UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za umetnostno zgodovino
DIPLOMSKO DELO
Borut Krog
Maribor, 2014
UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za umetnostno zgodovino
Diplomsko delo
ILUSTRACIJE V KNJIGAH ZALOŽBE OBZORJA
Graduation thesis
ILLUSTRATIONS IN BOOKS PUBLISHED BY ZALOŽBA OBZORJA HOUSE
Mentorica: Avtor: izr. prof. dr. Marjeta Ciglenečki Borut Krog
Maribor, 2014
Lektor:
Ivan Cepanec, univerzitetni diplomant slovenskega jezika in književnosti
Prevajalka:
Nina Iskra, profesorica angleščine in filozofije
ZAHVALA
Zahvalil bi se mentorici izr. prof. dr. Marjeti Ciglenečki za vodenje, nasvete in strokovno pomoč pri izvedbi diplomskega dela. Zahvala gre tudi knjižničarjem na domoznanskem oddelku Univerzitetne knjižnice Maribor, ki so mi bili pomoč pri zbiranju in iskanju gradiva.
Posebna zahvala gre tudi mojim staršem, ki so mi študij omogočil.
Koroška cesta 160 2000 Maribor, Slovenija
IZJAVA
Podpisani Borut Krog rojen 23.6.1991 študent Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer
Umetnostna zgodovina in zgodovina, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Ilustracije v knjigah Založbe Obzorja pri mentorici izr. prof. dr. Marjeti Ciglenečki, avtorsko delo.
V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.
Kraj, Maribor
Datum, 5.9.2014
______
(podpis študenta)
POVZETEK
Diplomsko delo z naslovom Ilustracije v knjigah Založbe Obzorja obravnava razvoj slovenske knjižne ilustracije, razvoj in delo Založbe Obzorja in delo glavnih akterjev, ki so pripomogli k njenemu razvoju ter predstavitev izbranih ilustratorjev in njihovih ilustracij, ki so bile objavljene v knjižnih izdajah Založbe Obzorja. Ilustracija nas v knjigi spodbuja k sodelovanju in nam omogoča lastno dograjevanje vsebine, vživljanje v situacijo, vnaša dodatne podatke in nas na nek način prisili v udeleženost, ki nas kot bralce povezuje z avtorjem besedila in besedilom. Ilustracija nam onemogoča popolnoma racionalen, objektiven in distanciran odnos, kvečjemu nam dopusti, da pri prebiranju literature s svojo lastno domišljijo sodelujemo kot sooblikovalci. Založba Obzorja je svojevrsten fenomen, saj je kljub skromnim začetkom (ustanovljena 1950) iz majhne založbe zrasla v čvrsto in močno založbo in se povzpela med najbolj cenjene založniške hiše v Sloveniji. Knjigarne in papirnice po vsej Sloveniji so jo postavile na založniški zemljevid, na katerem se je uspešno obdržala vrsto let njenega obstoja, vse do stečaja leta 2003. S svojo založniško dejavnostjo je neposredno podpirala razvoj knjižne ilustracije in knjižne opreme nasploh. Založba je svoj višek dosegla za časa direktorja Jožeta Košarja (1908-1982) in Janeza Vidica (1923-1996) kot tehničnega urednika, ilustratorja in opremljevalca knjig. Med ilustratorji ki so s kakovostnimi ilustracijami prispevali k uspehu in ugledu založbe izpostavljam Iveta Šubica (1922-1989) in Milana Bizovičarja (1927-2006).
Ključne besede: slovenska knjižna ilustracija, Založba Obzorja, Maribor, Jože Košar, Janez Vidic, Ive Šubic, Milan Bizovičar
ABSTRACT
The following study paper discusses the development of Slovene book illustration, evolution and work of Založba Obzorja publishing house and work of its main contributors which had helped in its development. It also discusses their illustrations which have appeared in books published by Založba Obzorja. Illustration in books has a function of encouraging readers to participate and it helps them to upgrade the content on their own. It brings additional information and it activates readers in a way they are able to empathize with the situation. Through illustration reader becomes more involved with the text itself. Illustration in a way prevents the reader from being fully rational, objective and distant. At the most it allows the usage of reader’s imagination and participation as co-operator. Založba Obzorja publishing house is a unique phenomenon. Despite its modest start (established 1950) it has evolved from a small publishing house to one of the top valued publishing houses in Slovenia. Bookstores and stationery shops across the country had put it on a publishing map, a status it retained until liquidation in year 2003. With its publishing activity it has directly supported development of book illustration and development of books in general. Publishing house achieved its peak in times of directors Jože Košar (1908-1982) and Janez Vidic (1923-1996) who worked as technical editor, illustrator and book designer. Ive Šubic (1922-1989) and Milan Bizovičar (1927-2006) should also be recognised because of their quality work and contribution made to Založba Obzorja publishing house.
Key words: Slovene book illustration, Založba Obzorja publishing house, Maribor, Jože Košar, Janez Vidic, Ive Šubic, Milan Bizovičar
KAZALO
1 UVOD ...... 1
2 ZGODOVINSKI OKVIR (DRUŽBENE, GOSPODARSKE IN KULTURNE RAZMERE V SLOVENIJI V DRUGI POLOVICI 20. STOLETJA) ...... 2
3 RAZVOJ SLOVENSKE KNJIŽNE ILUSTRACIJE ...... 7
4 ZALOŽBA OBZORJA ...... 14
4.1 JOŽE KOŠAR (1908–1982) ...... 20
4.2 JANEZ VIDIC (1923–1996): TEHNIČNI UREDNIK, ILUSTRATOR IN OBLIKOVALEC KNJIG ...... 24
5 ILUSTRATORJI V ZALOŽBI OBZORJA ...... 27
5.1 IVE ŠUBIC (1922–1989) ...... 27
5.2 MILAN BIZOVIČAR (1927–2006) ...... 29
6 IZBOR ILUSTRACIJ ...... 31
6.1 Oskar HUDALES, Alenka in zvezdica, Maribor 1965 ...... 31
6.2 Oskar HUDALES, Mladost med knjigami, Maribor 1965 ...... 38
6.3 Branka JURCA, Žrebiček brez potnega lista, Maribor 1969 ...... 42
7 ZAKLJUČEK ...... 47
8 LITERATURA ...... 48
9 UPORABLJENI ČLANKI ...... 49
KAZALO SLIK
Slika 1: Oskar HUDALES, Alenka in zvezdica, Maribor 1965, naslovna stran...... 31
Slika 2: Oskar HUDALES, Alenka in zvezdica, Maribor 1965, hrbtna stran...... 31
Slika 3: Oskar HUDALES, Alenka in zvezdica, Maribor 1965, str. 2–3...... 32
Slika 4: Oskar HUDALES, Alenka in zvezdica, Maribor 1965, str. 4–5...... 32
Slika 5: Oskar HUDALES, Alenka in zvezdica, Maribor 1965, str. 6–7...... 33
Slika 6: Oskar HUDALES, Alenka in zvezdica, Maribor 1965, str. 8–9...... 33
Slika 7: Oskar HUDALES, Alenka in zvezdica, Maribor 1965, str. 10–11...... 34
Slika 8: Oskar HUDALES, Alenka in zvezdica, Maribor 1965, str. 12–13...... 34
Slika 9: Oskar HUDALES, Alenka in zvezdica, Maribor 1965, str. 14–15...... 35
Slika 10: Oskar HUDALES, Alenka in zvezdica, Maribor 1965, str. 16–17...... 35
Slika 11: Oskar HUDALES, Alenka in zvezdica, Maribor 1965, str. 18–19...... 36
Slika 12: Oskar HUDALES, Alenka in zvezdica, Maribor 1965, str. 20–21...... 36
Slika 13: Oskar HUDALES, Alenka in zvezdica, Maribor 1965, str. 22–23...... 37
Slika 14: Oskar HUDALES, Mladost med knjigami, Maribor 1965, naslovna stran...... 38
Slika15: Oskar HUDALES, Mladost med knjigami, Maribor 1965, hrbtna stran...... 38
Slika 16: Oskar HUDALES, Mladost med knjigami, Maribor 1965, str. 13...... 39
Slika 17: Oskar HUDALES, Mladost med knjigami, Maribor 1965, str. 31...... 39
Slika 18: Oskar HUDALES, Mladost med knjigami, Maribor 1965, str. 51...... 39
Slika 19: Oskar HUDALES, Mladost med knjigami, Maribor 1965, str. 61...... 39
Slika 20: Oskar HUDALES, Mladost med knjigami, Maribor 1965, str. 71...... 40
Slika 21: Oskar HUDALES, Mladost med knjigami, Maribor 1965, str. 89...... 40 Slika 22: Oskar HUDALES, Mladost med knjigami, Maribor 1965, str. 111...... 40
Slika 23: Oskar HUDALES, Mladost med knjigami, Maribor 1965, str. 117...... 40
Slika 24: Oskar HUDALES, Mladost med knjigami, Maribor 1965, str. 143...... 41
Slika 25: Oskar HUDALES, Mladost med knjigami, Maribor 1965, str. 155...... 41
Slika 26: Branka JURCA, Žrebiček brez potnega lista, Maribor 1969, naslovna stran...... 42
Slika 27: Branka JURCA, Žrebiček brez potnega lista, Maribor 1969, hrbtna stran...... 42
Slika28: Branka JURCA, Žrebiček brez potnega lista, Maribor 1969, str. 8...... 43
Slika 29: Branka JURCA, Žrebiček brez potnega lista, Maribor 1969, str. 9...... 43
Slika 30: Branka JURCA, Žrebiček brez potnega lista, Maribor 1969, str. 11...... 43
Slika 31: Branka JURCA, Žrebiček brez potnega lista, Maribor 1969, str. 13...... 44
Slika 32: Branka JURCA, Žrebiček brez potnega lista, Maribor 1969, str. 18...... 44
Slika 33: Branka JURCA, Žrebiček brez potnega lista, Maribor 1969, str. 15...... 44
Slika 34: Branka JURCA, Žrebiček brez potnega lista, Maribor 1969, str. 21...... 45
Slika 35: Branka JURCA, Žrebiček brez potnega lista, Maribor 1969, str. 24...... 45
Slika 36: Branka JURCA, Žrebiček brez potnega lista, Maribor 1969, str. 25...... 45
Slika 37: Branka JURCA, Žrebiček brez potnega lista, Maribor 1969, str. 28...... 46
Slika 38: Branka JURCA, Žrebiček brez potnega lista, Maribor 1969, str. 31...... 46
Slika 39: Branka JURCA, Žrebiček brez potnega lista, Maribor 1969, str. 29...... 46
Slika 40: Branka JURCA, Žrebiček brez potnega lista, Maribor 1969, str. 33...... 46 1 UVOD
V diplomskem delu bomo obravnavali delovanje založbe Obzorja in njenih glavnih akterjev. Razvoj založbe spremljamo kot neke vrste mariborski fenomen. Gre namreč za zgodbo, ki v sebi skriva zgodbo založniškega življenja in dela v štajerski regiji. Založba Obzorja je eden izmed primerov, na katerem lahko spoznavamo, kako lahko kulturna organizacija s svojim ciljnim delom, v sicer industrijskem okolju mesta Maribor, uresničuje poslanstvo v širšem nacionalnem prostoru. Literature o založbi ni veliko. Pogrešamo predvsem kakšno zaključeno monografijo ali pa zbornik, ki bi nam predstavil delovanje založbe od njenih začetkov do konca. O založbi je pisala študentka Fakultete za družbene vede, Mateja Breznik, pri preučevanju pa si lahko pomagamo še s posameznimi zapisi ob obletnicah založbe, članki v lokalnem in nacionalnem časopisju ter posameznih bibliografijah. V pomoč pri preučevanju nam je tudi arhiv založbe, ki so ga po propadu založbe prevzeli v Univerzitetni knjižnici Maribor. Prav tako smo se raziskovanja lotili na Oddelku za umetnostno zgodovino v Mariboru, kjer smo se v študijskem letu 2011/12 pri predmetu Zgodovina risbe lotili raziskovanja ilustracij v knjižnih izdajah Založbe Obzorja, nekaj izvirnih ilustracij pa hrani tudi Umetnostna galerija Maribor. Razstava v okviru projekta Noč raziskovalcev 2012, na kateri smo razstavili izvirne ilustracije iz fundusa Umetnostne galerije, je potekala v avli Univerzitetne knjižnice, pod mentorstvom izredne profesorice Marjete Ciglenečki in ob pomoči bibliotekarke Vlaste Stavbar ter kustosinje Andreje Borin. Študentje smo izbrali ilustracije, predstavili ustvarjalce in postavili razstavo, ki smo jo 28. septembra 2012 predstavili širši javnosti.1 V diplomskem delu se bomo osredotočili na čas največjega razcveta založbe in posledično tudi ustvarjalcem in kulturnikom, ki so spisali to uspešno zgodbo. Posebno pozornost bomo namenili Jožetu Košarju, brez katerega bi založba težko dosegla izjemen razcvet. Posvetili se bomo tudi delovanju Janeza Vidica, ilustratorja in dolgoletnega tehničnega urednika založbe, ter ilustratorjema Ivetu Šubicu in Milanu Bizovičarju, ki sta s svojimi ilustracijami bistveno prispevala h kakovosti ilustriranih knjižnih izdaj Založbe Obzorja v času, ko je bil njen tehnični urednik Janez Vidic.
1 Tjaša KARBA, Ilustracije v knjigah Založbe Obzorja Maribor. zbornik seminarskih nalog, Maribor 2012. 1
2 ZGODOVINSKI OKVIR (DRUŽBENE, GOSPODARSKE IN KULTURNE RAZMERE V SLOVENIJI V DRUGI POLOVICI 20. STOLETJA)
Kot v večini držav v Evropi, je po drugi svetovni vojni v Sloveniji nastopil čas sprememb. Te so bile opazne v gospodarskih in kulturnih panogah, prav tako se je spreminjala družba. Oblast so prevzeli komunisti, ki so si zastavili dva načrta. Prvi je bil politični, ideološki in je temeljil na prepričanju, da morajo komunisti prevzeti vse vodilne položaje v gospodarski upravi in uničiti ali spremeniti vse oblike organizacij, ki se ne skladajo z novo ideologijo. V prvih povojnih letih je potekala obnova, nato pa je sledilo obdobje planskega razvoja socializma. Podržavljeni so bili skoraj vsi proizvajalni obrati in sredstva, racionalizirana je bila preskrba prebivalstva, v tem obdobju pa so bili zgrajeni številni industrijski obrati. Med leti 1947–1955 je bilo v Sloveniji zgrajenih ali posodobljenih večina velikih industrijskih obratov, ki so v nadaljnjem obdobju predstavljali nosilce gospodarske moči. Konec štiridesetih oziroma v začetku petdesetih so se namreč v vodstvu KP Jugoslavije odločili za delne spremembe sistema. Tako imenovani jugoslovanski eksperiment je na zahodu naletel na odobravanje. V praksi je šlo bolj za demokratično obliko socializma, ki pa kljub temu ni mogel zaživeti kot sistem, ki bi se razvijal iz svojih temeljev, pač pa je bil oprt na partijo.2
Vodstvo Komunistične partije Jugoslavije ni imelo izkušenj s socialistično preobrazbo družbe, zato se je v prvih letih po vojni zgledovalo po že preizkušeni sovjetski teoriji in praksi, kasneje so se uvedli drugačni vzorci. Uzakoniti so želeli industrijo kot materialno bazo gospodarskega razvoja, pri čemer so dajali poudarek na hiter razvoj vodilnih oz. osnovnih industrijskih panog (npr. elektroenergetsko gospodarstvo in težka industrijo), vsa pomembna gospodarska vprašanja v državi pa so obravnavali in reševali centralistično in direktivno. Uvedli so še načelo hitrejšega razvoja gospodarsko nerazvitih področij, s čimer so želeli zmanjšati razkorak med bolj razvitimi republikami in tistimi manj razvitimi. To je v praksi pomenilo, da so razvite republike prevzele bremena celotne države. Slovenija je sodila med najbolj razvite republike Jugoslavije, prav tako je prevladovalo mnenje, da je bila v vojni najmanj prizadeta. Posledično je morala prevzeti velik delež bremen pri oživljanju in pospeševanju gospodarskega razvoja v celotni državi.3
2 Janko PRUNK, Kratka zgodovina Slovenije, Ljubljana 2008, str. 194–196. 3 Jože PRINČIČ, Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu, Novo mesto 1992, str. 33–34. 2
Aprila leta 1958 je Zveza komunistov Jugoslavije sprejela nov program, po katerem naj bi prišlo do bolj enakopravnih odnosov med socialističnimi državami. A kmalu je prišlo do gospodarskega zastoja, ki je za domačo elito pomenil pravi šok. Reforma leta 1961 je bila prvi poskus, da bi se odstranile ovire do urejenega notranjega trga ter ohranilo zunanjetrgovinsko ravnotežje. Spremembe niso obrodile sadov, zato je leta 1965 v veljavo stopil nov reformni načrt, ki je bil bolje pripravljen in širše zasnovan od prvega. Cilji naj bi bili gospodarsko napredovanje, večje pristojnosti republik, bank in podjetij. Prizadevali naj bi si za okrepljeno delovanje trga in širšo vključitev jugoslovanskega gospodarstva v svetovno menjavo.4 Na začetku sedemdesetih let pride do krepitve negativnih pojavov. Družba v Jugoslaviji je več trošila kot proizvedla, zato je nastopila kriza. Odliv kvalificirane delovne sile v zahodnooevropske države se je povečal, predvsem z letom 1973, ko je nastopil t. i. naftni šok. Cene izdelkov, stopnja zaposlenosti, denarna masa ter uvoz so se gibali precej nad predvideno ravnijo. Nastopila je energetska kriza, položaj v kmetijstvu se je poslabšal, inflacija je rasla, primanjkljaj v trgovinski bilanci pa se je podvojil. Podjetja so se zadolževala pri tujih investitorjih, kar je pomenilo, da je naraščal tudi dolg države. Administrativni ukrepi ki jih je vlada sprejela, niso bili učinkoviti, kar je privedlo do padca življenjske ravni. Javni sektor se je soočal z velikim primanjkljajem, Jugoslavija pa je zdrsnila med najmanj razvite države v Evropi.5 Konec desetletja oz. v začetku leta 1980 je hudo zbolel veliki vodja Jugoslavije, Josip Broz Tito. V času njegovega zdravljenja v ljubljanskem Kliničnem centru je v zahodnoevropskih medijih prišlo do številnih ugibanj glede prihodnosti Jugoslavije. Tisk je razpravljal o njenih možnostih ohranitve neodvisnosti in o tem, ali ima kot država sploh kakšne možnosti za preživetje. Ko je Tito 4. maja 1980 v Ljubljani umrl, je s sabo v grob odnesel tudi legitimnost režima, ki ga je poosebljal.6 Jeseni leta 1980 je bila imenovana komisija strokovnjakov, ki je bila zadolžena za pripravo stabilizacijskega programa. Dve leti kasneje so objavili program »Začetne osnove dolgoročnega programa ekonomske stabilizacije«. Program sploh ni vseboval radikalnejših sprememb obstoječega sistema, temveč je predlagal le posamezne vmesne rešitve. Partija ni bila pripravljena sprejeti zahtev po družbeni in gospodarski preobrazbi, temveč je trmasto vztrajala pri svoji nadoblasti, samoupravljanju in družbeni lastnini. Program je posledično doživel popoln polom, kriza pa se je nadaljevala. V letih 1985–1989 so bili izdani ukrepi ter
4 Jože PRINČIČ, Slovensko gospodarstvo v drugi Jugoslaviji, [ v:] Slovenci in Makedonci v Jugoslaviji, [(ur. Božo Repe, Dušan Nećak, Jože Prinčič)] Ljubljana 1999, str. 110. 5 PRINČIČ (op. 3), str. 114–115. 6 Jože PIRJEVEC, Jugoslavija 1918–1992, Koper 1995, str. 357–358. 3 spremenjene republiške in zvezna ustava, kar naj bi spremenilo dotedanji način gospodarjenja. A vendar so vsa ta prizadevanja po spremembah nastopila prepozno, saj je država v tistem času že pričela razpadati.7 Slovenija je na pot politične in gospodarske osamosvojitve stopila leta 1985, ko se je pričela preusmerjati proti Zahodu. Septembra 1989 je slovenska skupščina sprejela ustavna dopolnila, med katerimi je bila pravica, da republika sama odloča, katere zvezne zakone bo upoštevala. Marca leta 1990 je bila sprejeta deklaracija, s katero je slovenska skupščina razglasila samostojnost na gospodarskem področju. Pri procesu gospodarskega osamosvajanja je treba omeniti memorandum iz leta 1990, ki je omogočil, da se je slovensko gospodarstvo lahko začelo tudi dejansko ločevati od jugoslovanskega. 23. decembra 1990 je bil izveden plebiscit, na katerem je 95 odstotkov glasujočih glasovalo za samostojnost. Po zakonu je morala biti ta odločitev uresničena v šestih mesecih. Neodvisnost smo Slovenci slovesno razglasili na Ljudskem zborovanju na Trgu republike v Ljubljani 26. junija 1991.8 Razvoj Maribora po drugi svetovni vojni je potekal precej specifično. K temu sta prav gotovo pripomogla najprej nemška okupacija in nato zavezniško bombardiranje, ki je precej spremenilo podobo mesta in ustavilo predvojni gospodarski razmah. Maribor je prvič utrpel bombardiranje 7. januarja 1944, do aprila leta 1945 pa se je zvrstilo še okrog 30 zračnih napadov. Posledica zavezniškega obstreljevanja je bila kar 47 % porušenih ali močneje poškodovanih stavb. Skoraj 16.000 bomb, ki so padle na Maribor, je gotovo pustilo globoke posledice ne samo v materialnem, pač pa tudi v psihološkem vidiku ljudi, ki so grozote preživeli.9 Nova družbenopolitična stvarnost, ki je nastopila po drugi svetovni vojni, je revolucionarno vplivala na razvoj mesta. V prvi fazi je bila glavna pozornost namenjena obnovi, v nadaljnji fazi pa rasti gospodarstva in družbe. V prvi fazi je tako prišlo do razmaha novih industrijskih vej, kovinsko predelovalne, metalurške, elektrotehniške in gradbene industrije. Do vzpona pride tudi na področju kemične industrije. V kombinaciji z že prej razvito tekstilno, lesnopredelovalno in živilsko industrijo, se je gospodarski vpliv mesta razširil tudi na zaledje. Sledile so nagla urbanizacija, izgradnja infrastrukture in posodabljanje že obstoječega gradbenega tkiva. Hiter in komplementaren proces urbanizacije in hiter povojni razvoj Maribora kot gospodarskega žarišča, sta mesto privedla do statusa regionalnega središča za
7 PRINČIČ (op. 4), str. 116. 8 PRUNK (op. 2) str. 194–196. 9 Marjan ŽNIDARIČ, Maribor med okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem, [ v:] Maribor skozi stoletja. Razprave I, (ur. Jože Curk, Bruno Hartman, Jože Koropec)], Maribor 1991, str. 437–438. 4 celotno ozemlje severovzhodne Slovenije. Izreden razrast mariborske industrije po drugi svetovni vojni je izpostavil Maribor kot pretežno industrijsko mesto. V povojnem obdobju je zaradi prej naštetih dejavnikov Maribor predstavljal prostorsko gmoto, ki je čakala na oblikovanje. V največji meri je nastopila stanovanjska gradnja. V prvih povojnih letih so nastajala predvsem blokovska naselja, ki so bila večinoma shematizirana s tipiziranimi bloki. V tem obdobju je imel glavno besedo arhitekt in urbanist Ljubo Humek, takratni direktor Komuna projekta. Ta je v stanovanjsko gradnjo vnesel švedske dosežke na področju stanovanjskega načrtovanja. To, takrat napredno načrtovanje ni več upoštevalo samo urbanističnega in prostorskega vidika naselij in gradnje stanovanjskih enot, ampak je uveljavilo tudi programsko in sociološko komponento bivanja.10
Sledi torej ugotovitev, da je v povojnem obdobju najprej prevladovala predvsem industrijska gradnja. V petdesetih letih se z železniško postajo Milana Černigoja pričnejo uveljavljati prizadevanja, da bi mariborska arhitektura dobila svoj izraz. Z izgradnjo blokov, stolpnic in sanacijskimi plombami obstoječe arhitekture, je bilo na to sicer treba počakati še par let. Med projekti ki so pomenili dokončno uveljavitev mariborske arhitekture, štejemo Višjo ekonomsko komercialno šolo Branka Kocmuta (1960) in Dom družbenih organizacij Ivana Kocmuta (1962).11
Na kulturnem področju je Maribor v povojnem obdobju prav tako doživljal svojevrsten razcvet. Povečano število prebivalstva je obenem pomenilo večjo maso ljudi, kar je posledično pripeljalo do učinkovitejšega razvoja kulture. Eno izmed področij je bilo med drugim področje šolstva, ki prav gotovo postavlja temelj za vsak nadaljnji kulturni razvoj. Zgradilo se je mnogo novih šolskih stavb, na mnogih področjih se je razvilo strokovno šolstvo. V šestdesetih letih se razvija tudi visoko šolstvo, katerega namen je bil usposabljanje strokovnjakov, kar je imelo pomemben vpliv tudi na splošno kulturno življenje. Trend se uspešno nadaljuje do sredine sedemdesetih, ko Maribor preraste v univerzitetno mesto in kot tako postane tudi eden izmed stebrov kulture pri nas.
Nemška okupacija je nasploh zatrla slovensko kulturo, ki pa si je po osvoboditvi ponovno opomogla. Na likovnem področju je v Mariboru najprej sledilo ponovno obujanje že pred vojno sprejetih smernic, s prihodom mladega vala umetnikov pa se mesto vedno bolj vključuje v sodobne poglede doma in v tujini. Za Maribor v povojnem obdobju je ena izmed
10 Jože CURK, Urbana in gradbena zgodovina Maribora, [ v:] Maribor skozi stoletja. Razprave I, (ur. Jože Curk, Bruno Hartman, Jože Koropec)], Maribor 1991, str. 557. 11 CURK (op. 10), str. 558. 5 značilnosti veliko število javnih spomenikov. Na tem mestu ne moremo mimo ustanovitve Umetnostne galerije (1954) in Univerze (1975). Slednjo so ustanovili 18. septembra 1975, za prvega rektorja pa je bil imenovan geograf, dr. Vladimir Bračič. Pravno formalno je bila sicer ustanovljena 2. julija 1975, ko je slovenska skupščina potrdila samoupravni sporazum o združitvi mariborskih visokošolskih organizacij v Univerzo v Mariboru. Od nekaj več kot 2000 študentov združenja v začetku 60. Let, se je število do razglasitve univerze dvignilo na približno 8500, v začetku 80. let pa je že preseglo 10.000.12 Ves ta napredek je mariborski kulturi omogočil, da se je uspešno postavila v slovenski prostor ter smernice svojega razvoja usmerila tudi širše. Ni pa bila likovna umetnost edina, ki se je v Mariboru uspešno razvijala. Prav tako je mesto doživljalo razcvet na področju glasbenega življenja, gledališča, knjižničarstva, založništva ... Skratka, Maribor je po vojni nadaljeval svoje že predvojno poslanstvo. Bruno Hartman ga je namreč označil kot močno kulturno središče štajerskih Slovencev že v obdobju pred prvo svetovno vojno – z njegovo tezo se strinja tudi Fran Šijanec, ki je Maribor označil za umetnostno središče štajerskega dela Slovenije.13
12 Aleš GABRIČ, Druga slovenska univerza, [ v:] Slovenska kronika XX. stoletja. 1941–1995, [(ur. Marjan Drnovšek, Drago Bajt)], Ljubljana 1997, str. 352. 13 Bruno HARTMAN, Kultura v Mariboru: gibanja, zvrsti, osebnosti, Maribor 2001, str. 79; Fran ŠIJANEC, Sodobna slovenska likovna umetnost, Maribor 1961, str. 23. 6
3 RAZVOJ SLOVENSKE KNJIŽNE ILUSTRACIJE
Slovenska knjižna ilustracija je ena izmed umetnostnih zvrsti, ki je v umetnostnozgodovinskih razpravah in kritikah bolj kot ne prezrta. Največja opora pri preučevanju nam je tako še vedno monografija Tatjane Pregl Kobe Slovenska knjižna ilustracija,14 ki pa zaradi letnice 1979 ne prinaša aktualnih informacij iz nekaj zadnjih desetletjih. V knjigi se je avtorica preveč izrecno osredotočila na ljubljansko regijo in pri tem izpusti oz. zanemari ilustratorje, ki niso ustvarjali v prestolnici. Tako je na primer izpuščeno veliko število ilustratorjev, ki so delovali v Mariboru. Naslednja literatura, s katero si lahko pomagamo pri preučevanju razvoje slovenske knjižne ilustracije, je zbornik razprav Slovenska slikanica in knjižna ilustracija za mladino,15 katere urednika sta Kristina Benkova in Niko Grafenauer. Par besed je slovenski knjižni ilustraciji v obdobju med leti 1890–1920 namenila tudi Alenka Simončič, in sicer v prispevku Knjižna ilustracija v letih 1890–1920, ki ga najdemo v Slovenski impresionisti in njihov čas.16 Pri raziskovanju nam lahko prav tako pomagajo monografske študije o slikarjih, ki so se ukvarjali tudi z ilustracijo in posamezne diplomske naloge. Po besedah Tatjane Pregl Kobe, gre ključna zasluga, da sta se v Evropi razširila tisk in ilustracija, reformaciji. Trubarjevi začetki so omogočili tisk petdesetih protestantskih knjig, od katerih jih je deset ilustriranih. Kljub temu da pri nobeni od teh desetih ni sodeloval domač ilustrator in kljub dejstvu, da so vse tiskane na tujem, gre za pomemben mejnik v književnosti. Med letoma 1615 in 1672 ni izšla nobena slovenska knjiga, zato to obdobje lahko poimenujemo kot neplodna doba za slovensko kulturo. Za vse knjige, ki so bile ilustrirane, je moč najti navezavo na tuje mojstre. V katoliških vrstah je še vedno prevladovalo prepričanje, da se ljudstvu ni treba izobraževati, kljub temu pa so dela slovenskih protestantov zapustila spoznanje, da je treba ljudstvo poučevati v domačem jeziku. Posledično je bil do prve polovice 18. stoletja ves slovenski tisk namenjen cerkvenim potrebam. Naslednji mejnik v razvoju (takrat večinoma) katoliške književnosti sta predstavljali leta 1678 ustanovljena tiskarna v Ljubljani (Mayr) in leta 1692 ustanovljena tiskarna v Celovcu (Kleinmayr). Ob omembi pomembnih mejnikov prav tako ne moremo mimo Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je vodil prvo organizirano ilustracijsko delovanje na slovenskem. To je počel na lastno pobudo
14 Tatjana PREGL, Slovenska knjižna ilustracija, Ljubljana 1979. 15 Kristina BENKOVA, Niko GRAFENAUER, Slovenska slikanica in knjižna ilustracija za mladino, Ljubljana 1978. 16 Barbara JAKI, Slovenski impresionisti in njihov čas 1890–1920, Ljubljana 2008.
7 in stroške. Leta 1678 je uredil tiskarno za bakroreze na svojem gradu Bogenšperku, kjer je zaposloval tuje mojstre bakroreza (ker domačih takrat ni bilo na voljo), ki so za njegove knjige izdelovali ilustracije, vedute in podobno. Zaradi družbenih razmer je bila slovenska književnost vse do zadnje četrtine 18. stoletja večinoma nabožna, z izjemo Kranjske pratike, ki je izhajala od leta 1725 dalje.17 Devetnajsto stoletje samo po sebi ni prineslo bolj ugodnega položaja za razvoj ilustracije. Dela z nabožno vsebino so bila zaradi ciljne publike lepše in bolje ilustrirana od učbenikov, ki so bili bodisi neilustrirani bodisi opremljeni le s tehničnimi risbami. Škoda za slovenski razvoj je ta, da je šlo pri ilustratorjih večinoma za tuje umetnike, domači risarji so lahko le redko sodelovali. Najpogosteje se v teh časih pojavljajo ilustracije Križevega pota v molitvenikih, ilustracije, ki spremljajo življenjepise svetnikov, ilustracije svetopisemskih zgodb ipd. Razvoj slovenskega leposlovja ni doprinesel k razvoju slovenske ilustracije, saj so bila ilustrirana le nekatera pripovedna dela. Ilustratorstvo je bilo še v povsem podrejenem položaju in ni bilo na zavidljivi ravni – knjige so bile najpogosteje opremljene le z uvodno ilustracijo.18 Po navedbah Tatjane Pregl Kobe sta prve slovenske umetniške ilustracije ustvarila brata ŠUBICA. Leta 1878 je Jurij začel z ilustriranjem v reviji Zvon, kjer mu je tedanji urednik Josip Stritar zaupal ilustriranje svojih epsko-lirskih pesmi iz cikla Raja. Z ilustriranjem pri Zvonu je nadaljeval brat Janez. Kljub obetavnemu začetku pa brata nista nadaljevala z delom na Slovenskem. Ogromno sta namreč ustvarjala za tuje založnike in večino svojega časa preživela v tujini. Kljub temu sta ohranjala stike z domovino. Leta 1889 je Jurij risal ilustracije za Levstikovega Martina Krpana, od katerih so ohranjene samo skice. Za Mohorjevo družbo je leto dni kasneje ilustriral za Koledar družbe sv. Mohorja za navadno leto 1889, povest Josipa Vošnjaka Obsojen. V tem času se je v naši literaturi dokončno utrdil realizem, do katerega je skoraj sočasno prišla likovna umetnost. Obenem v tem obdobju nastajajo ene najboljših slovenskih knjižnih ilustracij devetnajstega stoletja.19 Konec stoletja postane geopolitična lega Slovenije ponovno zelo pomembna, saj se slovensko-nemška meja pomakne proti jugu, s tem pa se je povečal tudi pritisk nemških oblasti. V mestih so Slovenci večinoma predstavljali gospodarsko šibkejšo plast in so bili odvisni od Nemcev. To se odraža tudi v ilustriranih knjigah na Slovenskem – številne med
17 PREGL (op. 14), str. 12. 18 PREGL (op. 14), str 16. 19 PREGL (op. 14), str 17; Alenka SIMONČIČ, Knjižna ilustracija v letih od 1890–1920, [ v:] Slovenski impresionisti in njihov čas 1890–1920 [(ur. Barbara Jaki)], Ljubljana 2008, str. 147–158. 8 ilustriranimi knjigami so bile opremljene le z uvodno slikovno prilogo ali ilustriranimi platnicami, povrhu pa še tiskane na slabem papirju.20 Prelom stoletja je prinesel tudi prelom v razcvetu slovenske ilustracije. Na tem mestu lahko izpostavimo založnika in trgovca Lavoslava Schwentnerja, ki je kot »dvorni založnik slovenske moderne«21 vplival na preostale založnike pri nas in ima kot tak veliko zaslug za takratno oblikovanje knjig. Na prelomu stoletja je moč v likovni opremi knjig spremljati postopen prehod od posameznih šablonsko oblikovanih knjig, pa do avtorskih ilustracij. Likovno opremo v tedanjem obdobju povezujejo predvsem z Matijo JAMO in mlajšimi sopotniki impresionistov – s Sašom ŠANTLOM, Hinkom SMREKARJEM, z Maksimom GASPARIJEM, Gvidonom BIROLLO ter Ivanom VAVPOTIČEM in Antonom KOŽELJEM. Ti so bili zaradi svoje risarske nadarjenosti iskani ilustratorji in so s svojimi podobami opremili več leposlovnih del tako starejših kot tudi sodobnih avtorjev. Pri naštetih je šlo za preplet secesijske stilizacije z ljudsko motiviko, s čimer so obudili marsikatero narodopisno zanimivost. Ni pa bila knjižna ilustracija edina dejavnost, s katero so se ukvarjali – iz eksistenčnih razlogov so tudi oblikovali plakate, letake, koledarje, razglednice ...22 Po koncu prve svetovne vojne je napočil nov čas. Družbene razmere se odražajo tudi v slovenski ilustraciji in nastajati začne povsem drugačen tip ilustracije, maloštevilen, a pomemben. Imena, ki se omenjajo v tem obdobju, so France KRALJ, Božidar JAKAC, Miha MALEŠ, Nikolaj PIRNAT in izrazito ekspresionistični slikar Lojze ŠPACAPAN. Ta generacija je zavračala načela, ki so jim sledile prejšnje generacije. Zanje so značilne ekspresionistična težnja po upodabljanju duhovne vsebine (Kralj), lirično občutena ilustracija (Jakac), povezovanje primitivističnih deformacij z geometrično poenostavljenimi stilizacijami (Špacapan), poetična ilustracija imaginarne vsebine (Maleš) ter satira in porogljiva kritika (Pirnat). Dela so nekako združevala umetnika ustvarjalca in umetnika, ki zrcali podobo svojega časa. Ilustracije v tem obdobju so bile usmerjene socialno kritično, prav tako kot njihovi ustvarjalci.23 Ena izmed posebnih zahtev razvoja knjižne ilustracije je tiskarstvo. Razvoj in napredek prve je namreč močno pogojen z razvojem in napredkom druge panoge. Pomanjkljive tehnične zmožnosti tiskanja in dobave papirja takoj po vojni so omejevale drzne načrte za razvoj knjižne ilustracije pri nas. Napredek tiskarskih tehnik izkoriščajo tako ilustratorji kot tudi oblikovalci knjig. Na tej točki moram ponovno omeniti Mladinsko knjigo, ki je s svojim
20 PREGL (op. 14), str. 22. 21 SIMONČIČ (op. 19), str. 150. 22 SIMONČIČ (op. 19), str. 147–162. 23 PREGL (op. 14), str. 31. 9 prizadevanjem pripomogla k najbolj doslednem reproduciranju slovenskih knjižnih ilustracij. Splošno gledano je podjetje Mladinska knjiga pomenilo paradnega konja za slovensko ilustracijo. Bilo je največji izvoznik knjig v Jugoslaviji. Podjetje je v osemdesetih pokrivalo najrazličnejša področja: skrbelo je za ustvarjanje, izdajo in tisk knjig; uvoz in izvoz knjig; trgovino, ki je zajemala uvoz in izvoz papirnih izdelkov, pripomočkov za pisanje, marketing ...24 Podjetje je bilo ustanovljeno leta 1945. Sicer je delovalo centralizirano, vendar mu kljub temu gre pripisati največje zasluge ne samo za mladinsko knjigo kot tako, ampak tudi za uspešno širjenje mladinske knjižne ilustracije. Z izpopolnjevanjem svojih strokovnih kadrov in z gradnjo tehnične baze je razvilo tudi močno založniško hišo, ki je z vpeljavo t. i. Levstikovih nagrad25 še dodatno pripomogla k razvoju ilustracije. To je bil povojni čas, v katerem je bila potreba po slovenskih knjigah velika. Posebej se je v tem obdobju čutila potreba po knjigah, namenjenih mladini, naloga pa je bila nekako zaupana Mladinski knjigi. Pri tem ji je gotovo šlo na roko, da je bila Ljubljana že pred vojno »opremljena« s tovarnami papirja, tiskarnami in založniškimi hišami. Posledično se je Mladinska knjiga razvila razmeroma hitro, leta 1946 je bilo namreč izdanih že preko 50 naslovov. Široka tematika je postala ena izmed glavnih karakteristik založbe, ki je s sodelovanjem s tujimi uredniki pokrivala praktično vsa področja. Za založbo je veljalo, da je zalagala bralce med 6. in 96. letom.26 Sočasno je tudi v Mariboru prišlo do prebujanja in razvoja založništva, a kljub temu je bila večina založniške dejavnosti v tem obdobju še vedno zbrana v prestolnici. Ljubljana je bila z Mladinsko knjigo korak pred vsemi. V sredini šestdesetih let so povprečno izdajali knjigo na delovni dan, kar je v letu pomenilo okrog 230 novih naslovov, ki so bili natisnjeni v preko 2 milijona izvodih. Odločitev vodstva, da podjetje upravlja s celotno produkcijo, se je izkazala kot zadetek v polno in je pomenila dolgoročno rešitev. Na podlagi teh odločitev je lahko svojo delovanje usmerila tudi na jugoslovanski in svetovni trg.27 Izjemnemu napredku in razvoju podjetja so botrovale inovativne ideje vseh zaposlenih, ki so znali izkoristiti pogoje, ki so jim bili dani. Sama Založba Mladinska knjiga, ki je delovala znotraj podjetja, se je razvila v našo najbolj pomembno založbo, ki je v sredini osemdesetih
24 Marjan ČERNE, Mladinska knijga-printing house, Ljubljana 1986, str. 46. 25 Levstikova nagrada je nagrada, ki jo založba Mladinska knjiga že od leta 1949 podeljuje za dosežke na področju otroške in mladinske književnosti avtorjem, ki ustvarjajo pri tej založbi, in je ena najstarejših nagrad, ki se v Sloveniji podeljujejo na področju književne ustvarjalnosti, od leta 1991 naprej bienalno. Od leta 1999 se podeljuje tudi Levstikova nagrada za življenjsko delo, ki se podeli dvema avtorjema: piscu literature za otroke in mladino ter ilustratorju. Ostale nagrade so še Levstikova nagrada za izvirno ilustracijo, Levstikova nagrada za izvirno leposlovno delo in Levstikova nagrada za stvarno literaturo. (ČERNE (op. 24), str. 50.) 26 ČERNE (op. 24), str. 48–50. 27 ČERNE (op. 24), str. 50. 10 izdajala 300 naslovov letno, z naklado okrog 2 milijonov. Približno polovico svojega programa so namenili knjigam za mladino, drugo polovico pa raznovrstni tematiki vseh področij. Večino založniškega programa predstavljajo domači avtorji, ki jih dopolnjujejo izbrani prevodi tuje literature. Gre za prevode pomembnih, klasičnih primerkov literature in sočasne literature, ki v tujinah dosegajo visoko branost. Številne serijske izdaje v preteklosti so Mladinsko knjigo povzdignile do stopnje, ko je postajala vedno bolj prisoten dejavnik v oblikovanju slovenskih knjig in slovenske literature nasploh.28 Od samega začetka obstoja dalje je Mladinska knjiga posvečala posebno pozornost mladim bralcem, za katere je vloga ilustracije pomembnejša kot pri starejši publiki. Smeri razvoja ilustracije v povojnem času so bile pestre in so padale na zelo različna plodna tla. Ilustrirani učbeniki so bili v tem času redki in skromni, ob vse večjih zahtevah šolstva in vse boljših možnostih za tisk pa se je ilustracija (predvsem v učbenikih za nižje razrede) razbohotila. Napredek je bil opazen tako kvantitativno kot tudi kvalitativno. Prve povojne poljudno- znanstvene knjige so pogosto ilustrirali sorodniki ali znanci piscev, z ilustracijami pa so se ukvarjali tudi avtorji učbenikov sami. Na področju umetniške ilustracijske dejavnosti v verskih knjigah je moč opaziti, da je čas, ko je Mohorjeva družba vplivala na razvoj ilustracije pri nas, mimo. Tako v knjigah kot v tisku namreč prevladuje pedagoško-verska ilustracija, ki je podpora tekstu. Naslednje v vrsti so časopisne in revijalne ilustracije, ki so pogosto bile predhodnice knjižni ilustraciji in so imele zasluge za preverjanje novih načinov ilustriranja pred knjižno objavo, obenem pa so služile za uveljavitev še nepriznanih ilustratorjev. Večina teh ilustracij je bila (in še vedno je) namenjena predvsem vsakdanjim potrebam hitrega obveščanja ali aktualnemu smešenju in karikiranju. Predvsem to velja za mladinski tisk. Zadnja, ki nam še ostane, je umetniška knjižna ilustracija. Po mnenju Tatjane Pregl Kobe je slovensko knjižno ilustracijo smotrno obravnavati ločeno v knjigah za odrasle, v knjigah za mladino in otroke ter v slikanicah.29 Težava, ki se poraja ob tej delitvi, je dejstvo, da je imela preteklost drugačno delitev na odrasle in mladino. Mlade ljudi so zaradi socialnih razlogov prej obravnavali kot odrasle. Zato tudi številne knjige, ki so bile v preteklosti obravnavane kot knjige za odrasle, danes ob razvrščanju umestimo med literaturo za mladino oz. starejšo mladino. Iz tega vidika lahko govorimo o redkih ilustriranih knjigah za odrasle – včasih npr. so bile ilustracije Don Kihota, Robinsona ali Iliade namenjene izključno odraslim, danes temu več ni tako.30
28 ČERNE (op. 24), str. 58–60. 29 PREGL (op. 14), str. 39. 30 PREGL (op. 14), str. 40. 11
Če se vrnemo k Mladinski knjigi, se je slednja znala prilagoditi razmeram na trgu in je k sodelovanju privabila večino takratne ilustratorske smetane. Vedno večja izdaja slikanic in knjig za mladino sta pripomogli h dvigu kvalitete na tem področju. H kvaliteti in razvoju dejavnosti je pripomogla tudi leta 1945 ustanovljena Akademija za likovno umetnost v Ljubljani in uvedba Grafičnega bienala. Mednarodne grafične razstave so primerna študijska možnost in prav gotovo pripomorejo tako k novim poskusom ustvarjanja kot k tehnični raznolikosti ilustracije. Odstopanja od realističnega upodabljanja vodijo razvoj v več smeri: ekspresionizem, deformiranje in stopnjevanje ter transformacijo barve, šibko geometrizacijo, kubično poenostavljanje, primitivistično poenostavitev …31 Akademija je dajala možnost šolanja večjemu številu nadarjenih mladih umetnikov in na tak način posredno omogočila razširitev likovne dejavnosti tudi na področju knjižne ilustracije. ALU je samostojna izobraževalna ustanova, ki je od ustanovitve dalje omogočala študij slikarstva, kiparstva in grafike ter teoretičnih predmetov z likovno teorijo in umetnostno zgodovino. Leta 1954 se je prav tako začel pouk restavratorstva in konservatorstva.32 Skupina ilustratorjev oz. bolje rečeno ženskih ilustratork se je formirala v skupino, ki ji pravimo tudi »ljubljanska šola«. Najbolj vidni predstavniki te skupine so redno prejemali številna priznanja. Vodilno mesto v tej skupini zavzema Marlenka STUPICA, omenimo pa naj še Ančko GOŠNIK-GODEC, Lidijo OSTERC, Marjanco JEMEC-BOŽIČ, Maričko KOREN, Rožo PIŠČANEC in Jelko REICHMAN. 33 Med pripadnike te skupine bi lahko uvrstili tudi Marijo Lucijo STUPICA, ki se je kot ilustratorka svoje generacije uveljavila v svetovnem merilu in še dodatno dvignila kvaliteto ilustracije. Rodila se je leta 1950 in leta 1976 diplomirala na ALU. Leta 1985 je bila za svoje delo nagrajena z zlatim jabolkom na bienalu ilustracije v Bratislavi, po trikrat je prejela prvo nagrado na mednarodnem knjižnem sejmu v Beogradu in Levstikovo nagrado. Dvakrat je prejela Smrekarjevo nagrado na bienalu slovenske ilustracije (leta 1993 in leta 1997).34 V povojnem času so ilustracije v knjigah za mladino in otroke doživele pravo renesanso. Pogoje, ki so k temu pripomogli, smo našteli že prej, različnim starostnim skupinam pa so namenjene celotne zbirke knjig. Kvaliteta, izpovednosti in oblikovni izraz so sicer odvisni od
31 Špelca ČOPIČ, Marijan TRŠAR, Razvoj slovenske knjižne ilustracije za otroke in mladino po drugi svetovni vojni, [ v:] Slovenska slikanica in knjižna ilustracija za mladino [(ur. Kristina Brenkova in Niko Grafenauer)], Ljubljana 1978, str. 32. 32 Špelca ČOPIČ, ALU, [ v:] Enciklopedija Slovenije, A–Ca [ (ur .Marjan Javornik)], Ljubljana 1987, str. 32–33. 33 PREGL (op. 14), str. 46–50. 34 Milček KOMELJ, Marija Lucija Stupica, [ v:] Enciklopedija Slovenije, Marin-Nor [(ur .Dušan Voglar)], Ljubljana 1993, str. 363–364. 12 posameznih avtorjev, katere pa težko razdelimo po stilni usmerjenosti. Vzrok za to je, da je lahko določen avtor zaradi različnih zahtev ustvarjal tudi v dveh skrajnostih.35 V zadnjih desetletjih ilustracija postaja vedno bolj pomembno področje v likovni umetnosti. K temu prav gotovo pripomorejo razni natečaji in podeljevanje nagrad. Ilustratorji, ki so delovali v Mariboru, se lahko pohvalijo z marsikatero izmed slednjih, s čimer so posredno pripomogli k dvigu dejavnosti na tem območju.
35 PREGL (op. 14), str. 40. 13
4 ZALOŽBA OBZORJA
Obdobje med leti 1950 in 2003 je v Mariboru zaznamoval fenomen, ki ga predstavlja Založba Obzorja. Nekoč ena izmed vodilnih slovenskih založb 36 ter izjemno pomembna kulturna ustanova za Maribor in Štajersko regijo, je v prvih letih novega tisočletja končala svojo zgodbo. Kulturni šok, ki ga je s tem doživel Maribor, je izredno velik, saj je ostal brez pomembne regionalne kulturne ustanove, ki je s svojim delom spodbujala kulturni razvoj Štajerske regije in celotne Slovenije nasploh. Ob pregledu literature lahko obžalujemo, da manjka kakšno zaključeno delo, ki bi nam uspelo predstaviti založbo od njenih začetkov do njenega bridkega konca in bi nam jo predstavilo v vseh pogledih. Podatke o založbi lahko črpamo iz diplomskega dela Mateje Breznik, 37 pomagamo si lahko s spominskimi zapisi Forstneričev, 38 pomagajo nam pa tudi posamezni zapisi Bruna Hartmana. Prav tako so nam lahko v pomoč posamični članki v lokalnem časopisju, ki se osredotočajo na založbo. Sam se bom ob svojem pregledu osredotočil na obdobje največjega razcveta založbe, ki traja tam nekje do srede 70-ih let. Obdobje, ki ga je močno zaznamoval njen osrednji mož, Jože Košar, o katerem pa več v naslednjem poglavju. Dejavnosti za ustanovitev založbe v Mariboru so se pričele kmalu po osvoboditvi izpod nemške oblasti. Založba Obzorja je bila ustanovljena 29. decembra 1950 s sedežem v Mariboru – prvi sedež založbe je bil na Gregorčičevi ulici 14. Ustanovila jo je takratna Zveza kulturnih in znanstvenih delavcev Maribor. Med ustanovitelje prištevamo Antona Ingoliča, Jara Dolarja, Branka Rudolfa, Oskarja Hudalesa in druge pomembne mariborske kulturne ustvarjalce. Naslednje leto je izšla prva knjiga z oznako založbe, šlo pa je za Ingoličeve Lukarje. V prvem poslovnem letu, je založba nato izdala še sedem knjig.39 Po pričevanju Franca Šrimpfa40 je imela založba v začetku velikanske težave s pomanjkanjem papirja. Do leta 2002 je pri založbi izšlo preko štiri tisoč knjig. Do leta 1953 je založba delovala kot čista založba, nato pa se je pričela ukvarjati tudi s trgovino s pisarniškimi in šolskimi potrebščinami, s čimer je razširila svojo dejavnost. Založba je skozi obdobje svojega obstoja izdajala različno filozofsko, umetnostno in kulturno literaturo. Prav tako so izdajali šolske učbenike ter priročnike za predšolske otroke, osnovne in srednje in tudi visoke šole.41
36 Bruno HARTMAN, Založba Obzorja Maribor, [ v:] Enciklopedija Slovenije Wi–Ž [(ur. Martin Ivanič)], Ljubljana 2001, str. 53. 37 Mateja BREZNIK, Časnik Večer in Založba obzorja : diplomsko delo, Ljubljana 2004. 38 France FORSTNERIČ, Melita FORSTNERIČ HAJNŠEK, Jože Košar : humanist in založnik, Maribor 2000. 39 Jože KOŠAR, Dvajset let založbe Obzorja, Dialogi, 1, 1971, str. 37. 40 FORSTNERIČ, FORSTNERIČ HAJNŠEK (op. 38), str. 41. 41 BREZNIK (op. 37), str. 46. 14
Pomembnejši zbirki, ki sta izšli s podpisom Založbe Obzorja, sta bili na primer Iz antičnega sveta in Iz slovenske kulturne zakladnice, ki ju je uvedel Jože Košar. Naslednja pomembna je bila zbirka Znamenja42, katero je leta 1968 uvedel Dušan Pirjevec (pri tem je sodeloval tudi Košar). Namenjena je bila filozofski, kulturni in umetnostni problematiki, ob močnem zastopstvu mladih avtorjev.43 Prav tako je založba zalagala več revij, kot so Nova obzorja44, Dialogi45, Katedra46, Prostor in čas47, Naše gospodarstvo48, Slavistična revija49 ter Časopis za zgodovino in narodopisje50. Kot smo omenili že v zgornjem odstavku, pa je založba izdajala najrazličnejše učbenike in priročnike. Založniški program je zajemal vse literarne zvrsti: poezijo, prozo, dramatiko, strokovno publicistiko, šolske učbenike, priročnike, znanstveno literaturo.
42 Zbirka Znamenja je izhajala med letoma 1968 in 1975, pobudnik za njen nastanek pa je bil profesor Dušan Pirjevec. Obenem je bil tudi njen urednik. Gre za zbirko esejističnih in leposlovnih del, ki je spodbujala delovanje predvsem mladih avtorjev, ki so se šele uveljavljali z radikalnimi pogledi na slovensko književnost in mišljenje. (Jože KOŠAR, Dvajset let založbe Obzorja, Dialogi, 1, 1971, str. 40). 43 Vili VUK, Močno zastopstvo mladih avtorjev, Večer, 23, 1967, str. 9. 44 Nova obzorja so izhajala med leti 1948–1964. Revija naj bi razpravljala o lokalnih problemih, vendar se je obenem zavzemala tudi za širša nacionalna vprašanja. Precej prostora je bilo namenjeno izdajam Založbe Obzorja in njihovemu širjenju. Leta 1964 je revija nehala izhajati, nasledili pa so jo Dialogi. (Bruno HARTMAN, Nova Obzorja, [ v:] Enciklopedija Slovenije Ce–Ed [(ur. Marjan Javornik)], Ljubljana 1988, str. 256). 45 Dialogi je revija za leposlovje in kulturo ter družbena vprašanja. Izhaja od leta 1965, ko je nasledila Nova Obzorja. Dialogi že s samim imenom nakazujejo hotenje po polemičnem razpravljanju. Glede na program bi bistveni del revije bilo obravnavanje ožjih, lokalnih vprašanj oz. vključevanje vprašanj severovzhodne Slovenije v vseslovensko okolje. (Bruno HARTMAN, Dialogi, [ v:] Enciklopedija Slovenije Ce–Ed [(ur. Marjan Javornik)], Ljubljana 1988, str. 257). 46 Katedra je študentski časopis, ki je sprva izhajal med leti 1961–1994. Bila je študentski časopis, ki ga je ustanovila Študentska zveza v Mariboru, tematsko pa je zajemal predvsem študentska vprašanja. V poznejših letih je časopis postal družbeno in politično kritičen ter izrazito analitičen medij svobodnih nazorov. Revija ponovno izhaja od leta 2006 dalje. (Sašo DRAVINEC, Katedra, [ v:] Enciklopedija Slovenije Kari–Krei [(ur. Marjan Javornik)], Ljubljana 1991, str. 16). 47 Prostor in čas je bila revija za kulturna in družbena vprašanja, ki je izhajala med leti 1969–1974. Revija je združevala estetsko zelo različne literate, prevajalce, literarne in umetnostne zgodovinarje, sociologe, psihologe ... Politične oblasti, ki jih je izhajanje revije motilo, so s pritiski na nekatere člane uredništva povzročili, da je leta 1974 nehala izhajati. (Denis PONIŽ, Prostor in čas, [ v:] Enciklopedija Slovenije Plo–Ps [(ur. Dušan Voglar)], Ljubljana 1995, str. 381). 48 Naše gospodarstvo je revija za gospodarstvo, ki izhaja od leta 1955. Od ustanovitve VEKŠ 1959 sta ga izdajali šola in Društvo ekonomistov Maribor. Med leti 1967–1977 se je revija razvila v znanstveno in strokovno revijo. (Dane MELAVC, Naše gospodarstvo, [ v:] Enciklopedija Slovenije Marin–Nor [(ur. Dušan Voglar)], Ljubljana 1993, str. 340–341). 49 Slavistična revija izhaja od leta 1948. Gre za strokovno-znanstveni časopis za jezikoslovje in literarne vede, izdaja pa jo Slavistično društvo Slovenije. V reviji objavljajo razprave in članke s področja slovenskih in drugih slovanskih jezikov in književnosti. (Mauro HRVATIN, Slavistična revija, [ v:] Enciklopedija Slovenije Krek– Marij [(ur. Marjan Javornik)], Ljubljana 1992, str. 129). 50 Gre za znanstveno revijo z najdaljšim življenjepisom med slovensko zgodovinsko periodiko. Izhajati je začela leta 1904 in izhajala do leta 1940. Ponovno so jo obudili leta 1965. Prvih 35 letnikov je izdalo Zgodovinsko društvo v Mariboru, novo vrsto pa je začelo izdajati Združenje visokošolskih zavodov. V prvi dobi izhajanja so se pri reviji zavzemali za osamosvojitev štajerskih Slovencev v znanosti, nato pa je večina prispevkov prišla iz naslova lokalnih raziskovalcev. (Antoša LESKOVEC, ČZN, [ v:] Enciklopedija Slovenije Ce–Ed [(ur. Marjan Javornik)], Ljubljana 1988, str. 103). 15
Založba je od svoje ustanovitve dalje rasla in venomer izpopolnjevala svojo založniško dejavnost. Leta 1955 je proslavila izid stote knjige, pet let kasneje (1960) pa je izšla že tristota knjiga. Ob dvajsetletnici (1970) so praznovali izid tisoče knjige.51 Založba je v tem obdobju iz leta v leto širila svoj knjižni program, a obenem venomer dajala poudarek na domači, slovenski literaturi.52 Kot je razvidno, je Založba Obzorja vse od svoje ustanovitve rasla in se razvijala, o njenem razvoju pa najbolj kompetentno priča Košarjevo poročilo, ki ga je kot direktor Založbe prebral na skupni seji delavskega in založniškega sveta, 4. decembra 1970, ob 20-letnici založbe.53 Tam navaja, da so založbo od njene ustanovitve leta 1950 vodili Drago Demšar, Slavko Hudales. 12. decembra 1952 pa je vodenje prevzel Drago Vollmajer, ki je na položaju ostal do Košarjevega prevzema 31. avgusta 1960. Košar v tem poročilu predstavi notranji in zunanji razvoj založbe. Razpreda o težavah založniške dejavnosti, pomenu knjige za bralce in nasploh o založniški problematiki takrat. Predstavi tudi notranjo podobo knjižnega programa založbe. Na koncu se zahvali vsem sodelavcem in avtorjem, ki so po njegovem mnenju omogočili trdne gospodarske temelje za nadaljnji razvoj mariborske založbe. Poleg knjižnega je založba v začetku šestdesetih let pod vodstvom znanih slovenskih glasbenikov in strokovnjakov razvijala tudi glasbeno založništvo. Pod blagovno znamko Helidon iz Ljubljane je s prvo tovarno gramofonskih plošč v Sloveniji v enem letu izšlo tudi do 60 novih naslovov na glasbenih kasetah oz. ploščah. Tovarna je sicer prenehala delovati z odhodom vinilnih gramofonskih plošč iz uporabe, založništvo pa se je kljub temu razvijalo dalje. Pri založbi Helidon so na primer izhajali tudi albumi narodno-zabavne glasbe Ansambla bratov Avsenik in ansambla Lojzeta Slaka. Prav tako se je založba ukvarjala tudi s trgovino. Na področju veleprodaje je bila Založba Obzorja najpomembnejši dobavitelj trgovcem in potrošnikom na tem področju Slovenije, s svojo ponudbo pa je posegala tudi v druge regije. Razvijanje na tehnični, trgovski in programski ravni je založba izkoristila tudi na ravni meddržavnega programskega sodelovanja.54 V okviru maloprodaje je Založba razvila mrežo knjigarn, specializiranih prodajaln in papirnic po vsej Sloveniji. 55 V letih razcveta je za založbo splošno veljalo načelo, da ima izreden in bogat založniški program, o čemer lahko beremo tudi v lokalnem časopisu Večeru.56
51 Franc ŠRIMPF, Tisoča knjiga Založbe Obzorja, Delo, 8, 1970, str. 5. 52 Jože KOŠAR (op. 39), str. 39. 53 FORSTNERIČ, FORSTNERIČ HAJNŠEK (op. 38), str. 42–51; Jože KOŠAR (op. 32) str. 37–41. 54 Drago SIMONČIČ, 25 let založbe Obzorja Maribor, Dialogi, 9, 1976, str. 524. 55 BREZNIK (op. 37), str. 47. 56 Lojze SMASEK, Bogat program, Večer, 22, 1966, str. 8. 16
Obdobje do osamosvojitve je nato Založba Obzorja preživela relativno mirno – s posameznimi vzponi in padci, od osamosvojitve pa je praktično ves čas živela v agoniji. Že leta 1990 France Forstnerič poroča o okleščenem založniškem programu, po čemer gre sklepati, da se je pričel založbin boj za eksistenco.57 Do konca osrednje kulturne mariborske institucije je pripeljal splet več dogodkov. Po besedah Franca Filipiča, direktorja založbe med leti 1997 in 1999, je največ težav povzročala veletrgovina. Posamezne pogodbe, ki so jih podpisovali vodilni možje v založbi, so bile namenjene rešitvi težav, vendar žal niso obrodile želenih sadov (ekskluzivna pogodba s pisali BIC, Senator in Mont Blanc).58 Leta 1998 so pri založbi izvedeli, da je njihove delnice začel kupovati Megaton, marca pa naj bi svoj delež v založbi začela prodajati Probanka, ki je imela v lasti okrog 20 odstotkov delnic. Svoje delnice naj bi Probanka prodala DZS-ju, česar naj pa pri založbi sploh ne bi vedeli. Obenem so se dogovarjali za sodelovanje z družbo Mladinska knjiga tiskarna, ki pa je od posla odstopila, ko je izvedela za kupovanje deleža s strani DZS. Kasneje sta Založba Obzorja in DZS podpisali poseben sporazum, po katerem naj bi DZS skrbela za razvoj Založbe Obzorja.59 DZS je od Založbe Obzorja kupila delnice in na ta način postala 70-odstotna lastnica Založbe.60 Po prodaji delnic je moral odstopiti direktor Filipič, zamenjal pa ga je Zlatko Lazarevič. Ljubljančan je zaradi spornega poslovanja kmalu odstopil, naslednji direktorji pa so poskušali rešiti založbo. Poskusi niso bili kaj prida uspešni, saj se Založba Obzorja leta 2000 znajde v prisilni poravnavi, 61 ki jo je prokurist založbe Igor Bončina ustavil. 62 Naslednje leto je ponujalo priložnost za nov začetek, ko so ob 50-letnici Založbe Obzorja predstavili monografije o njenem največjem vodji, Jožetu Košarju, a vendar se zdi, kot da je rešitev že bila zamujena.63 Kljub vsem prizadevanjem in angažiranju posameznih lokalnih kulturnikov – za ohranitev so se s pismom zavzeli tudi trije akademiki, prof. dr. Jože Pogačnik, prof. dr. Mlinarič in pisatelj Drago Jančar – se je junija 2002 Založba Obzorja znašla v težkem položaju – tega leta je delež DZS-ja kupilo podjetje Manda d. o. o. Na čelu založbe so se vrstili različni direktorji, pot nekoč vodilne založbe in ponosa mesta pa je šla le še navzdol. Posledično je 18. aprila 2003 založba objavila stečaj in se preimenovala v Založbo Obzorja d. d. v stečaju. Sledila sta
57 France FORSTNERIČ, Založba se ne bo sesula, a njen program je zelo okleščen, Delo, 32, 1990, str. 10. 58 BREZNIK (op. 37), str. 47. 59 Vili VUK, Potrebna blagovna znamka, Večer, 56, 2000, str. 20. 60 Nikola ŠOŠTARIČ, Še eno mariborsko podjetje je postalo ljubljansko, Večer, 56, 2000, str. 9. 61 Ksenija PUŠNIK, Prisilna poravnava za Obzorja sprejeta, Večer, 56, 2000, str. 8. 62 BREZNIK (op. 37), str. 48. 63 Peter ROK, Priložnost za nov začetek, Delo, 43, 2001, str. 10. 17 inventura in razprodaja knjig. Do odprodaje vsega blaga so bile knjige na voljo po izredno nizkih cenah, ki so se gibale od 0,40 € do 12 €. Konec leta 2003 (30. 12. 2003) je Založba Obzorja dokončno zaprla svoja vrata, predsednik sindikata Pergam Dušan Rebolj pa je propad založbe označil kot nacionalni problem.64 Po stečaju se je mariborska študentska založba Litera zavzela, da bi rešila oz. oživila propadajočo knjigarno Založbe Obzorja. Lastnici prostorov je ponudila plačevanje najemnine in povrnitev dolgov Založbe Obzorja ter ohranitev zaposlenih, a Mestna občina Maribor ni bila zainteresirana. V programskem smislu se je Litera zavzemala predvsem za oživitev knjigarne. Prošnja tedanjemu županu Mestne občine, Borisu Soviču, je ostala ignorirana. Slednji je raje organiziral dražbo za oddajo prostorov nekdaj osrednje mariborske knjigarne, na tej dražbi pa je zmagala Mladinska knjiga. Župan se ni dal prepričati niti kljub temu, da je Litera že pred stečajem pod svoje okrilja vzela izvirni program Založbe Obzorja. To odločitev so pri Literi seveda sprejeli z začudenjem, nakazuje pa na to, da je v poslu očitno prevladala politika. Direktor Litere, Orlando Uršič je ob tem dogodku povedal: »Županove odločitve za dražbo najemnine ne razumemo – založbo Litera je tako vnaprej diskvalificiral, saj je jasno, da se s takšnim gigantom, kot je Mladinska knjiga Trgovina, v Mariboru je lastnica ali najemnica skoraj vseh knjigarn, ne moremo kosati … se bojimo, da bo s to knjigarno aktivno pristopila k obdelovanju knjižničnega trga severovzhodne slovenske regije in s tem še povečala svoj monopol«.65 Založba Obzorja je zadnjih nekaj let svojega obstoja vsako leto manjšala število zaposlenih, večinoma pa je delovala z izgubo. Kljub temu pa na podlagi prispevkov v časniku Večer lahko sklepamo, da je pri propadanju Založbe Obzorja na koncu prevladal dobiček in ne nacionalni interes.66 Založba je po obsegu in kvaliteti svojega delovanja prav gotovo spadala med večje in bolj uspešne založniške hiše svojega časa. Njen program je bil zasnovan zelo široko, namenjen pa je bil celotnemu slovenskemu bralstvu. Kot sem omenjal že prej, pa je posamezne poudarke Založba dajala Štajerski in mladim, še neuveljavljenim avtorjem. Prestopila je regionalni okvir, obenem pa močno vplivala na oblikovanje kulturne podobe mesta. Na državni ravni je založba zaostajala le za Mladinsko knjigo, v mestu Maribor in širši regiji pa je imela enormen pomen. Po mnenju Draga Simončiča je založba Obzorja sodila med »štiri velike slovenske
64 BREZNIK (op. 37), str. 49. 65 BREZNIK (op. 37), str. 49. 66 BREZNIK (op. 37), str. 49. 18 založbe« tistega časa. 67 V drugi polovici osemdesetih let je bila po besedah Franceta Forstneriča že vsaka peta slovenska knjiga izdana pri mariborskih Obzorjih.68 Bila je ustanova, brez katere bi se sočasne kulturne ustanove zagotovo razvijale precej počasneje, saj je s spodbujanjem izvirne ustvarjalnosti, predstavljala neke vrste mecena za lokalno in nacionalno kulturo.69 18. aprila 2003 je bil na mariborskem Okrožnem sodišču sprejet sklep, da se za Založbo Obzorja uvede stečajni postopek. Na nek način resignirani novinarji so dogodek v lokalnem časopisju označili kot končanje nekajletne agonije sicer nekdaj uglednega mariborskega podjetja, ki je zaradi številnih napak pri poslovanju zašlo v finančne težave. Že prej omenjeni Nikola Šoštaršič je v rubriki Dosje s svojim prispevkom Podjetje, ki ga ni več na obzorju na kratko povzel dogodke, ki so Založbo Obzorja pripeljali do sicer žalostnega stečaja in njenega bridkega konca.70 Obstoj in delo založbe sta v Mariboru pomenila odgovorno in pomembno mesto, česar so se zavedali tudi njeni ustanovitelji in vodstvo. Založba se je razvila v vseslovensko založbo z ugledom zunaj meja. Na podlagi dejstev rasti in delovanja založbe, ki si je kot izdajateljica izvirne in prevodne književnosti prizadevala vključiti v širši založniški okvir, se je založba skušala enakopravno uveljaviti na nacionalni ravni, kar ji je tudi uspelo. Zdi se ,kot da je založba po vojni rasla skupaj z Mariborom.
67 Drago SIMONČIČ, Kako premagati mariborski sindrom, Večer, 59, 2003, str. 41. 68 France FORSTNERIČ, Vsaka peta slovenska knjiga je iz mariborskih Obzorij, Delo, 29, 1987, str. 6. 69 SIMONČIČ (op. 54) str. 521. 70 Nikola ŠOŠTARIČ, Podjetje, ki ga ni več na obzorju, Večer, 59, 2003, str. 40–41. 19
4.1 JOŽE KOŠAR (1908–1982)
»Od založniške politike je dalje odvisno, da uvrsti v program najboljše in najznačilnejše, pa naj bo to ponatiskovanje že preverjene kvalitete ali objavljanje novih, svežih, zanimivih rešitev.«71 Zgoraj navedena poved Tatjane Pregl Kobe nam nazorno prikaže, koliko je za razvoj in uspeh založbe pomembno njeno vodstvo. Položaj direktorja Založbe Obzorje je med letoma 1960 in 1973 zasedel Jože Košar, ki ga lahko označimo kot ključno osebnost v razvoju založbe. France Forstnerič in Melita Forstnerič Hajnšek sta Košarja v svoji knjigi označila kot osrednjo osebnost mariborske kulture po drugi svetovni vojni,72 s čimer se nedvomno lahko strinjamo. Košar se je rodil 16. marca 1908 v Stročji vasi pri Ljutomeru. Košarjev oče Tomaž je po poklicu bil kolar, leta 1906 pa je tudi dobil obrtno dovoljenje. Oče je padel že leta 1916 na kraški fronti, mati pa se je po njegovi smrti preživljala kot dninarica. Osnovno šolo je Košar obiskoval v Ljutomeru. Pri njegovem šolanju mu je zaradi finančnega pomanjkanja pomagal učitelj F. Zacherl, ki mu je po lastnih pričevanjih pomagal v gimnazijo in ga materialno podpiral do 3. razreda. Od 4. razreda do konca študija na univerzi se je Košar vzdrževal sam, in sicer mu je to uspevalo z inštruiranjem in drugimi priložnostnimi zaslužki. Gre za značilno zgodbo revnih slovenskih dijakov in študentov, ki je prav gotovo pripomogla k oblikovanju Košarjeve osebnosti in spodbujanju njegove delovne vneme. Po končani osnovni šoli leta 1920 je obiskoval in končal klasično gimnazijo v Mariboru. Med letoma 1928 in 1932 je obiskoval Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je študiral latinščino, grščino, zgodovino in arheologijo, leta 1932 pa je diplomiral iz klasične filologije. Košar se je med študijem vpisal v Akademsko društvo Triglav, bil pa je tudi njegov tajnik in nekaj časa tudi njegov predsednik. Kot piše v avtobiografiji, je bilo društvo zaradi svoje marskistične usmerjenosti razpuščeno.73 Dve leti po zaključku študija je takrat 26-letnemu Košarju umrla mati, Ivana Košar. Med leti 1933 in 1934 je obiskoval šolo za rezervne oficirje v Bileći, po koncu pa pristane kot profesor na klasični gimnaziji v Mariboru. Ta položaj je zasedal do leta 1941. Dve leti po diplomi je prevedel Marxov Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparteja, kar štejemo kot njegov prvi znani prevod sploh. Leta 1939 se je poročil z Zdenko Vodenik, sedem let mlajšo učiteljico, ki jo je spoznal leta 1936.74
71 PREGL (op. 14), str. 36. 72 FORSTNERIČ, FORSTNERIČ HAJNŠEK (op. 38), str. 7. 73 FORSTNERIČ, FORSTNERIČ HAJNŠEK (op. 38), str. 14–15. 74 FORSTNERIČ, FORSTNERIČ HAJNŠEK (op. 38), str. 31–33. 20
Marca 1941 je bil mobiliziran kot rezervni oficir v vojsko Kraljevine Jugoslavije, aprila istega leta pa ga najdemo na seznamu nemških vojnih ujetnikov. Zaprt je bil v nemških taboriščih Saadbostel pri Bremnu, Elsterhovst v Gornji Lužici, Parsberg na Bavarskem, Nürenberg in Gänsendorf pri Dunaju. Junija 1941 naj bi ga izselili, a je bil takrat še v ujetništvu, iz katerega se vrne konec leta 1941. Med leti 1942 in 1943 je bival v Mariboru, kjer je bil brez službe. Oktobra leta 1943 ga je nemški delovni urad poslal v Judenburg na Gornjo Štajersko, kjer je ostal do oktobra leta 1944. Takrat je samovoljno zapustil ponujeno delovno mesto in se do osvoboditve leta 1945 ilegalno nastanil v Ljutomeru. Maja istega leta je postal referent na okrajnem odboru v Ljutomeru in predavatelj na učiteljskem tečaju, prav tako pa je bil tega leta sprejet v kandidaturo Komunistične partije. Septembra je postal ravnatelj Nižje gimnazije v Gornji Radgoni, kjer je ostal do leta 1946. Aprila tega leta je namreč postal ravnatelj klasične gimnazije v Mariboru, kamor se je tudi preselil z družino. Septembra leta 1947 je bil Košar prestavljen na ministrstvo za prosveto v Ljubljani, kjer je opravljal posle načelnika oddelka za visoke šole in znanstvene ustanove do leta 1949, ko je bil premeščen na Ministrstvo za zunanje zadeve v Beograd kot svetnik diplomatsko-konzularne stroke. Konec leta 1949 je bil nato na lastno prošnjo premeščen v Ljubljano in postavljen za načelnika oddelka za znanost na Ministrstvu za znanost in kulturo.75 Januarja 1950 je sledila ustanovitev Založbe Obzorja, Košar pa je od prve polovice 50. let sodeloval kot njen zunanji urednik. Februarja leta 1951 je bil na lastno prošnjo premeščen v Maribor, kjer je ponovno postal ravnatelj klasične gimnazije. Kot pedagog je stremel k poglabljanju humanistične izobrazbe in si prizadeval za ohranitev klasične gimnazije. Pri tem je doživel ostra nasprotovanja.76 V tem času se pričenja njegovo prevajalsko delo, saj je leta 1953 prevedel Bajke o Herakleju in drugih grških junakih. Pet let kasneje je prevedel Utopijo Thomasa Moora. Leta 1960 je prevzel mesto glavnega urednika in direktorja Založbe Obzorja. Na tem položaju je ostal do leta 1973 in močno zaznamoval tako založbo kot celotno mesto.77 Kot smo že večkrat omenili, je bil doprinos Košarja k razvoju Založbe Obzorja enormen. Pri pregledu njegovega dela nam je v pomoč poročilo, ki ga je Košar prebral na skupni seji delavskega in založniškega sveta, 4. decembra 1970, ob 20-letnici založbe. V času njegovega direktovanja se jim pripoji beograjsko podjetje Karbon in mariborsko veletrgovsko podjetje Papir. Pripojili so še Celjsko knjigarno in papirnico Naša knjiga, leta 1966 pa so se združili z Obzorji Dolenjska založba, ki pa je kot samostojna enota ohranila svoje ime. Leta 1967 je
75 FORSTNERIČ, FORSTNERIČ HAJNŠEK (op. 38), str. 164–165. 76 Bruno HARTMAN, Kajetan GANTAR, Jože Košar, [ v:] Enciklopedija Slovenije Kari–Krei [(ur. Marjan Javornik)], Ljubljana 1991, str. 330). 77 FORSTNERIČ, FORSTNERIČ HAJNŠEK (op. 38), str. 166. 21 založba ustanovila prvo slovensko tovarno gramofonskih plošč, leta 1970 pa so imeli v Mariboru, Celju, Ljubljani in Beogradu 21 poslovnih enot. Ob desetletnici ustanovitve založbe je bilo izdanih 300 knjig, v naslednjih desetih letih (v času, ko je Košar zasedel funkcijo direktorja), pa se je ta številka povzpela nad tisoč. Celotna naklada je v dvajsetih letih presegla tri in pol milijona izvodov. Prav tako je pomemben podatek, da je bila domača literatura zastopana z 62 odstotki – po tem je Založba Obzorja v vsem Košarjevem času tudi slovela.78 Košar je kot založnik udejanjal kombinacijo humanista in kulturnika, ki je poznal tudi tržne težave založniške obrti. V njegovem času se je Založba Obzorja povzpela k nekaterim založniškim rekordom, ko je letno izdala po 140 in več naslovov. K temu je prav gotovo pripomoglo dejstvo, da si je Košar okrog sebe poiskal sodelavce, ki so sloveli kot najboljši v svojem poslu. Na tem mestu lahko omenimo Dušana Drolca,79 Vilka Ovsenika80 in Janeza Vidica. Prav ta organiziranost mu je pripomogla, da je tako uspešno vodil založbo. To mu je uspevalo kljub temu, da založba pod njegovim vodstvom ni objavljala kiča oz. trivialne literature. Vseeno jim je uspelo pridelati dovolj prihodka, da so lahko podprli marsikaterega slovenskega pesnika in pisatelja. Obenem je kot založnik imel posluh za izdajanje revij, saj jih je Založba Obzorja zalagala največ v Sloveniji.81 Košar je veljal za izredno discipliniranega in redoljubnega, prav to pa je zahteval in pričakoval tudi od svojih sodelavcev. S svojim pravilnim pristopom je znal kolektivu prikazati potrebo po odrekanju pri zviševanju osebnih dohodkov v korist subvencioniranja izvirne literature in posodobitve poslovnih enot. V prej omenjenem Dušanu Drolcu je našel sodelavca, kateremu je prepustil načrtovano širjenje Založbe Obzorja in njene vloge zunaj meja Štajerske. Iz te zveze sta nastali proizvodnja gramofonskih plošč in kaset Helidon v Ljubljani in Suzy v Zagrebu, prav tako sta družbeno načrtovala knjižne in glasbene programe. Znan je bil tudi po tem, da je skrbno ločeval svoje poslovno življenje od privatnega. V Janezu Vidicu je našel
78 FORSTNERIČ, FORSTNERIČ HAJNŠEK (op. 38), str. 45. 79 Dušan Drolc se je rodil 17. 11. 1928. Diplomiral je 1956 na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in leto kasneje na Pravni fakulteti v Zagrebu. Deloval je v več slovenskih založbah in v zagrebški založbi Naša djeca. Med leti 1961–1980 je bil v Založbi Obzorja v Mariboru glavni direktor, nato pa njegov pomočnik in urednik za periodno literaturo. Prav tako je leta 1968 organiziral prvo slovensko tovarno gramofonskih plošč Helidon. (Bruno HARTMAN, Dušan Drolc, [ v:] Enciklopedija Slovenije Ce–Ed [(ur. Marjan Javornik)], Ljubljana 1988, str. 336). 80 Vilko Ovsenik se je rodil 9. 11. 1928. Od vsega začetka je veljal za »duhovnega vodjo« ansambla bratov Avsenik, katerega značilna sestava harmonika-trobenta-bariton-klarinet-kitara je nastala po njegovi zamisli, do 1959 pa je v njem tudi igral klarinet. 1961 je organiziral festival prve Slovenske popevke. Od 1968 do upokojitve 1999 je bil programski glasbeni vodja in producent založbe Helidon, ki je prav tako nastala na njegovo pobudo. Ansambel bratov Avsenik je bil pri njej vodilen tako po produkciji kot prodaji. (Andrej RAHTEN, Vilko Ovsenik (http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1001190/#novi-slovenski-biografski- leksikon); pridobljeno 25. 8. 2014, ob 15:38). 81 FORSTNERIČ, FORSTNERIČ HAJNŠEK (op. 38), str. 46–48. 22 enega izmed najboljših prijateljev, ki je imel odlične likovne sposobnosti in deloval kot tehnični urednik založbe.82 Ob prebiranju pričevanj nekdanjih sodelavcev, dijakov in prijateljev, ugotovimo, da je bil Košar osebnost, ki ga je zanimala kultura. V času njegovega direktovanja je nekako veljalo načelo, da če kdo ni mogel izdati svoje knjige v Ljubljani, jo je izdal pri Košarju. Ne v smislu, da ne bi bila dovolj dobra za Ljubljano, pač pa so se na Košarja obrnili tisti, ki zaradi političnih razlogov niso mogli izdati del v prestolnici. 83 Veljal je za dostojanstvenega in diplomatskega, ki pa je kot založniški direktor in profesor imel svoje »slabe dneve«. Kljub temu je s svojo natančnostjo in delavnostjo vzbujal zaupanje pri ljudeh. 84 Prav tako je izkazoval naklonjenost slovenskih pisateljem, predvsem mladim, ki so šele pričenjali s pisateljevanjem.85 Poleg pedagoškega, založniškega in kulturnoorganizacijskega dela, je bil Košar aktiven tudi na področju prevajalstva. Prevedel je vsega skupaj 30 del, njegov prevajalski opus pa lahko razdelimo na filozofska in družboslovna dela, pri čemer moramo kot vrhunec omeniti antična dela, ki jih je prevedel. Večino svojih prevodov je objavil s psevdonimi, saj si najbrž ni želel nakopati očitkov, da si ustvarja kapital pri lastni založniški hiši. Leta 1973 je bil nagrajen s srebrnim grbom mesta Maribor, a ga je zavrnil. Leta 1974 je prevedel delo Franz Mehriga, Karl Marx. Leta 1976 je pri DZS-ju izdal prevod Platonove Države, kar velja za Košarjev prevajalski vrhunec. Leta 1977 je kot najvišje priznanje za prevode iz antike prejel tudi Sovretovo nagrado.86 Do smrti leta 1982 je nato še aktivno prevajal, dokler se 31. maja 1982 ni njegova življenjska pot dokončno končala.87
82 FORSTNERIČ, FORSTNERIČ HAJNŠEK (op. 38), str. 51. 83 Janez ŠVAJCNER, Jože Košar 1908–1982, Sodobnost, 45, 1963, str. 717. 84 FORSTNERIČ, FORSTNERIČ HAJNŠEK (op. 38), str. 62–90. 85 ŠVAJCNER (op. 83) str. 717. 86 ŠVAJCNER (op. 83) str. 720. 87 FORSTNERIČ, FORSTNERIČ HAJNŠEK (op. 38), str. 166.
23
4.2 JANEZ VIDIC (1923–1996): TEHNIČNI UREDNIK, ILUSTRATOR IN OBLIKOVALEC KNJIG
Svoj pečat v mariborski kulturi je Janez Vidic pustil z delovanjem pri Založbi Obzorja. Dejstvo, da je tam deloval do leta 1973, se pravi do leta, ko je odšel tudi Košar, prav gotovo ni naključje. V sedemnajstih letih skupnega sodelovanja sta namreč skupaj spisala izjemno uspešno zgodbo, ki je prerasla vsa pričakovanja. Janez Vidic se je rodil 8. 2. 1923 v Ljubljani, mnogo let pa je živel in ustvarjal v Mariboru. Meščansko šolo je obiskoval v Ljubljani ter kot osemnajstletnik dočakal italijansko okupacijo. Zaradi sodelovanja z OF se je znašel v zaporu, kjer se je prvič resneje lotil ilustracije. Le-ta mu je kasneje sledila skozi njegovo celotno umetniško ustvarjanje. Vojni čas je pomenil pričetek Vidičevega umetniškega ustvarjanja, saj je ilustriral časopis, ki so ga izdajali v taborišču. Leta 1944 se je pridružil partizanom, kjer bil najprej v zaščitni četi Jeseniškega odreda, kmalu pa so ga poslali v terensko tehnikov Radovna, kjer se je lotil ilustriranja. V Davči ob Zali je nastalo osem celostranskih linorezov, ki so bili namenjeni ilustraciji Prešernove »Zdravljice«, ki je bila natisnjena ob stoletnici njenega nastanka in jo nekateri smatrajo za naš najlepši partizanski tisk. Zgodnje ilustratorsko delo je gotovo vplivalo na umetnika in mu pripomoglo, da je že na začetku zasnoval temelje svojega likovnega razvoja na solidni osnovi.88 Po osvoboditvi je leta 1946 pričel s študijem na ljubljanski akademiji za likovno umetnost, kjer je leta 1950 diplomiral pri Gojmirju Antonu Kosu. Po končani diplomi je še dve leti obiskoval specialko za stensko slikarstvo pri Slavku Pengovu. Po končanju šolanja se je nato odločil za službovanje zunaj Ljubljane in najprej postal profesor likovne vzgoje v Slovenski Bistrici, navezal pa se je tudi na Založbo Obzorja. Leta 1956 se je posledično preselil v Maribor in postal tehnični urednik založbe. V tem obdobju je svojo umetniško poslanstvo združil s profesorjem Košarjem, njuno sodelovanje pa je založba dosegla ugled ene najboljših izdajateljskih hiš na Slovenskem.89 Kot umetnik je sicer bil aktiven na več področjih. Ukvarjal se je s slikarstvom, tudi na zid in na steklo, ter z že omenjenim ilustriranjem in knjižno opremo. Zlasti po prihodu v Maribor se je začel velik razmah njegovega slikarskega delovanja, kjer se je vživel v štajersko krajino in človeka. Prav tako je redno sodeloval z mnogimi umetniškimi tovariši (predvsem s slikarjema Jožetom Ciuho in Ivom Šubicem), s katerimi je večkrat razstavljal v raznih krajih. Njegova dela krasijo galerijske, muzejske in zasebne zbirke v državah bivše Jugoslavije, Avstriji,
88 Franc ZALAR, Retrospektivni razstavi Janeza Vidica v Kostanjevici, Sodobnost, 31, str. 700. 89 Sergej VRIŠER, Janez Vidic, Maribor 1984, str. 124. 24
Nemčiji in Italiji. Bil je tudi član graškega umetniškega združenja Secesija, s katerim je redno razstavljal. Kot posebnost umetnikovega dela štejemo tudi stenska javna dela, s katerimi je okrasil številna javna in šolska poslopja.90 V Založbi Obzorja je deloval do leta 1973, v tem obdobju pa je ustvaril številne knjižne opreme in dodal svoj izjemen ilustratorski doprinos. V tem času je s Košarjem ustvaril poseben odnos, po pričevanju nekaterih sta bila z urednikom najboljša prijatelja. Marta Kranjc, Košarjeva tajnica, je Vidica označila kot sposobnega umetnika ter odličnega likovnega in tehničnega urednika založbe.91 Bruno Hartman dodaja, da je bil Vidic pri svojem delu Košarju vdan, kot da mu je oče, Košar pa ga je imel izredno rad. To naj bi se videlo, kadar sta se veselila sama oz. v družbi prijateljev. Ob napakah Vidica – Hartman tu izpostavi, da je nekoč Vidic zamešal roke v tiskarni – ga je Košar brez usmiljenja ošteval, vendar sta se čez čas pomirila in pozabila spore.92 Ob pregledu bibliografije Založbe Obzorja v času Vidičevega delovanja opazimo zanimiva dejstva, ki so vplivala na razvoj založbe in razvoj oz. nerazvoj mariborske ilustratorske scene. Če pogledamo seznam ilustratorjev v času njegovega delovanja, vidimo, da prevladujejo večinoma moški ilustratorji. Razmerje glede moških in žensk je namreč približno 5:1, kar pomeni, da so ženske ilustrirale približno 20 % izdanih knjig. Njegova uredniška politika je bila očitno bolj moško usmerjena, kar je mogoče bilo založbi prej v škodo kot korist. Prav tako je opazno, da k delu ni vabil lokalnih ustvarjalcev, raje se je osredotočal na angažiranje vodilnih slovenskih ilustratorjev.93 Kot smo omenili že prej, je Vidic tudi veliko ilustriral, v začetni fazi pa se je ukvarjal tudi z oblikovanjem knjig. Svoj pečat pri Založbi Obzorja je prav tako kot s svojim tehničnim delom, pustil s svojim ustvarjalnim delom. Do leta 1953 je sicer ilustriral knjige, ki so izhajale pri Mladinski knjigi, od leta 1954 dalje pa v njegovi bibliografiji prevladujejo dela, izdana pri Založbi Obzorja. S svojim načinom ilustriranja je knjigam vtisnil poseben pečat. Ilustracije je ustvarjal za samostojne knjige in publikacije, obenem pa je ustvarjal za različne mladinske časopise in revije – šlo je za pretežno mladinsko in otroško ilustracijo. Ob pregledu opusa ugotovimo, da je zelo rad deloval z Oskarjem Hudalesom, saj je zanj ilustriral kar sedemnajst del.94 Z Založbo Obzorja je Vidic sodeloval tudi po odstopu z mesta tehničnega urednika.
90 VRIŠER (op. 89), str 126. 91 FORSTNERIČ, FORSTNERIČ HAJNŠEK (op. 38), str. 51. 92 FORSTNERIČ, FORSTNERIČ HAJNŠEK (op. 38), str. 86. 93 Stanislav KOS, Bibliografija Založbe Obzorja Maribor 1951–1970, Maribor 1970. 94 PREGL (op. 14), str. 250-256. 25
Ena bistvenih osnov njegovega likovnega dela je bila risba, pri svojem delu pa se ni nikoli popolnoma podrejal tekstu, ki ga je ilustriral, temveč je vedno dodal svoj delež. Kot ilustratorja ga sicer odlikujejo: čista risba, poseben poetični realizem in slikovitost, izredno funkcionalna raba barve, predvsem pa vizualna in miselna dostopnost in ga kot takega uvrščamo med vzornike kvalitetne mladinske ilustracije. Z leti se je njegovo ilustratorsko pristopanje sicer nekoliko spremenilo; Janez Zalar je v Vidičevem ilustratorskem opusu prepoznal, da je nadrobno realistično opisovanje zamenjalo vedno več stiliziranja in poudarjene izraznosti, ki včasih prehaja v simboliko.95 Za svoja dela je prejel številne nagrade in priznanja. V letih 1950, 1951 in 1953 je prejel Levstikovo nagrado, leta 1960 pa je bil dobitnik nagrade mariborske kulturne revije. Leta 1967 je v Eisenstadtu prejel priznanje mednarodne žirije na razstavi »Panonski pejsaž – panonski človek«. Istega leta je prejel tudi Kajuhovo nagrado, deset let kasneje, leta 1977, pa še nagrado Prešernovega sklada v Ljubljani za slikarsko delo. Je tudi imetnik več državnih odlikovanj, med drugim odlikovanja zasluge za narod s srebrnimi žarki. Do leta 1996, ko je končal svojo življenjsko pot, je Založbi Obzorja posvetil velik del svojega umetniškega in tehničnega ustvarjanja, zato velja za eno pomembnejših osebnosti v njenem razvoju.96
95 ZALAR (op. 88), str. 700. 96 VRIŠER (op. 89), str 126. 26
5 ILUSTRATORJI V ZALOŽBI OBZORJA
Na podlagi pregleda arhiva Založbe obzorja, ki je postavljen na domoznanskem oddelku v Univerzitetni knjižnici Maribor in bibliografije Založbe obzorja do leta 2000, lahko izluščimo seznam ilustratorjev, ki so ustvarjali za založbo. V letih delovanja založbe se je nabralo premnogo imen, od katerih seveda vseh ne moremo našteti. Na tem mestu je treba izpostaviti, da ne gre samo za mladinsko literaturo, pač pa tudi literaturo, ki je vključevala starejši krog bralcev. V času največjega razcveta založbe pa po številu ilustracij najbolj izstopajo ilustratorji Jože CIUHA97, Božo KOS98, Ive ŠUBIC in Janez VIDIC, omeniti pa je treba še Milana BIZOVIČARJA. Po kvaliteti svojih ilustracij izstopata prav Bizovičar in Šubic, katerima bi namenil ločena poglavja.
5.1 IVE ŠUBIC (1922–1989)
Kmečko okolje, spontanost in predanost umetniškemu delu so elementi, ki so vplivali na življenje in delo Iveta Šubica. S svojim delom pri Založbi Obzorja je pustil zapuščino, ki je pripomogla k vzponu in razvoju mariborskega fenomena. Rodil se je 23. aprila 1922 v Poljanah nad Škofjo Loko. V Ljubljani je študiral kiparstvo na oddelku Obrtne šole, leta 1940 pa se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Zagrebu. Naslednje leto je odšel v partizane, kjer je služil kot ilustrator in vodja grafičnega oddelka Centralne tehnike KPS. Po vojni je nadaljeval in leta 1948 končal študij slikarstva pri Gojmirju Antonu Kosu in Božidarju Jakcu na ALU v Ljubljani. Šolanje je nadaljeval in dve leti kasneje zaključil specialno šolo za slikarstvo profesorja Gabrijela Stupice.99 Šubic velja za enega najpomembnejših avtorjev s tematiko NOB, poleg te tematike pa je v njegovem opusu pomembna tudi motivika iz kmečkega življenja. Njegova dela so v tehniki
97 Jože Ciuha se je rodil 26. aprila 1924 v Trbovljah. Študiral je na ALU v Ljubljani in tam diplomiral leta 1950. Nato se je izpopolnjeval pri prof. Slavku Pengovu na Specialni šoli za zidno slikarstvo. V letih 1959–1961 je preučeval budistično umetnost in filozofijo, v tem času pa je obiskal tudi azijske države. V letih 1964–1965 je potoval po Južni Ameriki. V sedemdesetih letih je v Salzburgu pet let vodil seminar za svobodno slikarstvo. Vrsto let se je ukvarjal z ilustracijo, posveča pa se tudi grafiki, tapiseriji in mozaiku. (Jože CIUHA, Jože Ciuha, Maribor 2003, str. 4) 98 Božo Kos se je rodil 3. novembra 1931 v Mariboru. Po izobrazbi sicer fizik, vendar se je med drugim ukvarjal tudi z ilustracijo. Leta 1957 je postal glavni urednik časopisa Pavliha. Širši javnosti je znan v povezavi z revijo Ciciban, katero je zaznamoval s številnimi ilustracijami, prav tako pa je bil njen urednik. Njegove ilustracije najdemo v preko štiridesetih knjigah (npr. Pika nogavička, Butalci, Bratovščina Sinjega galeba ...). Za svoje delo je prejel nagrado Prešernovega sklada (1966), dve Levstikovi nagradi (1956, 1958) ter številne druge. Velja za enega izmed bolj inovativnih ilustratorjev pri nas. Umrl je leta 2009. (Polona Balantič, Umrl je ilustrator Božo Kos; http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/umrl-je-ilustrator-bozo-kos/158905; pridobljeno 25. 8. 2014, ob 11:12) 99 Sonja PORLE, Pri Dovjakovih je bilo podobarstvo zmeraj doma, [ v:] Ive Šubic, slikar Poljanske doline (ur. Tomaž Krpič)], str. 311. 27 olja, tempere, risbe, grafike, freske in tudi mozaika. Kot ilustrator se je poizkusil v Bevkovih Pastircih, v Hlapcu Jerneju in Visoški kroniki, njegove ilustracije pa krasijo tudi mnoge revije in časopise (npr. Ciciban, Kurirček, Pionirski list). Njegova zgodnja dela so obarvana z realizmom, medtem ko se je v kasnejših obdobjih bolj posvetil ekspresionizmu, kubizmu in na koncu tudi primitivizmu. Za njegovo barvno ilustracijo je značilna navezanost na t. i. magični in lirični kubizem, ki se prelivata v črno-bele risbe z značilno lesorezno potezo, in v grafike s partizansko motiviko, kakor tudi s kmečko motiviko. Osnovna prvina je pri avtorju dosledno vztrajanje pri naravnih izhodiščih in vedno prisoten izjemen smisel za urejenost.100 Šubic je bil že za časa svojega življenja priznan slikar, ki je za svoje likovne dosežke prejemal mnoge nagrade. Samo za svoje delo na ilustratorskem področju je štirikrat prejel Levstikovo nagrado (1949, 1951, 1969 in 1971), Kajuhovo nagrado in nagrado Mladega pokolenja za najboljšo ilustracijo v Beogradu leta 1964. Prejel je tudi Kajuhovo nagrado za sliko Vojna leta 1963. Dve leti kasneje je prejel priznanje občine Škofja Loka ter nagrado Prešernovega sklada leta 1968. Leto kasneje je v Mariboru za ilustracije s tematiko NOB prejel nagrado festivala »Kurirček«. Leta 1972 je prejel Prešernovo nagrado gorenjskih občin, deset let pred smrtjo pa še veliko Prešernovo nagrado, za svoj umetniški opus.101 Umrl je 29. decembra 1989.102 Ob pregledu seznama njegovih ilustracij opazimo, da je sicer sodeloval predvsem z Mladinsko knjigo. Leta 1957 je prvič ilustriral za Založbo Obzorja. Takrat je ustvaril ilustracije za knjigo Mihe Remca, Pripovedke iz Zmajskega gradu, sodelovanje z založbo pa je prineslo še preko 10 ilustriranih knjig. Že leto kasneje je ilustriral in opremil delo Oskarja Hudalesa, Ugrabljeni bogovi (1958). Tri leta kasneje je ponovno sodeloval z Založbo Obzorja, ko je ilustriral in opremil delo Leopolda Suhodolčana, Deček na črnem konju (1961). Leta 1965 je ponovno sodeloval z Oskarjem Hudalesom in se podpisal pod ilustracije in opremo v knjigi Mladost med knjigami (1965). Leta 1966 je ilustriral in opremil tri dela slovaškega leposlovca L'uda Ondrejova, V džunglah ob ravniku (1966), V savanah in planinah (1966) in V tropskih pragozdovih (1966). Naslednje leto je opremil in ilustriral delo Mirka Vujačiča, Ko zvezde postanejo igračke (1967) in delo Lojzeta Zupanca, Krvavi zid (1967). Istega leta je ustvaril ilustracije za delo Ivana Cankarja, Hlapec Jernej in njegova pravica (1967). Dve leti kasneje je ilustriral Samorastnike (1969) Prežihovega Voranca, svoje delo pri Založbi Obzorja pa je zaključil z ilustracijami v delu Franceta Bevka, Kaplan Martin Čedermac (1971).
100 Andrej PAVLOVEC, Ive Šubic – v spomin (1922–1989), Loški razgledi, 36, 1989, str. 135. 101 PAVLOVEC (op. 100), str. 134. 102 PAVLOVEC (op. 100), str. 134. 28
Za njegove ilustracije je značilna navezanost na kubizem, pritegnilo ga je tudi usklajevanje črnih in belih ploskev. Poleg partizanske motivike je obravnaval tudi kmečko, kar najbrž izhaja iz njegove navezanosti na rodno zemljo Poljanske doline. 103 Ilustracije so močno vplivale na njegov grafični in slikarski svet, kar se opazi v pripovedni nuji njegovih drugih del. Njegov delež v umetnosti je izjemen, s svojo ustvarjalno resnostjo, posluhom za tekst in osebnim pečatom pa je skozi svoja dela venomer izpričeval svojo kvaliteto. Prav zaradi osebnega sloga, ki ga je razvijal skozi obdobja svojega ustvarjanja, je bil izjemno priljubljen tudi pri odraslih bralcih. S svojo mešanico ustvarjalnih del, je po smrti zapustil izjemen opus. Mnogostranski umetnik, slikar, risar, grafik, ilustrator, freskant in mazaicist, ali kot pravi Andrej Pavlovec: »Je kot poosebitev skoraj renesančne podobe umetnika«. 104
5.2 MILAN BIZOVIČAR (1927–2006)
Milan Bizovičar je bil slovenski slikar in knjižni ilustrator. Z ilustriranjem se je pričel ukvarjati leta 1955, ko je ilustriral knjigo Ludvika Stariča, Leteči Kranjec, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga, pri kateri je ustvaril večino svojih ilustratorskih del.105 Sodelovanje z Založbo Obzorja je omogočilo, da je založba sledila svojemu namenu spodbujanja opismenjevanja bralcev skozi ilustracijo. Bizovičar sicer opusa Založbe Obzorja ni pretirano kvantitativno oplemenitil, je pa zato njegovo delo doseglo visoko kvaliteto in na tak način pripomoglo k razvoju založbe. Rodil se je 13. januarja 1927 v Ljubljani. Leta 1945 je pričel s študijem na takrat novoustanovljeni Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Diplomiral je leta 1959 in študij nadaljeval na specialki za slikarstvo pri Gabrijelu Stupici. Program je končal leta 1951, dodatno pa se je izpopolnjeval še v Parizu. 106 Gre za enega redkih, ki je poleg zelo obetajočega slikanja v olju, temperi in akvarelu, kot tudi v grafiki, skoraj vsa svoja ustvarjalna leta posvetil ilustraciji za mladino. Od leta 1951 je ustvarjal kot svobodni umetnik v Ljubljani, kjer je leta 2006 umrl.107 Poleg ilustriranja se je Bizovičar ukvarjal tudi s knjižno opremo. Pri svojem delu je povezoval besedilo, ilustracijo in opremo v celoto. Svoje slike je razstavljal na samostojnih razstavah, prav tako pa se je udeleževal skupinskih razstav doma in v tujini. S tem je močno pripomogel
103 PREGL (op. 14), str. 46–50. 104 PAVLOVEC (op. 100), str. 134. 105 Božena PLEVNIK, Seznam knjig, ki jih je ilustriral Milan Bizovičar, [ v:] Bizovičar [(ur. Božena Plevnik)], Ljubljana 1972, str. 3. 106 Marijan TRŠAR, Beseda o ilustratorju – Spremna beseda v knjigi Prežihovega Voranca Solzice, Ljubljana 1973, str. 195. 107 PREGL (op. 14), str. 118. 29 k predstavitvi slovenske mladinske knjižne ilustracije zunaj naših meja. Njegovo delo ni ostalo neopaženo, saj je za svoj trud prejel številne nagrade. Leta 1958 je prejel svojo prvo Levstikovo nagrado za strip v Pionirskem listu: Maghellanovo potovanje okoli sveta. Tej so sledile še 4, in sicer v letih 1962 (za ilustracije v knjigi Zgodbe iz mesta Rič-Rač), 1967 (za ilustracije v knjigah Solzice in Salomonovi rudniki), 1975 (za ilustracije v knjigi Možiček med dimniki) in leta 1975 (za ilustracije v knjigi Abecedarija). 108 Istega leta je prejel tudi Kajuhovo nagrado za ilustracije v knjigi Butalci. Leta 2005 je prejel še Smrekarjevo nagrado za življenjsko delo ob obrazložitvi, da je s svojo dinamično gradnjo knjig, prepletenih z ilustracijami, tipiziranimi figurami ter v podobe vnesenimi črkami in besedami doprinesel prelomno novost v slovenski ilustraciji. Za založbo Obzorja je z ilustracijami opremil delo Josipa Jurčiča, Deseti brat (1967). Dve leti kasneje je ilustriral in opremil knjigo Branke Jurca, Žrebiček brez potnega lista (1969), ter istega leta še delo Janka Kersnika, Ciklamen (1969). Pod ilustracije se pri Založbi Obzorja zadnjič podpiše v delu Janeza Mencingerja, Abadon (1980). Za njegova dela je značilna čista in dinamična risba, ki poenostavlja obliko motiva, ki ga avtor upodablja. Njegova ilustracija temelji na močnih obrisnih linijah, ki pripomorejo k večji privlačnosti in slikovitosti, s svojo poenostavljenostjo in izraznostjo pa ohranjajo razumljivost. K svežini prispeva barvna skala, ki je včasih blizu slovenski ljudski umetnosti. Prav živa risba in barvitost sta dve odliki, s katerimi največkrat označujemo Bizovičarjeve ilustracije. Jože Ciuha ga je označil kot ustvarjalca z izredno ustvarjalno domiselnostjo, s širokim pripovednim registrom in s prefinjeno likovno kulturo. Po njegovem mnenju je ob izraziti nadarjenosti skozi dolgoletno delo izostril občutek za ekonomijo izraza. Bizovičarja je označil kot polnokrvnega umetnika.109 Prav ta kvalitetni doprinos k opusu ilustracij Založbe Obzorja mu daje posebno mesto med ilustratorji.
108 PREGL (op. 14), str. 119–121. 109 Jože CIUHA, Predgovor, [ v:] Bizovičar [(ur. Božena Plevnik)], Ljubljana 1972, str. 1.
30
6 IZBOR ILUSTRACIJ Izbrali smo ilustracije Janeza Vidica, Iveta Šubica in Milana Bizovičarja. V vseh treh primerih je avtor ilustracij tudi opremil knjigo.
6.1 Oskar HUDALES, Alenka in zvezdica, Maribor 1965 Naslov: Alenka in zvezdica; avtor besedila: Oskar Hudales (1905–1968); ilustracija in oprema: akademski slikar Janez Vidic (1923–1996); založila: Založba Obzorja; leto izdaje: 1965; brošura je speta z žico in meri 20 x 26 cm; barvne posnetke izdelala Litografija ČP Mariborski tisk, Maribor natisnila oktobra 1965, Tiskarna Ljudska pravica, Ljubljana.110
Slika 1: Oskar HUDALES, Alenka in zvezdica, Slika 2: Oskar HUDALES, Alenka in zvezdica, Maribor 1965, naslovna stran Maribor 1965, hrbtna stran
110 Oskar Hudales, Alenka in zvezdica (kolofon), Maribor 1965. 31
Slika 3: Oskar HUDALES, Alenka in zvezdica, Maribor 1965, str. 2–3
Slika 4: Oskar HUDALES, Alenka in zvezdica, Maribor 1965, str. 4–5
32
Slika 5: Oskar HUDALES, Alenka in zvezdica, Maribor 1965, str. 6–7
Slika 6: Oskar HUDALES, Alenka in zvezdica, Maribor 1965, str. 8–9
33
Slika 7: Oskar HUDALES, Alenka in zvezdica, Maribor 1965, str. 10–11
Slika 8: Oskar HUDALES, Alenka in zvezdica, Maribor 1965, str. 12–13
34
Slika 9: Oskar HUDALES, Alenka in zvezdica, Maribor 1965, str. 14–15
Slika 40: Oskar HUDALES, Alenka in zvezdica, Maribor 1965, str. 16–17
35
Slika 11: Oskar HUDALES, Alenka in zvezdica, Maribor 1965, str. 18–19
Slika 12: Oskar HUDALES, Alenka in zvezdica, Maribor 1965, str. 20–21
36
Slika 13: Oskar HUDALES, Alenka in zvezdica, Maribor 1965, str. 22–23
37
6.2 Oskar HUDALES, Mladost med knjigami, Maribor 1965 Naslov: Mladost med knjigami; avtor besedila: Oskar Hudales (1905–1968); ilustracija in oprema: akademski slikar Ive Šubic (1922–1989); založila: Založba Obzorja; leto izdaje: 1965; klasična trda vezava, mere platnic: 22,5 x 16,5 cm; natisnila septembra 1965, Blasnikova tiskarna, Ljubljana.111
Slika 14: Oskar HUDALES, Mladost med knjigami, Slika15: Oskar HUDALES, Mladost med knjigami, Maribor 1965, naslovna stran Maribor 1965, hrbtna stran
111 Oskar Hudales, Mladost med knjigami (kolofon), Maribor 1965. 38
Slika 16: Oskar HUDALES, Mladost med knjigami, Slika 17: Oskar HUDALES, Mladost med knjigami, Maribor 1965, str. 13 Maribor 1965, str. 31
Slika 18: Oskar HUDALES, Mladost med knjigami, Slika 19: Oskar HUDALES, Mladost med knjigami, Maribor 1965, str. 51 Maribor 1965, str. 61
39
Slika 20: Oskar HUDALES, Mladost med knjigami, Maribor Slika 21: Oskar HUDALES, Mladost med knjigami, 1965, str. 71 Maribor 1965, str. 89
Slika 22: Oskar HUDALES, Mladost med knjigami, Maribor Slika 53: Oskar HUDALES, Mladost med knjigami, 1965, str. 111 Maribor 1965, str. 117
40
Slika 24: Oskar HUDALES, Mladost med knjigami, Slika 25: Oskar HUDALES, Mladost med knjigami, Maribor Maribor 1965, str. 143 1965, str. 155
41
6.3 Branka JURCA, Žrebiček brez potnega lista, Maribor 1969 Naslov: Žrebiček brez potnega lista; avtor besedila: Branka Jurca (1914–1999); ilustracija in oprema: Milan Bizovičar (1927–2006); založila: Založba Obzorja; leto izdaje: 1969; klasična trda vezava, mere platnic: 22,5 x 17 cm; natisnilo marca 1969, ČP Mariborski tisk, Maribor.112
Slika 26: Branka JURCA, Žrebiček brez potnega lista, Slika 27: Branka JURCA, Žrebiček brez potnega lista, Maribor 1969, naslovna stran Maribor 1969, hrbtna stran
112 Branka Jurca, Žrebiček brez potnega lista (kolofon), Maribor 1969. 42
Slika28: Branka JURCA, Žrebiček brez potnega lista, Maribor 1969, str. 8
Slika 29: Branka JURCA, Žrebiček brez potnega lista, Slika 60: Branka JURCA, Žrebiček brez potnega lista, Maribor 1969, str. 9 Maribor 1969, str. 11
43
Slika 31: Branka JURCA, Žrebiček brez potnega lista, Slika 32: Branka JURCA, Žrebiček brez potnega Maribor 1969, str. 13 lista, Maribor 1969, str. 18
Slika 33: Branka JURCA, Žrebiček brez potnega lista, Maribor 1969, str. 15
44
Slika 34: Branka JURCA, Žrebiček brez potnega lista, Slika 35: Branka JURCA, Žrebiček brez potnega lista, Maribor 1969, str. 21 Maribor 1969, str. 24
Slika 36: Branka JURCA, Žrebiček brez potnega lista, Maribor 1969, str. 25
45
Slika 37: Branka JURCA, Žrebiček brez Slika 38: Branka JURCA, Žrebiček brez potnega potnega lista, Maribor 1969, str. 28 lista, Maribor 1969, str. 31
Slika 39: Branka JURCA, Žrebiček brez potnega lista, Maribor 1969, str. 29
Slika 40: Branka JURCA, Žrebiček brez potnega lista, Maribor 1969, str. 33
46
7 ZAKLJUČEK
Po pregledu literature in obravnavanju preteklosti Založbe Obzorja pridemo do zaključka, da je šlo nedvomno za unikaten pojav ne samo v mariborski regiji, pač pa tudi na nacionalnem nivoju. Na povojnih ruševinah Maribora je namreč vzniknila kulturna ustanova, ki je s svojim prispevkom omogočila kulturni razvoj ne samo v regiji, pač pa tudi v celotni državi oz. celo na federalno-državnem nivoju. S svojim delom se je več kot uspešno kosala z ljubljansko Mladinsko knjigo, ki je proti štajerskim Obzorjem predstavljala pravcatega velikana. Že mnogokrat omenjeni založniški fenomen v podobi Založbe Obzorja pa seveda ne bi bil mogoč brez prizadevnega dela ljudi, ki so v projektih pustili srce in dušo. Od ustanovitve dalje je založba iz leta v leto rasla, povečevala naklado in s svojim delom spodbujala razcvet in obstoj kulture. Podiranje rekordov, prejemanje nagrad, iz leta v leto višji prihodki, vedno bolj širok založniški program – vse to je bilo stalnica in nekaj samoumevnega za založbo. Njeni ustanovitelji so se zavedali pomena založniške dejavnosti v širšem kulturnem razvoju naroda. Številne knjige, ki so izšle pri Obzorjih, so bile ilustrirane, za kar je skrbel urednik Janez Vidic. V času njegovega sodelovanja z založbo so bile posebnosti v naboru ilustratorjev, ki so ustvarjali za založbo, s svojim delom pa poleg Vidica izstopata Ive Šubic in Milan Bizovičar. Ilustracije so tehnično dobro izdelane in skladne z zgodbami, ki jih predstavljajo. S temi tremi ustvarjalci je založba bržkone dosegla tudi svoj vrhunec, kar se tiče knjižne ilustracije. V nalogi predstavljene ilustracije in njihovi avtorji so le košček v mozaiku ustvarjalnosti in delovne vneme, ki je krasila založbo v njenem zlatem obdobju. Mariborska založba je nastala iz kulturno nacionalnih potreb mesta, ki je ob svojem industrijskem razmahu predstavljalo drugo slovensko kulturnopolitično središče. Začetki založbe so bili sicer skromni, a je morda prav represija med drugo svetovno vojno v prebivalcih Maribora spodbudila željo po duhovni prenovi in s tem odprla vrata uspešnemu delovanju. Zlato obdobje mariborske založbe je v mestu in širše pustilo močno zapuščino, ki so jo kulturniki sicer poskušali rešiti, vendar jim ni uspelo. Uspeli so rešiti arhiv, ohranjen v Univerzitetni knjižnici Maribor, ki nas popelje skozi zgodovino založbe in zgodovino njenih ilustriranih izdaj. Obžalujemo lahko, da se je trend oz. krivulja razvoja založbe, predvsem od osamosvojitve dalje obrnila navzdol, vendar se očitno vsaka zgodba na neki točki konča. Morda pa bi danes sicer reinkarnirana založba potrebovala tudi reinkarniranega Jožeta Košarja.
47
8 LITERATURA
- Kristina BENKOVA, Niko GRAFENAUER, Slovenska slikanica in knjižna ilustracija za mladino, Ljubljana 1978. - Mateja BREZNIK, Časnik Večer in Založba obzorja : diplomsko delo, Ljubljana 2004. - Jože CURK, Bruno HARTMAN, Jože KOROPEC, Maribor skozi stoletja. Razprave I, Maribor 1991. - Jože CIUHA, Jože Ciuha, Maribor 2003. - Marjan ČERNE, Mladinska knjiga-printing house, Ljubljana 1986. - Marjan DRNOVŠEK, Drago BAJT, Slovenska kronika XX. stoletja. 1941–1995, Ljubljana 1997. - France FORSTNERIČ, Melita FORSTNERIČ HAJNŠEK, Jože Košar : humanist in založnik, Maribor 2000. - Oskar HUDALES, Alenka in zvezdica, Maribor 1965. - Oskar HUDALES, Mladost med knjigami, Maribor 1965. - Martin IVANIČ, Enciklopedija Slovenije Wi–Ž, Ljubljana 2001. - Barbara JAKI, Slovenski impresionisti in njihov čas 1890–1920, Ljubljana 2008. - Marjan JAVORNIK, Enciklopedija Slovenije, A–Ca, Ljubljana 1987. - Marjan JAVORNIK, Enciklopedija Slovenije, Ce–Ed, Ljubljana 1988. - Marjan JAVORNIK, Enciklopedija Slovenije Kari–Krei, Ljubljana 1991. - Marjan JAVORNIK, Enciklopedija Slovenije Krek–Marij, Ljubljana 1992. - Branka JURCA, Žrebiček brez potnega lista, Maribor 1969. - Stanislav KOS, Bibliografija Založbe Obzorja Maribor 1951–1970, Maribor 1970. - Jože KOŠAR, Dvajset let založbe Obzorja, Dialogi, Maribor 1971. - Tomaž KRPIČ, Ive Šubic, slikar Poljanske doline, Škofja Loka 2012. - Andrej PAVLOVEC, Ive Šubic – v spomin (1922–1989), Loški razgledi, Škofja Loka 1989. - Jože PIRJEVEC, Jugoslavija 1918–1992, Koper 1995. - Božena PLEVNIK, Bizovičar, Ljubljana 1972. - Tatjana PREGL, Slovenska knjižna ilustracija, Ljubljana 1979. - Jože PRINČIČ, Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu, Novo Mesto 1992. - Janko PRUNK, Kratka zgodovina Slovenije, Ljubljana 2008. - Božo REPE, Dušan NEĆAK, Jože PRINČIČ, Slovenci in Makedonci v Jugoslaviji, Ljubljana 1999.
48
- Drago SIMONČIČ, 25 let založbe Obzorja Maribor, Dialogi, Maribor 1976. - Janez ŠVAJCNER, Jože Košar 1908–1982, Sodobnost, Ljubljana 1963. - Dušan VOGLAR, Enciklopedija Slovenije, Marin–Nor, Ljubljana 1993. - Dušan VOGLAR, Enciklopedija Slovenije, Plo–Ps, Ljubljana 1995. - Prežihov VORANC, Solzice, Ljubljana 1973. - Sergej VRIŠER, Janez Vidic, Maribor 1984. - Franc ZALAR, Retrospektivni razstavi Janeza Vidica v Kostanjevici, Sodobnost, Ljubljana 1983.
9 UPORABLJENI ČLANKI
- France FORSTNERIČ, Založba se ne bo sesula, a njen program je zelo okleščen, Delo, 32, 1990, str. 10. - France FORSTNERIČ, Vsaka peta slovenska knjiga je iz mariborskih Obzorij, Delo, 29, 1987, str. 6. - Ksenija PUŠNIK, Prisilna poravnava za Obzorja sprejeta, Večer, 56, 2000, str. 8. - Peter ROK, Priložnost za nov začetek, Delo, 43, 2001, str. 10. - Drago SIMONČIČ, Kako premagati mariborski sindrom, Večer, 59, 2003, str. 41. - Lojze SMASEK, Bogat program, Večer, 22, 1966, str. 8. - Nikola ŠOŠTARIČ, Še eno mariborsko podjetje je postalo ljubljansko, Večer, 56, 2000, str. 9. - Nikola ŠOŠTARIČ, Podjetje, ki ga ni več na obzorju, Večer, 59, 2003, str. 40–41. - Franc ŠRIMPF, Tisoča knjiga Založbe Obzorja, Delo, 8, 1970, str. 5. - Vili VUK, Močno zastopstvo mladih avtorjev, Večer, 23, 1967, str. 9. - Vili VUK, Potrebna blagovna znamka, Večer, 56, 2000, str. 20. - Andrej RAHTEN, Vilko Ovsenik (http://www.slovenska- biografija.si/oseba/sbi1001190/#novi-slovenski-biografski-leksikon; pridobljeno 25. 8. 2014, ob 15:38). - Polona Balantič, Umrl je ilustrator Božo Kos; (http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/umrl-je-ilustrator-bozo-kos/158905; pridobljeno 25. 8. 2014, ob 11:12).
49