UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za umetnostno zgodovino
MAGISTRSKO DELO
TINA LOVREC
Maribor, 2016
UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za umetnostno zgodovino
Magistrsko delo
POHOD XIV. DIVIZIJE V LIKOVNIH UPODOBITVAH IN JAVNIH SPOMENIKIH
Master's Thesis
THE MARCH OF THE 14TH DIVISION IN ARTISTIC DEPICTIONS AND PUBLIC MONUMENTS
Mentorica: Kandidatka: izr. prof. dr. Marjeta Ciglenečki Tina Lovrec
Maribor, 2016
Lektorica:
Tina Lorenčič, prof. slovenščine
Prevajalka:
Lara Jug, uni. dipl. prevajalka in tolmačinja za angleški jezik
ZAHVALA
Za nastanek magistrskega dela bi se najprej rada zahvalila mentorici, izr. prof. dr. Marjeti Ciglenečki, ki mi je vseskozi nudila vso potrebno pomoč in me s potrpežljivostjo vodila skozi nastajanje dela.
Zahvaljujem se vsem, ki so mi med raziskovanjem priskočili na pomoč, ter vsem strokovnim delavcem, ki so odgovarjali na moja številna vprašanja.
Hvala prevajalki Lari Jug, lektorici Tini Lorenčič in Morisu Krašovicu za pomoč pri tehnični ureditvi dela.
Iskreno se zahvaljujem svoji družini, ki me je med študijem spodbujala in mi stala ob strani, ter nesebično verjela vame. Posebna zahvala gre tudi vsem prijateljem: P, K, T, T in še posebej tebi D.
Koroška cesta 160 2000 Maribor, Slovenija
IZJAVA
Podpisana Tina Lovrec, rojena 20. 6. 1991, študentka Filozofske fakultete Univerze v
Mariboru, študijskega programa 2. stopnje Umetnostna zgodovina in Pedagogika, izjavljam, da je magistrsko delo z naslovom Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih pri mentorici izr. prof. dr. Marjeti Ciglenečki avtorsko delo.
V magistrskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.
______(podpis študenta-ke)
Maribor, 25. 8. 2016
POVZETEK
Vrhovni komandant narodnoosvobodilne vojske (NOV) in partizanskih odredov (PO) Jugoslavije, Josip Broz Tito (1892–1980), je novembra 1943 prvič predlagal, da bi na Štajersko poslali vojaško pomoč z namenom pospešitve narodnoosvobodilnega gibanja, mobilizacije in vojaške ter politične okrepitve slovenskega ozemlja. Za težavno nalogo je bila izbrana XIV. divizija, ki se je januarja 1944 iz Suhorja v Beli krajini odpravila na svoj legendarni pohod. Zaradi prejšnjih neuspelih prehodov čez reko Savo je divizija na Štajersko odšla po daljši in varnejši poti preko Hrvaške. Po mesecu dni so 6. februarja 1944 pri Sedlarjevem prekoračiti Sotlo in ponovno stopili na slovensko ozemlje. Pred njimi je bil eden najtežavnejših pohodov v zgodovini narodnoosvobodilnega boja (NOB). XIV. divizije sovražnik na njenem pohodu ni uspel pokončati, na kar opozarja dejstvo, da se je po koncu nemške ofenzive februarja 1944 ponovno zbrala, reorganizirala ter dodatno okrepila za nove borbe.
V magistrskem delu je podrobneje prikazan celoten pohod XIV. divizije na Štajersko, od priprav na pohod do zaključnih akcij divizije v februarju 1944. Moj prispevek je zgolj kratek opis pohoda, delovanja XIV. divizije na Štajerskem in njene vloge v NOB. Osrednja tema so javni spomeniki, spominska znamenja, grobovi in grobišča kot tudi spominske plošče, posvečene XIV. diviziji in dogodkom z znamenitega pohoda; vsi opisani pomniki so bili sistematično pregledani in evidentirani. Izpostavljeni so tisti spomeniki in spominska obeležja, ki opominjajo na prelomne dogodke s pohoda ter borce XIV. divizije. Hkrati so omenjeni tudi drugi pomniki, ki jih lahko povežemo z omenjeno divizijo. Spominska obeležja so obravnavana po krajih, po katerih se je februarja 1944 gibala XIV. divizija, opremljena z osnovnimi podatki ter opisi. Spomenikom z večjo likovno vrednostjo sem namenilo nekoliko več pozornosti.
V obdobju NOB so se izoblikovale določene kultne osebnosti, ki jih še danes povezujemo s prelomnimi dogodki iz slovenske osvobodilne vojne. V okviru raziskovanja XIV. divizije sem tako izpostavila dve vidnejši osebnosti: divizijskega fotoreporterja Jožeta Petka (1912–1945) in vodjo kulturniške skupine XIV. divizije Karla Destovnika - Kajuha (1922–1944). Ker je fotografija postala
pomemben dokument o okoliščinah in grozodejstvih spopadov, sem v delo vključila še nekaj fotografij, ki jih je Petek posnel na pohodu. Izbrani posnetki divizijskega fotoreporterja vsebinsko dopolnjujejo izbrane spomenike in spominska obeležja.
V zgodovini postavljanja javnih spomenikov na Slovenskem predstavlja 20. stoletje pomembno obdobje, saj smo v tem času dobili nešteto spominskih obeležij, s pomočjo katerih se je pomembno oblikovala naša narodna identiteta. Po letu 1945 in vse do srede sedemdesetih let je bilo postavljeno veliko število spomenikov NOB, katerih recepcija pa je v zadnjem obdobju na pomembni preizkušnji. Izbrani primeri spomeniških obeležij, posvečenih XIV. diviziji, nas opominjajo na vlogo, ki jim je pripisana v okviru kolektivnega spomina in memorialne dediščine.
Ključne besede: XIV. divizija, NOB na Štajerskem, javni spomeniki, spominska obeležja, fotografija, Jože Petek, Karel Destovnik - Kajuh, kolektivni spomin, memorialna dediščina.
ABSTRACT
The supreme commander of the National Liberation Army (NLA) and Partisan Detachments (PD) of Yugoslavia, Josip Broz Tito (1892–1980) suggested sending military help to Styria in order to promote National Liberation Movement, mobilization and military and political reinforcement of Slovenian territory in November 1943. The 14th Division had been chosen for this difficult task, which set off on its legendary march in January 1944 from Suhor in White Carniola. Because of the previous failed crossings over the Sava River, the Division chose longer and safer path across Croatia. After a month, they crossed Sotla at Sedlarjevo on 6th February 1944 and reentered Slovenian territory. One of the most difficult marches in the history of National Liberation Movement (NLM) was ahead of them. The 14th Division on its march was not destroyed by its enemy, which is pointed out by the fact, that the Division was reassembled, reorganized and reinforced for new battles after the end of the German invasion in February 1944.
The thesis describes in detail the whole march of the 14th Division in Styria; from the preparations for the march to the final actions of the Division in February 1944. My contribution is merely a brief description of the march, its activities in Styria and roles in the NLA. The main subjects are public monuments, memorials, graves and cemeteries, as well as monumental plaques, dedicated to the 14th Division and the events that occurred on this noted march. All monuments were systematically examined and recorded. The monuments and memorials that remind us of the turning points of the march and the 14th Division marchers are pointed out. At the same time, other monuments that can be connected to the Division are also mentioned. The memorials are discussed based on locations, where the 14th Division was located in February 1944, fitted with basic data and descriptions. I brought more attention to the monuments with higher artistic value.
During the NLA period, certain cult personalities that are nowadays still connected to the turning points of the Slovenian Liberation War were shaped. In the context of research on the 14th Division, I pointed out two more known
personas: the Division photo reporter Jože Petek (1912–1945) and the leader of the cultural group of the 14th Division Karel Destovnik - Kajuh (1922–1944). Because photography has become an important document on circumstances and war atrocities, I added some photographs, which were taken by Petek while on the march. The selected photographs taken by the Division photo reporter substantially complement the selected monuments and memorials.
The 20th century is a very important period in the history of building monuments in Slovenia, since numerous memorials from this period importantly helped to create our national identity. A large number of monuments dedicated to the NLA were built after 1945 by mid-seventies; however their acceptance has been put to a test in the last period. The selected memorials dedicated to the 14th Division remind us of the role attributed to them in the terms of collective memory and memorial heritage.
Key words: The 14th Division, NLA of Styria, public monuments, memorials, photography, Jože Petek, Karel Destovnik - Kajuh, collective memory, memorial heritage.
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ...... 1
2 XIV. DIVIZIJA – OD USTANOVITVE DO REORGANIZACIJE ...... 3
2.1 Štajerska v letih 1943 in 1944 ...... 6
2.2 Ustanovitev XIV. divizije ...... 11
2.3 Pohod XIV. divizije na Štajersko ...... 16
2.4 Usoda XIV. divizije ...... 31
3 SPOMIN NA XIV. DIVIZIJO V JAVNIH SPOMENIKIH IN SPOMINSKIH OBELEŽJIH ...... 35
3.1 Spomeniško kiparstvo in spomeniki NOB v Sloveniji ...... 36
3.2 Spomeniki, posvečeni XIV. diviziji in spominu na pohod v letu 1944 .. 44
3.3 Drugi spomeniki XIV. divizije drugod po Sloveniji ...... 108
3.4 Pohod skozi Hrvaško ...... 137
4 XIV. DIVIZIJA IN NJENE UPODOBITVE NA FOTOGRAFIJAH ... 140
4.1 Jože Petek (1912–1945) ...... 141
4.2 Fotografske upodobitve pohoda in borcev XIV. divizije ...... 142
4.3 Karel Destovnik - Kajuh (1922–1944) ...... 149
4.4 Spominske slovestnosti in komemoracije ...... 156
4.5 Valorizacija spomenikov in pomnikov XIV. divizije ...... 158
SKLEP ...... 166
LITERATURA IN VIRI ...... 168
i
KAZALO SLIK
Slika 1: Zemljevid pohoda XIV. divizije na Štajersko leta 1944 ...... 45 Slika 2: Označba spomenikov in spominskih obeležjih XIV. divizije na zemljevidu ...... 46 Slika 3: Spomenik XIV. diviziji v Suhorju ...... 47 Slika 4: Spomenik borcem XIV. divizije ...... 48 Slika 5: Spomenik o prvem spopadu XIV. divizije po prehodu čez Sotlo ...... 50 Slika 6: Spomenik XIV. diviziji v Lesičnem ...... 52 Slika 7: Detajl spomenika v Lesičnem – napisna plošča ...... 53 Slika 8: Spominska plošča na koči na Bohorju ...... 54 Slika 9: Spominsko obeležje XIV. diviziji v Stari Žagi v Doropolju ...... 56 Slika 10: Spomenik bojem XIV. divizije v Senovem ...... 58 Slika 11: Božidar Jakac, Živi zid, 1944, jedkanica, 210 x 160 mm ...... 61 Slika 12: Spomenik padlemu komandantu 1. bataljona Šercerjeve brigade Iliji Badovincu ...... 64 Slika 13: Spominsko obeležje Živi zid ...... 65 Slika 14: Detajl spomeniškega kompleksa – zlomljen cvet ...... 66 Slika 15: Detajl spomeniškega kompleksa – Kajuhov verz ...... 66 Slika 16: Detajl spomeniškega kompleksa – betonski zidec ...... 67 Slika 17: Detajl spomeniškega kompleksa – pladenj za sveče ...... 67 Slika 18: Spomenik v spomin na prehod XIV. divizije v Opoki ...... 70 Slika 19: Spominsko obeležje v Spodnjih Stranicah ...... 71 Slika 20: Spominska plošča na Lindeku ...... 73 Slika 21: Spomenik NOB v Dobrni ...... 75 Slika 22: Detajl spomenika v Dobrni ...... 77 Slika 23: Tabla, ki nas usmeri h grobišču 39 borcev XIV. divizije...... 78 Slika 24: Grobišče 39 borcev XIV. divizije ...... 78 Slika 25: Grobnica borcev XIV. in XVII. divizije ...... 80 Slika 26: Nagrobnike na Sv. Joštu ...... 82 Slika 27: Spominsko obeležje na Visokem ...... 83 Slika 28: Spomenik preboja XIV. divizija v Spodnjem Doliču ...... 84
ii
Slika 29: Detajl obeležja v Spodnjem Doliču ...... 85 Slika 30: Grobnica padlih borcev v Završah ...... 86 Slika 31: Pogled izpred spominske brunarice na Graški gori ...... 90 Slika 32: Anton Augustinčić, Nošenje ranjencev, 1979, bron ...... 91 Slika 33: Nošenje ranjencev – pogled od zadaj...... 92 Slika 34: Spomenik preboja XIV. divizije v Paki ...... 94 Slika 35: Grob Karla Destovnika - Kajuha ...... 96 Slika 36: Grobnica borcev XIV. divizije in drugih enot ...... 98 Slika 37: Grobišče borcev XIV. divizije v Zavodnju ...... 100 Slika 38: Spomenik borcev XIV. divizije v Osreških pečeh ...... 101 Slika 39: Detajl spomenika v Osreških pečeh – relief ...... 102 Slika 40: Detajl spomenika v Osreških pečeh – napis ...... 103 Slika 41: Grob borcev XIV. divizije v Ravnah pri Šoštanju ...... 105 Slika 42: Grobišče padlih borcev XIV. in XVIII. divizije ...... 109 Slika 43: Spomenik komandantu XIV. divizije Mirku Bračiču ...... 111 Slika 44: Jakob Savinšek, Vojna in mir, odkrit 1958, bron ...... 114 Slika 45: Prizor nošenja ranjenca ...... 116 Slika 46: Spomenik padlim borcem v Kalobju ...... 118 Slika 47: Grobišče v Vitanju ...... 121 Slika 48: Spomenik na Jerloški seči ...... 123 Slika 49: Grobnica v Parku herojev ...... 126 Slika 50: Spominsko obeležje v Zakrški seči ...... 129 Slika 51: Grobišče borcev XIV. divizije v Podgorju ...... 131 Slika 52: Grobišče borcev XIV. divizije v Šmiklavžu ...... 133 Slika 53: Spomenik NOB v Javorju...... 136 Slika 54: Jože Petek, Borci XIV. divizije so začeli svoj pohod na Štajersko, 1944 ...... 143 Slika 55: Jože Petek, Kolona borcev XIV. divizije 10. januarja 1944 na pohodu skozi Sv. Jano, 1944...... 144 Slika 56: Jože Petek, Kolona borcev pri cerkvi sv. Boštjana nad Loko pri Zidanem mostu, 1944 ...... 145 Slika 57: Jože Petek, Kolona borcev 12. februarja 1944 na cesti proti Jurkloštru,
iii
1944 ...... 146 Slika 58: Jože Petek, Borci na poti mimo Sv. Jošta na Paškem Kozjaku, 1944 .. 147 Slika 59: Jože Petek, Nošenje ranjencev 19. februarja 1944 − spredaj levo je na fotografiji župnik Jože Lampret, 1944 ...... 148 Slika 60: Jože Petek, Poslednji posnetek divizijskega pesnika Kajuha na Paškem Kozjaku, 1944 ...... 149 Slika 61: Božidar Jakac, Portret Kajuha s kulturnega plenuma v Semiču, 1944...... 155
iv
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
1 UVOD
Predmet raziskovanja magistrskega dela je pohod ene najmočnejših in najboljših enot slovenske partizanske vojske, XIV. divizije, iz Suhorja v Beli krajini skozi Hrvaško na Štajersko, kakor se ta zrcali v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih. Natančneje bo predstavljena XIV. divizija od ustanovitve do prihoda na Štajersko ter njena reorganizacija v februarju leta 1944. Osrednji predmet raziskovanja pa bodo javni spomeniki, spominska obeležja in fotografije, ki ohranjajo spomin na legendarno XIV. divizijo, njen pohod ter njene borce. Likovne upodobitve in javni spomeniki bodo evidentirani, interpretirani in valorizirani. Namen magistrskega dela je izbrane spomenike, posvečene XIV. diviziji, postaviti v kontekst spominjanja na dogodke v NOB. Osredotočila se bom predvsem na memorialno sporočilo, kot se le-ta zrcali v likovnih upodobitvah. Pomen divizije za slovenski narod se še danes izraža v številnih publikacijah in obsežni zgodovinski literaturi, prav tako pa tudi v vsakoletnih spominskih slovesnostih in komemoracijah, ki bodo prav tako omenjene.
Glavni cilji dela so pregled obstoječe literature o aktivnosti XIV. divizije, natančna preučitev pohoda XIV. divizije iz Suhorja na Štajersko, osvetliti njen pomen, evidentirati in interpretirati javne spomenike, spominska obeležja in fotografije, ki ohranjajo spomin na pohod XIV. divizije. Na koncu bom skušala še valorizirati obravnavane spomenike in obeležja.
Zaradi obsežnosti izbrane tematike se bom osredotočila na nekaj bistvenih hipotez, ki bodo trdile naslednje:
• prihod XIV. divizije z Bračičevo, Šercerjevo in Tomšičevo brigado je, zlasti na Štajerskem, predstavljal pomembno prelomnico v oboroženem boju proti okupatorju; • pohod XIV. divizije ostaja v zgodovinskem spominu Slovencev tudi po zaslugi javnih spomenikov, obeležij, fotografij in drugih likovnih upodobitev;
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 1 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
• javni spomeniki, postavljeni ob poti, po kateri so hodili borci XIV. divizije, predstavljajo svojstveno pot spomina. Spomeniki in spominska obeležja, posvečena XIV. diviziji, se razvrščajo v poglavitne tipe spomenikov in obeležij NOB v Sloveniji.
Hkrati se bom osredotočila na tri predpostavke, in sicer da je pohod XIV. divizije vplival na postavitev številnih spomenikov in spominskih obeležij v širši štajerski in koroški regiji, da je pohod borcev postal legendaren že kmalu po osvoboditvi in je zato spomin na pomembno prelomnico v času NOB treba ob podpori spominskih obeležij in drugih likovnih upodobitev negovati tudi v prihodnje ter da izbrani posnetki divizijskega fotoreporterja ohranjajo živ spomin na pohod in vsebinsko dopolnjujejo izbrane spomenike in spominska obeležja.
Raziskavo teme o XIV. diviziji v javnih spomenikih, spominskih obeležjih, fotografijah in vidnejših osebnosti je zaradi obsega magistrskega dela smiselno zamejiti na ključna dela, ki ohranjajo spomin na znameniti pohod in ključne dogodke. V magistrskem delu bodo uporabljene naslednje metode: topografsko in deskriptivno metodo (popis spomenikov na terenu); metodo kompilacije (povzemanje stališč drugih avtorjev); metodo analize (razčlenjevanje ugotovitev); deduktivno metodo; metodo opazovanja; metodo primerjanja literature; metodo sinteze (povezovanje teorije in prakse v celoto); metodo slikovnega prikazovanja; metodo klasifikacije.
Ob koncu naj izpostavim, da zapis »XIV. divizija« navajam v skladu s prvotnim zapisom in glede na dejstvo, da je v vseh obstoječih dokumentih iz tistega časa ime divizije zapisano z rimskimi številkami. Opozoriti velja, da nekateri avtorji uporabljajo zapis z arabskimi števkami (14. divizija), spet drugi pa zapis števke z besedo (Štirinajsta).
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 2 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
2 XIV. DIVIZIJA – OD USTANOVITVE DO REORGANIZACIJE
O XIV. diviziji, ki se je bojevala v vseh slovenskih pokrajinah razen v Prekmurju in Beneški Sloveniji, najdlje pa na Štajerskem, o njenem pohodu ter njenih bojih med nemško ofenzivo na Štajerskem februarja 1944 je bilo objavljenih že veliko zgodovinopisnih in publicističnih del ter pričevanj in prispevkov, ki združujejo spomine njihovih avtorjev s podatki iz dokumentov in literature. XIV. divizija še nima svoje podrobnejše znanstvene monografije, je pa Milan Ževart leta 1981 objavil prvi celoviti krajši oris njene dejavnosti med februarjem 1944 in majem 1945.1
Pohod divizije na Štajersko in njeno bojevanje v času nemške ofenzive na območju 4. operativne cone obravnava posebna monografija Lada Ambrožiča - Novljana, ki je izšla leta 1967 (in leta 1978 dopolnjena izdaja).2 Pri preučevanju zgodovinskih dogodkov je avtor upošteval gradivo iz znanstvenih, strokovnih, spominskih in poljubnih razprav ter spisov o pohodu XIV. divizije in podatke iz pogovorov z udeleženci ali organizatorji pohoda. Izšlo je še nekaj krajših orisov, ki so jih napisali Stane Terčak,3 Miha Butara - Aleks,4 Jože Počkaj v sodelovanju z Marto Paulin - Brino5 ter Gvido Stres6. Leta 1979 pa je na zboru pionirjev Jugoslavije izšel še krajši oris Po poteh Štirinajste divizije.7
1 Milan ŽEVART, Štirinajsta na Štajerskem. Kratek oris njenih bojev in akcij od februarja 1944 do maja 1945, Maribor 1981. 2 Lado AMBROŽIČ - NOVLJAN, Pohod Štirinajste. Vojno-zgodovinska študija o pohodu 14. divizije NOV in POJ iz Suhorja v Beli krajini skozi Hrvaško na Štajersko in o njenih bojih od 6. 1. do 6. 2. 1944, druga dopolnjenja in popravljena izdaja, Ljubljana 1978. 3 Stane TERČAK, Živi zid. Iz zapiskov šercerjevca na pohodu štirinajste udarne divizije na Štajersko, Celje 1952; Stane TERČAK, Štirinajsta. Kratek oris pohoda 14. divizije, Celje 1967 in 1969. 4 Miha BUTARA - ALEKS: Štirinajsta na Štajerskem, Borec, 4, 1969, str. 298–302. 5 Jože POČKAJ in Marta PAULIN - BRINA, Pohod Štirinajste divizije, Ljubljana 1974. 6 Gvido STRES, Pohod Štirinajste, Celje 1980. 7 Zbor pionirjev Jugoslavije. Po poteh Štirinajste divizije: 1944–1979. XIV. zbor pionirjev Jugoslavije, Mozirje, 16. junij 1979 (ur. Ančka Čerin), Ljubljana 1979.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 3 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Oceno pohoda divizije je doslej zelo dobro podal Milan Ževart v razpravi o pohodu Štirinajste in NOB na Štajerskem leta 1994.8 Marijan F. Kranjc je za revijo Borec leta 1998 izdal zanimiv članek Obveščevalno-varnostna zaščita pohoda 14. divizije NOV in PO Slovenije na Štajersko, v katerem odgovarja na vprašanje, ali je bil pohod XIV. divizije na Štajersko obveščevalno-varnostno dovolj temeljito pripravljen.9 V obstoječi literaturi in dokumentih najdemo majhen delež o obveščevalno-varnostnih pripravah XIV. divizije na Štajersko, tako je Kranjčev prispevek poskus celovite obdelave te problematike, hkrati pa poskuša odgovoriti še na vprašanje, ali so bili Nemci presenečeni nad njenim prihodom. Leta 2009 smo dobili še en pregled zgodovine XIV. divizije, ki ga je napisal Marjan Žnidarič in naslovil Na krilih junaštva in tovarištva.10
Ker so XIV. divizijo sestavljale tri brigade, lahko pri obravnavi divizije in njenega delovanja vključimo še gradivo o Tomšičevi, Šercerjevi in Bračičevi brigadi. Franci Strle je avtor štirih knjig o Tomšičevi brigadi od leta 1980 do 1995 (pri tem velja izpostaviti, da je 4. knjiga izšla po avtorjevi smrti).11 Milan Guček je avtor besedila o Šercerjevi brigadi.12 Slednjo je obravnaval tudi Jože Marolt.13 Z
8 Milan ŽEVART, O pohodu Štirinajste in narodnoosvobodilnem boju na Štajerskem, Borec, 46, 529/531, 1994, str. 303–312. 9 Marijan F. KRAJNC, Obveščevalno-varnostna zaščita pohoda 14. divizije NOV in PO Slovenije na Štajersko. Skica za varnostno študijo, Borec, 561/562/563, 1998, str. 245–300. 10 Marjan ŽNIDARIČ, Na krilih junaštva in tovarištva. Pregled zgodovine XIV. divizije, Ljubljana 2009. 11 Franci STRLE, Tomšičeva brigada, Ljubljana 1980–1995; Franci STRLE, Tomšičeva brigada v: Domicili v slovenski občinah. Revolucionarna izročila (ur. Franc Debeljak), Ljubljana 1981, str. 745–746. 12 Milan GUČEK, Šercerjeva brigada, v: Domicili v slovenski občinah. Revolucionarna izročila (ur. Franc Debeljak), Ljubljana 1981, str. 395–397; Milan GUČEK, Pekoči sneg. Šercerjeva brigada, drugi del, Ljubljana 1984. 13 Jože MAROLT, Šercerjeva brigada na Štajerskem, Maribor 1993.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 4 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Bračičevo brigado pa se je podrobneje ukvarjal Ladislav Kiauta.14 Partizanske enote na Štajerskem obravnavajo dela, ki zajemajo vse slovensko ozemlje. O omenjenih enotah lahko beremo še v Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945 urednika Zdravka Klanjščka.15
Dobro obdelane so tudi akcije enot XIV. divizije v Šaleški dolini med 26. aprilom in 1. majem 1944.16 Zapostavljena ni niti vloga njenih enot na Koroškem v maju 1945.17
Z literarnega vidika je o XIV. diviziji med leti 1960 in 1963 v tetralogiji Za svetlimi obzorji pisal Miško Kranjec.18 Gre za vojni roman, ki je razdeljen na dva dela. Prvi del je razdeljen na tri zvezke: Untersteiermark, Odšli so, Taborišče, zvezki pa so razdeljeni na poglavja, medtem ko je drugi del romana razdeljen na dva zvezka (Bele so vse poti in Veselo popotovanje). Predvsem v tretjem in v drugem delu z naslovom Bele so vse poti se pisatelj osredotoči na XIV. divizijo.
14 Ladislav KIAUTA, Bračičeva brigada, v: Domicili v slovenski občinah. Revolucionarna izročila (ur. Franc Debeljak), Ljubljana 1981, str. 54–58; Ladislav KIAUTA, Bračičeva brigada, I. del, Ljubljana 1982. 15 Zdravko KLANJŠČEK (ur.), Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945, 3. izdaja, Ljubljana 1978. 16 Milan ŽEVART, Akcije 14. divizije od 26. aprila do 1. maja 1944 in povečanje okupatorjevih sil v Šaleški dolini, v: 100 let rudnika lignita Velenje (ur. Ludvik Mali), Velenje 1975, str. 133– 144; Milan ŽEVART, Narodnoosvobodilni boj v Šaleški dolini, Ljubljana 1977, str. 399–474. 17 Pero BRAJOVIĆ, Konec druge svetovne vojne v Sloveniji, Ljubljana 1977; Franci STRLE, Veliki Finale na Koroškem, Ljubljana 1977; Tone FERENC, Sklepne operacije za osvoboditev Slovenije, v: Osvoboditev Slovenije 1945. Referati z znanstvenega posvetovanja v Ljubljani 22. in 23. decembra 1975 (ur. Bogo Grafenauer), Ljubljana 1977, str. 110–137; Tone FERENC, Osvoboditev severovzhodne Slovenije in poslednji boj na Poljani, Ljubljana 1985; Risto STOJANOVIĆ, Nepozabni maj 1945 na Koroškem, Medobčinski svet ZZB NOB, Območno združenje Dravograd in Območno združenje Radlje ob Dravi 2006; Risto STOJANOVIĆ, Poljana - prizorišče zadnjih bojev druge svetovne vojne v Evropi, Prevalje 2015. 18 Miško KRANJEC, Za svetlimi obzorji. Nad hišo se več ne kadi , 1. knjiga, Ljubljana 1960; Miško KRANJEC, Za svetlimi obzorji. Bele so vse poti, 2. knjiga, Ljubljana 1963.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 5 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Preden v kratkem orisu predstavim ustanovitev XIV. divizije v letu 1943, bom na kratko opisala nastanek osvobodilnega boja in položaj Štajerske med drugo svetovno vojno, s posebnim poudarkom na stanju v letih 1943 in 1944 pred prihodom XIV. divizije.
2.1 Štajerska v letih 1943 in 1944
Narodnoosvobodilni boj (NOB) je obdobje med letoma 1941 in 1945, ko so se pod okriljem Komunistične partije Jugoslavije (KPJ) odvijali boji proti okupatorju na območju Jugoslavije. Hkrati smemo govoriti tudi o dejavnosti Osvobodilne fronte (OF) in partizanskih enot proti okupatorjevim enotam.
Jugoslavija je leta 1941 pristopila k trojnemu paktu. Formalno je jugoslovanska oblast sprejela fašistično ureditev sveta, kakršno so si zamislile Italija, Japonska in Nemčija, prebivalci pa so svoje nezadovoljstvo izražali s številnimi demonstracijami. Za začetek druge svetovne vojne v Jugoslaviji in s tem tudi v Sloveniji štejemo 6. april 1941, ko je Nemčija brez vojne napovedi napadla Jugoslavijo. Kot posledica napada s strani sil osi je prišlo do kapitulacije in razkosanja njenega ozemlja. Večino jugoslovanskega ozemlja so si prilastile sosednje države napadalke (Nemčija, Italija, Madžarska in Bolgarija).19 Štajersko in Gorenjsko je zasedel nemški okupator, Italijani so na ozemlju Dolenjske in Notranjske ustanovili Ljubljansko pokrajino, Prekmurje so zasedli Madžari, najmanjši del (pet vasi v okolici Bregane) pa je po razmejitvi med nacistično Nemčijo in Neodvisno državo Hrvaško (NDH) pripadel slednji.20 Ozemlje slovenske dežele so tako okupirale tri različne sile, ki so si prizadevale slovensko ljudstvo etnično uničiti. V teh kompleksnih razmerah sta se izoblikovala dva med seboj sovražna tabora, na eni strani osvobodilno gibanje pod vodstvom slovenskih komunistov in na
19 Bojan GODEŠA, Dileme glede državnopravnega položaja Slovenije med drugo svetovno vojno, Historični seminar 6 (ur. Katarina Keber in Katarina Šter), Ljubljana 2008, str. 140. 20 GODEŠA 2008 (op. 19), str. 140.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 6 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
drugi strani protirevolucionarni tabor.21 Komunistična partija (KP) je bila ob okupaciji edina slovenska politična stranka, ki je ohranila svojo organizacijsko mrežo, politično jasnost in akcijsko sposobnost.22
Slovenski komunisti so bili v tem času vodilni v krovni organizaciji odpora, ki so jo imenovali Osvobodilna fronta (OF) – tako so preimenovali Protiimperialistično fronto, ustanovljeno 26. aprila 1941.23 Do spremembe imena organizacije je prišlo po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo.24 Prvič pa se OF slovenskega naroda omenja v letaku centralnega komiteja KPS konec aprila 1941.25 OF slovenskega naroda so sestavljale temeljne skupine (KPS, katoliška skupina, slovensko usmerjeni del Sokola in kulturni delavci) in plenumske skupine.26
Ustanovitev OF je pomenila začetek narodnoosvobodilnega boja. Ustanovni sestanek OF slovenskega naroda in začetki njenega nastajanja so bili popolnoma v skladu s sklepi partijskega posvetovanja KPJ, predstavljal pa je tudi mejnik v uspešnem zbiranju množic okrog KPS.27 Po ustanovnem sestanku OF so člani KPS ter organizatorji in aktivisti drugih ustanovnih skupin začeli po vsej Sloveniji zbirati in povezovati pristaše fronte, organizirati sestanke ter razvijati osvobodilne organizacije po mestih in vaseh.28
21 GODEŠA 2008 (op. 19), str. 141. 22 KLANJŠČEK 1978 (op. 15), str. 32. 23 Rudolf HRIBERNIK – SVARUN, Posebnosti narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji in organizacijske ter taktične značilnosti partizanskega bojevanja NOV in PO Slovenije, v: Posebnosti narodnoosvobodilnega gibanja in partizanskega bojevanja NOV in POS na Slovenskem. Zbornik razprav s posvetovanja (ur. Ivan Dolničar) Ljubljana 1989, str. 16; Dieter BLUMENWITZ, Okupacija in revolucija v Sloveniji (1941–1946). Mednarodnopravna študija, Celovec 2005, str. 17–18. 24 Lojz TRŠAN, OF v Ljubljani. Organiziranost v času italijanske okupacije 1941–1943 , Ljubljana 1995, str. 9. 25 GODEŠA 2008 (op. 19), str. 145. 26 GODEŠA 2008 (op. 19), str. 142. 27 HRIBERNIK - SVARUN 1989 (op. 23), str. 18. 28 HRIBERNIK - SVARUN 1989 (op. 23), str. 19.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 7 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Naslednji in pospešen korak pri ustvarjanju narodnoosvobodilne vojske v Sloveniji je vezan na odločitev centralnega komiteja KPS, sprejeto 22. junija 1941 v Ljubljani, zaradi napada nacistične Nemčije na Sovjetsko zvezo.29 Centralni komite KPJ je nato 27. junija 1941 vse partizanske dejavnosti v Jugoslaviji postavil pod eno vrhovno poveljstvo in 4. julija 1941 sklenil, da preide v oborožen odpor proti nacionalističnim in fašističnim okupacijskim silam.30
V razmerah, v kakršnih se je odvijalo narodnoosvobodilno gibanje v Sloveniji, je bil osnovni pogoj za uspešen obstanek in delovanje partizanskih čet povezava s prebivalstvom, ki jih je obveščalo o splošnih razmerah, postopkih in skrbelo za njihove materialne potrebe.31 Vodstvu KPS pa je bilo jasno, da je za osvoboditev in združitev slovenskega naroda potrebna enotna fronta, v katerih bodo zajeti vsi družbeni sloji naroda in od mestnih središč do vasi na podeželju.32
Na začetku leta 1942 pa se je začelo govoriti o pravici slovenskega naroda do odcepitve brez omembe Jugoslavije.33 Po preselitvi osrednjega vodstva osvobodilne borbe Slovenije iz Ljubljane v Kočevski Rog na začetku junija 1942 je izvršilni odbor OF začel na osvobojenem ozemlju uvajati oblastne ukrepe.34 Na osvobojenem ozemlju je začela nastajati revolucionarna slovenska državna organizacija. V tem letu so bili partizani že dobro organizirani. Še naprej so nadaljevali s taktiko, s katero so začeli že leta 1941, in sicer so s posameznimi akcijami – zlasti z napadi in sabotažami – prizadeli okupacijsko zasedbeno oblast in se potem pred nevarnostjo umaknili.35
Jesen 1942 oziroma tako imenovano »dolomitsko obdobje« pa je predstavljal odločilni prelomni trenutek za ves nadaljnji razvoj narodnoosvobodilne borbe na
29 HRIBERNIK - SVARUN 1989 (op. 23), str. 24. 30 BLUMENWITZ 2005 (op. 23), str. 17. 31 HRIBERNIK - SVARUN 1989 (op. 23), str. 30–31. 32 HRIBERNIK - SVARUN 1989 (op. 23), str. 17. 33 GODEŠA 2008 (op. 19), str. 146. 34 HRIBERNIK - SVARUN 1989 (op. 23), str. 52. 35 BLUMENWITZ 2005 (op. 23), str. 20.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 8 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Slovenskem.36 Temu je spomladi leta 1943 sledila dolomitska izjava, s katero je bila v OF tudi formalno priznana vodilna vloga KPS.37 Vendar je bilo stanje na slovenskem Štajerskem precej drugačno kot v drugih slovenskih krajinah.
Prelom, ki ga je povzročil nacistični okupator s svojim okupacijskim sistemom na slovenskem Štajerskem, je bistveno vplival na vsa dogajanja in tudi na razvoj narodnoosvobodilnega boja.38 Štajerska je v primerjavi z drugimi slovenskimi pokrajinami doživljala nekoliko drugačen potek vojne, saj je njeno narodnoosvobodilno gibanje zaostajalo za gibanji v drugih pokrajinah.39 Zaradi izrednega raznarodovalnega in policijskega pritiska je bilo osvobojeno gibanje na Štajerskem v zaostanku.40 Drugače kot na italijanskem zasedbenem ozemlju je nemški okupator popolnoma odstranil ves dotedanji jugoslovanski upravni aparat in ga zamenjal s svojim, spremenil upravno politično razdelitev pokrajine, uničil vse slovenske politične, kulturne, šolske, gospodarske, cerkvene in druge organizacije, društva ter ustanove.41 Posledice udarca nemškega okupatorja leta 1942 na Štajerskem so bile hude in trajnejše kot drugje. Čeprav je bila partizanska vojaška dejavnost ves čas navzoča, je število štajerskih borcev v primerjavi z nekaterimi drugimi slovenskimi pokrajinami naraščalo počasneje in osvobodilni boj na Štajerskem je začel zaostajati, zlasti še v vzhodnih predelih pokrajine, kjer ga ponekod sploh ni bilo.42
36 HRIBERNIK - SVARUN 1989 (op. 23), str. 57–58. 37 HRIBERNIK - SVARUN 1989 (op. 23), str. 58; Janko PRUNK, Kratka zgodovina Slovenije, Ljubljana 2002, str. 144; GODEŠA 2008 (op. 19), str. 147. 38 Marjan ŽNIDARIČ, Na Štajerskem nekoliko drugače. Ob 50 letnici največjega razmaha partizanstva na Štajerskem, Maribor 1994, str. 13. 39 Metod MIKUŽ, Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji, V. knjiga, Ljubljana 1973, str. 253; AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 7; Gustav GRUBELNIK (ur.), Vodnik po planinski poti XIV. divizije. Ob štiridesetletnici prihoda Štirinajste na Štajersko, Ljubljana 1984, str. 5. 40 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 8. 41 ŽNIDARIČ 1994 (op. 38), str. 13. 42 ŽEVART 1981 (op. 1), str. 8.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 9 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Za osvobodilni boj na Štajerskem je najhujšo izgubo pomenil padec Pohorskega bataljona, ki je v zadnjih mesecih leta 1942 za okupatorja predstavljal glavno oviro oziroma nevarnost na Štajerskem.43 Uničenje Pohorskega bataljona je za okupatorja predstavljalo enega večjih dosežkov. Bataljon je namreč padel v času, ko so se na Štajerskem krepile možnosti za mnogo večji razmah osvobodilnega boja.44
Medtem ko je imela Ljubljanska pokrajina (Dolenjska, Bela krajina, Notranja, Kočevska) svojo ljudsko vstajo že spomladi in poleti 1942, Primorska pa septembra 1943, jo je osvobodilno gibanje na Štajerskem leta 1943 šele pripravljalo.45 Kljub temu veljata druga polovica leta 1943 in začetek leta 1944 za pomembno obdobje za razvoj narodnoosvobodilnega boja na slovenskem Štajerskem.46 Narodnoosvobodilni boj na Štajerskem47 je imel vseskozi močan narodnoosvobodilen značaj.
43 Milica OSTROVŠKA, Kljub vsemu odpor, prva knjiga, Maribor 1963, str. 300; ŽNIDARIČ 1994 (op. 38), str. 15; Milan ŽEVART, Sabotažne akcije in dejavnost partizanskih enot na slovenskem Štajerskem, v: Izbrana dela (ur. Milan Ževart), Velenje 2005, str. 364. 44 ŽNIDARIČ 1994 (op. 38), str. 16. 45 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 9. 46 ŽNIDARIČ 1994 (op. 38), str. 16. 47 Več o narodnoosvobodilnem boju na Štajerskem: Eno prvih obsežnih del, ki je obravnavalo Štajersko v jugoslovanskem okviru in ima razne pomanjkljivosti je Oslobodilački rat naroda Jugoslavije 1941–1945 (Milan ŽEVART, Narodnoosvobodilna vojna na Štajerskem in Oslobodilački rat naroda Jugoslavije 1941–1945, Časopis za zgodovino in narodopisje, let. 36, 1965, str. 209–212); Metod MIKUŽ, Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji, III., IV. in V. knjiga, Ljubljana 1973; Milan ŽEVART, Narodnoosvobodilni boj v Šaleški dolini, Ljubljana 1977; Tone FERENC in Milan ŽEVART, Nekatere značilnosti in posebnosti fašistične okupacije ter narodnoosvobodilnega boja in revolucije na slovenskem Štajerskem, Časopis za zgodovino in narodopisje, n. v. 15, 1–2, 1979, str. 448–461; Milan ŽEVART, Svobodna partizanska ozemlja na slovenskem Štajerskem v času narodnoosvobodilnega boja, Časopis za zgodovino in narodopisje, 2, 1988, str. 167–199; Tone FERENC, Ljudska oblast na Slovenskem 1941–1945, 3. knjiga Mi volimo, Ljubljana 1991; Milan ŽEVART, Partizanske enote na slovenskem Štajerskem, Časopis za zgodovino in narodopisje, 2, 1993, str. 254–273; Milan ŽEVART, NOB na slovenskem Štajerskem, Svobodna misel, 18, 23. 9. 1994, str. 15–18; Milan
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 10 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Oborožena vstaja na slovenskem Štajerskem se je začela v zelo neugodnih razmerah. V tistem času je bila tudi na Štajerskem KP edina organizirana sila, ki je bila pripravljena takoj začeti upor proti okupatorju.48 Ker je do leta 1944 imela veliko človeške izgube, so morali najti ustrezno rešitev in Štajersko rešiti sovražnika.
2.2 Ustanovitev XIV. divizije
Med osvobodilnim bojem in neprestanimi akcijami se je pokazalo, da bo treba storiti korak naprej pri organizaciji vojske. Do potrebe po reformiranju slovenske narodnoosvobodilne vojske (NOV) je tako prišlo v drugi polovici leta 1943, v ospredje pa je stopila predvsem po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943.
Po kapitulaciji Italije je bilo začasno oporišče osrednjih vodstev osvobodilne borbe v Soteski v bližini Novega mesta.49 Bela Krajina je vse bolj prevzemala vlogo središča narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji.50 Zlom italijanskega okupatorja leta 1943 je vnesel nov zagon narodnoosvobodilnemu boju v tistih predelih naše dežele, ki so bili pod italijansko fašistično zasedbo.51 Skoraj vsa tako imenovana Ljubljanska pokrajina je bila osvobojena. Za slovensko Štajersko (in Koroško) italijanska kapitulacija septembra 1943 ni imela močnejšega neposrednega učinka, saj so okupatorjeve oborožene sile ostale neokrnjene, partizanske sile pa so bile zaradi odhoda glavnine enot 4. operativne cone na Dolenjsko močno oslabljene.52 Čeprav so bili začetki upora slovenskega naroda proti fašistični okupaciji prav na Štajerskem, pa je uspelo sovražniku s strahotnimi
ŽEVART, Svobodna partizanska ozemlja na slovenskem Štajerskem v času narodnoosvobodilnega boja, v: Izbrana dela (ur. Milan Ževart), Velenje 2005, str. 225–271. 48 ŽNIDARIČ 1994 (op. 38), str. 14. 49 Mira MIHEVC, Na nevarnih poteh, Ljubljana 1995, str. 15. 50 MIHEVC 1995 (op. 49), str. 15. 51 Milan GUČEK, Pohod Štirinajste na Štajersko, v: Vodnik po planinski poti XIV. divizije. Ob štiridesetletnici prihoda Štirinajste na Štajersko (ur. Gustav Grubelnik), Ljubljana 1984, str. 5. 52 ŽNIDARIČ 1994 (op. 38), str. 16.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 11 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
povračilnimi ukrepi in fizičnim uničenjem političnih in vojaških aktivistov zavreti narodnoosvobodilni boj.53
Šele od jeseni 1944 naprej so na slovenskem Štajerskem delovale naslednje enote: XIV. divizija s Tomšičevo, Šercerjevo in Bračičevo brigado, Šlandrova brigada, Zidanškova brigada, Prekmurska brigada, 3. brigada KNOJ, Lackov, Kozjanski in Kamniško-Zasavski odred ter Prekmurska četa.54 Pred nastopom teh partizanskih enot pa je bilo treba na Štajersko poslati okrepitve, ki bi zaustavile nemško ofenzivo in jo osvobodile. V nadaljevanju bo na kratko predstavljena zgodovina XIV. divizije od ustanovitve do pričetka pohoda na Štajersko.
Pred ustanovitvijo XIV. divizije so na območju Slovenije delovale že štiri slovenske narodnoosvobodilne brigade.55 V času od sredine julija do začetka oktobra 1942, ko je potekala velika italijanska ofenziva na Notranjskem in Dolenjskem, so bile tako izoblikovane prve štiri slovenske udarne brigade, in sicer Tomšičeva, Gubčeva, Cankarjeva in Šercerjeva.56 Junija 1943 pa je začel glavni štab NOV in PO Slovenije pripravljati ustanovitev prvih dveh divizij slovenske narodnoosvobodilne vojske. 13. julija 1943 je bil izdal odlok o ustanovitvi I. in II. divizije NOV in PO Slovenije, katere so že na začetku avgusta 1943 preimenovali v 14. in 15. divizijo NOV in PO Slovenije.57 Oblikovanje partizanskih divizij pod okriljem slovenskega osvobodilnega gibanja je potekalo postopoma, a učinkovito.58 Bataljoni in brigade so se razvile iz prvotnih manjših čet. Z ustanovitvijo divizij se je slovenska NOV v organizacijskem smislu približala ravni, kakršno sta NOV in PO imeli že drugod po Jugoslaviji.59 Z ustanovitvijo divizij so se izboljšale možnosti za poveljevanje brigadam in s tem tudi za
53 GUČEK 1984 (op. 51), str. 5. 54 Metod MIKUŽ, Zgodovina slovenskega osvobodilnega boja, Ljubljana 1970, str. 242. 55 Jože PETEK in Stane ŠKRABAR - BRAŠKAR, S štirinajsto divizijo, Ljubljana 1979, str. 11. 56 ŽEVART 1981 (op. 1), str. 6. 57 PETEK in ŠKRABAR - BRAŠKAR 1979 (op. 55), str. 4.; ŽEVART 1981 (op. 1), str. 6; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 379. 58 KLANJŠČEK 1978 (op. 15), str. 484. 59 KLANJŠČEK 1978 (op. 15), str. 485.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 12 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
uspešnejše manevrsko vojskovanje. Hkrati z reorganizacijo vojske so leta 1942 ustanovili 4. operativno cono, ki je pokrivala Štajersko ozemlje.
Na začetku leta 1944 so bile njene enote 4. operativne cone, glede na število prebivalstva in obseg ozemlja, ki bi ga morale obvladovati, prešibke v primerjavi s sovražnikovimi silami, zato niso mogle izrabiti vseh možnosti za razmah osvobodilnega boja.60 Glavni štab NOV in PO Slovenije se je zavedal, da je treba Štajerski pomagati z izdatno vojaško pomočjo.61 Zato je bil na predlog in odločitev Vrhovnega štaba NOV in POJ v slovenskem vojaškem in političnem vodstvu sprejet sklep, da na Štajersko odide dobro organizirana, vojaško udarna in politično prekaljena divizija.62 Ambrožič - Novljan navaja tri poglavitne razloge o sklepu, da na Štajersko pošljejo tako močno partizansko enoto. Prvi razlog je bila potreba politično povezovati vso Slovenijo, drugi je bila možnost mobilizacije, tretji pa nujnost, da bi do spomladi, ko so predvidevali začetek konca nemške moči, bilo partizansko gibanje povsod pripravljeno.63 Hkrati govorimo tudi o treh poglavitnih nalogah osvobodilnega gibanja severnega dela Slovenije.
Prvo slovensko divizijo, ki je bila ustanovljena 16. julija 1943 z odlokom glavnega štaba NOV in PO Slovenije, je 20. julija vrhovni štab poimenoval XIV.64 Ustanovljena je bila v okviru reorganizacije slovenske partizanske vojske. Kot prva slovenska narodnoosvobodilna divizija je bila ustanovljena s poveljem glavnega štaba NOV in POS 13. julija 1943 in predhodno odobritvijo Vrhovnega štaba NOV in POJ 27. junija 1943.65 Podrejena je bila operativnemu vodstvu kasneje ustanovljenega 7. korpusa NOV in PO Jugoslavije.66
60 ŽEVART, Sabotažne akcije, 2005 (op. 43), str. 332; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 86. 61 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 25; ČERIN 1979 (op. 7), str. 7. 62 GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 6; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 86. 63 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 27. 64 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 43. 65 ČERIN 1979 (op. 7), str. 7; Nika KOŠAK (ur.), Po Kozjanskem od Sotle do Gračnice. Pohodi v soncu, vetru, dežju, snegu in metežu: 1974–2014, Laško 2014, str. 14. 66 ČERIN 1979 (op. 7), str. 7.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 13 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
V njeni sestavi sta bili najprej Tomšičeva in Šercerjeva brigada, kasneje se jima je pridružila še Bračičeva in za zelo kratek čas še Rabska brigada, ki je bila zaradi slabe zdravstvene kondicije borcev, zvečine nekdanjih internirancev, kmalu razpuščena.67 Po kapitulaciji Italije so bile v okviru XIV. divizije ustanovljene Snežniška ali Brkinska, Loška, Rabska, Istrska in Tržaška brigada, od katerih je v XIV. diviziji ostala le Loška (kasneje preimenovana v Bračičevo).68
Kadar torej govorimo o XIV. diviziji, govorimo o Tomšičevi69 (imenovana po Tonetu Tomšiču (1910–1942)), Šercerjevi (imenovana po Ljubu Šercerju (1915– 1941)) in Bračičevi brigadi70 (imenovana po Mirku Bračiču (1915–1943)), ki so v njeni sestavi ostale do konca vojne. Po kadrovski sestavi in bojnih tradicijah je bila XIV. divizija tedaj ena najboljših divizij in zato primerna za težavne naloge v severni Sloveniji.71 Sestavljena in opremljena je bila tako, da bi služila kot jedro za formiranje še večje divizije po mobilizaciji na Štajerskem. Divizija je bila sestavljena še iz štaba, političnega oddelka, propagandnega odseka, odseka za zveze, obveščevalnega centra in kulturniške skupine, ki jo je vodil Karel Destovnik - Kajuh (1922–1944).
Najprej je XIV. divizija julija 1943 z dvema brigadama sodelovala v napadu na Žužemberk, nato se je podala proti Ljubljani in Notranjski in na tej poti razoroževala italijansko vojsko ter uničevala belogardistične postojanke.72 Sledilo je miniranje železniške proge v Pijavi Gorici in rušenje mostov na cestah Ig–
67 TERČAK 1967 (op. 3), str. 2; AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 43–44 ; ČERIN 1979 (op. 7), str. 7; ŽEVART 1981 (op. 1), str. 6; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 379. 68 ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 379. 69 V počastitev Tomšičeve smrti so izdali uredbo o ustanovitvi 1. slovenskega proletarskega bataljona Toneta Tomšiča. V začetku julija je postopoma preraščala v brigado (Metod MIKUŽ, Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji, II. knjiga, Ljubljana 1961, str. 131). 70 Ustanovljena je bila po italijanski kapitulaciji iz množice novo mobiliziranih partizanov in iz jedra starih brigad in formirana septembra 1943 v Loški dolini. Po kraju ustanovitve seje zato najprej imenovala Loška brigada (AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 44). 71 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 31. 72 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 44–45; ČERIN 1979 (op. 7), str. 7–8; STRES 1980 (op. 6), str. 2; ŽEVART 1981 (op. 1), str. 3; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 78 in 380.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 14 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Ljubljana, Brest–Podpeč in Ig–Pijava Gorica.73 Septembra 1943 je stalno napadala in rušila železniško progo Vrhnika–Postojna. V noči na 14. oktober 1943 je porušila Štampetov most pri Verdu, enega najpomembnejših objektov na progi Ljubljana–Trst.74 Z rušenjem komunikacij je preprečevala prodiranje nemških sil na svobodno ozemlje. Njen vpliv je segal celo do Istre in Brkinov.
Po končani veliki nemški jesenski ofenzivi »Wolkenbruch« proti enotam 7. korpusa je divizija uspešno delovala na Notranjskem in Kočevskem.75 Ko se je divizija zbrala na Notranjskem in se usmerila v Cerkniško dolino, je napadla in zavzela Grahovo.76 Sledil je napad železniške proge Ljubljana–Kočevje. Tu je 1. decembra 1943 napadla in zavzela Velike Lašče, 9. decembra pa je bila že pred Kočevjem, kjer je padel njen komandant Bračič.77 Po napadu na Kočevje se je umaknila v Suho Krajino. Po ukazu glavnega štaba NOV in PO Slovenije pa se je 29. decembra 1943 preselila v Belo krajino, kjer se je pripravila za pohod na Štajersko.78 Ideja o pošiljanju partizanske enote na Štajersko pa se v dokumentih vrhovnega štaba prvič pojavi 18. novembra 1943.79 V ukazu z dne 23. decembra 1943 se vrhovni komandant tovariš Tito že strinja s pošiljanjem divizije na Štajersko, kjer naj bi izvajala akcije in služila kot ogrodje za tretji slovenski korpus, ki naj bi se širil proti severu in vzhodu.80
73 ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 43. 74 TERČAK 1967 (op. 3), str. 2; Albert JAKOPIČ (ur.), Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana 1978, str. 326; ČERIN 1979 (op. 7), str. 8; STRES 1980 (op. 6), str. 3; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 60. 75 ČERIN 1979 (op. 7), str. 8; STRES 1980 (op. 6), str. 2; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 78 in 380–381. 76 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 46. 77 TERČAK 1967 (op. 3), str. 2; AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 46; JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 118. 78 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 46; GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 6; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 381. 79 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 36. 80 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 37.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 15 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
2.3 Pohod XIV. divizije na Štajersko
Razlogov za odločitev o pohodu XIV. divizije je bilo več. Ambrožič - Novljan navaja, da zaradi potrebe po politični povezanosti celotne države, velike možnosti za mobilizacijo, nujnosti, da bi do spomladi 1944, ko so pričakovali konec nemške moči, bilo partizansko gibanje pod vodstvom komunistične partije povsod pripravljeno in prikladnosti Štajerske za razširjanje odporniškega gibanja.81 Spodnja Štajerska je bila za Nemce občutljivo območje, saj so mimo vodile pomembne prometne poti na Balkan in v Italijo. Z uničenjem prometnih povezav bi jim prizadejali veliko škodo.
Predvsem so se ukvarjali z vprašanjem, katera pot bi bila primerna za tako veliko enoto za pohod na Štajersko. Smer pohoda bi morala zagotoviti tudi tajnost pohoda, saj so želeli z vdorom partizanske enote presenetiti sovražnika. Prva možna smer je bil prehod čez Savo zahodno od Litije, kjer so bila že utrta pota.82 Vendar je na tem mestu že leta 1942 spodletelo II. grupi odredov, junija 1943 pa tudi Cankarjevi in Šercerjevi brigadi.83 Druga možnost je bil pohod čez Gorenjsko po poti, ki jo je že zaznamovala II. grupa odredov, a tudi na tej poti je bilo veliko nevarnosti, predvsem prehod čez Savo.84 Tretja varianta je bil prehod čez Savo med Brežicami in Zagrebom in nato vdor na Štajersko čez Sotlo nekje pri vasi Klanjec.85 Sledila je še četrta možnost, in sicer pot čez Hrvaško preko Pokuplja, Posavine, Čazme, Kalnika, Ivanščice in Hrvaškega Zagorja.86 Slednja možnost je imela pomanjkljivost v tem, da je bila zelo dolga in če bi se divizija zapletla v boje z Nemci ali ustaši, bi se borci prehitro utrudili. Ambrožič - Novljan navaja, da pa je imela pot preko Hrvaške vseeno nekaj dobrega. Divizija bi potovala skozi državo, ki je imela drugačen obveščevalni sistem, kot ga je imela Nemčija, prav
81 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 26–28; ČERIN 1979 (op. 7), str. 11; ŽEVART 1981 (op. 1), str. 10; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 381. 82 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 33. 83 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 33; ČERIN 1979 (op. 7), str. 8. 84 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 33. 85 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 33. 86 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 34.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 16 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
tako pa bi lahko zabrisala sledi za seboj.87 Divizija bi tako najprej potovala skozi Žumberak in Turopolje, jugovzhodno od Zagreba bi prešla Savo in nato potovala skozi del Hrvaške, kjer so partizani proti koncu 1943 osvobodili velika ozemlja Moslavine, Kalnika in Hrvaškega Zagorja.88 Osvobojeno ozemlje bi jim lahko med drugim služilo tudi kot zaledje. Glavni štab se je odločil za četrto varianto poti, saj je le-ta vodila naravnost v področje osvobodilnemu gibanju najbolj odmaknjenih krajev vzhodne Štajerske, zlasti Haloz, kjer naj bi se po prvotnih načrtih začelo poslanstvo XIV. divizije.89
Glavni štab je odločil, da bo na Štajersko poslal XIV. divizijo in da glede na letni čas (zima) ne bo odlašal z začetkom njenega pohoda v smeri skozi Hrvaško.90 Takojšnja mobilizacija je bil eden izmed glavnih razlogov, da niso odlašali z začetkom pohoda.
Do 6. januarja 1944 je bila Štirinajsta pripravljena na veliki pohod, ki se je začel tega dne s premikom dveh brigad: Tomšičeve v Lokvico−Dragomljo vas, Šercerjevo pa v Škemeljevec.91 Naslednjega dne pa je Štirinajsta odšla v Žumberak. Tomšičeva brigada se je nastanila v Dvorišću, Bračičeva v Prekrižju, Šercerjeva in štab divizije pa sta zasedla Vivodino.92
XIV. divizija, ena najmočnejših enot narodnoosvobodilne vojske Slovenije, je svoj pohod na Štajersko začela 6. januarja 1944 iz Suhorja.93 Pred odhodom iz Bele krajine ji je bilo izrecno naročeno, da mora delovati v strnjeni celoti. Glede na oborožitev in sestavo partizanov lahko govorimo o tedaj eni najmočnejših divizij narodnoosvobodilne vojske v Sloveniji.
87 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 34; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 87. 88 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 35. 89 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 35; ČERIN 1979 (op. 7), str. 8. 90 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 30. 91 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 51. 92 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 51. 93 TERČAK 1967 (op. 3), str. 5–6; POČKAJ in PAULIN 1974 (op. 5), str. 7; AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 7; STRES 1980 (op. 6), str. 4; ŽEVART 1981 (op. 1), str. 11.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 17 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Ko se je divizija 6. januarja 1944 odpravila na pohod iz Suhorja v Vivodino, je imela 1112 borcev in bork, v sestavi pa tri brigade in štab divizije.94 Po krajinski pripadnosti so prevladovali Dolenjci, Notranjci in Belokranjci, bilo je nekaj Primorcev in Italijanov, Štajerci so bili v manjšini.95 Sestavljena in opremljena je bila tako, da bi premagovala dolge zimske marše, se uspešno bíla na Štajerskem in da bi z mobilizacijo narasla v močno divizijo.96 Posebej jim je bilo naročeno, da se morajo boriti združeni in da se divizija ne sme razdeliti. Ko so prispeli v Vivodino, so se na sestanku dogovorili o poteku poti čez Hrvaško.
Dne 10. januarja 1944 je Štirinajsta prek Bukovice, Prekrižja in Kostela prišla v Sv. Jano.97 Zvečer je divizija odšla naprej v strnjeni koloni skozi Prilipje proti Galgovemu.98 Prvo zasedo Nemcev in ustašev so doživeli na cesti in ob železniški progi pri kraju Horvati.99 Brez večjih izgub se je divizija naslednjega dne odpravila proti Turopolju, od koder je bil Zagreb nedaleč stran.100 Dne 12. januarja so se napotili čez Turopolje na levi breg Save. Divizija se je spotoma povezala z enotami hrvaških partizanov in vzpostavljala stik s civilno oblastjo.101 Po uspešnem prehodu čez Savo 14. januarja se je divizija odpravila v vas Veleševac, nato pa skozi Kravarsko, Podvornico in Ogulinac.102 Ponoči 15. januarja je prečkala železniško progo Zagreb–Slavonski Brod, naslednjega dne pa se začela vzpenjati proti Moslavaćki gori in 17. januarja slovesno vkorakala v Čazmo, kjer se je meščanom za gostoljubje oddolžila z do takrat še ne izvedenim
94 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 47; JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 138 in 588; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 89 in 381; Vili KOS, Pohod XIV. partizanske divizije na Štajersko. Januar–februar 1944, Vače 2014, str. 13. 95 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 50; KOS 2014 (op. 94), str. 13. 96 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 51. 97 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 56; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 5. 98 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 56; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 5. 99 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 56. 100 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 58; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 5. 101 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 59; STRES 1980 (op. 6), str. 5. 102 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 60; ŽEVART 1981 (op. 1), str. 11; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 5.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 18 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
mitingom svoje kulturne skupine.103 Sledil je pohod skozi Dubravo in gozdnato Kalniško gorje, področje med Dravo in Zagrebom. Z vznožja Kalnika ni bilo več daleč do štajerske meje.104 Pohod je dotlej potekal naglo in dobro organizirano. Zaradi zasedbe na cesti Zagreb–Varaždin se je bila divizija prisiljena povzpeti na Kalnik in tako opustiti načrt o pohodu proti zahodu, torej najkrajši poti na Štajersko.105 29. januarja je divizija dosegla Hrvaško Zagorje, od koder je bila od Haloz oddaljena le še en dnevni pohod.106 Ker je bil vdor v Haloze, kamor naj bi po zamisli glavnega štaba NOV in POS krenila, prenevaren, so namesto proti severozahodu odšli proti jugozahodu čez Ivanšćico ter se razmestili na njenem južnem pobočju.107
4. februarja je štab divizije obiskal prvi slovenski partizan, Alojz Pacek - Platin, ki je poznal razmere na drugi strani Stole in katerega je štab IV. operativne cone poslal prek Kozjanskega v Hrvaško Zagorje, da bi tam počakal na XIV. divizijo.108 Zaradi ofenzivne dejavnosti ustašev ob meji tako imenovane Neodvisne države Hrvatske (NDH) in zato, ker v Hrvaškem Zagorju ni bilo močnejših hrvaških partizanskih enot, se vodstvo pohoda ni odločilo za takojšnji odhod v Haloze, ampak za pohod na Kozjansko.109 S to odločitvijo so se zavestno odpovedali zaledju Hrvaške. V vojno taktičnem oziru je bilo Kozjansko za dolgo bivanje partizanske enote v tedanjih razmerah neprimerno, saj je bilo premalo prostrano in za manevriranje preozko, vendar primerno za prvi stik divizije s Štajersko.110 S Kozjanskega so prišli k diviziji še nekateri drugi partizani in
103 TERČAK 1967 (op. 3), str. 7; AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 62; ŽEVART 1981 (op. 1), str. 11; GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 6. 104 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 66. 105 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 67; ŽEVART 1981 (op. 1), str. 11. 106 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 70–71; ŽEVART 1981 (op. 1), str. 11. 107 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 71; ČERIN 1979 (op. 7), str. 12; ŽEVART 1981 (op. 1), str. 11. 108 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 73; ČERIN 1979 (op. 7), str. 13; STRES 1980 (op. 6), str. 6. 109 ŽEVART 1981 (op. 1), str. 11. 110 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 76.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 19 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
aktivisti, katerih dolžnost je bila pomagati pri prehodu čez Sotlo.111 Divizija je bila deležna pomoči hrvaških aktivistov, ki so za prehod predlagali odsek pri Selih in v tajnosti nad Sedlarjevim prek Sotle napravili brv, preko katere je divizija v noči od 6. na 7. februar 1944 prekoračila mejno reko in po mesecu dni pohoda spet stopila na slovenska tla, na Štajersko.112 Kot prva je na Štajersko stopila Šercerjeva brigada, katere predhodnico je vodil komandant Ilija Badovinac (1917–1944).113 Za Šercerjevo brigado sta most prečkali še Bračičeva in Tomšičeva brigada, ki je varovala prehod čez reko s hrvaške strani. Poraja pa se vprašanje, kdo je pravzaprav postavil most čez Sotlo. Splošno sprejeto stališče je stališče Ambrožiča, ki je zapisal, da je most čez Sotlo postavila »/…/ skupina iz hrvaškega odporniškega gibanja pod vodstvom Jožeta Juraka.« 114
Ko je uspešno prešla Sotlo, je XIV. divizija krenila na območje Žusma, kjer se je morala odločiti, kam naprej. Na izbiro si imeli tri možnosti. Prva možnost je bila, da gredo hitro na Pohorje, druga pohod na trboveljsko-zasavski sektor, tretja pa, da nekaj časa ostanejo na Kozjanskem.115 Odločili so se za Kozjansko, kar je bila vsekakor tudi posledica prvotne zamisli glavnega štaba NOV in POS, da naj bi XIV. divizija začela delovati na vzhodnem Štajerskem.116 Prav na Kozjanskem je bil poseg nemškega nacizma najostrejši. Obmejni pas so Nemci razselili, naselili pa so svoje narodnosti.117 Tako so se usmerili proti Sedlarjevem in naprej proti severozahodu. Že 7. februarja je bil napaden 3. bataljon Šercerjeve brigade.118
111 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 76. 112 TERČAK 1967 (op. 3) str. 7; Anton AHČIN, Spomini iz štirih brigad, Maribor 1969, str. 156; POČKAJ in PAULIN 1974 (op. 5), str. 12; AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 7 in 77; JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 138 in 582; ČERIN 1979 (op. 7), str. 14–15; STRES 1980 (op. 6), str. 6; ŽEVART 1981 (op. 1), str. 11; GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 7; Vlado MIKLAVC, Moja pot skozi gorje, Mozirje 1997, str. 133; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 5 in 101; KOS 2014 (op. 94), str. 18; KOŠAK 2014 (op. 65), str. 14. 113 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 87–88. 114 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str., str. 87 115 POČKAJ in PAULIN 1974 (op. 5), str. 13; STRES 1980 (op. 6), str. 6. 116 ŽEVART 1981 (op. 1), str. 11. 117 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 10. 118 TERČAK 1967 (op. 3), str. 7; GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 7; KOS 2014 (op. 94), str. 22.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 20 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Boji so potekali v Zečah pri Bučah, kjer so jih napadli tam naseljeni Kočevarji. Ker je bilo zaledje za tako številčno enoto, kot je bila XIV. divizija, vprašljivo, so pričeli razmišljati o razdružitvi čet. Če upoštevamo izkušnje partizanskega vojskovanja in nadaljnji potek pohoda, bi bila razdružitev zelo smotrna. Razdružena divizija bi imela več možnosti za uspešno izvedene akcije. Onemogočila bi izvajanje nemških obkolitev in s tem uničenje cele divizije. Vendar se je taktika izkazala za neučinkovito, saj so nato nemške enote hotele obkoliti posamezne brigade in uničiti vsako posebej. Zato se je poveljstvo odločilo za operacije združene divizije. Pohod so nadaljevali proti Bohorju.119 Nočni pohod na Bohor je bil naporen, še posebej zato, ker je prvič v tej zimi nastopil pravi zimski mraz. Sneg je predstavljal oteževalni dejavnik, ki ga štab divizije ni predvidel pri odločitvi, ali ostati na Kozjanskem ali oditi naprej.120 Na Bohorju so se odločili, da bodo napadli rudnik Senovo.121 Divizija je 9. februarja 1944 zavzela položaje na Bohorju, kjer je bila zavarovana z vseh strani. Šercerjeva in Tomšičeva brigada pa sta imeli ugodne izhodiščne položaje za napad na Senovo.122 Z napadom na rudnik v Senovem so uničili sovražnikove rudniške naprave. Napad je bil med drugim tudi manever, s katerim bi dosegli, da bi se Nemci nekaj časa nahajali okoli Senovega, medtem pa bi divizija lahko odšla proti zahodu, kjer bi imela čas za počitek. Po napadu na rudnik Senovo se je izkazalo, da mora divizija čim prej zapustiti gozdnato območje Bohorja. Podala se je na zahod, da bi čim prej dosegla bodisi prostrana območja zasavskih hribov ali pa Pohorja, ki bi dopuščala manevriranje tako velike enote, kot je divizija.123 Divizija se je tako 10. februarja odločila za premik proti Zidanemu mostu in za
119 TERČAK 1967 (op. 3), str. 8; AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 96; JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 582; ČERIN 1979 (op. 7), str. 16; STRES 1980 (op. 6), str. 8; ŽEVART 1981 (op. 1), str. 13; KOS 2014 (op. 94), str. 27. 120 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 56–58; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 110. 121 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 100; JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 128; GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 7; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 108; KOS 2014 (op. 94), str. 32. 122 TERČAK 1967 (op. 3), str. 8; AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 113; JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 582; ČERIN 1979 (op. 7), str. 17. 123 GUČEK 1984 (op. 51), str. 8.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 21 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
preboj čez Savinjo pri Šmarjeti.124 Na poti so jim onemogočili prehod čez Savinjo in nadaljnjo pot proti revirjem ter vzpon v zasavske hribe. Ko se je 12. februarja iz Okroglic nad Loko pri Zidanem mostu podala preko Sv. Kolomana proti Sv. Miklavžu in Lažišam, so odšli proti Rimskim Toplicam, kjer so za zavarovanje prehoda čez cesto Rimske Toplice–Jurklošter levo in desno na cesto postavili dve zasedi iz Šercerjeve brigade.125 V zasedi je bil prvi bataljon Šercerjeve brigade s komandantom Badovincem. Iz Rimskih Toplic so se pripeljali vermani in se v dolino Gračnice odpravili peš. Njihova predhodnica je osupnila Badovinčevo zasedo, saj je ob njej in spredaj korakala skupina otrok.126 Badovinac je nekaj časa okleval, a se vendarle odločil za napad. V boju je bil Badovinac ubit.127 Njegovo truplo je bilo najdeno v potoku Zagračnice. Ker pri njem niso našli dokumentov, so ga fotografirali in pokopali kar tam.128
Šele 12. februarja so Nemci ugotovili približno sestavo XIV. divizije; presodili so, da je bila partizanska enota razdeljena na tri brigade, vsaka brigada pa v tri bataljone.129
Po boju pri Zagračnici se je štab Štirinajste odločil za nadaljnji pohod proti severu, proti Pohorju, ker je štab divizije zaradi okrepitve nemških sil na odseku med Rimskimi Toplicami in Laškim opustil prvotni načrt prehoda čez Savinjo.130 Pohorski masiv je namreč dovolj velik, da ga Nemci ne bi mogli obkoliti, ponujal pa je tudi ugodne možnosti za pohod na koroške hribe ali proti mozirskim planinam. Pri umiku je bil med drugim ustreljen tudi politični komisar 1. bataljona
124 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 123–124; ČERIN 1979 (op. 7), str. 17; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 112–113. 125 TERČAK 1967 (op. 3), str. 9; AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 132; STRES 1980 (op. 6), str. 10–13; GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 8; KOS 2014 (op. 94), str. 40. 126 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 133; GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 8. 127 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 133; GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 8. 128 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 134. 129 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 138. 130 POČKAJ in PAULIN 1974 (op. 5), str. 17; AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 143; ČERIN 1979 (op. 7), str. 18; Herma GROZNIK (ur.), Graška gora, gora jurišev, Velenje 1979, str 35; ŽEVART 1981 (op. 1), str. 13; GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 8.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 22 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Martin Srpčič.131 XIV. divizija je bila nato raztresena v trikotu Celje–Laško– Šentjur.132 Posebne preglavice je Nemcem povzročala enota, ki naj bi se usmerila čez Kalobje proti Grobelnemu.133 Šlo je za lažno poročilo o skupini partizanov, ki naj bi se podala proti Kalobju in Grobelnem, vendar je doseglo svoj namen, saj je nemškemu operativnemu štabu povzročila dodatne težave. Dejanska odcepitev brigade ali manjše enote od Štirinajste, ki bi ubrala svojo pot, bi nemške taktične koncepte postavila na glavo.134
Dne 13. in 14. februarja 1944 se je divizija premikala proti Konjiški gori ter cesto in železnico Celje–Šentjur prešla pri vasi Opoka, nedaleč stran od Štor.135 Kolona se zjutraj pomikala skozi Dramlje, kjer se je divizija ustavila na območju Slemen.136 Naslednje jutro pa je bila pod Konjiško goro, torej sredi Štajerske. Na severu Konjiške gore je bilo Pohorje, edini prehod na Pohorje pa je bil ozek odsek med Stranicami in Slovenskimi Konjicami.137 V noči na 15. februar so Nemci obkolili divizijo in vzpostavili zaporno linijo od Vojnika pa preko Frankolovega in Slovenskih Konjic ter Zbelovega do Ponikve.138 Tako se je diviziji izmuznila priložnost, da bi se končno prebila na Pohorje. Divizija se je morala zato najprej vzpeti na greben Konjiške gore, nato pa se spustiti v dolino in se po težko prehodni strmini spet vzpeti na Lindek.139 V okolici razvalin Lindeškega gradu se
131 GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 8. 132 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 145. 133 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 145. 134 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 148. 135 TERČAK 1967 (op. 3), str. 12; POČKAJ in PAULIN 1974 (op. 5), str. 17; AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 148; ČERIN 1979 (op. 7), str. 19; ŽEVART 1981 (op. 1), str. 13; GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 9; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 116; KOS 2014 (op. 94), str. 46. 136 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 148. 137 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 149; GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 9. 138 TERČAK 1967 (op. 3), str. 12; POČKAJ in PAULIN 1974 (op. 5), str. 17; AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 156; JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 477; GRUBELNIK 1984 (op. 2), str. 9. 139 POČKAJ in PAULIN 1974 (op. 5), str. 17; AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 1), str. 158; ČERIN 1979 (op. 7), str. 20; STRES 1980 (op. 6), str. 13; ŽEVART 1981 (op. 1), str. 13;
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 23 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
je boj zaostril, saj so Nemci popolnoma obkolili borce. Tomšičeva brigada je v tem času bíla najtežje bitke v obrambnih bojih okoli razvalin gradu Lindek. Divizija se je znašla na odseku, ki so ga Nemci zlahka obkolili. Medtem ko so brigade odbijale manjše nemške napade in ko se je bil odločilni boj za razvaline Lindeškega gradu, je poveljstvo XIV. divizije pripravljalo akcijo za 16. februarja.140 Še zmeraj so se skušali prebiti na Pohorje, čeprav je poveljstvo presodilo, da je prehod na Pohorje nemogoč, saj se je v tej smeri sovražnik dobro utrdil. Ker diviziji ni uspel neposreden preboj s Konjiške gore na Pohorje, je skušalo poveljstvo to odločilno akcijo opraviti z Male gore prek naselja Lipa na severovzhod.141 Divizija je bila primorana kreniti proti zahodu na Paški Kozjak, od koder bo kasneje poskušala prodreti na Pohorje.142 Za preboj na Paški Kozjak so si izbrali odsek blizu gradu Socka.143 Po preboju je poveljstvo divizije na Zavrhu pri Ramšaku sklicalo sestanek vseh poveljstev brigad; na njem so določili razporeditev brigad na položaje.144 Nemški lovski četi, ki sta krenili po sledi XIV. divizije, sta se usmerili proti Basališču in proti Sv. Joštu na Kozjaku.145 Od cerkve sv. Jošta je divizija odšla proti cesti Mislinje–Vitanje.146 Nemci so tako ugotovili, da je divizija namenjena proti severu. Po enajstih dneh bojev z Nemci je poveljstvo divizije odločilo, da je skrajni čas, da z odločilnim prebojem dosežejo Pohorje.147 Po prvotnem načrtu naj bi se Šercerjeva brigada v Spodnjem Doliču prebila na Pohorje, Bračičeva pri Hudi luknji čez dolino reke Pake proti zahodu na Mozirske planine, Tomšičeva pa med Velenjem in Dobrno proti Dobrovljam, vendar je nato poveljstvo ukazalo, da se vsa divizija na Pohorje prebije pri
GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 9; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 118; KOS 2014 (op. 94), str. 50. 140 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 164. 141 GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 9. 142 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 165; ČERIN 1979 (op. 7), str. 20; ŽEVART 1981 (op. 1), str. 13. 143 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 166; GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 10; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 120. 144 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 169. 145 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 171. 146 POČKAJ in PAULIN 1974 (op. 5), str. 19. 147 POČKAJ in PAULIN 1974 (op. 5), str. 19; AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 177.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 24 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Spodnjem Doliču.148 Sprva je poveljstvo divizije spremenilo svojo prvotno odločitev o preboju celotne Štirinajste na Pohorje in je sklenilo, da bi se vsaka brigada prebijala na svojo operativno območje: Tomšičeva in Bračičeva proti zahodu, Šercerjeva pa na sever, na Pohorje.149 Želeli so preizkusiti taktiko samostojnega nastopanja vsake brigade in v primeru napada bi ji druga brigada na pomoč priskočila z boka.150 Vendar si je kasneje štab divizije premislil in za sam preboj določil Šercerjevo brigado, ki bi ji sledili še drugi dve.151 Štirje bataljoni, ki so se prebili, so odšli proti severu na Pohorje, glavnina divizije z ranjenci, pratežem in kulturniško skupino pa je ostala na južni strani ceste.152 Tako jim je kot edina rešitev preostala vrnitev na Paški Kozjak. Z razcepitvijo divizije pri Spodnjem Doliču se končuje druga etapa pohoda skozi Štajersko, za katero je značilno, da XIV. divizija ni več napadala.153 Medtem so tudi Nemci spremenili svojo taktiko in divizije niso več obkoljevali, temveč so ubrali taktiko izčrpavanja in različico lovskega pregona divjadi.154 S taktiko so se uspeli približati partizanom, a so zaradi močnega sneženja za njo ponovno izgubili sled. Na vrhu Kozjaka, na Basališču, so zabredli v težave, saj so skoraj istočasno na greben prišli tudi Nemci.155 Nekateri borci so se umaknili v Brdce nad Dobrno. Postalo je jasno, da razmere niso dopustile preboja glavnine na Pohorje. Vendar so se v tej smeri nahajale nemške bojne enote, zato so se raje odločili, da odidejo v dolino Pake in nato proti Graški gori. Z jurišem na Visokem so borci prebili nemško
148 TERČAK 1967 (op. 3), str. 13; AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 178; JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 476; ČERIN 1979 (op. 7), str. 21; STRES 1980 (op. 6), str. 14; GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 10; Milan ŽEVART in Hermina GLASER, Pomniki narodnoosvobodilnega boja v občini Velenje, Titovo Velenje 1986, str. 17; ŽEVART, Sabotažne akcije, 2005 (op. 43), str. 332 in 368; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 123; KOS 2014 (op. 94), str. 58. 149 GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 10. 150 GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 10. 151 GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 10. 152 POČKAJ in PAULIN 1974 (op. 5), str. 19; AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 182; ČERIN 1979 (op. 7), str. 21; ŽEVART 1981 (op. 1), str. 14. 153 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 184. 154 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 174; PETEK in ŠKRABAR - BRAŠKAR 1979 (op. 55), str. 88. 155 POČKAJ in PAULIN 1974 (op. 5), str. 19
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 25 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
zaporo in se 20. februarja zjutraj spustili v dolino Pake, prešli progo in cesto in se nato razmestili na območju Škalskih Cirkovc in Plešivca, od koder so pot nadaljevali proti Graški gori.156
21. februarja prispejo na Graško goro.157 Skupaj s štabom divizije so položaje na Graški gori zasedle še enote prateža, kulturniška skupina ter brigadna previjališča z bolniki in ranjenci. Ključna točka obrambe na Graški gori je bila na Fergunovem vrhu.158 Za glavnino divizije so začeli prihajati ranjenci, ki so se utrdili in pripravili na obrambo. Štab divizije je uvidel, da divizija ni sposobna napraviti kakega večjega premika ali se celo spustiti v kak preboj, zato so najprej zakopali težko oborožitev, ki je niso več mogli prenašati in odšli v vasi.159 Nemci so se usmerili proti glavnini divizije, za katero so vedeli, da je že izčrpana in zato malo gibljiva.160 21. februarja 1944 se je na Graški gori razvnel eden izmed najhujših obrambnih bojev XIV. divizije v nemški ofenzivi, ki se je začel okoli treh popoldne.161 Graško goro so v spomin na ta boj poimenovali Gora jurišev.162 Ker se je divizija zavedala, da so zdaj vse nemške enote usmerjene proti njej, se je odločila razbiti oba sovražna obroča v severozahodni smeri, preiti dolino Pake ter preiti masiv Mozirskih planin ter tako onemogočiti sovražniku nadaljnje obkoljevanje divizije.163 Ker je bil štab divizije obveščen, da imajo Nemci najmočnejše rezerve na severu v Podgorju, na jugu pa v Šoštanju, se je odločil za
156 ČERIN 1979 (op. 7), str. 22; STRES 1980 (op. 6), str. 14; ŽEVART 1981 (op. 1), str. 14. 157 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 196; JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 300. 158 TERČAK 1967 (op. 3), str. 15; AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 211; JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 300; ČERIN 1979 (op. 7), str. 22; GROZNIK 1979 (op. 130), str. 12 in 41; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 128. 159 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 190. 160 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 195; GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 11. 161 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 211; STRES 1980 (op. 6), str. 18; ŽEVART 1981 (op. 1), str. 14; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 128; KOS 2014 (op. 94), str. 64. 162 TERČAK 1967 (op. 3), str. 15; AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 212; JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 300; ČERIN 1979 (op. 7 ), str. 22; GROZNIK 1979 (op. 130), str. 41. 163 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 196.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 26 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
pohod v dveh kolonah.164 Prva kolona, ki jo je sestavljala Tomšičeva brigada, naj bi se prebila po dolini reke Velunje v smeri vasi Ravne, druga kolona s Šercerjevo in z Bračičevo brigado pa naj bi prišla iz smeri Radečnika na Spodnjem Razborju, od koder bi naslednjega dne krenile v smeri Smrekovca.165 Medtem pa je bila leva pobočna kolona, ki jo je sestavljala Tomšičeva brigada, v naselju Pristava že napadena in se je umaknila v dolino Velunje, kjer se je združila s kolonama Šercerjeve in Bračičeve brigade.166 Prodirajoč na zahod po grebenu Spodnjega Razborja se je divizija med bojem umaknila do Ravnjakovega vrha.167 Ker je bila smer proti Radečniku za divizijo neprehodna, se je z ranjenci umaknila spet v Plešivec, kjer jih je oddala in 22. februarja nadaljevala proti zahodu, da bi poskusila preboj na območju šoštanjskih Raven.168 V vasi Šentvid v Velenju se je tako divizija spet združila in se napotila proti Belim Vodam, ki se nahajajo na vstopu v Mozirske planine.169 Skupine so se zaustavile na območju planine Lom nad Topolšico, v okolišu Spodnjega Šentvida pri Zavodnju in Belih Vod.170
Pri Žlebniku nad Belimi Vodami so se namestile štabna patrulja, kulturniška skupina in divizijska saniteta. Zvečer 22. februarja je nekaj Nemcev na smučeh pri Žlebniku napadlo štab divizije in kulturniško skupino.171 Kajuh je bil ustreljen. Dne 23. februarja je divizija prebila sovražnikovo zaporo v Osreških pečeh pod Ravnami.172 Sovražnik je premestil svoje enote in zaprl prehode proti Koroški, del svojih sil pa je poslal v Zgornjo Savinjsko dolino, da bi zaprl prehod proti zahodu.
164 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 209; GROZNIK 1979 (op. 130), str. 41; ŽEVART 1981 (op. 1), str. 14. 165 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 209; GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 12. 166 GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 12. 167 GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 12. 168 POČKAJ in PAULIN 1974 (op. 5), str. 21; ŽEVART 1981 (op. 1), str. 16; GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 12; KOS 2014 (op. 94), str. 66. 169 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 209. 170 GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 12. 171 TERČAK 1967 (op. 3), str. 15; AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 222; ČERIN 1979 (op. 7), str. 23; GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 13; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 133; KOS 2014 (op. 94), str. 68. 172 ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 135.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 27 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Tega dne so se zbrali bataljoni brigad na širšem območju Belih Vod, kjer je poveljstvo sklenilo, da se bo glavnina razdelila na tri skupine, ki se bodo skušale vsaka po svoje prebiti proti reki Savi, iščoč štab 4. operativne cone, ki naj bi jim dal pomoč v strelivu in ki bi poskrbel za ranjene in ozeble.173 Za predhodnico glavnini je na pot odšla Šercerjeva brigada, ki je v Ljubenskem grabnu naletela na zasedo, zato se je odpravila proti Kamnemu vrhu (Kamen) v dolino rečice Bistre.174 Našla je edino nezavarovano smer in se naposled izognila zasledovanju. V dolino Bistre so jim sledili tudi štabi divizije in dva bataljona Tomšičeve brigade. Nato je bila druga skupina Tomšičeve brigade s štabom divizije obveščena o dogodkih pri Raztokah (Rastke), zato se je obrnila proti severozahodu in se je, kot pred njo Šercerjeva brigada, vzpela na Kamen in se nato spustila v dolino reke Bistre.175 Medtem je bila Bračičeva brigada pri poskusu prekoračitve Savinje pri Ljubnem povsem razbita in so se njeni ostanki podali bodisi nazaj na Mozirske planine ali pa proti Koroški.176 Večina borcev se je 24. in 25. februarja prebila čez visoke gore na Koroško, le deli Bračičeve brigade so se še gibali med štajersko in koroško mejo in Savinjsko dolino.177 Operativna skupina XIV. divizije se je vrnila na Pohorje in ni več poskušala pomagati glavnini.178
Akcija proti XIV. diviziji je bila s Treeckovim ukazom končana že 25. februarja zvečer, ko so vse sovražnikove enote prejele ukaz, da se zdaj, ko je povsem »uničena« XIV. »banditska« divizija, vrnejo v svoja oporišča.179 Čeprav za konec
173 GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 13. 174 TERČAK 1967 (op. 3), str. 15; POČKAJ in PAULIN 1974 (op. 5), str. 21; AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 236; STRES 1980 (op. 6), str. 20; GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 13. 175 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 236. 176 GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 13. 177 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 237. 178 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 236. 179 TERČAK 1967 (op. 3), str. 17; AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 242; ČERIN 1979 (op. 7), str. 25; STRES 1980 (op. 6), str. 21; ŽEVART 1981 (op. 1), str. 16; GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 14; ŽEVART, Sabotažne akcije, 2005 (op. 43), str. 333; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 137; KOS 2014 (op. 94), str. 74.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 28 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
nemške ofenzive velja 25. februar, so jo nekatere nemške enote dejansko končale šele 26. februarja zjutraj oziroma dopoldne.180 Divizija je bila hudo prizadeta, ne pa uničena. Ne vedoč za sklep sovražnikovega štaba, se je del Šercerjeve brigade prebijal proti Moravškem, medtem ko se je štab divizije umaknil na Mozirske planine.181 Ko pa je bilo očitno, da je zasledovanja nemških enot proti diviziji konec, je nastopil čas za zbor vseh preživelih borcev divizije in za njeno ponovno postavitev po brigadah, da bi tako lahko začela z opravljanjem dolžnosti, za katero je bila poslana na Štajersko.182 Okupator je hitro spoznal, da za uničeno proglašena divizija v resnici ni uničena in bo še naprej predstavljala nevarnost za njegov obstoj na štajerskih tleh.183
Dejanska smer pohoda je bila na začetku skrivnost. Med pripravami na pohod borci niso bili seznanjeni z njegovo smerjo in ciljem. Borcem je bilo jasno samo, da se pripravlja velika akcija. Cilj pohoda in vse priprave so pazili kot strogo tajnost. Poznal jo je samo najožji krog vodilnih osebnosti. Tajnost pohoda je divizija uresničevala tudi tako, da se je v večji meri izogibala bojem na poti. Njihov prihod na Štajersko z vzhodne smeri je Nemce popolnoma presenetil.184 Prav tako ni znanih podatkov o tem, da bi bili Nemci obveščeni o prihodu divizije. Nasprotno, njihovi postopki ob vdoru nas navajajo na misel, da niso ničesar vedeli o diviziji, saj na njen prihod niso bili pripravljeni.185
Precej je bilo razpravljanja tudi o tem, ali je bilo tako nujno, da je XIV. divizija krenila na pot v zimskem času, ali je izbrala pravo pot na Štajersko ter ali je bila odločitev o delovanju divizije kot celota pravilna. Zimski pohod je bil vsekakor problematičen in je diviziji predstavljal veliko preglavic. Bil je posledica tega, da je vodstvo slovenskega osvobodilnega gibanja na pomlad 1944 pričakovalo
180 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 240. 181 GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 14. 182 GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 14. 183 GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 14. 184 POČKAJ in PAULIN 1974 (op. 5), str. 13; AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 89. 185 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 96.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 29 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
začetek konca nemške moči in se mu je torej mudilo.186 V zvezi z izbiro poti si je že Ambrožič - Novljan upravičeno postavil vprašanje, zakaj se ni intenzivneje razmišljalo o drugih poteh. Šlo je namreč za politično presojo o začetku pohoda. Zaradi določitve operativnega območja je pot v precejšnji meri potekala preko Hrvaške, izbrana pa je bila tudi zato, ker je bilo utemeljeno pričakovanje, da bo prihod XIV. divizije na Štajersko preko hrvaškega ozemlja okupatorja presenetil.187 Danes lahko rečemo, da bi XIV. divizija na vzhodnem Štajerskem 1944. leta ne mogla obstati oziroma da bi ji grozilo razbitje, če bi se tam zadrževala dalj časa.188
Pohod XIV. divizije na Štajersko je veljal za tvegano in težavno operacijo. Za lažje delovanje je bilo treba organizirati sodelovanje med XIV. divizijo in štajerskimi enotami ter poveljstvi in med XIV. divizijo ter hrvaškimi enotami in poveljstvi.189
S prihodom XIV. divizije je prišlo do večjega razmaha osvobodilnega gibanja, večje narodne zavesti slovenskega prebivalstva in do novih akcij proti okupatorju.190 Pohod je bil namreč pomoč slovenske skupnosti severni Sloveniji. Tritedenski boji na Kozjanskem, Konjiškem, na Paškem Kozjaku, Pohorju, Šaleško–Mislinjskem in v Mozirskih planinah so bili resnična epopeja junaštva in tovarištva, vztrajnosti in vojaške sposobnosti poveljniškega kadra.191 Pohod enot XIV. divizije od Bele krajine naprej je bil dolg več kot 500 km.192 Bila je dobro organizirana, disciplinirana in moralno trdna vojaška enota.
186 ŽEVART, Sabotažne akcije, 2005 (op. 43), str. 332 in 366–367. 187 ŽEVART, Sabotažne akcije, 2005 (op. 43), str. 332–333. 188 ŽEVART, Sabotažne akcije, 2005 (op. 43), str. 333. 189 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 39. 190 ŽNIDARIČ 1994 (op. 38), str. 17; Milan ŽEVART, O odporu proti okupatorju in okupatorjeve akcije proti odporu, Izbrana dela (ur. Milan Ževart), Velenje 2005, str. 215; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 142. 191 ŽEVART 1981 (op. 1), str. 18; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 12. 192 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 284; ŽEVART 1981 (op. 1), str. 18; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 140–141.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 30 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Čeprav v Slovenski novejši zgodovini preberemo: »Pohod divizije je bil za narodnoosvobodilno gibanje neuspešen, saj je ob velikih izgubah dosegel le preživetje enote /…/«,193 Ambrožič - Novljan kot neizpodbitno dejstvo navaja, da je prihod XIV. divizije na Štajersko izredno pospešil vzpon osvobodilnega gibanja, ki je svoj največji razmah doseglo v poletnih mesecih 1944 z nastankom večjih osvobojenih ozemelj na Štajerskem.
2.4 Usoda XIV. divizije
Ob koncu nemške ofenzive je bil divizijski štab z enotami Tomšičeve na Beli peči, od koder se je prek Zaloke premaknil k Sv. Radegundi in vzpostavil stik s štabom 4. operativne cone in Šlandrovo brigado.194 Operativna skupina divizije pa je na Pohorju na Golavabuki vzpostavila stik z Zidanškovo brigado.195 Od tod je imela dobro izhodišče za akcije.
Poglejmo si še nekaj zanimivih dejstev o XIV. diviziji. Nemško ofenzivo proti njej je najprej vodil poveljnik 18. polka strelcev v Celju podpolkovnik Pallua- Gall.196 Zaradi neuspehov so ga razrešili dolžnosti poveljnika operativnega štaba. Vodenje ofenzive je prevzel poveljnik nemške operativne skupine dr. Egon von Treeck (1894–1966). V njej je občasno tudi osebno prisostvoval višji vodja SS in policije v 18. vojnem okrožju, policijski general Erwin Rösener (1902–1946).197 Nemška izbrana vojska, določena za napad na divizijo, je bila po sestavi zelo raznolika. Nemci so v ofenzivi proti 14. diviziji angažirali policijske in SS
193 Jasna FISCHER (ur.), Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848–1992, Ljubljana 2006, str. 729. 194 TERČAK 1967 (op. 3), str. 16; ČERIN 1979 (op. 7), str. 25; ŽEVART 1981 (op. 1), str. 17; KOS 2014 (op. 94), str. 74. 195 ČERIN 1979 (op. 7), str. 25; STRES 1980 (op. 6), str. 22; ŽEVART 1981 (op. 1), str. 17. 196 ČERIN 1979 (op. 7), str. 15; GROZNIK 1979 (op. 130), str. 30; STRES 1980 (op. 6), str. 7. Podrobnejših podatkov o podpolkovniku nisem mogla pridobiti. 197 GROZNIK 1979 (op. 130), str. 49; STRES 1980 (op. 6), str. 23.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 31 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
enote, vojsko ter vermanšaft.198 Prve večje skupne akcije po nemški ofenzivi februarja 1944 so brigade opravile konec aprila in v noči na 1. maj z napadom na nemške postojanke in gospodarske objekte v Šoštanju in Velenju.199 Z njimi so proslavili tretjo obletnico ustanovitve OF in praznik dela.
Med padlimi borci je bilo tudi nekaj partizanov iz poveljniškega kadra in kulturniške skupine. Na začetku pohoda je na Hrvaškem padel komandant Šercerjeve brigade Jakob Rihar - Jaka (?–1944). 12. februarja je v soteski Gračnice padel komandant 1. bataljona Šercerjeve brigade Ilija Badovinac (1917– 1944). V bojih na Graški gori sta21. februarja padla komandant Šercerjeve brigade Lado Mavsar - Ronko (1923–1944) in kipar Janez Weiss - Belač (1915– 1944). 22. februarja je v Šentvidu nad Zavodnjem padel vodja kulturniške skupine Karel Destovnik - Kajuh (1922–1944). Ranjenega člana skupine Svetozarja Marolta - Špika (1919–1944), glasbenega avtorja himne XIV. divizije, so Nemci tega dne zajeli ob preboju v Ravnah in ga 7. maja 1944 v Zagorju ustrelili.200
Razkropljene enote XIV. divizije so se po koncu nemške ofenzive ponovno sestale 22. marca na Graški gori, kjer se je zbrala slaba polovica celotne divizije.201 S prihodom na Štajersko se je začelo novo obdobje v organiziranem uporu proti nemškemu okupatorju. Čeprav je bila močno prizadeta, si je opomogla
198 Sodelovale so naslednje enote: Rösenerjeve policijske enote SS (14. in 19. SS policijski polk, planinska policijska lovska četa Alpenland), enote 438. divizije za posebno uporabo (18. polk deželnih strelcev), bataljoni vermanšafta, posebne policijske in orožniške enote (tankovska, topniška, pionirska enota, motorizirane čete, obmejna carinska zaščita, graničarji, orožniki iz postojank in železniška zaščita); ČERIN 1979 (op. 7), str. 27; GROZNIK 1979 (op. 130), str. 49– 50; STRES 1980 (op. 6), str. 23–24. 199JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 300; ŽEVART 1981 (op. 1), str. 25; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 386. 200 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 22; ČERIN 1979 (op. 7 ), str. 23; GROZNIK 1979 (op. 130), str. 42; ŽEVART 1981 (op. 1), str. 17; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 134. 201 TERČAK 1967 (op. 3), str. 17; POČKAJ in PAULIN 1974 (op. 5), str. 22; AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 269 in 272; JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 300; PETEK in ŠKRABAR - BRAŠKAR 1979 (op. 55), str. 88; STRES 1980 (op. 6), str. 26; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 152; KOS 2014 (op. 94), str. 83.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 32 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
in začela z novimi boji in akcijami. Šele junija je imela spet toliko borcev, kot jih je bilo, ko je odhajala iz Bele krajine, oborožitve iz tistih časov pa niso dosegli.202
Spomladi 1944 se je začelo obdobje največjega razmaha osvobodilnega boja na Štajerskem, ki je trajalo tja do novembra 1944.203 Divizija je nadaljevala z akcijami, ki so poleti 1944 privedle do osvoboditve vse Gornje Savinjske doline in Pohorja, spomladi 1945 pa do osvoboditve slovenske Štajerske in Koroške ter Prekmurja.204
Konec vojne se je XIV. divizija kot glavnina najsevernejšega dela jugoslovanske armade borila proti umikajočim se enotam, sodelovala je pri razoroževanju nemških, belogardističnih, četniških, ustaških in drugih kolon.205 Na Gosposvetskem polju, ob knežjem prestolu, se je simbolično končal dolgoletni boj za osvoboditev slovenske dežele, pa tudi zadnji boj na evropskem bojišču sploh, že teden dni po podpisani vdaji vseh nacifašističnih armad je XIV. divizija zmagovito opravila na znanem bojišču na Poljani pri Prevaljah.206 Tako se je vojna uradno končala na Koroškem leta 1945. Z bojema z nemško vojsko in s hrvaško domobransko vojsko na Poljani ter vdajo ustaško-domobranske vojske se je končala druga svetovna vojna, ne samo pri nas, temveč tudi v Evropi. Druga svetovna vojna v Evropi se ni končala 9. maja 1945 z zadnjimi boji, temveč 15. maja 1945 s podpisom vdaje nemškega feldmaršala Alexandra Löhra (1885– 1947) partizanskemu komandantu Ivanu Dolničarju (1921–2011) v štabu 4. operativne cone Jugoslovanske armade v Topolšici. Po 16. maju 1945 so enote delovale samo še patruljno. V dneh med 19. in 21. majem so brigade disciplinirano zapustile Koroško.207
202 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 275. 203 ŽEVART, Sabotažne akcije, 2005 (op. 43), str. 334. 204 ŽEVART 1981 (op. 1), str. 53–68 ; GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 14. 205 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 282; ŽEVART 1981 (op. 1), str. 69; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 305. 206 GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 14. 207 ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 330.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 33 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Dne 26. oktobra 1944 je glavni štab NOV in POS proglasil XIV. divizijo za udarno, leta 1951 pa je bila proglašena tudi za proletarsko divizijo.208 Že med vojno je prejemala pohvale in priznanja za svoje uspešne akcije in boje, za požrtvovalnost in junaštvo ter za svoj doprinos v boju za nacionalno in socialno osvoboditev. Za svoj zmagoviti pohod na Štajersko, kot tudi za kasnejše bojne uspehe, je prejela posebna priznanja in pohvale tako Glavnega štaba Slovenije kot Vrhovnega štaba Jugoslavije, še posebnega priznanja pa je bila s strani maršala Tita deležna na zboru vseh borcev in aktivistov Štajerske in Koroške v Titovem Velenju 27. aprila 1969.209
208 JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 138; STRES 1980 (op. 6), str. 26; ŽEVART 1981 (op. 1), str. 70. 209 ŽEVART 1981 (op. 1), str. 70; GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 14.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 34 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
3 SPOMIN NA XIV. DIVIZIJO V JAVNIH SPOMENIKIH IN SPOMINSKIH OBELEŽJIH
XIV. divizijo je pot v 22 mesecih njenega delovanja vodila skoraj po vseh slovenskih pokrajinah. Pri terenskem raziskovanju sem se omejila na štajersko in delno na koroško regijo, predvsem zato, ker so me zanimali spomeniki in spominska obeležja, ki se nahajajo v krajih, mimo katerih je divizija hodila na svojem pohodu na Štajersko leta 1944.
S terenskim delom sem začela v okolici Ljubljane, kjer je divizija v letu 1943 napadala sovražnikove postojanke in uničila pomembne prometne poti. Pot sem nadaljevala na Dolenjsko in do Suhorja, od koder so borci pozimi leta 1944 odšli proti Štajerski. S pomočjo obstoječe literature sem preučila pot divizije in sledila krajem, skozi katere in mimo katerih se je vila dolga kolona borcev. S prečesavanjem terena sem nadaljevala v Sedlarjevem, širšem Kozjanskem območju, Šentjurju, Laškem, Celju, Štorah in Dobrni. Ker se je divizija po bojih na Graški gori napotila v Mislinjo in okoliške kraje, sem s terenskim delom nadaljevala še v Velenju, Šoštanju in Slovenj Gradcu, saj so se enote divizije, kot sem predstavila v poglavju o pohodu XIV. divizije, gibale tudi na Koroškem. Svojo pot sem zaključila v Mozirju, kjer se končuje tudi planinska pot XIV. divizije.
Pri iskanju pomnikov so v poštev, poleg lastnega terenskega raziskovanja, prišli še širši pregledi spomenikov NOB v enciklopedijah, leksikonih in katalogih. Pomagala sem si tudi z Registrom nepremične kulturne dediščine, v katerem se med drugim nahajajo napačni podatki in pomanjkljive informacije. Na tem mestu bi želela poudariti, da kar nekaj spomenikov in obeležij ni moč najti v Registru nepremične kulturne dediščine, kar se mi zdi velik primanjkljaj pri evidentiranju slovenske dediščine iz osvobodilnega časa. Nadalje želim izpostaviti velike pomanjkljivosti in napake, ki se pojavljajo tako v Registru nepremične dediščine kot v določenih enotah literature. Največkrat prihaja do napak pri navajanju letnic, prepisov z napisnih plošč ter poimenovanju spomenika oziroma spominskega
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 35 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
obeležja. V času raziskovanja sem naletela tudi na pomanjkljivo ali celo povsem zgrešeno navedbo nahajališča pomnikov.
Na večje nepravilnosti oziroma nedoslednosti sem opozorila med samim besedilom in sprotnimi citati. Omenjene so tudi spominske plošče, a sem se zaradi njihove številčnosti omejila na tiste, ki so najtesneje povezane z dogodki s pohoda XIV. divizije, ali pa so zanimive zaradi povezave s XIV. divizijo. Na tem mestu želim opozoriti, da se je zaradi netočnega razlikovanja med spomeniki in spominskimi ploščami v literaturi, na terenu večkrat izkazalo, da je bil v literaturi omenjeni spomenik v resnici spominska plošča. Med nagrobnimi spomeniki pa sem izbrala tiste, ki presegajo komemorativni značaj družinskega nagrobnika in služijo kot mesto grobišč divizijskih borcev.
3.1 Spomeniško kiparstvo in spomeniki NOB v Sloveniji
Spomeniško kiparstvo je v slovenski umetnostni zgodovini obravnavano v sklopu kiparstva na splošno ali samostojno kot poglavje, vendar do zdaj ni nobeno delo posvečeno izključno spomenikom NOB v Sloveniji. V pregledih Emilijana Cevca in Franceta Steleta je spomeniško kiparstvo komaj omenjeno.210 Spomeniško kiparstvo je v ozadju tudi v pregledu sodobne slovenske likovne umetnosti Frana Šijanca.211 Izpostaviti velja revijo Sinteza, ki je leta 1967 svojo 7. številko posvetila spomeniškemu kiparstvu. Največ pozornosti so namenili spomenikom NOB. S pomočjo izbranih primerov so pisci predstavili spomeniško ustvarjalnost po drugi svetovni vojni. Posebej zanimiva sestavka o spomenikih NOB sta prispevka Špelce Čopič (1922–2014) o kiparskem deležu in Edvarda Ravnikarja (1907–1993) o deležu arhitekta pri snovanju spomenikov NOB. Iz analize Čopičeve je mogoče razločno videti, koliko je splošna stilna usmeritev v našem kiparstvu po zadnji vojni mogla biti pravična spomeniškim nalogam.212 Medtem je
210 Emilijan CEVC, Slovenska umetnost, Ljubljana 1966; France STELE, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih, Ljubljana 1966. 211 Fran ŠIJANEC, Sodobna slovenska likovna umetnost, Maribor 1961. 212 Nace ŠUMI, O nekaterih lastnostih spomenikov narodnoosvobodilnega boja, v: Pogledi na slovensko umetnost (ur. Nace Šumi), Ljubljana 1975, str. 177.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 36 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Ravnikar skušal tipološko opredeliti spomenike. Po njegovem so najbolj razširjene spomeniške oblike znamenja oziroma obeliski, čeprav tudi pri nas najdemo nekaj dobrih primerov kompleksnejših spomeniških zasnov neločljivo povezanih s krajino.
Naslednje pomembno delo za spomeniško kiparstvo je knjiga Likovni svet,213 ki za takratno razumevanje in vrednotenje spomeniške umetnosti predstavlja prelomno delo, najbolj eksplicitno javno tribuno, za katero so bili kolektivno odgovorni glavni arhitekti in kiparji, tedaj angažirani na tem področju. Čeprav je knjiga Pomniki naše revolucije214 iz leta 1961 v bistvu nekakšen vodnik za delo učiteljem pri izbiri ekskurzije v kraje, ki so povezani z narodnoosvobodilnim bojem, v njej najdemo zbrano gradivo, urejeno po okrajih in abecednem redu in nam je v veliko pomoč pri raziskovanju spomenikov in spominskih obeležij. V okviru obravnave spomenikov NOB sta med pomembnejšimi deli še Bassinova Revolucija in umetnost215 ter Šumijevi Pogledi na slovensko umetnost iz leta 1975.216 Nekaj o spomenikih NOB najdemo tudi v Slovenski likovni umetnosti 1945–1978217 iz leta 1979. Največ pa se je z javnimi spomeniki v zadnjem času ukvarjala Špelca Čopič.218 Tudi monografije oziroma katalogi retrospektivnih razstav povojnih kiparjev vključujejo njihovo spomeniško plastiko. Spomeniška umetnost je bila deležna le malo kritik. Pišoči so bili v glavnem umetniki in umetnostni zgodovinarji, politično opredeljeni za novo socialistično družbeno ureditev.
213 Likovni svet. Arhitektura, slikarstvo, kiparstvo in umetna obrt (ur. Lojze Gostiša), Ljubljana 1951. 214 Ferdo GESTRIN (ur.), Pomniki naše revolucije, Ljubljana 1961. 215 Aleksander BASSIN (ur.), Revolucija in umetnost. Izbor slovenskih spomenikov NOB, Ljubljana 1974. 216 ŠUMI 1975 (op. 212), str. 177–183. 217 Stane BERNIK (ur.), Slovenska likovna umetnost 1945–1978, Ljubljana 1979. 218 Špelca ČOPIČ, Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja, Ljubljana 2000.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 37 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Ker spomeniško umetnost uvrščamo med javno plastiko, se zdi pravilno, da nekaj uvodnih besed namenim javni plastiki oziroma javnim spomenikom na splošno. Oznaka »javni spomenik« pomeni, da je spomenik postavljen na vsakomur dostopnih javnih površinah, na trgih v mestih, na vaških križiščih cest, sredi polj ali v gozdu.219 Večina javnih plastik oziroma spomenikov opominja na pomembne zgodovinske dogodke in osebnosti, zaradi javnega značaja pa so povezani tako s preteklostjo kot tudi s sedanjostjo in prihodnostjo. Postavljamo jih zaradi spominske vrednosti, delimo pa jih na naravne in kulturne. Poleg tipološke klasifikacije lahko govorimo še o tematski delitvi spomenikov. Po tematiki jih delimo na spomenike NOB, spomenike, ki opominjajo na druge zgodovinske dogodke, spomenike vidnejšim osebnostim ter spomenike, nastale v okviru simpozijev in parkovne skulpture.
V magistrskem delu se ukvarjam z NOB spomeniki, ki jih delimo na arhitektonske, javne in kiparske spomenike. Sama sem se držala kategorizacije, ki jo je podala Čopičeva. Med arhitektonskimi prevladujejo obeliski, piramide, stele, stebri, slopi in slavoloki. Kiparski spomeniki so spomeniki s stoječo ali sedečo celopostavno figuro, konjeniki, spomeniki z dvema ali več figurami, spomeniki z zelo velikim številom figur, herme, portretna poprsja na slopih ali stebrih idr.220 Arhitektonski spomeniki so imeli v prvi fazi razvoja nekatere prednosti, saj so se dale tudi tradicionalne oblike teh spomenikov z napisi in simboli mobilizirati v proces socialistične preobrazbe.221 Oblike pa so umetniki črpali tudi iz domače spomeniške dediščine. Za arhitektonske spomenike, ki so ji načrtovali in izdelali amaterji in kamnoseki, so bile značilne variante različnih tipov nagrobnega spomenika, med katerimi so obelisk redko porabili; pogostejša je z grobimi klesanci obrobljena plošča z imeni padlih, katere gornji rob nosi Triglav z zvezdo.222
219 ČOPIČ 2000 (op. 218), str. 18. 220 ČOPIČ 2000 (op. 218), str. 17. 221 Špelca ČOPIČ, Spomeniško kiparstvo; v: Slovenska likovna umetnost 1945–1978 (ur. Stane Bernik), Ljubljana 1979, str. 61. 222 ČOPIČ 2000 (op. 218), str. 169.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 38 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Slovensko spomeniško kiparstvo je izšlo iz novega spoznanja zgodovinske pogojenosti naroda kot zavestne skupnosti, ki jo notranje povezujejo in navzven predstavljajo velika dejanja posameznikov in dogajanja, v katerih so množice spreminjale pogoje svojega življenja.223 Že med NOB pa so se zarisale glavne smernice umetnostnega razvoja po vojni. Od umetnosti se je pričakovalo, da ponovno najde pot do ljudstva, se otrese starih idealističnih nazorov, pretiranega subjektivizma in formalizma ter meščanske miselnosti.224
NOB je spremembe povzročil tudi na področju ustvarjalnosti in umetnostne stvarnosti. Imperativ tedanjemu času ustreznega motiva, realiziranega v poenostavljeni, komunikativni in prepričljivi, kolektivnemu duhu podrejenemu posamezniku čim bolj razumljivi govorici, je preglasil hotenja po formalističnih analizah likovnih elementov.225
Slovensko kiparstvo povojnih let se je razvilo predvsem iz slogovnih osnov, ki so nastale že v obdobju med obema vojnama in se razširilo kot nikoli poprej. Takšnega razcveta si zagotovo ni mogoče razlagati le s sprejeto kiparsko dediščino, ampak predvsem z novimi, kiparskemu ustvarjanju dosti bolj naklonjenimi razmerami.226 Kmalu po osvoboditvi so začeli odkrivati prve spominske plošče in spomenike, in to predvsem v spomin žrtvam za svobodo – padlim partizanom in žrtvam fašističnega nasilja. Odkriti pa so bili tudi pomniki, ki nas še danes spominjajo na pomembne dogodke iz časov NOB.
Prispevek Likovnega sveta, ki je izšel leta 1951, je odlično pojasnilo razmer in odnosa do spomenikov NOB. Predstavlja prvo kritiko in iztočnice umetnikom pri postavljanju omenjenih spomenikov. Govorimo lahko celo o programu in napotkih za spomenike NOB. Zanimivo se zdi, da so bili že leta 1951 mnenja, da
223 ČOPIČ 2000 (op. 218), str., str. 209. 224 ČOPIČ 2000 (op. 218), str., str. 158. 225 Jure MIKUŽ, Slovensko povojno slikarstvo, v: Slovenska likovna umetnost 1945–1978 (ur. Stane Bernik), Ljubljana 1979, str. 13. 226 Marijan TRŠAR, Slovensko kiparstvo po letu 1945, v: Slovenska likovna umetnost 1945–1978 (ur. Stane Bernik), Ljubljana 1979, str. 57.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 39 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
je za spomenike NOB treba iskati nove poti, saj so le-ti večinoma produkt preteklosti. Avtorji so zapisali, da bi si želeli prostornih rešitev, ki bi bili arhitektura in spomenik hkrati.227 Poleg te kritike so v Likovnem svetu v poglavju o kritiki in pobudi oddelka za postavitev spomenikov pri glavnem odboru zveze borcev NOB Slovenije spregovorili še o uporabi heraldičnih znakov na splošno in zvezde ter motiva Triglava. Avtorji prispevka so bili proti heraldičnim znakom na spomenikih, saj se pojavlja prevelika razlika med arhitektovo izvedbo motiva in izvedbo laika. Kot rešitev so predlagali klesanje partizanske krajevne zgodovine.228 Pismo, temeljito pregledano in primerno sestavljeno, bi lahko služilo kot ornament, s katerim bi dosegli dekorativen učinek, ki ga je sposoben izklesati vsak kamnosek.
Spomeniška celota skupaj s premišljeno urbanistično umestitvijo bi morala, po mnenju Borisa Kalina, vključevati likovno kvaliteto, jasno vsebino, izvedbo in trajno kvaliteto materiala.229 Nadalje naj izpostavim še problem postavitve in ureditve spomenika, ki je prav tako izpostavljena v Likovnem svetu. Kar zadeva prostorsko umestitev, je bil določen spomenik ustvarjen za določeno mesto, kadar pa prostor ni bil znan, so mu le-tega določili kasneje. Zavzemali pa so se za združitev spomenika z drugimi javnimi stavbami. Če bi namreč oboje združili, bi učinkovalo mogočneje in bi bolje izražalo čas, v katerem so bili postavljeni.230 Pri sami ureditvi spomenika pa bi lahko po mnenju avtorjev pomagala tudi krajevna zgodovina iz časov NOB.
Kot je že bilo izpostavljeno, je velik doprinos o spomenikih NOB prispevala 7. številka revije Sinteza. V njej je Ravnikar zapisal, da v času od 1945 do 1959 med postavljenimi spomeniki prednjačijo spomeniki NOB. Razdelimo jih na
227 Kritika in pobuda oddelka za postavitev spomenikov pri glavnem odboru zveze borcev NOB Slovenije, v: Likovni svet. Arhitektura, slikarstvo, kiparstvo in umetna obrt (ur. Lojze Gostiša), Ljubljana 1951, str. 35. 228 GOSTIŠA, Kritika in pobuda, 1951 (op. 227), str. 34. 229 Boris KALIN, Mojster Boris Kalin o spomenikih narodnoosvobodilnega boja, v: Likovni svet. Arhitektura, slikarstvo, kiparstvo in umetna obrt (ur. Lojze Gostiša), Ljubljana, 1951, str. 41. 230 KALIN 1951 (op. 229), str. 35.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 40 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
arhitektonske in kiparske, pri katerih je lahko delež arhitekta načrtovalca podstavka in postavitve v prostor zelo pomemben, ter na arhitektonsko-kiparsko- prostorske spomenike, ki jih je arhitekt poimenoval kot spomenike razloženih plastičnih tvorb.231 Ker pa sta se do zdaj s spomeniki NOB največ ukvarjala Bassin in Čopičeva, sem tudi sama sledila njunim ugotovitvam o postavljanju in značilnostih spomenikov NOB.
Čopičeva ugotavlja, da je postavljanje spomenikov v prvih povojnih letih potekalo počasi, naglo pa se je večalo število spomenikov NOB od 1948. leta naprej, ko je Zveza borcev NOV organizirala svoje krajevne odbore, ki so se zavzemali za postavljanje spomenikov.232 V veliki večini so pomniki NOB, ki so bili odkriti v prvih obdobjih po osvoboditvi, a tudi taki, ki so bili postavljeni kasneje, skromni.233
Bassin se do pojava spomenikov NOB opredeljuje nekoliko drugače, in sicer, da so bili v prvih povojnih letih, torej nekako do leta 1955, pred nastopom kiparjev in arhitektov novejše, po vojni šolane generacije, spomeniki NOB čisti kiparski v figuralnem smislu, čisti arhitekturni, bodisi kot samo naravna obeležja z arhitektovim posegom v okolico, bodisi plastično oblikovane prostorske dominante v smislu obeliska ali tudi še pomensko-funkcionalne (navidezna kostnica, sarkofag, hram).234 Po Bassinu večji del arhitekturno-kiparskih oziroma kiparsko-arhitekturnih spomenikov pripada obdobju šestdesetih let. Redke izjeme so tisti, ki so nastali po letu 1960 ali celo po letu 1970.235 Večinoma gre za večje spomeniške komplekse, namenjene spominu na najpomembnejše vojne dogodke.
Tudi oblikovanje kiparskega stila po Bassinovem mnenju v prvi polovici šestdesetih let, ko je prišlo do razširitve dotlej zelo ozkega in uniformiranega tematskega repertoarja in vdiranja »mehkejših«, celo liričnih motivov v
231 Edvard RAVNIKAR, Če se ozremo nazaj, Sinteza, II, 7, 1967, str. 33. 232 ČOPIČ 1979 (op. 221), str. 61. 233 ŽEVART in GLASER 1986 (op. 148), str. 10. 234 BASSIN 1974 (op. 215), s.p. 235 BASSIN 1974 (op. 215), s.p.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 41 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
spomeniško plastiko, pri večini kiparjev ni imelo takih posledic, da bi bistveno vplivale na preseganje tradicionalnega razmerja kipar-arhitekt v povojni spomeniški plastiki.236 Nasprotno pa je postala arhitektura v drugi polovici šestdesetih let znanilka novih teženj v snovanju spomenikov, ki so se začeli popolneje uresničevati šele desetletje zatem.237 Pojavljati so se začela predvsem stebričasta in slopasta obeležja ter urejena grobišča. Dejstvo je, da so nastop novih, tako kiparskih kot arhitekturnih generacij, potem pa tudi sproščena duhovna klima, ki ni nasilno vztrajala pri človeški figuri kot edinem nosilcu etičnih vrednot, in zmanjšane možnosti za postavljanje novih spomenikov narodnoosvobodilnemu boju povzročili kvalitativne spremembe v razvoju novih spomeniških zasnov.238 V slovenskem kiparstvu se v razvoju tako pojavijo tri smeri. Pride do gostitve kiparske gmote v odnosu do arhitektonskega bloka, ki je lahko kiparsko figuralno obdelan, pri čemer pa je relief podrejen obliki bloka.239 Govorimo lahko o abstraktnem spomeniku, arhitekturnem stebru, slopu, piramidi itd. V drugi smeri poteka postopna destrukcija kiparske gmote do končnega votlega prostora, ki ga omejujejo in razgibavajo skoraj grafično občutene silnice polnega materiala.240 Med slednje uvrščamo predvsem reliefe, ki so obdelani in vidni z dveh strani ter figuralna ali abstraktna znamenja v prostoru, ki mu dajo novo vsebino. V tretji skupini so spomeniki, ki prevzemajo osnovno značilnost arhitekture in ustvarjajo notranji prostor, ki ga obiskovalec dojame vizualno ali tudi neposredno, z vstopom vanj.241
Pri razdelitvi spomeniških kompleksov lahko upoštevamo tako vsebinske kot formalne elemente. Glede na upoštevanje pristopa k spomeniški zasnovi, avtorstva ter sodelovanja med kiparjem in arhitektom, se zdi Bassinu opravičljivo naslednje zaporedje:242
236 BASSIN 1974 (op. 215), s.p. 237 BASSIN 1974 (op. 215), s.p. 238 BASSIN 1974 (op. 215), s.p. 239 BASSIN 1974 (op. 215), s.p. 240 BASSIN 1974 (op. 215), s.p. 241 BASSIN 1974 (op. 215), s.p. 242 BASSIN 1974 (op. 215), s.p.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 42 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
obeležja ali znamenja v poudarjeno urejenem prostoru, arhitekturno-kiparski oziroma kiparsko-arhitekturni spomeniki, kiparski figuralni spomeniki, arhitekturni spomeniki, kiparska arhitektonika.
Ne glede na številne arhitektonske pomnike so najštevilčnejše vsekakor spominske plošče. Poleg arhitektov so pri izdelavi plošč sodelovali kamnoseki in razni amaterji, ki so občasno načrtovali in izdelovali zahtevnejše spomenike. Ne stoji samostojno na javnem prostoru, je pa povezana s spomeniki kot njihova cenejša predhodnica in spremljevalka.243 Največkrat so vzidane na arhitekturo, npr. na hišo, steno občinskega, kulturnega doma ali cerkveno steno.
Kar zadeva izgled spomenika, ki so ga želeli postaviti, ugotovimo, da na začetku ni bilo predpisov za posameznike in organizacije glede tega, kakšen naj bo spomenik. Večina je zavračala spomenike starega tipa in stremela k novim oblikam. Nova spomeniška tematika se je po mnenju Čopičeve najprej manifestirala s tekstom in simbolom, najpogosteje s partizansko zvezdo in Triglavom.244 Prednjačili so nefiguralni spomeniki.
Na drugi strani pa Tršar zapiše, da so figuralne kompozicije, prav zavoljo svoje razsežnosti ter z njo povezanih stroškov za drag kiparski material, zaživele predvsem v naročenih delih in v spomeniški plastiki.245 Vzore je iskal pri slikarstvu. Praviloma so figuralni kompoziciji pripisovali nalogo razgibavati in aktivirati figure za določen pogled, predvsem za pogled od spredaj.246 Kiparjeva angažiranost v tovrstnih figuralnih rešitvah je v danih primerih sicer poudarila njegovo avtorsko osebnost. Hkrati pa so vidnejše spomeniške realizacije odražale stopnjo umetnikovega razvoja in osebna iskanja.
243 ČOPIČ 2000 (op. 218), str. 20. 244 ČOPIČ 2000 (op. 218) str. 161. 245 TRŠAR 1979 (op. 226), str. 54. 246 TRŠAR 1979 (op. 226), str. 53.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 43 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
V Sloveniji se je med drugim v obdobju, ki ga obravnavam, širilo akcijsko kiparstvo. Čopičeva navaja, da je mnogim pomenilo edini ustrezni izraz silnega poleta partizanov v napadu, celotnega revolucionarnega gibanja, tudi talcev, padajočih v smrt.247 Poleg tega pa so se umetniki veliko ukvarjali še s postavitvijo spomenika v izbran prostor. Že v Likovnem svetu so stremeli k postavitvi spomenikov v okolje, v katerem bi se uspešno zlil z naravo. Urbanistična rešitev za spomenike je po Čopičevi lahko bila intuitivna, pietetna ali premišljeno likovna, dobra ali zgrešena.248
Obeležja in znamenja v prostoru, kjer se je zgodil določen dogodek, v toku zgodovine niso bila redka. Redka pa je bila, kot ugotavlja Bassin, tista njihova prisotnost, ki jo sestavljata zavestna avtorjeva anonimnost pri izbiri ali postavitvi obeležja, se pravi absolutna podrejenost danemu okolju samo v smislu določitve regionalnega arhetipa, in seveda avtentično prizorišče samo.249
3.2 Spomeniki, posvečeni XIV. diviziji in spominu na pohod v letu 1944
V tem poglavju sledi predstavitev tistih spomenikov in spominskih obeležij, ki sem jih evidentirala, ko sem hodila po poti XIV. divizije. Sledila sem poti XIV. divizije, kakor se je le-ta odvijala leta 1944. Izbrani spomeniki in spominska obeležja so predstavljeni po občinah in krajih, v katerih sem jih našla, skupaj s podatki o avtorju in letu postavitve, kadar je le-to znano. Hkrati so omenjeni pomniki, ki sicer niso tesno povezani z dogodki s pohoda divizije, vendar se mi jih je zdelo pomembno popisati. Med opisi spomenikov in spominskih obeležij se nahaja besedilo, ki bralca opozori na namen, s katerim je bil določen spomenik oziroma obeležje postavljeno. Tako se skozi predstavitev likovnih upodobitev še enkrat na kratko sprehodimo skozi zgodovino XIV. divizije. V prvem delu predstavitve je izpostavljeno spominsko obeležje Živi zid, ki ohranja spomin na enega najbolj pretresljivih dogodkov s pohoda divizije. Prav tako sem večji poudarek namenila monumentalni figuralni plastiki Nošenje ranjencev.
247 ČOPIČ 1979 (op. 221), str. 62. 248 ČOPIČ 2000 (op. 218), str. 164. 249 BASSIN 1974 (op. 215), s.p.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 44 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Moj pristop je bil metoda topografskega dela, pri katerem sem na terenu preverjala v literaturi dosegljive podatke, jih korigirala in dopolnjevala. Opisala sem številna obeležja XIV. divizije, ki sem jih našla ob pomoči izdane literature o pohodu divizije na Štajersko, Vodniku po partizanskih poteh250, krajevnih leksikonov in popisov spomenikov NOB, med katerimi naj omenim Pomnike narodnoosvobodilnega boja 1941–1945 v občini Celje,251 Pomnike narodnoosvobodilnega boja v občini Velenje252 in Spomenike in znamenja NOB v občini Slovenj Gradec.253 Kar nekaj obeležij sem na terenu našla povsem naključno.
Slika 1: Zemljevid pohoda XIV. divizije na Štajersko leta 1944
(vir: STRES 1980 (op. 6), str. 16–17)
250 JAKOPIČ 1978 (op. 74). 251 Jože VURCER, Pomniki narodnoosvobodilnega boja 1941–1945 v občini Celje. Vodič po spominskih obeležjih, Celje 1991. 252 ŽEVART in GLASER 1986 (op. 148). 253 Jože POTOČNIK, Spomeniki in znamenja NOB v občini Slovenj Gradec, Slovenj Gradec 1985.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 45 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Slika 2: Označba spomenikov in spominskih obeležjih XIV. divizije na zemljevidu
(vir: Tina Lovrec, 2016)
METLIKA: Dolnji Suhor pri Metliki − Spomenik XIV. diviziji (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: 11208254)
Spomenik opominja na odhod XIV. divizije, ki je na pot proti Štajerski odšla iz Suhorja 6. januarja 1944. Kamniti steber ima v zgornjem delu vstavljeno ploščo s posvetilom. Spomenik je oblikoval Franci Šubelj255, postavljen je bil leta 1954.256
254 Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD= 11208&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 20. 5. 2016). 255 Podrobnejših podatkov o Šublju nisem uspela pridobiti. 256 JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 138.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 46 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Slika 3: Spomenik XIV. diviziji v Suhorju
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Preprosto oblikovan steber z ukrivljeno napisno ploščo in ravno odrezanim zaključkom stoji sredi vasi ob cestnem križišču. Na hrbtni strani napisne plošče se nahaja peterokraka zvezda, kot simbol partizanstva. V bližini spomenika se nahajata šola in cerkev sv. Jožefa.
Napis: S TEH POLOŽAJEV SO 6. I. 1944 TOMŠIČEVA ŠERCERJEVA IN BRAČIČ- EVA BRIGADA V SESTAVU XIV DIVIZIJE BORISA KIDRIČA KRENILE NA ZGODOVINSKI POHOD PREKO HRVATSKE NA ŠTAJERSKO
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 47 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
PODČETRTEK: Sedlarjevo ob Sotli − Spomenik borcem XIV. divizije in 1. brigadi NOVJ (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: ni podatka)
Sredi vasi je spomenik, ki spominja na prehod XIV. divizije čez Sotlo v noči od 6. na 7. februar 1944 ter na dogodke iz leta 1945. Spomenik je nekoliko nerodno postavljen pred stanovanjsko hišo. Pri njem se začenja tudi planinska pot XIV. divizije.
Slika 4: Spomenik borcem XIV. divizije
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Sestavljen je iz dveh marmornih pravokotnikov, kamor sta pritrjeni napisni plošči. Zgornji, manjši del se zaključuje z značilno obliko Triglava. Prostor okrog spomenika je ograjen, domačini k spomeniku redno nosijo cvetje. Spomenik je zelo lepo ohranjen in vsakomur dostopen.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 48 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Napis na zgornji plošči:
V BORBO ŠTIRINAJSTA JURIŠ… V NOČI OD 6.2 NA 7.2. 1944 STOPILA NA ŠTAJERSKO
Napis na spodnji plošči:
NA TEM OBMOČJU JE 11. MAJA 1945 STOPILA NA SLOVENSKA TLA 1.BRIGADA NOVJ, USTANOVLJENA V SOVJETSKI ZVEZI, V KATERI JE BILO 960 SLOVENSKIH BORCEV
V SPOMIN NA 221 PADLIH SLOVENSKIH BORCEV. ODBOR
Ko je prešla Sotlo, je XIV. divizija krenila na območje Žusma, od koder bi se tedaj lahko prebila na Pohorje ali v zahodne predele 4. operativne cone, vendar se je nekaj časa zadrževala na Kozjanskem.
KOZJE: Zeče pri Bučah − Spomenik o prvem spopadu XIV. divizije s sovražnikom po njenem prehodu čez Sotlo (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: ni podatka)
V noči od 6. na 7. februar 1944 je divizija prišla čez mejo in Tomšičeva brigada se je pri v Bučah spopadla z nemško ogledniško patruljo.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 49 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Slika 5: Spomenik o prvem spopadu XIV. divizije po prehodu čez Sotlo
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Spomenik najdemo tik ob regionalni cesti med Kozjim in Zečami pri Bučah, skritega in zapuščenega med košatimi cipresami. Da se na tem mestu nahaja spomenik, nas najprej opozori nizka ograja. Arhitektonski spomenik se zaključuje z značilnim simbolom Triglava. Sredi kvadratnega kamnitega kvadra je pritrjena marmorna plošča s posvetilnim napisom in peterokrako zvezdo. Napis je dobro berljiv, preostali del spomenika vidno propada.
Napis:
V SPOMIN BORCEM XIV DIVIZIJE KI SO TUKAJ IZVOJEVALI POMEMBNO ZMAGO NAD SOVRA- ŽNIKOM FEBRUARJA 1944
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 50 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Lesično − Spominska plošča kmečkim uporom in XIV. diviziji (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: plošča samostojne številke nima, se pa po podatkih TIC Kozje nahaja na hiši Lesično 15, ki jo najdemo pod številko: 4666257)
Ob cesti Lesično–Kozje, pod Pilštajnom se nahaja spominska plošča kmečkim upornikom in XIV. diviziji. Odkrili so jo ob 400-letnici hrvaško-slovenskega kmečkega upora. Besedilo na plošči se začne z geslom kmečkih upornikov: »Le vkup, le vkup, uboga gmajna…« in dalje pove, da se je tu v noči od 7. na 8. 2. 1573 ustavila vojska Ilija Gregoriča (1520–1574), v noči 7. 2. 1944 pa XIV. divizija.258 Razlog, zakaj se plošči nahajata skupaj, se skriva v prepričanju, da je vsak Slovenec v osvobodilnem boju ponovil podvig nekdanjega puntarstva.
Napis na plošči:
LE VKUP, LE VKUP, UBOGA GMAJNA… V TEJ SOTESKI SE JE NA POTI S PLANINE PRI SEVNICI USTAVIL ILIJA GREGORIČ S KMEČKO VOJSKO. V NOČI OD 7. NA 8. FEBRUAR 1573 JE DEL NJEGOVIH PUNTARJEV TABORIL V DOLINI, DEL PA V TRGU PILŠTANJ. 7. FEBRUARJA 1944, 371 LET POZNEJE, SE JE SKOZI TE KRAJE PREBIJALA LEGENDARNA XIV. UDARNA DIVIZIJA, KI JE PONESLA GUBČEV IN GREGORIČEV DUH PO VSEJ SLOVENSKI ZEMLJI.
257 Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD= 4666&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 20. 5. 2016). 258 JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 591.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 51 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Lesično − Spomenik XIV. diviziji (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: ni podatka; najdemo lahko le podatek za grobišče NOB v Lesičnem: 4719259).
Spomenik v Lesičnem stoji v neposredni bližini grobišča NOB Lesično, posvečeno 21 ustreljenim talcem in 12 žrtvam fašističnega nasilja.
Slika 6: Spomenik XIV. diviziji v Lesičnem
(foto: http://www.tic-kozje.si/wp-content/uploads/2010/06/X5F6233.jpg (stanje na dan 14. 7. 2016))
259 Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4719&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 20. 5. 2016).
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 52 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Slika 7: Detajl spomenika v Lesičnem – napisna plošča
(foto: Primož Šmajdek, 2012, http://spomeniki.blogspot.si/2012/03/lesicno-grobisce-nob.html#uds-search-results (stanje na dan 14. 7. 2016))
Na kamnitem podstavku je iz grobih klesancev grajen steber, na katerem leži kamnita kocka, na kateri se nahaja še en manjši podstavek s piramidalnim zaključkom. Celoten arhitektonski spomenik je s tem detajlom pridobil vertikalni pogon v višino. Celota je lepo ohranjena. Ob napisu, ki je povsem berljiv, se nahaja bronasti znak Tomšičeve brigade.
Napis:
7. FEBRUARJA 1944 ŽE PRVI DAN PO VDORU XIV. DIVIZIJE NA ŠTAJERSKO UNIČI TOMŠIČEVA BRIGADA V ŽILAVI BORBI Z NAPADAJOČIM SOVRAŽNIKOM 35 NEMŠKIH VOJAKOV
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 53 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
V noči na 8. februar je divizija krenila na Bohor in vzpostavila stik s Kozjansko četo.
Spominska plošča NOB na planinski koči Bohor (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: 9508260)
Pravokotna svetla kamnita plošča z vklesanim napisom (odkrita leta 1959) je posvečena zborovanju kozjanskih aktivistov, ki je bilo avgusta 1944 na Bohorju. Plošča je pritrjena na vzhodno fasado koče na Bohorju. Čeprav na plošči ni neposredne omembe XIV. divizije, je spomin tudi na čas, ko se je dolga kolona borcev sredi zime prebijala proti Štajerski in prispevala velik delež pri osvoboditvi območja.
Slika 8: Spominska plošča na koči na Bohorju
(foto: Primož Šmajdek, 2012, http://spomeniki.blogspot.si/2012/04/bohor.html (stanje na dan 14. 7. 2016))
Plošča se nahaja na vidnem mestu in je razločno berljiva. Nekoliko je poškodovana zaradi podnebnih razmer.
260 Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=9508&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 20. 5. 2016).
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 54 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Napis:
AVGUSTA 1944 JE BILO V BOHORJU VAŽNO ZBOROVANJE KOZJANSKIH AKTIVISTOV, KI JE ODLOČILNO USMERILO NADALJNJI RAZVOJ NARODNO OSVOBODILNEGA GIBANJA NA TEM PODROČJU. SPOMIN NA TE DOGODKE, NA PRELITO KRI IN BLEŠČEČO ZMAGO
NAD SOVRAŽNIKOM BO TRAJEN.
Od planinske koče na Bohorju se napotimo v Doropolje. Ob regionalni cesti Sevnica–Planina je obeležje v spomin na spopad Tomšičeve brigade z nemško motorizirano kolono.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 55 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
ŠENTJUR: Šentvid pri Planini − Stara žaga pri Doropolju – Spominsko obeležje XIV. diviziji (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: ni podatka)
Ob cesti proti Sevnici je spominsko obeležje, ki opozarja na utiranje poti na Štajersko (8. februarja 1944).
Slika 9: Spominsko obeležje XIV. diviziji v Stari Žagi v Doropolju
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Spominsko obeležje, ki se nahaja tik ob vaški cesti, predstavlja preprost kvader narejen iz grobih kamnitih klesancev. Na vrhu na sredini se nahaja rdeča peterokraka zvezda – pogost simbol partizanskih obeležij. V spodnjem delu je pravokotna plošča z napisom. V levem zgornjem kotu plošče najdemo prepoznaven znak Tomšičeve brigade. Spominsko obeležje je dobro ohranjeno.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 56 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Napis:
XIV. DIVIZIJA SI UTIRA POT NA ŠTAJERSKO 8. FEBRUARJA 1944. TOMŠIČEVA BRIGADA RAZBIJE NEMŠKO MOTORNO KOLONO
Pri prehodu čez cesto Sevnica–Planinca so borci uničili dva sovražna kamiona in nato odšli preko Bohorja do Poljan, Radeža in Okroglic.
KRŠKO: Spomenik bojem XIV. divizije v Senovem (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: 28711261)
V noči od 9. na 10. 2. 1944 je divizija napadla rudnik Senovo. V parku zdravstvenega doma Senovo je postavljen spomenik, posvečen bojem XIV. divizije na območju Senovega Odkrili so ga 3. 7. 1975.262 Avtor spomenika je Ivan Kovačič - Efenka (1921–1963).263 Po XIV. diviziji so poimenovali tudi osnovno šolo v Senovem.
261 Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=28711&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 21. 5. 2016). 262 JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 128. V Registru nepremične kulturne dediščine najdemo podatek, da je bil spomenik postavljen 1951. Verjetnejša se zdi mlajša datacija. 263 Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=28711&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 21. 5. 2016).
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 57 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Slika 10: Spomenik bojem XIV. divizije v Senovem
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Na kamnitem, rebrasto žlebljenem slopu je pritrjena pokončna pravokotna plošča iz svetlega kamna z vklesanim napisom in prepoznavnim bronastim znakom Tomšičeve brigade. Napis v rdeči barvi je danes že nekoliko zbledel, vendar je še vedno berljiv.
Napis:
V NOČI 9. – 10. FEBRUARJA 1944 SO ENOTE XIV. DIVIZIJE ZAVZELE SENOVO
Na območju Okroglic nad Loko pri Zidanem mostu je divizija nato počivala, saj je sovražnik zaradi razporejanja svojih enot ni nadlegoval. 12. februarja je zaseda 1. bataljona Šercerjeve brigade v dolini Gračnice naletela na sovražnikovo vermansko predhodnico, ki je prodirala po dolini od Rimskih Toplic proti Jurkloštru.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 58 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
LAŠKO: Spomenik Živi zid (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: 26352264)
12. februarja 1944 se je XIV. divizija v visokem snegu prebijala proti Zagračnici– Lokavcu. Polkovnik Treeck, ki je s svojimi enotami zasledoval in želel uničiti XIV. divizijo, je Steindlovo bojno skupino z vlakom poslal v Rimske Toplice, da bi zaprla prehod čez Savinjo v zasavske hribe.265 Po daljšem počitku so borci Štirinajste proti severu krenili z namenom, da bi zvečer pri Šmarjeti prečkali Savinjo in se povzpeli na Rečico in Dobrovlje.266 Na njihovi poti je v soteski Gračnice na cesti Rimske Toplice–Jurklošter prišlo do spopada, ki je bistveno spremenil smer pohoda divizije. Tudi iz poročila orožniške postaje v Zidanem mostu z dne 15. februarja 1944 izvemo, da je bila 12. februarja vermanšaftska skupina na poti iz Rimskih Toplic proti Jurkloštru, kjer je bila njena predhodnica napadena.267
V zasedi pri Zagračnici so bili borci 1. bataljona Šercerjeve brigade s komandantom Ilijo Badovincem, in sicer z namenom, da bi ščitili prehod Štirinajste čez potok Gračnico.268 Prvi bataljon Šercerjeve brigade je bil določen za zasedo v soteski, dokler divizija ne bi v celoti prekoračila ceste.269 Pred sotesko so nemške enote pustile avtomobile in pot nadaljevale peš, da bi prekoračile in zasedle sotesko, vendar jih je XIV. divizija prehitela in presenetila.270
264 V Registru nepremične kulturne dediščine spomenik najdemo pod geslom »Gračnica - Spomenik Iliji Badovincu«, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=26352&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 21. 5. 2016). 265 GROZNIK 1979 (op. 130), str. 35. 266 GROZNIK 1979 (op. 130), str. 35. 267 AMBROŽIČ - NOVLJAN (op. 2) 1978, str. 134. 268 GROZNIK 1979 (op. 130) str. 35. 269 TERČAK 1952 (op. 3), str. 42. 270 O živem zidu so pisali: TERČAK 1967 (op. 3), str. 9; AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 132–133; ČERIN 1979 (op. 7), str. 18; STRES 1980 (op. 6), str. 11; GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 8; ŽNIDARČ 2009 (op. 10), str. 115; KOS 2014 (op. 94), str. 40.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 59 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
»V tem trenutku smo že tudi popolnoma točno razločili čudno predhodnico, kakršne še svoj živ dan nismo videli. Vročina in mraz sta nas začela spreletavati, postali smo nesigurni, prepadli. Bil je tako grozen pogled, ki je vsakega borca pretresel do dna duše. V takih pogojih, s tako zahrbtnostjo in podlostjo se ni mogoče boriti!«271
Podoben zapis najdemo tudi v Vodniku po partizanskih poteh iz leta 1978, kjer je avtor zapisal, da so: »/…/ vermani, ki so prodirali proti partizanskim položajem /…/ gnali pred seboj skupino šolarjev iz Lokavca.«272
Tudi v knjigi Gora jurišev iz leta 1979 lahko preberemo:
»Šercerjevci so onemeli, ko so zagledali na čelu predhodnice živi zid šolarjev iz Lokavca, ki so jih Nemci uvrstili v kolono kot svojo zaščito. Za hip so oklevali, nato pa ukrepali na edini mogoči način, tako da so poklicali otroke naj zbežijo in udarili po nemški predhodnici.«273
271 TERČAK 1952 (op. 3), str. 43. 272 JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 494. 273 GROZNIK 1979 (op. 130), str. 35.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 60 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Slika 11: Božidar Jakac,274 Živi zid, 1944, jedkanica, 210 x 160 mm
(vir: TERČAK 1952 (op. 3), s.p.)
V knjigi Živi zid najdemo številna dela akademskega slikarja in grafika Božidarja Jakca (1899–1989), na katerih je upodobil XIV. divizijo. V tehniki jedkanice je upodobil tudi prizor Živi zid. V prvem planu so otroci, ki se oklepajo drug drugega in prestrašeno stopajo po dolini. Za njimi stopajo vojaki, zamišljenih in mrkih izrazov, katerih drža sporoča, da so ves čas v pripravljenosti, saj slutijo nevarnost. Oblečeni so v zimska oblačila, v rokah pa držijo puške. Eden izmed njih puško
274 Jakac se je uveljavil kot slikar in grafik. Po študiju na akademiji v Pragi med leti 1919 in 1923 se je študijsko izpopolnjeval v Berlinu in Parizu. V času šolanja na praški akademiji se je posvetil grafiki. Pred drugo svetovno vojno je poučeval risanje na gimnazijah, po vojni pa je postal profesor za grafiko na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani. Pobude za svoje delo je črpal iz slikarstva, literature in glasbe. Kot grafik je eruptiven, tipičen poimpresionističen umetnik izredne plodovitosti (France MESESNEL, Božidar, akademik (1899–1989), Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013, dostopno na: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi245800/#slovenski-biografski-leksikon (stanje na dan 7. 7. 2016)). Prva dela v grafiki so bila polna tematike osamljenega človeka. Po letu 1923 se je usmeril v realizem, njegova grafika pa doživi vrh sredi petdesetih let, v času, v katerem je nastalo tudi delo Živi zid.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 61 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
drži usmerjeno v otroka. Prizor je umeščen v zimsko pokrajino. Ostre linije dodatno poudarijo zimski dan, v katerem se je dejanski dogodek pripetil.
Komandant 1. bataljona Šercerjeve brigade Badovinac, ki je poskrbel za dobro zasedo, je bil nad videnim zaprepaden in pred težko odločitvijo.
»V strahu in trepetu, vsi objokani, so korakali otroci na vsaki strani ceste. Po sredi ceste pa je šla švabska predhodnica. /…/. Švabska predhodnica, močna okoli sto petdeset mož, je bila obdana s šolsko deco iz Lokavca. Nemci so jih zbrali v Rimskih Toplicah in jih vlekli s seboj. Obdali so se z živim zidom naših slovenskih otrok, ki naj v primeru napada zaščiti s svojimi telesi esesovsko svojat.«275
Borci so še vedno čakali na odločitev njihovega komandanta in dogovorjeni znak za napad.
»Švabi in vermani, obdani od vseh strani z otroki, so počasi napredovali po cesti. Minute so bile dolge kakor večnost. Živci so nam bili do skrajnosti napeti. Po cesti so odmevali počasni koraki Švabov, obutih v pruske škornje, in hitro, boječe cepetanje šolske dece.«276
Vendarle se je komandant odločil za napad, saj je moral poskrbeti za varnost svoje divizije.
»Kakor okameneli so Švabi zaustavili svoj počasni korak. Nepričakovano so se znašli pred vso Štirinajsto divizijo. Niti sanjalo se jim ni, da jo bodo srečali tukaj, poldrugo uro od njihove postojanke v Rimskih Toplicah.«277
Med seboj so se spopadli borci XIV. divizije in predhodnica Steindlove skupine vermanov, ki je prišla iz Rimskih toplic, z namenom, da bi XIV. diviziji onemogočila pot proti severu. Napad je bil uspešen.
275 TERČAK 1952 (op. 3), str. 44. 276 TERČAK 1952 (op. 3), str. 44. 277 TERČAK 1952 (op. 3), str. 44–45 .
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 62 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
»Šolska deca, ki je stopala na čelu kolone in ob straneh, je v smrtnem strahu dosegla mostiček. Bila je rešena. Dva otroka sta bila težje ranjena /…/. Naše bolničarke so ranjenima malčkoma nudile prvo pomoč.«278
V potoku Zagračnice so našli truplo Badovinca. Ker pri njem niso našli dokumentov, so ga fotografirali in pokopali kar tam.279
»/…/ komandant Ilija Badovinac. Vsi partizani so ga poznali po njegovih drznih dejanjih. Širokopleči, vedno nasmejani Belokranjec, pravi velikan med nami, ni poznal strahu. Bil je človek železnih živcev in mišic. Rešiti ga nismo mogli. Za vedno je ostal v soteski.«280
V soteski Gračnice je kasneje na umiku padel še politkomisar Martin Srpčič - Miha.281 Pri živem zidu pa je padel 13-letni Ivan Lapornik.282 Po boju v Zagračnici se je divizija pomikala proti severu, ker je štab divizije zaradi okrepitve nemških sil na odseku med Rimskimi Toplicami in Laškim opustil prvotni načrt prehoda čez Savinjo.283 S tako odločitvijo je bila usodno spremenjena vsa prva zamisel in XIV. divizija se je morala usmeriti proti severu ter opustiti vsak up, da bi se prebila proti revirjem, proti Moravčam in Dobrovljam, s tem se je morala odpovedati zaledju, ki bi ga našla v zahodni Štajerski.284 Rešitev so našli v preboju na prostrano Pohorje.285
278 TERČAK 1952 (op. 3), str. 46. 279 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 134. 280 Lev TIČAR (ur.), Rimske Toplice v borbi in svobodi, Rimske Toplice 1954, str. 31. 281 GROZNIK 1979 (op. 130), str. 35. 282 KOŠAK 2014 (op. 65), str. 64. 283 GROZNIK 1979 (op. 130), str. 35. 284 POČKAJ in PAULIN 1974 (op. 5), str. 17; AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 137; ČERIN 1979 (op. 7), str. 18. 285 ČERIN 1979 (op. 7), str. 18.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 63 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Slika 12: Spomenik padlemu komandantu 1. bataljona Šercerjeve brigade Iliji Badovincu
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Na mestu današnjega spomeniškega kompleksa je bil pred tem, kjer je padel in bil pokopan komandant 1. bataljona Šercerjeve brigade in narodni heroj Badovinac, postavljen samo njegov spomenik, leta 1952.286 Arhitektonski spomenik je sestavljen iz velikih grobih klesancev in ima obliko Triglava. Na sredini se nahaja preprosta spominska plošča z napisom:
NARODNI HEROJ KOMANDANT 1. BATALJONA ŠERCERJEVE BRIGADE 1. 8. 1917 – 12. 2. 1944 ILIJA BADOVINAC To žrtev, borb in zmag je spomenik. Postoj, tovariš, spomni se na mrtve: vse, kar veliko je, vzkali iz žrtve, in ti, ki živ si, mrtvim si dolžnik.
286 Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=26352&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 21. 5. 2016).
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 64 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Številna spominska obeležja podobnih oblik so krasile še pismenke OF in peterokraka rdeča zvezda kot znanilka sprememb in napredka, zato bi jo pričakovali tudi na spomeniku Badovincu, a se zanjo niso odločili. Pred spomenikom se nahaja še manjši pladenj za sveče kasnejše izvedbe, ki ga sestavljajo drobne kovinske zvezde.
Slika 13: Spominsko obeležje Živi zid
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Spomenik Živi zid je bil postavljen v spomin na bitko med sovražnimi nemškimi enotami in našo partizansko XIV. divizijo. Leta 1983 je Rudi Stopar (1939), pesnik, pisatelj in ljubiteljski kipar iz Sevnice postavil še spomenik v spomin otrokom, udeležencem živega zidu.287 Gre za spomeniški kompleks, sestavljen iz kovinsko-kamnitih cvetov, betonskega zidca, pladnja za sveče in preprostega kuba. Svojevrsten spomenik ima obliko skupine cvetov teloha in simbolizira začetek pomladi. Pestiči teloha so v obliki zvezd. Ležeči cvet simbolizira umrlega otroka, dva zlomljena cvetova pa ranjena otroka v bitki. Obeležje je izdelano iz oplemenitenega jekla in kamna.
287 SPOMINSKO OBELEŽJE ŽIVI ZID, KRAJ GRAČNICA, OBČINA LAŠKO, dostopno na http://www.os- rimsketoplice.si/slike/eKNJIGA/spominsko_obeleje_ivi_zid_kraj_granica_obina_lako.html (stanje na dan 3. 4. 2016).
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 65 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Slika 14: Detajl spomeniškega kompleksa – zlomljen cvet
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Slika 15: Detajl spomeniškega kompleksa – Kajuhov verz
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Na preprostem kubusu je Kajuhov verz iz njegove pesmi Štirinajsti diviziji v rokopisu: »plovi pesem borb in zmage preko gmajn, gora«. Preprosti kubus je obogaten z dvema peterokrakima kovinskima zvezdama na strani, ki poleg dekorativne funkcije služita še kot stojalo za sveče.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 66 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Slika 16: Detajl spomeniškega kompleksa – betonski zidec
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Zaključek tlakovanega prostora ima poudarjen masivni zaključni del, ki je izveden v golem (grobem) betonu. Gre za nizko ograjo, pri kateri je vidno izmenjevanje horizontalnih in vertikalnih linij, ki bi jih lahko interpretirali kot simbol živega zidu, saj deluje kot mejnik med sotesko in reko v ozadju. Kot je Gračnica meja med sončnim in senčnim delom soteske, bi lahko tudi zidec predstavljal mejnik. Sam zidec je brez večje umetniške vrednosti, vendar če gledamo spomeniški kompleks celostno, gre za dovršeno idejo zidu, ki simbolizira živi zid.
Slika 17: Detajl spomeniškega kompleksa – pladenj za sveče
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 67 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Kompleks zaokroža pladenj za sveče, katerega podstavek je avtor oblikoval v obliki zvezde, nad njim se nahajata še podstavek okrogle oblike in kovinski večkotnik, na katerem najdemo enake drobne zvezde kot na svečniku pred spomenikom Badovinca.
Na nasprotni strani ceste je v breg zgrajeno troje betonskih stopnišč, ki nosijo imena treh brigad: Tomšičeve, Bračičeve in Šercerjeve. Stopnice služijo kot tribuna za obiskovalce ob spominskih prireditvah.
Umetnik je izbral cvetove teloha, ki je znanilec pomladi in s svojo belo barvo spominja na nedolžnost in tako simbolizira otroke, nekdanje udeležence živega zidu. Celoten spomeniški kompleks je vpet v naravno okolje. Krajina torej predstavlja pomembno in enakopravno komponento.
Spominsko obeležje je postavljeno v spomina na dva pomembna dogodka v času osvobodilnih bojev na slovenskem ozemlju. Dogodek s šolskimi otroki v spopadu ob Gračnici pa nima primere v slovenskem osvobodilnem boju.288 Ni znano, da bi se podoben dogodek zgodil še kje drugje. Ogorčenje domačinov zaradi dogodka z otroki je bilo tolikšno, da je okupator takoj ukinil šolo v Lokavcu.289
Divizija je 12. februarja 1944 dosegla svetinsko pogorje. Zasledovalne nemške enote so jo napadle v zaselkih Olešč290 in Kanjuc. Po celodnevnih spopadih se je divizija čez Svetino umaknila proti Konjiški gori. Zgodaj zjutraj 13. februarja so brigade prekoračile leseni most čez Voglajno. V noči na 14. februar se je divizija izvila iz sovražnikovega obroča in se usmerila proti Štoram in Opoki.
288 ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 109. 289 ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 117. 290 V naselju najdemo spominsko znamenje padlima borcema XIV. divizije, odkrito leta 1963 (JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 495). Prav tako so Oleščah 8. 2. 1984 odkrili spominsko ploščo (GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 29): OB PRIHODU XIV. DIVIZIJE NA ŠTAJERSKO SE JE DNE 13. 2. 1944 NA TEM PODROČJU ŠERCERJEVA BRIGADA USPEŠNO BORILA PROTI ELITNIM NEMŠKIM ENOTAM IN ZADALA VELIKE IZGUBE SOVRAŽNIKU. OBČ. ODBOR ZZB NOV LAŠKO.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 68 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
ŠTORE: Opoka − Spomenik v spomin na prehod XIV. divizije (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: ni podatka)
Spomenik stoji ob glavni cesti, ob odcepu za Kompole v Prožinski vasi. Gre za granitni kamen s skico pohoda XIV. divizije od Sotle do Mozirskih planin in Pohorja ter datumom 6. 2. 1944–24. 2. 1944. Sprva je bila spominska plošča vstavljena v cementni podstavek pri opoškem mostu, danes je del spominskega obeležja. Odkrita je bila 23. 5. 1953.291 Pomnik je postavila ZB NOV Štore leta 1971.292
Napis na spominski plošči:
NA TEM MESTU JE
DNE 14.II.1944 IZVRŠILA
PREHOD XIV. UDARNA
DIVIZIJA NOV
NA SVOJEM ZMAGOVITEM POHODU
PO ŠTAJERSKEM.
291 JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 480. 292 VURCER 1991 (op. 251), str. 26.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 69 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Slika 18: Spomenik v spomin na prehod XIV. divizije v Opoki
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Preprosto oblikovan granitni pomnik se nahaja tik ob cesti pred opoškim mostom in železnico. Do njega vodi zapuščena kamnita potka. Pomnik je zanimiv predvsem zaradi zemljevida poti XIV. divizije. Z rdečimi pikami so označeni trije okoliški kraji, in sicer Opoka, Kozjak in Graška gora. Datumsko sta označena prehod čez Sotlo in prihod v Mozirske planine.
Nemci so na poti divizijo obkolili na področju Vojnik–Frankolovo–Stranice– Vitanje–Strmec. Najmočnejšo zaporno črto je sovražnik postavil na severu, da bi diviziji preprečil prehod na Pohorje. Po napornem nočnem pohodu po Konjiški gori je divizija 15. februarja 1944 v soteski Graben razbila nemške zasede na cesti Celje–Slovenske Konjice ter se prebila na Lindek.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 70 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
ZREČE: Spodnje Stranice − Preboj XIV. divizije (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: ni podatka)
Ob glavni cesti pri križišču za športni ribnik pred Spominskim območjem Frankolovo se nahaja spomenik preboju XIV. divizije 15. 2. 1944 s Konjiške gore na Lindek.
Slika 19: Spominsko obeležje v Spodnjih Stranicah
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 71 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Kamnito obeležje stoji na travniku v bližini regionalne ceste, ki povezuje Slovenske Konjice in Celje. Na sredi je izklesan prostor z napisom, nad njim pa rdeča peterokraka zvezda. Pomnik zlahka opazimo že s ceste.
Napis:
NA TEM MESTU SE JE DNE 15. 2. 1944 PREBILA NA SVOJEM POHODU NA ŠTAJERSKO XIV. DIVIZIJA S KONJIŠKE GORE NA LINDEK
Vse tri brigade so zaradi izčrpanosti 15. februarja 1944 na svoji poti proti Pohorju počivale na območju Lindeka, Male gore in Stenice. Na grajskih razvalinah Lindeka se nahaja plošča v spomin na boj XIV. divizije s sovražnikom 15. februarja 1944.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 72 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
VOJNIK: Lindek − Spominska plošča v spomin na boje XIV. divizije na Lindeku (Evidenčna številka Registra za nepremične kulturne dediščine: 4368293)
Slika 20: Spominska plošča na Lindeku
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Spominsko ploščo z znakom Tomšičeve brigade najdemo na razvalinah starega gradu, ki se nahaja na Grajskem hribu, le-ta pa severno od Frankolovega. Do razvalin se je možno povzpeti le peš, kar dokazuje, da se je divizija skušala dobro skriti pred sovražnikovim zasledovanjem. Ploščo je postavil odbor I. SNOUB Tone Tomšič, in sicer 23. maja 1953.294
Napis: 16. FEBRUARJA 1944 XIV. DIVIZIJA SE SRDITO BORI PROTI NEMŠKI PREMOČI ZA POLOŽAJ LINDEKA IN LINDEŠKEGA GRADU
293 V Registru nepremične kulturne dediščine najdemo samo grad Lindek, Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD= 4368&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 21. 5. 2016). 294 JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 477; VURCER 1991 (op. 251), str. 35.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 73 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Po hudih bojih okoli Lindeka je 16. februarja 1944 divizija prečkala Veliko Raven295 v Vojniku in se povzpela na območje Paškega Kozjaka. Na Paškem Kozjaku se nahajajo številni spomeniki in spominske plošče, ki stojijo na krajih, kjer so potekali najhujši boji, ali tam, kjer so padli in kjer so pokopani borci. 19. julija 1959 je ZB NOV Dobrna s spominskimi obeležji v Brdcah in Strmcu296 nad Dobrno označila domačije in kraje borb ter število padlih borcev XIV. divizije, ki so padli v bojih od 16. do 19. februarja 1944.297
295 V vasi najdemo spominski kamen in grobišče v spomin dveh padlih borcev XIV. divizije, ki sta padla na Veliki ravni po preboju divizije na Paški Kozjak, 16. februarja 1944 (VURCER 1991 (op. 251), str. 35). 296 V Strmcu je v skupni grobnici pokopanih 9 neznanih borcev XIV. divizije. Pomnik je postavila ZB NOV 1954 (VURCER 1991 (op. 251), str. 35). 297 VURCER 1991 (op. 251), str. 36.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 74 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
DOBRNA: Pomnik NOB (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: ni podatka)
Spomenik je posvečen 39 padlim borcem in žrtvam fašističnega nasilja KS Dobrna ter borbam XIV. divizije na Paškem Kozjaku. Spomenik je po lastni zamisli postavila ZB NOB Dobrna 6. julija 1956.298
Slika 21: Spomenik NOB v Dobrni
(foto:Tina Lovrec, 2016)
Sredi vasi se nahaja visok obelisk, kakršne najdemo raztresene po vsej Sloveniji. V sredinskem delu je nekoliko trebušasto razširjen, nato pa se proti vrhu zoži in
298 VURCER 1991 (op. 251), str. 38.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 75 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
ravno odrezano zaključuje. V najširšem delu se nahaja napis v zlati barvi, ki ga je možno prebrati le, če se spomeniku povsem približamo. Nad besedilo, ki med drugim omenja boje na bližnjem Paškem Kozjaku, je pritrjenih 8 geometrijskih likov. Iz rdeče zvezde na vrhu obeliska raste lipova vejica. Spomenik NOB Dobrna je odlično ohranjen in dostopen z vseh strani. Pred njim so v letošnjem letu postavili še obeležje v poklon osamosvojitve Slovenije.
Napis:
IZ KRAJEV TEH STE JUNAKI VSTALI, KER NISTE HOTELI V ROBSTVU ŽIVETI IN SVOJE ŽIVLJENJE STE V BORBI DALI, DA ZMAGA PRAVICE ZEMLJO OBSVETI.
IZ VAŠE KRVI JE ROŽA POGNALA, NAJLEPŠA, KI SE JI PRAVI SVOBODA, MED VAŠIMI BO GROBOVI SIJALA V BODOČNOST NAŠO OD RODA DO RODA.
PO HRIBIH TEH ŠTIRINAJSTA HODILA JE SLAVNO POT HEROJEV IN SMRTI, NA TEJ SE VRSTI OB GOMILI GOMILA JUNAKOV, KI PADLI SO NIKDAR SMRTI.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 76 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Slika 22: Detajl spomenika v Dobrni
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Brdce nad Dobrno − Grobišče borcev XIV. divizije (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: 7260299)
Ob cesti proti Brdcam je napisna tabla »GROB BORCEV XIV. DIVIZIJE«, ki nas napoti do grobišča 39 borcev XIV. divizije, padlih februarja 1944. V skupnem grobu partizanov v Strmcu nad Dobrno so pokopani predvsem ranjenci, ki so jih pustili pri bližnjih kmetih.
Na grobišču stoji granitni spomenik s posvetilom. Grobišče 39 borcev, padlih v bojih na Paškem Kozjaku je uredila ZB NOV Dobrna novembra 1948, pomnik s ploščo je bil postavljen leta 1952 ter prenovljen leta 1968.300
299 Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=7260&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 21. 5. 2016). 300 VURCER 1991 (op. 251), str. 38.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 77 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Slika 23: Tabla, ki nas usmeri h grobišču 39 borcev XIV. divizije
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Slika 24: Grobišče 39 borcev XIV. divizije
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 78 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Na osamljeni planoti stoji na dveh nizkih kamnitih podstavkih spomenik, ki označuje kraj pokopa številnih borcev XIV. divizije. Tukaj se nahajajo borci z območja Paškega Kozjaka. Celotno območje je 'ograjeno' z iglavci. Sredi prostora se nahaja spomenik, sestavljen iz dveh podobnih si kosov granita. Grobišče je vzdrževano in obiskano, kar dokazujejo številne sveče in cvetje.
Napis na zgornjem delu spomenika:
TU POČIVA 39 BORCEV XIV. DIVIZIJE NOV, KI SO PADLI V BORBI ZA SVOBODO SLOVENSKE- GA LJUDSTVA MESECA FEBRUARJA 1944
Napis na spodnjem delu spomenika:
NAM ŽARI SVOBODE DAN, VI STE SEBE DALI ZANJ!
Paški Kozjak − Zgodovinsko območje Paški Kozjak (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: 4249301)
Območje Paškega Kozjaka je prizorišče boja XIV. divizije, ki se je hotela v noči od 17. na 18. februar 1944 prebiti na Pohorje. Številna spominska obeležja v obliki preprostih plošč in kamnov najdemo raztresena po širšem območju pogorja.
301 Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4249&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 21. 5. 2016).
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 79 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Paški Kozjak − Grobnica borcev XIV. in XVII. divizije (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: 4177302)
Spomenik z urejenim grobiščem padlih partizanov XIV. in XVII. divizije stoji nad Ramšakovo domačijo na Paškem Kozjaku. Po navedkih Registra nepremične kulturne dediščine je bilo postavljeno konec petdesetih let prejšnjega stoletja, vendar zdajšnji izgled kaže na to, da je bilo grobišče do zdaj že prenovljeno.
Slika 25: Grobnica borcev XIV. in XVII. divizije
(foto: Andreja Šipek, 2011, http://www.kleindenkmaeler.at/detajl/grabmal_der_kaempfer_der_xiv._und_xvii._division (stanje na dan 27. 5. 2016))
Grobišče borcev s Paškega Kozjaka je eno lepše urejenih. Do njega se vzpnemo po strmem stopnišču, ob katerem se nahaja nasad cipres. Prostor, ki označuje mesto skupnega grobišča, je ograjen z nizko kamnito ograjo. Iz nje raste mogočen kamnit pravokotnik, ki služi kot nagrobnik.
302 Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD= 4177&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 27. 5. 2016). Hkrati bi na tem mestu želela poudariti, da so podatki o nahajališču grobišča zelo skopi, saj se pojavlja podatek le o tem, da stoji nad Ramšakovo domačijo, ki širši množici ni poznana. Grobišče sem našla ob pomoči domačinov s Paškega Kozjaka.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 80 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Napis na plošči:
TU JE POKOPANIH 13 BORCEV 14 DIVIZIJE IN 24 BORCEV 17 DIVIZIJE NOV JUGOSLAVIJE PRAVI SO PADLI V STRAŠNI ZIMI 1944 LETA DRUGI V MAJU 1945 LETA V ZADNJIH BORBAH ZA NAŠO SVOBODO SLAVA JUNAKOM KI SO POKAZALI KAKO SE JE TREBA BORITI ZA DOMOVINO
Na Basališče, najvišji vrh Paškega Kozjaka, se je 18. februarja 1944 prebila glavnina divizije s šestimi bataljoni (štirje bataljoni so se medtem uspešno prebili na Pohorje), z ranjenci in pratežem. Na čistini pod vrhom Basališča so kolono z ranjenci napadle nemške lovske zasede. Boji so trajali ves dan, v noči pa se je diviziji uspelo spustiti h kmetijam na južnem pobočju Paškega Kozjaka.
Če gremo z vrha Basališča proti Sv. Joštu, naletimo na pokopališče, kjer se desno od vhoda nahaja grob treh borcev XIV. divizije, padlih v bojih februarja 1944 na Kozjaku.
Sv. Jošt − Grob borcev XIV. divizije (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: ni podatka)
Ob cerkvi Sv. Jošta se nahaja manjše vaško pokopališče. Desno od vhoda je tik ob zidu nekoliko poševno prirezan nagrobnik, sredi katerega je napisni prostor, ki sporoča, da so tukaj pokopani borci XIV. divizije, ki so padli februarja 1944. Nad napis so umestili rdečo peterokrako zvezdo. Pred nagrobnikom je kamnita podlaga in marmorna površina za odlaganje sveč.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 81 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Napis: TUKAJ SO POKOPANI TRIJE BORCI XIV. UDR. DIV. PADLI V BOJIH FEBRUARJA 1944 NA KOZJAKU SLAVA JIM! ZB NOV DOBRNA
Slika 26: Nagrobnike na Sv. Joštu
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Visoko − Spomenik v spomin na preboj XIV. divizije (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: ni podatka)
Na planoti Visoko na Paškem Kozjaku, kjer je v noči od 18. na 19. februar 1944 divizija razbila okupatorjev obroč ter se prebila v dolino Pake, je spominsko obeležje, ki označuje tudi kraj, kjer sta padla dva borca.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 82 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Slika 27: Spominsko obeležje na Visokem
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Preprost arhitektonski spomenik je postavljen sredi ograjenega prostora, pogled nanj nekoliko zastira visoko in košato drevje. Tudi pomnik na Visokem je iz granita in s spominsko ploščo. Zraven ograde se nahaja še planinska štampiljka, tako da si pomnik vsako leto ogleda več pohodnikov. Tako ne preseneča, da je spominsko obeležje zelo lepo ohranjeno.
Napis na plošči:
TUKAJ JE V NOČI OD 18. NA 19. FEBRUARJA 1944 PREBILA XIV DIVIZIJA OKUPATORSKI OBROČ TER SE POMAKNILA ČEZ PAKO
NA TEM MESTU STA BILA 18. 2. 1944 PADLA 2 BORCA XIV DIVIZIJE
ZB NOV DOBRNA
Divizija se je nato s Paškega Kozjaka napotila proti zahodu, v pogorje med dolino Pake, Velunje in Mislinje.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 83 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
MISLINJA:
Spodnji Dolič − Spomenik preboja XIV. divizije (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: 8071303)
Divizija je na svojem pohodu 16. 2. 1944 prispela na Paški Kozjak in tu padla v nemški obroč. Še zmeraj se je skušala prebiti na Pohorje. V noči na 18. 2. 1944 se je preboj v srednjem Doliču posrečil štirim bataljonom. Zaradi sovražnikovega pritiska ni bilo mogoče prenesti ranjencev čez cesto, zato se je glavnina divizije z vsemi ranjenci umaknila nazaj proti Paškemu Kozjaku in Basališču. Spomenik stoji na kraju preboja. Odkrit je bil 1. maja 1955.304 Glede na urejenost okolice in dostopa do pomnika predvidevam, da je bil pred kratkim obnovljen.
Slika 28: Spomenik preboja XIV. divizija v Spodnjem Doliču
(foto: Tina Lovrec, 2016)
303 Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=8071&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 27. 5. 2016). 304 V Registru nepremične kulturne dediščine najdemo napačen podatek o postavitvi obeležja. Slednji navaja letnico 1968, čeprav je na samem spominskem kamnu jasno napisana letnica 1955.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 84 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Spominski kamen s posvetilnim napisom je posvečen partizanskemu preboju pri Srednjem Doliču. Spomenik stoji ob cesti med Srednjim in Spodnjim Doličem. Do njega se povzpnemo po ozkem stopnišču, obdanem s cipresami. Nad napisom se nahaja prepoznavna rdeča peterokraka zvezda. Obeležje z okolico je zelo lepo urejeno, za kar skrbi ZB Mislinje.
Slika 29: Detajl obeležja v Spodnjem Doliču
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Napis:
TUKAJ SO SE PREBILI DNE 18.2.1944 S PAŠKEGA KOZJAKA NA POHORJE ŠTIRJE BATALJONI SLAVNE XIV. DIVIZIJE
Obč.O.Z.B.Mislinje
1.5.1955
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 85 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Završe − Grobnica padlih borcev (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: 4187305)
Spomenik petim padlim partizanom 1. pohorskega bataljona, 23 borcem XIV. divizije in padlim partizanom domačinom stoji na severovzhodnem delu pokopališča, pri cerkvi sv. Vida v Završah. Načrt je naredil arhitekt Branko Kocmut (1921–2006), odkrit pa je bil leta 1957.306
Slika 30: Grobnica padlih borcev v Završah
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Nagrobni spomenik je svoje mesto našel med kamnito ograjo, ob robu pokopališča v Završah. Na levi strani je velik simbol Triglava. Gre za perforacijo v obliki triglave gore.307 Skozi odprtino vidimo pokrajino, kjer se je pripetil
305 Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4187&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 27. 5. 2016). 306 JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 305. 307 Kocmut je odprtino vsebinsko smiselno vključil tudi na obelisk v Mostju (1958). Marjeta CIGLENEČKI, Motiv obeliska v opusu Branka Kocmuta, Umetnostna kronika, 37, 2012, str. 17– 24.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 86 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
dogodek. Desni del spomenika vsebuje napis z imeni padlih borcev. Pred njim se nahaja velik prazen plato in koriti, ki se z okoljem ne zlijeta najbolje.
Napis:
PETIM PARTIZANOM I. POHORSKEGA BATALJONA, PADLIM 17. 1. 1943 LETA 23 BORCEM XIV DIVIZIJE NOV, PADLIM OD 1944–1945 LETA IN PADLIM PARTIZANIM DOMAČINOM:
LEPENER ALEKS 26. VI. 1944 TAMŠE FRANC 15. VIII. 1944 KOTNIK LUDVIK 6. XII. 1944 ŠVAB LEOPOLD 17. X. 1944 KOLETNIK ŠTEFAN 28. III. 1945 SLAVA NJIHOVEMU SPOMINU!
Med 19. in 20. 2. 1944 so borci XIV. divizije prebili nemško obkolitev in se spustili v dolino Pake, prekoračili železniško progo in odšli proti Graški gori.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 87 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
VELENJE: Graška gora − Območje bojev NOB (Evidenčna številka Registra za nepremične kulturne dediščine: 6015308) Graška gora je bila med najpomembnejšimi območji na Štajerskem, kjer so se med NOB zadrževale in bojevale partizanske enote. Na hribovitem območju z redkimi domačijami so se med NOB, zlasti po prihodu XIV. divizije na Štajersko, zadrževale in bojevale partizanske enote.
Graška gora − Spomenik NOB pod Hribarskim vrhom (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: 991309)
O pomenu širšega okoliša Graške gore kot zbirnem centru I. štajerskega bataljona, središču šaleško-mislinjskega okrožja ter prizorišču bojev Štirinajste in enot IV. operativne cone priča tonaliten spomenik z vklesanim besedilom.310
Granitni blok z vklesanim rdečim napisom spominja na boje med leti 1941 in 1945 na območju Graške gore, sosednje Grmade, Razborja in Uršlje gore. Stoji ob cesti Plešivec–Šmiklavž. Odkrili so ga 4. 7. 1961.311
308 Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=6015&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 27. 5. 2016). 309 Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=991&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 27. 5. 2016). 310 GRUBELNIK 1984 (op. 39), str. 46. 311 JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 599.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 88 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Napis: V TEŽKI PREIZKUŠNJI SLOVENKEGA LJUDSTVA V SOCIALISTIČNI REVOLUCIJI JUGOSLAVIJE 1941 – 1945 JE BILA GRAŠKA GORA S SOSEDNO GRMADO RAZBORJEM IN URŠLJO GORO ZBIRNO PODROČJE ŠTAJERSKEGA BATALJONA SREDIŠČE ŠALEŠKO-MISLINJSKEGA OKROŽJA KPS GORA JURIŠEV ZMAGOVITE XIV. UDARNE DIVIZIJE GORA ENOT IV. OPERATIVNE CONE, KI JE VAROVALA SVOJ NAROD NACISTIČNIH GROZODEJSTEV, GLEDALA TRPLJENJE DOMAČINOV IN TISOČE JUNAŠTEV, A TUDI SMRT NAD 320 SINOV, KI SO TOD SKRVAVELI ZA GESLO SMRT FAŠIMZU – SVOBODO NARODU
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 89 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Graška gora − Spominski park pod Metulovim vrhom (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: 4407312)
Ranjencev ni bilo mogoče pustiti v oskrbi pri domačinih, saj je nad njimi okupator izvajal nasilje. Preostalo jim ni nič drugega kot to, da so ranjence nosili s seboj – nosili so jih skozi snežne meteže, v juriših in v bojnih prebojih. Tako je bilo tudi na Graški gori 21. februarja 1944. V spomin na te boje je ob 35. letnici pohoda Občinski odbor ZZB NOV Velenje na Graški gori uredil spominski park.313 V spominski brunarici so razstavljene fotografije in trofejno orožje, na magnetofonskih zapisih pa lahko obiskovalci poslušajo pripovedi udeležencev boja. Na odprti jasi na vrhu planote stoji bronasti spomenik Nošenje ranjencev Antuna Augustinčića (1900–1979), ki so ga odkrili 3. julija 1979.
Slika 31: Pogled izpred spominske brunarice na Graški gori
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Augustinčić se je rodil leta 1900 v Klanjcu in je od leta 1918 študiral kiparstvo na Visoki šoli za umetnost in obrt v Zagrebu.314 Znanje je pridobival tudi pri priznanem kiparju Ivanu Meštroviću (1883–1962). Po diplomi leta 1924 je kot štipendist francoske vlade odšel v Pariz in nadaljeval študij na École des Arts
312 Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4407&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 27. 5. 2016). 313 GROZNIK 1979 (op. 130), str. 6. 314 Milena KOREN BOŽIČEK (ur.), Javni spomeniki v Velenju, Velenje 2008, str. 42.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 90 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
décoratifs in na Académie des Beaux-Arts.315 Tam se je navdušil nad kiparstvom Augusta Rodina (1840–1917). Pariz je zaznamoval razvoj mladega kiparja. Pariško obdobje je ustvarilo pogoje za vsa njegova kasnejša dela kot tudi spremenilo dojemanje skulpture.316 V tridesetih letih, po vrnitvi v Zagreb, je začel intenzivno ustvarjati javne spomenike, sodeloval in zmagoval je na številnih javnih natečajih ter si tako pridobil ugled vodilnega kiparja v državi. Bil je v NOB in je avtor številnih javnih spomenikov, posvečenih NOB. Njegova monumentalna plastično oblikovana dela so realistična, značilna pa je rodinovsko obravnavana površina, na kateri odčitavamo postopke dela. Graška figuralna plastika v nadnaravni velikosti je zelo podobna njegovemu kipu Nošenje ranjenika iz Zagreba (1953).
Slika 32: Anton Augustinčić, Nošenje ranjencev, 1979, bron
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Augustinčićeva bronasta skupina treh moških zelo dobro opisuje dogajanje na Graški gori. Gre za realističen prikaz nošenja ranjenca. Partizana, razpoznavna po
315 KOREN BOŽIČEK 2008 (op. 315), str. 42. 316 Ive ŠIMAT – BANOV, Antun Augustinčić, Hrvatski biografski leksikon, 1983, dostopno na: http://hbl.lzmk.hr/clanak.aspx?id=911, (stanje na dan: 8. 8. 2016).
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 91 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
značilnih pokrivalih, na rokah držita onemoglega tovariša. Izčrpanost je vidna v drži nog, ki brez težnosti visijo navzdol, glavo pa je naslonil na soborca. Njegov izraz je zelo izpoveden – kipar je z modeliranjem upodobil trpljenje in bolečino, kar dodatno vzbudi sočutje pri gledalcu. Pogleda drugih dveh partizanov sta nepremično usmerjena naprej, na pot, po kateri stopata in nosita težko breme. Da govorimo o realističnem prikazu nošenja ranjenca, izpričujejo drobni detajli, kot na primer gubice na čelu in upadla lica desnega tovariša, poza nog levega partizana in celotno modeliranje plastike. Kipar je na površini kipa pustil odtise orodja, s čimer je dosegel prepričljivejšo izraznost. Hrapava površina se pojavi tudi na kamnitem belem kvadru, ki služi kot podstavek.
Slika 33: Nošenje ranjencev – pogled od zadaj
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 92 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Če si ogledamo kip s strani ali od zadaj, nam v oči najprej pade gmota materiala, iz katerega rastejo vse tri figure. Noge so še nekako ujete v bloku, a imajo dovolj jasno obliko, da jih brez težav razločimo. Element, ki z zadnje strani vzbudi največ pozornosti, je nedvomno vihrajoča draperija. Augustinčić jo je oblikoval zelo precizno, tako da imamo v resnici občutek, kot da gledamo kos blaga, ki plapola v vetru.
Kip lahko primerjamo s kipom Nošenje ranjenika (1953), ki stoji pred Veterinarsko fakulteto v Zagrebu. Bronasta figuralna skupina, manj monumentalna od graške, stoji na treh različno velikih podstavkih. Kipa sta si podobna v drži vseh treh moških figur, načinu obdelave brona in obraznih potez. Ranjenca prenašata tovariša na svojih rokah, njegove noge prosto padajo navzdol, glavo s trpečim izrazom pa je nagnil vstran. Največja razlika med zagrebško in graško plastiko je pri draperiji. Na Graški gori že od daleč zagledamo vihrajočo draperijo, ki deluje živo in mehko, medtem ko je na zagrebškem primeru oblačilo oblikovano trše, ni mehkih linij, pa tudi občutek plapolanja v vetru ni tako pristen kot pri graški plastiki.
Augustinčić velja za najpomembnejšega predstavnika t. i. psihološkega portreta v hrvaškem kiparstvu 20. stoletja.317 Zgodnja dela so v znamenju akademizma, ki ga je presegel med študijem v Parizu. V tridesetih letih 20. stoletja se je začel posvečati javnemu kiparstvu. V okviru javnega kiparstva je ustvaril številna kakovostna dela v najrazličnejših mestih po svetu. Slovel je kot izvrsten kipar konjeniških spomenikov. V petdesetih letih in vse do svoje smrti leta 1979 je ustvarjal v svojem zagrebškem ateljeju. Zagrebško in graškogorsko figuralno plastiko lahko uvrstimo v povojno obdobje ustvarjanja javnih kipov oziroma figuralnih skupin. S svojim trdnim in neposrednim občutkom za materijo kamna in brona se je izkazal kot zanesljiv oblikovalec z močno razvitim smislom za razmerja in harmonijo anatomske zgradbe človeškega in živalskega telesa.318
317 Ante GAVRANOVIĆ, Augustinčić, Zagreb 1976, str. 5. 318 Avguštin LAH, Josip Broz, Enciklopedija Jugoslavije, 1, Zagreb 1983, str. 339.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 93 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Paka pri Velenju − Spominsko znamenje preboju XIV. divizije (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: 4408319)
Kamnit blok z napisom spominja na preboj XIV. divizije s Paškega Kozjaka proti Graški gori od 19. na 20. februar 1944. Zasnova je delo Dušana Samca (1925– 2010), ureditev pa je iz leta 1958.320 Granitno znamenje stoji ob glavni cesti v Paki.
Slika 34: Spomenik preboja XIV. divizije v Paki
(foto: Tina Lovrec, 2016)
319 Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4408&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 27. 5. 2016). Register nepremične kulturne dediščine sicer navaja, da pomnik stoji ob regionalni cesti med Pako in Velenjem, vendar bi ga bilo obiskovalcem lažje poiskati, če bi upoštevali dejstvo, da stoji pred stanovanjskim objektom ob cesti in je viden le, če se vozimo iz smeri Velenja proti Paki. 320 JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 604.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 94 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Obeležje bolje vidimo, če se napotimo iz Velenja proti Paki. Kot številni pomniki, posvečeni XIV. diviziji, tudi ta v Paki ne izstopa po likovni dovršenosti, vendar ohranja spomin na pomemben zgodovinski dogodek iz leta 1944.
Napis:
TU SE JE 19. FEBRUARJA 1944 NA SVOJEM POHODU PREBILA IZ PAŠKEGA KOZJAKA NA GRAŠKO GORO XIV. UDARNA DIVIZIJA NOV
Podkraj pri Velenju − Grob Karla Destovnika - Kajuha (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: 4402321)
Na pokopališču v Podkraju pri Velenju je grob narodnega heroja in pesnika Karla Destovnika Kajuha. Kip je leta 1972 izdelal kipar Marjan Keršič–Belač (1920– 2003).322
321 Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4402&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 27. 5. 2016). 322 Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4402&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 27. 5. 2016).
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 95 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Slika 35: Grob Karla Destovnika - Kajuha
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Na visokem marmornatem podstavku je realistično oblikovan portret pesnika Kajuha, vidnejšega člana kulturniške skupine XIV. divizije. Izstopajo globoke oči s poudarjenimi obrvmi. Kipar se je potrudil pri modeliranju ušes in pričeske, nakazal pa je tudi pesnikove brke.
Kajuhov verz iz pesmi Materi padlega partizana je vklesan na sprednji strani podstavka:
…LEPO JE ŽIVETI TODA ZA KAR SEM UMRL, BI HOTEL ŠE ENKRAT UMRETI!
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 96 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Keršič - Belač323 je nekoliko spregledan kipar, čigar opus lahko označimo za obsežen, saj večinoma sestoji iz portretov, poprsij, male plastike najrazličnejših dimenzij in spomeniških upodobitev. Svoje znanje je uril pri mojstru Borisu Kalinu (1905–1975) in na Akademiji za likovno umetnost, kjer je tudi uspešno diplomiral. Njegov umetniški credo je človeška figura oziroma lepota človeškega telesa nasploh. Največ zanimanja je kazal za upodabljanje žensk in otrok. Nikoli ni bil za modernistični način upodabljanja, temveč je ustvarjal v realizmu. Tako ne preseneča, da so njegovi portreti zelo realistični in prepoznavni, kar velja tudi za Kajuhov portret.
Podkraj pri Velenju − Grobnica borcev XIV. divizije (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: 4403324)
Skupinska grobnica 143 borcev XIV. divizije in drugih partizanskih enot je mlajše izvedbe. Na grobnici stoji kamnit blok z napisom SLAVA PADLIM BORCEM NOV.
323 Podatke o Marjanu Keršiču-Belaču sem črpala s spletne strani http://4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje-kulturno-umetniski-program/9143653 (stanje na dan 9. 8. 2016), na kateri se nahaja dokumentarni film, v katerem umetnik sam govori o svojem delu. 324 Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4403&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 27. 5. 2016).
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 97 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Slika 36: Grobnica borcev XIV. divizije in drugih enot
(foto: Tina Lovrec, 2016)
V grobnici so pokopani borci, ekshumirani iz Šoštanja. Spomenik je delo ing. Andreja Šmida, hortikulturno pa je grobnico uredil ing. Venčeslav Tajnik.325 Do grobnice vodijo široke stopnice. Površina spomenika je groba, le zgornji, ob straneh zaobljen del je gladko brušen. Prostor pred spomenikom je namenjen odlaganju cvetja in sveč.
Iz okraja Graške gore se je glavnina XIV. divizije razdelila v dve koloni, ki naj bi se prebili v smeri proti Zavodnju in Šentvidu ter naprej proti Belim Vodam. Sovražnik je obema kolonama onemogočil preboj, zato so krenili proti Razborju. Okoli kote 826 ali Ravnjakovega vrha so se 21. februarja razvneli srditi boji. Z nočjo so se Nemci umaknili, divizija pa se je vrnila v Plešivec in po kratkem počitku odšla naprej proti Ravnam. Po preboju v Ravnah je divizija krenila proti Šentvidu. Njene enote so tisto noč počivale na raznih domačijah. Pri Žlebniku je poleg štabne patrulje počivala tudi kulturniška skupina.
Na širšem območju Belih Vod so se 24. februarja 1944 zbrali bataljoni brigad. Tu je njeno poveljstvo sklenilo, da se bo glavnina razdelila na tri skupine, ki naj bi se vsaka po svoje prebile proti Savi, iščoč štab 4. operativne cone. Za predhodnico
325 http://www.velenje.si/za-obiskovalce/naravna-in-kulturna-dediscina/spomeniki-skulpture (stanje na dan 16. 7. 2016). Podrobnejših podatkov o ing. Šmidu in Kosu nisem uspela pridobiti.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 98 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
glavnini sta na pot odšla 1. in 4. bataljon Šercerjeve brigade. Na poti ju je pričakala sovražnikova zaseda in ju pognala v zaledenele strmine pod Komen.
ŠOŠTANJ: Zavodnje − Grobišče borcev XIV. divizije (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: 4375326)
Na pokopališču v Zavodnju je grobišče s spomenikom, posvečenim 26 znanim in neznanim borcem XIV. divizije. Urejen je bil 4. 7. 1962.327
Arhitektonski spomenik v obliki Triglava je na koncu pokopališča skrit med rastlinjem. Razpoznaven je po rdeči zvezdi.
Napis:
26 ZNANIM IN NEZNANIM BORCEM XIV UDARNE DIVIZIJE PADLIM V LETIH 1941 – 1945 SLAVA JIM!
BELAL FRANC MLAKAR N. DEJAK KAREL MINKA IZ BIH IVO – ITALIJAN PENŠEK PAVEL KOS JOŽEF SEDAR JOŽEF MARTIN – KOMANDANT ŠPEH ERANC MARTINEK VINKO TANJŠEK BLAŽ MERHAR STANKO URAN JOŽEF
ZB ZAVODNJE
326 Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4375&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 27. 5. 2016). 327 JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 606.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 99 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Napis je v spodnjem delu popolnoma zabrisan, tako da je nemogoče razbrati zadnjo vrstico.
Slika 37: Grobišče borcev XIV. divizije v Zavodnju
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 100 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Osreške peči − Spomenik borcem XIV. divizije v Osreških pečeh (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: 4398328)
Spomenik je posvečen preboju XIV. udarne divizije in padlim borcem v Osreških pečeh v Ravnah pri Šoštanju. Na mestu današnjega je stal že spomenik iz petdesetih let prejšnjega stoletja. Zdajšnji spomenik je bil odkrit julija 1986. Relief je izdelal Stojan Batič (1925–2015).329
Slika 38: Spomenik borcev XIV. divizije v Osreških pečeh
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Spomeniški kompleks sestavljata dve betonski, poševno rezani steni. Zadnja je nekoliko višja, označena z rdečo zvezdo in reliefno ploščo. Relief je značilen za avtorjev v kubizem usmerjen slog in predstavlja eno kakovostnejših Batičevih del. Na reliefu sta v bojni pripravljenosti upodobljena partizana s puškama. Njuna izraza sta zelo izpovedna, medtem ko je umetnik nekoliko manj pozornosti namenil oblikovanju oblačila. Manjša pregrada je obogatena z napisom:
328 Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4398&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 3. 7. 2016). 329 Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4398&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 3. 7. 2016).
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 101 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
22. FEBRUARJA 1944 SO BORCI 14 UDARNE DIVIZIJE NA TEM MESTU SRDITO JURIŠALI IN SE Z VELIKIMI ŽRTVAMI PREBILI IZ SOVRAŽNIKOVEGA OBROČA. SLAVA PADLIM JUNAKOM JULIJA 1986
Slika 39: Detajl spomenika v Osreških pečeh – relief
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 102 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Slika 40: Detajl spomenika v Osreških pečeh – napis
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Batič se je izobraževal na takratni Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani, kjer sta nanj vplivala Boris Kalin in Frančišek Smerdu (1908–1964).330 Izpopolnjeval se je v Parizu pri kiparju Ossipu Zadkinu (1890–1967), kjer ga je najverjetneje pritegnila geometrična ureditev figur. Predvsem po vrnitvi iz Pariza je v novonastalih kipih viden študij »zadkinovskih« deformiranih, oglato obrezanih oblin.331
Njegovo kiparstvo odlikujejo stilizirane figure ter reliefna obdelava površin, znan pa je predvsem po javnih plastikah. Pri Batiču je jasno izražena razpetost med
330 Simona JAVORNIK, Batičeva ustvarjalnost, v: Stojan Batič in njegova dela na Koroškem. Ob razstavi Evropske legende, Ravne na Koroškem 2000, [razst. kat.], str. 14. 331 JAVORNIK 2000 (op. 330), str. 16.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 103 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
malo-intimno in monumentalno spomeniško plastiko.332 Smemo ga označiti za enega vodilnih ustvarjalcev v spomeniški plastiki slovenskega prostora.333 Spomeniško izraznost je umetnik dosegel z razgibanostjo figure v prostoru. Batič velja za izrazitega figuralika, zato ne preseneča, da je na reliefu v Osreških pečeh poleg stilizacije poudarjena še izraznost in postavitev figur v prostor, s katero se je ukvarjal vse od vrnitve iz Pariza v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Relief je nastal v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je sicer ustvarjal cikel Tragos, vendar je na njem izražen kiparjev prepoznaven slog. Na žalost pa prostorsko sploščen, s kubističnimi elementi poudarjen relief, zaradi težkih betonskih blokov ne pride dovolj do izraza. Gre namreč za odlično delo, ki ne bi smelo biti zapostavljeno.
332 JAVORNIK 2000 (op. 330), str. 14. 333 JAVORNIK 2000 (op. 330), str. 14.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 104 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Ravne pri Šoštanju − Grob borcev XIV. divizije (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: 4399334)
Grob zaznamuje mesto, kjer so 22. februarja 1944 padli trije borci XIV. divizije. Spominsko obeležje najdemo na Pristavi v Ravnah pri Šoštanju.
Slika 41: Grob borcev XIV. divizije v Ravnah pri Šoštanju
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Nekoliko zapuščen arhitektonski spomenik stoji ob visokem drevesu, čigar krošnja nanj meče senco. Bršljan, ki ga prerašča, zastira pogled na napisno ploščo. Vrh spominskega obeležja se zaključuje s simbolom Triglava, ki pa ni preveč posrečeno izveden. Na srednjem vrhu je rdeča peterokraka zvezda. Prostor okoli
334 Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4399&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 3. 7. 2016).
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 105 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
obeležja so zavarovali z ograjo, pred spominskim kamnom je ploščad, namenjena odlaganju cvetja in sveč. Posebej izstopa močna črna obroba okrog posameznih klesancev.
Napis se glasi:
NA TEM MESTU SO PADLI DNE 22.2. 1944 L. TRIJE NEPOZNANI BORCI SLAVNE XIV. DIVIZIJE. DALI SO SVOJA MLADA ŽIVLJENJA ZA BOLJŠO IN SREČNEJŠO BODOČNOST NAŠIH NARODOV! SLAVA NJIM!
V Ravnah pri Šoštanju ob poti Šoštanj–Forhteneg najdemo še en spomenik, posvečen neznanemu padlemu borcu XIV. udarne divizije.335 Ob cesti Šoštanj– Ravne se nahaja tudi spomenik, ki je posvečen devetinštiridesetim Ravenčanom, ki so padli v osvobodilnem boju in enaindvajsetim borcem XIV. divizije, ki so padli na območju Raven.336
Ob prihodu XIV. divizije so na tem območju potekali težki boji. Predhodnica divizije je 22. februarja presenetila in pregnala nemški oddelek v zaselku Pristava v Ravnah, a nemških zapor v Ravnah niso mogli prebiti. V Ravnah so imeli Nemci tako zadnjo priložnost, da bi dosegli odločilno zmago nad glavnino XIV. divizije. Bližal se je konec nemške ofenzive.
Nekateri deli divizije, ki so bili razbiti, so se umaknili nazaj na Mozirske planine, deloma pa proti Koroški. 25. februarja 1944 zvečer je sovražnik zaključil
335 ŽEVART in GLASER 1986 (op. 148), str. 23. 336 ŽEVART in GLASER 1986 (op. 148), str. 46.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 106 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
ofenzivo, saj je presodil, da je divizija v celoti uničena. V Mozirju se zaključuje planinska pot XIV. divizije.
MOZIRJE:
Ljubija − Grobišče borcev NOB na Gneču (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: 4558337)
V zaselku Gneč najdemo grobišče s spominsko ploščo, in sicer na kraju, kjer je decembra 1944 padlo več borcev XIV. divizije. Grobišče so uredili 22. 7. 1953.338
Napis:
NA TEM MESTU POČIVAJO BORCI-MLADINCI KATERI SO DAROVALI SVOJA ŽIVLJENJA BRANEČ OSVOBOJENO OZEMLJE ZGORNJE SAVINJSKE DOLINE V DECEMBRU 1944 SLAVA NJIHOVEMU SPOMINU!
337 Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4558&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 3. 7. 2016). 338 JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 541. Medtem ko v Bert SAVODNIK (ur.), Samo en cvet (Karel Destovnik–Kajuh). Mozirje in Rečica ob Savinji v obdobju NOB, Mozirje 2005, navaja, da je bilo grobišče urejeno 22. julija 1955.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 107 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
V okolici se nahaja še nekaj spominskih kamnov, ki zaznamujejo grob borcev XIV. divizije. Takšni pomniki so v Radegundi ob cesti Mozirje – Trnavče.339 V Podveži pri Lučah ob gozdni cesti Luče–Podvolovjek, kjer je padlo 15 borcev divizije, se nahaja grobišče s spominsko ploščo, urejeno 30. 8. 1955.340 Podobno grobišče najdemo še v Rečici ob Savinji, in sicer na poti iz Rečice proti Mozirski koči.
3.3 Drugi spomeniki XIV. divizije drugod po Sloveniji
Predstavljeni bodo še spomeniki in obeležja, ki se ne nahajajo v krajih, mimo katerih se je gibala divizija na svojem pohodu februarja 1944, a vendar ohranjajo spomin na divizijo in njene borce v celotni zgodovini divizije. V tem poglavju sem izpostavila celjski spomenik Vojna in mir.
IG: Gornji Ig − Grobišče padlih borcev XIV. in XVIII. divizije (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: 5723341)
Razlog za omembo iškega spominskega obeležja je delovanje XIV. divizije na notranjskem področju pred prihodom na Dolenjsko leta 1943. V tem letu so borci divizije izvedli več uspešnih napadov na sovražnikove prometne povezave in postojanke.
Grobnica se nahaja pred vasjo ob cesti iz Iške vasi na Rakitno. Grobišče je bilo urejeno leta 1958 po načrtih Janje Lap (1929–2004).342
339 JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 542. 340 JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 542. 341 Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=5723&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 3. 7. 2016). 342 Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=5723&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 3. 7. 2016).
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 108 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Slika 42: Grobišče padlih borcev XIV. in XVIII. divizije
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Sredi ograjenega prostora stojita visoka kamnita stebra s posvetilom, med njima pa nagrobnik v obliki ležečega kvadra. V grobnico so v letih med 1956 in 1957 pokopali posmrtne ostanke okrog 130 borcev, ki so padli v času NOB na področju zgornjega Iga, Škrilja, Zapotoka in v gozdovih Krima in Mokrca.343
Napis na enem izmed stebrov:
VAM PLAMEN TA OGENJ BO OSTAL NAŠ KAŽIPOT IN BO SIJAL ZA VSAK BODOČI ROD
343 GESTRIN 1961 (op. 214), str. 105.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 109 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
VSE KAR PO NAŠI ZEMLJI ZDAJ VESELO ZA SREČO IN PROSTOST LJUDI GORI SE JE OB OGNJU VAŠIH SRC RAZVNELO KI ŠE IZ GROBA DNA
TU JE POKOPANIH 130 NEZNANIH BORCEV XIV IN XVIII UDARNE DIVIZIJE NOV SLOVENIJE PADLI SO V LETIH 1943 DO 1945 SLAVA JUNAKOM KI SO DALI ŽIVLJENJE ZA NAŠO SVOBODO
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 110 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
KOČEVJE:
Spomenik narodnemu heroju in komandantu XIV. divizije Mirku Bračiču (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: 24227344)
Po zmagah v Grahovem in Velikih Laščah je divizija leta 1943 napadla Kočevje. V napadu je padel komandant Mirko Bračič (1915–1943). Njegov spomenik najdemo na Trgu zbora odposlancev. Postavljen je na tlakovani površini. Na krakastem podstavku stoji na okrogli plošči valjasta kamnita vaza z napisom. Zasnova spomenika je delo arhitekta Petra Trpina (1922) iz leta 1949.345
Slika 43: Spomenik komandantu XIV. divizije Mirku Bračiču
(foto: Tina Lovrec, 2016)
344 Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=24227&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 3. 7. 2016). 345 Stane BERNIK, Kočevje. Urbanistično-arhitekturni oris. Topografsko gradivo, Ljubljana 1969, str. 40; Blaž RESMAN in Helena SERAŽIN, Upravna enota Kočevje: občine Kočevje, Kostel in Osilnica, Ljubljana 2010; str. 142.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 111 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Napis :
TU JE 10 DECEMBRA 1943 JURIŠAL NA ČELU SVOJIH BORCEV IN DAL ŽIVLJENJE ZA NAŠO SVOBODO MIRKO BRAČIČ KOMANDANT XIV DIVIZIJE
CELJE: Spomenik Vojna in mir in grobnica narodnih herojev (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: 4268346)
Spomenik je postavila ZB NOV Celje in ga odkrila 30. aprila 1958.347 Grobnica, ki jo je zasnoval Emil Novinšek (1904–1991), je bila urejena skupaj s spomenikom Vojna in mir. Stoji sredi Gledališkega trga v Celju. V grobnici narodnih herojev so pokopani trije narodni heroji: Dušan Kraigher - Jug, član PK KPS za Štajersko, Ivan Kovačič - Efenka, nekdanji komandant XIV. divizije in generalmajor Franc Rojšek - Jaka, nekdanji komandant 18. divizije ter Vera Šlander - Lojzka, sekretarka PK SKOJ za Štajersko, in Mica Šlander - Marinko, članica CK KPS.348 V okviru magistrskega dela je spomenik pomemben zaradi komandanta XIV. divizije Kovačiča - Efenke, še bolj pa zaradi detajla, ki prikazuje pohod XIV. divizije in nošenje ranjenca.
Spomenik Vojna in mir, delo akademskega kiparja Jakoba Savinška349 (1922– 1961), je v osnovi mogočen kamnit blok. Z arhitektom Emilom Navinškom
346 Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4268 &submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 3. 7. 2016). 347 VURCER 1991 (op. 251), str. 5. 348 JAKOPIČ 1978 (op. 74 ), str. 475. 349 Jakob Savinšek je bil vodilna osebnost med predstavniki po vojni šolane generacije kiparjev. Leta 1942, leto dni po maturi na Celjski gimnaziji, je bil interniran v Gonars. Sprva je želel
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 112 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
(1904–1991), v sodelovanju z arhitektom Danilom Fürstom (1912–2005) in arhitektom Miroslavom Kosem350, se je odločil za orjaški pravokotni blok, ki naj bi bil prvotno zgrajen iz kvadrov oplotniškega temnosivega granita, kasneje pa se je moral zaradi tehničnih težav sprijazniti z betonskim blokom, pokritim z granitno polirano oblogo.351
študirati medicino, a se je odločil za študij kiparstva na novoustanovljeni ALU v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1949 in nato v letu 1950 obiskoval kiparsko specialko pri prof. B. Kalinu (BERNIK 1979 (op. 217), str. 166). V času študija je Savinškov tematski repertoar obsegal portretno, malo, reliefno in spomeniško plastiko. (Sonja KLEMENC, Jakob Savinšek, kipar, v: Jakob Savinšek 1922–1961, Ljubljana 1994, [razst. kat.], str. 15). Svoje znanje je izpopolnjeval na potovanjih po Avstriji, Švici, Italiji, Franciji in Angliji. Spekter njegovega zanimanja je bil širok, saj se je umetniško udejstvoval kot kipar, risar, ilustrator, akvarelist in scenograf. Ustvarjal je v mavcu, glini, kamnu, marmorju, bronu, lesu, železu, posluževal pa se je tudi raznih kombinacij materialov. Njegova dela kažejo zglede, ki so bili značilni za celotno tedanje slovensko kiparstvo; poleg ekspresionizma in secesije ga je navduševala umetnost Augusta Rodina (KLEMENC 1994 (op. 349), str. 15). Kiparska dela izpričujejo nenehno iskanje lastnega likovnega izraza. Za svoje delo je prejel študentsko Prešernovo nagrado na ALU v Ljubljani in Trdinovo nagrado za leto 1957 v Novem mestu (BERNIK 1979 (op. 217), str. 166). Utiral je pot novemu pojmovanju kiparstva v Sloveniji in z deli različnih stilnih smeri uveljavil svoje umetniško hotenje (ČOPIČ 2000 (op. 218), str. 184). 350 Podrobnejših podatkov o arhitektu Kosu nisem uspela pridobiti. 351 Stane MIKUŽ, Spomenik narodnoosvobodilne borbe, Celje 1959, str. 10.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 113 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Slika 44: Jakob Savinšek, Vojna in mir, odkrit 1958, bron
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Spomenik je viden in dostopen z vseh strani. Na njem so pripete bronaste figure, ki nam pripovedujejo o vojni in njenih grozotah, pa o miru, ki je prestane napore in žrtve osmislil. Kipar je na spomeniku, za katerega je porabil tri leta, poskusil na dveh straneh visokega pravokotnega nosilca strniti miselno bogato pripovedno snov o preteklem boju in bodoči obnovi.352 V Vojni so ponazorjeni najpomembnejši dogodki iz narodnoosvobodilnega boja na celjskem območju, v kompoziciji Mir pa prispodoba mladosti, radosti in delovnega elana po vojni.
Vojna je uprizorjena med dvema polnoplastičnima figurama. Figuri urejata kompozicijsko zamisel leve strani spomenika. Spodaj stoji kip Tončke Čečeve (1896–1943), nekdanje partijske delavke, kot znak upora, zgoraj pa se nahaja
352 ČOPIČ 1979 (op. 221), str. 64.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 114 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Zmaga v podobi klasičnega ženskega akta.353 Z desne strani proti levi je v koraku upodobljena množica ljudi. Vidimo tudi podobo heroja Alfonza Šarha (1893– 1943) ter nad njim obešence s Frankolovega.354 Levo od prizora sedi zamišljen in žalujoč ženski lik. Naslednji kompozicijski element upodablja pohod XIV. divizije na Štajersko, ki se je simbolično izoblikoval v prenos ranjenca.355 Sledi prizor žene, ki se sklanja nad mrtvim moškim, ob njej stoji mlad fant, ki ji k prsim nosi ranjeno ptico. Zadnja kompozicija predstavlja spopad med partizani in Nemci, ki hkrati simbolizira borbo med dobrim in zlim. V ozadju vidimo rezgetajočega konja.
Mir, ki ga prav tako sestavljajo tri reliefna središča in dvoje polnoplastičnih figur, je kipar upodobil na drugi strani bloka. Desno spodaj se nahaja moški akt, ki prestavlja Mladost, na levi strani pa leži žena z otrokom, ki predstavlja rodovitnost. Na kompoziciji najdemo še sejalca, delavca kot glasnika proletariata, in ženo s posodo v roki – simbol čuvarke ognjišča in stebra človeške družine.356 Sledi mislec, ki simbolizira moderno dobo. Obdajajo ga neznačilni rekviziti (strojni park, sestavljen iz motivov reaktorja, hidrocentrale, maske, razbitja atomov) v ozadju, ki so se v umetnikovi notranjosti združili v vizijo atomske dobe in vojne – v nekako pošastno govedo – v glavo, ki golta samo sebe in končno na levi v fosilno ribo, požirajočo človeka.357 To je vsekakor najbolj pesimistična točka spomenika. Vendar je iz tesnobnega in grozljivega modernega časa vzcvetela idila srečne družine, poštene misli, visoke poezije in čiste resnice.358 Gola zleknjena ženska jé grozdje, ob njej stoji otrok in igra na piščalko, sedeči možak pa je upodobljen sredi globokega razmišljanja. Iz zemeljske krogle se je izvila ženska postava, ki v lahkotnem toku poletava do klečečega Orfeja, da mu zašepeče pesem o sreči, pa tudi pesem o čisti in globoki umetniški realizaciji.359
353 MIKUŽ 1959 (op. 351), str. 12. 354 MIKUŽ 1959 (op. 351), str. 13. 355 MIKUŽ 1959 (op. 351), str. 13. 356 MIKUŽ 1959 (op. 351), str. 14. 357 MIKUŽ 1959 (op. 351), str. 15. 358 MIKUŽ 1959 (op. 351), str. 16. 359 MIKUŽ 1959 (op. 351), str. 16.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 115 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Na levi strani se nahaja gola ženska s posodo. Gre za prispodobo Resnice in predstavlja pendant Mladosti.
Slika 45: Prizor nošenja ranjenca
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Na strani, ki prikazuje vojno, najdemo prizor nošenja ranjenca, ki predstavlja XIV. divizijo. Vsebinsko je Savinšek upodobil vidnejše dogodke iz obdobja NOB, ki so se pripetili v celjskem okolišu, zato ne preseneča, da je vanj vključil tudi prizor, ki opominja na padle borce XIV. divizije. Suho in onemoglo telo je položil v naročje dvema borcema. Z lego telesa, nazaj nagnjeno glavo in izbočenim prsnim košem, je kipar prikazal trpljenje in skušal vzbuditi sočutje pri gledalcu. Savinškov prizor lahko primerjamo z motivno podobno kiparsko realizacijo Auguštinčića. Čeprav je vsak avtor na drugačen način prikazal podobo trpečega ranjenca, ki ga prenašata tovariša, pri obeh kiparsko delo vzbudi občutek bolečine. Pri Savinšku izstopa drža telesa, Augustinčić pa je trpljenje izrazil z mimiko obraza. Slednji je več pozornosti sicer namenil tudi preostalima dvema partizanoma, obema pa je skupno, da sta v ospredje postavila kolegialnost, po kateri je XIV. divizija slovela.
Kiparske figure so nekaj centimetrov oddaljene od podlage, s čimer je kipar dosegel preplet svetlobe in igro svetlobnih prehodov. Figure pridejo do večje izraznosti tudi zaradi upognjenosti v vertikalni smeri. Savinšek je resno in tehtno
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 116 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
premislil figuralno kompozicijo, ki je v popolnem soglasju z vsebinskim jedrom celotne zasnove.360 Posebnost spomenika sta figuri Adama na Miru spodaj in Nike na Vojni zgoraj, dve polnoplastični goli telesi.361 Adam pozira in izstopa s praznino prostora okoli sebe, medtem ko za Nike Čopičeva zapiše, da je naravnejša, ekstatična in na vrhu spomenika izpostavljena kiparjeva dolgoletna obsesija, gladka, vitalna in erotično usločena ženska.362 Lahko jo interpretiramo kot simbol svobode.
Med golimi in oblečenimi polno plastičnimi figurami se nahajajo njim pripadajoči predmeti, s katerimi jih pojasnjujejo in dopolnjujejo. Z industrijskimi in simbolnimi oblikami je hotel izraziti nevarnost sodobnega znanstvenega in stehniziranega sveta.363 Govorimo lahko o literarno bogatem vertikalno poudarjenem reliefu.
Spomenik izraža Savinškov kiparski slog. Forme so čiste in jasne, posamezni elementi, ki delujejo kot zaključene celote, bi lahko stale samostojno. Spomenik lahko uvrstimo v jedro Savinškovega opusa. Nastal je v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je cenjeni ustvarjalec spomenikov NOB uveljavil tudi kot portretist.364 Vsekakor je celjski spomenik za mesto velika urbanistična pridobitev in bogat vir zgodovinskih pričevanj.
360 MIKUŽ 1959 (op. 351), str. 17. 361 Špelca ČOPIČ, Kiparstvo na prostem, v: Jakob Savinšek 1922–1961, Ljubljana 1994, [razst. kat.], str. 29. 362 ČOPIČ 1994 (op. 361) str. 29. 363 ČOPIČ1994 (op. 361), str. 29. 364 ČOPIČ1994 (op. 361), str. 26.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 117 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
ŠENTJUR: Kalobje − Spomenik in grobišče padlih borcev (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: ni podatka)
Na pokopališču je spomenik s Kajuhovimi verzi in imeni 16 borcev z območja Kalobja ter enega iz Bosne. Tu so pokopani štirje neznani borci iz XIV. divizije. Glede na videz spomenika sklepam, da gre za mlajše delo.
Na robu pokopališča v Kalobju se razprostira velik marmornat nagrobnik, sredi katerega je pritrjena črna marmorna tabla z napisom v zlati barvi. Nad njo je, kakor na vseh partizanskih spomenikih, rdeča zvezda kot znanilka svobode, ob njej pa srebrna bodeča žica.
Slika 46: Spomenik padlim borcem v Kalobju
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 118 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Napis na plošči:
S PODROČJA KALOBJA SO V LETIH 1941 – 1945 DAROVALI SVOJA ŽIVLJENJA ZA SVOBODO DOMOVINE NASLEDNJI BORCI NOV:
OCVIRK IVAN VOGA TOMAŽ BREČKO FRANC OCVIRK LEOPOLD POLUTNIK FRANC OCVIRK FRANC SENICA FRANC PRIVŠEK STANISLAV VODOPIVC FRANC ZUPANC ŠTEFAN SAJOVIC FRANC ŽVEGLER KAREL MURN ANTON ROMIH JOŽE ZIMŠEK PETER SLAPŠAK LEOPOLD
NJEŽIČ SLAVKO IZ BOSNE PUSAR JANEZ
V TEM GROBIŠČU SO POKOPANI ŠTIRJE NEZNANI BORCI 14. DIVIZIJE NOV
ZA VASJO LEŽIJO FANTJE, FANTJE, KI HOTELI SO ŽIVETI, PA SO MORALI UMRETI
KAJUH
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 119 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
ROGAŠKA SLATINA: Drevenik − Grobišče borcev na Boču (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: 4714365)
Po akcijah konec julija in na začetku avgusta 1944 se je Bračičeva brigada razmestila na južnih pobočjih Boča. Po več spopadih in akcijah se je vrnila v bližino Dramelj in na pobočja Konjiške gore, kamor je prispela tudi Tomšičeva brigada.366
Pri lovski koči na Boču je spominski kamen ob grobu treh borcev XIV. divizije, padlih leta 1944, izdelan po zamisli arhitekta Dušana Samca.367
VITANJE: Grobišče na pokopališču (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: ni podatka)
Na pokopališču v Vitanju najdemo skupno grobišče, v katerem je pokopanih več borcev XIV. divizije, ki so padli v Vitanju in njegovi okolici. Uredili so ga 4. 8. 1961, načrte je izdelal arhitekt Dušan Samec.368
365 Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4714&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 3. 7. 2016). 366 ŽEVART 1981 (op. 1), str. 40. 367 JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 589 368 JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 579.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 120 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Slika 47: Grobišče v Vitanju
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Spomeniški kompleks najdemo sredi zamejenega prostora na pokopališču v Vitanju. Med kamnitimi bloki na levi in desni strani ter nasadom cipres stojijo tri obeležja, ki opominjajo na padle borce v času osvobodilne borbe ter žrtve za svobodno Slovenijo. Predvidevam, da je bila najprej postavljena spominska plošča, pritrjena na dva tanka kamnita stebra s preklado v ozadju spomeniškega kompleksa. Z zlatimi črkami je plošča opremljena z letnicama 1941 in 1945 ter posvetilom, pod katerim je naštetih 26 imen z letnicami rojstva in smrti.
Napis:
ZA PRAVICO, SVOBODO IN LEPŠO BODOČNOST SLOVENSKEGA NARODA, SO ŽRTVOVALI SVOJA ŽIVLJENJA: SLAVA NJIM!
Naslednje obeležje je v obliki odprte knjige, ki ni značilna za spominska obeležja NOB. Na levi strani preberemo, da je posvečeno spominu 34 borcem in talcem, na desni pa da gre za padle v narodno osvobodilni vojni. Glede na obliko samega obeležja sklepam, da je nekoliko mlajše izvedbe.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 121 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Najmlajši je pomnik iz junija 2012, posvečen vsem žrtvam za samostojno Slovenijo. Pravokotna plošča je pritrjena na en sam steber, vzidan v preprost betonski podstavek. Pomnik je postavila Občina Vitanje v sodelovanju z veterani iz leta 1991.
Do spomeniškega kompleksa lahko dostopa vsakdo in si ga pobliže ogleda. Zvečer je primerno osvetljen z javno razsvetljavo.
MISLINJA: Razborca − Spomenik in grobišče padlih partizanov na Jerloški seči (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: 4180369)
Razborca leži severno od naselja Dovže (tu čez vodi planinska pot na Veliko Kopo). Skozi Razborco so februarja 1944 šli štirje bataljoni XIV. divizije, ki so se v Doliču prebili na Pohorje. 6. 6. 1944 sta štab divizije in Bračičeva brigada pregnala Nemce iz tega zaselka; Šercerjeva brigada se je 13. 6. 1944 na Razborci vpletla v hud boj z Nemci in vermani.370 Visok granitni obelisk predstavlja spomenik in grobnico 12 padlih borcev XIV. divizije, XI. brigade Miloša Zidanška ter 10 padlih borcev in vojnih žrtev domačinov. Postavljen je na planoti na Razborci na Jerloški seči. Spomenik je bil odkrit 4. 7. 1958 in je delo arhitekta Branka Kocmuta.371
Kocmut je osrednja osebnost mariborske arhitekture 20. stoletja. Leta 1949 je diplomiral pri prof. Edvardu Ravnikarju in bil pet let njegov asistent.372 Zagovarjal je načrtovanje po sodobnih principih, veliko je prispeval k urbanistični ureditvi Maribora. V opusu Branka Kocmuta je eden od prevladujočih likovnih
369 Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4180&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 3. 7. 2016). 370 JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 301 371 JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 301 372 Marjeta CIGLENEČKI, Arhitekt Branko Kocmut, v: Pomembne slovenske osebnosti 20. stoletja: zbornik povzetkov referatov, Maribor 2010, str. 55.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 122 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
elementov vodoravnica.373 Kot arhitekt je znan po zavezanosti vodoravnici, vendar je v svojih delih med prevladujočimi horizontalami večkrat vgradil tudi navpične poudarke. Slednji so do izraza prišli pri oblikovanju javnih spomenikov.
Slika 48: Spomenik na Jerloški seči
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Kocmut je tudi za spomenik na Jerloški seči izbral poudarjeno vertikalo, visok granitni obelisk. Arhitekt ga je oblikoval v petdesetih letih, v katerih je ustvaril še javnosti nekoliko bolj poznan obelisk v Mostju pri Ptuju (1958). Obelisk na Jerloški seči opazimo že od daleč, saj izstopa na seči, od koder se razprostira lep pogled proti dolini. Spomeniški prostor je ograjen, kar pa ne omejuje gledalca pri proučevanju obeliska.
373 CIGLENEČKI 2012 (op. 307), str. 19.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 123 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Napis:
DVANAJSTIM NEPOZNANIM PARTIZANOM XIV. PROLETARSKE DIVIZIJE IN XI. UDARNE BRIGADE MILOŠA ZIDANŠKA, PADLIM BORCEM IN ŽRTVAM FAŠISTIČNEGA NASILJA DOMAČINOM
IVANU KACU IVANU MRZDOVNIKU IVANU KREJANU SILVESTRU ČEKONU IVANU GAŠPARJU IVANU ČASU SIMONU KOLARJU ANTONU PRIDGARJU MARIJI ROZMAN ANTONU BOROVNIKU
POSTAVILI 1958. L. PREBIVALCI RAZBORCE IN DOVŽ
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 124 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
VELENJE: Napad XIV. divizije na rudnik lignita (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: ni podatka).
Spomladi 1944 je narodnoosvobodilno gibanje v Šaleški dolini dobilo značaj množične vstaje. Spodbudila ga je XIV. divizija. Spominska plošča je na eni izmed stavb starega rudnika.374
374 JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 603
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 125 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
SLOVENJ GRADEC: Park herojev (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: 4181375)
V parku herojev na Trgu Svobode, tik ob cerkvi sv. Elizabete, je marmorna grobnica, v kateri so žara narodnega heroja Franja Vrunča - Buzde (1910–1941), posmrtni ostanki nekaterih borcev 1. pohorskega bataljona, XI. SNOUB Miloša Zidanška, XIV. divizije in XVII. divizije III. jugoslovanske armade, vsega skupaj 34 borcev NOB. V aleji ob grobnici so doprsni kipi treh narodnih herojev.
Slika 49: Grobnica v Parku herojev
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Kompleks predstavlja osrednji spomenik NOB in ljudske revolucije v občini Slovenj Gradec. Park herojev in grobnico – simbola upora in svobode – so občani uredili leta 1961 ob 20-letnici vstaje jugoslovanskih narodov in narodnosti.376 Štiri
375 Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4181&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 7. 7. 2016). 376 POTOČNIK 1985 (op. 253), s.p.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 126 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
izklesane podobe na kamnitem bloku predstavljajo štiri padle partizane iz patrulje Pohorskega bataljona, ki so padli v Završah nad Mislinjo 17. 1. 1943.377
Grobnica je postavljena na kamniti ploščadi na nizkem podstavku. Vse štiri stranice kvadratne grobnice vsebujejo napis, ki je berljiv samo iz neposredne bližine. Diagonalno nasproti se nahaja nizek kvader, ki prav tako predstavlja grobnico.
Na manjšem marmornem kvadru je napis: KAMEN TEGA SPOMENIKA HRANI ŽARO S PEPELOM NARODNEGA HEROJA FRANCA VRUNČA – BUZDE
Na marmornem bloku je vklesan napis:
VSE MUKE SO PREŠLE, VSEH BORB TEŽAVE, IZ SUŽNOSTI SE NAROD JE OSVOBODIL. O DNEVI ZMAG, O ČAS PONOSNE SLAVE! NAJ BO SPOMIN NA VAS, KI TE DOBRAVE S KRVJO STE NAPOJILI, VEČNO ŽIV!
V SPOMIN TRISTOTRIINDVAJSETIH BORCEV, TALCEV IN ŽRTEV FAŠISTIČNEGA NASILJA IZ MISLINJSKE DOLINE
ŠTIRIINTRIDESET BORCEV IZ SLOVENJEGA GRADCA JE ŠIROM NAŠE DOMOVINE IN ZA ŽICO NEMŠKIH TABORIŠČ ŽRTVOVALO SVOJA ŽIVLJENJA ZA SVOBODO
377 POTOČNIK 1985 (op. 253), s.p.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 127 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
V TEJ GROBNICI POČIVAJO BORCI 1. POHORSKEGABATALJONA XI. UDARNE BRIGADE MILOŠA ZIDANŠKA XIV. PROLETARSKE DIVIZIJE IN XVII. DIVIZIJE III. ARMADE JLA
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 128 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Golavabuka − Grobnica padlih partizanov na Zakrški seči (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: 4174378)
Grobnica, v kateri je pokopanih sedem borcev Pohorske brigade in XIV. divizije NOV in POJ, ki so padli pod Valico in Malo Kopo junija 1944. Ob njej je spomenik v obliki piramidaste granitne skale, na kateri je napis. Grobnica s spomenikom je na Zakrški seči v Golavabuki. Spomenik je bil odkrit leta 1962.379
Slika 50: Spominsko obeležje v Zakrški seči
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Na preprostem kamnitem kubusu stoji arhitektonsko obeležje brez vidnejši simbolov NOB. Pred obeležjem je postavljeno preprosto korito za cvetje, območje
378 Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4174&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 7. 7. 2016). 379 JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 304. V Registru nepremične kulturne dediščine najdemo letnico postavitve 1969.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 129 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
obeležja pa je označeno z granitnimi kockami, vendar kocke prerašča trava in plevel. Obeležje je povsem zapuščeno. Črn napis je skorajda povsem zbledel, a je še berljiv.
Napis:
PADLIM BORCEM POHORSKE BRIGADE IN XIV. DIVIZIJE NOV IN POJ
LJUDSTVO GOLAVABUKE
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 130 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Podgorje pri Slovenj Gradcu − Grobišče borcev XIV. divizije (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: 4178380)
Na pokopališču sta grob in spomenik 14 partizanom XIV. divizije, ki so padli februarja 1944 v Velunji, od koder so jih prepeljali na pokopališče v Podgorje. Spomenik je bil odkrit leta 1955,381 na novo pa so ga odkrili leta 1980.382
Slika 51: Grobišče borcev XIV. divizije v Podgorju
(foto: Tina Lovrec, 2016)
Nagrobnik, sestavljen iz petih med seboj podobnih si marmornih plošč, se bistveno ne razlikuje od nagrobnikov rodbin. Tudi na tem spominskem obeležju ne najdemo nobenih simbolov NOB, le napis na najširši plošči nagrobnika sporoča, da tukaj počivajo borci XIV. divizije.
380 Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD= 4178&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 7. 7. 2016). 381 JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 305; POTOČNIK 1985 (op. 253), s.p. piše, da je bil odkrit leta 1953. 382 POTOČNIK 1985 (op. 253), s.p.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 131 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Napis:
14 NEPOZNANIH BORCEV XIV. DIVIZIJE, KI SO PADLI 21. – 22. FEBRUARJA 1944 NA GRAŠKI GORI
KDOR UMRE ZA DOMOVINO, TA JE ŽIVEL DOVOLJ!
Grobišče neznanih borcev XIV. divizije najdemo še na pokopališču v Šmartnem ob Paki, odkrito v petdesetih letih prejšnjega stoletja.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 132 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Šmiklavž − Grobišče borcev XIV. divizije (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: 4184383)
Visok pravokotnik iz marmorja predstavlja skupni grob 28 borcev XIV. divizije, padlih 1944. Na tem pokopališču je pokopan tudi kapetan bataljona Šercerjeve brigade Lado Mavsar - Ronko (1923–1944). Ob nagrobniku se razprostira 28 granitnih kock, ki ponazarjajo spomin na padle. Grobnica je postavljena na severovzhodnem delu pokopališča v Šmiklavžu.
Slika 52: Grobišče borcev XIV. divizije v Šmiklavžu
(foto: Tina Lovrec, 2016)
383 Register nepremične kulturne dediščine, dostopno na: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4184&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 7. 7. 2016). Želela bi opozoriti, da je v Registru nepremične kulturne dediščine spomenik poimenovan Partizansko grobišče.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 133 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Napis:
NA TEM KRAJU SO POKOPANI PARTIZANI PADLI V BORBI ZA OSVOBODITEV DOMOVINE 1944–45
NARODNI HEROJ LADO MAVSAR – RONKO
SREČKO ANDERLIČ FRANC BREGAR ANTON HUDOLES FRANC KRIŽEVNIK ADOLF MIRKAČ ALOJZ SAVINC JOŽEF BARL JOŽEF BERIČNIK JOŽEF KRENKAR IVAN MARZEL JERNEJ OGRIZEK – ILIJA JANEZ ZLATOPER IMENA OSTALIH 15 PARTIZANOV SO NEZNANA
Deli divizije so se z mozirskih planin, kjer so imeli hude boje na Medvedjaku in Radegundi, Solčavi in Podvolovljeku, pomaknili na Moravško do Save. Grobišča padlih borcev so na Medvedjaku in na Stonu pod Konjščico. Konec februarja
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 134 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
1944 se je po hudih bojih na Golte prebila XIV. divizija, od koder se je del usmeril proti Koroški.
SOLČAVA: Robanov Kot − Grobišče padlih borcev XIV divizije (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: ni podatka)
V Robanovem Kotu najdemo grobišče devetih borcev XIV. divizije, padlih na pohodu proti Kamnu konec februarja 1944.384 Na spomeniku piše:
GROB 9 NEZNANIH PARTIZANOV IN 2 BORK, KI SO PADLI NA POHODU 14. PART. UDARNE DIVIZIJE V FEBRUARJU 1944.
ČRNA NA KOROŠKEM: Javorje − Spomenik NOB (Evidenčna številka Registra nepremične kulturne dediščine: ni podatka)
Na betonskem pravokotnem podstavku je zazidan kamnit poševen steber pravokotne oblike, ki ga z desne strani podpira manjši steber. Na večjem stebru sta pritrjeni dve kovinski spominski plošči. Zgornja plošča je bila nekoč vgrajena na steno župnišča v Javorju in je posvečena borbam XIV. divizije, spodnja pa padlim med leti 1941 in 1945.
384 Božo JORDAN, Spominski pohod »Travnik, Planinski vestnik, 10, 1979, dostopno na: http://www.planinskivestnik.com/files/File/PV_1979_10.pdf (stanje na dan 7. 8. 2016), str. 715.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 135 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Slika 53: Spomenik NOB v Javorju
(foto: Vinko Skitek, 2011, http://www.kleindenkmaeler.at/detajl/denkmal_des_nationalbrefreiungskampfes_in_javorje (stanje na dan 7. 7. 2016))
Napis na zgornji plošči:
NA TEM MESTU SO BILE BORBE PROTI OKUPATORJU 1941 – 1945 SLAVA JUNAKOM PADLIM ZA OSVOBODITEV SLOVENSKEGA NARODA!
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 136 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Napis na spodnji plošči:
SEDEMINDVAJSET ŽIVLJENJ JE DALO JAVORJE DA SMO PREMAGALI NOČ 1941 – 1945 IN ZMAGALI V BOJU SVOBODNI PONOSNO VZRAVNANI PADLIM SMO DOLŽNI SPOMIN
VAŠKA SKUPNOST JAVORJE AVGUST 85
Kar zadeva spominska obeležja, so v veliki večini izredno dobro ohranjena in primerno vzdrževana. Večina jih je bila postavljenih v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, redki primeri so mlajši. Prav tako ni veliko figuralnih spomenikov, saj prevladujejo preproste arhitektonske oblike. Napisi so večinoma dobro berljivi, le ponekod slovnično napačni.
3.4 Pohod skozi Hrvaško
Prizadevala sem si poiskati in zabeležiti še pomnike o poti XIV. divizije na hrvaški strani, saj je divizija dobrih 300 km prehodila po Hrvaškem. Pregledala sem dobršen del literature o NOB na Hrvaškem in preiskala njihov register kulturne dediščine. Stik sem navezala tudi z Državnim arhivom v Zagrebu, Ministrstvom za kulturo, natančneje z Oddelkom za nepremično kulturno dediščino, z gospo Lano Lovrenčić iz Sfius (Socijalni rub: zanimljive neispričane priče) ter gospo Sanjo Horvatinčić, ki prihaja z Instituta za povijest umjetnosti Zagreb. Prišli smo do skupnega zaključka, da pomnikov XIV. divizije na Hrvaškem ni in da spomin na pot XIV. divizije pri njih ni uzaveščen. Zanimivo se zdi, da je v Sloveniji pohod divizije dobil tako rekoč mitske razsežnosti, preko meje pa ga skoraj ne poznajo več.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 137 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Kljub temu pa pohod divizije skozi Hrvaško ni ostal neopazen v letu 1944. Divizijo so preko Hrvaške napotili zato, ker so prehode čez Savo v Sloveniji Nemci dobro varovali.385 Pot po Hrvaškem naj bi bila razmeroma lahka, saj bi potovali po osvobojenih ali deloma osvobojenih predelih.386
Prvi del poti od Vivodine do Kalnika je divizija opravila hitro, v 13 dneh, drugi del pohoda pa se je zaradi ustaške ofenzive proti hrvaškim partizanskim enotam na Kalniku zavlekel, čeprav se na poti skozi Hrvaško v večje boje niso spuščali.387 Tako se je pohod čez Hrvaško s pričakovanih 13 dni zavlekel na 30 dni. Hrvaške vojne oblasti naj bi sicer dobile podatke o prisotnosti slovenske partizanske enote na njihovem ozemlju, vendar niso ukrepale. Skupaj so po hrvaškem ozemlju prehodili 310 km.388 Pohod po Hrvaškem je trajal mesec dni in ga upravičeno imenujemo »pohod bratstva in enotnosti«.389
Kar zadeva sodelovanje med hrvaškimi partizani in XIV. divizijo, lahko rečemo, da je bilo njihovo sodelovanje uspešno. Hrvaške čete so spremljale divizijo in ponekod varovale njen pohod na nevarnih mestih.390 Pot preko ozemlja Hrvaške je bila neprestano priložnost za izkazovanje bratskih čustev slovenskih partizanov in domačinov, pa tudi hrvaških borcev.
Nepozaben vtis je divizija pustila tudi na prebivalstvo hrvaških krajev, skozi katere je hodila na svoji poti na Štajersko. Anton Ahčin (1923–2011) se spominja tovariškega odnosa hrvaških partizanov: »Bili so dobri tovariši, ki so nam pomagali z vsem, s čimer so mogli. Povsod so s pomočjo narodnoosvobodilnih odborov organizirali prehrano za naše enote, kar ni bila preprosta naloga, saj nas
385 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 52. 386 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 52. 387 ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 382. 388 POČKAJ in PAULIN 1974 (op. 5), str. 12; STRES 1980 (op. 6), str. 7; ŽEVART, Sabotažne akcije, 2005 (op. 43), str. 365; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 102 in 381. 389 ČERIN 1979 (op. 7), str. 11; GROZNIK 1979 (op. 130), str. 28; STRES 1980 (op. 6), str. 7; ŽEVART 1981 (op. 1), str. 11; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 102. 390 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 43 in 96.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 138 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
je bilo veliko, povrhu pa smo vodili s seboj še živali. /…/ Povsod so nas spraševali, od kod smo prišli; želeli so, da ostanemo in jim pomagamo uničiti ustaše.«391 Domačine pa je presenetila tudi dobra oborožitev tako velike partizanske enote. Na pohod po hrvaškem ozemlju danes opominjajo redke, a ohranjene fotografije divizijskega fotoreporterja.
391 AHČIN 1969 (op. 112), str. 144–146.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 139 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
4 XIV. DIVIZIJA IN NJENE UPODOBITVE NA FOTOGRAFIJAH
Fotografija se je leta 1943 vključila v celoten sistem politične propagande, fotografi pa so začeli presegati dokumentarni način fotografiranja in ga dopolnjevati z umetniško izpovednim načinom.392 Prvi zametki organizirane partizanske fotoreporterske službe segajo v sredo leta 1943, kar je povezano z omenjenim pričakovanjem zloma Italije, z večjo količino nabranega fotografskega gradiva in z vedno večjimi potrebami po učinkoviti propagandi.393 Kapitulacija Italije v letu 1943 predstavlja mejnik v razvoju NOB in ljudske oblasti, ki se je začela s Kočevskim zborom v Šeškovem domu. Z večjim razvojem slovenske partizanske kulture je prišlo tudi do razvoja fotoreporterske službe, ki se je okrepila s prihodom fotografov v partizane.394
Fotografija je nedvomno sodila med najbolj razvite umetniške zvrsti partizanske kulture. Slovenska partizanska fotografija je v svojem delovanju nadaljevala umetniško in tehnično razvojno pot fotografije pred drugo svetovno vojno.395 Trdimo lahko, da je bila slovenska ilegalna partizanska fotografija in fotoreporterska služba med najbolje organiziranimi v zasedeni Evropi. Nikjer namreč nismo zasledili tolikšne fotografske ustvarjalnosti, kot jo je imela ilegalna partizanska fotografija in fotoreporterska služba v Sloveniji.396
Partizanski fotografi so na terenu presegli zgolj propagandni vidik fotografije in jo povzdignili na umetniško raven. Posebej izbrani borci so bili zadolženi, da v fotografski objektiv ujamejo tiste trenutke s pohoda ali bojev, ki bi služili kot propagandno sredstvo in vzbujanje čustev pri ljudeh. Prav tako pa je partizanska fotografija pomemben dokumentarni vir za preučevanje preteklosti.
392 Dejan VONČINA, Partizanska fotografija med NOB: 1943–1945, Fotografija. Revija slovenskih fotografov, 8, 1999, str. 33. 393 VONČINA 1999 (op. 392), str. 32. 394 VONČINA 1999 (op. 392), str. 32. 395 VONČINA 1999 (op. 392), str. 36. 396 VONČINA 1999 (op. 392), str. 37.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 140 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Fotografski dokumenti o pohodu XIV. divizije na Štajersko njenega uradnega fotoreporterja Jožeta Petka (1912–1945) so edinstveni v slovenski NOB in kulturni zgodovini, zato bodo z izbrani fotografijami na kratko predstavljeni v naslednjem poglavju.
4.1 Jože Petek (1912–1945)
Doslej so avtorji gradiva o XIV. diviziji veliko pisali o njeni poti na Štajersko, bojih, akcijah, doprinosu za Štajersko leta 1944, obširni mobilizaciji, pa vendar o dogodkih veliko povedo posnetki fotoreporterja XIV. divizije Jožeta Petka. Prihajal je iz Ribnice na Dolenjskem. Po poklicu je bil gradbeni tehnik in velik ljubiteljski fotograf. Po vstopu v partizane so ga vključili v Propagandni odsek XIV. divizije, kjer je ob prvem napadu na Štampetov most s svojimi fotografijami opozoril nase.397 Že pred pohodom XIV. divizije na Štajersko se je poleg reportaže o rušenju Štampetovega mostu dokazal s posnetki prisege Rabske brigade in s prizori bojev za Grahovo. Kot vojni reporter XIV. divizije je posnel večji del njene poti od kapitulacije Italije dalje, pohoda čez Hrvaško in Štajersko, deloval pa je v okviru kulturniške skupine XIV. divizije. Leta 1944 je postal vodja fotosekcije propagandnega odseka 4. operativne cone, s čimer je pripomogel k vzpostavitvi fotoreporterske službe na Štajerskem. Padel je 3. januarja 1945, skupaj z nekaterimi drugimi propagandisti, ki so jih Nemci po izdajstvu obkolili v pastirski koči visoko nad Lučami v Zgornji Savinjski dolini.398 Zavedajoč se pomembnosti posnetega gradiva je Petek že med vojno jasno izoblikoval zamisel o fotografskem albumu s tega pohoda.399 Petek je tako avtor posnetkov albuma »S Štirinajsto«. Veliko njegovih slik se je po osvoboditvi porazgubilo.
Partizanski fotoreporterji so skušali skozi objektiv ujeti trenutke revolucionarnega partizanskega gibanja. Med priljubljenimi fotografskimi motivi so boji partizanov z Nemci in domobranci, prenosi ranjencev, pomoč partizanov pri poljskih delih
397 VONČINA 1999 (op. 392), str. 34–35. 398 PETEK in ŠKRABAR - BRAŠKAR 1979 (op. 55), str. 129; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 362. 399 VONČINA 1999 (op. 392), str. 35.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 141 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
civilnemu prebivalstvu, ljudska zborovanja itd. Pri Petku pa naletimo na v slovenskem prostoru izredno redko sintezo težnje po dokumentiranju, poznavanja medija ter smisla za likovnost, združeno z izpričano ambicijo zaokrožiti svoj opus v monografskem prikazu nekega dogajanja.400
Najbolj izpovedne fotografije, ki jih je zapustil Petek, so slike pohodov in prenašanje ranjencev. Imel je izjemen občutek za ločevanje med estetskimi in dokumentarnimi motivi.401 Čeprav je bila njegova poglavitna naloga fotografiranje v dokumentarno-reportažne namene, vse v zvezi z narodnoosvobodilnim bojem, je bila njegova izbira motivov premišljena.
4.2 Fotografske upodobitve pohoda in borcev XIV. divizije
Petkove podobe partizanskih bojev in pohodov, partizanskih skupin in mitingov so ostale eno izmed najbolj izrazitih in pretresljivih fotografskih pričevanj o slovenski revoluciji.402 Poleg ohranjenih dokumentov, spominov in zemljevidov nam tudi fotografije predstavljajo dragocen dokument o pohodu. Petek je veliko doprinesel v sklad fotografskih dokumentov o slovenskem NOB. Njegovi posnetki vijočih se kolon in podobe ranjencev so postali neločljivi del epopeje. Posnete fotografije pa so postale pomemben segment slovenske medvojne fotografije.
400 VONČINA 1999 (op. 392), str. 35. 401 PETEK in ŠKRABAR - BRAŠKAR 1979 (op. 55), str. 129; ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 362. 402 Zvone KRŽIŠNIK, Patrulja zvestobe. Kulturniška skupina 14. divizije, Ljubljana 1984, str. 35.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 142 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Slika 54: Jože Petek, Borci XIV. divizije so začeli svoj pohod na Štajersko, 1944
Strnjena kolona borcev se vije po opustošeni pokrajini. Snega ni videti, čeprav je divizija na pohod krenila v zimskem mesecu januarju. Na zadnjem borcu na sliki v desnem kotu vidimo njihovo opremljenost: škornje, zimski plašč, težak oprtan nahrbtnik in oborožitev na dosegu roke. Hrapavo površje krajine se v daljavi prelije v vodoravno členjeno krajino, v kateri se obrisi posameznikov brišejo. Ostaja le tanka črta kolone pohodnikov, ki se izteka na zgornjem desnem robu fotografije.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 143 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Slika 55: Jože Petek, Kolona borcev XIV. divizije 10. januarja 1944 na pohodu skozi Sv. Jano, 1944
Petek je v objektiv ujel trenutek, ko so prvi borci vkorakali v vas Sv. Jana na hrvaški strani. V ospredju je zastavonoša, za njim vidimo harmonikarja. Izrazi na obrazih borcev ne izdajajo veliko. Nekateri brezizrazno strmijo predse, spet drugi so nekoliko bolj mrkega pogleda. Še zmeraj korakajo v koloni, mimo poslopij proti cilju. V vsaki vasi, kjer so počivali in kjer so jih domačini dobro sprejeli, so se jim za gostoljubje oddolžili s prirejanjem mitingov. Mitingi so imeli velik propagandni učinek. Poleg osveščanja prebivalstva o ciljih osvobodilnega gibanja, so spodbujali prebivalstvo, naj se aktivno vključijo v partizane.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 144 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Slika 56: Jože Petek, Kolona borcev pri cerkvi sv. Boštjana nad Loko pri Zidanem mostu, 1944
Enega najbolj znanih posnetkov, nastalih na pohodu, je Petek posnel nad Loko pri Zidanem mostu. Fotografiral je del kolone, ki se je vzpenjala proti cerkvi sv. Boštjana. Kot je opazno že pri prejšnjih dveh primerih, tudi tukaj na fotografiji izstopa diagonala. Hud zimski mraz so borci doživeli kmalu po prekoračitvi meje, da pa je sneg res močno naletaval, dokazuje tudi ta fotografija. Upodobljenci gazijo po snežni odeji, v sneg so odeta tudi njihova oblačila. Fotografija lahko služi kot pomoč pri odkrivanju poti, po kateri so stopali borci. Slika ni povsem ostra, kar pa ni posledica slabe fotografske opreme, temveč tega, da gre za reprodukcije in ne originale, saj so le-te mrtvemu Petku odvzeli Nemci. Po tej fotografiji je Jakac leta 1948 naredil tudi jedkanico, ki je del cikla XIV. divizija na Štajerskem 1944.403
403 TERČAK 1952 (op. 3), s.p.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 145 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Slika 57: Jože Petek, Kolona borcev 12. februarja 1944 na cesti proti Jurkloštru, 1944
Ko je divizija prečkala Zidani Most, se je usmerila po cesti, ki vodi v Jurklošter, proti dolini Gračnice. Posnetek je nastal nekje na sredini poti, po kateri se je divizija v strnjeni koloni prebijala po snegu in mrazu. Tudi tukaj je Petku uspelo posnetek narediti s takšnega kota, ki razkriva razsežnost kolone borcev in hkrati gledalcu opisuje krajino. Ozka cesta leži na eni strani ob strmem pobočju, na drugi strani je zavarovana z leseno ograjo. Na njej sloni eden izmed borcev in gleda proti objektivu fotoaparata. Nekateri radovedno pogledujejo proti začetku vidne kolone, katere borci se že vzpenjajo po ozki potki navkreber. V levem robu fotografije lahko natančno vidimo opremljenost borcev.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 146 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Slika 58: Jože Petek, Borci na poti mimo Sv. Jošta na Paškem Kozjaku, 1944
Po uspešnem preboju v Laškem so se borci odpravili naprej proti Konjiški gori, na Lindek in nato na Paški Kozjak. Petek je dokumentiral tudi pohod po Paškem Kozjaku. Na zgornji fotografiji nekaj borcev stopa mimo pokopališča pri cerkvi sv. Jošta. Česar prej na izbranih fotografijah nismo videli, so tovorne živali, ki so predstavljale pomemben del odprave. Žal jih je na poti veliko omagalo. Kot že na vseh fotografijah poprej, se tudi na tej pojavlja zdaj že znana kolona borcev. Učinkuje kot diagonala, s katero je grajena kompozicija fotografije. Nekoliko izstopa vertikala cerkvenega zvonika. Še vedno prevladuje bleščeča belina snega.
Na tem pokopališču, mimo katerega je hodila XIV. divizija, najdemo tudi skupen grob borcev.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 147 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Slika 59: Jože Petek, Nošenje ranjencev 19. februarja 1944 − spredaj levo je na fotografiji župnik Jože Lampret, 1944
Fotografijo smemo označiti za enega najprepoznavnejših posnetkov s celotnega pohoda. Gre za prenos ranjencev na Paškem Kozjaku, februarja 1944. Ker je primanjkovalo borcev, ki so bili zmožni prenašati dodatno breme ranjencev, so v prenašanju ranjenih sodelovali prav vsi. Izstopa podoba moškega na levi strani fotografije. Moškega prepoznamo kot verskega referenta XIV. divizije − Jožeta Lampreta (1903–1969), ki je med vojno deloval kot partizanski duhovnik in nastopal kot politični aktivist na Štajerskem. V megličastem ozadju prepoznamo obrise nekaterih posameznikov in konja, v prvem planu pa nosače nosila s poškodovancem.
Fotografija je bila po osvoboditvi najdena v Mariboru, in sicer v uredništvu Štajerskega gospodarja. Na hrbtni strani piše: »Der Banditenpfarrer Lampret mit der XIV. Division der Banditen auf der Flucht in Februar 1994«.404
404 Jože TEKAVEC (ur.), Jože Lampret. Napredni slovenski duhovnik in revolucionar, Velenje 1981, str. 18.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 148 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Slika 60: Jože Petek, Poslednji posnetek divizijskega pesnika Kajuha na Paškem Kozjaku, 1944
Poslednji posnetek Kajuha pozna vsakdo, ki mu je Kajuhovo delo blizu. Petek ga je med soborci fotografiral kot osrednjo figuro na Paškem Kozjaku. V težkem zimskem plašču, s pokrivalom in oprtano puško zre v nas z nekakšno otožnostjo v očeh. Desno od njega nekateri počivajo, za njimi pa na položaj prihajajo še drugi. Obdaja jih snežna odeja, ki je postala redna kulisa na pohodu. Kmalu po tem posnetku se je divizija skušala prebiti pri Spodnjem Doliču. Tisti, ki jim preboj ni uspel, so odšli na Graško goro, kjer so po težki bitki krenili proti Zavodnju in Belim Vodam; tam je pri Žlebniku padel Kajuh.
4.3 Karel Destovnik - Kajuh (1922–1944)
Pesnik, revolucionar in partizanski borec Karel Destovnik - Kajuh se je rodil 19. decembra 1922 v Šoštanju. Tam je obiskoval osnovno šolo, kasneje pa se je vpisal na celjsko gimnazijo. Že v nižjih gimnazijskih razredih se je priključil komunistom in njihovemu boju za odpravo socialnih krivic v tedanjih družbi.405 Tedanja oblast ni odobravala delovanja te komunistične družbe, zato je bil Kajuh
405 Emil CESAR, »Pozdravljen, Kajuh, črni, lasati fant…«, v: Zbor pionirjev Jugoslavije. Po poteh Štirinajste divizije: 1944–1979. XIV. zbor pionirjev Jugoslavije, Mozirje, 16. junij 1979 (ur. Ančka Čerin), Ljubljana 1979, str. 33.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 149 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
leta 1940 izključen iz celjske gimnazije, nakar je šolanje nadaljeval v Mariboru. Po zimskih počitnicah januarja 1941 je bil zaradi ovadbe policije ponovno preganjan, nato pa, čeprav dijak, poslan v Medjurećje pri Ivanjici v Srbiji, kamor so internirali slovenske, bosanske in makedonske komuniste.406
Zaprt je bil tudi v zaporu v Šmartnem pri Slovenj Gradcu. Starši, ki so slutili, da se s tem za sina preganjanje ni končalo, so se po njegovi vrnitvi odločili za njegov ilegalni odhod v Ljubljano, kjer je začel objavljati svoje pesmi v ilegalnih glasilih.407 Pod pesmi se je podpisoval s psevdonimom Kajuh.
Leta 1943 se je pridružil partizanom. Avgusta 1943 je odšel na Dolenjsko, na osvobojeno ozemlje, bil vodja kulturniške skupine v XIV. diviziji ter s skupino kulturnih delavcev prirejal kulturno-politične prireditve po dolenjskih, notranjskih, primorskih in belokranjskih vaseh ter po Hrvaški, med pohodom divizije na Štajersko.408 Padel je 22. februarja 1944 pri Žlebniku v Št. Vidu pri Zavodnju nad Šoštanjem.409 Pokopan je v Podkraju pri Velenju.
Dogajanje pri Žlebniku v Šentvidu nad Zavodnjem in padec Kajuha so opisovali mnogi, ki so pisali o pohodu XIV. divizije na Štajersko. O Kajuhovem padcu so tako pisali Stane Terčak leta 1952 v Živem zidu,410 Milan Ževart v Izbranih delih411 v poglavju Padec Miha Pintarja Toleda in Karla Destovnika Kajuha, Marjan Žnidarič leta 2009 v svojem pregledu zgodovine XIV. divizije.412 Izmed ohranjenega gradiva je treba omeniti še prispevek Marte Paulin - Brine in
406 CESAR 1979 (op. 405), str. 34. 407 CESAR 1979 (op. 405), str. 34. 408 CESAR 1979 (op. 405), str. 34. 409 CESAR 1979 (op. 405), str. 34. 410 TERČAK 1952 (op. 3), str. 132. 411 Milan ŽEVART, Padec Miha Pintarja Toleda in Karla Destovnika Kajuha, V: Izbrana dela (ur. Milan Ževart), Velenje 2005, str. 411– 430. 412 ŽNIDARIČ 2009 (op. 10), str. 133.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 150 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Matevža Haceta.413 Za Šaleške razglede je besedilo prispeval tudi Milan Ževart v devetdesetih letih.414
O njem so pisali tudi literarni zgodovinarji, ki so obravnavali Kajuhovo življenje in njegovo poezijo. Obširneje sta o okoliščinah Kajuhovega padca razpravljala Franci Strle (1927–1991) in Emil Cesar (1927).415
O Kajuhovi smrti se je veliko pisalo na podlagi pričevanj udeležencev dogajanj, zato prihaja do nepomembnih razlik v spominskem gradivu in zato ni mogoče do podrobnosti opisati zadnjih minut Kajuhovega življenja. Tudi skopi partizanski dokumenti, ki omenjajo boj pri Žlebniku, ne prispevajo kakih podrobnosti.416
»Kajuh leži na boku, z nahrbtnikom na ramah. Brzostrelka mu je padla iz rok, ki sta mu ostali iztegnjeni ob telesu. Leži na umazanem tlaku, z glavo proti dvoriščnim vratom. Po levem licu je krvav. Izraz na njegovem obličju je miren, nespremenjen. Kajuh je mrtev, nepreklicno mrtev.«417 Osnovno dejstvo je trdno; Kajuh je padel ob napadu okupatorjeve enote, ki je prišla s Koroške.418 Ambrožič - Novljan je zapisal, da je napad izvedlo nekaj Nemcev na smučeh in da je šlo verjetno za ogledniško patruljo, ki je pripadala bojni skupini planinskih lovcev, ki ji je poveljeval stotnik Maunz.419 Žlebnikovo domačijo naj bi res napadla nemška
413 Marta PAULIN - BRINA: Spomini na pesnika Kajuha, Tovariš, 4/8, 20. februar 1948, str. 179; Matevž HACE, Drobci iz spominov na Kajuha, Borec, 3, 1963, str. 124–127; Matevž HACE, Nekaj besed o vlogi kulturne skupine 14. divizije, Borec, 6–7, 1964, str. 474–475. 414 Milan ŽEVART, Še enkrat o padcu Karla Destovnika Kajuha, Šaleški razgledi, 12, 1995–96 , str. 321–334. 415 Temeljiteje sta obravnavala Kajuhovo smrt Franci STRLE (Kako je padel Karel Kajuh, Borec, 12, 1963, str. 498–507) in Emil CESAR (Kako je padel Karel Destovnik–Kajuh, Borec, 11, 1971, str. 701–710) ter Vera HREŠČAK - BEBLER, Kako je padel Kajuh, Večer, 265, 14. XI. 1981, str.18. 416 ŽEVART, Padec Miha Pintarja Toleda, 2005 (op. 411), str. 420. 417 KRŽIŠNIK 1984 (op. 402), str. 139. 418 ŽEVART, Sabotažne akcije, 2005 (op. 43), str. 372. 419 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 222.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 151 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
patrulja, ki je preko Slemena prišla iz Črne na Koroškem.420 Enakega mnenja je bil tudi Stres, ki je zapisal, da naj bi nemška enota na Žlebnikovo domačijo preko Slemena prišla iz Črne na Koroškem.421 Emil Cesar je v svoji monografiji o Kajuhu na osnovi pričevanj in literature presodil, da je Žlebnikovo domačijo napadla patrulja iz bojne skupine, katere jedro so bili gojenci podoficirske šole planinskih lovcev in ji je poveljeval stotnik Maunz ter da je patrulja prišla iz Črne. Avtor prvega dela monografije o Bračičevi brigadi je prav tako zapisal, da je nekaj Nemcev, verjetno iz Maunzove bojne skupine, zvečer v gosti megli napadlo Žlebnikovo hišo.422 Guček je v drugi knjigi monografije o Šercerjevi brigadi zapisal, da je napad opravila patrulja kakih 20 policistov na smučeh.423 Franci Strle, ki se je veliko ukvarjal z dogajanjem pri Žlebniku, je v četrti knjigi monografije o Tomšičevi brigadi zapisal, da je nemška patrulja, ki je prišla od Radmana v Šentvidu, štela 18 mož.424 Da je bila nemška enota 22. februarja v Zavodnju, je v kroniko župnije sv. Petra v Zavodnju zapisal tudi tamkajšnji župnik.425 Ogledniško patruljo so poslali iz enote, ki je zapirala pot proti Koroški, ali iz Črne.426
Ževart je v Izbranih delih objavil prevod celotnega sporočila Franca Černeta, ki je nastal po napadu na Žlebnikovo domačijo, in podal nekaj zanimivih informacij o napadu in Kajuhu. Doslej ne poznamo nobenega drugega dokumenta, ki bi bil napisan tako hitro po boju pri Žlebniku in Kajuhovi smrti. Še več, doslej ne poznamo dokumenta nemškega izvora, ki bi poročal o dogajanjih pri Žlebniku, kjer je padel Kajuh.427 Prvo, kar razberemo iz Černetovega sporočila, je to, da je
420 ČERIN 1979 (op. 7), str. 23. 421 STRES 1980 (op. 6), str. 19. 422 KIAUTA 1982 (op. 14), str. 319. 423 GUČEK 1984 (op. 12), str. 317–318. 424 STRLE 1995 (op. 11), str. 179. 425 Milan ŽEVART, O pohodu Štirinajste in narodnoosvobodilnem boju na Štajerskem, v: Bert SAVODNIK (ur.), Samo en cvet (Karel Destovnik–Kajuh). Mozirje in Rečica ob Savinji v obdobju NOB, Mozirje 2005, str. 309. 426 ŽEVART, O pohodu Štirinajste, 2005 (op. 425), str. 309. 427 ŽEVART, Padec Miha Pintarja Toleda, 2005 (op. 411), str. 421.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 152 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
bila nemška skupina, ki je napadla partizane pri Žlebniku, močnejša, kot so navedli nekateri partizanski udeleženci spopada ter nekateri avtorji prispevkov o pohodu XIV. divizije in Kajuhovi smrti. Iz Černetovega poročila je razvidno tudi, da napadalci niso bili na smučeh. Omenjeni avtorji so, kot smo navedli, menili, da je patrulja, ki je napadla Žlebnikovo domačijo, pripadala Maunzovi bojni skupini. Iz poročila je razvidno še, da so bili v nemški skupini orožniki in vojaki iz postojanke v Mežici in da je tej skupini poveljeval stotnik Neuner.428 Vsekakor se Černetovo poročilo o številu padlih partizanov pri Žlebniku ne ujema s poročilom štaba divizije. Do neke mere bi lahko Černetove navedbe o partizanskih izgubah pri Žlebniku potrjevale, da so po nekaj dneh pri Žlebniku našli trupla štirih partizanov in jih nato odpeljali na pokopališče v Zavodnje.429
Ob koncu izpostavljam še celjski časnik Nova doba, ki je v št. 20 dne 29. maja 1991 objavil nepodpisan članek Druga verzija pesnikove smrti. Kdo je ubil Kajuha? Zaradi namena članka avtor članka ni upošteval pričevanj udeležencev dogajanj in tudi ne literature, ki temelji na njihovih pričevanjih in drugih virih.430 Namen članka je bil namreč povedati, da so Kajuha verjetno usmrtili partizani.431 S takšno trditvijo se težko strinjamo, saj preostala literatura in poročilo nemškega poročevalca jasno izpričujejo, da so Kajuha ubili pripadniki nemške enote.
Danes pred Žlebnikovo hišo v Šentvidu nad Zavodnjem najdemo preprost kamniti spomenik, posvečen Kajuhu.
Ob 60-letnici Kajuhovega rojstva v letu 1982 so v šoštanjski šoli odprli spominsko razstavo, posvečeno kulturniški skupini XIV. divizije.432 Med njimi so prostor našli redki izvirni predmeti Kajuhove skupine, beležnice, faksimili Belačevih risb, raznih dokumentov, listin, rokopisov, časopisnih člankov.433
428 ŽEVART, Padec Miha Pintarja Toleda, 2005 (op. 411), str. 424. 429 ŽEVART, Padec Miha Pintarja Toleda, 2005 (op. 411), str. 427. 430 ŽEVART, O pohodu Štirinajste, 2005 (op. 425), str. 309. 431 ŽEVART, O pohodu Štirinajste, 2005 (op. 425), str. 309. 432 ŽEVART in GLASER 1986 (op. 148), str. 24. 433 KRŽIŠNIK 1984 (op. 402), str. 157.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 153 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Predstavljeno je bilo tudi gradivo o delovanju kulturniške skupine XIV. divizije od njene ustanovitve konec avgusta 1943 do njenega konca konec februarja 1944.
Kajuh je bil obetajoč pesnik revolucionarnega boja in socialistične revolucije. Pisal je pesmi o partizanih, o boju, o umiranju in junaštvu. Kajuhova pesem je naš osvobodilni boj posvetila in mu dala tisti človeško tehtni sijaj, v kakršnem bo živel v spominu in zgodovini.434 Na splošno množični izbruh pesništva v kontekstu slovenskega NOB danes najpogosteje interpretirajo predvsem kot reakcijo na nacionalno ogroženost; obstajala je popolnoma realna grožnja, da bo zatrta raba slovenskega jezika.435 Tiskanje njegovih pesmi je bilo poleg številnih mitingov, ki so jih pripravljali v vaseh, v katerih so se med pohodom ustavljali, eno izmed sredstev, s katerimi so kulturniki skušali ljudi prepričati v upanje na boljši jutri. Zato ne preseneča, da je bil Karel Destovnik - Kajuh za svoj prispevek v osvobodilnem boju 21. 7. 1953 odlikovan z redom narodnega heroja.436
Na Kajuhovi rojstni hiši v Šoštanju je spominska plošča. Relief na plošči je izdelal kipar Ivan Napotnik (1888–1960).437 Napis sporoča: V TEJ HIŠI JE BIL 19. 12. 1922, ROJEN KARL DESTOVNIK KAJUH PARTIZANSKI PESNIK IN NARODNI HEROJ.
Kajuha skozi magistrsko delo izpostavljam kot pomembno osebnost XIV. divizije, njegov lik pa lahko osmislimo tudi v povezavi z likovnimi upodobitvami. Skozi slednje se lik pesnika, ki je že zaradi svoje mladosti postal legenda, ohranja v likovni podobi. Da dokažem živ spomin Kajuhove osebnosti, sem izbrala njegov portret s kulturnega plenuma v Semiču.
434 Marta PAULIN - BRINA: V kulturniški skupini Štirinajste divizije, v: Pohod štirinajste divizije (ur. Jože Počkaj in Marta Paulin), Ljubljana 1974, str. 40. 435 Miklavž KOMELJ, Kako misliti partizansko umetnost, Ljubljana 2009, str. 128. 436 JAKOPIČ 1978 (op. 74), str. 601. 437 ŽEVART in GLASER 1986 (op. 148), str. 27.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 154 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Slika 61: Božidar Jakac, Portret Kajuha s kulturnega plenuma v Semiču, 1944.
Leta 1943 se je mladi in obetajoči pesnik Kajuh na Dolenjskem priključil partizanom in kmalu postal vodja kulturniške skupine XIV. divizije. S kolegi je prirejal mitinge, nagovarjal množice in pisal poezijo. V tem času je 5. januarja 1944 na kulturnem plenumu v Semiču nastal prvi in edini portret v njegovem partizanskem življenju.438 Jakac ga je upodobil v strogem in izrazno močnem profilu ter z značilnim partizanskim pokrivalom. Nazaj počesani lasje, oster nos, usločene obrvi, resen pogled in drobne ustnice so njegove prepoznavne poteze. Jakčev realistični portret bi lahko predstavljal vzor za kasnejše Kajuhove upodobitve.
Večina obstoječih prispevkov Kajuha obravnava s pesniškega vidika, najde pa se tudi nekaj avtorjev, ki skušajo podati nekoliko celovitejšo podobo tudi v povezavi z NOB. Čeprav Miklavž Komelj (1973) zadnja leta raziskuje partizansko likovno umetnost, je veliko zanimanje pokazal tudi za Kajuhovo poezijo. Morda je na prvi pogled videti, da je Kajuh uporabljal preprosto artikulacijo, Komelj pa meni, da je le-ta nekoliko kompleksnejša. Kajuh je sinonim za pesnika – partizana. Imel je velik socialni čut, njegova poezija je zaznamovana z globokim razmišljanjem o
438 Emil CESAR, Pozdravljen, Kajuh – Kanjuh!, Ljubljana 2012, str. 164.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 155 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
približujočem se koncu. Že kmalu po padcu februarja 1944 je Kajuhova osebnost pridobila mitske razsežnosti, njegova smrt pa postala legenda, ki še danes vznemirja. Kajuhove verze lahko označimo za jasne vizionarske izpovedi, zato ne preseneča, da so jih ljudje vzeli za svoje in jih danes najdemo zapisane na številnih nagrobnikih in spomenikih. Poleg poezije in Petkovih fotografij, spomin nanj ohranjajo tudi posthumne likovne upodobitve.
4.4 Spominske slovestnosti in komemoracije
Po vojni je postala legenda o junaškem boju in nečloveškem naporu XIV. divizije ljudska last.439 V ospredju je bil vsekakor pohod na Štajersko, ki se ga mnogi še danes radi spominjajo. V spomin na pohod XIV. divizije tako v različnih krajih na Štajerskem letno pripravijo razne komemoracije. Med najbolj znanimi in obiskanimi je pohod od Sedlarjevega do Gračnice,440 pohod na Graško goro, smučarski tek po poteh XIV. divizije v Kotljah pri Ravnah na Koroškem in številne manjše prireditve.
439 AMBROŽIČ - NOVLJAN 1978 (op. 2), str. 283. 440 O pohodih so pisali: Viktor AVBELJ–RUDI, Pohod 14. divizije pomeni razširitev in utrditev revolucije, Borec, 4, 1969, str. 289–292; Andrej MAVRI, Na pohodu, Novi tednik: glasilo občinskih konferenc SZDL, 27, 19. julij 1973, str. 15; T. VRABL, T. KOŠIR, L. OJSTERŠEK, Mlada pogumna srca, Novi tednik: glasilo občinskih konferenc SZDL, 30, 26. februar 1976, str. 13; T. VRABL, Zvesto po sledi vzornikov. Zapisi s poti pohodnikov prvih etap, Novi tednik: glasilo občinskih konferenc SZDL, 33, 22. februar 1979, str. 7; Devetič po poteh udarne Štirinajste, Novi tednik: glasilo občinskih konferenc SZDL, 36, 11. februar 1982, str. 7; Jure KRAŠOVEC, Laščani desetič po poteh Štirinajste, Novi tednik: glasilo občinskih konferenc SZDL, 37, 3. februar 1983, str. 3; Mi gremo, gremo, kljub snegu in mrazu, Novi tednik: glasilo občinskih konferenc SZDL, 40, 13. februar 1986, str. 5; Tatjana CVIRN, Namesto snega letos blato, Novi tednik: glasilo občinskih konferenc SZDL, 42, 11. februar 1988, str. 12; S. I. 1996, Spominski pohod po poteh XIV, Novi tednik NT&RC, 50, 15. februar 1996, str. 3; Sebastijan KOPUŠAR, Slavna Štirinajsta. Spomin na zgodovinski pohod Štirinajste divizije na Štajersko, Novi tednik NT&RC, 55, 15. februar 2001, str. 12; T. VRABL, V mrazu in snegu po poti XIV. divizije, Novi tednik NT&RC, 57, 13. februar 2003, str. 16.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 156 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Po dveh letih pohodov po poteh Kozjanskega odreda so leta 1974 prvič organizirali pohod po poti, kjer je leta 1944 hodila XIV. divizija.441 V tem letu je potekala tudi rekonstrukcija bitke v Gračnici ob prvem pohodu.442 Pohod po poteh XIV. divizije je že takrat veljal za posebnega, saj se je odvijal v zimskem času, trajal več dni in vključeval nočne pohode. Značilnosti tega pohoda so bile samooskrba s prehrano, organizacija prenočevanja v kraju dospetja, trasa pohoda, ki je do ure natančno sledila zapisom o poteku pohoda XIV. divizije, obujanje in izkazovanje spoštovanja tradicijam NOB s priložnostnimi proslavami itd. Del pohodne enote je bil kulturni referent.
Po uspešnem prvem pohodu si je glavni organizator pohodov do osamosvojitve Slovenije − Zveza mladine Laško – zadal nalogo, da bodo v naslednjih letih prehodili celotno pot XIV. divizije po slovenskih tleh. Pohode so organizirali vse do konca osemdesetih let, ko so v domovino vstopile družbene in politične spremembe, s spremembo sistema pa je prišlo do razvrednotenja NOB.443 Na zadnji večji pohod v štirih etapah so odšli leta 1987. Zaradi varčevalnih ukrepov pa je bila naslednje leto organizirana le ena etapa, in sicer od Sedlarjevega do Gračnice.444 Pohod je skupina posameznikov ponovno obudila leta 1994, ko se je podala na pot od Sedlarjevega do Gračnice. Ob obuditvi pohoda v devetdesetih letih so se organizatorji dogovorili, da bodo hodili po originalni trasi, torej po tisti poti, ki jo je prehodila tudi XIV. divizija, in ne po planinski poti, ki je zarisana in trasirana nekoliko drugače.445 V letu 2003 je bilo ustanovljeno Društvo za ohranjanje spomina na pohod XIV. divizije Laško. Z namenom obuditi del trase od Gračnice do Reke, ki ga je prehodila XIV. divizija, pa od leta 2011 društvo organizira t. i. Gričkov pohod, ki poteka od spomenika živemu zidu v dolini
441 KOŠAK 2014 (op. 65), str. 22. 442 Jure KRAŠOVEC, Peklenski trušč ob Gračnici, Novi tednik: glasilo občinskih konferenc SZDL, 28, 21. februar 1974, str. 17. 443 KOŠAK 2014 (op. 65), str. 22. 444 KOŠAK 2014 (op. 65), str. 39. 445 KOŠAK 2014 (op. 65), str. 41.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 157 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Gračnice do domačije Lapornik na Reki, po domače »Na griču«, od koder tudi ime pohoda.446 Poleg pohoda po poteh XIV. divizije vsakoletno pripravljajo manjše žalne komemoracije ob spomenikih. Slovesnih prireditev se številčno udeležujejo še živeči borci NOB ter vsi, ki čutijo svoj dolg, da se poklonijo padlim v borbi za svobodo.
4.5 Valorizacija spomenikov in pomnikov XIV. divizije
S stališča likovne umetnosti lahko o obdobju NOB govorimo kot o času, v katerem je prišlo do večje uveljavitve družbeno angažirane umetnosti. Revolucionarno družbeno hotenje kot pobudnika postavljanja spomenikov NOB je v prvih povojnih letih spremljala tudi stvarna potreba.447 Predvsem pri množičnih grobiščih, raztresenih po celotnem ozemlju Slovenije, je bilo treba poiskati primerno rešitev in situ. Grobovi so bili namreč neoznačeni in neurejeni, kar se je v povojnih letih spremenilo. Zgodnja spominska obeležja so bila skromna, nastala so po zamisli preprostejših ljudi. Na njih se ponavljajo simboli Triglava, pismenke OF, vidnejše mesto pa ima peterokraka rdeča zvezda kot znanilka sprememb in napredka. V petdesetih letih prejšnjega stoletja so bolj izkušeni umetniki postavljali likovno prepričljivejše spomeniške zasnove, kot so npr. stebričasta in slopasta obeležja.
Omenjeno je bilo, da je po letu 1945 prišlo do postavljanja velikega števila spominskih obeležij, ki opominjajo na dogodke NOB. Večino javnih spomenikov so postavili na pobudo združenja borcev NOB med letom 1945 in sredino sedemdesetih let – zadnji spomeniki v Sloveniji pa so bili postavljeni v zgodnjih osemdesetih, ko se je zahtevalo, da se ponovno preuči zgodovina druge svetovne vojne.448
446 KOŠAK 2014 (op. 65), str. 22. 447 ČOPIČ 1979 (op. 221), str. 61. 448 Marjeta CIGLENEČKI, Monuments to the national war of liberation in Slovenia and collective memory, v: The Challenge of the object = Die Herausforderung des Objekts: 33rd congress of the
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 158 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Do pomembnih sprememb v javnem kiparstvu je prišlo po letu 1950, ko se je pojavila prva generacija kiparjev slovenske akademije, ki se je oplajala še z zahodnoevropskimi tendencami. Že leto dni pozneje je nekaj uveljavljenih umetnikov za revijo Likovni svet spisalo predloge in navodila za postavljanje spomenikov NOB. Leta 1961 pa se je Ferdo Gestrin (1916–1999) ukvarjal z vprašanjem količine spomenikov, ki so jih postavljali na našem in jugoslovanskem ozemlju in nas spominjajo na najrazličnejše dogodke iz NOB. Na vprašanje, zakaj toliko spomenikov, Gestrin odgovarja, da zato, ker so se v tej siloviti borbi bojevali vsi naši narodi.449 Z avtorjem se lahko strinjamo; tako pri opazki, da se na našem ozemlju nahaja veliko spomenikov in pomnikov kot z avtorjevim mnenjem, da tudi z velikim številom opominjajo na aktivno vključenost prebivalstva v osvoboditev.
Slovensko kiparstvo se je v povojnem obdobju na sodobna gibanja odzivalo v skladu s svojim specifičnim ustvarjalnim značajem, ki se je izkristaliziral kot posledica narodnostnih in družbenih značilnosti.450 Če sledimo ugotovitvam Marijana Tršarja (1922–2010), da je slovensko kiparstvo povojnih let raslo iz slogovnih osnov, položenih že med obema vojnama, po drugi strani pa iz močno spremenjenih družbenih odnosov, ki so se uresničevali v novi socialistični družbi, potem smemo reči, da njegove bujne in kvalitetne rasti v pretežni meri ne bi mogli pripisati razvijanju dokaj skromne dediščine iz časov pred vojno.451 Kljub temu je opazno, da je kiparstvo za slikarstvom v razvoju zaostajajo zaradi manjšega deleža kiparjev in posledično manjšega števila raziskovalcev kiparske problematike. Kiparstvo ni samo sledilo predvojnim dosežkom, temveč je razvilo določene nacionalne in družbene značilnosti. Tršar je leta 1979 ugotavljal, da si takšnega razcveta zagotovo ni mogoče razlagati le s sprejeto kiparsko dediščino, ampak predvsem z novimi, kiparskemu ustvarjanju dosti bolj naklonjenimi
International committee of the history of art, Nuremberg,15th–20th july 2012, Nürnberg 2012, str. 89. 449 GESTRIN 1961 (op. 214), str. 7. 450 TRŠAR 1979 (op. 226), str. 47. 451 TRŠAR 1979 (op. 226), str. 48.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 159 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
razmerami,452 in velikim številom naročil za javne spomenike, posvečene pretežno NOB.
Kakor na vseh področjih umetnosti je tudi na polju spomeniške problematike kritika, posebno konstruktivna kritika, popolnoma umanjkala.453 Boris Kalin je že leta 1951 izpostavil, da bi morali ob vsakem na novo postavljenem spomeniku ali celo že ob razpisu natečaja za spomenik delo konstruktivno kritično obdelati strokovnjaki, saj bi le tako dosegli ustrezno kvaliteto. Čeprav je bila včasih kvaliteta spomenika ali spominskega obeležja vprašljiva, je še zmeraj odražalo revolucionarno vsebino, h kateri so težili tako amaterski kot profesionalni kiparji. Zato je naloga umetnostne zgodovine ocenitev umetniške vrednostih spomenikov in pomnikov in ohranitev družbenega in kulturnega spomina.
V magistrskem delu sem analizirala obsežno število spomenikov in pomnikov postavljenih v spomin na XIV. divizijo. Večinoma gre za likovno skromno gradivo, torej številne spominske plošče, preproste arhitektonske pomnike in skromna grobišča. Našla pa sem nekaj izstopajočih primerov, ki si vsekakor zaslužijo vidnejšo obravnavo. Kot prvi tak izstopajoč primer dovršenega spomeniškega kompleksa je Živi zid v Laškem. Kompozicija je premišljena, drobni detajli, kot so nizek betonski zidec, Kajuhov verz in pladnji za sveče v obliki zvezd, celoten kompleks med seboj smiselno povežejo in ga dvignejo na višjo likovno in vsebinsko raven. Izvirna se mi zdi kiparjeva izbira cvetov teloha, hkrati pa se ti cvetovi zlijejo z okoliško naravo. Tako je Rudi Stopar ustvaril delo, kakršno so si želeli kritiki iz petdesetih let: spomeniški kompleks, ki vključuje naravno okolje in vanj ni postavljeno nepremišljeno. Na Graški gori na odpri planoti stoji Augustinčićeva figuralna plastika Nošenje ranjencev. Že od daleč je vidna dinamika figur v koraku, razgibana draperija in trpeč izraz. Ko si kip ogledamo pobliže, zaznamo bolečino na obličju ranjenca, ki ga prenašata tovariša. V nogah nima več moči, z roko se oprijema tovariša, z glavo pa se naslanja ob drugega tovariša. Monumentalna figuralna skupina, ki opominja na hude bitke
452 TRŠAR 1979 (op. 226), str. 57. 453 KALIN 1951 (op. 226), str. 41.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 160 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
XIV. divizije na Graški gori, vsebuje tudi intimen sočuten nagovor. Nadalje ne sme ostati neopazen Kajuhov realistični portret iz Podkraja pri Velenju. Marjan Keršič - Belač je v bronu ustvaril prepoznavne Kajuhove obrazne poteze: globoke oči, drobne ustnice in značilno nazaj počesane bujne lase. Morda sama postavitev ne podpira izpovednosti portreta, saj je podstavek s Kajuhovo podobo nekoliko stlačen med preostale grobove. Nedaleč stran se v Osreških pečeh nahaja Batičev relief, v katerem prepoznamo prvine kubizma. Figuri obeh partizanov je kompozicijsko postavil tako, da imamo občutek dejanske akcije oziroma bojne pripravljenosti. Obraza sta v mimiki zelo izrazna, sicer pa sta figuri stilizirani. Razočarata masivna betonska zidova, ki potisneta likovno prepričljiv relief v ozadje naše pozornosti. Vsekakor bi si Batičevo delo zaslužilo boljšo prezentacijo. Sredi Celja pa najdemo spomenik Vojna in mir, delo, na katerem je Savinšek pokazal vse svoje znanje in čut za podajanje vsebine. Izstopata predvsem dve monumentalni in polnoplastični alegorični figuri. Žensko figuro je upodobil v vsej ženski milini, v njeni usločenosti in načinu drže rok je pridih erotike, medtem ko je moška figura zelo krepka, možata. Zelo dobro razločimo figuralne skupine na obeh straneh bloka. Le-te gledalcem pripovedujejo o preteklih dogodkih iz zgodovine NOB. Kot kakovostno delo ocenjujem še Kocmutov obelisk na Jerkoški seči. Spomenik stoji na osamljeni planoti sredi Pohorja, zato visoka vertikala obeliska še posebej pride do izraza, hkrati pa se oblikovno staplja z drevjem v okoliškem gozdu.
Če analiziram celotni nabor spominskih obeležij, posvečenih XIV. diviziji, opazim, da nekaj njihovih avtorjev sodi med najbolj zveneča imena povojnega kiparskega obdobja in prvih generacij diplomirancev Akademije za likovno umetnost in upodabljanje. Kiparji Keršič, Batič in Savinšek ter arhitekt Kocmut so tudi sicer vodilni predstavniki slovenskega spomeniškega kiparstva, posvečenega NOB; še bolj takšna oznaka za širši jugoslovanski prostor velja za Antuna Augustinčića. Augustinčić se je uveljavil z monumentalnimi zasnovami in slogovno realističnimi rešitvami, spomenik na Graški gori pa vsebuje tudi intimnejši naglas, ki v gledalcu vzbuja sočutje s trpečimi. Keršič je s Kajuhovo portretno glavo ostal zvest realizmu, Batič pa je z reliefom sledil zanj značilnemu
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 161 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
ploščenju prostora in elementom kubizma. Samec, sicer kipar samouk, je izdelal več manjših obeležij, njegov Živi zid v dolini Gračnice pa prepriča z izbiro motiva, s katerim je izpovedal pretresljivo zgodbo. Arhitekt Kocmut je v spomeniških zasnovah pogosto uporabil obelisk in poudarjeno vertikalo subtilno spojil z naravo v najožji okolici spomenika. Z elementi, kot je perforirana silhueta Triglava na nagrobnem spomeniku v Završah, pa je gledalca zvabil v neposreden stik s pokrajino, kjer so se odvijali pomembni dogodki. Kakovostni vrh spomenikov, ki so posvečeni (tudi) borcem XIV. divizije, je brez vsakega dvoma Savinškova kompozicija Vojna in mir v Celju. Savinšek velja za kiparja, ki je javno plastiko na Slovenskem po drugi svetovni vojni povedel od prevladujočega realizma v smer stilizacije in abstrahiranja. Privlačile so ga značilnosti kiparstva, ki je poveličevalo NOB: velike dimenzije, trajni materiali (kamen in bron), vloga svetlobe itd.454 Celjski spomenik upravičeno velja za vrhunec Savinškovega opusa nasploh, hkrati pa za veliki poklon žrtvam druge svetovne vojne, medtem ko se del spomenika, ki je posvečen povojni izgradnji, ne izgubi v nekritičnem poveličevanju, pač pa je umetnik v kompozicijo zajel tudi občutje brezdušne industrializacije in strah pred morebitno atomsko apokalipso.
Preostali pomniki, izdelani v spomin na XIV. divizijo, so likovno skromnejši, manj dovršeni, ponavljajoči in nekateri med njimi tudi pozabljeni in zapuščeni. Vendar z vsebinskega vidika niso manjvredni, saj nosijo pomembno sporočilo. Spominska obeležja niso zgolj spomin na žrtve in padle za svobodo, temveč tudi opozorilo naslednjim generacijam, da je treba ohranjati in krepiti zgodovinski spomin na pretekle dogodke. Spomeniki prav tako niso bili le materializirano trajno pričevanje o revolucionarnem boju, temveč tudi aktiven soustvarjalec povojne družbe.455 Tega bi se morali bolje zavedati, kadar razmišljamo o njihovem odstranjevanju, saj predstavljajo odlično obdobje slovenske zgodovine. Kritične pripombe, izrečene na račun številnih in anonimnih ustvarjalcev spomenikov, niso upravičene. Izpostavljam pietetne razloge do padlih žrtev, talcev in borcev. Tem so anonimna obeležja velikokrat edino znamenje in opomin
454 ČOPIČ 1994 (op. 361), str. 25. 455 ČOPIČ 1979 (op. 221), str. 61.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 162 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
zanamcem. Čeprav umetnostnozgodovinsko stroko zanimajo predvsem likovno kakovostne stvaritve, tudi umetnostni zgodovinarji ne bi smeli zanemarjati velikega števila umetnostno skromnejših objektov. Tudi starejša obdobja so nam zapustila množico tovrstnih pomnikov, ki jih cenimo kljub preprosti izvedbi; pomislimo le na številna znamenja, kapelice, križe ipd.
O povojni likovni umetnosti se dandanes odpira vrsta aktualnih vprašanj. V preteklosti je bilo veliko kritike namenjene množičnim organizacijam, ki so sicer z veliko samoiniciativnostjo postavljale spomenike NOB, vendar brez organizirane kontrole nad projekti in njihovo izvedbo. Danes pa se vse bolj osredotočamo na vprašanje, ali so ti pomniki nujno potrebni in ali še zmeraj ustrezajo, saj so produkt nekdanje ideologije. Nesporno dejstvo ostaja, da nas na osvobodilno borbo in revolucionarno dejavnost slovenskega naroda opominjajo številni spomeniki in obeležja.
Iz doslej pregledanega gradiva in terenskega dela lahko sklenem, da spomeniki in obeležja, posvečeni XIV. diviziji, značilno odslikavajo splošno stanje spomenikov NOB v Sloveniji. Prevladujejo skromna obeležja, izstopa pa nekaj kakovostnih del, katerih avtorji so vodilni kiparji in arhitekti povojnega razdobja. Najbolj uspešne so bile tiste realizacije, pri nastajanju katerih sta sodelovala tako kipar kot arhitekt. Zbližanje obeh govoric nam po eni strani dobro nakazuje izviren sodoben pristop ter hkrati uspešno uteleša tudi za spomeniško zvrst značilno vsebino.456
Med raziskovanjem sem ugotovila, da lahko potrdim vse tri hipoteze, ki sem si jih zastavila uvodoma. Prihod XIV. divizije je zlasti na Štajerskem res pomenil pomembno prelomnico v oboroženem boju proti okupatorju. Pohod ostaja v zgodovinskem spominu Slovencev tudi po zaslugi javnih spomenikov, obeležij in fotografij. Javni spomeniki ob poti, po kateri so hodili borci XIV. divizije, predstavljajo svojstveno pot spomina.
456 ŠUMI 1975 (op. 212), str. 178.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 163 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Kot sem ugotovila že v diplomskem delu o spomenikih, posvečenih Pohorskemu bataljonu,457 še tudi danes ni povsem urejena klasifikacija spomenikov NOB. Smiselno bi bilo prevetriti popise zgodovinskih obeležij, jih bolje dokumentirati in vključiti v enoten sistem kategorizacije. Podrobneje je potrebno raziskati še nagrobne spomenike, dela kamnoseških delavnic, spominske plošče ter napisati študije, komu in zakaj so pomniki in spomeniki postavljeni. Določiti pa bi bilo treba še smernice za bolj sistematično obravnavo memorialne dediščine in kriterijev za njeno uvrstitev na seznam zakonsko zaščitenih spomenikov. V Zakonu o varstvu kulturne dediščine (2008) je kulturna dediščina opredeljena v 1. členu drugega odstavka. Po tem členu so dediščina dobrine, podedovane iz preteklosti, ki jih Slovenke in Slovenci, pripadnice in pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti in romske skupnosti ter drugi državljanke in državljani Republike Slovenije opredeljujejo kot odsev in izraz svojih vrednot, identitet, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij. Dediščina vključuje vidike okolja, ki izhajajo iz medsebojnega vplivanja med ljudmi in prostorom skozi čas. Zakon natančno ne opredeljuje kriterijev, po katerih bi določena kulturna dediščina prejela status spomenika, vendar lahko v 24. členu zakona preberemo, da minister predpiše vsebino predlogov za razglasitev in gradiv za pridobitev statusa spomenika, merila in način vrednotenja dediščine, ki naj pridobi status spomenika, merila in način inventarizacije ter navodila za določanje predlogov varstvenih režimov za posamezne zvrsti spomenikov.
Na koncu želim izpostaviti še kontekstualni vidik spominskega obeležja. V kontekstu preučevanja odnosa med umetnostjo, politiko in ideologijo so javni spomeniki in obeležja, postavljeni v spomin in opomin na obdobje NOB, izpostavljena tema. S političnega vidika lahko govorimo o aktualnosti tematike, ki žal izpostavlja samo vprašanje politične primernosti oziroma neprimernosti spomenikov, ne dotika pa se področja umetnostnega vidika. Zato bi bilo v prvi vrsti smiselno, predvsem pa nujno raziskati problematiko spominskih obeležij
457 Tina LOVREC, Usoda Pohorskega bataljona v likovnih upodobitvah, javnih spomenikih in legendah, diplomsko delo, Maribor 2013.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 164 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
NOB z umetnostnozgodovinskega in spomeniškovarstvenega vidika, predvsem pa imeti v zavesti, da gre za slovensko memorialno dediščino.
Osebno menim, da je čas intenzivnega postavljanja spomenikov NOB minil, vendar je danes spomin na ta čas mogoče ohranjati na dva načina, in sicer, da se spoštljivo ohranjajo obstoječi spomeniki in da se spomin na to obdobje vključuje v vsebinsko bolj splošno zastavljene koncepte, ki zajamejo humano misel s širokega vidika.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 165 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
SKLEP
Cilj pohoda XIV. divizije je bil predvsem politične narave, čeprav je bila divizija zadolžena še za prenos težišča NOB, širjenje osvobodilnega gibanja in mobilizacijo. Na pohod se je več kot tisoč borcev in bork odpravilo pozimi januarja 1944; mesec dni kasneje so stopili na štajerska tla, kjer se je prava borba za preživetje šele začela.
S prihodom XIV. divizije na Štajersko je ljudstvo verjelo v zmago nad nemškim okupatorjem, osvobodilno gibanje pa se je še dodatno okrepilo. Cilj XIV. divizije je bil dosežen. Že kmalu po osvoboditvi so tako začeli s postavljanjem spomenikov in pomnikov, največ pa jih je bilo v spomin na XIV. divizijo in njene borce postavljenih v letih, ko je prišlo do pospešenega postavljanja spominskih obeležij po vsej Sloveniji. V magistrskem delu se tako osredotočam na petdeseta in šestdeseta leta 20. stoletja, ko je bila postavljena večina številnih spomenikov vojni, padlim borcem in žrtvam v celi Jugoslaviji. Terenski del raziskovanja je potekal od Sedlarjevega, Kozjega, Laškega, Dobrne, Velenja, Šoštanja, Mozirja in vse do Slovenj Gradca ter Mislinje. To so kraji, skozi katere je potekal legendarni pohod XIV. divizije.
Med številnimi spomeniki in obeležji, ki zaznamujejo dejavnost XIV. divizije, jih nekaj izstopa po kakovosti, naj izpostavim le Savinškovo Vojno in Mir v Celju in Augustinčićevo figuralno skupino na Graški gori. Veliko pomnikov stoji na krajih, kjer je diviziji uspel preboj na svoji poti, ali kjer so pokopavali svoje borce. Izpostaviti velja novejši domiselni spomeniški kompleks Živi zid, ki opominja na spopad med XIV. divizijo s sovražnimi nemškimi enotami v dolini Gračnice.
Med pohodom po Hrvaški so bili borci deležni prijazne dobrodošlice domačinov, katerim so se za gostoljubnost zahvalili z mitingi in kulturnim programom. Spominskih obeležij na hrvaškem območju ni, a je spomin na pot divizije ohranjen na fotografskih posnetkih Jožeta Petka. Natančno število njegovih posnetkov ni znano, saj se jih je ohranil le del. Petkov opus je izredno zanimiv in visoko cenjen prav zaradi posnetkov borcev XIV. divizije in nastopov borcev iz
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 166 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
divizijske kulturniške skupine. Imel je izjemen občutek za ločevanje med estetskimi in dokumentarnimi motivi. Čeprav je bila njegova poglavitna naloga fotografiranje v dokumentarne namene, je bila njegova izbira motivov premišljena.
Po drugi vojni so organizirali zbiranje sredstev za postavitev spomenikov NOB, na odnos do vojnih dogodkov pa so oblasti vplivale tudi s slovesnostmi ob odkritjih spomenikov in drugimi priložnostnimi svečanostmi; tako se je gojilo kolektivno doživljanje zgodovinskih dogodkov iz obdobja med leti 1941 in 1945. Zgodovine ne moremo spreminjati, lahko pa ključne dogodke predstavimo zgolj kot zgodovino, ki je vplivala na nadaljnji razvoj naše države. Sama si prizadevam za ohranjanje spomina NOB skozi umetnost. Pomniki namreč dokazujejo, kako smo z zgodovino NOB in ljudsko revolucijo povezani vse do danes.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 167 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
LITERATURA IN VIRI
Anton AHČIN, Spomini iz štirih brigad, Maribor 1969.
Lado AMBROŽIČ - NOVLJAN, Pohod štirinajste: vojno-zgodovinska študija o pohodu XIV. divizije NOV in POJ iz Suhorja v Beli krajini skozi Hrvaško na Štajersko in o njenih bojih od 6. I do 26. II 1944, 2. dopolnjena in popravljena izdaja, Ljubljana 1978.
Aleksander BASSIN (ur.), Revolucija in umetnost. Izbor slovenskih spomenikov NOB, Ljubljana 1974.
Stane BERNIK, Kočevje. Urbanistično-arhitekturni oris. Topografsko gradivo, Ljubljana 1969.
Stane BERNIK (ur.), Slovenska likovna umetnost 1945–1978, Ljubljana 1979.
Dieter BLUMENWITZ, Okupacija in revolucija v Sloveniji (1941–1946). Mednarodnopravna študija, Celovec 2005.
Emil CESAR, Pozdravljen, Kajuh – Kanjuh!, Ljubljana 2012.
Marjeta CIGLENEČKI, Arhitekt Branko Kocmut, v: Pomembne slovenske osebnosti 20. stoletja: zbornik povzetkov referatov, Maribor 2010, str. 54– 55.
Marjeta CIGLENEČKI, Monuments to the national war of liberation in Slovenia and collective memory, v: The Challenge of the object = Die Herausforderung des Objekts: 33rd congress of the International committee of the history of art, Nuremberg,15th–20th july 2012, Nürnberg 2012, str. 89.
Marjeta CIGLENEČKI, Motiv obeliska v opusu Branka Kocmuta, Umetnostna kronika, 37, 2012, str. 17–24.
Emil CESAR, »Pozdravljen, Kajuh, črni, lasati fant…«, v: Zbor pionirjev Jugoslavije. Po poteh Štirinajste divizije: 1944–1979. XIV. zbor pionirjev Jugoslavije, Mozirje, 16. junij 1979 (ur. Ančka Čerin), Ljubljana 1979, str. 33–36.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 168 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Špelca ČOPIČ, Spomeniško kiparstvo; v: Slovenska likovna umetnost 1945–1978 (ur. Stane Bernik), Ljubljana 1979, str. 61–69.
Špelca ČOPIČ, Kiparstvo na prostem, v: Jakob Savinšek 1922–1961, Ljubljana 1994, [razst. kat.], str. 25–32.
Špelca ČOPIČ, Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja, Ljubljana 2000.
Jasna FISCHER (ur.), Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848–1992, Ljubljana 2006.
Ante GAVRANOVIĆ, Augustinčić, Zagreb 1976.
Ferdo GESTRIN (ur.), Pomniki naše revolucije, Ljubljana 1961.
Bojan GODEŠA, Dileme glede državnopravnega položaja Slovenije med drugo svetovno vojno, Historični seminar 6 (ur. Katarina Keber in Katarina Šter), Ljubljana 2008, str. 139–156.
Herma GROZNIK (ur.), Graška gora, gora jurišev, Velenje 1979.
Gustav GRUBELNIK (ur.), Vodnik po planinski poti XIV. divizije. Ob štiridesetletnici prihoda Štirinajste na Štajersko, Ljubljana 1984.
Milan GUČEK, Pohod Štirinajste na Štajersko, v: Vodnik po planinski poti XIV. divizije. Ob štiridesetletnici prihoda Štirinajste na Štajersko (ur. Gustav Grubelnik), Ljubljana 1984, str. 5–16.
Milan GUČEK, Šercerjeva brigada. Pekoči sneg, 2. del, Ljubljana 1984.
Rudolf HRIBERNIK – SVARUN, Posebnosti narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji in organizacijske ter taktične značilnosti partizanskega bojevanja NOV in PO Slovenije, v: Posebnosti narodnoosvobodilnega gibanja in partizanskega bojevanja NOV in POS na Slovenskem. Zbornik razprav s posvetovanja, (ur. Ivan Dolničar), Ljubljana 1989, str. 15–125.
Albert JAKOPIČ (ur.), Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana 1978.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 169 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Simona JAVORNIK, Batičeva ustvarjalnost, v: Stojan Batič in njegova dela na Koroškem. Ob razstavi Evropske legende, Ravne na Koroškem 2000, [razst. kat.], str. 14–19.
Božo JORDAN, Spominski pohod »Travnik, Planinski vestnik, 10, 1979, str. 714– 717, dostopno na: http://www.planinskivestnik.com/files/File/PV_1979_10.pdf (stanje na dan 7. 8. 2016).
Boris KALIN, Mojster Boris Kalin o spomenikih narodnoosvobodilnega boja, v: Likovni svet. Arhitektura, slikarstvo, kiparstvo in umetna obrt (ur. Lojze Gostiša), Ljubljana 1951, str. 38–41.
Ladislav KIAUTA, Bračičeva brigada, Ljubljana 1982.
Zdravko KLANJŠČEK (ur.), Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941– 1945, 3. izdaja, Ljubljana 1978.
Sonja KLEMENC, Jakob Savinšek, kipar, v: Jakob Savinšek 1922–1961, Ljubljana 1994, [razst. kat.], str. 15–24.
Miklavž KOMELJ, Kako misliti partizansko umetnost, Ljubljana 2009.
Milena KOREN BOŽIČEK (ur.), Javni spomeniki v Velenju, Velenje 2008.
Vili KOS, Pohod XIV. partizanske divizije na Štajersko. Januar–februar 1944, Vače 2014.
Nika KOŠAK (ur.), Po Kozjanskem od Sotle do Gračnice. Pohodi v soncu, vetru, dežju, snegu in metežu: 1974–2014, Laško 2014.
Jure KRAŠOVEC, Peklenski trušč ob Gračnici, Novi tednik: glasilo občinskih konferenc SZDL, 28, 21. februar 1974, str. 17.
Kritika in pobuda oddelka za postavitev spomenikov pri glavnem odboru zveze borcev NOB Slovenije, v: Likovni svet. Arhitektura, slikarstvo, kiparstvo in umetna obrt (ur. Lojze Gostiša), Ljubljana 1951, str. 32–37.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 170 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Zvone KRŽIŠNIK, Patrulja zvestobe. Kulturniška skupina 14. divizije, Ljubljana 1984.
Avguštin LAH, Antun Augustinčić, Enciklopedija Jugoslavije, 1, Zagreb 1983, str. 339–341. Likovni svet. Arhitektura, slikarstvo, kiparstvo in umetna obrt (ur. Lojze Gostiša), Ljubljana 1951.
France MESESNEL, Božidar, akademik (1899–1989). Slovenska biografija, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013, dostopno na: http://www.slovenska- biografija.si/oseba/sbi245800/#slovenski-biografski-leksikon (stanje na dan 7. 8. 2016).
Mira MIHEVC, Na nevarnih poteh, Ljubljana 1995.
Vlado MIKLAVC, Moja pot skozi gorje, Mozirje 1997.
Stane MIKUŽ, Spomenik narodnoosvobodilne borbe, Celje 1959.
Metod MIKUŽ, Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji, II. knjiga, Ljubljana 1961.
Metod MIKUŽ, Zgodovina slovenskega osvobodilnega boja, Ljubljana 1970.
Metod MIKUŽ, Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji, V. knjiga, Ljubljana 1973.
Jure MIKUŽ, Slovensko povojno slikarstvo, v: Slovenska likovna umetnost 1945– 1978 (ur. Stane Bernik), Ljubljana 1979, str. 13–36.
Milica OSTROVŠKA, Kljub vsemu odpor, prva knjiga, Maribor 1963.
Marta PAULIN - BRINA, V kulturniški skupini Štirinajste divizije, v: Pohod štirinajste divizije (ur. Jože Počkaj in Marta Paulin), Ljubljana 1974, str. 26–40.
Jože PETEK, Stane ŠKRABAR - BRAŠKAR, S štirinajsto divizijo, Ljubljana 1979.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 171 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Jože POČKAJ in Marta PAULIN, Pohod štirinajste divizije, Ljubljana 1974.
Jože POTOČNIK, Spomeniki in znamenja NOB v občini Slovenj Gradec, Slovenj Gradec 1985.
Janko PRUNK, Kratka zgodovina Slovenije, Ljubljana 2002.
Edvard RAVNIKAR, Če se ozremo nazaj, Sinteza, II, 7, oktober 1967, str. 31–34.
Blaž RESMAN in Helena SERAŽIN, Upravna enota Kočevje: občine Kočevje, Kostel in Osilnica, Ljubljana 2010.
Bert SAVODNIK (ur.), Samo en cvet (Karel Destovnik–Kajuh). Mozirje in Rečica ob Savinji v obdobju NOB, Mozirje 2005.
Gvido STRES, Pohod Štirinajste na Štajersko, 2. izdaja, Celje 1980.
Franci STRLE, Tomšičeva brigada 1944, Maribor 1995.
Ive ŠIMAT–BANOV, Antun Augustinčić, Hrvatski biografski leksikon, 1983, dostopno na: http://hbl.lzmk.hr/clanak.aspx?id=911 (stanje na dan: 8. 8. 2016).
Nace ŠUMI, O nekaterih lastnostih spomenikov narodnoosvobodilnega boja, v: Pogledi na slovensko umetnost (ur. Nace Šumi), Ljubljana 1975, str. 177– 183.
Jože TEKAVEC (ur.), Jože Lampret. Napredni slovenski duhovnik in revolucionar, Velenje 1981.
Stane TERČAK, Živi zid. Iz zapiskov šercerjevca na pohodu Štirinajste udarne divizije na Štajersko, Celje 1952.
Stane TERČAK, Štirinajsta. Kratek opis pohoda XIV. divizije na Štajersko, Celje 1967.
Lev TIČAR (ur.), Rimske Toplice v borbi in svobodi, Rimske Toplice 1954.
Lojz TRŠAN, OF v Ljubljani. Organiziranost v času italijanske okupacije 1941– 1943, Ljubljana 1995.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 172 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Marijan TRŠAR, Slovensko kiparstvo po letu 1945, v: Slovenska likovna umetnost 1945–1978 (ur. Stane Bernik), Ljubljana 1979, str. 45–59.
Dejan VONČINA, Partizanska fotografija med NOB: 1943–1945, Fotografija. Revija slovenskih fotografov, 8, 1999, str. 32–37.
Jože VURCER, Pomniki narodnoosvobodilnega boja 1941–1945 v občini Celje. Vodič po spominskih obeležjih, Celje 1991.
Zakon o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/08, 123/08, 8/11 – ORZVKD39, 90/12, 111/13 in 32/16), dostopno na: http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4144 (stanje na dan 8. 8. 2016).
Zbor pionirjev Jugoslavije. Po poteh Štirinajste divizije: 1944–1979. XIV. zbor pionirjev Jugoslavije (ur. Ančka Čerin), Mozirje, 16. junij 1979, Ljubljana 1979.
Milan ŽEVART, Štirinajsta na Štajerskem. Kratek oris njenih bojev in akcij od februarja 1944 do maja 1945, Maribor 1981.
Milan ŽEVART, O odporu proti okupatorju in okupatorjeve akcije proti odporu, v: Izbrana dela (ur. Milan Ževart), Velenje 2005, str. 177–303.
Milan ŽEVART, O pohodu Štirinajste in narodnoosvobodilnem boju na Štajerskem, v: Samo en cvet (Karel Destovnik–Kajuh). Mozirje in Rečica ob Savinji v obdobju NOB (ur. Bert Savodnik), Mozirje 2005, str. 303– 310.
Milan ŽEVART, Padec Miha Pintarja Toleda in Karla Destovnika Kajuha, V: Izbrana dela (ur. Milan Ževart), Velenje 2005, str. 411– 430.
Milan ŽEVART, Sabotažne akcije in dejavnost partizanskih enot na slovenskem Štajerskem, v: Izbrana dela (ur. Milan Ževart), Velenje 2005, str. 305– 408.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 173 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Milan ŽEVART in Hermina GLASER, Pomniki narodnoosvobodilnega boja v občini Velenje, Titovo Velenje 1986.
Marjan ŽNIDARIČ, Na Štajerskem nekoliko drugače. Ob 50 letnici največjega razmaha partizanstva na Štajerskem, Maribor 1994.
Marjan ŽNIDARIČ, Na krilih junaštva in tovarištva. Pregled zgodovine XIV. divizije, Ljubljana 2009.
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 174 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
Spletni viri: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=11208&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 20. 5. 2016) http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4666&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 20. 5. 2016) http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4719&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 20. 5. 2016) http://www.tic-kozje.si/wp-content/uploads/2010/06/X5F6233.jpg (stanje na dan 14. 7. 2016) http://spomeniki.blogspot.si/2012/03/lesicno-grobisce-nob.html#uds-search- results (stanje na dan 14. 7. 2016) http://spomeniki.blogspot.si/2012/04/bohor.html
(stanje na dan 14. 7. 2016) http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=9508&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 20. 5. 2016) http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=28711&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 21. 5. 2016) http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=26352&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 21. 5. 2016) SPOMINSKO OBELEŽJE ŽIVI ZID, KRAJ GRAČNICA, OBČINA LAŠKO, dostopno na http://www.os- rimsketoplice.si/slike/eKNJIGA/spominsko_obeleje_ivi_zid_kraj_granica _obina_lako.html (stanje na dan 3. 4. 2016) http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4368&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 21. 5. 2016) http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=7260&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 21. 5. 2016)
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 175 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4249&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 21. 5. 2016) http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4177&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 27. 5. 2016) http://www.kleindenkmaeler.at/detajl/grabmal_der_kaempfer_der_xiv._und_xvii. _division (stanje na dan 27. 5. 2016) http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=8071&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 27. 5. 2016) http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4187&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 27. 5. 2016) http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=6015&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 27. 5. 2016) http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=991&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 27. 5. 2016) http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4407&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 27. 5. 2016) http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4408&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 27. 5. 2016) http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4402&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 27. 5. 2016) http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4403&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 27. 5. 2016) http://www.velenje.si/za-obiskovalce/naravna-in-kulturna-dediscina/spomeniki- skulpture (stanje na dan 16. 7. 2016) http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4375&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 27. 5. 2016) http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4398&submit.x=0&submit.y=0
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 176 od 177
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta magistrsko delo
(stanje na dan 3. 7. 2016) http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4399&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 3. 7. 2016) http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4558&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 3. 7. 2016) http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=5723&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 3. 7. 2016) http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=24227&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 3. 7. 2016) http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4268 &submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 3. 7. 2016) http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4714&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 3. 7. 2016) http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4180&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 3. 7. 2016) http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4181&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 7. 7. 2016) http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4174&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 7. 7. 2016) http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4178&submit.x=0&submit.y=0
(stanje na dan 7. 7. 2016) http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?ESD=4184&submit.x=0&submit.y=0 (stanje na dan 7. 7. 2016) http://4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje-kulturno-umetniski- program/9143653, (stanje na dan 9. 8. 2016)
Tina Lovrec: Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih Stran 177 od 177
PRILOGA A
Kronologija pohoda XIV. divizije na Štajersko in pregled večjih akcij
Do začetka januarja 1944 so njene enote pet mesecev in pol delovale predvsem na Dolenjskem in Notranjskem, kratek čas se je zadrževala tudi na območju slovenske Istre in Primorja.
Kratka kronologija pohoda na Štajersko je sledeča:
6. 1. 1944 je divizija iz Suhorja krenila na pot proti Štajerski;
8. 1. 1944 je divizija prispela na Hrvaško v vas Vivodino;
9. 1. 1944 je zasedla sektor Sv. Jane;
10. 1. 1944 se je nahajala v vasi Prilipija in v večernih urah v borbi prekoračila progo Zagreb–Karlovac;
13. 1. 1944 je divizija zasedla sektor Kravarsko–Podbornica–Ogulinac– Turopolje–Peščenica–Gornji in Dolnji Veliševec. Tekom noči se je prebila preko Save;
14. 1. 1944 je počivala v Dubrovščaku in Topolovcu;
15. 1. 1944 se je pohod nadaljeval preko Vezišča in proge Zagreb–Virovitica;
16. 1. 1944 je bila divizija v Rečici in Kompatorju;
17. 1. 1944 je v jutranjih urah prišla v Čazmo, kjer je počivala in pripravila miting;
19. 1. 1944 je bila divizija v Dubravi in Srbski Kapeli;
20. 1. 1944 je pohod nadaljevala preko Haganje, Žabnega, preko proge Križevci–Bjelovar;
21. 1. 1944 je prekoračila progo Križevci–Koprivnica, Doljna Glogovnica, Ivanec, Gornja Glogovnica, Marinovac;
22. 1. 1944 so bili v Glogovnici in Osijeku;
24. 1. 1944 so bili na sektorju Kamenščica;
25. 1. 1944 je bila divizija na sektorju Gornje reke. Zaradi napadov močnih ustaških in nemških sil se je divizija vrnila v Kamenščico in pohod nadaljevala proti Kalniku;
27. 1. 1944 je izvršila premik v Kalniško gorovje, Svibovec, Doljno Poljano, Jalševac;
28. 1. 1944 je prispela na sektor Kelemen preko ceste Varaždinske toplice– Varaždin, Jakopovec, Seketni, Sv. Ilija, Završje, Margočan;
30. 1. 1944 se je pohod nadaljeval v Hrvaško Zagorje, Belec, Repno, Zlatar, kjer so se vršile borbe z ustaši;
31. 1. 1944 je bila divizija na sektorju Golubovac;
1. 2. 1944 je divizija dospela v vas Radoboj;
2. 2. 1944 je bila divizija na sektorju Radoboj–Gornje Jesenje–Djurmanec;
4. 2. 1944 premik na črti Sopot–Pregrada–Dubravica. Prehod preko ceste Sopot–Desenič;
5. 2. 1944 premik v Ravnice in Zelenjak;
6. 2. 1944 premik preko sv. Katarine–Sela–Sedlarjevo (prehod preko Sotle)– Buče–prva borba;
7. 2. 1944 so se deli divizije zapletli v borbe na sektorju Pilštanj. V noči se je začel premik proti Bohorju;
8. 2. 1944 se je divizija nahajala na sektorju Planina (Šentvid pri Planini);
9. 2. 1944 napad na Senovo;
11. 2. 1944 divizija počiva v Okroglicah;
12. 2. 1944 se je divizija v visokem snegu prebijala proti Zagračnici–Lokovcu;
13. 2. 1944 se je divizija prebijala mimo Štor, Opoke pri Dramljah na Zgornja in Spodnja Slemena;
14. 2. 1944 je bila divizija na sektorju Konjiške gore;
15. 2. 1944 Lindek, premik proti Paškemu Kozjaku;
16. 2. 1944 divizija zasede položaje pri Sv. Joštu na Kozjaku in Paškem Kozjaku;
17. 2. 1944 premik proti sv. Marjeti. Vso noč borbe na cesti Dolič–Vitanje;
18. 2. 1944 se je del divizije prebil na Pohorje. Ostali del se je umaknil na Basališče;
20. 2. 1944 je bila divizija na pohodu mimo Podvina preko ceste in železniške proge Velenje–Dolič med postajama Sele in Paka;
21. 2. 1944 divizija prispe na Graško goro;
22. 2. 1944 Ravne nad Šoštanjem. Divizija se je v jurišu prebila iz nemških obročev na sektorju Sv. Duh. Zvečer je pri Žlebniku padel Kajuh;
25. 2. 1944 konec nemške ofenzive proti XIV. diviziji.