Univerza V Ljubljani Filozofska Fakulteta Oddelek Za Etnologijo in Kulturno Antropologijo

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO

DOMEN TAŠNER

TAIJIQUAN MED TRADICIJO, GLOBALNO REPRODUKCIJO IN LOKALNIMI VEŠČINAMI

Diplomsko delo

Študijski program: Etnologija in kulturna antropologija - E

Mentor: doc.dr. Boštjan Kravanja

Ljubljana, 2016

Zahvala

Najprej se zahvaljujem Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo, še posebno pa Mojci Bele in Boštjanu Kravanji, ki sta mi bila v veliko pomoč pri zaključevanju študija.

Zahvaljujem se trenerju Zeng Xiangboju za vložen trud in gostoljubnost v letih 2008 in 2009.

Zahvala gre tudi vsem, ki so sodelovali pri raziskavi taijiquana v Sloveniji v letih 2012 in 2013, bodisi kot sogovorniki, bodisi kot sovaditelji.

Nenazadnje, pa bi se rad zahvalil tudi vsem, ki so z mano kadarkoli v preteklih osmih letih prekrižali roke in mi posredno pomagali razvozlati in razumeti taijiquan.

Izvleček

Taijiquan med tradicijo, globalno reprodukcijo in lokalnimi veščinami

Diplomska naloga se osredotoča na pojav taijiquana v okviru teorij in paradigem globalizacije, postmodernizma ter antropologije telesa in gibanja. Taijiquan je danes obravnavan kot eden izmed najbolj prepoznanih znakovnih sistemov delovanja na svetu, ki se kot tradicija neprestano na novo konstituira tako na simbolni kot na praktični ravni v različnih lokalnih okoljih. V (digitalni) globalni areni se je v zadnjih tridesetih letih prek aktivnega delovanja posameznikov in napredka v informacijskih tehnologijah ustvarila nepregledna zbirka raznolikih nazorov in praks taijiquana. Avtor zato opredeli osnovne značilnosti taijiquana, ki so skupne vsem stilom in ga hkrati ločujejo od drugih znakovnih sistemov delovanja in opiše taijiquan v Sloveniji in na Tajvanu ter izpostavi njegovo pojavnost kot uporabno borilno veščino in kot alternativo za posameznikovo delovanje v vsakdanjem življenju. Za humanistiko in družboslovje je pojav zanimiv predvsem zato, ker: prvič, prek prakse za posameznike združuje običajne družbene, ekonomske, starostne, kulturne in geografske razmejitve; drugič, ker predstavlja posebno vrsto znanja o človeku, če ga obravnavamo kot znakovni sistem delovanja; in tretjič, ker med seboj prepleta sodobni svetovni nazor s kitajsko tradicionalno filozofijo in religijo.

Ključne besede: Taijiquan, globalizacija, antropologija telesa in gibanja, refleksivna etnografija, Tajvan

Abstract

Taijiquan between tradition, global reproduction and local skills

The undergraduate thesis focuses on the phenomenon of Taijiquan in the context of theories and paradigms of globalization, postmodernism and anthropology of the body and movement. Taijiquan is today considered as one of the most recognized signifying acts, which is as tradition continually constituted both on symbolic and practical level in different local environments. The (digital) global arena has been over the past thirty years, place of creation an endless collection of diverse beliefs and practices of Taijiquan, through the active participation of individuals and progress in information technologies. The author therefore defines the basic characteristics of taijiquan, which are common to all styles and can at the same time help to separate it from other signifying acts. The thesis describes Taijiquan in Slovenia and Taiwan and exposes it as useful martial art, and its incidence as an alternative to an individual's everyday life experience. Humanities and Social Sciences are interested in the phenomenon mainly because: first, through the practices of individuals Taijiquan transcends the usual social, economic, age, cultural and geographical demarcation; secondly, as a signifying act it represents a special kind of knowledge of human beings; and thirdly, because it can interconnect contemporaly world view with the Chinese traditional philosophy and religion.

Key words: Taijiquan, globalization, anthropology of body and movement, reflexive etnography, Taiwan

Kazalo UVOD ...... 6 Začetki TJQ pri nas ...... 8 Taijiquan med globalnim in lokalnim ...... 14 METODOLOGIJA ...... 19

1. Globalizacija in globalizem ...... 19 Opredelitev terena raziskave ...... 24

2. Postmodernizem in antropologija ...... 28 Etnografska metoda ...... 32

3. Antropologija telesa in gibanja ...... 37 Opredelitev problema in hipoteza naloge ...... 44 OSNOVNE ZNAČILNOSTI TAIJIQUANA ...... 47

1. "Qi" ...... 49

2. "Sproščenost" ...... 53

3. "Uporabi um-namen namesto sile" ...... 56

4. Vadba forme in potiskanja rok ...... 59 Forma ...... 59 Potiskanje rok ...... 65

5. Povzetek ...... 69 TAIJIQUAN KOT BORILNA VEŠČINA ...... 72

1. Učenje taijquana pri mojstru Zengu na Tajvanu ...... 73

2. Taijiquan Institue ...... 75 Primer #1: ...... 77 Primer #2 ...... 78 ZAKLJUČEK ...... 80 POVZETEK/ SUMMARY...... 83 VIRI IN LITERATURA ...... 84

Priloga 1 ...... 89

Priloga 2 ...... 95

UVOD

Taijiquan danes v Sloveniji ni enoten pojav, kot tudi ne na Kitajskem in drugod po svetu. Najbolj prepoznavna vadba taijiquana je izvajanje forme1 v enakomernem umirjenem ritmu z osredotočenostjo na posamezne gibe in dele telesa. Čeprav so vse taijiquan forme sestavljene iz raznoraznih kombinacij približno 40 osnovnih figur,2 se med seboj razlikujejo glede na stil taijiquana, po obliki (nizki stavi, visoki stavi in menjavanje med obema) in načinu izvedbe (počasi, hitro in kombinacija obojega), kot tudi glede na psihofizične lastnosti posameznega praktikanta. Svetovno najbolj razširjeni in popularni stili taijiquana, ki so danes prisotni tudi v Sloveniji, so yang, chen, wu in wu (hao), ki so jih razvili posamezniki v okvirih sorodstvenih vezi znotraj istoimenskih družin, in wudang taijiquan, ki naj bi se razvil, ohranjal in prenašal v daoističnih templjih istoimenskega pogorja, čeravno tega stila ni mogoče zaslediti v zgodovinskih zapisih izpred 20. stoletja. Taijiquan vadbe pa se med seboj razlikujejo tudi znotraj posameznega stila predvsem glede na namene izvajalcev. Če jih razdelimo v ločena področja, ti danes obsegajo vadbo za vzdrževanje vitalnosti in zdravja, vadbo za samokultiviranje v daoističnem smislu in vadbo za doseganje spretnosti pri bojevanju. Sklenemo lahko, da vsakokratni subjekt razume taijiquan na poseben način, kar sicer velja za vse simbolne sisteme (Tašner 2009), vsaj dokler se jih praktično ne uporabi v določenem okolju. S pojmom taijiquan se danes večina ljudi prvič sreča prek medijskih predstavitev (borilnih veščin) v svetovni popularni kulturi ter si ga, vsaj sprva, interpretira v okvirih lastnega svetovnega nazora iz domačega kulturnega okolja. S prakso taijiquana pa se večina ljudi sreča prek krogov osebnih poznanstev in vključevanja v lokalne taijiquan skupnosti. Na ta način se posameznik sreča s posebno interpretacijo taijiquana, pojmov za osmišljanje lastne izkušnje pa ne črpa več (samo) iz nazorov lokalnega okolja temveč predvsem iz specifičnega diskurza o taijiquanu, ki med drugim zahteva vsaj bežno poznavanje tradicionalnega kitajskega svetovnega nazora. Praksa taijiquana tako zahteva od praktikanta trud za usklajevanje njegovih lastnih predstav in pričakovanj z obče priznanimi in uveljavljenimi nazori taijiquan skupnosti. Srečanje posameznika z učiteljem,

1 Forma je zavestno oblikovana skupina gibov oz. figur, ki si sledijo v urejenem redu in v točno določenih smereh. Nima odvečnih gibov in je premišljeno posnemanje boja z več nasprotniki. Zato lahko vse gibe v formi prikažemo tudi z nasprotnikom (Ančnik 2001: 9). 2 Figura je skupina med seboj povezanih gibov. Za tai chi chuan figuro je značilno, da je izvedena v enem koraku oz. z enkratno postavitvijo stopal in s poljubnim številom gibov telesa oz. gornjih okončin (Ančnik 2001:10).

6 t.j. skupnostjo oz. okoljem, je ključno pri formiranju posameznikove utelešene (Csordas 1990) predstave o taijiquanu. Posledično se oblikuje med posameznikom in skupnostjo refleksiven odnos.3 Porodi se vprašanje o tem kaj torej taijiquan je, tako z vidika subjekta (utelešena izkušnja) kot tudi z vidika družbe (simbolna, imaginarna izkušnja), in odgovor ni več tako preprost kot je na primer citiranje definicije iz (klasične) taijiquan literature. Pomagamo si lahko z iskanjem in prepoznavanjem tistega kar bi lahko poimenovali specifično zamišljeno skupnost (Anderson 1998) taijiquana in je sprejeto kot bistvo taijiquana, torej tistega kar taijiquan ločuje od ostalih veščin in hkrati povezuje mnogotere in različne nazore ter prakse pod skupno oznako. Glede na občo prepoznavo daoističnega simbola taijitu ,4 ki od sedemdesetih let 20. stol. v svetovni popularni kulturi simbolizira taijiquan, je le-ta postal najbolj poznan pod nazivom taiji (t'ai chi).5 V zadnjih štiridesetih letih je, predvsem zaradi radikalnih sprememb pri povezovanju sveta v globalni trg, postal tudi ena od najbolj razširjenih in prepoznanih vadb po svetu. Po nekaterih ocenah (glej Frank 2003: 65) taijiquan danes samo na kitajskem vadi okoli sto milijonov ljudi. Popularen pa je, predvsem med populacijo od okoli 35 let naprej, tako rekoč na vseh kontinentih, legitimni in priznani učitelji pa dandanes delujejo po svetu tudi že izmed vrst "domačinov". Konec osemdesetih let so tako "domačini" kot "tujci" tudi v Sloveniji postopoma začeli odpirati društva za organizirano vadbo taijiquana, predvsem kot samostojno vadbo form (jap. kata) brez fizičnega stika z "nasprotniki", kar je v tistih časih pri nas predstavljalo novost, saj so

3 Angl. Refleksivity: pojem se nanaša na krožen odnos med vzrokom in posledico. Refleksiven odnos je obojestranski, pri katerem vzrok in posledica vplivata en na drugega v odnosu kjer noben od njiju ne more biti označen kot vzrok ali posledica (po https://en.wikipedia.org/wiki/Reflexivity_(social_theory), pregledano 27.6.2016). 4 Taijitu v tradicionalni kitajski filozofiji in v religiji daoizma predstavlja pojem taiji. Gre za "najvišjo stopnjo in kvaliteto" (angl. "supreme ultimate", "supreme pole"), stanje nedeljenega absolutnega in neskončnega potenciala, stanje enotnosti pred dualnostjo, iz katere sta izšla yin in yang. Nasprotje pojmu taiji je pojem wuji (angl. "without ultimate"), ki je predstavljen s praznim krogom. Z združitvijo pismenk tai in ji v eno besedo, le-ta dobi epistemološki pomen, ki se v prevodu glasi: izvor, začetek sveta (povzeto po https://en.wikipedia.org/wiki/Taiji_(philosophy), pregledano 24.06.2016). 5 Taiji v tradicionalni kitajski kulturi ne predstavlja taijiquana, gre namreč za dve različni stvari: taiji kot filozofski in religiozni pojem in taijiquan kot praksa borilne veščine, pri kateri se uporablja za ubeseditev konceptov vadbe filozofske nazore in pojme izhajajoče iz daoizma in Knjige premen (Yijing). V literaturi in v občem diskurzu o taijiquanu se uporabljata dva načina romanizacije kitajskih pismenk: pinyin (taijiquan) in wade-giles (t'ai chi ch'uan). Zaradi večje rabe pinyina v strokovni in znanstveni literaturi, ga tudi sam uporabljam. Izraz v tem tekstu zapisujem tudi s kraticami TJQ. Taiji (quan) bi lahko slovenili kot tajči (čuan ali boks), vendar se to ime ni prijelo v slovenski popularni kulturi, kjer prevladujejo zapisi v tujih jezikih. Že pri ne-slovenjenju imena taijiquan je vidna tendenca udeleženih, da se le tega vedno znova predstavlja kot "tujega" našemu kulturnemu in družbenemu prostoru, čeravno je del slovenskega (imaginarnega) prostora že vsaj trideset let. Udeleženci so na ta način deležni "kvazi" mističnega obravnavanja s strani družbe, akterji na trgu pa lahko izkoriščajo to tujost in drugost kot nišo za prodajanje česarkoli pod taiji znamko.

7 takratno sceno vzhodnjaških borilnih (meditativnih) veščin sestavljale večinoma borilne veščine iz Japonske: karate, judo, aikido, ki temeljijo na iskrenem fizičnem kontaktu. Začetki TJQ pri nas Približno petnajst let po uvedbi TJQ v slovenski kulturni prostor, v času študija etnologije in kulturne antropologije v teku leta 2006, sem prek kolega, ki je takrat študiral sinologijo in se je ravno vrnil iz Tajvana kjer je bil na enoletni študijski izmenjavi, prvič spoznal taijiquan kot nadvse uporabno borilno veščino. Borilna veščina je "vadba, ki uporablja orožja in/ali prostoročne tehnike za doseganje cilja prek obrambe in/ali napada" (Henning 1981). Pred tem sem taijiquan dojemal kot solo vadbo številnih form, ki kljub temu, da obsega tudi vadbo z orožjem, ni direktno povezana z borilnimi veščinami in ni učinkovita pri bojevanju na ulici (pretepanje "za res"). To mnenje, ki je izhajalo iz mojih takratnih nazorov kot aikidoka, so posredno pomagali oblikovati tudi prijatelji, ki so taijiquan (rekli so mu tai chi)6 vadili v Slovenskem združenju Taijiquan Hram CSN7 od leta 1996 naprej. Tam so vadili samo-masažo po meridijanih, vaje za ojačitev in pretok qi-ja (qigong), različne TJQ forme stilov yang in chen, in forme z orožji kot sta meč in pahljača. Taijiquan vaj v parih (tui shou) niso vadili predvsem zaradi nezainteresiranosti vadečih, takrat sestavljenih večinoma iz pripadnic ženskega spola in starih nad trideset let. Med vadbo form so na treningih pogostokrat poslušali kitajsko glasbo za meditacijo in lažjo relaksacijo. Takšna vadba raztezanja, počasnega koordiniranega gibanja in bioenergetskih vaj je bila predstavljena kot izvorno in tradicionalno Kitajska, posameznikom pa naj bi omogočala predvsem dobro počutje, vitalnost, umirjenost in ponoven stik samih s sabo. Znanci, ki so takrat vadili v Slovenskem društvu TAI JI QUAN, v sicer prvem ustanovljenem društvu za organizirano vadbo taijiquana pri nas, pa so mi zagotavljali, da je njihova "starodavna kitajska meditativna veščina gibanja"8 tudi borilna veščina, vendar so poudarjali predvsem vadbo meditacije v gibanju. Le-to so vadili preko osvajanja in ponavljanja velikega števila različnih taijiquan form, predvsem stilov yang in chen. Vadili so tudi samoobrambni aspekt te borilne

6 V popularni kulturi je pogosta napaka pri razumevanju besedne zveze t'ai chi ta, da je chi (ki, prana) razumljen v smislu življenjske energije in je vadba t'ai chi-ja posledično samo vadba uporabe in kopičenja te življenjske energije. Pri imenu taiji pa gre dejansko za besedno zvezo tai ji (najvišje ultimativno) in čeravno taijiquan uporablja koncept qi-ja, je le ta razumljen na način kot se je izoblikoval v borilnem kontekstu. Nekateri mojstri pravijo, da gre za povsem druge vrste qi. Problem oz. zmešnjava izhaja iz wade-gilesove romanizacije chi, ki služi za zapis dveh različnih pojmov in pismenk: ji in qi (pinyin). 7 "Hram izvornega izročila tradicionalnih kitajskih veščin pod vodstvom mojstra Chen Shininga" (http://taijiquan-qigong.si, pregledano 24.6.2016). 8 Po http://www.drustvo-taijiquan.si, pregledano 24.6.2016.

8 veščine, preko vadbe dogovorjenih aplikacij.9 To društvo je širilo podobo taijiquana predvsem v dveh prevladujočih kontekstih: daoizem in wushu. Leta 2000 so se različna društva, ustanovljena pod vplivom M. Dogše, združila v "Zvezo Wushu-Taijiquan Slovenije, ki je uradni predstavnik te športne panoge v Sloveniji, v Olimpijskem komiteju Slovenije (OKS-ZŠZ) in predstavnik v mednarodnih wushu organizacijah /.../",10 katere predsednik je M. Dogša. Njegovo društvo, ki ima status društva, ki deluje v javnem interesu in "njegova" zveza še danes predstavljata edino približno institucionalizirano vadbo taijiquana pri nas. Termin wushu v splošnem pomenu označuje tradicionalne kitajske borilne veščine kot tehnike bojevanja in tudi tehnike kot so čaranje in ples, posebno pa se danes nanaša na institucionalizirano organizacijo kitajskih borilnih veščin v šport (prim. Virant 2005: 3). Danes je Mednarodna wushu zveza (IWuF), ki je bila ustanovljena leta 1990, vrhovno telo za regulacijo, ohranjanje, širjenje in promocijo kitajskih borilnih veščin. Prva takšna organizacija je bila leta 1958 ustanovljena Vsekitajska wushu zveza: "Kitajska državna komisija za fizično kulturo in šport je prevzela vodstvo pri ustvarjanju standardiziranih form popularnih tradicionalnih kitajskih borilnih veščin. Ustanovljen je bil nacionalni Wushu sistem, ki je vključeval standardne forme, poenoten kurikulum za učenje ter lestvico za napredovanje inštruktorjev, in bil uveden v srednje šole in na univerze. Wushu je postal vladno sponzoriran standard za trening borilnih veščin na Kitajskem. Po letu 1998 pa je na Kitajskem viden trend de-politiziranja športa in premik športnih politik proti bolj tržno naravnanem pristopu."11 Pri wushuju gre torej za poudarek na demonstraciji borilnih veščin in ne nujno na njihovi učinkovitosti v vsakdanjem življenju ter se ga dojema kot šport. Sestavljen je iz dveh disciplin: 1. tekmovanja v stilistični izvedbi modernih in tradicionalnih form (taolu) z ali brez orožij; 2. prostoročna tekmovanja v borbi v ringu (sanda)12, ki so na prvi pogled podobna tekmovanjem v kickboksu. Različne forme taijiquana izhajajoče iz tradicionalnih stilov so standardizirali in poenostavili, da bi ustrezale tekmovanjem; tako je nastala kratka forma Yang 24, ki je

9 TJQ forme vsebujejo različno število gibov po katerem imajo največkrat tudi ime (yang 108, 85, 37), te gibe, ki vsebujejo konkretne borilne aplikacije, pa lahko vadimo v parih kot simulacijo borbe na dogovorjen način (A: udari z levo roko v smeri pleksusa; nato B: ogovori z obratom bokov v levo smer; in tako preusmeri roko od A mimo sebe). 10 Po http://www.drustvo-taijiquan.si, pregledano 24.6.2016. 11 Po http://www.ewuf.org/wushu.html, pregledano 24.6.2016 12 Izraz sanda označuje modern šport, ki je nastal pod vplivom tradicionalnega kitajskega dvobojevanja (lei tai) kot javnega dogodka za ohranitev družinske in osebne časti, ki je imel v imperialni dobi podoben status kot dvobojevanje v Evropi.

9 danes najbolj razširjena TJQ forma na svetu in tudi Forma 48, ki združuje figure vseh petih tradicionalnih stilov: yang, chen, wu, wu (hao) in sun. Pri nas omenjena wushu zveza še do danes ni organizirala nobenega (državnega) tekmovanja v borilnih veščinah, nima postavljenih lestvic in kriterijev za vrednotenje in napredovanje članov, in tudi sicer ne izvršuje funkcij, ki jih opravlja IWuF. Poudarek na vadbi "meditacije v gibanju" sledi popularni koncepciji o taijiquanu kot daoistični umetnosti. A. Frank (2003) v svojem doktoratu o taijiquanu stila wu poudari da: "Medtem, ko lahko začetke povezave TJQ in daoizma najdemo šele v drugi polovici 19. stoletja (Wile 1996), je popularno prepričanje to, da je taijiquan starodaven zato ker je daoističen, torej da je bil izvorno nekakšna daoistična ezoterična vadba. Vendar daoizem s katerim je asociiran TJQ ni popularna, okoli templja osnovana religiozna praksa (taojiao), ki se v zadnjih letih na kitajskem ponovno uveljavlja, temveč je to neka vrsta modernističnega filozofskega daoizma (taojia), ki je izšla iz Evro-Ameriške znanstvene tradicije daoističnih študij" (2003: 64-5). Takšen primer taojia je tudi sprejeta in prevladujoča interpretacija simbola taijitu kot združitve nasprotij v komplementarnosti, pri čemer gre za upodobitev bipolarnega stanja sveta: stanja v gibanju in stanja v mirovanju. V stanju mirovanja (wuji) je svet celovit in nedeljiv -kaos, v stanju gibanja (yin-yang) pa se deli na dve nasprotujoči si sili -kozmos. Najbolj očitni bipolarni pari so noč-dan, ženska-moški, vdih-izdih, plus-minus, digitalna 0 in 1, naprej-nazaj, levo-desno, zgoraj-spodaj, znotraj-zunaj, potisk-poteg idr. Yin in Yang opisujeta ekstreme stanj in gibanj medtem, ko se gibanje, trajanje in minevanje ter posledično možnost razločevanja dogaja v premeni iz enega ekstrema v drugega, od noči do dneva itd. Gre za krožno, refleksivno razumevanje odnosov, kjer se vsaka sila enkrat ko doseže svoj ekstrem spremeni v svoje nasprotje. Tako na primer obstoj pojma dobro istočasno predpostavlja in vzpostavlja pojem slabo. Celoten svet je razumljen kot v nenehnem gibanju in premenah, t.j. spremembah, je tisto kar je osrednjega pomena. V filozofskem smislu je premena (Bivajoče) tudi osnovna ontološka predpostavka daoizma medtem, ko smo v (evropskem) znanstvenem okolju še vedno bolj navajeni na Bit: "Resnični in pojavni svet - tej antitezi sem sledil do vrednostnih relacij. Pogoje za naše preživetje smo projicirali kot predikate Biti na splošno. Ker moramo biti stabilni v naših prepričanjih, če naj dosežemo razcvet, smo naredili za resničnega svet Biti in ne sveta spremembe in bivajočega" (Nietzche 1968: 276).

V omenjeni skupnosti se je na področju prakse TJQ tovrstni filozofski daoizem odražal predvsem pri neaktivnosti organiziranja TJQ v šport, kot je npr. organiziran karate. Vzrok gre iskati v našem kulturno oblikovanem nazoru, da šport in tekmovanja TJQ odvzamejo tisto presežno vrednost, ki se med "potrošniki" ustvari z vzpostavitvijo TJQ kot daoistične veščine. Šport je v naši popularni koncepciji profana kategorija merljiva s inštrumenti in namenjena zabavi, TJQ pa naj bi bil namenjen predvsem resnemu kultiviranju duha in telesa, kvaliteta katerega je merljiva samo preko našega zavedanja. Tako TJQ ni samo zabava temveč je tudi in predvsem resno delo. V skladu s takšnim prepričanjem se je tudi v Sloveniji oblikoval osrednji nazor, da mora bistvo taijiquana poiskati posameznik sam, uvid pa mu bo dostopen šele po desetletjih vadbe: "Ko sem taiji začel trenirat in nisem razumel neke vaje, mi je mojster rekel, da jo bom lahko razumel šele po letih redne vadbe. Ko sem po desetih letih ponovno vprašal za razlago iste vaje, sem namesto razumljive razlage, ki bi mi omogočala pravilno ponovitev vaje, ponovno dobil odgovor, da jo bom lahko razumel po še več letih redne vadbe."13 Izrek, da mojster odpre vrata, učenec pa mora po poti sam, so pri nas vzeli precej dobesedno. Danes, ko so na svetovnem spletu prisotni in javnosti dostopni posnetki vadb "legendarnih velikih mojstrov", digitalizirani in prevedeni klasični taijiquan zapisi in intervjuji s priznanimi praktikanti in učitelji, se je vsaj med resnimi praktikanti uveljavilo prepričanje, da mora učitelj podati bistvo posamezniku na njemu razumljiv način in v celoti, le-ta pa mora nato to bistvo utelesiti oz. realizirati v praksi prek redne vadbe: pri vadbi forme in pri vadbi s partnerji. Se pravi, da lahko vadbo TJQ kjer praktikant neprestano sam išče bistvo označimo kot spoznavanje, vadbo kjer pa praktikant spozna bistvo, ker mu ga je posredoval učitelj, pa lahko označimo kot treniranje. Spoznavanje vodi samo do širokega teoretičnega znanja in poznavanja konceptov na simbolni ravni, treniranje pa vodi tudi do visoke spretnosti uporabe konceptov v praksi. Tako v skupnosti borilnih veščin velja, da se ni potrebno bati tistega, ki pozna deset tisoč tehnik temveč tistega, ki je eno tehniko uspešno uporabil deset tisočkrat. Konec devetdesetih let, ko dostopa do tovrstnega digitalnega materiala še ni bilo, v knjigah dostopne fotografije mojstrov, ki izvajajo formo ali vadijo v parih pa niso zadostno posredovale gibanja, za razlago katerega se je bilo potrebno zanašati izključno na (domnevne) spretnosti lokalnega "mojstra", se je zlasti v

13 Intervju s sogovornikoma, januar in februar 2012. Sogovorniki so neimenovani zaradi včasih etično vprašljive vsebine odgovorov, ki pa večinoma le odražajo "bolečo" resnico.

11 očeh praktikantov oblikoval statusa mojstra kot vzvišenega in mističnega nosilca znanja, ki je sposoben nedoumljivih spretnosti, katerih pa ne more direktno posredovati učencem. Z vidika informacijske tehnologije je pomembno omeniti, da v začetku 21. stol. iskalniki, kot je google in socialni mediji, kot so youtube, facebook ipd., še niso zbrali, oblikovali in organizirali obsežnih digitalnih baz (avdio-video) podatkov kot jih poznamo danes, saj so omenjena podjetja komajda začela obstajati. Dostopnih virov o taijiquanu je bilo neizmerno manj, manjkal pa je tudi kontekst, ki bi omogočal vrednostno sodbo o njihovi kvaliteti (ni bilo tekmovanj in javnih demonstracij TJQ spretnosti v praksi). Razpršeni po različnih knjigarnah, starinarnicah in trgovinah povezanih z borilnimi veščinami in športi, so se TJQ viri pojavljali v obliki knjig, priročnikov, videokaset in redkokdaj v obliki DVD-jev. Dostop do njih je bil največkrat odvisen od poznavanja tujih jezikov in dostopnosti do tujih trgov v Evropi, Ameriki in Aziji. Poleg naštetega je bilo mnenje posameznika o taijiquanu takrat v slovenski družbi predvsem odvisno od tega "koga si poznal", za razliko od danes, ko je bolj odvisno od tega "kaj vse poznaš". Posledično sta imela ustanovitelja prvih dveh društev pri nas v rokah tudi skoraj ves intelektualni kapital (razpoložljive vire in znanje ter spretnost), ki sta ga uporabljala za promocijo vsak svojega pogleda na veščino in afirmacijo statusa "mojstra". Na ta način sta pomembno vplivala na koncepcijo taijiquana v slovenskem prostoru. Ni mi znano da bi se ti dve organizaciji, ki predstavljata večino vadečih v Sloveniji, kadarkoli povezali in sodelovali pri organizaciji skupnih TJQ dogodkov, čeprav jima je skupno, poleg razumevanja TJQ v institucionalnem wushu kontekstu (odraža se v vadbi modernih form, npr. yang 24 in form različnih tradicionalnih stilov), še povezovanje TJQ z zdravjem in duhovnostjo ter vadba qigonga. Taijiquan se je že v začetnem obdobju pri nas povezovalo z zdravjem per se, kar je sicer skladno s popularnim razumevanjem TJQ na Kitajskem in tudi s tranzicijo odgovornosti za zdravje iz sfere družbenega (socializem) na posameznika (kapitalizem), ki je takrat potekala v Sloveniji. Danes popularne besede stres, pa takrat še ni bilo najti v TJQ diskurzu. Povzamemo lahko, da je bil TJQ že od samih začetkov organizirane vadbe pri nas zainteresirani javnosti predstavljen v več prepletajočih se kontekstih: starodavnem, tradicionalnem, religioznem, izvornem, naravnem, holističnem in bioenergetskem. Tem kontekstom je skupno to, da na subjektovem skorajda že nezavednem nivoju služijo za vzpostavitev ločevalnega odnosa med "Nami" in "Drugimi", med obče poznanim in nepoznanim. Obe kategoriji pa sta prepleteni tudi z vrednostnimi sodbami. V tem odnosu

12 so drugi, v pozitivnem smislu, lahko dojeti kot eksotični, obravnavani v duhu Romantike (Herderjev Zeitgeist) in občudovani ter, v negativnem smislu največkrat označeni kot manjvredni (tehnološko, ekonomsko, družbeno in politično), zaostali in zaničevani. Tovrstni ("pozitivni") orientalizem (Said 1996), ki je sicer značilen za zahodnjaški imperialistični pogled na preostali svet, se posledično pri nas v popularnem diskurzu o TJQ najpogosteje odraža v, prvič, idealizirani predstavi o starodavni, učinkoviti, uniformni in ezoterični modrosti o negi življenja, ki jo je moč doseči s pravilno vadbo tehnik. Te združujejo hkratno uporabo telesa in uma, njihova praksa pa naj bi se v skladu s splošno sprejetimi prepričanji oblikovala in širila neprekinjeno skozi skorajda 3000 letno tradicijo prepletanja kitajske kulture, filozofije in religije (daoizem, konfucionizem, budizem14 in filozofija yijinga (yin-yang) ter teorija o petih elementih: zemlja, voda, les, ogenj, kovina). Nadalje se omenjeni orientalizem odraža v, drugič, predstavi o taijiquanu na splošno kot nosilcu in prenašalcu te modrosti o negi življenja, ter tretjič, v predstavi o TJQ kot arhaični kitajski borilni veščini, ki vsaj za tiste predane religioznosti in/ali različnim novodobnim idejam, za končni cilj vadbe postavlja doseganje Razsvetljenja oz. je razumljen kot strategija osvobajanja (glej Milčinski 2006). Zgodovinsko gledano so slovenske popularne predstave o eksotični Kitajski (Čeplak 2006) starejše od predstav o TJQ, ki je v naši družbi prisoten šele slabih 30 let, in ljudem služijo kot podlaga za umeščanje taijiquana v eksotični prostor in čas. "Pravi" taijiquan predstavlja v popularnem družbenem diskurzu nekakšno ezoterično veščino za ohranjanje (holističnega) zdravja in mladosti (vitalnosti), ki izhaja iz (mitske) kitajske folklore, in je avtentična v kolikor jo, tako na Vzhodu kot na Zahodu, poučujejo poduhovljeni starejši mojstri,15 ki živijo preprosto (religiozno) življenje in so sposobni izvesti neverjetne borilne spretnosti ter so po možnosti Kitajci, kitajskega porekla ali pa vsaj navzven negujejo podobo (kitajskega) "mojstra z gore". Tovrstni orientalizem je v začetku devetdesetih let uspešno prepoznal in uporabil vodja Taijiquan hrama CSN, ki je edini učitelj TJQ kitajskega porekla v Sloveniji. Glede

14 Te tri religije so znane na kitajskem pod skupnim imenom - sanjiao. V populističnem prepričanju vodijo vse tri poti do istega cilja in sicer do duhovne razsvetlitve. Ta nazor je denimo na Tajvanu kjer sem leta 2008 tempelj posvečen bogu Zemlje (Kun) tudi obiskal in dokumentiral, materializiran v "templjih ljudske religije", kjer so v obliki idolov in slikarij, prikazane podobe božanstev vseh treh religij in kamor zahaja večina tamkajšnjih vernikov. 15 Kjer uporabljam moško obliko zapisa imam na splošno v mislih tudi ženske, v tem primeru pa so ženske redkost. V smislu tradicionalne imperialne kitajske se javno ženske niso smele ukvarjati z borilnimi veščinami in zato tudi niso mogle poučevati, danes v globalni areni pa so prisotne in tudi v smislu spretnosti enakovredne moškim, a še vedno v manjšini. Pri nas je edina učiteljica, ki deluje samostojno Biljana Dušič, kar nekaj praktikantk pa poučuje pod okriljem zgoraj omenjenih dveh društev.

13 na veliko število članov (okoli 600) in lokacij (12 mest v Sloveniji) kjer še danes deluje združenje, se tovrstni poslovni model v Sloveniji očitno izplača.

Taijiquan med globalnim in lokalnim Na običajni poti iz centra Ljubljane po Dunajski, Celovški, Tivolski in Tržaški cesti do najetega prostora, prvotno zgrajenega posebej za vadbo aikida v Rožni dolini, posebno še, če je na cesti gneča, ni možno spregledati jumbo plakatov z vpadljivimi oglasi. Ti najpogosteje oglašujejo "vsem dostopne" izdelke mednarodnih korporacij kot so avtomobili, parfumi in obleke; tuje trgovinske verige, ki vse po vrsti tržijo in strežejo "slovensko blago"; in "domače" velikane informacijskih tehnologij s svojimi "storitvami" in izdelki. Obenem v tej petnajst minutni vožnji, po vsakič znova naključnem (komercialnem) radiju, skorajda ne slišim skladbe, ki za posredovanje svojega sporočila ne bi uporabljala metafor z globalno vsebino; npr. Edo Majka, Jesmo li sami: "Nek' nam vrate Elvisa, Haseta, Bruce Lee-a, a evo im silikoni, atomska i CIA, evo im svee...". Ko prispem na lokacijo in plačam parkirnino, se lotim vadbe in poučevanja borilne veščine taijiquan po (osnovnih) principih zapisanih v zbirki del imenovani Taijiquan Classics, ki pa še ni dočakala slovenskega prevoda. Osnovni taijiquan principi služijo za rdečo nit, ki med seboj povezuje različne vaje na treningu, ki zajema ogrevalne vaje za ozaveščanje in sproščanje telesa, vadbo forme 13 (shisanshi) in vaje v parih kot so enoročno in dvoročno "potiskanje rok" v določenem koraku ter različne variacije "potiskanja rok" v premikanju po prostoru. Poudarek je na prepoznavi in uporabi osnovnih TJQ principov pri vsakokratnih izvedbah omenjenih vaj. Vadba taijiquana kot borilne veščine danes v Sloveniji sicer ni več redkost, vendar vseeno privlači bistveno manj ljudi kot vadba TJQ v meditativne in zdravstvene namene, katere najbolj prepoznani učinki so zdravo življenje brez stresa, dobro počutje in vitalnost na stara leta. Udeleženi pri vadbi so kulturno, starostno in ekonomsko raznoliki ter imajo različne poglede na svet in interese, a vseeno skupaj vadijo veščino, ki izhaja iz drugega prostora in časa ter sveta, ob tem pa vsak čuti, da je tovrstna praksa postala del njega samega. Zgoraj opisana izkušnja je rutinska izkušnja mojega vsakdana, ki lahko istočasno služi kot konstrukt16 za prikaz sodobnega stanja sveta, za opis katerega se danes v antropologiji najpogosteje uporablja pojem globalizacije. Gre za prikaz izkušnje

16 Razlika med dejanskostjo in konstruktom je tukaj mišljena na način, da se običajno posameznik zavestno ne ubada z globalizacijo svojega neposrednega okolja, temveč ga doživlja kot danost. To "očitnost" pa lahko antropolog opazi in kasneje uporabi v tekstu za prikaz bistva svoje trditve.

14 povezovanja lokalnega in globalnega v posamezniku preko matrice globalizma, t.j. ideologije o neoliberalnemu kapitalističnemu povezovanja sveta. Globalizacija pa kljub temu, "da je beseda prvič prišla v rabo v sredini 70 ih let 20. stoletja, ko jo je American Express uporabil za oglaševanje globalnega dosega svoje kreditne kartice" (po Edelman in Haugerud 2005: 22), ni nov pojav. Svet je povezan že mnogo stoletij, če že ne tisočletij, prek trgovskih poti kot so Svilena pot, vikinški Severni trgovski lok, Karibi idr. Antropolog E. Wolf (1999), ki je izpostavljal povezovanje in prepletanje družb in kultur ter med drugim opisal odnose moči med njimi, je zapisal: "Že svet pred letom 1400 je bil po dolgem in počez preprežen s potmi trgovske menjave med dajatvenimi družbami ter med dajatvenimi družbami in sorodstvenimi skupinami. Že zdavnaj pred prihodom evropskih pomorskih trgovcev so v blagovno produkcijo pritegnili številna ljudstva, ki so izdelovala blago za tako trgovino. Evropski razmah pa je ustvaril trg svetovne velikosti. Vsrkal je vase prejšnje menjalne mreže in utrl nove poti med celinami; spodbodel je pokrajinske specializacije in uveljavil svetovno gibanje blaga" (1999:123). Zaradi potrebe po razločevanju sodobne globalizacije od gibanj dobrin in ljudi po svetu v preteklosti, s terminom globalizem označujem globalizacijo ideologije neoliberalnega kapitalizma, ki se je uveljavila v zadnjih 30 letih in predvsem s pomočjo informacijske tehnologije povezala svet na spet nov način. V zgornjem primeru našteta imena cest posredno odražajo lokalno umeščenost posameznika, ki je hkrati tudi del širšega globalnega okolja. Avdio in vizualno izkušnjo tega potovanja povezuje realnost izdelkov, podjetij in glasbe v lasti (privatnega) neoliberalnega kapitala, ki spreobrača vsakega posameznika v globalnega potrošnika v trenutku, ko si je le-ta zmožen interpretirati globalno vsebino materiala "lokalno" oziroma v razumljivo celoto, ki ima zanj "pridih vsakdanjega". Ta "očitnost" in z njo ponotranjenje tujih vsebin, pa je posledica dejstva, da se vse to dogaja tukaj in zdaj. Izkušnja vadbe taijiquana naj bi v okviru tega razmišljanja posamezniku omogočila dostop do tradicionalne kitajske kulture, t.j. nečesa, kar je (namenoma) dojeto kot "tuje". Posameznik je tako hkrati pripadnik domačega lokalnega okolja in tudi tujega, ne globalnega, ampak lokalnega okolja. S tem posledično postane predstavnik globaliziranega sveta in ga potemtakem s svojo pojavnostjo in delovanjem tudi omogoča. Drugače povedano: "/.../ sodoben poskus za uveljavitev največjega in najbolj totalnega okvira v svetovni zgodovini trga na pravzaprav vsa področja" (po Edelman in Haugerud 2005: 18) je lahko opaziti že pri vsaki dejavnosti, ki se je subjekti potrošništva danes lotijo.

Posledično se sodobnost odraža kot takojšnja dostopnost do informacij "o vsem" in do praks in izdelkov "celotnega sveta". Ta iluzija pa seveda trči ob realna tla, ko za uresničevanje vseh predvsem pa s strani kapitala oglaševanih in vsiljenih ambicij, preprosto zmanjka denarja. Edelman in Haugerud (2005) pišeta, da je "kapital vedno mnogim zanikal sanje o potrošnji, a da so v dobi neoliberalne globalizacije podobe, ki polnijo to fantazijo vseprisotne, potrebe bolj neskončne in možnosti za realizacijo teh sanj še vedno minimalne ali neobstoječe za veliko večino svetovnega prebivalstva" (2005: 33). Posledično imamo subjekti potrošništva danes prosto voljo pri izbiri, sprejemanju in upoštevanju vrednot. Izbiramo lahko tudi med množicami specifičnih praks in veščin tujih kultur, ki so bile v preteklosti razumljene kot kulturno specifične danosti, danes pa so razumljene kot možnosti v lokalnem okolju tega subjekta. V kontekstu TJQ so prednosti globalnega trga predvsem v lahki in hitri dostopnosti do TJQ vadb in virov, tako fizično (telovadnica) kot tudi intelektualno (svetovni splet), ter v velikem številu raznolikih tradicionalnih in modernih pristopov k treningom. Kot tradicionalne taijiquan vadbe so razumljene tiste, ki se vadijo in prenašajo znotraj petih največjih družin oz. danes zamišljenih skupnosti: yang, chen, wu, wu (hao) in sun; in od začetka 20. stol. tudi wudang TJQ. Moderne TJQ vadbe pa so vadbe borilnih veščin pod okriljem wushuja, ki je zastopan v skoraj vseh državah zahodnega sveta.17 Potrošništvo je danes način življenja, saj v zameno za plačilo, posamezniku omogoča stik z raznolikimi veščinami, ki se zaradi povpraševanja na lokalnem trgu podrejajo potrošniški logiki. Dostopnost do tradicionalne veščine TJQ je bila v preteklosti pogojena z zaželeno etnično pripadnostjo (Han), dostojno posameznikovo moralno držo, relativno geografsko bližino do učitelja in z denarjem, danes pa je pogojena predvsem z denarjem in časom, ki ga je praktikant pripravljen in zmožen vložiti v dejavnost. Taijiquan torej danes na trgu tekmuje za pozornost (denar) posameznikov, posledično pa so tradicionalne omejitve in načini vadbe neupoštevani oz. preseženi. Tako je danes vadba kjer imajo učenci kontinuiran fizičen kontakt z učiteljem redkost, učenje na daljavo preko avdio-video vsebin in spletnih aplikacij pa velja za običajno. Učitelji si danes želijo čim večjega števila sledilcev, kar je lahko razumljeno kot pokazatelj njihove uspešnosti v doseganju visoke ravni spretnosti v veščini, v resnici pa največkrat vodi do nizke ravni spretnosti njihovih učencev. Biti popularen in izjemno spreten v veščini danes

17 Wushu je danes organiziran po zvezah, ki so razdeljene glede na geografska področja. Na Evropsko, Ameriško in Azijsko wushu zvezo, ki zastopajo nacionalne wushu zveze v globalni areni in na krovno organizacijo, t.j. Mednarodna wushu zveza, ki določa pravila in regulira vse ostale.

16 ni več ena in ista stvar, kot je bilo to v preteklosti, ko so učili (prvotni) nosilci tradicij TJQ kot so Yang Luchan, Yang Chengfu, Wu Jianquan, Sun Loutang, Chen Fake, Zheng Manqing, Chen Weiming, Ma Yueliang idr. Na trgu so namreč danes najbolj uspešni tisti, ki najbolje poznajo potrebe trga in se na njih primerno odzovejo in ne tisti, ki so najboljši v veščini TJQ. Danes je globalizacija TJQ prikazana tudi z vsakoletnim praznovanjem Svetovnega Taiji in Qigong dneva, ki ga od leta 1999 praznujejo v skoraj 80-ih državah po svetu.18 Sodobno globalno pojavnost TJQ lahko razdelimo na dve ločeni področji: TJQ kot borilna veščina in TJQ kot zdravilna veščina. Tretje področje TJQ kot meditativno-religiozna veščina se prepleta z obema področjema. Prav tako se lahko prepletata tudi vadba za zdravje in vadba borilne veščine, vendar v praksi praktikantom velikokrat predstavljata različni samostojni področji. Najbolj popularen je taijiquan kot zdravilna veščina, najbolj tržno uspešni učitelji pa so tisti, ki v svoji reklami in v svojem kurikulumu združujejo vsa tri področja. Učenci po navadi ta področja razumejo kot ločena in samostojna ter posledično favorizirajo le enega, ki ga obravnavajo kot prevladujočega. Utelešena izkušnja posameznika je namreč zanj prava, vse druge izkušnje pa posledično obravnava kot tej izkušnji podrejene. Stanje o tem kaj je TJQ in kako se ga izvaja ponazarja sledeča šala: "Koliko taiji praktikantov potrebuješ da zamenjajo žarnico? 100; enega da žarnico zamenja in 99 drugih, ki bodo rekli da se to naredi na drugačen način." Zaradi velike mobilnosti idej in ljudi ter velike dostopnosti do informacij, danes večina praktikantov sledi hkrati več linijam porekla, več stilom in več učiteljem, katere lahko redno obiskujejo na (mednarodnih) seminarjih, ki jih najbolj znani mojstri prirejajo povsod po svetu. V bistvu lahko danes posameznik sam stopi v kontakt s priznanim mojstrom in ga povabi na seminar v svoje lokalno okolje in mojster bo prišel, če bo v tem videl zaslužek in poslovno priložnost.19

Že sama popularnost taijiquana je dovolj, da si zasluži obravnavo v družboslovju in humanistiki. Vsekakor pa je pojav zanimiv tudi zato, ker presega običajne razmejitve: presega in posledično za posameznike združuje politične, kulturne in geografske meje, družbeno-ekonomske razrede, ter tudi starostne razrede znotraj družb oz. skupnosti. In to kljub temu, da je filozofsko ozadje veščine radikalno drugačno (glej zgoraj) od splošnega

18 Več o tem: http://www.worldtaichiday.org, pregledano 30.06.2016. 19 Primer: http://www.heavenmanearth.com/en/seminars_42.html, pregledano 30.06.2016.

17 sodobnega dojemanja sveta, kot se ga naučimo in priučimo v izobraževalnih sistemih držav kamor spadata tudi sodobna kitajska družba in kultura. Kako lahko torej z znanstvenim aparatom razložimo in pojasnimo taijiquan? Različni diskurzi, ki so potekali v antropologiji od začetka osemdesetih let naprej, torej od začetka intenzivne širitve taijiquana pa svetu, so opremili disciplino s potrebnimi orodji za podrobno raziskovanje kompleksnih družbenih in humanističnih t.j. posameznikovih pojavov, ki niso prisotni le v eni družbi oz. na eni geografski lokaciji ter so hkrati na voljo vsem družbenim in starostnim razredom. Taijiquan je tukaj razumljen kot pojav, ki zaradi svoje vseprisotnosti in mnogoterosti zahteva hkrati analizo na subjektivni (raven posameznika) in objektivni (raven družbe) ravni, če ga hočemo zadovoljivo opisati in razložiti. Predvsem so antropologom pri takšnem prizadevanju lahko v korist dognanja in kritike postmodernizma, antropologije globalizacije ter antropologije telesa in gibanja.

METODOLOGIJA

"Antropologija je veda v kateri je teorija zelo pomembna. In je tudi veda v kateri je teorija pobližje prepletena s prakso" (Barnard 2004:1).

1. Globalizacija in globalizem

Zemeljske površine našega planeta so večinoma razdeljene na nacionalne teritorije. Globalizacija se nanaša na družbene, ekonomske, kulturne in demografske procese, ki se dogajajo znotraj narodov in jih tudi presegajo na način, da pozornost omejena na lokalne procese, identitete in vsebinske analize doprinese nepopolno razumevanje lokalnega. Povedano drugače, ukvarjamo se s stopnjevanjem družbenih relacij svetovnih razsežnosti, ki povezujejo oddaljene lokalnosti na takšen način, da so lokalna dogajanja oblikovana s strani zelo oddaljenih dogodkov in obratno. Nadaljnje je tej ideji implicitna predpostavka, da se globalizacija poglablja. Glede na obvezo kulturne antropologije k preučevanju lokalnih skupnosti, ima globalizacija pomembne implikacije za njene teorije in metode. Transnacionalni in globalni pojavi so v sporu z jurisdikcijo in močjo držav, saj so praviloma "trans-državni". Transnacionalna sfera usmerja pozornost k kulturnim in političnim projektom nacionalnih držav, ko se te borijo za prevlado v odnosih z drugimi nacionalnimi državami, z njihovimi državljani in "tujci". Tej kulturno-politični dimenziji transnacionalizma je mogoče slediti skozi njeno resonanco z nacionalizmi kot kulturnimi in političnimi projekti, medtem ko globalizacija pomeni bolj abstraktne, manj institucionalizirane in manj namerne procese, ki se dogajajo brez referenc na narode, kot so npr. tehnološki napredek v množični mednarodni komunikaciji, brezosebne dinamike globalne popularne in množične kulture, globalne finance in svetovno okolje. Razlikovanje med univerzalnim in brezosebnim karakterjem prvega proti političnim in ideološkim dimenzijam slednjega je prikazano z načinom uporabe pripon -izacija proti -izem (Kearney 1995:548-9). Teorija globalizacije se je razvila v okviru iskanja konceptualnih orodij s katerimi naj razumemo in razlagamo to novo fazo svetovne zgodovine, medtem ko hitrost premikanja blaga, idej, kapitala in ljudi po prostoru in preko meja grozi, da bo spremenila večino pravil po katerih so se nekoč odvijale mednarodne igre. Procesi povezani z množičnim prenosom kapitala, informacij, blaga, tehnologij in ljudi se hitro in

19 nepredvidljivo spreminjajo in obseg spremembe lahko povzroči kvalitativne spremembe v načinu našega preučevanja. Prenovljena antropologija cilja na to, da se upoštevajo te razmere navideznega oslabljenega stanja države in spremljajočega dvomljivega stanja naših cenjenih kategorij, kot so regija, kultura, etnična skupina in družba. Kljub temu pa bi bilo tvegano prenaglo zapustiti orodja s katerimi razmišljamo tudi, ko priznamo, da razmišljamo predvsem z njimi. "Zdaj je splošno znano", razlaga Clifford, "da stare strategije lokalnega, zamejena skupnost, organska kultura, regija, center in periferija lahko prikrijejo prav toliko, kot razkrivajo" (Clifford, po Mintz 1998:118). Globalizacija nalaga preskok iz dvodimenzionalnega evklidskega prostora z njegovimi centri, periferijami in ostrimi mejami v večdimenzionalni globalni prostor z neomejenimi, pogosto prekinjenimi in prepletenimi pod-prostori. Gibanje v tej smeri se ujema s teorijami in raziskavami, ki so preusmerile pozornost iz skupnosti omejenih z narodi, in iz narodov v prostore katerih sestavni deli so narodi sami. Velik mejnik v tem gibanju je Wallersteinova knjiga The Modern World System, ki prikazuje globalne odnose petnajstega in šestnajstega stoletja znotraj Evropske svetovne ekonomije. Med centre in periferije je dodal pol-periferijo, ta dodana prostornost zgodovine pa je ponudila bolj decentraliziran pogled diferenciacije in premaknila mišljenje proti posnetkom lokalnega v globalnem (Kearney 1995: 550). Kultura postaja vse bolj deteritorijalizirana. To pa danes preprečuje videnje zamejene kulture, kot ga preprečujeta tudi konstantno naraščajoča obseg in hitrost globalnih prenosov informacij, podob, simulakra in predmetov. Slednje se odraža kot podivjana difuzija kulturnih lastnosti, ki sega daleč prek tiste koncepcije kulture, kot so jo perpetuirali Boasovi privrženci in kar ustvarja nočno moro tudi za sodobne apologete medkulturnih korelacijskih študij. Transnacionalni tokovi zahtevajo ponoven premislek o predpostavljenih omejenih kulturnih arealih. Metafora, ki je bolj primerna za dobo globalizacije je omrežje (lat. reticulum). Globalno omrežje se z delitvijo na posamezne veje porazdeli med narode, skupnosti in ostala družbena telesa in prostore. Deleuze in Guattari predlagata podobno konfiguracijo s pojmom njunim "rizom", ki za razliko od drevesa ali njegovih korenin, povezuje vsako točko z vsako drugo točko, njihove lastnosti pa niso nujno enake po naravi. Rizom je za razliko od strukture, ki je definirana z nizom točk in pozicij, opredeljen z binarnimi povezavami med točkami in z bi- ali enoznačnimi povezavami med pozicijami. Tako vzpostavljene povezave so kot tiste v hipertekstu, kjer besede niso razvrščene v indeksu hierarhij, temveč imajo direktne znotraj-tekstovne

20 povezave. Ostali primerljivi decentralizirani sistemi mrež so človeški možgani in internet. Omrežja in rizomi skratka predlagajo obliko in fiziologijo nomadskih transnacionalnih in globalnih skupnosti, ki cvetijo zunaj programov državnih prostorov (Kearney 1995: 557- 9). Distribucija pomenov in pomenljivih oblik med ljudmi in socialnimi odnosi po svetu je danes tako kompleksna, da morajo biti katerekoli družbene enote s katerimi razpolagamo v kulturnih študijah, več ali manj arbitrarne, t.j. artefakti partikularnih analitičnih ciljev. Ideja o kulturah v množini je problematična. Brez dvoma jo je težko zavreči zaradi zgodovinskih, ideoloških in akademskih razlogov, a je pogostokrat komajda kaj več od pogojne in omejene intelektualne organizacijske naprave. Istočasno pa lahko ideja o kulturi v ednini, ki obsega celotno dokaj organizirano raznolikost idej in izrazov, postane bolj pomembna, kadar raziskujemo načine na katere človeštvo naseljuje globalni znani svet. Pri vseh svojih dejanskih lastnostih "lokalno" v kulturni misli včasih postane stvar romance in mistike. Zdi se, da je vedno na voljo v neomejeni zalogi. Globalno je plitvo, lokalno pa globoko. Zdi se, da je potrebno globalno včasih ozemljiti, lokalno pa mora biti dvignjeno na površje, da bi lahko bilo demistificirano. Lokalno je nekaj posebnega, je arena kjer se sekajo habitati pomenov različnih ljudi in kjer globalno, ali kar je lokalno nekje drugje, lahko najde svoj dom. Na tem križišču se stvari zavedno urejajo same tako, da je letošnja sprememba v naslednjem letu kontinuiteta. Vprašamo se lahko oboje, kaj prostori naredijo ljudem in kaj ljudje naredijo s prostori (Hannerz 2001: 23-8). Bolj ko televizija, mobilni telefoni in internet postajajo del nujne opreme domovanj, tem bolj sociološke kategorije časa, prostora, kraja, bližine in oddaljenosti spreminjajo pomene. Ponotranjenje domače informacijske tehnologije naredijo tiste, ki so odsotni, potencialno vedno in povsod prisotne. Družabnost tako ni več odvisna od geografske bližine in za tiste, ki živijo izolirani od svojih sosedov na enem kraju je možnost, da so hkrati povezani v goste mreže, ki se raztezajo preko kontinentov vedno bolj običajna. Področje izkušenj, v katerem naselimo globalno omrežene življenjske svetove, je torej glokalno; postalo je sinteza doma in ne-kraja, nikjer-kraja (Beck 2002: 31). Globalizacija je nelinearni, dialektični proces v katerem globalno in lokalno ne obstajajta kot kulturni polarnosti, temveč kot združena in medsebojno vključujoča principa. Ti procesi ne vključujejo samo povezav prek meja, ampak tudi spreminjajo kvaliteto družbenega in političnega znotraj družb nacionalnih držav. To je "kozmopolitanizacija", ki pomeni notranjo globalizacijo, globalizacijo nacionalnih družb od znotraj. To pa

21 pomembno spreminja vsakdanje zavedanje identitete. Vprašanja svetovnega pomena postajajo del vsakdanje lokalne izkušnje in moralnih svetov ljudi ter povsod na svetu vnašajo pomembna nasprotja. Obravnavati te globoke ontološke spremembe kot mit, pomeni zanašati se na površinsko in nezgodovinsko razumevanje "globalizacije", na nerazumevanja neoliberalnega globalizma. Osrednja lastnost, ki opredeljuje kozmopolitsko perspektivo je dialoška domišljija. Ta odgovarja soobstoju več tekmovalnih načinov življenja v individualni izkušnji, kar naredi za stvar usode marsikoga primerjanje, odražanje, kritiziranje, razumevanje in združevanje kontradiktornih gotovosti. V tem smislu je Friedrich Nietzsche govoril o "dobi primerjave", pri čimer ni mislil samo na to, da je posameznik prost pri izbiranju tekmovalnih tradicij in dediščin. Bolj pomembno je to, da so se različne kulture sveta začele prepletati druga z drugo. Predvidel je nadaljevanje tega procesa dokler ne bi bile ideje vsake kulture druga ob drugi, v kombinacijah, primerjavah, nasprotovanjih in tekmovanjih na vsakem kraju in ves čas. Nacionalna perspektiva je enoznačna predstava, ki izključuje drugačnost drugega. Kozmopolitska perspektiva pa je alternativna predstava, predstava o alternativnih načinih življenja in racionalnosti, ki vključujejo drugačnost drugega. "Kozmo-logika" tako oznanja razmišljanje in življenje v smislu vključujočih opozicij (npr. vključevanje narave v družbo) in zavračanje logike izključujočih opozicij, ki označujejo metodološki nacionalizem in sociologijo prve moderne (Beck 2002:17-9). Göran Therborn (2000) na zanimiv način razlikuje med univerzalnim in globalnim. Trdi, da je (bil) prostor v klasični sociologiji obravnavan kot družbeni prostor človeštva, danes pa vstopamo v nov prostor sociološke imaginarne podobe, v globalnost. Globalnost pomeni refleksivno globalizacijo, t.j. globalno vsakodnevno izkušnjo in zavedanje o globalnem. Za Therborna "globalna sociologija" obravnava svet kot garnituro divergentnih kultur in modernosti in ne le kot teritorij človeštva v evoluciji moderne. "Globalnost nalaga obrat stran od provincialnega pogleda kot tudi od eksotičnega pogleda kolonizatorja (in koloniziranega). Legitimno središče, iz katerega bi lahko gledali navzven in komunicirali s preostalim svetom, ne obstaja več. Razgledi, izkušnje, pojmovanja iz vseh koncev sveta bodo združeni v mreže globalne med-komunikacije. Pomembna sredstva v tem okolju bo več kulturna izkušnja, ki presega evropsko kulturno izkušnjo in poznavanje tujih jezikov, odprle pa se bodo tudi nove povezave k primerjalnemu jezikoslovju. Globalna sociologija prispeva k osnovnemu obratu domišljije kot tudi obratu preiskovanja od naroda v okviru Severnega Atlantika do globalnega družbenega kozmosa, brez naravno

22 danega in privilegiranega izhodišča za opazovanje in brez absolutnega časa" (Therborn, po Beck 2002: 22). Drugače povedano; "alternativno" v alternativni modernosti ne predlaga nujno kritike ali opozicije modernosti in kapitalizmu. Predlaga zapleteno modernost, ki je sestavljena iz različnih zbirk odnosov med post-razvito državo, njeno populacijo, modernizacijo in globalnim kapitalom. Konstruirana je s strani političnih in družbenih elit, ki prirejajo zahodna znanja in jih predstavljajo kot resnične trditve o njihovi deželi. Tako debata o zapleteni modernosti ali več modernostih spada v post- postkolonialno dobo (Beck 2002: 22). V prostorski dimenziji govorimo in razmišljamo skozi de-teritorijalizacijo družbenega, političnega in ekonomskega; v časovni dimenziji pa moramo razmisliti o "ponovni tradicionaliziranosti" družbenega, političnega in kulturnega s strani globalne kolektivne prihodnosti. Re-tradicionalizacija pomeni, da bo zavest kolektivne prihodnosti prevzela pozicijo tradicije in spomina v zgodovinsko orientiranih nacionalnih predstavah in paradigmah: tradicija kozmopolitskih družb je tradicija prihodnosti (Beck 2002: 27). Konec komunizma in zmagoslavni pohod svetovnega trga sta obudila nov mit: mit o nedeljivi svobodi. V skladu s tem mitom sta na eni strani ekonomska svoboda, t.j. liberalizacija trgov, politična svoboda in oblike demokratičnih samo-določitev ter kulturno priznavanje drugačnosti drugih na drugi, kot Siamska dvojčka. Vzpostavitev svetovnega trga bo v skladu s tem mitom neizbežno prinesla, kot zadevo inherentne logike, vzpostavitev demokracije, pluralnosti in civiliziranosti. To prepričanje je simbolizirano npr. z "ameriškimi sanjami", za druge dežele in kulture pa je videti bolj kot nočna mora. V vsakem primeru je na začetku 21. stoletja zgodovina na strani svobode. Ne nazadnje gresta tehnološko in ekonomsko prepričanje o napredku z roko v roki. Bolj jedrnato povedano: kdorkoli ima dostop do interneta je avtomatsko preobražen v državljana sveta. Da bi lahko trg deloval, danes in v prihodnosti, morajo računalniki in vse vrste komunikacijskih in informacijskih tehnologij ponovno oblikovati ekonomsko krajino. Nenameren stranski učinek tega razvoja pa je erozija državnega nadzorovanja informacij in opolnomočenje državljanov. To pa posledično prisili vlade, ki hočejo ekonomsko rast in presežek, da prej kot slej tolerirajo politične svobode. Omeniti velja veliko razliko med ideologijami 20. stoletja kot so socializem, fašizem, komunizem in ideologijo globalizma, ki prevladuje danes. Prve so posedovale inspirativno silo, ki globalizmu manjka. Le-ta je namreč ideologija, ki ne motivira in mobilizira velikih množic ljudi. Novi neoliberalni križarji pridigajo: "Postati moraš poenostavljen in fleksibilen, zmanjšati obseg in se priključit na

23 internet." Ravno to pa ne ustvarja novih občutij pripadnosti, solidarnosti ali identitete. Velja nasprotno: ideologija prostega trga spodkopava demokratične politike in demokratične identitete. Globalni kapitalizem grozi kulturi demokratične svobode v tem, da radikalizira družbene neenakosti in preklicuje principe osnovne socialne pravičnosti in varnosti. V tem smislu je globalizem močan nasprotnik kozmopolitskim družbam. Danes nas ponovno ogroža kontradiktorna kombinacija nacionalizma in (neo) liberalizma. Sledeč scenarij ni daleč od neverjetnega: na oblast prihajajo vlade, ki so prilagodljive navzven s spoštovanjem do svetovnega trga notranje pa avtoritarne. Neoliberalizem skrbi za zmagovalce globalizacije; za tiste, ki izgubljajo pa so strahovi pred tujci povzdignjeni, odmerjene pa so jim tudi doze strupene re-etnizacije (Beck 2002: 39-40). Anna Tsing komentira, da "je globalizem več-referenčen: delno korporativna kričeča reklama in kapitalistična regulatorna agenda, delno kulturno navdušenje in delno družbeni komentar in protest" (Tsing, po Edelman in Haugerud 2005: 22). Vedno več protestnikov skuša usmeriti pozornost na dejstvo, da je neoliberalna vizija "globalizacije" v veliki večini omejena na prosti tok blaga in, da dejansko povečuje ovire proti toku ljudi, informacij in idej (Graeber 2005: 180). Rastoča literatura o antropologiji in globalizaciji v začetku 21. stoletja izpostavlja štiri presenetljive omejitve: prvič, tendence po ne- zgodovinjenju globalizacije in favoriziranju "vrtoglavega prezentizma" (Graeberjev izraz) ali eksoticiranju navdušenja nad novimi manifestacijami kulturne hibridnosti; drugič tendence po obhodu ali zmanjšanju pomena kontinuirane vloge nacionalnih držav kot ekonomskih in političnih akterjev; tretjič tendence po naturaliziranju sodobnega neoliberalizma z obravnavanjem globalnih pojavov kot da so brez teritorija in kot da so brezosebni "tokovi"; in zadnjič, tendence po prikazovanju ekonomske globalizacije kot neizprosne ali preveč poenostavljene in koherentne zbirke sil in osredotočanju na to kako se te nato kulturalizirajo. Pogostokrat je bila najbolj udobna niša za antropologe, ki razglabljajo o globalizaciji, predstavitev načina kako (se) ne-elite "kreativno upirajo, si prilagodijo ali pa na novo interpretirajo nekatere od na videz homogenih vplivov uvedenih od zgoraj (t.j. oglaševanje, telenovele, oblike delovne discipline, politične ideologije itd.)" (po Edelman in Haugerud 2005: 22).

Opredelitev terena raziskave Terensko delo je v antropologiji v klasičnem smislu razumljeno kot dolgotrajno bivanje v krajih, ki so oddaljeni od naše vsakdanje izkušnje. Kraji "terena" so bili

24 geografsko določeni in praviloma eksotični, čeprav ni nujno, da s tem tudi nezahodni. Raziskovalno pozornost smo podobno kot v svetu razpršili na vsa področja človekovega delovanja, kjer pogosto "teren" pomeni tudi "bivanje" na svetovnem spletu, sledenje medijskim vsebinam, branje in pregledovanje leposlovnih del, obiskovanje razstav ter elektronsko dopisovanje in telefonsko pogovarjanje z našimi "informatorji", da omenim samo tiste, ki so dovolj "neeksotične". Vendar etnografsko raziskovalno delo ni zgolj terensko delo. Še posebno ne samo tisti "teren", ki označuje dolgotrajno bivanje na oddaljeni lokaciji, kjer na nekakšen "etnografsko magičen" način "smo", "zbiramo podatke" in "opazujemo z udeležbo". Ta podoba služi zgolj utrjevanju našega etosa. Z "na terenu sem (bil)" postanemo srečni imetniki neformalnega potrdila o opravljenem rite de passage za legitimno članstvo v naši zamišljeni skupnosti (po Kravanja 2008: 83-5). Leta 2008 sem v spremstvu kolega Žiga odpotoval v mesto Loudong, v okrožju Yilan na Tajvanu, z namenom vadit in preučevat taijiquan. Na študijskem oddelku mi je, takrat še asistent dr. Kravanja, svetoval da je za trening v etnografiji bolje izbrati nepoznano temo in posledično sem se odločil za taijiquan (Tajvan) namesto aikida (Japonska). Tajvan mi je, kljub študiju antropologije, predstavljal eksotični teren v povezavi z borilnimi veščinami. Preko treningov aikida sem se seznanil z (orientalizirano) Japonsko tradicijo in po malem tudi z jezikom, kitajski jezik in okolje pa sta mi bila v veliki meri nepoznana. V moji takratni predstavi sem se odpravil na "klasičen" antropološki teren. Moje bivanje na Tajvanu je bilo večinoma organizirano okoli treningov pri mojstru Zengu. V njegovi hiši, kjer smo trenirali, smo se družili tudi v odmorih med treningi, skupaj obedovali in preživljali prosti čas. Med vikendi, ko ni bilo treningov, pa sem hodil na razne izlete v okolici, največkrat v kakšen tempelj ali park, kjer sem pričakoval in iskal praktikante taijiquana. Intenzivni treningi, zapisovanje metod in principov vadbe v dnevnik, avdio-video dokumentacija, tajvanska domača prehrana ter zelo vlažno in vroče okolje, so mi stalno povzročali občutke utrujenosti in zmedenosti. Gledano iz vidika posameznega dneva je čas mineval zelo počasi, vsakodnevne aktivnosti pa so bile zgoščene do te mere, da jih niti nisem uspel sproti ozavestit in beležiti v dnevnik. Na Tajvanu sem bival štirideset dni, v tem času pa sem imel priložnost kratkega vpogleda v vsakdanje življenje ljudi, ki tvorijo manjšo taijiquan skupnost zbrano okoli Zenga. Ob vrnitvi na ta isti teren poleti leta 2009, sem bil bolje pripravljen v etnografskem smislu, vendar moram povedati, da je bil zame takratni prednostni teren pridobivanje

25 znanja o tehnikah in metodah TJQ in preverjanje razumljenega znanja in spretnosti, ki sem jih pridobil leto poprej. Po vrnitvi na Tajvan se je namreč izkazalo, da je bilo bivanje leta 2008 na terenu prekratko, da bi mi omogočilo bistveno spremembo pri razumevanju TJQ. S posebej prirejenim in sistematskim treningom, mi je Zeng skušal vnovič - tokrat me je že bolje poznal - podati osnove TJQ na meni takrat razumljiv način. Trening mi je namreč predstavljal srečanje z radikalno "novim" in mi omogočil izkušnjo, ki je nikakor ni bilo moč pričakovati. Izkušnja "novega" je nova zato, ker posameznik (še) ne premore konteksta, v katerem bi le-ta pridobila jasen pomen. V ta namen je Zeng za razlago osnovnih konceptov TJQ, kot je sproščenost, pravilna poravnava telesa in uporaba uma namesto sile, uporabljal metafore in prispodobe iz vsakdanjega sodobnega življenja, ki imajo svoj ekvivalent v naši kulturi. Kot pravi Sever (2014: 72): "Te ugotovitve na vsak način podpirajo tako imenovano močno načelo utelešenja (Glenberg, 2005), ki izpostavlja pomen izkušnje in ustreznega čustvenega stanja telesa za ustrezno razumevanje pomenov. V našem primeru pomeni, da ne moremo zavestno oblikovati izkušnje, ki je še nikoli nismo doživeli. Izkušnja, situacija mora biti oblikovana v ustreznem okolju, šele potem se je lahko naučimo." Zengova spretnost v taijiquanu, pa čeprav je sam takrat trdil, da v bistvu ne izvaja taijiquana oz. da je njegov TJQ poseben, ker je zraven dodal še veliko wingchuna, je bila Realna, pa čeprav v navzkrižju z večino prepričanj, ki sem jih pridobil kot član Zahodne (krščanske, tako Evropejce namreč vidijo Tajvanci, pa četudi nismo vsi religiozni ali pa kristjani) družbe in sem jih smatral kot realnost. Tako sem prišel v stik z novim popisom sveta, ki je istočasno presegal star popis sveta na način, da prvi ne more razumeti drugega, drugi pa je zmožen razumevanja prvega. Zavest se mi je preko psihofizične izkušnje treninga spremenila, da pa bi se ta sprememba ustalila, kar se je sicer šele po okoli sedmih letih redne vadbe, mi je Zeng naročil, da je potrebno tudi v Sloveniji vzpostaviti okolje, ki bi to novo pridobljeno izkušnjo lahko ohranjalo in spodbujalo. V ta namen sva z Žigom jeseni leta 2009 ustanovila Taijiquan Institute. Večino pozornosti na treningih sva namenjala vadbi v parih in posledično se nama je pridružilo veliko ljudi, ki so že vadili TJQ v preteklosti, a nikoli TJQ vaj v parih na način, ki sva ga z Žigom prva predstavila v našem kulturnem prostoru. Najina spretnost je bila posebna v Sloveniji po tem, da se nihče drug takrat še ni ukvarjal s tekmovalnim "potiskanjem rok", kar doda običajnemu potiskanju rok intenziteto in povečano potrebo po rednem treningu, posledica katerega je ta, da lahko posamezniki na tak način napredujejo v veščini veliko

26 hitreje, kot pa samo z vadbo TJQ forme. Treningi so postali dovolj popularni, da je klub lahko iz leta v leto nadaljeval svoje poslanstvo, pri čemer je bilo pomembno, da je zaslužil vsaj za najemnino prostorov in stroške. Po približno treh letih delovanja pa se je po malem začelo tudi ustvarjanje profita in ob tem je moja antropološka identiteta močno bledela. Klub mi je omogočal tudi vpogled v slovensko taijiquan sceno in leta 2012 sem se odločil dokončati diplomo in izvesti raziskavo o taijiquanu v Sloveniji. Naveličal sem se govoric o drugih klubih in kako tam vadijo drugače in odločil sem se, da jih kar čim več obiščem. Prek elektronske pošte sem kontaktiral učitelje TJQ, za katere sem izvedel tekom svojega delovanja kot TJQ učitelj, in se z večino njih dogovoril za obisk. Obiski treningov klubov za TJQ pri nas predstavljajo drug etnografski teren. S taijiquanom in njegovo pojavnostjo kot borilno veščino sem bil že dobro seznanjen tako, da me je tokrat zanimalo predvsem kakšne vse vadbe TJQ so prisotne v Sloveniji in kaj TJQ predstavlja vadečim. Teren sem tako izvajal na več krajih in v različnih prostorih v duhu etnografije na večih krajih (Marcus 1998: 79), kar tudi odgovarja stanju globaliziranega sveta. Tretji teren, ki sem ga opravljal tekom raziskovanja TJQ na splošno, pa je za razliko od prvih dveh, postal možen šele s sodobnim razvojem informacijske tehnologije, svetovnega spleta in družbenih omrežij. Ta teren, katerega karakteristika je izvajanje raziskovanja iz naslonjača (angl. armchair anthropology), značilno predvsem za obdobje pred Malinowskim, in njegova fizična nedostopnost, pa predstavlja sedenje za računalnikom in spremljanje različnih mednarodnih forumov o taijiquanu, iskanje določenih spletnih strani znanih mojstrov iz priznanih linij porekla, branje intervjujev in leposlovnih del ter originalih priročnikov o TJQ, ki so postali na voljo tudi v Angleškem jeziku in dostopni na internetu. Posebna prednost digitaliziranih podatkov in avdio-video zapisov izvajanj TJQ je ta, da video dejansko zajame gibanje, ki ga fotografije in skice v knjigah lahko le nakažejo. Tako ima raziskovalec, ki ve kaj gleda in kaj iskati, danes iz svojega naslonjača na voljo vpogled v množice različnih stilov TJQ in izvajanj le-teh s strani tako širše TJQ skupnosti tako priznanih kot tudi čisto nepoznanih, a vseeno dostopnih predvsem zaradi mehanizmov oglaševanja in številnih praktikantov taijiquana. Dostop do interneta pomeni dostop do globalnega, kar pa prakse TJQ postavlja spet v nove okvirje. Dober primer današnje neverjetne dostopnosti do mnogoterih informacij je sledeča izkušnja: leta 2012 sem sodeloval pri organizaciji seminarja z mojstrom Niu Shenxiangom v Ljubljani, na katerem sem lahko vadil z mojstrom osebno, pred in po dogodku pa sem lahko doma preko

27 aplikacije Youtube gledal posnetke na katerih je mojster Niu izvajal taijiquan pred petdesetimi leti. Če ne drugega, je bilo zanimivo videti 72 let starega mojstra v njegovih mlajših letih, razlika v njegovi spretnosti in stasu pa je bila več kot očitna. Velika dostopnost in veliko število informacij, ki so danes na voljo o TJQ pa neizbežno pomeni veliko zmedo. Tretji teren mi je postal v resnici dostopen šele po tem, ko sem si po vzoru going native, preko redne prakse TJQ pridobil zadosten kontekst, ki mi omogoča vrednotenje vsakokratnega mnogovrstnega materiala. Brez prvoosebne izkušnje in poznavanja TJQ tehnik, osnovnih principov in form, si je danes nemogoče izoblikovati sliko o stanju TJQ v globalnem kontekstu.

2. Postmodernizem in antropologija

Za postmodernizem, ki se je približno od začetka osemdesetih let 20. stoletja vse bolj uveljavljal tudi v antropologiji, je značilno zanikanje vseh "velikih", vse-razlagajočih teorij, ki so nastale v obdobju modernizma.20 Interpretativna paradigma (angl. interpretivism)21 je, skupaj s kritiko predpostavljene kolonialistične mentalitete in imperialističnega izvora antropologije, služila kot točka stičišča med postmodernizmom in disciplino. Sočasno je k temu pripomogel tudi razvoj znotraj same antropologije: razširjala se je feministična paradigma in postavljala androcentrične modele pod vprašaj, refleksivna etnografija (glej Davies 1999) je postala norma za etnografsko metodo, branje in pisanje pa je zasedlo pomembno teoretsko mesto. Z interpretativno paradigmo C. Geertza se je v disciplini dokončno zasukala lingvistična analogija: kulture niso bile več "metaforični jeziki", ki jih je potrebno raziskati in zapisati, postale so "jeziki", ki jih je potrebno prevesti v "termine" razumljene članom drugih kultur oz. članom antropologove kulture. Publikacija dela Writing Culture (Clifford in Marcus 1986) je rezultat kulminacije tovrstnih prizadevanj. Delo je razumljeno kot "uraden" prestop discipline v postmodernizem, saj se osredotoča na "poetiko in politiko" pisanja etnografij. Temu toku misli je skupna vizija antropologije kot zavračanje znanstvene metode, prepoznava pomembnost pisanja in poskus pridobitve uvida preko posameznikovega razumevanja namesto s formalnimi metodami raziskovanja in analize.

20 Če upoštevamo zanikanje vseobsegajočih teorij kot kriterij za ocenjevanje prisotnosti postmodernizma v disciplini, potem lahko sklenemo da je antropologija v Sloveniji po večini še vedno v postmoderni fazi (glej npr. Prostori soočanja in srečevanja: Spominski zbornik za Boruta Brumna, 2008). 21 Na splošno predstavlja interpretativna paradigma nasprotje pozitivizmu naravoslovnih znanosti. Poudarek je na kvalitativni raziskavi in na človeškemu interesu pri interpretaciji dejstev.

Kljub raznolikosti interpretativnega in postmodernističnega mišljenja gre za eno samo veliko gibanje znotraj discipline, ki je vplivalo na vse sodobne antropologe, ne glede na to koliko se želijo od tega toka mišljenja distancirati (Barnard 2004: 158-9). Začetke interpretativne paradigme zasledimo že pri idejah Evans-Pritcharda, kljub oznaki, da je pretežno modernist.22 Le-ta je kritiziral analogijo discipline z naravoslovjem in namesto nje ponudil vizijo antropološkega objekta kot totaliteto moralnih in simbolnih sistemov, ki se zelo razlikujejo od sistemov opazovanih v naravi. Ti sistemi niso pod okriljem naravnih zakonov, čeprav so le-ti vsebovani v družbenih strukturah in kulturnih vzorcih. Trdil je tudi, da je bilo odpovedovanje socialne antropologije od razsvetljenstva naprej v tem, da je bila oblikovana po modelu naravoslovja, in predlagal, da je nanjo bolje gledati kot na historično znanost ali, bolj na splošno, kot na vejo humanizma. Dejstvo, da so zgodovinski problemi na splošno diahroni medtem, ko so antropološki sinhroni, ga ni motilo. Sinteza dogodkov in integracijski opisi h katerim sta obe disciplini težili, so bili zanj zadostni, da je lahko vzpostavi metodološko podobnost med obema disciplinama. V svojih poznih letih je Evans-Pritchard razvil idejo o antropologiji kot prevajanju kultur. Antropologi naj bi se dokopali do kolektivnega uma ljudi podvrženih raziskavi in nato naj bi te tuje ideje "prevedli" v ekvivalentne ideje znotraj svoje kulture. "Prevajalčeva dilema", v katero je bila antropologija posledično ujeta, nastopi v načinu kako te ideje prevesti: preveč literarni oz. dobesedni prevod nazorov določene skupnosti je nerazumljiv za druge skupnosti, preveč idiomatičen oz. figurativni prevod pa ne povzame več pravega bistva idej obravnavane skupnosti. Odgovor na to dilemo je podal Clifford Geertz s knjigo The Interpretation of Cultures, objavljeno leta 1973, ravno na leto smrti Evansa-Pritcharda. Tam je Geertz (1973: 3-30) povzel svoj pristop kot "gostobesedni opis": Antropologija je brskanje po plasteh znotraj posamezne kulture in razkrivanje le teh prek več nivojev opisovanja. Ni stvar kognicije kot so to razumeli takratni antropologi v Ameriki, niti ne vsebuje nujno veliko-razsežnih primerjav. Gre za razumevanje lokalnega v intenzivni interakciji z globalnim s poudarkom na specifikah kulture in za kulturo kot simbolni sistem, v katerem se odvija družbena akcija in generira politična moč. Geertz trdi, da je antropologija preprosto "način pisanja"23 (po Barnard 2004: 161-4).

22 Evans-Pritchard je zavračal Radcliff-Brownov nazor discipline kot znanosti in je zagovarjal primer antropologije kot umetnosti, kljub temu pa je sledil njegovemu teoretičnemu okviru (Barnard 2004: 160 in tudi poglavje 9). 23 Kritiko tega nazora poda Jonathan Spencer, ko trdi da je antropologija tudi "način delovanja" in prikaže logiko vključevanja, tako etnografa kot tudi množice različnih pogledov informatorjev, v tekst (Barnard 2004: 164).

Kar naredi prizadevanja postmodernistov v osnovi drugačna od predhodnikov v disciplini je njihovo zatrjevanje, da je refleksija sama po sebi tudi že etnografija ali pa vsaj njen osrednji del ter, da je etnografija sama po sebi že velik del antropološke teorije. Nekateri vidijo etnografijo kot cilj svojega prizadevanja oz. kot poskus razumevanja na način, ki nikoli ne poskuša dosegati tiste stopnje razumevanja, ki so jo (oz. naj bi jo) zatrjevali modernisti. Ti antropologi poskušajo razumeti stanje človeka prek partikularnosti, torej tudi prek detajlov etnografske dejavnosti. Najbolj radikalni izmed njih z zadovoljstvom pišejo več o svojem početju pisanju etnografij kot pa o svojih subjektih raziskave. Gre za najbolj ekstremen ideografski pristop, kjer se etnografija (pisanje o ljudeh) in etnografska metoda (opravljanje terenskega dela) združita v eno. Medtem, ko je antropologija sprejela diskusije refleksivne etnografije in je od njih tudi veliko pridobila, je pomembno razlikovati med opisanim radikalnim refleksivizmom in refleksijo preprostega zavedanja o vlogi, ki jo zavzema etnograf kot družbeni akter in hkrati zbiralec podatkov (Barnard 2004: 174). Tukaj gre predvsem za študije kjer etnograf govori v imenu širše skupnosti zatiranih ljudi, izhaja pa iz svoje lastne izkušnje ali pa poizkuša "dati besedo" zatiranim prek sebe (Barnard 2004: 165) oz. prek svoje etnografije. Postmodernizem vzpostavlja kritiko vsem "modernim" razumevanjem, hkrati pa definira "moderno" kot nekaj kar je vse-obsegajoče. Postmodernisti zavračajo tako "velike" teorije v antropologiji kot tudi nazor o zaključenosti etnografskega opisa. V širšem smislu postmoderna antropologija črpa iz kritike študij podvrženim orientalizmu in kritike kreacije "Drugega" kot pogonske sile vseh prejšnjih pozicij v disciplini. Postmodernizem je logičen razvoj relativizma24 in interpretativne paradigme do te mere, da je težko izolirati posamezne perspektive znotraj gibanja drugače kot površinsko; kronološko in po besedišču ali stilu pisanja. Ameriški sociolog Norman Denzin povzema postmoderno etnografijo kot "moralni diskurz". Trdi, da bi morali etnografi opustiti tradicionalne, objektivne forme pisanja o ljudeh in jih zamenjati z bolj eksperimentalnimi in doživetimi teksti, ki naj bi vsebovali avtobiografije in medije primerne za nastopanje; izražali naj bi več čustev; usmerili naj bi se v fikcijo in tako izrazili poetično in narativno resnico ne pa znanstvene resnice; večji poudarek naj bi namenili tudi doživeti izkušnji, praksi in poziciji opazovanja iz več zornih kotov (Denzin, po Barnard 2004: 171).

24 Relativizem je od Boasa naprej osrednja lastnost antropoloških tradicij Severne Amerike. Vso antropologijo lahko razumemo kot relativistično, saj po svoji naravi študij raznolikosti človeške kulture vodi ali pa bi moral voditi k cenjenju različnih kultur in njihovih posebnosti. Novi relativizem refleksije in diskurzivne analize ne črpa samo iz preporoda Boasovih idej, temveč je tudi pod vplivom interdisciplinarnega postmodernega prizadevanja (Barnard 2004: 183).

Postmodernisti pogosto poudarjajo arbitrarno v kulturi, v opisih kultur in v razpravah o kulturi. Ko pa komentirajo postmodernizem, pa se sklicujejo na refleksivnost. Medtem ko nekateri poststrukturalisti (npr. Bourdieu) v celoti nasprotujejo Saussurjevemu razlikovanju, so nekateri postmodernisti sprejeli njegov osnovni nazor arbitrarnosti, tako da poleg samih znakov vključujejo tudi arbitrarnost znakov v relaciji do drugih znakov. Za postmoderniste je posameznikovo izhodišče arbitrarno. Razlikovanje med opazovalcem in opazovanim, kot so razumeli večinoma vsi antropologi in lingvisti do postmodernizma, je tako postavljeno pod vprašaj (Barnard 2004: 168-71). Kritiko postmodernizma poda tudi Gellner, ko pravi, da postmodernisti vidijo antropologijo kot gibanje od pozitivizma (za postmoderniste, verovanje v objektivna dejstva) do hermenevtike (t.j. interpretacije), v resnici pa je postmodernistično gibanje samo ponovitev romanticizma izpred dvestotih let in njegovega odklona klasičnega reda razsvetljenske Evrope. Pisce zbornika Writing Culture obtoži pomanjkanja natančnosti in zaključi: "Na kraju se zdi, da se kaže operativni pomen postmodernizma v antropologiji nekako takole: zavrnitev (v praksi, ne pa selektivna) toleriranja katerihkoli objektivnih dejstev in vseh samostojnih družbenih struktur ter njihova zamenjava z zasledovanjem pomenov, kar vključuje tako pomene predmetov preiskave kot tudi pomene poizvedovalca" (po Barnard 2004: 173). Barnard povzame nova prizadevanja v antropologiji od petdesetih let 20. stoletja naprej v skladu s tremi nitmi razmišljanj: strukturno, interaktivno in interpretativno. Te niti mišljenja se med seboj prepletajo, mešajo in prekrivajo tako, da se prihodnost antropologije kaže v mešanju različnih pristopov, ki se opirajo na raznolike teorije (2004: 174-5). Zgodnji raznoliki britanski interpretativni pristopi Evans-Pritcharda, Needhama in Ardenerja iz Oxforda so gradili na funkcionalizmu in strukturalizmu, istočasno pa so zavračali analogije na katerih so bili osnovani. Iskali so intuitivne strukture in spodbujali skepticizem formalnih pristopov in univerzalnih primerjav. Postmodernistični, poststrukturalistični, feministični in marksistični pristopi so utrdili tovrstna prizadevanja s poudarkom na relaciji med antropologovo lastno kulturo in kulturo informatorja, in s človeškim odnosom med antropologi in informatorji, ki imajo vsak svoje razumevanje "Drugega". Dodana dimenzija je ta, da mora antropolog, ki se tega zaveda, ponovno interpretirati svoja dejanja in svoj namen, ko je v procesu sodelovanja z "Drugim" (Barnard 2004: 184).

Etnografska metoda Metode zbiranja podatkov na terenu, ki sem jih v teku raziskave taijiquana uporabljal so opazovanje, opazovanje z udeležbo oz. opazovanje udeležencev (glej Kravanja 2008: 100), strukturirani intervju, osebno in preko vprašalnika (priloga 1), ter prosti intervju oz. sproščen pogovor o taijiquanu. Poleg omenjenih, sem po večletni izkušnji vadbe taijiquana postal pozoren na pomembne vire o taijiquanu znotraj množice vseh informacij, ki so na voljo v svetovnem spletu in še posebno v socialnih medijih. Primerjalno analizo digitalnih virov sem uporabil za razumevanje sodobne pojavnosti taijiquana. Izmed teh virov so najplodnejši tisti, ki obsegajo življenjske zgodbe posameznih priznanih in slavnih mojstrov v tekstih, ki so jih zapustili, ali pa prek intervjujev z njimi osebno ali z njihovimi bližnjimi znanci in družino. Intervjuje (strukturiran in prosti) sem izvajal večinoma z učitelji in mojstri taijiquana v Sloveniji. Mojstre sem si izbral zato, ker imajo vlogo prevajalca in/ali prenašalca vsebine taijiquana v svoje kulturno okolje. Način na katerega mojster razume taijiquan v veliki meri vpliva na razumevanje njegovih učencev. Izkušnja taijiquana je izkušnja nečesa novega (glej Sever 2014: 3-5), ki se lahko v celoti prenaša samo preko fizičnega stika in interpretacije teh občutkov med učencem in učiteljem. Učitelji tako lahko posredujejo to izkušnjo, če so sami osvojili spretnost taijiquana, v nasprotnem primeru pa lahko posredujejo le opise taijiquana in teoretsko znanje, ki pa je tudi sicer dostopno v literaturi. Da pa bi učenec lahko razumel in uporabil znanje pridobljeno s takšno izkušnjo novega, mora spremeniti običajno razumevanje samega sebe, kar pa lahko doseže samo z redno vadbo. Izkušnja taijiquana je tako na las podobna etnografski izkušnji antropologa, ko se le-ta odpravi raziskovat na "nov" teren. Vprašalnik (priloga 1), ki sem ga sestavil in poslal po e-pošti 12 klubom so vsi tisti, ki so nanj odgovorili, pohvalili oz. so se odločili sodelovati v raziskavi zaradi "dobro sestavljenega vprašalnika", kar pa je posledica tistega, kar je Marcus koncipiral kot "sokrivda" (angl. complicity, Marcus 1998: 105). V letu 2012 sem namreč že štiri leta vadil taijiquan in sogovornikom se je videlo, da so previdni pri tem komu bi zaupali svoje poglede in prepričanja o TJQ, ki jih zelo visoko cenijo. Ker sem tudi sam vadil, me niso obravnavali kot "outsiderja, ki lovi njihove skrivnosti". Nikakršnega odgovora na e-pošto in tudi na kasnejše poskuse stika preko telefona nisem prejel edino le od dveh največjih klubov pri nas; Hram taijiquan CSN in Slovensko društvo Tai Ji Quan. Znanje o teh dveh društvih sem pridobil večinoma iz

32 pričevanj njihovih bivših članov, ki so tam prenehali trenirati in so se pridružili treningom Taijiquan Instituta. Opazovanje z udeležbo na različnih treningih v Sloveniji in na Tajvanu mi je omogočilo uvid v metode poučevanja različnih mojstrov in v načine na katere posamezniki, t.j. učenci dojemajo s strani mojstrov predstavljeno znanje. Na Tajvanu sem sodeloval na treningih, ki so potekali od jutra do poldneva in od poznega popoldneva do nekje desete ure zvečer, vsak delovni dan v dveh mesecih mojega bivanja tam v letih 2008 in 2009. Treningov nisem samo pasivno opazoval, temveč sem se vključil v proces učenja in vadbe, kar je bilo zelo naporno. Zato mi je bližje izraz opazovanje udeležencev kot pa opazovanje z udeležbo, saj sem opazoval tako mojstra kot učence in preko refleksije tudi samega sebe. Na ta način sem postal del skupine in sogovorniki so mi zaupali, ker sem se srečeval s podobnimi frustracijami in trenutki veselja kot oni sami. Ker so imeli za skupen interes vadbo taijiquana, se je v skupini oblikovala vez domačnosti kar pa je pripomoglo tudi k iskrenosti. Naivne predstave o antropološkem terenu in metodah zbiranja podatkov kot je opazovanje z udeležbo na eni strani in nepoznavanje zgodovine in kompleksnosti TJQ ter tajvanske družbe na drugi strani, so pripomogle k temu, da sem se odpravil raziskovat "pravi TJQ" v njegovem pristnem okolju. Rezultate pa sem imel namen primerjat z "nepravim" TJQ v Sloveniji. Ta pogled se je zrelativiziral že ob prihodu na Tajvan, še bolj podrobno pa tekom udeležbe na različnih treningih TJQ na Tajvanu in v Sloveniji. V letu 2012 sem se udeležil posameznih treningov, ki so jih vodili glavni učitelji (mojstri) v svojih klubih: Tone Ančnik, Dragan Lazarević, Luka Avsec, Marko Bedina, Biljana Dušić, Mladen Dakić, Dušan Donko, Matjaž Fras, Milan Vidmar, Dušan Kuhar, Andrej Doušak, Žiga Tršar in Davorin Zalokar. Večine udeležencev moja prisotnost ni motila, a ker so me učitelji predstavili kot antropologa in ne praktikanta, so me v vseh klubih (razen v domačem Taijiquan Institutu) obravnavali kot "outsiderja" in možnosti za iskrenost ni bilo v tako kratkem času kot je obisk enega treninga. Posledično je bila moja prisotnost skoraj v vseh primerih omejena na pasivno opazovanje, kjer sem sedel v kotu prostora z beležko v naročju. Proste intervjuje in naključne pogovore o TJQ sem izvajal z vsemi, ki so z mano vadili taijiquan v preteklih osmih letih (več kot 200 posameznikov). Žal sem jih le poredko zapisoval, ker sem se ujel v past "going native", kjer me je sama praksa TJQ pritegnila veliko bolj kot pa etnografsko raziskovanje. Praksa TJQ in posledično etnografski teren sta

33 postala očitna (glej Kravanja 2008: 88), sam pa te očitnosti nisem prepoznaval kot priložnost za nadaljnje raziskovanje, temveč mi je predstavljala blokado pri etnološkem razumevanju problema. V očitnost sem se mimogrede ujel in svet TJQ je za okoli štiri leta postal edini, ki sem ga prakticiral. Pomembno je torej, da si kot antropologi, zagotovimo sredstva, ki omogočajo tudi širši skupnosti (antropologov) pomenljivo interpretacijo virov in predmeta raziskave, kar pa pomeni da je etnografski teren samo teren in ne antropologov način življenja. "Kjerkoli smo rojeni, kot antropologi si ne moremo privoščiti biti fundamentalisti brez da bi ogrozili najbolj cenjeno vrednost antropologije: njeno lastnost, da lahko govorimo v jeziku, ki nam omogoča istočasno vzdrževati unikatno in tisto kar je v skupni rabi pri tem pa oblikujemo prostor za alternativne poglede na svet" (Hastrup 1996: 80). V smislu refleksivne etnografije sem osnovne podatke o taijiquanu in njihovo razumevanje pridobil z večletnim opazovanjem samega sebe kot udeleženca pri redni vsakdanji vadbi. Kako resna in osredotočena vadba taijiquana vpliva na posameznika sem izkusil na in v lastni koži. Potreboval sem osem let neprestane vadbe, tehnik v parih kot tudi izvajanje solo forme, da sem lahko osnovne tehnike in nazore opisane v taijiquan literaturi točno določil in razumel na način, ki omogoča njihovo ponovljivo izvedbo v praksi. Čeprav mi je učitelj Zeng jasno predstavil in razložil osnove, ki sem jih lahko okvirno razumel že takoj po predstavitvi, je utelešenje teh umsko pridobljenih uvidov predstavljalo postopen, boleč in dolg proces. Medtem, ko lahko prepričanja in nazore relativno hitro spremenimo, če imamo za to zadosten razlog, pa se ustaljenih gibalnih vzorcev in načinov zavedanja telesa le težko otresemo. V tem procesu je tekom dolgotrajne redne vadbe moje celotno telo postalo bolj mehko in prožno, ozavestil pa sem skorajda vsako mišično skupino posebej, kar se odraža v sposobnosti namernega premikanja katerekoli mišice s pozornostjo. Um je tekom vadbe postal le eno od razpoložljivih orodij za doseganje ciljev vadbe. Ko se lahko otresemo notranjega dvogovora in neozaveščenega mišljenja, lahko to energijo porabimo za sproščanje uma, po principu "let go". Takšno stanje zavesti omogoča, poleg opazovanja lastne osebnosti, tudi razlikovanje med vzrokom in posledico, kar je ključnega pomena za realizacijo idealov in teoretičnih principov vadbe v praksi. Poškodbe, ki sem jih doživel v času mladosti in norosti in so ovirale moje gibalne sposobnosti predvsem na področju hrbta in nog, sem z ozaveščanjem in kontroliranim sproščanjem ozdravil. Gibljivost telesa se je povečala in

34 posledično sem v veliko boljšem fizičnem stanju kot pa sem bil pred desetimi leti, ko sem bil v dvajsetih letih tako rekoč na vrhuncu moči. Preko redne vadbe se razvije občutek pozornosti v telesu in telo ni več nekaj kar je potrebno spreminjati od zunaj npr. s pomočjo fitnes naprav ali masaže. Pretegnem in raztegnem se lahko kot maček in za polno gibljivost sklepov ne potrebujem ogrevanja. Jasno lahko razlikujem med občutki v koži, mišicah, kosteh in podpornem tkivu, prav tako pa zaznavam sproščenost in prekomerno obremenitev notranjih organov. Odnose med posameznimi deli telesa razumem kot eno samo povezano celoto in posledično lahko bolečine v vratu zaradi zaležanosti odpravim s premikom težišča in občutka pritiska v dve točki na medenici, po ena na vsaki strani hrbtenice. Vrat se posledično sprosti in vozli izginejo brez masaž, krem ipd. Povezano telo tudi pomeni, da so lahko roke noge in obratno, kar bistveno pripomore k krajšemu času okrevanja po velikem fizičnem naporu, kot je npr. premikanje 200 kg težkega puhala za zrak. Ker se ob stiku s silo enakomerno aktivira celotno telo, ob predpostavki, da je to sproščeno, se sila enakomerno porazdeli po vsej razpoložljivi površini telesa, kar obvaruje občutljivejše predele telesa, kot so npr. sklepi pred poškodbami. Posledično izostrena zaznava telesa in stanj v katerem se le ta lahko znajde pripomore tudi k boljšemu zdravju. Kljub temu, da je moj otrok v vrtcu, kjer se mimogrede naleze kakšnega virusa, se ne spomnim kdaj sem bil nazadnje bolan. Ko pač začutim neravnovesje se po navadi zližem s spanjem, počivanjem in prilagojeno prehrano ter zaužijem veliko tekočine. Tako sledim vsakodnevnim transformacijam telesa, ki se dogajajo pod vplivom okolja in lastnih nepazljivosti, kot je npr. sedenje in branje na prepihu. V smislu vadbe borilnih veščin v parih oz. bojevanja povečana intenzivnost zavedanja telesa pripomore k boljši zaznavi sile ob stiku dveh nasprotnikov. Ko se nas nekdo dotakne (udari, prime) za zapestje nam pozornost običajno potegne na mesto dotika. To pa ustvari zmedo v živčnem sistemu, saj ne ločimo več razločno med lastnim ravnotežjem in nasprotnikom, kar se odraža v občutku zatrdelosti celotnega telesa in edina možnost se zdi ta, da sili nasprotujemo s silo, če ne želimo da nas nekdo nadzira ali pa poškoduje. V tem trenutku se ujamemo in prevlada močnejša in hitrejša sila. Intenzivnejša zaznava pridobljena preko rednega ponavljanja vaj pa omogoča, da v trenutku občutja dotika pozornost preusmerimo iz zapestja v komolec,25 kar se odraža v jasni zaznavi

25 Temo konceptu lahko sledimo po celotnem telesu: iz zapestja pozornost v komolec, ko je pritisnjen komolec pozornost usmerimo v ramo, če je pod pritiskom rama damo pozornost v prsni koš (območje nad

35 nasprotnikove smeri in dolžine sile in v jasni zaznavi lastnega centra ravnotežja. Ker se prihajajoči sili ne vdamo, kar bi povzročilo še več sile, in ji hkrati tudi ne nasprotujemo, ker smo sproščeni in s pozornostjo drugje kot na točki kontakta, lahko naše telo sprejme silo, ki sledi pozornosti v komolec brez zaznave nasprotnika, da se je v odnosu (pritisku) karkoli spremenilo, kar posledično zmoti njegovo optimalno poravnavo strukture in le ta pade iz ravnotežja. Posledično se lahko kljub močnemu pritisku, ki ga nasprotnik izvaja na zapestju, svobodno premikamo v katerokoli smer. Ta nazor je v daoistični literaturi opisan kot "mehko premaga trdo" in v taijiquan literaturi kot "vlagaj v izgubo" oz. "odreči se sebi in sledi nasprotniku". Prednosti sproščenega in ozaveščenega telesa pri bojevanju so tako očitne in se odražajo v večji storilnosti, kar pomeni da smo zmožni narediti več gibov v časovnem intervalu nasprotnikovega enega giba. To pa pomeni, da imamo boljši gong fu. Taijiquan je tako stvar spretnosti in ni odvisen od moči in hitrosti posameznika. Izkušnje, ki sem jih postopoma doživel preko treninga lahko primerjam z izkušnjami zapisanimi v TJQ literaturi in nenavadni izreki kot je npr. "sprosti se in zberi qi v spodnjem predelu trebuha" dobijo konkretno utelešeno vsebino. Trebuh postane ob nežnem dotiku kot kanvas ali pa opna od bobna, občuti pa se tudi toploto, ki je podobna občutenju toplote sonca na koži. Trening taijiquana ob predpostavki, da je postopen, reden in dosleden konkretno spremeni telo in zavedanje vadečega in posledično lahko vpliva tudi na posameznikovo razumevanje sveta in odnosov v njem. To pomeni, da so ljudje v preteklosti lahko posvečali veliko več časa različnim telesnim procesom, kot pa to počnemo danes, pri čemer jih je zanimal učinek določene vadbe in ne toliko objektivna razlaga zakaj je specifična tehnika delovala. Če so z vadbo dosegli želeni rezultat so tehnike obdržali in izpopolnili, če ne, pa so jih zavrgli. Na ta način so se razvile kompleksne tehnike, ki posamezniku omogočajo spremembo naravnih, družbenih in kulturni danosti. Subjekt lahko s pomočjo takšnih tehnik vpliva na svoje psihofizično stanje in se povsem spremeni. Osvobodi se družbenih norm in pa tudi naravnih omejitev kot je npr. izguba gibljivosti in raztegljivosti v starosti. Izpostavljenost vadbi taijiquana mi je omogočila vpogled v dinamiko, ki jo ta povzroča in ki se odraža na spremenjenem psihofizičnem stanju posameznika.

pleksusom), če nekdo pritiska prsni koš preusmerimo pozornost v boke in pas, in če je napaden trebuh potonemo pozornost v noge.

Te notranje spremembe zavedanja in občutenja telesa pa so poleg tega, da so za zunanje opazovalce neopazne, tudi nedoumljive za "neposvečene" posameznike. Nedoumljive pa niso zaradi njihove mistične narave, temveč zaradi nezmožnosti zaznavanja tistih, ki tega ne vadijo ali pa ne vadijo dovolj redno, postopno in vztrajno. Lastna izkušnja vadbe je neprecenljiva pri raziskovanju pojava kot je taijiquan, saj omogoča v množici oz. poplavi informacij na internetu izluščiti tiste, ki so pomembne za razumevanje veščine. Poleg tega lahko pravilnost teoretičnega razumevanja taijiquan principov preverimo tudi v praksi. Če je naše razumevanje pravilno, potem lahko poustvarimo tehnike kot je npr. fajin ali pa zhan, nian, lian in sui. Potrdimo lahko, da tradicionalne prakse oz. pravilna vadba po tradicionalnih principih pripelje do tradicionalnih rezultatov, med katerimi je najbolj atraktiven fajin, še posebej, ko vidimo devetdesetletnika, ki brez vidnega napora izstreli mlajše in močnejše nasprotnike tudi do dvajset metrov stran od sebe. Vadbo taijiquana pod vodstvom učitelja Zenga na Tajvanu sem avdio-video dokumentiral v letih 2008 in 2009, posnel pa sem tudi več intervjujev z udeleženci. Taijiquan vadbo v določenih 12 klubih v Sloveniji pa sem avdio-video dokumentiral leta 2012, ko sem posnel tudi intervjuje s posameznimi mojstri, ki jih vodijo. Ves material je v digitalni obliki, zaradi velikega obsega, ki ga zaseda na trdih računalniških diskih pa ga hranim v lastni zbirki.

3. Antropologija telesa in gibanja

Ljudje govorimo in se gibamo, pogosto istočasno. Posedujemo naravo, moči in kapacitete, da delamo oboje hkrati, lahko pa se premikamo in s tem tudi "govorimo" (kot npr. plesalci) ali pa seveda govorimo brez da se premikamo. V katerikoli kombinaciji, obe dejanji izvirata iz človeških oseb: t.j. iz jezikovno sposobnih agensov, ki uporabljajo oba izrazna medija, govor in gibanje, za vključevanje v številne oblike inteligentnih dejavnosti (po Farnell 1999: 342). Ta ne-dualistični pristop k telesnemu gibanju informira trenutne raziskave na področju "antropologije človeškega gibanja" s poudarkom na etnografskih poizvedbah, ki povezujejo sociokulturno, lingvistično, vizualno in kognitivno antropologijo v medsebojni dialog. Čeprav je bila v zadnjih dveh desetletjih precejšnja med-disciplinska pozornost namenjena "govoru o telesu" kot kulturnem objektu in "govoru telesa" kot

37 fenomenološkem področju subjektivne izkušnje, je "govor iz telesa" kot dinamična utelešena akcija v pomensko bogatih prostorih, prejel veliko manj pozornosti (Farnell 1999: 343). Ljudje se povsod vključujejo v kompleksno strukturirane sisteme telesnih delovanj obremenjenih s socialnim in kulturnim pomenom. Za ukrepanje uporabljajo utelešeno intencionalnost, ki je vgrajena v med-subjektivne prakse. Nekateri načini delovanja so pridobljeni v otroštvu in kot rezultat navad in spretnosti ostajajo zunaj osrednjega zavedanja akterjev. Primeri vključujejo diskurzivne prakse kot je govor, izražanje pomena in ročne ter obrazne geste, ki spremljajo govor v družbeni interakciji. Sem spadajo tudi številne vsakdanje tehnike (spretnosti) kot npr. načini prehranjevanja, oblačenja, hoje, sedenja, kopanja, sajenja, kuhanja, čiščenja, polaganja opek in ribarjenja, ki se medsebojno razlikujejo glede na kulturne in lokalne konvencije (Mauss, po Farnell 1999: 343). Pogosto se ljudje tudi učijo in izpopolnjujejo v dodatnih specializiranih telesnih tehnikah, glede na njihova leta, etnično pripadnost, družbeni status, družinske tradicije, spol, spolno usmerjenost, talente, spretnosti, okoliščine in odločitve. Na primer: rokodelstvo se nanaša na zelo spretne posameznike, ki se ukvarjajo z materijo, kar hkrati vključuje zapleteno uporabo orodij in oblikovanje predmetov. Enako uporabni so tudi koreografirani "znakovni sistemi delovanja" (angl. action sign systems, Williams 1975), opazovani pri svetih in posvetnih ritualih, ceremonijah, športu, vojaškemu posredovanju, bojevanju, borilnih veščinah in izraznih komponentah neštetih plesnih, gledaliških in ostalih nastopajočih tradicij (po Farnell 1999: 343). Takšna dinamična utelešena označevalna dejanja (angl. signifying acts) generirajo velikansko raznolikost utelešenega znanja sistematiziranega v različne načine in stopnje, ki vključuje tako kulturne konvencije kot tudi človekovo kreativno performativnost. V vseh primerih so takšne techniques du corps načini, po katerih iz družbe v družbo (ljudje) vedo kako uporabljati svoje telo (Mauss, po Farnell 1999: 343) kot konstitutiven del človeške subjektivnosti in medčloveških domen. Starejše dualistične razdelitve takšnih inteligentnih utelešenih aktivnosti na praktične in izrazne, koristne in simbolične, tehnične in ritualne, verbalne in ne-verbalne, in nazor o "diskurzivni in praktični zavesti" (po Farnell 1999: 343) so se izkazali kot nekoristni za razumevanje obsega in kompleksnosti človeškega telesnega delovanja. V sočasni antropološki praksi veliko raziskovalcev človeškega gibanja prispeva k širšim antropološkim ciljem, ki se porajajo iz potrebe po artikulaciji dinamičnih pogledov na "kulturo". Izhajajo iz pozicije, da so takšna dinamično utelešena označevalna

38 dejanja (vključno z govorom) v simbolično bogatih prostorih dialoška medčloveška ali interaktivna sredstva prek katerih se osebe, družbene institucije in kulturno posredovano znanje družbeno konstruira, zgodovinsko prenaša in revidira ter so tako konstitutivni del kulture in človeškega jaza (angl. self) (Farnell 1999: 343-4). Ardener (po Farnell 1999: 345) nas s svojim esejem o analizi dogodkov opomni, da je naše zavedanje določenih dogodkov odvisno od "načinov registracije in specifikacije", t.j. od sredstev, ki jih uporabimo za njihovo razumevanje. Če večina antropologov dejansko ne vidi telesnega gibanja empirično (in v tem niso edini) -če pa že ga, ga obravnavajo kot obnašanje in ne kot dejanje -je to zato, ker jim manjkajo za to potrebni načini registracije ali specifikacije. Zaradi odsotnosti takšnih načinov registracije in specifikacije je bil "znakovnim sistemom delovanja", kot so plesni idiomi, sistemi ceremonialnih in ritualnih delovanj, borilne veščine, znakovni jeziki in ostale geste, v celoti zanikan status vrste znanja oz. vedenja (Farnell 1994: 936). Brez primernih teoretičnih virov, ki konec koncev "določajo kje naj, znotraj množičnosti naravnih pojavov, iščemo dokaze" (po Farnell 1999: 345), si mnogi antropologi težko predstavljajo kako lahko oblike dinamično utelešenega delovanja predstavljajo kulturno znanje vredno preiskovanja. Dodatna težava izvira iz dejstva, da čeprav prepoznamo potrebo po prevajanju tujih jezikov, za znakovne sisteme delovanja to ne velja: "ni mišljeno, da je prevod potreben" (po Farnell 1999: 345). Trenuten izziv za antropologijo je torej razvoj načinov registracije in specifikacije, ki bodo olajšali učenje in analize delovanja, dovolili zapise vizualnih-kinetičnih delovanj poleg zapisov govora, da le-ti lahko postanejo vsakdanji del terenske prakse in tako prispevajo k prisotnosti performativnih oblik znanja v etnografskih poročilih (Farnell 1999: 345). Akademiki so opazili, da je raztelešen pogled na ljudi, ki je do nedavnega prevladoval v družboslovju zanimiv, saj je posledica dolgotrajne pristranskosti od telesa v zahodni (evropski in iz nje izvirajoči) miselni tradiciji. Avtorji kot so npr. Barish, Best, Farnell, Harre, Ingold, Streeck, Turner in Varela v tem smislu razpravljajo o vsesplošno razširjenem vplivu platonsko-kartezijanskega nazora o osebi (angl. person). S sledečimi prepoznanimi dualizmi um/telo, duševno/vedenjsko, razum/čustvo, subjektivno/objektivno, notranje/zunanje, nematerialno/materialno je platonsko-kartezijanska metafizika proizvedla diskurze, v katerih se te nasprotujoče dimenzije medsebojno preslikavajo. Na splošno, omogoča zahodni model osebe pojmovanje uma zgolj kot notranjega, nematerialnega mesta racionalnosti, misli, jezika in znanja. Nasproti temu nazoru, pa telo lahko

39 obravnavamo tudi kot mehanično, čuteče, materialno mesto iracionalnosti in občutkov. Od Darwina (1872) naprej smo takšno telesnost najpogosteje razumeli kot naravno in ne kot kulturno, t.j. kot prežitek naše živalske preteklosti. V zahodni akademiji je takšna razcepitev privedla do vrednotenja govorjenih in zapisanih znakov kot "pravega" znanja, ki je lastno edino resničnemu presojajočemu umu posameznika, medtem ko so druge semiotične (t.j. pomen ustvarjajoče) prakse izključene. S tem je pravzaprav razcepila inteligentne aktivnosti in posledično je to privedlo do radikalne nepovezanosti verbalnih in tako imenovanih neverbalnih aspektov komunikacije v našem meta-jezikovnem diskurzu. Negativna konotacija pojma neverbalno pomeni njegovo povezovanje z odsotnostjo jezika in uma. Kot tak služi pojem kot konceptualno skladišče za vse tiste lastnosti, ki tradicionalno spadajo na manj vredno stran prej omenjenih nasprotij. Alternativno je pri poskusih obrnitve te epistemološke hierarhije, ki izključuje utelešeno znanje, telo za nekatere postalo poslednje zatočišče pred jezikom in ga na romantičen način prikazujejo kot zadnjo utrdbo naravnega, nepokvarjenega, pred- pojmovnega in primitivnega; t.j. nekakšen roussaujevski odmik od moralne odgovornosti in kompleksnosti verbalnega stanja. Na drugi strani pa so, kot pravi Ardener (po Farnell 1999: 346), spet drugi razumeli jezik kot zavetje pred materialnim. Morda je ironično, ampak postmoderno in fenomenološko vrednotenje čutnega običajno ohranja dualistične izraze platonske zapuščine in hkrati zapušča razum, namesto da bi izdelala racionalnost občutka. Sprejetje globlje filozofske predpostavke dualizma um-telo pa je bilo sočasno tudi biološkemu determinizmu: družboslovje je pripisalo umu prednost pred telesom in ga tako ločilo od njegove utelešene oblike, biologizem pa je pripisal prioriteto organizmu (po Farnell 1999: 346). Že kar nekaj časa nekateri družbeni teoretiki delajo na "problemu utelešenja" in poskušajo artikulirati načine po katerih bi lahko v razpravo "vrnili telo". Ta interes je del velike eksplozije akademske literature o telesu, katere večina je bila spodbujena z delom Foucaulta in feministične teorije. Pomembno antropološko kritiko tega preloma poda Turner ko predlaga, da je osredotočenje na telo v kontekstu poznega kapitalizma razlog za velike omejitve in popačenje narave telesa v trenutni družbeni in kulturni teoriji. Ta namreč vsebuje odpravo družbenih korenin telesa, ga dematerializira in reificira kot transcendentnega posameznika, vse našteto pa promovira kot splošno nagnjenje k "(spreobrnjenemu) telesu, ki ga dojema kot zbirko individualnih psiholoških ali čutnih odzivov in kot snovni proces družbene interakcije" (Turner, po Farnell 1999: 347).

V antropologiji je tovrstna multidisciplinarna literatura spodbudila obnovljeno pozornost k antropologiji telesa, ki sicer predstavlja manjšo, a dolgoletno antropološko tradicijo. Od začetkov discipline so antropološke raziskave oddaljenih teles ne-Zahodnih "drugih" kot kulturnih objektov pogostokrat bile pozorne na vidne pojave, kot so maskiranje, oblačenje noš, telesni ornamenti in okrasja, tetovaže in skarifikacije. Ta praksa se nadaljuje, od nedavnega pa je dopolnjena z raziskavami teles, ki so bližje konceptu antropološkega individuuma (Lock 1993, Mascia-Lees in Sharpe 1992, Scheper-Hughes in Lock 1987). V teoretskem preobratu od strukture k procesu in praksi, sta Bourdieujeva (1977) nazora "habitus" in "hexis" opozorila na vlogo telesnih in prostorskih praks v družbeni interakciji: npr. načini premikanja (drža, hoja, položaj), načini izdelave stvari in praktične taksonomije senzornih izkušenj. Podobno je Foucaultov izrazit in vpliven obrat k post- strukturalističnemu telesu spodbudil nova vprašanja in odprl nove potencialne prostore za raziskave utelešenja v antropologiji. Scheper-Hughes in Lock (1987) pa sta prispevali pregled antropološke teorije o telesu, posebno v kontekstu medicinske antropologije (po Farnell 1999: 347). Opisano zanimanje za telo se je najprej osredotočilo na fizično telo kot kulturni konstrukt: na njegovo regulacijo in omejitve ter na telo kot metaforo in stroj; v tem okviru so se razvili koncepti kot je medicinsko telo, seksualno telo, civilizirano telo, okrašeno telo, politično telo in telo kot družben tekst. Ta fokus niti ne preseneča, glede na virtualni kult telesa v sodobnih Zahodnih družbah s fetiši, ki obsegajo vse od fitnesa do nadzorovanja debelosti, in od politično korektnih tipov teles, do uporabe mode kot ne- vokalne retorike političnih disidentov (po Farnell 1994: 931). Čeprav je v tej hitro naraščajoči literaturi telo prikazano kot družbena in kulturna entiteta in ne zgolj kot biološki ali mehanski objekt behaviorističnih zapisov, kljub temu ostaja statičen, bolj ali manj pasiven kulturni objekt disciplin, ločen od uma. Varela (po Farnell 1999: 348) predlaga, da izvedba post-kartezijanske teorije utelešenja ostaja nepopolna, če ne upošteva dinamične narave človeškega delovanja in opisov oseb, ki premikajo in uporabljajo telesa. To vključuje tudi fizične akcije vseh vrst kot sestavne delce osebnega in družbenega delovanja, t.j. vključitev akcije ustvarjanja pomenov prek delovanj, ki so lahko nezavedne navade in spretnosti, lahko pa so premišljene in nameravane koreografije. Problem dinamičnega utelešenja je povezan s problemom narave in lokacije človeškega delovanja (angl. human agency). Iskanje artikulacije post- kartezijanskih konceptov osebnosti tako ni nekaj novega in je še vedno aktivno. Rešitve je

41 moč iskati v naši pripravljenosti, da zapustimo dimenzije dualističnega govora in s tem obudimo nazor osebe kot vzročno omogočen (ne pa tudi določen) dinamičen utelešen center delovanja, ki sodeluje pri več vrstah semiotičnih praks. Ta nazor je na primer opredelil Harre s svojo "teorijo o vzročni moči", po kateri je človeško posredovanje locirano v močeh in kapacitetah utelešenih oseb za vse vrste akcij, ne pa v znanstveno neverjetni kartezijanski nematerialni umski substanci, in tudi ne v obratu od tega centra privilegija k enako dvoumni subjektivni "telesni intencionalnosti" Merleau-Pontyjeve fenomenologije. "Jaz lahko" po tem nazoru ni v opoziciji z "jaz mislim", temveč indikator naše naravne danosti, da smo družbeno, osebno in fizično udejanjeni prek članstva v kulturi in se posledično lahko vključujemo v semiotične prakse vseh vrst (Farnell 1994: 934). Wittgensteinova anti-kartezijanska pozicija, ki trdi, da "naše delovanje leži v ozadju naših praks" (po Farnell 1999: 348), je posledično znanstveno utemeljena. Razumevanje človeškega delovanja prek "teorije o vzročni moči" uspe preseči Descartesovo vizijo naših mentalnih življenj, brez zavrnitve uma per se (kot v behaviorizmu) in brez potrebe po zatekanju k subjektivizmu in ontološkemu monizmu, ki zreducirata subjektivnost na fiziologijo ali genetiko. Za utelešeno teorijo človeškega delovanja je posebnega pomena to, da "teorija o vzročni moči" presega strogo delitev na naravo in kulturo. Ponovno nas poveže z naravnim fizičnim svetom katerega del smo, brez da bi zanikala specifične moči in kapacitete, ki so nam omogočile ustvarjanje raznolikih kulturnih svetov. Človeštvo je "naravno kulturno" (Farnell 2000: 406). Tako predstavlja "vzročna moč" novo zahodno metafiziko osebe, t.j. znanstveno utemeljen nazor dinamično utelešenega človeškega delovanja, iz katerega lahko antropologija gibanja s samozavestjo nadaljuje izvajanje svojega prizadevanja (Farnell 1999: 348). Paradigmatska sprememba iz empiričnega in opazovalnega pogleda na gibanje na perspektivo usmerjeno na delovanja zmožnega posameznika (angl. agent centered), je opazna pri prevladujoči uporabi termina zmožnost delovanja (angl. agency) namesto termina obnašanje. Osrednji pomen teorij, ki definirajo telesno gibanje kot "kulturno in semantično natovorjeno delovanje oblikovano v avtohtonih modelih razvrščanja in pomenov" (po Farnell 1999: 358), se nahaja v definiciji pomena človeškosti, ki je v celoti drugačna od tiste, ki jo lahko najdemo v teorijah, ki definirajo gibanje kot "fizično obnašanje" ali "motorično premikanje". Oseba lahko razmišlja objektivno in govori o svojem telesu ali telesih drugih; oseba lahko čuti in govori s telesnimi izkušnjami, in oseba

42 lahko uporabi telo (ga premika) in tako govori iz svojega telesa; pri čemer je pomembno, da nobena izmed naštetih pozicij ne odstrani gibajočega se telesa od osebe kot delovanja zmožnega posameznika: telesa se ne premikajo in umi ne razmišljajo - to počno ljudje (Farnell 1994: 934). Obrat k delovanju pomeni opustitev večine bremen starejših teoretičnih paradigem, čeprav dolgotrajna evolucijska, etiološka, univerzalna in psihološka predvidevanja ostajajo problematična. Na primer, raziskovalci še vedno padajo v kartezijansko dualistično past, ko predvidevajo, da je človeško delovanje zato, ker je telesno, nekako ločeno od kognitivnih kapacitet uporabe jezika in umskega manipuliranja s simboli, in je zato posledično bolj "naravno", "primitivno", "spontano" in celo "instinktivno", kot da te višje sposobnosti ne delujejo pri našem delovanju ali zavedanju o delovanju. Gibi človeškega telesa so nujno biološko omogočeni, a so povsod podrejeni transformativni moči človeških psiho-socialnih pomenov, vključno z jezikom. To velja tako za aktivnosti kot je uporaba orodij, kot tudi za delovanja, ki izpolnjujejo ekspresivne in komunikacijske funkcije (po Farnell 1999: 358). Morda je ironično, da je tisto, kar ustvari iz fizičnega gibanja telesa "akcijo", znotraj človeškega področja dejansko nevidno. Delovanje je definirano prek različnih in kompleksih neopaznih konceptualnih izvirov, ki so sestavni del teh akcij. Posledično delovanja, v nasprotju z obnašanjem, ne moremo razumeti samo prek opazovanja (Farnell 1999: 358-9). Nova paradigma vsebuje novo terminologijo in načine analize, ki so osvobojeni napačne predstave, da je za to, da telo lahko obravnavamo znanstveno in analitično, nujno potreben diskurz o fiziologiji ali kinezioloških meritvah mišic in kinetične energije, kot da je edino "resnično" telo biološko ali medicinsko telo. Če je človeško delovanje zreducirano na velike zbirke fizičnih gibanj v fiziološkem ali biološkem kontekstu, se pomen delovanja kot sestavnega dela človeškega delovanja izgubi (po Farnell 1999: 360). Best (1978) takole pojasni razliko: "Delovanja za razliko od zgolj fizičnega gibanja ne moremo opredeliti, brez da bi upoštevali kaj je delujoč posameznik nameraval, t.j. obstajajo razlogi za delovanje in nameni v samem delovanju." Enako pomembno je torej prepoznavanje kontekstov delovanja: "Večino tistega kar morda hočemo vedeti o namernem delovanju osebe, ne moremo razumeti prek ozkega osredotočanja na njegovo fizično gibanje, temveč tako, da se distanciramo od osebe in nanjo gledamo v kontekstu" (Best, po Farnell 1999: 360). Za razumevanje telesnega gibanja kot sestavine družbenega delovanja je torej potrebno videti v družbeno realnost: ne mišic, kosti, kotov izpodriva, gibalnih vzorcev ali

43 pozicijskega obnašanja, niti ne roke, ki se premika navzgor, temveč žensko, ki pozdravi prijatelja, moškega, ki išče pozornost ali dva mladeniča, ki štopata (Farnell 1999: 360). Orisano polje znanstvenih prizadevanj obljublja novo razumevanje družbenega delovanja kot dinamično utelešenih praks, s katerimi ljudje govorijo in/ali se premikajo znotraj strukturiranih simbolnih prostorov in pri tem vključujejo vokalne in akcijske znake na številne načine in v različnih kontekstih. Telesno gibanje je arena človeške izkušnje, ki je bila dolgo zanemarjena v antropoloških raziskavah, nedavni razvoj v teoriji, metodah in tehnologiji pa ponuja vznemirjajoče možnosti za bodoče etnografske raziskave (Farnell 1999: 365).

Opredelitev problema in hipoteza naloge Globalizem in globalizacija sta postala v obdobju postmodernistične paradigme osrednja koncepta za interpretacijo sodobnega, s kapitalizmom prepletenega sveta. V tem svetu je delujoč posameznik postopoma postal legitimen lokus zanimanja ne samo za humanizem temveč tudi za družboslovje.26 Antropologija kot veda, ki skuša danes preseči dualne razmejitve na univerzalno in partikularno je usmerila svojo pozornost na delovanje posameznika kot akterja, ki v kontekstu neoliberalne kapitalistične ureditve sveta lahko aktivno kroji vsaj svojo lastno usodo, če že ne tudi usode "narodov". Za tiste kozmopolitske posameznike, ki imajo zadostna denarna sredstva in čas danes velja, da je njihovo delovanje v svetu odvisno predvsem od tega kaj hočejo, pri čemer se njihove želje in pričakovanja oblikujejo v globalnem okolju, njihovo delovanje pa ima učinke v vsakokratnem lokalnem okolju (gledano iz vidika tistih na katere delujejo). Globalizem kot skupek razmišljanj o kapitalističnem povezovanju sveta, nam bo služil kot okvir, znotraj katerega se preko aktivnega delovanja posameznikov določene prakse specifično konstituirajo. Taijiquan bomo torej obravnavali kot tradicijo,27 ki se preko mehanizmov svobodnega trga neprestano na novo konstruira na simbolni (pridobivanje različnih pomenov) in praktični (oblikovanje različnih praks) ravni. Kaj je tisto, kar je (danes) največkrat prepoznano kot osrednja praksa (vadba) taijiquana bom predstavil v poglavju o osnovnih značilnostih taijiquana. Danes, po približno sto petdesetih letih obstoja, je pojem taijiquana vsestranski. Zaradi menjave kulturnega in družbenega okolja in s tem kontekstov znotraj katerih je

26 V mislih imam znotraj družboslovnih znanosti vseprisotno debato o partikularnem in univerzalnem. Srednjo pot dobro nakaže Andre Gingrich (2007) s člankom posvečenemu Borutu Brumnu. 27 Prakso in tradicijo v smislu Hobsbawmove in Rangerjeve (1983) skovanke izmišljanja tradicije.

44 taijiquan osmišljen, ne moremo več preprosto reči, da je samo kitajska borilna veščina. Globalna perspektiva se izraža kot združitev različnih pomenskih okvirjev v posameznikih, kar na splošno vodi k relativiziranju vsakega specifičnega pogleda na določen pojav. Taijiquan se v tem prepletu pomenov tako kaže kot metoda kultiviranja uma in telesa, vadba za boljše počutje in negovanje zdravja oz. življenja, šport, borilna veščina, starodavna daoistična veščina realizacije naravnih (kozmoloških) potencialov in vadba za preventivo pred in rehabilitacijo po poškodbah. Poleg tradicionalnih in modernih (wushu) stilov taijiquana je danes na trgu še mnogo drugih vadb, ki se preko nazora o taijiquanu kot vadbe orientirane na zdravje trudijo umestiti v TJQ skupnost in izkoriščati "taiji" blagovno znamko, kot jo na primer industrija fitnesa. S tem pa je avtentičnost prakse za mnoge praktikante postala najbolj pomemben faktor pri odločanju o izbiri vadbe. Prevladujoč nazor je, da so vadbe, ki vsebujejo in udejanjajo principe TJQ kot so postavljeni s strani Klasikov taijiquana28 in jih prakticirajo, ohranjajo in razširjajo (mednarodne) organizacije, ki se umeščajo v tradicijo petih tradicionalnih stilov (družin Chen, Yang, Wu, Wu-Hao in Sun) in jih vzdržujejo nasledniki teh linij (prek nasledstva družinskih članov ali učencev priznanih nosilcev linij porekla), prave oz. avtentične ne glede na kvaliteto izvedbe taijiquana. Na svoji prepoznavnosti in avtentičnosti danes v mednarodni areni gradi tudi wudang tradicja TJQ, ki je popularna predvsem zato, ker promovira taijiquan kot izvorno daoistično prakso, za katero pa pred 20. stoletjem ni historičnih dokazov, da bi bila kakorkoli povezana s taijiquanom petih družin. Poleg vsestranskosti pa je taijiquan, še posebno v zadnjih tridesetih letih, tudi vseprisoten. V vsaj eni od njegovih pojavnih oblik telesne vadbe ga lahko srečamo na vseh kontinentih. K temu je večinoma pripomogla vse večja in lažja dostopnost -tako fizična kot intelektualna -do najrazličnejših praks in znanj po celem svetu, kar je predvsem posledica dobrih prometnih povezav kot tudi informacijskih in komunikacijskih tehnologij z internetom na čelu. Elektronski spomin človeštva (Leroi-Gourhan 1990) v obliki digitalnih baz podatkov nam omogoča prvi stik z veščinami izven našega lokalnega dometa, ki jih lahko v večini primerov danes tudi fizično obiščemo na "izvorni" lokaciji, pri čemer politična ureditev sveta trenutno še privilegira zahodnjake. V (digitalni) popularni kulturi se taijiquan pojavlja v obliki vadbenih priročnikov, knjig, animacij, televizijskih serij,

28 Zbirkov tekstov znanih pod imenom Klasiki taijiquana sestavljajo različne pesmi o taijiquanu (T'ai Chi Ch'uan Ching, The Treatise on T'ai Chi Ch'uan, Song of Thirteen Postures, Song of the Eight Postures, Song of Push Hands), ki so se ohranile v pisni obliki v različnih priročniki: na primer Li Yiyu (1881); prevod P. Brennan 2013.

45 filmov in računalniških iger, če naštejemo le nekaj tistih v katerih je prisoten tudi nazor o taijiquanu kot borilni veščini. V (fizičnem) svetu pa je takšna vadba manj prisotna in tudi najmanj razumljena. Čeprav taijiquan velja za učinkovito borilno veščino, ni veliko praktikantov, ki bi bili zmožni demonstrirati visoko raven spretnosti v bojevanju in potrditi to trditev v praksi. V poglavju o taijiquanu kot borilni veščini bom predstavil borilni aspekt vadbe prek njenega opisa pri mojstru Zengu na Tajvanu in delovanja Taijiquan Instituta v Sloveniji. Hipoteza dela je, da je sodobna razširjenost in pojavnost ter posledično tudi praksa taijiquana specifična v tem, da je odvisna predvsem od delovanja posameznikov znotraj (globalnih) zamišljenih skupnosti TJQ in njihovih osebnih ambicij. Posameznik se s prakso taijiquana nujno sreča v lokalni skupnosti, ideje in nazore o veščini pa lahko črpa tudi iz globalnega "arhiva", vendar ima na začetku vadbe na posameznika večji vpliv predvsem njegov lokalni učitelj oz. mojster. Delovanje teh posameznikov (mojstrov), ki služijo za prenašalce in tudi prevajalce prakse taijiquana po svetu, je pomembno za razvoj veščine v prihodnosti. Z vidika globalizma je to lahko precej problematično, saj tržna logika favorizira tiste, ki se najbolj podredijo potrebam trga in se najbolje tržijo. Prenos znanja, ki ga je moč pridobiti z redno vadbo veščine po njenih osnovnih principih, ni več (primarni) cilj marsikaterega mojstra. Cilj posledično postane voditi čim bolj tržno uspešen klub z veliko učenci, kar pomeni večji zaslužek za relativno malo ur tedenskega dela. Ideologija globalizma je tudi vodilna sila v ozadju še vedno močno prisotne mistifikacije taijiquana. Tako je na nek način sklenjen kompromis med tem kaj posamezniki pričakujejo od prakse TJQ in kaj dobijo, ko se priključijo lokalni skupnosti. Ker posamezniki po zaslugi medijskih predstavitev spoznajo taijiquan kot npr. starodavno vadbo koreografij, jih pač ne moti, da na treningih izvajajo eno koreografijo za drugo, kar postane (edini) cilj same vadbe. V tem kontekstu je globalno prisoten nazor, da je mogoče uporabnega ter avtentičnega taijiquana naučiti samo v kulturi iz katere izhaja (tradicionalna "daoistična" kitajska kultura), in sicer le v neposrednem stiku s tradicionalnimi nosilci tradicije legitimen, ni pa veljaven. Vsakdo, ki ima dobro praktično znanje o veščini in ga je pripravljen deliti z ostalimi, lahko danes uči taijiquan kjerkoli po svetu. Vse bolj popularni pa so tudi tečaji prek svetovnega spleta, kjer učiteljem ni treba potovati do različnih učencev in obratno, vadba pa je vedno v domačem okolju in samostojna (učitelj-učenec),

46 pomanjkanje fizičnega stika pa, vsaj za nekatere, nadomesti avdio-video HD posnetek najljubšega mojstra.

OSNOVNE ZNAČILNOSTI TAIJIQUANA

Obče priznane značilnosti taijiquana, ki jih je med mnogimi opisal tudi R. W. Smith in v glavnem predstavljajo ideje zajete v Klasikih taijiquana, so naslednje. Taijiquan je oblika kitajske samoobrambe in vaj v počasnem gibanju. Kot fizično vajo jo lahko vadijo ljudje vseh starosti, brez omejitev vremena, prostora, časa in posebne opreme. Poudarja počasno, globoko dihanje in uravnotežene, sproščene drže. Z redno vadbo vsaj eno uro na dan, solo vaje (izvajanje taijiquan forme) obljubljajo zdravo in dolgo življenje. Praktikant mora biti v vsakem trenutku sproščen, pri čemur mu pomaga vadba različnih drž in gibanj. Vse napetosti in vsa moč morajo biti izpraznjene iz zgornjega dela telesa in morajo ''potoniti'' v podplate, eden od obeh mora biti vedno trdno postavljen na tla. Brez pravilne sproščenosti praktikant nikoli ne more dojeti taijiquan drž. Dihati je potrebno skozi nos v trebuh, preponi pa pomagajo spodnje trebušne mišice. Človekova ''notranja'' energija, poimenovana qi, mora biti zbrana pod popkom v točki imenovani dantien. Um pošilja to energijo po telesu, odvisno od potrebe, vendar qi ne more krožiti po telesu, če to ni pravilno sproščeno in poravnano. Boki so osnova vseh telesnih gibov. Prostor v sredini (med ledvicama) je os iz katere vsi gibi črpajo moč. Samo v sproščenosti in nadzorovanju bokov je uporabna moč. Neodvisna uporaba rok in nog od bokov pomeni za gibanje izgubo optimalnega ravnotežja, kar vodi v izgubo optimalne telesne drže in posledično v konstantno stanje napetosti, katera postane nujnost za ohranjanje ravnotežja. Poleg izvajanja solo taijiquan form se lahko vadi tudi ''potiskanje rok'' (tuishou) v parih. Prek te vadbe se posamezniki učijo prepoznavati partnerjeve gibe, se z njim povezovati in razumeti stik s silo prek konceptov spreminjanja, sledenja in sproščenosti. Vsebino in izkušnje tovrstne vadbe lahko praktikant uporabi pri izvajanju solo form, kjer je poudarek na sproščenem nepretrganem gibanju. Vadba ''potiskanja rok'' pa je prav tako lahko učinkovita metoda samoobrambe (Tašner 2009: 28-9). Pri pregledu slovenske literature o TJQ sem našel podoben opis, ki prav tako povzema ideje Klasikov taijiquana, prevedene iz kitajskega jezika. Virant (2005) je v svoji diplomski nalogi Umetnost kitajskih borilnih veščin in kaligrafije taijiquan takole opisal:

"/.../ Bogato filozofsko mišljenje, ki ga je ta šola sprejela, se kaže med gibanjem od začetka do konca: gibi so uravnoteženi in skrivnostno povezani, moč se izteče ideja se ne, sila je omejena zato jo uravnava ideja, moč pesti je brezkončno mehka in občutljiva. Istočasno je taiji quan gibanje tudi nasprotujoče in komplementarno (dopolnjujoče) hkrati. V taiji boksanju so nasprotja kot trdo in mehko, prazno in polno, gibanje in mirovanje, hitro in počasi, odpiranje in zapiranje, iztezanje in krčenje itn. Ta (nasprotja) so nasprotujoča in dopolnjujoča, ter se izmenično obračajo in spreminjajo./.../ Zahteve vsake šole so: 1. mirno srce (um), uporaba ideje, da zavest vodi gibanje, gibi in dihanje so povezani, dihanje naj bo enakomerno, stabilno in globoko, spontano; 2. osredotočena pravilna in sproščena, mehka in počasna drža, tako da telo ohranja spontano sproščeno držo, da ne visi ali se naslanja na kaj, neprekinjeno gibanje, spontana mehka moč; 3. obokani zaviti gibi, ki so nepretrgano okrogli, pri čemur so boki os ali vreteno, ki obrača telo, zgoraj in spodaj si medebojno sledita, celo telo naj bo nerazdeljena celota, popolnost; 4. usklajena povezanost ter očitna razlika med polnim in praznim. Prehodi med položaji so povezani, povsod se vidi prazno in polno, center (srce) naj ohranja stabilnost; 5. lahko, živahno, mirno in stalno, mehko in trdo naj nastopajo skupaj, gibanje naj ne lebdi in naj ne bo omejeno, zunaj naj bo mehko, notri trdo, razvoj moči je celoten, popoln" (Virant 2005: 32-3). V obeh primerih je za "opis konceptov TJQ uporabljena starinska (mistična) terminologija, ki izvira iz filozofskih korenin taijiquana v daoizmu in tradicionalni kitajski medicini, ki je težko razumljiva za širšo publiko in praktikante začetnike, v teku prakse TJQ pa se izkaže, da v sodobnih Zahodnih jezikih (angleščina) manjka besedišče potrebno za izražanje nekaterih pomembnih idej, razumevanje katerih je osnova za napredek v veščini" (Scheele).29 To prepričanje o "inkumenzurabilnosti" (Fayerabend 1999) našega (zahodnega) kulturnega okolja s tradicionalnim kitajskim kulturnim okoljem je splošno sprejeto prepričanje, prisotno ne samo v večjem delu akademskega sveta temveč tudi v popularni kulturi. Seveda, se obe kulturni okolji močno razlikujeta med seboj, podobno kot se tudi sodobna kitajska družba zelo razlikuje od tradicionalne imperialne Kitajske. Misel, da je potrebno za uspešen razvoj (napredek) v veščini taijiquana najprej poznati Pot (daoizem) in se šele nato lotiti prebiranja literature o taijiquanu, je tako prisotna v celotni globalni taijiquan zamišljeni skupnosti. Ta nazor tako za mnoge pomeni težavo, ki jo pripisujejo kulturni oddaljenosti in jo poskušajo odpraviti tako, da predlagajo nove

29 Internetni vir: http://www.scheele.org/lee/classics.html#ToC; pregledano 22.08.2016.

48 možnosti razlaganja konceptov (npr. qi) in pojavov (npr. fajin), ki temeljijo na principih pozitivizma in po načelu preverljivosti. Takšen primer je tudi doktorat Utelešenje: Povezava med telesno držo in duševnimi procesi kolega Severja (2014), v katerem je avtor TJQ izkušnjo (fajina) podvrgel raznoraznim "znanstvenim" meritvam v sodelovanju z Inštitutom Jožef Štefan, z namenom, da bi jo lahko bolje razumeli: "Izkušnja TJQ se torej dogaja na telesnem in duševnem nivoju in tudi sam učni proces lahko drsi po NF in po SI verigi, zato moramo za boljše razumevanje izkušnje TJQ poskušati razgraditi mehanizme, ki jo oblikujejo. Na ta način bomo lahko abstraktne in mistične metafore zamenjali za konkretne pomene, hkrati pa nikakor ne bomo izničili pomena pesmi o TJQ" (Sever 2014: 80). ž Sam sem mnenja, da metafore vsebovane v Klasikih taijiquana niso abstraktne, temveč so že konkretna in natančna navodila kako vaditi taijiquan. Razumevanje in osebno udejanjanje teh navodil vodi do tradicionalnih rezultatov, ki v obliki sposobnosti izvedbe fajina ali pa v obliki ohranjanja vitalnosti in doseganja visoke starosti (oboje skupaj predstavlja npr. Ma Yueliang), navdušujejo milijone vadečih. Pri prevodu vedno tvegamo, da bomo "zameglili" bistvo in zato mislim, da je možno koncepte in principe TJQ razumeti le, če jih "utelesimo" skozi prakso taijiquana. Nato pa jih lahko poljubno opišemo kakorkoli je potrebno v dani situaciji. Ko enkrat osvojimo principe, jih lahko ubesedimo na katerikoli način. Da bi našli skriti zaklad je potrebno imeti načrt. Ko pa enkrat vemo kje zaklad je, načrt izgubi svoj namen in lokacijo mesta zaklada lahko opišemo na veliko različnih načinov, ki jih načrt ne vsebuje. V nadaljevanju bom, s pomočjo zbrane literature in z uvidi pridobljenimi s prvoosebno izkušnjo preko dolgoletne prakse TJQ, poskusil jasno opisati bistvene principe in koncepte TJQ, kot so "uporabi um namesto sile, "qi", "sproščenost" in njihovo vadbo preko opisa taijiquan forme in "potiskanja rok", pri čemer pa se je potrebno zavedati, da je samo njihovo razumevanje vedno drugačno od njihove izkušnje, saj je število možnih interpretacij v teoriji ogromno, v praksi pa je omejeno. V praksi so tako ti koncepti in principi neločljivo povezani na način, da drug drugega pogojujejo in omogočajo, zato je v teoriji vseeno katerega vzamemo za začetno točko delovanja. Pomembno je samo, da nekje začnemo.

1. "Qi"

Za večino praktikantov je taijiquan daoističen v splošnem in ne v specifičnem smislu. Ker je diagram taijitu najbolj poznan daoističen simbol, že ime veščine prikliče mističen daoističen izvor. In dejansko, ko praktikanti vadijo dvoročno "potiskanje rok", se

49 njihove dlani, roke in telesa združijo in oblikujejo fizično podobo, ki spominja na taijitu. Podobno se tudi izraza yin in yang uporabljata pri vsakdanji vadbi: učitelji opominjajo učence, da so preveč yin (sproščeni) ali yang (napeti) v izvajanju gibanj ali pri potiskanju rok; dlan obrnjena navzgor je "yin dlan", dlan obrnjena navzdol pa "yang dlan"; noga, ki podpira težo telesa, je s stališča gibanja obravnavana kot yin (pasivna), noga, ki ne podpira telesa pa kot yang (aktivna), s stališča mase pa je "yin noga" tista brez občutka teže (prazna noga) in "yang noga" tista kjer občutimo težo (polna noga); yin in yang opisujeta tudi simetrijo zgornjega in spodnjega dela telesa, po kateri smo v ravnotežju kadar je izpolnjeno sledeče pravilo: kadar je desna roka yin (prazna) potem je leva roka yang (polna), leva noga yin (prazna) in desna noga yang (polna) (Frank 2003: 74). Koncept qi ("ključna energija", angl. "vital energy") pa služi za most med taijiquanom in daoizmom, tradicionalno kitajsko medicino in mnogimi preostalimi aspekti vsakdanjega življenja. Medtem, ko ima qi mnogo pomenov,30 lahko v taijiquanu prevzame specifično "daoistične" konotacije, čeravno to ne velja za vse praktikante. Qi je tudi praktičen, pogostokrat uporabljen koncept za poučevanje in učenje načina po katerem naj razumemo odnos med dihanjem in gibanjem v taijiquanu. Domnevne daoistične notranje alkimistične (neidan) korenine taijiquana so tako tesno povezane z načinom po katerem je qi družbeno konstruiran prek vadbe. Bolj kot na Kitajskem in Tajvanu to velja za praktikante na Zahodu (ZDA in EU), kjer je izraz qi prežet s težkim misticizmom popularnega daoizma: "Jullien poudarja, da daoistična misel izpostavlja tri stopnje v oblikovanju in razvijanju osebnosti: prva je jedro (jing), druga qi (energija diha) in tretja spiritualna (shen): Ob rojstvu »spiritualno« vstopi v fetus, na tej osnovi se oblikuje »dih«, ki povzroči nastanek jedra (prisotnosti). Ko se posameznik začne starati, mora prečistiti svojo prisotnost, torej njegovo fizično bivanje (telo), in ga spremeniti v »dih« (qi), ta pa se potem lahko spremeni v spiritualno energijo, ki je zadnja stopnja energije" (Jullien, po Sever 2014: 70). Za mnoge praktikante predstavlja qi mantro, ki posamezniku omogoča stik s "starodavno" modrostjo prek skupne razprave in treninga. V tem smislu je qi konstruiran družbeno in izkustveno (Frank 2003: 75). V kozmološkem diskurzu je qi neke vrste eter, duh ali življenjska sila, ki prežema makrokozmos vesolja in mikrokozmos telesa. V diskurzu borilnih veščin pa qi postane otipljiva energija, ki jo je moč kultivirati v telesu kot neke vrste orožje. Taijiquan je najbolj

30 The Concise English-Chinese Chinese-English Dictionary (1980, Hong Kong: Oxford University Press) takole definira qi : 1. Air; atmosphere 2. Gas 3. Breath 4. Smell; fragrance 5. Airs; manner 6. Spirit; morale.

50 popularen izmed vseh "mehkih" borilnih veščin, ki so povezane z borilnim gojenjem, manipuliranjem in izdajanjem qi-ja.31 V medicinskem diskurzu je qi telesna energija, ki jo lahko uravnotežimo in sprostimo prek uporabe zelišč, akupunkture in qigong vaj. V popularnem diskurzu je del ustne tradicije, filma, fikcije in stripov, kjer predstavlja romantično, skrivnostno silo, ki je bolj domača v domišljiji kot v vsakdanjem življenju. V novodobniškem diskurzu je qi orodje v rokah karizmatičnih zdraviteljev, ki uporabljajo qigong in s qi-jem povezane produkte za izvajanje množičnih spiritualnih seans in zdravljenj na daljavo; najbolj poznan tak primer pa je gibanje Falun Gong, ki ga je kitajska vlada sicer prepovedala leta 1999. V seksualnem diskurzu se qi nanša na ohranjanje jing-a ("sperma" ali "seksualna energija"), za doseganje in vzdrževanje zdravja, podaljševanje dolgoživosti in ojačitev seksualnega užitka. V okoljskem diskurzu je najbolj opazen v popularni praksi fengshui (dobesedno "veter in voda"), kjer je qi nekaj kar moramo prebrati iz pokrajine, da lahko določimo ugodne lokacije za postavitev stavb in drugih konfiguracij. V družbenem kontekstu ti vzporedni diskurzi tekoče prehajajo drug v drugega; včasih obstajajo ločeno in drugič skupaj v umu posameznika in ustvarjajo semiotične strukture v katerih družbeno pomenljivi sistemi znakov so-obstajajo na več nivojih (po Frank 2003: 77). Pri vseh aspektih borilnih veščin se poudarki na specifične principe vadb razlikujejo med učitelji in še bolj med veščinami. Taijiquan in ostale "notranje" borilne veščine posebej poudarjajo obvladovanje qi-ja v telesu in uporabo yi-ja ("um-namen") namesto li-ja ("moč"). Kljub temu pa se mnogi učitelji izogibajo razpravam o teh konceptih, ker jih obravnavajo predvsem kot ezoterične motnje za začetnike (Frank 2003: 77). Tako se je tudi moj učitelj Zeng raje izogibal vprašanjem o tej tematiki in na vprašanje o obstoju in uporabi qi-ja najprej odgovoril, da ta sploh ne obstaja. Kasneje je pojasnil, da je smiselno o tem govoriti šele takrat, ko praktikant doseže idealno poravnavo telesa, ukoreninjenost in sproščenost, ki omogočajo zaznavo in pretok qi-ja po telesu. Lahko dkratka povzamemo, da za posameznika qi obstaja, če smo ga sposobni zaznati in ne obstaja, če ne izpolnjujemo določenih pogojev.

31 V kontekstu kitajskih borilnih veščin, bi bilo pravilno rečeno, da nekdo izda (fa) energijo (jin) in ne qi. V teoriji je qi izvir iz katerega izhaja jin (Frank 2003:76).

Iz osebne izkušnje nekega sogovornika,32 tudi TJQ praktikanta, sem izvedel, da je postal pozoren na qi šele po tem, ko je po več letih treninga nenadoma začel doživljati napade pospešenega delovanja srca, vrtoglavice, prisotnost ostre bolečine v prsnem košu in nadlakti leve roke ter se na splošno začel počutiti zelo slabo. Ker so bili EKG izvidi srca normalni in laboratorijski izvidi krvi boljši kot pri večini ljudi v njegovi starostni skupini, se je njegov zdravnik odločil, da ga pošlje k psihiatru. Kolega se s tem ni strinjal in je vztrajal, da so njegove bolečine telesne narave. Posledično je šel na zdravljenje v ambulanto tradicionalne kitajske medicine, kjer mu je zdravnica po 10 minutnem pregledu povedala, da je zbolel za pojavom "izgubljenega qi-ja". Po zdravničinem opisu je to "bolezen" kjer se qi ne more vrniti v dantien in posledično tava po notranjosti telesa, kar lahko vrže določene organe iz ravnotežja, posameznik pa to lahko občuti kot vrtoglavico itd. Priporočila mu je, da naj se pri napadu usede in sprosti ter naj da roke na trebuh kamor naj poskuša zbrati qi. Sogovornik je po tej diagnozi hitro okreval saj je vedel kaj se mu dogaja in kako se s tem ukvarjati. Ker je treniral TJQ je imel v svojem pomenskem naboru le bežno idejo o qi-ju in posledično je vzel navodila od zdravnice na konkreten način. Ker biomedicina nima koncepta qi-ja bi bilo njegovo zdravljenje zagotovo dolgotrajnejše saj so že samo EKG in krvni testi vzeli več časa kot pa ga je rabila TKM zdravnica za diagnozo in svetovanje. Zagotovo pa bi obsegalo tudi jemanje pomirjeval ipd. Po tej izkušnji je sogovornik tudi zelo hitro napredoval v vadbi TJQ. Pojasnil je, da je bilo temu tako zato, ker je tedaj vedel kaj je mišljeno z navodilom "spusti qi v trebuh". Od takrat naprej se je pri izvajanju form in figur to energijo naučil opazovati povsod v telesu, opisal pa jo je kot občutek toplote sončnih žarkov na koži, "le da to čutiš pod njo". Za praktikanta notranjih borilnih veščin, ki je bolj zaposlen s praktičnim kot pa mističnim, je neigon ("notranja vadba") diferencirana od weigong ("zunanja vadba") predvsem preko njegovega razumevanja načinov dejanskega delovanja qi-ja v telesu, t.j. v njegovem lastnem telesu in telesu nasprotnika. Ko vaditelj pridobi takšne sposobnosti, se vedno bolj zanaša na uporabo xin ("um") in yi ("um-namen") za namene ojačitve kopičenja in kroženja qi-ja po in v telesu. Takšne vaje imajo včasih svoje povsem lastno življenje, ki je popolnoma ločeno od krogov borilnih veščin (npr. falun gong) so pa tudi pomemben sestavni del meditativnih praks nekaterih daoističnih in chan budističnih šol. Bolj izurjeni vaditelji TJQ trdijo, da lahko z voljo premikajo qi v katerikoli del telesa in ko to sposobnost združijo s specifičnimi tehnikami, lahko odbijejo, odvrnejo ali preusmerijo

32 Nestrukturiran intervju leta 2014 v Ljubljani.

52 prihajajočo silo z izvrstno ekonomijo uporabljenega truda. A gibanje qi-ja sledi yi-ju in razmišljanje o qi-ju na neposreden način privede do "stagnacije" (Frank 2003: 79-80). Ma Yueliang (1901-1998), vodja wu (Jianquan) stila taijiquana, je leta 1988 takole odgovoril na Frankovo vprašanje, če si med vadbo zamišlja kroženje qi-ja po posebnih telesnih poteh: "Ne zamišljam si kroženja qi-ja po posebnih poteh med izvajanjem vaj. Klasiki pravijo: motiviraj qi z umom in motiviraj premikanje telesa s qi-jem. Efekti vadbe TJQ so dejansko trojni: um, qi in telo oboje zunanje in notranje z nenadno uporabo uma, po kitajsko yi-ja. Klasiki tudi pravijo: poudarjaj duha in ne qi-ja. Preresna skrb za qi se odraža v stagnaciji. Začetniku je to težko razumeti. Za treniranje qi-ja je bolj primerno, da se izvaja vaja stoječe meditacije (praktikant stoji pri miru kot kol zapičen v zemljo). Pri tem pa ni priporočljivo, da si zamišlja kroženje qi-ja po telesu" (po Frank 2006: 94).

2. "Sproščenost"

Prva kitajska beseda, ki sem si jo zares zapomnil je bila fang song ("sprosti se"). Na treningih pri Zengu na Tajvanu sem jo prvič slišal že takoj, ko sem začel z vadbo "potiskanja rok" in nato še neštetokrat med katerokoli vadbo že. Čim sem se dotaknil so- vaditelja, že je prišel Zeng in velikokrat ponovil naj se sprostim. Njegovo zahteva me je najprej zmedla, saj sprostiti se med tem, ko te nekdo potiska, vleče, poriva in pritiska ni najbolj logična izbira. No vsaj tako se zdi dokler dejansko ne poizkusiš. Pri poskusih sproščanja pa sem takoj naletel na težavo: kljub temu, da sem se pod pritiskom dotika poskušal sprostiti, mi dejansko nikoli ni uspelo. Danes vem, da je bilo temu tako zato, ker nisem zaznaval stopnje napetosti lastne roke in posledično tudi nisem bil sposoben oceniti sile oz. teže pritiska nasprotnika. Biti na-treniran v sproščenosti pomeni, da zaznaš že najmanjšo spremembo pritiska na koži, kar pa je mogoče samo če v lastnem telesu ne občutiš teže telesa (se sprostiš), kar se odraža v posameznikovi živahnosti. Mojo težavo pri doseganju potrebnega sproščanja je Zeng rešil tako, da me je močno zgrabil in zahteval naj se sprostim. Ker tega seveda nisem zmogel, se je najprej začel krohotati potem pa je predlagal naj tudi sam storim isto. In res, ko mi je uspelo se zares smejati, se je moje celotno telo sprostilo in lahko sem se neovirano premikal, šele nato pa sem opazil, da Zeng ni spremenil moči prijema oz. ni popuščal. Občutenje telesa pred in po doseganju sproščenosti ni primerljivo; kot da gre za povsem drugačno telo, ki mu je udobno kljub temu, da bi "moral" biti v zategnjenem položaju, kar je običajno kadar na nas nekdo deluje

53 z veliko silo. Na ta način, prek konkretne izkušnje "aktivne" sproščenosti, sem počasi začel to iskati tudi med vadbo forme in kasneje tudi med vsakdanjimi opravili. Sproščenost je imanentna našemu telesu, a je ta občutek zelo težko zavestno uporabiti po lastni želji. Z vajo, se pravi z velikim številom kvalitetnih ponovitev, je doseganje sproščenosti vsakič lažje, pri čemer pa velja, da se vedno lahko še bolj sprostiš kot si se že. Sproščenost je, ko enkrat ta koncept poznaš, tudi tista lastnost, ki naredi gibanje telesa za tekoče, mehko in okroglo. Te kvalitete lahko opazujemo pri izkušenih posameznikih med izvajanjem forme. Bolj kot si sproščen, bolj si v simetriji, kar pa človeško oko zazna kot usklajenost, ki je v večini kultur obravnavana kot lepota. Tršar (2008) v svoji diplomski nalogi O konceptu sproščenosti v kitajskih borilnih veščinah to specifično vrsto "sproščenosti" takole opiše: "Sproščenost bom postavil kot osrednji koncept, ki povezuje vse elemente v teoriji borilnih veščin. Še zdaleč pa ni nujno, da je za uspeh v bitki sproščenost najpomembnejša. /.../ Sproščenost je sestavljen pojem in zajema več idej: ne-rigidnost, ne-fiksiranost, popustljivost, sledenje, mirovanje znotraj gibanja, prazno čakajoč na polno, mehkobo in nežnost ter nedelovanje. /.../ Prva zahteva sproščenosti je, da sem znotraj sebe sproščen. Celotna notranja zaznava (telo, um, srce, duh itd.) mora biti povezana, tekoča in brez krčev, ki bi nas ovirali. Pri tej povezavi je potrebna pravilna struktura telesa in ne mlačna mlahavost sedenja na blazini (tenzegriteta je najnovejši pojem za ta občutek). Druga od zahtev sproščenosti je, da je celotna zunanja zaznava (telo, nasprotnik, okolje) sproščena in povezana v celoto, tako da ne obstaja fiksacija odnosov. Zunanja sproščenost pomeni, da naši odnosi do okolja niti malo niso zapeti. Zapeti odnosi so odnosi, ki jih hočemo zadržati nespremenjene" (Tršar 2008: 87). "Začnimo z notranjo sproščenostjo. Znotraj telesa obstaja problem odnosov med posameznimi deli telesa. Če obstajajo neke relacije v notranji zaznavi, takrat obstaja tudi premena. Če lahko zaznavamo in upravljamo s povezavami v telesu, potem lahko spoznamo razliko med sproščenostjo in nesproščenostjo. Vedno bolje zaznavamo sebe, vedno manj je naših rigidnih stanj. Lahko se spustimo izven začrtanih gibov, odvržemo metode in se spontano gibamo. Mojster taijiquana Yang Chenfu je pravil: "Govoril je o sproščenosti: Učitelj Cheng je vsak dan govoril o sproščenosti. Več kot desetkrat je ponovil: 'Bodi sproščen, bodi sproščen in umirjen. Celotno telo mora biti sproščeno in odprto.' Obratno pa je govoril: 'Nesproščenost, nesproščenost, biti nesproščen, je biti kot lesena lutka po kateri se udriha.' V borilnih veščinah nesproščenost znotraj sebe, ob menjavi in izvajanju gibov povzroči izgubo hitrosti in moči. Sproščenost znotraj je povezanost vse zaznave v neko funkcionalno spremenljivo strukturo. Pomeni povezavo zavesti in instinktov. Sproščenost je spraviti zavest, instinkt in telo v celoto. Naša zunanja zaznava ima podobne probleme: kako z nasprotnikom ohranjati pravilen odnos, slediti njegovim gibom in se

54 nikjer z njim zapeti v fiksni poziciji na mojo škodo. Ustanovitelj aikida Morihei Ueshiba pravi: "The best strategy relies on unlimited responses." Teh nešteto odgovorov nima načrta in metode, saj modeli in metode pripadajo našemu nasprotniku. Ta občutek svobode navzven je sproščenost. Borilne veščine omogočajo razumevanje razlike med zunanjo sproščenostjo in nesproščenostjo" (Tršar 2008: 88). "Sproščenost znotraj in zunaj zaznave našega telesa napeljuje na druge koncepte teorije o borilnih veščinah. Še enkrat poudarjam, da sproščenost ni bolj pomembna od teh konceptov, niti ni nujno, da se najprej sprostimo in potem šele razumemo druge ideje. Vse našteto je le neko vodilo v borilnih veščinah in dodatno orodje pri poenostavljanju in ponotranjenju vseh še bolj zapletenih idej. Kakšno vlogo ima sproščenost pri komplementarnih parih tipa yin-yang? Sproščenost je tisto stanje, ki omogoči nemoteno prehajanje iz enega ekstrema v drugega. Sproščenost omogoči gibanje uma in telesa ter posledično naredi druga znanja učinkovita. Zato trdim, da je sproščenost pogoj učinkovitega delovanja./../" (Tršar 2008: 89). Sproščenost pa v kontekstu vadbe taijiquana pomeni predvsem aktivno prizadevanje po sproščanju. Telo je, v kateremkoli položaju, pod nenehnim pritiskom, ki ga na nas izvaja sila težnosti. V stoječem položaju se je zato nemogoče popolnoma sprostiti brez, da bi padli na tla. Sproščenost je torej pogojena s telesno držo, t.j. zavestno manipulacijo kosti, sklepov in mišic, pri čemer skušamo doseči takšno poravnavo, ki omogoča maksimalno sproščenost, brez da bi pri tem izgubili ravnotežje. Koncept sproščenosti pri taijiquanu torej pomeni, da je potrebno istočasno nekatere mišice sprostiti in spet druge napeti, takšna manipulacija pa je zahtevnejša od običajne rabe telesa v vsakdanjem življenju in mora biti zato utrjena prek rednega ponavljanja različnih vaj. Ena od takih vaj je tudi naslednja vaja, ki jo redno uporabljam na treningu: "Pri vadbi taijiquana posvečamo veliko pozornosti navpični poravnavi točke na sredini stopal, točke na sredini dna trupa in točke na vrhu glave (npr. vaja stoječi steber). Poravnavo dosežemo tako, da usmerimo pozornost na stopala in se čim bolj sprostimo, ne da bi pri tem prekinili pozornost. Nato se usmerimo na spodnji del trebuha (tudi dantien) in s pozornostjo poravnamo obe točki (stopala in trup) ter se sprostimo (dihamo s trebuhom). Telo bo sledilo pozornosti-namenu, če se sprostimo t.j. 'odložimo težo na nogi ter skozi nogi na tla'. Na ta način energija potone in noge ter trebuh postanejo močnejši in težji -polni; zgornji del telesa (prsni koš, vrat, glava) pa se ob tem sprosti -je prazen, lahek, brez odvečnih napetosti. Ko to dosežemo, usmerimo pozornost na vrh glave in poravnamo vse tri točke

(sredina stopal in trupa ter vrh glave) v navpično os. Pomembno je, da smo pri tem nenehno sproščeni in pozorni, saj energija sledi namenu, masa oz. telo pa energiji."33

3. "Uporabi um-namen namesto sile"

Razlika med xin (um) in yi (um-namen) je subtilne narave. Ma in Wu sta jo razložila na sledeč način: "Beseda 'xin' v kitajskem jeziku označuje um, t.j. aktivnosti možganske skorje. V kitajskih borilnih veščinah je pregovor, da je qi upravljan z yi. Beseda yi v kitajščini pomeni zaznavanje. Čeravno je zaznavanje pobližje povezano z umom, med njima obstajajo razlike; xin ukaže in yi izvede" (Ma in Wu, po Frank 2003:79). Ključen princip za razumevanje načina po katerem se poučuje in prenaša vadba "potiskanja rok", je princip uporabe yi (um-namen) namesto li ("sile"). Osrednje pravilo taijiquana, ki se pojavlja v različnih oblikah v celotnem taijijing-u, širokem kanonu klasičnih kitajskih pisanj o TJQ, je: um nadzira gibanje qi-ja, ki mora globoko potoniti. Nato ga (qi) lahko zberemo v kosteh. Ko qi prosto kroži po telesu, brez katerekoli ovire, lahko z lahkoto sledi umu (po Frank 2003: 82). Kadar lahko um usmerja qi v katerikoli del telesa, telo v hipu in nezavedno interpretira prihajajočo silo. Takšna interpretacija sile omogoča razvoj več tipov jin-a ("energije"), med drugimi tudi lepljivo, sledljivo in poslušajočo energijo (Frank 2003: 82). Upravljanje z yi je torej eden od ključnih aspektov vadbe taijiquana. Taijiquan tako vsebuje psihološko aktivnost, v kontekstu vpliva uma na telo, mentalne energije na fizis, zunanjega okolja na notranje okolje ali dopolnjevanja zunanjega okolja z notranjim okoljem. Ne glede na stil taijiquana, je uporaba yi-ja vedno potrebna za nadzor dihanja in popravljanja drž ter gibanj. Opisan je tudi kot "duhovna in zavestna aktivnost" posameznika, vadba le-tega pa je včasih poimenovana kot "regulacija srca-uma" in kot "dodelovanje oz. prečiščenje pozornosti". Če povzamemo, je yi duhovna in zavestna osebna vadba, ki trenira (izboljšuje) delovanje možganske skorje (Qu 2002).34 Yi prevladuje nad jing (esenca), qi in shen (duh,), ki so v tradicionalni kitajski filozofiji poznani kot "trije zakladi človeštva". Kopičenje esence leži v skrbi za qi, skrb za

33 To je poenostavljena vaja za doseganje optimalne poravnave telesa glede na težnost, ki omogoča doseganje sproščenosti. Vajo sem priredil, idejo pa sem črpal iz poglavja o desetih pomembnih točkah, ki jih je opredelil Yang Chenfu in so med drugim zapisane tudi v knjigi The Art of Taiji Boxing, Weiming (1925). 10 zapovedi o taijiquanu Yang Chenfuja danes mnogi obravnavajo kot eno izmed klasik taijiquana. 34 Internetni vir: Taijiquan Journal 3(4), http://www.taijiquanjournal.com/archivevolume3.php, pregledano 28.08.2016.

56 qi pa leži v shranjevanju duha. Razmerje med shen in qi je sledeče: qi se nakopiči, ko je shen skoncentriran in qi se razprši, ko je shen (za)moten. Shen je spiritualna zavest; z drugimi besedami, je um-namen. Ključa za treniranje uma-namena sta koncentracija in uporaba zavesti. Koncentracija se nanaša na osredotočenost posameznikovega uma, zavest pa na določen del telesa, kot je npr. dantien, ali pa na specifičen objekt v naravi (Qu 2002). Koncentracija navznoter oz. koncentriranje na specifičen del telesa je po navadi uporabljeno za usmerjanje pozornosti na dihanje ali pa na določene akupunkturne točke. Daoisti so zmerom verjeli, da je dantien področje v katerem je potrebno kultivirati qi. Vendar pa dantien ni le akupunkturna točka, temveč zaseda poseben prostor v telesu. Lociran je v spodnji trebušni votlini v nivoju popka, med ledvicama. Znanstveniki so odkrili, da se tam nahaja veliko kapilar in avtonomnih živcev. Najboljše rezultate vadbe qi- ja pa bomo dobili, če kot dantien uporabljamo to lokacijo (v daoizmu so omenjeni vsaj trije dantieni; v trebuhu, v prsnem košu in v glavi). Zunanje koncentriranje na yi pa uporablja objekte v okolju za osredotočanje na um. Tako se na primer lahko osredotočimo na rožo, drevo, goro, luno ipd. Ti objekti naj bi bili prijetni, domači, pomirjajoči in enostavni. Osredotočanje na luno in sonce je starodavna daoistična metoda koncentriranja. Prek te tehnike ljudje absorbirajo esenco sonca in lune, pri čemer verjamejo, da osredotočanje yi-ja na sonce lahko ojači yang energijo v telesu posameznika, medtem ko osredotočanje na luno yang energijo nevtralizira. Posledično lahko, če ima nekdo šibko yang energijo prek te tehnike absorbira več esence sonca, potrebo po več esence lune pa imajo tisti s šibko yin energijo. Gre za tehnični proces, ki vsebuje zahtevno kontroliranje yi-ja v povezavi s pravilnim časom in krajem izvajanja vadbe, in se ga je mogoče naučiti le s pomočjo učitelja (Qu 2002). Na voljo je veliko število različnih metod za zbiranje yi-ja, a so principi pri vseh enaki. Najprej je potrebno odstraniti moteče misli, ki se pojavijo med vadbo. To storimo tako, da se sprostimo na naraven način in dovolimo pojavljajočim mislim, da se postopoma poležejo. Z vadbo bo naša pozornost vse hitrejša in posledično bo vse manj motečih misli, ki bi zaposlile um z nesmisli. Drugič, okolje za vadbo mora biti takšno, da ne povzroča pretiranega vznemirjanja, se pravi mirno in udobno. In nazadnje, zadošča, da imamo "misel o yi-ju" osredotočeno na določeno točko oz. področje. Po določenem časovnem obdobju se bomo zavedli toka qi-ja. V grobem lahko ločimo med dvema stanjema toka qi- ja: v prvem qi teče naravno, sam od sebe; v drugem pa sledi specifičnim potem (meridianom) in ga nadziramo prek uporabe yi-ja. Paziti moramo na naslednje: ko se začne

57 qi premikati po telesu, lahko zunanje motnje, kot je npr. nenaden hrup, zmedejo vaditelja, kar se potem odraža v dvignjenem srčnem utripu in/ali občutku pomanjkanja diha. V tem primeru mora vaditelj ostati miren in ne sme na silo prekiniti z vadbo. Ponovno je potrebno osredotočiti oz. zbrati yi in postopoma obnoviti stanje miru. V tem stanju zbranega yi-ja naj vaditelj nato ostane nekaj časa preden zaključi z vadbo. Osnovna vadba taijiquana je tako sestavljena iz nadzorovanja in regulacije uma-namena, dihanja in telesa (Qu 2002).

* Na prvi pogled se zdi opisano razlikovanje med telesom in umom podobno nam domači kartezijanski opoziciji. Vendar dokaj hitro opazimo, da je razlika med prakso taijiquana in kartezijanskim dualizmom v različnem dojemanju odnosa um-telo in kultura- narava. Naša zahodna logika je v odnos um-telo postavila znak večje ali enako (≥), medtem ko je pri vadbi in filozofiji taijiquana pomemben enačaj (=). Priznavanje različnih kvalitet umu in telesu je torej smiselno, ni pa smiselno, da se področja pod domeno uma trudimo urejati s telesom ("jaz delujem"; fenomenologija) ali obratno, področja telesa nadzorovati s čistim analitičnim umom ("jaz mislim"; filozofija). Za uspešno delovanje in transformacijo posameznika moramo razumeti različne vloge uma in telesa, vendar šele oba skupaj omogočata aktivno celovito delovanje človeka. "Jaz lahko" (kot ga dojema Farnell in ne Marleu-Ponty) ni v opoziciji z "jaz mislim", temveč je indikator naše naravne danosti, da smo družbeno, osebno in fizično omogočeni preko članstva v kulturi in se posledično lahko vključujemo v semiotične prakse vseh vrst (Farnell 1994: 934). Hierarhijo "um vodi telo", je potrebno udejanjiti v praksi in v kontekstu taijiquana ne obstaja kot danost per se: "naše delovanje leži v ozadju naših praks" (Wittgenstein, po Farnell 1999: 348). Opisano tematiko o odnosu med umom, energijo in telesom ter njihovim nujnim medsebojnim ravnotežjem, je okoli leta 1875 v svoji knjigi problematiziral tudi Yang Banhou, sin ustanovitelja taijiquana stila yang, Yang Luchana. Kot zanimiv primer, ki izhaja iz imperialne kitajske kulture, sem ga vključil v prilogo (priloga 2), ker sem mnenja, da lahko bralec glede na zgoraj opisane ključne koncepte taijiquana poskusi tekst razumeti na konkreten način.

4. Vadba forme in potiskanja rok

Zgoraj opisani koncepti qi, yi in "sproščenost" predstavljajo konkretno notranjo vadbo (neigong) taijiqunana. Zunanjemu (neposvečenemu) opazovalcu so ti pojmi nevidni oz. za večino sodobnih ljudi v vsakdanji praksi sploh ne -če že, jih priznavajo na področju religije in ezoterike. V okvirih taijiquana pa skupaj predstavljajo vadbo "treh zakladov človeštva", pri čemer se yi nanaša na človekov duhovni aspekt (angl. spirit), "sproščenost" na telesno pojavnost (angl. essence) in qi na energijo, ki motivira življenje (angl. energy). V "naši" krščanski podobi sveta jim pravimo um, telo in duša, t.j. troedinost, ki tvori človeka (osebo). Ti principi se torej nanašajo na kultiviranje osebe in spadajo na področje osebne notranje (neigong) vadbe posameznika. Zunanja vadba (weigong) taijiquana, torej izvajanje forme in "potiskanja rok", pa se nanaša na bojevništvo, t.j. vadbo v parih oz. z nasprotniki. Slednja vsebuje odgovore (aplikacije) na konkretna vprašanja pri bojevanju, torej načine po katerih lahko razumemo oz. uredimo bojevanje in ga izkoristimo sebi v prid. Zunanja vadba je torej področje na katerem udejanjamo notranjo vadbo; vadba forme ali "potiskanja rok" brez upoštevanja in uporabe notranjih konceptov, večinoma ni obravnavana kot taijiquan (s strani resnih praktikantov), tudi če praktikanti izvajajo aplikacije vsebovane v taijiquan formah in se tako "borijo" na način, za katerega mislijo da je taijiquan.

Forma Izvajanje (katerekoli) TJQ forme se najpogosteje razume kot taijiquan. Je tudi najbolj razširjena vadba taijiquana po svetu, še posebno od leta 1990 naprej, ko je taijiquan postal zelo popularen v zdravstvenem kontekstu. Znotraj le-tega, se izvajanje forme svetuje kot preventivo pred boleznimi, skrb za imunski sistem, skrb za ravnotežje pri ostarelih ipd. ter kot kurativa, v smislu okrevanja po poškodbah in operacijah. V kontekstu skrbi za zdravje je tovrsten TJQ dobro zasidran na različnih inštitutih, v zadnjih desetih letih pa je tudi v okvirih biomedicine popularen kot objekt opazovanja, kjer je opravljenih vedno več znanstvenih študij o njegovih koristih za ohranjanje zdravja in vitalnosti predvsem starejših oseb (glej Hong 2008). TJQ forme se v tem kontekstu posledično dojema kot ponavljanje standardiziranih nizov gibanja na počasen, "meditativen" način. Gibe in figure se razume samo kot del sosledja, pri katerem se poudarja točno določen vrstni red in njihova pravilna izvedba

59 glede na obliko (položaji telesa, rok in nog so točno določeni). Posameznik se torej ukvarja s posnemanjem tistega kar lahko vidi in ne z vsebino kot je opisana zgoraj. Takšna vadba nima ne neigong kot tudi ne weigong kvalitet in je, paradoksalno, najbolj reprezentativna vadba taijiquana, vsaj za običajne ljudi. Ko posameznik osvoji določeno formo in hoče s treningom nadaljevati, mu v takšnih društvih ponudijo naslednjo formo, ki je mogoče nekoliko daljša ali pa zahteva nekoliko več truda, v smislu nižjih drž telesa in ravnotežno bolj zahtevnih gibanj. Trening TJQ v tem kontekstu je tako predvsem vadba oblike pri čemer se njeno funkcijo razume v smislu boljšega počutja in pravilne poravnave telesa, kar po prepričanju tovrstnih praktikantov omogoča zdravljenje človeka na več področjih. Standardizacija form in s tem razdelitev TJQ na pet tradicionalnih stilov pa se je prvič pojavila že po letu 1911 v kontekstu Republike Kitajske. Pred tem se je taijiquan prenašal samo znotraj zaprtih (družinskih) krogov, ki so takrat sicer absorbirali stvari iz zunanjega sveta borilnih veščin, a kar je bilo sprejeto je bilo strogo omejeno. Zato se je TJQ prijela oznaka "notranja" borilna veščina (notranje borilne veščine so v Kitajščini označene s pismenko, ki pomeni "znotraj družine"). Po letu 1912 je Xu Yusheng ustanovil Pekinški Inštitut za šport (Beijin Sport Research Society) in povabil velike mojstre tistega časa kot so Wu Jianquan (1870-1942), brata Yang Shaohou (1862-1930) in Yang Chenfu (1883-1936) ter Sun Lutang (1860-1933), da so tam poučevali taijiquan. Od takrat naprej se je taijiquan začel širiti med prebivalstvom, poučevali so ga relativno odprto in število praktikantov se je hitro povečalo (Ma 2000).35 Učitelji so na Xujevem Inštitutu skupaj poučevali in občasno tudi skupaj trenirali, čeprav so med seboj tekmovali za učence. Strinjali so se o kreaciji bolj ali manj standardne sekvence gibanj s standardnimi imeni, čeravno so gibe izvajali na različne načine. Te stilistične spremembe so izšle iz družbenih pogojev v dvajsetih letih 20. stoletja, ko so se učenja taijiquana lotili srednji in premožni sloji, pripadniki katerih niso imeli ne časa in ne fizične moči, da bi lahko izvajali taijiquan po metodah, ki so bile uveljavljene znotraj Yang in Chen družin. Njihov taijiquan je namreč bil hiter in je vseboval veliko skokov ter hitrih eksplozivnih gibanj ter nenadnih zaustavitev. Znotraj vsakega stila (wu, wu-hao, yang, sun, chen), ki se je posledično v tem obdobju izoblikoval oz. osamosvojil, so publikacije priročnikov za treniranje, s fotografijami in natančnimi opisi gibanj še bolj utrdile standardizacijo. Prvič v zgodovini

35 Ma Jiangbao, Wu-style taichichuan. Internetni vir: http://www.taiji-bg.com/articles/taijiquan/t28.htm; pregledano 21.8.2016.

60 taijiquana je obstajal vizualni zapis gibanja. Naravne spremembe, ki jih je vsak učitelj nenamerno vnesel v svojo formo je bilo mogoče primerjati z "ur-tekstom" fotografskega dokaza (pred pojavom fotografije pa so bili učitelji sami "ur-tekst"). Tradicionalen odnos med učiteljem in učencem je zahteval od učenca, da verjame avtentičnosti tradicije, ki jo vadi; poslej pa so učenci pridobili sredstva za dvom o učiteljih in morda še pomembneje, učitelji so pridobili sredstva za dvom o sebi; t.j. ko so se spremembe vtihotapile v formo, so učitelji lahko uporabili lastne fotografije in fotografije svojih mojstrov za samo- popravke (Frank 2003: 359). Kljub temu, da so v tistih časi znani učitelji učili široke množice ljudi, niso bili naklonjeni poučevanju skrivnosti družinskih umetnosti kar kogarkoli. Namesto tega je mogoče prek podobnosti v družinskih formah, ki so bile potrjene s strani družinskih članov, videti izmenjave med učitelji, kar je nenazadnje privedlo do njihove skupne odločitve, da ustvarijo dolgo počasno formo s splošno višjimi držami, ki jo lahko predstavijo širši publiki, predvsem starim in bolehnim. Originalne, hitre-počasne eksplozivne forme, kot tudi resno "potiskanje rok", trening z orožji in bojevanje so bili rezervirani za resne učence, delo z energijo pa samo za učence notranjega kroga - poimenovane tudi (ta odnos je včasih poimenovan tudi "učenje za zaprtimi vrati") (Frank 2003: 224). Danes najbolj popularne taijiquan forme so tiste, ki so se razvile v wushu kontekstu in so bile propagirane s strani Komunistične stranke. Partijsko poveličevanje borilnih veščin in trud za popularizacijo taijiquana je bil oboje, nadaljevanje podpore s strani Goumingdanga pred državljansko vojno in nadaljevanje kulturne politike, ki jo je predstavil Mao na Yenanskem kongresu leta 1942. Taijiquan in druge "regionalne" borilne veščine so spadale v kategorijo "tradicionalnih ljudskih športov". Trume etnologov so snemale in dokumentirale te veščine med velikim zbiranjem folklornega materiala, ki so ga začeli partijski kadri za kulturo v petdesetih letih 20. stoletja (Frank 2003: 243). Te forme so danes poznane pod imeni yang 24, forma 44 in forma 88 ter so po popularnosti prekašale tradicionalne forme petih družin, vadi pa se jih predvsem v klubih, ki so povezani z wushu zvezami. Vse (tradicionalne) forme pa imajo skupne figure, katerih je okoli 40. Zheng Manqing (1902-1975) jih je med Kitajsko-japonsko vojno združil v svojo formo, takrat poimenovano kratka yang forma, danes pa je znana pod imenom forma 37. To formo je oblikoval z dovoljenjem svojega učitelja Yang Chenfuja, za potrebe treninga prebivalcev v

61 borilnih veščinah, za katerega je bil zadolžen med vojno. Iz dolge yang forme, ki je takrat vsebovala okoli 120 figur je odstranil ponavljajoče se figure, kar je bistveno zmanjšalo čas za njeno izvedbo in učenje. Njegovo formo se izvede v 7-10 minutah, medtem ko za izvedbo forme yang vadeči potrebuje okoli 35 minut. Figure, t.j. sestavni del forme, se je včasih treniralo vsako posebej, dve do tri različne na dan. Figura vsebuje borilne aplikacije, ki se jih lahko izvede v parih. Nekatere, kot je npr. figura 35 poimenovana "Stopi nazaj in zajahaj tigra", že v imenu vsebuje napotek za aplikacijo. V kitajskih borilnih veščinah je gibanje poimenovano "tigrova usta", ki je ob pravilni izvedbi izredno nevaren napad; gre za dva hkratna močna udarca z dlanmi ali pestmi, po možnosti v vrat ali pleksus in v dimlje. Figura "stopi nazaj in zajahaj tigra" je torej navodilo kako se obraniti tovrstnega napada. Aplikacije razlagajo obliko figur in s tem obliko forme oz. razložijo zakaj figura oz. forma zgleda tako kot zgleda. Gre za odnos med obliko in vsebino, formo in esenco, pri čemer je oblika odvisna od esence, esenca pa je omogočena preko oblike. Gre za prilagoditev oblike k funkciji oz. funkcijsko estetiko (prim. Leroi-Gourhan 1990: 95). Posledično torej izvajanje katerakoli forme dobi vsebino šele takrat, ko praktikant razume posamezne figure in njihove konkretne aplikacije. Danes v širši TJQ skupnosti sicer velja, da lahko ena figura "odgovori" na več vrst napadov in tudi aplikacije se razlikujejo od učitelja do učitelja, kar je najbrž posledica spremembe konteksta vadbe taijiquana -procesa, ki se je začel že okoli leta 1912. Najbolj osnovne in značilne figure taijiquana pa so zajete v formi 13. Shi san shi ali trinajst figur (moči, položajev, tehnik, vzorcev) različni avtorji opredeljujejo kot energetsko in konceptualno osnovo taijiquan urjenja. Shi san shi je razumljena kot vir vseh stilnih različic in variacij TJQ in velja za univerzalni "ključ", ki odpira vrata temeljnemu razumevanju taijiquana nasploh. V nekaterih klasičnih tekstih je taijiquan poimenovan Shi San Shi, saj je ime taijiquan kasnejše (okoli leta 1850) od starih zapisov o Pesmi o 13 položajih. Pogosto zasledimo omembo, da veščine, ki ne temelji na osnovah forme 13 ne moremo imenovati taijiquan. Shi San Shi je namreč baza, iz katere se razvije sedemintrideset figur, od tod dalje pa nešteto možnih aplikacij, udarcev, brc, prijemov in vzvodov. Prav zato naj bi učenec TJQ sprva spoznal in se izuril v osnovnih vzorcih forme 13 na katerih temelji prav vsaka figura in gibanje taijiquna. "Shi san (十三) preprosto prevedeno pomeni trinajst. Število trinajst velja v kitajski kulturi za ugodno število, še posebej, ko predstavlja vsoto števil osem in pet. Ti števili skrivata v sebi simboličen pomen in teoretično izhodišče Ba Gue (osmih trigramov) in Wu Xinga (petih

62 elementov) ki veljata za konceptualna vogelna kamna kitajske kozmologije in se odražata kot konceptualna podlaga različnim poljem znanj; religioznem, filozofskem, medicinskem, borilnem ipd. Shi san shi v taijiquanu opisuje trinajst specifičnih kvalitet gibanja in sil, ki so podlaga razumevanja borilnega aspekta taijiquana. Prvih osem vzorcev se imenuje "ba men" (osem vrat) ali "ba jin" (osem energij) ali "Ba Gua Ba Fa" (osem spretnosti z rokami), drugih pet vzorcev pa se imenuje "wu bu" (pet korakov/smeri) ali "Wu Xing Bu Fa" (pet spretnosti z nogami). Zadnja pismenka shi (式) je težje prevedljiva in od tod izvirajo različne prevajalske rešitve. Shi se največkrat prevaja kot položaj (angl. "postures"), kar pa ne zajema celotnega pomenskega sklopa pismenke, ki je tvorjena iz dveh pismenk, pismenke yi (kmetovanje, agrikultura, veščina, umetnost) ter pismenke li (energija, sila, moč). Skupni pomen obeh pismenk napeljuje na veščino pridobljeno s kultiviranjem oz. dolgotrajnim urjenjem, razvijanjem ter doumevanjem delovanja sile. Površno gledano lahko prvih osem vzorcev povežemo s položaji in delovanjem rok in ramen. Le ti se delijo na shi zheng (štiri primarne smeri neba): Peng (ward-off), Lü (roll-back), Ji (press), An (push); in shi yu (štirje vogali): Cai (pull-down), Lie (split), Zhou (elbow), Kao (shoulder stroke).36 Sledečih pet vzorcev "wu bu", pa lahko povežemo s položaji in delovanjem nog ter stopal. Ti se imenujejo: korak naprej (Jin Bu),korak nazaj (Tui Bu), pogled levo (Zou Gu), obrat desno (You Pan) in centralno ravnovesje (Zhong Ding)." (QI Lab.)37 Da bi lahko bolje prikazal vsakega od osnovnih osmih položajev sem v tekst vključil T'an Meng-hsienovo pesem Pesem o osmih položajih (shi san shi xing gong ge jue), pri čemer bo za ilustrativne namene zadoščal opis štirih primarnih položajev: peng, lu, ji in an (po Scheele;38 prevod Tašner): Pesem o Peng-u Kaj je pomen energije Peng? Je kakor voda, ki nosi gibajoči čoln. Prvo spustite qi v Tan tien, nato držite glavo, kakor da bi bila obešena z neba. Celotno telo se napolni z energijo podobno vzmeti. ki se odpira in zapira v zelo hitrem trenutku. Četudi nasprotnik uporabi tisoč funtov moči, je lahko izkoreninjen in brez težav prisiljen k lebdenju.

36 Izraze sem prevedel v angleščino, ker so pod temi termini poznani tudi pri nas. Slovenski prevodi niso poenoteni, kar vnaša dodatno nepotrebno zmedo. 37 Povzemam po tekstu napisanem za člane društva QI LAB. INSTITUTE, ki sem ga našel na spletu-v svojem e-naslovu. 38 Lee Scheele' s Online T'ai Chi Ch'uan Notebook. Internetni vir: http://www.scheele.org/lee/taichi.html, pregledano 22.08.2016.

Pesem o Lu-ju Kaj je pomen energije Lu? Zapeljati nasprotnika k sebi z dopustitvijo, da napreduje, lahkotno in okretno sledite njegovi prihajajoči sili, brez upiranja ali izgube stika. Ko njegova sila doseže končni doseg, bo po naravi postala prazna. Nasprotnika nato pustimo oditi ali izničimo po volji. Ohrani svoje sredinsko ravnotežje in nasprotnik ne bo prišel v prednostni položaj.

Pesem o Ji-ju Kaj je pomen energije Ji? Tu sta dva vidika njene funkcije: Direktna pot je iti nasprotniku nasproti in se z njim povezati v enem gibanju. Ne-direktna pot je uporabiti njegovo odzivno moč kakor se žoga odbije od stene ali kovanec vržen na opno od bobna, odbijajoč se z zvenečim zvokom.

Pesem o An-u Kaj je pomen energije An? Ko jo uporabimo je kakor tekoča voda. Bistveno je skrito v nebistvenem. Kadar je tok hiter ga je težko vzdržati. Ko pride na visoko mesto, ga do roba napolni, ko naleti na dolino, se potopi navzdol. Valovi se dvigujejo in padajo, kadar naletijo na luknjo, neizbežno priderejo vanjo.

Potiskanje rok Ljudje, ki se ukvarjajo z resno vadbo taijiquana vedo, da je vadba forme "telo", vadba "potiskanja rok" pa "uporaba". Če vadimo formo, se nikoli ne oddaljimo od "13 položajev" in pri vadbi "uporabe" se tudi ne oddaljimo od "13 položajev". Brez uporabe konceptov forme 13, ni ne TJQ forme in ne "potiskanja rok". Vadba forme je ekvivalentna razumevanju bistva uporabe "potiskanja rok". Med vadbo "potiskanja rok" pa uporabimo aplikacije pridobljene prek vadbe forme. Rečemo lahko, da je celotno telo (oz. forma) funkcionalno, in da ima celotna funkcija (vse aplikacije) telo. Kljub temu pa je med obema vadbama razlika (Xiang).39 Klasiki Taijiquana pravijo: "Ko je nasprotnik trden in sem sam mehak, se to imenuje zhou (odmikanje stran). Ko harmonično sledim in nasprotnika podprem, se to imenuje can (dodajanje)". "Trdo" ima pomen napada, vendar ne pomeni prisiljene trdote ali togosti in je udejanjeno z gibanjem peng in ji. "Mehko" ima pomen obrambe, zaščite in ohranjanja in je udejanjeno z gibanjem an in lu. Čeprav sta si trdo in mehko nasprotna, se moramo zanašati na yi in na pravilno držo. Nikoli ne smemo uporabiti toge, močne energije za napad. Če nasprotnik uporabi peng ali ji za napad, jaz uporabim obrambna giba lu in an, da ga nevtraliziram. "Harmonično slediti" pomeni spretnost ohranjanja centra težnosti in s tem ohranjanja drže. "Nasprotnika podprem" pomeni, da je izgubil center težnosti in posledično izgubil držo. Napad je odvisen od nasprotnika, odziv pa je odvisen od mene. Če lahko sledim hitrosti napadalca, potem se lahko odzovem naravno in z lahkoto, brez da bi izgubil center. To je tudi ultimativna spretnost pri potiskanju rok. Rečeno je tudi: "Če je pritisk na levi strani, izprazni levo stran; če je pritisk na desni strani, izprazni desno stran." Taijiquan je tako način vadbe centralnega tečaja oz. osi kolesa. Ker je telo razumljeno kot kolo, se moramo obrniti v levo, kadar čutimo pritisk na levi strani telesa in na desno, kadar je pritisk na desni strani telesa. To je naravni princip, a če ga hočemo udejanjiti v praksi tako, da se roka odziva kot hoče um, potem ni več tako preprosto. Ne glede na to ali vadimo formo ali pa "potiskanje rok" se je potrebno izogibati premikom nazaj in naprej v ravni črti in namesto tega uporabiti obračanje telesa in spremembo korakov. To nam omogoča, da lahko umik uporabimo kot napredovanje in zato to ni pravi umik. Pravi umik bi pomenil poraz.

39 Xiang Kairen, A study of taiji push-hands; internetni vir: http://www.nardis.com/~twchan/ph.html, pregledano 22.09.2016.

Rečeno je tudi: "Če si obtežen na eni strani, si lahko odziven. Če si obtežen na obeh straneh, potem stagniraš." Ta stavek je zelo pomemben za vadbo "potiskanja rok" in TJQ na splošno. Na vsakem koraku je potrebno uporabiti praktične izkušnje za doseganje tega razumevanja, saj posameznikov taijiquan ni taijiquan, če tega ne razume in upošteva. Interpretacija pa je pravzaprav preprosta: če si zamislimo kolo, ki počiva na tleh; kje sta lahko dve težki točki? Če sta dve, potem se ne more premikati. Biti obtežen na eni strani oz. biti obtežen na obeh straneh ni stvar zunanjega videza, ampak je notranja kvaliteta, ki pomeni, da je naše telo krožno. Taijiquan je vaja osi; ko najdemo kje je os locirana, potem postane občutek sferičen in vsak del telesa bo postal obtežen samo na eni strani in obratno, če lokacije osi ne najdemo bomo stagnirali in postali dvojno obteženi. "Yin se ne loči oz. oddalji od yanga; yang se ne loči od yina." Besede se nanašajo na gibe za napad in gibe za obrambo. V napadu je obramba, in v obrambi je napad. Zaradi tega se omenja obojestransko ravnotežje. Prepoznava tega principa je "razumevanje energije". Ko vadimo v skladu s tem razumevanjem naša vadba postane zares učinkovita in hitro lahko napredujemo. Naslednji rek se glasi: "Prvotno je to odrekanje samemu sebi in sledenje drugim. A veliko ljudi se zmotno izogiba bližnjemu in išče oddaljeno." Pri potiskanju rok se odzovemo glede na okoliščine. Ne smemo imeti niti najmanjše želje po vnaprej določeni strategiji. Vseeno pa se najdejo takšni, ki si stavek "sledi nasprotniku" interpretirajo kot da je potrebno študirati nasprotnikovo metodo za napad in se v skladu s tem nanj pripraviti. To je primer ko "se izogibajo bližnjemu in iščejo oddaljeno". "Da bi lahko izdali silo, moramo biti potopljeni in sproščeni ter združeni v eni smeri." Da bi lahko razumeli "izdati silo" moramo to in ostale metode uporabe energije (jing) vaditi med potiskanjem rok. Potem se zares naučimo kako se "potopiti" in "sprostiti", kar je predpogoj za doseganje notranje, imanentne moči. Fraza "biti združeni v eno smer" zgleda enostavna, v resnici pa obsega koncepte časa, prostora in smeri. Če le eden izmed teh ni v harmoniji, notranji občutek potopitve in sproščanja ne bo natančen. Zaradi tega moramo biti pri vadbi "potiskanja rok" po eni strani pripravljeni, da sprejmemo nasprotnikovo silo brez da bi se ji odmaknili ali jo nevtralizirali. Po drugi strani pa mora biti um zbran in v pripravljenosti, da izda silo v skladu s taiji principi. Ko postanemo v tej vadbi domači, smo zmožni nasprotnika odbiti že ob njegovem najmanjšem dotiku (po Xiang).

Starejša generacija pravi: "Ljudje, ki vadijo potiskanje rok živijo po principu 'ne izpusti niti ne zadrži'. "Ne izpusti" se nanaša na ne odmikanje od nasprotnikove roke. "Ne zadrži" pa pomeni da mu ne nasprotujemo. Ta koncept vključuje "prilepiti se" (zhan, angl. adhere) in "povezati se" (lian, angl. join) na vertikalni ravnini, kot tudi horizontalno "ohranjati" (nian, angl. stick) in "slediti" (sui angl. follow) nasprotniku, brez da bi ga pri tem izpustili ali se mu upirali. "Prilepiti se" gibanje spada v kategorijo "ne izpusti". "Slediti" in "povezati se" pa spadata v kategorijo "ne zadrži". Se pravi, ko nasprotnik napreduje jaz sledim in se povežem z njegovim gibanjem in ko se umika, se prilepim na njega. Ti štirje principi so osrednja lastnost tako "potiskanja rok" kot tudi vsakega bojevanja. Pri TJQ jim ustrezajo tehnike peng, lu, ji in an. Za začetnike je predvsem pomembno, da se najprej izučijo v principu "slediti", ker ta ne pomeni dobesednega slepega sledenja nasprotniku, temveč to, da nasprotnik ne more poiskati mesta preko katerega bi lahko name deloval. Če mu lahko sledim, me on ne more napasti. Zato velja: "Omejevanje, nezadostnost, ločitev in upiranje so slabost borbe. Razlog, da jih imenujemo napake, je v nezmožnosti doseganja zavestnega gibanja. Če se ti ne uspe prilepiti, ohranjati, povezati se in slediti, če ne razumeš sebe, kako boš lahko razumel druge? Borba ni omejevanje, nezadostnost, ločitev in upiranje, ampak prilepiti se, ohranjati, povezati se in slediti. Če nam to uspe, ne bomo zgolj brez napake v borbi, ampak bomo naravno dosegli zavestno gibanje in s tem nadaljevali na nivo interpretacije energije" (Wile, po Sever 2014: 71). Vadba "potiskanja rok" se vadi zato, ker je praktična uporaba in vrednost vseh figur in več kot 100 gibov pri taijiquanu odvisna od razumevanja pridobljenega prek te vadbe. Razločevati pa moramo med "potiskanjem rok" in borbo, ta vadba pa tudi ni podobna vajam v parih drugih borilnih veščin. Pri vabi "potiskanja rok" se moramo vzdržati rokoborbe, kot tudi načinov udarjanja in tehnik potiskanja drugih sistemov. Prav tako pri vadbi ne sme biti nikakršne idejo o zmagi ali porazu. "V teoriji, pri vadbi "potiskanja rok" praktikanti naj ne bi nikoli napadali, ampak konstantno poslušali nasprotnikov namen napada. Čez čas, se praktikant nauči spremeniti svoje telo v ogromno vzmet, ki absorbira energijo med tem, ko se napenja (krči) in jo eksplozivno izda, ko se sprosti (razteza)" (Frank 2003: 82). "Potiskanje rok je specifična tehnika za doseganje sproščanja in potopitve lastnega centra težnosti med tem, ko se srečujemo s prihajajočo silo. Ključ do napredovanja je pozornost do sebe in do nasprotnika. Kar je de Saussure povedal o jeziku velja tudi za "potiskanje rok": "Jezik se ne ponudi kot zbirka vnaprej razmejenih znakov, ki

67 jih je potrebno preučiti samo glede na njihov pomen in razvrstitev; je zmedena masa, in samo pozornost in seznanitev bosta razkrila posamezne elemente" (de Saussure, po Frank 2003: 83). V de Saussurjevem smislu lahko yi enačimo s pozornostjo. Česar pa on ne naslavlja, je trenutek, ko sta označenec in označevalec še nerazločljiva, a že potencialno razdeljena. V skladu s daoistično kozmologijo je to trenutek ko wuji postane taiji (Frank 2003: 81-3). Metode "potiskanja rok" lahko razdelimo v štiri kategorije: 1. enoročno v določenem (angl. fixed) koraku, 2. dvoročno v določenem koraku, 3. premikajoči (angl. moving) koraki, 4. da lu (angl. large roll-back). Enoročno potiskanje rok -dva človeka, vsak uporablja le eno roko, ko eden dodaja oz. potiska se drugi umika -je v odlično pomoč pri začenjanju "poslušanja energije" in povečevanju moči v nogah in pasu ter je zelo primerno za začetnike. Zgornji opisi teorij pa se nanašajo predvsem na dvoročno potiskane rok v fiksnem in premikajočem se koraku. Ta metoda je osnovna pri napredovanju v spretnosti in šele močne osnove pridobljene prek nje nam pomagajo realizirati praktično uporabo taijiquana. Vse napredovanje in umikanje ter vsi krožni gibi morajo biti zaokroženi in živahni in ne smejo biti na hitro izvedeni. Ta metoda zajema prakso peng, lu, an, ji. Da lu pa zajema prakso cai, zhou, lie in kao ter se izvaja samo v premikajočem se koraku. Ne glede na metodo vadbe pa je najbolj pomembno, da ne zanemarjamo principov, in da ne uporabljamo sile za izvedbo napada ali obrambe. Štirje najpomembnejši principi pri vadbi "potiskanja rok" so: 1. počasnost: nenehno je potrebno spremljati nasprotnika in "poslušati" njegovo energijo, noben del interakcije ne ostane neopažen; 2. kroženje: dlani in roke nikakor ne smejo zavzeti oz. oblikovati pravih kotov (90 stopinj), tako glede na lastno držo, kot tudi glede na nasprotnikovo. Povsod mora biti vzdrževana krožna oblika; 3. stabilnost: pri fiksnem koraku lahko menjamo katera noga je spredaj, ni pa dovoljeno stopiti stran, ker je smisel te vaje razviti noge in pas kot močno podporo telesu. Ko nas nasprotnik tlači moramo biti sposobni uporabiti moč nog in obračanje pasu, da lahko nevtraliziramo njegovo držo. Na ta način se razvije dober gong-fu v nogah in pasu; 4. bližina: kadarkoli iščemo ali "poslušamo" nasprotnikovo energijo moramo stati blizu njega, da lahko uporabimo moč nog in pasu (bokov), ter da so naši gibi lahko učinkoviti. Zdi se, da je potrebno za pravilno razumevanje "potiskanja rok" posedovati globok vpogled in penetrirajočo raziskavo, vendar temu ni tako. Odločiti se je treba na eno obrazložitev teorije in se potruditi, da jo zares razumemo. Ko bomo docela razvozlali eno sekcijo, nam bodo tudi vse ostale sekcije sočasno postale jasne. Izberemo pač teorijo, ki nam je najbližja

68 za razumevanje in najbolj domača in se ji posvetimo. Prevladuje samo eno bistvo -kot lovski pes, ki lovi plen -čim se odloči glede objekta zanimanja, ne odneha dokler ga ne ulovi (po Xiang).

5. Povzetek Redna in odločna vadba taijiquana spremeni posameznika na specifičen način. Prek nje se posameznik zave svojega nezavednega delovanja in tendenc, spremeni pa se tudi odnos do fizičnega jaza, kot tudi telo per se. Je vadba, ki v osebi združuje "poznaj sebe" in "skrbi zase" na način, ki je precej tuj krščanskemu razumevanju sveta. Zato niti ne preseneča, da je pozicija Cerkve do taijiquana sovražna, označuje ga kot vraževerje in vernikom ga odsvetuje.40 Po pregledu osnovnih značilnosti TJQ nam je hitro jasno zakaj. Pri taijiquanu se qi razume kot sila, ki združuje um in telo v osebo, se pravi je lastnost, ki utelesi um in osmisli telo. Pri krščanstvu je koncept duše docela razumljen v kategoriji "jaz mislim" in njena telesnost ni niti po možnosti možna, pa čeprav izdahnemo oz. spustimo dušo, ko umremo. Kako lahko spustimo nekaj kar spada v področje nematerialnega sveta? Če pogledamo na vadbo taijiquana v smislu forme in "potiskanja rok" kot na obred prehoda, lahko povežemo formo z izolacijo in "potiskanje rok" z integracijo. Izolacija poteka v smislu zavedanja o določenih gibih in njihovi izvedbi na specifičen način z upoštevanjem neigong principov vadbe. Te gibe nato integriramo v gibanje s partnerjem in jih tako udejanjimo skozi interakcijo. Tretja faza, faza ponovne vključitve spremenjenega posameznika nazaj v družbo, pa je v tem primeru faza improvizacije. Ko dosežemo to raven so vsi principi in koncepti odveč in odzivamo se po lastni volji. Kljub temu, da nas hoče "nasprotnik" nadzorovati ali nam škodovati, nikoli več nismo z njim pogojeni in vedno se lahko prosto gibamo po prostoru. Ko to znanje prenesemo na družbeno področje, pa odkrijemo, da je posameznik z dolgoletno pravilno vadbo zmožen iz sebe ustvariti nekaj kar lahko poimenujemo kot taijiquan kreaturo. Trening mu namreč omogoča, da spremeni psihofizične odzive na okolje, ki se jih je priučil tekom socializacije in prek habitusa ter zaživi svobodno življenje tako na ravni fizioloških kot tudi psiholoških procesov. S tem ko pristanemo na določena pravila in se jih držimo v smislu navodil in ne togih, rigidnih zapovedi, se nam odpre možnost neskončnega remiksa osnovnih principov, kar omogoča tako prilagodljivost na vsakokratno okolje, kot tudi uporabne odzive na nepričakovano.

40 Primer takšne obravnave taijiquana je dostopen na https://gotquestions.org/Tai-Chi-Christian.html, pregledano 27.09.2016.

Doseganje zaželenih rezultatov pa je povsem odvisno od zmožnosti delovanja posameznika. Znanje pridobljeno prek prakse veščine TJQ je locirano v naučenemu posamezniku in v kulturi. Prek oralne tradicije se posameznik spozna in uvede v veščino. Nosilec ustnega izročila o taijiquanu je najpogosteje označen kot mojster (shifu, angl. master), učitelj (laoshi), vaditelj (jiaolien) včasih pa tudi kot profesor. Glede na svoje razumevanje veščine, ki je velikokrat v refleksivnem odnosu s pisno tradicijo taijiquana in svojimi telesnimi izkušnjami, ki so posledica redne prakse, ter glede na doseženo raven spretnosti v veščini, mojster oblikuje način vadbe tako za sebe kot za svoje učence. Ker pa smo si posamezniki med seboj zelo različni po sposobnostih, moči, pameti, domišljiji idr., standardizirana vadba (objektivno znanje o veščini ki je povzeto v pisni tradiciji) večini posameznikov ne prinese standardnih in želenih rezultatov. Subjektiven in dokaj intimen odnos med učencem in učiteljem je nujen, da lahko slednji sestavi vadbo, ki bo omogočala napredek posameznemu učencu. Dva učenca istega učitelja tako lahko od njega prejmeta v njunih očeh kontradiktorna navodila. Ker kar prvemu pri doseganju spretnosti pomaga lahko drugemu škoduje. Oralna tradicija je zelo posamezna in je nujna pri prenosu izkušnje o veščini. Preko nje učenci pridobijo tako bourdieujevski "čut za igro" kot tudi navodila za igro, oboje pa je subjektivno in za vsakega posebno, saj si vsak učenec isto vsebino razlaga glede na svojo raven spretnosti v veščini; zaznamo torej le tisto kar poznamo, zato je nujno da nam nekdo -ki je v tem odnosu postavljen kot učitelj -omogoči izkušnjo nam še nepoznanega. Navodila učitelj v oralni tradiciji spreminja glede na sposobnosti vsakega učenca posebej, pri čemer uporablja različne prispodobe za opis zaželenih občutkov in različne tehnike za njihovo doseganje. Vadba je individualna, kar se odraža tudi v velikem številu raznolikih TJQ form (old frame, small frame, middle frame, big frame) znotraj treh generacij družine Yang v devetnajstem stoletju. Znanje, torej navodila kako izvajati veščino, je bilo znotraj tradicionalne kitajske kulture do propada Imperija leta 1911 shranjeno v tekstih, priročnikih in knjigah, v takšni obliki literarne tradicije pa je bilo dostopno ožji skupnosti, sestavljeni iz članov razširjenih družin. Danes je to znanje na voljo prek dostopa do tradicionalnih tekstov, ki ga omogočajo prevodi iz kitajskega v druge jezike in v elektronskem spominu (Leroi- Gourhan 1990: 50-63), ki ga tvori digitalna zbirka avdio-video zapisov na svetovnem spletu. Vendar pa smo v zgornjem odstavku videli, da je tovrstno znanje le pogojno

70 dostopno; potrebna je izkušnja vadbe in utrditev te izkušnje prek ponavljanja, da si pridobimo leče skozi katere nam znanje zbrano v literarni tradiciji postane dostopno. Brez izkušnje, ki izhaja iz oralne tradicije oz. ustreznega okolja, se znanje v literarni tradiciji kaže kot abstraktno in mistično, torej nikoli direktno dostopno naši zavesti. Kot takšno ima predvsem funkcijo ohranjanja raznoraznih orientalizmov (pogled zahodnjakov na TJQ) in romanticizmov (pogled Kitajcev na TJQ), s tem pa močno pozitivno vpliva na popularnost veščine. Hkrati pa se v tem procesu vzpostavlja povezave veščine TJQ s koncepti in znanji kot je daoizem, ki izvorno morda niso imeli osrednjega pomena v veščini sami. Toda Frank v svoji doktorski disertaciji ugotavlja, da se "pod površjem epistemoloških povedk in množice enako verjetnih različnih verzij zgodovine, kot tudi pri vsakdanji vadbi veščine v parkih, taijiquan kaže kot v bistvu daoističen" (Frank 2003: 64). Literarna in oralna tradicija TJQ sta povezani prek posameznika. Ta pa ima dostop do znanja shranjenega v kulturi skupnosti, ki ima potencial za doseganje napredka v veščini po tradicionalnih standardih, ki so povzeti v literarni tradiciji, samo v primeru, da si je preko redne vadbe izoblikoval koncepte, ki mu omogočajo pravilno interpretacijo tekstov. Na primeru tradicionalne skupnosti, ki obsega predvsem družino mojstra torej lahko rečemo, da deluje kultura kot prenašalka in skladišče izkušenj. Ko pa skupnost pomeni globalno skupnost se ta odnos spremeni. Kultura te skupnosti ni poenotena in specifična saj ima vsak pripadnik svoje nazore in predpostavke, ki so pogojeni s strani okolja v katerem živi. Tako posameznikova kultura in njegove izkušnje niso nujno več v recipročni zvezi. Slovenska (zahodna) kultura, kot zbirka znanj in nazorov o svetu, danes ne omogoča direktnega razumevanja tradicionalne kitajske kulture, kar je Fayeabent (1999) označil kot inkumenzurabilnost. Zaradi globalizma pa danes lahko vsak sam (če ima zadostna sredstva) v veliki meri odloči kateri kulturi bo sledil in posledično katera prepričanja in nazore bo prevzel. Kaže se, da smo kot družba vse bolj ločeni na posameznike, ki znotraj držav ne delujemo več kot skupnost -izvzete so vojne, naravne nesreče in drugi pojavi nenormalnosti. Vedno bolj zgleda, da je vladavina zakona vse, kar še drži nacije skupaj, pa še to vse bolj zajeda in narekuje neoliberalni kapitalizem.

TAIJIQUAN KOT BORILNA VEŠČINA

Taijiquan je borilna veščina. Vsi teksti v Klasikih taijiquana jasno in enoglasno izražajo to pozicijo. In taijiquan je tudi meditativna veščina in veščina za zdravljenje. Danes je zaradi tržne logike globalizma najbolj razširjeno prepričanje o taijiquanu to, da je namenjen ohranjanju zdravja in doseganju dobrega počutja. V bistvu je temu tako zato, ker se zdravje danes najbolje trži (potem pa zdravila, orožje in droge). Prepričanje o daoističnem izvoru veščine pa, tudi če je resnično, vadbo TJQ oddaljuje od vadečih oz. si to nehote storijo sami, saj jih večina vadi na vedno isti način, hkrati pa pričakujejo razodetje, ki bo prišlo, če bodo le še malo vztrajali. Po desetih, dvajsetih letih brez vidnih rezultatov, bi se človek lahko vprašal kaj sploh počne, a je takrat za marsikoga že prepozno, da bi se zares lahko spremenil. S spremembo je tako, da so načeloma vsi za, dokler so "drugi" tisti, ki se spreminjajo. Ne glede na naša prepričanja je za naše telo vadba vse kar počnemo v vsakdanjem življenju. Ko sedimo in mislimo, da počivamo, telo vadi sedenje. Ko spimo vadi spanje in ko "zares" vadimo je za naše telo to le še ena izmed nalog, ki jih tudi sicer upravlja. Ko se tega zavemo postane pomembno kako ravnati, da se lahko spočijemo kadar počivamo in smo učinkoviti kadar delujemo. Od aktivnosti si opomoremo s spanjem in od spanja z aktivnostjo. Če v ta program nenehne vadbe (s stališča telesa) vključimo opisane koncepte in principe taijiquana, vidimo da lahko to borilno veščino vadimo kadarkoli in povsod. To pa je pomembna prednost, saj večina ljudi trenira kadar so na treningu in počiva, kadar niso. Na ta način znese trening, ki ga najbolj zagreti opravijo v enem tednu okoli 40 ur na teden, opisan trening taijiqunana pa lahko doseže 40 ur v dveh oz. treh dneh. Razlika o učinkovitosti med obema pristopoma mora biti očitna. A kljub temu se večina ljudi in športnikov (npr. boks) samo smeji, ko jim omenim da je taijiquan učinkovita metoda bojevanja. Frank ocenjuje, da vadi taijiquan na kitajskem okoli sto milijonov ljudi. Od tega jih mogoče deset milijonov vadi redno. Od teh jih je mogoče sto tisoč pokukalo v borilni aspekt veščine, deset tisoč jih je doseglo srednjo raven spretnosti in okoli tisoč živih praktikantov je doseglo najvišjo raven spretnosti v umetnosti (2003: 65). Zakaj je temu tako, bom poskušal odgovoriti v nadaljevanju.

1. Učenje taijquana pri mojstru Zengu na Tajvanu

Kot alternativo k v uvodu omenjenim akterjem, ki so obvladovali začetni TJQ trg v Sloveniji, sem prek samostojnih treningov z Žigom spoznal taijiquan kot uporabno borilno veščino. Sam je veščino spoznal prek svojega učitelja na tajvanski fakulteti, Lin Manzhinga, ki je v svojem prostem času veščino poučeval po tradicionalnem principu. Gre za razlikovanje med vadbo veščine, ki se je razvila in ohranjala znotraj ustanovnih družin in se po njihovih linijah nasledstva, v katere so danes vključeni tudi zahodnjaki, prenaša in tudi spreminja, in med vadbo veščine v državnih institucijah. Za prvo je značilen bližnji osebni odnos med učiteljem in učencem poimenovant shifu - tuer (glej Tršar 2013: 64, prim. Sever 2014: 78) in relativno majhno število učencev, za drugo pa je značilen neoseben odnos med trenerji in vadečimi in veliko število vadečih. Znotraj krogov borilnih veščin prevladuje mnenje, da je tradicionalen pristop "pravi" in edini, ki lahko zagotovi borbeno znanje ter okolje za njegovo izpopolnjevanje. Omenjena vadba me je navdušila do te mere, da sem leta 2008 v spremstvu kolega Žiga odpotoval v mesto Loudong na Tajvan. Tam smo trenirali pod vodstvom mojstra Zenga, katerega spretnost v bojevanju je bil zame velika novost. Bil je prvi človek, ki sem ga srečal v svoji takrat desetletni karieri v borilnih veščinah, ki je zares obvladal kung fu. Bil je tako spreten, da sem se ob stiku z njim počutil nemočno, ves čas sem bil nekoordiniran in štorast, vsak moj gib pa se je zdelo, da pozna že vnaprej. Spoznal sem, da kljub izkušnjam in predanosti borilnim veščinam sploh nisem vedel kaj spretnost v tej panogi zares pomeni. Zeng je pojasnil, da sem do prihoda k njemu borilne veščine le spoznaval, pod njegovim vodstvom pa jih bom tudi treniral. V trenutku sem sprejel njegov pogled in spremenil odnos na ravni zavesti, telo pa se je spremembam upiralo še dolgo časa in potrebno je bilo veliko ur vadbe, da sem na ravni telesnih odzivov pozabil, česar sem se privadil na svojih predhodnih treningih borilnih veščin v Sloveniji. Trener Zeng je takrat poučeval majhno skupino privržencev, ki so pod njegovim vodstvom večino časa preživeli pri "potiskanju rok". Treningi so potekali v njegovi "prodajalni" rabljenih avtomobilov. V isti stavbi, eno nadstropje višje tudi živi, še višje pa ima telovadnico v izmeri okoli 150-200 kvadratnih metrov. V pritličju smo trenirali, ker tam ni bilo neznosno vroče. Prostor je bil nametan z raznovrstno šaro, Zeng pa ga uporablja za raznovrstna druženja. Edino kar priča o vadbi taijiquana je zbirka pokalov, ki so jih pridobili na raznih tekmovanjih njegovi učenci. In ta je res bogata. Praktikanti, ki so

73 se redno -vsako jutro pred službo in ob večerih -udeležili treningov so bili vsi stari nad 40 let. Druga skupina, ki jo Zeng trenira posebej, pa je sestavljena iz večjega števila otrok in mladostnikov. V času mojega bivanja so se ravno pripravljali na tekmovanja. Zeng je specialist za tekmovalno potiskanje rok. Gre za s strani države in okrožij organizirana tekmovanja, kjer se lahko učenci uveljavijo kot športniki, kar ima danes na Tajvanu vrsto prednosti. Tekmovalno potiskanje rok se razlikuje od potiskanja rok, ki sem ga opisal zgoraj. Predvsem je označeno in pod vplivom ideje o zmagi in porazu - pač tekma. Posledično je tudi trening temu primeren; trenira se določene aplikacije, ki so po izkušnjah Zenga najbolj potrebne za zmago. Pri tem je pomembna dobra kondicija in telesna pripravljenost na sploh. Spretnost igra vlogo, a je drugorazredna; na-trenirati je potrebno samo določene odzive in ne vseh aspektov borbe. Tekmovanja so razdeljena na fiksno potiskanje rok, kjer izgubiš točke, če iz fiksne pozicije premakneš eno ali obe stopali, udarci in vzvodi pa niso dovoljeni. Druga disciplina je borba v krogu, kjer je potrebno nasprotnika vreči iz kroga ali pa ga prisiliti, da se tal dotakne s katerimkoli drugim delom telesa kot s stopali. Oboje zahteva fizično pripravljenost in moč, dobra tehnika pa je dobrodošla, a pogostokrat ne pride do izraza. Takšen trening omogoči posamezniku dobro razumevanje najpogostejših načinov napadov znotraj športnega konteksta in pa ukoreninjenje. To je tudi trening, ki mi ga je Zeng najprej predstavil. Zeng je pojasnil, da me ne more učiti kot običajno uči zato, ker pač nimava na voljo zadosti časa. V ta namen se je potrudil in poskušal razložiti tudi principe, ki jih sploh nisem mogel razumeti, on pa je dejal, da je važno zavedanje o njihovem obstoju in, da se mi bo že posvetilo. Imel je prav, a je trajalo osem let. Vsakdanji trening -po trije na dan -je potekal tako, da je Zeng pokazal in razložil na primer figuro "loviti vrabčka za rep", jaz pa sem mogel videno ponavljati v nedogled. On je medtem opravljal številne stvari in tudi kuhal kosilo. Tekom meseca dni sem na ta način predelal vse figure forme 37. Kadar se je pri Zengu zbralo več ljudi, smo trenirali večinoma potiskanje rok. Sam sem delal zelo na moč in posledično so se me izogibali vsi razen najboljših učencev, ki so me uspeli ugnati s spretnostjo. Trening potiskanja rok pri Zengu ni strukturiran. Njegov pristop je, da mora posameznik sam v kaotični vadbi vlečenja in porivanja prepoznati osnovni princip in v skladu z njim prepoznati ta kaotična gibanja kot izraz peng, lu, ji, an ,cai, lie, ka in zhou. Vsako vprašanje je Zeng vzel resno in nanj temeljito odgovoril. Tako je npr., ko sva se s kolegom zataknila in nihče ni vedel kateri gib naj uporabi v nadaljevanju, Zeng razložil specifičen problem in pokazal možne rešitve. In tako je šel trening v nedogled. Učenec ima

74 torej pri Zengu izkušnjo s kaosom borbe in preko nje se pojavljajo specifična vprašanja in problemi, na katere potem mojster odgovori. Takšna vdaba prinaša zelo dobre rezultate, saj zahteva tvornost od vsakega vadečega posebej. Vadba taijiquana pri Zengu ne vsebuje običajnih ritualov, sicer prisotnih pri večini skupnosti borilnih veščin. Tako npr. ni obvezne opreme, ni pozdravov med učenci ali učenci in učiteljem in tudi trening ni strukturiran po principu naše telovadbe, kjer imamo ogrevanje, telovadbo in sproščanje. Ljudje se zberejo in vadijo, med tem pa se tudi ustavijo in počivajo ter se veliko pogovarjajo. Počivanje na treningu je normalno in sploh ni dojeto kot "izogibanje" treningu ampak kot njegov del. Zeng je razvil tudi visoko spretnost o vodenju učencev. To pomeni, da se giba na tak način, da mu telo učenca lahko brez težav vedno sledi. Na ta način pridobiš telesno izkušnjo o "pravem" gibanju, problem pa se zastavi, ko jo hočeš ponoviti. Zeng je pojasnil, da je to zato, ker ko vadiš z njim, uporabljaš njegove možgane, ko pa si sam, pa ti to znanje posledično ni več na voljo. Spet, trajalo je osem let, da ga lahko samostojno proizvedem. Občutek sem imel, da je borilna veščina del vsakdana in ne nekaj kar počneš v telovadnici -doju, po nekaj ur tedensko.

2. Taijiquan Institue Po vrnitvi v Ljubljano, leta 2008, sva s kolegom Žigom nadaljevala z rednimi treningi taijiquana v lastni režiji. Na treningih so se nama neredno, vendar vseeno kar pogostokrat, pridružili različni znanci in prijatelji, ki so se takrat že profesionalno ali pa še rekreativno intenzivno ukvarjali s karatejem, shaolin gong fujem, xing yi quanom in taijiquanom.41 Počasi se je oblikovala neformalna skupina, družil pa nas je skupen interes o spretnosti "potiskanja rok" (taijiquan tuishou), katere kvalitetna vadba je bila takrat v Ljubljani milo rečeno redka ali pa popolnoma nedostopna za začetnike in za tiste izven v uvodu omenjenih organiziranih taijiquan krogov. Potiskanje rok smo vadili po principih mojstra Zenga. Zeng je takrat predvsem poudarjal vlogo okolja42 kot pogoj za uspešno vadbo veščine in podpiral uravnoteženo vadbo organiziranega potiskanja rok s prostim oz. neorganiziranim potiskanjem rok. Septembra leta 2009, po še enem poletju vadbe pri Zengu, sva z Žigom na mojstrov predlog v Ljubljani odprla klub za vadbo taijiquana in wingchuna, Taijiquan Institute. Klub sem vodil in tam redno poučeval TJQ do konca šolskega leta 2013.

41 Dandanes vsi, ki so takrat trenirali z nama, profesionalno učijo eno ali več omenjenih veščin. 42 Okolje se tukaj nanaša na skupino v kateri vadiš taijiquan in ne na kulturno ali družbeno okolje.

V tistem obdobju sem se posvečal taijiquanu predvsem kot vadbi potiskanja rok, torej vadbi v parih, proces vadbe pa sem opazoval kot "opazovanje udeležbe" (Kravanja 2008: 100). Uporaba te etnografske metode na praksi taijiquana se je izkazala kot dobro orodje za vadbo samo, saj se načrtno opazovanje sebe ter partnerja pri vadbi in nato organiziranje znanja v dnevniški zapis, odlično sklada z osnovnim namenom vadbe potiskanja rok, ki je naučiti se "slišati in interpretirati silo" (ting jin). Kar pa je bilo dobro za moje napredovanje v veščini, ni pomagalo pri sistematiziranju etnografije v diplomsko nalogo, predvsem zaradi preko veščine pridobljenega znanja, ki ga je Tršar (2013: 106) opisal kot: "/.../ znanje pripovedne narave, ki se nenehno ustvarja, spreminja in pripoveduje". Konkretna vsebina TJQ se mi je vedno znova izmikala, saj je vsaka tekom vadbe oblikovana trditev čez čas postala nepomembna, podobno kot v sanjah predmet, na katerega se osredotočimo, spremeni obliko ali pa izgine. Od leta 2013 dalje sem se posvetil vadbi in poučevanju yangjia michuan taijiquana, kar je v praksi pomenilo prehod na uravnoteženo vadbo TJQ forme, orožij in potiskanja rok. Distanciral sem se od Taijiquan Instituta katerega vodstvo je v celoti prevzel Žiga in se posvetil oblikovanju novega okolja, ki omogoča vadbo in izkušnjo TJQ brez dodanih elementov joge in metod kot je feldenkrais in rolfing. Preko takšnega prizadevanja sem pridobil uvid, da so nekatere stvari, kljub nenehnemu toku spreminjanja izkušnje vadbe na eni strani in hkratnemu spreminjanju načinov same interpretacije vadbe na drugi, vseeno stalne in posledično s sistematiziranjem podatkov iz prakse nisem imel več problemov. Na tej podlagi sem se tudi odločil, da lahko o TJQ tudi nekaj izvirnega povem. Kljub temu, da sem poskušal znanje pridobljeno na Tajvanu in dodelano preko lastne vaje v skupini izurjenih posameznikov karseda pristno prenesti na čim več članov kluba, stvari niso potekale kot bi si želel. Najbolj opazna je bila potreba po strukturi vadbe po principu telovadbe, ki je vdelana v posameznike iz našega kulturnega okolja. Večina sploh ne more brez te strukture, saj za njih to pač ne predstavlja resnega treninga. Tako sem moral začeti učit tudi razne vaje za ogrevanje, shaolin qiqong in uvesti rituale, kot je pozdrav skupini in učitelja, ter ploskanje vseh udeleženih na koncu treninga. Druga stvar je potreba po formalnem odnosu med učenci in učiteljem, kjer pač učenci sledijo navodilom. Sam bi rajši videl, da kdo eksperimentira in razmišlja s svojo glavo, a tega od naših ljudi ne gre preveč pričakovati. Tretja stvar, ki mi pade na pamet, je fiksacija po potrebi za hitro doseganje učinkovitosti. Bolj kot sem poudarjal, da je treba trenirati postopno in počasi, več ljudi je poustvarjalo rezultate na silo. Rezultati pridejo, ko so izpolnjeni pogoji in nič

76 prej, pa četudi stojiš na trepalnicah. Tako je vsak hotel narediti fajin še preden se je znal dobro postavit. Poglejmo si "obsedenost" s fajinom oz. fajingom ("izhod esence oz. semena") kot mu zmotno pravijo v klubu, na naslednjem primeru:

Primer #1:43 FAQ: Pogosto zastavljena vprašanja in odgovori mojstra Zenga glede fajinga (potiskov in udarcev v taijiquanu, ki grejo skozi težišče in v primeru dolge sile nasprotnika odbijejo, v primeru kratke sile pa ga poškodujejo). Namenjeno še zlasti tistim, ki mislite, da je taijiquan zgolj vadba za starejše občane: • Ali je fajing sila neke posebne vrste? »Fajing« je poseben način uporabe sile in ne posebna sila. • Ali temelji fajing na qi-ju ali na surovi sili? To je spretnost, ki za izvajanje sicer ne temelji samo na moči, ampak na občutku. Samo qi-ja pa nihče ne more uporabiti za bojevanje, pomembno je gibanje. Pri fajingu se (najprej) sprostiš, nato napneš. Pride spontano, zato ne razmišljati o qi-ju. • Ali te vrste sila nastane v nas šele po dolgotrajni vadbi? Fajing nastane v tistem trenutku, ko nekaj nepričakovano zadenemo – vsak od nas zmore narediti fajing, samo nimamo metode, kako to zavestno izvesti. Fajing mora priti spontano, iz tam pride tudi sila. • Kakšna je vloga trebuha ali »dantiana«? Potisnemo, ko imamo vzpostavljen steber (»zhong ding«). Naše telo mora ostati sproščeno, kolki usedeni in ne smemo pasti izven optimalne ravnotežne postavitve. Dantien (oz. ta predel) je največja mišica v telesu, ki pa ne vpliva na gibanje. Napenjamo in sproščamo jo lahko po potrebi. • Kaj napadamo pri fajingu? Napadamo nasprotnikovo ravnotežje. Vsak, ki otrdi, izgubi steber. Ljudje imamo dve nogi. Ko močno potiskamo, se dve nogi spremenita v eno samo. V tem trenutku partner s svojo težo visi na nas in ga lažje premaknemo, ker ima samo eno nogo. Sprostimo se in potisnemo tja, kjer čutimo najmanj sile. Roke in noge razdelijo smeri. Najprej potisnemo v eno smer, da nasprotnik otrdi. Nato potisnemo v drugo smer, da izgubi tla pod nogami. . • Zakaj pride pri fajingu ven tako velika sila? Če hočeš dobiti silo, je pomembna hitrost (distanca). Fajinga se ne dela na trdo (močno). Distanca je mišljena v smislu kroga, ne ravne linije. Uporabljamo dve do tri različne sile, ne samo eno linearno. Na primer: potisnemo naprej in nato še navzgor. Ne potisnemo samo naprej. To naredi zmedo v nasprotnikovem ravnotežju in sam sebe odrine ven. . • Zakaj daje taiji toliko poudarka na uporabo nog? Premik telesa sproži ogromno silo. Z nogami potisnemo tako, kot potiskamo čoln, kadar stojimo na njem, in se s palico odrivamo od dna. Ko potisnemo z zadnjo nogo, spustimo težo na sprednjo nogo in se znižamo v kolku (nikakor ne v kolenu) ter tako dobimo silo odboja. Vseh pet lokov (dve roki, dve nogi, hrbtenica) mora »izstreliti« v pravem času. Roke moramo iztegniti, ne potisniti (ker gre sicer sila v ramena). Izstrelitev lokov se mora zgoditi v zaporedju (v različnih časih – nekateri prej, nekateri kasneje). Važno je, kje stojimo, kje imamo svojo težo. Da premaknemo telo, ne da bi pri tem izgubili ravnotežje. Zato moramo najprej ozavestiti telo. • Zakaj roke ne smejo takoj delovati z surovo močjo? Če dodamo še roke, med tem ko se telo premika naprej, in se roke pri tem sprostijo (gredo rahlo nazaj), dobimo dolgo distanco. Roke moramo iztegniti, ne potisniti (ker gre sicer sila v ramena). Problem rok je, da po navadi potiskajo direktno proti strukturi partnerja in se po nepotrebnem borijo s to njegovo strukturo (npr. v smeri prsnega koša pri »pengu«). Če pa potisnemo v neko drugo smer (npr. diagonalno gor) gremo z težo lahko skozi strukturo. Nočemo se boriti s strukturo, sila se mora začeti valiti (kotaliti) na točki kontakta. Roke ne potiskajo surove teže partnerja,

43 Objavljeno na Facebook strani Taijiquan Institute, Febraur 2014. Velja tudi za primer#2.

77 ampak se odpirajo v smer, kjer sile ni! . • Ali lahko z napravami poustvarimo te sile? Doma imam naprave za potiskanje in vlečenje, ki sem jih izdelal sam, in koristijo tekmovalcem za večanje moči. Ampak to kljub vsemu ni fajing. • Ali lahko vadim fajing na vreči? Kako dobro udarjati vrečo, je isti princip, kot ga imajo vse borilne veščine. Taijiquan ne udarja vreče, ampak poudarja spremembo. Ko se spreminjamo hitreje, kot to zmore partner, on pri tem zatrdi in takrat dejansko postane boksarska vreča. . • Ali so udarci fajing? Vsak udarec bi moral biti fajing. Pri taijiju zelo malo ljudi pride do nivoja, ko zmorejo uporabljati udarce. Drugače se že s samim tuishouom lahko obranimo pred napadi udarcev. • Ali se lahko naučim fajing, če vadim samo sam? Jezik se je najlažje naučiti pri ljudeh in z ljudmi, ki ta jezik uporabljajo. Fajing je narejen, da dela na ljudeh in le ljudje te lahko naučijo fajinga. • Ali se lahko naučim fajing tako, da delam fajing? Ne. Fajing je posledica dobre postavitve, trenutka in kota. Metoda za učenje fajinga je forma (ozaveščanje lastnega gibanja) in tuishou (ozaveščanje partnerjeve sile). Obstajata dve metodi upravljanja s silami: 1/ fajing (napada steber) in 2/ sprememba spustiti silo mimo (sprememba v smislu spremembe smeri oz. vrtenja okoli sile). Tuishou ni pouk fajinga, ampak pouk o spuščanju in vrtenju sil. Potrebno je vlaganje v izgubo. Če smo zmagali znotraj določenih pravil igre, še ne pomeni, da smo se naučili kaj novega.

V drugem primeru pa želim pokazati na kakšen način se (je) dojema(lo) vadbo taijiquana znotraj Taijiquan Instituta, o čemer nam veliko povedo že sama vprašanja:

Primer #2 FAQ: Pogosto zastavljena vprašanja in odgovori mojstra Zenga glede vadbe doma. Namenjeno še zlasti tistim, ki še ne znate forme, pa bi morda radi našli motivacijo, da se jo naučite: • Ali lahko forma nadomesti vadbo s partnerji? S partnerjem je potrebno trenirati. To je najbolj pomembno. Ko imamo nekaj metod in občutkov, lahko sestavimo formo. Preko novih občutkov, ki smo jih pridobili z delom v dvoje, dobimo metodo vadbe forme. • Ali lahko vadim samo v rednih terminih Taijiquan Instituta in kljub temu napredujem? Vaditi je potrebno tudi samostojno. Vaditi spreminjanje. Ohranjati ravno telo, sproščenost. V nasprotnem primeru bodo stare navade vedno prevladale nad nekaj urami treninga v telovadnici. • Koliko vadbe je priporočljivo? Vsak dan 30-60 minut. Če veš kaj vaditi, ni potrebno, da vadiš 3-4 ure. Kar počneš, moraš imeti rad. Ne si postavljati pravil! • Kako lahko vadim, če pa nimam časa? Ko vadiš sam, se poskusi »sproščati« v vsaki situaciji dneva. Tudi ko voziš avto, izdahneš in se sprostiš. Zlasti po vsaki napeti situaciji. Tu forma še ni potrebna. Izdahnemo (na glas) in se sprostimo (ter spustimo težo navzdol). Izdih je dolg toliko, da se telo popolnoma sprosti. Enak občutek mora biti vedno prisoten tudi pri izvajanju forme. • Rad bi gledal tudi TV in kljub temu postal nepremagljiv ... Pri vsakdanji hoji spuščamo težo navzdol, s čimer treniramo tudi v povsem običajni vsakdanji situaciji. Ne padamo naprej, ampak imamo spuščeno težišče. ... in potem lahko več časa gledamo TV . • Kaj je tista osnova, ki jo moram vaditi pri hoji? Vadimo učenje novega načina gibanja: prenos teže in rotacijo. Dantien mora biti med hojo sproščen. Roke morajo biti mehke. Če smo trdi, uporabljamo roke. Če smo sproščeni, pa boke oz. moč iz nog.

• Kako mi razumevanje qi-ja pomaga pri vadbi? Ne razmišljati o qi-ju na tak način. Tudi na Tajvanu je qi mistificiran. Qi se lahko uporablja kot izgovor. Če nimaš spretnosti, ti rečejo, da nimaš dovolj qi-ja. • Rad bi izvedel aplikacije gibov iz forme, da bi jo potem bolje delal. V kitajskih borilnih veščinah (tudi v taiji formi) ni vse aplikativno. Določeni gibi so v njej tudi zato, da se vse med seboj poveže in izgleda lepo. Forma ni predpisana gimnastična vaja, ampak vadba gibanja, iz katerega izhajajo vse tehnike. • Ali je cilj, da se utrudim in porabim veliko kalorij? Pri gibanju iščemo »udoben« položaj. Na tak način je Yang (37) forma tudi sestavljena. Biti moramo sproščeni in imeti občutek za ravnotežje. Vsekakor pa je pot do udobnega položaja posuta s trni. • Ali mi vaja, ko objemam drevo, pomaga pri formi? »Zhan zhuang« (stoječi steber) lahko vadimo v katerem koli položaju iz forme. Pomembno je, da smo sproščeni. Če je občutek (sproščenosti), ko imamo roke gor (ko držimo položaj), enak, kot če so roke spuščene, potem je to pravilno. • Kako lahko obstaja steber v premikanju? To je stoječi steber s prenašanjem teže: vsak gib razdelimo na segmente (recimo na 10 vmesnih položajev). V vsakem trenutku prenosa teže mora biti teža spuščena. Pravilnost izvajanja kasneje preverjamo s partnerjem. • Ali je premikanje teže isto kot vrtenje osi? Med prenašanjem teže (premikanjem težišča) se ne smemo vrteti. Natančneje, na začetku se nikakor ne smemo vrteti. Ko napredujemo, pa se nujno moramo. Zaradi načina delovanja možganov moramo gibanje razdeliti na vrtenje in premikanje. • Bolijo me kolena. Ali se moram spuščati čim nižje? Ko smo nizko, imamo dobro obrambo, vendar iz tega položaja težko napadamo. Ni pomembno, kako nizek si oz. ni potrebno, da si zelo nizek. Če gremo pri izvajanju forme nižje, je to samo zato, da lahko sprostimo kolke. Drugače nasprotnik iz našega gibanja (ko se postavimo nizko) ne sme razbrati, da ga bomo napadli • Bolijo me kolena. Ali mi vadba škoduje? V večini primerov pravilne vadbe kolena bolijo zaradi napredka pri pravilni postavitvi telesa. Telo ni vajeno sočasnega sproščanja starih in napenjanja novih mišic. Vsekakor pa se posvetujte s trenerjem. • Ali nogo vedno pristavimo v koraku? Na začetku je bolje, da nogo povlečemo k nogi med koraki (zaradi ravnotežja). Ko imamo ravnotežje in dovolj precizne kolke, kolena in gležnje, noge ni več potrebno med hojo vleči k nogi. • Kaj pomeni prazno in polno glede teže v formi? Težo imamo 100% na eni nogi (v ideji). Drugače vedno uporabljamo obe nogi. Za takšno vadbo razdelimo steber na dva dela. • Ali pri prenosu teže menjam višino? Ko potisnemo z zadnjo nogo, se ne odrinemo navzgor, ampak naprej. • Ali so roke ločene od stebra? Roke iztegnemo tako, da si pri tem ne porušimo ravnotežje. Zapomniti si moramo občutek v rokah; potrebno se je odpirati in ne potiskati. Da bi steber ostal v ravnotežju, se mora prilagoditi teži rok. • Zakaj toliko kriljenja z rokami, če pa smo bolj varni v guard položaju? Guard (zaprt položaj) je obramba. To je potrebno pozabiti! Pri napadu mečemo roke stran od telesa, zato delamo formo. • Počasno gibanje ni realno. Rad bi delal hitro. Taijiquan moramo najprej vaditi počasi. Refleksi morajo dojeti, da jim naše višje kognitivne funkcije hočejo dobro. V nasprotnem primeru bodo pri veliki hitrosti, ko refleksi vedno prevzamejo kontrolo, varovali telo po starih vzorcih. Ko obvladamo počasno stopnjo, lahko vadimo hitreje. • Rad imam izbruhe in hitre gibe Chen stila. Yang forma pa gre tako počasi in je narejena za zdravje.

Yang ni narejen za zdravje! Narejen je, da je vsak trenutek forme fajing. To omogoča popoln nadzor nad ravnotežjem in sklepi, ki ga vodijo. • Ali bom bolj zdrav, če delam formo? Morda. Taijiquan je veliko širši od želje po zdravju, pa čeprav je zdravje v taijiquanu bistveno.

ZAKLJUČEK

Danes, v globaliziranem svetu, kjer so si ljudje in njihove kulture na eni strani čedalje bliže in čedalje bolj oddaljene na drugi, se to na specifičen način odraža tudi pri vadbi borilnih veščin. Tako tradicionalni kot tudi sodobni načini poučevanja in vadbe veščine, so danes na voljo skupnosti, ki je vedno večja kot jo lahko okoli sebe zbere posameznik. Mobilnost posameznikov je, kot posledica globalizma, v zadnjih 30-ih letih korenito spremenila načine povezanosti med ljudmi in velikost ter definicijo skupnosti. Tipična TJQ zamišljena skupnost se danes realizira, če za center skupnosti izberemo mojstra kot je npr. Zhang Manqing, je locirana globalno in je sestavljena iz mnogih klubov, ki jih vodijo učenci mojstra CMC44 in pa tudi iz klubov, ki trdijo, da spadajo v linijo njegovega nasledstva, pa čeprav ne morejo predložiti dokazov (fotografija, prisotnost v imenskih seznamih članov klubov in zvez, očividci oz. priče) o tej trditvi. V to skupnost, ki je sestavljena, ocenjujem da iz okoli milijon ljudi po vsem svetu, spada na nek način vsak posameznik, ki vadi CMC Formo 37 oz. kratko yang formo. Posamezni klubi in ljudje v tej skupnosti lahko da nimajo skupnega nič drugega kot samo neko umišljeno povezavo z Mojstrom. Vendar jim izkušnja vadbe po principih CMC omogoča, da živijo neke vrste skupno realnost in imajo zato neko skupno optiko, ki je, da so vsi zmožni izmed različnih vrst kitajskega wushuja prepoznati formo 37. Nekateri izmed CMC učencev so izoblikovali svoje prepoznavne stile in kulte osebnosti, kot so npr. William Chen in T.T. Liang v ZDA ter Huang Sheng Shyan na Tajvanu, in imajo ali so imeli (T.T. Liang in Huang Sheng Shyan sta pokojna) veliko učencev, ki tudi že učijo na svoje načine in gradijo prepoznaven kult osebnosti, kot sta npr. Lau King iz Tajske in Adam Mizner iz Avstralije. Linija porekla veščine je vedno umišljena, zato je težje dokazati, da kdo v to linijo ne spada kot pa da spada. Identifikacija posameznika z linijo porekla, ki se odraža v nazivu npr. Zeng Xigua (Zeng Žiga) mojster 7. generacije yang taijiquana (kot se je sam poimenoval Žiga), zagotavlja avtentičnost njegovega poučevanja in mu omogoča družbeno konstruiran status mojstra. Največkrat je ta identifikacija tudi edina, ki opravičuje naziv,

44 Kratica za Zhang Manqing oz. Cheng Man Ch'ing.

80 saj spretnost mojstra v veščini taijiquan pogostokrat nikoli ni preizkušena v bojevanju s strani njegovih učencev ali drugih morebitnih izzivalcev. Še posebno pa to velja za klube kjer vadijo samo različne taijiquan forme. Ker sta tradicija in avtentičnost na mednarodnem (taijiquan) trgu danes zelo cenjeni, kar je učinek uveljavljanja globalizma in ideologije trga na vseh ravneh človekovega delovanja, lahko posameznik s pomočjo sklicevanja na linijo porekla pridobi mnogo privržencev. Za prepoznavnost na globalnem trgu ima posameznik danes tako vsaj dve možnosti: prvič, demonstracija in domišljena razlaga visoke ravni svoje spretnosti preko avdio-video materiala dostopnega na svetovnem spletu in demonstracije te spretnosti v živo na seminarjih različnih lokalnih skupnosti, ki so vključene v skupnost formirano okoli posameznika (posnetki le tega pa se vrnejo v globalno areno prek spleta, kar še okrepi njegovo prepoznavnost); in drugič, invokacija popularne linije porekla. Najbolj uspešni posamezniki na trgu danes združujejo obe možnosti. To so praviloma ljudje, ki so na sceni že vsaj od sedemdesetih let 20. stoletja v ZDA in od zgodnjih devetdesetih let v Sloveniji. Danes veliko število praktikantov taijiquana obiskuje večje število učiteljev naenkrat, tako da je uspešnost posameznika v veščini rezultat njegove spretnosti združevanja različnih principov vadbe v svoj stil oz. vadbo, ki naj odraža napredek v veščini. Posameznik, ki se je udeležil raznoraznih seminarjev mojstrov iz različnih linij porekla, ima možnost izbire katero, če sploh katero, bo izbral za invokacijo. Praviloma to velja za dovršenega praktikanta veščine, saj se njegovo poreklo ne bo problematiziralo ampak se vzame kot danost. V svetu borilnih veščin identifikacija z izjemnimi mojstri pomeni tudi prestiž. Če si treniral npr. z Bruce Leejem, si v popularni koncepciji seveda "najboljši". Danes živimo v svetu ekstremnih nasprotij in to se odraža v večini dejavnosti (za prosti čas). Za taijiquan velja, da je danes na voljo veliko avtentičnih virov o njegovih principih in konceptih ter veliko načinov prakse, ki so zares kvalitetni. Dostopnost do informacij ima na ta način pozitiven učinek. Negativen učinek hiper-dostopnosti pa se kaže v nepregledni množici podatkov in v nezmožnosti poenotenih klasifikacij. Za posameznika tako kvalitetna in tradicionalna praksa danes vsekakor obstoja v njegovem lokalnem okolju ali pa v neposredni bližini in hkrati tovrstna praksa za posameznika tam tudi ne obstaja. V tem smislu lahko potrdimo hipotezo naloge, da je delovanje posameznika znotraj skupnosti, danes predvsem odvisno od njega samega. Ker je danes za posameznika na

81 voljo neomejeno število treningov in praks, je odvisno od njega samega katere bo izbral in kako se bo lotil njihovega udejstvovanja v vsakdanjem življenju. Kljub povečani možnosti delovanja posameznika v sodobnem svetu pa je ta še vedno močno odvisen od različnih skupnosti. Sam sem lahko veščino taijiquan na-treniral do nivoja na katerem je uporabna v vsakdanjem življenju, tako za zdravje kot za pretepanje, zaradi izkušnje taijiquana kot nečesa novega oz. radikalno drugačnega in zaradi negovanja tega novega s pomočjo velikega števila ljudi, ki so z mano v preteklih letih trenirali. Brez specifičnega (lokalnega) okolja nima subjekt ne reference in ne konteksta svojega delovanja.

Povzetek/ Summary

The undergraduate thesis focuses on the phenomenon of Taijiquan in the context of theories and paradigms of globalization, postmodernism and anthropology of the body and movement. The author has collected various data over the last eight years according to the principles of the multi-sited ethnography, reflexive ethnography and armchair anthropology. Taijiquan is today considered as one of the most recognized signifying acts, which is as tradition continually constituted both on symbolic and practical level in different local environments. Mutual communication and good transport links have integrated this local environment into a global network, from which cosmopolitan individuals draw their inspiration and ideas, and which are later reflected in respective local environments. The (digital) global arena of neoliberal capitalism has over the last thirty years created an endless collection of diverse beliefs and practices of Taijiquan, through the active participation of individuals and progress in information technologies. The author therefore defines the basic characteristics of Taijiquan, which are common to all styles and can at the same time separated it from other signifying acts. These are the concepts of internal exercise such as qi, "relaxation" and concept of "the use of the mind instead of force", and an external exercise comprised of Taijiquan form and pushing hands drills. Individual traditional as well as modern Taijiquan styles are briefly presented together with the context from which they had emerged. The thesis also describes the Slovenian Taijiquan in its initial stage at the end of 20th century and exposes pushing hands as competitive discipline, which is now the only popular form of Taijiquan for Taiwanese youth. Further thesis describes the incidence of Taijiquan as a martial art and its usefulness as an alternative to an individual's experience of everyday life. Knowledge of Taijiquan, which is now easily available to individuals, is located in the culture and skilled individuals, wherein the author proposes that Taijiquan should be individually orally transmitted to every practitioner, especially if it is to be understood in a way that enables the realization in the interaction with other individuals and the environment. Possibility has been shown that after the individual practice is mastered, the knowledge can then be passed on by various instructions. This insight enables us to understand ancient Chinese texts of Taijiquan, for which the author claims to have specific instructions on how-to do exercises and are not the work of fiction.

Viri in literatura

Anderson, Benedict 1998 Zamišljene skupnosti : O izvoru in širjenju nacionalizma. Ljubljana: SH - Zavod za založniško dejavnost. Ančnik, Tone 2001 Tai chi chuan: Pekinška forma. Ljubljana: Dojo Ančnik & Co. Barnard, Alan 2004 [2000] History and Theory in Anthropology. Cambridge, New York, Melbourne, Madrid, Cape Town: Cambridge University Press. Beck, Ulrich 2002 'The Cosmopolitan Society and its Enemies.' Theory, Culture & Society 19 (1-2): 17-44. Cheng, Man-ch'ing. 1985 Cheng-tsu's Thirteen Treatises on T'ai Chi Ch'uan. Translated by Benjamin Lo and Martin Inn. Berkeley: North Atlantic Books . Csordas, Thomas J. 1990 'Embodiment as a Paradigm for Anthropology.' Ethos 18 ( 1): 5-47. Čeplak Mencin, Ralf 2006 Srečevanja s Kitajsko: 200 let slovenskih odkrivanj kitajske kulture: razstava SEM = Encountering China : 200 years of Slovene experience of Chinese culture : the exhibition by the Slovene ethnographic museum: 31.8.2006-14.4.2007. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej. Davies, Charlotte A. 1999 Reflexive Ethnography: A guide to researching selves and others. London in New York: Routledge. Edelman, Marc in Haugerud, Angelique 2005 'Introduction: The Anthropology of Development and Globalization.' V: The Anthropology of Development and Globalization: From Classical Political Economy to Contemporary Neoliberalism. Marc Edelman in A. Haugerud, ur. Malden, Oxfor, Carlton: Blackwell Publishing. Str. 1-74.

Farnell, Brenda 1994 'Ethno-Graphics and the Moving Body.' Man, New Series 29 (4): 929-974. 1999 'Moving Bodies, Acting Selves.' Annual Review of Anthropology 28: 341- 373. 2000 'Getting out of the Habitus: An alternative model of dinamically embodied social action.' Roy. Anthrop. Inst. 6: 397-418. Feyerabend, Paul 1999 [1975] Proti metodi. Ljubljana: Studia humanitatis. Frank, Adam D. 2003 Taijiquan and the search for the little old Chinese man: Ritualizing race through Martial arts. PhD Thesis. Austin: The University of Texas. Geertz, Clifford 1973 The interpretation of cultures: Selected essays. New York: Basic Books. Gingrich, Andre 2007 'Temporalities: Comperative Perspectives from Socio-Cultural Anthropology.' V: Places of Encounter: In memoriam Borut Brumen. Rajko Muršič in Jaka Repič, ur. Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo. Str. 17-24. Graeber, David 2004 Fragments of an Anarchist Anthropology. Chicago: Prickly Paradigm Press. Hannerz, Ulf 2001 [1996] Transnational Connections: Culture, people, places. London in New York: Routledge. Hastrup, Kristen 1996 'Anthropological theory as practice.' Social Anthropology 4 (1): 75-81. Henning, Stanley 1981 'The Chinese Martial Arts in Historical Perspective.' Military Affairs 45(4): 173-179. Hong, Youlian 2008 Tai Chi Chuan: State of the Art in International Research. Youlian Hong, ur. Medicine and Sport Science 52.

Kearney, M. 1995 'The local and the global: The Anthropology of Globalization and Transnationalism.' Annu. Rev. Anthropol. 24: 547-65.

Kravanja, Boštjan 2008 'Etnografija očitnosti: Pomeni etnografskega terenskega dela v sodobni antropologiji.' V: Prostori soočanja in srečevanja: Spominski zbornik za Boruta Brumna. Rajko Muršič in Katja Hrobat, ur. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Str. 83-106. Leroi-Gourghan, Andre 1990 [1965] Gib in Beseda II. Ljubljana: ŠKUC Filozofska fakulteta. Li, Yiyu 1881 'For Hao Weizhen to cherish: “Wang Zongyue’s taiji boxing treatise” appended with my Preface & “Five-word formula”.' Vir: https://brennantranslation.wordpress.com, pregledano 15.09.2016. Marcus, George E. 1998 Ethnography through Thick and Thin. Princeton in New Jersey: Princeton University Press. Ma, Jiangbao 2000 'Wu style Taichichuan.' Vir: http://www.taiji-bg.com, pregledano 10.09.2016. Mintz, Sidney W. 1998 'The Localization of Anthropological Practice: From area studies to transnationalism.' Critique of Anthropology 18 (2): 117-133. Milčinski, Maja 2006 Strategije osvobajanja. Ljubljana: Založba Sophia. Nietzche, Friedrich W. 1968 The Will to Power: A New Translation by Walter Kaufmann in R.J. Hollingdale. New York: Vintage Books. Prostori soočanja in srečevanja 2008 Prostori soočanja in srečevanja: Spominski zbornik za Boruta Brumna. Rajko Muršič in Katja Hrobat, ur. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.

Qu, Junfeng 2002 'Methods of the mind: The Regulation of the Yi in Taiji and Qigong.' Taijiquan Journal 3 (4). Vir: http://www.taijiquanjournal.com/methods.php, pregledano 12.09.2016.

Said, Edward W. 1996 Orientalizem: Zahodnjaški pogledi na Orient. Ljubljana: ISH Fakulteta za podiplomski humanistični študij. Sever, Jernej 2014 Utelešenje: Povezava med telesno držo in duševnimi procesi. Doktorska disertacija. Ljubljana: Humanistika in družboslovje, FF, Univerza v Ljubljani. Tašner, Domen 2009 Borilne veščine kot simbolni sistemi: Antropološki pogled na Taijiquan. Seminarska naloga. Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, FF, Univerza v Ljubljani. The Invention of Tradition 1983 The Invention of Tradition. E. Hobsbawm in T. Ranger, ur. Cambridge, New York, Madrid: Cambridge University Press. Tršar, Žiga 2008 O konceptu sproščenosti v kitajskih borilnih veščinah. Diplomska naloga. Ljubljana: Oddelek za Sinologijo, FF, Univerza v Ljubljani. 2013 Borilna veščina taijiquan skozi optiko antropologije kognicije in telesa. Doktorska disertacija. Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, FF, Univerza v Ljubljani. Virant, Miha 2005 Umetnost kitajskih borilnih veščin in kaligrafije. Diplomska naloga. Ljubljana: Oddelek za Sinologijo, FF, Univerza v Ljubljani. Weiming, Chen 1925 'The Art of Taiji Boxing.' Vir: https://brennantranslation.wordpress.com, pregledano 15.09.2016.

Wile, Douglas 1996 Lost T'ai-chi Classics from the Late Ch'ing Dynasty. Albany: State University of New York Press. Wolf, Eric R. 1999 [1982] Evropa in ljudstva brez zgodovine II. Ljubljana: SH - Zavod za založniško dejavnost. Writing culture 1986 Writing culture: The poetics and politics of etnography. J. Clifford in G. Marcus, ur. Berkeley: University of California Press. Xiang, Kairen ? 'A Study of Taiji Push-hands.' Vir: http://www.nardis.com, pregledano 19.09.2016.

Yang, Banhou 1875 'Explaining Taiji Principles.' Vir: https://brennantranslation.wordpress.com, pregledano 15.09.2016.

Priloga 1 Vprašalnik: Taijiquan v Sloveniji

Opredelitev problema: Kitajska borilna veščina taijiquan je slovenski javnosti znana že vsaj trideset let, a kljub temu še ni zadostno raziskana in razumljena. Taijiquan je ena izmed kitajskih tradicij in kot tak nam predstavlja tujo tradicijo, ki se ohranja in razvija v slovenski družbi. Problem diplomske naloge je vprašanje zakaj se tradicija (taijiquan) prenaša med družbami in zakaj se pri tem lahko spreminja ter kako se prenašanje in spreminjanje tradicije posebno odraža na praksi in nazoru taijiquana. Izhodiščna predpostavka dela je, da taijiquan danes ni enoten pojav in je kot tak lahko izvajan na veliko število različnih načinov, ki se, nekateri bolj drugi manj, opirajo na tradicionalno kitajsko vadbo in njen smoter (npr. kot borilna veščina, kot terapija, kot vaje za boljše počutje in večjo storilnost, ipd.). To predpostavko lahko potrdimo že samo s tem da obiščemo vsaj tri različne šole taijiquana osebno ali preko spleta, pri nas in v tujini. Mnogoterost sodobnega taijiquana delno izhaja iz različnih linij porekla (Yang taijiquan, Chen taijiquan, Kitajsko ministrstvo za zdravstvo, itd.), delno pa iz velike razširjenosti taijiquana v sodobne družbe po svetu, ki jim je skupno to, da za opis sveta ne uporabljajo tradicionalnega svetovnega nazora imperialne Kitajske (t.j. nazor, ki je prisoten v vseh klasičnih delih oz. tekstih o taijiquanu) temveč nazor, ki ga promovira sodobna znanost, t.i. objektivno resničnost. Zanima nas torej kako in zakaj se neka posebna tradicija (taijiquan) spreminja, ko jo uporabljamo z ali brez njenega posebnega konteksta v drugačnem okolju.

Teoretski pristop: Pojav taijiquan je za družbene vede in humanistiko zanimiv predvsem zaradi dejstva, da slovenski družbi omogoča stik z geografsko zelo oddaljeno kitajsko kulturo in z njenim tradicionalnim svetovnonazorskim pogledom, ki se od našega v marsičem razlikuje. Stik dveh različnih družb in kultur se tako odvija preko določenih posameznikov, ki so v dotičnem primeru "prenašalci" (učitelji oz. mojstri) taijiquana. Vpliv posameznikov na družbo kot celoto pa je vprašljiv, zato je pomembno postaviti omejitev preučevanja taijiquana v slovenski družbi na del družbe, ki se v Sloveniji s taijiquanom ukvarja. Ta del

89 družbe predstavljajo klubi, organizacije in društva taijiquana, ki delujejo v Sloveniji in pa njihovi člani. Taijiquan ni enoten pojav ne v Sloveniji kot tudi ne na Kitajskem, kar nam pove to, da je lahko vsakokratno razumljen na poseben način na individualni ravni, kar velja za vse simbolne sisteme oz. simbole. Tukaj se porodi vprašanje kaj taijiquan danes je in odgovor ni več tako preprost, kot je na primer citiranje definicije iz klasične taijiquan literature. Kljub mnogoterosti razumevanja taijiquana danes pa ga od ostalih veščin ločijo določeni osnovni nazori in prakse, ki jih več ali manj vsi vaditelji in opazovalci obče priznavajo kot taijiquan in jih z njim povezujejo (taijitu oz. yin-yang simbol in pomen le tega, taijiquan forme, sproščeno, uravnoteženo in nenehno gibanje, fajing, itd.). Te obče priznane nazore in prakse skušamo prepoznati v Sloveniji in ugotoviti katere vse predstave o taijiquanu so prisotne pri nas. Različni nazori in prakse taijiquana svojo legitimnost večinoma pridobivajo in utrjujejo preko linije porekla in se med seboj razlikujejo že od začetka posamezne linije porekla. Sledimo jim lahko preko linij porekla, ki jih danes prenašajo in razvijajo znani mojstri in/ali učitelji taijiquana v Sloveniji in po svetu. Terensko delo o raziskovanju vadb in nazorov taijiquana, ki sem ga opravljal na Tajvanu in pa terensko delo, ki ga nameravam opraviti v Sloveniji, služita kot gradivo za primerjavo praks taijiquana med različnimi skupinami ljudi, ki se z omenjenim pojavom ukvarjajo v različnih sodobnih okoljih. Z opazovanjem različnih vadb taijiquana lahko ugotovimo kako se nazori taijiquana med družbami prenašajo in s tem tudi spreminjajo. Posledično lahko poskusimo ugotoviti kateri so tisti družbeni in kulturni elementi, ki prispevajo k sprejemanju, prenašanju in spreminjanju praks in nazorov borilne veščine taijiquan v Sloveniji in po svetu oz. odgovorimo na vprašanje zakaj se (elementi) tradicije spreminjajo z uporabo v različnih okoljih.

O vprašalniku; Razumevanje taijiquana v Sloveniji: Vprašalnik ste prejeli zato ker smo mnenja, da aktivno soustvarjate nazor in prakso taijiquana v Sloveniji. Zaradi vaše aktivnosti vas iz raziskave ne moremo izključiti in bomo vaše delo raziskovali tudi, če v raziskavi ne želite sodelovati. Do česar imate vso pravico. O vsem kar bi lahko bilo objavljeno v tem delu vas bomo predhodno obvestili in vprašali za dovoljenje. Zaradi objektivnosti raziskovanja pa vas moramo vključiti v raziskavo in vsaj omeniti, preprosto zaradi dejstva ker obstajate in delujete v Sloveniji. Če se odločite za sodelovanje, vas prosimo da vprašalnik izpolnite karseda iskreno in nam poveste na

90 katera vprašanja ne želite odgovarjati iz katerihkoli razlogov, katera so nejasna ipd. Vprašalnik je sestavljen iz treh sklopov s pomočjo katerih upamo, da bomo lahko pridobili vsaj delen vpogled v nazore taijiquana v Sloveniji. Prakse taijiquana niso zajete v vprašalniku, ker zahtevajo drug metodološki pristop opazovanja z udeležbo, s katerim lažje razumemo izkušnjo prakse, katere ne moremo v celoti posredovati z besedilom oz. opisom. Vprašalnik lahko posredujete vsem, ki jih tematika zanima. Zahvaljujemo se vam za vaš čas in hkrati upamo, da vam bo vprašalnik v pomoč.

Sklop 1: Osebna vprašanja o izkušnji taijiquana. 1. Kdaj ste se prvič srečali, seznanili s pojmom taijiquan? 2. Koliko ste bili takrat stari? 3. Preko katerega medija ste se srečali s tem pojmom (npr. televizija, revije, knjige, osebni učitelj, prijatelj...) 4. Kaj vas je pri odkritju pojma taijiquana najbolj pritegnilo k nadaljnjemu raziskovanju le tega? 5. Katerega leta ste začeli z redno vadbo taijiquana? 6. Kje ste prvič začeli trenirati in kje vse ste že trenirali do danes? 7. Kdo so bili vaši učitelji, ki ste jih spoznali osebno? 8. Čemu so večinoma posvečali pozornost učitelj pri vadbi taijiquana? (npr. forma, potiskanje rok, prosta borba, orožja) 9. Ste se kdaj udeležili tekmovanj v borilnih športih? ( Če ne, kakšni so osebni razlogi za ne tekmovanje). Ste se sposobni ubraniti napada z uporabo taijiquana oz. ga uporabiti za napad? (vprašanje ni hipotetično; komentarji o morali in etiki so dobrodošli, a nepotrebni) 10. S pomočjo katerih virov ste se nadaljnje izobraževali v veščini taijiquan (npr. reden trening z mojstrom, reden trening z različnimi ljudmi, literatura, seminarji tujih priznanih učiteljev, izleti v tujino do tujih učiteljev, avdio-video materiali dostopni na vhs oz. dvd medijih, drugo...) 11. Koliko časa dnevno/tedensko povprečno posvečate samostojni vadbi taijiquana? Kaj vadite: npr. formo na enega oz. več načinov, različne forme (katere), qiqong (opiši), raztegovanje, drugo...Koliko ur na teden je potrebno minimalno vložiti v vadbo, da napredujemo? 12. Ali ste bili kdaj hudo telesno poškodovani ali bolni in kako so vam izkušnje z vadbo taijiquana pomagale pri okrevanju?

13. Katere borilne veščine ste še vadili poleg taijiquana? Ali z njihovo vadbo nadaljujete tudi danes? Razložite kako se različne vadbe povezujejo oz. izključujejo med seboj.

Sklop 2: Vprašanja o poučevanju taijiquana. 1. Koliko časa že učite taijiquan? 2. Kje vse ste že poučevali? (npr. Slovenija, tujina; literarni večeri, predstavitve, demonstracije, ... ) Znotraj katerih državnih oz. zasebnih institucij ste predstavljali te veščine? 3. Kaj je vplivalo na odločitev o pričetku poučevanja? 4. Opišite, katerim sestavinam vadbe taijiquana dajete poudarek in zakaj? (npr. taijiquan forma oz. forme - katere?, vaje potiskanja rok, prosta borba, meditacija, qigong, orožja ali orodja - katera?, dihanje, drugo) 5. Ali je vaš klub oz. organizacija včlanjen v katero svetovno, državno zvezo? Katero? Če je odgovor ne, ali sledite kateremu učitelju ali ste vi vrhovni učitelj vaše organizacije oz. kateri liniji porekla taijiquana sledite? 6. Na kakšen način ste vi in vasi člani (hierarhično?) organizirani znotraj organizacije oz. kluba? 7. Ali prirejate seminarje drugih učiteljev - katerih? in ali se seminarjev, ki jih niste sami organizirali tudi udeležujete - katerih? 8. Ali je kdo od vaših članov dosegel vidne rezultate na tekmovanjih oz. odprl svojo šolo? 9. Preverjanje znanja; kaj vse zaobjema izpit in kakšna je lestvica napredovanja znotraj vaše organizacije? Če preverjanj ne izvajate, utemeljite zakaj ne. 10. Kdo vse poleg vas znotraj vaše organizacije ima pravico poučevati, utemeljite? 11. Ali med vadbo poslušate glasbo? Zakaj? Ali med vadbo vadite v tišini? Zakaj? Ali vam je čisto vseeno, kaj se dogaja v neposredni okolici? Zakaj? 12. Ali uporabljate pri poučevanju še katere metode poučevanja, ki ne izvirajo iz taijiquna posebno in iz Kitajske na splošno. Opišite katere in utemeljite njihovo uporabnost za napredovanje posameznika. 13. Kaj oz. katere lastnosti poudarjate pri vadbi potiskanja rok. Ali to vadbo izvajate po predpisanih vzorcih, tehnikah ali drugače; kako? Zakaj je npr. ne izvajate… 14. Kakšna je povprečna starostna in spolna razvrstitev vaših članov? (npr. večinoma starejši oz. mladi, večinoma moški oz. ženske, mešano…).

15. Kaj morajo začetniki najprej osvojiti (npr. forma, delo v paru, qigong,...) Ali učite te kategorije vsako posebej v določenem zaporedju (katerem?) oz. ali učite vadbo v dvoje, forme in orožja skupaj že od samega začetka? Utemeljite zakaj da oziroma ne. 16. Opišite metodo poučevanja na posameznem treningu (struktura treninga npr. ogrevanje, qigong, delo v parih, forma...).

3. Sklop: O vadbi in nazorih taijiquana. 1. Praksa borilne (meditativne) veščine taijiquan je tradicionalno razložena s teorijo Yijinga, katero najpogosteje zastopa yin-yang oz. taijitu simbol. Kako se po vašem mnenju prepleta filozofija s prakso: - kaj je osnova taijiquana; npr. specifična drža, stavi, taijiquan forma, drugo...opišite. - kateri so osnovni gibi taijiquana? 2. Katere posebne lastnosti mora posedovati praktikant, če naj v veščini napreduje? 3. Ali so koncepti taijiquana in uporaba teh konceptov specifični le njemu ali jih je morda mogoče zaslediti tudi v drugih (borilnih) veščinah? Katerih? Če ne, zakaj ne? 4. V kakšnih okoliščinah lahko uporabljate taijiquan? (npr. rekreacija, meditacija, samoobramba oz. napad, raziskovanje zavesti in občutkov, drugo…) 5. Ali uporabljate oz. prakticirate vzvode in mete? Kako so po vašem mnenju le ti povezani z teorijo in prakso taijiquana? 6. Ali v sklopu treninga vadite udarce in brce v tarče? (npr. partner, fokusarji, vreče, stebri in druga oprema oz. katero opremo uporabljate). Kako razumete udarec oz. brco (npr. kot gibanje, kot agresijo, drugo…). Utemelji. 7. Ali treningi vsebuje tudi kondicijski trening in ali imate za to posebne treninge? 8. Dihanje: Ali poučujete kakšne specifične metode dihanja (katere?)? Kdaj tekom vadbe opozarjate člane na dihanje? Kako nam dihanje pomaga pri sami praksi? Dih naj bi vodili v trebuh – ''dantien''. Kakšna je vloga le tega pri praksi taijiquana? 9. Lastnost taijiquana je tudi uporaba in nadzorovanje qi (chi) energije. Kako bi jo opisali z lastnimi besedami oz. katere pogoje mora posameznik izpolnjevati, da lahko uporablja qi - energijo? 10. Opišite vlogo zavesti/uma/razuma pri izvajanju taijiquan vadb. 11. Največkrat uporabljeno navodilo pri vadbi taijiquana je ''sprosti se''. O kakšni vrsti sproščenosti je tu govora in kako se uporaba le te manifestira v praksi (npr. izvajanje forme, delo v parih, prosta borba, orožja, meditacija, drugo…)?

12. Taijjiquan poudarja mehkobo namesto trdote. Na kakšen način lahko to uporabimo v sami praksi s partnerjem oz. nasprotnikom? (''Na zunaj mehak kot bombaž, znotraj trd kot kovina''.) Komentiraj. Ali omenjeno pomeni, da pri taijiquanu ne uporabljamo sile s katero razpolagamo s fizičnim kot je les, kovina, zemlja itd. Katero silo potem uporabimo? Kako znotraj tega konteksta razumete termin ''shadowboxing'' oz. ''Neutralizing fist'' oz. ''Cotton fist''? 13. Termin, ki ga pogosto slišimo je ''vlagaj v izgubo''. O kakšni vrsti izgube je tu govora in kako se uporaba le te manifestira v praksi (npr. izvajanje forme, delo v parih, prosta borba, meditacija, drugo…) 14. Tako kot lahko poteka prostoročna vadba v dvoje, lahko vadimo v dvoje tudi z orožji. Kako razumete omenjeno in katera orožja, če sploh, uporabljate pri vadbi v dvoje in kaj nam razumevanje in uporaba orodij oz. orožij omogoča? 15. Mnogi opisujejo kot borilno posebnost taijiquana ''fajing'' (izhod oz. izbruh sile). Katere pogoje moramo izpolnjevati, da lahko uspešno uporabimo fajing in opišite z lastnimi besedami, kaj je fajing in kako do njega pridemo? (opisi z lastnimi besedami naj odražajo lastno vadbo in razmislek in ne teoretske podlage zapisane v klasikih taijiquana oz. drugi literaturi). 16. Pogosto se omenja tudi kot specifična lastnost taijiquana nazor "four ounches moves a thousand pounds". O kakšni vrsti spremembe je tu govora in kako se uporaba le te manifestira v praksi... Kako se omenjeni izraz povezuje s konceptom sproščenosti, neuporabo fizične sile in pogostim nazorom, da nasprotnik pravzaprav premaga samega sebe?

Priloga 2

TAIJI’S CIVIL & MARTIAL QUALITIES

文者軆也武者用也文功在武用於精氣神也為之軆育武功得文軆於心身也為之武事夫文武尤有火候之謂在放卷得其時中軆育之本也文武使於對待之際在蓄發當其可者武事之根也故云武事文為柔

軟軆操也精氣神之筋勁武事武用剛硬武事也心身之骨力也文無武之豫備為之有軆無用武無文之侶伴為之有用無軆如獨木難支孤掌不嚮不惟軆育武事之功事事諸如此理

也文者內理也武者外数也有外数無文理必為血氣之勇失於本來面目欺敵必敗爾有文理無外数徒思安静之學未知用的採戰差微則亡耳自用於人文武二字之解豈可不解哉 The civil quality is the substance. The martial quality is the application. The civil training within the martial application is a matter of the essence, energy, and spirit. It is the physical cultivation. The martial training of the civil substance is a matter of mind and body. It is the martial reality. The civil and martial qualities in the training process are a matter of when to coil and when to release. This is the basis of physical cultivation. The civil and martial qualities in a fighting situation are a matter of when best to store and when best to issue. This is the foundation of martial reality. . It is said that a dose of civil in the martial makes it a softened physical exercise, the sinewy power of essence, energy, and spirit, while adding more martial to the martial would make it a hardened fighting drill, a solid effort of mind and body. The civil quality without the martial quality at the ready would be just application without substance. The martial quality without the civil quality in tandem would be substance without application. Since one piece of wood will not support a whole building, and since you cannot clap your hands with just one hand, this is not just a matter of health and fighting, but is a principle that applies to everything. . The civil quality is the inner principle. The martial quality is the outward skill. Those who have the outward skill but lack the civil principle will be consumed by reckless glory. Discarding the original purpose of the art, they will try to overpower opponents and inevitably lose. Those on the other hand who have the civil principle but lack the outward skill will be distracted by meditative expectation. They will have no idea what to do in a fight, and they will be destroyed the moment it turns chaotic. To apply this art upon an opponent, you must understand both the civil and martial qualities (Yang 1875: 24).

Izjava o avtorstvu

Izjavljam, da je diplomsko delo v celoti moje avtorsko delo in da so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni.

Ljubljana, 29. september 2016 Domen Tašner (lastnoročni podpis)

Izjava kandidata / kandidatke

Spodaj podpisani/a ______DOMEN TAŠNER______izjavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in dovoljujem objavo diplomskega dela na fakultetnih spletnih straneh.

Datum: 29.09.2016 Podpis: