, da je túoto zdígnalo úogn. Ál pa, ko je bil fóuter v rédah, tê je prišlo pa je fóuter, senóu fsê razkúopalo, fsê razneslo. Ták da so múogli fsê znova skǘp správlat v réde. Níki vertínec.

Franc Senčič, 10. 1. 2008

SLOVAR

Vertìnec – vrtinec; v rédah – v vrstah; je gráto – je nastal; senóu – seno; túoto – to; je razkúopalo – je razdrlo; zdígnalo – vzdignilo; so múogli – so morali; úogn – ogenj; skǘp správlat – skupaj spravljati. fóuter – seno;

24. Trúta 30

Trúta pride navadno ponúoči. Múoškemu se léţe na pêrse, da têško díše, vidi pa nič. Mu zízi otêjčejo pa bolijo. Tê pa so zmíslili zdravilo, da so vrečo príek pokrili, spóudnimi bodicami, nêj, so igle, dá je príšla zízat, da se je štáknala, da so jo s tem odprávlali. Pa kriţ trútin so gúor narisali na vrata, na dvêri, ja. Z eno čêrto, tak, ko je pétokráka. Káu, dúl, tá, sín, dúl. Tê je pet špícof, to je trútin kriţ. Tê pa počasi néhalo, po dúgem cêti.

Karl Vršič, 10. 1. 2008

114 SLOVAR

Ponúoči – ponoči; je štáknala – je pičila; múoškemu – moškemu; so odprávlali – so odpravljali; se léţe – se uleţe; so gúor narisali – so narisali; na pêrse – na prsa; na dvêri – na vrata; têško – teţko; z čêrto – s črto; díše – diha; tak, ko je pétokráka – tako kot je peterokraka; zízi – prsa; káu – tako; otêjčejo – otečejo; dúl – dol; tê pa – takrat pa; tá – tja; so zmíslili – so izmislili; sín – sem; príek – preko; tê – potem; spóudnimi – spodnjimi; špícof – krakov; nêj – ne, kajne, a ne; tê pa – potem pa; dá – kdaj; po dúgem cêti – po dolgem času. je príšla zízat – je prišla sesat;

25. Zmaj 31

Pred dúostimi lêjti je ţivel zmaj, ki je húodo po vésah pa lǘdam ţró ţivino. Ker je bil strašno poţrêjšn, je čez en cêt jim ţí skúro vse ţivino poţró. Tê pa je začel na lǘdi it láus. Bóugi lǘdi pa nêjso víedli, kú bi ga vníčili, ker je bil grozno vólka ţivád. Pa se je êdn okoráţo pa šó núoter v sod, ki so ga z vúolovo káuţo ovili. Da bi zglédalo ko pravi jǘnec. Vzel pa je vólki núoţ sébo. Ko pride zmaj, vidi, da je jǘnec na stézi pa pogoltne tisti sod. Tê pa je úovi nótra v zmájovem lámpi začel z núoţom ríezat pa parat, ták da je zmáji vse ţile preríezo. In tólko krívi je pertêklo, da je plávo v jêj. Rêjšo se je s tem, da je preríezo lámp in splávo vǘn. Od tístiga cêta ni bló več zmaja. Ún pa je dobil kraljíčino za darilo, da je rêjšo narod. Ko se je ţêno z jó, pa so s kanóunami strêjlali, da je tikáu póokalo, da je mene táu sím vêrgo pa sn še zê táu.

Karl Vršič, 4. 11. 2006

SLOVAR

Pred dúostimi lêjti – pred dosti leti; jǘnec – junec; je húodo – je hodil; núoţ – noţ;

115 po vésah – po vaseh; sébo – s seboj, lǘdam – ljudem; nótra – notri, ţró – ţrl; v zmájovem lámpi – v zmajevem trebuhu; poţrêjšn – poţrešen; začel ríezat pa parat – začel rezati in parati; cêt – čas; je preríezo – je prerezal; ţí – ţe; tólko krívi – toliki krvi; skúro – skoraj; je pertêklo – je priteklo; poţró – poţrl; je plávo – je plaval; tê pa – takrat pa; v jêj – v njej; začel na lǘdi it láus – pričel se je spravljati na rêjšo se je – rešil se je; ljudi; splávo vǘn – izplaval; bóugi lǘdi – ubogi ljudje; kraljíčino – kraljično; nêjso víedli – niso vedeli; je ţêno – je ţenil; kú bi ga vníčili – kako bi ga uničili; z jó – z njo; vólka ţivád – velika ţival; s kanóunami – s topovi; se je okoráţo – se je opogumil; so strêjlali – so streljali; šó – šel; tikáu póokalo – tako pokalo; núoter – noter; táu sím vêrgo – tukaj sem vrglo, z vúolovo káuţo – z volovo koţo, sn še zê táu – še zdaj sem tu. da bi zglédalo – da bi izgledalo;

26. Lüč v ági 32

Več nóuči so vídli, da je lǘč gorêjla. Je blá ţíva mêja. Nótra v ági je lǘč gorêjla. Tê pa so právli, da je tam denar, pa je êdn kúopo pa nič nêšo.

Karl Vršič, 10. 1. 2008

SLOVAR

Nóuči – noči; v ági – v ţivi meji lǘč – luč; kúopo – kopal; gorêjla – gorela; nêšo – našel. nótra – notri;

116 27. Moštránca 33

Tam pod Rúoškarom je ena gomila. Podúobna je kúko en grúobek. Samo to vólki. Pa to je Rúoškar razlágo, da je tam blá moštránca, da so tam večkrat ţí kúopali, so jo stíeli nêt, samo nikúl je niso múogli nêt. Tak da so ţí večkrat próbali, samo níkul niso do tístiga príšli, da bi lêhko nêšli. Tak da je tisti brêjk ţí cêjli sprekúopan.

Franc Senčič, 10. 1. 2008

SLOVAR

Pod Rúoškarom – pod Roškarjem; so stíeli nêt – so hoteli najti; podúobna je – podobna je; nikúl – nikoli; kúko – kot, kakor; niso múogli nêt – niso mogli najti; en grúobek – en grobek; so próbali – so poskusili; vólki – veliki; do tístiga – do tistega; je razlágo – je razlagal; bi lêhko nêšli – bi lahko našli; Rúoškar – Roškar; je sprekúopan – je prekopan; so kúopali – so kopali; brêjk – hrib; ţí – ţe; cêjli sprekúopan – ves prekopan.

28. Šêterga 34

Aja, ja, tam so okrog kriţa so si gáter díelali, nêj. So tam níke rábli šêtergo. Náh pa so tam pístili. Pa je êdn mimo šó, ki je rad kró. Tisto šêtergo prémle pa jo sébo vzel. Dále je tíšo, búl je cvíkala no cvilila. Pa je príšo níh dvêjstóu métrof od kriţa vstran, tê pa je zaglêdo, da je díeda zádi za táce dêrţo, úovi pa sprêjdi šó z rókami, hehehe.

Karl Vršič, 10. 1. 2008

SLOVAR

Gáter – ograjo; dále – dalje; so díelali – so delali; je tíšo – je potiskal; nêj – ne, a ne , kajne; búl – bolj;

117 níke – nekaj; je cvíkala no cvilila – je škripala in cvilila; so rábli – so rabili, so potrebovali; je príšo – je prišel; šêtergo – samokolnico; níh dvêjstóu métrof – enih dvesto metrov; náh – nato, potem; tê – takrat; so pístili – so pustili; je zaglêdo – je zagledal; šó – šel; díeda – moškega; kró – kradel; zádi za táce dêrţo – zadaj za noge drţal; prémle – prime; úovi pa sprêjdi šó – on pa je šel spredaj. sébo – s seboj;

4.1.3 STRAŠLJIVE POVEDKE

Med zbranimi strašljivimi povedkami kar enaindvajset od petindvajsetih tematizira strah vzbujajočo izkušnjo pripovedovalca ali njegovega sorodnika ali znanca, ki mu jo je posredoval, povezano s smrtjo. Ţe prva povedka Polnoči na brítof, ki je v različnih variantah znana po vsej Sloveniji, (glej: Stanonik 2003: 140–162) vsebuje oba vodilna motiva: smrt ter strah.

Pet zapisanih povedk upoveduje pojave, ki so se zgodili tik pred smrtjo in jo napovedovali. Nenavadni in nepojasnjeni dogodki so znani kot »cahni«. Povedke Cáhn, Cáhn ob desetih, Cáhn – smrt Kríšlce, Cáhn – smrt Zelênikje in Kičkǘgla govorijo o teh pojavih. Ali se je oglasila molitev, ropot, trkanje ali se je stvar nenadoma premaknila, kmalu je sledila smrt.

Nepojasnjenim pojavom po smrti rečemo spomin. »Spomin je nerazloţljiv hrup, zvok, ropot ipd., ki ga po ljudskem verovanju povzroča navzočnost (duše) umrlega« (Ivančič Kutin 2006: 629). V povedkah Pogréb, Proíijsija, Bêjli pogréb in Bêjlo pripovedovalci govorijo o videnjih pogrebnega sprevoda zvečer oz. ponoči. V naslednji povedki, Spomenik, se je ob spominu na pokojnega zasvetil spomenik na pokopališču, mimo katerega je pripovedovalec korakal. Po smrti gospodarjev pa se je nemalokrat oglašala ţivina. O tem govori povedka Spomin. Večkrat so bili videni pokojniki, za katere so sumili, da so začasa ţivljenja pohlepno spreminjali meje in premikali mejnike. O tej temi so pripovedovalci pripovedovali v povedkah: Mejáši, Mejáše prestávlali, Mejáši in mečák, Prikázn.

118 V strašljivih povedkah pripovedovalci radi pripovedujejo o kriminalnih dogajanjih, tudi o umorih, kar je »ţe neke vrste kriminalka v okviru slovstvene folklore ali sestavina za njeno »črno kroniko«« (Stanonik 1999: 362). Tako naslednji povedki vsebujeta motive »črne kronike«. V povedki Lǘkna je motiv nepojasnjenega pojava na prizorišču umora. Povedka Mêrtek pa pripoveduje o nepojasnjenem ropotanju po samomoru. Še posebej strašljiva je povedka Treza, ki govori o pokojniku, ki se je še po smrti oglašal v domači hiši, vse dokler hči ni storila, kar se je pričakovalo od nje.

Tudi predmeti, povezani s smrtjo in pogrebom, kot je venec suhih roţ prinesen s pokopališča, je v naslednjih dveh povedkah, Króuna, Kot vǘra, fantom nagnal strah v kosti.

O nekaterih krajih kroţi vrsta pripovedi. V zbranih povedkah je takšen kraj dolina Rajšpovih. O nepojasnjenih glasovih v tej dolini govori povedka Rêšpov strah. O tem, kako neprijetna je lahko pot ponoči čez gozd, še posebej, če so ti za petami neznani koraki in temne sence, je pripovedovala iz svojih izkušenj pripovedovalka v povedki Strah. Pa tudi močan pok sredi noči lahko prestraši pogumnega pripovedovalca, ki si je to doţivetje dobro zapomnil, saj pojasnila temu poku niso nikoli našli. O tem dogodku je informator spregovoril v povedki Verbétov štúok. V zadnji povedki, Strášlo, pa so opisani neznani pojavi premetavanja stvari. Strašljive povedke črpajo svoje motive iz človekovega vsakdanjega ţivljenja. Le- to mu je v preteklosti postavljalo veliko vprašanj, na katere si večkrat ni znal odgovoriti. Nepojasnjeni pojavi pa so ga navdajali s strahom.

1. Polnoči na brítof 35

Tisto pa so se šli pójbi bíetat in to za pet lítrof vina. Bíetali so se, kíri si vújple it polnoči na brítof na grúob. Na grúobi múore núoţ núoter zasadit, da bójo vídli, čí je rêjs bil tam. Êdn pa je réko, da ún vújple. Pa je šó.

Gre na grúob, pa je mêl fǘrtoh gúor. Ko pride na grúob, poklêkne pa zasadi núoţ núoter. Ker pa je blá têma, ni vído, da si je z núoţom preštákno čez fǘrtoh ravno núoter v grúob. Tê pa misli gúor stánat in f tistem ga je perjélo; fǘtroh mu je

119 perjélo. Ker je míslo, da ga je iz grúoba zgráblo, je tam od stráha mró. Tistih pet lítrof vina pa so úovi púbeci sami spíli.

Karl Vršič, 4. 11. 2006

SLOVAR

Pójbi – fantje; je šó – je šel; so se šli bíetat – so se šli stavit; fǘrtoh – predpasnik; lítrof – litrov; gúor – gor; kíri – kateri; ni vído – ni videl; si vújple it – si upa iti; z núoţom preštákno čez fǘrtoh – z noţem na brítof – na pokopališče; prebodel predpasnik; na grúob – na grob; tê pa – takrat pa; múore núoţ núoter zasadit – noţ mora zasaditi gúor stánat – vstat; noter; f tistem – v tistem; bójo vídli – bodo videli; je perjélo – je prijelo; čí – če; je míslo – je mislil; je rêjs – je res; je zgráblo – je zagrabilo; je réko – je rekel; je mró – je umrl; ún – on; úovi púbeci – oni fantje.

2. Cáhni 36

Cáhni so blí prínas doma, ko so sestre mêrle. Príšlo je, potêrkalo na vrata pa naenkrat smo slišali, da níhto múoli. Tê je pa mêrla sêsterca, bíla je vána ţí péta, Pépika. Dvánotríistiga líjta.

Právli pa so, da vêčki pride káki cáhn. Ja níke zrugáta, níko znamêje da.

Karl Vršič, 10. 1. 2008

SLOVAR

Cáhni – znamenja; vána – verjetno; prínas – pri nas; ţí – ţe; so mêrle – so umrle; dvánotríistiga – dvaintridesetega; potêrkalo – potrkalo; líjta – leta; níhto – nekdo; vêčki – več kje;

120 múoli – moli; káki cáhn – kakšna znamenja; tê – takrat; níke – nekaj; je mêrla – je umrla; zrugáta – zaropota; sêsterca – sestrica; znamêje – znamenje.

3. Cáhn ob desetih 37

V ênih treh so začeli vána mírat. Tê pa je príšo Jóţa domó pa je začel jih klícat. Tê pa je bló fêrtik. Tê pa so se predramili. Tê pa sámo jámrali pa nič drǘgiga. Pa nêjso več gúor poglêdli pa zacúmali. Drǘgi dén, tê pa Gélica tǘ príšla náh domó pa Nárdika, smo blí doma. Pa smo túoti náh odíšli. Drǘgi dén pa sn jaz góuč šla pa je blóu desetih pa Júlika, nêj, pokojna, je tǘ bíla. Desetih, tê pa so mêrli. Tê pa sn jaz… tê pa Júlika rekla: »Vêjš kê, níkoga nêj, nê Franček gre kúlta Gélici povêj, da so mêrli.« Tê pa ún pecíkl zêl pa je šel kúlta právit, nêj, da so desetih so mêrli. Úova tǘ blá radovedna zê, čí je cêjlo nóuč skúro tóu blá, kê je, nêj. Tê pa je tá príšo. Kú ga je vídla prít, je rekla: »Ála, mama so mêrli.« »Kú tê zê, da vêjš ti?« Je rekla: »Tíkau je f kǘhiji… sn mísla, da je strúop dúl pádno«. Zê pa fêrtik. Tê točno, ob tisti vǘri, desetih. Tíkau je bláu, da je pún hrúm je gráto, kúko da bi, da bi strúop pádno, ní kos vélba dúl pálo. Je rekla: »Tê pa sn jaz takoj vêjdla, zê pa sn sámo glédla, gdá dê kéri príšo od kod.« Tam pa ji je, cáhn ji je dalo, znak je dalo, točno ob vǘri. Mama so mêrli ob desetih, tê pa je mêjla, kúla je mêjla cáhn.

Marija Senčič, 13. 1. 2008

SLOVAR

V ênih treh – ob treh; čí – če; vána – verjetno; cêjlo nóuč – celo noč, vso noč; so začeli mírat – so pričeli umirati; skúro – skoraj; tê pa – takrat pa; tóu – tukaj; je bló fêrtik – je bil konec; tá – tja; jámrali – stokali; kú – kako; drǘgiga – drugega; ála – kajne; nêjso gúor poglêdli – niso pogledali; vêjš – veš, zacúmali – zadremali; tíkau – tako; drǘgi dén – drugi dan; f kǘhiji – v kuhinji;

121 tǘ – tudi; strúop – strop; náh – nato, potem; dúl – dol; túoti – ti; je pádno – je padel; smo odíšli – smo odšli; fêrtik – konec; góuč – zopet; ob vǘri – ob uri; je blóu – je bilo; je bláu – je bilo; nêj – ne, kajne, a ne; pún hrúm – polni hrup; so mêrli – so umrli; je gráto – je nastal; vêjš – veš; kúko – kot; kê – kaj; ní kos – en kos; níkoga – nikogar; vélba – oboka; nêj – ni; dúl pálo – padel; nê povêj – naj pove; sn vêjdla – sem vedela; kúlta – tja; sn glédla – sem gledala; ún – on; gdá – kdaj; pecíkl – kolo; dê príšo – bo prišel; zêl – vzel; kéri – kateri; úova – ona; cáhn – znamenje; zê – zdaj; je mêjla – je imela.

4. Cáhn – smrt Kríšlce 38

Krišlca, Ivana, pa naša mama, Hanika. Tê pa so si gǘčale. »Vêjš, Hanika, mene pa nê de več dúgo. Jaz sn čisto bóuga, čisto fêrtik. Boš vídla. Fsê fkǘp mó múogla zapistít pa mó múogla mrêjt. Nêmo múogla več tak bít.« Tê so mama rekli: »Sê pa tê vêjš, čí si še tikóu dúobra pa fsê, nêj. Eh, se tê nêj tikóu hújdo.« Ja kê je blóu. Nedíjlo pa so… Mi smo k mêši odíšli. Ata pa mama sta zǘtra húodla. Pa je blóu v ênih desetih. Tê pa je, ki so radi popili. Tê so príšli pa so radi pač popili. Pa so ata pa mama doma blí. Tê pa so tóu, pri túoti strani núoter, f tisti híši. Tam pa je blá gredénca s trínglázlami. Tê pa, kê pa tê zê je? »Čǘj, čǘj,čǘj,« sta si gúčala, »kê tê zê je, kê tê gredénca okúl pála?«. Tê pa gréjo gledat pa fsê mirno blóu. Tikóu rogátalo, da bi lêhko fsê gláţe potêrlo. »Kê pa tê túoto zê?« Tê pa v eni vǘri pa je ţí príšo góra dúlsn Félek Kríšlof. Je réko: »Mama tá páli pa so mêrtvi. »To pa je bil tisti cáhn. Túoto so pa kólkokrát ata pravili.

Marija Senčič, 13. 1. 2008

122 SLOVAR

Krišlca – gospa Krišl; je blóu v ênih desetih – bilo je nekje ob desetih; tê pa – takrat pa; tóu – tukaj; so si gǘčale – so se pogovarjale; pri túoti strani núoter – pri tej strani noter; vêjš – veš; f tisti híši – v tisti sobi; mene nêde več dúgo – mene ne bo več dolgo; gredénca s trínglázlami – kredenca s kozarci; sn čisto bóuga, čisto fêrtik – sem zelo uboga, tê pa, kê pa tê zê je – takrat pa, kaj pa sedaj je; povsem pri koncu; čǘj – poslušaj; fsê fkǘp – vse skupa; kê tê gredénca okúl pála – kaj je kredenca mó múogla zapistít – bom morala zapustiti; padla; mó múogla mrêjt – bom morala umreti; gréjo gledat – gredo gledat; nêmo múogla več tak bít – ne bom mogla biti fsê mirno blóu – vse je bilo mirno; več tako; tikóu rogátalo, da bi lêhko fsê gláţe potêrlo – tê – takrat; tako je ropotalo, da bi lahko vse kozarce sê – saj; razbilo; čí – če; v eni vǘri – čez eno uro; tikóu – tako; ţí – ţe; si dúobra pa fsê – si dobra pa vse; je príšo góra dúlsn Félek Kríšlof – je prišel od nêj – ne, kajne, a ne; zgoraj Srečko Krišl; se tê nêj tikóu hújdo – saj ni tako hudo; tá páli – padli tja; nedíjlo – nedeljo; so mêrtvi – so mrtvi; k mêši – k maši; túoto – to; sta zǘtra húodla – sta hodila zjutraj;

5. Cáhn – smrt Zelênkije 39

Pa náh tǘ, ko so Zelênkija mêrli. Tê pa je klǘkat príšlo. Ki so Zelênkija tǘ príšli skóus, so mên búotra blí. Tê pa so pač radi príšli, mên pa so rekli: »Gdá…Kúko Pergêka nêjma otróuk, túoto múorjo Míhejovi otrúoci dobít.« Pergêka pa je kú fsê zaprávla…Tê pa je klǘkalo. Tê pa je príšlo pa tikóu po dvêrah túklo, ki so jih v bólnco odpêlali. Pa nêjsmo… Hújdo jim je grátlo pa so v bólnco odpêlali pa so nótra ţí tisti dén mêrli. Tê pa je príšo cáhn doma. »Ja, kê pa tê zê? Kê tê túče po dvêrah, káu, ko da bi túklo.« Tê pa fsákokrát, tê da so ata blí, nêj, ki so brat blí, da so póulek blí, da so tisto čǘli. Pa mama so póulek blí tǘ, so čǘli. Pa ne vêjm, níhto je še tam bil, tisti pa nêj čǘl. Tisto se še spomíjam, da so rekli: »Kú tê, da úovi nêj čǘl?«

Marija Senčič, 13. 1. 2008

123 SLOVAR

Náh – nato; so odpêlali – so odpeljali; tǘ – tudi; nêjsmo – ni smo; Zelênkija – gospa Zelenko, hújdo – hudo; so mêrli – so umrli; je grátlo – je postalo; tê pa je klǘkat príšlo – takrat pa je prišlo trkat; nótra – notri; skóus – vedno; kê tê túče po dvêrah, káu, ko da bi túklo – kaj búotra – botra; tolče po vratih, kot da bi tolko; gdá – kdaj; fsákokrát – vsakokrat; kúko – kot; so póulek blí – so bili zraven; Pergêka nêjma otróuk – Purgajeva nima otrok; so čǘli – so slišali; múorjo Míhejovi otrúoci dobít – morajo dobiti ne vêjm – ne vem; Mihovi otroci; níhto – nekdo; je kú fsê zaprávla – tako je vse zapravila; nêj čǘl – ni slišal; tikóu po dvêrah túklo – tako je po vratih tolklo; kú tê, da úovi nêj čǘl – kako to, da oni ni slišal. v bólnco – v bolnišnico;

6. Kičkǘgla 40

Ko je tista kičkǘgla sama dǘl pála. Doma smá blá sama, óma blá tǘdi. … Ti mó náh povíedo, ko mó odíjšo. … Kê mó lóogo, je rêjs, rêjs blóu. Díeda náh réko, réko, da so túoto níki znaki, rad náh hitro kdo mêrje. Pa Túonika mêrla.

Fredi Teţak, 13. 1. 2008

SLOVAR

Kičkǘgla – frnikola; rêjs blóu – res bilo; dǘl pála – padla dol; díeda – deda; óma – babica; náh – potem; tǘdi – tudi; túoto – to; mó náh povíedo – bom potem povedal; níki – nekje; mó odíjšo – bom odšel; mêrje – umre. kê mó lóogo – kaj bom lagal;

124 7. Pogreb 41

Tisto je êdn právo mên, kák je blóu. Da je šó ponúoči domó, po lêjsi, naênkrat čǘje, da permúolijo. Pa gléda okúl sêbe, tê pa góra nad jim šla kolóna pogrébčanof pa trǘgo so nesli pa róţni vénec múolili, róţnkranc, nêj, hkm. Ko so príšli vǘn z lêjsa, sébo je múolo, ko so vǘn z lêjsa príšli pa tisto zgínalo.

Karl Vršič, 10. 1. 2008

SLOVAR

Kak je blóu – kako je bilo; nad jim – nad njim; je šó – je šel; pogrébčanof – pogrebcev; ponúoči – ponoči;; trǘgo – krsto; domó – domov; so múolili – molili; po lêjsi – po lesu; po gozdu; róţnkranc – roţni venec; čǘje – čuje, sliši; nêj – ne, a ne, kajne; permúolijo – primolijo; sébo – sabo, zraven; okúl – okrog; zgínalo – izginilo. tê – takrat;

8. Procíjsija 42

So ga pokúopali, poldne. Tê pa je vsako večer príšo spat k mami gúorta, čí so bli sami. Fróocof kú nêj blóu, nêj. Strah pa tikóu. Spat príšo. Kú je tóu na meji, kí so míjli mejo, tikóu pa je príšla procísija dúlsn po dóuli. Tê pa nêj múogo več naprej pa kár nazê. Tê pa je tólko gúorta perlêto, no pa kê nêj dvêri núoter stró. Samo túko, túko. Tikóu da náh nêjso cêjlo nóuč nič spali, da nêjso múogli k sebi ga správit od stráha. Tisto procísijo, pogrebna procísija, kê so ga poldne pokápali, tista procísija pa je príšla dúlsn, nêj. Tóu, kí Ornikovi so blí, tam, tam je bil doma, nêj. Tam so ga gúorta nesli, na brítof, pač k církvi pa na brítof. Úovi pa šel večer, v pêrvem mráki je šó. Tê pa je vído. Tê pa je príšla procísija. Samo tisto večer. Tê večer náh. Tisti dén so ga pokápali, večer pa je ţí… Kólkokrát so právli, kê je tê túoti člúovek tê… Nêj múogo náh… V takem stráhi je náh ţivel. To je vêjš sila. Túoto so pa mama dúostikrát právli od túote procísije, kú je blóu. Fsê tiste lǘdi, f

125 cêjlem, kóu, kú so pêlali pogreb, kúko so jih tê núosili, tikóu, tikóu je tê tisto príšlo pa šlo mújmo.

Marija Senčič, 13. 1. 2008

SLOVAR

So pokúopali – so pokopali; nêjso múogli k sebi ga správit od stráha – niso tê pa – takrat pa; ga mogli pomiriti od strahu; je príšo spat – je prišel; kê – kaj; gúorta – tja gor; so pokápali – so pokopavali; čí – če; so blí – so bili; froócof – otrok; gúorta – tja gor; kú – tako; na brítof – na pokopališču; nêj blóu – ni bilo; k církvi – k cerkvi; nêj – kajne; úovi – on; tikóu – tako; v pêrvem mráki – v prvem mraku, kú – kako, je šó – je šel: tóu – tu; je vído – je videl; kí – kjer; tê – takrat; so míjli – so imeli; dén – dan; procísija – procesija, sprevod; ţí – ţe; dúlsn – sem dol; kê je tê túoti člúovek tê – kaj je ta človek takrat; po dóuli – po dolu, po dolini; nêj múogo náh – potem ni mogel; nêj múogo več naprej pa kár nazê – ni mogel v takem stráhi je náh ţivel – ţivel je v takem več naprej in ne nazaj; strahu; je tólko gúorta perlêto – toliko je zmogel, da je dúostikrát – velikokrat; pritekel tja gor; fsê – vse; kê nêj dvêri núoter stró – kar ni vrat zlomil; f cêjlem – v celem; túko – tolkel; kóu kú so pêlali pogreb – tako kot so peljali náh – nato; pogreb; nêjso nič spali – niso spali, kúko so jih tê núosili – kot so jih takrat nosili; cêjlo nóuč – vso noč; tikóu – tako; šlo mújmo – šlo mimo.

9. Bêjli pogreb 43

Êdn póver je narédo pastíra, eléktričniga. Tê pa še niso víedli, kák tríeba pa je pravi tok núoter naprávo. Pa je deklíno bújlno, nêj. Šesnêstlêjtno. Ko je šla mimo,

126 pa je pošlátnala. Pa je pogreb bil pa cêjla fara je ţalovala pa fsi so bli ţalostni, nêj, pa tak. Eee, babica pa je skóus pêr ţúpniki kǘhala, stárem ţúpniki. Pa skóus je húodla pozno domó, ker so pač tam míeli večírje pa tak in je ponúoči šla, polnoči ál kolkih, domó in je róuno s tiste stráni príšo sprevód, bêjla trǘga pa bêjle deklíne, pravi pogreb. Od tam, ko je tista deklína blá doma, nêj.

Milena Senčič, 10. 1. 2008

SLOVAR

Êdn póver – en kmet; pošlátnala – potipala; je narédo pastíra, eléktričniga – je naredil cêjla – cela, vsa; električnega pastirja; skóus pêr ţúpniki kǘhala – vedno kuhala pri niso víedli – niso vedeli; ţupniku; kák tríeba – kako je potrebno, kako je treba; je húodla – je hodila; núoter – noter; míeli večírje – imeli večerje; naprávo – napravil, naredil; ponúoči – ponoči; deklíno – dekle; róuno – ravno; bújlno – ubilo; príšo – prišel; nêj – kajne; bêjla trǘga pa bêjle deklíne – bela krsta in bela šesnêstlêjtno – šestnajstletno; dekleta.

10. Bêjlo 44

Sternišnikova Hana bíla, pêr túoti Górnci je bíla. Józos Krístos, pjê! Tê pa… Jaz pa pridem, polnoči je bló, dúlta. Tê pa je tikóu peršumátalo po Málem. Podnéf so jo pokúopali. Po Málem Dóuli dúlsn peršumáta, táu, na kriţíšči. Krístos, kóu peršumáta, tako bêjlo. Kê tê zê čém? Vêjš, tê sn jaz vídla, kê je. Tê pa nič, tê pa nič drǘga, vêjš, tê pa sn čez túoti, začéla letíjt v trónik tá. Ki nêjsn vêjdla, kam bi šla več po stézi gúorta do Bračka al kár. Tê pa po tróniki. Tê pa sn še sámo poglédla. Tê pa je tisto mínalo. Bêjlo, strášno bêjlo. Blá pa je bêjlo oblíjčena, tê ki so jo, da še je deklína blá, vêjš, so je prej bêjlo oblačǘvali. Túota pa je víš bíla. To je blóu polnoči.

Marija Senčič, 13. 1. 2008

127 SLOVAR

Pêr túoti Górnci – pri tej Gornikovi; kê – kaj; Józos Krístos – Jezus Kristus; nič drǘga – nič drugega; pjê – medmet, ki izraţa zgraţanje; sn začéla letíjt – začela sem teči; tê pa – takrat pa; čez túoti – čet ta; dúlta – tja dol; v trónik tá – tja na travnik; tikóu – tako; ki nêjsn vêjdla – ker nisem vedela; je peršumátalo – je prišumelo; po stézi gúorta – po cesti tja gor; podnéf – podnevi; al kár – ali ne; so jo pokúopali – so jo pokopali; sn še sámo poglédla – sem še samo pogledala; po Málem Dóuli – po Malem Dolu; je mínalo – je izginilo; dúlsn – sem dol; bla je oblíjčena – bila je oblečena; táu – tukaj; deklína – dekle; na kriţíšči – na kriţišču so oblačǘvali – so oblačili; kóu – tako; túota – ta; bêjlo – belo; víš – vidiš; kê tê zê čém – kaj naj sedaj; je blóu – je bilo. vêjš – veš;

11. Spomenik 45

Míja z úočom sma šla od kmêta domó, ker smo blí víničari pa smo húodli na díelo. Pa je kmêt umró, gospodar je mró. Mi smo pa še naprej húodli díelat dúl. Pa gréma ponúoči domó pa sn na brítof glédo, ki je stéza blízi brítofa. Pa gledam gúorta pa si mislim: »Tóu je zê bóugi gospodar pokúopan«. Nêj, vírt. Ftístem pa se zaţaríl en spomenik, tikóu svíetl naenkrat gráto pa nêj dúgo pa ţí vgásnalo.

Karl Vršič, 10. 1. 2008

SLOVAR

Míja z úočom – midva z očetom; zê – zdaj; víničari – viničarji; bóugi – ubogi; smo húodli – smo hodili; je pokúopan – je pokopan; na díelo – na delo; nêj – ne, a ne , akjne; je umró – je umrl; vírt – gospodar; je mró – je umrl; ftístem – v tistem; ponúoči – ponoči; zaţaríl – zaţarel;

128 sn glédo – sem gledal; tikóu svíetl – tako svetel; na brítof – na pokopališče; gráto – postal; blízi – blizu; nêj dúgo – ne dolgo; gúorta – tja gor; ţí – ţe; tóu – tu; vgásnalo – ugasnilo.

12. Spomin 46

Tam pa so pogrébčani príšli pa so gospodára djáli v trǘgo, dá so mújmo štále nesli, so začele krave tak múkat, drêjt se nótra f štáli.

V Spóudnem Dóuli pri Járci, kdá je gospodar mró. Tǘ dá so trǘgo vǘn pernêsli, so kúji tak hêrzgali, da so se htíjli dúl ftêrgat

Karl Vršič, 10. 1. 2008

SLOVAR

Pogrébčani – pogrebci; v Spóudnem Dóuli – v Spodnjem Dolu; so djáli – so dali; pri Járci – pri Jarcu; gospodára – gospodarja; kdá – ko; v trǘgo – v krsto; je mró – je umrl; dá – ko; tǘ – tudi; mújmo – mimo; so vǘn pernêsli – so prinesli ven; začele tak múkat – začele tako mukati; kúji – konji; drêjt se – dreti se; so tak hêrzgali – so tako rezgetali; nótra – notri; so se htíjli dúl ftêrgat – so se hoteli strgati. f štáli. – v hlevu;

13. Mejáši 47

Ja, ja. Je právo: »Ojoj, kák je mên têţko.« Ki je mejáše, tê so právli, da mejáše nazê núosi. Tê pa je nikrát êdn réko: »Tê pa dúl vêrţi, čí je têţko.« Tê pa je dúl vêrgo, ták da se je zêmla strósla. No pa nêj več príšo.

Karl Vršič, 10. 1. 2008

129 SLOVAR

Je právo – je pravil; tê pa je nikrát êdn réko – potem pa je enkrat en kák je mên têţko – kako je meni teţko; rekel; ki je mejáše nazê núosi – kateri je mejnike tê pa dúl vêrţi – potem pa vrzi dol; nosil nazaj; ták da se je zêmla strósla – tako da se je zemlja tê so právli – takrat so pravili; stresla; nêj več príšo – ni več prišel.

14. Mejáše prestávlali 48

To so tisti, ki so mejáše navadno prestávlali, ki so si svúoje meje díelali, ták da je na sósedovo búl správo. Véči kos zêmle je stêl míet. Tê pa, ko je mró, so navadno právli: »Zê pa bo začêl mejáše nazê núosit.« Tê pa so, náh so právli starejši lǘdi, da so srečali tístiga, ko je pernéso túoti mejáš, tê pa mu je navadno réko: »Zê pa dúl vêrţi tê zê.« In s tem je bajé bil ríešen, ták da ni več mejášof nazê núoso.

Franc Senčič, 10. 1. 2008

SLOVAR

Mejáše – mejnike; bo začêl mejáše nazê núosit – bo začel mejnike so prestávlali – so prestavljali; nositi nazaj; svúoje – svoje; náh so právli – potem so govorili; so díelali – so delali; lǘdi – ljudje; búl správo – bolj spravil; je pernéso – je prinesel; véči – večji; túoti mejáš – ti mejniki; zêmle – zemlje; je navadno réko – je ponavadi rekel; je stêl míet – je hotel imeti; zê pa dúl vêrţi tê zê – sedaj pa vrzi dol; tê pa – potem pa; bil ríešen – bil rešen; je mró – je umrl; ni več mejášof nazê núoso – mejnikov ni več zê – sedaj, zdaj; nosil nazaj.

15. Mejáši in mečák 49

Jaz sn šó z múzige domó po ní grábi pa skúočim čez mali púotok, tam pa bil ni veliki díed, črni, pa začel letíet. Ún na eno stran, jaz pa na drǘgo stran. Tê sn pa na

130 tisto stran lêto, po tisti meji, ko je, Mêhen se píso, ki je mró, pa so právli, da mejo prestávla. Tam pa ni vólki mečák, črni, góra síedo na mejáši. Tê pa sn jaz lêto.

Karl Vršič, 10. 1. 2008

SLOVAR

Sn šó – sem šel; drǘgo – drugo; z múzige – z muzike, tê – takrat; po ní grábi – po eni dolini; sn lêto – sem tekel; skúočim – skočim; Mêhen se píso – pisal se je Majhen; čez mali púotok – čez mali potok; prestávla – prestavlja; ni veliki díed – en velik moški; ni vólki mečák – en velik maček; začel letíet – začel teči, góra síedo na mejáši – sedel gori na mejniku; ún – on; tê pa sn jaz lêto – potem pa sem jaz tekel.

16. Prikázn 50

Po smêrti so jih vídli na mejah stát, ko so tisti nazê príšli. Ja, pa tê, tístokrát gdá se je túoti Šumánof, ki se je obíjso. Ki je se óto tam perpêlo pa táu, kí gre gúorta k brítofi. Tê pa se tam dúl okúl perpêlamo, tê pa díjd tam, vólki díjd tam stoji. Tóu okúl se perpêlamo. Čí pa nêj níkam šó pa nič. Sámo stalo. Z óteja smo vídle vǘnta. Se še je ena sébo pêlala, ki me je úovi, ki je tam pêr Šumáni bil, êdn. Sn rekla, nê me domó pêla, mene je strah ít. Sedmino sn kǘhala. Tê pa ţí tǘ blóu polnoči. Tê pa tóu pêr brítofi, tam, táki, táki vólki díjd. Táu, ko greš gúorta, tam od Šumána sím, tam pa greš k brítofi. Táki vólki díjd stó. Ja, kê pa tê túoto zê? Náh pa táu okúl se perpêlamo pa gledamo vǘnta, kam je tê šó. Nêj ga blóu, níčesa nikír vídat, ít pa nič. Tê je róno prikázn bla. Úovi pa tam léjţo, ki se je obíjso.

Marija Senčič, 13. 1. 2008

SLOVAR

Po smêrti – po smrti; pêr Šumáni – pri Šumanu; nazê – nazaj; nê – naj; tístokrát – takrat; pêla – pelje; gdá – kdaj; sn kǘhala – sem kuhala;

131 túoti – tja; ţí – ţe; Šumánof – Šumanov; tǘ – tudi; je obíjso – je obesil; blóu – bilo; óto – avto; tóu – tukaj; je perpêlo – je pripeljal; pêr brítofi – pri pokopališču; táu – tu; gúorta – tja gor; kí – kje; sím – sem; gúorta – tja gor; k brítofi – k pokopališču; k brítofi – k pokopališču; stó – stal; dúl – dol; kê – kaj; okúl – okrog; túoto – to; perpêlamo – pripeljemo; zê – zdaj; díjd – moški; náh – nato, potem; vólki – veliki; vǘnta – tja ven; tóu – tu; je tê šó – je pa šel; čí – če; nêj blóu – ni bilo; nêj – ni; níčesa – ničesar; níkam – nikamor; nikír – nikjer; šó – šel; vídat – videti; sámo – samo; ít – iti; z óteja – iz avtomobila; róno – ravno; vǘnta – ven, tja ven; prikázn – prikazen; sébo – seboj; léjţo – leţal; je pêlala – je peljala; je obíjso – je obesil. úovi – on;

17. Lǘkna 51

Ja, táu pêr Polánčovi hiši je êdn êniga ubil, bújo, ja. Tam, na tistem štátli, pač, kí je úovi lêţo mêrtef, tam je tista píiš pot, ker je prej blá góra kóu píiš pot, póuleg stéze, vúozne, nêj. Tam se je stalno táki kos tíkou núoter fsipávalo. Stalno, kí je úovi lêţo.

Marija Vršič, 13. 1. 2008

SLOVAR

Táu – tukaj; góra – zgoraj; pêr Polánčovi hiši – pri Polančevi hiši; kóu – tako;

132 êniga – enega; póuleg – zraven, poleg; bújo – ubil; stéze – steze, ceste; na štátli – na prostoru; vúozne – vozne; kí – kje; nêj – ne, a ne, kajne; je lêţo – je leţal; tíkou – tako; mêrtef – mrtev; núoter – noter; úovi – on; fsipávalo – zasipavalo. píiš pot – pešpot;

18. Treza 52

Pri enem kmêti je vírt mró pa je hčerka doma na kmetiji ostala pa z átejom se ni glíh pobóugala pa je ga dala v enem dnévi pokúopat, tê še nêj blóu kóu háklik. Ee, tê so pa áteja pokúopali, hčerka pa leţi pa fsáko večer je príšo do púostale po sobi, po hiši. Pa po lesenem púodi se je čǘlo, kú je šó pa jo klíco: »Treza, Treza«. Pa káu dúgo jo je klíco, dúkler níje mêše pláčala. Pa točno je vêjdla zakê jo je klíco pa cêjla ţlahta, da ga je dala prehitro pokúopat.

Milena Senčič, 10. 1. 2008

SLOVAR

Pri enem kmêti – pri enem kmetu; po lesenem púodi – po lesednem podu, po vírt – gospodar; lesnih tleh; z átejom – z očetom; se je čǘlo – se je slišalo, čulo; ni glíh pobóugala – ni povsem razumela; kú je šó – kako je šel; v enem dnévi – v enem dnevu; je klíco – je klical; dala pokúopat – pokopati; káu dúgo jo je klíco – tako dolgo jo je klical; tê – takrat; dúkler níje mêše pláčala – dokler ni plačala nej blóu kóu háklik – ni bilo tako pomembno; maše; fsáko – vsako; je vêjdla zakê – je vedela zakaj; je príšo – je prišel; cejla – cela, vsa do púostale – do postelje; ţláhta – sorodniki.

133 19. Mêrtek 53

Mêrtek se je obìeso. Pa so právli, da straši tam. Tê pa je zéet, pa tega nêj verjel, bil dále stran oţêjen, nêj. Pa šó nó večer gledat, čí je rêjsn. Pa sedijo v kǘhji, tê pêrvo je bêjkarco, vǘro, vêrglo po hiši tá, krêz ní cêt se ţí trǘga odpêrla, míznca, nêj, odpêrla pa začélo ţlice nótra lǘčat po kǘhji sím pa tá. Tê pa je bêjţo, hkm.

Ko je šó domó, je šó mimo dervárnce, kí májo dêrve nótra správlene, tam pa je štore lǘčalo. Pa taki glas je bil čǘt, kúko da bi dêrve cêjpo.

Karl Vršič, 10. 1. 2008

SLOVAR

Je obìeso – je obesil; ţí – ţe; tê pa zéet – takrat pa zet; trúga – miznica; nêj verjel – ni verjel; se odpêrla – se odprla; dále – dalje; nótra – notri; bil oţêjen – bil oţenjen; lǘčat – metati; nêj – ne, a ne , kajne; sím pa tá – sem in tja; šó gledat – šel gledat; tê pa – potem pa; nó večer – en večer; je bêjţo – je zbeţal; čí je rêjsn – če je res je šó – je šel; v kǘhji – v kuhinji; domó – domov; tê pêrvo – ta prvo; dervárnce – drvarnice; bêjkarco – budilko; kí – kje; vǘro – uro; dêrve – drva; je vêrglo – je vrglo; správlene – spravljena; tá – tja; je bil čǘt – je bil slišati; krêz ní cêt – čez nekaj časa; kúko da bi dêrve cêjpo – kot da bi drva cepal.

20. Króuna 54

V díedečovi hiši je blá króuna góra na zídi, tê pa so tam núoter príšli čêrvi pa je tisto nótra škráblalo. Tê pa so tisto skóus poslǘšali pa so tisto čǘli pa so právli, da straši. V resnici pa so blí v tisti króuni nótra čêrvi pa je tisto rúovalo nótra po lêjsi pa se je čǘlo, kúko da níka vǘra gre. Tê pa, ko so šli, pêrvo so tisto poslǘšali, tê pa

134 so se náh čez ní cêt ţí začeli glédat, kê zê túoto díela, zakê túoto je. Čez ní cêt pa so začeli ţí ít, nêbul tisti ta bojéči fúort, náh pa še úovi nêbul korêţni za jími. Náh so blí zádni ţí pred úovimi pêrvimi.

Franc Senčič, 10. 1. 2008

SLOVAR

Króuna – krona (venec papirnatih roţ, ki so jih po lêjsi – po lesu; v preteklosti ljudje polagali na grobove umrlih, kúko da níka vǘra gre – kakor da gre neka ura; da pa papirnato cvetje ne bi prehitro propadlo, pêrvo – prvo; so pozimi venec odnesli domov in ga shranili, v náh – potem, nato; danem primeru so venec suhega cvetja obesili čez ní cêt – čez nekaj časa, čez en čas; kar na steno.) ţí – ţe; v díedečovi hiši – v dedovi hiši; kê – kaj; góra na zídi – zgoraj na zidu; zê – zdaj; tê pa – potem pa; túoto díela – dela to; tam núoter – tam noter; zakê – zakaj; čêrvi – črvi; nêbul – najbolj; je škráblalo – je škrebljalo; fúort – vstran; nótra – tam notri; úovi – oni; skóus – vedno; korêţni – korajţni; so poslǘšali – so poslušali; za jími – za njimi; čǘli – čuli, slišali; zádni – zadnji. je rúovalo – je rilo;

21. Kot vǘra 55

Ták je blóu, ko da bi vǘra šla, bêjkarca. Več nas je šlúo, nêj. Tê pa poslǘšamo, tê pa nótra…Tê pa fsí okúl tiste vǘre se nastavimo, króune se nastavimo pa čǘjemo, da je dêjlala vǘra tiktiktik. Tê pa nas je strah grátalo. Tê pa smo šli domó. Tê pa bi vsak rad nótra na srêjdi šúoka šó, ki nas je strah blóu, hehehe.

Karl Vršič, 10. 1. 2008

135 SLOVAR

Je blóu – je bilo; okúl – okrog; vǘra – ura; króune – krone; bêjkarca – budilka: čǘjemo – čujemo, slišimo; je šlúo – je šlo; je dêjlala – je delala; nêj – kajne; je strah grátalo – je postalo strah; tê pa poslǘšamo – potem pa poslušamo; bi vsak rad nótra na srêjdi šúoka šó – vsak bi tê pa nótra – potem pa tam notri; rad šel na sredi skupine.

22. Rêšpov strah 56

O Rêšpovi gomili. Tam pa je, tam pa je na Zgórni Vélki, Zgórna Vélka, Spóudna Vélka. Tam pa je en taki, taki mali kógl poraščen z drêjvami, tam so právli. Tam so právli, da je baje včasih strášlo. Zê kák, na kák način je strášlo, ne vem. Da bi baje níki, da bi, celóu sn čǘl, da bi níke na níki drêjvi, góra je níkdo níke níkrat, eníga níke je, níkoga nikír nêj blóu. Pa je baje níke góra díelalo, níke góra uuu pa ne vêjm kê fsê. Pa nikír ni nobêniga blóu. Pa je lêto baje túoti ko tristo hudíčof . Hehehe. Pa šó tisto ţúpniki razlágo, rêjs, ne vêjm kúmo fsê, je razlágo gúora, tê pa vêjš da mu ţupnik réko, da túoto vána, da túoto nêj kóus bít číst kê êkstra rêjs, nêj. Sámo, potem pa so si zmísli, da baje v Rêšpovi gomili stráši, nêj. Pa ne vêjm, čí še skóus stráši. Jaz tam ţí enih tríjsti lêjt nísn skóuzi šó.

Franc Šipek – Vanč, 16. 1. 2008

SLOVAR

O Rêšpovi gomili – o Rajšpovi gomili; ne vêjm kê fsê – ne vem kaj vse; na Zgórni Vélki – na Zgornji Velki; nobêniga – nobenega; Spóudna Vélka – Spodnja Velka; je lêto – je tekel; taki mali kógl – taki mali hrib; túoti – ta; z drêjvami – z drevesi; hudíčof – hudičev; je strášlo – je strašilo; šó razlágo – šel razalagat; zê – zdaj; rêjs – res; níki – nekje; kúmo – komu; celóu – celo; gúora – zgoraj; sn čǘl – sem slišal; vêjš da – veš da, seveda; níke – nekaj; túoto – to;

136 na níki – na neki; vána – verjetno; drêjvi – drevesu; nêj kóus bít číst kê êkstra rêjs – ne mor biti góra – zgoraj; povsem res; níkdo – nekdo; nêj – ne, a ne, kajne; níkrat – enkrat; so si zmísli – so si izmislili; eníga – enega; skóus – vedno; níkoga – nikogar; ţí – ţe; nikír – nikjer; tríjsti lêjt – trideset let; nêj blóu – ni bilo; nísn skóuzi šó – nisem šel skoz. je díelalo – je delalo;

23. Strah 57

Ko sn nokrát šla od Gélice sím, tǘ. Čez klanec. Tê pa gúor po klánci tikóu šlúo zádi za méno. Níko čêrno je mígalo zádi pa klopklopklop. Tê pa grem pa níše nič. Pa góra postojím pa gledam dúlta pa sámo copcopcop. Náh pa pridem dále dúlsan, tê pa nič drǘga, sn róuno múolit začela, káu me je strah bló, vêjš. Prej, ko sn dúlsan okúl príšla pa gúorsn domó. Májka mila, pjê. To pa je bló. Tê pa je sámo čêrno šlo. Pa je tǘ blóu sréd nóuči.

Marija Senčič, 13. 1. 2008

SLOVAR

Nokrát – enkrat; náh – potem, nato; sím – sem; dále – dalje; tǘ – tudi; dúlsan – sem dol; tê – takrat; drǘga – druga; gúor – gor; róuno – ravno; po klánci – po klancu; múolit – moliti; tikóu – tako; vêjš – veš; šlúo – šlo; dúlsan – sem dol; zádi – zadaj; okúl – okrog; za méno – za menoj; gúorsn – sem gor; níko – neko; domó – domov; čêrno – črno; májka – mati; níše – nihče; pjê – medemet ogorčenja kot joj; góra – zgoraj; je blóu – je bilo;

137 postojím –se ustavim; sréd – sredi; dúlta – tja dol; nóuči – noči.

24. Verbétov štúok 58

Pêr klêjti. Míja s sósedom smá šla od prijátlof pa smá si pêr tistem štúoki sêla, blízi vrat klêjtnih. En cêt sedíma pa vǘra túče polnoči, tê pa f klêjti ták póoknalo, kó da bi vólki móoţar fstrelíl. Tê pa skúočima tá. Jaz sn bil pêrvi, sn za vráte zgrábo, úni špán moj pa z méno vréd rǘkno pa dvêri vêrgo nórta v príklet. Kóu smá letíla pa se strášla. Náh pa nêjsmo múogli fčákat, da bi gospodar príšo, da bi klêjt odpró. Smo mísli, da bi kí obroč dúl póokno, nêj. Da bi tisto kóu póoknalo. Pa nêj nikír, nič nêj blóu. Póoknalo pa grozno.

Karl Vršič, 10. 1. 2008

SLOVAR

Pêr klêjti – pri kleti; špán – kolega; míja s sósedom – midva s sosedom; z méno vréd – skupaj z mano; od prijátlof – od prijateljev; rǘkno – sunil; smá si sêla – sva se vsedla; dvêri – vrata; pêr tistem štúoki – pri tistem štoku (štúok je vêrgo – vrgel; bilo domače ime za točno določeno višje nórta – tja not; poslopje); v príklet – v prostor pri kleti; blízi – blizu; kóu – tako; vrat klêjtnih – kletnih vrat; smá letíla – sva tekla; en cêt sedíma – sediva nekaj časa; se strášla – se ustrašila; vǘra túče – ura tolče; náh – nato, potem; tê pa – zakrat pa; nêjsmo múogli fčákat – nismo mogli dočakati; f klêjti – v kleti; bi príšo – bi prišel; ták póoknalo – tako počilo; bi klêjt odpró – bi odprl klet; kó da bi vólki móoţar fstrelíl – kot da bi ustrelil kí – kje; z velikim moţnarjem; dúl – dol; tê pa skúočima – takrat pa skočiva; póokno – počil; tá – tja; nêj – ni; pêrvi – prvi; kóu – tako; za vráte – za vrata; nêj nikír – ni nikjer; zgrábo – zgrabil; nêj blóu – ni bilo. úni – oni;

138 25. Strášlo 59

To je blóu na Spóudni Vólki, hkm. Je strášlo fsáko večêr. Je príšlo pa je pójstle têrgalo pa táko. Sê so ţí príšli ţupniki pa policija pa je fse húodla stráţit. Dá je polnoči, tê je sámo zaţvújzdalo po hiši, no, pa ţí tisto, štrúzok, vêrglo vǘn pa tisto líčje letíelo pa kóči, fse rastêrgalo pa tisto razlǘčalo, tiste gnêjzde, nêj. Nêjso nič ugotovíli, kê je blóu, nêjso nič ugotovíli.

Karl Vršič, 10. 1. 2008

SLOVAR

Je blóu – je bilo; štrúzok – vreča napolnjena z ličjem, na kateri na Spóudni Vólki – na Spodnji Velki; so spali; je strášlo – je strašilo; vêrglo vǘn – vrglo ven; fsáko večêr – vsak večer; líčje – koruzno ličje; je pójstle tergalo – je trgalo postelje, je letíelo – letelo; razmetavalo postelje; pa kóči – po koči, po hiši; sê – saj; rastêrgalo – raztrgalo; ţí – ţe; razlǘčalo – razmetalo; fse – vse; gnêjzde – gnezda, v pomenu postelje; je huodla – je hodila; nêjso – niso; je zaţvújzdalo – je zaţviţgalo; kê – kaj.

4.1.4 RAZLAGALNI POVEDKE Ţe samo ime pove, da razlagalne povedke razlagajo, pojasnjujejo različne pojave v neţivi in ţivi naravi; »to ali ono lastnost /…/ pri človeku in delu človeških rok; pri ţivalih, pri rastlinah /…/« (Stanonik 1999: 297). Nastanek jezera razlaga povedka Vrbsko jezero pri Celovcu, povedka Zláto pa pojasnjuje, na kakšen način se zlato skriva na zemlji.

1. Vrbsko jezero pri Celovcu 60

Pred davnimi časi še ni bilo Vrbskega jezera pri Celovcu. Tam, kjer zdaj voda stoji, razprostiralo se je imenitno polje. … Zgodilo pa se je na en veliki petek

139 popoldan, da so se v neki vaški gostilni zbrali, veselili, pili in plésali, da se je razlegalo daleč naokrog. … V večernem času naenkrat stopi v sobo en majhen, star in suh moţiček z majhnim sodčkom pod pazduhom in jih opozori oziroma posvari: »Nehajte razsajati, gorje vam, če vam pipo izderem.« Vsi zaţeno smeh in krohot: »Le izderi pipo, da vidimo, kaj bo.« … In starček ţalostno odide. … Čez nekaj časa se zopet vrata odpro in v sobo vstopi ponovno enaki majhen, star in suh moţiček z majhnim sodčkom pod pazduhom in jih ponovno opozori: »Nehajte razsajati, gorje vam, če pipo izderem.« Vsi zaţeno smeh in krohot: »Le izderi pipo, da vidimo, kaj bo.« In starček ponovno ţalostno odide. … Čez nekaj časa se je ulila huda ploha, tako da so ljudje zbeţali na visoke, na visoke strehe, hribe, vendar nič ni pomagalo. … Eee, voda je zalila, vsi pa bi baje od ţalosti poginili in tako bi naj nastalo Vrbsko jezero pri Celovcu.

Franc Šipek – Vanč; 16. 1. 2008

SLOVAR

Pod pazduhom – pod pazduho.

2. Zláto 61

Tê pa náh šó kártnšlógarci. Kártnšlógarca pa rekla, da je na jêgovem grǘnti zláto, da má zláto, da nê kúople. Náh pa je kúopo, kúopo, pa ţí skúro obnemógo, náh pa si je zmíslo, da dê ţêgjeno vúodo si pernéso za pit, da dê pomóuč. Ja, náh pa je fsê prekúopo, cêjli grǘnt, fsê ísko pa nêj nič nêšo. Úova ga je nalagala. Da zláto je, je rekla. Čí bi obdelávo, bi mêl zláto. Tisto kê perdíelaš je tǘ zláto. Náh pa je mró, tak se je zasekíro. Od tega je zbolel, ţifčno, pa je múogo mrêjt. Pa ni nič zláta nêšo.

Marija Senčič, 13. 1. 2008

SLOVAR

Tê pa náh – takrat pa potem; cêjli grǘnt – vso posestvo; šó – šel; ísko – iskal; kártnšlógarci – vedeţevalki; nêj nič nêšo – ničesar ni našel; na jêgovem grǘnti – na njegovem posestvu; úova – ona;

140 nê kúople – naj koplje; čí – če; náh – nato; bi obdelávo – bi obdeloval; ţí – ţe; kê perdíelaš – kaj pridelaš; skúro – skoraj; tǘ – tudi; obnemógo – obnemogel; je mró – je umrl; si je zmíslo – si je izmislil; se je zasekíro – se je vznemiril; dê pernéso – bo prinesel; ţifčno – ţivčno; ţêgjeno vúodo – blagoslovljeno vodo; je múogo mrêjt – je moral umreti; dê pomóuč – bo pomoč; nêšo – našel. je prekúopo – je prekopal;

4.1.5 LEGENDNA POVEDKA

Povedka o Sveti Genofefi govori o ţrtvi mlade in lepe svete Genofefe ter o kazni, ki je doletela grešnega graščaka. Tako z motivom svetnice sodi ta povedka h krščanskim ali legendnim povedkam, katerih značilnost je prav tematiziranje ţivljenja svetnikov.

1. Sveta Genofefa 62

Bil je graščak, ko je zelo rad glédo po mladih deklétah in je večkrat si kíro zaţelel in posló, kú se reklo, biriči? Biriča. Kíro naglêdno, je posló, da múorta ít po njo pa mu jo pergnát. In jima je reko: »Čí ne bóta je dobila ţive, múorta ji en kos jezika odríezat pa pernêst kazat, da bom vído, da sta resnično tam blá.« Prideta do hiše, lêjpa deklína blá. Tê pa sta povíedla, po kê sta príšla. Úna pa se je jóukala pa jóukala pa prúosla, da nêj. »Tê pa ti múorma ní kos jezika odríezat pa graščáki nest kazat, da sma resnično táu blá.« Lêjpa je blá pa se jóukla pa se biríčama zasmilila pa so se zmêjnli, so míjli máliga péeseka pêr hiši, da dê péeseki jezik odríezali pa nesli graščáki kazat. Úna pa oblǘbla, da bo se skrila na planino pa poískala eno skalo, ki je pod njo votla, bo se tam núoter skrila, da je níkdar več níše nê de vído. In to je tǘ narédla. Vzela níke oblêjke, níke hrane, núoter splêjţe pod skalo pa je začela míslt, kê bo s hrano, ko dê zima príšla, nêj. Pa se hitro zamislila. Góobe nabirala, síšila, túote lêjsne črêjšne si je síšila, jagode, kómpare, nêj, robido. Vse take stvari si je perprávlala. In prej, ko je práf zima príšla, se perpáse ná kúoza tam blízi. In úna bi tisto kúozo rada mêjla, nêj. Pa je šla po njo, kúoza nêije bêjţala, úna pa jo je gnala núoter v njen bêrlog pa sta tam fkǘp

141 ţivíele. Úna ji je hrano nabirala, travo pa tako, jíesti núosla, úna pa mêjla hrano, ki je dojila mlêjko, nêj. In káu sta ţivíele par lêjt skǘp. Tê pa pridejo lófci. Pridejo lófci. Pa graščak tǘ sébo. Ún bil na kúji, sébo jáho. En lovec zagleda, da je níka stvar núoter v lǘkno bêjţala, nêj. Pa gre tá pa še drǘgi pa tretji pa ták dǘgo silo dêjlajo, da múore vǘn prít, náči dê fstrelíli núoter, nêj, dê núoter strêjlali. Kdo je nótra, kaka pošast je, múore prít vǘn. Tê pa kúoza nêj príšla, tê pa je príšla sveta Genoféfa. Tê pa ţí blá cêjla rastêrgana nó zodrêna, ki nêj mêjla več práf oblêjk pa po tistem kamêji se kúotala. Pa zagledajo, ták da so se je zastrášli se, da zagledajo tisto ţensko, ja. Seveda jo vzêmejo sébo, vlêjčejo do graščaka, pa tam graščáki povêijo, da so nêšli túoto ţensko, nêj. Ja, zê pa še ún hitro víedo tǘ, nêj, da je to tista. Ták dúgo, da je ún gúor príšo, ál kák je to blóu zdáno, da je to tista, kê je ún htêo míet. Pa jo nabáso jo na kuja pa jo sébo vzel na grad pa so jo tam začeli fáutrat, tê pa tisti hrani nêj blá navajena pa je mêrla, nêj. Hitro za jo pa tǘ graščak mró. In je níki grozno smrt mêl pa dúgo míro in v tisti sobi, kí je tisti graščak míro, pravijo še zê, da je fsê čêrno nótra grátlo, da so mu zóbi zrásli s púostale do zídof, ko je míro, ki je tê bil, no, kaznovan, kê je s tisto sveto Genoféfo narédo, nêj. In še zê je tista soba čêrna. In to je dúla táu, kú se táu reče, kú je tisti grad, kí greš, kí se ţí podira, ê hudič no, kú se ţí reče, tam dúla je tisto bláu, ko pravijo, da še je zê, da níše kárne núoter gre, da je čêrna soba. Borl, se mi zdi, je.

Karl Vršič, 7. 1. 2007

SLOVAR

Je zelo rad gledo – je zelo rad gledal; bi rada mêjla – bi rada imela; po mladih deklétah – po mladih dekletih; nêije bêjţala – ni zbeţala; kíro – katero; bêrlog – brlog; je posló – je poslal; sta fkǘp ţivíele – sta skupaj ţiveli; kú – kako; jíesti núosla – nosila jesti; naglêdno – nagledal; mêjla – imela; múorta ít – morata iti; mlêjko – mleko; pergnát – prignati; káu – tako; čí – če; par lêjt – par let; odríezat – odrezati; skǘp – skupaj; pernêst kazat – prinesti kazati; lófci – lovci; bom vído – bom videl; sébo – seboj; lêjpa deklína blá – bilo je lepo dekle; na kúji – na konju;

142 tê pa – takrat pa; jáho – jahal; sta povíedla – sta povedala; níka – nekakšna; kê – kaj; lǘkno – luknjo; úna – ona; je bêjţala – je zbeţala; se jóukala – se jokala; tá – tja; prúosla – prosila; ták dǘgo silo dêjlajo – tako dolgo silijo; nêj – ne; múore vǘn prít, náči dê fstrelíli núoter – mora priti ní kos – en kos; ven, drugače bodo ustrelili noter; graščáki – graščaku; sveta Genoféfa – sveta Genovefa; sma táu blá – sva bila tu; cêjla rastêrgana nó zodrêna – vsa raztrgana in biríčama – biričema; odrgnjena; so se zmêjnli – so se zmenili; po kamêji – po kamenju; so míjli – so imeli; se kúotala – se kotalila; máliga péeseka – malega psička; so se je zastrášli – so se je ustrašili; pêr hiši – pri hiši; jo vzêmejo sébo – jo vzamejo s seboj; dê péeseki jezik odríezali – bodo psičku odrezali vlêjčejo – vlečejo; jezik; povêijo – povedo; oblǘbla – obljubila; so nêšli – so našli; núoter – noter; zê – zdaj; níkdar – nikdar; ún – on; níše nê de vído – nihče ne bo videl; víedo – vedel; je tǘ narédla – je tudi naredila; ták dúgo – tako dolgo; níke oblêjke – nekaj obleke; gúor príšo – pogruntal; núoter splêjţe pod skalo – zleze noter pod skalo; ál kák je to blóu zdáno – ali kako je bilo to je začela míslt – je začela misliti; povedano; kê – kaj; nabáso – nabasal; dê zima príšla – bo prišla zima; začeli fáutrat – pričeli hraniti; nê – naj; je mêrla – je umrla; góobe – gobe; mró – umrl; síšila – sušila; dúgo míro – dogo umiral; túote lêjsne črêjšne – te lesne češnje; je fsê čêrno nótra grátlo – notri je vse črno postalo; kómpare – robide; zóbi – zobje; je perprávlala – je pripravljala; s púostale do zídof – iz postelje do zidov; práf – prav; dúla – doli; se perpáse – se pripase; táu – tukaj; ná kúoza – ena koza; kú se táu reče – kako se tukaj reče; blízi – blizu; níše kárne núoter gre – nihče ne gre noter.

143 4.1.6 ZGODOVINSKE POVEDKE

Čeprav se zgodovinske povedke nanašajo na določeno realno časovno obdobje in v njih nastopajo resnične osebe, se ne moremo zanašati na resničnost dogodkov, ki jih upovedujejo.

Zgodovinski povedki Prerokdba in Znamêji govorita o splošnem dogajanju v določenem časovnem obdobju. Tako se v prvi povedki napovedujejo slabi časi moderni civilizaciji, v drugi pa so nenavadni naravni pojavi pred 1. in 2. svetovno vojno ljudi svarili pred nevarnostjo. Povedka Agata tematizira znano zgodbo o usodi Agate iz Hrastovca, o kateri lahko beremo v literarnem delu Črni kriţ pri Hrastovcu Oţbalta Ilauniga. Pripovedovalec je v povedki Čikasava pripovedoval, da je sam videl tega moţa, ki je hodil iz kraja v kraj in prirejal predstave po gostilnah za hrano in pijačo. V povedki Rihtarič spoznamo resničnega slovenskega morilca in kriminalca, ki je bil leta 1959 zadnji na smrt obsojeni in v Gramozni jami pri Hočah ustreljeni zapornik. »V arhivu etnološke zbirke Methansova hiša je shranjen original fotografije Neratovega Naceka« (Methans 2009, 39), o katerem je čustveno pripovedoval informator v povedki Norat.

1. Prerokdba 63

Gdá dê ţelíizni tíči po zraki lêjtali, pa iz sáke hiše kóoštrava bába vǘn príšla, króţlasta, pa kdá dê vóuzi po stézi letíjli brez vprege, da nêde več nič kê pámetniga.

Marija Vršič, 13. 1. 2008

SLOVAR

Gdá – kdaj, króţlasta – skodrana; dê lêjtali – bodo letali; kdá – kdaj; ţelíizni – ţelezni; dê letíjli – bodo leteli; tíči – ptiči; vóuzi – vozovi; po zraki – po zraku; po stézi – po cesti; iz sáke – iz vsake; nêde – ne bo; kóoštrava – skuštrana; nič kê – nič kaj;

144 bába – ţenska; pámetniga – pametnega. vǘn – ven;

2. Znamêji 64

Šternêstiga je blóu neurje, hújdo, ták da je v lêjsi smreke pípalo pa čez brêjg príek nêslo v drǘgo grábo, tam pa jih góuč dúl postávlo pa so ostale stat. Za tistim pa je hitro príšla vojna, pêrva svetovna. Ko pa je Níemec, prej ko je Níemec príšo, pa je na nébi… No, večêr smo tam vǘna pred hišo, fsi, cêjla druţina zvǘna blá, pa še vêjm Farazínof Franc pa gdój še fse bil. Pa gledamo. »Jézos Krístos, kê pa te tóu, tikóu kervávo po nébi pride kúko na mêgla, kúko da bi kri pertêkla, nótra zmêjs pa take dúge ţúte šibe. Hítlar, Níemci so plin spistíli, Níemci so plin spístíli,« se je êdn začêo drêjt. Pa po pójštre pa v vúodo namakali pa si cój derţáli, smo mísli, da je rêjsn plin. Tisto je blóu znamêje, ki so hitro rekli, da tam dúlsan pride vojna in da bo taka šiba príšla, da mó fsi têpeni. Pa je tü bló rêjsn tisto. Znamêje, to pa je resnično znamêje góra na zraki pač ál góra na nébi. To je resnično, se vêjš, da so kolínli fse od krája.

Karl Vršič, 10. 1. 2008

SLOVAR

Šternêstiga – štirinajstega, leta 1914; kê pa te tóu, tikóu kervávo po nébi pride kúko je blou – je bilo; na mêgla, kúko da bi kri pertêkla, nótra zmêjs hújdo – hudo; pa take dúge ţúte šibe – kaj pa tukaj, tako v lejsi – v gozdu; krvavo pride po nebu kot nekakšna megla, kot je pípalo – je pulilo, je ruvalo; da bi pritekla kri, vmes pa takšne dolge rumene čez brêjg príek nêslo – nosilo prek čez hrib; šibe; v drǘgo grábo – v drugo dolino; Hitlar, Níemci so plin spistíli – Hitler, Nemeci jih góuč dúl postávlo – jih zopet postavilo dol; so spustili plin; pêrva – prva; edn začêo drêjt – en pričel kričati; Níemec – Nemec; po pójštre – po vzglavnike; je príšo – je prišel; v vúodo – v vodo; na nébi – na nebu; cój derţáli – zraven drţali; vǘna – zunaj; je rêjsn – je res; cêjla druţina zvǘna blá – vsa druţina bila zunaj; je blóu znamêje – bilo je znamenje; vêjm – vem; tam dúlsan – tam dol;

145 gdój še fse – kdo še vse; mó fsi têpeni – bomo vsi tepeni; Jézos Krístos – Jezus Kristus; je tü bló rêjsn – je tudi bilo res; vêjš – veš; so kolínli fse od krája – so klali vse od začetka.

3. Ágata 65

Kê zê od Ágate. Kê tam je Hrástovec, kí je Hrástofški grad. F Hrástofci stoji grad, še danes stoji. Tam je ţivel graščak Hêrberštén. In tisti je bil strášn ljubítel mladih deklet. In si je eno zbró pa so mu múogli do njega pêrpelat in úna se mu nêj vdála pa je ţivo dó zazídat f Čêrnem lêjsi, ja. Hkm… Kák so jo zazidali, drǘgo líeto pa je zrasla nad kapêlo iz sǘhiga kamna smríeka, ko še mogoče še dandanes je. Da je bil čǘdeţ, nêj. In tam so zdaj, večkrat so igre v Hrástovškem lêjsi. Hmm.

Karl Vršič, 7. 1. 2007

SLOVAR

Kê zê – kaj zdaj; se nêj vdála – se ni vdala; kí – kjer; je ţivo dó zazídat f Čêrnem lêjsi – je dal ţivo Hrástofški grad – Hrastovški grad, grad zazidati v Črnem lesu ; Hrastovec; drǘgo líeto – drugo leto; f Hrástofci – v Hrastovcu; sǘhiga – suhega; strášn ljubítel – strašen ljubitelj; smríeka – smreka; je zbró – je izbral, čǘdeţ – čudeţ; so múogli pêrpelat – so morali pripeljati; nêj – ne, a ne, kajne. úna – ona;

4. Číkasáva 66

Číkasáva je bil en mogočni moţ, múoški. Je príšo v Jakob pa htél pokázat, kê ún zna. V gostilno. In smo se tam fsí zbrali pa glédli, kê dê narédo. Pêrvo so pernêsli kámle s stéze, nêj, kéţlanke. Je na štor djó pa z roko túko, kóu da je tisto fsê raztúko. Náh je mél tri vólke kamne, káu da sta dva múoška mu kúme na glavo zdígnala. Tê pa na glavo zdígneta tisti kamen, tê pa, kíri je kovač. Êdn je múogo ít na jêgovi glavi raztúčt mu tisti kamen. To je ţiva ístina. Sn tam bil pa glédo. Pa je

146 êdn túko pa nêj dúobro túko pa poklíco: »Kí je drugi kovač?« Pa pride drǘgi kovač, tisti pa je tê grozno znó vdárit s pet kílskim hámrom, nêj, Da se mu je kamen na fsáko stran dúl zasípo, níke pa mu je gúora na glavi še blóu, úovi pa še po tistem gúor vdáro s hámrom, tê pač díed skúočo. Hkm. Náh pa si je dúl légo pa so mu dvêjstóu pédeset kil fáslof gúor na lámp djáli, ún pa z lásami tiste fásle zvézo pa z lásami fsê tiste dvêjstóu pédeset litêrske fláše púne vúode gúor zdígno. Náh pa je zêl en taki, mi pravimo špêrar, ţríebl, ki je za rǘšte pa hrástof fóusn. Pa z roko perjél tisti cvêk pa vdáro káu, da je skáuza príšo cvêk, skóus hrástof fóusn. Náh pa je réko: »Klêjše tǘ mám.« Tê pa je s pêrstami tikáu cvêk spúogno pa vǘn potégno. Nazádno pa še pokázo, kák si ún kraváto veţe. Mêl pa je zló teţko šíjo od vúozove kóule, od kóule, nêj, kê je kmêčki vóuz bil. Pa debela šíja blá, ne véin čí nêj centimeter nêmên, je blá debela. Pa si je lêjpo okúl šíjanka naprávo pa zavil pa si zvézo glíh kúko kravátl tisto. Tê pa náh samo perjél, raztégno pa bêjk vêrgo.

Karl Vršič, 10. 1. 2008

SLOVAR

Číkasáva – Čikasava; na lámp – na trebuh; múoški – moški; djáli – dali; htél pokázat – hotel pokazati; z lásami – z lasmi; kê – kaj; litêrske – litrske; ún – on; fláše – steklenice; dê narédo – bo naredil; púne – polne; so pernêsli – so prinesli; vúode – vode; kámle – kamne; gúor zdígno – dvignil; s stéze – s ceste; je zêl – je vzel; nêj – ne, a ne, kajne; špêrar – poseben zelo močan ţebelj; kéţlanke – kamne; ţríebl – ţebelj; je djó – je dal; za rǘšte – za ostrešja; túko – tolkel; hrástof – hrastov; kóu – tako; fóusn – tram; je raztúko – je raztolkel; perjél – prijel; náh – nato, potem; cvêk – ţebelj; vólke – velike; vdáro – udaril; dva múoška – dva moška; skáuza – skoz; kúme – komaj; príšo – prišel; zdígnala – dvignila; klêjše – klešče;

147 tê pa – potem pa; tǘ – tudi; zdígneta – dvigneta; pêrstami – prsti; kíri – kateri; tikáu – tako; je múogo ít – je moral iti; spúogno – upognil; raztúčt – razbiti; vǘn – ven; na jêgovi – na njegovi; potégno – potegnil; ístina – resnica; nazádno – nazadnje; glédo – gledal; pokázo – pokazal; nêj túko – ni tolkel; kák – kako; dúobro – dobro; šíjo – kos ţeleza; poklíco – poklical; od vúozove kóule – od vozovega kolesa; drǘgi – drugi; vóuz – voz; je znó vdárit – je znal udariti; ne véin – ne vem; kílskim – kilogramskim; čí – če; hámrom – kladivom; nêj – ne; fsáko – vsako; nêmên – najmanj; dúl zasípo – zasipalo; lêjpo – lepo; gúora – zgoraj; okúl – okrog; úovi – oni; šíjanka – vratu; gúor – gor; je naprávo – je naredil; vdáro – udaril; glíh – ravno; díed – moški; kúko – kot; skúočo – skočil; kravátl – kravato; je légo – je legel; perjél – prijel; dúl – dol; raztégno – raztegnil; dvêjstóu pédeset – dvesto petdeset; bêjk – vstran; fáslof – sodov; vêrgo – vrgel.

5. Norát 67

Norát. To je bil en múoški, da je stalno ţivel v léjsi. Ni nikír spó, pêr nobeni hiši, ún je v lêjsi ţivel pa v lêjsi spó pa góobe nabíro. S tistimi góobami pa se je ţivel, je kmêtan núoso, tam pa dobil jíesti za tisto, néj. Hkm. Pa kí niso múogli vúozit dêrf s kakih gráb, je ún zanéso. So mu múogli dát mu, hkm, dva štríka pa je pol metra dêrf skǘp zvézo pa néso. Štirikrat je néso pa je kláfter dêrf, je štiri metre, pa je bil kláfter dêrf vǘna. Kí niso múogli pêlat. Hkm. Je nikrát prínas núoso pa so mati glíh fríšn krǘh pekli. Pa so s peči zéli, ker je dêrve nǘoso, pa so mu pol

148 kolača dali pa cêjli pol kolača pojó. Tê pa so še bárali: »Norát, bi še jó?« »Tǘ kar, bi še ja.« Pa so mu dali drǘgi pol kolača pa še tisto tǘ pojó. Tê pa náh lêjpo počasi šó góuč v lêjs. Hkm. Náh pa, ko je túote vojne bil kúnec, níemške, ko je komunistična partija zmagala pa so še díelali patróle okúl, ískali, čí bi se kí káki skrivali, nêj, skrivači. Pa so še eno ţensko bárali, čí kúoga vidi, da bi kí se kíri še skrívo, káka baraba. Je rekla: »Ne, kíri so blí, so šli fsí k policiji.« Tê pa so úovi šli dále. Hkm. Po lêjsah iskali tǘ pa so Noráta zaglêdli. Pa so ga fstrelíli. So mísli, da je káki kriţar bil, nêj. Te pa kú bil bóugi díedek, prídn. Dúosti dúobriga narédo lǘdam.

Karl Vršič, 10. 1. 2008

SLOVAR

Múoški – moški; tǘ – tudi; v léjsi –v gozdu; drǘgi – drugi; ni spó – ni spal; náh – potem, nato; nikír – nikjer; lêjpo – lepo; pêr – pri; šó – šel; ún – on; góuč – zopet; góobe – gobe; v lêjs – v gozd; nabíro – nabiral; túote – te; je núoso – je nosil; kúnec – konec; kmêtan – kmetom; níemške – nemške; jíesti – jesti; so díelali patróle – se kontrolirali, so patruljirali; néj – ne, a ne, kajne; okúl – okrog; kí – kje; čí – če; niso múogli vúozit – niso mogli voziti; kí – kje; dêrf – drv; bárali – vprašali, s kakih gráb – iz kakšnih dolin; kúoga – koga; je zanéso – je znosil; kíri – kateri; so múogli dát – so morali dati; skrívo – skrival; štríka – vrvi; so blí – so bili; skǘp – skupaj; fsí – vsi; zvézo – zvezal; úovi – oni; kláfter dêrf – klafter drv (klafter je merska dále – dalje; enota); po lêjsah – po gozdovih; vǘna – zunaj; zaglêdli – zagledali; niso múogli pêlat – niso mogli peljati; fstrelíli – ustrelili;

149 nikrát – enkrat; kriţar – dezerter; prínas – pri nas; tê pa kú bil – je tako bil; glíh – ravno; bóugi – ubogi; fríšn – sveţ; díedek – moţek, starček; krǘh – kruh; dúosti – dosti, veliko; zéli – vzeli; dúobriga – dobrega; cêjli – cel, ves; narédo – naredil; so bárali – so vprašali; lǘdam – ljudem. bi jó – bi jedel;

6. Ríhtarič 68

Ríhtarič je tǘ kolíno. Lǘdi. Pa vzel je. Ták skrivač je bil. Je príšo v gostilno, se najó pa listek spóud djó, Ríhtarič, pa odíšo. Pláčo pa nič. Čí pa je príšo k bóugim, k bóugi druţini, pa še jim dó káke dnáre za krǘh. Náh pa seveda so ga lovili, zló, policija ga je ískala. Pa jim je níkrat, hkm, policiji píso: »Ftóork jǘtro, ob deveti uri, grem čez dravski móust s kolesom.« Tê so mísli, da dê s picíklom šó, nêj. Úovi pa líedernati fǘrtoh mêl pa od vúoza nó kóulo zamázano na rami pa néso príek čez móust pa sréečno príek príšo, da so mislili, da je kák kovač bil, nêj. Tikóu jih je slepáro. Da pa so ga dobili, to pa ga je, ne vêjm, je téta ál ena ga je izdala, ki je v búnkari bil. Je mêl fsê nalódano za v lǘft spistít pa so ga tikóu hitro iznenádili, da nêj mêl cêta pa je réko: » Zê ste sréečo míeli,« je réko, »náči bi vi tǘ, z méno vréd blí hín«. Fsê je míslo v lǘft spistít, kú bi ga nêšli. Hkm.

Karl Vršič, 10. 1. 2008

SLOVAR

Je kolíno – je klal; od vúoza – od voza; tǘ – tudi; nó kóulo – eno kolo; lǘdi – ljudi; zamázano – umazano; je príšo – je prišel; néso – nesel; se najó – se najedel; príek – preko; spóud – spodaj; sréečno – srečno; djó – dal; príšo – prišel; odíšo – odšel; tikóu – tako; pláčo – plačal; je slepáro – je sleparil;

150 čí – če; ne vêjm – ne vem; k bóugim – k ubogim; v búnkari – v bunkerju; k bóugi – k ubogi; nalódano – napolnjeno; káke dnáre – kakšen denar; v lǘft – v zrak; za krǘh – za kruh; spistít – spustiti; náh – nato, potem; tikóu – tako; zló – zelo; so iznenádili – so presenetili; níkrat – enkrat; nêj mêl - ni imel; je píso – je pisal; cêta – časa; ftóork – v torek; zê – zdaj; jǘtro – zjutraj; sréečo – srečo; čez móust - čez most; ste míeli – ste imeli; tê – takrat; náči – drugače; dê šó – bo šel; tǘ – tudi; s picíklom – s kolesom; z méno vréd – skupaj z mano; nêj – ne, a ne , kajne; blí hín – bili mrtvi; úovi – on; je míslo spistít – je mislil spustiti; líedernati - usnjeni; v lǘft – v zrak; fǘrtoh – predpasnik; kú – ko; mêl – imel; bi nêšli – bi našli.

4.1.7 SOCIALNI POVEDKI

Povedka Óutar predstavlja ţe izumrli poklic, paznik vinograda, ki so ga opravljali prav posebni moţje, vaški posebneţi, pretepači in pijanci. V drugi povedki Mútasti pa se soočimo z usodo nezakonskih otrok iz ne tako davne preteklosti. Ti dve povedki nam nakazujeta, da ta ţanr slovstvene folklore tematizira druţbeno ţivljenje tako večjih interesnih skupin kot usode druţin in zaznamovanih posameznikov.

1. Óutari 69

Óutar je bil paznik v goricah, da ne bi kíri zúobo ál kako jáboko pobró pa jó. Čí ga je dobil, je mêl bíkafco pa pálco, ga je namláto ál pa šó vlêjko na občino, da je tam múogo plačat, čí je kê zêl.

151 Bil je… Več jih jaz vêjm. Hkm. Brǘs, Brǘs je bil nêhujši, nêbul so se ga bali. Vólki díed bil pa hináfski. Je príšo hiši, náh pa po drǘgem kráji šó od hiše v grábo, na úovem kráji pa gúor nazê príšo. Pa glédo, čí bi kíri kí kê vzel. Tístiga so se strášno bali. No pa še je blóu čǘt, da je pêr eni hiši páčo gospodára, jêgovi pajdaši pa so v vínogradi nó grápco grozdja pobrali.

Brék. Tisti pa je ţí bil búl v poznem cêti óutar. Tisti pa je mêl petarde pa cigarete. Tê pa ko je bil fêjst píjan, namíesto da bi vzel cigaret, je vzel petardo v vǘste, viţgó cój, tê pa je póoknalo, tê pa mu je fsê zobe vǘn vêrglo pa cêjli kerváv je bil okúl vǘst. Drǘgi dén je bil cêjli krástaf. Tê pa še náh naprej mêrko skóus, še skóus je húodo za óutara po túotih vêrhah, sámo ni pa bil kóu učinkovit kúko je bil Brǘs.

Ja, stari Farzín. Star ţí bil, pa pijanec. Pijanec vólki. Kú malo kê húodo, več lêţo. Tê pa je húodo okúl pa je … tê pa zaspan gráto. Pa je pêr múoji tašči f svínsko štálo šó lêţat núoter. Tán zaspó. Tašča pa zǘtra pernêse góundo za svíji fóutrat. Úovi nótra lêţo pa tisto góundo vlije nórta f korito kóu, da je po díedi šprícnalo, tista ţgéča góunda, kê je za svíjo mêjla za jíest. Díed gúor skúočo pa réko: »Jaz tega nê mó jó.« Hehehehe

Ánza je bil tǘ óutar. Ún pa je sámo húodo okúl pa bil píjan ko Kristus skóus, mêrko pa zló malo gorico. Sámo račúno náh, ko je tríebalo na kúnci, ko je ún túoto díelo narédo. Karl Vršič in Franc Senčič, 10. 1. 2008

SLOVAR

Óutar – paznik vinogradov; fsê zobe – vse zobe; kíri – kateri; vǘn vêrglo – vrglo ven; ne bi zúobo – ne bi zobal; cêjli kerváv – ves krvava; jáboko – jabolko; okúl vǘst – okrog ust; pobró – pobral; drǘgi dén – drugi dan; jó – jedel; cêjli krástaf – ves krastav; čí – če; mêrko – pazil; bíkafco – bikovko; skóus – vedno; je namláto – je natepel; je húodo – je hodil; šó vlêjko – odvlekel; po túotih vêrhah – po teh vrhih; je múogo plačat – je moral plačati; kóu – tako; kê – kaj; kúko – kot; je zêl – je vzel; Farzín – Farazin;

152 vêjm – vem; kú malo kê húodo – tako je bolj malo hodil; Brǘs – Brus; več lêţo – več leţal; nêhujši – najhujši; okúl – okrog; nêbul – najbolj; gráto – postal; vólki díed – veliki moški; pêr múoji tašči – pri moji tašči; hináfski – hinavski; f svínsko štálo – v hlev za svinje; je príšo hiši – je prišel k hiši; núoter – noter; náh – nato, potem; tán – tam; po drǘgem kráji šó od hiše – na drugem koncu zaspó – zaspal; šel od hiše; zǘtra – zjutraj; v grábo – v grapo; pernêse – prinese; na úovem kráji pa gúor nazê príšo – na onem góundo – godljo; koncu pa prišel nazaj gor; za svíji fóutrat – za hraniti svinje; glédo – gledal; úovi – on; kí – kje; nórta – tja noter; tístiga – tistega; f korito – v korito; je blóu čǘt – je bilo slišati; kóu – tako; pêr eni hiši – pri eni hiši; je šprícnalo – je brizgnilo; páčo – motil; ţgéča – vroča; gospodára – gospodarja; je mêjla – je imela; jêgovi pajdaši – njegovi kolegi; za jíest – za jesti; nó grápco – eno vrsto; gúor skúočo – skočil gor; ţí – ţe; réko – rekel; búl – bolj; jaz tega nê mó jó – jez tega ne bom jedel; cêti – časi; tǘ – tudi; tê pa – takrat pa; ún – on; fêjst píjan – zelo vinjen; račúno – računal; namíesto – namesto; je tríebalo – je bilo treba; v vǘste – v usta; na kúnci – na koncu; viţgó cój – priţgal; díelo – delo; je póoknalo – je počilo; narédo – naredil.

2. Mútasti 70

Êdn múoški je mêl otrúoka izven zakona, pánkerta so po domačem rekli, pa je ni htêo priznat pa je réko, čí je ún úoča túotem fróci, nê bojo múoji lastni fróci fsi mutasti. Náh pa je mêo dvêj deklíniki pa sta bli óbejdvêj mutasti. Tak da je rêjsn.

Milena Senčič, 10. 1. 2008

153 SLOVAR

Êdn muoški – en moški; nê bojo – naj bodo; otrúoka – otroka; múoji – moje; ni htêo priznat – ni hotel priznati; náh – nato, potem; čí – če; dvêj – dve; ún – on; deklíniki – deklici; úoča – oče; óbejdvêj – obe dve túotem fróci – temu otroku; je rêjsn – je res.

4.1.8 ŠALJIVI POVEDKI

Pripovedovalec je v obeh šaljivih povedkah osmešil ţupnika in njegovega nerodnega pomagača, organista. Postavil ju je v neljuba poloţaja, ki vzbujata smeh. Tako kot ti povedki o danes ne več tako stereotipnih osebah, šaljive povedke tematizirajo najrazličnejše šaljive prigode preteklih in današnjih dni.

1. Sveti Ánton in ţupnik 71

Je blóu pêr Svetem Antúoni, pétnoštírdesetiga líjta, ko je bló vojne kúnec. So príšli Bulgári, ko so se vračali nazê, pa so svetnika fkráli, svétiga Ántona. Pa sébo zéli. Ko pa so ţupnik príšo nazê na faro pa ni bló glávniga jíhoviga patróuna svétiga Ántona. Pa prídga: »Predragi farani, víte, da so nam ukradli našiga svetnika, svétiga Ántona. Darujte, darujte, da mó drǘgiga naróčli.« So lǘdi darovali. Na hêrvačkem pa êdn díelo svetnike. Pa šó k jêmu pa je réko: »Tákiga svetnika svétiga Ántona mi narédi, da mó jaz réko: »Ánton, blagoslovi ljudstvo«, da dê róke zdígno.« In ún je naprávo tikóu na špáge. Pa ga pernéso ţupnik v církvo pa blá mêša… Pač, prej sta míjla z órgenistom vaje. Je órgenista vičíl: »Dá bom jaz réko, sveti Ánton blagoslovi lúdstvo, tê ti potegni túote špáge. Sveti Ánton bo zdígno róke in bo blagoslóvo.« Pa se lêjpo obneslo pa mu piti fêjst dó, órgenist pa zaspó góra, na kóri. Ţupnik pride, má mêšo, pride do tega, da je začel klícat: »Sveti Ánton blagoslovi lúdstvo,« nič, nič. Pa še níkrat reče. Nič. Tê se pa fêjst zadere: »Sveti Ánton, blagoslovi lúdstvo!« Tê se pa órgenist prebidíl pa je napačne ţnǘre zgrábo pa je začel cúkat. Tê pa je úovi fige kázo dúl, sveti Ánton.

Karl Vršič, 12. 1. 2008

154 SLOVAR

Je blóu – je bilo; na špáge – na vrvi; pêr Svetem Antúoni – pri Svetem Antonu; pernéso – prinesel; pétnoštírdesetiga líjta – petinštiridesetega leta; v církvo – v cerkev; kúnec – konec; mêša – maša; Bulgári – Bolgari; sta míjla – sta imela; nazê – nazaj; z órgenistom – z organistom; so fkráli – so ukradli; je vičíl – je učil; svétiga Ántona – svetega Antona, dá – ko; sébo – s seboj; lúdstvo – ljudstvo; zéli – vzeli; tê – takrat; glávniga – glavnega; túote – te; jíhoviga – njihovega; bo zdígno – bo dvignil; patróuna – patrona, zavetnika; bo blagoslóvo – bo blagoslovil; prídga – pridiga; lêjpo – lepo; víte – vidite; fêjst – veliko; našiga – našega, dó – dal; mó naróčli – bomo naročili; zaspó – zaspal; drǘgiga – drugega; góra – zgoraj; lǘdi – ljudje; na kóri – na koru; na hêrvačkem – na hrvaškem; níkrat – enkrat; díelo – delal; tê – takrat; šó – šel: se prebidíl – se prebudil; k jêmu – k njemu; ţnǘre – vrvi; mó réko – bom rekel; je zgrábo – je zagrabil; dê zdígno – bo dvignil; je začel cúkat – je začel cukati; ún – on; úovi – oni; je naprávo – je napravil; je kázo dúl – je kazal dol. tikóu – tako;

2. Ţupnik in svíja 72

Pêr Jákobi je bil en ţupnik, ko je dúosti svín rad mêl pa mêl stalno vǘna na paši. Pa je pozábo církvo večêr zaklenit órgenist pa je ena svíja núoter príšla. In začela stúole prevráčat sím pa tá. Órgenist pa to čǘje pa letí po ţupnika. Pravi: »Gospóud ţupnik, sam hudič je príšo f církvo. Kák grozno rúţi.« Ţupnik hitro stáne, zême patríjo pa gréta f církvo glédat. Kák je odpró pa pátrijo viţgó, se svíja strášla pa

155 skúočla vǘn pa jêga nabasala pa letêjla ţ jim. Ţupnik se dere: »Órgenist rêjši me, hudič me nese, hudič me vlêjče, rêjši me!« Órgenist pa se zadró: »Prémzete, sê máte zádi ţlêf.« In vána nič nêj prémzo, svíja letêjla čez vas. Tam pa so ţí lǘdi šli rani mêši. Pa vidijo, da ţupnika svíja nese. So bárali: »Ja gospóud ţupnik, kam pa tê zê gré?« Je réko: »Svíjo bárete, sê jaz kárne vêjm, kam me nese. To vam pa povêjm, da rane mêše ne bo.«

Karl Vršič, 12. 1. 2008

SLOVAR

Pêr Jákobi – pri Jakobu; svíja – svinja; dúosti – veliko; se strášla – se ustrašila; svín – svinj; skúočla – skočila; vǘna – zunaj; vǘn – ven; je pozábo zaklenit – je pozabil zakleniti; jêga – njega; církvo – cerkev; letêjla – tekla; večêr – zvečer; ţ jim – z njim; órgenist – organist; rêjši – reši; svíja – svinja; vlêjče – vleče; núoter – noter; se zadró – se zadrl; príšla – prišla; prémzete – zavirajte; začela prevráčat – začela prevračati; sê – saj; stúole – stole; máte – imate; sím pa tá – sem in tja; zádi – zadaj; čǘje – sliši, čuje; ţlêf – zavoro; letí – teče; vána – nabrţ; gospóud – gospod; nêj – ni; je príšo – je prišel: prémzo – zaviral; f církvo – v cerkev; letêjla – tekla; kák – kako; ţí – ţe; rúţi – ropota; lǘdi – ljudje; stáne – vstane; mêši – maši; zême – vzame, so bárali – so vprašali; patríjo – baterijo, svetilko; zê – zdaj; gréta glédat – gresta gledat; gré – gre; je odpró – je odprl; bárete – vprašajte; viţgó – priţgal; kárne vêjm – ne vem; povêjm – povem.

156 4.2 SLOGOVNA ANALIZA IZBRANIH FOLKLORNIH PRIPOVEDI GLEDE NA OSEBNI SLOG PRIPOVEDOVALCA

Glede na dognanje Silve Trdine, ki pravi, da je slog način izraţanja z vsemi sredstvi, ki so umetnosti na voljo, lahko opazujemo slog folklornega dogodka, ki je večplasten pojav, na dveh ravninah – na ravnini teksture ter ravnini teksta. V slogu se zrcali človekov značaj, njegov temperament, njegova vzgoja, okolje, ki v njem ţivi, njegovo doţivljanje sveta in ţivljenja (Trdina 1965: 7).

4.2.1 SLOG NA RAVNINI TEKSTURE

Tekstura je način izvajanja pripovedi in se razlikuje od pripovedovalca do pripovedovalca; nanjo vplivajo tekst – ţanr pripovedi, kontekst – struktura poslušalcev, počutje pripovedovalca, splošno razpoloţenje med folklornim dogodkom. Kljub temu pa ima vsak pripovedovalec nekaj specifičnih lastnosti v načinu izvajanja svojih pripovedi. Lastnosti osebnega sloga na ravnini teksture se kaţejo v dramatizaciji teksture, kako pripovedovalec med pripovedovanjem spreminja mimiko obraza, gestikulira, spreminja gibe telesa ter uporablja pavzo, ter v jezikovni teksturi, kamor sodijo spremembe v barvanju glasu, govorne posebnosti, glasovni razpon pripovedovalca, tempo pripovedovanja, rabo onomatopoetskih besed. Analizirane so bile zbrane pripovedi dveh pripovedovalcev, Karla Vršič ter Marije Senčič, ki sta povedala največ pripovedi in se izkazala kot boljša pripovedovalca.

KARL VRŠIČ

Dramatizacija teksture

Pripovedovalec je med pripovedovanjem sedel za mizo, na svojem običajnem prostoru. Ko se prične vţivljati v pripovedovanje, se z zgornjim delom telesa nagne naprej, iztegne roke ter prste po mizi ter z njimi umirjeno gestikulira v ritmu pripovedovanja. Z očmi spremlja poslušalstvo, išče stik z očmi s poslušalcem, na katerega se obrača. Obraze na mršči in ne dela grimas. Če pripoved zahteva, pripovedovalec tudi zapoje, kot je to storil v šaljivi pravljici Prebiraš. Pa se pêr oltári ţupnik obêrne pa zapúoje: (pripovedovalec zapoje v

157 svečani melodiji) » Ál si dóbo meee.« Úovi pa zagódi in odpúoje: (pripovedovalec zapoje v svečani melodiji) »Nisem dóbo meeee, vzeli so mi iaaa, dobil sn pótepéncijo.« Z rokami si pomaga, ko z njimi po zraku kaţe, kako se mora narisati trutin kriţ (z roko po zraku kaţe, kako se nariše trutin kriţ kot zvezda), ki ti pomaga pregnati abstraktno bajčno bitje – v povedki Trúta. S prsti oblikuje klešče ter demonstrira, kako je neverjetni Čikasava izruval ţebelj (s prsti pokaţe klešče), (s prsti kaţe, kako je izvlekel ţebelj) ter z rokami oponaša, kako si je Čikasava vezal kravato iz kosa ţeleza (kaţe z rokami, kot da bi si zavezoval kravato) – v povedki Číkasava. Prav tako ves vznemirjen prične z rokami mahati po zraku ter risati dolge rumene črte, kot jih je videl na nebu pred pričetkom druge svetovne vojne (z roko po zraku riše črte) – v povedki Znamêji. Ko pa pripoveduje šaljivo povedko Sveti Ánton in ţupnik, z obema rokama prikazuje, kako bi bilo treba potegovati za vrvice, da bi kip dvignil roke (Kaţe z rokami, kako je potrebno potegniti za vrvice in kako svetnik blagoslavlja ljudstvo z dvignjenimi in razširjenimi rokami), na koncu pripovedi pa nazorno pokaţe znano gesto, kot je svetnik ţupljanom v povedki pokazal fige (S prekriţanimi rokami kaţe fige in se smeje.) Pri Vršiču je pogosta pavza v pripovedih, ki ne moti, kvečjemu povečuje napetost. Karl: … Ja, … príšo je hudič … kmêti … pa je réko: »Jaz bom níke sêjo na tvúoji jívi, čí ne boš ugotovil, boš mi dǘšo dó.

Jezikovna tekstura

Ob poslušanju posnetkov pripovedovanj je bilo najteţje določiti jezikovno teksturo, saj je skoraj vsaka beseda v sebi skrivala svojstven pomen, ki je bil bistven za pripovedovanje. Če bi ţelela opisati vsak fonem, ki se je spremenil med samim potekom folklornega dogodka, bi bilo to praktično nemogoče opisati. Po drugi strani pa ob poslušanju ni bilo slišati ničesar pretresljivega, kar bi izjemno izstopalo. Tako sem bila pozorna na tiste sestavine jezikovne teksture, ki so se ponavljale in bile najmočneje zastopane, torej so določale njegov osebi slog v načinu pripovedovanja. Pri Vršiču teh ni malo in poseben problem je nastal, kako z besedo opisati to, kar sem kot poslušalka zaznala in začutila ob njegovem izvajanju pripovedi.

158 Pripovedovalec pogosto v svojih pripovedovanjih poudarja besede, besedne zveze, stavke, za katere meni, da so pomembni. Táu so (glasno, poudarjeno) stari hudiči še nótra doma. Pa nêj (poudarjeno) nikír, nič nêj blóu.

Dele pripovedi, ki so ključni, izgovarja glasneje. Pa je tam na ní korenini stalno bil ní vólki mečák, ko ní mali pêsek, (glasno, srhljivo) črni. Vrinjene stavke ter dele besedila, ki niso bistveni za pripoved samo pa pove hitreje, lahko tudi tišje. Pa gréma ponúoči domó pa sn (poudarjeno) na brítof glédo, (hitreje) ki je stéza blízi brítofa.

S spreminjanjem tempa, pospešeno in upočasnjeno pripovedovanje, ustvari bolj dinamično pripoved. Tê pa ţí začel: (pritajeno, prestrašeno) »Ánzl, tê čǘješ, kú sêjkajo, ţí podirajo, ţí ţagajo, (glasno) joj, drêjva ţí perletí!« (Hitro.) Tê pa tako silo narédo, da se je ftêgo vǘn pa bêjţo, (počasneje) da dê pújem pála drêjva, nêj. Moj úoča pa nêj nič vído pa nič čǘo. S tem krepi tudi napetost. (Počasi) príšlo je, potêrkalo na vrata pa (tišje) naenkrat smo slišali, da níhto múoli.

Jakost glasu prilagaja dogajanju v pripovedi. Kjer se nastopajoče osebe v pripovedi pogovarjajo tišje, izgovarja besedilo tiho, kjer kričijo, je glasen tudi on in kjer se je potrebno potuhniti, govori pritajeno. Ţupnik se dere: (glasno) »Órgenist, rêjši me, hudič me nese, hudič me vlêjče, rêjši me!« (Tišje.) Órgenist pa se zadró: (glasno) »Prémzete, sê máte zádi ţlêf.« (Tišje.) In vána nič nêj prémzo, svíja letêjla čez vas. Tam pa so ţí lǘdi šli rani mêši. Pa vidijo, da ţupnika svíja nese.

Če Vršiča dogajanje v pripovedi spravi v smeh, pripoveduje kar med smehom in se ne ustavlja. Pa glédo, (hahljaje) čí bi kíri kí kê vzel. (V smehu.) Pa je bló mêše kúnec. S posebnim pomenljivim naglasom pripoveduje o nekoliko tabuiziranih ali prepovedanih pojavih, lastnostih ljudi, ljudeh. Namesto hudič pomenljivo reče čêrna ţivina, da se izogne poimenovanju spolnega stika, pomenljivo govori o tem, kako en díed bábo mántra, ter o ţenskarjih pravi, da so strašni lubíteli mladih deklet. S prav posebnim skrivnostnim glasom, kot bi bilo pomembno za pripoved, v pripovedovanje vključi poved, ki jo poloţi v usta ţupniku v bajčni povedki. Tê pa so tǘ šli ţúpniki pa so povíedli pa so ţupnik rekli, nê múolijo na čast tistih, kíri

159 fsê vírjejo. Prefinjeno se pripovedovalec neopazno ponorčuje iz vseh, ki verjamejo njegovim pripovedovanjem. Hkrati pa se v vseh pripovedih trudi dele besedila, ki govorijo o zanesljivosti dogodkov povedati kar se da prepričljivo. (Prepričljivo.) To je ţiva ístina. Sn tam bil pa glédo. V daljših pripovedih in v pripovedih, ki se navezujejo na njega osebno, se čuti v načinu izgovorjave, da se je vţivel v dogajanje in hkrati na tak način izraţa svoje razmerje do oseb, dogodkov, o katerih pripoveduje. Po lêjsah iskali tǘ (tiho, sočutno) pa so Noráta zaglêdli. (Ţalostno.) Tê pa sta povíedla, po kê sta príšla. (Ţalostno.) Tê je pa mêrla sêsterca. Vólki díed bil (prezirljivo) pa hináfski.

MARIJA SENČIČ

Dramatizacija teksture

Pripovedovalka je med pripovedovanjem sedela za mizo, na miru, s sklenjenimi rokami na mizi ali na krilu. Z zamahom roke po zraku je le nekaj krat nakazala smer. (Z rokami po zraku kaţe smer.) Táu, ko greš gúorta, tam od Šumána sím, tam. Z obrazno mimiko je sodelovala v mejah običajnega. Njena mirnost in zbranost potrjujeta, da ji je bilo prijetno.

Jezikovna tekstura

Pripovedovalka se v pripovedovanje, predvsem v oblikovanje dialogov, zelo vţivi in z glasom posreduje različna čustvena stanja, kar pripoved naredi še posebej razgibano. Na tak način tudi kaţe svoje stališče do oseb nastopajočih v pripovedi. (Trpko, prepričljivo.) »Vêjš Hanika, mene pa nê de več dúgo. Jaz sn čisto bóuga, čisto fêrtik. Boš vídla. Fsê fkǘp mó múogla zapistít pa mó múogla mrêjt. Nêmo múogla več tak bít.« Tê so mama rekli: (tolaţeče, sočutno, hitreje) »Sê pa tê vêjš, čí si še tikóu dúobra pa fsê, nêj. Eh, se tê nêj tikóu hújdo.« (Sočutno.) Tê so príšli pa so radi pač popili. Náh pa pridem dále dúlsan, (prestrašeno) tê pa nič drǘga, sn róuno múolit začela, káu me je strah bló, vêjš. Ja, náh pa je (poudarjeno) fsê prekúopo, cêjli grǘnt, (sočutno) fsê ísko pa nêj nič nêšo. Úova ga je (prezirljivo) nalagala.

160 Kot Vršič tudi Marija Senčič ţeli prepričati poslušalce v verododostojnost upovedanega. (Prepričljivo.) To je vêjš sila. Tê pa tóu pêr brítofi, tam, (glasno, poudarjeno, prepričljivo) táki, táki vólki díjd. S tihim glasom govori o cahnih, ki so zanjo nekaj skrivnostnega. (Tišje) »To pa je bil tisti cáhn. «

V različnih čustvenih niansah izgovarja stavek: »Ke pa te ze«, ki v njenih pripovedih kaţe, da se je zgodilo nekaj nenavadnega, zastrašujočega, neprijetnega. (Razburjeno.) Tê pa, kê pa tê zê je?( Zaskrbljeno.) Ja, kê pa tê zê? (Prestrašeno, obupano.) Kê tê zê čém?

V strašljivi povedki uporabi onomatopoetična medmeta, ki posnemata zvoke stopinj. Níko čêrno je mígalo zádi pa (srhljivo) klopklopklop. Pa góra postojím pa gledam dúlta (srhljivo) pa sámo copcopcop. Ter vzklike, ki kaţejo na razburjenost pripovedovalke. (Zgroţeno, srhljivo.) Józos Krístos, pjê. (Srhljivo.) Krístos, kóu peršumáta, tako bêjlo. (Zgroţeno.) Májka mila, pjê. Sicer so njena pripovedovanja umirjena in pripovedovana zelo doţiveto.

4.2.2 SLOG NA RAVNINI TEKSTA

SLOG IN STILISTIKA

Slog na ravnini teksta lahko pričnemo obravnavati, ko je govorjena varianta folklornega dogodka prenesena na papir. Zapisana varianta folklornega dogodka pa se med slogovno analizo na ravnini teksta prične obnašati kot literarno delo, saj jo obravnavamo s pomočjo stilistike.

Pierre Guiraud v delu Stilistika (1964) pravi, da je stil definiran kot način pisanja. Ta definicija je prevzeta še iz antike. V antiki je bil ta „način pisanja“ predmet posebnega študija, retorike, ki je bila istočasno umetnost knjiţevnega izraza in norma, kritični instrument pri ocenjevanju indiviudualnih stilov velikih piscev. Retorika se je v takšni obliki prenesla preko srednjega veka in klasicizma do 18. stoletja, ko je zaradi nove koncepcije umetnosti in jezika doţivela propad. Guiraud pravi, da je stilistika nova retorika kot nauk o izrazu ter kot kritika individualnih stilov. Med prvimi je izraz stilistika uporabil Novalis, ki pa ni ločeval med izrazoma stilistika in retorika ter ju je enačil.

161

Z razvojem umetnosti se pojem stila precizira ter razširja in istočasno se snujejo sistemska proučevanja, ki jih nekateri poimenujejo stilistika. S tem pojavom pa je stil v sebi pričel zdruţevati več avtonomnih pojmov, ki zajemajo poleg skupnih osnov še druga različna področja in metode. Iz tega lahko izpeljemo, da pojem stilistika pokriva različne discipline, ki pokrivajo različne aspekte stila. Tako se nam ponujajo definicije stila, ki pravijo, da je to način izraţanja misli, način ţivljenja ... Vendar pa Guiraud povzema, da je osnovna definicija sloga ali stila v literaturi način, kako se izrazi misel s posredovanjem jezika in naloga stilistike je proučevanje lingvističnih izrazov (Guiraud 1964: 5–6).

Ta široka definicija je z razvojem stilistike postala natančnejša in Kmecl pravi, da je stilistika »posebna panoga jezikovnih in literarnih ved, ki se ukvarja z literarnim slogom, to je formiranjem jezikovnega gradiva v knjiţevno besedilo, z opisovanjem tako imenovanih stilnih (izraznih) sredstev, psiholoških pobud za njihovo nastajanje ter estetskih učinkov. Literarno teorijo zanima predvsem splošna in preko nje literarna stilistika, kot veda, ki predstavlja most med jezikoslovjem in knjiţevnimi vedami« (Kmecl 1996: 46).

FIGURE

Gerarde Genette je o stilnih (izraznih) sredstvih ali figurah pisal v istoimenskem delu (Figure, 1985), kjer je opozoril, da v retoriki status figure ni bil vedno jasen. V antiki je retorika definirala figuro kot način govora, ki odstopa od naravnih in običajnih načinov govora ali po Fontainu – enostavnih in vsakdanjih. Hkrati pa je retorika priznavala, da je raba figur povsem običajna. Tako je nastal paradoks, da je figura odstop od običajnega, a hkrati je odstopanje običajno. Ţe Aristotel je v Poetiki obravnaval metaforo in sorodne jezikovne tvorbe. Za njim je vsa antična retorika govorila o retoričnih figurah, pri Rimljanih predvsem Kvintilijan, ki je iz pojmov zanje izdelal trden sistem, ki je ostal s spremembami in različicami v veljavi do konca 18. stoletja in še pozneje, saj zlasti šolska teorija, oprta na staro poetiko, svoj nauk o stilu gradi preteţno na teoriji retoričnih figur, le-ta pa je pogosto razlikovala med figurami in tropi (Rantaša 2006: 28–29).

162 Povezavo med jezikoslovjem in literarno teorijo prek stilistike je omenil Kmecl v definiciji literarne stilistike. Obširneje je o tem pisal Gerard Genette, ki pravi, da ima vsaka, še tako enostavna beseda svojo formo. Ta forma je povsem gramatična in je predmet raziskovanja morfologije, skladnje in ne retorike. Retoriko zanimajo pojavi, ko je mogoče primerjati formo ene besede ali enega stavka s formo druge besede ali drugega stavka, v primeru, ko bi lahko druga beseda ali drugi stavek zamenjala ali ţe zamenjujeta prvo besedo ali stavek. Retorična forma – figura – sestoji v rabi ene besede, da bi se z njo označila druga. Uporablja se beseda jadro, da z njo označi ladja (sinekdoha). Dalje Genette citira Pascala, ki pravi, da figura zdruţuje odsotnost in prisotnost; odsotnost enega ozačenca ter prisotnost drugega. Lingvistični znak ali niz znakov ustvarja samo eno linijo in ta linearna forma je predmet raziskovanj v gramatiki. Retorično formo pa označuje kot površino, ki ločuje dve liniji prisotnega in odsotnega označenca. Vidimo, da definicija figure kot odstop od običajne rabe nastane iz zamenjave pojmov običajna raba in dobesedna raba.

Genette pravi, da se vsaka figura lahko prevede iz zamenjanega pomena v dobesedni pomen, prevod pa je mogoč iz konteksta, v katerem se nahaja. Če pa figuro prevedemo, se izgubi njeno svojstvo. Figura je tako naše občutenje figure, njeno obstajanje v celotni zavesti bralca ali poslušalca o dvosmiselnosti diskurza, s katerim je soočen. Takšno subjektivno sprejemanje figur pa ni primerno pri strokovni obravnavi le-teh. Zato je nastalo več klasifikacij, ki se spreminjajo ţe iz antike. Tudi Genette navaja klasifikacijo najpogostejših figur: figure besed glede na njihov pomen ali tropi; figure besed glede na njihovo formo ali figure dikcije; figure, ki se nanašajo na vrstni red ali število besed v stavku ali figure konstrukcije; figure, ki se nanašajo na izbiro ali zdruţevanje besed (po Fontainu) ali figure elokucije; figure, ki se nanašajo na celotne stavke ali figure stila; figure, ki se nanašajo na celotno izjavo ali figure misli. Ti razredi figur se lahko delijo še podrobneje. Takšna delitev je povsem logična in nam ne pove ničesar o pomenih figur.

Druga delitev, ki jo navaja Genete, je bolj semiološke narave. V tej delitvi bi se naj vsaki figuri opredelila njena psihološka vrednost, v odvisnosti od spremembe izraţanja. Razdeljene figure so lahko impresivne, njihov namen je izzivanje

163 občutkov pri bralcu, ali ekspresivne, ki narekujejo občutke. S psihološkim interpretiranjem figur se je ukvarjal francoski retorik Lami, ki je za vsako figuro poiskal „karakter“.

Genette odgovarja na vprašanji, zakaj ima figura močnejši pomen od dobesednega izraţanja in kako lahko figura hkrati označuje predmet, dejstvo, misel, njihovo čustveno vrednost ali njihovo knjiţevno dostojanstvo s pomočjo moderne semiologije, ki je odgovor našla v konotaciji. Kadar z besedo jadro poimenujemo predmet jadro, ni med besedo in predmetom nobene naravne povezave, ampak poimenovanje temelji na druţbenem dogovoru, v tem primeru govorimo o prosti denotaciji. Kadar pa z besedo jadro poimenujemo predmet ladjo, preko sinekdohe (del za celoto), je izraţanje bogatejše. Takšno izraţanje je dvosmiselno, saj se istočasno dobesedno nanaša na jadro in s posredovanjem figure na ladjo. Figura je konkretna in motivirana, ker označuje ladjo s pomočjo materialne podrobnosti, s pomočjo „vzporednega pojma“ in ne s pomočjo osnovnega pojma. Motivacija je drugačna za vsak tip figure. (Genette 1985: 49–61).

Luka Zima pravi, da figura nastane tako, da se besede uporabljajo v običajnih pomenih toda na neobičajen in umetniški način. Nastajajo z dodajanjem, odvzemanjem, zamenjevanjem in nameščanjem črk, besed, oblik besed, glasov v besedah, pomenov besed, stavkov in misli. Tudi Zima je v monografiji Figure u našem narodnom pjestništvu (1988) predstavil klasifikacijo figur ter drugih načinov govora, ki jih govornik namerno izbira in vključuje. Razdelil jih je v sedem razredov. V prvem so figure, ki nastanejo z zamenjavo besed, Kvintilijan jih šteje med trope. V drugem so figure, ki nastajajo s širjenjem in oţanjem misli, torej z dodajanjem in odvzemanjem. V tretjem razredu so figure, ki nastanejo z zamenjavo običajnih oblik pri izaţanju misli. V četrtem delu so predstavljene figure, ki nastanejo z dodajanjem, odvzemanjem in nameščanjem besed. Kot pete so etimološke figure, ki nastajajo z dodajanjem, odvzemanjem, zamenjavanjem in nameščanjem črk. Šeste so sintaktične figure, ki nastanejo z zamenjavo oblike besde v nasprotovanju s slovničnimi pravili. In zadnje so fonetične (glasbene) figure, ki nastajajo z dodajanjem in nameščanjem glasov v besedah (Zima 1988: 6–21).

164 Tudi slovenski literarni teoretiki so pisali o figurah. Tako jih Silva Trdina definira kot besede, izgovorjene in postavljene na poseben način. Loči glasovne figure (aliteracijo, asonanco, rimo, onomatopoijo), ki ustvarjajo učinkovitost s samim zvokom ter besedne figure (iteracije, elipsa, retorično vprašaje, klimaks, hiperbola...), ki ustvarjajo učinkovitost s posebno stavo ali s posebnim izgovorom posameznih besed ali celih stavkov (Trdina 1965: 38).

Kmecl o figurah piše v okviru stavčnega ali sintaktičnega sloga, ki skupaj z zvočnim ter besednim slogom gradi slog na jezikovni ravni. Stavčni slog se izraţa z »rabo pomenov, ki izhajajo iz medsebojnih besedno-pomenskih zvez (nauk o „figurah“)« (Kmecl 1996: 46). Njihov pomen je sestavljen iz pomenov nanizanih besed, ki tvorijo misel. Kmecl deli figure na ogovorne figure, s katerimi govorec svojega poslušalca ogovarja; akumulacijske figure, ki bolj samostojno kaţejo razpoloţenja besednega oblikovalca; logične figure, ki so precej razumske in zahtevajo precejšnjo mero primerjalnega predstavljanja in ustreznega vezanja besed v sestavljen pomen in slovniške figure (Kmecl 1996: 122–144).

TROPI

Pri Genettovi klasifikaciji figur opazimo, da uporabi za figure besed glede na njihov pomen še drugo oznako, tropi. O tropih in figurah je pisal tudi Luka Zima, ki je trope označil kot figure, ki temeljijo na zamenjavi pomena besed. Trope tako tvorijo besede rabljene v nevsakdanjem pomenu, namesto ene besede se uporabi druga, le-ta pa se rabi v pomenu, ki zanjo ni običajen. Tropi nastajajo ob menjavanju pomenov besed, ki se na nek način med seboj povezujejo. Glede tega, kaj se uvršča k tropom, Zima opozarja, da niti stari pisci niso bili enakega mnenja. Hkrati pa pravi, da tropi niso nič drugega kot figure, ki nastajajo s procesom zamenjavanja, in sicer zamenjave pomenov besed (Zima 1988: 6–11).

Smolej in Hriberšek v Retoričnih figurah kot Genette navajata, da obstajajo štiri vrste retoričnih figur in med njimi so figure zamenjave imenovane tudi tropi. V slovenski literarni teoriji Silva Trdina obravnava trope ločeno od figur in ne kot posebno vrsto figur. Definira jih kot besede v prenesenem in zamenjanem pomenu. Besede v prenesenem pomenu poimenuje metafore, kamor uvršča

165 primere, ukrasne pridevke, poosebitve ter stalna rekla. K figuram, ki nastajajo z zamenjavo pomenov besed pa uvšča metonimije, sinekdohe ter antonomazije (Trdina 1965: 38).

Kot Trdina tudi Kmecl ne uvršča tropov k figuram temveč jih uvršča k stilotvornim sredstvom besednega sloga kot besede s prenesenim pomenom. Nazorno opozarja, da je pri tropih potrebno ločevati tri pomenske ravni, tri pojme. Premi pomen besede ali pomensko izhodišče (primerjana beseda, to je običajno raljena beseda, običajni pomen; npr. oči kot telesni organ vida); preneseni pomen, ki je razviden iz sobesedila (v primeri primerjalna beseda, npr. Tiho, tiho dalje sanja noč z bleščečimi očmi – oči v prenesenem pomenu, ki ga narekuje besedilo Murnove pesmi, niso več del človeškega telesa, marveč zvezde); tretje v primeri ali tertuim comaparationis (lat.) (to so tiste lastnosti, zaradi katerih je pomenska zamenjava sploh mogoča: tako zvezde kot oči se bleščijo in so del nečesa razseţnejšega, zato jih moremo v sobesedlu medsebojno zamenjati) (Kmecl 1996: 107–108).

Pri pregledu razmišljanj literarnih teoretikov o stilu, figurah ter tropih opazimo, da je še ţiva osnovna antična definicija figure, kot način govora, ki odstopa od vsakdanjih načinov govora. Tako slog s posebno, nenavadno stavčno zgradbo, ki je ušesa niso vajena vsak hip poslušati, s posebno rabo besede in njenega pomena ali s posebimi zaporedji besed uspešno spodbuja ţivo predstavno domišljijo (Kmecl 1996: 122). Torej je slog odklon od norme. Vendar je najprej potrebno opredeliti normo. Norma je relativna, ker je odvisna od situacije, v kateri besedilo nastaja, in od okoliščin, v katerih je besedilo sprejeto (Rantaša 2006: 23).

Pri slogovni obravnavi folklornih pripovedi moramo kot normo upoštevati, da je slovstvena folklora umetnost govorjenega jezika, a ne slovenskega knjiţnega jezika, temveč dialekta, in da folklorna pripoved nastaja v trenutku pripovedovanja.

Poznavanje teh dveh dejstev nam pojasni zvočni slog, kamor Kmecl uvršča ritem, ki je pri folklornih pripovedih ritem govorjenega jezika. Z upoštevanjem dejstva,

166 da folklorne pripovedi nastajajo sproti, med samim pripovedovanjem, brez pisne predloge, lahko razumemmo, čemu toliko ponavljanj veznika pa, členka pa, prislovne besedne zveze tê pa, členka nêj, zamenjav besednega reda in izpuščenih stavčnih členov. Vse to so posledice sprotnega kreiranja pripovedi in niso slogovna sredstva, ampak značilnosti govorjenega jezika. Prav značilnosti govorjenega jezika v zapisanih variantah so pomembna razlika med stvaritvami slovstvene folklore in literature. Če jih odstranimo, uničimo del tistega, kar še ohranja vez v zapisani varianti s folklornim dogodkom, ki poteka v ţivo pred poslušalci, prav tako pa lastnosti govorjenega jezika razkrivajo kontekst in tudi teksturo.

SLOGOVNA ANALIZA IZBRANIH FOLKLORNIH PRIPOVEDI KARLA VRŠIČA Slogovno so analizirane štiri folklorne pripovedi, ki zajemajo pestro izbiro slogovnih sredstev, najznačilnejših za osebni slog pripovedovalca.

Deklíne v reko Jordan Na ravni besednega sloga po Kmeclu v povedki najdemo stilno zaznamovani besedi, in sicer germanizma in hkrati dialetizma, ki sta bila nekoč pogosto rabljena v govoru starejših prebivalcev Slovenskih goric, danes pa se umikata iz vsakdanje govorice, torej prehajata med arhaizme. Bló je f prejšnih cêtih, ko so ţupniki míeli vólki fórcuk in so fsako líeto dolóčli nêliepšo deklico v vasi, da jo zróčijo rečnemu bóugi v reko Jordan. Lǘdi so túoto gledali, šli sébo do reke Jordan pa so blí nójgirik, kê se bo z deklico zgodilo. Rabljeni slogovno zaznamovani besedi razkrivata pripovedovalca, njegovo pokrajinsko pripadnost ter starostno skupino, kateri pripada. Tako dialektizmi kot starinske besede učinkujejo ekspresivno.

K večji dramatičnosti konca ter prepričljivemu zaključku zgodbe doprinese anafora, ki se izteče v poslednjo poved folklorne pripovedi. In od tístiga cêta ni bló več tiste oblásti, od tístiga cêta niso méšniki vzeli nobene deklice, tê je bil kúnec tiste víre k rečnemu bóugi. Kmecl v Mali literarni teoriji uvršča anaforo kot vrsto ponavljanja k akumulacijskim figuram, ki gradijo stavčni ali sintaktični slog in, pri katerih je manj raviden poslušalec, bolj samostojno pa se kaţejo

167 razpoloţenja besednega oblikovalca (Kmecl 1996: 128). Trdina pa anaforo opredeli kot besedno figuro, ki doseţe učinek s posebno stavo ali posebnim izgovorom. Pri anafori je učinek doseţen prav s ponavljanjem določene besede, s katero se ţeli zbuditi pozornost (Trdina 1964: 38). Zima pa anaforo uvršča k fonetičnim figuram. Izpostavi poudarjanje enakih besed na različnih mestih, pri anafori na začetku stavkov.

Pripovedovalec je uporabil tudi premi govor, s katerim je oblikoval dialoge v pripovedi, in dramatični sedanjik. O rabi teh dveh slogovnih sredstev je pisala raziskovalka slovstvene folklore Barbara Ivančič Kutin: »premi govor je znak, da se je pripovedovalec prilagodil drugi funkciji – funkciji pripovedovanja, ki se ločuje od vsakdanjega govornega sporočanja« (Ivančič Kutin 2005: 212). Dramatični sedanjik kot slogovno sredstvo pa »deluje na poslušalce motivacijsko, saj, ko ga zaznajo samodejno prisluhnejo pozorneje« (Ivančič Kutin 2005: 212). Ko je príšo tisti cêt, so príšli tri ţupniki v hišo in pravijo: »Vaša hčerka je zvóljena za rečnega bóuga.« Pa so pêrvem méšniki rekli: »Zê boš pa šó ti poglêdno. Máš pol vǘre cêta, da boš povíedo, čí je rečni bóug v reki ál nêj. Ko boš príšo povíedat, bomo deklico zróčil.«

Silva Trdina dialog ali dvogovor uvršča k literarnim prvinam. Zanj pravi, da je »način pripovedovanja v obliki pogovora med dvema ali več osebami. To je v bistvu psihološka analiza, saj tudi z dvogovorom pisatelj označuje mišljenje in čustvovanje oseb, ki v delu nastopajo. Dvogovor vsako literarno delo poţivi, saj prinaša v sredo opisov, orisov in označitev ţivahno spremembo in bralca najhitreje uvede “in medias res”« (Trdina 1965: 59). Tako v prvem primeru res začutimo strogost treh ţupnikov, ki so prišli po dekle. Luka Zima pa piše o dialogizmih, kot o figurah, ki temeljijo na zamenjavi običajnih oblik v prikazovanju misli, natančneje, na zamenjavi objektivnega govora s subjektivnim. Zunanja oblika izraţanja se menja tako, da govornik ne izraţa stvari tako kot so, ampak dodaja svoja čustva (Zima 1988: 145).

Rêšpove grába »Na strani avtorja »je slog zadeva performance oziroma izvedbe, tj. retoričnega umeščanja besedilnega subjekta v diskurzivni kontekst«. Na strani bralca »pa se

168 slog vzpostavlja v dejanjih dojemanja, kot niz učinkov besedila na določenih ozadjih.« »Stil je torej samo tisti sklop jezikovnih potez, ki jih kot izstopajoče in relevantne za osmislitev besedila dojame bralec, ko literarno delo poveţe s stistimi normami, ki jih v dani situaciji obudi iz spomina« (Rantaša 2006: 23, po Juvan 2006: 187). Za bralca zapisane folklorne pripovedi je norma govorjeno narečje in v njem kot stilno zaznamovane besede delujejo slovenske knjiţne besede, ki jih bralec začuti kot privzdignjene in tuje. In so lúdje razlagali, da je vsako večêr od dvanêste vǘre pa do ênih prilêto okrog tístiga gráda, kí je bil grad prej, nêj, pa lájo. In so se lǘdi to naveličali pa so šli lófcam rekli, nê ga fstrelíjo. Da so fsê iskre vstran letíela.

Uvodni obrazec, ki nas vpelje v pripoved, vsebuje metonimijo. Obrazci, kot je naveden v primeru, so stalnica v slovstveni folklori. Pripóuvedi starih lǘdi so pripovedovali, da je v Rêšpovi grábi grad… Smolej in Hriberšek uvrščata metonimijo k figuram zamenjave ter pravita, da »gre pri metonimiji za bolj oddaljen odnos, ki izraţa kakovostno, še bolje vzročno povezanost« (Smolej, Hriberšek 2006: 55). Tudi Zima metonimijo dojema kot figuro zamenjave. Kmecl in Silva Trdina pišeta o metonimiji kot o tropu. Kmecl dodaja; da »za vse metonimično rabljene besede velja, da primerjalni (preneseni) pomen ni prehudo oddaljen od primerjanega in da se zmeraj nanaša na kakšno objektivno določljivo lastnost ali del označene reči« (Kmecl 1996: 112).

S ponavljanji na ravni stavčnega sloga, kamor kot akumulacijske figure Kmecl uvršča vse vrste ponavljanj, pripovedovalec izpostavlja določene dele dogajanja in s tem krepi njihov pomen ter dviguje napetost zgodbe. Pées ţí perlája, pa vólki pées bil. Perlája. In je póoknalo, je póoknalo in od tístiga cêta nêj več pées príšo lajat.

Ponavlja tudi okrasni pridevek ali epiteton ornans, s katerim barvno in svetlobno prikaţe podobo hudiča na konju z brano. Z izbranim okrasnim pridevkom in njegovim ponavljanjem pripovedovalec opisani prizor naredi laţje predstavljiv, bolj doţivet ter ustvari ozračje strašljivega in grozljivega. Náh po tistem pa so vídli, ko so péesa fstrelíli, da je hudič s kújami ţárkimi, ţárkimi kújami pa z ţárko bráno príek čez gomilo štráfo, vláčo, nêj. Da so fsê iskre vstran

169 letíela. Pa bêč tǘ mêo ţárki. Narečna beseda ţárki, v pomenu ţarek, -rka, -o ima v Slovarju slovenskega knjiţnega jezika več pomenov 1. ki oddaja zelo močno svetlobo: svetila jim je ţarka luč; na nebu sije ţarko sonce // ki ima zelo močen sij, ţar: ţarka mesečina / bil je ţarek dan / ţarka svetloba ţarek; 2. ekspr. ki se odraţa, kaţe v ţivih, zlasti rumenkastih barvah: ob potoku je raslo veliko ţarkih zlatic / ţarke barve poletja; 3. knjiţ. zelo razgret, vroč: peč je bila ţarka / ţarko ozračje se je začelo ohlajati / mati je poloţila roko na otrokovo ţarko čelo. Joţica Čeh piše v razpravi Barve in njihova simbolika v kulturi in jeziku (2005), da nam barve omogočajo, da lahko posamezne predmete in pojave med seboj razlučujemo, vendar opravljajo še vrsto drugih vlog, predmetom dajejo posebno čustveno vsebino, v človeku prebujajo domišljijo, intuicijo, občutek za lepoto, vplivajo na človekovo počutje itd. V barve vnašamo svoja čustva in doţivetja, ustvarjajo tudi posebno ozračje in tradicijo in so kar najmočneje povezane s človekovim duhovnim, duševnim in socialnim ţivljenjem. Simbolika barv je deloma splošna in določa univerzalno občutenje sveta; /.../ osnovne barve simbolizirajo posamezne elemente, tako rdeča ali oranţna, ki se najbolj navezujeta na ţarenje predmeta simbolizirata ogenj (Čeh 2005: 91–92). O rumeni barvi, katere odtenki se skrivajo v barvnem pridevku ţarek piše, da je v »evropski kulturi razvila vrsto negativnih simbolnih pomenov in velja za eno najmanj zaţeljenih barv, pogosto je povezana z negativnimi čustvi in občutji« (Čeh 2005: 100 po Kovačev 1997: 122). O rdeči barvi, ki je med vsemi barvami najstarejša in je simbolne pomene dobila ţe v kameni dobi ter je ţe od takrat povezana z magičnimi predstavami pa pravi, da je njena simbolika najtesnejše povezana z ognjem in krvjo. Tako ni nenavadno, da je po ljudskem prepričanju rdeča barva, barva pekla. (Čeh 2005: 97–98). Slovstvena folklora veliko črpa iz ljudskega prepričanja in vidimo, da je simbolni pomen ţareče, rdečo-rumene barve še vedno povezan s predstavami o peklu in hudičih. Intenziteta svetlobnega okrasnega pridevka pa je še toliko močnejša, saj pripovedovalec sam dopolni predstavo: „Da so fsê iskre vstran letíela.“

Dinamično jeţo hudiča čez hrib je pripovedovalec sunkovito ustavil z rabo paralelizma ali vzporednosti. Paralelizme Zima uvrša k figuram, ki nastajajo z dodajanjem, odvzemanjem in nameščanjem besed, natančneje k figuram, ki nastanejo s premeščanjem in nameščanjem besed v izreki. V paralelizmih si členi

170 sledijo drug za drugim, vzporedno ali paralelno, kar pove ţe ime (Zima 1988: 195). Kmecl o paralelizmih piše kot o logičnih figurah stavčnega sloga. Zanje pravi, da so najbolj racionalne, razumske, najdlje od čustvenih pobud. Zahtevajo pa precejšnjo mero predstavljanja in ustreznega vezanja besed v sestavljeni pomen. Pojavljajo se lahko na vseh ravneh govornega izraţanja: na ravni besed, ravni stavka, zgradbe itd. V danem primeru se paralelizem pojavlja na ravni stavka, ko se v zaporednih stavkih pojavlja ista misel. Drǘgi dén pa fsê na míri blóu, nikír nič nêj blóu raztêrgano.

Povedko pripovedovalec prične s tradicionalnim uvodnim obrazcem pogostim v slovstveni folklori ter jo konča z ironijo. Tê pa so tǘ šli ţúpniki pa so povíedli pa so ţupnik rekli, nê múolijo na čast tistih, kíri fsê vírjejo. Hriberšek ironijo uvrsti k miselnim figuram ter pravi, da »z ironijo govornik izrazi nekaj drugega, kot v resnici misli. Čeprav se zdi, da gre za hvalo, gre v bistvu za grajo« (Smolej, Hriberšek 2006: 76). Zima pravi, da je ironija figura, ki nastane zaradi zamenjave pomenov pri besedah nasprotnega pomena, torej govornik izraţa z besedami nasprotnega pomena, to, kar misli. Po Kvintilijanu povzema, da lahko na ironijo gledamo kot na trop, kadar ironija sestoji iz posameznih besed, ali kot na figuro, kadar ironija nastane iz misli izraţenih v govoru (Zima 1988: 50). V našem primeru je ironja v območju figur. Z njeno pomočjo pa se je pripovedovalec ponorčeval iz ljudi, ki verjamejo resničnosti bajčnih povedk. Misli pripovedovalec ni izrazil sam, tamveč jo je poloţil v usta fiktivni osebi, ţupniku, in z njo meril na poslušalce ter bralce folklorne pripovedi.

Zmaj

Za slovstveno folkloro so značilni obrazci na začetku na koncu pripovedi. Nekateri so tradicionalni, kot v našem primeru. Pred dúostimi lêjti je ţivel zmaj, ki je húodo po vésah pa lǘdam ţró ţivino. Mnogi pa so manj znani, nekateri izvirni ter pogosto vsebujejo humorne sestavine. Tako tudi obrazec na koncu pripovedi. S pretiravanjem pa nas opozori na fiktivnost dogajanja. Ko se je ţêno z jó, pa so s kanóunami strêjlali, da je tikáu póokalo, da je mene táu sím vêrgo pa sn še zê táu.

171 Dogajanje je popestreno s stopnjevanjem ali klimaksom, ki gradi napetost. Tê pa je úovi nótra v zmájovem lámpi začel z núoţom ríezat pa parat, ták da je zmáji vse ţile preríezo. Zima piše o stopnjevanju ali klimaksu kot o figuri, ki nastane s širjenjem misli; ena misel se širi z dodajanjem druge misli, da se opisani pojem ali pojav prikaţe vse močnejši (Zima 1988: 121).

S pretiravanjem ali hiperbolo pripovedovalec poveča dramatičnost zgodbe. Tê pa je úovi nótra v zmájovem lámpi začel z núoţom ríezat pa parat, ták da je zmáji vse ţile preríezo. In tólko krívi je pertêklo, da je plávo v jêj. Poskrbi tudi, da si poslušalci in bralci nazorno predstavljajo, da je bilo krvi res veliko. Zima o pretiravanju ali hiperboli piše, da sodi med figure, ki nastanejo z zamenjavo pomenov besed oz. k tropom po Kvintilijanu. Citira Tryphona, ki pravi, da je hiperbola izraz, ki presega resničnost ter, da se z njo izraţa, kar je nemogoče. Sam pa doda, da hiperbola nastane, ko nekaj prekomerno povečamo, da bi prej zbodlo v oči. Opozori še, da je hiperbola pogosto v drugih figurah. V našem primeru vidimo, da se stopnjevano dogajanje, boj junaka z zmajem, konča s hiperbolo. Torej je pripovedovalec pripeljal stopnjevanje do skrajne stopnje, le-to pa Kmecl označuje kot petiravanje (Kmecl 1996: 132). Primer potrjuje tako Tryphonovo definicijo hiperbole o ubeseditvi nemogočega, ter definicijo Luke Zime, da se pojav v literaturi prikaţe večji kot dejansko je, da bi bili nanj bolj pozorni.

Rêšpova gomíla

K stilno zaznamovanim besedam uvrščamo tudi kletvice. Njihova raba je ekspresivna in označuje močno čustveno vpletenost pripovedovalca ter veliko stopnjo sproščenosti, da si je kletvico upal uporabiti. Ekspresivno rabljene besede poţivijo pripoved in so stalnica slovstvene folklore. Po Kmeclu so tudi »izhodišče za sočnejšo in oprijemljivejšo predstavo« (Kmecl 1996: 102). Zima pa o kletvicah piše, da so figure, ki so nastale z zamenjavo objektivnega načina govora s subjektivnim ter jih uvršča k vzklikom (Zima 1988: 140). Sê je blato za šíjank zasipalo, tê pa ţí níke zaklel: »Ferdámano blato mi núoter leti,« nêj.

Prav tako so v slovstveni folklori pogoste primere ali komparacije. Te so najpogosteje preproste in ponazoritvene. Takšno primero je uporabil tudi

172 pripovedovalec pri opisovanju kraja dogajanja. Rêšpova gomíla je malo pred Marijo Snéţno. V dolini. Tam je ravno tikóu kú od grada stríeha in so tam právli, da je grád se pogrêzno. S ponazoritveno primero pripovedovalec nazorno označi pokrajino, in sicer dolino z nizkim hribom, katerega obliko primerja s streho gradu. Glede na primerjalni člen lahko primero uvrstimo v pomensko področje predmetnega sveta, ki pa je na asociacijski ravni močno povezan s pravljicami, nevarnostmi, skrivnostmi, saj so širšemu krogu bralcev znana dela slovstvene folklore ter literature o zakletih gradovih. Kmecl o primerah piše kot o tropih. In sicer pravi, da primera nazorno odkriva strukturo pomenskih pojavov iz druţine tropov. Vsi namreč sestojijo iz dveh pomenskih plasti: iz tiste, ki je za rabljeno besedo običajna (habitualna pomenska raba) in iz tiste, ki je v zvezi z rabljeno besedo enkratna, nenavadna (okazionalna, priloţnostna pomenska raba). Pri primeri je pomenski prenos lahko uresničen kar se da razumsko, natančno in pregledno: posebej navedena je primerjana beseda (v našem primeru je primerjana beseda dolina), primerjalna beseda (primerjalna beseda je streha gradu) in vse kar spada k tretjemu v primeri (podobnost med reliefno podobo doline ter obliko srehe gradu, v primeri se izraţa z besedami „Tam je ravno tikóu“) (Kmecl 1996: 108).

V povedki najdemo tri primere podvojitve ali geminacije. Tê pa kúoplejo, kúoplejo pa se enemu bláto za šíjank zasipalo… Pa gréta, strêjlata, strêjlata, pa nič nêj póoknalo. Ja, tam okúl tiste gomíli je fsáko, fsáko večêr poúnoči perlêto en vólki pées pa okúl gomíle lêjto pa lájo. V prvih dveh primerih bi pripovedovalec podvojitev lahko nadomestil s prislovom dolgo, vendar bi se s tem, kot je zapisal Genette, izgubilo svojstvo figure. V tretjem primeru pripovedovalec s podvajanjem besede krepi njen pomen ter izpostavlja nevsakdanjost povedanega. Podvojitve ali geminacije v pripovedi povečajo napetost dogajanja ter pritegnejo pozornost poslušalcev, bralcev.

Vzklik ali eksklamacija v pripovedi je izraz doţivetega ter sproščenega pripovedovanja. Tê pa ţí začel: » Ánzl, tê čǘješ, kú sêjkajo, ţí podirajo, ţí ţagajo, joj, drêjva ţí perletí!« Vzklik je del dialoga, ki je vključen v povedko in jo dodatno poţivi. Zima pravi, da je eksklamacija figura, ki nastane z zamenjavo običajne oblike v izraţanju misli, natančneje z zamenjavo objektivnega načina

173 govora s subjektivnim. Zunanja oblika izraţanja se menja tako, da govornik ne izraţa stvari in dogajanj takšnih, kot so, ampak da dodaja svoja notranja čustva, mišljenja in spoznanja; namesto da pripoveduje, vzklika, ţeli, vprašuje ... Vzklik je neposredno, z močnejšim glasom izraţen izraz notranjega čustva in občutenja v obliki cele ali okrnjene povedi (Zima 1988: 137). V danem primeru je pripovedovalec vzkliknil ime Ánzl ter medmet joj. Oba vzklika sta posledica strahu, ki ga občuti upovedena oseba, ko se sooči s prividom.

Poleg vzklika je pripovedovalec za dviganje napetosti dogajanja uporabil še stopnjevanje ali klimaks. Tê pa ţí začel: » Ánzl, tê čǘješ, kú sêjkajo, ţí podirajo, ţí ţagajo, joj, drêjva ţí perletí!« Omenjena vzklika sta del stopnjevanja, figure, ki po Zimi nastane z razširjanjem misli, tako, da se pojem prikaţe vse močnejši (Zima 1988: 121). Vzkliku Ánzl sledi vprašanje tê čǘješ, v pomenu ali slišiš, ki nas napelje na slišno zaznavanje sledečega dogajanja. Poslušalec ali bralec si ob stopnjevanju prične predstavljati udarce sekir ob debla dreves, pokanje in lomljenje vej ob padanju podrtega drevesa, cvileče in nadleţne zvoke ţag. Vzklik joj je izraz najhujšega strahu, ko se upovedeni osebi zazdi, da bo nanj padlo podrto drevo.

SLOGOVNA ANALIZA IZBRANIH FOLKLORNIH PRIPOVEDI MARIJE SENČIČ

Cáhn ob desetih

V povedki pripovedovalka uporabi razširjeno ponazoritveno primero. Tíkau je bláu, da je pún hrúm je gráto, kúko da bi, da bi strúop pádno, ní kos vélba dúl pálo. Nazorno ţeli pojasniti, kako je bilo slišati hrup. Primerja ga z ropotom, ki nastane ob podiranju stavbe – stropa in obokov. V eksplicitni primeri primerja abstraktno s konkretnim, ki je povezano z vsakdanjim ţivljenjem iz bliţnje preteklosti (danes hiše z obokanimi stopovi niso več pogoste).

Bêjlo

Pripovedovalka v uvodu najprej predstavi osebo, na katero se nanaša nenavadno izkustvo. Preden se začne dogajanje odvijati, pripovedovalka z vzklikom »Józos

174 Krístos, pjê!« namigne na dramatično izkušnjo, o kateri bo spregovorila. »Vzklik ali eksklamacija je posledica močnega duševnega pretresa« (Trdina 1965: 48). Ter kot piše Zima, je vzklik neposredno, z močnejšim glasom izraţen izraz notranjega čustva in občutenja (Zima 1988: 137). V našem primeru je močan duševni pretres posledica videnja duha v belo oblečene pokojnice. Strah in zgroţenost se kaţeta tako v prvem delu vzklika Józos Krístos, v pomenu Jezus Kristus, ko se pripovedovalka obrača na krščanskega Boga, ter v drugem delu, kjer se pripovedovalka z medmetom pjê, ki v narečju izraţa groţnjo poslušalcem, bralcem, v pomenu: »Boste ţe videli!« Pripovedovalka ponovi vzklik še enkrat, ko pripoveduje o nenavadnem šumu, ki ga je slišala sredi noči, ter o videnju nečesa belega. Krístos, kóu peršumáta, tako bêjlo. Privid označi samo z barvnim pridevnikom bel.

„Tisto belo“ pa dobi lastnosti ţivega bitja, saj se je sposobno premikati in prišumi v njeno bliţino. Personificiran je duh ali duša umrlega dekleta. Zima personifikacijo uvrsti k figuram, ki nastanejo z zamenjavo običajnih oblik pri izraţanju misli. S pesronifikacijo se to, kar je neţivo, tudi abstraktni pojmi, prikazuje kot ţivo bitje, dobi znake ţivljenja in človeška občutenja (Zima 1988: 129–130). O simbolnem pomenu bele barve piše Joţica Čeh ter pravi, da se je človek »najprej soočil z belo in črno barvo, njuna simbolika je najpogosteje ujeta v kontrastu, bela simbolizira čistost, moralne vrednoste, črna ţalost, jezo, nedovoljeno, vendar ne zmeraj, saj ima bela tudi negativne simbolne pomene, kot so smrt, duhovi, nadnaravna bitja« (Čeh 2005: 95 po Dobrovol'skij 2002: 239).

O prividu pripovedovalka spregovori še enkrat, ko ji le-ta izgine izpred oči. Takrat ga označi s stopnjevanjem. Tê pa je tisto mínalo. Bêjlo, strášno bêjlo.

Dramatičnost dogajanja ob srečanju z duhom pokojnice podkrepi še z retoričnim vprašanjem. Kê tê zê čém? Hriberšek retorično vprašanje uvršča k miselnim figuram, izrazito usmerjenim k poslušalcem. Pojasni, da retorično vprašanje postavi govornik, da bi poudaril svoje mnenje, vendar nanj ne pričakuje odgovora, ker je odgovor večinoma jasen (Smolej, Hriberšek 2006: 73). Zima pa pravi, da je retorično vprašanje figura, ki nastane z zamenjavo objektivnega načina govora s subjektivnim. Prav tako poudari, da se nanj ne pričakuje odgovora. Vendar pa ima

175 retorično vprašanje posebno moč, saj običajno izraţanje lahko poslušalec presliši, ko pa se namesto običajnega pripovedovanja postavi vprašanje, se vzbudi njegovo pozornost. Po razdelitvi retoričnih vprašanj na več podvrst, lahko za naš primer rečemo, da vprašanje ni namenjeno nobeni določeni osebi ter se lahko razume kot vzklik (Zima 1988: 143–145).

Pripovedovalka se med pripovedovanjem obrne neposredno na poslušalko z nagovorom. V zapisani varianti je nagovor namenjen vsem bralcem. Vêjš, tê sn jaz vídla, kê je. Hriberšek uvršča nagovor ali apostrofo k izrazito k poslušalcem usmerjenim miselnim figuram, Kmecl pa k ogovornim figuram.

Strah

Pripovedovalka v povedki opisuje srečanje s črno prikaznijo. Tê pa gúor po klánci tikóu šlúo zádi za méno. Níko čêrno je mígalo zádi pa klopklopklop. Tê pa je sámo čêrno šlo. Kot ţe v prejšni obravnavani povedki se je pripovedovalka tudi tokrat posluţila poosebitve. Abstrakten pojav je prikazala kot ţivo bitje, ki se premika sem ter tja ter pri tem opozarja nase s peketom ali odsekanim glasom pri hoji.

Abstrakten pojav, prikazen, je označila z barvnim pridevkom. Za črno barvo je značilno, da »simbolizira preteţo negativne pomene, npr. neznano, zamračenost duha, prikritost, smrt, propad, vojno, pekel, strah, grozo, ţalost, potrtost, melanholijo, osamljenost, samoto idr.« (Čeh 2005: 96 po Kovačev 1997: 137– 138). V našem primeru se simbolika črne barve nanaša na pekel, strah in grozo, še posebej, če vemo, da je »po ljudskem verovanju črna tudi barva hudiča, pekla, zla, da se v pravljicah v podobi črnih ţivali pojavljajo zla bitja /.../« (Čeh 2005: 97). Poleg onomatopoetičnega medmeta klopklopklop pripovedovalka uporabi tudi medmet copcopcop. Pa góra postojím pa gledam dúlta pa sámo copcopcop. Tudi s tem medmetom ţeli poslušalcem, balcem vzbuditi nazorno predstavo. Hriberšek v poglavju o Figurah zamenjave piše o onomatopeji, za katero pravi, da »označuje zamenjavo besede z zvokom, ki ostreza njenemu čutnemu vtisu« (Smolej, Hriberšek 2006: 50). Kmecl pa za onopatopoijo pravi, da gradi zvočni slog literarnega dela ali evfonijo s posnemanjem naravnih glasov. »V literaturi kajpada z namenom doseči poseben vtis, vzbuditi pri bralcu, poslušalcu ţivejšo predstavo« (Kmecl 1996: 49). Ob onomatopoetskih medmetih klopklopklop in

176 copcopcop se nehote spomnimo na Jurčičevega Krjavlja, ki je hudiča na dva pol presekal. Preden pa je lahko to storil, ga je slišal prihajati. Jurčič je prav tako kot pripovedovalka uporabil ta dva onomatopoetska medmeta, s katerima je nazorno opisal srhljivi zvok stopinj.

177 5. SKLEP

Cilji, zastavljeni v Uvodu diplomskega dela so uresničeni. Zbiranje nesnovne dediščine, slovstvene folklore v Jakobskem Dolu je bilo na samem začetku zastavljeno precej na široko, saj so informatorji – pripovedovalci ob pravljicah in pripovedkah pripovedovali še folklorne obrazce. Gradivo se je ohranilo in zapisanih je 94 folklornih obrazcev, od tega 3 pozdravi, 70 pregovorov, 19 ugank in 2 zagovora. Vendar zaradi strukture diplomskega dela folklorni obrazci niso vključeni v nalogo. Vsekakor pa je bilo delo na terenu plodovito, saj je prineslo 72 dokumentiranih in transkribiranih pripovedi sedmih pripovedovalcev; od tega 6 pravljic in 66 povedk. Ţe sama količina folklornih pripovedi dokazuje, da je v Slovenskih goricah slovstvena folklora še ţiva. Struktura pripovedovalcev, vsi so med seboj v sorodu, kaţe na to, da prenašanje slovstvene folklore iz roda v rod še potega.

Izkazalo se je, da je delo na terenu ter prenos zbranega gradiva na papir izjemno pomemben del raziskovalnega dela, ki vzame tudi največ časa. Delo na terenu je tudi izziv za raziskovalca, saj se mora prilagoditi informatorjem – pripovedovalcem in poslušalcem, da ga čim bolj sprejmejo, hkrati pa mora ostati dovolj nepristranski, da s svojim znanjem ne vpliva na samo pripovedovanje in s tem uniči avtentičnost gradiva, ki bi ga lahko dobil.

Zbrano gradivo je v diplomskem delu predstavljeno na dva načina. Prvič kot del transkribiranega folklornega srečanja, kjer poleg folklorne pripovedi lahko bralec sledi celotnemu poteku pripovedovanja ter drugič kot ţanrsko urejene pripovedi brez dodanih opomb, s pojasnili o kontekstu ter teksturi. Ob primerjavi obeh zapisov lahko opazimo, kakšna je razlika med slovstveno folkloro na terenu ter v kabinetu. Zapis folklornega dogodka s terena zajema vse sestavine, ki določujejo slovstveno folkloro: opis konteksta, opombe, ki označujejo teksturo pripovedovalca, pripombe, vprašanja in vzklike poslušalcev, ki skupaj s pripovedovalcem kreirajo folklorni dogodek ter ustvarjajo ozračje v procesu izvajanja pripovedi, katero je sorodno dramski stvaritvi. Takšen zapis omogoča celovit pogled na folklorno srečanje.

178 Ţanrsko razvrščene povedke in pravljice pa bralcu ne omogočajo vpogleda na celotno pripovedovanje, ubesedovanje pripovedi. Bralec ne ve, da je bila povedka, ki jo v ţanrski razvrstitvi bere kot enovito besedilo, prekinjena s pripombo poslušalca, da se je pripovedovalec pričel smejati svoji domislici in smeh izvabil še pri poslušalcih ali da je pripovedovalec pokazal določeno kretnjo, ob kateri nihče ni ostal resen. Vendar je prednost enovitega besedila njegova laţja berljivost ter moţnost analize na več ravneh.

Slogovna analiza je po pregledu ţanrsko razvrščenega gradiva potekala samo pri izbranih pripovedih dveh najboljših pripovedovalcev in hkrati pripovedovalcev, ki sta povedala dovolj pripovedi, da je analiza bila mogoča. Folklorna pripoved zahteva specifično slogovno analizo, ki je v diplomskem delu potekala na dveh ravninah. Na ravnini teksture, ki je svojstvena slovstveni folklori, ter na ravnini teksta, ki pa sodi pod okrilje literarne vede, natančneje stilistike. Pravi pogled na slog pripovedovalca pa bi dala hkratna obravnava slogovnih lastnosti na obeh ravneh, ki bi jo bilo potrebno še opraviti. Zbrano gradivo bi bilo lahko v celoti analizirano enako kot povedka Sveta Genofefa v poglavju Krajevni govor Jakobskega Dola in rezultat bi lahko bil dialektološki slovar ali dialektološki opis krajevnega govora. Zagotovo pa je zbiranje in zapisovanje slovstvene folklore nadaljevanje dolgoletne tradicije zbiranja in raziskovanja nesnovne folklorne dediščine, ohranjanje dediščine slovenskega naroda, kateri grozi izumrtje, in kot v diplomskem delu, ohranjanje tradicije pripovedovanja folklornih pripovedi v domačem kraju in druţini.

179 6. LITERATURA

1. JOŢICA ČEH 2005: Barve in njihova simbolika v kulturi in jeziku. V: Jezikoslovni zapiski 11. 2005. 2. Ur. Janez Keber. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. 89–103. 2. GERARD GENETTE 1985: Figure. Beograd. 3. PIERRE GUIRAUD 1964: Stilistika. Sarajevo. 4. ANDREJ HOZJAN 2007: Oris krajevne in ţupnijske preteklosti do 20. stoletja. V: Zrelo klasje 11/2. Ţupnijski urad sv. Jakob v Slovenskih Goricah. 2–14. 5. BARBARA IVANČIČ KUTIN 2003: Raziskovali poloţaji pri terenskem zbiranju prozne folklore. V: Traditiones 32/1. Ljubljana: Inštitut za narodopisje in Glasbenonarodopisni inštitut. 117–124. 6. BARBARA IVANČIČ KUTIN 2005: Kontekst in tekstura folklornih pripovedi na Bovškem. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko. 7. BARBARA IVANČIČ KUTIN 2006: Vpliv konteksta kraja in časa na pripovedovanje folklornih pripovedi. V: Slovenska kratka pripovedna proza. Obdobja. Metode in zvrsti. 23. Ur. Irena Novak Popov. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik. 627–634. 8. MATJAŢ KMECL 1996: Mala literarna teorija. Ljubljana. 9. MIHAELA KOLETNIK 2001: Slovenskogoriško narečje. Maribor: Slavistično društvo Maribor. 10. LEOPOLD METHAN 2009: Vaški posebneţi. V: Glasilo občine Šentilj 1/2009. Ur. Marta Muster. Šentilj. 39. 11. MOJCA RANTAŠA 2006: Jezikovni slog v Potrčevi kratki prozi. Diplomsko delo. Maribor: Univerza v Mariboru: Pedagoška fakulteta. 12. TONE SMOLEJ, MATEJ HRIBERŠEK 2006: Retorične figure. Ljubljana: DZS. 13. MARIJA STANONIK 1999: Slovenska slovstvena folklora. Ljubljana: DZS.

180 14. MARIJA STANONIK 2001: Vprašanje vizualizacije abstraktnih bitij v slovenski slovstveni folklori. V: Traditiones 30/1. Ljubljana: Inštitut za narodopisje in Glasbenonarodopisni inštitut. 169–181 15. MARIJA STANONIK 2001a: Teoretični oris slovstvene folklore. Ljubljana: Zaloţba ZRC, ZRC SAZU. 16. MARIJA STANONIK 2003: Slovenske povedke iz 20. stoletja. Celje: Mohorjeva druţba. 17. MARIJA STANONIK 2004: Slovstvena folkloristika. Ljubljana: Zaloţba ZRC, ZRC SAZU. 18. MARIJA STANONIK 2006: Procesualnost slovstvene folklore. Ljubljana: Zaloţba ZRC, ZRC SAZU. 19. SILVA TRDINA 1965: Besedna umetnost II. del. Ljubljana: Mladinska knjiga. 20. LUKA ZIMA 1988: Figure u našem narodnom pjestništvu s njihovom teorijom. Zagreb.

181