UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in knjiţevnosti

DIPLOMSKO DELO

Veronika Gnamuš

Maribor, april 2011

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in knjiţevnosti

Diplomsko delo

KULTURNOZGODOVINSKI UTRINKI S KOROŠKEGA

Mentor: Kandidatka: izr. prof. dr. Bernard Rajh Veronika Gnamuš

Maribor, april 2011

Lektorica:

Jasna Colnerič, prof. slov. j.

Prevajalka:

Silva Martinc, prof. ang. in slov. j.

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorju izr. prof. dr. Bernardu Rajhu za strokovno pomoč in vodenje pri pisanju diplomskega dela.

Iskrena hvala mami in babici, ker sta verjeli vame tudi takrat, ko sem sama podvomila vase. Brez vaju danes ne bi bila tu, kjer sem!

Hvala »tebi«, ker si bil z mano preprosto to, kar si!

»Bojevnik ve, da se je v bitkah,

ki jih je bíl v preteklosti, vedno nečesa naučil.

Pa vendar so mnoge teh preizkušenj od bojevnika zahtevale,

da je trpel bolj, kot je bilo potrebno.

Mnogokrat je bojevnik izgubljal svoj čas v boju za laž.

In trpel zaradi ljudi, ki niso bili vredni njegove ljubezni.«

(Paulo Coelho: Priročnik bojevnika luči)

IZJAVA

Podpisana Veronika Gnamuš, rojena 2. 1. 1985 v Slovenj Gradcu, študentka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer slovenski jezik s knjiţevnostjo, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Kulturnozgodovinski utrinki s Koroškega pri mentorju izr. prof. dr. Bernardu Rajhu avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

Veronika Gnamuš

______

Kraj, Maribor Datum, 13. april 2011

POVZETEK

V diplomskem delu z naslovom Kulturnozgodovinski utrinki s Koroškega je predstavljena kulturna zgodovina Koroške pokrajine.

Koroška je predstavljena skozi temeljne zgodovinske dogodke, ki so pripomogli k razrešitvi meje z Avstrijo in razdeli ozemlje Koroške na dvanajst občin. Opisana so arheološka najdišča, sakralna dediščina s številnimi cerkvami in drugimi sakralnimi znamenji ter grajska in stavbna dediščina na Koroškem. Predstavljena je tudi gospodarska, tehnična in etnološka dediščina, domača obrt, kulturne institucije na Koroškem ter številni koroški kulturni in drugi ustvarjalci.

V diplomskem delu je bila pri uporabi in interpretaciji virov izvedena deskriptivna raziskovalna metoda, pri opisovanju zgodovinskih dejstev, dogodkov in oseb pa zgodovinska raziskovalna metoda.

Ključne besede: Koroška, arheološka najdišča, cerkve, gradovi, stavbe, domača obrt, etnologija, kulturne institucije, koroški ustvarjalci.

ABSTRACT

Diploma, Cultural and historical reflections from Koroška, presents Koroška’s culture and its history.

Koroška is presented through the basic historical events that had helped to resolve the Slovenian – Austrian border and the territorial division of Koroška into twelve municipalities. It includes the description of its archaeological sites, religious heritage with many churches and other sacred signs, as well as castle and architectural heritage. It also incorporates the presentation of Koroška’s economical, technical and ethnological heritage, home manufacture, cultural institutions and its numerous cultural and other artists.

A descriptive research method was used for the use and interpretation of sources and a historical research method for the presentation and description of historical facts, events and people.

Key words: Koroška, archaeological sites, church, castles, building, home manufacture, ethnology, cultural institutions, Koroška's artists.

KAZALO

1 UVOD - 1 - 1.1 NAMEN DIPLOMSKEGA DELA - 2 - 1.2 METODOLOGIJA DIPLOMSKEGA DELA - 2 - 2 KOROŠKA POKRAJINA SKOZI ČAS - 3 - 3 ARHEOLOŠKA NAJDIŠČA NA KOROŠKEM - 8 - 3.1 PRAZGODOVINSKA DOBA - 9 - 3.2 ŢELEZNA DOBA - 9 - 3.3 ANTIČNA DOBA - 11 - 3.4 SREDNJI VEK - 15 - 4 KOROŠKA SAKRALNA DEDIŠČINA - 19 - 4.1 SAKRALNA DEDIŠČINA V OBČINI DRAVOGRAD - 20 - 4.2 SAKRALNA DEDIŠČINA V MESTNI OBČINI SLOVENJ GRADEC - 27 - 4.3 SAKRALNA DEDIŠČINA V OBČINI PREVALJE - 37 - 4.4 SAKRALNA DEDIŠČINA V OBČINI RAVNE NA KOROŠKEM - 45 - 5 KOROŠKI GRADOVI - 48 - 5.1 GRAJSKA DEDIŠČINA V OBČINI DRAVOGRAD - 48 - 5.2 GRAJSKA DEDIŠČINA V OBČINI PREVALJE - 51 - 5.3 GRAJSKA DEDIŠČINA V OBČINI RAVNE NA KOROŠKEM - 51 - 5.4 GRAJSKA DEDIŠČINA V MESTNI OBČINI SLOVENJ GRADEC - 53 - 6 STAVBNA DEDIŠČINA NA KOROŠKEM - 57 - 7 GOSPODARSKA IN TEHNIŠKA DEDIŠČINA KOROŠKE - 61 - 7.1 RUDARSTVO - 62 - 7.1.1 Rudnik svinca in cinka Meţica - 62 - 7.1.2 Rudnik Leše - 63 - 7.2 ŢELEZARSTVO - 65 - 7.2.1 Ţelezarna Mislinja - 66 - 7.2.2 Ţelezarna Prevalje - 66 - 7.2.3 Ţelezarna Ravne na Koroškem - 69 - 7.4 DRUGA INDUSTRIJA - 72 - 8 OBRTNA DEJAVNOST NA KOROŠKEM - 73 - 8.1 KOVAŠTVO - 73 - 8.2 MEDIČARSTVO IN SVEČARSTVO - 74 - 8.3 MIZARSTVO IN REZBARSTVO - 75 - 8.4 MLINARSTVO - 75 - 9 ETNOLOŠKA DEDIŠČINA KOROŠKE POKRAJINE - 77 - 9.1 DELOVNE ŠEGE - 77 -

9.1.1 Domače pridelovanje olja - 77 - 9.1.2 Priprava stelje (steljeraja) - 78 - 9.1.3 Gnojvoţa - 79 - 9.1.4 Pridelovanje lanu in tkanje lanenega platna - 79 - 10 KULTURNE INSTITUCIJE NA KOROŠKEM - 81 - 10.1 MUZEJSKA DEJAVNOST - 81 - 10.2 GALERIJSKA DEJAVNOST - 83 - 10.3 ZALOŢNIŠKA DEJAVNOST - 84 - 10.4 OSTALE KULTURNE INSTITUCIJE - 86 - 11 KOROŠKI KULTURNI IN DRUGI USTVARJALCI - 87 - 11.1 GLASBENI USTVARJALCI - 87 - 11.1.1 Hugo Wolf - 87 - 11.1.2 Lojze Lebič - 88 - 11.1.3 Luka Krámolc - 90 - 11.2 LIKOVNI UMETNIKI - 91 - 11.2.1 Kiparji - 91 - 11.2.1.1 Franc Berneker - 91 - 11.2.2 Slikarji - 93 - 11.2.2.1 Gustav Gnamuš - 93 - 11.2.2.2 Karel Pečko - 94 - 11.2.2.3 Joţe Tisnikar - 95 - 11.3 PESNIKI IN PISATELJI - 95 - 11.3.1 Franc Ksaver Meško - 95 - 11.3.2 Leopold Suhodolčan - 97 - 11.3.3 Primoţ Suhodolčan - 99 - 11.3.4 Lovro Kuhar - Preţihov Voranc - 100 - 11.3.5 Ljuba Prenner - 102 - 11.4 PUBLICISTI - 106 - 11.4.1 Janko Kotnik - 106 - 11.4.2 Franc Kotnik - 107 - 11.4.3 Alojz Kuhar - 108 - 11.4.4 Avgust Kuhar - 109 - 11.4.5 Jakob Soklič - 110 - 11.4.6 Franc Sušnik - 111 - 12 SKLEPNE UGOTOVITVE - 114 - 13 LITERATURA - 117 -

KAZALO SLIK

Slika 1: Koroške občine po letu 1998 - 7 - Slika 2: Primerki glinenih posod iz Colatia - 15 - Slika 3: Okrogla bronasta zaponka z upodobitvijo pava - 16 - Slika 4: Ţupnijska cerkev sv. Janeza Krstnika, Šentjanţ pri Dravogradu - 26 - Slika 5: S prizori poslikan obok stopnišča ter stenske freske - 31 - Slika 6: »Leški dvojčici« - 41 - Slika 7: Razvaline gradu Buchenstein (Pukštajn) - 50 - Slika 8: Primer lesene hiše (tip 1) - 57 - Slika 9: Primer zidane hiše (tip 2) - 58 - Slika 10: Primer nadstropne zidane hiše (tip 3) - 58 - Slika 11: Primer zrogljičenih vogalnih tramov (Preţihova bajta) - 59 - Slika 12: Ţelezarna Ravne – tovarna plemenitih jekel - 71 - Slika 13: Pomnik Mohorjevi druţbi v Spominskem parku na Prevaljah - 85 - Slika 14: Doprsni kip Luke Krámolca v Spominskem parku na Prevaljah - 91 - Slika 15: Pomnik Bralni znački v Spominskem parku na Prevaljah - 98 - Slika 16: Ljuba Prenner - 103 -

1 UVOD

Pojem kulturne zgodovine obsega čas od prazgodovine do današnjih dni. Obravnava posamezna kulturna obdobja ter njihovo povezanost in vpetost v sočasna dogajanja na drugih področjih zgodovine.

V diplomskem delu smo predstavili pomembnejše kulturnozgodovinske utrinke s Koroškega. Svojo pozornost smo posvetili zgornjemu delu Dravske doline, v okviru katere smo raziskovali Občino Dravograd,1 delu Meţiške doline, kjer smo se osredotočili na občini Ravne na Koroškem2 in Prevalje,3 ter delu Mislinjske doline, v okviru katere smo se osredotočili na Slovenjegraško kotlino z Mestno občino Slovenj Gradec4 in občino Mislinja.5

Koroška pokrajina ima bogato preteklost. Številne arheološke najdbe, predvsem preprosta orodja iz prodnikov, dokazujejo naselitev človeka v koroškem predalpskem prostoru ţe v stari kameni dobi. Pokrajini dajejo poseben pečat grajska, sakralna in stavbna dediščina, ki so se do današnje podobe razvijale in izoblikovale skozi zgodovino. Velik vpliv na prepoznavnost Koroške imajo tudi koroški ustvarjalci, ki so s svojim delom prispevali, nekateri še prispevajo k razvoju druţbenega in kulturnega ţivljenja Koroške pokrajine.

Diplomsko delo obsega trinajst poglavij. V Uvodu sta navedena namen, in metodologija diplomske naloge. V drugem poglavju je predstavljena kratka zgodovina Koroške. Tretje poglavje, ki je členjeno na podpoglavja, prinaša pregled arheoloških najdišč. Četrto poglavje v podpoglavjih predstavlja sakralno dediščino v Občini Dravograd, Mestni občini Slovenj Gradec ter občinah Prevalje in Ravne na Koroškem. Peto poglavje skozi podpoglavja predstavlja nekatere koroške gradove. V šestem poglavju so predstavljene temelje značilnosti stavbne

1 Naselja Bukovska vas, Dobrova pri Dravogradu, Dravograd, Črneče, Gorče, Libeliče, Otiški Vrh, Podklanc, Selovec in Šentjanţ pri Dravogradu. 2 Naselja Dobja vas, Kotlje in Ravne. 3 Naselja Leše, Poljana, Prevalje in Zagrad. 4 Naselja Gradišče, Legen, Mislinjska Dobrava, Pameče, Podgorje, Slovenj Gradec, Stari trg, Šmartno pri Slovenj Gradcu, Vodriţ. 5 Naselje Mislinja.

- 1 - dediščine na Koroškem. Sedmo poglavje v podpoglavjih prikazuje razvoj gospodarske in tehniške dediščine Koroške pokrajine. Osmo poglavje skozi podpoglavja prikazuje domačo obrt na Koroškem. Deveto poglavje v podpoglavju prikazuje etnološko dediščino Koroške pokrajine. Deseto poglavje opisuje kulturne institucije na Koroškem. Enajsto poglavje skozi podpoglavja predstavlja koroške kulturne in druge ustvarjalce. Dvanajsto poglavje prinaša sklepne ugotovitve. V trinajstem poglavju je navedena uporabljena literatura.

1.1 NAMEN DIPLOMSKEGA DELA

Namen diplomskega dela je na osnovi preučevanja literature predstaviti kratko kulturno zgodovino Koroške.

Koroška pokrajina je predstavljena na podlagi arheoloških najdišč, etnološke, gospodarske, grajske, sakralne in stavbne dediščine, domače obrti, kulturnih institucij ter koroških kulturnih in drugih ustvarjalcev.

1.2 METODOLOGIJA DIPLOMSKEGA DELA

V diplomskem delu je bila uporabljena naslednja metodologija:

Metoda klasifikacije nam je omogočila, da smo v diplomskem delu zajeli temeljne značilnosti s Koroškega. Deskriptivna metoda nam je sluţila pri preučevanju literature na podlagi zapisanih dejstev s področja sakralne, grajske in stavbne dediščine. Zgodovinsko metodo smo uporabili pri opisovanju zgodovinskih dejstev, dogodkov in oseb, kjer smo preučevali daljno in bliţnjo preteklost. Metoda analize in sinteze je omogočila zdruţevanje enostavnih miselnih sestavin v sestavljene celote vzajemno povezanih delov.

- 2 -

2 KOROŠKA POKRAJINA SKOZI ČAS

Koroška pokrajina na Slovenskem predstavlja pokrajino, ki je ostanek nekdanje administrativne delitve avstroogrskega ozemlja. Skozi zgodovinski razvoj je doţivljala številne spremembe teritorialnih enot. Danes obsega Meţiško, Mislinjsko in del Dravske doline.

V času preseljevanja narodov, 6. in 7. stoletje, so se v alpskem ozemlju naselili Slovani, območje Koroške pa je postalo del drţave Karantanije. Nekdanja Karantanija, pozneje deţela Koroška, je bila od 7. do 11. stoletja kneţevina, ki je zdruţevala tudi prednike Slovencev v Vzhodnih Alpah. Bila je pod nenehnim udarom sovraţnikov z vzhoda in zahoda. Karantanci so sredi 8. stoletja s pomočjo Bavarcev premagali Obre ter bili primorani priznati bavarsko nadoblast. Konec 8. stoletja je Karantanija skupaj z Bavarci prešla pod oblast frankovskega vladarja Karla Velikega. Leta 972 je Koroška postala samostojna vojvodina, ki je poleg Meţiške doline zajemala tudi del dravskega območja, ki pa je bil sredi 12. stoletja priključen k Štajerski.

Z razvojem obrti in trgovine so v takratni Koroški nastajala naselja, trgi in mesta, ki so se ohranila vse do danes. Dravograd, ki je trške pravice dobil leta 1185, je vseskozi prestavljal enega izmed najstarejših trgov na Koroškem. V začetku 13. stoletja se je Dravograd omenjal kot grajski trg Traberch. Slovenj Gradec predstavlja eno izmed najstarejših srednjeveških mest, katerega začetki segajo v 11. stoletje, ko je na Grajskem hribu nad Starim trgom ţe leta 1091 stalo utrjeno bivališče, imenovano Gradec. Z Grajskega hriba so ime »slovenjegraški« prenesli na ugodnejšo prometno lego. »Slovenji« Gradec se prvič omenja leta 1165, leta 1251 pa je dobil trške pravice. Leta 1267 je trg prerasel v mesto in tako je Slovenj Gradec imel pravico uveljavljati osebno svobodo meščanov, mestno sodstvo, postaviti obzidje in uţivati sejemske privilegije. Farna vas, zdaj Na Fari, predstavlja zgodovinsko jedro območja na levem bregu reke Meţe ter zametek novega samostojnega naselja, poimenovanega Prevalje. Središče Prevalj se je razvilo v drugi polovici 19. stoletja. Ravne na Koroškem se prvič omenjajo leta 1248 kot Guttenstein. Leta 1317 so bile Guttensteinu dodeljene trške pravice.

- 3 -

Dobili so tudi pravico do štirih letnih sejmov in do pobiranja sejmnine. Z razvojem jeklarske industrije se je izredno hitro razvijal tudi kraj, ki je leta 1952 postal mesto in spremenil ime iz Guštanja v Ravne na Koroškem.

Srednjeveško gospostvo Slovenj Gradec je pod Štajersko prešlo v začetku 15. stoletja. Na območju Dravske, Meţiške in Mislinjske doline je potek deţelne meje med Koroško in Štajersko znan iz časa vdora ogrske vojske na Koroško, ko je meja potekala tako, da sta Meţiška dolina in Dravograd predstavljala jugovzhodni del Koroške. S takratnim ogrskim kraljem Matijem Korvinom in koroškimi deţelnimi stanovi je bila 29. novembra 1482 sklenjena pogodba, v kateri je bil naveden potek deţelne meje, ki je ostala v veljavi vse do konca prve svetovne vojne. Meja je potekala mimo gradu in trga Dravograd po reki Meţi čez Selovec, mimo Kotelj do Plešivca, nato za Črno in od tukaj po meji s Kranjsko proti Jezerskemu in Ljubelju.

Z ustanovitvijo okroţij v drugi polovici 18. stoletja sta Mislinjska dolina in del Dravske doline (radeljski del) prišla v okvir celjskega okroţja, Meţiška dolina pa k velikovškemu. Takšna organizacija deţelne uprave je ostala vse do marčne revolucije leta 1848, ko je bila uvedena nova upravna razdelitev, ki je območje treh dolin razdelila med tri glavarstva, in sicer Velikovec, Wolfsberg in Slovenj Gradec. Pod okrajno glavarstvo Velikovec je spadala Meţiška dolina s sedeţem v Pliberku, pod Wolfsberg občini Dravograd in Libeliče ter pod Slovenj Gradec občini Šentjanţ in Otiški Vrh.

Razpad Avstro-Ogrske monarhije je za Slovence pomenil eno največjih zgodovinskih prelomnic, za koroške Slovence pa začetek boja za obstoj. Ob koncu 19. stoletja in pred prvo svetovno vojno je bil čas velikega nemškega pritiska na severni meji, saj so se ob vprašanju drţavne meje nacionalna nasprotja močno zaostrila. 30. maja 1917 so slovenski in hrvaški poslanci v avstrijskem parlamentu na Dunaju predloţili Majniško deklaracijo, v kateri so zahtevali osamosvojitev ozemelj, na katerih bivajo Slovenci, Hrvati in Srbi. Še istega leta se je pričelo obseţno zbiranje podpisov za podporo deklaraciji, katero so Nemci močno napadli, saj so zagovarjali nedeljivost Koroške in Štajerske. Deklaracijsko gibanje je zajelo celotno Meţiško in Dravsko dolino. Nacionalna nasprotja so

- 4 - vrhunec dosegla 7. aprila 1918 na političnem shodu v Šentjanţu pri Dravogradu, kjer se je zbralo okrog 2000 Slovencev iz Dravske, Meţiške in Mislinjske doline. Majniški deklaraciji, ţal, ni sledila ustrezna vojaška pripravljenost, zato je skupaj z obseţnim gibanjem izgubila pomen. Slovenski politični vrh, narodna vlada v Ljubljani, takrat ni zmogel organiziranosti, da bi pravočasno zasedel Koroško. Prepozne so bile tudi vojaške operacije Franja Malgaja,6 ki je iz Celja proti Koroški krenil s prostovoljci avgusta 1918 ter zasedel Dravograd in Mislinjsko dolino, saj so se Nemci dobro organizirali in aprila leta 1919 prodrli vse do Slovenj Gradca. Predstavniki avstrijske vlade so med 9. in 12. decembrom 1918 Sloveniji ponudili v last določene okraje (Pliberk, Dobrla vas, Ţelezna Kapla, Borovlje), vendar je ljubljanska vlada zahtevala celotno slovensko ozemlje. Nadaljnja prizadevanja za rešitev koroškega vprašanja so tako ostala nerešena.

O usodi koroških Slovencev je 10. oktobra 1920 odločal plebiscit, ki je določil mejo med tedanjo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev7 ter Avstrijo po prvi svetovni vojni. Z izidom »koroškega vprašanja« so bili najmanj zadovoljni prebivalci Libelič, saj so bile Libeliče uvrščene v okvir cone A.8 Libeličani so takoj po priključitvi k Avstriji spoznali, da kot Slovenci v drţavi nimajo prihodnosti. Vprašanje meje v Libeličah je rešila mednarodna komisija, ki je na razmejitveni konferenci septembra 1922 v Mariboru sklenila, da bodo Libeliče priključili k Jugoslaviji, v zameno pa bo Avstrija dobila območje levo od Drave, Šentflorenski vrh in Zakamen, ki je bilo preteţno poseljeno z nemškim prebivalstvom.

V dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja so na Koroškem odpravljali posledice prve svetovne vojne ter skušali omiliti posledice gospodarske krize, ki je,

6 MALGAJ, Franjo (Hruševec, Šentjur, 10. 11. 1894–6. 5. 1919, Tolsti Vrh pri Ravnah na Koroškem), vojaški poveljnik. 7 Kasneje Jugoslavijo. 8 Plebiscitno ozemlje je bilo razdeljeno na dve coni: cono A s središčem v Velikovcu, ki je bila pod zasedo tedanje jugoslovanske vojske, in cono B, ki je sodila pod avstrijsko upravo in obsegala Celovec in območje severno od Vrbskega jezera. Vojska je v obeh plebiscitnih conah izvrševala svoje naloge pod nadzorom plebiscitne komisije. Dogovorjeno je bilo, da se plebiscit izvede v dveh korakih, in sicer najprej v coni A, če bo uspešen za jugoslovansko stran, še v coni B. Na plebiscitu v coni A se je za pripadnost k Republiki Avstriji izreklo 59,04 % ali 22.025 volivcev, za pripadnost h Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev pa 40,96 % ali 15.279 volivcev. Na podlagi rezultata plebiscit v coni B, ki je bila poseljena s preteţno nemško govorečim prebivalstvom, ni bil izveden.

- 5 - predvsem v Meţiški dolini, neugodno vplivala na socialne razmere. Napredni študenti iz Maribora in Ljubljane so od leta 1936 prirejali počitniško delovne in narodnoosvobodilne tabore, s katerimi so ţeleli dvigniti prebivalce iz socialne in nacionalne nemoči. Pred drugo svetovno vojno, ko se je Avstrija leta 1938 priključila k Nemčiji, je nacizem postajal vse močnejši. Sprva socialno naravnani tabori so z vzponom nacizma prerasli v narodnoobrambne tabore, ki so se med leti 1938 in 1940 zvrstili na Lešah pri Prevaljah, na Ojstrici nad Dravogradom, v Kotljah ter Libeličah.

Aprila 1941 so Nemci prestopili drţavno mejo ter najprej zasedli Libeliče in Vič. Večina jugoslovanske vojske se je zaradi slabe in pomanjkljive oboroţitve predčasno umaknila iz Mislinjske doline. Nemci so brez večjega napora zasedli tudi Meţiško dolino. Takoj po vzpostavitvi oblasti so pričeli ukinjati obstoječe drţavne organe, odstranjevati slovenske javne napise in slovenska imena naselij. Okupator je ukinil tudi slovenske šole ter uvedel nemški jezik kot uradni jezik. Kljub takratnim nevarnim razmeram se je na Koroškem oblikovalo odporniško gibanje, ki je preraslo v oboroţen narodnoosvobodilni boj. Upor proti okupatorju je predstavljal veliko tveganje, vendar so se kljub temu prvi partizani v pohorskih gozdovih zbrali ţe poleti 1941. Pri Treh ţebljih na Osankarici na Pohorju so Nemci 8. januarja 1943 napadli Pohorski bataljon, ki je izgubil zadnjo bitko z Nemci.

Druga svetovna vojna se je na Koroškem končala teden dni pozneje kot v preostalih slovenskih pokrajinah. Zadnje bitke so med drugimi potekale tudi v Dravogradu in na Poljani. Na območju Dravograda so partizanske enote9 umikajoči nemški vojski10 hotele preprečiti prehod na drugo stran reke Drave, vendar se le-ta ni mogla izogniti močni obrambi, zaradi česar so se preusmerili v Meţiško dolino. 13. maja 1945 se je na Poljani pri Prevaljah vnel boj med Nemci in partizani, vendar so se Nemci kaj hitro predali, saj so imeli partizani dobre poloţaje in teţko oroţje.

9 Pripadniki Tomšičeve brigade, Zidanškove brigade, del Šlandrove brigade ter enoti 51. divizije in 3. jugoslovanske armade. 10 Vojaki 104. nemške lovske divizije.

- 6 -

Koroška pokrajina je bila po vojni razdeljena na okraje,11 katerih sedeţe so pogosto premeščali. Po ukinitvi okrajev so nastale občine, ki so v fazi oblikovanja doţivljale številne spremembe. Po ukinitvi slovenjgraškega Okrajnega ljudskega odbora (OLO) so nastale štiri občine, in sicer Dravograd, Slovenj Gradec, Ravne na Koroškem in Radlje ob Dravi. Le-te so bile na območju Dravske, Meţiške in Mislinjske doline v veljavi od leta 1958 do leta 1994. 1. januarja 1995 so na podlagi sprejetega zakona o ustanovitvi občin in zakona o financiranje občin na območju Koroške ustanovili deset občin, leta 1998 pa še dve.

Slika 1: Koroške občine po letu 1998 Vir: Potočnik, 2001: 24

11 Prevalje, Maribor levi breg, Maribor desni breg, Šoštanj, Dravograd in Slovenj Gradec.

- 7 -

3 ARHEOLOŠKA NAJDIŠČA NA KOROŠKEM

Prva arheološka odkritja na Koroškem segajo v 19. stoletje. To je bil čas, ko so ljudje ob povečanem delovanju reke Meţe v Zagradu pri Prevaljah odkrivali različne dele kamnitih nagrobnih spomenikov, ki so v preteklosti pripadali rimskemu grobišču.

Na območju Mislinjske doline se je arheološko delo začelo šele pred in med prvo svetovno vojno. V ospredju je bilo raziskovanje slovenjegraškega notarja Hansa Winklerja,12 ki je jasno določil lokacijo rimske poštne postaje in naselbine Colatio. Ob velikem obsegu del ni zmogel več sam nositi stroškov izkopov, zaradi česar je navezal stike z Walterjem Schmidom.13 Le-ta je Winklerja kot štajerski deţelni arheolog in docent strokovno in finančno podprl ter omogočil tudi izkopavanja poznoantičnega in staroslovanskega grobišča na Puščavi nad Starim trgom v letih od 1913 do 1915. V zameno za pomoč je moral Winkler večino gradiva oddati v takrat za to pristojni Štajerski deţelni muzej Joanneum v Gradcu.

Nov zamah v poznavanju naše preteklosti so na Koroško prinesla trideseta leta 20. stoletja, za kar ima največ zaslug Jakob Soklič,14 ki je leta 1933 kot mestni ţupnik prišel v Slovenj Gradec in pričel s proučevanjem preteklosti mesta. V mestnem ţupnišču je leta 1935 uredil t. i. Sokličev muzej, katerega del je tudi bogata zbirka iz tako rekoč vseh arheoloških obdobij.

Leta 1977 je ekipa Zavoda za varstvo kulturne in naravne dediščine pod vodstvom Mire Strmčnik Gulič15 pričela z izvajanjem izkopavanj, ki so prinesla nove zanimive rezultate. Njena zasluga je, da so v Koroškem pokrajinskem muzeju začeli razvijati samostojno arheološko dejavnost.

12 WINKLER, Hans (Strass, Avstrija, 29. 11. 1863–28. 11. 1952, Ederndorf), ljubiteljski arheolog in numizmatik. 13 SCHMID, Walter oz. ŠMID, Franc (Gradec, 18. 1. 1875–24. 4. 1951, Gradec), arheolog. 14 SOKLIČ, Jakob (Bled, 7. 5. 1893–21. 12. 1972, Slovenj Gradec), duhovnik, zbiratelj. 15 STRMČNIK GULIČ, Mira (Slovenj Gradec, 22. 2. 1946), arheologinja.

- 8 -

90. leta so na Koroško, ob zaposlitvi arheologinje Saše Djura Jelenko16 v Koroškem pokrajinskem muzeju, prinesla nadzor, stalno prisotnost na terenu ter posledično številne opravljene raziskave.

3.1 PRAZGODOVINSKA DOBA

Pregled arheoloških najdišč začenjamo s staro kameno dobo, ko so mlajšepaleolitski lovci zaradi iskanja hrane obiskovali brloge jamskega medveda. Sledovi njihove prisotnosti so bili odkriti na obrobju današnje Koroške.

Konec mlajše kamene dobe, še posebej pa z začetkom uporabe in obdelave prvih kovin, postane ozemlje Koroške pokrajine precej bolj zanimivo. V pozni in mlajši fazi bronaste dobe (od sredine 14. do sredine 12. st. pr. n. št.) je bil poseljen Grajski hrib nad Starim trgom, ki je kot arheološko najdišče z grobiščem Puščava prepoznal prav Hans Winkler. Leta 1911 je izkopal prvih 51 grobov, ostali del grobišča pa je kasneje raziskoval Walter Schmid. Iz tega časa poznamo redke najdbe bronastih sekir s plavutmi iz Pameč. V starejši ţelezni dobi (800 do 300 pr. n. št.) je bila odkrita naselbina Gradišče, kateri je pripadalo gomilno grobišče v Florjanovem gozdu.

Na podlagi raziskav na omenjenih področjih so se ohranili številni ročaji, drţaji loncev in skodel ter okrašeni odlomki stene z uveljavljenimi rebri, ki spadajo v čas od sredine 14. st. pr. n. št. do sredine 12. st. pr. n. št. V tem času se uveljavi kultura ţarnih grobišč.

3.2 ŢELEZNA DOBA

Svojo priloţnost in pravi pomen je Koroška dobila z odkritjem in uporabo ţeleza. Ţelezo so sprava uporabljali za izdelavo nakita, kasneje predvsem za izdelavo oroţja in orodja.

16 DJURA JELENKO, Saša (Slovenj Gradec, 19. 1. 1965), arheologinja.

- 9 -

Premiki ljudstev od Črnega morja proti središču Evrope so sproţili številna preseljevanja. Ta nemir je med drugimi dosegel tudi naše kraje, saj je imela Koroška zaradi svojega bogatega rudninskega bogastva (Pohorje) številne prednosti.

Za obdobje 8. in 7. st. pr. n. št. je najznačilnejši nastanek novih hribovskih naselbin, imenovanih gradišča. Le-ta so bila preteţno naravno zavarovana, kjer je bilo potrebno, pa so jih dodatno utrdili.

V Mislinjski dolini je najbolj znano Gradišče na Legnu, ki se razteza na vzhodnem robu legenske terase nad Slovenj Gradcem v Florjanovem gozdu in se dviguje nad Barbarinim potokom.

Do danes so na področju gomilnega grobišča v Florjanovem gozdu odkrili 78 gomil, nekaj pa jih je bilo uničenih ob gradnjah stanovanjskih hiš. Raziskave ohranjenih gomil so prinesle številna odkritja, med drugimi tudi spoznanje, da so pomembnejše predstavnike po smrti seţgali na grmadi, zagrebli v ţaro in obdali s kamnitim vencem. V gomilo17 so ob pokojnika poloţili glinene posode, ki so jih izdelovali brez lončarskega vretena, keramične posode in črepinje. Glinene posode kaţejo močno ţarnogrobiščno tradicijo, redke kovinske najdbe, med katerimi prevladujeta dvojnokriţna pasna sponka in večglava igla, pa predstavljajo novosti, ki so jih s seboj prinesli novi kulturni vplivi. Med novejše najdbe štejemo grob, ki so ga leta 1992 odkrili pri nadzoru za izkop jarka za plinovod na Legnu in spada v sklop zgodnjehalštatskega gomilnega grobišča.

V 3. st. pr. n. št. pride do novega naselitvenega vala ljudstva, ki ga poznamo pod imenom Kelti. Pleme Tavriskov18 je na Koroškem izdelovalo bojno opremo, za kar so izkoriščali bogata in številna leţišča ţelezove rude. Keltski knezi so

17 Povprečna velikost gomile je 4,0 0,2 2,0 m, pri čemer so najpogostejše tiste s premerom 5–7 m, redkejše pa nad 10 m. Višina ohranjenih gomil je različna, saj so nekatere od njih ţe poškodovane (več kot polovica gomil je visokih le 0,2–0,3 m, tretjina med 0,4–0,6 m, redke med njimi pa so visoke 0,8–2,0 m). 18 Tavriski (latinsko Taurisci) predstavljajo keltsko pleme, ki ga je sestavljalo več rodov in so bili naseljeni v srednji in vzhodni Sloveniji, na severozahodu Hrvaške ter na jugozahodu Madţarske.

- 10 - plemena zdruţevali v skupnost, imenovano Noriško kraljestvo. Uspešno so sodelovali tudi z Rimljani in razvijali uspešne trgovske stike.

Poleg gomilnega grobišča na Legnu je potrebno omeniti tudi časovno mlajšo grobišče Puščavo19 nad Starim trgom, kjer je bilo odkritih 138 grobov iz pozne antike in zgodnjega srednjega veka. Hans Winkler in Walter Schmid sta leta 1911 med grobovi odkrila tudi nekaj mlajšehalštatskih in zgodnjelatenskih predmetov, med katerimi izstopata tipična vzhodnoalpska ţivalska in trakasta zaponka.

3.3 ANTIČNA DOBA

Rimljani so leta 15 pr. n. št. osvojili vse pokrajine do Donave in zasedli močno Noriško kraljestvo, ki je na današnjem slovenskem ozemlju obsegalo območje Celja, Pohorsko Podravje in Koroško. Rimski vpliv so sprva širili na miroljuben način, kasneje pa so pričeli vedno bolj uveljavljali svoje politične, trgovske in verske vplive ter prevzeli lokalno oblast.

Najpomembnejša rimska naselbina na Koroškem je bila rimski Colatio v Starem trgu pri Slovenj Gradcu, čeprav so bili ostanki rimskih stavb in grobišč odkriti tudi v Dravski in Meţiški dolini.

Rimska cesta, ki je povezovala severovzhodni del osrednje Slovenije s Podjuno in Gosposvetskim poljem, je bila speljana čez Koroško. Pomembna je bila cesta iz Celeie20 v Virunum,21 ki je potekala mimo Colatia22 preko Sel in Kotelj v Meţiško dolino, katere osnovni namen je bil sluţiti potrebam drţave. Ugodna prometna lega Dravograda, ki leţi na stičišču treh dolin, takrat ni prišla do izraza. Kljub temu obstaja moţnost, do sedaj še nepotrjena, da je bila iz Colatia do reke Drave po Mislinjski dolini vzpostavljena prometna povezava, kar dokazujejo najdbe iz tistega obdobja v Dravogradu in okolici. V cerkvi sv. Janeza Krstnika v Šentjanţu pri Dravogradu se nahaja rimska nagrobna plošča, na kateri

19 Puščava je osrednji del grajskega hriba nad Slovenj Gradcem, ki se razteza za cerkvijo sv. Pankracija. 20 Celje. 21 Virunum je bilo glavno mesto rimske province Norik na Gosposvetskem polju v Avstriji. 22 Stari trg.

- 11 - so vklesana imena Publija Elija Junija, njegove ţene Nemete, hčere in sina. Pri kopanju grobov so leta 1831 na šentjanškem pokopališču našli tudi nagrobno ploščo z vklesanim rimskim napisom,23 ostanke debelega zidu ter rimske novce. Zanimivo je tudi poslopje ob cerkvi sv. Andreja in sv. Jakoba v Črnečah, ki naj bi bilo zgrajeno na mestu nekdanje rimske utrdbe (rimski kastel).

V rimskem času je bila podoba ţivljenja najbolj ţiva v središču pokrajine med Celeio in Virunom, v Colatiu. Colatio, ki je bil podrejen področju Celeie, se je zaradi ugodne lege razvil v pomembno rimsko naselbino s poštno postajo. Z arheološkimi raziskavami Colatia se je v letih 1911 in 1912 ukvarjal Hans Winkler. To je bil čas, ko so ob vznoţju cerkvenega griča odkrili dva rimska oltarja. Prvi je bil posvečen Jupitru, drugi oltar pa je bil nenavadne ovalne oblike. Winkler je ob vznoţju grajskega hriba odkril tudi tempelj, juţno od njega stanovanjsko upravni del ter v smeri proti jugozahodu grobišče iz 1. in 2. stoletja. Njegove ugotovitve je leta 1914 objavil Rudolf Egger.24

Po več kot polstoletnem premoru, leta 1977, je na območju ogroţenega dela grobišča v Starem trgu zopet prišlo do arheoloških raziskovanj, ki jih je opravil Zavod za varstvo narave in kulturne dediščine Maribor pod vodstvom Mire Strmčnik Gulič. Odkrili so grobove iz 1. in 3. stoletja, pri čemer so zajeli sedem Winklerjevih grobov. Pomembno je bilo odkritje bogatega zidanega groba, ki je dokaz, da se grobišče, poleg jugozahoda, širi še v juţni del grajskega hriba. Jugozahodno od groba je bila najdena tudi trda gramozna podloga rimske ceste Celeia–Virunum, ki je vodila do Colatia. Cesta je bila drţavna, kar potrjujejo miljniki in njen vris na Tabuli Peutingeriani.25

Na podlagi številnih najdenih nagrobnikov z imeni pokojnikov in dedičev lahko ugotovimo tudi sestavo prebivalstva takratne naselbine. Na grob celjskega mestnega funkcionarja je bil postavljen najstarejši odkriti spomenik (mavzolej I), ki spada v drugo polovico 1. stoletja. V mavzoleju I je Winkler leta 1911 odkril dele koščene mrtvaške postelje.

23 Prevod napisa: »Celat, Tertulov sin, star sto let, je za ţivljenja naredil sebi in svojim, Sukcesa, Sukcesova hčera, stara sto eno leto« (Djura Jelenko in Visočnik 2006: 58, 59). 24 EGGER, Rudolf (Bruck an der Mur, Avstrija, 11. 4. 1882–7. 5. 1969, Du), arheolog. 25 Zemljevid rimskega imperija.

- 12 -

V plasteh nad grobovi je Mira Strmčnik Gulič odkrila tudi ostanke ruševin ter odlomke glinenih posod, ki so bili preteţno lokalne izdelave.

Na podlagi odkritih tlorisov temeljnih zidov lahko predvidevamo, kako so izgledale stavbe v vasi Colatio. Ob glavnih objektih s skoraj kvadratnimi tlorisi in odprtim notranjim dvoriščem so se pojavljale tudi manjše, notranje razčlenjene stavbe. V objektih in njihovi bliţini so bili odkriti številni predmeti iz vsakdanjega ţivljenja, in sicer glinene in steklene posode, ţelezno orodje, deli nakita in narodne noše. Na podlagi najdenih predmetov lahko sklepamo, da so bile v okviru naselbine prisotne lončarske, kovaške in druge delavnice. Za nekatere izmed najdenih predmetov pa lahko trdimo, da so bili zagotovo uvoţeni. Med temi predmeti so v ospredju v kalupu izdelane dvakrat ţgane posode iz tere sigilate, številni stekleni izdelki, pečatni prstan ter večina kovinskega nakita, s katerim se je ponašal bogatejši sloj prebivalstva.

Razlika v premoţenjskem stanju ljudi se je odraţala tudi na grobiščih, saj so se na eni strani pojavljale zidane in mogočne grobnice s številnimi bogatimi pridatki, na drugi strani pa je bilo razvidno, da so revnejše prebivalstvo po upepelitvi preprosto zagrebli v jame.

Najdišče v Starem trgu je kljub številnim pomanjkljivostim v dokumentaciji razkrilo pestro podobo grobne arhitekture v tem delu antičnega noriškega podeţelja.

Rimsko grobišče je bilo odkrito tudi ob rimski cesti na območju Meţiške doline, ki je vodila proti rimski naselbini Jueni.26 Ob vznoţju Barbarinega griča v Zagradu pri Prevaljah se je na zemljišču, kjer je konec 19. stoletja Franc Lahovnik27 postavil tovarno bele lesovine, raztezalo grobišče, ki so ga krasile marmornate grobnice, ki so jih postavili prebivalci tedanjega premoţnejšega podeţelskega sloga.

26 Globasnica. 27 LAHOVNIK, Franc (Prevalje, 17. 11. 1879–25. 6. 1944, Celovec), posestnik, lesni trgovec in podjetnik.

- 13 -

Konec 19. stoletja so, ko je reka Meţa ob silovitem neurju poplavila ter izpodjedla bregova, ob vznoţju Barbarinega griča, v Zagradu pri Prevaljah, odkrili okoli 50 različno oblikovanih marmornatih kamnov, in sicer nekaj marmornatih plošč, dva kipa v obliki leva, poškodovan kip rimskega oficirja, kamnito podobo rimske boginje Venere ter nekaj stavbnih členov in reliefov. Do danes se je ohranilo zelo malo marmornatih spomenikov. Med ohranjenimi je najbolj znan t. i. Brančurnikov sarkofag, ki je bil najden leta 1870 in predstavlja največjo krajevno znamenitost iz rimskih časov. Brančurnikov sarkofag je tudi edini, ki je ostal v bliţini mesta, kjer je bil najden.

Izkopanine potrjujejo, da je skozi Ravne na Koroškem nekoč potekala rimska cesta Celeia–Virunum. V pasaţi gradu Ravne je sistematično urejena zbirka rimskih kamnov. Najzanimivejša sta kamna s podobo rimske Venere in z likom delfina.

Na območju bivše Ţelezarne Ravne je bil odkrit marmornati lev, ki si ga danes lahko ogledamo v kapeli gradu Ravne.

Ozemlje poznega rimskega cesarstva so v 4. in 5. stoletju pretresli vdori barbarov, vzpon in nato zmaga krščanstva ter spremembe na področju upravne in vojaške organiziranosti. Tako stanje je povzročilo umik prebivalstva iz mest in ravninskih predelov na odročna in hribovita področja. Za to dobo so značilne predvsem naravno utrjene naselbine na vzpetinah, ki imajo v središču cerkev.

Poznoantično grobišče prepoznamo na Grajskem griču, za cerkvijo sv. Pankracija v Starem trgu, kjer so ljudi pokopavali v obdobju od konca 4. in v 5. stoletju. Tukaj sta Hans Winkler in Walter Schmid odkrila 136 poznoantičnih in srednjeveških grobov. Leta 1995 sta bila odkrita še dva grobova. Poznoantični grobovi so razpršeni po celotnem kulturnem prostoru, v katerih so našli številne poznoantične pridatke, med drugimi ţenske bronaste zapestnice s konci, oblikovanimi v kačjo glavo, trakaste zapestnice, glinene posode ter steklene čaše.

- 14 -

Slika 2: Primerki glinenih posod iz Colatia Vir: Djura Jelenko, 1999: 22

3.4 SREDNJI VEK

Dosedanje raziskave o zgodnjesrednjeveškem staroslovenskem obdobju na Koroškem so se opirale predvsem na Puščavo nad Starim trgom, kjer znotraj prazgodovinskega gradišča leţi grobišče, ki s 136 grobovi, ki sta jih odkrila Winkler in Schmid, spada med vodilna slovanska grobišča. Schmid je najdišče na Puščavi pripisal Alpskim Slovanom in karantanski kulturi ter ga uvrstil v 7. in 8 stoletje. Med najdbami, ki sta jih odkrila, posebej izstopata posrebreni ţelezni ostrogi ter bronasta okrogla okrasna zaponka. Zgodnjesrednjeveški grobovi so nastali okoli sto let pred staroslovanskim grobiščem tudi v in ob cerkvi sv. Jurija na Legnu, ki v slovenskem prostoru predstavlja edino ohranjeno zgodnjesrednjeveško sakralno stavbo na oglejskem misijonskem področju. Leta 1994 so v juţnem in vzhodnem delu današnje cerkve odkrili 26 grobov z moškimi, ţenskimi in otroškimi pridatki, ki so jih umestili med prvo polovico 9. stoletja in med prvo polovico 10. stoletja. Zanimivi so

- 15 - predvsem bronasti obsenčni obročki s spiralno zavitimi zaključki ter bronasti obročki z enojno odebelitvijo na koncu, ki so jih našli v grobovih ţensk. Na eni izmed bronastih zaponk je upodobljen pav, ki simbolizira starokrščanski simbol nesmrtnosti. Na podlagi tega lahko rečemo, da motiv pava predstavlja starokrščanske elemente pokristjanjevanja antičnega in barbarskega sveta iz časa, ko se je vzpostavljala cerkvena organizacija.

Slika 3: Okrogla bronasta zaponka z upodobitvijo pava Vir: Djura Jelenko, 1999: 31

Eno izmed najzanimivejših obdobij koroške zgodovine je prav gotovo osrednje srednjeveško obdobje.

Rezultati današnjih raziskav kaţejo, da so bila na območju Mislinjske doline v prazgodovini in antiki intenzivno naseljena predvsem obrobja slovenjgraške kotline, in sicer Legen in Stari trg.

- 16 -

Slovenj Gradec je dobil mestne pravice v času Ulrika III. Spanheima leta 1267. V tem času naj bi mesto obdali z obzidjem, zaradi česar je bil dostop v mesto moţen le skozi vrata na severni in juţni strani obzidja. Precej najdb je bilo odkritih tudi v danes zasutem obrambnem jarku, ki je ob vzhodnem delu obzidja obkroţal mesto. Kdaj je bil obrambni jarek zapuščen in zasut, ni znano.28 Večino najdb uvrščamo v čas od 14. do 17. stoletja. Med najdbami izstopajo predvsem odlomki glinastih posod, novci, koščeni in stekleni predmeti iz vsakdanjega ţivljenja ter svetinjice.

Pri arheoloških raziskavah, ki jih je med letoma 1999 in 2000 na najdišču Gimnazija–Slovenj Gradec vodila Saša Djura Jelenko, je bilo med bogatim srednjeveškim gradivom odkritih tudi nekaj odlomkov stekla. Med skromno ohranjenimi odlomki lahko prepoznamo nekaj značilnih srednjeveških oblik. Nekaj odlomkov stekla je pripadalo steklenicam, ki predstavljajo najpogostejše najdbe srednjeveškega stekla in se pojavljajo ţe od 11. stoletja dalje. Ostenje le teh je kroglasto ali hruškasto, rob dna pa je navadno stisnjen v visoko prstanasto nogo. Najbolj značilno stekleno gradivo srednjega veka so jeţevke. Le-te se med obravnavanim gradivom na območju Slovenj Gradca pojavljajo kot skromni odlomki, ki se med seboj razlikujejo po obliki. Vsi odlomki so pripadali čašam iz brezbarvnega stekla, ki so bile tanko pihane. Na večini odlomkov so bile kaplje potegnjene iz ostenja kot bodice, na enem izmed odlomkov pa so oblikovane kot polţje hišice. Arheološke najdbe kaţejo, da so bile jeţevke najbolj razširjene v 14. stoletju. V začetku 15. stoletja so jih počasi izpodrinili izdelki z večjimi kapljami, t. i. kocene,29 med katerimi prevladujejo izdelki iz modrozelenkastega stekla.

Na območju Raven na Koroškem so, ob prenovi Koroške osrednje knjiţnice dr. Franca Sušnika, v temeljih odkrili ohranjen zidani objekt z ohranjenim stopniščem, ki ga uvrščamo v obdobje tridesetih let 16. stoletja. Predvideva se, da gre najverjetneje za podkleteno bivanjsko stavbo, na kar kaţejo odkrite najdbe, med katerimi so pečnice, kosti, odlomki glinenih posod in korito.

28 Na Reichertovi upodobitvi Slovenj Gradca iz leta 1864 ga ni več. 29 Izraz prihaja z nemško govorečega področja – Krautstrunk.

- 17 -

Ob prenovi parkovne ureditve so bile leta 2008 izvedene arheološke raziskave ob zahodni strani graščine Bukovje pri Dravogradu, kjer so raziskovali historične vrtne zasnove iz leta 1824. Graščino so leta 1710 pozidali gospodje Khlosserji. V njej je bil sedeţ zemljiške in okrajne gosposke ter deţelnega sodišča.

- 18 -

4 KOROŠKA SAKRALNA DEDIŠČINA

Po odločitvi Karla Velikega leta 811 je slovensko ozemlje pripadalo dvema upravnima enotama Katoliške cerkve, in sicer severno od Drave salzburški in juţno od Drave oglejski nadškofiji. Zaradi oddaljenosti od dveh cerkvenih središč, Salzburga in Ogleja, so okoli leta 1100 nadzor nad ţupnijami prevzeli predstojniki cerkvenih pokrajin, imenovani arhidiakonati. Koroški del ozemlja nad Dravo je upravljal Salzburg. Po letu 1751, ko so v obdobju reform Marije Terezije in Joţefa II. razpustili oglejsko in ustanovili goriško nadškofijo, je skoraj celoten del Koroške deţele juţno od reke Drave obvladal goriški nadškof s tremi arhidiakonati. Po plebiscitu leta 1920, ko so dokončno določili drţavno mejo, so pod okrilje Avstrije prišla politična in upravna središča, na katere je vezana tudi Koroška, predvsem Meţiška dolina. Velikovec so določili kot okrajno, Pliberk kot politično in Šmihel pri Pliberku kot cerkveno središče, kamor je sodila vse Meţiška dolina z izjemo Kotelj, ki so spadale pod praţupnijo sv. Martina v Šmartnem pri Slovenj Gradcu. Iz obdobja pokristjanjevanja in nastanka prvih ţupnij je ohranjeno krščansko središče sv. Jurij na Legnu iz 9. ali začetka 10. stoletja, ki predstavlja izjemen spomenik karolinške arhitekture. Velika večina sakralnih arhitektur je bila zasnovana v 12. ali 13. stoletju. Nekateri so ohranili korni zvonik, ki predstavlja značilen zunanji izraz koroškega tipa cerkva z vzhodnim zvonikom (cerkve sv. Jurija na Legnu, sv. Marije na Jezeru na Fari, sv. Vida v Dravogradu). Ob farnih cerkvah so se v času romanike pojavljale tudi preproste okrogle kostnice. Na Koroškem se je obdrţala le libeliška kostnica iz prve polovice 13. stoletja. Prehodno obdobje iz romanike v gotiko je na Koroškem zapustilo enega izmed svojevrstnih sakralnih spomenikov, in sicer cerkev sv. Pankracija nad Starim trgom. Neokrnjeno gotsko podobo sta ohranili »leški dvojčici« na Lešah. Kasnejše baročne prezidave cerkva so bolj ali manj prekrile izvirno členitev. V Meţiški dolini so stare cerkve širili in preoblikovali predvsem v 19. stoletju, ko se je zaradi razvoja fuţinarstva in rudarstva povečalo število prebivalcev. Pred koncem 16. stoletja so Koroško dosegli ostri protireformacijski ukrepi, ki jih je vodil ljubljanski škof Tomaţ Hren. Le-ta je leta 1602 posvetil novo zgrajeno cerkev na Uršlji gori. 18. stoletje predstavlja čas bogatega kulturnega razcveta, v okviru

- 19 - katerega je potrebno omeniti cerkev sv. Petra na Kronski gori nad Otiškim Vrhom. Ţe v začetku 19. stoletja so vsa umetnostna prizadevanja na Koroškem nazadovala, kaj je verjetno posledica industrializacije, ki se je v tistem času močno razvila.

4.1 SAKRALNA DEDIŠČINA V OBČINI DRAVOGRAD

Ţupnijska cerkev sv. Janeza Evangelista, Dravograd

Cerkev sv. Janeza Evangelista je tipična poznogotska stavba in se prvič omenja leta 1386, ko so sem prenesli ţupnijski in kapiteljski sedeţ. Zgrajena je bila na skrajnem zahodnem delu srednjeveškega trga v Dravogradu.

Leta 1619 je bila cerkev zaradi slabega stanja preurejena. Preuredili so notranjost cerkve ter prizidali ovalno sklenjen prezbiterij.30 Leta 1689 so pod pevsko emporo31 vstavili Kriţevo kapelo, nad zakristijo32 oratorij33 ter preoblikovali poznogotski zvonik, ki je bil pokrit s čebulasto streho.

V notranjosti cerkve se pojavita dve nagrobni plošči iz 18. stoletja, v zunanjo steno cerkve pa je vzidanih več nagrobnikov iz 19. stoletja.

Notranjost cerkve se ponaša s kvalitetno baročno opremo, med katero izstopajo korne34 klopi iz 17. stoletja, desni stranski oltar sv. Florijana iz sredine 18. stoletja ter tabernakeljski35 oltar iz leta 1883. Druga oprema v cerkvi je s konca 17. in začetka 18. stoletja.

30 Prezbiterij – del cerkve, namenjen za glavni oltar in duhovščino (Slovar slovenskega knjiţnega jezika, v nadaljevanju SSKJ). 31 Empora – z ograjo ali loki ograjen nadstropni prostor v cerkvi (SSKJ). 32 Zakristija – prostor, navadno ob oltarnem delu cerkve, za shranjevanje pri obredih potrebnih oblačil, predmetov (SSKJ). 33 Oratorij – prostor za opravljanje molitev, namenjen določeni skupini vernikov (SSKJ). 34 Kor – dvignjeni del cerkve, namenjen za orgle in pevce (SSKJ). 35 Tabernakelj – omarica, navadno na oltarju, v kateri so shranjene posvečene hostije (SSKJ).

- 20 -

o Podruţnična cerkev sv. Vida, Dravograd

Praţupnijska cerkev sv. Vida v Dravogradu je tipična koroška romanska cerkev s pravokotno ladjo,36 kornim zvonikom in posebnim romanskim ometom. Nastanek cerkve sv. Vida lahko poveţemo z nastankom naselja. Cerkev naj bi bila zgrajena okoli leta 1175, medtem ko je bila uradno posvečena šele po letu 1185.

Romanska cerkev je zgrajena iz kamna, ki so ga zidarji našli v neposredni bliţini gradbišča. Kamne so zlagali v vodoravnih plasteh, sredino zidu pa so zapolnili z lomljencem, zalitim z malto. Na koncu so, da je bila gradnja videti urejena, v sveţ omet potegnili črte.

Po tipologiji vzhodnih kornih zvonikov spada cerkev sv. Vida med najstarejše cerkve v slovenskem prostoru. V celoti ohranjeno romansko ladjo členijo v juţni in severni steni romanska okna. Ladja ima v severni steni ohranjen ozek portal,37 ki vodi na leseno zahodno emporo, s katere so verniki nekdaj spremljali verske obrede.

Med obnovo cerkve ter vgradnjo novih, zašiljenih oken, ki so bila sezidana od prve četrtine 17. stoletja dalje, so na zunanji strani ladje odkrili več romanskih oken. Zašiljena okna so v drugi polovici 19. stoletja zamenjali s polkroţnimi sklenjenimi okni.

Romanske cerkve so bile skoraj vedno pravilno orientirane, kar pomeni, da je bila apsida38 kot najsvetlejši prostor v cerkvi, vedno na vzhodni strani, kar opazimo tudi v cerkvi sv. Vida. Apsida je na vzhodu zaključevala zvonico.39

V cerkvi so bili prvotno trije oltarji. V levem stranskem oltarju je visela slika iz 18. stoletja, na kateri je bil upodobljen sv. Florijan, ki gasi goreči Dravograd.

36 Ladja – del cerkve, namenjen za vernike (SSKJ). 37 Portal – arhitektonsko poudarjen vhod v stavbo (SSKJ). 38 Apsida – polkroţni zaključek stavbnega prostora, zlasti cerkve (SSKJ). 39 Zvonica – navadno pritlični, obokani prostor pod zvonikom, kjer se zvoni (SSKJ).

- 21 -

Leta 1218 so v cerkvi ustanovili kapitelj. Nekaj let kasneje, leta 1237, je cerkev postala sedeţ labotske praţupnije ter bila leta 1245 razglašena za proštijo. Ţupnijski sedeţ so leta 1386 prenesli od cerkve sv. Vida k cerkvi sv. Janeza Evangelista.

Danes je cerkev namenjena predvsem kulturnim prireditvam in porokam.

Pod okrilje ţupnijske cerkve sv. Janeza Evangelista v Dravogradu spadajo, poleg omenjene podruţnične cerkve, tudi podruţnične cerkve sv. Boštjana in sv. Roka v Svetem Boštjanu, sv. Lenarta na Viču ter sv. Magdalene v Vratih.

Ţupnijska cerkev sv. Andreja in Jakoba, Črneče

Cerkev sv. Andreja in Jakoba je bila zgrajena okrog leta 1150, v zapisih pa se prvič pojavi leta 1587.

Prvotno je bila ţupnijska cerkev podruţnica pliberške praţupnije, kasneje ţupnije Libeliče, od leta 1780, ko je dobila samostojnega škofijskega duhovnika, pa je samostojna ţupnijska cerkev.

Okoli leta 1350 so k cerkvi prizidali gotski prezbiterij. Pri kasnejši prenovi cerkve so ohranili le eno gotsko okno za glavnim oltarjem, preostala so nadomestili z baročnimi, ki so se ohranili vse do danes. V neposredni bliţini cerkve je obzidano pokopališče.

o Podruţnična cerkev sv. Kriţa, Dobrova

Romarska cerkev sv. Kriţa leţi na Dobrovi nad Dravogradom in je bila zgrajena v letih od 1845 do 1851. Cerkev so zgradili na mestu, kjer je nekoč stal Makočnikov kriţ, ki je privabljal romarje iz širše okolice.

Znana je ljudska pripoved o tem, da je Anton Katzel, po domače Makočnik, za binkošti leta 1800 na hribu postavil macesnov kriţ s podobo Kriţanega. Postavil ga je na mestu, kjer je skupaj z druţino večkrat molil in prosil boţji blagoslov.

- 22 -

Nekoč so med molitvijo opazili svetlobo, ki se je širila okrog kriţa, zaradi česar so kasneje nad kriţem postavili leseno kapelico. Za gradnjo cerkve sprva niso mogli dobiti dovoljenja, saj sta gradnji nasprotovala škofija in drţavna oblast. Leta 1805 so dobrotniki pripeljali dva velika zvonova, katera so postavili kar na leseno ogrodje, saj niso imeli zvonika, kamor bi ju obesili. Nasprotovanje zidavi cerkve je raslo. 7. marca 1806 je posebna cerkvena in drţavna komisija odstranila zvonova, odpeljala kriţ in podobo ter dala podreti kapelo. Leto kasneje, leta 1807, so ljudje na Makočnikovem hribu pričeli z zbiranjem opeke in kamenja za gradnjo cerkve ter kaj kmalu postavili novo leseno kapelico, kamor so postavili kriţ in Marijino podobo. Kapelica je privabljala na tisoče romarjev. Ţupljani Črneč so skupaj z ţupnikom vztrajno prosili za dovoljenje za gradnjo cerkve, ki so ga dobili šele leta 1844. Konec novembra leta 1845 so blagoslovili prezbiterij nove cerkve, 1. maja 1851 pa je novo cerkev posvetil škof Anton Martin Slomšek.

Cerkev, ki je po slogu baročna, je posvečena sv. Kriţu in Sveti Mariji . V glavnem oltarju stoji kriţ, zraven pa sta postavljena kipa Marije in sv. Janeza. Stropa glavne ladje in prezbiterija sta poslikana s freskami iz 19. stoletja.

V cerkvi od leta 1919 hranijo spominsko podobo višarske Marije, ki je bila ob uničenju sv. Višarij v času prve svetovne vojne prenesena v frančiškanski samostan v Maribor.

Cerkev sv. Kriţa je danes znano romarsko svetišče.

Ţupnijska cerkev sv. Martina in kostnica sv. Mihaela, Libeliče

Cerkev sv. Martina v Libeličah je zgrajena v baročnem slogu in se prvič omenja leta 1106. Zgrajena je bila med leti 1132 in 1154 ter bila kasneje še trikrat obnovljena. Njena sedanja podoba sega v drugo polovico 18. stoletja. Iz tega časa je ohranjena večina cerkvene opreme, in sicer veliki oltar, priţnica in drugo. Lesena priţnica z rezbarijami in angelčki predstavlja izrazito baročno delo.

V notranjosti cerkve je v ospredju glavni oltar, na katerem so kip sv. Martina ter podobi sv. Filipa in Jakoba mlajšega. Na desni strani glavnega oltarja je kip sv.

- 23 -

Luka Evangelista z volom, na levi strani pa stoji kip sv. Valentina, ki predstavlja priprošnjika zoper telesne in kuţne bolezni. Stranska oltarja sta posvečena Mariji Brezmadeţni in sv. Marjeti z zmajem. Pri Marijinem oltarju sta ob strani postavljena kipa sv. apostolov Simona in Juda Tadeja, pri Marjetinem oltarju pa sv. Anton Puščavnik ter sv. Anton Padovanski z malim Jezusom.

V letu 2002 je bila notranjost cerkve temeljito preurejena. Med drugim so postavili novo spovednico in obnovili postaje kriţevega pota.

Juţno od ţupnijske cerkve sv. Martina stoji kostnica sv. Mihaela, ki predstavlja eno izmed treh kostnic,40 ki so se v Sloveniji ohranile do danes. Le-te so se izognile škofovemu naročilu, ki je od 17. stoletja naprej ţupnikom naročal, naj kostnice, zaradi nepomembnosti, podrejo.

Kostnice zavzemajo posebno mesto med romansko arhitekturo. Najbolj razširjene so bile pred 700 ali 800 leti. V Sloveniji so razširjene predvsem na severovzhodnem delu. Ena najlepših ohranjenih kostnic je prav kostnica sv. Mihaela, ki je bila zgrajena v prvi polovici 12. stoletja. To je bil čas, ko niso imele vse cerkve pogrebne pravice. Izjema je bila libeliška cerkev, ki je pogrebne pravice dobila ţe zelo zgodaj.

Pokopališča so v tistem času zajemala širše območje kot danes, zaradi česar se je kaj hitro pojavila prostorska stiska ter posledično prekopavanje grobov. Kosti iz prekopanih grobov so skrbno pobirali ter jih shranjevali v kostnicah. Kostnica je bila zgrajena iz dveh delov. V zgornjem delu je bila kapela, posvečena sv. Mihaelu, spodnji del kostnice pa je predstavljal obokan prostor, kjer so shranjevali kosti.

40 Mokronog na Dolenjskem, Jarenina v Slovenskih goricah, Libeliče.

- 24 -

Ţupnijska cerkev sv. Janeza Krstnika, Šentjanţ pri Dravogradu

Cerkev sv. Janeza Krstnika v Šentjanţu pri Dravogradu se prvič omenja leta 1305, v nekaterih virih ţe leta 1263 kot poznoromanska stavba. Prvotno je bila podruţnica praţupnije s sedeţem v Šmartnem pri Slovenj Gradcu.

K cerkvi so v 15. stoletju na juţni strani prizidali kriţnorebrasto obokan prezbiterij, s čimer so cerkev povečali in ji spremenili prvotno orientacijo. Ob koncu 15. stoletja so notranjost ladje obokali z dvema poloma zvezdastorebrastega oboka. Kasneje so na zahodni strani prizidali zakristijo ter v času baroka še stransko ladjo. Glavno ladjo so podaljšali proti severu, s čimer je cerkev dobila tudi novo pročelje.

Med zunanjo obnovo cerkve leta 1972 so odkrili, da se v baročno povečani gotski stavbi skriva romansko jedro. Najstarejši romanski del predstavljajo zvonik, nekoliko niţji korni zvonik ter del vzhodne in zahodne stene ladje.

Notranjost cerkve je znana predvsem po izjemnem obokanem stropu, ki je bil prvotno raven in lesen, kamnoseških detajlih in oltarjih. Glavno ladjo, ki je bila v baroku dozidana, od prezbiterija loči polkroţna slavoločna stena, ki je bila dokončana v prvi polovici 17. stoletja, kar dokazuje tudi letnica 1636 na slavoločni steni. Na glavnem oltarju stoji leseni kip sv. Janeza Krstnika, ki je bil izdelan sredi 19. stoletja. V cerkvi so bili nekoč poleg glavnega oltarja še trije stranski baročni oltarji. Oltar sv. Florijana je nekoč stal na levi strani slavoločne stene ter imel na straneh izrezljani podobi sv. Boštjana in sv. Jurija. Oltar na desni strani slavoločne stene je imel upodobljeno podobo sv. Antona Puščavnika ter izrezljani podobi sv. Barbare in sv. Neţe. Tretji oltar, ki je ohranjen še danes, stoji v kapeli Matere Boţje. V ospredju oltarja je podoba Marije z Jezusom v naročju, medtem ko so na straneh izrezljane podobe sv. Magdalene, sv. Apolonije ter mnoţice angelov. Poleg ohranjenega stranskega oltarja v kapeli sta na mestih, kjer sta v preteklosti stala dva stranska oltarja, postavljeni sliki sv. Antona in sv. Florijana.

- 25 -

Cerkev obdaja pokopališče, ki je zamejeno z zidom, grajenim iz kamnov. Leta 1925 so v bliţini severnega vhoda na pokopališče izkopali okrogel steber iz peščenca. Raziskovalci domnevajo, da steber predstavlja enega izmed stebrov kostnice, katere so v 17. stoletju pričeli podirati, saj je bilo okoli njega polno kosti.

Pod okrilje ţupnijske cerkve sv. Janeza Krstnika spada tudi podruţnična cerkev sv. Jedrt Nivelske v Bukovski vasi.

Slika 4: Ţupnijska cerkev sv. Janeza Krstnika, Šentjanţ pri Dravogradu Fotografija: Veronika Gnamuš

Ţupnijska cerkev sv. Petra, Kronska gora

Cerkev sv. Petra na Kronski gori nad Šentjanţem pri Dravogradu predstavlja eno najlepših in najpomembnejših baročnih cerkva na Slovenskem.

- 26 -

Nastanek cerkve je povezan s številnimi legendami. Ena izmed njih pravi, da je gospodar bliţnje Korovnikove domačije med vračanjem s polja proti domu opazil, da gori njihova domačija. V veliki stiski naj bi se s prošnjo zatekel po pomoč k sv. Petru, ki mu je prošnjo uslišal, kajti poţar je nenadoma čudeţno prenehal. V zahvalo je Korovnik pozidal cerkev, gora pa je dobila po njem ime.

Gradnja cerkve sv. Petra je trajala od leta 1739 do 1750, kar priča tudi letnica nad vhodnimi vrati. Cerkev je nastala v času, ko je barok najbolj cvetel, kar se pozna na celotni stavbi, saj je pisana, polna polstebrov, odprtin in z dvema zvonikoma. Pisni dokumenti pričajo, da so cerkev gradili na pobudo ţupnika Schrökingerja iz Šmartnega pri Slovenj Gradcu.

Notranjost cerkve je enostavna in izrazito svetla. Izrazito je štukaturno okrasje, ki dopolnjuje bogata baročna oprema in slike baročnega umetnika Janeza Andreja Straussa.41 Le-ta je za romarsko cerkev sv. Petra v letih od 1744 do 1758 naslikal pet slik. Posebno mesto zavzemata sliki Kriţanega in sv. Magdalene, katere čaščenje je bilo predvsem v 14. stoletju na Koroškem zelo razširjeno.

V cerkvi se poleg glavnega oltarja pojavijo še štirje stranski oltarji. Glavni oltar, ki ga je konec 18. stoletja izdelal neznan rezbar, je posvečen sv. Petru. Med stranskimi oltarji je najstarejši oltar s sliko sv. Valentina, škofa in duhovnika, ki jo je naslikal ţe omenjeni Janez Andrej Strauss.

4.2 SAKRALNA DEDIŠČINA V MESTNI OBČINI SLOVENJ GRADEC

Ţupnijska cerkev sv. Elizabete Ogrske, Slovenj Gradec

Cerkev sv. Elizabete Ogrske stoji v starem mestnem jedru Slovenj Gradca. Prvotno romanska cerkev je bila zgrajena po letu 1235. Posvetitev sv. Elizabeti ni naključje, saj je bila Elizabeta Turinška, zaveznica revnih in ubogih, nečakinja oglejskega patriarha Bertolda Andeškega. Patriarh je 30. aprila 1251 v Slovenj Gradcu, središču andeške posesti na Koroškem, predal slovenjegraško gospostvo

41 STRAUSS, Janez Andrej (Slovenj Gradec, 13. 11. 1721–11. 4. 1783, Slovenj Gradec), slikar.

- 27 - oglejskemu patriarhatu. Cerkev v Slovenj Gradcu je prva na svetu zgrajena in posvečena v čast sv. Elizabete. Cerkev je bila do leta 1785 pravno podrejena cerkvi sv. Pankracija v Starem trgu, vendar je imela ţe pred tem značaj samostojne ţupnije.

Prvotno romanska cerkev je obsegala sedanjo, vendar nekoliko niţjo ladjo z ravnim stropom, na vzhodni strani pa polkroţno apsido. V začetku 15. stoletja so strop ladje dvignili do sedanje višine, dodali dve juţni in eno severno šilastoločno zaključeno okno ter apsido zamenjali z manjšim, petosminsko sklenjenim prezbiterijem. Konec 15. stoletja so na severni strani ladje prizidali zvonik, ob vzhodni strani pa današnji triosminsko sklenjen prezbiterij s poznogotskim zvezdasto rebrastim obokom, ki predstavlja koroško stilno posebnost. V prvi tretjini 16. stoletja sta bili dograjeni dvopolna kapela in dvopolna zakristija. Leta 1626 so obokali ladjo, vzidali pevsko emporo, izdelali nov glavni portal ter gotska okna nadomestili s pravokotnimi renesančnimi. Ob koncu 17. in na začetku 18. stoletja so prizidali obe juţni kapeli, Joţefovo ob prezbiteriju in Kriţevo ob ladji. Kljub temu da so v renesančnemu duhu povečali okna v ladji in prezbiteriju ter prizidali obe juţni kapeli, je zunanjost cerkve ohranila srednjeveško podobo.

Notranjost cerkve je opremljena z bogato baročno opremo. V osredju so sijaj pozlate ter bujne oblike glavnega in stranskih oltarjev. Glavni oltar s kipoma sv. Petra in sv. Pavla ter podobo Marije, iz leta 1734, je delo Janeza Jakoba Schoya.42 Dve leti je na postavitev oltarja čakala oljna slika sv. Elizabete, ki jo je leta 1732 naslikal slovenjegraški slikar Franc Mihael Strauss.43 V notranjosti cerkve se pojavita tudi dva stranska oltarja, kjer izstopa kip sv. Veronike s prtom in priţnica,44 ki ima na strehi podobo Elijevega nebeškega voza sredi ognjenih zubljev sonca. Priţnico je leta 1763 postavil Janez Jurij Mersi. Sliki sv. Nikolaja in sv. Janeza v levem stranskem oltarju je leta 1776 naslikal Janez Andrej Strauss, ki je izdelal tudi nekdanji oltar v severno Anini kapeli. Sliko na desnem stranskem oltarju, Zaroka sv. Katarine, je leta 1638 naslikal

42 SCHOY, Janez Jakob (Maribor, krščen 20. 7. 1686–4. 4. 1733, pokopan, Gradec), kipar. 43 STRAUSS, Franc Mihael (Slovenj Gradec, 11. 9. 1674–1.3.1740, Slovenj Gradec), slikar. 44 Priţnica – ograjen pomol iz zidu v cerkvi za govornika (SSKJ).

- 28 -

Mihael Scobl,45 ki je predstavljen kot predhodnik slovenjegraških baročnih slikarskih delavnic.

V notranjosti cerkve najdemo poleg baročne tudi renesančno opremo, med katero uvrščamo druţinske nagrobnike, ki so vzidani v stene cerkvene notranjščine. Izjemen pomen ima nagrobnik druţine Krištofa Gaisrucka iz 16. stoletja, ki se nahaja na juţni steni ladje pri Katarininem oltarju. Druţina Gaisruck se je v lokalno zgodovina vpisala kot goreč podpornik protestantizma, ki je imel v teh krajih številne privrţence, o čemer priča Primoţ Trubar, ki je leta 1577 ime kraja prvič zapisal v slovenščini: »… v Slovenskim Gradci …«. Med pomembnejše umetnostne spomenike v cerkvi sv. Elizabete uvrščamo poslikano okno v ladji, ki ga je dala leta 1903 v sinov spomin izdelati Katarina Wolf, rojena Orehovnik, mati znamenitega skladatelja Huga Wolfa. Izjemnega pomena je tudi velika poznogotska omara za spravljanje liturgične opreme z napisom in letnico 1486.

Najstarejši umetnini, ki ju hranijo v cerkvi, sta srebrna monštranca iz leta 1609 in ciborij iz leta 1640. Na desni strani pod orgelskim korom najdemo danes novejše slikarsko delo z motivom Antona Martina Slomška, katerega je leta 2000 naslikala slovenjegraška slikarka ruskega porekla Irina Pušnik.

o Podruţnična cerkev sv. Duha, Slovenj Gradec

Decembra leta 1419 je premoţen priseljenec Janez iz Loke zgradil mestni špital (hospitale, Spital) v neposredni bliţini cerkve sv. Elizabete. Špital je imel sprva značaj prenočišča ter bivalnega prostora za tujce in popotnike. Ime se je kasneje preneslo na vsako stavbo, v kateri so prejeli pomoč ljudje, ki si zaradi starosti, onemoglosti ali bolezni niso mogli pomagati sami. K špitalu je sodila tudi kapela, ki je bila običajno posvečena sv. Duhu.

Cerkev, ki so jo v letih od 1424 do 1428 dozidali špitalu, so poimenovali cerkev sv. Duha. Prvotni kapeli so okoli leta 1447 dozidali višji prezbiterij, ki ga je po

45 SCOBL (SKOBL), Mihael (rojen neznano kdaj, neznano kje–1646, Slovenj Gradec), slikar.

- 29 - letu 1450 poslikal Andrej iz Ottinga. V 27 prizorih je predstavil Kristusovo trpljenje. Po letu 1490 so staro kapelo podrli ter postavili sedanjo obokano ladjo, zakristijo in hodnik, ki je povezoval cerkev s špitalom. Ljudje so v cerkveno ladjo vstopali skozi zašiljena, poznogotska vrata. Pri vhodu so se za grbom s tremi petţarnimi zvezdami skrivajo darovalci pri obnovi cerkve, Celjski grofje.

V notranjosti cerkve se pojavijo gotske, renesančne in baročne umetnine. V ospredju je poznobaročni glavni oltar s kipoma sv. Boštjana in sv. Roka, ki ju je leta 1776 ustvaril Janez Jurij Mersi, oltarno sliko Binkošti pa je leta 1777 naslikal Janez Andrej Strauss. Zanimive so tudi poznogotske korne klopi iz leta 1485, kjer se kaţejo dekorativne poslikave z dvoglavim cesarskim orlom oziroma avstrijskim grbom.

Cerkev sv. Duha je še danes lep primer neokrnjene gotske arhitekture.

Ţupnijska cerkev sv. Pankracija, Stari trg

Na Grajskem hribu nad Starim trgom leţi cerkev sv. Pankracija, kamor se je iz šmarške praţupnije pred letom 1106 izločila starotrška ţupnija. Na območju, kjer stoji cerkev sv. Pankracija, je v 11. stoletju stal grad s kapelo, od katerega se je ohranil spodnji del rimskega stolpa in poznoromanska cerkev. Nad vhodom v cerkev je v gotici zapisano, da je to svetišče sv. Pankracija. Cerkev je svojo dokončno podobo dobila leta 1230.

Grad so leta 1488 poškodovali Madţari, njegove ruševine pa so okoli leta 1493 obnovili. Obnovili so stolp za obrambo grajskega vhoda, cerkev in del obzidja. Cerkev so na novo obokali z opeko, dvignili obodne zidove ter pozneje poslikali tudi notranjost cerkve. Ob juţni strani se pojavijo svete stopnice, ki zaključujejo »kriţev pot«, ki je speljan od starotrške cerkve sv. Radegunde na Grajski grič. Obok stopnišča je poslikan s prizori, katerih osrednja misel je odpuščanje in zmaga nad grehom, po stenah pa so freske baročnega slikarja Antona Lerchingerja iz sedemdesetih let 18. stoletja.

- 30 -

Slika 5: S prizori poslikan obok stopnišča ter stenske freske Fotografija: Veronika Gnamuš

V prvi polovici 16. stoletja so cerkev taborsko utrdili ter leta 1669 obrambni stolp pozidali kot zvonik. Konec 17. stoletja so prizidali triosminski prezbiterij z grobnico, v prvi četrtini 18. stoletja pa so vdelali pevsko emporo.

V notranjosti cerkve je v ospredju glavni oltar, na katerem je slika sv. Pankracija, ki jo je leta 1776 naslikal Janez Andrej Strauss. Slika upodablja svetnika, ki stoji na stopnicah, medtem ko v desni roki drţi zastavo, levo roko pa ima dvignjeno na stran. Juţni stranski oltar, t. i. Alojzijev oltar, je delo Janeza Jurija Mersija,

- 31 - medtem ko je sliko sv. Alojzija, ki je postavljena na oltar, v letih od 1760 do 1770 naslikal Janez Andrej Strauss. Čaščenje sv. Alojzija, ki je bil zaveznik učene mladine, je bilo zelo razširjeno sredi 18. stoletja. Janez Andrej Strauss je na desnem stranskem oltarju, ki je poimenovan po sv. Janezu Nepomuku, na sliki uprizoril Marijo z Jezusom v naročju.

»V tej cerkvi gre za edini primer, da se slike Janeza Andreja Straussa med seboj stilno ne povezujejo, ker so bile naročene v različnih obdobjih« (Cobelj 1967; povz. po Kurelac 1997: 21).

Zanimive se ugotovitve, do katerih so prišli raziskovalci na podlagi restavratorskih del. Ugotovili so, da se pod novejšo stensko poslikavo na stropu ladje, ki je nastala okrog leta 1580, kaţejo sledovi starejših poslikav, zaradi česar lahko trdimo, da se v cerkvi sv. Pankracija pojavijo tri časovno različne vrste poslikav: okoli leta 1580 poslikava na oboku ladje, na slavoločni steni se pojavi baročna poslikava ter konec 17. stoletja nova poslikava na juţni in severni steni ladje.

o Podruţnična cerkev sv. Radegunde, Stari trg

V naselju Stari trg stoji cerkev sv. Radegunde, ki se prvič omenja leta 1397. Postavljena je bila nad novim ţupnijskim dvorom kot soţupna cerkev cerkve sv. Pankracija. Danes velja za starotrško farno cerkev.

Cerkvena ladja je iz konca 14. stoletja, prezbiterij z grobnico pa je nastal leta 1529.

Zanimiva je oprema cerkvene notranjosti, katero so naročili po baročni prezidavi cerkve. Glavni oltar ter oltar sv. Antona Puščavnika je okrog leta 1768 izdelal ţe večkrat omenjeni slovenjegraški kipar Janez Jurij Mersi, medtem ko sta oltarja v kapelah delo Martina Wiserja.46 Oltarja so podobno kot drugod v obdobju baroka prizidali k ladji. Nastala sta okrog leta 1722.

46 WISER, Martin (verjetno na Tirolskem, okoli 1670–po 1731, neznano kje), kipar.

- 32 -

Ob cerkvi stoji ţupnišče, ki je nastalo okoli leta 1600.

o Podruţnična cerkev sv. Uršule, Uršlja gora (Plešivec)

Cerkev sv. Uršule predstavlja najmlajšo cerkev med starotrškimi podruţnicami ter hkrati najviše leţečo romarsko cerkev v Sloveniji, saj stoji na nadmorski višini 1699 metrov.

Obstaja več pripovedi, ki so povezane z nastankom te romarske cerkve. Ena izmed njih pripoveduje, da je bilo tam, kjer je danes cerkev, nekoč jezero, v katerem je prebival vodni moţ. Nekega dne je mimo jezera prišla sv. Uršula, ki je vodnega moţa prosila, da bi se preselil, saj bi ona tukaj ţivela s svojimi devicami. Povodni moţ se je na njeno ţeljo preselil, izpraznil jezero ter ga odnesel s seboj na Pohorje, kjer je ustvaril Črno jezero.

Cerkev, ki stoji na stari koroško-štajerski deţelni meji, je bila zgrajena med leti 1580 in 1601 ter sodi med najboljše primerke pozne gotike na Slovenskem. Z gradnjo so pričeli domačini pod vodstvom bratov Plešivčnik, vendar je gradnja napredovala počasi, dokler se zanjo ni zavzel ljubljanski škof Tomaţ Hren.

Hren je po prvem obisku Uršlje gore naročil izdelavo treh oltarjev in jih 18. avgusta 1602 tudi posvetil. Leta 1609 je bil škof ponovno na gori, saj je posvetil še štiri druge oltarje, vendar pa se nobeden od njih do danes ni ohranil. V čas Tomaţa Hrena lahko dandanes zanesljivo uvrstimo le oltar blaţene Device Marije, ki je postavljen na juţni strani ladje.

Cerkev je imela na začetku samo zahodni zvonik, ki so ga kot stalno tarčo viharjev in strel podrli. Leta 1614 so k cerkvi na juţni strani ladje prizidal nov, mnogo manjši zvonik. Zunanjost cerkve kaţe na prevladujoče srednjeveške značilnosti, izjema je le gotski prezbiterij z zunanjimi oporniki ter zazidanimi okenskimi odprtinami.

- 33 -

V notranjosti cerkve se pojavijo trije pari močno zidanih slopov,47 ki jih zašiljeni loki povezujejo v tri ladje, od katerih je srednja najširša in višja. Vse tri ladje pokrivajo ravni leseni stropi. Cerkvena oprema je v primerjavi z razgibano arhitekturno zasnovo cerkve skromna. Slavolok, ki vodi v prezbiterij, je le zidan in ometan. Na severni in juţni strani sta dve plitvo kriţnorebrasto obokani kapeli, ki predstavljata zaključka stranskih ladij z oltarjema. Od štirih oltarjev sta umetnostno pomembnejša dva oltarja, in sicer glavni ter juţni stranski oltar, ki je posvečen Devici Mariji. Glavni oltar, ki je nastal okoli leta 1760, je delo zrelega baroka. Na njem je v ospredju slika sv. Uršule, zavetnice s plaščem, kot jo je naslikal Janez Andrej Strauss. Ob straneh oltarja se pojavijo tudi figure sv. Pavla in sv. Petra ter Boga Očeta na vrhu oltarja.

19. junija 2010 je bila v cerkvi sv. Uršule otvoritev likovno upodobljenega kriţevega pot, ki ga je izdelalo štirinajst umetnikov iz celotne drţave, polovica iz Koroške. Kriţ pot so vsak po svoje ustvarili Tomaţ Perko, Vida Slivniker Belantič, Rudi Španzel, Zoran Arizanović, Darko Slavec, Franc Vozelj, Rudi Skočir in domačini Anja Jerčič, Sašo Vrabič, Benjamin Kumprej, Ludvik Pandur, Jerneja Smolnikar, Lucija Stramec in Štefan Marflak. Vsak umetnik je na svojevrsten način predstavil Jezusovo trpljenje od trenutka, ko ga je Poncij Pilat obsodil na smrt, do trenutka, ko ga poloţijo v grob. Postaje kriţevega pota so si slikarji izţrebali. Kriţev pot je bil blagoslovljen 28. avgusta 2010.

Pod okrilje ţupnijske cerkve sv. Pankracija Na gradu nad Starim trgom spada, poleg omenjenih podruţničnih cerkva, tudi podruţnična cerkev sv. Urbana, ki stoji na območju vaške skupnosti Sele–Vrhe.

Ţupnijska cerkev sv. Martina, Šmartno pri Slovenj Gradcu

Najstarejši del cerkve predstavlja srednja ladja, ki je bila za 1,2 metra niţja od sedanje in je imela raven strop. Sedanji sestav cerkve izvira iz 13. stoletja, vendar pa so osrednjo ladjo leta 1500 podaljšali za zahodno tretjino, jo poznogotsko

47 Slop – zid med dvema odprtinama, ki sta blizu druga drugi (SSKJ).

- 34 - obokali in okrasili s fresko sv. Krištofa ter opremili z zvonikom. Leta 1657 je cerkev dobila današnji zvonik, ki je bil po poţaru leta 1744 prezidan.

V levi stranski ladji sta vzidana nagrobni kamen iz leta 1669 ter nagrobnik Suzane Gera, grofice iz Ljutomera, iz leta 1633. Pet nagrobnikov je vzidanih tudi v juţno zunanjo steno, med drugimi nagrobnik poštnega mojstra Andreja Vrabiča iz leta 1640, ki ga je upravitelj starotrške ţupnije, Jakob Vrabič, posvetil umrlemu bratu.

V prvi polovici 18. stoletja je cerkev doţivela večjo prenovo. Stari prezbiterij so zamenjali ter podaljšali stranski ladji, kjer sta nastala prizidka s krstno kapelo, zakristijo ter dva kriţno obokana oratorija.

V notranjosti cerkve se nahaja večinoma baročna oprema. Glavni oltar je leta 1767 izdelal Janez Jurij Mersi. Na njem je v ospredju slika sv. Martina, ki jo je leta 1771 naslikal Janez Andrej Strauss. Ob glavnem oltarju stojita slavoločna oltarja iz 18. stoletja, posvečena Joţefovi smrti in Marijinemu spočetju.

Okoli cerkve sv. Mihaela je bilo do leta 1844 pokopališče. V njegovem severozahodnem kotu je stala kapela sv. Kriţa z grobnico dvanajstih ţupnikov in drugih cerkvenih dostojanstvenikov. Kapelo je dal leta 1739 zgraditi ţupnik Joţef Jurij Valentin Schrökinger, ki je postavil tudi štirinajst kapel kriţevega pota. Kriţev pot je potekal od cerkve Matere Boţje na Homcu do grobne kapele v Šmartnem, ki so jo leta 1954 podrli zaradi prometnih povezav.

Leta 1844 je cerkev dobila nov glavni portal, v naslednjih dveh letih pa so celotno cerkev nekoliko dvignili ter jo na vzhodu trapezasto zaključili. Cerkev sv. Mihaela je z manjšimi spremembami takšna ostala vse do danes.

o Podruţnična cerkev sv. Marije Vnebovzete, Homec pri Slovenj Gradcu

Romarska cerkev sv. Marije Vnebovzete se prvič omenja leta 1436. Na podlagi zgodovinskih raziskav lahko razberemo, da so se ob cerkvi v času turških vpadov zbirali prebivalci Mislinjske doline, saj je Homec, skrit v gozdu za močvirnim

- 35 - zemljiščem, ljudem dajal varno zavetje. Še danes cerkev obsega močno obzidje, ki naj bi predstavljalo ostanek protiturškega obrambnega tabora.

Gotski stavbi so sredi 17. stoletja prizidali zvonik, ob koncu stoletja še prezbiterij. Veliko prezidavo je cerkev doţivela v letih od 1750 do 1769, ko je eden izmed najbolj znanih šmarških ţupnikov Joţef Jurij Valentin Schrökinger prvotno ladjo zamenjal s triladijsko osnovo. Leta 1818 so postavili današnji kor, leto zatem pa obokali vse tri ladje ter dvignili cerkev.

Glavni oltar je leta 1759 izdelal slovenjegraški kipar Janez Jurij Mersi. Oltar je bil obnovljen leta 1897. V glavnem oltarju je kip Marije Vnebovzete, ki je obdana z angeli. Ob njej sta sv. Joţef in sv. Joahim ter sv. Elizabeta in sv. Ana. Stranska oltarja sta baročna. Levi stranski oltar predstavlja sliki kriţanja in sv. Alojzija ter kipa sv. Karla Boromejskega in sv. Frančiška Saleškega. Oltar je naredil Janez Jurij Mersi, medtem ko sta sliki delo Janeza Andreja Straussa in sta nastali okoli leta 1725. Na desnem stranskem oltarju, ki je nastal okoli leta 1725, sta sliki sv. Mihaela in sv. Terezije, ob strani pa sta postavljena kipa sv. Janeza Evangelista in sv. Ambrozija. Priţnica je kiparsko bogato okrašena, saj so na ograji nameščeni kipi štirih evangelistov.

Ob cerkvi sv. Marije stoji Dom za duhovne vaje, ki je bil zgrajen v letu 1975.

o Podruţnična cerkev sv. Jurija, Legen

Cerkev sv. Jurija na Legnu se prvič omenja leta 1447 in je značilna predstavnica romanskega tipa cerkva z vzhodnim zvonikom. Ohranila je pet gradbenih faz, prezidav in obnov. Prva gradbena faza predstavlja predromansko zgodnjesrednjeveško cerkev iz obdobja med prvo polovico 9. stoletja in med prvo polovico 10. stoletja, ki je pogorela. Pri arheoloških izkopavanjih so pod tlakom odkrili temelje starejše romanske gradbene faze, v kateri so bili odkriti staroslovanski grobovi in najdbe iz keltaškega kulturnega kroga. Druga gradbena faza s polkroţno apsido je nastala po uničenju prve. Današnja cerkev je bila zgrajena v drugi polovici 12. stoletja ali

- 36 - najpozneje v začetku 13. stoletja na pogorišču prejšnje. Na juţni in severni strani cerkve ter znotraj prezbiterija je bilo odkritih 23 staroslovanskih grobov, medtem ko so na zahodni strani delno ohranjeni le še trije, kar je posledica številnih gradbenih posegov. Arheološki ostanki so danes vidni skozi zastekljena tla cerkve.

Cerkev sv. Jurija je enoladijska cerkev pravokotnega tlorisa, ki je zgrajena iz predprostora, prehoda v ladjo na zahodu ter apsido na vzhodu, ki je zunaj pravokotno obzidana. Zgodnjesrednjeveška cerkev je z vzidano apsido edini tovrstni primer v celinski Sloveniji.

Okoli leta 1300, v t. i. tretji gradbeni fazi, so apsido delno odstranili ter na juţni strani zgradili sedanji zvonik. Četrta gradbena faza, ki je bila izvedena v drugi polovici 17. stoletja ali v prvi polovici 18. stoletja, predstavlja obnovo cerkve. Pri obnovi so ladjo razširili, vgradili nova pravokotna okna ter obokali prezbiterij. V tem času je pred cerkvijo nastala vhodna veţa, ki so jo neznano kdaj porušili, ter obzidje okoli cerkve. Peta gradbena faza predstavlja prezidavo zakristije ter popravilo zvonika, ki mu je grozilo zrušenje.

Pod okrilje ţupnijske cerkve sv. Martina spadajo, poleg omenjenih podruţničnih cerkva, tudi podruţnične cerkve sv. Tomaţa v Tomaški vasi, sv. Barbare na Gradišču in druge.

4.3 SAKRALNA DEDIŠČINA V OBČINI PREVALJE

Ţupnijska cerkev sv. Device Marije na Jezeru, Fara

Cerkev sv. Device Marije na Jezeru na Fari pri Prevaljah se v zgodovinskih listinah prvič pojavi 25. aprila 1335 kot cerkev sv. Marije nad Guštanjem.48 V listinah je oglejski patriarh Bertrand izrazil nestrinjanje z upravo nad cerkvijo sv. Marije nad Guštanjem, zaradi česar sklepamo, da je cerkev obstajala ţe pred tem datumom.

48 Ravne na Koroškem.

- 37 -

Obstaja več pripovedi o nastanku cerkve. Ena izmed njih pripoveduje o dekletu z imenom Marija, ki se je vozila po jezeru, kakršno je tedaj pokrivalo del ravenjske in prevaljske kotline. Med voţnjo je Marijo zajel vihar, zaradi česar je molila in se priporočala svoji zaveznici ter ji obljubila, da bo ob rešitvi njej v čast postavila cerkev. Marija je bila res uslišana, zaradi česar je izpolnila obljubo.

V srednjem veku cerkveno središče pogosto ni bilo v neposredni bliţini političnega ali upravnega središča. Sedeţ upravne in sodne oblasti je bil takrat v Guštanju, medtem ko so ţupnijsko cerkev sv. Device Marije na Jezeru postavili v kraj, ki je precej oddaljen od političnega in upravnega središča. Na podlagi tega lahko pojasnimo tudi prvotno poimenovanje cerkve, ki se je takrat imenovala cerkev sv. Marije nad Guštanjem, čeprav ima kraj, kjer cerkev stoji, še danes ime Farna vas.

Predhodnica današnje cerkve je imela enoladijsko gotsko dvorano z majhnim prezbiterijem, nad katerim je bil zvonik. Omenjena cerkev ni bila prvotna, ampak je bila arhitekturna osnova verjetno zgodnejša romanska cerkev. Ob cerkvi je nekoč stala tudi okrogla romanska kostnica, ki so jo podrli konec 19. stoletja. Današnja stavba je bila zgrajena leta 1890. Od prvotne stavbe je ohranjena vzhodna stran z zvonikom, medtem ko so juţno in severno steno zgradili v okviru nove stavbe. V baroku so povišali zvonik, ki se je, zaradi prevelike obremenitve, nagnil proti vzhodu. Kasneje so morali zvonik močno obzidati, pritličje, v katerem je bil prezbiterij z oltarjem, pa so utrdili s polkroţnimi loki. V odnosu do ladje predstavlja tako postavljen zvonik poseben tip romanske in kasnejše srednjeveške cerkvene arhitekture, t. i. cerkev s kornim zvonikom. Takšne cerkve so po razširjenosti severnega izvora in se v veliki večini pojavljajo tudi na Koroškem. Stari prezbiterij, kjer je prostor obokan s kriţnim rebrastim obokom, predstavlja stransko kapelo v današnji cerkvi. Rebra nad prezbiterijem potekajo po romanskem načinu v polkrogu in se kriţajo v gladkem okroglem sklepniku.

V notranjosti cerkve se pojavljajo tri ladje, ki so med seboj ločene s štirimi polkroţnimi loki. Srednja ladja je višja, dvakrat širša od stranskih ter obokana s prečno pravokotnimi oboki. Cerkev, katere notranjost je z višjo srednjo ladjo

- 38 - višinsko stopnjevana, bi lahko označili kot psevdobazilika, saj srednja ladja nima lastne osvetljave, ampak jo dobiva skozi okna stranskih ladij.

Od opreme stare cerkve se je ohranil glavni poznobaročni oltar Matere Boţje s konca 18. stoletja. Osrednjo podobo predstavlja kip stoječe Matere Boţje z Jezusom, ob straneh pa stojita kipa sv. Barbare in sv. Katarine. Stranska oltarja prvotne cerkve sta bila posvečena sv. Izidorju in sv. Frančišku Ksaveriju. Glavni oltar današnje cerkve s konca 19. stoletja posnema renesančne oblike. V tronu49 je skupina Marijinega vnebovzetja, ob straneh pa stojita kipa sv. Pavla in sv. Petra. V atiki50 se pojavi skupina Marijinega kronanja. V levi stranski kapeli je Kriţev oltar, v desni pa oltar Srca Jezusovega.

Cerkvena notranjost je v celoti poslikana s figuralnimi prizori Kriţanja, Snemanja s kriţa, Polaganja v grob, Štirih evangelistov, Kristusovega vnebohoda in Kristusovega ţivljenja. Nad pevskim korom sta na oboku zapisana dokumentarna napisa, v katerih se skrivata kronograma z letnicama 1897, katere dobimo s pomočjo poudarjenih črk. Kdo je avtor teh slikarij, ni znano. Na podlagi sloga ter časa nastanka se domneva, da je slikar izhajal iz kroga slikarjev domačih slikarskih delavnic ali pa je, kot mnogi drugi, k nam prišel z zahoda, da bi poslikal slovenske cerkve.

o Podruţnična cerkev sv. Barbare, Zagrad

Cerkev sv. Barbare v Zagradu je bila kot »sandt Warbara bey Guetenstain« prvič omenjena 3. marca 1496, saj se je v tistem času okolica Prevalj imenovala po Guštanju kot upravnemu središču. Cerkev nosi patrocinij sv. Barbare, mučenke, ki je bila zaveznica rudarjev. Cerkev stoji na hribu, ki se dviga nad dolino reke Meţe na juţni strani Prevalj.

Cerkev je nastala nekaj desetletij pred prvo omembo leta 1496 in je bila temeljito prezidana v 17. stoletju. Takrat je bila prezidana ladja, na severni in juţni strani ladje pa so cerkvi prizidali po eno prostorno kapelo, kar daje cerkvi širino. Od

49 Tron – prestol (SSKJ). 50 Atika – zid nad pročeljem, da zakriva streho (SSKJ).

- 39 - prvotne cerkve se je ohranil le gotski prezbiterij, ki naj bi nastal pred letom 1467, ko je bil poslikan.

Notranjost cerkve je enoladijska. Ladjo so v 17. stoletju prezidali in jo obokali z banjastim obokom. Ladja je od stranskih kapel ločena s polkroţnim slavolokom, medtem ko iz ladje v prezbiterij vodi šilast slavolok. Na oboku prezbiterija se pojavljajo srednjeveške freske, ki so bile odkrite leta 1959. Glavni motiv fresk v osrednjem polju je Podoba usmiljenja,51 kjer v zelenem sarkofagu na rdečih tleh stoji do ledij prikazan trpeči Kristus in kaţe na rane, povzročene s kriţanjem. V trikotnih poljih levo in desno od osrednjega polja pa so simboli štirih evangelistov: Markov lev, Matejev angel, Lukov vol in Janezov orel. Slikarije so ţe po slogovni plati opredelili za gotske, poleg tega pa je za časovno opredelitev pomemben napis, ki se je ohranil pod Matejevim angelom in se glasi: »Nach Christi Geburd vier hundert Jar und danach Im LXVI Jarr am X …«52 (Javornik 2002: 54). Poslikana sta tudi baročna oboka v obeh kapelah.

Cerkev ima bogato notranjo opremo. Glavni oltar ima v ospredju kip sv. Barbare. Izrazita sta oba stranska oltarja iz začetka 17. stoletja. Desni oltar ima sliko sv. Helene, ob njej pa sta podobi sv. Florijana in sv. Jurija. V atiki angela slavita Kristusov kriţ. Na levem stranskem oltarju je slika Marije Magdalene s posodo za maziljenje, v atiki pa je predstavljena sedeča Marija z Jezusom sredi plamenov. Ob njej sta kipa sv. Apolonije in sv. Lucije, ki so ju dodali kasneje.

Od leta 1965 je neposredni bliţini cerkve veliko pokopališče za območje Prevalj in Raven na Koroškem.

o Podruţnična cerkev sv. Ane in cerkev sv. Volbenka, Leše

Cerkev sv. Ane stoji le nekaj metrov niţje od cerkve sv. Volbenka na Lešah, pod hribom Volinjak, zaradi česar ju pogosto poimenujemo »leški dvojčici«.

51 Imago Pietatis. 52 V prevodu: »Po Kristusovem rojstvu [tisoč] štiri sto let in potem v 66. letu na X …« (Javornik 2002: 54).

- 40 -

Slika 6: »Leški dvojčici« Fotografija: Veronika Gnamuš

Zakaj dve poznogotski cerkvi stojita tako blizu skupaj, ni znano. Ustno izročilo pravi, da sta v preteklosti na Lešah obstajala dva samostana. Eden izmed njiju je bil posvečen ţenskemu redu s cerkvijo sv. Ane, drugi moškemu redu s cerkvijo sv. Volbenka.

Cerkev sv. Ane, zavetnice mater, nosečnic in otrok polnega zakona, je bila zgrajena v prvi polovici 15. stoletja. Na severni strani cerkve je visok, nerazčlenjen in vitek zvonik, zaradi česar daje cerkev vtis vitkosti in ličnosti. Cerkev ima gotsko šilasta okna z bogatim okrasjem različnih oblik.

- 41 -

Notranjost cerkve je umetnostno zelo bogata. V njej opazimo pravokotno enoladijsko zasnovo. Ladjo obdaja lesen, z letvami na kvadratna polja razdeljen strop iz 17. stoletja, ki je zamenjal prvotni gotski strop. Strop ima v osrednjem delu upodobljeno srce, ki je prebodeno z mečem, in letnico nastanka 1689. Srce predstavlja najstarejši slovenski datirani primer naboţnega tipa Srce Ţalostne Matere Boţje. Prezbiterij, ki na zunanji strani z vseh strani obdajajo zunanji oporniki, je oţji in višji od ladijskega dela. Kriţnorebrasti obok prezbiterija so v 17. stoletju poslikali s figuralnimi prizori, ki prikazujejo Oznanjenje, Poklon svetih treh kraljev, Marijino vnebovzetje in poprsja apostolov. Med oporniki se pojavi pet šilasto zaključenih gotskih oken, ki so deljena na dva dela.

Cerkev ima dva portala, glavnega zahodnega in stranskega juţnega, ki se danes uporablja kot vhod v cerkev. Pred vhodoma stojita tudi leseni lopi. Ob vstopu v cerkev se na desni strani dviga lesen pevski kor, katerega dno je sestavljeno iz desk, ki so poslikane s cikcakastimi pasovi v beli in rdeči barvi. Glavni oltar iz leta 1644 je izrazit predstavnik t. i. zlatih oltarjev, ki so dobili ime zaradi bogate pozlate in barvnega bogastva. Na glavnem oltarju je v tronu kiparska skupina sv. Ane Samotretje, mati Ana skupaj s hčerjo Marijo in vnukom Jezusom. Ob straneh stojita kipa dveh svetnic, in sicer na desni strani kip sv. Barbare, medtem ko je kip svetnice na levi strani nepoznan. Oltarna menza53 je gotska in dobro ohranjena. Sprednjo stan oltarne menze so z leti dopolnili s poslikano ploščo, na kateri sta v ospredju majhna krilata otroka, t. i. putta, za katerima se v steklenih vrčih kaţejo šopki cvetja. To bi lahko poimenovali zgodnji primer tihoţitja. Stranska oltarja sta bila prvotno naslikana na steno, kasneje pa so postavili lesena oltarna nastavka. Na severnem oltarju so bili nad oltarno menzo naslikani Kristusova glava s trnjevo krono ter tri svetnice, ki so teţko prepoznavne. Na juţnem oltarju so nad Kristusovo glavo upodobljene: na levi sv. Marjeta z zmajem, na sredini sv. Katarina s kolesom in na desni strani sv. Barbara s kelihom. Naslikana stranska oltarja iz leta 1577 sta primer poznogotske arhitekture in delo neznanega slikarja, ki se je podpisal z inicialkami E. P. V atiki je slika sv. Druţine, na vrhu pa skupina Kriţanje.

53 Menza – mizi pobobna priprava, navadno kamnita, za krščansko bogosluţje, oltarna miza (SSKJ).

- 42 -

Cerkev sv. Volbenka stoji jugovzhodno nad cerkvijo sv. Ane in je nastala sredi 15. stoletja. Cerkvena ladja je zaradi padajočega območja na zahodu vkopana v zemljo, medtem ko je prezbiterij na vzhodu izjemno visok. Zaradi izoblikovanosti površja so morali pod prezbiterij postaviti kripto,54 ki na področju Koroške predstavlja redek primer reševanja arhitekturne zasnove.

Cerkev je brez zvonika. V preteklosti je imela na strehi osmerokoten leseni stolp, ki je ob poţaru leta 1885 zgorel.

Zunanjost cerkve je neometana, razen prezbiterija. Tlorisna zasnova cerkve je enoladijska, ki je na vzhodu speljana v petosminski prezbiterij. Na severni strani se na prezbiterij naslanja gotska zakristija. Glavni vhod v cerkev je na juţni strani ladje. Na severni in juţni strani je vgrajenih pet dvodelnih gotskih oken.

Cerkvena notranjost je estetsko osiromašena, kar je posledica poţara iz leta 1885, ko je pogorel celoten leseni strop. V cerkvi se pojavljajo trije oltarji. Glavni »zlati« oltar je nastal leta 1680 in je baročno okrašen. Posvečen je patronu cerkve, sv. Volbenku (Bolfenku). Ob straneh glavnega oltarja sta kipa sv. Frančiška z baklo in sv. Dominika s psom. Stranska oltarja v primerjavi z glavnim predstavljata le preprosta izdelka gotike. V cerkvi je tudi kriţev pot na oljnih podobah. Zapisi so v bohoričici. Pod prezbiterijem je kripta s kipom sv. Valentina, h kateremu so hodili molit za ozdravitev boţjastnih bolezni.

Cerkev je bila v času rudarstva na Lešah izrazito »knapovška« oziroma rudarska.

o Podruţnična cerkev sv. Janeza Krstnika, Poljana

Cerkev sv. Janeza Krstnika stoji tik pred razpotjem cest, od katerih ena pelje v zgornjo Meţiško dolino, druga čez mejo v Pliberk. Cerkev je zgodnjegotska in je bila zgrajena v 14. stoletju. Predstavlja kapelni tip cerkve, saj je širina ladje enaka širini prezbiterija.

54 Kripta – grobnica, navadno pod oltarnim prostorom romanskih in zgodnjegotskih cerkva (SSKJ).

- 43 -

Cerkev ima bogato stavbo zgodovino, kar dokazujejo različno oblikovana okna na juţni strani. Tri manjša okna so po obliki zgodnjegotska, medtem ko sta večji okni verjetno nastali ob kasnejši prezidavi cerkve. Na vzhodni strani cerkve je na ostrešju postavljen zvonik, ki ohranja tradicijo koroških nadstrešnih stolpov. Zvonik je v primerjavi s preostalimi sočasnimi zvoniki na Koroškem ometan in pokrit s skodlasto streho. Pred vhod na zahodni strani cerkve je postavljena lopa, ki je značilna za koroško cerkveno arhitekturo.

Notranjost cerkve je enoladijska. Iz ladje v prezbiterij vodi preprost zgodnjegotski slavolok. Ob vhodu v cerkev je na zahodni strani lesen pevski kor, katerega dno je poslikano s cikcakasto poslikavo iz 17. stoletja. Glavni oltar iz leta 1653 je lesen in izrazit predstavnik baročnih »zlatih« oltarjev. Osrednjo figuro glavnega oltarja predstavlja lesen kip patrona med dvema puttoma, ki v rokah drţita svečnik. Ob staneh sta naslikani podobi Marijinega očeta sv. Joahima in Janezovega očeta Zaharije, v atiki pa je slika sv. Janeza Evangelista. Stranska oltarja iz 17. stoletja sta posvečena sv. Martinu in sv. Urbanu. V ospredju je tudi zidana oltarna menza, ki ima vzidan del rimskega nagrobnika Kvinkta in njegove ţene Aticine iz Zagrada pri Prevaljah. Na severni strani sta ob prezbiterij prizidani zakristija ter preprosta pravokotna kapela sv. Jakoba. Oltar kapele je posvečen sv. Jobu in je, po pričevanju raziskovalcev, edini oltar v Sloveniji, ki je posvečen omenjenemu svetniku.

Izjemno vrednost iz poznega 15. stoletja predstavlja srednjeveška glava sv. Janeza Krstnika na pladnju, ki smo jo Slovenci predstavili na mednarodni razstavi v Parizu.

Pod okrilje ţupnijske cerkve sv. Marije Vnebovzete na Jezeru spada, poleg omenjenih podruţničnih cerkev, tudi podruţnična cerkev sv. Kozme in Damijana na Brinjevi gori.

- 44 -

4.4 SAKRALNA DEDIŠČINA V OBČINI RAVNE NA KOROŠKEM

Ţupnijska cerkev sv. Egidija, Ravne na Koroškem

Cerkev sv. Egidija na Ravnah na Koroškem je postavljena na hrib, okoli katerega se je v 13. stoletju razvil prvotni trg. V zgodovinskih virih se cerkev prvič omenja leta 1331. Posvečena je sv. Iliji, opatu, ki je na Koroškem bolj znan kot sv. Edigij.

Cerkev je poznoromanska ter srednjeveško orientirana od zahoda proti vzhodu. Na zahodu je glavni vhod v cerkev ter kvadratna veţa, medtem ko je na vzhodu zvonik, zaradi katerega cerkev uvrščamo v skupino cerkva, ki imajo vzhodni ali korni zvonik.

Cerkev je bila skozi čas večkrat prezidana. Leta 1669 je doţivela poţar, vendar je bila ţe konec istega leta obnovljena. Prvotna srednjeveška zasnova je predstavljala enoladijsko cerkev, medtem ko je prostornina današnje cerkev razdeljena na dve ladji, kar je posledica prezidave leta 1622. Ob straneh ladje sta bili v 17. stoletju prizidani kvadratni kapeli, severna Kriţeva kapela in juţna Florijanova kapela, ki sta bili zgrajeni tako, da je tlorisna zasnova cerkve dobila obliko kriţa. Pod Kriţevo kapelo je bila leta 1681 zgrajena grobnica guštanjskega grofa Matije Sichtena. Na zahodu se nad vhodom dviga pevska empora. Notranja oprema cerkve je baročna. V cerkvi je ohranjenih pet oltarjev, in sicer glavni oltar sv. Egidija, desni slavoločni oltar Srca Jezusovega, levi slavoločni Marijin oltar, oltar sv. Florijana v Florijanovi kapeli in oltar Kristusove smrti v Kriţevi kapeli. Glavni oltar sv. Egidija iz leta 1752 je lesen in predstavlja podobo svetnika s košuto in angelom z mitro ob svetnikovih nogah. Ob straneh glavnega oltarja sta postavljena kipa sv. Urbana in sv. Miklavţa, na stranskih lokih pa stojita majhni figuri sv. Simona in Jude Tadeja. Slavoločna oltarja sta bila izdelana v 18. stoletju. Levi Marijin oltar ima v ospredju kip Gospe presvetega Srca, medtem ko je desni slavoločni oltar posvečen Srcu Jezusovem. Od oltarja Kriţeve kapele, ki je nastal leta 1680, je danes ohranjena le oltarna menza z boţjim grobom. Leta 1755 so v čast Kristusovih smrtnih muk na kriţu postavili nov oltar, kjer je v ospredju figura Kriţanega pred ozadjem, ki

- 45 - predstavlja Jeruzalem. Oltar v Florijanovi kapeli je iz leta 1682. V ospredju oltarja je kip sv. Florijana v naravni velikosti, ob straneh pa sta kipa sv. Jurija, ki ubija zmaja, in Mauritiusa, okrašenega z lovorjevim listom in mučeniško palmo. V Florijanovi kapeli visi tudi slika Pieta55 iz leta 1667. V atiki je slika smrti sv. Florijana, ki so ga z mlinskim kamnom okoli vratu vrgli v vodo.

V cerkveni notranjosti je več plemiških in rodovniških nagrobnikov. Eden izmed njih se pojavi v prezbiteriju in predstavlja nagrobnik krškega generalnega vikarja Sebastijana Vinošiča iz leta 1659, ki mu ga je v poklon postavila celovška Jezusova sluţba.

o Podruţnična cerkev sv. Antona Puščavnika, Ravne na Koroškem

Cerkev sv. Antona Puščavnika stoji na vzpetini pod grajskim hribom, ob cesti Ravne–Prevalje. O prvi omembi cerkve zasledimo različne podatke. Cerkev naj bi bila prvič omenjena leta 1403. Od prvotne cerkve se je ohranil le gotski prezbiterij, današnji ladijski del pa je nastal ob veliki prezidavi, ki je trajala v letih od 1638 do 1639. Cerkev je pravilno srednjeveško orientirana od zahoda proti vzhodu, saj je neogotski zahodni zvonik obrnjen proti vzhodu.

Cerkev ima enoladijsko zasnovo. Prezbiterij je nekoliko niţji in oţji od ladijskega dela. Na severni strani je zakristija, ki ima dve majhni okni. Šilasto dvodelna gotska okna se pojavijo tudi na vzhodni strani prezbiterija. Glavni vhod v cerkev je z zahodne strani skozi vhodno lopo, ki je nastala konec 17. stoletja.

Notranja oprema cerkve je iz druge polovice 17. stoletja. Po obnovi so v cerkev postavili tri nove oltarje, in sicer oltar sv. Antona Puščavnika, sv. Karoline in sv. Boštjana. Danes je ohranjen le glavni baročni oltar, ki je posvečen sv. Antonu Puščavniku. Sv. Anton je večinoma upodobljen kot starec s knjigo in palico, večkrat tudi s prašičkom, zvoncem in palico v obliki črke T. Prašiček naj bi predstavljal nečiste svetnikove skušnjave, zvonec naj bi odganjal hudobne

55 Pieta – kip ali podoba sedeče Kristusove matere z mrtvim sinom v naročju (SSKJ).

- 46 - duhove, palica v obliki črke T pa naj bi predstavljala srednjeveški kriţ. Glavni oltar hrani pet oltarnih slik. V osrednji niši so s sliko sv. Antona Puščavnika leta 1674 zamenjali z njegovim kipom. Stranska oltarja sta neogotska iz konca 19. stoletja in sta brez večje umetniške vrednosti.

Največja posebnost cerkve so srednjeveške freske iz časa okoli leta 1400, ki se pojavijo na severni strani prezbiterija. Freske, ki so bile odkrite v petdesetih letih 20. stoletja, predstavljajo od zgoraj navzdol v treh pasovih prizore Oznanjenja, pohoda in poklona sv. Treh kraljev. Motiva Oznanjenja in poklon sv. Treh kraljev predstavljata boţično motiviko. Po zadnjih raziskavah raziskovalci freske povezujejo z mojstrom iz Nonče vasi, ki je na področju širše Koroške deloval v 15. stoletju.

- 47 -

5 KOROŠKI GRADOVI

Gradovi, ki so imeli v preteklosti velik vojaški pomen pri obrambi in nadzoru pomembnejših poti, predstavljajo del srednjeveške zgodovine.

Prostori v gradovih so bili temni in hladni. Tla so bila večinoma iz opečnatih tlakovcev, le v gospodovih prostorih so bili leseni podi. Prvo nadstropje je bilo osvetljeno z ozkimi linami, večje okenske odprtine so bile le v drugem nadstropju, kjer je bila po navadi viteška dvorana in prostori za gospodo. Okna so zapirali s koţami, pergamentom, tkanino ali deskami. Z nastopom poznogotske in zgodnjerenesančne dobe opazimo napredek v ureditvi gradov. V 15. stoletju so dnevne prostore ţe ločili od spalnih, kuhinja in spalnica sta dobili svoj prostor, okna so zasteklili, prvotnemu skromnemu pohištvu so se pridruţile številne omare, stoli, mize in drugo.

V 16. stoletju opazimo zaton gradov, saj so fevdalci začeli zapuščati gradove na višinah in pričeli z zidanjem grajskih stavb v niţinah. Marsikateri grad se je tako pričel spreminjati v razvalino. Gradove so prizadeli tudi številni potresi, poţari, vojne, kmečki punti, danes pa predvsem zanemarljiv odnos do grajske kulturne dediščine.

5.1 GRAJSKA DEDIŠČINA V OBČINI DRAVOGRAD

5.1.1 Drauburg (Dravograd), Dravograd

Na hribovitem delu nad Dravogradom je sredi 12. stoletja deţelnokneţji fevdnik Kolon Trušenjski protipravno sezidal grad Drauburg, ki je prvič omenjen leta 1177. Grad, ki je varoval prehod preko reke Drave in prehod iz Dravske v Labotsko dolino na avstrijskem Koroškem, se leta 1177 omenja kot castrum, leta 1304 kot burch, leta 1313 kot haus in leta 1542 kot slos. Iz različnih poimenovanj je mogoče zaznati njegov gradbeni razvoj, ki je potekal vse od enostavne utrdbe do sestavljenega grajskega kompleksa.

- 48 -

Nekaj let po prvi omembi gradu so se Trušenjski poravnali s šentpavelskim benediktinskim samostanom in postali samostanski fevdniki do smrti Otona II. Trušenjskega, ki je bil zadnji predstavnik te mogočne dravograjske rodbine. Po smrti Otona II. je rodbina Trušenjski izumrla. Grad je pred letom 1278 dobil v zastavo grof Ulrik Vovbrški, ţe naslednje leto pa ga je kupil grof Henrik Pfannberški. Rodbini Pfannberški je kot fevdnik leta 1288 ponovno sledil Ulrik Vovbrški, nato pa ga je s poroko dobil grof Henrik Hohenlohe. Leta 1304 je goriško-tirolski vojvoda Henrik grad zastavil Konradu Auffensteinskemu, ki ga je pred letom 1323 obnovil in prezidal. Grad Dravograd so leta 1335 dobili Habsburţani, ki so ga najprej podelili v fevd Auffensteinskim, leta 1368 Stubenbergom in leta 1375 Hansu Lichtensteinskemu. Leta 1387 so grad kupili Celjani, po njihovem izumrtju, leta 1456, pa so grad upravljali številni deţelnokneţji oskrbniki in zastavni oskrbniki. Gospoščina je leta 1613, ko jo je kupila krška škofija, postala cerkvena posest, ki jo je 15 let pozneje prevzel šentpavelski samostan. V drugi polovici 18. stoletja je grad pogorel, a so ga obnovili. Leta 1838 je verski sklad grad prodal Davidu pl. Dumreicherju, ki je grad opustil in ga pustil propasti. Grad se je tako hitro spremenil v razvalino. Danes je od gradu ostala visoka stena nekdaj mogočnega palacija,56 katero počasi zarašča gozd.

Blizu gradu je stala utrdba, Rehtturn ali Sodni stolp, katerega naloga je bila predvsem varovalne in opozorilne narave. Opozorilne znake so v primeru nevarnosti širili s pomočjo ognja in dima.

5.1.2 Buchenstein (Pukštajn), Bukovje pri Dravogradu

Razvaline gradu Buchenstein (Pukštajn) leţijo na skalnatem pobočju hriba na desnem bregu reke Drave, do katerega pridemo po ozkem jarku. Grad Buchenstein so okoli leta 1200 pozidali grofje Andechs-Meranski.

Kot castrum in Puchenstain je bil omenjen šele leta 1282. Grad je varoval prehod iz Dravske v Mislinjsko dolino.

56 Palacij – stanovanjski del srednjeveškega gradu (SSKJ).

- 49 -

Eden izmed prvih znanih lastnikov leta 1282 je bil Meinhard iz Enzelsdorfa, ki je grad zastavil Ofonu Emmerberškemu iz Marenberka. Okoli leta 1290 so si posest pridobili grofje Vovberški. Leta 1322 je oglejski patriarh grad podelil v fevd Konradu Auffensteinskemu, kasneje, leta 1369, pa je grad deţelni knez podelil Niklasu Gallu iz Slovenj Gradca. Po letu 1516 ga je kupil Ţiga pl. Gaisruck in leta 1593 Mathes Amman, ki dogovorjenega zneska ni plačal. Po dveh letih je zaradi neporavnanih računov prišlo do spopada, v katerem je grad delno pogorel, a so ga kasneje obnovili. Gospoščino so leta 1681 kupili Khösslerji. Ko je grad leta 1706 ponovno pogorel, so ga opustili in pustili propadati. Od gradu, ki ga danes obrašča gozd, so ostale le še razvaline romanskega palacija, poznogotskega obrambnega stolpa ter renesančnega vhodnega stolpa.

Slika 7: Razvaline gradu Buchenstein (Pukštajn) Fotografija: Veronika Gnamuš

Pod razvalinami gradu Pukštajn so okoli leta 1700 sezidali istoimenski baročni dvorec, v katerem je bil sedeţ zemljiške in okrajne gosposke ter deţelnega sodišča. Gre za dvonadstropno stavbo s štirimi stolpičastimi pomoli na vogalih.

- 50 -

Domneva se, da so dvorec pozidali Khösslerji po letu 1706, ko je stari grad ţe drugič pogorel. Med lastniki graščine se kot zadnji omenjajo baroneti Kometterji, ki so ga leta 1926 prodali.

5.2 GRAJSKA DEDIŠČINA V OBČINI PREVALJE

Na podlagi preučene literature in pogovora z Joţetom Potočnikom, upokojenim profesorjem zgodovine in geografije iz Slovenj Gradca, smo ugotovili, da grajska dediščina na območju občine Prevalje ni prisotna. Vzroke je mogoče iskati v tem, da se je občina Ravne–Prevalje šele leta 1998 razdelila na občino Ravne na Koroškem in občino Prevalje.

5.3 GRAJSKA DEDIŠČINA V OBČINI RAVNE NA KOROŠKEM

5.3.1 Gutenstein (Guštanj), Ravne na Koroškem

Grad Gutenstein leţi na levem bregu reke Meţe na Ravnah na Koroškem. V 13. stoletju so ga pozidali bamberški škofje, v lasti pa ga je imel njihov fevdnik Hartnid de Ort. Grad so vseskozi opravljali guštanjski vitezi. Leta 1248 sta omenjena viteza Hiltprandus de Guotenstein in Ditricus de Gutensteyn, leta 1263 Richero de Gutenstain, leta 1278 Rustik, leta 1284 dominus Dietricus de Guotenstayn, leta 1318 Wulfing Edling in leta 1327 Gostkalk Orporr.

Grad, ki je dal kraju ime, se prvič omenja v listini leta 1281 kot castrum Gutenstein, leta 1952 preimenovan v Ravne. Gre za listino, s katero je bamberški škof, najvišji fevdni gospod, po smrti Hartnida de Orta guštanjski grad podelil vovberškemu grofu Ulriku. Z gradom so Vovbrţani dobili v fevd tudi guštanjske viteze ter številne privilegije. Vovbrţani so gospodovali do leta 1322, nato so grad podedovali grofje Schaunberški in ga leta 1325 zastavili Konradu Auffensteinskemu. Leta 1368 je Guštanj postal deţelnokneţji, leta 1381 pa ga je dobil v trajno last Hugon Devinski.

Grad je leta 1486 propadel v bojih z Madţari. Danes o njem ni več sledu. Ohranjena je le umetno narejena ploščad z okopi.

- 51 -

5.3.2 Gamseneck (Javornik), Ravne na Koroškem

Graščina Gamseneck leţi na vzpetini nad potokom Suha na Ravnah na Koroškem. V začetku 16. stoletja se je graščina imenovala Pruschnighof (Prušnikov dvor), leta 1540 pa je Luka Gams, po katerem je stavba dobila ime, dvorec obnovil ter prizidal obzidje in stolpe. V drugi polovici 16. stoletja so dvorec kupili baroni Jaborneggi (Javorniki), ki so po letu 1715 graščino predali plemičem Wayersbergom in Gačnikom. Ob koncu 19. stoletja je bil lastnik graščine Franc Ksaverij Schmied, od leta 1910 do 1946 pa je bila graščina v lasti protestanta Ernesta Ossiandra.

V Valvasorjevem času je bila graščina nadstropna stavba pravokotnega tlorisa s prizidanim vhodnim stolpičem, stolpom ob stranskem pročelju in obzidanim dvoriščem. Na sprednjem pročelju krasi stavbo vhodni portal z grbom Gamseneckov.

Današnja stavba je enonadstropna, delno podkletena. Temeljne prezidave izvirajo iz časa po letu 1910, ko je stavba dobila reprezentančno fasado s stolpastim rizalitom57 in dvema stebriščnima verandama v pritličju, ki zavzemata njeno celotno širino na levo in desno stran.

Ţelezarne Ravne je v šestdesetih letih 20. stoletja pričela na stavbi izvajati obnovitvena dela, vendar je bila obnova prekinjena zaradi podrţavljenja ravenske ţelezarne ob osamosvojitvi Slovenije. Posest je bila leta 1996 razglašena za kulturni spomenik.

5.3.3 Streiteben (Ravne), Ravne na Koroškem

Dvorec Streiteben leţi na obrobju naselja Ravne na Koroškem. Leta 1551 so ga zgradili gospodje Hebenstreiti. Dvorec se je leta 1509 imenoval Raţanec an de Eben, leta 1605 pa na Rauniah. Od srede 17. stoletja je bil dvorec v posesti Süchtenov (Sichteni), v začetku 18. stoletja pa so ga podedovali Schlangenbergi

57 Rizalit – po vsej višini naprej pomaknjeni del zunanje stene stavbe (SSKJ).

- 52 -

(Gačniki) iz Dobrne. Nadstropno pravokotno stavbo s štirimi vogalnimi stolpi in obzidanim dvoriščem so od leta 1809 imeli v lasti grofje Thurn-Valsassina,58 lastniki pliberškega in guštanjskega gospostva ter svinčevih jam in fuţin v Črni, ki so prvotno stavbo temeljito prezidali. Douglas Thurn-Valsassina je dvorec po letu 1863 prezidal in mu dal današnjo neobaročno podobo ter ob njem uredil park.

Med okupacijo je bila v dvorcu najprej dekliška gospodinjska šola, po letu 1944 pa nemška vojska. Po letu 1945 so dvorec preuredili v gimnazijo, leta 1953 pa se je v grajsko stavbo preselila študijska knjiţnica. Danes se v dvorcu nahaja Koroška osrednja knjiţnica dr. Franca Sušnika, ki je bila ustanovljena 3. marca 1949, pridruţena pa sta ji bila še Likovni salon in Delavski muzej.

5.4 GRAJSKA DEDIŠČINA V MESTNI OBČINI SLOVENJ GRADEC

5.4.1 Lechen (Legen), Legen pri Slovenj Gradcu

Dvorec Legen, ki je ţe pred drugo svetovno vojno začel razpadati, leţi v naselju Legen pri Slovenj Gradcu. Prvič je bil omenjen v 16. stoletju, ko so bili njegovi lastniki Leysserji. Leysserjevi dediči so leta 1659 graščino prodali grofici Mariji Schrottenbach, leta 1737 pa je graščino podedoval grof Ţiga Thurn-Valsassina. Dvorec je bil v lastni Thurnov še leta 1900, ko ga je podedoval grof Vincenc Thurn.

Dvorec je bil prvotno dvonadstropna stavba, skoraj kvadratnega tlorisa, s piramidasto streho, štirimi vogalnimi stolpiči in baročnim portalom. Po prvi svetovni vojni je začel počasi propadati. Leta 1937 je bil ţe v zelo slabem stanju. Danes stoji na njegovem mestu kmečka domačija. Izročilo pravi, da se v kmečkem poslopju pojavlja del kleti, ki izvira iz nekdanje graščine.

58 Thurni so plemiška rodbina, ki je pomembno sooblikovala ţivljenje v Meţiški dolini. Njihov vpliv se začne v 17. stoletju. V Meţiški dolini so iskali svinčevo rudo in premog ter izdelovali jeklene in ţelezne izdelke.

- 53 -

5.4.2 Rotenturn (Rotenturn), Slovenj Gradec

Graščina Rotenturn stoji ob zahodnem robu starega mestnega jedra, ki je ohranilo srednjeveško zasnovo, in ima v tlorisu pribliţno obliko črke U. Nastal je v 17. stoletju, ko ga je prezidal baron Hans Kulmer.

Gradbeno izhodišče gradu je predstavljalo mestno obzidje s kvadratastim obrambnim stolpom, znanim ţe iz leta 1316. Gre za stolp, v katerem je od leta 1470 do 1483 gospodaril grajski upravitelj Gilg Schultzhausinger. Stolp je leta 1493 oskrbnik Franc Prager prezidal in vanj s starega gradu prenesel sedeţ gospoščine. Leta 1495 je postal oskrbnik Hans Grünwald, leta 1513 pa je cesar Maksimilijan oddal dvorec v zastavo Francu pl. Dietrichsteinu. Leta 1518 je dvorec prešel v posest Dietriku pl. Hardischu, leta 1530 pa je cesar Ferdinand dvor oddal Ahacu Schrottu s Kindberga. V 16. stoletju se je stolp imenoval po Štefanu Rottenbergerju, pozneje pa so dvorec preimenovali v Rotenturn. Leta 1574 je gospoščino prevzel Hans Khiessl s Fuţin, nekoliko kasneje, leta 1595, pa je razvoj gradu zastal, saj so sedeţ gospostvene uprave preselili na Gradišče. Med tem časom je grad leta 1619 postal last Franca Langenmantela, leta 1652 pa je gospa Marija Branečka, poročena Lengheim, dvorec prodala Hansu Andreju Kulmerju. Kulmerji so najprej zniţali obrambni stolp do višine sedanjega podstrešja, nato pa celotno stavbo leta 1755 baročno predelali in pozidali ter opremili s kamnoseškim portalom z grbom Kulmerjev. Poznejši lastniki so bili še J. Pachernigg leta 1830, A. Rainer pl. Harbach leta 1870, Maks Rothauer leta 1885 ter E. Kurzel leta 1891.

Stavba z arkadnimi hodniki je enonadstropna in močno prezidana. Okna so v večini predelana, v nadstropju so poudarjena z maltastimi okvirji in štukaturnimi čopastimi ornamenti pod policami.

Dvorec je današnjo podobo dobil po zadnji pomembnejši prezidavi leta 1755. Po letu 1900 je bila v dvorcu tudi šola. V obnovljenem dvorcu sta danes sedeţ uprave mestne občine Slovenj Gradec in ţupanstva. Dvorec sluţi tudi kulturnim potrebam Slovenj Gradca.

- 54 -

5.4.3 Wiederdriess (Vodriţ), Podgorje pri Slovenj Gradcu

Grad Wiederdriess leţi v dolini potoka Burčnice, juţno od Podgorja pri Slovenj Gradcu. V začetku 14. stoletja so ga pozidali oglejski fevdniki vitezi Hebenstreiti iz Slovenj Gradca. Nastal je postopoma, vendar po enotnem načrtu, kar dokazujeta tako razvrstitev njegovih stavbnih delov kot tudi sorodna stilna oblikovanost ohranjenih stavbnih členov. Grad je bil zgrajen z namenom, da so lahko z njega nadzorovali in obvladovali starodavno tovorniško pot v Mislinjski dolini. S treh strani so ga varovala strma pobočja, preko globokega obrambnega jarka pa je h gradu vodil dviţni most, ki ga je varoval pred sovraţniki. Hebenstreiti so kaj kmalu poleg gradu pozidali še ostala poslopja, jih povezali z močnim debelim zidom ter zavarovali vhod v grad. V renesančni dobi so grajske stavbe še posebej utrdili.

Grad Wiederdriess je prvič omenjen leta 1338 v listini, iz katere je razvidno, kako so si bratje Hebenstreit, Henrik, Bertol in Friderik, razdelili grad. V šestdesetih letih 14. stoletja so Hebenstreiti izgubili grad, ki je oglejski patriarh podelil Henriku Vitanjskemu. Po letu 1420 je grad postal habsburški in leta 1436 ga je v deţelnokneţji fevd dobil Hans Ungnad. Za Ungnadi je imel grad Luka Gambs, od leta 1564 Erazem Gall, nato pa še Hans Amman in Joahim Ruess. Njegovi dediči so gospoščino prodali baronom Teuffenbachom, ti pa leta 1727 sorodniku baronu Janezu Joţefu Gabelkhovnu. Konec 18. stoletja so Gabelkhovni gospoščino prodali. Razpadajoči grad je menjal še nekaj lastnikov, nazadnje pa po letu 1768 propadel.

5.4.4 Windischgratz (Slovenj Gradec), Stari trg pri Slovenj Gradcu

Grad Windischgratz leţi na griču nad Starim trgom pri Slovenj Gradcu, v neposredni bliţini cerkve sv. Pankracija. Grad je bil pozidan v 11. stoletju, v zgodovinskih listinah pa se prvič omenja leta 1214 kot castrum Windesgrez. Prvi lastnik gradu je bil grof Weriant de Grez, nato pa so bili lastniki gospoščine še grofje Spanheimi od leta 1130, Traungaui od leta 1147, Andechsi od leta 1192, oglejski patriarhi od leta 1251 ter po letu 1425 deţelni knezi. Gospoščino so upravljali oglejski fevdniki in deţelnokneţji oskrbniki, med katerimi je od leta

- 55 -

1308 grad upravljal koroški deţelni maršal Konrad Auffensteinski, od leta 1342 grof Ulrik Pfannberški, od leta 1351 Henrik Planinski, od leta 1364 štajerski deţelni glavar Kolon Vuzeniški in drugi. Leta 1437 so grad zavzeli Turki, leta 1488, pod vodstvom Luke Szekelyja, pa so Ogri zavzeli mesto in uničili grad, zaradi česar se je središče gospoščine preselilo v slovenjegraški mestni stolp. Leta 1578 je graščino kupil Wolf Sigmund Gaisruck, ki je s številnimi prodajami zmanjšal posest graščine. V 17. in 18. stoletju se je zvrstilo še nekaj lastnikov. Zadnji lastnik je bil grof Ernst Thurn, ki je imel v lasti ţe sosednjo gospoščino Legen.

Prvotni grad je obsegal palacij in obrambni stolp, ki sta bila obdana z obzidjem. Ostanki palacija so vidni v spodnjem delu cerkve sv. Pankracija, spodnji del cerkvenega zvonika pa je ostanek obrambnega stolpa. Sredi 13. stoletja so pozidali nov palacij in druga poslopja. Konec 15. stoletja so iz gradu predelali cerkev, razpadle grajske zidove popravili, celoten kompleks zavarovali z obzidjem in stolpi ter ga preuredili v protiturški tabor.

- 56 -

6 STAVBNA DEDIŠČINA NA KOROŠKEM

Koroško pokrajino sestavljajo gručasto oblikovana naselja v dolini ter manjša naselja s samotnimi kmetijami na višje leţečih predelih. Samotne kmetije, ki se razprostirajo po pobočjih Uršlje gore, Košenjaka, Strojne in Pohorja, sestavlja več objektov, ki so zbrani v manjše ali velike skupine. Koroške kmetije so bile usmerjene predvsem v samooskrbno kmetijstvo, kar je pomenilo, da so kmetje doma pridelali skoraj vse, kar so potrebovali za vsakdanje ţivljenje. Posledice tega so opazne tudi v stavbarstvu, saj so imeli ponavadi na domačijah poleg glavne hiše še hišo za preuţitkarje, t. i. bajto, hlev za govedi, ovce ter svinje, kaščo, skedenj, mlin in drugo.

V hribovitem svetu prevladujejo stavbe, ki so jih gradili iz lesa ali zidali iz kamna. Najpogosteje so gradili hiše, ki so bile delno ali v celoti podkletene. Klet je bila kamnita, medtem ko je bilo nadstropje leseno, delno leseno ali delno zidano (tip 1), lahko pa je bilo v celoti zidano iz kamna (tip 2). V dolinah so bile pritlične ali nadstropne stanovanjske hiše zidane iz kamna ali opeke (tip 3). Kamenje so nabirali v hudourniških potokih, nekaj malega so ga pridobili tudi v kamnolomih.

Slika 8: Primer lesene hiše (tip 1) Vir: Deu, 2009: 36

- 57 -

Slika 9: Primer zidane hiše (tip 2) Vir: Deu, 2009: 36

Slika 10: Primer nadstropne zidane hiše (tip 3) Vir: Deu, 2009: 36

Starejše stavbe v hribovskih predelih, ki so bile povsem ali delno lesene gradnje, so bile grajene iz tesanega lesa. Stene stavb so bile sestavljene iz tramov, ki so bili na vogalih zrogljičeni.

- 58 -

Slika 11: Primer zrogljičenih vogalnih tramov (Preţihova bajta) Vir: Deu, 2009: 39

Strehe so bile ponavadi strme dvokapnice s čopi in širokimi napušči. Najpogostejša kritina so bile lesene skodle ali rezane deske ter lesene cepljene deščice (šintli, šitlni), redko tudi slama, v niţinah pa se je v 19. stoletju začela uveljavljati ţgana opeka. Danes najdemo skodle le še na redkih starih hišah in gospodarskih poslopjih. Vse pogosteje opaţamo, da prihaja tradicionalna koroška kritina, skodle, zopet v veljavo pri obnavljanju kulturnozgodovinskih spomenikov, ki jim pristojni ţelijo povrniti prvotno zunanjo podobo.

Hiše so bile po tlorisu in razporeditvi prostorov različne. Pri nekaterih kmečkih hišah se je veţa pojavila na sredini hiše in se širila čez njeno celotno dolţino. Na obeh straneh veţe sta bili ponavadi dve večji sobi, skozi kateri je bilo mogoče pridi še do dveh manjših sob, ki sta bili največkrat povezani s kuhinjo. Pogosto so eno izmed manjših sob uporabljali kot shrambo. Nekatere hiše so imele na koncu veţe črno kuhinjo, za katero sta značilna visoko odprto ognjišče ter kurišče, levo ali desno, za krušno peč, ki je bila v sosednjem prostoru. Vse do danes se je v osnovi ohranila črna kuhinja le v ţupnišču v Libeličah. Črne kuhinje so se pojavile kot nadomestilo za dimnice, ki jih je prepovedala cesarica Marija Terezija. V preteklosti so imele izjemen pomen kašče, ki so kmetom sluţile za shranjevanje številnih pridelkov. Zaradi nevarnosti poţara so jih marsikje odmaknili od

- 59 - stanovanjskih hiš. V kleteh kašč so shranjevali poljske pridelke, ponekod tudi sode jabolčnika. V osrednjem delu kašče, ki je bil lesen, so hranili ţito, pod streho, kamor so vodile stopnice iz notranje ali zunanje strani, pa so sušili in shranjevali meso. Na Koroškem so kašče, ki so v celoti zidane, izjemno redke. Nanje naletimo predvsem v niţinskih predelih, kjer je tudi drugače prisotno več zidanih stavb. Ena izmed redkih zidanih kašč se nahaja na domačiji Jelenko na Viču pri Dravogradu iz leta 1818. V drugi polovici 20. stoletja so kašče pričele izgubljati svoj prvotni pomen, zaradi česar so strehe kašč podaljševali, ob stene so dodali stiskalnice za sadjevec in številne druge naprave ter stene kašč obdali z drvmi.

Velike spremembe v zunanji podobi stavbarstva so nastale po drugi svetovni vojni, ko so ljudje v naseljih pričeli z gradnjo novih stavb. Proces prenove starih oziroma gradnje novih stavb je v sedemdesetih letih zajel tudi številne kmetije. Opaţamo, da se pri večini novih gradenj zelo malo upoštevajo estetska pravila stavbe dediščine, kar se odraţa predvsem na sami obliki stavb ter na uporabi močnih in bleščečih barv, ki izstopajo iz obstoječega okolja.

- 60 -

7 GOSPODARSKA IN TEHNIŠKA DEDIŠČINA KOROŠKE

Gospodarski razvoj Koroške je bil vseskozi močno odvisen od številnih naravnih danosti, saj je industrializacija izkoristila predvsem naravne prednosti vzpetin, vodno energijo, premog in ţelezovo rudo. Vodna sila Drave, Meţe in Mislinje ter njihovih pritokov in obseţni gozdni viri so omogočili hiter razvoj fuţinarstva59 in jeklarske industrije. Razvila se je tudi rudarska dejavnost, saj so bila v zgornjem delu Meţiške doline bogata nahajališča svinčeve rude, na Lešah pa so bile prisotne precejšnje zaloge rjavega premoga. Lesna bogastva iz Koroških gozdov so uporabljali tako v rudnikih kot tudi v fuţinah. Konec 19. stoletja se je uveljavila tudi ţagarska dejavnost, ki je po drugi svetovni vojni prerasla v lesnopredelovalno industrijo.

Kot primarna gospodarska dejavnost je bilo razvito samooskrbno kmetijstvo, ki je bilo v ospredju predvsem v odmaknjenih krajih. Z razvojem rudarstva in ţelezarstva so kmetje dodatno zasluţili s prevaţanjem svinca, ţeleza in oglja, številni pa so delali tudi kot oglarji in drvarji v gozdu.

Po drugi svetovni vojni je gospodarski razvoj temeljil na doseţkih iz preteklosti. Močno se je okrepila ţelezarna na Ravnah na Koroškem, napredovala so lesnopredelovalna podjetja, razvila se je tekstilna industrija, kasneje pa so nastali tudi obrati strojne in elektrotehnične industrije.

S socialistično preobrazbo vasi se je po drugi svetovni vojni razvito tudi zadruţno gibanje. 9. septembra 1945 je bila na Prevaljah ustanovljena lesna produktivna zadruga, kasneje tudi ţivinorejske. Prva kmetijskoobdelovalna zadruga je bila ustanovljena v začetku leta 1947 v Šmartnem pri Slovenj Gradcu.

V 20. stoletju se pojavi izgradnja hidroelektrarn, kar je omogočilo, da so okorna vodna kolesa zamenjali s priročnejšimi elektromotorji.

59 »Beseda fuţina (kovačnica na vodni pogon) izvira iz beneško-italijanskega fusina ali iz furalnskega fusine, italijansko fucina – kovačnica. Uporabljali so jo v dveh pomenih. Prvič je pomenila ţelezarski obrat, v katerem so iz ţelezove rude in oglja pridobivali ţelezo, drugič pa je označevala tudi predelovalne obrate, predvsem kovačnico« (Kolar 1995: 3).

- 61 -

7.1 RUDARSTVO

Rudarstvo na Koroškem sega v rimsko dobo, saj so rudna bogastva izkoriščali ţe v rimskem Noriku, ko so pridobivali noriško ţelezo in svinčevo rudo. Rudniki so imeli izjemen pomen, saj so bili osnova ţelezarnam.

Pridobivanje svinca se pisno prvič omenja leta 1770 v Pliberku v Avstriji in v Črni na Koroškem. Svinčevo rudo so v 19. stoletju kopali tudi v spodnjem delu Meţiške doline, kjer si je Josef Schinschitz leta 1817 pridobil pravico do iskanja svinčeve rude v Kotljah in na Lešah.

7.1.1 Rudnik svinca in cinka Meţica

V Meţiški dolini je bilo največje rudarsko nahajališče v Črni na Koroškem, kjer je leta 1665 Hans Sigmund Ottenfelški dobil pravico, da odpre rudnik svinca in prične s kopanjem in topljenjem svinčeve rude. V tem času so v zgornjem delu Meţiške doline rudarili grofje Thurni. Viri pričajo o tem, da je leta 1706 grof Johann Sigmund Thurn dobil nov prostosled60 na Lešah, potem ko je opustil svoje prostosledi na Peci, kjer naj bi začelo primanjkovati rude. Po smrti Johanna Sigmunda je s kopanjem nadaljeval Jurij Kristijan Schlangenberg, ki je v Hlivniškem gozdu postavil talilno peč, prebiralnico, pralnico in kočo za rudarje. Leta 1740 je začel kopati na današnjem predelu Matvozovih, kasneje pa še na območju sv. Helene in na Peci. Letno je pridelal okoli 22 ton svinca, kar je bilo za tisti čas veliko.

V začetku 19. stoletja so na Peci rudarili številni posamezniki in rodbine, med drugimi tudi Gustav von Metnitz, rodbina Kompoš, druţina Kraut, Ţerjav, Rainer, Joţef Jankovec in Franc Karničnik.

Eno najmočnejših rudarskih druţb je v prvi polovici 19. stoletja predstavljala druţba Brunner-Kompoš, ki je rudo kopala na desnem bregu reke Meţe. Leta 1820 se je vanjo vključil tudi Leopold Prettner, rudarski upravnik iz Pliberka, ki je

60 Prostosled – prostor, na katerem je dovoljeno iskanje rudnin (SSKJ).

- 62 - uvidel potrebo po zdruţevanju posesti in po enotnem nastopanju na tujem in domačem trgu.

V šestdesetih letih 19. stoletja je bila rudarska posest ob vznoţju Pece še vedno razdrobljena, vendar so leta 1868 v Pliberku, predvsem zaradi novih najdišč svinčeve rude, ustanovili Pliberško rudarsko druţbo,61 ki je kupila obrate v Črni, kasneje tudi posest v Meţici in Ţerjavu. S tem se je sklenil dolgotrajen proces zdruţevanja rudarske posesti v Meţiški dolini. Pliberška rudarska druţba je pričela s posodabljanjem rudarske opreme in reševati problem raztresenosti posameznih jamskih revirjev, zbiralnic in topilnic, zaradi česar so leta 1886 pričeli z gradnjo Glančnikovega rova, ki naj bi med seboj povezoval revirje.

Po letu 1945 je bil rudnik svinca in cinka nacionaliziran, nato pa so leta 1988 sprejeli odločitev o postopnem zapiranju rudniških jam zaradi premajhnih zalog in premalo bogate rude.

Leta 1992 so v rudniku nakopali še 152.000 ton rude, v naslednjih letih pa so izkopavanja v rudniku opustili in v delu rudnika uredili turistični rov, kjer si lahko v spremstvu vodičev danes ogledamo, kakšno je bilo delo rudarjev od pričetkov rudarjenja pa vse do zaprtja rudnika.

7.1.2 Rudnik Leše

Proti koncu 18. in v začetku 19. stoletja so se začela razvijati številna večja industrijska podjetja ter velike fuţine, zaradi česar les ni mogel več pokriti naraščajočih potreb po kurivu. Leta 1795 so s posebnim razglasom priporočili uporabo premoga predvsem fuţinarjem in nekaterim podjetjem, leta 1800 pa so uzakonili uporabo premoga tudi za ogrevanje stavb, opekarn in tovarn. Zaradi vse večjega povpraševanja po premogu so pričeli z odpiranjem številnih premogovnikov, ki pa so v veliki večini hitro prenehali delovati. Njihov razvoj je oviral predvsem drag prevoz do potrošnikov. Nekateri premogovniki, predvsem tisti, ki jim je uspelo pritegniti v svojo bliţino kakšno večje podjetje, pa so se

61 BBU – Bleiberger Bergwerks Union.

- 63 - obdrţali in se razvijali naprej. Eden izmed takšnih je tudi leški premogovnik, ob katerem se je razvila nekdaj slavna prevaljska ţelezarna.

Ţivljenje prebivalcev na Lešah se je spremenilo leta 1818, ko so odkrili premog ter razvili novo gospodarsko dejavnost, rudarstvo. S kopanjem premoga so se ukvarjali predvsem grofje Thurni, najuspešnejši pa so bili grofje Rosthorni, ki so od leta 1822 kopali premog na Lešah, kjer ga je leta 1818 odkril Blaţ Mayer.

Proizvodnja leškega rudnika od začetka obratovanja pa do leta 1838 ni znana. Rudnik se je začel širiti šele, ko so v prevaljski ţelezarni ugotovili, da lahko z leškim premogom pudlajo62 in valjajo ţelezo. Leta 1840 so vse pudlovke predelali in jih usposobili za kurjenje z leškim rjavim premogom. Pudlovka je jeklarstvo osvobodila oglja in ga nadomestila s premogom.

Z leti je tehnično napredovalo tudi rudarjenje. Leta 1870 so v leški rudnik vgradili ţelezniške tire, naslednje leto pa postavili parni stroj za črpanje vode in dviganje premoga. Leta 1878 je bilo v rudniku ţe 3600 m ţeleznih in 580 m lesenih tirov, delovalo je sedem parnih strojev za črpanje vode in dviganje premoga.

Leški rudnik je deloval 119 let ter bil v petdesetih letih 19. stoletja eden največjih rudnikov na Slovenskem. Leta 1874 so na Lešah izkopali 33.200 ton premoga ali 72 % vsega na Slovenskem pridobljenega premoga.

Splošna gospodarska kriza ni prizanesla niti premogovniku na Lešah, saj je proizvodnja v nekaj letih padla kar za 40 %. Tudi socialne razmere rudarjev in njihovih druţin so pričele slabeti. Teţko delo v rudniku, nizki zasluţki, slabe stanovanjske razmere ter odpusti delavcev so leta 1886 povzročili velikonočni punt. Upor je raziskovala posebna rudarska komisija, ki je odredila povišanje zasluţkov, uvedla osemurni delavnik s tremi izmenami, zahtevala ponovni sprejem odpuščenih rudarjev ter ţenskam prepovedala delo v jami.63

62 Pudlati – pridobivati jeklo iz surovega ţeleza v napol staljenem stanju (SSKJ). 63 Leta 1878 je bilo v rudniku zaposlenih 156 ţensk in 28 otrok.

- 64 -

Leški rudnik rjavega premoga je bil skupaj s prevaljsko ţelezarno prodan. Rudnik so odkupili grofje Henckel-Donnersmarck, vendar sta proizvodnja premoga ter sam rudnik pod njihovim vodstvom kaj kmalu pričela propadati. Stanje rudnika se je iz leta v leto slabšalo, zaradi česar so 28. junija 1935 leški rudarji ustanovili Rudarsko zajednico ter postali lastniki svojega, ţal ţe skoraj v celoti propadlega rudnika. Zajednica je do leta 1939 še kopala premog, nato pa je premoga povsem zmanjkalo in rudnik so morali zapreti.

7.2 ŢELEZARSTVO

Ţelezarstvo se je na Koroškem razvilo po celotni dolini. V Meţiški dolini začetke ţelezarstva povezujemo z omembo kovačij v 14. stoletju, ki so se razvile na Ravnah na Koroškem. Leta 1620 so prve fuţine postavili v Črni na Koroškem, ki pa so jih zaradi škode ob povodnji kmalu opustili. Šele v drugi polovici 18. stoletja so na starih temeljih postavili nove obrate, v katerih so kovali ţeblje, vlekli ţico in izdelovali različne vrste jekla in ţeleza.

V Mislinjski dolini začetki fuţinarstva segajo ţe v 16. stoletje, vendar pa se je pravi razvoj fuţinarstva začel po letu 1723, ko je pričel delovati koroški fuţinar Ernest Joţef Hanţič, ki je najprej izdeloval kmetijsko orodje. V začetku 19. stoletja so v mislinjski ţelezarni proizvajali le še surovo ţelezo, ki so ga prodajali po vsej deţeli.

Skozi zgodovino pridobivanja ţeleza in jekla so na Koroškem izdelovali različne izdelke, odvisno od potreb v določenem času in zmoţnosti proizvodnje. V obratih v Meţiški dolini so izdelovali predvsem poljedelsko orodje in ţeblje, medtem ko so v ţelezarni v Mislinji pridobivali predvsem surovo ţelezo iz ţelezove rude.

V 20. stoletju se je jeklarska industrija usmerila v izdelovanje plemenitih jekel, orodnega jekla, proizvodnjo izdelkov za avtomobilsko in letalsko industrijo, proizvodnjo vojaškega programa ter v izdelovanje noţev za papirno in lesno industrijo.

- 65 -

7.2.1 Ţelezarna Mislinja

Fuţinar Joţef Hanţič je iz Tratschwega pri Št. Vidu ob Glini leta 1723 preselil svojo kovačijo v Mislinjo ter še istega leta dobil dovoljenje za štiri kladiva, ki jih je postavil v zgornjem toku Mislinje. Izdeloval je pluţnike, motike in podobno kmetijsko orodje. Sredi stoletja je mislinjske fuţine kupil grof Schrottenbach ter jih leta 1754 prodal Michelangelu Zoisu, ki je ţelezo in ţelezne izdelke s Koroškega prodajal v Italijo. Za njim je fuţine vodil njegov sin Ţiga, ki je ţelezarno leta 1817 prodal nečaku Antonu Bonazzi, ki je odprl nova rudišča.

Mislinjsko ţelezarno so imenovalni tudi gozdna ţelezarna, saj so rudarji kopali ţelezovo rudo po gozdovih nad Mislinjo, na severni strani Pohorja ter po drugih krajih. V 18. in v začetku 19. stoletja so ţelezarno poimenovali tudi fuţine, saj je imela mislinjska ţelezarna rudnik, visoko peč, plavţ za topljenje rude, peči za plemenitenje ţeleza in obrate, kjer so izdelovali izdelke. Ţelezovo rudo, ki so jo dobili s Štajerske, in tisto, ki so jo pridobili v bliţnjih rudnikih, so predelali v surovo ţelezo, ki so ga prodajali po vsej drţavi. Ţelezarna je v času, ko jo je vodil Anton Bonazzi, s surovim ţelezom oskrbovala tudi pudlovko v Štorah.

Spremembe v ţelezarski industriji so se poznale tudi v mislinjski ţelezarni. V tem času je ţelezarna pogosto menjavala lastnike, in sicer Loninger, Poglajen, Spitzer in Perger, ki je ţelezarno kupil leta 1900. Perger je gospodarjenje iz rudarstva in fuţinarstva preusmeril v lesno industrijo.

7.2.2 Ţelezarna Prevalje

Prevaljska ţelezarna je nastala zaradi neposredne bliţine premogovnika na Lešah, kjer so pridobivali velike količine rjavega premoga, ter zaradi bliţine reke Meţe. K nastanku ţelezarne so vplivali tudi druţbeni dejavniki, saj je v 18. in 19. stoletju drţava podpirala iskanje in izkoriščanje premoga, kajti gozdovi, od koder je ţelezarstvo sprva črpalo energijo, so bili ţe močno izsekani. Ţelezarna na Prevaljah je bila tako prva, ki je v ţelezarstvo uvedla premog in premogov prah.

- 66 -

Leta 1824 so bratje Rosthorni ob Meţi postavili cinkarno, vendar so jo zaradi visokih stroškov in nizke cene cinka leta 1833 opustili, leški premog pa so kopali dalje. Leta 1832 so pričeli z gradnjo ţelezarne ter jo leta 1935 dokončali. Prevaljska ţelezarna je imela za tisti čas najmodernejše naprave (pudlovke, varilne peči, vlačilne proge, vodna kladiva), vendar leški premog v njih ni bil uporaben, zaradi česar so delničarji pričeli obupavati. Velike zaloge kakovostnega rjavega premoga so Josefa Schlegla vzpodbudile k raziskovanju moţnega načina njegove uporabe, kar mu je leta 1840 tudi uspelo. Iznašel je stopničaste rešetke, s pomočjo katerih so lahko za gorivo uporabljali tudi leški rjavi premog, ki je bil zelo drobljiv.

Ţelezarna je velik sloves dosegla s tem, ko je prva pričela izdelovati ţelezniške tirnice ter drugi ţelezniški material. Na Prevaljah izdelane tirnice so med drugim uporabili pri gradnji Avstrijske drţavne ţeleznice, proge Milano–Monza, lombardijsko-beneške ţeleznice, proge Monza–Como, jamske ţeleznice v Hrastniku, avstrijske drţavne ţeleznice, proge Dunaj–Gloggnizer, madţarske osrednje ţeleznice in proge preko Semmeringa.

Zaradi novih potreb in moţnosti prodaje so v letih od 1853 do 1855 zgradili Evgenovo halo na levem bregu Meţe, v katero so namestili nove naprave in s tem povečali proizvodnjo. V tem času je ţelezarna dosegla velik napredek, a hkrati zašla v hudo finančno krizo, saj je druţina Rosthorn lezla v trajne denarne teţave. Ob omenjenih teţavah so se v petdesetih letih pojavile še druge, ki so bile neugodne za celotno koroško ţelezarstvo. Leta 1858 je Juţna ţeleznica dobila pravico uvaţati ţelezniške tračnice brez carine, leta 1861 pa je prevaljski ţelezarni celo odvzela posel, saj je v Gradcu pričela z gradnjo lastne valjarne za proizvodnjo ţelezniškega materiala. Kriza se je poglabljala, saj je ţelezarna nazadnje izgubila še italijanski trg. Zaradi krize so morali odpustiti 1252 delavcev, medtem ko so lahko obdrţali le 516 delavcev in 10 vajencev.

V začetku šestdesetih let je bilo za izhod iz krize potrebno zgraditi nove obrate, kjer bodo lahko valjali ţelezo. Leta 1860 so pričeli z gradnjo nove fine valjarne ter dveh varilnih peči, leta 1862 pa so zgradili t. i. Francnovo halo ter v njej namesti nove naprave, s katerimi so povečali proizvodnjo.

- 67 -

Poleg finančne krize so se pojavile še lastniške spremembe, saj so se Rosthorni zelo zadolţili. Ţelezarna Prevalje in premogovnik Leše so prišle v 88 % last Dickmannov, medtem ko je imel Franz Rosthorn le še 12 % deleţ v ţelezarni in je ostal brez vsakega vpliva.

Leta 1863 je kriza zaradi prenasičenosti trga še vedno trajala. Ob koncu šestdesetih let je bila v Avstriji predvidena obseţna gradnja novih ţelezarn, zaradi česar je takratni lastnik prevaljske ţelezarne Albert Dickmann leta 1868 odločil, da bodo ob ţelezniški postaji postavili prvi plavţ na koks v alpskih deţelah, ki bo omogočil proizvodnjo kvalitetnejšega surovega ţeleza.

Denarno stanje ţelezarne se kljub velikemu tehniškemu razvoju ni bistveno izboljšalo, saj je ţelezarna poslovala z največjimi stroški. Ţelezarne, odvisne od hüttenberškega ţeleza, med katerimi je bila tudi prevaljska ţelezarna, so se leta 1869 zdruţile v Hüttenberško ţelezarsko druţbo. Leta 1878 je ţelezarska druţba ustanovila zdruţenje za proizvodnjo ţelezniških tračnic. V okviru zdruţenja so si ţelezarne razdelile količino proizvodnje, vendar sta leta 1880 ţelezarni v Donawitzu in Zeltwegu Prevaljam odvzeli večinsko prednost v proizvodnji tirnic. Kriza se je tako samo še stopnjevala. Edina rešitev pred propadom je bila priključitev v velika monopolna zdruţenja. Koroške in štajerske ţelezarne so se zdruţile v Avstrijsko alpinsko rudarsko druţbo, ki je imela na razpolago ogromen kapital, s katerim je modernizirala zastarele obrate. Glavni delničar druţbe je zahteval modernizacijo obratov ter usmeritev teh v proizvodnjo, za katero imajo najboljše pogoje glede na prometno lego, naprave in energetske vire. V okviru tega razvoja so na Koroškem opustili številne manjše obrate, tudi ţelezarno na Prevaljah. V osemdesetih letih so valjenje ţeleza prenesli v Donawitz, Kindberg in Pichling na Štajersko, saj valjarni v Evgenovi in Francnovi hali nista več ustrezali. Sčasoma so opustili tudi proizvodnjo tračnic ter leta 1885 opustili tudi pudlanje. Ostali obrati so delovali do leta 1899, ko je nepremičnine z rudnikom na Lešah 1. julija 1899 kupil grof Henckel von Donnersmarck-Beuthen.

- 68 -

7.2.3 Ţelezarna Ravne na Koroškem

Prvi ohranjen zapis o fuţinarskih obratih v Meţiški dolini sega v leto 1620, ko je Melhior Puc, fuţinar iz Labotske doline, prodal svoje rudnike in fuţine v Wölchu ter St. Gertraudu in se naselil v Črni na Koroškem. Štiri leta kasneje je črnjanski rudnik ţeleza in fuţine prodal grofu Hansu Ludviku Thurnu.

Na Ravnah na Koroškem so ţebljarski obrati in kovačnice delovale ţe v poznem srednjem veku. V prvi polovici 18. stoletja jih je v last dobil baron Schlangenberg (Gačnik), leta 1807 pa so jih kupili grofje Thurni, ki so jih priključili k fuţinam v Meţici in Črni na Koroškem ter jih preuredili v jeklarno. Leta 1853 so obrat razširili v pudlarno in valjarno, kjer so izdelovali fine vrste kovanega ţeleza, večinoma trakasto in cajnasto ţelezo.

Na Ravnah so se, da so prestali krizo, ki je izbruhnila leta 1873, usmerili predvsem v izdelavo kvalitetnih jekel. Prav tako so modernizirali ţelezarno ter leta 1881 postavili martinovko.64 Poloţaj Jeklarne Ravne je bil v 19. stoletju tako trden, da je kljub krizam in teţavam v ţelezarski industriji ţelezarna ostala v privatni lasti. Pred prvo svetovno vojno so dosegli celo najvišjo proizvodnjo z 10.352 tonami. Med vojno so ţelezarno usmerili predvsem v izdelovanje granita za avstrijsko mornarico. Po vojni je bila ravenska ţelezarna nekaj časa pod jugoslovansko drţavno oblastjo. V tem času je proizvodnja izrazito padla (3.614 ton) in ţelezarna ni mogla več prodreti niti na tuji niti na domači trg.

Drţavno nadzorstvo je bilo sčasoma ukinjeno in 30. junija 1922 je bila tovarna v mariborski trgovski register prvič vpisana v slovenščini kot »Jurija grofa Thurnskega jeklarna na Ravnah«. Leta 1925 so začeli izdelovati podkve, leto kasneje še vzmeti.

64 Martinovka – peč za pridobivanje jekla iz surovega ţeleza, pri kateri zgorevalni plini neposredno ogrevajo vloţek (SSKJ).

- 69 -

Thurn se je leta 1927 zaradi finančnih teţav povezal z delniško druţbo Bratov Böhler na Dunaju, s čimer je bilo konec Thurnove samostojnosti. Ţelezarna je v tem času prišla v najtesnejšo zvezo z avstrijsko in nemško industrijo.

Od druge polovice 19. stoletja do konca druge svetovne vojne so ţelezarno vodili številni direktorji. Eden izmed njih je bil Adolf Marischler, ki je ţelezarno vodil od leta 1877 do 1908. Pod njegovim vodstvom so ţelezarno posodobili, ravensko jeklo pa je osvojilo evropski trg.

Leta 1942 so porušili zadnjo pudlovko in za vojsko pričeli izdelovati dele za letala, tanke in topove. Proizvajali in prodajali so tudi vzmeti, valjčne bloke, različne osi, jeklo za izdelovanje noţev, ulitke, podkve in nelegirano valjano jeklo.

Takoj po vojni je bila potreba po kvalitetnem jeklu izredno velika, zaradi česar je v ţelezarni ţe junija 1945 začela obratovati martinovka, nato še livarna, valjarna, kovačnica, obrat osovin in septembra obrat podkev. Delo v omenjenih obratih, posebno v topilnici, je bilo fizično zelo naporno. Material so na začetku ročno nakladali in ga prevaţali z vozovi. Kadar je pozimi zapadlo veliko snega, so prišli topilci tri ure prej v sluţbo, da so odstranili sneg in pravočasno spravili ţelezo k peči. Stanje se je izboljšalo, ko so v halah pričeli voziti viličarji in ţerjavi, v tovarni pa ozka ţeleznica.

Leta 1951 so opustili proizvodnjo osi za kmečke vozove ter svojo proizvodnjo usmerili tudi na izdelavo kakovostnih izdelkov za avtomobilsko industrijo in industrijo krogličnih leţajev. Proizvodni obrati so se nenehno širili, nabavljali so novo opremo in proizvodnja je rasla. Ţelezarna je veliko naredila tudi za varstvo okolja, saj so, zaradi onesnaţevanja zraka, postopoma zamenjali trda goriva s tekočimi, ukinili kurjenje agregatov s plini ter izboljšali kurišča.

Ţelezarna je vrhunec dosegla v letih od 1984 do 1985, ko je proizvodnjo jekla dvignila na 237.000 ton. Za vse uspehe je ţelezarna leta 1986 prejela najvišjo nagrado v drţavi, nagrado Avnoj.

- 70 -

V novejših letih je ţelezarna postala druţbeno podjetje s 5704 delavci. Leta 1991 je bila Ţelezarna Ravne podrţavljena, leto kasneje pa je iz enotnega podjetja ţelezarne nastalo več proizvodnih (Metal, Jeklolivarna, Noţi, STO, Stroji in Armature Muta) in storitvenih podjetij (Vzdrţevanje, Energetika, Translog, Zaščita, De profundis, Poslovni servis).

Slika 12: Ţelezarna Ravne – tovarna plemenitih jekel Vir: Kolar (ur.), 1970: neoštevilčena stran

- 71 -

7.4 DRUGA INDUSTRIJA

Na Koroškem so bile poleg rudarstva in ţelezarstva prisotne tudi druge dejavnosti. Ob premogovniku na Lešah so leta 1839, ko so pričeli s kopanjem premoga, odkrili kakovostno glino ter postavili opekarno, kjer so izdelovali šamotno opeko.

V Slovenj Gradcu se je industrija sprva razvijala predvsem v okolici mesta. Leta 1850 so ustanovili Tovarno usnja, ki je pozneje prešla na izdelavo umetnega usnja ter predelavo umetnih mas. Leta 1904 so ustanovili Tovarno meril, kjer so pričeli s proizvodnjo kovinskih meril, kasneje pa so izdelovali tudi izdelke iz kovine in plastike. V okolici Slovenj Gradca so se pojavili tudi obrati ţivilske industrije in gradbena podjetja.

V 19. stoletju se je začelo uveljavljati ţagarstvo v okviru lesne industrije. Med letoma 1896 in 1897 je Franc Lahovnik na Prevaljah zgradil tovarno bele lesovine, ki so jo po letu 1906 prodali grofu Thurnu. Tovarna lepenke je bila od leta 1978 Temeljna organizacija zdruţenega dela (TOZD) Palome Sladkogorske v Sladkem Vrhu, od leta 1991 pa je del tega podjetja. Leta 2005 je bila Tovarna lepenke na Prevaljah prodana. Ţagarske in lesnopredelovalne obrate v vseh teh dolinah je v 70. letih zdruţevala Lesna Slovenj Gradec.

Obrati tekstilne, kemične, kovinske in lesne industrije so bili prisotni v industrijski coni v Otiškem Vrhu pri Dravogradu, katere zametki segajo v čas po prvi svetovni vojni.

Velik napredek v industriji je predstavljala ţelezniška povezava med Mariborom in Pliberkom, zaradi česar je bil Dravograd v tistem času pomembno ţelezniško kriţišče.

- 72 -

8 OBRTNA DEJAVNOST NA KOROŠKEM

Razvoj obrtne dejavnosti je tesno povezan z zgodovino človeštva, saj je človek ţe od nekdaj izdeloval številne izdelke za lastne potrebe in potrebe drugih.

8.1 KOVAŠTVO

Ena izmed pomembnejših obrtnih dejavnosti na Koroškem je bila kovaštvo. Kovačije so ponavadi predstavljale samostojne lesene ali zidane stavbe, ki so bile zaradi poţarne nevarnosti nekoliko odmaknjene od drugih stavb. Velikokrat so kmetje za svoje potrebe kovačije uredili kar v kletnih prostorih hiš ali gospodarskih poslopjih. V Gorčah pri Libeličah je še danes pri Kovaču ohranjena kovačija v kleti nekdanje kašče. Kmečke kovačije so imele vso potrebno opremo za delo, tako da so lahko kmetje s svojim kovaškim znanjem poskrbeli za najenostavnejša kovaška dela.

Kovači so pri svojem delu potrebovali oglje, ki so ga kuhali sami, saj jim je ta dejavnost predstavljala temeljni vir zasluţka. Za pripravo oglja so uporabljali trdi les, predvsem bukev in lesko.

Vsaka večja vas, tudi mesto, je imela obrtno kovačijo, kjer so podkovski in orodni kovači izdelovali poljska in druga orodja, kovane dele vozov, pripomočke za gradnjo hiš, okenske mreţe, ključavnice, ograje in drugo. Obrtne kovačije so se nahajale predvsem ob prometnih poteh. V preteklosti se je v Otiškem Vrhu ob cesti Dravograd–Šentjanţ pri Dravogradu omenjala Jugova kovačija, ki je spadala v okvir kmetije, vendar so jo lastniki dajali v najem profesionalnim kovačem. V Slovenj Gradcu na Glavnem trgu je delovala Šmavcerjeva kovačija. Tudi v Meţiški dolini je bilo kovaštvo izredno razvito, vendar so večino kovačnic po drugi svetovni vojni opustili ali preuredili. Junija 1989 sta bila v dolini samo še dva kovača, Bernard Rebernik in Leopold Haule.

- 73 -

8.2 MEDIČARSTVO IN SVEČARSTVO

Medičarstvo in svečarstvo je prastara obrt, ki se je pri nas pojavila ţe v 14. stoletju, vrhunec pa je dosegla v 19. stoletju. Temeljni izdelki medičarstva so bili pecivo iz medenega testa, lectarski izdelki in pijače iz medu.

Medičarji in svečarji so med in satje kupovali predvsem od vaških čebelarjev. Pri delu so jim pomagali pomočniki ali člani druţine. V delavnici so iz satja najprej cedili med, nato pa so satje dvakrat stisnili v stiskalnici. Prvi med so uporabili za izdelavo različnih vrst peciva, drugega pa za izdelavo izdelkov. Stisnjeno satje so ponavadi zalili z vodo ter pripravili medico. Pri stiskanju je čebelarju ostal vosek, ki ga je porabil za izdelavo sveč in drugih svečarskih izdelkov.

Lectarji so testo oblikovali v različne figure, ki so jih okrasili z raznolikim in barvnim okrasjem. Posebno vrsto lecta so zaradi oblike, podobne lutki ali punčki, poimenovali lutkarsko blago. Poleg punčk so med drugimi izdelovali lect tudi v obliki ur, pujskov, konjičkov, dvojčkov ter kmetijskega orodja. Najbolj značilen izdelek medičarstva je lectovo srce, ki simbolizira ljubezen in veselje. Le-to so izdelovali iz testa, ki so ga vtisnili v ročno izdelane modele ter ga spekli. Pečeno osnovo medenega testa so okrasili z barvnimi sladkornimi premazi ter z različnim sladkornim okrasjem. Na sredi srca je bilo ponavadi ogledalce, pod njim pa na listku napisani ljubezenski verzi.

Eden izmed najprepoznavnejših današnjih lectarjev je Hrabroslav Perger iz Slovenj Gradca. Njegovi predniki so kot lectarji delovali ţe od leta 1757 v okolici Maribora, leta 1955 pa se je njegov oče preselil v Slovenj Gradec. Poleg lectarstva se druţina Perger ukvarja tudi s svečarstvom, v okviru katerega izdelujejo sveče za vsakdanjo in praznično rabo.

Druţina Perger je leta 2002 za svojo dejavnost prejela osrednje slovensko priznanje za domačo in umetno obrt, vitico.

- 74 -

8.3 MIZARSTVO IN REZBARSTVO

Mizarstvo in rezbarstvo ima na Koroškem bogato tradicijo. V številnih domačih in obrtnih delavnicah so mizarji izdelovali stavbo pohištvo in notranjo opremo za kmečke domove. Izdelovali so skrinje, omare, postelje, mize, klopi, stole, zibelke in drugo. Mizarski izdelki so nastajali predvsem v zimskem času, ko je ostalo delo na kmetiji počivalo.

Z izdelovanjem pohištva in druge opreme je bila povezana tudi rezbarska obrt, ki je zahtevala veliko spretnosti pri obdelavi lesa. V Slovenj Gradcu so rezbarske delavnice vzcvetele v 17. in predvsem v 18. stoletju, ko so tukaj delovale delavnice druţin Scobl, Strauss in Mersi.

8.4 MLINARSTVO

Mlinarstvo predstavlja eno izmed najstarejših obrti. Na Koroškem, predvsem na območju Dravograda, sta se pojavljali dve vrsti mlinov. Na vetrovnih predelih in tam, kjer v bliţini ni bilo vodne energije, so prevladovali mlini na veter, na potokih, ki so pritekli izpod Pohorja in Košenjaka pa so prevladovali mlini na vodni pogon.

Delno ohranjen mlin na vodo danes najdemo na sv. Danijelu pri Dravogradu na domačiji Zgornji Perne. Mlin si je leta 1914 zgradil kmet sam, pri čemer je ločil leseno mlinsko stavbo od lesenega stolpa za vetrne lopate. V mlinu so mleli ţito zase ter za okoliške kmete.

Mlini na vodo so bili leseni ali delno zidani. Ponavadi so bili precej oddaljeni od domačij. Mlini so mleli ves čas, razen ob mrzlih zimah, ko je voda zamrznila, ali ob sušah, ko je usahnila. Z industrializacijo in spremembo načina ţivljenja po drugi svetovni vojni je večina mlinov ob potokih postopno propadla. Eden takšnih mlinov je bil tudi Galunov mlin v Trbonjah pri Dravogradu, ki naj bi bil v lasti gospostva Bukovje.

- 75 -

V obdobju Kraljevine Jugoslavije so delovali tudi veliki obrtni mlini. Najbolj znan je Jamnikov mlin v Otiškem Vrhu, kjer je bilo sprva zaposlenih okoli dvajset mlinarjev. Mlin je pred letom 1933 pogorel.

- 76 -

9 ETNOLOŠKA DEDIŠČINA KOROŠKE POKRAJINE

Koroško pokrajino je poleg gospodarske in tehniške dediščine zaznamovala tudi etnološka podoba pokrajine, ki naj bi vsakemu naslednjemu rodu pomagala spoznavati in razumevati ţivljenje svojih prednikov ter se laţje spoprijeti s sedanjostjo.

Ţivljenje na kmetiji je narekovalo delovni proces, ki je bil odvisen od letnega časa. Skupna dela, kot so steljeraja, gnojvoţa, teritev, košnja, ţetev in druga, so bila razporejena od spomladi do jeseni. Pri skupnih delih je bila izrednega pomena medsebojna pomoč, zlati pri kmečkih opravilih. Le-ta se je v današnjem času precej zmanjšala zaradi uporabe sodobne mehanizacije ter propada številnih kmetij.

9.1 DELOVNE ŠEGE

9.1.1 Domače pridelovanje olja

Na hribovskih kmetijah so gojili poljščine, ki so dobro uspevale kljub višji nadmorski višini. Poleg številnih ţitaric (rţ, ječmen, oves, proso) so gojili tudi oljne rastline (oljno repico, buče, sončnice, toter), saj je bilo olje na trgu takrat tako drago, da so si ga le redki kmetje lahko privoščili. Pridelovali so sončnično, bučno, repično, laneno in totrovo olje. Najpogosteje so pridelovali sončnično olje, medtem ko so laneno in totrovo olje pridelovali bolj poredko, saj sta sluţila predvsem kot zdravilo.

Sončnice so sejali zgodaj spomladi. Med zorenjem so morali sončnice večkrat opleti ter razredčiti, da niso rastle preveč gosto skupaj. V zgodnji jeseni, ko so sončnice dozorele, so kmetje sončnične glave porezali ter iz njih stolkli semena. Preden so semena dali sušit na zračni prostor, so jih morali očistiti smeti. Med sušenjem so jih morali vsak dan temeljito premešati, da ne bi splesnele. Suha semena so zmleli, da se je zrnje izluščilo iz luščin. Na mlinu, ki je bil namenjen samo za mletje oljnic, so zmleli sončnična semena v moko. Nekaj moke so nasuli

- 77 - v leseno korito ter pričeli z mešanjem. Med mešanjem so v moko počasi vlivali vrelo vodo, dokler se masa ni spremenila. Ko je bilo vode dovolj, je masa med močnim gnetenjem spustila olje. Iz preostanka mase so naredili okrogle kepe, ki so jih naloţili v kotel ter mešali, dokler se ni spuščeno olje izenačilo z maso in se rumeno opraţilo. Opraţeno maso so vsuli na z oljem prepojeno servieto iz domačega platna ter jo poloţili pod sadno stiskalnico ter počakali, da je olje pričelo odtekati.

Na enak način so pridobivali tudi repično, bučno in laneno olje.

9.1.2 Priprava stelje (steljeraja)

Priprava stelje, t. i. steljeraja, je star kmečki običaj. Kmetje so zaradi pridelave gnoja in predvsem boljšega počutja ţivine v hlevu nastiljali. Za steljerajo so uporabljali praprot, vresje, mah, suho listje, smrečje ter suhe iglice, ki se odpadle z vej iglavcev.

Najprimernejši čas za steljerajo je bil čas po prvi nedelji v oktobru, roţenvenski nedelji. Kmetom so pri steljeraji pomagali številni domačini in ljudje, ki so pri kmetih delali skozi vse leto.

Moški so steljo pridobivali predvsem s klestenjem spodnjih vej iglastih dreves. Pri stoječih drevesih so uporabljali dolge lestve ali posebne dereze, ki so bile namenjene plezanju na drevo, ter posebne sekire za sekanje vej. Na tleh so ţenske odsekane veje zlagale na kupe, ki so jih nekateri sproti spravljali domov pod streho. Doma so, običajno starejši ljudje, klestili veje in jih s posebno sekiro, imenovano račun, sesekali v steljo.

Steljo so pripravljali tudi iz vej podrtih dreves, ki so jih zloţili v vlake in jih zvozili domov.

- 78 -

9.1.3 Gnojvoţa

Z razvojem hlevske ţivinoreje se je razvil delovni običaj, ki ga imenujemo gnojvoţa. Bistven pomen gnojvoţe je, da se gnoj nosi ali vozi na njive. Kmetje s hribovskih kmetij so morali gnoj največkrat nositi, medtem ko so ga kmetje v ravninskih predelih razvaţali z lesenimi vozovi. Gnoj so iz hlevov vozili le nekajkrat na leto, predvsem spomladi in v času ozimne setve ţit v jeseni. Na njivah so gnoj enakomerno razdelili v kupe, katere so ţenske z vilami raztrosile.

Znano je, da so v Meţiški in Dravski dolini moški ob koncu dela ţenskam na njivo pripeljali s slamo napolnjenega moţa, ki so ga postavili na kup gnoja. Slamnati »ţenin« je sproţil veliko smeha, saj se ga je branila vsaka ţenska.

9.1.4 Pridelovanje lanu in tkanje lanenega platna

Med najstarejša kmečka dela na Koroškem spada pridelovanje lanu ter tkanje lanenega platna. Kmečki ljudje so uporabljali doma pridelano blago, ker je bilo cenejše in bolj dosegljivo. V preteklosti sta bila lan in volna glavni vir oblačil preprostih ljudi.

Lan je skromna rastlina, ki uspeva skoraj na vsaki zemlji. Cveti ob sv. Vidu, 15. junija, nato zori. Navadno je zrel okrog velikega šmarna, 15. avgusta. Spravilo lanu in nadaljnja obdelava sta bila zelo zahtevna. Zrel lan so v preteklosti populili s koreninami vred ter ga povezali v snope. Snope lanu so pustili leţati na njivah, ţe osušene snope pa so zvozili domov, katerim so na grebenu za česanje lanenih vlaken (riflnu) odstranili semenske glavice. Semenske glavice so se morale nato dobro posušiti, da so jih lahko kasneje zdrobili ter ločili seme od plevela. Iz lanenega semena so pridelovali laneno olje, ki so ga uporabljali za zdravljenje napihnjenosti, drisk ali zaprtij pri ţivini. Očiščena gola lanena stebla so razgrnili po travnikih ter jih sušili pribliţno mesec dni. Ko so se dobro posušila, so jih ob suhem vremenu pobrali, povezali v snope, le-te pa zloţili pod streho do teritve. Teritev je bila ţensko opravilo, katero so poimenovali tudi praznik deklet in ţena ali babja poroka (babja ovset). Po navadi je ţenskam pri teritvi pomagal en moški, ki je lan najprej osušil v sušilnicah,

- 79 - imenovanih frnjačah. Za teritev lanu so ţenske potrebovale orodje, t. i. trlico, na katerem so trle dobro posušen lan. Posušena lanena stebla so se pri teritvi zdrobila in odpadla, ostala so le vlakna za predivo. Vlakna so nato ţenske razčesale in očistile ter jih povezala v šope, t. i. povesmo. Lan so ţenske ponavadi predle v zimskih mesecih. V eni zimi so napredle tudi do dvajset metrov lanenega prediva. Iz daljših šopov lanene preje so izdelovali rjuhe, brisače, predpasnike, hlače in jopiče, medtem ko so krajša vlakna obdelali ter jih spletli v snop. Snop so predice obesile na posebno stojalo poleg kolovrata in iz njega spredle debelo nit, iz katere je tkalec stkal debelejšo platno. Stkano platno so, predvsem spomladi, ko so ga lahko razgrnili na sončnih straneh, belili. Beljenje, ki je včasih trajalo tudi mesec dni, so omogočili s stalnim močenjem platna. Ljudje so verovali, da se je najlepše belilo v mesecu maju.

V pridelovanje lanu je bilo vloţenega veliko dela, zato je bilo delo izredno cenjeno.

- 80 -

10 KULTURNE INSTITUCIJE NA KOROŠKEM

Razvoj gospodarskih in tehniških dejavnosti na Koroškem je v zadnjih desetletjih vplival na kulturno dejavnost, predvsem na muzejsko, galerijsko in zaloţniško.

10.1 MUZEJSKA DEJAVNOST

10.1.1 Koroški pokrajinski muzej

Koroški pokrajinski muzej predstavlja osrednjo muzejsko ustanovo na Koroškem, ki si prizadeva predvsem za ohranitev in varovanje premične kulturne dediščine na območju Koroške pokrajine. Muzej je usmerjen zlasti v rudarsko, ţelezarsko, tehniško in etnološko dediščino, zbiranje umetnostnega in kulturnozgodovinskega gradiva starejših obdobij, s posebnim poudarkom na varovanju arheološke dediščine.

Muzej od leta 2002 sestavljata dve organizacijski enoti: Koroški pokrajinski muzej Slovenj Gradec in dotedanji Koroški muzej Ravne na Koroškem.

V okviru obeh muzejev so predstavljene stalne razstave, ki si jih lahko ogledamo v muzejih (Arheologija koroške pokrajine, Gozdarska in lesarska zbirka, Ţelezarska zbirka in druge), izven muzejev (Cerkev sv. Jurija, Paučkove partizanske bolnišnice, Spominska soba dr. Ljube Prenner, Preţihova bajta in druge) ali pa v arheoloških krajih po Koroškem (Slovenj Gradec – srednjeveško obzidje, Grad Ravne – Streiteben in druge). Poleg stalnih razstav vsake toliko časa pripravijo tudi občasne razstave (Sv. Elizabeta, Človek po svetu, čebela po cvetu, Tri tisočletja ţelezarstva na Slovenskem in druge).

10.1.1.1 Koroški pokrajinski muzej, enota Slovenj Gradec

Koroški pokrajinski muzej Slovenj Gradec se je razvil iz Okrajnega muzeja narodnoosvobodilnega boja. Po razširitvi je muzej obdrţal stare zbirke, v katerih so prikazani predvsem boji za slovensko severno mejo po letu 1918, plebiscit in

- 81 - osvobodilni boj na Koroškem. Leta 1981 je muzej dobil pokrajinski status ter pričel razvijati nova področja delovanja. Ustanovljeni so bili arheološki, etnološki ter pedagoški oddelki, delovati pa je pričela tudi konservatorsko-restavratorska delavnica. Kasneje so v muzejsko dejavnost vključili tudi prikaz zgodovine Koroške od antike do 20. stoletja.

10.1.1.2 Koroški pokrajinski muzej, enota Ravne na Koroškem

Koroški pokrajinski muzej Ravne na Koroškem so leta 1953 ustanovili pod imenom Delavski muzej z namenom, da varuje kulturno dediščino Meţiške, zgornje Dravske in Mislinjske doline. V okviru muzeja se ohranja spomin na rudarjenje pod Peco, prve ţelezarske obrate v Meţici, na Prevaljah in Ravnah ter na bogato izročilo gozdarstva in lesarstva na Koroškem.

V muzeju najdemo ohranjeno ţelezarsko, rudarsko, lesarsko, gozdarsko in narodopisno zbirko. V neposredni bliţini muzeja je muzej na prostem, kjer je prikazanih devet narodopisnih in tehničnih objektov: kašča, sušilnica za lan (frnača), vodno kladivo, enoramenski ţerjav, mehanska peč za taljenje svinca, valjčni stoji, vodna turbina, ozkotirna lokomotiva in leseni brusilni stroj.

Med pomembnejšimi muzejskimi zbirkami je zbirka 28 jeklenih skulptur, ki so nastale med leti 1964 in 1989 v okviru mednarodnega kiparskega simpozija Forma viva. Skulpture so izdelali različni avtorji iz 15 drţav sveta.

10.1.2 Sokličev muzej, Slovenj Gradec

Jakob Soklič se je leta 1933 preselil v Slovenj Gradec, kjer je prevzel mesto mestnega ţupnika. Bil je velik ljubitelj umetnosti. V letu 1937 je zbirko starin, ki so jo kasneje poimenovali Sokličev muzej, odprl za javnost. Zbirko je uredil v svojih bivalnih prostorih, natančneje v ţupnijski stavbi, ki leţi v neposredni bliţini ţupnijske cerkve sv. Elizabete.

- 82 -

V začetnem obdobju je zbiral predvsem knjige ter številna kiparska in slikarska dela, kasneje tudi druge muzejske predmete. Pred drugo svetovno vojno65 je preučeval ţupnijski arhiv, na podlagi katerega je raziskoval rodove pomembnih umetnikov, in sicer slikarja Mihaela Skobla in Matija Knausa, kiparja Janeza Jurija Mersija in Franca Bernekerja ter slikarje Strausse.

Sokličeva zbirka predstavlja pomemben vir za preučevanje zgodovine Slovenj Gradca in okolice, saj hrani pohorsko steklo, pasarske izdelke, bogato numizmatično zbirko, arheološke predmete, stilno pohištvo in druge pomembne zgodovinske najdbe. V pritličju je urejena spominska soba pomembnega duhovnika in pisatelja Franca Ksaverja Meška.

10.2 GALERIJSKA DEJAVNOST

10.2.1 Koroška galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec

Koroška galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec se je razvila iz nekdanjega Umetnostnega paviljona. Njena naloga je zbiranje, shranjevanje, razstavljanje in predstavljanje najboljših del sodobne in moderne likovne umetnosti. Ustanovljena je bila leta 1957 v stari mestni hiši v Slovenj Gradcu, leta 1966 pa so zgradili dodatne namenske prostore za galerijo in ustvarili moţnost za predstavitev številnih likovnih zbirk.

Prva likovna razstava v Slovenj Gradcu je bila leta 1954 z naslovom Švedska kuhinja, leta 1966 pa je bila organizirana prva mednarodna likovna razstava. V nadaljnjih letih so se v galeriji zvrstile številne razstave domačih in tujih umetnikov.

Skozi bogato dejavnost galerije se je izoblikovala Stalna zbirka likovnih del domačih in tujih avtorjev. Med njimi so dela Ossipa Zadkina, Daniela Burena, Pina Poggija in drugih. Posebno pozornost namenjajo predstavitvi del slovenskih, predvsem koroških likovnih umetnikov, med katerimi najdemo Bogdana Borčiča,

65 Med vojno je bil ţupnijski arhiv zaplenjen in odpeljan s strani nemških oblasti.

- 83 -

Gustava Gnamuša, Lojzeta Logarja, Karla Pečka, Vido Slivniker in druge. Posebno mesto imajo tudi dela slovenskega kiparja Franca Bernekerja ter afriška zbirka Franca Tretjaka. Galerija skrbi tudi za skulpture na prostem, ki jih najdemo v samem mestnem jedru in v parku na Štibuhu.

10.3 ZALOŢNIŠKA DEJAVNOST

10.3.1 Mohorjeva druţba

Kaplan Andrej Einspieler in slavist Anton Janeţič sta na pobudo Antona Martina Slomška, ki je ţelel zaščititi slovenski jezik v takratnem preteţno nemškem okolju, 27. julija 1851 v Celovcu javno naznanila ustanovitev druţbe za izdajanje knjig, ki sta jo poimenovala po oglejskem zavetniku sv. Mohorju. Društvo sv. Mohorja je leta 1852 izdalo prve knjige. 22. januarja 1860 so društvo preoblikovali v cerkveno bratovščino ter jo poimenovali kot Druţbo sv. Mohorja, ki je bila organizirana po ţupnijah.

Mohorjeva knjiga je v tistem času predstavljala simbol slovenskih domov. Tiskarna, ki so jo leta 1871 uredili v Celovcu, je medtem doţivljala razcvet. Leta 1894 so zgradili Mohorjev dom v Vetrinjskem obmestju, v katerem je sedeţ druţbe v Celovcu še danes. Tiskarna je poleg Mohorjevih knjig tiskala tudi Einspielerjevo glasilo Slovenski prijatelj, od leta 1882 pa še glasilo koroških Slovencev Mir, ki ga je prav tako ustanovil Einspieler.

Mohorjeva druţba je doţivljala vzpone in padce. Kriza se je pojavila ob razpadu Avstro-Ogrske monarhije, ko Slovenci po letu 1918 niso več ţiveli v enotni drţavi. Nemiri na Koroškem so pripeljali do plebiscita, prometne teţave pa so številnih članom Mohorjeve druţbe preprečile, da bi dobivali naročene knjige. Po priporočilu Rudolfa Maistra se je druţba začasno umaknila na Prevalje, kjer je delovala od 3. julija 1919 do 7. decembra 1927, nato pa se ni vrnila v Celovec, ampak se je umaknila v Celje, kjer deluje še danes.

Na Prevaljah so v osmih letih natisnili okoli dva milijona knjig in jih razposlali med Slovence doma in po svetu.

- 84 -

Slika 13: Pomnik Mohorjevi druţbi v Spominskem parku na Prevaljah (1919–1927) Fotografirala: Veronika Gnamuš

Vodstvo druţbe se je leta 1922 odločilo, da Mohorjeve knjige preselijo s Prevalj v Ljubljano, kjer je bil uradnik ţupnik in priznani pisatelj Franc Saleški Finţgar. Mohorjeva druţba je takrat pričela izdajati druţinski list Mladika, hkrati pa je Finţgar leta 1923 zasnoval tudi izdajanje doplačilnih knjig poleg tradicionalne Redne zbirke s Koledarjem. Leta 1924 so goriški Slovenci ustanovili Goriško Mohorjevo druţbo, saj zaradi fašizma na Goriškem niso mogli redno prejemati knjig iz Celja.

Po vojni so člani s Finţgarjem na čelu načrtovali delo Druţbe v svobodni domovini, saj so nameravali tiskati katekizme, molitvenike, Sveto pismo in drugo, kar so potrebovali predvsem ljudje v predelih Slovenije, ki so jih okupirali Nemci in Madţari.

Mohorjeva druţba je na teţave naletela v nadaljnjih letih, ko je prišlo do pomanjkanja papirja. Leta 1947 si je nova oblast intenzivno prizadevala zavirati

- 85 - delo Mohorjeve druţbe ter omajati zaupanje vanjo. Precejšnjo oviro za razmah Mohorjeve druţbe je predstavljala socialistična Prešernova druţba, ki je začela delovati leta 1953. Leta 1951 je bila ustanovljena tudi zaloţba Kmečki glas, zaradi katere so po letu 1966 Mohorjevi druţbi prepovedali izdajanje knjig s kmečko tematiko.

V zadnjih desetletjih je pod okriljem Mohorjeve druţbe izšlo več pomembnih del z različno tematiko. Povečal se je tudi izbor knjig in slikanic domačih in tujih avtorjev za otroke. Pod okriljem Mohorjeve druţbe je izšlo tudi nekaj zvočnih kaset in zgoščenk cerkvene orgelske in zborovske glasbe.

10.4 OSTALE KULTURNE INSTITUCIJE

Na Koroškem je med poklicnimi kulturnimi ustanovami najbolj razvito knjiţničarstvo. Nastanek javnih knjiţnic sega v drugo polovico 19. stoletja. Osrednji koroški knjiţnici sta Koroška osrednja knjiţnica dr. Franca Sušnika na Ravnah na Koroškem in Knjiţnica Ksaverja Meška v Slovenj Gradcu.

Koroška osrednja knjiţnica dr. Franca Sušnika je bila ustanovljena 3. marca 1949 ob gimnaziji kot okrajna Študijska knjiţnica. Leta 1983 se je preimenovala v Koroško osrednjo knjiţnico dr. Franca Sušnika, ki je knjiţnico zasnoval in jo vodil 30 let. Kot predhodnico Knjiţnice Ksaverja Meška štejemo Okrajno ljudsko knjiţnico, ki je bila ustanovljena 25. novembra 1949 ter se leta 1974 kot občinska ljudska knjiţnica66 preimenovala v Knjiţnico Ksaverja Meška.

66 Leta 1955 je bil ukinjen okraj Slovenj Gradec in okrajna knjiţnica je postala občinska.

- 86 -

11 KOROŠKI KULTURNI IN DRUGI USTVARJALCI

Koroška pokrajina je znana po številnih kulturnih in drugih ustvarjalcih, ki dajejo pokrajini močan ugled. Nekateri izmed njih so se na Koroškem rodili, tu delovali ali še delujejo, nekateri pa so svoj ustvarjalni prostor našli drugod, predvsem v Ljubljani.

11.1 GLASBENI USTVARJALCI

11.1.1 Hugo Wolf

Skladatelj Hugo Wolf se je 13. marca 1860 v Slovenj Gradcu rodil materi Katarini, rojeni Nußbaumer (Orehovnik), ter očetu Philippu. Oba starša sta imela prednike slovenskega rodu. Oče Philipp je bil usnjar in trgovec z usnjem ter navdušen glasbenik: prepeval je v mestnem pevskem zboru, ustanovil hišni orkester, igral violino, kitaro, flavto, harfo in klavir. Druţina je z vzpenjanjem po druţbeni lestvici doţivela tudi proces ponemčevanja.

Hugov prvi učitelj glasbe je bil oče, ki je Huga najprej učil igrati na klavir in violino. Le-ta je hitro napredoval, saj je bil glasbeno zelo nadarjen. S petimi leti je ţe sodeloval v očetovem orkestru, kjer je igral drugo violino, pri šestih letih pa je prvič javno nastopil.

Leta 1865 je začel obiskovati dvojezično osnovno šolo. Pri desetih letih so ga vpisali v niţjo gimnazijo v Gradcu, kasneje pa je šolanje nadaljeval v Št. Pavlu na Koroškem in v Mariboru. Učenje šolskih predmetov ga ni posebej zanimalo, saj se je posvečal samo glasbi. S petnajstimi leti, leta 1875, se je, po privoljenju očeta, vpisal na dunajski glasbeni konservatorij, kjer je študiral klavir, harmonijo in kompozicijo. Po dveh letih študija je moral zapustiti konservatorij, kajti nastopila so leta revščine in pomanjkanja. V tem času se je preţivljal s priloţnostnim igranjem na klavir, korepetiranjem, poučevanjem klavirja ter s pomočjo prijateljev. Ob tem je študiral dela velikih glasbenikov, kot so Bach, Beethoven,

- 87 -

Schubert, Wagner in številnih drugih, ter pesnikov, predvsem Goetheja in Heineja. Leta 1881 je dobil mesto drugega dirigenta v operi v Salzburgu, vendar se je ţe po nekaj mesecih vrnil na Dunaj, kjer je leta 1884 postal glasbeni kritik pri časopisu Wiener Salonblatt.

Leta 1887 je Hugu umrl oče, kar ga je močno prizadelo. Ţalost ob izgubi očeta je skušal pregnati s komponiranjem in v tem času so nastopila najplodnejša leta njegovega ustvarjanja. Zaloţbe so začele objavljati njegova dela in na koncertih so pričeli izvajati njegove pesmi. Hugo je tako postajal vedno bolj prepoznaven in cenjen. 7. junija 1896 so v Mannheimu uprizorili njegovo prvo opero. Leto kasneje so na Dunaju ustanovili društvo Huga Wolfa, podobno pa so leta 1993 ustanovili tudi v Slovenj Gradcu. Slovenjegraško društvo, ki ima sedeţ v skladateljevi rojstni hiši, si prizadeva, da bi skladatelja s predstavitvijo njegove osebnosti in dela pribliţala širši slovenski kulturni javnosti. V skladateljevi rojstni hiši na Glavnem trgu danes deluje Glasbena šola, kjer redno prirejajo Wolfove mednarodne solovske šole.

Hugo Wolf je napisal več kot 300 samospevov, ki so izšli v številnih manjših zvezkih pesmi in v številnih zbirkah, kot so Goethejeve pesmi, Mörikejeve pesmi, Eichendorffove pesmi, Španska pesmarica, Italijanska pesmarica. Poleg tega je ustvaril mnogo zborovskih pesmi, godalnih kvartetov, skladb za orkester, opero Corregidor in druge. Za Wolfovo glasbo je značilno, da skozi glasbo slika razpoloţenje. Dosegel je popolno soglasje med besedilom in glasbo ter velja za največjega mojstra samospevov po Schubertu.

Na višku ustvarjalne moči je njegovo delo ustavila neozdravljiva bolezen. Po neuspelem poskusu samomora so ga premestili v bolnišnico za duševne bolezni, kjer je 22. februarja 1903 umrl. Pokopan je na Dunaju.

11.1.2 Lojze Lebič

Lojze Lebič se je 23. avgusta 1934 na Prevaljah rodil očetu Ivanu in materi Neţi, rojeni Linhart. Po končani osnovni šoli na Prevaljah je šolanje nadaljeval na

- 88 -

Gimnaziji Ravne na Koroškem, kjer je leta 1952 maturiral. Obiskoval je tudi Srednjo glasbeno šolo, nato pa leta 1957 diplomiral iz arheologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Na Akademiji za glasbo je študiral kompozicijo pri skladatelju Marjanu Kozini in dirigiranje pri priznanem dirigentu Danilu Švari. Svojo umetniško pot je začel začetku v šestdesetih letih kot dirigent Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič, nato je vodil Komorni zbor RTV Ljubljana, s katerim je gostoval na številnih mednarodnih festivalih.

Sluţbeno pot je začel kot korepetitor na Srednji baletni šoli v Ljubljani, kasneje pa je poučeval dirigiranje na Pedagoški akademiji. Leta 1986 je postal redni profesor za glasbenoteoretske vede na Muzikološkem oddelku Filozofske fakultete v Ljubljani.

Kot skladatelj je začel delovati v skupini Pro musica viva. V sedemdesetih letih se je izpopolnjeval na poletnem tečaju za sodobno glasbo v Darmstadtu in v elektronskem studiu radia v Beogradu. Komponiral je za vse vrste zasedb, in sicer vokalno-instrumentalne, simfonične, komorne, elektroakustične in druge. Uveljavil se je tudi kot publicistični in pedagoški pisec. Njegove skladbe so izvajali na številnih festivalih, kot so Bienale v Zagrebu, MittelFest v Čedadu, Koncerti EBU v Jeruzalemu, v Ljubljani in drugod. Lebič je član Društva slovenskih skladateljev.

Poleg domačih umetnikov Slovenske filharmonije ter Simfoničnega orkestra RTV Ljubljana so Lebičeva dela uvrstili v svoje sporede Trio Lorenz, Marijana Lipovšek, ansambel Slavko Osterc, APZ Tone Tomšič, Carmina Slovenica, Queensland Symphony Orchestra, Radijski orkester Izrael, orkester radia Basel in drugi.

Za svoje delo je prejel številne nagrade, med katerimi najbolj izstopa Prešernova nagrada za skladateljski opus, ki jo je prejel leta 1994.

- 89 -

11.1.3 Luka Krámolc

Luka Krámolc se je 14. oktobra 1892 v Šentanelu nad Prevaljami rodil očetu Boštjanu in materi Tereziji.

Po nasvetih tedanjega ţupnika v Šentanelu, Franca Ksaverja Meška, so Luko poslali v orglarsko šolo v Celje. Z glasbo se je seznanil ţe zelo zgodaj, saj sta bila tako oče kot stric Štefan Krámolc zelo dobra pevca in organista. Leta 1914 je uspešno zaključil študij na Akademiji za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju. V času 1. svetovne vojne je bil vpoklican v avstrijsko vojsko. Po končani vojni je na pobudo Narodnega sveta za Meţiško dolino na Prevaljah jeseni leta 1918 postal tajnik in vodja preskrbe občine Meţica. Opravljal je tudi sluţbo organista in vodil pevski zbor. Po plebiscitu leta 1920, kjer je aktivno sodeloval, je na povabilo ravnatelja konservatorija Glasbene matice Mateja Hubada odšel v Ljubljano, kjer je poučeval glasbeno teorijo, vodil mladinski zbor in opravljal delo tajnika. Na konservatoriju je hkrati tudi študiral in leta 1924 diplomiral iz glasbe in petja, kar predstavlja začetek njegove učiteljske poti. Do upokojitve leta 1950 je bil zaposlen kot glasbeni pedagog in voditelj številnih pevskih zborov. V okviru glasbene pedagogike je uredil in izdal več pesmaric in vadnic s teoretičnim gradivom. Pisal je strokovne članke, predaval na zborovodskih tečajih ter bil strokovni sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Velik del svoje dejavnosti je namenil Koroški. Zavzemal se je za ohranjanje koroškega ljudskega izročila. Zbiral in prirejal je dela koroških ljudskih pevcev in pesnikov, med drugimi pesmi Urbana Jarnika, Mihe Andreaša, Primoţa Košata, Miha Pipa, Janeza Kajţnika. Leta 1964 je ustanovil zbor Šentanelski pavri.

Za svoje delo je prejel številna priznanja in nagrade. V Spominskem parku na Prevaljah so leta 2002 odkrili Krámolčev doprsni kip, ki ga je ustvaril akademski kipar Stane Kolenc.

Luka Krámolc je umrl 12. februarja 1974 v Ljubljani. Pokopan je v domačem Šentanelu.

- 90 -

Slika 14: Doprsni kip Luke Krámolca v Spominskem parku na Prevaljah Fotografija: Veronika Gnamuš

11.2 LIKOVNI UMETNIKI

11.2.1 Kiparji

11.2.1.1 Franc Berneker

Franc Berneker, prvi slovenski moderni kipar, se je kot nezakonski otrok rodil 4. oktobra 1874 na Gradišču pri Slovenj Gradcu. Prva leta svojega otroštva je

- 91 - preţivel pri babici, po njeni smrti pa ga je k sebi vzela mati, Marija Berneker, ki je bila perica in sluţkinja v okoliških ţupniščih.

Franc Berneker je v Slovenj Gradcu obiskoval ljudsko šolo, ki jo je končal leta 1888. Ţe zelo zgodaj je pokazal umetniško nadarjenost. Med leti od 1891 do 1894 se je učil v pozlatarski in podobarski delavnici Ignacija Oblaka. Delo v delavnici je bilo dinamično, saj so delavnico nenehno selili iz kraja v kraj ter opravljali različna naročila. Takšen način dela pa je Bernekerja kmalu začel dolgočasiti in po štirih letih je delavnico, brez mojstrovega učnega spričevala, zapustil ter se odpravil v tujino. V Innsbrucku se je zaposlil v tovarni za umetno obrt Gebrüder Colli, ki jo je po šestih mesecih prav tako zapustil. Leta 1896 je v Gradcu začel obiskovati obrtno šolo, kjer se je izobraţeval v modeliranju, risanju in slikanju, ter opravljal priloţnostna dela. Leto kasneje, leta 1897, je bil sprejet na Akademijo za upodabljajoče umetnosti na Dunaju. Po štirih letih je študij uspešno končal pri profesorju Edmundu Hellmerju ter do leta 1905 pri njem obiskoval še specialno kiparsko šolo. V času študija se je Berneker preţivljal s podporo dobrotnikov ter različnimi naročili. 67

Po končanem študiju je vse do leta 1915, ko je bil poklican v vojsko, ţivel in ustvarjal na Dunaju, kjer je v prvem desetletju 20. stoletja ustvarjal svoja najboljša kiparska dela, z »ţalosti polno vsebino«. Bernekerjeva najuspešnejša dela po vsebinski plati pričajo o ţalosti in zagrenjenosti nad krutim ţivljenjem in nosijo močan pečat njegovega osebnega pesimizma. Svojo nadarjenost je Berneker dokazoval s kiparskimi portreti, ki so številčno najbolj zastopana dela v okviru njegovega ustvarjanja. Med portreti izstopata dve upodobitvi pesnika Otona Ţupančiča, portret dečka, ţenska glava, portret deklice Suzanice in drugi. Veliko področje kiparskega ustvarjanja je posvetil javnim spomenikom, kjer se, z izjemo dveh naročil, ni mogel najbolj uveljaviti. Znotraj skupine javnih spomenikov se je posvetil tudi izdelavi nagrobnih spomenikov.

V domovini je bil vse do leta 1900, ko je sodeloval na natečaju za Prešernov spomenik, skoraj popolnoma neznan. Ljudem se je najbolje predstavil s

67 V času študija na Dunaju so mu pomagali mojster Ignacij Oblak, dr. Dragotin Hribar, dr. Josip Sernec, dr. Pavel Turner in dr. Franc Vidic.

- 92 -

Trubarjevim spomenikom, ki velja za prvi moderni slovenski javni spomenik in ki mu je prinesel vsesplošno občudovanje in pohvale.

Po vojni je ţivel v Ljubljani, zadnja leta pa v Novi Gorici. Po kratki bolezni je 16. maja 1932 umrl v prostorih Narodne galerije v Ljubljani.

Mestna občina Slovenj Gradec od leta 1975 podeljuje, v spomin na kiparja, Bernekerjevo nagrado in plaketo. Bernekerjevo nagrado podeli občinska kulturna skupnost kot najvišje priznanje za izjemne uspehe, ki jih posameznik ali skupina doseţe na kulturnem področju v občini, medtem ko se Bernekerjeva plaketa podeljuje posameznikom ali skupini, ki delujejo na območju Občine Slovenj Gradec in prispevajo h kulturni rasti ljubiteljske kulture v občini. Leta 2010 je Bernekerjevo nagrado prejel Miroslav Mičo Mičović, medtem ko so plaketo prejeli Frančiška Čeru, Saša Djura Jelenko in Sergej Dolenc.

11.2.2 Slikarji

11.2.2.1 Gustav Gnamuš

Gustav Gnamuš se je rodil 18. novembra 1941 v Meţici. Osnovno šolo je prva štiri leta obiskoval v Šentjanţu pri Dravogradu, dokončal pa leta 1956 v Meţici. Šolanje je nadaljeval na učiteljišču v Mariboru, nato na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, kjer je leta 1966 diplomiral pri profesorju Maksimu Sedeju. Med leti 1967 in 1971 je bil zaposlen kot likovni pedagog na Osnovni šoli Franja Goloba na Prevaljah, nato pa je šest let delal kot svobodni umetnik. Obenem je honorarno poučeval likovno vzgojo na Osnovni šoli Toneta Tomšiča v Ljubljani. Od leta 1990 je zaposlen kot redni profesor za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.

Gustav Gnamuš je konceptualno najbolj dosleden pripadnik slovenskega abstraktnega slikarstva. Leta 1969 je na Ravnah na Koroškem prvič samostojno razstavljal.

- 93 -

Za svoje delo je prejel več nagrad, med njimi tudi Prešernovo nagrado za svoj slikarski opus leta 2001.

11.2.2.2 Karel Pečko

Karel Pečko se je rodil 29. septembra 1920 v Vuhredu. Ţe zelo zgodaj je moral poprijeti za delo, saj mu je pri šestih letih umrl oče. Najprej je kot priloţnostni delavec pomagal urejati hudournike, nato pa se je zaposlil v kovačiji v Tovarni poljedelskega orodja na Muti. Po letu 1946 je najprej opravil manjkajoče razrede gimnazije, se vpisal na Šolo za umetnost in obrt v Ljubljani ter kasneje na Akademijo za likovno umetnost, kjer je leta 1954 diplomiral. Od leta 1954 do leta 1962 je bil zaposlen kot likovni pedagog na niţji gimnaziji in osnovni šoli v Slovenj Gradcu. Od leta 1957 je poleg rednega dela v šoli upravljal še Umetnostni paviljon ter leta 1963 postal ravnatelj le tega. Od leta 1975 do 1991 je vodil tudi Zavod za kulturo v Slovenj Gradcu.

Pečkov slikarski opus zajema številne skice, risbe, oljne slike, pastele ter več stenskih kompozicij. Njegova dela lahko najdemo na številnih javnih mestih ter v zasebnih zbirkah po vsem svetu. V Slovenj Gradcu najdemo mozaike, tapiserije in stenske kompozicije med drugimi tudi v prostorih bolnišnice, poslovni stavbi Lesne, dvorcu Rotenturn ter v zasebnih hišah. V zasebnih zbirkah lahko njegova dela najdemo po celotni Jugoslaviji, v Italiji, Avstriji, Nemčiji, Švedski, Franciji, Švici, Angliji, Grčiji, Tuniziji, v Avstraliji, Zdruţenih drţavah Amerike, Kanadi in na Japonskem.

Bil je tudi galeristi slovenjgraške galerije, ki se je pod njegovim vodstvom vključila v jugoslovansko in mednarodno likovno dejavnost.

Za svoje delo na likovnem in galerijskem področju je prejel več nagrad in priznanj, med drugimi leta 1956 Prešernovo nagrado okraja Maribor, leta 1975 Bernekerjevo nagrado ter leta 1981 Valvasorjevo nagrado.

- 94 -

11.2.2.3 Joţe Tisnikar

Joţe Tisnikar se je rodil 26. februarja 1928 v Mislinji. Osnovno šolo v Mislinji je zapustil ţe po štirih letih, saj je moral zaradi očetove smrti zasesti njegovo delovno mesto v tovarni lepenke, kjer je delal do vpoklica v vojsko leta 1948. Tam je na jugu Srbije preţivel dve leti na bolniškem oddelku. Po vrnitvi iz vojske se je kot laborant in obdukcijski pomočnik zaposlil v bolnišnici v Slovenj Gradcu. Leta 1951 je pričel z risanjem in slikanjem ter se v letih od 1954 do 1964 slikarsko izpopolnjeval pod mentorstvom Karla Pečka. Tisnikar je znan po svojevrstnem načinu slikanja. Njegove slike so odraz sveta preprostih ljudi in so dalj časa vzbujale nelagodje in grozo pri ljudeh, saj je na slikah upodabljal predvsem minljivost človeškega ţivljenja. Slikal je bolnišnične motive, gostilniške podobe z alkoholom omamljenih gostov, simbolične procesije, kriţanje ter ţivali, med katerimi najbolj izstopa krokar. Njegovi motivi slikanja so prispodobe o spoznanju, da se ţivljenje nenehno spreminja ter da je človek le figura, s katero glavne poteze igra ţivljenje samo.

Prvo samostojno razstavo je imel leta 1958 v Ljubljani ob kongresu kirurgov Slovenije.

Za svoje delo je prejel številne nagrade, med katerimi najbolj izstopata nagrada Prešernovega sklada iz leta 1970 ter srebrni častni znak svobode Republike Slovenije, ki ga je prejel leta 1998.

Joţe Tisnikar je umrl v prometni nesreči 30. oktobra 1998 v Slovenj Gradcu.

11.3 PESNIKI IN PISATELJI

11.3.1 Franc Ksaver Meško

Franc Ksaver Meško se je 28. oktobra 1874 v Ključarovcih pri Sv. Tomaţu nad Ormoţem rodil očetu Antonu in materi Mariji. Starša sta bila Francu in bratom vseskozi najboljša vzgojitelja, hkrati pa sta jim predstavljala nedosegljiv ideal v izkazovanju ljubezni do otrok in drugih druţinskih članov.

- 95 -

Po končani osnovni šoli pri Sv. Tomaţu je Meško obiskoval niţjo gimnazijo na Ptuju, višjo pa v Celju, kjer je 17. avgusta 1894 maturiral. Vseskozi je rad prebiral leposlovje, zaradi česar se je v dijaških letih pridruţil dijaškemu leposlovnemu listu dunajskih visokošolcev Vesni.

V mariborskem bogoslovju je tri leta študiral teologijo, četrti letnik pa je opravljal v Celovcu, kjer je bil leta 1898 posvečen v duhovnika. Močan razlog, da se je iz Maribora leta 1897 prepisal v celovško bogoslovje, je bila predvsem ţelja delovati za splošno blaginjo na Koroškem in širiti narodno zavest v deţelo, ki je bila še posebej izpostavljena nemškemu nacionalnemu pritisku. Med sluţbovanjem je preţivljal teţke čase, saj je bil zaveden Slovenec. Kmalu je postal trn v peti nemškim oblastem, ki so ga ţalile, preganjale, poniţevale in mu celo grozile. Med prvo svetovno so se razmere zaostrile in kot izdajalca so ga oblasti zaprle v Beljaku, po prevratu pa je moral beţati s Koroškega. Med drugo svetovno vojno je bil najprej zaprt, nato pa 5. aprila 1941 pregnan na Hrvaško. Po hudih doţivetjih se mu je uspelo čez Bosno in Srbijo prebiti v Ljubljansko pokrajino, kjer se je leta 1942 zatekel v samostan v Stični. V Stični je dočakal konec vojne, od koder se je 15. junija 1945 vrnil na Sele, kjer se je ob svojih duhovniških opravilih ponovno posvetil knjigam ter potrpeţljivo prenašal preizkušnje bolezni in starosti.

Meško je začel pisati ţe v gimnaziji, najprej pesmi (prva objava leta 1892), nato pa vse bolj prozo. Kmalu je začel sodelovati v Ljubljanskem zvonu, Domu in svetu ter drugih revijah. Njegove knjige so izhajale zlasti pri Slovenski Matici in Mohorjevi druţbi. Poleg razmišljajočih črtic (Ob tihih večerih, Mir boţji), romanov (Na Poljani) in povesti (Drama izza davnih dni, Črna smrt, Kobilice) je napisal tudi več iger z domoljubno, kmečko in versko vsebino ter veliko legend, člankov, novel, potopisov in osebnih spominov. Še posebej se je uveljavil kot mladinski pisatelj, o čemer priča predvsem šest zvezkov mladinskih zgodb z naslovom Mladim srcem, ki so bili izdani med leti od 1911 do 1964. V posebni knjigi so izšle tudi Meškove pesmi, njegove pridige in duhovna premišljevanja. Mohorjeva druţba je v letih od 1954 do 1960 v petih knjigah izdala izbrane Meškove spise, Izbrano delo I–V, kar je pisatelju v zadnjih letih ţivljenja prineslo veliko zadoščenja.

- 96 -

Franc Ksaver Meško je umrl 11. januarja 1964 v Slovenj Gradcu. Pokopan je pri sv. Roku na Selah pod Uršljo goro.

V počastitev Meška so po njem v Mestni občini Slovenj Gradec poimenovali nekatere kulturne ustanove, ulice in spominske pomnike: Pevci s Sel so leta 1966 ustanovili Moški pevski zbor Ksaverja Meška. Krajani Sel, Vrh in Gmajne so v okviru Turističnega društva Murn uredili Meškovo pot. 29. oktobra 1994, ob 120-letnici rojstva Ksaverja Meška, je bil v Slovenj Gradcu pred cerkvijo sv. Duha postavljen njegov doprsni kip, ki je delo kiparja Radeta Nikolića. Leta 1974 je knjiţnica v Slovenj Gradcu prevzela pisateljevo ime v svoje poimenovanje. Kmalu po Meškovi smrti je Jakob Soklič v mestnem ţupnišču uredil Meškovo spominsko sobo in tako obiskovalcem pribliţal Meškovo ţivljenje in delo. Leta 2004 so v okviru knjiţnice v centru mesta odprli tudi Meškovo bukvarno, kjer najdemo številne starejše knjige.

11.3.2 Leopold Suhodolčan

Leopold Suhodolčan se je rodil 10. avgusta 1928 v Ţireh. Osnovno šolo je prva štiri leta obiskoval v Svečini v Poljanski dolini, nato pa v Šentilju v Slovenskih goricah. Po končani osnovni šoli je šolanje nadaljeval na klasični gimnaziji v Mariboru, od koder se je prepisal na meščansko šolo. Leta 1950 je pričel s sluţbovanjem na osnovni šoli na Prevaljah, naslednje leto pa je nadaljeval s študijem nemščine in slovenščine na Višji pedagoški šoli v Ljubljani.

Leopold Suhodolčan je bil začetnik in predstavnik Bralne značke, ki sta jo s Stankom Kotnikom68 zasnovala leta 1961 na Prevaljah in jo razširila po celotni Sloveniji in v zamejstvu.

68 KOTNIK, Stanko (Maribor, 23. 6. 1928–3. 7. 2004, Maribor), slavist, metodik.

- 97 -

Slika 15: Pomnik Bralni znački v Spominskem parku na Prevaljah Fotografija: Veronika Gnamuš

Največji del svojega literarnega ustvarjanja je posvetil otrokom in mladini (Veliki in mali kapitan, Rumena podmornica, Deček na črnem konju, Mornar na kolesu, Naočnik in Očalnik in drugo). Na njegovo literarno delo je vplivalo predvsem domače okolje. V mladinskih delih se pojavljajo spomini na leta, ki jih je preţivel v Poljanski dolini, na Štajerskem ter na Koroškem. Pisal je predvsem kratke zgodbe, povesti, radijske in televizijske igre, novele ter romane. Za odrasle je pisal sodobnejšo realistično prozo, v kateri je upodabljal ţivljenje v malem mestu (Bog ljubezni, Noro ţivljenje, Najdaljša noč, Sledovi molčečih in drugo).

Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja, med drugimi tudi Kajuhovo nagrado, Trubarjevo plaketo ter zlato plaketo Preţihovega Voranca, katero so mu podelili po smrti.

- 98 -

V okviru Koroške osrednje knjiţnice dr. Franca Sušnika je po Leopoldu Suhadolčanu poimenovan oddelek za otroke in mladino (Pionirska knjiţnica Leopolda Suhodolčana), ki od leta 1998 predstavlja tudi njegovo spominsko sobo. V njej so zbrane vse originalne izdaje njegovih del, ponatisi, prevodi in drugo gradivo.

Umrl je 8. februarja 1980 na Golniku. Pokopan je na Prevaljah.

11.3.3 Primoţ Suhodolčan

Primoţ Suhodolčan se je rodil 23. maja 1959 v Črni na Koroškem. Osnovno šolo je obiskoval na Prevaljah, nato pa je šolanje nadaljeval na gimnaziji Ravne na Koroškem. Študijska leta je preţivel v Ljubljani, kjer je študiral na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo.

V svet literature ga je popeljal oče Leopold Suhodolčan. Po očetovi smrti je od leta 1981 do 1987 nadaljeval njegove zgodbe o Naočniku in Očalniku pri reviji Pionirski list, od leta 1984 do 1993 pa je za najmlajše objavljal zgodbe o Petru Nosu pri Cicibanu.

Primoţ Suhodolčan je poznan predvsem po mladinskih delih, v katerih problematizira svet sodobnega mladostnika. V ţivalskih zgodbah ohranja humornost, medbesedilnost in išče povezave knjige s televizijo, radiem in časopisom. Njegov stil pisanja lahko označimo kot akcijska komedija in domišljijski humor z veliko količino mladostne igrivosti in besednih iger. Njegova najbolj znana dela so: zbirka Peter Nos (Peter Nos je vsemu kos, Peter Nos in strahopetci, Peter Nos in prijatelji in druge), zbirka Pozor pravljice (Pica je kraljica, Ti kanta poţrešna!, Milo strašilo, Doktor za osle in druge), Ţivalske novice I, II, III ter trilogija o Ranti (Košarkar naj bo!, Kolesar naj bo! in Ranta vrača udarec).

Za svoja dela je prejel številne nagrade in priznanja, med drugimi je bila knjiga Košarkar naj bo! štirikrat zapored nagrajena s priznanjem Moja najljubša knjiga po izboru bralcev.

- 99 -

11.3.4 Lovro Kuhar - Preţihov Voranc

Lovro Kuhar - Preţihov Voranc se je 10. avgusta 1893 pri Kotniku v Podgori pri Kotljah rodil materi Marjeti, rojeni Krautberger, in očetu Ivanu. Druţina se je zaradi pomanjkanja nenehno preseljevala. Osnovno šolo je obiskoval v Kotljah, kjer je bil med najboljšimi učenci. Šolanje je ţelel nadaljevati na gimnaziji, vendar mu oče tega ni dovolil, saj mu je bil Voranc v veliko pomoč pri delu. Krepak prvorojenec je moral trdo delati na domu in sluţiti denar za preţivljanje druţine. Oče mu je ţe zelo zgodaj zaupal dela v hlevu, o čemer piše v noveli Jirs in Bavh: »Z desetimi leti sem bil ţe za krmilca, kmalu sem bil za volarja, za kravarja, dokler niso sploh vsa hlevska dela prišla name. Hlev torej ni bil zame samo torišče truda in dela, temveč mi je postal tudi dom tihe, mladostne sreče, prepreden s tajinstvenimi sanjami in poln zlatih načrtov in skritih upov, ki so medleli skozi zatohlo soparo kipečega gnoja. V hlevu sem s seboj nemoteno prebavljal dogodke dneva, prisluškoval utripanju tihih in bleščečih ţelj, ki so se kopale za odmevi hlevskega ţivljenja, in delil veselje in ţalost z ţivino s tako zaupljivostjo, kakršne še nikdar do nobenega prijatelja nisem imel. Ţivina je razumela vsako mojo slutnjo, vsako bol je sočutno vsrkala, na vsak moj vrisk odgovarjala …« (Oder 1999: 34).

Voranc se je kasneje začel izobraţevati sam. Pri šestnajstih letih je v časopisih objavil prvi črtici: v koroškem tedniku Mir črtico V tujini69 in v mesečniku Domači prijatelj črtico Petkov Cenc.70 S tem se je pričela njegova pisateljska pot. Na njegovo ustvarjanje je imela velik vpliv mati, ki ga je vseskozi vzpodbujala in mu bila prvi kritik kot bralka Domačega prijatelja,71 ter dogodki prve in druge svetovne vojne.

Leta 1914 je moral s Preţihove bajte oditi k vojakom na fronto, vendar je kot avstro-ogrski vojak leta 1916 na tirolski fronti prešel k sovraţniku ter bil kot vojni ubeţnik obsojen zaradi izdaje. Po koncu 1. svetovne vojne se je vrnil domov na Preţihovo bajto, od koder je hodil na delo v ţelezarno Ravne.

69 S psevdonimom Črt. 70 S psevdonimom Ivan Wastl. 71 Mesečnik je mati prejemala iz Prage skupaj z Vydrovo ţitno kavo.

- 100 -

Kasneje je aktivno sodeloval na kulturnem in političnem področju. Kot dober organizator je pridobil in izobraţeval številne somišljenike, s katerimi je skrbel za skrivni prehod čez mejo. Po skrivnem kanalu so tihotapili večino takrat prepovedane komunistične literature in preganjane ljudi.

Sredi maja 1930 se je izognil aretaciji ter pobegnil v tujino. V času emigracije je prepotoval skoraj celotno Evropo (Celovec, Dunaj, Pariz, Moskva) ter bil vmes večkrat zaprt. V tem času je napisal novele: Boj na poţiralniku, Jirs in Bavh in Odpustki. Na jesen leta 1939 se je vrnil domov ter kmalu zopet izkusil tegobe ilegalnega ţivljenja. Savlje, Devica Marija v Polju, okolica Mokronoga, Sneberje, Zagreb, Vevče in Ljubljana so bili kraji pisateljeve ilegalne ţivljenjske preizkušnje. Med preseljevanjem iz kraja v kraj se je lotil pisanja kolektivnega romana Jamnica. Leta 1939 je izšel roman Poţganica, kjer je upodobil boj za svobodo Koroške. Leto kasneje, leta 1940, je izšla zbirka osmih najlepših novel z naslovom Samorastniki (Boj na poţiralniku, Jirs in Bavh, Vodnjak, Ljubezen na odoru, Pot na klop, Prvi spopad, Odpustki, Samorastniki). Istega leta je izšel tudi vojni roman slovenskega naroda z naslovom Doberdob. 8. februarja 1943 je bil Preţih aretiran v Ljubljani, od koder so ga kasneje premestili v berlinske zapore in po dveh mesecih v koncentracijsko taborišče v Sachenhausen, kjer so imeli poseben oddelek za politično bolj zanimive jetnike, nato še v taborišče Mauthausen. Po vojni se je leta 1945 za nekaj časa vrnil v Ljubljano, nato pa se je skupaj z ţeno in hčerkama preselil na posest na Preški Vrh. Leta 1945 je izšel Preţihov kolektivni roman Jamnica ter zbirko domačih potopisov Od Kotelj do Belih vod, kjer je v ospredju predvsem koroška tematika. Leta 1946 je izšla še zbirka potopisov po tujini z naslovom Borba na tujih tleh.

Posledice trpljenja v taboriščih so na Preţihu pustile trajne sledove in močno načele njegovo zdravje. Zaradi izčrpanosti in bolezni kmalu ni mogel več uresničiti vseh pisateljskih načrtov. Leta 1949 je dočakal izid zadnje knjige z naslovom Solzice, ki predstavlja eno izmed najlepših slovenskih mladinskih knjig. Literarna zgodovinarka dr. Marja Boršnik je o Solzicah zapisala: »Tako čisto in preprosto kakor Preţih v mladinski zbirki Solzice govori lahko samo, kdor se je povzpel preko ţivljenjskih viharjev in strasti« (Oder 1999: 45).

- 101 -

Poleg omenjenih knjig obstaja še vrsta drugih, ki so plod Preţihovega pisanja. Dvanajst knjig Zbranega dela dokazuje Preţihovo izredno plodovitost, ki jo je zmogel v času, ki je bil za pisateljevanje zelo neugoden.

Lovro Kuhar je umrl 18. februarja 1950 v Mariboru. Pokopan je ob cerkvi sv. Marjete v Kotljah.

Pisateljevo delo je na Koroškem zelo cenjeno. Na Ravnah je v Koroški osrednji knjiţnici dr. Franca Sušnika urejena spominska soba, kjer so shranjene njegove knjige, prevodi njegovih del v tuje jezike ter rokopisi nekaterih njegovih del. v Kotljah je bila leta 1979 obnovljena Preţihova bajta ter preurejena v spominski muzej Preţihovega Voranca. Preţihovo ime so prevzele tudi številne šole po Sloveniji: na Ravnah na Koroškem in Jesenicah, v Srednji Bistrici, Ljubljani, Dolini pri Trstu, Doberdobu ter v Mariboru. Koroška osrednja knjiţnica in takratna občinska kulturna skupnost sta oblikovali tudi Vorančevo pot, s katero naj bi ohranili spomin na pisatelja. Vorančeva pot se začne pri Preţihovi rojstni hiši v Podgori, kjer je ţivel od leta 1893 do leta 1894, ter se konča na pokopališču pri cerkvi svete Marjete v Kotljah, kjer je pisatelj pokopan.

11.3.5 Ljuba Prenner

Ljuba Prenner se je rodila 19. junija 1906 na Fari pri Prevaljah. Oče Joţef, Kočevski Nemec, skoraj ni govoril slovensko, medtem ko mati Marija, rojena Čerče, ni znala nemško, saj je izhajala iz povsem slovenskega dela Štajerske. Ljuba se je v strogem druţinskem okolju naučila jezikov obeh staršev.

Prvorojenka Ljuba je bila leta 1915 krščena kot Amalija Marija, vendar tega imena skoraj ni uporabljala. Sama se je ţe od šolskih let naprej podpisovala kot Ljuba in imela to ime zapisano tudi v uradnih dokumentih. Bliţnji so jo klicali Mala, Malči, Malčka ali Puba, kajti Ljuba je ţe zelo zgodaj spoznala, da ji odgovarja moška obleka ter moški način ţivljenja. Tak slog ţivljenja je ţivela tudi v zrelejših letih. Njena stalna oprava je bila moška obleka, srajca s kravato, klobuk, moški čevlji, moški površnik s šalom ter advokatska torba.

- 102 -

Slika 16: Ljuba Prenner Vir: Gabrič, Kekec in Rajšter, 2000: 162

Leta 1910 se je druţina preselila v Ruše, kjer je Ljuba končala prva dva razreda ljudske šole, preostale tri pa v Slovenj Gradcu, kamor so se z druţino preselili leta 1914. Leta 1919 se je vpisala na niţjo gimnazijo na Ptuju, kjer je končala prve tri letnike, četrti letnik pa je morala zaradi pomanjkanja končati v gimnaziji v Celju, ki je bila takrat najbliţje domu. Po končani niţji gimnaziji se je kot odvetniška pripravnica zaposlila v pisarni dr. Ferda Pirnata v Slovenj Gradcu. Po dveh letih dela v pisarni je spoznala enoličnost pisarniškega dela. Ugotovila je, da potrebuje za delo, ki jo bo osrečevalo, višjo izobrazbo. Odšla je v Beograd, kjer je v Prvi ţenski gimnaziji končala peti in šesti razred. Ţivljenje v Beogradu je bilo drago in

- 103 - prihranki so hitro pošli. Leta 1929 se je vrnila v Ljubljano, kjer je višjo gimnazijo opravila s privatnimi izpiti. Po maturi, 1. oktobra 1930, se je vpisala na Pravno fakulteto v Ljubljani.72 Študijska leta je morala zaradi pomanjkanja večkrat prekiniti, vendar je kljub nenehnim oviram diplomirala leta 1936 in 3. julija 1942 opravila odvetniški izpit.

Aktivno je delovala v času druge svetovne vojne, ko se je vključila v Osvobodilno fronto. Po vojni se ni strinjala s političnim in idejnim svetom nove komunistične oblasti, zaradi česar je bila zaprta in poslana na prisilno delo.

Ljudje so jo poznali predvsem kot uspešno odvetnico, vendar se je v zgodovino zapisala tudi kot ustvarjalna pisateljica. Pisala je prozna dela, dramske tekste, komedije in libreto. Pri svojem delu se je srečevala z najrazličnejšimi usodami ljudi, kar ji je sluţilo kot snov za prozo in dramatiko. V prozi se je posvečala predvsem ljudem, njihovim ţivljenjskih zgodbam, navadam in razvadam. Večino proznih del je napisala pred drugo svetovno vojno. Pisateljsko pot je začela s krajšimi spisi in črticami, ki so bili objavljeni v dnevniku Jutro v letih od 1928 do 1930 ter v reviji Ţenski svet leta 1930. Leta 1931 je s povestjo Pohorska vigred, ki je bila objavljena v Jutru, pritegnila pozornost Vladimirja Levstika.73 Ta je o Prennerjevi zapisal: »Otrok tistega prelepega kota ob Pohorju in koroški meji, ki ga naši pripovedniki do nje niso nikoli odkrili« (Gabrič, Kekec in Rajšter 2000: 87).

Njeno delo je dobivalo izrazit značaj realističnega pripovedovanja. Leta 1929 je izdala roman Trojica, ki predstavlja pedagoško samoizpovedno povest iz dijaškega ţivljenja. V ospredju romana je iskanje lastne identitete v času dijaškega ţivljenja. Roman Mejniki ali kronika malega mesta je izhajal v ţenski reviji Ţenski svet v letih 1936 do 1938. V romanu opisuje ţivljenje v malem mestu na severnem delu Slovenije v času od leta 1870 do 1900. Povest Ţivljenje za hrbtom je izšla leta 1936. V ospredju povesti je malomeščanska druţba iz Slovenj Gradca. Rečemo lahko, da gre za novo variacijo na temo jare gospode.

72 Takratna Juridična fakulteta Univerze Kralja Aleksandra I. v Ljubljani. 73 LEVSTIK, Vladimir (Šmihel nad Mozirjem, 19. 1. 1886–25. 12. 1957, Celje), pisatelj, prevajalec.

- 104 -

20. decembra 1939 je postala članica Društva slovenskih knjiţevnikov. Ob koncu istega leta je izšla kriminalka Neznani storilec, ki predstavlja njeno najpomembnejše delo. V ospredju kriminalke je umor Lubečkine Ančke. O kriminalki je sama povedala: »Razumljivo je, da me zanima tudi človek kot zločinec. Plod tega zanimanja je moj kriminalni roman Neznani storilec, roman o dekletu, ki je bilo umorjeno, ker se je nekdo bal za svojo kariero. Skušala sem orisati ţive sile, ki človeka, čeprav ni rojen zločinec, dovedejo do zločina. Sicer pa menim, da rojenih zločincev, ki bi morili zaradi morenja samega, sploh ni. Zgodba poteka v malomeščanskem okolju in sem skušala orisati tudi vpliv takega okolja na zločinsko dejanje« (Gabrič, Kekec in Rajšter 2000: 111).

V letih pred drugo svetovno vojno in med vojno se je posvetila predvsem dramskim tekstom. Leta 1943 je bila v ljubljanski drami uprizorjena njena komedija Veliki moţ,74 v kateri je razkrila tedanjo literarno ozadje. Zaradi komedije je bila izključena iz Društva slovenskih knjiţevnikov, saj naj bi z njo prekršila kulturni molk. Članstvo za društvo je si je zopet pridobila leta 1975.

Leta 1947 je začela pisati libreto za opero Slovo od mladosti z naslovom Prešeren. Lotila se je tudi pisanja libreta za Levstikovega Martina Krpana, kjer je skušala izpostaviti konflikt med Krpanom, ki predstavlja ljudstvo, in Brdavsom, ki je prispodoba nasilja.

Zadnje uprizorjeno delo Prennerjeve je bila komedija Gordijski vozel, ki je edino delo, ki ga je Prennerjeva napisala po vojni. Komedija je bila uprizorjena v Šentjakobskem gledališču v sezoni 1972/73. V ospredju komedije je dogajanje v sodni dvorani, kjer poteka razveza zakona.

Kasneje se je ponovno posvetila prozi. Pričela je s pisanjem romana Dolga pot, ki je ostal nedokončan.

74 Prvoten naslov drame je bil Veliki sin domovine.

- 105 -

Po letu 1970 se ji je zdravstveno stanje poslabšalo. Zbolela je za rakom in bolezen je hitro napredovala. 18. septembra 1977 je umrla v bolnišnici v Ljubljani. Pokopana je na pokopališču v Starem trgu.

11.4 PUBLICISTI

11.4.1 Janko Kotnik

Janko Kotnik se je rodil 22. decembra 1885 v Dobrijah pri Ravnah na Koroškem. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in Celovcu, kjer je leta 1906 maturiral. V gimnazijskih časih je objavljal leposlovne prispevke in prevode iz ruščine, češčine in francoščine v celovškem Miru. V Pragi in Gradcu je študiral slavistiko in romanistiko, v Parizu in Lausanni pa romansko jezikoslovje. Leta 1922 je doktoriral na filozofski fakulteti v Gradcu. Po končanem študiju je do začetka prve svetovne vojne sluţboval kot profesor pripravnik na gimnaziji v Gorici in Banjaluki. V času prve svetovne vojne je bil v ruskem ujetništvu, kjer je kasneje kot jugoslovanski prostovoljec vstopil v srbsko in pozneje v Rdečo armado. Po vrnitvi iz Rusije je nekaj časa urejal časopis Mir in bil član jugoslovanske plebiscitne komisije na Koroškem. Od 1. januarja 1921 pa se je zaposlil na gimnaziji v Mariboru, kjer je poučeval vse do leta 1940. Leta 1948 je postal predavatelj za francoščino na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je bil leta 1956 imenovan tudi za znanstvenega sodelavca za francoski jezik in francosko knjiţevnost.

Med vojnama je objavljal različne kulturnozgodovinske spise v mariborskem Časopisu za zgodovino in narodopisje: leta 1929 Slovenski rokopis z Leš pri Prevaljah iz sredine 18. stoletja, leta 1932 Sprotuletna vijolica (dijaški list z mariborske gimnazije iz leta 1864) in drugo. Sestavil je tudi nekaj učbenikov in slovarjev (slovensko-francoski, slovensko-ruski, slovensko-angleški, slovensko- italijanski in slovensko-nemški). Popravil in dopolnil je tudi francosko-slovenski slovar Janka Pretnarja.75 Leta 1950 je o koroškem štekanju razpravljal v Ramovševem zborniku.

75 PRETNAR, Janko (Jesenice, 25. 12. 1880–30. 10. 1951, Ljubljana), jezikoslovec, leksikograf.

- 106 -

Upokojil se je leta 1961, vendar je še več let za tem honorarno predaval francosko knjiţevnost na fakulteti.

Umrl je 19. novembra 1975 v Ljubljani.

11.4.2 Franc Kotnik

Franc Kotnik, brat Janka Kotnika, se je rodil 20. novembra 1882 v Dobrijah pri Ravnah na Koroškem. Med leti 1894 in 1902 je obiskoval gimnazijo v Celovcu, leta 1903 pa se je vpisal na univerzo v Gradcu in začel študirati slavistiko. Z osemnajstimi leti je pričel pisati leposlovne in narodopisne članke v celovškem listu Mir pod psevdonimom Doberčan. Prve mesece študija se je posvetil koroškim ljudskim šegam, predvsem ţenitovanjskim. Zanimati se je začel predvsem za koroškega bukovnika, ljudskega prevajalca in pisatelja Andreja Šusterja-Drabosnjaka76 ter za pasijonske in druge igre. O Šusterju je napisal številne raziskave in objavil nekatere njegove rokopise. V letnem poročilu celovške gimnazije je Kotnik objavil povzetek svoje doktorske naloge, v kateri je prikazal delo glavnega slovenskega bukovnika. Kotnikovo poimenovanje »bukovnik« za pismenega kmeta, ki je prepisoval rokopise, prevajal knjige v svoje narečje in pisal samostojna dela za ljudstvo, je slovenska slovstvena zgodovina sprejela za vse pisatelje te vrste. Po zaključku študija se je leta 1908 zaposlil kot pripravnik na gimnaziji v Celovcu, kjer je kot profesor deloval do leta 1919. Istega leta je postal vodja novonastajajoče gimnazije in učiteljišča v Velikovcu. Od leta 1927 je bil šolski inšpektor v Mariboru in od leta 1929 inšpektor pri banovinski šolski upravi v Ljubljani, kjer je ostal do leta 1933, ko se je upokojil.

Kot prvi je priredil strokovno izdajo ljudske proze ter prvi pričel sistematično raziskovati slovensko ljudsko zdravilstvo. V prvi razpravi o zdravilstvu je zbral podatke in mnenja o načinih zdravljenja pri nas. Pripravil je tudi natančen pregled koroških in štajerskih ljudskih pesnikov in pevcev, rokopisnih pesmaric od 18. stoletja dalje ter prevajalcev in prepisovalcev nemških ljudskih knjig iz 18. in 19.

76 ŠUSTER-DRABOSNJAK, Andrej (Drabosinje, 6. 5. 1768–22. 12. 1825, Umbar), slovenski kmet, ljudski pesnik in bukovnik.

- 107 - stoletja. Pisal je tudi o ljudskih pesnikih, in sicer o sodobniku Blaţu Mavrelu s Strojne, Antonu Lesičniku ter o številnih drugih. Izrednega pomena je spis Pregled slovenskega narodopisja, v katerem se je Kotnik posvetil zanimanju za ljudsko ţivljenje Slovencev v zapisih protestantskih piscev v 16. stoletju, prikazal je Valvasorjevo delo, prispevke razsvetljencev ter predstavil ustvarjalce časopisov v 19. stoletju. Ljudskim pisateljem je namenil izčrpen pregled slovenskih verskih ljudskih iger in uprizoritev od 16. stoletja dalje. Napisal je zgodovino etnološkega dela na Slovenskem. Občestveni kulturi, kakor Kotnik sam poimenuje socialno in druţbeno področje ljudskega ţivljenja, je posvetil posebno pozornost. Leta 1908 je v Časopisu za zgodovino in narodopisje objavil Koroške narodopisne črtice (I. »Gnojvoza« ali »gnojvoţa« in II. »Steleraja«), kjer je predstavil do tedaj še nepoznane delovne šege ob reki Meţi. Pod istim skupnim naslovom je kasneje objavil še spis z naslovom III. Ţenitovanjske navade v Slovenjem Plajbergu, naslednje leto pa je zapisal še Teritev v Slovenjem Plajbergu. Po mnenju mnogih je ena izmed boljših Kotnikovih razprav razprava o ljudskih šegah z naslovom Presnec, ki podaja enajst izrazov za cvetnonedeljsko butaro na Slovenskem. V letih, ko je Kotnik objavljal svoje zadnje razprave, je uredil tudi izdajo svojih starejših spisov iz številnih časopisov v knjigi Slovenske starosvetnosti iz leta 1943, v kateri ljudem pribliţuje znanje o ljudski kulturi.

Umrl je 6. februarja 1955 v Celju. Pokopali so ga na Ravnah, kjer so pozneje, zaradi nove ceste, pokopališče odstranili.

11.4.3 Alojz Kuhar

Alojz Kuhar se je rodil 18. junija 1895 na Miheljem na Preškem Vrhu. Je prvi od Preţihovih fantov, ki je šel v svet. V šolskem letu 1906/07 je obiskoval gimnazijo v Celovcu, kjer je leta 1914 z odliko maturiral. Kasneje se je odločil za študij bogoslovja in bil 18. junija 1918 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je sluţboval v Črni na Koroškem, vendar se je zaradi bojev na Koroškem ţe maja leta 1919 umaknil v Ljubljano. Še istega leta je odpotoval v Pariz, kjer je študiral politične vede in časnikarstvo ter leta 1923 diplomiral. Za kratek čas se je vrnil v Jugoslavijo, nato pa študij nadaljeval na pravni fakulteti sorbonske univerze. Med leti 1925 in 1926 je odpotoval še v Nemčijo in Anglijo. Jeseni leta 1926 se je vrnil

- 108 - v Pariz, kjer je začel s študijem ekonomije in še istega leta doktoriral iz prava. Leta 1927 je pri jugoslovanskem poslaništvo v Parizu postal socialni referent za izseljence ter hkrati dopisnik Slovenca. V Parizu je ostal vse do leta 1930.

Po vrnitvi v Ljubljano je postal zunanjepolitični urednik Slovenca, s komentarji o zunanji politiki in z vprašanji slovenskega izseljenstva pa se je oglašal tudi na ljubljanskem radiu.

V času 2. svetovne vojne, 29. marca 1941, je Slovence prek radia še zadnjič pozval k spravi ter odpotoval v tujino. V Londonu je urednikoval pri jugoslovanski begunski vladi ter sodeloval v oddajah za Slovence na londonskem radiu. Zanj so bili usodni govori, v katerih je slovenske domobrance vabil naj se priključijo narodnoosvobodilni vojski. 19. januarja 1945 je kot jugoslovanski poslanik odstopil, saj ga je zaradi govorov veliko ljudi obsojalo. Po vojni je pretrgal vse stike s politiko ter se posvetil duhovniškemu poklicu. Postal je prvi izseljenski duhovnik v Angliji ter pričel s študijem zgodovine v Cambridgeu, ki ga je uspešno zaključil leta 1949. Leta 1950 je odpotoval v New York, kjer je zadnjih osem let vodil tiskovni urad za begunce iz Jugoslavije in z dr. Krekom urejal bilten Odbora.

Leta 1954 je še zadnjič pisal domačim, da bi starost rad preţivel pod Uršljo goro, vendar je kaj kmalu resno zbolel. Po govoru o pomenu samostojne drţave Srbov, Hrvatov in Slovencev, 26. oktobra 1958, ga je zadela kap. Tri dni pozneje, 29. oktobra 1958, je umrl v bolnišnici sv. Vincenta. Pokopan je na slovenskem pokopališču fare sv. Kriţa v obmorskem Bridgeportu, severno od New Yorka.

11.4.4 Avgust Kuhar

Avgust Kuhar se je rodil 23. avgusta 1906 na Preškem Vrhu. V Mariboru je najprej obiskoval humanistično gimnazijo ter kasneje prestopil na srednjo tehniško šolo v Ljubljani. Po diplomi na elektrotehniškem oddelku tehniške srednje šole je jeseni leta 1929 odšel v Francijo k bratu Alojzu, kjer se je naučil jezika in poskusil študirati. V tem času je postal inţenir staţist ter dokončal ţurnalistični tečaj, nato pa se je vrnil v domovino.

- 109 -

Prvo sluţbo je dobil v Ljubljani. Bil je tajnik in urednik Elektrotehniškega vestnika. Oktobra leta 1935 se je zaposlil v ţelezarni na Jesenicah, kjer je ostal petnajst let. Leta 1936 si je na študijskem potovanju po Avstriji, Češki, Poljski in Nemčiji pridobil bogate izkušnje s področja racionalizatorstva. Na Jesenicah je zasnoval jeseniški tehniški muzej ter strokovno knjiţico, ki jo je tudi vodil. Z bogatimi izkušnjami je leta 1951 prišle na Ravne na Koroškem, kjer se je dejavno vključil v razvoj domačega kraja. V ravenski ţelezarni je bil sekretar podjetja ter vodja higienske in varnostne sluţbe. Zasluge je imel tudi pri ustanavljanju tehniškega muzeja na Ravnah, ki je iz Delavskega muzeja prerasel v Koroški muzej. Veliko energije je vloţil tudi v pionirski deli Delovna varnost in Racionalizacija ter v urednikovanje Koroškega fuţinarja. Bil je eden izmed redkih v tistem času, ki se je zavedal, da je potrebno delovnemu človeku poleg materialnih dobrin ponuditi tudi duhovne.

Umrl je 17. decembra 1964 na Ravnah na Koroškem. Pokopan je v rodnih Kotljah ob cerkvi sv. Marjete, kjer so Kuharjevi našli zadnji skupni dom.

11.4.5 Jakob Soklič

Jakob Soklič se je rodil očetu Jakobu in materi Mariji, rojeni Mandelc, 7. maja 1893 na Bledu. Osnovno šolo je obiskoval na Bledu, škofijsko gimnazijo pa v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je leta 1914 maturiral. Kasneje je študiral bogoslovje v Gorici in Ljubljani, kjer je bil 10. junija 1917 posvečen za duhovnika. Novo mašo je imel na Bledu 17. junija 1917.

Prvo sluţbo je dobil v Hrušici pri Podgradu, kjer je deloval od leta 1918 do 1922. Kasneje je do leta 1924, ko je postal ţupnijski upravitelj pri sv. Petru v slovenski Istri, opravljal tudi sluţbo kaplana in kateheta na Škednju pri Trstu. Pri sv. Petru je sluţboval do leta 1928, ko so ga iz Istre pregnali Italijani. Naslednjo sluţbo je dobil v Vidmu pri Ptuju, kjer je začel zbirati starine. Leta 1933 je bil prestavljen za ţupnika v Slovenj Gradec, kjer je skrbel za dve cerkvi, ţupnijsko cerkev sv. Elizabete in špitalsko cerkev sv. Duha. Sokličeva zasluga je, da so v prvi dopolnili bogato opremo s sodobnimi umetninami, drugo pa so v njegovem času popolnoma obnovili.

- 110 -

Ţe zelo zgodaj se je začel zanimati za umetnostno zgodovino Slovenj Gradca, kulturnozgodovinske spomenike ter umetnostne doseţke in dokumente. Zbiral je tudi najrazličnejšo zgodovinsko in umetnostno gradivo. V Časopisu za zgodovino in narodoslovje iz leta 1935 in 1937 ter Zborniku za umetnostno zgodovino iz leta 1939 najdemo Sokličeve članke o slovenjegraških umetnikih, in sicer slikarjih Straussih, Mihaelu Skoblu in Matiji Knausu ter kiparjih Janezu Juriju Mersiju in Francu Bernekerju. Leta 1937 je odprl zbirko arheoloških, narodopisnih in umetnostnih predmetov, ki so jo poimenovali kot Sokličev muzej.

Leta 1941 so ga aretirali Nemci ter ga po treh mesecih pregnali na Hrvaško, od koder je pobegnil v Stično, kjer je vodil begunske duhovnike. Leta 1945 se je vrnil v Slovenj Gradec, kjer je poleg slovenjegraške ţupnije skrbel tudi preostale ţupnije v dekaniji.

Po vojni je napisal nekaj člankov, med drugimi leta 1952 in 1959 Iz starih časov, leta 1954 Od Rimljanov do Bernekerja in Huga Wolfa, leta 1959/60 Tri doline – lepe in zanimive, leta 1954 Kipar Franc Berneker ter leta 1955 Slikar Matija Knaus.

Umrl je 21. decembra 1972 v bolnišnici v Slovenj Gradcu.

11.4.6 Franc Sušnik

Franc Sušnik se je rodil očetu Štefanu in materi Josefi, rojeni Dobrovnik, 14. novembra 1899 na Prevaljah. Ljudsko šolo, ki je bila trdo nemška, je v letih od 1904 do 1910 obiskoval na Prevaljah, po šestem razredu pa se vpisal na celovško gimnazijo.

Franc Sušnik je v zbirki govorov in napisov na spominskih ploščah padlim za svobodo, ki so izšli pod naslovom In kaj so ljudje ko lesovi med drugimi opisal tudi ozračje na gimnaziji: »Po slovensko nismo smeli govoriti. Nam malim je bilo tako zabičano, da še na vlaku, ko smo se domov na počitnice vozili, vse do Sinče vasi nismo upali po slovensko govoriti … Pritisk pa je bil tak, da si niţješolci niti

- 111 - popoldan, ko so šli k slovenski uri, niso upali grede na cesti ali na gimnazijskem hodniku govoriti med seboj drugače ko pa nemško …« (Sušnik 1968; povz. po Sušnik 1994: 34).

Ob koncu šestega razreda, leta 1916, je bil kot vojni maturant vpoklican v vojsko, zaradi česar je maturitetno spričevalo dobil šele 28. junija 1918. Oktobra 1918. leta je vojsko zaradi bolezni predčasno zapustil ter konec vojne dočakal doma.

V Ljubljani in Zagrebu je študiral germanistiko in jugoslovansko knjiţevnost ter študij leta 1924 zaključil z disertacijo iz nemške knjiţevnosti. Ţe jeseni 1922 je začel poučevati slovenščino in nemščino na gimnaziji v Murski Soboti, od koder je bil premeščen v Beograd, kjer je poučeval samo eno leto. Leta 1925 je dobil sluţbo v Mariboru, kjer je deloval kot profesor, kulturni delavec in literarni zgodovinar.

Sušnikovi prvi literarni poskusi segajo ţe v gimnazijska leta. Dijaki, s Sušnikom na čelu, so kljub temu da je bila vzgoja na celovški gimnaziji trdo nemška, na skrivaj izdajali dijaški list Vzbudi se, Sloven!. Prva številka je izšla 9. oktobra 1915 z Aškerčevo pesmijo Mi vstajamo!. V vojnih letih so napisal številne črtice, ki so tematizirale tragiko vojne in poloţaj Koroških Slovencev. Le-te je objavljal v celovškem Miru v letih od 1915–1918. V letih od 1926 do 1928 je urejal mladinski list Naš dom ter leta 1924 Prekmurcem posvetil črtice, ki so izhajale v Slovanu leta 1924 ter leta 1929 izšle v knjigi Prekmurski profili. Sušnik je objavil vrsto leposlovnih podlistkov. Napisal je tudi številne črtice o Koroški, ki so bile zapisane v rahlo otoţnem tonu, ter Prevaljsko legendo, ki je bila objavljena leta 1933 v Slovencu.

V času druge svetovne vojne je doţivel številne grenke izkušnje, saj je bil večkrat zaprt. 25. januarja 1945 je bil poslan celo v koncentracijsko taborišče v Dachau, kjer se je znašel popolnoma na dnu.

Po koncu druge svetovne vojne je v ospredje prišlo predvsem njegovo kulturno delo. Vključil se je v prosveto in pomagal pri organizacije diferencialnih izpitov za vpis v gimnazije. Sproţil je pobudo za ustanovit gimnazije na Ravnah in 17.

- 112 - septembra 1945 ţe prevzel funkcijo ravnatelja novonastale gimnazije, ki jo je opravljal do 31. avgusta 1961. Na Sušnikovo pobudo je nastala tudi študijska knjiţnica na Ravnah, ki se od leta 1983 predstavlja pod imenom Koroška osrednja knjiţnica dr. Franca Sušnika. Ob študijski knjiţnici je uredil tudi številne druge knjiţnice v Meţiški dolini. Upokojitev je, kot ravnatelj študijske knjiţnice, dočakal 31. avgusta 1979.

Za svoje delo je previl številne nagrade in priznanja, med drugimi tudi Ţagarjevo nagrado za odlično pedagoško delo, prvo zlato plaketo Preţihovega Voranca, nagrado Občine Ravne na Koroškem, priznanje ob 10-letnici Preţihove bralne značke, spomenico prostovoljcu za osvoboditev Maribora in obrambo severnih mej Slovenije, Trubarjevo plaketo in Čopovo diplomo za bibliotekarsko dejavnost.

Umrl je 21. februarja 1980 in je pokopan na pokopališču Barbara v Zagradu pri Prevaljah.

- 113 -

12 SKLEPNE UGOTOVITVE

Koroška pokrajina leţi na severu Slovenije in meji na Republiko Avstrijo. Obsega tri doline, ki so jih izoblikovale reke Drava, Meţa in Mislinja, in sicer Dravsko, Meţiško in Mislinjsko. Predstavlja pokrajino z znamenito zgodovinsko preteklostjo, ki je skozi razvoj doţivljala številne spremembe, predvsem teritorialno razdelitev oziroma razdelitev upravnih enot v okviru zgodovinskih meja.

Prisotnost človeka v koroškem predalpskem prostoru dokazujejo arheološke najdbe iz starejše kamene dobe, medtem ko nadaljnja odkrita bivališča in predmeti iz obdobja od mlajše kamene do bakrene dobe govorijo o ţe ustaljeni naselitvi na območju Koroške. Ozemlje Koroške dobi pravi pomen z odkritjem in uporabo ţeleza, ki so ga na začetku uporabljali za izdelavo nakita, orodja in oroţja. V tem času se pojavijo tudi spremembe v poselitvi, saj so se ljudje pričeli naseljevati predvsem na odročne predele Koroške. Eno izmed takšnih področij je gradišče na Legnu pri Slovenj Gradcu, kjer se ob vznoţju pojavlja gomilno grobišče, ki ga uvrščamo med vodilna starejša ţeleznodobna najdišča v Sloveniji. Prav tako se grobišče nahaja nad Starim trgom, t. i. Puščava, kjer so bili odkriti grobovi iz pozne antike in zgodnjega srednjega veka. Po priključitvi Norika k rimskemu imperiju, kamor je sodila tudi Koroška, je najpomembnejšo rimsko naselbino predstavljal rimski Colatio, ki je nastal ob rimski cesti Celeia–Virunum. Rimsko grobišče se je raztezalo tudi ob vznoţju Barbarinega griča v Zagradu pri Prevaljah, kjer so konec 19. stoletja odkrili okoli 50 marmornatih kamnov, med katerimi izstopa Brančurnikov sarkofag.

Z nastankom in razvojem naselij se je razvila stavbna dediščina, v okviru katere so kot najstarejše stavbe predstavljene cerkve. Najstarejši sakralni spomeniki so se na Koroškem ohranili iz obdobja pokristjanjevanja Slovencev. Grobovi v notranjosti cerkve sv. Jurija na Legnu izvirajo iz prve polovice 9. stoletja in so edina priča prvih krščanskih skupnosti na področju nekdanje Velike Karantanije.

- 114 -

Na Koroškem se je skozi zgodovino ohranilo veliko sakralnih objektov, ki imajo bogato stavbo dediščino. Številne cerkve so bile skozi stoletja večkrat prezidane, zaradi česar je ponekod od prvotnih cerkva ostalo bolj malo. Podobno se je skozi stoletja zgodilo tudi z notranjo opremo cerkva.

Bogata je tudi grajska dediščina, ki je na Koroškem največji razcvet doţivela v času baroka. Eden izmed najpomembnejših in najlepših gradov je grad Ravne, kateremu so privlačno podobo z velikim parkom ob koncu 19. stoletju vtisnili grofje Thurni. Med mnogimi, ki so pomembno vplivali na pokrajino Dravske in Mislinjske doline, sta se zobu časa in drugi svetovni vojni izognila le slovenjegraška mestna graščina Rotenturn in dvorec Bukovje pri Dravogradu.

Poselitveni vzorec na Koroškem sestavljajo gručasto oblikovana naselja v dolinah in manjša naselja s številnimi samotnimi kmetijami na višje leţečih predelih. V preteklosti je bila v ospredju predvsem pritlična ali nadstropna stavba z veţo, ki je potekala po sredini hiše, ter ločenimi bivalnimi in kuhinjskimi prostori s shrambo. Hiše so bile večinoma zgrajene iz lesa ali v kombinaciji z lesom in kamnom.

Koroška predstavlja eno izmed pomembnejših industrijskih pokrajin, katere razvoj je bil vseskozi odvisen od številnih naravnih danosti. Vodna sila reke Drave, Meţe in Mislinje ter številni gozdni viri so omogočili hiter razvoj fuţinarstva in jeklarske industrije. Razvila se je tudi rudarska dejavnost, saj so bila v zgornjem delu Meţiške doline bogata nahajališča svinčeve rude, na Lešah pa so bile obseţne zaloge rjavega premoga.

Ţivljenje na Koroškem je v preteklosti poleg industrije zaznamovalo tudi kmetijsko. Kmetije so gospodarsko neodvisnost kazale s pridelovanjem številnih kultur. Na hribovskih kmetijah so gojili ajdo, rţ, ječmen, oljne rastline, lan in druge poljščine, ki so uspevale na višje leţečih predelih. Na kmetijah so ohranjali tradicijo starih kmečkih delovnih običajev, kot so steljeraja, gnojvoţa, teritev lanu in druge, ki so jih drugod ţe zdavnaj pozabili. Ena izmed pomembnejših dejavnosti na kmetijah je bila tudi kovaštvo. Kmetje so s svojim kovaškim znanjem poskrbeli za najenostavnejša kovaška opravila na kmetijah.

- 115 -

Na kulturno ţivljenje Koroške je v preteklosti vplivala geografska lega na območju sobivanja dveh narodov, v zadnjih desetletjih pa razvoj industrije in gospodarstva. Tako je tu razširjena muzejska, galerijska in zaloţniška dejavnost. V okviru muzejske dejavnosti se pojavita dva osrednja muzeja, Koroški pokrajinski muzej Slovenj Gradec in Koroški muzej Ravne na Koroškem, ki hranita bogato zgodovinsko gradivo. Galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec je v polstoletnem delovanju priredila več sto razstav, v okviru katerih so razstavljali domači ustvarjalci ter likovni umetniki z vsega sveta. Zaloţniška dejavnost se je pričela razvijati s priselitvijo Mohorjeve druţbe, ki predstavlja najstarejšo slovensko zaloţbo.

Koroški pokrajini dajejo ugled številni umetniki, med drugimi kiparji, slikarji, glasbeniki, pesniki, pisatelji in publicisti, ki so se na Koroškem rodili, delovali ali delujejo še danes.

- 116 -

13 LITERATURA

BERNEKER, Franc (avtorica besedila Špela Spanţel), 2001: Franc Berneker (1874–1932): monografska razstava, december 2001–februar 2002. Slovenj Gradec: Galerija likovnih umetnosti.

BOGATAJ, Janez, 1992: Sto srečanj z dediščino na Slovenskem. Ljubljana: Prešernova druţba.

BOGATAJ, Janez idr., 1993: Ljudska umetnost in obrti v Sloveniji. Ljubljana: Domus.

CURK, Joţe, 1985: Dravograd z okolico – Kulturni in naravni spomeniki Slovenije: Zbirka vodnikov, 148. Maribor: Obzorja.

CURK, Joţe, 1985: Ob osemstoletnici trga Dravograd. Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino. 33/1. 5–10.

CURK, Joţe, 1987: Ravne na Koroškem – Kulturni in naravni spomeniki Slovenije: Zbirka vodnikov, 149. Maribor: Obzorja.

CURK, Joţe, 1988: Grad Rotenturn in njegov pomen za Slovenj Gradec. Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino. 36/1–2. 72–74.

CURK, Joţe, 1995: Mislinjsko ozemlje – kulturna pokrajina. V: Slovenj Gradec in Mislinjska dolina I. Slovenj Gradec, Mislinja: Občina. 179–208.

DEU, Ţiva, 2009: Identiteta hiš na Koroškem. Slovenj Gradec: LAS MDD – zadruga za razvoj podeţelja z.b.o.

DJURA JELENKO, Saša, 1999: Arheologija koroške krajine: stalna razstava: Colatio: 90 let. Slovenj Gradec: Koroški pokrajinski muzej.

DJURA JELENKO, Saša, 2004: Dr. Hans Winkler in njegov prispevek k arheologiji Mislinjske doline. Slovenj Gradec: Koroški pokrajinski muzej.

DJURA JELENKO, Saša in VISOČNIK, Julijana, 2006: Kamni govorijo = Saxa loquuntur: rimski kamniti spomeniki na Koroškem. Slovenj Gradec: Koroški pokrajinski muzej.

- 117 -

DOLINŠEK, Maks, 1968: Tri doline v koroški zgodovini. V: 720 let Ravne na Koroškem. Ravne na Koroškem: Mestna konferenca SZDL. 56–101.

DRUŠKOVIČ, Drago, 1983: Preţihov Voranc. Ljubljana: Mladinska knjiga.

FICKO, Peter, 1965: Skupni ljudski delovni običaji/Skupni delovni običaji. V: Med Peco in Pohorjem I. Maribor: Zaloţba Obzorja. 147–170.

GABRIČ, Aleš, KEKEC, Polona in RAJŠTER, Brigita, 2000: Odvetnica in pisateljica Ljuba Prenner: pogumna, da je bila drugačna. Ljubljana: Nova revija (Zbirka Korenine).

GLAZER, Alenka, 1972: Franc Berneker o sebi (posebni odtis iz Koroškega fuţinarja). Ravne na Koroškem: Ţelezarna. 17–24.

GNAMUŠ, Gustav (avtor besedila Jure Mikuţ), 2000: Gustav Gnamuš. Ljubljana: Arkadija.

GRADIŠNIK, Aleksandra (ur.) idr., 2005: Dravograd: na stičišču poti. Dravograd: Občina Dravograd.

IFKO, Sonja (avtorica besedila) idr., 2007: Med ţelezom in kulturo: naša dediščina, naša pot. Ravne na Koroškem: Koroški pokrajinski muzej.

INZKO, Valentin idr., 1996: Druţba sv. Mohorja: Celovška, Celjska in Goriška Mohorjeva v slovenskem kulturnem prostoru: 1851–1995. Celje, Celovec, Gorica: Mohorjeva druţba.

JAKIČ, Ivan, 1995: Gradovi, graščine in dvorci na Slovenskem. Radovljica: Didakta.

JAKIČ, Ivan, 1997: Vsi slovenski gradovi: leksikon slovenske grajske zapuščine. Ljubljana: DZS.

JAKIČ, Ivan, 2001: Sto gradov na Slovenskem. Ljubljana: Prešernova druţba.

JAKOPIN, Franc, 1970: Janko Kotnik – petinosemdesetletnik. Jezik in slovstvo. 16/3. 70–71.

- 118 -

JANEŢIČ, Stanko (ur.), 1994: Franc Ksaver Meško (1874–1964): ob 120-letnici rojstva in 30-letnici smrti. Ormoţ: Občina.

JAVORNIK, Marjan (ur.), 1987: Enciklopedija Slovenije. 5. zvezek. Ljubljana: Mladinska knjiga.

JAVORNIK, Simona, 2002: Likovna dediščina cerkva Meţiške doline: katalog ob razstavi Koroškega muzeja Ravne na Koroškem. Ravne na Koroškem. Koroški muzej.

KERT, Joţko (ur.), 2009: Mohorjeva druţba na Prevaljah: 1919–1927: ob devetdeseti obletnici prihoda Mohorjeve iz Celovca na Prevalje. Prevalje: Kulturno društvo Mohorjan.

KLEMENČIČ, Matej, 1995: Tri poznogotske cerkve v Mislinjski dolini in konjiško-dobrloveška stavbarska delavnica.V: Koroški zbornik I. Ravne na Koroškem, Slovenj Gradec: Zgodovinsko društvo za Koroško. 37–47.

KLEMENČIČ, Matej, 1999: Srednjeveška sakralna arhitektura v Mislinjski dolini. V: Slovenj Gradec in Mislinjska dolina II. Slovenj Gradec, Mislinja: Občina. 119–137.

KOLAR, Marjan, 1965: Ţelezarstvo v treh dolinah/Ţelezarstvo na Koroškem. V: Med Peco in Pohorjem I. Maribor: Zaloţba Obzorja. 87–111.

KOLAR, Marjan (ur.), 1970: Ravensko jeklo: 1620–1970: ob 350-letnici izdala Ţelezarna Ravne. Ravne na Koroškem: Ţelezarna Ravne.

KOLAR, Marjan (avtor besedila), 1995: 375 let jeklarstva na Ravnah: 1620– 1995. Ravne na Koroškem. Slovenske ţelezarne.

KOMEL, Rok, 2007: Obrti na Slovenskem – Lectarstvo in svečarstvo. Gea, svet doma. 17/2. 22–25.

KONEČNIK, Tadeja (ur.), 2004: Koroška, to smo mi. Slovenj Gradec: Radio Alfa.

KOROŠKA GALERIJA LIKOVNIH UMETNOSTI SLOVENJ GRADEC (Elektronski vir, pridobljeno 31. 1. 2011 iz http://www.glu-sg.si/index.html).

- 119 -

KOROŠKI POKRAJINSKI MUZEJ (Elektronski vir, pridobljeno 31. 1. 2011 iz http://www.kpm.si/).

KOSELJ, Stane (ur.), 1997: Jakob Soklič: 1893–1972: zbornik ob 25. obletnici Sokličeve smrti. Slovenj Gradec: Ţupnijski urad svete Elizabete.

KOŠAN, Marko, 2001: Cerkev sv. Elizabete: 1251–2001: 750 let: zakladnica slovenjgraške preteklosti. Slovenj Gradec: Mestna občina Slovenj Gradec.

KOŠAN, Marko, 2002: Cerkev na Uršlji gori: ob štiristoletnici koroškega boţjepotnega hrama: 1602–2002. Slovenj Gradec: Mestna občina Slovenj Gradec, Koroški pokrajinski muzej.

KOŠAN, Marko (ur.), 2010: Novi uršljegorski kriţev pot. Slovenj Gradec: Rotary club.

KOTNIK-VERČKO, Majda (ur.), 1998: Dr. Franc Sušnik: (1898–1998): zbornik ob stoletnici rojstva. Ravne na Koroškem. Voranc.

KOTNIK-VERČKO, Majda, 2007: Luka Krámolc: 1892–1974: »brzen brumen viţar ljudskih pesmi«. Ravne na Koroškem: Koroška osrednja knjiţnica dr. Franca Sušnika.

KRIVOGRAD, Alojz, 1987: Ţelezarna Prevalje: 1835–1899. Ravne na Koroškem: Kulturna skupnost Ravne na Koroškem.

KRIVOGRAD, Alojz, 2001: Prispevek k poznavanju oglarjenja pri nekdanji Mislinjski ţelezarni. V: Koroški zbornik III. Ravne na Koroškem, Slovenj Gradec: Zgodovinsko društvo za Koroško. 5–29.

KRIVOGRAD, Alojz, ODER, Karla in VEČKO, Maksimiljan, 2004: Prispevki k zgodovini koroške krajine. Ravne na Koroškem: Koroški pokrajinski muzej, enota Ravne na Koroškem.

KURELAC, Svjetlana, 1997: Cerkev sv. Pankracija na Gradu nad Starim trgom. Slovenj Gradec: Mestna občina.

LAVRINŠEK PEPELNAK, Sonja, 2000: Joţe Leskovar in njegovo delo. Odsevanja – revija za leposlovje in kulturo. 39/40. 73.

- 120 -

LAZAR, Irena, 2005: Odlomki srednjeveškega stekla iz Slovenj Gradca. V: Koroški zbornik IV. Ravne na Koroškem, Slovenj Gradec: Zgodovinsko društvo za Koroško. 13–20.

LEBIČ, Lojze, 2000: Od blizu in daleč. Prevalje: Kulturno društvo Mohorjan.

LESKOVAR, Joţe, 1994: Hugo Wolf (1860–1903). V: Spomini na dom/Spomini na otroštvo Huga Wolfa. Ravne na Koroškem: Voranc. 37–40.

LODRANT, Stanko (ur.) idr., 1999: Sporočilo ugaslega plavţa. Ţelezarna Prevalje: 1835–1899. Ravne na Koroškem: Koroški muzej; Prevalje: Občina.

MEH, Anica, 2005: Je pušeljc narjen ... – narodopisni utrinki iz Mislinjske doline. Podgorje: samozaloţba.

MLINARIČ, Joţe, 1975: Gospoščina Puhenštanj pri Dravogradu do okoli leta 1600. Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino. 23/3. 153–160.

MLINARIČ, Joţe, 1986: Slovenjegraški meščanski špital. Maribor: Obzorja. 315– 326.

MLINARIČ, Joţe, 1995: Ţupnija sv. Pankracija pri Slovenj Gradcu do pridruţitve ljubljanski škofiji leta 1533. V: Slovenj Gradec in Mislinjska dolina I. Slovenj Gradec, Mislinja: Občina. 101–146.

MOHORIČ, Ivan, 1954: Industrializacija Meţiške doline. Maribor: Zaloţba Obzorja.

ODER, Karla, 1992: Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja: 20. stoletje. Občina Ravne na Koroškem. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

ODER, Karla (izbor in ureditev gradiva), 1995: Dr. Franc Kotnik: 1882–1955: razstava Koroškega muzeja in Koroške osrednje knjiţnice dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem. Ravne na Koroškem: Koroški muzej.

ODER, Karla (avtorica besedila) idr., 1999: Preţihova bajta: spominski muzej Preţihovega Voranca: 1979–1999. Ravne na Koroškem: Koroški muzej.

- 121 -

ODER, Karla (avtorica besedila) idr., 2000: Gospodarstvo in tehniška dediščina Koroške: razstavni katalog. Ravne na Koroškem: Koroški muzej.

ODER, Karla (avtorica besedila) idr., 2003: Koroški muzej Ravne na Koroškem: 1953-2003: 50 let. Ravne na Koroškem: Koroški muzej.

OSOJNIK, Miroslav, 2003: Bratje Kuhar – Preţihovi "pobi": Ivan Kuhar, Lovro Kuhar - Preţihov Voranc, Alojz Kuhar, Avgust Kuhar. Ravne na Koroškem: Koroški muzej.

PEČKO, Karel, 1992: Karel Pečko: monografija. Ljubljana: Mladinska knjiga, Koprodukcija.

PETRIČ, Franci, 2008: Slovenske boţje poti. Ljubljana: Druţina.

PLEŠIVČNIK, Drago, 1999: Prispevek k zgodovini bolnišnice Slovenj Gradec do l. 1900. V: Slovenj Gradec in Mislinjska dolina II. Slovenj Gradec, Mislinja: Občina. 181–196.

PLETERSKI, Andrej in BELAK, Mateja, 2002: Grobovi s Puščave nad Starim trgom pri Slovenj Gradcu. Arheološki vestnik. 53 (2002). 233–300.

PLOHL, Marjan, 2004: Franc Ksaver Meško. Odsevanja – revija za leposlovje in kulturo. 55/56. 8–10.

POTOČNIK, Joţe, 1999: Prispevek k zgodovini nekdanje ţelezarne v Mislinji. V: Slovenj Gradec in Mislinjska dolina II. Slovenj Gradec, Mislinja: Občina. 469– 503.

POTOČNIK, Joţe, 2001: Opis upravno-teritorialnih enot. V: Koroška pokrajina. Ravne na Koroškem: ČZP Voranc. 20–25.

POTOČNIK, Joţe, 2004: Poimenovanja po Mešku. Odsevanja – revija za leposlovje in kulturo. 55/56. 15–16.

RADOVANOVIČ, Sašo (avtor besedila) idr., 1999: Koroška: A–Ţ: priročnik za popotnika in poslovnega človeka. Murska Sobota: Pomurska zaloţba.

- 122 -

RAPUC, Brigita in HORVAT, Helena (avtorici razstave), 1997: Dr. Ljuba Prenner (1906–1977): ob 90. obletnici rojstva in 20. obletnici njene smrti. Slovenj Gradec: Koroški pokrajinski muzej, Zveza kulturnih organizacij.

SKUK, Johann, 1997: Zgodovina ţupnije Slovenj Gradec (2. del). V: Koroški zbornik II. Ravne na Koroškem, Slovenj Gradec: Zgodovinsko društvo za Koroško. 9–32.

SLOVENSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON (Elektronski vir, pridobljeno 2. 12. 2010 iz http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/sbl:sbl/VIEW/).

SMOLNIK, Marijan, 1992: Oris zgodovine Mohorjeve druţbe: ob stoštiridesetletnici. Celje: Mohorjeva druţba.

STANONIK, Tončka in BRENK, Lan (urednika zvezka), 2008: Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon. A–L. Ljubljana: Mladinska knjiga.

STANONIK, Tončka in BRENK, Lan (urednika zvezka), 2008: Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon. M–Ţ. Ljubljana: Mladinska knjiga.

STOPAR, Ivan, 1993: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Knjiga 4. Med Solčavskim in Kobanskim: občine Mozirje, Velenje, Slovenj Gradec, Ravne, Dravograd, Radlje, Maribor-Ruše. Ljubljana: Viharnik: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

STRMČNIK GULIČ, Meta, 1994: Legen. Sveti Jurij: zakladnica podatkov. Slovenj Gradec: Izvršni svet Skupščine Slovenj Gradec.

SUŠNIK, Tone (ur.) idr., 2001: Leše. Prevalje: Kulturno društvo Mohorjan; Celovec: Mohorjeva druţba.

SUŠNIK, Tone (avtor besedila), 1994: Ţivljenje in delo doktorja Franca Sušnika (1898–1980). Prevalje: Ars; Ravne na Koroškem: Galerija Grad.

TISNIKAR, Joţe, 1996: Joţe Tisnikar: risbe. Ljubljana. EWO.

URAN, Stanko, 1965: Rudarstvo Meţiške doline/Zgodovina rudarstva v Meţiški dolini. V: Med Peco in Pohorjem. Maribor: Zaloţba Obzorja. 49–86.

- 123 -

VEČKO, Maks (avtor besedila) idr., 1998: Ravne na Koroškem: 750 let prve pisne omembe: 1248–1998. Ravne na Koroškem: Občina Ravne, Prevalje.

VRIŠER, Sergej, 1973: Jakob Soklič. Časopis za zgodovino in narodopisje. 9 (XLIV)/1. 9–10.

VRIŠER, Sergej (besedilo in izbor gradiva), 1979: Baročni kipar Janez Jurij Mersi (razstava, september–oktober 1979). Slovenj Gradec: Umetnostni paviljon.

WOLF-STRAHSER, Modesta, 1994: Spomini na dom/Spomini na otroštvo Huga Wolfa. V: Spomini na dom/Spomini na otroštvo Huga Wolfa. Ravne na Koroškem: Voranc. 11–36.

ZADNIKAR, Marijan, 1966: Umetnostni spomeniki Slovenj Gradca – Kulturni in naravni spomeniki Slovenije: Zbirka vodnikov, 8. Ljubljana: Mladinska knjiga.

ZADNIKAR, Marjan, 1990: Cerkvena umetnost v prevaljski fari. V: Bodi pozdravljena Devica Marija: ob stoletnici nove cerkve na Fari: 1890–1990. Prevalje: Ţupnijski urad Device Marije na Jezeru. 61–94.

- 124 -