40 - letnica šole Frana Albrehta Osnovna šola Frana Albrehta Kamnik 1963-2003 Zbornik ob 40. obletnici dograditve nove šole 1 Osnovna šola Frana Albrehta Kamnik 1963 – 2003. Zbornik ob 40. obletnici dograditve nove šole. Izdajatelj in založnik: OŠ Frana Albrehta Kamnik, zanjo Emilija Gregorčič Uredniški odbor: Janez Bergant, Emilija Gregorčič, Zdravko Slevec, Olga Šmidovnik, Ivanka Učakar, Danica Zupin. Jezikovni pregled: Olga Šmidovnik Oblikovanje: Janez Bergant Izvedba, tisk: Artpro d. o. o. Kamnik, november 2003 Naklada: 800 izvodov Zahvaljujemo se vsem, ki ste nam pomagali zbirati gradivo, posredovali informacije ali slikovno gradivo, nam podarili del svojega časa in spominov ali kako drugače pripomoglli k izdaji zbornika. 2 40 - letnica šole Frana Albrehta 5 OB IZDAJI ZBORNIKA 7 FRAN ALBREHT 7 Življenjepis 8 Albreht -pesnik 9 Prozaist, kritik, prevajalec 10 Sodelovanje v društvih 11 SPREHOD SKOZI ZGODOVINO OSNOVNEGA ŠOLSTVA V KAMNIKU 11 Zasebno šolstvo v Kamniku 17 Državno šolstvo 18 Šola sredi travnika 23 SPOMINI, SPOMINI, … 23 Podružnična šola Mekinje 29 Podružnična šola Nevlje 31 Podružnična šola Tunjice 34 Podružnična šola Vranja Peč 38 Osnovna šola Frana Albrehta – bivši delavci 53 ŠOLA DANES 53 Zavedamo se sedanjosti in zremo v prihodnost 55 Šola na travniku v slikah 61 SEZNAMI 61 Seznam zaposlenih na OŠ FA od leta 1963 do 2003 65 Seznam učencev, ki so končali 8. razred na OŠ FA 3 40 - letnica šole Frana Albrehta 4 40-letnica šole Frana Albrehta Ob izdaji zbornika Leto 2003 je jubilejno leto za nas, učence in delavce OŠ Frana Albrehta. Ko se je šola gradila, sem bila sama še učenka neke druge osnovne šole nekje na Gorenjskem. Dobro pa se spominjam dogodkov od leta 1979 dalje, ko sem se z družino preselila v Kamnik, rojstni kraj mojih staršev, in s pono- som poučevala vrsto generacij -po mnenju učencev- najzahtevnejši pred- met, matematiko. Prepričana sem, da vsi, ki so obiskovali našo šolo, reče- jo, da ni bilo lahko, bilo pa je lepo. Vsi, ki smo danes zaposleni na šoli, se trudimo, da bi učencem nudili kar najboljše pogoje za učenje, druženje, da bi prav vsaka generacija, ki odhaja, dobila največjo mero znanja, da bi v nji vzbudili željo po pridobivanju novih spoznanj in jo dobro pripravili za nadaljnje šolanje. Ob rojstnem dnevu si običajno voščimo in zaželimo vse dobro in si kaj poda- rimo. Naše darilo ob obletnici je zbornik, ki je namenjen vsem. Vam, ki ste bili delavci šole, hvala, prav tako vsem učencem, saj brez vas ne bi bilo šole. Ob obletnici ne razmišljamo samo o tem, kaj je bilo, ampak predvsem o tem, kaj bo. Potreb je veliko, želja še več… Poskrbeli pa bomo, da se bomo v šoli poču- tili varno (v načrtu je statična prenova šole) in sprejemali nove izzive z optimizmom (devetletka zahteva poleg drugačne organizacije predvsem drugačne oblike in metode dela). Šolska stavba nam bo še kar nekaj let služila, potrebujemo pa prostor za šport in igro. To je naša obveza in skup- na naloga. Da bo naše bivanje prijetno, bomo uredili okolico šole in primer- no opremili učilnice. Vse to pa ne zadošča za enakopravno vključitev v EU in konkurenčnost na področju znanja. Potrebno je slediti razvoju, učenci morajo čimveč časa preživeti v prijetnem, zdravem in ustvarjalnem okolju. Vse lepo in dobro okoli nas pa izgubi svoj namen, če ob učencih ni kreativnega, avtonomne- ga in dobro usposobljenega učitelja. Vsem vam in nam še mnogo let v tej šolski stavbi! Emilija Gregorčič Ravnateljica osnovne šole 5 40 - letnica šole Frana Albrehta 6 40-letnica šole Frana Albrehta FRAN ALBREHT (1889 – 1963) Življenjepis Fran Albreht je kamniški rojak. Rodil se je 17. novembra 1889 v tedanji Svinjski, današnji Prešernovi ulici. Vinko, Francetov oče, se je doma na Šutni izučil ključavničarstva. Zaposlil se je v tedanji smodnišnici. Leta 1889, po poroki z Ivano Studen, se je naselil v njuni hiši v Svinjski ulici. France je bil prvi otrok iz tega očetovega zakona. Zgodnja otroška leta je preživel na očetovem domu. Ob potepanju po bistriškem produ in materini ljubezni je rasel v bistrega otroka. Materina smrt je globoko zarezala v njegovo otroštvo. Nadaljnje osnovnošolsko obdobje je preživel pri rejniški gospodinji na klancu nad Samčevim pre- dorom. Šolo je obiskoval od leta 1896 do 1901 v Kamniku in bil ves čas odličen učenec. Da so ga po končani osnovni šoli poslali v gimnazijo v Kranj, je treba upoštevati: bil je prvi sin, odlično se je učil, v Kranju je imel Fran Albreht stanovanje in oskrbo pri sorodnikih, starši so želeli, da bi postal gospod. Gimnazijo v Kranju je obiskoval od jeseni 1901 do pomladi 1908, ko je maturiral. Bil je srednje dober dijak, ki je v višjih razredih že znal tudi sam priti do zaslužka z inštrukcijami in honorarji za prve objave. Da ga je poez- ija zanimala že zelo zgodaj, kažejo objavljeni pesniški poizkusi iz nižjih gimnazijskih razredov. V višjih razredih pa so si dijaki osnovali svoj literarni klub z rokopisnim listom Cvet in sad. Poleg domače literature - France se je navduševal zlasti ob Levstiku - je prebiral še nemško in rusko. V zadnjih gimnazijskih letih je dobival knjige tudi iz Centralne biblioteke na Dunaju. Prvo Albrehtovo pesem je prinesel Slovan 1906. leta. Sedmošolec se je skril za psevdonimom Rusmir. Temu psevdonimu je ostal zvest, čeprav je kasne- je uporabljal še druge (Studen, Marko Studen, Fr. A., F. A.). Leto zatem se je oglasil še v Omladini in Domačem prijatelju, 1908. leta pa v Ljubljanskem Zvonu. Počitnice je redno preživljal doma v Kamniku, kjer je posebno kas- neje kot študent zelo rad sodeloval pri dramskih in drugih kulturnih prired- itvah kamniške Čitalnice. Radi ali neradi so se Francetovi starši morali sprijazniti z mislijo, da ne bo "gospod". Na Dunaju, kamor se je odpravil jeseni leta 1909, je Albreht študiral pravo do leta 1912. Bil je član in odbornik visokošolskega društva Slovenija, a se je z njim kmalu razšel zaradi ideološkopolitičnih razlogov. Študij in življenje na Dunaju mu je v glavnem omogočila dota, ki jo je v ta namen porabil. Honorarji so le malo pomenili. Leta 1912 je s študijem prekinil in odšel za domačega učitelja v Gorico. Tu je spoznal Gradnika in Tumo ter postal sodelavec Naših zapiskov, ki jih je urejal A. Dermota in v katerih je pogosto objavljal tudi Ivan Cankar. Iz Gorice ga je želja, vendar- le končati študij, prignala leta 1914 nazaj na Dunaj. Vojna, ki je tega leta izbruhnila, mu je prekrižala načrte. Leta 1915 je moral v vojsko. Služil je v Rojstna hiša Judenburgu, na Ptuju in na Dunaju. Takoj po končani vojni se je vrnil v 7 40-letnica šole Frana Albrehta Ljubljano, se znova vpisal na novoustanovljeno slovensko univerzo ter leta 1927 diplomiral na filozofski fakulteti. Leta 1919 je sklenil zakon z Vero Kesslerjevos in se za stalno naselil v Ljubljani. Služboval je kot tajnik medicinsko-teološke fakultete in nazadnje kot tajnik filozofske fakultete.V tem času je opravljal še celo vrsto funkcij v našem družbenem, zlasti pa v kulturnem življenju: bil je urednik Svobode od 1919 do 1920 in Ljubljanskega Zvona od 1922 do 1932, podpredsednik Pen-kluba, lektor Založbe Hram, pomagal je osnovati revijo Sodobnost, bil je predsednik Knjižne zadruge itd. Udeleževal se je vseh večjih in pomemb- nejših slovenskih literarnih, gledaliških in drugih kulturnih manifestacij, bil mnogokrat njihov vodja in pobudnik. Z vsem svojim delom je služil napredni slovenski pisani besedi in razvoju naše gledališke umetnosti. Okupacijo in osvobodilno gibanje je dočakal v Ljubljani in razumljivo je, da je moral 1942 v zapor ter potem leta 1944 v internacijo v Dachau. Istočasno je bila v internaciji v Rawensbrücku njegova žena Vera. Po osvoboditvi sta se oba vrnila v Ljubljano. Rdeča hiša na Poljanski 15 je bila njun dom. Albreht je postal načelnik oddelka za kulturo in umetnost v Ljubljani, potem pa predsednik slovenske prestolnice. To visoko funkcijo je opravljal Vera Albreht, rojena Kessler vse do upokojitve leta 1948. Po vrnitvi iz internacije se je z vso vnemo ponovno lotil svojega literarnega dela, ustanovil je Društvo prevajalcev Slovenije in bil njegov predsednik, postal je podpredsednik Zveze prevajal- cev Jugoslavije in kasneje njen predsednik. Izdal je vrsto odličnih prevodov iz tujih literatur, po naših in drugih listih in časopisih so bile raztresene številne njegove kritike in ocene našega gledališkega ustvarjanja in drugih kulturnih dejavnosti, mnogi članki in razprave. Leta 1960, nekaj mesecev po dopolnjenem 70. letu, je za svoje življenjsko delo prejel najvišje državno priznanje za umetniške dosežke: Prešernovo nagrado. Njegova življenjska pot se je zaključila tri leta kasneje, 11. febru- arja 1963 v Ljubljani, kjer je tudi pokopan. Albreht-pesnik Izostren pogled na svet okoli sebe in globoko dojemanje socialnih, nacionalnopolitičnih in kulturnih razmer se najbolj intimno izraža v Albrehtovi poeziji. Z njo je stopil na slovenski Parnas in poeziji je ostal zvest vse do konca svojega ustvarjanja. Albrehtovi pesniški začetki segajo v gimnazijska leta. Kot smo že omenili, je leta 1906 v Slovanu pod psevdon- imom Rusmir objavil svojo prvo pesem. V eno od osrednjih literarnih revij, Ljubljanski Zvon, pa je prišel 1908. leta s pesmijo Vesoljstva utrinek. S svo- jimi pesmimi se je vedno bolj pogosto oglašal, tako da je do leta 1917, še v času prve svetovne vojne, pripravil za izid svojo pesniško zbirko Mysteria dolorosa. Pesmi je sam razdelil v tri skupine: Iskanja in spoznanja z razmišljujočo, osebno izpovedno liriko, Iz labirinta ljubezni z ljubezensko in Inferno naših dni z družbeno angažirano liriko. Njegova socialna lirika pomeni glede na kasnejšo socialno poezijo dva- jsetih in tridesetih let v naši literaturi začetek novega načina obravnavan- Ulica starega mesta 8 40-letnica šole Frana Albrehta ja in reševanja delavskega vprašanja v poeziji. Rušenje starega sveta, ki se kaže v pesmih zlasti v izrazu in obliki, kaže, kako globoko prežet z napred- nimi idejami je bil pesnik.