Tudia Istorica Lovenica

Home , Anton Tamarut, Battle of Lemberg (1918), Fourth Army (Bulgaria), XI Corps (German Empire)

S tudia Historica S lovenica

Studia Historica Slovenica

Časopis za humanistične in družboslovne študije Humanities and Social Studies Review

letnik 17 (2017), št. 1

ZRI DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU

MARIBOR 2017 Studia Historica Slovenica ISNN 1580-8122 Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Izdajatelj / Published by ZGODOVINSKO DRUŠTVO DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU/ HISTORICAL SOCIETY OF DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR http://www.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si ZRI DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU/ ZRI DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR

Uredniški odbor / Editorial Board dr. Ivo Banac (ZDA / USA), dr. Rajko Bratuž, dr. Neven Budak (Hrvaška / Croatia), dr. Jožica Čeh Steger, dr. Darko Darovec, dr. Darko Friš, dr. Stane Granda, dr. Andrej Hozjan, dr. Tomaž Kladnik, dr. Mateja Matjašič Friš, dr. Aleš Maver, dr. Jože Mlinarič, dr. Jurij Perovšek, dr. Jože Pirjevec (Italija / Italy), dr. Dragan Potočnik, dr. Tone Ravnikar, dr. Imre Szilágyi (Madžarska / Hungary), dr. Peter Štih, dr. Marija Wakounig (Avstrija / Austria), dr. Zinka Zorko

Odgovorni urednik / Responsible Editor dr. Darko Friš Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor, Slovenija telefon / Phone: 00386 2 229 36 58 fax / Fax: 00386 2 229 36 25 e-pošta / e-mail: [email protected]

Glavni urednik / Chief Editor dr. Mateja Matjašič Friš

Članki so recenzirani. Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. Ponatis člankov je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. The articles have been reviewed. The authors are solely responsible for the content of their articles. No part of this publication may be reproduced without the publisher's prior consent and a full mention of the source.

Žiro račun / Bank Account: Nova KBM d.d. SI 56041730001421147 Prevajanje / Translation: David Hazemali, Uroš Turnšek Lektoriranje / Language-editing Ana Šela, Nastja Stropnik Navršnik, Natalija Posavec, Nastja Spasković Oblikovanje naslovnice / Cover Design: Knjižni studio d.o.o. Oblikovanje in računalniški prelom / Design and Computer Typesetting: Knjižni studio d.o.o. Tisk / Printed by: Itagraf d.o.o.

http: //shs.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si

Izvlečke prispevkov v tem časopisu objavljata 'Historical – Abstracts' in 'America: History and Life'. Časopis je uvrščen v 'Ulrich's Periodicals Directory', evropsko humanistično bazo ERIH in mednarodno bibliografsko bazo Scopus (H). Abstracts of this review are included in 'Historical – Abstracts' and 'America: History and Life'. This review is included in 'Ulrich's Periodicals Directory', european humanistic database ERIH and international database Scopus (H).

Studia historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, je vpisan v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo RS, pod zaporedno številko 487. Izdajo časopisa sta omogočili Agencija za raziskovalno dejavnost RS in Mestna občina Maribor. Co-financed by the Slovenian Research Agency and City of Maribor.

S tudia Historica S lovenica

Kazalo / Contents

Jubilej / Anniversary

ANDREJA VALIČ ZVER: Dr. Tamara Griesser-Pečar – ob življenjskem jubileju...... 11

Članki in razprave / Papers and Essays

SAMO SKRALOVNIK in MAKSIMILIJAN MATJAŽ: Izziv revščine v nekaterih mezopotamskih zakonikih in Svetem pismu...... 19 The Issue of Poverty in Selected Mesopotamian Codes and the Bible TONE RAVNIKAR: Borba za cerkev Matere Božje v Velenju v 16. stoletju...... 47 The Fight for the Church of Mother of God in Velenje in the 16th Century) ŠTEFAN ČOK: Ivan Nabergoj – nesojeni župan tržaških Slovencev (1873–1897)...... 65 Ivan Nabergoj, the "never to be" Mayor of the Slovenes in Trieste (1873–1897) SIMON MALMENVALL: "Župan Odese Grigorij Grigorjevič Marazli (1878–1895) kot mestni graditelj in mecen ...... 87 The Mayor of Odessa Grigoriy Grigoryevich Maraslis (1878–1895) as a City Builder and Cultural Patron TAMARA GRIESSER-PEČAR: Dunajski župan Karl Lueger (1897–1910)...... 97 The Mayor of Vienna Karl Lueger (1897–1910) IGOR IVAŠKOVIĆ: Jugoslovanske vizije tržaških Slovencev v obdobju 1912–1913 ...... 111 The Yugoslav Visions among Slovenians Trieste in the Period 1912–1913 ADNAN JAHIĆ: Between Loyalty and Pragmatism: The Mayor of Tuzla Hafiz Osman Vilović in the Years of the Great War (1914–1918) ...... 141 Med lojalnostjo in pragmatizmom: župan Tuzle hafiz Osman Vilović v letih vélike vojne (1914–1918) S tudia Historica S lovenica

DAVID HAZEMALI: The Battle of Galicia: The Disintegration of the Austro-Hungarian Land Forces on the Eastern Front in the First World War, With Special Emphasis on the Role of the Graz's III Corps and Slovenian Soldiers ...... 161 Bitka za Galicijo: dezintegracija avstro-ogrske kopenske vojske na vzhodni fronti v prvi svetovni vojni s posebnim poudarkom na vlogi graškega III. korpusa in slovenskih vojakov BORIS MLAKAR: Naši podestaji. Prispevek k zgodovini slovenskih županov v času fašizma na Primorskem...... 197 Our Podestà. A Contribution to the History of Slovenian Mayors in the Time of Fascism in the Slovenian Littoral KLEMEN KOCJANČIČ: "Prvi general ujet od nas": zajetje in smrt Konrada Heidenreicha...... 217 "First general captured by us": Capture and Death of Konrad Heidenreich JANKO PRUNK: Idejni in praktični vzori slovenske komunistične revolucije 1941–1945...... 237 Preliminary and Practical Pxamples of the Slovenian Communist Revolution 1941–1945 GORAZD BAJC in URŠKA LAMPE: Kritična analiza uporabe anglo-ameriških dokumentov glede nasilja ob koncu druge svetovne vojne v Julijski krajini...... 247 Critical Analysis of the Use of Anglo-American Sources Regarding the Violence in Venezia Giulia at the End of World War II MITJA FERENC: Leto 1945 in prikrita grobišča: zakonske podlage in možnost raziskav. "Načelo naj velja, da morajo biti grobovi izdajalcev pozabljeni."...... 289 The Year 1945 and Concealed Mass Graves: Legal Bases and the Possibility for Research. "The principle should be that graves of traitors must be forgotten." S tudia Historica S lovenica

DAMJAN PRELOVŠEK: Jože Plečnik. Umetnost v novih razmerah...... 315 Jože Plečnik. Art in new Circumstances DRAGO UNUK: Slovene National Minorities and Emigrants in Grammar School Geography and History Syllabi...... 329 Names in the City Public Space: Urbanonymes of Maribor GJOKO NIKOLOVSKI: Panonska in makedonska teorija o jezikovni osnovi stare cerkvene slovanščine na prelomu iz 18. v 19. stoletje skozi prizmo genetolingvistike...... 359 Pannonian and Macedonian Theory on the Linguistic Basis of the Old Church Slavonic at the Turn of the 18th to the 19th Century through the Prism of Genetolinguistics INES VORŠIČ: Ohranjanje živosti ženskospolskih priponskih obrazil v sodobni zgodovini slovenskega jezika...... 379 Productivity of Slovene Feminine Suffixes in Recent Time KLEMENTINA JURANČIČ PETEK: Artificial Neuron Network (ANN) Techniques in Investigating L1 Dialect Interference in the Pronunciation of English in Slovenia...... 399 Uporaba tehnik umetnih nevronski mrež (ANN) v raziskovanju vpliva narečij materinščine na izgovorjavo angleščine v Sloveniji

Avtorski izvlečki / Authors' Abstracts ...... 421

Uredniška navodila avtorjem / Editor's Instructions to Authors ...... 433

S tudia Historica S lovenica Jubilej / Anniversary

S tudia H istorica S lovenica

Dr. Tamara Griesser-Pečar – ob življenjskem jubileju

Zgodovinarka dr. Tamara Griesser-Pečar sodi med izjemno priznane in uveljavljene slovenske kot tudi avstrijske zgodovinarje, predvsem je izjemna pozna- valka cerkvene zgodovine na Slovenskem ter slovenske novejše zgodovine med drugo svetovno vojno in po njej. Je avtorica več znanstvenih monografij v slovenskem in številnih drugih jezikih, svojo strokovno usposobljenost pa dokazuje tudi s številnimi objavami v domačih in tujih revijah ter z aktivno udeležbo na znanstvenih srečanjih. Znanstveno delo dr. Tamare Griesser- -Pečar je izjemno tehtno in uživa ugled ne samo v Sloveniji, temveč tudi drugod po Evropi in svetu. Njene monografije so izjemno pomembne in spadajo v sam vrh historiografskih dosežkov. Potrebno je poudariti, da raziskovalno delo dr. Tamare Griesser-Pečar temelji predvsem na uporabi arhivskega gradiva in različnih vrst virov, hkrati pa se zaveda pomena dosedanjih študij oziroma literature. Poleg tega se dr. Pečar-Griesserjeva odlikuje z izjemno delavnostjo in predanostjo. Strokovna dejavnost dr. Tamare Griesser-Pečar je izjemno široka in sega na različna območja, od objavljanja monografij, razprav, znanstvene kritike, pre- davanj na znanstvenih simpozijih in strokovnih posvetih do članstva v različ- nih strokovnih komisijah. Izjemno pomembno je, da je pri svojem delu aktivna tudi na pedagoškem področju, od koder prenaša svoje znanje na mlajše generacije.

Dr. Tamara Griesser-Pečar, ki je v letu 2017 praznovala svoj življenjski jubilej, je bila rojena 18. marca 1947 v Ljubljani očetu Francu in materi Pavli Pečar, roj. Letonja. Šolala se je v Ljubljani, Portorožu in Kopru, kjer je bil oče prvi direktor tovarne Tomos v Kopru. Po poskusu atentata tajne politične policije na očeta

11 A. Valič Zver: Dr. Tamara Griesser-Pečar – ob življenjskem jubileju

je družina Pečar oktobra 1962 zapustila Slovenijo. Tamara Pečar je nadaljevala šolanje v New Yorku in na Dunaju. Po maturi na dunajski srednji šoli American International School je sprva študirala na American college v Parizu, nato pa zgodovino in anglistiko na Dunaju. Leta 1973 je na Dunaju pri prof. dr. Richardu Plaschki uspešno zagovarjala disertacijo Die Stellung der slowenischen Lande- sregierung zum Land Kärnten 1918–1920 (Stališče slovenske deželne vlade do Koroške 1918–1920). Po končanem študiju se je poročila s publicistom in novinarjem dr. Hermannom Griesserjem. Z družino je živela v Langenfeldu pri Düsseldorfu, v Düsseldorfü, Münchenu in Hamelnu. Sedaj skupaj s soprogom prebiva na Dunaju, njene poti pa zelo pogosto vodijo v Slovenijo in Nemčijo, kjer živi eden od sinov z družino. Dr. Pečar-Griesserjeva je namreč ne le vrhun- ska znanstvenica, pač pa tudi srčna in predana soproga, mati in babica. Svojo poklicno pot je začela leta 1974 kot profesorica angleščine, zgodovine in politologije v Düsseldorfu. Od septembra 1975 do junija 1980 je delovala kot docentka za angleščino na ljudski univerzi v Langenfeldu. Vsesko- zi je v časopisih Rheinischer Merkur in Die Welt redno objavljala recenzije zgodovinskih del in knjig za otroke ter ocene televizijskih oddaj. Kot zgodovinarka se je na svoji znanstveno-raziskovalni poti v številnih obravnavah, člankih in analizah ukvarjala predvsem z razpadom avstro-ogrske monarhije in raziskovanjem slovenske zgodovine med drugo svetovno vojno in po njej. Njena osrednja raziskovalna pozornost v zadnjih letih je usmerjena v zgodovino katoliške cerkve od leta 1941 do 1990. Dr. Pečar-Griesserjeva je avtorica vrste znanstvenih monografij. Leta 1985 je pri Gustav Lübbe Verlag izšla monografija Zita. Die Wahrheit über Evropas letzte Kaiserin (Zita. Resnica o zadnji evropski cesarici). Monografija je doživela skupno 12 izdaj, med drugim tudi v japonščini, češčini in italijanščini. Pri Almathea Verlag na Dunaju je leta 1988 izšla njena monografija Die Mission Sixtus. Österreichs Friedens- versuch im Ersten Welíkrieg (Misija Sixtus. Avstrijski mirovni poskus med prvo svetovno vojno). Med pomembna dela dr. Pečar-Griesserjeve zagotovo sodi tudi ekspertiza o škofu dr. Gregoriju Rožmanu, ki jo je pripravila za generalnega javnega tožilca dr. Antona Drobniča. Na temelju ekspertize je leta 1996 v sodelovanju z zgodovinarjem dr. Francetom M. Dolinarjem napisala znanstveno monografijo Rožmanov proces, ki je izšla pri založbi Družina. Leta 1997 je pri Mohorjevi družbi izšla njena monografija Stanislav Lenič, Življenjepis iz zapora. Leta 2003 je pri Böhlau Verlag na Dunaju izšlo njeno odmevno delo Das zerrissene Volk, Slowenien 1941–1946. Okkupation, Kollaboration, Bürger- krieg, Revolution. Monografija je leta 2004 izšla tudi v Sloveniji pri založbi Mla- dinska knjiga pod naslovom Razdvojeni narod, Slovenija 1941−1945. To je celovita zgodovinska študija druge svetovne vojne na Slovenskem. Leta 2006 je pri založbi Družina dr. Pečar-Griesserjeva objavila monografijo Cerkev na

12 S tudia H istorica S lovenica

Doc. dr. Tamara Griesser-Pečar (Arhiv Študijskega centra za narodno pravo)

zatožni klopi. Sodni procesi, administrativne kazni, posegi "ljudske oblasti" v Sloveniji od 1943 do 1960. Leta 2009 je sodelovala pri pripravi publikacije Med sodbo sodišča in sodbo vesti: dokumenti sodnega procesa proti škofu Gregoriju Rožmanu. Leta 2001 je pri založbi Böhlau Verlag izšla knjiga z naslovom Mari- bor/Marburg an der Drau, eine kleine Stadtgeschichte. Dr. Tamara Griesser-Pečar aktivno sodeluje tudi v različnih znanstveno-ra- ziskovalnih projektih. Bila je članica projektne skupine, ki je v okviru Evropske znanstvene fundacije izvajala raziskovalni projekt z naslovom Vpliv nacistične in fašistične vladavine v Evropi (The Impact of National Socialist and Fascist Rule on Europe). Kot rezultat raziskovalnega projekta je leta 2007 v dveh zvezkih izšla publikacija z naslovom Religion under Siege, v kateri je objavila prispevek Staat und Kirche in Slowenien 1941–1950. Vse od ustanovitve Študijskega centra za narodno spravo je sodelavka v njegovih različnih projektih in programih. Od leta 2009 do leta 2016 je vodila raziskovalni program Nasilje komunistične- ga totalitarizma v Sloveniji 1941–1990, ki ga je sofinancirala ARRS. Sodelavci v

13 A. Valič Zver: Dr. Tamara Griesser-Pečar – ob življenjskem jubileju

programu so raziskovali kršenje temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki jih je zagrešili komunistični totalitarizem v Sloveniji v 20. stoletju. Dr. Pečar-Gries- serjeva je od leta 2016 dalje vodja raziskovalnega programa Zgodovinsko pravna ocena kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin na Slovenskem v 20. stoletju. Dr. Pečar-Griesserjeva sodeluje tudi pri pripravi in postavitvi razstav, s katerimi dognanja zgodovinske stroke predstavlja širši javnosti. Leta 1998 je sodelovala pri pripravi in organizaciji razstave z naslovom Temna stran meseca, Kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945–1991. Za istoimenski zbornik je pripravila prispevek z naslovom Procesi proti duhovnikom in redovni- štvu po maju 1945. Leta 2007 je pripravila odmevno razstavo z naslovom Boj proti veri in cerkvi, ki je bila postavljena na ogled v številnih krajih v Sloveniji in zamejstvu. Leta 2012 je sodelovala pri pripravi razstave Vroče sledi hladne vojne ter prispevka za istoimensko publikacijo. Redno sodeluje na mednarodnih in domačih simpozijih, konferencah in posvetih, kjer predstavlja svoje raziskovalno delo in prinaša nov pogled na slovensko zgodovinopisje. Med slovenskim predsedovanjem Svetu Evropske unije je aprila 2008 sodelovala na javni tribuni v Bruslju z naslovom Crimes Committed by Totalitarian Regimes ter za zbornik z istim naslovom pripravila prispevek The Roman Catholic Church in Slovenia under three totalitarian regimes. Redno je gost Društva slovenskih izobražencev v Trstu, predava pa tudi drugod po Sloveniji in Evropi ter sodeluje pri televizijskih oddajah in okroglih mizah. Leta 2004 ji je papež Janez Pavel II. podelil odlikovanje Pro Ecclesia et Pon- tifice. Leta 2006 ji je dunajski Inštitut za Podonavje in Srednjo Evropo (Insti- tut für den Donauraum und Mitteleuropa) podelil nagrado Anton Gindely, ki se podeljuje za pomembne dosežke na področju kulture in zgodovinopisja ter za spodbujanje jezikovne, nacionalne in verske različnosti v regiji. Nagrado je prejela za znanstveno monografijo Razdvojeni narod, Slovenija 1941−1945 (Das zerrissene Volk, Slowenien 1941–1946). Bila je tudi članica avstrijsko- slovenske zgodovinske komisije, kamor so jo imenovali Avstrijci. Dr. Tamara Griesser-Pečar je med leti 1999 do 2002 delovala kot asistentka pri katedri za zgodovino Cerkve na Teološki fakulteti v Ljubljani. Septem- bra 2007 je bila na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru izvoljena v naziv docentke za predmetno področje sodobne zgodovine. Predava na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici in na Filozofski fakulteti v Mari- boru.

Dr. Tamara Griesser-Pečar je ne samo odlična znanstvenica, temveč s svojim delom povezuje znanstveno sodelovanje Slovenije in Avstrije. S tem je aktivno pripomogla tudi k večji prepoznavnosti Slovenije in slovenskega zgodovino-

14 S tudia H istorica S lovenica

pisja v Avstriji in v svetu. Ob njenem jubileju ji iskreno voščimo in od srca želimo še mnogo uspehov!

Andreja Valič Zver

Dr., direktorica Center za narodno spravo Tivolska 42, SI – 1000 Ljubljana e-pošta: [email protected]

S tudia Historica S lovenica Članki in razprave / Papers and Essays

S tudia H istorica S lovenica

UDK 27-23:34(091)(358) 1.01 Izvirni znanstveni članek

Izziv revščine v nekaterih mezopotamskih zakonikih in Svetem pismu

Samo Skralovnik Dr., docent Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta Poljanska cesta 4, SI – 1000 Ljubljana e-pošta: [email protected] Maksimilijan Matjaž Dr., izredni profesor Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta Poljanska cesta 4, SI – 1000 Ljubljana e-pošta: [email protected]

Izvleček: Ob primerjavi pravnega vidika – odnosa do revnih – v obravnavanih mezopotamskih zakonikih in Svetemu pismu se izkaže, da se razumevanje vprašanja revščine ne izčrpa na podlagi rezultatov, pridobljenih ob primerjavi pravnih določil. Primerjava v ozadju razkriva širše vprašanje, katerega le eden izmed mnogih vidikov je tudi družbeni izziv revščine. Primerjava odstira različnost koncepta dojemanja boga in družbe na eni in drugi strani kot temeljni vzrok drugačnega odnosa do revščine.

Ključne besede: revščina, Ur-Namujev zakonik, Lipit-Ištarjev zakonik, zakonik mesta Ešnune, Hamurabijev zakonik, Mezopotamija, Peteroknjižje, Sveto pismo, primerjalna študija

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 17 (2017), št. 1, str. 19–46, 55 cit. Jezik: angleški (izvleček slovenski in angleški, povzetek slovenski)

19 S. Skralovnik, M. Matjaž : Izziv revščine v nekaterih mezopotamskih ...

0 Uvod

V kulturah starega Vzhoda v toku rodovitnega polmeseca že v razmeroma zgodnjih obdobjih srečamo prve poskuse oblikovanja družbenih in pravnih standardov človeškega in družbenega vedenja s t. i. zbirkami zakonov.1 Danes najstarejši ohranjeni zakonik, Ur-Namujev, je bil spisan okoli leta 2100 pr. Kr., medtem ko je najslavnejši, Hamurabijev zakonik dobra tri stoletja mlajši. V ta časovni okvir (ok. 2100–1750 pr. Kr.), s katerim zamejujemo mezopotamski del študije, sodita še (vsaj) dva zakonika, Lipit-Ištarjev zakonik ter zakonik mesta Ešnune (oz. Bilalamov zakonik). Z vidika preučevanja revščine je pomenljivo, da je od samega začetka ohra- njene pravne zgodovine, od napisov o Urukaginovih2 reformah (23. stol. pr. Kr.) preko Ur-Namujevega prologa pa vse do Hamurabijevega prologa in epiloga, skrb za varstvo in zaščito nemočnih pred izkoriščanjem izpostavljena kot ena temeljnih lastnosti vladarjev. Tako že najzgodnejši zakonodajalec, Ur-Namu, v epilogu zagotavlja, da "človeka enega šekla", tj. reveža, ne bo prepustil bogatašu, "človeku ene mine". Podobno Hamurabi v prologu zapiše, da bo po naročilu boga Marduka s svojim zakonikom zagotavljal pravičnost in blagostanje ... V epilogu beremo:

/.../ svoje dragocene določbe sem dal zapisati na svojo stelo /…/, da mogočni ne bi prikrajševali šibkih, (zato da bi) sirote in vdove vedele za pravično pot /…/ Kdor koli bo prikrajšan v sporni zadevi, naj pride /…/ in naj mu zapisano na steli preberejo na glas, tako da bo lahko slišal /…/ in mu bo stela razkrila zadevo; (tako) naj zadevo preuči, si pomiri srce (in me hvali) /…/3

Vendar sledi presenečenje, saj so strokovnjaki pokazali na dihotomijo med epilogi in prologi na eni strani in zakonodajo na drugi. Zakonodaja, ki je od versko in zgodovinsko obarvanih epilogov in prologov strogo ločena, do reve- ža nikoli ne izpostavi neposrednega odnosa, prav tako bi zaman iskali določbe,

1 Janez Marolt, "Primerjava med Hamurabijevim zakonikom, Pentatevhom / Peteroknjižjem in zakonikom XII plošč," Časopis za zgodovino in narodopisje 69, št. 2 (1998): str. 209–245 (dalje: Marolt, "Primerjava"). 2 Urukagina velja za prvega zgodovinsko znanega reformatorja. Njegova zapuščina je prvo besedilo, ki razen o zmagah, porazih in gradnji svetišč poroča tudi o boju proti nepravični družbeni razdelitvi dobrin ipd. Njegove reforme poznamo samo po zgodovinskih poročilih, ki so jih leta 1878 izkopali v Lagašu. Žal ničesar ne vemo o tem, v kakšni obliki je uvajal nove predpise. Urukagina sam poudarja, da je skušal varovati vdove in sirote. Preprečiti je želel, da bi mogel mogočni drugemu odvzeti njegovo hišo ali osla brez plačila v srebru. 3 Besedilo je prevedla izr. prof. dr. Katja Škrubej, predstojnica katedre za pravno zgodovino Pravne fakultete UL, po delu Marthe T. Roth Law Collections from Mesopotamia and Asia Minor.

20 S tudia H istorica S lovenica

ki bi govorile o njihovih pravicah.4 Norman Lohfink z ozirom na Hamurabijevo zagotovilo slikovito ponazori:

Predpostavimo, da 'prikrajšan v sporni zadevi', sirota ali vdova, upošteva Hamu- rabijev nasvet, obišče Mardukov tempelj (v Babiloniji, kjer je stala stela, op. a.) in prebere 282 členov njegovega zakonika. V zakonih ne bi našel niti ene omembe reveža ali zatiranega. Ali bi to 'pomirilo njegovo srce'? V Hamurabijevem zakoniku ni moč najti socialne zakonodaje. Prav tako je ni moč najti v Ur-Namujevem zakoniku, niti v zakoniku Lipit-Ištarja, niti v nobeni drugi zbirki zakonov v Mezo- potamiji.5

Socialna načela, predstavljena v epilogih in prologih, so "predpisi" brez pravnih sankcij in posledično brez možnosti oz. z zelo omejeno možnostjo uporabe v dejanskem življenju. Implikacija ideje zaščite revežev v pravnem korpusu antič- ne Mezopotamije de facto nima ustrezne rešitve. Zaradi tega razloga se bomo v prispevku osredotočili na zakone, ki o tematiki revščine spregovorijo posredno, npr. v okviru urejanja odnosa med upnikom in dolžnikom, ki ga v nekaterih primerih gotovo lahko razumemo kot posledico (določene oblike) revščine. Precej mlajše biblično pravo v Peteroknjižju, s katerim na drugi strani zamejujemo časovni obseg študije, sicer večinoma sledi vzorcu ostalih bližnje- vzhodnih pravnih zbirk, vendar s to razliko, da je pravo neločljivo vtkano v zgodovinski kontekst Izraela. Ta verska razsežnost bistveno določa naravo pravnih določil in odnose med posamezniki v skupnosti in nas opozarja, da se razumevanje in odnos do vprašanja revščine ne izčrpa na podlagi rezultatov, pridobljenih ob primerjavi pravnih določil, temveč v ozadju odstira različnost koncepta dojemanja boga in družbe tako na eni kot na drugi strani. Ob vsebinski primerjavi odnosa do revežev namreč zadenemo ob mnogo širšo problematiko. Eden izmed mnogih njenih izrazov je tudi odnos do revežev. V prvem delu prispevka bo predstavljen "mezopotamski del", tj. odnos, ki ga do revežev (posredno) vzpostavijo omenjeni mezopotamski zakoniki (Ur- -Namujev, Lipit-Ištarjev, zakonik mesta Ešnune in Hamurabijev zakonik). Pre- gled bo časovno zamejen z obdobjem starobabilonske države, ki svoj vrhunec doseže z vladanjem znamenitega zakonodajalca Hamurabija. V drugem delu bo predstavljen "biblični del", tj. odnos do revežev v Svetem pismu, s poudarkom na Peteroknjižju in novozaveznih spisih.

4 Prim. Norbert Lohfink, "Poverty in the Laws of the Ancient Near East and of the Bible," Theological Studies 52 (1991): str. 34–50 (dalje: Lohfink, "Poverty"); Léon Epsztein, Social Justice in the Ancient Near East and the People of the Bible (Paris, 1986), str. 16 (dalje: Epsztein, Social Justice); Shalom M. Paul, Studies in the Book of the Covenant in the Light of Cuneiform and Biblical Law (Leiden, 1970), str. 20–21 (dalje: Paul, Studies in the Book of the Covenant). 5 Lohfink, "Poverty", 37.

21 S. Skralovnik, M. Matjaž : Izziv revščine v nekaterih mezopotamskih ...

1 Izziv revščine v nekaterih mezopotamskih zakonikih

1.1 Ur-Namujev zakonik

Ur-Namujev zakonik, ki je bil spisan okoli leta 2100 pr. Kr., velja danes za naj- starejši ohranjeni zakonik. Po splošno sprejetem mnenju je avtor zakonika Ur-Namu (2112–2095 pr. Kr) ustanovitelj sumerske tretje urske dinastije.6 V zakoniku najdemo pravne predpise, formulirane v obliki pogojnih stavkov (t. i. kazuistično pravo). Od zakonika so ohranjeni le prolog ter okoli 30 členov, od katerih jih je nekaj ohranjenih samo fragmentarno. Najprej si oglejmo prolog, ki ga lahko razdelimo na tri dele: teološkega, zgodovinskega in etičnega.7 V prvem delu Ur-Namu svojo oblast legitimira z izvorom od boga Nuna, mestnega božanstva v Uru. V zgodovinskem delu govori o svojih vojaških uspehih, v zadnjem o notranjih reformah. Kljub dejstvu, da je zadnji del najbolj poškodovan, so iz besedila jasno razvidne zelo slabe gospodarske in družbene razmere ob Ur-Namujevem nastopu. Opisane reforme tako obsegajo odpravo različnih zlorab, zaščito rečnega prometa po Evfratu in kopenskih poti ter standardizacijo mer in uteži. Na koncu zadnjega dela epiloga kralj opiše še družbene posledice svojih reform: "Povzročil sem, da so prenehale sovražnosti, nasilje in kriki k pravičnosti. V deželi sem vzpostavil pravičnost."8 Z vidika preučevanja odnosa zakonika do revščine je pomembna predvsem Ur-Namujeva predhodna pojasnitev: "Sirote nisem prepustil bogatemu. Vdove nisem prepustil močnemu. Človeka enega šekla9 nisem prepustil človeku ene mine." Poleg kategorij vdove in sirote se prvič pojavi t. i. mož enega šekla. Na starem Bližnjem vzhodu niso poznali denarja v današnjem pomenu, ceno so določali s težo kovine – šekel tako pomeni težo srebra, natančneje 8,4 grama te kovine. Šekel je bil dobro poznan tudi v Svetem pismu,10 kjer v 1 Mz 37,28 beremo, da so bratje Jožefa prodali midjánskim trgovcem za 20 šeklov, kar je bila cenilna vrednost za mladeniča (3 Mz 27,5); suženj je bil vreden 30 šeklov

6 Martha Roth, Law Collections from Mesopotamia and Asia Minor (Atlanta, 1995), str. 13 (dalje: Roth, Law Collections from Mesopotamia). 7 Viktor Korošec, "O razvoju države in prava pri Sumercih," Zbornik znanstvenih razprav 27 (1958): str. 109 (dalje: Korošec, "O razvoju države in prava pri Sumercih"). 8 Besedilo mezopotamskih zakonikov so prevod (dr. Katje Škrubej) dela Marthe Roth Law Collections from Mesopotamia and Asia Minor, v katerem so zbrani prevodi vseh omenjenih zakonikov, ob hkra- tnem sumerskem ali akadskem originalu v transliteraciji. V prevodu so v okroglem oklepaju besede, ki jih dodaja, da je prevod lažje razumljiv. Z oglatim oklepajem so označeni (restavrirane) besede in stavki, ki so v izvirnem besedilu zaradi zunanjih poškodb nečitljive. V ostrem oklepaju so besede, ki so v babilonskem besedilu pri prepisovanju pomotoma izpadle. Tri pike pa ali označujejo besedilo, ki ga ni bilo mogoče prevesti, ali vrzel v besedilu. 9 1 šekel = 8,4 g srebra; 1 mina = 60 šeklov = 500 g srebra. 10 Šekel je v Izraelu tehtal 11,4 grama.

22 S tudia H istorica S lovenica

(2 Mz 21,32). Ko je v oblegani Samariji nastopila lakota, se je vrednost četrtine peharja čebule11 povzpela na 5 šeklov, cena oslovske glave pa kar na 80 (2 Kr 6,25). En šekel torej predstavlja neznatno, nepomembno vrednost, mož enega šekla pa reveža. Povedano z drugimi besedami, v Ur-Namujevem epilogu opazimo bistveno novost, prvič v ohranjeni pravni zgodovini se (poleg kategorije vdove in sirote) pojavi tudi revež.12 Vendar ob prebiranju pravnega dela zakonika, tj. zakonov brez prologa, sledi presenečenje, pravni besednjak13 moža enega šekla ne pozna.14 Na podlagi zakonov ni mogoče rekonstruirati družbe, v kateri bi obstajali revni. Naspro- tno, zakonik ščiti interese višjih slojev.15 Na vprašanje, zakaj v prologu omenjeni mož enega šekla v zakonih ni omenjen, lahko navedemo dva (dopolnjujoča se) odgovora. Prvič se je potrebno zavedati, da gre pri prologu bolj kot za zgodovinski prikaz v sodobnem smislu za prikaz kralja kot idealnega vladarja v skladu z že oblikovano tradicijo in normativi idealnega vladanja. Kot omenjeno, je že od napisov o Urukaginovih reformah naprej (23. stol. pr. Kr.) skrb za varstvo in zaščito šibkih predstavljena kot ena temeljnih lastnosti vladarjev. Gre za takrat skoraj stereotipne nazive, za mitološki formular z zgodovinskimi referencami, s katerim Ur-Namu sebe legitimira kot vzornega vladarja in si zagotavlja kontinuiteto s prejšnjimi vladarji.16 Sigmund Mowinckel ugotavlja, da med t. i. kraljevimi inskripcijami, po zgledu katerih so oblikovani prologi in epilogi zakonikov, in različnimi himna- mi bogovom obstaja tako velika podobnost v obliki, slogu in vsebini, da bi brez omembe kraljevega imena težko določili, ali so bili posvečeni bogu ali človeku. Zaradi tega razloga epilogu (teološkemu in etičnemu delu) ne priznava zgodovinske vrednosti.17 Tudi Viktor Korošec ugotavlja podobno:

Poleg zakonikov so za naše vprašanje zanimiva tudi poročila nekaterih mezopotamskih vladarjev, ki pripovedujejo, da so za njihove vlade bile osnovne življenjske potrebščine naprodaj po izredno nizkih cenah; s tem hočejo dokazati, da je bilo takrat v njihovi deželi veliko blagostanje /…/ vendar zgodovinarji – zaradi večkratnih razlik in odstopanj od ostalih cen – močno dvomijo, da bi tako

11 Oz. četrtine nekakšne preproste jedi, pripravljene iz čebule in/ali goloba. 12 Korošec, "O razvoju države in prava pri Sumercih," 110. 13 Sumerščina pozna več izrazov: revež, revščina: ukur, uku; revež; dolžnik: lú-níñ-nu-tuku; revščina: nam-ùkur/úku (-r)). 14 Lohfink, "Poverty", 37. 15 Prav tam, 34; Russ Versteeg, Early Mesopotamian Law (Durham, 2000), str. 22–24 (dalje: Versteeg, Early Mesopotamian Law). 16 Epsztein, Social Justice, 135. 17 Paul, Studies in the Book of the Covenant, 21.

23 S. Skralovnik, M. Matjaž : Izziv revščine v nekaterih mezopotamskih ...

nizke cene kdaj zares veljale.18

Čeprav omenjena poročila vladarjev niso popolnoma primerljiva z obrav- navanim epilogom, lahko utemeljeno dvomimo v resničnost vseh Ur-Namuje- vih trditev iz prologa in epiloga. To hkrati ne pomeni, da so izjave brez vsakr- šne zgodovinske vrednosti. Hkrati je potrebno ločiti med mitološkim delom in zgodovinskimi referencami (tj. navedbami vladarjevih uspehov in dosežkov). Kot drugič je potrebno ohraniti v mislih gospodarsko stanje, ki je vlada- lo pred nastopom Ur-Namuja. Omenjene reforme (odprava različnih zlorab, zaščita rečnega in kopenskega prometa ter poenotenje mer in uteži) so prine- sle bistvene novosti; npr. nekaznovano in nekontrolirano izkoriščanje je postalo zakonsko kaznivo. V takšnem kontekstu spremenjenih razmer je potrebno trditev iz prologa razumeti. Nasproti razmeram, ki so vladale prej, so reforme, ki so bile izpeljane, v znatni meri spremenile in izboljšale predhodno stanje.19 Vendar to ne pomeni hkrati tudi socialnega čuta za reveža v smislu določb, ki bi zagovarjale njihove pravice. V danes ohranjenih členih, je edini, ki posredno ponuja nekaj informacij o socialno šibkih, § 24. Ta se glasi: " […] bo kot nadomestilo dal sužnjo. Če nima sužnje, bo dal 10 šeklov srebra, če nima srebra, ne bo dal ničesar." Težava je, da je prvi del stavka uničen, prav tako tudi predhodni člen. Pomen § 24 tako ni popolnoma jasen. Če spada v kontekst § 18–22, kjer je govora o povračilih za telesne poškodbe, bi ga lahko razlagali v smislu poškodbe sužnja oz. nadomestilu zanj. Vendar se strokovnjaki zaradi podobnosti s členom iz Lipit-Ištarjeve- ga zakonika nagibajo k domnevi, da § 24 obravnava odgovornost za sprejem pobeglega sužnja. Besede "če nima srebra, ne bo dal ničesar" je mogoče razumeti kot socialni namig, vendar zaradi slabe ohranjenosti člena in drugih nejasno- sti ne moremo skleniti ničesar določenega.

1.2 Lipit-Ištarjev zakonik

Zakonik, ki ga pripisujejo Lipit-Ištarju (1934–1924 pr. Kr.), vladarju mestne

18 Viktor Korošec, Zakonik mesta Ešnunne in Lipit-Ištarjev zakonik: nekaj pravnih pripomb (Ljubljana, 1953), str. 39–40 (dalje: Korošec, Zakonik mesta Ešnunne in Lipit-Ištarjev zakonik). 19 Korošec na primeru odnosa do vdov jasno pokaže na nasprotje med vsebino zakonika in prologom, ki poudarja skrb in varstvo omenjene skupine prebivalstva. Ur-Nammujev zakonik očitno kaže, da je bila vdova v Uru družbeno, gospodarsko in pravno vidno zapostavljena (§ 10–11 UZ). § 10 npr. govori o odslovljeni ženi, ki je bila ob svoji možitvi že vdova. V takšnem primeru mora mož plačati le pol mine srebra, medtem ko je cena za ženo, ki ni bila vdova, enkrat višja (ena mina). Takšno zaposta- vljanje je presenetljivo, ker napisi že od omenjenih Urukaginovih reformah naprej izpostavljajo skrb za varstvo in zaščito vdov pred izkoriščanjem (Viktor Korošec, "Novi fragmenti sumerskega prava iz Ura," Zbornik znanstvenih razprav 32 (1966): str. 162–164).

24 S tudia H istorica S lovenica

države v Isinu, nastale po propadu sumerske države v Uru, se začenja s prologom, ki mu sledijo pravne določbe, konča pa se ponovno z obširnim epilogom. Od zakonskih določb je po številu vrstic ohranjena ena tretjina, vendar je od ohranjenega besedila uporabna in razumljiva le polovica, kar skrči poznano vsebino zakonika na eno šestino celote. To je okoli 50 členov, od katerih jih je nekaj ohranjenih le fragmentarno. Podobno kot Ur-Namujev zakonik tudi Lipit-Ištarjev ne vsebuje (socialnih) določb o revežih.20 Tudi vloga epiloga in prologa je z našega zornega kota manj pomembna, saj ne omenja "moža enega šekla". V njima beremo stereotipni prikaz Lipit-Ištarja, ki je z zakonikom vzpostavil pravičnost, odpravil krike k pravičnosti, izkoreninil sovraštvo ...21 Od ohranjenih členov je omembe vreden § 18, ki omenja zemljiškega lastnika, ki je zaradi dajatev (davkov) zemljišče zapustil. Člen določa, da v kolikor kdo drug vzame opuščeno zemljišče v svojo posest in izpolnjuje ustrezne obveznosti (dajatve), ga (pobegli) lastnik po treh letih ne more več pregnati. § 19 LZ22 se začenja z istimi besedami kakor § 18 LZ, vendar njegova nadaljnja vsebina ni ohranjena. Hamurabi predpisuje enake pravne posledice glede t. i. zemlje ilku, ki je bila fevdalna last vladarja (npr. § 30, prim. 36–39, 41, 71, 181). Kadar njen uživalec ni izpolnjeval svojih obveznosti (plačeval davkov, opravljal vojaške službe) in je zapustil posestvo, je zakon novemu skrbniku, ki je prevzel obveznosti iz naslova zemljišča, po treh letih izpolnjevanja obveznosti podelil status novega "lastnika". Na podlagi podobnosti členov (§ 18 LZ in § 30 HZ) strokovnjaki sklepajo, da je pri § 18 LZ podobno šlo za fevdalno (vladarjevo) posest in z njo povezane obveznosti najemnika (dajatve), ki jih ta ni plače- val. Na žalost razlog opustitve plačevanja dajatev ni podan oz. pojasnjen. Od možnih razlogov je potrebno dopustiti tudi možnost nezmožnosti plačila in s tem namig na socialno stanje.

1.3 Zakonik mesta Ešnune

Zakonik mesta Ešnune je nastal ok. 1770 pr. Kr. Nekateri strokovnjaki ga pri-

20 Prim. Lohfink, "Poverty", 37; Epsztein, Social Justice, 16; Paul, Studies in the Book of the Covenant, 21. 21 "At that time, the gods An and Enlil called Lipit-Ishtar to the princeship of the land - Lipit-Ishtar, the wise shepherd, whose name has been pronounced by the god Nunamnir - in order to establish justice in the land, to eliminate cries for justice, to eradicate enmity and armed violence, to bring well-being to the lands of Sumer and Akkad." in epiloga "In accordance with the true word of the god Utu, I made the lands of Sumer and Akkad hold fair judicial procedure. In accordance with the utterance of the god Enlil, I, LipitIshtar, son of Enlil, eradicated enmity and violence. I made weeping, lamentation, shouts for justice, and suits taboo. I made right and truth shine forth, and I brought well-being to the lands of Sumer and Akkad." (prevod: Roth, Law Collections from Mesopotamia, 25) 22 Uporabljene kratice za zakonike: UZ = Ur-Namujev, LZ = Lipit-Ištarjev, EZ = zakonik mesta Ešnune, HZ = Hammurabijev.

25 S. Skralovnik, M. Matjaž : Izziv revščine v nekaterih mezopotamskih ...

pisujejo vladarju Bilalami. V tem primeru bi morali zakonik datirati dve sto- letji prej, saj je Bilalama vladal okoli leta 1980 pr. Kr. Za uvodno formulacijo v sumerskem jeziku – prologa in epiloga zakonik ne vsebuje – se nahaja 60 določb, ki so vse v akadskem jeziku. V zakoniku se prvič pojavijo členi, ki obravnavajo posojila. Institucija ode- ruštva, ki si jo bomo v naslednjih vrsticah ogledali, je največkrat ugonobila prav tiste, ki so se k njej zatekli zaradi stiske. O obrestih beremo v § 18–21. Predpi- sana obrestna mera je 36 zrn srebra oz. 20-odstotna obrestna mera za srebro in ena tretjina na glávnico žita oz. 33,3-odstotna obrestna mera za žito. Hamura- bijev zakonik v § 88 predpisuje enake pogoje kakor Lipit-Ištarjev (20 % za srebro in 33,3 % za žito). Tudi obširna zbirka sumerskih in akadskih pogodbenih izrazov in klavzul iz mesta Nipur iz časa isinske dinastije razlikuje med posojili srebra in žita. Za denarna posojila navaja 20 % obresti, za posojilo žita pa 20 % in 33,3 % obresti.23 Drugače beremo v § 19 EZ, ki ga Viktor Korošec razlaga kot primer brezobrestnega posojila: "Človek, ki dá (=posodi) za enako, si bo dal vrniti na skednju" (§ 19 EZ (A II, 8–9; B I, 21–22)). Dolžnik je v členu zavezan, da vrne upniku enako stvar ali enako količino stvari, kakor jo je prejel od njega. Predmet ni podrobneje definiran, pomeni pa dobesedno "za njemu (tj. posojenemu predmetu) enako(vredno)". Na brezobrestno posojilo namiguje tudi omemba skednja. Prav iz izpolnitve na skednju strokovnjaki sklepajo, da je bil predmet posojilne pogodbe žito. Brezobrestna posojila v Mezopotamiji niso bila redka, v mestu Nipur so imeli za brezobrestno posojilo kar dvoje izrazov. O brezobrest nem posojilu pričajo tudi številne listine iz stare babilonske dobe. V listinah večkrat najdemo še podatek, da mora dolžnik izpolniti svojo obveznost na upnikovem skednju. Takšna posojila so bila pretežno brezobrestna. Iz Hamu- rabijeve dobe je ohranjenih 13 takšnih listin oz. posojilnih pogodb, le ena med vsemi pa omenja obresti. V drugih obresti ali niso omenjene ali pa je določeno, da obresti ni.24 Glede na navedeno lahko domnevamo, da § 19 EZ ureja brezobrestno posojilo. Vendar E. Szlechter omenja možnost, da bi obresti lahko bile zahte- vane tudi vnaprej in tako ostale v določbi neomenjene.25 Temu v prid govori dejstvo, da je § 19 EZ umeščen med člene, ki uzakonjajo obrestno mero. Če § 19 EZ predpisuje brezobrestno posojilo, se mora nanašati na posebne okolišči- ne, morda na posojilo za hrano. S pridržkom smemo zaključiti, da je glede na takratno splošno prakso povsem verjetno, da § 19 EZ govori o brezobrestnem posojilu, hkrati pa moramo zaradi slabe ohranjenosti, nepoznane terminologi-

23 Korošec, Zakonik mesta Ešnunne in Lipit-Ištarjev zakonik, 50. 24 Korošec, Zakonik mesta Ešnunne in Lipit-Ištarjev zakonik, 51. 25 Reuven Yaron, The Laws of Eshnunna (Jerusalem, 1988), str. 236.

26 S tudia H istorica S lovenica

je in predvsem nejasnih okoliščin dopuščati tudi možnost, da je člen moč inter- pretirati v drugačni luči. Neposredno za določbami o obrestih in posojilih zakonik v členih § 22–24 razkrije upnikovo pravico, da svoj dolg izterja s silo. Iz členov sicer ne izvemo, zaradi kakšnih okoliščin je posameznik prišel v denarno stisko in zakaj izposo- jene vsote ni mogel povrniti, zato bi le težko sklepali, da je šlo za reveže, gotovo pa je predpis zadeval populacijo, ki je bila v nestabilnem gmotnem položaju. Za konec si bomo ogledali še § 39: "Če je človek v denarni stiski za srebro (pro)dal svojo hišo, (tedaj velja): kadar bo kupec zopet prodajal (hišo), (jo) bo lastnik hiše odkupil [ali pa: kadar bo kupec dal (= plačal) kupnino, bo lastnik hiše odšel (iz nje)]." Vsebina člena je sporna, ker je nejasno, v katerem smislu jo je treba razumeti. V prvem primeru sme "človek v denarni stiski" odkupiti svojo prodano hišo, kadar jo bo novi lastnik prodajal.26 Po drugi razlagi mora člo- vek, ki je v gospodarski stiski prodal svojo hišo, to izprazniti šele, ko od kupca prejme celotno kupnino. Podobno določilo najdemo tudi v Justinijanovem kodeksu. Kljub temu, da je mnenje v strokovnem svetu deljeno, določba daje slutiti, da gre za posebno pravico oz. zaščito populacije, ki je v šibkem gmotnem položaju.

1.4 Hamurabijev zakonik

Zakonik, ki ga je izdal babilonski kralj Hamurabi, je bil napisan v t. i. starobabi- lonskem obdobju (1850–1532 pr. Kr), ko se je začela uveljavljati prva babilon- ska dinastija, ki je dosegla svoj vrhunec prav z nastopom Hamurabija (1792– 1750 pr. Kr.). Najpomembnejše Hamurabijevo delo je zbirka zakonov, vklesa- nih na dioritno stelo.27 Zakonik je napisan v klinopisu, v klasični babilonščini. Podobno kot Lipit-Ištarjev in Ur-namujev zakonik Hamurabijev uvršča pravne predpise za prolog in pred epilog. Zakonik obsega 282 členov, od katerih so členi 66–100 neberljivi. Čeprav se je Hamurabi opiral na akadsko-semitsko izročilo, je hkrati ohranjal sumerski miselni svet in se predstavljal kot pobožen graditelj templjev in varuh slabotnih.28 To pomeni, da je v epilogu in prologu predstavljen v skladu z že oblikovano tradicijo in normativi idealnega vladarja. Vendar socialna načela, predstavljena v epilogu in prologu, v pravnem delu zakonika nimajo ustrezne

26 Prav tam, 232–234. 27 Marolt, "Primerjava", 217–218. 28 O kraljevih napisih prim. Nicholas Postgate, Early Mesopotamia: Society and Economy at the Dawn of History (London; New York, 2007), str. 241. O vrednotah, ki so v zakonikih zastopane, prim. Versteeg, Early Mesopotamian Law, 22–24, 29–30, 40–41.

27 S. Skralovnik, M. Matjaž : Izziv revščine v nekaterih mezopotamskih ...

(pravne) podlage. Vseeno velja, da je od omenjenih zbirk Hamurabijev zakonik daleč najbolj razvejan in kompleksen. Tako v § 88–97 poleg višine obrestne mere (za srebro 20 %, za žito 33,3 %), kot novost določa kazen za višanje obrestne mere oz. spreminjanje utežne mere ("izgubi vse, kar je dal"), tj. sank- cije zoper upnika, ki bi obrestno mero utegnil spreminjati (višati) (§ 90 in 94). Dodatno uzakoni možnost, da se srebro lahko povrne v žitu – s 33 odstotno obrestno mero (§ 89). Če kdo ni imel niti žita niti srebra, je lahko dolg povrnil s premično lastnino (§ 96). Dolžnik, ki je bil lastnik polja, je imel možnost, da je tega lahko dal v zakup (v obdelano) upniku; s pridelki/žetvijo je odplačal dolg (ter v primeru neobdelanega polja tudi obresti in stroške obdelave) (§ 49; 50 in 66). Obdelovalec je v primeru, da polje ni obrodilo zaradi različnih naravnih vzrokov (poplave, suše ipd.), imel kot olajšavo podaljšanje izpolnitvenega roka (§ 48 HZ). Končno je dolg lahko poplačal tako, da se je dolžnik ali prodal v suženjstvo ali zastavil svojega bližnjega sorodnika. Takšno suženjstvo je bilo za svobodne osebe omejeno na tri leta (§ 117).29 Če je upnik brez strinjanja in vednosti dolžnika odtujil žito ali odpeljal svojca (v suženjstvo) kot odplačilo za dolg, je izgubil vso posojeno vsoto oz. količino, hkrati pa je moral tudi povrniti odtujeno (§ 113–114). Opisani zakoni so prav gotovo v določeni meri preprečili nenadzorovano in samovoljno izkoriščanje šibkih, vendar je po drugi strani jasno, da je zakonik skrbno varoval interese bogatih. Denimo pri urejanju lastninske pravice v primeru živine. Po Hamurabijevem zakoniku je bil najemnik živine lastniku odgovoren za najeto živino in je moral povrniti lastniku vso izgubo, če je bila živini prizadejana škoda (smrt, poškodba očesa, rogov, repa ali nozdrvi). To potrjuje dejstvo, da so imeli posamezniki v svojih rokah velike črede in da so oddajali živino v najem (revnejšim). Zakonodajalec je varoval tudi koristi bogatih trgovcev. Po § 101 je vsakdo, ki si je izposodil denar pri (vele)trgovcu, moral vrniti dvakratni izposojeni znesek, in to tudi takrat, ko ni imel dobička. Razvoj trgovine in oderuštva, opazen v dobi razcveta babilonskega kraljestva, je tako pripomogel k nadaljnji socialni diferenciaciji znotraj skupnosti.30

1.5 Odnos mezopotamskih zakonikov do revščine – sklep

Obravnavani mezopotamski zakoniki v zakonih do revščine vzpostavljajo le posreden odnos preko prologov in epilogov in določb, ki se ukvarjajo z revšči-

29 Medtem zastavljenega sužnja ni bilo mogoče več zahtevati nazaj (§ 118 HZ). Izjema je bil primer, ko je bila sužnja tudi mati dolžnikovih otrok. V tem primeru je dolžnik lahko sužnjo proti plačilu rešil (§ 119 HZ). 30 Marolt, "Primerjava", 220.

28 S tudia H istorica S lovenica

no posredno (zakoniki uporabljajo besedne zveze "človek v denarni stiski", "nima ničesar dati", "če je človeka dolg pripeljal v stisko"). Nobeden od obravnavanih zakonikov v svojem pravnem jedru revščine ne omeni, kar ni posledica slabega besednega zaklada, saj sumerščina in akadščina poznata več različnih besed za opis reveža in njegovega stanja31 – to končno potrjujejo stereotipno spisani prologi in epilogi – temveč posledica premišljene politike, ki je v prvi vrsti ščitila interese bogatih. Socialna načela, predstavljena v epilogih in prologih, so "predpisi" brez pravnih sankcij, zato ideja zaščite revežev v pravnem korpusu antične Mezopotamije nima ustrezne pravne rešitve. V okvir raziskave so zato prišli vsi tisti, ki so zaradi različnih razlogov prišli v odvisnost od upnikov. Ur-Nammujev in Lipit-Ištarjev zakonik ne dajeta skoraj nobene (posredne) informacije o odnosu do revščine. Člen § 24 UZ zaradi druge tematike, zelo slabe ohranjenosti in posledično kopice neodgovorjenih vprašanj ne koristi preveč. Komaj kaj več bi lahko zapisali za Lipit-Ištarjev zakonik. Zanj velja izjema, da v uvodu oz. zaključku revež ni omenjen, zato je le-ta za našo razpravo še manj pomemben. Tudi med določbami ne najdemo nobene posredne ali neposredne omembe šibkih členov družbe. Temu se približa § 18 LZ pod pogojem, da ga interpretiramo v smislu obdavčene vladarjeve zemlje, ki je dana kot plačilo posamezniku za neimenovano službo. V tem primeru bi člen lahko razumeli kot namig na gmotno stanje lastnika, ki je zaradi (prevelikih) davkov na posest slednjo zapustil. Medtem ko Ur-Namu in Lipit-Ištar v svoj (ohranjenih) členih ne omenjata zakonov, ki bi govorili o obrestni meri, Hamurabi to tematiko natančno obdela. Še prej so določbe o obrestih omenjene v zakoniku mesta Ešnune. Te znašajo za srebro 20 %, za žito pa 33 %. Enake obrestne mere predpiše Hamurabijev zakonik s to razliko, da upnika, ki bi obrestno oz. utežno mero utegnil spreminjati, kaznuje. Prepoveduje tudi, da bi upnik brez dovoljenja posegal po žitu svojega dolžnika (§ 113). Zakonik mesta Ešnune v § 22–24 kot najznačilnejšo posledico neizpolnitve dolgov obravnava upnikovo pravico, da odpelje katerega od dolžnikovih ljudi k sebi v zapor, medtem ko neupravičeno poseganje po dolžnikovih ljudeh kaznuje. Na drugi strani Hamurabi za "človeka v denarni stiski" predvidi več manevrskega prostora: če nima srebra, lahko odplača enako vrednost v žitu (§ 89 HZ), v zakup odda polje (§ 49, 66), upniku preda svojo premično lastnino (§ 96) ali proda sorodnika oz. sužnja (§ 117–119). Med drugimi določbami, ki se zavzemajo za šibkega, lahko nadalje izposta- vimo, da Hamurabijev zakonik v primeru naravne katastrofe dolžniku podaljša

31 Podobno tudi hebrejščina. V jeziku, ki sicer ne slovi po bogatem besednem zakladu, najdemo za opis revščine številne pridevnike, samostalnike in glagole – glej razpravo Relativna in absolutna revščina v hebrejščini, v klasični in v novozavezni grščini (Samo Skralovnik, "Relativna in absolutna revščina v hebrejščini, v klasični in v novozavezni grščini," Bogoslovni vestnik 75, št. 1 (2015): str. 81sl.)

29 S. Skralovnik, M. Matjaž : Izziv revščine v nekaterih mezopotamskih ...

izpolnitveni rok (§ 47–48), v primeru prodaje oz. samo prodaje pa suženjstvo oz. prisilno delo omejuje na tri leta (§ 117). Velik socialni čut pokaže tudi § 20 EZ, pod pogojem, da ga umevamo v smislu brezobrestnega posojila (za prehra- no). Ta člen je gotovo imel namen preprečevati okoriščanje bogatih upnikov na račun stiske (lakote).

2 Izziv revščine v Peteroknjižju

2.1 Peteroknjižje – zakonik in verska knjiga

Ena od najvidnejših lastnosti Peteroknjižja v razmerju do mezopotamskih zakonikov je prepletanje zakonov z zgodovinsko pripovedjo. Zakoni niso ločeni ali nanizani v sistematičnem zaporedju na enem mestu, temveč sledijo kontekstu zgodovine izvoljenega ljudstva iz verskih nagibov.32 Peteroknjižje je tako verska knjiga in zakonik obenem. Verska razsežnost bistveno določa naravo pravil judovskega prava in odnose med posamezniki v judovski skupnosti. Za razumevanje judovskega prava je potrebno izpostaviti tudi posebnost judo- vstva, monoteizem. Ta ni pomemben zgolj z verskega vidika, temveč zaradi drugačnih vrednot, ki jih zastopa (npr. človek je bil po bibličnem prepričanju ustvarjen bo božji podobi) in iz katerih izhajajo nekatere neodtujljive pravice. Pet Mojzesovih knjig tako ni zgolj zakonik obveznosti in prepovedi, temveč hkrati verska knjiga temeljnih vrednot na določeni razvojni stopnji. Biblično pravo se oblikovno in vsebinsko večinoma zgleduje po vzorcu starejših bližnjevzhodnih pravnih zbirk, čeprav poleg že omenjene kazuistične oblike pozna različne pravne oblike oz. formulacije zakonov (npr. t. i. apodik- tično pravo, ki se pojavlja v splošnejših zapovedih in prepovedih).

2.2 Odnos Peteroknjižja do revežev

V odnosu do obravnavanih mezopotamskih zakonikov je pomenljivo, da se Peteroknjižje v svojem narativnem delu, tj. v zgodovinski in teološki pripovedi brez zakonodaje, tematike revščine ne dotika. Revščino obravnava izključno v pravnem delu, kar je v diametralnim nasprotju s prikazom v mezopotamskih zakonikih. Zaradi tega razloga so nekateri strokovnjaki izrazili mnenje, da se

32 "/…/ religious message of the Book of Genesis comes to us not in the form of literal history, but through the medium of poetic legendary narratives, reflecting the beliefs and ideals by which the spiritual life of Israel was sustained at an early stage of its development."(John Skinner, A Critical and Exegetical Commentary on Genesis (Edinburgh, 1980), str. ix.)

30 S tudia H istorica S lovenica

določbe v praksi niso izvajale (prim. Neh 5) oz. da jih je potrebno razumeti kot izraz kasnejše pravne refleksije nekega stanja in časa. Michael Fishbane podaja primer določb o jemanju obresti, ki so takšne, kot so zapisane danes, izraz spa- janja in kasnejšega redakcijskega dodajanja v smislu harmonizacije in prilagajanja konkretnim zgodovinskim razmeram.33 Zaradi omenjene posebnosti Peteroknjižja, v katerem se zakonodaja, zgodovina in religija med seboj prepletajo (pet Mojzesovih knjig je kljub omenjeni lastnosti perzijska oblast potrdila kot državni zakon za Jude), zadenemo ob sistematičnem urejanju zakonov na nemajhno težavo. Peteroknjižje bolj sledi teološkim vzgibom in se ne trudi podajati zakonodaje sistematično. Temu so botrovale tudi okoliščine nastanka, tj. različni avtorji in dolg čas med nastankom posameznih delov in končno redakcijo. Kljub temu najdemo tri mesta, kjer so zakoni zgoščeni. Gre za Knjigo zaveze (2 Mz 20,19–23,33), Svetostno postavo (3 Mz 17–26) ter Devteronomij oz. Devteronomijski zakonik (5 Mz 12–28). Vsake izmed petih knjig Postave ne bova obravnavala ločeno, kakor smo obravnavali vsakega med mezopotamskimi zakoniki, ampak bova zakone predstavila po vsebinskih sklopih (posojila, obresti …), ne glede na to, v katerem pravnem sklopu se nahajajo.

2.2.1 O posojilih na obresti

Različni zakoni o obrestih so raztreseni po celotnem Peteroknjižju. Ogledali si bomo tiste v Knjigi zaveze (2 Mz 20,19–23,33), kjer beremo: "Če posodiš denar mojemu ljudstvu, ubožcu zraven sebe, mu ne bodi kakor oderuh, ne nalagaj mu obresti!" (2 Mz 22,24). Na tem mestu ter tudi na drugih mestih (prim. 3 Mz 25,35-37) se na prvi pogled zdi, da je računanje obresti prepovedano v primeru posojila revežem. Določilo je v Devteronomiju mogoče razumeti v širšem smislu za vse člane izvoljenega ljudstva: "Ne jemlji obresti od svojega brata" (prim. 5 Mz 23,20-21). Tako ali drugače, obresti so bile prepovedane, pa naj je šlo za "obresti za denar, obresti za hrano, obresti za kakršno koli reč, ki se posoja na obresti!" (5 Mz 23,20). Obresti pa niso bile prepovedane za tujce: "Tujcu smeš posojati na obresti, bratu pa ne" (5 Mz 23,21), in sicer brez zakonsko določene višine obrestne mere. Če Postava prepoveduje jemanje obresti ("bratu"), dovoljuje zastavo, tj. vrsto posojila, pri katerem je dolžnik neko stvar založil, kot zagotovilo, da bo posojeno vsoto oz. količino povrnil. Ob tem je prepovedano jemanje v zastavo predmetov življenjskega pomena: plašča (obleke) in mlinskega kamna. Plašč

33 Michael Fishbane, Biblical Interpretation in Ancient Israel (Oxford, 1985), str. 174–177.

31 S. Skralovnik, M. Matjaž : Izziv revščine v nekaterih mezopotamskih ...

je bilo moč zastaviti le pod določenimi pogoji: "Če vzameš v zastavo plašč svojega bližnjega, mu ga vrni do sončnega zahoda! Kajti to je njegova edina odeja, ogrinjalo za njegovo kožo. V čem naj sicer spi?" (2 Mz 22,25-26; 5 Mz 24,12-13.) Zadržati plašč dlje kot do sončnega zahoda oz. do konca delovnih ur je bilo prepovedano, saj je plašč predstavljal eksistenčni minimum, ki je omogočal preži- vetje. To je bilo preprosto ogrinjalo, ki je podnevi služilo kot oblačilo, ponoči kot pokrivalo. Drug primer prepoveduje zastavo ročnega mlina: "Ne jemlji v zastavo ročnega mlina ali njegovega zgornjega kamna; kajti življenje bi vzel v zastavo" (5 Mz 24,6). Ročni mlin je bila priprava, s katero je bilo moč pripraviti osnovno hrano (vsakdanji kruh) za preživetje in življenje. Vzeti takšen predmet v zastavo je bilo enako kakor vzeti življenje, saj brez njega, enako kakor je veljalo za plašč, ni bilo mogoče (pre)živeti. Če je bil torej dolžnik v takšnem pomanjkanju, da bi za dolg moral zastaviti kakšen za življenje nujno potreben predmet (ročni mlin, plašč), ker česa drugega ni premogel, mu ta stvar ni smela biti (trajno) odvzeta oz. zastavljena. Upnik zastave hkrati ni smel terjati s silo (5 Mz 24,10-11), kar spominja na podobne člene v mezopotamskih zakonikih.34

2.2.1.1 Sobotno in sveto leto

Vsako sedmo leto, tj. sobotno leto, je moral upnik svoj dolg odpustiti: "Ob koncu sedmih let narêdi odpust! Odpust pa je v temle: roka vsakega upnika, ki je kaj posodil bližnjemu, naj dolg odpusti; naj ne terja svojega bližnjega in brata, kajti odpust je razglašen za GOSPODA" (5 Mz 15,1-3.) Beseda "odpusti" ni mišljena dobesedno, tj. v smislu popolnega odpisa dolga. Odpust je najverjetneje mišljen v smislu odloga plačila – dolžnik je bil v času sobotnega leta opravičen vračila svojega dolga (vračilo dolga je bilo prestavljeno za eno leto, tj. na sobotno leto se ga od njega ni terjalo). Ob tem ponovno naletimo na že omenjena dvojna merila: "Tujca (v sobotnem letu; op. a.) smeš terjati …" (5 Mz 15,3). Če za sobotno leto beseda "odpust" pomeni le preložitev roka odplačila dolga, je bila v jubilejnem oz. svetem letu osvoboditev mišljena dobesedno. Sveto leto je močno vplivalo na spremembo lastniških odnosov zemlje in ljudi: "To naj vam bo jubilej in vsakdo naj se vrne k svoji lastnini, vsak k svoji rodbi- ni" (3 Mz 25,10). V ozadju določil sobotnega leta je določilo iz 3 Mz 25,23-24: "Zemlje ne smete prodajati za zmeraj, kajti zemlja je moja, vi ste le tujci in gosta- či pri meni. /…/ Dovoljujte ponovni odkup zemlje!" V primeru, da je posameznik obubožal in je za preživetje moral prodati del svoje zemlje, je imel njegov

34 Brin Gershon, Studies in Biblical Law: From the Hebrew Bible to the Dead Sea Scrolls (Sheffield, 1994), str. 82–85 (dalje: Gershon, Studies in Biblical Law).

32 S tudia H istorica S lovenica

sorodnik pravico in dolžnost, da je to zemljo odkupil (3 Mz 25,25). Če ta ni imel nikogar, ki bi njegovo zemljo odkupil, sam pa si je čez določen čas opomogel, je lahko zemljo odkupil sam. V drugih primerih je zemlja ostala v lasti kupca do jubilejnega leta. Takrat je bila zemlja vrnjena prvemu lastniku (3 Mz 25,28). V ozadju teh zapovedi je teologija božje obljube. Bog, ki je lastnik vse zemlje, je obljubljeno deželo dal v posest Izraelcem, ti pa so si jo razkosali – od plemen do zadnjega posameznika. Tudi v primeru, da je bila zemlja zaradi revščine prodana, to ni spremenilo božje obljube. Zemlja je morala biti vrnjena tistemu, ki mu jo je določil Bog. Edino izjemo Postava naredi, kadar je šlo za prodano hišo znotraj mesta, ki ima obzidje. Ta je lahko bila odkupljena v roku enega leta. Če je v tem času pravi lastnik ni odkupil, je ostala za vedno v lasti novega lastnika, prosta ni bili niti v jubilejnem letu (3 Mz 25,29-31). Omenjena izjema ni veljala za levitska mesta, za levite35 (3 Mz 25,32-34). Razen na spremembe v lastništvu nepremičnin je jubilejno leto vplivalo tudi na osvoboditev sužnjev.

2.2.2 O hebrejskih sužnjih (revežih)

Suženjstvo je (bila) institucija z dolgo zgodovino, ki so jo Izraelci prevzeli od okoliških ljudstev. S tem ko ga Postava ni prepovedala, ga je dovoljevala. Suženjstvo pa v Izraelu ni bilo enako za vse, saj je obstajala velika razlika med sužnjem "bratom" (hebrejskim sužnjem) in sužnjem "tujih narodov".36 Prvo obliko suženjstva je Postava omejevala na dobo šestih let: "sedmo leto pa naj brez odškodnine odide v prostost" (2 Mz 21,2), druga oblika časovno ni bila omejena. Hebrejski suženj po preteku šestih let ni odšel v svobodo praznih rok, ampak je bil materialno preskrbljen za nov začetek (5 Mz 15,13-14). Enaki pogoji so veljali tudi za ženo – v primeru, da se je posameznik v suženjstvo prodal skupaj z ženo (2 Mz 21,3). Če je bil posameznik v času, ko je vstopil v suženjstvo, neporočen oz. mu je žena umrla, mu je gospodar lahko izmed svojih suženj dal ženo (sužnjo). Ven- dar so žena in otroci, ki jih je žena (sužnja) rodila, ostali last gospodarja (2 Mz 21,4). To določilo je, kakor trdi Brin Gershon, imelo za posledico, da je mnogo Hebrejcev ostalo v suženjstvu oz. v sedmem letu niso odšli, saj so jih vezale nove družinske vezi. Nekateri strokovnjaki vidijo v tem določilu varovalko, ki

35 Leviti so bili rod duhovnikov, ki izhaja iz Jakobovega sina Levija. Pri Sinaju so mu izročili skrb za bogo- služje (4 Mz 1,50). Ker je Jahve njihova dediščina, po osvojitvi dežele niso dobili svojega rodovnega ozemlja, zato pa desetino in levitska mesta (4 Mz 18,20-32; Joz 21). 36 Ljudje, ki niso bili izraelskega porekla, vojni ujetniki, sužnji, kupljeni za denar od okoliških ljudstev, rojeni sužnji, obubožani tujci, tujci, ki so zagrešili hude zločine ...

33 S. Skralovnik, M. Matjaž : Izziv revščine v nekaterih mezopotamskih ...

je suženjstvo podaljševala za nedoločen čas (2 Mz 21,5-6).37 Vendar to ni edino mogoče razumevanje. Hebrejska oblika suženjstva je veljala za zelo milo in humano. Izraelec, ki se je prodal v suženjstvo zaradi revščine, ni smel biti obravnavan kot pravi suženj. Bil je neke vrste najemnik, ki je služil, nikakor pa ni opravljal suženjskega dela (prim. 3 Mz 25,39-40). Prav tako je bilo prepovedano nasilje nad njim (3 Mz 25,43.46). Enako kakor za gospodarja je tudi za sužnja veljala sobotna zapoved počitka (5 Mz 5,14; 2 Mz 20,10).38 Mnogim obubožanim posameznikom, ki so se zaradi popolne ekonomske bede morali prodati v suženjstvo, je nov družbeni položaj prinesel dostojnejše življenje, zagotovo pa obleko, streho in hrano. Določen krog strokovnjakov razlaga obred prebadanja ušes (trajno suženjstvo) kot posledico dobrega odnosa, ki sta ga gospodar in suženj v času suženjstva vzpostavila.

2.2.3 Obredna zakonodaja

V tem sklopu si bomo ogledali določbe, ki pretežno zadevajo versko-obredno vsebino in jih zato z mezopotamskimi zakoniki ni moč vzporejati. Odseva- jo zelo pomemben vidik odnosa do revežev. Vsa določila so zapisana v Tretji Mojzesovi knjigi, ki poleg zakonodaje pokriva tudi "obredno zakonodajo", npr. predpise o daritvah (3 Mz 1,1–7,38), obredni čistosti in očiščevanju (11,1– 16,34), o odkupu od zaobljub (27,1-34). Prva enota nas seznani z različnimi predpisi o daritvah (3 Mz 1,1–7,38). V četrtem poglavju spregovori o daritvah za greh. Daritve so se razlikovale glede na to, kdo se je pregrešil: maziljeni duhovnik prinese "v daritev za greh mladega neoporečnega junca", Izraelova skupnost "daruje mladega junca, knez pa "pripelje kot svoj dar kozla, neoporečnega samca". Če se je pregrešil kdo izmed ljudstva, "pripelje kot svoj dar kozo, neoporečno samico" ali "jagnje, tj. neopo- rečno samico". Za nas je bolj pomembno naslednje, peto poglavje, ki spregovori o revežih, tj. tistih, ki prej opisane daritve niso premogli. Preberemo lahko:

Če pa kdo ne more kupiti ovce, naj prinese GOSPODU kot spravni dar za svoj greh grlici ali dva golobčka, enega za daritev za greh in drugega za žgalno daritev. /…/ Tako naj duhovnik zanj opravi spravo zaradi greha, ki ga je storil, in mu bo odpuščeno. (3 Mz 5,7-10.)

37 Gershon, Studies in Biblical Law, 23. 38 Sužnji drugih narodov naštetih privilegijev niso imeli. Bili so sužnji, lastnina: "Kar pa zadeva tvojega sužnja in tvojo sužnjo, ki ju moraš imeti, kupujte sužnje izmed narodov, ki so okoli vas! Smete jih kupovati tudi izmed otrok gostačev, ki bivajo pri vas, in iz njihovih rodbin, ki so pri vas, ki so se rodili v vaši deželi, in naj bodo vaša lastnina. Morete jih zapustiti svojim otrokom za vami, da postanejo njihova dedna last; smete jih imeti kot sužnje za vselej." (3 Mz 25,44-46.)

34 S tudia H istorica S lovenica

Postava reveža torej ne prikrajša, temveč zniža predpisano daritev. Slednje celo dvakrat:

Če pa ne zmore niti dveh grlic ali dveh golobčkov, naj prinese kot dar za svoj greh desetinko škafa bele moke kot daritev za greh … /…/ Tako naj duhovnik zanj opravi spravo zaradi greha, ki ga je storil v kakšni taki zadevi, in mu bo odpuščeno. (3 Mz 5,11-13.)

Prvo znižanje jasno pokaže, da je bila predpisana daritev za povprečnega Izraelca več, kot si je lahko privoščil.39 Rabi Abaham Ibn Ezra je drugo zniža- nje, desetinko škafa bele moke, razlagal kot količino hrane, ki zadostuje enemu človeku za en dan. Zakon je razumel kot maksimalno prilagoditev "razmeram" (revščini), da je bila izvedljiva celo za najrevnejše sloje družbe.40 Daritve, ki so razvrščene glede na blagostanje posameznika, z dvema znižanjema, zajamejo celotno družbo brez izjeme. V ozadju tiči ideja, da je moralo biti očiščenje dose- gljivo vsem. V tem smislu bogatin s svojim bogastvom ni zmogel storiti ničesar več in revež v svoji bedi nič manj. Podobno skrb za revne lahko opazimo tudi v sklopu, ki nosi naslov "obredna čistost in očiščevanje" (3 Mz 11,1–16,34). Za nas sta zanimiva primera, ki govorita o očiščenju porodnice (3 Mz 12,1-8) in o gobavosti (3 Mz 13,1–14,57). Hebrejci so zaradi posebnega odnosa do življenja, krvi in greha imeli ženo, ki je rodila bodisi dečka ali deklico, za določen čas za nečisto (3 Mz 12,2-5). Ko so se dnevi očiščevanja iztekli, je duhovniku pripeljala "enoletno jagnje za žgalno in golobčka ali grlico za daritev za greh" (3 Mz 12,6). Vrstica 8 nam ponovno spregovori o revnih: "Če pa ne zmore ovce, naj vzame dve grlici ali dva golobčka: enega za žgalno in drugega za daritev za greh; duhovnik naj zanjo opravi spravo in bo čista" (3 Mz 12,8). Izjema je ponovno predvidena za revne. Določilo je bilo gotovo pogosto uporabljeno, saj si običajna družina za vsakega otroka ni zmogla privoščiti enoletnega jagnjeta ter golobčka oz. grlice. To potrjuje primer Marije, Jezusove matere, ki je zanj darovala "kakor je rečeno v Gospodovi postavi: dve grlici ali dva golobčka" (Lk 2,24), tj. po ceni za revne. Pomenljivo je, da evangelist Luka to znižano daritev omenja kot običajno daritev, ne znižano, kar kaže na to, da se je v praksi na splošno uporabljala znižana daritev. Gobavost (3 Mz 13,1–14,57) je označevala različne vrste kožnih bolezni. Gobavec je v svojem bolezenskem stanju veljal za nečistega, zato je moral biti tudi v primeru, da je bil ozdravljen gobavosti, obredno očiščen. Daritev, ki jo je

39 Gershon, Studies in Biblical Law, 79–81. 40 Prav tam, 79.

35 S. Skralovnik, M. Matjaž : Izziv revščine v nekaterih mezopotamskih ...

ozdravljeni moral prinesti za spravo, je bila "dve neoporečni jagnjeti in enoletno ovco brez madeža in tri desetinke bele moke, umešene z oljem, in vrček olja" (3 Mz 14,10). Vendar se že nekaj vrstic naprej daritev zniža:

Če pa je reven in tega ne zmore, naj vzame le eno jagnje za spravno daritev, da se daruje s primikanjem in se tako zanj opravi sprava, in desetinko bele moke, umešene z oljem, v jedilno daritev in vrček olja, dalje dve grlici ali dva golobčka, kar pač lahko kupi; eden naj bo za daritev za greh in drugi za žgalno daritev. (3 Mz 14,21-22.)

Namesto dveh jagnjet je revež moral darovati le dva golobčka ali dve grlici. Predpis o treh desetinkah je bil za reveža znižan na eno desetinko bele moke, ovca kot spravna daritev s primikanjem pa je ostala v obeh primer nespreme- njena.41 Tako ponovno vidimo, da zakonodajalec naredi izjemo za revne in tudi njim omogoča očiščenje po nižji, njim dostopni ceni.42

2.3 Odnos Peteroknjižja do revežev – sklep

Ob koncu pregleda odnosa Postave do revežev lahko ugotovimo, da je revež kategorija, ki je bila prisotna in o kateri biblični zakonodajalec ni molčal. Če mezopotamski zakoniki uzakonjajo komercialno družbo, kjer so pravice moč- nejših in bogatejših varovane na račun šibkejših, Postava omenjeno ureditev postavlja na glavo. Še več, Postava v določbah o revežih omejuje pravice bogatih in jim zakonsko preprečuje dobiček na račun revnih (npr. z brezobrestnim posojilom, osvoboditvijo sužnjev in vrnitvijo lastnine ob jubileju, idr.). Kadar je Hebrejec obubožal, je bila dolžnost drugega Izraelca, da mu je nudil pomoč in podporo (prim. 3 Mz 25,35-37). Ena takšnih oblik pomoči je bilo brezobrestno posojilo (prim. 2 Mz 22,24). Medtem ko je obrestna mera

41 Gershon, Studies in Biblical Law, 75–77. 42 Omenili bi lahko še različne druge predpise, npr. prepoved paberkovanja (prim. 3 Mz 19,9-10; 23,22; 5 Mz 24,19-22), kjer zakonodajalec lastniku polj in vinogradov nalaga dolžnost, da dela polja ne poža- nje čisto do konca, oz. dolžnost, da ob koncu žetve na polju ne sme paberkovati. Strokovnjaki so si enotni, da so ti zakoni zelo stari: prikazujejo eno od metod, ki jo je Izrael uporabljal v soočenju z revščino. V ta kontekst lahko umestimo še določbo iz Druge Mojzesove knjige, ki za sobotno leto, takrat ko zemlja ni bila obdelana, predpisuje: "Sedmo leto pa jo pusti, naj počiva in leži neobdelana; naj jedo od nje siromaki tvojega ljudstva in kar še ostane, naj pojedo poljske živali! Prav tako delaj s svojim vinogradom in s svojim oljčnim nasadom!" (2 Mz 23,11.) Omenimo lahko tudi določilo, ki prepoveduje izkoriščanje revnega dninarja, tj. najetega delavca, ki je delal na polju večjih kmetov in je bil plačan po dnevih (5 Mz 24,14-15; glej tudi 3 Mz 19,13). Ta je moral biti plačan pred sončnim zahodom – to je predstavljajo njegov vir preživetja – ne glede na to, ali je bil domačega ali tujega rodu. Podobnih primerov je še veliko.

36 S tudia H istorica S lovenica

v mezopotamskih zakonikih uzakonjena, jo Postava prepoveduje. Ob tem pa je potrebno opozoriti na lastnost, ki bo dejansko brez izjeme spremljala vse določbe: od tujca je obresti dovoljeno jemati (prim. 5 Mz 23,20). Postava je kot zagotovilo vračila posojila dovoljevala zastavo (po svobodni izbiri). Za predmete, ki so veljali za življenjsko pomembne (ročni mlin, plašč), so veljala posebna pravila (prim. 2 Mz 22,25-26; 5 Mz 24,12-13; 5 Mz 24,6). Če omenjeni zakoni (prepovedi jemanja obresti, jemanja v zakup življenj- sko pomembnih predmetov, prestavitev izpolnitve dolga v sobotnem letu) niso zadostovali, se je posameznik lahko prodal (v suženjstvo) Izraelcu ali tujcu. V primeru, da se je prodal rojaku, je bila doba suženjstva omejena na šest let (2 Mz 21,2sl.).43 Oblika suženjstva, v kateri se je znašel obubožan Hebrejec, se bistveno razlikuje od suženjske institucije mezopotamskih zakonikov ter navsezadnje tudi od sužnjev tujega rodu znotraj Izraela. Za brata v suženjstvu je bila predvidena vrsta privilegijev, ki jih tujci niso bili deležni. Tako npr. Hebrejec svojega brata (sužnja) ni smel siliti v suženjsko delo, temveč je pri njem delal kot najemnik (prim. 3 Mz 25,39-40), nad njim ni smel uporabljati sile (3 Mz 25,43.46), ob odhodu ga je moral gospodar materialno podpreti (5 Mz 15 13-14) ipd. Poseben vidik odnosa Postave do reveža smo izpostavili v obredni zakonodaji, ki je z obravnavnimi mezopotamskimi zakoniki ni moč vzporejati. V njih srečamo unikatno formulo v obliki "če pa je prereven" / "če pa je reven in tega ne zmore", ki ji sledi znižana normalna količina dajatve. V primeru daritve za spravo sta predpisani dve znižanji (3 Mz 5,7-13), vse z namenom zagotoviti dostopnost celo najrevnejšim slojem družbe. Ob koncu moramo biti do omenjenih določb tudi kritični, saj nimamo natančnih podatkov, kako so bile prakticirane. Iz drugih knjig Hebrejske Bibli- je je znano, da določbe, ki so ščitile reveže, niso bile vedno upoštevane (prim. Neh 5, Job 24). Teorija, ki smo jo predstavili, tako ni (bila) nujno vedno odsev zgodovinske resničnosti.

2.4 Izziv revščine v Novi zavezi

Jezus v svojem oznanilu nadaljuje preroško tradicijo Stare zaveze, ki neločljivo povezuje čaščenje Boga in ljubezen do bližnjega, ki se najbolj konkretno kaže

43 V primeru, da se je prodal tujcu (ki je živel med Izraelci), omenjene pravice, da odide svoboden po šestih letih, ni imel. Imel pa je pravico, da se je lahko (kadarkoli) odkupil oz. da ga je odkupil kdo od sorodnikov. Tudi zanj pa je veljala pravica svetega leta (v petdesetem letu gre prost).

37 S. Skralovnik, M. Matjaž : Izziv revščine v nekaterih mezopotamskih ...

prav v odnosu do revščine in uboštva.44 Pri tem je potrebno opozoriti na razlikovanje med revščino in uboštvom, ki jo omogoča etimologija slovenskih izrazov. Z izrazom revščina opisujemo negativno pomanjkanje materialnih dobrin, ki jo človek dojema kot nepravično in žalostno, zato se je vsak človek dolžan boriti proti njej. V izrazu uboštvo – ubog, s korenom -bog, pa gre za držo oz. stanje človeka, ki je v povezavi z Bogom, ki je po Božji volji ali Bogu vdan. Uboštvo lahko tako razumemo kot krepost prostovoljne odpovedi materialnim dobri- nam, samemu sebi in vsem vrstam navezanosti. V blagrih (Mt 5,3) so ubogi, ki se odpovedo samim sebi in se popolnoma odprejo Božji volji, označeni z metafo- ričnim izrazom ubogi v duhu (gr. hoi ptōchoì tō pneúmati, hebr. anawim ruah). Grška terminologija Nove zaveze ne pozna takšnega razlikovanja med revščino in uboštvom, zato je za pravilno določitev pomena potrebno upoštevati celoto pripovedi.45 V mnogih primerih pa se revščina in uboštvo prepletata. Redkokdaj je Jezus tako radikalen v svoji govorici, kot takrat, ko govori o človekovem odnosu do bogastva. Ob srečanju z bogatim mladeničem, ki bi želel hoditi z njim, preseneti njega in učence s težko prestavljivo primerjavo: "Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo" (Mr 10,25). Ko so nad tem vsi zaprepadeni in se sprašujejo, kako se je potem sploh mogoče zveličati, Jezus ne popušča, ampak še stopnjuje: "Pri ljudeh je to nemo- goče, ne pa pri Bogu" (v. 27). Tudi v govoru na gori, ko spregovori o odnosu do premoženja in materialnih dobrin, postavi Jezus svoje poslušalce pred nujno odločitev: "Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu." (Mt 6,24.) Mamon, "malik vlitih bogov" (prim. 2 Mz 34,17), ni preprosto eden od mnogih malikov, ampak je simbol za vse malike. Z uporabo tega izraza označi Jezus pohlep po bogastvu kot najbolj nevarno skušnjavo, kot malikovanje (prim. Kol 3,5), ki človeku najbolj trdno zapira pot do Boga in ga vodi v smrt. Na podlagi tega se ponuja sicer hiter, a napačen sklep, da Sveto pismo Nove zaveze zavrača bogastvo in zemeljske dobrine ter zagovarja revščino in ubo-

44 O evangeljski etiki in odnosu do revščine in uboštva glej med drugim Ivan Dugandžić, "Biblijska inspi- racija solidarnosti danas," Bogoslovska Smotra 75, št. 4 (2005): str. 971–990; Hans-Joachin Eckstein, "Die 'bessere Gerechtigkeit'. Zur Ethik Jesu nach dem Mattausevangelium," Theologische Beitrage 32 (2001): str. 299–316; Rinaldo Fabris, La scelta dei poveri nella Bibbia (Roma, 1989); Thomas Freyer, "Solidarität - die Entdeckung des Mitmenschen. Theologische Perspektiven und Impulse zeitgenössischer jüdisch-inspirierter Philosophie als Herausforderungen für den europäischen Einigungsprozess," Theologische Quartalschrift 188, št. 3 (2008): str. 181–204; Andreas Lindemann, "Eigentum und Reich Gottes. Die Erzählung 'Jesus und der Reiche' im Neuen Testament und bei Clemens Alexandrinus," Zeitschrit für evangelische Ethik 50, št. 2 (2006): str. 89–109; Anton Tamarut, "Solidarnost kao evandeoska vrijednost," Bogoslovska Smotra 68 (1998): str. 257–276. 45 Izraza revež in ubog sta v Novi zavezi prevod besede ptōchós, ki jo srečamo 34-krat, od tega 24-krat v evangelijih (Mt 5,3;11,5; 19,21; 26,9.11; Mr 10,21; 12,42.43; 14,5.7; Lk 4,18; 6,20; 7,22; 14,13.21; 16,20.22; 18,22; 19,8; 21,3; Jn 12,5.6.8; 13,29).

38 S tudia H istorica S lovenica

štvo. Tako Stara kot Nova zveza vidita v bogastvu najprej znamenje Božjega blagoslova, saj se po njem razodeva Božja naklonjenost človeku (prim. 5 Mz 7). Bog želi, da človek v polnosti živi svoje življenje in izkoristi vse darove, ki mu jih daje. Zato gospodar v Jezusovi priliki pohvali služabnika, ki je pomnožil njegove talente in ga povabi v svoje "veselje" (Mt 25,21). Vendar se lahko bogastvo za človeka zelo hitro iz veselja in sladkosti spremeni v žalost in strup (prim. Job 20,15). Zapeljivost bogastva lahko namreč zaduši Božjo besedo, da postane nerodovitna v njegovem življenju (Mt 13,22). Tudi v zadnji knjigi Svetega pisma je prikazano bogastvo kot usodna človekova skušnjava, ki razkriva vso njegovo šibkost: "Praviš: Premožen sem, obogatel sem in ničesar ne potrebujem. Ne zavedaš se, da si siromak in bednež, ubog, slep in nag" (Raz 3,17). Vendar tako revščina kot uboštvo samo po sebi nista nekaj boljšega, bolj duhovnega in v božjih očeh bolj vrednega. Nasprotno! Za bibličnega človeka obstoj revščine in revežev v družbi opozarja na nepravičnost in greh v družbi. V konceptu Jezusovega oznanila o Božjem kraljestvu imajo revni in ubogi svojo nenadomestljivo mesto. Najprej so oni tisti, ki so Gospodu, ki je sam postal ubog, najbližji. Hkrati pa človeka srečevanje z ubogimi izziva, da pre- sega samega sebe in začuti svojo izvorno resničnost. Ker je človek telesno in duhovno bitje, ga lahko pot vodi do resnično duhovnega samo preko telesne- ga in materialnega. Duhovnost namreč ni neko skrivnostno in neoprijemljivo dogajanje in ne obredi in molitve, ki bi prebujalo neke nadnaravne občutke in ideale. Duhovnost je resnično življenje. Človek je po novozavezni teologiji toliko duhoven, kolikor je resničen. V resničnost pa ga prebuja prav srečanje s konkretnim – z bližnjimi, z uboštvom in revščino.

3 Sklepna primerjava

Ideja zaščite revežev in njeno udejanjanje najprej v različnih mezopotamskih religioznih pesnitvah in kasneje v obravnavnih pravnih zbirkah v pravnem korpusu antične Mezopotamije nima ustrezne vzporednice. Nobeden od obravnavanih zakonikov v svojem pravnem tekstu (zakonih) – v nasprotju z epilogom oz. prologom, ki predstavijo stereotipno vlogo in značilnosti vladarja – ne omenja reveža. Nekateri členi se ukvarjajo z ljudmi v finančnem težavah, ne pa z reveži. Na podlagi mezopotamskih zakonov ni mogoče rekonstruirati družbe, katere sestavni del bi bili tudi reveži. Nasprotno iz branja Postave lahko rekonstruiramo precej razslojeno družbo, katere povsem legitimni del so bili tudi reveži. Zaradi omenjenih dejstev smo se v raziskovanju osredotočili na člene, ki o tematiki revščine govorijo le posredno. V ta okvir so tako prišli posamezniki, ki so zaradi različnih razlogov in spletov okoliščin prišli v odvisnost od upnikov.

39 S. Skralovnik, M. Matjaž : Izziv revščine v nekaterih mezopotamskih ...

Odnos upnik-dolžnik (obresti, terjatve ipd.) se je mnogokrat končal v revščini. Te določbe si bomo ogledali sintetično, z začetkom pri obrestih. Zakonik mesta Ešnune se dotika vprašanj obresti v § 18–21, kjer dolo- ča 20-odstotno obrestno mero za srebro ter tretjinsko za žito. Enako določi Hamurabi v členih § 88–97. Izjemo v tem pogledu predstavlja § 19 EZ, za katerega smemo s pridržkom zaključiti, da govori o brezobrestnem posojilu, vendar tega zaradi slabe ohranjenosti in nepoznane terminologije ne moremo z gotovostjo potrditi. V Postavi je jemanje obresti prepovedano, bodisi da gre za posojilo revežem (prim. 3 Mz 25,35-37) bodisi za splošno posojilo (prim. 5 Mz 23,20-21). Ni pa prepovedano jemati obresti od tujcev. Zakonik mesta Ešnune in Hamurabijev zakonik predvidita še cel niz raz- ličnih pravnih posledic oderuštva. Hamurabi v členu § 89 dopušča alternativ- no odplačilo izposojenega srebra v žitu (s 33,3-odstotno obrestno mero) oz. v členu § 96 HZ s kakšno drugo premično lastnino. Da se zgoraj omenjena člena ukvarjata z ljudmi, ki so zelo blizu statusa reveža, kaže najprej samo dejstvo posojila, še bolj pa formulacija "nima žita ali srebra". Človek, ki ni premogel ne srebra ne žita, zaradi (nezmožnosti) odplačila dolga pa je bil še ob svoje pre- mično premoženje ("vse, kar je v njegovi roki"), je dejansko revež. Ob tem § 90 in § 94 HZ upnika v primeru višanja obrestne mere oz. spreminjanja utežne mere zakonsko preganja ("izgubi vse, kar je dal"). Dolžnik je v § 49 HZ in § 66 HZ namesto vračila dolga v srebru imel tudi možnost, da je lahko dal v zača- sni zakup (obdelano) polje, s pridelki katerega je ob žetvi odplačal dolg – ter obresti in stroške obdelave. Vendar upnik ni smel sam požeti polja oz. pobrati pridelkov. Pojma zakup Postava ne pozna. Seznani nas s sorodnim izrazom zastava, kjer gre za vrsto posojila, pri katerem je dolžnik neko stvar lahko zastavil, tj. izročil za zavarovanje upnikove terjatve. Če ni odplačal svojega dolga, je zastava prešla v last upnika (prim. Neh 5,5). Posojilo, zavarovano z zastavo, Postava prepoveduje v primeru, ko je šlo za predmete, ki so bili nujni za preživetje (prim. 2 Mz 22,25-26; 5 Mz 24,12-13; 5 Mz 24,6). Upnik zastave dodatno ni smel terjati s silo (5 Mz 24,10-11). Postava torej prepoveduje posojilo na obresti, dovoljuje pa posojilo, zavarovano z zastavo, kar pomeni, da je dolžnik povrnil enako količino oz. znesek, ki si ga je izposodil (ker ni bilo obresti), nazaj pa je dobil tudi zastavo. Opazimo lahko, da gre v primeru oderuštva (jemanja obresti) na eni strani in zastave na drugi za soroden ekonomski pojav – z bistveno razliko v višini oz. količini vrnjenega. Izraelec je povrnil enako količino, prebivalec (obravnavanih) mestnih državic s količnikom 1,2 oz. 1,33. Kakšne pravne možnosti je imel eden in drugi v primeru nezmožnosti odplačila dolga? Če dolžnik ni imel srebra, je lahko odplačal enako vrednost v žitu (§ 51, 89 HZ), v zakup oddal polje (§ 49, 66 HZ), upniku predal svojo pre- mično lastnino (§ 96 HZ), prodal (zastavil) sorodnika ali sužnja oz. končno tudi

40 S tudia H istorica S lovenica

sebe (§ 117–119 HZ). V Postavi je obubožani lahko prodal del svoje zemlje – s pravico stalnega odkupa (3 Mz 25,25 sl.) – ali samega sebe (ali svojega svojca) v suženjstvo, ki je bila odvisna od tega, komu, tujcu ali bratu, se je prodal. V primeru, da se je prodal bratu (Izraelcu), je bila doba suženjstva omejena na šest let. Oblika suženjstva, v kateri se je obubožan Hebrejec znašel, se bistveno razlikuje od suženjske institucije mezopotamskih zakonikov ter tudi od sužnjev tujega rodu v Pentatevhu. Za rojaka v suženjstvu je bila predvidena vrsta "privilegijev", ki jih tujci niso bili deležni. Suženjstvo med Hebrejci teoretično sploh ni bilo mogoče in je bilo prepovedano, kar pa ne velja za sužnje tujega rodu (prim. 3 Mz 25,44-46). Izraelec, ki se je prodal v suženjstvo zaradi revščine, ni smel biti obravnavan kot "pravi" suženj. Bil je neke vrste najemnik, ki je služil in ni opravljal suženjskega dela. Ta oblika suženjstva je lahko bila prekinjena tudi predčasno, v primeru, da je pred izpolnitvijo šestih let nastopilo jubilejno leto, ki je pomenilo takojšnjo osvoboditev, ne glede na čas, ki ga je kdo preživel v suženjstvu. V primeru, da se je prodal tujcu, ki je živel med Izraelci, omenjene pravice, da odide svoboden po šestih letih, ni imel. Imel pa je pravico, da se je lahko (kadarkoli) odkupil ali da ga je odkupil kdo iz "sorodnikov njegovega mesa". Tudi zanj pa je veljala pravica svetega leta. Če določila o sužnjih primerjamo z mezopotamskimi, opazimo bistvene razlike. Najvidnejša je gotovo doba, ki jo mora suženj odslužiti. Ta je v Postavi določena na šest let, kar je dvakratnik dobe suženjstva, ki jo določajo mezopotamski zakoniki (tri leta). Ob tem je potrebno opozoriti, da se Postava ukvarja z vprašanji suženjstva Hebrejcev skoraj izključno kot s posledico revščine, medtem ko mezopotamski zakoniki suženjstvo obravnavajo v širšem kontekstu. Zaradi tega obstaja globoka razlika med naravo suženjstva, ki ga uzakonjajo Postava na eni strani in obravnavani mezopotamski zakoniki na drugi. Slednji se v splošnem zavzamejo za sužnja le kot del gospodarjeve lastnine.46 Če povzamemo, Postava v primerjavi z mezopotamskimi zakoniki res nudi manj (pravnega) manevrskega prostora. Ob tem pa ne smemo spregledati, da stanje nezmožnosti odplačila dolga, tj. pravni vidik, s katerim se ukvarjajo vsi omenjeni zakoni, ne izčrpa kategorije reveža. Obravnava zgolj določen vidik, pravne posledice revščine. Revščina pa je v konkretni obliki imela tudi drugačne oblike (brez dolga, ampak npr. pomanjkanje) in je veliko več kot pravni pojem. Pravni vidik primerjave obravnava samo končne faze procesa obubožanja in probleme, ki s tem nastanejo (terjatve, obresti ipd.). Tukaj izstopi drugačnost Postave, saj revščino najprej priznava kot legitimno obliko družbenega statusa in jo hkrati poskuša odpraviti. To stori s podobo Boga kot zaščitnika pomoči potrebnih. Bog se skozi vse določbe, ki smo jih obravnavali, predstavi kot nji-

46 Korošec, Zakonik mesta Ešnunne in Lipit-Ištarjev zakonik, 58.

41 S. Skralovnik, M. Matjaž : Izziv revščine v nekaterih mezopotamskih ...

hov zaščitnik. Lahko bi rekli tudi drugače. Če mezopotamski zakoniki uzakonjajo komercialno družbo, kjer so pravice močnejših in bogatejših varovane na račun šibkejših, Postava omenjeno ureditev postavlja na glavo. Še več, Postava v določbah o revežih, kot že povedano, obratno omejuje pravice bogatih in jim zakonsko preprečuje dobiček na račun revnih. Tako že v temelju postavlja dru- gačne osnove, posledica katerih je tudi drugačen odnos in pojmovanje revšči- ne. Da revnega ni dovoljeno zatirati, ima vzrok v specifičnem razumevanju in pojmovanju Boga.47 Ideja zaščite revnih, kar je nesporno, ni izvirna ideja Izraelcev. A vendar ob natančnem raziskovanju v ozadju prej ali slej zadenemo na temeljno različnost verovanja, ki daje le na zunaj vtis podobnosti. Podobnosti lahko hitro zamegli- jo razlike, opozarja Jože Krašovec. Splošen vtis lahko naredi vtis vzajemnosti, vendar

/…/ soočenje svetovnonazorskih postavk oz. značilnosti temeljnega verovanja kažejo na nespravljivo nasprotje med staro mezopotamsko /.../ civilizacijo v primerjavi s hebrejsko. Odločilna razlika je ta, da se mezopotamsko /.../ filozofsko ter religiozno izročilo ni dvignilo nad kozmične zakone, medtem ko je v hebrejskem Svetem pismu prodrlo prav v nadkozmično sfero osebnega Boga kot začetka in konca vse zgodovine, kot vodilo življenja, upanja in kritike malikov.48

V teh besedah lahko jasno prepoznamo temeljne razlike, ki se rišejo tako na eni kakor na drugi strani. Če so pri mezopotamskih zakonikih družbeni odnosi utemeljeni na temelju zagotavljanja kozmičnega reda, temeljijo odnosi (in odnos do reveža) pri Izraelcih na osebnem Bogu oz. na temeljno drugačnem razumevanju razodetega Boga v zgodovini. Različnost zato obstaja v različnosti temeljnega verovanja. Osebnostni značaj Boga v Postavi namreč ne dopušča, da bi imeli zakoni več kakor formalno vlogo. Lahko sicer določajo zunanji okvir med ljudmi ter med Bogom in ljudmi, vendar ne morejo veljati kot dejanska norma. Ta se odloča na notranji duhovni ravni v dinamiki neposrednih oseb-

47 Podoba bogov, ki jo predstavijo mezopotamski zakoniki, je drugačna in ne vsebuje nujno kakšnih duhovnih oz. moralnih idealov. O tem pričajo miti, ki sumerskih bogov ne rišejo v luči moralnih bitij. Miti, ki so ohranjeni, so presenetljivi: sla, nasilje in nezaslišana divjost so značilnosti večine pomemb- nejših božanstev. S tem seveda ne zanikamo kakršne koli moralne oz. etične dimenzije. Nasprotno, v različnih virih, ki so ohranjeni, so izpričane tradicionalne moralne drže, kot so npr. poštenost, pomoč drugim v stiski, dostojanstvo ipd. Vendar ostaja razlika v tem, da te drže ne nosijo religioznega pred- znaka. Takšna dejanja niso bila izvršena v čast bogovom oz. zaradi božanskih zgledov, ki bi jim ljudje lahko posnemali (Jean Bottéro, Clarisse Herrenschmidt, Jean-Pierre Vernant, Ancestor of the West: Writing, Reasoning, and Religion in Mesopotamia, Elam, and Greece (Chicago; London, 2000), str. 63). 48 Jože Krašovec, "Komparativna presoja koncepta pravičnosti v antiki," Edinost in dialog 69, št. 1–2 (2014): str. 21–30; Jože Krašovec, Pravičnost v Svetem pismu in evropski kulturi (Celje, 1998), str. 190– 191 (dalje: Krašovec, Pravičnost).

42 S tudia H istorica S lovenica

nih razmerij.49 Pri mezopotamskih zakonikih ne moremo govoriti o osebno- stnem značaju, temveč o logiki razuma oz. logiki močnejšega.50 Nasprotno pa neposredno in širše besedilo v celotnem Svetem pismu potrjuje, da so pravne norme podrejene normam razmerja med Bogom in človekom oz. med ljudmi.51 Ob tem velja, da kljub temu, da se Bog (v Peteroknjižju) predstavi kot zaščitnik ubogih, nikoli ne deluje zgolj znotraj pravnih norm, ampak sega onkraj pravnih norm in obveznosti.52 Revščina namreč ni samo pravni pojem, revščina ni bila nujno vedno povezana s pojmom dolga, temveč tudi s pojmom pomanjkanja. Do sedaj obravnavani (in primerljivi) vidiki so se dotikali dolga in z njim povezanimi pravnimi vprašanji. Kaj lahko ugotovimo o ljudeh, ki jih ni bremenil dolg, pa so kljub temu trpeli pomanjkanje? Odgovora na to vprašanje v mezopotamskih zakonih ne najdemo. Drugače beremo v Peteroknjižju. Poseben vidik odnosa do reveža smo izpostavili v določbah, ki ne spadajo strogo med zakonodajne sklope, ker obravnavajo versko-obredno vsebino. V njih spoznamo unikatno formulacijo ("Če pa je prereven/Če pa je reven in tega ne zmore"), ki ji sledi znižana dajatev, v nekaterih primerih celo dvakrat (prim. 3 Mz 5,7-13). Drugo znižanje moramo razumeti kot popolno dostopnost – celo najbolj revnim slojem družbe. Vzrok, da se do reveža oblikuje poseben odnos (z znižano daritvijo), je ponovno verski – pred Bogom bogatin s svojim bogastvom ne more storiti nič več in revež v svoji bedi nič manj! K določbam, ki jih ni mogoče primerjati z mezopotamskimi zakoniki, lahko prištejemo še različne druge določbe iz Postave, npr. določbe, ki lastniku polja prepovedujejo paberkovanje, da bi lahko tam reveži pobrali zrna in jagode (prim. 3 Mz 19,9-10; 23,22; 5 Mz 24,19-22), določbe, ki ščitijo revnega dninarja pred izkoriščanjem (prim. 5 Mz 24,14-15), ter določbe o prostovoljnih darovih za Gospoda, ki ne obvezujejo revnega (prim. 2 Mz 35,5). Naštete določ- be se ukvarjajo z revežem v njegovi konkretnosti, tj. ne samo pod pravnim vidi- kom, temveč kot s človekom, ki je trpel pomanjkanje in zaradi svoje nemoči mnogokrat izkoriščanje.

49 Krašovec, Pravičnost, 203. 50 Prav tam, 41. 51 Prav tam, 40. 52 Prav tam, 156.

43 S. Skralovnik, M. Matjaž : Izziv revščine v nekaterih mezopotamskih ...

4 Zaključek

Kljub omejitvam, ki smo jih omenili že v uvodu,53 smemo zaključiti, da tematike revščine (v najširšem okviru) ne moremo obravnavati na obeh straneh, temveč pri obravnavanih mezopotamskih zakonikih le posredno preko členov, ki se ukvarjajo z ljudmi v šibkem finančnem položaju. To pomanjkanje čuta za reve- ža oz. primanjkljaj socialne zakonodaje ob vzporejanju Peteroknjižja in mezopotamskih zakonikov pokaže na močan kontrast med njima. Posamezni členi iz zakonikov gotovo kažejo socialni čut, vendar zadevajo le posledice, ne vzrokov, tj. šibkega se dotikajo samo v pravni razsežnosti. Če pritrdimo Fenshamovi tezi, da so bili v tistih časih najbolj izpostavljeni in ranljivi deli družbe zaradi svoje nemoči preprosto zaščiteni z avtoriteto boga in vladarja,54 potem lahko sklenemo, da je v Svetem pismu diametralno dru- gačen odnos do revežev utemeljen na (prav tako na diametralno drugačnem) razumevanju Boga.55 Kadar Sveto pismo (Stare in Nove zaveze) spregovori o revežu, spregovori s širšega zornega kota, ki ne obravnava le pravil in prestop- kov. Ob vsebinski primerjavi odnosa do revežev zadenemo na mnogo širšo problematiko, ki zadeva vprašanje Boga, vere. Ob primerjavi, kjer je v ospredju zelo specifično vprašanje revščine, naletimo v ozadju na mnogo bolj kompleksno vprašanje, ki zadeva same temelje ene in druge družbe, nosilke sebi lastnega sistema verovanja, religije in kulture. Kot vzrok drugačnega odnosa do revežev je na podlagi pričujoče primerjave mogoče pokazati na podobo in dojemanje izraelskega Boga. Zdi se celo, da se je te posebnosti pisec oz. redaktor Svetega pisma zavedal: "Kajti kateri véliki narod ima bogove, ki bi mu bili tako blizu, kakor je nam blizu GOSPOD, naš Bog, kadar koli ga kličemo?" (5 Mz 4,7.) Pri tem je "klicanje" referenca na vpitje revnega k Bogu zaradi izkoriščanja (prim. 5 Mz 15,9; 24,15). Družbena in socialna angažiranost ni zgolj "stranski učinek", temveč spada k bistvu ne samo judovske, temveč tudi krščanske duhovnosti. Vprašanje revšči- ne ni akademsko, ampak praktično. Za bibličnega človeka obstoj revščine in revežev v družbi opozarja na nepravičnost in greh v družbi. Velik del ponovlje- ne Postave (5 Mz 12–26) je prepleten s socialnimi predpisi, s katerimi naj bi

53 To so: drugačna literarna oblika in (delno) vsebina (strogo ločena zakonodaja od zgodovinsko in religiozno navdihnjenega uvoda (prolog) in zaključka (epilog) pri mezopotamskih zakonikih, ter na drugi strani preplet in soodvisnost prava, zgodovine in religije v Peteroknjižju) in drugačni nameni, ki so jih s/med pisanjem zasledovali avtorji (legitimizacija in utrjevanje oblasti na eni ter na drugi strani bolj kot iskanje zgodovinske točnosti in sistematičnosti izražanje teološke resnice). 54 Charles Fensham, "Widow, Orphan an the Poor in the Ancient Near Eastern Legal and Wisdom Literature," Journal of Near Eastern Studies 21 (1962): str. 139. 55 Na tem mestu se ne bomo zapletali v vprašanja, kdo je ta Bog (nasproti mezopotamskim bogovom), kako naj ga razumemo (in kako so ga dojemali Izraelci) in ali je izrazoslovje mišljeno kot "dobesedna" izjava Boga ali le izvirna misel Izraelcev, položena na ustnice Boga.

44 S tudia H istorica S lovenica

Izrael na podlagi vere v edinega Boga ustvarjal drugačno družbo, kjer ne bo ubogih in izključenih. Tema solidarnosti je predstavljena kot bistvena lastnost izvoljenega ljudstva. Občutljivost za reveža pomeni poslušnost Bogu: pomoč človeku v stiski, ki jo zahteva Postava, ni nekaj sekundarnega, nekaj manj vrednega v primerjavi s sakralnim, saj socialni in liturgični vidik življenja v Izraelu ni bil nikoli ločen, temveč se je tesno prepletal. Tudi Jezus v svojem oznanilu nadaljuje preroško tradicijo Stare zaveze, ki neločljivo povezuje čaščenje Boga in ljubezen do bližnjega, ki se najbolj konkretno kaže prav v odnosu do revšči- ne in uboštva.

Samo Skralovnik, Maksimilijan Matjaž

THE ISSUE OF POVERTY IN SELECTED MESOPOTAMIAN CODES AND THE BIBLE

SUMMARY

From the oldest preserved legal documents from Mesopotamia and up to the biblical law (within Pentateuch), the concern for safety and protection of defenseless – orphans, widows and the poor – is exposed as one of the fundamental characteristics of the rulers. In the discussed Mesopotamian codes, namely Code of Ur-Nammu, Code of Lipit-Ishtar, The Laws of Eshnunna, and Code of Hammurabi, this role is expressed in accordance with the already formed traditions and norms of the ideal ruler. When reviewing the legislation, this social principles that are presented in the prologues and epilogues, reveals themselves as principles without any possibility or with very limited potential application in real life. In contrast, in Pentateuch poverty is recognized as a legitimate form of social status. With the image of God, protector of the needy, and a whole range of different provisions – the prohibition of taking interest, prohibition of the gleaning etc. – it also seeks to eliminate these social anomalies. When comparing specific (legal) point of view, we find that the religious dimension significantly determines the nature of the legal provisions and the relations between individuals in the community. It also shows that the under-

45 S. Skralovnik, M. Matjaž : Izziv revščine v nekaterih mezopotamskih ...

standing of the issue of poverty is not exhausted on the basis of the results, obtained from comparative study of legal provisions, but also unveils the diversity of the concepts of perception of God and society on both sides. The comparison in background reveals a much broader issue, of which a social challenge of poverty is only one of its many facets. The basic reason for a different attitude toward poverty in Mesopotamian laws on the one hand and in the Bible on the other is a fundamentally different understanding of God.

46 S tudia H istorica S lovenica

UDK 94(497.4)"15" 1.01 Izvirni znanstveni članek

Borba za cerkev Matere Božje v Velenju v 16. stoletju

Tone Ravnikar

Dr., docent Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor e-pošta: [email protected]; [email protected]

Izvleček: Razprava se osredotoča na najpomembnejše dogajanje, povezano z borbo med pristaši luteranstva ter katoličani v Šaleški dolini v zadnji četrtini 16. stoletja. Izpostavljeno je najodmevnejše dogajanje na tleh doline – spopad med luteranskimi plemiči in katoliškimi duhovniki, ki se je reševal pri vprašanju pravic do cerkve Matere Božje v Velenju, za katero sta se z argumenti sile ali s silo argumentov borila velenjski graščak Baltazar Wagen in škalski župnik. Pri tem izhaja iz listin nekdanjega župnijskega arhiva cerkve sv. Jurija v Škalah, ki je bil zaradi objektivnih in predvsem subjektivnih vzrokov uničen oz. izgubljen. Avtor zato uporablja obširne regeste, ki jih je objavil Ignaz Orožen, edini, ki je lahko arhivsko gradivo uporabljal pred izgubo.

Ključne besede: 16. stoletje, reformacija, katoliška cerkev, Šaleška dolina, Velenje, cerkev Matere Božje, šolstvo, plemstvo

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 17 (2017), št. 1, str. 47–64,, 42 cit., 3 slike Jezik: angleški (izvleček slovenski in angleški, povzetek slovenski)

47 T. Ravnikar: Borba za cerkev Matere Božje v Velenju v 16. stoletju

Uvod

16. stoletje je obdobje v evropski zgodovini, za katerega raziskovalci ugotavlja- jo, da se je v njem čas zgostil. Dogodki so v 16. stoletju prehitevali eden drugega. Slednje velja tudi za majhno Šaleško dolino, ki je stoletja pred tem živela v relativnem miru in brez "velikih" dogodkov. Nato je Šaleška dolina v enem samem stoletju, ki je sledilo izumrtju velikih hegemonov, Celjskih grofov, preži- vela številne menjave plemiških rodbin, prehoda turške vojske, upore kmetov v soseščini (v samo dolino je uporniški duh planil šele v začetku naslednjega, 17. stoletja) kot tudi intenzivno dogajanje, vezano na prodor reformnega cerkvenega duha. In prav kratek oris slednjega dogajanja bo tema tega prispevka. Versko življenje je na slovenskih tleh zapadlo v veliko krizo že v 15. stoletju. Temu ni opomogla niti ustanovitev ljubljanske škofije 6. decembra 14611. Obseg škofije je bil relativno majhen, dejstvo, da so bile posesti ljubljanskega škofa raztresene po velikem delu današnjega slovenskega ozemlja in niso tvo- rile celote, je delo škofov le oteževalo. Poleg tega se je škofija prva leta v veliki meri ukvarjala z organizacijskimi težavami, ki so pričakovani spremljevalec novo ustanovljene institucije. Škofom je zato za pastirsko dejavnost in vsakole- tne vizitacije ostajalo premalo časa. To situacijo je otežilo dejstvo, da so bili prvi ljubljanski škofje predvsem politiki, manj pa dušni pastirji. Slednje še posebej velja za drugega škofa, Krištofa Ravbarja (1488–1536), ki je poleg naloge ljubljanskega škofa opravljal tudi službo opata samostana v Admontu ter upravi- telja sekovske škofije na Štajerskem, hkrati pa je bil še eden glavnih svetovalcev avstrijskima cesarjema Maksimilijanu I. in Ferdinandu I. Kot da ne bi opravljal že dovolj nalog, je bil tudi eden glavnih vojskovodij v beneško–avstrijski vojni (1508–1515). Leta 1525 je vodil četo vojakov v boj proti upornim kmetom v zaščito svoje opatije Admont, v letih 1529 in 1532 pa ga zasledimo angažirane- ga v bojih proti turški vojski. Zaradi vse te angažiranosti lahko seveda sklepamo, da je bilo njegovo pastirsko delovanje skromnejše. Po drugi strani pa je potrebno poudariti, da je zaradi vseh uslug, ki jih je storil cesarski hiši, pridobil zase in za svoje naslednike leta 1533 knežji naslov2. Od same ustanovitve dalje je v okvir ljubljanske škofije spadala celotna Šaleška dolina, ki je skupaj z nekdanji- mi posestmi benediktinskega samostana v Gornjem Gradu postala del novou-

* Razprava je nastala v okviru raziskovalnega programa Preteklost severovzhodne Slovenije med srednjo Evropo in evropskim jugovzhodom št. P6-0138 (A) in raziskovalnega projekta Kontemporalnost razu- mevanjskega konteksta ter izražanje osebne in družbene svobode J7-8283 (A). Oba financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. 1 Primerjaj: Josip Gruden, Cerkvene razmere med Slovenci v petnajstem stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije (Ljubljana, 1908). 2 Slikovit opis življenja in delovanja škofa Ravbarja najdemo v: Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda (Ljubljana, 1910) (ponatis: Mohorjeva družba: Celje, 1992), str. 294–297.

48 S tudia H istorica S lovenica

stanovljenega škofijskega ozemlja. Na tleh "slovenskih" dežel, pa tudi drugje, je prišlo do razcveta luteranskih idej v veliki meri tudi zaradi nezadovoljstva z nravnim življenjem duhovnikov. Že v 15. stoletju so na sinodi leta 1448 v Ljubljani sprejeli več odlokov, uperjenih ravno proti neprimernemu življenju in delovanju duhovščine. Večina duhovnikov je bila namreč slabo plačanih, saj so na župnijah delovali kot vikarji, torej kot namestniki župnikov, kateri pa svojih župnij velikokrat sploh niso videli. Zaradi tega so si vikarji svoj gmotni položaj skušali izboljšati s krčmarjenjem, kar pa ni pripomoglo k ugledu njihovega stanu. Poleg tega je mnogo duhovnikov živelo v konkubinatu, se predajalo zabavi in različnim igram, hodilo na lov, kar je bilo sicer izrecno prepovedano. Znana navada v tem času, ki je v začetku 16. stoletja predstavljala enega glavnih kamnov spotike, pa je postalo podelje- vanje zakramentov proti denarni odškodnini3. Podrobnejše obravnave so potrebni sklepi ljubljanske sinode iz leta 1448. V Šaleški dolini v 16. stoletju srečamo stanje, ki je skoraj do potankosti podobno opisanemu. Proti njemu so bili uperjeni glasovi protesta, ki so se najradikalne- je odrazili tudi v razmahu luteranstva. Prvič so privrženci nove vere (čeprav je v tem prvem obdobju reformacije nemogoče govoriti o novi veri – tudi sami pristaši reformirane cerkve so sebe še vedno smatrali kot del katoliške vere; toda tisti del, ki se dejansko prizadeva za obnovo in očiščenje vere) omenjani v vizitacijskem zapisniku leta 1528. Tega leta je mešana deželnoknežja cerkvena komisija po naročilu cesarja Ferdinanda obiskala avstrijske dedne dežele. Za Šaleško dolino je ugotovila tako opisan stanje: lastnik gradu Velenje, Franc Lichteberger, je izjavil, da ne bo hodil k maši v cerkev, temveč da si jo bo kar sam doma bral. Nadalje je izjavil, da je maša nič in da ne smejo podložniki zanjo nič plačevati, če pa bo kdo vendarle kaj plačal, bo moral njemu dati dvakrat toliko. Prav tako je prepovedal plačevati davek od krave, ki je pripadal župniku. Izja- vil je, da je en funt pfenigov povsem dovolj za eno kravo. Tudi šoštanjski trški sodnik Andrej Kinde je javno pozival ljudi naj ne hodijo k maši, na gradu Forh- tenek pa je živel pri vdovi Baltazarja Altenhausa poročeni kaplan Jurij Veršec. Poleg tega je vdova Altenhauserjeva svojim podložnikom ukazala, da ne smejo hoditi v cerkev k maši, ampak morajo na gradu poslušati pridige njenega kaplana. Na gradu Švarcenštajn v Šentilju je pri Juriju Trebniškemu živel "razuzdani" menih, prav takšen pa se omenja tudi na gradu v Velenju4. Da je bil splošni porast interesa za luteranski nauk povezan tudi z nepri- mernim življenjem katoliških duhovnikov, smo zapisali že zgoraj, da pa je bil

3 Opis povzet po: Jože Mlinarič, "Cerkev na Slovenskem v srednjem veku", v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem (Celje, 1991), str. 73. 4 Ignaz Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant: V. Das Dekanat Schallthal (Graz, 1884) (dalje: Orožen, Schallthal), str. 27–29.

49 T. Ravnikar: Borba za cerkev Matere Božje v Velenju v 16. stoletju

to pereč problem tudi v Šaleški dolini, nam dokazuje vizitacijski zapisnik ljubljanskega škofa Janeza Tavčarja, ki je 5. maja 1581 "ponovno pregledal župno cerkev sv. Jurija"5. V zapisniku pravi, da je bilo na cerkvenem poslopju "marsikaj ruinoznega sedaj popravljenega. Tudi svetišče, sveta oblačila, kelihi, knjige, večna luč, baptisterij, prostor za hranjenje svete evharistije in posodica za posvečeno tekočino, vse (je) primerno urejeno in opremljeno." Ravno tako se po besedah škalskega župnika Mateja Glušiča služba božja "opravlja z vso zvestobo". Da pa stanje le ni bilo tako idealno, govorijo v tem zapisniku zabeležene pritožbe šoštanjskih tržanov, da se župnik Glušič preveč ukvarja s trgovino in premalo skrbi za dušne zadeve. V istem zapisniku pa lahko še preberemo, da imajo luterani, ki se zbirajo okoli velenjskega graščaka, že "približno šest let" v svoji posesti velenjsko cerkev, kjer se zbirajo in imajo "nekakega shizmatič- nega govornika, ki biva pri gospodu Baltazarju Wagnu", medtem ko župniku ne dovolijo opravljati redne službe božje. Že v tem zapisniku se tako srečamo z bistvom bitke med luterani in katoliki v Šaleški dolini ali z borbo za cerkev Matere Božje v Velenju. Preden se posvetimo tem dogodkom, končajmo pregled vsebine vizitacijskega zapisnika škofa Tavčarja. V nadaljevanju namreč zapisnik opisuje tudi razmere v vikariatnih cerkvah:

… sv. Janez pri Dobrni oziroma na Vinski Gori (Vineis) in sv. Mihael v Šoštanju (in tudi sv. Egidij6), katere upravljajo prezbiterji Andrej Khodella in Blaž Fin- sterli, pa tudi Blaž Druffoukha. Po pričevanju samega župnika, ki so mu poročali vikarji, niso doslej občutili težav pri cerkvenih poslih, zakaj preprosto ljudstvo je katoliške komisije ustrežljivo sprejelo, kadar so se pojavili v teh cerkvah.

Dejstvo, da je bilo luteransko gibanje vezano predvsem na gradove in delno tržane v Šoštanju in Velenju, potrjujejo tudi drugi sodobni viri, ki naštevajo kot luterane vedno le graščake ter posamezne tržane, kot so bili zgoraj omenjeni šoštanjski sodnik Kindeleta 1597 omenjani Simon Fišer in trije neimenova- ni šoštanjski tržani. Leta 1574 se kot luterani omenjajo v Velenju tudi krojač Lovrenc s sinom Pavlom, Glinšek, nekoliko kasneje pa še Jurij Kovač iz Šale- ka. Med njimi je bil kot kaže najbolj zagret ravno Glinšek, ki je dal svojega sina krstiti luteranskemu predikantu7.

5 Zapisnik je objavljen v: France Martin Dolinar, "Zapisi škofa Janeza Tavčarja o stanju v ljubljanski škofiji", Acta ecclesiastica Sloveniae 3 (1981), str. 47–81. Za škalsko dekanijo pridejo predvsem poštev strani 58 in 59. 6 Tekst v oklepaju je z drugo roko kot integralni del zapisan na robu zapisnika. 7 Orožen, Schallthal, str. 174, 175.

50 S tudia H istorica S lovenica

Boja za cerkev Matere božje v Velenju

O poteku boja za cerkev Matere božje v Velenju med luterani in katoličani nas podrobno seznanja Ignacij Orožen, ki je imel to možnost, da je arhiv škalske župnije lahko uporabljal še nedotaknjen. V njem je našel pomembno kore- spondenco med škalskim župnikom, velenjskim graščakom in ljubljanskim škofom8. V čem je srž problema? Leta 1541 je umrl Franc Lichtenberški, lastnik velenjskega gradu. Ker je bil brez moških potomcev, je že štiri leta prej, leta 1537, določil v svoji oporoki kot svojo dedinjo hčerko Veroniko in njenega moža Janeza Wagna Wagensberške- ga. Štajerska veja Wagnov se od takrat imenuje za gospode Velenja, Šoštanja in Pragerskega. Janez Wagen je bil po verskem prepričanju še povsem pravo- verno katoliški, saj vemo, da je plačeval katoliškemu kaplanu, da je opravljal vsakodnevno mašo v Velenju9. Njegov sin Baltazar, ki je podedoval po očetovi smrti, 15. aprila 1553, celotno gospoščino, pa je prešel na stran luterancev. Že leta 1572 je začelo prihajati do sporov, saj je Baltazar Wagen zahteval, da se naj v velenjski cerkvi odvija luteransko bogoslužje. To svojo zahtevo je podkrepil s trditvijo, da je cerkev v Velenju njegova, da ima pravico odvetništva nad cerkvijo ter pravico do nameščanja in odstavljanja kaplanov. Tej pravici se je odločno uprl škalski župnik, ki so ga seveda podprli tudi ljubljanski škofje, najprej Konrad Glušič (1570–1578), kasneje pa še intenzivneje Janez Tavčar (1580–1597) in Tomaž Hren (1597–1630). Zanimivo je, da nobena od strani svojega stališča ni mogla dokazati. Tako škof kot Baltazar Wagen sta se obrnila na deželnega kneza, ki je od obeh zahteval pisne dokaze za njune trditve, a jih nihče od njiju ni mogel predložiti. Zato se je borba končala v korist katoliškega škofa, ne zaradi moči dokazov, ampak zato, ker je bil v tem času, se pravi okoli leta 1600, luteranizem v avstrijskih dednih deželah premagan. Vsi luterani so se morali tako ali drugače ukloniti ali se odseliti. Smiselno je opozoriti, da je bila moč argumentov v tem primeru verjetno bolj na strani velenjskega graščaka kot pa škalskega župnika. Trg Velenje je nastal v drugi polovici 13. stoletja, gotovo zaradi interesov in delovanja takratnih lastnikov velenjskega gradu, Kunšperških. Vezanost trga na grad je bila potem kasneje še večkrat izpričana. 8. oktobra 1477 npr. imenuje Žiga Lichten- berški, lastnik gradu Velenje, velenjske tržane za svoje ("eius civibus") ter neposredno določa, da je potrebno v velenjski cerkvi brati vsakodnevno mašo ("in Wöllan vicarius Scallensis missam quotidianam in Wöllan perficiat"). Določa, da

8 Prav tam, str. 169 – 258. 9 Tone Ravnikar, "Čas prehoda med srednjim in novim vekom v Šaleški dolini", v: Velenje. Razprave o zgodovini mesta in okolice, ur. Tone Ravnikar (Velenje, 1999), str. 213ss (dalje: Ravnikar, "Čas prehoda med srednjim in novim vekom").

51 T. Ravnikar: Borba za cerkev Matere Božje v Velenju v 16. stoletju

Nagrobnik Hansa Wagna von Wagensberg, nekdaj vzidan v farno cerkev sv. Jurija v Škalah, danes vzidan na severni steni cerkve Marije Božje v Starem Velenju (Foto: Tone Ravnikar)

morajo tržani letno plačevati kaplanu, ki je bil zadolžen za izvajanje maše, po 20 mark fenigov ("Vicarius autem Scallensis missas quotidianas peragi faciat

52 S tudia H istorica S lovenica

in Wöllan, si non fuerit impeditus, sed e contra percipiat 20 March Pfennige")10. Cerkev v Velenju je bila prvotno najverjetneje kapela velenjskih graščakov Kun- šperških, kmalu pa postala tudi trška kapela/cerkev, kjer so svoje dušne potrebe lahko zadovoljevali tudi velenjski tržani. Vsekakor se je velenjski graščak še v drugi polovici 15. stoletja obnašal kot lastnik trga in cerkve v njem. Ker je bilo to v korist cerkve, se mu nihče ni postavljal v bran. Povsem drugače so se stvari obrnile, ko je Baltazar Wagen 15. julija 1574 ukazal škalskemu župniku odvzeti ključe od cerkve ter zapleniti cerkveni arhiv z urbarialnim popisom cerkvenega premoženja vred. Ta urbar je kasneje izginil Najprej ga Wagen ni hotel vrniti, kasneje pa je trdil, da ga je izgubil. Zato so 9. aprila leta 1600 morali sestaviti nov urbar cerkve Matere Božje v Velenju, ki je bil osnovan na ustnih pričevanjih11. Urbar je na posebno zahtevo ljubljanskega škofa Tomaža Hrena sestavil žalski župnik Miha Šega. V tem urbarju, ki so ga spisali tako, da so zbrali izjave doma- činov, med katerimi pa je poimensko naštet le šaleški graščak "Erasmen Raum- schüssel zu Schellekh", saj naj prej ne bi obstajal noben prejšnji popis posesti, so našteti podložniki: na Plešivcu Gregor Jastrobnik, Jakob Jan, Pavle Skaza "zu Drauetz" (v Tkavcu?), Marko Žvižgavec, Marko Skaza iz Trebeliškega in Pavle Kvartič na Oblišah (Oblišar), ki je bil uradnik protestantskega predikanta, za katerega je letno delal 60 dni. Odvetništvo nad cerkvijo je opravljal velenjski graščak, kar je bil eden od vzrokov za obravnavane velikanske spore med pro- testantskim graščakom in katoliškim škalskim župnikom. Za odvetniške posle je bil upravičen do 3 dni tlake letno, tako da je moral poskrbeti za hrano in pijačo za tlačane. Cerkev je imela tudi svoje vinograde, in sicer enega v Zabrdu in dva v Prihovi. Poleg tega pa je imela tudi hišico v velenjskem trgu, v kateri je prebival kaplan. To je najverjetneje tista hišica, ki jo je Baltazar Wagen nato uporabil kot stanovanje za luteranskega predikanta in istočasno kot prostor prve osnovne šole v Šaleški dolini. V okolici Velenja so podložniki obdelovali tudi cerkvene travnike in eno polje. Marko Pečečnik, Štefan Kukenberšek, "Schuli- vamp" pod Šalekom, Kernic v Prelski, Peter Abar v Zabrdu, Velenjčani Martin Krznar, Anton Snajšar (Šnajder – krojač?), Andrej Črevar in Lovre Martinc so redili cerkvene krave. Kot odvetnik je imel velenjski graščak pravice do določe- ne količine dajatev cerkvenih podložnikov12. V Velenje je Wagen že leta 1573 pripeljal luteranskega predikanta Andreja Mariusa (Maier) Borrossusa (iz Prusije – se pravi Nemca), ki je opravljal luteransko božjo službo. Poleg tega so luterani v skladu s svojo usmeritvijo, da je potrebno vernikom omogočiti branje Svetega pisma v domačem jeziku ter da jih je zato potrebno usposobiti v branju in pisanju, v letu 1574 odprli tudi

10 Nadškofijski arhiv v Ljubljani (dalje: NALj), zbirka regest gornjegrajskih listin, listina št. 363. 11 Orožen, Schallthal, str. 234. 12 Prav tam, str. 234–236.

53 T. Ravnikar: Borba za cerkev Matere Božje v Velenju v 16. stoletju

prvo osnovno šolo v Šaleški dolini. O tej šoli nas prvič obvesti dopis škalskega župnika Urbana Laknerja, ki pravi: "Imajo šolnika ("schulmeister") in so mu dali mizo, kateri v Velenju tudi pred in po pridigi poje"13. Fraza, da so mu "dali mizo" pomeni, da je imel ta šolnik svoj prostor za poučevanje. Kje je bil ta prostor, nas ta dopis ne obvešča, vendar smemo domnevati, da se je šolanje vršilo v kapla- novi hiši, ki je bila omenjena tudi v cerkvenem urbarju in jo je velenjska cerkev v trgu posedovala. V dopisu Lakner pravi, da k protestantski maši hodijo tisti, ki razumejo nemško, saj je bil Andrej Maier Nemec, ki ni obvladal slovenskega jezika. Zato je bilo tudi poučevanje posledično brez pravega učinka. To so kot problem kmalu občutili tudi sami luterani ter so do leta 1576 pripeljali v Vele- nje Jurija Cvetiča (Tschwetitsch), ki je bil po rodu sicer Hrvat, a je dobro obvladal slovenski jezik, saj je prišel v Velenje iz Ljubljane ter sodeloval tudi v knjižnem podjetju Ivana Ungnada pri izdajanju slovenskih in hrvaških knjig. S tem se je kvaliteta pouka zelo povečala. Ta prva osnovna šola v Šaleški dolini je propadla skupaj z luteranstvom okoli leta 1600. Šolstvo v Šaleški dolini se je moralo zato konec 18. stoletja začeti organizirati povsem na novo. Zadnja omemba protestantskega učitelja v Velenju je iz leta 1611, vendar takrat v Velenju že ni bilo več osnovne šole, temveč je bil ta učitelj "le" privatni učitelj, ki so ga imeli nastavlje- nega takratni lastniki velenjske gospoščine, Sauerji. Tega leta je namreč poročal Mihael Stich, kaplan (cooperator) v Škalah na sinodi v Gornjem Gradu:

Heretiki, ki so tu, so plemiči. Govori se, da je prišel k plemiču Sauerju predikant. Imajo heretične knjige in berejo skupaj s plemiči v nemškem jeziku. Plemiška družina ne pusti priti uradnemu katoliškemu župniku. Učitelj ("pedagogus"), ki je doma iz Šoštanja, biva pri Sauerju14.

Vidimo, da je bilo v tem času luteranstvo vezano izključno na plemiško rodbino. Tisto, kar je izredno zanimivo v tej vesti, je podatek, da je bil učitelj doma iz Šoštanja, domačin, ki je dosegel neko višjo izobrazbeno stopnjo. Skoraj gotovo ni bil plemenitega rodu, saj smemo domnevati, da bi poročevalec v tem primeru to poudaril in bi omenil vsaj njegov rod, če ne tudi njegovega imena. Ali je ta "pedagogus" že rezultat dela osnovne šole v Velenju, je dvomljivo, vendar je gotovo, da je bila njegova izobrazba v veliki meri sad sistematičnega pedago- škega dela luteranov, ki ga žal v takšni meri katoliška reformacija ni nadaljevala. O velikem razmahu, ki ga je v Šaleški dolini doživelo luteranstvo, govori tudi dejstvo, da so bili med glavnimi iniciatorji in financarji izgradnje edine cerkve, ki so jo protestanti na novo zgradili na slovenskih tleh, molilnice v Govčah pri

13 Prav tam, str. 175. 14 Orig. perg. listina v: NALj, fond Gornji grad A, Poročilo Michaela Sticha z dne 6. februarja 1611 na sinodi v Gornjem gradu; Orožen, Schallthal, str. 31.

54 S tudia H istorica S lovenica

Žalcu, plemiči iz Šaleške doline. Posebej se omenjajo Baltazar Wagen iz Velenja, Jurij in Hektor Trebniška iz Švarcenštajna, Hans Helfenberški in Krištof Herič iz Turna. V Govčah je deloval eden najznamenitejših luteranskih predikantov, Ivan Dolijanski, ki je pred tem nekaj časa bival tudi na gradu Švarcenštajn pri Juriju Trebniškemu. Poleg gradu Velenje je bil ravno grad Švarcenštajn v Lazah glavni luteranski center v dolini. Jurij Trebniški je bil zelo vplivna osebnost v javnem življenju na Štajerskem, saj je bil svetovalec in namestnik nadvojvode Karla na Štajerskem ter pooblaščenec deželnega sveta. V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani pa hranijo tudi popis slovenskih in nemških biblij, ki so jih hranili na švarcenštajnskem gradu ter jih od tam razpečevali po Štajerski15. Tudi ta popis govori o posebnem pomenu Jurija Trebniškega16, šentiljskega gradu in Šaleške doline na Štajerskem v 16. stoletju. Med protestante paje bil zapisan tudi Ferdinand Leisser iz Forhteneka ("zu Fortnekh"), ki je imel med ostalim v zastavi tudi urad Žalec ter si je v tem uradu pred letom 1588 protipravno prisvojil dohodke, ki so izhajali iz odvetniških nalog pri cerkvi sv. Pankracija v Grižah. Leta 1588 je potekal sodni postopek, ki ga je proti njemu vodil tamkajšnji kaplan17. Ivan Dolijanski je po uničenju molilnice v Govčah našel svoje zatočišče pri različnih plemičih, ki so še vedno vztrajali v luteranski veri. Pomembno je poudariti dejstvo, da se je Dolijanski veliko gibal prav med plemiči v Šaleški dolini. Okoli leta 1590 je kot predikant zamenjal Jurija Cvečiča v Velenju. Iz urbarja velenjske gospoščine iz leta 159818 izvemo, da je Dolijanski kot velenjski predikant posedoval določeno posest in imel v najemu vinograd velenjske gospoščine na pobočju Kožla (nekje v Spodnjih Lazah). Poleg tega je v urbarju velenjske cerkve iz leta 160019 kot predikantov upravnik, katerega dolžnost je bila 60 dnevna letna tlaka za predikanta, označen Pavel Kvartič iz kmetije na Oblišah. Poleg tega so cerkveni podložniki izjavili tudi, da je predikant užival tudi odvetništvo, katero je velenjski graščak posedoval nad velenjsko cerkvijo. Ta je obsegala tridnevno letno tlako, ki pa so jo zamenjevali s hrano in pijačo. V dopisovanju, ki je potekalo med škalskim župnikom in ljubljanskim škofom na eni strani ter velenjskim graščakom na drugi strani in o katerem bomo v naslednjih vrsticah spregovorili nekoliko več, se škalski župnik večkrat pritožuje, ker je ostal brez navedenih dohodkov, katere mu je Wagensberški po krivici odvzel ter jih dodelil protestantskemu predikantu. Poročilo škalskega župnika Mate- vža Glušiča iz leta 1601 govori o tem, da se predikant (i.e. Dolijanski) ne pusti

15 Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana, Ms 1063, št. 64, preslikava v Muzeju Velenje. 16 O njem več v: Orožen, Schallthal, str. 342. 17 Original pap. (8 listin) v: NALj, fond Gornji Grad A, f. 132, Prozesse 1588–1603–1620. 18 Original izgubljen (?), delni prepis v: Orožen, Schallthal, 262–271. 19 Orožen, Schallthal, 234–236.

55 T. Ravnikar: Borba za cerkev Matere Božje v Velenju v 16. stoletju

Trg Velenje z gradom in trško cerkvijo na litografiji iz serije Stara Kaiserjeva suita, cca 1825 (Arhiv Muzeja Velenje)

mnogo motiti, temveč gre povsod tja, kjer ga potrebujejo. Tako se je to leto dalj časa zadrževal na gradu Turn v Škalah pri Žigi Dobrnskemu ter sodeloval tudi pri pokopu matere Sigismunda Neuhausa/Dobrnskega v Slovenj Gradcu. Zgoraj smo že omenili, da se je glavna borba v Šaleški dolini vodila okoli lastništva nad cerkvijo Matere Božje v Velenju20. Od leta 1574 pa vse do leta 1600 so v tej cerkvi pridigali luteranski predikanti. Borba za cerkev se je vršila med ljubljanskim škofom Tavčarjem in velenjskim graščakom Wagnom. V nadaljevanju je predstavljen potek tega dogajanja. 15. julija 1574 sta škal- ski župnik Matej Glušič in kaplan v Velenju Hanns Wentschitsch skupaj vodila mašo ter po maši zaklenila vrata cerkve Matere Božje v Velenju. K njima sta pristopila oborožena hlapca velenjskega graščaka Baltazarja Wagna ter jima na

20 O tej "borbi" nas najbolje obveščajo listine, ki so bile konec 19. stoletja še hranjene v župnijskem arhivu Škale, a niso dočakale današnjih dni. Ob porušitvi cerkve in župnišča v Škalah zaradi ugrezanja tal, ki ga je povzročilo izkopavanje lignita v okolici Velenja so postale žrtev skrajno barbarskega odnosa do dediščine na splošno, še prav posebej pa do cerkvenih arhivov in do vsega cerkvenega v prvih desetletjih po koncu 2. svetovne vojne. V naše dobro je Ignaz Orožen ohranil vsebino te korespondence v zelo izčrpnih regestih, ki nam danes lahko služijo namesto originalov.

56 S tudia H istorica S lovenica

silo odvzela ključe cerkve ter župniku in vikarju celo pretila s sekiro. To je bil dramatičen zaključek spora okoli pravic do cerkve, ki se je začel leta 1572 in smo ga omenili in opisali že na začetku razprave. Leta 1573 je tako Wagen cerkvenim ključarjem na silo odvzel cerkveno blagajno z računi, zapiski, cerkvenim urbarjem, potrdili o plačanih davkih itd. in vse prenesel na grad, saj je trdil, da je cerkev njegova last in da morajo biti zato cerkvene listine hranjene pri njem kot lastniku. Odvzem ključev je bil seveda tista kaplja čez rob, ki je spro- žila dolgotrajno papirno vojno za cerkev. Na eni strani sta bila škalski župnik in ljubljanski škof, na drugi pa velenjski graščak ob podpori štajerskih deželnih stanov. Spor je trajal polnih 26 let. Jeseni leta 1574 je Wagen, ko se je približal čas trgatve, dal pridelek iz cerkvenih vinogradov prepeljati na grad, poleg tega pa je prisilil podložnike velenjske cerkve k tlaki pri obnovi gradu21 in pri delu v graščinskih vinogradih. Poleg tega je takrat pripeljal že omenjenega predikanta Andreja Majerja, ki je zdaj opravljal božjo službo v cerkvi. Zaradi vsega tega se je ljubljanski škof Konrad Glušič obrnil na nadvojvodo Karla II. (3. 6. 1540–10. 7. 1590), ta pa je 15. aprila 1575 pooblastil savinjskega arhidiakona in laškega župnika Polidorja Montagnano in oskrbnika celjskega gradu Janeza pl. Helfen- bergerja, katerima je predal tudi vse listine, s katerimi da naj na miren način poravnata spor. Leta 1576 je torej Wagen zamenjal predikanta Majerja z Jurijem Cvečičem. Za njegovo selitev iz Ljubljane v Velenje je Wagen plačilo po 42 fenigov od svojih podložnikov zahteval z grožnjo, sicer jim odvzame posest. Cvečič je dobil svoje stanovanje v trgu Velenje v hiši, ki je bila v lasti graščaka. Škof se nato pri- toži nadvojvodi Karlu II. (1540–1590), ki je bil sam strog katolik, vendar je imel v veliki meri zvezane roke zaradi pretežno luteransko usmerjenih stanov, pa tudi zaradi protestantom naklonjenega cesarja Maksimilijana II. (1564–1576) ter njegovega naslednika, Karlovega nečaka, cesarja Rudolfa II.22. V pritožbi je zapisal, da želi Wagen zgraditi na mestu stare mežnarije pri cerkvi novo hišo za predikanta in zahteva od cerkvenih podložnikov zato pšenično in rženo desetino. Cvečiću pa je izročil v obdelovanje cerkvene njive, travnike in vinograde ter silil cerkvene podložnike, da jih obdelujejo za predikanta. Wagen je nadalje ukazal vsem Velenjčanom in okoličanom, da morajo hoditi k pridigam Cvečića ter jim v nasprotnem primeru zagrozil s kaznijo 1 zlatnika (tržane) oz. 1 teleta (okoličane). Čeprav je škofova pritožba pri nadvojvodi malo zavrla graščakov zagon, pa leta 1576 škof nadvojvodi poroča, da je Wagen dal celo

21 Ravno v času gospodov Wagen von Wagensberg na velenjskem gradu je bila opravljena najtemelji- tejša obnova gradu, ki je gradu Velenje dala podobo, ki jo v glavnem nosi še danes. Primerjaj: Tone Ravnikar, Grad Velenje. Skica usode stavbe in njenih prebivalcev (Velenje, 2002). 22 Peter Štih, Vasko Simoniti, Na stičišču svetov. Slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja (Ljubljana, 2009), str. 250s (dalje: Štih, Simoniti, Na stičišču svetov).

57 T. Ravnikar: Borba za cerkev Matere Božje v Velenju v 16. stoletju

zapreti nekaj podložnikov, ki so se uprli poslušanju luteranske pridige. Da bi vendarle nekako rešil ta spor, je nadvojvoda škofu ukazal poiskati stare listine, ki bi dokazovale njegov prav, in zagotovil, da bo nato primerno ukrepal. Pri tem iskanju škof ni bil uspešen. Situacija se v Velenju tako prva leta spora ni spreminjala oz. je bilo stanje v korist velenjskega graščaka. Ko je avgusta 1580 škofijo prevzel Janez Tavčar, se je reševanje spora pospešilo. Najprej je dosegel, da je nadvojvoda imenoval novo komisijo, saj prejšnja ni prišla do nobene rešitve. V novo komisijo so bili imenovani celjski župnik Mihael Kupič in plemič Johann Metnitz, katerima sta prejšnja komisarja odstopila vse listine. Toda tudi ta dva nista prišla do rešitve. Vse do leta 1587 se s strani komisije ni zgodilo nič. Škof Tavčar pa v vmesnem času ni miroval. Najprej je leta 1583 v Velenje slovenjgra- škega vikarja Sebastijana Bokaliča, mozirskega župnika Konstantina Kosarja in škalskega župnika Mateja Glušiča poslal z nalogo, da pregledajo cerkev in mu poročajo o stanju. Nato pa se je k Wagnu odpravil še sam, vendar povsem brez uspeha. Wagen je trdno zagovarjal stališče, da ima kot lastnik cerkve pri njej "ius advocatiae" in "ius patronatus" in da se ne škalski župnik ne škof v to pravico nimata pravice vmešavati. Še več, 25. julija 1583 je predikantu ukazal odhod k cerkvi sv. Jakoba v Zabrdu, kjer je prav tako patron23. Slednje je povzročilo, da je nadvojvoda Wagna prijel bolj strogo, vendar je še vedno želel pisne dokaze od škofa, a jih ni mogel dostaviti. Leta 1585 je ukazal celjskemu skrbniku, da za obe stranki, ki ju je pozval pred prvo sodno instanco, zapre cerkev. Wagen se je nadvojvodi zahvalil in pokazal takojšnjo pripravljenost udeležiti se sodnega zbora, želel pa je, da se cerkev ta čas ne zapre, kar je tudi dosegel. Wagen se je očitno zanašal, da bodo pretežno luteranski plemiči/sodniki na njegovi strani in je zato tako hitro pokazal svojo pripravljenost udeležiti se sodnega zbora. 28. oktobra leta 1587 je prišlo do zaslišanja prič, ki jih je predlagal škof. Zaslišanje je sklical deželni glavar Erazem Sauer in se je vršilo v gostilni v Šaleku. Zaslišanje je vodil celjski župnik Mihael Kupič, v komisijo pa so bili imenovani še Poli- dor von Montagnana, prošt v Novem Mestu in savinjski arhidiakon, in celjski meščan Danijel Kupič ter Urban Textor. Zaslišali so veliko število prič: 8 velenjskih in 15 šoštanjskih tržanov, 16 Wagnovih, 7 Moškonovih, 16 Heričevih24 in 5 podložnikov Ferdinanda Leyserja25, 20 Raumschüsslovih26 in 10 Scheyerjevih27 podložnikov, ter 12 podložnikov škalskega župnika in 5 podložnikov velenjske cerkve ter predikanta Primoža Ramšaka, ki je bil Heričev podložnik. Pričam so

23 Cerkev sv. Jakoba v Zabrdu res spada pod starovelenjsko cerkev in je danes del novoustanovljene starovelenjske fare, ki je zamenjala škalsko po tem, ko se je cerkev. Sv. Jurija v Škalah skupaj s celotno vasjo ugreznila in potopila kot posledica izkopavanja lignita v Šaleški dolini. 24 Lastniki gradu Turn v Škalah od leta 1514–1601. 25 Leyserji, lastniki gradu Forhtenek od 1535–1603. 26 Lastniki gradu Šalek od 1575–1664. 27 Lastniki gradu Ekenštajn od 1563–1640.

58 S tudia H istorica S lovenica

postavili vsakemu po 24 vprašanj: 1. Ali krščuje (i.e. velenjski predikant) katoliško in ali ni krst napačen in krivoverski? 2. Kdaj in kdo je zgradil velenjsko cerkev? Kdo je takrat posedoval velenjski grad? 3. Ali so imetniki gradu ob gradnji cerkve podarili kaj svojega? 4. Kdo je zidove itd. postavil in to plačal? 5. Ali so škalski farani, sosedje in velenjski tržani pomagali pri gradnji (i.e. cerkve)? 6. Kdo je položil temeljni kamen? 7. Kdaj in komu je bila cerkev posvečena? 8. Ali so bili takrat ali kasneje cerkvi dani darovi? 9. Za kaj so bili darovi porabljeni? 10. Od koga in s kakšnim namenom so bili postavljeni zahtevki do cerkve? 11. Ali poznajo nekdanjega lastnika gradu Velenje Franca von Lichtenber- ga ali druge lastnike gradu in ali so ti hodili h katoliški maši v velenjsko cerkev z ostalimi farani in pri maši dejavno sodelovali? 12. Ali so imeli svojega kaplana na gradu ali je z grajske ljudi skrbel eden od cerkvenih, na kakšen način so ravnali v zvezi s plačilom kaplana? 13. Ali ni bil vsak duhovnik, ki je v Velenju vodil Božjo službo prav tako kot mežnar podrejen in postavljen s strani škalskega župnika? 14. Ali niso cerkveni ključarji vse do novotarij, ki jih je uvedel Wagen dajali župniku za opravljanje službe Božje letno 10 dukatov? 15. Ali ni vsak škalski župnik vodil računske knjige pri velenjski cerkvi? 16. Ali ni bil vsak mežnar vedno določen z izbiro, na katero je pristal (škal- ski) župnik ? 17. Ali ni tako, da so cerkveni podložniki vedno opravljali tlačne obveznosti le cerkvi in nikomur drugemu? 18. Ali je kateri koli lastnik gradu do tega Wagna kadar koli opravljal sod- stvo nad cerkvijo, kaplanom ipd.? 19. Ali niso kaplani svete maše in drugih katoliških obredov vedno opravljali? 20. Ali ni v času kaplanov, ki sta jih imela Lichtenberg in Hanns Wagen, nedeljske maše vedno opravljal škalski župnik? 21. Ali ni eden od njih (kaplanov), z imenom Hanns Repl, bil poročen oz. njegova družica ni bila dana drugemu možu in zaradi tega ni mogel opravljati svoje službe in je moral tudi predati Ruepelsovo hubo (ki je bila očitno službeni fevd kaplana)? 22. Ali ni imenovani gospod Hanns (i.e. Repl) imel Ruepelsovo hubo kot vsak drugi podložnik po kupnem pravu? 23. Ali ni že prej vinograd pripadal kaplanu za opravljanje službe?

59 T. Ravnikar: Borba za cerkev Matere Božje v Velenju v 16. stoletju

24. Ali ni bila hiša v Velenju, kjer ima svoje stanovanje sedaj Hanns Krabat (!) (Hanns Dolijanski, luteranski pridigar in učitelj, ki je bival v Velenju op.a.) in jo sedaj poseduje Klepp, kupljena in prodana s strani cerkve?28

Žal se zapisnik teh zaslišanj ni ohranil (še ni našel?) in več podrobnosti ne poznamo. Vsekakor je bil Wagen na podlagi zapisnika, ki ga je Polidor Monta- gnana poslal deželnemu upravitelju Fritzu pl. Herbersteinu, oproščen.

* * *

Ta rešitev škofa ni zadovoljila in je 10. decembra 1588 ponovno tožil Wagna. Tožba je 5 let mirovala, zato jo je škof 18. februarja 1594 ponovil. Proces je trajal tako dolgo, da je v spor posegla narava. Leta 1594 je umrl Baltazar Wagen, leta 1597 pa tudi škof Tavčar. Leta 1598 je postal novi lastnik gradu Velenje Baltazar Herič, lastnik Turna in Pakensteina, medtem ko je Baltazarjev sin Johan Sigmund obdržal šoštanjsko gospoščino. Novi ljubljanski škof je istega leta postal Tomaž Hren. Prav v tem letu pa se je tudi povsem spremenila politika deželnega kneza, nadvojvode Ferdinanda II. (nadvojvoda od 1590, med 1619 in 1637 cesar), do luteranov29. Pod vodstvom svojega svetovalca škofa Jurija Stobeja je začel dosledno izvajati svoj načrt o rekatolizaciji dednih dežel. Leta 1598 je prepovedal protestantsko bogoslužje v vseh deželnoknežjih mestih in trgih ter zahteval izgon predikantov in ukinitev protestantskih šol. To deželnoknežjo politiko so izvajale verske komisije pod vodstvi škofov ter pod varstvom močnih vojaških oddelkov. V treh letih (1599–1601) so te komisije z ostrim posegom, zažiganji protestantskih knjig, rušenjem protestantskih molilnic in uničevanjem grobišč povsem uničile organizirano protestantsko življenje na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem. Ta val je zajel tudi Velenje. Leta 1600, na belo nedeljo,9. aprila30, je ljubljanski škof Tomaž Hren vodil velikansko procesijo, ki bi naj štela več kot 10.000 ljudi ter na ta način tudi dokončno prevzel velenjsko cerkev31. Cerkev so luterani pustili razmeroma nedotaknjeno, saj sta ostala nepoškodovana tako glavni kot tudi stranski (Frančiškov) oltar, zmanjkale pa so knjige, kelihi, sveč- niki ipd. V luteranskem obdobju velenjske cerkve so v njej protestanti izvrševali tudi pokope. Z gotovostjo lahko govorimo o nekaj pokopih. V cerkvi so pokopali ženo predikanta Ivana Dolijanskega, pa tudi Baltazarja Wagna in enega njegovih sinov. O tem poroča pismo, ki ga je na škofa Hrena 9. aprila naslovil

28 Orožen, Schallthal, str. 200–202. 29 Štih, Simoniti, Na stičišču svetov, 253ss. 30 Istega dne so sestavili tudi omenjeni urbar velenjske cerkve. 31 Orožen, Schallthal, 232.

60 S tudia H istorica S lovenica

Johan Sigmund Wagen. Škofa je v njem prosil, da pusti grob njegovega očeta in bratca neoskrunjen32. Ob ponovnem zavzetju so ženo predikanta Ivana Doli- janskega izkopali ter jo pokopali pred cerkvijo. Morebiti sta bila v cerkvi poko- pana tudi Baltazar Wagen in njegov sin. Pokopališče okoli cerkve Matere Božje v Velenju je nato še nekaj desetletij služilo za pokope protestantov. Vemo, da so na tem pokopališču pokopali sestro Maksimilijana Heriča z gradu Velenje in Pakenštajn, Ivana in Suzano Širski33, Zofijo Heričevo, Sauerji34 pa so dobili celo dovoljenje za ureditev družinske grobnice35.

* * *

Spor, ki se je vršil med velenjskim graščakom Baltazarjem Wagnom in škalskim župnikom Matejem Glušičem oz. ljubljanskim škofom je bil najpomembnejši in tudi najusodnejši del dogajanja, vezanega na razburljivo 16. stoletje in luteransko-katoliški spor v Šaleški dolini. Za tako majhno in relativno mirno dolino je predstavljal silen pretres, v širšem kontekstu luteransko-katoliških prerivanj na Štajerskem pa vendarle ni odigral odločilnega pomena, kar dokazuje dejstvo, da se je odločil skladno z razpletom dogajanj na širšem prostoru in neodvisno od samega šaleškega dogajanja in razmerij moči v dolini. Ob prevzemu cerkve so morali urediti tudi premoženjske razmere. Zaradi tega je nastal tudi najstarejši ohranjeni urbar posesti velenjske cerkve, katerega vsebino smo omenili zgoraj. Dokončno sta se Herič in škalski župnik sporazu- mela o tem, kaj je cerkveno premoženje in kaj si je Herič protipravno prisvojil, šele leta 1602, ko je o tem vprašanju razsodila komisija, ki se je zbrala v Velenju, kjer je delovala med mesecem majem in mesecem julijem ter v tem času zasli- šala cerkvene podložnike in nekatere velenjske tržane36. Odločitev komisije je bila po pričakovanju povsem v korist škalskega župnika. Tako je ta uspel svoji župniji nazaj zagotoviti vse premoženje, ki ga kar trideset let ni mogel koristiti. Prav ta proces, ki se je leta 1602 vršil med velenjskim graščakom in škal- skim župnikom, povzema enega od pomembnih pokazateljev glavnine problemov, ki so se mnogokrat le zamaskirali pod formo ideološkega boja – borbe za prihodke. Pregled gradiva druge polovice 16. in začetka 17. stoletja namreč pokaže, da je bila – spor med luterani in katoliki gor ali dol – ključna stvar,

32 8. april 1600 (listina je bila škofu prezentirana naslednji dan, ob veliki procesiji), v: Orožen, Schallthal, 231/2. 33 Širski so od leta 1563 dalje upravljali krški grad Ekenštajn v Šaleški dolini, glej tudi opomba 26. 34 Družina Sauerjev pridobila grad Velenje leta 1603, ter ga nato obdržala vse do leta 1797. 35 Orožen, Schallthal, 255–258. 36 Orožen, Schallthal, 245–247.

61 T. Ravnikar: Borba za cerkev Matere Božje v Velenju v 16. stoletju

Farna cerkev sv. Jurija v Škalah na litografiji iz serije Stara Kaiserjeva suita, cca. 1825 (Arhiv Muzeja Velenje)

okoli katere sta se vrteli obe strani, posest; zemlja, vinogradi, stavbe, službe …, to je bilo tisto, kar je ves čas ostajalo v bistvu razmišljanja tako luteranskih plemi- čev, meščanov/tržanov, predikantov kot njihovih katoliških pendantov37.

* * *

Na mestu zaključka moramo ugotoviti, da so reformacijska prizadevanja na področju Šaleške doline ostala vezana na šaleško plemstvo ter na redke posa- meznike v obeh trgih Šoštanja in Velenja. Večina prebivalstva je ostala zvesta staremu nauku in starim učenjem. Prebivalci zahodnega dela doline so slednje izkazali energično s financiranjem izgradnje cerkvenega stolpa pri trški cerkvi v Šoštanju. Zanimivo je, da se je tej gradnji pridružila tudi šoštanjska gospošči- na38, ki je leta 1579 prispevala šoštanjskim tržanom 33 startinov apna za dogra-

37 Primerjaj gradivo ohranjeno v: NALj Gornji Grad A, fascikli odgovarjajočih župnij. 38 Zakupniki šoštanjske gospoščine so bili od 6. julija 1554 dalje Gallerji, ki se ne pridružijo reformacij- skemu gibanju v dolini.

62 S tudia H istorica S lovenica

dnjo cerkvenega stolpa39. Že Ignacij Orožen je v citiranem delu domneval, da gre za stolp pri trški cerkvi sv. Mohorja in Fortunata, kar so nato večinoma pre- vzemali ostali avtorji40. Neodgovorjeno pa ostaja vprašanje, ki nam ga postavlja leto 1535 na vzhodni steni cerkvenega zvonika, ki nedvomno označuje konec vsaj ene faze del na zvoniku. Naj si bodi kakor koli. Gradbena dejavnost v Šale- ški dolini, ki jo ne beležimo le pri podružnični cerkvi v Šoštanju, temveč tudi na stolpu ("turm") v Šoštanju41, gradu Velenje, gradu Švarcenštajn itd.42, priča o izjemni dejavnosti, ki se je odvijala na področju Šaleške doline v obravnavanem stoletju. Sklenemo lahko, da je to tisti čas v zgodbi Šaleške doline, ko se je "zgodovina zgostila" tako, kot se je nato le še v pravkar minulem 20. stoletju.

Tone Ravnikar

THE FIGHT FOR THE CHURCH OF MOTHER OF GOD IN VELENJE IN THE 16TH CENTURY

SUMMARY

The discussion concerns itself with one of the most interesting and fateful periods in the history of the Šaleška valley – the 16th century. In this century many noble families were replaced in the Šaleška valley, primarily as a consequence of the extinction of the counts of Celje and the consequent collapse of their possessions, the final solidification of the Habsburgs as the provincial lords, the

39 Orožen, Schallthal, 397. 40 Nazadnje: Rok Poles, Marjana Gmajner, Nika Lalek, Sakralna dediščina v Šaleški dolini (Velenje, 1998), 383/4. 41 Leta 1575 je štajerski nadvojvoda Karel dovolil Gallerjem obračunati 2000 fl za gradnjo stolpa v Šoštanju (Orožen, Schallthal, 418). Običajno se je ob tej listini vedno mislilo na t.i. "Amtshaus" oz. Mestni grad v Šoštanju, ki je pogorel v 18. stoletju (prim.: Orožen, Schallthal, 418; Ivan Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. 4. knjiga (Ljubljana, 1993), str. 98). Raziskave opravljene ob požaru leta 2001 na graščini Turn pri Šoštanju, pa so pokazale, da se v njej skriva renesančno stolp iz 16. stoletja tako, da je le-ta in ne izginuli Amtshaus tisti, ki je mišljen z "Thurme zu Schönstein" v listini nadvojvode Karla. 42 Prim.: Ravnikar, "Čas prehoda med srednjim in novim vekom", 221–223.

63 T. Ravnikar: Borba za cerkev Matere Božje v Velenju v 16. stoletju

growing Ottoman threat, the increasing dissatisfaction of the peasantry that also resulted in revolts, and the attempts for the reformation of the Catholic church, which failed to recover from its moral and identity crisis brought about by the great schism at the end of the 14th century. We stressed the most important events in the valley – the fight among Lutheran nobility and catholic priests that was centred around the question of rights to the church of Mother of God in Velenje, for which, with arguments of force or force of arguments, the castellan of Velenje and the priest of Škala were fighting. A rich correspondence is preserved about the events in the Škale parish that was later lost. Fortunately, the content of these documents was preserved in extensive and high-quality regeste that were preserved and published by Ignaz Orožen. Based on this correspondence a reconstruction of events was made, that shows the great intensity of the events, discovers the poorly defined status the church had, where neither the castellan nor the priest can prove they are right or that they had the rights. From this correspondence we also gain very specific information on the actors who were spreading Lutheran ideas, the names of the preacher, the probably complete list of all this who stepped on the side of Martin Luther and above all we find out that the protestants organized, in concordance with their teachings, the first primary school in the Šaleška valley, that operated in Velenje, and for whose work the castellan of Velenje Baltazar Wagen was most instrumental. The conflict surrounding the rights to the church dragged on for almost a quarter century and ended up being resolved not because one side managed to prevail with its arguments, but because by the end of the 16th century the previous tolerance of protestants in the province changed, which is typical of the period of archduke Karl II, and was replaced with a catholic hard- -line and later also with the aspiration to reform the Catholic church by his successor Ferdinand II. The new bishop of Ljubljana Tomaž Hren ended the fighting with a spectacular procession with which he occupied and consecra- ted on 9 April 1600. Despite such and end, the activities of Lutherans in the Šaleška valley were exceptional and brought many results.

64 S tudia H istorica S lovenica

UDK 929Nabergoj I.:352.075.31(450.361)"1873/1897" 94(450.361=163.6)"187/189" 1.01 Izvirni znanstveni članek

Ivan Nabergoj – nesojeni župan tržaških Slovencev (1873–1897)

Štefan Čok

Dr. Narodna in študijska knjižnica Trst, Odsek za zgodovino in etnografijo Via dei Montecchi 6, I – 34137 Trst, Italija e-pošta: [email protected]

Izvleček: Članek se ukvarja z likom Ivana Nabergoja, ki je v drugi polovici 19. stoletja dobro tridesetletje dejansko poosebljal slovensko politično prisotnost v Trstu. Bil je nedvomno najvidnejši slovenski politik tega jadranskega mesta ter edini, ki se je lahko uveljavil kot pomembna osebnost na lokalni, a tudi na državni ravni. To mu je omogočalo predvsem dejstvo, da je bil daljše obdobje istočasno član državnega zbora ter mestnega – deželnega sveta in se tako lahko vključil v politično debato na vseh upravnih nivojih, ki jih je predvidevala avstrijska ureditev. Avtor na podlagi zapisov v takratnih italijanskih liberalnih časnikih, ki so izhajali v Trstu, predstavlja pomembnost lika, ki se zaradi političnih razmer ni nikoli mogel potegovati za vlogo tržaškega prvega občana, bil pa je nedvomno dalj časa "prvi sovražnik" italijanskih liberalni nacionalcev, ki so vladali v mestu.

Ključne besede: Trst, Primorska, Avstro–Ogrska, nacionalno vprašanje, slovenski politiki, Ivan Nabergoj (1873–1897)

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 17 (2017), št. 1, str. 65–84, 42 cit., 5 slik Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

65 Š. Čok: Ivan Nabergoj – nesojeni župan tržaških Slovencev ...

Uvod

V dolgem procesu, ki je od revolucionarnega leta 1848 do predvečera prve svetovne vojne razširil politične pravice in posledično tudi politično participaci- jo v slovenskih deželah, je igralo mesto Trst pomembno vlogo. O prestolnici avstrijskega primorja je slovaški intelektualec Jan Kollar leta 1846 zapisal tako: "Tukaj italijanščina že prevladuje nad slovanščino, če je ni že povsem podredila. Po ulicah in trgih je še slišati iz ust ljudstva slovanske zvoke: toda ti zvenijo bolj tuje kot domače".1 Že dogodki iz let 1848 in 1849 so pokazali, da je bila njegova ocena preostra, do pravega razvoja slovenskega Trsta pa je lahko prišlo le po začetku nove ustavne dobe leta 1861 in v tem razvoju je bil lik Ivana Nabergoja ključnega pomena. Članek bo skušal osvetliti nekaj manj znanih vidikov njegovega tridesetletnega političnega delovanja, pozornost bo posvečena predvsem odnosu, ki ga je italijanski liberalni nacionalni tisk imel do Nabergoja: če je namreč vloga Nabergoja kot vodilnega moža tržaških Slovencev dobro poznana, je bilo manj pozornosti posvečene vprašanju, kako so nanj gledali njegovi glavni politični nasprotniki, to so italijanski liberalni nacionalci. Bibliografija o tržaški splošni in slovenski zgodovini je bogata: za splošno sliko razvoja tržaške stvarnosti bi omenil delo Elia Apiha Trieste,2 sto let staro, a še vedno izredno učinkovito mojstrsko delo Angela Vivanteja Irredentismo adriatico3 ter novejši zbornik v dveh knjigah Storia economica e sociale di Trie- ste, ki sta ga uredila Roberto Finzi in Giovanni Panjek.4 Monografija Jožeta Pir- jevca "Trst je naš!" Boj Slovencev za morje, ki je izšla pred desetimi leti, nam nudi odlično izhodišče za razumevanje slovenskega političnega gledanja na tržaško vprašanje. Razmerja moči v tržaški stvarnosti ne moremo razumeti, če ne upo- števamo institucionalne ureditve avstrijskega primorja, ki jo odlično predstavi Apollonievo delo Libertà – Autonomia – Nazionalità.5 Povečevalno steklo nad stvarnostjo vodilnih elit italijanske liberalne nacionalne stranke, ki je v teh letih vladala mestu, nudi tudi monografija Anne Millo L'elite del potere a Trieste.6 V

1 Jože Pirjevec, "Trst je naš!" Boj Slovencev za morje (1848–1954) (Ljubljana, 2008) (dalje: Pirjevec, "Trst je naš!"), str. 19. 2 Elio Apih, Trieste (Bari, 1988) (dalje: Apih, Trieste). 3 Angelo Vivante, Irredentismo adriatico. Contributo alla discussione sui rapporti italo – austriaci (Trst, 1984) (dalje: Vivante, Irredentismo Adriatico). 4 Roberto Finzi in Giovanni Panjek, Storia economica e sociale di Trieste Vol. I – La città dei gruppi (Trst, 2001) (dalje: Finzi in drugi Storia economica e sociale di Trieste Vol. I) in Roberto Finzi, Loredana Panariti in Giovanni Panjek, Storia economica e sociale di Trieste Vol. II – La città dei traffici 1719 – 1918 (Trst, 2003) (dalje: Finzi in drugi, Storia economica e sociale di Trieste Vol. II). 5 Apollonio Almerigo, Libertà – autonomia – nazionalità. Trieste, l’Istria e il Goriziano nell’impero di Francesco Giuseppe: 1848–1870 (Trst, 2007) (dalje: Apollonio, Libertà – autonomia – nazionalità). 6 Anna Millo, L'elite del potere a Trieste. Una biografia collettiva 1891–1938 (Milano, 1989) (dalje: Millo, L'elite del potere a Trieste).

66 S tudia H istorica S lovenica

Trst z okoliškimi kraji, kjer je bilo prebivalstvo v veliki večini slovensko (Narodna in študijska knjižnica Trst, Odsek za zgodovino in etnografijo, Fototeka, HP-HI Kraji, Trst HA-HI)

italijanskem jeziku je pred leti izšlo tudi delo Robija Sturmana Le associazioni e i giornali sloveni a Trieste dal 1848 al 1890,7 ki predstavlja odlično sintezo razvoja in težav, ki jih je slovenska tržaška skupnost doživljala v drugi polovici 19. stoletja. V zvezi z Nabergojem samim gre seveda omeniti delo Petra Rustje Med Trstom in Dunajem: Ivan Nabergoj v avstrijskem državnem zboru (1873– 1897).8 Pri obravnavi Nabergojevega lika so se časopisi izkazali za neprecenljivo gradivo. Za splošno sliko razvoja tržaškega tiska v drugi polovici 19. stoletja predstavlja delo Silvane Monti Orel I giornali di Trieste dal 1863 al 19029 še vedno nujno oporo. Ob slovenski Edinosti, katere vsebine so v slovenskem okolju precej dobro poznane, so v članku upoštevani predvsem italijanske dnevni-

7 Robi Sturman, Le associazioni e i giornali sloveni a Trieste dal 1848 al 1890 (Trst, 1996) (dalje: Sturman, Le associazioni). 8 Ivan Rustja, Med Trstom in Dunajem. Ivan Nabergoj v avstrijskem državnem zboru (1873–1897) (Trst, 1999) (dalje: Rustja, Med Trstom in Dunajem). 9 Silvana Monti Orel, I giornali di Trieste dal 1863 al 1902 (Trst, 1976) (dalje: Monti Orel, I giornali di Trieste dal 1863 al 1902).

67 Š. Čok: Ivan Nabergoj – nesojeni župan tržaških Slovencev ...

ke liberalnega tabora, Il Cittadino ter pozneje L'Indipendente in Il Piccolo. Dej- stvo, da je velika večina teh časopisov danes dostopna preko spleta, v primeru Edinosti na spletni strani www.dlib.si, v primeru Indipedenteja in Piccola pa preko projektov TriPeDI – Trieste Periodici Digitali (dostopen na strani http:// emeroteca.braidense.it/progetti/tripedi.php ter na strani www.internetcultu- rale.it) nudi raziskovalcu bogato in obsežno gradivo, ki je neprecenljive vrednosti za razumevanje takratnega političnega dogajanja. Ivan Nabergoj se je rodil na Proseku 28. maja 1835, v obdobju restavracije, ko je na Dunaju še odločal princ Metternich in o nacionalnih konfliktih v habs- burški monarhiji, predvsem pa ob njeni vzhodnojadranski obali, ni bilo govora, tudi zaradi vladajočega absolutizma. O Nabergoju velja poudariti predvsem, da ni imel visoke izobrazbe: zaključil je le ljudsko šolo.10 Iz tega podatka lahko povzamemo dve ugotovitvi: kot prvo, da je bila očitno osnovna izobrazba, ki so jo cesarske šole nudile, dobra. Kot drugo smo tu priča liku človeka, ki je z majhnega Proseka prišel vse do dunajskega državnega zbora in postal prava ikona ne le za takratne tržaške Slovence, kar je precej znano, temveč tudi, seveda v tem primeru v negativnem smislu, za tržaške Italijane, kot bomo lahko videli v nadaljevanju. Članek namerava predstaviti lik Ivana Nabergoja predvsem iz tega manj poznanega zornega kota, ki je prav zaradi tega posebno zanimiv.

Tržaška stvarnost v drugi polovici 19. stoletja – politične in upravne razmere

Pričujoče besedilo se ne namerava na dolgo posvetiti dogajanju v Trstu v obravnavanem obdobju, nujno pa je, da ga nakažemo vsaj v glavnih orisih. Druga polovica 19. stoletja predstavlja (vključno s prvim desetletjem 20. stoletja oz. do izbruha prve svetovne vojne) obdobje največje rasti mesta Trst in to na vseh področjih. Število prebivalcev mesta se je burno povečalo in prešlo od prib. 90.000 prebivalcev leta 1850 do 157.000 leta 1890 in 180.000 leta 1900, kar pomeni, da se je število prebivalcev v zgolj petdesetih letih podvojilo.11 Obdo- bje demografske rasti je bilo tudi obdobje gospodarske rasti, ki pa ni bila tako premočrtna: število ton blaga, ki so šle skozi tržaško pristanišče, srce in plju- ča mestnega gospodarstva, se je v teku petdesetih let potrojilo, hkrati pa se je zmanjšal tržaški delež na skupni količinski vsoti avstrijskih uvažanj: z 8,2 % leta 1870 na 4,9 % leta 1888; na področju izvažanj je padel z 12 % leta 1870

10 Rustja, Med Trstom in Dunajem, str. 17. 11 Marco Breschi, Aleksej Kalc in Elisabetta Navarra, "Storia minima della popolazione di Trieste – secc. XVIII–XIX", v: Storia economica e sociale di Trieste Vol. I – La città dei gruppi, ur. Roberto Finzi, Giovanni Panjek (Trst, 2001), str. 78.

68 S tudia H istorica S lovenica

na 4,8 % leta 1888.12 Mesto pa je vseeno doživljalo določene težave, ki so bile vezane predvsem na povezave z zaledjem in samo pristanišče. Gre za vprašanja bistvenega pomena za gospodarski in posledično tudi demografski in politični razvoj Trsta, zanimiva pa so tudi, ker je z njimi ravno zaradi njihove relevantno- sti večkrat imel opravka tudi sam Nabergoj. Pri tem početju, kot bomo videli kasneje, si je včasih pridobil odobravanje celo svojih italijanskih političnih nasprotnikov, ko je denimo branil nekatere privilegije, ki so zadevali celotno mesto. Prva tematika, ki jo gre obravnavati, je vprašanje proste luke: ustanovil jo je cesar Karel VI. leta 1719 in je predstavljala osnovno gonilo razvoja tržaškega gospodarstva vse skozi 18. stoletje in prvo polovico 19. stoletja, ko ni bila več kos novim potrebam, ki so se uveljavljale kot posledica tehnološkega razvoja: prosta luka, ki je bila odlični pripomoček v času, ko so trgovci blago za daljša obdobja hranili v pristaniških skladiščih, da bi ga tržili le v najboljših razmerah, ni bila več primerna za obdobje, ko se je vse večji poudarek dajal na hitrost prevažanja, na morju, iz ladje na kopno oz. na vlak ter posledično v zaledje.13 Avstrijske oblasti so tako dalj časa razmišljale o ukinitvi proste luke, dokončna odločitev o tem pa je padla leta 1891 kljub nasprotovanju tržaških gospodarskih, predvsem pa političnih krogov, v tem primeru ne le italijanskih.14 Podatek se zdi zanimiv, če upoštevamo, v kolikšni meri je ukinitev proste luke leta 1891 v resnici pripomogla k industrijski rasti mesta in posledično tudi k vse večjemu številu Slovencev in mnogih drugih, ki so se vanj selili. Drugo veliko vprašanje je bila železnica. Postavitev Južne železnice na polovici stoletja je odločilno pripomogla k razvoju Trsta, a ni več zadostovala naraščajočim potrebam jadranske luke. Razvoj italijanskih pristanišč in žele- znic je tako na jadranski (Benetke) kot tirenski obali (Genova) postavljal pod vprašaj vlogo Trsta kot glavnega okna v svet srednjeevropskih dežel. Hkrati je moral Trst tekmovati proti vse močnejši konkurenci pristanišč na Severnem morju, ki so lahko ogrožala tržaške interese vsaj v nekaterih deželah, kot npr. na Bavarskem. Ključna razvojna smernica Dunaj-Trst, ki jo je vzpostavila Južna železnica, je torej še kako veliko pomenila, a se je kmalu izkazala za nezadostno. Že v šestdesetih letih so se tako pojavila razmišljanja o postavitvi druge železni- ške povezave med Trstom in zaledjem, predvsem proti severu. Debata je trajala

12 Werner Drobesch, "Il ruolo di Trieste tra i porti marittimi e fluviali austriaci (1719–1918)", v: Storia economica e sociale di Trieste Vol. II – La città dei traffici 1719–1918, ur. Roberto Finzi, Loredana Panariti in Giovanni Panjek (Trst, 2003), str. 364. 13 Giovanni Panjek, "Una "commercial officina" fra vie di mare e di terra", v: Storia economica e sociale di Trieste Vol. II – La città dei traffici 1719–1918, ur. Roberto Finzi, Loredana Panariti in Giovanni Panjek (Trst, 2003), str. 309. 14 Giovanni Panjek, "Una 'commercial officina' fra vie di mare e di terra", v: Storia economica e sociale di Trieste Vol. II – La città dei traffici 1719–1918, ur. Roberto Finzi, Loredana Panariti in Giovanni Panjek (Trst, 2003), str. 310.

69 Š. Čok: Ivan Nabergoj – nesojeni župan tržaških Slovencev ...

praktično štirideset let, preden je prišlo do uresničitve Bohinjske proge. Naber- goj je nastopal tudi glede teh vprašanj in večkrat bil v sozvočju ne le s stališči svojih tržaških kolegov, ampak celo s stališči, ki so jih zagovarjali liberalni nacionalci v obdobju (1873–1897), ko še niso nastopali na državnozborskih volitvah. Pri tem velja omeniti osnovno šibkost Trsta pri svojih zahtevah na Dunaju, ki jasno izstopa, če primerjamo tržaško stvarnost z dogajanjem v bližnji Italiji. V Trstu je vzpostavitev novih povezav med Benetkami in severom potekala na podlagi složnega dela lokalnih trgovinskih zbornic in centralne vlade. V primeru tržaške druge železniške povezave se ni uresničil nobeden izmed predlogov, ki so prihajali iz Trsta, saj je končna Bohinjska proga potekala na podlagi zahtev vojaškega generalštaba, nad trgovskimi interesi so torej prevladali strateški.15 Če si zdaj podrobneje ogledamo tržaško stvarnost, je treba poudariti, da je politično življenje v mestu potekalo na podlagi statuta, ki ga je mesto dobilo aprila 1850.16 Ureditev je imela dve pomembni posledici: kot prvo kurialni volilni sistem (4 kurije na podlagi premoženja + šest izvoljenih v okolici),17 ki je ostal v veljavi do leta 1909, ko ga je nadomestil nov sistem, ki še ni predstavljal uvedbe splošne moške volilne pravice, lahko pa bi ga primerjali s sistemom v veljavi za državnozborske volitve 1897.18 Druga, še važnejša ugotovitev, je, da je bil mestni svet hkrati tudi deželni svet: sestajal se je v drugih trenutkih, a v isti sestavi, kar pomeni, da je tisti, ki je zmagal volitve, zmagal vse. S temi pravili se je odvijala politična konfrontacija v Trstu od uvedbe nove ustavne dobe dalje. Akterji, ki so pri tej igri sodelovali, so se z leti spremenili. Na začetku ustavne dobe, v šestdesetih letih, sta bila glavna akterja liberalna nacionalna stranka in prohabsburški konservativci, gre pa tudi poudariti, da so bili številni kandidati skupni obem strankam. Z leti smo priča postopni krizi konzervativnega tabora, solidnejši uveljavitvi liberalnih nacionalcev, ki se hkrati radikalizirajo kot posledica generacijske menjave.19 V osemdesetih letih se uveljavi nova generacija liberalcev. Na tem mestu bi omenil Feliceja Veneziana, Teodora Mayerja, Attilia Hortisa in druge, ki so bili bližji idejam iredentistov in vložili veliko energije v oblikovanje nove mreže društvenih stvarnosti (veliko truda je bilo vloženega v razvoj športnega združenja Ginnastica Triestina; ustanovitev planinskega društva Alpina delle Giulie; predvsem pa mreža zasebnega šolstva, najprej s Pro Patrio, potem z Lego nazionale).20 Liberalni nacionalci in

15 Štefan Čok, Tržaške mestne elite na prehodu iz 19. v 20. stoletje: ustroj oblasti, povezave z Italijo, nacionalno vprašanje, doktorska disertacija (Koper, 2015), str. 61–66 (dalje: Čok, Tržaške mestne elite na prehodu iz 19. v 20. stoletje). 16 Apollonio, Libertà – autonomia – nazionalità, str. 78. 17 Prav tam, str. 141. 18 Millo, L’elite del potere a Trieste, str. 104–105. 19 Čok, Tržaške mestne elite na prehodu iz 19. v 20. stoletje, str. 103. 20 Prav tam, str. 146–148.

70 S tudia H istorica S lovenica

konservativci so se borili za prevlado v štirih mestnih kurijah, Slovenci pa, ki niso imeli možnosti izvolitve svojih predstavnikov v mestu, so računali na šest poslanskih mest, ki jih je mestni statut zagotavljal tržaški okolici. Za boljše razumevanje razvoja političnega dogajanja v Trstu, predvsem za slovensko stvarnost, se zdi pomembno opredeliti tri bistvena obdobja. Prvo traja nekje od leta 1861 do leta 1867, gre za obdobje splošne negotovosti, ko je bil v Trstu izvoljen (in dvakrat razpuščen) liberalni občinski svet,21 kmalu zatem je prišlo do nove vojne in dualistične ureditve. Drugo obdobje sega od leta 1867 do leta 1873, ko se je v mestu poostril nacionalni spor (ki je bil prepleten tudi z verskim), leta 1868 je predvsem prišlo do znanih izgredov okoliškega bataljona,22 hkrati sta tako italijanski kot slovenski tabor postavila temelje za razmah svoje društvene mreže. Tretje obdobje sega od leta 1873 naprej, ko so se stvari v določenem smislu stabilizirale: Slovenci so lahko računali na to, da bodo izvolili nekaj predstavnikov v mestni svet, a nič več. Hkrati pa so svojega človeka, Ivana Nabergoja, imeli v državnem zboru, česar liberalni nacionalci niso imeli.

Ivan Nabergoj v mestnem – deželnem svetu in v dunajskem državnem zboru

Če sledimo prejšnji periodizaciji, lahko trdimo, da se Nabergojevo ime pojavi na tržaški politični sceni na prehodu iz prvega v drugo obdobje. Bil je izvoljen na koncu leta 1865, deset mesecev po razpustitvi mestnega sveta, ki ni želel sprejeti resolucije, ki je izražala lojalnost cesarstvu. Od razpustitve do volitev je minilo toliko časa, ker so cesarske oblasti skušale ustvariti razmere, ki bi zago- tavljale izvolitev zmernejšega občinskega sveta.23 Državne oblasti pa niso bile edine, ki so skušale prikrojiti volilne rezultate sebi v prid: v proseškem okolju je namreč liberalnim nacionalcem uspelo izvoliti znanega intelektualca in pisca Pietra Kandlerja, a le preko "posebnih" volilnih procedur: občinski uradniki so namreč prišli na volišča z že izpolnjenimi glasovnicami.24 Goljufija je bila preve- lika in izvolitev Kandlerja je bila razveljavljena, na novih volitvah se je uveljavil Nabergoj, ki je tako začel svojo dolgo upravno pot. Kmalu po izvolitvi je Naber- goj posegel v mestni svet in poudaril krivico, ki so jo doživljali slovenski prebi-

21 Apollonio, Libertà – autonomia – nazionalità, str. 161–168, 210–214. 22 Tržačani so uživali posebne privilegije glede vpoklica v vojsko, kar pa ni veljalo za okolico, kateri možje so služili vojaško službo v bataljonu, ki je prav zaradi sestave postal splošno znan kot okoliški ali okoličanski. bataljon. Več o tem v Merku Josip, Okoličanski bataljon: "fatti di luglio 1868": gradivo za zgodovino Trsta (Trst, 2002). 23 Prav tam. 24 Rustja, Med Trstom in Dunajem, str. 21, Apollonio, Libertà – autonomia – nazionalità, str. 213–214.

71 Š. Čok: Ivan Nabergoj – nesojeni župan tržaških Slovencev ...

Portret Ivana Nabergoja na razglednici (Narodna in študijska knjižnica Trst, Odsek za zgodovino in etnografijo, Fototeka, HP-HI Kraji, Trst HA-HI)

valci tržaške okolice, saj je moral okoliški bataljon, ki so ga v glavnem sestavljali ravno Slovenci, skrbeti tudi za varnost. Zanimivo je, da se je v tem primeru z Nabergojem strinjal tudi Francesco Hermet, takratni voditelj italijanskega liberalnega tabora.25 Tukaj gre poudariti še dejstvo, da je bil odnos italijanskega liberalnega tabora do vprašanja bataljona v tem obdobju dvoličen: po eni strani negativen, ker so ga sestavljali Slovenci; po drugi pa pozitiven, ker je njegov obstoj odločilno pripomogel k dejstvu, da so bili Tržačani skoraj popolnoma oproščeni vojaške službe.26 Razmere so se znatno poslabšale po dogodkih julija 1868. Leto prej je državni zbor sprejel nove zakone, ki so cerkvi odvzemali pristojnosti nad šol- stvom. Posledično je tržaški mestni – deželni svet izglasoval potrebne ukrepe, da bi skrbel v prvi vrsti za to področje: prišlo je do uličnih manifestacij in izgredov, kjer se je uveljavila enačba, ki je v tistem trenutku še kar veljala v Trstu, po kateri so bili Italijani večinoma liberalci oz. antiklerikalci, Slovenci pa klerikalci: iz verskega se je tako vnel tudi nacionalni spor, v katerega je bil vpleten tudi

25 "Tržaško-méstne in okolične zadeve", Ilirski primorjan, 18. februar 1866, št. 4, str. 3 (15). 26 Apollonio, Libertà – autonomia – nazionalità, str. 181.

72 S tudia H istorica S lovenica

okoliški bataljon, ki so ga sestavljali večinoma Slovenci. V istih dneh so Slovenci otvorili novo čitalnico v rojanskem predmestju; prišlo je do hudih izgredov, v katere so bili vpleteni tudi člani bataljona. Napetost v mestu je hudo narastla, italijanski tabor je izkoristil priložnost in zahteval razpustitev bataljona, kar je tudi dosegel; slovenski pa je zahteval upravno ločitev okolice od mesta in bil pri tem neuspešen.27 Dejstvo, da so italijanski liberalci dosegli kar so želeli, Slovenci pa ne, zgovorno priča o razmerju moči v Trstu te dobe ter ne nazadnje tudi o dejstvu, da so bile avstrijske oblasti pripravljene ugoditi zahtevam političnega vodstva mesta v obdobju, ko se slednje še ni tako nevarno približalo odkritim iredentističnim in nacionalističnim stališčem. Dodatni dokaz za različno uspe- šnost italijanskega in slovenskega tabora predstavlja npr. dejstvo, da cesarske oblasti leta 1869 tržaškim Slovencem niso dovolile, da bi ustanovili društvo Južni Sokol, saj bi slednje lahko "utegnilo pri današnjih okoliščinah javni mir kaliti".28 Nekaj let pozneje so Slovenci imeli novo priložnost: leta 1873 je bila namreč uvedena neposredna izvolitev državnih poslancev, hkrati pa so se italijanski liberalni nacionalci odločili, da se volitev ne bodo udeležili: bila je velika priložnost za tržaške Slovence, ki je niso zamudili. Leta 1873 je bil tako obli- kovan centralni volilni odbor, ki je odločilno pripomogel k prvi izvolitvi Ivana Nabergoja v državni zbor. Leto pozneje je iz odbora nastalo politično društvo Edinost. Od takrat dalje je lahko torej Nabergoj igral na različnih "igriščih", od mestnega preko deželnega sveta do državnega zbora. Tu bi poudaril le glavne smernice njegovega delovanja, ki izstopajo iz njegovih posegov tako na Dunaju kot v Trstu. Dve sta upravnega značaja, to je po eni strani skrb za to, da bi tržaški Slovenci ohranili ali ponovno pridobili določeno avtonomijo okolice od občinske uprave, ki so jo uživali v nedvomno dobro znano – šolstvo.

Ivan Nabergoj iz italijanske perspektive

Mnenje, ki so ga tržaški Slovenci imeli o Nabergoju, je dobro znano, zanimivo pa je pogledati, kako so nanj gledali njegovi najbolj zagrizeni nasprotniki, to so predstavniki tržaške italijanske liberalne nacionalne stranke. Njihovo časopisje je Nabergoja večkrat obravnavalo preko člankov, ki so izšli v periodičnem tisku. Tako si lahko torej ustvarimo dobro sliko odnosa, ki ga je "večinski" italijanski Trst imel do najvidnejšega predstavnika "manjšinskega" slovenskega Trsta. Leta

27 Pirjevec, "Trst je naš!", str. 35–40. 28 Sturman, Le associazioni, str. 56.

73 Š. Čok: Ivan Nabergoj – nesojeni župan tržaških Slovencev ...

Tržaška občinska palača, središče oblasti italijanske liberalne nacionalne stranke (Narodna in študijska knjižnica Trst, Odsek za zgodovino in etnografijo, Fototeka, HP-HI Kraji, Trst HA-HI)

1866 se je v Trstu pojavil dnevnik Il Cittadino, ki je bil nekaj let glavni glasnik tržaških liberalnih nacionalcev.29 Odnosi med časopisom in stranko so se z leti skrhali, kar je vplivalo, kot bomo videli, tudi na odnos omenjenega časopisa do drugih političnih akterjev, vključno z Nabergojem. Na prehodu iz sedemdesetih v osemdeseta leta so se razmere v italijanskem političnem taboru spremenile: od začetka osemdesetih let dalje se je na čelu stranke začela uveljavljati mlajša generacija voditeljev, katerih najvidnejši predstavnik je bil Felice Venezian, ki je vodil stranko vse do svoje smrti leta 1908. Nova garnitura je zavzela do nacionalnega vprašanja ostrejši pristop, navezala je solidnejše stike s kraljevino Italijo in se pri tem posluževala številnih primernih povezav, ki jih je omogočala pro- stozidarska pripadnost mnogih njenih najuglednejših voditeljev, z Venezianom na čelu. Liberalni nacionalci so razvili nekatere društvene stvarnosti, ki so že obstajale, npr. športno društvo Ginnastica Triestina ali delavsko društvo Società Operaia, hkrati pa so razširili svojo aktivnost na nova področja, z ustanovitvi- jo planinskega društva Alpina delle Giulie, predvsem pa z vzpostavitvijo mreže zasebnega šolstva, ki je bila zelo podobna nemškemu Schulverein ali slovenski

29 Monti Orel, I giornali di Trieste dal 1863 al 1902, str. 84–90.

74 S tudia H istorica S lovenica

Družbi Sv. Cirila in Metoda. Ustanovitev združenja Pro Patria leta 1885 in naslednika, združenja Lega nazionale leta 1890, je nudila liberalnim nacionalcem solidno oporo na področju, kjer se je najbolj razvil nacionalni konflikt, to je v šolstvu, predstavljala pa je tudi priložnost za široko propagandno delovanje v smislu finančne podpore teh društev, ne le v avstrijskem Primorju, temveč tudi v bližnji Kraljevini Italiji. Italijanski liberalni tisk se je prav tako razvil v teh letih. Kot smo že omenili, je Il Cittadino izgubil vlogo, ki jo je igral še na začetku sedemdesetih let, in sicer zaradi razhajanj s stranko. Po neuspešnem poizkusu s kratkotrajnim dnevnikom Il Nuovo Tergesteo30 so liberalni nacionalci dobili pravo ravnovesje na prehodu v novo desetletje. Leta 1877 je tako začel izhajati L'Indipendente, ki se je uveljavil kot najskrajnejše glasilo liberalnacionalnega tabora, bil zaradi tega večkrat zaplenjen in je lahko torej krožil le v maloštevilni izdaji.31 Leta 1881 je začel izhajati novi dnevnik Il Piccolo, ki ga je ustanovil Teodoro Meyer, ta je podobno kot Venezian izhajal iz vrst judovske skupnosti in pripadal pro- stozidarstvu, ter kot sam Venezian, užival velik prestiž v stranki zaradi svojih italijanskih stikov. Il Piccolo je bil v svojih izjavah previdnejši od Indipendenteja, prav zaradi tega je bilo avstrijskim oblastem težje preprečiti njegovo uveljavitev v mestu. V teku osemdesetih let se je tako Meyerjev časopis uveljavil kot najpo- membnejši dnevnik v takratnem Trstu in to ne le med liberalnimi nacionalci, temveč nasploh, saj mu je uspelo prevladati v boju za prevlado v tržaškem tisku nad provladno Adrio.32 L'Indipendente in Il Piccolo sta se razlikovala predvsem v svojem odnosu do oblasti in v večji ali manjši zagrizenosti, s katero sta zagovarjala pravice in želje italijanskega Trsta. Oba pa sta imela do Slovencev izredno negativen odnos in tega nista prikrivala. Ravno zaradi tega je bil Nabergoj velikokrat tarča napadov obeh časopisov. Nabergoju je tržaški Il Cittadino posvetil določeno pozornost jeseni 1868. Minilo je le nekaj mesecev od izgredov, ki so privedli do razpustitve okoliške- ga bataljona, tržaški Slovenci so se vključili v taborsko gibanje in sodelovali pri taboru, ki se je odvijal v Šempasu pri Gorici. Ivan Nabergoj je na taboru posegel v imenu rojakov in ravno njegov govor je postal tarča kritik italijanskega dnevnika:

Vsi tisti, ki so kdaj prisostvovali sejam občinskega in deželnega sveta pred znanim protestom šestih predstavnikov tržaške okolice se ne bodo čudili, da je gospod Nabergoj zagovarjal te pritožbe. Ne vemo, ali so upravičene pritožbe Slovencev nasploh, menimo pa, da so popolnoma neutemeljene pritožbe prebivalcev tržaške okolice. Kdor je sledil zadnjim sejam našega deželnega sveta ve, da je sled-

30 Prav tam, str. 250–253. 31 Prav tam, str. 89, 575–577. 32 Prav tam, str. 89, 591–594.

75 Š. Čok: Ivan Nabergoj – nesojeni župan tržaških Slovencev ...

nji določil italijanščino kot učni jezik le za mesto in obmestne četrti, kjer prebiva izključno ali skoraj izključno italijansko prebivalstvo. Če je italijanščina obvezni predmet v šolah okolice, to gre le v korist naših okoličanov […]. Želeli bi si, da bi se gospod Nabergoj in drugi slovenski agitatorji prepričali, […] da nismo pripravljeni se posloveniti ali ponemčiti in ravno tako nimamo razloga in želje, da bi vsilili svojo narodnost posameznikom ali ljudstvom, ki niso italijanski.33

Zanimivo pa je, da je isti dnevnik do Nabergoja, katerega ime je zdaj Citta- dino pisal z i-jem, deset let pozneje zavzel popolnoma drugačno stališče. Kot že omenjeno so se odnosi med časopisom in liberalnimi nacionalci medtem močno skrhali, zgovoren dokaz o tem je dejstvo, da je v določenem trenutku časopis objavil celotni govor, ki ga je Ivan Nabergoj imel v državnem zboru na Dunaju v obrambo nekaterih davčnih olajšav za tržaško območje. Za tematiko tega članka ni toliko pomembna vsebina Nabergojevega govora kot obrazloži- tev časopisa, zakaj se je odločil za objavo govora slovenskega poslanca.

Poslanec Nabergoi ne sodi med naše: pravzaprav je naš nasprotnik, sodi med slovenske pristaše, ki bi želeli ukiniti naše najdragocenejše in upravičene narodne pravice v prid neke kimerične Slavije, ki bo prišla; skratka, je naš nasprotnik na političnem in nacionalnem področju, nasprotnik, s katerim smo se, se in se bomo vedno borili. A najprej resnica in pravica, ki sta podlagi katerekoli liberalne ideje! Nabergoj je o tematiki davka na nepremičninah odlično govoril, tako kot o inter- esih Trsta, ki so bili poteptani; in mi, ki se prepoznavamo v geslu Je prend mon bien ou je le trouve, si prilastimo njegov govor, takega, kot je, in ga predstavimo svojim bralcem, ne da bi se zmenili za kremženja in kreganja psevdo-progresivcev.34

33 "Che il signor Nabergoj non tralasciasse di rendersi interprete di quest'ultimo lagno, se lo immagi- neranno tutti coloro che assistettero qualche volta alle sedute municipali ed a quelle dietali triestine prima della famosa protesta dei 6 rappresentanti del territorio di Trieste. Non sappiamo del resto quanto giusti possano essere i lagni degli sloveni in generale, ma troviamo del tutto infondati quelli degli abitanti il territorio di Trieste. Chi assistette alle ultime tornate della dieta nostra avrć inteso che come lingua di insegnamento non venne stabilita l'italiana che per la sola città e le contrade subur- bane, abitate esclusivamente o poco meno da cittadini di nazionalità italiana. Se poi nelle scuole del territorio fu stabilito lo studio della lingua italiana come obbligatorio, ciò avvenne nel ben inteso interesse dei nostri villici […] Vorremmo che il signor Nabergoj e gli altri agitatori sloveni del territorio si persuadessero […] che come non siamo minimamente disposti a lasciarci germanizzare o slavizzare, così non abbiamo nemmeno motivo né velleità d’imporre la nostra nazionalità ad individui o popo- lazioni non italiani." ("Il meeting sloveno", Il Cittadino, 20. oktober 1868, št. 246, str. 1). 34 "L'onor. Nabergoi non è dei nostri; è anzi un nostro fiero antagonista; è uno di quei partigiani sloveni, che tendono niente meno che a sopprimere i nostri più cari e sacrosanti diritti di nazionalità a bene- fizio d’una chimarica Slavia di là da venire; – è insomma, in linea politica e nazionale, un avversario, che noi combattemmo, combattiamo, e combatteremo sempre. Ma verità e giustizia, che sono le basi d’ogni idea liberale, avanti tutto! Nabergoi parlò assai bene sul casatico, e sugl’interessi di Trieste avvi- liti e calpestati; e noi, fedeli alla divisa Je prend mon bien ou je le trouve, pigliamo il suo discorso tal quale, e lo presentiamo ai nostri lettori, senza curar le smorfie e le diatribe dei pseudo-progressisti." ("Il casatico e l’on. Nabergoi", Il Cittadino, 22. maj 1878, št. 121., str. 1–2).

76 S tudia H istorica S lovenica

Italijanske pohvale Nabergoju so seveda bile kratkotrajne: že v teku istega leta se je italijanski tisk vrnil na "običajne" kritike ob priložnosti dolinskega tabora, kateremu je Nabergoj poslal telegram s svojim pozdravom. Nabergoj je ostal vseskozi tarča napadov italijanskega tiska predvsem zaradi pomembne vloge, ki jo je imel v tržaški stvarnosti. Zanimivo je pogledati razvoj odnosa, ki ga je italijanski tisk imel do Naber- goja v poznejših letih. V ta namen se premaknimo na začetek devetdesetih let, natančneje leta 1891, ko je tržaški občinski svet izvolil novega župana Ferdi- nanda Pitterija. Slednji je bil izvoljen s podporo praktično celotne mestne skup- ščine, liberalnih nacionalcev, ošibelega konservativnega tabora ter Slovencev. Vredni omembe so predvsem dogodki, ki so sledili njegovi izvolitvi. Župan se je namreč spustil v serijo obiskov raznih društvenih stvarnosti, organizacij, a tudi različnih predelov tržaške občine, med slednje je spadal tudi obisk kraških vasi in ravno v tem primeru se je nekaj zataknilo v odnosu med županom in njegovimi glavnimi podporniki, liberalnimi nacionalci. Kamen spotike je bil prav Ivan Nabergoj. Slednji je župana pospremil pri njegovem obisku, preočitni medse- bojni izrazi spoštovanja med županom in Slovenci oz. njihovim najvidnejšim predstavnikom pa so bili za liberalnacionalni tisk nesprejemljivi. Upoštevati je treba še dva podatka, ki sta posredno ali neposredno vplivala na poročanje tržaškega tiska: prvič, Ivan Nabergoj je ravnokar proslavil 25 let prisotnosti v tržaškem mestnem deželnem svetu (1865–1890), pomemben jubilej, ki bi v običajnih razmerah terjal tudi podelitev kakega mestnega priznanja samemu Nabergoju; drugič, bližale so se državnozborske volitve, na katerih je Nabergoj ponovno kandidiral. Lahko bi torej trdili, da so se dogodki, o katerih je poročal tržaški tisk, v prvih mesecih leta 1891, že odvijali v obdobju volilne kampanje. Il Piccolo, L'Indipendente in tržaška Edinost so županovemu obisku Krasa posvetili precej pozornosti 27. in 28. februarja 1891. Il Piccolo je te dogodke komentiral v jutranji izdaji in to na prvi strani, kar je nezanemarljivo dejstvo, če upoštevamo, da je časopis po navadi objavljal lokalno kroniko na drugi strani.

Obče znano je bilo, da bo župan Pitteri obiskal šole okolice in to ni vzbujalo nobenega začudenja; nato smo odkrili, da je poslanec Nabergoj izkoristil županov obisk, da bi si delal malo volilne reklame, kar bi dalo misliti, da bi bil županov izlet primernejši kdaj drugič. […] Župan je šel na Prosek, pozdravil vse s prijaznimi besedami, "delno tudi v slovenščini", sprejel je na svojo kočijo poslanca Nabergo- ja in po obisku Križa se je vrnil na Prosek, bil na kosilu pri Nabergoju, prisluhnil slovenskemu zboru, "ki mu je bil izredno všeč" ter dal poslancu vitezu Nabergo- ju pismo, ki je bilo napisano v slogu, ki bi bil primeren za hvalevrednega občana, ki mu bi moral biti župan hvaležen zaradi njegovega delovanja, za njegovo skrb za javno blaginjo in mogoče tudi za italijanstvo naše zemlje. Nam ni znano, da bi Nabergoju pripadale take časti in menimo, da niti občina ne meni tega. […] Tržaški

77 Š. Čok: Ivan Nabergoj – nesojeni župan tržaških Slovencev ...

župan lahko govori le v italijanščini, on niti ne sme poznati slovenščine in torej ne moremo verjeti, da bi lahko on spregovoril stavek v slovanskem jeziku, niti za hec. Ravno tako ne želimo obtožiti župana Pitterija, da bi namenoma želel podpreti na volitvah Nabergoja, ki ima težave s svojimi rojaki, ki ga obtožujejo panslavističnih teženj in je torej potreboval prisotnost Nabergoja na županovi kočiji, da bi lahko jemal za nos svoje volivce. […] Občinstvo je zadovoljeno, ker je njihov župan pravi kavalir, ne morejo pa pozabiti, da ima župan tudi določene odgovornosti pred našo narodnostjo. Navdušenje nad slovenskim petjem in pretirana prijaznost do tistega, ki se je vedno izkazal za sovražnika naše narodnosti, pa povzroča slab vtis.35

Piccolove besede je ostro komentirala slovenska Edinost: "Kakor vidite, dal je 'Il Piccolo' na dolgo in široko duška svojemu srdu, ali revše naj si ne domišlju- je, da bi njega sikanje le za en sam trenutek kalilo mir gospodoma Pitteriju in Nabergoju. Kdor trdi, da župan tržaški ne sme niti umeti slovenskega jezika, ta ni le strasten, ta je blazen – blazni pa spadajo v norišnico."36 Precejšnjo pozornost pa je dogodku posvetil tudi L'Indipendente ter ob priložnosti ostro napa- del tudi Nabergoja:

Že dolgo let Nabergoj žali to, kar nam je najbolj pri srcu, stalno ponižuje občinsko oblast, odmev njegovih napadov proti našemu jeziku in naši kulturi se širi v javnih dvoranah. Pred kratkim je Nabergoj slavil 25 let vstopa v mestni svet, občina in kolegi, ki po navadi izkoristijo take priložnosti, da bi izrazili spoštovanje do osebe, ki je toliko let delovala za javno blaginjo, so popolnoma prezrli proseškega agitatorja in mu niso želeli podeliti nobene časti. Sporočilo […] nas obvešča, da

35 "Si sapeva che il dott. Pitteri si recava a visitare le scuole del territorio e in ciò non vi era certo nulla da impressionare: si seppe poi che l’on.. Nabergoi aveva approfittato di questa visita del podestà per farsi un po’ di reclame elettorale e ciò poteva far pensare che la gita del Podestà sarebbe stata più oppor- tuna in un altro momento. […] Il podestà si è recato a Prosecco, ha diretto ad ognuno parole affabili e cortesi 'in parte anche in lingua slovena', ha fatto salire nella sua carrozza l’on. Nabergoi, e dopo essere stato a Santa Croce è ritornato a Prosecco, ha fatto colazione in casa Nabergoi, ha ascoltato le canzoni corale slovene, “che oltremodo lo soddisfecero” e poi ha diretto all’on. Cavaliere Nabergoi una lettera redatta in termini tali come si dirige ad un benemerito cittadino, a cui il Capo del Comune debba esser grato per la sua attività, per le sue prestazioni, pel suo amore alla pubblica cosa e forse anche alla ita- lianità del nostro paese. […] Il Podestà di Trieste non può parlare che l’italiano, egli non deve neanche conoscere lo sloveno e quindi noi non possiamo credere che egli, neanche in tono di scherzo, possa aver rivolto ad alcuno una frase in lingua slava. Così pure noi non vogliamo attribuire al sig. Podestà l’intenzione di aver voluto fare scientemente da moretto elettorale al sig. Nabergoi, il quale di fronte all’agitazione che va crescendo contro di lui da parte dei suoi stessi conterranei che lo accusano di tutelare interessi panslavisti, aveva bisogno di farsi vedere in carrozza col Podestà di Trieste, per darla da bere ai suoi elettori. […] Ma se la cittadinanza va lieta d’avere a Podestà un cavaliere perfetto, non può dimenticare che al Podestà di Trieste incombono anche degli obblighi di fronte alla nazionalità nostra. Ora l’entusiasmarsi alle canzoni slovene e il fare mille salamelecchi a chi si è sempre mostrato nemico della nostra nazionalità, deve produrre spiacevole impressione." ("Impressioni spiacevoli", Il Piccolo – Edizione del mattino, 28. februar 1891, št. 3338, str. 1). 36 "Tržaški župan in 'Il Piccolo'", Edinost, 28. februar 1891, št. 17, str. 2.

78 S tudia H istorica S lovenica

Pogled na najznačilnejše točke tržaškega centra in okolice. Med njimi tudi Narodni dom, ki je postal center slovenskega Trsta v letih po Nabergojevi smrti (Narodna in študijska knjižnica Trst, Odsek za zgodovino in etnografijo, Fototeka, HP-HI Kraji, Trst HA-HI)

župan Pitteri ni sploh spregovoril v slovenščini [...] Ostala dejstva pa ostajajo ...37

Dogodki iz leta 1891, predvsem pa poročanje tržaškega tiska, nam zgovorno prikazujejo mnenje, ki ga je italijanski liberalni nacionalni tabor imel o Nabergoju, ki je bil simbol slovenske politične prisotnosti v Trstu. Trditev lahko dodatno podkrepimo, če pogledamo članke, ki so izšli v italijanskem tisku ob priložnosti volitev leta 1897. Novi volilni sistem, ki je takrat obveljal, je spod- budil liberalne nacionalce k popolni spremembi svojega pristopa do držav- nozborskih volitev. Italijanska stranka je menila, da lahko v novih razmerah izkoristi državnozborske volitve za veliko zmago, ki naj bi postala izraz "čisto italijanskega" Trsta. Načrt jim je tudi uspel: na državnozborskih volitvah leta 1897 so uspeli izvoliti vseh pet svojih kandidatov in premagali torej tudi Naber-

37 "Da lunghi anni il Nabergoj insulta notoriamente a quanto abbiamo di più caro, denigra con accani- mento le autorità comunali, fa risuonare le aule pubbliche dell’eco delle sue invettive contro la nostra lingua e la nostra civiltà. E allorchè, non ha molto, il Nabergoi compì i 25 anni dal suo ingresso nel Consiglio della Città, il Comune ed i colleghi, che amano cogliere simili occasioni per dare attestati d’estimazione a chi lungamente prestò l’opera sua alla pubblica cosa, ignorarono completamente l’agitatore di Prosecco e non vollero tributargli alcuna onoranza. Una comunicazione […] ci rende avvertiti che il Podestà non si servi punto dell’idioma slavo […] Gli altri fatti rimangono…" ("Il Podestà nel territorio", L'Indipendente, 28. februar 1891, št. 4964, str. 2).

79 Š. Čok: Ivan Nabergoj – nesojeni župan tržaških Slovencev ...

goja, nekaj mesecev pozneje pa so slavili mogoče še večjo zmago, saj jim je na občinskih volitvah uspelo izvoliti vseh 48 mestnih poslancev in izničiti prisotnost provladnega tabora v mestnem svetu. Zanima nas predvsem poročanje po veliki zmagi na državnozborskih volitvah, saj je ravno Nabergojev poraz bil v centru italijanskih proslav in v tem smislu sta članka, ki ju je objavil italijanski Il Piccolo, posebno pomenljiva. V prvem članku je časopis komentiral volilne rezultate in podčrtal, da se je za Leopolda Mauronerja, Nabergojevega protikandidata, plebiscitarno izre- klo mesto, podprlo pa ga je tudi nad petsto prebivalcev okolice; članek pa se je spremenil v pravi slavospev italijanskim volivcem:

Naša dežela ima pravico, da je ponosna: proti narodni zastavi, proti simbolu edinosti in složnosti se je bil dvignil pravi vihar nevarnosti, nelojalnost se je povezala z lažjo; nevarnostim, nelojalnosti, lažem se je zoperstavila le z ljubeznijo do domovine. Slednja, ki je najmočnejša med vsemi civilnimi orožji, je uničila (sovražno) koalicijo, je zmotila in spravila v beg njene pobudnike. Slava vsem kapetanom in vojakom, ki so se borili v imenu domovine in v imenu domovine so zmagali!38

Časopis je v nadaljevanju opisal slavje italijanskega liberalnacionalnega tabora, ki se je zbral pred sedežem volilnega odbora, da bi sledil štetju glasovnic. Zbrano množico je na koncu nagovoril Felice Venezian, predsednik volilnega odbora, nesporni voditelj tržaških liberalnih nacionalcev v teh letih:

Vaše navdušenje je upravičeno. Danes smo si priborili veliki dan, mogoče največjega naše zgodovine (vzklikanje). Postavite ta dan med tiste, ki so vam najbolj pri srcu (vzklikanje). Strli smo smrtnega sovražnika naše narodnosti (bučno ploskanje). Vsi ste pripomogli k temu, da ste rešili, ste dokončno rešili čast našega Trsta (živel! bravo!) […] Nihče ne bo več ogrožal italijanskega značaja našega mesta.39

38 "Il paese ha diritto d'esser orgoglioso: contro il vessillo nazionale, contro il simbolo della unione e dell'accordo, s'era scatenato un uragano d'insidie, la slealtà s’era alleata alla bugia; alle insidie, alla slealtà, alla bugia esso ha opposto l’onor della patria soltanto e questo che tra le armi civili è la più pos- sente, ha sfasciato la coalizione, ne ha confusi e dispersi i promotori. Onore a tutti capitani e soldati, che nel nome della patria han combattuto e nel nome della patria hanno vinto!" ("Il trionfo di ieri", Il Piccolo, 19. marec 1897, št. 5549, str. 1). 39 "Il vostro entusiasmo è giustificatissimo. Oggi abbiamo guadagnato una gran giornata, forse la più memoranda della nostra storia (ovazioni). Mettete questa data fra quelle più care al vostro cuore (acclamazioni). Abbiamo oggi abbattuto l'acerrimo nemico della nostra nazionalità (fragorosi appla- usi). Avete tutti contribuito a salvare, a salvare definitivamente l'onore della nostra Trieste (viva! Bravo). [...] Nessuno ormai attenterà più al carattere italiano della nostra città." ("La grande giornata di ieri", Il Piccolo, 19. Marec 1897, št. 5549, str. 1).

80 S tudia H istorica S lovenica

Besede, s katerimi Venezian označuje Nabergoja kot "smrtnega sovražnika", nam pričajo o pomembnosti, ki jo je lik slovenskega poslanca imel tudi za italijanski Trst, seveda v tem primeru v negativnem smislu. Venezianova napoved se je pozneje izkazala za napačno, saj so na naslednjih volitvah leta 1901 liberalni nacionalci le z veliko težavo premagali slovenskega kandidata, leta 1907 na prvih volitvah s splošno moško volilno pravico pa doživeli totalen poraz proti socialistom in Slovencem.40 Nabergoja ni več bilo na prizorišču. Poraz na državnozborskih volitvah leta 1897 je predstavljal konec njegovega aktivnega političnega delovanja. Ivan Nabergoj je umrl septembra 1902, njegova smrt pa je bila zadnja priložnost, ko sta se italijanska liberalnacionalna dnevnika ukvarjala z njim. L'Indipendente je namreč njegovo smrt komentiral s sledečimi besedami: "Pospremimo mrtveca, ki je bil sovražnik Italijanov, našega mesta in našega časopisa in je torej od nas dobil le zasluženo sovraštvo, s smislom pietete in pozabe".41 Il Piccolo je Nabergoju namenil več prostora, a v glavnem z namenom, da bi podkrepil osnovno tezo obeh dnevnikov, da je predstavljal velikega sovražnika Italijanov.

Nabergojevo ime je v zadnjih tridesetih letih predstavljalo vojno napoved slovanstva mestu. Lahko trdimo, da se je z njim pričela umetna agitacija, ki je uničila stoletne dobre odnose med mestom in okolico in slednji najbolj škodila in povzročila toliko bojev in provokacij. On ni prinesel v mestni svet, ki mu je pripadal za 32 let, umirjene obrambe interesov okolice, temveč stalne trditve o nespoštovanih pravicah, ki se jih ni nikoli nihče dotaknil, stalne pritožbe za kriv- ice, ki se niso nikoli pripetile, dnevne demonstracije, ki so lahko povzročile le upravičeno reakcijo.

Časopis je nato spomnil, da mestni svet ni potrdil njegove ponovne izvolitve leta 1897 sklicujoč se na njegovo vedenje, ki naj bi bilo (po oceni liberalnacionalnega mestnega sveta) sporno, če že ne kaznivo. Moralo je nastopiti cesarsko-kraljevo namestništvo, da bi razveljavilo to odločitev, s katero pa se je dejansko zaključilo obdobje Nabergojevega aktivnega političnega delovanja. Zaključek članka zgovorno povzema oceno, ki jo je italijanski tisk imel o Nabergoju:

Pravijo, da je bil v privatnem življenju mirnega značaja: gotovo ni tako ravnal pri izvajanju javnih funkcij. Njegovo vedenje v mestnem in deželnem svetu in v Parla-

40 Čok, Tržaške mestne elite na prehodu iz 19. v 20. stoletje, str. 122. 41 "Di quest'uomo che fu nemico degli italiani, della città nostra e del nostro giornale e che in vita non raccolse da parte nostra che giustificati odi, accompagniamo ora la salma con un senso di pietà e di oblio." ("La morte di Giovanni Nabergoi", L’Indipendente, 11. september 1902, št. 8736, str. 2).

81 Š. Čok: Ivan Nabergoj – nesojeni župan tržaških Slovencev ...

Slovenska razgledni- ca o Trstu: pristanišče, Miramarski grad, Narodni dom (Narodna in študijska knjižnica Trst, Odsek za zgodovino in etnografijo, Fototeka, HP-HI Kraji, Trst HA-HI)

mentu je vedno preprečilo mestu, da bi gledalo nanj kot na nasprotnika, s katerim se lahko ne strinjamo in se z njim borimo, a ga kljub hrupu borbe spoštujemo.42

42 "Dicono che in privato fosse di animo mite: tale certo non curò di mostrarsi nell'esercizio de' suoi pub- blici mandati. Anzi più che altro le forme onde si compiaque e al Consiglio e alla Dieta e al Parlamento e dovunque, impedirono sempre alla città di riguardarlo come un avversario dal quale si può dissen- tire ed essere combattuti, ma al quale pur tra il rumore della lotta non si nega estimazione doverosa." ("La morte di Giovanni Nabergoi", Il Piccolo, 11. september 1902, št. 7547, str. 2).

82 S tudia H istorica S lovenica

Sklep

Ivan Nabergoj je dobro tridesetletje pravzaprav poosebljal slovensko politično prisotnost v Trstu. Bil je nedvomno najvidnejši slovenski politik tega jadranskega mesta ter edini, ki se je lahko uveljavil kot pomembna osebnost na lokalni, a tudi na državni ravni. To mu je omogočalo predvsem dejstvo, da je bil daljše obdobje istočasno član državnega zbora ter mestnega-deželnega sveta in se tako lahko vključil v politično debato na vseh upravnih nivojih, ki jih je predvidevala avstrijska ureditev. Dejstvo, da je bil Nabergoj državni poslanec v obdobju, ko so se njegovi glavni politični nasprotniki, italijanski liberalni nacionalci, izogibali državnozborskih volitev, mu je dajalo še dodatno težo, ki jo je tudi izkoristil in nastopal ne le ob primeru specifičnih zahtev tržaških Slovencev, temveč tudi v sklopu širših razprav, ki so bile vezane na razvoj mesta. Najzgovornejši dokaz njegovega pomena ne tiči v hvaležnosti, ki so mu jo izkazovali tržaški Slovenci, predvsem preko Edinosti, temveč v nasprotovanju oz. odkritem sovraštvu, ki ga lahko zaznamo iz poročanja dveh najpomembnejših italijanskih liberalnacio- nalnih dnevnikov. Zgroženost ob misli, da bi bila tržaški (italijanski) župan in Nabergoj v pretesnih odnosih; Nabergojev poraz na državnozborskih volitvah kot največja zmaga ob priložnosti zmagoslavnih volitev 1897; ostre besede, ki sta jih posvetila Nabergoju oba časopisa celo ob priložnosti njegove smrti: vse to nam priča o pomembnosti lika, ki se zaradi političnih razmer ni nikoli mogel potegovati za vlogo tržaškega prvega občana, bil pa je nedvomno dalj časa "prvi sovražnik" politične garniture, ki je vladala mestu.

Štefan Čok

IVAN NABERGOJ, THE "NEVER TO BE" MAYOR OF THE SLOVENES IN TRIESTE (1873–1897)

SUMMARY

In the second half of the 19th century the municipality of Trieste was dominated by an Italian liberal-national majority. Nevertheless, the Slovenes were present in the city council and despite their little number (in the best case there were 6

83 Š. Čok: Ivan Nabergoj – nesojeni župan tržaških Slovencev ...

Slovene representatives of the city neighbourhood against 48 Italian representatives) they tried to achieve some rights for their community. The most prominent and important among the Slovenian members of the city and provincial council was without doubts Ivan Nabergoj. The weakness of the Slovenian presence had as a consequence the impos- sibility for Nabergoj to run for the role of major. However, he had an important role, particularly because of the fact that he was at the same time member of the three administrative levels composing the Austrian part of the Dual Monarchy. As a consequence of the particular Statute of the city of Trieste the city council, where Nabergoj entered in 1865, was at the same time also a provincial council, that means that the members were urban and provincial deputies; at the same time Nabergoj had been a member of the Parliament in Vienna for almost 25 years (1873–1897), having the possibility to establish direct connections with the government, a quality sometimes recognized also by the adversaries. The most important part of his political life ended in 1897, just some years before the death in 1902. The year 1897 was a turning point for the political situation in Trieste and for the Slovenes; at the time the Italian liberal nationals decided for the first time to run at the national elections, that lead to the defeat of Nabergoj in his electoral district. At the same time the liberal nationals elected for the first time all the 48 urban members of the city council, meaning that from this point the Slovene representatives were the only opposition to the ruling party. The paper will be focused on the period 1873–1897, when the role and the prestige of Nabergoj were at their climax, but also the dramatic events that lead to the dissolution of the territorial battalion in 1868 will be considered. The conditions in which Nabergoj had to work will be presented as such as his attempts to achieve in Trieste and in Vienna the results, mostly in the topic of education, so strongly needed by the Slovenians in Trieste. Particular attention will be paid to the newspapers in both languages and to the many times when they dealt with the activity of Nabergoj on local or national level. At the same time the general view of the relations in the Trieste city council in the considered period will be presented, jointly with the decadence of the con- servative forces, the development of the Slovenian organisations around the political society Edinost and the affirmation of a new generation of Italian liberal national leaders, having more radical positions about the national question. When Nabergoj entered in the city council for the first time the Italian liberal party was still directed by a more moderate generation of politicians that would have been replaced in the eighties by new representatives, closer to the programmes and values of Irredentism. The paper will consider the changed circumstances in which the political life of Nabergoj developed.

84 S tudia H istorica S lovenica

UDK 929Marazli G. G..:352.075.31(477.7)"1878/1895" 94(477.7)"187/189" 1.04 Strokovni članek

Župan Odese Grigorij Grigorjevič Marazli (1878–1895) kot mestni graditelj in mecen

Simon Malmenvall

Dipl. rusist in zgodovinar, mag. zgodovine, mladi raziskovalec Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta Poljanska 4, SI – 1000 Ljubljana e-pošta: [email protected]

Izvleček: Grigorij Grigorjevič Marazli (1831–1907), pripadnik grške diaspore v severni črnomorski regiji, predstavlja pomembno javno osebnost v Ruskem imperiju zadnje četrtine 19. stoletja. Od leta 1878 do 1895 je bil župan Odese, najpomembnejšega trgovskega pristanišča v takratni ruski državi. Marazli je spremenil izgled Odese in prispeval k njeni ekonomski, demografski in kulturi rasti. V času Marazlijevega vodenja so se v Odesi zvrstili številni pomembni dogodki in dosežki, kot denimo odprtje prve tramvajske linije in postavitev mestnega gledališča. Ime Grigorija Marazlija je povezano tudi z najvišjimi donacijami za kulturne in dobrodelne namene v vsej zgodovini Odese. Avtor tega prispevka zagovarja stališče, da je Marazlijevo uspešno vodenje odločilno okrepilo položaj Odese v okviru Ruskega imperija. Odesa je namreč v vseh ozirih postala primerljiva z ostalimi takrat največjimi ruskimi mesti – s Sankt Peterburgom, Moskvo in Kijevom.

Ključne besede: Marazli, Odesa, Ruski imperij, grška diaspora, meščanstvo, mecenstvo, gradnje

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 17 (2017), št. 1, str. 87–96, 16 cit., 2 sliki Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

87 S. Malmenvall: Župan Odese Grigorij Grigorjevič Marazli (1878–1895)

Uvod

Dani prispevek se v prvi vrsti posveča dosežkom odeškega župana Grigorija Grigorjeviča Marazlija na urbanističnem in kulturnem področju. Ob tem prikazuje tudi Marazlijevo družinsko ozadje, zgodovino Odese ob koncu 19. stoletja in širše družbene razmere na evropskem jugu takratnega Ruskega imperija. Grigorij Grigorjevič Marazli (1831–1907) predstavlja pomembno javno osebnost v Ruskem imperiju zadnje četrtine 19. stoletja. Od leta 1878 do 1895 je bil župan Odese, najpomembnejšega trgovskega pristanišča in enega najve- čjih mest v ruski državi takratnega časa. Marazli je spremenil izgled omenjenega mesta in prispeval k njegovi ekonomski, demografski in kulturi rasti. V skladu s kasnejšim historiografskim konsenzom je Marazlija mogoče označiti za kulturnega mecena, graditelja in nasploh najbolj znanega odeškega župa- na, pa tudi župana, ki je Odeso vodil z najdaljšim stažem.1 Ruska in ukrajinska historiografija je Marazliju kot posamezniku posvetila malo pozornosti – pomembno izjemo predstavlja monografija ukrajinskih zgodovinarjev Sergeja Rešetova in Larise Ižik iz leta 2012 (napisana v ruskem jeziku).2 Kljub temu je omenjena historiografija Marazlija dosledno posredno obravnavala v različnih preglednih delih in problemskih študijah s področja gospodarske, socialne in kulturne zgodovine ozemlja ob severnih obalah Črnega morja.3 Na Zahodu se je z Odeso in Marazlijem zlasti v svoji sintezi o zgodovini Odese v 19. stoletju4 najbolj poglobljeno ukvarjala ameriška zgodovinarka Patricia Herlihy.

Odesa kot ruski imperialni projekt

Mesto Odesa je leta 1794 nastalo kot projekt vojaško, ozemeljsko, ekonomsko

1 Sergej Rešetov in Larisa Ižik, ''Gorodskoj golova Odessy G. G. Marazli (1831–1907) i ego rodstvennoe okruženie'', v: Deripasovskaja-Rišel'evskaja, Odesskij al'manah 31 (Odesa, 2007), str. 6 (dalje: Rešetov in Ižik, ''Gorodskoj golova Odessy''); Vladimir Morozan, ''Krupnejšie zernotorgovcy Pričernomor'ja i Priazov'ja XIX v.: metody torgovli, obščestvennaja i častnaja žizn' '', v: Grec'ke Pidpryémnyctvo i torgivlja u pivničnomu Pričornomor'ji XVIII–XIX stolittja, ur. G. V. Borjak (Kijev, 2012), str. 115 (dalje: Morozan, ''Krupnejšie zernotorgovcy Pričernomor'ja''); N. O. Terent'eva, ''Blagodijna dijal'nist' rodyny Marazli z budivnyctva ta utrymannja ustanov Odesy kul'truno-osvitn'ogo naprjamu'', v: Problemy istoriji Ukrajiny XIX–počatku XX st., ur. O. P. Reént (Kijev, 2006), str. 185–186 (dalje: Terent'eva, ''Blagodijna dijal'nist rodyny Marazli''); Oleksandr Mykolajovyč Donik, Kupectvo Ukrajiny v imperators'komu pro- stori (XIX st.) (Kijev, 2008), str. 6, 156 (dalje: Donik, Kupectvo Ukrajiny). 2 Sergej Rešetov in Larisa Ižik, Grigorij Marazli – Čest' pače počesti (Odesa, 2012). 3 Npr. zbornik Grec'ke Pidpryémnyctvo i torgivlja u pivničnomu Pričornomor'ji XVIII–XIX stolittja, ur. G. V. Borjak (Kijev, 2012); Donik, Kupectvo Ukrajiny; Viktorija Konstantinova, Urbanizacija: pivdennoukrajins'kyj vymir (1861–1904 roky) (Zaporožje, 2010) (dalje: Konstantinova, Urbanizacija). 4 Patricia Herlihy, Odessa: A History, 1794–1914 (Cambridge/MA, 1986).

88 S tudia H istorica S lovenica

Ivan Karčev, portret Grigorija Marazlija (1896); hrani Odeški umetniški muzej (ru.wikipedia.org/ wiki/Маразли,_ Григорий_ Григорьевич)

in demografsko vse močnejšega Ruskega imperija.5 Umeščeno je bilo v strate- ško pomembno in pred tem redko poseljeno severno črnomorsko regijo na območju današnje južne Ukrajine, polotoka Krim in jugozahodne Rusije oziroma v t. i. Novorusijo. To obsežno ozemlje je imperatorka Katarina II. Velika (1762–1796) ob koncu 18. stoletja iztrgala iz rok poraženih osmanskih Turkov. Katarina Velika je za omenjeno novoustanovljeno mesto izbrala grško ime, da bi s tem poudarila prepričanje o Rusiji kot eni izmed naslednic antične dedišči-

5 Od leta 1721 do 1917 je bilo uradno ime ruske države "Ruski imperij", po analogiji se je tudi skrajšani uradni naziv njenih vladarjev glasil "imperator". Tradicionalni označbi "carstvo" in "car" sta ostajali zgolj v pogovorni rabi. O konceptih in oblikah (samo)dojemanja Rusije kot imperija od začetka 18. do začetka 20. stoletja gl. Mark Bassin, ''Geographies of imperial identity'', v: The Cambridge History of Russia, Volume II (Emperial Russia, 1689–1917), ur. Dominic Lieven (Cambridge, 2006), str. 45–63.

89 S. Malmenvall: Župan Odese Grigorij Grigorjevič Marazli (1878–1895)

ne. Del ruske politike naseljevanja novo pridobljenih ozemelj in vzpostavljanja tako trgovskih kot vojaških pristanišč ob Črnem in Azovskem morju je bilo tudi vabljenje grških kolonistov iz Osmanskega cesarstva in nasploh pripadnikov grške sredozemsko-bližnjevzhodne diaspore. Ta je imela izkušnje v znanju raz- ličnih jezikov, morski plovbi, mednarodni trgovini in diplomaciji. Ruski, grški in ostali kolonisti so tako naseljevali bodisi novoustanovljena ali razširjena stara obmorska mesta, kot denimo Novorosijsk, Taganrog, Mariupol, Sevastopol, Nikolajev, Herson in Odeso. V 19. stoletju in vse do propada Ruskega imperija po oktobrski boljševiški revoluciji leta 1917 Odesa ni bila najpomembnejše trgovsko pristanišče zgolj v severni črnomorski regiji, temveč v celotni ruski državi. Odesa je bila obenem kraj, skozi katerega je šel največji delež izvoza ruskega žita za tuje trge. Odesa je bila od reformnega obdobja pod imperator- jem Aleksandrom II. (1855–1881) sredi šestdesetih let 19. stoletja do oktobr- ske revolucije tudi uradno sedež celotne severne črnomorske regije. V njej je namreč stoloval generalni gubernator Novorusije in Besarabije kot predstavnik centralne državne oblasti, odgovoren za obsežno ozemlje od izliva reke Dona- ve na jugozahodu do predgorij Kavkaza na jugovzhodu.6 Odeso je zaznamoval večetnični in večkulturni značaj, ki so ga oblikovale tri ekonomsko in kulturno vodilne skupnosti – Rusi, Judje in Grki. Sredi 19. stoletja je denimo dvajset podjetij, ki so bila v lasti pripadnikov grške skupnosti, obvladovalo kar 46 % vseh uvozno-izvoznih operacij v Odesi. Leta 1899 je bilo med vsemi lastniki parnih plovil v črnomorsko-azovskem bazenu kar 23 % ljudi grškega rodu. Kljub temu je raznoliko Odeso združevala skupna ruska imperialna (državljanska) identiteta, osredinjena okrog dinastije Romanovih, še bolj pa okrog ruskega jezika, ki je omogočal sporazumevanje med različnimi etničnimi skupinami. Rusko imperialno identiteto in iz nje izhajajočo jezikovno asimilacijo nazorno prikazujejo rezultati prvega splošnega popisa prebivalstva v Rusiji leta 1897. Takrat je Odesa štela dobrega pol milijona prebivalcev, kar je okvirno petdesetkrat več od prvotnega števila ob ustanovitvi mesta sto let pred tem. Izmed dobrih petsto tisoč prebivalcev iz leta 1897 je bilo manj kot sedem tisoč oseb oziroma zgolj

6 Patricia Herlihy, ''Greek Merchants in Odessa in the Nineteenth Century'', Harvard Ukrainian Studies 3, št. 3 (1979), str. 399–402, 404, 415–420 (dalje: Herlihy, ''Greek Merchants in Odessa''); Oleksij Šljahov, ''Greky Rossijs'koji imperiji ta jihnja rol' u rozvitku torgovel'nogo moreplavstva u Čornomu ta Azovs'komu morjah'', v: Grec'ke Pidpryémnyctvo i torgivlja u pivničnomu Pričornomor'ji XVIII– XIX stolittja, ur. G. V. Borjak (Kijev, 2012), str. 265–266 (dalje: Šljahov, ''Greky Rossijs'koji imperiji''); Terent'eva, ''Blagodijna dijal'nist rodyny Marazli'', str. 184; Konstantinova, Urbanizacija, str. 137–138, 144–145, 150; Stanislav Calik, '' Millioner Grigorij Marazli, stavši gorodskim golovoj Odessy, realizoval masštabnye proekty na blago rodnogo goroda, a takže byl vydajuščimsja blagotvoritelem'', Kapital, 28. 2. 2014, št. 35, http://www.capital.ua/ru/publication/14508-millioner-grigoriy-marazli-stavshiy- -gorodskim-golovoy-odessy-realizoval-masshtabnye-proekty-na-blago-rodnogo-goroda-a-takzhe- -byl-vydayuschimsya-blagotvoritelem (pridobljeno: 16. 9. 2016) (dalje: Calik, ''Millioner Grigorij Marazli").

90 S tudia H istorica S lovenica

1,3 % tistih, ki so se prištevali k prvenstveno grško govoreči populaciji, čeprav je bilo vseh grško govorečih vsekakor več.7

Marazlijevo življenje in družinsko ozadje

Grigorij Grigorjevič Marazli se je rodil v Odesi leta 1831. Izhajal je iz bogate trgo- vske družine, ki se je ukvarjala s trgovanjem z žitom in pripadala grški pravoslavni diaspori, naseljeni v severni črnomorski regiji. Njegov oče Grigorij Ivanovič Marazli (1770/1780–1854) je bil rojen v Filipopoliju v Osmanskem cesarstvu oziroma današnjem Plovdivu v Bolgariji. Na ozemlje Ruskega imperija, natanč- neje v mesto Herson, se je preselil leta 1797, v Odesi pa je živel od leta 1803 naprej. Že v dvajsetih letih 19. stoletja je postal eden najbogatejših trgovcev na ruskih tleh, v naslednjih desetletjih pa si je premoženje še povečal s kupova- njem nepremičnin in dajanjem posojil. Grigorij Grigorjevič Marazli je pridobil pravno izobrazbo in si zgradil kariero z zasedanjem različnih funkcij v državni upravi in sodnem sistemu. Živel in deloval je v Sankt Peterburgu, Novorosijsku in Odesi. Med letoma 1863 in 1866 je bil član pisarne Kavkaškega in Sibirskega komiteja pri Komiteju ministrov v imperialni prestolnici Sankt Peterburg. Leta 1869 je postal častni civilni sodnik sodnega okrožja s sedežem v Jasih v Besara- biji, od leta 1870 do svoje smrti je bil civilni sodnik za Odeški okraj Hersonske gubernije, leta 1873 je postal član odeške mestne uprave. Med letoma 1871 in 1873 ter 1875 je v odsotnosti odeškega župana opravljal dolžnost njegovega namestnika, leta 1875 je bil tudi sprejet med plemiče Hersonske gubernije, tri leta pozneje pa je bil izvoljen za župana Odese.8 Kot župan je zaradi zdravstve- nih težav odstopil leta 1895. Leta 1903 se je na stara leta poročil z Marijo Fer- dinandovno Kič (1858–1935), rojeno Narkevič, hčerjo plemiča in polkovnika Ferdinanda Franceviča Narkeviča, vdovo po predsedniku Odeškega trgovskega sodišča Pavlu Nikolajeviču Kiču. Marazli z Marijo Ferdinandovno ni imel otrok, odeška veja rodu Marazlijev je tako ostala brez moške linije. Umrl je 1. maja leta 1907, 5. maja pa je bil pokopan v grški pravoslavni cerkvi Svete Trojice, ki deluje še danes. Ob smrti je Marazlijevo premoženje znašalo med deset in dva-

7 Herlihy, ''Greek Merchants in Odessa'', str. 418, 420; Terent'eva, ''Blagodijna dijal'nist rodyny Marazli'', str. 184; Šljahov, ''Greky Rossijs'koji imperiji'', str. 265–266, 268; Theodore R. Weeks, ''Managing empire: tsarist nationalities policy'', v: The Cambridge History of Russia, Volume II (Emperial Russia, 1689– 1917), ur. Dominic Lieven (Cambridge, 2006), str. 27, 34–39. 8 Rešetov in Ižik, ''Gorodskoj golova Odessy'', 6–10; Morozan, ''Krupnejšie zernotorgovcy Pričernomor'ja'', str. 113–116; Herlihy, ''Greek Merchants in Odessa'', str. 406; Terent'eva, ''Blagodijna dijal'nist rodyny Marazli'', str. 184; Donik, Kupectvo Ukrajiny, str. 71, 156; Sergej Rešetov in Larisa Ižik, ''Gorodskoj golova, mecenat, blagodetel'… K 180-letiju so dnja roždenija G. G. Marazli'', Večernjaja Odessa, 28.07.2011, št. 110, http://vo.od.ua/rubrics/odessa-gody-i-sudby/18338.php (pridobljeno: 16. 9. 2016) (dalje: Rešetov in Ižik, ''Gorodskoj golova, mecenat'').

91 S. Malmenvall: Župan Odese Grigorij Grigorjevič Marazli (1878–1895)

najst milijonov rubljev. Bil je lastnik številnih nepremičnin: štirinajstih trgovin in stavb, dveh hiš v predmestju Odese, hiše v Kišinjovu in več kot trideset tisoč hektarjev zemlje v Besarabski guberniji. Poleg omenjenega je imel v lasti zavi- dljivo zbirko porcelana in slik evropskih umetnikov.9

Marazlijevi dosežki na urbanističnem in kulturnem področju

Ko je Grigorij Grigorjevič Marazli postal župan, se je zavzeto lotil urbanističnih projektov. V času Marazlijevega vodenja so se v Odesi zvrstili številni pomembni dogodki in dosežki. Med temi je vredno omeniti najprej stabilizacijo mestnih financ, zahvaljujoč povišanju davkov na parcele in davka na povečan izvoz žita. Nato ureditev Aleksandrovskega parka (sedanji park Tarasa Ševčenka), poimenovanega v spomin na obisk imperatorja Aleksandra II., in odprtje prve tramvajske linije. Med urbanistične dosežke spadajo tudi izgradnja prvega mestnega stadiona, postavitev mestnega gledališča, izgradnja kompleksa socialnih stano- vanj, postavitev prve mestne psihiatrične bolnišnice, ustanovitev prve mestne sirotišnice in izgradnja nove stavbe mestnega poštnega urada.10 Marazli je na urbanističnem področju dosegel preboj predvsem s spremembo neurejene ulice v središču Odese v eno najlepših in jo sčasoma povzdignil v simbol mesta. Premožnim meščanom je parcele, ki so se nahajale ob njej, ponudil v nakup po izjemno nizki ceni, pri čemer je postavil pogoj, naj novi lastniki na tem mestu zgradijo reprezentativne stavbe. Obnovljena ulica je dobila ime Nova ulica.11 Ime Grigorija Marazlija je povezano tudi z najvišjimi donacijami za kulturne in dobrodelne namene v vsej odeški zgodovini. Iz svojega osebnega premo- ženja je med drugim daroval za izgradnjo javne in brezplačne mestne knjižnice (sedanjega Arheološkega muzeja), ki je kmalu postala novo kulturno središče tamkajšnjega meščanstva. Marazli je s svojimi donacijami podpiral tudi nadaljnje delovanje knjižnice, denimo nakup nekaterih knjižnih zbirk in ureditev novih prostorov. Del lastnega posestva na Mali fontani je leta 1886 odstopil za ustanovitev agronomske šole; leta 1889 je svojo sto tisoč rubljev vredno pala- čo na Sofijevski ulici podaril za ustanovitev Muzeja lepih umetnosti (sedanjega Umetniškega muzeja), ki je bil odprt deset let pozneje; z njegovimi donacijami je bila leta 1895 zgrajena bakteriološka postaja (sedanji sedež Odeške nacionalne univerze), prva tovrstna ustanova v Ruskem imperiju. Leto kasneje pa so njegove donacije omogočile izgradnjo cerkve svetega Gregorja Teologa in

9 Calik, ''Millioner Grigorij Marazli''. 10 Rešetov in Ižik, ''Gorodskoj golova Odessy'', str. 8–9; Donik, Kupectvo Ukrajiny, str. 156, 234; Rešetov in Ižik, ''Gorodskoj golova, mecenat''; Calik, ''Millioner Grigorij Marazli''. 11 Calik, ''Millioner Grigorij Marazli''.

92 S tudia H istorica S lovenica

Odeška mestna knjižnica (danes Arheološki muzej) na razglednici (1890–1905) (uk.wikipedia.org/ wiki/Маразлі_Григорій_Григорович)

mučenke Zoje v čast krstnima zavetnikoma njegovih pokojnih staršev, ki se je nahajala v sklopu Druge ženske gimnazije. Po Marazlijevi smrti je mesto Odesa na njegovo željo dobilo v dar njegovo osebno knjižno zbirko, ki je štela deset tisoč enot, povečini neruskih oziroma pretežno francoskih naslovov, izdanih v drugi polovici 19. stoletja. Omenjena zbirka je zajemala tako leposlovna kot znanstvena in poljudnoznanstvena dela, med katerimi so prevladovala tista s področja geografije in zgodovine.12 Marazli je vseskozi ostajal povezan z grško skupnostjo, iz katere je izhajal. Že njegov oče – med drugim član nacionalno-osvobodilne organizacije "Phi- liki heteria" ("Družba prijateljev") – je bil znan kot denarni podpornik grških oboroženih uporov proti osmanski oblasti oziroma eden izmed sponzor- jev samostojne grške države. Kot župan je Grigorij Grigorjevič Marazli postal

12 Rešetov in Ižik, ''Gorodskoj golova Odessy'', str. 8–9; Rešetov in Ižik, ''Gorodskoj golova, mecenat''; Terent'eva, ''Blagodijna dijal'nist' rodyny Marazli'', str. 186–187; Calik, ''Millioner Grigorij Marazli''; Donik, Kupectvo Ukrajiny, str. 156, 253–254; Sergej Rešetov, ''O dare gorodskim golovoju Grigoriem Grigor'evičem Marazli zdanija dvorca na ul. Sofievskoj gorodu Odesse dlja ustrojstva v nem Muzeja izjaščnyh iskusstv'', v: Visnyk Odes'kogo hudožn'ogo muzeju (Odesa, 2014), str. 8, 14–15.

93 S. Malmenvall: Župan Odese Grigorij Grigorjevič Marazli (1878–1895)

dosmrtni predsednik odeške Grške dobrodelne družbe, ki ji je daroval skupno sto tisoč rubljev in sponzoriral prevod ruskih pisateljev v grščino. Marazli svojega mecenstva ni omejeval zgolj na Odeso, temveč je pomagal tudi prebivalcem nekaterih mest, v katerih je živel znaten del grške skupnosti – to je Atenam, Solunu, Plovdivu in Konstantinoplu, kjer je pripomogel k izgradnji več šol in sirotišnic. Za svojo mnogoletno mecensko dejavnost je bil nagrajen s sedmimi ruskimi odlikovanji, tremi grškimi, dvema osmanskima, romunskim, črnogor- skim, siamskim, perzijskim in italijanskim odlikovanjem ter francosko Legijo časti.13 V znak priznanja velikim dosežkom odeškega župana je 23. novembra leta 1895 imperator Nikolaj II. (1894–1917) potrdil preimenovanje glavne mestne ulice (Nove ulice) po Marazliju, 21. decembra pa je Marazliju podelil še naziv častnega meščana Odese. Leta 1995 je nekdanja Nova ulica, v sovjetskem obdobju ulica Friedricha Engelsa, znova postala Marazlijeva. Leta 2003 je bila uvedena tristopenjska častna nagrada odeškega župana, imenovana po Marazliju, leto pozneje pa je bil na Grškem trgu odkrit spomenik Marazliju v znak spošto- vanja njegovih zaslug za razvoj Odese.14

Zaključek

Marazlijevo uspešno vodenje je odločilno okrepilo položaj Odese v okviru Ruskega imperija. Odesa je namreč napredovala v vseh ozirih, zlasti s svojo ekonomsko, demografsko in kulturno rastjo. Na tak način je postala primerljiva z ostalimi takrat največjimi ruskimi mesti, to je s Sankt Peterburgom, Moskvo in Kijevom. V tem smislu je Marazli dodatno okrepil tudi strateško vlogo celotne severne črnomorske regije na območju današnje južne Ukrajine in jugozahodne Rusije, ki je v drugi polovici 19. stoletja postala ena poglavitnih gospodarskih težišč Ruskega imperija.15 Marazlijevi uspehi postanejo še očitnejši ob upoštevanju splošnih notranjepolitičnih razmer v takratni Rusiji. V tem kontekstu je nujno omeniti dejstvo, da so bile pristojnosti in pobude lokalnih oblasti, vključno z župani in mestnimi sveti oziroma dumami, v centraliziranem

13 Rešetov in Ižik, ''Gorodskoj golova Odessy'', str. 8, 10; Calik, ''Millioner Grigorij Marazli''; Morozan, ''Krupnejšie zernotorgovcy Pričernomor'ja'', str. 115; Terent'eva, ''Blagodijna dijal'nist' rodyny Marazli'', str. 184–186, 188–189. 14 Calik, ''Millioner Grigorij Marazli''. 15 Urbanističnim značilnostim in strateškemu pomenu severne črnomorske regije se v svoji knjigi (gl. opombo 3) podrobno posveča ukrajinska zgodovinarka Viktorija Konstantinova, ki pritrjuje zgoraj podanemu zaključku.

94 S tudia H istorica S lovenica

Ruskem imperiju močno omejene.16 Po drugi strani je na vlogo Marazlijevega županovanja mogoče gledati tudi iz moralnega zornega kota. Izhajajoč iz tega, je največja Marazlijeva zasluga nemara v tem, da je kot župan in bogat poslov- než Odesi in blaginji njenih prebivalcev izkazoval nesebično predanost. To je mogoče sklepati predvsem po finančni podpori različnim gradnjam in kulturnim pridobitvam, ki je nemalokrat prihajala iz njegovega zasebnega premože- nja, ne zgolj iz javnih, to je mestnih ali centralnih državnih sredstev.

Simon Malmenvall

THE MAYOR OF ODESSA GRIGORIY GRIGORYEVICH MARASLIS (1878–1895) AS A CITY BUILDER AND CULTURAL PATRON

SUMMARY

Grigoriy Grigoryevich Maraslis (1831–1907) represents a prominent public figure in the Russian empire of the last quarter of the 19th century. From 1878 to 1895 he was a mayor of Odessa, the most important commercial port and one of the largest cities in the Russian state at the time. Maraslis changed the apperance of Odessa, at the same time greatly contributing to its economic, demographic and cultural growth. According to the later historiographical consensus, Maraslis can be percieved as a cultural benefactor, constructor and the most famous mayor of Odessa ever, as well as its longest-serving mayor. Maraslis was born into a rich merchant family, actively involved in wheat trading, belonging to the Greek Orthodox diaspora settled in the Northern Black sea region. In the 19th century and up to the time of dissolution of the Russian empire after the October Bolshevik revolution in 1917 one of Odessa's distinctive features was its multi-ethnic and multicultural character, shaped by

16 Za splošen pregled odnosov med centralnimi in lokalnimi oblastmi v Ruskem imperiju med začetkom 18. in začetkom 20. stoletja gl. Janet M. Hartley, ''Provincial and local government'', v: The Cambridge History of Russia, Volume II (Emperial Russia, 1689–1917), ur. Dominic Lieven (Cambridge, 2006), str. 449–467.

95 S. Malmenvall: Župan Odese Grigorij Grigorjevič Marazli (1878–1895)

the three communities dominating city's economy and cultural life – the Rus- sians, the Jews and the Greeks. However, the main unifying factor of Odessa's diversity was the common Russian imperial (civic) identity centered around the dynasty of Romanovs and even more the Russian language – as means of communication between various ethnic groups. Having obtained juridicial education Marsalis built his career holding various functions in the state administration and judicial system. He lived and worked in Saint-Petersburg, Novorossisk and Odessa. As a mayor he resigned in 1895 due to the health problems. During Maraslis's rule Odessa saw many important events and advancements: the stabilization of the city finances, the opening of the first tram route, the erection of the city theatre, the building of the complex of social apart- ments and the foundation of the first city orphanage. The name of Grigoriy Maraslis also stands for the highest donations for the cultural and charitable purposes in the entire history of Odessa. From his own personal assets Marsalis, among other things, donated for the construction of the city public library as well as for the establishment of the school of agriculture on his own estate; in 1889 he also donated his house on the Sophievskaya street to the newly found- ed Museum of fine arts; with his donations a bacteriological station, the first such institution in the Russian empire, was built in 1895. In recognition of the great achievements of the mayor of Odessa on 23rd November of the same year the emperor Nicholas II (1894–1917) confirmed the renaming of the main city street (the Novaya street) after Maraslis, while on 21st December he granted Maraslis the title of the Honorary citizen of Odessa. The author of this paper claims that the successful rule of Maraslis decisively enhanced the position of Odessa within the Russian empire. Namely, Odessa became in all aspects entirely comparable to the other largest Russian cities of the time – Saint-Petersburg, Moscow and Kiev. In this sense, Maraslis also addi- tionally strengthened the strategic role of the entire Northern Black sea region in the area of the present-day southern Ukraine and south-western Russia – the so-called Novorossia or ''New Russia'', gained by the emperess Catherine II the Great (1762–1796) from the hands of the defeated Ottoman Turks at the end of 18th century.

96 S tudia H istorica S lovenica

UDK 929Lueger K.:352.075.31(436.1)"1897/1910" 94(436.1)"189/190" 1.04 Strokovni članek

Dunajski župan Karl Lueger (1897–1910)

Tamara Griesser-Pečar

Dr., docentka Zuckerkandlgasse 38–44/2, A – 1000 Dunaj, Avstrija e-pošta: [email protected]

Izvleček: Prispevek obravnava Karla Luegerja, župana Dunaja od leta 1897 do smrti 1910, ki velja za enega najuspešnejših županov tega mesta. Pod njegovim vodstvom so na Dunaju uresničili številne velike projekte, npr. II. izvirni vodovod, gradili so velike socialne institucije in šole, zaščitili pa tudi gozdni in travniški pas okoli mesta. Lueger je bil zelo popularen, ker je veliko skrbi posvečal revnim. Načrtno se je posluževal antisemitskih parol, zato ga cesar Franc Jožef najprej ni hotel potrditi za župana.

Ključne besede: Franc Jožef, antisemitizem, graditev II. izvirnega dunajskega vodovoda, plinska in električna napeljava, tramvaji, gradnja velikih socialnih institucij, zakon o državljanstvu, zeleni pas mesta Dunaj, Krščanski socialisti

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 17 (2017), št. 1, str. 97–110, 22 cit., 4 slike Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek nemški)

97 T. Griesser-Pečar: Dunajski župan Karl Lueger (1897–1910)

Karl Lueger je bil eden najbolj uspešnih dunajskih županov v času habsburške monarhije. Župan je bil kar trinajst let, od 1897 pa vse do smrti leta 1910. Na eni strani je bil izredno popularen, po drugi strani pa je zaradi svojih nazorov vzbu- jal zelo negativna čustva. Cesarski namestnik Erich grof Kielmannsegg je napisal, da je Lueger imel "prirojen instinkt uganiti trenutno ljudsko razpoloženje in takoj najti ustrezen slogan".1 Pod njegovim županovanjem se je Dunaj razvil v zgledno metropolo. Zavzemal se je za t. i. male ljudi, predvsem male obrtnike, že kot odvetnik je zastopal revne brez honorarja, kot župan pa se je v korist revnim odpovedal polovici svoje plače. Na drugi strani pa ga imajo mnogi za iznajditelja modernega antisemitizma. Kdo je torej bil Karl Lueger? Lueger se je rodil 24. oktobra 1844 kot sin hišnega pomočnika na dunajski politehnični šoli. Bil je zelo nadarjen, zato je lahko kot eksterni dijak obiskoval prestižno gimnazijo Theresianum na Dunaju. Po opravljeni maturi je študiral pravo in bil promoviran leta 1870. Od 1874 do 1896 je bil odvetnik. Kdaj se je odločil za politiko, ni povsem jasno. Vsekakor pa je veljalo tretje dunajsko okrožje, kjer je deloval in kjer je po očetovi smrti mama s pomočjo dveh hčerk vodila trafiko, za posebej politično aktivno. Leta 1875 je bil Lueger prvič izvoljen v mestni svet, kjer je ostal leto dni, potem pa je bil vnovič izvoljen leta 1878 in je ostal mestni svetnik do svoje smrti leta 1910. Leta 1885 je postal poslanec 5. občinskega okrožja (Gemeindebezirk) v državnem zboru (Reichsrat) in od 1890 naprej tudi v spodnjeavstrijskem deželnem zboru. V letih med 1895 in 1896/97 je bil namestnik dunajskega župana in 1987 postal župan mesta Dunaj, kar je ostal, kot že navedeno, do smrti.

Luegerjeva pot v politiko

Najprej je bil kandidat liberalne stranke, potem pa se je priključil demokratom, ki so takrat v predmestjih začeli vzdigovati glas proti višjim meščanskim slojem (Großbürgertum), ki so obvladovali magistrat in s tem politiko mesta Dunaj. Bili so zagovorniki tistih slojev, ki politično še niso bili zastopani. Demokrat- ski klub je takrat vodil precej samovoljni Ignaz Krawany, ki je v Luegerju videl nevarnega konkurenta. Lueger je bil že kot odvetnik v svojem okrožju zelo znan, ker je mnogim pomagal. Z odprtimi rokami pa ga je sprejel "Meščanski klub" (Bürgerklub). Leta 1875 je prav na listi tega kluba kandidiral za mestni svet. Pod vplivom miselnosti (Gedankengut) Karla pl. Freiherr von Vogelsanga, publicista, politika in zagovornika socialnih reform, ki velja za pionirja dela-

1 Erich Graf Kielmannsegg, Kaiserhaus, Staatsmänner und Politiker (Wien, 1966), str. 365 (dalje: Kielmannsegg, Kaiserhaus, Staatsmänner und Politiker).

98 S tudia H istorica S lovenica

Karl Lueger (www. wien.gv.at/)

vskega gibanja v Avstriji, je leta 1893 ustanovil Krščansko socialno stranko (Christlich-Soziale Partei). Postal je eden največjih nasprotnikov liberalizma, zato je bil pod udarom močnih liberalnih častnikov. Tukaj je seveda potrebno izpostaviti tudi vpliv enciklike Leona XIII. "Rerum novarum" z izredno napre- dnim socialnim programom, ki je imela močen vpliv med krščansko mislečimi v celotni monarhiji, predvsem pa tudi v "Stranki združenih kristjanov", iz katere je potem izšla "Krščansko-socialna stranka". Seveda Krščansko-socialna stranka ni nastala čez noč. Najprej se je leta 1888 Lueger srečal z Vogelsangom, ki je izdajal časopis Vaterland (Domovina). V vili kneginje Metternich v Hietzingu so se srečavali ljudje, ki so se zavzemali za krščanske vrednote. Potekala so srečanja in diskusije o važnih družbenih temah in politični praksi. V letih 1888 in 1889 so se že precej dobro etablirale nove politične struje. Na eni strani so bili "Vsenemci" (Alldeutsche), katerih vodja je bil

99 T. Griesser-Pečar: Dunajski župan Karl Lueger (1897–1910)

Georg pl. Schönerer, ki je zagovarjal priključitev Avstrije k Nemčiji. V Hainfeldu se je formirala socialna demokracija pod Viktorjem Adlerjem. Tretja politična struja so bili "Združeni kristjani" (Vereinigte Christen) okoli Luegerja, kateremu je uspelo združiti heterogene krščanske skupine, ki so se zavezale krščanske- mu socializmu. To so bili začetki stranke, ki je nastala leta 1893 pod imenom "Krščansko-socialna stranka". Pod njegovim vodstvom je "Krščansko-socialna stranka", ki je bila na svojih začetkih dunajska, leta 1907 postala najmočnej- ša stranka v Državnem zboru. Vsekakor so ti trije tabori, ki so se izkristalizirali konec osemdesetih let, zaznamovali politiko Avstrije tudi po razpadu habsbur- ške monarhije. Lueger je bil odličen govornik, imel je karizmo. Rad je govoril v dunajskem narečju. Kot "ljudski tribun" je pridobil malomeščanstvo in kmete za svoj program krščanske izgradnje družbe. Pri razpravah oz. sporih s svojimi nasprotniki se je pogosto posluževal antisemitičnih parol prosto po motu, da cilj opravičuje sredstva.2

Lueger, dunajski župan

Ko je v mestnem svetu premagal liberalce, ga cesar Franz Jožef najprej ni potrdil za dunajskega župana. To se je zgodilo šele, ko je bil izvoljen petič leta 1897 – pod vplivom notranje politike3 in nasprotij zaradi jezikovnih prepirov v monarhiji.4 Lueger se je zavzemal predvsem za srednji sloj obrtnikov. V času, ko je bil župan, se je boril proti socialnim demokratom in nemško nacionalnim toko- vom – slednje seveda tudi daleč izven meja mesta Dunaj. Kot predsednik Krščansko-socialne stranke je bil zelo blizu prestolonasledniku Francu Ferdi- nandu. Nasprotoval je vsakemu, ki je suverenost Avstrije postavljal pod vprašaj. Zato je bil velik nasprotnik "Vsenemcev" (Alldeutscher), ki so zagovarjali pri- ključitev k Nemčiji, predvsem Georga pl. Schönererja, bil pa je tudi nasprotnik madžarskih krogov, ki so s svojim šovinizmom ogrožali monarhijo. Zavzemal se je za enakopravnost vseh narodov, ki so živeli v habsburški monarhiji. Tako je

2 http://www.aeiou.at/aeiou.encyclop.l/l936666.htm, 25.11.2016. 3 Pred tem pa se je že leta 1896 z ministrskim predsednikom Kazimirjem grofom Badenijem dogovoril, da naj zaradi imenovanja za župana od tega sam odstopi in se zadovolji s funkcijo namestnika župana, prevzame pa naj jo najpozneje po enem letu mesto župana. Tako sta obe strani varovale svoj obraz. Po oklevanju je tudi cesar Franc Jožef na ta kompromis pristal. (Friedrich Funder, Vom gestern ins heute (Wien, 1952), str. 153–154, 191–198 (dalje: Funder, Vom gestern bis heute). 4 Novo je bilo, da morajo uradniki v bodoče znati vse jezike določene kronovine, kar je določal Badenijev Sprachenverordnung für Böhmen und Mähren z dne 5. in 25. 4. 1897 (Funder, Vom gestern ins heute, opomba, str. 198).

100 S tudia H istorica S lovenica

Dekret, s katerim je cesar Franc Jožef imenoval Karla Luegerja za župana mesta Dunaj (www.wien.gv.at/)

leta 1891 v državnem zboru rekel sledeče:

V Avstriji poznam samo enakopravne narode, v vsakem Čehu, v vsakem Slovencu vidim svoje avstrijske sodržavljane. /…/ Na balkanskem polotoku je trg za našo industrijo in našo obrt. Na balkanskem polotoku živijo narodi, ki so svoj narod častno branili pred Turki in ki si prav gotovo ne prizadevajo za to, da bi svojo

101 T. Griesser-Pečar: Dunajski župan Karl Lueger (1897–1910)

narodnost opustili v prid neke druge narodnosti.5

Govoril je o Srbih, Bolgarih, Rusih (mišljeni so bili Ruteni) in o tem, da bi se ti narodi priključili ali vsaj močno naslonili na veliko državo, ki jim nudi zaščito, "proti tistim, ki so jim mogoče pripravljeni vzeti njihovo narodnost."6 Njegovega načrta, da bi habsburško monarhijo prestrukturirali v centralnoe- vropsko Commonwealth of Nations, niso uresničili, posamezne temeljne ideje tega načrta pa je moč najti potem v zadnjem manifestu (Völkermanifest) cesarja Karla. Seveda je bilo takrat prepozno. Ko je Schönerer 1898 začel ofenzivno podpirati "Los von Rom" gibanje (proč od Rima), ki je napadalo avstrijski katolicizem ter dunajski krščanski socializem, češ da sta se pregrešila proti čisti nemški kulturi in da sta spodko- pavala enotnost nemške Avstrije, ki da je potrebna pri obranitvi proti češke- mu imperializmu, je seveda prišel močno navzkriž z Luegerjem. Uspeh je bil nasproten od pričakovanega. Krščansko-socialna stranka je postala močna "klerikalna" stranka. Lueger se je leta 1899 intenzivno zavzemal za to, da je Cer- kev dobila potrebne kredite za gradnjo novih objektov. Po njegovem so imele cerkvene stavbe trojno funkcijo, poleg verske tudi civilnodružbeno in patriot- sko. Schönerer je torej v nasprotju z namenom pripomogel, da sta se Krščan- sko-socialna stranka in Cerkev zelo zbližali.7 V času svojega mandata kot župan je uresničil številne velike projekte, ki so na razvoj mesta Dunaj izredno pozitivno vplivali. Njegova deviza je bila, "da mora biti tisto, kar je v javnem interesu, tudi pod upravo javnih organov."8 Zato je pod komunalno pristojnost postavil vrsto podjetij, ki so bile prej v privatnih rokah. Tako je od angleške privatne družbe prevzel plinovod in ga postavil pod občinsko upravo, ob enem pa je podpiral izgradnjo mestnega plinovoda (1896–1899). Prav slednji je veljal za vzorčni primer krščanskega "antikapitalizma".9 Sledil je tramvajski promet, ki ga je prav tako podržavil in ga postavil pod mestno upravo ter poskrbel za izgradnjo tramvajske mreže. Pod upravo mesta je postavil tudi elektrarno. Gradil je šole, velike socialne inštituci- je, npr. dom za ostarele in onemogle v Lainzu in psihiatrično bolnišnico na Ste- inhofu. Ustanovil je mestno Hipotekarsko banko (Hypothekenbank). Gradil je II. izvirski dunajski vodovod (II. Wiener Hochquellenwasserleitung), ki je Dunaj-

5 Kurt Skalnik, "Karl Lueger", v: Große Österreicher, Bd. XII (Zürich–Leipzig–Wien, 1957), str. 114 (dalje: Skalnik, "Karl Lueger"). 6 Skalnik, "Karl Lueger", str. 114–115. 7 John W. Boyer, Karl Lueger (1844–1910). Christlichsoziale Politik als Beruf. Eine Biographie, Studien zur Politik und Verwaltung, Bd. 93 (Wien–Köln–Weimar, 2010), str. 229–230 (dalje: Boyer, Karl Lueger (1844–1910)). 8 Skalnik, "Karl Lueger", str. 113–114. 9 Boyer, Karl Lueger (1844–1910), str. 183.

102 S tudia H istorica S lovenica

čane preskrbel s svežo gorsko vodo. Otvoritev je bila novembra 1910, torej že po njegovi smrti. Poskrbel je, da so predmestja, ki so se v času med marč- no revolucijo 1848 in propadom borze 1873 spremenila v neke vrste kamnito puščavo, dobila številne parke. Lueger je razširil obseg mesta Dunaj in zaščitil zeleni gozdni (Wienerwald) in travniški pas okoli mesta. Danes Dunaj velja za velemesto z največ zelenimi površinami na svetu. V njegovem času je prišlo tudi do dopolnitve zakona o državljanstvu mesta Dunaj.

Lueger in antisemitizem

Lueger se je posluževal antisemitičnih parol, ker je politični antisemitizem bil tudi takrat program njegove stranke. "Antisemitična retorika, katere se je poslu- ževal, je bila surova, žaljiva in pogosto kruta," je napisal njegov biograf John W. Boyer.10 Namestnik cesarja, Erich grof Kielmannsegg pa se je spominjal, da mu je Lueger sam povedal, da je to zgolj geslo, s pomočjo katerega lovi mno- žice, njegov lastni antisemitizem pa da seže samo do Fichtegasse, kjer je bil sedež vplivnega časopisa Neue Freie Presse, ki je bil v judovski lasti. Podobno je navajal jurist Alexander Spitzmüller: "Ja, veste, antisemitizem je zelo dobro agitacijsko sredstvo, če hočeš v politiki napredovati, če pa si enkrat na vrhu, se ga ne moreš več posluževati, ker se tega poslužuje 'drhal' (Pöbelsport)."11 Boyer navaja, da je bilo za Luegerja samo po sebi umevno, da so bili "normalni med- človeški odnosi in strankarska politika doma v popolnoma različnih sferah, ki niso imele nič skupnega."12 Lueger je bil, tako John Boyer, prepričan podpornik pravne države, seveda v okviru tega, kar je veljalo v 19. stoletju. Nikoli ni poskušal Judom odrekati državljanskih pravic, ki so jim bile od leta 1867 naprej ustavno zagotovljene.13 Prav nasprotno. Znan pa je tudi Luegerjev izrek: "Wer ein Jud' ist, bestimme ich." ("Kdo je Jud, odločam jaz.")14 Osebno je imel Lueger dobre odnose z Judi. Za mestnega zdravnika je imenoval sposobnega medicinca, ki je bil Jud, njegov prijatelj in soborec v prvih časih političnega delovanja je bil zdravnik dr. Ignaz Mandl, člani israe- litične kulturne skupnosti in drugi znani Judi so v času njegovega županova- nja vedno imeli dostop do njega. Rothschild mu je odstopil svojo zemljo, da so

10 Prav tam, str. 208. 11 Alexander Spitzmüller, Und hat auch Ursach, es zu leben (Frick, 1955), str. 74: "Ja, wissen S', der Antisemitismus is' a sehr gutes Agitationsmittel, um in der Politik hinaufzukommen; wenn man aber amal oben ist, kann man ihn nimmer brauchen, denn dös i[s'] a Pöbelsport!" 12 Boyer, Karl Lueger (1844–1910), str. 304. 13 Prav tam, str. 208. 14 Hans Hinkel, Die Juden in Österreich, Volk und Reich, Bd. 14 (Berlin, 1938), str. 170; A. Eduard Frauenfeld, Dr. Karl Lueger. Zeitschrift für Politik, Band 28 (München, 1938), str. 85.

103 T. Griesser-Pečar: Dunajski župan Karl Lueger (1897–1910)

tam lahko odlagali odpadni gradbeni material, ki je nastal pri gradnji velikih dunajskih projektov, dovolil je tudi korekturo toka Steinbacha na svoji zemlji itn. Lueger ga je potem v slavnostnem govoru hvalil, da je eden od najboljših Dunajčanov. Njegovi strankarski kolegi ga zaradi tega niso napadali, so pa poskrbeli, da ta govor ni bil objavljen v nobenem večjem časopisu. Objavljen je bil samo v lokalnem časopisu.15 Preden je umrl, je januarja 1910 imel nagovor na grobu liberalnega mestnega svetnika, člana izraelitske kulturne skupnosti Ferdinanda Klebinderja, s katerim ga je povezovalo prijateljstvo, kljub temu da se z njim ni vedno strinjal. Pozneje je postalo moderno primerjati Luegerja s Hitlerjem. Pisatelj Stefan Zweig, ki je bil sam Jud, je napisal, da je bila velika razlika med Hitlerjevim in Luegerjevim antisemitizmom.

Njegov uradni antisemitizem ga ni nikoli oviral pri tem, da ne bi bil vedno naklonjen svojim prejšnjim judovskim prijateljem. Ko je njegovo gibanje končno osvojilo dunajski magistrat in je – po dvakratnemu zavračanju potrditve od cesarja Franca Jožefa, ki so se mu antisemitične tendence gnusile – bil imenovan za župana, je ostala mestna uprava brezhibno korektna in celo vzorno demokratična; Judi, ki so pred zmago antisemitske stranke trepetali, so živeli prav tako enakopravno in ugledno naprej.16

Lueger je zbolel kmalu potem, ko je postal dunajski župan leta 1897, leta 1906 je bolezen ogrožala celo njegovo življenje. Imel je kronični diabetes in bil je bolan na ledvicah. Ker je tako oslabel, je bil leta 1907 prisiljen večji del svojega strankarskega dela prenesti na Alberta Grossmana, upravne zadeve pa na Richarda Weisskirchnerja. Njegova delovna zmožnost se je spreminjala, tako je leta 1909 in na začetku leta 1910 spet lahko opravljal vse svoje delo. Na koncu svojega življenja pa je zaradi bolezni skoraj popolnoma oslepel. Umrl je 10. marca 1910.17 Pot do groba je bil, kot piše Skalik,

ne samo posthumni triumfalni sprevod pokojnega, dobil je obliko zadnje manifestacije stare Avstrije, predno je padel mrak. Pred vsemi je pokojnemu izkazal zadnjo čast monarh, ki je – bilo je pred 13. leti – samo po dolgem oklevanju svoj podpis podal pod dekret, s katerim je vodjo 'neobrzdanega, socialrevolucion- arnega gibanja' kot izvoljenega župana potrdil.18

15 Kielmannsegg, Kaiserhaus, Staatsmänner und Politiker, str. 382–383. 16 Stefan Zweig, Die Welt von gestern. Erinnerung eines Europäers (Frankfurt am Main, 2001), str. 82–83. 17 Boyer, Karl Lueger (1844–1910), str. 303. 18 Skalnik, "Karl Lueger", str. 115–116.

104 S tudia H istorica S lovenica

Oskar Laske: Karl Lueger bécsi pol- gármester temetése, 1910 © Belvedere, Bécs

Socialistični dnevnik Arbeiter-Zeitung je objavil nenavadno pozitivni nekrolog svojega nasprotnika. Uvodnik je v ospredje postavil Luegerjevo voljo do oblasti (Willen zur Macht), ki je pripomogla k temu, da je dosegel nekaj, kar je bilo v Srednji Evropi praktično nemogoče, namreč "politično organizirati malomeščanstvo in ga oblikovati v samostojno stranko". Posledica tega je bil, tako je pisal časopis, "globoko segajoč prevrat". Lueger naj bi "za seboj strnil vse, ki so se vmes, pod veliko buržuazijo in nad proletariatom, borili za svobodo". Ti so ga potem slavili kot osvoboditelja. "Malega človeka" je naredil za gospodarja mesta.19 Neposredno po Luegerjevi smrti je jurist, politik in znanstvenik Josef Redli-

19 Boyer, Karl Lueger (1844–1910), str. 305.

105 T. Griesser-Pečar: Dunajski župan Karl Lueger (1897–1910)

ch v svojem dnevniku zabeležil:

Z njim gre v grob najbolj ljudski mož avstrijske politike 19. stoletja. Že kot mladenič sem imel velike simpatije do Luegerja in njegove močne osebnosti, ki se je najostreje in najuspešnejše boril proti starokopitni dunajski neaktivnosti, avs- trijskemu malodušju, bedasto psevdo-liberalnem afnanju in česnanju dunajske 'Juiverie'. Lueger je prispeval k temu, da je nastala nova, zdrava avstrijska državna drža: v tem smislu se že leta čutim kot njegov hvaležen učenec.20

Navedel je, da se mu je v zadnjih letih zelo približal, bolj kot je upal, in da ga je pred leti v Frankfurter Zeitung branil pred dunajskim liberalnim tiskom. Redlich, ki je bil Jud, uporablja tukaj presenetljivo besedo "Juiverie", ki ima anti- semitsko konotacijo. Redlichu so zaradi njegovih simpatij in bližine do Lueger- ja nekateri očitali, da je Luegerjev "Hofjude" ("dvorni Jud").21 Norbert Leser je v katoliškem časopisu Die Furche to komentiral:

Ne zato, da ga branim, pač pa da relativiram Luegerjev antisemitizem, je potrebno opozoriti na to, da je poleg krščanskega antisemitizma obstajal tudi notranjeju- dovski konflikt med staronaseljenimi dunajskimi Judi. Ta ni bil nedolžen.22

Epilog

Karl Lueger je bil leta 1934 deležen posebne časti. Zaradi zaslug, ki jih je prav gotovo imel za razvoj mesta Dunaj, je v središču mesta "Ring" (obroč) med Sta- diongasse in Schottengasse, to je odsek ceste, na kateri je dunajska univerza, bil

20 Schicksalsjahre Österreichs – die Erinnerungen und Tagebücher Josef Redlichs 1869–1936, ur. Fritz Fellner in Doris A. Corradini, Bd. 1, Veröffentlichungen der Kommission für Neuere Geschichte Österreichs 105 (Wien, 2011), str. 300: "Mit ihm steigt der volkstümlichste Mann der österreichisch- en Politik des 19. Jahrhunderts ins Grab. […] Ich habe schon als junger Mensch größte Sympathie für Lueger und seine machtvolle Persönlichkeit gehabt, die die eingealterte Tatenlosigkeit, den öster- reichischen Kleinmut, das läppische, pseudo-liberale Getue und Gefasel der Wiener 'Juiverie' aufs schärfste und erfolgreichste bekämpft hat. Lueger hat ermöglicht, dass einmal ein neues und gesun- des österreichisches Staatsgefühl entstehe: in diesem Sinne fühle ich mich seit vielen Jahren als sein dankbarer Schüler. Wie kleinlich, wie dumm und wie im Innersten kulturfeindlich jene von Lueger in Wien herrschend gewesene Koalition unruhiger jüdischer Journalisten, schmutziger Spekulanten und bildungsheuchlerischer liberaler Politiker gewesen ist, wird einmal der Historiker feststellen …." 21 Der Lange Schatten des Antisemitismus. Kritische Auseinandersetzung mit der Geschichte der Universität Wien im 19. und 20. Jahrhundert, ur. Oliver Rathkolb (Göttingen, 2013), str. 284. 22 "Zwar nicht zur Verteidigung, wohl aber zur Relativierung des Lueger’schen Antisemitismus ist darauf hinzuweisen, dass es neben dem christlichen Antisemitismus auch einen innerjüdischen Konflikt zwischen den alteingesessenen Wiener Juden gab. Dieser war keineswegs harmlos." (Norbert Leser, Die Furche, 6. 6. 2012, http://austria-forum.org/af/Wissenssammlungen/Essays/Geschichte/ Kronzeuge,_der_Lueger_entlastet, vpogled 27. 11. 2016).

106 S tudia H istorica S lovenica

Alexander van der Bellen leta 2012 s tedanjo cestno tablico in poznejšo, ki je veljavna danes (www. vosizneias.com/)

preimenovan v Karl-Lueger-Ring. Zaradi Luegerjeve antisemitične drže pa je po dolgoletnih debatah ta cestni odsek leta 2012 dobil novo ime, namreč Univer- sitätsring (Universitetni obroč).

Zaključek

Jurist Karl Lueger je bil eden najbolj uspešnih in najbolj uglednih dunajskih županov v času habsburške monarhije. Vse od leta 1875 se je udejstvoval v politiki: v mestnem svetu, nazadnje tudi kot županov namestnik, kot poslanec 5. občinskega okrožja (Gemeindebezirk) v državnem zboru (Reichsrat) in kot član v spodnjeavstrijskem deželnem zboru. Pod njegovim vodstvom je bila leta 1893 ustanovljena Stranka krščanskih socialistov (Christlich-Soziale Partei). Lueger je bil župan Dunaja kar 13 let: od 1897 pa vse do njegove smrti leta 1910. Bil je politik z veliko vizijo. Pod njim se je Dunaj razvil v zgledno metropolo. V času svojega mandata je uresničil številne velike projekte, ki so na razvoj mesta Dunaj izredno pozitivno vplivali. Gradil je šole, II. izvirni dunajski vodovod, postavil pod občinsko upravo plinovod in električno energijo kot tudi tramvajsko mrežo, razširil obseg mesta Dunaj in zaščitil zeleni gozdni in trav- niški pas okoli mesta, gradil velike socialne institucije, npr. dom za ostarele in onemogle v Lainzu in psihiatrično bolnišnico na Steinhofu. V njegovem času je

107 T. Griesser-Pečar: Dunajski župan Karl Lueger (1897–1910)

prišlo tudi do dopolnitve zakona o državljanstvu mesta Dunaj. Karl Lueger je bil izjemno popularen, ker se je zelo angažiral. Že kot odvetnik je zastopal revne ljudi brez honorarja, kot župan pa se je v korist revnim odpovedal polovici svoje plače. Imel je dober občutek za to, kaj je ljudi težilo. Njegovi podporniki so prihajali v veliki meri iz vrst malih obrtnikov, ki jih je zlom dunajske borze leta 1873 izredno prizadel. Na drugi strani pa se je načr- tno posluževal antisemitičnih parol, čeprav je imel prijatelje tudi v judovskih vrstah. Prav tako je preziral socialno demokracijo. Zaradi nasprotovanj iz liberalne strani, pa tudi zaradi antisemitizma, ga cesar Franc Jožef najprej ni hotel potrditi za župana.

Tamara Griesser-Pečar

DER BÜRGERMEISTER DER STADT WIEN KARL LUEGER (1897–1910)

ZUSAMMENFASSUNG

Der Jurist Karl Lueger war einer der erfolgreichsten und höchstangesehenen Wiener Bürgermeister zur Zeit der Habsburgischen Monarchie. In der Politik wirkte er seit 1875: im Gemeinderat, als stellvertretender Bürgermeister, als Abgeordneter des 5. Gemeindebezirk im Reichsrat und als Mitglied des nie- derösterreichischen Landtags. Unter seiner Führung wurde im Jahre 1893 die Christlich-Soziale Partei gegründet. Lueger war 13 Jahre lang Bürgermeister der Stadt Wien – von 1897 bis zu seinem Tod im Jahr 1910. Ein Politiker mit großer Vision und hoher Tatkraft wie Durchsetzungsfähigkeit. Unter ihm entwickelte sich Wien zur eigentli- chen Metropole. Überaus bedeutsam und zahlreich die großen Projekte, die er verwirklichte und die die moderne Stadtentwicklung vorantrieb. Er errichtete Schulen, erbaute die II. Wiener Hochquellenwasserleitung, war verantwortlich für die Kommunalisierung der Wasser- und Elektroversorgung sowie des Stras- senbahnnetzes. Er erweiterte den Umfang des Wiener Stadtgebietes und sorgte für den Schutz des Wald- und Wiesengürtels rund um die Stadt. Er schuf große soziale Projekte wie das Versorgungsheim Lainz und das Psychiatrische Kran- kenhaus am Steinhof. Zu seiner Zeit wurde auch das Stadtbürgerschaftsgesetz

108 S tudia H istorica S lovenica

erweitert. Dr. Karl Lueger war außerordentlich populär, wobei er sich auch persön- lich stark einbrachte. Schon als Rechtsanwalt vertrat er arme Menschen ohne von ihnen ein Honorar zu verlangen, als Bürgermeister verzichtete er auf die Hälfte seiner Bezahlung zugunsten armer Mitbürger. Er hatte ein ganz beson- deres Gefühl dafür, was die Menschen belastete. Seine Anhänger kamen zum großen Teil aus den Reihen kleiner Handwerker, die der Börsenkrach in Wien 1873 sehr getroffen hatte. Auf der anderen Seite aber bediente er sich – was wiederum eine problematische Seite seines leider auch durchaus vorurteilsan- fälligen Wesens beleuchtete – gezielt antisemitischer Parolen, obwohl er Fre- unde in den jüdischen Reihen hatte. Er verachtete auch die Sozialdemokratie. Wegen des Widerspruchs von liberaler Seite, die nicht nur am Antisemitismus Anstoß genommen hatte, hatte ihn Kaiser Franz Joseph zunächst gar nicht als Bürgermeister bestätigen wollen.

109

S tudia H istorica S lovenica

UDK 94:323.15(450.361)"1912/1913" 1.01 Izvirni znanstveni članek

Jugoslovanske vizije tržaških Slovencev v obdobju 1912–1913

Igor Ivašković

Dddr., asistent Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta, Katedra za management in organizacijo Kardeljeva ploščad 17, SI – 1000 Ljubljana e-pošta: [email protected]

Izvleček: Avtor analizira prispevke Edinosti, časopisa tržaških Slovencev, in prikazuje odnos uredništva do ideje jugoslovanstva v kontekstu vojaških spopadov na Balkanu v obdobju 1912–1913. Z analizo širših političnih okoliščin avtor prikaže položaj Slovencev v Trstu in pomen samega mesta v habsburški monarhiji. Edinost je sprva naklonjena ideji enote južnih Slovanov znotraj habsburške monarhije, na kar se je pod vplivom mednarodnih dogajanj politično društvo Edinost priklonilo širši jugoslovanski ideji, v kateri je središčno vlogo zasedala Srbija. Drugi krog vojn na Balkanu so pod vplivom zasledovanja te vizije v društvu Edinost odstopili od vključevanja Bolgarije v jugoslovanski državni koncept.

Ključne besede: balkanske vojne, Kraljevina Srbija, habsburška monarhija, Bolgarija, jugoslovanstvo, Trst, Edinost

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 17 (2017), št. 1, str. 111–140, 101 cit., 5 slik Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

111 I. Ivašković: Jugoslovanske vizije tržaških Slovencev ...

Uvod

Pri obravnavi jugoslovanske državne ideje se je treba zavedati, da obstaja več konceptov, ki so si med seboj različni, in sicer tako glede samih državnih atri- butov kot tudi glede metod njihovega političnega uresničevanja. Večina avtorjev se strinja, da je ravno problematika narodnega vprašanja predstavljala eno izmed glavnih notranjih ovir pri procesu stabilizacije jugoslovanskih držav v 20. stoletju. Slednje so bile predmet številnih analiz, vendar se pri tem običajno na obrobje znanstvenega proučevanja potiska analiza alternativ, ki sicer nikoli niso zaživele, a so kljub temu v določenem času igrale pomembno vlogo pri oblikovanju ideje južnoslovanske države. Na načelni ravni so se namreč obravnavane le ideje, ki so diferencirale takšno skupnost glede na stopnjo narodne integracije. Tako na primer Ljubodrag Dimić1 loči ideje integralnega jugoslovanstva, jugoslovanskega nacionalizma in realnega jugoslovanstva, Jovo Bakić2 pa omenja še minimalno jugoslovanstvo. V kolikor osnovo te delitve dihotomi- ziramo, vidimo, da gre pravzaprav za razlikovanje med kulturnim in političnim jugoslovanstvom. Prvo temelji na prepričanju, da so južni Slovani dovolj kulturno sorodne skupnosti, da lahko formirajo enotno nacijo, medtem ko drugo izhodišče temelji na tezi, da gre pri jugoslovanski ideji za politično združeva- nje sicer kulturno in zgodovinsko različnih skupin. To razlikovanje se je jasno manifestiralo ob nastanku Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev,34 vendar že bilo zaznano tudi na prelomu 20. stoletja, saj je na primer Ivan Cankar sam menil, da je politično združenje predpogoj kulturne konvergence sicer različ- nih narodov.5 Ivo Banac6 ob tem vprašanju zastopa tezo o dozorelosti parcialnih nacionalnih ideologij bistveno pred formiranjem politične ideje, kar naj bi bil tudi temeljni vzrok nestabilnosti južnoslovanskih državnih tvorb. Politično delovanje habsburških južnih Slovanov je bilo na začetku 20. stoletja zaznamovano s stanjem dvojne monarhije in stalnimi razpravami o njeni notranji reformi.7 V tem kontekstu se je pojavljala tudi ideja politične enote južnih Slovanov, čigar determinante in metode uresničevanja so se razlikovale

1 Ljubodrag Dimić, Kulturna politika u Kraljevini Jugoslaviji: 1918–1941 (Beograd, 1996). 2 Jovo Bakić, Ideologije jugoslovenstva između srpskog i hrvatskog nacionalizma 1918–1941 (Zrenjanin, 2004), str. 86 (dalje. Bakić, Ideologije jugoslovenstva). 3 Igor Ivašković, ''Der Streit um den Rechtsstaus des Königreiches der Serben, Kroaten und Slovenen,'' v: Festschrift für Gernot Kocher zum 75. Geburtstag ''---ich reif bei deinem Namen und gab dir Ehrennamen'' (Jes 45, 4), ur. Borut Holcman (Maribor, 2017), str. 197–221. 4 John Paul Newman, ''Serbian and Habsburg Military institutional legacies in Yugoslavia after 1918,'' First World War Studies 5, št. 3 (2014): 319–335. 5 Vasilij Melik, Slovenci 1848–1918: razprave in članki (Maribor, 2002), str. 605. 6 Ivo Banac, Nacionalno pitanje u Jugoslaviji: porijeklo, povijest, politika (Zagreb, 1988), str. 377. 7 Artur Lorand Lakatos, ''Federation Projects in Central Europe, 1948–1918,'' History of European Ideas 42, št. 1 (2016): str. 22–38.

112 S tudia H istorica S lovenica

glede na okoliščine, v katerih je delovala posamezna politična skupina. Res je sicer, da so bili vsi relevantni slovenski politični koncepti tistega obdobja močno zaznamovani z obrobnim geografskim položajem Slovencev glede na ostale južne Slovane in njihovo prisotnost na prostoru, ki je bil strateško pomemben tako Italijanom kot Nemcem. Cilj integracije celotnega ali vsaj čim širšega slovenskega etničnega področja v politično tvorbo južnih Slovanov je bil torej povsem razumljiv. V tem kontekstu Marko Zajc ugotavlja,8 da je bila ideja jugoslovanstva pravzaprav nerazdružljiv del slovenskega nacionalnega gibanja v 19. in na začetku 20. stoletja. V tej luči lahko gledamo na izredno pestro slovensko-hrvaško partnerstvo znotraj habsburške monarhije. Tako so se na primer leta 1897 povezali vsi slovenski in hrvaški parlamentarci v Slovansko krščansko narodno zavezo.9 Na drugi strani so slovenski liberalci imeli bipolarni odnos do idej, ki jih je na katoliških temeljih zasledoval del hrvaško-slovensko politične elite.10 Obenem so močno občutili alternativne poskuse uresničevanja južno- slovanske politične tvorbe, ki so se ponujali v obliki politike "novega kurza". Ravno slednja je izpostavila težavni položaj tržaških in primorskih Slovencev, ki bi tako v primeru zožene trialistične ideje kot tudi v primeru realizacije načrtov Hrvaško-srbske koalicije ostali izven južnoslovanskega področja.11 V tem kontekstu pričujoči prispevek obravnava fenomen oblikovanja jugoslovanske ideje pri tržaških Slovencih v obdobju neposredno pred 1. svetovno vojno, in sicer v letih 1912 in 1913. Do zdaj je bilo to obdobje v znanstveni literaturi obravnava- no le površno v sklopu obravnave drugih pojavov. Dejstvo je namreč, da so to obdobje zaznamovali dramatični obrati na Balkanskem polotoku, dogodki na tem področju pa so bili večkrat skozi zgodovino iztočnica na za nastanek novih južnoslovanskih političnih idej. 12

Družbeno-politični kontekst tržaških Slovencev

Pomanjkanje notranje kohezivnosti je oteževalo položaj habsburške monarhije v mednarodnih odnosih. Carinska vojna s Srbijo v letu 1906 je imela veliko večje razsežnosti, saj je bila v interesu tako Nemčiji kot Franciji.13 Odnosi

8 Marko Zajc, Slovenci in protislovja južnoslovanskih integracijskih ideologij do 1914 (Ljubljana, 2010), str. 1. 9 Stjepan Matković, ''Ivan Šusteršič i hrvatski političari,'' Pilar – Croatian Journal of Social Sciences and Humanities 4, št. 1–2 (2009), str. 87–102. 10 Igor Ivašković, ''Trialistični koncept v kontekstu jugoslovanskih vizij pred 1. svetovno vojno,'' Studia Historica Slovenica: časopis za humanistične in družboslovne študije 13, št. 1 (2013), str. 89–119. 11 Janko Pleterski, Politika 'novog kursa', jadranski kompromis i Slovenci (Beograd 1975), str. 65. 12 Rene Lovrenčić, Geneza politike 'Novog kursa' (Zagreb, 1972), str. 15. 13 "Razgled po svetu, Srbija,'' Soča, 31. 1. 1906, str. 4.

113 I. Ivašković: Jugoslovanske vizije tržaških Slovencev ...

Srbije in Avstro-Ogrske so bili v negativnem trendu od vzpona Karađorđevićev na srbski prestol. Pri Slovencih in Hrvatih ni bilo moč zaznati tako močnega protinemštva, predvsem pri njihovih narodno-katoliških političnih skupinah.14 Slovensko in hrvaško politično aktivnost je zaznamovala kontinuiteta prizadevanja za povečanje avtonomnosti in posledično ohranjanje ter razvijanje narodnih posebnosti, vendar so se modeli in metode uresničevanja teh ciljev razlikovali. Slovenci so začetek prejšnjega stoletja pričakali razdeljeni na dva pola, kar je bila posledica znamenite "delitve duhov" v 90-ih letih 19. stoletja. Ideološke razlike med slovenskimi liberalci in konservativci, v čigar boj so na trenutke posegali socialdemokrati Etbina Kristana, so za seboj pustile posledice tudi pri strategijah uresničevanja slovenskih nacionalnih interesov, predvsem povezovanja slovenskih narodnostnih področij in njihovo razmejitev z nemškimi ter italijanskimi ozemlji. Dejstvo je, da je pri oblikovanju slovenskega koncepta bistveno dlje prispela konservativna struja, a to ne pomeni, da je bil liberalni slovenski pol neaktiven pri prizadevanjih za višjo emancipacijsko stopnjo Slovencev in v tem kontekstu tudi pri razvoju državnih konceptov. Slovenski liberalci so imeli izredno močan položaj v Ljubljani in na Primor- skem, pri čemer je bil še posebej pomemben njihov položaj in vpliv v Trstu. Liberalni pol je imel torej, čeprav številčno šibkejši, bistveno močnejši položaj v mestih, ki so v tedanji habsburški monarhiji predstavljala vstop v svet visoke izobrazbe in državnega uradništva ter posledično tudi odskočno desko za učinkovitejše politično delovanje na državni ravni.15 V avstrijski polovici države je tudi sicer meščanstvo gojilo pretežno liberalne nazore, ki se jim je v drugi polovici 19. stoletja priključila še izrazita nacionalna komponenta.16 To je pov- zročilo pestro politično dogajanje v mestih z mešano narodnostno sestavo. Še posebej zanimiva je bila situacija v Trstu, kjer so se soočali konfliktni slovenski, italijanski in nemški interesi, ki so pogosto napovedovali prihodnja politična dogajanja na ravni celotne monarhije.17 Vključevanje Trsta v avstro- -ogrsko carinsko območje v letu 1887, rast luke in njene povezave z Dalmacijo (predvsem linija proti Metkoviću) ter gradnja železniške povezave z Dunajem so vplivali na izjemno strateško pomembnost mesta, ki je ne nazadnje postalo tudi ključna točka v povezavi med avstrijskim delom monarhije ter Bosno

14 Gregor Antoličič, "'Bog ohrani, Bog obvari nam cesarja, Avstrijo!': izbruh prve svetovne vojne v habs- burški monarhiji,'' Studia Historica Slovenica: časopis za humanistične in družboslovne študije 15, št. 2 (2015): str. 259–280. 15 Jürgen Kocka, "Bürgertum und bürgerliche Gesellschaft im 19. Jahrhundert Europäischen Entwicklungen und deutsche Eigenarten," v: Bürgertum im 19. Jahrhundert: Deutschland im europäischen Vergleich, ur. Jürgen Kocka, (München, 1988), str. 11–78. 16 Ernst Bruckmüller, "Nove raziskave zgodovine avstrijskega meščanstva," Zgodovinski časopis, 45, št. 3 (1991): str. 369–389. 17 Marina Cattaruzza, "Sloveni e italiani a Trieste: la formazione dell'identita nazionale," Trieste nell'Ottocento: le trasformazioni di una società civile (1995), str. 119–165.

114 S tudia H istorica S lovenica

in Hercegovino.18 To je imelo učinke tudi na hitrejšo industrializacijo širšega slovenskega etničnega področja, rast tržaškega mestnega prebivalstva pa je bila neizogibna posledica dejstva, da je Trst z bruto dohodkom na prebivalca in številnimi drugimi pokazatelji kakovosti življenja presegel celo sam Dunaj.19 Ravno procesa industrializacije in posledičnega priseljevanja sta spodbudila dinamiko političnega življenja Trsta, ne le zaradi krepitve slovenskih strank, temveč tudi zaradi pojava socialdemokracije, ki je v novem delavskem razredu videla svojo priložnost za poseganje v tradicionalno liberalno-konservativno tekmo.20 V samem mestu naj bi leta 1911 živelo približno 57.000 Slovencev oz. 31 % mestnega prebivalstva, med katerimi so večino imeli Italijani, pomembne pa so bile še predvsem nemška, hrvaška pa tudi judovska, češka in srbska manj- šina .21, 22 Življenje ob italijanski večini je povzročilo hitrejši proces artikulacije slovenskih narodnostnih zahtev, kar je za kratek čas Trst in Primorsko posta- vilo v središče slovenskega narodnega vzpona.23, 24 Ugoden demografski trend je navdihoval slovensko časopisje celo z upanjem, da bo mesto v prihodnosti dobilo povsem slovenski karakter: "Italijani so tu v Trstu, in so sedaj še v večini, so torej za enkrat gospodarji v tržaški hiši. Kako so se tu znašli, tega menda še sami ne vedo. Prišli so slučajno iz Italije. Naselili so se na slovenski zemlji, in sicer na oni točki, ki je za Slovenijo najvažnejša ..."25 Dogajanja v Trstu so imela mnogo širše učinke. V okviru avstrijskega dela habsburške monarhije so ravno mesto Trst, Primorska in Istra predstavljali žari- šče italijanskega iredentizma, Slovenci in Hrvatje pa so se v tem kontekstu pri dunajskih oblasteh poskušali predstaviti kot zaščitni steber avstrijskih interesov na Jadranu in s tem pridobiti simpatije za večjo stopnjo lastne politične emancipacije.26, 27 Poleg priseljevanja Slovencev se je v drugi polovici 19. stoletja krepil trend povečevanja nemškega in nato tudi slovanskega kapitala v zavaro-

18 Marta Verginella, "Prihod vlaka v Trst," Zgodovina za vse: vse za zgodovino, 4, št. 2 (1997): str. 59–65. 19 Eduard Winkler, Wahlrechtsreformen und Wahlen in Triest 1905–1909: eine Analyse der politischen Partizipation in einer multinationalen Stadtregion der Habsburgermonarchie (Oldenbourg, München, 2000), str. 51–53. 20 Sabine Rutar, "Emancipacija s pomočjo izobrazbe: italijanska in slovenska socialdemokratska izobra- ževalna društva v habsburškem Trstu (1899–1914)," Prispevki za novejšo zgodovino, 42, št. 3 (2002): str. 21–36. 21 John Lampe, Yugoslavia as history. Twice there was a country (Cambrige, 2000), str. 75. 22 Jože Pirjevec, Trst je naš! Boj Slovencev za morje (1948–1954) (Ljubljana, 2007), str. 19 (dalje: Pirjevec, Trst je naš!). 23 Pirjevec, Trst je naš, str. 44. 24 Igor Grdina, Slovenci med tradicijo in perspektivo: politični mozaik 1860–1918 (Ljubljana, 2003), str. 211–216. 25 "Naš Trst," Edinost, 17. 8. 1912, str. 1–2. 26 Pirjevec, Trst je naš, str. 40–41. 27 Andrej Rahten, Zavezništva in delitve: razvoj slovensko-hrvaških političnih odnosov v habsburški monarhiji 1848–1918 (Ljubljana, 2005), str. 105–149.

115 I. Ivašković: Jugoslovanske vizije tržaških Slovencev ...

valniških družbah, kar je pri italijanski večini vzbujalo strah po izgubi gospodarske in posledično politične prevlade v mestu, ter učinkovalo tudi z odkri- timi očitki centralni oblasti, da spodbuja protiitalijanske procese v Trstu.28 Slo- vensko-hrvaško zavezništvo je svoj politični okvir temeljilo na prizadevanju za preureditev dvojne monarhije, in sicer z vzpostavitvijo tretje (južnoslovanske) enote, ki bi postala enakopravna avstrijskem in ogrskem delu države. Medtem ko so madžarske politične elite temu bile nenaklonjene, so na Dunaju ravno v takšni notranji preureditvi videli možnost za zmanjševanja ogrske moči. Z vidika tržaških liberalno-naprednih Slovencev so takšne okoliščine in načelna naklonjenost centralnih oblasti ponujale priložnost za uresničitev slovensko- -hrvaške enote s tremi centri, in sicer z Zagrebom, Ljubljano in Trstom.29 Sprva se je zdelo, da bodo v kontekstu reševanja jugoslovanskega vprašanja slovenski liberalci izkoristili boljši položaj v večjih mestih in prevzeli pobudo pri povezovanju s Hrvati. Pri tem je namreč kratek čas vodilno vlogo prevzel Ivan Tavčar, ki je protiutež "zgodovinskosti" Nemcev in Italijanov poskušal iskati v konceptu hrvaškega historičnega državnega prava in v sklicevanju na t. i. pragmatično sankcijo hrvaškega sabora iz leta 1712. Po le-tej je Hrvaška pristala na vladavino Habsburžanov, četudi bi skupno državo vodila ženska oseba, a le ob pogoju, da so v monarhijo vključena tudi pretežno slovenska področja.30 Res je, da je pri povezovanju s Hrvati slovenske liberalce kmalu izrinila katoliška struja, a so kljub temu v Trstu slovenski (in slovanski) politični primat ohranili liberalci. Politični primat liberalnih-naprednjakov v Trstu je temeljil na podpori priseljenega ruralnega slovenskega prebivalstva iz tržaškega zaledja.31 Najprej so se Slovenci dnevno selili v mesto in element meščanske kulture prenašali v obmestne vasi, s časom pa so se vse bolj koncentrirali tudi v posameznih četr- tih.32 Postopoma se je v Trstu oblikoval slovenski meščanski sloj, ki je posegel v do tedaj komplementarno razmerje med slovenskim kmetom in italijanskim meščanom, saj je v drugi polovici 19. stoletja začel ustanavljati lastne zavarovalnice in hranilnice, ki so začele neposredno konkurirati italijanskim.33 Proces postopnega zamenjevanja ruralnega za urbano okolje je pri tržaških Sloven-

28 Anna Millo, L'elite del potere a Trieste: una biografia collettiva 1891–1938 (Milano, 1989), str. 125– 126. 29 Pirjevec v: Valentin Pečenko, Cesarski Trst in Slovenci, 2. del, Preporod (elektronski vir). Dokumentarna oddaja. (Ljubljana, 2013). 30 Igor Ivašković, "Trialistični koncepti in alternative v luči primorskega časopisja," Prispevki za novejšo zgodovino, 52, št. 2 (2012): str. 69–95. 31 Milica Kacin-Wohinz in Nevenka Troha, Slovensko-italijanski odnosi 1880–1956. Poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije (Ljubljana, 2001), str. 26–29 (dalje. Kacin-Wohinz in Troha, Slovensko-italijanski odnosi). 32 Marta Verginella, Družina v Dolini pri Trstu v 19. stoletju (Ljubljana, 1990), str. 8. 33 Marta Verginella, Vse poti so vodile v Trst. Ondile čez Stari vrh: Bani: zgodovina kraškega naselja skozi stare katastrske mape, listine in pričevanja (Trst, 1993), str. 27–40.

116 S tudia H istorica S lovenica

cih sprožil proces liberalizacije prej pretežno konservativnega ljudstva. V tem procesu se je pomen religijske pripadnosti zmanjševal, obenem pa je vse bolj pomembna postajala narodnostna dimenzija identitete, ki se je odražala preko jezikovne različnosti Italijanov in Slovencev. Življenje ob italijanskih narodnja- ških skupinah, ki so izražale ambicije po širjenju italijanskega vpliva na celotni jadranski obali,34 je spodbudilo liberalno-napredne Slovence k oblikovanju slovenske oz. slovanske inačice političnega gibanja v Trstu, ki bo sposobna dokazati, da so se tudi Slovenci in Slovani sposobni artikulirati preko liberalnih gibanj. Politična artikulacija Slovencev v Trstu je bila torej drugačna kot na drugih jezikovno mešanih področjih na Štajerskem in Koroškem,35 so pa nanjo vplivali tudi širši procesi na ravni države. Tako je na primer po volilni reformi Trst dobil pravico izbora petih poslancev v dunajskem parlamentu, kar je ob širitvi volilne pravice povečalo tudi slovenski interes za politiko.36 Jugoslovan- ska ideja je predstavljala temelj slovenskega političnega delovanja, saj se je ta kot širši in močnejši politični koncept lahko kosal z italijanskimi iredentistič- nimi programi in njihovo tezo o kontinuiteti med rimsko in italijansko civilizacijo.37, 38 Politično društvo Edinost, ustanovljeno leta 1874, je zasedalo centralno mesto v političnem življenju tržaških Slovencev, pomembno pa je vplivalo tudi širše, in sicer na celotnem področju Primorske in Istre. Društvo je leta 1876 začelo izdajati svoje glasilo z istim imenom in je bilo med 64 slovenskimi trža- škimi časopisi, ki so izhajali v drugi polovici 19. stoletja do 1. svetovne vojne, prav gotovo najvplivnejše.39 Kot pravi Milan Pahor40, nam ravno nastopi predstavnikov tega društva, ki je "imelo v rokah niti narodnega, političnega, kulturnega in gospodarskega življenja Slovencev v Trstu in okolici", najbolj realno ponazarjajo politiko slovenskega narodnjaškega gibanja v tem delu Primorske. Kakšen pomen je časopis imel, lahko razberemo tudi iz zapisa Vjekoslava Spin- čića, znamenitega hrvaškega politika iz Istre, ko je poskušal dočarati pomen lista Naša sloga pri Hrvatih:

34 Kacin-Wohinz in Troha, Slovensko-italijanski odnosi, str. 31–32. 35 Janez Cvirn, "Med nacionalizmom in nacionalno koeksistenco," Zgodovinski časopis, 63, št. 1–2 (2009): str. 228–238. 36 Janez Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizmav Habsburški monarhiji: Dunajski državni zbor in Slovenci (1848–1918) (Ljubljana, 2006), str. 151. 37 Angelo Vivante, Irredentismo adriatico (Firenze, 1954), str. 136–138. 38 Marta Verginella, "Zgodovinjenje slovensko-italijanske meje in obmejnega prostora," Acta Histriae, 18, št. 1–2 (2010): str. 207–216. 39 Branko Marušič, "Od Maribora do Trsta 1850–1914," Zgodovinski časopis, 52, št. 3 (1998): str. 453– 455. 40 Milan Pahor, Slavjanska sloga. Slovenci in Hrvati v Trstu. Od avstroogrske monarhije do italijanske republike (Trst, 2004), str. 27–28 in 69 (dalje: Pahor, Slavjanska sloga).

117 I. Ivašković: Jugoslovanske vizije tržaških Slovencev ...

Vjekoslav Spinčić (www.enciklopedija. hr/)

Kdor želi preučiti življenje našega naroda v Istri od leta 1870 do 1916; njegovo prebujanje in ozaveščanje, njegov kulturni i gospodarski napredek, njegove borbe za šole, za jezik v pisarnah in v javnem življenju, njegove volilne boje za občinska zastopništva, v pokrajinsko skupščino in v predstavniško hišo cesar- skega sveta; kdor želi vse to preučiti, ta bo moral prelistati "Našo slogo". Ona je ogledalo življenja hrvaškega naroda Istre ... Med Hrvati v Istri vrši nalogo podobno tisti, ki jo ima od leta 1876 "Edinost" med Slovenci v Trstu in Istri, ter do neke mere tudi med Slovenci na Goriškem.41

41 Pahor, Slavjanska sloga, str. 26.

118 S tudia H istorica S lovenica

Jedro programa Edinosti je bilo izpostavljanje slovanske in slovenske identitete ter njune politične samobitnosti. Pri tem društvo in časopis nista predstavljala le pomembnega dejavnika za Slovence, politični vpliv jima je priznavala tudi dunajska oblast, ki je na primer tudi samo ponovitev štetja prebivalstva v Trstu leta 1911 odredila ravno zaradi političnega delovanja Edinosti.42

Ideja južnoslovanske enote

Ideja tretje enote habsburške monarhije, ki bi nastala ob avstrijski in madžar- ski, je bila v prvi vrsti avstrijska strategija za odpravljanje dualistične ureditve in zmanjševanje moči Ogrske. Edinost je o tej avstrijski ambiciji pisala že v 19. stoletju:

Mnogi Slovenci sanjajo še vedno o "zedinjenej Sloveniji". /.../ Pa slabi uspehi zadnjih let nas morajo prepričati, da smo mi Slovenci sami preslabi, da bi kaj tacega izvojevali. /.../ Najtemeljiteja pomoč pa bo, da se politično združimo s Hrvati in Bošnjaki. /.../ Ako se to izvede, potem pa tudi srbska kraljevina nema pogojev obstanka v sebi: da bi bila polovica Srbov v kraljevini, polovico pa v Avstriji, to nema smisla, večja in močnejša slovensko-hrvatsko-bosanska država tudi z naravno silo srbsko kraljevino k sebi potegne. Ako pa Avstrija Bosno ne združi s Hrvatsko, zna jo prej ali slej zgubiti. Srbijo smatrajo kot svojo dediščino in bodo tako dolgo prežali na kako ugodno priliko, da jo ugrabijo. To bi bilo pa slabo za Hrvate in Slovence. /.../ Brez podpore od Srbov, ki Hrvatov ne ljubijo, zapadla bi Hrvatska ali madjarskej ali nemškej nadvlasti. Tudi Slovenci od Srbov nemamo pričakovati podpore. Oni so le Srbi, črtijo Hrvata in Bolgara, še Rusa ne marajo dosti, o slovanskej vzajemnosti ne marajo dosti slišati, ker sanjajo le o svojem srbskem carstvu in mislijo, da se mora Srbom pokoriti Balkan. Za usodo Slovencev bi se malo brigali, da le to pod svojo oblast dobijo, kar po njihovih mislih spada pod "srbsko carstvo". Vse drugačni so Hrvatje. Oni so bili že volja sprejeti ime "Ilirci", da olajšajo združenje Slovencem in Srbom; oni ne bodo zahtevali nobenih pred- pravic, priznajo nas kot popolnem enakopravne brate.43

Politični cilj južnoslovanskega združenja s Hrvati v središču je bil, kot je razvidno iz tega, prisoten pri obeh najvplivnejših političnih strujah vsaj v obdobju konca 19. stoletja. Hkrati se je srbska vizija južnoslovanske države zazna- vala predvsem kot velikosrbska težnja, ki je bila pospremljena z negativnimi

42 Pirjevec v: Valentin Pečenko, Cesarski Trst in Slovenci. 43 "Ilirija," Edinost, 17. 8. 1887, str. 1–2.

119 I. Ivašković: Jugoslovanske vizije tržaških Slovencev ...

komentarji. Prvotni načrt je predvideval ustvarjanje Kraljevine Ilirije, h kateri bi bila priključena hrvaška in slovenska področja ter v letu 1908 anektirana BIH, medtem ko bi Vojvodina ostala znotraj Ogrske. Slovenska področja znotraj Ili- rije naj bi imela poseben status, obsegala bi Kranjsko, Goriško-Gradiščansko, Trst s severno Istro, Koroško in Štajersko južno od reke Drave. Ideja je dobila tudi ilustrativno ponazoritev, kar so z navdušenjem pospremili tudi nekateri slovenski časopisi:

V založbi G. Freytsg in Berndt na Dunaju je izšla zemljepisna karta, v kateri je napravljena nova trialistična razdelba monarhije, po idejah princa Lichtensteina. Po tej razdelbi bi se razdelila sedanja avstroogrska monarhija na tri dele in sicer v pretežno nemški, pretežno madjarski in jugoslovanski del. Madjarskemu delu bi se priklopilo Galicijo, Bukovino in poljski del Šlezije. Nemški del bi sestojal iz Češke, češkega dela Šlezije, Moravske, Gornje in Doljne Avstrije, Tirolske, Solnograške ter Koroške in Štajerske severno od Drave. Jugoslovanska država bi sestajala iz Hrvat- ske, Slavonije, Bosne, Hercegovine. Dalmacije, Istre, Trsta, Goriške, Kranjske, Južne Koroške od Beljaka do Spodnjega Dravograda in Štajerske južno od Drave. Meja bi bila na severu in izhodu Drava od Beljaka do Osjeka. Od Osjeka dalje do Belgrada bi mejila Donava. Bilježimo to za sedaj po dolžnosti kronistov, a o priliki se še povrnemo k temu vprašanju, ki nikakor ni več sanjarija kake razgrete glave, ampak zadobiva vedno realnejše oblike, približevaje se svoji končni rešitvi.44

Sklenemo lahko, da je torej ideja trializma sprva predstavljala okvir za ure- sničitev vseh nacionalnih ambicij tržaških Slovencev. Nasprotno omenjeni ideji niso bili naklonjeni niti na madžarski niti na italijanski strani. Edinost je povzemala pisanje madžarskega časopisa Aj Ujsag o nasprotovanju poskusu zmanjševanja madžarskega vpliva na Balkanu,45 goriški slovenski časopis Soča pa je poročal o pisanju madžarskega časopisja, po katerem naj bi bila državnost južnih Slovanov na škodo njim samim.46 Enak odklon, kot ga je bilo mogoče zaznati pri Madžarih, se je v kontekstu trializma pojavljal tudi pri Italijanih. Goriška Soča je o teh bojaznih Italijanov pisala sledeče:

... po okupaciji Bosne in Hercegovine se je ukoreninila v dalmatinskem primorju /.../ misel odstraniti popolnoma laški živelj z bregov Jadranskega morja. Ta misel se širi z intenzivnostjo, katere bi si ne bilo mogoče predstavljati, glede na obstoječe temeljne zakone, ki bi morali veljati tudi, kadar se gre za Lahe. Med vzroki za ta preobrat je deloma nov princip takozvanega trializma, /.../ V tem

44 "Trializem," Edinost, 24. 6. 1909, str. 2. 45 "Trializem na vidiku!?," Edinost, 11. 5. 1909, str. 1. 46 "Trializem in Madžari," Soča, 20. 7. 1909, str. 3.

120 S tudia H istorica S lovenica

principu vidijo Slovani možnost uresničiti to, kar se je zdelo v preteklem časa samo sen eksaltirancev: sestava novega jugoslovanskega kra1jestva, ki bi obsega- lo poleg Kranjske ter slovenskega dela Štajerske in Koroške vse dalmatinsko Pri- morje (pa naše Primorje tudi!) ter bi bilo združeno z Avstro-Ogrsko samo v osebi vladarja ter bi imelo svoje lastno zastopstvo. Slovanski naskok na Trst. Ta novi imperializem je ustvaril družbe za takozvano obrambo mej v Ljubljani ter je dal sredstva in nepričakovane energije Slovanom po pridobitvi Trsta.47

Navkljub sprva pozitivnim stališčem glede ideje trializma so primorski Slo- venci kmalu uvideli, da bo trializem vse prej kot lahko uvesti. Tako je Edinost že v letu 1909 pisala, da je to sicer lepa ideja, ki pa je preveč odvisna od drugih dejavnikov:

Dunajska vlada na ta program najbrže ne privoli poprej, nego madjarski šovinizem. Ali potim imajo še Čehi važno besedo, kajti njih državno pravo ima še večjo zgodovinsko zaslombo nego hrvatsko. Proti uveljavljenju češkega prava pa sigurno nastopijo vsi Nemci in že 2 milijona Nemcev na Češkem je faktor, s katerim morajo vsi Slovani računati. Nemci na Češkem ne privole nikdar Čehom državnega prava brez lastne narodne avtonomije.48

Slovenci v Trstu so se zavedali tudi hrvaško-srbskih nasprotij, ki so se predvsem manifestirala ob razpravi o statusu BIH. Posledično so na podlagi juž- noslovanske vzajemnosti predložili detajlno ozemeljsko razdelitev habsbur- ške monarhije in tretje enote. Načrt Gregorja Žerjava je predlagal ustanovitev posebne enote znotraj monarhije, ki bi jo sestavljale tri pokrajine, in sicer slovenska, hrvaška in srbska, pri čemer naj bi v vsaki bila tako kraljev namestnik kot tudi pokrajinska zbornica.49 Žerjavov načrt lahko označimo kot prehodno fazo razvoja jugoslovanske ideje pri liberalnem slovenskem polu, saj je upo- števal tako historično kot naravno pravo. Predvideval je nujnost srbske enote znotraj habsburške južnoslovanske entitete, ki bi imela ozemeljsko diskontinu- iteto, saj se Vojvodina in Bosna, ki ju je Žerjav pripisal Srbom, ne bi stikali. Pri- morski Slovenci bi se zelo verjetno zadovoljili tudi s predlogom Henrika Hana- ua iz septembra 1909, po katerem bi Jugoslavijo tvorili Hrvaška, Slavonija, BIH, Dalmacija, Istra, Trst, Goriška, Kranjska, Spodnja Koroška in Spodnja Štajerska. Madžarsko državo bi po drugi strani sestavljale Ogrska, Sedmograška, Galicija in Bukovina, nemško enoto pa ostale dežele monarhije. Na Koroškem in Štajer-

47 "Slovani in Lahi ob Adriji," Soča, 27. 12. 1910, str. 1. 48 "Trializem – češko državno pravo – narodna avtonomija," Edinost, 23. 1. 1909, str. 2. 49 Janko Pleterski, "Trializem pri Slovencih in jugoslovansko zedinjenje," Zgodovinski časopis, 22, št. 1 (1968), str. 169–184.

121 I. Ivašković: Jugoslovanske vizije tržaških Slovencev ...

skem bi bila meja Drava, Beljak, Celovec in Maribor pa ne bi bili del Jugoslavije oz. Ilirije. Na zahodu bi šla meja med Trbižem in Srednjim Logom tako, da bi bil Trbiž še nemški.50, 51 Širše politične okoliščine niso bile naklonjene uresničitvi trializma, ki bi ugajal primorskim Slovencem. Na Dunaju se je začela iskati pragmatična reši- tev, ki bi hkrati omogočila nastanek južnoslovanske enote in zadovoljila avstrijske ambicije za pristop k Trstu ter italijanske želje, da Istra in Primorska ne pri- padeta k "Iliriji". Temu so nasprotovali tudi sicer tradicionalni slovenski zavezniki Čehi, ki so v strahu, da bi ob vzpostavitvi slovanske enote na jugu države ostali osamljeni v avstrijskem delu monarhije, ves čas nasprotovali vključevanju Primorske in Trsta k potencialni južnoslovanski enoti.52 Špekuliranje z ožjim trializmom, brez Slovencev ali samo z enim njihovim delom, so razumljivo naj- težje prenesli na Primorskem. V slovenskem časopisju v Trstu in Gorici so se vse pogosteje začeli pojavljati prispevki, ki so kritizirali trialistično idejo, obenem pa tudi institut historičnega državnega prava:

Pustimo na stran takozvana historiška prava in zaprašene pergamente. Na podlagi takozvanega historiškega prava bi mogla morda dokazovati Italija svoje pravo do vsega Balkana, a isto morda tudi Francija; in Nemčija. Turčija bi imela "pravo" do Ogrske itd. Z eno besedo iz historiškega se more izvajati vse in nič. Ne na zaprašene pergamente, ampak na življenje, ne na historiška, ampak na narodna prava moramo opirati svoje zahteve.53

Na to kritiko je vplivalo dejstvo, da je hrvaška pragmatična sankcija iz leta 1712 omenjala le Štajersko, Koroško in Kranjsko, ne pa tudi Goriške, Trsta in Istre. Slovenski liberalno-napredni krogi so posledično začeli odkrito zavračati koncept zgodovinsko-pravnih institutov:

Kako pa na jugu, ako se vresniči hrvatsko državno pravo? Od slovenskih dežel pripadala bo k večemu Kranjska z mejo Julskih planin in Karavank; vse druge pokrajine bi pa bile za nas izgubljene, ker bi si jih prisvojili Lahi in Nemci. Zato pa ima tudi za nas Slovence "narodna avtonomija" več veljave nego hrvatsko državno pravo.54

50 "Trialističen zemljevid habsburške monarhije," Edinost, 9. 9. 1909, str. 2. 51 Stanislav Kocutar, "Habsburška monarhija in jugoslovansko vprašanje v luči slovenske historiografije," Pilar – Croatian Journal of Social Sciences and Humanities, 4, št. 1–2 (2009): str. 11–35. 52 Borut Klabjan, Češkoslovaška na Jadranu, (Koper, 2007), str. 68. 53 "Avstrijski problem II," Edinost, 27. 12. 1908, str. 1–2. 54 "Trializem – češko državno pravo – narodna avtonomija," Edinost, 23. 1. 1909, str. 2.

122 S tudia H istorica S lovenica

Za tržaške Slovence torej nikakor ni prišla v poštev ideja ožjega trializma. Ko je leta 1911 z naslovom Put do trializma v Zagrebu izšla brošura o tretji enoti, ki naj bi obsegala le Hrvaško-Slavonijo in Dalmacijo, so v Edinosti burno reagirali:

Nam se zdi, da je to vprašanje vrženo med Jugoslovane kakor kost, na kateri naj bi glodali, da bi med tem pojedli drugi pečenko. /.../ Tudi, ko bi združili vse jugoslovanske dežele monarhije v eno upravno celoto, bi bile te dežele vendarle prema- jhne, da bi mogle veljati kakor tretji enakopravni faktor v monarhiji. /.../ A kako naj bi Hrvatje sami dosegli to?!55

Tržaški Slovenci so protestirali, tudi ko je časopis Trializem julija 1912 k južnoslovanski enoti priključil Gorico in Reko, obenem pa izpustil Trst: "Tako torej! Reka da, Trst pa ne! Seveda, ker je Reka hrvatsko mesto, se ne sme izgubiti! Trst pa /…/ lahko vzame vrag! /.../ Le prste proč gospoda okolo "Trializma" od naše narodne lasti, od našega tržaškega ozemlja!"56 V takšnem ozračju se je vse več tržaških Slovencev začelo zatekati pod okrilje srbskih vizij jugoslovanstva. Najprej so po katoliški naravi načrtovane jugoslovanske enote udarili v goriški Soči:

Klerikalci sanjajo o veliki jugoslovanski državi prav po klerikalno urejeni, zato govorijo toliko o skupini jugoslovanskih katolikov, pri čemur kažejo pesti pra- voslavnim Srbom. Tako zakrivljajo Klerikalci, da se Srbi ne morejo čisto nič ogre- vati za ponujano koncentracijo, tako jih oni sami pehajo v sanje o "Veliki Srbiji s Petrom Karagjorgjevičem na čelu". Nič se ni čuditi potemtakem Srbom, Če izjavljajo, da hočejo avtonomijo Bosne in se odtegujejo nastavljeni koncentraciji katolikov, ker vedo, da bi s tem postavili svoje glave pod sekire rabljev s katoliško firmo.57

Podobne kritike so se vrstile vse do obdobja balkanskih vojn: "Klerikalci že precej časa radi govorijo o jugoslovanski državi v okvirju naše monarhije. /.../ Ker ima biti ta država hudo katoliška, zato ne govorijo čisto nič o Srbih. Srbi so pravoslavni; torej ne tičejo v katoliško jugoslovansko državo."58 Pri konserva- tivcih je torej ključ do južnoslovanske skupnosti predstavljala slovensko-hrva- ška enotnost, ki je temeljila na pripadnosti zahodni kulturi in rimskokatoliški veroizpovedi ter habsburškemu državnemu okvirju, liberalci pa so postavlja-

55 "Varanje s trializmom," Edinost, 3. 9. 1911, str. 1. 56 "Trializem," Edinost, 25. 7. 1912, str. 1. 57 "O trializmu," Soča, 9. 3. 1911, str. 1. 58 "Trialistične šalobarde," Soča, 16. 4. 1912, str. 1–2.

123 I. Ivašković: Jugoslovanske vizije tržaških Slovencev ...

li slovanstvo kot temeljni element jugoslovanskega političnega povezovanja. To je impliciralo središčni položaj Kraljevine Srbije, s katerim so še pet mesecev pred začetkom balkanskih vojn iz Edinosti žugali proti Dunaju: "Ali pridejo Jugoslovani izven monarhije k nam ali mi k njim! Oni del, ki bo imel večjo atrakcijsko silo, oni bo tudi privlačeval na sebe ostali del. Zagreb ali Beograd? Z monarhijo ali proti njej?"59 Srbija je torej v besedilih Edinosti postopoma prido- bivala vlogo vodilne južnoslovanske sile, kar potrjuje tudi pričevanje Andreja Gabrščka, vidnega predstavnika liberalnih Slovencev iz Gorice: "Saj nismo kar nič prikrivali, da hočemo zedinjenje vseh Slovencev, Hrvatov, Srbov, morda tudi Bolgarov v eno samo veliko Jugoslavijo."60

Nastanek protiturške zveze

Po vzponu Karađorđevića na prelomu stoletja Srbija ni bila ravno v zavidljivem položaju. Z aneksijo BiH se je jugovzhodna meja habsburške monarhije poma- knila k Srbiji. Obenem tudi odnosi z drugo sosedo, Bolgarijo, niso bili dobri zaradi spornega vprašanja Makedonije. Bolgarija je uspela vzpostaviti boljše odnose s Peterburgom, diplomacija iz Sofije pa je celo pozdravila aneksijo BiH. Ta akt je namreč predstavljal odmik od določb Berlinskega kongresa, kar je z bolgarskega vidika predstavljalo priložnost po ponovni obuditvi sanstefanske- ga sporazuma. Aneksija BiH je s srbskega vidika le potrdila, da se veliki nemški "Drang" ne bo ustavil pred Srbijo. Precejšni del javnosti je v emotivnih izbruhih zahteval novo srbsko vstajo. Časopis Slovenski jug je na primer 27. septembra 1908 zapisal:

Vojna Avstriji, čim prej vojna z Avstrijo, za vsako ceno vojna z Avstrijo! Naša jugoslovanska propaganda je danes resnično revolucionarna. Niso več potrebne besede, temveč pogum in kri, veliko poguma in veliko krvi za eno veliko zgodovinsko delo južnih Slovanov. Združite se južni Slovani v vojni proti Avstriji.61

Hkrati so se diplomatski predstavniki Srbije branili radikalnih izstopanj proti premočnemu nasprotniku.62 Srbija se je zato omejila na intenzivno diplomatsko delovanje, pri čemer naj bi regent Aleksander ravno tedaj v Peterbur- gu ruskemu cesarju predstavil širšo idejo Jugoslavije, ki bi vključevala tudi

59 "Jugoslavija in habsburška monarhija," Edinost, 28. 4. 1912, str. 1. 60 Andrej Gabršček, Goriški Slovenci – narodne, kulturne, politične in gospodarske črtice. 2. knjiga – od leta 1901 do 1924 (Ljubljana, 1934), str. 145. 61 Bakić, Ideologije jugoslovenstva, str. 118. 62 Đorđe Stanković, Nikola Pašić, saveznici i stvaranje Jugoslavije (Beograd, 1984), str. 20.

124 S tudia H istorica S lovenica

Aleksandar Kara- đorđević (sl.wikipedia.org/wiki/)

pomembne dele habsburškega ozemlja.63 Diplomatska dejavnost se je razživela tudi v Bosni in Hercegovini, čigar aneksija je pospešila homogenizacijo srbskih političnih gibanj. Slednja so se poenotila glede tega, da je trializem kot jugoslovanska ideja znotraj habsburške monarhije pravzaprav naperjena proti Srbom. Posledično so srbski predstavniki v Avstro-Ogrski podpirali ohranjanje duali- stične ureditve ob pogoju, da BiH ne pripade Ogrski. Analizo srbskega držanja v BiH z vidika Slovencev lahko zasledimo v tržaški Edinosti:

Bosansko-hercegovsko vprašanje postaja vedno aktuvelneje /.../ Samostostojna

63 Bogdan Sajovic, Od male Srbije do velike Jugoslavije (Ljubljana, 2006), str. 20–23.

125 I. Ivašković: Jugoslovanske vizije tržaških Slovencev ...

madjarska narodna država je vsled prizadevanj nje nemadjarske večine prebivalstva po narodni avtonomiji nemožna ravno tako, kakor je nemožna Velika Hrvats- ka vsled hrvatsko-srbskega antagonizma. Od todi tudi opozicija bosanskih Srbov proti trializmu, ker zahtevajo zase marveč nacijonalno avtonomijo v okvirju skupne monarhije. Z duvalizmom se sprijaznujejo bosanski Srbi le tako dolgo, dokler ni za njih nevarnosti združenja z Ogrsko. Proti priklopljenju z Ogrsko bi se Srbi postavili solidarno s Hrvati in cislajtanskimi narodi, proti inkorporaciji v tostransko državno polovico pa bi napravili fronto skupno z Madjari.64

Srbija je v letu 1912 ubrala svojo različico "Drang nach Südosten", pri čemer si je kot tarčo izbrala Osmansko cesarstvo, imperij v prostem padu, ki ga je dodatno slabila mlado-turška revolucija. Diplomacija Kraljevina Srbije je kljub številnim nerešenim vprašanjem glede odnosa do "bosporskega bolnika" uspela pridobiti zavezništvo tako Bolgarov kot tudi Grkov in Črnogorcev. Črna gora je bila orientirana na širitev v smeri Sandžaka, Skadra, Kosova in Metohije, medtem ko je bilo Grčiji primarno osvajanje Soluna ter zasedba otokov v Egejskem morju, predvsem Krete. Le področja, ki so jih poseljevali Albanci, so bila v večini naklonjena turškim oblastem, vendar je tudi med njimi že v letu 1910, podobno kot v 19. stoletju pri bosansko-hercegovskih muslimanih, prišlo do uporov proti osmanskim pritiskom za večjo centralizacijo države. To je bila na neki način tudi manifestacija želje po združitvi provinc Skader, Janjina, Kosovo in Monastir v avtonomno Albanijo v okviru osmanske države. Srbska diplomacija je najprej okrepila komunikacijo s Sofijo. Ob želji po osvajanju teritorija na jugu je imelo partnerstvo z vzhodno sosedo tudi precejšen pomen z vidika reševa- nja jugoslovanskega vprašanja in z vidika odnosov z Avstro-Ogrsko. O tem zelo nazorno priča izjava srbskega zunanjega ministra Milana Milovanovića, ki jo je ta dal bolgarskemu zunanjemu ministru Stefanu Paprikovu:

Za nas je pri tem še en pomemben vidik, ki govori v prid našega sporazuma z Bol- garijo. Vse dokler mi ne bomo povezani z vami, bo naš vpliv na Hrvate in Slovence zanemarljiv. Kljub razlikam v veri imajo ti ljudje precej podobno kulturo kot mi. Vendar oni ne vidijo Srbije kot center, ki bi jih lahko privlačil. Povsem drugače bo, če mi ustvarimo močan blok. Potem bodo vsi pravoslavni in katoliški Srbi, Hrvati in Slovenci v sosednji monarhiji začeli neizogibno gravitirati k nam.65

Tudi veleposlanik Srbije v Bolgariji, Miroslav Spajlaković, je v tem času fran- coskemu kolegu izrazil bojazen, da bodo trialistični načrti, ki jih kujejo belve-

64 "Narodna avtonomija – jedini izhod," Edinost, 12. 4. 1911, str. 1–2. 65 Richard C. Hall, The Balkan Wars 1912–1913. Prelude to the First World War (London, New York, 2000), str. 10 (dalje: Hall, The Balkan Wars).

126 S tudia H istorica S lovenica

derski politiki na čelu s Francom Ferdinandom, lahko v habsburško monarhijo vključili tudi Srbijo in Črno goro.66 Politika krepitve Srbije na račun Osmanske- ga cesarstva na Balkanu je bila torej motivirana tudi s cilji iz srbske južnoslo- vanske politike, kar je vključevalo tudi indirektno nasprotovanje habsburškim balkanskim ciljem. Ustvarjanje zavezništev na Balkanu je ustrezalo Rusiji, ki je po porazu v vojni z Japonsko leta 1905 in diplomatskem umiku ob aneksiji BiH ponovno želela okrepiti svojo prisotnost v tem delu Evrope. Rusija je mentorirala pogaja- nje bodočih zaveznikov, s čimer so bila vsaj začasno presežena njihova medse- bojna nesoglasja. Končna pogodba je vsebovala določbo o minimalnem številu vojakov, in sicer vsaj 200.000 s strani Bolgarije in vsaj 150.000 s strani Srbije.67 Obenem je opredeljevala tudi področja bojevanja posamezne vojske. Srbske enote naj bi delovale na vardarskem bojišču, kjer je bila predvidena največja koncentracija turških vojakov. V primeru angažmaja Romunije zoper balkansko koalicijo je Srbija obljubila pomoč Bolgariji, nasprotno pa naj bi slednji del svojih enot poslali v Srbijo, če bi v vojno intervenirale habsburške sile. Končno naj bi sporazum določal tudi, da področja vzhodno od Rodopov in reke Strume zasede Bolgarija, ozemlja severozahodno in zahodno od Šar planine pa naj bi si prisvojila Srbija. Vmesno območje bi dobilo začasno avtonomijo, nato pa bi sam ruski cesar arbitriral pri njegovi delitvi. Vzporedno so potekala pogajanja obeh strani tudi z Grčijo, ki so ravno tako rezultirala s pogodbama. Črna gora, ki je že od leta 1910 oboroževala katoliške nasprotnike Turkov na severu Albanije, je v juliju leta 1912 dosegla dogovor z Bolgari, rezultat pogajanj s Srbijo pa je bila določba, da obe strani zadržita tista ozemlja, ki jih bosta njuni vojski zasedli. 8. oktobra 1912 je vojno prva napovedala ravno Črna gora, devet dni pozneje pa sta ji sledili Srbija in Bolgarija, ter 19. oktobra še Grčija. Jasno je bilo, da "bol- nik z Bosporja" ne bo sposoben ustaviti balkanske vojaške koalicije, a je spopad prinašal tudi kopico negotovosti. Ni bilo namreč jasno, kako dolgo bo vojna trajala, kakšne bodo žrtve in kako se bodo na vse to odzvale ostale velike sile.

Slovenske reakcije

Vojaški spopadi na Balkanu niso bili zaznani enoznačno. Slednji so vnesli iskro spora v sicer najmočnejšo slovensko politično skupino, Slovensko ljudsko stranko (SLS). Strankarski časopis Slovenec je pod vplivom Janeza Evangeli- sta Kreka izražal simpatije do balkanske proti-turške koalicije ter slavil uspehe

66 Andrej Rahten, Slovenska ljudska stranka v Dunajskem parlamentu. Slovenska parlamentarna politika v Habsburški monarhiji 1897–1914 (Celje, 2001), str. 126–128. 67 Hall, The Balkan Wars, str. 12.

127 I. Ivašković: Jugoslovanske vizije tržaških Slovencev ...

"bratske" srbske in črnogorske vojske.68 Na drugi strani je stal Ivan Šusteršič, ki je habsburški dinastiji ostal zvest do samega konca. Liberalci znotraj društva Edi- nost so podobno kot Krek začetek vojne dočakali na strani balkanske koalicije, njihovo glasilo pa je navdušeno prenašalo govore črnogorskega kralja o slovanski enotnosti.69 Časopis Edinost je vojno označeval kot spopad malih narodov proti velikemu tiranu, obenem pa tudi kot vojno "križa" proti "polmesecu". Pri poročanju o zmagah črnogorskih, srbskih in bolgarskih enot uredništvo ni puščalo nobenih dvomov glede tega, kdo naj bi v tej vojni vodil pravični boj: "...vsi avstrijski Jugoslovani jim pošiljamo v tem trenutku izraze svojih bratskih simpatij želeč njihovemu orožju blagoslova z nebes!"70 Posebej velike upe je Edi- nost polagala v združenje oz. "pobratenje" Srbov in Bolgarov. Ravno slednje naj bi zagotavljalo zgodovinsko priložnost za emancipacijo vseh "Jugoslovanov".71 Protiturška koalicija je napredovala z različnimi hitrostmi. Bolgarija je nepričakovano hitro napredovala v Trakiji in kmalu prispela do samega Istan- bula. Turška stran je s parcialnimi pogajanji (samo z Bolgarijo) poskušala ustaviti napredovanje, a je diplomacija iz Sofije zavrnila premirje zaradi ambicije po osvojitvi glavnega mesta nekoč mogočnega imperija. Slednje se ji je kmalu maščevalo, saj je bila Bolgarija zaradi šibkega logističnega sistema in obenem zaradi izbruha kolere prisiljena na zamrznitev obstoječega stanja. V tem momentu nihče ni bil pripravljen pomagati Bolgarom in omogočiti podvig, ki bi povsem zasukal stanje tako na Balkanu kot tudi širše na evropski celini. Tudi na idejo južnoslovanske države bi to imelo dramatične posledice, saj bi se Bolgarija izpostavila kot njen naravni center. Srbija je na drugi strani, na zaho- dnem delu Balkana, najprej vodila ogorčen boj za Kumanovo. Šele po tej zmagi je napredovanje bilo hitreje od pričakovanj in Srbi so kmalu zasedli tako severno kot centralno Makedonijo. Ravno tako je Srbija osvojila severno Albanijo, s čimer je prodrla do Jadranskega morja, kar je bil znak za alarm na Dunaju. Slednji si je namreč prizadeval za povezovanje muslimanskih področij, ki bi habsburški monarhiji zagotavljala dostop do Črnega morja. Posledično je bilo pričakovati, da bo avstrijska diplomacija posredovala. Črnogorci so se hkrati soočali z mnogo večjimi težavami. Osvojili so sicer precejšen del Sandžaka, vendar niso dosegli želenega mesta Prizren. Podobno je tudi Grčija počasneje napredovala, a je izpolnila pomemben del koalicijskega načrta, saj je preprečila dobavo turške pomoči iz Azije. Turki so iskali pomoč pri Veliki Britaniji, kateri ni bilo v interesu, da bi Peterburg ali Dunaj prevzela kontrolo nad Bosporjem.

68 Feliks J. Bister, "Hrvaško-slovensko sodelovanje v dunajskem parlamentu na predvečer prve svetovne vojne," Pilar – Croatian Journal of Social Sciences and Humanities, 4, št. 1–2, (2009), str. 103–110. 69 "Vojna na Balkanu," Edinost, 10. 10. 1912, str. 1. 70 "Vojna na Balkanu," Edinost, 14. 10. 1912, str. 2–3. 71 "Vojna na Balkanu," Edinost, 16. 10. 1912, str. 1–2.

128 S tudia H istorica S lovenica

Že v prvem krogu spopadov na Balkanu so se začele kazati napetosti med Grči- jo in Bolgarijo, saj ti dve državi pred vojno nista natančno opredelili medsebojno razmejitev.72 Na drugi strani tudi Nemci niso želeli popolnega poraza tur- ške države, kar je Edinost v svojih pisanjih prenašala kot nemško bojazen pred emancipacijo habsburških južnih Slovanov:

... občutijo Nemci poraze turške armade nekako kakor svoje poraze. /.../ Po zma- gonosnem obračunu balkanskih Jugoslovanov s Turčijo bi tudi položaj avstrijskih Slovanov in Jugoslovanov še posebej postal vse drugačen, negoli je bil doslej. /.../ na Balkanskem pozorišču se odigrava sedaj predzadnje dejanje Jugoslovanske drame. Zadnje dejanje se bo igralo kje drugje. Takrat tudi izvenbalkanski Slovani ne bodo le gledalci, ki aplavdirajo, temveč posežejo tudi sami v razvoj dejanja na odru.73

Očitno je, da so dogodki na Balkanu povzročili rast samozavesti tržaških Slovencev, ki je bila dodatno spodbujena s prepričanjem, da ima področje Bal- kana takšen geopolitični pomen, da ostale velesile habsburški monarhiji nikoli ne bi dovolile popolnega nadzora tega dela Evrope. Ravno konfliktni interesi velesil naj bi predstavljali najboljše zagotovilo za ohranjanje teritorialnih zasedb balkanske koalicije: "Najpametneje, kar more naša (avstrijska) diplomacija storiti, je, da se sprijazni z dogodki. Zlepa utegne kaj doseči, z grožnjami pa prav ničesar. Ako bo torej stavila kake zahteve, jih bo mogla uveljaviti le z vojno, to pa ne z vojno Avstrije proti Srbiji, temveč z evropsko vojno."74 Kljub začetnim porazom je turška vojska uspela obraniti glavo mesto, zma- gati pri Čataldži in ohraniti svojo prisotnost v treh strateških točkah (Odrin, Skader in Janjina). Posledično je uspela obraniti tudi svojo prisotnost na evropskem kontinentu in ohraniti lasten nadzor nad pomembnimi trgovskimi potmi. Sledilo je vključevanje velikih sil. Kot prva je habsburška monarhija poskušala posredovati v Sofiji, a avstrijska diplomacija po smrti Aehrenthala ni premogla več osebe, ki bi lahko prevzela pobudo pri reševanju balkanske problematike. Britanci so bili bolj uspešni in so uspeli pogajanja pripeljati v London. Bolgarija in Turčija sta dogovor dosegli 3. decembra 1912, pri čemer je Bolgarija dobila pravico prometa mimo Odrina, Turki pa so lahko zadržali svoje utrdbe. Relativ- no hitro doseženemu sporazumu je botrovalo tudi dejstvo, da sta obe strani bili preveč izčrpani za nadaljnje vojskovanje. Grčija po drugi strani ni pristala na dogovor in je vztrajala na pridobitvi Janjine, kar je impliciralo nujnost novega kroga pogajanj. Ta je sledil 13. decembra 1912, pri čemer je habsburška diplo-

72 Hall, The Balkan Wars, str. 67. 73 "Balkanska epopeja," Edinost, 27. 10. 1912, str. 1. 74 "Nesposobna avstrijska diplomacija," Edinost, 10. 11. 1912, str. 1.

129 I. Ivašković: Jugoslovanske vizije tržaških Slovencev ...

Otokar Rybar (www. geni.com/people/ Otokar-Karel-Rybář/)

macija vse svoje napore usmerila k preprečevanju Srbiji dostopa do morja in njenemu združevanju ali vsaj teritorialnemu stiku s Črno goro. Pomemben cilj je Dunaj dosegel s priznanjem neodvisnosti Albanije z glavnim mestom Drač in strateško pomembnim Skadrom, ki je do tedaj še bil oblegan s strani črnogor- ske vojske. Srbiji je bilo prepuščeno le mesto Đakovico, kar je Edinost ogorčeno komentirala:

Za čegave interese se je torej spustila naša diplomacija v ta albanski ogenj?! Odgo- vor nam daje ta diplomacija sama s tem, da svojo protektovsko vlogo nad Albanci opravičuje s trditvijo, da je življenski interes monarhije, da samostojna albanska državna tvorba tvori protitežje proti slovanskimi balkanskim državam, v prvi vrsti pa proti — Srbiji! Isti državni interes monarhije da zabranjuje, da bi Srbija dobila

130 S tudia H istorica S lovenica

svoje pristanišče ob Jadranskem morju. Če avstrijska diplomacija res veruje v ta interes, potem imamo za to usodno zmoto le eno pojasnilo, ki je: da ta diplomacija nima niti najprimitivnejega razumevanja resničnih interesov naše države pri balkanskem vprašanju!75

Tudi Otokar Rybar, vidni član slovenske skupnosti v Trstu, je v tistem času argumentiral, da albanska narodnost sploh ne obstaja ter da je nova država le posledica dejstva, da Dunaj "hoče ustvariti albansko državo in jo hoče podpirati militarično in financijelno le v ta namen, da zabije zagvozdo v jugoslovansko meso, da bi Črno goro in Srbijo pritiskala od dveh strani ter da nam Jugoslova- nom pokvari veselje, ki smo je imeli na jugoslovanskih zmagah."76 Ugotovimo lahko, da je v pisanjih o vojnah na Balkanu pri tem delu tržaških Slovencev bilo mogoče zaznati idealiziranje vseh južnih Slovanov. Za Edinost so v tem obdobju vsi Slovani, vpleteni v vojno, imeli vlogo pravičnežev, medtem ko so njihovi nasprotniki dobivali povsem nasprotne oznake.

Balkanska zveza

Liberalno-napredni krog tržaških Slovencev je v letu 1912 zastopal idejo neod- visne balkanske zveze, v katero naj bi se vključila tudi Albanija, podvržena vplivu Slovanov.77 Koncept balkanske zveze, unije pod vodstvom južnih Slovanov, je predstavljal dolgoročno alternativo dotedanji ureditvi Balkana.78 Edinost je bila celo prepričana, da je balkanska zveza le prva faza vseslovanskega združe- nja v tem delu Evrope:

Borba krščanskih narodov na Balkanu je na zadnji etapi /.../ In ker so v teh naro- dih tako ozko spojeni verski, kulturni in nacijonalni moment, krvavi sedaj in se bore na Balkanu tudi za svojo nacijonalno idejo. In ker so ti narodi člani velike slovanske družine, spojeni z nami vsemi, ki nam je božja previdnost poklonila slovansko rojstvo in nam dala slovansko dušo, po najnežnejih, a ob najtrdnejih vezeh narodnega in krvnega sorodstva, je ta gigantska borba narodov na Balkanu – slovanska epopeja.79

Dosežki balkanske koalicije so bili zaznani kot zagotovilo reform Avstro-

75 "V službi Italije in Nemčije," Edinost, 15. 2. 1913, str. 1–2. 76 "Dogodki na Balkanu in njihov pomen za avstrijske Slovane," Edinost, 7. 6. 1913, str. 1. 77 "Balkanska zveza in orijentsko vprašanje," Edinost, 25. 2. 1913, str. 1. 78 "O balkanski zvezi," Edinost, 5. 3. 1913, str. 2. 79 "Dozoreva dan in – vstajamo!," Edinost, 23. 3. 1913, str. 1.

131 I. Ivašković: Jugoslovanske vizije tržaških Slovencev ...

-Ogrske: "Ne Alt-Oesterreich! Ta (se) mora definitivno likvidirati. Na plan naj stopi nova Avstrija, v kateri ne bo privilegiranih gospodujočih narodov, Avstrija, ki jo bo pravičnost tudi do Slovanov vsposabljala za varovanje nje /.../ velikih življenskih interesov na Balkanu".80 Vzporedno z razpravami o balkanski zvezi se je v Edinosti skoraj vedno izpostavljala tudi ideja o skupni južnoslovanski državi:

Ideja, da bi se združili vsi Jugoslovani, od Drave do Drine, od Adrije do Egeja in Črnega morja v eno državo, pridobiva vedno več tal, vedno več pristašev. /.../ Tako je v Trstu in na Primorskem. Kamorkoli gledamo, kamorkoli se oziramo, vidimo na vseh poljih javnega življenja, da se naše ljudi, naš element, naš narod, preganja in zatira — da je ves državni sistem urejen v to, da so Nemci in Italijani favorizi- rani, a Slovenci zapostavljeni! /.../ Ravno zato pa treba, da povemo gospodom na Dunaju odkrito in brez ovinkov, da danes sicer še ni govora o Jugoslovanskem iredentizmu, da pa ne bi bilo nikako čudo, ko bi se jel porajati. /.../ V Srbiji vlada popolna državljanska enakost, tam je urejena demokratična uprava in popolna politična svoboda."81

Edinost torej ni pisala le proti italijanskemu iredentizmu, temveč je vse bolj glasno kritizirala avstrijsko oblast. Radikalno se je zahtevala federalizacija Avstro-Ogrske, pri čemer se je kot motiv oz. ideal prikazovala ureditev v Srbiji, kar je bilo prisotno tako v Edinosti kot tudi pri liberalnih Slovencih na Gori- škem:

Kardinalna zahteva je; odprava dualizma; pozitivna zahteva: priznanje aneksije skoro cele evropske Turčije od strani balkanskih držav. Narodna samouprava ali homerule, in dokler je taka državno-pravna notranja izprememba nemogoča, upravna koncentracija Jugoslovanov v eno realno politično individualiteto namesto mnogih historično-političnih individualitet, in samostalna Hrvatska, ki bi bila z Ogrsko zvezana le v toliko v realni uniji, kakor Ogrska z Avstrijo; carinska in kasneje tudi politična zveza z balkansko federacijo.82

Srbski uspehi so očitno sprožili val evforije na širšem področju slovenskih liberalcev na Primorskem, pri čemer je bil ta zgodovinski trenutek izkoriščen tudi za izražanje frustracij zaradi italijansko-avstrijskega načina obravnave slovenskega narodnega vprašanja. Prispevki liberalnega časopisja so združeno zavračali idejo trializma in ob zahtevah po federalizaciji habsburške monarhije

80 "Alt-Oesterreich – heraus!," Edinost, 17. 11. 1912, str. 1. 81 "Jugoslovani in Avstrija," Edinost, 1. 12. 1912, str. 1. 82 "Jugoslovansko vprašanje," Soča, 1. 2. 1913, str. 1–2.

132 S tudia H istorica S lovenica

zahtevali tudi povezovanje avstro-ogrskih južnih Slovanov v unijo s Slovani na Balkanu:

Zakaj nam trializem ni simpatičen. On bi nam morda neposredno koristil, če bi mi mislili le egoistično na samo jugoslovanske koristi. V trenutku pa, ko je Avs- trija trialistična, postane akutno vprašanje velike Nemčije, t.j. združitve pretežno nemške tretjine z Nemčijo, kar bi ne bilo le nov povod evropskim komplikaci- jam, marveč tudi udarec proti Čehom. Ne glede na to bi tudi velika Nemčija uteg- nila postati nam nevarnejša nego je zdaj /.../ ter bi tako Jugoslovani ne glede na Ogre bili izpostavljeni dvema državnima imperialističnima težnjama, nemškemu pangermanizmu in ruskemu panslavizmiu. /.../ Mi /.../ se zavzemamo za kulturne stike med vsemi Slovani, zahtevamo samoupravo in neodvisnost Balkana, vse to pa v taki državno-pravni obliki, da bi velika Avstrija stopila v zvezo z balkansko zajednico, ter bi bila ta zveza politični izraz obstoječe gospodarske in zemljepisne skupnosti Podonavja in Balkana. /.../ taka /.../ srednje in jugovzhodna evropska organizacija /.../ bi držala v orientu ravnotežje Rusiji, Angliji in Italiji.83

Tisti bolj radikalni so celo pozivali na uporabo vojske južnih Slovanov tudi pri reševanju zadev v odnosih z Avstrijo:

Kar so se Jugoslovani naučili iz velikega leta 1912, je dragoceneje, nego vse bib- lijoteke o zgodovini naše slavne minolosti /.../. Leto 1912. nam je preveč odprlo oči, da bi padali v slične pasti dunajskih Metternichov /.../ med Hrvati in Srbi na eni, in današnjim Dunajem na drugi strani obstoji idiosinkrazija, /.../ ki je ne morejo odpraviti nikake idilične razstave, kongresi in govori, ampak le naša pest in naša moč, ki so nam jo zopet porodile žrtve naših soplemenjakov na Balkanu /.../ na delo!!84

A vse se ni izšlo v skladu s pričakovanji tega dela slovenskih liberalcev. Nesoglasja med članicami balkanske koalicije so kmalu začela prihajati na dan. Črnogorcem je bil pod pritiskom velikih sil odvzet Skader, ki so ga končno osvojili aprila leta 1913. Slednje bi namreč zmanjšalo strateško pomembnost albanske države in posledično habsburške monarhije, ki je preko Albanije ohra- njala svojo prisotnost na tem delu Evrope. Dunaj se je celo začel pripravljati na vojaško interveniranje proti Črni gori, zato je kralj Nikola Petrović ukazal umik svoje vojske iz spornega mesta. Srbija se je že prej umaknila iz tega dela Albanije in se povsem posvetila reševanju spornih točk v odnosih z Bolgarijo. Intenzi-

83 "Jugoslovansko vprašanje," Soča, 1. 2. 1913, str. 1–2. 84 "Ivo Vojinović – o politični pomembnosti leta 1912 za avstrijske Jugoslovane," Edinost, 19. 1. 1913, str. 2.

133 I. Ivašković: Jugoslovanske vizije tržaških Slovencev ...

virala je diplomatsko lobiranje v Peterburgu, cesarska Rusija pa je postajala vse bolj naklonjena srbskim aspiracijam po Bitoli in Ohridu.85 Neuspešno prizade- vanje za prodor do Jadrana je Srbijo usmerilo v poskus revidiranja sporazuma z Bolgarijo, s čimer bi Srbija nadomestila izgube, ki jih je imela glede na predvojni dogovor. Intervencija velesil je bila s strani srbske diplomacije opredeljena kot višja sila, zaradi katere naj ne bi bili izpolnjeni pogoji predvojnega sporazuma, kar naj bi učinkovalo z njegovo ničnostjo.86, 87 Na spornem področju v Makedo- niji je srbska oblast zaprla vse bolgarske institucije in začela s pregonom bolgarskih uradnikov in duhovnikov.88 V prid srbskim zahtevam je šla želja Romunije po spremembi državne meje z Bolgarijo. Bolgarska diplomacija se ni trudila preveč pri doseganju dogovora, ki bi jo obvaroval nemirov, celo nekoliko naiv- no je verjela, da bo dobila rusko pomoč, če bi nekdo kršil predvojne dogovore. Vzporedno se je zaostroval tudi odnos med Italijo, ki je želela ustvariti čim večjo Albanijo, in Grčijo, ki je želela kapitalizirati svoj prispevek k uspehu balkanske koalicije v prvem krogu vojn na Balkanu. Grčija in Srbija sta kmalu našli skupni jezik, in sicer sta kot osnovna cilja postavili grško zasedbo Soluna in omogoča- nje dostopa Srbiji do Egejskega morja. V bolgarsko-romunski spor je vendarle posegla cesarska Rusija, ki je Bolgariji vsilila kompromisni dogovor in ji tako naznanila, da Sofija ne more brezpogojno računati na njeno pomoč. Z začet- kom vojaških konfliktov med Grčijo in Bolgarijo v Edinosti niso znali prikazati realnega stanja. Še vedno so namreč pisali le o "diferencah med zavezniki". O spopadih je uredništvo obvestilo javnost šele konec maja leta 1913.89 Poroča- nja so bila sprva relativno objektivna, a kmalu se je Edinost začela nagibati na stran Srbije. Bolgari so po poročanju Edinosti kvaziznanstveno utemeljevali bolgarsko narodnost Makedoncev,90 hkrati pa je Edinost grajala tudi dunajsko politiko, ki naj bi spodbujala vojno med "brati."91, 92 Čeprav je dejansko stanje na terenu kazalo drugače, je ta časopis slovenskih liberalcev obsodil Bolgarijo za nenapovedan napad na srbske in grške enote. Pri tem so se v Edinosti vrstili nekritični prepisi poročil iz srbskega časopisja. Prispevki se niso spremenili niti tedaj, ko je v vojno stopila še Romunija in ko je postalo jasno, da je nova proti- bolgarska koalicija načrtno in usklajeno izvedla napad na bolgarske trupe, ki so

85 "Diference med Srbijo in Bolgarsko in Rusija," Edinost, 22. 4. 1913, str. 1. 86 "Kritičen položaj na Balkanu," Edinost, 29. 5. 1913, str. 1. 87 "Kritičen položaj na Balkanu," Edinost, 30. 5. 1913, str. 2. 88 Mark Biondich, ''The Balkan Wars: violence and nation-building in the Balkans, 1912–13,'' Journal of Genocide Research 18, št. 4 (2016): str. 389–404. 89 "Bolgarske izgube pri spopadih z Grki," Edinost, 23. 5. 1913, str. 1. 90 "Bolgarska in srbska akademija," Edinost, 6. 6. 1913, str. 2. 91 "Naša bodoča balkanska politika," Edinost, 22. 6. 1913, str. 1. 92 "Grobokopi Jugoslovanstva," Edinost, 8. 7. 1913, str. 2.

134 S tudia H istorica S lovenica

Nikola I. Petrović Njegoš (sl.wikipedia. org/wiki/)

se začele umikati s prej osvojenih ozemelj.93,94

Z ozirom na vse okoliščine, bolgarski poraz v drugem krogu vojne na Bal- kanu ni bil presenetljiv. Vsekakor je bila zanimiva interpretacija tega dejstva v Edinosti, ki je izražala sočustvovanje z Bolgari, a za trpljenje tega naroda okrivila politični vrh v Sofiji. Hkrati je uredništvoEdinosti Srbe hvalilo za usmiljenje, da vendarle ni povsem osvojila Bolgarije:

93 "Splošno prodiranje bolgarske armade. Boji na vsej srbski in grški fronti. – Gjevgjeli v bolgarskih rokah. Vojna formalno še ni napovedana," Edinost, 1. 7. 1913, str. 1–2. 94 "Prve srbske čete na Bolgarskem. Bolgari srbski vpad odbili. – Velika srbska zmaga v bitki pri Kočani," Edinost, 5. 7. 1913, str. 1–2.

135 I. Ivašković: Jugoslovanske vizije tržaških Slovencev ...

Jedino mogoče pravilno nacionalno stališče južnega Slovanstva obstoji v tem, da je pravo na strani Srbije /.../ Menda ni treba tudi sedaj še ponavljati, da je Srbija storila vse mogoče /.../ da bi se spor rešil mirnim potom. A poleg vse unitarnosti in širokosrčnosti Jugoslovanskega patrijotizma srbskih državnikov ni mogla Srbija zadržati brezglavih bolgarskih državnikov od nevarne poti, na katero sta dov- edli Bolgarsko grandomanska pretencijoznost in za južno Slovanstvo krivična sebičnost. /.../Vojno je izzvala Bolgarska, gnana od izdajalske misli, da zlomi Srbi- jo, da državno-nacijonalno neodvisnost te poslednje napravi iluzorno in da jo na ta način za vse čase onesposobi za reševanje nacijonalnega vprašanja.95

Povsem drugačen je bil odnos uredništva Edinosti do romunske vloge v vojni. Romunija naj bi namreč zahrbtno izkoristila bolgarsko nemoč.96 Zdi se, da je pravzaprav edini razlog za različno obravnavo Romunije in Srbije v obravnavanem časopisu bilo slovanstvo slednje.

Redefiniranje jugoslovanstva

Izid balkanskih vojn je bistveno zmanjšal možnosti uspeha panslovanske ideje oz. koncepta nekakšne demokratične federacije Balkana, o kateri so pisali v Edi- nosti.97 Balkanske vojne so vplivale tudi na zožitev pojmovanja jugoslovanskega naroda, in sicer na Slovence, Hrvate in Srbe, medtem ko so se Bolgari od tega obdobja začeli izpuščati: "Ravno Jugoslovani v dvojni monarhiji imajo interes na tem, da se Srbija ne spušča na Vztok dalje od točke, do katere živi naš element v kontinuiteti, ker bi se sicer angažirala na Vztoku s svojo energijo, kar bi bilo protivno toliko zgodovini, kolikor postulatom nacijonalne bodočnosti."98 Slovenski privrženci najširše jugoslovanske ideje so posledično odstopili od svojega panslovanskega ideala in se na neki način sprijaznili s politično realno- stjo. Ob tem se očitno niso zavedali, da bo premik geopolitičnega centra južno- slovanske države povečal nevarnost "periferizacije" slovenskih (še posebej pa primorskih) krajev, saj se bo zmanjšala njihova vrednost v očeh ključnih poli- tičnih akterjev pri južnih Slovanih. Nasprotno so to zelo dobro zaznali določeni italijanski politični krogi, na primer znani iredentistični pisatelj Ruggero Fauro Timeus, ki je javno slavil uspehe Srbije:

Do včeraj je bil cilj avstrijskih Slovanov trializem, kar pomeni ustanovitev slo-

95 "Druga balkanska vojna in Slovanstvo," Edinost, 22. 7. 1913, str. 1. 96 "Balkanska vojna. Bolgarski poraz na severnem bojišču," Edinost, 13. 7. 1913, str. 11. 97 "Naša socijalna demokracija na Balkanu," Edinost, 20. 7. 1913, str. 1. 98 "Druga balkanska vojna in Slovanstvo," Edinost, 23. 7. 1913, str. 2.

136 S tudia H istorica S lovenica

vanskega kraljestva v Avstriji, ki naj bi ga sestavljale Hrvatska, Dalmacija, Bosna, Kranjska in Julijska Benečija. Glavno mesto bi bilo pri tem obvezno Trst. Od tod tudi njihova zagnanost, da ga slavizirajo. Poleg tega naj bi bilo jedro slovanske države v njegovem zaledju: brez njega in brez Istre bi ostala odrezana od morja. Če pa tem pokrajinam pridružimo Srbijo, staro Srbijo, Sandžak, se gravitacijski center tako zemljepisno kot gospodarsko premakne proti jugu. Glavno mesto nove Slavije mora postati Beograd, njeni poglavitni pristanišči Split in Solun. Slo- vanom Trst ni več potreben.99

Srbski uspeh je torej z geostrateškega vidika učinkoval podobno, kot je pred časom hrvaška ideja "novega kurza", a tega v Edinosti očitno niso znali oceniti. Uredništvo je delovalo ravno nasprotno, resda za kratek čas, pa vendar je tiskarna političnega društva Edinost izdajala časopis Jugoslavija, katerega poslanstvo je bilo širjenje ideje srbske vizije jugoslovanske državne. Ta časopis se je neposredno pred 1. svetovno vojno (v maju leta 1914) preselil v Prago, kjer je postal glasilo jugoslovanske nacionalne mladine. Ne glede na to je treba izpostaviti, da tedaj tako kot pri liberalcih tudi pri slovenskem konservativnem poli- tičnem polu ni obstajalo skupno mnenje o položaju Slovencev in Primorske v kontekstu države južnih Slovanov. Ob tem se zdi, da so nekoliko objektivnejši od tržaških kolegov bili slovenski goriški liberalci, ki so očitno uvideli nevarnosti geopolitičnega razpleta na Balkanu. Goriška Soča je namreč sredi maja leta 1914 zapisala sledeče: "Manifestacije v Italiji kažejo najnovejše tendence italijanske politike. Ta politika je naperjena najprvo proti nam, Slovencem in Hrvatom. /.../ Italija se dandanašnji pripravlja na vojno, da zajame celo obalo od izvira Soče do Boke Kotorske. /.../ Iti kar je še zanimivejše, pri tem se raču- na na podporo Srbije."100 V tem je torej bilo že mogoče zaznati obrise določb poznejšega Londonskega pakta.

* * *

Na koncu lahko strnemo, da so v določenih trenutkih predvojnega obdobja tržaški slovenski liberalci kazali izredno veliko podporo jugoslovanski nacionalni ideji. V ozadju je bilo verjetno ključno dejstvo, da so se slovenski interesi v jugoslovanski okvir vključevali ravno na temelju nasprotovanja Italijanom in Nemcem ter njihovim težnjam v severnem Jadranu. Le redki pripadniki slovenskega liberalnega pola, na primer Mihajlo Rostohar, so tudi v tem obdobju

99 Ruggero Timeus v: Pirjevec, Trst je naš, str. 56. 100 "Italija, Avstrija in Jugoslovani," Soča, 16. 5. 1914, str. 1.

137 I. Ivašković: Jugoslovanske vizije tržaških Slovencev ...

Mihajlo Rostohar (sl. wikipedia.org/wiki/)

ohranili razlikovanje med slovenstvom in jugoslovanstvom.101 Razumljivo je, da je bilo zaradi navedenega tudi razočaranje nad južnoslovansko neenotno- stjo toliko bolj izrazito. Najprej so bili srbsko-hrvaški spori, nato so se dodali še srbsko-bolgarski vojaški spopadi, ki so povzročali zmedenost v vrstah primorskih liberalnih Slovencev. Njihovi mešani odzivi pravzaprav odražajo nezmo- žnost odkrivanja rešitve za položaj primorskih in tržaških Slovencev. Končno so tudi vsi poskusi priključevanja Primorske ter Trsta v koncept jugoslovanske države ostali neuspešni, pri čemer slovenski liberalci ob nenehnem izčrpavanju s slovenskimi konservativci niso bili uspešni pri pridobivanju slovenske podpo-

101 Marko Zajc, Kje se slovensko neha in hrvaško začne: slovensko-hrvaška meja v 19. in na začetku 20. stoletja (Ljubljana, 2006), str. 270–271.

138 S tudia H istorica S lovenica

re, še manj na ravni vseh južnih Slovanov, medtem ko so na ravni habsburške monarhije ostali obrobni politični akter, čigar pomanjkljivo razumevanje poli- tične realnosti in pogosto sanjarjenje o južnoslovanski enotnosti je onemogo- čalo njegov preboj v sfero ključnih odločevalcev o usodi Primorske in Trsta.

Igor Ivašković

THE YUGOSLAV IDEA AMONG SLOVENIANS TRIESTE IN THE PERIOD 1912–1913

SUMMARY

The article analyses the position of Slovenians from Trieste within the ideas of the South Slav state. The author demonstrates how in the last period of the Habsburg Monarchy even relatively small political groups were modifying the South Slav state model in their political agendas. Due to the geopolitical position Trieste played an extremely important role in the Habsburg context, and was especially of vital interest for Slovenian liberals. The latter were initially striving for integration of Trieste into the third unit within the Habsburg Monarchy, but the speculations of the Austrian authorities of trialism without Primorska and without Trieste reduced their initial enthusiasm. Elimination of Trieste from trialist plans caused a campaign against the concept of the three units in Habsburg Monarchy and against the institute of Croatian historical state right. Slovenian liberals from Trieste therefore consequently began to stri- ve for the idea of South Slav state, which would include Serbia. They took the Pan-Slavic and antireligious positions and posed Slavic component as the fundamental element of the Yugoslav political integration idea. Serbia was against the idea trialism from the beginning; moreover it was also against the general idea of federalization of the Habsburg Monarchy. In order to gain strength Ser- bia adopted its own version of the "Drang nach Südosten", in which it selected the declining Ottoman Empire as a target. The successes of the Balkan Alliance have caused enthusiasm among Slovenian liberals, who were celebrating Serbi- an war victories and used the celebration to express Slovenian frustrations due

139 I. Ivašković: Jugoslovanske vizije tržaških Slovencev ...

to the Italian and German approach of solving the Slovenian national issues. In this context new ideas emerged that demanded federalisation of the Monarchy and the integration of the Habsburg South Slavs in some kind of union with other Slavs from the Balkans. However, the second round of the Balkan wars significantly reduced the chances of realising the Pan Slavic democratic federation as had been pursued by the Slovenian liberals from Trieste. After 1913, the ideologists from Edinost narrowed their conception of the "Yugoslav nation" to Slovenians, Croats and Serbs, without Bulgarians. At first, however, this part of Slovenian liberals experienced deep disappointment caused by the South Slavic disunity in 1913. Croat-Serb and then Serb-Bulgarian conflicts created confusion among the Slovenian liberals in Primorska and Trieste. The confused reactions in their journals actually reflected their extremely difficult situation caused by their high aspirations and the strength of their political opponents. The aspirations to integrate Trieste and Primorska into the South Slav state remained without success. Even though the broader circumstances are to be blamed for that, Slovenian liberals did not manage to complete their task; foremost they did not manage to resolve the conflicts with Slovenian conservatives nor did they receive much support from the other South Slavs, and even less from the Austro-Hungarian government. Their work remained on the fringes of the political arena and, moreover, the lack of understanding of the political reality often placed them in an unfavourable position within the Austro-Hun- garian Empire.

140 S tudia H istorica S lovenica

UDC 929Vilović O.:352.075.31(497.6Tuzla)"1914/1918" 94(497.6)"1914/1918" 1.01 Original Scientific Paper

Between Loyalty and Pragmatism: the Mayor of Tuzla Hafiz Osman Vilović in the Years of the Great War (1914–1918)

Adnan Jahić

Ph.D., Associated Professor University of Tuzla, Faculty of Arts Dr. Tihomila Markovića 1, BIH – 75000 Tuzla, Bosnia and Herzegovina e-mail: [email protected]

Abstract: This paper tells about the political views and public activity of the mayor of Tuzla, Hafiz Osman Vilović, in the time before and during the First World War and immediately after it, when in Bosnia and Herzegovina and other South Slav countries of the Habsburg Monarchy the transitional authorities of the provisional State of Slovenes, Croats and Serbs were established. Using first rank historical sources, the author enlightens the interesting historical figure of the first man of Tuzla, who, at the end of the war, after the years of his dedicated work in favour of the war effort of the Austro-Hungarian Monarchy, like many other public figures, had to face the challenges of the political overthrow and emergence of the first Yugoslav state.

Key words: First World War, Tuzla, Bosnia and Herzegovina, Austro-Hungary, Serbia, the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes, hafiz Osman Vilović, the National Council of Slovenes, Croats and Serbs, politics, loyalty, freedom

Studia Historica Slovenica Humanities and Social Studies Review Maribor, 17 (2017), No. 1, pp. 141–160,, 41 notes, 4 pictures Language: Original in English (Abstract in English and Slovene, Summary in Bosnian and Slovene)

141 A. Jahić: Between Loyalty and Pragmatism: the Mayor of Tuzla ...

Introductory Remarks

The political and public activity of prominent personalities in Bosnia and Her- zegovina during the first half of the twentieth century reflected the dramatic nature of international and domestic political developments and reversals which often put the members of the elite into the delicate position of adjustment to different collective identities and interests but also to mutually con- fronted values and areas of loyalty. As far as the Bosnian Muslims – Bosniaks – are concerned, the issue is even more complicated as their collective mood, position and direction were influenced by various and often conflicting state- -political, cultural and civilizational factors, including the policy of the Austro- -Hungarian Monarchy and the events in the Ottoman Empire as well as the developments regarding the implementation of the Yugoslav idea and other processes and developments in Europe and the Islamic world which proble- matized the characteristic features of identity, worldview and functional self- -determination of the Bosnian Muslim community.1 As it is known, the Bosnian Muslims had passed through a long and complex process of adaptation to the rule of the Habsburg Monarchy; after the years of resistance and boycott, ini-

1 On the legal and social status as well as cultural and political development of the Bosnian Muslims – Bosniaks – during the Austro-Hungarian rule in Bosnia and Herzegovina there is a relatively large literature. However, there is still an insufficient number of relevant studies based on the research of primary sources, due to which the few existing synthetic works lack a reliable and credible foundation. Here are some of the works of uneven historiographical value: Nusret Šehić, Autonomni pokret Muslimana za vrijeme austrougarske uprave u Bosni i Hercegovini (Sarajevo, 1980); Hajrudin Ćurić, Muslimansko školstvo u Bosni i Hercegovini do 1918. godine (Sarajevo, 1983); Ferdinand Hauptmann, "Die Mohammedaner in Bosnien und Hercegovina", in: Die Konfessionen (Die Habsburgermonarchie 1848–1918), ed. Adam Wandruska and Peter Urbanitsch (Vienna, 1985), 670–701; Ibrahim Kemura, Uloga "Gajreta" u društvenom životu Muslimana Bosne i Hercegovine (1903–1941) (Sarajevo, 1986); Muhamed Hadžijahić, Od tradicije do identiteta. Geneza nacionalnog pitanja bosanskih Muslimana, second edition (Zagreb, 1990); Muhsin Rizvić, Bosansko-muslimanska književnost u doba preporo- da (1887–1918), second edition (Sarajevo, 1990); Smail Balić, Das unbekannte Bosnien – Europas Brücke zur Islamischen Welt (Köln, 1992); Enver Redžić, Istorijski pogledi na vjerske i nacionalne odnose u Bosni i Hercegovini (Sarajevo, 1993); Mark Pinson, "The Muslims of Bosnia-Herzegovina Under Austro-Hungarian Rule, 1878–1918", in: The Muslims of Bosnia-Herzegovina. Their Historical Development from the Middle Ages to the Dissolution of Yugoslavia, ed. Mark Pinson (Cambridge, Massachusetts, 1994), 84–128; Aydin Babuna, Die nationale Entwicklung der bosnischen Muslime, mit besonderer Berücksichtigung der österreichisch-ungarischen Periode (Frankfurt, 1996); Mustafa Imamović, Pravni položaj i unutrašnjo-politički razvitak Bosne i Hercegovine od 1878. do 1914, second edition (Sarajevo, 1997); Mustafa Imamović, Historija Bošnjaka (Sarajevo, 1997); Šaćir Filandra, Bošnjačka politika u XX stoljeću (Sarajevo, 1998); Dževad Juzbašić, Nacionalno-politički odnosi u Bosanskohercegovačkom saboru i jezičko pitanje (1910–1914) (Sarajevo, 1999); Fikret Karčić, The Bosniaks and Challenges of Modernity: Late Ottoman and Hapsburg Times (Sarajevo, 1999); Robert J. Donia, Islam pod Dvoglavim orlom: Muslimani Bosne i Hercegovine 1878.–1914. (Sarajevo, 2000); Husnija Kamberović, Begovski zemljišni posjedi u Bosni i Hercegovini od 1878. do 1918., second edition (Sarajevo, 2005); Robin Okey, Taming Balkan Nationalism. The Habsburg "Civilising Mission" in Bosnia, 1878–1914 (Oxford University Press, 2007); Aydin Babuna, "The Berlin Treaty, the Bosnian Muslims and Nationalism", in: War and Diplomacy. The Russo-Turkish War of 1877–1878 and the Treaty of Berlin, ed. M. Hakan Yavuz with Peter Sluglett (The University of Utah Press, 2011), 198–225.

142 S tudia H istorica S lovenica

tially in the form of an armed resistance and afterwards through the political and cultural means, the Bosnian Muslims after the annexation of Bosnia and Herzegovina, and especially after the Balkan wars, strongly tied themselves to the Austro-Hungarian Monarchy and the ruling dynasty, which was especially demonstrated in the years of the Great war when the loyalty and fighting fer- vency of the Bosnian Muslims in the battlefields was completely out of question.2 But in the year of 1918 they had to face the challenges of the upheaval and the creation of the first Yugoslav state which radically changed the political framework and social environment in Bosnia and Herzegovina, both symboli- cally as well as in the socio-economic and cultural field, leaving visible effects on the overall situation of the Muslim residents of Bosnia and Herzegovina in the newly formed state. The scope and intensity of these challenges were most remarkably reflected by the attitudes and activities of personalities who per- formed public duties at the time of the Dual Monarchy and the state established on its ruins. Through the personality of Tuzla's Mayor Hafiz Osman Vilović (1878–1944), who ran Tuzla at the crossroads of the Austro-Hungarian and Yugoslav rule, it is possible to comprehend the whole complexity of the political and social turmoil in Bosnia and Herzegovina ahead of, during and after the First World War and that encourages historians to extra caution when it comes to judgement about the events and personalities of this period of history.

Vilović on the Margins of Historiography

Information provided by the literature on the Mayor of Tuzla Hafiz Osman Vilo- vić, even if it is a case of a person who had been at the forefront of the City of Salt in one of the most turbulent periods of its history, are unusually scarce and insufficient for creating a complete picture of this worthy and respectable Bosniak of the first half of the XX century. A careful analysis of the available references reveals superficiality and unreliability of allegations on Vilović,3 on

2 Adnan Jahić, Vrijeme izazova. Bošnjaci u prvoj polovini XX stoljeća (Zagreb–Sarajevo, 2014), 70–75 (hereinafter: Jahić, Vrijeme izazova). 3 Dragiša Trifković writes that Osman Vilović was born "around 1870 in Tuzla". He states that he completed Behram-bey madrasa in Tuzla and Sharia Law School in Sarajevo, but offers no data on his further education. (Dragiša Trifković, Tuzlanski vremeplov, II (Beograd, 1983), 54 (hereinafter: Trifković, Tuzlanski vremeplov, II)). However, according to the information of Tuzla District governor Wagner Koloman, in which we have no reason to doubt, Vilović was in the year of his election for the city mayor 32, which means that he was born in the year of the occupation of Bosnia and Herzegovina in 1878. (Esaf Lević, "Nekoliko arhivskih dokumenata o izborima u Tuzli 1910. godine", Arhivska praksa 13 (Tuzla, 2010), 392 (hereinafter: Lević, "Nekoliko arhivskih dokumenata")). Koloman mentiones Vilović as a son of a hodža who was after the death of his parents fed by Tuzla's benefactress Tahira- hanuma Tuzlić and who after Madrasa studied and graduated law in Zagreb in 1910. Unsubstantiated allegations on Vilović could be found also in Trifković's work on the political life of Tuzla after the

143 A. Jahić: Between Loyalty and Pragmatism: the Mayor of Tuzla ...

whom so far, as it seems, only one relevant biographical note has been published.4 On the other hand, the absence of first-rate sources on political life in Tuzla until the First World War disables the formation of an integral picture of Vilović's party-political activity and effects in the field of urban policy. Vilo- vić, in addition to that, does not appear in the central party forums on which work we are informed by the contemporary Muslim political press. Some data, however, suggest that Vilović very soon after graduating law drew attention to himself as a person in front of whom there was a perspective in both political and social life of Bosnia and Herzegovina. In late 1912 he was elected a member of the main representative body of the Bosnian Muslims – the Waqf-Mearif Assembly (Vakufsko-mearifski sabor) in Sarajevo, which elected him at its meeting of 12 January 1913 a member of the Waqf-Mearif Assembly Committee (Vakufsko-mearifski saborski odbor),5 an administrative and executive authority of the Assembly which was entrusted by the Islamic Autonomous Statute of 1909 to perform all current operations of waqf administration in Bosnia and Herzegovina.6 Vilović was the Mayor of Tuzla whose rule, at least in an indirect sense, was based on will of people. Naimly, he was elected at the session of the Municipal Council of Tuzla, on 1 September 1910, by acclamation, after he had been proposed to this function by the municipal councilor and future lawyer Bahrija Kadić, who was a very good friend of Vilović. In previous years the city councils had been mainly in function of absolutist reign of the Austro-Hungarian

First World War, in which Vilović was referred to as "the representative of the Muslim part of the Tuzla čaršija" who joined a political group with the task to gather after 1918 as many people as possible ready to support the existing regime in the country. (Dragiša Trifković, "O stranačkim političkim grupama u Tuzli", in: Tuzla u radničkom pokretu i revoluciji. Knjiga prva: Revolucionarni radnički pokret u Tuzli do 1941., ed. Odbor za ediciju "Tuzla u radničkom pokretu i revoluciji" – Univerzal, OOUR Grafičar (Tuzla, 1979), 418–419). Milan Gavrić erroneously reportes that the mayor of Tuzla after the death of "Dr. Osman Vilović" was Hasan-aga Pašić, although it is well known that Vilović outlived both the Pašić's mandate and the Kingdom of Yugoslavia. (Milan Gavrić, "Osvrt na privredne i političke prilike u Tuzli od 1918. do 1941. godine", in: Tuzla u radničkom pokretu i revoluciji. Knjiga prva, 238–239). In the majority of publications with unreliable factual substrate it is said, apparently on the basis of mere taking without checking, that Vilović became the mayor of Tuzla in 1908. These and similar claims are mainly the consequences of the absence of serious research of Vilović's political work and social activities. 4 Fase Ćivel [Esaf Lević], "Gradonačelnici Tuzle: Hfz. Osman eff. Vilović (1910.–1922.)", Tuzlanski list, 17 November 2008, 6–7. 5 Gazi Husrev-begova biblioteka Sarajevo (GHB), Arhiv Islamske zajednice (AIZ), V[akufsko] m[earifski] s[abor]. [Zapisnici] od 11/I – 25/II /[1]913. Zapisnik sjednice vakufsko-mearifskog sabora držane dne 12. januara 1913, 5. Vilović was also the president of the District Waqf-Mearif Committee in Tuzla, an influental organ of the Islamic community at the local level which gathered politicians, imams, artisans, merchants and other prominent personalities of the local Muslim čaršija. See: "Šematizam vjerskih i vakufsko-mearifskih oblasti u Bosni i Hercegovini", "Gajret" – Kalendar za godinu 1333./1915., 93. 6 Adnan Jahić, Islamska zajednica u Bosni i Hercegovini za vrijeme monarhističke Jugoslavije (1918– 1941) (Zagreb, 2010), 117.

144 S tudia H istorica S lovenica

government, which implemented the state policy through the councils at local level. The Provincial government (Zemaljska vlada) appointed one third of members of a council, which was led by the mayor and the two vice-mayors, also appointed by the government.7 The Municipal Council of Tuzla was elected in the municipal elections in May 1910, when also the elections for the first Bosnia-Herzegovina Parliament were held. Vilović was then a thirty-two years old lawyer who, according to the Tuzla's District Governor Koloman, sought the post in the civil service and percieved the position of mayor only as an inte- rim solution.8 However, the outbreak of World War One and the post-war establishment of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes strengthened his position in political life, eventhough he did not manage to build a political career in the broader regional, Bosnian, or national, Yugoslav level. To understand Vilović's position and results as the Mayor of Tuzla, it is important to bear in mind that the mayors in Bosnia and Herzegovina during the Austro-Hungarian rule were mostly dependent, politically and financially, from higher levels of government, including the Provincial government in Sara- jevo, and were often considered by the common Bosnian people as pro-regime elements. For example, when the Mayor of Sarajevo Esad ef. Kulović, regardless of negative attitudes of the Muslim masses towards the act of annexation of Bosnia and Herzegovina, decided in November 1908 to lead the loyalty deputation to the ruler in Vienna, he had to largely rely on mayors as its members, including the actual Mayor of Tuzla Mujaga Hadžiefendić.9 Vilović also, as soon as he was elected, immediately expressed his willingness, in front of the County Governer Foglar, to perform all his tasks and activities in the agreement and relying on the authorities in Bosnia and Herzegovina. However, Vilović was fully aware that without relying on the Austro-Hungarian administration it was not possible to realize any project concerning the improvement of living conditions in Tuzla, and so due to the efforts of the City government under his leadership, and on the basis on the results of previous administrations, Tuzla acquired significant features of a modern Central European city, including water-supply and sewage and new public buildings that were changing the character and profile of urban life.10 Unfortunately, contemporary development of Tuzla and

7 Iljas Hadžibegović, Bosanskohercegovački gradovi na razmeđu 19. i 20. stoljeća (Sarajevo, 2004), 213. 8 Lević, "Nekoliko arhivskih dokumenata", 392. 9 See: "Poklonstvena deputacija", Muslimanska svijest, 11 November 1908, No. 11, 2. On the critics of the deputation and the Tuzla's Mayor as its member from the point of view of the Muslim People Organization (MNO) see: "Tipovi iz Kulo (vić) – mešićeve deputacije", Musavat, 3 January 1909, No. 1, 1. More on the Muslim loyalty deputation in 1908 see: A. Jahić, Vrijeme izazova, 24–32. 10 In the conversation with Vilović after his election as the City Mayor the District Governor Foglar told him that the Provincial government would provide assistance to Tuzla as it had already done during the construction of the sewage system, the economic school, the spa and the railway from Tuzla to Posavina. (Lević, "Nekoliko arhivskih dokumenata", 393). Some work had yet to be finalized at the

145 A. Jahić: Between Loyalty and Pragmatism: the Mayor of Tuzla ...

Tuzla. A postcard from the Austro-Hungarian period (Private archive of Adnan Jahić)

other towns in Bosnia and Herzegovina, as well as inter-ethnic relations in the country, were heavily disturbed and damaged by the outbreak of World War One which marginalized the question of economic and development policy and put in the foreground the categories of patriotism and loyalty in terms of support to the Austro-Hungarian war efforts. It is very well known that the then Muslim political elite, headed by Šerif Arnautović, Safvet-beg Bašagić and Der- viš-beg Miralem, after the Sarajevo assassination, resolutely declared themselves against Serbia expressing their unfaltering loyalty to the Austro-Hungarian Empire and the ruling dynasty.11 Osman Vilović belonged to this elite and so from him, in fact, it was not possible to expect a different reaction and attitude. At the same time, however, it was the ways in which he demonstrated his commitment to the Austro-Hungarian Empire and the Habsburg dynasty that

level of the entire urban area and so Vilović in April 1911 wrote to the engineer Dr. Jovo Simić to send him as soon as possible a detailed project of municipal sewage. The work was completed three years later. (100 godina vodovoda u Tuzli (Tuzla, 2010), 11). In December 1910 Tuzla got its first modern water-supply system, primarily as a merit of the Provincial government and the Tuzla government headed by the earlier Mayor Mujaga Hadžiefendić. See: Izvještaj o upravi Bosne i Hercegovine 1911. (Sarajevo, 1911), 221. The construction of water-supply and sewage enabled the continued development of Tuzla and the growth of its population in the coming years. 11 Adnan Jahić, "Krug nade i razočaranja – bosanskomuslimansko vjersko vodstvo i Veliki rat (1914.– 1918.)", Vrhbosnensia 19, No. 2 (2015), 304.

146 S tudia H istorica S lovenica

gave rise to his later critics to accuse him of servility towards the Austrians and leading the policy that was detrimental to the interests of Bosnian people and the idea of Yugoslav unity.

Sarajevo Assassination and the Beginning of the War

How did Tuzla and its Mayor respond to the Sarajevo assassination? According to a telephone report from Tuzla to Sarajevo's official newspaper, the news of the assassination had a devastating effect on Tuzla's citizenry. There was a general sadness and the confusion "reached its peak". After the memorial service for the murdered Archduke Franz Ferdinand and his wife, held in the Roman Catholic Church at 9:00 on 30 June 1914, "a mourning procession" started around the city of Tuzla, which included more than 5,000 Muslims, Catholics, Jews, "and a large number of farmers". The participants of the procession came to the city hall and quietly dispersed at 11:30. The Mayor Vilović, who after the assassination sent a proclamation to citizens of Tuzla in which he invited them to, "as a sign of deep grief", hang black flags on their houses, went to the County Governor and the military commander of Tuzla to express "general pain and sorrow" and to declare that the people condemned with resentment "a God- -hated act" and how faithfully they stood by the ruler and the dynasty.12 This reconstruction, of course, should be taken with a certain reserve. It is reasona- ble to assume that the government's official journal intentionaly did not want to report on less favourable sides of Tuzla citizens' reaction, especially on the reverse of "the mourning procession", when part of protesters engaged themselves in destructive attacks on the private property of some Tuzla Serbs. Tuzla journalist and writer Ante Cigeljević brought a version according to which the majority of the protest column moved quietly through the city, but one group went out of control, began provoking and making disorder and carried out attacks on facilities "of the opponents of Austro-Hungarian Monarchy".13 The column with the demonstrators started moving from Kreka, the Western workers' suburb of Tuzla. "It was a sad procession, like a funeral." But at the back of the quiet column, which had been joined by many citizens, there was a group of people who were noisily protesting against the assassination in Sarajevo, calling upon the citizens to physically deal with the opponents of the Austro- -Hungarian Empire. The consequence of this was that in the eastern part of the city members of this group smashed the windows of houses of the opponents

12 "Crni dani", Sarajevski list, 30 June 1914, No. 132, 1. 13 "Dr. Ivo Pilar u Tuzli", Pilar 2, No. 1 (3), (2007), 167.

147 A. Jahić: Between Loyalty and Pragmatism: the Mayor of Tuzla ...

of the Monarchy. Official sources say that the police initially prevented a group of young Catholics and Muslims to demonstrate in a part of the city inhabited by Serbs, but some young elements, despite of constant police and gendarmerie patrols, at about 19:00 succeeded gathering about 800 persons who smashed 23 windows and penetrated into the office of Nikola Stojanović and the former Member of Parliament Pero Stokanović. Among the protesters there were mostly Gypsies and the poor.14 Three days later, the Mayor Vilović, like other political and religious authorities, sent a proclamation to his fellow citizens, in which they were called for calm and dignified mourning for the esteemed dead, staying away from any kind of violence and incident. The proclamation praised the citizens of Tuzla for their patriotic attitude and commitment to the House, but warned them of their duty not to tarnish their patriotism by some culpable and unauthori- zed act, "in particular attacking someone's property and endangering personal freedom". He told the citizens to think twice and to evaluate each particular act in these difficult times, "because everything that could disturb the general peace and the sad silence shall be deemed an offense that should bear the heavy responsibility".15 The beginning of World War One for Vilović meant an obligation to be in every matter of service to provincial authorities, especially when it came to use of communal material goods for the war efforts of the Austro-Hungarian army, as well as in the field of support and supply of troops, wounded ones and other segments of the population affected by the war troubles. Vilović, as well as other Tuzla Muslim leaders, considered it his religious and patriotic duty to help by all available means the State and the Austro-Hungarian army, especially when in November 1914 the Ottoman Empire had entered the war on the side of the Central Powers and the Sultan and Caliph announced jihad – holy war – against the enemies of Islam. On the occasion of the declaration of war by the Ottoman Empire to Russia the most respected Tuzla Muslims, including Hafiz Osman Vilović, sent a telegram of support to the Sultan and Caliph Mehmed Reshad V, in which they expressed satisfaction that he had agreed with the rulers of the Austro-Hungarian Empire and the German Empire "against the enemy of Islam and of all humanity".16 The declaration of holy war was celebrated by the Muslims of City and District of Tuzla. On Friday, 25 December 1914, after the Friday prayer, in the Čaršija mosque in Tuzla a fatwa from the Istanbul Meshihat on the proclamation of jihad – holy war – was solemnly read, as a

14 Đorđe Mikić, Austrougarska ratna politika u Bosni i Hercegovini 1914–1918 (Banjaluka, 2011), 35. 15 "Za umirenje duhova", Sarajevski list, 4 July 1914, No. 137, 3. 16 "Islamski sveti rat.", Sarajevski list, 20 November 1914, No. 284, 2.

148 S tudia H istorica S lovenica

Hafiz Osman Vilović, the Mayor of Tuzla 1910–1922 (Private archive of Adnan Jahić)

strict duty of all Muslims, including those in Bosnia and Herzegovina.17 After declaring holy war there seemed to be no Bosniaks in Tuzla who did not believe in the positive outcome of the war for Austria-Hungary and the Ottoman Empi- re. Struggling for victory of the Austro-Hungarian Empire, as it was expressed by Reis-al-Ulema Mehmed Džemaludin ef. Čaušević, the Muslims of Bosnia-Herze-

17 GHB, AIZ, Fond Muftijstvo tuzlansko (MT), 285/14, Proclamation to Muslims by the Mufti office of the Tuzla County in Tuzla on 21 December 1914; Letter of Mufti Maglajlić to the local military command in Tuzla from 23 December 1914.

149 A. Jahić: Between Loyalty and Pragmatism: the Mayor of Tuzla ...

govina were also fighting "for the salvation and happiness of Islam".18

In the Zeal of Patriotism

Immediately after the beginning of the war, the government imposed measures by which the whole Bosnian society had been involved into a complex system of mobilization of manpower and material resources in order to realize the war aspirations of Austro-Hungarian Monarchy. All administrative bodies and ordinary people were being told they were expected to express patriotism in action – the maximum dedication to the preservation of the country and its honour. Serious are the days – it stood in a message of the City District office in Tuzla to all offices and areas in Tuzla, Kreka and Lukavac. One does not ask anymore for individual gain, no one asks for life or death, "but asks for the common good, for the biggest [gain] we possess: for the homeland!" Our soldiers are ready to go to the battlefield "and to show there how to win or die".19 Muslim religious officials in Bosnia and Herzegovina should not be reminded of their patriotic duty; beside Reis-al-Ulema Čaušević, Tuzla Mufti Hafiz Ibrahim ef. Maglajlić also told the Muslims that in the exceptional state of war they should be boundles- sly committed and loyal to the Ruler's home and the existing administration. "... My hot desire is that Musli[ms] may show themselves in these measures highly and honourably towards the administration."20 In the spirit of such messages it did not take long for the patriotic action of prominent people from Tuzla. Mayor Vilović sent a proclamation on the action of collecting gold rings for the families of soldiers and fighting against the enemy; prominent citizens were giving contributions in gold and cash while rural population gave a significant amount of food for the wounded ones in Tuzla.21 The war had brought victims in human lives and material goods, but also the need to help the army, families of the fallen ones as well as other victims of the war. After the military operations in the border areas of Bosnia and Herze- govina against Serbia and Montenegro in 1914 a significant number of refugees (muhajirs) and immigrants settled in the interior of Bosnia and Herzegovina, which created the obligation to District and City authorities to care and help these unfortunate people. The City Council in Tuzla sent in early September

18 "Proglašenje džihada u Bosni i Hercegovini.", Sarajevski list, 12 Decembar 1914, No. 306, 3. 19 GHB, AIZ, MT, 67/914. A circular of the City District office in Tuzla dated 31 July 1914. 20 GHB, AIZ, MT, 63/914. Muslim brothers! A proclamation of Mufti Maglajlić dated 27 July 1914. 21 Izet Šabotić, "Prilike na širem tuzlanskom području od Sarajevskog atentata do kraja 1914. godine", in: Prilozi historiji urbanog razvoja Bosne i Hercegovine u 20. stoljeću, ed. Udruženje za modernu histo- riju/Udruga za modernu povijest, Sarajevo (Sarajevo, 2016), 45–46.

150 S tudia H istorica S lovenica

1915 a public petition to Tuzla citizenry in which it drew attention to the need of supplying refugees, being approached by winter days, with a decent hostel and blankets, "because they could not bring any of their furniture and house- holds". In Tuzla an action was taken to create winter blankets of newspaper, originally for refugees, and in the case of larger production also for the wounded ones. Citizens were invited to deliver the already read and old newspapers to the City Council to be used for this purpose.22 A few days later, the City government issued an announcement in which it informed the citizens that the war military purposes required a larger quantity of wool than it was currently being produced in the Empire. Citizens were asked to donate to the military old woo- len, worn and unusable clothes, underwear and other items useful for wartime needs of the Dual Monarchy.23 This and other announcements, however, were not met with the expected response of the citizens, so the Tuzla municipal government headed by Vilović warned the population they were required to carry out all the orders of the competent authorities and remain loyal in their attitude towards the country and its needs at critical times of the war. In Octo- ber 1916 in the City Council there was a special survey of representatives of all religions and prominent citizens of Tuzla, where they discussed the ways how to influence the public to timely respond to the current commands of the Pro- vincial government in Sarajevo in terms of delivering surplus wool and metal to military authorities.24 Members of the survey expressed belief and hope that the residents of Tuzla would fully meet their obligations in respect to the delivery of wool and metal, but the City government just in case came up with an additional announcement that the citizens should pay full attention to the commands of the Provincial government and that the authorities would severely punish those who denied their obediance or otherwise neglected their duty towards the army and the country.25 All time during the war Vilović was leaving the impression of a committed leader who cared for the Austro-Hungarian state, but also for its mobilized inhabitants and ordinary people that had been pressed by the war troubles. He was at the head of "The Bosnia-Herzegovinian provincial society for help and charitable purposes and care in the war, and in the case of general distress also in peacetime".26 In June 1915 a big campaign was launched to help the

22 GHB, AIZ, MT, 551/915. Honourable citizens! Announcement No. 3602 dated 2 September 1915. 23 GHB, AIZ, MT, 552/915. Announcement No. 3897 dated 21 September 1915. 24 The Provincial government twice, by the orders of 26 May 1916 and 17 October 1916, ordered the requisition of wool for military purposes and determined the final date for delivery 1 November 1916. By the order of 11 August 1916 it reordered the voluntary repurchase of metals and metal articles from the citizens. 25 GHB, AIZ, MT, 930/16. Announcement No. 3982 dated 28 October 1916. 26 Trifković, Tuzlanski vremeplov, II, 60.

151 A. Jahić: Between Loyalty and Pragmatism: the Mayor of Tuzla ...

Tuzla's Kapija during the Austro-Hungarian rule (Private archive of Adnan Jahić)

wounded and other people in need in the Tuzla area. In the political and war issues Vilović showed no sings of hesitation. His patriotic zeal was particularly emphasized at the meeting of Tuzla City Council on the occasion of the fall of Valjevo in late November 1914. On that occasion Vilović stated that this event would be inscribed in golden letters in the recent Bosnian war chronicle. "The voice on the great victories of our arms has been rapidly spread throughout our Monarchy and caused great joy to all the citizens and patriots." At the end of his speech he urged the City representatives to award Bosnian Governer and General Oscar Potiorek with the honorary citizenship of the City of Tuzla, as a celebration of his stay in the city. In his thanks for being elected honorary citizen of Tuzla general Potiorek paid tribute to the City Mayor and the Council for their patriotic action and noted that Tuzla lately much sacrificed for the army and the wounded ones.27 Postwar Vilović's critics from pro-regime political groups regularly reminded the public of Vilović's "patriotic" work during the Great War, calling him Poćorekovac whose actions and speeches testified about the extent of his com-

27 "Vijesti iz pokrajine.", Sarajevski list, 29 November 1914, No. 293, 2.

152 S tudia H istorica S lovenica

mitment to the unpopular Habsburg Monarchy.28 One of them was the Tuzla teacher and writer Adem Bise, extremely pro-Serb, who was sentenced to ele- ven months prison with a severe fasting each month in the trial for high-trea- son against Tuzla's students and teachers in 1915.29 In his electoral fly sheet in 1920 he wrote that throughout Bosnia under Franz Joseph there was no "more black and yellow" city mayor than Tuzla's Mayor Vilović. "He goes around all the fronts of the Muslim-Bosnian-Austrian soldiers, sharing cigarettes to the army with a bag, recommending soldiers to die in abundance for Franz Joseph, Karl, Zita, Otto and other Germans."30 In order to understand these words, we need to note that the City government headed by Vilović sent in 1917 through Gerfreiter Orhan Šehić, according to the conclusion of the City Council, 30,000 cigarettes named "Bosnia" to be distributed to the officers and soldiers of the 3rd Infantry Regiment of Bosnia and Herzegovina, as a sign of satisfaction because of, as the representatives stated, "heroism of members of our brave regiment in battles with enemies of the Austro-Hungarian Monarchy".31 Vilović, in particular, was considered among the governmental circles in Sarajevo until the end of the war as a person whose political loyalty could not be put in question.

The Upheaval and Turnover

In autumn 1918 came the end of the war, the collapse of the Austro-Hungarian Monarchy and the formation of National Councils as transitional authorities in the newly formed State of Slovenes, Croats and Serbs. On November 2 also in Tuzla the National Council of Tuzla County was formed, and in it there was no room for the people who ran the Tuzla City government, but at the same time the National Council had no intention of entering into conflict and settling of accounts with people who had the reputation of exposed supporters of the Austro-Hungarian Monarchy and its war efforts. However, the case was different with the so-called Assembly of Serbian citizens of the City of Tuzla, which in the mid-November 1918 came forward with a request that the new national authority should confront with the persons who were, as they claimed, compromised by their behavior in the Great War. This obscure organization

28 "Poćorekovci se ispomažu.", Domovina, 28 July 1921, No. 76, 3. 29 Arhiv Tuzlanskog kantona u Tuzli (ATK), Zbirka: Radnički pokret i NOB u sjeveroistočnoj Bosni 1920.–1945. (RP-NOB), 3-OJ50-1. Transcript of the conviction of the County Court in Bihać 154/15. 30 ATK, RP-NOB, 3-OJ50-2. Letak Muslimani! The leaflet is clearly printed and distributed before the elections for the Constituent Assembly of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes in 1920. 31 Pero Blašković, Sa Bošnjacima u svjetskom ratu (Beograd, 1939), 345–347.

153 A. Jahić: Between Loyalty and Pragmatism: the Mayor of Tuzla ...

wrote to the County Committee of the National Council of Tuzla with a request to remove from their positions and arrest a number of people, Catholics and Muslims, because of their attitudes towards the Serbs during the war. Among them there were Tuzla officials and dignitaries: Osman Vilović, dr. Viktor Janki- jević, dr. Ivo Pilar, dr. Bahrija Kadić and Đuro Topolnik.32 According to the appli- cant, on 29 June 1914 they concluded in the office of Tuzla lawyer Dr. Bahrija Kadić to invite all citizens of Tuzla, with the exception of Serbs, to give a "vent for their rage" after the assassination in Sarajevo. In further explanation of their requirement they stated:

Really due to the initiative of the above mentioned, a proclamation was issued, which was a password for Tuzla's rabble to pour out his wrath on the Serbian element of the City of Tuzla. The consequence of the proclamation was the fact that already at 10 o'clock in the morning on the 30 June 1914 a huge crowd of scum of the city of Tuzla and the surrounding area gathered passing the streets and smashing windows on houses and shops, cursing Serbian King Peter, Serbian mother, Serbian sanctities and abusing the Serbian people in the most primitive way. This mob along with the above mentioned originators during three days terrorized the Serbian element of the city of Tuzla until the martial law was declared.33

Although the majority of the defendants submitted a written statement and rejected all the accusations and insinuations as a distortion of the facts,34 the County National Council found itself in an awkward situation, but eventually decided to declare itself incompetent to make a decision at the request of the Serbian Assembly and to deliver the entire case to the National Government in Sarajevo for further processing.35 Vilović found himself in a situation that his fate was to be decided by the Main Board of the National Council in Sarajevo. Meanwhile the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes on 1 December 1918 was proclamed. In Tuzla, as in the rest of Bosnia and Herzegovina, authorities and citizens celebrated the unification and the entire society, it seemed, was united in support of Karađorđević dynasty and the idea of a new national state. Four days after the proclamation of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes the Tuzla City Council held a solemn session. The City Mayor Hafiz Osman Vilović, charged by some elements for giving undisputed support to the war aspirations of Austro-Hungarian Empire, now demonstrated a decisive

32 ATK, Fond: Narodno vijeće Tuzla (NVT), NVT 114/1-7. Br. 459. 33 ATK, NVT, NVT 114/6. 34 ATK, NVT, NVT 162/1; ATK, NVT, NVT 111/1. 35 ATK, NVT, NVT 114/8-15.

154 S tudia H istorica S lovenica

turn in the direction of a new patriotism and enthusiasm with the outcome of the Great War. He gave a speech in which he said that he convened a meeting of the City Council so that in the annals of the City of Tuzla and City municipality it could be recorded in golden letters "the beginning of a new era in our common national life, the realization of our common national state and the beginning of justice, equality, harmony and brotherhood". He stressed that the "big Yugo- slav Kingdom" had risen on the ruins of "tyrannical bureaucracy and the enemy rule" which systematicaly, for centuries, divided and exhausted "our battered nation", aiming to create "from us slaves with no rights", which was finally sto- pped in the end by the national representation of Serbs, Croats and Slovenes and the Serbian royal government in the heroic royal capital of Belgrade. He completed his speech with a proposal to the Council that Tuzla's main street with its extension and the market were to be renamed in King Petar's and Ale- ksandar Karađorđević's, while the Serbian President Minister Nikola Pašić and Vojvoda Živojin Mišić, "in recognition of their tireless work around the realization of our national ideals" should get the status of honorary citizens of the City of Tuzla, and that two of the most important streets of Tuzla should be given their names. The City Council unanimously, with tumultuous acclaim and rejo- icing, approved all proposals of the City Mayor.36 Yet, obviously aware of the negative mood of part of the new government to him, Vilović, eight days after the solemn session of the City Council, passed the mandate of a City Mayor in the hands of the County Committee of National Council, with a request that the announced review of work of the municipal office should also involve receiving office from him as a Mayor.37 So what happened? County Committee acknowledged the resignation of the City Council and the Mayor, but only on condition that the City government continued to work with the current Council until a different decision was made.38 The Main Board of the National Council in Sarajevo, obviously, did not take into consideration accusations against Vilović and his associates, and Vilović continued to serve as the Mayor of Tuzla for even three more years. He also joined the newly formed Yugoslav Muslim Organisation (JMO) and proved that the new state actually represented a favorable environment for the political involvement of people who were once open opponents of its formation.

36 ATK, NVT, NVT 153. 37 ATK, NVT, NVT 164/1. 38 ATK, NVT, NVT 164/2.

155 A. Jahić: Between Loyalty and Pragmatism: the Mayor of Tuzla ...

The Red Cross Society in Tuzla (a photograph taken in 1915) – Osman Vilović sitting in the middle, in a bright suit (Private archive of Adnan Jahić)

Instead of Conclusion: Transformation or Consistency?

During the monarchist Yugoslavia Vilović was mainly in the political combi- nations of pro-regime orientation, but still did not neglect work in the Islamic Community as well as the activity in the field of cultural development of his fellow citizens and compatriots. He was, along with Tuzla Mufti Hafiz Ibrahim ef. Maglajlić, in the initial "Action Committee for the organization of Muslims of the County of Tuzla" which played an important role in the formation of the Yugoslav Muslim Organization (JMO) in February 1919.39 Maglajlić became the president and Vilović entered the Central Committee of JMO, which opened him important political opportunities. As the JMO deputy he was elected in the Constituent Assembly of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes and in March 1922 as a supporter of the policy of agreement with the coalition government he replaced Mehmed Spaho as the minister of trade and industry in the Third Government of Nikola Pašić.40 Since the Club of Representatives of JMO

39 GHB, AIZ, Fond: Muftijstvo Bihać, 22/19. Dragi brate! 40 Atif Purivatra, Jugoslavenska muslimanska organizacija u političkom životu Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca, Second Edition (Sarajevo, 1977), 103.

156 S tudia H istorica S lovenica

in the National Assembly in Belgrade broke into the so-called right-wing and left-wing group, ie. supporters and opponents of the continued cooperation with Pašić's government – after unfulfilled promises given to Muslims on the eve of the vote for the Vidovdan Constitution – the so-called rightists formed a new, pro-Radical Muslim Yugoslav People's Organization (JMNO), in which Hafiz Osman Vilović was elected vice president of the party. The new party suffered a fiasco in the elections in 1923 and soon disappeared from the political scene. Vilović left politics, until the 6th January dictatorship when he entered the facade of the new pro-regime Muslim group. He was appointed into the Main Waqf-Mearif Committee (Glavno vakufsko-mearifsko povjerenstvo) and then became the secretary of the new Reis-al-Ulema Hafiz Ibrahim ef. Maglajlić. He also entered the Senate of the Kingdom of Yugoslavia. After termination of the dictatorship, he returned to Tuzla, in the mid-thirties, where he joined the cultural and social life of the City. He led the Muslim cultural center in Tuzla (Muslimanski kulturni dom) and gave a significant contribution to cultural progress and development of Bosniaks. After The Cvetković – Maček agreement he signed a resolution declaring that the Tuzla Muslims supported the request of dr. Džafer-beg Kulenović that Bosnia and Herzegovina in the constitutional and territorial rearrangement of Yugoslavia should be given the status of autonomous unit (banovina) within its historical borders.41 So at the end of the first Yugoslav state Vilović came back to the political program of the party he joined immediately after its promulgation in 1918.

41 ATK, RP-NOB, 3-OJ-50-5. Rezolucija.

157 A. Jahić: Between Loyalty and Pragmatism: the Mayor of Tuzla ...

Adnan Jahić

IZMEĐU LOJALNOSTI I PRAGMATIZMA: GRADONAČELNIK TUZLE HAFIZ OSMAN VILOVIĆ U GODINAMA VELIKOG RATA (1914–1918)

SAŽETAK

Bosanski muslimani su prošli kroz dug i slojevit proces adaptacije na vladavi- nu Habsburške monarhije. Nakon višegodišnjeg otpora i bojkota, prvobitno u oružanoj formi a poslije kroz političke i kulturne izraze, bosanski muslimani su nakon aneksije Bosne i Hercegovine, a naročito nakon Balkanskih ratova, snažno se vezali za Dvojnu monarhiju i vladajuću dinastiju, što se posebno pokazalo u godinama Velikog rata. Međutim, godine 1918. morali su se suočiti sa izazovima prevrata i nastanka jugoslavenske države koji su korijenito mije- njali kulturni i političko-društveni ambijent u zemlji, kako na simboličkoj tako i na socijalno-ekonomskoj i kulturološkoj ravni, ostavljajući vidne posljedice na ukupni položaj muslimanskih žitelja Bosne i Hercegovine u novonastaloj državnoj tvorevini. U ovom radu smo preko ličnosti tuzlanskog gradonačelni- ka hafiza Osmana Vilovića (1878–1944), koji je upravljao Tuzlom na razmeđu austrougarske i jugoslavenske vladavine, nastojali ilustrirati svu složenost poli- tičko-društvenih previranja u Bosni i Hercegovini i Evropi uoči, u toku i nakon Prvog svjetskog rata, bacajući svjetlo na jednog od brojnih bosanskih grado- načelnika koji su se našli u delikatnoj i nezahvalnoj poziciji prilagodbe različi- tim političkim, identitetskim i vrijednosnim sistemima u kojim su živjeli i javno djelovali. Vilović je sve vrijeme Velikog rata ostavljao dojam angažiranog narodnog prvaka kojem su na srcu i austrougarska država, ali i njeni mobilizirani žitelji te obični ljudi koje je pritisla ratna nevolja. Bio je važan oslonac Zemaljskoj vladi u prikupljanju novčanih sredstava i materijalnih resursa za ratne potrebe Austro- -Ugarske monarhije. Povodom austrougarskog zauzeća Valjeva u novembru 1914. održao je govor u kojem je rekao da će taj događaj biti zlatnim slovima upisan u savremenu bosansku ratnu hroniku. Međutim, u jesen 1918. došao je kraj rata, raspad Austro-Ugarske monarhije i formiranje narodnih vijeća kao prijelaznih organa vlasti u novostvorenoj Državi Slovenaca, Hrvata i Srba (SHS). Nakon što je u Tuzli početkom novembra 1918. formiran Okružni odbor Naro- dnog vijeća SHS Okružja tuzlanskog Vilović je pao u nemilost skupine naciona- listički orijentiranih tuzlanskih Srba koji su nastojali odstraniti iz javnog života Tuzle ličnosti koje su oni smatrali kompromitiranim njihovim ponašanjem u ratu. Poslijeratno vrijeme, ipak, nije bilo pogodno za radikalne političke obra- čune, pa je Vilović ostao nesankcioniran za njegov "patriotski rad" u Velikom

158 S tudia H istorica S lovenica

ratu, a ubrzo se uključio u politički život novoformirane jugoslavenske drža- ve kao jedan od tuzlanskih prvaka Jugoslavenske muslimanske organizacije, ispred koje je biran i u Ustavotvornu skupštinu Kraljevine Srba, Hrvata i Slove- naca.

MED LOJALNOSTJO IN PRAGMATIZMOM: ŽUPAN TUZLE HAFIZ OSMAN VILOVIĆ V LETIH VÉLIKE VOJNE (1914–1918)

POVZETEK

Muslimani v Bosni so šli skozi dolg in večplasten proces prilagajanja na oblast Habsburške monarhije. Po več let trajajočem odporu in bojkotu, najprej v obo- roženi obliki, potem pa na politični in kulturni ravni, so se po aneksiji Bosne in Hercegovine, še zlasti pa po balkanskih vojnah močno navezali na novi državni okvir in vladajočo dinastijo, kar je bilo še zlasti vidno med prvo svetovno vojno. Toda leta 1918 so se morali soočiti z izzivi prevrata in nastanka jugoslovanske države, ki sta temeljito spremenila kulturne in družbeno-politične okoliščine v deželi, tako na simbolni kot na družbeno-ekonomski in kulturološki ravni, kar je vidno vplivalo na položaj muslimanskega življa Bosne in Hercegovine v novonastali državni tvorbi v celoti. V pričujočem prispevku smo poskušali ob osebnosti župana Tuzle hafiza Osmana Vilovića (1878–1944), ki je bil na čelu mesta na prehodu iz avstro-ogrske v jugoslovansko tvorbo, ponazoriti vso zapletenost družbeno-političnih pretresov v Bosni in Hercegovini in v Evropi pred prvo svetovno vojno, med njo in po njej. Pri tem smo osvetlili enega šte- vilnih županov iz Bosne, ki so se znašli v težavnem in nehvaležnem položaju, ko so se morali prilagajati različnim političnim, identitetnim in vrednostnim sistemom, v okviru katerih so živeli in javno delovali. Vilović je ves čas velike vojne dajal vtis zavzetega narodnega prvaka, ki mu je bila pri srcu avstro-ogrska država, pa tudi njeni mobilizirani prebivalci, na katere so se zgrnile tegobe vojne. Bil je pomembna opora deželni vladi pri zbiranju finančnih sredstev in drugih virov za vojaška prizadevanja Habsburške monarhije. Ob avstrijskem zavzetju Valjeva novembra 1914 je imel govor, v katerem je dejal, da bo ta dogodek z zlatimi črkami zapisan v sodobno vojaško

159 A. Jahić: Between Loyalty and Pragmatism: the Mayor of Tuzla ...

kroniko Bosne. Toda jeseni 1918 se je vojna končala, Habsburška monarhija je razpadla in oblikovali so se narodni sveti kot prehodni organi oblasti novoustanovljene Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Potem ko so v začetku novembra 1918 tudi v Tuzli ustanovili okrožni odbor Narodnega vijeća Države Sloven- cev, Hrvatov in Srbov, se je Vilović znašel v nemilosti pri skupini nacionalistič- no usmerjenih Srbov, ki so hoteli iz javnega življenja Tuzle odstraniti osebnosti, po njihovem mnenju kompromitirane zaradi svojega ravnanja med vojno. A povojno obdobje kljub temu ni bilo primerno gojišče za radikalne politične obračune. Vilović ni bil sankcioniran zaradi svoje "patriotske dejavnosti" med veliko vojno, kmalu pa se je celo vključil v politično življenje novonastale jugoslovanske države kot eden prvakov Jugoslovanske muslimanske organizacije v Tuzli. Na listi te stranke je bil sočasno izvoljen v ustavodajno skupščino Kralje- vine Srbov, Hrvatov in Slovencev.

160 S tudia H istorica S lovenica

UDC 94(4-11)"1914/1918" 355.11(4-11=163.6)"1914/1918" 1.01 Original Scientific Paper

The Battle of Galicia: The Disintegration of the Austro- Hungarian Land Forces on the Eastern Front in the First World War, With Special Emphasis on the Role of the Graz's III Corps and Slovenian Soldiers

David Hazemali

M.A. in History and English, Young Researcher University of Maribor, Faculty of Arts, Department of History Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor, Slovenia e-mail: [email protected]

Abstract: This paper provides a military analysis of the initial great battles between Austria-Hungary and the Russian Empire on the Eastern Front in the First World War in August of 1914. In the course of the battles, which became collectively known as the Battle of Galicia, the Austro-Hungarian armies achieved victories at Kraśnik and Komarów, but were severely defeated at Gnila Lipa and in September at Rawa-Ruska. Based on the analysis of primary and a variety of secondary sources from the Slovenian archives and the Vienna War Archives, and supported by relevant scholarly works, the author explores the reasons behind the Austro-Hungarian military defeat through the case study of the military operations of the Graz’s III Corps and Slovenian soldiers.

Key words: First World War, Eastern Front, Slovenian soldiers, Austria-Hungary, Galicia, Gnila Lipa

Studia Historica Slovenica Humanities and Social Studies Review Maribor, 17 (2017), No. 1, pp. 161–196, 173 notes, 3 pictures, 2 tables Language: Original in English (Abstract in English and Slovene, Summary in Slovene)

161 D. Hazemali: The Battle of Galicia: The Disintegration ...

On purpose, Content and Meaning

No sovereign nation on Earth would have allowed such a thing, and would sweep away the rulers who would have accepted it silently. (Translation: David Hazemali)

Moritz Ritter von Auffenberg-Komarów1

There are not many historic events that need no classic introduction, as their nominal power already indicates enough. This is certainly true when it comes to the First World War, which is one of the most elaborate and well-researched themes in historiography. Contrary to this fact, in studying this topic of interest there exists an anomaly, an almost unexplored aspect of the War – the Eastern Front; more specifically, its "Austro-Hungarian" part. While we know why the Germans lost the war at the Marne, or why the Italian army collapsed in the attack of the Central Powers in the Twelfth Battle of the Isonzo, we have well over a hundred critically acclaimed written accounts on this, the Eastern Front remains a vastly unknown and forgotten part of the War. This is especially true for the Battle of Galicia2, a series of major battles fought between Austria-Hun- gary and the Russian Empire in late August and early September 1914, in which tens of thousands of Slovenians under the flag of the Dual Monarchy, among a military force of more than a million, also underwent their baptism of fire. When the British politician Winston Churchill drew attention to the inex- plicability of the eastern battlefield of the First World War in 1931 by calling it in his book the "Unknown War"3, it was expected from the European military historians of the time to shift at least part of their attention eastwards.

1 Moritz Freiherr Auffenberg von Komarow, Aus Österreich-Ungarns Teilnahme am Weltkriege, Ullstein & Co (Berlin and Vienna, 1920), 30. 2 The Galicia in question (German Galizien, Polish Galicja, Latinized Ukrainian Halychyna) does not longer exist as a geopolitical entity. Its rapid fall into oblivion right after the First World War was influenced decisively by three factors: (1) its brief existence (just under 150 years); (2) the terrifying consequences of clashes between the armies of the Central Powers and the Russian Empire in the First World War, and (3) the even more terrifying accounts of atrocities against the Galician civilian population committed by both sides during the First World War. In the light of the above, it becomes clear why the stories about this Austro-Hungarian crown land rarely occur before the period of the First World War, when it had not yet been the cemetery of one of the pillars of Austria-Hungary – its army, but only an artificially created and quite distant region (geopolitical entity) on the northern slopes of the Carpathians. 3 John R. Schindler, Fall of the Double Eagle: The Battle of Galicia and the Demise of Austria-Hungary, University of Nebraska Press (Nebraska, 2015), 2 (hereinafter: John Schindler, Fall of the Double Eagle).

162 S tudia H istorica S lovenica

Surprisingly, such a shift did not occur until 1975 when the Scottish historian and publicist Norman Stone published his pioneering study The Eastern Front 1914–1917. Stone’s ground-breaking account of the eastern battlefield is still relevant to this day and has only in recent years been surpassed. The reasons why this final, but at the same time worst defeat in the history of Austria-Hungary is seldom dealt with, are multifaceted. English and French historians prefer writing about the Western Front, which is understandable and self-explanatory. Historians on the territory of the former Yugoslavia avoided topics connected with the Dual Monarchy, which is attributed primarily to the fact that Slovenian soldiers in the Austro-Hungarian Armed Forces fought against Serbia, the pillar of their common state following the war, and its largest Slavic ally. After the outbreak of the revolution in the Russian Empire and the events that followed, Russian historiography was paralyzed, but even much later it did not produce an official account of the First World War. In Austrian and German historiography, the reasons lie elsewhere. The post-war historians of the two members of the "Ring of Steel"4 did produce their official historical accounts of the First World War – the Germans Der Weltkrieg 1914–1918, the Austrians Österreich-Ungarns letzter Krieg 1914–1918 – both of which include the events that had also unfolded on the eastern battlefield. These are not only the primary sources, but also provide accurate German language terminology and spelling. The downside of both, however, is that they are apologetic. In this regard, it is also necessary to take into account the fact that these countries resolutely contributed to the outbreak of war, and they also lost it. The reasons list- ed above are joined by a universal one, namely the relative scarcity of preserved sources, and the ignorance of the languages and geographical characteristics of the eastern battlefield. Only in the last few years have a handful of historians5 with their studies interrupted this prolonged phase of ignorance, and brought attention back to the Eastern Front of the First World War – and rightfully so. In this advent of works on the eastern battlefield and the First World War in gen-

4 Alexander Watson (Ring of Steel: Germany and Austria-Hungary at War, 1914–1918 (Great Britain, 2015) (hereinafter: Alexander Watson, Ring of Steel). 5 In addition to the mentioned Stone and Schindler, the following historians and their works should be mentioned: Herfried Münkler (Der Große Krieg: Die Welt 1914 bis 1918 (2015)); Manfried Rauchesteiner (Der erste Weltkrieg und das Ende der Habsurgermonarchie (2013)); Alexander Watson (Ring of Steel: Germany and Austria-Hungary at War, 1914–1918 (2015)) – izpopolnjena različica monografije Holgerja Herwiga The First World War: Germany and Austria-Hungary 1914–1918 (2009);Geoffrey Wawro (A Mad Catastrophe: The Outbreak of World War I and the Collapse of the Habsburg Empire (2015)), Richard L. DiNardo (Breakthrough: The Gorlice-Tarnow Campaign, 1915 (2010)), and Graydon A. Tunstall (Blood on the Snow: The Carpathian Winter War of 1915 (2010) and Written in Blood: The Battles for Fortress Przemyśl in WWI (2016)). The list is, of course, not final.

163 D. Hazemali: The Battle of Galicia: The Disintegration ...

eral, we also got the first scientific study specifically on the Battle of Galicia6 – Fall of the Double Eagle: The Battle of Galicia and the Demise of Austria-Hungary (2015) by the American historian John R. Schindler. In light of such scarcity of scholarly interest, one could argue that the eastern battlefield of the First World War was, in comparison with the events that had unfolded on the Marne or elsewhere later in Western Europe, of secondary significance. The first of the two purposes of this study is to explore the historical guidelines that indicate the opposite: that the brisk victory of the Russian "Steamroller"over the Austro-Hungarian armies in the first weeks of the First World War was no less than of fatal significance for the further course of the war in Eastern Europe. Under the declarative level of this purpose, there is an attempt to expose the reasons for such an outcome of the battles in the structure of the Austro-Hungarian Armed Forces, its armament, General Staff, and military plans. It should be noted that the Battle of Rawa-Ruska, the con- cluding battle of the Battle of Galicia, is not addressed in this study. Slovenians remember the Eastern Front of the First World War only through the testimonies of the people who had fought there, that is, from the preserved written legacy of Slovenian soldiers, or from professional and scholarly works that were written on the basis of these autobiographical sources. The Slovenian historian Marta Verginella wrote in her article "Velika vojna v avtobiografskih zapiskih slovenskih vojakov" that "the operation of Slovenian soldiers on the Eastern Front remains /.../ a tabula rasa of Slovenian history"7. In light of this, the second purpose of this study is therefore clear: to attempt to disclose, on the basis of the accessible archival sources and based on the findings of other historians, the unexplored military course of the first three weeks of intense fighting in the “Austro-Hungarian” part of the Eastern Front in the first World War, with considerable emphasis on the Battle of Gnila Lipa and the role of the Slovenian soldiers. It should be emphasized that although the study also addresses other aspects of war, such as the geographical characteristics of the region, prisoners of war, the preserved written legacy of the Slovenian soldiers, state censorship, the relationship of soldiers to the civilian population etc., the predominant aspect remains a military one. In places where this seemed important, a variety of authors who deal with particular topics were highligh-

6 The term "Battle of Galicia", also known as the Battle of Lemberg, encompasses a series of battles: the Austro-Hungarian victories at Kraśnik and Komarów, and the two catastrophic defeats at Gnila Lipa and Rawa-Ruska which resulted in the total withdrawal of their armies to the San river, leaving Lviv (German Lemberg), the capital of Galicia, and the eastern portion of the crown land to the Russians for approximately nine months. 7 Marta Verginella, "Velika vojna v avtobiografskih zapiskih slovenskih vojakov", in: Velika vojna in Slovenci, eds. Peter Vodopivec in Katja Kleindienst (Ljubljana, 2005), 183.

164 S tudia H istorica S lovenica

ted and accompanied by proposals for further research.8 Finally, it is necessary to address in the introduction the military terminology used extensively in this study. For a better understanding, in the following table9 the organizational structure of the Austro-Hungarian Land Forces, the power of individual formations, and the ranks of the commanding officers on the eve of the First World War is presented in a simplified10 manner.

Table 1: Organizational Structure of the Austro-Hungarian Land Forces 111213

Strength (in approx. Rank of Commanding Military Formation Units numbers) Officer

Army Group11 2–3 Armies More than 200,000 Field marshal Field Army (or simply army) 2–3 Army Corps 100,000–200,000 Colonel general

Army Corp12 2–3 Divisions 40,000–60,000 General

Division13 2 Brigades 15,000-20,000 Field marshal lieutenant

Brigade 2 Regiments 6,000–8,000 Major general

Regiment 3–4 Battalions 3,000–4,000 Colonel

8 Slovenian historiography has produced a considerable corpus of scholarly works on autobiographical memory on the First World War. On prisoners of war, however, the list is considerably shorter. The two papers of great value that need mentioning are Petra Svoljšak’s "Prisoners during the First World War" (available at: http://www.100letprve.si/i_svetovna_vojna/ujetniki/ (accessed 23 June 2017)) and Jasna Fischer’s "Ruski vojni ujetniki na ozemlju Republike Slovenije 1914−1918", Zgodovinski časopis 63, No. 3 (2009). For the German-Austrian-Czech-Hungarian point of view, see the journal of Ludwig-Boltzmann Institute for Research on the Consequences of War, titled Jenseits des Schützengrabens: Der Erste Weltkrieg im Osten: Erfahrung – Wahrnehmung – Kontext, eds. Bernhard Bachinger and Wolfram Dornik (Innsbruck, 2013). The treatment of Russian war prisoners in particular is dealt with in the pioneering work of Jochen Oltmer, Kriegsgefangen im Europa des Ersten Weltkriegs (Paderborn, 2005). 9 Manfred Rauchensteiner, Der Erste Weltkrieg: und das Ende der Habsburgermonarchie 1914−1918 (Vienna, 2013), 53 (hereinafter: Manfred Rauchensteiner, Der Erste Weltkrieg). 10 The Austro-Hungarian Armed Forces, particularly the Land Forces, operated with a great many different types of units. It should be emphasized that the list in the spread sheet is by no means exhaustive, and should only serve as a general guideline for the otherwise complex structure. 11 By March 1916, there were no army groups on the battlefields where the Austro-Hungarian Armed Forces had been fighting. These should not be confused with Army Detachments, which were lower formations. 12 Generally, it was formed by two infantry divisions of the Common Army and one Landwehr or Honved infantry division. Janez Švajncer, Svetovna vojna 1914–1918 (Maribor, 1988), 15–21 (hereinafter: Janez Švajncer, Svetovna vojna). 13 More often than not, a division was formed by two infantry brigades, two rifle (German Feldjäger) battalions, a cavalry squadron, field artillery brigade, and various other auxiliary units (sapper, train, pioneer, bridging, railway, telegraph etc.). Janez Švajncer, Svetovna vojna, 15−21.

165 D. Hazemali: The Battle of Galicia: The Disintegration ...

Battalion 4 Companies 1,000 Major Captain for infantry companies and Rittmeister (a rank equivalent to that of Captain) for cavalry Company4 4 Platoons 250 squadrons

14 In order to understand the tragedy that had befallen the Slovenian and other soldiers of Austria-Hungary in Galicia and Russian Poland in the summer and autumn of 1914, it is necessary, as John Schindler reminds us, to

dispense with any notions of trenches or other Great War clichés: on the plains and rolling hills of Galicia /…/ two enormous armies, millions strong, collided on a vast front in huge encounter battles, featuring great columns of infantry, eager battalions stacked deep, meeting each other with fixed bayonets as the mounted cavalry duelled and the artillery decided the day with fire.15

Among those under the flag of the Dual Monarchy were also tens of thousands of Slovenians, and some "Slovenian"16 units. It was the largest march of Slovenian soldiers to an ethnically foreign land17 or country in modern history, comparable only to the march on Italy after the breakthrough at Kobarid (Eng- lish Caporetto) in November 1917.

Structure of the Austro-Hungarian Armed Forces, its General Staff, and Pre-war Military Planning

Austria-Hungary plunged into the First World War with a then out-dated military regulation (German Wehrgesetz), which had been implemented in Decem- ber 1868 (introduced in 1866). Its Armed Forces (German Bewaffnete Macht, sometimes also Wehrmacht) were formally divided into three branches. The

14 Company-sized artillery units were called field batteries, while their cavalry equivalents were called squadrons. 15 John Schindler, Fall of the Double Eagle, 9. 16 The adjective "Slovenian" denotes only the national structure of the units of the Austro-Hungarian Armed Forces. Due to the territorial recruitment system, some of the units were predominantly or almost entirely Slovenian. More on this: Damijan Guštin, ""Slovenski polki" na vzhodni fronti", in: Slovenska novejša zgodovina 1 (1848–1992), eds. Jasna Fischer [et al.] (Ljubljana, 2006), 126 (hereinafter: Damijan Guštin, "Slovenski polki"). 17 At the end of 1909, Galicia was the most populated crown land of the Austrian half of the Dual Monarchy. Bewegung der Bevölkerung der im Reichsrate vertretenen Königreiche und Länder im Jahre 1910, in: Österreichische Statistik, eds. Bureau der k. k. Statistischen Zentralkommission) 92, Book I (Vienna, 1912), XXII.

166 S tudia H istorica S lovenica

strongest branch was represented by the Land Forces (German Landstreit- kräfte), which were branched even further. The Imperial and Royal Common Army (German kaiserliche und königliche (abbreviation k.u.k.) Gemeinsame Armee, shorter Heer) remained undivided, whereas the two halves of the Dual Monarchy received their own territorial armies, or defence forces. Thus, Cisleithania (German Cisleithanien) or the Austrian half (officially "The King- doms and Lands Represented in the Imperial Council", German die im Reichsrat vertretenen Königreiche und Länder) received the Imperial-Royal (German kai- serlich-königliche, abbreviation k.k.) Landwehr, and Transleithania18 (German Transleithanien) or the Hungarian half (officially "Lands of the Crown of St. Stephen", Hungarian Szent István Koronájának Országai) the Royal Hungarian (German königlich-ungarische, abbreviation k.u.) Landwehr (Hungarian Mag- yar Királyi Honvédség), also known as the Honvéd19. Also under the command of the latter came the Royal Hungarian Croato-Slavonian Landwehr (German Kroatisch-Slawonische Landwehr).20 It should be noted here that at the outbreak of the First World War, the infantry regiments of both the Landwehr and Honvéd were not in practice in any way lagging behind those that formed the Common Army. The only difference was that the infantry regiments of the latter consisted of four battalions, while those of the former21 consisted of three infantry battalions, excluding two22 regiments. In the decades from their formation up until the first decade of the 20th century, however, the two territorial forces lacked artillery, technical, and supply units.23 Alongside the Land Forc- es, the Austro-Hungarian Armed Forces consisted of the Imperial and Royal Aviation Troops (German Kaiserliche und Königliche Luftfahrttruppen) and the Imperial and Royal War Navy (German Kaiserliche und Königliche Kriegs- marine24). The reform of 1868 also brought compulsory military service, but

18 The US military historian Geoffrey Wawro notes that with the Austro-Hungarian Compromise of 1867 (German Ausgleich), the Hungarians had effectively revived the "Kingdom of Hungary". Geoffrey Wawro, A Mad Catastrophe: The Outbreak of World War I and the Collapse of the Habsburg Empire, The Perseus Book Group (Washington, 2015), 24 (hereinafter: Geoffrey Wawro, A Mad Catastrophe). 19 In some scholarly articles, these appear also as Honved. 20 István Deák, Der k. (u) k. Offizier 1848–1918 (Wien–Köln–Weimer, 1991), 72 (hereinafter: István Deák: Der k. (u) k. Offizier). 21 In 1917, the regiments of the Landwehr were renamed into Rifle regiments (German Schützenregimenter). Janez Švajncer, Svetovna vojna 1914–1918 (Maribor, 1988). 22 Glenn Jewison and Jörg C. Steiner, Austro-Hungarian Land Forces 1848–1918, Austro-Hungarian Army. Accessible at: http://www.austro-hungarian-army.co.uk/ (accessed 26 April 2017). 23 Erwin A. Schmidl, "Jews in the Austro-Hungarian Armed Forces", in: Studies in Contemporary Jewry III: Jews and Other Ethnic Groups in a Multi-ethnic World, ed. Ezra Mendelsohn (New York, 1987), 128 (hereinafter: Erwin A. Schmidl, "Jews in the Austro-Hungarian Armed Forces"). 24 The Kriegsmarine had not been reformed until 1912. So Lawrence Sondhaus, The Naval Policy of Austria-Hungary: 1867–1918, Purdue University Press (West Lafayette, Indiana, 1999), 218–224 (hereinafter: Lawrence Sondhaus, The Naval Policy).

167 D. Hazemali: The Battle of Galicia: The Disintegration ...

the Slovenian historian Rok Stergar points out that the law by which compulsory military service was implemented circumvented a certain percentage of the population due to another law which determined the maximum size of an annual contingent of recruits (initially 95,000 men for the Common Army, which by 1913 had risen to 185,00025). Most of the recruits were assigned a three-year military service with the Common Army or the War Navy, while the rest were split between the Reserve (German Ersatz Reserve, also called the Ersatz) and either the Landwehr or the Honvéd. Thus, the recruits of the Reserve and the latter two armies were given significantly shorter training than those of the Common Army. In this regard, it is difficult to speak of a proper Reserve. The US historian Graydon Tunstall explains that often; the soldiers of the Ersatz Reserve were not issued a rifle until they arrived at the front lines.26 The oldest of the reservists (approx. ages 38–42) formed the Imperial-Royal Landsturm (German Landsturm) in the Austrian half of the Dual Monarchy, and its Hungarian counterpart the Royal Hungarian Landsturm (Hungarian M. kir. Népfelkelö). These men did not receive any further training. This structure of the Austro-Hungarian Armed Forces, presented in a simplified way27, remained in use until the outbreak of war.28 Administratively, the reform divided Austria-Hungary into fifteen territorial military districts, known as Generalkommandos or Truppendivisions- und Mil- itärkommandos), each with its own corps, which effectively made each district into a corps district. There was also one special military command district in Zadar, which in 1909 was reorganized into the XVI Corps area with its main base in Dubrovnik.29 These sixteen military and corps districts were further divided into 106 complementary military sub districts, corresponding with the recruiting territories of infantry regiments.30 The main part of the Slovene

25 Damijan Guštin, "Vstop Avstro-Ogrske v vojno", in: Slovenska novejša zgodovina 1 (1848–1992), eds. Jasna Fischer [et al.] (Ljubljana, 2006), 126 (hereinafter: Damijan Guštin, "Vstop Avstro-Ogrske v vojno"). 26 Graydon A. Tunstall, Blood on the Snow: The Carpathian Winter War of 1915 (Lawrence, Kansas, 2010), 13 (hereinafter: Graydon Tunstall, Blood on the Snow). 27 For a more indepth look into the Austro-Hungarian Armed Forces before the First World War, see Rok Stergar, Slovenci in vojska, 1867–1914: Slovenski odnos do vojaških vprašanj od uvedbe dualizma do začetka 1. svetovne vojne (Ljubljana, 2004). For a more thorough analysis of the Austro-Hungarian Armed Forces during the war, see Christian Ortner, Die k.u.k. Armee und ihr letzter Krieg. Carl Gerold's Sohn Verlagsbuchhandlung KG (Vienna, 2013). 28 Rok Stergar, Slovenci in vojska, 1867–1914: Slovenski odnos do vojaških vprašanj od uvedbe dualizma do začetka 1. svetovne vojne (Ljubljana, 2004), 21 (hereinafter: Rok Stergar, Slovenci in vojska). 29 Österreichisches Staatsarchiv, Kriegsarchiv (hereinafter: KA), Militärische Nachlässe (hereinafter: NL, B,C/726 DDr. Robert Nowak, unit 1–2, folder 1, "Die Klammer des Reichs: Das Verhalten der elf Nationalitäten Österreich-Ungarns in der k.u.k. Wermacht 1914–1918", Vol. I, 189. Stergar mentions seventeen military and corps districts (Rok Stergar, Slovenci in vojska, 21). 30 Damijan Guštin, "Vstop Avstro-Ogrske v vojno", 125–126.

168 S tudia H istorica S lovenica

ethnic territory belonged to the III Corps district stationed in Graz, while the region of Prekmurje fell under the command of the Bratislava’s V Corps.31 The recruits of the standard infantry regiments served in the regiment of their recruiting area. Specialized units (Cavalry, Artillery, Rifle battalions) had larger but territorially separate recruiting areas. It is because of the territorial recruitment system that some units were also deemed "Slovenian". Until 1887, the regimental headquarters or commands coincided with the recruiting areas. Due to military and especially political reasons – there existed a fear of soldiers identifying themselves with the (hypothetical) nationalistic aspirations of the surrounding area – these were later scattered outside the recruiting areas.32 The official and commanding language in the Armed Forces was Ger- man, with a slight exception for the units of the Honvéd; there, Hungarian was the official and commanding language. Surprisingly, in the Honvéd’s Croato- Slavonian units, the Croatian language and their national flag were allowed.33 Although the officers were expected to master the language that prevailed in a particular regiment, this was hardly ever the case. Far worse than in the Aus- trian half of the Dual Monarchy was the language situation for non-German and non-Hungarian soldiers in the Hungarian half.34 German soldiers took part in the Hungarian work. In the regiments of the Common Army recruited on the territory of the Lands of the Crown of St. Stephen, the said rule, which required from the officers to master the predominant language of their respected regiments, was not enforced, nor was it officially even requested. It is precisely this and many other "anomalies" that arose as a result of the cunning policy of leading Hungarian politicians and a much too tolerant stance for such a policy of the Austrian Emperor and Hungarian King Franz Joseph I.35, that had already in the first months of the war resulted in catastrophe.36 With such a structure, which copied that of Prussia, and in the spirit of the

31 Metka Fujs, Prišo je glas: Prekmurci v vojni 1914–1918 (Murska Sobota, 2015), 11 (hereinafter: Metka Fujs, Prišo je glas); Janez Švajncer, Svetovna vojna, 9. 32 Damijan Guštin, "Vstop Avstro-Ogrske v vojno", 127. 33 Milan Pojić, "Ustroj Austrougarske vojske na ozemlju Hrvatske 1868.–1914", Arhivski vjesnik 43 (2000). 34 According to the US historian Geoffrey Wawro, the Hungarian language policy was even worse for the civilian population. Geoffrey Wawro, A Mad Catastrophe, 5. 35 There are many biographical studies on the Austrian Emperor and Hungarian King Franz Joseph I. In their correlation with the First World War, however, two stand out from the rest: Jean-Paul Bled, Franz Joseph: "Der letzte Monarch der alten Schule" (Vienna–Köln–Graz, 1988), and Franc Jožef (2016), edited by Gregor Antoličič. 36 Geoffrey Wawro, A Mad Catastrophe, 34–35.

169 D. Hazemali: The Battle of Galicia: The Disintegration ...

grandiose triumphs of Prince Eugene of Savoy37, the Austro-Hungarian Armed Forces could in theory match the strength and firepower of any of the super- powers of the time – the reality, however, could not have been gloomier for the Dual Monarchy. The numerical, strategic and technological malnutrition of its forces had by 1914 permeated every stratum of its existence. Although the population of the Dual Monarchy rose to a formidable 50 million people, the number of hypothetical recruits in case of war amounted to only 37 million. Thus in 1900 every 132nd man in Austria-Hungary was a soldier, while for example in France, every 65th, and even the Russian ratio was superior: a soldier for every 98 men.38 On the eve of the First World War, the Dual Monarchy trained only 0.29 per cent of her population, which was abysmal compared to the percentage in France (0.47) or Russia (0.35). If war ever broke out, Aus- tria-Hungary could mobilize only about 2.3 million trained soldiers, which was nothing compared to the strength of the Russian "Steamroller" of up to three or four times as many.39 And even France, which had approximately 10 million inhabitants less than Austria-Hungary before the war, would be able to mobilize twice as many men as the Dual Monarchy.40 In the words of the US historian Geoffrey Wawro, this information alone should have discouraged the leaders of the Dual monarchy from waging war with any of the great powers of the time.41 The fault for such numerical inferiority lay once again with the Hungarian politicians who had since 1889 not agreed to the synchronization of the annual recruitment census with the obvious increase in the population in both parts of the Dual monarchy. But the Hungarian politicians did not stop there: they also successfully hit the funds that had been allocated for the development and purchase of weapons. This resulted in Austria-Hungary having the least amount of artillery guns (hereinafter: guns) of all the great powers of the time, perhaps with the exception of Italy; and even the ones that they had, were either out- dated (their newer pieces were "borrowed" by the Germans) or of poor quality. But even such irrational cuts in resources did not satisfy the Hungarian politi-

37 Eugene of Savoy (1663–1736) was an Austrian general of French descent. He is one of the most successful military commanders in the history of Modern Europe. He participated in the War of the Spanish Succession, the Austrian-Turkish War of 1716–1718, and the War of the Polish Succession. Accessible at: https://www.britannica.com/biography/Eugene-of-Savoy (accessed 17 August 2017). 38 Geoffrey Wawro, A Mad Catastrophe, 29. 39 The National Archives, War Office: Directorate of Military Operations and Military Intelligence, and predecessors: Correspondence and Papers, 106/1044, Poročilo britanskega polkovnika in vojaškega atašeja v Rusiji Alfreda Knoxa o ruski mobilizaciji z dne 4. avgust 1914. 40 These figures vary greatly from one historian to another. Among the reasons for such excessive anomalies are, in addition to the lack of archival sources, also some historians of the older generations, such as Russian historian Nikolai Golovin, who either accidentally or deliberately inflated the power of the opponent. The above figures are the hypothetical maximum capabilities of individual states. 41 Gunther E. Rothenberg, The Army of Francis Joseph. Purdue University Press (West Lafayette, Indiana, 1998), 148 (hereinafter: Gunther E. Rothenberg, The Army).

170 S tudia H istorica S lovenica

cal leadership. In 1903 they pulled their most daring political move: in a single swing, they managed to force the implementation of the Hungarian language as an official language at Hungarian military academies, the expansion of the Honvéd with artillery units, and last but not least, they were granted a financial privilege by which the Austrian half of the Dual Monarchy agreed to finance not only their own regiments of the Common Army, but also a quarter of all Hungarian.42 With such a numerically inferior and technologically and tactically back- ward army, led by a General Staff without clear objectives, and with their strategy handed to the Russians by double agent Colonel Alfred Redl, Austria-Hun- gary spiralled in 1914 into a war that from a military standpoint had already been lost for her.43

* * *

When addressing the General Staff of the Austro-Hungarian Armed Forces in the First World War, we tend to also address its long-serving leader, Franz Conrad44 von Hötzendorf45, the man whose strategic mischief, irrational commands and negligence of the power of the then modern artillery were the decisive factors not only for the outcome of the Battle of Galicia, but also for the 1.25 million Austro-Hungarian casualties by the end of 1914.46 As Chief of the General Staff (sometimes shortened to Chief of Staff), Conrad von Hötzendorf had access

42 Geoffrey Wawro, A Mad Catastrophe, 56. 43 John Schindler, Fall of the Double Eagle, 84–89. 44 Conrad was not his personal name, as some historians incorrectly state, but family. He did, however, prefer to be addressed by the family name. 45 He was born on 11 November 1852 in Vienna. Both his father and grandfather had worn a military uniform, so it's not surprising that Franz decided to pursue the same career. By excelling first at the Theresian Military Academy (German Theresianische Militärakademie), and later at the Imperial and Royal War College (German Kriegschule), Franz had all the requirements to become a member of the highly coveted General Staff. Once accepted, Franz underwent a rapid rise in ranks. His military jour- ney took him to all the remote corners of the Dual Monarchy, including Bosnia and Galicia. In 1888 he became a lecturer of military tactics at the Kriegschule. Between 1899 and 1903 he commanded the "Slovenian" infantry regiments nos. 87 and 97 with the rank of Major General in Trieste. In 1906, following the proposal of the heir to the throne Franz Ferdinand, he became Chief of General Staff. Soon after being appointed to the second highest military position in the country (immediately after the Emperor), he built the reputation of a tireless advocate of preventive war and the infantry. By advocating a preventive war with Italy, an ally at the time, he was forced to resign in 1911. Three years earlier had achieved the rank of General of the Infantry. In 1912, primarily because of the outbreak of the Balkan wars, he was reappointed as Chief of the General Staff. This concise biographical data of Franz Conrad von Hötzendorf was taken from Lawrence Sondhaus, Franz Conrad von Hötzendorf: Architect of the Apocalypse, Humanities Press (Boston–Leiden–Köln 2000) (hereinafter: Lawrence Sondhaus, Franz Conrad von Hötzendorf). 46 Graydon Tunstall, Blood on the Snow, 12.

171 D. Hazemali: The Battle of Galicia: The Disintegration ...

to the Emperor himself, and although he was not in the best of relations with Franz Joseph, the latter always appreciated his opinion. Franz Joseph continued to exercise his function as the supreme commander of the Armed Forces through the War Office (German Militärkanzlei), while both parliaments took care of allocating sources for war and defence purposes.47 As Chief of the General Staff48, Conrad von Hötzendorf devoted a lot of time to preparing war plans or strategies, and it would be far from the truth to deny his influence on the foreign policy of the state. Since there had always been several possible scenarios for war49, which, according to the Chief of Staff, should all have been preventive, several strategies had to be worked out, all of which were based on the following distribution50 of forces. On the eve of the First World War, Austria-Hungary had 48.5 infantry divisions available for the field army. Echelon-A (German A-Staffel; not to be mixed with the homony- mous airborne formation) consisted of the Dual Monarchy’s main strike force. The 28-division strong group would be deployed against either Russia or Italy. For the hypothetical war in the Balkans against Serbia or Montenegro (or both) significantly less power was envisaged for deployment – the Minimal Group Balkan (German Minimalgruppe Balkan), which consisted of 8 divisions. These formed the two corps in Bosnia-Herzegovina and Dalmatia (XV and XVI) and the Croatian XIII corps. The remaining 12 divisions, which formed the IV and VII Hungarian corps and the VIII and IX Bohemian corps, were left in reserve as the Echelon-B swing force (German B-Staffel). Echelon-B could be deployed against Serbia or against Russia.51 These different scenarios and their individual deployment plans were embedded into larger war plans, and on the eve of the First World War, Austria-Hungary had many: War plan "I" for Italy, War plan "R" for Russia, War plan "B" for Serbia or Serbia and Montenegro, and in 1913 they had even begun working on a war plan against Romania.52

47 Damijan Guštin, "Vstop Avstro-Ogrske v vojno", 125. 48 The influence of the General Staff on such matters was so great in the Dual Monarchy that it had effectively monopolized war planning. Güther Kronenbitter, "Austria-Hungary", in: War Planning 1914, eds. Richard F. Hamilton and Holger H. Herwig, Cambridge University Press (New York, 2010), 31 (hereinafter: Güther Kronenbitter, "Austria-Hungary"). 49 More on this, see Geoffrey Wawro, A Mad Catastrophe, 96; and Manfred Rauchensteiner, Der Erste Weltkrieg, 73. 50 The data from the Austrian official history differs slightly different from those presented: Österreich- Ungarns letzter Krieg 1914–1918. Band I: Das Kriegjahr 1914: Vom Kriegsausbruch bis zum Ausgang der Schlacht bei Limanowa-Lapanów, ed. Edmund Glaise-Horstenau, Bundesministerium für Heereswesen und vom Kriegsarchiv. Verlag der Militärwissenschaftlichen Mitteilungen (Vienna, 1930). 6–8 (hereinafter: ÖULK, Book I.). 51 Günther Kronenbitter, "Krieg im Frieden": Die Führung der k. u. k. Armee und die Großmachtpolitik Österreich-Ugnarns 1906–1914 (Berlin, 2003), 112–117 (hereinafter: Günther Kronenbitter, Die Führung der k.u.k. Armee). 52 Güther Kronenbitter, "Austria-Hungary", 31

172 S tudia H istorica S lovenica

The most feared, but at the same time least envisaged scenario was for Rus- sia, who naturally had her own plans53, to strike first in retaliation to an Aus- tria-Hungary-lead preventive war against Serbia. Should Russia attack the Dual Monarchy immediately after the latter had deployed her forces to the Balkans, the Austro-Hungarian transportation system would collapse – which is precisely what happened.54

Slovenians in the Austro-Hungarian Armed Forces – A Brief Insight

Any approximation of the number of mobilized, wounded, killed or missing Slovenian soldiers who served in the Austro-Hungarian Armed Forces during the First World War is at best an estimate. There are different reasons for why this is so, three of which ought to be mentioned for their prominence. In The Kingdoms and Lands Represented in the Imperial Council, the number of Slovenians was strongly influenced by Germanization. This process was at its severest in the military, especially among the officers. For example, in Styria and Carinthia, a great many who had been born into Slovenian families were on paper added to the German nation. In the Lands of the Crown of St. Stephen, the situation for those of non-German or non-Hungarian descent was even worse. During the creation of national population censuses and in practically every strata of society, these were forcefully Magyarized. Thus, the Slovenians soldiers from Prekmurje who had been recruited into the Hungarian-based regiments of the Common Army were deemed as Hungarians.55 When it came to the national population censuses of the military at the level of the entire Dual Monarchy, they did not take into account the national structure of the military, but rather a linguistic one, which again harmed the non-German and non-Hungarian nations.56 A further prominent reason that limits a more precise calculation of the number of mobilized, wounded, killed or missing Slo- venian soldiers who served in the Austro-Hungarian Armed Forces during the First World War is that statistical data from accessible sources often differ from one source to another, and most cannot be verified. In 1914, according to the Austrian demographer Wilhelm Winkler, there were two Slovenians for every hundred soldiers of the Common Army, which

53 For an insight into the Russian war plans, see Nikolai Golovin, "The Great Battle of Galicia (1914): A Study in Strategy", The Slavonic Review 5, (1926–1927); "The Russian War Plan of 1914", The Slavonic and East European Review 14, No. 42 (London, 1936); and "The Russian War Plan of 1914: II. The Execution of the Plan", The Slavonic and East European Review 15, No. 43 (1936). 54 Damijan Guštin, "Vstop Avstro-Ogrske v vojno", 125. 55 Geoffrey Wawro, A Mad Catastrophe, 5. 56 Janez Švajncer, Svetovna vojna, 13.

173 D. Hazemali: The Battle of Galicia: The Disintegration ...

does not tell us much because we lack the number of Slovenians in the Landwehr and the Honvéd.57 The Scottish historian Norman Stone provides another valu- able piece of information. According to Stone, in 1910, about 2.4 per cent of men of either the Austro-Hungarian Land Forces or the Common Army spoke Slovenian.58 It is unclear from Stone’s writing which of the two military bodies he meant. There were very few Slovenians among the officers. According to Stone, there were five Slovenians per one thousand officers in active duty.59 This piece of information, however, should be treated with caution, especially since Win- kler, who had been employed at the Austrian Central Statistics Office, had in 1919 warned that "there are no statistics on the national origin of officers".60 The data on the national structure of the Imperial and Royal Aviation Troops and the Imperial and Royal War Navy is also incomplete. We know that in 1913, the latter had an active force of 19,000 men61, whereas in May 1918 the national (most likely linguistic) structure was as follows: Croats, Sloveni- ans and Serbs made up 34.1 per cent; the Hungarians came second with 20.4 per cent, followed by Austrian Germans with 16.3 per cent; fourth were Italians with 14.4 per cent; Czechs and Slovaks came fifth with about 11 per cent; and Poles, Rusyns and Romanians came last with 3.8 per cent.62 Slovenians served in a plethora of different units (Those from Prekmurje allegedly in more than 80 different units63), some of which in wartime were split, others merged to form new units. This study takes into consideration the roles of the following eight infantry regiments with a significant or considerable percentage of Slovenian soldiers, and the higher military formations these regiments were part of in the First World War.

57 KA, NL B,C/726 DDr. Robert Nowak, unit 3–12, folder 4, Wilhelm Winkler, "Der Anteil der nichtdeutschen Volksstämme an der öst.ung. Wehrmacht", Statistische Dienst des Deutschösteerreichisches Staatsamtes für Heerwesen (Vienna, 1919), 1 (hereinafter: KA, NL B,C/726 DDr. Robert Nowak, unit 3–12, folder. 4, Wilhelm Winkler, "Der Anteil der nichtdeutschen"). 58 Alexander Watson, Ring of Steel, 115. 59 Ibid., 115. 60 KA, NL B,C/726 DDr. Robert Nowak, škatla 3–12, fasc. 4, Wilhelm Winkler, »Der Anteil der nichtdeutschen 2. 61 Lawrence Sondhaus, The Naval Policy, 225. 62 Seafearers were not recruited under the territorial principle of the Land Forces; these were servicemen from the coastal areas. Janez Švajncer, Svetovna vojna, 48. 63 Gordana Šövegeš Lipovšek, Prišo je glas – Prekmurci v vojni 1914–1918: Padli in pogrešani (Murska Sobota, 2016), 9 (hereinafter: Gordana Šövegeš Lipovšek, Prišo je glas).

174 S tudia H istorica S lovenica

Table 2: The considered Regiments of the Austro-Hungarian Land Forces with a significant or considerable percentage of Slovenian soldiers 64

Infantry Number of Brigade Division Corps Army Regiment battalions

17th 4 12th 6th III Second 47th 4 56th 28th III Second 87th 364 55th 28th III Second 97th 4 55th 28th III Second 48th 3 28th 14th V First 83rd 4 66th 33rd V First 18th Honvéd 3 73rd Honvéd 37th Honvéd V First 20th Honvéd 3 82nd Honvéd 41st Honvéd XIV Third

The Outbreak of War and Mobilization65

After the shots of Sarajevo in that fateful summer of 1914, the events that followed spiralled out of control and by the end of July and early August 1914 Europe »sleep-walked66 into war. For Slovenians, as for a great many European nations, this meant uncertainty and dread. Similar to other countries in a time of war, Austria-Hungary did not rely solely on units in active service. On July 25, 1914, The Dual Monarchy declared, and on the following day began with the implementation of partial mobilization for the "punishing expedition against Serbia"67, acting accordingly with War plan B. Among the mobilized Corps was also Graz III, which meant the mobilization of the majority of the Slovenian ethnic territory. Among dozens of others, the following predominantly or almost entirely "Slovenian" infantry regiments of the Common army were called upon: nos. 17, 47, 87, and 97. These regiments and their corps were not a part of the Minimal Group Balkan, the force that had been intended to operate in the Balkan theatre; rather, they were mobilized to strengthen the former’s hand.68 Following the partial mobiliza-

64 One battalion was sent to the Balkan theatre. Accessible at: http://www.austro-hungarian-army. co.uk/oobgalic.htm (accessed 21 April 2017). 65 The most important causes for the war were analysed by the Slovenian historian Igor Grdina. See his article "Slovenci v vrtincu velike vojne", in: Velika vojna in Slovenci, eds. Peter Vodopivec and Katja Kleindienst (Ljubljana, 2005). 66 The Australian historian Christopher Clark explains in his compelling study that the First World War was not the inevitable outcome of forces beyond the control of diplomats and politicians of the time. On the contrary – these men had the tools and resources to contain it. Christopher Clark, The Sleepwalkers: How Europe Went to War in 1914, Penguin Books (London, 2013), xxvii. 67 Ibid., 84. 68 Günther Kronenbitter, Die Führung der k.u.k. Armee, 490–517.

175 D. Hazemali: The Battle of Galicia: The Disintegration ...

tion, the called-upon troops had only a few days to gather at the headquarters of their respective military sub-districts, for example, in Szombathely, Sopron, Ljubljana, Celje, Ptuj, Maribor, Trieste and Gorica. On July 28, Austria-Hungary formally declared war on Serbia, and three days later, on July 3169, the Emperor declared a general mobilization of all servicemen, ages 21 to 42.70 What followed the general mobilization was a drastic increase in active troops in all branches of the Armed Forces. For example, on June 30, there had been only 8 men and four officers at the headquarters of the Imperial and Royalth 7 artillery regiment. By July 30, the regiment’s strength rose to 213 men and 90 officers.71 Other units experienced a similar increase in troops. The general atmosphere among the departing men was captured by the Slovenian soldier and writer Jurij Mušič, who had been among the recruits:

Our mobilized boys and men, for whom this was to be their first war, were part- ing from their loved ones, begging that the war would be over in a week. Nobody back then had suspected that the war would last for more than four years, that it would end with the collapse of the Monarchy, and that only a few of the departing men would return home.72

The regime encouraged military enthusiasm by permitting the limited use of national symbols among soldiers, for example, the waving of national flags during mobilization. The journalists began spreading propaganda of how, for example, the "Slovenian soldier is going to do his duty".73 "Slovenians, too, like all other nations, will fulfil /…/ our patriotic duty"74, read another article in the newspaper Slovenski narod, the voice of Slovenian political liberalism. Together with the Slovenec, the voice of Slovenian Political Catholicism, the two newspapers were the two most influential media instruments, and as such also propaganda tools, on the Slovenian ethnic territory of the time. Simultane-

69 "Občna mobilizacija", Domoljub, 6 August 1914, No. 32, 4 (508 according to the counting by Domoljub). 70 Pokrajinski arhiv Maribor (hereinafter: PAM), Avstro-ogrske objave med 1. Svetovno vojno: plakati (1914–1915), Manifest cesarja Franca Jožefa I. "Mojim narodom" o začetku vojnega stanja iz dne 28.7.1914, poster, unit 31/1. The Emperor himself passed the news of war to the different nations of the Dual Monarchy in the form of a manifesto, titled "Mojim narodom". The Slovene-German version of the manifesto was studied by the Slovenian historian and archivist Gregor Jenuš. See his article, "Slovenci in velika vojna (1914–1918): Slovenska razdvojenost med zvestobo cesarju in željo po narodni avtonomiji", in: Studia Historica Slovenica 15 (2015), No. 2. 71 Arhiv Republike Slovenije (hereinafter: ARS), AS 356, Cesarski in kraljevi 7. oz. 28. topniški polk, 1912– 1916 0.3 t. m., unit 2, Rapportsbuch. 72 Jurij Mušič, "Ognjeni krst slovenskih fantov 1914", Kronika (Ljubljana) 13, No. 2 (Ljubljana, 1965), 84 (hereinafter: Jurij Mušič, "Ognjeni krst"); Damijan Guštin, "Vstop Avstro-Ogrske v vojno", 125–126. 73 "Velesrbsko hudodelstvo", Slovenec, 26 July 1914, No. 167c, 1. 74 "Vojska ali mir? ", Slovenski narod, 27 July 1914, No. 171, 1.

176 S tudia H istorica S lovenica

ously, Slovenians spread patriotism by condemning the Serbs for their crime. They hailed the deceased heir to the throne, and had even begun advertising his biography that was published immediately after his death, with the words: "Every faithful Slovenian should obtain this booklet, which he will read with extraordinary interest, and later save it in memory of this great man".75 The Slovenian lawyer, dramatist and poet Fran Milčinski76 recalls in his diary that a lot of young people shared the enthusiasm over the war. There were many volunteers, some of whom had not even come of age. Then, there were those who saw the war as an excuse for abandoning their studies, even the Matura examination.77 Older and more experienced soldiers and officers saw the war as an opportunity to show their bravery.78 In their dreams, they had already gone on a few raids, all of which had ended swiftly and victorious for them and the Dual Monarchy. It is precisely because of such men that the Slovenian historian Otto Luthar believes that the famous cry "It will all be over by Christmas" was never that sincere.79 Contrary to the commonly held belief among historians of older generations, that a remarkable and widespread euphoria had covered the Dual Mon- archy, it is also necessary to address the voices of those who had seen an entirely different scenario. One such voice was that of the Slovenian officer Janko Hacin80. As a serviceman with a pacifistic stance, he had not seen other soldiers rushing to their regiment headquarters, awaiting eagerly their baptism of fire. He claimed that all he had seen and heard then was a deafening silence that enveloped thousands of men, who had no choice but to be there, and an occa- sional cry of despair.81 According to the English historian Mark Cornwall, the level of enthusiasm on the days of mobilization had, indeed, been exaggerated

75 "Zločin v Sarajevu", Slovenec, 26 July 1914, No. 167c, 2. 76 Fran Milčinski (under the pseudonym Friderik Žolna) (1867–1932) was a Slovenian playwright, writer, and also a lawyer. He enrolled at the Vienna Law School and after his studies became a judge. He is best known for his youthful humorous prose Butalci. He also took part in the First World War, which severely affected his work. He wrote his memories in a work entitled Dnevnik 1914–1920, which offers an evocation of shocking images from the First World War. Accessible at: http://www.sanje.si/ knj_avtorji.php?avtorId=108 (accessed 20 November 2016). 77 Fran Milčinski, Dnevnik 1914–1920 (Ljubljana, 2000), 53 (hereinafter: Fran Milčinski, Dnevnik 1914–1920). 78 Maks Simončič, Galicija: Spomini padlega vojaka (Ljubljana, 1935), 60 (hereinafter: Maks Simončič, Galicija). 79 Oto Luthar, O žalosti niti besede: uvod v kulturno zgodovino velike vojne (Ljubljana, 2000), 56–57. 80 Janko Hacin (1884–1956) was a Slovenian officer in the Austro-Hungarian Armed Forces. In 1916, he had escaped to the Russians, from where he was later sent to Switzerland. There, he contacted his brother, Joseph, who kept informing him about the military situation in Europe until the end of the war. In 1918, he became a journalist for the Italian Press Bureau in Bern as a reporter for the Czech Republic. Afterwards, he worked for the French Press Bureau as a reporter for Yugoslavia. Accessible at: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi221795/ (accessed 23 November 2016). 81 Janko Hacin, Vsi ti mladi fantje (Ljubljana, 2002), 25–27.

177 D. Hazemali: The Battle of Galicia: The Disintegration ...

in historiography, primarily because of the regime-backed propaganda.82 According to Schindler, upon the total mobilization of all available servicemen, the Austro-Hungarian Armed Forces, which had a peacetime strength of 414,000, rose to about 2 million field soldiers, including approx. 53,000 officers, and another 1.3 million men serving in a variety of other military units in rear areas and depots.83 From the available data, it can be concluded that at the time of the proclamation of a general mobilization, at least 30,000 Slovenes had received their call of duty.84 This mass of soldiers formed 50 infantry divisions, 11 cavalry divisions, and 483 field artillery batteries with around 2,600 guns.85 According to Stone, the Russian army of 1914 was not only numerically far superior compared to the forces of the Dual Monarchy, but also operated with more guns (albeit most were fortress artillery batteries), a better railroad system, and what mattered most, it was led by an international general staff of seasoned veterans, who had learnt from their mistakes in the war with the Japanese a decade ago, and were now accustomed to new tactics of warfare.86 These were no longer based on reckless bayonet charges of the infantry, which were still advocated by Conrad von Hötzendorf as late as 190387, but on the strength of the field artillery, machine guns, and targeted fire on the aspects of warfare in which Austria-Hungary was inferior to the Russian Empire. The size of an army had ceased to exist as a decisive factor in 20th-century warfare. Stone concludes that, although there existed a military delivery-system of the 20th century, the "warhead" remained that of the 19th.88 The general mobilization was followed by the establishment of the Dual Monarchy’s highest military instance - The Supreme Command of the Armed Forces (German Armee-Oberkommando (abbreviation AOK), whose command would belong to the deceased Franz Ferdinand89. The Emperor decided

82 Mark Cornwall, "Duh leta 1914 v Avstro-Ogrski", Prispevki za novejšo zgodovino 55, No. 2 (2015). Accessbile at: http://ojs.inz.si/pnz/article/view/83/112 (accessed 23 February 2017). 83 John Schindler, Fall of the Double Eagle, 115. 84 Petra Svoljšak, "Velika vojna in Slovenci", Studia Historica Slovenica 9, No. 2 (2009), 299 (hereinafter: Petra Svoljšak, "Velika vojna in Slovenci"); Jurij Mušič, "Ognjeni krst", 85. 85 The data from ÖULK and that from the memories of Conrad von Hötzendorf (Aus Meiner Dienstzeit 1906–1918, Vol. I–V, Ricola Verlag (Vienna–Berlin–Leipzig–Munich, 1921–1925)) differ slightly from the ones presented, but the deviations are no greater than one division. Compare: John Schindler, Fall of the Double Eagle, 115. 86 Norman Stone, The Eastern Front 1914–1917, Penguin Books (London, 1998), 17–36 (hereinafter: Norman Stone, Eastern Front); Nikolai Golovin; "The Russian War Plan of 1914", The Slavonic and East European Review 14, No. 42 (London, 1936), 566 (hereinafter: Nikolai Golovin; "Russian War Plan I"). 87 Lawrence Sondhaus, Franz Conrad von Hötzendorf, 103. 88 By "warhead" Stone meant the various communication, recoinisance, supply, and other systems. Norman Stone, The Eastern Front, 50. 89 The Slovenian historian and diplomat Andrej Rahten recently published his study on the Archduke, titled Prestolonaslednikova smrt: Po sledeh slovenske interpretacije sarajevskega atentata (Ljubljana, 2014), which is the foremost scholarly work on the subject matter in Slovenian historiography.

178 S tudia H istorica S lovenica

to appoint as Commander-in-Chief the fifty-eight-year old Archduke Friedrich, Duke of Teschen90. In reality, Archduke Friedrich held only a nominal command of the armies; he left all the decisions to the Chief of Staff, Conrad von Hötzendorf. The two military commanders’ relationship was based on mutual respect.91 According to the Canadian historian Holger Herwig, the AOK's powers were so great that Conrad von Hötzendorf, in the light of the implemented military absolutism in The Kingdoms and Lands Represented in the Imperial Council, practically assumed the ruling position of the respective half of the monarchy.92 Unlike the Austro-Hungarian military apparatus on the eve of the First World War, the Russians had been in constant conflict with the Russian War Ministry. Stone interprets this struggle as an attempt of both parties to gain amity with the Emperor Nicholas II93.94 At the outbreak of war, the latter sum- moned the members of the General Staff of the Russian Armed Forces, called Stavka, and appointed the Grand Duke Nikolai Nikolaevich95 as the Command- er-in-Chief. Much like his Austro-Hungarian counterpart, the Grand Duke held only nominal power over his armies; the de facto power lay with other generals, who had also stepped out of the shadows in the later years of the war.96

* * *

For Slovenians, the general mobilization meant that at least 30,00097 of their

90 Archduke Friedrich, Duke of Teschen (1856–1936) was an Austro-Hungarian nobleman and a military commander during the First World War. He was the son of Karl Ferdinand of Austria and his wife Elizabeth of Austria. At the outbreak of the war, he became the Commander-in-Chief of the Austro- Hungarian Armed Forces, a position he held until 1916, when the new Emperor Charles I of Austria took over the command of his armies. Constantin Wurzbach, "Habsburg, Friedrich Maria Albrecht Wilhelm Karl", in: Biographisches Lexikon des Kaiserthums Österreich 6 (1860), 275. 91 Lawrence Sondhaus, Franz Conrad von Hötzendorf, 150. 92 Ibid., 150. 93 Nicholas II (1868–1918) was the last Russian Emperor. He ruled between 1894 and 1917, when he was forced to abdicate from power. During his reign, he carried out pogroms against Jews, for which he was nicknamed Nicholas the Bloody. He was one of the few men responsible for the outbreak of the Russo-Japanese War in 1905, during which the Russian Empire lost practically all of her war navy. In July 1918, he was executed together with his family by the Bolsheviks. Accessible at: https://www. britannica.com/biography/Nicholas-II-tsar-of-Russia (accessed 27 June 2017). 94 Norman Stone, Eastern Front, 24–27. 95 The Grand Duke Nikolai Nikolaevich (1856–1929) was the Commander-in-Chief of the Russian Armed Forces between 1914 and 1915. Due to lack of experience, his power over the army was purely nominal. In September 1915, due to successive defeats, he was removed and replaced by the Emperor himself. Accessible at: http://www.firstworldwar.com/bio/nikolai.htm (accessed 7 July 2017). 96 Norman Stone, Eastern Front, 27. 97 Petra Svoljšak, "Velika vojna in Slovenci", 299; Jurij Mušič, "Ognjeni krst", 85.

179 D. Hazemali: The Battle of Galicia: The Disintegration ...

men were sent to fight a war for a country that had been, as the Slovenian historian Miro Hribernik points out, "a bad stepmother".98

(Failed) Deployment

The German Reich had everything planned out. In 1905, they had a seemingly perfect military strategy99, by one of the greatest strategists of the 18th century - Alfred von Schlieffen100. After the outbreak of war, seven eighths of their Armed Forces – a force of three million men101 – was dispatched to France "through" Belgium. At the same time, they counted on Austro-Hungary to absorb most of the initial impact by the Russian Empire, thus giving the Germans enough time to deal with the French.102 According to Schlieffen's deployment plan, this would take forty days, during which time the Russian Empire should not be able to mobilize all its armed forces, mainly due to the allegedly poor railway connections and the vast territory they operated on.103 The Germans therefore expected Conrad von Hötzendorf to send the bulk of his forces eastwards. Such was the agreement between the two General Staffs and this was also expected of Franz Joseph by the German Emperor Wil- helm II104. The latter made this clear in a dispatch sent to the Austro-Hungarian Emperor on July 31, 1914:

In this difficult fight, it is crucial that Austria uses the bulk of her force against -Rus sia and abstains from splitting with a simultaneous offensive against Serbia ...105 (Translation: David Hazemali)

98 Miro Hribernik, "Vojaštvo v Celju v letih prve svetovne vojne 1914–1918", Studia Historica Slovenica 9, No. 2 (2009), 379. 99 A deployment plan and operational guide for a decisive initial offensive operation against France. 100 Alfred von Schlieffen (1833–1913) was the Chief of the General Staff of the German Armed Forces between 1891 and 1906. He is best known as the strategist of the German invasion plan of France. The infamous war plan, which foresaw first the penetration of Belgium by German forces, followed by their rapid advance in the direction of Paris, was named after him. Accessible at: http://www.britannica.com/EBchecked/topic/527658/Alfred-count-von-Schlieffen (accessed 20 April 2017). 101 Alan John Percival Taylor, The First World War: An Illustrated History, Penguin Books (London, 1966), 21. 102 Robert Grant, Prva svetovna vojna (Ljubljana, 2014), 64 (hereinafter: Robert Grant, Prva svetovna vojna). 103 Dušan Nećak, "Svet v prvi svetovni vojni", Studia Historica Slovenica 9, No. 2 (2009), 281. 104 For a biography of the German Emperor, see Lamar Cecil, Wilhelm II: Prince and Emperor, 1859– 1900 (Chapel Hill–London, 1989). 105 Izmenjava depeš med cesarjem Viljemom in cesarjem in kraljem Francem Jožefom (31 July 1914), in: Die Österreichisch-Ungarischen Dokumente zum Kriegsausbruch: Diplomatische Aktenstücke zur Vorgeschichte des Krieges 1914, Staatsamt für Äußeres in Wien (Berlin, 1923), 70.

180 S tudia H istorica S lovenica

But the chief of the General Staff of the Austro-Hungarian Armed Forces had different plans. Sure enough, following the declaration of war on Serbia and the consequential War plan B set in motion, the partial mobilization worked well. Echelon-B with its 4 corps had been dispatched to the Balkan theatre. They were reinforced by the Second Army, led by Eduard von Böhm-Ermolli106, which acted as a strategic reserve. Finally, the dispatched force’s hand was covered by III corps. All in all, in the beginning of August, around 40 per cent of all Austro-Hungarian Land Forces (some 20 divisions) were either on their way or preparing to dispatch for the Balkans.107 The failure of such a distribution of forces crystalized on August 6, when Austria-Hungary declared war on Russia. By then, War plan R had been trans- formed from an offensive one to one of a more defensive nature. The newer version foresaw what the Austro-Hungarian strategists called Rückverlegung - the deployment of troops along the rivers San and Dniester, where they would await a potentially favourable diplomatic outcome of the conflict with Russia, or in the case of failed diplomacy, on a swift victory over Serbia and on the hypothesized dreadful mobilization capabilities of the Russians that would enable them to reinforce the line.108 But War plan R required from the Dual Monarchy the necessary means of transportation not only for the Balkan theatre, but for the potential Eastern Front as well. Since as late as July 31 the available trains and railway connections were used solely for the transportation of the Minimal Group Balkan109, this caused first a railway, and later a military drama. For against the looming thirty-six and a half110 Russian divisions, with the potential of even more divisions in the next few weeks, the Dual Monarchy dispatched only thirty and a half111. Not only did the Russians have numerical superiority, they also dispatched their divisions sooner.112 Considering all of the

106 Eduard Freiherr von Böhm-Ermolli (1856–1941) was a field marshal in the Austro-Hungarian Armed Forces and a general field marshal of the Army of the Third Reich. He became a general of the cavalry in 1912. Two years later, he took over the command of the Austro-Hungarian Second Army, which he commanded almost through almost the entire First World War. In January 1931, he was elevated to the rank of field marshal. During the war, he managed a journal, which is now kept by the Vienna Kriegsarchiv. Accessible at: http://www.austro-hungarian-army.co.uk/biog/bohm.htm (accessed 27 June 2016). 107 Graydon Tunstall, Blood on the Snow, 15. 108 Günther Kronenbitter, Krieg im Frieden: Die Führung der k.u.k. Armee, 491–492. 109 ÖULK, Book I, 22. 110 KA, NL, B,C/1438 Joseph Ritter von Paic (hereinafter: Paic), unit 18–26, folder 18, I. Abschnitt: XIV. korps/Anhang zum I. Abschnitt, Betrachtungen über dem russischen Aufmarsch bei Beginn des Weltkrieges Aufgrund russischen Quellen, 10. (hereinafter: KA, NL, B,C/1438 Paic, unit 18–26, folder 18, Betrachtungen über dem russischen Aufmarsch. 111 ÖULK, Book I, 157. 112 The Ljubljana's 17th Infantry Regiment had not dispatched for Galicia until 11 August. So Otto von Kiesewetter, Mit den Siebzehnern im Weltkrieg: Infanterie-Regiment Nr. 17 1914–1918 (Vienna– Klagenfurt, 19134), 2 (hereinafter: Otto von Kiesewetter, Mit den Siebzehnern); ÖULK, Book I, 155.

181 D. Hazemali: The Battle of Galicia: The Disintegration ...

above, it seems hardly believable that the Austro-Hungarian envoy in Berlin, G. H. Lerchenfeld, reported to the Ministerial Council on August 2 that he had learned from the Foreign Ministry that the Austro-Hungarian authorities were convinced of their numerical superiority in Galicia.113 The AOK remained oblivious of their strategic failures until the middle of August, when the geopolitical situation in Europe crystallized; however, by then, only nine Austro-Hungarian corps of Echelon-A, divided into two wings, dispatched for Lviv (German Lemberg). From left to right, these corps formed the First Army of General Victor Dankl114, the Fourth Army of General Moritz von Auffenberg115, and the Third Army of General Rudolf von Brudermann116. To the right of the Third Army, the first available units of the returning Second Army were deployed, which formed the Army Detachment Kövess117.118 The left-wing of these armies was guarded by the incoming German Army Detach- ment Woyrsch and the Austro-Hungarian Kummer.119 At least 27,000 engineers, construction and other workers, and others joined this mass of soldiers, animals, and equipment to which was joined by at least 27,000 engineers, con-

113 G. H. Lerchenfeld, "Bericht 431", in: Die deutschen Dokumente zum Kriegsausbruch. Vierter Band: Von der Kriegserklärung an Frankreich bis zur Kriegserklärung Österreich-Ungarns an Rußland, eds. Karl Kautsky, Max Montgelas in Walter Schücking (Charlottenburg, 1919), 156. 114 Viktor Dankl von Kraśnik (1854–1941) was an Austro-Hungarian general, who fought on the Eastern and Italian Front during the First World War. In the first stages of the war, he commanded the Austro- Hungarian First Army in Galicia, where he achieved the first Austro-Hungarian victory in the Battle of Kraśnik. After Italy's entry into the war, he was transferred to the Tyrolean Front, where he commanded the Eleventh Army. On 17 June 1916, he retired due to health reasons (throat surgery). KA, NL B/3 Dankl, unit 1–2 (former unit 12), Haupt–Grundbuchblatt vom 21. Januar 1919, fol. 335–338. 115 Moritz Auffenberg von Komarów (1852–1928) was an Austro-Hungarian general and Minister of War. After a series of rapid promotions, he became a general of the infantry in 1910. In 1911, he was appointed Minister of War. In this position, he sought to strengthen the Austro-Hungarian Land Forces with state-of-the-art artillery guns. In 1912, he was forced to resign. In the First World War, he won the first Austro-Hungarian military victory over the Russians at the Battle of Komarov. There, he commanded the Fourth Army. He was retired in the same year. Gustav Adolf Metnitz, "Auffenberg von Komarów", in: Neue Deutsche Biographie 1, ed. Historische Kommission bei der Bayerischen Akademie der Wissenschaften (Berlin, 1953), 441. 116 Rudolf von Brudermann (1851–1941) was an Austro-Hungarian general, who fought on the Eastern Front during the First World War. At the outbreak of the war, he commanded the Austro-Hungarian Third Army, whose original task was to defend the city of Lviv. In the summer of 1914, he suffered a severe defeat in the vicinity of Lviv, which led to his retirement. Accessible at: http://www.austro- hungarian-army.co.uk/biog/brudermannsenior.htm (accessed 6 August 2016). 117 Hermann Kövess von Kövessháza (1854–1924) was an Austro-Hungarian general who fought in the First World War on the Russian, Balkan, and Italian Front. At the outbreak of the war, he commanded the XII corps in Galicia. From September 1915 onwards he commanded a newly formed Third army (with which he managed to occupy Belgrade, Montenegro, and Albania) on the Balkan Front. In March 1916, he was transferred to the Italian Front. Due to the developments on the Eastern Front, he was transferred back to Galicia the same year. On November 1, 1918, he was appointed Commander- in-Chief of the Austro-Hungarian Armed Forces. Accessible at: http://www.austro-hungarian-army. co.uk/biog/kovess.htm (accessed 6 August 2016). 118 Lawrence Sondhaus, Franz Conrad von Hötzendorf, 150. 119 ÖULK, Book I, 157–158.

182 S tudia H istorica S lovenica

The Battle of Galicia, August 1914 (commons.wikimedia.org)

183 D. Hazemali: The Battle of Galicia: The Disintegration ...

struction and other workers who had been assigned with the fortification of the fortress city of Przemyśl120.121 Fortunately for Echelon-A and the returning Second Army, the Russian Stavka faced their own problems at the beginning of August.122 Since the Ger- mans had set the Schlieffen plan in motion, the Russians were forced to fulfil the promise they had given the French before the war that they would break into Prussia no later than twenty days after the general mobilization of July 31.123 On the other hand, they had no intention of merely observing the hypothetical decimation of Serbia by Austria-Hungary. In the case of war, the Stavka had two war plans at its disposal. The first envisaged a concentration of forces on the border with Germany, while another, called War plan A, envisaged a concentration on the border with Austria-Hungary. Having considered the fact that the Germans had sent most of their forces across Belgium into France, the Grand Duke Nikolai decided to implement Plan A. Thus, he sent the majority of his army of millions in the direction of Galicia, and two strong field armies into eastern Prussia.124

Kraśnik and Komaróv – the Pyrrhic Victories of Austria-Hungary

The first to make contact with the enemy were the Austro-Hungarian border patrol units and the divisions that had been dispatched to the northeast before August 20. In a large number of cases, the spotted invading Russian reconnaissance units were the Cossacks, well-armed equestrian units of the Russian Empire.125 Slovenec reported a number of minor conflicts in which the Austro- -Hungarian border units had always triumphantly defeated the Cossackian invaders, and even managed to capture a large number of them.126

120 The story of the Siege of Przemyśl, the Stalingrad of the First World War, undoubtedly deserves a greater interest of Slovenian historians, since we do not have an official account with special emphasis on the role of Slovenian defenders, and we know that Slovenian soldiers were among the defenders. For evidence on the presence of Slovenian defenders, see Michaelsbur, Im belagerten Przemysl: Tagebuchblätter aus grosser Zeit (1915), 38 and 49. For the siege in general, see KA, NL, B, C/1438 Paic, unit 1–17 folder 8, Von Przemysl nach Lemberg, Gedruckt auf Befehl AOK 11. Armee-Hauptquartier (1915), part II. 121 Graydon A. Tunstall, Written in Blood: The Battles for Fortress Przemyśl in WWI (Bloomington, Indiana 2016), 31 (hereinafter: Graydon A. Tunstall, Written in Blood). 122 Lawrence Sondhaus, Franz Conrad von Hötzendorf, str. 150. 123 Nikolai Golovin, "The Russian War Plan of 1914: II. The Execution of the Plan", The Slavonic and East European Review 15, No. 43 (1936), 72 (hereinafter: Nikolai Golovin, "Russian War Plan II"). 124 Nikolaj Golovin, "Russian War Plan II", str. 73. 125 "Napredovanje naših čet protu Rusiji", Slovenec, 24 Avgust 1914, No. 191, 2. 126 "Junaštva nase obmejne straže", Slovenec, 24 August 1914, No. 191, 2; "Ruski ujetniki v Lvovu", Slovenec, 24 August 1914, No. 191, 2.

184 S tudia H istorica S lovenica

After the four Austro-Hungarian armies (three in full strength and the weaker Army Detachment Kövess, which included the Graz’s III Corps and the majority of the mobilised Slovenians) had taken up their planned positions along the rivers San and Dniester by August 23, the incoming danger took shape: marching towards the million and a half deployed Austro-Hungarian soldiers were the Russian armies, the total strength of which amounted to some 3 million. In the given situation, when it was clear that an attack would be futile, Conrad von Hötzendorf decided to meet the Russians in an all-out offensive. The First Army, which had occupied the position at the confluence of the rivers Vistula, and San, and its adjacent Fourth Army were instructed to thrust into north-eastern Russian Poland (the so-called Nordstoß) and encircle and destroy the two incoming Russian armies in the vicinity of Lublin.127 What the Austro-Hungarian General Staff did not know was that there had been at least one further Russian army (Ninth) behind the approaching two. Due to the strategic failure of the Chief of Staff and poor reconnaissance reports, Dankl’s First Army marched headlong into the Russian Fourth Army, led by the experienced Russian general of German origin Anton Jegorowitsch von Saltza128. Budapest’s V Corps was deployed in-between the remaining two Corps (I and X.), which meant the Slovenian soldiers from Prekmurje would be among the first to undergo a baptism of fire in the first major conflict on the Austro-Hun- garian part of the Eastern Front.129 In spite of the reckless Austro-Hungarian infantry charges on the fortified hilly villages in the vicinity of Kraśnik, such as Polichna, the ineffective artillery that often hit its own units, and the striking blue-grey uniforms of the Aus- tro-Hungarian soldiers, which made them easy targets, the two armies of the Dual Monarchy managed to turn the three-day conflict into a victory.130 The Slovenian soldiers of the V Corps, which had been given the task of securing and fortifying Kraśnik itself before the Russian XVI Corps could do so, were badly mauled by the enemy’s "artillery rain".131 On the third day, the Russians abandoned their plan in this sector, and Kraśnik fell into Austro-Hungarian hands. General Dankl was hailed in Vienna, but the commander of the Austro- Hungarian 83rd Infantry Regiment saw an entirely different picture: "Sleeping

127 Geoffrey Wawro, A Mad Catastrophe, 171. 128 Anton Jegorowitsch von Saltza (1843–1916) was a Russian general of German origin in the First World War. In the Battle of Galicia, he commanded the Russian Fourth Army. See "Anton von Salza", in: Genealogisches Handbuch der estländischen Ritterschaft, ed. Otto Magnus von Stackelberg (Görlitz, 1931), 245. 129 Geoffrey Wawro, A Mad Catastrophe, 190. 130 More on the Battlef of Kraśnik, see ÖULK, Book I, 178–186. For an even greater insight, see General Dankl's memoirs:KA, NL B/3 Dankl, unit 3–5 (former unit 13), folders. 3, 4 and 5. 131 John Schindler, Fall of the Double Eagle, 172.

185 D. Hazemali: The Battle of Galicia: The Disintegration ...

in the open on a battlefield strewn with corpses and wounded men, who cried and pleaded through the night, was an experience that most of us will never forget".132 Vienna could hardly imagine the gruesome casualties that not only the 83rd Infantry Regiment, but the entire First Army had suffered in less than 72 hours – some 15,000 casualties are mentioned, of which most were dead due to complications with medical care and the all-too-powerful artillery fire.133 Oblivious to the reality of war, Dankl’s victory at Kraśnik echoed across the Dual Monarchy. Even the Carniolan Provincial Assembly with its head (German Landeshauptmann) Dr. Ivan Šušteršič134, congratulated Archduke Friedrich for the victory in the east.135 Ironically, Austria-Hungary attributed their victory to their tactical superiority over the Russians, declaring that their armies had penetrated the enemy’s lines at several key points, while the Russians presumably adhered to a "primitive style of fighting".136 The local newspapers described the Russian army as barbaric, while they considered their own to be a civilized one that fought against the "Asian destructive passion".137

* * *

East of Kraśnik, Auffenberg's Fourth Army walked straight into the Russian Fifth Army under the command of General Pavel Adamovich von Plehve138. None of the colluding armies expected the battle to be decided in the vicinity of the village Komarów (now Komarov-Osada) near the predominantly Polish city of Zamość. The Austro-Hungarian VI Corps, led by the Croatian general of Serbian

132 Cited are the memories of Austro-Hungarian officer Leopold. Erinnerungen an meine Regimentskommando-Führung beim k.u.k. I.R. Nr. 83, in Geoffrey Wawro, A Mad Catastrophe, 193. 133 John Schindler, Fall of the Double Eagle, 176 134 Ivan Šušteršič (1863–1925) was a Slovenian lawyer and politician. In 1890 he was among the found- ers of the Catholic Political Society. From 1896 onwards he was several times member of the National Assembly. In 1899 he became president of the Catholic Political Society. Between 1912 and 1918 he was head of the self-governing province of Carniola (German Landeshauptmann), and earlier, between 1905 and 1917, he was the chief of the Slovenian People's Party. Accessible at: http://www. slovenska-biografija.si/oseba/sbi678766/#slovenski-biografski-leksikon (accessed 5 September 2016). 135 "Kranjska dežela čestita k avstrijskim zmagam", Slovenec, 28 August 1914, No. 195, 1. 136 "Naše prodiranje na Rusko. – Slavna zmaga avstrijske armade pri Krasniku. – Rusi v nevarnosti, da jim pridejo naši za hrbet", Slovenec, 27 August 1914, No. 194, 1; "Avstrijska strategija na vrhuncu", Slovenec, 27 August 1914, No. 194, 1. 137 "Položaj na avstrijsko-ruskem bojišču zelo ugoden", Slovenec, 27 August 1914, No. 194, 1. 138 Pavel Adamovich Pleve (1850–1916) was a German officer who served in the Armed Forces of the Russian Empire during the First World War. During the war he commanded the Russian Fifth Army. He was severely defeated in the Battle of Komarów by the Austro-Hungarian Fourth Army in August and September 1914. Accessible at: http://www.grwar.ru/persons/persons.html?id=202 (accessed 24 August 2017).

186 S tudia H istorica S lovenica

roots, Svetozar Borojević139, played a decisive role in what was to become the second Austro-Hungarian victory on the Eastern Front. As one of the most ener- getic generals of the Austro-Hungarian Armed Forces, he advocated a steadfast discipline and a fanatical devotion to the state. This is evident from a message dispatched to all senior officers of the VI Corps on August 11:

I am not impressed with what I have seen so far of the combat and service troops of this corps. There is a lack of serious discipline and order; the men are letting themselves go, and some of the officers too. There is a lack of focus, and concentration is not at the level that will be required in the imminent encounter with the enemy /…/ Therefore it is a duty, and a requirement of wisdom too, without a moment’s delay, to bring the officers and men to an understanding that the primary and most authoritative condition for success is iron discipline.140 (Transla- tion: David Hazemali)

The Battle of Komarów showed a common critical disadvantage of the two armies: the general lack of information on the enemy. The space on which these battles were fought on the Eastern Front is so great that the armies sometimes had difficulties with locating one another – a disadvantage which for some smaller formations often turned out to be fatal. As for the Russian Empire, these defeats at Kraśnik and Komarów were all but fatal. Accessible sources indicate that the Austro-Hungarian victories of Kraśnik and Komarów were far from the illusory pivotal moments of the war that Vienna hailed them for, as a few hundred kilometres to the south, the Austro-Hungarian armies east of Lviv (German Lemberg) were in a state of disintegration.

Catastrophe: The Battle of Gnila Lipa

Following the declaration of war on Russia, the Graz’s III Corps, commanded

139 Svetozar Borojević von Bojna (1856–1920) was an Austro-Hungarian field marshal who fought in the First World War on the Russian and Italian battlefields. In 1878 he participated in the occupation of Bosnia. In 1913 he was promoted to general of the infantry. At the outbreak of the First World War, he was dispatched to Galicia, where he soon took command of the Austro-Hungarian Third Army. In May 1915 he was sent to the newly opened Italian Front, where he commanded the Fifth Army. Shortly after, he was promoted to the rank of field marshal. He retired in November 1918. Accessible at: http://www.austro-hungarian-army.co.uk/biog/boroevic.htm (accessed 6 August 6 2017). 140 John Schindler, Fall of the Double Eagle, 182.

187 D. Hazemali: The Battle of Galicia: The Disintegration ...

by General Emil Colerus von Geldern141, had to abandon their initial assign- ment of guarding the Minimal Group Balkan as the latter had been dispatched to Serbia, despite being part of the Second Army, which had also boarded the trains for the Balkans. Instead, the Corps was allocated to the Army Detach- ment Kövess, which joined Echelon-A on their way to Galicia. Its 6th and 28th divisions arrived at the assigned locations south of Lviv (Lemberga) on August 19 (its 22nd Landwehr Division was still on its way on that day)142 – a day after the first major Russian invasion of Austro-Hungarian territory, when the newspapers had already been reporting on the conflicts with the Russians, about the heroism of "our soldiers"143, and about the captured enemy ones144. Three days later, on August 22, the III Corps was assigned to Brudermann's Third Army, that had been in preparation of the executing order Op. Nr. 838 since August 18.145 The order stated that Brudermann’s troops should protect the Galician capital Lviv (German Lemberg) and the surrounding area from potential Russian incursions. However, the victory at Kraśnik had encouraged the AOK to such an extent that they now pursued a similar outcome in eastern Galicia, on the tri- angle Lviv (German Lemberg) – Zolochiv (German Solotschiw) – Ternopil (Ger- man Tarnopol).146 The official statement from the AOK for the advancement of the Third Army and its adjacent Army Detachment Kövess on August 25 denies such claims; there it states that they wanted to protect the right flank of the advancing Auffenberg's Fourth Army in the north (the so-called Ostsicherung) and prevent a potential merger of the Russian armies. On the Russian side, there is no doubt that the Stavka had wanted to achieve a striking victory in Galicia, which is why they sent two powerful armies in the direction of the Galician capital. In charge of the Russian Eighth Army was General Aleksei Brusilov147,

141 Emil Colerus von Geldern (1856–1919) was an Austro-Hungarian general who during the First World War commanded the Austro-Hungarian III Corps. In 1878 he participated in the occupation of Bosnia. In 1914 he was promoted to the rank of general of the infantry. He participated in all major battles on the Eastern Front. In March 1915, he was relieved of his duties after the Russians had made significant breakthroughs in the Carpathians. Accessible at: http://www.austro-hungarian-army. co.uk/biog/colerusemil.htm (accessed 26 December 2016 (hereinafter: Glenn Jewison and Jörg C. Steiner, "Emil Colerus von Geldern")). 142 Max von Pitreich, Lemberg 1914 (Vienna, 1929), 35 (hereinafter: Max von Pitreich, Lemberg). 143 "O dogodkih na bojišču: Avstrija – Rusija"«, Domoljub, 13 August 1914, No. 33, 7 (according to the counting by Domoljub); "Evropska vojna: S severovzhodnega bojišča. – Junaštva naših vojakov", Slovenski narod, 20 August 1914, 1. 144 "Svetovna vojna: Ruski vojni ujetniki v Galiciji", Slovenski narod, 20 August 1914, No. 193, 2. 145 ÖULK, Book I, 186. 146 Graydon A. Tunstall, Written in Blood, 33. 147 Alexei Brusilov (1853–1926) was a Russian general who served during the First World War. In August and September 1914, he defeated the Austrian-Hungarian armies in Galicia in the Battles of Galicia and Rawa-Ruska. He is best known for the offensive of the Russian Empire in 1916, which was named after him. Accessible at: https://www.britannica.com/biography/Aleksey-Alekseyevich-Brusilov (accessed 24 August 2017).

188 S tudia H istorica S lovenica

Nikolai Vladimirovich Ruzsky (1854–1918). Photograph of the portrait of the Russian General of the infantry and commander of the Russian Third Army (KA, NL, B, C / 1438 Paic, unit 16-26, folder 19, II. Abschnitt, Komarów –ruski general Ruski, fotografija portreta)

while General Nikolai Ruzsky148 commanded the adjacent Russian Third Army. On the hilly and wooded terrain east of Lviv (German Lemberg) where the

148 Nikolai Vladimirovich Ruzsky (1854–1918) was a Russian general who served during the First World War. As the commander of the Russian Third Army, he participated in the conquest of Lviv, for which he received several rewards. He fell ill in December 1915 and had to be relieved of his command. He was killed in September 1918 by the Red Army. Accessible at: http://www.grwar.ru/persons/persons. html?id=215 (accessed 17 May 2017).

189 D. Hazemali: The Battle of Galicia: The Disintegration ...

Gnila and Zlota Lipa rivers flowed, and on the wet marshy plain to the north, a gigantic battle broke out on August 26, which culminated on August 29 and 30 along the banks of the Gnila Lipa. According to the data of the scarce Austro-Hungarian reconnaissance units, contact with the enemy was scheduled for August 26.149 On August 25, the Third Army issued the order Op. Nr. 209, within the framework of which a further disposition Op. Nr. 133/15, which required the III Corps to cross the Gnila Lipa and position itself along the Zlota Lipa. On the same day, the Corps Command received a further disposition – Op. Nr. 209/1, which prohibited the crossing of the second river due to the weariness of the adjacent XII Corps.150 The divisions of the III Corps therefore positioned themselves along the river Zlota and made camps for the night. At the centre of the Austro-Hungarian formation was the 6th Division. On its left flank rested the 28th, while its right flank was guarded by the 22nd Landwehr Division. The III Corps was guarded by the XI Corps to the left, which rested west from the town of Busk, and the XII Corps of the Army Detachment Kövess to the right; the latter rested south of the village Peremyschljany, with the city of Ternopil nearby (German Tarnopol).151 Late in the evening the Corps Command issued one final disposition - Op. Nr. 133/40; and with it, the troops received the order to cross the Zlota Lipa the following morning.152 On the morning of August 26, the Austro-Hungarian Third Army and the Army Detachment Kövess with a combined strength of about 115 battalions of infantry, 91 squadrons of cavalry and 376 guns collided with the Russian Eighth, which had amassed more than twice as many men and firepower: 292 battalions of infantry, 162 squadrons of cavalry and 720 guns.153 The epicen- tre of the battle took place about 20km west of Zolochiv (German Solotschiw), where the 40,000 men of the Austro-Hungarian III Corps came into contact with the main force of General Ruzsky.154 There, a road which connects Lviv (German Lemberg) to Zolochiv (German Solotschiw) divides the terrain into two geographically completely different shapes. To the south, extends a hilly and wooded terrain, whereas northward from the road begins a lowland area

149 KA, Neue Feldakten 1914–1918 (hereinafter: NFA), unit Gefechtsberichte 1914–1918 des I.–V. korps (former unit 1794), folder III. Korps, Gefechtsbericht über die Gefechte vom 26. bis 31. 8. 1914, 1 (hereinafter: KA, NFA, Gefecthsbericht 26. bis 31. 8. 1914.) 150 KA, NFA, Gefecthsbericht 26. bis 31. 8. 1914, str. 1. 151 KA, NL, B,C/1438 Paic, folder 18, I. Abschnitt: XIV. korps/Anhang zum I. Abschnitt, Beilage 12: skica razporeditve avstro-ogrskih sil z dne 23. Avgust 1914. 152 KA, NFA, unit Gefechtsberichte 1914–1918 des 6.–7. Inf. Trp. Div. (former unit 1807), folder 6. Division, Gefechtsbericht über die Gefechte bei Gologory und Turkocin in der Zeit vom 26 bis 31. Aug. 1914, 1 (hereinafter: KA, NFA, Gefechtsbericht Gologory und Turkocin). 153 ÖULK, Book I, 204–208. 154 Otto von Kiesewetter, Mit den Siebzehnern, 5.

190 S tudia H istorica S lovenica

with marshes, which significantly impeded larger manoeuvres.155 On such terrain the outnumbered soldiers of the 22nd Landwehr Division were among the first to step into battle. At 9:00 am, the ground beneath the front-most units of the division shook with tremendous force. After a few moments, the soldiers were bombarded with shells by a powerful artillery fire, for which nobody knew where it came from. Almost simultaneously, the XII Corps underwent a similar baptism of fire.156 To the left of the 22nd Landwehr Division, Major General Lud- wig von Fabini pushed the 6th and 28th Divisions into a general offensive along the road towards Zolochiv (German Solotschiw) and across the adjacent hill of Lisa Gora. A report of the battle shows that the soldiers of Ljubljana’s 17th Infantry Regiment were subjected to particularly violent bombardment from enemy artillery. Near the village of Gologory, specifically near the small village of Majdan Gologirski, the Russians allowed the predominantly "Slovenian" regiment to get near to their positions and then overwhelmed them with artillery and machine gun fire from the surrounding hills.157 Other units of the 6th Divi- sion and the adjacent 28th fell victims to such traps as well. The Austro-Hun- garian forces withstood the Russian pressure until the late afternoon, when a general retreat was sounded. The Corps Command had sounded the retreat as early as 17:30pm, but the 28th Division kept fighting until they learned of the retreating 22nd Landwehr Division. By then, the latter had already crossed the Zlota Lipa.158 The breakdown of the first day of the battle was catastrophic for the Aus- tro-Hungarian forces. The fighting exposed all their crumbling weaknesses, which in the following days only further debunked the possibility of a favourable outcome of the battle and the war in the east as such. Due to a general lack of so-called special maps of the surrounding area and reconnaissance units, most of the Austro-Hungarian forces were completely disoriented and uninformed about the power of the enemy (the Corps Command of the Third Corps, for example, had no overview of the situation the 22nd Landwehr Divi- sion was in until the end of the day159, when the said division was already in full retreat). What is more, due to the glorification of the obsolete military strategies by the AOK, which empowered reckless bayonet charges by the infantry, the Austro-Hungarian forces suffered terrible losses. The account of the baptism of fire of the 28th Division exposes all of these weaknesses, while at the same time offered an insight into the gruesome reality of war in general. The soldiers

155 Jurij Mušič, "Ognjeni krst", str. 88. 156 KA, NFA, Gefechtsbericht Gologory und Turkocin, 3. 157 Ibid., 4. 158 Ibid., 5. 159 KA, NFA, Gefecthsbericht 26. bis 31. 8. 1914, 4.

191 D. Hazemali: The Battle of Galicia: The Disintegration ...

of its 47th Infantry Regiment infantry regiment, among them many Slovenians, drove into enemy fire in an almost parade-like formation, screaming "Morgen- rot, Morgenrot, leuchtest mir zum frühen Tod!" (Morning sun, morning sun, will you illuminate an early death?! (Translation: David Hazemali)). According to the regimental officer Ludwig von Vogelsang, his regiment sustained 168 dead, 702 wounded, and 417 missing in a matter of hours (most of them proved dead). Its sister regiment, the 87th had suffered 350 dead and more than a thousand wounded, which is approximately half of all men sent to battle on that day.160 Similarly the 17th and the Trieste’s 97th Infantry Regiment were decimated, first as part of the 6th Division, the latter part of the 28th.161 Among the fallen were also an unprecedented high percentage of non-commissioned officers, which were often at the very front of the assaults.162 The following morning, the Corps Command managed to obtain information on the status of the individual divisions. After the arrival of the courier troops of the 6th Division and the 97th Infantry Regiment, it became clear that any re-attempt of an offensive would be in vain, as the smaller units were still in disarray and the soldiers were shell-shocked. However, the AOK did not want to hear about any of this and insisted on another offensive. The 22nd Landwehr Division was ordered to absorb the pressure of the Russian forces on the high- lands on the west bank of the Zlota Lipa, and only as a last resort were they allowed to retreat to the nearby village Peremyschljany. The rest of the Third Army’s divisions and adjacent Corps received the same or similar orders on that day. Together, they tried to hold off the extremely aggressive Russian enemy, only to find that the onslaught was too overwhelming. Not long after the order was given, the frontline began to collapse. Around 16:00 it was reported to the Corps Command that the whole of the XI Corps was in full retreat. The fleeing units of the latter were joined by the 28th Division of the III Corps. Its 97th Infantry Regiment had received such a mauling from enemy artillery that it de facto ceased to function as a military unit for several hours. On that day (August 27), the first major outbursts of panic and cases of severe friendly fire were documented, both at the divisional level of the 6th Division and in the Corps Command. In one such case, a smaller retreating unit was presumably attacked by "Cossacks with artillery fire"163, and it took their commanding officers five minutes to calm the fearful troops and normalize the situation. However, the

160 Ludwig von Vogelsang, Das steierische Infanterieregiment Nr. 47 im Weltkrieg (Graz, 1932), 35–38; 40–46. 161 So Jurij Mušič, "Ognjeni krst", 91. 162 KA, NFA, Gefecthsbericht 26. bis 31. 8. 1914, 4. 163 KA, NFA, Gefecthsbericht 26. bis 31. 8. 1914, 6.

192 S tudia H istorica S lovenica

friendly fire resulted in the death of more than 30 men.164 Later in the war on the Eastern Front, friendly fire became devastatingly common, and the fear and panic that these men had shown on that day were harbingers of what was to come: dread, horror, psychological disorders, desertion, and suicide among their brothers in arms. On August 28, there was no significant change in the military situation in this sector. The Austro-Hungarian forces achieved a handful of smaller victo- ries165, but these were completely nullified the very next day when the defining battle broke out on both banks of the Gnila Lipa, at the river’s northernmost reach. While Dankl’s First army continued to make progress in the direction of Lublin, and Auffenberg’s Fourth Army threatened to encircle the Russian Fifth Army, the Third Army of Brudermann was on the brink of disintegration. Even though its III Corps received the much needed reserve battalions on that day, its offensive capabilities were non-existent. The adjacent XI Corps had already disintegrated, and its surviving men were fleeing to Lviv (German Lemberg). The situation was equally abysmal for the Army Detachment Kövess, which until then had been the strongest link of the Austro-Hungarian forces in this sector. On August 30, the Russian forces succeeded in penetrating the Austro- Hungarian frontline where the Army Detachment Kövess had been positioned. The Army Detachment Command found itself under shrapnel fire, while its battalions were replaced by a seemingly endless line of fleeing men, leaving behind their weapons, artillery guns, food, and even the wounded. Slovenian soldiers and the remains of the III Corps managed to absorb a 48-hour long shelling near Peremyschljany, but because both its northern and southern flank had collapsed, their defeat was imminent. In this difficult situation, General Brudermann had no other option but to call for a full retreat, which he signed for 10:45am on the same day, as visible from disposition Op. Nr. 332166.167 Four days later, Lviv (Lemberg) fell into Russian hands without a fight, which sent geopolitical tremors across Europe.168 According to Major General Josef von Paitz of the Austro-Hungarian Land Forces, for the Russians, their "operatively misguided idea bore undeserved fruit".169

164 KA, NFA, Gefechtsbericht Gologory und Turkocin, 10. 165 John Schindler, Fall of the Double Eagle, 199. 166 Franz Conrad von Hötzendorf, Aus Meiner Dienstzeit 1906–1918, Book IV, Ricola Verlag (Vienna– Berlin–Leipzig–München, 1921–1925), 594–595 (hereinafter: Conrad von Hötzendorf, AMD, Book IV). 167 KA, NFA, Gefechtsbericht Gologory und Turkocin, 12–13; KA, NFA, Gefecthsbericht 26. bis 31. 8. 1914, 11–12; John Schindler, Fall of the Double Eagle, 204–205. 168 Conrad von Hötzendorf, AMD, Book IV, 636. 169 KA, NL, B,C/1438 Paic, unit 18–26, folder 18, Betrachtungen über dem russischen Aufmarsch, 27.

193 D. Hazemali: The Battle of Galicia: The Disintegration ...

Aerial Photographs of the Russian Fortress Ivangorod (Polish Deblin) from July 1915. In the 19th century, the Russian Empire built several such fortresses in order to consolidate the defenses of Russian Poland (KA, NL, B, C / 1438 Paic, unit 18-26, folder 26, Flieger-Aufnahmen von Ivangorod)

"It was the scariest day of my life"170

With these words, the Chief of Staff of the Austro-Hungarian Armed For- ces summarized the defeat of Brudermann’s Third Army and the Army Deta- chment Köves at Gnila Lipa. In spite of the success of his armies in the north, Conrad von Hötzendorf knew the gravity of the situation. The loss of the capital of Galicia had shaken his position, and if it had been anyone but Conrad von Hötzendorf, that someone would have been replaced immediately. What is more, the crushing defeat finally buried the last respect that the Dual Monarchy and its Armed Forces enjoyed with the Germans. Finally, the Austro-Hungarian defeat gave the Russian Empire the opportunity to penetrate the line in the Carpathians and reach into the Pannonian Plain and even Silesia and the sheer thought of that frightened not only Vienna, but also Berlin. The Austro-Hungarian Land Forces never fully recovered from the defeat at Gnila Lipa. The fact that they had plunged into the war completely unpre-

170 Lawrence Sondhaus, Franz Conrad von Hötzendorf, 155.

194 S tudia H istorica S lovenica

pared, especially for one of such dimensions, combined with the catastrophic decisions171 of their General Staff and the general numeric inferiority, rendered any attempt of consolidation of their status and position. Any advantage that the Germans had gained over the Russians at Tannenberg was gone, and the powerhouse of the Central Powers now had to rely on a crippled ally. The Aus- tro-Hungarian defeat at Gnila Lipa led to a further defeat at Rawa-Ruska in Sep- tember of that same year, at which point the Austro-Hungarian Land Forces in Galicia the pride of the Dual Monarchy and the Habsburgs – had disintegrated completely. In just a few weeks of violent fighting in Galicia and Russian Poland, they had suffered a death toll of more than a hundred thousand men.172 By the end of 1914, there would be more than a million more casualties in this sector, of which hundreds of thousands more were dead. The elderly Emperor was forced to amass a new army, which had miraculously managed to survive until the final disintegration of the Dual Monarchy itself.173 Tens of thousands of Slovenians were also thrown into this fiery abyss, and a great many never made it back home alive. Many "Slovenian" regiments were also rewarded for their self-sacrifice, as evidenced by the medals for bravery, their regimental patrons, and even nicknames. Ljubljana’s 17th Infantry Regiment is a prime example of the latter: they had been dispatched to Gali- cia as "Kranjski (Carniolan) Janezi", but upon return, they became known as "Cesarjeviči" ("Emperor’s men").

171 Not only Conrad von Hötzendorf himself, but also the Austrian official account of the First World War is overly apologetic about the role of the Chief of Staff of the Austro-Hungarian Armed Forces in the loss of Galicia and subsequent military disasters of his troops on the Eastern Front in the First World War. The Esteemed Austrian Academic Robert Nowak, too, defended him practically until his own death, as can be seen from the article he submitted for Die Presse in 1966. KA, NL B, C / 726 DDr. Robert Nowak, unit 3–12, folder 11, Robert Nowak, "Wer war Conrad von Hötzendorf?" (Vienna, February 5, 1966), odgovor Roberta Nowaka na članek v časopisu Die Presse z dne 29. /30. januarja 1966. 172 According to the existing figures, this is the absolute minimum. 173 John Schindler, Fall of the Double Eagle, 2.

195 D. Hazemali: The Battle of Galicia: The Disintegration ...

David Hazemali

BITKA ZA GALICIJO: DEZINTEGRACIJA AVSTRO-OGRSKE KOPENSKE VOJSKE NA VZHODNI FRONTI V PRVI SVETOVNI VOJNI, S POSEBNIM POUDARKOM NA VLOGI GRAŠKEGA III. KORPUSA IN SLOVENSKIH VOJAKOV

POVZETEK

Avstro-Ogrska je dočakala prvo svetovno vojno povsem nepripravljena. Spretni madžarski politiki in popuščanje le-tem s strani avstrijskega cesarja in madžar- skega kralja Franca Jožefa sta bila faktorja, ki sta močno vplivala na to, da so avstro-ogrske oborožene sile postale številčno, predvsem pa tehnološko zao- stale tistim iz drugih velesil takratnega sveta. Ko so vidovdanski streli v Sara- jevu kulminirali v vzročno-posledičnih vojnih napovedih obeh formiranih se taborov, so se tudi nad slovenske domove zgrnili črni oblaki. Vsaj 30.000 slovenskih vojakov je bilo skupaj s sto tisočimi vojaki drugih narodov podonavske monarhije poslanih v Galicijo, kjer jih je pričakala daleč številčnejša vojska Ruskega imperija. Avstro-Ogrske armade so dosegle zmagi pri Krašniku in Komarovu, vendar so bile silovito poražene ob Gnili Lipi. V teh spopadih na vzhodni fronti, ki niso v prvih mesecih vojne v ničemer spominjali na tiste z drugih front, je padlo tudi na tisoče Slovencev. Krivdo za tak razplet gre pripisati avstro-ogrskemu generalštabu, ki ga je v tistem času poosebljal njegov načelnik Franz Conrad von Hötzendorf, ki je popolnoma podcenil udarno moč takrat sodobnega topništva in dajal primat pehoti in boju mož na moža. Uniču- joč poraz ob Gnili Lipi je ne samo povzročil razpad večjega dela oboroženih sil podonavske monarhije, temveč tudi dokončno pokopal še poslednje spošto- vanje, ki so ga Avstro-Ogrska in njene oborožene sile uživale pri Nemcih; in kar je najpomembneje: ruska zmaga je njenemu imperiju dala priložnost, da prodre preko Karpatov v Panonsko nižino in nato še v Šlezijo, kar je v generalštabih centralnih sil povzročilo, da so se prižgali vsi alarmi. Popolna nepripravljenost Avstro-Ogrske na vojno takšnih razsežnosti in katastrofalne odločitve njenega generalštaba so v naslednjih dneh ne samo izničile premoč nad Rusi, ki so jo Nemci pridobili z zmago pri Tannenbergu, saj je odslej gonilna sila centralnega tabora morala računati na pomoč ohromljene zaveznice, ampak so privedle do popolne dezintegracije njene vojske – ponosa države in Habsburžanov, ki so ji vladali. Od vsaj sto tisoč mrtvih mož v zgolj nekaj tednih silovitega bojevanja si avstro-ogrska kopenska vojska ni nikoli več opomogla. Ostareli cesar je bil prisiljen zbrati novo, ki se je čudežno obdržala pri življenju do končne dezintegracije države same.

196 S tudia H istorica S lovenica

UDK 94(450.36)"1926/..." 352.075.31(450.36)"1926/..." 1.01 Izvirni znanstveni članek

Naši podestaji Prispevek k zgodovini slovenskih županov v času fašizma na Primorskem

Boris Mlakar

Dr., znan. svetnik v pokoju Inštitut za novejšo zgodovino Kongresni trg 1, SI – 1000 Ljubljana e-pošta: [email protected]

Izvleček: Avtor v prispevku na podlagi izvirnega arhivskega gradiva podaja pregled vodstev občinskih uprav na ozemlju Julijske krajine v obdobju po 1926, torej po ukinitvi občinske samouprave, ko je volitve županov in občinskih svetov nadomestilo centralistično imenovanje t. i. podestajev in njihovih sosvetov. Ker je omenjeno razdobje sovpadalo z istočasnima procesoma intenzivne italijanizacije slovenskega prebivalstva in fašizacije celotne družbe, je avtor skušal ugotoviti, ali so bile med omenjenimi podestaji vendarle tudi osebe slovenskega izvora, če da, koliko jih je bilo, v katerih občinah in katere pogoje so morale izpolnjevati (poleg neizogibnega članstva v fašistični stranki). Zadevni pregled podaja za vsako primorsko pokrajino posebej, pri čemer kot kriterij ugotovitve narodnostnega izvora podestajev uporablja tudi njihove priimke, saj so ti bili – kljub italijanizaciji – še v veliki meri razpoznavni.

Ključne besede: Primorska, Julijska krajina, fašizem, fašistična uprava, centralizem, župani, Slovenci

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 17 (2017), št. 1, str. 197–216, 50 cit., 3 slike Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

197 B. Mlakar: Naši podestaji

Uvodna predstavitev

Po formalnem prevzemu oblasti oktobra 1922 je italijanski fašistični režim postopoma udejanjal svojo vizijo totalitarne državne in družbene ureditve tudi prek lokalne uprave. V drugi polovici 20. let, ko je fašistična stranka postala edina dovoljena in ko so se državne in sploh vsakršne volitve spreminjale v neke vrste plebiscit, so tudi nižja (torej pokrajinska in občinska) predstavništva oziroma vodstva izgubila svojo avtonomnost, niso več bila odraz volilne volje svoje baze, temveč so postala zgolj prenašalci političnih in upravno-birokrat- skih odločitev od zgoraj navzdol, od Rima oziroma celo od samega Mussolinija prek prefektov na čelu pokrajin do podestajev na čelu občin, ki so tudi predmet našega kratkega pregleda. Šlo je za neposredno vertikalno podrejenost nižjih nosilcev oblasti nasproti višjim, pri čemer, kot rečeno, volja (nekdanjih) voliv- cev ni bila niti formalno niti praktično upoštevana. Kar zadeva Primorsko (in Istro), za katero se je po prvi svetovni vojni tudi v slovenskem jeziku uveljavljal izraz Julijska krajina, je prvo spremembo, ki je že šla v škodo avtohtonega slovenskega in hrvaškega prebivalstva, leta 1923 prinesla uveljavitev italijanskega občinskega zakona tudi na priključenih primorskih ozemljih. Italijanske oblasti so sicer izvoljene slovenske župane vse bolj nadomeščale z začasnimi izrednimi komisarji, skoraj praviloma italijanske narodnosti. Prve povojne volitve županov in občinskih svetov so bile izvedene v letu po formalni priključitvi k Italiji. Tudi na Goriškem, ki je bila tudi iz nacionalno-političnih razlogov v letih 1923–1927 priključena Videmski pokrajini, so bili – tako kot v večini slovenskih občin – izvoljeni slovenski župani in pre- težno slovenski občinski sveti. Slabše je bilo na Tržaškem, medtem ko so v Istri volivce vse bolj ustrahovale fašistične "škvadre", zato o regularnosti tamkajšnjih volitev sploh ni bilo mogoče več govoriti. Sicer pa so po podatkih Lava Čer- melja fašistične oblasti do konca leta 1925 razpustile že več kot 30 izvoljenih občinskih svetov, novih volitev pa kljub zakonski obveznosti nato sploh niso več razpisale in so zadevne občine še naprej vodili začasni komisarji.1 Toda z letom 1926 so nastopile bistvene spremembe. Z dvema zakonoma, najprej februarja in nato septembra, sta bili uvedeni tako nov, fašistični sistem delovanja občin in njihovega vodenja kot tudi popolna imenovanost funkcionarjev. Istočasno je potekala tudi komasacija oziroma združevanje manjših občin, tako da se je npr. na Goriškem njihovo število več kot prepolovilo. Na čelu občine je odslej stal podestà, ki seveda ni bil več voljen, temveč imenovan s kraljevim odlokom, predlagal in umestil pa ga je pokrajinski načelnik, tj. prefekt (prefetto). Ta ga je tudi nadziral in o njem poročal pristojnemu, tj. notranjemu

1 Lavo Čermelj, Slovenci in Hrvatje pod Italijo med obema vojnama (Ljubljana, 1965), str. 43–44.

198 S tudia H istorica S lovenica

ministrstvu v Rim. Podestajeve odloke in siceršnje ukrepe je sicer s strokovnega vidika nadzoroval tudi t. i. pokrajinski administrativni odbor. Podestà je sicer imel velike pristojnosti, tudi tiste od nekdanjih občinskih svetov in odborov. Praviloma je imel ob sebi tudi sosvet (consulta) a le, če je prefekt, v čigar pristojnosti je bilo tudi njegovo imenovanje, to smatral za potrebno. Tekom 30. let so se ti sosveti vzpostavili v vseh primorskih občinah. Istočasno pa so ti sosveti dejansko predstavljali tudi udejanjenje fašističnega korporativnega sistema na mikro ravni, saj je njihove člane – v občinah z do 5000 prebivalci je prefekt imenoval šestčlanske sosvete – v dveh tretjinah izbiral iz predloženih predstavnikov (terne) fašističnih sindikatov delodajalcev, delojemalcev, profesionalnih združenj ipd. in to po posameznih temeljnih gospodarskih oziroma družbenih dejavnostih. Eno tretjino članov pa je neposredno izbral sam po lastni izbiri. Načeloma bi bile lahko članice sosvetov tudi ženske, toda ob konzultaciji raz- položljivega gradiva, ki ga deloma predstavljamo v nadaljevanju, nismo naleteli na niti en tak primer. Poleg sosveta so si sicer podestaji lahko pomagali tudi z imenovanimi zastopniki (delegato podestarile) posameznih vasi oziroma frak- cij, kot se je temu reklo v tedanji terminologiji. Podestà jih je občasno skliceval ter jim dajal navodila, ob tem pa od njih dobival informacije o položaju in razpoloženju prebivalstva v posameznih vaseh. To je pomenilo, da so bili neke vrste podestajevi zaupniki, v slovenskih vaseh so bili praviloma vsi tudi slovenskega rodu. Dobivali so majhno denarno nagrado, pri čemer so se s časom vsaj nekateri vse bolj identificirali z režimom, čemur pripisujemo žalostno usodo, ki je doletela nekatere med njimi s strani partizanov med vojno.2 Funkcija podestaja je sprva trajala pet, po uvedbi novega občinskega zakona leta 1934 pa štiri leta in je bila večinoma neplačana, volonterska. Slednje dejstvo je zelo popestrilo, če se lahko tako izrazimo, iskanje "pravih" oziroma primernih kandidatov za ta položaj. Občinski zakon iz leta 1934 je sicer uvedel še nekaj drugih novosti, a dotedanje ureditve bistveno ni spremenil. Podestà je od takrat lahko hkrati upravljal največ tri občine, kar je bil dodatni odraz dejstva, da je bilo v manjših občinah na podeželju (na slovenskem še posebej) težko najti primerne kandidate. Poleg pogoste uporabe inštituta izrednega komisarja (comissario prefettizio) za dobo največ šestih mesecev so si namreč prefekti ob omenjenih težavah pomagali prav s tem, da je podestà ene občine lahko npr. načeloval tudi sosednji občini ali pa sploh ni bil rezident "svoje" občine, temveč se je vozil opravljat svojo funkcijo od drugod. Tak je bil recimo primer

2 Več o organiziranju in delovanju občinskih uprav in posebej tudi podestajev v času fašizma glej v: Ljudmila Bezlaj-Krevel, "Upravna ureditev Primorske s posebnim ozirom na občine v letih 1814 do 1940", Arhivi 2, št. 1–2 (1979), str. 37–41; Philip Morgan, "I primi podestà fascisti: 1926–32", Storia contemporanea 9, št. 3 (1979), str. 407–423; Alberto Aquarone, L'organizzazione dello Stato totalitario (Torino, 1965), str. 82–87, 412–415; Boris Mlakar, "Primorski Slovenci in delovanje fašističnih občin- skih uprav v tridesetih letih 20. stoletja", Prispevki za novejšo zgodovino 51, št. 1 (2011): str. 151–166.

199 B. Mlakar: Naši podestaji

dr. Paola Sirka, prvega podestaja Rihemberka, ki se je vozil iz Gorice, kjer je bil sicer uslužbenec na tamkajšnjem magistratu.3 To je prineslo nekaj slabosti: slab- šo kvaliteto dela, trpel je občinski proračun zaradi (visokih) potnih stroškov in dnevnic. Med arhivskimi dokumenti je najti kar nekaj peticij ali pa drugačnih izrazov nezadovoljstva ogorčenih občanov in sekretarjev fašistične stranke z neodgovornimi vršilci funkcije podestajev. Iz drugih virov pa je razvidno, da je bil fašistični režim ponosen na novo ureditev, kajti prav v uvedbi institucije podestajev so njegovi ideologi in voditelji videli velik korak naprej v uveljavljanju totalitarne države, katere vertikalna linija odločanja je bila s tem popolna. S tem naj bi dosegli, tudi na lokalni ravni, dokončno odstranitev "osovraženega sufražističnega načela" ter s tem uvedli kriterij ali celo "kult boljšega" na račun neproduktivnega "kulta večine". Njiho- va, tj. podestajska funkcija naj namreč ne bi več slonela na volilnem mandatu, temveč na mandatu sposobnosti, kajti volitve naj bi prej ali slej v ospredje postavile strankarstvo. Kakorkoli že, lokalna samouprava oziroma avtonomija je bila z uvedbo podestajev dokončno ukinjena; podestaji so imeli odločevalno in izvršilno oblast, odgovorni so bili zgolj prefektom in s tem posredno tudi notranjemu ministrstvu v Rimu. Glede na že uveljavljene in poznane okolišči- ne pa je bilo jasno, da je zgoraj omenjeni "boljši" pač moral biti član fašistične stranke (Partito Nazionale Fascista, PNF).4 Na Primorskem je vsaj v drugem razdobju podestà praviloma moral biti tudi Italijan ali vsaj "drugorodec" (alloge- no), ki se je posebej izkazoval s svojo vdanostjo Italiji in režimu. Ob zadevnih predlogih je prefekt za kandidata poudarjeno navajal tudi leto vstopa v PNF, ob tem pa tudi morebitne partijske in vojaške funkcije ter nagrade in odlikovanja. Vendar je februarja 1935 notranje ministrstvo ugotavljalo, da je še zmeraj nekaj nestrankarskih podestajev. Med njimi je bil tudi podestà občine Jablanica, zato so z ministrstva pozvali reškega prefekta, da naj nemudoma za to funkcijo pre- dlaga novo ime. Podestà, čigar imena sicer ne poznamo, je seveda moral takoj podati odstavko, za začasnega komisarja pa je nato prefekt imenoval podestaja sosednje občine Klana.5 Ob tem gre tudi omeniti, da so ob predlogih za nove podestaje, ki so jih prefekti pošiljali v Rim, ob vseh pozitivnih karakteristikah kandidatov posebej izpostavljali, da je bila kandidatura predlagana v soglasju ali ob odobritvi federala, tj. pokrajinskega sekretarja fašistične stranke. Seveda pa je bilo še nekaj drugih nujnih pogojev, ki jih je moral kandidat izpolnjevati.

3 Kronika Rihemberka – Branika (Branik, 1994), str. 160–161. 4 Loreto Di Nucci, Lo Stato-partito del fascismo: Genesi, evoluzione e crisi 1919–1943 (Bologna, 2009), str. 300–301; Luciano Patat, Il Duce ha sempre ragione (Gradisca d'Isonzo, 2009), str. 52. 5 Archivo Centrale dello Stato (ACS), Roma, Ministero dell'Interno (MI), Direzione Generale Amministrazione Civile, Podestà e Consulte Municipali, šk. 154, dopis notranjega ministrstva reškemu prefektu, 28. februar 1935; zaznamek v notranjem ministrstvu, 7. marec. 1935.

200 S tudia H istorica S lovenica

Poleg nekaznovanosti ni smel presegati starosti 60 let in, zanimivo, moral je biti poročen. Tako je, recimo, oktobra 1934 na Goriškem prišlo do – za današnje pojme prav komične – situacije, ko je italijanski kandidat za podestà na Trno- vem obljubil, da se bo poročil do konca leta. Kasneje je sporočil, da do danega roka nikakor ne more dobiti primerne neveste, zato je prefekt sklenil, da ga je treba zamenjati. Tudi podestaja v Črničah in Krminu recimo tedaj nista bila poročena, problematična pa je bila tudi njuna starost – prvi je bil star že 61, drugi pa šele 28 let –, a je prefekt zaprosil ministrstvo, če lahko njuno zamenjavo odloži.6 Pri izbiri kandidatov za podestaje so bili prefekti zelo pozorni na njihovo finančno preskrbljenost ali z drugimi besedami, glede na načeloma neplačano funkcijo je bilo zelo zaželeno, da so imeli redne dohodke, bodisi plače, pokoj- nine ali kaj drugega. Kot rečeno, zaželena je bila italijanska narodnost, članstvo v stranki, določena izobrazba ali sicer izkazana usposobljenost; pri slednjem so vsaj na začetku prihajali v poštev tudi dotedanji (slovenski) župani in občinski tajniki. Tudi učitelji so se izkazali za primeren kadrovski bazen za podestaje, pri čemer zadevno ministrstvo in šolska skrbništva niso imela nič proti. Med drugimi "zaželenimi poklici" kandidatov so bili, vsaj po pogostosti sodeč, tudi upokojeni častniki ali orožniški marešali, šefi železniških postaj ali celo inže- nirji; tak je bil recimo primer rudniškega inženirja Luigija Caldane iz Idrije, ki je bil nekaj let podestà v Cerknem. Naj kot primer prefektove zadrege pri iskanju primernega kandidata predstavimo stanje v občini Materija v Reški pokrajini. Marca 1935 je tamkajšnji podestà podal ostavko in pokrajinski inšpektor je zatem prefektu poročal o možnostih, kako najti njegovega naslednika. Naj- prej je navedel, da je v občini s 4227 prebivalci le 15 Italijanov, ostali so seveda bili Slovenci. Glede na poklicno strukturo Italijanov bi se izbira kandidatov za podestaja zožila na dva učitelja in poštnega uslužbenca. Glede na članstvo v fašistični stranki je bilo v občini 39 ljudi, od tega le štirje Italijani, ostali so bili slovenski člani, ki naj bi slabo govorili italijansko. Toda med Slovenci so bili samo trije visoko izobraženi, a so bili po njegovem prepričanju politično in tudi sicer dvomljive osebnosti. Zato je prefektu predlagal – in takih primerov ni bilo malo – da poiščejo nekoga izven občine in mu za to pač plačujejo po 600 lir. Imel je svojega kandidata, in sicer orožniškega marešala, poveljnika postaje v Podgradu, ki je bil poročen, imel je otroke, bil je katoliške vere itd.7 Kar zadeva vero so prefekti ob predlogih pri kandidatih zmeraj navajali, da so pripadniki katoliške vere. Po letu 1938, ko je režim uveljavil t. i. rasne zakone (slovesno jih je razglasil Mussolini v svojem govoru ob obisku v Trstu) , pa so redno dodajali

6 ACS, MI, Podestà e rettori, šk. 166, poročilo goriškega prefekta notranjemu ministrstvu, 26. oktober 1934. 7 ACS, MI, Podestà, šk. 154, poročilo pokrajinskega inšpektorja reškemu prefektu, 14. marec 1935.

201 B. Mlakar: Naši podestaji

tudi podatek, da je dotični kandidat italijanske oziroma arijske rase. Delo pri iskanju kandidatov za podestaje je prefektom otežil tudi sklep velikega fašistič- nega sveta v začetku decembra 1933, ki je narekoval, da se je treba izogibati kopičenju javnih funkcij, tudi tistih neplačanih, in da je treba pri tem podpirati mlade kandidate. To se je zdelo tako pomembno tudi samemu Mussoliniju, da je julija naslednjega leta vsem prefektom poslal še posebno brzojavko s tem sporočilom.8 Sicer pa je podestà vodil celotno občinsko upravo, ki je štela več deset uslužbencev – odvisno seveda od velikosti občine – pri čemer so Slovenci praviloma zasedali manj pomembna in manj kvalificirana delovna mesta. Tudi on sam ni zmogel dela sam, brez pomoči občinskega tajnika, zakon pa je za naj- večje občine predvideval oziroma dopuščal imenovanje enega ali več vicepo- destajev. Podestà s svojo ožjo upravo je uradoval v občinskem poslopju, ki se je imenovalo municipio, in fašistična oblast je tedaj v mnogih občinskih središčih, tudi na Primorskem, v ta namen zgradila nova poslopja. Da upravičimo naslov tega prispevka, moramo pogledati, v koliko so primorski Slovenci sodelovali oziroma participirali v tem podestajskem sistemu oziroma pri upravljanju tedanjih občin. Trend je šel v smeri zmanjševanja slovenskega vpliva, čeprav naj že na tem mestu poudarimo, da je v okviru občin- skih uprav, kot že nakazano zgoraj, vsaj med nižjimi uslužbenci najti (včasih celo številna) slovenska imena.

Goriška pokrajina

Na Goriškem je na začetku izgledal položaj za Slovence – vsaj kar zadeva šte- vilo novih županov oziroma podestajev – kar ugoden. Videmski prefekt je 23. septembra 1926 (tedaj je bila Goriška še v sklopu Videmske pokrajine) v imenu vlade izvedel imenovanja podestajev. Na te položaje so bili v slovenskem delu dežele v veliki meri, oziroma v vsaj 30 občinah, imenovani Slovenci, med katerimi je bilo tudi kar nekaj bivših oziroma dotedanjih županov. Toda v pomemb- nejših in večjih občinah – izjema je tu nemara Kobarid, kjer je bil imenovan Domenico Petel(i)n – so podestaji postali Italijani, npr. v Idriji, Tolminu, Ajdo- vščini itd. Je pa res, da je bilo med zgoraj omenjenimi občinami tedaj še veliko manjših, ki so bile v naslednjem letu ali dveh z različnimi komasacijami ukinje- ne oziroma združene ali pridružene večjim občinam.9 Ko omenjamo slovenske podestaje, se postavlja vprašanje njihove identifikacije. Pri tem ni težav, če

8 William Klinger, "Organizzazione del regime fascista nella Provincia del Carnaro (1934–1936)", Quaderni 24 (2013): str. 197, 198. 9 ACS, MI, Podestà, šk. 32, brzojavka notranjega ministrstva videmskemu prefektu o imenovanju podestajev, 24. september 1926.

202 S tudia H istorica S lovenica

imamo zadevno potrditev v literaturi ali v spominskih virih, niti ko je v italijanskem viru zapisano, da gre za "drugorodce". V pomoč je tudi podatek o kraju rojstva, če je ta v virih naveden. V ostalih primerih pa nam kot merilo za ugo- tavljanje narodnostne pripadnost ostajajo predvsem priimki, pri čemer pa je seveda jasno, da ta "metoda" nikakor ni stoodstotno zanesljiva. V tem času se je namreč že pričenjal proces italijanizacije priimkov, izjemi sta območji Posočja in na Bistriškem, kjer ta proces nikdar ni bil izveden oziroma so tudi italijanske oblike tamkajšnjih priimkov v veliki meri ostajale takšne, da je bil razpoznaven njihov slovenski izvor. Drugače je bilo seveda z osebnimi imeni, ki so bila vsa takoj poitalijančena. Toda tudi na Goriškem se je položaj pričel naglo spreminjati v stanje, ko je funkcija podestaja postala skoraj popoln monopol oseb italijanskega porekla. Že spomladi leta 1929 je Novi list, ki ga je tedaj izjemoma za dve leti izdajal bivši poslanec dr. Engelbert Besednjak, poročal o novoimenovanih "občin- skih načelnikih" na Goriškem, in sicer v občinah Čepovan, Dornberk, Kojsko, Rihemberk in Idrija. Pri vseh novih podestajih je evidentno šlo za Italijane in tudi preverjene fašiste.10 Tozadevni "razvoj" je seveda budno spremljala in vča- sih kar zajedljivo komentirala tudi Istra, glasilo primorskih in istrskih begun- cev v Jugoslaviji, ki je izhajala v Zagrebu. Ob dejstvu, da so se številni nekdanji občinski uradniki, tajniki in tudi župani udinjali novi oblasti, je pisala npr. o "izdajicah v goriških Gorah", o carne venduta, prodanem mesu ipd. So pa nekateri italijanski podestaji ostali v spominu slovenskih ljudi kar dobro zapisani kot npr. zadnji podestà v Cerknem. Kot podestà je imel zanimivo ime, in sicer Luigi De Podestà! Občinski komisar je postal decembra 1939, naslednje leto jeseni je postal podestà in vršil to funkcijo vse do 1. septembra 1943, ko je odstopil. Prihajal je iz kraja Vigo di Cadore, razmeroma zgodaj (pri 20. letih) je stopil v stranko, v Cerknem se je ukvarjal z gostinstvom in lesno trgovino. Poročil se je z domačinko in po vojni živel v Gorici ter ohranjal stike z ženino družino.11 Mattea Marsana, podestaja v Tolminu, ki je sicer kmalu odšel na višji položaj v Gorico, pa je Istra nekako posvojila in preimenovala v "našega Matjička" in se dobronamerno ponorčevala iz njegove menda pretirane skrbi za razvoj mlek- arstva na Tolminskem.12 Ob goriških podestajih gre vsaj na kratko omeniti tudi sestavo njihovih sosvetov. Ko je npr. spomladi leta 1932 goriški prefekt ob imenovanjih novih podestajev postavljal tudi njihove konzulte, je v svojem poročilu ministrstvu v Rim poudaril, da "drugorodna cona", ki jo po njegovem sestavlja 34 občin (od

10 "Novi občinski načelniki", Novi list, 23. maj 1929, št. 9, str. 1. 11 ACS, MI, Podestà, šk. 166, poročilo goriškega prefekta notranjemu ministrstvu, 14. december 1939; Podatki iz družinskega izročila. 12 "Kako fašizem skrbi za naš narod", Istra, 2. december 1932, št. 49, str. 2.

203 B. Mlakar: Naši podestaji

Občinsko poslopje v Cerknem. Pred njim na levi spomenik imperiju, zmagi v Abesiniji leta 1936 (Osebna zbirka avtorja)

42), ostaja mešana, torej sestavljene iz italijanskih in slovenskih "elementov", ter dodal, da bo to sodelovanje "drugorodcev" pomenilo ponovno zanikanje določenih trditev, posebej z vzhoda (!) o izolaciji, v katero naj bi bila potisnjena drugorodna populacija. Ob tem je seveda izrazil upanje, da bi bili vsi člani sosvetov tudi člani fašistične stranke, vendar hkrati priznal, da je na podeželju ta kriterij včasih neuresničljiv. Je pa zagotavljal, da so vsi izbrani sosvetniki vredni zaupanja in vdani režimu, saj so to morali predhodno že dokazati. Kar zadeva pomanjkanje sposobnih članov stranke pa je na koncu še izrazil prepričanje, da bo ta problem z novimi vpisi v stranko ter z zorenjem novih mladih fašistov kmalu izginil.13 S popolnim seznamom že omenjenih vaških zastopnikov razpolagamo le za občino Tolmin. Z njim ilustriramo že omenjeni problem (ne)razpoznavnosti tedaj uradno uporabljanih slovenskih priimkov (in imen). Navajamo seznam za vse tolminske frakcije za leto 1941:

Čadrg Cuttin Andrea Čiginj Floriani Giovanni Dolje Klobucar Antonio Gabrje Gaberscik Antonio

13 ACS, MI, Podestà, šk. 166, poročilo goriškega prefekta notranjemu ministrstvu, 2. marec 1932.

204 S tudia H istorica S lovenica

Kneške Ravne Cogoli Antonio Kozaršče Fortunat Giulio Ljubinj Stagno Andrea Podmelec Bresciani Giuseppe Poljubinj Cujec Giuseppe Prapetno Krivec Luigi Sela nad Podmelcem Golja Michele Sela pri Volčah Manfreda Michele Selišče Sauli Antonio Tolminske Ravne Klobucar Giovanni Volarje Leban Giovanni Volčanski Ruti Jurman Bartolomeo Volče Cenci Giovanni Zadlaz - Čadrg Bresciani Giovanni Zadlaz - Žabče Covacci Antonio Zatolmin Sauli Giuseppe Žabče Rutar Francesco

Iz gornjega seznama je razvidno, da precej priimkov ni bilo poitalijančenih, nekaj med njimi pa jih je vendarle bilo, a je njihov slovenski izvor še razviden. Izstopa delegat vasi Ljubinj Andrea Stagno, ki je bil rojen kot Andrej Kavčič.14 Verjetno je bil tudi njegov povsem italijanski priimek odraz njegovega iden- tificiranja z režimom. Tako on kot tudi npr. podestajev delegat Anton Čelik iz bližnjega cerkljanskega Bukovega sta, kot že nakazano, pozneje med vojno doživela tragičen konec. Za drugo polovico 30. let sicer ne razpolagamo z izrecnimi poročili, da bi kdo od Slovencev vodil kakšno občino na Goriškem, po analogiji s Tržaško pokrajino pa lahko domnevamo, da je kateri od številnih s Slovenci poseljenih goriških občin le načeloval Slovenec po rodu, podobno kot je bil slučaj celo med občinskimi sekretarji fašistične stranke. Seveda pa se na tem mestu ni mogoče povsem izogniti razpravi o inženirju Maksu Fabianiju, slavnem arhi- tektu iz Kobdilja v občini Štanjel. Sredi decembra 1935 je bil namreč imenovan za tamkajšnjega podestaja in to ostal vse do konca druge svetovne vojne. Zanimivo je tudi to, da je bil oktobra 1938 imenovan za člana občinske mestne konzulte v Gorici, ki je sicer štela 22 članov, in sicer kot zastopnik pokrajinske fašistične zveze umetnikov in svobodnih poklicev.15 Problem je bil namreč

14 Boris Mlakar, "Italijanska oblast v Tolminu ob začetku druge svetovne vojne", v: Tolminski zbornik (Tolmin, 1997), str. 223. 15 ACS, MI, Podestà e rettori, šk. 166, dekret goriškega prefekta o imenovanju občinske konzulte v Gorici, 22. oktober 1938.

205 B. Mlakar: Naši podestaji

tudi v tem, da v strogem narodnostnem smislu Fabiani ni bil Slovenec, niti ni sam poudarjal svoje narodnosti, čeprav se je po nekaterih trditvah izrekel za Italijana. Je pa seveda ves čas – tako kot tudi njegova rodbina – živel med Slovenci, z njimi govoril slovensko, jim na različne načine pomagal ipd. Še večja vpraševanja je npr. ob praznovanju 150-letnice njegovega rojstva vzbudilo njegovo članstvo in tudi siceršnje več ali manj zaslužno delovanje v fašistični stranki. Kar zadeva samo članstvo je vsekakor zanimivo dejstvo, da je pozimi leta 1930 protestiral pri pokrajinskem sekretarju fašistične stranke, češ da zapis o njegovem pristopu v stranko 1. decembra 1923 (mogoče v izdani partijski izkaznici?) ni točen in da se je v resnici stranki pridružil vsaj dve leti prej. Ob tem je na kratko opisal svoje aktivno delovanje v prvi dobi delovanja stranke na Goriškem in se pri tem skliceval na pričevanja svojih tedanjih sodelavcev pri obnovitvenem uradu ter fašističnih prvoborcev. Federale Pino Godina, kot so takrat kratko nazivali pokrajinskega sekretarja, se je pozanimal in ugotovil, da se je Fabiani stranki res priključi sredi leta 1921. To se ujema s podatkom, ki ga je ob zgoraj omenjenih spraševanjih navedel ostri arhitektov kritik dr. Jože Škerk, namreč dne 15. maja 1921.16 Škerk je navedel tudi nekaj drugih Fabianijevih grehov tako v političnem kot tudi v strokovnem pogledu.17 Po drugi strani pa so se v navedeni polemiki navajala pričevanja ljudi, ki so govorila o njegovi ljudski naravi in prizadevanju za dobrobit domačega kraja in njegovih sokrajanov. Ta pričevanja zadevajo tudi vojni čas, ko naj bi npr. februarja 1944 z intervencijo pri nemških častnikih preprečil požig in izselitev Štanjela; še starejše, iz povojnih let, pa je pričevanje kurata Janka Kosa v Branici, da je pozimi leta 1943 Fabiani zaradi neke partizanske likvidacije preprečil fašistično maščevanje nad Branico.18 V začetku vojne, ko je bil bovški podestà, ki je tedaj hkrati upravljal tudi občino Soča, vpoklican v vojsko, je prefekt za občinskega komisarja v Bovcu imenoval domačina Cav. Guida Stresa.19 V svojevrstni zadregi so se zatem novo- imenovani prefekti znašli po padcu fašizma poleti 1943. Ob ukinitvi delovanja fašistične stranke so morali prevetriti tudi vrste podestajev. Goriški prefekt je v svojem poročilu v Rim izrazil razumevanje do fašističnega in nacionalističnega ravnanja nekaterih podestajev zaradi prisotnost in nevarnosti "di razza slava" in predlagal, da 13 podestajev ostane na svojih položajih, v 13 občinah je imenoval oziroma podaljšal mandat komisarjem, medtem ko je predlagal

16 Arhiv Republike Slovenije (ARS), AS 2044, PNF Gorica 1930–1943, šk. 26a, pismo pokrajinskega sekretarja Pina Godine arh. Italu Ailandiju, 24. marec 1930; pismo inž. Maksa Fabianija pokrajinskemu sekretarju Pinu Godini, 1. marec 1930. 17 Npr. Jože Škerk, "Druga plat lika arh. Maksa Fabianija", Primorski dnevnik, 28. april 2015, št. 97, str. 26. 18 Vladimir Vremec, "Zagrizen fašist ali pravi človek na pravem mestu?", Primorski dnevnik, 4. avgust 2015, št. 179, str. 9; "+ Janko Kos", Slovenski Primorec, 6. avgust 1947, št. 32, str. 2. 19 ACS, MI, Podestà, šk. 167, poročilo goriškega prefekta notranjemu ministrstvu, 4. oktober 1940.

206 S tudia H istorica S lovenica

Motiv iz Podbrda leta 1935 (Osebna zbirka avtorja)

popolno zamenjavo le za sedem občin.20 V začetku septembra 1943 so se tako v nekaterih občinah izvršile zadevne spremembe in so, zanimivo, po desetletju spet prišli v poštev Slovenci. Tako je italijanskega podestaja Rizzatta v Ajdovščini zamenjal komisar Slovenec Mario Bras, v Cerknem pa je bil za komisarja imenovan domačin Jernej Štravs (Bartolomeo Straus). Teden dni po tem, ko je slednji prevzel funkcijo, je razpadla Italija in so v Cerkno vkorakali partizani, pri čemer je zanimivo, da je omenjeni Štravs obdržal pomemben položaj tudi v strukturah novih partizanskih oblasti … Če zaključimo z Goriško, sredi novembra 1943, torej že pod novo nemško okupacijsko oblastjo, je goriški prefekt sporočil v Rim, da je nemški vrhovni komisar v Gorici za podestaja imenoval prof. dr. Luigija Sussija, za vicepodestaja pa advokata Nikolaja Tonklija ter inženirja Francesca Fogarja, vsi pa so funkcije prevzeli 16. novembra.21 Goriški italijanski nacionalisti so bili ob teh imenovanjih lahko najmanj vznemirjeni, ko so na čelu občine nenadoma ugledali dva Slovenca (Sussi – Susič je bil to sicer z rezervo) ter enega Furlana. S podobno rezervo lahko sicer na tem mestu omenimo tudi zadnjega podestaja v Gorici pred razpadom Italije, tj. Antonia Casasolo. Njegova mati je namreč bila Jožefa Marušič, Slovenka iz Solkana.22

20 ACS, MI, Podestà, šk. 166, poročilo goriškega prefekta notranjemu ministrstvu, 30. avgust 1943. 21 ACS, MI, Podestà, šk. 166, poročilo goriškega prefekta notranjemu ministrstvu, 18. november 1943. 22 Branko Marušič, "Slovenske korenine podestaja", Primorski dnevnik, 21. januar 2015.

207 B. Mlakar: Naši podestaji

Tržaška pokrajina

Tudi na Tržaškem je na začetku kazalo, da Slovenci ne bodo povsem odrinjeni od podestajskih položajev. Ko je aprila 1926 tržaški prefekt na notranje ministrstvo poslal svoje predloge za podestaje 20 občin (od katerih je pri desetih že šlo za nove, združene občine), je posebej poudaril, da je predlagal tudi sedem "drugorodcev, zaupanja vrednih elementov", kar naj bi bilo za prebivalstvo dokaz, da vlada ne dela razlik med Italijani in Slovenci, če so ti vdani Italiji. Šlo je za občine Doberdob, Dutovlje, Lokev, Šmihel, Repentabor, Senožeče in Tomaj. Zanimiv zaplet je nastal ob predlogu za podestaja združene občine Dutovlje, ki je zaobsegala še dotedanji občini Skopo in Kopriva. Za to mesto je predlagal dotedanjega župana v Skopem Ferdinanda Živca, ki pa je čez čas sporočil, da ponujenega položaja ne more sprejeti.23 Ni pa predlagal Slovencev za podestaje drugih, povsem slovenskih občin, kot so bile Slavina, Sežana, Postojna, Hreno- vice, Nabrežina itd. Pri na začetku omenjenih je sicer v glavnem šlo za dotedanje župane. Dolžnost so prevzeli 16. maja in ob tej priliki, kot je bil običaj, slovesno prisegli pred prefektom (ali podprefektom).24 Težavo je tedaj predstavljala občina Dolina, za katero so najprej morali ugotoviti, ali ima več ali manj kot 5000 prebivalcev, saj je prvi zakon o podestajih veljal le za občine z do 5000 prebivalci. Prefekt je ugotovil, da je večina njenih prebivalcev sovražna Italiji in zato je na mesto podestaja predlagal predano in energično italijansko osebnost. Prvi tamkajšnji podestà je bil Paolo Radovani, ki pa ga maja 1931, ko mu je potekel petletni mandat, prefekt ni ponovno predlagal, ker je bil prešuštnik in tudi sicer brez ugleda med ljudmi. Zaradi zgoraj omenjenega stališča prebivalstva je poudaril, da bi na mestu dolinskega podestaja morala biti resna in energična oseba, ki bo kompetentna ter izkazana italijanska in fašistična osebnost. Kot takega je v svojem predlogu navedel Cav. Lodovica Leschija, tedanjega podestaja Lokve in Divače, z mesečnim nadomestilom 924 lir.25 V govoru ob zaprisegi 16. maja je prefekt novim občinskim načelnikom svetoval, da se takoj povežejo s pristojnimi podprefekti, s katerimi naj nadalje rešujejo praktične probleme, pred katerimi so se znašle nove občine. Tri tedne kasneje so bila prva srečanja podestajev in podprefektov, na katerih so razpravljali o administraciji, ekonomiji, o ustreznih občinskih sedežih ipd. Posebej so izpostavljali vprašanje občinskih tajnikov, za katere naj bi imenovali sposobne ljudi in v izjemnih primerih tudi za več občin skupaj. Glede vzpostavljanja sosvetov so ugotavljali, da v tem prvem razdobju, razen za kakšno izjemo, še ni potrebe za njihova imeno-

23 ACS, MI, Podestà, šk. 32, poročilo tržaškega prefekta notranjemu ministrstvu, 30. april 1926. 24 ACS, MI, Podestà, šk. 32, predlog tržaškega prefekta za nove podestaje notranjemu ministrstvu, 19. april 1926; brzojavno sporočilo notranjega ministrstva o imenovanju podestajev, 14. maj 1926. 25 ACS, MI, Podestà, šk. 292, poročilo tržaškega prefekta notranjemu ministrstvu, 10. maj 1931.

208 S tudia H istorica S lovenica

vanja oziroma da "okoliščine tega še ne zahtevajo", karkoli je že to pomenilo.26 V naslednjih letih se je položaj v občinah s slovenskim prebivalstvom Tržaške pokrajine sicer spreminjal, na podlagi razpoložljivih virov pa lahko ugotovimo, da so bili ves čas na čelu od petih do desetih občin tudi podestaji slovenskega porekla. V začetku jeseni 1942, torej že globoko v vojnem času, so Slovenci načelovali občinam Lokev, Dutovlje, Repentabor, Štjak, Senožeče in Sežana.27 V slednji je na mestu podestaja vedril Antonio Gerbelli, za katerim se je "skrival" Tone Grbec, domačin iz Utovelj. Ko je postal podestà, je pozabil na slovenščino, uradoval pa strogo po fašističnih navodilih.28 Je pa imel za Slovence po svoje kar znamenitega predhodnika, namreč Emilia Graziolija, slovenskega zeta in v času opravljanja podestajske funkcije centurija kraške kohorte 59. tržaške legije fašistične milice (MVSN). Sredi leta 1929 je bil kot komisar imenovan za podestaja, a se je funkciji kmalu odpovedal, ker se je raje posvetil napredovanju in poklicnemu udejstvovanju v okviru omenjene milice. Poleg omenjenih so se občasno v 30. letih pojavljala slovenska imena tudi na čelu občin Hrenovice, Košana, Slavina, Šmihel in tudi Doberdob (dr. Luigi Bregant 1933–1937). Dve imeni pa sta posebej izstopali, in sicer podestà Josip Meden (Giuseppe Medeni) v Senožečah in Teodor Kompare (Teodoro Compare) v Dutovljah. Prvi je bil verjetno podestà z najdaljšim stažem v teh krajih, saj je bil na tem mestu skoraj celih 17 let! Ko mu je maja 1931 potekel prvi mandat, ga je prefekt znova predlagal, saj da je zelo zaslužen in da s tem soglaša tudi pokrajinski partijski sekretar. Meden je član stranke postal leta 1924. Tudi po pretečenih mandatih leta 1935 in 1939 ga je prefekt ponovno predlagal. Avgusta 1931 je orožniška postaja v Senožečah zaprosila Medena, da poda svoje mnenje o tamkajšnjem župniku Ivanu Vilharju. Podestajeva karakteristika je bila precej negativna, in sicer da je župnik slovanski nacionalist, da ne izobeša italijanske zastave, da prepoveduje uporabo italijanščine v cerkvi, da se ne udeležuje volitev itd. Na koncu ga je označil za spodbujevalca nasprotovanja do lokalnih oblasti in "drugorodcev", ki hočejo služiti "italijanski stvari", za sebe pa je poudaril, da je ponosen na svojo novo domovino Italijo.29 Istra je dobro leto kasneje položaj v Senožečah označila za beden, saj je pivovarna "Adria" prenehala z delom, ljudje so se izseljevali, praznih je bilo že 24 hiš, kontrola s strani italijanskih uni- formirancev je postajala vse bolj stroga itd. Zgrozila se je nad vse številčnejšimi

26 ACS, MI, Podestà, šk. 32, poročilo tržaškega prefekta notranjemu ministrstvu, 22. junij 1926 27 ACS, MI, Podestà, šk. 292, seznam podestajev in prefekturnih komisarjev 25 občin Tržaške pokrajine, 30. september 1942. 28 Mira Cencič, TIGR. Slovenci pod Italijo in TIGR na okopih v boju za narodni obstoj. Kras in Vipavska dolina (Ljubljana, 1997), str. 67. 29 ARS, AS 1826, Orožniška postaja Senožeče, t.e. 1, izjava Josipa Medena, 19. avgust 1931.

209 B. Mlakar: Naši podestaji

"fašističnimi podrepniki", kar zadeva podestaja Medena pa ugotavljala, da je "mož pod vplivom fašistov in se jim boji zameriti".30 Verjetno bi Meden vztrajal na mestu podestaja vsaj do padca fašizma, a so konec februarja 1943 italijanske enote v boju s partizani med drugimi ustrelile tudi Nikolaja Šturma, ki je bil podestajev nečak. Prefekt je v svojem poročilu ministrstvu zapisal, da Medena sicer v tem pogledu ne zadene nobena krivda, vendar pa da je položaj postal neroden in ga pozval k odstopu. Meden je 20. marca res podal odstopno izjavo, kar je – kot je običajno ob takih prilikah – utemeljil s slabim zdravjem.31 Malo bolj razgibana je bila sicer "kariera" podestaja Kompareja oziroma sploh položaj v Dutovljah. Kompare je bil rojen leta 1891 v Krepljah, v fašistično stranko je vstopil leta 1924, pri tem pa se je tako izkazal, da je istega leta postal tudi občinski sekretar stranke. Takoj po vojni je bil sicer dve leti tajnik tedanje občine Skopo, v letih 1924–1926 pa župan občine Dutovlje. Aprila 1926 ga je prefekt sicer predlagal za podestaja , vendar je očitno zaradi svoje funkcije sekretarja izpadel iz igre in je prvi podestà v Dutovljah postal Mario Dal Soglio, s tem da se po oceni prefekta na tem položaju ni najbolje znašel in mu je zato svetoval, da naj bo v tesnem stiku s sekretarjem PNF, ki je bil, kot že rečeno, prav Kompare, "zelo dober in zvest drugoroden element".32 Dve leti kasneje, maja 1928, je Kompare le postal podestà in je moral odstopiti z mesta sekretarja. Prvi mandat se mu je iztekel maja 1933, nastopil je tudi naslednji mandat, a je novembra 1934 podal ostavko; ozadje le te pa iz razpoložljivih virov ni razvidno. Za začasnega komisarja je prefekt nato imenoval Stanislava Marzija, ki je bil sicer rojen leta 1902 v Ajdovščini. Prefekt ga je pol leta kasneje predlagal za podestaja, pri čemer je zagotavljal, da "čeprav gre za drugorodca, je zmeraj izkazoval italijanska čustva in privrženost fašističnemu režimu".33 Marzi (Marc!) je nato normalno odslužil svoje štiriletje, decembra 1939 pa se je na podesta- jski položaj spet povzpel Teodor Kompare. Iz dokumentacije je razvidno, da je bil podestà še septembra 1942 in je, kot se je izkazalo, to funkcijo obdržal vse do razpada Italije septembra naslednjega leta. Po zapiskih tomajskega župnika Albina Kjudra je "zavlekel voz hudo v laške vode" ter na nekem zborovanju v Dutovljah celo zahteval, da se v cerkvi uvede italijansko bogoslužje, pri čemer vemo, da je bilo zadnje zatočišče javne rabe domačega jezika prav v cerkvah.34 Doživel je tragično usodo, skupaj z ženo so ga namreč ustrelili partizani.35 Ob vsem tem naj dodamo še podatek, da sta se oba, tako Meden kot Kompare, kit-

30 "Beda v Senožečah", Istra, 4. november 1932, št. 45, str. 5. 31 ACS, MI, Podestà, šk. 293, poročilo tržaškega prefekta notranjemu ministrstvu, 24. marec 1943. 32 ACS, MI, Podestà, šk. 292, poročilo tržaškega prefekta notranjemu ministrstvu, 10. marec 1928. 33 ACS, MI, Podestà, šk. 292, poročilo tržaškega prefekta notranjemu ministrstvu, 12. junij 1935. 34 Cencič, TIGR, str. 67 35 M. K., "V Dutovljah so imeli "Municipio"", Primorski dnevnik, 26. februar 2010, št. 48, str. 2.

210 S tudia H istorica S lovenica

ila tudi z nazivom cavaliere. Skoraj gotovo so bili po vsem zgoraj povedanem tudi na Tržaškem vsi podestaji člani fašistične stranke, pri čemer tudi pri današnjih poznavalcih velja ocena, da je pod sistemom, kakršen je bil fašizem, za opravljanje kakršne koli funkcije, tudi obrti ali pomembnejšega poklica, bilo nujno vstopiti v stranko. Tako pravzaprav ne preseneča dejstvo, da sta bila po pričevanju dva bivša podestaja po drugi svetovni vojni v Trstu "ugledna člana zamejske skupnosti" in da se to ob njiju nihče ni pritoževal ali obregal.36

Istra

Kar zadeva Istro oziroma Puljsko pokrajino so tam Slovenci predstavljali veliko manjšino, upoštevajoč seveda tudi številno hrvaško istrsko prebivalstvo. Od 41 istrskih občin so bile povsem s Slovenci naseljene občine Marezige, Šmarje, Dekani in Hrpelje-Kozina. Slednje naselje, namreč Kozino, so formalno ustano- vile šele italijanske oblasti. Tudi v zaledju treh obmorskih mest današnje slovenske Istre so seveda prevladovali Slovenci, a tam so tudi v politično-upravnem pogledu italijanska mesta imela popolno prevlado. Za občino Šmarje, katere zanimivo italijansko ime je bilo Monte di Capodistria, lahko ugotovimo, da so bili vsi njeni podestaji italijanske narodnosti, pri čemer sta bila dva izmed teh, ki sta vodila občino konec 20. in v prvi polovici 30. let, po poklicu učitelja. Oba sta prišla na to mesto iz hrvaškega dela Istre.37 V občini Marezige je v istem razdobju dva mandata občinsko upravo vodil Egidio Parovel, ki je bil pred tem občinski sekretar fašistične stranke in za katerega je prefekt z zadovoljstvom ugotavljal, da je kot tak zelo dejavno izvajal propagando med "drugorodci" in leta 1929 celo pomagal odkriti eno protidržavno združenje, katerega člani so bili kasneje obsojeni pred posebnim sodiščem.38 Za podestaja občine Hrpelje-Kozina je bil aprila 1935 imenovan Luigi Severi, ki bi morda lahko imel slovenske korenine, a dobri dve leti kasneje ga je zamenjal Marcello Candellari. Toda junija 1940 je prefekt v svojem poročilu izrazil veliko nezadovoljstvo nad njegovim delom, češ da si je s svojim osornim in hladnim vedenjem odtujil simpatije prebivalstva in s tem otežil proces "patriotične penetracije", ki s tolikimi težavami poteka v tej coni, kjer živijo ljudje, pretežno nasprotni Italiji. Tudi njega je nato zamenjal

36 Vladimir Vremec, "Zagrizen fašist ali pravi človek na pravem mestu?", Primorski dnevnik, 4. avgust 2015, št. 179, str. 9 37 ACS, MI, Podestà, šk. 234, poročili puljskega prefekta notranjemu ministrstvu, 10. januar 1928, 31. maj 1929. 38 ACS, MI, Podestà, šk. 234, poročilo puljskega prefekta notranjemu ministrstvu, 28. marec 1931.

211 B. Mlakar: Naši podestaji

z začasnim komisarjem Francescom Venturinijem, učiteljem v Hrpeljah.39 V občini Dekani je s presledki dolžnost podestaja opravljal Edoardo Mastracchio, učitelj v različnih bližnjih krajih, ki pa je imel težave bodisi zaradi svojih zahtev po denarnem nadomestilu bodisi zaradi svojega koleričnega značaja.40 Po padcu fašizma je podal ostavko in hkrati zagotavljal, da je še naprej pripravljen delovati kot državljan, vdan kralju in izključno za interese "ljubljene domovine". Svoje dotedanje delovanje na Primorskem (doma je bil sicer iz Campobassa) pa je označil takole: "Moja pretekla dejavnost na tem drugorodnem območju je za edini cilj imela služiti Domovini. Politika, ki sem jo tukaj podpiral, ni bila politika stranke, ampak politika narodnosti; nisem bil skvadrist, niti nisem sodeloval v pohodu na Rim".41 Ko ga je prefekt novembra 1939 predlagal za podestaja, je med drugim navedel, da je bil Mastracchio član stranke od začetka leta 1923 in da je služil v fašistični milici. Konec avgusta 1943 je prefekt Vincenzo Berti za začasnega komisarja v Dekanih imenoval Giovannija Benca, ki je bil očitno Slo- venec. Bil je učitelj v pokoju, rojen v Sovodnju pri Gorici, v Dekanih pa je živel od konca prve svetovne vojne.42

Reška pokrajina

Poseben je bil tudi položaj v Reški pokrajini oziroma v Provincia del Carnaro, za katero smo sicer že navedli nekaj zanimivih konkretnih primerov. Sloven- sko zaledje takrat prevladujoče italijanske Reke so tedaj predstavljale občine Jablanica, Podgrad, Jelšane, Knežak, Materija, Prem in seveda (Ilirska) Bistrica, tedaj "inovativno" poimenovana kot Villa Nevoso. Je pa treba omeniti, da sta bili občini Materija in Podgrad šele jeseni 1928 "odvzeti" puljski ter priključeni Reški pokrajini. Naj dodamo, da je tudi na Primorskem v 30. letih prav vsaka občina imela svojo občinsko fašistično organizacijo oziroma svoj t. i. fašijo (fascio). Edino izjemo, ki smo jo v tem pogledu zasledili, predstavlja prav obči- na Prem v Reški pokrajini.43 Med podestaji se z našega vidika v 30. letih pojavlja nekaj zanimivih imen oziroma priimkov kot npr. Giuseppe Prelazzi v Podgra- du in Materiji, Arduino Pillepich v Materiji, Carlo Stupar in Edoardo Haffner v Jablanici in Giovanni Beuci na Premu, za katere pa brez kontrolnih virov ne moremo reči nič zanesljivega o njihovem narodnostnem izvoru. Med podesta-

39 ACS, MI, Podestà, šk. 234, poročili puljskega prefekta notranjemu ministrstvu, 29. april 1935, 21. junij 1940. 40 ACS, MI, Podestà, šk. 235, poročilo puljskega prefekta notranjemu ministrstvu, 16. februar 1932. 41 ACS, MI, Podestà, šk. 235, ostavka podestaja Mastracchia, 25. avgust 1943. 42 ACS, MI, Podestà, šk. 235, poročilo puljskega prefekta notranjemu ministrstvu, 28. avgust 1943. 43 Boris Mlakar, "Fašistična stranka na Primorskem v tridesetih letih 20. stoletja in poskus predstavitve njenega slovenskega članstva", Acta Histriae 24, št. 4 (2016): str. 789.

212 S tudia H istorica S lovenica

ji in komisarji v občinah Jelšane in Knežak na podlagi razpoložljivega gradiva ni videti imen, ki bi kazala na njihov slovenski ali vsaj istrsko-dalmatinski izvor. Kar zadeva slednje, gre omeniti drugega podestaja v Jablanici, to je bil Gino Uskok-Ubezzi, ki je bil po rodu Hrvat, rojen v Zadru. A že po pol leta se je razširila novica o njegovi kriminalni preteklosti in prefekt ga je bil prisiljen odpoklicati.44 V dilemi smo tudi v primeru bistriškega notarja dr. Giuseppeja Berdona, ki je 23. marca 1932 slovesno prevzel posle podestaja v Bistrici in nato leta 1936 predčasno odstopil. Jeseni leta 1932 je sicer bil nekaj mesecev tudi komisar na sosednjem Premu, kjer pa se je, kot je sarkastično zapisala Istra, le nekajkrat prikazal in še to le "proti mastnemu plačilu". Tamkajšnji občinski tajnik je bil pred tem po pisanju istega časnika istrski renegat Cossi (Kos!), ki je celo svojega italijanskega podestaja pri reški prefekturi ovajal kot "prijatelja Slovencev".45 Leta 1938 so v večini tamkajšnjih slovenskih občin podestaji postali (italijanski) učitelji, kar je dve leti kasneje prefekt ocenil za zelo dobro potezo, saj naj bi bili po njegovem prav učitelji najbolj primerni za to funkcijo, saj so bili stalno v stiku s prebivalstvom, kar je bilo v tej "občutljivi coni", sestavljeni iz 90 % "drugorodcev", po njegovem posebej pomembno.46 Učitelja sta bila sicer tudi že omenjena Pillepich in Haffner. Kakorkoli že, pregled podestajev v Reški pokrajini iz oktobra 1941 nam pokaže, da so bili ti povsod Italijani, za Prelazzija v Podgradu in Pillepicha v Materiji pa, kot rečeno, ni moč reči nič dokončnega.47

Videmska pokrajina

Za zaključek naj podamo še nekaj, z vidika naše teme zelo zanimivih, opažanj za Videmsko pokrajino oziroma za Beneško Slovenijo, Rezijo in Kanalsko dolino, ki je prišla pod Italijo po prvi svetovni vojni. Slovenska Benečija pa je bila, kot znano, v okviru Italije že od leta 1866 in narodnostne razmere tam so bile po vseh teh desetletjih, če se milo izrazimo, zelo specifične. Na kratko naj zato samo poudarimo, da arhivska dokumentacija, s katero razpolagamo, kaže, da so bili na čelu beneškoslovenskih občin v 30. letih z redkimi izjemami samo domačini, kar je moč potrditi z njihovimi rojstnimi kraji in z njihovimi zna- čilnimi beneškimi priimki. Njihova izobrazbena raven je bila zaradi strukture prebivalstva pač nizka, je pa bilo med njimi tudi nekaj bivših vojakov in upoko-

44 ACS, MI, Podestà, šk. 154, poročili reškega prefekta notranjemu ministrstvu, 8. in 21. november 1928. 45 "Spremembe v občinski pisarni na Premu", Istra, 9. december 1932, št. 50, str. 2. 46 ACS, MI, Podestà, šk. 154, poročilo reškega prefekta notranjemu ministrstvu, 26. avgust 1940. 47 ACS, MI, Podestà, šk. 154, seznam podestajev in prefekturnih komisarjev v občinah Kvarnerske pokrajine, 8. oktober 1941.

213 B. Mlakar: Naši podestaji

Fotografija iz Volč na Tolminskem. Vodnjak je septembra 1938 osebno predal namenu Benito Mussolini (Osebna zbirka avtorja)

jenih orožniških podčastnikov. Ob predlogih in imenovanjih njihova zvestoba Italiji ali članstvo v fašistični stranki skoraj nikdar bi bilo vprašljivo. Značilno za položaj v Videmski pokrajini je bilo tudi to, da se pri kandidatih prav nikoli ni omenjala njihova morebitna neitalijanska narodnost oziroma etnični izvor. Le v primeru komisarja občine Grmek Giovannija Vogriga je leta 1929 prefekt navedel, da sicer ni včlanjen v stranko, a glede na težave pri iskanju primernih ljudi, je prosil nadrejene za razumevanje. Je pa zanj podčrtal, da ima več kot zadostne kvalifikacije, saj je bil v letih 1914–1920 župan tamkajšnje obči- ne. Očitno so mu glede članstva v stranki pogledali skozi prste, saj je 22. marca 1929 prisegel kot novi podestà.48 Glede na velike težave s primernimi kandidati pa so morali skozi prste gledati kar pogosto tudi drugim. Konec leta 1929 je Agostino Crucil postal podestà v Srednjem, čeprav ni bil poročen, podobno leta 1938 Luigi Filippig v Tipani, čeprav se je ministrstvo temu sprva upiralo. Pre- fekt je maja 1937 predlagal Luigija Banchiga za podestaja v Podbonescu in zanj napisal obširno in zelo ugodno karakteristiko, čeprav ni izpolnjeval starostnega kriterija – presegel je namreč starost 60 let. Starost pred tem sicer ni bila ovira, kar pa je spremenila zadevna ministrska okrožnica 13. septembra 1936. Prefekt je zanj prosil za spregled, med drugim je to utemeljeval tudi z dejstvom, da je

48 ACS, MI, Podestà, šk. 296, poročili videmskega prefekta notranjemu ministrstvu, 18. februar 1929, 22. marec 1929.

214 S tudia H istorica S lovenica

bil Banchig občinski komisar še pred omenjeno okrožnico.49 Banchig je postal podestà, a iz nam nepoznanih razlogov le za nekaj mesecev. Za konec pa naj predvsem za ilustracijo naštejemo oziroma navedemo, da so med drugimi občini Dreka načelovali podestaji ali komisarji Giuseppe Crainich, Giovanni Floreancig, Antonio Trinco in Giuseppe Trusgnach, občini Grmek Antonio Canalaz, Giovanni Rucchin, Antonio Crucil, Antonio Feletig, Giovanni Vogrig in Matteo Trusgnach, občini Srednje Antonio Duriava, Pietro Tomasetig, Agostino Crucil in Giovanni Quos, občini Sv. Lenart Giuseppe Sirch in Pio Felettig, občini Podbonesec Livio Liceni, Gino Birtig, Luigi Banchig in Luigi Dorbolò, občini Tipana pa Antonio Comelli, Luigi Filippig in Giuseppe Facchin. Špetrski, to je osrednji in najpomembnejši beneškoslovenski občini, pa je od novembra 1933 naprej tri mandate načeloval podestà Augusto Mul- lig. Občino Naborjet-Ovčja vas v Kanalski dolini je v letih 1929–1935 vodil podestà Cav. Tomaso Kovatsch.50

Boris Mlakar

OUR PODESTÀ A Contribution to the History of Slovenian Mayors in the Time of Fascism in the Slovenian Littoral

SUMMARY

After taking power, and especially after the abolishment of the remnants of representative democracy on the state level, the fascist regime, in its totalitarian march, also began abolishing the political self-governance on the provincial and of course also local, municipal level. Until that time municipalities were headed by directly elected mayors with autonomous municipal councils and committees, which fascism tried, from the very beginning, to limit with the institution of the commissar, which was also used in the newly annexed Slove- nian land in the Julian province. The Italian municipal law was also introduced

49 ACS, MI, Podestà, šk. 298, poročilo videmskega prefekta notranjemu ministrstvu, 17. maj 1937. 50 ACS, MI, Podestà, šk. 295, 296, 298, 299, poročila videmskega prefekta notranjemu ministrstvu.

215 B. Mlakar: Naši podestaji

here in 1926 with the introduction of prefects on the provincial and podestà on municipal level hence the centralist and vertical way of administrative and political decisions reigned supreme. Podestà were appointed in Rome at the suggestion of prefects; all thing previously "covered" by the municipal council were under his authority. With some delay the podestà also received an assistant body from the prefect, the so called municipal advisory committee (consulta) which were assembled according to corporative principles or the economic situation in the individual municipality. The function of the podestà was in principle never paid, which made it quite difficult to find the appropriate candidates for the position. It was this problem, after the introduction of the podestà, that was at the forefront in the Slovenian countryside. It became acute in the thirties when the main criteria for the viability of a candidate was their moral and political stance. In practice this meant, that persons of Italian nationality, members of the fascist party or fervent supporters of Italy and its fascist regime were preferred. In municipalities with larger or border settlements where there were a lot of Italian inhabitants, the problem was less pronounced and so the municipal heads were almost always Italian, this was not the case however, in smaller Slovenian countryside municipalities. Here the Italian inhabitants and immigrants were preoccupied with other public functions such as teachers, railway workers, customs officer, meanwhile among the Slovenes there was a class of intellectuals, though diminished, who was not seen as reliable. In extreme circumstances the authorities had several ways to help find a new podestà: they named one podestà for two smaller neighbouring municipalities, or put in this position people who were already employed, the teachers, heads of railway sta- tions etc. It is also of interest that the municipal party secretary was not allowed to place an unmarried man in position of podestà (women could not hold such an office). In these cases, the quality or seriousness of the functions performance was at detriment. Podestà from outside the municipality usually also a lot of burden on the municipal treasury with travel and other expenses. There were a lot of complaints, which were followed by resignations and then the appointments of the so called prefectural commissars for the period of six months, and then the feverish search for new candidates. In this dilemma the prefect also looked for potential candidates among Slovenians, who of course had to be members of the party and had to especially show their loyalty to the regime. In the first appointments of podestà in 1926 there was quite a few Slovenians amongst them, even in the thirties there were still a few, however they were Italian in almost every sense of the word. This piece, tries based on available sources determine the number of this "Slovenian" podestà, and presents especially some typical and not so typical cases.

216 S tudia H istorica S lovenica

UDK 929Heidenreich K. 94(497.4)"1941/1945" 1.01 Izvirni znanstveni članek

"Prvi general ujet od nas"1: zajetje in smrt Konrada Heidenreicha

Klemen Kocjančič

Univ. dipl. teol., mag. obramboslovja, doktorski študent Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino Aškerčeva 2, SI – 1000 Ljubljana, Slovenija e-pošta: [email protected]

Izvleček: Avtor preko kritične analize in interpretacije arhivskih virov ter literature predstavi življenje in smrt dr. Konrada Heidenreicha, visokega uradnika nemške delavske Organizacije Todt v rangu generala oboroženih sil. Po karieri kot arhitekt, ko je delal na več znamenitih gradbenih projektih Tretjega rajha, je po začetku druge svetovne vojne vstopil v Organizacijo Todt, kjer je nadziral gradbene projekte vse do zadnjega meseca vojne, ko so ga v Sloveniji zajeli in usmrtili partizani in. Velja za prvega Nemca v rangu generala, ki je bil zajet s strani slovenskih partizanov pred splošno kapitulacijo Tretjega rajha.

Ključne besede: druga svetovna vojna, Organizacija Todt, NOB, Konrad Heidenreich, partizani, vojni ujetniki

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 17 (2017), št. 1, str. 217–236,, 69 cit., 4 slike Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

217 K. Kocjančič: "Prvi general ujet od nas": zajetje in smrt Konrada ...

Uvod

Slovenska historiografija druge svetovne vojne se je pri raziskovanju udeležen- cev osredotočala primarno na člane narodnoosvobodilne gibanja (dalje NOG) ter pripadnike Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije (dalje NOV in POS). V letih po osamosvojitvi se je povečalo zanimanje za pripadnike protirevo- lucionarnega oz. kolaboracionističnega tabora kot tudi slovenske pripadnike (zahodnih) zavezniških vojska. Preučevanje osebnosti okupacijskih sil je bilo omejeno predvsem na pripadnike represivnih organov (policije, varnostne službe ...) ter na vojaške poveljnike, vpletene v bolj odmevne vojne zločine. Za dopolnitev celotnega spektra vpletenih oseb pa so dobrodošle tudi zgodbe ljudi, ki niso bile vpletene v bojevanje in druge medvojne dogodke v Sloveniji, ampak so po naključju dogodkov v Sloveniji preživeli le nekaj dni in tu tudi končali svojo življenjsko pot. Med njimi je bil tudi doktor inženirstva in arhitekt Konrad Heidenreich, ki je bil višji funcionar v nemški (paravojaški) delavski Organizaciji Todt (Organisation Todt, dalje OT).1 Moje zanimanje za Konrada Heidenreicha se je pričelo po spletu naključij. Kot dolgoletni član spletnega foruma o zgodovini druge svetovne vojne Axis History Forum sem leta 2014 zasledil nekaj let star "thread" o Konradu Heide- nreichu. To ime sem prav takrat zasledil ob branju knjige Mirka Fajdige o Brači- čevi brigadi. Na moj kratek zapis o Heidrenreichu se je kmalu odzval še en upo- rabnik, ki je pozneje stopil v stik z menoj tudi preko elektronske pošte. Izka- zalo se je, da je Conrad Edmund Heidenreich sin Konrada in da je zahvaljujoč "threadu" končno prišel do podatkov o usodi očeta med vojno.2 Conrad se je v Kanadi izkazal kot zgodovinar in geograf zgodovine Kanade 17. stoletja3 in je nato ljubeznivo posredoval prepise očetovih pisem, dokumente in fotografije, nanašajoče se na njegovega očeta. Izhodišče za nadaljne raziskovanje je bilo poglavje "V spopadih na Prelo- gah ujeli generala Heidenreicha" v knjigi Mirka Fajdige Bračičeva brigada na

1 Arhiv Republike Slovenije (dalje: ARS), SI AS 1851 Glavni štab narodnoosvobodilne vojne in partizanskih odredov Slovenije, 1941–1945 (dalje: SI AS 1851), škatla (dalje: šk.) 58, Depeša 4. operativne cone št. 95 z dne 20. aprila 1945. 2 Za več o OT glej: Franz W. Seidler, "Das Nationalsozialistische Kraftfahrkorps und die Organisation Todt im Zweiten Weltkrieg. Die Entwicklung des NSKK bis 1939", Vierteljahrshefte für Zeitgeschichte, 32. Jahrg., 4. H. (1984). 2 Axis History Forum, "'General Konrad Heidenreich' KIA in Slovenia in 1945?", http://forum.axishisto- ry.com/viewtopic.php?f=5&t=172230&hilit=Heidenreich (pridobljeno 6. januarja 2016). 3 Mima Kapches, The Legacy of Conrad Heidenreich in Archeology, http://wendatcircles.org/index.php/ en/blog?layout=268 (pridobljeno 6. januarja 2016).

218 S tudia H istorica S lovenica

Štajerskem, Koroškem in Gorenjskem.4

Življenje Konrada Heidenreicha

Konrad Heidenreich se je rodil 4. aprila 1912 v Berlinu. Leta 1918 je vstopil v ber- linsko Herderschule Realgymnasium und Realschule, ki jo je zaključil 4. marca 1930 z opazko, da "bo postal arhitekt". V počitnicah pred začetkom univerzi- tetnega študija ga je njegov stari oče (Conrad Georg) odpeljal na enomesečno študijsko potovanje po Italiji, kjer sta v živo preučevala italijansko umetnost. Po vrnitvi v Berlin je pričel s študijem arhitekture na Technische Hochschule, kjer je končal štiri semestre študija, nato pa je prešel na münchensko visoko šolo, kjer je opravil en semester študija.5 S prihodom nacistov na oblast januarja 1933 in s posledično militarizacijo nemške družbe je bil tudi Heidenreich soočen z možnostjo vpoklica v nem- ške oborožene sile. Preko prijateljev so izvedeli, da ima SA v Berlinu tudi svojo pomorsko enoto, Marinesturm. Če bi se pridružili, bi njihovo služenje v enoti štelo kot opravljen vojaški rok. Tako so Heidenreich in njegovi prijatelji, vsi lju- bitelji jadranja, decembra 1933 vstopili v pomorsko enoto; Heidenreich je v njej ostal do septembra 1934. Pri tem je zanimivo, da kljub temu da je bil član SA, ni bil član NSDAP.6 V času študija v Münchnu je spoznal svojo bodočo ženo (kanadsko Nemko Cynthio Caroline Walker). Po uvedbi t. i. nürnberških rasnih zakonov so vsi novoporočenci morali dokazati svojo rasno neoporečnost. Ker je bila Cynthia rojena v Kanadi, ni mogla pridobiti potrebnih dokumentov, da bi dokazala svoje arijsko poreklo. Dodatno težavo je povzročil tudi dejanski nastop vojaške obveznosti (Wehrplicht) 21. maja 1935. Kljub zagotovilom, da njegovo služenje v SA zadošča, je bil Heidenreich obveščen, da bo moral za dva meseca vstopiti v vojsko. S tem je dejansko postal vojaški obveznik; v skladu z vojaškim zakonom je obveznik moral pridobiti dovoljenje za poroko od vojaških. Na podlagi nasveta civilnega uradnika sta rešitev našla tako, da sta se 10. julija 1935 poro- čila na matičnemu uradu v londonskemu Paddingtonu in nato prijavila svojo poroko na nemškem veleposlaništvu, kjer so njuno poroko potrdili še istega dne.7 Ko je zaključil semester na nürnberški šoli, ga je profesor na berlinski visoki

4 Mirko Fajdiga, Bračičeva brigada na Štajerskem, Koroškem in Gorenjskem: 2. knjiga (Maribor, 1994), 588–592 (dalje: Fajdiga, Bračičeva brigada na Štajerskem, Koroškem in Gorenjskem). 5 Conrad Edmund Heidenreich, Outline for an Essay on Konrad Robert Heidenreich (2015, tipkopis), 1 (dalje: Heidenreich, Outline for an Essay). 6 Conrad Edmund Heidenreich, Father's SA experience (2015, tipkopis), 1 (dalje: Heidenreich, Father's SA experience). Slika 1 7 Heidenreich, Outline for an Essay, 1; Heidenreich, Father's SA experience, 1.

219

Slika 2 K. Kocjančič: "Prvi general ujet od nas": zajetje in smrt Konrada ...

Konrad Heidenreich leta 1938 (ACEH)

šoli dr. Werner March povabil, da v njegovem studiu pridobi delovne izkušnje. Že po mesecu dela ga je March imenoval za rezidenčnega gradbenega nadzor- nika pri gradnji počitniških (lovskih) hiš Adolfa Hitlerja in Hermanna Göringa. Hitler kot vegetarijanec ni imel posebnega interesa za lovsko hišo, tako da ga osebno ni nikoli srečal. Njegovo popolno nasprotje je bil Göring, ki je izvirno Jagdhaus nadgradil v večje posestvo Carinhall.8 Pozneje (med leti 1934 in 1936) je March svojega učenca pritegnil še k drugemu, še večjemu projektu, in

8 V Arhivu Conrada Edmunda Heidereicha (dalje: ACH) sina Konrada, je ohranjenih 51 pisem in 8 raz- glednic, ki jih je Konrad poslal svoji ženi in v katerih opisuje svoje delo. V določenih so priložene tudi skice raznih gradbenih detajlov.

220 S tudia H istorica S lovenica

Skica strešnega deta- jla na čolnarni na posestvu Carinhall (ACEH)

sicer gradnji objektov za poletne olimpijske igre leta 1936 v Berlinu.9 Novembra 1935 je nadaljeval svoj študij (na berlinski visoki šoli); v tem času je prejel spominsko medaljo za "izjemno sodelovanje pri olimpijskih igrah", rodil se je njegov prvi otrok (sin Conrad Edmund) in po smrti svojega očeta prevzame očetovo mesto v podjetju Heidenreich, Michel, Schmidt. Avgusta 1938 je končal študij z odliko in pridobil naziv diplomiranega inženirja arhitekture. Istega leta je pričel z doktorskim študijem gradbeništva na alma mater, ki ga je zaključil julija 1939 kot "doktor inženir gradbeništva". Pod pritiskom oblasti je istega leta vstopil v Državno zbornico za likovno umetnost (Reichskammer der

9 Conrad Edmund Heidenreich, Konrad Heidenreich and the Hitler / Göring hunting lodges (2015, tipkopis), 1.

221 K. Kocjančič: "Prvi general ujet od nas": zajetje in smrt Konrada ...

Konrad Edmund v uniformi OT-Haup- tbauleiterja leta 1943 (ACEH)

bildenden Künste), kar je bil pogoj za opravljanje dela arhitekta.10 Marca 1941 se mu je rodila hčerka (Carin Elisabeth) in 18. septembra 1939 je vstopil v OT.11 Glede na pričevanje njegove žene je v OT vstopil prostovoljno, saj se je želel izogniti vpoklicu k nemškim oboroženim silam, hkrati pa je tako lahko opravljal svoj poklic.12 Tako je 20. septembra 1941 formalno vstopil v OT; sprva

10 Več o nacifikaciji profesionalnih združenj v: Konrad H. Jarausch, "The Perils of Professionalism: Lawyers, Teachers, and Engineers in Nazi Germany", German Studies Review, Vol. 9, No. 1 (1986). 11 Conrad Edmund Heidenreich, A brief history of the Heidenreich family (2015, tipkopis), 3 (dalje: Heidenreich, A brief history of the Heidenreich family). 12 Conrad Edmund Heidenreich, Erinnerungen I: The German Years: Berlin, Wiesen, Malente, to 1949 (De Grassi Point, 2013), 122 (dalje: Heidenreich, Erinnerungen I).

222 S tudia H istorica S lovenica

Heidenreich (L) in Oberbauleiter Aust (D) julija 1944 (ACEH)

je pričakoval, da bo nastopil službo čez 5 tednov, a že peti dan po pristopu je bil poslan v poljski Tomaszov, kjer je prevzel nadzor nad gradnjo vojašnic (oz. nastanitvenih barak za vojaštvo) in cest. 10. oktobra je v pismu svoji ženi poročal, da je opravil usposabljanje z orožjem: na strelišču je nekajkrat ustrelil z zaplenjeno rusko puško in pištolo. To je bilo vse vojaško urjenje, ki ga je prejel v vsem vojnem času. Oktobra je bil poslan v Smolensk, kjer je bil center OT za gradnjo cest v bližnji okolici. Na poti je prvič videl štiri mrtve ljudi, ki so bili po poročanju ustreljeni partizani.13 Že čez slab mesec je postal Oberbauleiter Heeresunterkunft, Osten; pri svo-

13 Conrad Edmund Heidenreich, The War Years (2015, tipkopis), 1.

223 K. Kocjančič: "Prvi general ujet od nas": zajetje in smrt Konrada ...

jem delu se je tako izkazal, da je novembra istega leta prejel železni križec 2. stopnje (Eisernes Kreuz 2. Klasse). Med februarjem in aprilom 1942 je bil Haupt- bauleiter, Einsatz Jacob (pri Heeresgruppe Süd), nato pa je bil imenovan za Hauptbauleiter, Hochbau Einsatz Wagner (za južno Rusijo). Istega leta je prejel še križec za vojne zasluge 2. razreda z meči (Kriegsverdienstkreuz 2. Klasse mit Schwertern) in medaljo za zimski boj na vzhodu 1941/42 (Medaille Wintersc- hlacht im Osten, 1941/1942). Naslednje leto je bil na Hitlerjev rojstni dan (20. april) imenovan za po njem poimenovane gradbene skupine Hauptbauleiter, Hochbau Einsatz Heidenreich; tega leta je prejel še križec za vojne zasluge 1. razreda z meči (Kriegsverdienstkreuz 1. Klasse mit Schwertern) in pohvalo za opravljene zasluge s strani načelnika generalštaba Armadnega oddelka Kempf (Armee-Abteilung Kempf). Maja 1944 je postal Einsatzleiter, Einsatz Heidenrei- ch.14 Mesec po neuspelem atentatu na Hitlerja (20. julija 1944) je bil kot nečlan nacistične stranke po posredovanju resornega ministra Alberta Speerja uvrščen na listo "pod posebno zaščito Führerja" ("besonderen Schutz des Führers"), s čimer je lahko nadaljeval svoje vojno delo kot tudi bil zaščiten pred preganja- njem s strani SS in Gestapa;15 Heidenreich je bil namreč Speerov učenec na berlinski visoki šoli.16 Na tem položaju je ostal vse do aprila 1945, ko se je na Dunaju zadnjič sre- čal s svojo ženo. 15. aprila 1945 je bil imenovan za Einsatzleiter-ja Einsatzgru- ppe Südost, ki je bila dodeljena Heeresgruppe "F". Heidenreichov zadnji "čin" je tako bil OT-Einsatzleiter, ki je bil tretji najvišji čin in je sodil v plačilni razred IV. 17,18 Njegov neposredni predstojnik, OT-Einsatzgruppenleiter, Einsatzgruppe Südost, Dipl. Ing. Vogl, mu je ukazal, da se odpravi proti Zagrebu in poskrbi za obnovo cestne in železniške infrastrukture. Slednja, ki je bila poškodovana s strani zavezniških letalskih napadov in partizanskih sabotaž, je bila potrebna za nemoten umik nemških oboroženih sil z Balkana proti Avstriji.19 Naslednji dan se je s svojim voznikom, brez spremstva odpravil proti Zagrebu, a je na cesti Slovenske Konjice–Slovenska Bistrica naletel na partizansko zasedo.20

14 Heidenreich, Outline for an Essay, 2. 15 Heidenreich, A brief history of the Heidenreich family, 3. 16 Conrad Edmund Heidenreich, The Heidenreich Family and National Socialism (2015, tipkopis), 8. 17 Rudolf Absolon, Die Wehrmacht im Dritten Reich: Bd. 6. 19. Dezember 1941 bis 9. Mai 1945 (Boppard am Rhein, 1995), 59. 18 V primerjalni shemi je bil posledično primerljiv z najnižjim generalskim činom v oboroženih silah (t.j. činom generalmajorja), zato se v virih o Heidenreichu slednjega navaja kot generalmajorja. A OT ni bila del oboroženih sil in tako tudi Heidenreich ni bil general oboroženih sil. Pravilneje bi ga bilo navajati kot uradnika/inženirja v rangu generala. 19 Conrad Edmund Heidenreich, Konrad Robert Heidenreich: Report of Capture and Aftermath (2015, tipkopis), 1 (dalje: Heidenreich, Konrad Robert Heidenreich). 20 Heidenreich, Outline for an Essay, 2.

224 S tudia H istorica S lovenica

Zajetje in smrt Konrada Heidrenreicha

Po zimski nemški ofenzivi in ofenzivi 14. SS-divizije aprila 1945 so se partizanske enote na Štajerskem posvetile preprečevanju organiziranega umika sovra- žnikovih enot preko Slovenije (napadom na komunikacije21) proti Avstriji kot tudi mobilizaciji sil za zadnji spopad z okupatorjem.22 Višja poveljstva so vse bolj izdajala ukaze, da je potrebno povečati pridobivanje aktualnih obveščevalnih podatkov. Tako je 4. operativna cona 10. aprila 1945 prejela depešo z naslednjim navodilom:

Sedaj zelo važno vedeti kakšne nemške sile, jačina, smer kretanja preko Štajerske. Obvezno odredite da se vsem ubitim nemcem odvzame dokumente, vsakega ujete temeljito in hitro zasliši in z najbližjo vezo javi nam direktno glavne podatke. Formiratje posebne skupine za lovljenje ujetnikov v obv. namene.23

Posledično je Obveščevalni center 4. operativne cone 11. aprila 1945 izdal ukaz o ustanovitvi specialno formiranega voda, ki se ga naj uporablja le "za obveščevalne potrebe", pri čemer naj pri vsaki akciji (zajetju ujetnikov) sodeluje najmanj član obveščevalnega centra. Tako so v povelju podajali navodila glede ravnanja z zaplenjenimi dokumenti, sodelovanju z drugimi enotami, o zasliševanju ujetnikov.24 Pri tem je potrebno omeniti, da je podoben ukaz o ustanovitvi specialnih vodov za zajetje sovražnikovih častnikov oz. podčastni- kov 4. operativna cona že izdala predhodno, in sicer 22. oktobra 1944.25 Popolna odsotnost spremstva oz. zaščite Heidenreicha pri prečkanju "ban- ditskega ozemlja" je še bolj nerazumljiva v luči dejstva, da so 8. aprila zasede 13. brigade "pri Stranicah na cesti Maribor–Celje uničile 2 luksuzna avtomobila", kot tudi ubile 3 častnike in 3 podčastnike, pri čemer pa je bil "ubit tudi šef utr- jevalnih del na Štajerskem".26 Po poročanju udeležencev zasede so bili prisotni komandat brigade Milen- ko Knežević, poveljnik 2. bataljona France Tomšič-Tonko kot tudi pomočnik bataljonskega političnega komisarja Lojze Dolničar. Dolničar je izjavil, da so po

21 O pomenu partizanskih napadov na komunikacije glej: Domen Lorencin, Diverzije, sabotaže in vojaški napadi odporniškega gibanja na železnice in druge prometnice na Slovenskem 1941–1945: diplomsko delo (Ljubljana, 2011). 22 Metod Mikuž, Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji, V. knjiga (Ljubljana, 1973), 223 (dalje: Mikuž, Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji). 23 ARS, SI AS 1851, šk. 58, Depeša Obveščevalnega oddelka Glavnega štaba NOV in POS 4. operativni coni št. 50 z dne 10. 4. 1945. 24 ARS, SI AS 1869 Četrta operativna cona narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije, 1943–1945 (dalje: SI AS 1869), Povelje Obveščevalnega centra 4. operativne cone z dne 11. 4. 1945. 25 ARS, SI AS 1869, Povelje Obveščevalnega centra 14. divizije z dne 22. oktobra 1944. 26 ARS, SI AS 1851, šk. 57, Depeša 4. operativne cone z dne 14. februarja 1945.

225 K. Kocjančič: "Prvi general ujet od nas": zajetje in smrt Konrada ...

zažigu obeh tovornjakov ostali še naprej v zasedi. Nemško terensko vozilo z dvema uniformiranima potnikoma (Heidenreich in njegov voznik) sta jih pre- senetila, saj je bila v tisti smeri še ena zaseda, ki je zatajila z napadom na vozilo. Trenutek presenečenja so prekinili rafali iz partizanskih brzostrelk partizanskih funkcionarjev na vozilo, ki se je kmalu ustavilo. Hkrati pa so na vozilo pričeli streljati še preostali člani zasede, pri čemer so streljali tudi na lastne štabovce, a na srečo brez prijateljskih žrtev. Medtem ko je bil voznik ujet brez upiranja, je Heidenreich uspel za krajši čas pobegniti proti gozdu. Ker se ni odzval na pozi- ve k zaustavitvi, ga je Dolničar z rafalom iz brzostrelke zadel v levo ramo in tako zaustavil. Bolničar, ki je bil del zasede, ga je obvezal in pripravil za transport. V vozilu so našli karte, načrte, orožje in denar, nakar so se povzeli na Pohorje.27 Matevž Hace, ki je bil takrat politični komisar IV. operativne cone, v svojih spominih drugače omenja Heidenreichovo zajetje, pri čemer pa datum zajetja napačno umešča v 14. marec. Heidenreicha opisuje kot "nemškega generala Todt, ki je vodil gradnjo cest in postojank na Balkanu", ki je bil ujet na sledeč način: "Kar iz avtomobila so potegnili visokega, rdečeličnega pruskega generala z velikimi kovčegi [sic!] zemljevidov in skic. Tresel se je in bal, kar ni bilo v navadi pri nemških oficirjih."28 Fajdiga v svojem zapisu natančno opisuje tako sam potek zajetja kot zasli- ševanje, preskoči pa vmesne dogodke. Anton Kočar, ki je bil v tem času član poveljstva 3. relejnega sektorja (ki je pokrival kurirske poti na tem področju), se je spominjal Heidenreichovega "obiska" na kurirski postaji S-10: "V tistih dneh smo imeli v gosteh tudi nekega nemškega generala, ki ga je Bračičeva brigada ujela na cesti, ko je z vojaškimi načrti v torbi potoval z avtomobilom v Zagreb. Bil je zelo zakrknjen, vendar ponosen na nemško armado, čeprav je bila ta že na robu propada."29 Kočarjevo pričevanja potrjujejo domnevo, da so Heindenrei- cha od kraja zasede do štaba cone prepeljali po kurirskih poteh med postajami S-2a – S-10 – S-33.30 Dan po zasedi so bile enote 4. operativne cone razporejene sledeče:

… štab cone Brdce severno od Dobrne, 14. divizija s 1. brigado Brdce-Vel. Raven, 2. brigado Graška gora, 13. brigado nad Oplotnico. Operativni štab je bil raz- formiran, 6. brigada je bila na področju Srebotnik–Motnik, 11. brigada na Dobrovljah, Kozjanski odred na Kalniku na Hrvaškem, Kamniško-zasavski odred

27 Fajdiga, Bračičeva brigada na Štajerskem, Koroškem in Gorenjskem, 589–591. 28 Matevž Hace, Komisarjevi zapiski: Druga knjiga (Ljubljana, 1959), 249–250 (dalje: Hace, Komisarjevi zapiski). 29 Stanko Petelin, Kliče glavni štab (Ljubljana, 1972), 666 (dalje: Petelin, Kliče glavni štab). 30 Za več o kurirskih postajah glej: Petelin, Kliče glavni štab, 160, 166, 177–178, ter Rado Zakonjšek, Partizanski kurirji (Ljubljana, 1985), 403–430.

226 S tudia H istorica S lovenica

na Znojilah, Lackov odred pri Sv. Duhu na Kozjaku in južnem pobočju Golice v Avstriji.31

Prvi partizanski dokument o zajetju Heidenreicha je depeša 4. operativne cone z dne 18. aprila: "Specijalni vod za lovljenje sovraznih vojakov in oficirjev trinajste brigade, je 16. rpt 16. t. m. na cesti Maribor–Celje vjel general majorja od organizacije Tod rpt Tod. Bil je na poti za Zagreb. Točna poročila slede. Skala."32 Istega dne je sledila nova depeša, v kateri so navedli, da je 13. brigada imela zasede na cesti Slovenske Konjice–Slovenska Bistrica. Po zajetju 16 glav živine na dveh tovornih vozilih je na kraj zasede "prišel avtomobil z generalma- jorjem Heidenraih Konred [sic!] Dr. ing. organizacije ki šel za Zagreb. General lažje ranjen. S šoferjem ujeta."33 Do večera istega dne so tako poslali več depeš, v katerih so navedli "razmestitev nemških armij južne grupe, razvidno iz zemlje- vida zaplenjenega pri generalu ing."34 Že isti dan je sam poveljnik GŠ NOV in POS Dušan Kveder-Tomaž poslal dve depeši 4. operativni coni. V prvi je naročil, da "ujetega generala temeljito zaslišite", pri čemer naj glavnemu štabu pomembne stvari javijo po radiu kot tudi, da naj z Heidenreichom postopajo dobro, kot tudi da ga naj dobro zastra- žijo. Poleg dostopa do aktualnih obveščevalnih podatkov pa je Kveder v tem videl tudi drugo priložnost: "Poskusili ga bomo zamenjati za nekaj naših ujetnikov-kadrov." V naslednji depeši je (kot kaže nestrpni) Kveder poizvedel, če je Heidenreich že prišel na štab zone oz. kje se trenutno nahaja. Hkrati naj bi mu že sporočili, kateremu štabu pripada.35 Naslednji dan (19. aprila) je OBOD GŠ NOV in POS 4. operativni coni poslal bolj podrobna navodila glede zasliševanja Heidenreicha. Tako naj bi odgovorni poskrbeli za "posebnega sposobnega zasliševalca" (pri čemer priporočajo Sla- miča, ki je bil takrat šef obveščevalnega centra brigade36) kot tudi, da za njim ravnajo dobro. Hkrati so opozorili tudi poveljstvo: "Pod nobenim pogojem ne sme biti streljan. Ujetnika zakonspirirarjte in ga ločite tako da se ne bo vede- lo kje je." Nato so jim naročili, naj zasliševanje opravijo na podlagi vprašanj, ki jih bodo prejeli od OBOD-a in ne na podlagi standardiziranega vprašalnika za vojne ujetnike.37 V naslednji depeši so jim tako naročili, da naj poizvedo, kateremu štabu je pripadal, kakšno funkcijo je imel, kdo je bil poveljnik nadrejena

31 Mikuž, Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji, 224. 32 ARS, SI AS 1851, šk. 57, Depeša 4. operativne cone OBOD GŠ NOV in POS št. 63 z dne 18. 4. 1945. 33 ARS, SI AS 1851, šk. 57, Depeša 4. operativne cone OBOD GŠ NOV in POS št. 72 z dne 18. 4. 1945. 34 ARS, SI AS 1851, šk. 57, Depeša 4. operativne cone OBOD GŠ NOV in POS št. 81 z dne 18. 4. 1945. 35 ARS, SI AS 1851, šk. 58, Depeši GŠ NOV in POS 4. operativni coni št. 97 in 99 z dne 18. 4. 1945 36 Fajdiga, Bračičeva brigada na Štajerskem, Koroškem in Gorenjskem, 605. 37 ARS, SI AS 1851, šk. 61, Vprašalni izkaz o prvem zaslišanju vseh vojnih ujetnikov.

227 K. Kocjančič: "Prvi general ujet od nas": zajetje in smrt Konrada ...

armade, kakšna je bila organizacija štaba ter kdo je bil načelnik štaba kot tudi kateri korpusi so spadali v armado.38 Istega dne je OBOD GŠ NOV in POS poslal nadaljno serijo treh depeš. V prvi depeši so naročali, naj generalmajorja zaslišijo, pri čemer naj od njega pridobijo podatke o sestavi 6. armade (imena in moč podrejenih enot), imenih poveljni- kov, lokacijah štabov ter o moči (artilerija in tanki) enot. V naslednji depeši so hoteli izvedeti lokacijo utrdb, protitankovskih jarkov in betoniranih bunkerjev na liniji Gradec–Bruck a. d. Mur39, kot tudi če kje drugje na Koroškem in drugje potekajo utrjevalna dela. Tretja depeša je posebej zanimiva, saj OBOD sporo- ča zasliševalcu, naj generalu pove, da so "podatki za Rdečo armado", pri čemer se lahko zasliševalec (Slamič) predstavi, "da je Sovj. obv. oficir v naši uniformi". Slednje so storili, saj so predvidevali, "da bo general rajši in več podatkov dal, če prepričan da daje podatke za RA odnosno za Sovj. voj. misijo v Sloveniji."40 Odgovoril jim je sam poveljnik 4. operativne cone Peter Stante-Skala rekoč, da je Heidenreich "zagrizen Hitlerijanec", ki ne da "nobenih izjav, ki bi bile v škodo nemški vojski". Hkrati je Stante opozoril, da ga bodo težko prepeljali na štab GŠ NOV in POS ter zaprosil za nadaljnja navodila za ravnanje z njim (ARS 1851 depeša št. 84 4. operativne cone z dne 19. 4. 1945). Naslednji dan je 4. operativna cona postala depešo s temeljitim poročilom o zasliševanju:

Podatki zajetega generala. Dr. ing. Heideneich Konrad, rojen 4. aprila 1912. v Berlinu Challotenburg Lessnablega gradbeni inžinir, oženjen oče dveh otrok. Družina biva v Malenti- Grazeuzmhlen. Pred vojno privatni arhitekt s šolsko izobrazbo 4. univerze, katere je dokončal v Berlinu. V vojsko stopil leta 1941. v centralo organizacije TODTa. kot Oberbauleiter. 22. septembra 1941 leta v isti funkciji prestavljen v inšpekcijo srednjega sektorja, Temišvar-Graz. 28. decembra 1942 premeščen na fronto s pistašmi v isti funkciji. Do 12. februarja 1942 premeščen kot Erzaclein na rusko fronto Puzni sektor. 11. novembra 1943 prestavljen v centralo OT. kot vodja neke Oberlailung in tu bil dosedaj ob priliki ujetja. 9. 11. 1942 imenovan za Hauptleit- erja Ainzatz grupe v Karpatih. 22. 9. 1941 pri visokih gradnjah na področju 9. armije. 18. 12. 1942 v področju Smolensk-Viazma-Ržev. Delno je prisostvoval v zimski operaciji 1941 in 1942 na področju Vjazme-Rževo. 1. 5. 1942 do 17. 2.

38 ARS, SI AS 1851, šk. 58, Depeši OBOD GŠ NOV in POS št. 6 in 7 z dne 19. 4. 1945. 39 Partizanski obveščevalci so hoteli izvedeti več o poteku gradnju Južnovzhodnega zidu (Südostwall), ki je bil poimenovan tudi Rajhovski zaščitni položaj (Reichsschutzstellung), ki je potekal tudi na slovenskem ozemlju. Fajdiga ta fortifikacijski sistem navaja kot Südwall (Južni zid). Za več glej: Leopold Banny, Schild im Osten. Der Südostwall zwischen Donau und Untersteiermark 1944/45 (Lackenbach, 1985). 40 ARS, SI AS 1851, šk. 58, Depeše OBOD GŠ NOV in POS št. 22, 23 in 24 z dne 22. 4. 1945.

228 S tudia H istorica S lovenica

1943 visoke gradnje pri armadnem zboru B. B. in 2. armije na sektorju Harkov- Stalinobjelsk-Vorošilovgrad in Kursk. Decembra 1942 do februarja 1943 pionirska dela pri odstopanju Rosos-Sotrobjelsk-Harkov. 18. 2. 1942 do 22. 4. 1943 pionirska dela pri armadnem odseku Kempf na sektorju Poltava-Harkov. 23. 4. do 16. 8. 1943 pionirska dela pri armadnem odseku Kempfu na sekt. Harkov. 17. 8. do 20. 9. 1943 pri pionirskih gradnjah Poltava. 21. 9. do 10. 12 1943 pionirska dela pri 8 armadi na odseku Nova Ukrajinska. 11. 1. do 19. 3. 1944 pionirska dela pri 8. armadnem odseku Prvomajsk-Golta. 20. 3. do 21. 4. 1944 pionirska dela pri umikanju 8. armadnega odseka na odseku Prvomajsk-Golta. Marca 1945 odšel iz Madžarske v Avstrijo v Centralni biro, v Graz in poslan 10. 4. za Zagreb, da smeni prednika kateri mora na železnico. Med potjo ujet od NOV. Izrazil se je da je prvi general ujet od nas.41

Navedeni podatki iz zaslišanja se ujemajo s tistimi, ki jih je uspel zbrati Conrad Edmund Heidenreich,42 kot tudi s podatki iz medvojne "Handbook of the Organisation TODT". V slednji je tako navedeno, da je bil Heidenreich poveljnik "HB-Einsatz Heidenreich" (Enota za visoke gradnje Heidenreich", v sestavi katere so se nahajale HB-Einheit 30, HB-Einheit 40, Einsatz Hakelberg, Einheit 43 in Einheit 47.43 V (odzivnih) depešah 4. operativne cone z 22. aprila so zapisali več vtisov in informacij z zasliševanja. Sprva so poročali, da bo Heidenreich izpovedal "vse, kar ne bo škodovalo nemški vojski", pri čemer pa "mu niso znane prilike v vojski". Dalje je povedal, da se je poveljniški kader zamenjal oz. padel, medtem ko v vojaško organizacijo armade ni imel vpogleda.44 Čez 4 ure so poslali novo depešo, v kateri so zapisali, da je Heidenreich pripadal Centralnemu biroju OT, s sedežem na Dunaju, ki je bil neposredno podrejen minustru Sperru. Povedal je tudi, da je bil zaradi "izgube Madžarske prestavljen s svojim štabom na teritorij Hrvatske", da bi tu z začasnimi vojaškimi in civilnimi oblastmi vzpostavil hrva- ško želežniško in cestno omrežje.45 Hace je zapisal tudi svoje spomine na zasliševanje Heidenreicha:

Posmehljivo je zrl na naš štab. Po prevajalcu nam je poskušal dopovedati, da še vedno verjame v zmago Nemčije. 'Beži no, gospod general,' ga je posmehljivo zavračal Stante. 'Vi kar verjemite v svojo zmago. Te misli vam kar pustimo. Vse

41 ARS, SI AS 1851, šk. 58, Depeša 4. operativne cone št. 95 z dne 20. aprila 1945. 42 Heidenreich, Outline for an Essay; isti, Konrad Robert Heidenreich; isti, Documents about the Capture of Konrad Heidenreich (2015, tipkopis) (dalje: Heidenreich, Documents about the Capture). 43 MIRS, History of the Organisation TODT (London, 1945), 202. 44 ARS, SI AS 1851, šk. 57, Depeša 4. operativne cone OBOD GŠ NOV in POS št. 10 z dne 22. 4. 1945. 45 ARS, SI AS 1851, šk. 57, Depeša 4. operativne cone OBOD GŠ NOV in POS št. 11 z dne 22. 4. 1945.

229 K. Kocjančič: "Prvi general ujet od nas": zajetje in smrt Konrada ...

sinice in vrabci po naši deželi pa že dve leti vedo, da bomo zmagali mi ...' Ujeti general je pri teh besedah samo debelo pogledal in umolknil.46

Pri zaslišanju Heidenreicha na štabu 4. operativne cone je bil prisoten tudi britanski zvezni častnik Bob Plan, "ki ga je želel zaslišati v zvezi z dokumenti, ki so jih našli v njegovi torbi", a mu tega partizani niso dovolili.47 Zadnja depeša o Heidenreichu je bila poslala 2. maja 1945, in sicer da je bil 27. aprila Heidenreich "pri poizkusu bega ustreljen", pri čemer pri zaslišanjih "ni priznal nič".48 O smrti Heidenreicha je Hace zapisal sledeče: "Čez dva dni smo poslali generala čez Savo na Dolenjsko. Pri Savi je hotel uiti, pa se mu ni posre- čilo. Dosegla ga je kurirjeva krogla."49 Fajdiga je v svoji knjigi ponudil drugo različico njegove smrti, ki je prav tako temeljila na pričevanjih dveh partizanov. Heidenreicha naj bi štab cone v nasprotju z ukazom Kvedra obsodil na smrt, nakar so ga pokopali na Gornji Ponikvi.50 Tej različici pritrjuje tudi pričevanje britanskega častnika Plana, ki je med drugim opisal Kvedrovo reakcijo: "Dušan Kveder, tedanji poveljnik slovenskih partizanov, je bil besen, ker je želel generala zamenjati za partizanske ujetnike, med katerimi je bil tudi njegov bratranec." Dalje pa Lindsay napačno povezuje Heidenreichovo smrt s frankolovskimi žrtvami, češ da so Nemci zaradi njegovega zajetja in smrti ubili 99 civilnih žrtev.51 V najpomembnejšemu delu o Dušanu Kvedru-Tomažu ni možno najti nobene omembe o zajetju Heidenrei- cha ter vlogi Kvedra pri zasliševanju.52 O pomenu zajetja Heidenreicha je po vojni govoril tudi Peter Stante-Skala, saj so se takrat

... zavedali, kako izrednega pomena je navzočnost naših enot na tem področju. Posebno še, ko je nemška ofenziva pojenjala in smo marca 1945 tudi med dokumenti nekega nemškega generala-inženirja, ujetega na cesti Maribor-Celje, dobili načrt poveljstva nemške balkanske grupacije za umik preko Štajerske na Koroško. Takrat smo šele doumeli, da se praktično nahajamo v operativnem in celo taktičnem zaledju nemške armadne skupine 'Jugovzhod'.53

46 Hace, Komisarjevi zapiski, 250. 47 Franklin Lindsay, Ognji v noči: Z OSS in Titovimi partizani v medvojni Jugoslaviji (Ljubljana, 1998,), 364 (dalje: Lindsay, Ognji v noči). 48 ARS 1851, šk. 58, Depeša 4. operativne cone št. 81 OBODu GŠ NOV in POS z dne 2. maja 1945. 49 Hace, Komisarjevi zapiski, 250. 50 Fajdiga, Bračičeva brigada na Štajerskem, Koroškem in Gorenjskem, 592. 51 Lindsay, Ognji v noči, 364. 52 Vida Rojic, Dušan Kveder Tomaž (Maribor, 1976), 266–267. 53 Miroslav Ulčar, "Nikoli ne smemo pozabiti ...", v: Naša Obramba, junij (1970), 17–19.

230 S tudia H istorica S lovenica

Pomembnosti zajetja Heidenreicha potrjuje tudi depeša, ki jo je slovenski glavni štab poslal vrhovnemu partizanskemu poveljstvu, v katero so vključili tudi informacije, pridobljene od Heidenreicha. V depeši št. 35 z 20. aprila 1945 so tako zapisali, da so pri Heidenreichu, ki je "po rangu generalmajor organizacije Todt iz Zagreba" našli dokumente, ki potrjujejo položaj 6. nemške armade "na liniji Graz Bruck a. d. Mur–Marija Zell".54 Pomembnost zajetja dokazuje tudi dejstvo, da je 28. aprila 1945 štab 4. operativne cone izdal dnevno povelje, v katerem je izkazal priznanje in pohvalo pripadnikom 13. slovenske narodnoosvobodilne udarne brigade "Mirka Brači- ča", med drugim tudi zaradi zajetja enega generalmajorja.55

Pogajanja o izpustitvi

19. aprila 1945 so v poročilu poveljnika varnostne službe in varnostne policije za Spodnje Štajersko zapisali naslednje: "16. 4. 07,40 uri pri Prelogah – 5756 – 2 tovornjaka /transport živine/ in en osebni avtomobil od OT sta bila napadena od ok. 300 banditov. Voznika in sovoznika tovornjaka in OT-ljudje odpeljani, živina ukradena, tovornjaka zažgana."56 To je tudi edini do sedaj ohranjeni nem- ški medvojni dokument, ki govori o zajetju Heidenreicha. Ali so bili istočasno obveščeni tudi Heidenreichovi sodelavci pri OT, ni znano. Naslednjega dne, 20. aprila, so partizani izpustili večjo skupino nemških ujetnikov, ki so bili do takrat zaprti na področju Pohorja. Med njimi naj bi bil po pričevanju Heidenreichovih kolegov tudi njegov šofer. Neglede na njegovo (ne)prisotnost, pa so na Dunaju od izpuščenih ujetnikov izvedeli za zasedbo in da želijo partizani vzpostaviti pogovore o njegovi izpustitvi.57 Nejasnost glede usode šoferja namreč zapleta dopis štaba Tomšičeve brigade štabu Koroškega odreda z dne 22. aprila 1945, da so jim poslali več ujetnikov; med njimi je bil tudi en Romun, "kateri je bil šofer generalmajorja, katerega smo v borbi zajeli".58 Glede na dejstvo, da je bil, po dostopnih informacijah, v tem časovnem obdobju Heidenreich edini zajeti (general)major (oz. oseba v rangu generala), je bil ta šofer njegov spremljevalec. Možno je, da je romunski šofer v ujetništvu povedal sojetnikom svojo zgodbo, slednji pa so ob odpustu

54 ARS, SI AS 1851, št. 51, Depeša slovenskega glavnega štaba jugoslovanskemu generalštabu št. 35 z dne 20. aprila 1945. 55 ARS, SI AS 1856, arhivska enota 346, Dnevno povelje štaba 4. operativne cone z dne 28. aprila 1945. 56 ARS, SI AS 1756 Varnostna policija in varnostna služba na zasedenem ozemlju Spodnje Štajerske, 1941–1945, šk. 2, Poročilo komandanta varnostne policije in varnostne službe na Spodnjem Štajerskem z dne 19. aprila 1945. 57 Heidenreich, Konrad Robert Heidenreich, 1–2. 58 ARS, SI AS 1856, f. 346, Dopis štaba Tomšičeve brigade štabu Koroškega odreda z dne 22. 4. 1945.

231 K. Kocjančič: "Prvi general ujet od nas": zajetje in smrt Konrada ...

prenesli zgodbo o Heidenreichu njegovim kolegom. Dva njegova prijatelja, Hauptbauführer Kofler in Oberbauleiter Aust, sta 2. maja 1945 zapustila Dunaj in se odpravila v Preloge, da bi vstopila v stik s partizani. Tu sta naletela na vaščane, ki so potrdili, da je bil Heidenreich ujet v zasedi. Njegovo prisotnost sta inženirja potrdila glede na opis vaščanov, da je bil ujet "visok moški z rumenimi črtami na hlačah". Izvedela sta, da je bil ranjen, oskrbljen z angleškim sanitetnim materialom in bil nato skupaj s šoferjem na volu odposlan na Pohorje. Vaščani so povedali, da so partizani njegovo zajetje oznanili tudi na radiu, pri čemer so ga opisali kot "generala", "tehnika", ki govori angleško, da je bil ranjen, a ne resno, in da bo njegovo tehnično znanje dobrodošlo. Kofler je izvedel, da naj bi napad izvedla 13. partizanska brigada Šercer.59 Preko vaščanov je Kofler uspel priti v stik s partizani, s katerimi se je pogajal 7. in 8. maja. Tistega dne sta izvedela, da je vojna končana in posledično so se končala tudi pogajanja; sama sta se uspela vrniti na Dunaj.60 Ne glede na neuspeh njune poti pa je to lahko tudi eno zadnjih pogajanj o zamenjavi vojnih ujetnikov med nemškim okupatorjem in partizani pred kapitulacijo Nemčije.61

Po vojni – iskanje

Po vojni je Heidenreichova žena Cynthia našla službo pri britanski vojaški upravi v Eutinu (oktober 1945 – december 1948), kjer je bila sprva prevajalka, nato pa socialna delavka za begunce. Januarja 1949 se je z družino vrnila v njeno rojstno mesto (kanadski Halifax).62 Že takoj po nemški kapitulaciji je pričela z iskanjem usode njenega moža, kar se ni končalo tudi ko se je preselila v Kanado. Njegovi kolegi so tudi po vojni iskali sledi za njim. Kofler je marca 1946 na avstrijski Rdeči križ podal prošnjo za poizvedbo usode Heidenreicha, pri čemer je na kratko opisal okoliščine njegovega zajetja. V pismu je poudaril, da Heide- nreich predhodno ni bil povezan z balkansko fronto in posledično ni mogel storiti kakršnihkoli vojnih zločinov na tem področju.63 Julija 1946 je Cynthia prejela pismo inženirja Huga Walzela, ki ji je pisal o srečanju s Koflerjem. Walzel je med drugim zapisal, da so kmalu po njegovem zajetju opazili partizana, ki je nosil Heidenreichove hlače "v Ljubljani (ali more-

59 Pri tem gre za napako in sicer za "združitev" dveh partizanskih brigad: 13. brigada je bila poimenovana po Mirku Bračiču, medtem ko je bila 2. brigada poimenovana po Ljubu Šercerju. 60 Heidenreich, Konrad Robert Heidenreich, 2. 61 Za več o nemško-partizanskih pogajanjih in zamenjavah glej: Gaj Trifković, "Making Deals with the Enemy: Partisan-German Contacts and Prisoner Exchanges in Yugoslavia, 1941–1945", Global War Studies, 10 (2) (2013), 6–37. 62 Heidenreich, Outline for an Essay, 2; isti, A brief history of the Heidenreich family, 4. 63 Heidenreich, Documents about the Capture, 4.

232 S tudia H istorica S lovenica

biti v Mariboru)"; v pismu pa ni pojasnil, kako je prišel do tega podatka.64 Cynthia je iskala pomoč pri iskanju svojega moža tako preko nemškega kot britanskega Rdečega križa, a brez uspeha.65 Preko znancev je stopila v stik tudi z Vojno misijo Federativne narodne republike Jugoslavije kot Kontrolnog veća za Nemačku v Berlinu, od koder so ji 22. avgusta 1947 odgovorili, da njenega moža niso našli v kartoteki nemških vojnih ujetnikov v Jugoslaviji.66 28. oktobra 1947 je bil v Nemčiji končan denacifikacijski postopek tako za Heidenreicha kot za njegovo ženo; v postopku sta bila spoznana, da nista bila včlanjena v NSDAP.67 10. junija 1953 je bil Heidenreich (retroaktivno z 31. decembrom 1945) na zahtevo nemškega konzulata v Torontu razglašen za umrlega, tako da je njegova vdova lahko pričela prejemati vdovsko pokojnino; mrliški list je bil izdan 30. septembra istega leta.68

Zaključek

Pregled arhivskega gradiva je razkril več dokumentov, ki jih pisec izhodiščne- ga prispevka ni predstavil v celoti oz. jih sploh ni navedel. Kljub temu pa tudi dodatni dokumenti niso razkrili celotnega dogajanja glede zadnjih dni inženir- ja Konrada Heidenreicha, poglavitno okoliščin njegove smrti. Zapisi glede sojenja in posledične usmrtitve niso podprti z (obstoječim) arhivskim gradivom, saj pri pregledu le-tega sodnega in tožilskega odseka v dotičnih enotah (Bračičeva brigada, 14. divizija, 4. operativna cona) nisem uspel najti dokumentov, ki bi to podprli. Prav tako ni popolnoma jasno, kako je lahko ranjen in dobro zastražen Heidenreich poskušal pobegniti. Obstaja še tretja možnost, da je štab 4. operativne cone zaradi prihajajočih se nemških sil, ki so se umikale iz Hrvaške, ocenil, da ne more več stražiti Heidenreicha in so ga usmrtili, da ne bi padel nazaj v sovražnikove roke. Jasno pa je, da je bila njegova smrt v nasprotju z navodili oz. ukazom najvišjega partizanskega poveljnika v Sloveniji. Tudi poizvedbe pri nekaterih zgodovinarjih s tega področja in obdobja (Roman Leljak, Marjan Linasi, Blaž Torkar), pri pristojnih borčevskih organi- zacijah (ZZB Slovenska Bistrica in ZZB Slovenske Konjice) in pri župnijskemu uradu Gornja Ponikva glede okoliščin njegove smrti (in morebitni lokaciji nje-

64 Heidenreich, Konrad Robert Heidenreich, 2. 65 Heidenreich, Documents about the Capture, 1, 6. 66 ACEH, Odgovor Vojne misije FNRJ v Berlinu z dne 22. avgusta 1947. 67 Heidenreich, Konrad Robert Heidenreich, 1. 68 Heidenreich, Erinnerungen I, 124; isti, Outline for an Essey, 2.

233 K. Kocjančič: "Prvi general ujet od nas": zajetje in smrt Konrada ...

govega trupla) niso obrodile nobene nove sledi. Partizanske navedbe, da je bil Heidenreich "zagrizen hitlerjevec", kot kaže- jo zapisi, izhajajo izključno iz dejstva, da jim ni mogel razkriti vojaških obvešče- valnih podatkov (sestava, moč, organizacija, poveljniki, ki so delovali na obmo- čju in okolici Slovenije). Kot civilni inženir gotovo ni bil seznanjen z vsemi temi podatki, kljub temu pa je med zaslišanjem partizanskim obveščevalcem razkril svojo celotno zgodbo, kar kaže, da je bil pripravljen na sodelovanje s partizani. Še večjega pomena za obveščevalce pa so bili dokumenti (predvsem zemljevidi), ki jih je imel pri sebi in so prikazovali aktualno stanje v zaledju fronte.69 Kljub temu da konec njegove življenjske zgodbe še ni dokončno razkrit, je jasno, da je Heidenreich umrl v Sloveniji v zadnjem mesecu vojne, v katero sam ni verjel in se v njej ni želel udejstvovati na fronti. Sin arhitekta, ki je pred vojno sodeloval v nekaterih najbolj znanih gradbenih projektih, je med vojno (da bi se izognil vpoklicu v oborožene sile) raje vstopil v OT, v kateri bi lahko še dalje opravljal svoj poklic (tokrat v vojne namene). V slovensko vojaško in vojno zgodovino se je vseeno vpisal kot prva nem- ška oseba v rangu generala, ki so zajeli slovenski partizani pred splošno nem- ško kapitulacijo in posledično množično predajo nemških sil na Slovenskem in avstrijskem območju, kjer so delovali slovenski partizani.

Klemen Kocjančič

"FIRST GENERAL CAPTURED BY US": CAPTURE AND DEATH OF KONRAD HEIDENREICH

SUMMARY

Konrad Heidenreich (1912–1945) was a German architect, who was in pre- -war time involved in some of the most famous construction projects of the

69 V ARS-ovem fondu 1851 je na več mestih ohranjeno gradivo (zemljevidi, brošure o OT, dokumenti OT, ...), za katere je velika verjetnost, da so bili le-ti v posesti Heidenreicha v času njegovega zajetja. Dotično gradivo pa ni bilo urejeno na tak način, da bi to lahko popolnoma potrjeno. Nekateri dokumenti o reorganizaciji Einsatzgruppe Karpaten, v kateri je Heidenreich služil, imajo tudi prostoročne zapiske, za katere je Conrad E. Heidenreich dejal, da je velika verjetnost, da jih je napisal njegov oče.

234 S tudia H istorica S lovenica

Third Reich (Hitler's and Goering's hunting lodges, Olympic village's structures). After the outbreak of the Second World War he joined Organisation Todt, where he became a high ranking functionary, responsible for road and building construction on the Eastern front. In April 1945 he was sent to cross Slovenian territory and was captured by Slovenian partisans. Using documents, that he was carrying with him and based on several days of interrogations, partisans realized importance of Slovenian territory for the retreat of German Heeresgru- ppe E from the Balkans to Germany. In still not-cleared circumstances (attemp- ting to escape or execution after the trial) Heidenreich died, even though there was willingness of both sides to make a trade or exchange. Using critical analysis and interpretation of archival material (mostly of Partisan origin, supplemen- ted with German documents, and documents from the Konrad Heidenreich's estate) and literature was presented life and death of an architect, who was not committed Nazi, but died because of his service to the Third Reich. Even though that he spent only few hours during his travel (and several days in partisan captivity) in Slovenia, he will be always part of Slovenian military history as the first German, with the rank equivalent to the rank of a military general, that was captured by Slovenian partisans before the general capitulation of the Third Reich.

235

S tudia H istorica S lovenica

UDK 94(497.4)"1941/1945" 329.15(497.4)"1941/1945" 1.04 Strokovni članek

Idejni in praktični vzori slovenske komunistične revolucije 1941–1945

Janko Prunk

Dr., redni profesor v pokoju Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede Kardeljeva ploščad 5, SI – 1000 Ljubljana e-pošta: [email protected]

Izvleček: Avtor v prispevku pojasnjuje dogajanje v slovenski revoluciji med letoma 1941–1945 v skladu z evropskim humanističnim in razsvetljenskim izročilom ter z izročilom evropskega socializma, ki je mnogo širši in kompleksnejši kot le marksistični in iz njega izvirajoči boljševiški komunizem. Predstavljena je komunistična revolucija v teku NOB, njeni vzori, kopiranje teh vzorov in učinki takšnega početja.

Ključne besede: Druga svetovna vojna, Narodno-osvobodilna borba (NOB), 1941–1945, komunistična revolucija

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 17 (2017), št. 1, str. 237–246, 6 cit. Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

237 J. Prunk: Idejni in praktični vzori slovenske komunistične revolucije

Poraz nacizma in fašizma ob koncu 2. svetovne vojne je večina Slovencev pozdravila kot osvoboditev. Šlo je za slovenske partizane, njihove simpatizerje, osvobojene zapornike in taboriščnike, slovenske izgnance in številne rodol- jube, ki se sicer niso pridružili partizanom pa tudi ne protirevolucionarnim vaškim stražam, ki so bile navezane na italijanskega okupatorja, ali slovenskim domobrancem v letih 1944–1945, ki so sodelovali z Nemci. Bolj problematična in težje določljiva je ocena, koliko ljudi ni bilo zadovol- jnih z uvedbo komunističnega režima, ki ga je predstavljala Osvobodilna fronta in se je uveljavil s komunistično revolucijo v teku protiokupatorskega boja. Čeprav imamo že veliko dobrih objektivnih kritičnih študij in celo poglavij v nekaterih šolskih učbenikih o komunistični revoluciji znotraj NOB, o njenem značaju in poteku, dolgoročnem učinku ter zgodovinskem pomenu, se v strokovnih knjigah in publicističnih člankih visoko izobraženih Slovencev še vedno pojavljajo ocene, ki zamegljujejo ali popolnoma nestvarno in napačno prikazujejo ta problem. Ti ljudje, ki se radi sklicujejo na znanstveno argumenta- cijo, ignorirajo vse znanstvene prispevke, ki ne gredo v njihov kalup. Pri slednjih nisem zasledil, da bi se kdo skliceval ali morda polemiziral z najbolj meritorno knjigo o tej problematiki, ki je izšla že pred desetimi leti, zbornikom interdisci- plinarnega znanstvenega simpozija z naslovom Žrtve vojne in revolucije, na katerem so s prispevki sodelovali najbolj kompetentni slovenski strokovnjaki za to problematiko iz zgodovinske, filozofske in pravne stroke, uredniški odbor pa je na osnovi prispevkov napisal tudi kratek uvod z zelo jasnimi ocenami, ki jim v vseh preteklih desetih letih ni nihče znanstveno oporekal. Avtorjev namen ni ugotavljati kakšni nameni in kakšna kulturno-antro- pološka in psihološka dispozicija vodi ljudi, ki ne upoštevajo spoznanj tega kompetentnega zbornika, temveč,, ne prvič, pojasniti nekaj stvari o slovenski revoluciji v skladu z evropskim humanističnim in razsvetljenskim izročilom in izročilom evropskega socializma, ki je mnogo širši in kompleksnejši kot je marksistični in iz njega izvirajoči boljševiški komunizem. Moj namen je pisati o komunistični revoluciji v teku NOB, njenih vzorih, kopiranju teh vzorov in učinkih takšnega početja. Ne bom polemiziral z dvema trditvama postkomunistične interpretacije dogajanja v Sloveniji med drugo svetovno vojno, ki se je še danes oklepajo nekateri, vendar čedalje manj številni. Prva interpretacija oziroma ocena teh je, da na Slovenskem v času 2. svetovne vojne ni bilo nobene socialistične revolucije, ampak samo narodnoosvobodilni boj, ki ga je podpirala večina prebivalstva, in kolaboracija z okupatorjem, v katero se je podala manjšina. Tako govorijo ljudje, ki so v prejšnjem režimu veliko govorili o revoluciji kot sestavnem delu NOB, jo povzdigovali v spomenike in jo omenjali celo v slovenski ustavi iz leta 1974. Druga najnovejša interpretacija oziroma ocena medvojnega dogajanja je opravičevanje revolucije v času NOB kot običajnega organskega sestavne-

238 S tudia H istorica S lovenica

ga dela narodnoosvobodilnega boja. Ti avtorji za svoje argumente na sofističen način izkoriščajo starejšo pravno literaturo o revoluciji kot legitimnem početju naroda v določenih zgodovinskih situacijah. Ne povedo, da starejši avtorji kažejo razumevanje za meščanske revolucije, veliko francosko revolucijo leta 1789 in revolucije v srednji Evropi leta 1848, ki so vzpostavile moderno druž- bo, ki jo nekateri imenujejo kar meščanska, in liberalno demokracijo in s tem kolikor toliko organski sistem, ki se ohranja že dvesto let. Oktobrska revolucija je popolnoma drugačno zgodovinsko dejanje, ki je porojeno iz ideološkega in v praksi udejanjeno skozi politični voluntarizem, ki je vzpostavil neorgansko voluntaristično družbo. Slednja se je vzdrževala s politično prisilo in je zaradi svojih notranjih protislovij propadla. Nekateri avtorji te smeri so polni razumevanja za brezumen revolucionarni teror zoper politične nasprotnike komu- nistične revolucije, med katerimi je bilo mnogo poštenih neomadeževanih s kolaboracijo, likvidiranih čisto samo zaradi ideološko političnih razlogov. Naj še enkrat zapišem, , da cenim narodnoosvobodilni partizanski boj, ki pa ga je njegova idejna in organizacijska voditeljica hudo kompromitirala s forsiranjem komunistične revolucije. Da je bila komunistična revolucija v teku NOB zelo premišljeno načrtovana in intenzivno udejanjana govore številna dejstva in tudi dokumenti KPS. Tako nakazujejo tudi številne zgodovinske štu- dije. Naj navedem le eno, najbolj meritorno iz uvoda v zborniku Žrtve vojne in revolucije:

Že na začetku (narodnoosvobodilnega boja, op. avtorja) vodilno vlogo v Osvo- bodilni fronti prevzamejo komunisti, ki konspirativno zasnujejo revolucijo ter z vidika njenih ciljev postopoma vse druge organizirane skupine, razen krščanskih socialistov in sokolov, izločijo, te pa vse bolj podrejajo.1

Na Slovenskem se razplamti državljanska vojna:

Namerni in neposredni povzročitelj, s tem pa tudi glavni krivci državljanske vojne, tega nujnega pogoja komunistične revolucije, so komunisti. In ko ob koncu državljanske vojne prevzamejo oblast z revolucijo, ne prenehajo, marveč jo institucionalizirajo in obenem še stopnjujejo.2

Takšno ravnanje se je navdihovalo v revolucionarni eshatologiji, ki jo je na osnovi napačnih antropoloških predstav o človeku in o delavstvu zasnoval Karl Marx in je našla svoj teoretični izraz v Komunističnem manifestu. Ta je vodil tudi

1 Žrtve vojne in revolucije, zbornik referatov in razprave s posveta v Državnem svetu 11. in 12. novembra 2004 (Ljubljana, 2005). 2 Prav tam.

239 J. Prunk: Idejni in praktični vzori slovenske komunistične revolucije

avtorja revolucionarne delavske himne Internacionale k njegovim populistič- nim verzom:

Ta svet krivičnosti razbijmo, do tal naj boj ga naš podre, nato svoj novi svet zgradimo, bili smo nič, bodimo vse.3

Takšna revolucionarna iluzija se je med evropskim delavstvom ob koncu 19. stoletja že poslavljala in uveljavljal se je reformizem. Toda ruski boljševiki, zrasli iz popolnoma drugačnih družbenih in političnih razmer kot zahodno- evropski proletariat, so se oprijeli revolucionarne eshatologije in jo poživili, obenem pa tudi bistveno preoblikovali. Če je Marx stavil na delavski razred in pričakoval od njega socialno revolucijo, ko se bodo dovolj zaostrila razredna nasprotja v kapitalizmu in ko bo delavstvo dozorelo do dovolj visoke razredne zavesti, si je Lenin, zaradi nerazvitega delavstva v Rusiji, omislil novega nosilca socialne revolucije in zrušitve kapitalizma, stranko majhne skupine poklicnih revolucionarjev, ki naj namesto delavskega razreda opravijo njegovo zgodovinsko nalogo. To je pravzaprav temeljna preinterpretacija Marxa, toda stranko ruskih revolucionarnih marksistov, boljševikov je uspel prepričati, da lahko opravijo nalogo namesto delavskega razreda. Tako je ta stranka postala s svojo novo organizacijsko strukturo (npr. strog centralizem, ki ga je imenoval demo- kratični) in s svojimi političnimi principi novum v tipologiji političnega orga- niziranja. Poleg take organizacijske novotarije si je stranka izmislila tudi novo politično revolucionarno etiko, ki je imela za nadaljnji razvoj revolucionarnega socializma hudo usodne posledice. Stranka je na kongresu v Londonu leta 1903 sprejela načelo, da je dovoljeno omejiti in oškodovati temeljne človekove pravice, svobodo in nedotakl- jivost človekove osebe, če strankini voditelji to sklenejo. To je eden tedanjih vidnih boljševikov Georgij Plehanov formuliral v kratko sintagmo: salus revo- luciae suprema lex. Plehanov je kot moralno občutljiv človek po boljševiškem puču 1917 takš- no stališče opustil, Lenin pa ga je brez pomislekov sprejemal in uporabljal v praksi. Takšno stališče, ki se je zgledovalo po Babeufu, Blanquiju in Tkačevu, se je bistveno razlikovalo od praktičnega programa večine aktivističnih in evolucij- sko usmerjenih zahodnih socialistov s konca 19. stoletja. Razlika je bila odločil-

3 Internacionala, mednarodna himna delavskega gibanja, ki jo je leta 1871 napisal francoski delavec Eugene Pottier, uglasbil pa 1888 prav tako francoski delavec Pierre Degeyter.

240 S tudia H istorica S lovenica

na in označuje rojstvo nove dobe. V Rusiji se je revolucionarno dogajanje začelo marca1917, po ruskem kole- darju pa je bilo to trinajst dni prej, zato je dobilo ime februarska revolucija. Spro- žilo jo je splošno ljudsko nezadovoljstvo zaradi neuspehov in porazov v prvi svetovni vojni. Revolucionarji so ustanovili začasno vlado, v kateri so bile koa- licijsko zastopane meščanske stranke, delavska stranka menjševikov, podobna evropskim socialdemokratom, in stranka ruskega malomeščanstva in podežel- skih srednjih slojev. Vlada se je opredelila za nadaljevanje vojne, pri čemer ni upoštevala izčrpanosti dežele, kar je bila njena prva usodna napaka. Druga je bila demontaža dotedanjega birokratskega aparata, ne da bi na njegovo mesto postavila ustrezen demokratičen upravni aparat. Na tak način je nastal nevaren oblastni vakuum. Tega so začeli izkoriščati sovjeti, ali sveti, ki so jih spontano ustanavljali delavci in zahtevali soudeležbo pri oblasti. Sovjeti so se ustanavljali tud v vojaških enotah. Šlo je za različne politične barve od boljševiških, menjše- viških, eserovskih in celo anarhističnih. Najradikalnejši program so imeli boljševiki, ki ga je napisal Lenin in ga razkril v tako imenovanih aprilskih tezah. Zahteval je, da vso oblast prevzamejo sovjeti, da se izvede zaplemba kapitala in da nadzor nad proizvodnjo in distri- bucijo prevzamejo sovjeti. Poleg tega je zahteval razpustitev vojske in ustanovitev ljudske milice, Rdeče garde. To je bil program revolucije, ki pa mu večina v sovjetih ni sledila. Boljševiki so postopoma s spretno propagando in organizacijo osvajali nekatere ključne položaje v državi, npr. petrograjski in moskovski sovjet in sovjete v vojaških enotah, npr. okoli Petrograda. Ko so si v vseruskem kongresu sovjetov skupaj z levimi eseri v oktobru zagotovili večino, je Lenin sklenil, da se sovjeti z vojaškim udarom polastijo oblasti. Ta akt načrtovanega puča so boljševiki imenovali oktobrska revolucija. Po uspelem zavzetju sedeža vlade in nekaj ključnih strateških položajev v Petrogradu je kongres sovjetov še isto noč sklenil, da prevzema oblast v državi. Ustanovil je revolucionarno vlado, Svet ljudskih komisarjev, sprejel je še dva odloka, o miru in o zemlji, namenjena predvsem kmetom, za čigar simpatije in zavezništvo se je v tem trenutku pote- goval maloštevilni ruski delavski razred. Konec novembra so boljševiki v prepričanju, da obvladajo državo, izvedli volitve v konstituanto. Toda sledilo je veliko razočaranje. Na svobodnih volitvah je veliko večino dobila stranka podeželja, eseri (412 poslancev od 715). Boljševikom je grozila odstranitev z oblasti. Lenin je v izvršilnem odboru sovjetov konstituanto v socialistični državi razglasil za nepotrebno in jo 19. januarja 1918 razpustil. To je bil prvi odločilen nedemokratični akt, ki so ga v Evropi obsodile tudi socialdemokratske stranke in celo revolucionarna levičarka Rosa Luxemburg. Boljševiki so hitro sklenili mir s centralnimi silami in se posvetili revolucionarni preobrazbi ruske družbe. To so izvajali nasilno in z voluntarističnim

241 J. Prunk: Idejni in praktični vzori slovenske komunistične revolucije

socialnim inženiringom. Poskusili so celo z odpravo denarja in uvajanjem bla- govne menjave med industrijskim in kmetijskim sektorjem, ki se je izkazala za popolno katastrofo. Najprej so se kmetje upirali prisilni oddaji svojih pridelkov, ker zanje niso dobili obljubljenega industrijskega blaga. Na pomanjkanje hrane se je odzvalo delavstvo z velikim uporom v začetku leta 1921, ki je znan kot Kronštad. Delavci so množično štrajkali in protestirali proti enopartijski bolj- ševiški diktaturi. Na to se je CK boljševiške stranke z Leninom odločil za krvav obračun z delavci. V napadu vojske na Kronštad je bilo ubitih okrog 20.000 delavcev, torej ljudi tistega sloja, ki je boljševikom pomagal na oblast. Za nebolj- ševike je bil to poboj in konec delavske vlade v Rusiji. Vendar so boljševiki imeli ves državni aparat že trdno v rokah, zato so se ohranili na oblasti. Vprašanje je, kako je bilo to mogoče. Kar nekaj novejših kompetentnih študij o boljševizmu zaključuje, da jim je to uspelo z učinkovito propagando, v kateri so boljševiki bili mojstri, z zastraše- valnim terorjem ter z brezskrupuloznim, makijavelističnim, brezdušnim ciniz- mom, ki ga je od samega začetka v stranki utelešal Lenin. Te lastnosti so prišle do izraza zlasti pri Stalinu, izkazovali pa so jih tudi mnogi voditelji komunistič- nih strank po Evropi. Boljševiki so trdili, da bodo s socialistično ureditvijo antropološko pre- obrazili človekovo osebo. Kar nekaj boljševikov je razlagalo, kakšen učinek bo povzročil komunizem. Naj navedem le enega, zelo pomembnega, samega Leva Trockega:

Človek bo resno začel usklajevati samega sebe /…/ Najprej bo hotel obvladati pol- zavedne in potem tudi nezavedne procese svojega organizma-dihanje, krvni pre- tok,razmnoževanje in jih nato v okviru nujnih omejitev podredil nadzoru razuma in volje /…/ Za cilj si bo postavil obvladanje lastnih čustev, povzdigovanje nago- nov na višino zavesti, njihovo jasno razvidnost /…/ ustvarjanje višjega sociološke- ga tipa, nadčloveka. Človek bo postajal vse močnejši in modrejši, vse bolj subtilen. Njegovo telo bo postalo bolj usklajeno, gibi bolj ritmični, glas bolj melodičen /…/ Povprečen življenjski tip se bo povzdignil na višine Aristotela, Goetheja ali Marxa, itd.

Sebe so boljševiki predstavljali za ljudi posebnega kova. V svoje volunta- ristične zamisli in dejanja so uspeli prepričati določeno število organiziranega članstva v socialističnih strankah po Evropi, ki se je na Leninovo pobudo odce- pilo od socialne demokracije in ustanovilo svojo organizacijo, Komunistično internacionalo. Nekaj te predstave o sebi kot ljudeh posebnega kova so imeli tudi slovenski komunisti. V vodstvu KPS so se med sabo včasih imenovali kar „ozon“. Boljševiški komunizem se je hranil iz voluntaristične revolucionarne stras-

242 S tudia H istorica S lovenica

ti, ki se je hranila iz nepravičnosti kapitalističnega sistema. Tej strasti so se moč- neje vdajali nekvalificirani kot kvalificirani delavci, ki so v kapitalističnem sistemu imeli možnosti za izboljšanje svojega materialnega in socialnega položaja. Temu so se vdajali tudi številni izobraženci, zlasti vihravega in nestrpnega zna- čaja. Mnogi od njih so, potem ko so komunisti prišli na oblast, zgubili te iluzije. Da je bila komunistična revolucija na Slovenskem zasnovana že tik pred začetkom narodnoosvobodilnega boja, dokazujejo „Gesla našega osvobodil- nega boja“, ki jih je formuliral Boris Kidrič in so jih sprejeli na plenumu OF 15. junija 1941. Gesla so poudarjala pravico slovenskega naroda do samoodločbe, njegovo naslonitev na Sovjetsko zvezo in izenačevanje boja proti nemško-italijanskemu kot anglo-ameriškemu imperializmu. Šesto geslo pa je poudarjalo, da „se brez boja proti lastni izdajalski kapitalistični gospodi narod ne more osvo- boditi.“ Ta točka je že napovedovala usodno revolucionarno akcijo komunistov in državljansko vojno. Na slovenski narod se je poleg nacifašistične agresije zgrinjala še boljševiška agresija4. Izrazito zahrbtna revolucionarna odločitev komunistov je bila ustanovitev VOS, ki jo je „uradno“ ustanovila OF avgusta 1941, ne da bi nekomunis- tični zavezniki v vodstvu Osvobodilne fronte vedeli zanjo. Skrita jim je ostala še skoraj dva meseca. Komunisti so jo ustanovili še isti dan ali dan kasneje, ko je Kardelj v časopisu OF zagotavljal enotnost, enakopravnost in medsebojno lojalnost vseh zavezniških skupin. Revolucionarno dejanje, ki je kazalo na monopolne ambicije vodstva OF, predvsem komunistov v narodnoosvobodilnem boju, so bile odločitve, sprejete na njenem 3. plenumu 16. septembra 1941, da se Vrhovni plenum OF raz- glasi za Slovenski narodnoosvobodilni odbor s pravico, da predstavlja in vodi slovenski narod v času NOB. Ena od odločitev je tudi prepovedovala organizi- ranje odpora proti okupatorju izven okvira OF. Ta plenum je hkrati odločil, da slovenski narod svojo partizansko vojsko postavlja pod poveljstvo generalnega sekretarja KPJ, Josipa Broza-Tita. Januarja 1942 je OF iz svojih vrst izključila liberalno skupino Stara pravda, ki je zahtevala, da komunisti spoštujejo enakopravnost zaveznikov in koalicijski značaj OF. Komunisti so že jeseni in pozimi izvajali revolucionarni teror nad svojimi političnimi nasprotniki, ki je imel ustrahovalni učinek. Število žrtev tega terorja se je do konca leta povzpelo na več kot 50, predvsem v Ljubljani. Spomladi 1942 se je predvsem na slovenskem podeželju, ki so ga obvladovali partizani, dvignilo na nekaj 100. Komunisti svojih zvestih zaveznikov Sokolov in krščanskih socialistov niso obravnavali enakopravno, ampak podcenjujoče, kar je vzbudilo tesnobo pri

4 Janko Prunk, Kratka zgodovina Slovenije (Ljubljana, 2003), str. 142.

243 J. Prunk: Idejni in praktični vzori slovenske komunistične revolucije

Edvardu Kocbeku, kot je zapisal v svojem dnevniku5. Superiornost med zavezniki, zlasti nad krščanskimi socialisti, ni izvirala samo iz občutka organizacijske in akcijske superiornosti, temveč tudi iz namišl- jene ideološke superiornosti dialektičnega materialističnega nazora nad vsemi drugimi pri graditvi socialistična družbe. To je izpričeval celo tako izobražen in kulturno vzgojen človek, kot je bil Boris Kidrič.6 Jasen dokaz za to je Kidričeva izjava na partijskem posvetovanju julija 1942 na Cinku v Kočevskem rogu, na katerem se je zbral ves vodilni kader slovenske KP. Prvi dan sta posvetovanju prisostvovala voditelja zavezniških sokolov, Josip Rus, in krščanskih socialistov, Edvard Kocbek. Boris Kidrič jih je hvalil kot zveste, dragocene zaveznike in enakopravne borce za svobodo. Ko pa so gostje naslednji dan odšli, je Kidrič izrazil drugačno stališče do zaveznikov. Poudaril je, da svetovnega nazora ni moč ločiti od politike, čeprav ni izključeval, da krščanski socialisti postanejo revolucionarji v smislu socialne revolucije. Vendar pa je kategorično zatrdil, „da avantgarde revolucionarnega boja ni moč graditi na drugem kot na dialek- tičnem materializmu.“ To je bil izrazit ideološki voluntarizem, kajti nobenega dokaza ni, da bi veren krščanski človek ne mogel biti socialist in graditi socialis- tične družbe. Prav krščanski socialisti so bili dokaz za to. Takšno stališče enega voditeljev KPS, političnega sekretarja OF, je že vse- bovalo projekt prihodnje politične likvidacije krščanskih socialistov. Na srečo Kocbek te trditve ni slišal. Vprašanje je, kaj bi storil, če bi jo slišal, najbrž bi vztrajal v „tovarištvu“ OF. Realna zgodovinska ocena je, da je bil Kocbekov umik iz OF nazadnje možen spomladi 1942, ko je v Ljubljani opazil precenje- vanje komunistov in slutil njihovo ideološko zadrtost. Toda Kocbek je to misel odganjal od sebe v naivnem prepričanju, da bo njegovo vztrajanje v OF lahko preprečilo državljansko vojno. Toda komunisti so si jo prav želeli in v dejanjih svojih nasprotnikov našli prave protiigralce.

5 Andrej Inkret, In stoletje bo zardelo (Ljubljana, 2013), str. 156. 6 Janko Prunk in Marjetka Rangus, Sto let življenja slovenskih političnih strank: 1890–1990 (Ljubljana, 2014), str. 203.

244 S tudia H istorica S lovenica

Janko Prunk

PRELIMINARY AND PRACTICAL EXAMPLES OF THE SLOVENIAN COMMUNIST REVOLUTION 1941–1945

SUMMARY

In the article, the author defines the Slovenian revolution in the years 1941– 1945 in accordance with the European humanistic and enlightenment tradition, as well as the tradition of European socialism which is much broader and more complex than Marxism and its derivation, Bolshevik communism. Also explored is the communist revolution in the course of the National Liberation Struggle (Slovenian NOB), its role models, the copying of the patterns of such role models, and the effects of such behaviour. If Marx had set his hopes on the working class and expected from it a social revolution as soon as the class conflicts in capitalism would reach a critical level and the worker a sufficiently high class consciousness, Lenin, on the other hand, primarily because of the underdeveloped working class in Russia, had come to think of a new bearer of the social revolution and architect of the collapse of capitalism – the political party of a small group of professional revolutionar- ies, who would perform his historical task instead of the working class. This is basically the fundamental alternative interpretation of Marx, but he managed to convince the party of the Russian revolutionary Marxists, the Bolsheviks, that they could perform the task instead of the working class. Thus, this party became with its new organizational structure (for example, a rigorous central- istic point of view, which it called democratic) and with its political principles, a novelty in the typology of political organization. In addition to such organizational novelty, the party invented a new political revolutionary ethic, which had fatal consequences for the further development of revolutionary socialism. The fact that the communist revolution in Slovenia had been conceived just before the start of the national liberation struggle is proven by the „Slogans of our liberation struggle“, formulated by Boris Kidrič and adopted at the ple- nary session of the Liberation Front on 15 June 1941. The passages emphasized the right of the Slovenian nation to self-determination, its amity with the Soviet Union and the equalization of the struggle against German-Italian as well as Anglo-American imperialism. The sixth passage emphasized that „without the uprising against your own treacherous capitalist gentlemen, the people cannot be freed.“ This point already predicted the fatal revolutionary campaign of the Communists and the civil war. In addition to the Nazi-fascist aggression, the Slovenian nation also suffered from the Bolshevik aggression.

245

S tudia H istorica S lovenica

UDK 94:341.322.5(450.36)"1945" 1.01 Izvirni znanstveni članek

Kritična analiza uporabe anglo-ameriških dokumentov glede nasilja ob koncu druge svetovne vojne v Julijski krajini

Gorazd Bajc Dr., izredni profesor Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor e-mail: [email protected] Urška Lampe Dr. Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja Kreljeva ulica 3, SI – 6000 Koper e-mail: [email protected]

Izvleček: Namen članka je kritično analizirati, kako so do sedaj zgodovinarji uporabljali in interpretirali nekatere anglo-ameriške arhivske dokumente, pomembne vire pri obrazložitvi zapletene problematike povojnega nasilja s strani jugoslovanskih oblasti v Julijski krajini, se pravi glede t. i. fojb in usode deportiranih oseb. Na podlagi sistematičnega pregleda britanskih in ameriških primarnih virov avtorja predstavita problematiko njihove dostopnosti ter kakšen interpretativni ključ bi bilo treba upoštevati pri njihovem razumevanju. Izpostavita metodološka in teoretska vprašanja oziroma ključne predpogoje za obravnavo naslovne tematike, ki pa jih dosedanje raziskave večinoma niso upoštevale. V drugem delu razprave so posebej predstavljeni primeri dokumentov, ki so jih nekateri avtorji večkrat navajali, ne da bi pri tem upoštevali druge, sorodne dokumente.

Ključne besede: Jugoslavija, Italija, Velika Britanija, ZDA, Julijska krajina, Bazovica, konec druge svetovne vojne, hladna vojna, fojbe, deportacije, nasilja, arhivski dokumenti, zgodovinopisje

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 17 (2017), št. 1, str. 247–288, 154 cit. Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

247 G. Bajc, U. Lampe: Kritična analiza uporabe anglo-ameriških ...

Uvod – o povojnem nasilju v Julijski krajini

Po tem, ko so prvega maja 1945 enote jugoslovanske IV. armade in IX. korpusa osvobodile in nato zasedle Julijsko krajino (oziroma Primorsko in Istro), je na tem območju, predvsem v večjih centrih, prišlo do nasilnih posegov predstavnikov jugoslovanskih oblasti. Govorimo o raznih oblikah povojnega nasilja, kar je že sama po sebi precej kompleksna problematika, hkrati pa jo je politična raba zgodovine še bolj zapletla. V prvih majskih dneh so jugoslovanske zasedbene oblasti aretirale več tisoč oseb. Dobršen del so jih v nekaj tednih izpustile, druge pa ali usmrtile ali odvedle v taborišča za vojne ujetnike in nekatere druge lokacije v notranjosti Jugoslavije. Tudi na poti in v samem ujetništvu so nekateri umrli, drugi so se po nekaj mesecih vrnili, nekateri šele čez nekaj let. O teh problemih pretiravanj v italijanskem javnem diskurzu ni manjkalo oziroma so še zmerom prisotne. Posledično se je generiralo mnenje o jugoslovanski genocidni politiki ali etnič- ni čistki, ki naj bi se odvijala na račun italijanskega prebivalstva na Primorskem in v Istri ter delu Dalmacije. Javnosti najbolj poznane so izvensodne likvidacije oseb italijanske narodnosti (čeprav med usmrčenimi niso bili samo Italijani). Njihova trupla so bila ali pa naj bi bila "vržena" v t. i. fojbe, se pravi jame, naravne ali izkopane rove. Obrav- nava "fojb" se je na italijanski strani pričela takoj, že v času samega dogajanja, in sicer predvsem v propagandnem smislu. Časopisi so na primer veliko pisali o "infojbiranih" in to ne le na lokalnem nivoju – na območju severo-vzhodne Ita- lije, ampak tudi v vsedržavnem merilu. Če so namreč tematiko "fojb" in "eksodusa", se pravi povojnega odhoda večine italijanskega prebivalstva (pri tem je nujno poudariti, da niso odšli samo Italijani) iz Istre in dela Dalmacije, časopisi in javne debate (pravzaprav polemike) na lokalnem prizorišču od leta 1945 (v te polemike so se občasno vključili tudi nekateri slovenski časopisi, predvsem zamejski Primorski dnevnik) stalno razvijali,1 nam zajetna publikacija iz leta 2008 z objavljenimi prepisi člankov o italijanski severovzhodni meji, ki so izšli v

1* Razprava je nastala v okviru raziskovalnega programa Preteklost severovzhodne Slovenije med srednjo Evropo in evropskim jugovzhodom št. P6-0138 (A) in raziskovalnega projekta Kontemporalnost razu- mevanjskega konteksta ter izražanje osebne in družbene svobode J7-8283 (A). Oba financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. 1 Glej npr. številne izrezke, predvsem iz časopisov oziroma revij Il Piccolo, Primorski dnevnik, Primorske novice, Il Meridiano in Trieste Oggi, ki so shranjeni v: Odsek za zgodovino in etnografijo Narodne in študisjke knjižnice Trst, fond NOB, arhivska škatla 23, mapi 5 in 6 (začasno oštevilčenje). Zanimivo zbirko izrezkov hrani tudi Arhiv Primorskega dnevnika, arhivski škatli z naslovoma Fojbe in Esodo. O javni (zlo)rabi "fojb" npr. Jože Pirjevec, "Foibe: quali verità?", v: Jože Pirjevec, Foibe. Una storia d'Italia (Torino, 2009), 3–230 (dalje: Pirjevec, "Foibe"); isti, "Fojbe: katera resnica?", v: Jože Pirjevec, Darko Dukovski, Nevenka Troha, Gorazd Bajc, Guido Franzinetti, Fojbe (Ljubljana, 2012), 25–241 (dalje: Pirjevec, "Fojbe"); Mila Orlič, "Se la memoria (non) mi inganna … L'Italia e il 'confine orientale': riflessioni sulla storia e sul suo uso pubblico", Acta Histriae, let. 23, št. 3 (2015), 475–486.

248 S tudia H istorica S lovenica

obdobju 1945–1954 na straneh časopisov Lombardije, pokaže,2 kako se je vsaj do konca leta 1954 o teh problemih na veliko pisalo tudi v najpomembnejši severni italijanski deželi. Od 266 prepisanih člankov jih je namreč velika večina o "fojbah" in/ali "eksodusu". Že ti podatki ne govorijo v prid tezi, ki se je v zadnjih letih močno zasidrala in je postala ena izmed stalnic v italijanskih medijih, da se pač o "fojbah" in "eksodusu" v Italiji ni nikoli ali pa se je premalo govorilo. Tudi drugi vsedržavni časopisi so pisali o nasilju nad Italijani v Julijski krajini, na primer od konca januarja 1944 dalje La Stampa, kar lahko zlahka ugotovimo na spletni strani časopisa, na kateri so skenirane vse številke od njegove ustanovitve leta 1867 dalje. Prav tako ne moremo reči, da se je na nacionalni ravni po t. i. vrnitvi Trsta Italiji leta 1954 argument popolnoma izčrpal. Na primer ob koncu 1959 so predstavniki italijanske neofašistične stranke, Movimento Sociale Italiano, predložili dve parlamentarni vprašanji na temo "fojb". Poleg časopisov so o tem pisali nekateri vsedržavni tedniki oziroma revije, na primer Il Borghese. Leta 1983 je bila tema obdelana v dveh številkah znane revije za popularizacijo zgodovine, Storia Illustrata. Vsedržavna italijanska radio-televi- zijska postaja RAI je februarja 1987 posvetila temi poglobljeno radijsko oddajo, leta 1991 pa eno izmed najbolj znanih televizijskih oddaj, Mixer. Po slovenski osamosvojitvi je tematika o "fojbah" in "eksodusu" postala pogostejša, saj jo je italijanska država uporabila, ko je pogojevala vstop Slovenije v Evropsko Unijo. V zadnjih petnajstih letih se je nato v Italiji zanimanje glede teh oblik nasilja nadpovprečno povečalo, predvsem po izglasovanju zakona o spominu na žrtve t. i. fojb in t. i. eksodusa leta 2004 (zakon 92/2004). Zloraba tematike je torej bila in je še zmerom zelo pogosta, med drugim v obliki televizijskih prispevkov.3 Taki podatki niso nepomembni: politizacija te plati tržaške, goriške in istrske zgodovine je očitno neposredno ali posredno vplivala na ozračje, v katerem so večkrat posegli najrazličnejši pisci. Med najbolj znane zgodovinarje v Italiji, ki so se raziskav "fojb" lotili večino- ma v osemdesetih letih, prištevamo Roberta Spazzalija, Raoula Pupa, Giampao- la Valdevita, Elia Apiha, Galliana Fogarja in nekatere druge; njihova dela bomo omenili v nadaljevanju razprave. V Jugoslaviji se o teh oblikah nasilja skoraj- da ni pisalo. Pred osamosvojitvijo, leta 1985, je namreč na to temo izšlo v slo- venščini le eno znanstveno besedilo, in sicer prevod dve leti prej v italijanščini objavljene razprave tržaškega zgodovinarja Fogarja,4 ki je poskušal objektivno

2 La Stampa e la Memoria. Le foibe, l’esodo e il confine orientale nelle pagine dei giornali lombardi agli arbori della Repubblica, ur. Antonio Maria Orecchia (Varese, 2008) (dalje: La Stampa e la Memoria). 3 Poleg op. 1 glej posebej Federico Tenca Montini, Fenomenologia di un martirologio mediatico. Le foibe nella rappresentazione pubblica dagli anni Novanta ad oggi (Udine, 2014) ali isti, "Politika sjećanja za postideološka vremena: slučaj Italije", Politička misao, let. 53, št. 3 (2016), 7–25. 4 Galliano Fogar, "Fojbe in deportacije v Julijski krajini", Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, let. 25, št. 1–2 (1985), 95–109.

249 G. Bajc, U. Lampe: Kritična analiza uporabe anglo-ameriških ...

obravnavati tedanje dogodke. Tri leta pozneje je isti avtor nakazal glavne probleme v besedilu, ki je izšlo v zborniku o obdobju 1941–1947.5 V isti publikaciji je "fojbe" omenil tudi Jože Pirjevec.6 Sicer je problem "fojb" omenil že dve leti prej v svojem krajšem pregledu tržaške povojne zgodovine,7 hkrati je tudi, od polovice osemdesetih let dalje, nekajkrat posegel v revialnem oziroma dnev- nem tisku, za kar so med Slovenci poskrbeli tudi Samo Pahor, Dušan Biber in Tone Ferenc. Na podlagi novo dostopnih slovenskih virov (pa tudi italijanskih in posameznih anglo-ameriških) je nato tematiko pričela od začetka devetdesetih sistematično obravnavati Nevenka Troha. Poleg nje se je v tedanjem obdobju problematike na Goriškem lotila Nataša Nemec.8 Manj poznana je usoda oseb, ki so jih maja in na začetku junija 1945 jugoslovanske oblasti prisilno odvedle v notranjost države – zanje se je uveljavilo, da so bile deportirane. Del aretiranih oseb so namreč jugoslovanske oblasti odvedle v ujetništvo; najbolj znano taborišče za te ujetnike na Slovenskem je bilo zraven Ljubljane, v kraju Dol pri Borovnici. Pri omenjenih zgodovinarjih smo lahko prebrali tudi nekaj podatkov o tem, vendar so bile raziskave o taki obliki nasilja – razen v nekaterih izjemah – manj poglobljene. Pomanjkanje raziskav na to temo je relativno presenetljivo, saj so deportacije v prvih mesecih in letih po vojni predstavljale enega ključnih spornih vprašanj med Italijo in Jugoslavijo na diplomatski ravni, o čemer več v nadaljevanju. Druge oblike nasilja, kot so bila plenjenja in rekvizicije, ustrahovanja, prisilne mobilizacije idr., pa tudi obtožbe o usmrtitvah drugih oseb, se pravi neitalijanov, so malodane še neraziskani in torej najmanj pojasnjeni problemi. Med najbolj pogostimi vzroki za polemike je bila in še zmeraj je kvantifi- kacija žrtev zaradi jugoslovanskih posegov. V italijanskih medijih se pojavljajo najrazličnejše številke, ki gredo od 10 do 12 tisoč ali še višje. Glede ocen umrlih lahko po dosedanjih raziskavah zapišemo, da je na celotnem območju Julijske krajine, kot posledica vseh oblik nasilja s strani jugoslovanskih oblasti, torej aretacij, deportacij ter usmrtitev umrlo med 3 tisoč in 3 tisoč petsto oseb. Ena izmed najpomembnejših poznavalk problematike, Nevenka Troha, na podla-

5 Galliano Fogar, "Vidiki in problemi položaja Julijske krajine 1943–1945", v: Trst 1941–1947. Od italijanskega napada na Jugoslavijo do mirovne pogodbe (Koper–Trst, 1988) (dalje: Trst 1941–1947), predvsem 97–104. 6 Jože Pirjevec, "Slovenci v Trstu 1945–1947", v: prav tam, 187–188. 7 Jože Pirjevec, Tržaški vozel. O zgodovinskih dogodkih in političnem razvoju v letih 1945–1980 (Trst– Ljubljana, 1985), 8–9. 8 Pregled npr. v Nevenka Troha, "Slovenski zgodovinarji in vprašanje 'fojb'", Zgodovinski časopis, let. 51, št. 3 (1997), 403–411; ista, "La questione delle foibe nella storiografia slovena", Quaderni giuliani di storia, let. 20, št. 2 (1999), 329–340; ista, "Le foibe e la storiografia slovena", Storia e Memoria, let. 12, št. 1 (2004), 67–74 (dalje: Troha, "Le foibe e la storiografia slovena").

250 S tudia H istorica S lovenica

gi primerjave več virov in rekonstrukcij ugotavlja,9 da je umrla na Tržaškem 601 oseba (v seznamu Claudie Cernigoi10 dobimo podatke za 498 oseb), na Goriškem 901 ter 670 na območju Istre in Reke; za to območje, ki je po vojni bilo pod nadzorom jugoslovanskih oblasti, tudi pravilno zapiše, da je ugotavl- janje števila umrlih bistveno težje. Omenjenim približno 2.200 mrtvim bi morali prišteti še nekaj žrtev, o katerih sicer nimamo točnih podatkov. Jugoslovanski partizani so na primer 12. maja 1945 v okolici Ilirske Bistrice in Snežnika zajeli več tisoč nemških vojakov, vsaj del teh pa naj bi po pisanju izvedenca za vojaško zgodovino, Stefana Di Giusta, v nekaj dneh likvidirali.11 Večina žrtev je bila italijanske narodnosti, med njimi pa so bili tudi drugi, na primer Slovenci, predvsem domobranci na Goriškem. Glede na do sedaj znane podatke torej ocenju- jemo, da je bilo po prvem maju 1945 ubitih kakih 3.000 do 3.500 ljudi, večina je bila Italijanov (nekako 2/3), v glavnem so bili pripadniki različnih vojaških formacij, nekaj je bilo tudi civilistov. Na podlagi primerjave dozdaj poznanih virov in rekonstrukcij lahko zapi- šemo,12 da je bilo z zahodnega dela Julijske krajine (se pravi bodoče cone A, v kateri so zahodni zavezniki po 12. juniju 1945 vzpostavili Zavezniško vojaško upravo – ZVU) deportiranih približno 3.500 oseb – večina katerih se je v različ- nih obdobjih tudi vrnila. Namen pričujočega članka je analizirati nekatere ključne dokumente Bri- tancev in Američanov v zvezi s "fojbami" in deportacijami, ki so jih v prejšnjih letih zgodovinarji že uporabili, s ciljem pokazati na dosedanje nekonsistentne ali pa parcialne interpretacije teh pomembnih primarnih virov. Obenem smo slednje želeli primerjati z drugimi dokumenti, ki nam nudijo možnost, da za

9 Nevenka Troha je ocene o številu umrlih večkrat objavila, npr. "Fra liquidazione del passato e costru- zione del futuro. Le foibe e l'occupazine jugoslava della Venezia Giulia", v: Foibe. Il peso del passato: Venezia Giulia 1943–1945, ur. Giampaolo Valdevit (Venezia, 1997) (dalje: Foibe. Il peso del passato), 82–86 (dalje: Troha: "Fra liquidazione"); ista, Komu Trst. Slovenci in Italijani med dvema državama (Ljubljana, 1999), 69–71 (dalje: Troha: Komu Trst); ista, Chi avrà Trieste? Sloveni e italiani tra due stati (Trieste, 2009), 82–85 (dalje: Troha: Chi avrà Trieste?); ista, "Fojbe v slovenskih in italijanskih arhivih", v: Jože Pirjevec, Darko Dukovski, Nevenka Troha, Gorazd Bajc, Guido Franzinetti, Fojbe (Ljubljana, 2012) (dalje: Troha, "Fojbe"), 291–292. Posebej glede Tržaške ista, "Genocid ali kaznovanje fašističnih zločinov. Kdo so bili usmrčeni maja 1945 v Tržaški pokrajini", v: Množične smrti na Slovenskem, ur. Stane Granda, Barbara Šutej (Ljubljana, 1999), 289–290; ista, "Pogrešani. Kdo so bili ljudje, ki so jih maja 1945 v Tržaški pokrajini aretirale jugoslovanske oblasti", v: Nasilje vojnih in povojnih dni, ur. Nevenka Troha (Ljubljana, 2014), 160–161. 10 Claudia Cernigoi, Operazione "foibe". Tra storia e mito (Udine, 2005), 271–285 (dalje: Cernigoi, Operazione). 11 Stefano Di Giusto, Operationszone Adriatisches Küstenland. Udine, Gorizia, Trieste, Pola, Fiume e Lubiana durante l'occupazione tedesca 1943–1945 (Udine, 2005), 666 (dalje: Di Giusto, Operationszone). Moramo sicer poudariti, da avtor pri tem podatku ne navaja virov, čeravno v knjigi marsikaj dokumentira. 12 Gorazd Bajc, "Aretacije, internacije in deportacije po prvi in drugi svetovni vojni na območju Julijske krajine. Oris problematike in poskus primerjave", Acta Histriae, let. 20, št. 3 (2012), 407 (dalje: Bajc, "Aretacije").

251 G. Bajc, U. Lampe: Kritična analiza uporabe anglo-ameriških ...

nekatere avtorje "ključne dokumente" nekoliko drugače interpretiramo. Postavili smo si osnovno hipotezo, da so se nekatere napačne interpretacije problema pojavile zaradi premalo pozorne analize primarnih britanskih in ameriških virov. Obenem bi bilo potrebno nekatere dokumente, ki so jih raziskovalci uporabljali, s primerjavo drugih, ki so bili v času njihovih raziskav že dostopni, in nekaterih novejših, drugače ovrednotiti. Gre za kompleksno ter nadvse široko tematiko, zato se bomo v pričujočem prispevku omejili le na najpomembnejše probleme in najbolj relevantne dokumente. To je velik izziv (vreden zajetne znanstvene monografije), s katerim se lahko soočimo zaradi večletnega potrpežljivega in sistematičnega raziskovanja primarnih anglo-ameriških virov.

Metodološka in teoretska vprašanja: kakšno težo imajo anglo- ameriški viri?

Razmotrivanje zapletene tematike moramo začeti z nekaterimi metodološki- mi in teoretskimi vprašanji, in sicer o dostopnosti virov in njihovi kvaliteti. To so ključni predpogoji za razumevanje obravnave naslovne tematike, ki pa jih dosedanje raziskave večinoma niso upoštevale.

O dostopnosti anglo-ameriških arhivskih virov

V prvi vrsti je pomembno vprašanje o dostopnosti virov. Glede britanskih lahko v glavnem govorimo o treh momentih, ko so postali dostopni raziskovalcem. Prvi del – in doslej najkonsistentnejši – so bili dokumenti, ki so jih britanske oblasti deklasificirale in jih dale na razpolago v osrednjem arhivu v Londonu, Public Record Office (pred dobrimi 15 leti so ga preimenovali v The National Archives), že v prvi polovici sedemdesetih let, ko so se začele številne raziskave medvojnega in prvega povojnega obdobja. Kot je na primer razvidno iz uradnih zaznamkov na naslovnicah fasciklov (oziroma file-ov), je drugi del postal dostopen leta 1996, in sicer nekateri fascikli vojnega ministrstva (War Office, WO), ki vsebujejo nekaj posameznih dokumentov, večino katerih pa dobimo že v pred tem dostopnih fasciklih.13 Tretji moment se je zgodil leta 2006, ko sta

13 The National Archives, Kew-London, nekdanji Public Record Office (dalje: TNA), War Office (dalje: WO), 106/4060B; TNA WO 106/4061B; TNA WO 106/4062B; TNA WO 204/433.

252 S tudia H istorica S lovenica

postala dostopna dva zajetna fascikla vojnega ministrstva,14 kot je razvidno iz spletnega kataloga londonskega arhiva in o čemer je poročal tudi slovenski radijski program RAI iz Trsta.15 Za določene fascikle sicer ni jasno, kdaj so jih dali na razpolago – sklepamo, da so bili tudi ti sproščeni leta 1996 –, čeprav je bilo najprej določeno – kot je razvidno iz naslovnic fasciklov –, da jih bodo sprostili šele leta 2021.16 Nekateri drugi fascikli so bili prvotno pod zaporo vse do leta 2046 – ponovno, take podatke dobimo na naslovnicah fasciklov – a so jih že pred tem dali na razpolago zgodovinarjem in zainteresiranim raziskovalcem. Govorimo o obsež- nih vojnih dnevnikih (War Diaries) tistih formacij zahodnih zaveznikov, ki so ob koncu vojne delovale na območju zahodnega dela tedanje Julijske krajine in tudi na Koroškem, se pravi 8. armade17 in 13. korpusa.18 Iz navedb v opombah Nikolaia Tolstoya na primer sklepamo, da so ti (oziroma vsaj nekateri, ki nas v razpravi zanimajo) postali dostopni konec sedemdesetih ali na začetku osemdesetih let.19 Sicer je Biber leta 1988 zapisal,20 da je za te vire potrebno posebno dovoljenje; ni pa jasno, od kdaj to ni bilo več potrebno. Nekatere tovrstne vojne dnevnike navaja tudi Di Giusto v svoji obsežni zgodovinski rekonstruk- ciji vojnih razmer na območju Operacijske cone Jadransko primorje, ki je izšla leta 2005;21 sicer njegovo kot tudi Tolstoyevo navajanje teh vojnih dnevnikov v opombah ni vedno najbolj precizno. Velja tudi opozoriti na nezanemarljiv podatek, da so vojni dnevniki originali – kot je razvidno s prve strani v vsakem posameznem fasciklu – predvsem pa na dejstvo, da so povsem kompletni oziroma v njih ni podatkov, da bi bil izvzet kak dokument ali pa da bi bil kak posamezni del dokumenta okleščen, se pravi prekrita imena ali posamezni stavki in celotni odstavki. V britanskem osrednjem arhivu namreč v primeru, ko katerega izmed dokumentov zadržijo

14 TNA WO 204/12753; TNA WO 204/12754. Nekaj posameznih dokumentov o "fojbah" dobimo tudi v fasciklu TNA WO 106/4085, za katerega je bila prvotna določena zapora do leta 2021, a so ga – kot je razvidno iz spletnega kataloga – deklasificirali 10. januarja 2006. To je eden izmed številnih fasciklov zavezniške komisije, ki je zbirala gradiva o vojnih zločinih (War Crimes Commission). Avtorja se zahvaljujeta Lorenzu Ielenu za možnost vpogleda v kopije tega fascikla. 15 http://discovery.nationalarchives.gov.uk/details/r/C4552880 in C4552881; Sporočilo o novici v okviru radijskih poročil RAI, Radio Trst A, 3. julija 2006 (osebni arhiv). 16 TNA WO 204/430; TNA WO 204/431. 17 Za našo tematiko TNA WO 170/4184; TNA WO 170/4185. 18 Za našo tematiko TNA WO 170/4286; TNA WO 170/4287; TNA WO 170/4288. 19 Nikolai Tolstoy, "The Klagenfurt Conspiracy. War Crimes & Diplomatic Secrets", Encounter, let. LX (May 1983), 24–37; isti, Celovška zarota. Vojni zločini in diplomatske tajnosti (Celovec, 1986); isti, The Minister and the Massacres (London et al., 1986). Cf. Robert Knight, "Harold Macmillan in kozaki. Je celovška zarota v resnici obstajala?", Borec, let. 38, št. 12 (1986): monografska št.: Konec druge svetovne vojne v Jugoslaviji, ur. Dušan Biber, 759–772. 20 Dušan Biber, "Tržaška kriza 1945", v: Trst 1941–1947, 106. 21 Di Giusto, Operationszone, 669, 682, 686, 688, 695, 704–706, 710–711, 713–714, 722.

253 G. Bajc, U. Lampe: Kritična analiza uporabe anglo-ameriških ...

ali oklestijo, postavijo v fascikle uradni zaznamek (glede dokumentov Foreign Officea se slednji glasi: "Following document(s) retained in the Department of origin under Section 3(4) of the Public Record Act, 1958"); v pregledanih vojnih dnevnikih ni najti nobenega takega opozorila. Opravka imamo torej s prvovrst- nim primarnim virom, ki pa ga raziskovalci glede problema "fojb" in deportacij iz Julijske krajine razen izjem22 niso nikoli uporabili oziroma navajali. Večinoma so vojaške narave, torej bolj suhoparni in praviloma vsebinsko skromni (vmes je sicer tudi nekaj političnih poročil), kar pa še ne pomeni, da so za raziskovalca nezanimivi. Lahko rečemo, da idealno dopolnjujejo dosedanje vedenje o ravnanju zahodnih zaveznikov in o njihovih pogledih na zapletene razmere na terenu; v nekaterih primerih celo pripomorejo, da lahko nadgradimo oziroma bolje osvetlimo, kaj se je ob osvoboditvi in v prvem povojnem obdobju pravzaprav dogajalo. Pomen teh dnevnikov je ne nazadnje tudi v tem, da so v njih ohranjeni dokumenti, ki so nastali na podlagi pridobivanja podatkov iz prve roke; torej ne preko informacij, ki so jih proitalijanski krogi posredovali zaveznikom in so jih slednji večkrat (pravilno) označili za pretirane (kar bomo še omenili v nadaljevanju). Sicer kaže,23 da vojaški dnevnik 2. novozelandske divizije, ki je bila predhodnica zahodnih zaveznikov v t. i. tekmi za Trst, ni ohranjen. Vseeno lahko sklepamo, da je v ohranjenih vojnih dnevnikih več dokumentov, ki so se po vsej verjetnosti nahajali tudi v dnevniku omenjene novozelandske divizije. Po sistematičnem pregledu gradiv lahko omenimo, da je v fasciklih britanskega zunanjega ministrstva (Foreign Office, FO) nekaj dokumentov še vedno pod zaporo, ni pa jasno, ali se nanašajo na "fojbe" in deportacije ali na druge probleme.24 Okleščenih dokumentov je na sploh malo, le nekatera imena kot viri informacij (zaradi varstva osebnih podatkov) niso dostopna javnosti, čeprav je možno v nekaterih primerih dobiti popolne kopije dokumentov v drugih fasciklih. Sistematični pregled je pač (tudi) v takih primerih edina prava pot, čeravno precej zamudna. Sistematični pregled in primerjava gradiv je pokazala, da v novo dostopnih fasciklih v britanskem arhivu iz leta 1996 in 2006 – razen v nekaterih primerih, ko ti dokumenti problematiko nekoliko bolje prikažejo – ni najti bistveno

22 Gorazd Bajc, "Gli angloamericani e le 'foibe'", v: Jože Pirjevec, Foibe. Una storia d'Italia (Torino, 2009) (dalje: Bajc, "Gli angloamericani"), 300–301; isti, "Zgodba neke diplomatske note: ozadje britanskega in ameriškega posega v Beogradu 23. in 24. oktobra 1945 glede deportacij Italijanov iz Julijske krajine", v: Pirjevčev zbornik. Poti zgodovine med severnim Jadranom, srednjo in vzhodno Evropo: ob 70. obletnici akad. prof. dr. Jožeta Pirjevca, ur. Gorazd Bajc in Borut Klabjan (Koper, 2011), 152 (dalje: Bajc, "Zgodba"); isti, "Anglo-Američani in fojbe", v: Jože Pirjevec, Darko Dukovski, Nevenka Troha, Gorazd Bajc, Guido Franzinetti, Fojbe (Ljubljana, 2012) (dalje: Bajc, "Anglo-Američani"), 301–302; isti, "Aretacije", 400. 23 Richard Lamb, War in Italy 1943–1945. A Brutal Story (London, 1993), 311 (dalje: Lamb, War in Italy). 24 Cf. Bajc,"Zgodba", 149.

254 S tudia H istorica S lovenica

novih dokumentov, ki ne bi bili že dostopni v sedemdesetih. Del le-teh je bil sicer pred štiridesetimi leti bolj "razpršen", se pravi v več fasciklih, in je torej v praksi to pomenilo zamudnejše delo. Kopije posameznih dokumentov se tudi od takrat nahajajo v različnih fasciklih. Po drugi strani ni povsem jasno, kdaj so postali dostopni dokumenti ZDA. Glede na objavljene študije, v katerih so avtorji navajali dokumente iz ameriških serij dokumentov, ki vsebujejo tudi nekatere v zvezi s "fojbami", sklepamo, da so postali dostopni od konca sedemdesetih oziroma na začetku osemdesetih let, se pravi pred kakimi tridesetimi leti. Moramo sicer dodati, da so tudi v ZDA nekatere dokumente deklasificirali v poznejših letih. V dosedanjih objavah so glede povojnega nasilja v Julijski krajini raziskovalci te dokumente uporabili le izjemoma, še manj kot britanske, čeprav je na začetku leta 1987 eden izmed največjih italijanskih poznavalcev anglo-ameriških virov, Valdevit, med neko radijsko oddajo izjavil, da je v arhivih ZDA več virov glede fojbe pri Bazovici in na drugih lokacijah.25 Sodeč po pisanju Spazzalija leta 1997 je bilo že vsaj pred dvajsetimi leti znano, da je med dokumentacijo t. i. washingtonskih arhivov shranjen podroben seznam pogrešanih oseb, ki ga je sestavil Rdeči križ.26 Kljub temu ugotavljamo, da teh dokumentov zgodovinarji niso vzeli v poštev. Ko smo opravili pregled ameriških neobjavljenih arhivskih virov, smo ugotovili, da je teh dokumentov veliko, hrkati pa moramo dodati, da so v isti seriji, RG 331, ki zaobjema gradivo Zavezniškega glavnega štaba – Allied Force Headqarters, tudi drugi dokumenti o "fojbah" in predvsem o deportacijah. Sicer se to gradivo vsaj od konca sedemdesetih let27 ne nahaja v Washingtonu, ampak v II. dislocirani enoti, kakih 30 km stran od ameriške prestolnice, v kraju College Park ob kam- pusu univerze v Marylandu. Lahko sklenemo, da so, vsaj kar se tiče britanskih, raziskovalcem ključni dokumenti na razpolago že dobrih 40 let. Kot bomo videli v nadaljevanju, so jih nekateri večkrat uporabili, a le posamezne, kar se tiče gradiv iz ZDA pa sko- rajda nič. Z drugimi besedami, pravega sistematičnega evidentiranja in raziskovanja ni bilo (in pravih razlogov za to ne poznamo), čeprav so se nekateri pred dobrimi 25. leti zavedali,28 da so med dostopnimi viri tudi tisti zavezniških diplomacij.

25 Cf. Roberto Spazzali, Foibe: un dibattito ancora aperto. Tesi politica e storiografica giuliana tra scontro e confronto (Trieste, 1990), 357 (dalje: Spazzali, Foibe). 26 Roberto Spazzali, "Contabilità degli infoibati. Vecchi elenchi e nuove fonti", v: Foibe. Il peso del passa- to, 108 (dalje: Spazzali, "Contabilità"). 27 Cf. dopolnjeni ponatis knjige iz konca sedemdesetih let, ki sta jo napisala Elena Aga-Rossi, Bradley F. Smith, Operation Sunrise. La resa tedesca in Italia 2 maggio 1945 (Milano, 2005), 286; Bradley F. Smith, The Shadow Warriors. O.S.S. And the Origins of the C.I.A. (New York, 1983), 479; Giampaolo Valdevit, La questione di Trieste 1941–1945: politica internazionale e contesto locale (Milano, 1986), 15 (dalje: Valdevit, La questione di Trieste). 28 Spazzali, Foibe, 110.

255 G. Bajc, U. Lampe: Kritična analiza uporabe anglo-ameriških ...

Sicer obstajajo tri izjeme. Po eni strani sta v zadnjih letih izšli dve deli,29 ki navajata tudi nekatere na novo dostopne britanske dokumente (ne pa ame- riških), a ju, po našem mnenju, okarakterizira preskromna interpretacija dokumentov. V obeh knjigah tudi opazimo, da so avtorji uporabili le selektivni izbor: v nekaterih fasciklih, ki jih avtorji navajajo v opombah, se namreč v britanskem arhivu nahajajo drugi dokumenti, ki so po naši presoji pomembnejši. Obenem bi bilo te dokumente treba pazljivo brati in si predhodno postaviti ključno vprašanje o njihovi verodostojnosti – kar bomo na nekaterih primerih prikaza- li v nadaljevanju naše razprave. Po drugi strani lahko nazadnje omenimo primer rekonstrukcije iz leta 2009 uprave ZVU do uveljavitve mirovne pogodbe, 15. septembra 1947. Avtor, Cvetko Vidmar, je uporabil tudi nekaj dokumentacije anglo-ameriške uprave, in sicer fotokopije določenega dela virov, ki so deponirani v Pokrajinskem arhivu v Kopru, originale pa hranijo ameriški arhivi. Pri omembi "fojb" in deportacij je podatke črpal tudi iz teh virov, večinoma glede vprašanja povojnih poskusov izkopavanj oziroma preiskav nekaterih brezen.30 Pregledali smo tudi te kopije v koprskem arhivu in ugotovili, da je teh v zvezi s povojnim nasiljem precej več, čeprav lahko dodamo, da je bil Vidmarjev namen opisati širšo sliko delovanja zavezniške uprave.

O kvaliteti anglo-ameriških virov

Drugo pomembno vprašanje je kvaliteta anglo-ameriških virov glede naslovne problematike. Menimo, da bi jih bilo potrebno deliti na vsaj tri večje kategorije, česar dosedanje raziskave niso posebej izpostavile. In sicer: 1) dokumenti vodilnih političnih in vojaških krogov ter diplomacij Londona in Washingtona, kakor tudi tistih struktur, ki so imele nalogo sproti slediti odnosom do Titove Jugoslavije ter razmeram v Julijski krajini; 2) viri anglo-ameriških predstavnikov vojske in njihovih obveščevalnih služb v Julijski krajini; 3) drugi dokumenti, ki so jih proitalijanski krogi pošiljali Britancem in/ali Američanom. Pri tej razdelitvi moramo upoštevati določene specifike, ki so predpogoj, da primarne vire pravilno interpretiramo. V prvo kategorijo uvrščamo dokumente, ki odražajo razmerja v okviru sploš-

29 Fabio Amodeo, Mario J. Cereghino, Trieste e il confine orientale fra guerra e dopoguerra, Vol. 2: 1945 in Vol. 3: 1946–1951 (Udine, 2008) (dalje: Amodeo, Cereghino, Trieste e il confine orientale); Luisa Morettin, Anatomia di un eccidio. La tragedia delle foibe nei documenti Alleati (Treviso, 2011) (dalje: Morettin, Anatomia di un eccidio). 30 Cvetko Vidmar, Zadnja tuja vojaška okupacija slovenskega ozemlja. Oris Zavezniške vojaške uprave v Slovenskem primorju (od 12. junija 1945 do 15. septembra 1947) (Nova Gorica, 2009), 247–249 (dalje: Vidmar, Zadnja tuja vojaška okupacija).

256 S tudia H istorica S lovenica

nih izbir tedanjega povojnega obdobja in torej sledijo makro politiki zahodnih zaveznikov, ko se je nakazovala nova vojna – hladna vojna. Pri teoretskih pred- postavkah moramo upoštevati vlogo, ki so jo tedaj odigrali Anglo-Američani, in sicer tudi kot zunanji opazovalec ali t. i. tretja stranka, v času nove porajajoče se blokovske delitve sveta. V raziskavah o "fojbah" in deportacijah so bili ti vidiki do sedaj premalo izpostavljeni, če sploh, čeprav je v vseh študijah, ki obravnavajo najbolj relevantne podatke o povojni razmejitvi med Italijo in Jugoslavijo, torej t. i. tržaškem vprašanju, kontekst hladne vojne ena izmed stalnic, ki so jo avtorji na široko upoštevali. V primerih, ko so bili uporabljeni anglo-ameriški dokumenti glede povojnega nasilja, je ta vidik pravzaprav odpadel, čeprav je to po našem mnenju interpretativni ključ branja teh virov in ena izmed šibkih točk dosedanje uporabe dokumentov zahodnih zaveznikov. V drugo kategorijo spadajo dokumenti tistih, ki so bili neposredno v stiku z dogajanjem na terenu in so poskušali (pravzaprav so morali) iskati podatke preko svojih, čim bolj neposrednih in kar se da objektivnih, izvornih virov informacij. Pri tem sicer ne gre izključiti možnosti, da so bile zbrane informacije tudi kontaminirane s strani proitalijaskih krogov, ki so poskušali vplivati na zahodne zaveznike; nekaj takih primerov bomo v nadaljevanju tudi omenili. Taki, bolj neposredni vplivi, so značilni za dokumente tretje kategorije, saj so si proitalijanski krogi še kako prizadevali prikazati jugoslovansko zasedbo v čim bolj negativni luči – italijanska stran je namreč želela, da se meja z Jugosla- vijo ne bi spremenila in je torej bilo prikazovanje jugoslovanskega nasilja po svoje funkcionalno. Ravno nasprotno je jugoslovanska stran težila k spremembi meje v svojo korist in povsem razumljivo je, da je tudi slednja želela vplivati na zahodne zaveznike. Pri tem je imela zaradi ideološkega nasprotovanja po vsej verjetnosti manj možnosti vpliva.

Ali so se Britanci in Američani potrudili preiskati obtožbe proti Jugoslovanom oziroma kakšen vpliv je novo porajajoča se hladna vojna imela pri obravnavi tega problema?

Ustvarilo se je mnenje, da se Anglo-Američani niso dovolj potrudili in to že med vojno. Pred dobrimi desetimi leti je na primer eden izmed najpomembnejših italijanskih časopisov, Corriere della Sera, objavil daljši poseg novinarja, ki je na podlagi nekaterih anglo-ameriških dokumentov zapisal, da so zavezniki vsaj od jeseni 1944 vedeli za nasilja proti Italijanom (se pravi že glede t. i. prvih fojb v Istri po 8. septembru 1943), da pa so se odločili, da v to ne bodo posegali, ker da niso

257 G. Bajc, U. Lampe: Kritična analiza uporabe anglo-ameriških ...

želeli skrhati protinacistične enotnosti.31 Članek in tako interpretacijo so nekateri nekritično povzemali.32 V resnici je bil kontekst bolj zapleten. Glede nasilnih dejanj po kapitulaciji Italije jeseni 1943 zahodni zavezniki niso imeli možnosti, da bi informacije pridobili iz prve roke.33 Obenem moramo upoštevati dejstvo, da so že med vojno proitalijanski krogi dejanja Titovih partizanov prikazovali v najslabši luči. Zaradi strahu pred jugoslovanskimi zahtevami po spremembi meje so namreč izpostavljali nevarnost, da se bodo ob koncu vojne partizani podobno kot v Istri nasilno znašali nad italijanskim prebivalstvom, zato pa bi bila edina možna rešitev, da bi Britanci in/ali Američani zasedli celotno Julijsko krajino. Dodatni dokaz o jugoslovanskem nasilju naj bi bile govorice o ravnanju s tistimi italijanskimi vojaki, ki so se po kapitulaciji pridružili Titovemu gibanju.34 Nekateri zgodovinarji menijo, da se Anglo-Američani niso povsem potrudili preiskati povojnega nasilja s strani Jugoslovanov. Eni pravijo, da so preiskave pri Bazovici opravili na površen način,35 spet drugi so zapisali, da se zahodni zavezniki niso potrudili glede problema deportirancev in njihovega vračanja, da torej anglo-ameriški viri ponujajo omejene informacije o odvedenih osebah in ne dopuščajo, da bi na tem področju raziskave dosegle kvalitetni skok,

31 Ennio Caretto, "Foibe, gli alleati sapevano ma non vollero irritare Tito", Corriere della Sera, 24. februarja 2004, 33. 32 Npr. Antonio Maria Orecchia, "Tra Cronaca e Storia", v: La Stampa e la Memoria, 14–15. Glej tudi "Gli alleati chiusero gli occhi sulle foibe", Il Piccolo, 25. februarja 2004, 26. 33 Bajc, "Gli angloamericani", 295–299; isti, "Anglo-Američani", 297–300. 34 TNA, Foreign Office (dalje: FO), 371/48812 R 7392/6/92, Charles, Rome to Foreign Office (No. 656), 24. aprila 1945; TNA FO 170/1179, ISLD [Inter-Services Liaison Department], Rome to Head of Chancery British Embassy Rome (Ref: 11/318), 24. februarja 1945, pošilja poročilo: Italy/Yugoslavia Political/Military Yugoslav-Communist Recruiting and Propaganda [nedatirano]; TNA WO 202/317A, 55A, SILO [Security Intelligence Liaison Office]: Report by Lieut. Dr. Luigi Lenzi, Italian officer working with NLAJ, Bari (BY/30/217/1), 20. februarja 1945; 83A, Bird, Major G-2, Intelligence Report B-194: Conditions of Italian Military Personnel in the Balkans, 16. marca 1945; TNA WO 204/2858, MAE [Ministero degli Affari Esteri]: Trattamento agli Italiani in Macedonia, Scoplie 12. decembra 1944 in angleški prevod; Militari Italiani liberati dai campi di Concentramento di Mitrovizza-Serbia, Scoplie 11. decembra 1944 in angleški prevod ter nekaj seznamov ljudi. Cf. Bajc, "Gli angloamericani", 295– 298; isti, "Anglo-Američani", 297–300; isti, Operacija Julijska krajina. Severovzhodna meja Italije in zavezniške obveščevalne službe (1943–1945) (Koper, 2006), 49, 137–210, 234, 238–244, 266–273 (dalje: Bajc, Operacija). Glede zbiranja podatkov o ravnanju z italijanskimi vojaki in ujetniki v okviru jugoslovanskega partizanskega gibanja in mdr. o poskusu njihove inštumentalizacije pred zavezniki med in po vojni glej tudi Costantino Di Sante, Nei campi di Tito. Soldati, deportati e prigionieri di guerra italiani in Jugoslavia (1941–1952) (Verona, 2007), 13, 35–42, 75–77, 80, 148–151 (dalje: Di Sante, Nei campi). Da je bila želja zbirati pričevanja o medvojnih razmerah, ki bi jih italijanska stran lahko uporabila na mirovnih pogajanjih, glej tudi Davide Conti, L’occupazione italiana dei balcani. Crimini di guerra e mito della ‘brava gente’ (1940–1943) (Roma, 2008). 35 Npr. Elio Apih, Trieste, (Trieste, 1988), 164 (dalje: Apih, Trieste); Marco Cuzzi, Guido Rumici, Roberto Spazzali, Istria, Quarnero, Dalmazia. Storia di una regione contesa dal 1796 alla fine del XX seco- lo (Trieste-Gorizia, 2009), 235 (dalje: Cuzzi, Rumici, Spazzali, Istria, Quarnero, Dalmazia); cf. Raoul Pupo, Roberto Spazzali, Foibe (Milano, 2003), 78 (dalje: Pupo, Spazzali, Foibe).

258 S tudia H istorica S lovenica

kot je bilo značilno za druga vprašanja zgodovine Julijske krajine.36 Ali pa, da se niso želeli (predvsem Britanci) vpletati v medsebojne polemike med Italijani in Jugoslovani, čeprav so prejeli dovolj informacij o nasilju.37 Tovrstna razumevanja odnosa anglo-ameriških oblasti do problemov v Julijski krajini so po vsej verjetnosti posledica tega, da raziskovalci niso upoštevali vseh že dostopnih dokumentov, ki kažejo na to, da so bili v resnici Britanci in Američani zelo zainteresirani slediti problemu nasilja, ki naj bi ga izvajali Jugoslovani nad Italijani. Začnimo z analizo v luči širšega konteksta, ki ga je okarakterizirala na novo porajajoča se hladna vojna. Kot primer vzemimo oceno razmer, ki jo je že 5. maja 1945 podalo vodstvo britanske 8. armade, da so v Trstu jugoslovanske oblasti zapirale vse ugledne Italijane ne glede na politično usmeritev; da so prevzele popolni nadzor v mestu, izvajale zaplembe, da je bila mobilizirana vsa delovna sila od 18 do 60 let, aretaciji naj ne bi ušel niti goriški nadškof Carlo Margotti in nekateri duhoviki itd. Vodstvo je tako poročalo:

All Italians of any standing in TRIESTE except Jugoslav sympathisers are being arrested. Complete control of activities being taken over by Jugoslavs. Banks forced to hand over their securities today. All manpower between ages 18 and 60 being conscripted, Italians for forced labour, sympathisers of military age being armed. […] Archbishop of GORIZIA and other priests belived arrested and many others threatened.38

Tako oceno, da je jugoslovanska vojska nadvse nasilna, so vodilni krogi Velike Britanije in ZDA povsem osvojili in jo v naslednjih dneh večkrat ponovili.39 Raz-

36 Raoul Pupo, "Riflessioni storiografiche", v: Sylvia Sprigge, Trieste Diary maggio-giugno 1945, ur. Raoul Pupo (Gorizia, 1989), 179 (dalje: Pupo, "Riflessioni"). Negativno mnenje o vlogi Anglo-Američanov glede vračanja deportirancev tudi v knjigi Elio Apih, Le foibe giuliane (Gorizia, 2010), 69 (dalje: Apih, Le foibe giuliane). 37 Spazzali, Foibe, 580. 38 TNA WO 204/416, 607, TAC Eighth Army to 15 Army Group info AFHQ for Gen Morgan (AC/155), 5. maja 1945. 39 TNA WO 193/300, 165, Alexander, AFHQ to AGWAR, AMSSO (NAF 949, FX 71395), 6. maja 1945 (enako v TNA WO 106/4059, 240); TNA, Cabinet Office (dalje: CAB), 121/602, 229, Alexander, 6. maja 1945; TNA FO 371/48827 R 8836/24/92, A.C.W. Dunn to J.G. Tahourdin, 15. maja 1945; National Archives and Records Administration II, College Park, MD (dalje: NARA), Record Group (dalje: RG) 84, Entry (dalje: E) UD 2812, Box (dalje: B) 1, Folder (dalje: F) 14, Phillip J. Conley, Hans H. Landsberg, HQ2677th Reg. OSS (PROV) APO 512 US Army, North Italian Report No. 9: The Yugoslav Occupation of Trieste, Preliminary Report, 16. maja 1945. Cf. TNA CAB 101/228, Allied Relations with the Jugoslav Army of National Liberation during the period of BAF, 1 July 1944-8 May 1945 and in Venezia Giulia and Austria, May-June 1945, by D. F. Butler, 1976, 114. Cf. Bajc, "Gli angloamericani", 303–304; isti, "Anglo-Američani", 304–305.

259 G. Bajc, U. Lampe: Kritična analiza uporabe anglo-ameriških ...

ličice dokumenta so bile tudi objavljene.40 Anglo-ameriško stališče so nekateri avtorji omenjali,41 ne da bi podrobneje obrazložili kontekst izvornega sporočila. Namreč, če po eni strani ni nobenega dvoma, da so predstavniki jugoslovanskih oblasti na območju Julijske krajine izvajali ostro represivno politiko proti nekdanjim sovražnikom in nekaterim potencialnim nasprotnikom povojnih načrtov glede spremembe meje ter da so najštevilčnejše aretacije izvajali predvsem v prvih majskih dneh,42 se je istočasno z zahodnimi zavezniki pričela ostra konfrontacija, ki je imela širše razsežnosti (in se je pravzaprav zaključila šele devet let pozneje s podpisom kompromisnega Londonskega memoranduma 1954). Titova vojska je s tem, ko je prehitela Anglo-Američane, ustvarila zase pomemben fait accompli, ki je Londonu in Washingtonu prekrižal načrte. Kot znano, se namreč vojaški vodja zaveznikov, feldmaršal Harold. R. Alexander, in jugoslovanski predsednik Tito v drugi polovici februarja 1945 v Beogradu nista uspela dokončno dogovoriti, kdo bo osvobodil in nato zasedel območje Julij- ske krajine. Prišlo je le do izmenjave mnenj in ustnega dogovora (Alexander ni imel pooblastil), da bodo partizani lahko obdržali svojo civilno upravo, zahodni zavezniki pa naj bi imeli možnost uporabe komunikacij v Julijski krajini in preko Ljubljane v smeri Avstrije. V skupnem poročilu je pisalo, da so se pogovo- ri dotaknili tudi vprašanja ureditve "administrativnih vprašanj v odnosih med oboroženimi silami maršala Tita in feldmaršala Alexandra, ko se bodo njune enote naposled srečale".43 Ker do dogovora ni prišlo, je bila vzpostavitev skupnih oblasti v Julijski krajini po osvoboditvi Trsta praktično nemogoča, kot je v nadaljevanju omenjenega poročila z dne 5. maja ugotavljalo poveljstvo 8. britanske armade:

Infiltration NW [north-west, op.a.] of R [river, op.a.] ISONZO still continues. […] Quite impossible to establish any form of A.M.G. [kratica za Allied Military

40 Dok. NAF 949, 6. maja 1945, je v slovenskem prevodu objavil Dušan Biber, Tito-Churchill: strogo tajno (Ljubljana, 1981), 531-532 (dalje: Biber, Tito-Churchill); vsebino dobimo tudi v Foreign Relations of United States (dalje: FRUS), Diplomatic papers, 1945, General: political and economic matters, Vol. IV (Washington, 1968), 1148: Memorandum Prepared in the Department of State, 8. maja 1945. 41 Lamb, War in Italy, 258; Jože Pirjevec, "Trst je naš!" Boj Slovencev za morje (1848–1954) (Ljubljana, 2007), 309 (dalje: Pirjevec, "Trst je naš!"); Marina Cattaruzza, L’Italia e il confine orientale (Bologna, 2007), 291 (dalje: Cattaruzza, L’Italia e il confine orientale); James Holland, L’anno terribile (Milano, 2008), 557; glej tudi Jera Vodušek Starič, Prevzem oblasti 1944–1946 (Ljubljana, 1992), 222, kjer navaja eno izmed Bibrovih objav. 42 Glede aretacij npr. Troha, "Fra liquidazione", 69; ista, Komu Trst, 48; ista, Chi avrà Trieste?, 57. 43 Podrobneje v TNA WO 214/41, 130–153. Glej tudi naslednje objavljene dokumente: zapisnik o sre- čanju med Alexandrom in Titom v Beogradu, 21. februarja 1945; sporočilo Macleana iz Beograda v Foreign Office, 26. februarja 1945; dodatek "C" k zapisnikom srečanja; da je prišlo le do ustnega dogovora, je 7. maja 1945 Macmillan potrdil Foreign Officeu, v: Biber, Tito-Churchill, 470–471, 487, 481, 529.

260 S tudia H istorica S lovenica

Government, op.a.] in VENEZIA-GIULIA.44

Kot je razvidno iz objavljenih dokumentov, za kar je pred dobrimi 35 leti poskrbel Dušan Biber, je dan prej Alexander samemu Titu izrazil začudenje, ker je slednji kazal očitno nepripravljenost spoštovati sporazum iz Beograda.45 Od takrat so se odnosi na najvišji ravni vedno bolj krhali. Britanci so posledično pričeli s pritiski tudi na novega ameriškega predsednika Harryja S. Trumana, da je Tita potrebno prisiliti v umik. London in Washin- gton sta hkrati sumila, da za Titom preži Stalin, na kar so svojega predsednika nekateri vplivni posamezniki v administraciji ZDA, pa tudi obveščevalci s terena, opozarjali že prve majske dni.46 To je seveda napete razmere dodatno zapletlo. Nova ameriška administracija je nekaj dni kolebala, dokler se niso 11. maja tudi ZDA odločile, da je treba reagirati.47 General William D. Morgan je med tem pričel nelahke pogovore s Titom in slednji je – tudi po posredovanju Stalina – 20. oziroma 21. maja popustil.48 Jugoslovani so bili nato 9. junija prisiljeni v podpis sporazuma v Beogradu, na podlagi katerega so se morale tri dni pozneje njihove enote umakniti – Jugoslo- vanska vojska je torej morala zapustiti Trst in Gorico – na vzhodno stran t. i. Morganove črte. Sporno območje Julijske krajine je bilo razdeljeno na dve oku- pacijski coni: zahodno cono A so imeli v rokah Anglo-Američani v okviru ZVU, vzhodno cono B pa Vojaška uprava Jugoslovanske armade. Londonu in Washingtonu je le deloma odleglo. Tita so res prisilili v delni umik, predvsem iz simbolnega mesta spora – Trsta, a to še ni pomenilo, da je bilo težav konec. Na splošno je bilo v tedanjem obdobju med Britanci in Jugoslavijo odprtih več problemov.49 Na t. i. diplomatskem parketu je škripalo, ker je bilo šele treba rešiti novo mejo med Italijo in Jugoslavijo, Truman pa je v osebnem pismu britanskemu predsedniku vlade, Winstonu Churchillu, že 12. maja izrazil prepričanje, da ima popuščanje glede tega problema lahko mnogo obsežnejše

44 TNA WO 204/416, 607, TAC Eighth Army to 15 Army Group info AFHQ for Gen Morgan (AC/155), 5. maja 1945. 45 Alexander Titu, 4. maja 1945, v: Biber, Tito-Churchill, 523–524. 46 Harry S. Truman Library, Indipendence (dalje: HSTL), Papers of Harry S. Truman, President's Secretary File, Joseph C. Grew, Acting Secretary, Memorandum for President: Occupation and Administration of Venezia Giulia, 4. maja 1945; Occupation of Venezia Giulia, 4. maja 1945; HSTL, Dean Acheson Files, Lt. Col. Charles W. Thayer to Director OSS: Situation in Venezia Giulia, 9. maja 1945. Za vpogled v te dokumente se zhvaljujeva prof. Pirjevcu. Glej tudi Pirjevec, “Trst je naš!”, 312. 47 Npr. Pirjevec, “Trst je naš!”, 313. 48 TNA FO 954/34B, 473, Foreign Office to Belgrade (No. 806), 8. junija 1945. Zgodovinarji večinoma pišejo, da je Tito popustil 21. maja 1945, cf. Valdevit, La questione di Trieste, 101 in isti, "Simmetrie e regole del gioco. Inghilterra, Stati Uniti, Jugoslavia e la crisi di maggio 1945", v: La crisi di Trieste. Maggio-giugno 1945: una revisione storiografica, ur. Giampaolo Valdevit (Trieste, 1995), 32; Pupo, "Riflessioni", 176. 49 TNA FO 954/34B, 477–481, Cadogan to Prime Minister, 20. junija 1945.

261 G. Bajc, U. Lampe: Kritična analiza uporabe anglo-ameriških ...

posledice kot samo na tem teritoriju. Pri tem se je nanašal predvsem na vpra- šanje južne Avstrije (Koroške in Štajerske) ter tudi dele Madžarske in Grčije, ter izrazil prepričanje, da svojim zaveznikom ne morejo dopustiti nekontrolirane aneksije teritorijev po vzoru metod nacistične Nemčije in Japonske. Britanski premier se je z njim v celoti strinjal.50 To je pomenilo, da so bili Anglo-Američani še kako zainteresirani za usodo Julijske krajine, saj bi morebitno popuščanje lahko predstavljalo nevaren presedans in hkrati manjšanje vplivnega območja novo nastajajočega zahodnega bloka v korist vzhodnega. Na terenu so zavezniške varnostne in obveščevalne službe še pred 12. juni- jem51 večkrat opozarjale,52 da je jugoslovanska stran infiltrirala več svojih, ki imajo namen prikrito delovati proti zavezniški upravi; pri tem so jih večkrat označile za Stay Behind skupine. Ne nazadnje so novejše raziskave pokazale,53 da so bili Anglo-Američani v Italiji (in očitno tudi na drugih območjih) na sploš- no zelo pozorni do vsakršnih vojaških ali paravojaških skupin, ki so jih pred koncem vojne nameravali zakamuflirati nacisti in njim zvesti fašistični krogi. Varnost zasedbe po osvoboditvi je pač bila tudi po vojni ena izmed prioritet. Vsi najpomembnejši britanski mediji (razen glasila britanske komunistične partije Daily Workerja) so na polovici maja pisali, da mora Jugoslavija sprejeti dejstvo, da bodo o prihodnosti območja Julijske krajine odločali na mirovni konferenci.54 Taka podpora "domačega" tiska je bila za Alexandra seveda dob- rodošla,55 saj ga je očitno ohrabrila, da je tudi sam začel jugoslovansko prisotnost močno kritizirati v javnosti. Titove metode je celo primerjal s Hitlerjevimi, Mussolinijevimi in japonskimi (kot rečeno je podobno primerjavo podal že

50 TNA CAB 121/602, 315, President Truman to the Prime Minister, 12. maja 1945. Cf. izmenjava pisem med Trumanom in Churchillom v: TNA CAB 66/65/49, W.P. (45) 299. Glej tudi TNA CAB 65/50/23, W.M. (45) 60th Conclusions, 13. maja 1945. 51 Npr. TNA WO 201/1620, 3FLS/I/149, 8. junija 1945; TNA WO 170/4287, F, 13 Corps, 9. junija 1945; K (No. 6912), Capt Shillidy, 10. junija 1945. 52 Npr. TNA WO 170/4287, B, 13 Corps, 13. junija 1945; HQ 13 Corps, Summary of Events and Information, 17. junija 1945; F, 13 Corps Periodical Intelligence Summary, 9. in 25 julija 1945; TNA WO 170/4288, F, 13 Corps Monthly Intelligence Summary No. 1 for August 1945, 5. septembra 1945; F, Main 13 Corps, 4. oktobra 1945; TNA FO 371/48949 R 17108/14935/92, Main HQ 13 Corps: Memorandum of evidence indicating Ljubljana's inspiration or control of certain bodies in Venezia Giulia (47/3/GSI), 20. septembra 1945; R 17487/14935/92, Chief of Intelligence Staff, Mediterranean to Director of Naval Intelligence, Admirality, London (2/45/8): Reports from S.O.(Sy.) Trieste, 20. septembra 1945 – Monthly Report for the Month of July 1945; R 18662/14935/92, Office of the Resident Minister Central Mediterranean, Caserta to Chancery British Embassy, Rome (9/150/1), 29. oktobra 1945. Glej tudi Blaž Torkar, "Anglo-ameriška poročila o delovanju OZNE v Julijski krajini in večjih italijanskih mestih od konca vojne do leta 1947", Annales, Series historia et sociologia, let. 17, št. 1 (2007), 139–144. 53 Bajc, Operacija, 180–181, 317. 54 TNA WO 2014/42, 39–40, Special Un-numbered Signal, Personal and Top Secret, Field Marshal Alexander from the Prime Minister [16. maja 1945]. 55 TNA WO 2014/42, 42, Personal for Prime Minister, copy to CIGS, from Field Marshal Alexander (MA 1103), 17. maja 1945.

262 S tudia H istorica S lovenica

Truman), kar so povzeli nekateri ameriški časopisi, denimo New York Times.56 Kot je pravilno analiziral Pirjevec, sta vplivna britanska lista, The Times in The Economis, v drugi polovici maja tudi objavila vesti oziroma pričevanja o nasil- nem ravnanju jugoslovanske strani v Trstu (takim napadom so sicer posamezni bralci oporekali).57 Obenem se je že v prvi polovici maja pričela močna medij- ska kampanja vsedržavnih italijanskih časopisov, ki so pisali o vedno večjem nasilju s strani Jugoslovanov proti italijanskemu prebivalstvu v Trstu in Gorici. Pri tem so omenjali, da naj bi aretacije, usmrtitve in masovne deportacije imele namen eliminirati italijanski vpliv in odpor v pričakovanju plebiscita, ki bi bil v takih razmerah v dometu Jugoslovanov. Vse to naj bi se dogajalo pred nosom zaveznikov, ki naj bi zaradi tega bili soodgovorni, predvsem britanska stran, saj so bili na terenu njeni vojaki. Zelo nerodna situacija, je komentiral britanski veleposlanik v Rimu Noel Charles.58 V to propagandno vojno so se vmešali tudi ameriški mediji. Ameriška tiskovna agencija Associated Press je namreč 11. maja povzela pisanje rimskih časopisov, da je prišlo do aretacije goriškega in ljubljanskega škofa, tržaškega pa naj bi jugoslovanske oblasti postavile v hišni pripor. Eden izmed kardinalov je britanskemu predstavniku v Vatikanu dodatno razlagal, da je bil Gregorij Rožman na spisku oseb, ki naj bi jih likvidirali.59 Očitno je, da je tudi Vatikan takim novicam verjel. V resnici je bil, kot znano, aretiran "le" goriški nadškof Margotti, in sicer 2. maja.60 Lahko rečemo, da se je tudi v britanski in ameriški javnosti začela krhati dotedanja zelo pozitivna podoba Tita, ki si jo je slednji pridobil v drugi polovici svetovnega konflikta. Nasilja po prvem maju v Julijski krajini so torej bila idealen argument, da bi partizanska Jugosla- vija prešla v javnosti od pozitivnega do negativnega mita. Kot piše Troha,61 so se v prvi polovici maja v samem vrhu slovenske partije (Boris Kidrič) zavedali, da bo ob poslabšanju mednarodnih razmer vztrajanje OZNE pri masovnih aretacijah lahko vse pokvarilo. Glede na zapisano nas ne more pretirano presenetiti, da je, ko je bil na začetku junija seznanjen s protesti italijanskega zunanjega ministrstva v zvezi s številnimi oblikami jugoslovanskega nasilja, Churchill k prejetemu sporočilu ročno pripisal:

56 TNA FO 954/34B, 482–483, Foreign Office to Moscow (No. 3498), 22. junija 1945. Podrobneje o reakcijah na to izjavo v Bajc, "Zgodba", 146–147. 57 Jože Pirjevec, "Od prijateljev do sovražnikov. Odnos britanskega tiska do Jugoslavije leta 1945", Borec, let. 38, št. 12 (1986): monografska št.: Konec druge svetovne vojne v Jugoslaviji, ur. Dušan Biber, 683. 58 TNA WO 106/4059, 308, Charles, Rome to Foreign Office (No. 795), 12. maja 1945. 59 TNA WO 106/4059, 286, Osborne, Holy See to Belgrade (No. 4), 11. maja 1945. 60 Kot piše Troha (npr. Komu Trst, 50) je zanj Boris Kraigher takoj posredoval in zahteval, da se mu odre- di začasno bivališče v nadškofijskem dvorcu, kjer je ostal pod stražo do 7. maja, ko je moral zapustiti Julijsko krajino. V Gorico se je vrnil 15. julija in izjavil, da ni bil zaslišan in da proti njemu niso izvajali nasilja, mu pa niso dovolili maševati. 61 Troha, "Fra liquidazione", 73.

263 G. Bajc, U. Lampe: Kritična analiza uporabe anglo-ameriških ...

We support Italy in all this.

Z njegovo odločitvijo so bili v britanskem zunanjem ministrstvu posebej seznanjeni.62 Podobno podporo italijanski strani je izrazil britanski zunanji minister Anthony Eden. Ko je na začetku konference v Potsdamu (od 17. julija do 2. avgusta 1945) izvedel, da so proitalijanski krogi obtožili jugoslovansko stran, da je med 2. in 5. majem zmetala v t. i. fojbo pri Bazovici na stotine trupel fašis- tičnih policajev in nižjih oficirjev, kolaboracionistov in nemških vojakov, ter da so obtožbe govorile, da je bilo med njimi več še živih civilistov, je tako pribil:

If this is a crime of Tito's I would like unearth it.63

Churchill se je 20. julija z njim strinjal, tako tudi ameriški State Deparment in kmalu za tem Alexander. Dne 23. julija je Eden naposled dal navodila Foreign Officeu, naj se izvede popolna preiskava.64 Vodilni Anglo-Američani v Julijski krajini so torej prejeli nedvoumno direk- tivo, da morajo obtožbe o domnevnih grozodejstvih s strani Jugoslovanov podrobno preiskati. Pravzaprav je bilo v tem smislu direktiv več. Še preden so se za to odločili v samem vrhu, so vojaška vodstva že 16. junija velevala XIII. korpusu natančno preiskavo o imenih, pa opis okoliščin deportacij in podrobno predstavitev dejavnosti, s katerimi bi pospešili vrnitev deportiranih. Na začetku naslednjega meseca je Alexander naročil tudi natančno preiskavo o aretacijah in usmrtitvah, čeprav so v XIII. korpusu predlagali, da bi zaključili s preiskavami "fojbe" pri Bazovici.65 Če so vodilni v Londonu in Washingtonu že na začetku sprejeli tezo o nasil- ni okupaciji, so se poročila s terena nekoliko razlikovala in so bila večkrat v nasprotju z obtožbami s strani proitalijanskih krogov. Gre za nezanemarljivo dejstvo, kar pa so nekateri drugi zgodovinarji premalo upoštevali. Neven-

62 Citat: TNA, Prime Minister's Office (dalje: PREM), 3/495/4, 3, Churchillova pripomba, 5. junija 1945, k depeši Charles, Rome to Foreign Office (No. 934), 2. junija 1945; cf. TNA PREM 3/495/11, 6–7; TNA FO 371/48828 R 9616/24/92, Foreign Office to Washington (No. 5971), 6. junija 1945; Foreign Office to Belgrade (No. 801), 6. junija 1945; Copy of Minute by the Prime Minister, 5. junija 1945. 63 TNA FO 934/5/45, 152, ročna Edenova pripomba [med 18. in 20. julijem 1945]; cf. Documents of British Policy Overseas, Series I, Vol. I: The Conference at Potsdam July–August 1945, ur. Rohan Butler, M. E. Pelly, H. J. Yasamee (London, 1984), 742, op. 3. 64 TNA FO 934/5/45, 153, Terminal [Eden] to Foreign Office (No. 160), 23. julija 1945 (enako v TNA FO 371/48834 R 12400/24/92); cf. TNA FO 934/5/45, 149; TNA WO 204/433, Broad to Chief of Staff (9/150/1): Pit at Basovizza, 24. julija 1945; AFHQ to XIII Corps, 25. julija 1945; HQ ALCOM Rome to AFHQ G-5 (No. 2901), 1. avgusta 1945; TNA FO 371/48953 R 17085/15263/92, Dominion Office to Canada, Australia, New Zealand, South Africa (No. 1280), 24. julija 1945; R 18082/15263/92, komentar Colville, 25. oktobra 1945. 65 Podrobneje Bajc, "Gli angloamericani", 312–313; isti, "Anglo-Američani", 312–314.

264 S tudia H istorica S lovenica

ka Troha je izmed avtorjev, ki smo jih vzeli v pretres, edina opozorila,66 da je v anglo-ameriških dokumentih, predvsem ameriških, zaznati določena pretiravanja. Menimo, da so nanje vplivali proitalijanski krogi. Drugi dokumenti ZDA nam namreč razkrivajo, da so predstavniki ameriške obveščevalne službe, Office of Strategic Services, ki so bili sicer v prvih dneh po osvoboditvi v Trstu nekako odrinjeni s strani britanskih "bratranskih" služb,67 "navijali" za proitaljanske kroge. Dne 11. maja 1945 so na primer nadrejene v Firencah naprosili, naj upoš- tevajo poročanje nekaterih predstavnikov tržaškega italijanskega odporništva (ki je odločno nasprotovalo jugoslovanskim zahtevam) ter jim pomagajo.68 Nekatera poročila s terena so potrjevala nasilje, na primer "teroristično tak- tiko" – kot beremo v poročilu za mesec junij 1945 – ki se je z aretacijami nadaljevala celo nekaj dni po uradnem umiku Jugoslovanov iz cone A;69 dokument je pred dobrimi tridesetimi leti že uporabil pravnik Antonio Giulio M. de Robertis, ki se je sicer veliko posvečal zgodovini t. i. tržaškega vprašanja. V tem primeru je napačno zapisal številko fascikla iz britanskega arhiva.70 Kot bomo še omenili, so drugi zgodovinarji napačno zapisovali številke nekaterih primarnih britanskih virov. Po drugi strani je več drugih dokumentov prikazovalo, da čeprav Jugoslo- vani ne uporabljajo rokavic – o tem ni bilo nobenega dvoma – so vendarle zahodni zavezniki na terenu zaznali veliko pretiravanj v pritožbah s strani proitalijanskih krogov in izrazili mnenje, da zasedbe ni mogoče označiti za nek "režim terorja".71 Zavezniški varnostno-obveščevalni organi so se očitno zavedali pretiravanj in se tudi želeli potruditi, da bi ločevali zrno od plevela. Pomenljivo je bilo mnenje Alexandra (čeprav je, kot smo na prejšnjih straneh omenili, prve dni maja 1945 bil precej zaskrbljen), ki ga je izrazil konec avgusta 1945 v pogovorih z ameriškim političnim svetovalcem pri ZVU, Ale- xandrom C. Kirkom. Slednji je namreč Alexandru izpostavil, da ameriške oblasti niso zadovoljne s potekom dogodkov v Julijski krajini ter da so zaskrbljene, ker preiskave pri Bazovici še niso bile zaključene, deportirane osebe pa se še vedno niso vrnile. Alexander mu je odgovoril, da sicer razume, zakaj so zaskrbljeni,

66 Troha, Komu Trst, 53, 58. 67 Dušan Biber, "Mednarodni zapleti ob koncu druge svetovne vojne (Ocene in poročila ameriških obveščevalcev, OSS)", Prispevki za novejšo zgodovino, let. 32, št. 1–2 (1992), 132; Bajc, "Gli angloamericani", 299; isti, "Anglo-Američani", 300. 68 NARA, RG 226, E 190, B 159, F 1092, Clem [Marole Clemente] to Florence (No. 7), 11. maja 1945. 69 TNA FO 371/48949 R 17487/14935/92, Chief of Intelligence Staff, Mediterranean to Director of Naval Intelligence, Admirality, London (2/45/8): Reports from S.O.(Sy.) Trieste, 20. septembra 1945 – Monthly Report for the Month of June 1945. 70 Antonio Giulio M. de Robertis, Le grandi potenze e il confine orientale 1941-1947 (Bari, 1983), 333– 334, 354, 435, 469 (dalje: de Robertis, Le grandi potenze), ki napačno zapiše številko fascikla, in sicer FO 371/48849. 71 Podrobneje Bajc, "Gli angloamericani", 304–308; isti, "Anglo-Američani", 305–308.

265 G. Bajc, U. Lampe: Kritična analiza uporabe anglo-ameriških ...

vendar da razmere v Julijski krajini niso tako resne, pravzaprav naj bi se zadeve odvijale presenetljivo dobro. O pogovoru je Kirk obveščal nadrejene v Washin- gtonu na sledeči način:

He [Alexander, op.a.] concluded with statement that while he knew entire Vene- zia Giulia affair was not a pleasant one, and while he realized there may be things going on underground of which we are not fully aware, he, nevertheless, felt situation was not serious and that in fact things were working out surprisingly well.72

Poročanje s terena je torej prikazovalo bolj kompleksno sliko. Vprašanje brez pravega odgovora je, ali so bila pretiravanja sad kaotičnosti prvega povojnega obdobja, ali pa so bile vnaprej napihnjene novice s strani proitalijanskih krogov, ki so s tem želeli Jugoslovane čim bolj očrniti. Kot je namreč razvidno iz gornjega citata, Alexander, ki je bil prisoten na terenu (med drugim si je tudi ogledal potek preiskav na "fojbi" pri Bazovici), ni bil zaskrbljen nad razmerami v Julijski krajini; torej je na nek način menil, da so bili v Washingtonu in Londo- nu do določene mere napačno informirani glede celotne zadeve. Kakorkoli že, zavezniki so morali – kot je pred skoraj 30 leti opozoril Valdevit73 – prejeti čim bolj verodostojne dokaze, saj drugače ne bi imeli možnosti protestirati, obenem bi le na podlagi neovrgljivih informacij lahko argument nasilja uporabili v propagandi proti tedaj Moskvi najbolj zvestemu režimu.

Katere anglo-ameriške vire so drugi zgodovinarji najbolj uporabljali?

Zaradi omenjenih direktiv in potrebe po trdnih dokazih so zavezniki izvedli več preiskav. Pripravili so več poročil in tri izmed teh so zgodovinarji največkrat uporabili. Ogledali si bomo torej tista, ki nosijo datume 3. avgusta, 27. septembra in 14. novembra 1945.

Poročilo 3. avgusta 1945

Splošno poročilo o aretacijah in usmrtitvah maja in junija 1945 je naslov prvemu poročilu, ki nosi datum 3. avgust 1945. V njem med drugim beremo, da zave-

72 FRUS, Diplomatic papers, 1945, Europe, Vol. IV (Washington, 1968), Italy, 1192–1194: Kirk to Secretary of State, n. 3443, 29. avgusta 1945. 73 Giampaolo Valdevit, "Politici e militari alleati di fronte alla questione della Venezia Giulia (giugno 1945–luglio 1946)", Qualestoria, Let. IX, št. 3, (1981), 99 (dalje: Valdevit, "Politici e militari").

266 S tudia H istorica S lovenica

znikom ni uspelo pridobiti uradnih dokumentov in da je na razpolago malo policijskih virov; strah pogojuje italijanske pričevalce, da bi posredovali podatke; Glavni štab XIII. korpusa nima dovolj osebja, da bi lahko izvedel obširnejšo preiskavo; določeno število pogrešanih je brez dvoma zbežalo skupaj z Nemci, izgubilo življenje zaradi četnikov ali v bojih s partizani ali so drugače izginili zaradi Jugoslovanov; določeno število aretiranih na območju nima sorodnikov, ki bi se zanje zavzeli; vsa pričevanja in poročila prikazujejo, da so razmere v taboriščih hude, čeprav ni jasno, ali na to vpliva tudi splošno pomanjkanje v povojni Jugoslaviji. Obenem v samem poročilu beremo o številnih aretacijah, da je bilo aretiranih na Goriškem med 3 do 4 tisoč Italijanov in da jih je bilo do polovice junija od 1.500 do 2.000 izpuščenih, hkrati pa beremo naslednje šte- vilke aretiranih in usmrčenih na Tržaškem:

[…] reliable source estimates that total number of arrested persons in the Prov- ince of TRIESTE between 1 May and 12 June 45 as 17,000 of whom 8,000 were subsequently released, 3,000 were executed and 6,000 are still interned (3,000 at BOROVNICA). Further research may indicate the accurancy of these fugures. […] According to a reliable report some 150 persons from TRIESTE were executed between 2nd and 14th May. These do not include the hundres alleged to be at the bottom of the BASOVIZZA and other pits, the subject of special reports to EIGHT ARMY, forwarded to AFHQ under cover of letters M/465/I of 1 July and 315/2/I(b) of 13 July. As states above a hitherto reliable source estimates the total number of executions in TRIESTE Province between 1 May and 12 June as 3,000 […].

Izvirni dokument se nahaja v enem izmed dveh fasciklov, ki sta postala dostopna pred dobrimi desetimi leti,74 prepis, ki so ga doslej zgodovinarji citirali, pa je bil dostopen že pred več kot štiridesetimi leti v fondu Foreign Officea.75 Verjetno je poročilo prvi uporabil Valdevit leta 1981 v dokumentirani razpravi o politiki zaveznikov med letoma 1945 in 1946. Pri navajanju omenjenih številk aretiranih in usmrčenih na Tržaškem je pravilno ugotavljal, da je te podatke posredoval določen vir, ki je bil do tedaj za avtorje poročila vero-

74 TNA WO 204/12753, 26B, Major T. L. C. Taylor, Main HQ 13C: General Report on Jugoslav Arrests and Executions in May/June 1945 (33/2/GSI), 3. avgusta 1945, citat, 2. 75 TNA FO 371/48837 R 14223/24/92, Major T. L. C. Taylor, Main HQ 13C: General Report on Jugoslav Arrests and Executions in May/June 1945 (33/2/GSI), 3. avgusta 1945; kopijo poročila je 11. avgusta 1945 ministrskemu predsedniku Ernestu Bevinu poslal Philip Broad iz Office of the Resident Minister Central Meditterranean, AFHQ (9/150/1, No. 222) (prav tam).

267 G. Bajc, U. Lampe: Kritična analiza uporabe anglo-ameriških ...

dostojen. Vsekakor je zgrešeno zapisal številko dokumenta.76 Valdevit je poro- čilo ponovno omenil leta 1997 (in sicer v knjigi, kjer so svoje prispevke objavili nekateri zgodovinarji, ki so se s tematiko povojnega nasilja veliko ukvarjali – bralci so na enem mestu dobili kar precej relevantnih podatkov, tako da je knjiga postala ena izmed referenčnih za tovrstne problematike). Tokrat je podatke o številčnosti aretiranih in usmrčenih uvedel z ugotovitvijo, da je tedaj glede kvantifikacije vladala negotovost in dodal, da so novejše raziskave število umrlih zreducirale. Ponovno je zgrešeno zapisal številko dokumenta.77 Glede drugih podatkov v poročilu iz začetka avgusta je v isti knjigi pisal tudi Raoul Pupo, in sicer da slednji kažejo na to, da naj jugoslovansko stran pri represivnih ukrepih ne bi prav veliko zanimali predstavniki fašizma in medvojnega kola- boracionizma. V opombi je avtor zapisal enake napake pri številki dokumenta kot Valdevit.78 Za Valdevitom je dokument omenjal de Robertis v knjigi, ki je izšla leta 1983. Podatek o 3.000 mrtvih na Tržaškem je povzel brez komentarja oziroma problematiziranja, z drugimi besedami, v verodostojnost primarnega vira ni podvomil.79 Poročilo je nato leta 1990 omenil Roberto Spazzali in ga označil za bolj precizno od prvih informacij, ki so jih zavezniki uspeli nabrati, ter da je bilo še posebej pomembno. Povzel je glavne podatke in med drugim ponovil informacijo o 3.000 usmrtitvah. Poročilo je torej ocenil kot verodostojno. V opombi je napačno navedel avtorstvo poročila, in sicer, da ga je napisal "Resident Minister Central Mediterranean A.F.H.Q.". 80 V resnici je bil avtor major T. L. C. Taylor in v Uradu Ministra rezidenta za Sredozemlje so bili le posredniki tega poročila. Podobno, sicer brez komentarja, beremo v njegovem prispevku leta 1997, ko omenja poročilo z dne 3. avgusta, in je, kakor Valdevit, zapisal zgrešeno številko dokumenta.81 Leta 2004 je omenil, da je zavezniški XIII. korpus 3. avgusta pripravil poročilo, pri tem pa dodal, da so zavezniške oblasti številke usmrčenih

76 Valdevit, "Politici e militari", 100–101. Zgrešeno je navajal št. dokumenta: R 14233/24/92. Napačno št. dokumenta dobimo tudi v fotoreprodukciji druge strani poročila v Cuzzi, Rumici, Spazzali, Istria, Quarnero, Dalmazia, 236. Pravilna št. glej zgornjo op. 77 Giampaolo Valdevit, "Foibe: l'eredità della sconfitta", v: Foibe. Il peso del passato, 27, 32 (dalje: Valdevit, "Foibe: l'eredità della sconfitta"). Nekoliko skrajšano različico razprave je objavil leto prej (prav tam, 31). 78 Raoul Pupo, "Violenza politica tra guerra e dopoguerra: il caso delle foibe giuliane 1943–1945", v: Foibe. Il peso del passato, 47, 57 (dalje: Pupo, "Violenza politica"). Razprava je naprej izšla leta 1996 (prav tam, 54). 79 de Robertis, Le grandi potenze, 436, 469. 80 Spazzali, Foibe, 49–50. 81 Spazzali, "Contabilità", 114, 127.

268 S tudia H istorica S lovenica

predimenzionirale (ni pa razložil do katere mere).82 Gianni Oliva je v svoji knjigi o "fojbah", ki je prvič izšla pri vsedržavni založbi Mondadori leta 2002 in je nato doživela nekaj ponatisov, ne da bi citiral vira ali pa avtorja, ki je ta vir uporabljal (verjetno je povzemal po Spazzaliju), ponovil številke, ki jih dobimo v poročilu z dne 3. avgusta 1945. Pri tem ni omenil more- bitnih dvomov glede verodostojnosti informacije.83 Omenjenega de Robertisa je leta 2007 navajala Marina Cattaruzza v pregledu zgodovine odnosa Italije do vprašanja svoje vzhodne meje, pri čemer je zapisala – ne da bi problematizirala podatek – kako so v nekem poročilu Glavnega štaba XIII. korpusa ocenjevali, da je bilo na Tržaškem kar 3.000 usmrtitev.84 V zadnjih letih so o tem poročilu precej pisali Fabio Amodeo ter Mario J. Cereghino85 in Luisa Morettin,86 ki pa so pravzaprav objavili prevod dokumenta ali pa vsaj dele le-tega, ne da bi ga pri tem problematizirali (kot sicer niso storili niti glede drugih britanskih dokumentov). Primerov, kako so te podatke drugi avtorji brez kritičnega pristopa navajali, je seveda več. Če pazljivo preberemo citat, ugotavljamo, da je tu govora o "ocenah" ("estimates") in pa, da je "domnevno" ("alleged") nekaj sto mrtvih v najbolj znani fojbi, bazoviški. Nezanemarljivo je, da se v anglo-ameriški dokumentaciji na splošno pri opisu nasilja praviloma pojavlja pridevnik, da so bila sledenja "domnevna", se pravi, da bi jih morali šele dokazati. Glede obtožb, da naj bi v Bazovici Jugoslovani pobili med 400 in 600 oseb, in preiskavah zaveznikov ob tem rovu, smo že podrobneje pisali pred nekaj leti. Glavne ugotovitve so naslednje: potem ko so prejeli pritožbo, da naj bi Jugoslo- vani v Bazovici pobili nekaj sto ujetnikov in nato v fojbo odvrgli kakih 120 mrtvih nemških vojakov, pa konje in drugi material, so novozelandski vojaki tu svoje prve sondaže opravili že nekaj dni po odhodu jugoslovanske vojske, torej v drugi polovici junija 1945; ugotovili so, da bi v notranjosti lahko bili ostanki trupel. Zavedali so se težav preiskav, a jim je vodstvo zaukazalo, da morajo opraviti popolno preiskavo. Podrobnejša izkopavanja so se pričela konec julija oziroma na začetku avgusta in trajala do približno polovice novembra. Zahodnim zaveznikom ni uspelo dobiti dokazov proti Jugoslovanom, saj so izkopali vsega skupaj ostanke 150 trupel, od teh so bili vsi nemški vojaki in en civilist. Sicer so nekateri zavezniški oficirji ocenjevali, potem ko so se 25. novembra seznanili z originalno globino jame, da naj bi teoretično v njej lahko bilo še 1.200 trupel.

82 Roberto Spazzali, "Le foibe. Genesi, tipologia, simbologia, quantificazione dei massacri", Storia e memoria, let. XIII, št. 1 (2004), 65 (dalje: Spazzali, "Le foibe. Genesi, tipologia"). 83 Gianni Oliva, Foibe. Le stragi negate degli italiani della Venzia Giulia e dell'Istria (Milano, 2009), 26. 84 Cattaruzza, L’Italia e il confine orientale, 294. 85 Amodeo, Cereghino, Trieste e il confine orientale, Vol. 2, 50–55. 86 Morettin, Anatomia di un eccidio, 91–93.

269 G. Bajc, U. Lampe: Kritična analiza uporabe anglo-ameriških ...

Ne glede na taka ugibanja so se Anglo-Američani na začetku 1946 morali odlo- čiti, da preiskave v tej fojbi zaključijo.87 Iz pisanja Vidmarja je sicer razvidno, da je bilo v poročilu ZVU maja 1947 govora, kako so 17. v mesecu tu odkopali 20 trupel; 14 so jih identificirali kot ujetnike, ki so jih 23. maja 1945 odpeljali iz t. i. tržaškega zapora pri jezuitih.88 Obenem moramo poudariti, da je bilo poročilo 3. avgusta splošno (česar se je zavedal tudi sam avtor, major Taylor, in to je tudi uvodoma poudaril) oziroma presplošno in očitno ni predstavilo trdnih dokazov. Vodilne je namreč razoča- ralo. Slednji so na nek način tudi izražali določene dvome o njegovi verodostojnosti. Po našem mnenju gre za pomemben podatek, kar pa so drugi zgodovinarji do sedaj spregledali. V zavezniški vojski – kot nam pričata dokumenta, ki sta postala dostopna leta 2006 – so poudarili:

Can we have more detailed evidence as to source than ‘a’ reliable report? […] A full report containing as much evidence as possible in regard to the alleged BASO- VIZZA pit atrocity is required.89

Odgovorni za preiskave je nadrejene tako opozoril:

It is, however, considered that this report is not sufficiently detailed for submis- sion to you in its present form. Certainly it constitutes no basis for recommenda- tions as to further action. We are dispatching two officers to XIII Corps immediately to obtain more detailed information and, in particular, specific evidence concerning the alleged BASOVIZZA pit attrocity.90

Kot je razvidno na ovitku, v katerem je bil shranjen prepis poročila v dokumentaciji Foreign Officea, je eden izmed vodilnih ministrstva pripisal naslednji stavek, ki je sam po sebi zelo poveden, a niti tega omenjeni zgodovinarji niso

87 Bajc, "Anglo-Američani in fojbe", 312–320. O prvih sondažah Novozelandcev je nekaj dokumentov v: TNA WO 170/4287. O preiskavah pri Bazovici podrobneje številni dokumenti v: TNA WO 204/12753 in TNA WO 204/12754. Glede 150 trupel nemških vojakov in enega civilista: NARA, RG 84, E UD 2812, B 1, F 2, Green to Kirk (711.5), n. 34, 5. decembra 1945; cf. Pirjevec, "Foibe", 125; isti, "Fojbe", 143 (v tej knjigi so nekateri dok. fotoreproducirani). O prekinitvi preiskav: TNA FO 371/59393 R 7176/43/92, Extract from Minutes of Supreme Allied Commander's Conference, 16. marca 1946; R 1016/43/92, Halifax, Washington to Foreign Office (No. 458), 19. januarja 1946; NARA, RG 165, E 421, B 389, F ABC 383.6 (16 june 1943) Sec. 1-D; cf. Cernigoi, Operazione, 171, 178–181. Nekaj fotoreprodukcij dok. iz NARA, RG 165 v: Atti del corso di aggiornamento Revisionismo storico e terre di confine, ur. Daniela Antoni (Udine, 2007), 190–194. 88 Vidmar, Zadnja tuja vojaška okupacija, 249. 89 TNA WO 204/12753, 26A, General Report on Jugoslav Arrests and Executions in May/June 1945 [nedatirano]. 90 TNA WO 204/12753, 21, Earle B. Nichols-G2 to Supreme Allied Commander's Secretariat (GBI.389.455/31-C): Jugoslav Atrocities in Venezia Giulia, 7. avgusta 1945.

270 S tudia H istorica S lovenica

upoštevali (čeravno je bil že dolgo na razpolago):

This is not a good report; and is useless from the point of view of making representation to the Yugoslav Govt.91

Tudi druge ročno pisane pripombe v okviru britanskega Zunanjega ministrstva, ki se nanašajo na to poročilo, so dovolj povedne. Ko je namreč Broad Foreign Officeu napovedal, da bodo tu prejeli poročilo, je eden izmed vodilnih britanske diplomacije, John Addis, 17. avgusta ročno zapisal:

Are you sure that they were not returned on Aug. 14th?92

Imel je prav, saj se je v prvi polovici avgusta 1945 začela množična repatria- cija tistih, ki so bili zaprti v Borovnici. Pri tem lahko tudi dodamo, da je Broad sporočil v London, da so bili v Julij- sko krajino poslani oficirji, ki so imeli nalogo podrobneje poročati o domnevni okrutnosti Jugoslovanov.93 Očitno je, da so se zavedali dotedanjih preskromnih zmožnosti podrobneje preiskati jugoslovanska nasilja in zato, kot bomo videli v nadaljevanju, ustanovili posebno preiskovalno komisijo. Kljub temu so nekateri v Foreign Officeu upali, da bi lahko argument čim prej uporabili v medijski kampaniji proti Jugoslaviji, vendar so bile preiskave vsaj do druge polovice avgusta 1945 neuspešne. Vojaški krogi so odločno odsvetovali karkoli objaviti v medijih. Addis je lakonično komentiral:

We must accept this decision.94

Na tem mestu moramo poudariti še eno zadevo: kot je razvidno iz zgornjega citata je v poročilu z dne 3. avgusta tudi omenjeno, da sta pred tem dve drugi julijski poročili zaveznikov omenjali problematiko, in sicer z internimi referenčnimi številkami, M/465/I in 315/2/I(b). Tudi ta podatek je za našo razpravo zanimiv. V eni izmed najbolj citiranih knjig glede t. i. fojb (saj je pisana sintetično, za širši krog bralcev ter je, nezanemarljivo, majhnega žepnega formata) iz leta 2003, ki sta jo napisala Pupo in Spazzali, beremo (in to v delu knjige, ki je bolj

91 TNA FO 371/48837 R 14223/24/92, komentar Addis, 29. avgusta 1945. Prim. Bajc, "Anglo-Američani in fojbe", 321–322. 92 TNA FO 371/48837 R 13768/24/92, komentar Addis, 17. avgusta 1945. 93 TNA FO 371/48837 R 13768/24/92, Broad, Resident Minister's Office Central Mediterranean Caserta to Foreign Office (No. 1509), 15. avgusta 1945. 94 TNA FO 371/48837 R 14128/24/92, komentar Addis, 24. avgusta 1945.

271 G. Bajc, U. Lampe: Kritična analiza uporabe anglo-ameriških ...

neke vrste vodnik po krajih, kjer naj bi bile fojbe, zato sta se avtorja po vsej verjetnosti odločila, da tu ne bosta pisala opomb pod črto in torej navedb uporabljenih arhivskih virov)95 naslednjo ugotovitev: da je avgustovsko poročilo potrdilo stotine trupel v bazoviški fojbi in v drugih rovih ter da so bili ti podatki že omenjeni v dveh predhodnih poročilih, 1. in 13. julija. Glede na našo interpretacijo avgustovskega poročila menimo, da je trditev, da slednje potrjuje stotine trupel, zgrešena. Obenem moramo dodati, da avtorja nista posebej analizirala, kaj pravzaprav piše v teh dveh dokumentih iz julija 1945. Poglejmo si torej najpomembnejše dele obeh dokumentov. V tistem z dne 1. julija – glede na obtožbe o stotinah v bazoviški jami, ki so jih zavezniki prejeli s strani proitalijanskih krogov – piše:

[…] Investigations to date have not been productive […]

in bi za učinkovita izkopavanja potrebovali več sredstev. Zato so predlagali prekinitev del.96 V bistvu so tu strnjeni podatki, s katerimi je prva izvidnica Novozeland- cev že od druge polovice junija seznanjala nadrejene. Le nekaj dni po umiku jugoslovanske vojske iz Tržaške pokrajine so namreč zavezniški vojaki ob bazovškem jašku preverjali obtožbe in potrdili, da so v rovu posmrtni ostanki ljudi in konj. Novozelandsko poveljstvo je že takoj presodilo, da bi za preiskave potrebovali primernejše pogoje in specializirane skupine. Potrebno je tudi poudariti, da v teh prvih poročilih ni bilo najti drugih bistvenih informacij, ki so se začele širiti v medijih, in sicer, da naj bi iz "fojbe" izkopali okrog 600 trupel ubitih Italijanov ter da so bila vmes tudi trupla Novozelandcev.97 To kaže, da so vprašljivi tudi nekateri drugi podatki, ki jih dobimo v omenjeni knjigi Pupa in Spazzalija (ponovno, ne da bi navedla številke dokumenta in arhivske referen- ce):98 okoli polovice junija naj bi neka zavezniška komisija v spremstvu bazo- viškega župnika obiskala lokacijo fojbe; pričelo naj bi se izkopavanje trupel, ki so ga zaradi groznega smradu začasno prekinili; pozneje, da so ob prisotnosti nekaterih zdravnikov izvlekli 500 trupel. Lahko dodamo, da za te navedbe ni ne v pregledani dokumentaciji, niti pri drugih zgodovinarjih, nobenih potrdil. Poročilo s 13. julija se neposredno nanaša na tisto iz prvega v mesecu in pravi:

95 Pupo, Spazzali, Foibe, 229. 96 TNA WO 204/12753, 15F, Headquarters Eight Army (M 465 I): Alleged War Crime – Basovizza Mine Shaft, 1. julija 1945 (kopija, prav tam, 3). 97 Bajc, "Gli angloamericani", 312–313; isti, "Anglo-Američani", 313–314. 98 Pupo, Spazzali, Foibe, 227.

272 S tudia H istorica S lovenica

[…] The number of victims who met their death at Jugoslav hands in this pit between 2 and 6 May has been several times reported as 800. A doctor of the Uro- logical Departnement of TRIESTE Hospital has stated that he heard a Jugoslav Commissar declared that 5th May 550 living persons had so died. Statement that the Jugoslavs effected their despatch by forcing them to attempt to leap over the mouth of the shaft are partly corrobated by the evidence of half a dozen Slovene- speaking children who, in the vicinity of the shaft, told two officers of over 100 being made to jump in this manner on 1st May. The spontaneus comments of the children (e.g. ’how the Fascist screamed’) add an air of truth to their story. […] An Italian informant gives the names of five persons killed in this way on 5th May […] He states that pits which were the scenes of similar to that at BASOVIZZA exist at CORGNALE […] and at S. SERVOLO […] RACIA […] and MATERIA […] In the latter two there are reputed to be the bodies of members of Allied Mission to Partisans and of Allied air-crews shot down by the Germans.99

Pravzaprav tudi to poročilo potrjuje govorice o grozodejstvih, vendar ne vsebuje trdnih dokazov zanje. Opozoriti velja tudi na določena neskladja glede datumov. Obenem so bile obtožbe o umorjenih novozelandskih vojakih v fojbi pri Bazovici očitno samo govorice. Sicer so bili ravno zaradi takih ponavljajočih se govoric Anglo-Američani prisiljeni posvetiti preiskavam veliko pozornosti in je njihova Posebna preiskovalna komisija posebej raziskovala primer Novoze- landcev: nazadnje, konec septembra 1945, je ugotovila neresničnost teh trditev.100 Da naj bi bilo v istrskih fojbah pri Materiji in kraju Račja vas ubitih nekaj pripadnikov zavezniške misije, ki je delovala pri partizanih, in neke posadke zavezniškega letala, ki so ga sestrelili Nemci – kar bi seveda moralo vzbuditi veliko pozornosti – pa nismo dobili nobenih potrditev. Lahko zaključimo, da moramo poročilo z dne 3. avgusta 1945 vzeti s pre- cejšnjo rezervo – na kar so opozarjali sami zavezniki – in je bilo torej dosedanje povzemanje njene vsebine premalo kritično.

Poročili preiskovalnega odbora, 27. september in 14. november 1945

Anglo-Američanom torej v prvih dveh mesecih po vojni ni uspelo zbrati dovolj zanesljivih informacij, še tiste, ki so jih imeli, so bile zelo pomanjkljive. Posledič- no so bili primorani oblikovati komisijo, ki bi se posvetila izključno problema-

99 TNA WO 204/12753, 15K, Headquarters Eight Army (315/2 I(b)): Alleged War Crime – Basovizza Mine Shaft, 13. Julija 1945 (kopija, prav tam, 5). 100 Bajc, "Anglo-Američani", 317, 319.

273 G. Bajc, U. Lampe: Kritična analiza uporabe anglo-ameriških ...

tiki o domnevnih jugoslovanskih ekscesih v času 42-dnevne zasedbe. V Julijsko krajino so zato poslali posebno skupino oficirjev, ki so sestavljali preiskovalni odbor, Investigating Committee – Venezia Giulia. Slednji je opravil več preiskav in sestavil nekaj poročil (med temi tudi o novozelanskih vojakih, kar smo že omenili), predvsem pa je znan po prvem in drugem delu obsežnega poročila o aretacijah, deportacijah in izvensodnih likvidacijah ("fojbah"). Prvi del nosi datum 27. september 1945, drugi pa 14. november istega leta. Tudi v tem primeru so zgodovinarji večinoma uporabljali prepis obeh poro- čil, ki se nahajata v enem izmed fasciklov, ki je postal dostopen pred več kot šti- ridesetimi leti, v fondu britanskega zunanjega ministrstva.101 Sicer v anglo-ame- riških arhivih dobimo kopije obeh poročil tudi v drugih fasciklih.102 Podatek, da so uporabili prepise, ni nezanemarljiv. Če namreč originale103 primerjamo s prepisi, opazimo, da so v slednjih impaginacije različne in s tem tudi števila strani, v prepisih so tudi odpravljene nekatere slovnične napake. Sklepamo, da zavezniški uradniki besedil niso le preprosto in birokratsko pre- tipkali; po svoje dodaten dokaz, da so se želeli potruditi. V primerjavi z izvirniki je nekaj minimalnih vsebinskih odstopanj, čeravno lahko rečemo, da so vse kopije in originali vsebinsko med seboj skladni. Nekateri fascikli sicer vsebujejo tudi spremne dopise med posamezni- mi zavezniškimi resorji in jih do sedaj zgodovinarji niso upoštevali. Potrjujejo velika pričakovanja Londona in Washingtona po razjasnitvi problema nasilnih posegov v Julijski krajini. Zavezniško poveljstvo je na primer na začetku avgusta poudarilo, da so domnevna jugoslovanska grozodejstva predmet velikega političnega in operativnega zanimanja ("[…] a matter of major political and operational interest […]").104 Glede prvega dela poročila je urad ameriškega poli- tičnega svetovalca v Julijski krajini poudaril, da so v State Departmentu zelo zainteresirani in zaradi tega pričakujejo štiri kopije poročila.105

* * *

Prvi del poročila je nastal v obdobju med 15. avgustom in 20. septembrom

101 TNA FO 371/48953 R 18136/15263/92, Nubadir Nadir, J. H. Byrd-Investigation Committee – Venezia Giulia: Report of Investigation (Part I), 27. septembra 1945; R 21055/15263/92, J. H. Byrd- Investigation Committee – Venezia Giulia: Report of Investigation (Part II), 14. novembra 1945. 102 Prvi del v TNA WO 204/12494; drugi del v NARA, RG 331, E B.-U.S. Zone, B 876, F 56. 103 Original prvega dela v TNA WO 204/430; drugega pa v TNA WO 204/431. 104 TNA WO 204/430, Secretary to Supreme Allied Commander, Memorandum for: G-2, G-5, G-1(B), AG, JAG: Jugoslav atrocities in Venezia Giullia, 4. avgusta 1945. 105 TNA WO 204/12494, Deputy U.S. Political Adviser: Jugoslav attrocities in Venezia Giulia, 7. oktobra [1945].

274 S tudia H istorica S lovenica

1945. Pretežno se nanaša na aretacije in deportacije. Poleg številnih priče- vanj nekdanjih ujetnikov (predvsem glede taborišča v Borovnici in bolnišnice v Škofji Loki) vsebuje tudi fotografsko gradivo. V primerjavi z drugim delom poročila, o katerem več v nadaljevanju, so ta del zgodovinarji in raziskovalci precej manj uporabljali: denimo Troha, ki je podatke primerjala z drugimi viri, in vse kaže, da mu ni prisodila večje teže, in Pupo, ki je v svoji zadnji knjigi le bežno omenil ta del poročila, še najbolj pa Amodeo ter Cereghino106 in Luisa Morettin,107 ki so, kot smo že opozorili, tudi v tem primeru pravzaprav le navajali podatke, ne da bi jih problematizirali. Čeprav ni povsem jasno, koliko so zbrani podatki služili anglo-ameriškim oblastem (pred jugoslovansko vlado niso nikdar postavili problema ravnanja z deportiranci v taboriščih, temveč samo vprašanje njihove repatriacije), velja izpostaviti nekaj zadev. Analiza je pokazala, da so bile očitno primarne informacije, uporabljene v poročilu, bodisi zavezniškega bodisi italijanskega izvora. Italijanske oblasti so namreč oktobra 1945 sestavile podobno poročilo, ki obravnava razmere v Borovnici in Škofji Loki in se deloma ujema z zavezniškim, vsebuje pa nekaj več podatkov in fotografij,108 čeprav nekatere, ki jih v zavezniškem poročilu ni, dobimo v drugih fasciklih.109 Sicer so pred zaključkom zavezniškega poročila italijanski vojaški organi, po vsej verjetnosti povezani z obveščevalno dejavnostjo italijanske vojske, zbrali nekatera podobna pričevanja in jih zdaj lahko dobimo v gradivu zavezniške preiskovalne komisije.110 Nimamo pravega odgovora, ali so pridobljene podatke zavezniki predali italijanski strani ali pa obratno. Glede na to, da je v italijanskem poročilu podatkov več, saj so pričevan- ja istih oseb bolj podrobna, ter da so po vsej verjetnosti pri zbiranju pričevanj morali biti zraven italijansko govoreči, lahko rečemo, da so bili italijanski tol- mači in preiskovalci vsaj zraven. V danih razmerah snovalci poročila očitno niso imeli možnosti pridobiti ali dostopati do poročil ali informacij s strani jugoslovanskih oblasti. Ne nazadnje so preiskave potekale tajno, saj zavezniki niso želeli, da bi jugoslovansko vodstvo izvedelo za priprave na ostro diplomatsko noto, s katero so se pred beograjskimi oblastmi nameravali uradno zavzeti za odvedene osebe (tako noto so predali oktobra 1945 – podrobneje v nadaljevanju). Kljub temu (ali ravno zato) je pri branju poročila treba upoštevati dejstvo o pomanjkanju

106 Amodeo, Cereghino, Trieste e il confine orientale, Vol. 2, 71–105. 107 Morettin, Anatomia di un eccidio, 128–146. 108 TNA FO 371/48840 R 20496/24/92, Relazione sulle condizioni degli italiani in Jugoslavia, oktobra 1945. Italijanske oblasti so sicer sestavile več poročil, cf. Di Sante, Nei campi, 154–187. 109 Npr. 3 fotografije v TNA WO 204/12754. 110 TNA WO 204/12754, 56, Da dichiarazioni centro "J": I – Atrocità degli jugoslavi su prigionieri italiani, II – Trattamento usato ai prigionieri degli jugoslavi, 24. septembra 1945.

275 G. Bajc, U. Lampe: Kritična analiza uporabe anglo-ameriških ...

neposrednih jugoslovanskih virov informacij. Prvi del poročila nam s tem daje le parcialno sliko, saj manjkajo okoliščine, ki so privedle do aretacij in deportacij, pomanjkanja in slabih razmer v taboriščih ali neprimernega odnosa s strani jugoslovanskega prebivalstva in/ali osebja v taboriščih. Zanimivo je tudi to, da se avtorja uvodnega dopisa o tem niti nista spraševala in nista izpostavljala, da trenutnih jugoslovanskih razmer nista poznala, ali vsaj nakazala, da je s tega vidika poročilo morda pomanjkljivo. Glede teh bi na tem mestu izpostavili le nekatere: v poročilu so zbrana samo pričevanja tistih deportirancev, ki so bili hospitalizirani v bolnišnico v Vidmu (takih pričevanj glede razmer v taboriščih je v poročilu približno 60), torej tistih, ki so se vrnili v najslabšem fizičnem stanju in nekateri so pozneje tudi umrli; bili so torej podvrženi težkim razmeram in ravnanju. Avtorji poročila torej niso pridobili ali pa uporabili informacij števil- nih drugih repatriiranih in niso podali niti generalnega mnenja o pričevanjih, njihove vsebine niso problematizirali, komentirali ali postavili v tedanji kontekst. Dokument je sicer ob primerjalni analizi z drugimi viri, pravilni umestitvi v povojne razmere v Jugoslaviji in poznavanju vsaj dela jugoslovanskega ozadja dogajanja, uporaben za razumevanje razmer v ujetništvu, kot samostojen vir pa prav gotovo ne. Na njegovo vsebino se torej ne moremo povsem zanašati.

* * *

Drugi del poročila, ki nosi datum 14. november 1945, se nanaša na t. i. fojbe in prinaša dodatna pričevanja o nasilnih dejanjih proti Italijanom in protikomu- nistom – med temi so bili tudi nekateri Slovenci; omenja razmere v jugoslovanskih taboriščih, in sicer pričevanja nekdanjih ujetnikov iz nemških taborišč in t. i. so-borcev jugoslovanske armade, ki so bili ob vračanju aretirani s strani jugoslovanskih oblasti; v poročilu so vključena tudi poročila posameznih zavezniških vojakov in civilistov v jugoslovanskih zaporih. Do sedaj so zgodovinarji ta drugi del veliko uporabljali, a vendar le nekatere dele, ne da bi upoš- tevali konteksta nastanka dokumentov in določenih nedoslednosti, na katere bomo opozorili. Omejili se bomo le na tiste pasuse, ki so bili doslej v ospredju, čeprav bi bilo vredno celotno poročilo pozorno analizirati; doslej so podrobneje o njem pisali le Amodeo, Cereghino111 in Morettin112 – ponovno brez (prave) interpretacije in obenem ne da bi izpostavili nekatere dele, ki jih nameravamo tu predstaviti.

111 Amodeo, Cereghino, Trieste e il confine orientale, Vol. 2, 107–121. 112 Morettin, Anatomia di un eccidio, 146–157.

276 S tudia H istorica S lovenica

Na začetku tretjega poglavja, ki je posvečen t. i. fojbam, je na začetku neke vrste izvleček dotedanjih preiskav. Najbolj relevantni odlomki so naslednji:

[…] It has been established without doubt that during the Jugoslav occupation of Trieste and district, many thousands of persons were thrown down the local Foibas. In Trieste all members of the Questura, Pubblica Sicurezza, Guardia di Finanza, Carabinieri, Guardia Civica and Patriot fighters of the C.L.N. who were caught by the Jugoslavs were thrown into Foiba’s. […] BASOVIZZA. About 800 people are reported to have been thrown down, many of them alive. A detiled report is given in Appendix 'A'. […]

V prilogi A beremo:

[…] In BASOVIZZA area a pit […] was used by the Jugoslavs partisans, particularly between the 3rd and 7th of May 1945 for the disposal of Italians. Three eye-wit- nesses have stated that gropus of 100 to 200 people have been thrown or made to jump into this pit. […] A Jugoslav Commisar is reported to have stated that more than 500 living people had been thrown into the pit. Afterwards the bodies of about 150 Germans […] where thrown in, and also about 15 dead horses. Explo- sives were then dropped in to the pit. The truth of these statement was confirmed by conversation with local children, one after descriving what she saw added with relish ‘and how the Fascists screaemed’[…]113

Delni prevod prvega dela izvlečka – ne pa priloge – je med prvimi objavil Apih v knjigi, ki je izšla leta 1988. Pri tem je uporabljal prepis poročila iz dokumentacije Foreign Officea. Pred svojim prevodom je tudi zapisal generič- no ugotovitev, da je bilo v fojbe vrženih več oseb, ki so bile aretirane v Trstu. Lahko tudi omenimo, da je zgrešeno zapisal številko dokumenta.114 Te Apihove ugotovitve so nekateri povzeli. Spazzali je na primer zapisal, da je v Bazovici sodišče IV. Jugoslovanske armade delovalo nekaj dni in obsodilo na smrt nekaj sto oseb, predvsem agentov kvesture.115 Pupo in Spazzali sta med tem objavila prevod priloge A, ne da bi upoštevala prvotni izvleček. V uvodni razlagi sta zapisala, da bi iz zapisanega lahko sklepali, da so v bazoviško fojbo vrgli tudi še žive osebe.116 Pupo, ne da bi neposredno

113 TNA WO 204/431, J. H. Byrd-Investigation Committee – Venezia Giulia: Report of Investigation (Part II), 14. novembra 1945, Section III, Foibas: Foibas; Foibas Appendix ‘A’ Basovizza Foiba. 114 Apih, Trieste, 163, kjer zapiše zgrešeno številko dokumenta: FO 371/48953, r 1085. Pravilno bi moralo biti: FO 371/48953 R 21055/15263/92. 115 Spazzali, "Le foibe. Genesi, tipologia", 59–60. 116 Pupo, Spazzali, Foibe, 71–72.

277 G. Bajc, U. Lampe: Kritična analiza uporabe anglo-ameriških ...

citiral dokumenta, je v naslednjih letih navedel, da so pričevanja, ki so jih zbrale obveščevalne službe zaveznikov, govorila o nekaj sto žrtvah v bazoviški fojbi.117 Če oba zgornja citata pazljivo preberemo, ugotovimo, da po dikciji in podatkih spominjata na dokumente, ki smo jih že omenili, nekateri podatki pa izstopajo. Še največja neskladnost je glede datuma, kdaj naj bi jugoslovanska stran uporabila fojbo pri Bazovici, obenem vse kaže, da so trditve, da naj bi vse zajete zmetali v fojbe, ali pa, da je jugoslovanski oficir izjavil, da je bilo v fojbo pri Bazovici zmetanih več kot 500 živih oseb idr. pretirane. Oba dokumenta, ki naj bi bila ključna, torej ponovita podatke (ki, kot smo že ugotavljali, niso zadovoljili anglo-ameriških oblasti), ne da bi dodala kaj bistveno novega. Edina novost v tem poglavju, ki je posvečen t. i. fojbam, sta zabeležki o pogovoru, ki naj bi ju predstavnik zahodnih zaveznikov imel z dvema sloven- skima duhovnikoma, Francem Malalanom in Virgilom Ščekom, ki naj bi govorila o usmrtitvah pri bazoviški fojbi. Čeprav sodimo, da bi moral v tem drugem poročilu preiskovalne komisije omenjeni izvleček biti najpomembnejši, se je v resici zgodilo, da sta med zgodovinarji največ pozornosti doživeli ravno pri- čevanji teh dveh duhovnikov. Apih je bil ponovno med prvimi zgodovinarji, ki se je tega lotil in pričevanji vzel kot avtentični118 in po njem so nekateri povzemali;119 nekateri so pri citiranju dokumenta navajali, tako kot Apih ali pa zelo podobno, napačne številke dokumentov.120 Pupo je tudi zapisal, da je to najbolj relevanten vir glede sojenja v prvih dneh v Bazovici.121 Apih je v knjigi, ki je izšla posthumno, trdil, da so to bili edini uradni dokumenti glede bazoviške fojbe, in bil obenem kritičen do Valdevita, ker naj bi te in poročilo z dne 3. avgusta odkril prvi, a je kar nekaj let odlašal z njihovo uporabo.122 Tudi Troha uporablja ta del poročila in med drugim zapiše, da je veliko polemik povzročila Ščekova domnevna izjava, ko naj bi spovedal nekega agen- ta javne varnosti; češ da je do tedaj grešil in užival v mučenju Slovanov, zato mu ne preostane drugega kot zaupati dušo Bogu ter da je kazen, ki ga je doletela, popolnoma zaslužena.123 Analize zabeležk o obeh duhovnikih se je večkrat lotila tudi Claudia Cer- nigoi in izpostavila več zanimivih podrobnosti, ki so v nasprotju z interpreta-

117 Raoul Pupo, "Foibe", v: Dall'Impero austro-ungarico alle foibe. Conflitti nell'area alto-adriatica (Torino, 2009), 183–184. 118 Apih, Trieste, 163–164. 119 Npr. Cattaruzza, L’Italia e il confine orientale, 293. 120 Pupo, "Violenza politica", 57 in Pupo, Spazzali, Foibe, 72–75. V obeh objavah piše zgrešena številka dok.: FO 371/48953/ R 1085/15263/92. 121 Raoul Pupo, Il confine scomparso. Saggi sulla storia dell'Adriatico orientale (Trieste, 2007), 104; isti, Trieste ’45, 250. 122 Apih, Le foibe giuliane, 69–70, 85–86. 123 Troha, "Fojbe", 281.

278 S tudia H istorica S lovenica

cijami večine omenjenih avtorjev. Njeno videnje je v marsičem diametralno nasprotno z nekaterimi – pravzaprav je v polemiki z določenimi zgodovinarji (ravno tako so slednji v polemiki z njo). Zanimivo je opaziti, da je tudi ona pri navajanju vira zapisala zgrešene številke, pri tem pa je dodala, da fotokopijo dokumenta hrani tržaški Deželni inštitut za preučevanje odporniškega gibanja v Furlaniji Julijski krajini (Istituto regionale per la storia del movimento di libe- razione nel Friuli Venezia Giulia).124 Sklepamo, da so v okviru te inštitucije pri fotokopiranju dokumenta izvorno zapisali zgrešeno številko, kar je botrovalo ponavljanju napak. Glede na druga napačna navajanja obstaja verjetnost, da so tu shranjene vsaj še nekatere fotokopije dokumentov z zgrešenimi arhivskimi številkami. Ne glede na nekatere polemične zapise o domnevni nepietetni drži predstavnikov slovenske duhovščine in s tem povezan poskus razlage povojnega nasilja,125 se za našo razpravo zdi pomembnejša, če ne celo ključna, ugotovitev o tem, kdo je bil avtor obeh zabeležk. Na tem mestu povzemamo, kar smo zapisali pred nekaj leti. Pupo in Cerni- goieva kljub različnim interpretacijam o tem, ali zabeležki o Malalanu in Ščeku usmrtitve v Bazovic potrjujeta ali ne, opozarjata na dejstvo, da je vir informacij v obeh poročilih neznan oziroma označen le kot "Source" (ki v angleščini pomeni vir), zato je o verodostojnosti navedb težko dati katerokoli oceno. To drži, vendar smo dele celotnega poročila in med drugim tudi zabeležki o pri- čevanju Malalana ter Ščeka dobili tudi v drugih fasciklih londonskega arhiva in ugotovili, da je tu vir označen, in sicer kot "Truculent". Na podlagi primerjave različnih virov vemo, da je bil tak vzdevek ime eni izmed medvojnih misij britanskih tajnih služb v Furlaniji. Ni nam sicer znano, kdo so bili vsi člani misije, vemo pa, da jo je sestavljal (vsaj) eden, ki je bil očitno povezan s pripadniki nekomunističnih oziroma protikomunističnih in proitalijanskih partizanov Osoppa, ki so bili med največjimi antagonisti jugoslovanskim partizanom v boju za povojne meje. Po vsej verjetnosti je misija svoje delo opravljala tudi po vojni in ravno "Truculent" je bil eden od tistih, ki je zbiral pričevanja o nasilju nad Italijani. Torej tista pričevanja, ki so postavljala ravnanje Jugoslovanov v zelo negativno luč.126 Odprto ostaja torej vprašanje, kakšno težo sploh dati temu drugemu delu

124 Cernigoi, Operazione, 289, kjer navaja zgrešeno številko FO 371/48953/ R 1085/15263/92. Glede njene analize glej tudi, prav tam, 173–177; ista, Operazione foibe a Trieste. Come si crea una misti- ficazione storica: dalla propaganda nazifascista attraverso la guerra fredda fino al neoirredentismo (Udine, 1997), 142–145; ista, "Foibe tra storia e propaganda", v: Foibe revisionismo di Stato e amnesie della Repubblica (Udine, 2008), 87–89. 125 Še najbolj je o tem pisal Valdevit, "Foibe: l'eredità della sconfitta"; cf. Apih, Le foibe giuliane, 74–75. 126 Bajc, "Anglo-Američani", 323–325. Ključni dokument je shranjen v: TNA WO 204/9792, 342a; TNA WO 204/12753, 45; TNA FO 170/1186.

279 G. Bajc, U. Lampe: Kritična analiza uporabe anglo-ameriških ...

dolgega poročila zavezniške preiskovalne komisije. Le Troha pravilno omeni, da je deloma povzemalo navedbe iz poročila, ki ga sestavil proitalijanski odbor CLN,127 se pravi, da so vsaj del podatkov zbrali najprej proitalijanski krogi in jih posredovali zaveznikom. Na splošno lahko rečemo, da tu veljajo podobni pomisleki, ki smo jih izpostavili glede prvega dela poročila.

(Ne)angažiranost Velike Britanije in ZDA pri vprašanju vračanja deportiranih oseb

Za razliko od "fojb", ki so bile do sedaj deležne številnih zgodovinopisnih obrav- nav, pa deportacije niso doživele tako bogate zgodovinopisne produkcije, kot bi morda bilo pričakovati.128 Namreč, vprašanje deportiranih in njihove repatriacije je bilo na diplomatski ravni eden večjih sporov med Italijo in Jugoslavijo v prvih povojnih letih. Ta spor je bil predvsem v prvih mesecih po vojni, do konca leta 1945, pogosto del medijskih razprav in medsebojnih obtoževanj s strani tako italijanske kot jugoslovanske vlade in njenih predstavnikov. Med drugim je vprašanje repatriacije deportiranih in deportacij na sploh 18. septembra 1945 problematiziral takratni italijanski zunanji minister, Alcide de Gasperi, ko je italijanska stališča zagovarjal na 9. srečanju Sveta zunanjih ministrov velikih sil. Spraševal se je:

[…] Why is it that at the moment of victory the ‘right of the first occupant' was imposed and thousands of Italians were deported from our soil and interned in Yugoslav camps? The Alexander-Tito agreement provided for their repatriation, but in most cases Italian mothers are still living in anxiety, and horrible visions haunt them, thereby dividing men of good will […].129

Zgodovinopisje je torej do sedaj skoraj prezrlo dejstvo, da je problem deportiranih predstavljal enega večjih diplomatskih sporov med Italijo in Jugoslavijo, ki se je kazal tudi na medijski ravni ter v izjavah pomembnih predstavnikov obeh vlad. Temu je neprestano sledila tudi britanska administracija, predvsem pa veleposlanik v Beogradu, Ralph C. Stevenson in veleposlanik v Rimu, Noel

127 Troha, Komu Trst, 54; ista, Chi avrà Trieste?, 64. 128 Najbolj izčrpna je knjiga Di Sante, Nei campi, ki pa ne uporablja anglo-ameriških virov. 129 FRUS, Diplomatic papers, 1945, General: political and economic matter, Vol. II (Washington, 1967), 234: Italian Peace Treaty: Yugoslav Frontier and Trieste. Statement of views of Italian Government, 18. september 1945.

280 S tudia H istorica S lovenica

Charles.130 Posledično bi težko rekli, da se niso veliko potrudili pri reševanju problema odvedenih oseb. S tovrstnimi očitki javnosti so se namreč neprestano soočale tudi zavezniške oblasti v Julijski krajini, in sicer da se premalo tru- dijo glede repatriacije deportiranih. V resnici je bilo ravno nasprotno, vendar je potrebno upoštevati, da zavezniške oblasti v coni A (ZVU) diplomatskim protestom (po dogovoru) niso dajale publicitete in torej v javnosti aktivnosti Anglo-Američanov v korist deportiranim niso bile poznane.131 Dosedanja ocena o neangažiranosti Anglo-Američanov je prav gotovo posledica tudi tega sploš- no sprejetega javnega mnenja že za časa dogodkov. Vendar natančno pregle- dovanje anglo-ameriških virov (pa tudi na primer arhivov nekdanje Jugoslavi- je, kjer se hranijo diplomatske note in njihovi prepisi) jasno pokaže dinamiko aktivnosti, ki bi jih lahko označili za vse drugo kot neangažiranost. Britanci in Američani so namreč od oktobra 1945 do aprila 1949 na jugoslovanske oblasti naslovili šest diplomatskih not, ki so se nanašale na vprašanje deportiranih in njihovo vrnitev. Učinki teh not so bili sicer nični, saj jih je Jugoslavija, z izjemo prve, ignorirala. Vendar so problemu zavezniki neprestano sledili ter med drugim tudi sestavljali in preverjali številne sezname deportiranih oseb. Prav tako so bili na tekočem glede dogovarjanj Italije in Jugoslavije o sprejetju sporazuma o amnestiji, katerega namen je bil predvsem rešitev vprašanja deportiranih, ipd. Rešitvi problema so se zavezniki torej dejansko veliko bolj (in veliko dlje) posvečali kot problemu "fojb". Doslej je bila najbolj poznana prva nota (in predloženi seznam 2.472-ih oseb) obeh zavezniških diplomacij iz oktobra 1945. Že v tem primeru so mnogi zgrešeno pisali, da so jo Anglo-Američani predali skupaj 23. v mesecu.132 Pri- marni viri nam pokažejo, da je v resnici ameriško veleposlaništvo v Beogradu svojo noto posredovalo ločeno od britanskega, in sicer dan pozneje, kar dokazuje tudi to, da je jugoslovanska vlada svoj odgovor poslala ločeno, Britancem 7. decembra, Američanom pa dan kasneje.133 Sicer je tudi v britanskih dokumentih iz leta 1946 možno brati, da so v samem Foreign Officeu pisali, kako so 23. oktobra leto prej noto predali skupaj z Američani, ter da je Beograd odgovo-

130 Prim. TNA FO 371/48951 R 19667/15119/92, Stevenson, British Embasy Belgrade to Foreign Office (No. 2153), 19. novembra 1945; TNA FO 371/48840 R 21169/24/92, Stevenson, British Embasy Belgrade to Foreign Office (No. 2345), 17. decembra 1945; R 21178/24/92, Charles, British Embasy Rome to FO (No. 1965), 19. decembra 1945; R 21396/24/92, Foreign Office to Washington (No. 13117), 30. decembra 1945 idr. 131 TNA FO 371/67412 R 7497/128/92, Hankey, British Embasy Rome to Colville, Foreign Office, 22. maja 1947. 132 Dušan Biber, "Kako do virov o ‘fojbah’? Raziskovanjem profesorja Sama Pahorja na rob", Naši razgledi, let. 37, št. 1 (1988), 32; Apih, Trieste, 164; Pupo, "Riflessioni storiografiche", 189; Troha, Komu Trst, 67; ista, Chi avrà Trieste?, 81; Di Sante, Nei campi, 128–130. 133 Bajc, "Zgodba", 159–160.

281 G. Bajc, U. Lampe: Kritična analiza uporabe anglo-ameriških ...

ril 7. decembra.134 V odzivu jugoslovanske vlade je bilo jasno izpostavljeno, da je seznam vseboval več napak in netočnosti in so zato zahteve Anglo-Američanov zlahka izpodbijali. Teh pomanjkljivosti so se zavedali tudi sami zahodni zavezniki.135 Na splošno so imeli pri oblikovanju seznamov veliko težav,136 zato so skušali biti s kasnejšimi posegi še toliko bolj previdni. Ostalih diplomatskih posegov, ki so se neposredno nanašali na deportirane, je bilo še pet, in sicer: 4./5. oktobra 1946,137 9. julija 1947,138 17. decembra 1948,139 17. februarja140 ter 5. aprila 1949.141 Z izjemo Luise Morettin,142 ki izpostavlja prve štiri diplomatske posege (ne da bi jih problematizirala ali postavila v širši historični kontekst), drugi omenjajo samo prvega. Kljub temu da je bila večina posegov bolj v funkciji "izpolnjevanja diplomatskih obveznosti", saj so tudi sami zavezniki dvomili v kakršenkoli učinek,143 pa so vendarle iskali poti, da bi nekako dosegli repatriacijo teh oseb. Med drugim velja izpostaviti kartoteko 4.768 oseb (1.560 iz Gorice, 2.210 iz Trsta in 998 iz Pulja), ki jih je v uradih ZVU v Trstu osebno videl Livio Zeno – Zenco- vich, o čemer so zgodovinarji v preteklosti že večkrat pisali.144 Kar pa do sedaj ni bilo znano je to, da je te sezname jugoslovanski vladi marca 1946 (takrat je bil v resnici predan samo prvi del seznamov, ostali so bili dostavljeni kasneje) po diplomatski poti predala delegacija Mednarodnega odbora Rdečega križa v Jugoslaviji.145 To seveda pomeni, da je ZVU v Ženevo sezname gotovo posredovala z namenom, da bi bili ti predani jugoslovanski vladi, in hkrati v upanju,

134 TNA FO 371/59525 R 9329/1027/92, Foreign Office to Hood, United Kingdom Delegation, Paris, 28. junija 1946, 1. 135 TNA FO 371/48951 R 18234/15199/92, Draft: Note on the Expulsion of Italians from Venezia Giulia by the Yugoslavs, 26. oktobra 1945. 136 TNA FO 371/48837 R 13965/24/92, Charles, Rome to Foreign Office (No. 1291), 18. avgusta 1945. 137 Diplomatski arhiv Ministarstva spoljnih poslova Republike Srbije (DAMSP), Politička arhiva (PA), 1946, fascikla (f.) 40, broj (br.) 11771, dosije (d.) 2, Diplomatska nota veleposlaništva Velike Britanije, 4. oktobra 1946 in diplomatska nota veleposlaništva ZDA, 5. oktobra 1946. 138 TNA FO 371/67412 R 10055/128/92, Note to Yugoslav Ministry of Foreign Affairs (No. 719), 9. julija 1947. 139 TNA FO 371/72504 R 14478/381/70, Note to the Yugoslav Ministry of Foreign Affairs from H. M. Embassy Belgrade (No. 738): Deportation of Italian nationals from Venezia Giulia, 17. decembra 1948. 140 DAMSP, PA, 1949, f. 47, d. 8, prevod diplomatske note britanskega veleposlaništva v Beogradu, 5. aprila 1949. 141 Prav tam. 142 Morettin, Anatomia di un eccidio, 119–125. 143 TNA WO 204/10834, Foreign Office to Washington (No. 983), 30. avgusta 1946, ko so iz Foreign Office-a pred predajo druge diplomatske note poudarjali, da najverjetneje ne bo učinka, so hkrati oce- nili, da bi bila nova nota koristna, ker bi jo lahko izrabili v času mirovnih pogajanj v Parizu. 144 Npr. Spazzali, Foibe, 189–190; Pirjevec, "Fojbe", 149–150; Troha, ″Fojbe", 290; Bajc, "Zgodba", isti, "Aretacije", 407. 145 DAMSP, PA 1945 – 1946, 1946, F. 40, d. 1, XL/224, Note a l'attention de Monsieur Francois Jaeggi, 13. marca 1946.

282 S tudia H istorica S lovenica

da bodo tako dosegli večji učinek (kar se v resnici ni zgodilo). Do sedaj je še največ virov iz britanskega arhiva o problemu deportiranih uporabila Morettinova, vendar zelo površno. Poleg tega, da njihove vsebine ni problematizirala, je določene dele tudi narobe razumela ali interpretirala. Tako je na primer izpostavila pripombo britanskega funkcionarja glede Titovega javnega odziva na prvo anglo-ameriško diplomatsko noto (17. novembra 1945 je namreč jugoslovanski voditelj sklical tiskovno konferenco za tuje medije, na kateri je obtožbe na račun deportiranih demantiral) in dobesedno navajala besede britanskega funkcionarja, Jocka R. Colvillea, sicer velikega pozna- valca vprašanja deportiranih v Foreign Officeu. Britanski funkcionar je, kot je zabeleženo na ovitku fascikla, tovrstno reakcijo pričakoval in ni videl druge možnosti kot v tem, da se italijanska vlada obrne na "I.R.C. ". Morettinova je ta del dobesedno navajala iz dokumenta, pri čemer je v oklepaju h kratici I.R.C. dodala (ne da bi navedla, da je to njena pripomba), da gre za "International Rescue Committee".146 V resnici se je funkcionarjev komentar nanašal na posege s strani Mednarodnega odbora Rdečega križa (International Committee of the Red Cross, ICRC), katerega ime se v britanskih dokumentih večkrat znajde pod kratico IRC (oziroma pod imenom International Red Cross) – predvsem jo je konstanto uporabljal ta isti funkcionar.147 Kako in koliko so posegali glede deportacij je potrebno torej postaviti v kontekst takratnih meddržavnih odnosov, tako z Italijo kot z Jugoslavijo. Ita- liji se namreč niso želeli (ali smeli) zameriti, zato so o diplomatskih protestih obveščali italijansko vlado,148 kljub temu da niso bili najbolj zadovoljni z njenimi aktivnostmi glede tega problema. Ravno slednje, torej nezadovoljstvo z italijanskim načinom vodenja problema in izgovori, ki so jih s strani vlade v Rimu prejemali, pri razumevanju zadeve ni zanemarljivo. Kljub temu tega do sedaj zgodovinopisje ni izpostavljalo, tudi v primerih, ko so avtorji navajali vsebine iz povsem istih dokumentov. Denimo, Morettinova je povzela mnenje majorja A. D. Trounsona, kateremu se je zdelo krivično, da je ZVU za napake na prvem seznamu deportiranih (predanim s prvo diplomatsko noto oktobra 1945) okrivila italijansko vlado.149 Mnenje je povzela iz dokumenta 22B, povsem pa prezrla dokument 22A (kateremu je 22B pripet), v katerem Trounson pojasnjuje, da so v ZVU nezadovoljni z italijanskimi posegi, ker ponujajo samo "slabe izgovore", zakaj še niso preverili seznamov, in se zadovoljujejo z načelnimi

146 Morettin, Anatomia di un eccidio, 105. 147 TNA FO 371/48894 R 20866/329/92, opomba na ovitku fascikla, 15. decembra 1945. 148 Npr. TNA FO 371/59525 R 12651/1027/92, United Kingdom Delegation, Paris to Foreign Office (PC 1/6c(9)), 23. avgusta 1946. 149 Morettin, Anatomia di un eccidio, 115, ki je v opombi 168 zapisala: "WO 204/10834, 9 maggio 1946, foglio 22B".

283 G. Bajc, U. Lampe: Kritična analiza uporabe anglo-ameriških ...

protesti proti Titovi kršitvi 6. člena Beograjskega sporazuma (po katerem bi jugoslovanske oblasti morale vrniti deportirane osebe iz cone A), namesto da bi se ukvarjali s podrobnostmi primera in preverjanjem seznamov.150 Na tem mestu smo izpostavili le nekaj ključnih ugotovitev, ki nam ponazarjajo odnos Anglo-Američanov do problema deportiranih in dosedanje napačno ter pomanjkljivo interpretiranje tega problema, saj v pričujoči razpravi ni prostora, da bi zadevo še dodatno poglobili. Že iz navedenega pa je jasno, da v Londonu in Washingtonu do usode deportiranih in diplomatskih sporov, ki so se okrog tega vprašanja spletli, niso bili ravnodušni. Da diplomatskim protestom namerno niso dajali publicitete, lahko bolje razumemo, če zadevo postavimo v kontekst prihajajoče hladne vojne. Anglo-Američani so namreč zadevo skrbno skrivali v predalu, da bi jo lahko kadarkoli uporabili kot pro- tiargument določenim obtožbam s strani Jugoslavije (denimo v času mirovnih pogajanj, kot so nekateri funkcionarji izpostavljali v času pred predajo druge diplomatske note).151 Nazadnje lahko rečemo, da kar nam je znano, Anglo-Američani ne problema "fojb", ne problema ravnanja z deportiranci v taboriščih niso nikdar uradno postavili pred jugoslovanske oblasti. Razlogov za to je gotovo več, med prvimi ta, da z vsebino preiskav verjetno niso bili najbolj zadovoljni. Velja sicer omeniti, da so na slabe razmere v taboriščih želeli opozoriti s prvo diplomatsko noto (oktobra 1945), vendar je sporočilo o tem britanskemu veleposlaniku Ralphu C. Stevensonu v Beograd prišlo prepozno, in sicer po predaji diplomatske note 23. oktobra.152 Poleg tega so Anglo-Američani istočasno pričakovali poročila delegacije Mednarodnega odbora Rdečega križa, ki naj bi opravila inšpekci- je taborišč (to je sicer bilo res, čeprav delegati niso nikdar obiskali taborišča v Borovnici, ki je bilo, vsaj kar se deportirancev iz Julijske krajine tiče, na najslab- šem glasu). Iz korespondence je razvidno, da je zaveznike najbolj skrbelo to, da bi poseg glede razmer v jugoslovanskih taboriščih negativno vplival na medsebojne odnose s Titovo vlado,153 kar je, glede na to, da je Jugoslavija, kljub vsemu, še vedno veljala za zavezniško državo, razumljivo. Posledično so to zadevo raje prepustili nevtralni organizaciji – Mednarodnemu odboru Rdečega križa.

150 TNA WO 204/10834, 22A, Trounson, AFHQ G-5 (917.31): Violation of the Belgrade Agreement of 9 June 45 Article 6 – Illegal deportation from Venezia Giulia of 4.338 Italians, 9. maja 1946. 151 TNA WO 204/10834, Foreign Office to Washington (No. 983), 30. avgusta 1946. 152 TNA FO 371/48893 R 18349/329/92, Deakin, Belgrade to Foreign Office (No. 1995): Conditions in Yugoslav Concentration Camps, 26. oktobra 1945. 153 TNA FO 371/48894 R 21137/329/92, Foreign Office to Washington (no. 1272), 19. decembra 1945.

284 S tudia H istorica S lovenica

Zaključek

Namen pričujočega članka je analiza nekaterih večkrat uporabljenih dokumentov Britancev in Američanov v zvezi s "fojbami" in deportacijami, s ciljem pokazati, da so bile dosedanje obravnave problemov nekonsistentne in parcialne, pogosto premalo poglobljene. Ključno vprašanje, ki bi si ga moral zastaviti raziskovalec, je, ali je bilo na začetku hladne vojne prikazovanje nasilja Jugoslovanov in nadaljnje ukvarjanje s temi vprašanji funkcionalno za London in Washington ter na kakšen način. Glede na pregledano dokumentacijo lahko zapišemo, da so zavezniki želeli podpreti italijansko stran, saj moramo razumeti historični kontekst, da so v Londonu in Washingtonu na koncu vojne želeli na Primorskem in v Istri uveljaviti svojo politiko, ki je bila povsem v nasprotju z jugoslovansko. To bi na makro ravni predstavljalo odločen odgovor nevarnosti širjenja komunizma, kar je bila ena izmed stalnic povojnega obdobja. Italiji se namreč v tedanjem kontekstu Anglo-Američani niso želeli pretirano zameriti, saj so jo morali obdržati na svoji strani bipolarne razdelitve Evrope in sveta pa čeprav je iz dokumentov razbrati, da z njenimi aktivnostmi niso bili najbolj zadovoljni. Italija je seveda skušala Jugoslovane čim bolj očrniti, ker si je prizadevala ohraniti čim več predvojnega ozemlja, Britanci in ZDA pa so želeli dati jasno vedeti, da je njihov model boljši od komunističnega, ter ohraniti čim več vplivnih območij. Kot je ugotavljal Truman bi namreč popuščanje v Julijski krajini lahko predstavljalo presedans za druga sporna območja, na katerih je Jugoslavija imela (ali vsaj skušala imeti) vpliv. Pri uporabi anglo-ameriških primarnih virov bi morali tudi upoštevati, da se je tedaj na italijanski strani širilo mnogo govoric ter da je bila propaganda usmerjena tako, da bi se izvajal pritisk na London in Washington, ki bi Tita pri- sili v umik in hkrati, da se meja med Italijo in Jugoslavijo ne bi (oziroma bi se čim manj) spremenila. Po drugi strani so vsaj nekateri med Britanci in Ameri- čani očitno želeli izrabiti nasilje Jugoslovanov kot sredstvo pritiska proti Titovi Jugoslaviji,154 za to pa so morali pridobiti čim bolj natančne, preverjene in torej verodostojne dokaze o kršitvah oziroma nasiljih. Nazadnje tega niso storili, ker je Jugoslavija vendarle še vedno veljala za zaveznico in temu odnosu, vsaj v tistem trenutku, niso želeli škoditi. Kot je znano, vsebine obeh poročil posebne preiskovalne komisije Anglo-Američani niso nikdar uporabili. Razlogov je več, lahko pa sklepamo, da njihova vsebina in dokazi niso bili dovolj trdni, da bi z njimi lahko ostro nastopili proti jugoslovanski vladi. Kar že samo po sebi nakazuje na to, da se zgodovinopisje nanje ne more povsem zanašati. Ugotavljamo torej, da Anglo-Američanom ni uspelo odkriti povsem trdnih dokazov. Tudi

154 Npr. Bajc, "Anglo-Američani", 315.

285 G. Bajc, U. Lampe: Kritična analiza uporabe anglo-ameriških ...

podrobnejši pregled dosegljivih virov in tistih, ki so postali dostopni v zadnjih letih, nam to potrjuje. Kljub temu velja izpostaviti, da nam anglo-ameriški viri ponujajo veliko elementov o tedanjih razmerah (in ne samo o nasilju) zlasti v Trstu in Gorici, manj pa o Istri. Natančna analiza primarnih anglo-ameriških virov je pokazala, da dosedanja interpretacija vloge Anglo-Američanov ni bila pravilna. Lahko rečemo, da so se zahodni zavezniki s problemi nasilja v povojni Julijski krajini še kako ukvarjali, in to kljub temu da so vedeli, da najbrž nikdar ne bodo prišli do epiloga. Obenem lahko rečemo, da opisani viri, na katere so se zgodovinarji do sedaj zanašali, niso povsem zanesljivi in trdni dokazi, na katere bi se lahko sklicevali, temveč kvečjemu predmet primerjalne analize z drugimi viri, ki bi nam skupaj lahko ponudili bolj natančne odgovore o nasilju, ki se je nedvomno odvijalo. Kljub temu so se večinoma avtorji pogosto "zadovoljili" s povzemanjem virov ali celo povzemanjem že obstoječih raziskav in dejstev drugih strokovnjakov, ne da bi jih problematizirali. Poleg vsebinske analize smo želeli prispevati nekaj po naši presoji pomembnih metodoloških in teoretskih smernic, ki bodo lahko koristne za preučevanje gradiva britanskega in ameriškega izvora za časa druge svetovne vojne in po njej.

Gorazd Bajc, Urška Lampe

CRITICAL ANALYSIS OF THE USE OF ANGLO-AMERICAN SOURCES REGARDING THE VIOLENCE IN VENEZIA GIULIA AT THE END OF WORLD WAR II

ABSTRACT

The paper proposes a critical analysis of the use of Anglo-American sources regarding the violence in Venezia Giulia at the end of World War II. Soon after the liberation of Trieste on May 1st, 1945, several arrests took part in the big city centres of the region, especially in Trieste and Gorizia. Most of the arrested were liberated, while some were thrown into pits (the so-called "foibas")

286 S tudia H istorica S lovenica

and others were deported to camps in Yugoslavia. Based on a systematic review of British and American primary sources, the authors present the problem of accessibility of the documents and propose an interpretative key that should be taken in consideration for their best understanding. Despite the fact that up to now historians have already used some Anglo-American sources on the issue, the rule of the Western Allies was often misinterpreted due to an inaccu- rate analysis of materials. In the second part of the article, the authors present some main misunderstandings in dealing with the problem of "foibe", proving that the Anglo-American authorities had a considerable interest in making investigations on the faith of the missing people. The article highlights three main document sources: the Report from August 3rd, 1945, and two parts of the Report of the Investigation Committee – Venezia Giulia. Those were often characterized by historians as entirely reliable, but an accurate analysis of other documents reveals a different picture. Furthermore, the authors continue with reviewing the problem of the deportees. It was often claimed by historians that the Anglo-Americans have not done enough effort for solving the problem of the deportees or provide for their repatriation. The authors of the article, on the other side, prove that this effort was made, but the historians have rarely taken into consideration all the available sources on the issue. A precise analysis of documents demonstrates, that the Allies have handed six diplomatic notes to the Yugoslav government, but most researchers up to now have known only the first one. The authors conclude by claiming that the efforts of the Anglo- -Americans have often not been adequately evaluated by historians, due to the lack of comparative analysis of sources, as well as rarely taking into account the context of the upcoming Cold War.

287

S tudia H istorica S lovenica

UDK 94(497.4)"1945" 726.84(497.4) 1.01 Izvirni znanstveni članek

Leto 1945 in prikrita grobišča: zakonske podlage in možnost raziskav "Načelo naj velja, da morajo biti grobovi izdajalcev pozabljeni …"1 Mitja Ferenc

Dr., izredni profesor Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino Aškerčeva 2, SI – 1000 Ljubljana e-pošta: [email protected]

Izvleček: V Sloveniji so po koncu 2. svetovne vojne pripadniki vojske in politične policije novih jugoslovanskih komunističnih oblasti pomorili več deset tisoč vojnih ujetnikov in civilistov – nasprotnikov partizanskega gibanja in revolucije. Članek prikazuje navodila, s katerimi je bila pomorjenim odvzeta tudi pravica do groba in so bili več desetletij izbrisani iz javnega spomina. Za ta grobišča se je uveljavil izraz prikrita grobišča. Po demokratičnih spremembah (1990) jih je bilo popisanih več sto, ki pa so se šele leta 2006 začela načrtno raziskovati. Ko so po odkritju množičnega grobišča v Hudi Jami leta 2009 izvršne oblasti skoraj povsem zaustavile njihovo raziskovanje, so se pokazale vse slabosti obstoječega Zakona o vojnih grobiščih iz leta 2003. Novo sprejeti zakon o prikritih grobiščih in pokopu žrtev iz leta 2015 je omogočil nadaljevanje prekopov, raziskav in urejanj zamolčanih grobišč.

Ključne besede: povojni poboji, likvidacije, prikrita grobišča, morišča, evidentiranje, sprava, Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, sondiranje, izkop žrtev, druga svetovna vojna, Zakon o prikritih grobiščih in pokopu žrtev, Zakon o vojnih grobiščih

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 17 (2017), št. 1, str. 289–314, 72 cit., 6 slik Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

289 M. Ferenc: Leto 1945 in prikrita grobišča: zakonske podlage ...

Prikrita grobišča

Leta 2015 smo se Slovenci spominjali 70 let zmage nad fašizmom in konca 2. svetovne vojne, a še vedno smo bili soočeni z dediščino preteklosti; s povojni- mi poboji in prikritimi grobišči. Povojni poboji so izraz za izvensodne pomore vojnih ujetnikov in civilistov neposredno po koncu druge svetovne vojne na naših tleh. Z njimi poimenujemo povojne revolucionarne čistke, imenovane tudi čiščenja, ki jih je po vzoru sovjetske revolucije zaukazala tedanja jugoslovanska državna, partijska in vojaška oblast pod vodstvom Josipa Broza-Tita. Ti so za seboj pustili številna množična prikrita grobišča. To so tista grobišča, ki so posledica povojnih množičnih in posamičnih izvensodnih usmrtitev (pobojev) v letih 1945–46, pa tudi grobišča iz časa vojne, v katerih ležijo posmrtni ostanki pripadnikov oboroženih formacij protipartizanskega tabora in civilistov. Širše pa prikrita grobišča imenujemo vsa tista iz omenjenega obdobja, kjer so pokopani vojaki in civilisti, ki niso mogli, oz. niso smeli imeti svojega groba. Večina pobojev na Slovenskem je bila izvedena od maja do julija 1945, med žrtvami pa je bilo največ vojakov Nezavisne države Hrvatske (NDH)1 in slovenskih domobrancev, ki so bili vrnjeni od zaveznikov ali pa zajeti na slovenskem ozemlju. Med številnimi žrtvami so bili tudi ujetniki iz drugih jugoslovanskih pokrajin, nemški vojni ujetniki in tudi civilisti.

Brisanje sledov

Tako imenovano čiščenje in obračun zmagovalcev nad poraženci je bil v Slo- veniji in Jugoslaviji v marsičem poseben. Najprej po izredno velikem števi- lu umorjenih žrtev po koncu vojnih operacij. Brez sojenja je bilo likvidiranih več deset tisoč vojnih ujetnikov in civilistov. Druga posebnost pa je, da so bile žrtve izbrisane iz javnega spomina in jim je bila odvzeta pravica do groba. Nji- hova grobišča so bila desetletja načrtno in skrbno zamolčana. Ta grobišča niso "obstajala". Tudi po 70-ih letih te žrtve še nimajo označenih grobov, za veliko večino se ne ve kje ležijo, posmrtni ostanki pa niso bili dostojno pokopani. Gro- bišča so morala biti po navodilu zveznih oblasti zravnana, prekrita in uničena. Ministrstvo za notranje zadeve Demokratične federativne Jugoslavije je 18. maja 1945 federalnim ministrom izdalo nalog,

1 Arhiv Republike Slovenije III, 1931, f. 63, Komunalne zadeve, grobovi, parki 1945–1970 (dalje: ARS, f. 63), mapa 22, Prepis okrožnice Poverjeništva Pokrajinskega NOO za Slovensko Primorje – Izkop in prenos posmrtnih ostankov izdajalcev in nasprotnikov narodnoosvobodilnega pokreta št. 997/45, 24. 1. 1947. 2 O historiografiji o tej temi glej v: Martina Grahek Ravančić, Bleiburg i križni put 1945. Historiografija, publicistika i memoarska literatura (Zagreb, 2009).

290 S tudia H istorica S lovenica

Kolona vojnih ujetnikov na poti v taborišče Šentvid (Muzej novejše zgodovine Slovenije)

po katerem morajo NOO ukreniti vse potrebno, da se takoj odstranijo/zravnajo z zemljo/vsa pokopališča kakor tudi posamezni grobovi okupatorjev in domačih izdajalcev in tako izbriše vsaka sled za njimi. Partizanskim grobovom pa morajo posvetiti NO odbori vso potrebno skrb in nego, da bodo resnično postali spomeniki hvaležnosti našim največjim junakom. NOO morajo ljudstvu razložiti, zakaj moramo odstraniti grobove okupatorja in domačih izdajalcev. Obvestite nas, kaj ste ukrenili glede odstranitve grobov in kakšen odmev ima odstranitev pri ljudstvu.2

Federalni ministri za notranje zadeve so navodilo v celoti ali prilagojeno raz- poslali nižjim oblastem. Zanimivo je, da je hrvaški minister za notranje zadeve iz vrste grobišč, ki jih je bilo treba zakriti, izvzel grobišča hrvaških domobranov,3 medtem ko slovenski notranji minister ni delal razlik, tako da so grobove vseh

2 ARS, f. 63, mapa 18. Navodilo Ministra za notranje zadeve NVS Zorana Poliča, št. 334/45. Dokument je bil že večkrat objavljen. Prvič ga je navajala Jera Vodušek Starič, Prevzem oblasti. 1944–1946 (Ljubljana, 1992), str. 256. 3 Partizanska i komunistička represija i zločini u Hrvatskoj 1944.–1946. Dokumenti (Slavonski Brod, 2005), dokument št. 63. Navodilo ministra Vicko Krstulovića iz 6.julija 1945. Ob zelo natančnih navodilih kako zabrisati sledove grobov je zapisal: "Od svih ovih postupaka izuzeta su grobišta i grobovi domobrana."

291 M. Ferenc: Leto 1945 in prikrita grobišča: zakonske podlage ...

nasprotnikov novih oblasti dosledno zakrivali. Vsi pomorjeni, čeprav večinoma brez sodb, so veljali za izdajalce, ki jih je doletela zaslužena usoda. Ukaz po dosledni zakritosti grobišč je pomenil, da so rudniške jaške zalili z vodo in vhode v njih minirali. Minirali so tudi kraška brezna, tako da je raz- streljen material zasul žrtve ali pa so v brezna nametali les, skale, kasneje pa še smeti. Protitankovske jarke so zasuli in zravnali, prav tako običajne jame, ki so jih izkopali za pomore. Povsod so odstranjevali sledove morišč in tudi vsa nagrobna znamenja, če so se pojavila. Zaukazana molčečnost in prepoved označevanja grobov pobitih dejanskih in namišljenih nasprotnikov komunističnih oblasti je povzročila več desetletno bolečino sorodnikov. Ti so, če so slučajno zvedeli za kraj, kjer naj bi bil pokopan njihov sorodnik ali prijatelj, morali molčati in čakati na čas, ko se bo odnos do nepokopanih tako spremenil, da bodo te kraje lahko dostojno označili in kjer bo mogoče posmrtne ostanke tudi prekopali. Že iz časa vojne so znani primeri, ko so posmrtne ostanke iz množičnih in posamičnih grobišč izkopali in jih pokopali v skupnih ali družinskih grobovih na pokopališčih (npr. izkop v Jelendolu, Bavdlah). Po vojni so bili takšni izkopi posameznikov redki in so potekali na skrivaj. Svojci so kosti izkopali in jih pokopali v družinskem grobu ali na določenem mestu na pokopališču ali ob njem, včasih celo brez vednosti župnika. Njihove bolečine so iz družinskega kroga prišle v javnost šele po demokratičnih spremembah. Oblastni organi so želeli preprečiti označevanje ali izkop žrtev, tudi če so sorodniki kakorkoli izvedeli za grob. Tako recimo okrožnica Poverjeni- štva Pokrajinskega NOO za Slovensko primorje ob koncu leta 1945 ponovno naroča uničenje grobov. Pravi, da se dogajajo primeri, da svojci oseb, ki so bili zaradi sodelovanja proti narodnoosvobodilnemu gibanju likvidirani, njihove posmrtne ostanke izkopavajo in prenašajo na domača pokopališča. Da prire- jajo pogrebe v bolj ali manj svečani obliki in pri tem pokojnika prikažejo kot nedolžno žrtev.

Izdajalce in sovražnike naroda je zadela pravična kazen, katero jim je izrekel celokupni narod. Ni jim bila izrečena samo kazen smrti, temveč tudi izguba narodne časti ter iz tega sledi, da jim je odvzeta tudi vsaka posmrtna čast.4

Okrožnica opozarja, da je dolžnost oblasti, da dosledno prepreči oziroma onemogoči vsak poskus prekopavanja grobov narodnih izdajalcev ter prireja-

4 ARS, f. 63, mapa 22, Prepis okrožnice Poverjeništva Pokrajinskega NOO za Slovensko Primorje – Izkop in prenos posmrtnih ostankov izdajalcev in nasprotnikov narodnoosvobodilnega pokreta št. 997/45, 24. 1. 1947. Okrožnica je bila poslana NOO za Vipavsko, ta pa ga je poslal vsem krajevnim NOO.

292 S tudia H istorica S lovenica

nja pogrebov, saj bi to reakciji in narodnim nasprotnikom služilo kot dobro- došla priložnost za delovanje proti narodu in ljudski oblasti. "Načelo naj velja, da morajo biti grobovi izdajalcev pozabljeni in da se za njimi mora zabrisati vsaka sled in spomin ter da se na ta način ohrani narodna čast na dostojni višini neokrnjena."5 Predvsem zaradi razsežnosti zakrivanje sledov zločina ni moglo biti izvede- no celovito. V času pobojev je pomočnik poverjenika OZNE za Slovenijo, Mitja Ribičič, pred parlamentarno preiskovalno komisijo nekoliko cinično dejal, da je "sanacija" slabo zagrebenih žrtev za oblast predstavljala ekološki problem (!). Tudi Zdenko Zavadlav, namestnik načelnika okrajne OZNE za Maribor, je v svojih izpovedih pobojev omenjal težave z zakrivanjem na hitro "pokopanih" ljudi.6 15 mesecev po koncu vojne je zvezno ministrstvo za notranje zadeve, skli- cujoč se na ukaz iz maja 1945, naložilo republiškim ministrom, naj uresničijo ukaz o zravnanju grobov sovražnikov.7 Slovensko ministrstvo je ukaz pet dni za tem posredovalo okrajnim poverjenikom za notranje zadeve. Ker so se zavedali, da utegnejo ti ukrepi v določenih okoljih povzročiti razburjenje, "ker bodo skušali z raznim pozivanjem na pieteto in humanost prevariti ljudstvo in ustvariti med njimi nerazpoloženje do ljudske oblasti", so naročili, da morajo med ljudmi ustvariti prepričanje, da so okupatorji in domači izdajalci svoje mrtve prenašali v mesta in večje postojanke in jih tam pokopali s častmi, medtem ko tisoče borcev, ki so padli za svobodo, leži neznano kje brez označenih grobov.8 "Pred očmi teh prizadetih družin se bohotijo grobovi izdajalcev, ki jih neprestano spominjajo na morilce njihovih sinov, bratov, sester in staršev …"9 Okrajni poverjeniki so morali ministrstvu posredovati poročilo o odstranitvi grobov in pokopališč. Tako je npr. načelnik odseka za notranje zadeve okrajnega izvršne- ga odbora Rakek leta 1947 poročal, da so "odstranili dotalno fašistične grobove." In dalje: "To akcijo je izvršila povsod mladina, s pomočjo drugih organizacij."10 Na podlagi navodila, danega leta 1951 na konferenci poverjenikov za notranje zadeve, so se zbirali tudi poimenski podatki vojakov na različnih grobiščih.11 A pri namenu odstranjevanja oznak so v Ljutomeru vzpostavili skepso. "Pri pregledu prednjih podatkov smo ugotovili, da vsi ljudje, kjer se nahajajo grobovi,

5 Prav tam. 6 Zdenko Zavadlav, Iz dnevniških zapisov mariborskega oznovca. Izbrani listi, 1. del: Leto 1945 (Maribor, 1990), str. 111–112. 7 ARS, f. 63, mapa 20, Navodilo ministrstva za notranje zadeve FNRJ o odstranitvi fašističnih grobov, 9. 8. 1946. 8 ARS, f. 63, mapa 20, Navodilo pomočnika ministra za notranje zadeve LRS Borisa Kocijančiča, št. 626/46, 14. 8. 1946. 9 Prav tam. 10 ARS, f. 63, mapa 22, Poročilo odseka za notranje zadeve pri OLO v Rakeku, 24. 1. 1947. 11 ARS, f. 63, mapa 31, Poročilo pomočniku ministra za notranje zadeve LRS iz okraja Ljutomer, Pregled grobov okupatorjevih, vojnih in drugih formacij, 21. 7. 1951.

293 M. Ferenc: Leto 1945 in prikrita grobišča: zakonske podlage ...

pomnijo podatke na pamet, tako da bi bilo odstranjevanje znamenj ali grobov, riskirana stvar."12 Konec 50-ih let prejšnjega stoletja so začele v Jugoslavijo prihajati tuje delegacije, ki so želele obiskati tudi grobove padlih italijanskih, nemških in avstrijskih vojakov. Prišlo je do nekaj posameznih prekopov, pripravljati pa se je začela tudi večja akcija za prekop italijanskih vojakov. To je pomenilo, da so morali pristojni organi pripraviti sezname, saj je Jugoslavija leta 1950 ratificira- la13 Ženevske konvencije iz leta 1949, po katerih naj bi države skrbele za grobove tujih vojakov.14 Pri tem so se zavedali težav, saj naj bi naši organi na podlagi pokopaliških redov prekopali zapuščene grobove po 10-ih ali 15-ih letih, grobovi tujih vojakov pri tem niso bili izjema. "To so izvajali tem lažje, ker so bili znaki na grobovih tujih vojakov nasilno odstranjeni po direktivah bivših poverjenikov za notranje zadeve."15 Organi za notranje zadeve so zbirali in višjim organom sporočali tudi naj- manjše malenkosti. Tako je komandir policijske postaje v Ilirski Bistrici obve- stil tajnika občine, da so 14. avgusta 1970 ob 8. uri zjutraj dobili sporočilo, da so na grob 84-ih nemških vojakov, imenovan "jasenska pila", neznane tuje osebe postavile lesen križ in pločevinasto tablico s posvetilnim napisom v nemškem in srbohrvaškem jeziku. Ugotovili so tudi ozadje, saj sporočajo, da je neki otrok iz Ilirske Bistrice pripeljal tri mlade osebe do hiše Jasen št. 9, da bi ugotovili, kje se nahaja grob. Vaščan jim je grob pokazal in naslednji dan je na grobišču stal omenjeni križ. Urad za zunanje zadeve pri izvršnem svetu skupščine SRS je poro- čilo o tem posredoval v Beograd, in sicer Upravi za konzularne zadeve pri Držav- nem sekretariatu za zunanje zadeve in interno tudi republiškemu sekretariatu za notranje zadeve.16 Od leta 1962 so oblastni organi imeli navodilo, da se vsa vprašanja grobov tujih vojakov rešujejo le preko diplomatsko konzularnih pred- stavništev zainteresiranih držav in nikakor preko sorodnikov in društev.17 V bližini grobišč, predvsem bolj množičnih in bolj obiskanih, je slovenska Služba državne varnosti še v 80. letih prejšnjega stoletja oprezala, kdo prihaja na mesta, kjer naj bi ležali posmrtni ostanki žrtev. To je delala zlasti intenzivno pred dnevom mrtvih. Po besedah upokojenega delavca SDV so tovrstni kraji zabeleženi v akciji Lučka, a se raziskovalci do tovrstnega gradiva – če sploh

12 Prav tam. 13 Uradni list (dalje: Ur. l.) FLRJ, št. 24/1950. 14 Ženevska konvencija o izboljšanju usode ranjencev in bolnih pripadnikov oboroženih sil na bojišču z dne 12. 8. 1949; Ženevska konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki z dne 19. 8. 1949. 15 ARS, f. 63, mapa 47, Poročilo o predpisih, ki urejajo vprašanje tujih vojakov, ujetnikov in civilnih oseb, ki so pokopani na našem ozemlju, datirano 16. 11. 1957. 16 ARS, f. 63, mapa 115, Grobišče nemških vojakov, 18. 8. 1970. 17 ARS, f. 63, mapa 78, Navodilo državnega sekretariata za notranje zadeve FNRJ, 29. 6. 1962.

294 S tudia H istorica S lovenica

"Spravna slovesnost" v Kočevskem Rogu, 8. julij 1990 (Foto: Andrej Mihevc)

obstaja – še niso dokopali.18 V določeni meri je prepoved javnega označevanja vsebinsko ohranjal tudi vsakokratni zakon o pokopališki in pogrebni dejavnosti. 35. člen Zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti, ki je bil ukinjen nekaj dni pred "spravno slovesnostjo" v Kočevskem Rogu leta 1990, je namreč določal:

Na pokopališčih ni dovoljeno postavljanje znakov, napisov, slik in simbolov, ki označujejo pripadnost umrlih sovražnim gibanjem, usmerjenih proti NOV Jugo- slavije oziroma njihovo sovražno dejavnost proti družbeni ureditvi SFRJ.19

Odstiranje zločina

O vseh razsežnostih pobojev in morišč je vedel le ozek krog ljudi. Edvardu Kocbeku, ki je v slovenskih političnih krogih že leta 1947 spraševal o usodi

18 Ustna izjava B.F., 20. 9. 2010. 19 Ur. l. SRS, št. 34/1984.

295 M. Ferenc: Leto 1945 in prikrita grobišča: zakonske podlage ...

domobrancev, so zagotovili, da so domobranci na "prevzgoji". Še mnogi svojci umorjenih so več let upali, da se bodo očetje, bratje, sinovi vrnili iz taborišč. Šele leta 1975, ko je bil objavljen intervju v tržaški reviji Zaliv, v katerem je Kocbek govoril tudi o usmrtitvi domobrancev, se je nekoliko širše zvedelo za njihovo tragično usodo. Veliko bolj odmevno je vprašanje povojnih pobojev in grobišč leta 1984 odprla Spomenka Hribar ob zavzemanju za narodno spravo.20 Priza- devala si je za javni, pietetni spomin na domobranske žrtve in za vseslovensko narodno spravo. Spomladi 1990, tik pred prvimi demokratičnimi volitvami, sta se do t. i. narodove pomiritve opredelila tudi Predsedstvo SRS in cerkev.21 Julija 1990 je bila pri množičnem grobišču pod Krenom v Kočevskem Rogu "spravna slovesnost" za po vojni pobite domobrance, ki so v velikem številu svojo pot končali v breznih Kočevskega Roga. Kočevski Rog je za Slovence takrat predstavljal sinonim za povojne poboje in slovesnost, ki se je je udeležilo več deset tisoč ljudi z najvišjimi predstavniki političnega, cerkvenega in javnega življe- nja, je pomenila simbolni pokop žrtev. Toda povojni pomori so še naprej ostali predmet političnega obračunavanja in preračunavanja. Za raziskavo ozadja povojnih pobojev je veliko delo opravila komisija Državnega zbora RS v obdobju 1992 do 1996, pod predsednikovanjem dr. Jožeta Pučnika, ki je zasliševala osebe, ki so v likvidacijah sodelovale; od naj- višjih funkcionarjev OZNE: Ivana Mačka Matijo, njegovega pomočnika Mitjo Ribičiča, Alberta Svetine, do okrožnih poverjenikov OZNE, komandanta divizije KNOJA Bojana Polaka, šoferje transportih žrtev in druge udeležence dogodkov.22 Po vzoru parlamentarne komisije so tudi v posameznih občinah ustanavljali komisije za raziskavo povojnih pobojev, ki so z različnimi metodami predvsem preučevale okoliščine pobojev, manj pa so se ukvarjale z raziskovanjem ali urejanjem grobišč. V glavnem so kmalu prenehale z delom, saj njihovo delovanje ni bilo zakonsko urejeno. V 25-letnem obdobju po "spravni slovesnosti" je bila že velikokrat s strani državnega vrha večkrat izrečena obsodba povojnih pobojev. Na načelni ravni je bil v slovenski politiki dosežen konsenz o odkrivanju in zaznamovanju grobišč, pokopu žrtev, izdaji mrliških listov in o drugih vprašanjih pietetne in huma- nitarne narave. A to je bilo le na načelni ravni. Pri izvedbi pa je bilo pri izvr- šni oblasti čutiti pomanjkanje volje za izvajanje teh nalog, navidezno nemoč

20 Spomenka Hribar, "Krivda in greh", v: Kocbekov zbornik (Ljubljana, 1987), str. 11–68. 21 Izjava Predsedstva RS o narodni spravi iz marca 1990; Izjava o narodni spravi Slovenske pokrajinske škofovske konference z dne 13. 3. 1990, objavljena v tedniku Družina. 22 Državni zbor RS, gradivo Preiskovalne komisije o raziskovanju povojnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti (t. i. Polajnarjeva komisija, ustanovljena 30. 7. 1990, in t. i. Pučnikova komisija, ustanovljena 5. 7. 1993); Poročevalec DZ RS, št. 42, Vmesno poročilo Preiskovalne komisije o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti, Ljubljana, 17. 10. 1996.

296 S tudia H istorica S lovenica

in odrivanje teh vprašanj na stranski tir. Tudi leta 1990 ustanovljena Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj, povezanih z namembnostjo in ureditvijo gro- bišč v Kočevskem Rogu in drugih tovrstnih grobišč, ni imela pristojnosti in pogojev za reševanje preštevilnih problemov.

Simbolni koraki v 90. letih

V prvem desetletju po demokratizaciji (1990–2000) je država poskrbela le za nekaj simbolnih dejanj, medtem ko se konkretnega urejanja in raziskovanja grobišč ni lotevala. Na javnem natečaju izbrani spomenik je bil v Kočevskem Rogu postavljen šele 10 let po tem, ko je bil izbran in 14 let po slovesnosti. Pre- hitel ga je celo neki drugi spomenik, ki je bil celo črna gradnja. Tako še danes na najbolj znanem grobišču v Sloveniji v Kočevskem Rogu stojita dva državna spomenika. Enega je postavila Bajukova vlada, drugega pa Ropova. Drugi primer simbolnega urejanja je spominski park Teharje, kjer je bilo koncentracijsko taborišče, iz katerega so vodili ujetnike v smrt. Država je tam spet šele po 14-ih letih postavila spomenik, ki še do danes ni dokončan in stoji na močno okolj- sko degradiranem območju smetišč in odlagališč Cinkarne Celje. Tretji primer simbolnega urejanja je bila odločitev, da bodo na prikritih grobiščih enotni spomeniki z enotnim napisom. Ko so jih po več letih in razpisih le izbrali, so jih postavili le pet. Zalomilo se je pri vprašanju, kaj naj na njem piše. Državni zbor je namreč leta 2003 v zakon zapisal, da bo na spominskih znamenjih pisalo – "Žrtve vojne in povojnih usmrtitev". Taka zakonska določ- ba je povzročila številna nasprotovanja, a se politiki celih sedem let niso mogli dogovoriti o spremembi te določbe. V vmesnem času se tudi spomeniki niso postavljali. Tako se je v javnosti utrjevalo prepričanje, da se grobišča v Sloveniji ne urejajo zato, ker ni soglasja o napisu na spominskih znamenjih. Dejansko pa se je tudi po tem, ko so se politiki dogovorili o novem napisu "Žrtve vojne in revolucionarnega nasilja", postavila le ena plošča pred zaprtimi vrati rudnika v Hudi Jami. Državni organi torej niso pristopili h konkretnemu raziskovanju in urejanju prikritih grobišč, razen če v to niso bili prisiljeni. Največkrat se je to zgodilo ob naključni najdbi ob gradbenih delih. Omalovažujoče pa je, da je bilo poskrbljeno za pobite vojake nekdanjih okupacijskih držav Nemčije23 in Italije24, saj so sporazumi določali, da izbrani koncesionar25 posmrtne ostan-

23 Sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Zvezne republike Nemčije o vojnih grobovih, Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 61/1999. 24 Sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Italijanske republike o urejanju vojnih grobišč, Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 10/1997. 25 Ministrstvo za delo (dalje: MD), Sklep Vlade RS, št. 352-08/97 z dne 3. 11. 1999.

297 M. Ferenc: Leto 1945 in prikrita grobišča: zakonske podlage ...

ke teh vojakov pokoplje na primerna mesta. Podoben sporazum sta podpisali 12. maja 2008 tudi Slovenija in Hrvaška,26 leto po tem, ko so raziskovalci pri Teznem ugotovili, da je v 930 m dolgem protitankovskem jarku okoli 15.000 žrtev, največ vojakov NDH.27 Obe državi sta sporazum ratificirali šele po odkritju grobišča v Hudi Jami leta 2009.28

Odsotnost zakonodaje

Nesprejetje ustrezne zakonodaje je onemogočalo ali vsaj močno omejevalo vsakršen začetek urejanja grobišč. Čakalo se je na zakon, ki bo določil, kako naj se uredijo vojna grobišča in vtis je bil, kot da bo zakon sam po sebi uredil desetletja zamolčan problem. A raziskovalci so ugotavljali in opozarjali, da je njegovo izvajanje odvisno od vsakokratne politične odločitve vlade ali pri- stojnega ministra. Vlada je imela vladno komisijo, a ji ni zagotovila finančnih sredstev, sodelovanja z ministrstvi in vladnim kabinetom pa skoraj ni bilo. Za zakon, ki bi urejal prikrita grobišča ni hotelo biti odgovorno nobeno ministrstvo, kaj šele, da bi prevzeli skrb nad njimi (kultura, delo in sociala, notranje zadeve, obramba, pravosodje, okolje in prostor). Tudi, ko so ob gradnji avtoce- ste mimo Maribora naleteli na grobišče v protitankovskem jarku na Teznem, iz katerega so samo iz 70 m široke trase izkopali skeletne ostanke 1179 ljudi, se vlada ni hotela ukvarjati s poplačilom stroškov izvajalcu in jih je od nje kasneje z visokimi obresti izterjalo sodišče, ki je vendarle ugotovilo, da urejanje grobov pomorjenih vojnih ujetnikov na ozemlju Slovenije sodi v državno pristojnost.29 Za prve večje korake se je država odločila šele po odkritju žrtev v dveh zakloniščih tovarne Impol v Zgornji Bistrici (2001). Ponovno je aktivirala kri- minalistično akcijo iskanja krivcev, ki pa pred sodišča ni pripeljala odgovornih za morijo.30 Omogočila je tudi začetek popisovanja domnevnih grobišč na terenu, a za posege in raziskave grobišč takrat še ni ustvarila pogojev. Virov, ki bi pričali o povojnih pobojih, je malo, še redkejši pa so viri o lokacijah povojnih grobišč. V okviru evidentiranja lokacij prikritih grobišč so raziskovalci večkrat razpravljali ali so seznami grobišč – če so bili narejeni – vsebovali podatke, ki bi jim omogočili najti grobišče. Dvomili so vse do leta 2004, ko jim je

26 http://www.delo.si/clanek/59907, vpogled 11. 7. 2017. 27 Mitja Ferenc, "Prikrito grobišče Tezenski gozd" RTV Slovenija, Brez reza, 10. 10. 2007. 28 Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o urejanju vojnih grobišč, Ur. l. RS, št. 83/2012. 29 STA, "Država je morala SCT izplačati 1,2 milijona evrov za izkop in pokop žrtev povojnih pobojev pri Mariboru", 17. 3. 2009, http://www2.scnr.si/Default.aspx vpogled 11. 7. 2017. 30 Pavel Jamnik, Akcija Sprava. Ugotovitve policijskega preiskovanja povojnih pobojev. Zaključno poročilo (Ljubljana, 2004).

298 S tudia H istorica S lovenica

v roke prišel dokument o prikritih grobiščih na nekem območju. Gre za Seznam grobov sovražnikovih vojakov padlih v času NOV na območju občine Ilirska Bistrica, ki so ga desetletja hranili na občini Ilirska Bistrica. Vsebuje podatke, ki so tako temeljiti in podrobni, da bi lahko grobove našli tudi po 60-ih letih. Gre za 120 lokacij s 1414 nemškimi vojaki, ki so padli ali bili pobiti v času zaključnih operacij za osvoboditev Ilirske Bistrice in okolice. 4. jugoslovanski armadi se je namreč 6. maja 1945 predal nemški 97. armadni korpus, v ujetništvu je pristalo okoli 16.000 nemških vojakov. Dokument vsebuje štiri vrste podatkov: lokacijo groba oziroma zemljišča, na katerem je grob, lastnika zemljišča, naslov lastnika zemljišča, število žrtev v posameznem grobišču in(ne)urejenost grobišča31. Pre- seneča, da je v dokumentu naveden tudi podatek, da sta grobova dveh vojakov obiskali vdovi. Ena je nameravala posmrtne ostanke prenesti, druga pa je grob redno obiskovala in vzdrževala. Najdba dokumenta in potrditev grobišč, ki so navedena na seznamu kaže na to, da je oblast verjetno še dolgo vrsto let po vojni vodila evidenco prikritih grobišč. Čeprav dokument ni datiran, je iz analize teritorialne razdelitve očitno, da ni nastal pred letom 1963. Gotovo so bili podatki zbrani že pred njegovim nastankom, saj se je dopolnjeval na podlagi starejših seznamov.32 Seznami grobišč se v določeni meri navezujejo na zvezno navodilo iz maja 1945 in vsa kasnejša navodila. Upoštevanje navodil so preverjali še mnogo let za tem. To nam je potrdil tudi neki policist, ki je dokument prepoznal, saj naj bi ga do leta 1990 dobivali v okviru dejavnosti preprečevanja označevanja in obiskovanja grobišč pred dnevom mrtvih. Dajanje ocen, koliko žrtev različnih narodnosti leži na naših tleh, je brez izkopov in drugih raziskav neprimerno in tudi nestrokovno. A vsaj za Slovence bomo čez nekaj let morda imeli natančne podatke. Po zadnjih analizah Inštituta za novejšo zgodovino, ki izvaja projekt Smrtne žrtve med prebivalstvom Repu- blike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, je v vojni in zaradi nje do vključno januarja 1946 življenje izgubilo 99.829 oseb. To je enkrat več, kot so v poročilu slovenskemu parlamentu sredi 90. let prejšnjega stoletja zapisali slovenski zgodovinarji.33 Tiste, ki nimajo svojega groba, lahko iščemo v skupini 14.999 vojakov in civilistov, izginulih v povojnih pomorih, deloma tudi v skupini okoli 6300 civilistov, vaških stražarjev in četnikov ter domobrancev,

31 Razen enega so bili vsi grobovi iz seznama zaraščeni oziroma zravnani. Urejen je bil le grob oficirja- -zdravnika na zahodni strani pokopališča v Premu, ki ga je redno obiskovala in vzdrževala vdova. Grob je imel tudi križ. 32 Na Upravni enoti namreč hranijo še en seznam z 109 lokacijami, v katerega pa niso vključena grobišča vasi, ki so jih kasneje priključili k občini Ilirska Bistrica. 33 Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929–1955, Inštitut za novejšo zgodovino (Ljubljana, 1995), str. 77; Poročilo povzema podatke iz knjige Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941– 1945 (Ljubljana,1976), str. 1018–1021.

299 M. Ferenc: Leto 1945 in prikrita grobišča: zakonske podlage ...

padlih med vojno na protipartizanski strani.34

Zakon o vojnih grobiščih

Do junija 2003 so vojna grobišča urejali trije zakoni,35 nobeden izmed teh zakonov pa ni urejal t. i. povojnih, prikritih množičnih grobišč. Ob pripravi Zakona o vojnih grobiščih (ZVG) je ministrstvo za delo navajalo, da je v Sloveniji registri- ranih 3694 vojnih grobov in grobišč iz druge svetovne vojne, od teh je 2707 od borcev NOV in 942 od žrtev vojnega nasilja.36 V te uradne številke pokopališč, grobišč, grobnic, grobov in žrtev niso zajeti tisti, ki niso mogli in smeli imeti svojega groba, torej niso zajeta tista grobišča, ki jih označujemo kot prikrita. Šele 13 let po demokratičnih spremembah je parlament sprejel Zakon o vojnih grobiščih in njihovo urejanje dodelil Ministrstvu za delo, družine in socialne zadeve. Na prvi pogled nelogična vključitev v to ministrstvo je posledica dejstva, da je bilo ob reorganizaciji državne uprave nekdanje ministrstvo za borce priključeno ministrstvu za delo, znotraj katerega obstaja poseben Direk- torat za invalide, vojne veterane in žrtve vojnega nasilja. Znotraj njega je do leta 2011 delovala tudi posebna služba za vojna grobišča. Zakon obravnava vse vrste vojnih grobišč in ni namenjen le prikritim grobiščem, ki do takrat niso imela zakonske podlage. Med vojna grobišča uvršča vojaška grobišča, grobišča žrtev vojne in grobi- šča žrtev vojne – po vojni usmrčenih oseb. Vojaška grobišča so grobišča voja- ških oseb, padlih v vojni ali umrlih med vojno na ozemlju Republike Slovenije. Sem sodijo tudi grobišča pripadnikov tujih armad.37 Grobišča žrtev vojne so grobišča civilnih oseb, umrlih ali usmrčenih med vojno.38 V tretjo skupino gro- bišč pa je zakon umestil žrtve, umorjene po vojni. Zanje pravi:

Grobišča žrtev vojne so tudi grobišča oseb, ki so bile v zvezi z drugo svetovno vojno po 15. 5. 1945 v nasprotju z načeli in pravili pravne države, po obsodbi ali po izvensodnem postopku usmrčene od organov ali predstavnikov takratne

34 Vida Deželak Barič, "Smrtne žrtve med prebivalstvom na Slovenskem ob koncu druge svetovne vojne", Mednarodni znanstveni simpozij Tezenska Dobrava: maj–junij 1945, Maribor, 3. 6. 2015. 35 Ur. l. SFRJ, št. 60/1975, Zakon o zaznamovanju in vzdrževanju pokopališč in grobov pripadnikov zavezniških in drugih tujih armad v Jugoslaviji; Ur. l. SFRJ, št. 29/1973 in št. 29/1976, Zakon o pokopa- liščih in grobovih borcev v tujini; Ur. l. SRS, št. 4/78, Zakon o grobiščih in grobovih borcev. 36 MD, Informacija o stanju na področju vojnih grobišč za sejo Vlade RS, 29. 7. 1999. V uradnih podatkih se pojavljajo tudi višje številke. 37 Zakon o vojnih grobiščih (dalje: ZVG), 2. člen. 38 ZVG, 3. člen.

300 S tudia H istorica S lovenica

Frajhajm, grobišče pri Ruški koči na Arehu 12, sondiranje, avgust 2009 (Foto: Pavel Jamnik)

oblasti na ozemlju Republike Slovenije.39

Zakon ureja obseg zaščite, to je evidentiranje, upravljanje in urejanje gro- bišč, postopke, kadar se ob gradnji naleti na grobišče in tudi postopke, če so v njem posmrtni ostanki pripadnikov tujih vojska in držav. Ob pripravi zakona je bil posebne pozornosti deležen člen, ki je govoril o vsebini posvetilnega napisa. Zakon je namreč predvideval, da bo poleg identifikacijskih podatkov, časa in kraja smrti še posvetilo (izvzeta so grobišča pripadnikov tujih vojska). Na voja- ških grobiščih uzakonja napis: "Ubiti v vojni, Republika Slovenija". Na grobiščih žrtev vojne določa napis: "Umrli kot žrtve vojne. Republika Slovenija". Za prikrita grobišča pa je bil določen napis: "Žrtve vojne in povojnih usmrtitev, Republi- ka Slovenija." To je povzročilo številne polemike, saj naj bi usmrtitev pomenila, da so bile žrtve ubite na podlagi sodne odločbe, znano pa je, da večini pobitih ni bilo sojeno. Zakon je tako septembra 2009 dočakal dopolnilo40, s katerim so posvetilo spremenili v "Žrtve vojne in revolucionarnega nasilja, Republika Slovenija". V noveli zakona tudi piše, da se v Ljubljani postavi spomenik vsem

39 ZVG, 4. člen. 40 12. izredna seja DZ, 8. 9. 2009. Navzočih je 51 poslank in poslancev, ZA je glasovalo 50 poslancev, PROTI ni bil nihče, opozicija je sprejem bojkotirala. Ur. l. RS, št. 72/2009.

301 M. Ferenc: Leto 1945 in prikrita grobišča: zakonske podlage ...

žrtvam vojn in z vojnami povezanih žrtev na ozemlju Slovenije s posvetilnim napisom. Kljub opozorilom, da je območje Spominskega parka Teharje okolj- sko problematično, je novela določila, da se tam postavi osrednja kostnica za pokop posmrtnih ostankov žrtev iz naključno odkritih vojnih grobišč. Zakon je naložil ministru tudi vzpostavitev Registra vojnih grobišč in Pravilnik o poko- pališkem redu na vojnih grobiščih. 41 Drugačen odnos do urejanja prikritih grobišč sodi v obdobje vlade Janeza Janše. V letih 2006–2008 je kazalo, da bo država pristopila h konkretnemu raziskovanju in urejanju grobišč na terenu. Popisana morišča in grobišča so začeli sistematično raziskovati in se lotevati tudi "težjih" primerov: V vladni komisiji, ki jo je od leta 2005 vodil Jože Dežman, so pripravili in predpisali metodološka izhodišča za sondiranja in izkope z arheološko metodo in antropološko raziskavo skeletnih ostankov. Na temelju teh izhodišč so v naslednjih letih izvedli večino prekopov. Poenoteni metodološki okviri so pomenili velik napredek pri pridobivanju natančnejših podatkov iz grobišč, bili pa so tudi korak naprej v odnosu do žrtev.42 Okoli 130 grobišč so raziskali. Potrdili so, da je protitankovski jarek na Teznem v Mariboru najmnožičnejše grobišče v tem delu Evrope z okoli 15.000 žrtvami. Prvič so iznesli žrtve iz miniranega kraškega brezna (Konfin 1). Začeli so z geodetskimi odmerami potrjenih grobišč, urejena in označena so bila prva grobišča v Kočevskem Rogu, zgrajena je bila prva kostnica za hrambo posmrtnih ostankov. Kljub slabi odzivnosti državnih organov je vse to zbujalo upanje, da bi to lahko postala njihova redna dejavnost.43

Pomanjkljivosti zakona o vojnih grobiščih

Raziskovalci so po triletnem obsežnem delu pri raziskovanju grobišč zače- li opozarjati, da so določbe zakona o vojnih grobiščih postale preozke. Opo- zarjali so, da je zakon pomanjkljiv, predvsem pa, da je bil narejen v času, ko razsežnosti prikritih grobišč še niso bile poznane in ko se potrjevanje grobišč, torej sondiranja in prekopi še niso izvajali, kakor tudi ne identifikacija z DNK. Pripravljen je bil na izkušnjah obravnave že urejenih vojnih grobišč. Zaradi tega

41 Pravilnik o registru vojnih grobišč, Ur. l. RS, št. 79/2004; Pravilnik o pokopališkem redu na vojnih gro- biščih, Ur. l. RS, št. 79/2004. 42 Pavel Jamnik, "Metodološki okviri izvedbe sodno odrejenih ekshumacij ter sondiranj in prekopov, izvedenih v okviru vladne komisije", v: Poročilo Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vpra- šanj prikritih grobišč, 2005–2008 (Ljubljana, 2008), str. 83–98 (dalje: Poročilo Komisije Vlade RS 1); Potek izvajanja prekopov je vladna komisija sprejela na 4. seji 26. 1. 2006; Zapisnik komisije št. 17400- 22/2005-10 z dne 26. 1. 2006. 43 Jože Dežman, "Tranzicijska pravičnost" v: Poročilo Komisije Vlade RS 1, str. 397–424.

302 S tudia H istorica S lovenica

je prihajalo do velikih težav pri reševanju problematike prikritih grobišč, zato so ta ostala še vedno neurejena, neoznačena v naravi in večinoma neraziskana. Ko zakon o vojnih grobiščih določa obseg varstva, se omejuje le na evidentiranje, upravljanje in urejanje grobišč.44 Za evidentiranje govori le, da naj bi vse- bovalo terenska opazovanja, raziskave, meritve in kartiranje45, ne opredeljuje pa, kako se izvaja. V času nastajanja zakona nihče ni predvideval, da je treba evidentirana grobišča potrditi s sondiranjem, torej z vpogledom pod zemljo, da se nedvoumno ugotovi obstoj grobišča in njegov obseg. Ker ni naveden postopek in pomen, je prihajalo do različnega razumevanja, ali so ta dela sploh potrebna ali ne. Zakon ne uvršča med vojna grobišča tistih grobov, za katere skrbijo sorodniki pokopanih.46To je npr. pomenilo, da je bilo grobišče evidentirano, zanj pa so nam povedale osebe, ki so domnevale, da so v njih pokopani sorodniki. Omenjene osebe so grob same označile in oskrbovale. Vendar bi se hoteli pre- pričali, ali so posmrtni ostanki dejansko v njem in če so, komu pripadajo. Zakon v takšnih primerih grobišč ni prepoznal kot vojna grobišča. Tudi zato je sin zakoncev Leitinger v Hočah naletel na številne težave, ko je želel odkopati grob svojih staršev in posmrtne ostanke prenesti v družinski grob na pokopališču.47 Ker so pripravljavci zakona iz 2003 izhajali iz "urejenega" in "raziskanega" fonda vojnih grobišč iz prejšnjega zakona, so v dikcijo zakona tudi zapisali, da so vojna grobišča urejena kot pokopališča, grobišča, grobnice, kostnice ali kot posamezni grobovi. Pri tem so zanemarili, da so prikrita grobišča v naravi neznana in neoznačena in da bi morala biti šele evidentirana, nato potrjena in urejena. Šele tedaj bi ustrezala definiciji člena.48 Nekatere naloge, ki jih je določal zakon, se niso izvajale. Predvideno je bilo vodenje registra, določanje lege zemljišč z grobišči, ureditev zemljiško-katastrske evidence in sprejem predpisov za pravno varstvo grobišč.49 V 12-ih letih se register ni vzpostavil, saj ni bila vanj vpisana niti ena lokacija prikritih gro- bišč. Tudi pravilnik, ki ga je predpisal minister, je bil narejen v duhu poznavanja omenjene problematike iz 70. in 80. let in je bil neprimeren za prikrita grobi- šča.50 Vpis v register je nujen zato, da se lokacija vključi v prostorske plane lokalnih skupnosti in dobi s tem vso minimalno pravno zaščito. Posebno težavo je pomenila tudi določba, da upravljanje vojnih grobišč izvaja upravna enota.51

44 ZVG, 12. člen. 45 ZVG, 13. člen. 46 ZVG, 5. člen. 47 Mitja Ferenc, Prekopi žrtev iz prikritih grobišč (1991–2011) (Ljubljana, 2012), str. 155. 48 ZVG, 7. člen. 49 ZVG, 14. in 15. člen. 50 ZVG, 18. člen. 51 ZVG, 14. člen.

303 M. Ferenc: Leto 1945 in prikrita grobišča: zakonske podlage ...

To pa je v primeru grobišč, ki se šele iščejo in raziskujejo neizvedljivo. Upravne enote lahko upravljajo (bolje rečeno vodijo evidence) znana, urejena, v naravi prepoznana in označena grobišča, zlasti tista s postavljenimi spominskimi znamenji, nimajo pa podatkov, da bi lahko vodili register o prikritih grobiščih. Neustrezno je tudi določilo, da lahko minister dovoli prekop na zahtevo družinskih članov le, če gre za posamičen grob, in če je bilo predhodno doka- zano, kdo leži v grobu, torej, da so žrtve v njem dejansko sorodniki tistih, ki prekop zahtevajo. Takšno določilo pa v resnici prekope onemogoča. Usodnejši je še zadnji stavek tega odstavka, ki pravi, da stroški nastali z izkopom ali prekopom, v celoti bremenijo pobudnike tega dejanja. To v zgodovinskem loku pomeni, da ko je bilo s spremembo sistema sorodnikom dano upanje, da bodo grobovi ubitih odkriti in žrtve prepoznane, so morali najprej na zakon, ki bi to urejal, čakati polnih 12 let. V njem pa je bilo sorodnikom naloženo še, da pred prekopom dokazujejo identiteto umrlih, nazadnje pa plačajo še stroške tega dejanja.52 Vladni komisiji je sicer leta 2003 uspelo vnesti določilo o sanitarnem pre- kopu (prekop iz okoljskih razlogov), po katerem ministrstvo sme izdati dovoljenje za prekop.53 A tudi tukaj se lahko zaplete, saj se posmrtni ostanki žrtev smejo predati svojcem, ni pa določen postopek ugotavljanja njihove identitete. Ker tega zakon ni predvidel, je pristojno ministrstvo zavračalo identifikacije DNK. Zakon sicer dopušča, da tam kjer obstoj grobišča ni dokazan, ministrstvo lahko izda dovoljenje za izvedbo postopkov ugotavljanja. Vendar ne določa, da bi kot resorni organ pri tem nastopal kot naročnik in plačnik.54 Je pa zakon bolje opredelil pristojnosti policije, tožilstva in sodišča, če so se grobišča odkrila ob gradbenih delih. V teh primerih so se postopki vodili na podlagi zakona o kazenskem postopku.

Pobuda za novi zakon o prikritih grobiščih

Odločitev vlade leta 2010, da bo skeletne ostanke žrtev Hude Jame pustila v t. i. kostnici v rudniku, je medijsko močno odmevala. Pogledi na plastične zabojčke za sadje, polne razpadajočih človeških ostankov, nikogar niso pustili ravnodu- šnega. Kljub temu, da je bil vstop v Hudo Jamo omogočen le izbrancem, je neu- strezen "pokop" tudi javno močno odmeval. Ob tem je bilo vsaj v strokovnih krogih znano, da je resorno ministrstvo za delo, ki ga je vodil dr. Ivan Svetlik,

52 ZVG, 27. člen. 53 ZVG, 27. člen. 54 ZVG, 28. člen.

304 S tudia H istorica S lovenica

Huda Jama, pogled na žrtve v rovu sv. Barbare, 3. marec 2009 (Foto: Mitja Ferenc)

nasledila pa ga je Anja Kopač Mrak, skoraj povsem zaustavilo delo pri urejanju prikritih grobišč. Dovoljeno je bilo le pobiranje vidnih skeletnih ostankov v nekaterih kraških jamah. Sistem raziskovanja in urejanja, ki ga je s težavo vzpostavila vladna komisija v letih 2006–2009, je počasi, a zanesljivo razpadal.55 Opozorila članov vladne komisije so naletela na gluha ušesa. Letni program dela je po zakonu o vojnih grobiščih določalo pristojno ministrstvo,56 kar je povzročalo nove težave. Sredstva, namenjena za urejanje prikritih grobišč, so bila večkrat prenakazana, program del pa je bil v nasprotju s cilji in usmeritvami vladne komisije. Ta je v večini primerov odločitve ministrstva lahko le nemo spremljala. Če je komisija opozorila le na simboličnost namenskih sredstev in vladno vsiljevanje programa, je ministrstvo večkrat zavajajoče odgovorilo, da je sredstev za vojna grobišča dovolj. Seveda je pri tem s površnimi poznavalci te problematike izvršna oblast vede manipulirala z besedno zvezo "vojna gro- bišča", saj ta zajema nekaj tisoč grobov, kostnic 1. in 2. svetovne vojne in prikri-

55 Matjaž Albreht, "Anonimke zaustavljajo nova razkritja?", Delo, 4. 1. 2011, str. 2; Vanessa Čokl, "Za koga vse je Huda jama prehuda?", Večer, 3. 3. 2011, str.4; http://socialna-akademija.si/okrogla-miza-prikrita-grobisca/, vpogled 12. 6. 2017; Ivan Puc, "Zaprtje Hude jame pred očmi javnosti", Reporter, 28. 2. 2011, str. 12. 56 ZVG, 20. člen.

305 M. Ferenc: Leto 1945 in prikrita grobišča: zakonske podlage ...

ta grobišča, ki so samo en del vojnih grobišč. Vsi ti razlogi so vplivali na to, da je dala po številu najmanjša parlamentarna stranka Nova Slovenija pobudo za novi zakon, ki bi obravnaval tudi prikrita grobišča. V predlogu Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev (ZPVGPŽ)57, ki je nastajal tudi ob pomoči dveh članov vladne komisije za prikrita grobišča Pavla Jamnika in dr. Mitje Ferenca, so bila vključena tista spoznanja in metodo- loški pristopi, ki so jih raziskovalci razvili v minulih letih. Omeniti velja, da sta v mesecih, ko se je vodila razprava o zakonu, slovensko javnost pretresla dva dogodka. Eden je bil izkop posmrtnih ostankov članov družine Hudnik pri Babji gori, drugi pa izkop zakoncev Rada in Ksenje Hribar, ki sta bila kruto umorjena in je njuna usoda doživela širši odmev v tujini nagrajeni knjigi Draga Jančarja Nekoč sem jo videl. Novi zakon je bil v Državnem zboru sprejet z glasovi SMC in NSi, stranki SD (razen poslanca Matjaža Nemca) in Desus sta mu nasprotovali, opozicijska SDS pa se je glasovanja vzdržala. Zakon je podprla tudi nekdanja predsednica vlade Alenka Bratušek. Ker so Socialni demokrati zakonu nasprotovali, iz njihovih vrst pa je bila tudi ministrica za delo dr. Anja Kopač Mrak, je predsednik vlade odločil, da bo vladna komisija za prikrita grobišča odslej sodila v ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, to pa zato, ker je to ministrstvo pristojno za pokopališko in pogrebno dejavnost. Novi zakon določa postopke odkrivanja, urejanja in dostojnega trajnega vzdrževanja prikritih vojnih grobišč, vpis v register in vodenje registra vojnih grobišč do dokončnega pietetnega pokopa vseh žrtev vojnega in povojnega nasilja na ozemlju Republike Slovenije. Opira se na mednarodno humanitarno pravo in Ženevske konvencije.58 Ker je ostal Zakon o vojnih grobiščih v veljavi in ker je novi Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev urejal del splošne problematike vojnih gro- bišč, je bilo treba razmejiti pristojnosti. Tako Zakon o prikritih grobiščih celovi- to ureja postopke odkrivanja prikritih grobišč, zbiranje in obdelavo podatkov, evidentiranje, začasne obeležitve in zavarovanja, potrjevanja domnevnih vojnih grobišč, identifikacijo, izvedbo pokopa in ureditev grobišč. Zakon o vojnih grobiščih pa ostaja v veljavi za izvajanje celovitega varstva vojnih grobišč.59 Sredstva za delo vladne komisije zagotavlja Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT), ki zanjo opravlja tudi strokovne, tehnične in admini-

57 Uradni list RS, št. 55/15. DZ je zakon sprejel 9. 7. 2015 in je začel veljati 8. 8. 2015. 58 Ženevske konvencije z dne 12. 8. 1949 in Dopolnilnimi protokoli z dne 8. 6. 1977 o zaščiti žrtev mednarodnih oboroženih spopadov; Resolucija 1481 o mednarodni obsodbi zločinov totalitarnih komu- nističnih režimov, ki jo je sprejela parlamentarna skupščina Sveta Evrope dne 25. 1. 2006; resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. 4. 2009 o evropski zavesti in totalitarizmu; Zakon o vojnih grobiščih z dne 9. 6. 2003 in 8. 9. 2009. 59 Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (dalje: MGRT), Poročilo o delu Komisije Vlde RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč v letu 2015, št. 131-6/2015/22, 21. 12. 2015.

306 S tudia H istorica S lovenica

strativne naloge. Novi zakon zdaj natančno definira, kdo je zadolžen za opravljanje izvedbe- nih nalog. V simboličnem smislu na višjo raven postavlja tudi razmerje med vladno komisijo za prikrita grobišča in pristojno ministrstvo za gospodarstvo, saj mora biti vanjo vključen višji državni funkcionar. Do uveljavitve novega zakona je komisija namreč sprejemala sklepe, ki niso imeli izvedbene moči. Novi zakon je postopkovno uredil in definiral določene postopke, kot so: evidentiranje, upravljanje (register, prostorski plani), urejanje, izkop in prekop, novo odkrita grobišča. Z novim zakonom so tudi jasnejše aktivnosti pri postopku odkrivanja prikritih vojnih grobišč, ki jih ima vladna komisija. Njene pristojnosti so, da sodeluje pri pripravi idejne zasnove ureditve posameznega vojnega grobišča, da poda predlog za vpis novoodkritih grobišč v register vojnih grobišč, da koordi- nira delo z drugimi pristojnimi organi, da sprejme letni program dela komisije in ga predloži vladi v potrditev, da pripravi predlog letnega finančnega načrta dela komisije, da pripravlja letna poročila in jih posreduje vladi in Državnemu zboru.60 Vse strokovne, tehnične in administrativne naloge za komisijo opravlja ministrstvo za gospodarski razvoj in turizem oziroma služba ministrstva, ki je pristojna za vojna grobišča. Pomembna novost v zakonu je, da komisiji nalaga čimprejšnji dostojen pokop žrtev v vseh vojnih grobiščih, pietetno izvedbo prekopa žrtev, kjer je to potrebno in označitev vseh novoodkritih vojnih grobišč. Dokončni dostojni pokop po novem zakonu pomeni označitev vojnega grobišča v naravi tako, da ga bo vedno mogoče najti oziroma prepoznati. Pri tem se označi tako kraj, kjer je bilo grobišče odkrito, kot tudi kraj pokopa žrtev, če je prišlo do prekopa posmrtnih ostankov. Predlog zakona je naletel na vrsto očitkov s strani strank in društev, ki so vedno zagovarjala pravice sorodnikov ubitih. Trdili so, da je dovolj, da bi se izvajal le Zakon o vojnih grobiščih in tako preslišali, da je ravno pomanjkljivost in neustreznost tega zakona omogočala izvršni veji oblasti, da je sproti razla- gala, kaj je v zakonu mogoče in kaj ni. Novi zakon bi po njihovih pripombah omogočal drugorazrednost grobišč. Prvorazredna bi bila grobišča in pokopali- šča padlih vojakov in borcev NOV, drugorazredna pa grobišča žrtev komunizma, "ki se označijo kar na krajih, kamor so morilci skrili njihova trupla".61 Svoje- vrsten cinizem pa je bil očitek, da bi se s sprejetjem zakona, ki ga je predlagala Nova Slovenija, vrnili v čase totalitarizma, "ko je bil zapovedan popoln molk o

60 ZPVGPŽ., 5. člen. 61 Pripombe k osnutku zakona Marka Štrovsa, nekdanjega vodje službe za vojna grobišča in državnega sekretarja na ministrstvu za za delo; Marko Štrovs, "Faustovska pogodba", Demokracija, 16. 7. 2015, str. 19.

307 M. Ferenc: Leto 1945 in prikrita grobišča: zakonske podlage ...

Košnica, grobišče Košnica, izkop 306 žrtev, vojakov NDH, september 2016 (Foto: Mitja Ferenc)

medvojnih in povojnih pokolih vseh resničnih in potencialnih nasprotnikov komunizma, oblasti pa so skrivale njihova trupla."62 Nekdanji vodja službe za vojna grobišča je celo zapisal, da za dostojen pogreb žrtev iz prikritih grobišč zakon ni nujen, ampak je ključna volja žalujočih sorodnikov, da se pogreb opravi. S strokovnega vidika so bila takšna stališča in polena na poti novemu zakonu povsem zgrešena. Desetletja izkušenj pri urejanju prikritih grobišč so namreč pokazala, da samo volja svojcev po dostojnem pokopu ne zadošča, temveč je treba tudi državnim uradnikom natančno določiti njihove naloge v tem procesu in jih k njihovi izvedbi zavezati.

Izkušnje enega leta

Pričakovanja, kako bo novi zakon zaživel v praksi, so bila velika. Ker naj bi postal operativen šele v letu 2016, se je Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč obrnila na predsednika vlade z željo, naj odobri sredstva za delo že v letu 2015. Tako je bilo jeseni 2015 odobrenih 90.000 EUR.63 Z njimi so bili izvedeni postopki za izbiro izvajalcev, ki naj bi opravili nekaj izkopov, nekaj

62 Prav tam. 63 Zaradi kratkega roka je bilo porabljenih le 43.148,57 EUR.

308 S tudia H istorica S lovenica

sondiranj in uredili nekaj grobov. Do konca proračunskega leta je bil v mesecu dni opravljen izkop iz grobišča Travna gora 4 v kraju Ravni Dol in Muretovina 1 v kraju Sobotnica ter izkop iz naključno odkritega grobišča v Trebčah. Raziska- nih je bilo 29 lokacij domnevnih prikritih grobišč, od tega je bilo potrjenih 8. Z ograjami, križi in kažipoti se je uredilo grobišče pri Bezlju 2 v naselju Retje in grobišči Petrinjska gmajna 1 in 2 v naselju Kržeti.64 Ko je zakon leta 2016 v popolnosti zaživel, je bil tudi program dela zasta- vljen bolj smelo. Kljub dejstvu, da so bili izvajalci na razpisih zaradi zapletenosti javnih razpisov izbrani šele konec meseca avgusta, so do konca proračunskega leta, torej do novembra, izvedli celoten program. Iznesenih je bilo skoraj 1.100 ljudi, od tega večji del (625) v nadaljevanju izkopov iz Hude Jame.65 Izkopi žrtev so bili izvedeni iz dveh grobišč v vasi Selo pri Pancah (3 osebe), grobišča Zakriž v Cerknem (21 oseb), grobišča Košnica (306 oseb), grobišča Koželj v Velenju (51 oseb) in grobišča Romov v vasi Bukovec (11 oseb). Izveden je bil tudi iznos 3166 skeletnih ostankov iz Krimske jame67 in 19 oseb iz štirih kraških brezen.68 Iz kostnih ostankov so bili odvzeti vzorci za DNK, ki bi lahko morebiti omogočili osebno identifikacijo žrtev. Na 44-ih evidentiranih krajih so obstoj posmrtnih ostankov potrdili na 18.69 Urejenih je bilo 50 morišč in grobišč in na njih ogra- jenih 66 grobnih polj.70 Ureditev je v največji meri obsegala ograditev grobišča z leseno ograjo in postavitev lesenega križa. Na njem je medeninasta ploščica z vpisanimi osnovnimi podatki o grobišču. Postavljeni so tudi kažipoti, ki ozna- čujejo smer, oddaljenost in satelitsko navigacijo ter ime grobišča. Do grobišč, ki so težje dostopna, so uredili poti in prostor za sveče. Postavljeni sta bili tudi dve informacijski tabli pri grobiščih pri Ruški koči na Arehu in pri Lovrenški grapi. V nekaterih primerih so lastniki zemljišč, na katerih so grobišča, dovolili le omejeno ureditev oziroma označitev grobišča. Med najpomembnejše sodi odločitev o pokopu 778 žrtev iz skladišča (kostnice) v Barbara rovu na mariborsko pokopališče Dobrava. Temeljno nasprotovanje tej odločitvi je izhajalo

64 MGRT, Poročilo o delu Komisije Vlde RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč v letu 2015, št. 131- 6/2015/22, 21. 12. 2015. 65 Poročilo o delu Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč v letu 2016, 17. 3. 2017; Tiskovna konferenca Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, 15. 11. 2016. 66 Vse skupaj je 2 zarodka (eden je po vsej verjetnosti ženskega spola), 2 otroka, 8 žensk in 19 moških. 67 Damjan Debevec, Martina Kocmur, Uroš Košir, Andrej Mihevc, Tone Palčič in Anton Velušček, Krimska jama in Jama pri Rotovi skali. Zaključno poročilo o izkopu posmrtnih ostankov žrtev pobojev 2015–2016, 23. 10. 2016. 68 Mihcovo brezno 1 oseba, Žiglovica 7 oseb, Andrejčkovo brezno 9 oseb, Jama v Rugarskih klancih 2 osebi. Poročilo o sanitarnem iznosu človeških posmertnih ostankov iz kraških brezen, Magellan, 19. 7. 2016. 69 Magelan d.o.o., Končno strokovno poročilo o odkrivanju prikritih vojnih grobišč (sklop I; potrjevanje grobišč/sondiranje), 14. 11. 2016. 70 Hitri servis, d.o.o., Končno poročilo o izvedbi del, 24. 11. 2016.

309 M. Ferenc: Leto 1945 in prikrita grobišča: zakonske podlage ...

Ureditev grobišča pri Ruški koči na Arehu, oktober 2016 (Foto: Mitja Ferenc)

iz pomislekov o preveliki oddaljenosti mariborske Dobrave od mesta zločina. Pojavile so se zahteve, naj se žrtve pokopljejo na Spominskem parku na Tehar- jah. Vladna komisija, ki se je zavedala vseh pomanjkljivosti pokopa na Teharjah in okoljske problematike, ki bi ob tem prišla na dan, takšni rešitvi, ki bi pokop žrtev in nadaljevanje iznosa žrtev iz Hude Jame zavlekla za več let, ni bila naklonjena.71 13. julija 2017 je bil na Kongresnem trgu v Ljubljani odkrit Spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam na območju Republike Slovenije. Zahvaljujoč novi zakonodaji, ki je omogočila intenzivno nadaljevanje urejanja prikritih grobišč, se je razkorak med simbolno sporočilnostjo državnega spomenika in civilizacijskim ter pietetnim dolgom naše generacije do vseh mrtvih, zmanjšal.

71 Mitja Ferenc, "Nihče nas ni nič vprašal, samo padalo je po nas", Reporter, 5. 12. 2016, str. 31–36.

310 S tudia H istorica S lovenica

Mitja Ferenc

THE YEAR 1945 AND CONCEALED MASS GRAVES: LEGAL BASES AND THE POSSIBILITY FOR RESEARCH "The principle should be that graves of traitors must be forgotten ..."

SUMMARY

In Slovenia, after the end of the Second World War, members of the military and political police of the new Yugoslav Communist authorities killed tens of thousands of prisoners of war and civilians – the opponents of the Parti- san movement and revolution. The right to a burial was taken away from the executed, who had also been erased from public memory for several decades. Following the instructions of the federal authorities, the burial grounds were levelled, covered, and destroyed. These burial grounds became known as concealed graves. For the inhabitants of Slovenia, around 15,000 were extrajudi- cially killed after the end of the war, but due to a systematic deletion of traces, the remains of most of them are yet to be found. Following the transition to a democratic system, the failure to adopt the relevant legislation severely limited any beginning of the regulation of this issue. A government act that would determine how the located mass graves were to be dealt with was awaited, and it was wrong to expect for the law itself to regulate the decades-long problem. The researchers warned that the implementation of the War Graves Act of 2003 depended on the political decision of individual governments or the ministry in charge. The government had the help of a commission, with which neither the government nor the ministries had cooperated. Also, the government did not provide financial resources to the commission. What is more, no ministry in charge (Ministry of Culture, Ministry of Labor, Ministry of the Interior, Mini- stry of Defence, Ministry of the Environment and Spatial Planning, or Ministry of Justice) wanted to accept the responsibility for the appropriate act which would regulate the concealed graves. In the first decade after the process of democratization (1990–2000), the state took care of only a few symbolic acts, while the actual arrangement and exploration of the graves did not materialize until 2006. With the research provided by the government of the time, and unified methodological frameworks for probing and excavation with archaeological and anthropological analysis of skeletal remains, great progress was made in obtaining more accurate data from the graves, while at the same time also narrowing the gap in relation to the victims. After the discovery of the mass grave in Huda Jama in 2009, when the gov-

311 M. Ferenc: Leto 1945 in prikrita grobišča: zakonske podlage ...

ernment almost terminated the exploration of such graves, all the weaknesses of the existing War Graves Act of 2003 took shape. The law was adopted at a time when the dimensions of the concealed graves had not yet been known, and when the validation of the graves had not yet taken place, or the identifica- tion of them with the DNA. Individual provisions of the Act made it possible for the ministry in charge to decide beyond and with no regard to the warnings and instructions of the profession. As a result, there were major issues in solving the problem of concealed graves – these remained unsettled, unmarked, mostly unexplored, and legally uninsured. The system of research and regulation, which was established with difficulties by the Government Commission between 2006–2009, was dis- integrating. It was only possible to collect visible skeletal remains in some karst caves. All these reasons encouraged the smallest parliamentary party, Nova Slovenija, to draft a new act that would specifically target concealed graves. They were successful with their initiative, with the Concealed War Graves and Burial of Victims Act being adopted in 2015. The act enabled the intensive continuation of excavation, research, and the settling of concealed graves, while also providing a permanent financial stimulus from the state budget. The Act denotes the procedures for the detection, regulation and settling of concealed graves, and the venerated burial of all victims of war and post-war violence in the territory of the Republic of Slovenia. It also determines who is responsible for carrying out the execution tasks. The law also edited procedures such as: recording, management (register, spatial plans), editing and excavation. It gave the Government Commission more power and more responsibility; it is now responsible for the prompt delivery of a burial of victims from all war graves, the venerated exhumation and burial of victims where necessary, and also for marking of all newly-discovered war graves. Under the new law, a definitive, proper burial means the designation of a war grave in nature in such a way that it can always be found or recognized. The law encountered quite a few complaints from those political parties and societies who advocated the rights of relatives of those killed. They argued that it would be sufficient to only implement the old War Graves Act, but they completely overlooked the fact that the deficiency and inadequacy of this law enabled the government to promptly explain what is possible under said law and what is not, of course, in accordance with her current political interest. The experience of the first year of the validity of the new law is positive. New excavations of victims, new probing, and numerous burial arrangements have been made since. When the law became fully operational in 2016, the operational plan became ambitious. Nearly 1,300 were exhumed from the concealed graves. From the 44 recorded places, 18 confirmed the existence of mor-

312 S tudia H istorica S lovenica

tal remains. 50 killing grounds and graves have been settled since. Among the most important decisions is the decision to bury 778 victims from the ossuary in the Barbara ditch at the Maribor Dobrava cemetery.

313

S tudia H istorica S lovenica

UDK 929Plečnik J.:72(497.451.1)"1945/1957" 930.85(497.451.1)"1945/1957" 1.04 Strokovni članek

Jože Plečnik Umetnost v novih razmerah

Damjan Prelovšek

Dr., znanstveni svetnik v pokoju ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta Novi trg 2, SI – 1000 Ljubljana e-pošta: [email protected]

Izvleček: Avtor v prispevku predstavlja umetniško pot arhitekta Jožeta Plečnika po koncu druge svetovne vojne vse do njegove smrti 1957. Niso si ga sicer upali vreči iz Akademije znanosti in umetnosti, kar se je zgodilo mnogim drugim slovenskim razumnikom, vendar pa Ljubljana Plečnika preprosto ni več rabila. Nič bolje se ni godilo nekaterim Plečnikovim sakralnim delom, ki so bila v vojni ali po vojni uničena. Vsekakor to niso bile razmere, na katere je upal, ko je v viharnih časih druge svetovne vojne pripravljal velike zamisli za povojno Ljubljano. Čeprav si je Plečnik v okviru svoje šole še naprej prizadeval za zapolnitev nekaterih mestnih vrzeli, med katere nedvomno sodi tudi njegov projekt Glasbene Matice s konca štiridesetih let, je bila ena zadnjih njegovih uresničenih stvaritev za Ljubljano med leti 1950 in 1956 izpeljana prenova nekdanjega križevniškega samostana. Po smrti 7. januarja 1957 in slavnostnem slovesu na ljubljanskih Žalah je Plečnik za skoraj dvajset let utonil v pozabo.

Ključne besede: Jože Plečnik, po letu 1945, prenova uničenih cerkva, Prešernova nagrada, prenova nekdanjega križevniškega samostana

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 17 (2017), št. 1, str. 315–328, 5 slik Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

315 D. Prelovšek: Jože Plečnik

Uvod

Po drugi svetovni vojni so se razmere v Jugoslaviji v vseh pogledih temeljito spremenile, kar je na lastni koži občutil tudi Plečnik. Po nekaj mesecih pou- čevanja arhitekture na domu se je vrnil na fakulteto, ki se je iz stare tehnike preselila v stavbo nekdanje osnovne šole na Zoisovem grabnu. Vendar njegov položaj ni bil več tako trden kot prej, ambicioznejši študenti so odhajali k nje- govima nekdanjima učencema Edvardu Ravnikarju in Edu Mihevcu, njemu pa so ostajale predvsem študentke, marljive risarke, za katere ni mogel računati, da bodo svoje življenje v celoti posvetile arhitekturi. Kot globoko veren katolik novim oblastnikom ni bil več po godu in so si ga prizadevali spraviti iz šole, kar se je kmalu nato zgodilo njegovemu kolegu Ivanu Vurniku. Le odločna podpora iz študentskih vrst pri tedanjem kulturnem ministru Ferdu Kozaku ga je rešila pred neljubo predčasno upokojitvijo. Kozak, kateremu je že pred vojno opremil stanovanje, je bil med vladajočo garnituro edini, na katerega zaslombo je Pleč- nik v novih razmerah še lahko vsaj nekoliko računal. Niso ga sicer upali vreči iz Akademije znanosti in umetnosti, kar se je zgodilo mnogim drugim slovenskim razumnikom, vseeno pa je žalostno propadel njegov poskus, da bi skupaj s pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem obvaroval uršulinke pred izgonom iz Ljubljane. Ker njegov nečak duhovnik Karel Matkovič ni dovolj hitro dojel duha novega časa in se je zavzemal za ohranitev verouka v šolah, so ga obdolžili nasilja nad učenci in za nekaj mesecev zaprli. Plečnik si je prizadeval, da bi ga rešil, a se je zaman obračal po pomoč pri svojih nekdanjih učencih iz vrst novih oblastnikov. Zaprli so veliko njegovih prijateljev iz duhovniških vrst, s katerimi je prej sodeloval. Prav tako na magistratu ni bilo več nikogar, ki bi se spomnil nanj. Ljubljana Plečnika preprosto ni več potrebovala. Tudi njegov prijatelj in zagovornik umetnostni zgodovinar France Stele je bil dolgo v nemilosti in so mu z neljubega položaja pomagali šele njegovi beograjski strokovni kolegi.

* * *

Nič bolje se ni godilo nekaterim Plečnikovim sakralnim delom. Po vojni so uni- čili kapelo v begunjskem gradu. Nekaj inventarja se je vseeno posrečilo rešiti in je danes v župnijski cerkvi v Šentjakobu ob Savi in v hišni kapeli beograjskih uršulink. Po pripovedovanju arhitektove nečakinje so mu ob osemdesetletni- ci celo izdelali plaketo iz kamna nekdanjega oltarja, za katero je Plečnik takoj vedel, od kod izhaja. Pengovov kip sv. Jožefa iz bližnjega razglednega vrtnega paviljona, imenovanega Jožamurka, ki ga je Plečnik postavil med leti 1937 in 1938, je arhitekt rešil v svoj dom. Odstranili so tudi turistovsko kapelo v stavbi vzajemne zavarovalnice. Del

316 S tudia H istorica S lovenica

oltarja je zdaj zelo neugledno zastrt za odrom v spodnjem prostoru nove cerkve v Dražgošah, kip sv. Florijana pa je po dolgem gostovanju v trnovski župnijski cerkvi po političnih spremembah na začetku devetdesetih let končno spet pristal na prvotnem mestu v zavarovalniški veži. Nekaj opreme jezuitske cerkve v Ljubljani se je posrečilo rešiti, žal pa ne izredno zanimive prižnice. Po zaslugi konservatorja Marijana Zadnikarja so zazidali veliki, še ne čisto dokončani oltar in ga s tem rešili pred zanesljivim uničenjem. Plečniku so pred tem poslali poniževalno pismo s sporočilom, naj v najkrajšem času iz cerkve odnese vse, kar se mu zdi vrednega. V hrvaškem Osijeku so minirali obodne zidove s kapelami nedograjene jezuitske cerkve in stavbišče spremenili v trg z bencinsko črpalko. Iz ljubljanske bolnišnice je izginila njegova kapela, tako kot še marsikaj drugega iz sprofaniranih redovniških hiš in kar je prej z ljubeznijo božala mojstro- va roka ter dokazovalo visoko kulturo slovenskih pasarjev, mizarjev in kamnosekov, je izginilo brez sledu v navalu ideološke zaslepljenosti. Oblast je na vsakem koraku omejevala popravilo v vojni poškodovanih cerkva. Plečnikovega izjemnega načrta za obnovo cerkve v Šmartnem v Tuhin- ju ni bilo več mogoče izvesti, ker so politični razgreteži ponoči uničili še to, kar je ostalo od baročne stavbe. Na Veliki planini so požgali že pripravljen les za novo kapelo itd. Cerkev na Ptujski Gori so razglasili za muzej in pregnali njene redovne upravljavce, da ni bilo več mogoče misliti na nekaj predvidenih moj- strovih intervencij. K sreči Plečnik ni doživel več rušenja svoje cerkve sv. Cirila in Metoda, ki se je morala umakniti gospodarskemu razstavišču in so jo pozneje znova postavili na drugi lokaciji, vendar brez baročnega dela, s katerim je tvori- la celoto. Mimogrede, kopijo Plečnikovega portreta, ki jo je leta 1918 modeliral češki kipar Otakar Španiel in jo je profesor France Stele pridobil za Ljubljano, so na magistratu razbili misleč, da gre za generala Rupnika, ki mu je bil arhitekt na videz nekoliko podoben. Skratka, Plečnik je bil priča najtrših let slovenske kulturne revolucije, ki je barbarsko uničevala narodno bit.

* * *

Vsekakor to niso bile razmere, na katere je upal, ko je v viharnih časih druge svetovne vojne pripravljal velike zamisli za povojno Ljubljano. Nekatere že prej začete projekte se mu je s težavo vendarle posrečilo dokončati še za italijanske okupacije kot tržnice ali zid pred univerzitetno knjižnico, drugi večji in pomembnejši pa so za vedno ostali na papirju. Pri risanju nove mestne hiše na Vodnikovem trgu mu je pomagala nekdanja učenka Gizela Šuklje, vendar z gradnjo zaradi izbruha vojne ni bilo mogoče začeti. S to zamislijo se je Pleč- nik ukvarjal praktično ves čas med obema vojnama, problem pa je še danes

317 D. Prelovšek: Jože Plečnik

enako pereč kot nekdaj. Škoda je monumentalnega vstopa na Ljubljanski grad izpred stolne cerkve, za katerega je bilo pripravljenih več variant. Enaka usoda je doletela tudi izredno inventiven načrt za socializirano naselje z imenom Hiše pod občinsko streho, s katerim je Plečnik želel ohraniti Krakovsko predmestje pred divjo pozidavo s stolpnicami. Če bi ga izvedli, bi Ljubljana z njim dobila edinstven primer individualne stanovanjske gradnje, ki mu ne bi bilo para v svetovni arhitekturi. Kot zaključek Kongresnega trga in Zvezde je bil na mestu filharmonije zamišljen Odeon. To bi bila mogočna stavba, ki bi s svojim arhi- tekturnim okrasjem daleč prekosila vse, kar nam je monumentalnega zapustila habsburška monarhija in bi jo lahko postavili ob bok le Plečnikovi univerzitetni knjižnici. Da pa za uresničenje že gotovih načrtov za cerkev svete Družine v ljubljanskih Mostah po osvoboditvi ni bilo nikakršne možnosti, bo iz poveda- nega vsakomur razumljivo. Predstavljala bi pomembno tipološko obogatitev Plečnikovih cerkva začenši s frančiškansko v Šiški, bogojansko in barjansko. Ob tem je treba opozoriti, da so bile razmere v tedanji Ljubljani precej drugačne od današnjih, saj je stalo še veliko historične arhitekture in je Plečnik lahko preu- darno izbiral točke v mestnem tkivu, ki so terjale večje urbanistične poudarke.

* * *

Tako so Plečniku ostala predvsem manjša naročila za slovensko Cerkev. Njegovi stanovski kolegi so se tem delom začeli izogibati in je zato moral sam z najbolj skromnimi sredstvi reševati požgane cerkvene strehe in zvonike. Namesto str- mih dvokapnic je v Železnikih, Kostanju v Tuhinjski dolini in pri sv. Gregor- ju na Dolenjskem uvedel položnejši mediteranski tip strešne kritine. Posebno inovativna je bila rešitev zaključka obeh ribniških cerkvenih zvonikov, kjer je namesto drage pločevine uporabil cenejše betonske zaključke v obliki majh- nih templjev. Z velikim sočustvovanjem je zbral v vojni uničene oltarne dele in jih v svarilo prihodnjim rodovom predstavil takšne, kot ji je našel. Lep primer je pretresljiv torzo Križanega v cerkvi sv. Urha nad Horjulom. Spet drugače je v Ponikvah na Šentviški planini posamezne kose uničenega oltarja kot spolije svobodno vdelal v cerkveni zid. Taki in podobni posegi imajo predvsem močno simbolično sporočilo. Sem je treba prišteti tudi nekaj Plečnikovih načrtov za ureditev cerkva na ozemlju, ki je po vojni spet pripadlo Sloveniji. Požgane Poni- kve so najpomembnejši tak primer. Največ zaslug za pridobitev Plečnika je imel mladi duhovnik Janez Lapanja, ki je prehodil pravi križev pot do nove posvetitve cerkve na Ponikvi. Na željo prijatelja Frana Saleškega Finžgarja se je Plečnik posvečal tudi man- jšim grafičnim nalogam za koledarje Mohorjeve družbe in različnim drugim pri- ložnostnim cerkvenim tiskovinam. Klasika slovenske tipografije je postala že

318 S tudia H istorica S lovenica

Notranjost Marijine cerkve v Ponikvah na Šentviški planoti (1954‒1958) (Foto: Damjan Prelovšek)

med vojno izdana drobna knjižica Finžgarjevih povesti z naslovom Makalonca. Eno večjih del, ki praktično zaznamuje vso Plečnikovo povojno dejavnost na sakralnem področju, je bila poleg obnove že omenjene cerkve v Ponikvah, katere gradnjo zaradi oddaljenosti in starosti ni več sam nadziral, predvsem cerkev v Zgornjih Stranjah pri Kamniku. Zaradi strateške lege nad mostom čez Kamniško Bistrico so jo med vojno Nemci spremenili v bunker, po osvoboditvi pa so se njene obnove lotili domačini ob pomoči Plečnikove učenke in kamniške domačinke Majde Neřima. Plečnik je v sodelovanje privolil šele, ko je spoznal navdušenje domačinov, ki se niso ustrašili šikaniranja oblasti in so pod vodstvom agilnega frančiškana patra Martina Perca s prostovoljnim delom

319 D. Prelovšek: Jože Plečnik

Krstilnica v cerkvi sv. Benedikta v Zgornjih Stranjah (1947‒1948) (Foto: Damjan Prelovšek)

reševali svoj onečaščeni božji hram. Skupno delo je preraslo v pravo epope- jo, primerljivo s srednjeveškimi stavbarnicami evropskih katedral. Domači- ni so Plečnika sprejeli za sebi enakega in brez pomislekov uresničevali vsako njegovo misel. Arhitekt se je prilagajal zmožnostim in sposobnostim domačih mizarjev, rezbarjev, kamnosekov ter kovaških in ključavničarskih mojstrov. Iz vsega je zrasla vaškemu človeku umljiva klasična celota, katere oprema se po občutju, čeprav ne po obliki, brezhibno vključuje v izročilo slovenskega baroka. Z velikim posluhom za ta pri nas udomačeni slog je ustvaril tudi vhodno lopo župnijske cerkve v Cerkljah na Gorenjskem. Do baroka Plečnik kot občudova- lec antike dolgo ni imel pravega odnosa, vendar mu je srečevanje z domačimi

320 S tudia H istorica S lovenica

spomeniki počasi izostrilo posluh za njegove odlike, o čemer na primer priča borromineskni oltar zimske kapele v šišenski cerkvi. Posebnost cerkve v Stranjah je krstilnica, nastala tako rekoč iz zadrege v neizrabljenem pritličju zvonika. Pri njeni opremi je Plečnik uporabil del nekdanjega oltarja in predenj obesil krstni kamen. Rešitev je žela splošno odobravanje in ni čuda, če je moral do konca svojih dni načrtovati krstilnice v cerkvah ljubljanske nadškofije. Naj omenim le nekatere: v kamniški župnijski cerkvi, v Nevljah, v ljubljanski stolnici, v Šentvidu pri Ljubljani itd. V Škofji Loki in pri kamniških frančiškanih je misel rojstva povezal z božjim grobom in tako opomnil na tok življenja, kateremu sledi zveličanje. Njegove rešitve so bile v liturgičnem smislu pogosto izrazito inovativne, in medtem ko v svojem času niso bile vselej ugodno sprejete, danes veljajo za nedoseženo klasiko. Ni šlo le za arhitekturo, temveč tudi za predmete vsakdanje rabe pri krstu, maševanju, sprevidevanju umirajočih in podobno. Zlasti pomembna je bila vrsta kelihov za slovenske duhovnike, ki ji po domiselnosti v svetovni liturgiji ni para. Nastali so s kombiniranjem elementov antične keramike v novih kontekstih. Plečnik je do konca svojih dni skrbel tudi za opremo že pred vojno zgraje- nih cerkva v Šiški, pri sv. Cirilu in Metodu za Bežigradom, v Bogojini, Zagrebu in Beogradu. Ker so cene bakra, brona, marmorja in kakovostnejšega lesa poletele v višave, se je moral pogosto zadovoljiti s cenejšimi gradivi. V Stranjah je dal izdelati luči iz orehovine, enako tudi glavni oltar v Bogojini, kjer je uporabil hrast namesto priljubljenega podpeškega kamna. Na eno od skic za pohištvo je v smislu tedanjih političnih parol hudomušno pripisal: „Smrt furnirju – svoboda smrekovini!“ Pri obnovi ostrešja cerkve v prekmurskem Gradu si je pomagal celo z industrijsko izdelanimi betonskimi elementi, ki so v socializmu postali ideal moderne gradnje. Seveda vse to ni bilo uresničljivo že takoj po koncu vojne, temveč postopno v petdesetih letih, večji del pa celo šele po arhitektovi smrti. Tako Plečnik nikoli ni videl čisto dokončanih cerkva v Šiški, Bogojini, Ponikvah in še manj v Beogradu ter zagrebške kripte. Za uresničitev teh zamisli so poskrbeli njegovi učenci Janez Valentinčič, Tone Bitenc in Erna Tomšič. K sreči je tedaj še delovalo nekaj obrtnikov, ki jih je sam izuril in so zato ti posegi ustrezno dopolnili zamišljeno celoto. Ker jih je oblast potrebovala, jim ni podr- žavila delavnic. Pri cerkvi v Pragi, ki je še po vojni dobila nekaj manjkajočega kiparskega okrasja, Plečnik ni več sodeloval.

* * *

Čeprav od mestne uprave ni več dobival naročil, so mu pustili obnoviti med vojno poškodovano stavbo univerzitetne knjižnice, v katero je v začetku leta 1944 strmoglavilo poštno letalo. Z gradbenimi deli je podjetje Matka Curka

321 D. Prelovšek: Jože Plečnik

Slovenski parlament (maketa 1949) (Foto: Damjan Prelovšek)

začelo že takoj po nesreči, po osvoboditvi pa je prišla na vrsto oprema poško- dovane velike čitalnice. Knjižnico so ob ponovni otvoritvi leta 1948 preimenovali v Narodno in univerzitetno. Nad vhod je Plečnik namestil slovenski grb, ki je mnogo bolje stiliziran od zdaj veljavnega. Leta 1947 je bil razpisan natečaj za slovenski parlament. Plečnik se ga ni udeležil, je pa izven konkurence izdelal dve varianti za Tivoli in Ljubljanski grad. Zlasti zanimiva je prva, ki se ukvarja s kupolo kot večno temo arhitekture. Tak način obokanja reprezentančnih prostorov je bil preizkusni kamen stavbarjev vse od antike naprej. Plečnik je problem zastrešenja velike okrogle dvorane rešil na domiseln način z manjšo plitvo kupolo na poševnih stebrih, ki bi jim sledil stožčast železobetonski zaključek. Vse skupaj bi doseglo višino okoli sto metrov. Na ta način je hkrati najbolje rešil statični problem kupole, ki bi jo sicer morala podpirati vrsta zunanjih opornikov. Že leta 1935 je podobno zasnoval sarajevsko katedralo, pozneje pa še cerkev sv. Križa v Zagrebu, od katerih ne prva ne druga nista dočakali uresničenja. Svoj projekt je imenoval Katedrala naše svobode. Na Gradu je predvidel radikalno prezidavo obstoječe stavbe in ji na grajski planoti nameraval dozidati skupščinsko dvorano. Dos- top bi bil urejen po monumentalnem stopnišču izpred Robbovega vodnjaka. Predlog sicer ni imel nikakršnih možnosti za uresničitev, bil pa je dokaz neiz-

322 S tudia H istorica S lovenica

merne mladostne ustvarjalnosti starega arhitekta, ki se je zavedal, da Ljubljana potrebuje močan urbanistični poudarek in je bil v ta namen pripravljen žrtvo- vati tudi ne posebej ugledne grajske stavbe. Danes najbrž nihče več ne bi žaloval za njo, če bi na njenem mestu stala Plečnikova skupščina. Nekaj let pozneje je zamisel stožčastega zaključka študije za Tivoli uporabil pri spomeniku glasbe- nika Davorina Jenka v Cerkljah na Gorenjskem. Določene ustvarjalne ideje je Plečnik dolgo nosil v sebi, in če jih ni mogel takoj uresničiti, jih je ob raznih priložnostih skušal predstaviti na nov izviren način.

* * *

Da se je Plečnik lotil parlamenta, je imel veliko zaslug prav minister Kozak, ki si je še naprej zaman prizadeval za arhitektovo vključitev v načrtovanje Ljubl- jane. Neposredna korist od vsega je bila, da so Plečniku leto pozneje podelili Prešernovo nagrado. Z njo se mu je odprla pot do drugih naročil, ki so obsegala predvsem vrsto partizanskih spomenikov po vsej Sloveniji. Gre za korektne arhitekturne, tipološko zanimive študije, ki jim manjka predvsem tesen stik z naročnikom, brez katerega je Plečnik težko izhajal. Z njimi je podoživel veliko mladostnih misli in spominov na dunajski in praški čas, ko je še kot študent projektiral zmagoviti osnutek Gutenbergovega spomenika ali pozneje v Pragi načrtoval obelisk za padle češkoslovaške legionarje. V njih je tudi precej pri- krite krščanske simbolike. Redka izjema je spomenik v Selški dolini, kjer se je arhitekt spoznal s pobudnikom postavitve Nikom Žumrom in z uporabo kolov, na katerih so bili privezani talci, ohranil pretresljiv spomin vojnega trpljenja. Klasične stebre spomeniške kapelice je kot nekdaj v Begunjah spremenil v rus- tikalne in jih pod kapiteli nenavadno povezal z loki. Bolj iz vljudnosti kot iz prepričanja v njegove dejanske sposobnosti so ga povabili tudi k natečaju za vojno ministrstvo in opero v Novem Beogradu. S ski- cami za stavbo ministrstva je Plečnik reševal vprašanje njene umestitve v mestno tkivo, s predvidenimi stebri in kiparskim okrasjem pa razumljivo ni mogel navdušiti žirije. Oba natečaja je tudi sam razumel predvsem kot intelektualno vajo monumentalne gradnje. Po prejetju nagrade so se Plečnika spomnili tudi v Kranju, Škofji Loki in Kamniku in ga prosili za predloge ureditve. Tako je arhitekt, za katerega Ljubl- jana ni imela več pravih nalog, poslej predlagal posege v manjša mesta. V Kranju je uredil zunanjost gledališča in trg pred njim. Nedaleč stran je ob Rožnovenski cerkvi postavil široko stopnišče z vodnjakom. Pri tem se je oprl na svojo izja- lovljeno zamisel obeliska in skodele na Rajskem vrtu, ki jo je na začetku dvajsetih let kot spomin na Španske stopnice v Rimu načrtoval na praškem gradu in oboje združil v eno.

323 Slika 4 D. Prelovšek: Jože Plečnik

Spomenik talcem v Selcah v Selški dolini (1949‒1950) (Foto: Damjan Prelovšek)

* * *

Umetnikovo osemdesetletnico je hotel minister Kozak počastiti z razstavo njegovih del, vendar Plečnik temu ni bil naklonjen. Pripravljen je bil izdati knjigo svojih del, v kateri bi pred pozabo ohranil predvsem vse, kar je ostalo neizvede- nega in se hkrati oddolžil tudi svojim učencem, ki so mu pomagali pri delu. Tri leta pozneje je knjiga izšla in s pomenljivim naslovom Napori in s Steletovim esejem o arhitekturi. Izdajo je spremljala vrsta težav s papirjem in tiskarji, saj je grafična umetnost v novih razmerah precej zaostala za predvojnim časom.

324 S tudia H istorica S lovenica

Plečnik si na Brionih skupaj z učencem Vinkom Glanzom ogleduje ostanke starokrščanske bazi- like, 1956 (Zasebni arhiv Damjana Prelovška)

Za delo na Brionih je Plečnika pridobil Lojze Gostiša. Slovenski partizani so Titu želeli izročiti posebno darilo, Gostiša pa jih je prepričal, da so mu raje v parku postavili paviljon. Plečnik je državnika hotel spoznati, vendar se z njim nikoli ni srečal. Gradnja s kamnom v sredozemskem okolju ga je mikala, vendar jo je dopolnil tudi z lesenimi notranjimi stebri. Zasnoval je pravi antični tolos. Podobnega je že konec štiridesetih let predvidel za rojstno vas pesnika France- ta Prešerna. Takrat si nihče ni mogel prestavljati, kako bi ta kos Grčije deloval v hribovitem gorenjskem okolju, na Brionih pa se je organsko vrasel v pokrajino.

* * *

Čeprav si je Plečnik v okviru svoje šole še naprej prizadeval za zapolnitev nekaterih mestnih vrzeli, med katere nedvomno sodi tudi njegov projekt Glas-

325 D. Prelovšek: Jože Plečnik

bene Matice s konca štiridesetih let, je bila ena zadnjih njegovih uresničenih stvaritev za Ljubljano med leti 1950 in 1956 izpeljana prenova nekdanjega kri- ževniškega samostana. Uvod v to nalogo je bil neuspel poskus, da bi za Šolo za umetno obrt postavili prizidek na ostankih ne dovolj trdnega rimskega zidu. Plečnik je s cenejšimi sredstvi ponovil vrsto svojih zamisli s praškega gradu. Vrnil se je k dekorativnosti mladostnih dunajskih začetkov in znova obudil antično tehniko barvnega grafita. Hkrati je v Križanke rešil tudi nekaj ostankov po potresu podrtega Knežjega dvorca in nekatere portale modernemu času žrt- vovanih ljubljanskih hiš. V majhnem prostoru med nekdanjim samostanom in cerkvijo je uredil izvirno osvetljeno Peklensko dvorišče, s katerim je Ljubljani vrnil globoko doživet kos Mediterana. V času, ko je že povsod cvetela enolič- nost funkcionalizma, so se zdele Plečnikove Križanke popolnoma nesprejeml- jiva kaprica ostarelega arhitekta. Krstilnica za šišensko cerkev je bila verjetno prav zadnje delo, katerega načrte je še uspel korigirati. Po smrti 7. januarja 1957 in slavnostnem slovesu na ljubljanskih Žalah je Plečnik za skoraj dvajset let utonil v pozabo.

Damjan Prelovšek

JOŽE PLEČNIK Art in new Circumstances

SUMMARY

The author presents the artistic path of architect Jože Plečnik following the end of the Second World War until his death in 1957. They dared not sack him from the Academy of Sciences and Arts, which had happened to many other Sloveni- an intellectuals, but there was simply no future for Plečnik in Ljubljana. Some of Plečnik‘s sacral works were no better off, as they had been destroyed in the war or shortly after. Also, the vast majority of the sacred equipment, once caressed by the love of the master, which epitomised the high culture of Slovenian car- penters and stonecutters, disappeared without a trace in the onslaught of ideological blindness. In short, Plečnik witnessed the toughest years of the Slovenian

326 S tudia H istorica S lovenica

cultural revolution, which barbarically destroyed the nation’s essence. In any case, these were not the circumstances he was hoping for during the stormy times of the Second World War, when he was contemplating great ideas for post-war Ljubljana. Thus, Plečnik was left mainly with smaller orders from the Slovenian Church. His professional colleagues began to avoid such orders and, therefore, he himself had to save the burnt church roofs and belfries with the scarcest of resources Although he was no longer getting orders from the city administration, he was allowed to restore the badly damaged university library building in which a postal plane had crashed early in 1944 during the war. In 1947, a competition for the Slovenian Parliament was announced. Plečnik did not participate, but he made two variants outside of the competition for the Tivoli Park and the Ljubljana castle. Plečnik owes his participation in the designing of the Parlia- ment building to minister Kozak, who continued to no avail to work for the architect’s involvement in the planning of Ljubljana. The direct benefit of these efforts was that one year later they awarded the Prešeren Award to Plečnik. The Award paved the way to other orders, which consisted mostly of a series of Par- tisan monuments across Slovenia. After receiving the award, Plečnik was sud- denly remembered also in Kranj, Škofja Loka, and Kamnik, and asked for proposals for the designs of those cities. Thus, the architect for whom Ljubljana no longer had the right tasks, proposed architectural feats in smaller cities. Minsiter Kozak wanted to commemorate the artist’s 80th birthday with an exhibition of his works, but Plečnik opposed such a proposal. He was, however, prepared to publish a book of his works in which he would preserve forever everything that remained unfulfilled or unaccomplished, and by which at the same time would repay his students who had helped him. Three years later, the book was published under a notable title Napori (Efforts), with Stelet‘s essay on architecture. Although in his school Plečnik continued to work on the filling of some of the city‘s gaps, which undoubtedly included his project for the Glasbena Matica music society building from the end of the forties, one of the last of his accomplished works for Ljubljana between 1950 and 1956 was the renovation of the former Monastery of the Teutonic Order. After his death on 7 January 1957 and the procession at the Žale Cemetery in Ljubljana that followed, Plečnik was forgotten for almost twenty years.

327

S tudia H istorica S lovenica

UDK 811.163.6'373.21(497.4Maribor) 1.01 Izvirni znanstveni članek

Poimenovanja mestnega javnega prostora: urbanonimi v Mariboru

Drago Unuk

Dr., izredni profesor Univerze v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor e-pošta: [email protected]

Izvleček: Prispevek podaja jezikoslovno obravnavo urbanonimov mesta Maribor. Mestni javni prostor je pomemben in poimenovan s posebnimi jezikovnimi sredstvi za njegove dele, urbanonimi. Urbanonimi so prostorski podatkovni nizi, tvorijo mrežo imen objektov in vzpostavljajo nanosniški prostorski sestav. Delujejo kot mikrotoponimi za množico istovrstnih fizičnih neživih objektov urbanega prostora. Podajajo informacije o njihovi omejitvi (lokalizacijo) in nahajanju (lokaliteto). Mesto je obenem topografski in družbeni prostor, urbanonimi ga odražajo in ga hkrati tudi tvorijo: opravljajo informativno, orientacijsko, simbolno in povezovalno vlogo. Izrazito je delovanje teritorialnosti. Zgradbeno-oblikovno prevladujejo shematizirani dvobesedni urbanonimi. V glavnem motivnem poimenovalnem načinu po osebah od 19. stoletja izstopa vidik izražanja simbolne svojilnosti, kar pa z mešanjem sestavov destabilizira toponomastični sestav imen.

Ključne besede: lastnoimenskost, urbanonim, poimenovalni motiv, honorifikacija, transonimizacija

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 17 (2017), št. 1, str. 329–358, 47 cit. Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

329 D. Unuk: Poimenovanja mestnega javnega prostora: urbanonimi ...

0 Uvod: mestni prostor

Pojav mest v preteklosti in njihovo širjenje v sočasnosti pomenita obdobje nove vrste povezanosti ljudi, v izhodišču so sodelovanje ljudi, njihove potrebe in interesi. Prav v sodobnosti poteka največje spreminjanje okolja, pospe- šeno se preureja tudi način bivanja ljudi, saj več kot polovica prebivalstva že živi v mestih. Preoblikovanje naravnega prostora v mestni prostor tvori svet, ki smo ga ustvarili ljudje, ta prostor pa je dvorazsežen: je fizični prostor, pozidan s stavbami in potmi, in družbeni prostor odnosov. Vidik skupnega je večraz- sežen, tj. razumevanje načel organiziranosti javnega prostora, usklajevanje in posploševanje vzorcev, prepoznavanje take urejenosti in vzajemno upošteva- nje tega, kar posameznik vé. Gre za vzajemni namen skupnostne rabe prostora, ko je celostno okolje razčlenjeno na več lokacij, organizirano in nadzorovano, ker je prostor družbeno pomemben. Členitev javnega oz. skupnega prostora lokalnega značaja tvori mrežo poti s povezovalno vlogo, tako se v skupnosti vzpostavljajo in ohranjajo medsebojne vezi. V ozadju je organizacijsko načelo sorazmerne simetrije urbaniziranega prostora v mrežnem modelu iz manjših enot. Zagotavljajo stabilnost v časovnem okviru in periodične premene načela urejanja z vidika daljših razdobij, to pa je pravzaprav ohranjanje stanja iz preteklosti. Pomembna je tudi simetrija percepcije: teži se k temu, da se v imenih za mestni prostor ohranja predstava o samostalnikih v zajeti obliki tako, da jih prepoznavamo. S tem je pozornost usmerjena k imenom, vezanim za poimenovane objekte; ti so velika množica istovrstnih pojavov, tj. ulic, cest, trgov, prehodov. V imenih je zapisana preteklost lokalne pa tudi širše skupnosti.

1 Občnoimenskost, lastnoimenskost

V evropskih jezikoslovnih obravnavah od 18. stoletja prevladuje delitev samostalnikov, tako da so ti obravnavani kot samostalniki oz. občna imena (nomina appellativa oz. apelativi) in imena oz. lastna imena (nomina propria oz. pro- prialna imena, onimi). Razločevanje temelji na nasprotju označevanja razreda entitet (občno ime) in označevanja posamezne entitete (lastno ime); prvo vključuje označevanja (denotacijo), drugo samo nanašanje (referenco). Vide- ti je, da imajo občni samostalniki splošnejši pomen, nikoli ne poročajo le o določeni posameznosti, saj označujejo korespondenčni razred posameznosti. Lastnoimenski samostalniki oz. imena se tipično povezujejo z enciklopedični- mi (ne pa tudi leksikalnimi) informacijami o posamičnem nanosniku (referen- tu). Pod vplivanjem etimologije se za lastna imena išče pomen oz. pomenski

330 S tudia H istorica S lovenica

motiv iz občnoimenskega fonda.1 V jezikoslovni, še posebno v imenoslovni literaturi, je uveljavljeno mnenje, da občna imena v procesu polastnoimenjenja (onimizacije) izgubijo svoj besedni, tj. predmetni, pomen in so kot lastna imena v tem smislu pomensko izpraznjena. Lastna imena so torej pomensko izpra- znjeni signal s svojim nanašanjem.2 Toda definiranje pomena lastnoimenskega samostalnika x kot posameznost, poimenovana x, je lahko preveč restriktivno.3 Kaj torej pomeni lastno ime? Filozofsko-logična obravnava se nanaša na vidik vprašanja nanašanja in istovetnosti (identitete). Tradicionalistično gleda- nje na lastno ime je z vidika obravnave označevanja in sooznačevanja (konota- cije) ter nanašanja.4 Samostalnik ima dve razsežnosti pomena: denotativnost – vrsto pojavnosti, ki tvori obseg (ekstenzijo) pojma tega samostalnika; konotacijo – vsebino oz. skupne lastnosti vseh pojavnosti (intenzijo), ki spadajo v obseg pojma in jih izraža opis samostalnika.5 V sodobnosti je pomemben konceptu- alni obrat ponudil Saul A. Kripke. Govori o referencialni identiteti: nanašanje je zasidrano kot izraz enega izmed mogočih opisov nanosnika (Pahor – predsednik Republike Slovenije). S procesom poimenovanja določenega nanosnika se ukine povezava prvotni nanosnik – opis prvotnega nanosnika (Maribor je mesto ob reki); ime postane togi označevalec. Pomembno je védenje o prvotnem nanosniku: do njega pridemo z vzročno verigo referentnosti, tj. nazaj po verigi prenašanja do poimenovalnega dejanja resničnega nosilca imena. Torej to ni zaradi opisa, ki se nanaša na imenovano samo posredno prek lastnosti imenovanega. Ime tako neposredno referira prav zaradi te vzročnosti med poi- menovanjem in vsako poznejšo rabo imena.6 Lastnoimenski pomen se nana- ša na etimološki pomen oz. etimologijo lastnega imena, proprialni pomen, ki je vezanost odnosa imena do poimenovanega objekta in ima zgradbo poimenovalnega motiva, ter uzualni pomen, tvorjen v sporazumevalni praksi.7 Dodamo še dodatno razsežnost lastnega imena, tj. pomen lastnoimenske vrste; ta izhaja iz razvrščanja lastnoimenskih objektov. Imena imajo lastno notranjo zgradbo. Zlasti zgrajena prostorska imena (enako tudi stvarna) imajo inkorporirani opisni samostalnik, nekak klasifikator oz. subkategorialno ime (ulica, trg, cesta), ki poroča še o celoti poimeno-

1 John M. Anderson, The Grammar of Names (New York, 2007), str. 4−17, 74−81 (dalje. Anderson, The Grammar of Names). 2 Alenka Šivic Dular, ''Skladenjska določitev lastnega imena,'' Jezik in slovstvo 44, št. 7−8 (1998/1999): str. 263−266. 3 Victoria A. Fromkin, Linguistic. An Introduction to Linguistics Theory (Malden, Oxford, 2001), str. 33. 4 John Stuart Mill, A system of logic (London, 1843), po Anderson, The Grammar of Names, str. 16, 74. 5 James D. Carney, Richard K. Scheer, Fundamentals of logic (New York, 1980), str. 121–125. 6 Saul A. Kripke, Imenovanje in nujnost (Ljubljana, 2000), str. 70–121. 7 Rudolf Šrámek, ''Etymon, pojmenovací motiva a význam vlastních jmen,'' Jezikoslovni zapiski 13, št. 1–2 (2007): str. 466–467.

331 D. Unuk: Poimenovanja mestnega javnega prostora: urbanonimi ...

vanega izbranega prostora. Tako so imena določevalniki (determinatorji) v širokem pojmovanju oz. določevalne besedne zveze (determinativne fraze). Imena so v resnici visoko specializirani determinativni identifikatorji.8 Vsa prostorska imena so zaznamovana v besedišču kot [+ lokativnost], tj. [+ mestovnost]. Prvi sestav tvorijo večbesedna imena, v resnici frazeološka imena (Trg svobode, Ulica Darinke Flis, Ulica 10. oktobra). To so oblikoslovno-skladenjske celote iz dveh (več) sestavin, tako da imamo v zaporedju dva nanosnika (ali več teh). Izobčnoimenska sestavina (ulica, cesta, trg) deluje klasifikatorno in opredeljuje opisno celoto. Zasidranost je stalno nanašanje na določeni in enkratni nanosnik. Drugi sestav prostorskih imen vsebuje še označevalnik (marker) – pripone, predpone in predloge; ti izražajo in kažejo na [± mestovnost] (Kersni- kova ulica, Livadna ulica, Tkalski prehod, Nabrežna ulica, Za gozdom). Pogost pojav je prehajanje lastno ime – lastno ime (transonimizacija) (Gregorečeva ulica, Ljubljanska cesta). V toponimizaciji so zunajjezikovne lastnosti imena, ki nastopajo kot pragmatično nanašanje, vezane na naše védenje o objektu in vzorcih lastnoimenskega poimenovalnega procesa, torej paradigmatskih sesta- vih imen. Tako lastno ime lahko deluje v poimenovalnem procesu in stvarni sporazumevalni praksi. O jeziku ugotavljamo, da procesi in načela poimenovanja kakega pojava omogočajo glede na sporazumevalne cilje izbiro med občnoimenskim in lastnoimenskim imenom: občno ime izraža ime razreda/vrste v splošnosti pojava (pridruženi občni pojem, npr. mesto), lastnoimenska poimenovalnost zaznamuje enkratnost in stalnost nanašanja ime – stvarni posamezni pojav (edninsko poimenovanje: mesto Maribor, oseba Jančar, roman Galjot) ali skupina posameznosti, ki tvorijo celost (needninsko poimenovanje: gorovje Dolomiti, prebivalci Mariborčani, družina Kraševci). Lastnoimenskost je tako posebna poimenovalnost objekta (tega, kar se poimenuje). Zaznamuje njegove posamezne lastnosti, tako da z njimi prepoznamo (identificiramo) njegovo enkratnost glede na druge objekte, ki imajo skupaj z njim določene skupne značilnosti in spadajo v okvir istega splošnega pojma (mesto Maribor v okviru drugih mest prek značilnosti pojma 'naselje'). Lastno ime omogoča tudi razlikovanje (diferenciranje) poimenovanega objekta od vseh drugih istovrstnih enkratnih objektov, ki sestavljajo isti splošni pojem (mesto Maribor v okviru drugih mest prek značilnosti pojma 'naselje': Celje, Ljubljana, Praga itd.). Ko odmislimo posebnosti lastnega imena, je videti, da se občno ime in lastno ime prekrivata – zaznamujeta isto pojavnost, le da je lastnoimenski pomen v primerjavi z občnoimenskim pomenom na ravni stvarnega poimenovanja zaznamovan (občno ime mesto – lastno ime Maribor).

8 Anderson, The Grammar of Names, str. 112−120, 239.

332 S tudia H istorica S lovenica

Lastno ime poimenuje posameznost objekta, ki izhaja iz njegove posebne pomembnosti, kar si zamišljamo kot zbir zunajjezikovnih informacij o tem objektu: te nam omogočajo, da ga prepoznamo in razlikujemo prav v njegovi enkratnosti. Kako lastna imena pravzaprav poposameznijo svoj lastnoimenski objekt? Filozofski pogled pravi, da se entitete delijo na individualizirane, posa- mične (lastna imena, zaimki, določene samostalniške zveze) in univerzalije kot razrede posamičnih entitet (občna imena, tj. občni in abstraktni samostalniki, in lastnosti, dejanja itd., tj. glagoli, pridevniki idr.). Partikularni izrazi označujejo posamične osebe, stvari.9 Ob posamičnih lastnostih objekta, ki jih opredeljujemo za lastnoimenski pomen, je vključeno še védenje o določenih lastnostih splošnosti, da lastno ime uvrstimo v eno izmed širših klasifikacijskih celot in s tem tudi lastnih imen, tj. pomensko sorodnih lastnih imen, a pri tem gre v resnici za delitev poimenovanih objektov, ne pa imen samih po sebi. Osnovna členitev je na osebna lastna imena za posamezne ljudi (antroponime) in zemljepisna lastna imena za posamezne zemljepisne objekte (geonime oz. toponime). Z nastankom novih kategorij objektov so nastala še stvarna lastna imena za objekte človekove dejavnosti (hrematonimi) z obrobno kategorijo idejnih stvaritev (ideonimi).10 Tipolo- gija in terminologija lastnih imen v slovenskem imenoslovju sta ustaljeni.11 Kako lahko pravzaprav lastno ime v sporazumevalni praksi dojemamo kot lastno ime? Vsako lastno ime je določeno s sestavinami občnega imena (so samostalniki) in sestavinami, ki predstavljajo posebno in enkratno zaznamovanost lastnega imena, kar se izraža tudi s tem, da se lastna imena razlikujejo od občnih imen tudi oblikovno s tem, da se z razvojem abecedne pisave pišejo z veliko začetnico. Ob tem imajo lastnoimenske besede še druge, zgradbene, posebnosti, tako da oblikovna plat kaže na pomembnost poposameznjenega objekta. Lastna imena so posebna tudi v tem, da je družbeni vidik poimenovalnosti izrazito pomembnejši kot pri občnoimenskosti. Pri tem mislimo na sporazumevalne potrebe, pragmatično prakso in zgodovinski ter upravni vidik: vsi usmerjajo lastnoimenski poimenovalni proces in stabilizirajo lastna imena, tj. od sorazmerno spontanega ali načrtovanega tvorjenja lastnega imena do njegove ustaljene rabe. Družba z raznimi upravnimi določili podeljuje uradno določenost stalne podobe lastnih imen v aktualnem času. Zemljepisna lastna imena označujejo stalno nameščene dele zemljepisne površine (ali objekte) na določenem mestu ali v prostoru, ki so za (lokalno) skupnost družbeno pomembni. Določa jih neposredna stalna zvezanost lastne-

9 Marija Golden, O jeziku in jezikoslovju (Ljubljana, 1996), str. 192–193. 10 Ewa Wolnicz-Pawłowska, ''Nazwy własne w przekładzie. Zarys problematyki,'' v: Przestrzenie języ- koznawstwa, ur. M. Graf (Poznań, 2014), str. 204. 11 Alenka Šivic Dular, ''Zgodovina imenoslovja v Sloveniji,'' Jezikoslovni zapiski 8, št. 2 (2002): str. 7−27.

333 D. Unuk: Poimenovanja mestnega javnega prostora: urbanonimi ...

ga imena s stvarnim mestom oz. lokacijo na površju, pod njim ali v prostoru. V sporazumevalni praksi to pomeni nenehno ponavljanje istih toponimov, ker so zemljepisne danosti stalne oz. relativno nespremenljive in se zajemajo kartografsko. Med lastnimi imeni so toponimi najbolj standardizirani in stalni: topo- nomastična raziskanost je podana kartografsko, inventar imen pa je upravno določen. Pomembno se razlikujejo glede na naseljenost: naselbinska imena (ojkonimi) in nenaselbinska imena (anojkonimi). Toponimi imajo relativno trajanje, ki je vezano na prostorsko in časovno razsežnost. Prva pove, kaka je mestovnost posameznih objektov, tj. povezanost imena in objekta z mestom na površju in razprostranjenostjo na površju ali obstajanja v prostoru. Časovna razsežnost kaže, kako imena izražajo zgodovino nadaljevanja in/ali spreminjanja objekta in imena. V sodobnosti je poimenovalna motivna osnova pogosto že zakrita zaradi časovne oddaljenosti od poimenovanja, v ospredju delovanja toponima je pragmatičnost sporazumevanja, ki toponim bolj povezuje s poimenovanim objektom, kot pa izraža kako pomensko vsebino: v sporazumevalni praksi se deloma še zavedamo izobčnoimenske pomenske motivacije v imenu Studenci, tj. mestovna značilnost številnih izvirov vode, a toponim funkcionalno relevantno uporabljamo za povezovanje s stvarnim denotativnim objektom, tj. četrtjo v mestu Maribor, ne vključujemo pa pomena 'mrzel'.12 Lastna imena torej nastopajo v sporazumevanju drugače kot občna: pre- jemnik jih mora prepoznati in uvrstiti v določeno lastnoimensko vrsto. Pri enobesednih imenih je to s posredovanjem motivacijskega občnega vrstnega imena (ulica Kot), pri dvo- in večbesednih imenih na imensko vrsto kaže obč- noimenski člen (Ajdova pot), pri toponimih, nastalih z izpeljevanjem, pa topoformant (Ledina). Lastnoimenske baze dajejo poimenovalcu ustrezni inventar topoformantov.13 Motivacijske značilnosti so lahko izražene eksplicitno, z leksemom, ali implicitno, s pripono v izpeljavah. Izstopajo toponimi iz občnih imen s tipičnimi formanti za poimenovanje prostora in poimenovanja pripadnosti oz. lastništva.14 Nekatera lastna imena v nespremenjeni obliki preidejo iz ene vrste v drugo vrsto (s transonimizacijo: Kot, Tabor). V praktičnosti vsako- dnevnega govorjenega sporazumevanja sta v ospredju gospodarnost in jasnost, tako da se celostno poimenovanje (Gosposka ulica) poenobesedi v izpustnost vrstnega jedrnega poimenovanja in ostane samo informacijski določevalni člen (Gosposka).

12 Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar (Ljubljana, 2015), www.fran.si, dostop 15. 9. 2017. 13 Jaromír Krško, ''Sémantické príznaky topoformantov a ich spojenie s onymickými triedami,'' Prace językoznawcze XIV (2012): str. 157−166. 14 Milan Majtán, Z lexiky slovenskej toponymie (Bratislava, 1996), str. 23, 140.

334 S tudia H istorica S lovenica

2 Urbanonimi

Urbani prostor sestoji iz množice stabilnih objektov (stavb) in mreže prometnih ter prevoznih poti (cest, ulic, trgov, prehodov, ploščadi, poti ipd.). Je antropo- centrični vidik urejanja in doživljanja prostora. Mesto označuje njegova neposredna povezanost prebivalcev s prostorom, v njem tudi živijo in delujejo bliže drug drugemu kot na podeželju. Javni prostor je namenjen koristim skupnosti, zato je pomemben in poimenovan s posebnimi jezikovnimi sredstvi za njegove dele, urbanonimi (tudi urbonimi). V mestu smo nenehno obdani s predmetno- stjo iz preteklosti pa tudi s poimenovanji za pojave javnega prostora. Ta imajo različno funkcionalno vrednost. Percepcijo, zavedanje in razumevanje sveta si posameznik in skupnost tvorita iz sočasnosti pojavov, ki ju obdajajo, pri tem gre za njihovo neprekinjeno zaporedje, kot so se pojavljali v različnih obdobjih in se nadaljujejo v sodobnosti ali v njej nastajajo. Tako skupnost dojema tudi od človeka spremenjeni prostor, njegovo rabo in povezanost prebivalcev v njem. Družbeno urejanje prostora se odraža v jezikovni sferi, zaradi pogostnosti rabe izstopajo urbanonimi. Oblike, ki so se uveljavile, stabilizirajo sistemsko organiziranost, a se ta po posameznih obdobjih razlikuje. To je dolgoročni vidik sestava urbanonimov in je okvir aktualnemu, tj. povsem praktičnemu vidiku orienti- ranja v prostoru. Proces nastajanja in spreminjanja urbanonimov je potekal od jasnega stvarnega označevanja, kjer gre za realistično predstavljanje (največ- krat je to izsek iz narave: Pod izviri), do nerealističnega umišljenega predstavlja- nja pojavnosti (kultura: Smetanova ulica). Urbanonimi so specifična vrsta toponimov, ki predstavljajo presek nasel- binskega in nenaselbinskega sestava toponimov; poimenujejo naselbinske in nenaselbinske objekte znotraj mestnih realij.15 V imenoslovju se urbanonimi različno razlagajo, v glavnem kot specifični mestni elementi mestne realnosti.16 Gre za govorjena in zapisana lastna imena za fizične objekte (mikrotoponi- me) in upravne enote v sorazmerno omejenem urbanem prostoru (mestu). V osnovi opredeljujejo istovetnost posameznih objektov, jih medsebojno razlikujejo, ob tem pa v okviru celote mesta podajajo informacije o njihovi omejitvi (lokalizacijo) in nahajanju (lokaliteto). Sestojijo iz shematizirane kratke eno- ali večbesedne oblike. Topološko tvorijo manjše število preprostih ustaljenih zgradbenih tipov. Njihova sistematična ureditev je zasidrana v pragmatični rabi, v uradovalno-upravni praksi je standardizirana in obvezna; pri nas se izraža kot umeščenost naslova posameznika in ustanov, v obliki sestava javnih napisov pa še v seznamih in zemljevidih. Za vse urbanonime je značilno, da so stabilizi-

15 Milan Majtán, ''Záverečné slovo,'' v: Urbanononymia, ur. Pavol Žigo idr. (Bratislava, 1988), str. 164−166 (dalje: Majtán, ''Záverečné slovo"). 16 Rudolf Šrámek, ''Urbanonymie a urbonymie,'' Onomastický zpravodaj 31 (1990): str. 65−70.

335 D. Unuk: Poimenovanja mestnega javnega prostora: urbanonimi ...

rani, zato so močno vpeti v kulturni koncept skupnosti. Čeprav so urbanonimi kot jezikovna pojavnost zanimivi zaradi zunajjezikovne motivacije, pomena in vloge, je jezikovni vidik omejen le na njihovo lastnoimensko naravo, tj. oblikovanje, klasificiranje in tipologijo. Število urbanonimov narašča z velikostjo mesta, ob tem pa tudi število poimenovanj z nerealistično motivacijo, tj. z vidika posvetitve komu/čemu (dedikacije), častilnosti koga/česa (honoracije) in ide- ologiziranja. Stara orientacijska imena s poimenovalno oz. označevalno vlogo imajo visoko orientacijsko vrednost (tla, smer, obrt). Novejša poimenovanja nosijo predvsem informativnost o kulturni in ideološki motiviranosti, orientacijsko pa so le omejeno funkcionalna. Skupino imen, ki delujejo s svojo obliko (Tiha ulica), označujemo kot obrobno. V sodobnosti se orientacijska vloga urbanonimov manjša, namesto njih tako delujejo druge orientacijske točke v prostoru. Ostajata upravna in uradovalna vrednost, to pa urbanonimom daje pomembno sporazumevalno vlogo. Videti je, da so urbanonimi zanimivi kot zgodovinska, družbena, kulturna, ideološka, administrativna in jezikoslovna pojavnost. Zgodovinski pregled urbanonimov je usmerjen v preteklost mest in njihovih prebivalcev, obenem so zanimive še spremembe fizičnega in družbenega prostora v času. V skupini spominskih nazivov sta vsebovana tudi t. i. kolektivni spomin in ideologija obdobja. Urbanonimi so izraz mestne skupnosti do svojega razčlenjenega mestnega prostora. Mesto je obenem topografski in družbeni prostor, urbanonimi ta prostor odražajo in ga hkrati tudi tvorijo. Opravljajo informativno, orientacijsko in simbolno vlogo, skupaj s prostorom povezujejo skupnost meščanov danega mesta in jo umeščajo v širšo kulturno skupnost. Izrazito je delovanje teritorialnosti. Urbanonimi so poimenovanja posebnih neživih objektov, ki so značil- nost urbanega prostora in so zajeti v mestni kataster: ulice, ceste, trgi, nabrežja, obrežja, četrti. V širšem pojmovanju so to vsi mestni objekti, torej tudi parki, postaje, ustanove, pomembne zgradbe, spomeniki, stadioni, dvorane ipd.17 Vendar te uvrščamo v kategorijo stvarnih lastnih imen. Urbanonime bomo v grobem razdelili na skupino z orientacijskim in skupino s posvetilnim (spominskim ter častilnim) poimenovalnim motivom. Orientacijski urbanonimi so stabilni in so predvsem v manjših mestih ter v središču mest. Jezikovno poimenovanje izraža povezanost z mestnim prostorom (smer, lega, lastnosti). Posvetilni nazivi so manj stabilni, niso povezani z realnim mestnim prostorom, pač pa s shematiziranim odnosom skupnosti s pomembno osebo, ustanovo, pojmom, dogodkom. Za poimenovalni proces ugotovimo oddaljevanje od količine kakovosti urbanega prostora do količine

17 Majtán, ''Záverečné slovo,'' str. 164−166.

336 S tudia H istorica S lovenica

oseb, ki se kaže kot shematizirani strukturni tip po analogiji. Tako lahko govorimo tudi o tradicionalnem in modernem poimenovalnem tipu. V prvem tipu gre za vidik fizičnega prostora; poimenovanja imajo informativno pomensko motivirano vrednost iz občnih imen. V drugem tipu je podan vidik družbene- ga prostora; nazivi imajo konvencionalno informativnost, ki izvira iz odnosov do drugih (zlasti osebnih) lastnih imen. Starejša poimenovanja zajemajo kake fizične značilnosti iz stvarnega mestnega okolja in delujejo kot opisna smerna poimenovanja. Pragmatično delovanje je podajati informacije o komunikacij- ski, tj. prometni, vlogi, zato se v ime vključi prav to, kar je najbliže objektu poimenovanja (Dravska ulica, Na prehodu, Vojašniški trg). Urbanonime se obravnava tudi v okviru kulturne lingvistike (jezik – kultura – človek − realnost) oz. kulturne onomastike: kako način razumevanja sveta v skupnosti ustvarja jezikovno podobo sveta, zajeto v jeziku kot interpretacija sveta in je značilnost posameznega jezika.18 Tako besedni pomen ni dosledno zrcaljenje resničnosti, ampak zavestno poudarjanje tistih značilnosti objekta, ki se zdijo uporabniku jezika pomembne.19 Sistemski pristop razvršča neologizme, tj. lastna imena, ekspresivne izraze in termine, na obrobnost besedišča.20 Parasistemska leksika je s posebno poimenovalno vlogo za: novo pojavnost (denotativni neologizmi), novo zgradbenost v jeziku že poimenovanih pojavov (transnominativni neologizmi), aktiviranje novih ali perifernih besedotvornih postopkov (perintegracijski procesi), zlasti pri tvorjenju lastnih imen.21 V okviru znotrajsistemske relacijskosti lastnoimenskih elementov lahko govorimo o primarnih onimih, ki so tvorjeni, in sekun- darnih onimih, ki so translokalizacijska imena, tj. preneseni že izdelani leksemi brez besedotvornih dejavnikov.22

3 Zgodovinski okvir

Maribor se je najprej pojavil kot grad v upravni marki (Marchburg, 1164), pred- mariborsko naselje pa ob reki Dravi. Mesto je omenjeno leta 1254 kot Marpurg,

18 Danuta Lech-Kirstein, ''Śląskie nazwy geograficzne jako przedmiot badań lingwistyki kulturowej,'' Onomastica LVII (2013): str. 175−183; Katarzyna Skowronek, Współczesne nazwisko polskie: studium statystyczno-kognitywne (Kraków, 2001). 19 Ryszard Tokarski, ''Słownictwo jako interpretacja świata,'' v: Współczesny język polski, ur. Jerzy Barmiński (Lublin, 2001), str. 343. 20 Markéta Ziková, ''Substantivni neologismy a jejich parasystémový charakter,'' Naša řeč 2 (2001): str. 81−89. 21 Jana Pleskalová, ''O tzv. parasystému,'' Linguistica Brunensia 49 (2000): str. 41−46. 22 Halszka Górny, ''O strukturach proprialnych i procesach nazwotwórczych – od ujęć dawniejszych po najnowsze teorie,'' Onomastica LVIII (2014): str. 89−102.

337 D. Unuk: Poimenovanja mestnega javnega prostora: urbanonimi ...

ime Marburg je torej po gradu.23 1836. leta je bilo s prizadevanji Stanka Vraza poslovenjeno v Maribor in kaže na takratno slovanofilstvo in nacionalizem. Urbanizacija Maribora je potekala od 13. stoletja; v dokumentih so omembe ulice, mestnih predelov, obzidja in utrdb redke. Srednjeveški Maribor je bil mesto obrti, uradništva, lokalne trgovine in tudi še poljedelstva. Prebivalstvo mesta so tvorili priseljenci iz ožjega in širšega okolja, tudi iz Furlanije, Češke, Moravske, Ogrske, današnje Avstrije, Bavarske idr. Razvoj mesta so v 14. in 15. ter 17. in 18. stoletju zavrla obdobja kuge, požarov in turških vpadov. Prebival- stvo v novem veku se je obnavljalo s priseljevanji, od 17. stoletja pa s številnim vojaštvom. Mesto je bilo večnarodno prometno središče: vodilno plast prebivalstva so tvorili nemški, del pa domači priseljenci iz okolice. V 19. stoletju je doživelo vzpon z izgradnjo južne železnice in industrije.24 Mesto je imelo pri- bližno dvainpolkrat več tujih prebivalcev kot domačih, gospodarska podoba mesta je bila nemška. Leta 1846 je imelo 3 trge in 31 ulic.25 Strma rast in gostota prebivalstva sta se pojavili v drugi polovici 19. stoletja. V statistiki prebivalstva je bil uveden termin občevalni jezik (kot jezik vsakdanjega sporazumevanja); prebivalci Maribora so se opredeljevali za Štajerce, ne pa Slovence, Nemce: v štetjih med leti 1880 in 1910 je bilo 85 % nemško govorečih Mariborčanov. Nemštvo je pomenilo statusni simbol meščanstva, slovenstvo pa podeželskosti. Po prvi svetovni vojni je bilo le še 21 % (1921) oz. 8 % (1931) in po drugi vojni 1 % prebivalcev z nemškim maternim jezikom.26 Mesto leži na treh vzporednih naravnih terasah ob reki. Ulična organizacija se je začela s trapezastim zaselkom ob brodišču. V 13. stoletju je mesto dobilo rombasto obzidje, vzpostavila se je še poldnevniška ulična ureditev. S pojavom železnice in industrializacije v obročih predmestij so obzidje porušili in dejavnosti prenesli od Drave v središče mesta. Mesto je doživelo izrazito izgradnjo z industrializacijo v obdobju do prve svetovne vojne in v času po drugi svetovni vojni.27 Za mesto pomembni obdobji sta še čas socializma v Socialistični fede- rativni republiki Jugoslaviji (1945–1991) in obdobje državne samostojnosti v Republiki Sloveniji od leta 1991.

23 Tone Ravnikar, ''Maribor v 12. stoletju. 850 let prve omembe Maribora,'' Gradivo za zgodovino Maribora, XXXIX. zvezek (2014). 24 Andrej Hozjan, ''Mariborsko prebivalstvo do srede 18. stoletja,'' Studia Historica Slovenica 2, št. 1 (2002): str. 11–43; Jože Mlinarič, ''Maribor in njegova pokopališča do 20. stoletja,'' v: Mariborska poko- pališča, ur. Edvard Glaser (Maribor, 2009), str. 55–77. 25 Jože Curk, ''O prebivalstvu Maribora med sredinama 18. in 19. stoletja,'' Studia Historica Slovenica 2, št. 1 (2002): str. 43, 77. 26 Jerneja Ferlež, ''Prebivalstvo Maribora 1848–1991,'' Studia Historica Slovenica 2, št. 1 (2002): str. 79–127. 27 Jože Curk, ''Urbano-gradbena komunalna zgodovina Maribora,'' Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino 31 (1983): str. 148–157; Jože Curk, Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem (Maribor, 1991), str. 99–103.

338 S tudia H istorica S lovenica

V preteklosti je bil Maribor izrazito večnarodno mesto, uprava je bila nemška, vsa imena ulic, cest in trgov so bila v nemškem jeziku do leta 1919. Slovenska poimenovanja so zamenjali tako, da so imena po nemških osebno- stih zamenjali z imeni po slovenskih ljudeh, druga poimenovanja so prevedli (Hauptplatz – Glavni trg, Windischgasse – Slovenska ulica ipd.).28 Z nemško okupacijo (1941) so slovenska imena zamenjali z nemški imeni, po vojni (1947) so ponovno vzpostavili slovenska poimenovanja. Za obdobje socializma in čas po osamosvojitvi inventar urbanonimov izraža kontinuieteto do danes z zna- čilnostmi, kot jih predstavljamo v prispevku.29 Po osamosvojitvi Slovenije je večina urbanonimov z ideološko ali politično zasnovo ostalo, spremenilo se je le nekaj sporadičnih poimenovanj, ker se vprašanja preimenovanja niso lotili celostno (Tipološko jih obravnavamo v razdelku 4.2.1.). Imena ulic se pojavijo v srednjem veku, od takrat so tudi najstarejše posamezne omembe, toda za najzgodnejše obdobje je značilna nepreglednost dinamike urbanonimov. Posebnost je, da so poimenovanja latinska, nemška in slovenska. Urbanonimi pri nas so izraz evropskih načinov poimenovanja urbanega prostora. Najstarejši nazivi ulic so iz občnoimenskih nazivov za poklice in dejavnosti (v 14., 15. stoletju; iz nemščine, latinščine). Sledijo nazivi, ki izraža- jo družbeno in politično življenje skupnosti (od 16. do 18. stoletja; nemškega, grškega in latinskega izvora), v 18. in 19. stoletju se pojavi še vojaško izrazje. Značilno je veliko nazivov s posredovanjem nemščine. Kot prepoznavni gene- rični člen zgradbe naziva je najpogostejši splošnoslovanski ulica, ki je skoraj povsem zamenjal starejša poimenovanja pot, cesta, steza ipd.30 V 20. stoletju upravni in urbanistični sestav uvedeta uniformiranje in standardiziranje poimenovanj.31

4 Poimenovalni motivi v lastnoimenskem procesu

4.1 Tradicionalna motivacija

V ospredju je način, kako urbanonimi odražajo realnost mesta. Primarni urbanonimi so iz topografskih podstav oz. občnoimenskih samostalnikov. Kažejo na geometrijskost mesta (središče, mestno obzidje, okolica, obmestnost, širše

28 Anton Vončina, ''Imena ulic v Mariboru,'' Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino 6, št. 1 (1958): str. 24 (dalje: Vončina, ''Imena ulic v Mariboru"). 29 Sašo Radovanovič, Mariborske ulice (Maribor, 2005) (dalje: Radovanovič, Mariborske ulice); Seznam ulic po mestnih četrtih in krajevnih skupnostih, www.maribor.si, dostop 15. 9. 2017. 30 Kwiryna Handke, ''Elementy obce w polskim nazewnictwie miejskim,'' Acta universitatis Lodziensis, Folia linguistica 27 (1993): str. 87−95. 31 Gl. Radovanovič, Mariborske ulice, str. 4−49.

339 D. Unuk: Poimenovanja mestnega javnega prostora: urbanonimi ...

zaledje), komunikacijsko urejenost (ceste, poti, trgi ipd.). Gre za skupino lastnih imen iz občnih imen z osnovno lastnostjo lega ali umeščenost objekta in njegovo orientacijsko vlogo. Pomenska in motivacijska spetost s poimenovanim objektom se kaže kot realna motivacija, povezanost naziv – objekt ima realni pomen, temeljni motivacijski izvor je narava. Najstarejša motivacija je pomensko določena z lastnostmi, ki jih ima poimenovani objekt. Izhaja iz naravnih danosti fizičnega prostora, iz njegove oblikovanosti, usmerjenosti, lastnosti in značilnosti, ali terena v neposredni okolici. To so nazivi s prvinami iz členjenja prostora z vidika mestovnosti poimenovanega objekta (z binarnimi nasprotji: vodoravno/navpično, zgoraj/spodaj, levo/desno, spredaj/zadaj, blizu/daleč) in nazivi posameznih delov ter posameznih točk v prostoru. Imena so odgovor na vprašanje kje (Obrežna ulica, Nasipna ulica, Ob bregu). V imenu je občno- imenski samostalnik, ta označuje stvarni objekt, ki se nahaja v prostoru, in je relacijski objekt. Ta imena opredeljujemo kot topografske nazive, ker so nastali iz topografskih terminov. Poimenovalni princip izhaja iz polastnoimenjenja občnoimenskih samostalnikov s tvorjenostjo.32

4.1.1 Topografski nazivi

4.1.1.1 V poimenovanjih se kaže teren, izoblikovanost in vrsta podlage. Izraža se mestovnost glede na drugi relacijski naravni objekt, označen z občnim imenom, tj. bližina reke, potoka, vrha ipd. (Loška ulica, po loka), relacijskost pa s predlogi/predponami: na/na- (Nabrežna ulica, Na grebenu), nad (Nad gomi- lo), ob/ob- (Ob gozdu, Obrežna ulica), pod (Pod gozdom), v (V zavoju), za (Za tremi ribniki).

4.1.1.2 Smer objekta je usmerjenost h kakemu naravnemu objektu ali izraža- nje dostopa do njega: na (Na gorco, Na otok, Na vrh), v (V drago). Orientacija glede na druge objekte se lahko nanaša tudi na smer proti bližnjemu ali odda- ljenemu lastnoimenskemu objektu: bližnje regionalno mesto/objekt (Cesta v Brezje, Dupleška cesta, Na Gaj, Pod Pohorjem, Pri Habakuku, Proti Dravi, Za Kalvarijo), oddaljeno mesto (Celjska ulica, Gosposvetska cesta po Gospa Sveta v Avstriji, Tržaška cesta), regija (Belokranjska ulica, Prekmurska ulica, Rezijan- ska ulica). Povezanost s podeželskim primestjem kaže, kako se je mesto širilo in zajemalo neurbanizirana območja s poljedelsko dejavnostjo, zato so pojavljajo/ohranjajo tudi številna zemljiška imena (Dobravska ulica po dobrava, Livadna ulica, Na polju, Ob jezgonu po izgon).

32 Rudolf Šrámek, Úvod do obecné onomastiky (Brno, 1999), str. 40.

340 S tudia H istorica S lovenica

4.1.1.3 Objekt se označi neposredno, zajamejo se lastnosti objekta, tj. velikost oz. dolžina, oblika, videz (Črna ulica, Kratka ulica, Ozka ulica, Ravna ulica, Strma ulica) ali druge lastnosti (Mirna ulica, Prazna ulica, Prisojna ulica, Skri- ta ulica, Svetla ulica, Tiha ulica, V zatišju, Zelena ulica, Zagata /slepa ulica/, Zakotje). Nekatera imena se nanašajo na razmernost, velikost, hierarhijo (rang) objekta. Lahko je odnos do druge istovrstne pojavnosti, tako da se poimenuje objekt z istim imenom kot relacijski objekt, ker oba ležita na isti površini. Ta imena kažejo posamezne faze širitve mesta in njegovo geometrijo (Glavni trg, Mala gosposka ulica in Mala gosposka uličica ter Zgornja gosposka ulica, Meščanska ulica, Nova ulica, Prečna ulica, Srednja pristaniška ulica in Spodnja pristaniška ulica, Stara poštna ulica).

4.1.1.4 Človekova dejavnost je spreminjala prostor. Imena, ki izražajo funkcijo ali funkcijski vidik, kažejo staro in starejšo mestno ureditev (Dovozna cesta, Mejna ulica, Obmejna ulica, Obrobna ulica, Sprehajalna pot, Vezna pot, Vino- gradniška pot, Vozna pot ob pokopališču v Usnjarski ulici, Zvezna ulica).

4.1.2 Kulturni nazivi

Navezujejo se na materialno in duhovno kulturo mesta. Izražajo družbeno organiziranost mesta glede na prebivalstvo, dejavnosti in odnose ter povezanost življenja skupnosti. Tudi tradicionalna poklicna dejavnost, ki se je razvijala od srednjega veka (obrtniki, delavnice), je ostala prav v urbanonimih.

4.1.2.1 Motivacijski izvor je lahko človekova dejavnost, poklic in rezultati dejavnosti. Poimenujejo se objekti urbanega okolja (Bolnišnična ulica, Poštna ulica, Rotovški trg, Sodna ulica, Tovarniška ulica) in položaj (nad: Nad elektrarno, ob: Ob mestnem parku, pod: Pod hipodromom, pri: Pri pošti, v: Cesta v koloniji, za: Za postajo), smer h kakemu umetnemu objektu ali izražanje dostopa do urbanističnega objekta na terenu pa se označuje s predlogoma k (K minoritom, Pot k mlinu) in na (Ulica na most).

4.1.2.2 Izraža se davna družbeno-obrtna struktura (obrt in cehi), tradicija in regionalna dejavnost oz. specifičnosti lokalne gospodarske in industrijske dejavnosti (Barvarska ulica, Ključavničarska ulica, Lončarska ulica, Mesarski prehod, Ribiška ulica, Sadjarska ulica, Splavarski prehod, Tkalski prehod, Ulica usnjarskih delavnic, Vinarska ulica, Železničarska ulica).

4.1.2.3 Verstvo zajema predvsem krščansko tradicijo in je značilnost motiviranosti številnih poimenovanj v preteklosti (Florijanov trg, Marijina ulica, Vrban-

341 D. Unuk: Poimenovanja mestnega javnega prostora: urbanonimi ...

ska cesta po Urban, Za peklom), cerkvene ustanove z imeni po cerkveni zave- tnici/zavetniku (Cerkvena ulica in Cerkveni trg, Frančiščanska ulica po franči- ščanskem samostanu, Gospejna ulica po celestinskem samostanu, Kalvarska ulica, Magdalenska ulica in Magdalenski trg, Minoritska ulica in Minoritska uličica ter Minoritski trg po minoritskem samostanu, Žički prehod/Ulica bratov, Župnijska ulica). Nekaj imen je iz drugih verstev (Perunova ulica, Odinova ulica).

4.1.2.4 Pomembne so kulturne idr. ustanove, torej šolstvo, kultura, zdravstvo, šport (Kazinska ulica, Kopališka ulica, Lekarniška ulica, Pri vzpenjači, Ulica kadetniške šole), organizacije, društva (Ulica letalcev). Poimenovanj iz realnega socializma ni veliko (Delavska ulica, Mladinska ulica, Pionirska ulica, Ulica obnove, Ulica tabornikov, Zadružna ulica). Slovanskost je opazna (Beloruska ulica, Bolgarska ulica, Češka ulica, Črnogorska ulica, Hrvaška ulica, Jugoslo- vanski trg, Lužiškosrbska ulica, Makedonska ulica, Poljska ulica, Ruska ulica, Slovaška ulica, Srbska ulica, Ukrajinska ulica). Podobna motivacija je v poimenovanjih po tujih mestih (Beograjska ulica, Greenwiška ulica, Sarajevska ulica, Stalingrajska ulica, Zagrebška cesta).

4.1.2.5 Etnična podoba mesta je tudi v imenih (Ciganska četrt, Nemška ulica, Slovenska ulica, Židovska ulica).

4.1.2.6 Redki nazivi po rastlinah in živalih služijo identificiranju objekta in orientacijskim ciljem. V obravnavi so opredeljena kot nevtralna imena.

4.2 Konvencionalna motivacija

4.2.1 Izkazovanje časti z javnimi napisi z imeni (predvsem osebnimi) fizični prostor spremeni v prednostno območje ideologije, politike in kulture. Tako preobilje ponavljanja vodi uporabnika od prostorske usmerjenosti v spominskost in častilnost. Spominska in častilna motivnost je v skupini imen za izre- kanje občudovanja, časti in hvaležnosti do osebnosti ter v skupini neosebnih abstraktnih vrednot (mir, svoboda). Poimenovanja so idejno, ideološko in poli- tično motivirana; imajo značaj prestižnosti ali izražene tradicionalnosti širšega in ožjega okolja. Skozi zgodovinsko spreminjanje mesta se menjujejo po obdobjih in izražajo vrednote ter ideologijo časa, tako so poimenovanja tega tipa nestabilna. Sodobna preimenovanja so politične narave: Svetozarevska ulica – Ulica slovenske osamosvojitve, Djakovićeva ulica – Štihova ulica, Leningrajska ulica – Valvasorjeva ulica, Leninov trg – Trg Maistrovih borcev (druga preimenovanja so ali urbanistične /tip Barvarska cesta – Barvarska ulica/ ali le jezi-

342 S tudia H istorica S lovenica

kovne narave /Goce Delčeva ulica – Ulica Goceta Delčeva, Hoška ulica – Hočka ulica, Ledinekova ulica – Ledinkova ulica, Pod reberco – Pod Rebrco/). V imenu je vsebovana oblika odnosa pripadnosti ali prave svojine; obli- kovne razlikovalnosti ni. Najpogostejša zgradbena tipa sta: osebno ime (priimek/ime) + topoformant + občno ime (najproduktivnejši -ov-/-ev-: Aškerčeva ulica), ko gre za večbesedno ime ali množino, pa občno ime + osebno ime (ali ime in priimek ali naziv funkcije/položaja/statusa in ime/priimek): Ulica Anice Černejeve, Ulica kneza Koclja, Ulica heroja Zidanška. Gre za simbolno svojilnost ali pripadnost spominu, časti.33 Izhaja iz poimenovalnega principa pravega posedovanja v srednjem veku, od polovice 19. stoletja z narodnostnim in političnim delovanjem se uveljavlja kot prevladu- joča urbana poimenovalnost. Prvo osebno ime v urbanonimu v Mariboru je iz leta 1866 po Mariborčanu Tegetthofu.34 Spominski in počastitveni nazivi delujejo kot defektni toponimi; ne izpolnjujejo osnovnih toponomastičnih vlog (poimenovanje, prepoznavanje, razlikovanje, mestovnost), ker ime ne izhaja iz neposrednega odnosa do objekta. Nimajo orientacijske in informativne vrednosti, edina informacija je o ideološki motivaciji. Ruši se sistematičnost topo- nimije. Številni urbanonimi v različnih mestih so enaki.35 Osnovna težava je v mešanju poimenovalnih sestavov; prvine iz sestava osebnih lastnih imen tvorijo sestav (del njega) zemljepisnih lastnih imen, ki pa v osnovi deluje drugače. V podsestavu urbanonimov taki križanci delujejo komunikacijsko nefunkcional- no, vendar pa ustrezajo potrebam upravne in uradovalne prakse. Čeprav so ta imena ideološko obremenjena, so prevladujoča paradigma tvorjenja novejših urbanonimov, saj se je tradicionalna motivacija z geomorfološkimi motivi že izčrpala. Spominskost kaže na zgodovino (Panonska ulica, Poštelska ulica, Keltska ulica), kmečke upore (Gubčeva ulica, Ulica Ilije Gregorića), bližnje pomembne dogodke, tj. vojno, sodelujoče, skupnost (Ulica borcev za severno mejo, Ulica slovenskih španskih borcev; Cesta proletarskih brigad, Cesta XIV. divizije, Par- tizanska cesta, Ulica borcev), vodje in borce za neodvisnost (Drabosnjakova ulica, Grogova ulica, Iztokova ulica); vojne žrtve in žrtve boja za neodvisnost (Antoličičeva ulica, Hermankova ulica, Ilichova ulica); prizadevanja za neodvisnost, vstajo (Bazoviška ulica, Cesta zmage, Trg svobode). Sem spadajo še datumi, posvečeni svobodi, miru, neodvisnosti, ki pa so iz stvarnih lastnih imen (Prvomajska ulica, Ulica 10. oktobra; Trg 9. maja, Ulica 9. maja, Ulica 17. julija,

33 Charles B. Petersen, ''The Nature of Soviet Place-Names,'' Names 25 (1977): str. 15−24. 34 Vončina, ''Imena ulic v Mariboru,'' str. 22. 35 Jaroslav David, Smrdov, Brežněves a Rychlonožkova ulice. Kapitoly z moderní české toponymie (Praha, 2011); Jaroslav David, ''Klasifikace honorofikačních toponym,'' Slovo a slovesnost 72 (2011): str. 13−28.

343 D. Unuk: Poimenovanja mestnega javnega prostora: urbanonimi ...

Ulica 30. maja), in dogodki iz drugega toponima, stvarnega ali občnega imena (Trg izgnancev, Ulica talcev, Frankolovska ulica, Ulica Pariške komune, Užiška ulica). Ohranjajo se zgodovinska imena pomembnih: vladarjev (Car Lazarjeva ulica, Cesarjeva cesta, Cesta cesarja Jožefa, Kralja Petra ulica, Trg cesarja Vilje- ma), ideoloških in političnih oseb (Kardeljeva cesta, Krekova ulica, Trg Bori- sa Kidriča, Varlovo naselje, Verstovškova ulica), tudi tujih osebnosti (Engelsova ulica, Masarykova ulica, Strossmayerjeva ulica, Ulica Rose Luxemburg, Wilso- nova ulica). Z imeni po pomembnih meščanih se izrazi lastništvo objekta ali pomembnost posameznika (Schreinerjev trg, Sernčeva ulica, Slokanova ulica, Slomškov trg, Teplyjevo naselje). Pomembni so tudi tujci, povezani z mestom, tvorjenje urbanonimov iz neslovenskih lastnih imen vključuje tudi zapise s tujimi črkopisi (Dvořakova ulica, Fochova ulica, Marxova ulica, Masarykova ulica, Shakespearova ulica).

4.2.2 Velika skupina so nazivi iz imen ljudi, ki pripadajo duhovni, kulturni, znanstveni, umetnostni tradiciji: pisatelji (Hudalesova ulica, Jurčičeva ulica, Kersnikova ulica), tudi svetovni in evropski pisatelji (Gorkega ulica, Njegoše- va ulica, Zolajeva ulica), glasbeniki (Gallusova ulica, Mirkova ulica, Osterčeva ulica; tuji: Dvořakova ulica, Smetanova ulica), slikarji in arhitekti (Smrekarjeva ulica, Ulica Saše Deva, Veselova ulica). Manj je narodnih zgodovinskih osebnosti (Petkova ulica, Trinkova ulica, Ulica Janka Serneca; Ciril-Metodova ulica, Karadžićeva ulica), domačih znanstvenih osebnosti, izumiteljev (Dajnkova ulica, Janežičeva ulica, Kaspretova ulica) in tujih (Kopernikova ulica, Korytko- va ulica, Pasterjeva ulica). Manj izpostavljena je skupina osebnosti iz kulture, šolstva (Janševa ulica, Kabajeva ulica, Lavričeva ulica). Preseneča, da je malo (15) ženskih oseb: Irenina ulica, Mojčina ulica (književnost); Ulica Rose Luxem- burg (ideološke, politične osebe); Ulica Mileve Zakrajškove (pomembni mešča- ni); Podgornikova ulica, Špelina ulica (pisateljice); Ulica Berte Bukšek (kulturne osebnosti); Ulica Katarine Mede (vodje in borke za neodvisnost); Ulica Jožice Flander, Ulica Lizike Jančar, Ulica Rezike Zalaznik idr. (vojne žrtve in žrtve boja za neodvisnost).

4.2.3 Izročilo, književnost sta v nazivih Kekčeva ulica, Kralj Matjaževa ulica, Krpanova ulica idr. umišljene osebe.

4.3 Nevtralnost poimenovanj je manj zastopana. Imena so ideološko neza- znamovana, vsebujejo občna imena iz rastlinstva (Cvetlična ulica, Murvin drevored, Pod lipo, Ulica vrtnic, Ulica v borovju) in živalstva (Fazanska ulica, Lisi- čja ulica, Ulica vrabcev, Veverična ulica, Zajčja ulica).

344 S tudia H istorica S lovenica

4.4 Z metaforičnostjo in metonimičnostjo se izražajo subjektivne lastnosti in značilnosti (Kot, Mirna ulica, Slepa ulica, Svetla ulica, Tiha ulica, V zatišju, Za peklom, Zelena ulica, Zagata, Zakotje).

5 Oblikovna plat

5.1 Zgradbeni tipi, oblikovna podoba

Proces poimenovalnosti je kompleksen, zajema več sestavin in faz. Poimeno- vana pojavnost obstaja v stvarni resničnosti (ali v umišljenosti) kot predmet, dejanje, odnos, lastnost ipd. in je torej objekt, ki se ga zaznamuje z jezikovnim znakom (denotativni objekt). Pri tem so prisotni zapleteni odnosi nanašanja na pojavnost (ulica: Zakotje, Ulica Pariške komune, Turnerjeva ulica). Posame- zna stvarna predmetnost je le ena od komponent zbira abstraktnih pojmovnih predstav (designata), ki je definirana za posamezni kompleks (mogočih) denotativnih objektov, kot je v našem primeru ulica (Ulica Jožeta Mlakarja, Ulica Moše Pijada, Ulica 30. maja). Jezikovni znak se nanaša na pomen. Gre za zbir pomenskih sestavin ([± mestovnost], [± središčnost], [± naseljenost] itd.), ki se izrazijo skozi vsebino pomena poimenovanja, torej skozi kognitivno védenje o poimenovalnem objektu; ulica: načrtno speljana pot znotraj naselja z zgrad- bami na obeh straneh.36 Jezikovna sredstva glede na sestavnike (besede in morfeme) in njihovo razporeditev v poimenovanju tvorijo poimenovalno zgradbo imena. Imena so lahko enobesedna in so ali netvorjena ali tvorjena. Večbesedna zgradba je z netvorjenimi ali tvorjenimi besedami; v njih so pomeni zaplete- no združeni, tudi prek zgradbenih načel. Izrazita je oblikovna paradigmatika poimenovanj oz. analogija najproduktivnejših strukturnih obrazcev, npr. z rabo besedotvornih obrazil (zelo starih priponskih za izražanje svojine za živo -ov-, -in-; za neživo in skupinsko svojilnost -sk-, -n-, -j-, -ǝn-; predponskih). Prevla- dujejo dvobesedni urbanonimi s samostalniškim jedrom ulica, trg in cesta, tj. iz pridevniškega prilastka in samostalniškega občnoimenskega polnopomen- skega jedra. Skupni samostalnik v imenih (ulica, cesta, trg, prehod) je vrstno oz. generično občno ime, z njim se poimenovani objekt prepozna v množici različ- nih zemljepisnih objektov tako, da se uvršča v vrsto množice enakih objektov. Samostalnik poimenuje in označuje pojave kot samostojne pojavnosti, tako da je pomen samostalnika neodvisen in stabilen (cesta, trg, ulica). Pri- devnik je nesamostojna besedna vrsta, a s samostojnim pomenom, tako da v

36 SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika (Ljubljana, 2014), www.fran.si, dostop 15. 9. 2017; John Sinclair (ur.), Collins Cobuild English dictionary (London, 1995), str. 1650.

345 D. Unuk: Poimenovanja mestnega javnega prostora: urbanonimi ...

zvezi več besed s samostalniškim jedrom (v samostalniški besedni zvezi) tvori pridevniško določilo samostalnika in je navadno, torej nezaznamovano, v prepoziciji. S pridevnikom poimenujemo izrazite ali bistvene lastnosti samostalnika, ki se ne spreminjajo med govorjenjem; te lastnosti so del samostalnika kot njegova notranja značilnost ali nanj delujejo. V osnovi se s pridevnikom pove, kakšen, kateri, čigav je samostalnik. Pridevnik je torej ime lastnosti (samostalnika). Delitev pridevnika je po njegovem pomenu, torej na lastnostni pridevnik in odnosni pridevnik. Lastnostni pridevnik podaja zunanje ali notranje lastnosti samostalnika, ki so čutno zaznavne ali so povezane z dojemanjem prostora in časa; torej je opisni pridevnik (Zelena ulica). Lastnosti se lahko ugotavlja tudi drugače, tj. s celostnim ocenjevanjem, vrednotenjem; tako je kakovostni pridevnik (Mirna ulica). Lastnostni pridevnik je osnovni tip pridevnika, ni tvorjen in je pravi predstavnik pridevnika. Odnosni pridevnik je drugotni tip pridevnika, navadno tvorjen, tj. iz samostalnika in drugih besednih vrst. Nje- gov pomen izhaja iz pomena tega, iz česar je tvorjen ali je s tem povezan: snov, dejanje, lastnost, čas, prostor itd. Vsebina odnosa, ki ga izraža pridevnik z obliko, je kazanje na povezanost (odnos) samostalnika s tem, iz česar je pridevnik tvorjen (šola – Šolska ulica, cerkev – Cerkveni trg, Slovenci – Slovenska ulica. Tip odnosnosti je tudi lastninski odnos, ta je v osnovi pravno priznana pravica do stvari. Označuje ga t. i. svojilni pridevnik iz samostalnika (Plečnik – Plečni- kova /ulica/), ki pravzaprav ne izraža lastnine neposredno, pač pa samostalnik – osebo, žival ali stvar (ulico) – označujejo tako, da s svojo obliko in pomenom kaže na nosilca lastnine oziroma lastnika, ki je nekaj živega, torej posamezni človek ali žival (Kočevar – Kočevarjeva ulica) ali skupina (Rusi – Ruska ulica). Posamezno svojilnost oz. svojilnost posameznika kažejo priponska obrazila, in to posebej za posameznega človeka (-ov-/-ev-, -in-): Kersnikova ulica, Kaliče- va ulica, Špelina ulica) in posebej za posamezno žival in posamezno božje bitje (-j): Ušja ulica. Skupinska svojilnost izhaja iz množinskosti in se kaže z drugimi obrazili (-sk-, -j-, -en-/-ən-): Keltska ulica, Slovaška ulica, Cerkvena ulica.37 Samo kadar je poimenovanje za izrazitev lastnika večbesedno (heroj – atribut v prepoziciji, Tomšič – jedrni samostalnik), se vloga lastninskega odnosa izraža s posebno obliko, poimenovano svojilni rodilnik. To je pravzaprav tip zgoščeva- nja s samostalniškim izražanjem: s strukturiranim sklonom iz dveh samostalnikov se izrazi pomen lastnika in se zato spremeni besedni red samostalnikov, tj. s postpozicijo drugega samostalnika (Ulica heroja Tomšiča). Iz pragmatičnega védenja, torej iz privajenosti ustaljene oblike, ker se tako kombinirajo prvine iz določenih paradigem, določimo, da gre za (navidezni) lastninski odnos, česar pa se ne dá v kakih drugih primerih (tip Trg svobode).

37 Ada Vidovič Muha, Slovensko leksikalno pomenoslovje (Ljubljana, 2013), str. 82−89, 365−406.

346 S tudia H istorica S lovenica

5.1.1 Enobesedna imena

Zgradbeni tip predstavlja tip samostalnik (lahko posamostaljeni pridevnik Tezno). Osnovnih, neizpeljanih, nazivov, ki so zgradbeno enaki občnim imenom, skoraj ni (Kot, Tabor, Center). Za drugotne nazive so značilne predpone in pripone. Nekaj je izpeljank iz enočlenskih podstav: -an(e) (Poljane), -in(a) (Ledina), -(j)ak (Košaki), -ik (Branik), -je (Bilje, Brezje), -o (Tezno), -ada (Liva- da); in izpeljank iz predložne zveze: za- (Zagata), po- (Pobrežje).

5.1.2 Večbesedna imena

V tipu pridevnik + občnoimenski samostalnik drugi člen opravlja vlogo vrstne določitve (Mejna ulica), prvi člen pa vsebuje informativne razlikovalne lastnosti, z njimi se objekt prepozna in razlikuje od drugih istovrstnih objektov (Pri- sojna ulica). Izpeljava izraža razmerje med povezanima besedama, ki pa nista enakovredni: pripona služi izražanju razlikovalnosti poimenovanega objekta, tj. od objekta, ki ima v imenu isti samostalnik (Prešeren – Prešernova ulica, Cankar – Cankarjeva ulica). Nabor priponskih obrazil ni obsežen, v tvorjenju imen deluje paradigmatsko: -ov(a)/-ev(a) (Borova vas, Knifičeva ulica), -sk(a), -sk(i) (Kletarska ulica, Grajski trg, Meljski dol), -šk(a), -šk(i), -šk(o) (Koroška cesta, Rotovški trg, Limbuško nabrežje), -ǝn(a), -ǝn(i), -en(i) (Sodna ulica, Stolni trg, Cerkveni trg), -k(a), -k(i) (Beloruska ulica, Žički prehod), -in, -in(a) (Murvin drevored, Elizabetina ulica), -j(a) (Zajčja ulica), -nj(a) (Srednja ulica), -it(a) (Kamnita ulica); izpeljava iz predložne zveze: na- (Nabrežna ulica), ob- (Okraj- na ulica, Oreško nabrežje), po- (Pobreška cesta), pri- (Prisojna ulica). Zložena imena so izjemna (Spodnjevaška ulica, Vinogradniška ulica, Vodovodna ulica). Večdelni prilastek je v nazivih, ki imajo razlikovalno označevanje z vrstnim pridevnikom iz primarnega prislova in so pridevniški lokalizatorji.38 V našem gradivu kažejo vertikalno členitev prostora glede na primarno terasasto površ- je Maribora in odpravljajo homonimnost imen, torej enako poimenovanih objektov (Spodnja pristaniška ulica; Srednja pristaniška ulica, Zgornja prista- niška ulica; Zgornji Košaki). Prisotno je delovanje analogije. V desnih predložnozveznih dopolnilih gre za leksikalizirane predložne izraze; označujejo umeščenost (lego ali usmerjenost) in so največkrat občna imena bližnjega objekta. Izhodišče je percepcija prostora, površine. Predlog in samostalniški nanosnik tvorita celoto, tj. orientacijsko točko. Vloga predloga

38 Ada Vidovič Muha, ''Prostor v leksikalno-morfološkem segmentu jezika,'' Slavistična revija 62, št. 3 (2014): str. 295–308.

347 D. Unuk: Poimenovanja mestnega javnega prostora: urbanonimi ...

(predpone) je razlikovati objekt od drugega že poimenovanega objekta. Pre- dloga na + tožilnik (Ulica na Piramido) in k + dajalnik (Pot k mlinu) izražata statično umeščenost poimenovanega objekta na površju glede na drugi objekt, tj. usmerjenost proti točki (objektu). Predlog ob + mestnik (Cesta ob parku) kaže statični odnos bližine objektov. S predlogom v + tožilnik se podaja smer gibanja do končne točke, tj. v prostor oz. objekt v njem (Cesta v Brezje), predlog v + mestnik pa umeščenost v objekt v notranjosti prostora (Cesta v koloniji). V predložnih imenih se jedrni samostalnik (pot, cesta, ulica) lahko izpusti in jedro predstavlja občno ime relacijskega (bližnjega) objekta: z na smer, umeščenost na površini (Na otok, Na klancu), z nad smer in oddaljenost umestitve objekta glede na točko (objekt) v tožilniku (Nad Čreto, Nad Dravo, Nad elektrarno), s pod statična razdalja do objekta (Pod hribom, Pod lipo, Pod Pohorjem), s k usmerjenost poimenovanega objekta k drugemu objektu (K minoritom), z ob bližina z drugim objektom (Ob Cankarjevi ulici, Ob vodi, Ob železnici), s pri vodoravna umestitev glede na drugi objekt (Pri parku) in z v notranjost prostora oz. objekta (V borovju, V zatišju, V zavoju). Ker nimajo imenovalniške oblike, delujejo kot opisi lokalizacije in so analogija po zemljiških (ledinskih) imenih ali njihov ostanek.39

5.1.2.1 Dvoleksemske (večleksemske) zveze imajo določeno stalno zaporedje členov v zaporedni zgradbi: atributivni prilastek (b) + odnosnica (a) oz. odnosnica (a) + atributivni prilastek (b). Pogostnostno se najbolj potrjujeta oblikovna obrazca b + ulica (535) (Krpanova ulica, Mlinska ulica, Ravna ulica) in ulica + b (91) (Ulica nadvojvode Janeza, Ulica Drine Gorišek, Ulica Šercerjeve brigade). Izstopa podoba imen s svojilnim prilastkom, ki je samostalnik v rodilniku (91): ulica + ime in priimek (48) ali heroj/naziv in priimek/ime (14) (Ulica Karla Glaserja, Ulica heroja Staneta), ulica + kolektivni naziv/ime/rodbinsko ime (24) (Ulica kragujevških žrtev, Ulica borcev, Ulica bratov Mernikov, Ulica Kirbišev) idr. Drugi zgradbeni tipi se potrjujejo sporadično: cesta + b/b + cesta (17) (Cesta zmage, Betnavska cesta); trg + b/b + trg (15) (Glavni trg, Vodnikov trg, Vojašniški trg; Trg Dušana Kvedra, Trg svobode); b + pot/prehod/dol,breg/ nabrežje in b + pot (26) (Mesarski prehod, Volkmerjev prehod). Zgradbena posebnost je opisna zgradba (90) neobvezni samostalnik (ulica, pot, prehod) + predlog v toponimski predložni zvezi: na (21), pri (10), ob (16), pod (15) itd. (Pot k mlinu, K brodu, Med sadovnjaki, Na podrtem, Pri parku, Ob progi, Pod Piramido). Najdaljši urbanonim (tudi v Sloveniji) je Ulica škofa Maksimilijana Držečnika.

39 Gl. Drago Unuk, ''Lastnosti kulturne krajine v toponimih,'' v: Jednotlivé a všeobecné v onomastike, ur. Martin Ološtiak (Prešov, 2012), str. 191−201 (dalje: Unuk, ''Lastnosti kulturne krajine v toponimih").

348 S tudia H istorica S lovenica

5.1.3 Atributivni tip za izražanje svojilnosti

Pri skupini poimenovanj z osnovno deantroponimično motivacijo gre za odgovor na vprašanje čigav/komu v čast, spomin. V jeziku to, kar se poimenuje svojina, vedno ne izraža lastništva (v moške hlače je pripadnost vrsti). Izposta- vlja se zunajjezikovni družbeni odnos, da posedovani objekt, tj. posedovano (posesum), pripada nekomu (nečemu) ali je njegova last, ta pa je posedovalec (posesor). Toda pojmovanje lastninjenja je zaznamovano z družbenimi danost- mi dobe. Pri urbanonimih, motiviranih s svojilno obliko lastnega imena, gre za abstraktno svojilnost oz. umišljeni kulturni konstrukt, ne pa za pravo svojilnost. Posedovalec je abstraktni: odnos svojilnosti je v pripadnosti temu, s čimer je ta oseba povezana, tj. spomin in čast delu, dosežku, vlogi osebe. Védenje o svetu nam pove, da ulica ne pripada eni (po pravilu mrtvi) osebi. To se vidi v naravi tovrstnih urbanonimov, saj je poimenovalna motivacija izbirna in pogojena z dogovorom v določeni dobi (občno ime, osebno ime, abstraktni pojem ipd.). Jezikovna oblika za izražanje svojilnosti (Mohoričeva ulica, Trg Leona Štuklja) se uporablja po analogiji (hiša mojega očeta) zaradi gospodarnosti poimenovalnega procesa in zato, ker ima jezik omejene izrazne možnosti. Oblike oče- tova hiša – hiša (od) očeta niso določene z glagolom imeti, v globinski zgradbi jezika ga namreč ni.40 Ko gre za jezikovno razporejanje pojavnosti, jezik daje več možnosti. Svo- jilnost je v jeziku gramatikalizirana: a) skladenjsko-pomensko s povedkovim delom (Prešeren ima/poseduje/pripada ulico), b) kot vrsta imenske svojilne določilnosti s svojilnim rodilnikom (Trg svobode), c) najpogosteje slovnično- -besedno z relacijskim izsamostalniškim pridevnikom in nesamostojnimi mor- femi kot inherentna določilnost (Prešernova ulica). A pri tem ima tudi zgradbene omejitve; ko gre za izražanje večbesednega in množinskega posedovalca, svojilnega pridevnika ni mogoče tvoriti (Trg Leona Štuklja, Ulica borcev za severno mejo, Ulica Eve Lovše). Posedovalec je lokalizacijska točka svojine – lokalizator, izražen kot svojilni pridevniški lokalizator; posedovano je izraže- no kot vrstni pojem in je lokalizirano.41 Tako se bolj izrazi navezovalna vloga, posameznost pa se konkretizira in lokalno omeji. Zgradba omogoča uporabniku jezika, da v sporazumevalni praksi nekaj prepozna kot imensko zgradbo. Pri tem se vključi še sporazumevalni kontekst (enciklopedično védenje o svetu: kdo je Leon Štukelj; poznavanje besednih lastnosti idr.). V procesu poimenovanja z lastnim imenom nastopi neskladje med jezikovnimi možnostmi/omeji- tvami in poimenovalnimi cilji s težnjo po gospodarnosti, tako dobimo nesime-

40 Bernd Heine, ''Grammaticalization and language universals,'' Faits de langues 7 (1996): str. 11–22. 41 Gl. Ada Vidovič Muha, ''Prostor v leksikalno-morfološkem segmentu jezika,'' str. 295–308.

349 D. Unuk: Poimenovanja mestnega javnega prostora: urbanonimi ...

trične okrnjene in neokrnjene tipe lastnih imen (Prešernova ulica – Trg Leona Štuklja). Izbor slovničnih sredstev in oblike zgradbe svojilnosti določajo zunajjezikovne okoliščine: starejša oblika (pred letom 1932) je še s krstnim imenom dr. Fran Rosinova ulica42 – posamostalniški rodilnik Ulica Anteja Trstenjaka – izsamostalniški pridevnik Rosinova ulica. Razumevanje pomena zgradbe je dana s kulturnim sporazumevalnim kontekstom in je nadaljevanje rabe oblike iz preteklosti.

5.1.3.1 Svojilni pridevnik Zgradba je določilna zveza (determinativna sintagma) pridevnik + samostalnik. Izsamostalniški pridevnik je iz osebnih imen s svojilno pripono in opravlja vlogo atributa, tj. izražanja pomena pripadnosti stvarni osebi, ki je izražena v pridevniku (Prešernova ulica − Prešeren). Samostalnik je občno ime z vrstnim pomenom (cesta, trg, ulica). Pridevnik samostalniku dodaja lastnosti posameznosti, tako da nadrobneje opredeli njegove posebne lastnosti in ga poposamezni izmed množice enakih pojavov (ulic). Gre za eksplicitno sredstvo dolo- čitve, svojilni pridevnik ima lastnosti določevalnikov (determinatorjev). V starih mestnih nazivih so se ohranile še zgodovinske oblike (za vrstnost pripone: -sk-, -čk-; pod latinskim vplivom -anski, -inski, -enski) predvsem v imenih ulic za pripadnost posamezni osebi oz. temu, kar je z njo povezano (Gosposvetska ulica – Gospa Sveta, Gosposka ulica – gospoda /po nemščini/, Partizanska ulica − partizan, Ruska ulica − Rus, Beograjska ulica − Beograd).43 Sintagma kot celota označuje to, kar je v občnoimenskem samostalniku (torej ulico, cesto, trg), in je sporazumevalna celota.

5.1.3.2 Imenski obsamostalniški rodilnik Posebnost v izražanju svojilnosti je rodilnik (vrstne) pripadnosti, in sicer je v razporeditvi delov celostne zgrajenosti sklonov, ko gre za odnos samostalni- škega jedra besedne zveze imena v imenovalniku in druge samostalniške zveze. Strukturni rodilnik v tem opravlja posebno vlogo, tj. izražanje pomensko neo- predeljenega odvisnostnega odnosa enega imena od drugega imena (drugih imen): prvi samostalnik ulica – drugi samostalnik/samostalniki kot ime tega, s katerim se povezuje prvi samostalnik; knez Kocelj v sintagmi Ulica kneza Koclja. Funkcionalno gledano tu ne gre za odnos lastništva, ampak za vrstno pripadnost. Samostalniška besedna zveza sestoji iz vrstnega imena − ulica, častilnega naziva osebe v rodilniku, tj. imena za osebo (Kocelj) in določila (knez), ki je naziv položaja − kneza Koclja.

42 Anton Vončina, ''Imena ulic v Mariboru,'' str. 26. 43 Eva Macháčková, ''Václavské a Karlovo námestí,'' Naša řeč 4 (1983): str. 218−219; Josef Štěpán, ''Ke kategorii posesivity a jejímu ztvárnění v jazycích,'' Slovo a slovesnost 46, št. 1 (1985): str. 20−27.

350 S tudia H istorica S lovenica

Določilna besedna zveza je zgradbeni princip določanja, in sicer en člen (določilnica) določa drugi člen, ki je (samostalniško) skladenjsko jedro (dolo- čevalnik). Določilni člen podaja informacije, ki so nujne ali pomembne za razumevanje jedrne sestavine, tako da jo pomensko in vsebinsko razširja, razvija ali natančneje določa, a s tem tudi omejuje. Oba člena tvorita zaprto vsebinsko celost. Pomensko-skladenjsko povezanost s sobesedilom ali sporazumevalno situacijo predstavlja jedro, npr. v samostalniški določilni besedni zvezi z levim pridevniškim prilastkom (Mejna ulica, Meljska cesta, Minoritski prehod), kjer je določanje izraženo z ujemanjem prilastka (Mejna, Meljska, Minoritski), tj. kot določila jedra (ulica, cesta, prehod) v skladenjskem odnosu podrednosti prilastek – odnosnica. Težavnost opredelitve predstavlja samostalniška določilna besedna zveza z desnim (ne)ujemalnim samostalniškim prilastkom, torej taka, kjer je določilnica samostalnik ali samostalniška besedna zveza (Ulica borcev, Ulica borcev za severno mejo, Ulica 10. oktobra). Tradicionalno jezikoslovje pojav razloži tako, da ga opredeli za prilastek oziroma samostalnik v vlogi prilastka, se pravi "samostalniški prilastek". "Razen s priponskimi obrazili se svojilnost izraža še z rodilnikom hiša staršev, smrt trgovskega potnika /…/. Govorna podstava svojilne pridevniške besede je tipa pripadajoč x-u". "Rodilnik samo- stalniško besedno zvezo usposablja za /…/ prilastek /…/. Posamezne vloge rodilnika so posebej poimenovane, npr. /…/ svojilnosti (sin našega soseda)". "/S/vojilni rodilnik /../ v vlogi svojilne pridevniške besede /je/ edino mogoč pri večbesedni zvezi (hiša mojega očeta). Ljudsko neknjižno se izraža s predlogom od: od (naše) mame". Nekoliko drugače se vprašanja dotika opredelitev samo- stalniškega polstavka, tj. stavka "brez osebne glagolske oblike /…/ s samostalni- ško besedno zvezo v jedru zveze /…/ zlasti v napisih. Obvezna je imenovalniška oblika".44 Zgradba je torej zaznamovana: samostalniške besedne zveze z dvema samostalnikoma je težko razločiti, ker so tako skladenjske stavčne zgradbe (polstavčne zgradbe) kot besedne zveze (sintagme), torej prehodne zgradbe. Skladenjski odnos med členoma je podredni (svojilni prilastek). Videti je usmerjenost k skladenjskemu in pomenskemu zgoščevanju, ker gre za napise/ naslove (To je ulica, ki je od kneza Koclja > Ulica kneza Koclja). Pri razlaganju določilne dvočlenske besedne zveze, kjer je prvi člen samostalnik, drugi pa samostalnik/samostalniška besedna zveza, se bomo oprli na teorijo sklonov. Gre za tipe zgradb, ko je prvi člen določilne zveze samostalnik v imenovalniku in drugi člen samostalniška besedna zveza s samostalnikom v rodilniku. Izhajali bomo iz modificirane valenčne teorije (MVT).45 Skloni so

44 Jože Toporišič, Enciklopedija slovenskega jezika (Ljubljana, 1992), str. 221−222, 258, 265, 319. 45 Petr Karlík, ''Hypotéza modifikované valenční teorie,'' Slovo a slovesnost 61, št. 3 (2000): str. 170–189.

351 D. Unuk: Poimenovanja mestnega javnega prostora: urbanonimi ...

predikatorji dveh vrst: eni izražajo odnose samostalnika do glagola (adverbialni skloni), drugi odnose do drugega imena (adnominalni skloni). Imenovalnik je osnovni sklon; ker je nezaznamovan, ga uporabljamo povsod, kjer je potreba kaj poimenovati. Posebnost je t. i. poimenovalni imenovalnik (hotel Piramida, reka Drava, žival maček). Poimenovalna hierarhija se prestavi na (podredni) samostalnik (Piramida, Drava, maček). V primerih desnega neujemalnega samostalniškega prilastka (Ulica Klinčevih, Ulica Drine Gorišek, Ulica kovinar- jev) je osnovni sklon jedra prilastkove samostalniške zveze rodilnik. V tradicionalni skladnji gre za (desni) neujemalni vezavni prilastek. V valenčni skladnji pa gre za neujemalni valenčni prilastek s stalno sklonsko obliko: prilastek, ki je izražen s samostalnikom (z besedno zvezo v rodilniku), se klasificira pomensko kot adnominalni rodilnik in je v hierarhiji sklonov besedne zveze najvišji. Po MVP nosilec valence izbira valenčne skladenjske položaje in njihovo slovnično obliko. Leksemi imajo ali eksterno valenco (samo eno sklonsko obliko, tj. ime- novalniško) ali interno valenco s stalno ali nestalno sklonsko obliko. Pridevni- ki imajo samo interno obliko (visoka hiša, zvesti mož). Uvedemo pojmovanje strukturni sklon, to je tak sklon, katerega oblikoslovna realizacija je odvisna od slovničnega okolja in se torej skladno z njo spremeni. Samostalniška besedna zveza s prostim sklonom (torej ne z imenovalnikom) je osnovni tip predmetne valence (srečati soseda, pridni učenec). Samostalniške zveze s predložnim sklonom so adverbialna valenca (sesti na stol, sedeti na stolu ipd.). Gre za objektno valenco samostalniške zveze. Predlog je lahko izločen na določeni ravni pod povrhnjo zgradbo: hiša od mojega očeta → hiša ø mojega očeta. Tako si razložimo zgradbo: Ulica od kneza Koclja > Ulica ø kneza Koclja in vse druge primere. V hierarhiji sklonov v stavku je imenovalnik najviše in je pričakovan, saj določa stavčno zgradbo. Včasih se uresničujejo drugi skloni, kot so pričakovani glede na hierarhijo sklonov, in to zaradi pomenskih, zgodovinskih ali pragmatičnih razlogov, ker so ti močnejši od zgradbene motivacije; rodilnik: kmetija od mojega očeta, pet fantov itd. Zaprta zgradba je določena skladenjsko-oblikoslovno in je apozicijska: N− Ngen (Trg Leona Štuklja): ob občnem nadrednem samostalniku v imenovalniku (N) je apozicionirani podredni samostalnik v rodilniku (Ngen) in je (ne) ujemalni prilastek prvega samostalnika. V imenovalniku prvega samostalnika je vrstno ime (občno ime, trg), ki je v zgradbi označeni, določani člen. V rodilniku drugega samostalnika je identifikacijska oblika, ta je označujoči, določilni člen (Leona Štuklja), ki zožuje pomen prvemu samostalniku. Oblika prilastka se ne spremeni (Trg Leona Štuklja, na Trgu Leona Štuklja). Gre za svojilni rodilnik oz. rodilnik pripadnosti, prav to pa je pravi odnos prvin v N−N. Vsebuje ime posedovalca (osebe Leon Štukelj), ki ni prisoten, zato je vključen zunajjezikovni koncept o posedovalcu. Sklonska končnica izraža odvisni odnos. Posedovani objekt (predmetnost, trg) je v imenovalniku prvega samostalnika. Posedovanje

352 S tudia H istorica S lovenica

je tu predstavljeno abstraktno, metaforično. Tako je pravzaprav izpostavljeno osebno lastno ime, ne pa svojilnost, pripadnost. Celotna dvodelna besedna zveza pomensko ustvarja določno predstavo o posedovanem objektu, tako da je ta konkretiziran in poposameznjen. To je klasifikacijski, torej nejezikov- ni pomen; smisel je, da se kaka pojavnost (objekt) kategorizira in klasificira v sestavu istovrstnih pojavnosti (ulic, trgov, cest), v stvarnem sporazumevanju pa se opredeli kot enkratnost, posameznost. Konstrukt svojilnosti pri tem pravzaprav ni pomemben. Za izražanje (neprave) svojilnosti oz. pripadnosti je izbrana rodilniška samostalniška določevalna sintagma. Vloga svojilnega rodilnika je pomenska vloga, torej drugotna v odnosu do vloge dopolnjevanja osebka ali predmeta; razlaga se iz izpeljave imenske skupine, tj. glede na svoj odnos do imenovalnika, tožilnika.46 Sintagma deluje kot oblika slabše določljivosti in je implicitno sredstvo določevanja. To se najbolje vidi v predložni sklonski obliki s predlogom od (trg − trg od Leona Štuklja), kjer posedovana pojavnost meta- forično prehodi pot od abstrahiranega posedovalca do objekta posedovanja. Svojilni pridevnik poposamezni jasno, zato se rabi najpogosteje, svojilni rodilnik pa le takrat, ko to ni mogoče.

6 Zaključek

Občna in lastna imena imajo skupno to, da z njimi označujemo zunajjezikovne pojave, oboja imajo konfiguracijo jezikovnih sredstev. V jeziku se je razvil orga- niziran in obsežen sestav lastnih imen. Lastna imena so relativno nespremen- ljiva, ker so v besedišču jezika kot korpus lastnih imen avtonomna in izolirana glede na korpus občnih imen. Ker so jezikovne tvorbe, je velika možnost, da je posamezno lastno ime konfigurirano iz občnoimenskega besedišča. Namesto absolutne delitve na občna in lastna imena bi bilo bolje govoriti o nehomoge- nosti besedišča, saj meja med obojim ni stabilna in stalna. Proces občnoimenske poimenovalnosti je opredeljevanje objektov (bitij, stvari idr.) v neznanem svetu, da s tem postanejo znani. Občnoimensko poimenovanje je reprezentativno označevanje; fokus je na kategorijskem, časovno neopredeljenem ali oddaljenem objektu. Je večsmerno poimenovanje z reprezentativnim denotatom, zajema daljši niz istovrstnih, v glavnem nekonkreti- ziranih, posameznosti. Gre za koncept splošnega z valenco poljubnega števila denotativnih objektov, ki so označeni (poimenovani) z enim imenom. Ti se vežejo drug na drugega na temelju skupnih lastnosti in značilnosti prek skupnega pomena, tako da z vidika opazovalca tvorijo dvodimenzionalni lik ime

46 Jerzy Kuryłowicz, Studia językoznawcze (Warszawa, 1987), str. 184.

353 D. Unuk: Poimenovanja mestnega javnega prostora: urbanonimi ...

– posplošeni ali reprezentativni pomen – nanosnik. Poimenovalnost ustvari odprti niz objektov (Oi = a₁ + a₂ + … aₙ; Oi = reprezentativni denotatₙ; Oi: občno ime, a: poimenovana posameznost, n: kardinalno število oz. količina štetega). Ko gre za konkretizirano rabo občnega imena, je ta z vidika izpostavljanja ene posameznosti iz niza vrstne pripadnosti objekta: občno ime je ena pojavnost od poljubnega števila objektov reprezentativnega denotata, in sicer v svoji splošnosti. Z občnimi imeni jezikovno klasificiramo neskončno kompleksnost pojavnosti materialnega in duhovnega sveta. V ospredju je vidik zastopanja: občno ime je zbir vseh možnih nanosnikov (denotatovnih objektov), ki tvorijo mnogost in so medsebojno zamenljivi. Proces lastnoimenske poimenovalnosti je zoženo opredeljevanje objektov v že znanem svetu, torej znanih stvari in bitij. Lastnoimensko poimenovanje je konkretizirano označevanje; fokus je na časovno zamejenem nekategorialnem oz. časovno opredeljenem ali bližnjem posameznem objektu. Gre za koncept posameznega in konkretnega, torej z valenco enkratnega denotativnega objekta (tak niz je seveda enočlenski: Li = a₁; Li = konkretni denotat₁; Li: lastno ime). Ko gre za konkretizirano rabo lastnega imena, je ta vedno z vidika izpostavljanja ene same posameznosti na ozadju lastnoimenske vrstne pripadnosti. V isti vrsti lastnih imen se vežejo drug na drugega na temelju istovrstnega nanosnika, a ne prek skupnega pomena, tako da z vidika opazovalca tvorijo enodimenzionalni lik ime – nanosnik. Lastno ime označuje materialno ali duhovno navzočnost konkretizirane enkratne posameznosti v času in prostoru. Z lastnimi imeni jezikovno kompenziramo klasificiranje pojavnosti materialnega in duhovnega sveta bitij in stvari, tako da jih opredeljujemo kot enkratne posameznosti ali zbir teh, posebno pomembne za skupnost. So specializirana poimenovalnost in imajo vidik posamičnega nanašanja: lastno ime se nanaša na en sam konkretni in enkratni denotativni objekt, ki ni zamenljiv, lastno ime pa je permanentno ime in je v sodobnosti standardizirano. Lastno ime je vedno samostalnik, a videti je, kot da je po vlogi bliže pridevniku (ta zožuje pomen samostalniku). Potre- buje klasifikator (ulica, cesta, trg, prehod, pot), tj. je vrstno oz. generično občno ime, ki je ali izraženo ali znano iz pragmatične rabe. Nastopa kot določevalnik, saj ima lastnost določnosti. Urbanonimi delujejo kot prostorski podatkovni nizi: s tem, ko tvorijo mrežo točk (objektov) na fizičnem površju glede na druge točke, vzpostavljajo nanosniški prostorski sestav. Gre za percepcijo vidnega prostora glede na človeški vid. V sestavu geoobjektov (ulic, cest, trgov, prehodov) posamezni objekti delujejo kot perspektivna projekcija na ploskev, ta pa je tlorisna mreža, ki podaja prostorski obrazec lociranosti objektov v okviru strukturne celote, torej urbaniziranosti mesta. Tak je makroskopski pogled. Mikroskopski pogled pokaže ulice, ceste, prehode kot premice, torej razdalje v kapilarno urejenem prostoru. Odraz v jeziku – zemljepisno lastno ime (geonim) je naslov lokacije

354 S tudia H istorica S lovenica

objekta (geolokacija).47 Ker gre pri urbanonimih za skladanje oz. strogo deter- miniranje lastno ime – nanosnik v času in prostoru, torej za korespondiranje lastnega imena s svojim nanosnikom, jih pojmujemo kot zaključeni nanosniški sestav. Zakaj je prišlo do spremembe lastnoimenskega motivacijskega modela? Kopičenje istovrstnih ali homogenih pojavov na enem mestu povzroči potrebo po spremembi odnosov, da ti postanejo zapletenejši in z novimi pojavi. Z vidika vrednotenja kakovosti imajo preproste informacije nizko vrednost (preprosta imena z geomorfološkimi značilnostmi), zapletene pa višjo vrednost (zapletena imena iz antroponimičnega sestava). Gre za vplive drugega, netoponomastične- ga, okolja, tj. način povezovanja lokalne skupnosti s širšim kulturnim in umetni- škim okoljem. V fizični prostor ni mogoče postaviti zelo velikega števila častilnih znamenj (npr. spomenikov), izkazovanje časti z javnimi napisi z (npr. osebnimi) imeni pa fizični prostor spremeni v prednostno območje ideologije, politike in kulture tako, da je količinski obseg velik in stalno navzoč, preobilje ponavljanja pa vodi uporabnika od prostorske usmerjenosti v spominskost in častilnost. Lastno ime deluje kot redundantna jezikovna pojavnost v rabi; na informacijo se nanaša tako, da se ta izrazi večkrat kot že izdelano jezikovno sredstvo (avto- matizem). Ima torej množilni učinek: upravno in uradovalno vlogo v fizičnem prostoru (formalna urbanistična urejenost mesta, fizični naslov subjektov), orientacijsko vrednost (orientacijske točke), idejno-kulturno označevanje prostora (spominskost, častilnost, pripadnost). Hibridiziranje urbanonimov s častilnim in posvetilnim konceptom poimenovalnosti usmerja od sfere zemljepisnih danosti v sfero oseb in kulture ter tako povezuje skupnost. Vendar pa so posvetilni nazivi manj stabilni, niso povezani z realnim mestnim prostorom, pač pa s shematiziranim odnosom skupnosti s pomembno osebo, ustanovo, pojmom, dogodkom. Razmerja med deli in celoto kažejo notranjo zgrajenost celote glede na posamezne vrednosti: evidentirali smo 848 aktualnih urbanonimov in ugotavljali velikost razlik količine imen (indeks). 521 imen je motivno deantroponi- mičnih (0,61), imen drugega izvora je 327 (0,39). Prva imena smo razčlenili še na motivne skupine in velikost razmerja pojavljanja na celoto imen: žrtve vojne in boja za neodvisnost (93 oz. 0,10), vodje in borci (81 oz. 0,09), znanstvene osebnosti, izumitelji (71 oz. 0,08), pesniki (63 oz. 0,07), zgodovinske, ideološke in politične osebe (51 oz. 0,06), osebe iz kulture, šolstva (43 oz. 0,05), pomembni meščani (40 oz. 0,05), osebe iz drugih umetnosti (36 oz. 0,04) idr. Opazna je zastopanost tujih imen (47 oz. 0,05). Posebej pa izstopa delež imen po ženskih osebah (15 oz. 0,01, tj. 0,03 osebnih imen).

47 Gl. Unuk, ''Lastnosti kulturne krajine v toponimih,'' str. 193−196.

355 D. Unuk: Poimenovanja mestnega javnega prostora: urbanonimi ...

Drago Unuk

NAMES IN THE CITY PUBLIC SPACE: URBANONYMES OF MARIBOR

SUMMARY

The paper discusses urbanonymes of the city of Maribor linguistically. They are insteresting as historical, social, cultural, ideological, administrative and linguistic phenomena. The linguistic aspect is oriented towards formation, classification and typology of names. A proper noun names individuality of object, defined as especially important. The starting point is collection of outer-language information on the object; this information, in turn, enables us to acknowledge it exactly in its individuality. A toponyme tells us the locativity of individual object, i. e. connection of a name and an object, located on surface or in a space. A city public space is dedicated to the needs of community; hence it is important and named through special language tools for its parts, i. e. through urbanonymes. They function as spatial data sets. Forming a net of points (objects) on a physical surface in regard to other points, they build a relative spatial system. They also function as microtoponymes or a language expression for physical non-living objects in the mentioned urban space (city). In general, they define identity of individual objects in a great multitude of same-sort objects, enable us to differentiate between them, but at the same time they contain information on its localisation and locality in the framework of a city as a whole. The city itself is a topographic and a social space at the same time, with urbanonymes expressing and also forming this space, performing informative, orientative and symbolic role. So, the urbanonymes, together with the space, connect a community of city dwellers, whereby a crucial role is played by the influence of territoriality. In the past, the process of emergence and changing of urbanonymes went from a clear real denoting with a realistic picture in the background (nature) towards unrealistic imaginative pictures of different phenomena (culture). Older names are traditionally motivated and take physical characteristics from a real urban environment, thereby functioning as descriptive directive names. More recent dedicative naming informs about cultural and ideological moti- vation as memorization and honorification; therefore they are less functional. Hybridization of urbanonymes from the antroponyme concept takes naming away from the sphere of geographical realities towards the sphere of persons and culture, thereby linking a community. But dedicative titles are less stable, since they aren't connected to a real urban space, but to a relation of a community to an important person, institution, topic or event, which is schematic.

356 S tudia H istorica S lovenica

Such titles are the dominant urban naming pattern since the half of the 19th century, at the same time destabilizing the toponomastic set of names. The Maribor urbanonymes are an expression of European patterns of naming of an urban space, consisting of traditional topographic as well as cultural names and cultural names after persons. A particular feature of them is an alternation of German and Slovene urbanonymes. Thereby two- words urbanonymes, consisting of adjective modifier and substantive core with full meaning, which is typically a generic appelative (ulica/street, trg/square, cesta/ road), are the dominant feature. A further peculiarity is an expression of belonging by a possessive adjective and an adnominal genitive.

357

S tudia H istorica S lovenica

UDK 811.161"17/18" 1.01 Izvirni znanstveni članek

Panonska in makedonska teorija o jezikovni osnovi stare cerkvene slovanščine na prelomu iz 18. v 19. stoletje skozi prizmo genetolingvistike

Gjoko Nikolovski

Dr., docent za slovenski jezik in lektor za slovanske jezike Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor e-pošta: [email protected]

Izvleček: Članek obravnava vprašanje o jezikovni osnovi stare cerkvene slovanščine, ki se je aktualiziralo na prelomu iz 18. v 19. stoletje, in sicer v obliki panonske in makedonske teorije, ki ponujata diametralno različen odgovor. Zagovorniki panonske teorije na podlagi nemških in latinskih izposojenk, ki naj bi bile prisotne samo v slovanskem govoru, ki so ga govorili na območjih blizu latinsko- nemških, za jezikovno osnovo stare cerkvene slovanščine določijo jezik panonskega območja, tj. jezik prednikov Slovencev. Zagovorniki makedonske teorije na podlagi glasovnih ujemanj s staro cerkveno slovanščino pa za jezikovno osnovo določijo jezik okolice Soluna. Skozi prizmo genetolingvistike analiziramo usodo in sprejemljivost navedenih teorij.

Ključne besede: stara cerkvena slovenščina, jezikovna osnova, panonska teorija, makedonska teorija, genetolingvistika

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 17 (2017), št. 1, str. 359–378, 50 cit. Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

359 G. Nikolovski: Panonska in makedonska teorija o jezikovni ...

1 Vprašanje o jezikovni osnovi stare cerkvene slovanščine na prelomu iz 18. v 19. stoletje

Najpomembnejše vprašanje v slavistiki je poleg tistega o etnogenezi Slovanov vprašanje o jezikovni osnovi stare cerkvene slovanščine. Stara cerkvena slovan- ščina je bila knjižni jezik, ki sta jo brata Ciril in Metod dokončno oblikovala s prevodom verskih besedil v njo. Kot vsak knjižni jezik je imela kot osnovo zagotovo določen govor (narečje). Določanje te narečne osnove je postalo glavno vprašanje slavistike na prelomu iz 18. v 19. stoletje. V nadaljevanju so podane teorije najpomembnejših filologov, slavistov, jezikoslovcev o jezikovni osnovi svetega jezika Slovanov.

1.1 Josef Dobrovský (1753–1829)

Josef Dobrovsky je češki filolog in osrednja oseba češkega narodnega preroda in slavistične znanosti svoje dobe. Njegova pomembnejša dela so: Lehrgebäude der bömischen Sprache (1809, 1819), Institutiones linguae slavicae dialecti veteris (1822) in Cyrill und Method der Slaven Apostolen: Ein historisch-kritischer Versuch (1823). Njegov pogled na izvor stare cerkvene slovanščine ni bil vedno enak. Skozi leta je evolviral. V svojih slovnicah Lehrgebäude der böhmischen Sprache in Institutiones linguae slavicae dialecti veteris ni zavzel konkretnega stališča o jezikovni osnovi stare cerkvene slovanščine. V Lehrgebäude der bömischen Sprache navaja: staro cerkveno slovanščino, srbščino (ilirščino), hrvaščino, slo- venščino (na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem).1 V času izdaje Institutiones linguae slavicae dialecti veteris je poznal naslednje slovanske jezike, razdeljene v dve skupini, in sicer skupino A "Sub. A" in skupino B "Sub. B": Sub. A. 1. Russica. 2. Slavica vetus. 3. Illyrica seu Serbica. 4. Croatica. 5. Slove- nica s. Vindica in Carniola, Stiria, et Carinthia; Sub. B. 1. Slovacica. 2. Bohemica. 3. Sorabika seu Vindica in Lusatia superio- ri. 4. Sorabica in Lusatia inferiori. 5. Polonica.2

Na podlagi navedenih jezikov je razvidno, da je stari cerkveni slovanščini najprej določil srbski izvor.

1 Josef Dobrovsky, Lehrgebäude der bömischen Sprache (Prag, 1819), IV–V. 2 Josef Dobrovsky, Institutiones linguae slavicae dialecti veteris (Wien, 1822), str. IV; Matej Šekli, "Geolingvistična opredelitev stare cerkvene slovanščine v luči metodologije sodobnega primerjalnega jezikoslovja", v: Slovenski jezik na stičišču več kultur (Maribor, 2014), 98–123 (dalje: Šekli, "Geolingvistična opredelitev stare cerkvene slovanščine v luči metodologije sodobnega primerjalnega jezikoslovja").

360 S tudia H istorica S lovenica

Leta 1823 je v svoji študiji Cyrill und Method der Slaven Apostolen: Ein historisch-kritischer Versuch nekoliko spremenil oziroma razširil jezikovno osnovo stare cerkvene slovanščine. Za osnovo je predlagal "staro še ne ločeno srbsko- -bolgarsko-makedonsko narečje", kar je razvidno iz zapisanega "der alte noch unvermischte serbisch-bulgarisch-makedonische Dialekt".3

1.2 Jernej Kopitar (1780–1844)

Slovenski filolog Jernej Kopitar je prvi, ki se z Dobrovskim ni strinjal glede osnove stare cerkvene slovanščine. Najpomembnejša Kopitarjeva dela so: Gramma- tik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark (1808) in Glagolita Clozianus (1836) ter Hesychii glossographi discipulus (1839). V vseh Kopitarjevih razpravah se kakor rdeča nit vleče njegovo trdno pre- pričanje, da je domovina staroslovanskega jezika slovenska Panonija. Za takšno razmišljanje je imel različne jezikovne in zgodovinske argumente. Njegov spor z Dobrovskim se je še dodatno zaostril v času, ko je ta izdal svojo staroslovan- sko slovnico. V oceni "Institutiones linguae slavicae", ki jo je napisal v Jahrbücher der Literatur, piše:

Srbsko ali ilirsko narečje se govori v Srbiji, Bosni, Črni gori, Dubrovniku, Dal- maciji, Istri, mejni Hrvaški, Slavoniji in v srbskih naselbinah južne Madžarske, štiri do pet milijonov, od katerih približno polovica, "graeci ritus", še danes izvaja bogoslužje v slovanskem jeziku. Ta okoliščina privede do domnevnega izreka gospoda Abbéta Dobrovskega v njegovih zgodnjih zapisih in od takrat tudi v zapisih nekaterih Rusov, na primer Karamsina, da je slovanski cerkveni jezik srbski dialekt, kot je to bilo v devetem stoletju. Vendar če na drugi strani pomislimo, (1) da razen Ilirov na jugu Donave, in sicer v Panoniji, ter duhovnika Metoda, ki je tukaj na južni in vzhodni brežini Noriških in Julijskih Alp, vzdolž rek Save, Drave, Mure, Rabe itd., med Kolpo in Donavo v gospodarjevem vinogradu delal trideset let, še zdaj živi in povezuje milijon in pol najstarejših slovanskih tako imenovanih metanastov, katerih jezik (2) je sedaj še bližji krščanski slovanščini kot ilirščina (resnica, o kateri se prepriča celo nepristranski Ilirec, če stavek najprej prevede na primer v hrvaščino ali "krajnščino" in nato v svoj dialekt, nato pa oba prevoda, napisana v cirilski pisavi in ortografiji, primerja s staro slovanščino); pomislimo (3), da Ciril in Metod po takratnem sedežu južnih Slovanov nista nikoli prestopila

3 Josef Dobrovsky, Cyrill und Method der Slawen Apostel. Ein historsch-kritischer Versuch (Prag, 1823), 133; Šekli, "Geolingvistična opredelitev stare cerkvene slovanščine v luči metodologije sodobnega primerjalnega jezikoslovja", 106.

361 G. Nikolovski: Panonska in makedonska teorija o jezikovni ...

srbske dežele, temveč sta sledeč kronikam potovala le skozi državo Bolgarov; da (4) kronike in legende govorijo le o spreobrnjenju Hazarjev, Bolgarov, Slovanov v Panoniji in na Moravskem, nikoli pa ne govorijo o Srbih; da torej (5) morajo biti Srbi izključeni iz domneve, da o Metodu govorijo kot o prvem srbskem piscu, kot tudi iz razlogov, da ostanejo Hazarji, samo Bolgari in panonski Slovani kot upravičeni pretendenti; ampak končno (6) da razen velike jezikovne podobnosti, predvsem germanizmov, kot so oltar (Altar), kr’st Christ, kr’stiti christen (taufen), cerky Kirche, pop sprva iz zgornjenemškega Pfoff (Pfaffe), mnich Münch, post Faste, goneznu genesen, stol Stuhl, Rim (prim. Römer), ocet (acetum), upvati hoffen,penez Pfenning, plastyr Pflaster,plug Pflug itd., germanizmi, ki so v Panoniji, v Meziji pa niso običajni, odločilno potrjujejo Metodovo diecezo: tako lahko na podlagi današnje literarne in politične razdrobljenosti ter neznatnosti isto razloži, kot se je pri odgovoru na vprašanje v daljni preteklosti pozabilo. Ker "zgodovinar je", kot je že Thunmann opazil, "pogosto tako zelo nepravičen kot zloben človek; zaničuje tistega, ki nima sreče".4

V tej oceni je svojo teorijo podprl z jezikovnimi argumenti v obliki germanizmov, za katere meni, da so v staro cerkveno slovanščino prišli iz panonskega prostora. Z nekaterimi novimi leksičnimi argumenti je svojo teorijo podprl v svojem delu Glagolita Clozianus5. V samem začetku poglavja "Izvor svetega jezika Slo- vanov" kritizira teorijo Dobrovskega o srbsko-bolgarsko-makedonski osnovi, ki jo je sprejel, ker je bil "razposajenega duha in je želel pomagati premagani zadevi". V nadaljevanju piše:

Tukaj pa bo panonstvo (naj bo tako dovoljeno imenovati panonski izvor in domovino) slovanskega svetega jezika priznal vsakdo, ki bo razmislil o svetih besedah Slovanov: crk76y Kirche, oltar6 Altar, hr6st7 in hr6stiti (poznejši obliki krst in krstiti) Christ in christen, post7 Faste, pop7 phaph, pekl7 in peklo iz pëch, kar so v 9. stol. Alemani uporabljali za 'pekel'; sr5da (sredina) za Merkurjev dan skupaj z Nemci, ki rečejo Mittwoch; c5sar6 s frankovskosrednjeveško izgovorjavo imena Cezar; prav tako oc6t7 kis in drugi tovrstni izrazi zagotovo niso mogli izvirati od drugod kot od ljudstva, ki je najbližje Nemcem in Italijanom in je bilo od njih v krščanstvu poučeno naprej. In to se ujema samo s Slovani Norika in Panonije (ali če jih raje vse skupaj imenujemo z onim srednjeveškim izrazom: Karantanci), ki so bili kristjani že eno ali več stoletij pred Metodom. Od kod namreč tvojemu

4 Jernej Kopitar, "Institutiones linguae slavicae", v: Jahrbücher der Literatur 17 (Wien, 1822), 66–107. 5 Jernej Kopitar, Glagolita Clozianus (Vindobonae, 1836). Ponatis s prevodom: Jerneja Kopitarja Glagolita Clozianus – Cločev Glagolit, uredil in spremno besedo napisal Jože Tororišič, prevedel Martin Benedik (Ljubljana, 1995) (dalje: Kopitar, Glagolita Clozianus).

362 S tudia H istorica S lovenica

bolgarsko-srbsko-makedonskemu jeziku toliko germanizmov, tako v besedju kot v izgovorjavi.6

1.3 Pavel Josef Šafářik (1795–1861)

Pavel Josef Šafařik je slovaški filolog. V svojem drugem pomembnem delu Geschichte der slawischen Sprache und Literatur nach allen Mundarten (1826) navaja, da sta Ciril in Metod ustvarila glagolico in izvajala pokristjanjevanje na območju Bolgarske države pred odhodom na Velikomoravsko, tako da sta evangelije prevedla v staro cerkveno slovanščino na bolgarskem ozemlju.7 Njegovo najpomembnejše delo je Slowansky narodopis (1842), v katerem podaja pregled slovanskih jezikov in književnosti. V zvezi z bolgarščino navaja, da sta sklopa št in žd, ki sta odraz praslovanskih *tj in *dj, njena najpomembnejša glasovna značilnost. Zgodovino bolgarščine je razdelil na dve obdobji, cerkveno/cirilsko bolgarščino in novo bolgarščino.8 V istem delu je o jeziku Brižinskih spomenikov napisal, da je slovenski9. Pozneje je v svojem delu Über den ursprung und die Heimat des Glagoliti- smus svoje mnenje spremenil in podprl panonsko teorijo.10 V najstarejših starocerkvenoslovanskih spomenikih je našel besede, ki jih je definiral kot veliko- moravizme in panonizme, na primer: lokva, r5snota, a[out7, balii, bratr7, bli'ika, otok7, otl5k7, natrouti itd. Iz navedenega je razvidno, da se je Šafařikovo mnenje spremenilo. Najprej je zastopal bolgarsko osnovo stare cerkvene slovanščine, nato pa proti koncu svojega življenja podprl panonsko osnovo, ki jo je dokazoval s pomočjo veliko- moravizmov in panonizmov v najstarejših starocerkvenoslovanskih spomenikih.

1.4 Franc Miklošič (1813–1891)

Kopitarjevemu pogledu na izvor staroslovanskega jezika je bil blizu veliki slovenski filolog in slavist Franc Miklošič. Za Miklošiča jezikovna osnova stare cerkvene slovanščine ni bila zgolj jezikovno vprašanje, ker je pri dokazovanju

6 Kopitar, Glagolita Clozianus, VIII. 7 Pavel Josef Šafářik, Geschichte der slawischen Sprache und Literatur nach allen Mundarten (Prag, 1826), 86 (dalje: Šafářik, Geschichte der slawischen Sprache und Literatur nach allen Mundarten). 8 Pavel Josef Šafářik, Slowanský národopis (Praha, 1842), 34 (dalje: Šafářik, Slowanský národopis). 9 Šafářik, Slowanský národopis, 72.; Šekli, "Geolingvistična opredelitev stare cerkvene slovanščine v luči metodologije sodobnega primerjalnega jezikoslovja", 107. 10 Pavel Josef Šafářik, Über den ursprung und die Heimat des Glagolitismus (Prag, 1858), 27.

363 G. Nikolovski: Panonska in makedonska teorija o jezikovni ...

svoje teorije uporabljal zgodovinske okoliščine, s katerimi jo je poskušal osvetliti. V svojem delu Altslovenische Formenlehre in Paradigmen (1874)11 je zapisal, da politična neodvisnost Velikomoravske ni bila mogoča brez samostojne cerkve, česar se je po njegovem mnenju Rastislav jasno zavedal. Tako je izklju- čil možnost, da je ideja o samostojni cerkvi in politični neodvisnosti nastala v Bolgariji. S tem je negiral Šafařikovo mnenje12, da sta Bolgare pokristjanila Ciril in Metod že pred odhodom v moravsko misijo in že v tem času sestavila prvo slovansko pisavo, v katero sta prevedla evangelije. Miklošič se ni strinjal z mnenjem, da je Ciril svete knjige prevajal na Moravskem v bolgarščino, ki se jo je naučil v Solunu. Po njegovem mnenju je bil premlad, da se je naučil na tako visoki ravni in vanjo prevajal tako zahtevna besedila, in sicer pri 14 letih, kolikor je bil star, ko je zapustil Solun (840).13 Miklošič je poskušal povezati prostora, ki sta ju zavzemala Velikomora- vska in Panonija, pri čemer je želel dokazati, da so moravski poimenovali tudi panonski. S tem ju je poskušal jezikovno povezati. Izhajal je iz dejstva, da Slova- ki za svoj jezik uporabljajo termin slovensky jazyk, tako da ga je hotel povezati s prostorsko najbližjim panonsko-slovenskim. Pri tem je priznal, da severnih slo- věnskih meja ni mogel precizno definirati, zavedal pa se je tudi, da ta argument lahko upoštevajo samo tisti, ki verjamejo, da se je termin Slověne nanašal le na del slovanskega rodu. Kot jezikovni dokaz za slovenskost ljudstva, ki je živelo severno od Donave, je navajal lastno ime Svętoplъkъ, ki v starih zapisih, denimo germ. Zwentibald, gr. Sphentoplēktos/sfentopulchus, odraža nosnik ę v elementu svęt-. Prepričan je namreč bil, da češčina kot neslovenski jezik niti v najstarejši dobi ni imela nosnikov, tako da temu imenu ni mogel pripisati češkega izvora.14 K prejšnjim argumentom je dodal še en jezikovni argument, in sicer obstoj nosnih samoglasnikov 4 in 3 ter soglasniških skupin [tin'd v madžarskem jeziku v izposojenkah slovanskega porekla, denimo pentek madž. : pѧt7k7, szombota : s'bota; mozstoha, rozsda, Budapest, ki naj bi bile prevzete iz sosednjega slovanskega oziroma slovenskega jezika.15 Glavni Miklošičevi argumenti, s katerimi je dokazoval panonsko osnovo

11 Franz Miklosich, Altslovenische Formenlehre in Paradigmen mit Texten aus Glagolitischen Quellen (Wien, 1874) (dalje: Miklosich, Altslovenische Formenlehre in Paradigmen mit Texten aus Glagolitischen Quellen). 12 Šafářik, Geschichte der slawischen Sprache und Literatur nach allen Mundarten, str. 86; Alenka Šivic- Dular, "Pojem panonskoslovenski pri Miklošiču", v: Mikološičev zbornik (Ljubljana, 1992), 349–356 (dalje: Šivic-Dular, "Pojem panonskoslovenski pri Miklošiču"). 13 Miklosich, Altslovenische Formenlehre in Paradigmen mit Texten aus Glagolitischen Quellen, V.; Šivic- Dular, "Pojem panonskoslovenski pri Miklošiču", 353. 14 Miklosich, Altslovenische Formenlehre in Paradigmen mit Texten aus Glagolitischen Quellen, IV; Šivic Dular, "Pojem panonskoslovenski pri Miklošiču", 354–355. 15 Miklosich, Altslovenische Formenlehre in Paradigmen mit Texten aus Glagolitischen Quellen, VII.

364 S tudia H istorica S lovenica

stare cerkvene slovanščine, so naslednji: (1) izguba in mešanje nosnih samoglasnikov v bolgarščini (že v 9. stoletju) in njuna pravilna uporaba v jeziku panonskih Slovanov;16 (2) v bolgarščini je obstajal samo en polglasnik;17 (3) bolgarščina ne pozna imenske sklanjatve, ampak ima samo njene ostanke;18 (4) prisotnost krščanske terminologije starovisokonemškega izvora.19 V času izida Miklošičevih del (1874, 1879, 1883), v katerih je zagovarjal svojo panonsko teorijo, južni govori makedonskega jezika niso bili raziskani, tako da Miklošič ni poznal dejanskega stanja na terenu. To ga je vodilo k napač- nim ugotovitvam v zvezi s trditvami o nosnih samoglasnikih in polglasniku ter soglasniških skupinah št in žd. Imenska sklanjatev se je začela izgubljati v make- donskem jeziku v 14. stoletju, tako da ne more biti govora o njenem zgodnjem neobstoju.20

1.5 August Schleicher (1821–1868)

August Schleicher je nemški jezikoslovec, indoevropeist in slavist. Svoj pogled na jezikovno osnovo stare cerkvene slovanščine je zapisal v Die Formenlehre der kirchenslawischen Sprache (1852) in članku "Ist das altkirchenslawische altslowenisch", objavljenem v reviji Beiträge zur vergleichenden Sprachforsc- hung auf dem Gebiete der arischen, celtischen und slawischen Sprachen (1858). V obeh delih je stari cerkveni slovanščini določil bolgarsko osnovo. Kot dokaze je navajal reflekse praslovanskih *tj in *dj, ki imata v bolgarsko-makedonskih dialektih refleksa št in žd.21 Schleicher je definiral svoje stališče in dokazoval svoj pogled s pomočjo naslednjih argumentov: (1) slovenščina je bolj podobna srbščini in hrvaščini

16 Miklosich, Altslovenische Formenlehre in Paradigmen mit Texten aus Glagolitischen Quellen, XVII, XXIII; Franz Miklosich, Vergleichende Grammatik der Slavischen Sprachern (Wien, 1879), 35 (dalje: Miklosich, Vergleichende Grammatik der Slavischen Sprachern).; Vatroslav Oblak, "Književno poroči- lo. Zgodovina slovenskega slovstva. I. del. Spisal prof. dr. Karl Glaser. V Ljubljani 1894, 80, XIV, 220, IV", Ljubljanski zvon 15 (1895), 237–246, 306–317 (dalje: Oblak, "Književno poročilo"). 17 Miklosich, Altslovenische Formenlehre in Paradigmen mit Texten aus Glagolitischen Quellen, XXIV.; Oblak, "Književno poročilo", 306. 18 Franz Miklosich, Geschichte der Lautbeziehungen im Bulgarischen (Wien, 1883), 5.; Oblak, "Književno poročilo", 307.; Alenka Šivic-Dular, "Miklošičeva predstava o slovanski dialektologiji", v: Miklošičeva monografija (Maribor, 2013), 347–365 (dalje: Šivic-Dular, "Miklošičeva predstava o slovanski dialektologiji"). 19 Miklosich, Vergleichende Grammatik der Slavischen Sprachern, 92.; Šivic-Dular, "Miklošičeva predstava o slovanski dialektologiji", 356. 20 Блаже Конески, Историја на македонскиот јазик (Скопје, 1986), 154–167. 21 August Schleicher, Formenlehre der kirchenslawischen Sprache (Bonn, 1852), 28.; Šekli, "Geolingvistična opredelitev stare cerkvene slovanščine v luči metodologije sodobnega primerjalnega jezikoslovja", 107.

365 G. Nikolovski: Panonska in makedonska teorija o jezikovni ...

kot bolgarščini; (2) slovenskega glasovnega sistema ni mogoče izvesti iz sta- rocerkvenoslovanskega, pri čemer omenja razhajanje stcsl. št, žd : č, j; (3) stara slovenščina, jezik Brižinskih spomenikov, je soobstajala s staro cerkveno slo- vanščino, s čimer sklepa, da ni mogla nastati iz nje.22

1.6 Vatroslav Oblak (1864–1896)

Slovenski filolog Vatroslav Oblak, učenec Vatroslava Jagića, se je prav tako ukvarjal z istim problemom in se spraševal o staroslovanskih jezikovnih prvi- nah. Konec leta 1891 je odpotoval v Makedonijo z namenom preučevati neznane makedonske dialekte, kjer je ostal približno šest mesecev (od konca 1891 do sredine 1892 leta). Pogosto je bil preganjan zaradi suma, da je avstrijski ali ruski vohun. Tako je bil, na primer, med raziskovanjem govora na Solunskem 15. dne pregnan in v spremstvu turške policije odveden celo do Soluna. Poseben interes je kazal za govore jugovzhodne Makedonije (suškega), najpomembnejše pa je njegovo delo v zvezi s proučevanjem problema izvora staroslovanskega jezika. Povsem je sprejel Jagićeve ideje o južnoslovanskem, torej makedon- skem izvoru staroslovanskega jezika, in ne kakor sta trdila Kopitar in Miklošič – panonskem izvoru. Najpodrobnejšo predstavitev svoje teorije o izvoru stare cerkvene slovanščine je Oblak podal v članku "Književno poročilo", v katerem je podal oceno k Zgodovini slovenskega slovstva, I. del (1894), ki jo je napisal Karol Glaser.23 Odgovor na Miklošičeve trditve je podal s pomočjo jezikovnih dokazov, ki jih je našel na terenu v južnih makedonskih govorih v okolici Soluna. Najprej je generalno povzel svoje jezikovne argumente:

Danes, ko že poznavamo nekoliko bolje macedonska narečja, vemo, da se je ohranil v južnih macedon. narečjih, in samo v južnih – na kar se mora posebno opozoriti – jako krepko nazalizem, in sicer se refleksi obeh starih nosnikov ę in ą dosledno razločujejo. Tedaj se nikakor ne da dvomiti, da so ta narečja tudi v IX. stol. poznavala v polnem obsegu nazalne vokale. Ob jednem pa razvidimo, da se v tem bolgarska narečja že v prav stari dobi znatno razločujejo, zakaj že v XII. stol. najdemo, kakor v mnogih današnjih narečjih, v nekaterih spomenikih ъ za ą. Zato se mora tem bolj upoštevati, da se je ravno v narečjih blizu Soluna ohranil

22 Augusth Schelicher, "Ist das altkirchenslawische altslowenisch?" v: Beiträge zur vergleichenden Sprachforschung auf dem Gebiete der arischen, celtischen und slawischen Sprachen I, herausgeben von A. Kuhn und A. Schleicher (Berlin, 1858), 319–327.; Šekli, "Geolingvistična opredelitev stare cerkvene slovanščine v luči metodologije sodobnega primerjalnega jezikoslovja", 107. 23 Oblak, "Književno poročilo", 237–246, 306–317.

366 S tudia H istorica S lovenica

takočvrsto rinezem. Da je bolg. še dolgo splošno ohranila razloček med ъ in ь, nam priča to, da sta se, ko so se polglasniki pričeli razvijati v polne samoglasnike (nekako v X stol.), v vseh bolg. narečjih različno razvijala: ъ se je nadomestil z o, ь pa z e. V tem se loči bolg. bistveno od ostalih južnoslov. jezikov. Književna bolgarščina – iztočno narečje – je res izgubila deklinacijo, toda v nekaterih zapadnih in centralnih narečjih se je ohranilo še mnogo ostankov dekl., in če te sestavimo in zberemo, imamo pred seboj skoraj vse oblike deklinacije. Že to kaže, da je v teh narečjih razpadla deklinacija šele v novejši dobi; do XIV. stol. se je v vseh bolg. narečjih ohranila dekl., močno kršiti se je pričela šele v XV. stol., in tudi pri tem pojavu so znatne razlike med iztočnimi in zapadnimi narečji. Če se bolg. radi izgube deklin, znatno razločuje od stsloven., se naša slovenšč. nič manj radi izgube aor. in impf., katera sta se v bolg. prav krepko ohranila; toda niti jedna, niti druga izguba ne sega v staro dobo in je zato pri reševanju tega vprašanja brez pomena. Od vseh omenjenih ugovorov in razlogov proti macedon. teoriji se tedaj danes ne more ni jeden vzdržati.24

Dokončno je svojo teorijo predstavil skozi prizmo naslednjih ugotovitev:

Stsl. skupini št, žd je najti samo v bolgarščini in sicer med macedonskimi narečji ravno v onih, ki se govore v najbližji (iztočni) okolici Solunski. V teh narečjih ni, ali skoraj povsem ni novejših glasov ć, dj ali omehčanih k, g, kateri se nahajajo skoraj v vseh ostalih macedon. narečjih poleg starejšega šč (št) in žd (ždž). Stslov. izgovor ѣ kot 'ä ('ea) ali 'a (glagol. ě = ѣ in ja ali jä) je najti zopet med vsemi macedon. narečji baš v omenjenih in severnoiztočnih macedonskih, v ostalih macedon. se govori danes e za ѣ. Kakor dokazujejo slovenska imena lat. listin itd., se v ogrskem narečju v Koceljevi državi ni nikoli za ѣ govoril ea ali ä, nego e (é), kajti drugače bi gotovo našli vsaj v nekaterih slučajih na njegovem mestu a ali ea, kakor tudi v grških tekstih (listinah) najdemo α, εα za bolg. bolg. imen. Nadomeščanje polglasnikov ъ, ь z o in e, katero se nahaja že v najstarejših stsloven. spomenikih, se splošno smatra za stslovenski pojav in ne za vpliv kakega tujega jezika, kakor je n. pr. ja, a m. ę vpliv ruščine. Stslov. IX. stol. še ni poznavala tega pojava, v njej še ni o, e m. ъ, ь; to nam kažejo Kijevski odlomki, kjer ni nobenega takega primera, in cod. zogr., kjer se pojavljajo taki primeri šele redko. Razvitek polglasnikov v o in e pozna med jugoslovan. jeziki samo bolgarščina. Ogrsko slovensko narečje v Koceljevi državici ni nikoli nadomeščalo na ta način polglasnikov, nego je, kakor ostala slovenska narečja, nadomestilo oba polglasnika z jedinim trdim ъ; o tem se lahko poučimo iz starih osebnih in krajevnih imen teh pokrajin. Če pa ne bi hoteli smatrati razvitka ъ in ь v o in e v stsloven. spomenikih

24 Prav tam, 237–246, 306–317.

367 G. Nikolovski: Panonska in makedonska teorija o jezikovni ...

za stslov. pojav, nego bi ga razlagali kot vpliv tujega in sicer bolg. narečja, bi morali ipak priznati, da je bila stsloven. tako sorodna bolgarščini, da se to nadomeščanje ni čutilo kot posebnost tujega narečja kajti drugače je nerazumljivo, zakaj ni najti tudi drugih bolg. črt v stsloven. spomenikih v tako ogromnem številu – in ta sorodnost, kaj je druzega kakor identičnost? Zopet je treba opozoriti na to, da se je v narečjih solunske okolice in južnoiztočne Macedonije le v redkih slučajih pojavil o, e na mestu ъ, ь, kar se dobro ujema z najstarejšimi stsloven. spomeniki, dočim je v centralnih in severnih maced. govorih ta pojav dosti bolj prodrl.25

Na koncu zaključuje in navaja tri posebnosti, ki solunsko okolico definirajo kot jezikovno osnovo stare cerkvene slovanščine:

Posebnega pomena pa je to, da se nahajajo vse značilne glasoslovne črte stslovenščine združene ravno v narečju vzhodne solunske okolice (n. pr. Suho), tedaj v domovini solunskih bratov Cirila in Metoda, v ostalih macedonskih narečjih jih pa povsem ni ali vsaj ne vseh. Rinezem, = 'ä ('a), št, žd, redki slučaji o, e za ъ, ь, vse te posebnosti združene je najti danes v Macedoniji samo v tem narečju. To je tedaj ono soglasje zgodovinskih (brata sta iz Soluna in Solunčani znajo po poročilu panon. legende "slovensko") in jezikovnih podatkov, katero tako naglašata Safařik in Miklošič, samo da ga ni najti na severu, v Panoniji, nego v južni Macedonski, v solunski okolici.26

1.7 Vatroslav Jagić (1838–1923)

Hrvaški slavist Vatroslav Jagićin mentor Vatroslava Oblaka je v svojem delu Historija književnosti naroda hrvatskoga i srbskoga (1867) v poglavju "Ćiril i Metod; borba za slovjenštinu" pisal o zgodovinskih okoliščinah na Balkanu, oblikovanju in širjenju Bolgarske države v času Kruma in prvotnem obstoju dveh različnih narodnosti, za kateri je uporabljal izraza "slovjenska" in "bugar- ska", ki sta se nato pomešala, ter o jeziku južnoslovanskih plemen, o katerem je zapisal naslednje:

Kod Slovjena podbalkanskih (takozvanih macedonskih Bugara) vladaše za cielo u IX. vieku čista i neiskvarena slovjenština s oniem bogatstvom gramatičkih oblika, kojemu se baš divimo u najstarijih spomenicih crkvene slovjenštine; ta odavle i ponesoše braća Konstantin i Metod sa sobom u sviet jezik svojega grada

25 Prav tam, 237–246, 307–308. 26 Prav tam, 237–246, 309.

368 S tudia H istorica S lovenica

i svoje okolice, jezik Slovjena solunskih kao i svieh onieh, koji su po Macedoniji stanovali, u takozvanoj Slovjeniji; to je onaj isti jezik na koji su poslije u Carigradu prevodili sveto pismo.27

Jagić je svoj pogled o jezikovni osnovi stare cerkvene slovanščine dokonč- no oblikoval v začetku 20. stoletja, in sicer po zaključenem Oblakovem teren- skem delu v južni Makedoniji in objavi Oblakovega Književnega poročila k Zgodovini slovenskega slovstva (1895) ter Oblakovega dela Macedonische Stu- dien (1896). Jezikovne dokaze svojega učenca je strnil v svoji monografiji (Zur) Entstehungsgeschichte der kirchenslavischen Sprache (11900 in 21913), kjer je na podlagi glasoslovnih značilnosti, predvsem obstoja skupin št in žd, definiral južno oz. bolgarsko-makedonsko osnovo stare cerkvene slovanščine.28

2 Genetsko jezikoslovje (genetolingvistika) in jezikovna sorodnost

Genetolingvistika (genetsko jezikoslovje) preučuje sorodstvena (genetska) razmerja med idiomi (idiomi so jezikovni sistemi in jezikovni diasistemi; diasis- tem je množica sistemov ali diasistemov nižje hierarhične stopnje) ter njihovo genetolingvistično klasifikacijo.29 Brozović za jezik uporablja termin idiom, ki ga je definiral kot splošen, kvalitativno in hierarhično nevtralen ter nedoločen termin. Idiome klasificira glede na tri kriterije: organskost/neorganskost, konkretnost/nekonkretnost, višja/nižja hierarhična stopnja.30

2.1 Kriterij organskost/neorganskost

Za organske šteje tiste idiome, ki so se razvili v okvirih konkretne etnične skupine ali etnične civilizacije, ki zadovoljujejo le njene lastne komunikacijske in ekspresivne potrebe: govor ene socialno močne, etnično homogene (ne glede

27 Vatroslav Jagić, Historija književnosti naroda hrvatskoga i srbskoga (Zagreb, 1867), 36. 28 Vatroslav Jagić, Zur Entstehungsgeschichte der kirchenslavischen Sprache (Wien, 1900), 273.; Šekli, "Geolingvistična opredelitev stare cerkvene slovanščine v luči metodologije sodobnega primerjalnega jezikoslovja", 108. 29 Matej Šekli, "Genetolingvistična klasifikacija južnoslovanskih jezikov", Jezikoslovni zapiski 19 (2013), št. 1, 71 (dalje: Šekli, "Genetolingvistična klasifikacija južnoslovanskih jezikov"). 30 Dalibor Brozović, Standardni jezik. Teorija, usporedbe, geneza, povijest, suvremena zbilja (Zagreb, 1970), 10–14 (dalje: Brozović, Standardni jezik. Teorija, usporedbe, geneza, povijest, suvremena zbilja).

369 G. Nikolovski: Panonska in makedonska teorija o jezikovni ...

na genezo), zaprte in definirane skupnosti z določeno civilizacijsko fizionomi- jo, torej govor konkretne vasi ali skupine ožje povezanih vasi oziroma zasel- kov ali govor katerega plemena oziroma vrste ipd., vendar vedno le na najnižjih razvojnih stopnjah družbe. Na višjih razvojnih stopnjah se po Brozoviću pojavljajo avtonomne civilizacijske nadgradnje, ki nimajo več nujno definiranega etničnega karakterja, zato se pojavi potreba po idiomih, ki bodo jezikovni instrumenti teh nadgradenj. Organski idiomi dajejo material za gradnjo teh novih neorganskih jezikovnih instrumentov, vendar vzporedno z njimi živijo organski idiomi še dalje, in sicer v soodvisnosti z nadrejenimi neorganskimi.31 Neorganski idiom je po Brozoviću katerikoli knjižni jezik. Poleg knjižnih jezikov je treba šteti med neorganske idiome tudi hierarhično nižje fenomene iste kategorije, na primer pogovorni jezik (splošnonacionalni ali regionalni oziroma območni, ko se uporaba razširi prek pomembnejših lingvističnih meja), žargon, mednarečje ipd.32 V tem kontekstu je treba konfrontirali staro cerkveno slovanščino kot neorganski idiom (knjižni jezik) in solunski govor z njegovo okolico kot organski idiom.

2.2 Kriterij konkretnost/nekonkretnost

Brozović kot konkretni šteje le dve kategoriji idiomov: mestni (lokalni) govor in knjižni jezik, ker imajo le takšni idiomi jasno definiran inventar (popis) svoje snovi in jasno definirano strukturo. Vse druge kategorije idiomov so nekon- kretne v opisanem smislu, če pa gre za organske idiome hierarhično višje od mestnega govora, potem so ti ne samo nekonkretni, temveč tudi abstraktni.33 Glede navedenega je razvidno, da je stara cerkvena slovanščina konkreten idiom, ker ima jasno definiran inventar in strukturo. Tudi v tem primeru se postavlja opozicija dveh konkretnih idiomov: stara cerkvena slovanščina : njen krajevni solunski govor.

2.3 Kriterij višja/nižja hierarhična stopnja

Brozović meni, da hierarhična lestvica obstaja v obeh kategorialnih nizih idio-

31 Brozović, Standardni jezik. Teorija, usporedbe, geneza, povijest, suvremena zbilja, 11. 32 Prav tam, 12. 33 Prav tam.

370 S tudia H istorica S lovenica

mov, v organskem in neorganskem.34 Na hierarhični lestvici neorganskih idiomov sta sorazmerni stopnja razvrstitve in stopnja konkretnosti. Na podlagi tega Brozović meni, da je najvišje knjižni jezik, ki je konkretni idiom, nižje je pogovorni jezik in "opcijsko" splo- šnonacionalni jezik, ki nista konkretna, čeprav se to na manjših območjih ne opazi zelo. Najnižja pa je raven interdialekta (mednarečje), ki je še nekonkre- ten.35 Na lestvici organskih idiomov sta višina razvrstitve in raven konkretnosti v obratnem razmerju. Mestni govor, ki je organski idiom najnižje ravni, je edini konkreten. Vsak organski idiom višje ravni je abstrakten in višja kot je raven, večja je abstraktnost. To pomeni, da so organski idiomi vsi rezultat abstrahi- ranja skupnih značilnosti večjega ali manjšega števila mestnih govorov, ki kot konkretni idiomi lahko edini dajo material za abstraktnost. Od tod izhaja, večje kot je število konkretnih govorov, katerih idiom je abstrakcija, višja je raven organskega idioma.36 Po Brozovićevi hierarhiji je stara cerkvena slovanščina najvišje postavljeni neorganski idiom, medtem ko je njen izvorni krajevni govor najnižji organski idiom.

2.4 Jezikovna sorodnost

Glede na prvotno definicijo genetske klasifikacije jezikov kot "preučevanje genetskih, tj. sorodstvenih razmerij med idiomi", se odpira vprašanje o merilu za določanje sorodnosti med jeziki. V drugi polovici 19. stoletja, in sicer leta 1876,37 so mladogramatiki (Junggrammatiker)38 prišli do ugotovitve, da so glasovne spremembe v jeziku najbolj pravilne in da jih je zaradi tega mogoče opisati z natančnimi glasovnimi pravili. Na podlagi navedenega izhaja, da je najpo- membnejše merilo določanja jezikovne sorodnosti in genetolingvistične klasifikacije (zgodovinsko) glasoslovno.39 Oblikoslovna merila se lahko priključijo

34 Prav tam. 35 Prav tam, 13. 36 Prav tam, 13. 37 V tem letu sta izšli dve Leskienovi deli: Die Lautgesetze kennen keine Ausnahme in za slavistiko zelo pomembna knjiga Die Declination im Slawisch-Litauischen und Germanischenter Brugmannov članek "Nasalis sonans in der indo-germanischen Grundsprache"; Ljiljana Subotić, Istorijska lingvis- tika (Novi Sad, 2002), 22. 38 Karl Brugmann (1849–1919); Berthold Delbruck (1842–1922); August Leskien (1840–1916); Hermann Osthoff (1847–1909) – kot glavni predstavniki in njihovi sodelavci: Wilhelm Braune (1850–1926); Friedrich Kluge (1856–1926); Hermann Paul (1846–1921); Ferdinand de Saussure (1857–1913); Eduard Sievers (1850–1932). 39 Šekli, "Genetolingvistična klasifikacija južnoslovanskih jezikov", 71.

371 G. Nikolovski: Panonska in makedonska teorija o jezikovni ...

h glasoslovnim, če obstaja ujemanje med areali oblikovnih in areali glasovnih značilnosti. Skladenjske in besedijske značilnosti so najmanj relevantno gene- tolingvistično merilo, ker so pod vplivom zunajjezikovnih dejavnikov.40 Panonska in makedonska teorija zastopata diametralno različni stališči, zastopniki obeh teorij pa se sklicujejo na različne jezikovne argumente. Panon- ska teorija se sklicuje na besedje, medtem ko makedonska na zgodovinskogla- soslovne argumente, ki so v okviru genetske lingvistike edini sprejemljivi argumenti. Iz navedenega izhaja, da je makedonska teorija sprejemljivejša, ker so jezikovni argumenti (besedje) panonske teorije pod zunanjim vplivom stičnih idiomov (jezikov), zaradi česar niso dovolj relevantni za določanje organske osnove.41 Organska osnova stare cerkvene slovanščine je torej krajevni govor, v tem primeru solunski govor 9. stoletja in njegove okolice, ki je na poti do svoje končnega oblikovanja doživela dve civilizacijski nadgradnji, in sicer grško (s prevzemanjem besedja iz bizantinske grščine) in velikomoravsko-panonsko (s prevzemanjem velikomoravsko-panonskih elementov). Druga nadgradnja je po vrnitvi učencev Cirila in Metoda vplivala na jezik makedonskih biblijskih besedil, kar kaže, da ja stara cerkvena slovanščina kot umetni oziroma knjižni jezik dosegla širšo regionalnost. V tem kontekstu se trditve panonske teorije se lahko obravnavajo le v okviru civilizacijske nadgradnje (neorganske narave stare cerkvene slovanščine), s katero se zaokroži oblikovanje stare cerkvene slovanščine kot prvega knjižnega jezika vseh Slovanov.

3 Ujemanje med glasovnim sistemom solunskih govorov in glasovnim sistemom stare cerkvene slovanščine

V okviru terenske raziskave v vasi Suho, ki je bila opravljena v obdobju med 2011 in 2013, smo ugotovili naslednje glasovne značilnosti suškega govora, ki se ujemajo z glasovnimi značilnosti (1) *ъ ima dva refleksa: • /ǝ/ v korenskih morfemih: dǝšʼ, dǝh, 'dǝnu, 'sǝn, 'snǝhạ, 'dǝskạ, 'mǝknʼạ, 'sǝhnuvạm in • /o/ v obrazilih in členskih priponah za moški spol: dǝžʼ'do, gạr'nok, vʼạ'ko, dʼenʼdʼi'nʼo. (2) *ь ima v naglašeni poziciji refleks /e/, ki se v nenaglašeni poziciji redu-

40 Prav tam. 41 Šekli, "Geolingvistična opredelitev stare cerkvene slovanščine v luči metodologije sodobnega primerjalnega jezikoslovja", 104.

372 S tudia H istorica S lovenica

cira v /i/: 'den : di'nʼo. (3) *ǫ ima tri reflekse: • /ǝ/ v korenskem položaju: 'gǝskạ, 'kǝštạ, 'mǝtnu, 'rǝkạ, • /a/ v nekorenskem položaju: 'dʼigam, ot'ihal, prʼi'tʼisal, • ohranjen je nazalizem v obliki nazalnega soglasnika /m/ pred labialnimi soglasniki in nazalnega soglasnika /n/ pred nelabi- alnimi soglasniki: dǝmp, dlạm'bok, 'gǝmbạ, 'kǝmpʼat, 'pǝmp, 'rǝmbʼiš, 'skǝmpʼi, 'sǝmbutạ/sǝm'bota, 'tǝmpan, 'zǝmp; 'vǝndzʼilʼ, 'vǝŋgʼilʼ, 'grǝndạ, gạn'dzot, 'drǝnk, 'kǝndu, 'kǝnkul, 'mǝndru, 'mǝnč, 'rǝnkạ. (4) *ę ima dva refleksa: • /e/: 'mʼesu, pʼet, pidis'et, dividisʼ'et in • ohranjen nazalizem v obliki nazalnega soglasnika /m/ pred labialnimi soglasniki in nazalnega soglasnika /n/ pred nelabi- alnimi soglasniki: brat'čendʼi, en'trava, 'glʼenda, g'rʼendạ, k'lʼentfạ, ko'lʼenda, mʼinsʼi'čina, maga'rʼento, 'mʼeŋkạ, nạ'rʼenduvạm, 'pʼentạ, pʼen'tata, pʼentʼ, 'pʼentuk, 'rʼent, 'endru, 'pʼendʼạ, 'žentfạ, 'čendu, irʼen'bʼica/irim'bica, 'zʼent. (5) *ě ima refleksa: • /ä/ v naglašeni poziciji: brʼäk, 'bʼägam, 'dʼädu, 'dʼätʼe, 'lʼäp, 'mʼäso, 'sʼäjmʼe, 'sʼänka, 'čovʼäk, 'mʼästu, 'lʼätu in • /e/ v posameznih primerih: 'vʼedru, vek, 'tʼerạ. (6) *tj ima refleks: • št: 'dǝštʼirạ, 'kǝštạ, p'laštạm, 'gaštʼe, kǝ'šta, nošta, 'plašta, pla'štaha, 'sfʼešta, 'strʼeštʼa, 'srʼešta. (7) *dj ima refleks: • žd: 'vʼäždạ, 'mʼiždu, 'saždạ, 'vʼäžda, dǝ'ždaše, izvaž'daše, za'graždanʼe, zva'ždaše, 'zvʼäžda, 'pažda, pa'ždaše.

Vas Suho kaže visoko stopnjo podobnosti z govorom vasi Visoka, s katerim tvorita širši suško-visoški govor,42 ki se kot tak obravnava tudi v makedonski dialektologiji. Večja podobnost obstaja tudi med visoškim in zarovskim govo- rom43, ki se zaradi glasovnih podobnosti obravnava kot širši visoško-zarovski govor.44 Refleksi, s katerimi je Vatroslav Oblak zagovarjal makedonsko teorijo o jezi-

42 Visoški govor ima enake reflekse za *ъ, *ь, *ǫ, *ę, *ě, *tj in *dj; Божидар Видоески, Дијалектите на македонскиот јазик, т. 2. (Скопје, 1999), 76–79. 43 Zarovski govor ima enake reflekse za **ъ, *ь, *ǫ, *ę, *ě, *tj in *dj.; Мария Вачева-Хотева, Славка Керемидчиева, Говорът на село Зарово, Солунско (София, 2000), 30–60. 44 Марјан Марковиќ, Дијалектологија на македонскиот јазик I (Скопје, 2001), 140–144.

373 G. Nikolovski: Panonska in makedonska teorija o jezikovni ...

kovni osnovi stare cerkvene slovanščine45, so tudi danes evidentirani na terenu v suškem govoru, in sicer: • razvoj *ъ > o in *ь > e, • ohranjena nazalnost, • refleksě > ä, • refleksa tj* in *dj>št in žd.

Zadnji glasovni sovpad je tudi po mnenju več raziskovalcev (Oblak46, Jagić47, Šekli48; Nikolovski49) odločilen pri določitvi solunske osnove stare cerkvene slovanščine. Vatroslav Oblak je leta 1891 pravilno zapisal reflekse, s katerimi je kasneje zagovarjal makedonsko teorijo o jezikovni osnovi stare cerkvene slovanščine.50 Na podlagi navedenega je razvidno, da je stara cerkvena slovanščina neorganski konkretni idiom najvišje hierarhije, ki ima svojo organsko naravo v obliki solunskega krajevnega govora in neorgansko v obliki zunanjih neorganskih elementov (civilizacijskih nadgradenj), ki jih je prevzela iz drugih idiomov (grščine in jezika velikomoravskih in panonskih Slovanov).

4 Sklep

Vprašanje o jezikovni osnovi stare cerkvene slovanščine se je pojavilo na prelomu iz 18. v 19. stoletje. Odgovor na to vprašanje se je oblikoval v obliki dveh teorij, panonske, ki sta jo zagovarjala Jernej Kopitar in Franc Miklošič, in makedonske teorije, ki sta jo zastopala Vatroslav Oblak in Vatroslav Jagić. Po panonski teoriji naj bi bila osnova stare cerkvene slovanščine jezik panonskega območja, tj. jezik prednikov Slovencev. Jernej Kopitar je izpostavil besede, ki so bile izposojenke iz latinskega in nemškega jezika, na primer oc6t7, lat. acetum, ol7tar6, lat. altaria, post7, nem. fasta, pop7, nem. pfaffo. Domneval je, da naj bi bile te prisotne samo v slovanskem govoru, ki ga je govorilo prebivalstvo na območjih v bližini latinskega in nemškega jezika. Domnevo je dodatno podprl tudi z določenimi besedami, ki so bile prisotne v jeziku panonsko- -moravskih Slovanov (balii, resnota, otok7, bratr7, rob7, pape'6). Poimenoval jih je

45 Oblak, "Književno poročilo", 306–317. 46 Prav tam. 47 Vatroslav Jagić, Entstehungsgeschichte der kirchenslavischen Sprache (Berlin, 1913). 48 Šekli, "Geolingvistična opredelitev stare cerkvene slovanščine v luči metodologije sodobnega primerjalnega jezikoslovja", 98–123. 49 Gjoko Nikolovski, Jezikovna osnova stare cerkvene slovanščine, doktorska disertacija, Filozofska fakultetaUniverze v Mariboru (Maribor, 2016). 50 Oblak, "Književno poročilo", 237–246, 306–317.

374 S tudia H istorica S lovenica

s terminom moravizmi. K tem argumentom je Franc Miklošič dodal še obstoj nosnikov (4, ѧ) in soglasniških skupin [t in 'd v madžarskem jeziku v izposojenkah slovanskega porekla (pentek madž. : pѧt7k7, szombota : s4bota; mozstoha, rozsda, Budapest), ki naj bi bile prevzete iz sosednjega slovanskega oziroma slovenskega jezika. Makedonska teorija Vatroslava Oblaka in njegovega učitelja Vatroslava Jagića temelji na več elementih: (1) govor prebivalcev slovanskega rodu v okolici Soluna, (2) prevzete grške besede v najstarejših evangelijskih prevodih, (3) način prevajanja nekaterih grških besed v slovanski jezik, (4) zgodovinski viri. V govoru vasi Suho v okolici Soluna, ki je bil predmet raziskovanja Vatroslava Oblaka, je našel jezikovne reflekse, ki so ozko povezani s staro cerkveno slo- vanščino. Po Vatroslavu Oblaku so najpomembnejše naslednje lastnosti: (1) ъ > o in ь > e kot v najstarejših slovanskih pisnih spomenikih, (2) nosna izgovor- java refleksov nosnih vokalov4 in ѧ, (3) ohranjena soglasniška sklopa [t (št) in 'd(žd), (4) nerazlikovanje refleksov starih5 =§. Glasovni sovpad *tj in *dj > št in žd je odločilen pri določitvi solunske osnove stare cerkvene slovanščine. S stališča mladogramatikov in genetske lingvistikeso glasovne spremembe v jeziku najbolj pravilne in jih je zaradi tega mogoče opisati z natančnimi glasovnimi pravili, tako da izhaja, da je najpomembnejše merilo določanja jezikovne sorodnosti in genetolingvistične klasifikacije (zgodovinsko) glasoslovno. Na podlagi navedenega sklepamo, da je makedonska teorija sprejemljivejša, ker so jezikovni argumenti (besedje) panonske teorije pod zunanjim vplivom stič- nih idiomov, zaradi česar niso dovolj relevantni za določanje organske osnove. Ugotovitve panonske teorije se pa lahko obravnavajo kot del neorganske narave stare cerkvene slovanščine, in sicer v obliki velikomoravsko-panonske civilizacijske nadgradnje, s čimer se zaokroži oblikovanje stare cerkvene slo- vanščine.

375 G. Nikolovski: Panonska in makedonska teorija o jezikovni ...

Gjoko Nikolovski

PANNONIAN AND MACEDONIAN THEORY ON THE LINGUISTIC BASIS OF THE OLD CHURCH SLAVONIC AT THE TURN OF THE 18TH TO THE 19TH CENTURY THROUGH THE PRISM OF GENETOLINGUISTICS

SUMMARY

The question of the linguistic basis of the Old Church Slavonic appeared at the turn of the 18th to the 19th century. The answer to this question was shaped in the form of two theories, Pannonian advocated by Jernej Kopitar and Franc Miklošič and the Macedonian theorie, represented by Vatroslav Oblak and Vatroslav Jagić. Jernej Kopitar, followed by Franc Miklošič, both defended the theory in which the origin of the Old Church Slavonic stems from the Pannonian region, i.e. the language of the Slovenian ancestors. Jernej Kopitar discovered a number of words which were borrowed from Latin and German (oc6t7, lat. acetum, ol7tar6, lat. altaria; post7, ger. fasta, pop7, ger. pfaffo). He assumed that those were the words present only in the Slavic dialect, spoken by those inhabitants who occupied the area near where the Latin and German languages were spoken. He further supported his claim with certain words which were present in the language of the Pannonian-Moravian Slavs (balii, resnota, otok7, bratr7, rob7, pape'6). In addition to these arguments, Franc Miklošič added the notion of the existence of the nasalised vowels (4, ѧ) and consonant clusters [tand'd in the Hungarian language in the borrowings of the Slavic origin (pentek Hung. : pѧt7k7, szombota : s4bota; mozstoha, rozsda, Budapest), supposedly borrowed from the neighbouring Slavic or Slovene language. Vatroslav Jagić and his student Vatroslav Oblak defended a different point of view. At the end of 1891, Oblak embarked on a study trip around southern Macedonia, where he was studying the dialects of the Solun area. He discovered linguistic reflexes in the dialect of the Suho village near Solun, which are closely linked to Old Church Slavonic. According to Vatroslav Oblak, the following characteristics are of most importance: (1) the development ofъ > o and ь > e as one of the oldest Slavic manuscripts, (2) nasal articulation of the nasal vowel reflexes 4 and ѧ, (3) the preservation of the consonant clusters [t and 'd as in the Old Church Slavonic, (4) the lack of differentiation of the reflexes of the old5=§. Today the phonological base of Suho speech has the following voice spe- cificities: (1) ъ* has two reflexes:/ǝ/ in the root morphemes: dǝšʼ, dǝh, 'dǝnu, 'sǝn, 'snǝhạ, 'dǝskạ, 'mǝknʼạ, 'sǝhnuvạm and /o/ in formants and articles for male gender:

376 S tudia H istorica S lovenica

dǝžʼ'do, gạr'nok, vʼạ'ko, dʼenʼdʼi'nʼo; (2) *ь in accented position has reflex /e/, which in unstressed position is reduced to /i/: 'den : di'nʼo; (3) *ǫ has three reflexes: /ǝ/ in root position: 'gǝskạ, 'kǝštạ, 'mǝtnu, 'rǝkạ; /a/ in non-root position: 'dʼigam, ot'ihal, prʼi'tʼisal; preserved nasality in the form of a nasal consonant /m/ before labial consonants and nasal consonant /n/ before non-labial consonants: dǝmp, dlạm'bok, 'gǝmbạ, 'kǝmpʼat, 'pǝmp, 'rǝmbʼiš, 'skǝmpʼi, 'sǝmbutạ/sǝm'bota, 'tǝmpan, 'zǝmp; 'vǝndzʼilʼ, 'vǝŋgʼilʼ, 'grǝndạ, gạn'dzot, 'drǝnk, 'kǝndu, 'kǝnkul, 'mǝndru, 'mǝnč, 'rǝnkạ;(4) *ę has two reflexes:/e/ : 'mʼesu, pʼet, pidis'et, dividisʼ'et and preserved nasality in the form of a nasal consonant /m/ before labial consonants and nasal consonant /n/ before non-labial consonants: brat'čendʼi, en'trava, 'glʼenda, g'rʼendạ, k'lʼentfạ, ko'lʼenda, mʼinsʼi'čina, maga'rʼento, 'mʼeŋkạ, nạ'rʼenduvạm, 'pʼentạ, pʼen'tata, pʼentʼ, 'pʼentuk, 'rʼent, 'endru, 'pʼendʼạ, 'žentfạ, 'čendu, irʼen'bʼica/irim'bica, 'zʼent; (5) *ě has two reflexes:/ä/ in accented position: brʼäk, 'bʼägam, 'dʼädu, 'dʼätʼe, 'lʼäp, 'mʼäso, 'sʼäjmʼe, 'sʼänka, 'čovʼäk, 'mʼästu, 'lʼätu and /e/ v some examples: 'vʼedru, vek, 'tʼerạ; (6) *tj has reflex/št/ : 'dǝštʼirạ, 'kǝštạ, p'laštạm, 'gaštʼe, kǝ'šta, nošta, 'plašta, pla'štaha, 'sfʼešta, 'strʼeštʼa, 'srʼešta; (7) *dj has reflex/žd/ : 'vʼäždạ, 'mʼiždu, 'saždạ, 'vʼäžda, dǝ'ždaše, izvaž'daše, za'graždanʼe, zva'ždaše, 'zvʼäžda, 'pažda, pa'ždaše. The last two voice coinci- dences are decisive in determining the linguistic basics of Old Church Slavonic. From the point of view of genetic linguistics, voice changes in the language are most correct and can therefore be described by precise phonological rules, so that it follows that the most important criterion for determining linguistic affinity and genetolinguistic classification (historically) is phonological. On the basis of the above, we conclude that the Macedonian theory is more acceptable because the arguments of Pannonian theory are under the external influence of contact idioms, which is why they are not sufficiently relevant for determining the organic basis. However, the findings of Pannonian theory can be considered as part of the inorganic nature of the Old Church Slavonic, in the form of the Moravian-Pannonian civilization upgrade, thus rounding up the creation of an Old Church Slavonic.

377

S tudia H istorica S lovenica

UDK 811.163.6'373.611"19/20" 1.01 Izvirni znanstveni članek

Ohranjanje živosti ženskospolskih priponskih obrazil v sodobni zgodovini slovenskega jezika

Ines Voršič

Dr., asistentka Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor e-pošta: [email protected]

Izvleček: Prispevek z obrazilnomorfemskega vidika raziskuje (ne)živost ženskospolskih priponskih obrazil v sodobni zgodovini slovenskega jezika, torej na prelomu tisočletja, ko se je tudi slovenski jezik močno spopolnil z novejšim besedjem. Odpira se namreč vprašanje, ali je novejše besedje vneslo spremembe tudi v slovenski besedotvorni sestav, kar skušamo ugotoviti na primeru ženskospolskih izpeljank. Prispevek tako izpostavlja produktivna obrazila za izpeljavo ženskospolskih tvorjenk, nastalih na prehodu iz 20. v 21. stoletje, ter jih primerja s popisom ženskospolskih obrazil, temelječih na besedju, beleženem do 90. let preteklega stoletja.

Ključne besede: slovenski jezik, besedotvorje, ženskospolske izpeljanke, novejše besedje

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 17 (2017), št. 1, str. str. 379–398, 52 cit. Jezik: angleški (izvleček slovenski in angleški, povzetek slovenski)

379 I. Voršič: Ohranjanje živosti ženskospolskih priponskih obrazil ...

0 Uvod

Slovenski jezik je bil, če se ozremo v preteklost, vedno podvržen jezikovnim vplivom drugih jezikov. V sodobni slovenski zgodovini, pri čemer konkretno razumemo čas na prehodu iz 20. v 21. stoletje, ki je zaznamovan tudi z osamosvojitvijo države, pa se je slovenski jezik predvsem na leksikalni ravni pospešeno raz- vijal skladno z novimi ekonomsko-političnimi in kulturnimi procesi, podkre- pljenimi z močnimi globalizacijskimi tokovi in je bil (ter je še) vsakodnevno izpostavljen vplivom zlasti angleškega jezika. H generiranju novega besedja so svoj delež prispevali tudi nova predmetnost, razvoj tehnologije in spletnih socialnih omrežij, ki pomembno vplivajo na jezikovno pretočnost, mediji ter družbeno dogajanje sploh. Mnogotere jezikovne novosti in spremembe pa so v hitrem tempu življenja hitro zahtevale tudi dopolnitev in prenovitev temeljnega slovarskega nabora slovenskega besedja. Leksikalno gradivo za prvo izdajo Slovarja slovenskega knjižnega jezika1 so začeli na Inštitutu za slovenski jezik Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) zbirati leta 1946. Od leta 1970 do leta 1991 je SSKJ izšel v petih knjigah, leta 1995 pa je izšla enotna izdaja vseh petih zvezkov v eni knjigi. Dolga leta je to delo predstavljalo tudi temeljno leksikalno gradivo za različne jezikoslovne raziskave in je tako tudi osnova besedotvornih raziskav slovenskega jezika. Vendar je jezik živ organizem in se nenehno razvija, posebej pospešeno v zadnjih desetletjih. Skrajni čas je torej že bil za dopolnitev slovarja z novejšim besedjem. Druga, dopolnjena in prenovljena izdaja Slovarja slovenskega knjižnega jezika2 je izšla oktobra leta 2014 in dobili smo slovarsko zbirko, ki zajema tudi pomemben del novonastalega besedja. Pobuda za pričujočo raziskavo vznika iz dejstva, da temeljne besedotvorne raziskave, ki prinašajo tudi popis v slovenščini tvornih obrazil, temeljijo na besedju starejše, prve izdaje SSKJ. Predvidevamo pa lahko, da se je s pojavom novega besedja nekoliko spremenila tudi besedotvorna slika slovenskega jezika. Ali to drži, bomo raziskali na primeru novejših ženskospolskih izglagolskih, izpridevniških in nemodifikacijskih izsamostalniških izpeljank.

1 Gradivo novejšega besedja slovenskega jezika

Z izrazom novejše besedje razumemo besedje, ki se je pojavilo po letu 1991 in v prvi izdaji SSKJ še ni bilo upoštevano.3 Izhodišče raziskave je gradivo, zajeto v

1 Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1. ponatis (Ljubljana, 1995) (dalje: SSKJ). 2 Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2. dopolnjena in deloma prenovljena izdaja (Ljubljana, 2014) (dalje: SSKJ). 3 Bizjak Končar et. al., Slovar novejšega besedja slovenskega jezika (Ljubljana, 2012), str. 9 (dalje: SNB).

380 S tudia H istorica S lovenica

leksikogramski seznam zbirke Novejša slovenska leksika (v povezavi s spletnimi jezikovnimi viri) (v nadaljevanju NSL).4 Ob koncu leta 2012 je na osnovi tega seznama izšel Slovar novejšega besedja slovenskega jezika,5 ki so ga zasnovali znanstveni in strokovni sodelavci Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Slovar, ki z uporabo korpusnega gradiva sledi novim slovaropisnim smernicam, vsebuje 5384 slovarskih sestavkov, ki interpretirajo 6512 pomenov in podpomenov aktualnih besed in besednih zvez z različnih področij, in je relevanten zbir novejšega besedja, ki se je leta 2014 tudi vključilo v prenovljen in deloma dopolnjen slovar. Toda SNB in novi SSKJ vseh besed leksikogram- skega seznama vendarle ne zajemata. NSL tako vseeno prinaša nekoliko večji nabor novejšega besedja, ki se je v slovenskem jeziku pojavilo v letih na prelomu tisočletja in ima sorazmerno visoko stopnjo aktivne jezikovne rabe v pisnem in govornem prenosniku, povprečen govorec pa se z njim srečuje vsaj pasivno ob uporabi različnih socialnih in funkcijskih zvrsti. Vsebuje okrog 15.900 eno- in večbesednih leksemov, s čimer ponuja dokaj širok nabor novega izrazja, ki je splošnemu uporabniku slovenščine znano. Tako torej omogoča verodostojno oceno sodobnega leksikološkega stanja slovenščine. Seveda pa so v obravnavo zaradi besedotvornega značaja raziskave vključeni samo enobesedni leksemi, tvorjeni s pomočjo ženskospolskih priponskih obrazil.

2 Pomensko skupinjenje izpeljank v slovenski besedotvorni teoriji

Slovenski besedotvorni sistem temelji na dojemanju tvorjenke kot pretvorbene možnosti določene besednozvezne skladenjske enote in pozna tipične obrazilne morfeme ter podstave, na osnovi katerih se tvori nova beseda. V slovenskem jeziku predstavljajo priponske samostalniške tvorjenke največji delež tvorbe. Priponskoobrazilni samostalniki nastajajo iz glagola, pridevnika, samostalnika ali prislova, redko še iz drugih besednih vrst, interpretacija besedotvornih pomenov pa je v slovenski tvorbeni teoriji dvoja. Jože Toporišič6 na osnovi stavčnočlenske strukture predvideva šest oz. sedem (če upošteva- mo kategorijo časa kot samostojno) pomenskih skupin. Pri izglagolskih tvorjenkah loči pomenske skupine vršilec, vršilnik, dejanje, rezultat, mesto, čas in snov. Izpridevniške samostalnike razvršča v skupine nosilec, nosilnik, lastnost, popredmetena lastnost, prostor, čas in snov. Samostalniki iz samostalnika pa

4 Alenka Gložančev et. al., Novejša slovenska leksika (v povezavi s spletnimi jezikovnimi viri) (Ljubljana, 2009) (dalje: NSL). 5 SNB, 2012. 6 Jože Toporišič, Slovenska slovnica (Maribor, 2000), str. 161–182 (dalje: Toporišič, Slovenska slovnica).

381 I. Voršič: Ohranjanje živosti ženskospolskih priponskih obrazil ...

lahko nastajajo z navadno ali z modifikacijsko (inačenjsko) izpeljavo. Navadne izpeljanke se družijo v skupine opravkar (ta združuje pomenske skupine člo- vek ali žival, ki ima s čim opraviti, prebivalec, član ali ud in nosilec značilnosti), opravljalnik, lastnost oz. stanje, popredmetena lastnost ali stanje, prostor, čas in snov. Tvorjenke, nastale z modifikacijsko izpeljavo, pa se razporejajo v femi- native in maskulinative, skupna imena, tvorjenke, ki izražajo stopnjevanost oz. poudarjenost, mladiča oz. nedoraslo, manjšalno, ljubkovalnomanjšalno, slab- šalnomanjšalno (ironično) in slabšalno. Obrazila v posamezni pomenski skupini so razvrščena po spolu.7 Ada Vidovič Muha8 pa kot temelj besedotvornih pomenov postavlja skladenjski vidik in besedotvorne pomene razlaga kot v pripono pretvorjene prvine pomenske podstave – propozicije – stavčne pove- di. Besedotvorni pomeni se v tem pogledu delijo v dve skupini, in sicer tisto, ki izkazuje pretvorbeno povezavo s propozicijo oz. pomensko podstavo pove- di, in tisto, ki takšne povezave ne kaže (npr. modifikacijske izpeljanke). Tako za navadno izpeljavo velja naslednje:9 z besedotvornim pomenom dejanja, lastnosti in stanja se pretvorbeno povezuje povedje, z vršilcem dejanja, nosil- cem lastnosti in opravkarjem se povezuje prvi delovalnik, s katerim se povezujejo tudi besedotvorni pomeni vršilnik, nosilnik in opravljalnik. Od neprvih delovalnikov sta relevantna tožilniški, povezan s pomenom rezultat dejanja, in orodniški, povezan s sredstvom oz. snovjo. Okoliščine časa so pretvorbeno povezane z besedotvornim pomenom časa, okoliščine kraja pa s pomenom mesta oz. prostora. Modifikacijske izpeljanke tako ostajajo zunaj pretvorbene povezave s sestavinami propozicije; gre za lastnostno in količinsko pridevni- ško modifikacijo jedra.10 Že iz teorije je razvidno, da modifikacijske izpeljanke zahtevajo posebno obširno obravnavo, zato v raziskavi obravnavamo le nemodifikacijske izpeljanke.

3 Produktivna ženskospolska priponska obrazila v novejšem besedju slovenskega jezika

V nadaljevanju predstavljamo priponska obrazila, produktivna za izpeljavo novejših ženskospolskih tvorjenk. Tvorjenke so predstavljene glede na bese- dnovrstnost motivirajočih, skladenjskopodstavno jedrnih besed oz. po posa-

7 Prav tam. 8 Ada Vidovič Muha, Slovensko skladenjsko besedotvorje (Ljubljana, 2011), str. 82 (dalje. Vidovič Muha, Slovensko skladenjsko besedotvorje). 9 Prav tam, str. 85–86. 10 Prav tam, str. 97–98.

382 S tudia H istorica S lovenica

meznih pomenskih skupinah,11 pri čemer se obrazila obravnavajo po načelu od najrodnejšega k manj rodnemu. Ob zaključku vsake pomenske skupine sledita primerjava s popisom obrazil v Slovenski slovnici12 in komentar.

3.1 Ženskospolski samostalniki, tvorjeni iz glagola

Izhajamo iz v sodobni slovenščini ustaljenih poimenovanj posameznih pomenskih skupin, kot jih opredeljuje Ada Vidovič Muha,13 pri tem pa upoštevamo naslednje zaporedje: vršilec dejanja, vršilnik dejanja, dejanje, rezultat dejanja, predmet za opravljanje dejanja, prostor dejanja, čas dejanja.

Ženskospolska obrazila s pomenom vršilec dejanja (V+ž)14 Zanimivo je, da v gradivu ni moč zaslediti nobenega priponskega obrazila za izpeljanke s pomenom vršilke glagolskega dejanja. Prevladujejo namreč femi- nativne tvorjenke, ki so le paralelne vzporednice moškospolskih tvorjenk. Slo- venska slovnica15 sicer v tej pomenski skupini za ženski spol navaja 12 obrazil: -ø, -a, -ica, -nica, -da, -ača, -ilja, -inja, -ulja, -ela, -uša, -anta.

Ženskospolska obrazila s pomenom vršilnik dejanja (V–ž) Tvorjenke s pomenom vršilnik dejanja označujejo predmete oz. stvari, ki opravljajo kako dejanje oz. so zanj namenjeni. Take tvorjenke so rezultat preobraz- be skladenjske podstave tista–ž, ki Glag. Ženskospolskih obrazil s pomenom vršilnika dejanja je v novejšem besedju slovenskega jezika malo. Štiri potrditve ima obrazilo -ka. Dve od tvorjenk sta nastali iz prevzetega glagola na -irati/-iram, in sicer balirka ← tista–ž, ki balira, bužirka ← tista–ž, ki bužira, tretja tvorjenka je iz avtohtonega glagola na -ati/- -am, tj. oprijemka ← tista–ž, ki oprijema, četrta pa je oponka ← tista–ž, ki opne – obrazilo je v tem primeru priponjeno domačemu glagolu na -eti/-em. Dve izpeljanki imata sponsko razširjeno obrazilo -ovka: bliskovka ← tista–ž, ki bliska in pokovka ← tista–ž, ki poka, obe sta tvorjeni iz glagolske podstave na -ati/-am. Minimalno pojavnost izkazuje obrazilo -a, potrjeno v tvorjenki vibra ← tista-

11 Pri terminološkem poimenovanju izhajamo iz posameznih pomenskih skupin, kot jih opredeljuje Ada Vidovič Muha v Slovenskem skladenjskem besedotvorju (2011). 12 Toporišič, Slovenska slovnica. 13 Vidovič Muha, Slovensko skladenjsko besedotvorje. 14 Izglagolske samostalniške tvorjenke za pomensko skupino vršilca dejanja se lahko definirajo na osnovi dveh kategorij podspola, in sicer živo (+) ter človeško (+/–) (Jože Toporišič, "K teoriji spola v slovenskem (knjižnem) jeziku," Slavistična revija 29, št. 1 (1981): str. 79–94). Vršilec dejanja je tako človek ali žival moškega in ženskega spola, srednjega pa zelo redko. 15 Toporišič, Slovenska slovnica.

383 I. Voršič: Ohranjanje živosti ženskospolskih priponskih obrazil ...

–ž, ki vibrira. Podstavni glagol je prevzet in se končuje na -irati/-iram. Nizko pojavnost ima tudi obrazilo -(a)lka, potrjeno v izpeljanki iz domače glagolske podstave na -ati/-am: nakladalka ← tista–ž, ki naklada. Prav tako ima minimalno pojavnost obrazilo -(i)lka, ki se potrdi v tvorjenki, izpeljani iz domače glagolske podstave na -iti/-im: plašilka ← tista–ž, ki plaši. V tej pomenski skupini je hitro mogoče ugotoviti upad tvornih obrazil za ženskospolske samostalnike. Medtem ko beleži Slovenska slovnica16 10 (oz. 11) tvornih obrazil (-a, -ica, -ača, -lja, -ka, -(a/i)lka, -anta, -enta, -le, -tev), so gra- divno zastopana le 4 (oz. 5, če ločeno upoštevamo varianto -(a/i)lka). Za ostala obrazila potrditev v novejši leksiki ni.

Ženskospolska obrazila s pomenom dejanja (De) Pomenska skupina, nanašajoča se na kategorijo dejanja, zaznamuje izglagolske samostalnike, ki kažejo z besedotvorno podstavo na dejanje, imenovano s podstavnim glagolom. Tvorjenke nastajajo s transformacijo skladenjske podstave to, da se Glag. Izjemno visoko produktivnost v tej skupini izkazuje obrazilo -acija. Poi- menovanja dejanj s tem prevzetim obrazilnim morfemom namesto domače- ga obrazila -(a/e)nje še posebej očitno ilustrirajo besedotvorno adaptacijo,17 kar se s številnimi primeri dokazuje tudi na osnovi novejše leksike slovenskega jezika. V leksikogramskem gradivu najdemo kar 120 potrditev. Tovrstne izpeljanke so načeloma motivirane iz glagolov, ki označujejo glagolsko dejanje in tudi njegovo posledico, izhajajo pa iz skladenjske podstave tipa to, da se glo- balizira → globalizacija. Od naštetih izpeljank je velik delež tvorjen iz glagolov na -izirati/-iziram (npr. albanizacija, familiarizacija, internetizacija, medika- lizacija, pokrajinizacija, sekularizacija, tabuizacija, vitalizacija ipd.), drugi tip tvorjenk pa so izpeljanke iz glagolov z nerazširjenim obrazilom na -irati/-iram (npr. aeracija, ambientacija, fragmentacija, indeksacija, ozonacija, validacija). Vendar ni nujno, da je podstavni glagol venomer potrjen. Nanj je sicer mogo- če logično sklepati, toda brez potrditve so npr. podstavni glagoli *haiderizirati → haiderizacija, *kokakolizirati → kokakolizacija, *vesternizirati → vesternizacija. Nepotrjena podstavnost nakazuje, da so take tvorjenke pogosto rezultat analogije. Številne od te vrste tvorjenk se pomensko nanašajo na specifične zna- čilnosti določenega naroda, natančneje na uveljavljanje političnih, kulturnih, ekonomskih, verskih in tudi jezikovnih vplivov. Podstavne besede so pogosto zemljepisna imena, npr. albanizacija, anglizacija, libanonizacija, vietnamiza-

16 Prav tam. 17 Klara Buzássyová, Krystyna Waszakowa, Klára, "Tendencia k internacionalizácii (s ohl᾽adom na funk- čnú diferenciáciu internacionalizácie v rozličných sférach komunikácie)," v: Komparacja współcze- snych języków słowiańskich, ur. I. Ohnheiser (Opole, 2003), str. 49–58.

384 S tudia H istorica S lovenica

cija, tudi imena politikov, npr. berlusconizacija/berluskonizacija, tudžmani- zacija. Podstavni glagoli so lahko tudi sestavljeni – izpeljanke iz sestavljenih glagolskih podstav so npr. debalkanizacija, defeminizacija, deindeksacija, dekriminalizacija. Primer podstavnega glagola z domačo predpono je doka- pitalizirati → dokapitalizacija. Le redko je podstavni glagol zložen, npr. telepor- tirati → teleportacija. Za produktivno ob tvorbi izpeljank s pomenom dejanja se izkazuje tudi domače priponsko obrazilo -itev, ki se venomer druži z glagoli na -iti/-im. Zanimivo je, da so podstavne besede največkrat sestavljeni glagoli (npr. donositi > donositev, iztisniti > iztisnitev, odmrzniti > odmrznitev ipd.), le redko navadne izpeljanke (npr. širiti > širitev) ali izpeljanke iz predložne zveze (npr. ugnezditi > ugnezditev). Podstavni glagoli so vedno domačega izvora. Manj rodna, vendar potrjena so v tej pomenski skupini še obrazilo -ada (deblokada ← to, da se deblokira – izhaja iz glagolske sestavljenke s predpono de- in z izglasjem na -irati/-iram),18 -ava (razdelava ← to, da se razdela – podstavni glagol je sestavljen, predpona je raz-, izglasno se končuje na -ati/-am). Med redkeje zastopana obrazila se z najnižjo pojavitvijo uvrščata tudi -ina (pokušina ← to, da se pokuša, podstavni glagol je modifikacijska izpeljanka s pomenom ponavljal- nosti, izglasno se končuje na -ati/-am) in -nja (dogradnja ← to, da se dogradi, tvorjenka je izpeljana iz sestavljenega glagola s predpono do- in z izglasjem na -iti/-im). Ženskospolskih obrazil, plodnih za tvorbo besed s pomenom dejanja, je v Slovenski slovnici19 kar 25 (-ø, -ba, -oba, -enca, -ja, -ija, -cija, -acija, -icija, -ura, -arija, -nja, -ava, -aža, -azen, -ezen, -t, -est, -av, -ev, -jev, -tev, -(a)tev, -(i)tev). Za novo besedje je, kot vidimo, tvornih veliko manj obrazil. Za močno plodno se sicer izkaže -acija, sledi -itev, skromno pa se potrdijo -ada, -ava, -ina in -nja.

Ženskospolska obrazila s pomenom rezultat dejanja (Rd) Ta pomenska skupina je povezana le z izglagolsko tvorbo, v gradivu novejšega besedja pa je manj frekvenčna, saj so tovrstne tvorjenke lahko večkrat prekriv- ne s tvorjenkami pomenske skupine dejanje – kadar gre za rezultat dejanja si to razlagamo metonimično. Ker torej take tvorjenke nastanejo šele z metonimič- nim prenosom in ne s pretvorbeno-tvorbenim postopkom, jih ne obravnavamo še posebej v pomenski skupini rezultat dejanja.

18 Pri tovrstnih primerih se lahko pojavi vprašanje, ali take tvorjenke obravnavati kot izpeljanke ali kot sestavljenke v smislu deblokada ← nasprotna blokada. Kadar imajo take tvorjenke potrjen motivirajoči glagol, jih obravnavamo kot višjestopenjske izglagolske izpeljanke. 19 Toporišič, Slovenska slovnica.

385 I. Voršič: Ohranjanje živosti ženskospolskih priponskih obrazil ...

Ženskospolska obrazila s pomenom predmet za opravljanje dejanja (Pd) Glede na Slovensko slovnico,20 ki primere tega tipa, npr. sipa, dišava, učinkovi- na, obravnava pod pomensko skupino snovnost, je ta pomenska skupina nova, uvaja pa jo Vidovič Muha.21 Odločitev za poimenovanje skupine po Vidovič Muhi sloni na dejstvu, da se take tvorjenke izpeljujejo iz skladenjskopodstavne zveze to, s čimer Glag., rezultat pa ni zmeraj le tvorjenka, s pomenom snovi. Toda v novejši leksiki tovrstnih ženskospolskih tvorjenk ni zaslediti.

Ženskospolska obrazila s pomenom prostor oz. mesto dejanja (Md) Tvorjenke s pomenom prostor (in čas)22 oz. mesto dejanja23 nastajajo iz skladenjske podstave to, kjer (se) Glag. Minimalno potrditev ima obrazilo -arna (tetovarna ← to, kjer se tetovira), ki doslej ni bilo prepoznano kot tvorno za izglagolske izpeljanke s pomenom prostora. Anton Bajec24 obrazilo omenja kot sestavljeno obrazilo, ki zaznamuje kraj, kjer dela samostalnik na -ar – novotvorjenka tetovarna pa take podstavne besede nima (*tetovar) in je najverjetneje izpeljana iz glagola tetovirati. Že Bajec je ugotovil, da se obrazilo -arna lahko tudi podaljša v -arnica. V leksikogramskem seznamu je tako zabeležena tvorjenka kockarnica ← to, kjer se kocka, kjer je obrazilo pridruženo domači gla- golski podstavi na -ati/-am.25 V Slovenski slovnici26 je pri izglagolskih tvorjenkah s pomenom mesta dejanja sicer navedenih 5 priponskih obrazil za ženski spol, tj. -(j)a, -acija, -enca, -av, -jev, ki v novejšem besedju niso potrjena. Opaziti je le pojav ženskospolskih obrazil -arna in -arnica, ki sta bili tudi doslej prepoznani kot tvorni za besedje s pomenom lokacije, nista pa bili tvorni za izglagolsko samostalniško tvorbo.

Ženskospolska obrazila s pomenom čas dejanja (Čd) Ženskospolske izglagolske tvorjenke s pomenom časa so na splošno izredno redke, v novejšem besedju ni zaslediti nobene.

20 Prav tam. 21 Vidovič Muha, Slovensko skladenjsko besedotvorje. 22 Toporišič, Slovenska slovnica. 23 Vidovič Muha, Slovensko skladenjsko besedotvorje. 24 Anton Bajec, Besedotvorje slovenskega jezika 1. Izpeljava samostalnikov (Ljubljana, 1950) (dalje: Bajec, Besedotvorje slovenskega jezika). 25 Take izglagolske tvorjenke so sicer sila produktivne za priložnostno tvorbo, npr. cvrčarnica ← to, kjer cvrči, kvihtarnica ← to, kjer se kvihta ʻdvigovati utežiʼ, pražarnica ← to, kjer se praži. Prva tvorjenka se pomensko nanaša na sodobno kuhinjo, v kateri se načelno pripravlja ocvrta hrana, kvihtarnica ekspresivno poimenuje fitnes, pražarnica pa ne izkazuje stilne zaznamovanosti – pomensko se nanaša na prostor, kjer se praži kava. 26 Toporišič, Slovenska slovnica.

386 S tudia H istorica S lovenica

3.2 Ženskospolski samostalniki, tvorjeni iz pridevnika

Ob izpridevniški samostalniški tvorbi razvrščamo obrazila glede na besedotvorni pomen v naslednje skupine: nosilec lastnosti, nosilnik lastnosti, lastnost ali stanje, prostor, čas.27

Ženskospolska obrazila s pomenom nosilec lastnosti (N+ž) V pomensko skupino nosilec lastnosti se uvrščajo tvorjenke, ki poimenujejo človeka ali žival z lastnostjo, kot jo izraža podstavni pridevnik. Take besede se tvorijo po vzorcu skladenjske podstave tisti+ž, ki je Prid. Ženskospolska priponska obrazila so v tej pomenski skupini manj pogosta, saj so tovrstne tvorjenke v veliki meri le ženska vzporednica moškospolskemu poimenovanju. V leksikogramskem naboru najdemo le dve tvorjenki z obrazilom -ka, za kateri je mogoče trditi, da nista rezultat modifikacijske izpeljave feminativov. Tvorjenka nosečka ← tista+ž, ki je noseča se povezuje z biološko tipično lastnostjo, ki jo premore le ženska. Gre seveda zgolj za stilno ustreznico že uslovar- jene besede nosečnica. Tvorjenka fatalka ← tista+ž, ki je fatalna pa je nastala iz prevzete tvorjene pridevniške podstave z domačim obrazilom -en, označuje pa izjemno privlačno in uspešno žensko. V novejšem besedju je potrjeno le obrazilo -ka, medtem ko je v Slovenski slovnici28 zabeleženih 12 ženskospolskih obrazil (-a, -oba, -ica, -uha, -lja, -ilja, -ka, -ika, -ičina, -ša, -uša, -ota).

Ženskospolska obrazila s pomenom nosilnik lastnosti (N–ž) V pomensko skupino nosilnik lastnosti se uvrščajo tvorjenke, ki so nastale iz pridevniške podstave in imajo podspolsko lastnost neživo oz. nečloveško, neži- valsko. Nastajajo s transformacijo skladenjske podstave tisti–ž, ki je Prid. Med- tem ko so pri pomenski skupini nosilec lastnosti tvorjenke z ženskospolskimi obrazili izjemno redke, pa je slika pri nosilniku lastnosti povsem drugačna. Tak preobrat je pravzaprav pričakovan, vzrok pa ima v podspolski kategoriji neži- vo, kar pomeni, da tako poimenovana predmetnost ni zavezana naravni spol- ski parnosti bitij. Precej rodno je v tej skupini obrazilo -ka. Opaziti je, da so v podstavi pogosto izpeljani pridevniki (npr. barvanka, navedenka, gorenjka, šumenka), lahko pa tudi zloženi (npr. devetletka, novotvorjenka, triletka) ali celo sestavljeni (npr. anonimka, nadnacionalka, transnacionalka). Podstavni pridevniki so nava-

27 Toporišič v Slovenski slovnici obrazila razvršča še v pomensko skupino konkretizirana oz. popredmetena lastnost. Ker pa take besede nastajajo šele s pomenskim prenosom oz. premikom, jih ne obravnavamo posebej. 28 Toporišič, Slovenska slovnica.

387 I. Voršič: Ohranjanje živosti ženskospolskih priponskih obrazil ...

dno deverbativni pridevniki z izglasjem na -(ov)en (npr. naslovka, prevedenka, spalka, tiskovka, vinilka, zgoščenka), -(a/i)len (npr. ležalka, prisilka, razvedril- ka, socialka), -n (npr. kŕpanka, mečkanka, zavozlanka), -onalen (npr. nacio- nalka, regionalka), -av (npr. bliskavka), -ljiv (npr. žgečkljivka). Lahko pa gre tudi za desubstantivne vrstne pridevnike na -ski (npr. dolenjka, makadamka) in celo svojilne -(e/o)v (npr. kalašnikovka, šubička). Pomensko gre za tvorjenke, ki so zelo raznolike – npr. anonimka je anonimno pismo, naslovka naslovna stran, socialka socialna pomoč, spalka spalna vreča, šumenka šumena tableta, tiskovka tiskovna konferenca, vinilka vinilna plošča ipd. Velikokrat pa tvorjenke poimenujejo tip prometnih cest, npr. magistralka, regionalka, makadamka, ki so lahko poimenovane tudi glede na smer, v kateri peljejo, npr. dolenjka, gorenjka. Več tvorjenk je tudi z jezikoslovnega področja, npr. istopomenka, navedenka, okrnjenka, prevedenka. Pretirane zaznamovanosti v tej skupini ni zaslediti, zanimivejša je s tega vidika žgečkljivka, ki ekspresivno poimenuje stvar z erotično vsebino. Dodatno razlago potrebuje obrazilo -ka v primeru tvorjenke kaprijka(-e) ← tist(a/e)–ž, ki so kapri – pri tem gre za pridevniško rabo samostalnika, ki pomeni ime otoka Capri. Pridevniška raba besede kapri je že potrjena v SNB.29 Med rodnejšimi ženskospolskimi obrazili za nosilnik lastnosti je tudi -ica. Ugotavljamo, da se v podstavah izpeljank navadno pojavljajo izsamostalniško (npr. jeklenica, limonadnica), izglagolsko (npr. določnica, dovoznica) in tudi izprislovno (npr. enkratnica, pokončnica) tvorjeni pridevniki. Večinoma so izpeljani (npr. kratičnica, priložnostnica), lahko pa tudi zlo- ženi (npr. enakoizraznica, štirisedežnica). Obrazilno so podstavni pridevniki lahko sledeči: -en (npr. cvetličnica, kratičnica, prosojnica), -oven (npr. časovni- ca, dvopasovnica), -(a/i)len (npr. nanašalnica, večalnica). Kar nekaj tvorjenk je z jezikoslovnega strokovnega področja, npr. enakoizraznica, enakopisnica, enkratnica, priložnostnica, večnaglasnica. Zanimiva se zdi tvorjenka potičnica ʻposoda za peko poticeʼ ← tista–ž, ki je potična. Podstavni pridevnik potičen v SNB ni potrjen, v korpusu pa vendarle ima več pojavitev (npr. potična komisija ʻkomisija za oceno poticeʼ). Enako velja za tvorjenko izskočnica ← tista–ž, ki je izskočna (npr. v zvezi izskočno okno). Tukaj je še tvorjenka z dvojničnim zapi- som ledica oz. LEDica – prav zadnji zapis poudarja tujo kratično podstavo LED,30 ki ji je pripeto obrazilo -ica. Produktivno ženskospolsko priponsko obrazilo za nosilnik lastnosti je tudi -ina. Izkaže se, da se v novejši slovenščini tovrstno obrazilo pripenja največkrat deverbativnim ali desubstantivnim pridevniškim

29 Gre za pridevnik, prevzet prek angleščine po imenu otoka Capri. Navadno se nanaša na obleko, ki je na tri četrt navadne dolžine hlačnic, npr. kapri pižama → kaprijka, tudi ob srednjespolskih (npr. kapri krilo) in množinskih samostalnikih (npr. kapri hlače → kaprijke). 30 Angl. light-emitting diode. Kratica se pogosto pojavlja kot prvi del zloženk, npr. LED-lučka, LED- tehnologija.

388 S tudia H istorica S lovenica

podstavam na -en (dednina ← tista–ž, ki je dedna, embalažnina ʻpristojbina za zbiranje in predelavo odpadne embalažeʼ, garažnina ʻpristojbina za uporabo garažeʼ, izpitnina ʻpristojbina za pristop k izpituʼ), redko na -(a)len (igralnina). Večinoma gre za tvorjenke, ki imajo leksikalni pomen ʻdajatevʼ. Kot ob tovrstnih tvorjenkah piše Irena Stramljič Breznik,31 je del tvorjenk zaradi pomenskosti in rabe omejen zgolj na knjižni jezik, obenem pa se v delu izpeljank odražajo spre- menjene družbene okoliščine, zaradi česar so v besediščni celoti jezika odma- knjene v skupino zastarelih besed. V sodobnejšem času pa lahko govorimo o ponovni oživitvi tovrstnih izrazov.32 Pojavlja se tudi ženskospolska pripona -a, ki se druži s hibridnimi pridevniškimi podstavami z izglasjem na -en – le-to se odpahne, obrazilo pa se pripenja prevzeti besedotvorni podstavi: ekskluziva ← tista–ž, ki je ekskluzivna, marginala ← tista–ž, ki je marginalna, naiva ← tista–ž, ki je naivna. Podstavni pridevniki so lahko tudi zloženi trilaterala ← tista–ž, ki je trilateralna. Z enkratno pojavnostjo je potrjena pripona -alija – združena je s prevzeto besedotvorno podstavo oz. je pretvorba skladenjske podstave tista–ž, ki je eksterna → eksternalija. Enkratno potrjeno je tudi obrazilo -ilija. Primer je tvorjenka memorabilija ← tista–ž, ki je memorabilna. Gre za hibridno tvorjenko s prevzeto besedotvorno podstavo. Pomensko se tvorjenka nanaša na raznolike spominke. V Slovenski slovnici33 je v pomenski skupini za nosilnik lastnosti zabeleže- nih 8 ženskospolskih obrazil. V analizirani novotvorjeni leksiki jih je s primeri tvorjenk potrjenih 6, vendar so med temi tudi nekatera nova, prevzeta obrazila, ki se tudi družijo zgolj s prevzetimi besedotvornimi podstavami, tj. -alija, -ilija. Primeri tvorjenk na -ada, -ulja, -urija in -ika niso potrjeni, trdno tvorbeno kontinuiteto pa izkazujejo -ka, -ica, -ina in -a.

Ženskospolska obrazila s pomenom lastnost (L) Pomenska skupina lastnost je s številnimi primeri ena najproduktivnejših pomenskih skupin sodobne slovenščine. Tvorjenke pomenske skupine nastajajo po vzorcu to, da je Prid. Tudi v naboru novejšega slovenskega besedja se obrazilo -ost uvršča med najrodnejša obrazila sodobne slovenščine sploh, s čimer potrjuje svojo intenzivno tvorbeno kontinuiteto. Kot ponazorijo novejši primeri, je tovrstna izpeljava mogoča iz vseh tipov pomenskih podstav. Največkrat gre za lastnostne pridevnike. Ti so lahko tudi prvotni (npr. dragost), vendar redko. V večini pri-

31 Irena Stramljič Breznik, Prvostopenjske izpridevniške tvorjenke: doktorska disertacija (Ljubljana, 1994), str. 57. 32 Živost obrazila -ina s pomenom dajatve dokazujejo tudi korpusni primeri, npr. drsalnina, jahalnina, potovalnina, straniščnina. 33 Toporišič, Slovenska slovnica.

389 I. Voršič: Ohranjanje živosti ženskospolskih priponskih obrazil ...

merov so tvorjeni, in sicer izpeljani iz samostalnikov (npr. ikoničnost, ljubljan- skost, manjšinjskost, nivojskost, športnost, žanrskost), glagolov (npr. branost, prodajljivost, raztreščenost, razumljenost, tekočost, ujemalnost), modificirani iz pridevniške besedne zveze s prislovom (npr. lepšost, boljšost). Poredkoma se lahko tovrstne tvorjenke izpeljujejo iz svojilnih zaimkov (npr. našost). Glede na tvorjenost so podstavni pridevniki lahko tudi zloženi (npr. begosumnost, dobro- sosedskost, drugorazrednost, istospolnost), sestavljeni (npr. neješčost, neobdav- čenost, nekompatibilnost, nespregledljivost, precepljenost), pogosto tudi s prevzetimi predponskimi elementi (npr. antiliberalnost, aseksualnost, atoksičnost, hiperaktivnost, proameriškost). Podstava motivirajočih pridevnikov so lahko prav tako tvorjenke iz predložne zveze (npr. brezjajčnost, brezžičnost, medbe- sedilnost). Iz obsežnega nabora primerov je mogoče izpostaviti tudi obrazilno- morfemsko raznolikost podstavnih pridevnikov: -en (npr. adventnost, elitnost, izbirnost), -ičen (npr. alibičnost, anoreksičnost, minimalističnost), -ljiv (npr. gle- dljivost, zanemarljivost, zaposljivost), -av (npr. aknavost, begavost), -iv (npr. rojivost), -n (npr. alarmiranost, artikuliranost, citiranost, igranost), -(a)len (npr. bralnost), -(i)len (npr. obvestilnost), -abilen (npr. bankabilnost, patentabilnost), -(i)ven (npr. kompulzivnost), -at (npr. rovnatost), -ativen (npr. manipulativnost), -l (npr. izgorelost, porjavelost), -t (npr. izživetost, sprejetost), -oč (npr. tekočost). Pogosto pa so podstavni pridevniki lahko tudi vrstni, obrazilno prevladujejo pridevniki na -ski (npr. akademskost, carskost, domišljijskost, družinskost, ekolo- škost, nivojskost, timskost). Pojavi se še -šnji (npr. takojšnjost). Zelo pogosta je tudi tvorba izpridevniških izpeljank z obrazilom -ina, ki imajo pomen ʻjezikʼ. Poime- nujejo lahko jezik določene države, pokrajine, mesta ali pa tudi posamezne inte- resne skupine. Primeri, nastajajoči po zgledu skladenjske podstave slovenščina ← to, da je slovensko, so npr. aramejščina, baskovščina, bosanščina, bretonščina, črnogorščina, gruzijščina, gruzinščina, istrščina, latvijščina, mandarinščina, mariborščina, šavrinščina. Tu gre za običajni pomen, ki se nanaša na govori- co oz. jezik posamezne države, pokrajine, mesta. Te tvorjenke so brez emotivne zaznamovanosti. Na prvi pogled se zdi tudi bruseljščina povsem enaka, vendar kontekst pokaže, da se nanaša na govor oz. jezik politikov in ima ekspresivno vlogo. Tudi tvorjenki fužinščina bi bilo mogoče prisoditi slabšalnost, pomensko zaznamuje mešanje slovenskega in hrvaškega, srbskega ali bosanskega jezika. Posebno zanimivi sta še tvorjenki srhanščina, ki je izpeljana iz nepotrjenega pridevnika *srhanski in fulkulščina, nastala iz nepotrjenega pridevnika *fulkulski. Lahko pa se -ina pripenja tudi izlastnoimenskim pridevnikom, npr. toporiščina ← to, da je *toporišičevsko, potem še erjavščina, kebejščina, kočevarščina.34 Rodno

34 Da je obrazilo sila produktivno, potrjujejo mnogoštevilni korpusni primeri, ki so skoraj vedno emo- tivno zaznamovani: diplomatščina, huliganščina, mularijščina, poptevejevščina, zamejščina, žabar- ščina.

390 S tudia H istorica S lovenica

je tudi razširjeno obrazilo -ščina. Gre za tvorjenke, ki so nastale po zgledu zgoraj obravnavanih besed, doslej je bila tovrstna tvorba podstavno omejena na vrstne pridevnike z obrazilom -ski. V takih primerih je sklop -šč- kot premena po asimilaciji in palatalizaciji pripisan podstavi, obrazilo je torej samo -ina. Pojavili pa so se novi tipi tovrstne tvorbe, ki kažejo, da je v podstavi lahko tudi lastnostni pridevnik na -en: to, da je pogovorno → pogovorščina; to, da je poulično → pouli- ščina. Posebno zanimiv je primer kajmebrigavščina, ki ima sklopno podstavo, ki sicer ni potrjena, obrazilo pa je sponsko še razširjeno v -avščina. Taki primeri so seveda zelo redki, iz njih pa veje efektivna zaznamovanost, izvirajoča prav iz neobičajne besedotvorne kombinatorike.35 Slovenska slovnica36 v tej pomenski skupini navaja 17 rodnih obrazil: -a, -oba, -eca, -ica, -oča, -da, -ja, -ija, -arija, -ika, -ina, -esa, -iteta, -ota, -ø, -j, -ost. Danes visoko rodnost ohranjata -ost in -ina, ki se razširja v -ščina. Obrazilo -ost se z 256 potrditvami izkazuje za eno najplodnejših slovenskih obrazil tudi med novotvorjenimi samostalniki.

Ženskospolska obrazila s pomenom mesto oz. prostor (M) Tvorba leksemov z okoliščinskim pomenom je na splošno manj rodna, saj je izražanje okoliščin primarno v funkciji prislovnih izrazov. V okviru žensko- spolske izpridevniške samostalniške tvorbe se pojavlja le eno obrazilo, ki izraža lokacijski pomen, tj. -ica. Primeri pokažejo, da se to lokacijsko obrazilo venomer druži z lastnostnimi pridevniškimi podstavami, ki imajo v izglasju -en (npr. balirnica, fotokopirnica, tuširnica), še večkrat pa -(a/i)len (npr. barantalnica, klepetalnica, pogovarjalnica, računalnica; delilnica, gnezdilnica, treznilnica). Kot je videti, so podstavni pridevniki skoraj zmeraj izpeljani iz glagolov. Le v enem primeru je podstavni pridevnik tvorjen iz samostalnika (reciklažnica).37 Slovenska slovnica38 navaja 8 ženskospolskih s pomenom prostor (-a, -ica, -nica, -ja, -ija, -ina, -ota, -java). Sodeč po številu primerov, ki se ob obrazilih navajajo, pomenska skupina tudi doslej ni bila posebej obširna, v novejši leksiki pa je še skromnejša. Za rodno prostorskopomensko priponsko obrazilo se danes izkaže le ženskospolsko obrazilo -ica.

35 Sicer v rabi, kot potrjuje korpus Gigafida, niso redke tudi tvorjenke iz drugačnih podstav in v tem smislu lahko govorimo o posplošenju obrazila, ki se razširi v -ščina. Posplošeno oblazilo -ščina je nastalo po analogiji na sistemsko tvorbo z -ina, upoštevajoč premeno po palatalizaciji in asimilaciji in se, sodeč po korpusnih primerih, pogosto uporablja za poimenovanje vrste računalniške igrice (npr. nogometščina, hokejščina, šmučarščina, golfščina, teniščina). 36 Toporišič, Slovenska slovnica. 37 Produktivnost tovrstnih tvorjenk je potrjena še s korpusnimi primeri: kvihtalnica ← to, kjer je *kvihtalno ʻprostor, namenjen dvigovanju utežiʼ, počivalnica ← to, kjer je počivalno, prežvekovalnica, pripovedo- valnica, smejalnica, spoznavalnica, sprehajalnica, streljalnica, zmenkovalnica, žgečkalnica. 38 Toporišič, Slovenska slovnica.

391 I. Voršič: Ohranjanje živosti ženskospolskih priponskih obrazil ...

Ženskospolska obrazila s pomenom čas (Č) Izpridevniške tvorjenke, ki so nosilke časovnega pomena, so zelo redke, med novejšim besedjem jih ni opaziti.

3.3 Ženskospolski samostalniki, tvorjeni iz samostalnika – nemodifikacijska tvorba

V okviru tvorbe samostalnika iz samostalnika nastajata dva tipa tvorjenk, nemodifikacijske ali navadne ter modifikacijske izpeljanke, to so tiste, katerih skladenjska podstava (poleg zaimenskega dela) sestoji iz samostalniške besedne zveze z odvisno pridevniško sestavino. Zaradi obširnosti obravnave, ki jo zahtevajo modifikacijske tvorjenke, v raziskavo vključujemo le navadne izpeljanke, in sicer po pomenskih skupinah: opravkar, opravljalnik, lastnost ali stanje, prostor, čas.

Ženskospolska obrazila s pomenom opravkar (O+ž) Pomenska skupina nemodifikacijskih samostalniških izpeljank, imenovana opravkar, združuje človeka ali žival, ki imata značilnost, kot jo imenuje skladenjska podstava tisti+ž, ki je v zvezi s Sam. Ženskospolska obrazila so za pomen opravkarja zelo redka. Vzrok za to se najde v dejstvu, da so ženska poimenovanja navadno paralelne vzporednice moškim in so z besedotvornega vidika obravnavane kot modifikacijske izpeljanke – feminativi. Kot nemodifikacijske ženskospolske se dojemajo tvorjenke, ki poimenujejo osebo le v primeru biološke ali morebitne sociološke zaznamovanosti. Skromno pojavitev ima obrazilo -ica – pojavi se v tvorjenki spajsi- ca, ta pa imenuje članico nekdanje angleške popskupine Spice Girls, pri tem je besedotvorna podstava pisno prilagojena slovenskemu jeziku. Obrazilo -ka je potrjeno s primerom bengalka ← tista–ž, ki je v zvezi z Bengalijo. V Slovenski slovnici39 so v tej skupini zabeležena obrazila -ica, -ača, -inja, -ka, -inka, -arka in -ovka. Med novejšo leksiko so zastopane le tvorjenke s -ka in -ica, tudi ti obrazili pa nimata potrjene večje frekvenčnosti.

Ženskospolska obrazila s pomenom opravljalnik (O–ž) Tovrstne tvorjenke nastajajo po pretvorbi iz skladenjske podstave tista-ž, ki je v zvezi s Sam. Najproduktivnejše ženskospolsko obrazilo s pomenom opravljalnika je pripona -i(j)ada, ki je za tvorbo nove leksike na splošno prepoznano kot izra-

39 Prav tam.

392 S tudia H istorica S lovenica

zito plodno. Iz grškega jezika prevzeto priponsko obrazilo -iada v slovenščini lahko ohranja izvirni zapis (npr. bogračiada), se pisno prilagaja v -ijada (npr. bogračijada), ob nekaterih korenih pa se poenostavi v -jada (npr. mortadeljada) ali -ada, kar se praviloma zgodi v primerih, ko se besedotvorna podstava končuje na -(i/l)j (zeljada).40 Zaradi novosti in nestabilnosti v jeziku se torej take tvorjenke pogosto pojavljajo v različnih, tudi pravopisno neustreznih oblikah. Nekatere od besed so že poslovenjene in se ustrezno po Slovenskem pravopisu41 zapisujejo s pisnim j, pojavljajo pa se tudi pravopisno manj ustrezne tvorbe. Že na prvi pogled je očitna kombinacijska družljivost obrazila z domačimi in prevzetimi občno- (npr. folkloriada, harmonikariada, palačinki- jada) in lastnoimenskimi (npr. bondijada) podstavami. Prvotno so poimenovanja z -iada označevala različne mednarodne športne akcije, npr. olimpiada ‘mednarodne športne prireditve, organizirane vsaka štiri leta’, analogno po tem zgledu pa so se pričele reproducirati tudi druge besede z drugimi pomeni. Prvi pomen, ki se izpostavlja ob taki vrsti tvorjenk, je poimenovanje športnih akcij kot organiziranih dejavnosti z določenim ciljem,42 npr. kolesariada. Pogoste so tudi besede, ki označujejo gastronomske prireditve, namenjene (tekmovalni) pripravi različnih jedi in pijač, pokušnji in ocenjevanju le-teh, npr. bogračijada, mortadeljada, salamijada. V to skupino je mogoče uvrstiti tudi primere, ko gre za izbor npr. najlepše ali največje jedi, npr. piškotijada (tekmovanje za najlepši in najboljši piškot). Tvorjenke so lahko tudi poimenovanja strokovnih in kulturnih prireditev ali podobnih srečanj, npr. folkloriada, gimnaziada, harmo- nikarijada. Pripona -i(j)ada lahko označuje tudi vrsto kakega dela, npr. filma, predstave ipd., ki se poimenuje glede na avtorja, naslov dela ali po nastopajo- čem liku, npr. bondiada/bondijada (filmi z glavnim likom Jamesa Bonda). Prav tako se potrjuje obrazilo -ika, npr. apokaliptika ← tista–ž, ki je v zvezi z apokalipso, biografika ← tista–ž, ki je v zvezi biografijo, nanorobotika ← tista–ž, ki je v zvezi z nanorobotom, avtobiografika, genomika, ergonomika. Obrazilo pomensko označuje vedo, disciplino oz. stroko, ki je vzvezi s tistim, kar imenuje podstava. Tudi razširjeno obrazilo -istika poimenuje vedo oz. disciplino, dolo- čeno s podstavnim samostalnikom. Pojavljajo se naslednje tvorjenke: avtomo- bilistika ← tista–ž, ki je v zvezi z avtomobili, belorusistika, francistika, islamistika, kanuistika, kolumnistika, mediteranistika, pianistika, slovaristika, scenaristika, revialistika, ukrajinistika, lobistika. Podstavno besedje je le redko avtohtono,

40 Ob primeru zeljada je potrebno tudi opozoriti na razlikovanje primerov s takim obrazilom od tvorjenk tipa oranž-ada, ki se ob izpeljavi samostalnika iz samostalnika uvrščajo v pomensko skupino snov. 41 Slovenski pravopis, ur. Jože Toporišič (Ljubljana, 2001) (dalje: SP). 42 Ne gre zmeraj za strogo tekmovalno športno dogajanje, temveč imajo tovrstne prireditve velikokrat tudi igrive značilnosti, saj se odvijajo z družabnim namenom in z namenom turistične predstavitve.

393 I. Voršič: Ohranjanje živosti ženskospolskih priponskih obrazil ...

npr. slovaristika. Pojavljajo se tudi tvorjenke z obrazilom -ica, vendar ne pogosto. Primer sta brajlica ← tista–ž, ki je v zvezi z Braillom, magdalenica ← tista–ž, ki je v zvezi z Magdaleno ʻvrsta pecivaʼ. Obe tvorjenki izhajata iz lastnoimenske podstave. Pojavi se še tvorjenka parica ← tista–ž, ki je v paru ʻdve izolirani bakre- ni žiciʼ. Z minimalno potrditvjo se pojavi tudi obrazilo -alija, ki mu je glede na obrazilni seznam, ki ga v pomenski skupini opravljalnika navaja Slovenska slovnica,43 mogoče pripisati novost. Potrdi se v tvorjenki arhivalija ← tista–ž, ki je v zvezi z arhivom ʻpredmet v arhivuʼ. Potrditev ima v pomenski skupini nosilnik lastnosti tudi -arija, npr cvičkarija ← tista–ž, ki je v zvezi s cvičkom. Pomensko je tvorjenka sorodna tvorjenkam s pripono -i(j)ada, saj se nanaša na prireditev, na kateri strežejo cviček. Z obrazilom -ka je priponjena tvorjenka balerinka – poimenuje čevelj balerine, tako poimenovanje pa se je preneslo v splošno rabo za čevelj podobne oblike. Ena tvorjenka ima sponsko razširjeno obrazilo -evka: ognjevka ← tista–ž, ki je v zvezi z ognjem.44 Potem so tu obrazila za množinske samostalnike. Z obrazilom -ice sta tvorjeni besedi boksarice ← tiste–ž, ki so v zvezi z boksarjem (enako tudi še bokseri- ce), pajkice ← tiste–ž, ki so v zvezi s pajkom. Beseda boksarice označuje moške spodnjice, ki spominjajo na športne kratke hlače, kot jih nosijo boksarji. Tudi beseda pajkice izvira iz oblačilne industrije, označuje tesne ženske hlače iz raz- tegljivega materiala. Nekaj pojavitev ima tudi obrazilo -ke: adidaske ← tiste–ž, ki so v zvezi z Adidasom, elanke ←tiste–ž, ki so v zvezi z Elanom, podobne tvorjenke pa so še npr. allstarke, pamperske, leviske. Za tvorbo ženskospolskih tvorjenk s pomenom opravljalnika našteva Slo- venska slovnica45 le 3 obrazila (-ica, -ka, -inka). V sodobni leksiki je takih obrazil 10, kar nakazuje porast tovrstnih tvorjenk, ki nastajajo z različnimi obrazili. Večja razlika je nastala tudi zaradi tega, ker so v Slovenski slovnici46 primeri, ki označujejo vedo, stroko, npr. artistika, obravnavani z besedotvornim pomenom lastnosti, a se nam pri takih tvorjenkah zdi skladenjska podstava tista–ž, ki je v zvezi s Sam. vendarle nekoliko primernejša. Opaziti je mogoče tudi pojav novih obrazil, ki niso tujega izvora, pač pa so domača obrazila, ki so priponjena množinskim samostalnikom, npr. -ke (adidaske). Med novimi tujimi obrazili se pojavi pripona -alija, posebej pa je potrebno izpostaviti obrazilo -i(j)ada. To je za skupino opravljalnika med ženskospolskimi obrazili najrodnejše. Na drugem mestu po rodnosti sledi -istika, tj. razširjeno obrazilo, ki se druži večinoma le s prevzetimi besedotvornimi podstavami in označuje kako vedo, disciplino. Med nekoliko produktivnejšimi obrazili je še -ika ter obrazilo -ke za množinske

43 Toporišič, Slovenska slovnica. 44 Beseda pomeni rastlinsko bakterijsko bolezen, pri kateri se poganjki zvijejo in posušijo. 45 Toporišič, Slovenska slovnica. 46 Prav tam.

394 S tudia H istorica S lovenica

samostalnike, medtem ko obrazila -ica, -ka, -alija, -arija, -evka tvorijo manjšo množico besed.

Ženskospolska obrazila s pomenom lastnost oz. stanje (L) Pomen stanja oz. lastnosti nosi obrazilo -ija, npr. pedofilija ← to, da je značilnost pedofila. Podstava navedene tvorjenke je sufiksoidna zloženka. Tovrstne tvorbe Vidovič Muha47 obravnava kot zloženke z nadomestno sestavino – zložensko tvorjenko ji tako pomenita in pedofil in pedofilija. Vendarle pa menimo, da je mogoče tvorjenke tipa pedofilija dojemati kot semantično bogatejše. Pedofilijo namreč lahko razumemo kot lastnost pedofila. Obrazilo je potrjeno še s podstavno nezloženskima primeroma klošarija ← to, da je klošar, šminkerija ← to, da je šminker. Tudi razlaga tovrstnih tvorjenk zahteva razmislek. Že Babić48 meni, da je težko določiti, kdaj gre za obrazilo -arija in kdaj le za -ija, ki se pripenja tvorjenkam s sufiksom -ar, npr. sanjar-ija ← djelo sanjara, sanj-arija ← ono, što se sanja. Takšen razmislek zahteva še npr. tvorjenka filmar. Menimo, da je v takih primerih mogoče oboje, odločamo pa se za varianto, da je filmarija tvorjena iz filmarja – tako se namreč ognemo sestavljenemu obrazilu. Razširjeno obrazilo -arija je po Bajcu49 obrazilo romanskega izvora, k nam pa je prišlo s posredovanjem nemškega jezika. Najprej smo obrazilo sprejeli hkratno z izposojenkami, danes pa so tako obraziljene tudi domače podstave, kar se v novejši leksiki potrdi s primeri besedarija, igrarija in zmenkarija, obrazila pa danes tudi ne čutimo več kot prevzetega oz. tujega. Zgolj nekaj pojavitev ima prevzeto obrazilo -oza, ki se druži s prevzetimi samostalniškimi podstavami, npr. azbestoza, borelioza, salmoneloza. Z le eno pojavitvijo je mogoče zaslediti ženskospolsko priponsko obrazilo priponsko obrazilo -aža: kilaža ← to, da je kilo(gram) in -ura: asisten- tura ← to, da je asistent. Obrazilo -ost je sicer visoko rodno za izpridevniško tvorbo samostalnikov s pomenom lastnosti, le enkrat pa je potrjeno tudi v okviru izsamostalniške tvorbe: androginost ← to, da je androgin ʻhermafroditʼ. Pri samostalnikih ženskega spola je za novo leksiko potrjenih 6 obrazil, Slovenska slovnica pa jih navaja 7 (-ija, -arija, -ika, -ovina, -iteta, -ota, -ura). Tudi v današnjem času ohranja najvišjo stopnjo produktivnosti obrazilo -ija, tvorbeno stabilni ostajata tudi pripona -arija in potem še -ura. Nova v skupini so obrazila -aža, -oza in -ost, neplodna za tovrstno novo leksiko pa so postala obrazila -ika, -ovina, -iteta in -ota.

47 Vidovič Muha, Slovensko skladenjsko besedotvorje. 48 Stjepan Babić, Tvorba riječi u hrvatskome književnome jeziku, treće, poboljšano izdanje (Zagreb, 2002), str. 224. 49 Bajec, Besedotvorje slovenskega jezika.

395 I. Voršič: Ohranjanje živosti ženskospolskih priponskih obrazil ...

Ženskospolska obrazila s pomenom mesto oz. prostor (M) Najproduktivnejše obrazilo za izsamostalniško tvorbo samostalnikov s pro- storskim pomenom je ženskospolsko obrazilo -arna: gobarna ← to, kjer so gobe, kompostarna, mačkarna, palačinkarna, ploščarna, sendvičarna, šunkarna, tabletarna. Tvorjenka gobarna se nanaša na prostor, kjer gojijo gobe, kompostarna na prostor za odlaganje bioloških odpadkov, mačkarna na prostor, kjer vzrejajo mačke, palačinkarna je lokal, v katerem nudijo palačinke, ploščarna je prodajalna glasbenih plošč, v sendvičarni prodajajo sendviče, v šunkarni izde- lujejo šunko, v tabletarni pa tablete. Namesto besednozveznih poimenovanj tipa tovarna tablet, prodajalna sendvičev, lokal s palačinkami se tako pojavijo poenobesedene jezikovne enote. Take tvorjenke so še poseben odraz ekono- mičnosti jezika.50 Med lokacijskimi obrazili se skromno potrjuje tudi -nica, npr. netopirnica ← to, kjer je netopir. Slovenska slovnica51 na tem mestu navaja 13 ženskospolskih obrazil: -a, -(n)ica, -(ar)nica, -arica, -arna, -ija, -arija, -erija, -ala, -era, -jera, -iteta, -ura. Danes sta s pomenom prostora rodni 2 ženskospolski obrazili, -arna bolj, -nica pa le malo.

4 Zaključek

S pojavom novih leksikalnih enot, ki so se razmahnile v zadnjih desetletjih bodisi iz designativnih potreb bodisi kot ekspresivne vzporednice že obstoje- čih besed, so pričakovane tudi spremembe v produktivnosti obrazil. V prispevku smo se osredotočili na novejše izglagolske, izpridevniške in izsamostalniške tvorjenke ženskega spola in preverili, s katerimi obrazili pogosteje nastajajo. Pokazalo se je, da so ženskospolska priponska obrazila pri izglagolski tvorbi v novejšem času tvorna predvsem za skupino tvorjenk s pomenom dejanja. Najrodnejše obrazilo je -acija (npr. vitalizacija) oz. razširjeno -izacija (npr. fužinizacija) kot posledica porasta glagolov na -irati oz. -izirati. V okviru izpridevniške tvorbe je leksikalno najbolj izpopolnjena pomenska skupina nosilnik lastnosti. Svojo plodnost v tem smislu izkazujeta obrazilo -ka (npr. šumenka) in na novo oživljeno obrazilo -ina s pomenom dajatve (npr. izpitnina). Številne so tudi ženskospolske tvorjenke s pomenom lastnosti. Posebno veliko rodnost ohranja obrazilo -ost (npr. športnost) in tako izpričuje stalno tvorbeno kontinuiranost. Za pomen lastnosti je sicer rodno tudi obrazilo -ina (npr. bosanščina), ki kaže tendenco razširitve v -ščina (npr. pouliščina).

50 Tudi paberkovanje v korpusu Gigafida daje nekaj primerov priložnostnic: burekarna ← to, kjer je burek, časopisarna ← to, kjer je časopis, potem še jajčarna, mobitelarna, striparna, šminkarna, špagetarna … 51 Toporišič, Slovenska slovnica.

396 S tudia H istorica S lovenica

Pogoste so tudi lokacijske tvorjenke, najrodnejše obrazilo za njihovo izpeljavo iz pridevnika pa je -ica (npr. gnezdilnica). V okviru izsamostalniške tvorbe samostalnika se v novonastalem besedju zadnjih let med plodnejša obrazila prišteva -i(j)ada (npr. bogračijada), in sicer za tvorjenke, ki se uvrščajo v pomensko skupino opravljalnik. V okviru nemo- dificirane izsamostalniške izpeljave samostalnikov velja izpostaviti še rodnost obrazila -arna za pomen prostora (npr. sendvičarna). Gradivo novejše leksike v primerjavi s Slovensko slovnico52 vsekakor prinaša manjšo obrazilno raznolikost, kar izvira iz dejstva, da je tudi vzorec raziskova- nega besedja manjši. Številna obrazila iz Slovenske slovnice so povsem izgubila rodnost, npr. ala (katedrala), -ela (smrdela), -j (povodenj), -lja (troblja), -oba (bleščoba), -urija (centurija). Redka obrazila so se pojavila na novo, npr. -alija (arhivalija), spet druga so samo na novo zaživela, npr. -ina s pomenom dajatve (npr. garažnina), nekatera pa vztrajno potrjujejo svojo kontinuiteto skozi čas, npr. -ost (npr. tekočost), -ica ali -ka, slednji sta tudi primer polifunkcijskih obrazil, ki plodnost ohranjajo za različne pomene (npr. večnaglasnica, magdalenica, kajakašica; prevedenka, balerinka, konzulka). Iz analize izhaja, da novejša leksika večinoma gradi na najproduktivnejših obrazilih izpeljank ženskega spola. S tem se slovenski jezik v tvorbenem pogledu ne podreja globalnim pritiskom, temveč uspeva negovati tudi tvorbeno živost, aktivnost in inovativnost domačih morfemskih sestavin.

Ines Voršič

PRODUCTIVITY OF SLOVENE FEMININE SUFFIXES IN RECENT TIME

SUMMARY

The Slovene language has always been influenced by other languages. In more recent time, i.e. in the period of the transition from the 20th to the 21th centuries, there has been an increased lexical development caused by the new economic-political and cultural processes under the influence of strong globaliza-

52 Prav tam.

397 I. Voršič: Ohranjanje živosti ženskospolskih priponskih obrazil ...

tion currents and the spread of the English language. Furthermore, the development of new technologies and the proliferation of media contributed to a number of lexical changes, necessitating an update of the basic vocabulary of the Slovene Language contained in Dictionary of the Slovene Standard Langua- ge (Slovar slovenskega knjižnega jezika – SSKJ). A new edition of SSKJ was thus published in 2014. The study presented in this paper was prompted by the fact that the only overview of Slovene word-formational affixes was published in Slovene Grammar (Slovenska slovnica) back in 2000. The overview was based on the vocabulary of the older edition of SSKJ, while more recent additions to the Slovene vocabulary may include some typological changes of the Slovene word-formational system. The paper focuses on feminine derivations and gives insight into the changes in the productivity of feminine suffixes in recent time. The study is based on the material published in Newly Created Slovenian Lexis (in Connection with Online Linguistic Sources) (Novejša slovenska leksika (v povezavi s spletnimi jezikovnimi viri) (2009) and in Dictionary of New Words of the Slovenian Lan- guage (Slovar novejšega besedja slovenskega jezika) (2012), as well as specially selected frequent neologisms included in the new edition of SSKJ (2014). The findings of the study show that in recent time, the most productive feminine suffixes are the suffixes which express action. The most productive of these are -acija (e.g. vitalizacija), and -izacija (e.g fužinizacija), which is the result of the increase in the number of verbs in -irati and -izirati. Productive suffixes for the deadjectival formation of nouns with the meaning of patient (bearer of property) are -ka (e.g. šumenka) and the revived suffix -ina with the meaning of donation (e.g. izpitnina). The suffix -ost (e.g. športnost) with the meaning of property or state has retained its high productivity from the past, which is evidence of its continued productivity. Another productive suffix for the meaning of property is -ina (e.g. bosanščina), which shows a tendency to expand into -ščina (e.g. pouliščina). Another productive suffix is the suffix -i(j)ada (e.g. bogračijada). The findings of this study show a smaller variety of suffixes compared to those presented in Slovene Grammar (Slovenska slovnica) (2000), which can be attributed to the smaller size of the sample. It has to be noted, however, that new words and traditional words work together in forming the contemporary Slovene language with new formations expanding the existing lexical field. At the same time these new formations show that from word-formational perspective, the Slovene language is not at the complete mercy of global pressure. Rather, it has suceeded in keeping and cultivating its native word-formational productivity, dynamics and innovation.

398 S tudia H istorica S lovenica

UDC 004.855.2:[81'243:811.111] 1.01 Original Scientific Paper

Artificial Neuron Network (ANN) Techniques in Investigating L1 Dialect Interference in the Pronunciation of English in Slovenia

Klementina Jurančič Petek

Ph.D, Assistant Professor University of Maribor, Faculty of Arts, Department of English and American Studies Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor e-mail: [email protected]

Abstract: The Artificial Neural Network (ANN) system is used to anticipate the overall development of specific processes, and is used particularly in the field of natural sciences. This article wishes to show that ANN programs can successfully be used also in the humanities. We shall demonstrate this on the collecting and analysis of data in order to determine L1 dialect interference in the pronunciation of English by Slovene students, where the ANN program has served as a vital aid in reducing a large sample of all students in Slovenia to a representative selection of schools to be tested. This approach provided proof that L1 dialect interference does exist and that it can be found in the qualitative assessment of vowel sounds. The article also wishes to suggest that the obtained results showing such interference can be further processed by the ANN program in order for it to recognize this pattern of interference also in materials which had not yet been analysed.

Key words: L1 dialect interference, ANN techniques, objective data collection, contrastive analysis, error analysis

Studia Historica Slovenica Humanities and Social Studies Review Maribor, 17 (2017), No. 1, pp. 399–420, 30 notes, 1 figure, 6 tables Language: Original in English (Abstract in English and Slovene, Summary in Slovene)

399 K. Jurančič Petek: Artificial Neuron Network (ANN) Techniques ...

1 Introduction

Pronunciation of English as a second or foreign language has always inevita- bly to a greater or lesser degree been associated with first or native language interference. This was the case especially in the 1970's, when error analysis (EA) supplanted contrastive analysis (CA), which sought to predict the errors that learners make by identifying the linguistic differences between their L1 and the target language1. The underlying assumption of CA was that errors occur- red primarily as a result of interference, where the learner transferred native language 'habits' into the L2. Interference was believed to take place whenever the 'habits' of the native language differed from those of the target language. Such interference is manifested in a more or less pronounced L1 accent in the pronunciation of English as a second or foreign language. It is less pronounced with those speakers, who are more fluent in the FL/L2, and more evident with those who are poorer in mastering the foreign language. It is indisputable that there is some kind of transition from L1 to L2/FL in the form of development from beginner to more proficient speaker of the L2/FL (by some scholars identified as 'interlanguage') and scholars have gone to great lengths to present their different classifications of the stages involved or 'order of acquisition', e.g. Wieden's three successive modes, namely the "presystemic", "transfer" and the "approximative" mode2 and Wode's classification of errors as "presystemic", "systemic" and "postsystemic" errors, depending on phase in the learner's development. Wode goes even further and claims that in this transition period deve- lopmentally earlier structures will be modified and replaced by developmen- tally later ones in a natural way and that interference should not be corrected at earlier stages but that the child should experience the entire development, namely L1 transfer, etc., since "the order of acquisition for L2 English should be the same for all children irrespective of their L1 background"3. It is less evident, though, and a frequently avoided topic, as to which variety of the first language serves as a basis for second or foreign language learning or acquisition, namely the L1 standard variety or the L1 dialect. This paper argues and wishes to provide evidence that it is the L1 dialect rather than the standard variety that serves as a basis for second or foreign language learning, at least in the case of Slovenian learners.

1 Rod Ellis, The Study of Second Language Acquisition (Oxford, 1994), 47. 2 Wilfried Wieden and William Nemser, The Pronunciation of English in Austria (A developmental and regional study) (Tuebingen, 1991), 230 (hereinafter: Wieden and Nemser, The Pronunciation of English in Austria). 3 Henning Wode, Learning a Second Language (Tuebingen, 1981), 49.

400 S tudia H istorica S lovenica

2 Previous Research on L1 Dialect Interference

L1 dialect interference in second or foreign language learning or acquisition was in the 1970s and 1980s extensively studied by Austrian linguists, particularly by Wieden/Nemser, Kettemann/Karpf/Viereck, James/Kettemann4 and others. Karpf/Kettemann/Viereck5 compared the Styrian Dialect and Standard Austrian variety of German to English by means of contrastive analysis (CA) and predicted the extent to which one and the other would be represented in the English as a second or foreign language of Styrian learners. In the 1980s and 90s, Wieden and Nemser carried out a study investigating the development of pronunciation of English as a foreign language in Austria. One of the main issues in this research was L1 dialect interference. Wieden/Nemser's 1991 study6 wished to prove this on a larger, nationwide, scale. Although this Austrian study intended to examine the amount to which L1 dialects influence the pronunciation of English as a foreign language, the research did not give the desired results. L1 dialect interference could not directly be proven. This was possibly due to the fact that it was conducted in the four larger Austrian cities (i.e. Graz, Innsbruck, Salzburg and Vienna) where the speech origin of the respondents tends to be vague. Also, the study itself focused more on the developmental character of learning L2 pronunciation than on the individual factors causing interferences. The success of the study, however, resulted in plans being made for a similar nationwide investigation of the acquisition of the sound system of a foreign language in the case of Hungary (personal communication with Wilhelm Nemser in 1994). Before the completion of the Slovene nation-wide study of pronunciation of English7, several unrecorded partial studies were conducted by students of English (oral accounts from the authors) under the mentorship of the that time leading English phoneticians in Slovenia, Komar and Šuštaršič. The latter two scholars also wrote the textbook Present-day English Pronunciation: A Guide for Slovene Students in which they present an error analysis of Slovene speakers' problems8 based on the contrastive analysis of English and Slovene to draw attention to potential instances of L1 interference. The book contains explana-

4 Allan James and Bernhard Kettemann (ed.), Dialect Phonology and Foreign Language Acquisition (Tuebingen, 1983). 5 Annemarie Karpf, Bernhard Kettemann in Wolfgang Viereck, "Phonology of Dialect Interference in Second Language Learning", IRAL XVIII/3 (1980), 193–208. 6 Wieden and Nemser, The Pronunciation of English in Austria. 7 Klementina Jurančič Petek, Pronunciation of English in Slovenia, Zora (Maribor, 2007) (hereinafter: Jurančič Petek, Pronunciation of English in Slovenia). 8 Beverly Collins, Rastislav Šuštaršič and Smiljana Komar, Present-day English Pronunciation. A Guide for Slovene Students (Ljubljana, 2002), 95–96.

401 K. Jurančič Petek: Artificial Neuron Network (ANN) Techniques ...

tions for each sound of the English sound system and examples for practice, however, the advice on how to master the individual sounds and which Slo- vene sounds and words to take as examples is limited to the Slovene standard variety only. The above mentioned partial dialect-region-specific studies carried out by students and based on the contrastive analysis of the sound system of the individual Slovene dialect and the English sound system did not give the desired results. The interferences predicted by CA did not show, while the L1 dialect interference that might have existed could not be detected with the methodology used at the time. In order for a pattern of Slovene dialect interference to appear, a different, more systematic and overall approach was needed, which would render cross regional contrasts detectable. This is where the ANN system approach to data collection and informant selection proved invaluable.

3 Materials and Methods in the Research

The research on the pronunciation of English in Slovenia, part of which will be presented in this paper, was conducted with a non-experimental causal pseudo-longitudinal descriptive method accompanied by a statistical analysis. The theoretical framework for the analysis was an initial (strong) contrastive analysis (CA) study with which we wished to determine the possible and potential differences between the sound systems of individual Slovene dialects and the sound system of the target foreign language, namely English. With respect to the latter, the British variety was chosen because this was the variety taught in schools. The American variety of English, however, due to limitless exposure, could not be ignored, which is why it was necessary in the analysis to employ strategies separating results which could be attributed to the influence of this target variety from results of L1 dialect interference. Strong CA, which only predicted potential difficulties or interferences in the learning or acquisition of English as an L2/FL, could not provide proof for the existence of such interference, which is why weak CA was employed which involves comparing the L1 and the L2 systems, identifying potential difficulties and on the basis of error analysis (EA), namely analysis both of errors and non-errors, to identify the features in the pronunciation of informants which could be attributed to L1 dialect interference. A pilot study had already been carried out prior to the research discussed in this paper to establish other potential sources of interference and methods of identifying them and isolating them from others. This

402 S tudia H istorica S lovenica

pilot study9 alongside L1 dialects identified potential sources of interference such as influence of the target General American English, orthographic interference especially in the case of reading tests, influence of test situation resul- ting in speech errors etc. The study discussed in this paper did account for all the mentioned types of interference, however, the present paper will use them only to exclude from the data deviations which cannot be attributed to L1 dialect interference. It should also be noted that some types of interference could result in positive transfer and should be treated in non-errors. The uniformness of such results, however, makes them almost impossible to identify, and even more so to identify them in terms of source of transfer. For this reason, errors were not treated as errors in the traditional sense, but more as deviancies from the expected norm. For informant selection in data collection, the Artificial Neuron Network (ANN) system10 was employed. This and the finalization of the statistical analysis was carried out by Aleš Brglez, MS. We established that the ANN procedure was the only way to ensure the coverage of the whole Slovene territory and the seven large dialect groups. This way informants were not chosen randomly and relying on voluntary responses, as is the case in present-day researches with on-line questionnaires, but on the basis of distribution, rank and size of edu- cational establishment per dialect region. Results obtained in such a manner benefitted in objectivity and could be considered representative for the entire Slovene territory. The part of the research relating to this paper was based on the following hypotheses: Slovene pupils and students will in their pronunciation of English employ different variants of sounds (deviations from the target, in our case standard British RP, which is taught in schools). If the deviations can be isolated as L1 influence, it is more likely that the L1 dialect is the source of deviation rather than the standard L1 variety. Research methods and planning (including use of the ANN network system) will play an important role in determining which L1 variety serves as basis for L2/FL learning or acquisition, the L1 standard variety or the dialect, and how this is manifested.

9 Klementina Jurančič, "The influence of American English and Orthographic Interference in the Speech and Reading of English by Slovene Speakers", Strani jezici, 23 (2002), št. 3–4, 169–176 (hereinafter: Jurančič, "The influence of American English and Orthographic Interference in the Speech and Reading of English by Slovene Speakers"). 10 The design of experiment based on ANN techniques and the data analysis in this research were carried out by Aleš Brglez, MS, former student of Jure Zupan (Ph.D), who is the author of "Introduction to Artificial Neural Network (ANN) Methods: What They Are and How to Use Them", Acta Chimica Slovenica (1994), 327–352.

403 K. Jurančič Petek: Artificial Neuron Network (ANN) Techniques ...

4 Empirical Part of the Research (Fieldwork)

The planning and preparation for the study spanned over a period of two years. They included the carrying out of the pilot study on two Slovene dialect regions (Slovene Styria and Prlekija)11 in order to identify and potentially isolate types of interference on the basis of analysis of deviant sounds produced by Slovene learners (especially L1 interference). They also involved producing contrastive studies comparing the sound systems of individual Slovene dialect regions and of English, on which tests (reading, free speech and imitation) were based to elicit the largest possible amount of deviations which could potentially be attributed to L1 dialect interference, planning the timetable for the double work load for the examiner during fieldwork (the selected schools needed to be visited around eight in the morning at whichever distance and the recording would take at least half a day, one school visited per day), the setting of criteria for selection, and the actual selecting of primary and secondary schools in individual Slovene dialect regions with the help the ANN system. Taking into account the informant selection drawback in the Austrian project12, care was taken that larger cities were avoided in choosing schools for the research, even if the ANN system offered them in the selection. Data collection itself was carried out over the period of two months, namely May and June. 35 primary and secondary schools were visited one school per day. No funding was provided for this endeavor. The entire fieldwork was carried out by the author of this paper. Students from fifth and seventh grades of primary school and from first and third year of secondary schools were tested to comply with the needs of the pseudo-longitudinal character of the research so that the acquisition of English as a FL sound system and factors influenc- ing this acquisition could be observed from the initial to the more advanced stages of FL/L2 development. Wherever possible, five students per class were being interviewed individually. Parent agreement forms needed to be signed in advance for protection of personal data, especially in the case of primary schools. Care was taken that classes were minimally interrupted, the chosen informants exchanging in leaving and returning to the classroom as interviews proceeded. A quiet place for the interviews was always kindly provided by the schools. Of the 36 schools asked to participate in the research, only one refused to cooperate. Data analysis involved 1112 pages of phonetic transcriptions (of digi- tal recordings of students' speech in English) produced over a period of six

11 Jurančič, "The influence of American English and Orthographic Interference in the Speech and Reading of English by Slovene Speakers", 169–176. 12 Wieden and Nemser, The Pronunciation of English in Austria.

404 S tudia H istorica S lovenica

months, and approximately the same number of pages of statistical analyses. The transcriptions were made on the basis of auditory judgement. A native speaker of English was consulted whenever the examiner was in doubt about the judgements. The overall development of the English L2 sound system (individual sounds) across age groups was dealt with, and error analyses of the previously identified sources of interference carried out: namely of L1 (dialect) interference, influence of the American English target variety, orthographic interference (especially in reading tasks), and speech errors caused by stage fright due to the interview situation. The results were inserted into tables and comments added, initially as part of a doctoral thesis and later in a scientific monograph13. The data were also the basis for later papers on phonotactic statements about final lenis labiodental fricative /v/ in the English by Slovene learners (Jurančič Petek)14 and the impact of test type on results in /FL/L2 pronunciation (Jurančič Petek)15. The present paper presents only the results relating to L1 dialect interference.

4.1 CA of the Slovene dialect sound systems and the English sound system

Despite smallness in size, Slovenia has an incredibly variegated system of regional dialects and speeches, namely 7 dialect groups with more than 48 speeches. Consequently, dialectology is one of the most popular fields of scientific investigation in the humanities for Slovenia in general (e.g. Ramovš, Logar16) and for the north-eastern regions (e.g. Zorko17, Koletnik18, etc.). Greenberg19 provides also an English historical account of the Slovene dialects. Slovene dialects themselves have been discussed at all linguistic levels. At the phonological level, specific characteristics of individual dialect group are defined for vowels and consonants to suit the needs of Slovene dialectological investigation. Unfortu-

13 Jurančič Petek, Pronunciation of English in Slovenia. 14 Klementina Jurančič Petek, "Voiced labiodental fricative /v/ and some phonotactic statements regarding English by Slovene learners", in: Ta(l)king English phonetics across frontiers, ed. Biljana Čubrović and Tatjana Paunović (Newcastle, 2009), 53–72. 15 Klementina Jurančič Petek, "Research strategies in L2 phonological fieldwork investigation and significance and/or reliability of results", in: Exploring English phonetics, ed. Tatjana Paunović and Biljana Čubrović, (Newcastle upon Tyne, 2012), 163–178. 16 Tine Logar, Slovenska narečja (Ljubljana, 1993) (hereinafter: Logar, Slovenska narečja). 17 Zinka Zorko, "Samoglasniški sestavi v slovenskih narečnih bazah (ob izbranih narečnih besedilih)", Seminar slovenskega jezika, literature in kulture pri Oddelku za slovanske jezike, FF (Ljubljana, 1994), 325–342. 18 Mihaela Koletnik, Slovenskogoriško narečje, Zora 12 (Maribor, 2001). 19 Marc L. Greenberg, Historical Phonology of the Slovene Language (Heidelberg, 2000).

405 K. Jurančič Petek: Artificial Neuron Network (ANN) Techniques ...

nately, the system lacks precise qualitative analysis of the vowel systems, which could have provided a better matching basis for L1 dialect and English contrastive analysis. The study of pronunciation of English in Slovenia by Jurančič Petek20 covers all seven Slovene dialect regions, namely Upper Carniola (UC), Lower Carniola (LC), Styria (Sty), Carinthia (Car), Prekmurje (Pan), the Littoral (Lit) and Rovte (Rov) plus Prlekija (Prl) as a distinct speech. Upper Carniola, Lower Carniola, the Littoral and Rovte belong to the western parts of Slovenia, whereas Carinthia, Styria, Prekmurje and Prlekija are considered the eastern Slo- vene dialect groups. The basis for the contrastive analysis in the present study was Tine Logar's Slovenska narečja (Slovene Dialects) from 199321, which, as already mentioned, does not make a qualitative distinction between vowels in individual Slovene regions, but merely determines the presence of individual sounds in the system and provides quantitative descriptions and diphthongized varieties of sounds. Hence the expectation that the diphthongs, present in some of the Slovene dialects as the most pronounced varieties, would show as interference in learning English as a FL.

Vowel Systems of the Slovene Dialects according to Logar (1993):

The Upper Carniola vowel system

The Upper Carniola vowel system is characterised by long and short accented vowels.22 It has a monophthongal system of long vowels:

i: u: ẹ: ọ: e: o: ɑ:

The Lower Carniola vowel system

The Lower Carniola vowel system is generally monohthongal-diphthongal23.

20 Jurančič Petek, Pronunciation of English in Slovenia. 21 Logar, Slovenska narečja. 22 Ibid, 106. 23 Ibid, 111.

406 S tudia H istorica S lovenica

*i: u: ie uo e: o: ɑ:

The Carinthia vowels system

Almost all Carinthian dialects (except the western part of Rož) have monophthongal—diphthongal systems of long vowels24:

i: u: i:ǝ u: ǝ ẹ: ọ: e: o: ɑ:

The Prlekija vowel system

The Prlekijan dialect s spoken in the eastern part of Slovenske gorice and is (alongside the Prekmurje dialect) one of the three dialects of the Pannonian group of Slovene dialects.25 Accented vowels are either long or short. Most of the dialects of the Prlekija region have a monophthongal system of long vowels:

i: ü u: ẹ: ọ: o:

The Littoral vowel system

The Littoral vowel system is characterised by a monophthongal-diphthongal system of long accented vowels26:

24 Ibid, 132. 25 Ibid, 141. 26 Ibid, 129.

407 K. Jurančič Petek: Artificial Neuron Network (ANN) Techniques ...

i: u: ie uo e: o: ɑ:

The Pannonian vowel system

The Pannonian vowel system is characterised by a monophthongal-diphthongal system of long accented vowels:

i: u: ü: ei ou e: o: ɑ:

In the system of short vowels, mid-close ẹ and ọ are also present.

As already mentioned, the above vowel systems made it impossible to make comparisons of English and Slovene dialect vowels in terms of quality. And it was in the quality of English vowels by Slovene learners that distinctions following patterns characteristic of Slovene dialects turned out to be most pronounced. Indeed, Slovene dialect phonology is in need of a uniform treatment of vowel systems in terms of vowel quality.

4.2 Data Collection and Criteria for Informant Selection27

Slovenia has 488 mother primary schools and 186 four-year secondary school programmes. The sample of schools for the test was chosen with the use of the Artificial Neurone Network System (ANN). One of the tasks that the ANN has successfully solved is the selection of representative samples from larger groups of samples. In order to achieve this, the network system with the input of data from the opposite direction was used, the so-called Counter Propagation Network System. The basic architecture of this network system is the improved version of the Kohonen Network System, to which the target vector is added enabling controlled learning. The Kohonen Network System is a self-organi-

27 Both Figure 1 and Table 1 were developed by Aleš Brglez, MS. The latter also provided the explanations relating to the ANN systems.

408 S tudia H istorica S lovenica

Fig. 1: A presentation of the ANN's narrowing down from the total number of samples to the number of samples for investigation (from level 1 to level 5), using the example of Lower Carniola sing system capable of solving problems of uncontrolled learning and it automatically adjusts itself in such a manner that similar input vectors are classified close to topologically closer neurones in the neurone network. This means that the neurones which are close together will react in a similar manner to similar input vectors. Such features of the applied ANN caused the schools introduced to the network to be automatically classified on the basis of some common features recognised by the Kohonen ANN. The schools in question were described with data about the area code of the location of the school, the class of the students, number of pupils and students in a school, the number of pupils or students in a class and the dialect group. The schools grouped in such a manner gave

409 K. Jurančič Petek: Artificial Neuron Network (ANN) Techniques ...

one or two representatives from each group. By this we can account for all the characteristics described by the mentioned parameters, with a relatively small number of "samples".

Table 1: The results of the ANN Procedure for Lower Carniola

PS SS

1 1 * ( 2, 1) Lbl:(B) 86 87 88 89 90 91 92 93

** ( 3, 1) Lbl:(C) 105

1 1 * ( 4, 1) Lbl:(C) 14 15 16 18 20 26 28 29 31 53

61 75 76 85 108

1 * ( 4, 2) Lbl:(C) 1 2 3 4 5 6 12 17 19 21

22 27 39 40 58 66 103 107 109

* ( 1, 3) Lbl:(C) 59 63 97 100 101 106 110 111 112

1 1 * ( 2, 3) Lbl:(A) 48 50 51 52 70 71 72 73 74

1 * ( 4, 3) Lbl:(A) 30 32 33 34 35 36 37 38 77 78

79 81 82

1 * ( 1, 4) Lbl:(A) 7 8 9 10 11 13 24 25 41 42

43 47 49 54 67 68 69

( 2, 4) Lbl:(C) 23 44 45 46 55 56 57 60 62 64

65 94 95 96 98 99 102 104

( 4, 4) Lbl:(A) 80 83 84

6 3

** wrong area code

* field with PS in SS

xxx code SS

List of schools involved in the study related to dialectal region: UPPER CARNIOLA (UC): Bistrica pri Tržiču (PS) Cerklje na Gorenjskem (PS) Jesenice (SS) Šmartno v Tuhinju (PS) LOWER CARNIOLA (LC): Litija (PS) Litija (SS) Brezovica pri Ljubljani (PS)

410 S tudia H istorica S lovenica

Novo mesto (PS) Novo mesto (SS) Črnomelj (PS) STYRIA (STY): Mozirje (PS) Limbuš pri Mariboru (PS) Poljčane (PS) Rogaška Slatina (SS) Kozje (PS) Ljubečna (PS) Zagorje ob Savi (PS) PRLEKIJA (PRL): Videm pri Ptuju (PS) Ormož (SS) Gornja Radgona (PS) Ptuj (PS) PANNONIAN reg. (PAN): Cankova (PS) Turnišče (PS) Velika Polana (PS) Lendava (PS) CARINTHIA (CAR): Radlje ob Dravi (PS) Mežica (PS) Ravne na Koroškem (SS) LITTORAL (LIT): Dornberk (PS) Dekani (PS) Ilirska Bistrica (PS) Pivka (PS) Postojna (SS) ROVTE (ROV): Idrija (PS) Gorenja vas (PS)

4.3 Analysis of Data

Informants were tested individually, with each session lasting approximately 10 minutes. The number of elementary schools dealt with was 28 (out of 488 mother primary schools) and the number of secondary schools 7 (from 186 four-year secondary schools), which corresponded to the ratio between the whole number of schools entered into the ANN system and also to our requirements to test dialect interference. Namely, elementary schools usually gave native speakers from a certain region, whereas secondary schools did not necessarily do so, as they also accommodated students from other regions. The

411 K. Jurančič Petek: Artificial Neuron Network (ANN) Techniques ...

total number of informants was 278. The data was processed (phonetically transcribed) and statistically analysed. Results were entered into tables as shown below. Tables 2–6 show that there is a consistent pattern of pronunciation difficulties in English vowel sounds. It is interesting to note that the latter difficulties correspond also to pronunciation difficulties in the pronunciation of the Slovene standard language across different Slovene dialect regions. The pronunciation difficulties involving vowel quality in the standard variety of Slovene were later used as a basis for identifying patterns of deviations in the quality of English vowels by Slovene learners which were attributed to L1 dialect interference. Also, a more detailed account of potential causes for these particular deviancies is presented in Jurančič Petek (2014)28. Here the magnet effect as defined by Kuhl et al.29 is associated with the deviant responses in the English vowels by Slovene learners. The same article also explains these deviancies by means of persistence of Wieden's “transfer” mode30 in the acquisition of English as a foreign language. At this point we might mention that at least Kuhl's theory maintains that an individual's native language sound inventory is formed very early in life under the influence of the natural environment and can survive through the exposure to other systems, native or non-native, intentional learning or acquisition. Chronologically, this would mean that the native sound system on which L2 or FL acquisition is based should be the dialect rather than the standard variety which is introduced to the child at a later time. For the purpose of this paper, Tables 2–6 present the representative examples of deviancies in L2/FL vowel sounds which can be attributed to L1 dialect interference. The patterns are marked with underlining. In most cases, the deviant responses by which dialect groups can be distinguished occur parallel for reading (the top underlined number in the field) and free speech (the bottom underlined number in the same field). Brief comments are added for better understanding of the tables.

28 Klementina Jurančič Petek, "The 'magnet effect' – a powerful source of L1 dialect interference in the pronunciation of English as a foreign language", in: The play's the thing: eclectic essays in memory of a scholar and drama translator, ed. Tomaž Onič, ELOPE, vol. 11 (Ljubljana, 2014), 45–64. 29 Patricia Katherine Kuhl, Barbara Conboy, Sharon Coffey-Corina, Denise Padden, Maritza Rivera- Gaxiola and Tobey Nelson, "Phonetic Learning as a Pathway to Language: New Data and Native Language Magnet Theory Expanded (NLM-e)", Philosophical Transactions: Biological Sciences, Vol. 363, No. 1493 (2008), 979–1000. 30 Wieden and Nemser, The Pronunciation of English in Austria, 230.

412 S tudia H istorica S lovenica

Table 2: Number of responses for /e/ in the structural position between two consonants in words red, head, beg, letter; bedroom, bed; scores (in %) for correct responses, scores for deviant responses due to dialect interference: narrow variety of /e/, /e/ open to [e̞], [ε], [ε̞] [æ], diphthongized /e/, /e/ closed to [ɪ], centralized /e/ and "other" across different dialect regions (Upper Carniola (UC), Lower Carniola (LC), Styria (Sty), the Pannonian region (Pan.), Prlekija (Prl), …) and reading and free speech test types

/e/ CeC [e] [e̝] [e̞] [ε] [ε̞] [æ] [eɪ] [ɪ] [ǝ] other region CeC % % % % % % % % % UC 136 54.4 16.9 15.4 7.4 0.7 2.9 2.2 0.0 0.0 50 62.0 6.0 22.0 10.0 0.0 0.0 0.0 0.0 0.0 LC 196 17.9 5.6 29.1 42.3 3.1 0.0 1.5 0.5 0.0 56 32.1 1.8 33.9 32.1 0.0 0.0 0.0 0.0 0.0 Sty. 173 10.4 1.7 21.4 45.1 15.6 1.7 3.5 0.0 0.6 59 6.8 0.0 25.4 57.6 8.5 0.0 0.0 1.7 0.0 Pan. 103 12.6 3.9 15.5 51.5 9.7 3.9 1.9 0.0 1.0 35 8.6 0.0 22.9 54.3 11.4 2.9 0.0 0.0 0.0 Prl. 63 25.4 14.3 11.1 31.7 15.9 0.0 1.6 0.0 0.0 24 25.0 4.2 25.0 37.5 8.3 0.0 0.0 0.0 0.0 Car. 92 16.3 3.3 33.7 37.0 4.3 3.3 2.2 0.0 0.0 27 11.1 0.0 48.1 37.0 3.7 0.0 0.0 0.0 0.0 Lit. 128 51.6 4.7 21.1 18.0 0.8 0.8 1.6 0.0 1.6 45 48.9 4.4 40.0 6.7 0.0 0.0 0.0 0.0 0.0 Rov 60 41.7 10.0 23.3 20.0 1.7 0.0 1.7 0.0 1.7 23 43.5 8.7 30.4 17.4 0.0 0.0 0.0 0.0 0.0

Table 2 shows that speakers of the Pannonian and Styrian dialects pronounced the English /e/ in most cases in the form of mid-open [ε] sometimes almost reaching [æ]. This is consistent with the pronunciation of the Slovene /e/ in this region. On the other hand, the speakers of the Upper Carniolan, Lit- toral and Prlekija dialects frequently pronounced the English /e/ with the mid- close variant or the one between mid-open and mid-close. The mid-close variant is also the most frequent variety of /e/ for the Upper Carniola region. In the Pannonian region diphthongization can also be observed, a kind which also separates this L1 dialect from the Slovene standard language.

413 K. Jurančič Petek: Artificial Neuron Network (ANN) Techniques ...

Table 3: Number of responses for /æ/ in the structural position between two consonants in words: (cat, captain), matter, cab, cap, stab, man; cat, have; scores (in %) for correct responses, scores for deviant responses due to dialect interference: narrower variety of /æ/, /æ/ close to [ε], to [ε̝] and [e], diphthongized into [eɪ] and [ǝɪ], pronounced as [ɑ] and "other" across different dialect regions and reading and free speech test types

region /æ/ #æC [æ]% [æ̝] [ε] [ε̝] [e] [eɪ] [ɑ] [ǝɪ] other% #æC % % % % % % %

UC 192 7.8 9.8 19.3 48.4 9.4 0.5 5.2 0.0 0.0 53 5.7 22.6 24.5 41.5 5.7 0.0 0.0 0.0 0.0 LC 291 24.1 19.2 33.3 16.2 2.1 0.0 4.8 0.0 0.3 62 22.6 19.4 43.5 14.5 0.0 0.0 0.0 0.0 0.0 Sty. 242 71.1 10.3 7.0 0.4 0.0 0.0 10.7 0.0 0.0 48 81.3 8.3 4.2 4.2 0.0 2.1 0.0 0.0 0.0 Pan. 128 65.6 12.5 7.8 0.8 0.0 0.8 12.5 0.0 0.0 39 89.7 7.7 0.0 0.0 0.0 0.0 2.6 0.0 0.0 Car. 139 52.5 14.4 12.9 12.9 0.0 2.2 5.0 0.0 0.0 35 34.3 25.7 20.0 8.6 0.0 0.0 11.4 0.0 0.0 Lit. 188 26.1 10.6 25.5 18.1 3.7 0.0 16.0 0.0 0.0 42 14.3 14.3 31.0 33.3 4.8 0.0 2.4 0.0 0.0 Rov. 84 29.8 13.1 9.5 33.3 3.6 3.6 6.0 0.0 1.2 21 23.8 28.6 14.3 19.0 14.3 0.0 0.0 0.0 0.0

Respondents in Styria have great difficulty distinguishing between /e/ and /æ/. They tend to pronounce both as the latter even in Slovene. Table 3 shows that eastern Slovene regions (Styria, the Pannonian region, Carinthia.) had significantly less difficulty pronouncing /æ/ than the western regions (Upper -Car niola and Lower Carniola). In the case of the Pannonian region, it even opens to front [ɑ], which can also be observed in the dialect of this region.

Table 4: Number of responses for /ɑ:/ in the words: father; father; scores (in %) for correct responses, scores for deviant responses due to L1 interference (reduction in length to [ɑ], dialect interference: narrower variety of [ɑ], fronting to [ɑ̝] and fronting and opening to [ɑ̞], influence of GA in reading in the [æ] type closing to [ɒ] and "other" (narrowing and fronting toward e and i and diphthongization) across different regional origin of speakers, and reading and free speech test types

region Cɑ:C [ɑ] [ɑ̝] [ɒ] [ɪ/e] [ɑ:]% [ɑ̞/a]% [a̞] % [æ] % [ɜ]% [eɪ/aɪ]% C ɑ:C % % % % UC 32 0.0 3.2 3.2 45.2 32.3 12.9 0.0 0.0 3.2 0.0 32 0.0 9.4 0.0 53.1 21.9 0.0 0.0 0.0 15.6 0.0 LC 43 16.3 7.0 2.3 34.9 23.3 16.3 0.0 0.0 0.0 0.0 37 18.9 18.9 2.7 27.0 29.7 0.0 0.0 0.0 2.7 0.0 Sty. 38 10.5 31.6 21.1 23.7 0.0 10.5 0.0 2.6 0.0 0.0 37 8.1 51.4 24.3 16.2 0.0 0.0 0.0 0.0 0.0 0.0 Pan. 23 13.0 13.0 43.5 0.0 0.0 8.7 0.0 8.7 8.6 4.3 20 20.0 15.0 35.0 10.0 5.0 0.0 0.0 5.0 10.0 0.0

414 S tudia H istorica S lovenica

Car. 20 15.0 5.0 0.0 60.0 0.0 20.0 0.0 0.0 0.0 0.0 15 26.7 20.0 0.0 53.3 0.0 0.0 0.0 0.0 0.0 0.0 Lit. 32 12.5 15.6 3.1 34.4 9.4 21.9 0.0 0.0 3.1 0.0 30 20.0 23.3 3.3 46.7 3.3 0.0 0.0 0.0 3.3 0.0 Rov 14 7.1‚ 14.3 7.1 35.7 7.1 28.6 0.0 0.0 0.0 0.0 16 18.8 18.8 0.0 43.8 0.0 0.0 0.0 0.0 18.8 0.0

Table 4 shows that the open fronted variety of /ɑ:/ is preferred most in Upper and Lower Carniola and slightly less in the Littoral and Rovte. Styria and Pannonia show preference for the more retracted and rounded variants. Both variants are consistent with the L1 varieties in these regions. All regions display a reduction of the English long vowel, a characteristic influence of Standard Slovene.

Table 5: Number of responses for /u:/ in the words: school; school; scores (in %) for correct responses (monophthongal and retracted), scores for deviant responses due to L1 interference (reduction in length to [u̟] and backing to [u̙], dialect interference: fronting to [ü] and centring to [ǝ], influence of informal style of English in fronting and diphthongisation to [u̘w] and "other" (with diphthongisation of the [ʊǝ] type) across different regional origins of speakers, and reading and free speech test types

region Cu:C [u̟:] [u̟] [u̙] [u̘w] [ü [ɔ(:)] [ǝ] Other Cu:C % % % % ]% % % % UC 32 15.6 68.8 12.5 0.0 0.0 0.0 3.1 0.0 29 10.3 62.1 24.1 0.0 0.0 0.0 0.0 3.4 LC 48 25.0 31.3 35.4 0.0 2.1 0.0 4.2 2.1 22 9.1 36.4 54.6 0.0 0.0 0.0 0.0 0.0 Sty. 40 15.0 47.5 15.0 0.0 0.0 5.0 2.5 15.0 38 2.6 63.2 10.5 5.2 5.3 0.0 2.6 10.5 Pan. 27 7.4 33.3 18.5 11.1 18.5 0.0 0.0 11.1 22 18.2 36.4 18.2 9.1 18.2 0.0 0.0 0.0 Car. 23 17.4 39.1 21.7 0.0 0.0 0.0 0.0 21.7 23 17.4 34.8 39.1 4.3 0.0 0.0 0.0 4.3 Lit. 32 0.0 53.1 37.5 3.1 0.0 0.0 0.0 6.3 25 0.0 48.0 48.0 0.0 0.0 0.0 0.0 4.0 Rov. 16 18.8 56.3 0.0 0.0 0.0 0.0 12.5 6.3 15 0.0 33.3 53.3 0.0 0.0 0.0 0.0 13.3

Table 5 shows a reduction of /u:/ to schwa for Rovte (12.5% in reading) which is clearly L1 dialect influence. Schwa is well known in the western Slo- vene dialects, but almost non-existent in the eastern ones. The highest amounts of responses were found for the reduced and retracted variants of /u:/, namely [u̟] and [u̙], which is typically L1 interference, since the Slovene /u/ is shorter and more close than the English one. A typical Pannonian feature is fronting of /u/ to [ü] which showed also in the results (18.5% for reading and 18.2 % for free

415 K. Jurančič Petek: Artificial Neuron Network (ANN) Techniques ...

speech). This can undoubtedly be attributed to dialect interference.

Table 6: Number of responses for /ɪ/ in the words: this, little, ship; milk; scores (in %) for correct responses, scores for deviant responses due to L1 interference (closing to [ɪ̝] and closing and lengthen- ing [i] and [ij], to dialect interference: centering to [ǝ], opening and fronting to [e] across different regional origins of speakers and across reading and free speech test types.

region CɪC [ɪ] [ɪ̝] [i] [ij] [ǝ] ∅/[e] CɪC % % % % % % UC 64 34.4 29.7 32.8 0.0 1.6 1.6/0.0 31 67.7 16.1 9.7 0.0 6.5 0.0/0.0 LC 93 37.6 30.1 30.1 1.1 0.0 0.0/0.0 47 42.6 6.4 44.7 2.1 2.1 0.0/2.1 Sty. 76 22.4 35.5 40.8 0.0 1.3 0.0/0.0 39 64.1 12.8 23.1 0.0 0.0 0.0/0.0 Pan 44 20.5 36.4 43.2 0.0 0.0 0.0/0.0 24 50.0 8.3 41.7 0.0 0.0 0.0/0.0 Car. 46 15.2 37.0 39.1 0.0 4.3 4.3/0.0 22 54.5 22.7 18.2 0.0 4.5 0.0/0.0 Lit. 54 31.5 35.2 25.9 0.0 0.0 7.4/0.0 32 43.8 9.4 37.5 9.4 0.0 0.0/0.0 Rov. 32 46.9 21.9 18.8 0.0 12.5 0.0/0.0 16 62.5 12.5 12.5 0.0 12.5 0.0/0.0

Table 6 shows that the eastern Slovene dialect groups (Styria, the Panno- nian region, Carinthia) which in the L1 tend to pronounce schwa as one of the front mid-open or mid-close variants will have difficulties distinguishing between long and short front close vowels /i:/ and /ɪ/ and will replace both with a reduced front close /i/. The western regions, especially Rovte and Upper Carniola, which are quite familiar with schwa, have less difficulty pronouncing the short /ɪ/, sometimes even reducing it to schwa.

5 Conclusions and Analytical Potential of Treatment of the Data with ANN Procedures

The results presented above show that there is a consistent pattern of devian- ces in the pronunciation of vowels in the English spoken by Slovene learners, which can be attributed to L1 dialect interference. The pattern also proves the validity of the first hypothesis in this paper, namely that it is the L1 dialect that serves as basis of learning English as a SL/FL. In addition, it could not have been detected without the ANN procedure which provided a sample of evenly distributed schools across dialect regions accounting for size, rank and region as cri-

416 S tudia H istorica S lovenica

teria for selection, and this confirms the second hypothesis. It should be noted that results of the ANN selection analysis were also binding and the researcher was forced to avoid short cuts by seeking informants on the basis of accessibility, vicinity and connections. In the process of data analysis, suggestions were made that the ANN procedure be used for further analysis of the obtained data, and that the obtained data or at least this type of data would be suitable for such analysis. With its adjustment of groupings of elements with similar features, the ANN procedure could offer an upgrading of the results obtained in the research on L1 dialect interference in L2 English pronunciation. It could test whether the features manifesting L1 dialect interference structured into a potential outline of the English influenced by an individual dialect are outstanding enough for the ANN program to recognize in newly obtained unprocessed data. The ANN system has the ability to extract from the previously formed database (in this case the pattern of deviancies characterising in pronunciation of English in individual Slovene dialect regions) information which transferred into an acceptable structure serves as a tool for recognizing similar structures in unanalysed research material (Zupan 1994). If this were possible, it would mean not only that the ANN system can also be applied to this field in the humanities, but that it would serve as additional proof that the L1 dialect does have influence on the pronunciation of a second or foreign language, which was one of the points this paper wished to make. Preparations are currently being made for this second phase of ANN analysis, and for additional fieldwork to obtain new materials which would with the knowledge gained be more precise and more targeted. It should be noted that the informants in the study of the pronunciation of English in Slovenia were mainly higher-level students of English in their class. This part of selection was based on volunteering and such students would have gone far in their foreign language development. This, unfortunately, makes our hope for errors or deviancies, which are most telling, rather slim. Still, much was gained from this experience and more can always be learned from materials and results obtained in the future from students of all levels of speech. And last but not least, with its dialectal diversity, Slovenia offers and inexhaustible source for L1 dialect interference research and even more opportunities for testing the effectiveness of the ANN system in this field.

417 K. Jurančič Petek: Artificial Neuron Network (ANN) Techniques ...

6 Klementina Jurančič Petek

7 UPORABA TEHNIK UMETNIH NEVRONSKI MREŽ (ANN) 8 V RAZISKOVANJU VPLIVA NAREČIJ MATERINŠČINE NA IZGOVORJAVO ANGLEŠČINE V SLOVENIJI

POVZETEK

Sistem umetnih nevronskih mrež (ANN) uporabljamo za napovedovanje celostnega razvoja specifičnih procesov in je v rabi predvsem na področju naravoslovnih znanosti. Nekateri strokovnjaki, na primer Jure Zupan, pa menijo, da bi bilo mogoče sistem nevronskih mrež enako uspešno uporabiti tudi v huma- nističnih znanostih, ali vsaj na nekaterih področjih humanistike. Pričujoči prispevek predstavlja možnost uporabe sistema nevronskih mrež v procesu raziskovanja vpliva narečja maternega jezika na izgovorjavo angleščine v Sloveniji tako v fazi zbiranja podatkov kot pri sami obdelavi in nadgradnji le-teh. Delne raziskave ugotavljanja vpliva narečja do pričujoče raziskave niso bile uspešne, zato smo želeli ugotoviti, kaj bi pokazala obravnava vseh slovenskih narečnih območij obenem. Tako bi bila mogoča primerjava rezultatov, dobljenih na osnovi enakih metod priprav na zbiranje gradiv in enotne obdelave materialov. Razlike, ki bi se pokazale v izgovorjavi angleščine v različnih slovenskih nareč- nih skupinah, bi na ta način lahko z gotovostjo pripisali vplivu slovenskih nare- čij na izgovorjavo angleščine, kljub temu, da protistavljanje glasovnih sistemov posameznih slovenskih narečij in glasovnega sistema angleščine tega ni moglo napovedati. Vpliv narečij prvega jezika na izgovorjavo angleščine so že od sedemdesetih let 20. stoletja bil predmet zanimanja že pri avstrijskih jezikoslovcih, ki so to pokazali s številnimi raziskavami (Karpf, Kettemann, James;..). Nobe- na študija pa ni bila tako obsežna, kot je bila tista, ki sta jo za celotno Avstrijo izvedla Wieden in Nemser v začetku 90ih let 20. stoletja. Študija je obravnavala izgovorjavo angleščine v Avstriji v vseh njenimi značilnostmi. Poskušala je tudi praktično dokazati s protistavnostjo glasovnih sistemov avstrijskega narečja in angleščine predvidene vplive narečja na izgovorjavo nemščine. Delni neuspeh tega podviga gre najverjetneje pripisati dejstvu, da so avtorji študije informante iskali v štirih največjih avstrijskih mestih, kjer se je zaradi možnega preseljevan- ja pristnost narečnega govora pri posameznikih lahko izgubila ali tudi nikoli razvila in je narečni izvor informanta postal nejasen. Iz tega razloga smo se v pričujoči raziskavi vpliva slovenskih narečij na izgovorjavo angleščine izognili velikim mestom in s pomočjo ANN programa vključili čim več manjših mest in vasi enakomerno razpršenih po vseh sedmih slovenskih narečnih skupinah.

418 S tudia H istorica S lovenica

ANN statistični program nevronskih mrež, ali natančneje tehnika povratne propagacije znotraj tega sistema, je tako izmed 488 osnovnih šol in 186 srednjih šol na osnovi določenih parametrov izbral reprezentativni vzorec za vso Slovenijo (t. j. 28 osnovnih in 7 srednjih šol), kjer so nato bila zbrana zvočna gradiva. Le-ta smo fonetično zapisali, analizirali, statistično obdelali in prika- zali v tabelah. Rezultati so pokazali, da vpliv slovenskih narečij na izgovorjavo angleščine obstaja in da se ta kaže predvsem v kvaliteti samoglasnikov. Takšne- ga rezultata protistavnost sama ni mogla pokazati, med drugim tudi zaradi raz- ličnih pristopov k obravnavi samoglasniških glasovnih sistemov v slovenskem in angleškem jeziku. Posledično zato tudi v delnih ali parcialnih študijah vpliva narečja ni bilo mogoče zaznati. V članku pokažemo metode raziskovanja, ki so uporabljene v tej raziskavi, opozorimo na pomanjkljivosti pri protistavni analizi glasovnih sistemov različnih jezikov, pokažemo analizo napak, postopek izbiranja šol s programom ANN za pridobivanje zvočnih gradiv, in tabelarni prikaz odstopanj v izgovorjavi samoglasnikov, ki jih lahko pripišemo vplivu nare- čij in s tem tak vpliv tudi dokažemo. V članku pokažemo tudi to, da so lahko rezultati s pomočjo nevronskih mrež zbranih in obdelanih gradiv primerni za obravnavo z ANN postopkom, ki izlušči podatke iz novo nastale baze podatkov in tako oblikuje orodje za prepoznavanje podobnih struktur v še neobdelanem raziskovalnem gradivu. Ob primerni analizi z nevronskimi mrežami lahko takšen pristop prispeva k temu, da se še dodatno dokaže vpliv narečja materinščine v izgovorjavi angleščine kot tujega jezika.

419

S tudia Historica S lovenica Avtorski izvlečki / Author's Abstracts

S tudia H istorica S lovenica

UDC 27-23:34(091)(358) Author: SKRALOVNIK Samo Ph.D., Assistant Professor University of Ljubljana, Faculty of Theology Poljanska cesta 4, SI – 1000 Ljubljana, Slovenia Co-author: MATJAŽ Maksimilijan Ph.D., Associated Professor University of Ljubljana, Faculty of Theology Poljanska cesta 4, SI – 1000 Ljubljana, Slovenia

Title: THE ISSUE OF POVERTY IN SELECTED MESOPOTAMIAN CODES AND THE BIBLE

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 17 (2017), No. 1, pp. 19–46, 55 notes

Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English)

Keywords: poverty, Code of Ur-Nammu, Code of Lipit-Ishtar, The Laws of Eshnunna, Code of Hammurabi, Mesopotamia, Pentateuch, Bible, comparative study.

Abstract: When comparing the (legal) concern for safety and protection of the poor in the (discussed) Meso- potamian codes and Bible, we find that the understanding of the issue of poverty is not exhausted on the basis of the results, obtained from comparative study of legal provisions. The comparison in background reveals a broader issue, of which a social challenge of poverty is only one of its many facets; it unveils the diversity of the concepts of perception of God and society on both sides.

UDC 94(497.4)"15" Author: RAVNIKAR Tone Ph.D., Assistant Professor University of Maribor, Faculty of Arts, Department for History Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor, Slovenia

Title: THE FIGHT FOR THE CHURCH OF MOTHER OF GOD IN VELENJE IN THE 16TH CENTURY

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 17 (2017), No. 1, pp. 47–64 42 notes, 3 pictures

Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English)

Keywords: 16th century, reformation, Catholic Church, Šaleška valley, Velenje, the Church of Mother of God, education, nobility

Abstract: This discussion focuses on the most important events regarding the fight among Lutherans and Catholics in Šaleška valley in the last quarter of the 16th century. The most important events in the valley are stressed – the fight among Lutheran nobility and catholic priests, that was centred around the question of rights to the church of Mother of God in Velenje, for which, with arguments of force or force of arguments, the castellan of Velenje Baltazar Wagen and the priest of Škala were fighting. The discussion is based on the documents from the former parish archive of the church of St. George in Škale, that was for objective or especially subjective reasons destroyed or lost. The author thus uses the extensive regesta, published by Ignaz Orožen, who was the only one still able to use the archival material before it was lost.

423 UDC 929Nabergoj I.:352.075.31(450.361)"1873/1897" 94(450.361=163.6)"187/189" Author: ČOK Štefan Ph.D. Biblioteca Nazionale Slovena e degli Studi Trieste, Sezione per la storia e l'etnografia Via dei Montecchi 6, I – 34137 Trieste, Italy

Title: IVAN NABERGOJ, THE "NEVER TO BE" MAYOR OF THE SLOVENES IN TRIESTE (1873–1897)

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 17 (2017), No. 1, pp. 65–86, 42 notes, 5 pictures

Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English)

Keywords: Trieste, Primorska, Austria-Hungary, national question, Slovenian politicians, Ivan Nabergoj (1873– 1897)

Abstract: The article deals with the figure of Ivan Nabergoj, the most prominent Slovenian politician from Tri- este in the second half of 19th century. The purpose is to show the role played by Nabergoj, with a major attention to the point of view of the Italian Liberal Nationals, the major political adversaries of Nabergoj that ruled the city in the period. To obtain this result the research on the Italian liberal newspapers published in Trieste has played a fundamental role, showing that for the Italian politicians Nabergoj was not only an adversary but also a symbol that had to disappear to reinforce of an Italian-only city.

UDC 929Marazli G. G..:352.075.31(477.7)"1878/1895" 94(477.7)"187/189" Author: MALMENVALL Simon M.A. in History, young researcher University of Ljubljana, Faculty of Theology Poljanska 4, SI – 1000 Ljubljana, Slovenia

Title: THE MAYOR OF ODESSA GRIGORIY GRIGORYEVICH MARASLIS (1878–1895) AS A CITY BUILDER AND CULTURAL PATRON

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 17 (2017), No. 1, pp. 87–96, 16 notes, 2 pictures

Category: 1.04 Professional paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English)

Keywords: Maraslis, Odessa, Russian Empire, Greek diaspora, bourgeoisie, cultural patronage, constructions

Abstract: Grigoriy Grigoryevich Maraslis (1831–1907), member of the Greek diaspora in the north Black Sea region, represents a prominent public figure in the Russian empire of the last quarter of the 19th century. From 1878 to 1895 he was a mayor of Odessa, the most important commercial port in the Russian state at the time. Maraslis changed the appearance of Odessa, at the same time greatly contributing to its economic, demographic and cultural growth. During Maraslis's rule Odessa saw many important events and advancements, such as the opening of the first tram route and the erection of the city theatre. The name of Grigoriy Maraslis also stands for the highest donations for the cultural and charitable purposes in the entire history of Odessa. The author of this paper claims that the successful rule of Maraslis decisively enhanced the position of Odessa within the Russian empire. Namely, Odessa became in all aspects entirely comparable to the other largest Rus- sian cities of the time – Saint-Petersburg, Moscow and Kiev.

424 S tudia H istorica S lovenica

UDC 929Lueger K.:352.075.31(436.1)"1897/1910" 94(436.1)"189/190" Author: GRIESSER-PEČAR Tamara Ph.D., Assistant Professor Zuckerkandlgasse 38–44/2, A – 1000 Vienna, Austria

Title: THE MAYOR OF VIENNA KARL LUEGER (1897–1910)

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 17 (2017), No. 1, pp. 97–110, 22 notes, 4 pictures

Category: 1.04 Professional paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in German)

Keywords: Franz Joseph, Antisemitism, building of II. Viennese water pipeline, water and electric care, stre- etcar net, building of social institutions, law about the citizenship in Vienna, green belt of the city of Vienna, Christian-Social Party

Abstract: The contribution deals with Karl Lueger, who was Mayor of Vienna from 1897 until his death in 1910, He is considered as one of the most successful mayors of this city. Under his leadership Vienna carried through a number of large projects such as the II. water pipeline, great social institutions and schools were built, forest and meadow belt around the city was protected. Lueger was very popular, because he helped the poor. Beca- use Lueger intentionally used antisemitic slogans, emperor Francis Joseph first refused him the confirmation as a mayor.

UDC 94:323.15(450.361)"1912/1913" Author: IVAŠKOVIĆ igor Ph.D. in Political Sciences, Ph.D. in Business Sciences, Ph.D. in Law, Assistant University of Ljubljana, Faculty of Economics Kardeljeva ploščad 17, SI – 1000 Ljubljana, Slovenia

Title: THE YUGOSLAV IDEA AMONG SLOVENIANS TRIESTE IN THE PERIOD 1912–1913

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 17 (2017), No. 1, pp. 111–140, 101 notes, 5 pictures

Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English)

Keywords: Balkan wars, the Kingdom of Serbia, the Habsburg Monarchy, Bulgaria, Yugoslavism, Trieste, Edinost

Abstract: The author describes factors of the Yugoslav idea among Slovenians Trieste in the period of before and during Balkan wars in 1912–1913. At first, Slovenians were in favour of a South Slav unit within the Habs- burg Monarchy. This political platform included the alliance with a part of Croatian politicians. However, the Balkan wars encouraged Slovenians to develop a broader South Slav political framework, which included integration of Habsburg South Slavs with other Balkan Slavs. The developments on the battle field during 1913, however, forced Slovenians from Trieste to reduce their political framework and exclude Bulgarians from envisaged South Slav state.

425 UDK 929Vilović O.:352.075.31(497.6Tuzla)"1914/1918" 94(497.6)"1914/1918" Avtor: JAHIĆ Adnan Dr., izredni profesor Univerza v Tuzli, Filozofska fakulteta Dr. Tihomila Markovića 1, BIH – 75000 Tuzla, Bosna in Hercegovina

Naslov: MED LOJALNOSTJO IN PRAGMATIZMOM: ŽUPAN TUZLE HAFIZ OSMAN VILOVIĆ V LETIH VÉLIKE VOJNE (1914–1918)

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, letnik 17 (2017), št. 1, str. 141–160, 41 cit., 4 slike

Kategorija: 1.01 Izvirni znanstveni članek Jezik: angleški (izvleček angleški in slovenski, povzetek slovenski in bosanski)

Ključne besede: prva svetovna vojna, Tuzla, Bosna in Hercegovina, Avstro-Ogrska, Srbija, Kraljevina Srbov, Hrva- tov in Slovencev, hafiz Osman Vilović, Narodno vijeće Slovencev, Hrvatov in Srbov, politika, lojalnost, svoboda

Izvleček: Prispevek obravnava politična stališča in javno delovanje župana Tuzle hafiza Osmana Vilovića v času pred prvo svetovno vojno, med njo in takoj po njej, ko je v Bosni in Hercegovini in v drugih južnoslovanskih deželah Habsburške monarhije prišlo do vzpostavitve prehodnih organov začasne Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ob uporabi primarnih virov avtor osvetli zanimivo zgodovinsko osebnost prvega moža Tuzle, ki se je moral ob koncu vojne po letih predanega dela v prid vojaških prizadevanj Habsburške monarhije kot še mnoge druge javne osebnosti soočiti z izzivi prevrata in nastanka prve jugoslovanske države.

UDK 94(4-11)"1914/1918" 355.11(4-11=163.6)"1914/1918" Avtor: HAZEMALI David Magister profesor zgodovine in magister profesor angleščine, mladi raziskovalec Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor, Slovenija

Naslov: BITKA ZA GALICIJO: DEZINTEGRACIJA AVSTRO-OGRSKE KOPENSKE VOJSKE NA VZHODNI FRONTI V PRVI SVETOVNI VOJNI S POSEBNIM POUDARKOM NA VLOGI GRAŠKEGA III. KORPUSA IN SLOVENSKIH VOJAKOV

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, letnik 17 (2017), št. 1, str. 161–196, 173 cit., 3 slike, 2 preglednici

Kategorija: 1.01 Izvirni znanstveni članek Jezik: angleški (izvleček angleški in slovenski, povzetek slovenski)

Ključne besede: Prva svetovna vojna, vzhodna fronta, slovenski vojaki, Avstro-Ogrska, Galicija, Gnila Lipa

Izvleček: Prispevek obravnava vojaško analizo uvodnih spopadov med Avstro-Ogrsko in Ruskim imperijem na vzhodni fronti v prvi svetovni vojni. V bitki za Galicijo, kot je bila poimenovana serija velikih spopadov med tema velesilama v avgustu in septembru leta 1914, sta na strani Avstro-Ogrske sodelovala tudi notranjeavstrijski III. korpus in budimpeštanski V., pod povelje katerih je bilo mobiliziranih vsaj 30.000 Slovencev. Izhajajoč iz analize primarnih virov iz slovenskih arhivov in dunajskega Vojnega arhiva ter obstoječe literature skuša avtor skozi prizmo študije primera odgovoriti na vprašanja kako je prišlo do vojaškega poraza ob Gnili Lipi, enega najhujših v zgodovini podonavske monarhije, kaj je botrovalo izidu, kako je ta poraz vplival na nadaljnji potek vojne na vzhodu in kakšno vlogo sta pri tem odigrala notranjeavstrijski III. korpus in slovenski vojaki.

426 S tudia H istorica S lovenica

UDC 94(450.36)"1926/..." 352.075.31(450.36)"1926/..." Author: MLAKAR Boris Ph.D., Research Counselor (retired) Institute of Contemporary History Kongresni trg 1, SI – 1000 Ljubljana, Slovenia

Title: OUR PODESTÀ Subtitle: A Contribution to the History of Slovenian Mayors in the Time of Fascism in the Slovenian Littoral

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 17 (2017), No. 1, pp. 197–216, 50 notes, 3 pictures

Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English)

Keywords: Primorska, Julian Province, Fascism, Fascist Administration, Centralism, Mayors, Slovenians

Abstract: In this piece, based on original archive material, the author presents an overview of the leadership of municipal administration in the territory of the Julian province in the period after 1926 when municipal self-governance was abolished, and the election of mayors and municipal councils was replaced by centralist appointments of so called podestà and their advisory committees. Because the period coincided with the process of intense Italianisation of the Slovenian population and the simultaneous permeation of society by fascism, the author tries to establish, if any of the podestà were after all persons of Slovenian origin, how many there were, in which municipalities and of course what condition they had to fulfil besides the unavoidable membership in the fascist party. The overview lists each region in Slovenian Littoral separately, and uses as a criterium for establishing the national origin of the podestà their surnames since despite the Italianisation they are still quite recognisable.

UDC 929Heidenreich K. 94(497.4)"1941/1945" Author: KOCJANČIČ Klemen B.A. in Theology, M.A. of Defence Study, doctoral student University of Ljubljana, Faculty of Arts, Department of History Aškerčeva 2, SI – 1000 Ljubljana, Slovenia

Title: "FIRST GENERAL CAPTURED BY US": CAPTURE AND DEATH OF KONRAD HEIDENREICH

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 17 (2017), No. 1, pp. 217–236, 69 notes, 4 pictures

Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English)

Keywords: Second World War, Organisation Todt, National Liberation Struggle, Konrad Heidenreich, partisans, prisoners of war

Abstract: Author, using critical analysis and interpretation of archival material and literature, presents life and death of Dr. Konrad Heidenreich, high-ranking official of German construction Organisation Todt, who was in rang of military general. After career as an architect, working on several famous construction project of the Third Reich, he, after the start of Second World War, joined Organisation Todt, where he was supervising construction projects right until the last month of the war, when he was captured and executed by the partisans in Slovenia. He is considered as the first German, holding a title equivalent to a rank of a military general, which was captured by Slovenian partisans before the general capitulation of the Third Reich.

427 UDC 94(497.4)"1941/1945" 329.15(497.4)"1941/1945" Author: PRUNK Janko Ph.D., Full Professor (retired) University of Ljubljana, Fakulteta of Social Sciences Kardeljeva ploščad 5, SI – 1000 Ljubljana, Slovenia

Title: PRELIMINARY AND PRACTICAL EXAMPLES OF THE SLOVENIAN COMMUNIST REVOLUTION 1941–1945

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 17 (2017), No. 1, pp. 237–246, 6 notes

Category: 1.04 Professional paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English)

Keywords: Second World War, National Liberation Struggle (Slovenian NOB), 1941–1945, Communist Revo- lution

Abstract: In the article, the author defines the Slovenian revolution in the years 1941–1945 in accordance with the European humanistic and enlightenment tradition, as well as the tradition of European socialism which is much broader and more complex than Marxism and its derivation, Bolshevik communism. Also explored is the communist revolution in the course of the National Liberation Struggle (Slovenian NOB), its role models, the copying of the patterns of such role models, and the effects of such behaviour.

UDC 94:341.322.5(450.36)"1945" Author: BAJC Gorazd Ph.D., Associate Professor University of Maribor, Faculty of Arts, Department for History Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor, Slovenia Co-author: LAMPE Urška Ph.D. Institute IRRIS for Research, Development and Strategies of Society, Culture and Environment Kreljeva ulica 3, SI – 6000 Koper, Slovenia

Title: CRITICAL ANALYSIS OF THE USE OF ANGLO-AMERICAN SOURCES REGARDING THE VIOLENCE IN VENEZIA GIULIA AT THE END OF WORLD WAR II

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 17 (2017), No. 1, pp. 247–288, 154 notes

Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English)

Keywords: Yugoslavia, Italy, Great Britain, USA, Venezia Giulia, Bazovica/Basovizza, the end of World War II, Cold War, foibas, deportations, violence, archival sources, historiography

Abstract: The article critically analyses the historians' use and interpretation of Anglo-American archival documents, important sources for researching the complex problem of Yugoslav administration after-war violence in Venezia Giulia, e.g. "foibas" and the fate of deported people. Basing on a systematic review of British and American primary sources, the authors present the problem of their accessibility and the use of an interpretative key for their understanding. They emphasize the methodological and theoretical questions or key precon- ditions for the discussion of this content, which have mostly not been considered in recent research. In the second part of the article individual examples of documents, which have already been used by the historians, are presented. However, when researches used those documents, they failed to consider other, similar documents.

428 S tudia H istorica S lovenica

UDC 94(497.4)"1945" 726.84(497.4) Author: FERENC Mitja Ph.D., Associate Professor University of Ljubljana, Faculty of Arts, Department of History Aškerčeva 2, SI – 1000 Ljubljana, Slovenia

Title: THE YEAR 1945 AND CONCEALED MASS GRAVES: LEGAL BASES AND THE POSSIBILITY FOR RESEARCH Subtitle: "The principle should be that graves of traitors must be forgotten…"

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 17 (2017), No. 1, pp. 289–314, 72 notes, 6 pictures

Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English)

Keywords: Post-war killing, Executions, Concealed graves, scaffolds, Killing ground, Reconciliation, Commissi- on on Concealed Mass Graves in Slovenia, Probing, Exhumation of victims, Second World War, War Graves Act

Abstract: In Slovenia, after the end of the Second World War, members of the military and political police of the new Yugoslav Communist authorities killed tens of thousands of prisoners of war and civilians – the opponents of the Partisan movement and revolution. The article depicts the instructions by which the right to a burial was taken away from the executed, who had also been erased from public memory for several decades. These burial grounds became known as concealed graves. Following the democratic changes of 1990, hundreds such graves were registered, but it was not until 2006 that planned analyses of them were set in motion. After the discovery of the mass grave in Huda Jama in 2009, when the government almost terminated the exploration of such graves, all the weaknesses of the existing War Graves Act of 2003 took shape. The new Concealed War Graves and Burial of Victims Act from 2015 enabled the continuation of excavation, research, and the settling of concealed graves.

UDC 929Plečnik J.:72(497.451.1)"1945/1957" 930.85(497.451.1)"1945/1957" Author: PRELOVŠEK Damijan Research Counselor (retired) ZRC SAZU, France Stele Institute of Art History Novi trg 2, SI – 1000 Ljubljana, Slovenia

Title: JOŽE PLEČNIK Subtitle: Art in new Circumstances

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 17 (2017), No. 1, pp. 315–328, 5 pictures

Category: 1.04 Professional paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English)

Keywords: Jože Plečnik, after 1945, renovation of destroyed churches, The Prešeren Award, renovation of the former Monastery of the Teutonic Order

Abstract: The author presents the artistic path of architect Jože Plečnik following the end of the Second World War until his death in 1957. They dared not sack him from the Academy of Sciences and Arts, which had happened to many other Slovenian intellectuals, but there was simply no future for Plečnik in Ljubljana. Some of Plečnik's sacral works were no better off, as they had been destroyed in the war or shortly after. In any case, these were not the circumstances he was hoping for during the stormy times of the Second World War, when he was contemplating great ideas for post-war Ljubljana. Although in his school Plečnik continued to work on the filling of some of the city's gaps, which undoubtedly included his project for the Glasbena Matica music society building from the end of the forties, one of the last of his accomplished works for Ljubljana between 1950 and 1956 was the renovation of the former Monastery of the Teutonic Order. After his death on 7 January 1957 and the procession at the Žale Cemetery in Ljubljana that followed, Plečnik was forgotten for almost twenty years.

429 UDC 811.163.6'373.21(497.4Maribor) Author: UNUK Drago Ph.D., Associate Professor University of Maribor, Faculty of arts, Department of Slavic languages and literature, Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor, Slovenia

Title: NAMES IN THE CITY PUBLIC SPACE: URBANONYMES OF MARIBOR

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 17 (2017), No. 1, pp. 329–358, 47 notes

Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English)

Keywords: proper nouns, urbanonyme, onomastic motive, honorification, transonymization

Abstract: The paper discusses urbanonymes of the city of Maribor linguistically. An urban space is important and named through special language tools for its parts, i. e. through urbanonymes. They function as spatial data sets. Forming a net of points (objects) on a physical surface in regard to other points, they build a relative spatial system. They also function as microtoponymes or a language expression for physical non-living objects in the mentioned urban space (city). They contain information on its localisation and locality in the framework of a city as a whole. The city itself is a topographic and a social space at the same time, with urbanonymes expressing and also forming this space, performing informative, orientative and symbolic role, whereby a crucial role is played by the influence of territoriality. The schematized two-words urbanonymes are the dominant feature. The cultural names after persons are the dominant urban naming pattern since the half of the 19th century, at the same time destabilizing the toponomastic set of names.

UDC 811.161"17/18" Author: NIKOLOVSKI Gjoko Ph.D., Assistant Professor and Lector University of Maribor, Faculty of Arts, Department for Slavic Languages and Literatures Koroška 160, SI – 2000 Maribor, Slovenia

Title: PANNONIAN AND MACEDONIAN THEORY ON THE LINGUISTIC BASIS OF THE OLD CHURCH SLAVONIC AT THE TURN OF THE 18TH TO THE 19TH CENTURY THROUGH THE PRISM OF GENETOLINGUISTICS

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 17 (2017), No. 1, pp. 359–378, 50 notes

Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English)

Keywords: Old Church Slavonic, language basis, Pannonian theory, Macedonian theory, Genetolinguistics

Abstract: The article deals with the question of the linguistic basis of the Old Church Slavonic, which was ac- tualized at the turn of the 18th and 19th centuries, in the form of Pannonian and Macedonian theory, which offer a diametrically different answer. Advocates of Pannonian theory based on German and Latin borrowings, which are supposed to be present only in Slavic speech, spoken in areas close to Latin-German, for the language basis of Old Church Slavonic, determine the language of the Pannonian region, the language of the ancestors of Slovenes. The advocates of Macedonian theory on the basis of the voice similarities with the Old Church Slavonic determine the language of the surroundings of Thessaloniki for the language basis. Through the prism of genetolinguistics, we analyze the fate of these theories and their acceptability.

430 S tudia H istorica S lovenica

UDC 811.163.6'373.611"19/20" Author: VORŠIČ Ines Ph.D., Assistant University of Maribor, Faculty of arts, Department of Slavic languages and literature, Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor, Slovenia

Title: PRODUCTIVITY OF SLOVENE FEMININE SUFFIXES IN RECENT TIME

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 17 (2017), No. 1, pp. 379–398, 52 notes

Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English)

Keywords: Slovene language, word-formation, feminine derivations, neologisms

Abstract: The paper deals with the productivity of feminine suffixes in the recent history of the Slovene language. It focuses on the period at the turn of the new millennium, a period of great absorption of new words into the Slovene language. The paper raises the question if these new words have also brought changes into the Slovene word-formational system, and illustrates it with the example of feminine suffixes. The study looks at productive suffixes for the derivation of feminine words which were formed in the time of the transition from the 20th to the 21st centuries and compares them with the overview of feminine suffixes based on words recorded until the 1990s.

UDK 004.855.2:[81'243:811.111] Avtor: JURANČIČ PETEK Klementina Dr., docentka Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za angleške in ameriške študije Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor, Slovenija

Naslov: UPORABA TEHNIK UMETNIH NEVRONSKI MREŽ (ANN) V RAZISKOVANJU VPLIVA NAREČIJ MATERINŠČINE NA IZGOVORJAVO ANGLEŠČINE V SLOVENIJI

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, letnik 17 (2017), št. 1, str. 399–420, 30 cit., 1 diagram, 6 preglednic

Kategorija: 1.01 Izvirni znanstveni članek Jezik: angleški (izvleček angleški in slovenski, povzetek slovenski)

Ključne besede: vpliv dialekta materinščine, postopki nevronskih mrež ANN, objektivno zbiranje podatkov, protistavnost, analiza napak

Izvleček: Sistem umetnih nevronskih mrež (ANN) se uporablja za napovedovanje celostnega razvoja specifič- nih procesov in je v rabi predvsem na področju naravoslovnih znanosti. V članku pokažemo, da je program ANN mogoče uporabiti tudi v humanistiki, namreč pri zbiranju gradiv in pri nadgradnji z analizo pridobljenih podatkov na področju jezikoslovja, v našem primeru pri ugotavljanju vpliva narečja materinščine na izgovorjavo angleškega jezika pri učencih in dijakih v Sloveniji. S pomočjo programa nevronskih mrež je bilo mogoče velik neobvladljiv vzorec nadomestiti z manjšim reprezentativnim vzorcem, ki je pokazal in dokazal, da omenjeni vpliv obstaja in kje ga je mogoče najti. Nakazali bomo tudi možnost, da rezultate, ki kažejo tak vpliv, s programom nevronskih mrež obdelamo na način, da lahko program prepozna vzorec vpliva tudi pri gradivu, ki slušno še ni bilo analizirano.

431

S tudia Historica S lovenica

Uredniška navodila avtorjem / Editor's Instructions to Authors

S tudia Historica S lovenica

Uredniška navodila avtorjem

1. Studia historica Slovenica (SHS) je znanstvena periodična publi kacija, ki jo izdaja Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča, Koroška cesta 160, Maribor. Revija objavlja članke s področja zgodovine in osta lih humanističnih in družboslovnih ved, ki mejijo na zgodovinsko zna nost. 2. Revija Studia historica Slovenica izha ja v treh števil kah letno. V dveh številkah objavlja prispevke v slovenskem jeziku – s povzetkom (sum mary) v angleškem, nemškem, italijanskem, francoskem ali ruskem jeziku in izvlečkom (abstract) v angleškem jeziku. Ena številka je tuje jezična in je namenjena objavam prispevkov domačih in tujih avtorjev v enem od svetovnih jezi kov – s povzetkom (summary) v slovenskem jeziku in izvlečkom (abstract) v slovenskem jeziku. 3. Prispevek, oddan ali poslan uredništvu, lahko obse ga do 30 eno stransko tipkanih strani s po 30 vrsti cami na stran (52.750 zna kov). Prispevek mora biti oddan na disketi (praviloma z urejevalnikom Word for Windows ) in v iztiskani obliki. Slikovni material v obliki laserske kopije ali v elektronski obliki (PDF ali TIF format) mora biti opremljen s podnapisom in navedbo vira. 4. Avtor mora navesti naslednje podatke: ime in priimek, akademski naslov, delovno mesto, ustanovo zaposlitve, njen naslov in morebitni naslov elektronske pošte (e-mail). 5. Oddani prispevek mora biti opremljen: s povzetkom (30-45 vrstic), izvlečkom (6-10 vrstic) in ključnimi besedami. Izvleček mora biti razumljiv sam po sebi brez branja celotnega besedi la članka. Pri pisanju se uporabljajo celi stavki, izogibati se je treba slab še znanim kraticam in okrajšavam. Izvleček mora vsebovati avtorjev primarni namen oziroma doseg članka, razlog, zakaj je bil napisan, ter opis tehnike raziskovalnega pristopa (osnovna metodološka načela). Ključne besede morajo odražati vsebino prispevka in biti primerne za klasifikacijo (UDK). Povzetek mora predstaviti namen prispevka, glavne značilnosti in metodologijo raziskovalnega dela ter najpomembnejše rezultate in sklepe. 6. Besedilo prispevka mora biti pregledno in razumljivo strukturira no (naslovi poglavij, podpoglavij), tako da je mogoče razbrati namen, metodo dela, rezultate in sklepe. S tudia Historica S lovenica

7. Opombe morajo biti pisane enotno kot sprotne opombe pod črto. So vsebinske (avtorjev komentar) in bibliografske (navedba vira, upo rabljene – citirane literature). Bibliografska opomba mora ob prvi navedbi vsebovati celoten naslov oz. naha jališče: ime in priimek avtor ja, naslov dela (ko gre za objavo v revi ji ali zborni ku naslov le-tega), kraj in leto izida, strani (primer – monografija: Jože Mlinarič, Studeniški dominikanski samo stan : ok. 1245–1782 (Celje, 2005), str. …; primer – revija: Darko Friš, "Banovinska konferenca Jugoslovanske nacionalne stranke leta 1937 v Ljubljani", Zgodovinski časopis 59, št. 1–2 (2005): str. …; primer – časnik: (avtor), "Volitve v mariborski mestni zastop", Slovenski gospodar, 27. november 1873, št. 48, str. …; primer – zbornik: Vasilij Melik, "Vprašanje regij v naši preteklosti", v: Regionalni vidiki slovenske zgodovine : zbor nik referatov XXXI. zborovanja slovenskih zgodovinarjev, ur. Peter [tih in Bojan Balkovec (Ljubljana, 2004), str. …), nato pa se uporablja smisel na okrajšava (dalje: Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan, str. …). Pri navajanju arhivskih virov je treba navesti: arhiv (ob prvi navedbi celotno ime, v primeru, da ga uporabljamo večkrat, je treba navesti okrajšavo v oklepaju), ime fonda ali zbirke (signaturo, če jo ima), števil ko fascikla (škatle) in arhivske enote ter naslov navajanega dokumenta (primer: Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), fond Pavel Turner, škatla 7, pismo Davorina Trstenjaka Pavlu Turnerju iz Starega Trga, 7. junija 1889.) 8. Prispevki so recenzirani; recenzije so anonimne. Na osnovi pozitivne ga mnenja recenzentov je članek uvrščen v objavo. 9. Za znanstveno vsebino prispevka in točnost podatkov odgovarja avtor. 10. Uredništvo prejete prispevke lektorira, avtor lekturo pregleda in jo avtorizira. Uredništvo posreduje avtorju prvo korekturo prispevka, ki jo mora vrniti uredniš tvo v roku treh dni; širjenje obse ga bese dila ob korekturah ni dovoljeno. Pri korekturah je treba uporabljati korekturna znamenja, navedena v Slovenski pravopis (1962), Slovenski pravopis 1. Pravila (1990). Drugo korekturo opravi uredništvo. 11. Dodatna pojasnila lahko avtorji dobijo na uredništvu.

Uredništvo SHS S tudia Historica S lovenica

Editor's Instructions to Authors

1. Studia histo ri ca Slove ni ca (SHS) is a perio di cal scienti fic publi ca tion publis hed by the Histo ri cal asso cia tion of Franc Kova čič PhD, Koroš ka cesta 160, Mari bor. The publi ca tion publis hes histo ri cal artic les and other huma ni stic and socio lo gi cal artic les that adjoin histo ri cal science. 2. Studia historica Slovenica is issued in three volu mes a year. The first two volumes publish articles in Slovene language – with summaries in English, German, Italian, French or Russian language and abstracts in English. The third volu me is a foreign langua ge volu me, which is inten ded for publis hing artic les written by local and foreign authors in one of the world languages – with summaries and abstracts in Slovene language. 3. An article, deli vered or sent to the edito rial board, can compri se of at most 30 one-sided typed pages with 30 lines per page (52,750 print signs). It has to be deli vered on a compu ter diskette (edited in Word for Windows) and in a printed form. Image material in the form of a laser print or in electron form (PDF or TIF format) must be equip ped with subtit les and the source quota tion. 4. The author must submit follo wing data: name and surname, acade mic title, occupation, institution of occupation, its address and e-mail. 5. Delivered article must be equipped with: a summary (30-45 lines), an abstract (6-10 lines) and key words. Summary must be understandable by itself, without reading the artic le as a whole. In writing whole sentences must be used, less known abbreviations and shortenings should be avoided. Summary must con tain the author's primary goal and the purpo se of the artic le, the reason why it was written and the description of research techni ques (primary methodological principles). Key words must reflect the content of the article and must be adequa te to classification (UDK). The abstract must present the purpose of the article, its main cha racteristics and the metho dology of research work as well as the most significant results and conclusions. S tudia Historica S lovenica

6. The text of the article must be clear and intel ligibly structu red (chap ter titles, sub-chapters) for the purpo se of clear recog nition of artic le's aim, work methods, results and conclu sions. 7. Notes must be uniquely formed as footno tes , which can be contextual (author's comment) and biblio grap hi cal (source quota tion, quoted lite ratu re). On first quotation, a bibliographical footnote must contain an enti re title or location: author's name and surname, title (review or miscel lany title when publis hed in it), place and date of issue, pages (example – monograph: Jože Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan: ok. 1245–1782 (Celje, 2005), p…; example – review: Darko Friš, "Bano vinska konferenca Jugoslovanske nacionalne stranke leta 1937 v Ljub ljani", Zgodovinski časopis 59, No. 1–2 (2005): p. …; example – paper: (author), "Volitve v mariborski mestni zastop", Slovenski gospodar, 27. november 1873, No. 48, p. …; primer – miscellany: Vasilij Melik, "Vpra šanje regij v naši preteklosti", in: Regionalni vidiki slovenske zgodovine: zbornik referatov XXXI. zborovanja slovenskih zgodovinarjev, ed. Peter [tih and Bojan Balko vec (Ljublja na, 2004), p. …). On follo wing quota tions logical shortenings are used (Mlinarič, Studeniški dominikanski samostan, p. …). While quoting archival sources, the archi ve must be stated: archive (whole name on first quota tion, on follo wing quota tions use a shorte ning in brackets), name of fond or collection (signa ture, if given), num ber of fascicle (box) and archival unit, address of quoted document (example: Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), fond Pavel Turner, box 7, letter Davo rina Trste njaka to Pavel Turner from Stari Trg, 7. June 1889.) 8. Articles are reviewed; reviews are anonymous. An article is placed for publishing on the basis of reviewer's positive view. 9. Author is responsible for article's scientific content and accuracy of data. 10. The editorial board arranges the lectureship, which is reviewed and authorized by the author. Edito rial board sends the first correction to the author, who has to return it in three days; enlar ge ment of text while correcting is not permitted. While correcting corrective signs, as stated in the ortho graphy, must be used. The edito rial board performs the second correction. 11. Additional explanations are available at the editorial board.

Edtorial board of SHS