2018 • Številka 6
Total Page：16
File Type：pdf, Size：1020Kb
| 2018 • številka 6 UVODNI ESEJ 3 Janko Kos: Ivan Cankar in slovenska samozavest SMER LITERATURA 7 Elizabeta Miklavčič: Pesmi POEZIJA 10 Jože Snoj: Stihožitja in distonije PROZA 16 Božidar Radoš: Na straži Z MOHORJEVE KNJIŽNE POLICE 20 Matija Remše: Antropohigiena POGOVOR 24 Jože Snoj: Med Bogom in Rogom PORTRET 37 Jože Faganel: Valentin Vodnik, razsvetljeni dušni pastir in slovenski umetnik IN MEMORIAM 40 Andrej Arko: Alojz Rebula (1924–2018) IZ SLOVENSKE LJUDSKE DEDIŠČINE 42 Dušica Kunaver: Zimski večeri v starosvetni slovenski vasi MUZIKOLOGIJA 44 Primož Kuret: »Te Deum laudamus« ESEJ 48 Andrej Rahten: »Prakatastrofa 20. stoletja« in Slovenci 53 Aleš Maver: Modrijan, skrit pod goro nepojedenih pomaranč 57 France Pibernik: Usoda Balantičevega pesniškega dosjeja po njegovi smrti 62 Herta Maurer-Lausegger: Andrej Šuster - Drabosnjak (1768–1825) 67 Edvard Kovač: Strast po večnosti PREDBRANJE 74 Peter Opeka in Pierre Lunel: Uprite se! 78 Semjon Frank: Bog z nami KNJIŽNE OCENE 82 Edvard Kovač / Ljubka Šorli: Goriške pesmi 82 Andrej Arko / Vladimir Kos: Kot sonca zlat zaton KULTURNI ODMEVI 84 Ifi genija Simonović: Indija v eni sapi 87 Celoletno kazalo 2018 | 2018 • številka 6 ZVON | Najstarejša slovenska revija za literaturo, kulturo in družbo , ŠTEVILKA 6, LETNIK XXI Dr. Tanja Ozvatič, ravnateljica in odgovorna urednica UREDNICA Celjske Mohorjeve družbe dr. Tanja Ozvatič IZVRŠNA UREDNICA Cvetka Rezar UREDNIŠKI ODBOR Andrej Arko mag. Hanzi Filipič eto, ki se izteka, je bilo posebej pestro. Obeležili smo leto Mateja Gomboc kulturne dediščine, na pobudo Slovenije prvi svetovni dan dr. Edvard Kovač dr. Aleš Maver čebel. Vrstijo se spominski dogodki ob stoletnici konca vojne, dr. Matija Ogrin s katero se je izteklo tudi življenje največjega slovenskega Matija Remše Marko Tavčar pisatelja Ivana Cankarja. Tudi vse to je odzvanjalo v reviji Zvon, kot je razvidno iz bogatega celoletnega kazala vsebine na zadnjih OBLIKOVANJE L Uroš Čanžek straneh zadnje letošnje številke, ki jo imamo v rokah. Leto pred začetkom božičnega časa tako sklepamo z upodobitvijo LEKTORIRANJE Cvetka Rezar matere in svetosti življenja na naslovnici v sliki ter v pesmih Elizabete Miklavčič; odnos do matere, življenjskih banalnosti na eni ter IZDALA IN ZALOŽILA samozavesti slovenskega jezika in duha na drugi strani v delih Ivana Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba d. o. o. Cankarja pa tokrat osvetljujeta Janko Kos in Aleš Maver. Čas med dvema številkama Zvona je v svojo večnostno dimenzijo vzel še enega velikana ZA ZALOŽBO predsednik Jože Planinšek CM slovenske misli, Mohorjevega najplodnejšega ustvarjalca Alojza Rebulo, in ravnateljica dr. Tanja Ozvatič samorastnika slovenske besede, ki jo je doživljal kot kelih za zajemanje UREDNIŠTVO skrivnosti. Njegovo duševno zdravje je krepko presegalo njegovo Nazorjeva ul. 1, 1000 Ljubljana telesnost, ki se je tega novembra vdala in legla v loško zemljo; njegov T 01 244 36 70 [email protected] duh pa ostaja ne le v njegovih literarnih delih, ampak tudi kot občudujoči vzor temeljnih vprašanj antropohigiene, ki se ji na Slovenskem MARKETING Simon Ozvatič najvidneje posveča Jože Ramovš. Usahnil je vrelec misli velikanov [email protected] slovenstva Capudra in Rebule, zato se toliko bolj veselimo prodorne, jasne, neposredne in pesniško umetelne misli Jožeta Snoja v tokratnem NARONIŠKA SLUŽBA Lidija Koštomaj obsežnem intervjuju, v katerem nas umetnik besede kot neuklonljivi [email protected] kljubovalec »neznosni lahkosti družbene uspešnosti« sprehodi skozi T 03 426 48 00 strokovno in duhovno plat svojega ustvarjalnega življenja. TISK Ob stoletnici konca prve svetovne vojne ponujamo pregledni zapis Dravski tisk d. o. o. o študijah, ki so bile objavljene o tem vojnem času, ki pomeni še eno NAKLADA pomenljivo stoletnico: v času velikega pomanjkanja v zadnjem letu 600 izvodov vojne je imela najstarejša slovenska založba Mohorjeva družba največje CENA število naročnikov na knjige v vsej svoji zgodovini: 90.512! V tem času Posamezna številka 5,40 EUR se sprehodimo še skozi glasbeno življenje Ljubljane; kako malo je Letna naročnina svetovni zgodovini prineslo premirje 1918, pa se spomnimo tudi ob 27 EUR 75. obletnici smrti najočitneje zamolčanega pesnika Franceta Balantiča. Letna naročnina za tujino 45 EUR Proti zatiranju pisateljev se še danes bori društvo PEN, o svoji indijski izkušnji piše njegova slovenska predsednica, k uporu proti brezbrižnosti Izid te revije je sofi nancirala Javna agencija za knjigo Republike Slovenije pa kliče tudi Peter Opeka. Z dvestoto obletnico smrti Valentina Vodnika se že oziramo v leto 2019 in vas ponosni na odlične odzive kulturnih www.mohorjeva.org in družbenih ustvarjalcev ter bralcev Zvona vabimo k naročilu na nov NA NASLOVNICI letnik vaše revije Zvon. Elizabeta Miklavčič, Ona – mati, 2017, olje – platno, 130 cm x 75 cm ISSN 1408-645X | 2018 • številka 6 Dr. Janko Kos Ivan Cankar in slovenska samozavest o govorimo o slovenski samozavesti, uporabljamo to besedo v njenem običajnem in splošnem, ne pa v kakšnem posebnem filozofskem pomenu. Samozavest nam pomeni prepričanje o vrednosti lastne osebe ali skupnosti več takih oseb. Ko torej razmišljamo o slovenski samozavesti, pripisujemo skupnosti KSlovencev vrednost, ki nam daje občutek osebnega dostojanstva in ponosa. Zgodba slovenske samozavesti ima za sabo večstoletno zgodovino, čas je vanjo prinašal velike spremembe in prelome. Največjega med njimi, še danes odločilnega, je vanjo vnesel Ivan Cankar. In da bi ta prelom prav razumeli, je treba vsaj v obrisih videti, kako se je slovenska samozavest spreminjala od svojih začetkov pa do Cankarjevega časa. Njen prvi zasnutek sega v 16. stoletje, ko pojem slovenskega naroda še ni bil izoblikovan, a je bilo Slovence, takratne Kranjce, že treba postaviti v zgodovinski čas in prostor, da bi jim v njem lahko dodelili pravico do vrednega obstoja. To je bila naloga slovenskih protestantov. Prvi korak v to smer je zastavil Adam Bohorič v slovnici Zimske urice. Vrednost Slovencev in s tem temelj njihove samozavesti se mu je pokazala v tem, da imajo svoj poseben jezik, drugačnega od drugih, sosednih in tudi slovanskih. Toda pri Bohoriču je obširno predstavljen še drugačen argument, zakaj se Slovenci lahko s ponosom sklicujejo na svoj položaj sredi Evrope. To je dejstvo, da so kljub svoji majhnosti del velikega slovanskega sveta, ki sega od Afrike do Azije, od Jadrana do Baltika, od turških do moskovskih dežel – zaris, ki je prav tako domoljuben kot zgodovinsko domišljijski. Ta prvi, geografsko-historični zasnutek slovenske samozavesti se je ohranjal skozi naslednja stoletja do Prešerna in še po njem. Najdemo ga v uvodu Pohlinove Kranjske gramatike, kjer je obramba slovenskega jezika povezana z mislijo o razširjenosti slovanskih ljudstev in narodov. Podobno je bila naravnana Vodnikova skrb za čast slovenstva. Tudi njemu je poglavitna stvar, ki naj Slovencem podeli vrednost pravega naroda, njihov jezik. Kot je Pohlin ločil slovenščino od vladajoče nemščine, jo je Vodnik s Zoisovo pomočjo zavaroval pred rivalsko hrvaščino. In tudi Vodnik je v Povedanju od slovenskega jezika kot argument za slovensko samozavest uporabil predstavo o razširjenosti »slovanskega naroda« od srednje Evrope do Daljnega vzhoda. Toda v Iliriji oživljeni je šel koral dlje, v skrbi za slovensko samozavest si je pomagal z mislijo o obnovi nekdanjega »ilirskega« kraljestva, ki naj da Slovencem zgodovinski temelj, kot si ga lastijo drugi narodi. Pretežno geografski argument o razširjenosti Slovanov naj se dopolni s historično-političnim. Takšna so bila prizadevanja za utrditev slovenske samozavesti do časa, ko je vanje posegel Prešeren. Prvi jo je utemeljil z argumenti, drugačnimi ESEJ UVODNI | 2018 • številka 6 DR. JANKO KOS od tradicionalnih. Tudi Prešernu je slovenski jezik poglavitna vrednota, ki loči Slovence od drugih narodov in je temelj njihove samozavesti. Pač pa ne vidi več odličnosti slovenskega naroda v njegovi pripadnosti svetovni razširjenosti Slovanov. V Uvodu h Krstu pri Savici se sicer oglasi z verzom »narveč sveta otrokam sliši Slave«, v Zdravljici se po Kollarjevem zgledu pojavi »mati Slava«, toda Prešeren ne verjame več v slovansko edinost kot jamstvo za slovenski obstoj. V epigramih na Kollarja in Vraza poudarja medslovanske razlike, nasprotja in neenakosti. Zato odklanja jezikovno-kulturna spajanja s Hrvati in drugimi slovanskimi narodi. Celo Vodnikova ideja o zgodovinski odličnosti Slovencev mu je tuja, izbriše jo z verzom »minuli sreče so in slave časi«. Črtomir v koncu Krsta pri Savici opusti politične boje, da bi se posvetil duhovnemu delu za Slovence. S tem je položen temelj za novo slovensko samozavest. Prešeren ga je v Sonetnem vencu opesnil s prividom orfejskega poslanstva, ki ga je upravičeno prisodil lastni poeziji. Tisto, kar naj Slovencem povzdigne in zagotovi samozavest, je lahko samo visoka duhovna kultura – poezija, umetnost in znanost. Prav to je postalo nova paradigma slovenske samozavesti. Toda v Prešernovem času je bilo otipljivo zagotovilo zanjo samo njegovo pesništvo. Po Prešernovi smrti in do konca stoletja je slovenstvo živelo predvsem od stare vere v vseslovanstvo, nazadnje v skupnost Jugoslovanov. Šele Cankar je obnovil s Prešernom začrtano misel o temelju, ki naj Slovencem zagotovi vrednost samozavestnega obstoja. Cankarju sta takšna podlaga znova postala in ostala slovenski jezik in z njim podložena duhovna kultura, ne pa nekakšna slovanska univerzalnost ali umišljena zgodovinska preteklost. Podobno kot Prešeren je branil avtonomnost slovenskega jezika,