Nekateri Vidiki Imunitete Poslancev Slovenskega in Evropskega Parlamenta V Luči Njenega Odvzema

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Matija Grega Maček

Nekateri vidiki imunitete poslancev slovenskega in evropskega parlamenta v luči njenega odvzema

Diplomsko delo

Ljubljana, 2016 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Matija Grega Maček Mentor: red. prof. dr. Bojko Bučar

Nekateri vidiki imunitete poslancev slovenskega in evropskega parlamenta v luči njenega odvzema

Diplomsko delo

Ljubljana, 2016

Nekateri vidiki imunitete poslancev slovenskega in evropskega parlamenta v luči njenega odvzema

Poslanska imuniteta je pravni inštrument, ki začasno ali trajno onemogoča tožbe, preiskave ali kazenski pregon v civilnih ali kazenskih zadevah proti članom parlamenta, njen namen pa je zaščititi nemoteno delovanje parlamenta in njegovo neodvisnost in ni osebni privilegij poslanca, temveč institucionalni privilegij parlamenta. V Sloveniji poslance ščitita poklicna in nepoklicna imuniteta, veljavna ureditev je večinoma povzeta po nekdanji ustavi SR Slovenije, pri čemer je poklicna imuniteta zelo podobna ureditvam v drugih članicah Evropske unije, nepoklicna pa je v vrsti elementov specifična in bistveno širša. Postopek za odvzem ali priznanje imunitete je podrobno urejen v poslovniku Državnega zbora, dosedanja praksa poslanske imunitete v Državnem zboru po mandatnih obdobjih pa kaže na nihanja ob uporabi tega instituta. V Evropskem parlamentu vse kaže na potrebo po drugačni ureditvi odvzema poslanske imunitete, saj se po obstoječi postopek odvzema imunitete ne more začeti, če pristojni nacionalni organi ne zaprosijo Evropskega parlamenta, da imuniteto evropskemu poslancu odvzame. Slovenski primeri imunitete pa kažejo na potrebo po spremembah tega instituta tudi v domači pravni ureditvi. Ključne besede: poslanska imuniteta, Državni zbor, Evropski parlament, odvzem imunitete. Some aspects of the immunity of Slovenian members of parliament and members of the European Parliament in regard of its waiver

Parliamentary immunity is the legal instrument which temporarily or permanently enables members of parliament not to be prosecuted or to be the subject of any investigation in regard of his personality. No action, neither civil, nor penal, can be directed against members of parliament. The purpose of the immunity is to protect uninterrupted functioning of the Parliament and itis independence and as such is not a personal privilege of members of parliament but institutional privilege of the Parliament. In Slovenia members of parliament are protected by non - liability and inviolability, existing regulatory framework is mostly based on the previous Constitution of Socialist Republic of Slovenia. While professional immunity is very similar to the existing legal rules in other member states of the European Union, on the other hand unprofessional immunity is more specific and in some segments goes beyond the legal rules in other member states.

Procedures regarding waiver or granting of immunity are in detail prescribed in the Rules of Procedure of the National Assembly, current practice regarding parliamentary immunity in the National Assembly shows wide variations when using this institute through different Parliament's terms. In the European Parliament, it all seems that different arrangements may be put in place in regard to waiver of immunity having in mind that the actual one does not foresee the procedure of waiver unless the competent national authorities pledge European Parliament to waiver immunity of European members of parliament of the member state in question. Slovenian cases regarding immunity shows also the need to change some provisions in national legal order.

Key words: Parliamentary immunity, National Assembly, European Parliament, waiver of immunity.

KAZALO UVOD ...... 6

1 RAZVOJ IN ZGODOVINA IMUNITETE ...... 9

1.1 Pojem imunitete ...... 9

1.1.1 Svoboda govora ...... 10

1.1.2 Nedotakljivost ...... 11

1.2 Zgodovina parlamentarne imunitete ...... 13

2 IMUNITETA POSLANCEV V SLOVENIJI ...... 17

2.1 Ustava ...... 17

2.2 Zakon o poslancih ...... 22

2.3 Zakon o kazenskem postopku ...... 23

2.4 Poslovnik Državnega zbora ...... 23

2.4.1 Postopek za odvzem ali priznanje imunitete ...... 23

2.5 Dosedanja praksa poslanske imunitete v Državnem zboru po mandatnih obdobjih 26

2.5.1 Mandatno obdobje 1992 – 1996 ...... 26

2.5.2 Mandatno obdobje 1996 – 2000 ...... 27

2.5.3 Mandatno obdobje 2000 – 2004 ...... 28

2.5.4 Mandatno obdobje 2004 – 2008 ...... 28

2.5.5 Mandatno obdobje 2008 – 2011 ...... 29

2.5.6 Mandatno obdobje 2011 – 2014 ...... 30

2.5.7 Mandatno obdobje 2014 – ...... 30

2.6 Predlogi za spremembo ustave – 83. člen ...... 33

3 IMUNITETA V USTANOVNIH ČLANICAH EVROPSKE UNIJE ...... 35

3.1 Belgija ...... 35

3.2 Francija...... 36

3.3 Italija ...... 37

3.4 Luksemburg ...... 39

3.5 Nizozemska ...... 39

3.6 Nemčija ...... 40

4 IMUNITETA V EVROPSKI UNIJI ...... 41

4.1 Imuniteta poslancev Evropskega parlamenta ...... 43

4.1.1 Poklicna imuniteta poslancev Evropskega parlamenta ...... 44

4.1.2 Nepoklicna imuniteta poslancev Evropskega parlamenta ...... 46

4.1.3 Procedura za odvzem imunitete ...... 47

4.2 Škandal »denar za zakon« ...... 48

4.2.1 Ernst Strasser ...... 49

4.2.2 Zoran Thaler ...... 50

4.2.3 Adrian Severin ...... 51

4.2.4 Pablo Zalba Bidegain ...... 52

5 ZAKLJUČEK ...... 54

6 LITERATURA ...... 55

UVOD

V diplomski nalogi bom skušal odgovoriti na vprašanje, ali je sedanja ureditev postopka, ki zadeva odvzem poslanske imunitete v Evropskem parlamentu ustrezna ali ne. Naloga je sestavljena tako, da bo najprej podana temeljna opredelitev z izhodišči, cilji in namenom, tezo in samo metodologijo dela. V nadaljevanju se za boljše razumevanje instituta poslanske imunitete ozrem v samo zgodovino in razvoj instituta poslanske imunitete v evropskem pravnem prostoru, nato pa osvetlim še položaj poslancev doma, v Republiki Sloveniji in položaj poslancev v Evropskem parlamentu. Ob tem obravnavam tudi postopke ter načine uveljavljanja in podeljevanja imunitete pri nas, v ustanovnih članicah Evropske Unije in v Evropskem parlamentu. Površno gledano bi laična javnost lahko razumela sistem podeljevanja imunitet kot dvotirno pravno prakso ali vzporeden pravni sistem, kar po eni strani tudi drži, po drugi pa seveda ne. V parlament izvoljena fizična oseba postane v trenutku ko ji je zaupan mandat javna oseba, ki seveda uživa določene privilegije, po drugi strani pa je ves čas njegovo početje pod budnim očesom javnosti, ki spremlja vsak njegov korak. Taka oseba bi morala imeti najvišje moralno etične lastnosti, njegov ego bi moral biti potisnjen na obrobje, zastopanje javnega interesa pa ves čas njegova osnovna prioriteta. Ker pa vemo, da je vsak človek že po predispoziciji nagnjen k skušnjavi, da sega po »nedovoljenem sadežu,« tako pridemo do srži naloge; nedovoljeno (koruptivno) ravnanje evropskega poslanca, ter se povprašamo po posledicah, ki jih tako ravnanje potegne za seboj.

V jedru naloge opišem konkretne primere takega ravnanja (Zoran Thaler, Adrian Severin, Ernst Strasser, Pablo Zalba Bidegain) in prikažem, po mnenju večine evropske javnosti, neustreznost sedanje ureditve s predlogom bodočih sprememb, ter oboje podprem z akademskimi argumenti.

V zaključku naloge povzamem še rezultate zastavljenih in izvedenih izhodišč.

Cilj diplomske naloge je torej opredelitev do aktualne ureditve poslanske imunitete v Republiki Sloveniji in Evropskem parlamentu s posebnim poudarkom na razlogih in postopkih za njen odvzem. Zdi se, da so nekatere države s staro evropsko demokracijo mnogo bolj podvržene ničelni toleranci do koruptivnih dejanj voljenih poslancev, države nekdanjega vzhodnega dela Evrope pa manj. Pa to drži? Drži seveda v toliko, kot bi lahko posplošeno

6 dejali, da so vsi črnci primitivni, da so vsi otroci alkoholikov predisponirani k temu, da postanejo tudi sami zasvojenci z alkoholom in da so vsi kadilci nekulturni in egocentrični, ker onesnažujejo prostore tistim, ki ne kadijo in s katerimi si te prostore tudi delijo. Ljudje so dobri in so slabi ne oziraje se na to, iz katere države prihajajo. Že Alfred Adler, znameniti avstrijski psihiater je v svojih izvajanjih trdil, da individuuma najbolj izoblikuje družba, šele nato družina in dedni vplivi. Nasprotno od Sigmunda Freuda ki je trdil, da je človek individuum s svobodno voljo in kot tak vpliva na svojo socialno mrežo, na svoje okolje. Trditi torej, da so lumpi le na vzhodu, na zahodu jih pa ni, je jalova teorija, ki ne vzdrži trezne razprave.

V nadaljevanju se oprem na členitev sodobnega pojma poslanske imunitete in njenega prenehanja, oz. odvzema, pod drobnogled pa vzamem še analizo konkretnega primera zlorabe poslanske imunitete in njenega prenehanja, oz. odvzema na podlagi koruptivnega dejanja, oz. odvzema in odpovedi imunitete na podlagi zakonskih določb o podelitvi imunitete v odnosu do Evropskega parlamenta ter parlamenta Republike Slovenije ter za poslance treh drugih držav. Avstrije, Romunije in Španije.

Namen naloge je prikazati in argumentirati, da so v preteklosti države ob ustanavljanju nadnacionalnih evropskih institucij v pravno ureditev po doseženem soglasju pri izdelavi pravnih aktov, vanje vnašale in prenašale institute iz svojih notranje pravnih ureditev. V nalogi se oprem tudi na to, kako se je ta prenos odražal v (pre)oblikovanju instituta imunitete poslancev, tj. voljenih predstavnikov v predstavniškem telesu posameznega naroda (posebno še v Republiki Sloveniji) in se izoblikoval v današnjo formo v primeru Evropskega parlamenta, kot tudi kako se je vzporedno s tem razvijal institut njenega odvzema.

Znotraj tega podpoglavja bom posebno pozornost posvetil še reakcijam evropskih poslancev, ki so se (zaradi lastnega protipravnega ravnanja in ravno te lastnosti, da imajo status evroposlanca) znašli v nedovoljenem položaju ter skušal konkretizirati, kako različno so se v taki situaciji osebnostno odzvali. Izhajam torej iz podmene, da razen osebnostnih lastnosti konkretno reakcijo v takih primerih opredeljuje prav dejstvo izvora (narodnosti) evroposlanca, tj. ali prihaja iz držav starih ali novih demokracij in tako skušal dokazati, da je po padcu berlinskega zidu za dosego zavesti o družbeno odgovornem ravnanju in sprejemanju posledic kot sankcijo za nedopustno ravnanje posameznega »izvoljenega 7 predstavnika ljudstva,« preteklo pač premalo časa. Tu bom opisal konkreten primer glede Slovenije (Zoran Thaler), Romunije (Adrian Severin), Avstrije (Ernst Strasser) in Španije (Pablo Zalba Bidegain) ter opisal postopke, ki so v zvezi s tem potekali tako v Sloveniji, kot v preostalih treh državah in v evropskem parlamentu. Prav na primeru takega družbeno deviantnega ravnanja, bom zastavil še tezo diplomske naloge.

Teza V Evropskem parlamentu je potrebno sprejeti drugačno ureditev odvzema poslanske imunitete od sedanje.

Obrazložitev:

S to tezo predpostavljam, da je potrebna drugačna ureditev odvzema poslanske imunitete od sedanje, ko se postopek odvzema imunitete ne more niti začeti, če pristojni nacionalni organi ne zaprosijo Evropskega parlamenta, da evropskemu poslancu odvzame imuniteto. Izpostavljam primer, kadar gre za koruptivna dejanja povezana s funkcijo evroposlanca, o čemer že obstaja Sklep Evropskega parlamenta o pogojih za izvajanje notranjih preiskav v zvezi s preprečevanjem goljufij, korupcije in kakršnega koli nezakonitega ravnanja, ki škoduje interesom skupnosti.

Za izdelavo diplomske naloge bom uporabljal naslednje raziskovalne metode:

Metoda analize pisnih virov za vire, ki se nanašajo na namen in ureditev poslanske imunitete, deskriptivna metoda za delovanje in prakse obravnavanega področja, npr. opredelitev osnovnih pojmov obstoječe ureditve s prakso podeljevanja in uveljavljanja ter odvzema imunitete z morebitnimi načrtovanimi ali predlaganimi spremembami, primerjalna metoda za ugotavljanje skupnih značilnosti in razlik pri ureditvi poslanske imunitete v Evropskem parlamentu, Republiki Sloveniji ter izbranih državah (Francija, Nemčija, Italija, Nizozemska, Belgija in Luksemburg), kot tudi v državah »ustanoviteljicah« Evropske unije.

Podatke za izdelavo te naloge nameravam zajemati preko Interneta (svetovnega spleta), zakonodaje, ki ureja položaj poslancev in ureditev njihove imunitete, vključno z ustavami držav članic in literature, ki zadeva to področje v slovenskem in drugih tujih jezikih.

1 RAZVOJ IN ZGODOVINA IMUNITETE

Imuniteta: pravica izvzetosti iz oblasti določenih zakonov, nedotakljivost (Slovar slovenskega knjižnega jezika 1994, 298). Ko smo bili ljudje še lovci in smo živeli v praskupnostih, se je vedno našel nekdo, ki je postal nesporen vodja in je užival spoštovanje celotnega plemena, oz. skupnosti. Sprva je bil to fizično najmočnejši predstavnik take skupnosti ali plemena in je kot vodja užival vrsto privilegijev, ki so bili drugim prepovedani. Z razvojem govora pa fizična moč na vsem lepem postane postranskega pomena.

1.1 Pojem imunitete

S pojmom imuniteta (latinsko immunitas – prost, nedotakljiv, posebno zavarovan, izvzetost od določenih splošnih obveznosti ali pravnih predpisov, ki se sicer uporabljajo zoper druge osebe) se na splošno označuje neodgovornost subjektov za njihova dejanja oziroma pravica ali privilegij posameznika, da je izvzet iz uporabe posameznih pravnih predpisov, ki se sicer uporabljajo za druge osebe. Pojem imunitete izvira iz opredelitve položaja monarha kot suverena, ki je absolutno, se pravi politično in pravno, neodgovoren za svoja dejanja, zaradi česar prevzemajo zanj odgovornost ministri. Absolutni monarh je odgovoren le pred bogom, oziroma ga zavezuje le naravno pravo (Zgonc 2006, 28).

Hardt (2015, 6) pa parlamentarno imuniteto opredeli kot pravni inštrument, ki začasno ali trajno onemogoča tožbe, preiskave ali kazenski pregon v civilnih ali kazenskih zadevah proti članom parlamenta. Namen imunitete je, da se zaščiti nemoteno delovanje parlamenta in njegova neodvisnost. Imuniteta po splošnem konsenzu ni osebni privilegij poslanca ampak institucionalni privilegij parlamenta. Kljub temu pa poslanci kot osebe zaradi imunitete niso odgovorni, so zaščiteni, kar je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom, kar je glavni vir kritik zagovornikov odprave imunitete.

Vsi sistemi imunitete vsebujejo vsaj en element iz te definicije parlamentarne imunitete, med parlamenti pa lahko obstajajo velike razlike glede obsega in posameznih značilnosti imunitet in njihove interpretacije.

Praviloma se imuniteta nanaša le na kazniva dejanja pri katerih poslancu grozi odvzem prostosti in ne za prekrške, civilne delikte ali disciplinske postopke, saj pri teh postopkih poslančevo delo v parlamentu ni ovirano.

Parlamentarno imuniteto lahko analiziramo s pomočjo sledečih sklopov (Van der Hulst 2000, 67):

 na koga se nanaša – ratione personae,  kako dolgo (časovno) velja – ratione temporis,  kje (lokacijsko) varuje – ratione loci,  za katera dejanja varuje – ratione materiae, poslansko imuniteto običajno ločimo na dve kategoriji:

 Non - liability, non - accountability, svoboda govora,  Inviolability, nedotakljivost

1.1.1 Svoboda govora Non - accountability lahko drugače povzamemo tudi kot pravico do svobode govora v parlamentu. Izhaja iz anglosaksonske pravne ureditve in je prisotna v praktično vseh parlamentarnih ureditvah. Pomeni zaščito pred pregonom zaradi mnenja in delovanja v parlamentu. Tovrstna imuniteta je največkrat trajna in časovno neomejena. Pri obsegu varovanja je večinoma uporabljena fraza »in the exercise of duties«, ki je lahko zelo široko interpretirana in pomeni tudi izjave, ki niso podane v parlamentu. To pa so lahko tudi časopisne izjave, radijski in televizijski intervjuji, pa tudi (pred)volilne izjave, ki največkrat ne sodijo pod tako zaščito. Prav tako pod imuniteto ne sodijo kršitve poslovnika parlamenta ali parlamentarnega kodeksa, za katere parlament lahko izreče disciplinske ukrepe. V večini parlamentov te vrste imunitete ni mogoče odvzeti, poslanci pa se ji tudi ne morejo odreči (Zgonc 2006, 32).

Kot pravi Wigley (v Toornstra 2012, 11) je non - liability sestavljena iz pravice svobode, pravice trditve in pravice imunitete. Predstavnik ima pravico svobode ker ni zavezan nikomur in je svoboden pri opravljanju svojega dela. Ostali imajo nalogo, da mu ne preprečujejo izvajanje njegovega dela – pravica do trditve. Ta pa je podkrepljena še z državno uporabo sile za preprečitev vmešavanja v delo predstavnika.

Ratione personae

V večini držav z britansko parlamentarno tradicijo (Velika Britanija, Kanada, Nizozemska, Švica…) je obseg zaščitenih oseb širši, saj zajema tudi ministre in celo vse tiste, ki sodelujejo v delu parlamenta. To pa so lahko priče, odvetniki in uradniki (Van der Hulst 2000, 72).

Za francoski parlamentarni sistem, ki so ga po letu 1990 prevzele tudi vse nove članice Evropske unije pa velja, da so imunitete deležni samo poslanci.

Ratione temporis

V Francoskem sistemu večinoma velja, da so poslanci deležni imunitete od dneva izvolitve (Belgija, Italija, Slovenija) ali od dneva zaprisege (Avstrija, Madžarska, Ciper).

Države z Britansko tradicijo podelijo imuniteto ob prvem zasedanju parlamenta, saj svoboda govora ponekod velja samo med zasedanji parlamenta (Velika Britanija, Avstralija, Irska) Non-accountability velja do razpusta parlamenta, imuniteta za izrečene besede in glasove pa je časovno neomejena (Van der Hulst 2000, 73).

Ratione loci

V večini držav je non - accountability vezana na izvajanje parlamentarnega mandata in ne na mesto kjer je bila izjava podana. Izjave, ki niso povezane z mandatom pa so izvzete iz imunitete. V nekaterih državah kot so Nemčija, Velika Britanija, Finska, Irska, pa je uzakonjena omejitev tega privilegija na delovanje v parlamentu (Van der Hulst 2000, 75).

Ratione materiae

Imuniteta večinoma velja za izjave, resolucije, predloge zakonov, glasovanja in poslanska vprašanja v ustni ali pisni obliki. Samo majhna skupina držav (Grčija, Madžarska, Romunija) ščiti poslance tudi za izjave v govorih, pogovorih na radiu, televiziji ali v tiskanih medijih (Van der Hulst 2000, 70).

1.1.2 Nedotakljivost Nedotakljivost (Inviolability) izvira iz francoske parlamentarne zgodovine in daje poslancem imuniteto pred priporom in zaporom, brez dovoljenja parlamenta. Nanaša se na predmetne zadeve, ki nimajo povezave z delom parlamenta. Obseg pravic, ki izvirajo iz te imunitete je po državah zelo različen. V nekaterih državah, npr. Nizozemska, poslanci te imunitete sploh

11 nimajo. Tudi v Veliki Britaniji in na Irskem ima nedotakljivost zelo majhen obseg, saj velja samo za civilne delikte, ki danes praktično niso več aktualni. V mnogih državah so iz te imunitete izključeni manjši prekrški in disciplinski postopki, pri katerih zagrožene kazni niso moteče za delo parlamenta, njegovo neodvisnost in ugled. V primeru da poslanca zalotijo pri flagrantnem deliktu pa je v večini primerov imuniteta avtomatično odvzeta. Potrebno je le obvestiti parlament o postopku odvzema prostosti. V nekaterih zakonodajah pa je tudi pri flagrantnih deliktih določena meja resnosti dejanja pri kateri se odvzame imuniteta. Zelo redke države ne dovoljujejo odvzema te imunitete kot na primer Velika Britanija, pa še tam nedotakljivost velja samo za civilne delikte. Največje razlike pri odvzemu imunitete v različnih državah so glede uradnikov, ki smejo podati zahtevo za odvzem imunitete. V nekaterih državah kot je denimo Ciper, o odvzemu imunitete odloča vrhovno sodišče in ne parlament. Ponekod se lahko parlamentarci sami odpovejo imuniteti, vendar je to v nasprotju s tezo, da je imuniteta pravica parlamenta in ne posameznika, zato v večini držav to ni mogoče (Zgonc 2006, 30).

Ratione personae

V večini držav imuniteta velja samo za člane parlamenta. Države s širšo imuniteto pa lahko razdelimo na dve skupini. V prvi so države z britansko parlamentarno tradicijo in majhnim obsegom imunitete, ki pa so jo deležni tudi tisti, ki pričajo v parlamentu ali njegovih odborih. Druga skupina držav pa nedotakljivost podeljuje tudi predsednikom vlad (Belgija, Švica), ministrom (Belgija) ali pa sodnikom (Švica, Makedonija, Slovenija) (Van der Hulst 2000, 82).

Ratione temporis

Za začetek imunitete je največkrat predvidena izvolitev poslancev, v nekaterih primerih pa zadostuje že zaprisega. Imuniteta je omejena s trajanjem mandata. Pogosta je tudi omejitev imunitete na zasedanje parlamenta, vendar navadno v praksi vrzel med koncem ene seje in začetkom druge ne obstaja in je ta formulacija zgolj formalna (Van der Hulst 2000, 82).

Ratione loci

Z vidika nedotakljivosti ni pomembno kje se je dogodek ali kršitev s strani parlamentarca zgodila. Omenimo pa lahko Veliko Britanijo, kjer so poslanci zaščiteni pred aretacijo samo in le na poti v ali iz parlamenta ( Van der Hulst 2000, 84).

Ratione materiae

Nedotakljivost je največkrat omejena na kazenske postopke v zelo omejenem obsegu. Posebnost je britanski sistem, ki ne obsega kazenskih niti disciplinskih postopkov ampak samo civilne delikte (Van der Hulst 2000, 84).

Imuniteto lahko razdelimo tudi na:

 Materialno imuniteto, ki varuje nosilca pred kazensko odgovornostjo,  Formalno ali procesno imuniteto, ki varuje poslanca pred uvedbo kazenskega postopka ali odvzemom prostosti,  Poklicno ali funkcionalno imuniteto, ki poslanca varuje pred postopkom za dejanja storjena pri opravljanju funkcije,  Nepoklicno imuniteto, ki poslanca varuje pred uvedbo kazenskega postopka ali odvzemom prostosti za dejanja storjena izven opravljanja funkcije,  Absolutno imuniteto, ki poslanca varuje v času trajanja mandata in po koncu mandata,  Relativno imuniteto, ki poslanca varuje le v času trajanja mandata. Imunitete se lahko uporabljajo sočasno, saj je na primer poklicna imuniteta tako materialna kot tudi absolutna (Grad 2000, 240).

1.2 Zgodovina parlamentarne imunitete

Prve zametke parlamentarne imunitete najdemo že v starem Rimu, ko so si plebejci izbojevali pravico, da so na tribunalih, ki bi jim v tistem času lahko rekli kar parlament, razpravljali o za njih pomembnih zadevah in sprejemali zakone, ki so veljali v celotnem Rimu. Vsak napad ali oviranje njihovega dela se je po zakonu Lex Valeria - Horatia iz leta 449 pred našim štetjem, kaznoval s smrtno obsodbo (Ameller v Van der Hulst 2000, 63).

Kot pa pravita Cerar in Kaučič (1995, 52), izvira ideja poslanske imunitete predvsem iz angleške parlamentarne zgodovine in tamkajšnjega merjenja moči med parlamentom in monarhom. Ta, večstoletni antagonizem v katerem se je preko posamičnih primerov uveljavilo pravilo, da je potrebno poslancem zagotoviti svobodo govora in ostale

13 svoboščine in pravice, je pravzaprav trajal do uveljavitve Listine pravic (Bill of Rights) leta 1689.

Prve pravice posameznika napram vladarju so zapisane že v Magni Carti iz leta 1215, kjer v 39. točki navaja:

»noben svoboden človek ne sme biti prijet ali zaprt, ne smejo se mu odvzeti pravice ali lastnina. Ne sme se ga izgnati ali mu odvzeti položaj, niti se ne sme proti njemu uporabiti sile ali pripraviti drugih da bi storili to, razen v primeru pravnomočne sodbe, ali če tako zahteva zakon« (The British Library 2015).

Vendar, še v 14. stoletju, pa tudi kasneje, niso bili redki primeri, ko je kralj zaradi nastopa ali govora v parlamentu naročil zaprtje ali celo usmrtitev parlamentarca!

Za začetek priznanja svobode govora v parlamentu se navaja primer angleškega predstavniškega doma (House of Commons) in njegovega predstavnika Thomasa Haxeya. Parlament je na njegovo pobudo leta 1397 sprejel predlog, ki bi zmanjšal škandalozno visoke stroške vzdrževanja kraljevskega dvora Richarda II. Kralj je takoj zahteval, da se poslanec kaznuje in Haxeya je sodišče spoznalo za krivega izdaje, kot pobudnika dejanja uperjenega proti kralju in dvoru, ter ga obsodilo na smrtno kazen (Van der Hulst 2000, 66). Še istega leta pa je kralj Henrik IV., ki je nasledil Richarda II., Huxeya spustil na prostost. Vzrok za to je bila prošnja za razveljavitev obsodbe, saj je le ta nasprotovala pravu in običajem, ki že od prej obstoje v parlamentu. Tudi predstavniški dom je na kralja naslovil peticijo, v kateri je podrobno utemeljil svojo zahtevo po Haxeyevi osvoboditvi, s čemer je pokazal interes parlamenta, da zavaruje svojega člana (Cerar in Kaučič 1995, 53).

Še značilnejši je primer parlamentarnega predstavnika Stroda iz leta 1512, v času vladavine Henrika VIII. Njega (Stroda) je sodišče obsodilo na zaporno kazen in plačilo odškodnine zaradi njegovega predloga zakona o rudnikih cinka v Cornwallu. Da bi ga osvobodili, je parlament skupaj in v soglasju s kraljem sprejel zakon, s katerim je razveljavil navedeno sodbo in določil, da se razglasijo za neveljavne in nične vse obtožbe, obsodbe, globe in kazni, ki jih je Strod utrpel ali bi morebiti bile izrečene v zvezi s katerim koli zakonom ali mnenjem, ki je bilo izraženo v okviru delovanja, ki je v pristojnosti

14 parlamenta, kar velja tako za sedanji, kot tudi za prihodnje parlamente (Cerar in Kaučič 1995, 53).

Angleški kralji so v tistem času vedno bolj spoštovali pravico parlamenta do imunitete, vendar pa je bilo potrebno za popolno uveljavitev počakati vse do konca 17. stoletja, ko je angleški parlament leta 1689 sprejel Listino pravic (Bill of Rights), ki je na ustavnopravni ravni priznala poslancem svobodo govora in s tem imuniteto.

Kot pravi Listina pravic v 9. členu:

»Svoboda govora in razprave ali postopka ne sme biti predmet obtožbe ali vprašanja na kateremkoli sodišču ali kraju izven parlamenta« (The National Archives, 2003).

S tem dokumentom je bila v Angliji uvedena poklicna imuniteta oziroma imuniteta neodgovornosti, medtem ko nepoklicne imunitete (imunitete nedotakljivosti) Angleži ne poznajo (Cerar in Kaučič 1995, 53). Kot pravi Encyclopedia Britannica (2016) je bilo s tem vladarju onemogočeno vmešavanje v delo parlamenta in tudi sodstva, brez odobritve parlamenta ni bilo več mogoče ukinjati zakonov. Kot že omenjeno, je bila uzakonjena svoboda govora v parlamentu, velik pomen pa je pridobila svoboda govora tudi na vsakokratnih volitvah v parlament.

Po angleški ureditvi se zgleduje tudi ureditev imunitete v Združenih državah Amerike, saj je vezana na tradicijo, običajno pravo (podobno kot v Angliji) normirana pa je izrecno na zvezni ustavni ravni. Poklicna imuniteta oziroma imuniteta neodgovornosti je poslancem zagotovljena z Aktom konfederacije, ki je bil sprejet 9. julija 1778. Nepoklicna imuniteta je v ZDA zagotovljena le v zelo omejenem obsegu, tako da o njej skorajda ni mogoče govoriti. Članov kongresa ni dovoljeno pripreti med zasedanjem kongresa, kar pa ne velja, če storijo kaznivo dejanje, izdajo ali dejanje zoper javni red in mir. Ker pa po ameriški sodni praksi dejanja zoper javni red in mir zajemajo praktično vse prekrške in kršitve zakona za katere se oseba lahko kazensko preganja lahko rečemo, da je nepoklicna imuniteta članov kongresa le formalna. V praksi je namreč uveljavljeno, da so člani kongresa zakonsko izenačeni z ostalimi državljani kadar gre za odgovornost za kazniva dejanja (Cerar in Kaučič 1995, 54).

Če velja Anglija in njena pravica do svobode govora za začetnico poklicne imunitete, pa je Francija tista, ki je zgodovinsko gledano zibelka nepoklicne imunitete. 15

Do leta 1789 sistem absolutne monarhije ni dopuščal možnosti za uveljavitev poslanske imunitete. Skupščina, ki jo je 5. maja 1798 sklical kralj Ludvik XVI. je bila tista, ki je sprožila zahtevo po uvedbi poslanske imunitete. Stanovi so v tistem času zasedali ločeno, kar je najštevilčnejšim predstavnikom tretjega stanu (584) onemogočalo, da uveljavijo svojo voljo pri odločanjih napram predstavnikom plemstva (270) in duhovščine (291) saj sta obe skupini praviloma preglasovali tretji stan. V naslednjih petih tednih zasedanja je potekal boj tretjega stanu za skupno zasedanje, pri čemer so nato ti predstavniki zaradi neuspešnih poskusov dogovora in na podlagi svoje ugotovitve, da predstavljajo 96 % celotnega prebivalstva, dne 17. junija 1789 razglasili Narodno skupščino. Zaostrovanje razmer v naslednjih dneh je pripeljalo do tega, da je vojska obkolila skupščino s poslanci, ki je niso hoteli zapustiti. V takem ozračju so poslanci na predlog Mirabeauja sprejeli resolucijo o poslanski imuniteti (Cerar in Kaučič 1995, 53).

»Narodna skupščina izjavlja, da je integriteta vsakega poslanca nedotakljiva, zaupanja nevredni in izdajalci naroda in krivi za težak zločin so tiste osebe, skupnosti, sodišča ali odbori, ki bi si med, ali po koncu sedanjega zasedanja drznili preganjati, voditi preiskavo ali dati zapreti poslanca zaradi kakršnegakoli njegovega predloga, nasveta, mišljenja ali govora v skupščini treh stanov. Narodna skupščina sprejema odločitev, da bo v takšnih primerih uvedla potrebne ukrepe, da bi našla, preganjala in kaznovala vse tiste, ki so pobudniki, preiskovalci ali izvršitelji takih dejanj.« S to resolucijo je bila v Franciji uvedena poklicna imuniteta poslancev, medtem ko je bila nepoklicna imuniteta ali imuniteta nedotakljivosti, sprejeta leto kasneje (Cerar in Kaučič 1995, 53).

Spomladi leta 1790 je sodišče v Toulousu dalo zapreti poslanca Lautreca zaradi suma sodelovanja v protirevolucionarnem gibanju. Poslanec se je skliceval na imuniteto, sodišče pa se je, čeprav predpisi tega niso zahtevali, obrnilo na Narodno skupščino, katere član je bil poslanec in jo v zvezi s tem zaprosilo za mnenje. Petindvajsetega junija je skupščinski odbor, ki je zadevo obravnaval skupščino seznanil s svojim stališčem, da sklicevanje na imuniteto nima osnove. Po resoluciji imuniteta varuje poslanca izključno pri opravljanju njegove poslanske funkcije, se pravi podajanju mnenj, predlogov in izjav in še to izključno v parlamentu. Na zasedanju skupščine pa se je Robespierre postavil v bran soposlancu Lautrecu in se zavzel za uveljavitev imunitete nedotakljivosti. Naslednji dan so po razpravi o tem sprejeli deklaracijo o nepoklicni imuniteti. S to deklaracijo je v

Franciji dovoljeno zbiranje dokazov in začetek preiskave proti poslancem, sodišče pa mora pred obtožbo ali obsodbo poslanca pridobiti dovoljenje Narodne skupščine za začetek postopka. Tudi aretacija je mogoča le na podlagi predhodne odobritve, ko se skupščina tako odloči po pregledu obvestil in dokaznih sredstev. Če pa je poslanec ujet pri kaznivem dejanju na licu mesta, tako privoljenje ni potrebno in zanj veljajo enaki zakoni kot za navadne državljane (Cerar in Kaučič 1995, 54).

2 IMUNITETA POSLANCEV V SLOVENIJI

V Sloveniji poslance ščiti tako poklicna kot nepoklicna imuniteta. Ustavna ureditev se v grobem ne razlikuje od ureditve v prejšnji Ustavi SR Slovenije iz leta 1974, ko je bila Slovenija še del jugoslovanske federacije. Kljub bistveno drugačnemu ustavnemu sistemu je veljavna ureditev večinoma povzeta po prejšnji ustavi. Poklicna imuniteta je zelo podobna ureditvi v drugih članicah Evropske unije, nepoklicna imuniteta pa je v vrsti elementov specifična in bistveno bolj ekstenzivna (Grad 2005, 1).

Poslansko imuniteto opredeljujejo:

 Ustava,  Zakon o poslancih,  Zakon o kazenskem postopku in  Poslovnik državnega zbora

Ustava Republike Slovenije (83. člen) predpisuje tako poklicno kot nepoklicno imuniteto poslancem Državnega zbora, enako imuniteto kot poslanci pa uživajo tudi člani Državnega sveta (100. člen). Podrobneje je poslanska imuniteta določena v Zakonu o poslancih (21. in 22. člen) in v Poslovniku Državnega zbora (203. do 214. člen). Zakon o kazenskem postopku (136. člen) določa pridobitev dovoljenja Državnega zbora ali Državnega sveta. Vsebinsko je na enak način določena tudi imuniteta člana Državnega sveta v Zakonu o Državnem svetu (60. člen) in Poslovniku Državnega sveta.

2.1 Ustava

Imuniteta je v Ustavi Republike Slovenije (1991) urejena v 83. členu, ki pravi:

Poslanec državnega zbora ni kazensko odgovoren za mnenje ali glas, ki ga je izrekel na sejah državnega zbora ali njegovih delovnih teles.

Poslanec ne sme biti priprt, niti se zoper njega, če se sklicuje na imuniteto, ne sme začeti kazenski postopek brez dovoljenja državnega zbora, razen če je bil zaloten pri kaznivem dejanju, za katero je predpisana kazen zapora nad pet let.

Državni zbor lahko prizna imuniteto tudi poslancu, ki se nanjo ni skliceval ali ki je bil zaloten pri kaznivem dejanju iz prejšnjega odstavka.

V prvem odstavku 83. člena ustave je opredeljena poklicna in materialna imuniteta poslancev, ki jim omogoča izražanje mnenj in glasovanje(a) po lastni vesti.

Poklicna imuniteta poslancu omejuje njegovo neodgovornost za izrečena mnenja in za njegovo glasovanje na seje Državnega zbora in seje delovnih teles Državnega zbora, kar pomeni funkcionalno in prostorsko omejitev. Pri tem pa ni nujno da te seje potekajo v prostorih Državnega zbora. V primeru da poslanec izreče svoje mnenje samo v prostorih Državnega zbora, ne pa v času trajanja seje, imuniteta za tako izjavo ne velja (Grad 2000, 240).

Materialna imuniteta poslancu omogoča, da na sejah Državnega zbora in delovnih telesih (komisijah) izraža svoja mnenja in prosto glasuje, ne da bi bil za to kazensko odgovoren ali priprt. V slovenski ustavi je imuniteta, za razliko od večine drugih držav, striktno vezana na kazensko odgovornost in izključuje druge oblike odgovornosti (civilna, politična odgovornost) (Grad 2000, 240).

Kot primer izvzetosti civilne odgovornosti lahko navedemo bivšega poslanca Iva Hvalico in civilno tožbo nekdanjega podsekretarja na Ministrstvu za šolstvo, Nikolaja Žiberta. V razpravi ob interpelaciji šolskega ministra Slavka Gabra, 23. septembra 1998, mu je Hvalica očital, da se je s korupcijo okoristil pri izbiri investitorjev za gradnjo šol, za kar ga je podsekretar Žibert tožil zaradi žaljive obdolžitve. Poslanec Hvalica je bil pravnomočno obsojen na plačilo odškodnine! Kasneje se je pritožil na Ustavno sodišče, kjer pa je bila njegova pritožba zavrnjena. Ustavni sodniki so ugotovili jasen, konkreten in nedvoumen očitek korupcije v govoru Hvalice, ni pa navedel nobenih okoliščin, ki bi izkazovale, da je imel utemeljene razloge, da je verjel v resničnost svojih navedb (STA 2003; Kosovel 2008).

Navedemo lahko ločeno mnenje ustavne sodnice dr. Mirjam Škrk (Ustavno sodišče 2004, 4)

V predmetni zadevi se nisem izrekla za sprejem ustavne pritožbe. Civilni senat je v sklepu o njeni zavrnitvi (podobno kot Ustavno sodišče odločbi št. Up-462/02) dovolj prepričljivo odgovoril, zakaj ustavnemu pritožniku kot poslancu ni bila kršena pravica do svobode izražanja po prvem odstavku 39. člena Ustave s tem, ko mu sodišči nista priznali poslanske imunitete po prvem odstavku 83. člena Ustave (poklicna ali materialna poslanska imuniteta) za izjave, izrečene za govorniškim odrom v Državnem zboru. Strinjati se moram tudi z obrazložitvijo senatnega sklepa, da preostalih trditev v ustavni pritožbi, ki se nanašajo na pravico do svobode govora po 39. členu Ustave in na tehtanje v primeru kolizije med to pravico in pravicami osebnosti, ni bilo treba preizkušati, ker glede teh trditev ni podano materialno izčrpanje pravnih sredstev (točki 4 in 5 obrazložitve). Pri tem se je ustavni pritožnik skliceval še na zgodovinsko razlago (Pitamic, Država) in na primerjalnopravno ureditev v drugih demokratičnih državah, v katerih poklicna imuniteta poslanca ni omejena zgolj na kazensko odgovornost.

Prvi odstavek 83. člena Ustave določa, da poslanec Državnega zbora ni kazensko odgovoren za mnenje ali glas, ki ga je izrekel na sejah Državnega zbora ali njegovih delovnih teles. Ustavno sodišče je v točki 3. obrazložitve sklepa zapisalo, da gre v tej določbi za poklicno ali materialno imuniteto. Nadalje je ugotovilo, da je po slovenski Ustavi poslanska imuniteta omejena zgolj na varstvo pred kazensko odgovornostjo. Ker gre pri kazenski in civilni odgovornosti za dve različni vrsti odgovornosti, po mnenju Ustavnega sodišča ni mogoče sklepanje od večjega k manjšemu, kot se nanj sklicuje ustavni pritožnik, temveč pride v poštev sklepanje po nasprotnem (argumentum a contrario), ki pripelje do ugotovitve, da je po Ustavi poslanska imuniteta glede civilne odgovornosti izključena. Iz te točke obrazložitve izhaja, da Ustavno sodišče ni pristojno za presojo primernosti ustavne ureditve in zato ne more upoštevati navedb ustavnega pritožnika o tem, kako je poslanska imuniteta urejena v nekaterih drugih državah. Tem zaključkom ni mogoče oporekati.

Iz obrazložitve sklepa o nesprejemu ustavne pritožbe je razvidno, da slovenska teorija stoji na stališču, da prvi odstavek 83. člena Ustave pokriva zgolj kazensko imuniteto poslanca Državnega zbora. Ne gre pa prezreti, da 83. člen Ustave, ki se nanaša na 19

imuniteto poslanca izhaja iz nekdanje delegatske skupščinske ureditve, ki ni poznala delitve oblasti. Tudi Kaučič pravi: "Institut poslanske imunitete (se) v novi ustavi Republike Slovenije iz leta 1991 bistveno ne razlikuje od ureditve v prejšnji ustavi.

V materialni imuniteti prav tako niso zajeta vsa kazniva dejanja, ki jih poslanec naredi v sklopu dela parlamenta ampak samo tista kazniva dejanja, ki jih stori z svojim glasom, besedo, mnenjem in so s tem povezana z delom in funkcijo poslanca v parlamentu. Po kazenskem zakoniku so to naslednja kazniva dejanja, za katera velja materialna imuniteta. Ta dejanja so sledeča. Razžalitev po 158. členu kazenskega zakonika, obrekovanje po 159. členu kazenskega zakonika, žaljiva obdolžitev po 160. členu kazenskega zakonika, opravljanje (klevetanje) po 161. členu kazenskega zakonika, očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja po 162. členu kazenskega zakonika, sramotitev Republike Slovenije po 163. členu kazenskega zakonika, sramotitev tuje države ali mednarodne institucije po 164. členu kazenskega zakonika, sramotitev slovenskega naroda ali narodnih skupnosti po 165. členu kazenskega zakonika, javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po 297. členu kazenskega zakonika, izdaja tajnih podatkov po 260. členu kazenskega zakonika (Zgonc 2006, 39). Poklicna, prav tako pa tudi materialna imuniteta poslancev je absolutna, kar pomeni, da velja v celotnem času trajanja mandata in tudi po njegovem prenehanju. Poslanec se tej imuniteti ne more odreči.

Procesna oziroma nepoklicna imuniteta varuje poslance pred odvzemom svobode in kazenskim postopkom za dejanja, ki niso nujno povezana z opravljanjem poslanske funkcije. Tako opredeljena procesna imuniteta razlikuje tri različne situacije.

Poslanec se ne sklicuje na imuniteto. V tem primeru je lahko priprt, kazenski postopek zoper njega se lahko začne. Pristojni organ je dolžan obvestiti Državni zbor o priporu ali začetku postopka, ni pa potrebno njegovo dovoljenje. Kljub temu lahko Državni zbor na pobudo mandatno volilne komisije takemu poslancu imuniteto prizna naknadno, kajti imuniteta ni vzpostavljena zaradi interesov poslanca, temveč je ta v javnem interesu (Grad in drugi 1996, 341).

Poslanec se sklicuje na imuniteto. Poslanec zato ne sme biti priprt, kazenski postopek zoper njega pa se ne sme začeti brez dovoljenja Državnega zbora. Pristojni državni organ mora, preden poslanca, ki se sklicuje na imuniteto pripre ali začne proti njemu kazenski postopek,

20 zato dobiti dovoljenje Državnega zbora. Tako dovoljenje ni potrebno tedaj, če je bil poslanec zaloten pri kaznivem dejanju za katerega je zagrožena kazen višja od petih let. Državni zbor lahko na predlog mandatno volilne komisije poslancu ki se sklicuje na imuniteto le - to prizna in ne da dovoljenja za pripor ali začetek kazenskega postopka, ali pa takšno dovoljenje da, kar pomeni, da poslancu ne prizna imunitete (Grad in drugi 1996, 341).

Poslanec je bil zaloten pri kaznivem dejanju za katerega je predvidena kazen zapora nad pet let. Lahko je priprt in se zoper njega lahko začne kazenski postopek, četudi bi se skliceval na imuniteto. Pristojni državni organ ne potrebuje poprejšnjega dovoljenja Državnega zbora, ker se v tem primeru šteje, da je dejanje deloma že dokazano, ali pa obstoji možnost neutemeljenega pregona poslanca, kar je manj verjetno. Pristojni državni organ mora o priporu in začetku kazenskega postopka zoper poslanca nemudoma obvestiti Državni zbor. Državni zbor ima po ustavi tudi takemu poslancu možnost priznati imuniteto (Grad in drugi 1996, 341).

Če primerjamo našo ustavno ureditev procesne imunitete, lahko opazimo nekaj posebnosti. Po ustavi se lahko poslanec odreče imuniteti, medtem ko v primerjalnopravni teoriji velja, da se poslanec ne more odreči imuniteti, ker ta deluje neodvisno od njegove volje, zato o imuniteti odloča samo parlament, katerega član je poslanec, ne pa poslanec sam. Že Pitamic v Državi (1996, 372) pravi, da »ker sta obe vrsti imunitet določeni radi svobodnega poslovanja parlamenta in ne v osebnem interesu njegovih članov, se le ti ne bi mogli odreči imuniteti.«

V primerjavi z večino držav kjer poslanci nimajo imunitete za flagrantne delikte, velja po naši ustavi to samo za flagrantna kazniva dejanja, za katera je zagrožena zaporna kazen nad pet let. Posebnost naše ureditve imunitete pa je tudi v tem, da lahko Državni zbor naknadno prizna imuniteto tudi takemu poslancu (Cerar in Kaučič 1996, 62).

Posebnost naše ureditve v primerjavi z drugimi je tudi ta, da je potrebno dovoljenje parlamenta tako za pripor kot tudi za začetek kazenskega postopka. Primerljivo ureditev večinoma poznajo ustave v katerih je procesna imuniteta omejena na čas zasedanja parlamenta, medtem ko je pri nas le - ta omejena na celotno mandatno obdobje (Cerar in Kaučič 1996, 62).

Je pa procesna imuniteta v Sloveniji bolj omejujoča glede drugih preiskovalnih dejanj, saj poslancem imuniteta ni priznana v predkazenskem postopku za osebno in hišno preiskavo ter tudi za odstop od tajnosti pisem in drugih občil (Kaučič 2005, 62).

Procesna imuniteta je za razliko od materialne imunitete relativna, saj poslanca varuje le v času trajanja mandata v Državnem zboru, če se nanjo sklicuje in mu jo Državni zbor prizna. V času trajanja mandata poslanca se relativno pregon prekine, relativni zastaralni roki ne tečejo, vendar pa v primeru absolutnega zastaralnega roka proti takemu poslancu ni več mogoče sprožiti ali nadaljevati kazenskega postopka. Proti poslancu je po koncu mandata mogoče začeti kazenski postopek za kaznivo dejanje storjeno v času mandata, za katero mu je bila priznana imuniteta (razen v primeru absolutnega zastaranja). Za procesno imuniteto lahko rečemo da je poklicna in nepoklicna, saj velja za dejanja povezana s funkcijo poslanca in jih poslanec naredi v sklopu dela parlamenta, če izvzamemo glasovanje in mnenje poslanca, kot tudi dejanja zunaj poslanske funkcije, ki so storjena v času trajanja mandata (Grad in drugi 1996, 342).

2.2 Zakon o poslancih

Zakon o poslancih ureja poslansko imuniteto v drugi točki IV. poglavja, in sicer v 21. členu dobesedno povzema prvi odstavek 83. člena ustave, ki ureja materialno in poklicno imuniteto, v 22. členu pa dobesedno povzema drugi in tretji odstavek 83. člena ustave, ki ureja nepoklicno, procesno imuniteto. Dvaindvajseti člen je dopolnjen z drugim odstavkom, ki določa, da mora o zahtevi pristojnega državnega organa za pripor ali začetek kazenskega postopka v primeru, da se poslanec sklicuje na imuniteto, Državni zbor na predlog volilno imunitetne komisije odločiti najkasneje v tridesetih dneh od dneva vložitve zahteve. Cerar in Kaučič (1995, 63) tudi pravita, da je iz te določbe razvidno, da mora o priznanju ali odvzemu imunitete vedno odločati Državni zbor, kar pomeni, da ima glede imunitete zadnjo besedo vedno parlament in ne poslanec ali kak drug državni organ.

Imuniteto poslancev obravnava tudi 9. člen, ki najprej v tretjem odstavku pravi, da »poslancu preneha mandat, če je s pravnomočno sodbo obsojen na nepogojno kazen zapora, daljšo od šest mesecev«, v zadnjem odstavku pa določa, da mandat poslancu ne preneha, če Državni zbor sklene da lahko opravlja poslansko funkcijo. To lahko razumemo kot preložitev

22 izvrševanja zaporne kazni do prenehanja poslanskega mandata, s čemer se poslancu omogoči nemoteno izvrševanje funkcije.

2.3 Zakon o kazenskem postopku

Zakon o kazenskem postopku v 136. členu določa, da je v primeru, da se poslanec sklicuje na imuniteto, za začetek postopka potrebno dovoljenje Državnega zbora. Če sodišče začne postopek in kasneje ugotovi, da državni tožilec ni predložil dovoljenja Državnega zbora, mora sodišče postopek prekiniti, v primeru da je postopek že v zaključni fazi, pa mora obtožni akt zavreči.

2.4 Poslovnik Državnega zbora

Poslovnik Državnega zbora v sedanji obliki je bil sprejet leta 2002 ter dopolnjen ali spremenjen v letih 2004, 2007, 2010 in 2013. V poslovniku so urejeni predvsem postopki v zvezi z imuniteto poslancev Državnega zbora.

Že za 203. člen poslovnika Grad (2005, 3) pravi, da je ta določba vsebinsko gledano ustavnega pomena, saj določa trajanje poslanskega mandata. Ta traja od potrditve do prenehanja mandata.

V 204. in 205. členu je določeno, da je potrebno vedno obvestiti Državni zbor o priporu ali začetku kazenskega postopka proti poslancu ne glede na dejstvo ali se poslanec sklicuje na imuniteto ali ne in ali je bil zaloten pri flagrantnem kaznivem dejanju za katerega je zagrožena kazen več kot pet let ali ne. O priznanju ali nepriznanju imunitete vedno odloči Državni zbor ob pomoči mandatno volilne komisije. To možnost ima tudi v primeru, da se poslanec ne sklicuje na imuniteto ali pa je zaloten pri flagrantnem kaznivem dejanju.

Členi od 206 do 209 obravnavajo predvsem postopek za odvzem ali priznanje imunitete, medtem ko v členih 210 do 214 obravnava določbe v zvezi z imuniteto drugih nosilcev javnih funkcij kot so ustavni sodniki in varuh človekovih pravic.

2.4.1 Postopek za odvzem ali priznanje imunitete Po poslovniku Državnega zbora mora pristojni državni organ, ki namerava poslanca ki se sklicuje na imuniteto pripreti ali začeti proti njemu kazenski postopek, poslati zahtevo za pripor ali začetek kazenskega postopka predsedniku Državnega zbora (204. člen poslovnika).

V primeru flagrantnega delikta, ali če se poslanec ni skliceval na imuniteto, pa mora poslati predsedniku Državnega zbora obvestilo o priporu ali začetku kazenskega postopka.

Predsednik Državnega zbora mora po poslovniku (205. člen) zahtevo za odobritev pripora oziroma začetek kazenskega postopka ali obvestilo o priporu ali začetku kazenskega postopka takoj posredovati mandatno volilni komisiji.

Kadar je potrebno o odvzemu oz. priznanju imunitete odločati med dvema sejama Državnega zbora in glede na okoliščine primera ni mogoče počakati do prve prihodnje seje, odloči o odvzemu ali priznanju imunitete, mandatno-volilna komisija. Mandatno volilna komisija vedno tudi takoj odloča o priznanju ali odvzemu imunitete poslancu, ki je v priporu. Državni zbor na prvi naslednji seji to odločitev mandatno volilne komisije potrdi ali razveljavi (205. člen).

Komisija, ki pri tem ne vrednoti dokazov in ne presoja ali je podan dejanski stan poslancu očitanega kaznivega dejanja in ali je poslanec kazensko odgovoren, odloča o priznanju ali ne priznanju imunitete. Pri tem presoja zlasti, ali je priznanje imunitete nujno potrebno za opravljanje poslanske funkcije (205. člen). Imuniteto se podeljuje zaradi zagotavljanja nemotenega delovanja Državnega zbora, zato je v tem pogledu prostost poslanca pomembnejša od začetka kazenskega postopka. Pomembno merilo pri presojanju je tudi status poslanca, saj so predsednik, podpredsednik, predsedniki in člani komisij pomembni za nemoteno delo Državnega zbora in je njihova imuniteta lahko že zaradi tega dejstva bolj utemeljena. Seje mandatno volilne komisije na katerih obravnavajo primere imunitete so zaprte za javnost. Komisija lahko za razjasnitev okoliščin tudi povabi poslanca, katerega imunitetno zadevo obravnava, ali se seznani z njegovo pisno obrazložitvijo. Svojevrsten absurd se je zgodil leta 2014 ob razpravi o mandatu Janeza Janše, ko je bil ta poslanec navzoč kot povabljenec na sejo in hkrati kot začasni član mandatno volilne komisije, ko je nadomeščal drugega poslanca (Državni zbor, mandatno volilna komisija 2014).

Vrednotenje dokazov in razprava o njih bi pomenila poseg v delitev oblasti in funkcijo sodstva, obstaja pa tudi nevarnost politizacije odločitve in poseg v zasebno sfero poslanca, o katerega imuniteti se odloča. Vprašamo se lahko, kako realno je tako nevrednotenje dokazov, saj verjetno člani komisije in kasneje tudi vsi poslanci vsaj nekoliko poznajo ozadje, pa tudi vprašanje članstva v vladni ali opozicijski stranki (Cerar in Kaučič 1995, 64).

Državni zbor brez razprave, na podlagi poročila mandatno volilne komisije odloča o priznanju ali odvzemu imunitete, lahko pa na predlog poslanske skupine ali mandatno volilne komisije sklene, da sejo zapre za javnost. V tem primeru je razprava mogoča, Državni zbor pa o sprejeti odločitvi uradno obvesti javnost. Odločitev Državni zbor sprejme z relativno večino.

V prejšnjem poslovniku, ki je veljal do leta 2002 možnost za zaprtje seje ni bila predvidena, zato sta Cerar in Kaučič (1995, 64) o teh aspektih polemizirala, saj se jima je zdel izostanek razprave v prejšnjem poslovniku sporen tako z vidika konteksta poslovnika, kot tudi vloge Državnega zbora. V luči poslovnika je določba sporna če upoštevamo, da 1. odstavek 38. člena poslovnika določa, da pri obravnavanju zahteve za odvzem imunitete ali obvestila o priporu Državni zbor ne vrednoti dokazov in ne presoja, ali je podan dejanski stan poslancu očitanega kaznivega dejanja in naprej, ali je poslanec kazensko odgovoren. Če Državni zbor v skladu z drugim odstavkom 38. člena o imuniteti sploh ne sme razpravljati, poslancem pa tudi ni dovoljena obrazložitev glasu, potem seveda ni mogoče govoriti o tem, da Državni zbor kakorkoli obravnava konkretno vprašanje imunitete, pač pa o njej le odloči z glasovanjem. Z vidika položaja in vloge Državnega zbora kot predstavniškega telesa pa je nasploh vprašljivo , ali je primerno da se parlament kot takšen vnaprej odreče možnosti razprave o kateremkoli vprašanju, ki ga obravnava, torej tudi o konkretnem vprašanju poslanske imunitete. Ob takšni razpravi bi seveda lahko Državni zbor zaradi občutljivosti zadeve izključil javnost iz razprave (Cerar 2014).

Prav tako je bila v prejšnjem poslovniku zapisana pravica Državnega zbora, da poslancu podeli imuniteto tudi za kazniva dejanja storjena pred pričetkom poslanskega mandata. Ta del poslovnika je bil tudi ustavno sporen, saj daje ustava pravico do naknadnega priznanja imunitete le v dveh primerih. Pri flagrantnem deliktu in pri ne sklicevanju poslanca na imuniteto. Državni zbor mora najkasneje v 30 dneh od prejema zahteve sprejeti odločitev in jo posredovati pristojnemu državnemu organu (Cerar in Kaučič 1995, 65).

Po slovenski zakonodaji imata pravico do zahteve za odvzem imunitete poslancem Evropskega parlamenta: državni tožilec ali pristojno sodišče, ki zahtevo pošlje(ta) predsedniku Evropskega parlamenta preko Ministrstva za zunanje zadeve (Raffaelli 2014, 144).

2.5 Dosedanja praksa poslanske imunitete v Državnem zboru po mandatnih obdobjih

2.5.1 Mandatno obdobje 1992 – 1996 Za prvi mandat Državnega zbora 1992 – 1996 velja, da je bilo v štirih letih obravnavano največ zadev v zvezi z imuniteto. V kar 37 primerih je tedaj mandatno - imunitetna komisija morala podati mnenje, Državni zbor pa odločiti o podelitvi ali ne podelitvi imunitete štirinajstim poslancem. V kar sedemnajstih primerih v katerih je šlo večinoma za razžalitev, obrekovanje in žaljivo obdolžitev, a tudi za zlorabo uradnega položaja, kršitev pravic delavcev in izdajo uradne skrivnosti, je Državni zbor imuniteto priznal kljub ne sklicevanju poslancev na imuniteto. V naslednjih sklicih je do tovrstnega priznavanja imunitete prišlo le še v štirih primerih. Jasno je vidna odsotnost meril za podeljevanje imunitete, ki so se šele oblikovala, saj je bil to šele prvi mandat v novi državi Sloveniji. V devetih primerih je Državni zbor priznal imuniteto poslancem ki so se nanjo sklicevali, v vseh primerih pa je šlo za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve. Pri tem je zanimivo, da je Državni zbor v tem mandatu priznal imuniteto v vseh primerih kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, razen v primeru Marjana Podobnika, kateremu leta 1995 imunitete niso priznali, v istem letu pa so jo za enako kaznivo dejanje priznali Lojzetu Peterletu (?!) Samo v dveh primerih imuniteta ni bila priznana čeprav so se poslanci nanjo sklicevali. V enem primeru je šlo za zlorabo uradnega položaja v drugem pa za ogrožanje varnosti v cestnem prometu. V devetih primerih od šestindvajsetih pa Državni zbor ni priznal imunitete poslancem, ki se nanjo niso sklicevali. Mandatno – imunitetna komisija je celo priporočila imuniteto poslanki Jani Tomažič, ki je povzročila prometno nesrečo, vendar ji Državni zbor kasneje imunitete ni priznal (Državni zbor 1996).

Cerar (2014b) je v svojem govoru podeljevanje imunitet označil kot zelo velikokrat docela nekritično.

Kolegi so kolegom pogosto podelili imuniteto za dejanja, ki so bila pod sumom kaznivosti, pa niso bila take narave, da bi bili poslanci priprti, torej ni kazalo, da bo kazenski pregon, če bi do njega prišlo, bistveno oviral delo poslancev – kljub temu so jim imuniteto priznavali, kar je seveda vrglo slabo luč na naš parlament in na ta institut ki ga imamo zapisanega v ustavi. Zadeva je bila velikokrat zlorabljena, zato so državljani postali zelo kritični do tega – upravičeno!

Šele ob koncu mandata je Državni zbor (Kert 1997, 27) podal smernice za podeljevanje poslanske imunitete. Imunitete se naj ne bi podelilo kadar je bil poslanec še pred potrditvijo mandata priprt ali se je proti njemu začel kazenski postopek, če je bil poslanec zaloten pri kaznivem dejanju za katerega je predpisana zaporna kazen nad pet let in če se poslanec ne sklicuje na imuniteto. Komisija naj predvsem obravnava vsako očitano kaznivo dejanje posebej in sicer na osnovi obvestila oziroma zahteve pristojnega organa, ugotavlja kakšne naloge opravlja obravnavani poslanec, ocenjuje če je priznanje imunitete nujno potrebno za opravljanje poslanske funkcije, ob vsem naštetem pa mora izhajati iz načela, da se praviloma imunitete ne prizna, ter zato obrazloži z utemeljenimi razlogi zakaj se v posameznem primeru odloči za predlog sklepa, s katerim je bilo predlagano priznanje imunitete.

2.5.2 Mandatno obdobje 1996 – 2000 V drugem mandatu Državnega zbora se je število zahtev za obravnavo imunitete zelo zmanjšalo. Tudi smernice za podeljevanje imunitete so pripomogle k temu, da se je število priznanih imunitet zmanjšalo iz šestindvajset v prvem mandatu na samo dve priznani imuniteti v drugem mandatu. Primerov, ko se poslanci niso sklicevali na imuniteto, Državni zbor pa jo je vseeno priznal, ni bilo. Le Zmagu Jelinčiču je bila odvzeta imuniteta, čeprav se je skliceval nanjo v primeru kaznivega dejanja razžalitve in žaljive obdolžitve (Državni zbor 2000).

V tem mandatnem obdobju lahko omenimo predvsem primer prošnje za imuniteto Jakobu Presečniku. Imuniteta mu je bila priznana! Primer se je nanašal na kaznivo dejanje zlorabe pooblastil v letu 1991, kar je pomenilo da se je dejanje zgodilo že pred nastopom poslanske funkcije. Poslanec Presečnik je pisno zaprosil mandatno – imunitetno komisijo za priznanje imunitete, saj naj bi bila zaradi zapletenosti primera mnogokrat potrebna njegova odsotnost, kar bi negativno vplivalo na izvajanje nalog, ki jih ima kot poslanec in še posebej kot predsednik odbora za infrastrukturo in okolje (Državni zbor 2015).

Iz zapisnika seje komisije (Državni zbor, Mandatno – imunitetna komisija 1999) je razvidno, da so člani komisije vedeli za dejstvo, da se dejanje ni zgodilo v času mandata, vendar je poslanec Lešnik to komentiral » Res je, da je kočljivo, zato ker če je to dejanje bilo storjeno leta 1991, ampak dokler ni poslovnik sprejet, bom glasoval za take sklepe;« nekateri pa so

27 bili za, ker »smo že v preteklosti tudi nekaterim priznali imuniteto za zadevo, ki se je dogodila pred nastopom poslanskega mandata«.

Pri tej seji se tudi jasno vidi neupoštevanje poslovnika ki govori o tem, da »komisija ne vrednoti dokazov in ne presoja, ali je podan dejanski stan poslancu očitanega kaznivega dejanja, prav tako ne, ali je poslanec kazensko odgovoren ali ni.« Člani komisije so namreč ugotavljali, da »iz tega dopisa in pa tudi iz dopisa celjskega sodišča, enote Velenje ni razvidno zakaj gre. Mislim pa, da ne gre za zločin ali za kaj takega, kar bi verjetno nam nalagalo, da bi odločali drugače kot smo se takrat vendarle nekaj dogovorili tudi zato, da ne bi preveč časa na takih sejah izgubljali.« Razprava se je vrtela okoli teže kaznivega dejanja, saj je bil gospod Presečnik »zgolj vodja enega urada, tako da tista njegova funkcija ni bila ne vem kako bistvena. Bolj bistvena je ovadba, ki je proti starim akterjem, bolj glavnim akterjem tega dogodka, tako da je moje mnenje tako, da vloga Presečnika takrat ni bila tako zelo pomembna« (Državni zbor, mandatno imunitetna komisija 1999).

Smernice iz leta 1997 pa so si razlagali na drugačen način, saj »smo se mi na eni izmed sej dogovorili, da v primeru ko poslanec izrazi željo ali če prosi, da se mu dodeli ali pa potrdi imuniteta, da smo rekli, da pač v tem primeru poslancu to ugodimo.« Smernice za priznavanje imunitete in bolj jasna navodila komisiji so se uveljavila šele z novim poslovnikom v letu 2002 (Državni zbor, mandatno imunitetna komisija 1999).

2.5.3 Mandatno obdobje 2000 – 2004 Imunitetno obdobje 2000 – 2004 je zadnje mandatno obdobje ko je Državni zbor priznal imuniteto kakemu poslancu. V tem mandatnem obdobju je leta 2002 prišlo tudi do spremembe poslovnika Državnega zbora, ki zdaj jasneje določa merila za podelitev imunitete. Namesto mandatno imunitetne komisije ki je bila z novim poslovnikom ukinjena, o imuniteti odloča mandatno volilna komisija. Od desetih primerov se je kar osem poslancev sklicevalo na imuniteto, Državni zbor pa je le dvema potrdil imuniteto (Državni zbor 2004).

2.5.4 Mandatno obdobje 2004 – 2008 V četrtem mandatu Državnega zbora je zopet prišlo do povečanja imunitetnih zadev, vendar se nobeden od šestih poslancev ni skliceval na poslansko imuniteto. V vseh štirinajstih primerih Državni zbor tudi ni podelil imunitete, kar se je zgodilo prvič v zgodovini Državnega zbora (Državni zbor 2008).

2.5.5 Mandatno obdobje 2008 – 2011 V mandatnem obdobju 2008 – 2011 je prišlo do prvih zadev v zvezi z imuniteto sodnikov, ustavnih sodnikov, saj je v letih 2010 in 2011 obravnaval skupaj kar osem tovrstnih zahtev. Državni zbor je obravnaval petnajst primerov v zvezi z imuniteto devetih različnih poslancev. V enem primeru se je poslanec skliceval na imuniteto, vendar je Državni zbor Zmagu Jelinčiču ni odobril. V ostalih štirinajstih primerih se poslanci niso sklicevali na njo (Državni zbor 2011).

Prvič je v tem mandatu Državni zbor obravnaval vprašanje imunitete priprtemu poslancu. Šlo je za primer Srečka Prijatelja, ki so ga kriminalisti prijeli zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja. Prijatelj je izsiljeval podjetnika Marjana Mikuža in od njega zahteval podkupnino za posredovanje pri prodaji zemljišča Luke Koper. Policija je Prijatelja pridržala v soboto, 13. marca 2010 ob predaji podkupnine z gotovino v vrednosti 323.000 €. Tožilec je zaradi suma storitve kaznivega dejanja izsiljevanja in suma nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem in eksplozivom za Prijatelja odredil pripor. Za očitana kazniva dejanja Prijatelju sicer grozi do osem let zapora za izsiljevanje, in do deset let za promet z orožjem. Sodišče je še isti dan o priporu poslanca obvestilo Državni zbor, kjer je bila seja mandatno-volilne komisije zaradi nujnosti postopka sklicana že v torek 16. marca 2010 in je potekala za zaprtimi vrati. Zaradi flagrantnega delikta in skupaj do 18 letne zagrožene zaporne kazni, tožilec ni potreboval dovoljenja Državnega zbora za pripor. Komisija mu imunitete ni priznala, prav tako ne Državni zbor. V času pripora poslanec ni prejemal poslanske plače, mandat pa mu je miroval. Državni zbor ga je po Zakonu o preprečevanju korupcije tudi izključil iz Odbora za promet, katerega podpredsednik je bil. Zaradi razširitve preiskave je morala mandatno – volilna komisija štirinajst dni kasneje odločati še o treh zahtevah za začetek kazenskega postopka proti Prijatelju za kazniva dejanja poskusa izsiljevanja, razžalitve in teden za tem še tretjič, za kaznivi dejanji napeljevanja k nedovoljenemu prejemanju daril ter poskusa izsiljevanja. V vseh primerih so predlagali Državnemu zboru nepriznanje imunitete, poslanci pa so priporočilo upoštevali in dovolili začetek kazenskega postopka. Kot je pojasnil tedanji predsednik mandatno volilne komisije Dušan Kumer, so ugotovili, da delovanje Državnega zbora, ker Prijatelj ne more opravljati dela saj je v priporu, ni ogroženo. Prijatelj je bil leta 2011 obsojen na pet let in štiri mesece zaporne kazni in denarno kazen. Kazen mu je višje sodišče kasneje zmanjšalo na štiri leta. Za ostala kazniva dejanja je bil nato obsojen še na tri leta zapora. Po pravnomočni obsodbi na zaporno kazen štirih let, je Državni zbor z

29 glasovanjem (68 glasov za, eden proti) ugotovil prenehanje poslanskega mandata, saj po 9. členu zakona o poslancih mandat poslancu preneha, med drugim, če je s pravnomočno sodbo obsojen na nepogojno kazen zapora, daljšo od šest mesecev. Državni zbor mu mandata, kot predpisuje četrti odstavek 9. člena zakona o poslancih ni podaljšal in s tem odložil prestajanje kazni (Mušič 2010a; Mušič 2010b; RTV SLO 2010).

2.5.6 Mandatno obdobje 2011 – 2014 V šestem mandatu Državnega zbora lahko ponovno zaznamo rahel porast števila imunitetnih zadev, saj je v tem mandatu mandatno – volilna komisija obravnavala sedemnajst primerov. Nobeden od sedmih poslancev se ni skliceval na imuniteto. To mandatno obdobje je bilo tudi krajše, saj se je končalo predhodno s predčasnimi volitvami, julija 2014 (Državni zbor 2014).

2.5.7 Mandatno obdobje 2014 – V sedmem mandatnem obdobju ki še traja, je že v začetku prišlo do zapletov. Problematična je postala že potrditev mandata poslancu Janezu Janši. Že v prejšnjem mandatu 2011 – 2014 Državni zbor ni podelil imunitete Janši v primeru kazenskega postopka sprejemanja daril za nezakonito posredovanje pri katerem se Janša ni skliceval na imuniteto. Sojenje v aferi Patria se je začelo 5. septembra 2011, končalo pa 5. junija 2013 z obsodbo na dve leti zapora zaradi dajanja in sprejemanja daril za nezakonito posredovanje v postopku izbora in nakupa finskih osem kolesnih oklepnikov. Sodba je postala pravnomočna 28. aprila 2014, ko je višje sodišče po pritožbi Janše potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča (Hacler 2014a).

Devetnajstega junija 2014 je Janez Janša začel prestajanje dveletne zaporne kazni, na listi SDS pa je kandidiral na volitvah za Državni zbor in bil 13. julija 2014 tudi izvoljen v slovenski parlament v okraju Grosuplje. Janša je bil torej pravnomočno obsojen že pred volitvami, izvolitev v Državni zbor pa je dočakal v zaporu na Dobu (Hacler 2014b).

Tu se pojavi vprašanje interpretacije 9. člena zakona o poslancih ki pravi, da poslancu preneha mandat, če izgubi volilno pravico, če postane trajno nezmožen za opravljanje funkcije, če je s pravnomočno sodbo obsojen na nepogojno kazen zapora daljšo od šest mesecev, če v treh mesecih po potrditvi poslanskega mandata ne preneha opravljati dejavnosti, ki ni združljiva s funkcijo poslanca, če nastopi funkcijo ali začne opravljati dejavnost ki ni združljiva s funkcijo poslanca, če medtem odstopi. Poslancu preneha mandat z dnem ko Državni zbor ugotovi, da so nastali razlogi iz prejšnjega odstavka. Člen pa se konča

30 s tretjim odstavkom ki pravi, da poslancu ne preneha mandat v primeru iz tretje alineje prvega odstavka tega člena, če Državni zbor sklene, da poslansko funkcijo lahko opravlja. Prav ta alineja pa je tista, ki govori o pravnomočni obsodbi na nepogojno kazen zapora, daljšo od šest mesecev (Masten 2014a).

Vprašljiva je bila torej že potrditev mandata poslanca Janeza Janše, saj so nekateri poslanci zahtevali posamično potrditev mandatov poslancev. Na ustanovni seji 1. avgusta so kasneje le potrdili vse mandate, tudi mandat obsojenca, Janeza Janše (Masten 2014a).

Mandatno-volilna komisija je kot pristojno delavno telo že na prvi seji začela razpravo o tem, ali je nastopil razlog za prenehanje mandata Janezu Janši. Zakonodajno pravna služba je opozarjala, da bi lahko bilo glasovanje o prenehanju mandata po 9. členu zakona o poslancih v nasprotju z ustavo, kajti ta zakonodajalcu nalaga, da z zakonom opredeli kdo sme, oziroma ne sme biti izvoljen kot poslanec. Zakon o volitvah v DZ, ki to področje ureja, pa ne določa, da oseba ki je bila pravnomočno obsojena na zaporno kazen, ne more kandidirati za poslanca in pridobiti mandata. Če torej zakonodajalec volilne pravice za take primere ni omejil že v fazi kandidiranja je zelo sporno, da bi tak poslanec mandat izgubil po tem, ko ga je na podlagi ustrezne podpore volivcev že pridobil (Masten 2014a).

Na pobudo poslanskih skupin je odvzem mandata proučila tudi strokovno ekspertna skupina pravnikov, ki pa je prišla do drugačnih ugotovitev. Po njihovem mnenju se razlog za prenehanje mandata poslanca iz tretje alineje prvega odstavka 9. člena zakona o poslancih uporablja tudi v primeru pravnomočne obsodbe pred pridobitvijo poslanskega mandata. Ta člen zakona o poslancih namreč določa, da poslancu preneha mandat, če je s pravnomočno sodbo obsojen na nepogojno kazen zapora daljšo od šestih mesecev. Po mnenju pravnikov je namen omenjenega člena zagotoviti učinkovito in svobodno izvajanje funkcije poslanca. Glede namena pa trenutek, ko je bila oseba, ki ima mandat poslanca obsojena, ni bistven (Cerar 2014a).

V skladu s tem Državni zbor lahko le ugotovi, da je poslancu, ki je bil pravnomočno obsojen na nepogojno kazen zapora daljšo od šestih mesecev, mandat prenehal neposredno na podlagi zakona, tako da Državni zbor o tem sploh ni pristojen za odločanje. Druga možnost, ki jo je predlagala skupina pa je bilo začasno prenehanje oziroma zadržanje mandata. Po tem predlogu Janša nebi mogel opravljati mandata v času ko bi prestajal zaporno kazen, po

31 prestani kazni pa bi se vrnil v parlament. Pri tem se je postavljalo vprašanje nadomestnega mandata (Cerar 2014a).

Po parlamentarnih počitnicah je mandatno-volilna komisija na seji 9. oktobra sprejela dva predloga, in sicer je Državnemu zboru predlagala, da glasuje o tem ali Janezu Janši kljub zaporni kazni ne preneha mandat poslanca v Državnem zboru in lahko še naprej opravlja poslansko funkcijo. Državnemu zboru so tudi predlagali, naj v primeru, če predlog sklepa ne bo sprejet, ugotovi, da je Janša s pravnomočno sodbo obsojen na nepogojno kazen zapora daljšo od šestih mesecev, zato mu v skladu z zakonom o poslancih preneha mandat (Kozorog 2014).

Državni zbor je nato na seji 15. oktobra 2014 z 58 glasovi proti in 6 glasovi za, zavrnil sklep mandatno – volilne komisije, da Janši ne preneha mandat na podlagi 9. člena zakona o poslancih, nato pa je z ugotovitvenim sklepom naznanil, da zaradi obsodbe Janši z istim dnem preneha poslanski mandat. O tem seveda niso glasovali, temveč je bila s tako ugotovitvijo obveščena zgolj mandatno-volilna komisija (Masten 2014b).

Matevž Krivic je ob tem problematiziral (zgolj) seznanitev Državnega zbora z ugotovitvenim sklepom, kajti »Državni zbor lahko ugotavlja le z ugotovitvenim sklepom, nobenega sklepa pa ne more sprejeti drugače kot z glasovanjem«, je nadaljeval. Tega pa DZ ni storil (Masten 2014b).

Ustavno sodišče je na pritožbo Janeza Janše 21. novembra 2014 zadržalo izvrševanje sklepa Državnega zbora o prenehanju njegovega mandata, mu ga začasno vrnilo, dokončno pa o tem odločilo 4. junija 2015, ko je sklep Državnega zbora razglasilo za neustaven in Janši vrnilo mandat. V odločitvi je zapisalo :

Pri presoji, ali izpodbijano stališče Državnega zbora krši pritožnikovo pravico do izvrševanja poslanskega mandata je treba upoštevati drugi odstavek 82. člena Ustave, ki dopušča možnost, da zakon določi, kdo ne sme biti izvoljen za poslanca (t. i. neizvoljivost). Ustava torej izrecno pooblašča zakonodajalca, da sme pogoje neizvoljivosti predpisati z zakonom (t. i. zakonski pridržek). Neizvoljivost pa onemogoča že samo kandidiranje na volitvah. Glede na to izrecno predvideno možnost v Ustavi se tretja alineja prvega odstavka 9. člena ZPos ne more nanašati tudi na primere ko je razlog za prenehanje mandata obstajal že v postopku

potrjevanja kandidatur. Ker je zakonodajalec opustil ureditev vprašanja neizvoljivosti, ne more zakonske določbe, ki sicer nesporno ureja predčasno prenehanje poslanskega mandata iz razlogov ki so nastali šele med izvrševanjem mandata z razlago pomensko raztegniti tako, da dopušča poseg v volilno pravico tudi iz razlogov, ki so nastali že v postopku kandidiranja. Taka razlaga bi pomenila prikrito vpeljavo pravil, ki dejansko učinkujejo kot neizvoljivost. Neizvoljivost je tako pomemben institut volilnega prava in je tudi sam po sebi tako hud poseg v pasivno volilno pravico, da bi moral biti izrecno in nedvoumno zakonsko urejen.

Glede na navedeno je Državni zbor z razlago tretje alineje prvega odstavka 9. člena ZPos nedopustno posegel v pritožnikovo pravico do izvrševanja na volitvah pridobljenega mandata iz drugega odstavka 43. člena Ustave, zato je Ustavno sodišče izpodbijani sklep Državnega zbora odpravilo (3. točka izreka). Odprava pomeni, da pritožnik izvršuje mandat, ki ga je pridobil na zadnjih državnozborskih volitvah in mu ga je Državni zbor potrdil.

V tem primeru je bila jasno izražena pomanjkljivost zakonodaje na katero je opozorila že ustavna sodnica Jadranka Sovdat. Zakonodajalcu se doslej nikoli ni zdelo potrebno omejiti pasivne volilne pravice - torej pravice kandidirati - čeprav ustava to dopušča. Če bi bilo to področje pravno urejeno, bi bila takšna oseba izločena že v fazi kandidiranja, saj kandidature volilna komisija sploh ne bi smela potrditi. Zgleden je primer Francije, kjer v kazenskih postopkih pravnomočno obsojene osebe v določenem obdobju ne morejo kandidirati, izgubijo pa celo volilno pravico. Za eno leto postane neizvoljiv tudi poslanec, ki pravočasno ne prijavi svojega premoženjskega stanja (Lebar 2010).

Dokler neizvoljivost ni urejena, imajo izvoljeni kandidati po potrditvi mandata tega tudi pravico izvrševati, saj so ga dobili po volji ljudstva na demokratičen način (Lebar 2010).

2.6 Predlogi za spremembo ustave – 83. člen

Prvi predlog za spremembo ureditve poslanske imunitete oziroma 83. člena ustave je bil podan leta 2001, predvsem pod vplivom primera poslanca Hvalice, ki sem ga že predstavil uvodoma. Predlagatelji so želeli razširiti obseg poklicne imunitete tudi na civilno

33 odgovornost, želeli pa so razširiti tudi obseg na vsa dejanja v zvezi z opravljanjem poslanske funkcije. Predlog ni bil sprejet (Zgonc 2006, 60).

Posebej je zanimiva situacija iz leta 2004, ko sta bila na isti seji podana dva predloga za spremembo 83. člena. Prvi predlog, ki ga je podal Miran Potrč je predvideval razširitev zaščite na »kazensko in odškodninsko odgovornost za mnenje in glas izrečen na sejah Državnega zbora ali njegovih delovnih teles,« hkrati pa črtanje drugega in tretjega odstavka, se pravi nepoklicne imunitete. Na isti seji pa je Branko Grims predlagal kar črtanje 83. člena, da se poslancem zagotovi enak položaj kot državljanom Slovenije. Na podlagi skupnega dogovora sta bila oba predloga umaknjena, predlagan pa je bil skupen predlog v katerem so črtali nepoklicno imuniteto in predlagali spremembo prvega odstavka 83. člena s sledečo interpretacijo. »Poslanec Državnega zbora ni kazensko ali odškodninsko odgovoren, niti ni mogoče zoper njega začeti postopka za mnenje ali glas, ki ga je izrekel pri opravljanju poslanske funkcije« (Zgonc 2006, 63).

Frazo »pri opravljanju poslanske funkcije« so poslanci povzeli po 8. členu Protokola (št. 7) o privilegijih in imunitetah Evropske unije (v nadaljevanju PPI.) Predlog je ustavna komisija podprla, vendar v Državnem zboru ni dobil zadostne podpore (Zgonc 2006, 63) .

Pri vprašanju civilne odgovornosti poslancev v ustavi se lahko vprašamo, ali je poslanska kultura v Sloveniji že na dovolj visoki ravni, da nebi prihajalo do prevelikih zlorab in kakšen vpliv bi to imelo na javno mnenje o Državnem zboru, ki je sila nizko. Po drugi strani pa lahko v praksi Evropskega parlamenta vidimo, da se celo nepoklicna imuniteta argumentirano podeljuje za civilne postopke. Morda bi v tem pogledu veljalo premisliti o Nemški ureditvi, kjer po ustavi poklicna imuniteta ne velja za žaljivo obrekovanje.

Nobeden od predlogov se tudi ni dotaknil Slovenske posebnosti – možnosti poslanca, da se ne sklicuje na imuniteto.

Zadnji predlog je bil podan nekaj dni pred razpustom Državnega zbora v njegovem 6. mandatnem obdobju, leta 2014. Poslanci so predlagali, da se iz poklicne imunitete v prvem odstavku 83. člena izvzamejo kršitve vrednot in pravic iz 63. člena ustave, te pa so: spodbujanje k narodni, rasni in verski nestrpnosti, spodbujanje k nasilju in vojni. Postopek je bil ustavljen zaradi razpustitve Državnega zbora.

3 IMUNITETA V USTANOVNIH ČLANICAH EVROPSKE UNIJE

3.1 Belgija

Belgija je ena od držav z najdaljšo tradicijo poslanske imunitete v Evropi. Imuniteta poslancev ki obsega tako svobodo govora kot zaščito pred aretacijo in priporom, je v Belgijski ustavi opredeljena v 58. in 59. členu (Ustava kraljevine Belgije 2008).

Člen 58 Ustave kraljevine Belgije, obravnava imuniteto svobode govora (Non-liability.) Nihče od članov obeh domov ne sme biti preganjan civilno ali kazensko zaradi svojega mnenja, ki je lahko ustno ali pisno v času opravljanja svojega dela (exercise of duty). Imuniteta pa je omejena na delovanje v sklopu parlamenta in njegovih delovnih teles. Imuniteta je absolutna in je parlament ne more odvzeti. Veljati začne z dnem izvolitve in poslanca ščiti tudi po preteku mandata. Disciplinska odgovornost poslanca je urejena v skladu s poslovnikom obeh domov parlamenta.

V 59. členu pa je obravnavana nepoklicna imuniteta. Člani obeh domov med zasedanjem parlamenta ne morejo biti priprti ali poklicani na sodišče brez dovoljenja pristojnega doma parlamenta, razen v primeru flagrantnega delikta. Od spremembe ustave leta 1997 ni več potrebno dovoljenje parlamenta za začetek kazenskega postopka ali preiskave proti poslancem in hišne preiskave. Imuniteta se lahko uveljavlja tudi za postopke uvedene pred izvolitvijo poslanca. V skladu s 5. odstavkom 59. člena lahko poslanec zaprosi za zamrznitev kazenskega pregona, kar pa mora pristojni dom parlamenta potrditi z dvotretjinsko večino. V primeru, da zamrznitev ali prekinitev pripora predlaga eden od domov parlamenta, pa je za to potrebna samo relativna večina glasov.

Sodne oblasti za odvzem imunitete zaprosijo dom parlamenta katerega član je poslanec, o prošnji pa odloča pristojna domska komisija. Poslanca komisija o zadevi ne zasliši in nima pravice pisnega ugovora. Na predlog komisije nato predstavniški dom ali senat odločata o podelitvi imunitete. Ob razpravi imajo po poslovniku pravico govora le poročevalec ustrezne komisije, ki je obravnavala primer, član senata ali predstavniškega doma o čigar imuniteti se razpravlja ali drug član parlamenta, ki ga zastopa, in po en govornik za in eden proti (Crespo 1999, 19; Raffaelli 2014, 17; Blažič in drugi 2005, 5).

Pravico do zahteve za odvzem imunitete poslancu Evropskega parlamenta ima po belgijski zakonodaji minister za pravosodje in ga posreduje preko Stalnega predstavništva pri Evropski uniji (Raffaelli 2014, 17).

3.2 Francija

Francoska ustava v 26. členu opredeljuje tako svobodo govora kot tudi zaščito pred aretacijo in priporom za člane obeh domov, senata in predstavniškega doma. Poklicna imuniteta je opredeljena v prvem odstavku 26. člena. Poslanec ne odgovarja za vsa dejanja storjena znotraj parlamenta, ki so vsebinsko povezana z njegovo funkcijo. Kazenska in civilna neodgovornost ne veljata le za seje parlamenta in njegovih teles, ampak tudi za vsa ostala dejanja povezana z mandatom, vendar pa se poklicna imuniteta ne more uveljavljati za sodelovanje v radijskih ali televizijskih debatah ali intervjujih. Poslanci so lahko podvrženi tudi disciplinskim kaznim, ki jih lahko izrekata predsednika obeh domov parlamenta. Poklicna imuniteta je absolutna in je parlament ne more odvzeti, prav tako se ji poslanec ne more odpovedati. Imuniteto pa obdrži za mnenja in glasovanja tudi po preteku mandata (Ustava republike Francije 2008).

Nepoklicna imuniteta francoskih poslancev je dokaj restriktivno omejena, saj poslance varuje pred odvzemom ali omejitvijo prostosti, ne pa tudi pred začetkom kazenskega postopka in hišno preiskavo, kar je bilo izvzeto s spremembo ustave v letu 1995. Nasploh se v Franciji obseg nepoklicne imunitete od uvedbe leta 1790 naprej, zelo zožil. Nepoklicna imuniteta ne velja za poslanca, ki so ga zalotili pri flagrantnem deliktu kot tudi ne za manjša kazniva dejanja, za katera zaporna kazen ni zagrožena. Velja samo za kazenske zadeve, civilne zadeve pa so izvzete iz nepoklicne imunitete. V primeru flagrantnega delikta se poslanca lahko pripre, enako pa velja tudi v primeru, da je pripor posledica predhodnih postopkov in v primeru pravnomočne obsodbe sodišča. V tem primeru lahko Senat ali Predstavniški dom zahtevata, da se odvzem prostosti, pripor ali zapor prekine v času zasedanja parlamenta, lahko pa zahtevata tudi začasno prekinitev kazenskega pregona med zasedanjem parlamenta. V primeru pripora ali druge omejitve prostosti za poslanca, se mora najkasneje v enem tednu po obvestilu sestati pristojna komisija senata ali predstavniškega doma in podati priporočila ustreznemu domu parlamenta. Poslanec ki je priprt ali zaprt, nima pravice sodelovanja na zasedanjih kateregakoli od obeh domov parlamenta.

Za vse postopke, ki so tekli proti poslancu pred začetkom mandata, poslanska imuniteta ne velja in lahko nemoteno potekajo tudi v času mandata. Po prejemu prošnje za odvzem imunitete poslancu, ki jo tožilec preko pristojnega sodišča naslovi na Predsednika ustreznega doma parlamenta, mora le - ta sklicati sejo pristojne komisije v sedmih dneh. Komisija mora zaslišati tožilca kot prvopodpisanega na predlogu in poslanca, kateremu se imuniteta odvzema oziroma pooblaščenega poslanca, ki je bil zaprošen da ga zastopa. O poročilu komisije nato poteka razprava na odprti seji Senata ali Predstavniškega doma, na kateri pa pred glasovanjem o imuniteti, za katere odvzem je potrebna navadna večina, lahko sodelujejo zgolj predstavnik vlade, poročevalec komisije, parlamentarec o katerega imuniteti se razpravlja ali parlamentarec, ki ga zastopa, ter po en razpravljavec za, in eden proti (Crespo 1999, 57 - 69; Raffaelli 2014, 63; Blažič in drugi 2005, 11).

Imuniteta poslancev ne odvezuje od obveznosti pričanja na sodišču. Tudi nepoklicni imuniteti se poslanec ne more odpovedati, saj o njej odloča parlament, poslanec pa jo je deležen samo za čas trajanja mandata. V primeru zahteve za odvzem imunitete poslancem Evropskega parlamenta mora, na predlog tožilstva, predsedniku Evropskega parlamenta zahtevo posredovati Minister za zunanje zadeve (Raffaelli 2014, 63).

3.3 Italija

Italijanska ustava v 68. členu opredeljuje tako svobodo govora, kot tudi zaščito pred odvzemom prostosti za člane Senata in Spodnjega doma Italijanskega parlamenta. Tako poklicna kot nepoklicna imuniteta sta v Italijanski ustavi in zakonodaji zelo široko zastavljeni. Poklicna imuniteta kot je določena v prvem odstavku 68. člena ustave pravi, da so poslanci obeh domov tako kazensko, kot civilno neodgovorni za izražena mnenja in glasovanja pri izvrševanju svoje funkcije. Imuniteta velja tako znotraj parlamenta, kot tudi zunaj njega v primeru, da so izjave povezane z izvrševanjem funkcije parlamenta. Imuniteta je absolutna in traja tudi po izteku mandata, poslanec se ji ne more odpovedati, parlament pa je ne more odvzeti. Po zakonu sodi med poklicno imuniteto: predlogi zakonov, amandmajev, resolucije, pisna in ustna poslanska vprašanja, delo v odborih in pododborih parlamenta, kakršnokoli glasovanje ne glede na obliko in ostalo poslansko delovanje, preiskovanje, razkritje, politična kritika, obsodba, ki so povezani z izvrševanjem funkcije poslanca, ne glede na kraj delovanja (Raffaelli 2014, 76).

Posebnost poklicne imunitete v Italiji je sistem ugotavljanja, kdaj je mnenje parlamentarca zajeto v definiciji prvega odstavka 68. člena ustave. V primeru, da sodnik meni, da poslanec ni upravičen do poklicne imunitete, svoje mnenje posreduje pristojnemu domu parlamenta da odloči o imuniteti z dvotretjinsko večino. Parlament ima devetdeset dni časa za odgovor, v tem času pa postopek proti poslancu miruje. V primeru, da se sodnik ne strinja z odločitvijo parlamenta, lahko za odločitev zaprosi Ustavno sodišče. Ustavno sodišče je v več sodbah že poudarilo, da je pri odločanju najpomembnejša funkcionalna povezava med izjavo poslanca in izvrševanjem poslanske funkcije. Člani obeh domov parlamenta pa lahko tudi zahtevajo od parlamenta zaščito svoje poklicne imunitete v primeru, da je proti njim sprožen postopek. V takih primerih pa parlament od sodnika zahteva prekinitev postopka do same ugotovitve imunitete. Ostali proces pa je enak, kot v zgornjem primeru (Ustava republike Italije 2003).

Nepoklicna imuniteta je urejena v 2. in 3. odstavku 68. člena ustave in zahteva dovoljenje parlamenta v primeru odvzema prostosti, pripora, nadzorovanja, opazovanja poslanca, hišne preiskave, osebnega pregleda, zasega pošte, prisluškovanja poslancu ali drugi vrsti kratenja osebnih svoboščin. Na nepoklicno imuniteto se ni mogoče sklicevati v primeru izvršljive pravnomočne sodne odločbe, ali če je poslanec ujet pri flagrantnem deliktu. Ob zahtevi za odvzem imunitete mora pristojni odbor najprej pridobiti vso dokumentacijo, ki se nanaša na konkretni primer. Vsako zavračanje tožilstva ali sodišča je lahko razlog za zaključek postopka, oz. za priznanje imunitete. Poslanca, katerega imuniteto obravnavajo se lahko zasliši, ali zaprosi za pisni pojasnilo. Poročevalec odbora nato po razpravi pripravi mnenje odbora. To mnenje predstavi na prvi naslednji seji parlamenta na odprti razpravi, v kateri pa poslanec o katerem razpravljajo ne sme sodelovati. Na glasovanju odločitev sprejmejo z navadno večino (Crespo 1999, 81 - 95; Raffaelli 2014, 73 - 77; Blažič in drugi 2005, 14).

Nepoklicna imuniteta je omejena s trajanjem poslanskega mandata, velja pa tudi za postopke uvedene pred začetkom trajanja mandata.

Zahtevo za odvzem imunitete poslancem Evropskega parlamenta po Italijanski zakonodaji lahko pošlje državni tožilec ali preiskovalni sodnik (Raffaelli 2014, 77).

3.4 Luksemburg

Luksemburška ustava v 68. in 69. členu opredeljuje tako svobodo govora kot zaščito pred zaporom in priporom. Poklicna imuniteta je urejena z 68. členom ustave, ki se nanaša na poslančev glas in mnenje izraženo pri izvrševanju poslanske funkcije. Poslanca se za njegovo mnenje ali glas ne sme kazensko ali civilno preganjati. Poklicna imuniteta ni prostorsko omejena na seje parlamenta in njegovih teles, saj velja tudi na misijah v tujini. Poklicna imuniteta je absolutna in velja tudi po izteku mandata (Ustava velikega Vojvodstva Luksemburg 2009).

Nepoklicna imuniteta prepoveduje pripor in začetek kazenskega postopka proti poslancu brez dovoljenja parlamenta, poslanec pa ne sme biti niti zaprt zaradi zamude plačila dolga. Imuniteta velja v času zasedanja parlamenta, ki se po poslovniku začne drugi torek v oktobru, konča pa drugi torek v oktobru naslednje leto. Imuniteta ne velja v primeru, da je poslanec zaloten pri flagrantnem kaznivem dejanju ali za manjša kazniva dejanja, za katera ni zagrožena zaporna kazen. Nanaša se le na postopke v kazenskih in ne civilnih zadevah. Parlament lahko zahteva začasno ustavitev vseh postopkov proti poslancu ali izpustitev iz pripora. Imuniteta ne velja za postopke, ki so se začeli pred pričetkom mandata (Ustava velikega Vojvodstva Luksemburg. 2009).

V primeru zahteve za odvzem imunitete po poslovniku parlamenta, predsedujoči ustanovi posebno komisijo. Komisija najprej zasliši poslanca, nato pa v njegovi odsotnosti pripravi poročilo. Parlament nato o primeru odloči na zaprti seji s tajnim glasovanjem, potrebna pa je relativna večina za izglasovani sklep (Crespo 1999, 96 - 100; Raffaelli 2014, 95 - 98; Blažič in drugi 2005, 15).

Zahtevo za odvzem imunitete poslancem Evropskega parlamenta po Luksemburški zakonodaji lahko pošlje sodnik (Raffaelli 2014, 98).

3.5 Nizozemska

Kraljevina Nizozemska ima v 71. členu ustave zagotovljeno svobodo govora, zaščite pred odvzemom prostosti ne poznajo. Nizozemska pozna zgolj poklicno imuniteto poslancev, poleg njih pa so zaščiteni še ministri in državni sekretarji ter vsi, ki so udeleženi v parlamentarnih razpravah. Vsi navedeni ne morejo biti civilno ali kazensko odgovorni za

39 izrečene besede ali pisne predloge na zasedanjih parlamenta ali njegovih odborov (Crespo 1999, 102; Ustava kraljevine Nizozemske 2008).

Poklicna imuniteta je absolutna in velja tudi po izteku mandata. Imunitete parlament ne more odvzeti, poslanec pa se ji ne more odpovedati. Zahtevo za odvzem imunitete poslancem Evropskega parlamenta po Luksemburški zakonodaji lahko pošlje pravosodni minister na zahtevo državnega tožilca (Raffaelli 2014, 114).

3.6 Nemčija

Za predstavniški dom nemškega parlamenta – Bundestag, Nemška ustava predvideva svobodo govora in zaščito pred odvzemom prostosti in začetkom kazenskega postopka. Drugi dom Nemškega parlamenta - Bundesrat pa ni neposredno voljen, temveč vanj predstavnike imenujejo Nemške zvezne dežele, zato predstavniki v njem nimajo poslanske imunitete. Poklicna imuniteta po prvem odstavku 46. člena ustave ščiti člane Bundestaga pred vsakim kazenskim ali civilnim sodnim postopkom zaradi njihovega glasovanja, govora, debate v parlamentu ali njegovih odborih. Imuniteta je prostorsko omejena na stavbo parlamenta in velja tudi po izteku mandata. Poklicne imunitete ni mogoče uveljavljati v primeru žaljive razžalitve (verleumderliche Beleidigung.) Poklicne imunitete parlament ne more odvzeti, parlamentarec pa se ji ne more odpovedati (Blažič in drugi 2005, 20; Ustava Zvezne republike Nemčije 2012).

Nepoklicna imuniteta varuje poslanca pred odvzemom prostosti, hišno preiskavo in kazenskim pregonom brez dovoljenja Bundestaga. Nepoklicna imuniteta je relativna in poslanca varuje za čas mandata. V primeru da je kazenski postopek potekal že v prejšnjem mandatu pa mora parlament ponovno odločati o imuniteti. Po 16. Členu aneksa 6 poslovnika, so vsi kazenski postopki, ki tečejo proti posamezniku in omejitve posameznikove svobode kot so izvršitve predhodnih kazni, v primeru izvolitve posameznika v Bundestag avtomatično suspendirane za čas mandata (Crespo 1999, 28).

Dovoljenje parlamenta ni potrebno v primeru flagrantnega delikta, za kar šteje tudi naslednji dan po storitvi kaznivega dejanja. Nepoklicna imuniteta velja samo za kazenske zadeve, saj so civilne zadeve iz imunitete izključene (Crespo 1999, 27).

Po poslovniku Bundestaga (2014, 139) se nepoklicna imuniteta ne priznava za vsa manjša kazniva dejanja in prometne prekrške. Prošnjo za odvzem imunitete je sicer potrebno posredovati Bundestagu, vendar poslovnik določa, da Komite za volitve, imuniteto in poslovnik, ki je pristojen za odločanje vse prošnje obravnava po skrajšanem postopku in imunitete ne prizna, ter o tem zgolj seznani predsednika Bundestaga. Po aneksu 6 poslovnika Bundestaga za predhodno preiskavo poslanca ni potrebno dovoljenje parlamenta, potrebno pa je o tem obvestiti predsednika Bundestaga in tudi preiskovanega poslanca vendar zgolj v primeru, da to nebi pomenilo oviranja preiskave. Če se preiskovanega poslanca ne obvesti, mora biti za tako odločitev seznanjen predsednik Bundestaga. Po koncu predhodne preiskave morajo pristojni organi obvestiti predsedujočega o koncu predhodne preiskave, ali pa zaprositi Bundestag za dovoljenje za začetek kazenskega postopka (Crespo 1999, 27).

V primeru političnih žalitev (political insults) je potrebno pridobiti dovoljenje Bundestaga za začetek postopka v vseh primerih, tudi za predhodno preiskavo. Glede na prakso parlamenta pa se praviloma imuniteta za taka kazniva dejanja vedno podeli. Zahtevo za odvzem imunitete lahko podajo javni tožilec ali sodišče, predsednik parlamenta pa jo nato odstopi Komiteju za volitve, imuniteto in poslovnik. Komisija poda svoje mnenje, pri tem pa lahko, na predlog poslanskih skupin, zasliši poslanca ki mu nameravajo odvzeti imuniteto, ta pa lahko poda pisni zagovor. Poročevalec komisije poroča o predlogih na prvi naslednji seji Bundestaga. Poslanec, o katerega imuniteti se odloča, v razpravi nima pravice sodelovanja. Za odločitev je potrebna navadna večina na javnem glasovanju (Raffaelli 2014, 38). Kazenski postopek zoper poslanca se lahko na zahtevo Bundestaga ustavi. Po Nemški zakonodaji lahko zahtevo za odvzem imunitete poslancem Evropskega parlamenta podajo: javni tožilec ali sodišče v primeru kazenskega postopka, sodišče v primeru civilnega postopka in Parlamentarni odbor Bundestaga za nadzor volitev, imuniteto in poslovnik (Raffaelli 2014, 38).

4 IMUNITETA V EVROPSKI UNIJI

Kot prvi zametek Evropskega parlamenta štejemo 9. maj 1950, ko je tedanji zunanji minister Francije, Robert Schuman, predstavil deklaracijo, v kateri je predlagal ustanovitev Evropske skupnosti z namenom, da bi članice združile proizvodnjo premoga in jekla. Evropska skupnost za premog in jeklo (ESPJ), katere ustanovne članice so bile Francija, Zahodna

Nemčija, Italija, Nizozemska, Belgija in Luksemburg, je bila ustanovljena 18. aprila 1951 v Parizu, pogodba pa je stopila v veljavo 26. julija 1952, je bila prva od nadnacionalnih evropskih institucij, ki so se pozneje gospodarsko in politično preoblikovale v to, kar danes poznamo kot Evropsko Unijo. Ta entiteta (Evropska skupnost za premog in jeklo) je bila sestavljena iz Visoke oblasti ( High Authority), skupščine ( Assembly), odbora ministrov ( Council of Ministers) in sodišča ( Court of Justice). Pomembno je, da je imela pravno osebnost (legal personality). Skupščina pa ni bila predstavniško telo kot ga poznamo v klasičnem pomenu besede in kot je obstajalo v državah članicah pogodbe v času njene ustanovitve, ampak delegatsko telo, saj so bili poslanci imenovani s strani parlamentov držav članic. Sestavljalo jo je 78 poslancev, ki so bili hkrati člani nacionalnih parlamentov in sicer po 18 iz Nemčije, Francije in Italije, po 10 iz Belgije in Nizozemske in 4 iz Luxembourga. Ta skupščina je imela po pogodbi ESPJ nadzorno funkcijo. Glede imunitete njenih članov je bilo v 76. členu Pariške pogodbe določeno, da bo Skupnost pod pogoji, oblikovanimi v Protokolu kot tudi aneksu pogodbe, uživala na ozemlju držav članic privilegije in imunitete, potrebne bodisi za izvrševanje ali opravljanje njihovih funkcij, t.i. funkcionalna imuniteta (Northon 1993, 61).

Nadalje sta rimski pogodbi (pogodbi o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (EGS) in Evropske skupnosti za atomsko energijo (Euratom), imenovani tudi rimski pogodbi, podpisani 25. marca 1957 in začeli veljati 1. januarja 1958 utrdili temelje tega združevanja in okrepili zamisel o skupni prihodnosti naštetih šestih evropskih držav. Za razliko od pogodbe ESPJ (50 let) sta bili rimski pogodbi sklenjeni za nedoločen čas (člen 240 pogodbe EGS in člen 208 pogodbe ESPJ), kar jima daje skorajda ustavni značaj. Konvencija o nekaterih skupnih institucijah, ki je bila podpisana in je začela veljati skupaj z Rimskima pogodbama je določala, da bosta parlamentarna skupščina in sodišče skupni instituciji. Združiti je bilo treba le še izvršilne institucije. Pogodba o ustanovitvi enotnega Sveta in enotne Komisije Evropskih skupnosti z dne 8. aprila 1965, znana tudi kot Pogodba o združitvi, je ustrezno dopolnila proces združevanja institucij. Od tedaj naprej je Evropska gospodarska skupnost prevladala nad sektorskima skupnostma ESPJ in Euratom. To je bila zmaga splošnega sistema in institucij EGS nad soobstojem dveh organizacij s sektorskimi pristojnostmi. Določbe glede imunitete članov predstavniškega telesa pa tudi v tako koncipiranem sistemu niso doživele bistvenih sprememb (Northon 1993, 62).

Evropska družina se je v letih od 1952 do danes tudi razširila. Od prvotnih šestih članic se je s pridružitvijo Velike Britanije, Irske in Danske leta 1972, Grčije leta 1981, Portugalske in Španije leta 1986, Avstrije, Finske in Švedske leta 1995, Cipra, Češke, Estonije, Latvije, Litve, Malte, Madžarske, Poljske, Slovenije in Slovaške leta 2004, Bolgarije in Romunije leta 2007 in Hrvaške leta 2013, povečala na osemindvajset članic.

Skladno s širitvijo pa se je povečeval tudi Evropski parlament. Parlamentarna skupščina Evropskih skupnosti, ki je po delegatskem sistemu delovala od ustanovitve leta 1965, se je leta 1979 preimenovala v Evropski parlament, med sedmim in desetim junijem 1979 pa so v devetih državah članicah potekale prve neposredne volitve v Evropski parlament. Parlament je štel 410 poslancev, na zadnjih volitvah, po pridružitvi Hrvaške Evropski uniji, pa šteje 766 poslancev iz osemindvajsetih držav (Corbett 2000, 308).

Zaradi te spremembe in delegatskega sistema na neposredne volitve, je Evropski parlament že septembra 1983 sprejel resolucijo v kateri je predlagal spremembe Protokola (št.7) o pravicah in imunitetah Evropske skupnosti. V delegatskem sistemu so bili namreč poslanci Parlamentarne skupščine hkrati tudi poslanci v parlamentih domačih držav in s tem tudi deležni poslanske imunitete po domači zakonodaji. Po zakonodaji EU pa člani Evropskega parlamenta ne morejo biti hkrati tudi člani nacionalnega parlamenta. Po prehodu na neposredne volitve je načelo imunitete po domači zakonodaji v Protokolu povzročalo in še povzroča neenakosti med poslanci (Corbett 2000, 44).

Parlament je leta 1984 poslal Evropski komisiji predlog sprememb, leta 1987 pa predlagal sklic diplomatske konference držav članic na kateri naj bi obravnavali amandmaje glede Protokola, vendar do današnjega dne še ni prišlo do nobenih sprememb (Corbett 2000, 44).

Leta 2009 se je s Statutom Evropskega parlamenta uredila politika plač in zdravstvenega zavarovanja v Evropskem parlamentu, dogovorili so se tudi, da bodo privilegije in imunitete poslancev ki jih obravnava Protokol o privilegijih in imunitetah Evropske unije, obravnavali posebej, vendar države članice do zdaj še niso pokazale interesa, da bi rešile to problematiko.

4.1 Imuniteta poslancev Evropskega parlamenta

Imuniteto poslancev Evropskega parlamenta določajo:

 Pogodba o delovanju Evropske unije,  Protokol (št.7) o privilegijih in imunitetah Evropske unije,  Poslovnik Evropskega parlamenta,  Sodna praksa Sodišča Evropske Unije, Pogodba o delovanju Evropske unije (2012, 194) v 343. členu (prejšnji člen 291 PES) določa, da:

»Na ozemljih držav članic uživa Unija v skladu s pogoji iz Protokola o privilegijih in imunitetah z dne 8. aprila 1965 privilegije in imunitete, ki jih potrebuje za opravljanje svojih nalog. Enako velja za Evropsko centralno banko in Evropsko investicijsko banko«.

Glede na ta člen ter podobne člene v Pogodbi o EURATOMu, Rimski pogodbi ter Pariški pogodbi je jasno, da so privilegiji in imunitete poslancev namenjeni nemotenemu izvrševanju nalog poslancev. Vse te skupnosti delujejo skozi za to pristojne institucije, med drugim tudi Evropski parlament. Iz tega lahko sklepamo, da je imuniteta namenjena zaščiti parlamenta kot institucije Evropske unije in ne zaščiti poslancev kot posameznikov.

Osnovna pravila o imuniteti so podana v Protokolu (št.7) o privilegijih in imunitetah Evropske unije (v nadaljevanji PPI).

4.1.1 Poklicna imuniteta poslancev Evropskega parlamenta Poklicna imuniteta je zajeta v 8. členu PPI in prepoveduje tako kazensko, kot tudi civilno odgovornost zaradi mnenja ali glasovanja poslanca pri opravljanju dolžnosti. Poslanci lahko zgolj disciplinsko odgovarjajo po Poslovniku parlamenta. Fraza »zaradi mnenja ali glasu, ki ga je izrekel pri opravljanju svojih dolžnosti,« je povzeta po pravni tradiciji in ustavah ustanovnih članic, vendar pa obseg pravic ni povsem identičen. Za razliko od Nemške ureditve politično obrekovanje ni izvzeto iz imunitete. Sodišče Evropske unije je v svoji praksi pokazalo, da je potrebno obseg 8. člena PPI vzpostaviti izključno na osnovi zakonodaje Evropske unije in da 8. člen nima nobene povezave z nacionalnimi zakonodajami (Hardt 2015, 10).

Svoboda govora, ki je z 8. členom zagotovljena poslancem v osnovi velja samo za seje Evropskega parlamenta, ne velja pa za govore na strankarskih kongresih, volilnih kampanjah ipd. To v praksi pomeni, da je po ustavni tradiciji večine ustanovnih članic, poklicna imuniteta omejena zgolj na mnenja izrečena v sklopu Evropskega parlamenta.

Sodna praksa Sodišča Evropske Unije pa je nekoliko spremenila to prostorsko omejenost. Zgodovinsko je bila svoboda govora omejena na parlament, saj je bila politična razprava skoncentrirana v samem parlamentu. V današnjem času pa o zadevah, pomembnih za javnost razprava ne poteka le v parlamentu, ampak tudi v množičnih tiskanih in elektronskih medijih, ter na svetovnem spletu. Ker predstavitev idej in mnenj in razprava parlamentarcev ne more več potekati samo in zgolj v parlamentu, ugotavljanje kaj pomeni »mnenje, izrečeno pri opravljanju svojih dolžnosti,« ne more biti prostorsko omejeno (Hardt 2015, 22).

V primeru Patriciello je SEU sklenilo, da za mnenje, izraženo med opravljanjem parlamentarnih nalog šteje izjava, ki je subjektivna ocena in ima neposredno očitno povezavo z opravljanjem parlamentarnih nalog (Evropski parlament. 2013, 14). Člani Evropskega parlamenta poklicne imunitete ne izgubijo zaradi izjave, ki ni podana v parlamentu samem, saj kraj nima vpliva na značaj in vsebino mnenja. Mora pa biti povezava med izraženim mnenjem in parlamentarnimi nalogami jasna in očitna, predstavljati mora namreč tudi direktno in očitno povezavo z javnim interesom, ki zadeva državljane (Hardt 2015, 23).

V primeru 8. člena PPI pa se je pojavil še problem pristojnosti ugotavljanja imunitete. Sodišča Evropske unije je v primeru Marra obravnavalo vprašanje, kdaj so izpolnjeni pogoji za podelitev imunitete po 8. členu PPI. Sodišče Evropske Unije(v nadaljevanju SEU) je ugotovilo, da lahko o tem, ali poslanec izpolnjuje pogoje za poklicno imuniteto po 8. členu PPI, lahko odloča pristojno nacionalno sodišče. Odločitev je torej v ekskluzivni nacionalni jurisdikciji. V primeru dvoma lahko sodišče zaprosi SEU za predhodno obravnavo primera (Hardt 2015, 25).

Tudi v primeru, da poslanec zaprosi Evropski parlament za zaščito imunitete po 8. členu PPI, skladu z 7. členom poslovnika Evropskega parlamenta, je SEU odločilo, da o tem, ali poslanec izpolnjuje pogoje za imuniteto, odloča pristojno sodišče. Poslovnik parlamenta je namreč interni dokument, ki parlamentu ne more dajati pooblastil, ki niso izrecno navedena v zakonodaji, v tem primeru PPI. Evropski parlament se lahko, na podlagi prošnje poslanca in na podlagi določil poslovnika odloči, da bo branil imuniteto poslanca, vendar odločitev predstavlja samo mnenje parlamenta, ki pa ni zavezujoče. Na nacionalnem sodišču je, da nato odloči, ali je mnenje povezano z opravljanjem poslanskih dolžnosti in ostalimi ugotovitvami iz primera Patriciello in ali bo poslancu priznalo imuniteto po 8. členu PPI. Je pa 45 sodišče tudi zahtevalo, da mora nacionalno sodišče takoj, ko je seznanjeno z začetkom postopka za obrambo imunitete, zaradi principa iskrenega sodelovanja med Evropskimi institucijami in nacionalnimi oblastmi po 18. členu PPI, zamrzniti vse sodne postopke ki jih vodi proti poslancu, dokler EP ne poda svojega mnenja. Odločitev o uporabi poklicne imunitete pa ostaja v rokah sodišča in v primeru, da le - to ugotovi upravičenost imunitete, mora takoj zaključiti vse postopke proti poslancu. Imuniteta po 8. členu je absolutna in je parlament ne more odvzeti, poslanca pa varuje tudi po koncu mandata. Tudi sam poslanec se tej imuniteti ne more odpovedati (Hardt 2015, 26).

4.1.2 Nepoklicna imuniteta poslancev Evropskega parlamenta Nepoklicno imuniteto poslancev Evropskega parlamenta obravnava 9. člen PPI, ki je naslednica starega sistema Parlamentarne skupščine Evropskih skupnosti. Imuniteta je različna glede na kraj dogodka. V primeru da je poslanec na ozemlju domače države, za njega veljajo enaka pravila kot za člane nacionalnega parlamenta. Če pa se poslanec nahaja na ozemlju druge države članice ali na poti na, ali z zasedanja Evropskega parlamenta, se mu ne sme odvzeti prostost ali začeti sodnega postopka proti njemu, brez dovoljenja Evropskega parlamenta. O imuniteti se odloča na podlagi zakonodaje EU. V tem primeru imuniteta velja za čas mandata poslanca, vendar pa tudi za dejanja, storjena pred pričetkom mandata.

Imuniteta ne velja v primeru, da je bil poslanec ujet pri flagrantnem deliktu.

V primeru, da ima nacionalni parlament po nacionalni zakonodaji pravico zahtevati ustavitev postopka ali izpustitev poslanca, je enaka pravica dana tudi Evropskemu parlamentu. Leta 2002 je Evropski parlament sprejel resolucijo o zaščiti imunitete poslancev, kajti po Italijanski zakonodaji sodišče odloča o podelitvi imunitete za izrečeno mnenje poslanca, parlament pa lahko zaščiti poslančevo imuniteto, kar mora sodišče spoštovati, lahko pa se pritoži na ustavno sodišče. Zaradi velikega števila tovrstnih zadev s katerimi so poslanci ovirali sodne procese v Italiji, je parlament sprejel nova pravila. Po poslovniku se lahko prošnja za zaščito imunitete vloži le, če ni vložena prošnja za isti postopek za odvzem imunitete s strani pooblaščenega uradnega organa. Parlamentarec lahko ponovno vloži zahtevo za varstvo imunitete le v primeru, da predloži zadostne nove dokaze, o tem pa presoja Predsednik parlamenta skupaj z poročevalcema Odbora za pravne zadeve, ki je pristojen za odločanje o imunitetah (Toornstra 2012, 32).

Podobno kot v zakonodajah vseh ustanovnih članic je tudi za Evropski parlament veljalo, da nepoklicna imuniteta pokriva samo kazenske postopke, ne velja pa v primeru civilnih postopkov. Vendar pa je leta 2003 parlament sprejel drugačno odločitev v primeru obrambe imunitete enega od poslancev v civilnem sporu. V priporočilu je Odbor za pravne zadeve navedel, da je predvidena odškodnina, okrog 150.000 €, zelo jasno namenjena kaznovanju in ima zelo podoben učinek kot kazenski postopek. Iz tega sledi, da se lahko nepoklicna imuniteta sme razširiti tudi na civilne postopke (Toornstra 2012, 36).

Poslovnik EP ureja tudi vprašanje nepoklicne imunitete poslancev, ki so vabljeni kot priče ali strokovnjaki na sodišču. Odvzem imunitete takemu poslancu ni potreben v primeru, da pričanje ne otežuje ali onemogoča opravljanje parlamentarnih obveznosti in če poslancu ni potrebno pričati o zaupnih informacijah, ki jih je pridobil med izvrševanjem svojega mandata (Toornstra 2012, 28).

4.1.3 Procedura za odvzem imunitete Evropski parlament pozna dve vrsti postopkov za odvzem imunitete. Navaden in nujni postopek (Salome 2014, 24).

V nujnih primerih, kadar je poslancu odvzeta prostost ali omenjena svoboda gibanja lahko predsednik parlamenta po 8. členu poslovnika EP če smatra, da so kršene pravice in imuniteta poslanca po posvetu s poročevalcem in predsednikom Odbora za pravne zadeve poda pobudo za uveljavitev imunitete. O tem mora obvestiti parlament, pobudo pa predati še Odboru, ki jo mora obvezno obravnavati na svoji prvi naslednji seji. Po navadnem postopku se prošnjo za odvzem imunitete najprej razglasi v parlamentu in preda Odboru za pravne zadeve. Odbor najprej preveri, če je prošnjo posredoval pristojni organ države članice, v nasprotnem primeru se prošnja zavrne, imuniteta pa potrdi.

V skladu s 6. členom Medinstitucionalnega sporazuma med Evropskim parlamentom, Svetom Evropske unije in Komisijo Evropskih skupnosti o notranjih preiskavah Evropskega urada za boj proti goljufijam, je potrebno o vsaki prošnji za odvzem ali zaščito imunitete obvestiti direktorja OLAFa, ki glede takega zaprosila poda svoje mnenje. V odboru se primeru dodelita en do dva poročevalca, ki pa ne smeta biti iste narodnosti in strankarske pripadnosti kot poslanec, čigar imuniteto obravnavajo. Ta poslanec ima pravico biti zaslišan, lahko predstavi dokumente ali druge relevantne pisne dokaze, lahko pa ga zastopa tudi drug poslanec, ki pa

47 ne sme biti član odbora. Seje so zaprte za javnost. Po zaslišanju in predstavitvi dokazov mora poslanec ki ga obravnavajo, zapustiti sejo (Odbor za pravne zadeve 2015, 3). Komite ima tudi pravico zahtevati od pristojnega državnega organa katerekoli podatke, ki se jim zdijo bistveni za odločanje o imuniteti. Praksa odbora je, da predlaga odvzem imunitete razen v primerih ko zazna »fumus persecutionis«, jasen, nedvoumen sum, da gre pri postopku za namen povzročanja politične škode poslancu. Indici za tak sklep so lahko kazniva dejanja, za katera je navaden državljan kaznovan z administrativno kaznijo (prikrivanje informacij obtoženemu poslancu, nezanesljivost prič, izvor dokazov, časovni zamik med dejanjem in obtožbo, anonimne obtožbe.) V tem primeru komisija predlaga potrditev imunitete. Ta se ne priznava za manjša kazniva dejanja, prometne prekrške in po drugi strani za korupcijo, hujše prekrške, sodelovanje v kriminalnih organizacijah (Salome 2014, 26).

Odbor lahko poda obrazloženo mnenje o pristojnosti organa in dopustnosti zahteve, vendar se v nobenem primeru ne izreče niti o krivdi ali nekrivdi poslanca, niti o tem, ali mnenja oziroma dejanja, ki so mu pripisana opravičujejo kazenski pregon, čeprav se pri obravnavi zahteve podrobno seznani z dejstvi primera (Hardt 2015, 17).

Poročilo odbora se uvrsti na začetek dnevnega reda prve seje po dnevu ko je bilo predloženo. K predlogu, oz. predlogom sklepa ni mogoče vlagati predlogov sprememb. Razprava je omejena na razloge, ki govorijo v prid posameznemu predlogu za odvzem ali priznanje imunitete oziroma za zaščito privilegija ali imunitete, ali proti njemu. Poslanec, čigar imuniteto obravnava parlament, v razpravi nima besede (Salome 2014, 27).

O predlogu se glasuje najprej, potrebna pa je relativna večina.

4.2 Škandal »denar za zakon«

V mesecu marcu 2011, je v Evropskem parlamentu izbruhnila afera Denar za zakon, v kateri je Britanski tabloid The Sunday Times (2011a, 2011b) obtožil štiri poslance Evropskega parlamenta da so, v zameno za plačilo, pripravljeni vlagati amandmaje na zakone, ki jih obravnava Evropski parlament. Od sredine leta 2010 so novinarji pod pretvezo, da so lobisti neke Londonske firme poskušali prepričati okrog šestdeset poslancev Evropskega parlamenta, da v zameno za plačilo sprejmejo vlogo svetovalca za Evropski parlament. Štirinajst poslancev se je bilo pripravljeno sestati z novinarji, kasneje pa so štirje od teh tudi

48 izrazili pripravljenost, da na željo lobističnega podjetja, amandmirajo želene zakone v Evropskem parlamentu. V to šarado so se ujeli; dva predstavnika Evropske Ljudske stranke Ernst Strasser in Pablo Zalba Bidegain ter člana Zavezništva Socialistov in Demokratov Adrian Severin in Zoran Thaler.

4.2.1 Ernst Strasser Tedaj 54 letni Avstrijski poslanec v Evropskem parlamentu, član Evropske Ljudske stranke, pred tem pa Avstrijski notranji minister je bil prvi od poslancev, ki so se strinjali s ponudbo novinarjev. Strasser se je tudi sam predstavil kot lobist, plačilo za storitve pa je želel prejemati na svetovalno podjetje na Dunaju (The Sunday Times 2011a).

Nobeno od podjetij, ki jih je omenjal novinarjem ni bilo prijavljeno Evropskemu parlamentu. Tudi vsako dodatno delo Evropskega poslanca mora biti prijavljeno enemu od šestih kvestorjev, ki jih parlament imenuje ob začetku vsakega mandata z namenom, da spremljajo finančno stanje poslancev. Če poslanec ne prijavi dodatnega dela ga sme Evropski parlament disciplinsko kaznovati z suspenzom, ki traja največ deset dni. Suspendirani poslanec v tem času ne prejema plače, ohranja pa svojo pravico do glasovanja (Cini 2014, 10; The Sunday Times 2011a).

Strasser je bil zaprošen, da na željo tuje stranke poda amandma k direktivi o odškodninskih shemah za investitorje, s katerim bi podaljšal rok za izgon strank iz sheme na devet mesecev. Strasser je amandma posredoval poročevalcu v pristojnemu odboru Pablu Zalbi Bidegainu in članu odbora, Avstrijcu Othmarju Karasu ter ju prepričal, da ga vložita. Ob tem nobenemu od poslancev ni omenil, da predlog prihaja s strani lobistov. Odbor je kasneje sprejel kompromisni predlog, ki pa je celo podaljšal rok na dvanajst mesecev. Po razkritju afere je bil amandma umaknjen, direktiva pa ni bila sprejeta.

Strasser je v pogovoru, ki so ga novinarji skrivaj snemali omenil, da pričakuje prvi del plačila, 25.000€ , najkasneje 5. 3. 2011 (The Sunday Times 2011a).

Po izbruhu afere 21. 03. 2011, ko je The Sunday Times objavil prvi članek o aferi, je Strasser že čez dva dni, 23. 03. 2011 podal odstopno izjavo, zato parlamentu ni bilo potrebno odločati o imuniteti po 9. členi PPI (The Sunday Times 2011a).

O primeru je preiskavo začel OLAF, ki je kasneje o rezultatih obvestil Avstrijske državne organe in jim predal dokazno gradivo. Avstrijsko vrhovno sodišče je Strasserja leta 2014 obsodilo na tri leta zaporne kazni zaradi prejemanja podkupnine (Valenčič 2014).

4.2.2 Zoran Thaler Devetinštiridesetletni Slovenski Evroposlanec Zoran Thaler, ki je prej opravljal vlogo Slovenskega zunanjega ministra je drugi poslanec, ki je sprejel ponudbo lobističnih novinarjev pod krinko. Thaler je glede plačila zahteval, da se zaradi tajnosti le to nakaže preko posredniške firme v Londonu in zavrnil papirno dokumentacijo (The Sunday Times 2011a).

Z novinarji je sklenil le ustni dogovor o zastopanju v parlamentu in možnih spremembah zakonodaje na željo strank (The Sunday Times 2011a).

Tudi njega so zaprosili za dopolnitev ICS direktive, v amandmaju pa je, kot zahtevano, predlagal zmanjšanje vsote, ki bi jo morale plačati finančne korporacije zaradi te direktive (Brandt 2016). Thaler je amandma oddal v proceduro 7. 03. 2011. Po razkritju afere je bil amandma umaknjen, direktiva pa je bila zavrnjena. Poslanec Thaler je odstopil s položaja dva dni po razkritju afere, 23. 03. 2011.

OLAF, ki je po prvi objavi v The Sunday Timesu sprožil preiskavo, je v končnem poročilu zapisal, da v preiskavi primera Thaler ni našel dokazov o nepravilnostih za uvedbo disciplinskega ali kazenskega postopka. Ob tem je OLAF v končnem poročilu 22. 12. 2011 opozoril, da v preiskavi ni imel zadostne podpore Evropskega parlamenta, saj jim ni bil omogočen dostop do elektronskih podatkov, kot tudi zaslišanja prič v Evropskem parlamentu, zaradi česar ugotovitve temeljijo zgolj na omejenih informacijah (Vasev, 2016).

OLAF je namreč že 22. 03. 2011 želel izvesti pregled pisarn tedaj treh omadeževanih poslancev, vendar jim predsednik parlamenta Busek tega ni dovolil. Skliceval se je na poklicno imuniteto inkriminiranih poslancev. Trdil je tudi, da OLAF nima pravice preiskovati primer, razen če se ugotovi da so bila oškodovana evropska sredstva. Po posredovanju poslanskih skupin je Busek kasneje dovolil preiskavo, vendar pod pogojem, da se bo preiskovalo le kršitev administrativnih pravil in preiskava ne bo vodila v kazenske ovadbe (Cini 2014, 10).

Kljub temu je bil zoper Thalerja doma sprožen kazenski postopek. Leta 2014 je nato priznal krivdo za dejanje prejemanja podkupnine in bil obsojen na dve leti in pol zapora ob koncu tedna, na denarno kazen in petletno prepoved opravljanja javnih funkcij (Vasev, 2016).

4.2.3 Adrian Severin Najvidnejši poslanec izmed trojice je šestinpetdesetletni Romun, bivši predsednik vlade in zunanji minister, Adrian Severin. Vpliven član Zavezništva socialistov in demokratov, nekaj časa tudi podpredsednik, ki je kandidiral za mesto Visokega predstavnika za zunanjo politiko Evropske unije. Severin je izjavil, da bo prijavil honorar komisiji, vendar le enega od šestih obrokov, vse stike pa je želel preko svoje službene pošte. Novinarjem je celo poslal račun za svetovalne storitve v Evropskem parlamentu ter razlago treh direktiv s pripadajočimi amandmaji (The Sunday Times 2011a).

Novinarji so ga v začetku februarja 2011 zaprosili, da amandmira direktivo o jamstvih za depozitne sheme na način, da bi stranke čakale dalj časa na izplačilo v primeru propada banke. Ker Severin ni bil član odbora ki je obravnaval to zakonodajo, je za vložitev amandmaja zaprosil Romunskega poslanca Sebastiana Boduja iz Evropske ljudske stranke. Za vložitev mu namreč ni uspelo prepričati nobenega izmed poslancev njegovega Zavezništva, saj je bil amandma v nasprotju s politiko njegove stranke. Severin poslancu Boduju ni omenil, da je amandma podan s strani lobistične (novinarske) skupine (The Sunday Times 2011a).

Amandma, ki ga je na prepričevanje Severina vložil Bodu, kasneje ni bil sprejet (The Sunday Times 2011a).

Poslanec Severin po razkritju afere ni želel odstopiti, zato so ga najprej izključili iz Zavezništva socialistov in demokratov, kasneje pa mu Evropski parlament ni priznal imunitete ob začetku kazenskega postopka v Romuniji. Na očitke o podkupovanju je odgovarjal, da v Evropskem parlamentu ne obstajajo pravila, ki bi poslancu prepovedovala dodatno službo, kar pomeni, da ni zadržkov, da bi ne prejemal dodatnih dohodkov za sodelovanje z lobističnim podjetjem. V Evropskem parlamentu je ostal do konca svojega mandata leta 2014, parlament pa v tem času tudi ni uvedel nobenih sankcij proti njemu (Cini 2014).

Po koncu mandata je bil februarja 2016 na Romunskem sodišču obsojen na tri leta zapora zaradi sprejemanja podkupnin.

4.2.4 Pablo Zalba Bidegain Zadnji v aferi katerega ime je The Sunday Times razkril teden dni za ostalimi, je bil Španski poslanec Evropske ljudske stranke, Pablo Zalba Bidegain. Španski poslanec je načeloma sprejel ponudbo za sodelovanje, vendar jo je pogojeval z nesodelovanjem na regionalnih volitvah v Španiji, kamor bi ga stranka lahko imenovala , če bi smatrala to za potrebno. Če bi moral sodelovati na volitvah pa so mu novinarji ponudili plačilo po svetovalni tarifi, s čimer se je Bidegain strinjal (Hoedman 2011).

V začetku Februarja 2011 so novinarji tudi njega prosili za amandmiranje direktive ICS, v točki kjer se od investicijskih družb zahteva, da svoje sheme objavijo na internetnih straneh. Zalba Bidegain je natančno tak amandma sam tudi vložil nekaj dni kasneje in je bil tudi sprejet (The Sunday Times 2011b; Laurence 2011).

Zalba Bidegain je kasneje, po razkritju, trdil, da se mu je amandma zdel dober, o njem se je tudi posvetoval z kolegi v odboru in da zanj ni nameraval zahtevati plačila. Po pogovoru s poslancem se je s to razlago strinjal tudi predsednik parlamenta Busek. Proti Zalbi Bidegainu parlament ni sprožil nobenega postopka, je pa OLAF zbrano dokumentacijo posredoval pristojnim organom v Španiji. Špansko tožilstvo je primer označilo za medijsko provokacijo in se odločilo, da poslanca ne bo sodno preganjalo (Brand 2011; Alter EU coalition 2011).

Pablo Zalba Bidegain je bil ponovno izvoljen v Evropski parlament v naslednjem mandatu in zaseda tudi mesto podpredsednika odbora za ekonomske in monetarne zadeve. Evropski parlament je po škandalu skušal neprijetnosti zgladiti z uvedbo etičnega kodeksa, ki za kršitelje predvideva disciplinske kazni kot so opomin, denarna kazen, razrešitev poslanca iz odbora. Uveden je bil tudi skupen seznam lobistov, tako za Evropski parlament, kot Komisijo in ostale institucije EU. Poslance naj bi se s tem seznamom zavarovalo pred podobnimi situacijami, kot se je zgodilo v omenjeni aferi (Cini 2014, 12).

Do večjih sprememb tako ni prišlo, predvsem po zaslugi največjih strank, Evropske ljudske stranke in Zavezništva socialistov in demokratov, ki sta vztrajali pri ureditvi, ki poslancem poleg dela v parlamentu omogoča tudi druge oblike dela (Cini 2014, 15; Steiner 2016).

Pri tem primeru je postalo očitno, da Evropski Parlament potrebuje enotno prakso za podobna dejanja v vseh državah članicah. Še bolje pa bi bilo, da bi parlament meritorno, po pravu EU, razsojal v takšnih in podobnih primerih. Za to pa bi potreboval tudi možnost, da

52 parlament sam, njegov odbor ali morda OLAF, dobi možnost da predlaga odvzem imunitete poslancu.

5 ZAKLJUČEK

Poslanska imuniteta je pojem, ki se skozi zgodovino s pomočjo konkretnih odločitev sodišč, priporočili odborov, ki so v parlamentih pristojni za odločanja o imunitetah in končnih odločitvah parlamentov ves čas spreminja, posodablja in prilagaja razmeram. Najbolj nazorno lahko to vidimo na primeru imunitete poslancev Evropskega parlamenta, ki je osnovana na 8. in 9. členu Protokola (7.) o privilegijih in imunitetah Evropske Unije. Protokol je, kot smo prikazali, nastal iz ustavnih določb ustav šestih ustanovnih članic Evropske Unije, Belgije, Nizozemske, Luksemburga, Francije, Italije in Nemčije, danes pa je postal s pomočjo odločitev Sodišča Evropske unije v opisanih in drugih primerih in prakso odbora in parlamenta, kot pravi Hardt v svojem doktorskem delu, okostje za odločanje o imuniteti v Evropski Uniji in tudi državah članicah. V zadnjih nekaj letih smo bili priča odmevnih sodnih procesov, ki so se odvijali proti vidnim evropskim politikom, ki so se pregrešili zoper osnovni aksiom o etiki in morali na vidni politični funkciji. Sodno je odreagirala Italija in enemu najbogatejših Evropejcev, Silviu Berlusconiju, prepovedala za deset let kakršnokoli politično delo. Ker je bil že preliminarno obsojen na nekajletno zaporno kazen, se sploh ni mogel sklicevati na imuniteto. Dejal pa je, da se bo v politiko vrnil ko bo star 83 let(!?) Enako je bilo s hrvaškim predsednikom vlade Ivom Sanaderjem, pa z Dominiqueom Strauss - Kahnom in še veliko podobnih primerov bi lahko našli, če bi se poglobili v sredstva javnega obveščanja.

Primer afere, ki smo ga prikazali, nakazuje smer v katero bi morale težiti spremembe zakonodaje, vendar je za tovrstne spremembe potreben konsenz vseh držav članic, kar pa je počasen proces kot je razvidno tudi pri 9. členu PPI in njegovem prvem odstavku.

Slovenski primeri imunitete nakazujejo potrebo po spremembah v smeri evropske imunitete. Poskusi v tej smeri so že bili in se kažejo v novem poslovniku iz leta 2002, ki je, kot smo prikazali, opazno popravil stanje na področju imunitet, pri spremembi ustavne opredelitve imunitete pa potrebnega konsenza parlament do danes, žal, še ni dosegel.

6 LITERATURA

1. Alter EU coalition. 2011. Cash-for-amendments: Pablo Zalba Bidegain (Spain, EPP). Dostopno prek: http://alter-eu.org/videos/2011/03/27/cash-for-amendments (22. julij 2016). 2. Bajec, Anton gl. ur. 1994. Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2. izd. Ljubljana: DZS. 3. Blažič, Janez, Nataša Koselj Katarina Žagar. 2005. Poslanska imuniteta v ustavah držav članic EU. Ljubljana: Državni zbor Republike Slovenije. 4. Brand, Constant. 2011. Spanish MEP named in ‘influence-for-cash’ scandal. Politico, 28. marec. Dostopno prek: http://www.politico.eu/article/spanish-mep-named-in-influence- for-cash-scandal/ (21. avgust 2016). 5. Cerar, Gregor. 2014a. Janša bo ostal poslanec, če tako odločijo njegovi poslanski kolegi. RTV SLO, 2. oktober. Dostopno prek: http://www.rtvslo.si/slovenija/jansa-bo-ostal- poslanec-ce-tako-odlocijo-njegovi-poslanski-kolegi/347774 (21. avgust 2016). 6. Cerar, Miro. 2014b. Poslanska imuniteta. Dostopno prek: http://www.zares.si/spodnji- dom-poslanska-imuniteta/ ( 23. avgust 2016) 7. Cini, Michele. 2014. The Regulation of Ethics in the European Parliament. UACES 44th Annual Conference, Cork, Ireland Dostopno prek: http://uaces.org/documents/papers/1401/cini.pdf (20. avgust 2016) 8. Constitutionnet. 2014. Constitutional history of France. Dostopno prek: http://www.constitutionnet.org/country/constitutional-history-france (29. marec. 2016). 9. Corbett, Richard, Francis Jacobs, Michael Shackelton. 2000. The European Parliament 4th edition. London: John Harper Publishing. 10. Crespo, Allen Marilia. 1999. Parliamentary immunity in the member states of the European union and in the European parliament. Brussels: European Parliament. 11. Državni zbor Republike Slovenije. 1996. Poročilo za obdobje 23. 12. 1992 – 26. 10. 1996. Dostopno prek: http://fotogalerija.dz-rs.si/datoteke/Publikacije/Letno_porocilo/ Mandatno_porocilo_1992-1996.pdf (23. julij 2016). 12. Državni zbor, Mandatno imunitetna komisija. 1999. 21. seja 04. 05.1999. Dostopno prek: http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=II&type =magdt&uid=3F62573D784F712BC1256768002BB409 (23. julij 2016).

13. Državni zbor, Mandatno volilna komisija. 2014. 1. nadaljevanje 1. nujne seje, 09. 10. 2014. Dostopno prek: https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/ evidenca?mandat=VII&type=magdt&uid=B37FD2F53A6B0B3EC1257D6C0040E17C (23. avgust 2016). 14. Državni zbor. 2000. Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 1996 – 2000. Dostopno prek: http://fotogalerija.dz-rs.si/datoteke/Publikacije/Letno_porocilo/ Mandatno_porocilo__1996-2000.pdf (23. julij 2016). 15. ---. 2004. Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2000 – 2004. Dostopno prek: http://fotogalerija.dz-rs.si/datoteke/Publikacije/Letno_porocilo/ Mandatno_porocilo__2000-2004.pdf (23. julij 2016). 16. ---. 2008. Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2004 – 2008. Dostopno prek: http://fotogalerija.dz-rs.si/datoteke/Publikacije/Letno_porocilo/ Mandatno_porocilo__2004-2008.pdf (23. julij 2016). 17. ---. 2012. Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2008 – 2011. Dostopno prek: http://fotogalerija.dz-rs.si/datoteke/Publikacije/Letno_porocilo/ Mandatno_porocilo_2008-2011.pdf (23. julij 2016). 18. ---. 2014. Poročilo o delu Državnega zbora v mandatnem obdobju 2011 – 2014. Dostopno prek: http://fotogalerija.dz-rs.si/datoteke/Publikacije/Letno_porocilo/ Mandatno_porocilo__2011-2014.pdf (23. julij 2016). 19. ---. 2015. Katerim poslankam in poslancem je Državni zbor doslej podelil imuniteto? Dostopno prek: https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/ mediji/vprasanjaNovinarjev/vprasanjeNovinarjaInOdgovorNanj/521ea78e-2a9b-4ae4- a49f-99875333f4b0/!ut/p/z1/vVTBctowEP0V98DRo5Vk1_bRQAK2cSgxFKxLRmCbiM YSMa7b8PVRuTRDJ8aZDNVlR6N9762edoUYWiEmeSO2vBZK8ie9T9nXhyiYJl4f-zAlQw- CMYzdyKPU_Waj5Smhf3dvB9EIw9TBDvgzP8L924QOhg5ib_Gje4tAgCNvPoknGO6sdjxMrB O-hX55VqCHbyFY0JFF4zlATLrh4Z3lQ7f6WxJYF__ew_fxJf3viCG2kfW-fkRpdjQytflZ5rI- 9KDMM7ETPVDZUTQ6NvuKH7jccUOqRkhe7fLGENJQ2VY1qhKG1Id5D2yCc- 64uUm4tzYtnlsmt7zC9DzXsSmlhbWGP6r7jchQ2il7eamNWPsjpBrv_MW78czRNszDGIZE20 BQgtIQpcekOvDZefaZmq1Nb0T-Cy2kqkrd48kHLzP-px4ADFphTsNBCHRE6CcV2ukD uC49uS49vi79Z70PL02s_hJJFQ_irabl9aMpZKHQqhO3hord8zPz9cgqWee_a7T6jzO7vDRF- 3JxWqVLX0xelIO1G99Qe1s-vAlPzaT44X95BZOZJBQ!/dz/d5/ L3dHQSEvUUtRZy9nQSEh/#Z7_KIOS9B1A08MQ70I1TJM0D210N2 (23. julij 2016).

20. ---. 2016. Letno poročilo - 2014, 2015; Poročilo o delu državnega zbora v obdobju 2014 - 2018; Prvo obdobje mandata 2014 – 2018. Dostopno prek: http://fotogalerija.dz- rs.si/datoteke/Publikacije/Letno_porocilo/Letno_porocilo_-_2014__2015.pdf (23. julij 2016). 21. Encyclopedia Britannica. 2016. Bill of Rights. Dostopno prek: https://www.britannica.com/topic/Bill-of-Rights-British-history (8. september 2016). 22. Evropski parlament, Odbor za pravne zadeve. 2015. Obvestilo poslancem (38/2015). Dostopno prek: http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=- %2F%2FEP%2F%2FNONSGML%2BCOMPARL%2BPE-428.173%2B03%2BDOC%2BPDF% 2BV0%2F%2FSL (20. avgust 2016). 23. Evropski parlament, Odbor za ustavne zadeve. 2013. Poročilo o spremembi Poslovnika Evropskega parlamenta o odvzemu in zaščiti poslanske imunitete. Dostopno prek: http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//NONSGML +REPORT+A7-2014-0012+0+DOC+PDF+V0//SL (20. avgust 2016). 24. Grad, Franc, Igor Kaučič, Ciril Ribičič, Ivan Kristan. 1996. Državna ureditev Slovenije. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije. 25. ---. 2000. Parlament in vlada. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije 26. ---. 2005. Parlamentarna imuniteta. Dostopno prek: http://www.europarl.europa.eu/hearings/20051129/juri/grad_sl.pdf (12. maj 2016). 27. Hacler, Tina. 2014. Janša v poslanske klopi ali ne? Odločili se bodo poslanci sami. RTV SLO, 15. julij. Dostopno prek: http://www.rtvslo.si/slovenija/jansa-v-poslanske-klopi-ali- ne-odlocili-se-bodo-poslanci-sami/342002 (21. avgust 2016). 28. ---. 2014a. Kronološki potek zadeve Patria: zgodba, dolga celo desetletje. RTV SLO, 28. april. Dostopno prek: http://www.rtvslo.si/slovenija/kronoloski-potek-zadeve-patria- zgodba-dolga-celo-desetletje/335664 (21. avgust 2016). 29. Hardt, Sascha 2015. Parliamentary immunity in a European context. Brussels: European parliament. Dostopno prek: http://www.europarl.europa.eu/RegData /etudes/IDAN/2015/536461/IPOL_IDA(2015)536461_EN.pdf (20. maj 2016). 30. ---. 2013. Parliamentary Immunity. Doktorsko delo. Maastricht: Maastricht University 31. Hoedeman, Oliver. 2011. Cash for Amendments scandal just the tip of the iceberg. Brussels Sunshine, 30. april. Dostopno prek:

http://blog.brusselssunshine.eu/2011/03/cash-for-amendments-scandal-just-tip-of.html (27. julij 2016). 32. Kaučič, Igor in Franc Grad. 1999. Ustavna ureditev Slovenije. Ljubljana: Gospodarski vestnik. 33. Kaučič, Igor in Miro Cerar. 1995. Imuniteta poslancev. Teorija in praksa 32 (1-2): 52-68. 34. Kert, Andreja. 1997. Poslanska imuniteta – teoretični in praktični vidiki (mandatno obdobje 1992 – 1996). Ljubljana: Državni zbor Republike Slovenije 35. Kosovel, Blaž. 2008. Parlament je razumel v pravem pomenu besede. RTV SLO, 3. maj. Dostopno prek: http://www.rtvslo.si/kje-so/parlament-je-razumel-v-pravem-pomenu- besede/87056 (17. junij 2016). 36. Kozorog, Blatnik Tanja 2014. Janezu Janši prenehal poslanski mandat. RTV SLO, 15. oktober. Dostopno prek: http://www.rtvslo.si/slovenija/janezu-jansi-prenehal-poslanski- mandat/348750 (24. avgust 2016). 37. Laurence, Peter. 2011. Fourth Euro MP named in lobbying scandal. BBC news, 28. marec. Dostopno prek: http://www.bbc.com/news/world-europe-12880701 (22. avgust. 2016). 38. Lebar, Jolanda. 2014. Mandat Janeza Janše po ustavni epilog? RTV SLO, 5. september. Dostopno prek: http://www.rtvslo.si/slovenija/mandat-janeza-janse-po-ustavni- epilog/345695 (24. avgust 2016). 39. Masten, Aljoša. 2014a. Zakonodajno-pravna služba: Za odvzem mandata Janši ni zakonske osnove. RTV SLO, 7. avgust. Dostopno prek: http://www.rtvslo.si/slovenija/zakonodajno-pravna-sluzba-za-odvzem-mandata-jansi-ni- zakonske-osnove/343588 (24. avgust 2016). 40. Masten, Aljoša. 2014b. Krivic o odvzemu mandata Janši: To je neverjetna blamaža. RTV SLO, 17. oktober. Dostopno prek: http://www.rtvslo.si/slovenija/krivic-o-odvzemu- mandata-jansi-to-je-neverjetna-blamaza/348958 (24. avgust 2016). 41. Medinstitucionalni sporazum z dne 25. maja 1999 med Evropskim parlamentom, Svetom Evropske unije in Komisijo Evropskih skupnosti o notranjih preiskavah Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF). 1999. Uradni list Evropskih skupnosti L 136/159. Dostopno prek: http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:31999Q0531 &from=SL (16. junij 2016).

42. Mušič, Ana. 2010a. Prijatelj tudi v drugo ostaja brez imunitete. RTV SLO, 30. marec. Dostopno prek: http://www.rtvslo.si/slovenija/prijatelj-tudi-v-drugo-ostaja-brez- imunitete/226892 (14. junij 2016). 43. Mušič, Ana. 2010b. Še tretji ne imuniteti Prijatelja. RTV SLO, 7. april. Dostopno prek: http://www.rtvslo.si/slovenija/se-tretji-ne-imuniteti-prijatelja/227485 (14. julij 2016) 44. Northon, Philip. 1993. Does Parliament Matter? London: Harvester Weatsheaf; 45. Pariška pogodba. 1951. Dostopno prek: http://eur-lex.europa.eu/legal- content/DE/TXT/PDF/?uri=CELEX:11951K/TXT&from=SL (10. maj 2016) 46. Pitamic, Leonid. 1996. Država. Ljubljana: Cankarjeva založba. 47. Poglajen, Jože. 2009. Imuniteta samo, če poslancu grozi pripor. Dnevnik, 14. oktober. Dostopno prek: https://www.dnevnik.si/1042306810/slovenija/1042306810 (12. avgust 2016). 48. Pogodba o delovanju Evropske Unije. 2012. Uradni list Evropske unije C 326/47, 26. oktober. Dostopno prek: http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/ TXT/PDF/?uri=CELEX:12012E/TXT&from=EN (10. maj 2016). 49. Pogodba o združitvi. 1965. Dostopno prek: http://eur-lex.europa.eu/ resource.html?uri=cellar:89b3b5b7-e861-4de6-b92c-7c280ca6d6fb.0001.01/DOC_1& format=PDF (17. maj 2016). 50. Poslovnik Bundestaga. 2014. Dostopno prek: https://www.btg-bestellservice.de/ pdf/80060000.pdf (14. avgust 2016). 51. Poslovnik državnega zbora. 2013.Ur. l. RS 92/07. (30. september 2013). 52. Raffaelli, Rosa. 2014. Handbook on the incompatibilies and immunity of the members of the European parliament. Brussels: European Parliament. 53. RTV SLO. 2010. Imuniteta za Prijatelja? Komisija pravi "ne", 16. marec. Dostopno prek: http://www.rtvslo.si/slovenija/imuniteta-za-prijatelja-komisija-pravi-ne/225857 (12. maj 2016). 54. Rupnik, Janko. Rafael Cijan, Božo Grafenauer. 1996. Ustavno pravo Republike Slovenije. Maribor: Studio Linea. 55. Salome, Sarah, Rosa Raffaelli. 2014. The immunity of members of the European parliament. Brussels: European Parliament.

56. STA 2003. Pomoč Hvalici za plačilo odškodnine zaradi razprave na seji DZ, 29. oktober. Dostopno prek: https://www.sta.si/777000/pomoc-hvalici-za-placilo-odskodnine-zaradi- razprave-na-seji-dz (19. maj 2016). 57. Statut poslancev Evropskega parlamenta. 2009. Dostopno prek: http://eur- lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:32005Q0684&from=EN (20. avgust 2016). 58. Steiner Brandt, Urs, Gert Tinggaard Svendsen.2016. The Politics of Persuasion: Should Lobbying be Regulated in the EU?. Cheltenham: Elgar Publishing. 59. The British Library. 2015. English translation of Magna Carta. Dostopno prek: https://www.bl.uk/magna-carta/articles/magna-carta-english-translation (4. junij 2016). 60. The National Archives. 2003. Bill of Rights (1689). Dostopno prek: http://www.legislation.gov.uk/aep/WillandMarSess2/1/2/introduction (4. junij 2016). 61. The Sunday Times. 2011a. I must be careful: there is a smell to lobbying, 20. marec. Dostopno prek: http://www.thesundaytimes.co.uk/sto/news/insight/article582319.ece 20. avgust 2016). 62. The Sunday Times. 2011b. Insight: Fourth MEP taped in ‘cash-for-laws’ scandal, 27. marec Dostopno prek: http://www.thesundaytimes.co.uk/sto/news/insight/article587934.ece (22. avgust 2016). 63. Toornstra, Dick. 2012. Non liable?Inviolable?Untouchable?. Brussels : Office for promotion of Parliamentary Democracy. 64. Ustava kraljevine Belgije. 2007. Dostopno prek: www.legislationline.org/documents/id/9045 (27. avgust 2016). 65. Ustava Kraljevine Nizozemske. 2008. Dostopno prek: https://www.government.nl/ documents/regulations/2012/10/18/the-constitution-of-the-kingdom-of-the- netherlands-2008 (27. avgust 2016). 66. Ustava Republike Francije. 2008. Dostopno prek: http://www.conseil- constitutionnel.fr/conseil-constitutionnel/english/constitution/constitution-of-4- october-1958.25742.html (27. avgust 2016). 67. Ustava Republike Italije. 2003. Dostopno prek: https://www.constituteproject.org/ constitution/Italy_2012.pdf?lang=en (27. avgust 2016). 68. Ustava Republike Slovenije Ur. l RS 33/91-I. (28. december 1991).

69. Ustava velikega Vojvodstva Luksemburg. 2009 Dostopno prek: https://www.constituteproject.org/constitution/Luxembourg_2009.pdf?lang=en (27. avgust 2016). 70. Ustava Zvezne Republike Nemčije. 2012. Dostopno prek: https://www.constituteproject.org/constitution/German_Federal_Republic_2012?lang= en (27. avgust 2016). 71. Ustavno sodišče Republike Slovenije. 2004. Sodba Up-462/02. Dostopno prek: http://odlocitve.us-rs.si/sl/odlocitev/US24009 13. 10. 2004 (7. maj 2016) 72. Ustavno sodišče Republike Slovenije. 2014. Sodba Up-790/14-37. Dostopno prek: http://odlocitve.us-rs.si/sl/odlocitev/US30683?q=poslanski+mandat&sort=date&order= desc (12. avgust 2016) 73. Valenčič, Gregor. 2014. Strasserju potrdili tri leta zapora za korupcijo. RTV SLO, 13. oktober. Dostopno prek: http://www.rtvslo.si/svet/strasserju-potrdili-tri-leta-zapora-za- korupcijo/348598 (19. avgust 2016). 74. Van der Hulst, Marc. 2000. The Parliamentary Mandate. Genova: Inter-Parliamentary Union. 75. Vasev, Boris. 2016. Kazen je poleg Thalerja in Strasserja doletela tudi Severina. RTV SLO, 24. februar. Dostopno prek: http://www.rtvslo.si/evropska-unija/kazen-je-poleg-thalerja- in-strasserja-doletela-tudi-severina/386636 (19. avgust 2016). 76. Zakon o kazenskem postopku. (ZKP) Ur. l. RS. 32/12, (1. januar 1995). 77. Zakon o poslancih. (ZPos) Ur. l. RS. 112/05, (3. oktober 1992). 78. Zgonc, Andraž. 2006. Poslanska imuniteta v Republiki Sloveniji-privilegij ali (ne)potrebna zaščita. Magistrsko delo. Ljubljana: FDV.