Nova Zaveza in Slovenska Literatura
Total Page:16
File Type:pdf, Size:1020Kb
Vid Snoj Nova zaveza in slovenska literatura Elektronska knjižna zbirka $ e-03 Urednik Gorazd Kocijančič Vid Snoj Nova zaveza in slovenska literatura Popravljena in dopolnjena izdaja v elektronski obliki Recenzenta red. prof. dr. Tomo Virk in red. prof. dr. Matevž Kos Prevod povzetka Suzana Stančič Oblikovanje in prelom Lucijan Bratuš Izdajatelj $ v sodelovanju z Inštitutom za preučevanje krščanskega izročila Za izdajatelja Milica Kač Ljubljana 2012 Knjiga je dosegljiva na spletnem naslovu: www.kud-logos.si Slika na naslovnici: Jožef Muhovič, Kristogram, 2007, olje in lak na ponjavi, 120×80 cm. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6.09:27-246(0.2.034) 27-246:821.163.6.09(0.2.034) SNOJ, Vid Nova zaveza in slovenska literatura [Elektronski vir] / Vid Snoj ; prevod povzetka Suzana Stančič. – Popravljena in dopolnjena izd. v elektronski obliki. – El. knjiga. – Ljubljana : kud Logos : Inštitut za preučevanje krščanskega izročila, 2012 Način dostopa (URL): www.kud-logos.si ISBN 978-961-6519-66-3 (pdf, kud Logos) 264194560 Vid Snoj Nova zaveza in slovenska literatura Popravljena in dopolnjena izdaja v elektronski obliki Ljubljana 2012 Kazalo 6 Predgovor 8 Iz predgovora k prvi izdaji 12 Hermenevtična prologomena 13 Nove zaveza in literarna veda ter samoumevnost literarnovedne pristojnosti 21 Vprašanje o Novi zavezi kot literaturi 31 Novozavezno pričevanje 39 Korak v pristojnost: »stanje pri stvari« 54 Vprašanje o slovenski literaturi kot literaturi in njegova predzgodovina: vprašanje o fikciji 65 Slovenska literatura kot fikcija: mitologija ali kvazireligija 74 Slovenska literatura in svobodo-miselnost 82 Večja branja 82 France Prešeren in sekularizacija Biblije 83 Literarna zgodovina o Prešernu in Bibliji 88 Prešernova biblična metafora kot zgled za sekularizacijo 104 Slava v Bibliji in pri Prešernu 117 Lik ženske pri Danteju 129 Lik ženske pri Petrarci in Prešernu 145 Smisli hrepenenja: literatura Ivana Cankarja in novozavezno krščanstvo 146 (Meta)ontološka polnost in ontološka praznost hrepenenja 159 Črtica Kristusova procesija: eshatologizacija ontološke sodbe hrepenenja 177 Obrat smisla hrepenenja ob liku matere 193 Etični konflikt s krščanstvom v pesništvu Boža Voduška 195 Tresenje temeljev 200 Pomenske preobrazbe »strasti« in strast za Boga 212 Etos odkritosrčnosti: neodrešenost strasti 224 Bog iz želje 247 Manjša branja 247 Motiv Jude Iškarijota in svobodomiselstvo Antona Aškerca 267 Klicanje narave in sklicevanje na Biblijo v pesmi Ko dobrave se mrače in kmečki liriki Josipa Murna 289 Razsvetljeni Juda: »novozavezni ciklus« Antona Vodnika 304 Zgodovina in kairós v pesništvu Edvarda Kocbeka 322 Dodatek 322 O literaturi drugače 322 Literarna hereziologija 330 Izkušnja literature 344 Bibliografija 345 Biblije 347 Literatura 352 Sekundarna literatura 372 Podatki o objavah 373 Summary Predgovor Habent sua fata libelli. Tako se glasi misel Terencijana Mavra iz 2. stoletja po Kr., ki je postala pregovor: usoda knjig je odvisna od tega, kako jih sprejemajo bralci. Brž ko so obja- vljene, nastopijo svoje življenje. Lahko postopno izginejo ali pa preživijo, čeprav se njihovo življenje nemara pogosteje kot ne konča z zdrsom v pozabo. To gotovo še bolj kakor za literarne velja za knjige o literaturi. Pisci takšnih, literarnovednih knjig lahko vsaj poskusi- mo vplivati na njihovo preživetje s tem, da jih vnovič izda- mo. V vnovičnih izdajah navadno odpravljamo tiskarske in stvarne napake, vanje zajemamo svoja nova dognanja o istem predmetu in kritično pretresamo premisleke, ugoto- vitve in pripombe drugih. S časovne distance vidimo to, na kar prej, potopljeni v besedilo, morda nismo dovolj pazili ali česar sploh nismo opazili. Knjiga Nova zaveza in slovenska literatura sicer ni doži- vela kakega posebnega odziva, vendar se doslej še ni poja- vila ali je celo spodrinila kakšna druga, ki bi bila obsežnejša ali temeljitejša od nje. Zato je bilo moje poglavitno opravilo pri pripravi vnovične izdaje prav to: zbistriti v njej sporočilo, ki ga knjiga nosi. To sem ob nekaterih manjših popravkih in dopolnitvah poskušal storiti predvsem z zamenjavo teksta v »Dodatku«. Namesto teksta, ki ob delih slovenske literature, navezujočih se na Novo zavezo, za nameček obravnava še delo z navezavo na Staro zavezo – Gregorčičevo prepesni- tev zgodbe o Jefteju iz Knjige sodnikov –, sem vanj postavil drugačen, »teoretičen« tekst. Ta s konca knjige meri nazaj na njen začetek. V »Her- menevtičnih prolegomena« je postavljeno povsem temeljno vprašanje o Novi zavezi kot literaturi in ob oprtju na herme- nevtično ekspertizo Paula Ricoeurja tudi razgrnjen odgovor — 6 — nanj: Nova zaveza je martyría oziroma, z Ricoeurjevima izrazoma, »pričevanje pripoved« in hkrati »pričevanje vero- izpoved«. Na tej podlagi se v njih potem postavlja tudi vpra- šanje o slovenski literaturi kot literaturi. »Hermenevtična prolegomena« tako postavljajo Novo zavezo kot literaturo v nasprotje s splošno sprejetim razumevanjem slovenske literature (in s pojmom literature sploh, ki to razumevanje določa), s tem da ga predstavljajo in, izhajajoč iz vzposta- vljenega napetostnega razmerja, delajo vprašljivega. Ven- dar ne več kot. Čeprav ga temeljito kritično prevprašujejo, drugačnega razumevanja slovenske literature (in literature sploh) ne razvijajo, ampak samo nakazujejo možnost zanj. O literaturi dejansko govori drugače šele tekst v »Dodatku«, ki iz njega osvetljuje začetek knjige in nakazani hermenev- tični možnosti daje »pozitivno vsebino«. Naj samo še dodam, da v primerjavi s prvo izdajo knjige v tej ni stvarnega in imenskega kazala; nova oblika izdaje ju je z iskalnimi orodji, ki so na voljo v elektronskem mediju, naredila nepotrebni. In naj se na koncu zahvalim Marku Juvanu, uredniku zbirke Studia litteraria, v kateri je knjiga pri Založbi ZRC, ZRC SAZU, leta 2005 prvotno izšla, za prijazno naklonje- nost in privoljenje, da lahko popravljena in dopolnjena izide v elektronski obliki. V Ljubljani, 23. julija 2012 — 7 — Iz predgovora k prvi izdaji Uvodoma bi rad opozoril, da moj namen s knjigo Nova zaveza in slovenska literatura ni bil ustreči pričakovanju, v katerem je bralec morda menil, da bo v knjigi našel vse, kar si je kdaj želel vedeti o Novi zavezi, poglavitnem delu krščanske Biblije, in slovenski literaturi. Že prvi del, »Hermenevtična prolegomena«, se ne ukvar- ja ne z empirijo ne s sistematično vednostjo. Prolegome- na so pripravljalni uvod. Ker Nova zaveza ni tradicionalni predmet literarne vede, najprej vprašujejo po možnosti ra- zumevanja Nove zaveze kot literature sploh. Odgovor, do katerega pridejo, je pritrdi len. Naj povem kolikor mogoče preprosto: Novo zavezo je mogoče razumeti kot literaturo, ki posreduje skrivnost Drugega. Prolegomena pa se ne usta- vijo pri tem, saj vpraševanje o literarnosti Nove zaveze po drugi strani naredi vprašljivo tudi tradicionalno razumeva- nje slovenske literature in tako pelje k vprašanju o njej kot vprašanju o prihodnosti drugega. Prolegomena se torej ukvarjajo z »vzpostavljanjem pred- meta«. Vendar se to ves čas godi v polemiki z objektivira- njem oziroma upredmetovanjem kot temeljnim načinom ravnanja moderne znanosti, katerega cilj je spoznavno obvladanje vzpostavljenega predmeta. Prolegomena s tem predvsem nočejo izgubiti izpred oči skrivnosti svojega »predmeta«. V njih ne gre za teorijo interpretacije oziroma razlage, za izdelavo celovitega pravila, ki bi opredeljevalo posamezne korake pri razlagi, ampak za motrenje neupred- metljivosti »predmeta« z name nom, da bi to obvarovalo preiskovanje slovenskih literarnih del, ki se navezujejo na Novo zavezo, pred stremljenjem obvla dati vsakokratni tekst v njegovem večpomenskem sevanju. — 8 — Prvi, hermenevtični del torej uvaja v drugega, ki se deli še naprej v »Večja« in »Manjša branja«. Večja branja so na- menjena Francetu Prešernu, Ivanu Cankarju in Božu Vo- dušku, manjša Antonu Aškercu, Josipu Murnu, Antonu Vo- dniku in Edvardu Kocbeku. Razlika med enimi in drugimi branji pa ni v tehtnosti in pomembnosti, ampak v obsegu, tako kot so »véliki preroki« po tradicionalnem judovskem razumevanju večji od »malih« po velikosti črke sporočila, ne po globini njegovega duha. Vsa ta večja in manjša branja niso nobeno zbiranje od- lomkov, njihova bera niso krpe iz slovenskih literarnih del z novozavezno navezavo. Navadno ne zadevajo le teksta v celoti, ampak se, še več, osredinjajo na to, kar je v opusu ka- kega pisca, pogosto ob pomoči doslejšnje literarnozgodo- vinske obravnave, mogoče prepoznati kot njegovo tematsko žarišče. Izhajajoč iz razumevanja Nove zaveze in slovenske literature, kot je razgrnjeno v hermenevtičnem uvodu, ter piščevega opusa, marsikdaj postanejo close reading, »bližnje branje« teksta. Pa vendar se spet ne omejujejo le na tekst, ampak vzdolž niti, ki jih ponujajo zgodba, lik, motiv, meta- fora ali podoba, besedna zveza ali celo posamezna beseda, prestopajo njegove meje. Ko spremljajo postavljanje kakega vprašanja v obzorju teksta, ne ostajajo le znotraj tega ob- zorja, ampak ga širijo z obzorjem vprašanja samega. Meje teksta prekoračujejo s preiskovanjem bodisi v kontekstu Biblije in njenega izročila oziroma zgodovine bodisi v kon- tekstu slovenske in evropske literature in njune zgodovine ter filozofske misli in duhovne zgodovine sploh, skratka, v kontekstu grško-judovsko-krščanske kulture. Takšne digre- sije, takšna odstopanja od razpravne linije, ki jih je v večjih branjih več in so daljše, so nedvomno koraki vstran in na- zaj, vendar zmeraj zato, da bi bilo mogoče narediti korak naprej. Njihov namen je dati branju nov