www.robertlisac.com

Robert Lisac: FREE FIGHT – ULTIMATIVNI BORILNI ŠPORT 1 Zgodovina, borbene faze, borbena načela

Izdal in založil: Robert Lisac

Fotografije: Robert Lisac, Peter Nikolič, Aljoša Gorup, Neil Jaka North

Risbe: Robert Lisac

Lektorirala: Ljuba Žerovc (2008) Lektorirala: Tadeja Škorja (2012)

1. izdaja: Velenje, februar 2008 2. dopolnjena in razširjena izdaja: Ljubljana, 1. september 2012

Vse pravice pridržane. Nobenega dela te knjige ni dovoljeno ponatisniti, reproducirati ali posredovati s kakršnimikoli sredstvi, elektronskimi, mehanskimi, s fotokopiranjem, zvokovnim snemanjem ali kako drugače, brez predhodnega pisnega dovoljenja avtorja.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

796.85

LISAC, Robert, 1973- Free fight : ultimativni borilni šport. 1, Zgodovina, borbene faze, borbena načela / Robert Lisac. - Velenje : samozal., 2008

ISBN 978-961-92345-0-1

237478400

www.robertlisac.com

OPOZORILO:

Borbene tehnike, ki so prikazane v knjigi, so NEVARNE in zaradi tega prikazane zgolj informativno za predstavitev free fighta širši javnosti.

Nikar ne izvajajte borbenih tehnik in prikazanih vaj brez prisotnosti in nadzora kvalificiranega inštruktorja, trenerja ali učitelja borilnih veščin in športov!

Avtor knjige ne prevzema nobene odgovornosti v primeru poškodb, invalidnosti, smrti ali kako drugače nastale škode zaradi uporabe prikazanih tehnik, borbenih principov, vaj in razlag v knjigi.

www.robertlisac.com

Zahvala

2008 – 1. izdaja

Rad bi se zahvalil vsem, ki so mi pri nastanku te knjige posredno ali neposredno nudili svojo nesebično pomoč. Veliko zahvalo si zaslužijo Matjaž Hrovat, Simon Zajc, Sanda Velić, Aljoša Gorup, Gregor Rojc, Joland Orož, Gregor Štrakl in Ljuba Žerovc, ki je poskrbela za dokončno lekturo. Zelo posebna zahvala gre tudi mojim prijateljem in partnerjem, s katerimi sem v našem »laboratoriju« leta skupaj treniral in eksperimentiral. Franjo, Robi in Boštjan, hvala vam za potrpežljivost pri fotografskih seansah za to knjigo in vse dosedanje nepozabne športne podvige ter skupne pustolovščine! Upam, da jih bo v prihodnosti še več!

2012 – 2. razširjena in dopolnjena izdaja

Tudi pri drugi izdaji mi je pomagalo veliko prijaznih in zagnanih ljudi. Veliko zahvalo si zaslužijo moji MMA borci Fightcluba Ljubljana, ki so na letošnjem taboru v Bohinju potrpežljivo prenašali vse moje komentarje pri slikanju tehnik. Navdušen sem nad rezultatom! Hvala za vašo pomoč, čas in energijo. Odlično ste se odrezali!

Gregor Gajić, Jaka, Sašo Weixler, Miha Sužnik, Andraž Urevec, Robert Lisac

www.robertlisac.com

Posebej bi se rad zahvalil tudi vsem ostalim MMA borcem kluba, ker smem z vami skupaj rasti kot človek in trener. Brez vas ne bi bilo cel kup novih spoznanj, ki so zdaj zelo pomemben del vsebine te knjige.

Zahvaljujem se tudi vsem podjetjem, ki so moj trud poplačala z reklamo v e-knjigi:

- SUD – Silovit udarec - Terme Topolšica - CENTER SONCE d.o.o. - Zavod za napredne študije DELTA

Tadeja, hvala za lekturo in, da si lovila najinega malega energetika po stanovanju, bila animatorka Teji, nam kuhala in skrbela za vsakodnevne opravke, ko sem pisal to knjigo. Ljubim te!

www.robertlisac.com

Predgovor k drugi dopolnjeni in razširjeni izdaji free fight 1

Ko sem leta 2008 izdal elektronsko knjigo FREE FIGHT 1, se mi še sanjalo ni, kako napeto, zanimivo in nepredvidljivo je lahko življenje, tako kot borba v oktagonu.

Napeto zato, ker do zadnjega trenutka nisem vedel, kako se bo odzivala javnost, ko bo knjiga izdana. Odziv je bil veličasten! Knjigo si je z interneta snelo več tisoč ljudi. Neverjetno za šport, ki je precej dolgo veljal za marginalnega. Z navdušenjem sem takrat prebiral tedenske analize svoje spletne strani in bil presenečen, ko sem ugotovil, da to e- knjigo berejo ne samo v Sloveniji, temveč tudi na Hrvaškem, v Bosni, Srbiji, pa tudi v Ameriki, Rusiji in še kje.

Zanimivo zato, ker se je MMA v Sloveniji v tem obdobju zelo razvil in pridobil na kvaliteti. K temu so nedvomno prispevale razne velike prireditve kot so WFC, Fightzone in številne druge, hkrati pa tudi ustanovitev slovenske MMA lige, ki je omogočila, da so lahko začeli na amaterski ravni tekmovati borci, ki so si tega želeli, teh pa ni bilo malo!

Nepredvidljivo zato, ker se po štirih letih spet vračam za računalnik, čeprav sem mislil, da je knjiga napisana, ko je napisana. Da temu ni tako, sploh pa ne na področju borilnih športov, mi je postalo jasno, ko sem pred tedni iz čiste radovednosti prelistal to svoje delo in ugotovil, da je že skrajni čas za določene dopolnitve, ker bralcem ne morem več ponuditi istega izdelka kot pred štirimi leti. Gre za živo tematiko, ki se spreminja, raste, dopolnjuje. Zato se ne bi čudil, če bo čez nekaj let potrebno to delo ponovno dopolniti.

Kaj vas torej čaka v novi dopolnjeni in razširjeni izdaji?

 Več kot 60 strani s povsem novimi in poglobljenimi razlagami, nove tehnike, nove vaje in nasveti, s pomočjo katerih boste postali boljši borec.

 Bolj temeljita razlaga borbenih principov, razloženih z raznimi tehnikami, saj slika pove več kot tisoč besed, praksa na blazini pa več kot tisoč slik.

 Borbeni dril s katerim izboljšate vaš pritisk v smeri naprej.

 Vaje z veliko žogo (physioball, swiss ball), s pomočjo katerih se boste na parterju bistveno bolj učinkovito in tekoče premikali.

www.robertlisac.com

 Dodal sem novo borbeno načelo »SPECIALIZIRAJ SE!« in ga razložil z raznimi variacijami armtriangla (po japonsko kata gatame).

Nekatere stvari se zbistrijo šele s časom. Ena takšnih zadev je terminologija našega športa. Še pred štirimi leti se je o tem športu govorilo kot o free fightu, o vale tudu, o MMAju... V naslovu sem se takrat odločil za termin free fight, čeprav so me nekateri svarili, da bi bil termin MMA (mixed martial arts) bolj primeren. Imeli so prav, saj se je danes uveljavil termin MMA. To je tudi razlog, zakaj ta termin uporabljam v vrsticah, ki sem jih kasneje dodal. Druga stvar, ki jo je pokazal čas, je, da sem v prvih dveh knjigah obljubljal e-knjigo FREE FIGHT 3 – FIZIČNA PRIPRAVA BORCA, ki naj bi jo napisal moj prijatelj Anže, pa tega projekta še žal nisva uspela uresničiti. Da tudi tokrat ne bom obljubljal preveč, vam sporočam, da namen, da ta knjiga izide, še vedno obstaja, vendar bo očitno izšla, ko bo napočil pravi trenutek.

Tretja stvar, ki mi je padla v oko, je, da so slike iz prve izdaje zelo »undergroundovske«. Na mnogih smo »akterji«, ko prikazujemo tehnike, kar v kimonah, ki jih v MMA ringu ali oktagonu že dolgo ne srečujemo več. Spraševal sem se, če bi zaradi tega obnovil tudi ves slikovni material. Za ta korak se nisem odločil, ker smo takrat, ko je ta knjiga nastajala in vsa leta pred tem, na ta način pač trenirali. Nimamo se česa sramovati, nekje je bilo potrebno začeti in imeli smo se imenitno! Isto velja tudi za prostor, naš »laboratorij«, kjer smo trenirali. Gotovo na slikah ni videti prav vabljiv. Med režami blazin so se skrivali uhani, prah, lasje, cel kup pasjih dlak in podobnih »zakladov«. Verjamem, da so mnogi drugi trenirali v podobnih ali še slabših pogojih. Tudi to je del zgodovine in naj bo zabeležen tak kot je. Zato smo pa toliko bolj posodobljeni na novih fotografijah.

Rad bi opozoril še na dejstvo, da gre pri celotni knjigi za skupek lastnih izkušenj, raziskav, predvidevanj, mnenj in znanj, zato ta knjiga ni objektivno znanstveno delo o MMAju. Gre bolj za moj zelo osebni pogled, za mojo interpretacijo MMA-ja. Res pa je, da sta obe knjigi, FREE FIGHT 1 in FREE FIGHT 2 posledica moje diplome iz te tematike na fakulteti za šport, ki naj bi bila napisana v »znanstvenem duhu«, vendar sem obe knjigi že pred prvo izdajo »deznanstveniziral« tako da sem, kjer sem le mogel, dodal svoje osebno mnenje, svoj pogled, svojo izkušnjo. Torej: čisto možno je, da se v določenih pogledih motim, tako kot sem se zmotil pred leti pri izbiri naslova. Zato berite vse čtivo na kritičen način in sledite filozofiji Bruce Leeja: vzemite, kar potrebujete, pridobljeno znanje predelajte na sebi lasten način, ostalo pa brez pomislekov zavrzite.

Moje delo ni popolno – manjka npr. vrsta dogodkov v zgodovini slovenskega MMAja, ki so relevantni za razvoj MMAja od leta 2008 pa do danes (2012), pa tudi pred letom 2008 sem gotovo še kakšnega spregledal. To vrzel naj ob prvi priložnosti zapolnijo zagnani športni zgodovinarji.

Želim vam prijetno branje!

www.robertlisac.com

Kazalo FREE FIGHT – ULTIMATIVNI BORILNI ŠPORT 1

Robert Simonič o knjigi Roberta Lisaca 9 Kaj boste pridobili s to knjigo? 10 Free fight ali svet res potrebuje še en novi borilni šport? 12 Kaj sploh je free fight? 14 Pet borilnih faz free fighta 15 Borilni športi, iz katerih free fight črpa svoje tehnike 17 Tajski boks – kraljica azijskih kontaktnih športov 17 Kikboks – simfonija ročnih in nožnih udarcev 18 Boks – borilni šport za plemenite 20 Rokoborba – stara kot človeštvo in še vedno deluje 21 Judo – nežna pot za tiste, ki jo razumejo 22 Brazilski jiu jitsu – mojstrstvo na parterju 23 Sambo – ruski vir »odštekanih« vzvodov in ključev 24 Free fight – borilni šport ali borilna veščina? 24 Glavne razlike med tradicionalnimi azijskimi borilnimi športi in free fightom 28 Pestra zgodovina free fighta v svetu 29 10 let zgodovine free fighta v Sloveniji 34 Zakaj so borbena načela bolj pomembna od tehnik? 45 Načelo pokončnosti 50 Načelo spravi nasprotnika v nenaravni položaj 54 Načelo ustvarjanja in jemanja prostora 69 Načelo uničevanja »stojnih nog« 95 Načelo »potegni ga k sebi« 103 Načelo nenehnega motenja nasprotnika 105 Načelo postopnosti 105 Načelo preventivnega ravnanja 107 Načelo Napadaj najšibkejši člen 108 Načelo »specializiraj se« 108 Načelo minimalnega vložka energije za maksimalni učinek 118 Borbena načela je mogoče uporabljati tudi v vsakdanjem življenju 124 Kje dobite FREE FIGHT – ULTIMATIVNI BORILNI ŠPORT 2 ? 124 O avtorju 126 Viri in literatura 127

www.robertlisac.com

Robert Simonič o knjigi Roberta Lisaca

Vauuuu … To je bil prvi odziv, ko sem dobil v roke knjigi FREE FIGHT – ULTIMATIVNI BORILNI ŠPORT 1 in 2 mojega prijatelja. Takšni knjigi sta več kot potrebni v našem prostoru, saj zapolnjujeta vrzel na tem področju delovanja v športu z vidika borca, trenerja, človeka v enem. Knjigi imata več odličnih poglavij, kar pa me najbolj razveseljuje, pa je to, da sta napisani v berljivem jeziku, ki je zelo poljuden, ter da se ne ukvarja samo s tehnikami in njihovim prikazom, pač pa obravnava tudi principe treniranja, vzgoje športnikov in trenerjev. Nekaj podobnega zasledimo le še v nekaterih podobnih delih v slovenskemu jeziku, npr. pri avtorjih, kot sta mag. Viki Krevsel in prof. Vlado Čuš. Velika novost, ki je običajno ne zasledimo v knjigah o borilnih veščinah, je tudi ta, da opozarja na človeški EGO kot poglavitni faktor pri uspešnem treningu in vodenju treningov v borilnih športih in veščinah.

Robert je na zelo poljuden način opisal svoje večletne izkušnje borca in trenerja na področju borilnih veščin in športov. Kdor ga pozna, ve, da je njegov pristop k borilnim veščinam izjemno izviren in da ga prepleta tudi z drugimi vidiki, kot so osebna rast, pristnost in odprtost. Ob vsem tem razvija še svoje sposobnosti pisateljevanja, govorništva in goji vrednote prijateljstva. Knjigi imata več zanimivosti, ki ji dajejo čar: sta e-knjigi, za uporabnike brezplačni, podan je tudi kronološki zapis zgodovine free fighta v Sloveniji. Upam, da bomo v prihodnje kmalu dobili primeren slovenski izraz za free fight. Tudi v njegovem angleškem izvirniku bi se lahko vprašali o primernosti tega izraza. Menim, da bi bil za to obliko borilnega športa bolj ustrezen izraz MMA (mixed martial arts), ki pa je spet angleški. Naj na koncu dodam svoj odgovor na Robertovo bojazen, da lahko v Sloveniji free fight zaradi neurejenih razmer izkoristijo nepridipravi za svoje nečedne dejavnosti. Iz svojih izkušenj vem, da bodo takšni ljudje raje posegli po hitrejših načinih doseganja svoji ciljev (orožje, priročna sredstva ali številčna premoč), kot pa po napornih treningih free fighta, kjer se ne cedita med in mleko, temveč kraljujejo znoj, napor in včasih kri.

Robert Simonič supertrening.si

PS: Pa še mojih 5 minut angleščine: Robert whey to go, keep up the good work!! And buy this book!  (za vse Gorenjce, Savinjčane in Škote: »je zastonj!« )

www.robertlisac.com

Kaj boste pridobili s to knjigo?

Vsak borec, ki se ukvarja z borilnimi športi, bi rad postal v svojem športu še boljši, da bi požel večje uspehe na blazini, v ringu ali v oktagonu. Predvidevam, da bi še boljši borec postali radi tudi vi, in se zdaj seveda sprašujete, ali vam lahko ta knjiga pri tem tudi pomaga?

Lahko! Knjiga FREE FIGHT – ULTIMATIVNI BORILNI ŠPORT 1 vam bo dala praktične napotke, koristne nasvete in nove ideje, ki vam bodo na tej poti gotovo pomagali. Vam najbolj koristni del knjige, kar se tiče prakse, predstavljajo borbena načela. Borbena načela? Da, borbena načela. Tako obširno opisana in razložena, in to v slovenščini, niso nikjer drugje! Kot trener sem v preteklosti opažal, da je borec, ki je ta borbena načela razumel in obvladal, lahko premagoval nasprotnike, ki so bili od njega težji tudi po 10, 20, včasih celo 30 kilogramov in več! Si lahko predstavljate, da bi tudi vam takšno znanje o borbenih načelih pripomoglo k hitrejšemu, kakovostnemu in trajnejšemu napredku v borbi? Si ne želite tudi vi raje »igrati« kot pa mučiti z nasprotniki? Zelo konkretne napotke in obširne informacije o 10 borbenih načelih si boste lahko prebrali v tej knjigi.

Tudi s teoretičnega vidika je pričujoča knjiga prava poslastica! V njej je predstavljena zgodovina free fighta v svetu, in prvič tudi zgodovina free fighta pri nas v Sloveniji. Prebrali si boste lahko, kateri so glavni borilni športi, iz katerih free fight črpa svoje tehnike. Nazorno so razložene vse borbene faze. Zanimivo za branje je gotovo tudi poglavje o vprašanju, ali je free fight borilna veščina ali borilni šport, in kakšne so poglavitne razlike med free fightom in tradicionalnimi azijskimi borilnimi veščinami. Mnogo borcev te pojme precej zamenjuje; ko boste prebrali knjigo, vi gotovo ne boste več med njimi.

In kaj vas čaka v knjigi FREE FIGHT – ULTIMATIVNI BORILNI ŠPORT 2? V tej knjigi se boste pobliže seznanili z osnovnimi tehnikami free fighta, saj bodo podane vse ključne točke, na katere je treba paziti, ko te tehnike izvajate v praksi. Kaj še?

Žal v medijih pogosto free fight borce enačijo z nepismenimi nasilneži, ki ne znajo niti pravilno črkovati svojega imena. Ni lahko priznati, da v posameznih in zelo redkih primerih ta primerjava žal celo drži. Da se rešimo te negativne podobe, je treba znati še kaj več kot samo borbene tehnike in principe. Zato sem želel v FREE FIGHT – ULTIMATIVNI BORILNI ŠPORT 2 posredovati tudi zelo pomembne informacije o etiki, o osebni rasti in o tem, da ni vseeno, kakšen človek poučuje free fight, in da tudi ni vseeno, kdo se ga uči! Free fight je mnogo več kot »samo« borilni šport, je način življenja, ki posega globoko v človekovo življenje, če se tega borec zaveda ali ne!

Dragi borci in trenerji, vsi, ki se s tem športom ukvarjamo, nosimo odgovornost za to, kako nas drugi vidijo, ne samo v ringu, temveč tudi v vsakdanjem življenju! Zato www.robertlisac.com poskrbimo za to, da se rešimo negativnega imidža, ki smo ga pogosto deležni. Kako? Tako, da poskrbimo za naše največje orožje! Tu ne gre za naše pesti! Ne, tu gre za naše možgane in naše srce. Mišice s starostjo izgubijo svojo moč, prav tako sčasoma zbledijo vse zmage v ringu, plemeniti karakter in bojevniško srce, polno poguma, toplote in človečnosti, pa ostaja do konca. Poskrbimo za to, da nas bodo ljudje prepoznali po teh pozitivnih lastnostih in vrednotah.

Pišite mi! Vesel bom vsake e-pošte ([email protected]), vseh povratnih informacij in predlogov, zato me lahko najdete tudi na facebooku.

Želim vam prijetno branje!

Robert Lisac www.robertlisac.com www.unikatnimozaiki.com www.uniquemosaic.com

PS: Na moji spletni strani www.robertlisac.com se lahko naročite na e-novice.

Ta knjiga je za vas povsem brezplačna. Do tega trenutka sem porabil za pisanje in zbiranje gradiva 556 ur dela. To je ogromno dela, ki sem ga za vas zelo rad opravil, vendar sam tega podviga nikoli ne bi uspel uresničiti. Pri tem delu so me namreč podprli in mi pomagali številni prijatelji, pravi prijatelji! Ker roka roko umiva, upam, da boste razumeli, da jim dobroto, ki sem je bil deležen z njihove strani, vračam tako, da jih na ustrezen način promoviram in oglašujem. Na ta način ste vi deležni brezplačne e- knjige, moji prijatelji pozornosti, ki si jo res zaslužijo in tako imam tudi jaz priložnost in možnost, da lahko še naprej pišem o stvareh, ki me veselijo, ker se krog med vami, mojimi prijatelji in mano lepe sklene .

www.robertlisac.com

Free fight, ali svet res potrebuje še en nov borilni šport?

Trenutno vlada v svetu še precej nasilja, in to na vseh mogočih ravneh človekovega delovanja. Na makro ravni se to nasilje kaže v zadnjih desetletjih v obliki vojn na Balkanu, v Afganistanu, Iraku, Vietnamu in Čečeniji, kot tudi na gospodarski ravni, kjer svetovne velesile nasilno izkoriščajo ekonomsko šibkejše države. Na mikro ravni nasilje zasledimo v vseh možnih sferah, v vseh družbenih slojih in v vseh starostnih ter interesnih skupinah. Paleta nasilja očitno ne pozna meja, kar se tiče njene žalostne raznolikosti, samo pomislimo na nasilje v družini, nasilje v partnerstvu, nasilje nad otroki, nasilje nogometnih navijaških skupin, nasilje v šolah, nasilje na delovnih mestih, ja celo nasilje v vrtcih, in konec koncev tudi nasilje na blazinah in v ringu. Prisotnost nasilja skozi zgodovino kaže na to, da je eden glavnih zrelostnih izpitov celotnega človeštva transformacija nasilja v sprejemljive oblike, ki so pogoj za življenje v sožitju drugega z drugim ne glede barvo kože, religije, socialnega statusa ali državljanstva.

Z malokalibrsko pištolo je mogoče ubiti človeka in s tem storiti veliko škode. Iz tega vidika gledano je pištola orodje zla in nasilja. Čeprav se sliši zelo nelogično, pa je lahko prav malokalibrska pištola tudi orodje, s pomočjo katerega se človek nauči discipline, osredotočenosti, natančnosti in vztrajnosti, če jo uporabi kot športno orodje in ne kot ubijalsko orožje. Ali bo človek uporabljal pištolo kot sredstvo urjenja duha in telesa, ali kot ubijalsko orožje, je odvisno od mnogih dejavnikov. Ni vseeno, ali mladega človeka uči streljati poklicni morilec ali športni pedagog, ki ga uči poleg streljanja tudi ostalih veščin, ki so potrebne, da postane mlad človek Človek z veliko začetnico. Ni vseeno, ali dobi v roko pištolo otrok, ki se še ne zaveda posledic, ki jih lahko takšno orožje povzroči, ali mladostnik oziroma odrasel človek, ki se tega zelo natančno zaveda. Zelo podobna situacija se je pojavila na sceni borilnih veščin s pojavom free fighta. Free fight je v podobni vlogi kot pištola, lahko je smrtonosen borilni šport, lahko pa je tudi šola za življenje, kjer si človek ne izoblikuje samo telesa, ampak tudi moralne vrednote, osebnost in še kaj. Prej sem omenil, da je v vseh sferah človekovega delovanja prisotno nasilje in agresija, zakaj ne bi to agresijo zmanjšali in celo transformirali na smiseln način s pomočjo free fighta? Šele ko borec sam občuti udarec, ko je sam deležen bolečine, ki se lahko porodi v free fight borbi, lahko dobi osebno izkušnjo, da udarci bolijo. Pestalozzi pravi, da samo preko osebne prizadetosti postopoma pridemo k drugačnem zavedanju.

Osebna prizadetost je lahko tista ključna priložnost za transformacijo, kjer bivši pretepač s trdim delom na sebi lahko postane umirjen in moralen športnik, če ga pri tem vzpodbuja in usmerja kvalificiran in sposoben trener, ki obvlada še kaj več kot samo vihtenje pesti. Free fight ali prosta športna borba, kakor mnogi prevajajo ta

www.robertlisac.com

Kliknite na www.center-sonce.com ! termin, je lahko odlično vzgojno sredstvo, odlična rekreacija, odlično sredstvo za transformacijo agresije in nasilja, če se s tem športom ukvarjajo pravi ljudje. Takrat lahko free fight postane tudi pot miru, pot harmonije in sožitja. Res pa je tudi, da v tem primeru free fight ni primeren za vsakega človeka, tako kot tudi ne izstavimo orožnega lista za pištolo morilcu, ki je že ubijal. Free fight naj bi poučevali in trenirali visoko moralni in etični ljudje.

Tako kot ne more in ne sme biti strelno orožje na razpolago kar vsakomur, tako ne bi smel biti na razpolago free fight prav vsem, ki so pripravljeni plačati 30, 40 ali 50 evrov na mesec za trening tega borilnega športa. Tako kot se je treba za orožni list dobesedno kvalificirati in dokazati, da je človek, ki si ga želi, vreden te nove odgovornosti, tako bi bilo prav, da se človek kvalificira s svojim pozitivnim namenom in zrelo osebnostjo za free fight. Free fight je kot morfij, lahko deluje kot poguben strup ali kot zdravilo, zato na tem področju ni prostora za neodgovorno eksperimentiranje! Smisel te knjige je, da osvetli tako pozitivne kot tudi negativne plati free fighta in na koncu ponudi nekaj možnih smernic in pobud, da se bo free fight v Sloveniji razvijal v bolj človeško smer in da ne bo samo sam sebi namen. Človeška smer zajema free fight kot orodje spreminjanja samega sebe na boljše. Prav s tem pristopom je lahko storjen pomemben korak v bistveno mirnejši in lepši svet. Zato lahko na vprašanje, ali svet res potrebuje še en borilni šport, torej free fight, odločno odgovorim z DA!

www.robertlisac.com

Kaj sploh je free fight?

Free fight je zelo mlad kontaktni šport, pri katerem so združene vse borbene distance, brce, udarci z roko, clinch, meti in borba na tleh. Cilj free fighta je premagati nasprotnika v športni borbi tako, da se ta preda, s knockoutom, ali da borbo prekine sodnik. Druga imena, ki označujejo inačice tega borilnega športa so:

 Vale tudo, termin izvira iz portugalščine in pomeni „vse velja“. Vale tudo bi lahko imenovali tudi free fight, shootfighting ali kako drugače, vendar pri tem ne gre toliko za ime kot za način treniranja, za celovitost tehnik in obliko boja.

 MMA – Mixed Martial Arts, že sam termin pove, za kaj gre, namreč za »mešanico borilnih športov in veščin«. Da pa tu ne gre samo za »mešanico malo tega, malo onega«, temveč za mnogo več, bomo dokazali malce kasneje.

 Shootfighting, termin, ki prav tako zajema sintezo več borilnih veščin in športov, kjer prevladuje vpliv tajskega boksa in catch wrestlinga.

Slovenska scena za svoj šport uporablja različna imena, najbolj pogosta so gotovo free fight, vale tudo in MMA. Mnogi, ki radi uporabljajo slovensko izrazoslovje, pa uporabljajo tudi izraz prosta borba ali prosta športna borba. Medtem ko Anže Klobčaver, moj soborec bolj vztraja pri slovenski inačici, sem sam ostal pri angleški inačici, ker je bila večina knjige že napisana, ko se je pojavilo vprašanje, kateri izraz bova zdaj uporabila, free fight ali prosta borba. Ker sem si želel, da bi vi dobili to knjigo v roke čim prej, sem pustil vse tako, kot je bilo napisano, ker bi se izid knjige sicer zaradi dolgotrajnega popravljanja gotovo prestavil še za nekaj tednov. Je pa res, da mi slovenski izraz prosta borba postaja vedno bolj všeč.

Tekmovanja free fighta se lahko odvijajo v ringu ali v tako imenovani »kletki« (cage) oziroma oktagonu. Za free fight je značilno, da gre za konglomerat borilnih veščin in športov, ki se med seboj dopolnjujejo. Čeprav je free fight sestavljen iz elementov najrazličnejših borilnih športov in veščin, pa vendarle premore čisto svojo edinstveno filozofijo in borbeno logiko.

www.robertlisac.com

Pet borbenih faz free fighta

Da postane koncept free fighta bolj razumljiv, je treba razumeti pet borbenih faz, ki govorijo tudi o „razdalji“ med borcema. Pri free fightu poteka borba preko vseh pet borbenih faz, in ravno to dejstvo je eno glavnih značilnosti free fighta. Res pa je, da različni avtorji delijo borbene faze na različne načine, zato se lahko po številu razlikujejo. Za lažje razumevanje vseh borbenih faz sledi ilustrativni prikaz (slika 1 -5), ki služi zgolj kot vizualna ideja o dogajanju v posamičnih borbenih fazah.

1 2 3 4 5

1. borbena faza: nožni udarci (Slika 1) 2. borbena faza: ročni udarci (Slika 2) 3. borbena faza: udarci s koleni (ali komolci) (Slika 3) 4. borbena faza: meti (Slika 4) 5. borbena faza: borba na tleh. Nekateri to fazo imenujejo tudi »parter« (Slika5)

Borci, ki se ukvarjajo s free fightom, vadijo vse borbene faze in jih uporabljajo tudi v športni borbi, kar je v svetu borilnih športov in veščin v bistvu redkost. Pri športnem karateju zasledimo na primer prvi dve borbeni fazi ali celo še tretjo, vendar v večini karate-slogov manjkata zadnji dve fazi. Pri športni judo borbi ni prvih dveh faz, kar pomeni, da je za zahteve free fighta ta šport s tehničnega vidika »pomanjkljiv«, podobno velja, gledano s tega vidika, tudi za karate.

Da se razumemo, visoko spoštujem vsak borilni šport, saj sem sam prav tako dolga leta treniral judo in nekaj časa tudi karate, tu gre le za primerjavo dejstev med posameznimi borilnimi športi za lažje razumevanje free fighta samega.

Zaradi tega karate ali judo nista nič slabša od free fighta, gre preprosto za drugačna borilna športa, ki imata nedvomno svojo vrednost v svetu borilnih športov. Če free fight borci trenirajo vse borbene faze, to še ne pomeni, da se morajo v teku borbe tudi dosledno zvrstiti ena za drugo. Možno je celo, da borec preskoči eno ali dve borbeni fazi, da recimo borbe ne začne z brcami ali udarci, temveč z meti. Možno je tudi, da

www.robertlisac.com se borba konča že predčasno, pa čeprav sta oba borca uporabila samo prvi dve fazi bojevanja.

Ker gre pri free fightu za borbo preko vseh borbenih faz, se je borcem porodila nuja, da prevzamejo iz posameznih borilnih športov tehnike, ki so se v free fight tekmovanjih izkazale kot najbolj učinkovite. Ko analiziramo posamezne borbene faze, ugotovimo, da v vsaki posamezni fazi pogosto prevladuje ena borilna veščina ali borilni šport, ki daje tej fazi svojevrsten pečat. Le v zadnjih dveh fazah je več borilnih športov in borilnih veščin, iz katerih črpajo free fight borci svoje tehnike. V posameznih borbenih fazah zasledimo predvsem tehnike naslednjih borilnih veščin:

1. faza nožnih udarcev: predvsem brce tajskega boksa in kikboksa 2. faza udarcev z roko: boks 3. faza udarcev s koleni in komolci: tajski boks 4. faza metov : judo, rokoborba, sambo 5. faza borbe na tleh: brazilski in japonski jiu jitsu, judo

V začetkih teh bojev so zmagovali pretežno »grapplerji«, torej športniki, ki so se ukvarjali z borilnimi športi, ki vsebujejo zadnje tri borbene faze (judo, rokoborba, sambo, brazilski jiu jitsu). Ker so boji postajali vedno bolj prestižni, popularni in tudi vedno boljše plačani, so se »strikerji« (boks, karate, kikboks, tajski boks, savate), torej borci, ki se ukvarjajo z veščinami, kjer so v ospredju udarci, hitro naučili tudi preostalih borbenih faz, in trenutno je mogoče trditi, da so danes na vrhu izključno športniki, ki brezhibno obvladajo vse borbene faze.

V toku zadnjih desetih let se je vse gibanje razvilo v vrhunski šport, saj takšna zvrst borbe zahteva izredno tehnično in fizično pripravljenost. Da bi bolje razumeli, od kod črpajo borci free fighta svoje tehnike in znanje, je prav, da še na tem mestu predstavim posamezne borilne športe in borilne večine, iz katerih free fight izhaja. Prikazal bom stične točke med free fightom in omenjenimi borilnimi veščinami oziroma borilnimi športi.

www.robertlisac.com

BORILNI ŠPORTI, IZ KATERIH ČRPA FREE FIGHT SVOJE TEHNIKE

Tajski boks – kraljica azijskih kontaktnih športov

Tajski boks je kontaktni borilni šport. Prvič so tajski boks omenili v pisni obliki v 16. stoletju, ko opisujejo borbo med tajskim in burmanskim plemičem. V 20. stoletju še niso poznali kategorij in rund. Boji so bili izredno kruti. Po drugi svetovni vojni so spremenili pravila te borilne veščine, ki je tako doživela transformacijo v nacionalni šport te države.

Tajski boks premore prve tri borbene faze. Borci tajskega boksa so znani po izredno dobri telesni pripravljenosti in strahovitih nizkih krožnih brcah. Nizke krožne brce so brce, s katerimi borec meri v nasprotnikovo bedro z notranje ali zunanje strani. V borbenem žargonu se imenuje ta brca »low kick«. Low pomeni nizko, torej gre za udarce z nogo, ki merijo v predele od pasu navzdol. Podobno kot pri tajskem boksu tudi pri free fightu niso dovoljene nizke krožne brce v koleno. Pri nizkih krožnih brcah gre za eno najefektivnejših tehnik, ki izvira iz jugovzhodne Azije.

Kdor je že prejel tovrstni udarec v stegno, ve, da je ta izkušnja izredno boleča, in za netreniranega in neutrjenega borca pomeni to tudi ponavadi konec borbe. Ta tehnika je bistveni element, ki so ga borci free fighta prevzeli od Tajcev. Podobno velja za udarce s komolci in s koleni.

Te udarce tajski boksarji izvajajo mojstrsko, in ni naključje, da se tudi glede teh tehnik zgledujejo free fight borci po tajskem boksu. Je pa na tem mestu potrebno omeniti, da so v free fightu bolj v uporabi udarci s kolenom kot s komolcem (odvisno od vrste tekmovanja, države, pravil free fight zveze).

Razlog je ta, da se oba borca, ko lahko uporabljata udarce s komolci, lahko že tudi poslužujeta tehnike metov. Zaradi kontaktnega načina treniranja, kjer se hitro pokaže, kaj in koliko kdo zna, so Tajci v svetu borilnih športov zelo spoštovani borci.

www.robertlisac.com

Značilna nizka krožna brca tajskega boksa

Tajski boks je na Tajskem izjemno popularen in ima podoben status kot v Sloveniji nogomet ali košarka. Na zgornji sliki je možno videti značilno nizko krožno brco iz repertoarja tajskega boksa.

Kikboks – simfonija ročnih in nožnih udarcev

Pri kikboksu gre v bistvu za dokaj mlad borilni šport, ki se poslužuje samo prvih dveh borbenih faz. Oče kikboksa je Mike Anderson, ki je prvi organiziral semi- in full-contact tekmovanja, in je s tem dejanjem precej razburkal »tradicionalno sceno«. Danes obstaja v svetu precej kikboks zvez, ki vse tekmujejo pod dokaj podobnimi pravili. Udarci z roko so prevzeti iz boksa, medtem ko izvirajo udarci z nogo iz azijskih borilnih veščin. Načeloma pri kikboksu niso dovoljeni nizki krožni udarci (ni pa nujno).

Gre za atraktivni borilni šport, ki je zelo priljubljen v Aziji, Ameriki in Evropi. Pri free fightu najdemo precej elementov kikboksa, ko gre za tehnike udarcev, predvsem kombinacije udarcev z roko in nogo.

Čeprav izkušeni borci raje udarjajo z nizkimi krožnimi brcami, ker v tem primeru nasprotnik ne more ujeti udarjajoče noge, je mogoče opaziti, da nekateri zelo izkušeni borci free fighta tudi zelo uspešno uporabljajo udarce v smislu kikboksa, torej nad višino pasu.

www.robertlisac.com

Zelo hitri in sposobni borci, recimo Mirko Filipović, uspejo predčasno zaključiti borbo z udarcem z nogo v nasprotnikovo glavo, vendar je to v free fight sceni prej redkost kot neko pravilo.

Za več informacij kliknite na www.fcl.si !

www.robertlisac.com

Boks – borilni šport za plemenite

Boks se lahko pohvali z 3000 let dolgo in dokumentirano zgodovino. Čeprav gre za plemeniti borilni šport, kjer borci uporabljajo »samo« tri udarce (jab, uppercut in kroše), zavzema na področju free fighta zelo pomembno mesto, saj nekako predstavlja osnovno orožje v prvih fazah borbe. Brez boksarskih elementov si skorajda ni mogoče zamisliti free fighta.

Če bi hoteli v najkrajšem možnem času usposobiti borca za free fight tekmovanje, bi ga v Sloveniji naučili dvojega: boksa in juda (ali rokoborbe, samba, brazilskega jiu jitsa). Odlično znanje boksa pri free fightu je še toliko bolj ključnega pomena, ker so rokavice izredno tanke. V bistvu imajo rokavice pri free fightu to vlogo, da zaščitijo udarno površino tistega, ki udarja, in manj nasprotnika pred udarci. Tanke rokavice pa pomenijo, da so udarci močnejši, hitrejši in silovitejši, kar pomeni v končni fazi tudi večji učinek.

Če je pri »običajnem« boksu mogoče opaziti, da se lahko borca bojujeta 10 do12 krogov, predvsem zaradi rokavic, ki nekoliko ublažijo udarce zaradi večje udarne površine, in s tem povzročajo manj poškodb v nasprotnikovem obrazu in telesu, je pri free fightu lahko nekaj udarcev v glavo usodnih za izid borbe.

Boks, tajski boks in kikboks so v praksi pokazali, da je zelo pomembno, da pri free fightu gard (borbeni položaj rok) v veliki meri ščiti glavo in da so »filmski« in »tradicionalni« gardi skrajno neprimerni za tovrstne borbe. Spodaj je prikazan filmski gard.

»filmski gard«

www.robertlisac.com

Rokoborba – stara kot človeštvo, in še vedno deluje

Zgodovina rokoborbe sega precej daleč nazaj. V antični Grčiji prvič integrirajo rokoborbo na program olimpijskih iger leta 707 pred našim štetjem. V bistvu poznajo skoraj vsa ljudstva svoje oblike rokoborbe, tako vemo na primer za La Lucha Kanarijo, ki jo gojijo na Kanarskih Otokih, pa tudi Mongoli, Indijanci in druga ljudstva se lahko pohvalijo s svojimi rokoborskimi izvirnimi inačicami. Najbolj znana je grška varianta, ki jo lahko delimo na grško rimski slog in prosti slog.

Predvsem Američanom predstavlja rokoborba vezni člen med borbo stoje in borbo na tleh. Razlog je treba iskati v šolskem sistemu Američanov, kjer ima rokoborba dokaj pomembno mesto že v osnovnih in srednjih šolah (krožki, šolska liga), in poleg tega dokaj dolgo tradicijo nasploh. Rokoborba je primerna predvsem za zadnji dve borbeni fazi. Glavne tehnike, ki so jih free fighterji prevzeli od rokoborcev, so tako imenovani »takedowni«. Kot že samo ime pove, pomeni »to take somebody down«, da nekoga spraviš na tla, in v tem so rokoborci zelo izurjeni. Na področju free fighta je mogoče opaziti predvsem tri zelo značilne rokoborske tehnike, in sicer:

 obojeročni zajemajoči met ali double leg takedown. To je met, kjer napadalec prime nasprotnika za obe nogi in mu ruši ravnotežje,  single leg takedown. Met, kjer napadalec prime nasprotnika samo za eno nogo in mu ruši ravnotežje, ter  met čez ramo nazaj ali suplex, ura nage

obojeročni zajemajoči met, Single leg takedown, Met čez ramo nazaj

Slabost rokoborcev, ki so se začeli ukvarjati s free fightom, ko je bil ta še v povojih, je bila ta, da so sicer zelo uspešno izvedli kakšen takedown in spravili nasprotnika na tla, vendar jim je na tleh »zmanjkalo« tehnik. Ta primanjkljaj izvira iz dejstva, da je pri športni rokoborbi cilj ta, da se nasprotnika na tleh obrne na hrbet in si na ta način pribori točke. To rokoborci seveda odlično znajo, vendar pri free fightu nasprotnik, ki leži na hrbtu, še daleč ne pomeni zmage, saj je prav tako dober borbeni položaj, iz katerega se je www.robertlisac.com možno uspešno braniti. Zato pa imajo ti borci eno prednost, ko se začnejo ukvarjati s free fightom, namreč sposobni so hitrega učenja tehnik borbe na tleh, kot so vzvodi in davljenja, saj že imajo razvit občutek za gibanje na tleh. V Evropi rokoborba ni tako močno v ospredju kot v ameriški free fight sceni, saj imajo v Evropi tudi judo in sambo precej dolgo in uspešno tradicijo.

Judo – nežna pot za tiste, ki jo razumejo

Ustanovitelj juda je bil Japonec Jigoro Kano. Judo pomeni »nežna pot«. Kano je odstranil iz jiu jitsa vse nevarne tehnike in na ta način kreiral nov borilni šport, kjer naj bi bil v ospredju tudi filozofski aspekt, pot, ki ga je označil z japonskim znakom DO.

Od kar je judo postal olimpijska disciplina, je njegov razvoj na področju tehnike zelo napredoval, saj so japonskim borcem uspešno konkurirali borci iz nekdanjih republik Sovjetske Zveze, ki so trenirali svojo inačico ruvanja (sambo). Športni judo se ukvarja predvsem s četrto in peto fazo borbe, torej meti, davljenja, končni prijemi in vzvodi.

Free fight je od juda prevzel tehnike vzvodov in ključev na komolcu, davljenja in mete. Tehnika končnih prijemov služi le kot izhodišče, iz katerega je možno delati ključe, vzvode in davljenja. Judo predstavlja poleg rokoborbe in samba vezni člen med borbo stoje in na tleh predvsem v Evropi, saj je judo zelo dobro razvit v Franciji, Angliji in nekdanjih republikah SZ.

www.robertlisac.com

Brazilski jiu jitsu – mojstrstvo na parterju

Brazilski jiu jitsu je borilna veščina, ki se osredotoča na tehnike grapplinga, še posebej poudarja pomen borbe na tleh, kjer se borec trudi, da bi prišel v dominantni položaj, iz katerega lahko nasprotnika prisili v predajo. Velika popularnost brazilskega jiu jitsa je bila posledica zelo uspešnih nastopov na free fight prireditvah borcev družine Gracie iz Brazilije.

Gre v bistvu za »družinsko borilno veščino«, ki je prehajala iz roda v rod. Začetnik jiu jitsa v Braziliji je bil Japonec Mitsuyo Maeda, ki je svoje veščine naučil Carlosa Gracieja. Različni viri trdijo, da brazilski jiu jitsu izvira iz japonskega jiu jitsa, spet drugi viri pa zagovarjajo, da gre za »stari judo«, kot so ga učili v Kodokanu v obdobju, ko je bil Maeda še aktiven.

Glavni predstavniki tega borilnega športa so v današnjem času Helio Gracie in njegovi sinovi Rorion, Rickson, Royce in drugi člani te družine. Brazilski jiu jitsu se ukvarja s fazo metov in predvsem z borbo na tleh. Tej družini se je treba zahvaliti, da so na free fight tekmovanjih pokazali, da je še kako potrebno obvladati borbo na tleh.

Borci, ki so izhajali iz te družine so bili zelo uspešni v obdobju prvih tekem NHB-ja (NO HOLDS BARRED) in PRIDE-ov, in so na začetku njihove slave veljali za nepremagljive. Njihov izjemen uspeh je povzročil na področju borilnih veščin pravo revolucijo, saj so tudi največji »tradicionalisti« spregledali, da očitno samo udarci na takšnih tekmovanjih niso dovolj. Zato so vsi »strikerji« hiteli učit »grapplerske« veščine in športe.

Ta trend je zelo pozitivno vplival tudi na judo, japonski jiu jitsu, sambo in rokoborbo, saj so športniki tam, kjer ni bilo mogoče trenirati brazilskega jiu jitsa, enostavno izbrali sorodne alternative. Vsesplošno znana taktika brazilskih jiu jitsarjev je bila ta, da so se zapodili v nasprotnika, ga spravili na tla in ga tam v miru premagali.

Resnici na ljubo je potrebno povedati, da je bilo na začetku nastajanja in formiranja free fight scene mogoče deliti borce na tabor grapplarjev in (Torej grappling zajema tehnike in koncepte juda, samba, brazilskega jiu jitsa in olimpijske rokoborbe) in tabor tistih, ki so se pretežno posluževali udarcev. Ker so člani družine Gracie ponavadi naleteli v borbah skoraj vedno na borce, ki so bolj obvladali prve faze borbe, je danes jasno, zakaj je bil izid borbe v prid borcev iz Gracie klana logična posledica »borbene logike«. Bolj se je ta šport razvijal, bolj so borci obvladali vse faze borbe, in bolj je bilo jasno, da Gracieji niso nepremagljivi. Kljub temu se je treba prav tej družini zahvaliti, da so pristaši filozofije »enega smrtnega udarca« spregledali nujnost, da se je potrebno na področju free fighta znati bojevati tudi v fazi metov, in seveda tudi na tleh. »Grapplerji« so se v

www.robertlisac.com tem času naučili, da meti in borba na tleh niso dovolj, vsaj danes ne več, ko so borci dobri na področju udarcev, kot tudi od tretje borbene faze naprej.

Sambo – Ruski vir »odštekanih« vzvodov in ključev

Splošno rečeno bi lahko trdili, da je sambo ruska verzija juda. V resnici gre za mešanico originalnih avtohtonih rokoborskih tehnik, ki izvirajo iz posameznih republik nekdanje Sovjetske zveze. Avtohtone zvrsti rokoborbe se imenujejo: guleš, koh, kurjaš.

Ime sambo izhaja iz začetnih črk SAMozaščita Bes Oružja in se uradno uporablja od leta 1946. Podobno kot pri judu poudarja sambo prav tako zadnji dve borbeni fazi. Free fight je prevzel iz samba delno razne vzvode na komolcu, v veliki meri pa vzvode in ključe na kolenu in gležnju. Prav zaradi vzvodov in ključev na gležnju se je pojavilo vprašanje, ali je smiselno med borbo nositi športne copate, saj so omogočile boljši prijem za izvedbo tehnik na nogi. To so bili glavni borilni športi, ki so vplivali na podobo free fighta, kot ga poznamo danes.

Free fight – borilni šport ali borilna veščina?

Upravičeno se postavlja vprašanje, ali gre pri free fightu za borilno veščino ali za borilni šport?

Da se prikažejo bistvene razlike med terminom »borilna veščina« in »borilni šport«, je verjetno najlažje, če se definira termin »šport« in se potem ugotovi, ali free fight spada v to shemo ali ne. Na ta način bodo prikazane bistvene razlike med borilnimi športi in borilnimi veščinami. Bistveni elementi, ki definirajo šport kot šport, so:

 Gibanje,  Značaj igre,  Boj s samim seboj, boj z drugimi,  Jasna pravila, ki se jih športniki morajo držati (prisotnost fairplaya).

www.robertlisac.com

Vsem zgoraj navedenim kriterijem free figfht zadošča. Premore komponento igrivosti (saj gre pri tovrstnih tekmovanjih kljub vsej resnosti delno tudi za show). Prav tako vsebuje pomemben element, ki pravi, da gre za boj z drugimi. Tekmovanja se kljub dokaj krutemu videzu odvijajo v viteškem duhu in v duhu fair-playa, saj športniki upoštevajo pravila, ki so določena za ta tekmovanja. Iz zgoraj navedenih dejstev je nedvomno mogoče sklepati, da gre za šport, čeprav tega mnogi ne priznavajo. Na vprašanje, ali gre za borilno veščino, je potrebno na to vprašanje odgovoriti z »ne«. Da bi razumeli zakaj, se je potrebno vprašati, kaj je glavni namen »borilnih veščin«?

Glavni namen borilnih veščin je z ali brez orožja čim hitreje in čim varneje premagati enega ali več nasprotnikov. Gre za boj za obstanek in je v tem primeru vsako sredstvo upravičeno za zaščito življenja tistega, ki brani svoje življenje ali življenja drugih (prijateljev, sorodnikov itd.).

Sicer obstajajo razni kodeksi obnašanja bojevnikov (viteški kodeks, bušido itd.), vendar le-ti nimajo ničesar opraviti s športnim fairplayem v toku borbe. Pri borilnih veščinah obstajata dve poglavitni pravili:

1. pravilo: Ni pravil! 2. pravilo: Zmagaj, vseeno na kakšen način!

Iz zgoraj navedenih pravil je hitro mogoče povzeti, da gre za načela, ki imajo svojo veljavnost na bojišču, v samoobrambnih situacijah in med vojno, vendar z idejo športnega fairplaya nimajo ničesar skupnega. Zaradi tega je mogoče trditi, da gre pri free fightu za borilni šport in ne za borilno veščino. Drži pa, da mnogi nasprotujejo celo temu, da bi se free fightu podelil status športa. Ponavadi gre za nasprotnike tega športa, ki se s tem športom niso nikoli ukvarjali. Dejstvo je, da lahko ima vsakdo svoje mnenje, kaj šport je in kaj ni, vendar tudi drži, da so nekateri športi pač po svoji naravi zelo »skrajni« kot so jadralno padalstvo, boks, base jumping, prosto plezanje in heliskiing.

Po drugi strani pa je tudi res, da se mora vsak nov šport uveljaviti in si priboriti svoje mesto v družbi, in za svoje mesto v družbi se free fight trenutno bori. Naslednja razpredelnica bo še jasneje pokazala razlike med borilnimi športi in veščinami:

www.robertlisac.com

Borilni športi Borilne veščine

Pravila Vsako športno dogajanje se odvija v Ni pravil okviru pravil športne panoge

Dovoljena sredstva Zmago pri borilnih športih si je Za »zmago« je mogoče uporabiti vsa za nadvlado nad mogoče prislužiti samo z razpoložljiva sredstva nasprotnikom upoštevanjem pravilnika borilnega športa

Posledice pri Nižje mesto na raznih lestvicah, manj Lažje ali težje poškodbe, invalidnost, porazu točk itd. smrt

Opis termina, ki Borilni športi imajo v azijskem Borilne veščine azijskega porekla opisuje borbeno prostoru mnogokrat na koncu znak imajo na koncu pogosto znak »jutsu« dejavnost »DO«, ki poudarja filozofsko in etično ali »jitsu«. komponento borilnega športa. Primeri: ninjutsu, bojutsu, aikijutsu, Primeri: judo, taekwondo, karate do, tantojutsu, yarijutsu itd. kyudo, kendo itd.

Evropski borilni športi: Borilne veščine v Evropi in v svetu: Schwinge, la lucha canaria, rokoborba, krav maga, palo, razne šole sambo itd. »srednjeveškega« sabljanja in bojevanja s palicami, escrima, arnis, kali itd.

Kraj uporabe Na tekmovanjih, v vadbenih centrih, v V vojni, na bojišču, na ulici dejavnosti dvoranah za vadbo borilnih športov, kletka, oktagon, ring itd.

Kdo so vadeči? Športniki Vojaki, specialne enote, policisti, varnostniki, telesni stražarji, pristaši borilnih veščin

Namen Premagati nasprotnika v športnem Preživeti, zaščititi svoje najbližje, dvoboju sebe, svojo imovino

Nagrada Medalje, listine, pokali, denar, čast, »Svoje življenje« prestiž

Tehnike Pogosto zelo estetske na videz (visoki Zelo neestetske, vendar učinkovite v udarci z nogo, udarci z nogo v skoku, realni situaciji meti, kjer se nasprotniku obrača hrbet itd.), ker se pogosto ocenjuje izvedba tehnike

Trajanje borbe Je pogosto omejeno s krogi , lahko Trajanje časovno ni omejeno, vendar traja tudi po več krogov ali celo več ur se ponavadi dokaj hitro konča

www.robertlisac.com

Iz vsega tega je razvidno, da je mogoče ˝svet bojevnikov˝ deliti na borilne veščine in borilne športe. Danes je celo situacija takšna, da je zelo težko določiti mejo, kje se borilni športi oziroma borilne veščine začnejo ali končajo, ker so te meje pogosto zelo zabrisane. Zato bi moral vsak začetnik prebrati zgornjo razpredelnico in se iskreno vprašati, česa se v resnici želi naučiti? Ali si želi tekmovati kot športnik na športnih tekmovanjih ali se naučiti v kritičnih situacijah preživeti na ulici? Oboje se zdi na prvi pogled zelo podobno, vendar smo videli, da temu ni tako! Vsem, ki jih manj zanima športni in bolj realni vidik, toplo priporočam svojega dolgoletnega prijatelja Aljoša Gorupa, ki na Primorskem in v Ljubljani že leta uspešno z dušo in s telesom poučuje STREET SURVIVING SYSTEMS. Sistem, ki ga poučuje, temelji na Bruce Lee-jevih Jeet Kune Do konceptih in filipinskih ter indonezijskih borilnih veščinah (goloroke tehnike, tehnike s palicami in noži). Za več informacij vam priporočam, da obiščete Aljoševo spletno stran www.dnobm.com, in si ogledate številne kratke »filmčke« s treningov in z demonstracij borilnih veščin.

Aljoša v akciji!

Aljoša premore neverjetno širok spekter znanja, je pristaš realističnih treningov in s tem realističnega podajanja znanja. Hvalijo ga vsi, ki jih zanimajo tehnike, ki delujejo tudi v realnih situacijah. Tudi svoje MMA borce vzpodbujam, da se udeležijo njegovih tečajev, ker se mi zdi pomembno, da človek redno zapušča okvir, v katerem deluje vsak dan. Tako si pridobi nove izkušnje, nova spoznanja in tako postane ne samo boljši borec, tudi bolj razgledan in boljši človek. V sklopu DNOBM (društvo napredno obrambno borilnih metod) sva že večkrat vodila skupne seminarje, tudi skupaj z inštruktorji drugih borilnih veščin in športov. Udeležili so se jih MMAjevci, karateisti, jiu jitsarji, pristaši filipinskih borilnih veščin, judoisti in ninje. Oba meniva, da cilj borilnih športov in veščin ni »izolacija« borcev, temveč medsebojno povezovanje.

www.robertlisac.com

Glavne razlike med tradicionalnimi azijskimi borilnimi športi in veščinami ter free fightom

Čeprav free fight črpa svoje tehnike tudi iz azijskih borilnih športov, pa vendarle obstajajo med free fightom in azijskimi borilnimi športi velike razlike. Te specifične razlike so prikazane z naslednjo tabelo.

TRADICIONALNI AZIJSKI FREE FIGHT BORILNI ŠPORTI

Rituali Klanjanje Ni klanjanja

Nazivi Učitelj tradicionalnih borilnih veščin se Učitelj free fighta se imenuje trener, »coach« imenuje pogosto sifu, sensei, guru, mojster

Odnos do Poveličevanje mojstrove osebnosti Prijateljski, odnos športnik-trener učitelja

Vzdušje pri Pogosto zelo formalno Prijateljsko treningih

Vrednotenje Pasovi (beli, rumeni, oranžni, zeleni, Pasov in stopenj ni stopnje modri, rjavi, črni) ali stopnje napredka

Obleka Kimone, pasovi Free fight hlačke, free fight rokavice

Borbene faze Pogosto samo ena borbena faza, včasih Pet borbenih faz dve, v redkih primerih tri

Način Pogosto »mrtvi drili« (borba na en korak Izključno na »živ« način treniranja pri karateju, sinavali drili pri Escrimi, nak (www.straightblastgym.com/aliveness101.html) sao cikel pri Wing Tsun Kung Fuju), včasih »živo« (Judo borba, športna borba pri Karateju)

Odnos do Trudi se ohranjati »čistost« borilnega Free fight je izrazito odprte narave in sproti borilnega športa. »Mešanje« z drugimi borilnimi prevzema koncepte in tehnike, ki se na športa športi ni zaželeno. Borilni šport je tekmovanjih izkažejo kot učinkovite. Free fight pogosto zaprt in tog sistem, ki se se nenehno razvija spreminja zelo počasi.

www.robertlisac.com

Pestra zgodovina free fighta v svetu

Zgodovina free fighta je zelo pisana in sega zelo daleč nazaj, saj je znanje o golorokem bojevanju bilo bistvenega pomena za preživetje skozi celotno obdobje človekovega obstoja. Da je temu res tako, dokazuje dejstvo, da je znanje o borilnih veščinah bil v zgodovini in tudi danes vedno sestavni del šolanja »borcev» (gladiatorjev, pankrationistov, samurajev, današnje vojske, specialne enote, policije...).

Kot trener sem vedno težil k temu, da so tisti, ki so pri meni trenirali, izvedeli tudi vsaj najnujnejše o zgodovini veščine ali borilnega športa, s katerim so se ukvarjali. Če kdo ne ve, kdo je ustanovitelj borilnega športa, ki ga trenira, je to žalostno in govori o tem, da človeka zanima samo fizična plat športa in čisto nič več. Ko si boste prebrali naslednjih nekaj strani o zgodovini, boste izvedeli bistveno več, recimo, kdo je bil naprimer Teogenes, za katerega verjamem, da bi danes bil nedvomno absolutni prvak v free fightu, če bi ga lahko prestavili iz časa starih Grkov v današnji čas. Mogoče boste presenečeni ugotovili, da se ukvarjate s športom, ki so ga na zelo podoben način kot danes gojili že pred več kot 2500 leti.

Kronološki pregled:

708 pred našim štetjem – Rokoborba postane olimpijska panoga.

688 pred našim štetjem – Pestenje postane olimpijska panoga.

648 pred našim štetjem: Pankratij postane olimpijska disciplina. Pankratij lahko smatramo kot daljno predhodnico današnjega free fighta, saj so bili pogoji, pod katerimi so se vršile borbe, zelo podobni. Tudi takrat je predstavljal takšen dvoboj velik spektakel, in je sama prireditev v veliki meri živela od gledalcev, podobno kot danes, kjer je tovrstne borbe mogoče spremljati preko Pay-TVja.

Resnici na ljubo je potrebno priznati, da je originalna borilna veščina pankratij v bistvu izumrla, in da danes vemo le malo o tehnikah in borbenih principih, ki so se jih ti borci takrat posluževali. Edini viri, ki delno osvetljujejo to tematiko, so razne slike na vazah, razni kipi in nekateri kronološki zapisi zgodovinskih dogodkov. Lahko pa trdimo, da je današnji free fight po vsej verjetnosti zelo podoben nekdanjemu pankratiju.

Pankrationisti so uporabljali v svojih borbah prav tako vse osnovne boksarske udarce, nekatere brce z nogami, udarce s koleni in komolci, razne mete in seveda tudi vzvode in davljenja. Po nekaterih slikah sodeč celo »hemerčke«, kakor udarce, ki so podobni gibu, ko zabijamo žebelj s kladivom, imenuje moj prijatelj Joland. Sprašujem se, zakaj se danes ta siloviti udarec skoraj nič ne uporablja? Vsakdo se ga lahko nauči v dveh sekundah, vendar je to že druga tematika. www.robertlisac.com

Vidimo torej, da so borbene tehnike zelo podobne ali celo skoraj identične s temi, ki jih uporabljajo borci free fighta. Prav tako kot pri free fightu tudi pankrationistom ni bilo dovoljeno uporabljati udarcev v predel genitalij ter prijemov in udarcev v oči.

Pri borbah pankrationistov je vedno bil prisoten tudi sodnik, ki je ob »nešportnem« vedenju takoj in sproti kaznoval atleta z nekaj udarci s svojo palico, ki je v takratnem času predstavljala podoben instrument kot današnjim sodnikom nogometa piščal. Še dobro da ni obratno, ker v času pankrationistov piščal verjetno ne bi zalegla. Vprašanje pa je, kako bi se obnesla »sodniška palica« na nogometnem igrišču ? Verjetno bi lahko sodnik doma pustil rumeno in rdečo karto, ker bi zaradi sodnikove palice vsi igralci igrali pošteno.

Kot v začetkih free fighta tudi pankrationisti niso poznali kategorij, kaj šele časovnih omejitev. Boji pankrationistov so se pogosto končali s smrtjo ali z invalidnostjo nasprotnika, medtem ko so pri free fightu pravila zastavljena tako, da rizik poškodbe, nesreče ali slučaja smrti spravijo na minimum. Kasneje so Rimljani prevzeli pankratij in si ga priredili glede na svoje potrebe. Medtem ko so bili pankrationisti povsem goli in naoljeni, so se borci pri rimski inačici že oblačili in povijali pesti z usnjenimi jermeni, v katere so bili všiti »neti«, kar pomeni, da je vsak udarec postal še bolj nevaren, saj je zadetek pomenil resno poškodbo.

500 p.n.š. do 450 leta p.n.š. sta v Grčiji poleg telesne lepote in telesnih spretnosti, kot so rokoborba, pestenje in rokovanje z orožjem, bila cenjena socialno obnašanje in modrost. Samo človek, ki je te sfere v sebi združeval, je veljal kot “idealen človek”, kot kalokagathos.

480 p.n.š., Teogenes zmaga na olimpijskih igrah v disciplini pestenja. Nekateri viri trdijo, da je v tej disciplini bil neporažen celih 22 let!

476 p.n.š. Teogenes zmaga na olimpijskih igrah v pankratiju in s tem postane eden najbolj znanih borcev antične Grčije. Po končani športni karieri se je uspešno ukvarjal s politiko.

326 p.n.š. – invazija Aleksandra Velikega v Indijo. Njegovi vojaki so bili zelo dobro podkovani pankrationisti, in v zadnjih nekaj letih se zgodovinarji in znanstveniki resno sprašujejo, če niso ravno Aleksandrovi vojaki v veliki meri vplivali na razvoj azijskih borilnih veščin, saj mnogi smatrajo Indijo kot deželo, odkoder izvirajo vse korenine azijskih borilnih veščin.

264 p.n.š. – prvi gladiatorski boji.

495 – dokončana gradnja slavnega šaolinskega samostana.

www.robertlisac.com

1139 – Prvi zapisi o Cornish wrestlingu v Angliji. Cornish wrestling je avtohtona angleška oblika rokoborbe, ki jo lahko uvrstimo v Cornwall slog. V tem času se je regionalno razvijalo v Angliji več rokoborskih slogov. Borca sta oblečena v kratke hlače in v suknjiče, ki spominjajo na zgornji del judo kimone.

1584 – 1645 Mijamoto Musaši, najslavnejši japonski mečevalec in ustanovitelj »Šole dveh mečev« napiše znamenito knjigo o strategijah bojevanja z meči »Pet prstanov«, ki jo je predal sedem dni pred svojo smrtjo svojemu najljubšemu učencu Terau Magonoju. Njegova knjiga je obvezno čtivo za vse radovedne borce.

1674 – na Nizozemskem izide priročnik »Klare Onderrichtinge der Vootreffelijcke Worstel Konst«, ki ga je napisal takrat znani rokoborec Nicolaes Petter. Priročnik opisuje obrambne tehnike proti porivanjem, obrambne tehnike proti nožu, en požrtvovalni met, nožne mete, vzvod na gležnju in komolcu, prijeme za lase, tehnike, kjer se nasprotnika meče s pomočjo vzvoda ali ključa, udarce s kolenom, davljenja, udarce z roko in precej nenavadne mete, kjer je potrebno prijeti nasprotnika za gleženj, ter transportne prijeme. Priročnik je presenetljivo dobro in jasno ilustriran, kar samo povečuje vrednost tega upravičeno visoko cenjenega dela.

1698 – v Royal Theatre v Londonu izvajajo boje, ki so nekakšna mešanica med boksom in rokoborbo.

1719 – James Figg ustanovi akademijo za boks v Londonu. V istem letu tudi osvoji naslov britanskega prvaka. Na tem mestu je potrebno še omeniti dejstvo, da je ta naslov osvojil v borbi brez boksarskih rokavic. Figg je bil tudi izvrsten sabljač, zaradi tega premore boks tudi precej sabljaške terminologije, poleg tega pa je bil prvi, ki je začel javno poučevati boks.

1831 – Abraham Lincoln v rokoborskem srečanju premaga znanega rokoborca Jacka Armstronga. Da, tudi nekdanji ameriški predsedniki so se ukvarjali z borilnimi športi. Tudi sedanjemu predsedniku Georgu Bushu bi toplo priporočal dober odmerek »wrestlinga«, saj bi na blazini naredil bistveno manj škode/ kot v »svetovnem ringu«, kjer provocira nasprotnike, ki jim potem, ko gre zares, ni kos.

1845 – Charles Lecour kreira slog savate francoski boks, ki je kombinacija visokih brc, ki izvirajo iz chausson Mareillais, nizkih brc iz savateja ter ročnih udarcev, ki jih je prevzel iz angleškega boksa.

1910 – Gama »lev iz Punjaba«, indijski rokoborec, premaga ameriškega rokoborca Dr. Ben Rollerja. Nekateri viri trdijo, da je Gama vsak dan naredil 5000 počepov, 2000 indijskih sklec, in da je dnevno pretekel deset milj poleg tega, da je neprekinjeno spariral štiri ure na rokoborski način! Če je za vsako ponovitev počepa potreboval eno samo

www.robertlisac.com sekundo, prav tako za vsako skleco, potem je samo počepe in sklece delal približno 2 uri!!! Če zdaj prištejemo še njegov tek in predvidevamo, da je za en kilometer potreboval približno pet minut, potem je to 1 uro in 20 minut teka. Sedaj pa seštejmo sklece, počepe, tek in spariranje in dobimo 7 ur 20 minut čiste fizične aktivnosti! Meni kot profesorju športne vzgoje sploh ni jasno, kako je ta človek te napore zdržal in to vsakodnevno, več let?!? Nikar ne poskusite posnemati Gamovega treninga!

1928 – Gama »lev iz Punjaba« premaga Zbyszcota v samo 30 sekundah. V času svoje dolgoletne kariere kot rokoborec ostane Gama neporažen. Šele s 55 leti zaključi svojo športno pot.

1948 – Karl Gotch sodeluje na OI, sicer je sedemkratni prvak Belgije v grško rimskem in prostem slogu. Karl Gotch je zelo znan »profesionalni« rokoborec, ki je sprva živel v Belgiji in se je kasneje preselil v Ameriko, kjer je svoje znanje se poglobil.

1951 – Gracie Helio (BJJ) se pomeri v nepozabnem dvoboju z Masahiko Kimuro, ki je bil od njega težji celih 40 kilogramov.

1960 – Karl Gotch potuje na Japonsko, kjer občudujejo in spoštujejo znanje tega izjemnega športnika in ga zaprosijo, da deli njegovo znanje z njimi, kar tudi stori. Ta dogodek je tudi razlog, da je še danes mogoče zaslediti mnogo Gotchovih tehnik na Pancrase prireditvah na Japonskem, saj se je mnogo današnjih trenerjev tega športa učilo od tega velikega mojstra.

1968 – Bruce Lee razvije konceptualno strukturo svoje filozofije borilnih veščin, ki jo imenuje “jeet kune do”.

1971 – Jim Arvanitis začne poučevati moderni pankration v Bostonu. Arvanitis je ustanovitelj bojevniškega sloga mu tau.

1973 - Mike Anderson organizira prvo semi contact tekmovanje na svetu.

1974 - Prvo tekmovanje v Los Angelesu v full contact karateju. Ta prireditev je bila zelo odmevna tudi v ameriških medijih. Pojavijo se prve zvezde full contact scene kot so Bill Wallace, Jou Lewis in Jeff Smith. Za ljubitelje nožnih tehnik: Na internetu si oglejte kakšen posnetek od Bill Wallacovih borb in se čudite hitrosti in preciznosti njegovih brc!

1989 - Anderson in Bruckner preprečita nameravano izključitev boksa iz programa olimpijskih iger. 1993 – Prvo tekmovanje UFC v ZDA. Zmagovalec tega prestižnega tekmovanja je Royce Gracie.

1997 – Prvo tekmovanje PRIDE na Japonskem v Tokyo Domu.

www.robertlisac.com

1998 – Prvo prestižno tekmovanje Abu Dhabi Combat Club Submission Wrestling World Championship.

Kaj se je dogajalo v free fight sceni v zadnjih desetih letih, pa je precej podrobno dokumentirano na vseh mogočih spletnih straneh. Cilj tega poglavja je bil predstaviti manj znana in težje dostopna dejstva.

www.robertlisac.com

10 let zgodovine free fighta v Sloveniji

Free fight kot športna panoga je s svojo desetletje trajajočo zgodovino pri nas komaj v začetnih fazah svojega razvoja. Trenutno situacijo free fight scene je mogoče primerjati z začetki karateja ali juda pri nas, ko je slonel ves razvoj borilnega športa na delu nekaterih zelo motiviranih posameznikov, ki so vlagali ogromno časa in truda, da se je borilni šport trajno zasidral v slovensko športno gibanje. Podobno kot pri začetkih karateja in juda pri nas, je bilo potrebno pri free fightu začeti dobesedno iz nič, saj podobno usmerjenih društev ni bilo.

Zgodovino slovenskega free fighta sem napisal na osnovi informacij, ki so mi bile dosegljive in znane. Večkrat sem na različnih forumih javno pozval borce in trenerje free fighta, naj mi posredujejo ustrezne informacije, da prikažem free fight zgodovino tudi iz zornega kota drugih, ki so bili v tem času tudi, ali morda že prej, aktivni.

Žal odziv ni bil takšen, kot sem si ga želel, zato je zgodovina obarvana precej osebno in jo opisujem tako, kot sem jo doživljal skupaj s prijatelji, ki so bili tudi dejavni v tej sceni. Da pa vse skupaj le ne bi bilo preveč enostransko prikazano, sta velikodušno prispevala svoj pogled na zgodovino tudi še Toni Šude in Peter Cakič.

Povod za uradno ustanovitev prvega free fight društva, ki se je izključno ukvarjalo samo s free fightom, je bilo odkritje Matt Thortonove domače strani na internetu. Thorton je ustanovitelj »STRAIGHTBLASTGYM-a« v Ameriki in trener free fight borcev. Kmalu po odkritju njegove domače strani sledijo prvi stiki preko e-mailov, in v roku nekaj mesecev se odloči Matjaž Hrovat, da Matt Thortona obišče. Pri Thortonu trenira intenzivno več tednov in osvoji v zelo kratkem času zelo veliko znanja. Da bi lažje razumeli zgodovino slovenskega free fighta, je treba vedeti, da so prvi treningi free fighta potekali v obliki rednih srečanj najrazličnejših borcev, ki jim je v prvi vrsti bil pomemben trening, skupno druženje, izmenjava mnenj, idej in znanja, ne pa pravni status ali naziv društva. Treniralo se je v kleteh, na podstrešjih, v garažah, na prostem, celo v dvoranah za squash, in razumljivo je, da je tu bil prvotni namen trening in šele potem so se posledično iz teh okoliščin sčasoma uradno ustanovila razna uradna društva ali pa tudi ne. Kronološki razvoj free fight gibanja pri nas:

1998 Adel Ayari kot prvi v Sloveniji poučuje free fight v svojem društvu borilnih veščin v Kopru. V sklopu tega društva poučuje tudi tajski boks, boks, kikboks, jeet kune do in kali. Med njegove najbolj znane učence lahko gotovo štejemo Aljoša Gorupa, ki je danes predsednik in glavni senior inštruktor borilnega sistema STREET SURVIVING SYSTEMS (www.dnobm.com), ki ga poučuje na Primorskem.

www.robertlisac.com

Adel izvaja udarecs komolcem

2000 Simon Zajc, Matjaž Hrovat, Gregor Štrakl in Robert Lisac se ukvarjajo z wing chun kung fujem. Vsi štirje se med seboj dobro poznajo in začnejo močno dvomiti v funkcionalno učinkovitost te tradicionalno usmerjene borilne veščine.

2000 Simon Zajc, Matjaž Hrovat, Gregor Štrakl in Robert Lisac se v jeseni tega leta odločijo izstopiti iz wing chun zveze in vzpostavijo prve stike z Mattom Thortonom. Začnejo poučevati free fight pod imenom vale tudo. Hkrati Matjaž Hrovat in Simon Zajc izpopolnjujeta boks pri Galetu, Robert Lisac pa judo v velenjskem judo klubu.

2000 Matjaž Hrovat, Simon Zajc in Robert Lisac se predstavijo javnosti s svojo domačo stranjo pod naslovom www.samoobramba.com (ta spletna stran zdaj vsebuje danes povsem druge vsebine kot leta 2000), kjer slovenski javnosti predstavijo svoje poglede na vale tudo in s tem tudi free fighta. Gre za prvo slovensko internet domačo stran, ki je posvečena v celoti free fightu.

2000 Peter Cakič začne združevati svoje znanje in pretekle izkušnje iz karateja, kikboksa, aikida, pretežno seveda iz jiu jitsa. Tako kot Adel Ayari, Simon Zajc, Matjaž Hrovat, Robert Lisac, spada tudi on med glavne in prve pobudnike za razvoj free fighta v Sloveniji. Danes (2008) se aktivno s free fightom kot trenerja ukvarjata le še Peter Cakič in Adel Ayari.

2000 Oktobra Adel Ayari kot prvi borec slovenske free fight scene tekmuje na free fight tekmovanju na Hrvaškem.

2000 V reviji za borilne veščine in borilne športe BUDO SENSEI izide prvi članek o vale tudu, ki ga napiše Robert Lisac. Avtor članka predstavi zgodovino in tehnično plat vale tuda in s tem free fighta nasploh.

www.robertlisac.com

2001 Preimenovanje ljubljanskega wing chun društva v Društvo Akademija za samoobrambo. Februarja se v Velenju treningi zaradi službenih obveznosti trenerja prekinejo, v Ljubljani pa se odvijajo treningi še normalno naprej. Treningi v ljubljanskem klubu potekajo načeloma dvakrat na teden, en trening je posvečen “igri stoje” (udarci, klinč), drugi trening pa borbi na tleh.

2001 (15.8.) Matjaž Hrovat prvič obišče Matta Thortona v Ameriki in trenira v STRAIGHTBLASTGYM-u, kjer se še bolj seznani z načinom treniranja free fighta, in v zelo kratkem času osvoji veliko znanja, od katerega se okoristi ves ljubljanski klub.

Matjaž Hrovat

2001 Matjaž Hrovat preseli vale tudo spletno stran iz www.samoobramba.com na novi spletni naslov in sicer: www.slovaletudo.com. Na www.slovaletudo.com je v tistem času tudi najuspešnejši in najbolj obiskan forum o free fight / vale tudo sceni v Sloveniji. Poleg foruma ponuja spletna stran tudi galerijo slik in krajših filmov s treningov, seminarjev in tekmovanj, hkrati pa informira free fight sceno o bodočih seminarjih, tekmovanjih in o dosežkih borcev.

2002 Ustanovitev “laboratorija”v Velenju. Gre za majhen vadbeni prostor, kjer Robert Simonič, Franjo Pinter ter Robert Lisac dobesedno eksperimentirajo s tehnikami in koncepti free fighta, “zaščite” (izvirni koncept bojevanja in psihologije bojevanja, ki ga je razvil Robert Simonič), boksa, wing tsun kung fuja, juda, rokoborbe, brazilskega jiu jitsa, submission grapplinga, savateja, systeme in filipinskih veščin, s ciljem boljšega in globljega razumevanja le-teh tako na fizični, praktični kot tudi na teoretični ravni. Ime “laboratorij” so si borci sposodili od znanega raziskovalca in trenerja Tonyja Blauerja, ki je idejni oče “laboratorijskega gibanja”. V laboratoriju seveda ne potekajo kemijski ali fizikalni eksperimenti, temveč eksperimenti v zvezi z borilnimi veščinami in športi (www.tonyblauer.com) z željo prilagajati starodavne tehnike in koncepte bojevanja današnjim potrebam in željam modernega človeka.

www.robertlisac.com

Robert Simonič in Franjo Pinter v »laboratoriju«

V slovensko sceno borilnih veščin vnašajo preko delavnic in različnih forumov elemente NLP-ja (nevrolingvistično programiranje), Feldenkrais metode, »zaščite« ter nove modele poučevanja in učenja borilnih veščin in športov preko razumevanja borbenih principov. “Laboratorij” obiščejo razni predstavniki najrazličnejših borilnih veščin: Matjaž Hrovat (vale tudo), Anže Klobčaver (karate, wing tsun kung fu, boks, prosta borba), Neil Jaka North (free fight), Luka Trotošek (tajski boks in vale tudo), Matej Jelen (Dragoš wing tsun kung fu), Gregor Rojc (Dragoš wing tsun kung fu, vale tudo), Joland Orož (Dragoš wing tsun kung fu, vale tudo), Marko Giacomelli (wing chun), Damir Ravnikar (wing chun) in drugi.

Začetki free fighta v Velenju

2002 Spomladi tega leta organizirajo člani “laboratorija” v Žekovcu turški oilwrestling. Gre za praktični eksperiment opazovanja z udeležbo, kjer so udeleženci želeli na lastni koži doživeti, katere rokoborske tehnike v športni borbi delujejo in katere ne. Takšni in podobni praktični poskusi, ter “izleti” v svetove drugih borilnih veščin in športov ostaja glavna značilnost začetnikov free fight scene. Turškega www.robertlisac.com

oilwrestlinga se udeležijo (z leve proti desni) Primož Slemenšek, Matjaž Hrovat, Robert Lisac, Robert Simonič, Gašper Škoflek, Franjo Pinter.

2002 Poleti tega leta Matjaž Hrovat spet obišče Ameriko in se izpopolnjuje na področju rokoborbe, brazilskega jiu jitsa in free fighta med drugim tudi pri Marcusu Viniciusu.

2002 Prvo neformalno srečanje borcev iz Celja, Velenja in Ljubljane v ljubljanskem klubu na Kotnikovi, kjer Matjaž Hrovat vodi skupni trening. Posebna gosta te prireditve sta bila Jurij Obreza, predsednik Savate zveze Slovenije in Peter Nikolič, takrat edini Slovenec z modrim pasom brazilskega jiu jitsa.

Bas Rutten, Kazushi Sakuraba, Peter Nikolič , Daijiro Matsui (avtor slike: Peter Nikolič)

2002 V decembrski številki Men’s Health v članku “Umetnost golorokega bojevanja” predstavijo različne borilne veščine in športe. Matjaž Hrovat in Simon Zajc predstavita v sklopu tega članka vale tudo širši slovenski javnosti.

www.robertlisac.com

2003 Drugo neformalno srečanje free fight borcev iz Velenja in Ljubljane v Taerobika Centru pri Matjažu in Simonu, kjer se izvede neformalno submission grappling tekmovanje v sproščenem prijateljskem vzdušju. Borci tekmujejo v dveh kategorijah. V nižjii kategoriji zmaga Gregor Pongrac, sodeluje tudi Dalibor Anastasov. Sodnika sta Robert Simonič in Robert Lisac.

2004 (možno je, da ta letnica ni točna) Matjaž Hrovat, Simon Zajc in Robert Lisac se udeležijo free fight seminarja, ki ga vodi free fight borec Stephan Tapilatu iz Nizozemske. Seminar organizira Tomaž Barada v svojemu društvu v Mariboru.

Robert Lisac, Tomaž Barada, Stephan Tapilatu, Matjaž Hrovat

2004 Petru Cakiču uspe v Ljubljani ustanoviti svojo akademijo: CAKIČ ULTIMMATE ACADEMY, kjer takrat poučujejo takoimenovani ULTIMATE JIU JITSU. Dejansko gre za MIXED MARTIAL ARTS, torej free fight, kjer veliko pozornosti posvečajo parterni jiu jitsu borbi. Cakič se izkaže v tem obdobju kot odličen borec in inštruktor parternega jiu jitsa. Kasneje vztrajno pomaga širiti brazilski jiu jitsu v Sloveniji s tem, ko organizira številne seminarje in tekmovanja.

2004 15. maj, Hirschmann Jiu – Jitsu Academy No-Gi tournament. Prvo mesto osvoji Peter Cakič. 2004 5. november, prvo free fight tekmovanje v Trbovljah. Gre za tekmo med hrvaško in slovensko ekipo. Slovensko ekipo predstavljajo: Miro Jurjevič, Dalibor Anastasov, Mario Severdija, Andrej Bregar in Damjan Markič. Dalibor Anastasov osvoji svojo prvo zmago proti Nikoli Pitincu.

www.robertlisac.com

2004 13. November, Neil Jaka North kot 17 letni mladenič stopi v free fight ring v Porthmouthu (Anglija) in premaga John O’Mallyja. S to borbo postaja najmlajši free fight borec delno slovenske krvi v zgodovini slovenske free fight scene, ki se je tako mlad udeležil free fight tekmovanja. Čeprav je Jakatov oče Anglež in je njegova mama Slovenka, trdi Jaka zase, da je po duši Slovenec.

2004 december, Neil Jaka North prvič poučuje free fight na treningu v Sostru, v takrat neformalnem društvu, ki ga je vodil Joland Orož. Po nekaj tednih skupne treninge ukinejo, ker se trener Joland Orož v celoti posveti učenju free fighta.

2005 12. februar, drugo free fight tekmovanje v Trbovljah. Slovensko ekipo predstavljajo: Dalibor Anastasov, Peter Cakič, Miha Buzga, Jernej Grošelj, Andrej Bregar, Zvone Hudarin ter Dalibor Čosić in Xamed. Gost večera je bil Mirko Filipovič (Cro Cop). Dalibor Anastasov po srčni borbi premaga svojega nasprotnika Gorana Brebiča, ostali slovenski predstavniki žal niso tako uspešni. Poleg hrvaških borcev se borijo tudi predstavniki BIH.

2005 Peter Cakič razširi svojo ponudbo v svoji akademiji in povabi k sodelovanju strokovnjake in inštruktorje drugih borilnih veščin in športov. Gre za inštruktorje boksa, kikboksa in tajskega boksa.

Adel Ayari in Peter Cakič

Med inštruktorji je tudi Adel Ayari, ki ga poznamo že iz samih začetkov free fighta v Sloveniji. Akademija s tem pridobi na reputaciji na področju free fighta (MMA) in submission grapplinga (submission grappling: gre za zvrst golorokega bojevanja, ki je zelo podobno judu in rokoborbi pri borbi stoje, na parterju pa vsebuje elemente juda, japonskega in brazilskega jiu jitsa. Cilj borca je predaja (submission) nasprotnika.

www.robertlisac.com

2005 29. april, Dalibor Anastasov premaga na prireditvi Noč Skorpiona 1 svojega nasprotnika Emanuel Cibariča.

2005 Gregor Rojc, prej inštruktor Dragoš wing tsun kung fuja, začne poučevati vale tudo v Celju.

2005 Dalibor Anastasov in Klemen Fister ustanovita novo vale tudo društvo v Ljubljani. Novo ustanovljeno društvo daje večji poudarek free fight tekmovanjem.

2005 Neil Jaka North premaga svojega nasprotnika na MMA Trials v Angliji.

2005 Pele Landi vodi seminar Brazilskega Jiu Jitsa in Vale Tuda v Domžalah.

2005 Marcus Vinicius vodi svoj prvi seminar v Sloveniji, organizira ga Peter Nikolič. Z Marcusom se poveže tudi Peter Cakič. Posledica te povezave so seminarji brazilskega jiu jitsa tudi na njegovi akademiji. S tem korakom seveda zelo pozitivno vpliva na razvoj in nivo grapplinga v Sloveniji.

2005 5. november, free fight tekmovanje ''Night Of The Warriors'' na Ptuju, kjer poleg boksarskih dvobojev in dvobojev po pravilih K1 priredijo dve free fight borbi. Borita se Peter Cakič proti Roku Merkušu, ter Ivo Žižek proti hrvaškemu nasprotniku. V prvi borbi zmaga Peter Cakič, v drugi pa Ivo Žižek.

2005 23. december, free fight tekmovanje v Trbovljah.. Slovensko ekipo v tekmi proti Hrvatom predstavljajo: Jasmin Bečirović, Sandi Borojević, Sašo Emin, Rok Merkuš, Matija Kančeljak, Dalibor Anastasov in Peter Pupovac. Tudi na tem tekmovanju Dalibor Anastasov premaga svojega nasprotnika.

2006 Formira se portal na spletu, gre za www.mma.si, ki na visoki ravni razvaja ljubitelje free fighta z novicami free fight (mma) scene iz Slovenije, Hrvaške in preostalih delov sveta, ko gre za pomembnejša free fight tekmovanja.

2006 14.januar, free fight tekmovanje Sokol Marić Night v Puli. Dalibor Anastasov premaga Blaženka Tomšiča.

2006 19. februar. Neil Jaka North premaga svojega nasprotnika na prireditvi ZT Fight Night 1 v Copthorne (Anglija) s svojimi silovitimi udarci. Borba traja samo 42 sekund.

2006 17. marec. Na turnirju Ultimate Nokaut 4 v Karlovcu Dalibor Anastasov premaga Danijel Mrkocija.

2006 25./26.3., vale tudo seminar v Ljubljani, ki ga organizira in vodi Matjaž Hrovat.

www.robertlisac.com

2006 8.4., Zagreb Open III., gre za mednarodno odprto tekmovanje v submission wrestlingu. Prvič na tem tekmovanju nastopijo tudi Slovenci in sicer: Dalibor Anastasov, Joland Orož, Toni Šude, Simon Zajc in Neven Polajnar.

2006 9.4. Odprti turnir v parterni borbi brez kategorij SUBMISSION JIU-JITSU FRIENDSHIP TOURNAMENT SLOVENIAN OPEN . 1.mesto: Tevž Eržen, 2. mesto: Peter Cakič, 3. mesto: Neven Polajnar in 4. mesto: Dalibor Anastasov.

2006 22./23.4. – MMA seminar, ki ga vodi Paulo Caruso v Ljubljani.

2006 V Kamniku preklopi Luka Trotošek, učitelj tajskega boksa, s tajskega boksa na free fight, ustanovi svoj “laboratorij”, hkrati začne trenirati vale tudo v Ljubljani pri Daliborju Anastasovu.

2006 20. maj. World Free Fight Challenge v Kopru. Organizator prireditve je Zlatko Mahić.

2006 4.6., Odprti turnir v parterni borbi v Kranju - ICE`N`FIRE SLO OPEN. 1. mesto: Tevž Eržen, 2. mesto: Peter Cakič, 3. mesto: Jan Kumer, 4. mesto: Urban Jakša, 5. mesto: Ivo Žižek, 6. mesto: Peter Kmetec, 7. mesto: Miha Utroša in 8. mesto: Albert Mihajlovič.

2006 30. september, World Free Fight Challenge II. v Ljubljani.

2006 21. oktober. Kickboxing – free fight night v Opatiji, kjer Dalibor Anastasov doživi svoj prvi poraz proti Davorju Jugovacu. Klemen Fister v svoji prvi free fight borbi premaga Semira Velagića.

2006 – 17. december, Jungle Fight Europa v hali Tivoli v Ljubljani. Tekme so se udeležili: Saša Mučnjak vs. Martin Bosik, Dalibor Anastasov vs. Richard Montgomery, Steve Cantwell vs. Leonardo Pecanha, Danilo Rodaki vs. Klemen Fister, Antony Rea vs. Rodrigo Gripp de Sousa, Assuerio Silva vs. Igor Pokrajac, Ronaldo Souza vs. Haim Gozali. Dalibor Anastasov premaga Montgomeryja, ki velja kot favorit. Klemen Fister izgubi svojo borbo, čeprav brazilskega nasprotnika poprej vrže s čudovitim bočnim metom (Harai Goshi).

2006 – 17.12., izide DVD z naslovom MARCUS VINICIUS – BRAZILIAN JIU-JITSU & VALE TUDO. Avtor DVD-ja je Matjaž Hrovat.

2006 Mojster brazilskega jiu jitsa Marcus Vinicius vodi drugi seminar v Sloveniji. Seminar organizira Peter Nikolič.

www.robertlisac.com

Rickson Gracie in Peter Nikolič (avtor slike: Peter Nikolič)

2006 Matjaž Hrovat, Simon Zajc, Neven Polajnar in Robert Lisac se udeležijo seminarja brazilskega jiu jitsa v Zagrebu. Seminar vodi Jacare, priznani mojster brazilskega jiu jitsa.

2007 27.1., Na free fight tekmovanju ANNO DOMINI – FIGHT NIGHT v Puli Neil Jaka North prepričljivo premaga svojega nasprotnika Ivana Godorja v prvih minutah prve runde s TKO (udarci na parterju). Znani hrvaški free fight borec Zelg Galešić v otvoritvenem govoru poudari, da ima vsak borec za sabo več mesecev intenzivnih priprav, in da bodo pokazali na tekmovanju prav vse, kar lahko, in naj publika že zaradi tega obravnava vsakega borca s potrebnim spoštovanjem in ga nagradi z ustreznim aplavzom, ne glede na njegovo narodnost. Na celotnem tekmovanju je možno jasno zaznati, da je varnost borcev - in s tem tudi upoštevanje pravil - na prvem mestu, saj sodniki vestno prekinjajo borbe ravno ob pravem času, tudi če se s tem razgreta publika ni vedno strinjala. Celotna prireditev se lahko pohvali z visoko kakovostjo, tako borcev kot tudi organizacije in fairplaya. Za to prireditev lahko našim hrvaškim sosedom samo čestitamo! Bravo 2007 Adel Ayari poučuje tajski boks na Cakičevi akademiji.

www.robertlisac.com

Adel Ayari

2007 13.5. Submission Grappling Ljubljana open 1. Peter Cakič organizira prvo mednarodno tekmovanje, ki je namenjeno izključno parterni borbi pri nas. Tekmovanja se udeležijo tudi Hrvati in Italijani.

2007 Vale Tudo klub Ljubljana se iz najetih telovadnic preseli v svoje prostore v nekdanji fitnes Burin v Mostah. Robert Lisac v sklopu Vale Tudo treningov poučuje pol leta grappling v Vale Tudo klubu, Bojan Galin pa boks.

2007 Gregor Štrakl se uspešno bori na več MMA tekmovanjih v Ameriki, kjer tudi živi, trenira in poučuje MMA, submission grappling in boks.

Gregor Štrakl

2008 Neil Jaka North konča svojo pot kot free fight borec.

2012 Zgodovina mma-ja / free fighta kot sem jo napisal gotovo ni popolna in za drugo, razširjeno izdajo bi teoretično moral dodati še cel kup novih dogodkov, vendar prav to prepuščam drugim, ki jim je v interes, da zapolnijo to informacijsko vrzel.

www.robertlisac.com

Zakaj so borbena načela bolj pomembna od tehnik?

Kot vsi ostali borilni športi tudi free fight temelji na svojih specifičnih borbenih načelih, iz katerih izhajajo posamezne tehnike tega športa. To je tudi glavni razlog, da sem najprej napisal poglavje o borbenih načelih, in šele potem poglavje o free fight tehnikah, ki so borbenim načelom podrejene. Zato borec, ki pozna in upošteva borbena načela, tudi razume bistvo tehnik, ki jih izvaja, in bo lahko svoje tehnike vedno prilagajal trenutni situaciji v borbi.

Zaradi razumevanja teh načel se bo lažje in hitreje učil borbenih spretnosti in zaradi tega tudi hitreje napredoval!

Dejstvo pa je, da je mogoče ta načela v prilagojeni obliki uporabljati tudi pri ostalih borilnih športih, kot so rokoborba, judo, boks, tajski boks in še kje, ker gre za univerzalna načela, ki funkcionirajo povsod.

Z razumevanjem teh borbenih načel lahko vsak borec postopoma razvije svoj individualni borbeni slog, ki mu je pisan na kožo. To pomeni, da razumevanje borbenih principov borcu omogoča, da borec podredi in prilagodi borbene tehnike svojim potrebam, svojemu slogu in svojim zmožnostim.

O tem, kako pomembno je to, je govoril in razlagal že slavni Bruce Lee. Res pa je, da tega izrednega borca in misleca že takrat niso razumeli, in tudi 39 let po njegovi smrti vse kaže, da tudi danes mnogi trenirajo borilne športe in veščine tako, da se mora človek podrediti in prilagoditi tehniki, ker to tako veleva tradicija, namesto da se tehnika podredi človeku.

To je približno tako kot če bi posadili za volan pravega avtomobila triletnega otroka in od njega zahtevali, da se on prilagodi avtu, in ne avto njemu. Kako? Saj z nogicami ne seže niti do sklopke, kaj šele, da bi videl čez armaturno ploščo, spremljal promet in se mu nenehno prilagajal. Tudi njegove rokice še niso dovolj močne, da bi upravljale z volanom. Razumete, kaj vam želim povedati?

In če bi zdaj trdili, da »tradicija« veleva, da znajo avto voziti tudi triletni otroci, bi otroka pač morali malce raztegniti, da bi bil večji, ga natrpati s kemikalijami, da bi hitreje zrastel na pravo avtomobilsko mero in čim prej dobil mišično maso, da bi sploh lahko premikal volan. Da je to popoln absurd, je verjetno vsakomur jasno, ker bi s tem početjem škodovali ubogemu otroku.

www.robertlisac.com

Vsako tradicijo je treba prilagajati času, v katerem živimo. Če tega ne bi sicer počeli, bi po cestah še vedno potovali s konji in po morjih z lesenimi barkačami, še vedno bi verjeli, da je svet plošča, ker tako pač veleva tradicija. V našem primeru je prava rešitev ta, da otroku prilagodimo avto, torej njegovim sposobnostim in njegovi telesni konstrukciji. Kupili mu bomo igračko, pomanjšan avtomobil, ki bo prilagojen njegovi velikosti in starosti.

Zato se Robert Simonič, moj prijatelj, s katerim skupaj trenirava že vrsto let, zgraža nad specialnimi enotami nekaterih držav, ki še vedno trenirajo v kimonih in bosi, ker se je to v preteklosti vedno tako počelo in se nihče ne sprašuje, ali je to sploh pravilno. Ponavadi še vpraša: »Jaz še nikoli nisem videl »specialca« na bojišču v kimonu in bosega, kaj pa ti? Vedno so oblečeni v celotno bojno opremo in na nogah imajo vojaške škornje.«

Poznavanje in razumevanje borbenih načel omogoča borcu, da bo lahko tehnike prilagajal sebi, svojim zmožnostim, svoji telesni zgradbi. Zato sem zadnja leta bolj kot kadarkoli prej poučeval na osnovi borbenih načel, ki bodo spodaj bolj podrobno opisana. Zavedam se, da takšen način poučevanja v svetu borilnih veščin športov v Sloveniji, in morda tudi drugje po svetu, ni običajen, kar pa ne pomeni, da je napačen!

Izkušnje po 29 letih ukvarjanja z borilnimi športi in veščinami (kot trener in kot tekmovalec) so vedno znova potrjevale dejstvo, da so borci, ki vedo in razumejo, kaj delajo, bistveno boljši od tistih, ki tega ne vedo. Tehnike je mogoče kopirati in seveda je to lažja pot, ker ne zahteva velikega miselnega napora. Razumeti borbena načela, iz katerih izvirajo VSE tehnike, pa zahteva aktivno sodelovanje, raziskovanje, razmišljanje, eksperimentiranje, preverjanje naučenega in nenehno iskanje optimalnih rešitev!

Kot sem že dejal, borbena načela so absolutni dragulj te knjige. Če se zdaj sprašujete, zakaj o teh načelih niste brali še nikjer drugje, potem je odgovorov več:

1. Ker o tem premalo vedo trenerji sami, kaj šele njihovi varovanci! Da prideš do takšnih spoznanj, je treba ogromno raziskovati, eksperimentirati, brati, se pogovarjati s strokovnjaki in kritično razmišljati z lastno glavo. Mnogi zaradi tega te poti preprosto niso pripravljeni prehoditi.

2. Ker gre za dragoceno znanje, je le-to skorajda že skrivnost, ki ga mnogi trenerji niso pripravljeni deliti z drugimi borci, ker bi ti lahko napredovali prehitro in že kmalu premagali svojega trenerja. Kdor premaga svojega trenerja, pogosto zapusti klub, ker si misli, da se od svojega trenerja nima več česa naučiti. Klub brez učencev pa ne prinaša denarja. V času kapitalizma očitno ni vseeno, ali učenec plačuje članarino tri leta in potem zapusti klub, ali jo plačuje 10 let.

www.robertlisac.com

3. Ker se takšno znanje sicer drago plača in se ne posreduje kar zastonj naprej! Sploh v svetu borilnih veščin se je pogosto govorilo o »tajnem znanju«, ki je prehajalo od »mojstra« na njegovega naslednika in na nikogar drugega. Časi se spreminjajo in verjamem, da mora biti to znanje dostopno vsem, ki si ga želijo in si ga zaslužijo.

Problem, kot ga trenutno sam vidim v svetu borilnih športov, je ta, da ljudje »zbirajo tehnike« in več je različnih tehnik, ki jim jih trener pokaže med vadbo, bolj so navdušeni. To je verjetno tudi eden od razlogov, zakaj ljudje tako radi hodijo na treninge borilnih športov in veščin, kjer trener vsakih 5 minut pokaže novo tehniko, in ne na treninge, kjer se pilijo dve ali tri tehnike s ciljem, da vadeči ob ustrezni razlagi trenerja začnejo razumeti načela, na katerih te tehnike slonijo.

Zakaj je pogosto bolj smiselno poznati borbena načela kot pa posamezne tehnike, utemeljuje Robert Simonič na svoj način z vidika »zaščite«, kot pravi svojemu pristopu k borilnim veščinam, ki ga razvija in perfekcionira že vrsto let. Z njim se zelo strinjam, ko trdi, da SITUACIJA narekuje TAKTIKO, taktika pa narekuje TEHNIKO.

Meni se zdi ta način razmišljanja zelo logičen, kaj pa vam? Zakaj se potem dandanes še vedno trenira borilne veščine in športe ravno obratno? Kako je možno, da si tehnika podredi taktiko in taktika situacijo? Meni se to zdi povsem sprto z logiko. Glede na to, da je Robert delal leta kot paznik v zaporu in je bil že na več vojaških misijah v Bosni in na Kosovem, že to pove vse, zakaj tako spoštujem in cenim njegovo mnenje. Že vsaj dvakrat sem lahko zaradi njegovih koristnih napotkov v realnih situacijah pravilno reagiral. Pravilno pa sem reagiral zato, ker sem izhajal v tistih kočljivih trenutkih iz situacije, ki mi je narekovala taktiko, taktika pa tehniko. Njemu se lahko zahvalim, da mi je postalo jasno, da se fizični konflikti v realnosti ne začenjajo šele takrat, ko se dva spopadeta, ampak že mnogo prej.

www.robertlisac.com

Da je »tisto prej« tudi potrebno obvladati, da posledice »potem« niso negativne, mi je postalo jasno po nekaj njegovih seminarjih, ki so mi odprli oči. Še poziv Robertu: Kdaj boš napisal kaj o tem, kar veš in znaš?

Saj veš, da mnogi nič ne vedo o obvladovanju strahu pred realno borbo, da o vlogi adrenalina in stopnjah konfliktov ne govoriva. To tvoje znanje ljudje potrebujejo, in verjamem, da bo zaradi tvojih naukov manj posilstev, manj žrtev nasilja na ulicah in po barih. To so znanja, ki so pomembna za VSAKEGA človeka.

Zelo podobno kot Robert Simonič gledam na (in vem, da se s tem stavkom mnogi ne bodo strinjali) odnos med borbenimi načeli in borbeno tehniko. Iz borbenih načel je možno spontano izpeljati vse tehnike, zato lahko borec, ki ta načela razume, sproti hipoma razvija tehnike, ki jih potrebuje v borbi. To je čisto drugače, kot če mora med borbo razmišljati, katero od 12884374652439873 naučenih tehnik bo uporabil v dani situaciji. Tega časa med borbo enostavno nima!

Pri free fightu situacija določa taktiko, taktika pa tehnike, ki jih bo borec v borbi uporabil. Kakšno vlogojo imajo pri tej zgodbi borbena načela? Če taktika narekuje izbiro tehnik v borbeni situaciji, potem se postavljata naslednji vprašanji pri uresničitvi ustrezne taktike, ki bo popeljala borca do zmage:

 Katero tehniko bo borec izbral?  Kdaj bo to tehniko uporabil?

Borbena načela pa pomagajo odgovoriti na vprašanje KAKO, na kakšen način, po katerih zakonitostih se bodo tehnike izvajale.

V bistvu gre pri borbenih načelih za neka »pravila«, v kakšnih okvirih in na kakšen način naj bi se izvajale vse tehnike. Borec, ki teh pravil ne pozna, ravna podobno kot voznik avtomobila, ki ne ve za pravilo, da je treba pri rdeči luči avtomobil ustaviti.

Takšen voznik bo imel pri svoji vožnji morda srečo in se izognil nesreči, ni pa nujno. Z vsakim dnevom, ko je na cesti, se povečuje nevarnost, da bo storil napako. Takoj ko avtomobilist izve za načelo, da je treba pri rdeči luči avtomobil zaustaviti, bo njegova vožnja postala TAKOJ BOLJ VARNA! Zanimivo, kajne? Kako zelo lahko spremeni kvaliteto življenja šoferja na boljše ena sama takšna informacija, takšno načelo ali pravilo! Zelo podobno je z borbenimi načeli v borbi. Zato predstavljajo spodaj opisana načela zelo dragocene informacije za vsakega borca, ki resnično stremi k odličnosti, vseeno, s katerim borilnim športom se ukvarja.

www.robertlisac.com

Teh informacij ne boste našli nikjer drugje zapisanih in razloženih na tako razumljiv in uporaben način. Pot od trenutka, ko boste ta načela prebrali in jih začeli zavestno, in kasneje povsem avtomatizirano, uporabljati na treningih, pri sparingih in v borbi, vodi samo preko PRAKSE! Bližnjic ni.

Pri nekaterih načelih sem podal in poskusil prikazati tudi nekaj možnih vaj, na kakšen način lahko ta načela postopno vedno bolj vključujete v svojo vadbo. V tej knjigi sem podal samo nekaj vaj, da boste dobili globalno idejo o borbenih načelih. Če bi vam hotel razložiti in pokazati vsa borbena načela, bi za to potreboval še vsaj eno knjigo, ali vam moral zadeve v živo pokazati na kakšnem treningu ali seminarju.

Še zelo nepomembna informacija za vse tiste, ki se čudijo kimonom na slikah v tej knjigi: V rokah držite knjigo o free fightu, vendar smo na mnogih fotografijah slikani v kimonih. Seveda, treniramo vse, kar boste tukaj prebrali in videli, tudi brez kimon. Razlog, zakaj smo na mnogih slikah tako oblečeni, je zelo preprost; takrat, ko so te slike nastajale, je bila zelo mrzla zima, naš »laboratorij« pa ne premore radiatorja. Zeblo nas je, zato smo se ustrezno oblekli.

www.robertlisac.com

NAČELO POKONČNOSTI

Obstaja precej različnih konceptov bojevanja pri ruvanju (ruvanje = grappling), ki zagovarjajo tezo, da se je treba pri borbi močno nagibati naprej. Sem gotovo spadajo razne zvrsti ruske rokoborbe, sem nekateri prištevajo tudi slovenski judo, prav tako kanarska rokoborba in švicarski Schwingen. Mnogi drugi strogo zagovarjajo pokončno držo, tako pri ruvanju kot tudi v fazi udarcev, sem spadajo gotovo Japonci, francoski judoisti, systema borci. Sicer pa je zanimivo, da so se pankracionisti držali med borbo precej pokončno, kar dokazuje cel kup slik na grških vazah. Borec naj bi se v času borbe stoje držal čim bolj pokončno iz naslednjih razlogov:

1. Nasprotnik težje "prelomi" telesno os. Nekaj, kar je že upognjeno, je lažje upogniti do konca, kot pa nekaj, kar je popolnoma ravno. Podobno je s telesom.

slika 1 slika 2

Na sliki 1 vidite Franjota, kako se drži precej pokonci. Boštjanu, ki ga poskuša upogniti, bo to zelo težko uspelo. Tudi sami lahko poskusite upogniti človeka, ki se drži pokonci. www.robertlisac.com

Ugotovili boste, da to niti ni tako lahko, pogosto pa, vsaj pri izurjenih borcih, se to zdi skoraj nemogoče.

Na sliki 2 vidite Franjota, kako je z lahkoto upognil Boštjana, ker se je ta držal že rahlo ukrivljeno, še preden je s potegom navzdol Boštjana še bolj ukrivil. Seveda gre tukaj samo za prikaz načela, ne za neko konkretno borbeno tehniko, in vendar vam lahko to védenje precej izboljša tehniko.

Sam sem ga, ker sem precej majhne rasti, uspešno uporabljal proti večjim borcem. Kadar so ti bili v času borbe preveč pokonci, to zame ni bilo dobro, ker so lahko razvijali svojo igro, če pa mi je uspelo velikana ustrezno ukriviti, ga je bilo bistveno lažje nadzirati.

Kot vidite, je telesna os na sliki 2 večkrat prelomljena.

Bolj in večkrat je telesna os prelomljena, težje se borec bori in težje se spet zravna.

S tem dejstvom se bomo srečevali še malce kasneje, ko bomo obravnavali načelo, ki govori o tem, da je treba človeka spraviti v zanj nenaravni položaj, oziroma v položaj, iz katerega se ni navajen boriti.

Če se med borbo že zgodi, da vas nekdo upogne, potem seveda obstaja več načinov, kako se lahko spet zravnate. Franjo na spodnjih slikicah samo prikazuje princip, kaj je treba narediti, če se že nahajate v neugodnem upognjenem položaju.

Ena stvar, ki pogosto deluje zelo dobro, je ta, da znižate težišče in spravite svoje boke »pod glavo«, da je glava spet na isti rdeči črti kot so boki pri Franjotu na prejšnji sliki številka 1. Nato se dvignete s pomočjo nog in ne hrbta. To je ena od možnosti. Kaj bi delale Franjotove roke, če bi tu šlo za borbo in ne za dril, je seveda čisto druga zgodba.

1 2 3 4

2. Pokončni položaj je naravni položaj, iz katerega lahko borec hitro reagira, ne glede na to, iz katere smeri nanj deluje sila. Naravni položaji so tisti, v katerih se borec počuti dobro. www.robertlisac.com

3. Pokončni položaj omogoča sproščeno in globoko dihanje med borbo, boljši je dovod kisika v mišice, boljše je to za borca.

4. S pokončno držo lahko borec že na neverbalni ravni, z govorico telesa, izraža samozavest, sproščenost, dinamičnost, kar je gotovo prednost. Velika zmaga je vedno sestavljena iz niza majhnih zmag, majhne zmage so sestavljene iz majhnih prednosti, ki si jih borec postopno pridobi. Pokončna borbena drža je gotova takšna prednost.

Samozavest, moč… Negotovost, bojazen, strah.

Lep primer, kaj izraža pokončna in kaj sključena drža.

5. Pokončna drža je bolj zdrava za notranje organe, ker se ti nahajajo v normalni legi. Kadar notranji organi niso v normalni legi, porabijo ogromno energije zato, da v nenaravnem položaju “ohranjajo sami sebe”, kaj šele, da bi normalno delovali in delali to, čemur so namenjeni. Morda se komu zdi ta argument banalen za borbo, ki traja dve minuti, vendar tu ne gre samo za dve minuti, ampak za treninge, ki so dolgi dve uri in več, ki jih imajo borci dva- ali večkrat na teden, več let, ali celo desetletja. Kdor se želi sam eksperimentalno prepričati, kako pomembno je, da ima človek vse svoje notranje organe na svojem mestu, lahko zavzame jogijski položaj, ki se mu reče plug, in se poskusi boriti proti nasprotniku, ki borca v tem položaju zadržuje. Iz tega nenaravnega položaja se je zelo težko boriti, ker so stisnjeni vsi pomembni notranji organi, kot so pljuča in srce. www.robertlisac.com

7. Iz pokončnega položaja je mogoče razviti bistveno večjo moč. V prvi vrsti se je treba truditi, da je HRBTENICA borca vedno vzravnana, vendar ne na tog, temveč na dinamičen način. Hrbtenica naj bo kot bambus, ki ga sicer lahko upognemo, vendar se bo bambus takoj, ko se bo lahko, spet zravnal.

Praktičen dokaz za to tezo je zgornja slika (arhiv: Aljoša Gorup www.dnobm.com), kjer spodnji niti pod razno ne bi uspel narediti počepa z ostalimi tremi na rami, če se ne bi držal čim bolj pokončno. Povedano drugače: – če bi želel spodnji dvigniti takšno breme iz predklona (telesna os je močno prelomljena), bi si skoraj gotovo poškodoval hrbtenico, v najboljšem primeru pa dvignil mnogo manjše breme.

Pokončnost je pomembna tudi, ko se borec bori na tleh, vseeno, ali ta leži, kleči na japonski način, ali kleči v telemarku, ali sedi, ali je v mountu, ali celo takrat, ko leži na hrbtu, pomembno je, da je hrbtenica čim bolj ravna (ni pa nujno, odvisno od situacije). Na tleh je hitro mogoče dominirati nad drugim borcem takrat, ko je njegova pokončna drža v smislu vzravnane hrbtenice motena. Isto seveda velja za borbo stoje, saj vsak pretiran odklon ali predklon predstavlja situacijo, kjer borec tvega, da bo dobil udarec s kolenom ali z nogo.

www.robertlisac.com

NAČELO: SPRAVI NASPROTNIKA V NENARAVNI POLOŽAJ!

Nasprotnik se bori bistveno slabše, če se nahaja v nenaravnem položaju. Nenaravni položaji so pri free fightu vsi tisti položaji, iz katerih se je zelo težko ali celo nemogoče boriti. Pogosto takšni položaji onemogočajo biomehansko učinkovito izvedbo tehnike. V praksi to pomeni, da spravimo nasprotnika v položaj, iz katerega se preprosto ni navajen boriti. Najučinkovitejši je borec, ko se lahko bori tako kot se je tega učil in treniral na treningu, bistveno manj učinkovit pa postane, ko se bori iz položaja, iz katerega se med treningom nikoli ali zelo redko bori. Lep primer nenaravnega položaja je recimo v kletki, ko borec nasprotnika, ki je na tleh, dobesedno stisne ob mrežo kletke.

Torej gre tudi za položaje in situacije, ki niso vsakdanje za borca. Nenaraven položaj je lahko tudi predklon, iz katerega je mogoče le težko udarjati, zato mnogi free fighterji z odličnim znanjem tajskega boksa poskušajo potegniti glavo nasprotnika navzdol. Značilnost nenaravnih položajev je ta, da se „telesna os“ človeka prelomi na enem ali več mestih, vseeno, ali borec pri tem stoji ali leži.

Pri tem borbenem principu ves čas poskušamo onemogočiti nasprotniku, da bi uveljavil načelo pokončnosti, katerega smo spoznali malo prej. Spodaj Franjo lepo demonstrira na Boštjanu, kako je spravil Boštjana v nenaravni položaj stoje in na tleh tako, da mu je večkrat prelomil telesno os.

Oglejmo si še kakšen primer. Po neuspeli giljotini nasprotnik pogosto ostane v upognjenem položaju. Telesna os je že dobro načeta. Zakaj tega ne bi izkoristili do konca in nasprotnika še malce bolj »pomanjšali«?

www.robertlisac.com

1 2

3 4

5 6 1) Mihu giljotina ne uspe. 2) Andraža pritisne še bolj proti tlom, da se njegova telesna os še bolj prelomi. 3) Andraža potisne še nižje in sklene dlani za Andraževim kolenom. 4) Miha izvede požrtvovalni met v smeri nazaj. 5) Miha takoj zleze v mount. 6) Sledijo udarci iz mounta.

www.robertlisac.com

Še boljši učinek boste dosegli, če poleg tega, da človeku večkrat prelomite telesno os, dodate še zasuk v telesni osi nasprotnika. To pomeni, da telo nasprotnika prelomite na večih mestih in dodatno še zasučete na določenih segmentih!

Sledi nekaj primerov, ki prikazujejo praktično uporabo preloma in zasuka osi.

Giljotina je tehnika, ki jo vsak borec pozna. Lahko jo izvajamo na ta način, da že od vsega začetka silimo s spodnjo roko, ki je ovita okoli nasprotnikovega vratu, navzgor.

Pogosto se bo nasprotnik že pri tej izvedbi predal. No, pa dodajmo poleg večkratnega preloma telesne osi še rahel zasuk, ki takoj močno poveča učinkovitost same tehnike.

1 2 3

1) Izhodiščni položaj za giljotino je isti kot pri prejšnji »light« verziji brez dodatnega zasuka. Pomembno je, da je že v tej fazi prijem čim bolj tesen. 2) Preden začne Sašo siliti z roko, ki je ovita okoli Gregorjevega vratu, navzgor, potiska komolec iste roke proti lastni prsnici, torej proti sredini njegove lastne telesne osi.

www.robertlisac.com

3) Šele zdaj začenja Sašo z roko, ki že malce davi Gregorja, siliti tudi navzgor. Po tej fazi bi moral Sašo potisniti boke naprej in pogled usmeriti navzgor, da bi dokončno prisilili Gregorja v predajo.

POZOR! Če se partner na treningu noče predati, čeprav ga držite v tesni giljotini ali v kakšnem drugem prijemu, je očitno, da ima probleme z egom. Zato bodite bolj pametni kot on in popustite prijem. Že s tem, ko ste ga dobili v položaj giljotine, ste dokazali svoje. Ko se znajdete v giljotini vi, vam priporočam, da na treningu predate borbo in absolutno ne vztrajate do točke, ko vam začne pokati v vratu.

Podobno je z isto tehniko na tleh. Takoj ko imate nasprotnika v položaju za giljotino, poskusite dodati majhen zasuk, če je možno, preden zategnete prijem v smeri nazaj. Glej spodnjo sliko.

Nenaravni položaj lahko pri nasprotniku povzročimo tudi izključno z zasuki v njegovi telesni osi. Dober primer, kako se to da izkoristiti, je, ko smo v nasprotnikovem polgardu. Polgard ima to prijetno lastnost, da fiksira nasprotnikov spodnji del telesa. Ta fiksacija spodnjega dela telesa je potrebna, če hočemo zasukati njegov zgornji del telesa okoli njegove vzdolžne osi levo ali desno.

www.robertlisac.com

Polgard:

1 2

3 4

1) Miha drži Andraža v polgardu. 2) Andraž preusmerja Mihovo roko tako kot je prikazano na sliki. 3) Takoj ko je možno, Andraž preprime Mihovo roko. 4) S potegom navzgor povzroči, da zasuče Miha okoli njegove telesne osi.

www.robertlisac.com

Včasih je možno celotno tehniko izvesti še malo bolj tesno. Gre za variacijo iste tematike.

1 2

3

1. Postopek izvedbe prikazane tehnike je isti kot pri prejšnji tehniki, le da Andraž Miha tokrat prime za komolec. 2. Sledi zasuk... 3. ...in udarci.

Telesno os lahko pri nasprotniku zlomite na več načinov:

1. Z udarci. Kadar hočemo zlomiti desko, ki je na dveh koncih fiksirana, ponavadi ciljamo sredino deske.

www.robertlisac.com

Podobno ravnamo, kadar želimo zlomiti telesno os človeka, s katerim se borimo. Z udarci ciljamo predele telesa, ki so blizu sredine, ponavadi gre tu za področje trebuha in stegen. Kadar gre za samoobrambne situacije in ne za šport, ciljamo dejansko sredino, torej genitalije, boke, ritnici. Na spodnji sliki so s krogi označena področja, ki jih v ta namen napadamo pri MMAju.

Tarče blizu sredine

Nekaj primerov, kako se napada »sredino«:

1 2

www.robertlisac.com

3

1) Sašo v tajskem klinču kontrolira Gregorja. 2) Gregor pričakuje udarec s kolenom v glavo ali trebuh, zato se ustrezno pokriva. 3) Sašo napade Gregorja z brco v stegno.

Zgornjo brco pogosto uporabljajo pri wing chun kung fuju in pentjak silatu, vendar je pri omenjenih veščinah cilj ponavadi poškodovati koleno. Pri MMAju so udarci, ki direktno napadajo kolenski sklep, prepovedani, ker gre za šport in ne veščino, zato nujno ciljajte na sredino, na področje med kolkom in kolenom.

Te brce ponavadi ne srečujemo v oktagonu, kar pa ne pomeni, da ne deluje. Uporabljena ob pravem času prav gotovo dobro preseneti nasprotnika. Paziti pa je treba, da vam nasprotnik ne ujame noge z rokami.

1 2 www.robertlisac.com

2. Telesno os lahko upognemo tudi s potegi. Če pri prejšnji točki velja, da napadamo center telesa, je pri potegih pogosto (ne vedno!) ravno obratno in napadamo »periferijo telesa«. Najpogosteje gre tu za borbene akcije, kjer se nasprotniku obesimo na vrat. S tem ga spravimo v vse možne variacije predklona ali pa napadamo noge od kolena navzdol. Tarče so prikazane na spodnji sliki.

1 2

www.robertlisac.com

3

1) Miha in Andraž se nahajata v tajskem klinču. 2) Miha upogne telesno os Andraža z izrazitim potegom v smeri proti tlom. 3) Nov položaj izkoristi za udarec s kolenom, lahko bi tudi naredil giljotino.

1 2

3 4

www.robertlisac.com

1-4) Miha napada Andraža s trianglom (sangaku jime). Prijem, ki ga izvaja pri drugi sliki, je zelo pomemben. Andražu bistveno otežuje možnost, da bi se z dvigom bokov rešil napadalca, saj prav manever upogibanja telesne osi v vratnem predelu to onemogoča.

Preidimo k naslednjemu primeru:

1 2

3 4

1) Miha si je priboril končni prijem. Andraževo roko napada s ključem. 2) Da bi učinek ključa na Andraževi roki povečal, ... 3) ...se odloči, da bo Andražu privzdignil glavo in mu na ta način... 4) ...prelomil telesno os in ga tako prisilil v predajo.

www.robertlisac.com

Pri naslednji tehniki boste videli, kako pobegniti iz garda z uporabo upogibanja telesne osi nasprotnika.

1 2

3 4

5 6

www.robertlisac.com

7 8

9 10

1) Miha se nahaja v Andraževem gardu. 2) Miha prime Andraža okoli vratu in tako fiksira nasprotnikov zgornji del telesa. 3) Sedaj Miha prenese težišče na stran in navzdol. 4) Miha se »sprehodi« v nov položaj (kesa gatame). Andraž še kar ohranja položaj nog. 5) Miha nadaljuje z gibanjem in tako povzroči, da so zdaj Andraževe noge na dosegu rok. 6) Z roko odstrani motečo nogo, ki se ga še vedno oklepa okoli trupa. 7) Miha zdaj moti samo še ena noga, ki jo potisne naprej in navzdol proti tlom. 8) S svojo spodnjo nogo fiksira Andraževo nogo. 9) Medtem prestopi z zgornjo nogo še zadnjo oviro. 10) Miha zdaj hitro in energično premakne spodnjo nogo daleč naprej v položaj kesa gatame, da mu je Andraž ne ujame med svoje noge.

3. Telesno os lahko pri nasprotniku prelomimo tudi s kombinacijo potega in potiska. Smisel teh tehnik je, da s tem, ko na eni višini potiskamo, na drugi pa vlečemo, povzročimo strižne sile, ki povzročijo prelom nasprotnikove telesne osi. Odličen primer za to je pritisk s temenom v ličnico nasprotnika, medtem ko malo nižje s prijemom vlečemo vrat k sebi:

www.robertlisac.com

1 2

3 4

1) Izhodiščni položaj. Ukrepam hitro, saj so moja ledvica in jetra nezaščitena. 2) S prikazanim prijemom fiksiram Gregorjev vrat. Potisnem teme v njegovo ličnico. 3) S premikom glave povzročim, da Gregor obrne glavo na stran. 4) Šele zdaj povlečem roki k sebi, z glavo pa pritiskam v nasprotno smer.

Drug dober primer za to je spodaj prikazani met, kjer roke vlečejo v eno smer, zgornji del trupa pa potiska v drugo smer. Logična posledica tega je izguba ravnotežja nasprotnika.

www.robertlisac.com

1 2 3

1) Sašo in Gregor se nahajata v tesnem klinču. Sašo sklene roke na višini Gregorjevega križa. 2) Sašo se s trupom nasloni na Gregorja, z rokami pa potegne Gregorjev križ k sebi. 3) Po potrebi za met vključi še nogo.

Kliknite TUKAJ: http://www.edvardkadic.com/karizma-online.html

www.robertlisac.com

Načelo ustvarjanja in jemanja prostora

Ustvarjanje in jemanje prostora je zelo pomemben princip, tako pri borbi stoje kot pri borbi na tleh. Stoje se ta princip kaže v hitrem prehajanju iz prve borbene faze v drugo, tretjo, četrto, dokler se ponavadi ne konča v peti borbeni fazi, ko sta pogosto oba borca na tleh. Na začetku borbe imata oba borca precej prostora za gibanje, in tisti borec, ki dominira, poskuša nasprotniku z nenehnim pritiskom naprej dobesedno jemati njegov prostor. Ta prostor poskuša čim bolj omejiti, saj omejen prostor pomeni, da nasprotnik postaja manj gibljiv in s tem bistveno lažja tarča.

V borbi stoje se ta princip manifestira tako, da borec hitro preide iz faze udarcev v klinč, kjer sicer lahko še udarja, vendar lahko tudi meče nasprotnika in ga po potrebi na tleh dokončno premaga z udarci.

Od slovenskih free fight borcev je Neil Jaka North izredno dober primer borca, ki nenehno izvaja pritisk proti nasprotniku tako, da ves čas sili naprej in mu vsili svojo voljo že od vsega začetka. Kako je to videti v praksi, si lahko ogledate na www.youtube.com , ko se je Jaka boril proti Ivanu Godorju.

Neil Jaka North

Nekaj je ta posnetek videti, drugo pa je takšnega borca doživeti kot nasprotnika v ringu ali na blazini pri treningu. Ko sva z Jakom nekoč skupaj v »laboratoriju« trenirala, sva se borila po pravilih submission grapplinga, torej brez udarcev, ki so nedvomno Jakovo zelo močno orožje. Pa vendar se njegov »buldožer slog« kaže tudi v grapplingu, nenehno napada, pritiska naprej, ni bilo niti ene mirne sekunde. Butal me je v steno, da je bilo veselje . Zanj, ne zame!

www.robertlisac.com

Da sem se lahko še kljub vsemu dokaj solidno odrezal, se lahko zahvalim samo svoji dolgoletni borbeni kilometrini, še najbolj pa mojim igralskim sposobnostim. Pretvarjal sem se, da mi nič ni, v resnici pa sem bil tik pred tem, da prekinem borbo in letim od izčrpanosti ven bruhat. Pritisk v smeri naprej je eno najboljših orožij nasploh, kdor tega ne verjame, mu dam Jakovo telefonsko številko. Če želite tudi sami razvijati ta pritisk v smeri naprej, vam bom v ta namen zdaj zaupal precej nenavadno, vendar učinkovito vajo.

Praktična vaja za razvijanje tega pritiska v smeri naprej pri borbi stoje (ki nasprotnika zelo moti in onemogoča, da razvija svojo igro) je recimo intervalno potiskanje avtomobila, kjer poskusite stoječi avtomobil, ki je v »leru« v 10 do 20 sekundah maksimalno pospešiti s pritiskanjem.

Vajo večkrat ponovite. Najkasneje pri tej vaji boste hitro ugotovili, da je najtežje začeti s pritiskanjem, ko pa se vozilo začne premikati v želeni smeri, pa postaja vedno lažje. Zelo podobno je borbi, kjer pogosto zmaga tisti borec, ki premore bolj prodoren in močnejši pritisk v smeri naprej.

Še prijateljski nasvet: Priporočam vam, da se z avtom odpeljete v četrt, kjer vas ne poznajo, še boljše pa tja, kjer ni ljudi, ker se zna zgoditi, da vas bodo med izvedbo vaje ljudje malce čudno gledali. Seveda vajo izvajate v parih, eden sedi za volanom in usmerja avto, drugi pa zadaj pritiska. Glede na to, da stane sodček nafte zdaj, ko pišem te vrstice, čez 100 $, ima ta vaja velik potencial tudi pri populaciji, ki se s free fightom in z razvijanjem pritiska v smeri naprej ne ukvarja.

Prejšnja vaja je razvijala fizične sposobnosti za borbeni pritisk v smeri naprej. Naslednja vaja služi istemu namenu, le da je tokrat v ospredju razvijanje tega pritiska v tehničnem smislu - torej nenehnega napadanja in iskanje lukenj v nasprotnikovi obrambi.

Kako poteka vaja? Poglejmo spodnji niz fotografij. Miha ima nalogo, da se nenehno premika po prostoru in v dokaj kratkih časovnih intervalih, ko je to možno, odriva Sašota.

Sašova naloga je, da nenehno napada Miha z ročnimi udarci in nenehno sili vanj. Takoj ko ga Miha odrine, se poskuša čim hitreje vrniti nazaj k nasprotniku in znova izvajati pritisk s pomočjo ročnih udarcev v smeri naprej proti Mihu. Za začetek je čisto dovolj, če se pri tej vaji poslužujete izključno ročnih tehnik. Postopno nato vključujete še brce in mete.

www.robertlisac.com

Takole izgleda nekaj sekund takšne vadbe:

1 2

3 4

5 6

www.robertlisac.com

7 8

9 10

11 11

Dobra plat te vaje je tudi, da pri borcu, ki odriva nasprotnika, razvija izmikanje, pokrivanje, premikanje in hkrati drugo plat celotne zgodbe - ponovno ustvarjanje prostora z odrivom.

Tako se lahko ponovno organizira in hkrati pri tem razvija občutek za pravočasno izvedbo te borbene akcije, ki je prav tako pomembna kot izvajanje pritiska naprej in ustrezno jemanje prostora.

Naslednja vaja poteka po isti shemi, le da razvija nenehni pritisk v smeri proti nasprotniku na tleh. Miha napada Andraža in se nenehno trudi zaključiti borbo z udarci

www.robertlisac.com

(ker gre samo za vajo, predlagam samo nakazane udarce in rahel kontakt). Sašo ga pri tem nenehno ovira in ga na različne načine vleče dol z nasprotnika. Mihova naloga je, da se čim prej vrne v položaj, kjer lahko naprej dominira borbo.

Andraž se tistih nekaj sekund, ko ostane brez napadalca, na novo organizira, še bolje pa je, če nenehno spreminja borbene položaje, da se mora Miha nenehno prilagajati na nove okoliščine.

V praksi bi to izgledalo takole:

1 2

3 3

4 4

www.robertlisac.com

7 8

9 10

11 12

13 14

www.robertlisac.com

Zelo izrazito se borbeni princip jemanja in ustvarjanja prostora kaže tudi pri tehnikah ruvanja. Lep primer je, kadar sta oba nasprotnika na parterju in je eden v mountu (sedi na njem). Kadar borec v mountu z udarci ničesar ne doseže, poskusi še zadnji prostor med njim in nasprotnikom zmanjšati tako, da se uleže nanj, se ga oklene. S tem mu vzame njegov prostor (seveda gre lahko tu tudi za druge borbene položaje). Zakaj?

1. manj prostora ima nasprotnik na razpolago, težje ubeži iz prijema, vzvoda, ključa. Torej je dober prijem, dober položaj, ki tesno oklene nasprotnika, nuja za vse tiste, ki ne bi radi trošili energije za nenehno popravljanje lastnih napak med trajanjem borbe. 2. da težje diha in ga s tem pristopom postopoma premagamo. Na prvi pogled je to zelo nedolžno, vendar je velika zmaga sestavljena prav iz množice majhnih zmag.

3. pomemben je tudi psihološki učinek, saj resnično dober prijem, kjer nasprotniku vzamemo ves prostor, povsem demoralizira nasprotnika, ker enostavno čuti, da je v brezupnem položaju, da ga popolnoma nadziramo in da nima na potek borbe prav nobenega vpliva.

Kako jemljemo nasprotniku prostor?

- tako, da delamo s težo in da z vsakim kilogramom svoje telesne teže pritiskamo nanj. Dalj časa nasprotnik "nosi" našo težo, slabše zanj in boljše za nas. Poleg tega s tem pogosto direktno vplivamo na nasprotnikovo dihanje, kadar pritiskamo na njegov prsni koš. Težje dihanje pomeni manj kisika, ki ga telo nasprotnika sicer potrebuje, to pomeni, da s tem nenehno in postopno vedno bolj utrujamo nasprotnika.

Odlična vaja, s katero osvojimo spretnost pritiskanja z lastno telesno težo na nasprotnika, je naslednja: Partner se uleže na tla, vi pa poskusite brez rok (!) s svojo telesno težo nenehno pritiskati partnerja navzdol in ga obdržati na tleh. Pomembno je, da se vaje lotite igrivo in na začetku počasi, saj gre za učenje in ne za tekmovanje. Sčasoma postopno povečujete hitrost in intenzivnost izvedbe vaje tako, da se vaš partner vedno bolj upira in poskuša uiti vašim pritiskom tako, da se vas reši in čim prej vstane. Vaša naloga pa je, da ga čim dlje in čim bolj ohranjate pri tleh tako, da nenehno prilagajate vaš položaj njegovemu gibanju. Še pomemben nasvet: Izogibajte se položajem, kjer kažete nasprotniku hrbet. Spodaj je prikazana sekvenca slik, ki prikazujejo izsek takšne vadbe.

www.robertlisac.com

1 2 3

4 5 6

7 8 9

10 11

Pomembno je, da na začetku pri tej vaji ne uporabljate rok zato, da se naučite pritiskati s telesom na nasprotnika, šele kasneje, ko vajo obvladate tekoče, vključite še delo rok samo toliko, da nasprotnika »zajezite«, da vam ne uide. Obstaja še cel kup takšnih in podobnih vaj, s katerimi lahko borec občutno izboljša svoje borbene sposobnosti. S težo lahko seveda delate tudi stoje, ko s svojo težo pritiskate nasprotnika proti steni, proti vrvem ringa ali stenam kletke.

Kadar nimate partnerja, s katerim bi izvajali to vajo, vam priporočam nakup velike žoge, s katero lahko postopno, sistematično in brez treme pred partnerjem vadite kako na pravilen način pritiskati s svojo telesno težo na nasprotnika pod vami.

Ogromna prednost vaj z veliko žogo je, da razvijete občutek, s katerim delom telesa v danem trenutku pritiskati na nasprotnika, da ohranite ravnotežni položaj in da ostanete na žogi oziroma na nasprotniku.

www.robertlisac.com

Priporočam vam, da se na začetku naučite posameznih vaj kot so predstavljene tukaj, nato pa jih z domišljijo poskušate med seboj povezovati. Naj bo gibanje mehko, sproščeno in lahkotno. Bodite pozorni, da vmes ves čas dihate in ne zadržujete sape.

Med najbolj osnovne vaje spada tale:

1 2

2 4

1) Jaka leži na žogi. Komolce drži ob telesu. 2) Začne se obračati v svojo levo stran. 3) Desno nogo v loku prestavlja čez svojo levo nogo. 4) Jaka pristane v končnem položaju.

Zdaj ima več možnosti. Z desno nogo se lahko vrne po isti poti nazaj v izhodiščni položaj te vaje in izvede vajo še v drugo stran, lahko pa z desno nogo potuje pod svojo levo nogo in pride na ta način spet v izhodiščni položaj.

Naslednja vaja je bistveno težja, ker zahteva več ravnotežja:

1) Jaka leži na žogi. 2) Levo nogo prestavi v loku čez desno nogo na tla. 3) Jaka sedaj povleče svojo desno nogo pod in mimo svoje leve noge. www.robertlisac.com

4) Desna noga nadaljuje gibanje okoli stojne leve noge. 5) Jaka postavi desno nogo na tla. Pod desno nogo bo sedaj povlekel... 6) ...levo nogo, ki nadaljuje gibanje, tokrat okoli njegove desne stojne noge. 7) Levo nogo postavi na tla. 8) Sedaj lahko Jaka poljubno ponavlja celoten cikel od 3 do 8 slike.

1 2

3 4

5 6

www.robertlisac.com

7 8

Naslednja vaja je zelo preprosta ali pa tudi ne. To je odvisno od tega, ali obvladate kolo ali premet vstran, kot se imenuje ta gimnastična prvina.

1

2

www.robertlisac.com

3

1) Jaka se s prsmi nasloni na žogo in jo uporabi kot delno oporo, ko... 2) ...izvaja premet vstran. 3) Pristanek. Isto vajo lahko ponovi tudi v drugo smer.

Mnogi borci ne vidijo smisla v izvajanju premeta vstran, dokler ne spoznajo borbenih aplikacij tega giba. Le-ta omogoča hitro menjavanje položajev na tleh, kjer pogosto na eleganten in lahkoten način lahko preskočimo nasprotnikov gard ali pa zamenjamo stran in s tem tudi smer napada.

1 2

3 4

www.robertlisac.com

5 6

1) Pri izhodiščnem položaju, ki ga zavzema Jaka, je pomembno, da sta zadnjica in trebuh napeta. Roke so v položaju za sklece. 2) Jaka začenja vleči noge pod sebe. 3) Ko prispe do skrajne točke, ko giba ne more več nadaljevati, ustavi gibanje. 4) Sedaj vključi roke in se počasi odrine, tako da... 5) ...pristane na žogi. 6) Na žogi poskuša čim dlje ohranjati ravnotežje preden preide v nov položaj ali celotno vajo izvede v obratni smeri. Naslednja vaja predstavlja zelo pogost gibalni vzorec na tleh. Gre za prehajanje v položaj, ki mu Japonci pravijo kesa gatame.

1 2 3

1) Jaka leži s trebuhom na žogi. 2) Svojo levo nogo premakne naprej med žogo in desno stojno nogo... 3) ...do končnega položaja, ki je zelo podoben končnemu prijemu kesa gatame. Jaka mora biti naslonjen na žogo ravno toliko, da se še lahko odrine nazaj gor na žogo in ponovi celotno vajo še na drugi strani.

www.robertlisac.com

To gibanje je izredno pomembno, saj predstavlja vezni člen med side controlom in končnim prijemom kesa gatame, med north-southom in reverse kesa gatameom, med side controlom in reverse kesa gatameom (tudi scarfhold).

Zanimiva je tudi naslednja vaja:

1 2

3 4

5 6

www.robertlisac.com

7 8

1 – 8 Vaja je preprosta in izvedljiva tudi v obratno smer. Zaradi nizke natalitete Slovencev priporočam nošenje suspenzorja pri moškem delu populacije.

Naslednja vaja imitira pozicijo knee on belly (koleno na trebuh):

1 2 3

1) Knee on belly pozicija 2) Prehod. 3) Knee on belly na nasprotni strani.

www.robertlisac.com

Naslednjo vajo bi lahko poimenovali upa-dril na žogi.

1) Jaka leži s hrbtom na žogi. 2) Jaka začenja gibanje tako, da dvigne boke in se obrača okoli vzdolžne osi lastnega telesa. Pri tem je pomembno, da roka potuje diagonalno čez Jakovo telo in s tem omogoči prestop njegove desne noge čez levo nogo. Še bolj pomembno pa je, da pogled sledi dlani, ki potuje diagonalno nad glavo, saj obrat glave bistveno olajša celoten gib. 3) Takoj ko se Jaka začne obračati in prestopati z nogo, pritegne komolce tesno pod sebe.

OPOMBA: Zdi se mi zelo pomembno, da so roke pri grapplingu na tleh večino časa ravno prav pokrčene in komolci tesno ob telesu. Komolci, ki štrlijo stran od telesa, pogosto omogočajo nasprotniku, da to roko napade s kakšnim ključem.

Zato držite - ko je to smiselno - komolce čim bolj pri sebi.

Druga pogosta napaka pri borbi na tleh je pretirano iztegovanje rok. Kadar se borec nahaja zgoraj, roke pogosto iztegne zato, ker je izgubil ravnotežje in ga spodnji suva z gibanjem bokov dol s sebe. Z iztegnjeno roko se poskuša ujeti tako, da jo postavi na tla. Izkušeni borci tako iztegnjeno roko takoj napadejo z raznimi variacijami iztegnjenih vzvodov na roki, saj je roka že iztegnjena in za zaključek te tehnike ni treba več prav veliko narediti.

Vedno dobro premislite, kdaj in zakaj boste iztegnili roke pri borbi na tleh!

Kako še jemljemo nasprotniku prostor?

- Tako, da uporabljamo princip "mokre cunje", kar pomeni, da poleg tega, da na nasprotnika pritiskamo s težo, poskušamo nasprotnika čim bolj "oviti". Zakaj kot "mokra www.robertlisac.com cunja"? Gre za pasivni pristop in smo kot mokra cunja, ki jo vržemo na nek predmet in ga mokra cunja obda. Bolj konkretno: med nami in nasprotnikom naj bo čim manj luknjic. Razlika je, ali naredimo tesnega „švicarja“ (kesa gatame) ali ohlapnega. Razlika je, ali je sidemount slabo izveden ali se resnično ovijemo v celoti okoli nasprotnika.

Oglejmo si nekaj primerov napačnih in »ohlapnih prijemov« ter kako se da same tehnike izboljšati.

Prvi primer: side control. Nekatere šole učijo takšen side control, kot je prikazan spodaj na sliki številka 1. Meni osebno je ta različica preveč ohlapna.

1 2

3 4

www.robertlisac.com

1) Andraž drži Miha v dokaj ohlapnem side controlu. Na sliki sem označil »luknjo«, ki jo bo vsak dober borec izkoristil, saj gre za dodaten manevrski prostor. 2) Miha v luknjo stlači komolec, da ohrani razdaljo med sabo in Andražem. 3) Miha gre s svojimi nogami po bližnjo Andraževo nogo, da ga na ta način povleče še bolj nase. 4) Andraž nima več opornih točk, potrebnih, da bi njegov side control še deloval, zato ga Miha obrne in... 5) ...preide v bolj dominanten položaj.

Ali je možno napraviti še slabši side control? Je. Oglejte si spodnjo fotografijo. Kadar zgornji borec ne uporablja telesne teže in se z njo ne uleže na nasprotnika, to sploh ni več side control, temveč prostovoljno izgubljanje odličnega in superiornega položaja zaradi malomarnosti.

Nasprotnik lahko takšno površnost izkoristi na več načinov:

1) Lahko »zašrimpa« in vas potegne v svoj gard. 2) Lahko z roko potisne vašo nogo k svojim nogam, zato da vzpostavi polgard. 3) Itn.

www.robertlisac.com

Bistveno boljši side control je prikazan spodaj:

Ključne točke za dober side control:

- Uporablja se princip mokre cunje. Spodnji borec mora čutiti, da se je zgornji v celoti ovil okoli njega. - Zgornji borec s položajem svojega kolena in s potegom nasprotnika k sebi ustvari čvrst prijem, ki nasprotniku onemogoča ali vsaj zelo otežuje svobodno gibanje. - Položaj zgornjega mora biti - gledano s ptičje perspektive - 90 stopinj v odnosu do spodnjega borca. - Roke zgornjega borca morajo biti pripravljene na razne premike spodnjega borca, da se uprejo v tla, kadar je to smiselno in varno. Podobne zakonitosti kot za side control veljajo tudi za kesa gatame. Kesa gatame je končni položaj, ki ima v MMAju značaj »prehodnega« končnega položaja, torej ni popolnoma »končen«. Razlog za to je treba iskati v nasprotnikovi prosti roki, ki lahko tudi iz podrejenega položaja kar dobro udarja. Možne napake pri spodnjem prijemu so:

1) Ohlapnost prijema. 2) Premalo teže na nasprotniku. 3) Andraževa glava je preveč pokonci. Zato je še bolj izpostavljena udarcem. 4) Roka nasprotnika, ki jo drži Andraž, ni »privita« k telesu.

www.robertlisac.com

Spodaj je prikazana bistveno boljša izvedba prijema kesa gatame. Ključne točke za ta prijem so:

1) Andraž je pošteno privil Mihovo roko k sebi (A). 2) Andraž tokrat dela s telesno težo. Z njo pritiska na Mihov prsni koš (B). 3) Andraževa glava je bistveno bližje Mihovi glavi. Slabost tega je možnost Mihovih udarcev z roko. Prednost tega pa je, da udarci potrebujejo več prostora za razvoj večje sile, tako niso močni. Tu je prostora bistveno manj kot v prejšnji, ohlapnejši variaciji. 4) Andraž lahko zdaj nadaljuje z gibanjem v side control, step over armbar ali ključ na roki.

Kadar je borec „spodaj“ in sedi njegov nasprotnik na njem, zgornji spodnjemu jemlje prostor. V tem primeru je taktika spodnjega ravno obratna, saj si mora on sam ustvariti čim več prostora.

Kako lahko borec pridobi čim več prostora?

…da aktivno uporablja čim več (in čim večje mišične skupine) mišičnih skupin hkrati, da "miga" z boki. To je tudi glavna razlika med začetnikom in nekom, ki že dalj časa trenira borilne športe. Začetnik si pogosto ustvarja prostor samo z rokami in tudi po nekaj poskusih obupa, ker potroši vso energijo, ki jo ima na razpolago na povsem neučinkovit način. Napredni borec uporablja celotno svoje telo, ko si ustvarja prostor.

Če ste kdaj lovili ribe in ste v rokah držali še živo ribo, vam je gotovo že kdaj tudi ušla, pa čeprav ste jo čvrsto držali z obema rokama! Ali ste se kdaj vprašali, zakaj je to sploh možno, staj ste vi vendar veliko močnejši in večji od ribe?

Riba je uspešno uporabljala princip ustvarjanja prostora. Tiste ribe, ki tega principa niso znale uporabljati, so končale na vašem krožniku. To so bile tiste ribe, ki so se hotele rešiti www.robertlisac.com tako, da so malce zamigale z repom. To je bila riba začetnica, ker ni uporabljala celega svojega telesa!

Za lažje razumevanje sem narisal to ribo z utežjo na sebi. Kot vidite, premika samo svoj rep, in s tem utež ostane tam kjer je, riba pa tudi. Isto se je dogajalo z ribo začetnico v vaši roki. Riba mojstrica se je v vaših rokah zvijala s celim svojim telesom v vse mogoče smeri z »lomljenim ritmom«, o katerem je govoril že Bruce Lee. Zato vam je ušla! To je izgledalo tako:

Poglejte, koliko več prostora si je riba mojstrica ustvarila med sabo in podlago s tem, ko je zvila celo svoje telo in je bila sposobna celo dvigniti utež. Po istem principu si je ustvarila prostor v prijemu vaših rok, kjer si je na ta način ustvarila ravno toliko prostora, da je niste več mogli držati. Čisto iste zakonitosti veljajo za človeka, ki se želi rešiti iz neugodnih položajev na tleh, kadar se nahaja njegov nasprotnik na njem. Pogosto sem opažal, da so borci, ki tega niso bili vešči »delali kar nekaj«. Vedeli so, da se morajo braniti, da se morajo rešiti iz neugodnega položaja, niso pa vedeli, kako. Te borce prepoznate po tem, da poskušajo s sebe potisniti nasprotnika samo z rokami. To jim lahko med trajanjem borbe mogoče enkrat ali dvakrat uspe, nato pa jim izgine vsa moč v rokah.

Borce, ki tehniko ustvarjanja prostora mojstrsko uporabljajo, prepoznate po tem, da obe nogi pokrčijo, čvrsto postavijo na tla obe stopali, in potem s celim telesom oziroma z boki eksplodirajo navzgor oziroma diagonalno navzgor na levo ali desno stran, odvisno od tehnike.

www.robertlisac.com

Miha si na spodnjih dveh slikah ustvarja prostor za pobeg iz mounta tako, da močno suva z boki navzgor.

1 2

Pri tej variaciji Miha sune z boki in potiska z rokami Andraža tako, da ga vrže bolj po diagonali glede na Mihovo telesno os. Osebno imam rajši to verzijo kot prejšnjo. Zakaj? Izkušeni borci pri slabi izvedbi sunka spodnjega borca preprosto pustijo telesni teži, da napravi svoje, in namerno padejo z boki na nasprotnikov obraz. Zato se mi zdi spodnja variacija malce varnejša.

Že prej sem omenil pogosto napako, ki izvira iz napačnega položaja nog oziroma stopal spodnjega, ki se rešuje iz mounta. Napaka je, kadar spodnji borec nima stopal blizu lastne zadnjice, ker potem ne more prav visoko suniti z boki. To lepo prikazujeta obe spodnji dve sliki.

www.robertlisac.com

1 2

1)Poglejte si, kako malo lahko s tako pomanjkljivo tehniko Miha dvigne boke. 2) Andraževo ravnotežje v tem primeru sploh ni ogroženo.

1 2

Zgoraj vidimo bistveno boljšo izvedbo, kjer si Miha ustvarja prostor tako, da stopala postavi na tla blizu zadnjice. Tako lahko za sunek izkoristi maksimalni potencial, ki ga ima na voljo.

Primerjajte razdaljo med tlemi in boki pri prejšnji in pri sedanji verziji, pa bo vse jasno. Seveda ta princip ne velja samo za pobeg iz mounta!

Prostor si lahko ustvarite tudi s sunkovitim zasukom, ki ga povzroči ustrezno gibanje nog. Najbolj osnovni različici sta:

1) zasuk, kjer obe nogi hkrati potujeta vstran in nato k nasprotniku, da se ustvari prostor.

2) zasuk, kjer ena noga prehiteva drugo. Jaz temu pravim »helikopter obrat«.

Oglejmo si najprej prvo varianto: www.robertlisac.com

1) Andraž drži Miha v prijemu kesa gatame. 2) Miha dvigne noge. 3) Obrača jih vstran od nasprotnika - s tem gibom gre po zalet. 4) Sedaj se sunkovito in energično obrača nazaj proti Andražu. 5) Zaradi rotacije celotnega telesa... 6) ...lahko zdaj potegne iz prijema svojo desno roko. 7) Miha izkoristi vztrajnostni moment giba in nadaljuje gibanje. Tako preide v bolj dominanten, napadalen položaj.

Upam, da je jasno, da gre tukaj bolj za princip kot samo tehniko in da razumete, da lahko ta isti gib uporabljate tudi, kadar vas drži nasprotnik v north-southu ali v side controlu, da si ustvarite majhen prostor, ki ga postopno vedno bolj širite.

1 2

3 4

www.robertlisac.com

5 6

7 Poglejmo razlago za helikopter obrat:

1 2

3 4 www.robertlisac.com

5 6

7 8

1) Ležim spodaj. Najprej dvignem levo nogo. 2) Silovito jo premaknem v levo stran, z zamikom ji sledi moja desna noga. 3) Ko se z nogami dotaknem tal, sledi gibanje v nasprotno smer, torej k nasprotniku. 4) Gibanje začenja desna noga, sledi ji leva. 5) Gibanje, ki je podobno kroženju helikopterjevih rotorjev, se nadaljuje. 6) Zaradi rotacije nog mi uspe zrahljati Mihov prijem za mojo desno roko. 7) Uspe se mi postaviti na kolena. To je že zelo soliden položaj za nadaljnjo borbo! 8) Da me Miha ponovno ne prevrže, postavim svojo desno nogo bolj vstran. Tako si povečam stabilnost, hkrati pa začenjam napadati Miho z udarci.

In kaj je Bruce Leejev lomljen ritem, ki nam lahko pomaga ustvarjati prosto na parterju (pa tudi stoje)? Gre za neenakomeren ritem, v bistvu to sploh ni ritem. Če slišite valček, si lahko zraven v taktu štejete 1,2,3,1,2,3,1,2,3,… Ritem je predvidljiv in celoten valček bo ostal isti. To je primer enakomernega ritma. Zdaj si pa predstavljajte, da položi DJ na star gramofon ploščo z melodijo v ritmu valčka in med predvajanjem, kadar se mu zazdi, s prsti zaustavi ali pospeši gibanje plošče. Tako nastane lomljeni ritem, ki ga lahko v borbi uporabljate tako pri udarcih kot tudi pri grapplingu. Lomljen ritem je zelo uporaben pri osvobajanju iz podrejenih položajev z ribjo taktiko, kjer uporabljamo celo telo, velike mišične skupine v nepredvidljivem ritmu z različno močnimi sunki in ostalimi akcijami.

www.robertlisac.com

Za več informacij kliknite na www.terme-topolsica.si !

www.robertlisac.com

NAČELO UNIČEVANJA “STOJNIH NOG”

Kako deluje princip stojnih nog v borbi? Najbolj stabilen je borec, ki ima v borbi stoje obe nogi na tleh. Pri parterju je pogosto najbolj stabilen tisti borec, ki s stičnimi točkami na tleh tvori čim večjo površino mnogokotnika. Nasprotnika si lahko predstavljamo kot mizo; bolj so noge mize narazen, bolj je le-ta stabilna. Vsaka noga mize se dotika tal in predstavlja en kot mnogokotnika. Ko se te točke med seboj povežejo, nastane štirikotnik ABCD, ki ga vidimo na spodnji sliki. Večja je ta ploskev, bolj je miza stabilna.

Miza, ki s stičnimi točkami na tleh tvori štirikotnik ABCD

Če mizi odlomimo nogo z oznako C, se število kotov zmanjša, ker iz štirikotnika nastane trikotnik. Miza postaja že bolj nestabilna.

Miza, ki s stičnimi točkami s tlemi tvori trikotnik ABD

Če zdaj potisnemo mizo z neko silo F v smeri, kjer zaradi zlomljene noge ni stabilna, se bo le-ta prevrnila.

Miza, ki jo je možno z malo sile prevrniti

www.robertlisac.com

Spodaj je prikazana tehnika, ki ta princip najbolj nazorno prikazuje.

1 2 3

Na tem principu pri borbi stoje delujejo tudi vsi meti, saj borec svojega partnerja vedno meče v smeri, v kateri ni stabilen, vseeno, ali gre tukaj za rokoborske mete, judo mete ali klinč tajskega boksa. Pri borbi stoje je možno to taktiko uresničevati poleg metov tudi z low-kicki, torej nizkimi krožnimi brcami. Takoj ko borcu zaradi bolečin odpove ena noga, se njegov položaj zelo poslabša. Postane zelo nestabilen, hkrati zelo statičen, in s tem lahka tarča. Za vsako nogo, ki jo odlomimo mizi, postaja ta bolj nestabilna, z vsako “stojno nogo”, ki ji vzamemo mobilnost, in s tem funkcionalnost, postaja nasprotnik šibkejši in s tem lažje obvladljiv. Spodaj je prikazana variacija low kick, kjer ciljamo zunanjo stran stegna nasprotnika.

1 2

3 www.robertlisac.com

1) Miha in Sašo stojita vsak v svojem borbenem položaju. 2) Sašo stopi s svojo levo nogo diagonalno naprej. 3) Sledi low kick na zunanjo stran Mihovega stegna.

Notranja stran stegna je zelo občutljiva in krasna tarča za low kicke. Spodaj je prikazana možna variacija te brce.

1 2

3 1) Miha in Sašo stojita vsak v svojem borbenem položaju. 2) Sašo stopi s svojo desno nogo diagonalno naprej. 3) Sledi low kick na notranjo stran Mihovega stegna.

Udarci niso edini način, na katerega lahko napademo noge, na katerih stoji vaš nasprotnik. To zelo dobro opravijo tudi nožni meti. Ponavadi z nožnim metom dobesedno odstranimo eno ali celo obe stojni nogi nasprotnika.

Kvaliteta izvedbe nožnih metov je zelo odvisna od tega, kako dobro držite nasprotnika. Zato pridejo ti meti v poštev v klinču. Pazite, da ne vztrajate preveč dolgo pri pripravljalnih gibih za met, ker ste v tem trenutku dokaj odprti za nasprotnikove ročne udarce. Oglejmo si možno borbeno akcijo, kjer napadamo eno od stojnih nog nasprotnika:

www.robertlisac.com

1 2

3 4

5 6

7 8 www.robertlisac.com

9 10

1) Izhodiščni položaj za nožni met (kouči gari po japonsko). 2) Miha potegnem sunkovito nazaj in navzdol. Miha reagira tako, da težišče premakne precej nazaj, da ne izgubi ravnotežja v smeri naprej. 3) Moja leva noga pristopi k desni. 4) Z desno nogo zajamem Mihovo stojno nogo z notranje strani. Z zgornjim delom telesa vzpostavim stik z Mihovim trupom. Pomembno je, da ste v tej fazi tega nožnega meta čim bližje nasprotniku, kajti na »daleč« tega meta ni mogoče izvajati. 5) Miha izgublja ravnotežje v smeri nazaj. 6) Padec. Če je le možno, poskusite prav zdaj preskočiti nasprotnikov gard čim hitreje, da vas nasprotnik na tej točki potegne v svoj gard. 7) Prehod v mount. 8) Miha se brani tako, da me z roko odriva vstran. 9) Napravim uvodne gibe za armbar. 10) Armbar kot možen zaključek. Seveda lahko iz tega položaja zaključujete tudi čisto po svoje.

Sledi kombinacija, kjer direktno napadamo stojno nogo nasprotnika in ki dobro uspeva v praksi:

1 2

www.robertlisac.com

3 4

5 6

1) Oba borca se nahajata v borbenem položaju. 2) Sašo napade Miha z direktom v glavo zato, da pripravi nizki napad na Mihovo sprednjo nogo. 3) Sašo se takoj po direktu zniža in zaščiti svojo glavo z ustreznim položajem rok. 4) Sledi napad na sprednjo Mihovo nogo. Sašo z rokami fiksira Mihovo peto, z ramenom pa potiska v Mihovo koleno. Tako ustvari strižne sile, zaradi katerih Miha izgubi... 5) ... ravnotežje in... 6) ...pade.

Kadar izvajate to tehniko na drugih, bodite previdni, da jim ne poškodujete kolen. Zato naj bo sam prijem noge sicer silovit in hiter (5), sam met pa izvajajte bolj počasi in ne preveč sunkovito zaradi varnosti vašega partnerja.

»Stojne noge«, ki so v naslednjem parternem primeru pravzaprav nasprotnikove roke, lahko napadate tudi tako, da nasprotniku preprosto vzamete pomembno oporo in zaradi tega lažje spremenite borbeni položaj.

www.robertlisac.com

1 2

3 4 1) Gregor se nahaja v mojem odprtem gardu. Rad bi mu naredil »škarjice«. 2) Zato mu primem roko na strani, kamor ga mislim spodnesti s »sweepom«. Kontrola roke je ključna. Če jo »izruva« in poskušam izvajati sweep, se lahko nanjo ponovno opre in mi na ta način onemogoči izvedbo tehnike. Hkrati Gregorja potegnem dol k sebi, da lažje izvedem sweep. 3) Izvedem škarjice. 4) Zlezem Gregorju v mount.

Kadar »stojne noge« - v tem primeru nasprotnikove roke - ne morem kontrolirati na zgoraj opisani način, dobro deluje tudi spodnji način:

1 2 www.robertlisac.com

3 4

5

1) Gregor se nahaja v mojem odprtem gardu. 2) Na tisti strani, na katero ga mislim vreči, mu poberem roko. Osebno imam rajši prejšnji način kontroliranja rok, vendar včasih to preprosto ni možno in je treba improvizirati. 3) Z levim stopalom potisnem vstran Gregorjevo koleno. Na ta način mu nisem vzel samo ene »stojne noge« od štirih, temveč kar dve. 4) Takoj zlezem v mount. 5) Nadaljujem s poljubnim napadom.

www.robertlisac.com

NAČELO »POTEGNI GA K SEBI«

V klinču je nasprotnika lažje premikati in s tem tudi kontrolirati, kadar ga potegnemo čim bližje k sebi. V resnici se lahko približamo nasprotniku na dva načina. Prvi način je ta, da ga dejansko potegnemo k sebi, drugi pa je ta, da se mi pomaknemo k njemu in ga tesno objamemo.

Spodaj sem poskusil prikazati s prvo sliko na levi strani, da je nasprotnika, v tem primeru Boštjana, zelo težko premikati na tako veliki razdalji. Tudi sami lahko poskusite premikati nasprotnika po prostoru v tisto smer, kot si vi želite, nasprotnik se vam pa pri tem upira. Hitro boste ugotovili, da razen v smeri naprej in nazaj pri tej nalogi niste ravno učinkoviti.

Situacija se zelo hitro spremeni, če nasprotnika potegnete k sebi kolikor je le mogoče, in potem izvedete kakšno tehniko. Ko ga tako držite, kot ga jaz na sliki desno, lahko z njim naredite karkoli želite: met v smeri levo ali desno, naprej ali nazaj, ali po vseh možnih diagonalah.

Ta princip je mogoče uporabljati tudi na parterju in sicer tako: Kadar se pri parterju borimo tako, da smo spodaj in je nasprotnik zgoraj, je pogosta napaka, ko želimo »prekucniti« nasprotnika, ta, da je od nas preveč oddaljen in ga je zato skoraj nemogoče premakniti. To situacijo vidite spodaj na levi sliki. Nasprotnika je treba potegniti čim bolj k sebi, se ga čim bolj okleniti in ga šele potem »prekucniti«. Če ne verjamete, poskusite prekucniti nasprotnika »od daleč«, ne da bi ga prej potegnili k sebi. Če se nasprotnik vsaj malo upre, tako da razširi svojo »bazo«, je to skoraj nemogoče narediti. Nato potegnite nasprotnika čisto k sebi, in verjamem, da boste čutili ZELO VELIKO razliko!

www.robertlisac.com

1 2

3 4

Ideja, zaradi katere ta princip funkcionira, je ista kot pri umetnostnih drsalcih, ki se začenjajo na mestu vrteti.

Počasi se vrtijo, ko imajo roke razširjene in hitreje, ko jih imajo ob sebi. Podobno je z nasprotnikom; kadar je preveč oddaljen od nas, ga je težje obračati kot takrat, ko ga potegnemo čisto k sebi. Tudi ko se borite stoje, je zelo podobno; najlažje je spraviti nasprotnika iz ravnotežja, ko ga držimo tako, da ga imamo čisto pri sebi, najtežje pa takrat, ko je od nas bolj oddaljen .

www.robertlisac.com

NAČELO NENEHNEGA MOTENJA NASPROTNIKA

Princip nenehnega motenja nasprotnika naj bi spravil nasprotnika tako iz psihičnega kot tudi iz fizičnega ravnotežja, mogoče pa ga je uporabljati v vseh borbenih fazah. Gre za načelo, da poskušamo nasprotnika nenehno motiti, da je nenehno zaposlen z »registriranjem« naših motenj. Kaj s tem pridobimo?

 nasprotnika psihološko in tudi fizično utrudimo,

 zaradi te utrujenosti bo prej ali slej naredil večjo napako,

 tako je zaposlen z nenehnimi motnjami, da ne more sproti razvijati nekega pametnega koncepta bojevanja, ali mu ga pa prav na ta način nenehno rušimo,

 s tem početjem motimo nasprotnikovo koncentracijo.

 Z nenehnimi motnjami povzročimo, da nasprotnik prej ali slej naredi usodno napako, ki jo seveda takoj izkoristimo.

Na psihološki ravni je to krasno počel Mohamed Ali, ki je med samo borbo pogosto »komentiral« nasprotnikove tehnike, se delal norca iz nasprotnika in se je naslanjal v ringu na vrvi tako, kot da želi počivati. Gre za navidezno majhne motnje, ki so tako neobičajne, da nasprotnika zaposlijo z razmišljanjem v smislu: »Zakaj se nasprotnik dela norca iz mene?« To pomeni, da se nasprotnik začenja ukvarjati s psihološkimi problemi ob popolnoma neprimernem času. Na fizični ravni obstaja na tisoče načinov, da nenehno motimo nasprotnika. Pri borbi stoje mu lahko kot primer vedno znova stopimo na nogo (foot-trapping).

NAČELO POSTOPNOSTI

Na prvi pogled to morda ni najbolj spektakularno načelo, so pa zelo spektakularni rezultati tistih, ki se ga poslužujejo. Mnogi borci razmišljajo o tem, da je treba neko tehniko narediti v celoti in to takoj. »Udarjači« bi radi imeli knock out takoj, »ruvači« pa takojšnjo predajo. Pomembno je na tem mestu, kako se to doseže. Načelo postopnosti izvira iz taoizma, še najbolj pa to miselnost ponazarja taoistični rek, ki pravi:

Potovanje, dolgo tisoč milj, se začne s prvim korakom (Lao Ce, 500 let p.n.š.)

www.robertlisac.com

Kliknite: www.sud.si

www.robertlisac.com

Tisti, ki bi v borbi rad dosegel knock out kar takoj, je kot nekdo, ki bi rad tisoč milj prehodil z enim samim korakom. Z idejo načela postopnosti se je borcu mnogo lažje boriti, ker ga več manjših korakov vodi do uspeha.

Kadar recimo leži nasprotnik na borcu, ga ta, sploh kadar je nasprotnik mnogo težji od njega, borec ne more suniti kar dol s sebe, ampak gre recimo najprej po njegovo nogo s svojimi nogami, da ga spravi v svoj pol gard, nato se oklene njegove noge (da mu vzame eno stojno nogo), nato mu poskusi kontrolirati še roko, da ga lahko končno prekucne na stran.

Za eno borbeno akcijo je bilo torej potrebno postoriti več manjših korakov, preden je borec dosegel svoj cilj. Podobno taktiko ubirajo vsi uspešni free fight borci, čeprav se navzven nekaterim dozdeva, da dosežejo predajo nasprotnika ali K.O. kar takoj. V resnici pa to ne drži, saj do borbenega uspeha prihajajo postopno.

NAČELO PREVENTIVNEGA RAVNANJA

Že taoisti so v svojih delih poudarjali, da se je treba problemov lotevati, ko so ti še majhni in obvladljivi, ker s tem pristopom pri reševanju le-teh porabijo bistveno manj energije in časa kot ostali, ki se zanašajo na to, da se bo problem rešil sam. Človek, ki se zaveda vrednosti preventivnega ravnanja, nadzira in usmerja dogodke in okoliščine, ko so še v začetni fazi razvoja, ko so še majhni in obvladljivi. Zelo podobno ravna free fight borec, če ima le možnost. V sami borbi poskuša že v kali zatreti nasprotnikovo borbeno taktiko, s tem pa mu onemogoči, da bi le-ta razvil svoj celotni borbeni potencial. Zakaj?

Bistveno lažje je plaz zaustaviti čisto na začetku njegove poti nekje pri vrhu, kot kasneje, ko razvije večjo hitrost, silo in maso.

Zato dobri free fight borci proučujejo svoje nasprotnike, še preden le-ti stopijo v ring, oktagon ali v kletko, z namenom, da ugotovijo, kje in kako bo nasprotnik po vsej verjetnosti sprožil „plaz“ tehnik. S tem pristopom poskusijo izslediti izhodiščno točko „nasprotnikovega plazu“, in ko jim je ta znana, lahko nasprotnika bistveno lažje zaustavijo, onemogočijo in premagajo. Ta pristop je še posebej pomemben, kadar ima borec več borb v toku enega dneva in si ne more privoščiti prekomernega trošenja energije, ki jo nujno potrebuje še za borbe, ki sledijo.

www.robertlisac.com

NAČELO: NAPADAJ NAJŠIBKEJŠI ČLEN

Free fight je zelo kompleksen šport, ki ga lahko primerjamo glede zahtevnosti s triatlonom, kjer je treba plavati, teči in kolesariti. Tako bi lahko trdili, da obstajajo tudi pri free fightu, grobo rečeno, tri discipline, namreč : udarjanje, klinč in borba na tleh.

Tako kot ima vsak triatlonec svojo najšibkejšo disciplino, recimo plavanje, tako ima tudi free fighter neko "borbeno disciplino", kjer je šibkejši, recimo borba na tleh. Le redki so borci, ki bi lahko trdili, da so v vseh treh "disciplinah" enako močni, izurjeni in uspešni. Zato inteligenten borec svojo borbeno strategijo razvija tako, da namerno napada najšibkejši člen v nasprotnikovi verigi, ki je sestavljena iz teh treh členov :

Udarjanje – klinč – borba na tleh.

NAČELO: SPECIALIZIRAJ SE!

»Ne bojim se človeka, ki je enkrat vadil 10 000 različnih brc, temveč človeka, ki je vadil eno brco 10 000-krat.« Bruce Lee

Danes morajo borci obvladovati in poznati dosti različnih tehnik, kajti nivo borb se zadnja leta nenehno dviguje. Kljub temu, ali ravno zaradi tega, se splača vzeti zgornjo Bruce Leejevo misel k srcu. Z eno tehniko, ki smo jo vadili 10 000-krat, je možno narediti bistveno več, kot z 10 000 različnimi tehnikami, ki smo jih vadili samo enkrat.

Sam bi k temu dodal še, da je mojstrsko obvadovanje ene tehnike sicer krasno, vendar to še ne zagotavlja superiornosti v borbi, če te tehnike ne znamo umestiti v dogajanje.

Kaj želim s tem povedati? Karikirano povedano to, da je treba vaditi 10 000 različnih poti, ki vodijo k tej eni tehniki, ki je naša »specialka«, naša »knockout tehnika«, tehnika, s katero zaključujemo večino borb.

Nekdo, ki je izrazit specialist za to, da borbe zaključuje z udarci s kolenom, naj vadi vse mogoče scenarije, položaje, da lahko svojo priljubljeno in najbolj učinkovito tehniko tudi uporabi in tako zaključi borbo. Kot navdih sta spodaj prikazani dve takšni situaciji.

www.robertlisac.com

1 2

1 2

Konkretno to pomeni, da bo borec celotno stand up igro prilagodil tej tehniki, če je le možno in smiselno. To pomeni, da mora vsaka izvedena kombinacija, vsak udarec, ali tudi vsak umik, vsak blok, vsak potisk nasprotnika vstran od sebe ali k sebi povzročiti, da smo kot specialisti za udarce s kolenom bližje položaju, ko lahko to tehniko čim bolj varno in s čim manjšim tveganjem za nas izvedemo. Vse, vsaka tehnika, vsak premik je podrejeno temu cilju.

Seveda se ne držimo tega scenarija kot pijanec plota, če se nam že prej ponudi očitna priložnost, da se borba zaključi na drug, mogoče celo bolj enostaven način. Gre za »globalni načrt«, za približni »game plan«, kot pravijo v anglosaškem prostoru.

www.robertlisac.com

Če nekdo uživa in je uspešen v izvajanju arm trianglov, oziroma tehniki kata gatame kot se ji reče po japonsko, potem je smiselno, da to igro razvija do mojstrstva. Glavna taktika, da lahko nekdo sploh izvaja kata gatame je, da čim prej preide v borbeno razdaljo, kjer ima možnost s svojimi rokami napasti vrat nasprotnika.

Analizirajmo torej, kaj pomeni v praksi, če se borec želi specializirati na arm triangle:

- Tak borec bo silil v klinč, ker arm triangle lahko izvaja šele, ko pride v stik z nasprotnikom. Zato mora to taktiko znova in znova trenirati že na treningih in se jo naučiti prilagajati čim širšemu spektru različnih borcev.

- Že na treningih bo eksperimentiral z meti, ki mu na tleh omogočajo idealen izhodiščni položaj za izvedbo arm triangla. Takšen met je prikazan kasneje pri četrtem primeru. To posledično pomeni tudi, da bo moral za dober štart na tleh zelo dobro osvojiti vse ustrezne mete, ki vodijo v arm triangle.

- Naučil se bo vse potrebne obrambe proti udarcem in metom, da pride čim prej do arm triangla. Glej prvi in peti primer.

- Osvojil bo vsa znanja, potrebna, da iz slabega položaja, kjer sicer že izvaja arm triangle, pride v boljšega, da lahko potem zaključi borbo s to tehniko. Ponavadi gre tu za razne sweepe in menjave položajev, kjer borec preide iz položaja, ko je on spodaj, v položaj, kjer je nato on zgoraj, ker lahko vključi v tehniko še silo teže. Glej 1. Primer.

- Specialist za arm triangle je sposoben izvesti svojo »specialko« iz čim več različnih položajev, recimo iz garda (1., 3.,5. primer), iz mounta (2.primer) in tudi iz bolj eksotičnih položajev (4. primer).

- Višji nivo znanja se pri borcu pokaže, ko zna prehajati iz enega arm triangla v drugega, dokler se nasprotnik ne preda.

www.robertlisac.com

Oglejmo si recimo nekaj poti do arm triangla: 1. primer

1 2

3 4

5 6

1) Gregor napada Miha z udarcem v glavo. 2) Miha z dlanjo preusmeri udarec mimo svoje glave in gre z desno roko... 3) ...po Gregorjev vrat. 4) Gregor želi zbežati iz prijema, zato se premakne vstran. 5) Miha ta gib izkoristi za tehniko, ki se ji reče elevator (dvigalo). 6) Miha prevrne Gregorja in izvede klasični arm triangle, ki bi ga lahko prav tako končal v mountu, če bi želel. www.robertlisac.com

2. Primer

1 2

3 4

5 6

1) Miha se nahaja v mountu in z udarci napada Gregorja. 2) Ta se brani s tem, da čim bolj pokriva glavo. 3) V tej fazi mora Miha samo poriniti Gregorjevo roko na stran, da lahko napravi arm triangle. 4) To doseže s tem, da si pomaga s trupom in se s strani nasloni na Gregorjev komolec. S telesno težo in s pomočjo prijema mu ga tako potisne diagonalno čez sredinsko telesno os Gregorja. 5) Še vedno kontrolira Gregorjevo roko. 6) Miha sedaj vključi še desno roko in se pripravlja na izvedbo davljenja. www.robertlisac.com

3. Primer

1 2

3 4

5 6

1) Gregor napade Miha z levim direktom, da pripravi teren za double leg takedown. 2) Gregor se zniža. 3) Vstopi in prime Miho za met. 4) Met. 5) Miha se brani pred side controlom tako, da porine dlan v Gregorjev bok. 6) Razdaljo med sabo in Gregorjem izkoristi tako, da se z nogami obrne proti Gregorju, zato da ga spravi v svoj gard.

www.robertlisac.com

7 8

9 10

11 12

7) Miha se pripravlja, da bi spravil desno nogo v položaj za gard. 8) Zapiranje garda. 9) Z desno roko potiska Gregorjevo roko na drugo stran. 10) Zdaj je Miha samo še sekundo oddaljen od izvedbe arm triangla. 11) Arm triangle. 12) Včasih je možno z nogami nasprotnika še dodatno razkrečiti. Tu je Miha ravno v procesu, da bo to tudi naredil.

www.robertlisac.com

4. primer

1 2

3 4

5 6

1) – 3) Miha in Gregor boksata. 1) Takoj ko je možno, Miha preide v klinč in čim hitreje potegne dol Gregorjevo glavo. 2) Roki sklene tako kot je prikazano na sliki. 3) Začenja se nagibati nazaj za...

www.robertlisac.com

7 8

9 10

4) ...požrtvovalni met. 5) Takoj ko je mogoče, Miha potisne desno roko v svoj levi komolčni pregib in začenja zategovati prijem. 6) Da bi bilo davljenje še bolj učinkovito, se Miha malo bolj obrne na bok in z nogami sprehodi proti nasprotnikovim nogam, da se prijem še bolj zategne. 7) Končni položaj in Gregor se preda.

5. primer

1) Gregor napada Miha z jabom, da pripravi teren za double leg. 2) Double leg. 3) Mihu ni uspelo narediti sprawla tako, da bi noge dal maksimalno nazaj in ve, da ga bo Gregor prevrnil na hrbet. Zato gre z desnico okoli Gregorjevega vratu in spoji dlani v prijem. 4) Usede se zato, da Gregorja potegne v svoj gard. 5) Gard. 6) Končni položaj za arm triangle.

www.robertlisac.com

1 2

3 4

5 6

www.robertlisac.com

NAČELO MINIMALNEGA VLOŽKA ENERGIJE ZA MAKSIMALNI UČINEK

Če bi bilo potrebno združiti vsa borbena načela v eno samo, potem je načelo minimalnega vložka energije za maksimalni učinek tisto, ki zajema vsa ostala načela. Hkrati povzema tehnično bistvo vseh borilnih veščin in športov, tudi free fighta.

Začetnika prepoznamo po tem, da vlaga maksimalno količino energije v borbeno akcijo in pri tem iztrži minimalni učinek, kadar ima srečo. Prav to načelo hitro razodeva, kdo je res vrhunski borec in kdo je šele na poti do svoje vrhunskosti.

Vrhunskega free fight borca prepoznamo po tem, kako se z nasprotniki dobesedno igra, po elegantnem in sproščenem, a hkrati učinkovitem gibanju in nenehnem prilagajanju novonastalim situacijam. Vrhunski free fight borec je torej nekdo, ki z minimalnim vložkom energije doseže povzroči v borbi maksimalni učinek, zaradi katerega posledično tudi zmaga.

Poskusite opazovati svoje soborce na treningih, in seveda tudi sebe, skozi prizmo tega načela. To je zelo zanimivo početje! Opazovali boste borce, ki glasno sopihajo, se ves čas trudijo, izvajajo tehnike v prazno in neučinkovito, medtem ko bolj izkušeni samo čakajo na pravi trenutek, da z nekaj preciznimi gibi »povozijo« začetnika, s katerim se borijo in se pri tem niti ne zadihajo kaj dosti.

Dodaten vidik, skozi katerega lahko opazujemo to načelo, je, da napadamo nasprotnika na tistih mestih, kjer ni zaščiten, kjer se ne pokriva oziroma se ne pokriva dovolj. Pogosto je mogoče opaziti, da borci nasprotnika udarjajo v glavo, čeprav se odlično pokriva, tako stoje kot tudi na tleh.

Moje osebno mnenje je, da je treba nasprotnika udarjati tja, kjer ni zaščiten in se sploh ne pokriva. Tako borec ni odvisen od sreče, da slučajno zadene nasprotnika tako kot je treba in zato pokuri bistveno manj energije. Z dokaj majhnim vložkom energije dobimo kar dober učinek, če se malo potrudimo.

Kadar ni luknje v obrambi nasprotnika, katero bi lahko izkoristili, je treba to luknjo ustvariti.

Naslednja tehnika je lep primer, kako si z enim udarcem ustvarimo priložnost za drugi udarec. Ko nasprotnika napadate v klinču z udarcem s kolenom v trebuh, ta akcija pogosto sproži, da se za kratek čas ustvari prostor med vami in nasprotnikom. Ta prostor se da krasno izkoristiti z brco v stegno. Ta pa povzroči, da nasprotnik pride v še slabši položaj kot je bil prej. Udarec s kolenom je ustvaril luknjo za naslednji napad.

www.robertlisac.com

1 2

3 4

Včasih je to tehniko možno uporabiti tudi v obratnem vrstnem redu in sicer tako, da v klinču nasprotnika najprej brcnemo v stegno in šele nato uporabimo udarec s kolenom v trebuh ali kam drugam.

1 2

www.robertlisac.com

3 4

Še en primer:

Na parterju si – kadar smo v mountu - lahko ustvarimo luknjo v nasprotnikovi obrambi tako, da umaknemo njegove roke, s katerimi ščiti svojo glavo. Pogosto so borci tako veseli, ker so prišli v dominanten borben položaj, da kar začnejo udrihati po nasprotniku, pogosto brez pravega učinka. Vredno si je vzeti nekaj sekund več časa, da z minimalnim vložkom energije dosežemo maksimalni učinek.

Ena glavnih strategij pri minimalnem vložku energije za maksimalni učinek je gotovo ta, da se poslužujemo bolj nenavadnih, nestandardnih, neznanih tehnik.

Zakaj?

Obrambe proti standardnim udarcem, standardnim metom in standardnim zaključkom na tleh poznajo domala vsi, vsi trenirajo in vsi vsaj približno vedo, za kaj gre. Seveda, vse standardne tehnike je treba obvladati, vendar je že od vsega začetka možno borce vzpodbujati, da zase najdejo kakšno »odštekano« tehniko in jo trenirajo, vključujejo v svojo igro ter spravijo na nov, višji nivo.

Dandanes ni problem najti cel kup takšnih ali drugačnih ekstravagantnih tehnik s pomočjo interneta. »Master Youtube« (www.youtube.com) je prava enciklopedija in to ne samo standardnih tehnik. Tu najdete cel kup neverjetnih tehnik, za katere verjetno niste še slišali.

Predlagam, da internet uporabite tudi za to, da raziskujete koncepte in tehnike drugih borilnih veščin in športov. Raziskujte ba gua chang, sambo, wing chun, san shou kickbowing, dumog, panantukan, dirty boxing, catch as catch can wrestling, kosen judo in še bi lahko našteval. Bodite radovedni, raziskujte in opazujte z vidika free fighta, da naletite na kakšno uporabno in zanimivo tehniko, ki je v oktagonu še niste srečali.

www.robertlisac.com

Sledi faza eksperimentiranja na blazini in v ringu, kjer boste že kmalu ugotovili, ali se bo izbrana tehnika obnesla in ali jo je vredno razvijati naprej. Včasih nekatere tehnike ne delujejo, kot bi si to želeli. Takrat si je treba zastaviti različna vprašanja: kako bi bilo treba tehniko modificirati, da bi le delovala? Mogoče je treba spremeniti uvodne gibe? Mogoče je treba izhajati iz drugačnega položaja? Mogoče jo je treba spremeniti samo v napadu? Mogoče je treba uporabiti čisto drugo uvodno tehniko, preden se poslužite izbrane tehnike?

Predlagam, da takšno tehniko najprej preizkušate na borbeno šibkejših borcih, dokler je ne osvojite dovolj, da se lahko lotite tudi bolj izkušenih.

Ena mojih najljubših tehnik na parterju, ki spada v kontekst nestandardnih in nenavadnih tehnik, je variacija crucifixa, ker izvedena na pravilen način nasprotniku onemogoča vsakršenkoli pobeg in je v popolnoma podrejenem položaju.

Res pa je, da je treba do tega položaja sploh priti. Kdor je malce kreativen, bo ugotovil, da se da do crucifixa priti na mnogo načinov. Recimo, ko je nasprotnik v »turtle« poziciji, ali, ko ga imamo sede pred sabo in je on obrnjen s hrbtom proti nam. Položaj, iz katerega bi mnogi napadli nasprotnika za davljenje.

Meni osebno je to pogosto preveč zahtevno doseči, ker je borca, ki obvlada svoj posel, težko zadaviti iz tega položaja. Crucifix pa v primerjavi z davljenjem kar pogosto uspe.

Poglejmo si eno variacijo izvedbe te tehnike:

1) Andraž napade Miha z double legom. Ta se brani s šolskim sprawlom. 2) Andraž obupa nad to tehniko, kar Miha izkoristi. Z vso težo se nasloni nanj in se sprehodi na stran, kot je prikazano na sliki. Levo nogo ovije okoli Andraževe roke. Z desno roko kontrolira Andraževo zapestje. 3) Z desno nogo se odrine naprej v preval. 4) S tem gibom potegne za sabo tudi Andraža. 5) Da se Andraž ne bi obrnil proti Mihu in se osvobodil, ... 6) ...mu Miha namesti nogo okoli vratu in se hkrati pripravi, da premesti Andraževo roko na drugo stran. 7) Premestitev Andraževe roke pod Mihovo pazduho. 8) Končni položaj, iz katerega lahko Miha Andraža napada s prosto roko. 9) – 10) Miha izvaja ročne udarce, še posebej učinkoviti so tu »hemerčki« v rebra..

www.robertlisac.com

1 2

3 4

5 6

7 8 www.robertlisac.com

9 10

Ta tehnika je lep primer dobre priprave zaključne tehnike, ustvarjanja luknje v obrambi. Vredno si je vzeti čas za takšno pripravo, ki popolnoma onemogoči nasprotnika. Za konec še pomembna opomba: če izvedemo tehniko tako, kot je prikazana na slikah, nasprotniku NE izvajamo neck cranka. Neck cranki so namreč na mnogih tekmovanjih prepovedani.

www.robertlisac.com

BORBENA NAČELA JE MOGOČE UPORABLJATI TUDI V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU

Kdor se je že kdaj udeležil treninga ali kakšnega seminarja pri meni, ve, da vedno poudarjam, da je možno borbene principe uporabljati tudi v vsakdanjem življenju.

Prepričan sem, da zaradi tega niso izkoristili celotnega potenciala, ki bi ga sicer lahko, pa to drži tako v borbi kot tudi v vsakdanjiku, ko se je treba na drugih ravneh boriti za vsakdanji kruh, za svoje pravice, za svoje sanje in cilje. Knjiga, ki jo držite v rokah, govori pretežno o borbenih spretnostih v ringu, na blazini in v oktagonu. Knjiga KORAK V NEZNANO – POT POGUMNIH, ki sem jo tudi napisal, pa govori o življenjskih strategijah izven ringa, blazine in oktagona, s pomočjo katerih je lažje in lepše živeti, če jih seveda upoštevamo.

Kje boste dobili FREE FIGHT – ULTIMATIVNI BORILNI ŠPORT 2?

Če vam je bil všeč prvi del knjige, vam bo všeč tudi drugi del FREE FIGHT – ULTIMATIVNI BORILNI ŠPORT 2, saj vsebuje še več praktičnih napotkov kot prvi del in zelo konkretne opise osnovnih tehnik free fighta, FREE FIGHT 2 si lahko prav tako brezplačno snamete na moji spletni strani www.robertlisac.com.

Tako kot sem razširil in bogato dopolnil 1. del knjige, bom razširil in dopolnil tudi drugi del. E-knjiga FREE FIGHT 2 bo v razširjeni in dopolnjeni obliki izšla konec januarja 2013, prav tako na moji spletni strani www.robertlisac.com. Do takrat bo na voljo še stara verzija e-knjige.

www.robertlisac.com

V drugem delu bo govora tudi o tem, ali je free fight sploh primeren za vsakega človeka? Ali je free fight res nasilje, kot mnogi športni strokovnjaki klasificirajo ta borilni šport? Gre za občutljivo tematiko, o kateri mora biti informiran vsak človek, ki se s tem športom ukvarja, da lahko sogovorniku, ki se s tem športom ne ukvarja, jasno in natančno razloži, zakaj in pod katerimi pogoji free fight ni nasilje, temveč šola za življenje, in s tem način življenja, ki plemeniti človeka. Poleg tega boste seveda izvedeli še mnogo več kot to, kar sem nanizal tukaj. Če ste zdaj postali radovedni, katere tematike bodo obravnavane v drugi knjigi, si spodaj oglejte naslove poglavij:

FREE FIGHT – ULTIMATIVNI BORILNI ŠPORT 2

Osnovne tehnike proste borbe Gard – zaščita glave in zgornjega dela telesa Gibanje – pogosto spregledana in pozabljena umetnost Brca v smeri naprej Nizka krožna brca Udarec s kolenom Jab Cross Obojeročni zajemajoči met – double leg takedown Met nazaj preko ramen Armbar Vzvod na golenici Golo davljenje od zadaj Giljotina Fizična priprava borca Različni vidiki proste borbe Borci proste borbe – samozavestni oportunisti Etični vidik proste borbe Kakšno mesto ima etika v prosti borbi? Kdo sploh lahko trenira prosto borbo v Sloveniji? Kdo sme poučevati prosto borbo? Je prosta borba primerna za vsakega človeka? Kakšno osebnost mora imeti človek, da se lahko ukvarja s prosto borbo? Kakšne so lahko posledice, če prosto borbo poučuje neetičen človek? Ali se športnik v resnici zaveda, kakšne so lahko posledice uporabe tehnik proste borbe? Kakšno vlogo igra denar glede dostopnosti znanja proste borbe? Kakšni so konkretni mehanizmi, da se zmanjša možnost zlorabe tehnik proste borbe? Ali je prosta borba nasilje? Koristna plat bolečine pri prosti borbi Prednosti »žive« vadbe Prosta borba z vidika osebne rasti Skupni pogled v prihodnost

www.robertlisac.com

O AVTORJU

Glavni ‘’krivec’’, da sem začel trenirati borilne športe in veščine je bila moja babica. Ko sem bil star 6 let, me je peljala v kino. Ogledala sva si kung fu film in vse od takrat je v meni tlela želja, da bi se ukvarjal z borilnimi športi. Pri desetih letih, ko sem v Švici začel trenirati Judo, se mi je ta želja uresničila in sedaj, po mnogih letih, sem še vedno navdušen.

Že kot otrok sem zapravljal velik del žepnine za literaturo o borilnih veščinah. Zanimale so me vse, še posebno pa japonske, saj so me navduševali samuraji in njihova celostna vzgoja , v kateri je bilo poleg mečevanja in golorokega bojevanja v enaki meri najti tudi druge spretnosti. Samuraji niso bili "samo" bojevniki, pač pa tudi izredno dobri glasbeniki, likovni umetniki in poeti. Ta celostni pristop mi je bil izredno všeč in ga še dandanes aktivno gojim. Rad pravim: "Borilni športi in borilne veščine so zame mnogo več kot samo rekreacija, so način življenja!"

Leta 2011 sem se odločil, da ustanovim svoje podjetje RoArt d.o.o., ki mi omogoča, da poučujem borilne športe in veščine in uresničujem svojo umetniško plat. Organiziram mozaične in druge umetniške delavnice. Najraje pa mozaike seveda delam sam. V ateljeju tako nastajajo mozaični portreti in okrasni mozaiki za na stene in tla naročnikov.

Kot trener imam odlično podlago. Diplomiral sem na fakulteti za šport. Za diplomsko nalogo sem si izbral tematiko free fight (MMA) in o tem napisal tudi več elektronskih knjig. V svetu borilnih športov in veščin vztrajam že tri desetletja, od tega več kot deset let v vlogi trenerja različnih borilnih veščin in športov (judo, wing chun kung fu, submission grappling, mma, kickboxing). V FIGHT CLUBU LJUBLJANA, kjer rekreativce in tekmovalce poučujem MMA / free fight, visoko cenim dobro vzdušje, ki ga ustvarjajo vsi športniki-bojevniki, ki na zrel način pristopajo k treningu.

Moja največja želja je, da bi se še naprej lahko izobraževal in izpopolnjeval na področju borilnih in drugih športov, duhovnosti, ekološkega in zdravega načina življenja ter umetnosti in naučeno podajal naprej drugim v obliki delavnic in taborov, predvsem pa v obliki kakovostnih elektronskih priročnikov. Zakaj? Ker preprosto uživam v raziskovanju in odkrivanju neobičajnih znanj v vlogi večnega učenca, hkrati pa vse osvojeno, po svoje predelano znanje nenehno sili iz vsake moje pore. Ta notranji pritisk z radostjo sproščam v vlogi pedagoga, vodja delavnic, moderatorja ali trenerja in krog je sklenjen.

Moje spletne strani, preko katerih me lahko kontaktirate, so: www.robertlisac.com www.unikatnimozaiki.com www.uniquemosaic.com

www.robertlisac.com

VIRI IN LITERATURA

Andrejew W.M. , E.M. Tschumakov. (1996). SAMBO…der kraftvolle, russische Kampfsport. Berlin,Verlag Weinmann. str.11, 152 Bohus J. (1986). Sportgeschichte – Gesellschaft und Sport von Mykene bis heute, München: BLV Verlagsgesellschaft mbH, str.19 - 26 Centry C. (2002). NO HOLDS BARRED – The Story of Ultimate Fighting. Great Britain: MILO BOOKS LTD, str. 66, 70, 77 Draeger D.F., R.W. Smith. (1980). COMPREHENSIVE ASIAN FIGHTING ARTS. London: Kodansha International, str. 22 Iatskevich A. (1999). Russian Judo, England:Redwood Books, str. X Inokuma I., S. Nobuyuki. (1980). Best Judo, Tokyo, New York, San Francisco: Kodansha International LTD., str. 92 Inosanto D. (1983). Absorb what is useful. Los Angeles: KNOW NOW PUBLISHING COMPANY, str. 1 Kobayashi K., H.E. Sharp. (1984). The sport of Judo. Tokyo: Charles E. Tuttle company, str. 89 Kraitus P. (1988). Muay Thai – The Most distiguished Art of fighting. Bangkok: Asia Books, 211 str. Krevsel V.(2001). Poklic športnega trenerja. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport, str. 7 - 34 Lee B. (1991), Bruce Lee’s Jeet Kune Do, Niedernhausen: Falken-Verlag Gmbh, str. 54, 56 Lisac R. (2001). La Lucha Canaria. Budo Sensei, 2000, 2, št.4, str. 33 Lisac R. (2000). Vale Tudo "Krvavi šport". Budo Sensei,1, št.3, str.35 Lisac R. (2004). Korak v neznano – pot pogumnih : starodavni taoistični nauki za boljše življenje, Ljubljana: Šarm, str. 87, 92 Little J., (1999). Chronologie – Sein Leben Jahr für Jahr. Kampfkunst, 1, št.1 posebna izdaja, str. 9 Logar G. (2002). Umetnost golorokega bojevanja – Ko vam Jackie Chan ploska, Chuck Norris pa od zavisti joče. Men’s Health, 3, št. 12, str. 58 Miyamoto M.(1994). Fünf Ringe – Die Kunst des Samurai – Schwertweges, München: Droemersche Verlagsanstalt Th. Knaur Nachf., str. 9 Neznani avtor. (2000a). Mike Anderson – Ein halbes Jahrhundert Kampfsportgeschichte. Kampfkunst, 1, št. 4, str. 25, 27 Osho. (2001). Mut – Lebe wild und gefährlich. München: Wilhelm Heyne Verlag Gmbh&Co. str. 15 Pestalozzi H.A. (1981). Nach uns die Zukunft. Gümlingen: Zytglogge Verlag Bern, str. 210 Pestalozzi H.A. (2001). Auf die Bäume ihr Affen, Gümlingen: Zytglogge Verlag Bern, str. 8 Pflüger A. (1987). Karate 1 – Einführung, Grundtechniken. Niedernhausen: Falken Verlag, str. 111, 112 Rebac Z. (1988).Thai-Boxen...der Vollkontakt-Kampfsport aus Asien. Berlin: Verlag Weinmann, str.9, 13, 46 Rossen J. (2003). The Gracie Revolution. BLACK BELT, 41, št.2, str. 60 Schönauer G.(2002). Aussteigen aber wie? Nürnberg: Institut für Baubiologie, str. 6 Šterk K. (1998). O težavah z mano- Antropologija, lingvistika, psihoanaliza. Ljubljana: Študentska založba, str. 11 Šugman R. (1991). Šport, njegov kratek zgodovinski oris v svetu in pri nas. Ljubljana: Fakulteta za šport, str. 26 Taraniš S. (1997). Boks – plemenita veščina obrambe. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport, str. 37.

Spletne strani: www.slovaletudo.com, de.wikipedia.org, www.dnobm.com, forum.mma.si/ www.rksi.net www.kimura.si www.karate-brezice.com/valetudo.htm, www.straightblastgym.com,www.fightingarts.com/ubbthreads/ showflat. php?Number=15848692, www.worldblackbelt.com/Living_Legends/Anderson_Mike.asp, www.3.telus.net/kevinotoole/history.html, www.historical-pankration.com/article-3.html, www.sueddeutsche.de/kultur/artikel/751/36715/7/print.html, www.fightingarts.com/reading/ article.php?id=164, www.bbc.co.uk/history/ancient/romans/gladiators_01.shtml, ancienthistory.about.com/cs/slavesandslavery/ a/spartacus.htm , www.shaolin-wushu.de/main_fr.htm?history.htm , ejmas.com , www.esv.ch/geschichte.php , www.aemma.org , www.mmaringreport.com/index.php?option=com_content&task=view&id=364&Itemid=76 , www.eastsideboxing.com/news.php?p=4864&more=1 , www.bloomington.in.us/~southmat/famous.html , www.srcf.ucam.org/cukbs/savate.htm , www.miripiriwrestlingclub.com/gama.shtml , www.bridgemansavate.com/H1historical.html , www.miripiriwrestlingclub.com/gama.shtml , www.robertlisac.com www.extremeprosports.com/MMA/wrestling_styles.html , www.scientificwrestling.com/ , farmerburns.com/hookers.html , www.kahnertverlag.de/html/jim_arvanitis.html , ufc-ultimate-fighting.gungfu.com/ , www.pridefc.com/pride2005/whats_about01.htm www.adcombat.net/adnet/Wrestling/ , www.sherdog.com , www.sportnamreza.com/news.php?newsID=151236 , www.ironlife.com/forum /archive/index.php /t-43145.htmlfcfighter.brinkster.net/eventfights.asp?EventInstanceID=5459 , www.tonyblauer.com/ , www.petercakic.com/ , www.andogymkranj.si , http.//www.durchboxen.de, www.3sat.de/ , portal.unesco.org/education/en/ev.php URL_ID=36790&URL_DO=DO_TOPIC&URL_ SECTION=201.html, www.profightstore.com/content.asp?mode=izdvojeno&action=details&ID=107 , www.kimura.si/?page_id=2 www.youtube.com

TV – oddaje

Berger E. (intervju). (2007, 23. januar) Zeit im Bild 2 [ Televizijska oddaja, 3Sat]. Wien, Austria. Bühler (vodja oddaje). (2006) Bühler Begegnungen – Ist der Mensch ein Sklave seines Gehirns, Herr Spitzer? [ Televizijska oddaja, 3Sat]. Wien, Austria. Turnher I. (voditeljica). (2007, 17.januarja) Zeit im Bild 2 [ Televizijska oddaja, 3Sat]. Wien, Austria

Razgovori:

Anže Klobčaver - varnostnik, raziskovalec ruske borilne veščine systema Aljoša Gorup - predsednik društva naprednih obrambno-borilnih metod in učitelj Street Surviving Systems (ww.dnobm.com) Borut Kincl - glavni inštruktor RYU KYU KEMPA v Sloveniji (www.rksi.net) Dalibor Anastasov - najuspešnejši free fight borec v Sloveniji, trener Anastasov Teama Danis Robert - trener juda Fister Klemen - free fight tekmovalec, trener v Anastasovem društvu Franjo Pinter - soustanovitelj neformalnega društva “laboratorij” Gregor Rojc - trener vale tuda v Celju Gregor Štrakl - MMA tekmovalec in trener proste borbe, boksa in grapplinga v Ameriki Joland Orož - član vale tudo klub Ljubljana in član Anastasovega društva Kauzar Mirko - trener Shotokan karateja, maser Luka Trotošek – trener tajskega boksa, član Anastasovega društva, ustanovitelj “laboratorija” v Kamniku Matjaž Hrovat - ustanovitelj in trener vale tudo kluba Ljubljana Neil Jaka North - free fight borec Peter Cakič - MMA borec in ustanovitelj CAKIČ ULITMMATE ACADEMY Peter Nikolič - trener BJJ in vale tuda Robert Simonič - vojak, ustanovitelj ZAŠČITE, soustanovitelj neformalnega društva “laboratorij” Samo Krajnc - policist, karateist Simon Zajc - ustanovitelj in trener vale tudo kluba Ljubljana Sanja Rozman - predavateljica in terapevtka Toni Šude - novinar na spletni strani www.mma.si Zdenka Čok - avtorica PROGRAMA POSLOVNE IN OSEBNE ODLIČNOSTI®

www.robertlisac.com

Na www.robertlisac.com so izšle naslednje e-knjige:

Free fight – ultimativni borilni šport 1 Zgodovina, borbene faze, borbena načela Prvič objavljena 2008. Razširjena in dopolnjena izdaja objavljena 1.9.2012! 129 strani, 297 fotografij, 9 ilustracij. Avtor: Robert Lisac

Free fight – ultimativni borilni šport 2 Osnovne tehnike in etika. Prvič objavljena 2009. 80 strani, 90 fotografij, 5 ilustracij. Avtor: Robert Lisac

Vaje z boksvrečo ... za MMA, judo, rokoborbo in grappling Prvič objavljenoa 2009 27 strani, , 53 fotografij Avtorja: Robert Lisac, dr. Damir Karpljuk

www.robertlisac.com