3 Kuba in Fidel Castro

Primož Ademovič

ANALIZA MEDIJSKIH VSEBIN NA KUBI V ČASU FIDELA CASTRA IN PO NJEGOVEM ODSTOPU

Diplomsko delo

Maribor, september 2013

ANALIZA MEDIJSKIH VSEBIN NA KUBI V ČASU FIDELA CASTRA IN PO NJEGOVEM ODSTOPU

Diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa

Medijske komunikacije

Študent: Primož Ademovič

Študijski program: Medijske komunikacije

Smer: Medijska produkcija

Mentor: doc. dr. Suzana Žilič Fišer, univ. dipl. novinar

Somentor: asist. mag. Cafnik Uludag Petra, univ. dipl. medij. kom.

III

ZAHVALA Zahvaljujem se mentorici, profesorici dr. Suzani Žilič Fišer za pomoč, podporo in usmerjanje pri opravljanju diplomskega dela. Prav tako se zahvaljujem somentorici, profesorici Petri Cafnik Uludag za njene predloge in usmeritve, ki so mi olajšale delo. Hvala tudi staršem, ki so me skozi študij podpirali, sestri Lini, ki mi je s svojimi nasveti in predlogi stala ob strani, ter punci Maji, ki me je podpirala in vzpodbujala skozi ves čas pisanja diplomske naloge.

IV

ANALIZA MEDIJSKIH VSEBIN V ČASU FIDELA CASTRA IN PO NJEGOVEM ODSTOPU

Ključne besede: mediji, cenzura, Castro, Kuba

UDK: 316.774(043.2)

Povzetek

V diplomskem delu smo se posvetili republiki Kubi in njenima voditeljema Fidelu in Raulu Castro. Kuba je socialistična država, v kateri ima vso oblast Komunistična partija Kube. Ljudje živijo v splošnem pomanjkanju, a predvsem tista starejša »Castrova« generacija, še ima upanje, da se bo stanje v državi izboljšalo, medtem, ko mlajša generacija utopično gleda na izboljšanje razmer. Področje, na katerega smo se osredotočili, so mediji in analiza medijskih vsebin na Kubi. Primerjali smo stopnjo cenzure na Kubi v času obeh vladarjev Castro ter, kakšen vpliv ima državna oblast na medije. Na kratko smo proučili vladavino obeh karizmatičnih revolucionarnih voditeljev ter predstavili Raulove pomembnejše reforme. Raziskava temelji na proučevanju knjig in revij, predvsem pa na osnovi številnih informacij in podatkov, ki jih najdemo na spletu v obliki člankov in blogov.

V

MEDIA CONTENT ANALYSES IN CUBA DURING THE FIDEL CASTRO REGIME AND AFTER HIS RESIGNATION

Key words: the media, censorship, Castro, Cuba

UDK: 316.774(043.2)

Abstract

In this thesis we focused on the Republic of Cuba and it's leaders Fidel and Raul Castro. Cuba is a socialistic Country, where the whole power belongs to communistic party of Cuba. People there live in poverty, but the older “Castro” generation still hopes that the situation in their country will improve, while the younger generation is very doubtful about better times. The media and media content analysis were the major point of this degree. We compared the level of censorship under both leaders and discussed the impact of Cuba on its media. We also studied the government of both charismatic and revolutionary leaders. We also introduced Raul’s most important reforms. The research is based on books and magazines, but the main source of information was the world wide web.

VI

VSEBINA

1 UVOD ...... 1

2 METODOLOŠKI OKVIR ...... 3

2.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS OBRAVNAVANEGA PROBLEMA ...... 3

2.2 CILJI PROUČEVANJA ...... 3

2.3 HIPOTEZA V ZASTAVLJENI NALOGI ...... 4

2.4 UPORABLJENA METODOLOGIJA ...... 4

3 KUBA IN FIDEL CASTRO ...... 5

3.1 KUBA – SOCIALISTIČNA DRŽAVA ...... 5

3.2 FIDEL CASTRO ...... 6

3.3 RAUL CASTRO IN NJEGOVE REFORME ...... 8 3.2.1 Značilnosti voditeljev ...... 11

4 CENZURA ...... 13

4.1 SPLOŠNO O CENZURI ...... 13

4.2 CENZURA NA KUBI S STRANI KUBANSKE VLADE ...... 13

4.3 CENZURA MEDIJEV NA KUBI S STRANI AMERIŠKE VLADE ...... 14

5 NOVINARSTVO IN MEDIJI NA KUBI ...... 16

5.1 NOVINARSTVO NA KUBI ...... 17 5.1.1 Kaznovanje novinarjev na Kubi ...... 18 5.1.2 Svoboda novinarstva na Kubi ...... 18

5.2 PONUDBA MEDIJSKIH VSEBIN NA KUBI ...... 20 5.2.1 Film in glasba na Kubi...... 20 5.2.2 Vodilni tiskani mediji ...... 21 5.2.3 Radio na Kubi ...... 23 5.2.4 Televizija na Kubi ...... 24

6 ANALIZA MEDIJEV V ČASU FIDELA CASTRA IN PO NJEGOVEM ODSTOPU ...... 26

7 ZAKLJUČEK ...... 30

8 VIRI IN LITERATURA ...... 33

8.1 LITERATURA ...... 33

8.2 SPLETNI VIRI ...... 34

VII

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu

1 UVOD

V diplomski nalogi se bomo posvetili analizi medijskih vsebin na Kubi, s poudarkom na tiskanih medijih, internetu, radiu in televiziji v času, ko je Kubo vodil Fidel Castro in po njegovem odstopu. Proučevali bomo tudi novinarstvo in kaznovanje novinarjev ter svobodo izražanja v času vladanja Fidela Castra in od leta 2008 njegovega brata Raula Castra. Dotaknili se bomo nenehnega embarga, ki ga izvajajo ZDA nad Kubo in na primeru Googla navedli, kako so kubanskemu narodu dodatno kršene človekove pravice.

V prvem delu naloge bomo predstavili Kubo, bivšega voditelja Fidela Castra ter sedanjega voditelja Raula Castra s poudarkom na njegovih reformah. Raul Castro, brat nekdanjega kubanskega voditelja Fidela Castra, je začel uvajati postopne reforme po prevzemu predsedniškega položaja leta 2008. Novi predsednik je večkrat priznal, da sedanji sistem na Kubi ne deluje, kljub temu pa je zatrdil, da bo Kuba ostala socialistična država in, da bo ohranila enostrankarski sistem. Odkar je predsedniški stolček zasedel Raul Castro, so Kubancem ukinili celo vrsto omejitev in jim omogočili dostop do prej prepovedanih potrošniških dobrin. S prevzemom nove oblasti so nastale vidne spremembe na medijskem področju. Raul Castro je omogočil, da se je kubanska televizija začela odpirati tujim televizijskim programom. Aktivirali so štiriindvajseturni televizijski kanal, ki večino časa predvaja programe iz tujih držav (B. Kvas, 05.05.2008). S februarjem 2011 so Kubanci med drugim lahko pričeli uporabljati mobilne telefone, DVD predvajalnike in mikrovalovne pečice. Uvedel je tudi reformo, ki Kubancem dovoljuje, da bivajo v prestižnih hotelih, ki so bili prej rezervirani zgolj za tujce. Kubanski predsednik je odobril zemljiško reformo prenosa neobdelanih kmetijskih zemljišč v zasebne roke z namenom, da se poveča proizvodnja hrane (Delo.si 18.07.2008).

V osrednjem delu diplomske naloge bomo proučevali vrste medijev, kot smo jih že predhodno omenili. Tako bomo proučili tiskane medije, radijske in televizijske programe, njihovo vsebino ter ciljno skupino poslušalcev. Raziskovali bomo dostop do interneta potem, ko je Kuba dobila le-tega šele z nastopom Raulove vladavine potem, in je bila to ena izmed njegovih prvih reform. Medijske vsebine na Kubi so še vedno cenzurirane, 1

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu televizijske in radijske postaje predvajajo »mehke vsebine« od poljudnoznanstvenih do dokumentarcev in številnih nadaljevank. Imajo posebno radijsko postajo Radio Havana Cuba, ki je namenjena poslušalcem v tujini. Dnevni časopis z najširšo naklado v državi je Granma in je uradno glasilo vladajoče Kubanske komunistične partije. Kuba je še vedno ena najbolj zaostalih internetnih držav, saj je dostopnost do interneta okoli 10-odstotna, za primerjavo od Slovenije, kjer ima dostop do interneta 93% državljanov. Elektronska pošta se vse bolj širi, a predvsem v pisarnah, deskanje na internetu je še vedno omejeno na nekaj »priviligirancev« (Bajini, I., 2009:305).

Na Kubi je prisotna cenzura vsega, kar je proti vladajoči vladi. Tam je cenzura prisotna s strani političnih entitet, kjer se cenzuriranje razume predvsem kot omejevanje človekovih pravic državljank in državljanov, ki je v nasprotju z dogmami demokracije kot jo poznajo na Zahodu (Dsavic.net, 19.06.2012).

Vendar pa navkljub cenzuri objavljenih vsebin v tiskanih medijih, na internetu, radiu in televiziji, prihajajo v javnost, preko neodvisnih novinarjev, informacije, ki razkrivajo dejansko stanje na Kubi. Na napake kubanskega režima je tako opozoril neodvisni novinar, doktor psihologije, Guillermo Farinas, s 23 gladovnimi stavkami, za kar je prejel nagrado za svobodo misli (STA. Mladina.si, 2010).

Cenzura je bila obvezna za vse filme, kontrolo pa izvajajo pred oddajanjem. Že predhodnik Fidela Castra, Che Guevara, je želel prepovedati tudi Jazz in Rock glasbo. V času, ko je državo vodil Fidel Castro je cenzura dosegla svoj maksimum. Tudi morebitne kazni za novinarje, ki niso spoštovali zakona oz. so pisali proti vladi, proti voditelju, so dosegale najhujše oblike kazni, od izgnanstva do zapora ali pa celo do »nepojasnjene« smrti. Kubanska komunistična partija še vedno cenzurira novice, komentarje, skušajo pa tudi omejiti širjenje tujih publikacij.

V zaključku bom potegnil vzporednice med obema voditeljema, pri čemer bo osredotočenje na medijske vsebine. Kubanska komunistična partija je bila tako pri Fidelu, kot pri sedanjem predsedniku Raulu Castro, vodilna sila družbe in države. Vlada ohranja popoln nadzor nad vsemi oblikami medijev, vključno s časopisi, radiom in televizijo.

2

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu

2 METODOLOŠKI OKVIR

2.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS OBRAVNAVANEGA PROBLEMA

Kot vemo je Kuba socialistična država, v kateri ima vso oblast Kubanska komunistična partija, pod vodstvom predsednika Raula Castra. Le-ta je imela večinsko oblast vse od leta 1958, ko je z revolucijo vrgel iz prestola Batisto Fidel Castro, zato se je trdovratnost tega načina vladanja s prihodom Raula, na mnogih področjih, samo še stopnjevala. Tako so še vedno vsi mediji, kot tudi novinarji pod stalnim pritiskom in nadzorom vladajoče stranke. Kubanci so s prihodom Raula res doživeli številne spremembe, vendar jim njihov zelo nizek standard onemogoča, da bi koristili »Raulove bonitete«. Velikokrat pa mora Raulova vlada pod pritiskom svetovne javnosti tudi popustiti, kot v nadaljevanju navajam primer opozicijskega gibanja »Dame v belem« s tem, ko postopoma izpušča iz zaporov politične zapornike. Problem, ki smo ga v nalogi raziskovali zajema način vladanja obeh voditeljev in njune karakterne osebnosti ter vpliv cenzure na vse oblike medijev v času vladanja obeh voditeljev.

2.2 CILJI PROUČEVANJA

Glavni cilj proučevanja je, s pomočjo razpoložljivih virov pridobiti čim bolj realno sliko o načinu vladanja bratov Castro v komunističnem režimu. Namen diplomskega dela je, podrobneje proučiti medijsko področje kot so tiskani mediji, internet ter radio in televizija in ob tem ugotoviti razlike med obdobjem, ko je Kubo vodil Fidel Castro ter, kaj se je spremenilo po letu 2008, ko je slednji prepustil vodenje Kube bratu, Raulu. Hkrati smo želeli ugotoviti ali se je Kuba po sprejetju številnih reform odprla svetovni javnosti, kar je za življenje Kubancev nujno potrebno saj so bili skoraj pol stoletja povsem izolirani od zunanjega sveta.

3

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu

2.3 HIPOTEZA V ZASTAVLJENI NALOGI

Hipotezo smo zastavili ob predpostavkah, da vsaka sprememba v načinu vodenja prinese tudi spremembe v načinu delovanja sistema. Kljub temu, da je bil tako Fidel Castro, kakor je tudi sedanji predsednik Raul Castro, pripadnik trdega komunističnega sistema, ki na Kubi obstaja že desetletja, in je država absolutni lastnik medijev, smo ocenili, da bo na Kubi prišlo do večjih sprememb. Hipotezo, ki smo jo zastavili in jo hkrati skozi celotno nalogo proučevali je:

»Na področju tiskanih medijev, interneta, radia in televizije, so se po odstopu Fidela Castra zgodile velike spremembe«.

2.4 UPORABLJENA METODOLOGIJA

Pri raziskovanju problema diplomske naloge smo uporabljali gradivo, ki je dostopno v obliki tiskanih ali spletnih različic. Omeniti velja, da smo se za izdelavo analize medijev, ki zajema predstavitev tiskanih medijev, kakor tudi televizije, radia in interneta in hkrati zajema tudi glavne spremembe z vidika cenzure, posluževali v glavnem internetnih virov v obliki člankov, blogov in drugih, saj je tiskanih različic zelo malo in ne vsebujejo dovolj aktualnih informacij. V empiričnem delu smo primerjali stopnjo cenzure posameznih vrst medijev iz časa Fidela Castra in po njegovem odstopu. Tako smo ob zaključku raziskave prišli do ugotovitve, kakšne razlike so nastale v sorazmeroma kratkem času Raulove vladavine, predvsem pa, kaj te ugotovitve pomenijo za medije na Kubi in življenje Kubancev nasploh. S proučevanjem blogov, poslušanjem intervjujev z dobitniki nagrad za svobodo izražanja in drugimi spletnimi viri, smo želeli pridobiti pristno sliko, kakšne so bistvene spremembe na Kubi na medijskem področju po Fidelu Castru potem, ko je Raul uvedel številne reforme.

4

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu

3 KUBA IN FIDEL CASTRO

3.1 KUBA – SOCIALISTIČNA DRŽAVA

Kubo imenujejo tudi »ključ do zaliva« saj je bila od začetka kolonialnega obdobja, zaradi strateške usmeritve med Severno in Južno Ameriko, pomembno pomorsko križišče in postojanka (A.Hernadez, R. Carmen, 2008: 11). V začetnih obdobjih kolonializma so bili prebivalci otoka predvsem evropski priseljenci in nekaj prvotnih Indijancev, katerim se je kasneje pridružilo na tisoče črnih sužnjev, pripeljanih iz Afrike. Vse do odprave suženjstva leta 1986 je na otoku prevladovala kultura španskih zavojevalcev, nekaj malega vpliva pa so ji dodali mornarji in popotniki, ki so se ustavljali. Kubanci veljajo na splošno za odprte, zgovorne in družabne. Natančne meje med njihovim domom in ulico pravzaprav ni. Glasba, katere melodičnost je posledica španske dediščine, je duša otoka in je prisotna vsepovsod (Bajini, I., 2006: 15-16).

Kljub strogosti obstoječe vladavine (prej Fidelove, sedaj Raulove), je narodni ponos Kubancev zelo močan, deloma zaradi dolgotrajnega embarga, ki so ga proti Kubi uvedle ZDA, deloma pa zaradi karizmatičnih vladarjev (Bajini, I., 2006: 17). Skoraj nečloveško blokado, ki jo je vlada Združenih držav Amerike naložila Kubi in jo je neprekinjeno ohranjala vse od 60-tih let prejšnjega stoletja, je za Kubance kakor tiha bomba. Ta gospodarska, trgovinska in finančna blokada znižuje življenjsko raven Kubancev in škoduje celotnemu gospodarstvu države. Helms-Burtonov zakon, ki ga je predsednik Združenih držav Amerike podpisal marca 1996, si med drugimi cilji prizadeva, da bi se blokada Kube internacionalizirala. S tem vztraja pri cilju Združenih držav Amerike, da strejo jasno voljo kubanskega ljudstva, braniti neodtujljivo pravico do neodvisnosti in do svobodnega odločanja (A.Hernadez, R. Carmen, 2008: 84-87).

Glavni otok v Karibskem morju je od začetka 20. stoletja živel nemirno v znamenju demokratičnih in socialnih gibanj. Neznosne življenjske razmere ljudi na otoku, naraščajoča korupcija in stalno prisotno nasilje nad ljudmi so močno vzpodbujale številne vojne in upore, ki jih je Kuba skozi svojo zgodovino doživljala. Najgloblji pečat pa ji je pustila revolucija, ki jo je izpeljala skupina gverilcev pod Castrovim in Chejevim 5

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu vodstvom in je prinesla preporod v vse sfere, tako družbene kot tudi gospodarske. Za kubansko ljudstvo je kubanska revolucija pomenila zgodovinski prelom med dobrim in zlom, kajti kubanski narod je bil z njo rešen pred totalitarnim diktatorstvom kubanskih voditeljev. Castro se je v času vodenja močno upiral na vodilno komunistično stranko, ki že vrsto let usmerja in nadzoruje celotno družbeno in politično dogajanje v državi. Podobno vlogo ima stranka tudi danes, pod Raulovo vladavino (Hernandez, A., Carmen R., 2008: 11-14).

Vedno številnejša pa so na Kubi opozicijska gibanja, kot je gibanje Dame1 v belem, ki se bori za svobodo izražanja in proti zatiranju ter kršitvi človekov pravic Castrove vlade (prej Fidelove, po letu 2008 pa Raulove). Preko številnih tovrstnih gibanj prihajajo v svet informacije o dejanskem stanju na Kubi.

3.2 FIDEL CASTRO

Fidel Castro je bil vladar z najdaljšim stažem v zgodovini. Od leta 1959 do 1976 je bil kubanski premier in od leta 1976 do leta 2008 predsednik države. Torej njegova vladavina je trajala celih 50 let.

Kot navajata de Villa in Neubauer (2008), se je Fidel Castro rodil 13. avgusta 1926 v Mayarí na družinski plantaži sladkornega trsa. Fidel je bil kot otrok trmast in odločen. V šoli so ga odlikovali inteligenca in šarm. Pod strogo disciplino jezuitov v Colegio Belén Fidel je razvil sposobnost prevzemanja vodilne vloge. Njegove ocene so bile izredne in izkazal se je tudi na športnem področju, saj je bil član nogometne, bejzbolske in atletske

1 Leta 2004 je nastalo opozicijsko gibanje Dame v belem (Damas de Blanco), katerega članice so žene, matere hčere 75 političnih zapornikov, ki so jih leta 2003 zaprli na Kubi, ker so bili kritični do premajhne svobode v državi. Kritika oblasti je na Kubi zagrožena kot kaznivo dejanje z zagroženo kaznijo tudi do 25 let zapora. Usoda zapornikov ni bila pozabljena, saj so njihove žene, matere in hčere, s svojimi mirnimi protestnimi shodi nanje opozorile mednarodno javnost. Članice gibanja, z nošenjem belih oblačil simbolizirajo nedolžnost in čistost. Ženske v belem imajo vsako nedeljo svoj ritual, udeležijo se svete maše v cerkvi Svete Rite, nato pa se sprehodijo po havanski Peti aveniji in tiho prosijo za izpustitev svojih dragih. Leta 2008 je gibanje Dame v belem prejelo nagrado Saharov (Delo.si, 19.03.2012).

6

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu ekipe in je zastopal jezuitski kolegij na tekmovanjih z drugimi šolami. V šolskem letu 1943/44 je bil celo izbran za najboljšega atleta na šoli. Tako kot je izstopal s svojimi športnimi in akademskimi dosežki, je nase opozoril tudi s svojim socialnim vedenjem. Fidel je eden od redkih učencev, ki je imel socialne stike z zaposlenimi v internatu (de Villa J., Neubauer J., 2008: 31-35).

Leta 1950 je doktoriral iz prava na univerzi v Havani. Je poročen in ima pet otrok s sedanjo ženo Dario Soto del Valle. Predtem je imel razmerje še z Natty, s katero je imel hči Alino, ki je z očetom prekinila vse stike in emigrirala v Španijo. O svojem očetu je povedala: »Oblast in čaščenje sta ga naredila brezčutnega. Tak režim ohranja z ustrahovanjem in zasužnjevanjem. Ljudje na položajih se iz previdnosti zamenjujejo. Iz veleposlanika postaneš minister ali pa obtičiš doma, tako kot moj brat Fidelito.« (Predovič, 2001:27). Fidel ni prenašal nobene konkurence in nekateri celo menijo, da je prav zato izdal Che Guevaro in ga prepustil smrti v Boliviji (Predovič, 2001:29).

De Villa in Neubauer (2008) še pojasnjujeta, da je bil že kot študent politično zelo aktiven. Tako je s skupino prijateljev, ki jih je navdušil nad svojo idejo, izvedel državni udar, ki je bil zadušen v krvi (De Villa, J., Neubauer , J., 2008: 58-59). Fidel in njegova skupina so bili leta 1953 obsojeni na 15 let zapora. Maja 1955 so bili že odpuščeni, vendar je Castro zaradi smrtne nevarnosti pobegnil v Mehiko (De Villa, J., Neubauer , J., 2008: 70-71).

Potem, ko je leta 1958 izvedel pohod na Havano in povzročil padec Batistovega režima, se je Castro sam imenoval za premiera leta 1958. Ta naslov je obdržal do leta 1976, ko je postal predsednik. Hitro po njegovem prihodu na oblast se je zapletal v spor z ZDA, ki so podpirale Batisto in se v času njegove vladavine pogosto vmešavale v notranjo politiko Kube.

Po tem ko je Castrova vlada nacionalizirala rafinerije nafte, tovarne sladkorja in elektrarne, so leta 1960 ZDA prenehale kupovati kubanski sladkor in uvedle ekonomski embargo zoper Kubo. ZDA so leta 1961 v t. i. invaziji Prašičji zaliv, s pomočjo kubanskih beguncev, neuspešno poskušale odstaviti Castra z oblasti. Castro je ta incident izkoristil in z vladnim dekretom prepovedal izhajanje polmesečne revije La Quincena. Kolektiviziral je kmetijstvo in ustanovil enostrankarsko socialistično državo.

7

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu

Konec leta 1961 je Castro razglasil Kubo za socialistično državo in napovedal boj imperializmu ZDA v Latinski Ameriki. To je sprožilo velike demonstracije proti Castru, ki jih je zadušila šele vojska.

De Villa in Neubauer (2008) pravita, da je Fidel Castro utelešal revolucijo in ponos, ki so ga Kubanci občutili do njega. Fidel je sam ustvarjal ta mit in ga izrabljal, da je ljudi navduševal za svojo revolucijo. Neutrudno je potoval po otoku, sam poprijel za delo in razpravljal z ljudmi. Najmanj enkrat tedensko je v dolgih govorih po radiu in televiziji nagovarjal in navduševal ljudstvo. Fidel Castro naj bi imel več kot 15.000 govorov. Bil je odličen retorik in prepričljiv v svojih govorih. Vendar je z leti mit bleščečega vladarja bledel, saj je bilo predvsem v začetku devetdesetih leti na Kubi katastrofalno pomanjkanje osnovnih živil. Pri starejši generaciji, ki je poznala vladanje Batiste, je Fidel kljub nevzdržnim razmeram v državi, užival velik ugled in čaščenje. Toda za mlajšo generacijo je bilo pomanjkanje osnovnih živil in ostalih dobrin, ki je Kubance pahnila v veliko revščino, zelo boleče in nedopustno, zato pri tej generaciji Fidel ni užival ugleda. Zanje je Fidel predstavljal mit v najslabšem pomenu besede in tudi ni bil več žareči osvoboditelj (J. de Villa, J. Neubauer, 2008: 18-22).

Fidel Castro je 18. februarja 2008 zaradi bolezni formalno stopil z oblasti in predal mesto predsednika ter poveljnika vojske bratu Raulu Castru.

3.3 RAUL CASTRO IN NJEGOVE REFORME

Raul je mlajši brat Fidela Castra in je bil eden izmed njegovih najbližjih sodelavcev. Pol stoletja je bil kubanski minister za obrambo. Raul Castro je 31. julija 2006 začasno prevzel pooblastila predsednika Kube zaradi bolezni svojega brata Fidela Castra. Kubanski državni zbor ga je izvolil za predsednika države 24. februarja 2008 potem, ko se je Fidel Castro odpovedal ponovni kandidaturi.

Raul Castro je začel uvajati postopne reforme takoj po prevzemu predsedniškega položaja. Novi predsednik je večkrat priznal, da sedanji sistem na Kubi ne deluje, kljub temu pa je zatrdil, da bo Kuba ostala socialistična država in, da bo ohranil enostrankarski sistem, po katerem so vse odločitve v rokah komunistov. Odkar je predsedniški stolček zasedel Raul

8

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu

Castro, so Kubancem ukinili celo vrsto omejitev in jim omogočili dostop do prej prepovedanih potrošniških in drugih dobrin kot so neomejen nakup mobilnih telefonov, DVD predvajalnikov, mikrovalovnih pečic, možnost potovanj ( Biography, 2013).

Čeprav celotna svetovna javnost ugotavlja, da so izvedene reforme Raula Castra, takoj po prevzemu vlade, kot drobtinica, vendarle državljanom vsaj teoretično omogočajo nakup določenih dobrin in gibanje izven ozemlja Kube. Kupovanje in prodaja ozemlja dolgo nista bila dovoljena, vendar od novembra 2011 temu ni več tako. Zastavlja pa se vprašanje, koliko državljanov si sploh lahko privošči nakup avtomobila, računalnika, zemljišča ali potovanja v tuje države, če vemo, da je povprečna plača Kubanca, kot smo že omenili, zelo nizka. V nadaljevanju navajamo pomembnejše reforme Raula Castra.

Mobilni telefoni - Raul Castro je takoj po prevzemu vodenja države sprejel odlok, ki državljanom Kube omogoča neomejeno uporabo mobilnih telefonov, DVD predvajalnikov. Kuba je šele s to reformo zgradila telekomunikacijsko omrežje. Pred tem so redki Kubanci, ki so zaradi visokega političnega položaja lahko uporabljali mobilni telefon, koristili le tega preko tujih mobilnih operaterjev. Torej cenzure mobilnih telefonov, s sprejetjem tega odloka, ni bilo več (24ur.com, 01.04.2008).

Prodaja in nakup računalnikov - ena izmed pomembnih reform, ki jih je sprejel Raul Castro, je nakup in prodaja računalnikov, ki v današnji informacijski dobi vplivajo na pismenost državljanov. Predmet prodaje so lahko računalniki, ki jih proizvajajo na Kitajskem s tem, da je končno sestavljanje na Kubi. Vsekakor pa so še za večino Kubancev računalniki nedosegljivi zaradi visoke cene (Jinovsvet.com, 04.05.2008).

Internet - Kuba je še vedno ena izmed najbolj zaostalih internetnih držav. Dostopnost do interneta ima največ 10% vseh državljanov, širokopasovnega interneta pa praktično do letošnjega leta še ni bilo saj so potrebovali cela štiri leta za položitev kabla med Venezuelo in Kubo. Glavna razloga sta dva: ameriški embargo, ki preprečuje nakup ameriške opreme in kubanski nadzor nad pretokom informacij. Do nedavnega je torej internet na Kubi potekal izključno preko satelitov, kar je imelo za posledico slabšo kvaliteto (zakasnitve in nizko propustnost). Polaganje kabla je stalo 52 milijonov evrov in je za več tisočkrat 9

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu povečalo hitrost kubanske povezave do interneta. Investicijo je v celoti financirala venezuelska vlada. (M. Huš, 25.11.2011). Po prebiranju blogov lahko sklepamo, da lahko internet večina Kubancev samo sanja. Mlajši Kubanci si zelo želijo interneta in s tem povezave z zunanjim svetom, radi bi potovali in si ogledali tudi druge kraje (J. Tomc, 19.01.2009).

Zemljiška reforma -zemlja v roke zasebnikov - ena izmed pomembnih reform, ki jih je Raul Castro uvedel hitro po prevzemu predsedniškega mesta, je zemljiška reforma, na osnovi katere so lahko neobdelana kmetijska zemljišča prešla v zasebne roke. Poglavitni namen reforme je, da bi povečali proizvodnjo hrane in zmanjšali uvoz. Posamezniki brez zemlje lahko prejmejo največ 13,42 hektarja, lastniki in najemniki pa do 40,26 hektarjev. Vlada bo podeljevala 10-letno pravico do zemljišč posameznikom oziroma 25-letno pravico zadrugam. Pravica do uporabe zemljišča je neprenosljiva in je ni mogoče prodati (STA. Delo.si. 18.07.2008).

Kmetijstvo – svoboda pri odločanju uporabe zemlje - na področju kmetijstva je pomembna tudi reforma, ki kmetovalcem zagotavlja svobodo pri odločanju o tem na kakšen način uporabiti zemljo, kaj saditi ter, kako zemljo oskrbovati. Hkrati so kmetovalci za določene pridelke, kot je na primer krompir, pričeli prejemati denarna sredstva od države. Kubanska vlada je prav tako pozvala zasebne kmete, da posadijo tobak, kavo in druge posevke na neizkoriščeno državno zemljo. Državna televizija je objavila, da je kar 51 odstotkov državne zemlje neizkoriščene, država pa je pripravljena sodelovati s kmeti in manjšimi proizvajalci (Dnevnik.si, 2013). Če bo zaživel izvoz tobaka, kave in ostalih pridelkov, bi z novimi reformami lahko bilo na Kubi več hrane.

Nakup in prodaja avtomobilov - v začetku oktobra 2011 je na Kubi začel veljati tudi zakon, ki vsem Kubancem omogoča, da kupujejo in prodajajo avtomobile. Vendar pa tudi za to veljajo določene omejitve, zaradi katerih navadni državljani še vedno težko kupijo nov avtomobil (STA, 03.11.2011).

10

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu

Nakup in prodaja nepremičnin - prodaja in nakup nepremičnin na Kubi vse od revolucije leta 1959 nista bila dovoljena, zato so lahko Kubanci do nepremičnine prišli le v okviru zapletenega sistema izmenjave ali na nezakonit način, nekateri pa so celo sklepali navidezne poroke, da bi omogočili prenos nepremičnin na drugo osebo, poroča ameriška tiskovna agencija AP. Nov zakon, ki je stopil v veljavo 3.11.2011 velja za eno ključnih reform pod vladavino sedanjega kubanskega predsednika Raula Castra. Zakon omogoča nakup, prodajo in menjavo nepremičnin med fizičnimi osebami (STA, 03.11.2011).

Potovanja Kubancev - od začetka letošnjega leta reforma odpira vrata v svet vsaj tistim Kubancem, ki si to lahko privoščijo. Kubanci lahko potujejo v druge države. V času, ko je Kubo vodil Fidel Castro, Kubanci skorajda niso potovali oziroma so bila potovanja le izjeme za navadne državljane. Če so že potovali starši, je bilo prepovedano potovanje njihovim otrokom. Kubanska oblast je velikokrat otroke staršev, ki so potovali v tujino, zadržala kot zagotovilo, da se bodo starši vrnili v državo.

Raula Castra in njegove novejše reforme so se razveselili številni prebivalci komunističnega otoka, vendar se mnogi bojijo, da bodo oblasti še naprej omejevale potovanja. Koristi od novega zakona imajo državljani, starejši od 18 let z veljavnim potnim listom, oziroma mladostniki z overjenim dovoljenjem staršev ali skrbnikov. Kubanci so pred uvedbo tega zakona morali pridobiti izhodno dovoljenje in povabilo iz tujine, kjer so lahko ostali največ 11 mesecev. Če se po tem času niso vrnili, so običajno za vselej izgubili pravico do vrnitve. Stroški vseh potrebnih dokumentov, ki so jih Kubanci potrebovali za potovanje pred sprejetjem novega zakona, so znašali 500 evrov, kar je bilo za večino nedosegljivo glede na njihove zaslužke. Po novem zakonu plačajo 100 evrov za ureditev dokumentov, kar bo še za mnoge potovanje onemogočeno (STA, 2013).

3.2.1 Značilnosti voditeljev

Voditelji imajo značilnosti, ki poudarjajo njihovo priljubljenost. Za dobre voditelje so značilna avtoriteta, visoka samozavest, odlična samopodoba, entuziazem, dominantnost, komunikativnost in ekstrovertiranost, inteligentnost in strokovnost (Nastran Ule, 1994: 238). Beseda avtoriteta izhaja iz latinske besede »auctoritas« in pomeni oblast ali ugled. Za

11

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu avtoritetni odnos so značilna vnaprejšnja poslušnost podrejene osebe, navodilom in ukazom nadrejene osebe. Nastran Ule pravi, da to dosežemo s priznanjem superiornosti neke osebe, katero s tem idealiziramo, njeni ukazi pa postanejo za podrejeno osebo norma (Nastran Ule, 1994: 218).

Za voditelje je značilno, da sklicujejo shode in druga množična srečanja ter se direktno obračajo na ljudstvo. Odlikujejo jih karizmatične in retorične sposobnosti, s pomočjo katerih prepričajo zbrane množice, ki jim slepo verjamejo in zaupajo (Pečjak, 1995: 75 – 76).

Pojem karizme je v politično literaturo vnesel Max Weber (Pečjak, 1995: 74) in jo je označil kot avtoriteto, ki črpa svojo moč iz sebe, namesto iz družbenega položaja ali funkcije. Oblast temelji na čustveni vdanosti vodje, na podlagi njegove karizme, povezane z izjemnimi magičnimi sposobnostmi, z junaštvom, močjo duha in retoričnimi sposobnostmi (Weber, 1990: 130). Fidel Castro je imel vse te sposobnosti, njegovi govori so bili tudi do šest, sedem urni dolgi potem, ko je z visoko stopnjo entuziazma navduševal zbrane množice, ki so bile zaslepljene s strani karizmatičnega voditelja. Voditelj, ki ga pogosto označujejo kot »rešitelja« ljudi, je čaščen skoraj na božanski ravni. Weber dalje pravi, da je moč voditelja odvisna od njegovih kvalitet, in če ga »njegovi bogovi zapustijo, če usahne njegova junaška moč ali vera množice v njegove voditeljske sposobnosti, njegova oblast pade (Weber, 1990: 130). Karizmatična avtoriteta temelji na »veri v preroka«, vodja se mora stalno dokazovati kot »od boga poslan s čudeži«, uspehi, blagrom in srečo svojih privržencev (Weber, 1990: 131).

Če primerjamo teoretične predpostavke, ki so značilne za voditelje, kot karizmatične osebnosti lahko z gotovostjo trdimo, da je imel Fidel Castro vse značilnosti karizmatičnega vodje in je vzpostavil poseben odnos med njim kot voditeljem ter vodeno množico. Pečjak v svojem delu pravi, da je za voditelje edino zadovoljstvo občutek brezmejne moči in manipulacija z ljudmi (Pečjak, 1995: 78). Tudi to je znal Fidel Castro, z visoko stopnjo obvladovanja diplomacije, spretno izrabljati in izkoriščati.

12

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu

4 CENZURA

4.1 SPLOŠNO O CENZURI

Po slovarju slovenskega knjižnega jezika je cenzura uradno pregledovanje javnosti namenjenih del (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1994).

Leksikon novinarstva cenzuro opredeljuje kot: »kontrolo vsebine časopisov, televizije, radia in drugih oblik javnega informiranja, ki jo opravljajo državni organi, cerkve, politične organizacije«.

V obdobju, ko še ni bilo interneta oziroma je bil ta manj razvit, je bila cenzura najbolj prisotna v vseh vrstah knjig, od znanstvenih do leposlovnih in tudi otroških. Cenzura ni samo brisanje oziroma spreminjanje neželenih delov, cenzura je tudi nadziranja svobode izražanja. Omislili so si jo že v starem Rimu. Knjig pa niso cenzurirali samo zaradi morale, ampak tudi zaradi spremenjenih političnih in družbenih razmer. Cerkev je tako knjige, ki so ogrožale njihovo avtoriteto in javno moralo tudi sežigala, posvetna oblast pa je sežigala protioblastno in protidržavno literaturo. Najbolj prisotna je bila in je še vedno v totalitarističnih režimih.

Cenzura pomeni prepoved objave informacij, uporabe tujih storitev. Je hkrati nadzor nad pretokom idej. Voditelji in nosilci družbene moči so v vseh obdobjih zgodovine poskušali nadzirati pretok idej v družbi in omejiti vpliv tistih, ki so bile potencialno škodljive njihovim interesom. V ta namen so nosilci moči, pa naj gre za posvetno ali cerkveno oblast oziroma tiste, ki so obvladovali najpomembnejše komunikacijske kanale v posameznih obdobjih, oblikovali različne formalne pa tudi neformalne ali celo prikrite postopke, ki jih je mogoče imenovati s skupnim izrazom cenzura (Dović, M., 30.7.2013).

4.2 CENZURA NA KUBI S STRANI KUBANSKE VLADE

V odsotnosti svobode govora in tiska domačih medijev morajo delovati v stranki smernice, ki odražajo stališča vlade. To pomeni, da so objavljene novice, ki jih vlada odobri oziroma

13

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu za katere smatra, da se lahko objavijo. Komunistična stranka Kube strogo cenzurira novice in komentarje. Tako spletna stran časopisa kubanske komunistične stranke Granma ne omogoča povratnih informacij s strani internetnih uporabnikov glede morebitnih predlogov oziroma pripomb. S tem Kubanska komunistična partija samo potrjuje, da imam popolno zaupanje v svoje ideje oziroma, da želi imeti popolno kontrolo nad vsebino (Isbel Diaz Torres, 13.07.2013).

Leta 2008 je novinarska organizacija, imenovana Novinarji brez meja, Kubo imenovala za eno izmed desetih najbolj cenzuriranih držav na svetu, 2 leti kasneje pa objavila tudi seznam sovražnikov medijev, na katerega so zapisali tudi ime kubanskega predsednika in voditelja Raula Castra. Novinarji, ki so v zaporih trpijo psihološka in fizična mučenja, grožnje pa prenašajo tudi njihovi svojci. Tisti novinarji, ki so na prostosti, pa se nenehno soočajo s policijskim zastraševanjem in nadlegovanjem zaradi česar si ne upajo svobodno.

Kuba je leta 1948 uradno sprejela splošno deklaracijo o človekovih pravicah, v kateri je eno od ključnih načel vztrajanje pri svobodi izražanja in mnenja. Kubanska ustava pravi, da je svoboda govora dovoljena, v »skladu s cilji socialistične družbe« in da je umetniško ustvarjanje dovoljeno, »dokler njena vsebina ni v nasprotju z revolucijo« (Cubanet, 2013).

Mediji na Kubi delujejo pod nadzorom ministrstva komunistične partije, ki razvija in usklajuje propagande strategije. Močno so cenzurirane knjige, časopisi, radijski in televizijski kanali, filmi ter tudi glasba. Prav tako je omejen in cenzuriran tudi tisk. Kubanci ne morejo gledati ali poslušati neodvisnih, zasebnih ali tujih oddaj. Ne morejo brati knjig, revij ali časopisov razen če so bili odobreni s strani vlade, ne morejo prejemati publikacij iz tujine ali od obiskovalcev (Wikipedia.org, 2013).

Ameriška organizacija za zaščito človekovih pravic Human Rights Watch (HRW) je objavila poročilo, da so na Kubi kljub upanju aktivistov, da bo Raul Castro končal hladno vojno in osvobodil medije, še vedno kršene državljanske pravice (LA Times.com, 29.11.2009).

4.3 CENZURA MEDIJEV NA KUBI S STRANI AMERIŠKE VLADE

Kubanci ne doživljajo cenzure samo s strani vlade pod okriljem Raula Castra, ampak so deležni številnih cenzur na medijskem področju s strani ameriške vlade. 14

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu

Zaradi nenehnega pritiska zahoda, predvsem pa združenih držav Amerike nad Kubo, so prikrajšani tudi internetni uporabniki Googlovih storitev. Tako nimajo dostopa do Googlove statistike, ki ponuja zelo obsežno storitev na tem segmentu (Treasury.gov, 2013).

Blokado oziroma cenzuro Googlovih storitev za Kubo izvaja Agencija za nadzor sredstev v tujini (OFAC), ki deluje v okviru ministrstva za finance ZDA. OFAC upravlja in uveljavlja gospodarske in trgovinske sankcije, blokade ali cenzure, ki se nanašajo na ameriško zunanjo politiko (Treasury.gov, 2013).

Mnoge tovrstne sankcije se izvajajo v sodelovanju z zavezniškimi vladami.

To pa ni edina storitev, cenzurirana za Kubance, ki jih Google neupravičeno izvaja. Internetni uporabniki nimajo dostopa do Google Earth, Google Search Destktop, Google Toolbar… . Nimajo dostopa do številnih Googlovih iskalnikov, ki omogočajo uporabo odprtokodnega programiranja. Uporabo teh storitev opredeljuje španska zakonodaja, ki določa, da v primeru spora ali motenega delovanja te spletne strani, izključno odloča sodišče v Valenciji (Španiji). To pomeni, da omejevanje teh storitev na Kubi pomeni kršitev obstoječe zakonodaje, zoper katere ni bilo izvedenih nobenih sankcij. (Cubadiplomatica, 2013).

Tudi ekskluzivni dokumentarec o smrti bivšega predsednika v Boliviji, objavljen na Youtubu, je bil sporen. Google je deaktiviral kanal »Kubadebate« potem, ko je od otvoritve leta 2007 imel že 1,6 milijona obiskov in 475 video posnetkov. Kubanska vlada je ostro obsodila zaprtje kanala »Kubadebate« na Youtubu na mednarodnem simpoziju o svobodi izražanja, ki ga je organiziral UNESCO 27. Januarja 2011 v Parizu.

15

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu

5 NOVINARSTVO IN MEDIJI NA KUBI

Novinarstvo je vstopilo v novo tisočletje ujeto v protislovje lastnega uspeha. Vse od rojstva svobodnega tiska v osemnajstem stoletju še ni bilo takšnega razpona občil, s tolikimi novicami in tako vplivnim novinarstvom, kot se soočamo danes. Če je bilo nekoč pridobivanjenovic težavno in drago, nas danes obkrožajo kakor zrak, ki ga dihamo. Dejstvo pa je, da novinarstvo, v preteklosti, tudi ni doživljalo takšnih napadov s strani politikov ter splošne javnosti kakor danes (Hargreaves, 2007: 9).

Literatura novinarskih študij običajno novinarstvo povezuje s tremi funkcijami medijev (Mc-Nair, 2005: 28) in sicer: novinarstvo ljudi oskrbuje z informacijami, ki jih posamezniki ali skupine potrebujejo za izvajanje nadzorne funkcije, zagotavlja vire za politično razpravo, kot treja funkcija je rekreacijska oziroma kulturna funkcija, saj novinarstvo tudi izobražuje, razsvetljuje in zabava. Kot ugotavlja (Richardson, 2007: 6-7), novinarstvo obstaja za zabavo občinstva, služi širjenju mnenj vplivnih in močnih, nosilcev oblasti, je usmerjeno k doseganju dobička in je predvsem posel ter državljanom zagotavlja informacije, ki jih potrebujejo za razumevanje sveta, v katerem živijo in svojega položaja v njem.

Literatura, ki izhaja iz prevladujočega diskurza o novinarstvu in se z njim ukvarja na globalni ravni, se pretežno osredotoča na tako imenovani angloameriški model, ki največkrat postavlja normo, po kateri se merijo in ocenjujejo ostali modeli. Po Manciniju (2005), znanstveniki temu modelu pripisujejo nekatere karakteristike: novinarstvo izpostavlja neodvisnost od oblasti, ki jo morajo novinarji nadzirati, objektivnost in obstoj profesionalnih standardov, ki vzpodbujajo neodvisnost novinarjev in ga jasno razlikujejo od drugih profesij ter izrecno ločevanje poročanja in komentiranja. Mancini (2005: 78-83) ugotavlja, da je odnos med politiko in mediji veliko bolj tesen kot v državah, v katerih se izvaja anglosaksonsko novinarstvo. V evropskih državah pa opažamo močno vlogo države v odnosu do medijskega sistema na splošno in tudi do novinarstva (Mancini (2005: 87-90), kar močno zamegli svobodo novinarstva. Svoboda je namreč za novinarje zelo pomembna, celo nepogrešljiva in pomeni odgovornost. Vsekakor pa svoboda ne sme biti pojmovana kot brezmejna (Poler-Kovačič, M., K., Erjavec, 2011:17-22).

16

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu

Družbe in državljani nujno potrebujejo kakovostno novinarstvo. Bertrand (2005) navaja, da h kakovostnemu novinarstvu prispeva zunanja regulacija, to je zakonodaja in trg, ki pa po njegovem prepričanju nista dovolj. Nujna je medijska etika, ki jo avtor istoveti s kakovostjo. Kakovost lahko medijski lastniki (novinarji, uredniki) in uporabniki (bralci, gledalci in poslušalci), nadzorujejo na več načinov. Bertrand jih imenuje »sistemi medijske odgovornosti«, ki so nevladni načini vzpodbujanja medijev oziroma novinarjev, da so odgovorni in spoštujejo profesionalna etična načela.

Dejstvo je, da sta novinarstvo in mediji veljala za tako imenovano četrto veja gospodarstva oziroma »četrti družbeni sloj« kot je leta 1828, britanski zgodovinar Macaulay, nadel vzdevek v novinarski galeriji v Parlamentu (Hargreaves, I., 2007: 11).

5.1 NOVINARSTVO NA KUBI

V moderni dobi sta se zelo razširila nadzor nad spletom in cenzura, po vsem svetu pa so novinarji zaradi svojega dela še naprej žrtve nasilja, umorov in groženj. Posebej velja to še za Kubo, kjer vladni ukrepi zoper novinarje še danes vključujejo zapor, hišni pripor ali fizično nasilje. Po podatkih organizacije Novinarji brez meja, je bilo v nekaterih državah (tudi na Kubi) kritiziranje oblasti na spletu tako nevarno, da je bilo za spletne aktiviste najbolj smrtnonosno (STA, Dnevnik.si, 12.07. 2006).

Kubanska vlada tudi preprečuje blogarjem, novinarjem in aktivistom, da govorijo o kršitvah človekovih pravic kot v nadaljevanju navajam primer neodvisnega novinarja Farinasa iz Kube.

Samo tistim novinarjem, ki so bili člani UPEC-a, ki je bilo pod nadzorom države, je bilo dovoljeno, da izvajajo svojo dejavnost na Kubi. UPEC je bila v času Fidelove vlade pravzaprav podaljšana roka le-te, in je vladi služila za potrebe kontrole in predhodne odobritve informacij pred tiskanjem. Vsi novinarji pa niso bili člani UPEC. Obstajale so številne neodvisne organizacije novinarjev, ki pa so jih vlade prepovedale. Te skupine so običajno nastale z opozicijskimi novinarji z namenom, da nadzorujejo vlado. V mnogih primerih je vlada odstranila akreditacijo novinarjev, ki so sodelovali v tovrstnih neuradnih skupinah.

17

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu

5.1.1 Kaznovanje novinarjev na Kubi

V času, ko je državo vodil Fidel Castro je cenzura na vseh področjih dosegla svoj maksimum. Tudi morebitne kazni za novinarje, ki niso spoštovali zakona oz. so pisali proti vladi, proti voditelju, so dosegale najhujše oblike sankcioniranja, od izgnanstva, do zapora ali pa celo »nepojasnjene« smrti. Prizaneseno ni bilo niti tujim novinarjem, ki so bili sistematično izgnani iz Kube, nazadnje je bil tak primer leta 2005, ko sta bila izgnana novinarja časnika New Left Gazeta Wyborcza, Anna Bikont in Seweryn Blumsztahn. Leta 2003 (vladal F. Castro) je bilo med represivnimi ukrepi aretiranih okrog 20 zapornikov iz novinarskih vrst, ki so tam živeli v nehumanih razmerah. Celice so zelo majhne, nekatere celo brez oken in si jo delijo ali s krimanalci, morilci. Razmere v zaporih so slabše za tiste, ki gladovno stavkajo (novinar Farinas). Zaprte novinarje so izpustili leta 2010 in 2011, ko je Raulova vlada poleg teh, osvobodila desetine političnih zapornikov. Ker vlada ne dovoljuje mednarodnega nadzora svojih zaporov in informacij ne posreduje javnosti, se ne ve natančno, koliko političnih nasprotnikov iz novinarskih vrst je še v zaporu. Skupina za politične novice ocenjuje, da nekje od 30 - 100. Poleg tega je ta ista skupina ugotovila, da se je medtem število političnih zapornikov zmanjšalo, število kratkotrajnih priporov pa občutno povečalo v letih 2010 in 2011 (Wmd.org, 2013).

5.1.2 Svoboda novinarstva na Kubi

"Novinarstvo je nujno potrebno, saj nam pomaga razumeti dogodke, ki oblikujejo naša življenja, zato naše potrebe in želje po informacijah nikakor ne bi smele biti odpravljene z nasiljem in represijo," je na enem izmed simpozijev dodala izvršna direktorica urada za zaščito novinarjev (The Committee to Protect Journalists) Ann Cooper (STA, Dnevnik.si, 12.07.2013). Na Kubi je do medijskih delavcev sovražna predvsem državna oblast. Številne aretacije in večletne zaporne kazni mnogih novinarjev so zdesetkale že tako redke neodvisne medije na otoku. Zaprti novinarji morajo v zaporih trpeti psihološka in fizična mučenja, z grožnjami se soočajo tudi njihovi svojci. Ostali novinarji, ki so ostali na prostosti, pa so žrtve policijskega zastraševanja in nadlegovanja, zato si ne upajo svobodno poročati (Dnevnik.si, 12.07. 2006).

18

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu

Cooperjeva je na svetovnem dnevu svobode tiska opozorila na slabe pogoje, v katerih se, med opravljanjem svojega poklica, velikokrat znajdejo novinarji. Zato meni, da je poročanje iz kritičnih držav med katerimi je Kuba na vrhu lestvice, zelo pogumno in tvegano dejanje vsakega novinarja. Francoska vladna organizacija pa ugotavlja, da spada Kuba med države, v kateri najmanj spoštujejo svobodo medijev in hkrati novinarjev. V zadnjih letih tudi opažajo, da je na Kubi prisotno povečano zatiranje pravice do svobode govora in zbiranja ( Brestovšek, 27.02.2009). Neodvisni novinar Farinas iz Kube in svoboda izražanja - Farinas, psiholog in novinar iz Kube, je decembra 2009, kot "resničen simbol boja za svobodo medijev in demokracijo", prejel nagrado Saharov2, ki jo podeljuje Evropski parlament in so mu jo podelili v njegovi odsotnosti (Mladina.si, 2010). Na podelitev ni prišel saj ni dobil dovoljenja kubanske vlade za izhod iz države. Farinas je gladovno stavkal 135 dni. Odločil se je, da bo zaradi svojega trdnega prepričanja in z miroljubnimi sredstvi izrazil svoje pomisleke zoper politične zapornike na Kubi in zoper pomanjkanja svoboščin, vključno s cenzuro tiska in interneta. Pripravljen je bil žrtvovati svoje življenje za spremembe na Kubi. Izjavil je tudi, da je v boju proti cenzuri na Kubi pripravljen tudi umreti. (Mladina.si, 2010).

S stavko je želel doseči izpustitev političnih zapornikov na Kubi. Gladovno stavko je končal potem, ko je kubanska vlada ob posredovanju Katoliške cerkve sporočila, da bo izpustila 52 političnih zapornikov. Kot je o tem poročala nemška tiskovna agencija pa jih je 40 moralo odpotovati v Španijo, eden je na svobodi na Kubi, 11 pa jih je še vedno v zaporu. Kubanska vlada je na takšen način umirila svetovno javnost, večina zapornikov pa se tako ni vrnila k svojim družinam.

2 Nagrada Saharova – Andrej Dimitrijevič Saharov, rojen v Moskvi je Nobelov nagrajenec za mir. Dejal je, da je intelektualna svoboda bistven element človeške družbe, je svoboda pridobivanja in širjenja informacij, možnost nepristranske razprave brez ustrahovanja ter življenje brez pritiskov oblasti in predsodkov. Na njegovo iniciativo je bila leta 1988 ustanovljena mednarodna organizacija za zaščito ljudskih pravic. Njemu v čast je Evropski parlament začel podeljevati nagrado »Saharov« ljudem in organizacijam, ki se borijo za človeške pravice in svobodo. Nagrada Evropski parlament podeljuje letno v Strassburgu. Kandidate za nagrado Saharova za svobodo misli lahko predlagajo politične skupine ali najmanj 40 poslancev. Odbora za zunanje zadeve in razvoj nato glasujeta o treh finalistih, nato pa konferenca predsednikov izbere dobitnika nagrad (Europa.eu, 2013).

19

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu

Glede svobode izražanja je že predhodni voditelj Raula Castra dopustil možnost, da lahko vsak Kubanec razglaša svojo veroizpoved vendar je moral računati s povračilnimi ukrepi, kot je bila prepoved vpisa na univerzo ali zaposlitev v državni upravi (Courtois, 1996: 89).

5.2 PONUDBA MEDIJSKIH VSEBIN NA KUBI

5.2.1 Film in glasba na Kubi

Cenzura je močno prisotna tudi v filmu in glasbi. Pred komunističnim režimom je Havana imela 135 kinodvoran (več kot New York City in Paris). Danes jih je odprtih manj kot 20, čeprav se je v mestu prebivalstvo podvojilo. Cenzura je bila obvezna za vse filme, kontrolo pa so naredili pred oddajanjem. V glasbi je že Che Guevara želel prepoved ꞌJazz in Rock glasbe. Da le te ne bi igrali in, da ne bi bila na voljo za nakup, saj je to glasbo videl kot »imperialistično glasbo«, ki nasprotuje Kubanskemu režimu. Tudi mini krila in umetniki, kot so Beatles so bile prepovedane kot primer » dekadentne kapitalistične družbe«. To so bile stvari in ljudje, ki bi Kubancem pokazali nek nov, svobodnejši način življenja in razmišljanja in prav za to so bile te zadeve prepovedane. Leta 2002 je na primer, potekal festival hip-hop glasbe v Havani. Organizatorji so od Ministrstva za kulturo dobili naročilo za pregled besedil rap pesmi pred začetkom vsakega koncerta in mnogi izvajalci so morali spreminjati svoja besedila (Wikipedia.org, 2013). Prepoved poslušanja glasbe z neprimerno vsebino je prisotna tudi v času Raulove vlade, kar smo ponazarili s primerom, ko sta brata Lima Cruz zaradi poslušanja hip-hopa obtičala v zaporu3.

3 Brata Antonio Michel Lima Cruz in Marcus Maiquel Lima Cruz sta v zaporu že od božiča 2010. Oba sta neodvisna novinarja in prestajata kazen zaradi političnih prekrškov. Sta zapornika vesti, saj sta zaprta zaradi miroljubnega uresničevanja njune pravice do svobode izražanja. Aretirali so ju, ko sta v svojem domu v Holguinu, na vzhodu otoka, skupaj z družino in prijatelji praznovala božič. Na zabavi so predvajali pesmi neke kubanske hip hop skupine, ki v svojih besedilih kritizira pomanjkanje pravice do svobode izražanja v državi. Poleg tega so plesali pred hišo s kubansko zastavo v rokah. Kmalu po polnoči so tja prispeli policija in uradniki iz ministrstva za državno varnost, skupaj s približno štiridesetimi vladnimi podporniki. Policisti so vdrli v hišo in aretirali brata. Kasneje tistega dne se je policija vrnila in aretirala njune starše in nekaj prijateljev, ki so bili ob tistem času tudi tam. Starši in prijatelji so bili pridržani več dni, nato pa izpuščeni brez obtožbe (filmmakeriq.com, 11.09.2012).

20

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu

5.2.2 Vodilni tiskani mediji

Dnevni časopis z najširšo naklado v državi je Granma, ki je od svoje ustanovitve 1965 uradno glasilo Kubanske komunistične partije. Vsak teden izide tudi njegova različica Granma Internacional, ki je namenjena tujcem in izhaja v več tujih jezikih. Drugi dve nacionalni publikaciji sta Juventud Rebelde in Trabajadores.V različnih predelih države izhajajo tudi številni lokalni dnevniki: Trabajadores, izhaja od ponedeljka do sobote, Tribuna de La Habana v Havani, Guerrillero v Pinar del Riu, Giron v Matanzasu, 5 de Septiembre v Cienfuegosu, Adelante v Camagueyu, Abora v Holguinu, Sierra Maestra v Santiagu de Cuba in Victoria na otoku Isla de la Juventud. Med kubanskimi revijami sta najpomembnejši kulturni tednik Bohemia in revija za investitorje in turiste Business Trip on Cuba, tiskana v več jezikih.

Časopis GRANMA - je uradni časopis Centralnega komiteja kubanske komunistične partije. Ime izhaja iz jahte Granma, na kateri so bili Fidel Castro in 81 drugih upornikov ter so se izkrcali na obali Kube leta 1956, kar je pomenilo začetek kubanske revolucije. Časopis Granma izhaja dnevno v nakladi 675.000 izvodov, kar predstavlja največjo naklado na Kubi. Njegova različica je Granma International, ki izhaja v več jezikih, med drugim v angleščini, francoščini, španščini, nemščini, italijanščini, portugalščini in turščini. Granma redno vključuje:

 Govore predsednika Raula Castra in ostalih voditeljev kubanske vlade  Kolumno nekdanjega predsednika Fidela Castra, ki se imenuje razmišljanje Fidela  Uradne objave kubanske vlade  Priljubljene skice, ki poudarjajo zgodovino kubanskega revolucionarnega boja, od 19.-21. Stoletja  Razvoj v Latinski Ameriki in svetovno politiko  Trud kubanskih delavcev in kmetov za obrambo in napredek socialistične revolucije  Dogajanje v industriji, kmetijstvu, znanosti, umetnosti in športu na Kubi danes.

21

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu

Časopis izhaja šestkrat tedensko (ne izhaja v nedeljo) in vsebuje osem strani, občasno ima tudi dopolnilne strani (Wikipedia.org, 2013).

Časopis Juventud Rebelde (angleško: Rebel Youth), časopis z drugo največjo naklado je, kot vse profesionalno objavljene produkcije na otoku, pod strogim nadzorom in lastništvomdržave. Pod vodstvom urednika Rogelio Polanco Fuentes, časopis ohranja osredotočenost na novice o in, za kubansko mladino, s poudarkom na kulturi. Namenjen je mladim komunistom, čeprav je vsebina zanimiva za širšo ciljno publiko. Časopis Juventud zajema številne podobne zgodbe kot časopis Granma, ki je namenjen starejši generaciji. Primerjave med pokritostijo zgodb v teh dveh vodilnih časopisih kažejo, da so Juventudovi članki ponavadi krajši in osnovani z manj zahtevnim besednjakom. Tako Juventud kot tudi Granma zajemata kulturne in športne vsebine. Juventud aktivno deluje na prepričevanje mladih na Kubi, da služijo državnemu interesu. STA, Dnevnik.si, 12.07. 2006Časopis Trabajadores - tretja nacionalna publikacija na Kubi je Trabajadores (delavcev), ki je veliko bolj politična in polemična kot bodisi Granma ali Juventud Rebelde. Kot uradni organ vlade pod nadzorom nacionalnih sindikatov, je Trabajadores tako najbolj opazno in dosledno marksistično usmerjen časopis. Trabajadores izhaja od leta 1970 v španščini, z internetno angleško različico. Njegova osredotočenost je obveščanje in usmerjanje delavcev in ljudi na splošno o življenju in drugih vsakodnevnih problemih. Los Trabajadores je na začetku za ustanovitelje predstavljal velike težave, kot so: pomanjkanje materialnih sredstev, prostorov za pisanje, pomanjkanje osebja. Vsi ti začetni problemi niso ustavili skupine vrstnikov, ki so imeli tudi podporo kubanskega novinarskega združenja. Prva spletna različica časopisa je bila ustvarjena leta 1997.

Časopis vsebuje:

 nacionalna novice v interesu delavcev  Članke, motivirane s pismi bralcev in odgovori vladnih agencij  članke o zdravstvenih vprašanjih  članke v zvezi s posodobitvijo procesa gospodarskega in socialnega modela  novice, intervjuje in mnenja o umetnosti in pismenosti  novice, intervjuje in članke o športu  mednarodne novice in članke.

22

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu

(Wikipedia.org, 2013)

5.2.3 Radio na Kubi

Na Kubi je bila stalno prisotna tendenca za uporabo radia in vse od zmage revolucije. Leta 1975 je bila Kuba eno od najbolj elektrificiranih območij Latinske Amerike, saj je imelo Elektriko 70% vseh gospodinjstev. Po zadnjem popisu prebivalstva in gospodinjstev leta 2002 ima 95% gospodinjstev elektriko, v mestnih območjih pa dosega elektrifikacija 99,6% (Hernandez, Carmen, 2008: 166).

Danes ima možnost poslušati radio 99,83% prebivalstva. Ocenjujejo, da so v državi štirje milijoni radijskih sprejemnikov, ki so v uporabi (Bajini, 2010). Obstaja več radijskih postaj. Te so: Radio Reloj (štiriindvajset ur na dan specializiran za novice), Radio Enciclopedia (samo instrumentalna glasba), radio Progreso, Rebelde in Radio Musical NacionaL, 18 pokrajinskih radijskih postaj in več kakor 40 občinskih. Radio Habana Cuba oddaja na kratkih valovih v devetih jezikih. Radijska postaja, ki oddaja glasbo in novice v španščini in angleščini in je namenjen tudi turistom je Radio Taino (Hernandez, Carmen, 2008: 305).

Radio Reloj - oddaja v španskem jeziku in je seveda v lasti vlade. Postajo lahko poslušajo na različnih AM frekvencah po vsej državi in tudi na nekaterih frekvencah FM, kot je 101,5 FM v Havani. Radio Reloj je začel oddajati že leta 1947, še danes pa tamkajšnji uredniki trdijo, da je ta radio najstarejši kanal za »non-stop« informacije na svetu. Na začetku so radio lahko poslušali le na Kubi, danes pa ga lahko poslušajo po celotni vzhodni obali Združenih držav Amerike, vključno z New Yorkom. Obstaja tudi spletna različica tega radia, kjer pa je kvaliteta zvoka slabša (Wikipedia.org, 2013).

Radio Rebelde - oddaja v kubanskem in španskem jeziku. Ima pester, 24-urni program nacionalnih in mednarodnih glasbenih uspešnic, poročil, novic in športnih dogodkov. Postajo je leta 1958 ustanovil revolucionar Che Guevara, danes pa je v lasti kubanske vlade. Radio Rebelde pa oddaja tudi glasbo in literarne prispevke iz časa kubanske revolucije (Wikipedia.org, 2013).

23

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu

Radio Havana Cuba - je uradna vladna mednarodna radijska postaja na Kubi in je namenjena poslušalcem v tujini (Bajini, 2010: 305). Slišati jo je mogoče v mnogih delih sveta, vključno z ZDA. Radio Havana, skupaj z radiom Rebelde, Cubavison TV kanalom in drugimi radijskimi in televizijskimi postajami, oddaja v Evropi, Severni, Srednji in Južni Ameriki. Čeprav je bila RHC uradno ustanovljena maja 1961, je bila ideja o mednarodni kubanski radijski postaji rojena na gori Sierra Maestra v končni fazi boja proti Batisti. Po oblikovanju Radia Rebelde je Che Guevara vodstvu gverilskega gibanja predlagal, da naj preučijo možnost vzpostavitve radijske postaje, da bi dosegli končno zmago. Želeli so doseči, da bi postaja pošiljala novice o kubanski revoluciji v države po vsem svetu. Trenutno RHC oddaja v devetih jezikih: španskem, angleškem, francoskem, portugalskem, arabskem, Quechua, Guarani, Creol in esperantu, 24 ur na dan, z raznolikim programom, ki vključuje predvsem novice in glasbo. V oddajah RHC, v angleškem jeziku, so močno osredotočeni na ZDA (Wikipedia.org, 2013).

5.2.4 Televizija na Kubi

Ocenjujejo, da je v državi približno dva milijona televizorjev, ki so v uporabi. 98,2% državljanov lovi kanale televizije Cuba vision in Tele Rebelde, medtem ko jih 91,95% lahko gleda prvi in drugi izobraževalni program. (Bajini, 2010:305). Televizijski programi so cenzurirani, zato se pogosto dogaja, da preprosto prepovejo predvajanje filma oziroma glasbenih posnetkov, kjer režiserji in avtorji besedil želijo izražati svoja mnenja (Ravsberg, F., 20.12.2012). Če je nam popolnoma samoumevno, da imamo televizijo, DVD, mp3 predvajalnik, so te dobrine za mnoge Kubance še vedno nedosegljive, ker so predrage. V manjših vasicah obstajajo hiše, ki imajo posebno sobo s televizorjem, kamor hodi gledati televizijo cela vas. Zopet v turističnih mestih imajo skoraj vse hiše televizije, na katerih vrtijo ameriške filme (Enaa.com, 06.04.2009). Da pa država ni več tako stroga in ima pri predvajanju vsebin že milejše kriterije, velja omeniti, da je ob obisku papeža v letu 2012, državna televizija, prvič po več kot petdesetih letih, prenašala obred velikega petka iz havanske prestolnice, nagovoru kardinala pa so lahko verniki v živo prisluhnili na izobraževalnem kanalu ‘Educacion 1’ (Družina.si, 11.04.2012). V nadaljevanju navajam pomembnejše televizijske programe z njihovo vsebino. 24

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu

Cubavision - oddaja filme, nadaljevanke in dokumentarne oddaje, ki se odvijajo med delavniki od 18.30-1.30, ob sobotah od 17.00 do 1.30 in ob nedeljah od 12.00 do 23.00 ure (Bajini, 2010:305). Tele Rebelde - je namenjen izobraževalnim in športnim programom. Izobraževalni programi vsebujejo tudi jutranje novice ter tele-novele in tele-tečaje, namenjene dijakom. TV program oddaja ob delavnikih med 19.00 in 23.00 uro, ob sobotah od 17.00 do 23.00, ob nedeljah pa od 10.00 do 23.00 (Bajini, 2010: 305). Športni program Tele Rebelde ima pravice do prenosa svetovnih prvenstev, olimpijskih iger, paraolimpijskih iger. Od ostalih športov se na tem kanalu zelo pogosto odvijajo košarka in baseball ter nogomet. Pred začetkom nacionalnega programa nekaj časa oddajajo lokalne TV postaje kot so Tele Turquino v Santiagu de Cuba ali Tele Cubanacan v Santa Clari. Canal del Solo - je satelitska turistična televizija, ki posreduje informacije za zabavo turistov in jo lahko le-ti spremljajo v hotelih. Oddaja filme, kulturne dokumentarce ter športne oddaje med 7.00 in 9.00 uro ter med 14.00 in 2.00 uro (Bajini, 2010: 305).

Kanal Telesour - iz tega latinskoameriškega kanala, ki je nastal kot alternativa velikim medijskim nadnacionalnim družbam, je mogoče vsaki dan gledati izbor najboljših oddaj.

Cubavision International - Kuba je v letu 2009 dobila TV program Cubavision International, ki je viden samo na kabelski televiziji in je bil leta 2009 prvi kanal, ki je začel predvajati, predvsem programe iz drugih držav, 24 ur na dan. (Dnevnik.si, 04.04.2008).

Tako na radiu kot tudi na televiziji se je začela pojavljati tudi vsebina, ki je bila v času vladavine Fidela Castre še nedopustna. Prvič po več kot petdesetih letih so tako na Kubi leta 2012 obhajali veliki petek kot državni praznik. Državna televizija je tako tudi prvič prenašala obred velikega petka iz havanske stolnice. Kubanska televizija je ob isti priložnosti prvič prenašala tudi križev pot papeža Benedikta XVI, nagovoru kardinala Ortega pa so lahko verniki prisluhnili v živo na izobraževalnem programu »Education 1« (Družina.si, 11.04.2012).

Za vse vsebine, ki se predvajajo na televizijskih zaslonih pa velja, da kubanska vlada še vedno cenzurira informacije, ki niso po volji obstoječega političnega sistema 25

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu

6 ANALIZA MEDIJEV V ČASU FIDELA CASTRA IN PO NJEGOVEM ODSTOPU

Na medijskem področju so z Raulovim prihodom nastopile nekatere spremembe, ki so Kubance sicer povezale z zunanjim svetom, vendar si zaradi nizkega standarda oziroma plač, povprečen Kubanec še vedno ne more privoščiti Raulovih »ugodnosti«.Predvsem pa ugotavljamo, da so še vedno kršene človekove pravice glede svobode izražanja. Vsebine, ki se objavljajo tako v tiskanih medijih in na internetu, kakor tudi v radijskih in televizijskih programih, so cenzurirane. Če primerjamo stopnjo cenzure medijevv času Fidela Castra s stopnjo cenzure v vladavini Raula Castra, ne moremo govoriti o večjih spremembah, saj so mediji tudi pod sedanjim vodstvom v rokah vladajoče Komunistične partije Kube.

Kuba je še vedno ena najbolj zaostalih internetnih držav, saj, kot smo že omenili, je dostop do interneta komaj 10 odstoten, širokopasovnega interneta pa vse do letošnje pomladi ni bilo potem, ko so položili približno 1400 km dolg podmorski kabel, ki je povezal Venezuelo s Kubo. Investicija, katero je financirala Venezuela, je zaradi številnih zapletov trajala cela štiri leta (M. Huš, 22.01.2013). Teoretično pomeni, da si lahko dostop do interneta privošči sicer več ljudi, v praksi pa so cene dostopa do interneta še vedno zelo drage, dostopnost pa zelo omejena. Omejen je tudi dostop do številnih drugih strani. Še vedno veliko Kubancev dostopa do spleta preko telefonske linije na črnem trgu. Na internet se lahko uporabniki priključijo v hotelih, kavarnah in drugih javno dostopnih mestih (Bajini, I., 2009:305).

Z Raulovim prihodom je na Kubi nastopila revolucija tudi na področju računalništva in mobilne telefonije, ko je bila leta 2008 sprejeta reforma o možnosti nakupa računalnikov, televizorjev mobilnih telefonov in, ko se je povečala dostopnost do električne energije. Povprečni računalnik stane okrog 500 evrov, vgrajene imajo Intelove procesorje in 512 MB pomnilnika. Če primerjamo nakup računalnika s povprečno plačo, ki znaša 18 evrov, se nam resnično poraja vprašanje, kdo si sploh lahko te in ostale dobrine privošči in ali je to res reforma, ki izboljšuje stanje ljudi na Kubi.

26

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu

Raul Castro je dovolil svojim državljanom nakup in uporabo mobilnih telefonov, ki so jih v času Fidelove vlade uporabljali le tujci in vladni funkcionarji. Na področju računalnikov in telefonije, kot pomembnih medijev za pretok informacij, je za Kubance pomenila ta reforma bistveno spremembo. V času Fidela Castra so imeli mobilne telefone le zaposleni na pomembnejših položajih s tem, da so koristili tuje mobilne operaterje. Po njegovi vladavini pa se je uporaba mobilnih telefonov močno razširila s tem, da pa je računalnik za povprečnega Kubanca še vedno nedosegljiv.

Hitro po prihodu novega predsednika se je tudi kubanska televizija začela odpirati tujim televizijskim programom. Kot je povedal predsednik kubanskega inštituta za radio in televizijo Luis Acosta, je Raulova vlada že na samem začetku odobrila nekaj več kot 11 milijonov evrov za modernizacijo kubanske televizije. Med pomembnimi projekti je bil tudi nov kanal, ki je Kubo povezoval z desetimi državami (Dnevnik.si, 04.04.2008). Poleg dejstva, da se je kubanska televizija hitro, po nastopu vladavine Raula Castra, začela odpirati svetu, podaljševati dnevne programe in pri nekaterih kanalih doseči štiriindvajseturno predvajanja programa, je postala hkrati liberalnejša pri predvajanju vsebin (Družina.si, 11.04.2012).

Tako televizijske kot tudi radijske postaje so v pretežni državni lasti. Večjih sprememb glede cenzure vsebine na radijskem področju ni, z uporabo interneta so se pojavile tudi spletne radijske postaje. Ena od najbolj znanih spletnih radijskih postaj je Radio Cubana, ki oddaja različne vrste najnovejših pop uspešnih, novice in različne pogovore. Radijska postaja Salsa, katere ciljno občinstvo je starostna skupina od 15-20 let, je zelo priljubljena radijska postaja s salso glasbo. Na njej vrtijo hite pesmi tudi iz drugih zvrsti glasbe kot so pop, rock, duša, r in b, hip-hop, klasična itd. Če vemo, da predstavljata glasba in petje pomemben življenjski slog Kubancev, je ta radijska postaja med bolj priljubljenimi (Liveonlineradio, 2013). Radijske postaje imajo konvencionalne vsebine. Vsebine pesmi so cenzurirane in ne smejo vsebovati besedila, ki bi kakorkoli bilo »protivladno« obarvano. Na spletnih straneh imajo radijske postaje možnost posredovanja pripomb. Tako lahko zasledimo, da spletna stran radia Granma, ki je v lasti kubanske komnistične partije, ne omogoča poslušalcem, da bi lahko na spletu izrazili svoja mnenja in je še vedno pod strogo cenzuro vlade(Isabel Diaz Torres, 13.07.2013). Časopisa Juventud Rebelde in Trabajadore (časopis federcije kubanskih delavcev, pa omogočata izražanje svojih mnenj na njuni

27

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu spletni strani. Slednji omejuje pripombe na internetne uporabnike, ki imajo dostop preko domačega, kubanskega interneta in tiste, ki dostopajo preko mednarodnega. Na Cubadebate pa je možno posredovati pripombe, ki se tičejo vulgarnega izražanja, so žaljive ali pa so v nasprotju z zakonom. Pri slednjem se poraja vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi nasprotoval zakonu, ugotavlja avtor v prispevku Censorship on Government Websites (Isabel Diaz Torres, 13.07.2013).

Tiskani mediji – glavna pomanjkljivost na Kubi so dejanske informacije iz vseh področij. Pomembno je, da je tudi v tiskanih medijih informacija primerna za širšo javnost. Vse je namreč podrejeno mednarodni propagandi. Ker so tudi tiskani mediji v lasti države, je vsebina le-teh še vedno pod strogo cenzuro. V njih lahko državljani berejo le novice, za katere oblast meni, da so primerne. Kljub, še vedno tako strogemu režimu, prihajajo v javnost preko skritih kamer, novinarjev v »civilu«, pogovorov z domačini,številnih blogarjev, informacije o dejanskem stanju na Kubi. Za kršitve predpisanega režima pa obstajajo kazni, o katerih smo že pisali. STA, Dnevnik.si, 12.07. 2006.

V zvezi s cenzuro medijev ni večjih reform, saj je še vedno vse pod nadzorom vlade, o čemer pa priča tudi novinarka Yoani Sanchez, ki piše blog Generacion Y in ima mesečno več kot milijon obiskovalcev, večina iz tujine. Yoani na svojem blogu piše o življenju v komunistični državi in kritizira svojo vlado (desdecuba.com, 28.07.2013). Čeprav je odločena opisati razmere, pa se vseeno sooča s težavami, saj se, oblečena kot turistka, skriva po hotelih po Havani, kjer je dostop do spleta in opisuje svoje življenje na Kubi. Blog gostuje na strežniku v tujini, saj so oblasti spletno mesto že večkrat poskušale zapreti. Vendar pa je oblasti ne preganjajo, čeprav se podpisuje s pravim imenom in priimkom.

Kljub številnim reformam, ki jih je Raul Castro uvedel, in hkrati kljub ugotovitvam, da so nastopile po vladavini Fidela Castra, ne medijskem področju, večje spremembe, so med njimi tudi mnoge omejitve, kot so dragi računalniki, drag dostop do interneta, ki si jih povprečni Kubanci ne morejo privoščiti, predvsem pa je še vedno omejena svoboda govora, ki pa mnoge, predvsem svobodne novinarje prisili, da se izpostavljajo.

V državi, v kateri je kapitalizem dolga leta predstavljal obliko izkoriščanja, so reforme tako na medijskem kot ostalih področjih, pomembne ideološke spremembe, ki pa se jim bodo morali Kubanci prilagoditi, da bodo lahko preživeli. Vsebine, ki se pojavljajo v vseh vrstah medijev, so še vedno cenzurirane, kar pomeni prikrivanje informacij širši javnosti. 28

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu

Iz te primerjave lahko sklepamo, da bo moral na Kubi zaživeti povsem nov režim, drugačen od Castrovega, predvsem pa se mora pospešiti gospodarska rast, ki bo omogočala nova delovna mesta in s tem dvig standarda, vsekakor pa odpravo cenzure medije oziroma cenzure obveščanja javnosti v vseh vrstah medijev.

Hipotezo »na področju tiskanih medijev, interneta ter radia in televizije, so se po odstopu Fidela Castra zgodile velike spremembe«, ki smo jo raziskali s pomočjo literature in samostojne analize, smo v celoti ovrgli.

Glede na dejstvo, da na Kubi še vedno obstaja cenzura vsega, kar bi kakorkoli nasprotovalo vladajoči komunistični partiji, ne moremo govoriti o večjih spremembah. Z reformami so bile sicer dane možnosti za nakup, Kubanci so dobili širokopasovni dostop do interneta, radijske in televizijske frekvence so se razširile, število radijskih in televizijskih postaj se je povečalo, vendar pri vsebinah ni bilo dopuščene večje svobode izražanja.

29

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu

7 ZAKLJUČEK

Kubanski predsednik Raul Castro je po prevzemu glavne funkcije v državi dejal, da bo uvedel velike gospodarske reforme s pomembnimi učinki, vendar o radikalnih premikih nikakor ne moremo, prav tako ne moremo govoriti o kakršnikoli liberalizaciji medijskih vsebin. Prav nasprotno, vsebine, ki se pojavljajo v tiskanih in drugih medijih so deležne stalne cenzure, še posebej so prepovedane tiste, ki izražajo pomanjkanje človekovih pravic, saj je za njih še vedno zagrožena zaporna kazen.

Kubanci v času vladavine Fidela Castra niso imeli dostopa do interneta in Kuba je veljala za eno najbolj zaostalih internetnih držav. Po njegovem odstopu je dostop do interneta bil omogočen z eno izmed prvih reform Raula Castra. Kuba tudi ni imela širokopasovnega dostopa do interneta vse do letošnjega leta, ko so položili podmorski kabel, ki je povezal Kubo z Venezuelo. Dostop do interneta pa ima danes le okrog 10% uporabnikov, saj si Kubanci preprosto ne morejo privoščiti računalnika, katerega cena je večkratnik njihove plače. Mladi si še vedno najbolj želijo, da bi bila dosegljivost interneta veliko večja in cenejša, saj internet predstavlja za njih ključno povezavo s svetom. Dejstvo je, da je prisotna tudi spletna cenzura, ko vlada prepoveduje dostop do mnogih spletnih strani, kot so Facebook, Twitter in drugi. Kubanci pa nimajo dostopa tudi do številnih Googlovih iskalnikov, ki omogočajo uporabo odprtokodnega programiranja, ki ga omejuje Amerika zaradi embarga nad Kubo. Omejevanje tovrstnih storitev na Kubi pomeni kršitev obstoječe zakonodaje, zoper katere ni bilo izvedenih nobenih sankcij. (Cubadiplomatica.cu, 2013).

Televizijsko področje se je začelo razvijati hitro po odstopu Fidela Castra. Kubanska televizija se je začela odpirati zunanjemu svetu, potem ko so že v letu 2008 (po odstopu Fidela) začeli predvajati programe iz drugih držav. Raul Castro je za razvoj kubanske televizije že s prvimi reformami odobril nekaj več kot 11 milijonov evrov. dejstvo pa je, da so vsebine tako televizijskih, kakor tudi radijskih programov na Kubi še vedno konvencionalne in je prepovedano vse, kar nasprotuje vladnemu režimu.

30

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu

Kubo še vedno uvrščamo med najrevnejše države sveta in, kjer sistočasno svoboda medijev ni prisotna. Francoska nevladna organizacija Novinarji brez meja ugotavlja, da spada Kuba med države, ki najmanj spoštujejo svobodo medijev. Za primerjavo, je Slovenija v tej raziskavi med 179 državami zasedla 35.mesto (Delo.si, 30.01.2013). „Kubanci, ki si drznejo kritizirati vlado, živijo v nenehnem strahu, da bodo končali za rešetkami, če bodo izrazili svoje mnenje,“ je tudi zapisal direktor ameriške organizacije za zaščito človekovih pravic (Human Rights Watch) Jose Miguel Vivanco (LA Times.com, 29.11.2009).

Kubanska komunistična partija, ki na otoku vlada že pol stoletja, bo morala spremeniti mišljenje, je na prvi narodni konferenci, ki je bila lani, povedal njen predsednik Raul. Konferenca je bila prvič po letu 1965, ko je bila ustanovljena partija, na njej pa niso smeli sodelovati tuji novinarji s tem, da so kubanski mediji skopo poročali le, da se je konferenca začela z namestnikom partije (Druzina.si, 11.04.2012). Proučevali so tudi modernizacijo medijske ureditve na Kubi. Eden izmed ciljev naj bi bil razvoj objektivnega in preiskovalnega novinarstva, ki bi omogočil odpravo samocenzure, birokracije in osladnega jezika. Na splošno pa od konference ni pričakovati večjih učinkov. Tudi sam Castro je poudaril, da si ne bi smeli delati velikih utvar in imeti prevelikih pričakovanj (Druzina.si, 11.04.2012).

Vlada ohranja popoln nadzor nad vsemi oblikami medijev, vključno s časopisi, radiom in televizijo. Kritika proti vladi in proti vodenju države še vedno vodi v zapor in prinaša številne in nedopustne kazni. Predvsem mladi pa si želijo večjo dostopnost do interneta, ki predstavlja pomemben faktor v današnjem, globalnem, izobraževalnem procesu.

Predpostavlja se, da je kubansko ljudstvo še vedno med največjimi reveži na svetu, zato se morda Ameriki ne mudi sesuti propadajočega režima, ki je sodeč po mnenju mnogih, tudi prejemnice nagrade Saharov 2005 (Laura Maria predstavnica gibanja Dame v belem, je prejela nagrado šele v letošnjem letu), v nekaterih zadevah, sedaj, pod vladavino Raula Castra, stanje še hujše. Še vedno se izvajajo množična mučenja, nadlegovanja, trpinčenja in druge oblike ustrahovanja zaradi svobodnega izražanja pomanjkanja človekovih pravic. V intervjuju je povedala, da so Kubanci z Raulom dobili novega diktatorja ter, da ne morejo govoriti o spremembah, temveč o lepotnih popravkih. Raul je sicer vzpostavil dober sistem zdravstva in šolstva, medtem ko so področje človekovih pravic, svobode 31

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu govora, politično združevanje povsem porušeni oziroma sploh ne eksistirajo. Po poročilu ameriške organizacije za zaščito človekovih pravic Human Rights Watch (HRW), so na Kubi kljub upanju aktivistov, da bo Raul končal hladno vojno in osvobodil medije, še vedno kršene državljanske pravice (Dnevnik.si, 2009).

In kako dolgo bo takšno stanje v državi še trajalo? Morda do naslednjih volitev potem, ko je kubanski predsednik Raul Castro med obiskom z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, julija 2012, morda v šali, morda zares, povedal, da bo po zadnjem petletnem mandatu, leta 2018 odstopil kot kubanski predsednik ter, da bo omejil zakonodajo z vidika omejitve vladanja na dva mandata. Povedal je tudi, da želi prenesti graditev socializma na nove in mlajše generacije ter s tem hkrati prenos ključnih vlog v državi na mlajše generacije. Ali se bo to zgodilo, bomo morali še počakati.

32

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu

8 VIRI IN LITERATURA

8.1 LITERATURA

[1] Bajini, I., 2010. Kuba: Svetovni Popotnik, 1. Izdaja. Mladinska knjiga založba, d.d. Ljubljana. [2] Bertrand, C.J., 2005: Introduction. Media Accountability. Pacifiy Journalism Review 11, stran 5-6. [3] Courtois S., 1996: Črna kronika komunizma. Ljubljana. Založba Mladinska knjiga. [4] De Villa, J., Neubauer J., 2008: Maximo Lider. Biografija Fidela Castra. Tržič. Učila International založba. [5]Ferfila, B., 2011. Biseri zgodovine in narave: Indija, Islandija, Afrika in Kuba. Zbirka Svet na dlani 9. Knjiga. Ljubljana. Založba Hermina Krajnc. [6]Ferfila, B., Svet na dlani: Zbirka Svet na dlani, 1.knjiga, 1.del. Ljubljana, za založbo Hermina Krajnc, 2006. [7] Hargreaves, I., 2007: Novinarstvo. Ljubljana. Založba Krtina. [8] Hernandez, A., Carmen R., 2008. Kuba : 100 vprašanja in odgovorov. Ljubljana. Koščak. [9] Mancini, P., 2005: Is There a European Model of Journalism? V Making Journalist Diverse Models. Global Issues, ur. H. de Burgh, stran 77-93. London, New York: Routledge [10] McNair, B. 2005: What is Journalism? V Making Journalist. Diverse Models, Global Issues, ur. H. de Burgh, stran 25-43. London, New York. Routledge. [11] Nastran U., M., 1994: Temelji socialne psihologije. Ljubljana. Znanstveno in publicistično središče. [12] Pečjak, V., 1995: Politična psihologija. Ljubljana. samozaložba. [13] Poler-Kovačič, M., K., Erjavec, 2011: Uvod v novinarstvo. Ljubljana. Stran 17-22, 74-76. [14] Predovič, L. 2001: Zgodovina mi bo oprostila. Radar, št. 270, str. 14-31. [15] Richardson, J.E., 2007: Analysing Newspapers. Approach from Critical Discourse Analysis. New York. Palgrave MacMillan. 33

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu

[16] Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1994. DZS, Ljubljana. [17] Velikonja, M., 2003: Mitografije sedanjosti. Študije primerov sodobnih političnih mitografij. Ljubljana. Študentska založba. [18] Vreg, F., 2000: Politično komuniciranje in prepričevanje. Ljubljana. Fakulteta za družbene vede. Knjižna zbirka javnost. [19] Weber, M., 1990: Trije čisti tipi legitimne oblasti. Družboslovne razprave 7. Stran 126 – 133.

8.2 SPLETNI VIRI

[20] BBC.CO, 2013. More information about: Fidel Castro. Pridobljeno 10.03.2012, iz: http://www.bbc.co.uk/history/people/fidel_castro [21]Wikipedia.org, 2013. Censorship in Cuba. Pridobljeno 11.03.2013, iz: http://en.wikipedia.org/wiki/Censorship_in_Cuba [22] Pressreference.com, 2013. Cuba. Pridobljeno, 11.03.2012, iz: http://www.pressreference.com/Co-Fa/Cuba.html [23] Wikipedia.org, 2013. Juventud Rebelde. Pridobljeno 14.08.2013, iz: http://en.wikipedia.org/wiki/Juventud_Rebelde [24] Jinovsvet.com, 04.05.2008. Kubanci lahko končno kupujejo računalnike. Pridobljeno 13.08.2013, iz: http://jinovsvet.com/blog/index.php/2008/05/04/kubanci-koncno-lahko-kupujejo- racunalnike/ [25] 24ur.com, 03.11.2011. na Kubi po novem dovoljena nakup in prodaja nepremičnin. Pridobljeno 13.08.2013, iz dne: http://www.24ur.com/novice/svet/na-kubi-po-novem-dovoljena-nakup-in-prodaja- nepremicnin.html [26] Cubadiplomatica, 2013. embassy of Cuba in Serbia. Pridobljeno 07.08.2013, iz: http://www.cubadiplomatica.cu/serbia/EN/Events/tabid/15746/ctl/Details/mid/38422/ItemI D/17650/Default.aspx [27]Brestovšek, A., 27.02.2009. ZDA so nastavile ogledalo drugim. Pridobljeno, 02.09.2013, iz: http://www.dnevnik.si/slovenija/v-ospredju/1042247773

34

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu

[28]Kvas, B., 05.05.2008. Na Kubi sedaj tudi do osebnih računalnikov, do spleta pa imajo dostop le redki. Pridobljeno 13.08.2013, iz: http://www.e-demokracija.si/2008/05/05/na-kubi-sedaj-tudi-do-osebnih-racunalnikov-do- spleta-pa-imajo-dostop-le-redki/ [29]STA, 18.07.2008. Kubanska zemlja bo prešla v zasebne roke. Pridobljeno 10.08.2013, iz: http://www.delo.si/clanek/63993 [30]Dnevnik.si, 29.11.2009. Ameriško poročilo: Na Kubi še vedno kršene človekove pravice. Pridobljeno 01.09.2013, iz: http://www.dnevnik.si/svet/1042319028 [31] STA, 12.07.2006. Svetovni dan svobode tiska: najbolj nevarno je biti novinar v Iraku in na Kubi. Pridobljeno 30.07.2013, iz: http://www.dnevnik.si/svet/81672 [32] Druzina.si, 11.04.2012. Obredi velikega petka prvič tudi na kubanski televiziji. Pridobljeno 21.08.2013, iz: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/11.04.2012-52 [33]Dsavic.net, 19.06.2012. Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu. Pridobljeno 05.09.2013, iz: http://www.dsavic.net/2012/06/19/zapiranje-pasnika-spletna-cenzura-doma-in-po-svetu [34] Treasury, 2013, Office of Foreign Assets Control. Pridobljeno 03.09.2013, iz: http://www.treasury.gov/about/organizational-structure/offices/pages/office-of-foreign- assets-control.aspx [35]Wmd.org, 2013. Profile – Journalism in Cuba. Pridobljeno 21.08.2013, iz: http://www.wmd.org/resources/whats-being-done/protection-journalists/journalism-cuba. [36]Tomc, J. 19.01.2009. Kuba – 50 let kasneje. Pridobljeno 05.09.2013, iz: http://zlataleta.com/kuba-50-let-kasneje [37] Huš, M. 22.01.2013. Kuba vključila prvi podmorski kabel za internet. Pridobljeno 05.09.2013, iz: https://slo-tech.com/novice/t552867

35

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu

[38] STA, Mladina.si. 21.10.2010, znan dobitnik nagrade Saharov. Pridobljeno 30.08.2013, iz: http://www.mladina.si/84739/21-10-2010- znan_dobitnik_nagrade_saharov/?utm_source=dnevnik%2F21%2D10%2D2010%2Dznan %5Fdobitnik%5Fnagrade%5Fsaharov%2F&utm_medium=web&utm_campaign=oldLink [39]Forero, J., 11.03.2013. Yoani Sanchez, dissident Cuban blogger behind ‘Generation Y,’ goes on tour. Pridobljeno 30.08.2013, iz: http://articles.washingtonpost.com/2013-03-11/world/37619480_1_cuban-dissident- blogger-yoani-sanchez-cuban-president-raul-castro [40]Cubanet, 2013. Constitution of the Republic of Cuba, 1992. Pridobljeno 30.08.2013, iz: http://www.cubanet.org/ref/dis/const_92_e.htm

[41]Hrw.org, 15.05.2008. Word report 2007. Pridobljeno 05.08.2013, iz: http://www.hrw.org/legacy/englishwr2k7/docs/2007/01/11/cuba14886.htm

[42] Varuh-rs.si, 2013. Splošna deklaracija človekovih pravic. Pridobljeno, 03.09.2013, iz: http://www.varuh-rs.si/index.php?id=102 [43]Metzler, J.J., 05.09.2010. Cuba censors and stifles media. Pridobljeno 10.03.2012, iz: http://www.koreatimes.co.kr/www/news/opinon/2011/02/198_65570.html [44]Dović, M., 2007. Kratka zgodovina cenzure. Pridobljeno 13.08.2013, iz: http://www.park.si/2007/10/kratka-zgodovina-cenzure-i/ [45]Wikipedia.org, 2013. Media of Cuba. Pridobljen 12.03.2012, iz: http://en.wikipedia.org/wiki/Media_of_Cuba [46] Wikipedia.org, 2013. List of news paper in Cuba. Pridobljeno 10.03.2012, iz: http://en.wikipedia.org/wiki/List_of_newspapers_in_Cuba [47] rtvslo.si, 24.02.2008. Po Castru znova Castro. Pridobljeno 13.08.2013, iz: http://www.rtvslo.si/svet/kuba-po-castru-znova-castro/83750 [48] Europa.eu, 2011. Nagrada EP za človekove pravice v čast Andreju Saharovu. Pridobljeno 13.08.2013, iz: http://www.europarl.europa.eu/news/sl/news-room/content/20111014FCS29297/13/ html/Nagrada-EP-za-%C4%8Dlovekove-pravice-v-%C4%8Dast-Andreju-Saharovu

36

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu

[49] Delo.si, 2012. Na Kubi zadržali več deset članov gibanja Dame v belem. Pridobljeno 13.08.2013, iz: http://www.delo.si/novice/svet/na-kubi-zadrzali-vec-deset-clanov-gibanja-dame-v- belem.html [50] Ravsberg, F., 20.12.2012. The Tempo of chensorship. Pridobljeno 30.08.2013, iz: http://www.havanatimes.org/?p=83824 [51] Enaa.com, 06.04.2009. Kako tehnološko je razvita zares Kuba? Pridobljeno 30.08.2013, iz: http://dne.enaa.com/E-svet/E-druzba/Reportaza-kako-tehnolosko-razvita-je-zares- Kuba.html [52] Delo.si, 30.01.2013. Lestvica svobode medijev. Pridobljeno 30.08.2013, iz: http://www.delo.si/novice/svet/lestvica-svobode-medijev.html

[53] Isbel Diaz Torre, 13.07.2013. Censorship on Government Websites. Pridobljeno 30.08.2013, iz: http://www.havanatimes.org/?p=96386

[54]Desdecuba.com, 28.07.2013. Leadership. Pridobljeno 30.08.2013, iz: http://www.desdecuba.com/generationy/

[55]Filmmakeriq.com, 11.09.2012. Prisoners of Conscience, Cuba. Pridobljeno 30.08.2013, iz: http://filmmakeriq.com/2012/09/antonio-michel-and-marcos-maiquel-lima-cruz-prisoners- of-conscience-cuba/

[56] 24ur.com, 01.04.2008. 'Mobilni' Kubanci. Pridobljeno 30.08.2013, iz: http://www.24ur.com/novice/svet/mobilni-kubanci.html

37

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu

38

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu

39

Analiza medijskih vsebin na Kubi v času Fidela Castra in po njegovem odstopu

40