UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Športna rekreacija

POREČJE LJUBLJANICE KOT ŠPORTNI OBJEKT

DIPLOMSKO DELO

MENTOR prof. dr. Stojan Burnik, prof. šp. vzg. RECEZENT Avtor dela doc. dr. Blaž Jereb, prof. šp. vzg. GREGOR BROVINSKY KONZULTANT Andrej Jelenc, prof. šp. vzg.

Ljubljana, 2016

Ključne besede: Ljubljanica, vodni športi, kajakaštvo, ureditev POREČJE LJUBLJANICE KOT ŠPORTNI OBJEKT Gregor Brovinsky IZVLEČEK Porečje Ljubljanice nosi bogato naravno in zgodovinsko vrednost in je tako potencial, ki k sebi vabi ljudi z različnimi željami in potrebami. Uporaba vodnih poti in vodne športne aktivnosti imajo v tem prostoru že dolgoletno tradicijo, a smiselne ureditve celotnega področja do sedaj še ni bilo. Večina športnih dejavnosti je bila do sedaj tekmovalno usmerjenih in je imela večinoma lokalen značaj, skoncentriran na Mestno občino Ljubljana. V zadnjih letih je opaziti porast zanimanja za vodne športe tudi v rekreativnem in šolskem športu. Večina športa se odvija na reki Ljubljanici, kljub temu je za vodne športe primernih še nekaj njenih pritokov. Področje barjanskega dela Ljubljanice je danes strogo varovano z naravovarstvenega in zgodovinskega vidika in Ljubljanica predstavlja naravno vrednoto državnega pomena. Do vstopa v mesto Ljubljana reka nudi bogato naravno pestrost, v mestnem delu je z nje mogoče opazovati urejeno urbano okolje. V centru mesta Ljubljana je reka manj dostopna in za zapornicami na reki je njen potencial neizkoriščen. V diplomskem delu bo predstavljena ureditev porečja v skladu z potenciali, ki jih reke nudijo in z ureditvijo v smeri trajnostne uporabe okolja. Izmed športnih disciplin, ki se ali so se odvijale na Ljubljanici v preteklosti, kaže da je kajakaštvo tista oblika premikanja, ki ima najdaljšo tradicijo in je za porečje najbolj primerna. Znotraj kajakaštva so predstavljene možnosti razvoja v različnih vidikih športa. Key words: Ljubljanica, water sports, canoeing, urban planning RIVER BASIN OF LJUBLJANICA AS A SPORTS CENTER Gregor Brovinsky Abstract The river basin of the Ljubljanica River holds rich natural and historic value. This value invites people with different needs and wants. The waterways were used here since prehistoric time and water sports are present in this area with long tradition, but there was no specific arrangement for the whole area. Sport activities were mostly competition oriented and were done locally concentrated in Municipality of Ljubljana. In the last few years, one can see that more people are interested in water sport activities as well as recreational and school sports. Today, water sports mostly take place on the Ljubljanica River, however, other rivers in basin are appropriate too. The area of Ljubljanica marshes is strictly protected as a natural and cultural environment and Ljubljanica itself is a natural value on the national level. All the way until Ljubljanica enters the city of Ljubljana, River offers great biodiversity. In the city, there is another urban aspect of Ljubljanica River. The River is less accessible in the urban area of the Municipality of Ljubljana and, behind the dams that regulate the water in the city, its potential is not realized.

This thesis will present the urban planning around the Ljubljanica River basin. This development process will be based on the potential that rivers have to offer. At the same time, long-term aspect of environmental use will be considered. From water sport disciplines that have been done on Ljubljanica river in the past it seems that canoeing has the longest tradition and is most appropriate for this area. With canoeing there will be presented possibilities for development of Ljubljanica basin as a sports center in all aspects of sport. KAZALO KAZALO...... 6 1. UVOD...... 8 1.1. Zgodovina plovbe...... 8 1.2. Stanje porečja Ljubljanice danes...... 10 1.3. Značilnosti rek in njihove danosti...... 13 1.3.1. Ljubljanica...... 14 1.3.2. Gradaščica...... 18 1.3.3. Iščica...... 20 1.3.4. Iška...... 21 1.4. Prostorski načrti za razvoj potenciala porečja Ljubljanice...... 22 1.4.1. Občina Vrhnika...... 22 1.4.2. Občina Borovnica...... 23 1.4.3. Občina Brezovica...... 24 1.4.4. Mestna občina Ljubljana...... 25 1.5. Vzpostavljanje plovnega režima v porečju Ljubljanice...... 29 1.6. Prednostni vodni športi v porečju Ljubljanice...... 30 1.7. Namen in cilji...... 39 2. METODE DELA...... 40 3. RAZPRAVA...... 41 3.1. Vpliv vodnih športov na okolje...... 41 3.2. Ukrepi za zmanjšanje vplivov vodnih športov na okolje...... 42 3.3. Šport v porečju Ljubljanice do sedaj...... 42 3.3.1. Vrhunski šport in tekmovanja...... 42 3.3.2. Šolski šport...... 44 3.3.3. Rekreacija in športni turizem...... 45 3.3.4. Šport oseb z posebnimi potrebami...... 45 3.4. Možnosti razvoja športa na porečju Ljubljanice...... 46 3.4.1 Vrhunski šport...... 46 3.4.2. Šolski šport...... 48 3.4.3 Rekreacija in športni turizem...... 48 3.4.4. Šport oseb z posebnimi potrebami...... 49 3.5. Osnovanje športnega objekta in umestitev dejavnosti v prostor porečja Ljubljanice...... 50 3.5.1. Umestitev športnega objekta v prostor...... 50 3.5.2. Ureditev športnega objekta v porečju Ljubljanice...... 54 3.5.2.1. Prva faza...... 54 3.5.2.2. Druga faza...... 62 3.5.2.3. Tretja faza...... 67 3.6. Glavne dejavnosti športnega objekta porečja Ljubljanice...... 69 3.6.1. Tečaj kajakaštva...... 70 3.6.2. Redna vadba...... 71 3.6.3. Vrhunski šport...... 71 3.6.4. Šolski šport...... 72 3.6.5. Izleti na Ljubljanici in Ljubljanskem barju...... 72 3.7. Nove panoge kajakaštva na Ljubljanici...... 74 3.7.1. Dragon boat...... 74 3.7.2. Kajak Polo...... 74 3.7.3. Skoki s kajaki za prosti slog...... 75 3.7.4. Parakajak...... 75 3.8. Povezava dejavnosti v prostoru...... 76 4. SKLEP...... 78 5. VIRI...... 79 1. UVOD Slovenija je v kajakaških zemljevidih označena in priljubljena destinacija. Glavno vlogo igra reka Soča, na kateri se zgolj v enem lepem poletnem dnevu, ko je vodostaj skoraj na ekološkem minimumu, s kajakom po reki zapelje preko dvesto ljudi mimo enega samega vstopno/izstopnega mesta. Soča je poleti in predvsem ob vikendih precej obremenjena (Golja, 2012). Isto pa ne velja za ostale slovenske reke. Na rekah Sava, Savinja, Krka in Kolpa se vrstijo ponudniki športne rekreacije in turizma, vendar niso tako obiskane kot je reka Soča. Od naštetih rek se razlikuje reka Ljubljanica. S svojim počasnim tokom in neokrnjeno naravo kliče drugačne goste. Čeprav je reka lena, ponuja sama, kot tudi njena okolica, odlične pogoje za razvoj športa, rekreacije in turizma. Narava sama po sebi privablja ljudi, da se odločijo za šport na odprtem.

Ljubljanica je reka z dolgo tradicijo plovbe, ki sega v pradavnino. Namen vodnih poti za ljudi, ki so živeli ob reki, pa se je v teku časa bistveno spremenila. Nekoč je predstavljala vir preživetja in premikanja po teritoriju, še pred kratkim je bila reka zaradi onesnaženja povsem nezanimiva, danes je, zaradi ukrepov varovanja tega ekološko pomembnega okolja, spet čista, kar na njene bregove in na samo vodo vabi željne športne aktivnosti in sprostitve. Ljubljanica, vključno z Ljubljanskim barjem, je živ organizem, ki gosti številne vrste živali in rastlin. Na področju so številne naravne in kulturne znamenitosti, ki so vredne ogleda. Reka se torej ponuja vsem, ki si želijo novih doživetij. Ob pričakovanju naraščajočega obiska rek v porečju Ljubljanice, je potrebno in smiselno načrtovati trajnostno smer razvoja, ki bo omogočala ohranjanje tega zaščitenega okolja, tako da se spoštuje dinamično ravnovesje kompleksnega ekosistema Ljubljanice in njenega porečja.

1.1. Zgodovina plovbe Za pridobivanje podatkov o zgodovini reke Ljubljanice, sem se sestal z muzejskim arheologom iz Mestnega muzeja Ljubljana, Martinom Horvatom, ki mi je o reki povedal naslednje. V prazgodovini je bila reka Ljubljanica in prav tako celotno poplavno območje, za ljudi prvotna izbira za premikanje, saj ni bilo urejenih cest in je bila plovba hitrejša kot pa pešačenje po zaraščenih površinah. Predstavljala je pot za prevažanje in dostop do lokacij namenjenih za lov. Najstarejša odkritja, v skladu arheološkimi najdbami, so koliščarske naselbine iz časa, ko je bilo na področju barja močvirje, deloma še jezero.

Do danes so zabeležili 40 naselbin večinoma iz 4. in 3. tisočletja pred našim štetjem. Najstarejše najdeno kolišče na Ljubljanskem barju je Resnikov prekop in ugotovljen konec poselitve tega kolišča je okoli leta 4600 pred našim štetjem, kar ga uvršča v mlajšo kameno dobo. Bolj intenzivna poselitev barja je bila v 4. tisočletju pred našim štetjem in najdenih je bilo več kolišč, ne samo na Ljubljanskem barju. Tudi drugod po Evropi je iz tega obdobja najdenih nekaj ostankov koliščarskih naselbin. Iz tega obdobja se je ob naselbinah ohranilo tudi nekaj pomembnih predmetov in ti predmeti orisujejo življenje na barju. Na Hočevarici pri Verdu je bil ob izkopavanjih najden okoli 5600 let star lok. Lok je bil izdelan iz tise in je do danes ohranil prožnost. Podoben je drugim prazgodovinskim lokom najdenim drugod po Evropi. Še bolj zanimivo je najdišče Stare gmajne, kjer so poleg kolišč izkopali malce mlajši lok. Iz istega arheološkega najdišča je najbolj odmevna najdba trenutno najstarejšega ohranjenega kolesa na svetu. Raziskave kažejo, da je kolo vrhunski tehniški izdelek, a v kontekstu diplomske naloge je nedvomno bolj pomembna najdba drevakov. Dva hrastova drevaka sta bila najdena v isti naselbini kot kolo. Gre z razmeroma dobro ohranjena drevaka s prečno ojačitvijo. Ojačitev je hkrati prekat preko katerega voda ne more in pomaga ribiču ohraniti suhe noge, medtem ko v čoln nalaga ribe. Starost je ocenjena na 5150 let za enega in 5120

8 let za drugi drevak, ker še ne razpolagamo z ustreznimi metodami konzervacije sta zakopana na mestu najdbe (Čufar in Velušček, 2012).

Prebivalci v Ljubljanski kotlini so dodobra izkoriščali Ljubljanico in drugo vodno površino in se v celoti prilagodili življenju ob, oziroma na vodi. Za tovrstno prilagoditev vodnemu okolju je bilo ključno, da so kolišča gradili na takšnih lokacijah, da so bila naselja dobro zavarovana pred živalmi in so hkrati omogočala hiter vstop na vodo in izrabo vodnih poti. Sklepamo, da so čolne so uporabljali kot mi danes avtomobile in jih privezovali pred svojimi bivališči. Muzejski arheolog Martin Horvat pravi, da so prvi naseljenci uporabljali vodne poti za prevažanje oseb in stvari, okoriščali so se z ribolovom, po vodi so prišli tudi do lovišč na kopnem in nenazadnje so na in ob vodi trgovali s tistim kar so ujeli in s predmeti, ki so jih izdelovali. S tem povezujejo hitro rastoča naselja po Ljubljanskem barju, saj jim je voda prinašala veliko dobrin. Iz tega obdobja so se ohranila tudi prva plovila v obliki drevakov. Tak način gradnje čolnov se je ohranil vse do prihoda Rimljanov.

Ko se zgodovina koliščarjev zaključuje, Ljubljanica dobiva nov pomen. V času od okoli leta 1800 pred našim štetjem do 1. stoletja našega štetja, se je na grajskem griču in na območju današnjih Prul pojavila velika naselbina. Naselje se je postopoma preselilo na kopno, na vzpetino, kar je predstavljalo za takratno prebivalstvo tudi lažje branjenje tega pred vdori tujih plemen. Z griča se naselje spušča po pobočju do bregov reke. V zgoraj omenjenem časovnem obdobju predstavlja Ljubljanica, poleg rečne poti, še eno zanimivo vlogo. Reka je postala ločnica med živim in mrtvim prebivalstvom. Na desnem bregu so ljudje živeli, zaščiteni, na vzpenjajočem se pobočju, levi breg Ljubljanice pa so določili za pokopavanje preminule populacije. Prazgodovinske grobove so odkrili v kleti pod Mestnim muzejem Ljubljana, prav tako pred SAZU-jem in med nedavno preureditvijo Kongresnega trga so tudi pod tem našli gomile. Levi breg je torej prekrivalo grobišče, desni breg pa živeče naselje; brodnik je mrtve čez Ljubljanico prevažal v posmrtno življenje. Ljubljanica iz tega zgodovinskega obdobja je za arheologe še posebej zanimiva. V reki so, zgoščene na nekaterih mestih, našli izvrstne predmete, med temi so celo unikati. Odlično ohranjeni bronastodobni meči, bodala, sekire in ostali predmeti, ki so bili najdeni v Ljubljanici nakazujejo na to, da je reka predstavljala neke vrste kultno mesto. Zgodovinarji domnevajo, da so v prazgodovini te predmete darovali rečnemu božanstvu. Kljub temu, da uvrščamo te najdbe v prazgodovinsko dobo, je prvi zapis tega božanstva šele iz rimskih časov. Staroselsko verovanje se je z latinskimi besedami ohranilo z imenom boginje Aequrna. Večjo količino predmetov so arheologi našli tudi v reki Bistri. Nasprotno pa, v reki Iščici, najdb ni opaziti; sklepamo lahko, da je to posledica prenosa predmetov v Ljubljanico ob večjih vodostajih. Gibanje predmetov v vodi je sicer zelo težko predvideti, a obstajajo lokacije, kjer se predmeti pojavljajo v večjem številu. Na teh mestih je stala tudi specifična arhitektura, nekakšni podesti, od koder so predmete darovali v Ljubljanico. Mirni tok Ljubljanice ni torej vplival le na gosto poseljenost njenih bregov, temveč je ohranjal v odličnem stanju tudi neprecenljive arheološke najdbe, ki se niso dodatno poškodovale tudi zaradi majhnega prenosa materiala Ljubljanice.

V rimskih časih se je promet po reki spremenil, prav tako obstajajo tudi prvi dokazi spreminjanja reke same. Zelo aktiven naj bi takrat bil promet na relaciji Vrhnika (Nauportus) – Ljubljana (Emona). Za transport tovora so uporabljali velike ladje. Tudi drevaki so se še ohranili na reki, uporabljali so jih ljudje za osebne potrebe. Rimljani so velike ladje uporabljali za različne tovore, med drugim so tovorili kamen iz podpeškega kamnoloma, ki je služil za gradnjo mest. Pred kratkim so odkrili okoli 12 metrov dolgo rimsko ladjo na barju. Prva ladja je, jeseni leta 1890 na vrhu brežine pri Lipah, pogledala iz ilovice. Opazili so rebra očitno velike ladje in od takrat so arheologi zabeležili več takih najdb. Za olajšan transport s temi ladjami so si Rimljani reko prikrojili v svojo korist. Pri Podpeči so vidni začetki reguliranja struge Ljubljanice, ki jih umeščajo v rimski čas. Tam

9 so strugo reke preusmerili bližje kamnolomu, drugje naj bi jo na nekaterih mestih poglabljali. Ob reki so postavili prva pristanišča. V času Emone so na mestu pristanišča našli kar nekaj amfor in drugih predmetov, ki nakazujejo da je promet med današnjo Vrhniko in Ljubljano v glavnem tekel po vodi. Sklepa se, da so Rimljani postavili temelje za vodni promet. Rimljani so torej regulirali vodne poti zato, da so jih lažje uporabljali in vzpostavili glavne trase ter postojanke, ki so bile v rabi do zatona čolnarstva. Do rimskih časov je bil promet po reki večinoma lokalnega značaja.

Od 15. stoletja dalje je bila v Ljubljani celo carinarnica. Blago ki je prišlo v Ljubljano in tisto, ki je šlo iz nje, je bilo ocarinjeno. Imeli so skladišča, priveze, obstajalo je celo združenje pristaniških delavcev, ki je zagotavljalo, da je promet normalno tekel. Imeli so tudi svojo gostilno, ki se je imenovala Pri Zlati Ladjici. Stala je nasprotnem bregu današnje Zoisove hiše, gorvodno od današnjega Karlovškega mostu. Pred gostilno je bilo pristanišče, dolvodno carinarnica in še nižje most čez Ljubljanico. Takratna infrastruktura kaže na to, kako pomemben je bil vodni promet. Vse do industrijske revolucije je Ljubljanica igrala pomembno prometno vlogo. Razvoj železniških povezav je narekoval zaton rečnemu prometu; dokončni pečat je zadala regulacija reke. Pristanišče je postalo sprehajališče in dostop do reke je postal onemogočen. Z betonskim koritom se je nekdaj razlita reka z lahko dostopnimi položnimi bregovi, spremenila v reko nedostopno za čolnarje. Tudi potres je povzročil, da se je dobršen del Ljubljane preoblikoval, porušil ali spremenil, vključno s čolnarsko gostilno, kjer so kasneje postavili Karlovški most. Arhitekti, med katerimi je bil tudi Plečnik, so Ljubljano preuredili času in trenutnim idejam primerno. S tem pa so izrinili čolnarjenje iz Ljubljane.

Ljubljanica je skozi različna zgodovinska obdobja predstavljala pomembno transportno pot za človeka. Plovba se je izvajala do 70-ih let prejšnjega stoletja, ko so tedanje oblasti na reki uvedle stroge omejitve. Od takrat naprej se reki ni posvečalo posebne pozornosti. Brezbrižnost je, na reki in njenem širšem območju, privedla do hude degradacije okolja. V 90-ih letih, ko je okoljska ozaveščenost naraščala, so se za reko začeli uveljavljati pomembni domači in mednarodni mehanizmi varovanja, med pomembnejšimi je vključitev v okoljski evropski program Natura 2000 (leta 2004) in kasneje leta 2008 tudi ustanovitev Krajinskega parka Ljubljansko barje. Prepoved plovbe se je tako v preteklosti izkazala za nesmotrn ukrep, ki je botroval neurejenemu razvoju in stihijskim razmeram plovbe ter zatečenemu stanju reke; nasprotno pa je dovoljevanje plovbe na ljubljanskem delu reke (v letu 2000) pomenilo začetek urejanja razmer na vodi ter uspešen model sodelovanja plovbe, turizma in upravljanja z vodnim območjem. Interes za razvoj plovbe se vse od takrat konstantno viša (Lebar, 2009). V zadnjem času je voda pokazala svojo čistilno moč in se spet ponovno približuje ljudem in oni njej. S približevanjem sprehajalnih poti vodi in ureditvijo privezov za turistične ladje postaja reka spet dostopnejša in zanimivejša.

1.2. Stanje porečja Ljubljanice danes Predmet diplomskega dela je Ljubljanica z njenimi pritoki, od izvirov v okolici Vrhnike do izliva v Savo. V tem in naslednjem podpoglavju je najprej širši opis celotnega ljubljanskega vodotoka strnjen na tiste reke na katerih se lahko izvaja vodne športe.

Celotno območje obravnave leži znotraj krajinske enote Ljubljansko-Kamniške kotline, ki spada v krajine Predalpske regije. Večji del območja od Vrhnike do južne ljubljanske obvoznice se prekriva s krajinsko podenoto Ljubljansko barje z obrobjem in preostali del s krajinsko podenoto Ljubljana z Ljubljanskim poljem. Celotno enoto opredeljuje raven relief, rob kotline in površinski pokrov. Ravnina Ljubljansko-Kamniške kotline je nastala zaradi nasipavanja treh rek: Save, Kamniške Bistrice in Ljubljanice ter njihovih pritokov (Žerdin, Pavlovič in Trnovšek, 2012).

10 Ljubljansko barje je 120 km² velika ravnina, leži v kotlini, ki je odprta proti severu na Ljubljansko polje. Okrog in okrog se dviguje hribovje, na jugu je najvišji Krim, ki sega preko 1000 m nadmorske višine. Nenavadno kontrastno je videti v sredini ravnina, na robovih pa hribovje, ki se ponekod strmo dviga v višino. Kamnine na obrobju Ljubljanskega barja in sedimenti s katerimi je barje zasuto nam povedo zakaj je temu tako. Najstarejše kamnine na Ljubljanskem barju tvorijo njegovo severozahodno in vzhodno obrobje. Te kamnine so nastale v starem zemeljskem veku, natančneje v karbonski in permski dobi, ki predstavljata njegov najmlajši del. Na območju Ljubljanskega gradu in Bizovika so bili v teh kamninah najdeni zanimivi rastlinski ostanki praprotnic. Te kamnine so nastale v močvirnem okolju, kjer so se med seboj prepletali reke, potoki in močvirja v katerih je zastajala voda. Največji del kamnin na obrobju barja predstavljajo kamnine srednjega zemeljskega veka, predvsem triasa in jure, bolj v zaledju so tudi kredne kamnine. Skladovnica triasnih kamnin je zelo pestra. V spodnjem delu se nahajajo tako klastične kamnine med katerimi nastopajo peščenjak, meljevci, muljevci in glinovci, kot tudi karbonatne kamnine. Bolj kot napredujemo v času proti sedanjosti, večji delež kamnin tvorijo karbonati. Tako v zgodnjem delu triasa zasledimo le še dolomitne kamnine, ki se nadaljujejo v jurske kamnine. Najznamenitejše jurske kamnine Ljubljanskega barja se nahajajo na območju Podpeči, kjer so vsaj od Rimskih časov naprej izkoriščali »Podpeški apnenec«, cenil ga je tudi mojster Plečnik in ga lepo vključil v svoje arhitekturne mojstrovine. To je kamnina, ki je polna podolgovatih prekristaljenih belih školjk, ki ji dajejo zanimivo teksturo. Nekoč so živele v plitvem mirnem morju, podobno kot današnji leščurji. V karbonatnih kamninah južnega obrobja Ljubljanskega barja je nastal tudi zanimiv kraški svet z raznolikimi in zelo svojskimi pojavi. Kamnin, ki so mlajše od srednjega zemeljskega veka, na območju Ljubljanskega barja ne bomo zasledili. Šele mnogo milijonov let kasneje, se v osrednjem delu barja pojavijo sedimenti, ki jih geologi uvrščajo v kvartar. V teh sedimentih je zapisana zelo zanimiva zgodovina. Na barju so se izmenjevala zelo različna okolja, od skoraj divjih hudournikov do skoraj lenobnih ojezeritev, ko je voda le zastajala. Barje je geološko aktivno še danes, v osrednjem delu se intenzivno poseda, v najaktivnejših predelih tudi nekaj milimetrov na leto. Vzrok za to leži v tem, da se barje nahaja na križišču pomembnih tektonskih elementov, kamnine se narivajo druga na drugo, ali pa se njihovi bloki intenzivno tarejo med seboj. Danes to pogosto občutimo kot potrese (Brenčič, 2016).

Podzemna voda na barju je v veliki meri pomembna za vzdrževanje ekosistemov odvisnih od vode. Pri obravnavi podzemne vode na barju ne smemo pozabiti na številne izvire, ki jih poznamo tudi pod imenom okna. Gre za zelo nenavaden pojav in pomembno naravno dediščino. Ljubljansko barje je tudi pomemben rezervoar pitne vode v vodonosnikih, ki se nahajajo v njegovih sedimentih. Na njenem skrajnem robu je vršaj reke Iške, na katerem stoji pomembno črpališče pitne vode, ki danes oskrbuje predvsem naselja na južnem robu barja, povezano pa je tudi s sistemom vodovoda v Ljubljani (Brenčič, 2016).

Ljubljanica je slovenska reka, ki teče po južnem delu Ljubljanske kotline in predstavlja glavni vodotok na ljubljanskem območju. Izvira v bližini Vrhnike, preči Ljubljansko barje, teče skozi mesto Ljubljana in se pri naselju Podgrad kot desni pritok izliva v reko Savo. Od izvirov okoli Vrhnike do Ljubljane naredi Ljubljanica 26 km, do izliva v Savo pa še dodatnih 15 km. Ravnica Ljubljanskega barja določa reki miren in lenoben tok, že kmalu po izviru. Ljubljanica se skoraj po premi črti leno vije od Vrhnike do Ljubljane. Običajno reke s tako majhnim padcem na svoji poti naredijo številne meandre, a v tem primeru ni tako. Meandri so ponekod prisotni le v njenem zgornjem toku, nižje pa je prisotnih le nekaj zavojev. Trenutno je nemogoče ugotoviti ali je to posledica naravnih procesov, ali pa vpliv človeka v zgodovinski preteklosti, ki je reko izravnal zato, da je po njej lažje potoval (Brenčič, 2016). Padec gladine reke je majhen in na razdalji Vrhnika – Ljubljana znaša od 0,5 do 4 m, v odvisnosti od pretoka. V Ljubljanico, ki je glavni vodotok

11 Ljubljanskega barja se zlivajo vode kraškega površja (60%) in nekraškega površja (40%) (Lebar, 2009).

Slika 1. Vodozbirno področje Ljubljanice (O Ljubljanici, 2015)

Na Sliki 1 je prikazano celotno področje, od koder se napaja reka Ljubljanica. Celotno porečje (do izliva v Savo) obsega 1884 km², od tega je kar 1100 km² porečja kraškega. Kraško zaledje izvirov Ljubljanice zajema vode višje ležečih podolij in planot, ki so povezane s ponikalnicami. Tako vodna pot obsega večje poimensko število različnih rek, od koder je Ljubljanica znana kot reka sedmerih imen (Trbuhovica, Stržen, Obrh, Rak, Pivka, Unica, Ljubljanica, Logaščica). Ponikalnice se južno od Vrhnike podzemno združujejo s preostalimi zgoraj omenjenimi vodami. Na obronkih barja izvirajo tudi ponikalne vode z Rakitne, sprva v Ponikvah pri Preserju in nato v kraškem bruhalniku pri Kamniku pod Krimom. Čeprav porečje Ljubljanice pripada sistemu črnomorskega povodja, se v nekatere vode iz Pivške kotline in Hotenjskega podolja podzemno izlivajo tudi v reke Timava, Vipava in Idrijca ter s tem predstavljajo bifurkacijo Črnomorsko-jadranskega razvodja. V kraju Podgrad je sotočje treh rek: Ljubljanice, Save in Kamniške Bistrice. Na tem mestu so pred 2000 leti Rimljani postavili utrdbo (Sava Fluvia), v tistem času se je na istem mestu stekal v Savo še potok Besnica (O Ljubljanici, 2015). Iz nekraškega zaledja Ljubljanico napajajo vode iz Polhograjskega in Posavskega Hribovja. Pomembnejše reke so: Glinščica, Gradaščica, Horjulščica, Radna, Podlipščica, Škofeljščica in druge (Lebar, 2009). Večina omenjenih rek je do neke mere primerne za športne aktivnosti. Za vodne športe so sicer zanimivejši večji vodotoki (lahko so potoki ob visokih vodostajih ali reke) in poplavljena kraška polja.

Na Ljubljansko barje se steka več voda, ki so si po svojem značaju zelo različne. Ljubljanica se napaja iz zelo obsežnega kraškega zaledja Notranjske. Vode se iz tega kraškega zaledja iztekajo v obsežnem sistemu izvirov, ki se razteza na severu od Močilnika do Bistre na jugovzhodu. Drugačna je Gradaščica, ki priteka na barje iz Polhograjskih dolomitov. Na tem področju tla nimajo zadostne

12 vpojnosti in ob pojavu padavin ponikne vanje le malo vode. Hudourniški značaj Gradaščice ogroža naselja vzdolž svojega toka ter vzhodni in južni del Ljubljane. Spet drugačne so vode, ki na barje pritečejo z juga. Med temi vodami sta najpomembnejši Iška in Iščica. Prva je pravi hudournik, njena struga je lahko povsem suha ali pa tako polna vode, da pred seboj odnaša vse. Iščica pa pride na plan v kraških izvirih pri Igu in se nato leno razlije po vzhodnem delu barja (Brenčič, 2016).

Ena pomembnih značilnosti Ljubljanice in Ljubljanskega barja so poplave. Najpogostejše so ob spomladanskem in jesenskem deževju ter pozimi; trajajo po več dni v odvisnosti od padavin na območju. Ob času brez poplav zavzema Ljubljanica s pritoki približno 3 % površine barja, redne poplave zajamejo osrednje dele barjanske ravnice, kjer voda prekrije okoli 13 % celotne površine (cca 24 km²), ob izrednih poplavah je pod vodo 50 % celotne površine barja. Pred regulacijo Ljubljanice v 30-ih letih prejšnjega stoletja so bile ekstremne poplave pogostejše. Do leta 1956 je bila kota gladine reke regulirana z jezom na Špici (za njim je bilo ljubljansko kopališče) in zapornico v Grubarjevem prekopu, ki je bila zgrajena leta 1912. Leta 1955 je bila na Ambroževem trgu zgrajena še druga zapornica. Vse od tedaj gladino reke uravnavata obe zapornici, s čimer je omogočeno lažje obvladovanje toka, ki je lahko zelo spremenljiv. Leta 1995 je bil sprejet sklep, da se z zapornicami redno vzdržuje kota gladine reke na nadmorski višini 285,6 m.n.m (Lebar, 2009). Ljubljanica je zelo vodnata, saj zbira vodo s 1884 km² površine. Porečje ima predvsem kraški značaj. Vode se pri poplavah dalj časa zadržujejo na kraških poljih in ne odtekajo tako hitro, ob suši se pa vode izcedijo iz kraškega podzemlja, ki se presuši, in so tako nizki pretoki zelo majhni. Tako ima na primer reka Sava, s sicer nekoliko večjo površino porečja, na sotočju z Ljubljanico približno štirikrat večje pretoke poplav in skoraj desetkrat večje pretoke nizkih voda. Reko Ljubljanico oblikujejo številni izviri na obrobju barja in nekaj večjih pritokov, kot so Podlipščica, Borovniščica, Iška, Zidarjev graben, Iščica z Želimeljščico in Gradaščica. Omenjeni vodotoki dajejo vodnemu režimu Ljubljanice tudi deloma hudourniški značaj. V zgornji polovici svojega toka teče reka po položnem Ljubljanskem barju, ki zelo upočasni in umiri njen tok. Voda počasi odteka po več metrov globoki strugi, polni vode, ki tvori vodno telo z več kot tremi milijoni kubičnih metrov prostornine. Pod Ljubljanskim barjem se nahaja arteški vodonosnik, v katerem tlaki presegajo površino terena in vzdržujejo slabo konsolidirane površinske sloje polžarice v občutljivem ravnovesju, ki se na Ljubljanici vzdržuje s pomočjo zapornic na Grubarjevem kanalu in na Ambroževem trgu. Voda je na Ljubljanskem barju element, ki ga je vedno bodisi premalo bodisi preveč, in to dejstvo dokaj uspešno uravnavajo zapornice (O Ljubljanici, 2015).

Površinske in podzemne vode barja tako tvorijo kompleksno in občutljivo okolje, obremenjeno s posedanjem površine, ki marsikje presega centimeter na leto. Posedanje barja je tudi vzrok, da ukrepi za osuševanje izpeljani v preteklosti, niso dali želenih rezultatov, to pa je v veliki meri preprečilo intenzivno izkoriščanje in poselitev. Hidrološki režim voda na Ljubljanskem barju omogoča vzdrževanje posebnega ekološkega sistema z visoko biodiverziteto, zaščiteno in pogojeno z močvirnostjo površine barja (O Ljubljanici, 2015).

1.3. Značilnosti rek in njihove danosti Glavni vodotok Ljubljanskega barja je reka Ljubljanica. Velika Ljubljanica pride na dan v zatrepni dolini Retovje pri naselju Verd. Najmočnejša izvira sta Veliko in Malo okence, v skupino izvirov pa spadata tudi izvir Pod Orehom in izvir Pod skalo (tudi Pod steno, kjer je urejeno športno plezališče). Slab kilometer po izviru se vanjo zlije naslednji krak Mala Ljubljanica. Mala Ljubljanica izvira severo-zahodno od izvira Velike Ljubljanice, v zatrepni dolini Močilnik pri Vrhniki. Napaja se iz ponikalnic Planinskega in Logaškega polja. Po dobrem kilometru vijugaste poti se kot desni pritok zlije z Veliko Ljubljanico, še prej pa se vanjo zlije potok Bela, ki ga prav tako štejemo med izvorne

13 krake. Bela izvira pod Zaplano in njeni izviri zbirajo vode iz Logaškega polja. Lubija je še en povirni pritok Ljubljanice. Izvira pri naselju Verd severo-severovzhodno od izvira Velike Ljubljanice in se vanjo zliva kot desni pritok. Bistra se prav tako šteje za povirni pritok Ljubljanice. Bistra ima tri povirne krake na območju nekdanjega samostana, današnjega gradu v katerem je Tehniški muzej Slovenije. Poleg povirnih krakov se v Ljubljanico do izliva v Savo zlije še nekaj pritokov. Z leve se najprej pridruži Tojnica (Lahovka), Črna mlaka (Podlipščica), Zrnica, Bevški jarek, Kušljanov greben, Drobtinka, Radna, Čurnovec, Mali graben in Gradaščica. Na desnem bregu se z Ljubljanico najprej sreča potok Borovniščica, Majarjev graben, Hruški potok, Šalčkov graben, Iška, Zidarjev graben, Farjevec, Iščica (Ižica), Grubarjav prekop, Mejaš, Hruševski potok, Bizoviški potok, Rastučnik, Dobrunjščica, Šivnik in Besnica (Ljubljanica, 2016).

V svojem diplomskem delu bom obravnaval le tiste reke, ki predstavljajo potencial za razvoj vodnih športov: Ljubljanica (s povirnimi kraki Velike Ljubljanice, Male Ljubljanice, Ljubije in Bistra) in njeni pritoki Iška, Iščica in Gradaščica (Mali graben).

1.3.1. Ljubljanica Izvor imena reke ni povsem pojasnjen. Ena izmed možnosti izvora imena je ta, da izhaja iz staroslovanskega vodnega božanstva Laburus (Ljubljana, 2016), druga možna razlaga pa prihaja iz latinskega poimenovanja reke, ki poplavlja – aluviana (Ljubljana, 2016 in Tokar 2008). Nekateri so ime mesta povezovali s substratnim imenom leubgh, ki naj bi označeval lobanjo, po obliki hriba na katerem stoji grad (Ljubljana, 2016). Kasneje se je mesto Ljubljana po nemško imenovalo Laibach, kar pomeni stoječa voda in tu je tudi mogoče opaziti podobnost z latinskim poimenovanjem. Linhart je prvi izpostavil podobnost z besedo ljubljena, zato je naslednja možna razlaga v korenu besede. Ljub- naj bi prišla iz osebnega imena Ljubovid ali krajše Ljubid, kar je vsebovala tudi prva zapisana beseda Luwigana. Ljubija je tudi povirni krak reke Ljubljanice. Če dodamo obrazilo -jane, ki označuje prebivalce, hitro dobimo ime glavnega mesta. Reka Ljubljanica je kraška reka z večjimi povirnimi kraki (Tokar, 2008).

) 100

3

s / 80

m

(

k

o 60

t

e

r

p 40

i

n

č

e 20

r

p

v 0

o P 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 mesec

Slika 2. Karakteristični pretoki Ljubljanice (VP Moste) (ARSO, 2016)

Reka Ljubljanica ima izrazit dinarski tip dežno-snežnega režima s prvim viškom pretokov v jesenskih mesecih (oktober–december) in drugim viškom spomladi (marec–april), kar lahko razberemo s Slike 2. Enak graf z manjšimi pretoki je možno opaziti tudi na vodomernih postajah gorvodno od VP Moste na VP Bistra I, VP Verd I in VP Vrhnika II. Prvi višek je posledica poznojesenskih padavin na alpsko-dinarski gorski pregradi, spomladanski višek je deloma posledica taljenja snega in deloma spomladanskih padavin. Najnižji pretok ima Ljubljanica avgusta, zimski nižek je zelo neizrazit, saj na dinarskem krasu tudi pozimi pogosto dežuje. Drug razlog je kraška

14 retinenca, zaradi katere se v kraškem podzemlju (in na kraških poljih) zadrži velik del vode od jesenskih deževij in nato počasi odteka proti izvirom na robu Ljubljanskega barja (Ljubljanica, 2016).

Od pričetka industrijske revolucije na Slovenskem je reka postajala vse bolj onesnažena. Industrija, kmetijstvo in kanalizacija so reko močno onesnažili. Z Zakonom o varstvu okolja in Zakonom o ohranjanju narave (ZVO, 1993) se je pričelo izvajanje ukrepov za zmanjševanje in odstranjevanje onesnaževal. Kakovost vode se je izboljšala in je od leta 2004 v dobrem stanju. V letu 2002 je bilo opaženo onesnaženje na Ljubljanici na merilnem mestu Mirke (Cu) in Zalog (AOX, det., MO, Hg v sed.) in leto kasneje samo še v Zalogu (Ambrožič in Dobnikar-Tehovnik, 2008). Tudi kasneje je bila Ljubljanica, predvsem pred Ljubljano, ekološko v dobrem stanju, njena trofičnost pa je v mestu in pri Mostah ocenjena na zmerno ekološko stanje. Kemijsko je Ljubljanica v dobrem stanju že od leta 2006 naprej. Po letu 2012 so opazovali splošne fizikalno kemijske elemente kakovosti, ki so Ljubljanico uvrščali v zelo dobro stanje (ARSO, 2010, 2011, 2012, 2013 in 2015a). Reka se torej postopoma čisti, kar je dober podatek za razvoj vodnih športov na Ljubljanici. Od otrok, ki obiskujejo vodne športe na Ljubljanici je sicer večkrat slišati, da je Ljubljanica umazana, ponavadi je razlog za to cvetni prah in drugi rastlinski deli, ki se ustavijo na gladini počasne reke. Ob nizkih vodostajih v sušnih obdobjih reka za ljudi ni privlačna v svojem spodnjem toku, ko odteče iz mestnega avtocestnega obroča. Na teh mestih reki, v sušnem obdobju, primanjkuje kisika in alge, ki niso več v vodi, se pričnejo razkrajati in oddajajo neprijeten vonj.

Z Uredbo o Krajinskem parku Ljubljansko barje (2008) je reka Ljubljanica (dolvodno od Vrhnike) postala naravni spomenik. Prav tako so naravni spomeniki Močilnik (zatrepna izvirna dolina Male Ljubljanice z izviroma Veliki Močilnik in Mali Močilnik), Retovje (zatrepna izvirna dolina Velike Ljubljanice z izviri Veliko Okence, Malo Okence, izvir Pod skalo in izvir Pod orehom), Ljubija (skupina izvirov Ljubije, pritoka Ljubljanice) ter Bistra – Grajski izvir, Zupanov izvir in Galetov izvir (vrsta izvirov Bistre, pritoka Ljubljanice izpod ceste Vrhnika–Borovnica in kraški izviri Bistre, pritoka Ljubljanice na robu Ljubljanskega barja pri Bistri). Poleg Ljubljanice in njenih povirnih krakov sta na barju še dve naravni vrednoti sprejeti kot naravni spomenik: Naravni spomenik Jezero pri Podpeči (veslanje je bilo s tem prepovedano) in Naravni spomenik Jurčevo šotišče (ostanki šote zahodno od Bevk). Poleg naravnih spomenikov je na Ljubljanskem barju še šest naravnih rezervatov. V sklopu razširitve ponudbe kajakaštva bi bil zanimiv obisk največje sklenjene površine ostankov visokega barja, na kateri je ohranjena plast šote, z bogato favno metuljev imenovano Naravni rezervat Goriški mah. Celotno Ljubljansko barje je zavarovano z Naturo 2000, saj je to habitat številnih rastlinskih in živalskih vrst, med drugim je kar nekaj od teh ogroženih in zavarovanih.

Ljubljanica ni le naravni spomenik, ampak, kot že opisano, je imela reka tudi bogato zgodovino o kateri pričajo številne najdbe na podlagi katerih je bil v letu 2003 sprejet Odlok o razglasitvi struge reke Ljubljanice ter njenega pritoka Ljubije, vključno z bregovi in območja stare struge Ljubljanice, za kulturni spomenik državnega pomena (Žerdin, Pavlovič in Trnovšek, 2012). S tem, ko so bili struga in bregovi reke Ljubljanice razglašeni za kulturni spomenik državnega pomena, se je prepovedalo avtonomno potapljanje v reki oziroma je sedaj mogoče le z dovoljenjem Ministrstva za kulturo.

15 Slika 3. Perspektive na Ljubljanskem barju (Petrič, 2011)

Reka Ljubljanica ima danes naravno strugo do vstopa v mesto. Barjanski del Ljubljanice ponuja z različnih mest različne poglede in eden izmed privlačnejših je pogled s čolna, kar lahko vidimo na Sliki 3.

Slika 4. Ljubljanica (Žerdin, Pavlovič in Trnovšek, 2012)

Na Sliki 4 je na levi vidna naravna struga Ljubljanice. Skozi mesto teče bolj ali manj umetno oblikovana. Slika 4 na sredini prikazuje nedostopno Ljubljanico v betonskem koritu in na desni bolj naravno regulirano strugo za zapornicami. Umetno je oblikovana tudi smer struge v Grubarjevem prekopu. Po sotočju obeh delov Ljubljanice se struga preoblikuje v bolj naravno oblikovano do Štepanjskega naselja, od tam naprej teče spet po naravni strugi. Ljubljanica teče skozi veliko različnih območij, kar jo naredi zelo pestro. Na Ljubljanskem barju je reka najbolj naravno ohranjena in zato tudi težje dostopna. Do Špice so brežine manj strme in obrasle s travo. Ob Špici so urejene Plečnikove stopnice, ki delujejo urejeno, a ne preveč umetno v pomenu naravnega razvrednotenja območja in zelenja je okoli reke veliko. Območje Grubarjevega prekopa deluje umetno in neprivlačno tja do Štepanjskega naselja. Od kopališča Kodeljevo naprej postane prostor

16 spet zanimiv in naravno ohranjen; urbano oblikovano okolje se začne spreminjati v bolj vaško pokrajino. V glavni strugi je do Plečnikovih zapornic Ljubljanica fizično nedostopna. Brežine so pozidane in prostora ob reki je malo. Od zapornic naprej je Ljubljanica bolj naravno regulirana in tudi vegetacije je več. Čez Fužine Ljubljanica teče po naravno oblikovani strugi in v okolici je veliko zelenih površin. Korito je zelo nizko in dostopno, naravna ohranjenost prostora je tu velika. Do zlitja Ljubljanice in Save postaja struga vse bolj široka in razgibana. Ohranjenost prostora je tu velika, v okolici so polja in logi. Ob samem izlivu je veliko prodnatega nanosa kar daje zanimiv in pester videz (Padežnik, 1993).

Padežnik (1993) opisuje, da je Ljubljanica ponekod dobro izkoriščena in tudi estetsko oblikovana. Najdejo se območja manjše urejenosti, a jih je malo. Uporabnost reke bi bila lahko tudi večja kot je. Po tipologiji spada k tekočim vodam, zato se dejavnosti na reki nekoliko razlikujejo od dejavnosti na stoječih vodah. Globina, širina in hitrost vode pogojujejo dejavnosti na in ob reki.

Ljubljanica je plovbi izjemno naklonjena reka. Od Vrhnike do Ljubljane ima ob običajnem pretoku manj kot meter padca, zaradi česar je počasna. Struga Ljubljanice je v začetnem delu, od izvira do Cankarjevega trga oz. mostu na Sternenovi ulici na Vrhniki plitva in ne omogoča plovbe večjim plovilom, razen kanujev in manjših čolnov na vesla. Od Špice gorvodno dno Ljubljanice sestavljajo meljaste in glinene strukture, kar pomeni, da gre za mehko dno. Zato ni niti teoretične možnosti, da bi katerokoli plovilo trčilo v čer ali oster predmet ali nasedlo na sipinah. Na vsej poti od Cankarjevega trga na Vrhniki do Ljubljane ima Ljubljanica celo ob minimalnem vodostaju primerno globino za plovbo. Nevarnejša za plovbo je le takrat, kadar se njen pretok izjemno poveča. Pri pretoku približno 120 m³/s (merilno mesto Moste) zaporničar Hidrotehnika odpre vse štiri table zapornic (po dve na Ambroževem trgu in v Gruberjevem prekopu) in takrat je pri plovbi potrebna velika previdnost. (Žerdin, Pavlovič in Trnovšek, 2012).

Za veslanje je Ljubljanica primerna le od Vrhnike do izliva Gradaščice v Ljubljani, vendar je zaradi nerednega vzdrževanja vodotoka – odstranitve podrtih dreves, plovba otežena. Podrta drevesa v vodi so tudi značilnost reke in ji da dodano vrednost, katero izkoristijo živali nad in pod vodo. Večina veslaških treningov se odvija na krajši relaciji ponavadi od Ljubljane do Lip in redkeje do Podpeči. Višje se reka večkrat precej zoži, dodatno plovbo ovirajo podrta drevesa v vodi. Za manjše rekreativne veslaške čolne je plovba skozi zožene dele reke lažja, a tem odseku je najbolj primerna kajakaška oblika premikanja.

Za kajakaštvo je možno uporabljati reko Ljubljanico v celoti od izvirov do izliva, praktično ob vseh pretokih z omejitvami. Večja pozornost je potrebna v smislu varnosti pri umetnih tvorbah na reki, katere je v večini primerov potrebno obhoditi (zapornice v mestu in v Grubarjevem prekopu, jez pri stari mestni elektrarni na Fužinah in jez pri papirnici v Vevčah). Poleg umetnih tvorb se je potrebno zavedati nevarnosti dreves in vejevja ob večjih pretokih. Ob velikih pretokih reka postane na določenih odsekih zelo hitra, še posebej v betonskem koritu, zato je takrat uporabo potrebno omejiti za bolj izkušene kajakaše. V času visokih pretokov je za rekreacijo primerno veslanje le po poplavnih poljih, pri spustih po reki pa je potrebno upoštevati, da reka v takih pretokih nima veliko varnih mest za ustavljanje in izstopanje. Sicer je Ljubljanica ob povprečnem vodostaju umirjena reka, ki nudi varno zavetje za izvajanje vodnih športov. Vse to velja predvsem za Ljubljanico nad zapornicami. Nižje reka malce oživi in stopnja težavnosti se dvigne na I/II, kar nudi možnost napredovanja v kajakaškem znanju in učenju osnov divjih vod. Za kajakaštvo so zanimivi tudi nekateri pritoki Ljubljanice.

Na reki Ljubljanici so občasno prisotni tudi jadralci. Uporablja se le majhne jadrnice kategorije optimist. Razmere za jadranje niso najbolj primerne, saj je vodna površina omejena, rečni promet

17 zgoščen in premikanje je odvisno od vetra. Vseeno obstaja možnost jadranja ob nižjih vodostajih in ob zadostnem vetru.

Poplavno območje Ljubljanice je ob visokih vodostajih prostor, kjer se občasno pojavijo tudi bolj izkušeni zmajarji na vodi. Vegetacija ob vodi zahteva dobro obvladovanje zmaja, le tako lahko zmajar na vodi poskrbi za svojo varnost.

Za plavalce reka trenutno še ni primerna, saj ne dosega kakovosti kopalne vode. Napisanemu navkljub se v vročih poletnih dneh v reki osveži in zaplava kar nekaj ljudi.

1.3.2. Gradaščica Gradaščica je glavni vodotok Polhograjskega hribovja. Celotna struga, od izvira do izliva Malega grabna v Ljubljanico, spada v varovano območje Natura 2000. Njeno ime po Bezlaju izvira iz besede grad (1956). Marko Snoj (2009) pa meni, da se je reka prvotno imenovala Gradaška voda, saj je bil nekoč pridevnik gradaški in ne grajski, kot se uporablja danes. V srednjem veku se je reka pojavljala pod imenom Mala Ljubljanica. Danes se reka se pod imenom Gradaščica zliva v Ljubljanico v Trnovem. Zaradi pogostih poplav in posledične regulacije se reka na jezu na Bokalcah razdeli v tako imenovano Mestno Gradaščico, ki teče v celoti po betonskem koritu in je tako za šport neuporabna. Njen drugi odsek je Mali graben, ki njen razbremenilni kanal; ta je ohranil bolj naravni značaj.

Slika 5. Mesečna statistika pretoka Gradaščice (VP Dvor) (ARSO, 2015b)

S Slike 5 je mogoče razbrati rečni režim Gradaščice, ki je dinarsko dežno-snežni, z jesenskim (november-december) in spomladanskim (marec-april) viškom (Gradaščica, 2016). Reka ima hudourniški značaj, že v nekaj urah zelo naraste in predstavlja danes glavni razlog za poplavno ogroženost Ljubljane. Seveda je imela reka vedno takšno naravo, vendar širitev mesta in izgradnja infrastrukture nista potekali skladno z urejanjem voda ter zagotavljanjem poplavne varnosti. Poznavanje vodnega režima, predvsem pa zbiranje podatkov in prepoznavanje pojavov niso sledili razvoju mesta. Mesto se je torej razširilo na območja, ki so poplavno ogrožena (MOL, 2011).

V letu 2013 je vlada sprejela Uredbo o državnem prostorskem načrtu za zagotavljanje poplavne varnosti JZ dela Ljubljane in naselij v občini Dobrova – Polhov Gradec (Pfajfar, Jankovič, Matjašeč in Hiti, 2013). V prvo etapo izvedbe prostorske ureditve spada tudi ureditev Malega grabna. Predvidena je razširitev struge Malega grabna na celotnem odseku s protipoplavnimi nasipi in zidovi na obeh bregovih. Ureditev Malega grabna lahko za kajakaški šport prinese koristi, v smislu ureditve brežin, dostopov do vode in redno obrezovanje obvodne vegetacije, ki je lahko ob visokih vodostajih nevarna, lahko pa se zgodi tudi, da nova ureditev reko degradira in jo naredi za

18 kajakaštvo neprivlačno. Možnost ureditve v skladu z potrebami kajakaštva je možna, a odvisna predvsem od sodelovanja pristojnih inštitucij.

Reka Gradaščica je na pogled precej čista. To potrjujejo tudi rezultati raziskav. V poročilih stanja rek je Gradaščica že nekaj let (vsaj od 2006-2013) v dobrem kemijskem stanju. Enako je tudi z ekološkega vidika v dobrem stanju (od 2009-2013), v večjih postavkah tudi zelo dobrem. To pomeni, da v vodi ni težkih kovin, ostankov pesticidov ali mineralnih olj, lahko pa so prisotne druge odpadne snovi. Meritve so bile izvajane v Dvoru in na Dolgem mostu (ARSO, 2010, 2011, 2012, 2013 in 2015). Izvzeta je Mestna Gradaščica, katera je večkrat vidno onesnažena in ob poletnih mesecih zaudarja. Dobro stanje Gradaščice in ustrezne mikrohabitate dokazujeje prisotnost avtohtonih ribjih vrst navajenih čiste vode: potočna postrv, lipan, sulec in klen. Sicer pa prevladuje umetno prinesena šarenka. Prisotnost omenjenih rib je lahko opaziti, že če se samo za kratek čas ustavimo na katerem od mostov. V zadnjih letih se je tudi v Gradaščici razširila nutrija in kmalu, ko zapelješ s čolnom iz Ljubljanice v Mali graben, je opaziti večje število teh živali. Ker so bregovi celotne reke dobro poraščeni, nudijo domovanje tudi številnim vrstam ptic.

Gradaščica ima potencial za vodne športe. Ob srednjih pretokih Gradaščica sicer na pogled deluje bolj kot večji potok, predvsem preden steče znotraj ljubljanske obvoznice in tako ni primerna za veslanje. Ob srednjih vodostajih je za kajakaštvo zanimiva predvsem v Malem grabnu od mostu Opekarske ceste do izliva, z prenosom čolna čez jez pa tudi višje. Trenutno je najlažje veslanje navzgor, s štartom na vstopno/izstopnem mestu na Livadi. V takšnih pogojih lahko Mali graben raziskujemo z odprtim kanujem, kajakom vseh vrst, razen kajakov za sprint. Mesta kjer so predvsem ob višjih vodostajih brzice, so primerna za učenje osnov tekoče oziroma divje vode. Ob povečevanju pretoka postaja reka v divjevodaškem smislu čedalje bolj zanimiva in ob višjih vodostajih dosega tudi težavnost II/III. Najprimernejši odsek za veslanje je z vstopom pod jezom v Bokalcah do izliva v Ljubljanico pri veslaškem klubu v skupni dolžini 7 km.

Slika 6. Mali graben (osebni arhiv)

Na Sliki 6 lahko vidimo primernost Malega grabna za kajakaštvo na divjih vodah. Na Sliki 6 je prav tako vidno, da je Mali graben močno poraščen z vegetacijo, kar lahko ovira kajakaštvo. Z zagotavljanjem poplavne varnosti Ljubljane naj bi se tudi redno čistilo brežine, so pojasnili na Mestni občini Ljubljana. Visok pretok (nad 12m³/s VP Dvor) v kombinaciji z nizkim pretokom Ljubljanice (pod 100m³/s VP Moste) povzroči nastanek večjega vala na izlivu v Ljubljanico. Na Sliki 6 lahko na desni vidimo, da je to mesto primerno tudi za jezdenje na valu s kajakom za prosti slog. Visoki vodostaji so posledica hudourniškega značaja reke; takrat je potrebna posebna previdnost zaradi plavajočega vejevja in drugih naplavin. Pri spustu po reki je potrebno paziti tudi na stoječa drevesa in grmovje, saj je nabrežje močno obraslo in ko reka naraste, se drevesa pogosto znajdejo v reki in predstavljajo nevarnost navitja. V zadnjih letih so reko nekoliko očistili nevarnejših dreves. Kljub temu je ob ekstremno visokih vodostajih primerna za izkušene. Tisti

19 kajakaši, ki so pridobili modro veslo za divje vode, bi se morali v takih pogojih že dobro znajti. V povprečnih pretokih oziroma nizkih pretokih večinoma zadostuje že znanje, ki je potrebno za pridobitev rumenega vesla, vseeno pa je potrebno imeti določeno predstavo o hidrodinamiki in v teh primerih postane to primerno mesto za začetek učenja veslanja po divji vodi.

1.3.3. Iščica Reka Iščica se v Ljubljanico zliva kot desni pritok, tik nad ljubljansko južno obvoznico. Reka je relativno mirna, tudi kadar ima Ljubljanica večje pretoke, zato jo kajakaši takrat večkrat uporabljajo. Sicer pa je bila do nedavnega zelo zanimiva tudi v poletnih mesecih. Bregovi so bili močno porasli z vegetacijo, ki je nudila zavetje številnim živalskim vrstam. Hkrati so drevesa in grmičevje delali senco, saj je reka precej ožja kot Ljubljanica. Na nekaterih mestih, kjer so se podrla drevesa in so kljub temu še vedno rasla, so nastali ozki prehodi in občutek je bil, kot da si v pragozdu. V letu 2015 so popolnoma porezali vegetacijo na bregovih. Šlo je za čiščenje v sklopu poplavne varnosti, a izvajalec se je na lastno roko odločil za popoln posek. Na Krajinskem parku Ljubljansko barje so bili ogorčeni, saj so uničili domovanje številnim vrstam živali, med drugim tudi nekaterim ogroženim vrstam ptic. Preden se bodo bregovi spet zarasli do prejšnjega stanja, bo preteklo nekaj let. Reka Iščica ni le naravna vrednota, ima tudi veliko zgodovinsko in kulturno vrednost. Ob reki je vsaj pet kolišč iz 5., 4. in 3. stoletja pred našim štetjem. Kolišča so uvrščena na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.

Podatkov rečnih mesečnih pretokov za reko Iščico ni, vendar ima podoben rečni režim kot ostali vodotoki na Ljubljanskem barju in nima niti hudourniškega značaja. V svojem spodnjem toku je ob vseh vodostajih zelo mirna reka.

Iščica je od leta 2011 v zelo dobrem ekološkem stanju, od leta 2010 naprej pa tudi v zelo dobrem kemijskem stanju. Pred tem pa je bila v dobrem stanju (ARSO, 2010, 2011, 2012, 2013 in 2015). Nedvomno so zunanji pokazatelj čistosti reke številne živalske vrste, ki jih lahko tudi iz kajaka opazimo v in ob reki. Ob Iščici pri Havptmancah je nekdaj veljal za dunajsko gospodo najboljši lovni revir na Ljubljanskem barju, kjer so se nahajale vodne, močvirske in tudi velike kopenske živali (Korenčič, 2014). Na drugi strani, kilometer stran od reke, se nahaja naravni rezervat Kozlarjeva gošča, ki je največji gozdnati ostanek visokega barja.

Slika 7. Iščica (Žerdin, Pavlovič in Trnovšek, 2012)

S Slike 7 je videti, da je Iščica ožja mirna reka. Tudi po močnih deževjih, ko močno naraste ni deroča. Med plovbo po reki gorvodno, se ta večkrat zoži, a je s kajakom mogoče priveslati do arheološkega najdišča Parte, kjer so našli kolišča iz 3. tisočletja pred našim štetjem. Višje je zaradi bujne vegetacije prehod otežkočen, sicer pa so nekaj manj kot 2 km gorvodno še starejša kolišča (iz 4. in 5. tisočletja pred našim štetjem). Na lokaciji slednjih obstajajo načrti za ureditev muzeja na prostem. To reko naredi zanimivo, ne le za ljubitelje narave, temveč tudi za povezavo s kulturnimi

20 znamenitostmi.

1.3.4. Iška Reka Iška ponuja dve plati, ki lahko pritegnejo obiskovalce. Reka izvira na obrobju Bloške planote, pod vasjo Lužarji in se v Ljubljanico izliva pri Črni vasi. V prvih 17-ih kilometrih do doma v Iškem Vintgarju je njen povprečni padec 4 %, naslednjih 22 km do izliva pa le 0.5 %. Prvi del je torej precej divji, poln brzic in tolmunov. Na prehodu iz zgornjega v spodnji del je reka v preteklosti naložila ogromno materiala in je tako nastal vršaj. V spodnjem delu pa se reka umiri in pogosto ponika, nekoč je bila v spodnjem delu to vijugasta reka polna oklukov, podobno kot Bistra, danes pa je to raven kanal (Kunaver, 2001).

Poleg površinskega vodotoka so pomembne tudi podzemne vode, ki predstavljajo sekundarni vir pitne vode za Mestno občino Ljubljana. Ocene kemijskega in ekološkega stanja za reko Iško ni. Iška je izrazito hudourniški vodotok, a se napaja tudi iz kraško-razpoklinskega vodonosnika v Krimsko-Mokrškem hribovju (Pucihar, 2005).

) 3.5

s

/

3 3

m

(

2.5

k

o

t 2

e r 1.5

p

i

n 1

č

e

r 0.5

p

v 0

o P 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 mesec

Slika 8. Karakteristični pretok Iške (VP Iška) (ARSO, 2016)

Iz Slike 8 lahko razberemo povprečne mesečne pretoke, ki so relativno nizki, reka ima izrazito hudourniški značaj zato so maksimalni pretoki precej večji. Povprečni letni pretok reke na vodomerni postaji Iška je 1,86 m³/s. Njen rekorden pretok je bil septembra 2010 s 327 m³/s.

Slika 9. Iška (Think Slovenia, 2016 – levo; Žerdin, Pavlovič in Trnovšek, 2012 - desno)

V nizkih pretokih, vidno na Sliki 9 (levo) in srednjih pretokih Iški Vintgar obiskujejo pohodniki, plezalci, kolesarji, kopalci in tisti, ki si radi ob reki privoščijo piknik. Kadar začne deževati, se na

21 plovbo začnejo pripravljati bolj ekstremni kajakaši. 5 km dolvodno od izvira postane Iška ob primernem vodostaju zanimiva za ekstremno kajakaštvo. Takoj po vstopu vzhodno od Sela pri Robu dosega reka težavnost IV, ki zahteva kar nekaj ogledov brzic in tudi kakšen obhod brzice peš. Dolvodno se v Iško zlije povirni pritok Zala, s čimer se precej poveča volumen reke, težavnost pa ostaja enaka. Kmalu po sotočju reka vstopi v Iški Vintgar in kmalu po tem, ko reka priteče mimo plezališča Iški Vintgar, je urejen izstop pri domu v Iškem Vintgarju. Celotna pot, katero kajakaši ponavadi preveslajo v približno treh urah, je dolga okoli 12 km. Reka se nato umirja; od izstopa iz vintgarja do konca Iškega vršaja je reka II. stopnje težavnosti. Spust se lahko nadaljuje od izstopa iz vintgarja še do Iške vasi, vendar je potrebna pazljivost pri jezovih, ki jih srečamo na reki. Kajakaštvo dolvodno od Iške vasi ovirajo nizki mostovi, poleg tega pa tudi z divjevodaškega smisla ni več zanimiva. Za kajakaštvo je privlačna tudi plovna pot Iške od izliva v Ljubljanico, ki je prikazana na Sliki 9 (desno) 500 m višje proti toku, kjer se začne naravoslovna učna pot Iški Okljuk, še 1500 m višje pa Koščeva učna pot o pticah. Obe učne poti sta dobro izhodišče za povezavo med naravoslovjem in kajakaštvom.

1.4. Prostorski načrti za razvoj potenciala porečja Ljubljanice Ljubljanica teče skozi štiri občine. Reka izvira in teče skozi Občino Vrhnika, svojo pot nadaljuje po Ljubljanskem barju, kjer Občini Borovnica predstavlja le dvokilometrski mejni odsek, ki meji z Občino Vrhnika. Reka zapusti Občino Borovnica in v naslednjem odseku prečka Občino Brezovica ter kmalu za Podpečjo vstopi v Mestno občino Ljubljana. V tej občini reka zapusti Ljubljansko barje, vstopi v mesto in se na obrobju Mestne občine Ljubljana izlije v reko Savo. Žerdin, Pavlovič in Trnovšek (2012) so pripravili strokovne podlage za plovnost Ljubljanice v katerih so povzeli za plovnost pomembne načrte, odloke in druge vidike za pripravo in vzpostavitev plovne poti po Ljubljanici.

1.4.1. Občina Vrhnika V zasnovi prostorskega razvoja Vrhnike je opredeljeno območje somestja Vrhnika, Verd, Mirke, Sinja Gorica in Stara Vrhnika, ki se ureja z urbanističnim načrtom. Posebej je izpostavljen razvoj turizma in rekreacije na Vrhniki, na območju Barja, ob vodotokih in kraških izvirih južno od Verda, v Bistri. V občinskem prostorskem načrtu se predvideva vzpostavitev vodnega prometa in plovne poti. Občina Vrhnika že v tem prostorskem aktu, ki pa še ni sprejet, predvideva vzpostavitev plovne poti, saj načrtujejo rekreativno turistično vodno pot po Ljubljanici in umestitev dveh pristanišč (športni park Vrhnika, Bajerji pri ribnikih v Sinji Gorici). V občini si želijo predvsem vzpostavitve notranje plovne poti od Verda do ribiškega doma v Sinji Gorici. Prav tako si občina želi urediti obrežni pas Ljubljanice do ribiškega doma v Sinji Gorici. Za plovno pot po Ljubljanici sta vsaj posredno, kot močna programska točka na plovni poti, povezani tudi območje Bajerjev, kjer se načrtuje rekreacijska cona in športni park Vrhnika.

Poleg vodnega prometa se preureja tudi peš promet. Primarne peš povezave se načrtuje v in med rekreacijskimi območji: Sv. Trojice in Tičnice, Močilnika in Retovja, ter obrežni pas Ljubljanice vse do bajerjev in ribiškega doma v Sinji Gorici. Te povezave vodijo sprehajalce do vode, kar jim lahko vzpodbudi zanimanje za vodne športe. Enako velja za kolesarske poti, ki bodo potekale ravno tako tudi ob bregovih reke.

V občinskem prostorskem načrtu ugotavljajo potrebo po nadgraditvi obstoječega zelenega sistema s povezovanjem obstoječih zelenih površin med seboj in dopolnitvijo mreže zelenih površin, kar

22 vključuje: • ureditev sprehajalne poti ob Ljubljanici, • povezovanje te sprehajalne poti s parkovnimi ureditvami ob Tržaški cesti in naprej z območjem Sv. Trojice, • ureditev pristanov ob Ljubljanici, • ureditev rekreacijskega območja na območju bajerjev, • ureditev kolesarske in peš povezave po trasi bivše železniške proge, • ureditev območja Močilnika, • ureditev kolesarskih poti.

Površine za šport in rekreacijo se ohranja ali zagotovi tudi v ostalih naseljih Blatna Brezovica, Bevke, Drenov Grič, Podlipa, Verd, Zaplani in na Ulovki. Ljubljanico se izkoristi za rekreacijske namene (pešpot ob Ljubljanici, plovna pot, pristanišče ipd.).

Pri ureditvah stoječih voda, vodotokov in hudournikov se praviloma uporablja naravne materiale, s čim manj vidnega betona. Obrežno vegetacijo ob vodotokih je treba v čim večji meri ohranjati. Tlorisne zasnove stoječih voda naj posnemajo naravne oblike jezer in ribnikov. Pri gradnji in urejanju površin je treba upoštevati določbe predpisov s področja varstva voda. Za gradnje in ureditve na območju vodnih zemljišč in na priobalnih zemljiščih ter za vsak poseg, ki bi lahko trajno ali začasno vplival na vodni režim ali stanje voda, je treba pridobiti vodno soglasje. Zunanja meja priobalnih zemljišč vodotokov 1. reda sega v urbaniziranih območjih 15 m od vodnega zemljišča, izven urbaniziranih območij pa najmanj 40 m od meje vodnega zemljišča. Na ostalih vodotokih in stoječih vodah zunanja meja priobalnih zemljišč sega 5 m od meje vodnega zemljišča. Dopustne posege v priobalno zemljišče vodotoka določajo predpisi s področja upravljanja voda. Za vse posege v vodotoke in v priobalno zemljišče vodotokov je treba pridobiti pogoje organov pristojnih za upravljanje voda in za ohranjanje narave.

Namenska raba površin površinskih voda je izvajanje dejavnosti s področja rabe voda v katero so vključene različne dejavnosti, med katerimi tudi gradnja vstopno/izstopnih mest in pristanov. Vse dejavnosti in objekti se izvajajo v skladu z vodnogospodarskimi načrti. Za vse posege v vodotoke in v priobalni pas je treba pridobiti pogoje pristojnih za vode in naravo. Dopustne dejavnosti so vodno gospodarstvo in pod posebnimi pogoji rekreacija na in ob vodi, energetika.

V poglavju o varstvu voda je določeno, da pri posegih v vodotoke in v priobalno zemljišče vodotokov je treba upoštevati določbe predpisov s področja varstva in upravljanja voda in pridobiti pogoje organov pristojnih za upravljanje voda in za ohranjanje narave. Zagotovljena mora biti poplavna varnost in ne sme se poslabševati stanje voda in vodni režim. To velja tudi pri gradnji vstopno/iztopnih mest in drugih objektov (Žerdin, Pavlovič in Trnovšek, 2012).

1.4.2. Občina Borovnica Občina se zavzema za ureditev medobčinskih rekreativnih povezav (kolesarstvo, pohodništvo, konjeništvo) v smeri Vrhnike in Ljubljane, spodbuja tudi razvoj mreže tematskih poti in učnih poti z navezavo na območje Ljubljanskega barja. Naravne kakovosti na območju občine zagotavljajo pogoje, kjer se ohranja in razvija naravi prijazne dejavnosti. Zaradi izjemnih naravnih kakovosti Ljubljanskega barja je severni del občine primeren za razvoj naravoslovnega turizma z označenimi potmi in drugimi ureditvami kot so opazovalnice za ptice, izobraževalni panoji ipd. Območje kulturne krajine Ljubljansko barje zaradi izjemnih naravnih in ustvarjenih kakovosti predstavlja večje potenciale za razvoj rekreativnih dejavnosti. Razvija se različne oblike turizma in

23 prostočasnih dejavnosti: pohodništvo na območju Ljubljanskega barja, kolesarjenje na in ob obstoječih cestah, usmerja se tudi na kategorizirane urejene kolesarske poti, obstoječe kolovoze in gozdne poti. Naravna in kulturna dediščina sta izjemnega pomena za to področje, vendar reka Ljubljanica v občini Borovnica predstavlja le mejno reko (približno 2 kilometra) občine in v tem primeru vodna pot ni ključnega pomena za ovrednotenje tega prostora.

Pri urejanju prostora in izvajanju posegov v obvodnem prostoru se upošteva omejitve posegov v priobalno zemljišče, kot jih določajo predpisi s področja urejanja voda, ter s soglasjem pristojnega organa za upravljanje z vodami. Varuje se ohranjena naravna morfologija strug ter obrežna vegetacija.

Urejanje vodotokov upošteva naravno dinamiko porečja ter se izvaja s sonaravnimi ukrepi, ki zagotavljajo ohranjanje ali vzpostavitev naravne rečne dinamike. Ohranja se zakonsko predpisane priobalne pasove ob vodnih telesih, ki so določeni v zakonu o vodah. Za vsak poseg, ki bi lahko začasno ali trajno vplival na vodni režim ali stanje voda je treba pridobiti vodno soglasje, ki ga izda organ pristojen za upravljanje z vodami. V prostorsko izvedbenem delu narekujejo ureditve vodotokov in hudournikov. Te so dopustne predvsem z uporabo naravnih materialov. Brežin se ne sme betonirati in urejati s kamnometi ali skalometi. Za obstoječe objekte in naprave, ki se nahajajo na vodnem in priobalnem zemljišču se lahko izvajajo rekonstrukcije, spremembe namembnosti ali nadomestne gradnje le če: • se s tem ne povečuje poplavna ali erozijska nevarnost ali ogroženost, • se s tem ne poslabšuje stanje voda, • je omogočeno izvajanje javnih služb, • se s tem ne ovira obstoječe posebne rabe voda, • to ni v nasprotju s cilji upravljanja z vodami in • se z rekonstrukcijo ali nadomestno gradnjo oddaljenost do meje vodnega zemljišča ne zmanjšuje.

Med dopustnimi objekti in napravami na površinah površinskih voda so navedeni tudi: • mostovi in • ureditve dostopov do vode in privezov za čolne.

V predlogu občinskega prostorskega načrta občine Borovnica potreba po vzpostavitvi plovne poti po reki Ljubljanici ni jasno izražena. Občina ni pretirano vezana oz. navezana na reko Ljubljanico. Razlog za to je tudi v tem, da so vsa naselja občine bolj oddaljena od reke in iz tega vidika je situacija drugačna kot v ostalih občinah, predvsem kot v občinah Vrhnika in Ljubljana. Kljub temu pa občinski prostorski načrt predvideva nekaj usmeritev in posegov, ki so posredno povezani s plovno potjo po reki Ljubljanici in ne nasprotuje uporabi reke za športne namene (Žerdin, Pavlovič in Trnovšek, 2012).

1.4.3. Občina Brezovica Najizrazitejši površinski vodotoki v občini Brezovica so Ljubljanica s pritoki Kušljanov graben – Veliki graben, Radna, Bevški kanal, Drobtinka in Curnovec, v južnem delu občine pa vodotok Zala s pritokoma Podresnik in Tracah. Osrednji nižinski del občine je potencialno poplavno ogrožen. Pri načrtovanju prostorskih ureditev in dejavnosti na območju vodnih zemljišč se upošteva: • da se prostorske ureditve in dejavnosti, ki niso vezane na vodo, umeščajo izven območij, kjer je voda stalno ali občasno prisotna ter v ustreznem odmiku, tako da se na priobalnem

24 zemljišču ohranjata nepozidanost in javna dostopnost; • da se z ureditvami ne poslabšuje stanje voda in vodni režim oziroma se zagotovijo izravnalni ukrepi; • da se ohranjajo retenzijske sposobnosti območij in da se zagotavlja njihova ponovna vzpostavitev, če je to mogoče; kadar je izkazan javni interes, je spreminjanje obsega retenzijskih površin ali vodnega režima možno le ob ustrezni nadomestitvi teh površin in izvedbi izravnalnih ukrepov, ki zagotavljajo, da se ne poslabšujeta vodni režim in stanje voda; • da se premostitve voda in gradnje na vodnem ter priobalnem zemljišču načrtujejo tako, da je zagotovljena poplavna varnost ter da se ne poslabšujeta stanje voda in vodni režim.

Na vodnem ali priobalnem zemljišču ni dopustno postavljati objektov ali drugih ovir, ki bi preprečevale prost prehod ob vodnem dobru. Na reki Ljubljanici se za potrebe vodnega prometa v skladu z varstvenimi režimi vzdržujejo obstoječi in uredijo novi pristani.

Izhodišče strateškega dela občinskega prostorskega načrta je potreba po razvoju rekreacije in turizma, za kar se bo izkoriščalo potenciale naravne in kulturne krajine (Ljubljansko barje, Krimsko hribovje z Rakitniško planoto, Ljubljanica, Podpeško jezero...) ter kulturne dediščine (cerkev Sv. Ane, cerkev Sv. Jožefa, arheološko najdišče ob Ljubljanici pri Podpeči idr.) in hkrati skrbelo za njihovo varstvo. Območje Ljubljanskega barja ter Krimskega hribovja z Rakitniško planoto bo še naprej ohranilo osrednjo vlogo na področju športa in rekreacije na prostem.

Reka Ljubljanica z obvodnim prostorom se skladno s prostorskimi možnostmi nameni turističnim in prostočasnim dejavnostim, pri čemer se urejanje dostopov in druge ureditve izvaja ob ohranjanju morfoloških značilnosti Ljubljanice in obvodnega prostora, značilnosti posameznih ekosistemov ter kulturnih in doživljajskih značilnosti obvodne krajine. Na območju priobalnih zemljišč reke Ljubljanice se površine za ustavljanje in parkiranje vozil urejajo v okviru naselij in obstoječe prometne mreže ter obstoječih dostopnih točk.

V okviru načel okolju prijaznega je občini Brezovica v interesu, da se vzdolž struge Ljubljanice, vzpostavi plovnost, ki bi omogočala povezavo z Mestno občino Ljubljana. V sklopu Krajinskega parka Ljubljansko barje je treba urediti in nagraditi mrežo poti in drugih povezav s sosednjimi občinami. Pomembna povezava je tudi reka Ljubljanica, kot razvojni dejavnik.

Občina Brezovica je v fazi izdelave osnutka občinskega prostorskega načrta. Izdelan je le strateški del odloka. Rekreacijska območja se lahko urejajo le tam, kjer je mogoče organizirati oblike dostopa, ki ne pomenijo spreminjanja morfoloških značilnosti voda in kjer rekreacijska raba voda ni v nasprotju z ranljivostjo vodnih ekosistemov. Reka Ljubljanica je opredeljena kot pomembna povezava (Žerdin, Pavlovič in Trnovšek, 2012).

1.4.4. Mestna občina Ljubljana V osnovnih ugotovitvah na področju prometnega povezovanja naselij v Mestne občine Ljubljana je zapisano, da je Ljubljana obvodno mesto, zato je treba kot zanimivo obliko javnega potniškega prometa in atrakcijo za turistične namene izkoristiti tudi možnost prometa po reki Ljubljanici. V tem sklopu je ob Ljubljanici treba urediti pristanišče na Špici (na Gruberjevem prekopu) ter omogočiti organizirano plovbo v turistične namene. To omogočimo z ureditvijo vstopno/izstopnih mest na Ljubljanici, Grubarjevem prekopu in Iščici. Z ureditvijo ustreznih postajališč in servisnih točk pa nastane tudi možnost za uvedbo javnega potniškega prometa. Na reki Ljubljanici je

25 dovoljena plovba za prevoz potnikov in blaga s plovili na motorni pogon na odseku Ljubljanice od mostu avtoceste v Črni vasi do zapornice na Ambroževem trgu ter po Grubarjevem prekopu z določenimi tehničnimi omejitvami plovil. V prihodnosti je treba težiti k uvajanju takšnih pogonov, ki ne onesnažujejo ozračja (npr. električni). Ena izmed osnovnih usmeritev za prometno povezovanje naselij v mestni občini je tudi ta, da je treba z ureditvami brežin in pristajališč reko Ljubljanico in Gruberjev prekop približati prebivalcem in obiskovalcem (pešcem, kolesarjem, rolarjem ipd.). V to kategorijo spadajo tudi nabrežja vodotokov, torej nabrežje Ljubljanice. Ključnega pomena pri omrežju odprtih javnih površin so tudi povezave v zaledje: omrežje odprtih javnih prostorov povezuje mesto z mestnim zaledjem. Prehodi so praviloma umeščeni v iztekih linijskih odprtih javnih prostorov in se navezujejo na regionalne peš in kolesarske poti. Eden izmed potrebnih ukrepov za dosego tega cilja je vzpostavitev kakovostnega, tehnološko naprednega javnega potniškega prometa, ki bo neposredno navezan na omrežje odprtih javnih prostorov.

Zasnova zelenih površin je usmerjena v naslednje cilje, ki imajo vpliv tudi na plovno pot po reki Ljubljanici: • ohraniti, urediti ali rekonstruirati vseh pet potencialnih zelenih klinov mesta, ki povezujejo središče Ljubljane z zaledjem in predstavljajo ključne makro prostorske členitvene elemente urbanega prostora, ter pomembne klimatske koridorje mesta, • zagotoviti dobro dostopnost in enakomerno razporejenost zelenih površin, enakovredno za vse prebivalce, • vzpostaviti in urediti obvodne poteze kot poseben element sistema zelenih površin, • zagotoviti razvoj rekreacijsko-izletniških potencialov na območju MOL in vzpostaviti sistem dobre javne dostopnosti do teh območij, • opredeliti in zaščititi pomembne ekološke koridorje in navezave na širši regionalni prostor ter zagotoviti minimalne ekološke pogoje rastlinskim in živalskim vrstam.

Osnova zasnove zelenih površin mesta Ljubljana je ohranitev oziroma obnova petih zelenih klinov, ki iz zaledja prodirajo v mestno središče. Nanje se navezujejo krožne in prečne zelene povezave ter omrežje parkov. Kot poseben element zasnove zelenih površin so opredeljene poteze zelenih površin in povezave: vodne površine, vodotoki in obvodne ureditve.

Barjanski klin je južni zeleni klin, ki obsega severno območje Ljubljanskega barja in prodira proti središču mesta ob reki Ljubljanici. Večino klina predstavlja barje, ki ima izjemne krajinske kvalitete, zaradi katerih je razglašeno za krajinski park. Mestni začetek klina tvori območje Špice, na katerem bo urejena parkovna površina. Območje sotočja Ljubljanice in Iščice je namenjeno tematskemu parku – kolišču. Tematski park – kolišče bo proti zahodu navezano na druge načrtovane parkovne površine, kjer bodo urejeni združljivi programi, predvsem Barjanska učna pot. Kot centralni mestni park je med drugimi opredeljen tudi predvideni novi rekreacijski park Južni park, ki leži neposredno ob Ljubljanici. Med druge parkovne ureditve mestnega pomena spadata tudi park Špica in Botanični vrt na Ižanski cesti. Poteze vodotokov Save, Ljubljanice (z Gruberjevim prekopom) in Glinščice, Gradaščice in Malega grabna predstavljajo pomemben del zelenega sistema mesta ter tudi sistema odprtih javnih prostorov. Ključno vodno potezo v mestu predstavljata reka Ljubljanica in Gruberjev prekop, ki pomenita pomembno vsebinsko, identitetno, povezovalno in členitveno potezo. Njun obvodni prostor je treba ustrezno programsko in oblikovno obogatiti ter povezati z drugimi zelenimi površinam in odprtimi javnimi prostori v mestu. Poseben element zasnove zelenih površin so povezave za pešce in kolesarje, tako med posameznimi območji zelenega sistema kot tudi preko klinov v naravno zaledje mesta. Kot zaledje zelenega sistema so opredeljena območja: Barje, Polhograjski Dolomiti, Šmarna gora - Dobeno – Rašica, savsko zaledje in Posavsko hribovje. V območju južnega Barjanskega klina je še posebej pomembno zagotoviti: • ureditev območja Špice v poseben tematski mestni park,

26 • vzpostavitev javnih zelenih parkovnih površin na obrežjih Ljubljanice, ki naj vključuje tudi vodno pot – plovnost Ljubljanice, • ureditev rekreacijskega mestnega parka na Barju, • odstranitev vseh nelegalnih gradenj na obrežjih Ljubljanice in vzpostavitev vsaj javno dostopnega obrežnega pasu v celotnem poteku reke, širokega najmanj 15 m (naravno vodno javno dobro), • ureditev izrazite linearne parkovne poteze na severnem robu območja v navezavi na PST in območja ob vodotokih, • na območju logov na Barju in mokrih travnikov ohranjanje ekološko pomembnega območja in vzpostavitev sistema zalednih krožnih poti s prehodom v osrednji del Barja, • vzpostavitev kompleksnega koridorja (ekološkega, funkcionalnega) do Golovca in Rožnika, • medobčinsko sodelovanje za ohranjanje in ustrezno celovito ureditev območja Ljubljanskega barja.

Skupna izhodišča za urejanje območja Ljubljanice in Gruberjevega prekopa so: • celovito urejanje vodnega in obvodnega prostora in vključitev ureditev v sistem zelenih površin, • vzpostavitev sistema za celovito ureditev vodotoka, • vzpostavitev sistema krožnih mestnih pešpoti ob Ljubljanici in Gruberjevem prekopu z navezavo na javne odprte prostore, javne parke in PST, • opredelitev plovnosti in dostopov, • zagotovitev javnega značaja brežin (ustrezna, raznolika, z značajem prostora skladna ureditev) in ureditev dostopov do vode, • programska opredelitev in ureditev posameznih območij, • omejevanje rabe (gradnje in vrtičkarstva) na obrečnem prostoru, • varovanje klimatsko pomembnega, zelenega koridorja reke, • več-funkcionalna obravnava protipoplavnih ukrepov.

Za zagotavljanje visoke ravni športa je v MOL poleg drugih ureditve predviden tudi • pokrit olimpijski plavalni bazen z vodnim zabaviščnim centrom, golf igriščem in turističnimi objekti, • nastanitvene zmogljivosti v športnem centru Trnovsko predmestje, • športne parke v Savskem naselju, Murglah, Štepanjskem naselju, Rožni dolini, Šentvidu, Dravljah, Črnučah, Mostah, Posavju, Golovcu, Trnovem in Rudniku, • kopališči Kolezija in Ilirija (prenova), • odprte športno-rekreacijske površine ob Ljubljanici, Gruberjevem prekopu in Savi, • tekaške in pohodne poti, ki se navezujejo na PST.

Plovno območje celinskih voda na območju MOL, kjer je dovoljena plovba za gospodarske, turistične, športne in rekreacijske namene, obsega reki Savo in Ljubljanico ter Grubarjev prekop in vodotok Iščico. Za vodni promet (za gospodarske, turistične in športno-rekreativne namene) po celinskih vodah na območju MOL je treba določiti plovni režim, upoštevajoč veljavne državne predpise za plovbo po celinskih vodah in veljavne občinske predpise za plovbo po Ljubljanici. Dovoljeni sta tudi športna in rekreacijska plovba s plovili brez motorja. Za varno izvajanje vodnega prometa je treba zagotoviti ustrezne zmogljivosti za reševanje na vodi in iz vode. Eden izmed ciljev področja oskrbe z vodo ter odvajanja in čiščenja onesnaženih voda je, opremljati kanalizacijski sistem z zadrževalnimi bazeni, pri čemer sta cilja čim manjše onesnaževanje s prelito vodo in da bi Ljubljanica postala spet kopalna voda.

27 Reka Ljubljanica z Gruberjevim prekopom sodi med ključne povezovalne strukture, ki oblikujejo identiteto mestnega središča in sooblikujejo morfološko strukturo mesta. Obrečni prostor Ljubljanice je treba urejati celovito v vsem njenem poteku skozi tri krajinske sisteme: barje, mesto in prodne nasipe savskih naplavin na vzhodu. Reka postane nosilka rekreacijskih, ekoloških in kulturnih programov in povezovalka delov MOL, skozi katere teče. Obvodni prostor je treba ustrezno programsko in oblikovno obogatiti ter povezati z drugimi zelenimi površinami in javnimi odprtimi prostori v mestu. Za nemoteno delovanje omenjenih povezav so ključne zvezne ureditve, kot so plovna, kolesarska in pešpot ter ekološki koridor. Rečne bregove je treba urediti in strogo varovati pred pozidavo, odstraniti je treba črne gradnje, ozeleniti nabrežja, obogatiti njihov program, urediti javne sprehajalne poti in v največji meri z nabrežij ukiniti promet. V mestnem zaledju je treba ohraniti strukturne značilnosti odprte rečne krajine.

Mestna občina Ljubljana ima sprejet občinski prostorski načrt v katerem je veliko ureditev in usmeritev vezanih na Ljubljanico in njeno plovno pot. Prav tako je močno poudarjena vloga reke Ljubljanice v občini in predvsem njenem mestnem območju, znotraj avtocestnega obroča. Občinski prostorski načrt Mestne občine Ljubljana se v veliki meri ukvarja z reko Ljubljanico, njeno vpetostjo v prostor in ureditvijo njenega nabrežja, tako v strateškem kot tudi v izvedbenem delu. To je tudi vidno v prostoru. Zavest o pomenu reke in pozitivnih vplivih na strukturo mesta, višjo kvaliteto bivanja je v Ljubljanski občini na visokem nivoju. V osnovnih ugotovitvah na področju prometnega povezovanja naselij v Mestne občine Ljubljana je zapisano, da je Ljubljana obvodno mesto, zato je treba kot zanimivo obliko javnega potniškega prometa in atrakcijo za turistične namene izkoristiti tudi možnost prometa po reki Ljubljanici (vključno z Gruberjevim prekopom). Med skupna izhodišča za urejanje območja Ljubljanice in Gruberjevega prekopa spada tudi opredelitev plovnosti in dostopov. Podrobnejše usmeritve za urejanje območja Ljubljanice upoštevajo značilnosti posameznih območij vodotoka: barjanski del, mestno središče – urbani del in Ljubljansko polje.

V zasnovi gospodarske javne infrastrukture je posebno poglavje namenjeno vodnemu prometu, kjer so Ljubljanica, Gruberjev prekop ter Iščica opredeljeni kot plovno območje za gospodarske, turistične, športne in rekreacijske namene. Poleg pristanišča na Špici se vstopno/izstopna mesta organizirajo na Ljubljanici, Grubarjevem prekopu in Iščici. Z ureditvijo ustreznih postajališč in servisnih točk pa nastane tudi možnost za uvedbo javnega potniškega prometa.

V izvedbenem delu občinskega prostorskega načrta so opredeljeni dopustni objekti in dejavnosti na območju namenske rabe – celinske vode tudi objekti, potrebni za rabo voda in zagotovitev varnosti plovbe. Med druge dopustne posege v prostor sodi tudi ureditev plovnih poti na celotnem območju občine, razen v določenih primerih. Sem sodijo tudi vstopno/izstopna mesta za rečni promet ob vodotokih, pomoli, dostopi do vode (tudi stopnice), utrjene brežine vodotokov, splavnice in pristani. Zunanja meja priobalnega zemljišča reke Ljubljanice znotraj avtocestnega obroča sega 15 metrov od vodnega zemljišča in od južne obvoznice do meje z občino Brezovica, najmanj 40 metrov. Občinski prostorski načrt se natančno in usmerjeno ukvarja s plovnostjo reke Ljubljanice predvsem v mestnem območju. Tako so v odloku opredeljena vstopno/izstopna mesta, celo marina na Livadi in drugi objekti v zvezi z vzpostavitvijo plovne poti po Ljubljanici. Občinski prostorski načrt sicer ne predvideva plovne poti do sosednje občine Brezovica, temveč samo do južne obvoznice oz. do vodotoka Iščice (Žerdin, Pavlovič in Trnovšek, 2012).

28 1.5. Vzpostavljanje plovnega režima v porečju Ljubljanice Občine so pripravile podobne odloke plovnega režima v porečju Ljubljanice. Plovno območje celinskih voda na območju Vrhnike, Borovnice, Brezovice in Mestne občine Ljubljana, kjer je dovoljena plovba za gospodarske, turistične, športne in rekreacijske namene, obsega reko Ljubljanico. V občini Borovnica je vključeno tudi območje zadnjih 20 metrov Borovniščice pred izlivom v Ljubljanico. V občini Ljubljana je vključeno tudi območje Grubarjevega prekopa in reke Iščice. Plovba na plovnem območju je dovoljena z upoštevanjem nevarnosti naraslih voda in drugih izjemnih razmer, za katere se uporabniki plovnega območja morajo pozanimati pri pristojnih službah iz tega odloka in drugih službah, ki skladno z zakonodajo skrbijo za vzdrževanje vodnih in priobalnih zemljišč. Na plovnem območju lahko plujejo športni veslaški čolni za športne in rekreacijske namene. Plovbo veslaških čolnov lahko občina zaradi naravovarstvenih omejitev ob izredno nizkih vodostajih začasno prepove. V Mestni občini Ljubljana za športne veslaške čolne ni privezov in se jih mora po končani plovbi umakniti na obalo. V vseh občinah je vadba s športnimi veslaškimi čolni dovoljena od prvega marca do enaintridesetega oktobra med 6. in 21. uro in od prvega novembra do zadnjega februarja med 8. in 19. uro. Pri plovbi ima vedno prednost čoln na vesla pred plovilom na motorni pogon. Pri srečevanju ima vedno prednost plovilo, ki pluje po toku navzdol pred plovilom, ki pluje po toku navzgor. Signalizacija je vedno postavljena tako, da so rdeče oznake pri plovbi proti toku na levi strani, zelene pa na desni strani. Na območju plovnega režima je prepovedano vsako dejanje, ki je v nasprotju s predpisi s področja varovanja naravne in kulturne dediščine, ki bi ogrožalo varnost ljudi ali plovil, onesnažilo vode, obale in obrežja, oziroma s katerim bi se poškodovalo obalo in obrežje ter objekte, ki služijo za varnost plovbe, kakor tudi dejanje, ki je v nasprotju s predpisanim redom na vstopno izstopnih mestih in drugih infrastrukturnih objektih (Žerdin, Pavlovič in Trnovšek, 2012).

V strategiji razvoja Krajinskega parka Ljubljansko barje (Hladnik, Zupanc in Novak, 2009) so med ključnimi izzivi, ki so si jih zadali urediti Ljubljansko barje kot prostor za rekreacijo in odprto učilnico za ozaveščanje ljudi, hkrati pa uporabiti Ljubljanico kot vodno transverzalo in povezovalni člen med Ljubljano in barjem, to pa povezati z zgodovino (koliščarji). Poleg tega se zavedajo, da je potrebno izkoristiti aktualen in dolgoročen trend ''zelenega'' povpraševanja, ki ga dolga leta ustvarjajo zavarovana območja, kar zahteva premišljeno in trajnostno rabo vseh virov s strani vseh udeleženih. Le tako se lahko izdela kakovostno ponudbo kulturnih, izobraževalnih in rekreacijskih aktivnosti, ki izhajajo in so v ravnovesju s posebnimi kvalitetami parka. Prva prioriteta parka je razvoj trajnostnega turizma osnovanega na edinstveni naravi in kulturi.

Tabela 1 Ključni problemi in razvojne možnosti za ureditev plovne poti na Ljubljanici (Žerdin, Pavlovič in Trnovšek, 2012)

29 V Tabeli 1 so navedeni problemi in razvojne možnosti za ureditev plovne poti na Ljubljanici (SWOT analiza). Reka ima veliko prednosti, določene pomanjkljivosti se že odpravlja, zato se vedno bolj odpira možnost ureditve plovne poti. V razvoju plovne poti Ljubljanice je še posebej potrebno paziti na nevarnosti iz Tabele 1, saj želimo reko trajno ohraniti čim bolj naravno.

Skozi kajakaštvo je mogoče uresničiti velik del razvojne strategije. Kajakaštvo je avtentična oblika premikanja skozi okolje, ki izhaja iz lokalne identitete. Tako nudi obiskovalcu pristno sonaravno doživetje in, ob pravilni organizaciji, spoštuje trajnostno prakso. Z nekaj kreativnosti lahko to postane turistični proizvod Ljubljanskega barja kot tudi alternativna oblika ogleda mesta. Na podlagi intervjujev s predstavniki Krajinskega parka Ljubljansko barje, TIC-a Ljubljana, Mestne občine Ljubljana lahko trdimo, da je kajakaštvo dobrodošla sonaravna oblika športa, ki lahko popestri ponudbo Ljubljanice domačim in tujim obiskovalcem. Mestna občina Ljubljana vidi večjo vrednost za športno veslanje na Savi, kjer se že urejajo bregovi za sprehajalce in kolesarje. Na Savi so tudi že predvidena vstopno/izstopna mesta, kar za Ljubljanico v mestnem delu še ne velja. Mestna Ljubljanica je trenutno namenjena in urejena za turistično plovbo s čolni na motorni pogon, a dopušča in podpira možnost, da se Ljubljanica razvije tudi kot prostor za športne dejavnosti.

1.6. Prednostni vodni športi v porečju Ljubljanice Veslanje je premikanje po vodi z uporabo čolna in vesla. Izraz veslanje lahko razumemo kot

30 nadpomenko kajakaštva, a bom v svojem diplomskem delu pojmoval veslanje le kot premikanje s čolnom, ki ima vanj vpeta vesla. Kjer je promet bolj zgoščen (npr. v Benetkah) je veslač obrnjen v smer plovbe. Sicer je značilnost veslanja to, da je veslač s hrbtom obrnjen v smer veslanja, kar omogoča boljši izkoristek moči. Tak način veslanja uporabljamo na Ljubljanici. V enojcih veslač uporablja dve vesli (''scull''). V dvojcih, četvercih in osmercih lahko veslač izbira med disciplino, ki predpisuje uporabo dvojnih vesel ali enojnega vesla (''rimen''). Danes so vesla lahko v tradicionalni obliki (''lopata''), ki se uporabljajo za učenje in rekreacijo, ali v obliki s katero dosežemo večji izkoristek (''sekira'') in se tako uporabljajo za tekmovalne namene.

Ljudje so vodo uporabljali v različne namene že od nekdaj. Za lov, ribolov, razne boje in osvajanja so naši predniki izumili različna plovila. Najstarejši znani primerek so odkrili v grobu sumerskega kralja pri mestu Ur ob delti Evfrata. Njegova starost je ocenjena na 6000 let. Egipčani so pred začetkom našega štetja uporabljali čolne deseterce, nič niso zaostajali Kitajci. Čolni so bili izdelani iz debla, poganjali so jih z nevpetimi vesli. O prvih sestavljenih čolnih poroča Herodot, ko opisuje armenske trgovce, ki so tovor vozili v Babilon, ga tam prodali skupaj s čolni in se domov vrnili na oslih in konjih. Tudi o skandinavskih čolnarjih pričajo številne legende. Gradbeni materiali kajakov in kanujev so temeljili na naravnih danostih okolja, v katerem so bili izdelani – drevaki iz izvotljenega lesenega debla so bili značilnost krajev, bogatih z lesom, Indijanci so leseno konstrukcijo prekrili z brezovim lubjem in ga zalili s smolo, Eskimi pa so namesto lubja uporabljali kože (Mlekuž, 2011). Drevaki so bili najdeni tudi na Ljubljanskem barju in starost najstarejšega je bila ocenjena na 5150 let (Čufar in Velušček, 2012).

Kajakaštvo danes zajema širok spekter dejavnosti na vodi, vsem pa je skupna uporaba čolna in vesla, ki ni pritrjeno na čoln. V tem spektru najdemo tako tekmovalne kot netekmovalne oblike. Pod skupno streho kajakaštva so vključene številne discipline, nekatere pri nas popolnoma nepoznane, tudi zaradi dejstva, da za ukvarjanje z njimi nimamo danih primernih naravnih pogojev (Jelenc, 2007).

V kajakaštvu se za premikanje po vodi uporablja čoln in vesla, ki niso vpeta v čoln. V čolnu smo lahko sami, v dvoje, lahko tudi trije ali štirje. V velikih čolnih pa tudi do 12, 22 ali še več oseb. V kajakaštvu so lahko čolni odprti ali zaprti. Sicer pa jih lahko delimo tudi po načinu osnovnega položaja v njem. V kajaku se sedi, v kanuju se kleči (predvsem v tekmovalnem, v rekreativnem se večkrat kar sedi) pri ''stand up paddlingu'' (SUP) se stoji.

Današnji kajak izvira iz tradicionalnega eskimskega lovskega plovila. Navadno je bil to zaprt enosed, narejen iz tjuljnove kože. Čoln je bil lahek, hiter in okreten. Poganjal ga je en človek s posebnim veslom. Kajak, ki ga poznamo danes, je lahko namenjen različnim dejavnostim, temu je prilagojena tudi njegova oblika in material iz katerega je narejen. Lahko ga uporabljamo za sprostitev, popotovanje, raziskovanje ali tekmovanje. Z njim se lahko podamo po izzivov polnih divjih rekah, po mirnih rekah, po jezerih ali na morski potep ob obali. Kajaki so dandanes številnih oblik in dolžin, odprti in zaprti, vsem pa je skupno dvolistno veslo in sedeči položaj v čolnu (Jelenc, 2007).

Izvor kanuizma povezujemo z Indijanci in prvimi naseljenci v Severni Ameriki, ki so uporabljali odprt kanu (Jelenc, 2007). Danes obstaja več različnih vrst kanujev. Lahko so odprti, ki se uporabljajo večinoma za rekreativne namene ali zaprti, ki se jih uporablja večinoma v tekmovalne namene na divji vodi. V rekreativnih kanujih se večkrat tudi sedi, čeprav je običajen osnoven položaj v kanuju klečeč, tako kanu označuje uporaba enolistnega vesla.

SUP se danes imenuje popularen šport, katerega značilnost je stoječ osnovni položaj in uporaba

31 enolistnega vesla. Svoj izvor ima v Afriki (Standup paddleboarding, 2016), čeprav je takšno obliko premikanja mogoče opaziti med aborigini in južno ameriškimi Indijanci. ''Stand up padling'' je izraz, ki se je pričel uporabljati za obliko jezdenja valov, ta prihaja iz Havajskega otočja. Na Havajih se imenuje ''Hoe he'e nalu''. Za razliko od običajnega jezdenja valov, kjer se do vstopa v val priplava na deski v leži na trebuhu, se pri SUP-u z uporabo enolistnega vesla privesla stoje. Po letu 2013 se je ta oblika športa vedno hitreje začela širiti po svetu, tudi kot oblika rekreacije po mirnih in divjih rekah. Danes so organizirana tudi tekmovanja na različne razdalje. Oblika premikanja na SUP-u je biomehansko podobna kanuizmu, zato bo v diplomskem delu vključena kot eno izmed oblik kajakaštva in ne kot obliko jezdenja valov.

Na Ljubljanici trenutno plujejo veslaški enojci, dvojni dvojci, dvojni četverci, dvojci z krmarjem, dvojci brez krmarja, četverci s krmarjem, četverci brez krmarja in tudi en osmerec. Večinoma so to ozki tekmovalni čolni. V Veslaškem klubu Ljubljanica imajo tudi nekaj širših čolnov za učenje in rekreacijo ter večje lesene veslaške čolne za izposojo. Kajak na Ljubljanici najbolj zastopajo tekmovalne discipline: sprint (enojci, redkeje dvojci in četverci), spust in slalom. Za tečaje kajaka in športne dneve se uporablja zaprte divjevodaške kajake, včasih tudi odprte ''sit-on-top''. V rekreativne namene so poleg divjevodaških kajakov priljubljeni tudi potovalni morski kajaki (enojci ali dvojci) ali pa ''Ocean Racing'' kajaki. Kanuji so v tekmovalnem smislu podobno zastopani kot kajaki. Kanuizma v sprintu sicer ni prisotnega, je pa prisoten v slalomu in spustu, kjer poleg enojcev veslajo tudi dvojce. Rekreativno je odprti kanu indijanskega tipa najbolj zastopan na Ljubljanici. Tak kanu se lahko vesla kot enojec, dvojec, trojec ali četverec. Za večje skupine, na primer za športne dneve, se uporablja tudi večje kanuje, ki sprejmejo do 12 oseb. V zadnjih nekaj letih je v porastu trend ''SUP-anja''. SUP danes prevladuje kot oblika športne rekreacije in turizma na Ljubljanici. Na napihljivi ali trdi deski različnih dimenzij (za začetnike širše in ožje bolj tekmovalne) se vesla stoje.

K vsaki obliki čolna pripada drugačna oblika in dolžina vesla. V kanuizmu in pri SUP-u se uporablja enolistno veslo, ki ima na na zgornjem delu T-ročaj za bolj ergonomski prijem. Veslo za SUP je skoraj enkrat daljše kot v kanuju, pri obeh pa se končno dolžino izbira gleda na telesno višino in razpon rok uporabnika. Oblike lista vesla so različne, prilagojene specifiki veslanja.

Športi, katerih pogon je vetrni, so na Ljubljanici tudi možni. Jadralci uporabljajo jadrnice kategorije optimist. Večjim jadrnicam predstavlja omejitev višina mostov in prostor sam. Zmajarji na vodi na poplavnih območjih Ljubljanice uporabljajo desko in zmaje različnih velikosti glede na vetrne pogoje.

Materiali čolnov in vesel so različni. Tradicionalno je bil in še vedno je v uporabi les. Čolni so lahko v celoti iz lesa, lahko pa je leseno ogrodje prevlečeno z nepremočljivim platnom. Danes so bolj razširjeni umetni materiali. V tekmovalne namene se uporablja grafit, lahko tudi v kombinaciji s kevlarjem, aramidom ali steklenimi vlakni. Vsak ima svoje lastnosti, ki koristijo določeni uporabi. Omenjeni materiali so prepojeni z epoksidno smolo, uporabo poliesterske smole pa se opušča saj je relativno težja. Poliesterska smola v kombinaciji z steklenimi vlakni je pogostejša pri rekreativnih kanujih saj je precej vzdržljiva in vzdrževanje takih čolnov je precej enostavno. Sicer je v rekreaciji prisotna plastična masa, ki je zelo odporna na udarce in ne potrebuje vzdrževanja, a je še težja kot kombinacija stekla in poliesterske smole. V uporabi so tudi napihljiva plovila in imajo enake prednosti, kot tista iz plastičnih mas, poleg tega nudijo enostaven transport in hrambo. Danes se uporabljajo predvsem v SUP-u. Ponekod po svetu se za čolne uporablja tudi aluminij. Pri nas je večinoma prisoten le v ročajih nizkocenovnih vesel.

32 Tabela 2 Primernost športne discipline glede na reko, vodostaj in znanje vadečega

Ljubljanica Gradaščica (Mali Graben) Iščica Iška Veslanje – regatni čolni Primerno na relaciji od Bevk Ni primerno Ni primerno Ni primerno (enojci) (kmetija Buh) do izliva Mestne Gradaščice 0-50 m³/s – primerno nad 50 m³/s – ni primerno Veslanje – regatni čolni Primerno na relaciji od Ljubljane Ni primerno Ni primerno Ni primerno (dvojci in četverci) do Podpeči 0-50 m³/s – primerno 50-100 m³/s – manj primerno nad 100 m³/s – ni primerno Veslanje – regatni čolni Manj primerno Ni primerno Ni primerno Ni primerno (osmerci) 0-50 m³/s – primerno 50-100 m³/s – manj primerno nad 100 m³/s – ni primerno Veslanje – manjši Primerno na relaciji od Vrhnike Manj primerno, a možno na Manj primerno, a možno Ni primerno rekreativni čolni do mestnih zapornic na izlivu v Ljubljanico zadnjih 500 m do izliva, Ljubljanici višje se reka pogosto zoži 0-50 m³/s – primerno 0-3 m³/s – primerno Ob vseh vodostajih, a je 50-70 m³/s – manj primerno nad 3 m³/s – ni primerno potrebna pozornost na nad 70 m³/s – ni primerno izlivu ob visokih vodostajih Ljubljanice Potovalni kajaki Primerno Manj primerno, a možno na Primerno Manj primerno, a možno na (seakayak), zložljivi in (manj primerno na povirnih izlivu v Ljubljanico izlivu v Ljubljanico ocean racing kajaki krakih – lahko v obliki spusta po

33 reki) 0-50 m³/s – primerno Vsi pretoki zagotavljajo 50-70 m³/s – primerno za varno uporabo Iščice (ob imetnike rumenega vesla višjih vodostajih 70-100 m³/s – primerno za Ljubljanica Iščico zajezi in imetnike zelenega vesla ustavi) nad 100 m³/s – v umetni strugi ni primerno nad 200 m³/s primerno na poplavnih ravnicah Kajak in kanu za divje Primerno (predvsem za učenje Primerno Primerno Primerno vode osnov kajakaštva, za raziskovanje (''creek boat'' in ''river barja ali obisk mesta manj runner'') primerno) 0-50 m³/s – primerno 0-5 m³/s – primerno od Poti na Vsi pretoki zagotavljajo 0-10 m³/s – ni primerno 50-70 m³/s – primerno za Rakovo Jelšo do izliva za varno uporabo Iščice (ob 10-20 m³/s – primerno od imetnike rumenega vesla učenje osnov divje vode višjih vodostajih doma v Iškem Vintgarju do 70-100 m³/s – primerno za 5-10 m³/s – primerno pod Ljubljanica Iščico zajezi in Iške vasi, za imetnike imetnike zelenega vesla mostom Ceste Dolomitskega ustavi) modrega vesla nad 100 m³/s – ni primerno odreda do izliva za 10-20 m³/s – primerno od nad 200 m³/s primerno na napredovanje do modrega vstopa v Iški Vintgar do poplavnih ravnicah vesla doma v Iškem Vintgarju, za 10-20 m³/s – primerno od jezu imetnike črnega vesla na Bokalcah do izliva za 20 m³/s – primerno od Sela imetnike modrega vesla pri Robu do doma v Iškem Vintgarju za imetnike črnega vesla ''Sit-on-top'' kajak Primerno Primerno Primerno Primerno (od mostu za pešce in kolesarje v Lipah do izliva)

34 0-50 m³/s – primerno 0-5 m³/s – primerno od Poti na Vsi pretoki zagotavljajo Kadar je mogoče uporabljati 50-70 m³/s – primerno za Rakovo Jelšo do izliva za varno uporabo Iščice (ob Ljubljanico, je mogoče imetnike rumenega vesla učenje osnov divje vode višjih vodostajih veslati tudi po Iški 70-100 m³/s – primerno za 5-10 m³/s – primerno pod Ljubljanica Iščico zajezi in imetnike zelenega vesla mostom Ceste Dolomitskega ustavi) nad 100 m³/s – ni primerno odreda do izliva v obliki spusta nad 200 m³/s primerno na poplavnih ravnicah ''Playboat'' Manj primerno (lahko za učenje Primerno predvsem na izlivu Ni primerno Ni primerno likov na mirni vodi, ali v Malega grabna v Ljubljanico kombinaciji s skakalnico v vodo) (drugod manj primerno) 0-50 m³/s – primerno nad 15 m³/s na VP Dvor in 50-70 m³/s – manj primerno hkrati pod 100 m³/s na VP nad 70 m³/s – ni primerno Moste (za imetnike modrega vesla) Slalom Primerno Primerno Primerno Manj primerno 0-50 m³/s – primerno 0-5 m³/s – primerno od Poti na Vsi pretoki zagotavljajo 0-10 m³/s – ni primerno 50-70 m³/s – primerno za Rakovo Jelšo do izliva za varno uporabo Iščice (ob 10-20 m³/s – primerno od imetnike rumenega vesla učenje osnov divje vode višjih vodostajih doma v Iškem Vintgarju do 70-100 m³/s – primerno za 5-10 m³/s – primerno pod Ljubljanica Iščico zajezi in Iške vasi, za imetnike imetnike zelenega vesla mostom Ceste Dolomitskega ustavi). modrega vesla 100 m³/s – za imetnike modrega odreda do izliva za 10-20 m³/s – primerno od vesla napredovanje do modrega vstopa v Iški Vintgar do vesla doma v Iškem Vintgarju, za 10-20 m³/s – primerno od jezu imetnike črnega vesla na Bokalcah do izliva za imetnike modrega vesla Spust Primerno Primerno Primerno V zgornjem toku ni

35 0-50 m³/s – primerno 0-7 m³/s – manj primerno Vsi pretoki zagotavljajo primerno, v spodnjem pa ni 50-70 m³/s – primerno za 7-15 m³/s – primerno za varno uporabo Iščice (ob zanimivo imetnike rumenega vesla preveslavanje od izliva do višjih vodostajih 70-100 m³/s – primerno za Ceste Dolomitskega odreda in Ljubljanica Iščico zajezi in imetnike zelenega vesla nazaj (modro veslo – spust) ustavi). 100 m³/s – primerno za imetnike 15-25 m³/s – spust od jezu na modrega vesla Bokalcah do izliva Sprint in maraton Primerno Ni primerno Primerno ob vseh pretokih Ni primerno 0-50 m³/s – primerno 50-100 m³/s – manj primerno nad 100 m³/s – ni primerno Dragon boat Primerno Ni primerno Primerno ob vseh pretokih Ni primerno 0-50 m³/s – primerno 50-70 m³/s – primerno za imetnike rumenega vesla 70-100 m³/s – primerno za imetnike zelenega vesla nad 100 m³/s – ni primerno Kajak polo Primerno Ni primerno za igro, a čolne za Primerno ob vseh pretokih Ni primerno 0-50 m³/s – primerno kajak polo je mogoče nad 50 m³/s – ni primerno uporabljati za veslanje v (ob izkopu igrišča v brežino je enakih pogojih kot kajake za primerno ob vseh vodostajih) divje vode. Odprti kanu Primerno Primerno Primerno ob vseh pretokih Primerno (od mostu za pešce (indijanski), outrigger in kolesarje v Lipah do izliva) 0-50 m³/s – primerno 0-5 m³/s – primerno od Poti na Ob srednjih pretokih Iške 50-70 m³/s – primerno za Rakovo Jelšo do izliva za (oziroma se reko uporablja imetnike rumenega vesla učenje osnov divje vode ob ustreznih pretokih

36 70-100 m³/s – primerno za 5-10 m³/s – primerno pod Ljubljanice) imetnike zelenega vesla mostom Ceste Dolomitskega nad 100 m³/s – ni primerno odreda do izliva za nad 200 m³/s – primerno na napredovanje do modrega poplavnih ravnicah vesla 10-20 m³/s – primerno od jezu na Bokalcah do izliva za imetnike modrega vesla Surfkayak Manj primerno Občasno primerno na izlivu Manj primerno Manj primerno Malega grabna v Ljubljanico (drugod manj primerno) Nad 15 m³/s na VP Dvor in hkrati pod 100 m³/s na VP Moste (za imetnike modrega vesla) SUP Primerno Primerno (a ne za začetnike) Primerno Primerno 0-50 m³/s – primerno 0-5 m³/s – primerno od Poti na Vsi pretoki zagotavljajo Manj primerno, a možno na 50-70 m³/s – primerno za Rakovo Jelšo do izliva za varno uporabo Iščice izlivu v Ljubljanico imetnike rumenega vesla učenje osnov divje vode Ob srednjih pretokih Iške, 70-100 m³/s – primerno za 5-10 m³/s – primerno pod (oziroma reko se uporablja imetnike zelenega vesla mostom Ceste Dolomitskega ob ustreznih pretokih nad 100 m³/s – ni primerno odreda do izliva za Ljubljanice) nad 200 m³/s primerno na napredovanje do modrega poplavnih ravnicah veslanja 10-20 m³/s – primerno od jezu na Bokalcah do izliva za imetnike modrega vesla Jadranje Manj primerno, a možno z Ni primerno Ni primerno Ni primerno manjšimi jadrnicami razreda optimist ob nižjih vodostajih (do

37 70 m³/s) Zmajarstvo na vodi Manj primerno, a možno na Ni primerno Ni primerno Ni primerno poplavnih ravnicah Ljubljanskega barja. Avtonomno potapljanje Prepovedano (dovoljeno za Ni primerno Ni primerno Ni primerno policijo in reševanje ali z dovoljenjem Ministrstva za kulturo) Plavanje Ni primerno do podelitve statusa Ni primerno do podelitve Ni primerno Ob statusu kopalne vode je kopalne vode. S statusom kopalne statusa kopalne vode. S primerno ob poletnih vode je varno do pretoka do 50 statusom kopalne vode je vodostajih v tolmunih v m³/s mogoče v tolmunih (do 5 m³/s) zgornjem toku reke

38 V Tabeli 2 so predstavljene discipline oziroma oblike plovil, ki so primerne v porečju Ljubljanice. Iz Tabele 2 razberemo katere reke so primerne za nekatere vodne športe. Reka Ljubljanica je ob ustreznih pretokih prostor, kjer se lahko goji takorekoč vse športe na vodi. Na ostalih rekah se izvaja predvsem kajakaške discipline. V Tabelo 2 sta vključena tudi športa jadranje in zmajarstvo na vodi, ki sta bila že prisotna na Ljubljanici, vendar ju obravnavamo kot manj primerna. Veslanje je na reki prisotno le v tekmovalnem vidiku. Kajakaštvo je v porečju Ljubljanice najdlje prisotno, nekatere kajakaške discipline so bolj primerne kot ostale in prav te so tiste, ki v prihodnosti omogočajo razvoj porečja Ljubljanice kot športni objekt.

Poleg čolna in vesla se v kajakaštvu uporablja plavalni jopič, kot del obvezne opreme. Na mirni vodi se uporaba tega večkrat zanemarja, predvsem pri veščih veslačih. Pri učenju začetnikov, vodenih izletih in izposoji opreme je uporaba plavalnega jopiča redna praksa, saj obstaja večja verjetnost prevrnitve. Plavalni jopič poveča vzgon v vodi in tako poveča plovnost, kar precej olajša plavanje. To se še posebej pozna kadar ima oseba oblačila iz naravnih materialov. Naravni materiali vase vpijajo več vode in to otežuje plavanje. Iz omenjenega razloga so osebna oblačila v kajakaštvu večinoma iz umetnih materialov. Glede na pogoje v katere se podajamo, nas ti morajo ustrezno zaščititi pred podhladitvijo. V uporabi so neoprenska oblačila različnih debelin, ki jih izberemo glede na vremenske pogoje; ta zagotavljajo tudi dodatno plovnost. Za večje udobje in svobodo gibanja se za zunanjo plast uporabljajo materiali podobni Gore-tex-u, ki dihajo, hkrati pa preprečujejo vdor vetra in vode. Pod zunanjo plast se obleče funkcionalno športno perilo in po potrebi še ustrezno termalno plast. Poleg navedene osnovne opreme, se na divjih vodah uporablja čelada, ki nam nudi zaščito v primeru prevrnitve, in krovnico, ki zapre čoln in tako prepreči vdor vode. Ljubljanica in njeni pritoki so tudi v poletnem času hladni, zato daljša izpostavljenost vodi v neprimerni opremi predstavlja nevarnost podhladitve. Na tečajih, vodenih izletih in izposoji opreme na Ljubljanici imajo uporabniki lastna oblačila, ki večinoma ne izpolnjujejo navedenih pogojev, zato je iz varnostnih razlogov uporaba plavalnega jopiča nujna. Zaščito pred podhladitvijo pa predstavlja le bližina izstopnega mesta, kjer se lahko preoblečejo v suha oblačila. Vsakodnevna oblačila, ko postanejo premočena, predstavljajo kljub lepem vremenu, možnost podhladitve. Ponudniki kajakaških storitev na Ljubljanici pomanjkljivo osebno opremo ponavadi kompenzirajo z uporabo bolj stabilnih plovil in tako zagotovijo, da ne pride do prevrnitve.

1.7. Namen in cilji Namen diplomskega dela je vzpostaviti koncept s katerim reko Ljubljanico in njene pritoke ponovno približamo najširši množici ljudi, ki se ukvarjajo s športom na prostem. S tem lahko ponovno obudimo plovno pot.

Cilji diplomskega dela so:  opredeliti pogoje, ki omogočajo trajnostno in varno uporabo porečja Ljubljanice,  umestiti šport v prostor porečja Ljubljanice,  ugotoviti obstoječo ponudbo vodnih športov na Ljubljanici in njenih pritokih in začrtati možnosti razvoja v prihodnosti,  povezati športe z obstoječimi dejavnostmi in predlagati kako ustvariti nove, do sedaj še neizkoriščene priložnosti za razvoj potenciala prostora porečja Ljubljanice,  opredelitev prednostnih športnih panog, ki se skladajo z reko Ljubljanico, njenimi pretoki in trenutnimi trendi.

39 2. METODE DELA Diplomska naloga je monografskega tipa. Vključuje zbiranje podatkov s področja narave, zgodovine, tehnologije in tehnike. V nekaterih odsekih bom podatke črpal iz intervjujev, drugje pa vključil lastne izkušnje s področja kajakaštva.

40 3. RAZPRAVA 3.1. Vpliv vodnih športov na okolje Lebar (2008) ugotavlja, da imajo kajak, kanu, manjši čolni na vesla, kot tudi športno veslanje na okolje določene vplive. Te vplive je potrebno zmanjšati do te mere, da se lahko reke ohranja v enakem stanju tudi za naše potomce. Kajakaški in veslaški športi imajo majhen vpliv na prosojnost vode, predvsem je to opaziti na vstopno/izstopnih mestih. Večji lokalni vpliv lahko imajo te oblike čolnov ob visoki frekvenci plovbe. Omenjeni čolni nimajo vpliva na kvaliteto vode. Efekt teh plovil na erozijo brežin je majhen, viden predvsem na slabo urejenih vstopno/izstopnih mestih. Velik direkten vpliv pa imajo na makrofite predvsem na plitvejših območjih, ob plovbi blizu obrežij in na vstopno/izstopnih mestih. Za razliko od motornih čolnov je s kajaki možen dostop v plitkejšo vodo, kjer se hitro poškoduje vodne rastline. Plovba povzroča predvsem fizikalen vpliv na makrofite, medtem ko je kemijski vpliv majhen. Poleg tega plovila predstavljajo potencialen vnos neavtohtonih vrst, kar lahko povzroči rušenje naravnega ravnovesja v ekosistemu (Longworth in McKenzie, 1986, cit. po Mosisch in Arthington, 2004 ter Liddle in Scorgie, 1980).

Tudi na ribe, ki so na koncu prehranjevalne verige v vodi, imajo vodni športi vpliv. Graham in Cooke (2008) sta prišla do zanimivih ugotovitev. Proučevala sta kardiovaskularni odziv ribe (postrvji ostriž), ki je bila izpostavljena delovanju vesla, elektromotorja in motorja z notranjim izgorevanjem. Srčni utrip ribe je bil pri uporabi vesla povečan za 29 %, kar je primerljivo z izpostavljenostjo ribe predatorskim vrstam ptic. Ob uporabi elektromotorja se je srčni utrip ribe povečal za 44 % kar je podobo stresu, ki ga povzročijo plavalci in podobne dejavnosti. Ob uporabi motorja z notranjim izgorevanjem se je utrip povečal za 67 %, kar je primerljivo s kratkotrajno izpostavljenostjo ribe zraku. Poleg stresa, ki ga povzroča plovba ribam, je potrebno nameniti pozornost v času drstenja rib. Todd (1987 v Graham in Cooke, 2008) pravi, da ima prav kajakaštvo najverjetnejši negativni vpliv, saj se drstišča pojavljajo v plitkejših vodah. En zamah vesla ali pa tudi čoln sam lahko uničijo drstišče. Večina drstišč je izven barjanske Ljubljanice, v njenih pritokih, mrtvicah in rokavih (Lebar, 2008). Na reki Ljubljanici so evidentirana drstišča sulca in ščuke na območju nad Podpečjo, vendar je ocenjena površina drstišč 500 m². Nižje od Podpeči je evidentiranih drstišč manj, največ ob izlivu Iške. Največja pestrost drstič je nad Vrhniko (lipan in sulec). Ostale varovane vrste večinoma drstijo izven barjanske Ljubljanice, na podlagi tega ugotavlja, da bi bila prepoved plovbe na odseku Vrhnika – Ljubljana nesmiselna, je pa potrebna pozornost pri uporabi izvirnih krakov.

Poleg rib se na področju Ljubljanskega barja varuje tudi več vrst ptic. Plovba zanje predstavlja motnje na delovanje in hranjenje, motorizirana ima sicer večji vpliv. Večje število kajakašev bi na območju celotne reke predstavljalo precejšen vpliv na zadrževanje ptic ob bregovih, vendar je to primerljivo s plovbo enega samega motornega čolna na daljšem odseku. Kljub navedenemu Lebar (2008) ugotavlja, da je v prid plovbi na Ljubljanici dobra poraščenost njenih brežin. Raziskave kažejo, da je na mestih, kjer je večja možnost zatočišča ptic ob preplahu, manjša možnost negativnega vpliva (Tuite, Owen in Paynter, 1983, Liddle in Scorgie, 1980).

Vpliv na ostale varovane živali Ljubljanskega barja (vidra in močvirska sklednica) je sicer manj poznan. Vidra je predvsem nočna žival, ki biva v izvirskih delih reke, močvirsko sklednico pa ogroža predvsem uničevanje zanjo primernih bivališč (na področju toplejših voda, ne glavnih vodotokov), zato naj bi kajakaštvo ne imelo večjega vpliva nanje. Lebar (2008) je preučeval tudi vpliv plovbe na druge aktivnosti v prostoru. Sam ocenjuje, da ima na vodno okolje največji negativni potencialni vpliv motorna plovba, medtem ko kajakaštvo in veslanje lahko v določeni

41 meri vplivata na ribolov. Trenutno plovba s temi plovili nima kvarnega efekta na ribe. Za ornitologe in nasploh tiste, ki skrbijo za ohranjanje narave, prav tako povzroča največji bremenilni faktor brnenje motorja, veliko bolj kot uporaba vesel. Predvsem na primeru Ljubljanskega barja, je plovba na lasten pogon podprta z večtisočletno tradicijo sobivanja človeka z naravo. Plovbo na Ljubljanici je potrebno planirati v skladu z varstvenimi usmeritvami na območju Krajinskega parka Ljubljansko barje in Nature 2000, temu primerno je potrebno snovati ustrezno in celostno promocijsko strategijo. Plovba se torej podreja primarnemu cilju – varovanju naravnih prvin in prevzema sekundarno vlogo v vodnem prostoru.

3.2. Ukrepi za zmanjšanje vplivov vodnih športov na okolje • Vzpostavitev in uporaba namensko določenih vstopno/izstopnih mest. • Izogibanje plovbe neposredno ob obrežju. • Tekmovalci in tisti, ki s svojimi plovili raziskujejo druge reke ali jezera, naj svoj čoln preden ga uporabljajo na Ljubljanici umijejo in popolnoma posušijo. • Prepoved plovbe v času drstenja (marec, april, maj) na mestih, kjer drstijo ogrožene vrste rib (povirni kraki Ljubljanice in njeni pritoki) in ozaveščanje uporabnikov voda o pomembnosti plovbe v sredini reke. • Prepoved organizacije prireditev (tekmovanj, spustov) v času gnezdenja ptic in osveščanje o pomembnosti plovbe v konvoju. • Informiranje javnosti pred izvajanjem aktivnosti na vodi, tako da si obiskovalci ustvarijo realnejšo sliko o pomembnosti varovanega območja in se seznanijo z vplivi in motnjami plovbe na okolje (informiranje na kajakaških tečajih in v izposojevalnih centrih, table na vstopno/izstopnih mestih, letaki in brošure v turistično informacijskih centrih, spletne strani...). • Lebar (2008) predlaga tudi obvezno opravljanje izpita iz osnov varstva okolja za čolnarje, kar bi bilo smiselno razširiti na vodnike kajakaških skupin.

3.3. Šport v porečju Ljubljanice do sedaj 3.3.1. Vrhunski šport in tekmovanja Ljubljanica je že dolgo prostor, kjer se goji vrhunski šport. Manjkrat se uporablja za sama tekmovanja, ampak je vsak dan na razpolago za treninge in športniki jo dobro izkoristijo. V preteklosti je Ljubljanica gostila že vrsto tekmovanj. Prvo zabeleženo je bilo leta 1927, ko so na Ljubljanici prvič organizirali tekmovanje v plavanju za naslov slovenskega prvaka, sicer pa so na takratnem mestnem kopališču organizirali tudi tekmovanja v vaterpolu in veslanju. Leta 1957 so mestno kopališče na Ljubljanici zaprli (Mrevlje, 2015). Tekmovanja v plavanju in vaterpolu so se nato preselila v bazene, na reki pa so ostale čolnarske igre. Na Ljubljanici je prisotna dolga tradicija tekem v veslanju in kajakaštvu, organizirane pa so tudi tekme v jadranju. V veslanju in jadranju pogoji reke onemogočajo tekmovanja na visoki ravni. Kajakaštvo pa s svojim pestrim naborom disciplin omogoča nekatere tekmovalne prireditve. Reka je gostila tekmovanja v spustu, slalomu, maratonu. V slalomu se skoraj vsako leto v centru Ljubljane priredi paralelni slalom, ki je bolj promocijske narave in tako na obrežje vsakič pritegne množice sprehajalcev. Ob enem takem

42 tekmovanju so priredili tudi tekmo v kajak polu. Za mlajše pa se na Ljubljanici vsako leto zaključi slovenski pokal za mlajše kategorije. Sprint na mirnih vodah si deli podobno usodo kot veslanje na Ljubljanici. Tekmovanje v spustu je bilo v začetku devetdesetih let prirejeno tudi na Malem grabnu, ko je bil slučajno primeren vodostaj na dan tekme, ki bi se naj zgodila na Ljubljanici. Na Ljubljanici se je odvilo državno prvenstvo osnovnih šol v odprtih kanujih. Tudi plavanje je bilo nedavno v Ljubljanici prisotno, saj so v njej večkrat priredili plavalni del ljubljanskega triatlona.

Ljubljanica je večinoma mirna reka, zato je primerna za veslanje. Veslaški klub je bil na Ljubljanici ustanovljen leta 1908, kot prvi veslaški klub na slovenskem (Geršak, 2008). Kljub dolgi tradiciji lokacija za veslanje ni najbolj primerna. Veslaške regate se odvijajo na razdalji 2000 m. Ljubljanica pa take razdalje v ravni liniji nima, poleg tega pa je precej ozka. Večinoma je široka toliko, da se lahko srečata največ dva veslaška čolna. Širina reke, ki jo še zmanjšujejo dodatna plovila, rečni zavoji, podrto drevje in rastje v vodi otežujejo trening, zato za resnično vrhunski veslaški šport ni primerna. Tekmovalci, ki so v državni reprezentanci zato večino treningov opravijo na Bledu. Napisanemu navkljub, preden se prebijemo do vrhunskega športa, je potrebno preveslati ogromno kilometrov. Do takrat je možno opraviti dobre treninge na tudi na Ljubljanici in ob lepih dnevih je videti večje število predvsem mlajših kategorij veslačev na vodi. V slabših vremenskih razmerah se opravlja večino treningov na ergometrih. Na Ljubljanici je vsako leto 267 metrska šprint regata, ki poteka ob Plečnikovem nabrežju. Veslači tekmujejo na izpadanje na progi od Prulskega mostu do izliva Gradaščice. Ker Ljubljana gravitira večino prebivalstva, je tako postavitev veslaškega kluba po drugi strani ugodna za razvoj športa.

Ob Veslaškem klubu Ljubljanica, stoji tudi poslopje Kajak kanu kluba Ljubljana. Kajakaški klub na levem bregu ni dejaven. Na drugi strani Ljubljanice, na Livadi, pa aktivno deluje že od leta 1931, ko bil ustanovljen in stoji na mestu nekdanjega mestnega kopališča. Tudi tu se, kot v Veslaškem klubu, ukvarjajo z vrhunskim športom in sicer zastopanih je več kajakaških disciplin. S tekmovanji v spustu se je od tod začelo kajakaštvo na Slovenskem. Pogoji za trening spusta so na Ljubljanici dobri, kar potrjujejo številni mednarodni dosežki tekmovalcev v spustu Kajak kanu kluba Ljubljana. Kljub temu primanjkuje poglavitni del in to je divja voda, zato se morajo tekmovalci voziti na treninge divje vode drugam, večino intervalnih in kontinuiranih treningov pa se opravi na Ljubljanici. Za slalom je divja voda še toliko bolj pomembna, zato se večino treningov opravlja največ v Tacnu. Kljub temu je ob ljubljanskem klubu postavljena krajša proga za slalom, ki je bila pred kratkim obnovljena. Na njej trenirajo predvsem mlajše kategorije, članske kategorije pa večinoma le pozimi. Ob Ljubljanici stoji še en kajakaški klub in sicer Kanu klub Simon, ki se nahaja pod papirnico v Vevčah. Ljubljanica je v tem delu primernejša za treninge, saj je voda bolj tekoča, vendar jim manjka lokacija kjer bi lahko obesili vratca za slalomski trening. Delovanje kluba je usmerjeno v tekmovalni šport slaloma in spusta, trenutno večinoma mlajših starostnih kategorij.

Pogoji omogočajo relativno dober trening na vodi tako za veslaške, kot tudi kajakaške športe. Najpogostejša pripomba sprinterjev je listje v vodi, ki se zatika na kljun in za krmilo. Veslače pa najbolj ovirajo podrta drevesa in gneča na vodi, ki se v zadnjem času povečuje. Število splavov, ki plujejo po reki in razvoj SUP-a kot oblika rekreacije, se je v zadnjih letih močno povečalo. Sicer infrastruktura za mirnovodaške discipline ni razvita. Nekateri kajakaši pogrešajo boje, ki označujejo razdalje. Verjetno so najbolj primerna tekmovalna disciplina za Ljubljanico maratoni. Za organizacijo sprinterskih tekmovanj na najvišji ravni Ljubljanica ni primerna, saj je preozka in ima prekratke ravnine, enak problem kot pri veslanju. Možno je organizirati bolj promocijska tekmovanja, ki se lahko odvijajo v centru Ljubljane.

Jadralni klub Ljubljana je na Ljubljanici že organiziral regate v razredu optimist. To je edini razred

43 jadranja, ki ga je mogoče izvajati na Ljubljanici. Pogoji reke naj bi omogočali tudi treninge, katere želi Jadralski klub Ljubljana pripeljati na reko. Omejitev prostora, višina mostov, pretok Ljubljanice in jakost vetra določajo možnosti uporabe reke za jadralski šport. Navedeno pa še dodatno omejuje gostota rečnega prometa.

3.3.2. Šolski šport Osnovne in srednje šole v sodelovanju s ponudniki na Ljubljanici prirejajo športne dneve. Trenutno sta dva ponudnika, ki izvajata športne dneve za šole. Za športni dan je možno prirediti različne dejavnosti tako v kajakih kot v kanujih. Trenutno Športno društvo Vidra trži izlete, večinoma v indijanskih kanujih za tri do štiri osebe, poleg tega ima na voljo še nekaj kajakov in SUP-ov. Izleti potekajo od Vrhnike do Ljubljane v različno dolgih etapah. Celotna razdalja meri štiriindvajset kilometrov, kar je že pravi maraton. Za slabše pripravljene lahko to zelo negativno vpliva na odnos do športa. Za daljši športni dan je primerna največ polovična razdalja in sicer od Vrhnike do Podpeči ali od Podpeči do Ljubljane. Tudi ta relacija za nekatere populacije predstavlja zajeten zalogaj. Podpeč je tudi primerno mesto za menjavo skupin, tako da skupina odvesla polovično razdaljo, vodiči in čolni pa celotno. Kadar razdalja dvanajstih kilometrov predstavlja predolg športni dan, jo je mogoče razpoloviti in pričeti v Podpeči, zamenjati skupine pri vasi Lipe in z drugo skupino nadaljevati do Ljubljane. Pomembno je le, da so skupine približno enako velike. Manjša odstopanja je v indijanskih kanujih lahko premostiti, saj tudi če so v kanuju štiri klopce, dva učenca brez težav pripeljeta do cilja. Drugače je v kajakih in na SUP-ih, kjer je potrebno imeti enako število oseb v prvi in drugi etapi. V nasprotnem primeru lahko zmanjka prostora v čolnih ali pa je odvečno opremo potrebno odvleči do končnega izstopnega mesta. Čolne in opremo bi sicer lahko pustili na vmesnih postajah, a trenutno ni urejenih prostorov za shranjevanje teh. Izlet Podpeč – Lipe – Ljubljana je za ljubljanske šole logistično enostaven, saj se mestni avtobus št. 19 ustavi ob vseh vstopno-izstopnih mestih.

Drugi ponudnik organizira športne dneve za šole na drugačen način. Glavna šolska dejavnost Kajak kanu kluba Ljubljana je izlet z velikimi kanuji za deset oseb. Izlet ponavadi traja eno uro, prične se na Livadi, odvesla se do Tromostovja oziroma do Zmajskega mosta, odvisno od tega, kako hitra je skupina in kakšen je pretok reke, tam se posadka obrne in odvesla nazaj. Redkeje se izlete z velikimi kanuji priredi v smeri proti barju, vendar se v pol ure izleta, ko je ponavadi potrebno že obrniti nazaj, šele prebije na obrobje barja. V velikem kanuju se otroci v eni uri naučijo le enega zavesljaja, celotno delo opravi vodnik čolna. Na tak način se sicer lahko obišče center mesta, a s športnega vidika tak pristop ni smiselen, saj se je večina sposobna naučiti veliko več. Šole imajo možnost izbire dvournega športnega dne, ki ponavadi sestoji iz izleta v mesto z velikimi kanuji za eno skupino in kratko šolo kajaka za drugo skupino; nato se skupini izmenjata. V šoli kajaka se ponavadi uči čistih osnov kajakaštva: osnovni zaveslaj naprej (vsi učenci včasih nimajo dovolj časa, da bi v tako kratkem času obvladali veslanje naprej), obrati z zavesljaji v loku naprej in nazaj. Večkrat je opaziti, da se tu učenje konča in sledijo igre na vodi, le redki se posvetijo nadaljnjim metodičnim enotam ustavljanja, nagibanja čolna in bočnega privlačevanja. Vstopu in izstopu iz čolna ni namenjeno veliko pozornosti, prav tako ne delovanju v skupini. Predvsem, kadar so na športnem dnevu v kajaku mlajše starostne skupine, je opaziti bolj površno učenje. Po svoje je to pričakovano vendar, če se ponudi priložnost, da tudi mlajše starostne skupine utrdijo nekaj več osnov veslanja, je čez leto dni, ko se ponovno udeležijo športnega dne, opaziti bistven napredek. Kljub temu so igre pomemben del učenja, saj če so pravilno izbrane sprostijo vzdušje in otroci se sami nevede naučijo nekaterih zavesljajev, ki se jih osvaja kasneje. Kajak kanu klub Ljubljana, ki za športni dan ponuja te dve našteti možnosti, sodeluje z Mednarodno Francosko šolo na Livadi, ki je v tem šolskem letu v pogon spravila kajakaški krožek. Krožek poteka enkrat tedensko. Šola ima

44 dobro lokacijo, saj je v bližini reke in v sodelovanju s kajakaškim klubom imajo otroci možnost osvajati kajakaška znanja različnih disciplin. Pozimi in v primeru slabega vremena se krožek preseli v telovadnico.

Nekatere šole na tak način izkoristijo tudi športne popoldneve. Bolj inovativne šole, oziroma njihovi učitelji, znajo ponudbo prilagoditi svojim potrebam, večina pa se jih, po mojih opažanjih, ne zaveda potenciala lokacije za učenje športa in hkrati vključevanja drugih predmetov k sami športni aktivnosti. Sama ponudba kajakaških aktivnosti za šolarje je sicer primerna, vendar porečje ponuja veliko več.

3.3.3. Rekreacija in športni turizem Veslaški klub Ljubljanica organizira redno rekreacijo dvakrat tedensko bodisi v telovadnici ali na Ljubljanici. Pozimi imajo obiska več, poleti pa manj, ker ljudje izbirajo druge športe. Rekreativci poleg suhega treninga osvajajo tudi osnove veslaške tehnike, veslanja v enojcu in večjih čolnih. Hkrati pa imajo tudi možnost organizirane udeležbe veslaških regat.

Za rekreacijo je na Ljubljanici je primernejši kajakaški šport in je zato na reki bolj zastopan. Na reki je opaziti tako posameznike, kot tudi skupine v sklopu ponudbe športa na Ljubljanici. Rekreacijsko skupino se trudi sestaviti Kajak kanu klub Ljubljana, a v daleč največjem številu se na reki rekreirajo v SUP klubu. Oba ponudnika nudita tudi tečaje, kjer se lahko popolni začetniki naučijo osnov, in izposojo opreme za tiste, ki želijo šport nadalje raziskovati. Poleg omenjenih ponudnikov, ki delujeta na Livadi, so na rekah prisotni še drugi. V mestu se s Plečnikove plaže občasno izvajajo SUP izleti ponudnika Bananaway. Iška adventure svoje goste v manjših skupinah popelje na izlete po Bistri, Ižici in Ljubljanici. Zavzemajo si za varovanje narave in nimajo cilja masovnega turizma. Zavedajo potenciala prostora Ljubljanskega barja in želijo takega tudi ohraniti. Kajakaštvo povezujejo z ostalimi športi in dejavnostmi. Občasno je Športno društvo Vidra izvajalo izlete v kanujih po Ljubljanskem barju in v mesto. V Podpeči si je možno izposoditi kajakaško opremo in se samostojno podati na odkrivanje lepot Ljubljanice.

Od ideje o temi za diplomsko nalogo do sedaj, se je razvil SUP do te mere, da je vsaj v rekreativnem smislu najbolj zastopan na reki. Sledi kanuizem v odprtih kanujih in kajakaštvo. Veslanje je za sedaj še sekundarnega pomena. Za razvoj rekreacije na Ljubljanici je v prvi vrsti potrebno zagotoviti vstopno/izstopna mesta na lokacijah, ki se povezujejo z drugimi dejavnostmi ob reki.

Na reki se redko pojavljajo športi, ki za svoj pogon izkoriščajo veter. Rekreativnih jadralcev sicer ni opaziti. Včasih se kdo odloči za jadranje na deski in zmajarstvo na vodi. Pogoji za te športe niso najboljši, zato v nadaljevanju diplomskega dela ne bodo obravnavani.

3.3.4. Šport oseb z posebnimi potrebami Odkar je znano, da bo kajakaštvo vključeno v paraolimpijske igre, se je pričela tovrstna veja kajakaštva razvijati tudi v Sloveniji. Vključevanje ljudi s posebnimi potrebami v športno dejavnost je odvisno od funkcionalne sposobnosti udeležencev, narave športne dejavnosti, možnosti za vadbo, njihovega načina, izbire dejavnosti po lastni želji (Vute, 1999). S kajakaštvom se lahko, z določenimi prilagoditvami, ukvarjajo osebe z omejenimi funkcionalnimi sposobnostmi. Ljubljanica je ob nizkih pretokih dobro mesto za vadbo in ukvarjanje z športom. Za udeležence je to lahko

45 oblika rekreacije, lahko izkoristimo tako aktivnost za vključitev oseb s posebnimi potrebami v skupino na velikem kanuju v sklopu športnega dne, nekateri pa izberejo tudi tekmovalno obliko kajakaškega športa. Na Ljubljanici se že odvija nekaj dejavnosti v teh smereh. Kajakaštvo je v Sloveniji kot šport invalidov še neprepoznavno in zato zelo individualno pogojeno. Nekaj posameznikov s posebnimi potrebami se ukvarja s kajakaštvom, a redne organizirane vadbene skupine na tem področju športa na Ljubljanici še ni bilo. Izjema je kajakaštvo v okviru programa DORA.

3.4. Možnosti razvoja športa na porečju Ljubljanice 3.4.1 Vrhunski šport V veslaškem športu možnosti razvoja trenutno ni videti. Naravne omejitve so že začrtale veslanje po Ljubljanici. V preteklosti se je razvilo nekaj idej o ureditvi regatnega centra.

46 Slika 10. Ureditev regatnega centra na Ljubljanici (Stanič, 1994)

Stanič (1994) je že leta 1990 izdelal načrt za regatni veslaški center z marino, kar je vidno na Sliki 10. To je načrtoval pred južno ljubljansko obvoznico, a danes je prostor varovano območje in takšni posegi v prostor niso dovoljeni, kljub temu, da bi to vrhunski šport močno obogatilo. Le 2000 metrov dolga proga bi lahko resnično zagotovila razvoj vrhunskega veslaškega športa na Ljubljanici. Hkrati bi bilo takšen center mogoče uporabljati za športe na vetrni pogon. Center bo morda zrasel na Savi pri Črnučah, če bodo tam postavili elektrarno. Do tedaj se bo potrebno za tekmovalne pogoje voziti na Bled. Vseeno je za treninge je možno Ljubljanico še razviti. Veslačem je najpomembnejše ohranjanje plovnosti reke. Zaradi širine vesel je potrebno sproti odstranjevati

47 podrta drevesa, kar se še zmeraj redno ne izvaja. Le tako se lahko veslači nemoteno premikajo po reki. Mirnovodaške discipline po mnenju nekaterih potrebujejo označbo razdalj za boljšo orientacijo. Na tekmovalnih prizoriščih so postavljene boje na vsakih nekaj metrov. Vendar takšna ureditev v primeru Ljubljanice ni primerna in je tudi prepovedana (Žerdin, Pavlovič in Trnovšek, 2012), saj bi predstavljala grob vizualni poseg, hkrati bi bila ovirana plovba motornih čolnov. Vseeno bi bilo možno, ob pridobitvi ustreznih dovoljenj, na bregove umestiti oznake za vsak kilometer in na 500 m; na mestih, kjer se izvaja treninge šprinta pa tudi na krajše razdalje. Za vadbo štartov se uporablja štartne bloke, ki bi jih bilo dobro namestiti na stalno mesto, kjer po možnosti ni veliko prometa in je hkrati zagotovljena daljša ravna razdalja. Čeprav kajak polo pri nas ni prakticiran, se za igro ne potrebuje dosti več kot omejena mirna površina in gol na vsaki strani igrišča. Igrišče bi lahko namestili na samo Ljubljanico, vendar bi ob večjih pretokih postalo neuporabno. Izkop takšnega igrišča bi bil minimalen poseg v prostor, ki bi pa nudil možnost za več aktivnosti.

Za razvoj tekmovalnega športa je torej potrebno postaviti:  kilometrske in petstometrske označbe na reki,  štartne bloke in krajše označbe razdalj za sprint,  infrastrukturo za kajak polo.

Tekmovanja in množične prireditve v prvem varstvenem območju Krajinskega parka Ljubljansko barje so v novem prostorskem načrtu prepovedana. Ljubljanica je od izvirov do vstopa v avtocestni obroč Ljubljane umeščena prvo varstveno območje, tako naravnega dela Ljubljanice ni več mogoče uporabljati za množične prireditve. Krajinski park Ljubljansko barje je s sprejetjem načrta upravljanja Krajinskega parka Ljubljansko barje za obdobje 2015-2024 prepovedal množične prireditve in tekmovanja v prvem varstvenem območju (množične prireditve in tekmovanja so dovoljene le v tretjem varstvenem območju). V pogovoru z višjo naravovarstveno svetovalko, predstavnico Krajinskega parka Ljubljansko barje, mag. Tino Mikuš, sva prišla do zaključka, da kajakaške prireditve, spuste ali tekmovanja nimajo bistvenega negativnega vpliva na okolje, razen v času gnezdenja ptic (od marca do junija), kar je glavni okoljevarstveni pomislek. V času priprave prostorskega načrta upravljanja parka te možnosti niso upoštevali, saj je niso poznali. V primeru, da Kajakaška zveza da pobudo za sprememba načrta, je predstavnica zagotovila, da jo bodo upoštevali in takrat bo možno prireditve znotraj krajinskega parka spet izvajati. Tekmovanja je do takrat možno izvajati na omejenem področju reke, dolvodno od južne ljubljanske obvoznice. Obstoječa tekmovanja se še naprej izvaja v istem obsegu, tekmovalni šport pa se lahko v prihodnosti razvije in popestri z novimi tekmovalnimi disciplinami.

3.4.2. Šolski šport Sama izvedba kajakaških programov za šolske športne dneve je trenutno zadovoljiva. Kljub temu je slabo izkoriščen potencial prostora na katerem se izvaja. Kajakaštvo je možno združiti v med- predmetno povezovanje in tako se lahko kajakaštvo združi z snovjo drugih predmetov in vidikov. Glavna smer razvoja šolskega športa v porečju Ljubljanice je med-predmetno povezovanje.

3.4.3 Rekreacija in športni turizem Za povečanje obiska športne rekreacije na Ljubljanici je v prvi vrsti potrebno pripraviti zanimivejše

48 ponudbe. Kajakaške oblike premikanja po reki Ljubljanici in njenih pritokih so primernejše od veslaških. Osnova je tečaj kajakaštva, ki ga je možno izvajati v različnih čolnih (kajak, kanu in SUP različnih tipov), se lahko izvede kot samostojna storitev ali se vključi v izlete in redno vadbo, kar je za dolgoročnejši obisk bolj ugodno. Za množični obisk, predvsem za športni turizem, so bolj primerni izleti na različnih odsekih barjanskih rek. Programe vodene vadbe se na reki organizira za lokalno populacijo. Zagotoviti je potrebno atraktivno ponudbo, zato se izlete tematsko obarva in poveže z obstoječimi dejavnostmi. Tudi v vodeni vadbi je potrebno zagotoviti pestrost in uvesti discipline, ki pritegnejo čimveč ljudi. Ljubljana je že zasičena z ponudbo športnih programov, zato je smotrno ustanoviti centre kajakaških dejavnosti tudi v drugih občinah. Primerni lokaciji sta v Podpeči in Vrhniki, saj je tam blizu reke naselje in območje je primerno za postavitev objektov potrebnih za izvajanje dejavnosti.

V sklopu turistične ponudbe je potrebno lokacije pristanov navezati na obstoječe programske točke ob Ljubljanici kot so športni parki, piknik območja, gostinska ponudba, izposoja športne opreme (kajak, kanu, oprema za ribolov, kolesa,....) Po mnenju Žerdina, Pavloviča in Trnovška (2012) so ključne programske točke vzdolž oz. v bližini Ljubljanice: Verd – muzej, športni park Vrhnika, območje Bajerjev Vrhnika, ribiški dom Vrhnika, Kamin (kolesarska povezava) - tehniški muzej Bistra - prireditev Dan borovnic, Bevke – učna pot in športni park, piknik prostor Podpeč in vzletišče, Koščeva učna pot cerkev sv. Mihaela na Barju, Južni center mestni park Mesarica, marina Livada. Prav tako avtorji navajajo točke pomembne za razvoj turizma v bližini Ljubljanice, ki jih je zaradi pomembnosti ali bližine smiselno navezati na plovno pot: izviri Ljubljanice (Močilnik, Bistra, Retovje), Cankarjeva spominska hiša, muzej Bistra, Mali plac, Jurčevo šotišče, Goriški mah, cerkev sv.Ane, Podpeško jezero, cerkev sv. Mihaela v Črni vasi, Botanični park Ljubljana, Ljubljanski grad, mestno središče Ljubljane, tematske in učne poti (Koščeva učna pot, učna pot Bevke), PST – pot spominov in tovarištva, izletniške in razgledne točke (razgledni stolp na Planini, Planinca, Krim, Sveta Ana, Sveti Jožef, Žalostna gora,...) in druge kulturne ustanove (muzeji).

3.4.4. Šport oseb z posebnimi potrebami Kajakaštvo, kot šport oseb s posebnimi potrebami, je potrebno oživeti. Oblika premikanja je primerna za večino ljudi z različnimi poškodbami in motnjami v razvoju. Med delom z osebami na vozičkih sem dobil vtis in potrditev, da se v kajakih počutijo zelo svobodne. Najenostavnejše je začeti z izletom v velikem kanuju; osebe s posebnimi potrebami najlažje navdušimo za kajakaški šport, saj se v teh čolnih počutijo varne in z lahkoto osvojijo osnovne zavesljaje. Nato se lahko uporabi stabilnejše kajake, kot so sit-on-top-i. Z nekaj prilagoditvami opreme in postopnim učenjem zavesljajev veslanje hitro osvojijo. Na koncu kot trdi Vute (1999) na uspeh vplivajo volja, delo in vztrajnost vadečega ter znanje, domiselnost in pogum vodje dejavnosti. Zato je potrebno usposobiti kader, ki je to sposoben izvajati. V športnem objektu porečja Ljubljanice pa je potrebno prilagoditi predvsem dostop do vode do te mere, da omogoča enostavno uporabo in zagotoviti prilagoditev opreme tako da se osebe, kljub telesnim omejitvam, počutijo varne. Medtem, ko običajno kajakaštvo ne potrebuje dosti ureditve, je za kajakaštvo oseb z posebnimi potrebami nujno urediti dostope s klančinami in nizkim prehodom na vodo, za kar se uporabi plavajoči pomol. Takšna ureditev je potrebna predvsem na glavnih vstopno/izstopnih mestih.

49 3.5. Osnovanje športnega objekta in umestitev dejavnosti v prostor porečja Ljubljanice Dosedanje dejavnosti športnih društev se ohrani, izvaja in tekom časa razvije v skladu z osnovanimi predlogi. Predpogoj za pravilno presojo umestitve športnega objekta na izbrane lokacije ocenjujemo po primernosti in ranljivosti prostora. Izpeljava načrta na tako obsežnem področju kot je porečje Ljubljanice, je izvedljiva le postopoma. Faze si sistematično sledijo: najprej se v prostor umesti osnovno ureditev, ki je nujna za izvajanje športnih dejavnosti, v nadalje pa se ponudbo prostorsko in vsebinsko razširi do te mere, da nudi celostno in trajnostno uporabo. Istočasno s pričetkom ureditve prostora se razširi ponudbo dejavnosti, vsebinsko se obogati programe športa in na reko pripelje nove športne panoge. Športni objekt bo tekom časa dobil celostno podobo in se tako začel povezovati tudi z dejavnostmi, ki se odvijajo ob reki.

3.5.1. Umestitev športnega objekta v prostor Za umestitev v prostor je potrebno upoštevati kriterije, ki zagotavljajo primernost športa za določeno okolje. V Tabeli 3 so prikazani kriteriji, ki jih je potrebno upoštevati za umestitev športa v prostor.

50 Tabela 3 Kriteriji primernosti prostora Ljubljanice za kajakaštvo in ranljivosti okolja zaradi kajakaštva (Brovinsky, 2012)

kriteriji primernosti prostora za izvajanje kajakaške dejavnosti na reki Ljubljanici teža oz. možnost način pridobitve mejne vrednosti ali pomen omilitvenih podatkov, možnost kriterij ocene primernosti kriterija opis ukrepov zamenjave … Težavnost reke MV – zelo primerno Ključnega Za vse začetnike so primerne Izbira varnejših Ocena po šest DV I. in II. stopnja – pomena mirne ali manj zahtevne tekoče delov reke. stopenjski lestvici primerno vode, večja težavnost zahteva kategorizacije divjih DV>III. stopnja – manj boljše kajakaško znanje. voda. primerno

Rečni pretok <30 m³/s: zelo primerno Ključnega Določeni pretoki rek zaradi Izbira varnejših Hidrološki podatki 30 – 60 m³/s: primerno (z pomena varnosti ali atraktivnosti niso delov reke Agencije Republike omejitvami) primerni za plovbo. (določeni deli reke Slovenije za okolje. 60 - 80 m³/s: manj s spremembo primerno vodostaja >100 m³/s: neprimerno spremenijo <200 m³/s: primerno – težavnost). poplavne ravnice (reka sama je manj primerna) Vodna površina <1 ar: neprimerno Zelo Skupino kajakašev je potrebno Izven mejnih GPS 1ar-1 ha: manj primerno pomembno spraviti na vodno površino tako vrednosti se >1 ha: primerno da se med seboj ne ovirajo. zmanjšuje število obiskovalcev. Dostop Glavni dostopi Ključnega Urejeni dostopi so potrebni za Glavni dostopi Občinski prostorski (vstopno/izstopne Pomožni dostopi pomena prehod iz kopnega na vodo in potrebujejo dostop informacijski sistem. točke) obratno. z avtomobilom. Pomožni so za usklajevanje z drugimi

51 dejavnostmi in varnost. Dostop (od doma) Z osebnim vozilom Pomembno Prostor mora biti dostopen z Izven mejnih Preverimo obstoječe javnim prometom osebnim avtomobilom ali javnim vrednosti se cestne povezave in <30 min. vožnje: prevozom. zmanjšuje število javno-prevozno primerno Športne rekvizite večina pripelje obiskovalcev. infrastrukturo. 30 min.-60min. z osebnim avtomobilom. vožnje: manj primerno >60 min. vožnje: neprimerno Parkirišče za osebna Parkirišče za več kot 10 Pomembno Kajakaši potrebujejo prostor, Izven mejnih Občinski prostorski vozila ob glavnih osebnih vozil: primerno kjer lahko pustijo vrednosti se informacijski sistem. vstopno-izstopnih Parkirišče za 5-10 osebnih svoja osebna vozila. zmanjšuje število točkah vozil: manj primerno obiskovalcev. Ni parkirišča: neprimerno Usklajenost z Sprehodi, rolanje, Pomembno Z nekaterimi dejavnostmi se Opazujoči / obstoječimi kolesarjenje, ribolov, kajakaštvo lahko usklajuje. Ob mimoidoči so dejavnostmi gostinstvo dostopu je priporočljiva potencialne stranke. gostinska ponudba, saj se lahko kajakaši in drugi obiskovalci usedejo in opazujejo. Prostor za V bližini glavnih Pomembno Za večdnevne ture je potrebno Divje oz. Občinski prostorski kampiranje dostopov v naravi prenočišče. robinzonsko informacijski sistem. kampiranje. Atraktivnost okolja Naravne, kulturne in Pomembno Na pogled zanimivo okolje Naravno bogastvo, Občinski prostorski druge znamenitosti pritegne ljudi. kulturna dediščina. informacijski sistem. Kakovost vode Ocena ekološkega in Pomembno Čiste reke so posebej zanimive Vzgoja Ocena ekološkega in kemijskega stanja; za ljudi. prebivalstva, skrb kemijskega stanja rek dobro stanje in visoka Pomemben je tudi vidik za okolje. v Sloveniji (Agencija raven zaupanja: primerno zdravstvene varnosti. Republike Slovenije slabo stanje in/ali nizka za okolje). raven zaupanja:

52 neprimerno

Kakovost zraka SO2, NO2, CO, O2 PM10, Pomembno V kolikor med športno Izvajanje v Podatki o kakovosti PM2,5 brez prekoračitev dejavnostjo predihamo več naravnem okolju, zraka (Agencija mejnih vrednosti: zraka, potrebno je zagotoviti vzgoja prebivalstva, Republike Slovenije primerno kvaliteten zrak. skrb za okolje. za okolje). (mejne vrednosti so zelo ohlapno določene, predvsem za športno dejavnost) kriteriji ranljivosti prostora zaradi kajakaštva teža oz. možnost način pridobitve mejne vrednosti ali pomen omilitvenih podatkov, možnost kriterij ocene primernosti kriterija opis ukrepov zamenjave … Odpadki Vadeči za seboj ne Pomembno Nekateri kajakaši za seboj Vzgoja: smeti naj Opazovanje. puščajo nobenih puščajo smeti. odnesejo s seboj. smeti: primerno Smetnjaki ob Vadeči za seboj kajakaških centrih. puščajo smeti: neprimerno Hrup < 30 dB: primerno Pomembno Večje skupine so včasih hrupne, Vzgoja: Fonometer. 30–45 dB: manj v času iz habitata odganjajo živali. okoljevarstvena primerno gnezdenja ozaveščenost. > 45 dB: neprimerno ptic Preobremenitev < 30 plovil/km: primerno Pomembno Večje skupine lahko ogrožajo Koncentracija; več Opazovanje. okolja z masovnim > 30 plovil/km: manj naravno okolje. ljudi na plovilo obiskom primerno Izlet v skupini. Omejitev obiska. Vizuelno Betonski objekti: Pomembno Objekti, vstopno/izstopne točke Uporaba naravnih Strokovna ocena. onesnaževanje neprimerno in površine za kampiranje lahko materialov, Naravni materiali: kvarijo naravni videz. organske strukture primerno objektov.

53 Iz Tabele 3 je razvidno, da je reka Ljubljanica primerna za razvoj vodnih športov. Njene naravne danosti so atraktivne za ljudi, težavnost vode je primerna za vse uporabnike, tudi začetnike in prometna infrastruktura že omogoča dostop do reke. Zaradi navedenih lastnosti reke in atraktivnosti njenega okolja, lahko množični obisk predstavlja grožnjo za porušenje ravnovesja njenega ranljivega okolja. Iz Tabele 3 je razvidno kako zaščititi in ohraniti dolgotrajnost rečnega sistema.

3.5.2. Ureditev športnega objekta v porečju Ljubljanice

3.5.2.1. Prva faza Zagotovitev dostopa do vode – vzpostavitev vstopno/izstopnih mest Za vstopno/izstopna mesta je potreben minimalen poseg v prostor, saj se za izvajanje dejavnosti potrebuje le prostor, kjer lahko pridemo do vode. Običajno ni ključnega pomena ali se uporabniki do vode spustijo po brežini ali stopnicah. Upoštevajoč varovanje ranljivega okolja Ljubljanskega barja, bi bilo dobro dostope utrditi in na nekaterih mestih postaviti pomole (pri neurejenem vstopu na vodo se zlahka erodira brežino in poškoduje vodno rastlinje). Za izvajanje kajakaških dejavnosti je potrebno zagotoviti ustrezno urejena in označena vstopno/izstopna mesta. Do sedaj posebne ureditve ni bilo. Vstopno/izstopno mesto je urejeno pri Kajak kanu klubu Ljubljana, na drugi strani reke pri Veslaškem klubu Ljubljanica in v Podpeči je za silo urejen dostop. Drugje se na vodo vstopa, kjer je možen dostop z avtomobilom v bližini brega reke. V prvi vrsti je prav zato potrebno urediti vstopno/izstopna mesta. V času, ko sem imel intervju s predstavnico Krajinskega parka Ljubljansko barje mag. Tino Mikuš, je bil v pripravi Načrt upravljanja Krajinskega parka Ljubljansko barje, v katerem so med drugim opredelili primerna vstopno/izstopna mesta. V prvi fazi se zagotovi vstopno/izstopna mesta od izvirov obravnavanih rek do mestnih zapornic.

Slika 11. Predvidena vstopno/izstopna mesta na Ljubljanskem barju (KPLB, 2016)

Na Sliki 11 so prikazana vstopno/izstopna mesta na področju Krajinskega parka Ljubljansko barje. Vstopno/izstopna mesta so opredeljena v predlogu Načrta upravljanja Krajinskega parka Ljubljansko barje 2015-2024 (KPLB, 2015). Na Ljubljanici so v Krajinskem parku Ljubljansko barje predvideli vstopno/izstopna mesta:

54 • pri izlivu Iščice v Ljubljanico (na obeh bregovih Ljubljanice), • pri Mestnem parku Rakova Jelša (na obeh bregovih Ljubljanice, predviden je tudi brod čez Ljubljanico in pot do Plečnikove cerkve Sv. Mihaela), • v Črni vasi pri izlivu Iške v Ljubljanico ob vodovodnem mostu (na obeh bregovih Ljubljanice), • ob bezgovem nasadu v Podpeči (na levem bregu), • pri vili Kobi v Podpeči (na desnem bregu), • v Podpeči gorvodno od cestnega mostu (na desnem bregu), • pri železniškem mostu pri Kamniku pod Krimom (na obeh bregovih Ljubljanice), • pri piknik prostoru v Bevkah (na levem bregu), • pri kmetiji Buh v Bevkah (na obeh bregovih Ljubljanice, predviden je tudi brod in navezava na obstoječe poti), • pri premostitvenem objektu za potrebe glinokopa pri Sinji Gorici (na obeh bregovih Ljubljanice), • pri Ribiškem domu Vrhnika (na levem bregu), • pri avtocestnem mostu na Vrhniki (na obeh bregovih Ljubljanice), • pri Cankarjevem trgu na Vrhniki (na levem bregu), • v športnem parku Vrhnika (na levem bregu), • v starem Verdu (na desnem bregu),

Na Sliki 11 so označena tudi vstopno/izstopna na reki Ižici, Iški in Bistri. Vstopno/izstopna mesta na Iščici (pri mostu Peruzzijeve ceste, pri mostu v Hauptmancah in ob mostu pri Mostišču na Igu) in Iški (v Lipah čez Iško) so bila upoštevana v predlogu načrta upravljanja Krajinskega parka Ljubljansko barje za obdobje 2015-2024 (KPLB, 2015). Na reki Bistri jih sicer niso predvideli, vendar bi jih bilo smiselno vzpostaviti, saj se reko že uporablja v kajakaške namene in je dobro izhodišče za povezovanje dejavnosti. Bistra je zanimiva za kajakaštvo in s prvim vstopno/izstopnim mestom pod Tehniškim muzejem Bistra (na sotočju za ribnikom v nekdanjem samostanu) je odlično izhodišče za povezovanje dejavnosti. Drugi dostop se vzpostavi dolvodno od mostu. Dostopi na Bistri so na Sliki 11 označeni z rumeno oznako.

Zadnja ureditev mestne Ljubljanice je bila posvečena predvsem motornim plovilom. Zaradi tega so sedaj izstopi na splave ali bregove zelo visoki in nepraktični, zato je potrebno opredeliti in v prostor umestiti primernejša vstopno/izstopna mesta.

55 Slika 12. Predvidena vstopno/izstopna mesta v mestnem delu Ljubljanice (NV atlas, 2016)

Nekatere obstoječe dostope na mestni Ljubljanici se prilagodi do te mere, da bodo uporabni tudi za kajakaške športe, ti dostopi so označeni na Sliki 12. Občinski prostorski načrt Mestne občine Ljubljana (Žerdin, Pavlovič in Trnovšek, 2012) dopušča ureditev vstopno/izstopnih mest na celotni Ljubljanici. Za vse posege v priobalno zemljišče vodotokov je treba pridobiti pogoje določene od pristojnih organov za upravljanje voda in za ohranjanje narave. Določenih mest ni opredeljenih na sliki, označena so primerna vstopno/izstopna mesta, ki bi se jih v prvi fazi uredilo do zapornic na Ljubljanici. Pred obojnimi zapornicami na Ljubljanici je potrebno zagotoviti varen izstop. V Grubarjevem prekopu se, poleg izstopa pred zapornicami, zagotovi še vstopno/izstopno mesto na mestu novozgrajenega pristanišča. Pri Žitnem in Mesarskem mostu sta na vodi plavajoča pomola ki jih je smiselno preurediti za kajakaško uporabo, tako da bo mogoč izstop na pomol in privez za čoln za čas obiska mesta. Gorvodno se kot vstopno/izstopno mesto določi mesto med Prulskim mostom in izlivom Gradaščice v Ljubljanico. Ohrani se dostope pri kajakaškem in veslaškem klubu (pri Kajak kanu klubu Ljubljana se dostop preuredi tako, da ga lahko uporabljajo tudi osebe s posebnimi

56 potrebami). Ureditev vstopno/izstopnih mest v mestnem delu Ljubljanice se zaključi z vstopom v Krajinski park Ljubljansko barje, kjer južna ljubljanska obvoznica prečka Ljubljanico.

Slika 13. Smiselna vstopno/izstopna mesta na Gradaščici (NV atlas, 2016)

Vstopno/izstopnega mesta za kajakaštvo na reki Gradaščici trenutno ni, sicer pa so smiselne točke vstopa označene na Sliki 13. Za večje vodostaje je smiseln vstop pod jezom na Bokalcah, torej na Malem grabnu, kjer je lepo urejen dostop do reke. Uporaba je omejena na višje vodostaje, saj je plovba, predvsem množična, ob poletnih vodostajih lahko obremenjujoča za reko. Vstopno/izstopna mesta višje najverjetneje niso potrebna. Nižje od jezu je možna oziroma smiselna ureditev vstopno/izstopnih mest pri Športnem centru Dolgi most (za malce nižje visoke pretoke Gradaščice) in dolvodno Pod jelšami ob teniškem igrišču. Nekatere jezove je ob srednjih vodostajih težko preveslati, spust čez te jezove pa je mogoč. V kolikor se bo urejalo jezove in strugo Malega grabna, (Pfajfar, Jankovič, Matjašeč in Hiti, 2013) bi bilo dobro ob teh jezovih zagotoviti pot za prenašanje kajaka in tako povečati uporabnost reke.

Pri športu invalidov je potrebno upoštevati tudi gibalno oviranost. Ureditev dostopov do vode za osebe s posebnimi potrebami je na začetku predvidena na mestih, kjer bi se pričakoval večji obisk, torej ob kajakaških centrih. Kljub temu se lahko ureditev uporabi na ostalih vstopno/izstopnih mestih, ki se jih na novo ureja in kjer to dopušča okolje in prostorska ureditev. Da je dostop do vode primeren za osebe s posebnimi potrebami, se zgradi klančino in na vodo postavi nizek splav. Za celotno ureditev takšnega dostopa se lahko uporabi smernice iz diplomskega dela Nine Mozetič, iz poglavja Prilagoditve okolja (Mozetič, 2013).

Na vseh vstopno/izstopnih mestih se uredi dostop do vode in utrdi brežino s čim manjšim posegom v okolje. Za izgradnjo se uporabi naravne materiale, v Mestni občini Ljubljana prostorski načrt dopušča uporabo tudi drugih materialov (Žerdin, Pavlovič in Trnovšek, 2012). Postavi se table, ki prikazujejo vstopno/izstopna mesta in tudi ogrožena mesta, kjer je plovba manj varna ali omejena in prepovedana. Na vsakem vstopno/izstopno mestu so turistične informacijske točke, ki so ključne za povezanost in promocijo celotnega športnega objekta

Vzpostavitev varnosti plovbe na odseku ureditve 1. faze Reka Ljubljanica je ob nizkih in srednjih pretokih relativno varna. Največjo nevarnost predstavljajo visoki pretoki in umetne tvorbe. Ob vzpostavitvi vstopno/izstopnih mest se namesti table, ki

57 opozarjajo obiskovalce, da je ob višjih vodostajih lahko reka nevarna in naj se zavedajo svojih sposobnosti. Poleg omenjenih tabel na vstopno/izstopnih mestih se pred mestnimi zapornicami in tistimi v Grubarjevem kanalu, namesti opozorilne znake za nevarnost na zadostni razdalji. Ob visokih vodostajih, ko so zapornice odprte, je potrebno zagotavljati varen prehod.

Slika 14. Plečnikove zapornice na Ljubljanici na levi in zapornice na Grubarjevem prekopu (osebni arhiv)

S Slike 14 je mogoče videti, da zapornice niso dovolj odprte. V tem primeru plovba predstavlja nevarnost, saj je reka hitra in le vešči kajakaši se lahko izognejo nevarnostim oziroma reko zapustijo. Potrebno je zagotoviti varen prehod pod zapornicami, kadar je mogoče se table zapornic dvigne dovolj visoko za neoviran prehod. Vedno to ni mogoče, zato je potrebno zagotoviti varen izstop pred zapornicami. Slika 14 je posneta ob visokem vodostaju, a tudi pri nižjem vodostaju zapornici na Ljubljanici predstavljata nevarnost.

Slika 15. Ponazoritev nevarnosti zapornic (Helu, 2016)

S Slike 15 je vidna ponazoritev nevarnost sifona pod tablo zapornice, zato je potrebno na varni razdalji pred zapornicami postaviti table, ki opozarjajo na to nevarnost. Tako ureditev je mogoče zaslediti na nekaterih evropskih rekah, predvsem tam kjer je prisotno večje število vodnih športov.

Centri kajakaštva Kajakaški center ob Ljubljanici stoji na Livadi. Za učinkovitejše dolgoročno delovanje bi bilo dobro načrtovati center z podobno dejavnostjo na Vrhniki in v Podpeči. Vrhniški center bi bilo smiselno umestiti v sklop športnega parka Vrhnika.

58 Slika 16. Ljubljanski kajakaški center na Livadi

Na Sliki 16 sta vidni lokaciji centrov vodnih športov. Na levem bregu je veslaški klub in na desni je kajakaški klub, oba delujeta z dolgoletno tradicijo in v teh centrih je smiselno še razvijati vodne športe, predvsem v smer rekreativnega športa, saj sta oba kluba pretežno tekmovalno usmerjena. Dolvodno od veslaškega kluba označenega z rumeno barvo je tudi nedejavna izpostava kajakaškega kluba, ki bi jo bilo zaradi lažjega dostopa iz mesta smiselno uporabiti kot izhodiščno točko turističnih izletov s kajaki v mesto. V prihodnosti se načrtuje tudi brv čez Ljubljanico in urejena sprehajalna pot, ki bo oba kluba še bolj povezala.

Slika 17. Lokacija vrhniškega kajakaškega centra (Geopedija, 2016)

Na Sliki 17 je označena lokacija kajakaškega centra na Vrhniki. Kajakaštvo bi nedvomno razširilo športno ponudbo Vrhnike. Lokacija je odlična, športni park se namreč nahaja za turističnim

59 informacijskim centrom. Osnovna šola je v neposredni bližini in učencem bi ponudili novo možnost, da se spoznajo s kajakaštvom. Tudi v Občinskem prostorskem načrtu Vrhnike (Žerdin, Pavlovič in Trnovšek, 2012) je na lokaciji označeni na Sliki 17 načrtovano pristanišče. Kajakaški center bi se tako nahajal na levem bregu reke, kjer je v predlogu načrta upravljanja KPLB 2015- 2024 (KPLB, 2015) začrtano tudi vstopno/izstopno mesto.

Slika 18. Lokacija podpeškega kajakaškega centra (Geopedija, 2016)

Naslednji kajakaški center se ustvari na pol poti med Vrhniko in Ljubljano. V bližini Podpeči so predvidena štiri vstopno/izstopna mesta. Najprimernejše mesto za razvoj kajakaškega centra je na desnem bregu gorvodno od mostu, kjer že stojijo športni objekti; lokacija je označena na Sliki 18.

Poleg vstopno/izstopnih mest se na lokaciji kajakaškega centra postavi objekte za hrambo čolnov, garderobne prostore in ustvari prostor za druženje. Po predlogu Načrta upravljanja Krajinskega parka Ljubljansko barje (KPLB, 2015) je dovoljeno naprave in objekte za šport in rekreacijo postavljati je le v 3. varstvenem območju. Objekti v Krajinskem parku Ljubljansko barje morajo biti grajeni iz naravnih materialov, oblika naj bi čimbolj posnemala organske strukture in tako se bodo objekti skladali z okoljem. V kajakaških centrih se vzpostavi celostno ponudbo športno – rekreacijskih storitev.

Ureditev reke Ljubljanice za športno vadbo Za izboljšanje pogojev treningov se ob reki postavi kilometrske označbe. Kajakaši in veslači večino treningov opravijo na Ljubljanskem barju in ne v smeri proti mestu. Ljubljanica spada v prvo varstveno območje, zato je potrebno, da se vizualno ne posega v okolje in se ga ne poškoduje. Kilometrske oznake naj bodo lesene. Les je material, ki je že v prazgodovini igral pomembno vlogo v tem okolju. Najbolj elegantna rešitev in hkrati primerna okolju so leseni koli, ki se jih pritrdi na nabrežje. Za kilometrsko oznako morajo biti dovolj visoki, da se jih vidi v gostem rastlinju.

60 Slika 19. Primer totemskega kola ameriških Indijancev (TripAdvisor, 2016)

Kole se lahko ovrednoti in se jim doda umetniško vrednost tako da se skliče umetniški natečaj. Udeležence se povabi k temu, da iz debel večjih dreves izoblikujejo totemske kole, take kot izdelujejo ameriški Indijanci, primer je viden na Sliki 19. Na vsak kilometer se postavi veliko rezbarijo, na polovici poti lahko pa še eno manjšo. Takšna ureditev bi se zlila z okoljem, nedvomno bi bila dodatna vrednost za kajakaše tudi med treningi, hkrati pa bi na vodo pritegnila še več radovednežev in vožnja po Ljubljanskem barju bi postala še bolj zanimiva.

Na reko se uvede novo kajakaško disciplino – kajak polo. Za treniranje kajak pola je potrebna gradnja dodatne infrastrukture. Primerna lokacija je Kajak kanu klubu Ljubljana - s pridobitvijo ustreznih dovoljenj se brežino ob obstoječem klubu izkoplje in ustvari prostor za igrišče. Z minimalnim posegom v prostor bi Ljubljanica omogočila razvoj pri nas do sedaj še nerazvitega športa in s tem dobila dodatno vrednost z novim poligonom.

Slika 20. Lokacija igrišča za kajak polo pri Kajak kanu klubu Ljubljana (KPLB, 2016)

61 Na Sliki 20 je označena lokacija za kajak polo igrišče. Vodna površina po pravilih kajak pola obsega 35x23 m z dodatnim metrom vodne površine izven igrišča in globina vode na igrišču je določena na minimalno 90 cm (BCU, 2011). Igrišče je v skladu z urbanističnimi pogoji, prostorski akti MOL-a pa označujejo, v namenski rabi prostora, predlagan prostor za gradnjo igrišča kajak pola kot prostor za oddih, rekreacijo in šport. Ta poseg bi omogočal tudi lažje in učinkovitejše učenje kajakaških veščin (ob vseh vodostajih miren prostor za učenje prvih zavesljajev, učenje eskimskih obratov in ob večjih pretokih tudi močnejši protitok za slalomaše).

3.5.2.2. Druga faza Vstopno/izstopna mesta v spodnjem delu reke

Slika 21. Vstopno/izstopna mesta od južnega avtocestnega obroča do izliva Ljubljanice v Savo (Geopedia, 2016)

V spodnjem delu reke se, na izbranih točkah, načrtuje vstopno/izstopna mesta od zapornic na Ljubljanici do izliva te v Savo. Načrta vstopno/izstopnih mest še ni, prostorski načrt jih omogoča kjerkoli ob reki. V Sliko 16 so vrisane smiselne lokacije vstopno izstopnih mest in nekatere se prekrivajo z mesti, ki so bila na Mestni občini Ljubljana sprejeta za možna kopališča. Dolvodno se za obojnimi zapornicami na Ljubljanici zagotovi dostop do vode in se tako zagotovi varen prehod mimo zapornic. Za sotočjem Ljubljanice in Grubarjevega kanala se postavi naslednje vstopno/izstopno mesto. V primeru kasnejše gradnje nove zapornice na Ljubljanici, katera je predvidena za sotočjem, je potrebno zagotoviti še mesto vstopa na vodo za zapornico. Dolvodno je naslednje vstopno/izstopno mesto na načrtovanem mestnem kopališču Fužine. Pred in za Fužinskim jezom pri stari mestni elektrarni je potrebno vzpostaviti obhod jezu torej dve vstopno/izstopni mesti. Enaka ureditev se predvideva na Vevškem jezu pri papirnici. Dolvodno je do sotočja Ljubljanice s Savo smiselno urediti še vstopno/izstopno mesto v Zgornjem Kašlju in Zalogu. Celotno ureditev vstopno/izstopnih mest se zaključi z vzpostavitvijo izstopa na sotočju treh rek.

Vzpostavitev varnosti plovbe na odseku ureditve 2. faze Varnost je predpogoj za začetek širitve kajakaške aktivnosti na reki. Najprej je potrebno zagotoviti

62 varnost do zapornic na Ljubljanici. Do vstopa Ljubljanice v umetno korito je reka relativno varna. Strmo odrezano betonsko korito predstavlja oviro za izstop v primeru prevrnitve, zato je betonskem koritu potrebno obnoviti zasilne izstope; intervjuvanci na Mestni občini Ljubljana so zagotovili, da bo ta poseg stekel v kratkem. Lestve, ki so nameščene vzdolž Ljubljanice na obeh bregovih so dotrajane, ponekod je izstop iz vode težaven, ker imajo poškodovan ali manjkajoč spodnji del. Pred zapornicami na reki morajo biti postavljene oznake (table), ki opozarjajo na nevarnost. Vseeno je potrebno zagotoviti mesto za varen izstop (v sili) v primeru prevrnitve ali druge nesreče. Po potrebi se namestiti reševalne obroče na vrvi. Pred nekaterimi elektrarnami po svetu pritrdijo čez reko vrv na kateri so boje, ki zagotavljajo, da ostaja vrv ob vseh vodostajih na gladini. Smiselno bi bilo proučiti uporabnost take naprave kot zadnje varovalo. Za varnost mora biti enako poskrbljeno tudi pri zapornicah, ki jih nameravajo postaviti v prihodnje. Poleg zapornic sta na Ljubljanici še dva nevarna objekta za kajakaštvo in sicer jez pri stari mestni elektrarni na Fužinah in jez pri papirnici v Vevčah.

Slika 22. Primeri ureditev in tabel, ki opozarjajo na nevarnost (Helu, 2016 – levo in sredina; Low- Head Dams, 2016 )

Na obeh mestih je potrebno pred jezovi postaviti opozorilne table na zadostni razdalji in zagotoviti varen izhod ob vseh vodostajih. Na Sliki 22 je mogoče videti kako na podobno nevarnost opozarjajo v Franciji. Poleg varnega izstopa nad temi umetnimi tvorbami je potrebno od izstopa zagotoviti pot do varnega mesta za vstop nazaj na vodo pod objektom; zraven vstopnih mest se prav tako namesti table, ki opozarjajo na nevarnost povratnega toka za umetnimi tvorbami. Vstop na vodo mora stati na varni razdalji od povratnega toka pod objektom. S tem bo vzpostavljena varna in urejena pot od izvira do izliva.

Nastanitveni objekti Organizacija večdnevnega kajakaškega izleta zahteva več načrtovanja. Poleg tega, da je potrebno zbrati in v čoln naložiti več opreme, hrane in pijače, je za sam razvoj te dejavnosti nujno prenočiti na Ljubljanskem barju. Kajakaštvo je prvinski šport, zato je večina kajakašev navajena prespati kar pod milim nebom. V primeru slabega vremena pa si ponavadi postavijo bivak ali šotor. Upoštevati pa moramo, da se je z začetkom varovanja Ljubljanskega barja, kot naravnim in kulturnim spomenikom državnega pomena, začela zaščita okolja tudi na nivoju prenočevanja v naravi.

V intervjuju s predstavnico Krajinskega parka Ljubljansko barje mag. Tina Mikuš sva ugotovila, da je, po predlogu Načrta upravljanja Krajinskega parka Ljubljansko barje (KPLB, 2015), taborjenje in šotorjenje dovoljeno le znotraj 3. varstvene cone izključno v vzgojne, izobraževalne in raziskovalne namene, v sklopu taborniških, skavtskih, raziskovalnih in drugih vzgojno-izobraževalnih organizacij. Taborjenje je v navedenih primerih možno največ pet zaporednih dni in po končanem taborjenju je potrebno površine povrniti v prvotno stanje in odpadke odnesti s seboj. Z bivalnimi

63 prikolicami oziroma drugimi začasnimi bivalnimi vozili in objekti je dovoljen dostop le v ustrezno urejene in registrirane avtokampe. Te je mogoče postavljati v 3. varstvenem območju in sicer v območju naselij in drugih stavbnih zemljiščih zunaj naselij. Podobno velja za urejanje prostorov za piknik, izjemoma tudi v 2. varstvenem območju, a ta predlog mora še potrjen še s strani Ministrstva za okolje in prostor ob sprejetju predloga načrta.

Cordes in Ibrahim (1996) sta pripravila smernice kako uživati v naravi in pokrajini, hkrati pa zapustiti ta dragocen prostor takšen kot je bil, ko smo prišli, tako da tudi tisti, ki bodo prišli za nami lahko uživajo v okolju. Tudi, če se odpravimo le na krajši izlet na Ljubljansko barje in ne bomo prenočili v naravi, je nekatera navodila primerno predstaviti izletnikom.

Zapusti prostor brez sledu kampiranja • poberi in pospravi vsako sled smeti • izbriši vse znake ognja in gorišča • namesti kamne in debla na mesta, kjer so bili pred prihodom

Vnaprej načrtuj kako se izogniti vplivom na okolje • potuj in kampiraj v skupini štirih oseb ali manj • izogibaj se praznikov in vikendov, saj je takrat okolje najbolj obremenjeno • prepakiraj hrano, tako da zmanjšaš embalažo • s seboj vzemi vrečo namenjeno za smeti in v njej, iz narave, odnesi vse smeti • imej s seboj kuhalnik in hrano, ki potrebuje malo kuhanja • z upravljavci parkov se posvetuj katera mesta so najprimernejša za kampiranje

Potuj tako da se izogneš vplivom na okolje • po poteh se sprehajaj v koloni po sredini poti (tudi vodne) • ostani na glavni poti, četudi je mokro ali zasneženo • ne uporabljaj bližnjic • po terenu se sprehajaj le po kamniti poti ali po deblih in ne po krhkem in nežnem rastlinju • glej in fotografiraj, nikoli ne trgaj in nabiraj rastlin iz okolja

Naredi kamp brez sledu • kampiraj stran od poti, obale in ogroženih rastišč • ne koplji lukenj ali odtočnih jarkov • obuj mehke čevlje, ki ne puščajo sledu, ne planinskih čevljev • izogibaj se teptanju rastlinja • odstrani naravne ovire na poti, ne delaj novih poti okrog njih • peri in umivaj vsaj 50 metrov od vodnih izvirov • uporabljaj popolnoma biorazgradljivo milo ali detergente, da ne onesnažiš vode • postavi tabor na dobro prepustni, peščeni ali kamniti podlagi • če kuriš ogenj, naj bo majhen in učinkovit (iz lesa debeline dveh prstov) • za ogenj uporabljaj majhen gorljiv les ali odmrla drevesa, nikoli na posekaj dreves • ogenj naj bo na tleh, ne očrni bližnjih kamnov ali jame • iztrebke zakoplji vsaj 5 cm globoko • govori tiho in nežno, izogibaj se predvajanju glasbe in prostor zapusti samo s spomini

Za samostojne obiskovalce, ki bi si želeli lepote Ljubljanskega barja ogledati v sklopu večdnevnega izleta s kajakom in niso vključeni v nobeno vzgojno-izobraževalno organizacijo, je potrebno najti

64 alternativno prenočitveno strukturo. Kampov ob reki Ljubljanici ali njenih pritokih trenutno ni. Najbližji in edini kamp na Ljubljanskem barju je ALO camp, a ni namenjen šotorjenju. Poleg tega je, v bližini reke, na parkirišču pri gostišču Livada, na novo urejeno mesto za avtodome. Namenjeno je avtodomom in urejen le za to obliko kampiranja. Nedvomno obstaja potreba po prostoru za kampiranje na Ljubljanskem barju, saj ''outdoor'' športe izvajajo ljudje, ki se radi premikajo v naravi in veliko je tudi takih, ki radi spijo na prostem oziroma v šotorih. Kolesarstvo in pohodništvo sta športa, s katerima se redno srečujemo na barju; s priključitvijo kajakaštva bi se skupina potencialnih športnikov, ki bi prenočili v kampu, še povečala. Mesto za kampiranje bi postopoma postalo zanimivo in zvabilo na Ljubljansko barje tudi te obiskovalce. Tudi ornitologi, ekologi in drugi biologi, ki obiskujejo Ljubljansko barje, bi se poslužili takih nastanitev.

Lokacija kampa mora biti strateško postavljena tako da nudi naravno okolje, hkrati pa zagotavlja infrastrukturo, ki je potrebna za izvajanje te dejavnosti. V krajinskem parku se takšne objekte lahko zgradi v 3. varstvenem območju in sicer v območju naselij ali drugih stavbnih zemljiščih zunaj naselij. Poleg tega Uredba o Krajinskem parku Ljubljansko barje narekuje, da se v območjih naselij urbane funkcije načrtuje skladno s cilji krajinskega parka. »Načrtovanje javnih površin, arhitekturna tipologija, urbana oprema ter ozelenitev javnih površin morajo biti skladne z identiteto krajine Ljubljanskega barja«, piše v Uredbi o Krajinskem parku Ljubljansko barje (2008). Kljub temu, da se ob sami reki kampa ne da postaviti, saj je v prvem varstvenem območju, imamo še vedno na voljo kar nekaj lokacij v njeni neposredni bližini.

Slika 23. Podpeč (KPLB, 2016)

Na Sliki 23, ki je povzeta iz prostorskega informacijskega sistema Krajinskega parka Ljubljansko barje, je v Podpeči označena lokacija v 3. varstvenem območju (svetlo zelena barva), ki je predvidena, kot mesto za kampiranje. Nahaja se torej v Podpeči, gorvodno od mostu na desnem bregu, to je v neposredni bližini lokacije na kateri je v prvi fazi predlagana vzpostavitev kajakaškega centra (Slika 18). Mesto za kampiranje ima dobro lokacijo za povezovanje dejavnosti Ljubljanskega barja, prav tako sta v bližini dobro razvita infrastruktura in prometne povezave.

65 Slika 24. Lokacija avtokampa v Blatni Brezovici (KPLB, 2016)

Na Listi za razvoj vrhniškega podeželja, izdani v letu 2016, se navaja potrebo po avtokampu. Po njihovem mnenju je primerna lokacija v Blatni Brezovici, ta je označena na Sliki 24. V načrtu predlagajo v kamp vključiti oziroma ga povezati s športnimi dejavnostmi, med drugim, tudi s predmetom diplomskega dela - kajakaštvom (Lista za RVP, 2016).

Slika 25. Primerna lokacija prostora za kampiranje na vstopu v Krajinski park Ljubljansko barje (KPLB, 2016)

Pri vstopu reke v Ljubljano se ponuja dobra lokacija za vzpostavitev prostora za kampiranje. Najboljša možnost za postavitev kampa je na nasprotni strani izliva Iščice v Ljubljanico, malce pred ljubljansko obvoznico, tik ob Poti na Rakovo jelšo. Kamp bi bil tako postavljen ob vstopu v Krajinski park Ljubljansko barje. Na lokaciji so sedaj vrtički, ki so zunaj krajinskega parka (bela

66 barva). Po predlogu Načrta upravljanja KPLB 2015-2024 (KPLB, 2015) je mogoče prostor za kampiranje postaviti tudi v 3. varstveno območje, ki je označeno z svetlo zeleno barvo. Za kajakaške dejavnosti je boljša tista lokacija, ki je bližja reki, kar je razvidno iz Slike 25. Tudi v intervjuju na urbanističnem oddelku Mestne občine Ljubljana smo ugotovili, da bi bila to dobra lokacija. Vstop v krajinski park na tak način dobiva vedno bolj popolno podobo.

3.5.2.3. Tretja faza Prosta plovna pot V tej fazi se za kajakaštvo zagotovi prosto plovno pot od izvirov do izliva v Savo. Prosto plovno pot ovirajo umetne pregrade na reki, to so zapornice na Ljubljanici in dva jezova. Pot preko zapornic se ureja v sklopu ureditve krožne plovne poti, na fužinskem in vevškem jezu pa se postavi drčo, ki ob vseh vodostajih zagotovi varen prehod jezu.

Slika 26. Jez prirejen kajakaški uporabi (Francija) (Google, 2016 – levo in Helu, 2016 – desno)

Jezovi, podobni Fužinskem jezu in tudi večji, so v Franciji prilagojeni in uporabni za kajakaške športe; primer ureditve je razviden s Slike 26. Izdelana in dobro označena položna drča s plitko vodo zagotavlja varen prehod čez jez, stran od močnih povratnih tokov. Na nižjih jezovih, kot je jez pri papirnici v Vevčah, je verjetno bolj smiselno urediti sredinski prepust vode po drči.

Ljubljanica povezuje mednarodni projekt za vzpostavitev funkcionalnosti reke kot koridorja, ki povezuje dve območji. To naj bi dosegli tako, da bi odstranili ovire za migracijo rib. Ugotavljajo, da so od stanja vodnega režima v Ljubljanici in pritokih odvisni tako habitati in vrste, ki so uvrščene v omrežje Natura 2000, prav tako kot dejavnosti ribištva, turistične plovbe, odvodnja kanalizacijskega sistema VOKA, kmetijstvo in navsezadnje celotna infrastruktura. V okviru projekta bodo urejali tudi ribjo pot čez umetne jezove (Cilji in ukrepi, 2016). Smiselno bi se bilo priključiti projektu in v tej fazi urediti prehod ne le za ribe, temveč tudi za kajakaše čez jezova pri Fužinah in Vevčah. Pri fužinskem jezu je predvidena obnova objekta gradu in okolice. V obnovo je mogoče vključiti tudi ureditev dostopov za kajakaštvo, je povedala višja svetovalka Mateja Doležal, univ. dipl. inž. kr. arh. iz Mestne občine Ljubljana.

Krožna plovna pot Že nekaj časa je govora o ureditvi krožne plovne poti za čolne na motorni pogon (Brkić, 2012). Njena izvedba bi popestrila kajakaštvo. Zato je potrebno v projekt vključiti tudi kajakaštvo. Prehodi skozi zapornice bodo urejeni tako, da zagotovijo tudi varen prehod kajakašem.

67 Slika 27. Predvidena ureditev zapornic na Ljubljanici (Lenard in Štor, 2000)

Za izvedbo krožne plovne poti bo potrebna tudi izgradnja tretje zapornice, ki bo stala takoj za sotočjem Ljubljanice in Grubarjevega prekopa. Ta zapornica bo omogočila globino vode za plovbo čolnov na motorni pogon, a hkrati predstavlja novo oviro za prosto plovno pot od izvira do izliva. Dobro bi bilo preučiti možnosti izgradnje vodne poti, ki bi kajakašem nudila neoviran prehod preko zapornice. Ta bi bila lahko v kombinaciji z ribjo stezo, ki je vključena v načrt. Ob Plečnikovi zapornici na Ljubljanici bo zgrajena splavnica za čolne, ki bo omogočila premagovanje višinske razlike. V Grubarjevem prekopu se bo pod obstoječo zapornico zgradilo novo, ki bo vsebovala tudi prepust za čolne (Lenard in Štor, 2000). Ureditev splavnic na Ljubljanici in na Grubarjevem prekopu je prikazana na Sliki 27.

Sistem izposoje plovil Ko je na reki zagotovljena varnost, se uredi sistem izposoje kajakov ali kanujev, ki je podoben sistemu izposoje koles BicikeLJ (npr. zavesLJaj). Z mestno kartico »urbana« se lahko prevzame čoln z veslom in plavalni jopič. Z vode si stranke lahko ogledajo Ljubljano ali Ljubljansko barje in čoln z opremo pustijo na katerikoli drugi točki izposoje. Vstopno/izstopna mesta so označena s tablami oziroma interaktivnimi ekrani s potrebnimi informacijami o varnosti, osnovni kajakaški tehniki in zemljevidom znamenitosti ter lokacij mest, kjer se vrne opremo. Zemljevid vstopno/izstopnih mest in znamenitosti se lahko nalepi tudi na čolne. Sistem bi deloval le ob nižjih pretokih Ljubljanice. V povezavi z informacijami o pretokih s strani Agencije Republike Slovenije za okolje se sistem izposoje ob pretokih večjih od 70 m³/s (VM Moste) avtomatsko zaklene. Zaradi varnosti se uporabi čolne, ki so zelo stabilni (sit-on-top kajaki ali nepotopljivi odprti kanuji). Čolni naj bi se skladali tudi s podobo mesta in reke, tako bi bili tudi estetsko umeščeni v prostor. V ta namen se pripravi natečaj z zahtevanimi pogoji. Poleg tega je na reki prisoten redar, ki zagotavlja varnost na reki (opozarja na uporabo plavalnih jopičev, opozori na nepravilnosti, ki jih lahko popravijo, da bodo lažje veslali...). Podobno, a ne avtomatizirano, je urejeno na reki Ardèche v Franciji. Kajake se izposoja ob reki, nato gostje sami odveslajo 30 km do konca kanjona. Reka vsebuje tudi lažje brzice. Ponekod je postavljeno varovanje, sicer pa za varnost skrbi redar v kajaku, ki opozarja tiste, ki ne spoštujejo pravil.

Kajakaški center pri sotočju treh rek Za končno ureditev se ustvari še en kajakaški center. Sotočje treh rek, Ljubljanice, Save in Kamniške Bistrice je bila že od nekdaj markantna lokacija. Sotočje treh rek ni običajen naravni pojav, zato je toliko bolj privlačno mesto. Višja svetovalka urbanističnega oddelka Mestne občine Ljubljana Mateja Doležal, univ. dipl. inž. kr. arh. je opozorila, da že nekaj časa želijo oživeti

68 lokacijo sotočja in tja pripeljati več ljudi. Kajakaštvo in športni center lahko k temu pripomore. Od tod se, poleg ostalih dejavnosti kajakaškega centra, organizira prevoze nazaj v Ljubljano oziroma na izhodišče izleta.

Kopališče Ljubljanski župan Zoran Janković (Marn, 2011) obljublja mestno kopališče na Ljubljanici. Prvi pogoj je seveda kopalna voda. Kopališče oziroma plavalce bo potrebno ustrezno zavarovati pred drugimi plovili, da ne bo prihajalo do nesreč. Verjetno bo potrebna ograda znotraj katere se zadržujejo plavalci. Tudi za plavalce je potrebno določiti varen pretok za uporabo reke.

Slika 28. Predvidene lokacije kopališč na Ljubljanici (Grmek in Vidmar, 2012)

Možne lokacije kopališč so v Mestni občini Ljubljana že predvideli in so z rdečimi pikami označena na Sliki 28. Kajakaše, veslače in druge čolnarje bo potrebno ozavestiti, da morajo neprestano skrbeti za varnost plavalcev. Plavalci se v vodi premikajo najpočasneje, poleg tega so zelo blizu vodne gladine, zato nimajo dobrega pregleda nad dogajanjem na reki. V čolnu je pregled nad dogajanjem večji. Izjema so veslaški čolni, kjer so veslači obrnjeni stran od smeri plovbe. Včasih se zgodi, da spregledajo že kajakaše. Plavalci so toliko bolj ogroženi, zato bi bilo smiselno omejiti oziroma prepovedati plovbo na področju kopališča in razdeliti prostor na območje plovbe ter na območje kopališča. Kopalna voda bo na reko privabila tudi nove športe, katere bo potrebno naknadno umestiti v prostor.

3.6. Glavne dejavnosti športnega objekta porečja Ljubljanice Obstoječe dejavnosti v porečju se ohrani. V razvoju športnega objekta je poudarek na kajakaškem načinu premikanja po vodi. Ta je bil v vseh intervjujih potrjen kot najprimernejši in ima na reki najdaljšo tradicijo. Športno veslanje je omejeno na tekmovalni šport. Jadralni športi imajo

69 precejšnjo omejitev okolja. Za plavalce voda še ni neoporečna. Potapljanje je mogoče izključno v arheološke, raziskovalne in vzdrževalne namene.

Kajakaški centri so glavni nosilci športne dejavnosti. Njihova lokacija je izhodišče za dejavnosti v celotnem porečju. Centri kajakaštva so med seboj usklajeni in za zunanjega opazovalca delujejo kot ena organizacija in tako lahko obiskovalci prehajajo od centra do centra s celovito izkušnjo. Aktivnosti, ki so vključene v športni objekt na Ljubljanici opisujem v nadaljevanju.

3.6.1. Tečaj kajakaštva Osnova za izvajanje kajakaških dejavnosti so kvalitetne informacije, ki jih začetniki prejmejo na tečajih, v sklopu redne vadbe ali na izletih. Struktura kajakaške šole se prilagaja učeči skupini. Tečaji kajaka, kanuja ali SUP-a so lahko različno dolgi: enodnevni spoznavni tečaj (2 uri), dvodnevni vikend začetni tečaj (4 ure) in poglobljeni začetni tečaj (10 ur). Tečaji obsegajo celostno učenje kajakaških tehnik, osnov samo-reševanja in reševanja ter odgovornega ravnanja v naravi. Tečaje se lahko izvaja samostojno ali se jih vključi v vadbo ali izlete. Namen teh je poglobljeno učenje osnovnih zavesljajev, nalog reševanja in samo-reševanja. Cilj je obvladanje temeljnih osnov veslanja na mirni vodi. Zato je poudarek na prepoznavanju gibanja čolna in osebnega nadzora tega gibanja. Tečajnik naj bi na tem tečaju prišel do razumevanja vzrokov in posledic vodenja čolna. Na tečaju se uči varnega in odgovornega uporabljanja voda in dostopov do njih. Pomembno je podati tudi informacije o različnih tipih kajakaške opreme in njihove specifične namembnosti (prednosti in slabosti). V kolikor je mogoče naj se tečajniki skozi praktično uporabo spoznajo z različnimi tipi oprem in ob vodstvu prepoznajo katera je prava zanje. Ponavadi tečaj ali izlet predstavlja prvi stik s kajakaštvom, zato je dobro predstaviti tudi različne kajakaške discipline in tako je tečajniku lažje odkriti kateri način veslanja mu bolj ustreza. Tekom tečaja soočimo udeležence z možnostmi za nadaljnjo ukvarjanje s kajakaštvom. Končni namen je, da lahko vsi vadeči po koncu tečaja svoje znanje uporabljajo in ga še naprej nadgrajujejo in samostojno razvijajo ter se tako urijo v osvojenih veščinah. V nekaterih državah se je že uveljavil tudi sistem preverjanja kajakaškega znanja. V Evropi se je vzpostavil sistem Euro Paddle Pass, katerega članica je tudi Kajakaška zveza Slovenije. Sistem, ki je v Sloveniji poimenovan Barvna vesla, sestoji iz pred-stopnje in petih stopenj ocenjevanja v različnih kajakaških disciplinah.

Sam sistem cilja na skupen pristop do poučevanja standardov v kajakaštvu in povečuje zavest o pozitivnem prispevku kajakaštva k naravnem okolju. Tako se je oblikoval okvir minimalnih standardov, ki omogočajo mednarodno priznanje testov usposobljenosti. V športnem objektu obstajajo pravila, ki pripomorejo k varnosti in sistem barvnih vesel je dobra podlaga za varnost v kajakaštvu, saj širi zavedanje o tem športu. Zato pa je potrebno oblikovati in izdelati skupna gradiva za pomoč učiteljem pri izvajanju programov usposobljenosti za učenje in ocenjevanje (Euro Paddle Pass, 2007).

Učinkovito učenje kajakaštva je dolgoročen proces. Začne se na začetku s prvim stikom s kajakom, ki je lahko le izlet, vendar je za varno veslanje potrebno podati pravilne napotke. Tako se začne učenje in to potrebuje dobro strukturo in metodiko. Če upoštevamo sistem ocenjevanja kajakaških znanj kot so barvna vesla, v njih dobimo dobro strukturo in postopnost učenja. S sistemom preverjanja znanja se lažje strukturira tudi tečaj. Učni proces po sistemu barvnih vesel je mogoče prilagoditi, razdeliti ali skrajšati. Na primer, če je tečaj traja samo en dan ali pa je to le izlet, bo tečajnik dobil vse potrebne informacije in prejme diplomo za belo veslo (predstopnja, brez ocenjevanja). Po drugem dnevu tečajnik že spozna vse kar je potrebno za prvo stopnjo – rumeno veslo. Do konca petdnevnega tečaja bi že moral pridobiti znanje za drugo stopnjo – zeleno veslo, ki

70 se sicer deli na usmeritev v kajak ali kanu. Ocenjevanje se lahko priredi takoj po koncu tečaja, vendar je za bolj suvereno veslanje dobro, da tečajniki tudi sami nekajkrat veslajo in tako utrdijo naloge, ki so potrebne za ocenjevanje. Znanje in zavedanje okolja je pomembno za varnost v kajakaštvu, zato je tak tečaj bistvena osnova za nadaljnje ukvarjanje s kajakaštvom. Prednost učenja po takem sistemu je tudi to, da se lahko učenje linearno nadaljuje tudi drugje, saj je sistem uveljavljen v Evropi in primerljiv z drugimi državami z razvitimi kajakaškimi sistemi po svetu.

3.6.2. Redna vadba V kajakaških centrih se pripravi zanimive programe redne športne vadbe v različnih športnih panogah. V redni vadbi se kajakaštva uči postopoma, celostno in poglobljeno. Glavna oblika redne vadbe je v skladu s trenutnim trendom in promocijo, vadba SUP-anja. Ljubljanska občina je že nasičena z različnimi oblikami športne vadbe, zato je redno vadbo kajakaških disciplin bolj smiselno uvrstiti v ostale centre kajakaštva v porečju Ljubljanice (Vrhnika in Podpeč). Kljub navedenemu, je v Ljubljano smiselno vpeljati vadbo v ''dragon boat-u'', ki ima v tujini velik uspeh. Poleg tega se oblika čolna sklada z značajem Ljubljanske občine oz. njenega grba. Programe redne vadbe je mogoče izvajati tudi v drugih disciplinah kajakaštva, vadbe se prilagodi v skladu z lokalnim značajem centra.

• Redna vadba v kajakaških centrih se lahko izvaja v posamezni disciplini. • Redno vadbo je mogoče organizira tudi tako, da se skozi celo leto spozna različne kajakaške discipline. • Razširi se ponudbo kajakaških disciplin. Za rekreacijsko vadbo se uvede predvsem ''dragon boat'' in kajak polo.

3.6.3. Vrhunski šport Dejavnost vrhunskega športa ostaja enaka kot do sedaj, z ureditvijo skušamo le izboljšati pogoje. Z ustanovitvijo novih centrov se na novih lokacijah lažje išče tudi mlade talente ali športne navdušence. V tekmovalnem športu so za porečje Ljubljanice bolj primerne kajakaške discipline. Ena izmed bistvenih dejavnosti kajakaških centrov je organizacija različnih tekmovanj:

• slalom in spust za mlajše kategorije (kar se že izvaja v mestnem delu Ljubljanice), • paralelni slalom in sprint promocijske narave (kar se že izvaja v mestnem delu Ljubljanice), • maratoni tudi na najvišji ravni (primerna lokacija bi bila tako Ljubljansko barje ali pa na krožni poti okrog Ljubljane, ko bo urejena), • triatlon se na Ljubljanici lahko organizira v izvedbi plavanje-kolo-tek ali kajak-kolo-tek (kar se je v preteklosti že izvedlo v mestnem delu Ljubljanice), • prosti slog na skakalnici (''Freestyle - big air'') (skoki lahko z svojo atraktivnostjo na bregove pritegnejo veliko ljudi) • tekmovanja v kajak polu (z razvojem infrastrukture se lahko tekmovanja organizirajo na mednarodni ravni, do takrat pa bi bile tekme bolj promocijsko usmerjene), • ''dragon boat'' je tudi atraktivna oblika tekmovanja.

71 3.6.4. Šolski šport V šolskem športu je možnost, da se kajakaštvo poveže z učnimi potmi in obiskom naravnih ali kulturnih znamenitosti, odvisno od teme med-predmetnega povezovanja.

• Izlet v mesto je mogoče združiti z že omenjeno zgodovino mesta, hkrati učitelji geografije izpostavijo kakšen je značaj reke in ko opazijo, da betonsko korito ni naravno stanje reke in se na to misel navežejo še biologi ter opozorijo na ekološke spremembe vpliva človeka na okolje. • Področje barja je tudi dobra geografska in biološka učilnica. Izlet čez Ljubljansko barje se lahko med-predmetno poveže z bogato vsebino geografskega in biološkega vidika prostora raziskovanja. • Pri Igu so kolišča iz 5., 4., in 3., tisočletja pred našim štetjem. V prihodnosti se v njihovi bližini načrtuje koliščarski muzej na prostem. To bi bila dobra navezava športnega dne s predmetom zgodovine. Žitnik (2014) je v Mojstrani pripravil načrt za povezavo planinskega muzeja s športnim dnevom po zavarovani plezalni poti, saj pravi da trend v tujini kaže na to, da planinski muzeji vse bolj širijo svojo dejavnost izven notranjih prostorov v naravo, običajno v bližnjo okolico samih muzejskih zgradb. Na isti način bi se v našem primeru, na Ljubljanskem barju, lahko povezalo šolska predmeta zgodovine in športne vzgoje. Zgodovina bi v tem primeru zajemala ne le civilizacijsko, temveč tudi kajakaško plat, saj je danes oblika premikanja po vodi povsem enaka, le čolni so se malce spremenili. Od lokacije kolišč se je možno s kanuji spustiti po Iščici vse do Ljubljane. Ob lokaciji kolišč se nahaja območje bogate biodiverzitete, kar omogoča tudi navezavo na predmet biologije. • Na Hočevarici pri Verdu je bil poleg drevaka najden skoraj v celoti ohranjen 5600 let star lok, to poleg ponovne povezave na prazgodovino omogoča razširiti poznavanje športa na lokostrelstvo in primerjavo starih lokov z modernimi. • Najstarejše kolo na svetu je bilo prav tako najdeno na Ljubljanskem barju. • Ob vodi stoji Tehniški muzej Slovenije v Bistri, od koder se lahko učenci s čolni spustijo po reki Bistri, ki se zlije v Ljubljanico. Iz Ljubljanice izstopijo pri Bevkah, kjer je postavljena učna pot, ali pa nadaljujejo proti Podpeči. • Ob Iški stojita še dve učni poti - učna pot Kosec, katera je zanimiva z ornitološkega vidika in nudi povezavo s predmetom biologije in učna pot Iški okljuk, ki ima geografsko vsebino. Na teh poteh lahko kajakaštvo nudi drugačen način dostopa do njih. • S kajakom ali kanujem se lahko obišče tudi druge naravne in kulturne spomenike na Ljubljanskem barju, kot npr. stara struga Ljubljanice, podpeški kamnolom, cerkev sv. Mihaela... • Gimnazija se s svojim biološkim in geografskim krožkom s kanujem zapelje na barje, kjer izvaja meritve za svoje raziskave.

3.6.5. Izleti na Ljubljanici in Ljubljanskem barju • Dnevni izlet v mesto Ljubljana Udeležence izleta se v kajakaškem centru seznani z osnovnimi navodili, ki so potrebna za varen

72 izlet. Nato se spustijo s tokom reke, ki jih ponese proti mestnem središču. Izlet v urbani del mesta se začne na ljubljanski Špici, kjer vstopimo v umetno strugo reke, na razcepu Ljubljanice med staro strugo in Grubarjevim prekopom. Na vodi se nam odpre nov pogled na urbano Ljubljano, ki jo z brega ne moremo opaziti. Ko zaplujemo proti mestu, lahko iz svojevrstne perspektive opazujemo arhitekturne znamenitosti naše prestolnice. Prva polovica izleta se konča, ko se čolne obrne nazaj v smeri proti toku pri Zmajskem mostu. Izlet se lahko podaljša tudi Plečnikovih zapornic na reki Ljubljanici, od koder se lahko vidi znamenita cukrarna in edini dvonivojski most na Ljubljanici – Fabianijev most, ki je nedolgo od tega podaljšal Roško cesto. Z ureditvijo krožne plovne poti se prične izvajati tudi daljši krožni izlet, ki bo v skladu s plovno ureditvijo. Izlet v mesto je nedvomno slikovit, a je za celostno doživetje potrebno usposobiti vodnike kajaka in kanuja kot turistične vodiče.

• Nočni izlet v mesto Ljubljana Nočni izlet je lahko popestritev ponudbe. Obrežje mestne Ljubljanice je dovolj osvetljeno. Za varen izlet v mesto je potrebno le izbrati nizek vodostaj. Mestna Ljubljanica mora biti stoječa tako tudi v primeru, da so udeleženi popolni začetniki varno izpeljemo izlet. Obvezna oprema je luč na vsakem čolnu, saj tako kajakaše vozniki motornih plovil lažje opazijo.

• Dnevni izlet po Ljubljanskem barju Izlete po barju je mogoče izvajati na različnih relacijah. Organizacijsko najlažje izvedljivi izleti bi bili od enega kajakaškega centra do drugega Vrhnika-Podpeč, Podpeč-Ljubljana, Ljubljana-sotočje. Vsekakor bi se ponudba lahko razširila tudi na izlete z različnimi relacijami: Bistra-Vrhnika, Bistra- Podpeč, Podpeč-Iška, Iška-Ljubljana, Iščica-Ljubljana... Na Ljubljanskem barju je možno izlet tudi tematsko obarvati in narediti postanke ob učnih poteh ali ob naravnih in kulturnih znamenitostih. Krajinski park Ljubljansko barje nudi vedno bolj celostno podobo in doživljanje, zato je potrebno v sodelovanju s parkom zagotoviti ustrezno usposobljenost vodnikov, da to predajo obiskovalcem. Izlete po Ljubljanici in njenih pritokih se še naprej izvaja v odprtih kanujih in v ospredje se lahko pripelje tudi potovalno kajakaštvo z morskimi kajaki, ki so zelo primerni premagovanje daljših razdalj. Poleg tega se lahko v take čolne naloži opremo in hrano za večdnevno raziskovanje Ljubljanskega barja.

• Večdnevni izlet čez Ljubljansko barje Z večdnevnim izletom idealno združimo šolo kajaka in posamičen izlet. Na trgu se vrsti veliko ponudnikov šol kajaka, ki delujejo vse po istem principu (šola obsega od 6-8 ur, od dve do tri ure na dan). Vodilna ideja je, da se osvaja znanje kajaka tekom izleta, izlet pa v skladu z željami strank združimo z ogledom kulturnih in/ali naravnih znamenitosti. Znanje, ki ga udeleženci osvojijo je enako tistemu, ki ga običajno dobijo s 6 urnim tečajem v kajak šoli. Trajanje izleta je omejeno na tri dni, ki zadoščajo, da udeleženec ne le osvoji osnove kajakaštva, temveč pridobljeno znanje utrdi in nadgradi. Ljudje oz. predvsem tuji gostje iščejo take vrste počitnic, ki jim v kratkem času nudijo čimbolj slikovita doživetja; tridnevni (robinzonski) izlet je idealna rešitev. Nič manj pa ni večdnevni izlet zanimiv tudi za domače goste, saj poleg same športne rekreacije ponuja odkrivanje, ne le naravnih lepot Ljubljanskega barja, ampak z obiskom kulturnih znamenitosti in povezavo sorodnih dejavnosti, predstavlja nov način doživljanja Slovenije. Izhodišče izleta je na lahko v kajakaškem centru na Vrhniki ali pa v Bistri, kjer si gostje prej ogledajo še tehniški muzej. Vmesni postanki nudijo številne povezave z dejavnostmi, ki se dogajajo na barju: od pohodniških izletov na razgledne točke (npr. Sv. Ana), ogledov naravnih in kulturnih znamenitosti ob poti, tudi balonarstvo in konjeništvo je lahko vključeno v takšen izlet, vse do povezave z koliščarskim muzejem, ki je že nekaj časa v načrtu. Prenočuje se v kampih ob reki, osebne stvari pa se prevaža s seboj v potovalnih čolnih in tako se zagotovi pristno doživetje in povezavo z naravo. To bi lahko postal tudi glavni trajnostno-turistični produkt obiska Ljubljanskega barja.

73 3.7. Nove panoge kajakaštva na Ljubljanici 3.7.1. Dragon boat V Sloveniji ''dragon boat'' še ni dobro poznan, v tujini je pa oblika veslanja v velikih čolnih zelo popularna, kar vključuje veliko število ljudi. V tekmovalne namene imamo dve velikosti čolna, za 20 in 10 ljudi, ki poganjajo čoln. Čoln za dvajset oseb je nekoliko daljši, kljub temu širina ostaja podobna. Poleg veslačev je na zmajevi glavi, torej sprednjem delu čolna, bobnar, ki daje tempo. V repu čolna pa je krmar, ki skrbi za usmerjanje čolna in izogibanje oviram.

Slika 29. ''Dragon boat'' (De Santiago, 2011)

Pogosto so čolni okrašeni tako, da je na sprednjem delu izrezljana zmajeva glava, kar je razvidno s Slike 29, na drugem koncu pa njegov rep. Trup je pobarvan z luskami, vesla pa predstavljajo kremplje. Ta okrasitev čolna izhaja iz Kitajske, kjer imajo zmaji simbolični pomen. V stari kitajski kulturi so ''dragon boat'' uporabljali v verske namene. Že od leta 278 p.n.š. se tradicionalno obeležuje smrt velikega kitajskega pesnika Qu Yuan in se ob tej priložnosti na reki Mi Lo se prireja Dragon boat festival. Modernejša oblika ''dragon boata'' je prisotna od leta 1976, ko so v Hong Kongu priredili uspešen festival v sklopu turizma. Čudovite slike ''dragon boatov'' v hongkonškem pristanišču so obkrožile svet in danes se veliko držav sveta že ukvarja s to priljubljeno obliko veslanja. Sicer ima vadba v ''dragon boatu'' izvrstno družabno funkcijo in lahko nudi tudi obliko ''teambuildinga''. Tekmovanja ''dragon boata'' pa potekajo tako, da najmanj dva čolna med seboj tekmujeta na različnih razdaljah. Za zmago ni pomembna le moč, vzdržljivost, pogum in spretnost, velik pomen igra tudi enotnost, harmonija in moštveni duh. Vse to postane očitno, ko vsi v čolnu veslajo v ritmu bobna. ''Dragon boat'' ima močan vizualni učinek, zato je za gledalce privlačen šport (The Dragon Boat, 2016).

Zmaj je prisoten v grbu mesta Ljubljana, zato bi se ''dragon boat'' dobro umestil v dejavnosti na reki Ljubljanici in še dodal k prepoznavnosti prestolnice. V ljubljanskem kajakaškem centru se lahko organizira redno vadbo. To bi bila dobra oblika rekreacijske vadbe, kot taka se je že uveljavila v tujini. »Dragon boat« se lahko v Sloveniji razvije v vrhunski šport, saj je po svetu kar nekaj tekmovanj na visokem nivoju. 3.7.2. Kajak Polo

74 Slika 30. Igra kajak pola (Zabawny, 2012)

Kajak polo je še ena kajakaška disciplina, ki je priznana s strani Mednarodne kajakaške zveze in v Sloveniji ni prisotna. Na Sliki 30 je prikazana igra kajak pola. Ekipa petih kajakašev tekmuje proti drugi; cilj je zadeti gol, ki visi na vsakem koncu pravokotnega igrišča. Ekipa ki doseže več golov, v dveh desetminutnih polčasih, zmaga. Igra je zanimiva in z njo si vsak razvija spekter znanja kajakaških veščin. Po podatkih Mednarodne kajakaške zveze jo trenutno igrajo v 50 državah na vseh kontinentih (Canoe Polo, 2016).

3.7.3. Skoki s kajaki za prosti slog

Slika 31. Skakalnica za prosti slog kajakaštva (UVic Kayak Club, 2016)

Na Sliki 31 je prikazana skakalnica, ki se uporablja za skoke s kajakom prostega sloga. V tujini je šport poznan pod imenom ''freestyle big-air''. Skoki v vodo so organizirani ob tekmovanjih kajakaštva prostega sloga. Ta tip športa pritegne na obalo veliko gledalcev. Skakalnica za vadbo je lahko postavljena ob enem izmed centrov, za tekmovanja pa se lahko preseli celo v center mesta. Uporaba montažne skakalnice je najboljša rešitev. Njena ustreznost bi se dodatno povečala, če bi bilo mogoče spreminjati naklone in jo tako prilagoditi tudi za druge športe, na primer akrobatske zimske športe (smučanje in deskanje na snegu).

3.7.4. Parakajak

75 Slika 32. Parakajak (1CZPJC, 2015)

Tekmovanja v parakajaku so podobna sprinterskim disciplinam. Ureditev za trening parakajaka je razvidna iz Slike 32. Potrebno je postaviti nizke pomole in dostope v obliki klančin. Treninge je možno izvajati tudi na mirni Ljubljanici. Kajakaška zveza Slovenije vzpostavlja dejavnost parakajaka, ki je v Sloveniji v manjši meri že prisotna. Spoznavanje in prvi stik s kajakom imajo osebe s posebnimi potrebami zaenkrat le na bazenu. Dejavnost je dobro sčasoma preseliti v klube, zato je potrebno urediti dostop do vode za osebe, ki so na vozičku in ko bi se zanimanje povečalo, usposobiti večje število učiteljev za parakajak. Kajak kanu klub Ljubljana ima dobre pogoje za tovrstno aktivnost, razen slabšega dostopa do vode, ki še ni urejen.

3.8. Povezava dejavnosti v prostoru Celostna podoba kajakaštva se doseže tako, da se kajakaštvo razširi in poveže z drugimi dejavnostmi ki se odvijajo, ali z dejavnostmi za katere je primeren. Dejavnosti na vodi se tako približa obiskovalcem, ki so na bregovih rek. • Kajakaštvo lahko nudi dodatno vrednost pohodnikom, kolesarjem, plezalcem in ostalim, ki se ukvarjajo s športom na področju Ljubljanskega barja in tako lahko barje doživijo še z druge perspektive. • Kolesarstvo je lahko direktno povezano kajakaštvom v obliki izleta. S kolesom se izlet prične v Ljubljani in se po kolesarskih poteh raziskuje barje in njegove naravne in kulturne znamenitosti. Med drugim se lahko izletnik povzpne do cerkve Sv. Ane nad Podpečjo in spusti do jezera v Podpeči, kjer se lahko po vzponu osveži v vodi, nato zapelje do vstopa na vodo v Podpeči, ali pa nadaljuje pot v smer proti Vrhniki. Nazaj do vstopno/izstopnega mesta se vrne s kajakom po Ljubljanici. Na takem izletu si lahko barje ogleda s treh različnih perspektiv kot je bilo mogoče opaziti na Sliki 3 (pogled s tal, s hriba in s čolna vode). • Ob postavitvi kampov ob reki, se lahko gosti navdušijo za vodne športe, ko vidijo mimoidoča plovila in tako se tudi sami odločijo za tovrstno aktivnost na reki in v športnem duhu preživijo svoj prosti čas. • Turiste bi bilo lažje za dalj čaša zadržati na Ljubljanskem barju, če se pripravi zanimive večdnevne kajakaške programe. S kajakom se se lahko premika po Ljubljanici od izvira do izliva in prenočuje v kampih ob poti. Poleg kajakaštva se lahko na poti izvede kolesarske ture po barju ali v okoliške hribe, pohodniški izlet na Krim, spozna še plezanje, saj so na območju štiri športna plezališča, tudi jahanje je mogoče vključiti, saj je to ena glavnih športnih dejavnosti občine Borovnica, balonarstvo na barju je prav tako smiselno vključiti v tak program.

76 • V povezavi z ribiškimi družinami se lahko ribolov z bregov premakne na vodo in se ribari iz čolna na lastni, namesto motorni pogon. • Do učnih poti po barju se lahko dostopa s čolnom, v prihodnosti pa se lahko izdela vodno učno pot po Ljubljanici. • Ljubljansko barje je bivališče številnih ptic. Veliko jih je tudi ob vodah, zato je kajakaštvo primerna oblika premikanja po barju tudi za ornitologe. Zanimivo bi bilo organizirati delavnice o opazovanju ptic za nepoznavalce in vključiti kajakaštvo kot obliko premikanja. • Ljubljansko barje in tudi mestna Ljubljanica sta odlična prostora za dobre fotografske motive. Dejavnost se lahko s kajakaštvom poveže na enak način kot ornitologija. • Gostinske storitve ob rekah lahko nudijo okrepčilo med izleti po reki. • Z ureditvijo koliščarskega muzeja na prostem se lahko neposredno navežemo na kajakaštvo (za avtentično izkušnjo je mogoče uporabiti replike drevakov). • Z ustrezno usposobljenim vodnikom je možna navezava na programe, ki so predstavljeni v poglavju dejavnosti v šolskem športu, tako se kajakaške izlete po barju tematsko obarva.

77 4. SKLEP Diplomsko delo je celostni koncept uporabe porečja Ljubljanice za športno dejavnost. Glavni cilj je umestiti šport v prostor, pri čemer se upošteva trajnostno rabo prostora. Nadaljnji cilji so usmerjeni v razvoj dosedanje športne ponudbe, v skladu z danostmi okolja in povezava na že obstoječe dejavnosti.

Predstavljen je zgodovinski pregled plovbe na območju, ki ga obsega diplomsko delo z izpostavitvijo zgodovinskih ostankov in zanimivosti, katere je mogoče navezati na razširitev dejavnosti v določenih vidikih športa. Prostor je privlačen tudi zaradi naravnih danosti okolja, zato so predstavljene prednosti in možnosti uporabe prostora v športu. Pregledani prostorski načrti občin in Krajinskega parka Ljubljansko barje omogočajo in podpirajo razvoj prostora v določenih možnostih razvoja v športni plovbi. Večji del obravnavanega območja je zavarovanega z vidika varovanja naravne in kulturne dediščine. Tako je bilo smiselno vključiti ukrepe, ki zmanjšujejo vpliv na okolje in dejavnosti smiselno prilagoditi. Športne dejavnosti se v določeni meri v porečju Ljubljanice že odvijajo z dolgoletno tradicijo, vendar so v športnih disciplinah še možnosti za razvoj. V razvoju prostora za potrebe športa je poudarek na kajakaštvu, saj ta oblika premikanja omogoča razvoj v vseh vidikih športa. Na podlagi kriterijev primernosti prostora je športni objekt umeščen v prostor porečja Ljubljanice. Poleg osnovnih objektov za uporabo prostora za športne namene, so izpostavljene nevarnosti na reki in podane možnosti primerne ureditve. Ob vzpostavitvi porečja Ljubljanice kot športnega objekta se odprejo številne možnosti v različnih vidikih športa, ki so predstavljene kod dejavnosti športnih centrov. Celostno uporabo širšega prostora je bilo smiselno razširiti in povezati z drugimi že obstoječimi dejavnostmi, ki se odvijajo na področju Ljubljanskega barja.

78 5. VIRI 1CZPJC. (2015). Pridobljeno iz http://www.1czpjc.cz/souteze-a-zavody/veslovani/zprava-z- nominacnich-zavodu-a-me-v-rychlostni-kanoistice-paracanoe.html Ambrožič, Š. in Dobnikar-Tehovnik, M. (2008). Kakovost voda v Sloveniji. Ljubljana: Agencija RS za okolje. ARSO. (2010). Kemijsko stanje vodnih teles rek v obdobju 2006-2008. Pridobljeno iz http://www.arso.gov.si/vode/reke/ocena%20stanja/KS_reke_%202006-08_%28tabela%29.pdf ARSO. (2011). Ekološko stanje rek in raven zaupanja v obdobju 2006-2008. Pridobljeno iz http://www.arso.gov.si/vode/reke/ocena%20stanja/ES_2006_2008_tabela.pdf ARSO. (2012). Ocena stanja rek v Sloveniji v letih 2009 in 2010. Pridobljeno iz http://www.arso.gov.si/vode/reke/publikacije%20in%20poro%C4%8Dila/REKE%20porocilo %202009-2010.pdf ARSO. (2013). Ocena stanja rek v Sloveniji v letu 2011. Pridobljeno iz http://www.arso.gov.si/vode/reke/publikacije%20in%20poro%C4%8Dila/Poro%C4%8Dilo %20REKE%202011.pdf ARSO. (2015a). Ocena stanja rek v Sloveniji v letih 2012 in 2013. Pridobljeno iz http://www.arso.gov.si/vode/reke/publikacije%20in%20poro%C4%8Dila/Poro%C4%8Dilo %20REKE%202012%20in%202013_2.pdf ARSO. (2015b). Mesečne statistike. Pridobljeno iz http://www.arso.gov.si/vode/podatki/arhiv/hidroloski_arhiv.html ARSO. (2016). Karakteristični pretoki rek 1971-2000. Pridobljeno iz www.arso.gov.si/vode/poro %c4%8dila%20in%20publikacije/vodna%20bilanca/Preglednica_10.xls BCU. (2011). Canoe Polo Rules. Pridobleno iz http://www.canoepolo.org.uk/files/Rulebook11_13.pdf Bezlaj, F. (1956). Slovenska vodna imena. Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Brenčič, M. (2016). Gradivo za vodnike po Krajinskem parku Ljubljansko barje. Pridobljeno iz http://www.ljubljanskobarje.si/uploads/datoteke/gradivo.pdf Brkić, V. (11.1.2012). Ureditev krožne plovne poti bo potekala po etapah. Dnevnik str.11. Pridobljeno iz http://ppmol.org/urbanizem5/kliping/400160942-ljubljanica.pdf Brovinsky, G. (2012). Umeščanje kajakaštva na Ljubljanici v prostor (seminarska naloga pri predmetu Športna rekreacija in okolje). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Canoe Polo. (2016). International Canoe Federation. Pridobljeno iz http://www.canoeicf.com/canoe-polo Cilji in ukrepi. (24.8.2015). Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo – projekt Ljubljanica povezuje. Pridobljeno iz http://ksh.fgg.uni-lj.si/ljubljanicaconnects/SLO/03_about/default.htm Cordes, K. A., Ibrahim, H. M. (1996). Aplications In Recreation and Leisure. Missouri: Mosby-Year Book, Inc.

79 Čufar, K. in Velušček, A. (2012). Les s koliščarskih naselbin na ljubljanskem barju in njegov raziskovalni potencial. Les, 64 št. 3-4, 49-56. Pridobljeno iz http://les.bf.uni- lj.si/fileadmin/datoteke_asistentov/kcufar/Bibliografija_Cufar/Cufar-Veluscek-Les_2012_arh- objekti.pdf De Santiago, E. (2011). Photo of the Day: 2011 Dragon Boat Festival Races in Taipei, Taiwan. Pridobljeno iz http://nocheckedbags.com/2011/06/photo-of-the-day-2011-dragon-boat-festival- races-in-taipei-taiwan/ Eupo Paddle Pass. (2007). Euro Paddle Pass Standards. Pridobljeno iz: https://drive.google.com/file/d/0B_3TnCJgo37GYjlhN2ZhZjMtMTE0Yy00ZDg4LWE5YzItZGY5 OWY5ODk4M2M4/view?pref=2&pli=1 Geopedia. (2016). Pridobljeno iz http://www.geopedia.si/#T105_x456976_y97112_s11_b4 Geršak, G. (2008). Veslaški klub Ljubljanica : 1908-2008. Ljubljana : Veslaški klub Ljubljanica Golja, A. (2012). Ekoturizem in raba reke Soče za rekreacijske namene. Pridobljeno iz http://ksh.fgg.uni-lj.si/kongresvoda/03_prispevki/01_vabljeniZnanstStrok/06_Golja.pdf Google. (2016). Pridobljeno iz https://www.google.com/maps/@43.1190027,- 0.2006092,110m/data=!3m1!1e3 Gradaščica. (2016). Wikipedija. Prosta enciklopedija. https://sl.wikipedia.org/wiki/Grada %C5%A1%C4%8Dica Graham, A. L. in Cooke, S.J. (2008). The effects of noise disturbance from various recreational boating activities common to inland waters on the cardiac physiology of a freshwater fish, the largemouth bass (Micropterus salmoides). Aquatic Conservation: Marine and Freshwater Ecosystems, 18: 1315–1324 Grmek, J in Vidmar, U. (2012). Predlog lokacij kopališč na Ljubljanici. Strokovne podlage za opredelitev kopališč med južno in vzhodno obvoznico. Ljubljana: Mestna občina Ljubljana Helu. (2016). Nature du danger. Pridobljeno iz http://helu.pagesperso- orange.fr/securite/dangerbarrage.html Hladnik, J. Zupanc, B. in Novak, M. (2009). Strategija trajnostnega razvoja in trženja Krajinskega parka Ljubljansko barje 2009 – 2015. Ministerstvo za okolje in prostor, Direktorat za okolje. Pridobljeno iz http://www.ljubljanskobarje.si/uploads/datoteke/turizem_Strategija.pdf Jelenc, A. (2007). Veslajmo modro. Ljubljana: Kajakaška zveza Slovenije. Korenčič, J. (2014). Žugov tolmun. Rudniška četrtinka številka 1, str. 4-5. KPLB. (2015). Predlog načrta upravljanja Krajinskega parka ljubljansko barje 2015-2024. Neobjavljeno delo KPLB. (2016). Pridobljeno iz http://ljubljanskobarje.gisportal.si/web/profile.aspx? id=KP_Barje_javno@KP_Barje

80 Kunaver, J. (2001). Dolina Iške in značilnosti njene geomorfološke podobe in razvoja. Iška, Iški vintgar Str 16-20. Ljubljana: Samozaložba Lebar, P. (2009). Plovba na reki Ljubljanici v kontekstu Varovanja Natura 2000 (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za grdbeništvo in geodezijo, Ljubljana. Pridobljeno iz: http://www.ljubljanskobarje.si/uploads/datoteke/Plovba_po_Ljubljanici-diplomsko_delo_2009.pdf Lenard, J. in Štor, S. (2000). Ureditev prostora Ljubljanice in Grubarjevega prekopa. Mestna občina Ljubljana, mestna uprava, oddelek za urbanizem in okolje. Liddle, J., Scorgie, A. 1980. The effects of recreation on freshwater plants and animals. Biological Conservation, letn. 17, št. 3 183–206. Lista za RVP. (2016). Razvoj in pospeševanje turistične dejavnosti na vrhniškem podeželju – projekt »Avtokamp Blatna Brezovica«. Pridobljeno iz http://lista-za-razvoj-vrhniskega- podezelja.org/wp/?p=672 Ljubljana. (2016). Wikipedija. Prosta enciklopedija. Pridobljeno iz https://sl.wikipedia.org/wiki/Ljubljana Ljubljanica. (2016). Wikipedija. Prosta enciklopedija. Pridobljeno iz https://sl.wikipedia.org/wiki/Ljubljanica Low-Head Dams. (2016). Pridobljeno iz https://www.boat-ed.com/rhodeisland/studyGuide/Low- Head-Dams/101041_700086888/ Marn, U. (2011). Ljubljanska plaža. Mladina, 33. Pridobljeno iz http://www.mladina.si/87012/ljubljanska-plaza/ Mlekuž, I. (2011). Ekstremno kajakaštvo (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana MOL. (2011). Pregled ukrepov za povečanje poplavne varnosti v mestni občini Ljubljana. Pridobljeno iz http://r.duckduckgo.com/l/?kh=-1&uddg=http%3A%2F%2Fwww.ljubljana.si%2Ffile %2F1062046%2Fpoplavna-varnost-mol---predlog.pdf Mosisch, T. D., Arthington, A. H. 2004. Impacts of Recreational Power-boating on Freshwater Ecosystems. Environmental impacts of Ecotourism. (str. 125–155) Australia: Griffith University Mozetič, N. (2013). Paracanoe – veslanje oseb z posebnimi potrebami (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana Mrevlje, N. (28.05.2015). Kje so se Ljubljančani kopali nekoč in kje se lahko kopajo danes?. Planet Siol.net. Pridobljeno iz: http://www.siol.net/trendi/potovanja/2015/05/ljubljanska_kopalisca.aspx NV atlas. (2016). Pridobljeno iz http://www.naravovarstveni-atlas.si/nvajavni Odlok o razglasitvi struge reke Ljubljanice ter njenega pritoka Ljubije, vključno z bregovi, in območja stare struge Ljubljanice, za kulturni spomenik državnega pomena. (2003). Uradni list RS, št. 115/03, 103/05 in 16/08 – ZVKD-1. Pridobljeno iz http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa? id=ODLO1338

81 O Ljubljanici. (24.8.2015). Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo – projekt Ljubljanica povezuje. Pridobljeno iz: http://ksh.fgg.uni-lj.si/ljubljanicaconnects/SLO/06_ljubljanica/default.htm Padežnik, A. (1993). Poteciali obvodnega prostora Ljubljanice za športno rekreacijske in parkovne dejavnosti. (naloga v okviru študijske prakse) Ljubljana: Biotehniška fakulteta. Petrič, M. (2011). Ureditev turistično rekreacijske infrastrukture v Krajinskem parku ljubljansko barje (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta , Oddelek za krajinsko arhitekturo. Pfajfar, T., Jankovič, K. Matjašeč, D. in Hiti, S. (2013). Državni prostorski načrt za zagotavljanje poplavne varnosti JZ dela Ljubljane in naselij v občini Dobrova – Polhov Gradec. Ljubljana: Uradni list RS, št. 72/13 Pucihar, M. (2005). Možnost in verjetnost onesnaževanja vodonosnikov Iškega vršaja (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za geologijo, Ljubljana Snoj, M. (2009). Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Založba Modrijan Stanič, C. (1994). Mojih 90 let. Ljubljana: Socius d.d. Vute, R. (1999). Izziv drugačnosti v športu. Ljubljana: Debora. The Dragon Boat. (2016). International Dragon Boat Federation. Pridobljeno iz http://idbf.org/about_history.php Think Slovenia. (2016). Pridobljeno iz http://www.thinkslovenia.com/slovenia-holiday-attractions- iska-gorge.php#.V61z2o_jnT8 Tokar, S. (2008). O nastanku in pomenu krajevnega imena Ljubljana in njegove nemške pojavne oblike Laibach. Ljubljana. Glasilo Mestne občine Ljubljana številka 8, 9, letnik XIII, str 4-5. TripAdvisor. (2016). Pridobljeno iz
This photo of Haida Gwaii (Queen Charlotte Islands) is courtesy of TripAdvisor Tuite, C. H., Owen, M., Paynter, D. 1983. Interaction between wildfowl and recreation at Llangorse Lake and Talybont Reservoir, South Wales. Wildfowl 34: str. 48–63. Uredba o Krajinskem parku Ljubljansko barje. (2008). Uradni list RS, št. 112/2008. Pridobljeno iz https://www.uradni-list.si/1/content?id=89429 UVic Kayak Club. (2016). Pridobljeno iz http://web.uvic.ca/~vickayak/Photos/Big%20Air %20Ramp%202/bigAirRamp2.htm Zabawny, Z. (2012). Walczą o mistrzostwo Polski w kajak polo. Pridobljeno iz http://poznan.naszemiasto.pl/artykul/walcza-o-mistrzostwo-polski-w-kajak-polo- zdjecia,2797560,artgal,t,id,tm.html?przekierowanie_mm=1

82 ZVO. (1993). Zakon o varstvu okolja in Zakonom o ohranjanju narave. Pridobljeno iz www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO273 Žerdin, M., Pavlovič, L. Š. in Trnovšek, L. (2012). Strokovne podlage za plovnost Ljubljanice. Ljubljana: Regionalna razvojna agencija Ljubljanske urbane regije. Neobjavljeno delo. Žitnik, U. (2014). Zavarovana plezalna pot po pobočju Grančišča v Mojstrani (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana

83