38 ZBIRKA RAZPOZNAVANJA RECOGNITIONES Aleksander Lorenčič Jože Prinčič SLOVENSKA INDUSTRIJA OD NASTANKA DO DANES INŠTITUT ZA NOVEJŠO ZGODOVINO Ljubljana 2018 38 ZBIRKA RAZPOZNAVANJA RECOGNITIONES Aleksander Lorenčič Jože Prinčič SLOVENSKA INDUSTRIJA OD NASTANKA DO DANES 3 ZALOŽBA INZ Odgovorni urednik dr. Aleš Gabrič ZBIRKA RAZPOZNAVANJA / RECOGNITIONES 38 ISSN 2350-5664 Aleksander Lorenčič, Jože Prinčič SLOVENSKA INDUSTRIJA OD NASTANKA DO DANES Recenzenta dr. Božo Repe dr. Jurij Gašparič Jezikovni pregled Polona Kekec Prevod povzetka Borut Praper Oblikovanje Barbara Bogataj Kokalj Tisk Medium d.o.o. Naklada 300 izvodov Izid knjige Javna agencija za raziskovalno dejavnost so podprli Republike Slovenije IT TIM d.o.o. Maribor IMPOL 2000 d.d. Slovenska Bistrica MEDIS d.o.o. FIT VAROVANJE d.d., Ljubljana CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 338.45(497.4)(091) LORENČIČ, Aleksander Slovenska industrija od nastanka do danes / Aleksander Lorenčič, Jože Prinčič ; [prevod povzetka Borut Praper]. - Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2018. - (Zbirka Razpoznavanja = Recognitiones, ISSN 2350-5664 ; 38) ISBN 978-961-6386-90-6 1. Prinčič, Jože 297517824 4 PREDGOVOR VSEBINA 7 PREDGOVOR 13 GOSPODARSKI RAZVOJ NA SLOVENSKEM OD DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA DO DANES 18 Zastoj med 1. svetovno vojno 21 Hitrejši razvoj med vojnama 31 Usoda slovenskega podjetništva na Primorskem med vojnama 35 Gospodarske aktivnosti med drugo svetovno vojno 46 Sprememba gospodarske ureditve po vojni 53 Blagovna znamka v socializmu 65 Slovenski izdelki prevladujejo v Jugoslaviji 71 SAMOSTOJNA SLOVENIJA 72 V nov sistem z velikimi pričakovanji 75 Agonija in stečaji 79 Mednarodno priznanje Slovenije – pogoj za gospodarsko suverenost 86 Privatizacija: ključni proces tranzicije 92 Strukturni premiki 97 Visoka brezposelnost kot posledica strukturnih sprememb 100 Novi krizi naproti 102 »Nacionalni interes« 110 Delavsko upravljanje kot alternativa 5 113 GOSPODARSKE PANOGE IN PODJETJA 114 Energetika in primarne surovine 148 Kovinska industrija 236 Gradbeništvo s keramično in steklarsko industrijo 264 Lesna industrija 287 Papirna industrija 303 Tekstilna industrija 357 Usnjarska industrija 380 Živilskopredelovalna industrija 426 Kemična in farmacevtska industrija 461 Farmacevtska industrija 472 Elektroindustrija 490 Tiskarstvo 501 POVZETEK 509 SUMMARY 517 VIRI IN LITERATURA 6 PREDGOVOR Živahno ustanavljanje industrijskih obratov na Slovenskem se je začelo v tridesetih letih 19. stoletja. To se je v naslednjih de- setletjih stopnjevalo tudi s širjenjem železniškega omrežja in ob koncu stoletja začelo preraščati v pravo industrijsko revolucijo in masovno proizvodnjo. Do prve svetovne vojne so prevlado- vale proizvodne znamke, to so oznake proizvajalca ali lastnika podjetja. Odigrale so veliko vlogo pri promociji slovenskih iz- delkov zlasti na tujih trgih in tlakovale pot k oblikovanju blagov- nih znamk, v katerih se zrcalijo gospodarska moč naroda, druž- beni in drugi odnosi. V času avstro-ogrske monarhije je bilo kar nekaj proizvodnih znamk podjetij iz slovenskih dežel, ki so dosegle mednarodna priznanja, vzbudile strokovno zanimanje pa tudi pozornost evropskih kraljevskih dvorov. V tem prvem obdobju industrializacije se je nekaj slovenskih podjetij prebilo med največje blagovne proizvajalce v Evropi. Po spremembi dr- žavnega okolja leta 1918 se je povečalo število podjetij, ki so se po tehnoloških rešitvah, tehnični dovršenosti, obsegu proizvo- dnje in svojih proizvodnih in blagovnih znamkah uveljavila na zahtevnih tujih trgih, na jugoslovanskem trgu pa si zagotovila poseben položaj. V času druge jugoslovanske države je razvoj blagovnih znamk domačih proizvajalcev dosegel stopnjo, ko so za potrošnike začele igrati vlogo kažipota pri veliki izbiri izdel- 7 kov na trgu. Zaradi sistemske ureditve so bile še premalo profi- lirane in premalo podprte z dolgoročno politiko pospeševanja. Kljub temu pa se je po letu 1945 več kot dvajset slovenskih indu- strijskih podjetij uveljavilo s svojimi blagovnimi znamkami na svetovnem trgu, več kot trideset pa jih je monopolno nastopalo na jugoslovanskem trgu. Na slovenskem trgu so se v tem času v predelovalnih dejavnostih, kjer je trg v največji meri opravljal funkcijo usmerjevalca proizvodnje, razcvetele nacionalne bla- govne znamke. Po osamosvojitvi se je začelo novo obdobje v razvoju slovenske industrije. V novih razmerah gospodarjenja so mnoga podjetja, tudi giganti jugoslovanske industrije, pro- padla, številne prestižne slovenske blagovne znamke pa so bile prodane. V obdobju kapitalizma do nastanka socialistične Jugoslavije je bila temeljna oblika organiziranja proizvodnje in druge go- spodarske dejavnosti podjetje. Kot samostojna pravna oseba in temeljna reprodukcijska enota si je prizadevalo, da je s proizvo- dno in poslovno dejavnostjo, ki je bila nujno povezana s trgom in tveganjem, zagotavljalo rentabilnost vloženega kapitala. Podjetje kot organizacija je bilo najprej manufaktura, pozneje pa tovarna, ki je predstavljala sklop vseh industrijskih naprav na enem kraju. V prvem obdobju so večino podjetij ustanovili posamezniki ali skupine, le nekaj večjih je bilo v lasti družbenih tvrdk. V mo- nopolnem kapitalizmu so prevladovale delniške družbe (dalje d. d.). Pojem podjetje se je uporabljal le do konca petdesetih let 20. stoletja, nato je dobilo naziv delovni kolektiv, delovna ali go- spodarska organizacija. Takšno preimenovanje je imelo stvarno podlago, saj se je v vsebinskem pogledu pojem socialističnega podjetja precej razlikoval od klasičnega kapitalističnega podjetja. Socialistična država je bila načrtovalec in usmerjevalec gospo- darskega življenja, določala je pogoje za ustanovitev in delovanje podjetij, predpisovala družbene norme za proizvodnjo in s tem omejila možnost, da bi podjetja vodila samostojno poslovno poli- tiko. Gospodarska organizacija je lahko sama ugotavljala in delila dohodek, odločala o svoji organizaciji in načinu gospodarjenja, 8 PREDGOVOR samostojno nastopala na trgu in oblikovala poslovne povezave. Pri poslovanju in razvojnem načrtovanju pa se je morala držati določil družbenega plana. Zato je bila gospodarska organizacija samostojna le v primerjavi z drugimi gospodarskimi organizaci- jami, ne pa v primerjavi z družbeno skupnostjo. Razvoj podjetij in podjetništva je bil tesno povezan z napredovanjem procesa industrializacije, ki zajema širjenje industrije in uvajanje novih tehničnih in tehnoloških postopkov v proizvodnjo. Industriali- zacija se je začela proti koncu 18. stoletja, ko je prišlo v razvoju industrije do velikega preobrata, imenovanega tehnična revolu- cija. Izum parnega, tekstilnih in drugih strojev ter novi proizvo- dni postopki so omogočili nastanek večjih industrijskih obratov in tovarn, v katerih so stroji nadomestili človekovo delovno silo. Proizvodni postopek je slonel na delitvi dela, proizvodnja blaga je bila možna v večjem obsegu za širši trg. V razvoju je sprva prevladoval angleški vzorec, ki je temeljil na lahki, predvsem te- kstilni industriji, postopoma so ji sledile barvna in črna metalur- gija ter strojna in kemična industrija. Vzporedno se je razvijala energetska in prometna infrastruktura. V tridesetih letih 20. sto- letja so sovjetski ekonomisti na podlagi marksistične politične ekonomije postavili nov industrializacijski vzorec. Temeljil je na hitrejšem razvoju industrijskih panog kategorije I (črna meta- lurgija, strojna, elektrotehnična in težka kemična industrija). Te panoge so ustvarile razmere za razvoj lahke industrije (industrija potrošnih dobrin). Ta vzorec je po drugi svetovni vojni povzela večina socialističnih držav. V osemdesetih letih 20. stoletja se je v razvoju industrializacije začelo novo obdobje, v katerem ni več veljalo Taylorjevo načelo, da stroj poženemo z elektriko, de- lavca pa z denarjem. Gonilo razvoja sta postala znanje in infor- matika. V razvitem industrijskem svetu je prišlo do tehnološke in inovacijske eksplozije: uvajanja sodobne tehnološke opreme, razvoja sodobnega proizvodnega področja, kot so računalništvo, telekomunikacije in mikroelektronika. Robotizacija proizvodnje v novih tovarnah 21. stoletja omogoča večjo storilnost, večjo ka- kovost in nižje cene. 9 V blagovni proizvodnji so se od začetka uporabljali razpo- znavni znaki, ki so ločevali izdelke, proizvajalca in njegov se- dež. V antiki so te oznake pomenile garancijo izvora izdelka in še niso bile namenjene privabljanju kupca. V srednjem veku so cehi označevali svoje izdelke zaradi nadzora kakovosti in koli- čine. Z industrijsko revolucijo v 19. stoletju pa je na trg začela prihajati množica izdelkov, ki naj bi jih potrošniki prepoznali. Proizvajalci so začeli razmišljati o imenih, ki bi bila originalna, enostavna za pomnjenje in izgovarjavo, predvsem pa bi izražala izdelek. Tako je iz potrebe po tržnosti vzniknila ideja o blagovni znamki, katere namen je bil ne samo razpoznavanje in zaščita pred posnemanjem, temveč tudi pridobivanje zaupanja kupcev in boljši položaj na trgu. Prevladovale so proizvodne znamke izdelkov, ki so označevale lastnika ali proizvajalca nekega iz- delka. Na Slovenskem so se na prelomu iz 19. v 20. stoletje v predelovalnih industrijskih panogah uveljavila podjetja, ki so z uspešno prodajo začela ustvarjati razmere za večjo prepoznav- nost, zunanji videz in standardizirano kakovost svojih izdelkov. To so bile ključne sestavine uspešne blagovne znamke. Najbolj smela podjetja so se že zavedala pomembne vloge, ki jo je imelo oglaševanje dejavnosti in izdelkov pri pozicioniranju blagovnih znamk. Med prvimi je