Dela Slovenijo Leta 2003, Neurja S Točo in Poplave

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Petra Tušar

PODNEBNE SPREMEMBE IN NACIONALNA VARNOST

Diplomsko delo

Ljubljana 2007

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Petra Tušar Mentor: red. prof. dr. Marjan Malešič

PODNEBNE SPREMEMBE IN NACIONALNA VARNOST

Diplomsko delo

Ljubljana 2007

Podnebne spremembe in nacionalna varnost

Podnebne spremembe predstavljajo vse bolj resno grožnjo svetu. S tem, kako bo v prihodnosti, se ukvarjajo mnoge študije, vendar pa so dejanske napovedi nemogoče. Podnebne spremembe so vse bolj pogosto povezane z nacionalno varnostjo držav. Diplomsko delo v prvem delu obravnava podnebne spremembe skozi zgodovino in okoljske probleme v svetu in Sloveniji. V nadaljevanju so predstavljeni možni scenariji podnebnih sprememb ter kako bodo podnebne spremembe vplivale na posamezna področja (energetika, kmetijstvo in prehrana, zdravstvo, vodne vire in vodooskrbo) v Sloveniji. Področje mednarodne in domače okoljske zakonodaje je predstavljeno v naslednjem poglavju. Na mednarodnem področju sta posebej izpostavljena Kjotski protokol in konferenca OZN v Riu de Janeiru, na področju domače okoljske zakonodaje pa ukrepi, ki jih mora izvajati Slovenija kot članica Evropske unije, in glavni dokumenti, ki urejajo področje nacionalne varnosti in okolja. V zadnjem delu je predstavljena povezava med nacionalno varnostjo in okoljem. Povezava temelji tako na teoretičnih izhodiščih kot tudi na analizi trenda v Republiki Sloveniji. Analiza trenda tako obsega sušo, ki je prizadela Slovenijo leta 2003, neurja s točo in poplave.

Ključne besede: podnebne spremembe, nacionalna varnost, naravne nesreče, mednarodna zakonodaja, Evropska unija.

Climate change and national security

The threat to the world stability posed by climate change is becoming increasingly more severe. Numerous studies have come up with possible future scenarios. The outcome, however, remains impossible to predict. Climate change and national security are becoming increasingly intertwined. The first part of my diploma thesis is dedicated to the history of climate change and environmental problems both on a global scale and in Slovenia. In continuation I presented several possible scenarios of climate change and its impact in several different areas (energy, agriculture and food supply, health, water reserves and water supply) in Slovenia. The next part of my thesis contains an outline of international and domestic environmental legislation. From international legislation I especially pointed out the Kyoto protocol and UN conference in Rio de Janeiro; domestic legislation is mostly related to the European Union and Slovenia’s obligations arising from its membership in the EU. The final part of this thesis illustrates the relationship between national security and climate change. The trend analysis is focused on drought that hit Slovenia in 2003, hailstorms and floods.

Key words: climate change, national security, natural disasters, international legislation, European Union.

1. Uvod...... 7 2. Metodološko-hipotetični okvir...... 9 2.1 Raziskovalno vprašanje...... 9 2.2 Metode dela...... 9 2.3 Osnovni pojmi ...... 10 2.3.1 Podnebje...... 10 2.3.2 Klimatologija...... 10 2.3.3 Podnebne spremembe...... 11 2.3.4 Varnost ...... 11 2.3.5 Nacionalna varnost...... 12 2.3.6 Toplogredni plini...... 12 3. Kratek pregled zgodovine podnebnih sprememb...... 13 4. Okoljski problemi in okoljski megatrendi...... 15 4.1 Rast prebivalstva...... 15 4.2 Emisije toplogrednih plinov...... 15 4.3 Izkoriščanje neobnovljivih virov...... 16 4.4 Zaloge vode po svetu...... 19 5. Možne posledice podnebnih sprememb in scenariji ...... 21 5.1 Dvig temperatur...... 21 5.2 Dvig morske gladine...... 22 5.3 Ekstremni vremenski dogodki...... 22 5.4 Demografske posledice podnebnih sprememb...... 23 5.5 Eksterni stroški...... 24 5.6 Možni scenariji podnebnih sprememb ...... 25 5.6.1 Scenarij Medvladnega odbora za podnebne spremembe ...... 26 5.6.2 Posledice podnebnih sprememb do leta 2015 ...... 26 5.6.3 Posledice podnebnih sprememb med letoma 2015 in 2025 ...... 27 5.7 Prilagajanje na podnebne spremembe ...... 29 6. Možne posledice podnebnih sprememb v Sloveniji...... 31 6.1 Okoljski problemi Slovenije...... 31 6.2 Prehrana, živinoreja in kmetijstvo...... 35 6.3 Vodni viri in oskrba z vodo...... 36 6.4 Podnebne spremembe in zdravje ljudi ...... 38

6.5 Energetika...... 39 7. Mednarodni in nacionalni naravovarstveni akti, ki urejajo zaščito okolja...... 40 7.1 Konferenca v Riu de Janeiru in sprejetje Okvirne konvencije OZN o spremembi podnebja ...... 40 7.2 Kjotski protokol...... 41 7.3 Slovenija in Evropska unija...... 42 7.4 Programski dokumenti RS...... 44 7.5 Nacionalni program varstva okolja ...... 46 8. Podnebne spremembe in nacionalna varnost Republike Slovenije...... 47 8.1 Povezava okolje – varnost...... 47 8.2 Oblikovanje nacionalno-varnostne politike in okoljevarstvena politika Slovenije. 49 9. Naravne nesreče in ujme v Sloveniji...... 51 9.1 Suša v Sloveniji leta 2003 ...... 51 9.2 Neurja s točo...... 54 9.3 Poplave...... 57 10. Pogled na varnost z vidika državljanov in zavest o podnebnih spremembah v Sloveniji 60 11. Sklep...... 62 12. Seznam slik, grafov in tabel ...... 64 13. Literatura ...... 65

Seznam kratic:

ARSO – Agencija Republike Slovenije za okolje in prostor CMS – Convention on Migratory Species – Konvencija o varstvu selitvenih vrst prosto živečih živali ECCP – European Climate Change Programme – Evropski program o klimatskih spremembah ECJ – European Court of Justice – Evropsko sodišče EEA – European Environmental Agency – Evropska okoljska agencija EK – Evropska komisija ESEAS – European Sea Level Service – Evropska služba za višine morja ETS – Emission Trading Scheme – Sistem EU za trgovanje z emisijami EU – European Union – Evropska unija IEA – International Energy Agency – Mednarodna agencija za energijo IPCC – Intergovernmental Panel on climate Change – Medvladni odbor za podnebne spremembe MIT – The Massachusetts Institute of Technology – Tehnološki inštitut Massachuttes NEK – Nuklearna elektrarna Krško OECD – Organization for Economic Co-operation and Development – Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj OP-TGP – Operativni program za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov OZN – Organizacija združenih narodov TPG – toplogredni plini UNCED – United Nations Conference on Environment and Development – Konferenca Združenih narodov o okolju in razvoju UNEP – United Nations Environment Programme – Program združenih narodov za okolje WBGU – Wissenschaftlicher Beirat der Bundesregierung Globale Umweltveranderungen – German Advisory Council on Global Change – Nemški svetovalni odbor za globalne spremembe WHO – World Health Organization – Svetovna zdravstvena organizacija WMO – World Meteorological Organization – Svetovna meteorološka organizacija

1. Uvod

Podnebne spremembe postajajo vedno bolj pogosto omenjena problematika, tako v medijih, kot tudi na političnem prizorišču. S problematiko podnebnih sprememb se ukvarja vedno večji del javnosti. Še do nedavnega je bilo globalno podnebno segrevanje potisnjeno na stanski tir, sedaj pa opažamo naraščajoče zanimanje, predvsem za posledice, ki jih bo globalno segrevaje prineslo. Vedno več je novic o naravnih nesrečah in ujmah, ki prizadenejo različne dele sveta, vedno bolj pa so pogosta tudi opozorila, kakšne bodo posledice, če človeštvo ne bo ukrepalo danes in takoj. Ukrepi, ki jih bomo morali sprejeti in predvsem upoštevati, pa morajo biti predvsem učinkoviti. Podnebne spremembe bodo poleg sprememb v naravnem okolju tako prinesle tudi spremembe na ekonomskem, političnem, migrantskem, energetskem, zdravstveno-epidemiološkem in drugih področjih. Če bomo hoteli reševati probleme, ki jih bodo prinesle spremembe, bo potrebno delovati globalno, kar pa ne bo enostavno. Svet je danes prenaseljen, pomanjkanje hrane in vode pesti milijarde ljudi, vedno več je bolezni. Lahkota in pomanjkanje, predvsem v tretjem svetu, sta prisotna kljub nenehni gospodarski rasti ter razvoju na področju znanosti in tehnologije. Težki življenjski pogoji v nekaterih predelih sveta in obilje drugje, so prinesli spremembe v naravi političnih odnosov, ki postajajo vedno bolj zapleteni. Skupaj z mednarodnimi političnimi odnosi pa se spreminja tudi narava vojne. Vojna že dolgo časa ni več samo spopad za določeno ozemlje in sredstvo za ekspanzijo narodov, ampak dobiva tudi gospodarske, socialne in politične razsežnosti. Vojaške vire ogrožanja, ki so v zgodovini človeštva pustili neizbrisan pečat, so izpodrinil tisti viri, ki jih je človek v sodobnem svetu sam postavil na prvo mesto. Govorimo o nevojaških virih ogrožanja, med katere spadajo prekomerna rast prebivalstva, lakota, begunci, revščina in socialne razlike, podnebne spremembe itd. Vsi našteti viri ogrožanja so bili prisotni tudi v preteklosti. Z razvojem so se pojavili novi viri ogrožanja, mednje lahko štejemo informacijsko bojevanje, ki je povezano z neprestanim razvojem na področju informacijske tehnologije, in globalizacijo. Znanstveniki se vedno bolj ukvarjajo z različnimi posledicami, ki jih bo prineslo globalno segrevanje. Predvidenih je več različnih scenarijev, ki podajajo različne ocene in različne napovedi posledic, ki jih bo globalno segrevanje prineslo. Ne glede na scenarije je mnenje stroke enotno vsaj v eni točki: ne glede na to, kaj bo človeštvo naredilo in kako bo ukrepalo, se podnebnih sprememb ne da več preprečiti, ampak jih lahko le omilimo.

Podnebnim spremembam se ne bo izognil noben predel sveta, Evropa tokrat ne bo izjema. Evropa se s spremembami srečuje že danes: pomlad nastopi prej, temperature so višje, manj je deževnih obdobij. V Sloveniji je vedno več sušnih obdobij, višajo se temperature, temu pa sledijo nenormalne ohladitve. Kot del Evrope se bo morala s spremembami soočiti tudi Slovenija. Izbira prave politike in pravilnih ukrepov je tako bistvenega pomena za obstoj in razvoj države v spreminjajočem se okolju, ki prinaša nove vire ogrožanja varnosti države in državljanov.

2. Metodološko-hipotetični okvir

Predmet preučevanja v moji diplomski nalogi so podnebne spremembe, posledice, ki jih bodo slednje pustile na Zemlji, in kakšne posledice bodo imele v odnosu do nacionalne varnosti. Na kratko se bom dotaknila zgodovine in pregledala kako je bilo s podnebnimi spremembami v preteklosti. Zanima me kakšni so okoljski problemi v svetu in s kakšnimi okoljskimi problemi se srečuje Slovenija. Eden izmed pomembnih delov naloge bodo možni scenariji o posledicah globalnega segrevanja. Da bom lahko prišla do smiselnih zaključkov, bom v svoji nalogi obravnavala področje mednarodne in nacionalne okoljevarstvene zakonodaje, kar mi bo dalo jasen vpogled v ukrepe in predpise, ki veljajo na obeh nivojih. Ker govori naloga predvsem o povezavi med nacionalno varnostjo in podnebnimi spremembami, bo pomemben del naloge predstavljala njuno razmerje, predstavitev stanja in analiza trenda v Sloveniji, kjer bom obravnavala sušo leta 2003, neurja s točo ter poplavno ogroženost Slovenije. Poleg tega me zanima še javno mnenje o virih ogrožanja v Sloveniji. Pri analizi si bom pomagala z rezultati raziskave slovenskega javnega mnenja.

2.1 Raziskovalno vprašanje

Sprva želim preučiti, če sta pojma okolje in varnost povezana in kakšna je nujna povezava. Zanima me, če se Slovenija zaradi podnebnih sprememb res srečuje z vedno hujšimi sušami in drugimi naravnimi nesrečami, ki imajo hude posledice predvsem v kmetijstvu, ali lahko različne ujme pripeljejo do pomanjkanja hrane in če je zaradi tega neposredno ogrožena tudi Slovenija. Nenazadnje pa želim poiskati odgovor ali sta svet in Slovenija naredila odločilni korak, ki bo prispeval k izboljšanju trenutnega stanja v okolju.

2.2 Metode dela

S pomočjo sistematične izbire virov sem preučila obstoječo literaturo in dobila vpogled v obstoječo problematiko. Metodo analize sekundarnih virov sem uporabila pri analizi knjig in člankov, ki se ukvarjajo s podnebnimi spremembami, njihovimi posledicami, varnostjo ter zakonodajo. Deskriptivna metoda mi je služila pri opredelitvi temeljnih pojmov kot so varnost, podnebne spremembe, toplogredni plini itd. Z metodo analize vsebine sem določila kateri viri mi bodo pomagali, da v svoji nalogi pridem do smiselnih sklepov in zaključkov. Pomembno je, da so viri premišljeno izbrani, saj obstaja množica zelo različnih podatkov, še posebej na svetovnem spletu. Omejila sem se na tiste, ki se mi zdijo najbolj verodostojni. Z

9 metodo analize trenda sem si pomagala, ko sem analizirala stanje v Sloveniji. Slednja mi je namreč pomagala pri opredeljevanju posledic suš in drugih ujm, ki so prizadele državo.

2.3 Osnovni pojmi

Opredelila bom naslednje osnovne pojme: podnebje, klimatologija ter podnebne spremembe, varnost, nacionalna varnost in toplogredni plini.

2.3.1 Podnebje

Podnebje je pojem, ki ima veliko različnih definiciji, njihova različna raba pa je odvisna predvsem od znanstvenega področja proučevanja.

»Podnebje (klima) je povprečno stanje vremena v daljšem časovnem razdobju v kateremkoli naselju ali na kateremkoli območju našega planeta. V njem so izraženi tudi temperature in padavinski ekstremi ter pogostost značilnih vremenskih pojavov /…/. Nekateri podnebje poimenujejo tudi kot skupek vremenskih pojavov v določenem krajšem časovnem obdobju znotraj enega samega leta, kar pa je bližje našemu razumevanju pojma vreme« (Geografija 2001: 390).

»Pojem podnebje ali klima pa pomeni povprečno vremensko stanje v daljšem časovnem obdobju oziroma povprečen letni potek vremena v določenem kraju ali pokrajini. Za pridobivanje ustreznih povprečnih klimatskih podatkov o temperaturi, padavinah, vetrovih in drugih elementih pa so potrebna dolgoletna opazovanja. (Trajati morajo vsaj 30 let)« (Kunaver 1995: 35).

»Podnebje, klima, povprečni vremenski pogoji v kakem kraju in posebnosti njihovih časovnih sprememb (vrednosti in kolebanja elementov, pogostost pojavov ipd.) določenih na temelju večletnih opazovanj« (Krušič 1977: 94).

2.3.2 Klimatologija

Klimatologija je veda, ki se ukvarja z znanstvenim proučevanjem podnebja, njegovih elementov in klimatskih dejavnikov. Pove nam torej kakšni so vplivi vremenskih in podnebnih dogajanj na naravo in družbo.

»Klimatologija je veda o Zemljinem podnebju. Ukvarja se z zakonitostmi poteka vremena preko leta ter iz njih izvedenim povprečnim stanjem ozračja. Temelji na opazovanju in merjenju različnih podnebnih prvin, ki se po dogovorjenih smernicah in z medsebojno primerljivimi napravami in metodami opravljajo na vremenskih postajah vsak dan ob natančno določenih urah (ob 7., 14., 21. uri po krajevnem času)« (Geografija 2001: 197).

Podnebni elementi so temperatura zraka, zračni pritisk in vlaga v zraku. Na stalno spreminjanje klimatskih elementov, ki variirajo iz dneva v dan ter iz kraja v kraj, pa vplivajo sledeči klimatski dejavniki: geografska širina, relief, razporeditev morja in kopnega, rotacija zemlje, morski tokovi in človek, ki sicer ni tipični podnebni dejavnik vendar zaradi svojih vse bolj radikalnih posegov v okolje vpliva na podnebne spremembe (glej Matičič 2006: 37).

2.3.3 Podnebne spremembe

»Podnebne spremembe (klimatske spremembe) spreminjanje podnebja skozi čas, ki nakazuje zlasti spreminjanje podnebnih lastnosti skozi prezimo zdajšnjih podnebnih značilnosti, torej odstopanja navzdol in navzgor. V obeh navedenih smereh so izražene tudi spremembe v krajših časovnih obdobjih /…/. Podnebna nihanja še niso povsem pojasnjena /…/ so se dogajala skozi celotno Zemljino geološko zgodovino« (Geografija 2001: 390).

»Spremembe podnebja, pogosto tudi klimatske spremembe, so pojav spreminjanja podnebja na celi Zemlji (globalne spremembe) ali na posameznih območjih« (Wikipedia 2007a).

2.3.4 Varnost

»Varnost lahko opredelimo kot stanje, v katerem je zagotovljen uravnotežen fizični, duhovni in duševni ter gmotni obstoj posameznika in družbene skupnosti v razmerju do drugih posameznikov, družbenih skupnosti in narave« (Grizold 1999: 23). V nalogi me bo predvsem zanimala nacionalna varnost. Zaradi spreminjajočega pojma nacionalne varnosti, opredelitev namreč že dolgo ni vezana samo na vojaško varnost oziroma vojaške grožnje, zato sem izbrala naslednji definiciji.

2.3.5 Nacionalna varnost

Temeljne prvine nacionalne varnosti: 1. obstoj države kot politične skupnosti, nacionalni obstoj (ki ni identičen z obstojem konkretne države) in fizična samoohranitev države; 2. ozemeljska celovitost kot temeljna pravica države; 3. politična samostojnost kot izraz mednarodnopravne subjektivitete države; 4. kakovost življenja (glej Dimitrijevč v Grizold 1999: 24).

»Amin Hewdy opredeljuje »nacionalno varnost« kot dejavnost nacionalnih držav, s katero te v skladu s svojimi družbenimi zmogljivostmi v sedanjosti in prihodnosti ter ob upoštevanju globalnih sprememb in razvoja ščitijo lastno identiteto, obstoj in interese« (Grizold 1999: 25).

2.3.6 Toplogredni plini

Segrevanje ozračja je naraven proces, ki ga ljudje pospešujemo s toplogrednimi plini, ki jih spuščamo v ozračje. Ti zadržujejo toploto, ki bi sicer ušla v vesolje, in tako krepijo učinek tople grede na Zemlji. Če se bo ta proces še nadaljeval, se bo globalno segrevanje ozračja še dodatno pospešilo (glej Enciklopedija znanosti. Naravoslovje 2000: 247).

Med toplogredne pline spadajo: ogljikov dioksid (CO2), metan (CH4), didušikov oksid (N2O), fluoroklorogljikovodiki (PFCs, HFCs CFCs), žveplov heksafuorid (SF6) in ozon (O3) (United Nations Framework Convention on Climate Change 2006).

Med toplogrednimi plini (v nadaljevanju TPG) je največ pozornosti namenjene ogljikovemu dioksidu (CO2), saj njegova vrednost v ozračju strmo raste zadnjih 200 let. Posebej zaskrbljujoča je rast CO2 v zadnjem času (glej Kajfež Bogataj in drugi 2006: 5).

3. Kratek pregled zgodovine podnebnih sprememb

Različne znanosti (arheologija, paleontologija, klimatologija) v svojih raziskavah prihajajo do spoznanj, da so se podnebne spremembe dogajale tudi v zemeljski zgodovini. Najpomembnejšo vlogo pa igrajo temperature in temperaturna nihanja. Zbiranje podatkov iz preteklosti je lahko zelo zapletena naloga, saj so redne meritve temperatur začeli beležiti šele v 19. stoletju. O tem, kako je bilo v preteklosti, nam povedo različne vede, ki se opirajo na znanstvene izsledke. Raziskovalci pri svojem delu uporabljajo zgodovinske zapise, ki zaradi pomanjkanja znanstvenih dokazov nimajo enake teže kot z znanstveno metodo pridobljeni podatki (glej Drake 2000: 102). Ledene dobe so tako del zemeljske zgodovine, saj podatki o njihovem obstoju segajo več kot 10.000 let nazaj v preteklost. Ena izmed posledic ledene dobe je izumrtje dinozavrov. Časovno najbližja nam je trenutno mala ledena doba1, ki je trajala nekje med 14. in 19. stoletjem. Časovni okvir je podan približno, saj znanstveniki nimajo enotnega mnenja kdaj se je slednja začela in končala. Graf številka 3.1 nam tako prikazuje nihanje temperatur v srednjem veku. Iz grafa je razvidno, da so temperature nekje v 14. stoletje drastično padle, nato pa so začele proti 19. stoletju ponovno naraščati.

Graf 3.1: Nihanje temperatur v srednjem veku

Vir: Prirejeno po Athena – Earth and Space Science for K-12 1997.

1 Obdobje med leti 1450 (1500) in 1850 (1900) nosi ime mala ledena doba. Takrat je bila po mnenju znanstvenikov severna polobla hladnejša za 1 oC, izmerjene januarske temperature pa naj bi bile v Evropi nižje tudi za 3 do 4 oC. V tem obdobju se je povečala tudi količina zapadlega snega, zime so bile izredno ostre, morje okrog Nizozemske je zamrznilo do 25 kilometrov v širino. Ostre zime so pustile hude posledice v kmetijstvu, zmanjkovalo je krme, zato je poginilo tudi veliko živine. Mala ledena doba ni bila enotno hladno obdobje, saj je bilo to tudi obdobje milih zim in vročinskih valov. Za primer lahko vzamemo poletje 1666 v Angliji, ki je najtoplejše poletje v zgodovini Anglije sploh. Zaradi sušnih poletji se je Evropa v tem obdobju srečala tudi s sušami. Hude suše so se pojavile v letih 1717, 1718 in 1719 (glej Ogrin 2005: 61).

V srednjem veku so Evropo pretresale različne katastrofe. V tem obdobju se je Evropa srečala z mrazom, lakoto, boleznimi in mnogimi vojnami. Med vojnami bi izpostavila tridesetletno vojno med protestanti in katoliki, ki je trajala od leta 1618 do 1648.2 Omenjena vojna velja za največjo vojno v Evropi vse do Napoleonovih vojn. Srednji vek je obdobje, ki je zaradi katastrof prineslo spremembe tako na gospodarskem, kot tudi političnem zemljevidu Evrope (glej Švajncer 1998: 180).

Začetek industrializacije je povzročil, da je človekov vpliv na okolje postal globalen. Tako je za obdobje po letu 1700 značilna bliskovita rast prebivalstva. Po letu 1945 pa je človeštvo zaznamovalo tako imenovano obdobje velikega pospeševanja, za katero je značilna globalizacija, gospodarski napredek ter znanstveni in tehnološki razvoj. Obdobje »velikega pospeševanja« zaznamujejo energijski sistemi, ki temeljijo pretežno na porabi fosilnih goriv, eksponentna rast prebivalstva in prevlada ZDA v svetovni politiki. Vsi globalni trendi so prispevali tudi k spreminjanju okolja (glej Kajfež Bogataj in drugi 2006: 9).

2 Tridesetletna vojna je potekala v srednji Evropi, vanjo so bile vpletene naslednje države: Češka, Danska, Španija, Francija in Švedska. Obdobje se deli na več delov. Izpostavimo lahko Švedsko-Francosko vojno (1635- 1648), ki se je končala z Vestfalskim mirom, ki je Evropo pustil razdeljeno na katoliške in protestantske države (glej Švajncer 1998: 180).

4. Okoljski problemi in okoljski megatrendi

Svetovni okoljski problemi so na grobo gledano zelo podobni okoljskim problemom posameznih držav, torej tudi Slovenije. Med glavne okoljske probleme s katerimi se srečuje svet lahko poleg podnebnih sprememb in njihovih posledic, uvrščamo tudi prekomerno izčrpavanje neobnovljivih virov, onesnaženost zalog pitne vode, prekomerne izpuste emisij TGP v ozračje in hitro rast svetovnega prebivalstva.

4.1 Rast prebivalstva

Rast svetovnega prebivalstva3 poleg drugih virov ogrožanja, še dodatno obremenjuje Zemljo. V 20. stoletju se je število prebivalcev povečalo za štirikrat, na drugi strani se – kljub razvoju in napredku – število prebivalstva, ki živi v revščini, ni zmanjšalo. Več kot milijarda svetovnega prebivalstva živi z manj kot enim dolarjem dnevno, 1,2 milijarde ljudi nima dostopa do pitne vode, 1,6 milijarde ljudi je nepismenih (glej Brown in Flavin v Plut 2004: 14). Še bolj zanimiva je statistika za razviti svet, saj Svetovna zdravstvena organizacija (World health organization – WHO) predvideva, da je kar 1,2 milijarde ljudi v razvitem svetu predebelih (glej Gardiner v Plut 2004: 14). Rast svetovnega prebivalstva vodi do vedno večjih potreb človeštva. Rastejo potrebe po hrani, pitni vodi, vedno bolj se izkorišča neobnovljive vire. S pomanjkanjem osnovni življenjskih potrebščin raste tudi možnost nastanka konflikta ali vojne.

4.2 Emisije toplogrednih plinov

Po mnenju Medvladnega odbora za podnebne spremembe (Intergovernmental Panel on Climate Change – IPCC) so za podnebne spremembe krivi prekomerni izpusti toplogrednih plinov v ozračje. Podatki namreč kažejo, da vrednost ogljikovega dioksida v ozračju zadnjih dvesto let stalno narašča. Globalno gledano so se izpusti TGP med leti 1970 in 1990 povečali za 70 odstotkov, od leta 1990 do leta 2004 pa za 24 odstotkov. Količina ogljikovega dioksida se je v obdobju od 1970 do 1990 povečala za 80 odstotkov, v letih od 1990 do 2004 pa še za 28 odstotkov (glej Kajfež Bogataj in drugi 2007: 401).

3 Po ocenah Združenih narodov svetovno prebivalstvo še vedno narašča. V zadnjih sto letih se je povečalo kar za 4-krat. Leta 1950 je živelo na Zemlji 2,5 milijarde ljudi, konec leta 2005 pa 6,5 milijarde ljudi. Za leto 2050 napovedujejo da bo na Zemlji živelo 9,1 milijarda ljudi. Največja porast prebivalstva bo do leta 2030 zabeležena v Aziji, vse ostale regije bodo imele bistveno manjši prispevek k rasti prebivalstva. Dostopno na http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=296 (18. 9. 2007).

Tabela 4.2.1: Sorazmeren prispevek posameznih delov sveta k emisijam TGP Država/ predel sveta Odstotek emisij TGP v svetu ZDA 30, 3 % EVROPA 27, 7 % RUSIJA 13, 7 % JUGOVZHODNA AZIJA, INDIJA IN KITAJSKA 12, 2 % SREDNJA IN JUŽNA AMERIKA 3, 8 % JAPONSKA 3, 7 % BLIŽNJI VZHOD 2, 6 % AFRIKA 2, 5 % KANADA 2, 3 % AVSTRALIJA 1, 1 % Vir: Gore 2007: 251.

Iz tabele 4.2.1 lahko razberemo, da k emisijam TGP največ prispevata ZDA in Evropa, saj skupaj prispevata skoraj 60 odstotkov emisij. Zanimivo je, da je Kitajska šele na četrtem mestu. Če izvzamemo Evropo, ZDA, Avstralijo in Kitajsko vidimo, da je prispevek ostalih držav oziroma regij nižji od 5 odstotkov.

4.3 Izkoriščanje neobnovljivih virov

Prekomerno izkoriščanje naravnih bogastev je resna grožnja Zemlji in človeku. Naravni viri so temelj za preživetje, razvoj in obstanek človeške vrste; problem je v tem, da so omejeni, pogosto neobnovljivi in prekomerno izčrpani. Med naravne vire, ki jih je definiral človek in ne narava, štejemo tiste sestavine naravnega okolja, ki jih uporablja človek. Naravni viri so torej prst, mineralne snovi, voda, rude, ozračje itd. (glej Plut 2004: 45). Zaradi hitrega razvoja v zadnjih dveh stoletjih se je temu primerno povečala poraba fosilnih goriv. V letih od 1860 do 1985 se je svetovna poraba komercialne energije iz premoga, nafte, zemeljskega plina, energije urana in hidroenergije povečala šestdesetkrat, ob tem pa je, ne glede na krize, ki so se dogajale v svetu, poraba še vedno rasla. Poraba biomase, torej lesa, gnoja in drugih biomas, se je povečala za trikrat. Večina naštete energije se pridobi, kot tudi porabi v industrijskih državah (glej Medved in drugi v Plut 2004: 87). Po ocenah IEA (International Energy Agency) je v letu 1973 je skupna poraba fosilnih goriv znašala 5,2 milijarde ton ekvivalentov nafte, leta 2001 pa 8,0 milijarde ton.

Če gledamo obdobje od sredine petdesetih let 20. stoletja do leta 2000, ugotovimo, da se je poraba fosilnih goril povečala za štirikrat. Hkrati s povečanjem porabe fosilnih goriv pa so se povečale emisije CO2 iz fosilnih goriv za približno štirikrat (glej Plut 2004: 77–79). Natančno oceno o tem, kako bodo podnebne spremembe vplivale na energetske vire, je težko podati. Če želimo omiliti podnebne spremembe, je poleg varčevanja z energijo pomembno tudi to, da se čimprej preide na porabo energije, ki jo pridobimo iz obnovljivih virov. Tako bi lahko po mnenju strokovnjakov zadovoljili večino potreb človeštva, če bi energijo pridobivali iz sonca, zraka in drugih obnovljivih virov (glej Flavin in Dunn v Plut 2004: 93).

V nadaljevanju bom predstavila podatke o svetovni porabi primarne energije v svetu, zalogah zemeljskega plina ter razmerje med proizvodnjo in porabo zemeljskega plina v svetu. Iz grafa 4.3.1, ki prikazuje porabo primarne energije v svetu, razberemo, da imata največji delež še vedno nafta (40 odstotkov) in premog (26 odstotkov), na tretjem mestu je zemeljski plin, ki ima 23-odstotni delež. Vsi ostali viri predstavljajo delež, ki je manjši od 7 odstotkov.

Graf 4.3.1: Svetovna poraba primarne energije v letu 2000

Nafta Premog Zemeljski plin Jedrska energija Velike HE OVE

Vir: Prirejeno po Plut 2004: 88.

Danes celoten svetovni energijski trg sloni na fosilnih gorivih, saj predstavljajo 78 odstotkov vseh primarnih virov energije. Poraba nafte bo glede na sedanjo raven po mnenju strokovnjakov do leta 2025 zrasla za 60 odstotkov. Narasla bo predvsem zaradi industrializacije v nekaterih manj razvitih državah, predvsem v Indiji in na Kitajskem, globalizacije in vedno večje porabe v prometu, zlasti v razvitih državah (glej Kajfež Bogataj in drugi 2006: 47–50).

Graf 4.3.2: Zaloge zemeljskega plina v letu 2002

Vir: Prirejeno po Clark in Trinaman 2004: 121.

Graf 4.3.2 prikazuje svetovne zaloge zemeljskega plina, po oceni World Energy Outlook4 (WEO) iz leta 2002. Največje zaloge imata Bližnji vzhod in Evropa, medtem ko so zaloge v Aziji, Afriki, obeh Amerikah in Oceaniji bistveno manjše. Če pogledamo graf 4.3.3 na naslednji strani, lahko vidimo razmerje med proizvodnjo in porabo zemeljskega plina. Tukaj sta tako poraba, kot tudi proizvodnja najvišji v ZDA ter Evropi, precej visoka poraba in proizvodnja zemeljskega plina je tudi v Aziji. Ostale regije imajo bistveno manjšo porabo in proizvodnjo.

4 World Energy Outlook se ukvarja s projekcijami in analizami s področja energije. Letno poročilo WOE je vodilni vir informaciji z zanesljivimi dolgoročnimi tržnimi projekcijami in ena glavnih publikacij IEA.

Graf 4.3.3: Proizvodnja in poraba zemeljskega plina 2002, regijska distribucija

Vir: Prirejeno po Clark in Trinaman 2004: 125.

Nafta, premog in zemeljski plin so najbolj uporabljene primarne energije v svetu (glej graf 4.3.1), medtem ko energija, proizvedena v elektrarnah (hidroelektrarne in jedrske elektrarne) oziroma izhajajoč iz obnovljivih virov, predstavlja skupaj manjšo porabo v primerjavi s celotno porabo zemeljskega plina. Po napovedih bosta deleža porabe nafte in premoga do leta 2025 ostala nespremenjena, povečal pa naj bi se delež zemeljskega plina. Odstotek jedrske energije in energije iz obnovljivih virov bo padel (glej Kajfež Bogataj in drugi 2006: 47).

4.4 Zaloge vode po svetu

Problem gospodarjenja z vodo je tesno povezan s pričakovanimi podnebnimi spremembami. »Voda, kisik, prst in sončna energija na Zemlji omogočajo življenje, ki se je pred 35 milijardami let začelo v morju. Voda (H2O) je sicer preprosta snov – brez barve, vonja in okusa, a količinsko najpomembnejša sestavina vsakega organizma in snov za večino biokemičnih reakcij« (Plut 2004: 71). Zemljo prekriva 70,8 odstotkov vode iz oceanov, medtem ko je kopenskih voda le za slabih 27 odstotkov. Zaradi neenakomerne porazdelitve vode na zemeljskem površju je kopenska voda, torej tista, ki ni del oceanov, zelo pičla. Ker je vode za življenje človeka, živali in rastlin bistvenega pomena, njene zaloga pa so omejene, postaja voda vse bolj pomembna dobrina (glej Plut 2004: 71). Zaradi industrializacije in človekove dejavnosti se je poraba vode v 21. stoletju drastično povečala, posledično je upadla njena zaloga. »Pomanjkanje vode bi lahko imelo zelo resne razvojne posledice, zlasti preko vpliva na oskrbo s hrano. V državah s pomanjkanjem vode se je povečalo črpanje talne vode zaradi povečanja kmetijske proizvodnje. /…/ Brez sprememb v

19 ravnanju z vodo oziroma brez zamenjave vodnega vira se bo zmanjšala tudi proizvodnja hrane« (Gardner v Plut 2004: 73). Človeštvo se tako v 21. stoletju sooča s tremi problemi gospodarjenja z vodnimi viri, in sicer: a.) zagotoviti je treba vodo za prebivalstvo, ki ima vedno bolj zahtevne potrebe, obenem pa se število prebivalstva stalno povečuje; b.) upoštevati je treba vpliv porabljene vode na vodne ekosisteme in vodne vire; c.) v ospredje prihajajo novi problemi, ki so povezani z vodo, saj je ta neenakomerno porazdeljena med državami in prosto prečka državne meje. Možnost nastanka vojne se povečuje tudi zaradi vse manjših zalog te dobrine. Po podatkih OZN živi tretjina svetovnega prebivalstva v državah, ki že imajo težave z zalogami vode (glej Plut 2004: 76).

Nekateri avtorji, na primer Plut, pri svojem delu uporabljajo izraz okoljski megatrendi. Okoljski megatrendi so planetarno najbolj razširjeni procesi. Plut (1995: 33) med svetovne okoljske megatrende šteje: • pospešeno uporabo obnovljivih in neobnovljivih virov; • onesnaževanje zraka z emisijami TGP, spreminjanje podnebja, segrevanje ozračja ter pojav tople grede in ozonske luknje; • kemizacijo okolja; • krčenje in degradacijo gozdov; • onesnaževanje voda in pomanjkanje dostopa do pitne vode; • degradacijo prsti, erozijo, slabšanje pogojev obdelovalnih površin in širjenje puščav; • probleme ogroženosti biotske raznovrstnosti.

Megatrendi zajemajo vse okoljske procese, ki se že odvijajo na Zemlji in ki se bodo v prihodnosti še nadaljevali.

5. Možne posledice podnebnih sprememb in scenariji

Posledice, ki jih bo prineslo globalno segrevanje se mi zdijo prav tako pomembne kot možni scenariji in napovedi kako bo v prihodnje. Zaradi širokega spektra posledic, ki jih bo prineslo globalno segrevanje, se bom osredotočila na tiste sklope, ki se mi zdijo najpomembnejši, in sicer dvig temperatur, taljenje ledu ter dvig oceanske gladine in na ekstremne vremenske dogodke, ki jih bo prineslo globalno segrevanje. Naštete spremembe pripeljejo do sprememb na področju demografije. V petem poglavju bom obravnavala eksterne stroške, ki so gospodarska posledica podnebnih sprememb. Same posledice je težko napovedati, zato so podane zgolj okvirne možnosti in scenariji.

5.1 Dvig temperatur

Učinek, ki ga ima topla greda, bo najbrž povzročil, da bodo temperature postopoma in vedno hitreje naraščale. Sprememba temperature za 0,5 oC se morda ne zdi velika, vendar so običajna nihanja temperatur dosti manjša od tega. Dvig ali padec temperature za pol stopinje Celzija se na celotni Zemlji zgodi zelo redko. Tak primer je bil zabeležen leta 1860, ko je temperatura na celotni Zemlji padla za 0,5 oC. Posledice so bile tako hude, da na območjih, kjer poljščine ob normalnih temperaturnih režimih uspevajo najbolje, sploh niso dozorele. Če vzamemo pod drobnogled naraščanje temperatur od leta 1860 do danes, vidimo, da je izmed 21 najbolj vročih izmerjenih let kar 20 let najbolj vročih v zadnjih 25 letih (glej Gore 2007: 73). Prva večja porast temperatur se je začela po letu 1920, še hitreje pa temperatura raste v zadnjih 20 letih. Na severni polobli so največjo porast temperatur opazili v določenih predelih Sibirije in Arktike, kjer naj bi se temperatura dvignila za 1 do 2 oC (glej Ravnik 1997: 45–49). Klimatologi ocenjujejo, da se bodo v prihodnjih petdeset letih temperature dvignile za 1,5 do 4,5 oC. Dvig temperatur ne bo enakomeren; najbolj se bo povišanje čutilo v zmernem in subpolarnem pasu. Če se temperatura dvigne za 1 oC, bodo sledile tudi spremembe v podnebnih pasovih, saj se bodo pomaknili za okrog 600 km proti severu in približno 400 m višje v gore.5

5 Slovenija zaradi majhne površine ne bo občutila premika podnebnih pasov kot posledice podnebnih sprememb, za 600 metrov in dvig nadmorske višine za 400 metrov (glej Ravnik 1997: 61).

Spremembe v temperaturi bodo imele neposreden vpliv na količino in porazdelitev padavin. Padavine bodo neenakomerno porazdeljene, hkrati pa bodo neenakomerno porazdeljene tudi v časovnem okvirju (glej Ravnik 1997: 55–56).

5.2 Dvig morske gladine

Obmorske predele Zemlje bo prizadelo naraščanje morske gladine. Ocene o tem, koliko se bo gladina morja dejansko dvignila, so zelo različne, saj nihajo med nekaj centimetri in 10 metri. Dvig vode bosta povzročila dva dejavnika, ki ju je sicer težko napovedati. Prvi dejavnik je raztezanje morske vode zaradi globalnega segrevanja. Približne ocene predvidevajo, da bi se, če bi se temperatura oceana dvignila za 1 oC , gladina morja dvignila za 10 cm. Drugi dejavnik je taljenje ledu. Glede na izkušnje iz zgodovine, lahko trdimo, da se je zaradi spreminjanja količine ledu spreminjala tudi gladina oceanov. Učinki, ki jih bo prineslo taljenje ledu, so zelo nepredvidljivi in težko merljivi. Sedanje meritve pa kažejo, da se nivo dviga za nekaj milimetrov letno (glej Ravnik 1997: 58).

5.3 Ekstremni vremenski dogodki

Ogrevanje ozračja bo povzročilo, da bo vremensko dogajanje na Zemlji v prihodnosti burnejše. Vremenski pojavi, ki so bili do sedaj značilnost tropskih in subtropskih krajev, bodo vse bolj pogosti na območju Evrope in v okolici naše geografske širine. V Evropi bodo vplivi teh vremenskih pojavov najbolj očitni na zahodni obali, segali pa bodo več kilometrov v notranjost. Dobra naravna ovira za Slovenijo so sicer Alpe, vendar bo možnost, da se bodo viharji prebili čeznje, z leti vedno večja (glej Ravnik 1997: 56). Ekstremni vremenski dogodki, ki smo jim priča v zadnjih letih, se bodo v prihodnosti po mnenju strokovnjakov še okrepil ter postali še pogostejši. V zadnjih letih se število ekstremnih vremenskih dogodkov v svetu povečuje. Poleti 2003 je Evropo zajel hud vročinski val, ki je povzročil smrt več kot 35.000 ljudi. Poleti 2005 so v številnih mestih v ZDA namerili temperature okrog 38 oC (v Las Vegasu je bilo 19. 7. 2005 izmerjenih rekordnih 47 oC, v Denverju so dva dni kasneje izmerili 41 oC), sočasno s tem so se segrevali tudi oceani (glej Gore 2007: 81). »Vse več novejših znanstvenih raziskav potrjuje, da toplejša voda v zgornjih plasteh oceanov povečuje konvekcijske procese energije in tako ustvarja močne tropske ciklone« (Gore 2007: 81).

V zadnjem času – čeprav mnenja znanstvenikov niso enotna – raste prepričanje, da je globalno segrevanje povezano z očitnim podaljšanjem in povečanjem moči tropskih ciklonov. Poleg ZDA se s cikloni spopadajo na Japonskem, kjer so do sedaj našteli v povprečju okrog 7 ciklonov letno, leta 2004 pa jih je bilo 10. Spomladi 2006 so izjemno močni cikloni zajeli Avstralijo in dosegli 5. stopnjo6. Velika tropska neurja, ki nastajajo nad Atlantikom in Tihim oceanom, so po letu 1970 postala za 50 odstotkov močnejša in bolj uničujoča (glej Gore 2007: 82–92). Okrepilo se je obdobje poplav v Aziji. Leta 2005 je v indijskem mestu Bombaj v enem dnevu padlo 950 ml dežja, kar je več padavin kot jih je kadarkoli padlo v kakem indijskem mestu. S poplavami so se soočali tudi na Kitajskem (glej Gore 2007: 110). Naslednja naravna katastrofa s katero se sooča svet so ekstremne suše in širjenje puščav. Čadsko jezero, nekoč šesto največje jezero na svetu, je praktično izginilo. Jezero, ki je bilo vir ribolova, vode ter osnova za kmetijstvo in je pokrivalo območja med Čadom, Nigerijo, Kamerunom in Nigrom, danes obsega le še dvajsetino svoje nekdanje površine (glej Gore 2007: 117). Aralsko jezero velja za eno največjih ekoloških katastrof na svetu. Jezero, ki je bilo leta 1960 četrto največje na svetu, leži med državama Uzbekistan in Kazahstan. Zaradi prekomernega namakanja obdelovalnih površin je danes skrčeno na tretjino. Količina vode še vedno pada, saj večji del vode iz rek Amu Darje in Sir Darje namenijo za namakanje kmetijskih površin.

Vse bolj pogoste naravne nesreče in ujme bodo terjale vse več človeških življenj. Po podatkih OZN je v zadnjih dveh desetletjih število žrtev v naravnih nesrečah naraslo. Geofizične katastrofe ne presegajo običajnega letnega števila, se pa viša število hidrometeoroloških katastrof. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so 90 odstotkov žrtev terjale različne hidrometeorološke nesreče (glej United nations environment preogramme 2002: 270–272).

5.4 Demografske posledice podnebnih sprememb

Zgoraj naštete posledice vodijo v spremembe na področju demografije. Podnebne spremembe ne bodo pustile posledic samo v ozračju in na zemeljski površini. Zaradi vse manjših zalog

6 Saffir - Simsonovo letvico uporabljamo za merjenje jakosti ciklonov. Letvica obsega pet stopenj pri čemer je najhujša peta stopnja. Pri 1. stopnji se hitrost vetra giblje med 119 in 153 km/h. načeloma ne povzročijo velike škode. Na 2. stopnji dosega veter hitrost od 154 do 177 km/h, hurikani 3. stopnje dosežejo hitrost med 178 in 209 km/h, na 4. stopnji med 210 in 249 km/h, zadnja je 5. stopnja kjer veter doseže hitrost več kot 250 km/h. Med hurikane 5. stopnje spadajo Andrew (1992), Katrina (2005) ter Wilma (2005). Dostopno na http://www.nhc.noaa.gov/aboutsshs.shtml (19. 9. 2007).

23 pitne vode, prekomernega izčrpavanja naravnih virov in različnih sprememb, ki jih bo utrpela Zemlja, bodo posledice občutili predvsem ljudje. Vse več bo vojn, ki se bodo začele zaradi boja za naravne vire, vse manj bo obdelovalnih površin, ki bi omogočile hrano za milijarde ljudi po vsem svetu. Kmetijstvo in poljščine, ki so do sedaj uspevale na določenih območjih, zaradi dviga temperatur in pomanjkanja vode ne bodo uspevale. Če držijo napovedi strokovnjakov, bodo velik problem predstavljali begunci, ki bodo zaradi dviga gladine ali na kakršen koli drug način prizadetega življenjskega prostora ostali brez domov in hrane. Valu beguncev ne bo ubežala nobena država na severni polobli. Problem, ki ga bo prineslo begunsko vprašanje, ne bo imel samo etničnih posledic (koliko beguncev lahko država sprejme, od kje so in zakaj so begunci), ampak bo vseboval tudi varnostno komponento. Posamezna država v nobenem primeru ne more sprejeti neomejenega števila beguncev, saj ima to za državo gostiteljico tako ekonomske, kot tudi notranje politične in varnostne razsežnosti. Vedno obstajajo tudi ilegalne migracije, ki imajo spet določene posledice za države. V prihodnje begunsko vprašanje torej ne bo več stvar vojne, kršenja človekovih pravic ali neprimernega političnega režima, ampak bo postalo vprašanje preživetja zaradi neprimernih življenjskih razmer, ki jih bodo prinesle podnebne spremembe.

5.5 Eksterni stroški

V zadnjem času vse več govori o tako imenovanih eksternih stroških uporabe fosilnih goriv. Kajfež Bogatajeva in drugi (2006: 44) opredelijo eksterne stroške kot: Eksterni stroški so tisti, ki niso zajeti v ceni fosilnih energentov, ki pa jih družba čuti (in deloma tudi plačuje) na neposreden način, npr. skozi degradacijo okolja, stroške sanacije naravnih nesreč in pomoč prizadetim, višje stroške za zdravstvo, zmanjšanje gospodarske rasti, višje zavarovalne premije itd. Po oceni Evropske raziskovalne mreže ExternE, ki deluje pod okriljem Evropske komisije, znašajo eksterni stroški, ki jih povzroči emisija ene tone ogljikovega dioksida približno 20 evrov.

Slovenija emitira v enem letu približno 16 ton ogljikovega dioksida. Tako Slovenija letno proizvede približno za 160 milijonov evrov eksternih stroškov. Ti stroški se sicer porazdelijo po celem svetu, vendar pa jih Slovenija tudi dobi od vseh drugih. Kar pomeni, da dejansko dobi več od drugih, kot jih proizvede sama. Deloma tudi zato, ker so posledice podnebnih sprememb na tako majhnem prostoru večje od globalnih (glej Kajfež Bogataj in drugi 2006: 45).

Eksterni klimatski stroški se bodo preko različnih mehanizmov (obdavčitve, sistem kvote, ekološke takse) v končni konsekvenci vračunali v ceno fosilne energije. Višje cene bodo sicer zavrle naraščanje porabe fosilnih goriv. To pa se bo zgodilo šele takrat, ko bodo eksterni stroški tako veliki, da se fosilna energija ne bo več splačala. Danes so globalni eksterni stroški približno 200 milijard evrov, oziroma trikrat manjši od globalnega trga fosilnih goriv, ki znaša več kot 600 milijard evrov. Leta 2050 bodo zaradi stopnjevanja posledic klimatskih sprememb znašali okoli 1000 milijard evrov, kar bo primerljivo s trgom fosilnih goriv. Resnih ekonomskih povratnih učinkov na porabo fosilnih goriv ne moremo pričakovati prej kot v nekaj desetletjih (Kajfež Bogataj in drugi 2006: 45).

5.6 Možni scenariji podnebnih sprememb

Tudi najbolj sofisticirani modeli ne morejo s stoodstotno gotovostjo napovedati, kakšne bodo poledice podnebnih sprememb v prihodnosti, katero območje na Zemlji bo najbolj prizadeto in kako bodo območja prizadeta. O tem, kako hude bodo dejanske posledice segrevanja Zemlje in ostalih sprememb, priča poročilo Mednarodne skupine Združenih narodov o podnebnih spremembah, ki je bilo objavljeno v začetku aprila 2007. Poročilo pravi, da bodo najhujše posledice občutile ravno države tretjega sveta, ki najmanj prispevajo k izpustu toplogrednih plinov v ozračje. Višanje temperature bo imelo usodne posledice za 20 do 30 odstotkov ogroženih vrst, ki bodo izumrle, prav tako bo višanje povzročilo še hitrejše taljenje ledenikov. Taljenje ledu na Antarktiki bo sprožilo dvig morske gladine povsod po svetu.

V nadaljevanju naloge bom prestavila nekaj scenarijev7, ki so jih pripravile različne organizacije. Najprej bom obravnavala scenarij, ki ga je predstavil Medvladni odbor za podnebne spremembe. Nato bom obravnavala možne scenarije, ki sta jih za Pentagon pripravila Randall in Schwartz in so zbrani v dokumentu An Abrupt Climate Change Scenario and Its Implications for United States National Security8. Na koncu bom obravnavala še napovedi Evropske komisije za okolje.

7 Obstaja veliko študij, ki proučujejo možne posledice podnebnih sprememb, izpostavila bi britansko raziskavo, ki jo je leta 2005 izvedel Tyndall centre for climate change research (glej Kajfež Bogataj in drugi 2006: 27). 8 An Abrupt Climate Change Scenario and Its Implications for United States National Security – Pentagonovo poročilo iz leta 2003

5.6.1 Scenarij Medvladnega odbora za podnebne spremembe

IPCC9 sta leta 1988 ustanovili dve organizaciji, in sicer WMO (World Meteorological organization) in UNEP (United Nations Environment Programme). Omenjeni medvladni odbor že od leta 1990 periodično izdaja poročila o podnebnih spremembah. Drugo poročilo so izdali leta 1995, sledilo je poročilo leta 2001, znano tudi pod imenom IPCC AR4, in zadnje poročilo, ki je bilo leta 2007 objavljeno v treh delih. Medvladni odbor za podnebne spremembe tako uporablja različne scenarije, ki se razlikujejo predvsem v izpustih in končnih vrednostih TGP v ozračju, upoštevajo pa tudi različne družbeno-ekonomske poglede. Scenariji skupin A1 predstavljajo hiter in globalen gospodarski razvoj, scenariji A2 pa raznolik svet sil hitro rastjo prebivalstva. V skupini scenarijev B1 je predstavljen hiter preobrat v gospodarskih strukturah v smeri oskrbovalnega in informacijskega gospodarstva, količinsko majhne porabe surovin ter vpeljevanje novih, čistejših in učinkovitejših tehnologij, v skupini scenarijev B2 pa so v ospredje postavljene krajevne rešitve za zmerno gospodarsko rast, družbeno enakost ter okoljsko trajnost. Medvladni odbor najpogosteje uporablja scenarija A2 in B2 (glej Kajfež Bogataj in drugi 2007: 405).

Randall in Schwartz (2003) sta v delu An Abrupt Climate Change Scenario and Its Implications for United States National Security razdelila scenarije v dva časovna okvira, in sicer do leta 2015 ter posledice klimatskih sprememb med leti 2015 in 2025.

5.6.2 Posledice podnebnih sprememb do leta 2015

Scenarij predvideva, da se bo do leta 2015 ozračje segrelo za 5 oC, pri čemer bo hidrološki cikel še poslabšal in pospešil segrevanje. Voda kot glavni toplogredni plin bo absorbirala dodatno toploto in tako pospešila nadaljnje segrevanje ozračja. Naraščajoče temperature bodo pospešile propadanje gozdov in hkrati povečale območja požarne ogroženosti. Ker se bo gozd zmanjšal, bo manjša tudi absorbcija CO2, kar pomeni še dodatno segrevanje ozračja.

Intenzivna rast temperatur bo povzročila taljenje ledu v goratih predelih. Ker bo manj snega, bodo tla absorbirala več sevanja in ga manj odbijala. Ta proces bo ponovno prispeval k hitrejši rasti temperatur. Taljenje ledu, predvsem na Grenlandiji, bo povzročilo dvig gladine

9 IPCC je izdelal številne scenarije, ki so označeni s kratico SRES (Secod report on emissions scenarios). Scenariji emisij so ključni vhodni podatek pri simulacijah podnebnega sistema z modeli splošne cirkulacije (General circulation model – GCM), ki se uporabljajo za proučevanje odziva podnebja na spremenjeno sestavo ozračja (glej Kajfež Bogataj in drugi 2006: 16).

26 oceanov, kar bo sprožilo proces poplavljanja predelov Zemlje. Zaradi poplav bodo ogroženi mnogi obalni kraji in predeli v svetu (glej Randall in Schwartz 2003: 9).

5.6.3 Posledice podnebnih sprememb med letoma 2015 in 2025

V tem obdobju avtorja napovedujeta kolaps termohalilne cirkulacije Atlantika. Zaradi spremenjenega zalivskega toka bodo spremembe vremena postale nenadne, posledice bo čutila Evropa. Tako se bo temperatura znižala do 5 oC zmanjšala se bo količina padavin na posameznih območjih (glej Randall in Schwartz 2003: 9). Če gremo v še bolj natančno napoved, lahko predvidimo kakšno bo vreme med leti 2010 in 2020. Scenarij je sledeč (glej sliko 5.6.3.1). • suša v Evropi in Severni Ameriki bo v desetletju povzročila krizo v kmetijstvu in prizadela večino najbolj naseljenih območij; • povprečni padec temperature v Evropi ne bo višji od 4 oC, v Aziji in Severni Ameriki pa bo znašal do 5 oC; • na območju Avstralije, Južne Amerike in južne Afrike bo temperatura narasla za povprečno 3 oC; • zimske nevihte in močan veter bodo zajele zahodno Evropo in severni Pacifik; narasla bo moč zahodnih vetrov (glej Randall in Schwartz 2003: 10).

Slika 5.6.3.1: Preprost prikaz vremenski razmer med leti 2010 in 2020

Vir: Prirejeno po Randall in Schwartz 2003: 12.

Po scenariju, ki sta ga za Pentagon pripravila Randall in Schwartz (2003), bo torej v severni Evropi padla temperatura za do -5 oC v desetih letih, količina padavin bo padla za 30 odstotkov, moč vetrov pa narasla za 15 odstotkov. Klimatski pogoji bodo bolj zaostreni v notranjosti Severne Amerike in severne Azije.

Generalni direktorat Evropske komisije za okolje je leta 2005 upošteval pri svojem delu poročilo, ki so ga v okviru projekta Modelling Support for Future Actions-Benefits and Costs of Climate Change Policies and Mesures10, izdelali na Katoliški univerzi v Luevnu.

Poročilo predvideva naslednje spremembe: 1. če se temperatura ozračja dvigne do 2 oC, bo narasla primarna umrljivost ljudi zaradi vročinskih valov, ki bodo prizadeli svet; 2. če naraste temperatura za 2,3 oC, bo to pomenilo, da bo malariji izpostavljenih več kot 270 milijonov ljudi na svetu; številka bo še rasla, če se bodo temperature dodatno dvignile še za 1 oC; 3. za mnoge regije na svetu pomeni porast temperature za 1.5 oC dodatne probleme pri oskrbi s pitno vodo. Pomanjkanje vode bo tako utrpelo med 400 in 800 milijonov ljudi. Če se bo ozračje segrevalo še naprej, bo to število krepko preseglo milijardo; 4. taljenje ledu na Grenlandiji bo povzročilo dvig morske gladine za 7 metrov. Če se bo ozračje še dodatno segrevalo, se bo talil tudi led na Arktiki, temu pa bo sledil dodaten dvig morske vode (glej Watkins 2005: ii).

Po mnenju Generalnega direktorata bodo vse večji pomen dobili stroški, povezani s podnebnimi spremembami. Škoda, ki jo povzročajo naravne nesreče v kmetijstvu in drugje, je v Evropi vse večja. Pričakujemo lahko, da bo ta z rastjo števila naravnih nesreč še narasla (glej Watkins in drugi 2005: i–v).

Glede na zadnje dogodke lahko pričakujemo nove dogovore o zmanjšanju emisij toplogrednih plinov. V okviru OZN je bil dosežen okvirni dogovor, ki naj bi nadomestil Kjotski protokol, v njem pa je zapisano, da se bodo emisije ogljikovega dioksida, glede na izhodiščno leto 1990, do leta 2020 znižale za od 25 do 40 odstotkov.

10 Modelling Support for Future Actions-Benefits and Costs of Climate Change Policies and Mesures- Modeli za oblikovanje nadaljnjih ukrepov oblikovanju politik - prednosti in stroški klimatskih sprememb (prevedla a.).

Problem Kjotskega protokola je predvsem v tem, da ga ZDA nikoli niso ratificirale, domnevno zaradi prevelikih stroškov in dvojnih meril za države, saj države v razvoju nimajo enakih obveznosti (RTVSLO 2007). Očitno postaja dejstvo, da države še niso rekle zadnje besede pri oblikovanju politike zmanjšanja emisij toplogrednih plinov. Dokler bodo nastajali vedno novi sporazumi in vedno nova merila ter meje, potem bodo tudi dejanja potisnjena na stranski tir.

5.7 Prilagajanje na podnebne spremembe

Ne glede na vse zgoraj navedene scenarije je najbolj pomembno, da se začnemo prilagajati na podnebne spremembe takoj in kar se da učinkovito. Prilagajanje na podnebne spremembe je naloga celotne družbe in vseh ravni odločanja. Prilagajanje mora biti organizirano in sistematično, predvsem pa učinkovito. V tabeli 5.7.1, so navedeni razlogi, zakaj je nujno, da se začnemo prilagajati takoj in kakšni so cilji prilagajanja.

Tabela 5.7.1: Razlogi za takojšnje prilagajanje podnebnim spremembam in cilji prilagoditev RAZLOGI ZA TAKOJŠNJO PRILAGODITEV CILJI PRILAGODITVE • klimatskim spremembam se najverjetneje • načrtovati je potrebno čim večjo ne moremo izogniti robustnost in vzdržljivost • podnebne spremembe bodo morda potekale infrastrukture in dolgoročnih hitreje in bodo izrazitejše kot kažejo vlaganj trenutne ocene • povečati prilagodljivost • pravočasne prilagoditve so učinkovitejše in upravljanja ranljivih sistemov cenejše kot pa prilagoditve v zadnjem hipu • povečati prilagodljivost • z boljšimi prilagoditvami na že obstoječo naravnih ranljivih sistemov z podnebno variabilnost in ekstremne zmanjševanjem drugih vremenske dogodke lahko dosežemo (neklimatskih) stresnih situacij takojšnjo korist • obrniti smer trendov, ki • prednost pri takšnem prilagajanju prinaša povečujejo ranljivost (slabo tudi zamenjava starih ukrepov politike, ki načrtovanje v preteklosti) so neustrezni, z novimi ukrepi. Politiko in • izboljšati družbeno prakso, ki je primernejša za prilagajanje na ozaveščenost in pripravljenost spremembe • ob pravočasnem prilagajanju lahko

podnebne spremembe prinesejo tudi nove možnosti ne samo nevarnosti.

Vir: Urad predsednika Republike Slovenije 2005: 66.

6. Možne posledice podnebnih sprememb v Sloveniji

Agencija Republike Slovenije za okolje in prostor (v nadaljevanju ARSO) je zadolžena, da sproti analizira možne posledice podnebnih sprememb s pomočjo meteorološke merilne mreže. Na podlagi podatkov ocenjuje ogroženost posameznih regij v Sloveniji in kolikšna je možnost, da bi prišlo do nastanka ekstremnih vremenskih pojavov. Za ocenjevanje podnebnih sprememb in zmanjševanje njihovih posledic je nujno potrebna dobra in učinkovita državna meteorološka služba, ki lahko strokovnjakom z različnih področji nudi kvalitetne podatke. Vse bistvene podatke ARSO pridobi s pomočjo šestih referenčnih klimatoloških postaj, kjer opravljajo meritve in opazovanja v nespremenjenih razmerah, saj lahko najmanjša sprememba vpliv na izmerjene vrednosti (Agencija Republike Slovenije za okolje: 2007). Agencija je neposredno vpletena v izvajanje mednarodnih konvenciji, ki jih je ratificirala Slovenija. Sodeluje pa tudi v mednarodnih organizacijah in delovnih skupinah.11 Slovenija pri količini TGP v ozračje ni izjema, zato je na izmed nalog Agencije tudi merjenje emisij TPG v ozračju. Graf 6.1.1 prikazuje najpomembnejše vire izpustov ogljikovega dioksida v Sloveniji v letu 2004. Preden se bom posvetila možnim posledicam podnebnih sprememb na območju Slovenije, bom na kratko opisala okoljske probleme s katerimi se srečujemo danes.

6.1 Okoljski problemi Slovenije

Na splošno lahko rečemo, da Slovenija velja za zmerno onesnaženo državo, katere največji problem je onesnaženost površinskih voda, hitra rast prometnih emisij; zmerne probleme pa ima z rastjo TGP in zmanjševanjem klasičnih zračnih emisij znotraj naselij. V primerjavi z Evropo hitreje raste odstotek TGP v zraku.

11 ARSO je podpisnica naslednjih konvencij: Konvencija o Svetovni meteorološki organizaciji, Barcelonska konvencija o varstvu morskega okolja in obalnih območji, Donavska konvencija o sodelovanju pri varstvu in trajnostni rabi reke Donave, Konvencija o onesnaževanju na velike razdalje preko morja, Dunajska konvencija o zaščiti ozonske plasti in Montrealski protokol o snoveh, ki škodljivo delujejo na ozonski plašč, Konvencija za preprečevanje širjenja puščav, Okvirna konvencij ZN o spremembi podnebja, Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES), Konvencija o varstvu selitvenih vrst prosto živečih živali (CMS), Konvencija o Evropskem centru za srednjeročno napoved vremena, Konvencija o ustanovitvi EUMESAT. Je članica: Evropske okoljske agencije (EEA – European Environmental Agency), seizmološkega društva, evropsko – mediteranskega seizmološkega središča, članica mednarodnega združenja digitalnih seizmoloških mrež, članica Evropske službe za višine morja (ESEAS). Deluje v različnih delovnih skupinah (DS za implementacijo evropskih direktiv, v evropskih projektih s področja opozarjanja na poplave in napovedovanja sprememb morske gladine idr.) (glej Vogrinčič 2006: 34–36).

Kot lahko vidimo v grafu 6.1.1 predstavlja največji delež izpustov s 25 odstotki promet, 20- odstotni prispevek imata industrija in gradbeništvo, z bistveno manjšim deležem pa sledijo javne stavbe (5 odstotkov), kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo (1,4 odstotka), delež ostalih, ki prispevajo k emisijam CO2, je zanemarljiv, saj znaša le 0,4 odstotka.

Graf 6.1.1: Najpomembnejši viri izpustov CO2 v Sloveniji leta 2004

30 25,1 25 20 20

10 5 5 1,4 0,4 0 Indutrija in Javne stavbe Cestni promet Kmetijstvo, gozdarstvo Drugo gradbeništvo in ribištvo

Vir: Prirejeno po Česen 2004: 31.

Tabela 6.1.1 prikazuje emisije ogljikovega dioksida v tonah med leti 1993 in 2004. Podatke je zbrala Organizacija Eurostat, katere članica je tudi Slovenija.

Tabela 6.1.1: Emisije CO2 v milijon tonah v Sloveniji od leta 1993 do leta 2004 Leto Emisija CO2 Leto Emisija CO2 v mio T v mio T 1993 14,12 1999 15,09 1994 14,12 2000 15,18 1995 14,91 2001 16,15 1996 15,67 2002 16,21 1997 15,98 2003 16,01 1998 15,72 2004 16,46 Vir: Prirejeno po Eurostat 2005.

Po podatkih Eurostata (2005) je Slovenija leta 1993 proizvedla za 14,12 milijona ton emisij

CO2, v naslednjem desetletju je številka naraščala in leta 2004 znašala že 16,46 milijona ton

CO2. Glede na obveznosti, ki izhajajo iz Kjotskega protokola, bi morala Slovenija do leta 2012 emisije zmanjšati za 1,24 milijona ton.

Za Slovenijo velja, da se lahko ponaša z izredno živalsko in rastlinsko raznovrstnostjo (glej Plut 2004: 191). Podnebne spremembe bodo vplivale tudi na živi svet okoli nas. Glede vodnih virov je med najbolj bogatimi državami v Evropi. Danes vodne površine pokrivajo okoli 272 km2. Plut (2004: 193) o stanju voda v Sloveniji piše: »Slovenija je ob normalnih padavinskih razmerah z vodami bogata država, onesnaženost vodnih virov pa je eden njenih temeljnih okoljskih problemov. /…/ Kraški izviri so osnovni vir oskrbe s pitno vodo na skoraj polovici ozemlja Slovenije /…/. Za vodno oskrbo se vse bolj uporabljajo globlje, pred onesnaževanjem varnejše kraške vode.«

Spremembe količine padavin statistično trenutno še niso opazne, niti ni zaznati bistvenih sprememb v padavinskem režimu. Rahlo narašča le intenzivnost nalivov. Onesnaženje je problem tudi pri nas, saj spadamo med države za katere je značilno izrazito kopičenje komunalnih odpadkov. Veliki so tudi cestnoprometni in suburabnizacijski prostorski ter emisijski pritiski. Večplastna čezmerna onesnaženost je značilna zlasti za nekatere kotline in doline, kot so na primer ljubljanska kotlina, Zasavje in mežiška dolina. Povečani pritiski na okolje so opazni tudi v turističnih, obmorskih in gorskih predelih (glej Plut 2004: 191). Velik okoljski problem predstavljajo jedrski odpadki iz elektrarne Krško, saj so vsi jedrski odpadki le začasno shranjeni na ozemlju Nuklearne elektrarne Krško.

Kakšne bodo posledice podnebnih sprememb v Sloveniji je zelo težko napovedati, predvsem zaradi majhnosti države. Napovedi, ki jih podajajo strokovnjaki, so lahko samo okvirne. Dvig morske gladine ne bi imel tako hudih posledic kot npr. na Nizozemskem, saj je naša obala dokaj visoka in strma. Posledice dviga vode bi sicer občutili prebivalci obalnih mest, vendar pa – demografsko gledano – ne bi bile tako hude kot bi bile posledice monsunskega režima. Monsuni bi namreč povzročili propad gozda, ki je eno izmed največjih bogastev države. Propadel gozd bi povečal erozijo, hudournike, plazove itd. Značilna pokrajina bi se močno spremenila, temu pa bi se morali prilagoditi različni sektorji. Največ škode bi nastalo na tistih območjih, kjer imajo težave s sušami, erozijo in hudourniki že danes. Med najbolj prizadeta območja bi tako sodili Prekmurje, Kras in alpsko predgorje (glej Ravnik 1997: 61–65).

V nadaljevanju bom obravnavala možne posledice podnebnih sprememb po naslednjih področjih: prehrana, živinoreja in kmetijstvo, vodni viri in vodooskrba, podnebne spremembe in zdravje ljudi ter energetika in podnebne spremembe.

6.2 Prehrana, živinoreja in kmetijstvo

Podnebne spremembe bodo imele vpliv na prehrano, živinorejo in kmetijstvo. Zaradi napovedanega dviga temperatur in drugih sprememb v podnebju, se bodo morale prilagoditi tudi kulture, ki uspevajo na področju Slovenije. Napovedani premiki podnebnih pasov bodo vplivali tako na pridelavo hrane, kot tudi na kmetijstvo in živinorejo, vendar to ne bo imelo posledic pri nas, saj je Slovenija površinsko premajhna država.

Sorte, ki so uspevale do sedaj, bodo morda zaradi spremenjenega podnebja izginile. Škodo bo zaradi ekstremnih vremenskih dogodkov utrpelo tudi kmetijstvo. Po mnenju Kajfež Bogatajeve in drugih (2006: 29) znaša škoda, ki jo danes utrpi kmetijstvo v Evropi, okrog 10 milijard evrov, ti stroški pa naj bi se globalno gledano zvišali še od 10 do 20 odstotkov. Učinke podnebnih sprememb na pridelavo hrane Kajfež Bogatajeva in drugi (2006: 31) razvrščajo v tri skupine, (glej tabelo 6.2.1) in sicer na pozitivne vplive, pogojno pozitivne vplive in negativne vplive .

Tabela 6.2.1: Učinki podnebnih sprememb na pridelavo hrane POZITIVNI VPLIVI POGOJNO POZITIVNI NEGATIVNI VPLIVI VPLIVI povečana koncentracija CO2 kmetijska proizvodnja se bo skrajšala se bo rastna doba: ima povečane gnojilne učinke morala prostorsko prilagoditi pospešen razvoj rastlin intenzivnejša evapotranspiracija daljša se vegetacijska doba pomik vegetacijskih pasov: pogosteje se bodo pojavljali obdelovalne površine se bodo vremenski ekstremi: neurja, spremenile, premik v višje toča, suše, pozebe, požari, ležeča območja poplave, plazovi ugodnejše temperaturne izboljšala ali poslabšale se bodo spremenila se bo intenzivnost in razmere omogočajo gojenje toplotne karakteristike na zdaj pogostost napadov škodljivcev toplotno bolj zahtevnih rastlin prehladnih oz. pretoplih in bolezni rastlin (pospešen bo območjih razvoj insektov in gliv, pojavili se bodo novi škodljivci in bolezni) sprememba kvalitete pridelkov sprememba sort, ki bodo uspevale na posameznih območjih čas setve, obrezovanj in žetve se bo spremenil ustaljeni postopki v agrotehniki se bodo spremenili spremenili se bodo pogoji gnojenja in načini obdelave tal Vir: Kajfež Bogataj in drugi 2006: 31.

Posledice sprememb bodo občutne tudi na področju živinoreje. Spremenili se bodo pogoji paše živine, saj bo trava začela rasti hitreje, živina se bo pasla v višjih legah. Živali bodo zaradi temperature podvržene stresu, pomanjkanje pitne vode bo dodatno obremenilo napajanje živine, napadi zajedavcev bodo bolj intenzivni. Zaradi podnebnih sprememb bodo bolj pogosti vročinski valovi, orkani in poplave, kar bo posledično dvignilo smrtnost živine zaradi naravnih nesreč. Gradnja objektov, namenjenih živinoreji, bo morala biti prilagojena temperaturnim spremembam, ki se nam obetajo, kar dejansko pomeni, da bodo morali imeti ustrezne hladilne sisteme. S tem bo dodatno obremenjena preskrba z električno energijo.

Povečala se bo stopnja okužbe z različnimi zajedavci, ki jih bo veter prinesel tudi od daleč, pojavili se bodo novi patogeni. Dodaten problem predstavlja dejstvo, da je živina, ki biva v zaprtih prostorih, še bolj izpostavljena verižni okužbi, kot tista, ki se prosto giblje po pašnikih.

Povečana količina CO2 poveča količino pridelka, krma je zato toliko težje prebavljiva (glej Kajfež Bogataj in drugi 2006: 31–36).

6.3 Vodni viri in oskrba z vodo

Slovenija ima na področju vodne oskrbe v primerjavi z ostalo Evropo prednost, saj sodi količinsko med najbogatejše države v Evropi. Večji problem predstavlja onesnaženost vode in dejanske zaloge podtalnic. Po mnenju strokovnjakov se posledice podnebnih sprememb na področju oskrbe z vodo v Sloveniji ne bodo poznale takoj. Pomanjkanje vode bo neposredno prizadelo različne dejavnosti kot na primer kmetijstvo, energetiko, predelovalno industrijo in področje socialnega varstva, saj se bodo zaradi pomanjkanja vode dvignile cene bivanja, hrane in nenazadnje tudi vode same (glej Kajfež Bogataj in drugi 2006: 36).

Tabela 6.3.1: Razvrstitev rečnih odsekov rek v kakovostne razrede med letoma 1986 in 1998 Razred 1986 1990 1995 1998 3.-4. in 4 47,50 % 36,70 % 27,10 % 18,20 % razred 2.-3. in 3 30,00 % 44,90 % 45,80 % 50,00 % razred 1.-2. in 2 22,50 % 18,40 % 27,10 % 31,80 % razred Vir: Plut 2004: 195.

Najbolj onesnažene so bile reke, ki so spadale v 3. oz. 4. razred. Mednje spadajo Ščavnica, Paka, Kamniška Bistrica, Logaščica in Ljubljanica, pa tudi Sotla, Rinža, Koren in Hubelj (glej Plut 2004: 195).

Same spremembe na globalnem nivoju je zaradi nenatančnih modelov in scenarijev sicer težko natančno napovedati, še toliko težje jih je napovedati za površinsko tako majhno državo. V splošnem so posledice v okviru Slovenije opredeljene glede na dvig morske gladine, višje povprečne temperature in glede na spremenjen padavinski režim. Poplavno bo ogrožena predvsem obala in obalna mesta ter sečoveljske soline. Poleg slednjih bodo dodatno ogrožena še tista območja v že obstoječem podnebju, ki so zaradi kraškega sveta toliko bolj ranljiva in imajo probleme z preskrbo s pitno vodo, nenadnimi katastrofalnimi poplavami, sušami, nazadovanjem gozdne rasti, vodno in eolsko erozijo ter hudourniki. V prihodnosti lahko pričakujemo, da se bodo znižali predvsem srednje nizki pretoki, da se bo zmanjšala samočistilna sposobnost vodotokov, da se bodo zmanjšale količine vode za odvzem itd. (glej Kajfež Bogataj in drugi 2006: 39).

Tabela 6.3.2: Spremembe stanja voda v Sloveniji, v odvisnosti od dviga temperatur in spremembe padavin Dvig temperature + 1 oC + 2,5 oC Sprememba +10 % -10 % +10 % -10 % padavin Porečje Sprememba Sprememba Sprememba Sprememba odtoka % odtoka % odtoka % odtoka % Jadran 10 -26 -2 -37 Pomurje 10 -69 -34 -114 Podravje 10 -33 -7 -50 Posavje 10 -24 0 -34 Posočje 10 -17 4 -23 Pokolpje 10 -24 -1 -35 Vir: Kajfež Bogataj in drugi 2006: 31.

6.4 Podnebne spremembe in zdravje ljudi

Na zdravje in počutje ljudi bodo vplivale predvsem spremembe v temperaturi in kakovosti zraka. Naslednji faktor, ki bo pomembno vplival na človeka, je pomanjkanje pitne vode. S tem problemom se nekatere države soočajo že danes. Višja temperatura bo omogočila širjenje tropskih bolezni, ki so danes prisotne samo v ekvatorialnem pasu. Napovedovanje kakšno bo stanje na lokalnem nivoju je skoraj nemogoče, saj so se razvite države s tem problemom začele ukvarjati šele pred kratkim. Dejstvo je, da bodo ponovno najbolj prizadete države v tretjem svetu, saj imajo že sedaj probleme s pravilno zdravstveno oskrbo, preventive skoraj ne poznajo, poleg tega pa so še dodatno ogrožene zaradi slabega socialnega in ekonomskega stanja.

Skladno z spremembami v podnebju se bo spreminjal življenjski standard prebivalcev. Naslednja pomembna povezava je povezava med smrtnostjo in vročinskimi valovi. S slednjimi se v zadnjih letih sooča tudi Evropa. Upoštevajoč standard v Evropi so podatki o umrljivosti ljudi zaradi vročine zaskrbljujoči. Ob predpostavki, da tega ne obvladajo niti tiste države, ki imajo sredstva in sisteme za preprečevanje podobnih nesreč, se lahko upravičeno vprašamo, kako bo v prihodnje in kako bo v državah, kjer ni niti sistemov niti sredstev, ki bi to preprečili.

Bolezni, ki so značilne za določene letne čase, kot je npr. alergija, se bodo pojavljale pogosteje, saj bo njihovo obdobje trajalo dlje. Bolezni, ki jih prinaša onesnaževanje zraka, bodo vse bolj pogoste. Večji migracijski tokovi bodo verjetno povečali našo ranljivost, s tem pa bo zmanjšana tudi nacionalna varnost države.

Prenašalci nalezljivih bolezni kot so komarji, uši, klopi, bolhe itd. so bili za človeka do sedaj manj škodljivi, saj so bile zime mrzle, noči hladne in podnebje dokaj stabilno. Okolje je tako samo poskrbelo, da vrsta večinoma ni preživela zime. Podnebne spremembe bodo spremenile življenjske navade organizmov in podaljšale njihovo življenjsko dobo. Človek se bo ponovno soočal z boleznimi, ki so bile že izkoreninjene. Značilen primer prenašalcev bolezni so komarji, ki so prilagojeni za življenje na točno določeni višini, z globalnim segrevanjem pa se nadmorska višina kjer še lahko živijo, dviga (glej Gore 2007: 173).

Tudi v Sloveniji se soočamo z novimi vrstami komarjev, s tako imenovanimi tigrastimi komarji, ki so do sedaj živeli na tropskih območjih. Ta vrsta je bistveno bolj odporna in agresivna ter ne nazadnje bolj nevarna za človeka. V tropih so tigrasti komarji prenašalci številnih mrzlic, kar za Slovenijo še ne velja (glej Čmaj 2005).

6.5 Energetika

Prekomerna poraba fosilnih goriv je globalno gledano velik problem. Za Slovenijo so najpomembnejši energetski viri nafta, premog, hidroenergija in jedrska energija. Med manj pomembne vire uvrščamo biomaso, veter, sončno energijo in geotermalno energijo.

Delež porabljene nafte in premoga v Sloveniji je približno enak svetovnemu povprečju. Porazdelitev glede na vire je v Sloveniji ugodnejša kot v svetu. Delež porabe zemeljskega plina je manjši, večji je odstotek jedrske energije in obnovljivih virov, predvsem hidroenergije. Delež fosilnih goriv je manjši v primerjavi s svetovnim povprečjem, zanaša namreč okrog 69 odstotkov, kar je dejansko dobro, saj lahko v prihodnosti pričakujemo porast cen fosilnih goriv (glej Kajfež Bogataj in drugi 2006: 48). Kako bo v prihodnje, je težko napovedati12, je pa zelo verjetno, da bo tudi Slovenija sledila globalnemu trendu, ki teži k povečanju porabe zemeljskega plina. Slednje je temelj energetske politike EU. »Uradna dolgoročna energetska politika je definirana v Resoluciji o dolgoročni energetski politiki v Sloveniji, ki predvideva povečanje porabe zemeljskega plina in obnovljivih virov ter zmanjšanje deleža fosilnih goriv (zlasti premoga) in jedrske energije« (Kajfež Bogataj in drugi 2006: 49). Podnebne spremembe ne bodo neposredno vplivale na dobavo premoga, bodo pa vplivale na ceno premoga preko eksternih stroškov v obliki kvot. Cena jedrske energije ne bo odvisna od spreminjanja podnebja, vendar bo zaradi sprememb v vodotoku Save opazen vpliv na delovanje nuklearne elektrarne v Krškem. Na področju hidrografije ima Slovenija dovolj zalog za naslednjih 20 let. Vpliv bo viden na področju spremenjenih pretokov, kar bo vplivalo na delovanje elektrarn, tudi manjših. Poraba električne energije zaradi višjih temperatur raste, predvsem zaradi klimatskih naprav v poletnem času (glej Kajfež Bogataj in drugi 2006: 44– 49.)

12 Delež Slovenije na svetovnem trgu je premajhen, da bi lahko vplival na globalne trende, zato se bo morala globalnim trendom prilagajati Slovenija. Zaradi vedno večje konkurence se bodo višale tudi cene uvožene energije. Slovenija je velika uvoznica tuje energije, zato bo imela rast cen neugodne posledica za gospodarstvo. Slovenija je zelo občutljiva na gibanje cen na svetovnem trgu, zato lahko pride do nestabilnosti v gospodarstvu, s tem pa je neposredno ogrožena tudi nacionalna varnost Slovenije (glej Kajfež Bogataj in drugi 2006: 47).

7. Mednarodni in nacionalni naravovarstveni akti, ki urejajo zaščito okolja

Prvi korak, ki vodi do zaščite okolja, je sprejetje nacionalne zakonodaje in mednarodnih pravnih aktov. Kljub temu sama zakonodaja ni dovolj, da bi preprečili nadaljnjo uničevanje okolja. Polemike o zaščiti okolje so se začele v okviru OZN leta 1972 v Stockholmu na konferenci o človekovem okolju. Leta 1983 je sledila ustanovitev Svetovne komisije za okolje in razvoj pod okriljem OZN. Svetovna komisija za okolje in razvoj je štiri leta kasneje izdala poročilo z naslovom Our Common Future (Naša skupna prihodnost). V poročilu so zapisali, da morajo biti zagotovljeni pogoji za gospodarsko delovanje in za legitimne potrebe človeštva, vendar ne na račun okolja. Leta 1989 so pri OZN začeli načrtovati Konferenco o okolju in razvoju. V svoji nalogi se bom osredotočila na okvirno konvencijo OZN o spremembi podnebja, Kjotski protokol in na to, kako se s tem spopadata EU ter RS.

7.1 Konferenca v Riu de Janeiru in sprejetje Okvirne konvencije OZN o spremembi podnebja

Na konferenci v Riu so strokovnjaki iz 179 držav sprejeli dva mednarodna sporazuma, dve načelni izjavi in obsežen seznam ukrepov s področja trajnostnega razvoja v svetu.

Dokumenti sprejeti v Riu so: • Deklaracija o okolju in razvoju; • Agenda 21; • Okvirna konvencija Združenih narodov o podnebnih spremembah; • Konvencija o biološki raznovrstnosti; • Načelna izjava o gozdovih.

Okvirna konvencija OZN o spremembi podnebja (United Nations Conference on Environment and Development – UNCED), je bila sprejeta leta 1992 v Riu de Janeiru. UNCED predstavlja pomemben korak k varovanju okolja in poudarja, da se problemom, ki nas čakajo v prihodnosti, ne moremo izogniti. V konvenciji je med drugim zapisano, da ozračje obremenjujejo velike količine različnih plinov, zlasti ogljikovega dioksida, ki povečuje učinek tople grede na Zemlji. Na podlagi podatkov o plinih v ozračju so strokovnjaki že takrat napovedali, da bo nadaljnje povečevanje količine plinov povzročilo podnebne spremembe. Izpostavili so naloge držav, ki morajo zaščititi podnebne sisteme ter okolje in v ta namen sprejeti učinkovito zakonodajo. Eden izmed najbolj pomembnih ciljev

40 konvencije je stabilizacija plinov v ozračju do mere, da ti ne bi več škodovali svetovnemu podnebnemu sistemu. Naloga razvitih držav je zagotoviti denarno ter tehnološko pomoč državam v razvoju in tistim, katerih gospodarstvo je v prehodu, pomoč pri merjenju TGP in razvoj okolju prijazne tehnologije. Vse države morajo spodbujati varovanje okolja, meriti vrednosti TGP, jih objavljati ter ljudi obveščati o podnebnih spremembah in njihovih učinkih (glej Keating 1995: 73).

7.2 Kjotski protokol

Slika 7.2.1: Kjotski protokol

države podpisnice, ki so protokol že ratificirale države podpisnice, ki nameravajo ratificirati protokol države podpisnice, ki ne nameravajo ratificirati protokola države nepodpisnice

Vir: Wikipeida 2007.

Kjotski protokol je mednarodni sporazum, ki ga je 11. decembra leta 1997 v japonskem mestu Kjoto sprejelo in podpisalo 165 držav, med njimi tudi Slovenija. Protokola nista podpisali Avstralija in ZDA.

Kjotski protokol predvideva zmanjšanje emisij TGP, vključno s CO2 in drugimi petimi toplogrednimi plini (metan, didušikov dioksid, žveplov heksafluorid, fluoriranih ogljikovodik in prefluoriran ogljikovodik), v razvitih državah v obdobju od leta 2008 do 2012 za 5 odstotkov. Za izhodiščno leto so vzeli leto 1990. Navedeno 5-odstotno zmanjšanje emisij pomeni v industrijsko razvitih državah, ki so članice Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (Organization for Economic Co-operation and Development – OECD), kolektivno znižanje za 10 odstotkov. Na letni ravni emisije iz omenjenih držav naraščajo, medtem ko

41 emisije iz gospodarsko nerazvitih držav in tranzicijskih držav padajo. Države bodo imele pri merjenju emisij na voljo določeno stopnjo fleksibilnosti, med industrijskimi državami pa bo vzpostavljen sistem trgovanja s TGP (European Comission 2007). V Kjotskem protokolu je določeno, da mora petnajst starih članic EU zmanjšati emisije TGP do leta 2012 za 8 odstotkov, pravila za nove članice EU pa so določena individualno. Tu sta izjemi samo Ciper in Malta (glej Dernovšek 2007: 8).

Slovenija je Kjotski protokol ratificirala leta 2002, v njem je prevzela obveznost, ki ji narekuje 8-odstotno zmanjšanje emisij TGP v obdobju od leta 2008 do leta 2012, glede na izhodiščno leto 1986 (glej Urad predsednika Republike Slovenije 2005: 66). Emisije ogljikovega dioksida naj bi se tako zmanjšale 1,24 milijona ton glede na izhodiščno leto, ko so znašale 15,66 milijona ton letno (glej Plut 2004: 215).

7.3 Slovenija in Evropska unija

Evropska unija se je reševanja podnebnih sprememb lotila zelo ambiciozno. Januarja 2005 je začela s trgovanjem z emisijami CO2. Julija 2005 je bil v okviru držav G8 sprejet načrt o podnebnih spremembah, ki nosi ime Gleneagle13. Jeseni istega leta je EU vzpostavila sodelovanje s Kitajsko in Indijo, ki se neposredno nanaša na podnebne spremembe (glej Gasperič in drugi 2005: 3). Nadaljnji korak k reševanju podnebnih sprememb predstavlja tudi Montrealski akcijski načrt14, ki je bil sprejet leta 2005.

Leto 2005 velja za prelomno leto, saj je takrat vstopil v veljavo Sistem EU za trgovanje z emisijami (Emission Trading Scheme – ETS). Evropska komisija je sprejela še pet tematskih strategij do januarja 2006 in tako položila temelje za nadaljnjo gradnjo evropske okoljske politike. Strategije zajemajo ukrepe za obdobje dvajsetih let na naslednjih področjih: onesnaževanje zraka, morsko okolje, mestno okolje, uporaba virov in odpadki. Pomen okolja

13 Države članice G8 so v mestu Glenegeagle leta 2005 sprejele dokument, v katerem so izpostavili naslednje: • da so podnebne spremembe pomemben del prihodnosti; • da je potrebno zmanjšati emisije TGP; • da bi ob sodelovanju Svetovne banke, ki bi pomagala s financiranjem, razvijali čiste tehnologije; • da bodo države G8 sodelovale z IEA; • da je potrebno vzpostaviti sitem, ki bo meril učinke podnebnih sprememb v Afriki. Sistem bo temeljil na Globalne klimatskem opazovalnem sistemu (Global Climate Observing Sistem-GCOS) Dostopno na http://www.g8.gov.uk/servlet/Front?pagename=OpenMarket/Xcelerate/ShowPage&c=Page&cid=109423552030 9 (13. 9. 2007). 14 Na konferenci v Montrealu so začrtali pot za svetovne ukrepe na področju podnebnih sprememb po letu 2012, vključno z s tem kako vključiti države, ki ne sodelujejo v Kjotskem protokolu.

42 za rast in razvoj je bil vpeljan tudi v Lizbonsko strategijo za rast in delovna mesta (glej EUR- Lex 2006). Kljub jasno zastavljenim ciljem, ki jih ima politika EU, nastopi problem pri implementaciji, saj mora vsaka država članica EU direktive, ki jih sprejme Evropska komisija (EK), uzakoniti na nacionalnem nivoju. Zaradi dolgotrajnih postopkov in pogostega kršenja direktiv, mora tako EK pogosto sankcionirati članice pred Evropskim sodiščem (European Court of Justice – ECJ). Ker ima EK težave s pomanjkanjem inšpektorjev, so prijave o kršitvah direktiv pogosto odvisne od delovanja nevladnih organizacij in posameznikov, ki omenjene kršitve prijavijo EK. Kjotski protokol, ki ga je – za razliko od ZDA – EU uzakonila, predvideva zmanjševanje emisij TGP na območju celotne EU. Leta 2003 sta obveznosti iz protokola izpolnjevali samo Švedska in Velika Britanija. Takratna komisarka za okolje Margot Wallstrom je zahtevala ukrepe proti državam, ki obveznosti niso izpolnjevale. Ne glede na zakonsko podlago ostaja bistven problem okoljske politike EU implementacija v okolje (glej Piper 2005: 71–72). Slovenija je sprejela Operativni program zmanjševanja emisij toplogrednih plinov, ki bo ob doslednem izvajanju omogočil, da Slovenija do leta 2012 zmanjša emisije za 8 odstotkov (glej Gasperič in drugi 2006: 3).

Slovenija se je med vstopnimi pogajanji v Evropsko unijo dogovorila za tri predhodna obdobja, v katerih bo izvedla naslednje ukrepe: 1. do konca leta 2015 bo vsa naselja, ki imajo več kot 2000 prebivalcev, oskrbela z ustreznimi čistilnimi napravami. Izboljšala bo nadzor nad kakovostjo podtalnice, voda, ki so namenjene za kopanje in voda, ki so namenjene oziroma so primerne za ribe in lupinarje; 2. do leta 2007 je morala urediti področje odpadne embalaže. Uvozniki, proizvajalci in trgovci morajo plačevati embalažnino. Zbran denar bo namenjen za vzpostavitev sistema za ravnanje z odpadno embalažo; 3. na področju industrijskega onesnaževanje morajo podjetja namestiti ustrezne čistilne naprave in skladno z zakonodajo pridobiti dovoljenje za obratovanje. Podjetjem, ki dobijo dovoljenje, se dodeli znak za okolje (glej Dernovšek 2007: 8).

Med najpomembnejše in najbolj zanimive ukrepe, ki jih izvaja EU, je tako imenovano trgovanje s pravicami do emisij TGP. Leta 2000 je EU prestavila projekt European Climate Change Programm (v nadaljevanju ECCP).

»Temelj te politike je sistem EU za trgovanje z izpusti /…/. Po njem lahko elektrarne, ki proizvedejo manj CO2 kot je dovoljeno, neporabljene kvote izpustov prodajo drugim, manj ekološko uspešnim tovarnam, podjetja, ki presežejo mejne vrednosti in jih ne nadomestijo s pravicami za izpuste kupljene od drugih, pa morajo plačati visoke kazni« (Dernovšek 2007: 8).

Sistem trgovanja z emisijami TGP je edinstven v svetu in zajema 11.500 industrijskih območji, ki so odgovorna za skoraj polovico vseh emisij CO2 v Evropi. Vsako območje dobi omejeno količino pravic do emisij za posamezno leto, s čimer se ustvari zgornja meja emisij. Zmanjševanje emisij TGP je prioritetna naloga EU na področju okoljevarstvene politike. Če upoštevamo letno poročilo Evropske agencije za okolje (v nadaljevanju EEC), so se emisije TGP med letoma 2004 in 2005 dejansko zmanjšale (glej European environment agency 2007).

Ključne ugotovitve poročila so bile naslednje:

EU-15: Emisije TGP so se med letoma 2004 in 2005 zmanjšale za 0,8 odstotka (za 35,2

milijona ton CO2) – pretežno zaradi zmanjšanja emisij CO2 za 0,7 odstotka (za 26 milijonov ton);

EU-15: Emisije TGP so se v letu 2005 zmanjšale za 2,0 odstotka v primerjavi z osnovnim letom po Kjotskem protokolu;

EU-15: Emisije TGP so se med letoma 1990 in 2005 zmanjšale za 1,5 odstotka;

EU-27: Emisije TGP so se med letoma 2004 in 2005 zmanjšale za 0,7 odstotka (za 37,9

milijona ton CO2);

EU-15: Emisije TGP so se v primerjavi z ravnmi iz leta 1990 zmanjšale za 7,9 odstotkov

(glej European environment agency 2007).

7.4 Programski dokumenti RS

S sprejemom Zakona o ratifikaciji Kjotskega protokola o spremembah podnebja je omejevanje emisij TGP dobilo zakonsko podlago in točno določene cilje tudi v Sloveniji. Kot sem že omenila, mora Slovenija skladno s Kjotskim protokolom zmanjšati emisije TGP za 8 odstotkov do leta 2012 glede na izhodiščne emisije glede na leto 1986.

Krovni dokument, ki ureja področje zmanjševanje emisij, je Operativni program zmanjševanja emisij toplogrednih plinov (v nadaljevanju OP-TGP). Dokument je bil sprejet julija 2003, leta 2004 pa je bil dopolnjen.

Glede na OP-TGP bo RS uporabila 22 instrumentov s katerimi bo zmanjšala emisije TGP .

Instrumenti za zmanjšanje TGP so: 1. trgovanje z emisijami TGP; 2. trgovanje z zemeljskim plinom; 3. trgovanje z električno energijo;

4. taksa na emisijo CO2; 5. prilagoditev industrijskim okoljskim standardom (IPPC); 6. urejanje trošarinskih dajatev na fosilna goriva in električno energijo; 7. spodbujanje proizvodnje toplotne električne energije (fiksne odkupne cene); 8. spodbujanje proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov (fiksne odkupne cene, zeleni certifikati); 9. spodbujanje povečanja rabe obnovljivih virov (subvencioniranje in ugodno kreditiranje naložb); 10. promocija energijske učinkovitosti in energijska učinkovitost sektorja (energetski pregledi, pravilnik o toplotni zaščiti in učinkoviti rabi v energije v stavbah, pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več odjemalci, redni pregledi kurilnih naprav, pogodbeno znižanje stroškov za energijo (Third party financing)); 11. spodbujanje učinkovite rabe energije pri uporabnikih (Demand Side Management); 12. energijsko označevanje gospodinjskih aparatov; 13. energetske lastnosti stavb; 14. toplotne izolativne lastnosti gradbenih proizvodov; 15. predpisi o rednem nadzoru sestave izpušnih plinov in nastavitev na motorjih motornih vozil; 16. strategija prostorskega in regionalnega razvoja, zgraditev ustrezne prometne infrastrukture ter prometne ureditve;

17. obveščanje potrošnikov o emisiji CO2; 18. spodbujanje rabe biogoriv; 19. zmanjševanje onesnaženosti zunanjega zraka zaradi prometa;

20. zmanjševanje emisij F-plinov; 21. kmetijska okoljska politika; 22. ravnanje z odpadki (glej Gasperič in drugi 2006: 105–106).

Med programskimi dokumenti ima pomembno mesto Resolucija o strategiji nacionalne varnosti republike Slovenije, ki je bila sprejeta leta 2005 in je temeljni strateški dokument s področja varstva okolja.

7.5 Nacionalni program varstva okolja

Nacionalni program varstva okolja, ki je bil sprejet leta 1999, vsebuje cilje, usmeritve, strategijo varstva okolja in rabe naravnih virov v Sloveniji za obdobje do leta 2008. Program je določil prednostne naloga in cilje do leta 2008, ki so sledeči: • izboljšanje kakovosti voda; • uvajanje sodobnih oblik ravnanja z okoljem; • ohranjanje in varstvo biotske raznovrstnosti in genetskih virov; • krepitev institucij varstva okolja na vseh ravneh (glej Plut 2004: 221).

8. Podnebne spremembe in nacionalna varnost Republike Slovenije

8.1 Povezava okolje – varnost

V praksi obstajata dva jasna pristopa obravnavanja nacionalne varnosti, in sicer tradicionalni ter postmoderni pristop. Vendar je povezava teh dveh pojmov z okoljem nekoliko bolj zapletena. Tradicionalni pristop predpostavlja, da je nacionalna varnost države vezana predvsem na ogrožanje varnosti države zaradi uporabe vojaške sile, kadar pride do nasilja znotraj države ali kadar govorimo o meddržavnih vojaških konfliktih. Tradicionalisti torej splošno rečeno pogojujejo ogrožanje nacionalne varnosti z uporabo oborožene sile. Postmoderni pristop je pojem varnosti nekoliko razširil. Nekateri teoretiki so namreč trdili, da nacionalne varnosti ne moremo in ne smemo povezovati zgolj in samo z vojaškimi viri ogrožanja. Vojaškim virom ogrožanja so se pridružili še drugi viri, ki lahko ogrozijo nacionalno varnost posamezne države, kot so ekonomski, zdravstveni, okoljski, humanitarni viri ogrožanja itd. (glej Malešič 2004a: 3).

Povezovanje nacionalne varnosti z okoljem se je začelo v poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Eden prvih, ki so se ukvarjali z omenjeno problematiko, je bil Lester Brown, ki pravi, da lahko neugodna razmerja med ljudmi in naravo vodijo v ekonomsko nestabilnost, nezaposlenost ter monetarno nestabilnost. Navedeni vzroki pa prej ali slej lahko povzročijo politično nestabilnost. Ulmman v svoji teoriji izhaja iz dejstva, da tradicionalno poimenovanje in opredelitev varnosti, ki je vojaško, lahko pripelje do tega, da se zanemarijo drugi prav tako pomembni nevojaški aspekti varnosti (glej DeSombra 2002: 32). V zgodnjih sedemdesetih letih 20. stoletja je organizacija Club Of Rome15 začela opozarjati na okoljske probleme. Leta 1972 je potekala prva konferenca o mednarodnem okolju pod okriljem OZN. Kmalu po konferenci je bil ustanovljen ekološki program OZN. V desetletjih, ki so sledila, je bilo organiziranih več konferenc in drugih dogodkov s področje okoljske politike. Pojem okoljska varnost je tako postopoma začel združevati termine kot so energetika, podnebne spremembe, ekonomske grožnje itd. (glej Malešič 2004a: 4).

15 Club Of Rome je neprofitna in nevladna organizacija, ki združuje znanstvenike, ekonomiste, poslovneže, visoke civilne uslužbence, sedanje in bivše predsednike držav, ki verjamejo, da usoda človeštva še ni odločena in da lahko vsak posameznik prispeva k izboljšanju družbe. Dostopno na http:\\www.clubofrome.org, (15. 8. 2007).

Povezave med podnebnimi spremembami in varnostjo predstavlja spodnja slika.

Slika 8.1.1: Nenadne podnebne spremembe in nacionalna varnost

Nenadne Zmanjšanje Vpliv na klimatske nosilne nacionalno varnost spremembe kapacitete (aktualna vprašanja (močna ohladitev, Zemlje (hrana, državnih meja, veliko neviht) voda, energija) globalni konflikti, gosp. kriza)

Vir: Prirejeno po Randall in Schwartz 2003: 3.

Iz slike 7.1 lahko vidimo, da nenadne klimatske spremembe vodijo v pomanjkanje hrane, energije in drugih življenjsko potrebnih dobrin; zaradi pomanjkanja pride do meddržavnih konfliktov, zaradi gospodarske krize pa postane bolj ranljiva tudi država. Greman Advisory Council on Global Change (WBGU) je v tem letu izdal poročilo o oblikah groženj, ki se bodo pojavile, ko bo prišlo do uresničitve scenarijev o posledicah klimatskih sprememb. V poročilu so izpostavili šest področij, ki bi lahko ogrozila mednarodno varnost in stabilnost: 1. lahko pride do porasta števila »šibkih« držav kot direktne posledice podnebnih sprememb. Take države predstavljajo neposredno nevarnost v celotni regiji; 2. posledice v globalni ekonomiji lahko otežijo gospodarski razvoj in distribucijo, zaloge hrane in gospodarsko rast. V kolikšni meri bo posamezna država prizadeta je odvisno tudi od tega, kolikšne bodo posledice podnebnih sprememb v določeni državi; 3. obstaja tveganje, da se poveča konflikt med državami, ki so najvidnejši povzročitelji klimatskih sprememb, in državami, na katere te najbolj vplivajo. Slednje bi lahko zahtevale plačilo t. i. stroškov onesnaženja, kar bo ponovno pripeljalo do napetosti na globalnem političnem prizorišču; 4. ogrožene bodo človekove pravice. Podnebne spremembe bodo ogrozile varnost državljanov in s tem neposredno tudi človekove pravice;

5. množične migracije. Val »okoljskih beguncev« bo ogrozil stabilnost gostujočih držav, begunske krize se bodo stopnjevale; 6. tradicionalna varnostna politika bo postala bolj ohlapna. Posledice, ki jih bodo prinesli ekstremni vremenski dogodki, bodo obsežne. Za obvladovanje tovrstnih kriz bo potrebno pogosto uporabiti tudi policijo in vojsko, saj bo zaščita prebivalstva potrebna zaradi kaotičnih razmer, ki bodo vladale v državi (German Advisory Council on Global Change 2007: 5–6).

8.2 Oblikovanje nacionalno-varnostne politike in okoljevarstvena politika Slovenije

Nacionalno varnostna politika v Republiki Sloveniji se prilagaja spremembam in novim problemom, ki so se pojavili. Razvoj slovenske nacionalno varnostne politike se je začel leta 1991 z osamosvojitvijo. Slovenija se je takrat srečala z novimi problemi in novimi viri ogrožanja, ki so vsaj na začetku prihajali s strani bivše Jugoslavije. Z vključitvijo v različne mednarodne organizacije se je spreminjal tudi pojem varnost. Slovenije mora tako kot ostale države v Evropi primerno ukrepati. Krize in grožnje s katerimi se je soočala Slovenija v zadnjih letih zahtevajo, da se s problemi soočimo na organiziran in dosleden način (glej Malešič 2004b: 7). Cilj Slovenije ostaja vzpostavitev učinkovitega in sodobnega koncepta nacionalne varnosti, ki upošteva vse trende – od terorizma do okoljskih virov ogrožanja. Eden glavnih dokumentov, ki ureja področje nacionalno varnostne politike je Resolucija o strategiji nacionalne varnosti republike 200116.

16 Resolucija o strategiji nacionalne varnosti v členu 4.4, ki govori o gospodarski politiki, med drugim navaja: »Trem sestavinam blaginje – gospodarski, socialni in okoljski – ustrezajo gospodarski, socialni in okoljski razvojni dejavniki. Razumevanje njihove vsebine v sodobnih razmerah in spoznanje ključnih pomanjkljivosti pri njihovi razvitosti v Sloveniji, je osnova za opredelitev mehanizmov za uresničevanje nove strategije gospodarskega razvoja Slovenije. /…/ Razumevanje okolja kot dejavnika ekonomskega razvoja pomeni, da je potrebno tradicionalno “varovanje okolja” nadgraditi z razvojnim aktiviranjem naravnih virov in storitev za ustvarjanje blaginje iz doslej neuporabljenega okoljskega kapitala.« Člen 4.5. je namenjen varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, člen 4.6. pa politiki okolja ter ohranjanju okolja in prostora. Člen se glasi: »Stanje posameznih sestavin okolja ter večina ekoloških nesreč, ki se zgodijo na ozemlju Republike Slovenije, so posledica človekovega delovanja na okolje, pa tudi neustreznega delovanja državne uprave in lokalne samouprave, še posebej pa gospodarskih družb, zavodov in drugih organizacij. Tranzicijski procesi so povzročili tudi pri nas poslabšanje razmer z vidika varstva okolja in stanje se le počasi popravlja. Da bi čimbolj obvarovala naravno okolje, si Republika Slovenija prizadeva za tehnološko visoko razvito gospodarstvo, ki bo čim manj negativno vplivalo na okolje. S celovitim, pravočasnim in usklajenim delovanjem državnih organov, javne uprave in lokalne samouprave bo preprečevala nastanek nesreč oziroma zagotavljala hitro in učinkovito sanacijo posledic nesreč. Ukrepi varstva okolja in uporabe naravnih dobrin so usmerjeni v obvladovanje problemov okolja v državi s poudarkom na prednostnem reševanju najpomembnejših ekoloških problemov ter na podpori vključevanja v Evropsko unijo. Poudarjeno je uveljavljanje vseh zakonsko opredeljenih načel varstva okolja ter vključevanje okoljskih vsebin in načel razvoja na tem področju v programe drugih ministrstev« (Resolucija o strategiji nacionalne varnosti republike Slovenije 2001).

Viri ogrožanja, predstavljeni v členu 3.2, so naslednji: • subverzivna dejavnost; • grožnja z agresijo in vojaški napad; • množične migracije; • organiziran kriminal in terorizem; • gospodarske blokade, energetska kriza, informacijske blokade; • epidemiološke in zdravstvene krize; • uničevanje okolja in ogrožanje zaradi naravnih in drugih nesreč.

Pri snovanju regionalne politike v Sloveniji bo potrebno upoštevati različne kazalce klimatskih sprememb, ki so sicer statistično opaženi že nekaj deset let. Predeli, ki jih bodo naravne ujme prizadele bolj, bodo morali biti obravnavani drugače.

9. Naravne nesreče in ujme v Sloveniji

Med naravne nesreče štejemo tudi ekstremne vremenske dogodke kot so tropski in izventropski cikloni, tornadi, neurja s točo, močni vetrovi, snežna neurja, zmrznjen dež, megla ter ekstremne temperature. V Sloveniji največ škode naredijo visoke temperature, ki pogosto trajajo dolgo časa in povzročijo sušo. Škodo v kmetijstvu najpogosteje povzročijo še neurja s točo, pogosti so tudi hudourniki in poplave. Posledice ekstremnih vremenskih dogodkov bodo po mnenju strokovnjakov zaradi vse večje gostote in moči še hujše. Najbolj bo prizadeto kmetijstvo in posledično pridelava hrane v Sloveniji. V nadaljevanju naloge so bom posvetila analizi trendov v Sloveniji. Ukvarjala se bom s sušo, točo, poplavami in posledicami, ki so jih pustile ujme na naših tleh.

9.1 Suša v Sloveniji leta 2003

Osnovni vzrok za nastanek suše sicer niso vročinski valovi, imajo pa pri tem pomembno vlogo. Suša se od drugih naravnih nesreč razlikuje po tem, da lahko nastaja tudi več let. Vročinski valovi, ki vodijo do suše, so najbolj pogosti v zmernih geografskih širinah, kjer je Slovenija. Poleti 2003 so vročinski valovi prizadeli zahodno in srednjo Evropo. Pri nas sta bila najtoplejša meseca junij in avgust. Če pogledamo nazaj, vidimo, da se je v tem stoletju v Sloveniji pojavila suša v letih 2000 od konca maja do začetka junija in v drugi in tretji tretjini avgusta. Naslednje leto je bilo sušno predvsem v avgustu. V nadaljevanju se bom posvetila suši, ki je prizadela Slovenijo leta 2003, saj je bila ta suša izredno dolgotrajna – trajala je namreč od marca do septembra. Poglejmo najprej nekatere vremenske značilnosti leta 2003. Leto 2003 se je v zgodovino meteorologije vpisalo kot eno najtoplejših. V Sloveniji je bilo leto 2003 tretje najtoplejše leto v zadnjih petdeset letih. Med najtoplejša leta, glede na povprečno letno temperaturo izmerjeno v Ljubljani, spadajo še leta prikazana v tabeli 9.1.1.

Tabela 9.1.1: Najtoplejša leta v Sloveniji v oC Leto 2000 2002, 2003 2001 1992 1999 1998 1994 Povprečna izmerjena 12.2 oC 11.8 oC 11.6 oC 11.4 oC 11.1 oC 11.0 oC 11.0 oC temperatura v Ljubljani Vir: Prirejeno po Agencija Republike Slovenije za okolje 2003: 133.

2003 je bilo tudi eno izmed najbolj sušnih let v zadnjih petdesetih letih. Najbolj sušno je bilo leto 1953, ko je padlo le 1042 mm padavin. Med podnebno suha leta štejemo še leta 1967, 1971, 1983, 1988, 1991, 1993, ko je letno padlo med 1000 in 1100 mm padavin. Suša je vse bolj pogosta značilnost evropskega podnebja in ni več značilna samo za Sredozemlje. Lahko se pojavi v regijah z več ali manj padavinami in v različnih sezonah (glej Sušnik in Kurnik 2003: 54). Leta 2003 je od marca do konca avgusta zapadlo samo med 40 in 60 odstotkov dolgotrajnih vrednosti padavin, primanjkljaj vode v tleh je bil zelo velik (glej Agencija Republike Slovenije za okolje 2003: 133–134).

»Od devetih hudih suš v Sloveniji v zadnjih 40 letih (1967, 1971, 1983, 1992, 1993, 2000, 2001, 2003, 2006) jih je bilo kar šest v zadnjih 15 letih« (Kociper 2007: 29).

Slika 9.1.1: Primanjkljaj vode na kmetijskih tleh marec-september 2003

Vir: Sušnik in Kurnik 2003: 59.

Na sliki 9.1.1 je Slovenija razdeljena na štiri cone. Posamezne cone predstavljajo količino padavin v milimetrih. CONA1: območja z največjim primanjkljajem, ki presega 430 mm CONA2: območja z velikim primanjkljajem, od 360 do 430 mm CONA3: območja z zmernim primanjkljajem, od 280 do 360 mm CONA4: območja z manjšim primanjkljajem, ki ni večji od 208 mm

Na podlagi meteoroloških podatkov so strokovnjaki ugotovili, da se je temperatura zraka v Sloveniji v obdobju od 1951 do 2000 dvignila za okoli 1 oC (glej Plut 2004: 209). Kmetijstvo zaradi neposredne odvisnosti od vremena in podnebja sodi med najbolj občutljive sektorje v državi. Slovenijo vsako leto prizadene vsaj ena naravna ujma, med najbolj pogoste spadata pozeba in suša, problem pa predstavljajo tudi močne padavine, močan veter in vremensko pogojene bolezni ter škodljivci. Glede na statistične podatke je največji delež naravnih nesreč v zadnjih šestih letih predstavljala suša (30 odstotkov), sledijo neurja (12 odstotkov), toča (10 odstotkov), pozeba (8 odstotkov) in ostale nesreče (0,5 odstotka). Škoda, ki jo povzroči suša v Sloveniji, se spreminja. Leta 2003 je predstavljala 80 odstotkov naravnih nesreč, leta 2000 70 odstotkov in leta 2001 60 odstotkov. Suša leta 2003 predstavlja rekorden primanjkljaj vode v vseh regijah v državi, zadnja leta pa se suše pojavljajo tudi v regijah, za katere v preteklosti niso bile značilne (glej Sušnik in Kurnik 2003: 54). Zaradi močnega vročinskega stresa in velikega primanjkljaja padavin so bile vidne posledice predvsem pri rastlinah. Tako so bila prizadeta ozimna in jara žita, opažena sta bila listni ožig in nekroza listnih konic. Tako imenovani sušni stres je nastopil že takoj po setvi nekaterih rastlin in se nadaljeval v celem rastnem obdobju (glej Agencija Republike Slovenije za okolje 2003: 133–134). Škoda zaradi suše je prizadela 190 občin oziroma vse slovenske občine razen bovške. Ocenjena neposredna škoda, ki jo je povzročila suša, je znašala 24,6 milijard nekdanjih slovenskih tolarjev, prizadeta pa je bila površina 380.685 hektarjev, od tega največji delež predstavljajo travniki in koruzna ter pšenična polja (glej Agencija Republike Slovenije za okolje 2003: 135). Najbolj prizadete so bile občine Brežice, Ormož, Krško in Trebnje (glej Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano 2003).

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je decembra 2003 izplačalo za 41 milijard nekdanjih tolarjev odškodnine 32.449 upravičencem (glej Sušnik in Kurnik 2003: 59). Naravne nesreče v kmetijstvu leta 2003 so po podatkih Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano povzročile okoli 130 milijonov evrov škode (glej Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano 2003). Z varnostnega vidika je suša v domeni sistema za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. To pomeni, da je Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje, organizirala prevoze pitne vode s cisternami. Vode je primanjkovalo skoraj povsod, po podatkih uprave za

53 zaščito in reševanje so s cisternami pripeljali skoraj 119.181 kubičnih metrov vode. Oskrba z vodo je v Sloveniji otežena predvsem na področjih, kjer vodna oskrba še ni urejena in je prebivalstvo odvisno od lokalnih virov in manjših, med seboj nepovezanih, vodovodov oziroma starejših vodovodov, ki imajo večje izgube vode. Regijsko gledano je bilo največ vode pripeljane v Pomurje (21,805 m3 vode), sledita zahodno-štajerska regija (20,510 m3 vode) in južno-primorska regija (16,465 m3 vode) (glej Šipec 2003: 83).

9.2 Neurja s točo

Toča je padavina, ki ima obliko boj ali maj okroglih, trdih, prosojnih ledenih zrn. Nastane v posebnih vremenskih razmerah, najpogosteje v topli polovici leta, v nevihtnih oblakih kumulonimbusih, ki vsebujejo veliko hladne vode. Točna zrna nastanejo zaradi vertikalnega dvigovanja vodnih kapljic iz toplejših v hladnejše plasti oblaka, zaradi zmrzovanja kapljic dokler zaradi teže ali navzdol usmerjenega zračnega toka ne padejo na zemeljsko površino . Toča lahko doseže premer preko 10 cm in pada s hitrostjo tudi do 150 km/h. Globalno gledano znaša škoda v kmetijstvo zaradi toče letno več kot 200 milijonov dolarjev. V Sloveniji se toča pojavi predvsem med poletnimi nevihtami. Med najbolj hudimi neurji je bilo tisto, ki je leta 2004 v Slovenskih Konjicah in Zrečah za seboj pustilo pravo opustošenje. Samo v Konjicah je bilo škode za tri milijarde nekdanjih tolarjev, poškodovanih pa je bilo 15 oseb. Tako kot vročinski valovi je tudi toča najbolj pogosta v zmernih geografskih širinah. Pogosto jo spremlja močan veter in intenziven dež ter strele. V Sloveniji na pogostost toče vpliva reliefna razgibanost prostora. Najpogosteje se toča pojavlja v smeri severovzhodno od tržaškega zaliva, čez osrednjo Slovenijo do severovzhoda. V Sloveniji je toča razmeroma pogosta, saj imajo opazovani kraji enega do tri dni s točo v letu (glej Sušnik in Žust 2005: 1– 6). Toča povzroči ponavadi največ škode v kmetijstvu. Škoda na rastlinah je odvisna predvsem od trajanja in velikosti zrn. Zaradi pogostosti v toplejšem delu letu, prizadene rastline, ko so v najbolj občutljivi fazi razvoja. Tako toča uniči liste, cvetove in plodove na rastlinah. Neurja s točo so leta 2004 prizadela 87 slovenskih občin. Škodo je po podatkih ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano prijavilo 6,571 oškodovancev, prizadetih je bilo 30,394 hektarjev kmetijskih površin, skupna ocena škode pa je znašala 8,3 milijarde nekdanjih tolarjev.

Slika 9.2.1: Občine, ki jih je prizadela toča leta 2004

Vir: Sušnik in Žust 2005: 4.

Slika 9.2.1 prikazuje občine, ki jih je leta 2004 prizadela toča. Vidimo,da so bile najbolj prizadete občine na območju severovzhodne Slovenije, Dolenjska in del Krasa; najmanj sta bili prizadeti Goriška in severozahodna Slovenija. Stroške, ki jih je povzročila škoda, na podlagi Zakona o odpravi posledic naravnih nesreč 17, krije država. Graf 9.2.1 prikazuje kolikšno škodo je povzročila toča med leti 1997 in 2004. Oceno je izdelal statistični urad. Največ škode je toča povzročila leta 2004, med tem ko so bili stroški v preteklih letih bistveno manjši.

17 Namen zakona je, da določi pogoje in način uporabe proračuna RS pri odpravi naravnih in drugih nesreč, ter pogoje in načine pridobivanja sredstev z namenom, da bi zagotovili čimprejšnjo pomoč prizadetim. V zakonu so podani tudi pogoji in načini uporabe proračuna RS pri odpravi posledic škode v kmetijstvu zaradi naravnih nesreč. V 35. členu, ki govori o uporabi sredstev za odpravo posledic škode v kmetijstvu, je zapisano, da se lahko sredstva za odpravo posledic posamezne naravne nesreče lahko uporabijo takrat, kadar je ocena neposredne škode v kmetijstvu višja od 0,3 promila načrtovanih prihodkov državnega proračuna. Dostopno na http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=2005114&stevilka=5041 (17.9.2007).

Graf 9.2.1: Ocenjena škoda zaradi toče

Vir: Sušnik in Žust 2005: 6.

Posledice škode lahko zmanjšamo z nekaterimi ukrepi. Najbolj učinkovit ukrep je postavitev zaščitnih mrež, s čimer lahko zagotovimo stalnost pridelka. Problematična je predvsem naložbena cena, saj je ta ob postavitvi precej visoka, vendar naj bi se amortizirala v nekaj letih, in sicer pod pogojem, da zavarovano območje ogrozi toča vsaj enkrat letno. Ta metoda obrambe pred točo je pogosto uporabljena predvsem v Evropi. V Sloveniji naj bi bilo po podatkih pokritih od 200 do 250 hektarjev nasadov, kar je zelo malo v primerjavi s 5000 hektarji sadovnjakov na področju Slovenije.

Tabela 9.2.1: Kmetijske kulture, ki jih toča ponavadi najbolj prizadene Kmetijska kultura Delež sadje 41 % žita 22 % grozdje 11 % industrijske rastline 10 % vrtnine 9 % krmne rastline 5 % drugo 2 % Vir: Sušnik in Žust 2005: 5.

Kot vidimo je največji odstotek škode v sadjarstvu (44 odstotkov), sledijo mu deleži škode povzročene na žitu (22 odstotkov), grozdju (11 odstotkov) in industrijskih rastlinah (10 odstotkov) ter vrtninah (9 odstotkov). Delež v drugih panogah (krmne rastline in drugo) je bistveno manjši od 10 odstotkov.

Škoda, ki jo povzroči toča, je še toliko bolj nesmiselna, saj vemo, da bi jo lahko s pravilnimi ukrepi preprečili. Za postavitev učinkovitega sistema ni dovolj samo znanje, ki ga kmetje v večini nimajo, ampak predvsem denar. Tu je vsaj delno ponovno na potezi država – s pravilnim svetovanjem in informiranjem kmetov, pa tudi s subvencijami.

9.3 Poplave

Poplave v Sloveniji ogrožajo več kot 300.000 hektarjev površin, največji del poplavnega sveta je v hudourniških grapah. Poplave se pojavijo praktično vsako leto, najbolj pogoste so jeseni. V Sloveniji spadajo med poplavno najbolj ogrožena območja Ljubljansko barje (8034 ha), Dravinja (6554 ha), Krka pod Otočcem (6179 ha), Spodnje Savinjska dolina (4289 ha), Sava med Krškim in državno mejo (3455 ha), Sotla (3251) in Cerkniško jezero (2600 ha) (glej Natek 2005: 14). Poznamo pet vrst poplav in sicer hudourniške poplave, nižinske poplave, poplave na kraških poljih, morske poplave in mestne poplave18 (glej Natek 2005: 14). Področje zakonodaje ureja Zakon o vodah19, ki je bil sprejet v državnem zboru leta 2002. V 86. členu Zakona o vodah je zapisano, da poplavna območja določajo vodna, priobalna in druga zemljišča, kjer se voda zaradi naravnih dejavnikov občasno prelije izven vodnega zemljišča. Na poplavnem območju so prepovedane vse dejavnosti, ki bi lahko imela ob poplavi škodljiv vpliv na vodo ali vodna zemljišča ali povečujejo možnost poplave. 86. člen Zakona o vodah določa erozijska območja po naslednjih kriterijih: to so zemljišča, ki je stalno ali občasno pod vplivom površinske, globinske ali bočne erozije. Sem štejemo zemljišča, ki so izvor plavin, pod vplivom hudournikov, sestavljena iz kamnin podvrženih preperevanji in klifna zemljišča (vpliv erozije morja) (glej DZ RS 2005). Ogroženost zaradi poplav je odvisna od višine vodnega vala in od dolžine. Dolgotrajna voda pogosto razmoči nasipe, ti zato popustijo ali se porušijo, s tem se vodi odpre prosta pot do naselji in kmetijskih površin. V Sloveniji imamo pet vodnih območji, in sicer vodno območje Mure, Drave, Save, Soče ter vodno območje obalnega morja s pritoki.

18 Mestne poplave nastanejo zaradi hitrega odtekanja padavin s streh in asfaltiranih površin, ki jih kanalizacijski sistemi za meteorne vode na morejo sproti požirati. Največkrat nastanejo v podhodih, podvozih in v kleteh (glej Natek 2005: 14). 19 Zakon o vodah ureja upravljanje z morjem, celinskimi in podtalnimi vodami ter vodna in priobalna zemljišča. Ureja področje varstva voda ter odloča o namembnosti voda. Dostopno na http://www.uradni- list.si/1/objava.jsp?urlid=200267&stevilka=3237 (17.9.2007)

Najobsežnejša poplavna območja v Sloveniji so v nižinsko-ravninskem predelu severozahodne in subpanonske Slovenije, predalpskih dolinah ter kotlinah, ki odmikajo Šavrinsko gričevje in hribovje, in na ravnicah ob rekah Lendava, Mura, Ščavnica in Drava. Dolenjska in vzhodna Slovenija imata največ poplavnih predelov ob rekah Krka, Mirna, Kolpa in Temenica. Najobsežnejšo poplavno območje je ljubljansko barje (glej Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje 2007). Poplave delimo na redne in velike, katastrofalne poplave. Rednih poplav zaradi pogostosti pojavljanja ne moremo šteti za naravno nesrečo. Poplave največkrat povzročijo siloviti nalivi in hitro topljenje ledu. Poplave so odvisne tudi od krajevnih razmer, od razčlenjenosti hribovitega sveta in obsežnosti vododržne podlage, ki pospešuje hiter odtok vode v doline in kotline. K poplavam je veliko prispeval človek s svojimi posegi v okolje (gradnja cest, krčenje gozdov, železnica in gradnja drugih objektov na vodi), saj je s tem spremenil tudi poplavne razmere (glej Orožen Adamič 2005: 7–8). Zaradi pozidav poplavnega sveta se bo ogroženost pred poplavami še povečala. Med najhujše poplave pri nas spadajo poplave, ki so leta 1901 prizadele skoraj celotno območje Slovenije. Hude poplave z žrtvami so bile tudi leta 1925 na Štajerskem v Prekmurju ter na Koroškem. Leta 1925 je bilo poplavljenih skoraj 100,000 hektarjev površin. Sledijo še poplave leta 1926 na območju Ljubljane, Vrhnike in Škofje Loke, ko je življenje izgubilo 10 ljudi. Hude poplave so bile še leta 1954 (Savinja, Paka in Hudinja) ter poplave leta 1990 v porečju Kamniške Bistrice. S poplavami smo se srečali tudi leta 1998. V tem stoletju so leta 2004 zaznali poplave predvsem v vzhodni polovici država, leta 2005 pa je močno neurje, ki je zajelo vso Slovenijo in je sprožilo številne plazove, hudournike ter lokalne poplave, povzročilo milijardno škodo. Poplave v Sloveniji ne terjajo veliko življenj, škoda pa je ponavadi zelo velika (glej Šipec 2003: 81–83).

Poplave, ki so leta 1990 prizadele Slovenijo, so se začele 31. oktobra oziroma 1. novembra, ko se je deževje še bolj okrepilo, zemlja pa je bila že dodobra razmočena. Poplave so leta 1990 povzročile veliko škode na vseh področjih človekovega delovanja.

Poplave naredijo največ škode na objektih in infrastrukturi. V primerjavi s poplavami po svetu, v Sloveniji skoraj ni smrtnih žrtev. Kljub temu škoda, ki jo povzročijo, ni majhna. Če bodo v prihodnosti nalivi in padavine obilnejše in zato pogostejše ter hujše poplave, bo s tem

58 ogrožena tudi varnost države. Menim, da so večji problem v povezavi s podnebnimi spremembami v tem trenutku toča, neurja in suša, kot poplave. Po ocenah naravne nesreče v Sloveniji vsako leto povzročijo okoli 3 odstotke bruto domačega proizvoda (v nadaljevanju BDP) škode. Ne glede na materialno škodo, naravne nesreče v Sloveniji ne terjajo veliko smrtnih žrtev20. Na spodnji sliki so prikazana tista območja v Sloveniji, ki so najbolj izpostavljena možnim naravnim nesrečam.

Slika 9.3.1: Območja ogroženosti Slovenije zaradi naravnih nesreč

Vir: Orožen Adamič 2005: 6.

V Sloveniji so najbolj pogoste naravne nesreče plazovi, poplave in neurja. Kakšne spremembe bodo prinesle podnebne spremembe in kako bodo vplivale na naravne nesreče je z gotovostjo nemogoče napovedati.

20 Največ smrtnih žrtev povzročijo snežni plazovi (37 %) sledijo naslednje naravne nesreče: potresi (30 %), strele (13 %), poplave (12 %), neurja (6 %) in drugo (2 %). Analiza je bila narejena na podlagi časopisnih poročil od sredine 19. stoletja do danes. Čeprav vir ni najbolj zanesljiv, ni na razpolago drugih podatkov (glej Oražem Adamovič: Geografija in naravne nesreče. Dostopno na http://www.zrc-sazu.si/zgds/obzornik/1_2005.pdf. (13.9.2007).

10. Pogled na varnost z vidika državljanov in zavest o podnebnih spremembah v Sloveniji

Ko govorimo o varnosti v državi, je zelo potrebno upoštevati kako in koliko varne se počutijo državljani in kaj po njihovem mnenju predstavlja grožnjo varnosti. Raziskavo so opravili na Fakulteti za družbene vede, v Obramboslovnem raziskovalnem centru. Podatki se nanašajo na leta 1990, 1994, 1999, 2001, 2003 in 2005.

Tabela 10.1: Slovensko javno mnenje o virih ogrožanja varnosti v Sloveniji. Vrsta grožnje 1990 1994 1999 2001 2003 2005* Droge in narkotiki - 2.92 3.46 3.41 3.28 3.21 Kriminal 2.75 3.11 3.46 3.28 3.28 3.20 Prometne nesreče - - 3.22 3.24 3.16 3.12 Nezaposlenost - - 3.35 3.14 3.26 3.24 Degradacija okolja 3.36 3.17 3.35 3.07 2.91 3.06 Revščina - - 3.13 3.05 3.09 3.05 Nizka rodnost - 2.26 3.39 3 3.09 3.14 Ekonomski problemi 3.46 3.08 3.23 2.99 2.29 2.85 Samomori - - 3.09 2.88 2.83 2.77 Prodaja družbenega premoženja 2.91 3.02 3.14 2.87 3.06 2.96 Naravne in tehnološke nesreče 3.1 2.81 3.2 2.76 2.62 2.37 Begunci, ilegalne migracije - 2.69 2.98 2.74 2.59 2.49 Notranje politična nestabilnost - 2.89 2.94 2.53 2.59 2.45 Nalezljive bolezni, aids itd - - 2.78 2.43 2.21 2.28 Zaostajanje na znanstvenem in 3.19 2.67 2.84 2.33 2.47 2.55 tehnološkem področju Ekstremni nacionalizem - 2.49 2.54 2.2 2.14 2.15 Konflikti na območju bivše - 2.46 2.64 2.09 1.87 2.22 Jugoslavije Terorizem 2.94 2.73 2.75 2.09 2.13 1.90 Vojaške grožnje drugih držav 1.65 2.37 2.21 1.79 1.76 1.68 Razlaga lestvice: 1- ni grožnja, 2-šibka grožnja, 3- srednja grožnja, 4- močna grožnja Vir: Bebler 2005: 119. *Vir: Toš 2005.

Na podlagi raziskave javnega mnenja ugotovimo, da so leta 2003 največjo grožnjo predstavljale droge, kriminal in prometne nesreče. Terorizem in vojaške grožnje drugih držav so vedno na dnu lestvice. Naravne in tehnološke nesreče so na sredini lestvice. Leta 1994 je degradacija okolja sicer zasedla prvo mesto, vendar je v naslednjih letih na lestvici padala, kljub temu pa je še vedno pri vrhu. Zanimivo je, da državljani Slovenije postavljajo terorizem in možnost vojaške grožnje drugih držav na zadnja mesta. Iz podatkov v tabeli sklepam, da se Slovenci počutijo dokaj varno, ko imamo v mislih vojaške vire ogrožanja in terorizem, nasprotno pa menijo, da jim pretijo tehnološke nesreče ter degradacija okolja in da bistveno večji problem predstavljajo prometne nesreče, kriminal in droge. V letu 2005 se odstotki niso bistveno spremenili največjo grožnjo po mnenju državljanov predstavljajo nezaposlenost, kriminal ter droge. V vprašalnik so leta 2005 dodali še eno področje ogrožanja in sicer »spori s sosednjimi državami«, med državljani Republike Slovenije zaseda 12. mesto s srednjo vrednostjo 2.29.

Zavest o podnebnih spremembah je v Sloveniji razmeroma nizka. Podnebne spremembe so sicer medijsko zastopane, vendar le takrat, kadar pride do ekstremnih vremenskih dogodkov (suša leta 2003, neurje s poplavami leta 2005, vročinski val 2007) (glej Urad predsednika Republike Slovenije 2005: 68). Rezultati javnomnenjske raziskave, ki jo je na pobudi avtorice častnik Dnevnik opravil maja letos na reprezentativnem vzorcu, kažejo, da je le 25 % Slovencev seznanjenih s posledicami podnebnih sprememb in, da jih na primer Kjotski sporazum pozna le 11 %. Da se globalna temperatura zraka povečuje ve 47 % prebivalstva; nekoliko bolj so osveščeni starejši in tisti z visoko izobrazbo. Ljudje se premalo zavedamo kako globoko lahko podnebne spremembe posežejo v naše življenje, tako preko varnosti, zdravja, materialnih dobrin ali družinskih vrednot (Urad predsednika Republike Slovenije 2005: 68).

11. Sklep

Podnebne spremembe in nacionalno varnost lahko, če upoštevamo sodobne pristope, tesno povežemo. Pojem nacionalna varnost že dolgo časa ni vezan samo na vojaške grožnje varnosti, ampak je z razvojem družbe dobil nove razsežnosti. K nacionalni varnosti teoretiki danes pripisujejo gospodarsko stabilnost države, okoljske probleme, socialno komponento in ostale vidike, ki zagotavljajo varno življenje človeka ter varno delovanje države. Povezavo nacionalne varnosti z okoljem lahko dokažemo tudi z argumenti, ki jih Malešič (2004a: 1-2) opredeli kot eksistenčne, fizične in politične. Eksistenčni argument zagovarja pristop, da so določeni aspekti globalnega okolja tako tesno povezani z nacionalnimi vrednotami, da dejansko predstavljajo varnostni interes. V sklopu fizičnih argumentov postavimo v ospredje degradacijo okolja, ki predstavlja nevarnost za človeka takrat, ko je zaradi okoljskih sprememb ogrožena dobrobit človeka in njegove socialne vrednote. Tretji sklop, ki zajema politične argumente, v ospredje postavi vprašanje, ali lahko degradacija okolja izzove nemire in spopade med civilisti, sproži množične migracije ter povzroči oborožene spopade. Če pogledamo vse tri argumente ugotovimo, da sta pojma tesno povezana. Raziskave, ki se ukvarjajo s podnebnimi spremembami, ne govorijo samo o tem, kakšne bodo posledice na Zemlji, ampak tudi o posledicah na demografskem področju. Nenazadnje se predvidevanja o prihodnjih razmerah, nagibajo v smer, ki govori o množičnih migracijah, ekoloških beguncih, lakoti ter pomanjkanju in oboroženih spopadih. Vse našteto so dejavniki, ki ogrožajo nacionalno varnost posamezne države, tudi Slovenije. Naravne nesreče terjajo vsako leto veliko smrtnih žrtev. Škoda, ki jo povzročijo, je ogromna. Slovenija se vsako leto sreča z različnimi naravnimi nesrečami, predvsem poplavami, neurji s točo ter snežnimi in zemeljskimi plazovi. Škoda, ki jo povzročijo naravne nesreče, po podatkih znaša okrog tri odstotke BDP. Vendar pa vsaj za zdaj še nimamo tako hudih težav z naravnimi nesrečami kot nekateri drugi predeli sveta. Vprašanje je, koliko časa bo ostalo tako. Glede na to, da se nam obetajo podnebne spremembe in da so nekateri ekstremni vremenski dogodki (suše, neurja, toča, poplave) vse pogostejši, obstaja možnost, da se bodo ujme v Sloveniji stopnjevale. Natančne napovedi o dejanskih posledicah podnebnih sprememb v Sloveniji in njihovem vplivu na kmetijstvo so nemogoče. Vsi modeli, ki se ukvarjajo s podnebnimi spremembami, niso stoodstotno zanesljivi, zato tudi ni mogoče predvideti kakšno bo dejansko stanje. Ob predpostavki, da bodo podnebne spremembe povzročile stopnjevanje ekstremnih vremenskih dogodkov v Sloveniji, lahko predvidevamo, da se bo zaradi oteženih kmetijskih pogojev in oslabljenega gospodarstva s problemi soočila tudi Slovenija. Pod

62 določenimi pogoji torej lahko podnebne spremembe pripeljejo do lakote in pomanjkanja ter posledično negativno vplivajo na gospodarstvo, s tem pa je neposredno ogrožena varnost države. Podnebne spremembe so postale pomemben del mednarodnega političnega prizorišča. Sprejetih je bilo veliko dokumentov, konvencij in mednarodnih sporazumov. Države urejajo notranjo okoljsko zakonodajo in jo usklajujejo z mednarodno zakonodajo. Kjotski sporazum so podpisale domala že vse države, z izjemo ZDA in Avstralije. Trenutno je v pripravi post- kjotski sporazum, ki naj bi bil obravnavan februarja naslednje leto v okviru IPCC. V njem bodo tokrat sodelovale tudi ZDA. Post-kjotski sporazum lahko pomeni dvoje: popuščanje ostalih držav pritiskom ZDA oziroma je svet spoznal, da je brez ZDA zmanjševanje emisij TGP le pesek v oči. Ne glede na napisano, je najbolj pomembno, da se začne ukrepati danes in zdaj. Mnenja so različna, vendar so si znanstveniki enotni vsaj v tem, da smo preprečitev podnebnih sprememb tako ali tako že zamudili, vprašanje pa je, ali bomo pravočasno začeli z ukrepi, ki bi omogočili blažitev posledic. Za uspešen boj s podnebnimi spremembami ni dovolj samo mednarodna in notranja zakonodaja, pač pa rabimo tudi učinkovite nacionalno varnostne sisteme, ki bodo v spreminjajočem se okolju primerno delovali. Nenazadnje se bo s podnebnimi spremembami spremenila tudi narava mednarodnih političnih in ekonomski odnosov. Države sveta se vsekakor trudijo, da bi vsaj ublažile podnebne spremembe, če jih že ne morejo preprečiti. Nekje v tem svetu pa je tudi Slovenija. Zakonodaja in dokumenti pričajo o tem, da sta okoljska politika in boj proti podnebnim spremembam v ospredju, vendar pa imajo ne glede na zakonodajo še vedno moč tiste države, ki imajo do podnebnih sprememb najbolj ignorantski odnos. V skladu z direktivami EU Slovenija izpolnjuje svoje naloge in tako prispeva delček k izboljšanju trenutnega stanja. Podnebne spremembe se vse bolj pogosto pojavljajo tudi v slovenskih medijih, kar pomeni, da je problematika aktualna, z vso medijsko pozornostjo pa se zagotovo dviguje tudi raven zavesti in ozaveščenosti državljanov Slovenije.

12. Seznam slik, grafov in tabel

Seznam slik:

Slika 5.6.3.1: Pr.eprost prikaz vremenski razmer med leti 2010 in 2020 ...... 27 Slika 7.2.1: Kjotski protokol ...... 41 Slika 8.1.1: Nenadne podnebne spremembe in nacionalna varnost...... 48 Slika 9.1.1: Primanjkljaj vode na kmetijskih tleh marec-september 2003...... 52 Slika 9.2.1: Občine, ki jih je prizadela toča leta 2004...... 55 Slika 9.3.1: Območja ogroženosti Slovenije zaradi naravnih nesreč ...... 59

Seznam grafov:

Graf 3.1: Nihanje temperatur v srednjem veku...... 13 Graf 4.3.1: Svetovna poraba primarne energije v letu 2000 ...... 17 Graf 4.3.2: Zaloge zemeljskega plina v letu 2002...... 18 Graf 4.3.3: Proizvodnja in poraba zemeljskega plina 2002, regijska distribucija...... 19

Graf 6.1.1: Najpomembnejši viri izpustov CO2 v Sloveniji leta 2004...... 32 Graf 9.2.1: Ocenjena škoda zaradi toče...... 56

Seznam tabel:

Tabela 4.2.1: Sorazmeren prispevek posameznih delov sveta k emisijam TGP...... 16 Tabela 5.7.1: Razlogi za takojšnje prilagajanje podnebnim spremembam in cilji prilagoditev ...... 29

Tabela 6.1.1: Emisije CO2 v milijon tonah v Sloveniji od leta 1993 do leta 2004...... 32 Tabela 6.2.1: Učinki podnebnih sprememb na pridelavo hrane...... 35 Tabela 6.3.1: Razvrstitev rečnih odsekov rek v kakovostne razrede med letoma 1986 in 1998 ...... 36 Tabela 6.3.2: Spremembe stanja voda v Sloveniji, v odvisnosti od dviga temperatur in spremembe padavin...... 37 Tabela 9.1.1: Najtoplejša leta v Sloveniji v oC ...... 51 Tabela 9.2.1: Kmetijske kulture, ki jih toča ponavadi najbolj prizadene...... 56 Tabela 10.1: Slovensko javno mnenje o virih ogrožanja varnosti v Sloveniji...... 60

13. Literatura

Samostojne publikacije

Bebler, Anton (2005): Sodobno vojaštvo in družba. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

DeSombre, Elizabeth R. (2002): The global environment and world politics. London, New York: Continuum.

Drake, Frances (2000): Global warming, the science of climate change. London: Arnold.

Enciklopedija znanosti. Naravoslovje 2000. Ljubljana: Slovenska knjiga.

Geografija 2001. Tržič: Učila international d.o.o.

Gore, Albert (2007): Neprijetna resnica: svetovna nevarnost globalnega ogrevanja in kako lahko ukrepamo. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Grizold, Anton (1999): Obrambni sistem Republike Slovenije. Ljubljana: Visoka policijsko-varnostna šola.

Keating, Michael (1995): Agenda za spremembo na vrhu s Srečanja na vrhu. Agenda 21 in drugi sporazumi iz Ria de Janeira v razumljivem jeziku. Ljubljana: Umanotera Slovenska fundacija za trajnostni razvoj.

Krušič, Marjan, ur. (1977): Geografija. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Kunaver, Jurij (1995): Obča geografija za 1. letnik srednjih šol. Ljubljana: DZS.

Malešič, Marjan (2002): Nacionalna in mednarodna varnost. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Malešič, Marjan (2004a): Krizno upravljanje in vodenje v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Piper, J. Richard (2005): The major nation states in the European union. ZDA: Pearson Education inc.

Plut, Dušan (1995): Brez izhoda? Svetovni okoljski procesi. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Plut, Dušan (2004): Zeleni planet? Prebivalstvo, energija in okolje v 21. stoletju. Radovljica: Didakta.

Ravnik, Matjaž (1997): Topla greda. Podnebne spremembe, ki jih povzroča človek. Ljubljana: Založba Tangram v sodelovanju s Prirodoslovnim društvom Slovenije.

Urad Predsednika Republike Slovenije (2005): Pogovori o prihodnosti Slovenije. Pogovor št. 9, Izzivi klimatskih sprememb: Ljubljana 18. november 2005. Ljubljana: Urad Predsednika Republike Slovenije.

Vogrinčič, Verica, ur. (2006): Okolje je del nas. Mi smo del okolja. Predstavitvena publikacija Agencije Republika Slovenije za okolje. Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije.

Internetni viri

Agencija Republike Slovenije za okolje (2003): Meteorološki letopis 2003 – agrometeorologija. Dostopna na http://www.arso.gov.si/vreme/podnebje/agro3.pdf (1. avgust 2007).

Agencija Republike Slovenije za okolje (2007): Podnebne spremembe - Odgovori na vprašanja. Kako spremljamo spreminjanje podnebja v Sloveniji? Dostopna na http://www.arso.gov.si/podnebne%20spremembe/vpra%c5%a1anja%20in%20odgovori/ (22. julij 2007).

Athena – Earth and Space Science for K-12 (1997): History of climate change. Dostopno na: http://vathena.arc.nasa.gov/curric/land/global/climchng.html (12. avgust 2007).

Clark, A. W. in J. A. Trinaman, ur. (2004): World energy council: 2004 Survey of energy resources. Dostopna na http://www.worldenergy.org/documents/ser2004.pdf (20. junij 2007).

Club of Rome (2007): Welcome. Dostopno na http://www.clubofrome.org (15. avgust 2007).

Česen, Matjaž (2004): Poročilo Slovenije o vidnem napredku po členu 3.2 Kjotskega protokola. Dostopno na http:\\www.mop.gov.si\fileadmin\mop.gov.si\publikacije\drugo\vidni_napredek.pdf, (17. september 2007).

DZ RS (2005): Zakon o odpravi posledic naravnih nesreč. Ljubljana: Uradni list RS 114. Dostopno na http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=2005114&stevilka=5041 (17. september 2007).

DZ RS (2002): Zakon o vodah. Ljubljana: Uradni list RS 67. Dostopno na http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200267&stevilka=3237 (17. september 2007).

EUR-Lex (2006): Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu - Pregled okoljske politike za leto 2005. Dostopno na http://eurlex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2006:0070:FIN:SL:HTML (10. september 2007).

European environment agency (2007): Zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v EU v letu 2005. Dostopna na http://www.eea.europa.eu/pressroom/newsreleases/zmanjsanje-emisij- toplogrednih-plinov-v-eu-v-letu-2005 (3. september 2007).

European comission (2007): A Brief Summary on Kyoto Protocol. Dostopno na http://www.ec.europa.eu/environment/climat/kyoto.htm (20. junij 2007).

Eurostat (2005): Emissions of Carbon Dioxide. Dostopna na http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page?_pageid=1996,39140985&_dad=portal&_sch ema=PORTAL&screen=detailref&language=en&product=Yearlies_new_environment_en ergy&root=Yearlies_new_environment_energy/H/H1/H13/ddd13584 (25. julij 2007).

Evropska komisija (2005): Zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v Evropi. Dostopna na http://www.ec.europa.eu/press_room/newsreleases/zmanjsanje-emisij-toplogrednih- plinov-v-eu-v-letu-2005 (20. junij 2007).

G8 Gleneagles (2005): Climate change. Dostopno na http://www.g8.gov.uk/servlet/Front?pagename=OpenMarket/Xcelerate/ShowPage&c=Pag e&cid=1094235520309

Gasperič, Matej, Alenka Burja, Nives Nared, Andrej Krajnc in Boris Selan (2006): Operativni program zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2012. Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor. Dostopna na http://www.mop.gov.si/fileadmin/mop.gov.si/pageuploads/zakonodaja/okolje/varstvo_oko lja/operativni_programi/op_toplogredni_plini2012.pdf (17. julija 2007).

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (2003): Naravne nesreče v kmetijstvu v letu 2003. Dostopno na http://www.mkgp.gov.si/si/o_ministrstvu/direktorati/sektor_za_naravne_nesrece/naravne_ nesrece_v_kmetijstvu_v_letu_2003/ (5. avgust 2007).

Resolucija o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije, sprejeta in razglašena v Državne zboru 21. julija 2001. Dostopna na http://www.uradni- list.si/1/ulonline.jsp?urlid=200156&dhid=7029 (20. junij 2007).

Schwartz Peter in Doug Randall (2003): An Abrupt Climate Change Scenario and Its Implications for United States National Security. Dostopna na http://www.gbn.com/GBNDocumentDisplayServlet.srv?aid=26231&url=%2FUploadDoc umentDisplayServlet.srv%3Fid%3D28566 (25. julij 2007).

Statistični urad Republike Slovenije (2006): Svetovni dan prebivalstva. Dostopno na http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=296 (18. september 2007).

United nations environment preogramme (2002): State of the environment and policy retrospective: 1972–2002. Disasters. Dostopna na http://www.unep.org/geo/geo3/english/pdfs/chapter2-9_disasters.pdf (27. avgust 2007).

United nations framework convention on climate Change (2006): Greenhouse Gas Inventory Data. Dostopna na http://unfccc.int/ghg_emissions_data/items/3800.php (23. julij 2007).

Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje (2007): Poplava. Dostopna na http://www.sos112.si/slo/page.php?src=og12.htm (3. september 2007).

Watkins, Paul, Claire Hendly, Tom Downinig in Ruth Butterfield (2005): The Impacts and Costs of Climate Change. Final Report September 2005. Dostopna na http://ec.europa.eu/environment/climat/pdf/final_report2.pdf (25. julij 2007).

Wikipedia – free online encyklopedia (2007): Kjotski protokol. Dostopna na http://sl.wikipedia.org/wiki/Kjotski_protokol (15. junij 2007).

Wikipedia – free online encyklopedia (2007a): Spremembe podnebja. Dostopna na http://sl.wikipedia.org/wiki/Spremembe_podnebja (15. junij 2007).

Novinarski prispevki

Čmaj, Andreja (2005): (Ne)varni komarji. 24ur.com, 13. 9. Dostopno na http://24ur.com/bin/article.php?article_id=3060997 (26. junij 2007).

Dernovšek, Igor (2007): Klimatske spremembe napovedujejo pekel na zemlji. Dnevnik, 20. 6., 8.

Kociper, Alenka (2007): Vročinski val in poplave. Vreme prignano do ekstremov. Delo, Sobotna priloga, 28. 7., 28-29.

RTVSLO (2007): Do leta 2020 občutno manj izpustov. 1. 9. Dostopna na http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=1 2&c_id=151100 (3. september 2007).

Članki v revijah

Kajfež Bogataj, Lučka (2007): Sporočilo Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC): Nujno se moramo izogniti neobvladljivemu in obvladati neizogibno. Proteus 69(9–10), 400–410.

Malešič, Marjan (2004b): Enivironmenal Securty: A Case of Slovenia. V Katarina Mahutova, John J. Barich III in Ronald A. Kreizenbeck (ur.): Defense and the Environment: Effective Scientific Communication, 1–12, Dordrecht: Kluwer Academic Publishers.

Natek, Karel (2005): Poplavna območja v Sloveniji. Geografski obzornik 52(1), 13–19. Dostopna na http://www.zrc-sazu.si/zgds/obzornik/1_2005.pdf (17. september 2007).

Ogrin, Darko (2005): Spreminjanje podnebja v holocenu. Geografski vestnik 77(1), 57– 66. Dostopno na http://www.zrc-sazu.si/zgds/gv77-1-ogrin.pdf (18. september 2007).

Orožen Adamič, Milan (2005): Geografija in naravne nesreče. Geografski obzornik 52(1), 6–13. Dostopno na http://www.zrc-sazu.si/ZGDS/obzornik/1_2005.pdf (3. september 2007).

Sušnik, Andreja in Blaž Kurnik (2003): Katastrofalna kmetijska suša 2003. Ujma 2003/2004 (17–18), 54–60. Dostopna na http://www.sos112.si/slo/tdocs/ujma/2004/susa_2003.pdf (2.8.2007).

Sušnik, Andreja in Ana Žust (2005): Neurja s točo leta 2004 in škoda v kmetijstvu. Ujma 2005 (19), 1–6. Dostopna na http://www.sos112.si/sto/docs/ujma/2005/neurja.pdf (17. september 2007).

Šipec, Slavko (2003): Naravne in druge nesreče v Sloveniji leta 2003. Ujma 2003/2004 (17–18), 81–85. Dostopna na http://www.sos112.si/slo/tdocs/ujma/2004/naravne_2003.pdf (2. avgust 2007).

Ostali dokumenti German Advisory Council on Global Change (WBGU) (2007): World in transition. Climate change as a security risk. Summary for policy-makers. Berlin: WBGU.

Kajfež Bogataj, Lučka, Klemen Bergant, Matjaž Ravnik in Zalika Črepinšek (2006): Zaključno poročilo o rezultatih opravljenega raziskovalnega dela na projektu v okviru ciljnega raziskovalnega programa (CRP) »Znanje za varnost in mir 2004-2010«. Podnebne spremembe in nacionalna varnost v Sloveniji. Ljubljana: Biotehniška fakulteta.

Toš, Niko, ur. (2005): SJM 2005/2. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.