BEBLER FILM Ok

SODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBA ANTON BEBLER (UR.)

Ljubljana, 2005 Anton Bebler (ur.) SODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBA

Knjižna zbirka VARNOSTNE ŠTUDIJE Izdajatelj FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE Za založbo Hermina KRAJNC

Naslovnica in Prelom: B&V Co. Tisk tiskarna MARGINALIJA

Knjiga je izšla ob podpori Agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

355.02(497.4)

FakSODOBNO vojaštvo in družba / Anton Bebler (ur.). - Ljubljana : Fakulteta za družbene vede, 2005. - (Knjižna zbirka Varnostne študije)

ISBN 961-235-212-7 1. Bebler, Anton 222549760 VSEBINA

UVOD ...... 5

Anton Žabkar VOJAŠKA ZNANOST, OBRAMBOSLOVJE IN VARNOSTNE ŠTUDIJE ...... 11

Anton Bebler O VOJAŠKOPOLITIČNIH VIDIKIH OSAMOSVOJITVE SLOVENIJE ...... 45

Damijan Guštin SLOVENSKA PARTIZANSKA VOJSKA MED DRUGO SVETOVNO VOJNO...... 59

Anton Bebler CIVIL-MILITARY RELATIONS AND DEMOCRATIC CONTROL OF THE ARMED FORCES IN SLOVENIA ...... 87

Milovan Zorc PREDSEDNIK REPUBLIKE SLOVENIJE KOT VRHOVNI POVELJNIK OBRAMBNIH SIL REPUBLIKE SLOVENIJE ...... 101

Marjan Malešič, Ljubica Jelušič POPULAR PERCEPTION OF SECURITY IN SLOVENIA (SELECTED ISSUES) ...... 117

Anton Žabkar IZZIVI TRETJEGA TISOČLETJA IN OBOROŽENE SILE ...... 129

Ljubica Jelušič MIROVNE OPERACIJE ORGANIZACIJE ZDRUŽENIH NARODOV...... 147

Anton Grizold MEDNARODNI VARNOSTNI SISTEMI ...... 167 Vinko Vegič VLOGA IN FUNKCIJE NATA PO KONCU HLADNE VOJNE .... 181

Iztok Prezelj MEDRESORSKO SODELOVANJE IN KOORDINIRANJE PRI KRIZNEM UPRAVLJANJU ...... 201

Vladimir Prebilič TEORIJA VOJAŠKE LOGISTIKE ...... 221

Erik Kopač TEORIJA TRGA VOJAŠKE DELOVNE SILE ...... 235

Jelena Juvan VOJAŠKE DRUŽINE ...... 253

Jerzy J. Wiatr THE POST-COMMUNIST MILITARY IN NEW DEMOCRACIES ...... 269

Karl W. Haltiner & Tibor Szvircsev Tresch THE DECLINE OF CONSCRIPTION IN EUROPE...... 285

Marjan Malešič DISCUSSION ON THE DECLINE OF CONSCRIPTION IN EUROPE ...... 303

Charles Moskos THE POSTMODERN MILITARY ...... 313

Christopher Dandeker THE MILITARY AND SOCIETY TH AFTER SEPTEMBER 11 2001 ...... 323 5

UVOD

Knjiga pred Vami je zbornik besedil, ki so jih k tej izdaji prispevali naši in nekateri tuji obramboslovci. Člani Katedre za obramboslovje Fakultete za družbene vede smo lani sklenili na ta način obeležiti pomemben jubi- lej. Letos bo namreč preteklo trideset let od ustanovitve univerzitetnega študija obramboslovja na Slovenskem. Ta redni študij je bil tedaj kot nova smer umeščen v program Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo Univerze v Ljubljani. Imel je dolg naslov – »Študij splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite (SLO in DS)«, kar je izhajalo iz tedanjega uradnega jugoslovanskega izrazja. Podlaga za ustanovitev štu- dijev SLO in DS je bil t. i. medrepubliški dogovor v obliki pisnega sporazuma med Zveznim sekretariatom za ljudsko obrambo in sekretariati za izobraževanje petih tedanjih jugoslovanskih republikah. Eden od predvidenih petih študijev naj bi bil v Sloveniji, ki jo je ob podpisu sporazuma v Beogradu zastopala tedanja republiška sekretarka E. Ulrich – Atena. Ustanovitev študijev SLO in DS je logično sledila procesu uveljavljanja nove obrambne doktrine SFRJ v letih 1968–1970. Izredno obsežen obrambni sistem, ki so ga tedaj začeli graditi, je med drugim zahteval veliko civilnih obrambnih uradnikov in učiteljev obrambne vzgoje v srednjih šolah, upokojeni oficirji JLA pa teh potreb niso mogli pokriti ne koli- činsko in še manj kakovostno. Marsikdo med njimi ni imel ustreznih pedagoških sposobnosti in smisla za predavateljski poklic. Ko je to postalo jasno, je vodstvo JLA odklonilo, da bi akademije JLA prevzele skrb za šolanje civilnih obrambnih strokovnjakov. Tega se je vojaški vrh verjetno branil tako iz denarnih kakor tudi iz drugih, politično obarvanih razlogov. Gojence vojaških akademij je najbrž želel bolje obvarovati pred »kvarnimi« vplivi civilnega okolja (v tedanji terminologiji: pred meščan- sko miselnostjo, liberalizmom, nacionalizmom, klerikalizmom in dogma- tizmom). Ustanovitev petih študijev je imela širšo podlago v novi zvezni ustavi iz l. 1974, ki je odpravila monopol JLA na obrambnem področju in vpeljala dvodelne oborožene sile SFRJ (JLA in Teritorialna obramba). Armadni vrh je potem, ko se je že prilagodil tem spremembam (ki pa jih ni maral), pobudo za ustanovitev študijev SLO in DS na civilnih univerzah dal sam. Vlogo pobudnika in botra te nove dejavnosti je poskušal izrabiti tudi za to, da bi vpeljal svoj, kolikor se da, neposreden nadzor nad temi študiji. Hkrati je taka umestitev terjala sorazmerno majhne odhodke iz zveznega ministrstva. 6 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Predstavniki JLA so si med pogajanji z republikami prizadevali doseči identične programe pri vojaškostrokovnih predmetih (z aktivnimi oficirji JLA kot izvajalci), zagotoviti ideološko poenotenje izvedbe, doseči največ- jo možno usklajenost in pretežno naravoslovno-tehnično naravnanost pri nevojaških predmetih. Tako naj bi v obrambnoizobraževalni sferi že v kali zatrli meščanski liberalizem in republiški separatizem. Glavno breme novih programov po prostorski, kadrovski in gmotni plati pa so morale prevzeti republike. Namera vodstva JLA, da tesno nadzoruje usposabljanje civilnih obramboslovcev, ne da bi sama plačala največji del stroškov, ki so pri tem nastajali, se nazadnje ni izšla. To je postalo najbolj jasno v Sloveniji ob razpadanju jugoslovanske države. Novoustanovljeni obramboslovni študiji so odsevali protislovno naravo sistema SLO in DS – njegovo demokratično frazeologijo in hkrati vpetost v avtoritarni enostrankarski sistem. Uvedba obramboslovnega študija tudi v slovenščini in v Sloveniji pa se je dobro ujemala z nacional- noemancipacijskimi težnjami pri nas, saj je šlo za področje, ki je bilo Slo- vencem dolgo odtujeno. Med večkrat težavnimi pogovori s predstavniki JLA (tudi z načelnikom 4. uprave JLA, tedaj generalpodpolkovnikom Veljkom Kadijevićem, kasnejšim zveznim sekretarjem za ljudsko obrambo) smo se slovenski pogajalci v svojih stališčih opirali na konfederalne prvine v novi zvezni ustavi SFRJ. Te so bile še posebej izrazite na področ- ju šolstva. Zahvaljujoč temu in avtonomiji naše univerze, nam je uspelo izposlovati to, da je dobil slovenski študij v primerjavi s študijem obramboslovja drugod po Jugoslaviji najzahtevnejši družboslovni program, čeprav je bil po številu študentov najmanjši. Kot najbolj civilen po duhu, najbolj mednarodno odprt in dejaven ter najmanj ideologiziran in režim- sko apologetski med petimi študiji je postal naš oddelek v nekaterih pomembnih ozirih nasprotje beograjski fakulteti za SLO in DS in »črna ovca« v očeh vojaškega vrha JLA. Svoj odnos do našega študija je tedanji zvezni obrambni minister admiral Branko Mamula nazorno izrazil tako, da je onemogočil izvedbo mednarodnega simpozija, za katerega smo predlagali, da bi se organiziral v Sloveniji, in sicer jeseni l. 1985, ob 10. obletnici obstoja obramboslovnega študija. Podpisu sporazuma je sledila odločitev republiškega sekretariata za vzgojo in izobraževanje l. 1974, da bo slovenski študij SLO in DS umeš- čen na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN) v Ljubljani. Ta odločitev je jasno odsevala tedanje stanje v naši republiki. Mariborsko visokošolsko središče so imeli tedaj za kadrovsko in tudi sicer prešibko za izvršitev te zahtevne naloge. Med članicami Univerze v Ljubljani pa je za to novost pokazal zanimanje le tedanji dekan FSPN prof. dr. V. Benko. Tudi na tej fakulteti njegova stališča niso uživala splo- šne podpore v učiteljskem zboru. Prihodu obramboslovnega študija so glasno ugovarjali posamezni profesorji, med njimi tudi nekateri kasnejši dekani. Uvedba tega študija naj bi namreč, po njihovi razlagi, grozila z XUVODX 7 militarizacijo fakultete in z njenim intelektualnim razvrednotenjem. Oba strahova sta se kasneje pokazala kot neutemeljena. V tridesetih letih od ustanovitve l. 1975 je naš obramboslovni študij prehodil dolgo pot, na kateri nam pogosto ni bilo postlano z rožicami. Otvoritev študija je bila v eni izmed manjših predavalnic tedanje FSPN. Do zadnjega nismo vedeli, ali se bo kdo izmed visokih republiških uradnikov tega dogodka sploh udeležil. S svojimi dejavnostmi smo začeli v eni sobi – v mojem kabinetu, ki je postal tudi učiteljska zbornica. Učne knjige smo imeli odložene na hodniku in pod stopnicami stare stavbe FSPN. V začetnem obdobju smo morali prebroditi podcenjevanje, odpo- re, pomanjkanje učilnic, kabinetov, denarja, ustreznih akademskih kadrov in literature ter marsikatero drugo težavo. Od tedaj je študij moč- no strokovno in pedagoško napredoval, razvil je svoje kadre, nastala je obširna strokovna literatura in s pomočjo državnih organov so bili pri- dobljeni prostori in druga infrastruktura v stavbi današnje Pedagoške fakultete. Prostorska odmaknjenost od stavbe Fakultete za družbene vede je sicer povzročila kar nekaj težav in imela za obramboslovni študij predvsem negativne posledice. Šele v tem letu se bomo predvidoma prostorsko združili s preostalimi študiji na tej fakulteti. Ob študiju se je izoblikovalo novo interdisciplinarno področje, ki je obogatilo univerzitetno, znanstveno in intelektualno življenje v naši republiki. Pouk obramboslovja in z njim povezano raziskovalno in publi- cistično delo sta prispevala k razvoju slovenske kulture in slovenščine. Rad bi omenil dejavnost naših učiteljev in raziskovalcev, pri razvoju slovenskega vojaškega in obramboslovnega izrazoslovja še posebej prof. dr. Toma Korošca. Tudi sama beseda obramboslovje je nov izraz, ki je nastal na naši katedri. Pri tem je šlo za pomemben vidik razvoja vojaškostro- kovne, obramboslovne in politične literature in publicistike, ki je na Slo- venskem obramboslovni študij le še spodbudil. Poleg tega je naš obramboslovni študij pomagal drugim visokošolskim zavodom v Sloveniji in na Hrvaškem. V tridesetih letih je na Fakulteti za družbene vede diplomiralo 683, magistriralo 25 in doktoriralo 19 obramboslovcev, pet se jih je specializi- ralo. Veliko naših diplomantov je v l. 1990–91 aktivno sodelovalo v odporu proti centralističnim pritiskom in grožnjam ter v boju za osamosvojitev Slovenije. V tem kritičnem obdobju so se naši obramboslovci odlično odrezali na ključnih položajih v republiškem sekretariatu za obrambo, v Teritorialni obrambi in v drugih delih obrambno-varnostnega ustroja Re- publike Slovenije. Znanje in sposobnosti naših diplomantov so prispevali k uspešni osamosvojitvi Slovenije ob sorazmerno majhnem številu žrtev in majhni neposredni gospodarski škodi. Brez pretiravanja lahko rečem, da je bil naš obramboslovni študij eden od nenagrajenih junakov boja slovenskega naroda za lastno državo. Tudi danes deluje veliko naših diplomantov na Ministrstvu za obrambo 8 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Republike Slovenije in v Slovenski vojski. Trije naši diplomanti so bili obrambni ministri, eden med njimi je tudi predsednik vlade, eden pa na- čelnik generalštaba Slovenske vojske itn. S tem so naši obramboslovci vidno prispevali k razvoju slovenske države, h krepitvi demokratične civilne oblasti in k dvigu mednarodnega ugleda Slovenije. Nekoč sem bil edini obramboslovec z ozemlja naše nekdanje skupne države med sou- stanovitelji evropskega strokovnega združenja ERGOMAS. Danes v tem in drugih združenjih in v mednarodnih strokovnih revijah sodeluje več naših diplomantov in mlajših kolegov. Obramboslovni študij je samo v zadnjih 10 letih priredil več uspešnih znanstvenih zborovanj ali sodeloval pri njihovi pripravi. To še posebej velja za odmevne mednarodne konference v marcu 1994 (v sodelovanju z Državnim zborom Republike Slove- nije in uradom generalnega sekretarja zveze NATO) ter v letih 1997 in 2001. Slovenski obramboslovni študij opravlja danes nekaj pomembnih družbenih funkcij, ki se ujemajo s širšim procesom demokratizacije naše države. V zvezi s tem bi omenil uveljavljanje in krepitev demokratičnih norm v civilno-vojaških razmerjih, ozaveščanje naše javnosti na obrambno-varnostnem področju, dvig strokovne in kulturne ravni javnih razprav o obrambnih zadevah. Naš študij krepi kritičnost in odpornost družbe, kadar gre za pojave nestrokovnosti, diletantizma, neodgovorno- sti, zavajanja in manipuliranja z javnostjo, nedovoljenih vdorov politič- nih strank v Slovensko vojsko in obrambno ministrstvo, neučinkovitosti, razsipništva in za različne pojave družbene patologije – zlorabe položaja, osebnega in skupinskega okoriščanja in drugih oblik korupcije itn. Pozitivno prispeva obramboslovni študij tudi k ustvarjanju strokovno podkovanega demokratičnega soglasja v zvezi z obrambo. Naša mlada in sorazmerno majhna država se lahko mednarodno uspešno uveljavlja le s svojo kakovostjo. Tudi zato, da bi vodila pametno mednarodno in obrambno-varnostno politiko, potrebuje naša država dobro izšolane kadre, vključno z obramboslovci. V tej objektivni potrebi vidim podlago za prihodnost obramboslovnega študija in z njim povezanega raziskovalnega dela. Kot prvi predstojnik se zahvaljujem za pomoč kolegom, kasnejšim predstojnikom: Milovanu Zorcu, Ladu Kocijanu, Tomu Korošcu, Antonu Grizoldu, Marjanu Malešiču in Ljubici Jelušič, vsem učiteljem in drugim sodelavcem in vsem, ki so nas podpirali. Našim mlajšim kolegom, sedanjim učiteljem in študentom pa želim veliko uspeha pri uveljavljanju poslanstva slovenskega obramboslovja. XUVODX 9

Upam, da bo k temu prispeval tudi pričujoči zbornik, in sicer z izborom strokovnih spisov o naslednjih skupinah tem, povezanih s sodobnim vojaštvom: – teorija vojne in sodobna vojaška znanost; – vojaškopolitična osamosvojitev Slovencev in narodnoosvobodilna vojska Slovenije med drugo svetovno vojno; – civilno-vojaška razmerja v Republiki Sloveniji; – položaj predsednika republike kot vrhovnega poveljnika obrambnih sil; – oborožene sile in izzivi tretjega tisočletja, mirovne operacije OZN, vloga in delovanje NATA po koncu hladne vojne; – mednarodni varnostni sistemi; – človeški dejavnik in vojaštvo: trg vojaškega dela, vojaške družine; – mednarodni trendi v sodobnem vojaštvu: vojaštvo v mladih demokracijah, odpravljanje splošne vojaške obveznosti v Evropi, postmoderno vojaštvo in premiki na vojaškem področju po 11. septembru 2001.

V pričujočem zborniku so tako predstavljene nekatere teme, s katerimi so se v zadnjem desetletju ukvarjali slovenski obramboslovci in naši mednarodno uveljavljeni kolegi iz ZDA, Velike Britanije, Švice in Poljske. Sama širina tega izbora in kakovost prispevkov pričata o plodnem razvoju obramboslovja na Slovenskem – ene izmed mlajših panog našega družboslovja.

Anton BEBLER

Anton Žabkar VOJAŠKA ZNANOST, OBRAMBOSLOVJE IN VARNOSTNE ŠTUDIJE

Namesto uvoda

Da vojaška znanost spada med najstarejše znanosti, dokazujejo ohranjena dela iz antike, v katerih so takratni teoretiki uspeli posplošiti pridob- ljene vojne izkušnje in s tem ustvariti temelje, na katerih so pozneje nadaljevali delo teoretiki naslednjih generacij1. Razvoj vojaške znanosti se je – podobno kot razvoj znanosti nasploh – odvijal postopno, in sicer tako, da so se pod vplivom splošnega družbenega napredka (in z njim tesno povezanega napredka na področju znanosti) v konkretnih etapah družbenega razvoja znotraj nje – podobno kot pri drugih vedah – pojavile nove specialistične discipline. Te so se začele bolj poglobljeno ukvarjati s posameznimi področji vojaških dejavnosti. Za zgodnje vojaške študije je bilo značilno, da so bile utemeljene na izhodišču, da se mir lahko ohrani samo s pripravljenostjo države za vojskovanje, če pa do vojne vendarle pride, samo z njeno vojaško zmago. Iz tega časa je dobro znan rimski pregovor: »Si vis pacem, para bellum!« Teoretiki tistega časa so se v razpravah o varnosti in obrambi države opirali na tri do takrat empirično dokazane aksiome: a) osnovno izhodišče je bilo, da so vojne neizbežne in da se jim ne da izogniti; b) ker je to realnost, si mora vsako državno vodstvo prizadevati, da v njih zmaga, kar pomeni, da mora že v miru razvijati in krepiti lastno vojaško moč (v tem sklopu ne le oborožene sile in fortifikacije, ampak tudi znanja o vojskovanju in bojevanju), v vojni pa znati izrabiti lastne prednosti in šibke točke nasprotnika; in c) s tem, da ima država že v miru na razpolago dovolj močen obrambni potencial, v največji možni meri odvrača potencialne napadalce od morebitnega napada in ipso facto ohranja mir. Sprva je imelo v vojaški znanosti primarno vlogo preučevanje zgodovine vojnih pohodov in bitk, v katerih se je pogosto odločalo o usodi držav, ljudstev in vladarjev; pozneje so se zgodovini vojn pridružile poliorketika (veda o trdnjavah in obleganju trdnjav), logistika (sprva se je ukvarjala s

1 Med najbolj znana dela klasikov spadajo dela kitajskega vojskovodje in vojaškega teoretika Suna Civuja iz 5. st. pr. n. št. in rimskega teoretika Jožefa Flavija Vegecija iz 4. st. n. št. Podrobnosti o njunem močnem vplivu na razvoj vojaške znanosti in o vsebini njunih del so predstavljene v monografiji T. R. Philipsa: Roots of Strategy – The 5 Greatest Militay Classics of All Time, Stackpoole Books, 1985. 12 XMARSOVA DEDIŠČINAX premiki enot in njihovo oskrbo ter dopolnjevanjem enot z moštvom), kriptografija, kriptoanaliza in druge discipline. Kar zadeva teorijo, ki se je ukvarjala z vojaškim področjem, je bila najprej v ospredju njena deskriptivna funkcija, nato pa sta začeli postajati vse pomembnejši eks- plikativna in prognostična funkcija. Pomena, ki so ga že v antiki pripisovali vojaškemu znanju, ne kaže le znana trditev kitajskega teoretika Suna Civuja iz 5. st. pr. n. št. o tem, da so »znanja o vojskovanju vitalnega pomena za obstoj vsake države«, ampak to kažejo tudi tisoč let pozneje zelo podobne Vegecijeve besede2: »Kdor si želi izboriti ugoden rezultat, mora voditi vojno z oporo na izkuš- njah in znanju, in ne na slučajnostih!« Že v tem zgodnjem obdobju pojava zarodkov vojaške znanosti se opaža, da so klasiki znotraj takratne vojaške znanosti zelo dobro razločevali dve skupini medsebojno tesno povezanih vojaških znanj – strategijo kot teorijo in prakso priprave in izvedbe vojn in vojnih pohodov ter taktiko kot teorijo in prakso priprave in izvedbe bojev in bitk, s katerimi se je na bojišču v neposrednem stiku lastnih enot s sovražnikovimi dosegalo zmage. Od takrat do danes je tudi vojaška znanost – podobno kot druge znanosti in vede – na svoji dolgi razvojni poti doživela številne vzpone, padce in obdobja stagnacije, kar argumentirano dokazuje ohranjena bogata vojaška literatura3. Vpogled v njo kaže, da je po prvem vzponu v času antike in daljši stagnaciji v srednjem veku svoj naslednji razvojni pospešek doživela na prehodu iz 16. v 17. st., v času nizozemske in nato angleške meščanske revolucije. Značaj znanosti, kot ga imajo druge znanosti, je dobila šele pod vplivom splošnega družbenega in znanstvenega napredka v 18. st.4, katerega sestavni del je bila francoska meščanska revolucija, ki je označila nastanek novega družbenega reda. Napoleonovi vojni pohodi in vojne (1789–1814), ki jih je vodil z armado, sestavljeno iz prostovoljcev in mobiliziranih državljanov vseh stanov, proti poklicnim vojskam monarhov v Egiptu, Španiji, osrednji Evropi in Rusiji, so bili v tem obdobju močna vzpodbuda tudi za razvoj vojaške znanosti.

2 O sovjetskoj vojnoj nauci, VIZ, Beograd, 1966, str. 114. 3 Zaenkrat še ni univerzalnih vojaških bibliografij. Pri literaturi gre za pisana dela, ki ne zajemajo le znanstvenih del, ampak tudi strokovna dela, pravilnike, priročnike, monografije, spomine, dnevnike ipd. Vse sodobne oborožene sile imajo posebne vo- jaškoznanstvene ustanove in informacijske računalniško povezane centre, tiskajo vojaške znanstvene revije, vojaške enciklopedije, vojaške leksikone ipd. Splošna značilnost na svetovni ravni je na sedanji stopnji razvoja v tem, da razvoj sodobnih orožij in opreme skrajšuje trajanje veljavnosti starih pravilnikov, kar vzpodbuja pisce znanstvenih in strokovnih del ter publicistično dejavnost nasploh. Podrobno- sti o razvoju vojaške literature so opisane v vojaških enciklopedijah (Vojna enciklopedija, II. izdaja, 5. zv., str. 95–109). 4 Do tega časa se je kot klasike, ki so jo utemeljili, najpogosteje omenjalo Grka Hero- dota, Rimljana Vegecija in Bizantinca Prokopa, v obdobju renesanse pa Machiavelli- ja. Kot tvorce moderne vojaške znanosti se omenjajo vojskovodje in teoretiki: pruski kralj Fridrih Veliki ter Nemec Clausewitz in Švicar Jomini. XXVOJAŠKA ZNANOST, OBRAMBOSLOVJE IN VARNOSTNE ŠTUDIJEXX 13

Sprva se je vojaško znanost zato, ker se je v prvi vrsti opirala na zgodovinske opise in analize minulih vojn, enačilo z zgodovino vojskovanja in bojevanja. Obravnavalo se jo je kot pomembno sestavino vede o državi, njenem ustroju, vodenju in obstoju. Ker pa je vojna najbolj intenziven in množičen družbeni spopad, se je z razvojem družbenih ved vojaško znanost – začelo obravnavati znotraj družboslovja kot njegov takrat zelo pomemben sestavni del; pogosto se je vojaško znanost pri tem enačilo z znanostjo o vojni (ang. science of war)5 oziroma z znanostjo o vojaški zmagi (rus. nauka o pobede)6. Ker je bila glavna sestavina vojne oboroženi boj, je bil tudi glavni predmet vojaške znanosti preučevanje bojevanja v vojni ter z vojno povezane priprave države in oboroženih sil za vojno; pri tem je bil močen poudarek na preučevanju načinov uporabe oboroženih sil, s katerim se je s pomočjo oboroženega boja na racionalen način v vojni dosegalo zmage. Vendar pa zoževanje predmeta vojaške znanosti na oboroženi boj (battling, combat, fighting) ne omogoča uspešnega preučevanja, kar poudarjajo vsi sodobni eminentni raziskovalci. To se vidi tudi iz razprav na letošnji znanstveni konferenci, ki jo je organiziral The Journal of Strategic Stu- dies, v katerih je vrsta renomiranih raziskovalcev (Lawrence Freedman, Martin Van Creveld, Eliot Cohen, Michael Horowitz idr.) poudarila, da se mora vzporedno z oboroženim bojem preučevati tudi vojna kot okvir, znotraj katerega se oboroženi boj odvija. Zaradi »bitkocentrične« usmerjenosti7, osredotočenja na odkrivanje zakonov vojaške zmage v vojni in vse večje širine področij, ki so jih v obdobju po francoski meščanski revoluciji (1789) začele zajemati vojne (vse večji pomen so začele dobivati politične, diplomatske, ekonomske, propagandne, kulturne in druge razsežnosti vojne), so se že v 19. st. zače- le kazati razpoke na področju vodenja vojne, prav tako pa tudi v vojaški teoriji in praksi. Potek in končni rezultat vojn so postali vse bolj odvisni od nevojaških dejavnikov, ki jih takratna vojaška znanost zaradi preoku- piranosti z bitkami in boji ni dovolj upoštevala; v tem sklopu gre v prvi vrsti za reorganizacijo celotnega življenja v državi med vojno, normativno pravno reguliranje odnosov med državnimi organi med vojno, poo-

5 Angleški izrazi bodo v nadaljevanju navedeni brez predhodne okrajšave ang., pri vseh drugih jezikih bomo z okrajšavo opozorili, za kateri jezik gre. 6 V klasično zasnovanih vojaških enciklopedijah (kot je bila npr. Sovjetska voennaja enciklopedija iz osemdesetih let preteklega stoletja) je bila vojaška znanost (ang. military science, rus. voennaja nauka, srb. vojna nauka, hrv. vojna znanost) opredeljena kot sistem znanj o značilnostih vojne, njenih zakonih in pripravah oboroženih sil ter dr- žave za vodenje vojne. Podoben pristop zasledimo tudi v Dupuyevi Mednarodni vo- jaški in obrambni enciklopediji pri pojasnjevanju termina science of war (Internatio- nal Military and Defence Encyclopedia, Brassey’s, London, 1990). 7 Zelo dobro jo ponazori naslov znanega dela iz tistega časa, čigar avtor je ruski gene- ralissimus Suvorov. Napisal je Znanost o zmagi (rus. nauka pobeždat'), v kateri je naštel in pojasnil zakone, ki jih mora spoštovati vsak vojskovodja, če želi zmagati v vojni (Sovetskaja voennaja enciklopedija, 1978, 5. zv., str. 528–9. 14 XMARSOVA DEDIŠČINAX stren nadzor nad informacijskimi tokovi, mobilizacijo ekonomskega potenciala države, mobilizacijo delovne sile, intenziviranje propagande, vključevanje znanstvenikov v vojaške raziskave ipd. Pokazala se je po eni strani potreba po večji specializaciji vojaške znanosti (oziroma po njenem osredotočenju na oboroženi boj in bojevanje)8, po drugi strani pa se je kot nujnost pojavilo njeno opiranje na izsledke drugih znanosti in na vedo, ki bi preučevala vojno kot celoto, v vseh njenih razsežnostih. V 20. st. so se ti pritiski še bolj okrepili, kar je prišlo do polnega izraza po prvi, še bolj pa po drugi svetovni vojni9. Z vojno in mirom kot kom- pleksnima družbenima večplastnima pojavoma so se začele ukvarjati nove discipline, kot so npr. vojne študije (war studies), obrambne študije (defence studies), splošna konfliktologija (kot posebna veja sociologije)10, mirovne študije (peace studies), filozofija, pravne vede, znanost o mednarodnih odnosih, ekonomija, psihologija, polemologija, demografija, medicina idr. Vsaka od teh ved je s svojega zornega kota poglobljeno preučevala konkretne segmente vojne. V takšnih razmerah je začel do izraza prihajati sistemski značaj vojaške znanosti, ki se je začela še bolj poglobljeno ukvarjati z oboroženim bojem in vojaškimi vsebinami vojne (military war) pri tem je pa postajala vse bolj odvisna od dosežkov drugih ved. V 20. st. se je po svetovnih vojnah pojavila potreba po še bolj poglob- ljenem znanstvenem preučevanju problemov obrambe in varnosti. Ker so bili vojaški profesionalci osredotočeni na oboroženi boj, kar je bil preozek okvir za preučevanje vojn, so na mnogih univerzah začeli ustanavljati posebne katedre za vojaške študije (military studies)11, za študij obrambe

8 V drugi izdaji nekdanje jugoslovanske vojaške enciklopedije je že viden odklon od klasične opredelitve, po kateri se je vojaško znanost enačilo z znanostjo o vojni. So- dobna vojaška znanost je opredeljena kot sistem znanj o bistvu oboroženega boja in vojne kot celote. Poudarek je na tem, da je v žarišču zanimanja vojaške znanosti oboroženi boj kot najpomembnejša sestavina vojne (Vojna enciklopedija, II. izdaja, 10. zv., str. 560). 9 Iz tega obdobja so znane študije ameriškega znanstvenika Quincyja Wrighta o mednarodnih odnosih (The Study of International Relations, New York, 1955) in o vojni (A Study of War, Chicago, 1942). Iz naslova Študije o vojni je vidno, da se Quincy Wright ni več držal dotedanje tradicije, za katero je bilo značilno, da se je oklepala izraza »veščina vojne« oziroma »umetnost vojne« (The Art of War), ki so ga še do 16. st. vztrajno uporabljali vsi, ki so takrat preučevali vojne. 10 Poseben del konfliktologije je vojaška konfliktologija, o kateri je bilo doslej organizirano več znanstvenih simpozijev in konferenc (V. M Baryn’kin.: Sbornik materialov po voennoj konfliktologii, Moskva, VAGŠ, 1998). 11 Vojaške študije (warfare and military studies) so v najnovejši ameriški enciklopediji (The Encyclopedia of Violence, Peace, and Conflict, Academic Press, 1999) predstavljene v člankih: kemično in biološko bojevanje (1), državljanske vojne (2), hladna vojna (3), kolektivna čustva v vojni (3), oboroženi boj (4), gverilsko bojevanje (5), kriteriji za pravično vojno (6), dolgotrajne posledice vojne pri otrocih (7), militarizem (8), militarizem in razvoj v nerazvitih družbah (9), vojaška kultura (10), vojaško odvrača- nje (deterent) in državništvo (11), vojaškoindustrijski kompleks (12), jedrsko bojevanje (13), mirovne operacije (14), poklicni vojaki in državljani vojaki (15), psihološki XXVOJAŠKA ZNANOST, OBRAMBOSLOVJE IN VARNOSTNE ŠTUDIJEXX 15 oziroma obramboslovje (defence studies) in za študij varnostnih ved (security studies). S takšno delitvijo dela je bilo omogočeno, da se je preučeva- nje obrambe, varnosti in nevojaških vidikov vojne pričelo odvijati na civilnih visokih in višjih šolah, medtem ko se je preučevanje oborože- nega boja in vojaških vsebin vojne (military war) še naprej nadaljevalo v vojaških izobraževalnih in raziskovalnih ustanovah12. Oboroženi boj (combat, battling, fighting), ki je tradicionalni osrednji predmet vojaške znanosti, je zgodovinska kategorija in protislovna celo- ta13. Tvorijo jo medsebojno tesno prepletene visoko organizirane bojne dejavnosti oboroženih sil obeh konfrontiranih strani z antagonističnimi cilji. Vsaka si prizadeva z ognjem in manevrom fizično uničiti nasprotnika oziroma ga z visokimi izgubami soočiti z brezperspektivnostjo odpora ter tako prisiliti, da se umakne ali pa vda. V žarišču zanimanja so zato tiste oblike, vsebine in načini bojnih delovanj (kampanje, operacije, bitke, boji), s katerimi se cilje doseže s kar se da majhnimi lastnimi izgubami v čim krajšem času in s čim manjšo porabo sredstev (goriva, streliva, zdravil ipd) ter stranskih učinkov. Vrste bojnih delovanj, ki jih sodobna vojaška znanost preučuje, so: (proti)pehotna, (proti)artilerijska, (proti)oklepna, (proti)letalska, (proti)diverzantska, (proti)gverilska, (proti)ladijska, (proti)podmorniška, (proti)minska, (proti)teroristična, (proti)satelitska, (proti)informacijska, (proti)elektronska, (proti)jedrsko- biološko-kemična, (proti)desantna, (proti)obveščevalna, (proti)varnostna, (proti)navigacijska in druga bojna delovanja.

Okvir, v katerega je umeščena sodobna vojaška znanost

V preteklosti je bilo več poskusov, da se epistemološko natančneje (dis)locira sistem znanj o oboroženem boju in vojaškem delu vojne (military war)14. Že na začetku 20. st. je med strokovnjaki prevladalo mnenje,

učinki boja (16), totalna vojna (17), veterani v politični kulturi (18), vojni zločini (19), vojskovanje (20), orožje (21), ženske in vojna (22) in svetovne vojne (23). 12 Že med dvema svetovnima vojnama so vse vojske formirale raziskovalne inštitute, ki so se ukvarjali s posameznimi področji vojaške znanosti. Med prvimi so bili vojaš- kozgodovinski inštituti, ki so jim sledili vojaškotehnični, vojaškogeografski in vojaš- komedicinski inštituti. Med sedanje svetovno najbolj znane znanstvene ustanove spada ameriška Univerza za nacionalno obrambo (National Defence University), v Rusiji pa imajo poleg Generalštabne akademije (General’štabnaja akademija) tudi Rusko akademijo vojaških znanosti (Ruskaja akademija voennyh nauk). 13 James Kerin: Combat – The Encyclopedia of Violence, Peace, and Conflict, Acade- mic Press, USA, 1999, str. 367–373; Bradley Fiske: The Art of Fighting, its Evolution and Progress (with illustration from Campaigns of Great Commanders), New York,1920. 14 Z drugimi vsebinami vojne, kot so npr. ekonomski del vojne (economical war), psiho- 16 XMARSOVA DEDIŠČINAX da so vojne najmnožičnejši družbeni spopadi, kar via facti narekuje, da se morajo tudi vojaške vede, ki se ukvarjajo z oboroženim bojem in vojaš- kimi vidiki vojne, obravnavati kot družbene vede, in sicer kot del politologije oziroma znanosti o mednarodnih odnosih in sociologije oziroma vede o vodenju države (statecraft)15. V 20. st. se je nadaljeval trend, ki je bil opazen že med francosko meščansko revolucijo (1792) in ki se je manifestiral v tem, da so se v praksi korak za korakom do 20. st. v vseh državah postopno izoblikovali sistemi nacionalne obrambe (national defense)16. Teorija, ki se je ukvarjala s to problematiko, je preučevala veliko širše področje od vojaške znanosti. Njena pomembna področja so bila teorija zagotovitve notranje varnosti na ozemlju celotne države, teorija financiranja obrambnega sistema, teorija mobilizacije delovne sile, industrije, energetike, transporta, poljedelstva, komunikacij in drugih podro- čij, pomembnih za delovanje obrambe v vojni, izdelava vojnih načrtov za razne variante ogrožanja (vključno z načrti za evakuacijo civilnega prebivalstva iz ogroženih con), teorija zagotovitve prehrane in zdravstvene oskrbe civilnega prebivalstva, sklepanje vojaških zavezništev ipd. Po končani prvi svetovni vojni so nekateri ugledni vojaški in obrambni strokovnjaki poskušali revidirati družboslovno umestitev vojaških ved. Tako so iz tega časa ostali znani poskusi nemškega militarista Ludden- dorfa (ki je gledal na politike kot na osebe, ki s svojim »slabim značajem« in »kompromisarstvom« motijo vojake pri vodenju vojne)17, da vojaško znanost izloči iz sistema znanosti tako, da bi se jo v prihodnje obravnavalo kot povsem »samostojno znanost« (scientia sui generis). Po njenih zakonih naj bi se brez omejitev in sentimentalnosti vodilo prihodnjo svetovno vojno, za katero je napovedal, da bo »totalna«. Med podobne

loški del vojne (psychological war), politični del vojne (political war), podtalno delovanje tajnih služb (special war), diplomacijo v vojni ipd., so se ukvarjale druge vede. Državniki, ki so imeli v rokah ključe popolne oblasti, so prek svetov in štabov us- merjali in koordinirali vojskovanje na vseh področjih konfrontiranja. Veja razvoja in uporabe vseh komponent državne moči se imenuje splošna strategija, generalna strategija oziroma grandstrategija. Ta nova disciplina, ki jo v ZDA imenujejo tudi strategija nacionalne varnosti in jo uporabljajo tudi v krizah in v času miru, ne pa le v vojnah, se je afirmirala v preteklem stoletju v obeh svetovnih vojnah in hladni vojni; ne sodi med vojaške vede, ampak v teorijo in prakso vodenja države oziroma koalicij. Znanstvenik Terry Deibel je opozoril na večpomenskost tega izraza in na njegovo najvišje mesto v sistemu strategij; o tem je podrobneje pisal v Dupuyevi enciklopediji (International Military and Defense Encyclopedia, Brassey’s, 1991, str. 2577–2581). 15 Izhodišče ruskega generala Mihneviča, ki je tako kot večina takratnih vojaških teoretikov izhajal iz Clausewitzevega aksioma, da so vojne nadaljevanje politike z drugimi (torej nasilnimi) sredstvi, je predstavljeno v delu Russkaja voennaja mysl’ (str. 90–91). 16 Vse to je imelo posledice tudi na preimenovanje nekdanjih vojnih ministrstev v obrambna ministrstva. Vlogo obrambnih ministrov so v demokratičnih državah od generalov prevzeli civilni politiki. Proces je podrobneje opisan v vojaški enciklopediji (Vojna enciklopedija, II. izdaja, 5. zv., str. 668–670). 17 Der Totale Krieg, Muenchen, 1935, str. 115. XXVOJAŠKA ZNANOST, OBRAMBOSLOVJE IN VARNOSTNE ŠTUDIJEXX 17 poskuse z nasprotnim predznakom, a iz istega časa, sodijo poskusi ruskega revolucionarja Trockega, ki je na podlagi vpliva in vloge tehnič- nega dejavnika v prvi svetovni vojni zastopal mnenje, da vojaške vede pravzaprav še najbolj sodijo v naravoslovje. Vendar pa poskusi tako Lud- dendorfa kot Trockega niso zapustili globljih sledov; kot univerzalno je bilo obdržano dotedanje Clausewitzevo izhodišče, da se morajo vojaške vede zato, ker sta vojna in oboroženi boj množična družbena spopada, ki ju pripravlja, sproža in izrablja politika,tudi vnaprej obravnavati kot eno od specifičnih področij družboslovja. V zvezi s tem so bile vse do konca druge svetovne vojne vojaške vede, ki so ostale še naprej osredotočene na oboroženi boj, obravnavane kot podsistem v sistemu ved o nacionalni obrambi (tj. obrambi države) oziroma o vojni (war studies, rus. voennaja nauka). Na splošno velja, da do danes v svetu še ni sprejeta neka univerzalna, za vse veljavna klasifikacija, s katero bi se vsi strinjali in s katero bi bilo natančno določeno razmerje med vedami, ki se ukvarjajo z varnostjo, ter vedami, ki se ukvarjajo z obrambo in vojaško znanostjo. Vzroke za to bi se moralo iskati v tem, da imajo na to klasifikacijo močen vpliv nacionalni dejavniki, kot so npr. sposobnost pravilnega predvidevanja vrst in prioritete groženj, prav tako pa notranja družbena ureditev, tip vlade, nacionalni dohodek, površina in geografski položaj države, velikost in obveznosti oboroženih sil v tujini, notranja stabilnost v državi, obmejni spori s sosednjimi državami, obstoj baz tujih oboroženih sil v državi ipd. Eden od raziskovalcev, ki se je ukvarjal s tipologijo varnostno-obrambnih konceptov, izhaja iz tega, da danes obstajata dva kontrastna koncepta varnosti in dva kontrastna koncepta obramb18. Varnost v najširšem pomenu besede (»široka varnost«) se razume kot stanje ravnotežja, pri katerem posamezniki občutijo, da njihovo blagostanje ni ogroženo oziroma da imajo prost dostop do informacij, do materialnih dobrin in do procesov, ki jih imajo za pomembne pri uresničenju svojih političnih želja in načina ter organizacije življenja, s katerimi so zadovoljni. V ožjem pomenu besede (»ozka varnost«) pa se varnost razume le kot stanje, v katerem grožnja zunanjega napada ali izbruha notranjih spopadov ne obstaja. Po- dobno se tudi obramba v najširšem pomenu besede (»široka obramba«) razume kot integriranje vseh človeških, materialnih, organizacijskih in informacijskih virov, ki jih država lahko uporabi, da bi se zaščitila pred zunanjimi napadi in morebitnimi vstajami nezadovoljnežev. V ožjem pomenu besede (»ozka obramba«) pa se pod obrambo razume le sposobnost oboroženih sil, da se vojskujejo in tako zagotovijo varnost. Vpogled v doktrinarne dokumente držav kaže, da se v njih pojavljajo različne kombinacije naštetih štirih konceptov (npr. »široka obramba« + »ozka varnost«, »ozka obramba« + »široka varnost« itd.)19. 18 Salvador Raza: The Security and Defense Matrix: Concepts Matter in Defense Analysis? – Defense and Security Analysis No. 1, 2005, str. 67–78. 19 Omenjeni raziskovalec je ugotovil, da so se ZDA opredelile za neko vrsto interpola- 18 XMARSOVA DEDIŠČINAX

V ZDA, ki so vodilne na področju vlaganj na varnostnem in obrambnem področju, se – kot se vidi iz hierarhije ameriških doktrinarnih dokumentov – izhaja iz tega, da so obrambne študije podsistem varnostnih študij, vojaške študije pa podsistem obrambnih študij. Osrednja znanstveno-izobraževalna ustanova, ki se v ZDA ukvarja z nacionalno obrambo, je Univerza nacionalne obrambe (National Defense Univer- sity)20. Poleg nje je znan tudi Marshallov evropski center za varnostne študije (George Marshall European Center for Security Studies) v Gar- misch-Partenkirchnu21. Vendar pri tem ti dve državni instituciji nista edini, saj se z znanstvenimi raziskavami nacionalne varnosti in obrambe v ZDA in v drugih razvitih državah ukvarjajo poleg inštitutov in politič- nih strank tudi mnoge zasebne organizacije22. V Sloveniji se celotna varnostna in obrambna problematika ne preučuje centralizirano, na eni

cije med konceptoma »široka varnost + široka obramba« in »široka varnost + ozka obramba«, medtem ko so južnoameriške države (Panama, Costa Rica, Nikaragva, Gvatemala, Peru, Honduras, Urugvaj, Ekvador, Haiti, Peru, Venezuela) izbrale vmesni položaj med »široko varnostjo + široko obrambo« in »ozko varnostjo + široko obrambo«. 20 Obramba ni zožena le na vojaško področje, ampak zajema tudi ekonomsko, politič- no, psihološko, informacijsko, okoljevarstveno, zdravstveno, protiteroristično in druge vrste »obramb«, vključno z obrambo človeških pravic. Univerza ima 5 koli- džev, in sicer Nacionalni vojni kolidž (National War Colledge), Kolidž za management z informacijskimi viri (Information Resources Management College), Industrij- ski kolidž oboroženih sil (Industrial College of the Armed Forces), Kolidž za štabne častnike medvejnega generalštaba (Joint Force Staff College) in Šolo za izobraževa- nje vodij, ki so odgovorni za izvajanje dejavnosti nacionalne varnosti (School for National Security Executives Education). 21 V tej vodilni izobraževalni transatlantski varnostni in obramboslovni ustanovi, ki je bila formirana zato, da aktivno prispeva k ustvarjanju čim stabilnejših razmer v Evropi do Urala, se odvija študij na štirih področjih: (1) moderne varnostne študije (Advanced security Studies); (2) terorizem in varnostne študije (Terrorism and Security Studies); (3) seminar za visoke vodstveno osebje (Senior Executives Seminar) in (4) raziskovalne študije. V okviru modernih varnostnih študij se preučuje 4 tematske sklo- pe: temelji obrambno-varnostnih študij; sodobna varnostna ogrožanja in izzivi; mednarodne institucije in varnost ter procesi, ki se odvijajo znotraj sistema nacionalne varnosti (poudarek je na presoji razmer in sprejemanju odločitev). Tem teoretskim področjem sledi sklepna obrambno-varnostna vaja (Capstone Exercise), na katerih se preverja sposobnost študentov za aplikacijo teoretskih znanj, pridobljenih s študi- jem naštetih štirih programskih področij. 22 V Veliki Britaniji npr. deluje znani Center za obrambne in mednarodne varnostne študije (Center for Defense and International Security Studies); njegova naloga je povezovanje vladnih organov, univerz in industrije, pri čemer je vloga samega Cen- tra, da deluje kot neke vrste pospeševalca prenosa znanj (oziroma »katalizatorja za inovacije«). Njegov program dela vsebuje raziskave na devetih področjih: (1) raketne grožnje in odgovori na te grožnje; (2) varnost vesolja; (3) evropska varnost in tran- satlantske povezave; (4) revolucije in protivstajniške dejavnosti; (5) vojaška profe- sionalizacija; (6) novi varnostni programi kot odgovor na nove grožnje (zavarovanje komunikacij, varnost turizma, energetska varnost ipd.); (7) jedrska varnost; (8) varnost na morju in (9) izobraževalni programi za varnost v prihodnosti. V ZDA ima podobno vlogo Center za strateške in mednarodne študije (Center for Strategic and International Studies). XXVOJAŠKA ZNANOST, OBRAMBOSLOVJE IN VARNOSTNE ŠTUDIJEXX 19 sami univerzi; del se preučuje na Fakulteti za družbene vede (Univerza v Ljubljani) v okviru študija politologije, in sicer na smereh mednarodni odnosi in obramboslovje, del pa na Fakulteti za varstvoslovje (Univerza v Mariboru)23. Za obdobje po drugi svetovni vojni je bilo pod vplivom blokovske pola- rizacije sveta in pojava orožij za množično uničevanje, ki bi v primeru uporabe predstavljalo tveganje za uničenje celotnega planeta, značilno večanje zanimanja za preučevanje problemov miru, vojne, oboroženih spopadov (armed conflicts) in varnosti. Študij obrambe je sicer še vedno ostal pomemben, vendar se je prav v preučevanju miru, vojne, varnosti in iskanju poti za njeno povečanje videlo tisto novo področje, ki bo zagotovilo, da obrambnih potencialov ne bo treba uporabiti. Ker bi bil izbruh svetovne vojne z neomejeno uporabo orožij za množično uničevanje svetovna katastrofa (nuclear suicide), se je težišče raziskav na Zahodu v šest- desetih letih preteklega stoletja postopno premaknilo s področja obrambe in oboroženih sil na področje varnosti, medtem ko je Vzhod (prav tako pa tudi nekdanja Jugoslavija) še vnaprej ostal osredotočen na obrambo24. Bistvena razlika v poskusih integriranja znanj o varnosti in

23 Bodoči obramboslovci preučujejo 16 predmetov, in sicer: (1) mednarodne odnose z osnovami prava oboroženih spopadov; (2) varnost v mednarodnih odnosih; (3) analizo varnostnih struktur; (4) obrambne in varnostne sisteme; (5) primerjalne obrambne sisteme; (6) polemologijo; (7) sociologijo in politologijo vojske; (8) mirovne štu- dije; (9) teorijo civilne obrambe; (10) teorijo strategije, (11) teorijo taktike; (12) popolnjevanje in mobilizacijo oboroženih sil; (13) teorijo vodenja in poveljevanja; (14) vojaško zgodovino; (15) sodobne oborožitvene sisteme in (16) vojaško izrazoslovje. Prof. dr. Javorović, ki se je na Univerzi v Zagrebu dolga leta ukvarjal s problematiko obrambe, je svoje mnenje v prvi številki revije, ki jo je pričel izdajati, osnoval na tem, da se mora obrambno problematiko in varnostno problematiko (v kateri je poudarek na zaščiti), združiti v en predmet, ker sta neločljiva celota. Slovenski pristop k obramboslovju kritizira kot preozek. Znanstveno panogo, ki v sebi združuje (»integrira«) obrambo, zaščito in varnost, imenuje defendologija. Po njem naj bi se ta panoga ukvarjala z odkrivanjem zakonov, ki veljajo na področju »biodefendologije« (obrambe in zaščite pred naravnimi ogrožanji), »sociodefendologije« (obrambe in zaščite pred družbenimi ogrožanji) in »polit(o)defendologije« (obrambe in zaščite pred političnimi ogrožanji). V širšem pomenu besede naj bi vključila tudi krizologi- jo, kriminalistiko, viktimologijo, polemologijo (vedo o vojnah), irenologijo (vedo o miru), kriptologijo, ekonomsko obrambo, geopolitiko (oziroma politično geografijo) in vojaško znanost (oziroma vojaške doktrine). 24 To se je v nekdanji Jugoslaviji videlo tudi v tem, da se je obrambni sistem imenoval sistem splošne ljudske obrambe (SLO) in družbene samozaščite (DSZ). Izraz »varnost« se je uporabljal v dveh pomenih: na mednarodnem prizorišču se je z njim oz- načevalo mednarodno varnost, na notranjem prizorišču pa varnost pred napadi »notranjih sovražnikov« in vdori tujih obveščevalnih služb. Vsekakor je takšen pristop evfemističnega opredeljevanja »notranjih sovražnikov« in »notranjega ogrožanja« ponujal široke možnosti za subjektivizem, voluntarizem in preganjanje vseh »druga- če mislečih«. Pri izrazu SLO in DSZ gre v bistvu za združitev obrambe pred zunanjim sovražnikom z obrambo pred »notranjim sovražnikom«, ki je avtomatično obravnavan kot zaveznik zunanjega sovražnika. Podobno je bilo takrat tudi v SZ (V. Sineckij: O ponjatijnom apparate obščej teorii bezopasnosti – Voennaja mysl’ No. 8, 1994, str. 55–60). 20 XMARSOVA DEDIŠČINAX obrambi na Zahodu in Vzhodu je bila v tem, da se je na Vzhodu še vedno izhajalo iz tega, da se mora vedo o oboroženem boju in vojaško obrambo obdržati kot hrbtenico, okoli katere se integrirajo druge vede o obrambi države, medtem ko je bil na Zahodu uporabljen prožnejši pristop, katerega posledica je bil pluralizem novih nevojaških znanstvenih disciplin in raziskovalnih inštitutov, ki so se začeli ukvarjati s temi vedami25. Kot posledica dejavnikov, ki smo jih opisali, so se na Zahodu kot nova področja raziskovanja izoblikovala: (1) področje spopadoslovja (konfliktologije)26, (2) področje mirovnih študij27, (3) področje varnostnih študij (security studies), ki je bilo nadgradnja področja dotedanjih obrambnih študij (defence studies), pri čemer se je pogosto integriralo obe področji v področje varnostno-obrambnih študij oziroma varnostnih in obrambnih študij (security and defence studies)28, ter (4) teorija in praksa specialnega

25 Za ponazoritev procesa globalnega širjenja interesa za varnostno-obrambne raziskave naj omenimo nekaj inštitutov, ki se ukvarjajo s to problematiko: International In- stitute for Strategic Studies (London), Stockholm Institute for Peace Research, Ko- penhagen Institute for Peace Research, Institute for Defence Studies (Indija), Strategic and Defence Studies Centre (Avstralija), The Centre for Hemispheric De- fense (ZDA), Center for Defence and Security Studies (Kanada), The Baltic Defense College idr. Še bolje kot ti inštituti kažejo na povečanje zanimanja številne strokovne in znanstvene revije, kot so npr. Defense and Security Analysis, Defence and Peace Economics, Defence Science Journal, The Journal of Conflict Resolution, Low Intensity Conflict and Law Enforcement, International Journal of Intelligence and Counter-Intelligence, Terrorism and Political Violence, Defense Foreign Affairs Stra- tegic Policy, War and Society, Polemos, The Defense Monitor, Civil Wars, Geopoli- tics, Intelligence and National Security, Small Wars and Insurgencies, National Security and the Future, Defense Analysis, Defense System International, Interna- tional Defense Review, Panorama Difesa, Armada International, Defense Nationale itd. 26 Roderick Ogley: Conflict theory – The Encyclopedia of Violence, Peace, and Conf- lict, Academic Press, USA, 1999, str. 401–412; Ho-Won Jeong: Conflict Management and resolution – isti vir, str. 389–400. 27 V najnovejši ameriški enciklopediji (The Encyclopedia of Violence, Peace, and Conf- lict, Academic Press, USA, 1999) so mirovne študije predstavljene v naslednjih član- kih: management spopadov in njihovo reševanje (1), teorija konfliktov (2), transfor- macija konfliktov (3), teorija odločanja in teorija iger (4), jezik miru in vojne (5), posredovanja in pogajanja (6), teorija in praksa nenasilja (7), nenasilna akcija (8), mirovni sporazumi (9), mir in demokracija (10), kultura miru (11), opredelitve in koncepti miru (12), mirovna vzgoja (13), miroljubne družbe (14), mirovne operacije (15), izgradnja miru (16), mirovna gibanja (17), mirovne organizacije (18), mirovne nagrade (19), pregled mirovnih študij (20), religija in mir (21), teorija konfliktov (22) in tehnologija, nasilje in mir (23). 28 Razvoj varnostnih študij v ZDA – ki so bile in so tudi ostale vodilne na tem področju – je podrobneje opisan v delu skupine avtorjev (Security studies for the 21th century, Brassey’s, London, 1997), ki so ga izdali R. H. Shultz, R. Godson in G. Quester. Področje varnostnih študij se je razlikovalo od obrambnega področja po tem, da je imelo v ospredju ohranitev kakovosti življenja (vključno s človeškimi pravicami in drugimi civilizacijskimi dosežki) in blaginje prebivalstva ter preživetje države in njene družbene ureditve. Sprva se je v varnostnih študijah pozornost usmerjalo na vojaške grožnje, po razpadu sistema bipolarnega strateškega ravnotežja pa vse bolj prihajajo do izraza grožnje, katerih nosilci niso države, ampak nedržavne organiza- XXVOJAŠKA ZNANOST, OBRAMBOSLOVJE IN VARNOSTNE ŠTUDIJEXX 21 vojskovanja (special warfare), ki se je oblikovala znotraj sistema vojaških ved, a je kmalu prestopila njihove preozke okvire tako, da je združila množico nekonvencionalnih vojaških (uporaba gverilcev, pučistov, teroristov, atentatorjev idr.) in nevojaških dejavnosti (ekonomskih, finančnih, političnih, propagandnih, psiholoških, obveščevalnih idr.), vse z namenom, da bi se s kar se da majhnim tveganjem od stopnjevanja omejenih oboroženih spopadov v svetovno vojno iztisnilo vpliv nasprotnega bloka s področja med obema blokoma. Kompleksno področje varnostnih in obrambnih študij je imelo združe- valno funkcijo in je v skladno celoto zajelo pet temeljnih tematskih sklopov, in sicer: (1) nacionalno varnost (ki je dejansko obravnavana kot varnost države), (2) mednarodno varnost, (3) regionalno varnost, (4) transdržavno varnost in (5) globalno varnost. Vpogled v znanstvena dela in doktrinarne normativne priročnike ZDA, v katerih največ vlagajo v znanstveno-raziskovalno delo na varnostnem, obrambnem in vojaškem področju, kaže na to, da se izsledke in dosežke vojaških ved pri preuče- vanju varnostnih, obrambnih in vojaških študij upošteva. Pri tem pa na razvojne usmeritve vojaške znanosti kot celote bistveno vplivajo usmeritve ameriške varnostne strategije (= grandstrategije), katere tvorci pri sprejemanju odločitev integrirajo dosežke na vseh naštetih področjih, da bi z njihovo pomočjo zavarovali dolgoročne nacionalne interese ter obenem pospešili proces globalizacije in pri tem obdržali vodilno vlogo ZDA v svetovnih razvojnih procesih; prav te nove usmeritve bistveno vplivajo na širjenje spektra nalog oboroženih sil, s tem pa tudi teorije, ki se ukvarja z reševanjem novih problemov uporabe tako rednih in specialnih sil kot ameriške narodne garde29.

Moderni pristop – vojaška znanost kot sistem ved

Podrobnejšo notranjo klasifikacijo sodobne vojaške znanosti je možno opraviti s pomočjo različnih meril in na različne načine, pri čemer imajo opazno vlogo etnocentrični dejavniki. Za ponazoritev naj omenimo, da so vse do razpada sistema dvopolnega strateškega ravnotežja vojaško

cije (mafija, teroristi, tihotapci, proizvajalci mamil idr.), begunci iz razpadajočih dr- žav, epidemije bolezni, tehnogene, naravne in druge katastrofe s težkimi ekološkimi posledicami ipd. 29 Po znanem septembrskem terorističnem napadu na cilje v ZDA, so v ZDA formirali novo ministrstvo za domovinsko obrambo (Department for Homeland Defense), katerega naloga je povezovanje delovanj vseh ameriških obveščevalnih in varnostnih služb, službe za kontrolo potnih listov, zvezne policije in policije posameznih držav, civilne obrambe, zasebnih varnostnih podjetij, vojske, obalne straže, obmejnih enot, carine, službe za boj proti tihotapcem in razpečevalcem narkotikov in narodne garde. 22 XMARSOVA DEDIŠČINAX znanost praviloma klasificirali tako, da so postavljali na prvo mesto, torej kot njeno vodilno vedo (»hrbtenico vojaške znanosti«), teorijo vojne veš- čine (military art, art of war, rus. voennoe isskusstvo, ital. arte militare, hrv. ratna vještina)30, uporabljene v okvirih vojne. Vojaška znanost je bila pri tem obravnavana kot znanost o vojaških sestavinah vojne (military war), pri čemer so se druge vede ukvarjale s političnimi, diplomatskimi, eko- nomskimi, psihološkimi in drugimi vsebinami in sestavinami vojne. Njena teoretska polja so bila teorija veščine uporabe kopenske vojske (1), teorija pomorske vojne veščine (2), teorije vojaške letalske veščine in veš- čine zračne obrambe (3), teorija veščine specialnih sil (4), teorija veščine vesoljskih sil (5) in teorija kombinirane uporabe vseh naštetih sil (6), nato pa so sledile teorija uporabe orožij za množično uničevanje ter obrambo pred orožjem za množično uničevanje (7), teorija razvoja oboroženih sil (8), teorija urjenja in usposabljanja oboroženih sil (9), teorija logistične in drugih vrst podpore oboroženih sil (10), teorija mobilizacije (11), včasih pa tudi teorija vojaške administracije (12)31. Razumljivo je, da imajo danes v vsaki konkretni državi pri klasifikaciji vojaške znanosti vpliv tudi drugi dejavniki: veliko vlogo imajo spremembe, do katerih je prišlo v mednarodnih odnosih, kakor tudi spremembe v zmogljivostih in nalogah konkretnih nacionalnih in koalicijskih oborože- nih sil. Tako je znano, da mnoge manjše države nimajo flote, satelitov, letalstva, orožij za množično uničevanje ipd. in jih zato po naravi stvari zanimajo predvsem tiste discipline in področja vojaške znanosti, ki so zanje aktualna. V skladu s tem torej razlikujemo razvite sisteme vojaške znanosti, ki so značilni za velike države, ter bolj ali manj (ne)razvite, ki zajemajo le nekatera področja vojaških ved in so značilni za srednje velike in manjše države. V veljavi je še vedno tudi ena najstarejših klasifika- cij, ki deli vojaško znanost na podlagi usposobljenosti oboroženih sil za delovanje v konkretnem okolju na znanost kopenske vojske, znanost vojne mornarice32, znanost letalskih sil33, v novejšem času pa tudi na znanost vesoljskih sil34 ipd.

30 Že v antiki so uporabljali oba termina: »umetnost vojne« in »znanost o vojni«; prvega zasledimo pri kitajskem avtorju Sunu Civuju, drugega pa pri rimskem piscu Ve- geciju (Roots of Strategy, Stackpoole Barracks, 1985, str. 175). Pozneje so pogosteje uporabljali termin »ars militaris«, ki pa so ga interpretirali bolj kot »umetnost« kot obrtniško »veščino«. Zaradi tradicije se je termin »veščina« ohranil tudi potem, ko je v 19. st. nastala vojaška znanost z vsemi atributi, ki jih imajo druge znanosti (imela je lasten predmet – oboroženi boj, lastno izrazoslovje, lastne metode ter zakone, na- čela in izreke, ki se jim je točnost lahko v praksi eksperimentalno preverjalo). 31 Voennaja enciklopedija, Voennizdat, Moskva, 1976, tom 2, str. 184. 32 Admiral S. O. Makarov je že na prelomu 19. v 20. st. predstavil dokaj podrobno klasifikacijo vojaškopomorske znanosti; v skladu z njo naj bi bila pomorska strategija vezni člen med državno politiko in pomorsko taktiko oziroma naj bi bila neka vrsta »prevajalca« političnih zahtev v zahteve pomorski taktiki, obenem pa bi bila teorija in praksa prevlade nad morskim prostranstvom. Samo pomorsko taktiko je pojmo- val kot znanost o boju (rus. nauka o boe). V tej znanosti je naštel več tehničnih disciplin (manevriranje s plovnimi sestavami, artilerija, podvodna orožja, ladjedelništvo, XXVOJAŠKA ZNANOST, OBRAMBOSLOVJE IN VARNOSTNE ŠTUDIJEXX 23

Kot povedo sodobne vojaške enciklopedije in leksikoni35, večina sodobnih vojaških teoretikov danes izhaja iz tega, da je vojaška znanost v postmodernem obdobju prestopila okvire tradicionalnega ukvarjanja z vojskovanjem in bojevanjem, ki sta bila njeni najpomembnejši vsebini vse do začetka 20. st.36 Da je ta trditev točna, kaže tudi sklep svetovno znanega britanskega teoretika Lawrencea Freedmana, ki je letos v reviji za strateške študije (The Journal of Strategic Studies) ponovno poudaril, da morajo analitiki sicer volens nolens reševati probleme oboroženega boja, a pri tem nikdar in nikoli ne smejo pozabiti na »vpliv širšega okolja«, oziroma okvir, znotraj katerega se oboroženi boj odvija.

teorija plovbe, taktična navigacija idr.), pa tudi družboslovnih (pomorska pedagogi- ka, pomorska psihologija idr.). (S. O. Makarov: Voprosy morskoj taktiki i podgotov- ki oficerov; Voenmorizdat, Moskva, 1943). 33 V SZ so po drugi svetovni vojni kot posebno področje oblikovali znanost o zračni obrambi, ki je bila sicer povezana z »zrakoplovno« znanostjo, a se je od nje ločila po tem, da se je ukvarjala samo z zračno obrambo in ne s premočjo v zračnem prostoru, ki je bila osrednja tema zrakoplovne znanosti. Ker so oborožene sile po pojavu jedrskih strateških sil dodatno razširili še z vejo jedrskih strateških sil, nato pa s protive- soljsko obrambo, je bila tudi vojaška znanost v SZ sestavljena iz sedmih znanosti: (1) znanosti kopenske vojske; (2) znanosti vojne mornarice; (3) znanosti zrakoplov- nih sil; (4) znanosti sil (proti)zračne obrambe; (5) znanosti strateških jedrskih sil; (6) znanosti vesoljskih sil in (7) znanosti sil (proti)vesoljske in protiraketne obrambe. 34 Dana Johnson, Sean Edwards, Michael Miller, Calvin Shipbaugh: Space Weapons Earth Wars, RAND, USA, 2002. 35 Med pri nas znane tovrstne vire spadata obe izdaji jugoslovanske vojaške enciklopedija (sh. Vojna enciklopedija), sovjetska vojaška enciklopedija (rus. Sovetskaja voennaja enciklopedija) in ameriško-britanska Mednarodna vojaška in obrambna enciklopedija (International Military and Defence Encyclopedia). 36 Posledice tega so vidne tudi na področju vrednotenja vojaških znanstvenih informacij, s katerim se ukvarja scientometrija oziroma veda, ki se ukvarja z merjenjem »produktivnosti« znanstvenega dela. Filadelfijski Inštitut za znanstvene informacije (Institute for Scientific Information), ki spremlja vplivnost vojaškoznanstvenih del (impact factor), na svetovni ravni sistematično analizira članke v vojaških znanstvenih revijah Military Law Review, Military Medicine, Naval Research Logistics, Mili- tary Psychology, Journal of Political and Military Sociology, Naval Engineers Jour- nal, Naval Architect, Journal of Military History, Military Operations Research in Militargeschichtliche Zeitschrift. 37 Peter Liotta, predavatelj na ameriški Vojaški pomorski akademiji, je leta 2002 na znanstveni konferenci v Zagrebu napovedal, da bo prvo stoletje tretjega tisočletja – zaradi vojaške premoči ZDA – tisočletje asimetričnih vojn. Za te vojne bo po njegovi napovedi značilno, da bodo v vojnah sodelovale koalicije (1), da bo svetovna javnost zelo občutljiva na človeške izgube (2), še posebno pa na izgube civilnih prebivalcev (3), da bodo v njih ZDA uporabljale najsodobnejša orožja (4) in da bo v njih obstajal stalen pritisk svetovne javnosti glede spoštovanja mednarodnih pravnih norm (5). Asimetrijo vidi v tem, da bodo ameriški nasprotniki uporabljali orožja za množično uničevanje, da bodo sprožali ekološke katastrofe, da bodo napadali računalniške sisteme z virusi, da bodo uporabljali teroristične napade na prepovedane cilje ipd. S tem bodo vnesli v vojskovanje in bojevanje novo etiko. Odgovor vidi v tem, da se bodo ZDA in druge razvite države morale prilagoditi »manipuliranemu kaosu« (Pole- mos No. 9–10, Zagreb, 2002, str. 51–64). 24 XMARSOVA DEDIŠČINAX

Ta težnja izstopanja iz klasičnih okvirov je posledica realnosti, saj je danes le 5 % od vseh oboroženih spopadov in vojn, ki se odvijajo v svetu, meddržavnih vojn, vse ostalo pa so notranji in t. i. kaotični spopadi v raz- padajočih državah (failing states). Nekateri raziskovalci, ki kot Marshall in Gurr izhajajo iz tega, da vojne in oborožene spopade povzroča revščina, predvidevajo, da se bo z nadaljevanjem procesa globalizacije število vojn in oboroženih spopadov zmanjševalo (rekordno število vojn je bilo v času razpada ZSSR in SFRJ, nato pa se je leta 2002 njihovo skupno število zmanjšalo na raven, na kateri je bilo leta 1966!)38. Ker se v obdobju globalizacije oborožene sile ne uporabljajo le za bojevanje, ampak vse bolj za reševanje drugih problemov in nalog, med katerimi so pogosto vsiljevanje miru oziroma »dušitve« obstoječih vojn in spopadov, lahko ugotovimo, da se je sodobna vojaška znanost danes preoblikovala v zelo razvejan sistem ved, katerih vsebina je prestopila nekdanje okvire.

Splošna teorija vojaških ved

Splošna teorija vojaških ved, ki je po eni strani tesno povezana z znanostjo o znanosti39, konfliktologijo in obramboslovjem, po drugi pa z vodilni- ma podsistemoma ortodoksnih in neortodoksnih vojaških ved, ima v sistemu vojaške znanosti pomembno integracijsko, usmerjevalno in koordinacijsko vlogo. S tem, da odkriva, kateri znanstveni dosežki na po- dročju tehnike in tehnologije, naravoslovja in družboslovja omogočajo krepitev vojaške moči in kateri podsistemi vojaških ved so dosegli »pre- boje« z novimi odkritji ter s tem odprli nove možnosti za razvoj ostalim podsistemom (oziroma kateri podsistemi zaostajajo in s tem zavirajo napredek ostalih podsistemov), neposredno prispeva k (bolj) uravnoteže- nemu razvoju vojaške znanosti kot celote oziroma k njenemu usklajene- mu razvoju in povezovanju njenih podsistemov. Ker splošna teorija vojaš- kih ved povezuje vojaške vede z obramboslovjem in obenem tudi z naravoslovnimi vedami in razvojem vojaškotehničnih ved, bi jo lahko imenovali tudi »veda o vojaških vedah«; njeni sestavni deli so poleg teorije splošnega vojaškega izrazoslovja (1)40 tudi zgodovina vojaške znanosti kot celote (2), zgodovina posameznih vojaških ved (strategije, operatike,

38 Peace and Conflict, College Park, Center for International Development and Conf- lict Management, Maryland, USA, 2003. 39 G. M. Dobrov: Nauka o nauci; Institut za naučno-tehničku dokumentaciju i informacije, Beograd. 1969. 40 Bogastvo vojaškega izrazoslovja kažejo splošni vojaški slovarji in leksikoni. Tako je v novem slovenskem Vojaškem slovarju (MORS, Ljubljana, 2002) okoli 50.000 terminov. V nekdanjem jugoslovanskem vojaškem leksikonu (Vojni leksikon, VIZ, Beograd, 1981) je bilo okoli 20.000 terminov. XXVOJAŠKA ZNANOST, OBRAMBOSLOVJE IN VARNOSTNE ŠTUDIJEXX 25 taktike) (3), sistemi zakonov, načel in izrekov vojaške znanosti (4)41 ter metodologija vojaških ved (5)42. Med dosežke splošne teorije vojaških ved, ki so postali aktualni v obdobju globalizacije, spadajo spoznanja, da je ta proces v razvitih evropskih državah pustil pri oboroženih silah naslednje globoke posledice:43 (1) številčno zmanjšanje oboroženih sil in zamenjavo vojakov nabornikov s poklicnimi vojaki; (2) internacionalizacijo oboroženih sil, ki se odvija v znak medzavezniškega sodelovanja, soglasja med nacionalno doktrino in konceptom Nata ter spoštovanja standardov Nata na vseh področjih; (3) modularizacijo oboroženih sil, ki omogoča hitro sestavlja- nje večjih enot iz medsebojno povezljivih manjših enot; (4) spremembe v sistemih izobraževanja in urjenja vojaških profesionalcev, od katerih se pričakuje, da so aktivni tudi v mednarodnem vojaškem sodelovanju, da sodelujejo v mirovnih operacijah, da sodelujejo s policijo in varnostnimi službami v boju proti teroristom ter da sodelujejo v humanitarnih operacijah; (5) visoko bojno pripravljenost dela »dežurnih sil«, ki morajo biti vrhunsko izurjene in pripravljene za hitro posredovanje tudi daleč stran od metropol ipd.

Teorija odvračanja nasprotnikov od uporabe oboroženih sil

Teorija vojaškega odvračanja (theory of deterrent, rus. teorija sderživanija, srb. teorija odvračanja) je v bistvu teorija ohranjanja miru z zastraševa- njem potencialnih napadalcev oziroma s prepričevanjem potencialnih napadalcev v to, da bi bil pri uporabi oboroženih sil proti kaki državi (ali znotraj države proti opoziciji) rezultat, ki bi ga dosegli z oboroženim bojem, v neskladju s »ceno«, ki bi jo za to morali »plačati«. Zato imata pri teoriji odvračanja zelo pomembno vlogo prepričljiva grožnja z učinkoviti- mi vojaškimi (proti)ukrepi in strah kot psihološka komponenta, ki jo ta grožnja povzroča; da bi grožnja lahko povzročila strah, mora biti vojaška

41 Ruski znanstvenik S. A. Bogdanov je zakone vojaške znanosti razdelil na genetske zakone, ki izražajo povezanost med vzroki vojn in oboroženim bojem, in zakone funkcioniranja in razvoja oboroženega boja (Voennaja Mysl’No. 11, 2004, str. 44–45). V prvem delu učbenika Marsova dediščina (FDV, 2003) so zakoni razdeljeni na splošne zakone, ki veljajo za vse vojaške vede (1), zakone vojne (2) in zakone oboroženega boja. 42 Metodologija vojaških ved preučuje temeljne in specialne metode vojaških ved. V prvo skupino spadajo metoda sprejemanja vojaških odločitev, analiza operacij, vo- jaške igre, eksperimentiranja na modelih ipd.; v drugo skupino spadajo kriptograf- ske in kriptoanalitične metode, metode varnostne službe, ekspertize, metode obveš- čevalne službe, poligonski preizkusi ipd. Metodologija vojaških ved je podrobno predstavljena v učbeniku Marsova dediščina – 2. del (FDV, 2005), zakoni, načela in izreki pa v prvem delu istega učbenika (FDV, 2004). 43 Patrik Majhem: Graždanskoe napravlenie voennyh, Vzaimosvjazy No. 1, 2004, str. 89–112. 26 XMARSOVA DEDIŠČINAX sila sposobna, da povzroči visoko stopnjo uničenja. Prepričljivost se ne doseže le z izjavami državnih vodstev, temveč predvsem z vsoto denarja, ki jo države namenjajo obrambi ter z vojaško napad(al)no in/ali obrambno močjo, ki jo zato vsaka država v miru, še bolj pa v krizah po potrebi javno razkazuje. Mobilizacijske vaje, vojne igre in manevri ter obrambni sporazumi in vojaške zveze so vzvodi za dokazovanje motiviranosti za obrambo in učinkovitosti obrambe. Nekoč so bili pomembna komponenta tudi trdnjavski sistemi, ki so jih države v ta namen gradile v obmejnih conah. Vsaka država, ki ima oborožene sile, že s samim razvojem teh sil in razkazovanjem njihove pripravljenosti za bojno delovanje (od tod terminus technicus Fleet in being) sili druge države, ki bi imele načrte, da proti njej uporabijo silo, da v posledice posega vračunajo tudi vojaške izgube in stroške, prav tako pa tudi možne poraze, izgubo časa in druga tveganja. To dejstvo je že od najstarejših časov pomagalo pri iskanju različnih oblik odvračanja potencialnih napadalcev. Zaradi različnih zmogljivosti držav razlikujemo simetrično in asimetrično odvračanje. Klasična teorija odvračanja se je doslej ukvarjala s petimi osnovnimi paradigmami odvračanja: 1. Obrambna paradigma je temeljila na stalni navzočnosti močnih sil na ogroženih področjih, ki so jih sistematično utrjevali in pripravljali za obrambo44. 2. Napadna paradigma je temeljila na razvejanem sistemu obveščevalnih dejavnosti, s katerimi se je zagotavljalo pravočasno odkrivanje nevarnosti, nato pa so bile v ogrožene smeri premeščene močne vojaške sile, ki so v miru na vajah in manevrih redno dokazovale svojo mobilnost, vključno s pripravljenostjo za preventivni ali povratni maščevalni udar45. 3. Tretja paradigma je bila utemeljena na grožnji z umikom oboroženih sil, neredko pa tudi prebivalstva, na težko dostopna območja, pri čemer se je obenem javno napovedovalo uničenje ali onesposabljanje vseh pomembnih objektov, vodnih virov, poljščin idr., z majhnimi obo- roženimi skupinami pa nadaljevanje gverilske vojne46.

44 Rimljani so v 2. st. n. št. imeli 28 pehotnih legij, ki so bile kordonsko razporejene v Evropi, Afriki in Mali Aziji, na obrobnih območjih države. Obrambni limes države se je v Evropi raztezal od obal Severnega morja do ustja Donave v Črnem morju. Na prvem obrambnem pasu so dežurale obmejne enote (limitanei), ki so jim po potrebi priskočile na pomoč operativne rezerve in glavne sile iz globine ozemlja (comitaten- ses). 45 V Bizancu niso več mogli imeti tako številčne vojske, kot so jo na vrhuncu moči imeli Rimljani. Zato so na Balkanu, od državne meje na Donavi do Konstantinopla, imeli tri pasove utrjenih mest, zadnji obrambni položaj pa je bila metropola. Od tod so nato posredovali z glavnimi konjeniškimi silami, pri čemer so mesta na obrambnih pasovih imela nalogo, da vzdržijo čim dlje. 46 Znano je, da so Skiti – kot stepski konjeniški narod – to paradigmo zelo uspešno uporabili na ozemlju današnje Ukrajine v 5. st. pr. n. št. proti perzijskemu kralju Da- XXVOJAŠKA ZNANOST, OBRAMBOSLOVJE IN VARNOSTNE ŠTUDIJEXX 27

4. Četrta paradigma je bila utemeljena na talcih, ki so jih v antiki in v zgodnjem srednjem veku mnogi narodi in države morali dajati kot zagotovilo, da proti državi, ki je talce nadzorovala, ne bodo izvajali sovražnih dejanj47. 5. Peta paradigma je temeljila na odvračanju a posteriori oziroma na maščevalnih pohodih, ki so jih v najstarejših časih izvajali proti kršil- cem pogodb v obliki kazenskih pohodov, s tem da so bile glavna tarča elite, neredko pa tudi civilno prebivalstvo v celoti ali/in njegovo imetje. Mnoge države so doslej kombinirale vse ali pa le nekatere od našte- tih paradigem.

Z razvojem sodobnih oborožitvenih sistemov in orožij za množično uničevanje se je med hladno vojno odprla pot, da se za odvračanje nasprotnikov od napadov ne uporabijo konvencionalne sile, ampak strateš- ka jedrska orožja, kot novodobni talci pa gosto naseljene urbane aglomeracije (po vzoru Hirošime in Nagasakija iz druge svetovne vojne). To je vzpodbudilo nastanek in razvoj teorije strateškega jedrskega odvračanja. ZSSR in ZDA sta pri iskanju najustreznejših načinov medsebojnega odvračanja najprej izhajali iz tega, da bo odvračanje najuspešnejše, kadar bosta imeli več napad(al)nega jedrskega orožja in platform za njegov prenos, kot jih ima nasprotna stran, prav tako pa tudi več obrambnih protiraketnih orožij. Ker je takšen način vodil v neomejeno oborožitveno tekmo in ni večal njune varnosti, sta se že v sedemdesetih letih sporazu- meli, da jedrskega odvračanja ne bosta utemeljevali na protiraketni obrambi, ampak izključno na t. i. maščevalnem udaru. Na podlagi te simetrije sta obe takratni velesili s sporazumi SALT in START določili število jedrskih strateških orožij in njihovih platform, tako da bi tudi v primeru, če bi nasprotnik proti njima izvedel prvi jedrski udar z namenom, da jima uniči strateške jedrske sile, imeli še vedno dovolj veliko preostalo ognjeno moč, da mu s povračilnim maščevalnim ukrepom uničita vse pomembnejše dosežke in ne manj kot 30–40 % prebivalstva. S takšnim načinom obojestransko zagotovljenega uničenja (Mutual Assured Destruction) sta supersili uspešno vzdrževali svetovni jedrski mir vse do konca hladne vojne. V postmodernem obdobju sta ZDA in Ruska federacija soglasno sprejeli koncept minimalnega odvrača- nja, pri čemer je v ZDA v letu 2000 oživelo zanimanje za jedrsko odvrača- nje s pomočjo protiraketne obrambe, ki naj bi bila namenjena za uspešno odbijanje jedrskih raketnih napadov, kakršne bi lahko sprožile manjše jedrske države, ki imajo v rokah omejene količine strateških raket.

riju. Četudi je prodrl do Volge, je moral zapustiti celoten pratež in ranjence in se umakniti, ne da bi mogel vojsko uporabiti za odločilno bitko. 47 Včasih so kot talce vzeli pomembne osebnosti (vladarje, sorodnike vladarjev ipd.), včasih mesta, včasih pa cele pokrajine. Talce do jemali tudi v vojnah 19. in 20. st. Hitler je npr. grozil Češkoslovaški, da bo bombardiral Prago, če se ne bi uklonila njegovi volji in se brezpogojno vdala. 28 XMARSOVA DEDIŠČINAX

Teorija razvoja oboroženih sil

Znano je, da pospešen razvoj znanosti in tehnike vodi do hitrega zasta- r(ev)anja orožij in da skrajšuje časovne intervale med generacijami sodobnih oborožitvenih sistemov. Če je pred tridesetimi leti interval med generacijami orožij znašal v povprečju 10–12 let, je sedaj že skrajšan na 5–7 let. Če bi vzeli kot vzorec za opazovanje 24 kosov sodobnih oborožitvenih sistemov raznih zvrsti (tankov, bojnih vozil pehote, samovoznih topov, helikopterjev, letal, podmornic, površinskih vojnih ladij, ipd.), bi lahko v minulih desetih letih opazili, da so njihove cene vsako leto zrasle v povprečju za 10 % po kosu bojne tehnike. Podražitve sodobnih orožij, njihovo relativno hitro zastaranje, stroški vzdrževanja oboroženih sil (plače, dnevnice, zdravstvena oskrba, socialno varstvo idr.), njihovega urjenja in usposabljanja ter stroški za vojaško infrastrukturo in znanstvene raziskave kažejo, da se razvoj oboroženih sil lahko normalno odvija le v obliki dolgotrajnega večetapnega procesa, korak za korakom. Samo če se ta proces odvija po- časi in postopno (za obrambne proračune se v času miru v večini držav danes le izjemoma porabi več kot 5 % letnega nacionalnega dohodka), se namreč lahko državno vodstvo izogne motnjam v razvoju gospodarstva in padcu standarda prebivalstva, do katerih bi prišlo v primeru preobreme- nitve državnega proračuna. Zato se razvoj oboroženih sil praviloma odvija tako, da se razvojni načrti načrtujejo za obdobje 10–15 let. Teorija razvoja oboroženih sil ima za cilj, da omogoči skladen razvoj vseh področij, od katerih je odvisna vojaška moč države; ukvarja se tudi z organizacijo oboroženih sil. Pri tem se upoštevajo obveščevalne ocene vojaških groženj, razvoja drugih oboroženih sil, kakor tudi demografski dejavniki ter znanstvene napovedi in predvidevanja vrst in oblik oboro- ženih spopadov in vojn, do katerih bi lahko prišlo v prihodnosti. Razum- ljivo je, da se pri tem pozorno preučujejo tudi sodobni oborožitveni spopadi in vojne, v katerih se manifestirajo novi trendi. V velikih državah na razvoj močno vpliva tudi tradicionalna vloga posameznih zvrsti oborože- nih sil, pri čemer se delitev vojaškega proračuna na posamezne zvrsti in rodove oboroženih sil odvija na podlagi kompromisa med potrebami kopenske vojske, letalstva in mornarice na eni strani in razpoložljivimi finančnimi sredstvi na drugi strani. Med področja, za katera se morajo zagotoviti sredstva, sodijo: (1) zadostno število in ustrezna kakovost izobrazbe ter izurjenosti častnikov, podčastnikov in vojakov (vključno z mobilizacijskim ešelonom), (2) zadostno število in kakovost oborožitvenih sistemov, (3) zadostne zaloge rezervnih delov, streliva, goriva, zdravil in drugih potrošnih materialov, (4) ustrezna infrastruktura, (5) ustrezno število in kakovost poligonov, vadišč, strelišč, baz in drugih elementov, od katerih je odvisno urjenje in usposabljanje, in ne nazadnje tudi (6) socialna varnost pripadnikov obo- roženih sil (v to področje sodi skrb za veterane in invalide, skrb za prešo- lanje pripadnikov oboroženih sil, ki zapuščajo vojaške vrste, ipd.). XXVOJAŠKA ZNANOST, OBRAMBOSLOVJE IN VARNOSTNE ŠTUDIJEXX 29

Podsistem ortodoksnih vojaških ved

Podsistem ortodoksnih vojaških ved48 so zato, ker se ukvarja z oborože- nim bojem (combat, battling, fighting)49 in tistim delom vojne, v katerem je glavna sestavina oboroženi boj (military war), nekateri doslej imenovali polemistika50, veda o oboroženem boju, teorija priprave in vodenja obo- roženega boja ipd. Do prve svetovne vojne je v svoji sestavi imel ta sitem le teorijo strategije (1), teorijo taktike (2), teorijo logistike (teorijo oskrbe, teorijo zaledja idr.) (3), vojaško geografijo (4) in vojaško zgodovino (5); postopno so v podsistem ortodoksnih vojaških ved uvrstili še teorijo vodenja in poveljevanja (6), teorijo razvoja oboroženih sil (7), teorijo usposabljanja, urjenja in vzgoje oboroženih sil (8), teorijo posameznih vej in rodov oboroženih sil (kopenske vojske, letalstva, vojne mornarice) (9)51 ter končno tudi teorijo operatike (10)52. V žarišču zanimanja polemistike je bil vse do sredine preteklega stoletja klasični oboroženi boj med enotami oboroženih sil, ki so bile že v miru pripravljene, opremljene in usposobljene za izvajanje oboroženega boja. Od začetka druge svetovne vojne je pomembna sestavina klasične polemistike postalo tudi sistematično bombardiranje civilnih ciljev, kot so mesta. Četudi so haaške konvencije prepovedovale neselektivne napade na gosto naseljene aglomeracije, so med drugo svetovno vojno vse strani

48 V drugi izdaji vojaške enciklopedije bivše JLA (Vojna enciklopedija) so za ta podsistem po inerciji še vedno uporabljali tradicional(istič)no zvezo »vojna veščina« (sh. ratna veština), četudi so v posebnem članku iste enciklopedije o tej domeni izhajali iz tega, da gre za temeljno skupino vojaških ved. To protislovje med »veščino« in skupino vojaških ved je vidno tudi v vojaškem leksikonu (Vojni leksikon, str. 512, VINC, Beograd, 1981), kjer se izrecno trdi, da je »vojaška veščina najpomembnejša disciplina v sistemu vojaške znanosti«. 49 Oboroženi boj je sinteza priprav za bojno delovanje in bojnih delovanj konfrontiranih strani, ki z orožjem in manevrom poskušata ena drugo premagati oziroma prisiliti, da popusti, da se vda ali umakne. Tvorijo ga (proti)pehotna, (proti)artilerijska, (proti)oklepna, (proti)jedrsko-kemično-biološka, (proti)elektronska, (proti)obvešče- valna, (proti)varnostna, (proti)inženirska, (proti)navigacijska, (proti)diverzantska in druga delovanja obeh konfrontiranih strani. Boj med posamezniki in taktičnimi enotami (do divizije) preučuje taktika, sisteme bojev, ki jih v operacijah izvajajo korpusi in armade, preučuje operatika, s kombiniranjem sistemov operacij oziroma s kam- panjami in vojno kot celoto pa se ukvarja strategija. 50 Med prvimi je ta termin uporabil Dušan Višnjić (v eseju Pojam oružane borbe – lo- gički ogled, VINC, Beograd, 1988), potem pa so ga uporabili tudi avtorji trilogije o zgodovini ortodoksnih vojaških ved (Jovanka Šaranović, Đuro Fuletić, Milojko Niko- lić, Zlatan Jeremić: Istorija ratne veštine, 1. del, str. 6, VIZ, Beograd, 2000). 51 Voennyj enciklopedičeskij voennyj slovar’, str. 135–136, Voennizdat, Moskva, 1986. 52 Operatika ali veda o operacijah (nem. Operationslehre) je nastala v Nemčiji že med prvo svetovno vojno, a so z njeno uvrstitvijo v podsistem ortodoksnih vojaških vedah v mnogih državah odlašali. V SZ so jo priznali že pred drugo svetovno vojno. V nekdanji JLA je bila kot nova disciplina priznana šele v osemdesetih letih (Vojna enciklopedija, 2. izdaja, 10. zv., str. 561, VIZ, Beograd), v oboroženih silah ZDA pa šele v devetdesetih letih (FM 100-5: Operations, str. 6–2, Headquarters Department of the Army, 1986). 30 XMARSOVA DEDIŠČINAX te cilje sistematično bombardirale. Zato jih lahko obravnavamo kot sestavni (ne)prepovedani del oboroženega boja. Zaradi posebnosti oboroženega boja na kopnem, morju, pod morsko gladino in v zraku ter v vesolju53 je danes še vedno v rabi tudi klasična delitev ortodoksnih vojaških ved po zvrsteh oboroženih sil, ki so specializirane za posamezne dele prostora. Ob tem se mora upoštevati, da vse večji pomen pridobiva poleg mednarodnega vojaškega sodelovanja tudi sodelovanje med zvrstmi oboroženih sil (»jointness«), s katerim se lahko na gospodaren način dosežejo najboljši rezultati. Integralno sestavino teorije ortodoksnih vojaških ved tvorijo teorija obveščevalne zagotovitve, teorija varnostne zagotovitve, teorija zaledne zagotovitve, teorija inženir- ske zagotovitve in teorije vseh ostalih vrst zagotovitve.

Podsistem neortodoksnih vojaških ved

Že med prvo in drugo svetovno vojno so vojaški teoretiki, ki so preučeva- li delovanje odporniških skupin ter partizanskih in gverilskih enot na okupiranih območjih (na Kitajskem, v Španiji in Etiopiji), ugotovili, da se bojna delovanja teh skupin in enot bistveno razlikujejo od delovanja klasičnih vojaških enot54. Da bi to novo vojskovališče t. i. male vojne razlikovali od klasičnega vojskovališča, na katerem je frontna črta razločno

53 Vesolje je zaenkrat uporabljeno samo kot prostor, v katerem križarijo meteorološki, navigacijski, obveščevalni, komunikacijski in drugi sateliti, ki podpirajo kopensko vojsko, letalstvo in mornarico. V teku je razvoj nove generacije vesoljskih oboroži- tvenih sistemov, ki se bodo lahko uporabljali za napad na cilje na Zemlji. V tem primeru bodo dozorele razmere, da se teorija bojevanja v vesolju loči od teorije ortodoksnih vojaških ved in preoblikuje v samostojno teorijo. Skupina ameriških raziskovalcev korporacije RAND je objavila monografijo, v kateri so opisani sateliti oboroženi z močnimi laserji, namenjenimi za napad na cilje na tleh, sateliti, oborože- ni s superhitrimi raketami z isto nalogo (učinka na cilju ne bi dosegali z eksplozivni- mi bojnimi glavami, ampak z visoko kinetično energijo udara v cilj), in sateliti s kla- sičnimi projektili (Bob Preston, Dana Johnson, Sean Edwards, Michael Miller, Calvin Shipbaugh: Space Weapons Earth Wars, RAND, 2002). 54 O teh delovanjih na okupiranih ozemljih je bilo pri nas po drugi svetovni vojni objavljeno veliko različnih del, vendar pa so obsežnejša in celovitejša dela s tega po- dročja nastala že v tridesetih letih na Kitajskem, kjer se je kitajska Rdeča armada pod vodstvom Maa Ce Tunga uspešno bojevala na dveh frontah: proti Kuomintangu in proti japonskim okupatorjem. Ker je bila takratna teorija polemistike v Evropi usmerjena v preučevanje bojnih delovanj rednih vojaških enot, ob izbruhu druge svetovne vojne evropske države niti na teoretičnem niti na praktičnem področju niso bile v primeru poraza pripravljene za organizirano nadaljevanje oboroženega boja na okupiranih ozemljih. V Evropi so zato odporniška gibanja ter partizanske in gverilske enote nastajale v veliko težjih razmerah in so imele večje žrtve, saj so se morale učiti bojevanja proti vrhunsko organiziranemu in opremljenemu okupatorju. Podrobnosti so opisane v študiji generala Pavla Jakšića (Savremeni rat, Zodijak, Beo- grad, 1969) in v študiji Friedricha von der Heydteja (Modern Irregular Warfare, New Benjamin Franklin House, New York, 1986). XXVOJAŠKA ZNANOST, OBRAMBOSLOVJE IN VARNOSTNE ŠTUDIJEXX 31 ločila nasprotnike in prostor pod njihovim nadzorom, so začeli zanj uporabljati izraz »vojskovališče brez fronte«. Tvorile so ga cone pod nadzorom okupatorja, cone pod nadzorom gverilcev in partizanov ter »sive cone«, nad katerimi so podnevi imeli nadzor okupatorji, ponoči pa gverilci in partizani. Za to vrsto oboroženega nasilja je bila differenzia specifica v tem, da partizani, gverilci in člani uporniških oziroma odporniških skupin tudi po porazu enot lastne redne armade sami niso priznali poraza, pri čemer neugodno razmerje sil med okupatorsko vojsko in njihovimi enotami za ofenzivno delovanje gverilcev in partizanov ni bilo ovira. Atentati, sabo- taže, diverzije, zasede in hitre akcije, v katerih so majhne skupine borcev nenadoma udarile, nato pa izginile v gozdovih ali pa se pomešale med civilno prebivalstvo, so od okupacijskih sil zahtevale, da niso delovale na klasičen način, ampak da so v marsičem posnemale policijo (še posebno zato, ker je civilno prebivalstvo na okupiranih področjih izvajalo stavke, demonstracije, sabotaže, bojkote in druge oblike neoboroženega odpora). Etika tega konflikta se je bistveno razlikovala od oboroženega boja med oboroženimi silami (pogosto se je v ta namen za opis uporabljala zveza »umazana vojna«); okupatorji oziroma vlade so gverilce oziroma vstajni- ke praviloma obravnavale kot kriminalce in z njimi niso ravnale v skladu z določili haaških konvencij, pogosto pa so izvajali tudi vojaške akcije proti civilistom (uničevali so civilno imetje, streljali talce, zapirali civiliste v posebnih taboriščih ipd.). Če okupacijske sile niso pravočasno in učinkovito ukrepale, so na oku- piranem ozemlju pričela nastajati in se širiti svobodna ozemlja, kjer so gverilci oblikovali paralelno oblast. Če pa so okupatorji ukrepali neselektivno in s tem povzročali izgube in škodo civilnemu prebivalstvu, so obrnili civilno prebivalstvo proti sebi in si tako še poslabšali položaj. Oboji, tako gverilci in partizani kot okupacijske oblasti, so si prizadevali vzpostaviti nadzor nad civilnim prebivalstvom, ki je za potrebe gverilcev in partizanov opravljalo logistične, obveščevalne, komunikacijske in mnoge druge naloge. To dejstvo je prispevalo k temu, da je prav zato, ker je bilo civilno prebivalstvo med dvema ognjema, prihajalo do zelo velikih žrtev med civilnim prebivalstvom. Vzporedno s protiukrepi okupacijskih oblasti se je izpopolnjevala tudi bojna praksa gverilskih, partizanskih in odporniških skupin. Tako se je med drugo svetovno vojno od klasične polemistike ločila posebna disciplina – teorija (proti)partizanskega bojevanja. V njenem žarišču je bil boj na okupiranih ozemljih med uporniki, gverilci in partizani na eni strani in okupatorjevo vojsko, policijo in njihovimi zavezniki na drugi strani. V obdobju po drugi svetovni vojni je obstajalo realno tveganje, da bi lahko oboroženi spopadi med obema blokoma prerasli v tretjo svetovno vojno, ki pa ne bi potekala le ob opiranju na aksiome ortodoksnih vojaš- kih ved in s konvencionalnimi orožji, ampak tudi s strateškim jedrskim orožjem, Z njim bi strani, ki bi se spopadli, lahko napadli tudi pomem- 32 XMARSOVA DEDIŠČINAX bna industrijska, komunikacijska, energetska in politična središča na celotnem nasprotnikovem ozemlju, vključno z demografskimi cilji v ZDA in ZSSR. To je predstavljalo tveganje za jedrski samomor obeh strani. Ker sta se obe velesili želeli izogniti pogubnim posledicam neomejene stra- teške jedrske vojne (nuclear suicide), do katere bi prišlo zaradi aktiviranja »strateške triade« (kopenske medcelinske rakete, strateške jedrske podmornice in strateški bombniki), ne pa se tudi odreči osvajanju novih po- zicij v prostoru med blokoma, sta v senci jedrskega »strateškega dežnika« (ki ju je obe odvračal od jedrske vojne) iskali manj tvegane načine konfrontacije. ZSSR si je prizadevala doseči cilje na globalni ravni tako, da je kot svoje »naravne zaveznike« podpirala protikolonialistična odporniška in gverilska gibanja v Aziji, Afriki in Južni Ameriki, in to s prodajo ali pošiljkami orožij, z vojaškimi inštruktorji, s šolanjem kadrov drugih držav ali gibanj ipd. V skladu s tem so tudi ZDA in mnoge druge zahodne države v šestdesetih letih ustanovile specialne sile (special forces), ki so bile opremljene, izurjene in izšolane za to, da se na podoben način kot gverilska gibanja v kolonijah v območju tretjega sveta postavijo po robu gverilcem narodnoosvobodilnih gibanj. Etika oziroma pravila za uporabo teh enot so se bistveno razlikovala od določil haaških konvencij. Special- ne enote so izvajale tajne operacije, ujetnikov praviloma niso imele, pri zasliševanju nasprotnikovih ujetnikov so uporabljale mučenje, ustraho- vale so civiliste itd. Značilno je, da te novoformirane specialne sile svojih rezultatov niso dosegale z velikim številom pripadnikov in z ognjeno močjo orožij z velikimi dometi, ampak z majhnimi visoko izurjenimi skupinami in z dose- ganjem presenečenja v kratkotrajnih akcijah tipa »udari in izgini«. Pri tem so pogosto uporabljali tudi tuje najemnike in kriminalce55. Ker te novoformirane sile niso utemeljevale svoje moči na tradicionalnem spoju oklepne zaščite, ognjene moči in podpore iz zraka, so jih v ZDA imenovali sile za nekonvencionalno, specialno ali podtalno vojskovanje. Glede na to, da so delovale na podoben način kot gverilci, in ne kot konvencionalne enote, se je znotraj sistema vojaških ved oblikovala posebna teorija podtalnega vojskovanja oziroma specialne vojne (theory of unconventional war, theory of special war). Vzporedno z razvojem teorije uporabe specialnih sil je kot njena benigna inačica nasta(ja)la nova teorija, ki se je ukvarjala z uporabo mednarodnih vojaških sil za ohranjanje miru. Spremembe v mednarodnih odnosih v obdobju po končani hladni vojni so povzročile, da so se vojaš- ke enote članic OZN pričele združevati v organizacijske celote, ki jim je poveljeval Varnostni svet OZN in jih vse pogosteje uporabljal na območ- jih kriznih žarišč v vlogi neke vrste mednarodne policije. Ker te sile niso

55 John Sullivan: Terrorism, Crime and Private Armies – Low Intensity Conflict and Law Enforcement No. 2/3, 2002, str. 239–253. XXVOJAŠKA ZNANOST, OBRAMBOSLOVJE IN VARNOSTNE ŠTUDIJEXX 33 imele naloge poraziti bojujočih se nasprotnikov, ampak jih ločiti in jim vsiliti spoštovanje mednarodnega reda ter določil podpisanih sporazumov in pogodb, se je s tem »neklasičnim« področjem dejavnosti oborože- nih sil pričela ukvarjati nova disciplina, ki bi jo lahko pogojno imenovali teorija uporabe oboroženih sil v mirovnih operacijah oziroma v akcijah za podporo in/ali za vzdrževanje miru. V praksi se je pogosto pojavila tudi potreba, da se oborožene sile uporabijo na nacionalnem ozemlju ali v tujini, da bi s specialnimi silami in sredstvi v sodelovanju s civilno obrambo, različnimi vladnimi agencijami, nevladnimi mednarodnimi organizacijami (kot so npr. Rdeči križ in različne humanitarne organizacije) in ministrstvi (kot npr. ministrstvo za zdravstvo, ministrstvo za energijo) pomagale odpraviti posledice naravnih katastrof. V ta namen so bile pogosto uporabljene vojaške gasilske enote, enote za protijedrsko-kemično-biološko zaščito, sanitetne enote, transportne enote, inženirske enote, intendantske enote za oskrbo s hrano in vodo ipd. To disciplino bi lahko pogojno imenovali teorija uporabe oboroženih sil v humanitarnih akcijah. Notranja struktura podsistema neortodoksnih vojaških ved, ki je danes najpopolneje razčlenjena v ameriški vojaški znanosti, je sestavljena iz dveh temeljnih teorij: teorije uporabe oboroženih sil v specialni vojni (special warfare) (1) in teorije uporabe oboroženih sil v operacijah, drugačnih od vojne (operations others than war = OOTW) (2). Slednja se deli na dve podobni, a vendar različni veji, in sicer: prvo sestavljajo dejavnosti oboroženih sil v akcijah Nata, drugo pa dejavnosti oboroženih sil, ki se izvajajo na nacionalnem ozemlju (a), v dogovoru s kako državo na njenem ozemlju (b) ali v sodelovanju z ad hoc sestavljeno mednarodno koalicijo (c)56. V ta sklop sodijo tudi protiteroristične operacije, to pa zato, ker imajo sodobne mednarodne teroristične organizacije razpršeno organizacijsko mrežo in infrastrukturo po vsem svetu, kar narekuje, da se akcije proti njim izvajajo v sodelovanju z zavezniškimi državami. Za ponazoritev naj omenimo, da je protiteroristična strateška operacija, ki so jo ZDA izpeljale po samomorilskem napadu teroristov na strateške cilje v New Yorku in Washingtonu 11. septembra 2001 v skladno celoto povezovala akcije ZDA na lastnem ozemlju, ki so jih izvajale agencije, ki so se ukvarjale z reševanjem preživelih in odstranjevanjem ruševin ter z varovanjem ključnih nacionalnih ustanov, nadalje z akcijami iskanja preostalih članov teroristične infrastrukture na tleh ZDA in s psihološko operacijo za konsolidacijo javnega mnenja ter z akcijami v tujini, ki so jih izvajale obveščevalne agencije (CIA, DIA idr.), in vse tri veje oboroženih sil.

56 Vsako od teh področij je bilo podrobneje predstavljeno v poglavju o zakonih in na- čelih vojaških ved, in sicer v oddelku o posebnih načelih uporabe oboroženih sil v dejavnostih, ki so drugačne od vojne. 34 XMARSOVA DEDIŠČINAX

Teorija vojaškega ravnotežja in mednarodnega vojaškega sodelovanja

Pri mednarodnih varnostnih ocenah so zelo pomemben dejavnik vojaške grožnje, ki jih morajo pravočasno odkrivati vojaške obveščevalne službe. Na podlagi obveščevalnih podatkov nato diplomacija išče poti za rešitev problemov, ki bi lahko pripeljali do izbruha oboroženih spopadov, prav tako pa po končanih vojnah išče poti, da se vojne ne bi ponovile. Teorija vojaškega ravnotežja se pri tem pojavlja v tesni povezavi z diplomacijo, ki se opira na njene ocene in predvidevanja. Od teorije razoroževanja se razlikuje po tem, da ima drugačna izhodišča, saj izhaja iz tega, da so pogoji za stabilen mir doseženi, ko je doseženo ravnotežje vojaških sil. Do vojaških ogrožanj lahko prihaja tudi brez neposredne uporabe obo- roženih sil in kršenja ozemeljske celovitosti kake države, ko npr. nekatere države z letali izvidujejo ozemlje drugih držav, podpirajo mednarodne teroristične organizacije, uporabljajo specialne sile za ilegalne dejavnosti, razvijajo orožja za množično uničevanje ali pa se ne držijo mednarodnih sporazumov o omejitvi količine orožij oziroma drugih prepovedi, ki se nanašajo na število, obseg in čas izvajanja vojaških mobilizacijskih in drugih vaj, ipd. Zaradi takšnih vojaških dejavnosti se lahko sosednje in druge države počutijo ogrožene, to pa jih sili, da ukrepajo na podoben način, s čimer se ustvarjajo nove interakcije, ki lahko pripeljejo do oboje- stranskih sumničenj, oboroževalnih tekmovanj in s tem povezanih kriz, te pa se lahko končajo z vojnami. Področje vojaške znanosti, ki se ukvarja z oceno vojaških tveganj in vojaškim ravnotežjem v širšem mednarodnem okolju, ima prvorazreden vpliv na akcije in ukrepe preventivne diplomacije, hkrati pa je zelo pomembno tudi zato, ker se ukvarja z načini merjenja vojaške moči in z »objektivizacijo« primerjav vojaške moči, ki vsem državam omogočajo pravilneje interpretirati vojaške spremembe, ki potekajo v okolju. Znači- len primer vojaških pogajanj je bil sporazum med nacistično Nemčijo in poraženo Francijo, ko Hitler ni vztrajal pri brezpogojni kapitulaciji Franci- je. Zadovoljil se je s tem, da je večji del francoske vojske odpeljal v ujetniš- tvo (uporabljal jo je kot brezplačno delovno silo) ter okupiral tisti del Fran- cije, ki mu je bil potreben za nadaljevanje vojne proti Veliki Britaniji, z vojaškimi komisijami je vzpostavil nadzor nad dejavnostmi ostanka fran- coskih sil v coni pod nadzorom vichyjske vlade in v kolonijah ter nad francosko floto. S tem, da je vlada v Vichyju lahko vzdrževala pomorske povezave s svojimi kolonijami in da je lahko trgovala z nevtralnimi državami (Švicarsko, Portugalsko, Španijo) ter Nemčijo, si je poskušal zagotoviti dostop do nekaterih surovin, ki so mu najbolj manjkale. Hitlerjeva zmernost pri mirovnih pogajanjih s Francijo in dejstvo, da se ni dotaknil njene flote, je sprožila pri britanski vladi strah pred tem, da bi se močna francoska flota, ki med dotedanjim potekom vojne ni imela izgub, utegnila pridružiti italijanski floti. V Veliki Britaniji so se bali, da bi vlada v Vichyju utegnila dovoliti Nemcem ali Japoncem, da uporabijo otok Madagaskar kot pod- XXVOJAŠKA ZNANOST, OBRAMBOSLOVJE IN VARNOSTNE ŠTUDIJEXX 35 morniško bazo za napade na pomorski promet v Indijskem oceanu. Ker bi se s tem dokončno porušilo ravnotežje pomorskih sil v Sredozemlju in vzhodno od Sredozemlja, je poveljnik britanske sredozemske flote julija 1940 ultimativno postavil francoske plovne sestave v Afriki pred odločitev, da se mu pridružijo ali pa jih bo uničil57. Pozneje so Britanci z desantom na Madagaskar zagotovili tudi varno plovbo v Indijskem oceanu. Med praktične dosežke tega relativno novega področja vojaške znanosti, ki se je povsem izoblikovalo v obdobju detanta, lahko uvrstimo sporazume SALT, START, CFE TLE, Open Skies Treaty, NPT (Non Prolife- ration Treaty) ter sistem akcij, ki se izvajajo v skladu z ukrepi, ki se nanašajo na krepitev varnosti in zaupanja (CSBM). Dosežki teorije vojaš- kega ravnotežja so bili uporabljeni tudi pri oblikovanju vojaških določil Daytonskega sporazuma (1995), ki je imel cilj zagotoviti trajen mir na ob- močju nekdanje Jugoslavije. ZDA se namreč niso odločile za razorožitev vseh bojujočih se strani, ampak so jih prisilile, da se držijo enačbe vojaš- kega ravnotežja, s katero je bilo začrtano, da morajo ZRJ, Hrvaška in Unija Bosne in Hercegovine pri številu vojakov in težkih orožij spoštovati razmerja 5 : 2 : 2. Na podlagi tega je morala ZRJ zmanjšati število vojakov in orožij, medtem ko sta Hrvaška in Bosna in Hercegovina dobili dodatna orožja, da bi lahko dosegli omenjene vrhunce. Mednarodno vojaško sodelovanje, ki je v obdobju hladne vojne potekalo z močnim poudarkom na sodelovanju znotraj blokov, se je po razpadu Varšavskega sporazuma in vzpostavitvi partnerskih odnosov med ZDA in Rusko federacijo ter Natom zelo okrepilo. To ne velja le za uspe- šno zahodno vojaško pomoč pri letošnjem reševanju potopljenega ruskega vojaškega batiskafa na Daljnjem vzhodu, ampak tudi za vojaško sodelovanje Ruske federacije in LR Kitajske, ki sta letos imeli prvo skupno vojaško vajo. Partnerstvo za mir (Partnership for Peace) je pri tem le ena izmed novih oblik mednarodnega vojaškega in obrambnega sodelovanja. Vojaška diplomacija je sicer še vedno obdržala velik pomen, a so se vzporedno z njo pojavile tudi številne nove vsebine sodelovanja, ki so poveča- le vlogo in širino polja teorije mednarodnega vojaškega sodelovanja. Za ponazoritev naj še enkrat omenimo formiranje Marshallovega vseučilišč- nega centra v Garmisch-Partenkirchnu (kjer se skupaj izobražujejo obramboslovci in vojaški profesionalci nekdanjih blokovskih tekmecev in nevtralnih evropskih držav), redna študijska potovanja vojaških profesionalcev (ki vključujejo oglede kriznih območij), vojaška športna tekmovanja, letalske mitinge z mednarodno udeležbo, mednarodne razstave novih oborožitvenih sistemov (kjer pripravljajo tudi streljanja s temi sistemi in druge oblike prikazov), mednarodna romanja vojaških pred- stavništev (Lourd), tekmovanja vojaških orkestrov, mednarodne simpozi- je in konference z vojaško problematiko (pravno, medicinsko, logistično, polemistično itd.) ipd.

57 Kresvel: Rat na moru, str. 90–91, VIZ, Beograd, 1954. 36 XMARSOVA DEDIŠČINAX

Podsistem vojaškotehničnih ved

Podsistem vojaškotehničnih oziroma vojaškonaravoslovnih ved je med vsemi podsistemi prav gotovo najbolj razvejan, saj vsaka naslednja generacija oborožitvenih sistemov integrira dosežke vse večjega števila tehnič- nih ved, s čimer sproža rojevanje novih vojaškotehničnih disciplin. Med najstarejše discipline tega podsistema sodijo teorija fortifikacije, vojaška topografija (ki temelji na vojaški geodeziji in kartografiji), teorija odkriva- nja ciljev (theory of detection), teorija trdnosti, prožnosti (elastičnosti) in plastičnosti vojaških konstrukcij, vojaška metrologija (meroslovje), teorija konstruiranja artilerijskih sistemov (sprva se je ta veda imenovala artilerija in se je ukvarjala le s topništvom58, danes pa vključuje tudi raketno tehniko), teorija notranje, zunanje in ciljne balistike (z novimi vejami – raketno balistiko in vesoljsko balistiko), teorija vojaških razstreliv in smodnikov, teorija konstruiranja oborožitvenih sistemov, teorija radarske in radijske tehnike, hidrodinamika površinskih vojnih ladij, podmornic in podvodnih projektilov, teorija vojaških servosistemov, teorija oklepov, ki so se jim v minulem stoletju pridružile vojaška kibernetika, teorija vo- jaških informacij, teorija orožij za množično uničevanje, vojaška bionika, vojaška ergonomija, raketodinamika, zrakoplovnotehnične discipline, teorija gradnje podmornic, teorija energetskih orožij, teorija neubojnih in manj kot ubojnih orožij (non lethal and less than lethal weapons), vesoljska bojna tehnika, teorija geofizikalnih orožij idr. V novejšem času se v podsistemu vojaškotehničnih ved uporablja nova razčlenitev, po kateri se oborožitveni sistemi združujejo po funkciji, ki jo imajo v oboroženem boju. Tako imamo teorijo (proti)pehotnih, teorijo (proti)oklepnih, teorijo sistemov zračne obrambe, teorijo (proti)ladijskih, teorijo (proti)podmorniških, teorijo (proti)elektronskih, teorijo (proti)- minskih in teorije raznih drugih oborožitvenih sistemov. Znotraj te delitve se sistemi orožij razvrščajo po generacijah, pri čemer je prva po vrsti generacija iz šestdesetih let minulega stoletja, ostale pa ji sledijo v inter- valih po deset let.

Podsistem vojaškodružboslovnih ved

Podsistem vojaškodružboslovnih ved vključuje polemologijo (ki preučuje vojno kot družbeni pojav), mednarodno vojno pravo, mednarodno pomorsko in letalsko vojno pravo, mednarodno vesoljsko pravo, vojaško sociologijo, vojaško psihologijo, vojaško retoriko, vojaško in vojno ekono- miko, vojaško profesionalizacijo, vojaško etiko, teorijo komuniciranja oboroženih sil z javnostmi in znotraj oboroženih sil idr. Pogoj, da bi te

58 Voennyj enciklopedičeskij slovar’, str. 49, Voennizdat, Moskva, 1986. XXVOJAŠKA ZNANOST, OBRAMBOSLOVJE IN VARNOSTNE ŠTUDIJEXX 37 vede bile vojaškodružboslovne, je v tem, da morajo s svojimi usmeritvami težiščno prispevati k razvoju ortodoksnih vojaških ved. Vojaška socio- logija se ukvarja z raziskavo razmerij družba – oborožene sile in obratno, upoštevajoč, da so oborožene sile in vojna integralni družbeni pojavi, značilni za vse dosedanje družbene sisteme in države. Preučuje vojno kot specifično obliko oboroženega konflikta, do katerega pride med skupinami ljudi, državami ali koalicijami držav zaradi protislovij v njihovih medsebojnih odnosih. Poleg tega preučuje tudi družbeno odvisnost obrambnega sistema konkretnih držav, notranje razmere v vojski, družbeno odvisnost obnašanja vojakov v boju idr. Za vojaško psihologijo so posebno zanimivi pojavi, ki vplivajo na motivacijo vojakov za opravljanje bojnih nalog, njihovo psihično obremenitev in na njihovo stabilnost in duševno zdravje v ekstremno nevarnih razmerah, ko so v bojih vsakodnevno izpostavljeni življenjski nevarnosti59; v razvitih državah se v tem sklopu obravnava tudi duhovna oskrba. Vojaška ekonomika preučuje vojaško porabo, vpliv vojaških in obrambnih proračunov na velikost in strukturo oboroženih sil, občutljive točke lastne in nasprotnikove ekonomike (poljedelstva, industrije, energetskega sektorja idr.) v miru, krizah in vojni, mobilizacijo delovne sile in tehnike v vojni, najprimernejšo sestavo vojnih rezerv najpomembnejših materialov, najprimernejšo loka- cijo in strukturo vojaške industrije, prav tako pa tudi lastne zmogljivosti za proizvodnjo oborožitvenih sistemov, streliva, vojaške opreme ipd. Do- sežki vojaške ekonomike se pogosto prepletajo z dosežki vojaškotehnič- nih ved in logistike kot sestavne discipline ortodoksnih vojaških ved.

Podsistem vojaškomedicinskih ved

Podsistem vojaškomedicinskih in bioloških ved je doživel vzpon že v prvih letih po drugi svetovni vojni, ko se je pokazalo, da so jedrsko orož- je, bojni strupi nove generacije (šlo je v prvi vrsti za živčne bojne strupe, nato pa tudi za psihične bojne strupe) ter potenciali bioloških laboratorijev za proizvodnjo novih bioloških bojnih sredstev odprli pot za nastanek novih orožij množičnega uničevanja in s tem povezane popolnoma nove tipe poškodb, okvar in ran, ki so se bistveno razlikovali od tradicionalnih, ki so jih povzročali klasični projektili in razstreliva ter zažigalne zmesi. Dodaten pospešek razvoju podsistema vojaškomedicinskih in bio- loških ved so dali uporaba novih vrst ultrahitrih superlahkih projekti- lov60, aerosolska razstreliva s prostorskim delovanjem (fuel air explosives)

59 V enem izmed referatov na simpoziju o vojaški znanosti je bil omenjen podatek, da je v drugi svetovni vojni od skupnega števila kar 30 % obolelih ameriških, britanskih in kanadskih vojakov imelo psihične težave (Vojna nauka, str. 202, VIZ, Beograd, 1971). 60 Gre za zelo nestabilne izstrelke jurišnih pušk, ki imajo obliko puščice ali pa običajne 38 XMARSOVA DEDIŠČINAX in potenciali energetskih orožij. V podsistemu teh ved so se po zaslugi napredka v matičnih medicinskih vedah posebno razvile radiobiologija, vojaška kirurgija, vojaška nevropsihiatrija, vojaška plastična kirurgija, vojaška oftalmologija, vojaška stomatologija, vojaška farmacija (pojavile so se nove generacije antibiotikov, pomirjeval, zdravil za poškodbe zaradi bojnih strupov in drugih zdravil), vojaška higiena, vojaška epidemiologi- ja, vojaška farmakopeja, vojaška veterina ter vojaška ekologija. Ker se je izboljšala tudi taktika sanitetne službe, ki se razvija v ortodoksnih vojaš- kih vedah, je vojaška medicina razvitih armad uspela bistveno zmanjšati smrtnost med ranjenci, hkrati pa med ranjenci povečati tudi delež tistih, ki se po okrevanju lahko vrnejo v enote.

Podsistem ved o uporabi orožij za množično uničevanje

Ob uporabi prvih kemičnih bojnih sredstev v prvi svetovni vojni je postalo jasno, da so ta orožja na bojišču delovala neselektivno, saj niso razlikovala med lastnimi silami in nasprotnikovimi silami, med ranjenci in bojno pripravljenimi vojaki, med borci in civilisti, pa tudi ne med ljudmi in živalmi ter rastlinami. Očitno je bilo, da gre za orožja za množično uni- čevanje. Teorija, ki se je ukvarjala z uporabo teh orožij in z zaščito pred njimi, se je bistveno razlikovala od ortodoksnih vojaških ved po tem, da so kemična bojna sredstva učinkovala na žive organizme na povsem dru- gačen način kot klasična orožja, pri katerih so učinki doseženi s kinetič- no energijo projektilov ali/in z udarnim valom eksplozij. Razprševala so se v zraku in/ali na tleh in tako zastrupljala okolje in vse, ki so bili tam. Hitrost nastopanja smrti ali poškodb je bila odvisna od koncentracije strupa v okolju, trajanja izpostavljenosti vojakov tej koncentraciji in njihove zaščitne opreme. Teorija uporabe kemičnih orožij se je ukvarjala z meteorološkimi in drugimi razmerami, ki so morale biti uresničene, da bi lahko v točno določenem času dosegli ustrezno stopnjo onesposobljenosti nasprotnikovega moštva, pri tem pa kar se da majhne stranske učinke na delovanje lastnih sil. Ko so med svetovnima vojnama pričeli vlagati večja sredstva v razvoj bioloških bojnih sredstev, se je pojavila nova veja – teorija uporabe bioloških bojnih sredstev in zaščite pred njihovim učinkovanjem. V nasprotju s kemičnimi bojnimi sredstvi, ki so učinkovala hitro in se je zato

krogle z maso 3–4 grame, z vrtenjem okoli vzdolžne osi z okoli 6.000 obrati v sekundi in s hitrostjo prek 1.000 metrov v sekundi. Te krogle se po zadetku v živo tkivo obračajo okoli vseh osi in hkrati spreminjajo smer gibanja skozi tkivo. Posledica tega je, da ena sama krogla ali puščica med potjo skozi tkivo poškoduje več organov (multiple wounds). Eksplozivi s prostorskim učinkom – aerosolna razstreliva (FAE) so znani po tem, da na velikem prostoru povzročijo poškodbe z udarnim valom (blast- ne poškodbe). XXVOJAŠKA ZNANOST, OBRAMBOSLOVJE IN VARNOSTNE ŠTUDIJEXX 39 dalo njihove rezultate takoj izrabiti v boju, so biološka bojna sredstva rabila več dni ali tednov za inkubacijo in za razvoj bolezenskih znakov, tako da so se lahko uporabila le kot strateško orožje. Po drugi svetovni vojni je nagel razvoj jedrskega orožja in oborožitve- nih sistemov z jedrskimi bojnimi glavami povzročil, da je prav področje uporabe teh orožij takoj dobilo ključno mesto v domeni uporabe orožij za množično uničevanje. Ker so posamezne jedrske bojne glave imele večjo rušilno moč kot več deset tisoč ton klasičnega razstreliva, pri tem pa so dodatno nastajale velike kontaminirane cone na površini Zemlje in v ozračju, so prav ta orožja med hladno vojno postala hrbtenica ognjenega sistema, na katerem sta obe supersili gradili svojo udarno moč in svoje zmogljivosti odvračanja. Nastali sta dve veji teorije: prva se je ukvarjala z uporabo jedrskega orožja v operacijah in bojih proti vojaškim silam, druga pa z uporabo jedrskega orožja proti urbanim aglomeracijam, ener- getskim, transportnim, industrijskim, komunikacijskim in drugim sistemom. Med vojno v Vietnamu so ZDA prvič v zgodovini uporabile nova geofizikalna orožja, s katerimi so v obdobju monsunov na posebej izbra- nih conah sprožale viharje, povzročale, da so se utrgali oblaki, med sušnim obdobjem pa aktivirale ognjene nevihte. Lahko torej sklenemo, da se je razvila tudi teorija uporabe geofizikalnih orožij, pri čemer bi že danes zloraba znanosti lahko odprla pot za nastanek teorije genetskih in etničnih orožij.

Teorija razoroževanja in harmonizacije razvoja oboroženih sil

Teorija razoroževanja zajema v širšem pomenu besede široko področje ukrepov in postopkov, ki jih izvaja država na vojaškem, političnem, gospodarskem, diplomatskem, tehnično-tehnološkem in pravnem področju, da bi zmanjšala oborožene sile in vojaški potencial. V ožjem pomenu, ki je aktualen za vojaško znanost, se teorija razoroževanja ukvarja predvsem z vojaškimi vidiki razoroževanja, po čemer se razlikuje od teorije vojaškega ravnotežja, ki izhaja iz ravnotežja kot predpogoja za večjo varnost. Ker so »predmet razoroževanja« lahko lastne oborožene sile ali pa sile poraženega nasprotnika, so problemi, ki jih teorija opisuje in rešuje, v prvem in drugem primeru zelo različni. Razoroževanje je praviloma sestavni del procesa vzpostavljanja miru, do katerega pride po končani vojni, lahko pa se začne tudi brez poprejšnje vojne, kadar ena ali več držav ugotovi, da niso vojaško ogrožene in da zato lahko oborožene sile zmanjšajo in/ali reorganizirajo. V tem primeru govorimo o harmonizaciji razvoja oboroženih sil61. 61 Značilni primer harmonizacije razvoja oboroženih sil so pogajanja med ZDA in SZ po končani hladni vojni, ki so temeljila na ukrepih graditve zaupanja in varnosti med obema blokoma – CSBM (Confidence and Security Building Measures). Gre za 40 XMARSOVA DEDIŠČINAX

Predmet razoroževanja so lahko oborožene sile v celoti, njihove posamezne veje (kopenska vojska, letalstvo, mornarica), objekti vojaške industrije, posamezna bojna sredstva (kemična bojna sredstva, biološka bojna sredstva, jedrska bojna sredstva ipd.), projekti novih orožij in baz, katerih razvoj in gradnja se ustavijo, ali pa deli prostora, kjer se ne smejo izvajati določene vojaške dejavnosti. Za ponazoritev naj omenimo, da so države zmagovalke prve svetovne vojne z versajskim mirom prepovedale poraženi Nemčiji splošno vojaško obveznost, dovolile pa so ji imeti prostovoljsko vojsko 100.000 mož, od tega do 4.000 oficirjev. Ukinjen je bil nemški generalštab, porušene so bile trdnjave, hkrati pa so Nemčiji prepovedali tudi proizvodnjo in uporabo podmornic, vojaških letal in zrakoplovov. Države zmagovalke so tak- šno zmanjšano vojsko dovolile Nemčiji predvsem zaradi tega, ker so ocenjevale, da jo bo Weimarska republika potrebovala, če bi v poraženi državi zaradi obupnih gospodarskih in drugih razmer prišlo do revolucije po vzoru tiste, ki je oktobra 1917 izbruhnila v Rusiji. Prav tako je bila v Nemčiji, po drugi svetovni vojni razdeljeni na štiri okupacijske cone (ameriško, britansko, francosko in sovjetsko), sprva prepovedana kakr- šna koli vojaška dejavnost. Sestavni del razoroževanja nemške vojske je bilo iskanje vojnih zločincev, proti katerim so nato začenjali sodne proce- se, velika pozornost pa je bila posvečena tudi iskanju dokumentacije o nemških tajnih in drugih novih orožjih, vključno z iskanjem vodilnih nemških izumiteljev in inženirjev. Te so države zmagovalke pragmatično vključile v delo svojih nacionalnih raziskovalnih inštitutov, prav tako, kot so ujetnike kot brezplačno delovno silo vključile v čiščenje minskih polj, uničevanje neeksplodiranega streliva in obnovitvena dela, ki so v nekaterih državah trajala nekaj let.

Teorija mobilizacije in dopolnjevanja oboroženih sil

Teorija mobilizacije se ukvarja z organizacijo prehoda države iz mirnodobnega režima v stanje pripravljenosti za odbijanje napada oziroma v vojno stanje, v katerem se lahko država in njene institucije učinkovito spopadejo s posledicami agresije, naravnih nesreč (poplav, suš, potresov, epidemij bolezni ipd.), tehnoloških ali katerih drugih katastrof, kakor tudi terorističnih napadov. V ta namen je treba že v miru na ravni celotne države evidentirati vse razpoložljive človeške, surovinske, industrijske, kmetijske, energetske in druge potenciale ter izdelati mobilizacijske načrte, s katerimi se zagotovi njihovo vključevanje v obrambne dejavno-

proces harmonizacije s poudarkom na predstavitvi rezultatov dogovorov in sporazumov o strateškem jedrskem orožju (SALT, START I, II), konvencionalnem orožju (CFE TLE) in medsebojnem nadzoru izvajanja sporazumov (vključno s Sporazumom o odprtem nebu – Open Skies Treaty). XXVOJAŠKA ZNANOST, OBRAMBOSLOVJE IN VARNOSTNE ŠTUDIJEXX 41 sti. Pri izdelavi mobilizacijskih načrtov oboroženih sil in infrastrukture, s katero se zagotavlja uspešno delovanje države v vojni in v kriznih razmerah, je treba spoštovati osnovna načela, med katere sodijo hitrost, prož- nost, točnost, popolnost in varnost. V teoriji mobilizacije obstajajo štiri osnovne discipline: teorija mobilizacije oboroženih sil, teorija mobilizacije civilne obrambe in teorija mobilizacije državne infrastrukture, s katero se zagotavlja uspešno delovanje države v vojni oziroma v kriznih razmerah, ter teorija mobilizacije zasebnega sektorja.

Teorija šolanja, urjenja in usposabljanja oboroženih sil

Z nastankom sodobnih nacionalnih držav, ki so po francoski meščanski revoluciji vpeljale splošno vojaško obveznost in oblikovale nacionalne oborožene sile, so v vseh takratnih evropskih državah začeli nastajati vojaški šolski sistemi, ki so omogočali šolanje poklicnih in rezervnih častnikov in podčastnikov, hkrati pa se je zaradi zahtevnosti novih orožij začelo intenzivneje preučevati tudi urjenje in usposabljanje vojakov, ki so se s služenjem vojaškega roka usposabljali za naloge v vojni. Po tem vplivom je v sistemu vojaških ved nastalo teoretsko področje, ki se opira na dosežke pedagogike, andragogike in drugih sorodnih ved, pri tem pa upošteva specifičnosti vojaških obveznosti. Pomembna naloga tega teo- retskega področja je bilo iskanje načinov in tehničnih sredstev, s katerimi bi se že v miru vsem udeležencem šolanja, urjenja in usposabljanja omo- gočilo, da kar se da prepričljivo doživijo nevarnosti, napore, tveganja, ki so značilni za oboroženi boj v vojni. V prvi polovici preteklega stoletja je bil v vseh državah močen poudarek na gradnji in opremljanju artilerijskih, letalskih, tankovskih, protiletalskih, podmorniških, raketnih in drugih poligonov. Kar zadeva splošna znanja in veščine, ki jih morajo pridobiti častniki v vojaškem šolskem sistemu, se že od druge polovice preteklega stoletja programi ter obseg, število predmetov in izvedba študija bistveno ne razlikujejo od študij na civilnih univerzah; ker pa morajo bodoči vojaški vodje pridobiti tudi znanja in veščine za uspešno delovanje in vodenje enot v bojnih razmerah visokega tveganja, te lastnosti pridobijo na posebnih dvostranskih poveljniških in štabnih igrah (na kateri ena stran igra vlogo napadalca, druga pa branilca, pri tem pa sodniki presojajo o rezultatih), vajah, manevrih in poligonih oziroma vadiščih, na katerih se simulira realnost bojišča (poskusi in vitro). Pojav računalnikov in izpopolnjevanje matematičnega modeliranja dejavnosti oboroženih sil sta omogočila nastanek povsem nove generacije »taktičnih laboratorijev«, na katerih se lahko preigravajo scenariji raznovrstnih vojn in oboroženih spopadov (poskusi in silico). 42 XMARSOVA DEDIŠČINAX

Namesto sklepa

Predstavitev in opis notranje strukture sodobne vojaške znanosti pre- pričljivo kažeta, da gre za dinamičen in kompleksen sistem, ki se nepretrgano razvija. Produkt tega dinamičnega razvoja so nove discipline. V obdobju globalizacije so na pojav novih teorij bistveno vplivali drastično zmanjšanje verjetnosti izbruha nove svetovne vojne in podpisani vojaški sporazumi o zmanjševanju oboroženih sil v Evropi (CFE TLE) ter ukrepi o graditvi zaupanja in varnosti (confidence and security building measures) – vse to je prispevalo k nastanku vsebinsko kooperativno naravnanih teorij kot podlage za oblikovanje novih vojaških doktrin. Splošna značilnost tega procesa je, da se pri posameznih področjih, ki postajajo zaradi potreb prakse aktualna znotraj obstoječih ved in disciplin, prej ali slej pojavijo tendence, da se osamosvojijo in preoblikujejo v novo znanstveno disciplino ali teorijo. Tako se na sedanji stopnji razvoja pojavljajo težnje, da se v samostojne teorije izoblikujejo številna področja, ki so se doslej nahajala znotraj teorije neortodoksnih ved. Na vojaškem področju je pustila svoje sledi tudi globalizacija, ki vzpodbuja zasebno podjetništvo. Ker danes v svetu že uspešno deluje več kot 100 dobičkonosno naravnanih zasebnih legalno registriranih vojaških podjetij (mednarodnim organizacijam in zasebni- kom nudi na šestih celinah številne storitve, od svetovalnih, obveščeval- nih, logističnih, štabnih do predavateljskih, inštruktorskih, varnostnih in bojnih), ki letno ustvarijo okoli 100 milijard ameriških dolarjev dohodka, je pričakovati, da se bo kmalu oblikovalo novo področje teorije, ki se bo ukvarjalo z dejavnostmi teh podjetij62. Eden od učinkov globalizacije je tudi ta, da so v razvitih državah elite na oblasti prisiljene upoštevati fobijo javnosti do škode in človeških žrtev, ki so bile doslej tisti spremljevalec vojn (evfemistično so ga poimenovali »stranski učinek«), ki je obračal javnost proti tistim, ki so jih spro- žali, četudi so pri tem navajali še tako tehtne razloge. Pod tem vplivom je znotraj teorije neortodoksnih ved začel nastajati zametek nove teorije uporabe »doziranega nasilja« oziroma teorije vojskovanja brez človeških žrtev (zero deaths warfare). Kot »orožja« za to novo vrsto »vojskovanja« se že preizkušajo psihološki bojni strupi in bioregulatorji (kemična bojna sredstva, ki so narejena na podlagi zdravil in pri zdravih ljudeh povzroča- jo padec ali rast telesne temperature ali krvnega pritiska, motnje v ravno- težju ipd.), maserji, močni generatorji zvoka, viri močne zaslepljujoče svetlobe, sredstva za imobilizacijo nasilnih množic (razne vrste pen in lepil) ipd. Da bi se poudarilo, da gre za »nova human(ejš)a orožja« se uporabljajo termini »nesmrtonosna orožja« (non-lethal weapons) in »manj kot smrtonosna orožja« (less than lethal weapons).

62 John Sullivan, op. cit. XXVOJAŠKA ZNANOST, OBRAMBOSLOVJE IN VARNOSTNE ŠTUDIJEXX 43

Poleg tega se med teorije, ki se bodo prej ali slej osamosvojile, lahko vključijo tudi: teorija organizacije oboroženih sil (1), teorija vojaškega managementa in voditeljstva (management and leadership) (2), teorija informacijskih delovanj oboroženih sil (3), teorija uporabe oboroženih sil v »protiterorističnih vojnah« (4), teorija napovedovanja vojaških tveganj in nevarnosti (5)63, teorija komuniciranja oboroženih sil z javnostmi (6), teorija vojaškega socialnega skrbstva (za veterane in druge pripadnike obo- roženih sil, ki ne izpolnjujejo več pogojev za službo v oboroženih silah) (7), teorija uporabe oboroženih sil v operacijah proti mednarodnemu kri- minalu (proti tihotapcem ljudi, proizvajalcem opojnih drog, tihotapcev orožja, mednarodni mafiji ipd.) (8) in še nekatere druge. Naj za primer navedemo, da je v razpravah o »graditvi novih demokratičnih držav« (nation building, state building), ki se na začetku tisočletja odvijajo med vojaškimi strokovnjaki v ZDA po ameriškem vojaškem posredovanju v Afganistanu in po drugi zalivski vojni v Iraku, opazno, da vzroke za destabilizacijo in neuspehe, do katerih je prišlo po ameriških vojaških zmagah, iščejo med drugim tudi v tem, da v ZDA še ne obstajata ne znanstveno utemeljena teorija ne na njo oprta doktrina, ki bi se ukvarjali z mestom in vlogo ameriških oboroženih sil v propadajočih državah oziroma z njihovim najuspešnejšim prispevkom k stabilizaciji povojnih kriznih razmer64.

Literatura:

MacGregor Knox, W. Murray: The dynamics of military revolution 1300- 2050 – Cambridge – 2001; R. Leonard: The principles of war for the Information age – Presidio Press – 2000; V. Bornschier, C. Chase-Dunn: The future of global conflict – SAGE – 1999; R. Shultz, R. Godson, G. Questor: Security studies for the 21st century – Brassey’s – 1999; Martin van Creveld: The transformation of war – Free press – NY – 1991; Peter Perla: The art of wargaming – USN Institute – 1990; Operations Analysis Study Group: Naval Operations Analysis – US Naval Academy – Annapolis – 1977;

63 V. L. Ključnikov: Novyj vzgljad na strukturu voennoj nauki – Voennaja Mysl’ No. 11, 2004, str. 57–9. 64 Več o tem je napisano v članku Michaela O’Hanlona, ki med drugim omenja mož- nost, da ZDA formirajo poseben kontingent oboroženih sil, ki bi bil specializiran za mednarodne policijske akcije na kopnem, kot so npr. italijanski karabinjerji, francoski žandarji, obalna straža ipd. (The Need to Increase the Size of the Deployable Army – Parameters, autumn 2004, str. 4–18). 44 XMARSOVA DEDIŠČINAX

S. Kozlov, M. Smirnov, I. Baz’: O sovjetskoj vojnoj nauci – VIZ – Beograd – 1966; Kuročkin: Metodika vojnonaučnog istraživanja – VIZ – Beograd – 1963; Anton Žabkar: Marsova dediščina – 1. in 2. del – FDV – 2003 in 2004; Tomaž Savšek: Sodobni vojaški simulacijski sistemi – MORS – 2000; R. Radinovič: Metoda ratne veštine – VIZ – Beograd – 1983; Dušan Višnjić: Pojam oružane borbe – VINC – 1988; J. Dunnigan: How to make war – Morrow and Co – NY – 1982; A. English: The changing face of war – learning from history – Royal Military College from Canada – 1998; Shimon Naveh: In pursuit of military excellence – The evolution of operational theory – Frank Cass – 1997. Stephen Bidle: Military Power – Explaining Victory and Defeat in Modern Battle – Princeton University Press – 2004. 45

Anton Bebler O VOJAŠKOPOLITIČNIH VIDIKIH OSAMOSVOJITVE SLOVENIJE

Razvoj Slovencev iz sorazmerno majhne etnične skupine v večnacional- nem avstro-ogrskem cesarstvu v nacijo s svojo mednarodno priznano državo je trajal najmanj poldrugo stoletje. Dve najpomembnejši vmesni stopnji sta bili uradno razglašeni del »troedinega« slovanskega naroda Srbov, Hrvatov in Slovencev v času Kraljevine SHS in Jugoslavije, nato pa status enega izmed petih konstitutivnih narodov v jugoslovanski federaciji po drugi svetovni vojni. Krepitev lastnosti naroda in nacije je več desetletij potekala postopno, z majhnimi koraki. Te dosežke so ob podpori širše slovenske javnosti izbojevali predvsem slovenski razumniki v političnih bojih s centralistično naravnanim avstrijskim in kasneje z jugoslovanskim uradništvom. Razvojni tok nacionalne emancipacije so nekajkrat pretrgali in celo obrnili dramatični mednarodni in notranji dogodki, ki so v položaj Slovencev vnašali radikalne premike in obrate. Nekateri izmed teh premikov so imeli za Slovence in njihov status emancipacijski, celo revolucionarni, nekateri pa izrazito retrogradni značaj. Slednji so prinašali kratenje nekaterih predhodno pridobljenih narodnostnih pravic vse do popolnega zanikanja kolektivnih pravic Slovencev na celotnem prostoru oziroma v njegovih delih ter grobega izvajanja politike geno- cida. Narodnostna emancipacija je vključevala tudi bolj ali manj vidno obrambnovojaško sestavino. Tako je že programski dokument Matije Ma- jerja iz l. 1848 »Kaj Slovenci terjamo?« med drugim vseboval zahtevo po ustanovitvi narodne straže (Nationalgarde), ki bi omogočila vojaško urjenje moških v njihovem domačem okolju. To bi bila teritorialno organizirana oborožena sila, ki bi jo mobilizirali le v primeru vojne. Na slovenskem etničnem ozemlju bi taka ureditev imela za verjetno posledico poveljevanje na taktični ravni v slovenščini1. Oborožena sila je igrala izrazito in včasih tudi odločilno vlogo zlasti v obdobjih radikalnih sprememb v položaju Slovencev. To je še posebej veljalo za naslednja obdobja: za obdobje dokončnega razpada dvojne monarhije med prvo svetovno vojno; za kratko obdobje Države SHS in Narodne vlade v Ljubljani, italijanske vojaške zasedbe Primorske in dela Notranjske ter med boji za severno mejo v l. 1918–1919; za čas vojaškega

1 Janko Prunk: »Slovenski narodni program«, Društvo 2000, Ljubljana, 1987, str. 154. 46 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX poraza in razkosanja Kraljevine Jugoslavije v aprilu 1941, okupacije in delitve slovenskega etničnega ozemlja med tremi agresorskimi državami; za skoraj štiriletno obdobje narodnoosvobodilnega boja v l. 1941–1945, osvoboditve in priključitve Primorske; za obdobje vojaških groženj in blokade s strani vzhodnega bloka v l. 1949–1954; za čas napada sil Varšav- skega sporazuma na Čehoslovaško v avgustu 1968; za obdobje razpada SFRJ po l. 1988, oboroženih spopadov in vojn na ozemlju SFRJ ali nekdanje SFRJ v l. 1990–1995. Vzporedno s postopno kulturno in politično emancipacijo je potekala krepitev prvin, ki so v obdobjih ali trenutkih zgodovinskih preizkušenj ali priložnosti omogočile vojaško samoorganiziranje in delovanje Sloven- cev. Za prve oborožene skupine s slovenskim narodnostnim značajem lahko štejemo straže v nekaterih mestih dežele Kranjske med revolucio- narnim vrenjem in nemiri v l. 1848–1849. Po porazu revolucije so se skromne možnosti za postopni razvoj nekaterih prvin emancipacije pojavile po l. 1868 v okviru oboroženih sil dvojne monarhije. Zahvaljujoč sistemu teritorialnega novačenja v enote drugega in tretjega ešalona avstrijske vojske (skupna vojska, domobranstvo in črna vojska), je postala možna uporaba slovenščine na taktični ravni kot drugega »polkovne- ga« jezika v pretežno slovenskih regimentih. V vrstah avstrijskih oboro- ženih sil se je izurilo več tisoč vojščakov slovenskega izvora, pa čeprav je bil njihov delež med avstrijskimi oficirji zelo nizek. Visoki generalski čin podmaršala (generalpolkovnika) v avstrijski vojski pa so vendarle dosegli Janez in Blaž Žemva (Schemua), Josip Novak, Joža Tomše, Gustav Glo- bočnik, Janez Lavrič ter Alfred Valenčič2. Vse kaže, da je bilo sorazmerno največ višjih častnikov slovenskega rodu v avstro-ogrski mornarici – okrog 100 v slabih 100 letih, od teh naj bi jih 27 dobilo admiralske epolete in meče. Predvsem zaradi pobud narodnostno osveščenih oficirjev se je v drugi polovici 19. stoletja začelo razvijati tudi slovensko vojaško izrazje – pogoj za narodnostno emancipacijo na tem področju. V tem oziru je bilo zelo pomembno pionirsko delo majorja Andreja Komela pl. Sočebrana, avtorja »Poljne službe« (1872), prve vojaškostrokovne knjige v slovenščini, ter prvega slovensko-nemškega in nemško-slovenskega vojaškega slovarja3. Predhodno vojaško izobraževanje in urjenje v avstrijski vojski sta omo- gočila nastop in bojno delovanje izključno ali pretežno slovenskih polkov, čet, straž in drugih formacij v dramatičnih tednih razpada monarhije v oktobru in novembru 1918. V novembru in decembru 1918 so bile vojaške enote (imenovane sicer jugoslovanske, toda poveljevalni jezik v njih je bila slovenščina) vključene v Drugo vojaško okrožje Države SHS s svojim generalštabom v Ljubljani. Le-to je bilo pod splošnim poveljstvom

2 Marijan Kranjc: »Začetki slovenske vojaške intelligence«, Borec, Revija za zgodovino, literaturo in antropologijo, Ljubljana, 2000, 267–274. 3 Tomo Korošec: »Slovenski vojaški jezik«, FDV, Ljubljana, 1998, str. 6–8. XO VOJAŠKOPOLITIČNIH VIDIKIH OSAMOSVOJITVE SLOVENIJEX 47 hrvaškega podmaršala Nikole pl. Ištvanovića in načelnika štaba polkov- nika Milana Ulmanskega, dejansko pa pod nadzorom civilnega poverje- nika za narodno obrambo vlade v Ljubljani dr. Lovra Pogačnika. Med častniki slovenskih enot je bil nedvomno najuspešnejši nekdanji avstrijski major Rudolf Maister, ki je prevzel vojaško poveljstvo v Mariboru na Spodnjem Štajerskem. Rudolf Maister je postal prvi slovenski general in ob upokojitvi divizijski general Kraljeve vojske SHS. Skupno število pripadnikov slovenskih enot vojske Države SHS oziroma Kraljevine SHS okrog 1. decembra 1918 ocenjujejo na okrog 12.000 vojakov, v veliki veči- ni v pehotnih enotah. Poleg teh so imele slovenske čete topništvo, transportno, inženirsko, zaledno in sanitetno službo ter vojaška sodišča. Po ustanovitvi Kraljevine SHS so začeli že v januarju 1919 odpravljati teritorialno novačenje, slovenske enote in uporabo slovenskega poveljevalnega jezika. Tako je poleti l. 1919 87. celjski polk zamenjal 46. pehotni polk, namesto mariborskega polka je nastal 45. pehotni polk in namesto slovenskega planinskega (kranjskega) polka 47. pehotni polk s pretežno neslovensko sestavo4 itn. In vendarle so v okviru jugoslovanske kraljeve vojske v približno dveh desetletjih njenega obstoja ohranjali nekatere slovenske vojaške tradicije (vključno s tradicijami nekoč pretežno slovenskih polkov), izobrazili in izurili več sto profesionalnih oficirjev in podoficirjev in več tisoč rezervnih oficirjev in podoficirjev slovenske narodnosti. Njihov statusni položaj v stari jugoslovanski vojski je bil boljši kot v nekdanji avstro-ogrski vojski. Sorazmerno največ oficirjev Slovencev je bilo v sestavi jugoslovanske kraljeve mornarice in zrakoplovstva5. Približ- no dva ducata Slovencev je dobilo generalske in admiralske epolete. Na najvišje položaje v jugoslovanski kraljevi vojski so se povzpeli prvi poveljnik mornarice SHS kontraadmiral Metod Koch, divizijska generala Rudolf Maister in Leon Rupnik, pehotni, topniški in sanitetni brigadni generali Rudolf Kobal, Anton Lokar, Franc Pogačar, Linus Dekaneva, Anton Hočevar, Ferdinand Janež idr.6 Vojaški učitelj prestolonaslednika Petra Karadjordjevića je bil generalštabni polkovnik Vekoslav Kolb, po vojni generalpodpolkovnik Jugoslovanske ljudske armade (JLA). Del oficirskih in podoficirskih kadrov, ki se je l. 1941 izognil vojnem ujetništvu, se je po vojaškem porazu in razbitju Kraljevine Jugoslavije pri- družil narodnoosvobodilnemu gibanju v Sloveniji in v drugih jugoslovanskih pokrajinah. Nekateri aktivni ter številni rezervni oficirji in podofi- cirji poražene jugoslovanske vojske so vstopili v slovensko partizansko vojsko, delovali v njenih poveljstvih (in tudi pri Vrhovnem štabu narodnoosvobodilne vojske (NOV) in partizanskih odredov (PO) Jugoslavije),

4 Janez Švajncer: »Slovenska vojska 1918–1919«, Prešernova družba, Ljubljana, 1990, str. 195–196, 203–204. 5 Mile Bjelajac: »Jugoslovansko iskustvo sa multietničkom armijom 1918–1941«, Udruženje za društvenu istoriju, Beograd, 1999, str. 40–43. 6 Marijan Kranjc, op. cit. 48 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX pomagali ustvariti specializirane vojaške službe, oficirske šole in tečaje, vojaške pravosodne organe, vojaško saniteto itn. Bivši rezervni podoficir je bil, recimo, najbolj slavni poveljnik Glavnega štaba NOV in PO Slove- nije Franc Rozman – Stane, posmrtno jugoslovanski generallajtnant; biv- ši rezervni ali aktivni oficirji kraljeve vojske so bili kasnejši jugoslovanski generali Lado Ambrožič, Jaka Avšič, Franc Poglajen, Milan Lah idr. Tedaj se je v vrstah partizanske vojske na novo izoblikovala praksa uporabe slovenščine kot vojaškega jezika. Glavni štab slovenskih partizanov je deloval večji del vojne avtonomno, uradno pa je bil podrejen Vrhovnemu štabu NOV Jugoslavije. Ta avtonomni razvoj je med jesenjo 1943 in pom- ladjo 1945 dosegel neprimerno višjo raven kot v l. 1918–1919. Na svojem vrhuncu pozimi v l. 1944–1945 je štela slovenska partizanska vojska v svojih bojnih sestavinah okrog 27.000 borcev in starešin in še dodatnih približno 10.000 oseb v pomožnih sestavinah. Organizirana je bila v dveh korpusih in eni operativni coni. Njen največji del je tvorila pehota. Poleg nje so bile tudi topniške in oklepne enote, inženirski oddelki, zaledna in tehnična služba, vojaška saniteta, vojaško sodstvo, sistem vojaških šol in tečajev itd.7 Ta emancipativni vzpon pa je bil ponovno pretrgan: 1. marca 1945 so NOV in PO Jugoslavije preimenovali v Jugoslovansko armado (JA), Vrhovni štab NOV in PO Jugoslavije v Generalštab JA, nacionalne glavne štabe – kjer so ti še obstajali –, v glavne štabe JA, vse enote nacionalnih NOV in PO pa v enote JA. S tem so pravno prenehale obstajati nacionalne narodnoosvobodilne vojske. V maju 1945 je bila NOV in PO Slovenije dejansko ukinjena. Razformirani so bili glavni štab in večina enot, manjši del 14. in 31. divizije pa so vključili v 3. in 4. armado JA. Tedaj so ponovno uvedli eksteritorialno novačenje in v enotah jugoslovanske vojske v Sloveniji odpravili uporabo slovenščine kot poveljevalnega jezika. Navz- lic tem ukrepom je v povojnih letih v Sloveniji nastala precej obsežna vojaškozgodovinska in borčevska spominska literatura v slovenščini, ki je obravnavala tudi strokovna vprašanja vojaške strategije, operatike, taktike, logistike, sanitete itn. Več tisoč Slovencev si je pridobilo znanje in spretnosti profesionalnih oficirjev JLA, čez sto jih je napredovalo v generalske in admiralske čine. Odstotek Slovencev med aktivnimi častniki JLA se je po l. 1945–1950 stalno zmanjševal in je l. 1985 z nekdanjih 8–9 odstotkov padel na vsega 2,64 odstotka. Tako kot v predvojni Jugoslaviji so bili Slovenci sorazmerno najbolje zastopani v častniških zborih jugoslovanske mornarice in letalstva8. Slovenci so v večnacionalni JA/JLA dosegli dosti višje in bolj odgovorne vojaške položaje kot v Kraljevini Jugo- slaviji – načelnika Generalštaba JLA (generalpolkovnik Stane Potočar),

7 Zdravko Klanjšček in dr.: »Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945«, Ljubljana, 1976, str. 1011. 8 Anton Bebler: »The Military and the Yugoslav crisis«, Sudosteuropa, št. 3–4, 1999, str. 133; Mile Bjelajac, op. cit., str. 4953. XO VOJAŠKOPOLITIČNIH VIDIKIH OSAMOSVOJITVE SLOVENIJEX 49 namestnika zveznega sekretarja za ljudsko obrambo (admiral Stanislav Brovet), državnega podsekretarja (generalpolkovnik Ivan Dolničar), pomočnika zveznega sekretarja (generalpolkovnik Avgust Vrtar), poveljnika jugoslovanskega letalstva in mornarice (generalpolkovnik Zdenko Ulepič in admiral Josip Černi), več poveljnikov vojaških območij, korpusov in divizij, načelnikov posameznih služb, akademij in vojaških šol JLA itn. Do pomembnega kakovostnega premika, ki je močno prispeval h kasnejši vojaški osamosvojitvi, je prišlo jeseni l. 1968. Pod vplivom zasedbe Čehoslovaške avgusta 1968 se je jugoslovansko državnopartijsko vodstvo odločilo za odpravo vojaškega monopola JLA in za ustanovitev drugega, decentraliziranega dela oboroženih sil SFRJ. Ta množični, a v primerjavi z JLA izrazito lažje in šibkeje oboroženi del, so poimenovali Teritorialna obramba (TO)9. Najpomembnejši pobudnik te delne vrnitve k dediščini narodnoosvobodilne borbe naj bi bil Edvard Kardelj, ki pa ni predvidel nekaterih dolgoročnih posledic te preureditve. Marsikdo v jugoslovanskem vojaškem vrhu si je kasneje prizadeval, da bi odpravil teritorialne obrambe republik in pokrajin ali jih prelevil v navadno rezervo JLA. Dejstvo, da se je TO Slovenije več kot dve desetletji načrtno pripravljala tudi za samostojno dejstvovanje v primeru vojne, je odigralo pomembno vlogo v kasnejših osamosvojitvenih prizadevanjih Slovenije. Stalna sestava njene TO skupaj z rezervnimi častniki, podčastniki in na- vadnimi vojaki, slovensko policijo, slovenskimi civilnimi obramboslovci ter bivšimi profesionalnimi častniki JLA so tvorile jedro oboroženih sil samostojne Slovenije. Neposredni organizatorji TO so bile republike in pokrajine. Glavni štab za splošni ljudski odpor Slovenije, kasneje preimenovan v Republiš- ki štab Teritorialne obrambe (RŠTO), je bil ustanovljen 20. novembra 1968. V njem so poveljevali generali Bojan Polak, Rudolf Hribernik, Bran- ko Jerkič, Miha Petrič, Radislav Klanjšček, Milovan Zorc (kot načelnik štaba), Edvard Pavčič, Ivan Hočevar in Janez Slapar. Po kartotekah je bilo v TO Slovenije vključenih do 110.000 rezervistov obveznikov, v njenih štabih in jedrih večjih enot pa je bilo zaposlenih okrog 450 pripadnikov stalne sestave. Med slednjimi so bili pretežno rezervni častniki in pod- častniki ter nekaj deset aktivnih oficirjev, slednji predvsem v RŠTO. Zah- valjujoč ustanovitvi TO, je prišlo do delne oživitve dediščine slovenske partizanske vojske. Razvoj in uveljavitev nove obrambne doktrine vojne, graditev sistema »splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite«, kakor tudi sprejetje nove zvezne ustave l. 1974 so omogočili krepitev avtonomije Slovenije tudi na vojaškem in varnostnem področju. To je veljalo za vse segmente obrambnega in varnostnega sistema, razen za

9 To poimenovanje je v svojem odmevnem članku »Teritorijalni rat«, »Vojno delo«, str. 6, 1953, str. 1–25, prvi v FLRJ/SFRJ uporabil generalpodpolkovnik Dušan Kve- der. Glej slovenski prevod članka v knjigi Anton Bebler, ur.: »Dušan Kveder – To- maž. O osvobodilni vojni«, DZS, Ljubljana, 1975, str. 132–155. 50 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX stalno zvezno armado (JLA), tj. za TO, milico (policijo), narodno zaščito, civilno zaščito, sistem republiških rezerv ter delno tudi za državno varnost. Tako so bila v l. 1968–1970 ponovno, prvič po l. 1945, ustanovljena poveljstva, enote in službe TO s slovenskim poveljevalnim jezikom, začeli so delovati tečaji v slovenščini za pripadnike slovenske TO, razvila se je slovenska vojaška publicistika, vključno z mesečnikom »Naša obramba«, itn. Zahteve po sorazmerni zastopanosti jugoslovanskih narodov v JLA so v Ljubljani pripeljale do ustanovitve vojaške gimnazije Franc Rozman – Stane s slovenskim učnim jezikom. Leta 1975 je bila v skladu s t. i. medrepubliškim dogovorom med republikami in JLA na Univerzi v Ljub- ljani ustanovljena Katedra za obramboslovje. Z njenim delovanjem je bil slovenskim fantom in dekletom omogočen visokošolski študij obramboslovja in vojaških veščin v sami Sloveniji. Okrog katedre se je razvilo sre- dišče obrambnopedagoške in obrambnoraziskovalne dejavnosti na uni- verzitetni ravni, kar je dodatno spodbudilo izpopolnjevanje slovenskega vojaškega in obramboslovnega izrazoslovja. Do prelomnih let 1990–1991 je na katedri diplomiralo čez 100 obramboslovcev. Slovenska oborožena sila se je oblikovala postopno, vzporedno s poli- tičnim osamosvajanjem Republike Slovenije. Pomembni mejniki v tem procesu so bili: sprejetje ustavnih amandmajev l. 1988; približno 70-od- stotna razorožitev TO Slovenije v maju 1990; oblikovanje večstrankarske Demosove vlade v maju 1990; boj z jugoslovanskim vojaškim vrhom za nadzor nad TO; ustanovitev Manevrske strukture Narodne zaščite in njenega podtalnega poveljstva poleti 1990; prevzem nadzora nad TO, evi- denc vojaških obveznikov in mobilizacijskih opravil konec septembra 1990; ustavitev služenja vojaškega roka zunaj Slovenije in uvedba samostojnega vojaškega usposabljanja; oboroženi spopadi in uspeh slovenske policije in TO po posegu JLA v obdobju junij–julij 1991. V obdobju razkrajanja realsocialističnega sistema v SFRJ in vzporedne- ga krhanja zvezne države se je občutno spreminjal pomen vojaškega dejavnika. Ta dva procesa sta močno vplivala na razmerja med civilnimi političnimi institucijami in vrhom profesionalnega vojaštva. Že pred zao- stritvijo politične krize se je jugoslovanski sistem občutno razlikoval od sistemov strogega civilnega nadzora nad vojsko v ZSSR in večini tedanjih »socialističnih držav«. Iz njegovega izvajanja sta bila že v petdesetih letih izločena profesionalni aparat Centralnega komiteja Zveze komunistov Ju- goslavije in civilna služba državne varnosti. Po smrti predsednika SFRJ maršala Josipa Broza – Tita v maju 1980 pa je odpadel zdaleč najmočnejši vzvod v jugoslovanskem sistemu civilnega političnega nadzora nad JLA in njenim profesionalnim vrhom – osebnost vrhovnega poveljnika. Instru- menti, ki naj bi služili integraciji vojske v politični sistem SFRJ in v sistem »splošne ljudske obrambe«, pa so postali svoje nasprotje – orodja v rokah jugoslovanskega vojaškega vrha za nadzor nad civilno družbo in institucijami političnega sistema. Med temi so bili: vojaškopolitični in varnostni XO VOJAŠKOPOLITIČNIH VIDIKIH OSAMOSVOJITVE SLOVENIJEX 51 organi, ki so delovali tudi zunaj JLA; po tradiciji visoki general JLA na po- ložaju zveznega sekretarja za ljudsko obrambo, v kriznih obdobjih pa tudi na položaju zveznega notranjega ministra; predstavniki in delegati JLA v civilnih predstavniških organih in v družbenopolitičnih organizacijah (Zveza komunistov Jugoslavije, Socialistična zveza delovnega ljudstva); posebna in avtonomna Organizacija Zveze komunistov Jugoslavije v JLA; zelo obsežni jugoslovanski vojaškoindustrijski kompleksi itn. Še posebej po imenovanju admirala Branka Mamule za zveznega sekretarja za ljudsko obrambo se je začel vrh JLA pospešeno izmikati civilnemu političnemu nadzoru predsedstva SFRJ. Ob vse ostrejših prepi- rih med skupinami civilnih politikov in za pročeljem režimskih ritualov je vrh JLA vse bolj krepil svoj položaj arbitra in vrhovnega varuha realso- cialističnega sistema, kakor tudi same SFRJ. Vojaški vrh se je tudi organizacijsko pripravljal na uvedbo izrednih razmer, v primeru krize pa na prevzem oblasti v državi. Od l. 1981 se je jugoslovanski vojaški dejavnik torej kazal v obliki le delno prikrite grožnje sistemu civilnega nadzora nad vojsko kot pomembnega dela ustavne ureditve v SFRJ. Ta proces je z imenovanjem letalskega generala Ivana Hočevarja na položaj poveljnika TO Slovenije začel posledično zaostrovati razmerje med slovenskim poli- tičnim vrhom in republiškim štabom TO. Šele po njegovi odstranitvi iz Republiškega štaba TO Slovenije je bil ponovno vzpostavljen čvrst nadzor civilnih republiških organov nad TO. V obdobju osamosvajanja Slovenije je tvoril tudi slovenski vojaški dejavnik tehtno oziroma kritično razsežnost tega procesa. Če pa slednje obdobje primerjamo s časom Narodne vlade v Ljubljani l. 1918 in še bolj z obdobjem narodnoosvobodilnega boja lahko ugotovimo, da je bila poli- tična teža slovenskega vojaškega dejavnika v l. 1990–1991 bistveno manj- ša. Čeprav sestava poveljniškega kadra ni bila ravno politično reprezenta- tivna, je delovala TO Slovenije kot institucija strankarsko nevtralno in zadržano. Na splošno je služila v oporo širokemu družbenemu gibanju pri osamosvajanju Slovenije, po možnosti na miren, sporazumen in demokratičen način. Tudi zaradi te razlike v primerjavi z l. 1941–1945 TO Slovenije ni odigrala nobene otipljive politične vloge pri graditvi institucij osamosvojene slovenske države. V nasprotju z držo TO Slovenije je jugoslovanski vojaški vrh nastopal izrazito politično in ideološko. Prek javnih izjav in govorov obrambnega ministra, prek udarnih člankov v vojaških glasilih (»Narodna armija«, »Vojno delo« itn.) je vojaški vrh vneto zagovarjal ohranitev temeljev socialističnega sistema in močnih prvin jugoslovanskega centralizma, nasprotoval je uvedbi tekmovalnega večstrankarskega sistema v Jugosla- viji, konfederalizaciji zvezne države itn. Tako se je vojaški dejavnik profi- liral v enega glavnih nosilcev uradne ideologije vladajočega režima. S to svojo držo je profesionalno jedro JLA objektivno pospešilo razkroj SFRJ navzlic svojemu subjektivnemu zavzemanju za njeno ohranitev, tudi z orožjem, če bi bilo potrebno. 52 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Politična stališča vrha JLA in njegovo vedenje so močno prispevali k zaostrovanju trenj med slovenskim političnim vodstvom ter konservativ- nim političnim blokom v državnih in partijskih organih na zvezni ravni. Kot močen politični zaveznik centralistično in konservativno naravnanih civilnih partitokratov (med temi so največjo težo imeli srbski komunisti s Slobodanom Miloševićem na čelu) se je jugoslovanski vojaški vrh aktivno upiral tako liberalnodemokratičnim reformam v SFRJ kakor tudi nacio- nalnoemancipacijskim težnjam v Sloveniji (in na Hrvaškem). Kljub popuščanju napetosti med dvema vojaškopolitičnima blokoma na svetovni ravni je vrh armade vztrajal pri oceni o še vedno visoki zunanji ogrože- nosti SFRJ in pri potrebi po krepitvi jugoslovanskega vojaškoindustrijske- ga kompleksa (projekt jugoslovanskega nadzvočnega letala). Na teh podlagah je prišlo v l. 1987–1989 do zaostrovanja v razmerju med vrhom JLA in slovenskim republiškim vodstvom. Še bolj izraziti konflikti so se razvili v razmerju med JLA kot institucijo ter oporečniški- mi opozicijskimi skupinami in nekaterimi glasili v Sloveniji. Kritika »jugovojske« (ki jo je vojaški vrh razumel kot napade na JLA, na zvezno državo in socialistično ureditev) je postala v Sloveniji strelovod za ostro kritiko oziroma zavračanje realsocializma, centralizma in asimiliranja v zadevah kulture in jezika. Okorna, napihnjena in avtoritarna drža vodstva JLA je v l. 1997–1999 delovala kot pravi družbeni in politični anahro- nizem ter kot katalizator nacionalnoemancipacijskega gibanja v Sloveni- ji. Razkoraki v trikotniku slovenski politični vrh – JLA – slovenska civilna družba so povzročali občasne napetosti tudi med vodstvom Zveze komunistov Slovenije in tedanjo slovensko politično opozicijo. Varnostna služba in politični organi JLA so najmanj od l. 1989 dobro vedeli za nezakonito vojaško organiziranje in priprave v vrstah hrvaških in bosanskih Srbov za oboroženi odcepitvi v primeru, da bi na oblast v teh dveh republikah prišle nesrbske nacionalistične stranke. Varnostna služba JLA je imela svoje agente tudi v vrstah nastajajočih srbskih para- vojaških formacij pod vodstvom Željka Ražnjatovića – Arkana, Vojislava Šešlja idr., ki jih je uporabljala v svoje namene in verjetno tudi omogočila njihovo oboroževanje. Vidni upokojeni generali JLA in posamezni aktivni visoki častniki poveljniki JLA srbske narodnosti so aktivno sodelovali v oboroževanju srbskih vstajnikov na območju nekdanje Vojne krajine na Hrvaškem ter nastajajoče srbske paradržave v Bosni in Hercegovini. Tako je jugoslovanski vojaški dejavnik odigral aktivno vlogo v vzpodbujanju mednacionalnih oboroženih spopadov in posledično v razbitju SFRJ. Raz- kroj SFRJ pa je pospešil in dejansko omogočil osamosvojitev Slovenije. Svojo grožnjo slovenskemu »separatizmu« in »meščanskemu liberaliz- mu« je armadni vrh delno izpeljal v maju 1990 z odvzemom dostopa do približno 70 odstotkov orožja slovenske TO. Zelo resna nevarnost vojaš- kega udara in uvedbe delno prikrite vojaške diktature prek nove komu- nistične stranke »Zveza komunistov – Gibanje za Jugoslavijo« pa se ni nikoli udejanila. Sredi maja 1991 je jugoslovanski vojaški dejavnik odkri- XO VOJAŠKOPOLITIČNIH VIDIKIH OSAMOSVOJITVE SLOVENIJEX 53 to in javno zagrozil z orožjem slovenski TO, republiškemu vodstvu in večini Slovencev, ki so podpirali samostojnost Republike Slovenije. Do- godki v Pekrah so tako postali uvod v najbolj dramatično poglavje slovenske osamosvojitve, ki je neposredno sledilo svečani razglasitvi samostojnosti 25. junija 1991. Dejanski namen oboroženega posega JLA in drugih zveznih organov na našem ozemlju pa je bila zadušitev samostojnosti Republike Slovenije s posrednimi političnimi, psihološkimi in gospodarskimi posledicami. Jugoslovanski vojaški vrh je, po vsem sodeč, pričakoval paniko in množično bežanje Slovencev čez mejo po prvih pre- mikih tankov in oklepnih vozil JLA. Pri tem pričakovanju se je grdo uštel. Svoje samostojnosti Republika Slovenija v temelju ni dosegla z oboro- ženim bojem, temveč pretežno z nenasilnimi pravnimi, političnimi, informacijskimi in drugimi sredstvi in prizadevanji. To je bilo možno zaradi enkratnega sotočja nekaj ključnih dejavnikov – mlačnega mednarodnega okolja, ki sta ga povzročila popuščanje napetosti med dvema blokoma in sovjetska »perestrojka« pod Mihailom Gorbačovom; vala razpadov real- socialističnih sistemov v vzhodnoevropskih državah (ki je sledil poskusom delnih reform in se je v veliki večini primerov iztekel brez prelivanja krvi); globoke krize komunističnega sistema v SFRJ, ki je posledično pov- zročila razkroj jugoslovanske federacije; visoke stopnje nacionalne in kulturne homogenosti Slovenije ter izredno visoke stopnje soglasja v slovenski družbi glede smotra »vrnitve v Evropo«, zaželenosti liberalnih in demokratičnih sprememb ter temeljite presnove odnosov z drugimi narodi tedanje SFRJ; dokaj dobro usklajene in spretne politike slovenskega državnega vrha; dejanske pripravljenosti srbskega vodstva, da se sprijaz- ni z izstopom Slovenije iz SFRJ in da ta izstop celo pospeši; demoralizaci- je in osipa v enotah in poveljstvih JLA v Sloveniji še pred oboroženimi spopadi v obdobju junij–julij 1991; napačnih ocen in grobih napak jugoslovanskega vojaškega vrha pri načrtovanju in izvedbi oboroženega posega v Sloveniji; odločitve v Beogradu, da JLA po začetnem neuspehu ne ponovi oboroženega posega in da se nato umakne iz Slovenije. Zahvaljujoč opisanemu spletu okoliščin, je bil oboroženi spopad v Slo- veniji v juniju in juliju 1991, ki ga pri nas imenujemo vojna, omejen. Ta omejenost velja za take razsežnosti, kot so prostor, v katerem so potekale sovražnosti, število aktivnih udeležencev, število kosov uporabljenega težkega orožja, količina uporabljenega streliva in drugih eksplozivnih sredstev, število in trajanje bojev, število smrtnih žrtev in ranjencev, neposredna gospodarska škoda itn. Zastavlja se vprašanje, zakaj sta obe vpleteni strani bojno uporabili le neznaten del svojih zmogljivosti, streliva in drugih eksplozivnih sredstev in zakaj je bil temu ustrezen tudi vojaški razplet dogodkov. Za tak potek in razplet je bilo več razlogov, tako zunanjih kot notranjih. Vodilne svetovne sile so izrecno rotile odgovorne v SFRJ zoper razbitje skupne države in še posebej zoper uporabo nasilja. Nekatere so pri tem 54 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX grozile s sankcijami in celo vojaškimi ukrepi. Iz spominov generala V. Kadijevića vemo, kako je jugoslovanski vojaški vrh zelo skrbela možnost oboroženega posega Nata, po metodah podobnega vojni v Perzijskem zalivu (ta možnost se je nazadnje tudi udejanila spomladi 1999). Poleg tega so spopadi v Sloveniji doživeli nenavadno veliko pozornost svetovnih medijev, zastopanih v Sloveniji z nekaj sto novinarji in številnimi televi- zijskimi posadkami. Po večdesetletnem, pretežno dobrem sobivanju, pa tudi sodelovanju v skupni državi sovraštva med vojaki JLA in slovenskim prebivalstvom ni bilo, pripadniki JLA v Sloveniji pa so notranji oboroženi spopad doživeli prvič v svojem življenju. Odnos večine poveljnikov in vojakov JLA, med njimi tudi najbolj zagrizenih srbskih šovinistov, se je do Slovencev bistveno razlikoval od njihovega odnosa do Albancev, Hrvatov in Muslimanov. Agresivnost v vrstah častnikov in podčastnikov JLA se je zaostrila šele po bolečem polomu v Sloveniji, ko je prišla na dan tudi hudobija številnih med njimi. To se je pokazalo, med drugim, med obleganjem Vukovarja, Sarajeva, Mostarja, Dubrovnika in drugih trpin- čenih in delno porušenih mest v dveh južnih republikah bivše SFRJ. Vojaški vrh JLA je med krizo SFRJ v l. 1990–1991 deloval kot »štab vrhovnega poveljstva oboroženih sil Jugoslavije«, za svoj oboroženi poseg v Sloveniji pa ni mogel pridobiti veljavnega pooblastila s strani notranje blokiranega predsedstva SFRJ. Zato, da bi se vsaj delno pokril s sklepom zvezne skupščine SFRJ in s podpisom predsednika zvezne vlade Anteja Markovića, je moral jugoslovanski vojaški vrh prikazati svoj oboroženi poseg kot omejeno akcijo ponovne vzpostavitve zveznega policijskega in carinskega nadzora nad mednarodnimi mejnimi prehodi z Italijo, Avstri- jo in Madžarsko (pri tem puščamo ob strani vprašanje, ali je verjeti trdi- tvam A. Markovića, da take vojaške akcije JLA zvezni izvršni svet ni nikoli odobril). Najmanj dvomljiva legalnost oboroženega posega JLA je utesnjevala obseg vojaških sredstev, ki jih je lahko JLA uporabila zoper Slovenijo. Iz teh omejitev in prej omenjenega mednarodnega okolja, iz zgrešene presoje posledic oboroženega posega ter iz podcenjevalnega odnosa do »Janezov« kot vojakov je sledila odločitev vrha JLA za srednje- mehko varianto vojaške operacije. Za začetno fazo oboroženega posega JLA (in kot se je izkazalo, za njegov celotni potek) je bila ključna odloči- tev vrha JLA, da z enotami zvezne vojske ne napadejo ne središča Ljub- ljane z državnimi institucijami ravnokar razglašene samostojne Slovenije vred, ne poveljstev in enot TO, ne policijskih postaj in ne drugih upravnih središč Slovenije. Po podatkih 5. armadnega območja je uporabil vojaški vrh za svoj poseg v Sloveniji le en odstotek mirnodobne sestave JLA in pet odstotkov mirnodobne sestave tega območja. V poseg je bilo vključenih le 1.990 vojakov in starešin od 45.000 pripadnikov enot vojaš- kega območja (od tega 4.000 aktivnih starešin) ter dodatno še 461 zveznih policistov in 270 zveznih carinikov. Sovražnosti so zajele največ dva odstotka ozemlja Republike Slovenije. JLA pri tem sploh ni uporabila svojega neposredno razpoložljivega topništva (skoraj tisoč topov, mino- XO VOJAŠKOPOLITIČNIH VIDIKIH OSAMOSVOJITVE SLOVENIJEX 55 metov in večcevnih raketometov), le zelo majhen del od 1.160 tankov in oklepnih vozil, ki jih je imelo v svoji sestavi 5. vojaško območje (pa še te večinoma brez bojnih kompletov streliva), tri odstotke zmogljivosti jugoslovanskega vojnega letalstva oziroma 15 odstotkov teh zmogljivosti v pristojnosti 5. vojaškega območja. Tudi s temi močno skrčenimi sredstvi je JLA dosegla skoraj popoln taktični uspeh, saj je v 48 urah zasedla 133 od 137 mejnih prehodov in drugih obmejnih naprav ter prometno skoraj povsem blokirala Slovenijo. Toda taktični uspeh zvezne vojske se je v nekaj dneh prelevil v strateško polomijo. S to polomijo je vrh JLA poko- pal lasten ugled v svoji vojski in družbi, povzročil padec ugleda celotne JLA, preorientacijo v drugih republikah in S. Miloševiću močno olajšal kasnejšo temeljito čistko v jugoslovanskih generalskih vrstah. Začetnemu omejenemu vojaškemu posegu JLA je sledila okoliščinam primerna, zmerna, v glavnem defenzivna drža slovenske strani ob temeljni odločitvi za oboroženi odpor. Slovensko vodstvo se je pravilno odločilo za široko uporabo mirnih političnih in medijskih sredstev, kombiniranih s pretežno pasivnim oviranjem skupin oklepnih vozil in tankov JLA, z lokaliziranimi oboroženimi spopadi manjših razsežnosti, z blokadami vojašnic in razpršenih manjših enot in naprav JLA, s psihološkopropa- gandnim delovanjem na vojaške obveznike iz drugih republik, s hkratni- mi vdori v slabo varovana dislocirana skladišča orožja in nekatere napra- ve JLA ter s pogajanji na lokalnih ravneh z jugoslovanskimi vojaškimi poveljniki. Ta prevladujoči vzorec slovenskega odgovora je bistveno omejil, ni pa v celoti preprečil možnosti za razraščanje oboroženega spopada v Slove- niji, tako kot se je to kasneje zgodilo na Hrvaškem. Posledice uporabljene strategije so bile izrazito ugodne za komaj rojeno samostojno slovensko državo in porazne za celotno JLA. Razpršene, blokirane in zaledno neoskrbovane manjše skupine vojakov JLA, oborožene s tehnično nepre- skrbljenimi oklepnimi protiletalskimi topovi, tanki in drugimi vozili, ob slabi ali nikakršni obveščenosti posadk, ob očitni nesmiselnosti njihovega početja in nenavadno neprijaznem okolju, ob propagandnem delovanju slovenske strani ter ob vse večjih simpatijah za Slovenijo v tuji javnosti – vse to je hitro razjedalo notranjo trdnost enot JLA in pospešilo njihov notranji razkroj. To je povzročilo številne primere bežanja vojakov in starešin, tudi iz enot in ustanov JLA, blokiranih v vojašnicah. V teh okoliščinah je poveljnik TO v ljubljanski pokrajini podpolkovnik Miha Butara deloval razumno in odgovorno ter je v petek 28. junija 1991 odklo- nil izvršitev ustnega ukaza o splošnem napadu na vojašnice JLA v pokrajini. S tem je Ljubljani in Sloveniji privarčeval veliko žrtev, gorja in rušenj, primerljivih s tistimi, do katerih je prišlo na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. Kronološko zadnji dejavnik, ki je omejil razsežnosti oboroženega spopada v Sloveniji, je bila odločitev v Beogradu, da ne bo ponovnega in tokrat močno okrepljenega posega JLA. Iz pričevanja admirala B. Mamu- 56 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX le vemo, da so o tem posegu razpravljali in odločali 28. in 29. junija 1991 v kabinetu zveznega obrambnega ministra generala V. Kadijevića. Po podatkih, ki so jih predstavili na tem sestanku, je pred prekinitvijo sovraž- nosti zasedla TO Slovenije 64 od 84 obmejnih stražarnic, smrtnih žrtev je bilo 49, ujetih pa 2.333 pripadnikov JLA. V svoji knjigi »Moje videnje razpada« navaja general V. Kadijević tedanji predlog vojaškega vrha pred- sedstvu SFRJ: s silami petega armadnega območja, z dodatnima dvema pehotnima divizijama, pripeljanima z drugih vojaških območij, s padal- sko brigado ter z močno okrepljenim delovanjem jugoslovanskega vojnega letalstva v 6–8 dneh vojaško streti slovenske oborožene sile in nato zapustiti (precej porušeno) Slovenijo. Admiral B. Mamula je poleg tega predlagal zajetje vodstva Slovenije in njegovo sojenje za oboroženo vstajo in napad na JLA. Kakor kaže, so se prisotni generali s tem predlogom strinjali, nekateri pa so ga izrecno podprli, med slednjimi načelnik gene- ralštaba JLA general B. Adžić. Borislav Jović, srbski predsednik predsedstva SFRJ v l. 1990–1991, pri- poveduje v svojih dnevniških zapisih, kako je srbsko vodstvo že v marcu 1990 interno obravnavalo prednosti izločitve Slovenije iz SFRJ. 27. junija 2001 je S. Milošević skupaj z B. Jovićem obiskal generala V. Kadijevića in mu naravnost predlagal, naj JLA ne brani državnih meja Jugoslavije v Sloveniji, ampak zunanjo črto srbskega etničnega ozemlja na Hrvaškem. Ta poseg srbskega vodstva ter obotavljanje generala V. Kadijevića sta tedaj ustavila množične letalske napade na Slovenijo, načrtovane za 29. in 30. junij. Ko pa je bila s posredovanjem zahodnih držav dosežena prekinitev sovražnosti in umik delov enot JLA v Sloveniji v njihove vojašni- ce, je general V. Kadijević ukazal začetek priprav za ponovni napad in določil rok za bojno pripravljenost čet JLA. Priprave naj bi izpeljali brez vednosti predsedstva SFRJ in ta organ bi postavili pred gotovo dejstvo tik pred samim posegom. Toda B. Jović je 30. junija na seji sveta za zaščito ustavne ureditve predsedstva SFRJ dal v imenu S. Miloševića veto na predlagani načrt »štaba vrhovnega poveljstva«. V tem položaju je general V. Kadijević odložil splošni napad na Slovenijo, ki naj bi se sicer začel 4. ali 5. julija 1991. Kakor se je izkazalo, je pomenila ta odložitev dejansko dokončno odpoved. Tako je v sklepnem delu oboroženega soočenja slovenskih sil z enotami JLA dobila samostojna Slovenija nevidno, a realno podporo iz najmanj pričakovanega vira – od Miloševićevega režima v Srbiji. Strateški interes Slovenije se je tedaj namreč objektivno ujel z načrtom srbskega režima, da nasilno spremeni okrnjeno Jugoslavijo v razširjeno Srbijo. Demokratična Slovenija je očitno ovirala uresničitev tega načrta. Zato je tedanji srbski režim obrzdal vroče glave med visokimi poveljniki JLA, ki bi se radi krvavo maščevali Sloveniji. Temu je logično sledil umik JLA iz naše republike. Tako je Slovenija z veliko sreče potrdila svojo razglašeno samostojnost ob bistveno manjšem oboroženem nasilju, žrtvah in gospodarski škodi, kot bi se to lahko zgodilo. XO VOJAŠKOPOLITIČNIH VIDIKIH OSAMOSVOJITVE SLOVENIJEX 57

V zvezi z najbolj dramatičnimi dnevi neposredno po razglasitvi samostojnosti Slovenije 25. junija 1991 je tako v zgodovinskomemoarski kot v strokovni literaturi očitno njihovo različno vrednotenje in poimenovanje v sami Sloveniji in zunaj njenih meja. V spisih avtorjev iz drugih držav naslednic bivše SFRJ najpogosteje najdemo za dogodke v Sloveniji med 26. junijem in 2. julijem 1991 izraz »oboroženi spopad(i)«, redkeje pa izraz »vojna« oziroma mešanje teh dveh izrazov. Izraz »vojna« so uporabljali zunaj naših meja le nekateri hrvaški avtorji, pa še ti nedosledno. Tako nekdanji hrvaški obrambni minister general Martin Špegelj v naslo- vu podpoglavja v svoji knjigi spominov omenja »pouke vojne v Sloveni- ji«, v samem podpoglavju pa piše o »napadu JLA«, »agresiji« ter »oboro- ženem spopadu v Sloveniji«10. Špegljev kolega letalski general Anton Tus je svoje poglavje v reprezentativnem »Zborniku razprav o vojni na Balka- nu« poimenoval »Vojna v Sloveniji« toda ta izraz je uporabil le v naslo- vu11, v samem poglavju pa opisuje general Tus delovanje JLA v Sloveniji po 26. juniju 1991 kot »oboroženi poseg«, oborožene spopade 27. in 28. junija 1991 pa imenuje »boji«. Drugi tuji in nekateri domači avtorji skoraj brez izjeme imenujejo dogajanje v Sloveniji »oboroženi spopad«. Tako poveljnik zagrebškega vojaškega območja neposredno pred 25. junijem 1991 general Konrad Kolšek sodi, da v Sloveniji nestrokovno uporabljajo poimenovanji »vojna« in »desetdnevna vojna«. Namen teh poimenovanj naj bi po njegovem mnenju bil predvsem propagandni ali »domoljubni«, medtem ko naj bi l. 1991 dejansko šlo le za »kratkotrajni spopad«. Pri tem navaja K. Kolšek mnenja domačih in tujih avtorjev ter več strokovnih opredelitev vojne12. Nekdanji jugoslovanski državni sekretar za ljudsko obrambo admiral B. Mamula je imenoval delovanje JLA na ozemlju Slovenije z besedo »operacija«, njen izid pa je ocenil kot »neuspeh«13. V tuji strokovni polemološki literaturi za dogodke v Sloveniji l. 1991 najdemo le poimenovanje »oboroženi spopad«. Med temi je ugledna redna publikacija Stockholmskega instituta za mirovne raziskave (SIPRI) in Centra za mirovne študije Univerze v Uppsali. Njihov pregled svetovnih dogodkov za l. 1990–2000 uvršča konflikt v Sloveniji v široko kategorijo oboroženih spopadov, in sicer zato, ker je presegel spodnji prag 25 smrtnih žrtev, povezanih z boji v enem letu. Oboroženega spopada v Slo- veniji pa švedski polemologi niso uvrstili med vojne, ker je ostal globoko pod ravnjo 1.000 smrtnih žrtev letno zaradi bojev, kar je njihovo ključno merilo14.

10 Martin Špegelj: »Sjećanja vojnika«, Znanje, Zagreb, 2001, str. 238. 11 Branka Magaš, Ivo Žanič, ur.: »Rat u Hrvatskoj i Bosni i Hercegovini 1992–1995«, Naklada Jesenski i Turk, Zagreb, Sarajevo, 1999, str. 67–92. 12 Konrad Kolšek: »Spomini na začetek oboroženega spopada v Jugoslaviji 1991«, Za- ložba Obzorja, Maribor, 2001, str. 281–301. 13 Branko Mamula: »Slučaj Jugoslavije«, CID, Podgorica, 2000, str. 212. 14 Margareta Sollenberg, ur.: »States in Armed Conflict 2000«, Report No. 6, Depart- ment of Peace and Conflict Research, Uppsala University, 2001, str. 15. 58 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

V naši državi, predvsem v notranjem političnem in medijskem komu- niciranju, se je v zvezi z dogodki l. 1991 razširila in udomačila beseda »vojna«. Uporabe besed »vojna« ali »osamosvojitvena vojna« nam seveda nihče ne more prepovedati. Taka in podobna poimenovanja odražajo velik psihološki naboj, ki je spremljal dogajanja v Sloveniji ter njihovo globoko čustveno doživljanje s strani velike večine prebivalstva. Drugi razlog za poimenovanje »vojna« izvira iz nedvomno daljnosežnih politič- nih posledic, ki so jih imeli ti dogodki za samostojnost Slovenije. Izid oboroženega soočenja enot JLA s slovensko TO in policijo je zajamčil in z zamikom treh mesecev potrdil zgodovinski dosežek, s katerim smo Slo- venci prerasli iz naroda v nacijo. Nekateri so s tem povzdigovali in še povzdigujejo tudi svojo osebno ali skupinsko vlogo v procesu slovenske osamosvojitve, želijo pritegniti pozornost medijev, pridobiti družbeno veljavo itn. Četrti in bolj vsebinski razlog za tako poimenovanje je povezan s širšim okvirom razpada SFRJ. Skupaj z oboroženim nasiljem na Hrvaškem (že od jeseni 1990) so oboroženi spopadi v Sloveniji prispevali k sprožitvi vojne (ali vojn) v drugih delih nekdanje SFRJ. Iz tega sledi opredeljevanje dogajanj v Sloveniji (junij–julij 1991) kot uvoda oziroma kot dela zadnje »balkanske vojne«. Tako povezovanje najdemo tudi v šte- vilnih tujih virih. Odložen zaključek osamosvojitvene vojne – izplutje pripadnikov zadnjih enot in poveljstev JLA iz koprskega pristanišča 25. oktobra 1991 je bilo pomembno simbolno dejanje. Z njim je bil zaznamovan prevzem popolnega vojaškega in policijskega nadzora ter s tem uveljavitev polne suverenosti Republike Slovenije na njenem celotnem državnem ozemlju, v zračnem prostoru in teritorialnih vodah. Ta mirni, urejeni in civilizirani umik JLA s slovenskega ozemlja je dal tudi končno obeležje enemu od najpomembnejših mejnikov v slovenski vojaški in politični zgodovini. Po odhodu JLA je slovenska TO prevzela vlogo stalne armade, obdrža- la pa je tudi številne naloge iz nekdanjega sistema splošnega ljudskega odpora. Do preimenovanja tega križanca v bolj primerno Slovensko vojsko je prišlo januarja 1995. Tedaj so dokončno oblikovali sedanje slovenske vojaške simbole – zastave, uniforme, odlikovanja, kakor tudi vojaško izrazoslovje s povelji vred. S približno 7.000 pripadniki mirnodobne sestave je današnja Slovenska vojska nekajkrat manjša in bistveno šibke- je oborožena od seštevka nekdanje JLA in TO na ozemlju Slovenije l. 1990, zgodovinsko gledano pa je postala Slovenska vojska prva redna armada samostojne slovenske države. Državljani Republike Slovenije so tako v zadnjem desetletju 20. stoletja prek svojih zakonitih predstavnikov (Državnega zbora Republike Slo- venije in vrhovnega poveljnika v osebi predsednika republike) ter izvršil- nih organov (vlade in obrambnega ministrstva) v celoti prevzeli breme odgovornosti za obrambo ozemlja svoje suverene države. S tem je bilo zaključeno dobro poldrugo stoletje dolgo osamosvajanje Slovencev na vojaškem področju. 59

Damijan Guštin SLOVENSKA PARTIZANSKA VOJSKA MED DRUGO SVETOVNO VOJNO

Odporniško gibanje, ki se je razvilo v dveh mesecih po okupaciji in razdelitvi Kraljevine Jugoslavije aprila 1941, je v središče svojega programa takoj po napadu na Sovjetsko zvezo postavilo oborožen boj proti okupatorjem države. Boj je temeljil na protifašizmu, nacionalni osvoboditvi, pomoči Sovjetski zvezi in socialnih spremembah, ki naj jih osvoboditev prinese, kar pa je bila le manj izrecno izražena namera, da bi komuni- stična stranka lahko izvedla tudi svoj revolucionarni projekt, kajti prevzem oblasti komunistov je bil tedaj pojmovan kot nujen predpogoj za prehod v socialistično družbeno ureditev. Za boj proti okupatorjem je bila seveda potrebna oborožena sila. Ta se je začela vzpostavljati v juliju 1941 v obliki »partizanskih čet« (v ostalem delu Jugoslavije »partizanskih odredov«), ki so sprva delovale z gverilsko taktiko in z namenom, da spodbudijo vstajo prebivalstva. S preraščanjem odporniškega gibanja v množično nacionalno gibanje se je razširila tudi oborožena sila odporniš- tva in se izoblikovala v strukturirano vojaško organizacijo, ki je sledila trendu odporniškega gibanja, da preraste v temelj nove državnopolitične ureditve federativne jugoslovanske države in slovenske države. Zaradi vojnih okoliščin se je gradnja vojske do zaključnega obdobja v začetku leta 1945 vodila iz več nacionalnih in pokrajinskih središč v skladu s poli- tičnimi centri sicer na jugoslovanski ravni enovitega odporniškega gibanja. Raziskovanje takšnega sklopa nujno terja povezovanje vojaških in političnih vidikov odporništva, kot tudi upoštevanje interakcijskih procesov med jugoslovanskim centrom (vrhovnim štabom) in slovensko organizacijo. Raziskovanje nastanka, oblikovanja, delovanja in vojaškega učinka slovenske partizanske vojske se je začelo z zbiranjem gradiva že med vojno v letu 1944 in se je nadaljevalo vse povojno obdobje. Ne gre spre- gledati močnih učinkov, ki jih je imela prav ta zgodovinska tematika v povojnem političnem legitimiranju jugoslovanskega socialističnega reži- ma. Vojaška dejavnost odporniškega (»narodnoosvobodilnega«) gibanja je bila deležna velike družbene pozornosti tudi v zgodovinopisnih pred- stavitvah, tudi spričo tega, da je bila vojska FLRJ in SFRJ, tj. Jugoslovan- ska armada oziroma Jugoslovanska ljudska armada, vsaj tradicijsko neposredna naslednica partizanske vojske. V raziskovanje te tematike je bil v preteklosti zlasti pritegnjen del veteranskega kadra, tudi zaradi stro- 60 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX kovne neusposobljenosti pa je obravnava slovenske partizanske vojske takoj po vojni ostala v veliki meri na kronistični ravni. S spodbudo in materialno podporo veteranske (»družbenopolitične«) organizacije Zveze borcev Narodnoosvobodilne vojske Slovenije se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja spodbudilo tudi resno raziskovalno delo pri pripravah vojaškozgodovinskih monografij, in sicer predvsem o posameznih partizanskih enotah, brigadah in odredih, pa tudi službah in dejavnostih. V tem raziskovanju so se udejstvovali zlasti pisci iz vrst vete- ranov (mnogi nekdanji partizanski poveljniki) ter poklicni zgodovinarji. V zbirki Knjižnica NOV in POS je izšlo ob zadostni družbeni podpori okoli 130 monografij o enotah, službah in dejavnostih slovenske partizanske vojske. Tolikšno število monografij predstavlja največjo koncentracijo slovenske vojaške zgodovinske stroke. Vrh sistematičnega vojaš- kozgodovinskega raziskovanja delovanja slovenske partizanske vojske je kolektivna monografija Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945 (1976), ki je nastala kot del neuresničenega jugoslovanskega projekta. Njen najpomembnejši vojaškozgodovinski pisec je bil polkovnik Zdravko Klanjšček, sodelavec Vojaškozgodovinskega inštituta Jugo- slovanske ljudske armade. Vojaškozgodovinsko raziskovanje slovenske partizanske vojske je začelo upadati že v osemdesetih letih, še bolj pa po spremembi družbene ureditve in osamosvojitvi v letu 1991. Kljub temu se je raziskovanje usmerjalo v nove smeri, predvsem v probleme struktu- ralne zgodovine in odnosov v partizanski vojski. Raziskovanje slovenske partizanske vojske je po letu 1991 razbremenjeno pritiska družbeno-legi- timacijskega dejavnika, je pa hkrati izpostavljeno v kontekstu preverjanja zgodovine druge svetovne vojne na Slovenskem (»revizije«), kar pov- zroča nove negotovosti v proučevanju, pa tudi v sintetičnih prikazih. V nacionalni vojaški zgodovini slovenska partizanska vojska ostaja eden od tistih pojavov, kjer se je močno izrazila slovenska vojaška ustvarjalnost, vojaško delovanje in bojna aktivnost (Guštin, 2000: 31–33). V primerjavah odporniških gibanj v evropskem merilu je bila slovenska partizanska vojska ena od kvantitativno in kvalitativno najbolj razvitih vojaških odporniških organizacij. V okviru predmeta Vojaška zgodovina na Katedri za splošni ljudski odpor oziroma Katedri za obramboslovje je bila ena od glavnih tem prav obdobje »narodnoosvobodilnega gibanja«, kakor je bil tudi njen predavatelj izr. prof. Zdravko Klanjšček eden njenih vodilnih raziskovalcev (prim. Guštin, 2002a: 95–98). Pričujoči članek želi zato opozoriti na nekatere interpretacijske dileme, ki se pojavljajo v sodobnem (pre)vred- notenju nacionalne zgodovine v času druge svetovne vojne. XSLOVENSKA PARTIZANSKA VOJSKA MED DRUGO SVETOVNO VOJNOX 61

Okoliščine nastanka slovenske partizanske vojske

Druga svetovna vojna je zajela večino slovenskega prebivalstva z napadom na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941. Čeprav je vojna v kampa- njah proti Poljski, Danski, Norveški, Finski, Franciji in Grčiji trajala že poldrugo leto, so bili Slovenci nanjo nepripravljeni, enako kot tudi matič- na Kraljevina Jugoslavija. Ta je bila med mlinskima kamnoma dveh evropskih blokov. Nemčija je nanjo pritiskala, da bi jo obdržala stran od tradicionalnih zaveznic Francije in Velike Britanije, kot hkratna zaveznica Italije, od sosed najbolj izrazito Jugoslaviji sovražne države, ki je celo na- črtovala v prvi polovici leta 1940, da svoj vstop v vojno na evropskih tleh začne prav z napadom na Kraljevino Jugoslavijo, pa vendarle ni imela velikega vpliva na jugoslovanski državni vrh. Po nemški zmagi nad Fran- cijo se je zunanjepolitični položaj Jugoslavije korenito spremenil. Izgubila je pomembno zaveznico, hkrati pa je bila Velika Britanija prisiljena posvetiti se predvsem svoji obrambi in obrambi pomorskih poti do kolonij. Nemčija je skoraj istočasno že sprožila diplomatsko ofenzivo na balkanske države. V ozadju ni bil le nemški cilj, da si zagotovi prehodno območ- je do Turčije in na Srednji vzhod, pač pa tudi še zelo skriven načrt o napadu na v tistem trenutku še prijateljsko Sovjetsko zvezo. Jugoslavija se je tako znašla v vrsti balkanskih in srednjeevropskih držav, ki jih je Nemčija poskušala vključiti v trojni pakt. Prav Jugoslavija je to dejanje zavlačevala najdlje. Jugoslovanske politične elite niso bile posebej zavze- te, da bi se Jugoslavija približala Nemčiji, še manj Italiji, saj so z njo imeli slabe izkušnje iz dolgega fašističnega pritiskanja na slovensko in hrvaško manjšino in skoraj stalnih napetih odnosov z njo. Šele na izrecen pritisk Nemčije so jugoslovanske elite v marcu 1941 pristale na vstop v trojni pakt. Tedaj so bile članice pakta že njene sosede Italija, Nemčija, Ma- džarska, Romunija, Bolgarija, Italija pa je državo ogrožala še iz satelitske Albanije. Poleg tega je imela Jugoslavija vojno že v svoji neposredni soseščini, saj je jeseni 1940 Italija sprožila v okviru svoje mediteranske strategije (v Franciji je s pridružitvijo Nemčiji dobila le drobce) napad na Grčijo, s čimer bi obvladovala tudi dobršen del vzhodnega Sredozemlja; po neuspehu se je bojna aktivnost Italije nadaljevala v Albaniji. Slovenska partizanska vojska je nastala v okviru odporniškega gibanja, ki je vzniknilo takoj po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo, nastalo pa je že v mesecu po jugoslovanskem porazu v aprilski vojni 1941 in posledičnem razkosanju jugoslovanskega ozemlja. Novoustvarjena nacionalna država Neodvisna država Hrvaška je nosila v sebi enake kali nacionalnih problemov, kot jih je imela Kraljevina Jugoslavija, njihovega odpravljanja pa se je lotila radikalno in genocidno – s poskusom fizične odstranitve srbske manjšine (Matković, 1994). Slovenski prostor je bil namenjen aneksiji treh sosednjih držav. Naj- večji del je pripadel Nemčiji, manjši Italiji, Prekmurje pa Madžarski. Itali- 62 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX ja je dodeljeno območje anektirala 3. maja 1941, Madžarska pa 6. decembra 1941. Nemčija svoje aneksije formalno ni izvedla, je pa prebivalstvu leta 1942 vsilila nemško državljanstvo, vojaške obveznike vpoklicala v vojsko in uvajala nemško zakonodajo (Ferenc, 1974: 157–201; Ferenc, 1997; Žnidarič, 2001). Odporniško gibanje je vzniknilo iz politične levice, med katero je bila najpomembnejša Komunistična partija Slovenije (KPS), ki je bila discipli- narno podrejeni del Komunistične partije Jugoslavije (KPJ), močno pa ga je razširil jugoslovanski patriotizem in zlasti nacionalno motiviran odpor na- silnemu raznarodovanju, ki so ga takoj začele nemške okupacijske oblasti. Organizacijski model, ki ga je terjala odločitev o takojšnjem oborože- nem odporu, spodbujena s pozivom mednarodne organizacije komuni- stičnih strank Kominterne in voditelja Sovjetske zveze Stalina k pomoči Sovjetski zvezi, je izviral iz priprav KPJ na ljudsko revolucijo. To lahko pojasnjuje tudi jugoslovansko izjemnost v silnosti odpora v juliju 1941, ki je bil edini takšnih razsežnosti v Evropi (Ferenc, 1995: 15–16). Politični cilj odporniškega gibanja je bil izrazito akcijski, odpor nemškemu in ostalim okupatorjem, nacionalna osvoboditev in tudi skoznjo rešitev notranjih nacionalnih (federativnost) in socialnih nasprotij (ljudska demokracija). KPJ je poskušala svojo posebno vlogo v odporniškem gibanju ves čas ohranjati, in sicer tudi s programom prevzema politične oblasti, ki bi omogočil korenite družbene spremembe v smislu stalinskega modela socialistične revolucije. Le na Slovenskem je komunistična stranka uspela svoje zaveznike iz vrst levih meščanskih sil povezati v formalno politično organizacijo Osvobodilno fronto slovenskega naroda, ki je nasledila podobno organizacijo iz obdobja označevanja vojne kot spopada dveh imperialističnih blokov. V zunanjepolitičnem pogledu je dal takšnemu razvoju močno spodbudo sporazum Sovjetske zveze in Velike Britanije julija 1941, ki je označil začetek nastajanja nove protiosne in protifašistične koalicije (Škerl, 1966: 149–215; Godeša, 1991a: 69–85).

Ustanovitev in začetna gverilska faza v letu 1941

Zahteve Sovjetske zveze in Kominterne so sledile dvema smerema: sabo- tažnim akcijam in gverili v evropskem zaledju nemške vojske, kar zrcali sovjetsko stisko obrambe za vsako ceno. To ni izključevalo pričakovanj o hitrem nemškem porazu v vojni proti Sovjetski zvezi, tudi zaradi revolu- cioniranja nemške in italijanske vojske. Jugoslovanski komunistični vrh je takšno zasnovo dejansko sprejel in jo poskušal tudi takoj udejaniti. Že v juliju 1941 so izpeljali posamezne gverilske napade v vseh jugoslovanskih pokrajinah, v Srbiji in Črni gori pa je izbruhnila tudi splošna vstaja (Morača, 1971; Petranović, 1988). Ob tem se je pojavilo še drugo odpor- XSLOVENSKA PARTIZANSKA VOJSKA MED DRUGO SVETOVNO VOJNOX 63 niško gibanje – četništvo, ki je temeljilo na srbski in črnogorski nacionalni tradiciji, bilo pa je jugoslovansko unitaristično, s čemer si je močno zmanjševalo odzivnost v nesrbskih pokrajinah, kjer je večina prebivalstva odklanjala dotedanjo prakso jugoslovanske države (Ferenc, 2002; Lazić, 1997; Petranović, 2000). Oboroženi odpor komunistov je bil opredeljen kot nacionalnoosvobo- dilno gibanje, osvoboditev naroda in hkrati ljudstva. Zahtevo po narodnoosvobodilni »liniji« je KPJ vsaj na zunaj upoštevala tudi z doslednim uporabljanjem naziva narodnoosvobodilni partizanski odredi, ki ga je začela uporabljati julija 1941. Oboroženi boj so pripravljali posebni organi znotraj KPJ. To so bili vojaški komiteji, ki so tudi prevzeli vodstvo obroženega odpora, le da so se preimenovali v glavne štabe partizanskih odredov (na Slovenskem Vrhovni štab slovenskih partizanskih čet). Vodi- li so jih voditelji partijskih organizacij, od generalnega sekretarja KPJ Josipa Broza – Tita dalje (na Slovenskem Franc Leskošek), dejansko orga- nizirali pa so jih v glavnem bivši borci internacionalnih brigad v Španiji (na Slovenskem je bil najpomembnejši organizator Aleš Bebler). Glavni štabi in vrhovni štab so bili še dve leti predvsem politično-vojaška vodstva odpora, ne pa vojaški štabi. KPS je sledila zahtevam vodstva KPJ in Komunistične internacionale glede oboroženega odpora z le nekajdnevno zakasnitvijo, čeprav ne brez resnih dvomov o izvedljivosti gverile, saj še ni bilo pripravljenih oporišč, orožja in ljudi niti ni bilo nacionalne tradicije. Med 5. in 10. julijem so vojaški komiteji in organi KPS pripravili več sabotažnih dejanj, zlasti na nemškem okupacijskem območju. Njihovi izvajalci so nato odhajali v ilegalne skupine. Začeli so pripravljati ustanovitev po ene partizanske čete v vsakem od okrožij KPS (Deželak Barič, 1992: 93–108; Guštin, 1992: 109– 123). Enotam sta na vseh ravneh skupaj poveljevala poveljnik in politični komisar, ki je skrbel za politično delo in vzgojo partizanov. Politični komisar, značilen organ revolucionarne armade, je bil soodgovoren za pripravo, ne pa za neposredno izvedbo vojaških akcij. Poveljnike, ki niso imeli činov, je postavljalo nadrejeno poveljstvo, na višjih poveljniških ravneh, zlasti politične komisarje, pa vrhovno poveljstvo. Na najnižji poveljniški ravni, v vodih, so partizani poveljnika lahko volili sami. Nače- loma je veljalo, da so vsakemu partizanu dosegljiva vsa poveljniška mesta (Zbornik dokumentov, VI/1, 5). Prve odporniške skupine so začele nastajati konec junija, večina z obveznimi napotili članov KPS (pri pošiljanju v oborožene enote so pogosto uveljavljali partijsko disciplino) in begi le-teh pred grozečo aretacijo v okolico mest: Maribora, Celja, Trbovelj, Jesenic, Kranja, Kamnika, Ljub- ljane, Novega mesta. Vseh skupin niso sestavljali zgolj komunisti, vanje so pritegnili tudi politično neopredeljeno mladino. Toda večino v partizanske enote organiziranih skupin so le sestavljali ali vsaj vodili člani KPS (Deželak Barič, 1992: 100–107). 64 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Prvo obdobje partizanskega boja, od julija do septembra 1941, ki ga označuje predvsem zbiranje borcev iz komunističnih in filokomunistič- nih vrst ter vzpostavitev maloštevilnih partizanskih enot, je vezano predvsem na nemško okupacijsko območje. Na Gorenjskem so ustanovili 9 čet, povezanih v 3 bataljone. Rašiško četo, kot prvo, so ustanovili 24. julija 1941. Skupaj je bilo v vseh treh bataljonih 288 borcev (Križnar, 1971: 410–420; Križnar, 1966: 318–322). Na Štajerskem so partizanske čete nastajale z več napora in počasneje zaradi večjega okupatorjevega pritiska in šibkejših organizacijskih možnosti. Od 20. julija do 1. avgusta so organizatorji ustanovili le štiri čete (Pohorje, Savinjska dolina, okolica Celja in Revirji) in eno skupino z okoli 170 borci (Križnar, 1966: 328– 331). Madžarska okupacijska oblast je z množičnimi aretacijami organizatorjev zatrla odporniško organizacijo že v septembru 1941 (Ževart, 1991: 100–102; Godina, 1980: 38–77). V Ljubljanski pokrajini so nastale partizanske čete predvsem v okolici Ljubljane. Od 22. julija do sredine avgusta so ustanovili štiri čete z vsega 80 borci (Klanjšček et al., 1976: 119–123). Partizanske enote so bile v začetku neizkušene, oborožene z malo in manj ustreznim lahkim pehotnim orožjem, njihove bojne akcije so bile pomanjkljivo načrtovane. Zaradi hitre reakcije okupatorjev so bile prisiljene v obrambo takoj po prvi akciji ali celo pred njo. Več čet je zaradi vojaške neizkušenosti okupatorjeva policija uspela uničiti oziroma razpr- šiti. Čete so izvajale predvsem sabotažne akcije, izvedle pa so tudi nekaj napadov na okupatorjeve vojake ali civilne organe. V njih je padlo le nekaj sovražnikovih vojakov. Najbolj izdelane so bile partizanske akcije konec julija 1941 na Kamniškem (Ločniškar, 2004; Klanjšček et al., 1976: 125–127).

Popolnjevanje

Vključevanje v partizanske enote je od začetkov julija 1941 do septembra 1943 temeljilo na prostovoljnosti, ki pa je z vstopom postala obvezujoča za vojni čas (do »popolne zmage osvobodilne borbe slovenskega naroda«). V enote je lahko vstopil vsak ne glede na politično in religiozno pre- pričanje ali nacionalnost, moral pa je sprejemati osnovna določila partizanstva in biti »moralno neomadeževan«. Odnosi v enotah naj bi se gradili na zavestni disciplini (Zbornik dokumentov VI/1, 5). V praksi so partizanske enote borce zbirale tudi napol prisilno, in sicer tam, kjer so to narekovale razmere (npr. da bi prehitele okupatorjev vpo- klic, kot je to bilo pozimi 1942/43 na Primorskem in spomladi 1943 na Gorenjskem). Vsekakor je popolnitev enot do kapitulacije Italije še pre- segala razpoložljivo orožje (Ferenc, 1983). XSLOVENSKA PARTIZANSKA VOJSKA MED DRUGO SVETOVNO VOJNOX 65

Taka zasnova oboroženega boja in okolje, iz katerega so se rekrutirali pripadniki prvih partizanskih enot – vse to je onemogočilo v vodenje nove oborožene sile pritegniti več častnikov. Aktivni častniki jugoslovanske vojske so bili izven vojnega ujetništva le v Ljubljanski pokrajini. Tiste redke med častniki in podčastniki, ki so jih pritegnili neposredno komunisti, so uporabili za operativno vodenje enot. Vendar pa se je v okviru Osvobodilne fronte postopno zbrala skupina okoli 85 bivših častnikov in podčastnikov jugoslovanske vojske (med njimi tudi dotedanji komandant Kraljeve vojske v domovini za Slovenijo polkovnik Jaka Avšič), ki se je bila pozno jeseni 1941 kljub svoji častniški prisegi kralju pripravljena vključiti v partizanske enote. Pri njihovem vključevanju je glavno poveljstvo zastopalo stališče, »da se mora /…/ vsak aktivni oficir šele izkazati, preden postane komandant « (Guštin, 1992: 118). Takoj po kapitulaciji Italije je narodnoosvobodilno gibanje na ozemlju, ki ga je kontroliralo, uveljavilo splošno vojaško obveznost, ki jo je uteme- ljilo z nujo obrambe naroda. 11. septembra 1943 je uvedlo vojaško obveznost za moško prebivalstvo v starosti 17/18–45 let (Zbornik VI/7, 22, 30). Podoben odlok o splošni vojaški obveznosti moških v starosti 18–50 let je izdal Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ) 30. novembra 1943 na zasedanju v Jajcu. S tem je partizanska vojska prešla na kvalitativno drugačen sistem popolnjevanja, čeprav tudi prostovoljcev ni opustila. Med prostovoljci so bile tudi vse ženske, ki jih je bilo v narodnoosvobodilni vojski (NOV) in partizanskih odredih Slovenije (POS) 3–5 % in so služile tudi v operativnih enotah, ne le v pomožnih službah (De- želak Barič, 1999: 21–40). Med prostovoljce je šteti tudi vse tiste Sloven- ce, ki so se partizanskim enotam priključili v južni Italiji in so prej bili bodisi italijanski ali nemški vojaki bodisi ujetniki ali interniranci. Kakr- šnih koli statusnih razlik med prostovoljci in mobiliziranimi ni bilo, sankcije pa so bile zaradi neodzivanja mobilizaciji izvajane le izjemoma. Veliko je bilo začasnega zapuščanja enot in tudi dezertiranja. Z mobilizacijo večine dosegljivih vojaških obveznikov na podeželju Primorske in Gorenjske, Ljubljanske pokrajine in v letu 1944 Štajerske sta NOV in POS v Sloveniji imeli vse do zaključnih operacij okoli 30– 35.000 borcev (Guštin, 1991: 461–478). S sporazumom med mednarodno legalno vlado Kraljevine Jugoslavije in Nacionalnim komitejem ljudske osvoboditve Jugoslavije (NKOJ) je postala Demokratična federativna Jugoslavija država z začasno ureditvijo, ki naj bi jo dokončno izoblikovala povojna ustavodajna skupščina. Kot taka je država postopoma prevzela tudi vse vojaške funkcije in na podlagi odloka AVNOJ-a o splošni vojaški obveznosti in dopolnilnih predpisov marca 1945 jeseni in pozimi 1944 v osvobojenem vzhodnem delu Jugo- slavije v Jugoslovansko armado mobilizirala okoli 300.000 ljudi, po osvoboditvi zahodnega dela države pa spomladi in poleti 1945 še preostale vojaške obveznike tudi s slovenskega ozemlja (Anić, 1982). Številčna rast NOV in POS je bila zelo odvisna od konkretnih razmer v 66 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX posameznih okupacijskih območjih in okupatorjevih operacij, pa tudi od letnih časov, zato je močno nihala. V letu 1941 je bilo na Slovenskem vseh pripadnikov partizanskih enot nekaj nad 2.100, največ na Gorenj- skem. V sredini leta 1942 je bilo partizanskih borcev okoli 5.400, večino- ma v Ljubljanski pokrajini (4.500), nato pa je v italijanski in nemški ofenzivi močno upadlo, tako da konec leta 1942 ni bilo več kot 2.000 borcev. Postopna rast se je začela spomladi 1943, predvsem na Gorenjskem in Primorskem. Velikanski porast številčnosti je prinesel italijanski izstop iz vojne, ko je prostovoljno, in tudi kot posledica razglašene splošne mobilizacije, partizanska vojska dosegla število 25.000, se je pa za tretjino zmanjšala v nemški jesenski ofenzivi. Stalna je bila nato rast števila borcev od zime 1943/44 do zime 1944/45. V tej rasti se je odražala tako vedno bolj popolna mobilizacija na osvobojenih in polosvobojenih ob- močjih na Dolenjskem in Notranjskem ter Primorskem kot tudi širjenje partizanske mobilizacije na nova območja na Štajerskem, kjer je ta potekala v bistvu kot prostovoljno vključevanje v partizansko vojsko. Na območju 7. korpusa je bilo pridobivanje novih borce dokaj težko; velik del tistih, ki so bili pripravljeni vstopiti v partizanske enote, je v njih bil že od jeseni 1943, velik delež vojaško sposobnega prebivalstva pa je bil zaradi vojaške obveznosti v Operacijski coni Jadransko primorje tudi v Slovenskem domobranstvu, na prisilnem delu, v delovnih enotah TODT. Brez izdatnega, a težavnega dovajanja mobiliziranih obveznikov s Štajerskega od poletja 1944 bi tamkajšnje partizanske enote hitro upadle, tako pa je 7. korpus ohranjal raven okoli 12.000 borcev (AS, 1851, šk. 35). Na območju 9. korpusa so korpusne enote uspevale z mobilizacijo po- krivati izgube in celo doseči rast sredi leta 1944; rezervoar človeških virov so bili podeželje in industrijski centri na Gorenjskem, pa tudi južna Primorska s dvonacionalnimi mestnimi centri, od koder je prostovoljno prihajal tudi del protifašistično usmerjenega italijanskega delavskega prebivalstva. V prvi polovici leta je korpus razpolagal z okoli 6.000 borci, jeseni se je njihovo število dvignilo na 9.000, pozimi 1944/1945 pa že na 12.660 borcev, vendar se je njihovo število močno zmanjšalo v zadnjih dveh mesecih vojne (Klanjšček, Petelin, 1999: 471). Glavni vir borcev za NOV in POS je postalo operativno območje IV. operativne cone. Iz zahodnega dela Štajerske, s Kozjanskega ter iz celj- skega in pohorskega okoliša je od maja do konca oktobra 1944 prišlo v partizanske enote okoli 14.000 ljudi, od katerih jih je bilo okoli 8.500 poslanih preko Save v 7. korpus. Enote IV. operativne cone so se povečale na 8.000 borcev, ki pa so imeli v primerjavi z ostalima dvema območjema še vedno slabšo opremljenost (Ževart, 1977: 85–93). Kvaliteta borcev partizanskih enot se je vzporedno z rastjo vedno bolj spreminjala. Vedno večji je bil delež starejših in zelo mladih ljudi, kar je pomenilo slabšanje kvalitete in s tem bojne sposobnosti enot. Sistem urjenja rekrutov je bil vzpostavljen šele v najbolj osnovni obliki. Parti- zansko vojsko je v tem obdobju bremenila množična nedisciplina, ki se je XSLOVENSKA PARTIZANSKA VOJSKA MED DRUGO SVETOVNO VOJNOX 67 izražala v številnih dezertiranjih, ki so bila lažja, je tudi okupator omilil svoje ukrepe proti pripadnikom partizanskih enot (prim. Ambrožič, 1983: 327–331).

Operativni prostor

Kot namenjen temu, da doseže nacionalno osvoboditev, je v načelu bil prostor delovanja NOV in POS slovenski etnični teritorij, kot so ga tedaj razumevali (tedanji etnični teritorij z območji, ki so jih potujčili v impe- rialističnem obdobju), torej območje, ki je obsegalo slovenske predele v Kraljevini Jugoslaviji, Primorsko (Julijsko krajino) v Kraljevini Italiji in južno Koroško v tedanji Nemčiji (do 1938 Avstriji). Razširitev delovanja na ves etnični teritorij je bil tudi eden od najbolj stalnih in jasno izraže- nih ciljev slovenskega odporniškega gibanja in ga je pri svojih operativnih načrtih močno upoštevalo tudi vojaško vodstvo. V ta namen je mogoče slediti vrsti prizadevanj, da bi iz prvotnih središč partizansko dejavnost tudi prenesli v druge pokrajine. Takšno širjenje partizanske dejavnosti pa ni imelo le idejnega cilja, pač pa tudi strateški pomen za samo gibanje – to se je lahko obdržalo le tako, da se je ozemeljsko širilo, saj je s tem razbremenjevalo svoje enote, moč okupacijskih enot pa relati- viziralo, saj so morale prostor delovanja razširiti tudi te. Posebno pomembno z nacionalnega vidika je bilo prenašanje partizanske aktivnosti preko rapalske meje na Primorsko. Pozno jeseni 1941 so poslali na Primorsko prvo partizansko skupino, spomladi 1942 pa so poleg vrste političnih voditeljev po dvakrat poslali še bataljon in odred. Prav tako so poslali inicialne partizanske enote na Koroško severno od Karavank poleti 1942, nato pa še poleti in jeseni 1943. V Beneško Slove- nijo so poslali partizanske enote dvakrat: spomladi 1943 dve brigadi, poleti 1943 pa kar divizijo (tri brigade). Najbolj znana, pa tudi ena od najbolj neuspešnih, je bila premestitev celotne 14. divizije na Štajersko januarja in februarja 1944. Uspešnost premestitve se je pokazala šele v daljšem časovnem obdobju, takrat, ko se je tudi iz drugih razlogov začelo množično priključevanje odporniškemu gibanju do tedaj zastrašenih šta- jerskih Slovencev. Od tam se je jeseni 1944 prenesla partizanska prisotnost tudi v Prekmurje (Prekmurska četa) in Haloze, pa tudi na severni breg Drave, na Kozjak in v Slovenske gorice (Ambrožič, 1967; Teropšič, 1993). Mogoče je sklepati, da so partizanske enote vsaj občasno segle na okoli 80 % slovenskega etničnega območja. Pravo jedro partizanske vojske z njeno relativno dolgotrajno prisot- nostjo pa je ostalo v območjih med glavnimi prometnimi smermi na Dolenjskem in Notranjskem, na zahodnem Gorenjskem, severnem in srednjem Primorskem ter na zahodnem delu Štajerske s Pohorjem. Parti- 68 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX zanska vojska je ostala zaradi razporeditve okupacijskih sil, geografske konfiguracije in svoje bojne moči omejena predvsem na bolj prometno odročne predele Slovenije.

Formacija

Slovenska partizanska vojska je imela v vojni vse značilnosti formacije v razvoju, pri čemer pa je ta potekal v razmerah, ko so se enote morale hkrati tudi bojevati. Zato je formacijski razvoj potekal neenakomerno, tako časovno kot prostorsko. V veliki meri so ga določale razmere, v katerih so delovali borci na posameznih območjih. Vendar pa je bilo hkrati že zgodaj, julija 1941, opaziti prvi poskus vzpostavitve formacijskih izho- dišč: t. i. partizanski zakon. Ta je predvidel vojaško hierarhično strukturo vod – četa – bataljon – brigada – glavno poveljstvo (Zbornik VI/1, 5). Organizacijski model so bile običajna poimenovanja strukturiranih vojaških enot. Vendar pa ne po številčnosti in strukturi ne po oborožitvi in ognjeni moči partizanske enote niso ustrezale niti formacijskim merilom niti merilom za t. i. lahke enote. Čete so štele 30–80 mož, bataljoni manj kot 100–250, brigade pa 300–800 borcev. Zaradi bojne dejavnosti so formacijske moči nihale še močneje. V letu 1944 je poskušal vrhovni štab uvesti bolj enotne formacijske predpise, vendar jih vsaj v slovenski partizanski vojski ni bilo mogoče dosledno uveljaviti. Razpoložljiva oborožitev – bila je vedno premajhna, zelo mešana, saj je orožje izviralo iz jugoslovanske vojske, prihajalo je iz nemških in italijanskih enot ter celo iz avstro-ogrske vojske, v zadnjem letu vojne pa v veliki meri iz oskrbe britanske in ameriške vojske – je dovoljevala v ustvarjanju posebnih enot malo manevrskega prostora. Poleg pehotnih strelskih čet so partizanske enote občasno vsebovale manjše enote za podporo (predvsem težki mitraljezi in lahki ter redki srednji minometi). Topniške enote je bilo mogoče oblikovati šele po pridobitvi orožja italijanske vojske septembra 1943. Razpoložljivi topovi so bili za manevrsko vojskovanje nepri- merni in so bili zato le deloma uporabljeni v napadih na utrjena oporišča, pa še takrat redko z velikim učinkom, ker je primanjkovalo streliva ali pa je bilo strelivo neprimerno, usposobljenost posadk je bila pomanjkljiva, enako taktična usklajenost pehote in topniških enot (Krašovic, 2002). Tankovska enota, sestavljena iz zaplenjenih italijanskih lahkih tankov, je opravila le nekaj akcij, saj jo je trlo pomanjkanje goriva. Služba zvez je delovala sprva predvsem na osebnem prenašanju sporo- čil (kurirji), nato je na taktičnem nivoju poveljevanja vpeljala tudi poljsko telefonijo in signalizacijo, v letu 1944 pa je iz zavezniške pomoči dobila dovolj radijskih postaj, da je bilo mogoče operativno vodenje enot (od ravni brigad navzgor). XSLOVENSKA PARTIZANSKA VOJSKA MED DRUGO SVETOVNO VOJNOX 69

Ena od najbolj razvitih služb je bila vojaška saniteta. Do oblikovanja velikih enot je bila vsa sanitetna služba stacionarna (spomladi 1942 so bili vzpostavljeni skrivni bolnišnični objekti, v katerih so delali zdravniki pripadniki odporniškega gibanja). Po jeseni 1943 se je sanitetna doktrina dopolnila z oskrbo lažjih ranjencev v enotah (bolničarji, sanitetna četa, divizijska premična bolnica) in triažnim postopkom v bližini bojišča, ki je vse težje ranjence napotil v skrivne bolnice. Te so bile vzpostavljene v vseh območjih, kjer so bila težišča partizanske vojske. Bolnišnični objekti so bili večji ali bolj porazdeljeni, odvisno od nevarnosti odkritja. Težje ranjence je bilo večkrat mogoče transportirati v južno Italijo oziroma Dal- macijo z zavezniškimi transportnimi letali, ki so pristajala v letu 1944 v Beli krajini in na Notranjskem (Kalinšek, 1975). Prva formacijska razvojna stopnja so bile t. i. skupine in čete. Čete so že poleti 1941 povezali v več bataljonov. Znotraj enot se je formacija morala ravnati po razpoložljivih materialnih kapacitetah. Ozko grlo je bila predvsem opremljenost z orožjem. Spomladi 1942 so v partizansko vojsko uvedli novo organizacijsko obliko – odred, ki je v slovenskih razmerah, ki naj še ne bi dopuščale manevrskega bojevanja, nadomestil brigado. Brigada je bila namreč po razumevanju vodstva osvobodilnega gibanja posebna oblika formacije s posebnimi nalogami, o katere uporabi je odločal le najvišji vodstveni organ. Tako je štajersko pokrajinsko poveljstvo moralo brigado, ki jo je ustanovilo nepooblaščeno, preurediti v odrede. Na Slovenskem je odred pomenil formacijo, sestavljeno iz več bataljonov, povezani pa so bili v t. i. grupe odredov, ki so imele le štabe. Glavno poveljstvo je spomladi 1942 več mesecev ustanavljalo proletarsko brigado Toneta Tomšiča (Strle, 1986). Šele pozno poleti 1942 je prišlo do temeljne spremembe v razumevanju formacijske ureditve partizanske vojske. Prelomni trenutek za hitro, pospešeno oblikovanje manevrskih enot, tj. slovenskih partizanskih brigad, je bilo obdobje sredi italijanske velike vojaške operacije proti partizanskim enotam v Ljubljanski pokrajini, v kateri so Italijani uporabili 65.000 vojakov okrepljenega 11. armadnega korpusa, da bi uničili okoli 4.500 partizanov. Takrat je operativno vodstvo ustanovilo tri brigade, kar je jeseni 1942 tudi prineslo preureditev taktičnih zamisli v manevrsko bojevanje s pogostimi napadi na utrjena oporišča italijanske vojske in vaških straž. Odredi so imeli le nalogo nadzorovanja in zavarovanja posameznih območij. Takšen formacijski model se je že poleti 1943 prenesel tudi na ostale slovenske pokrajine, kjer so ustanovili naslednje štiri brigade (dve na Primorskem). Jeseni in pozimi 1942 slovenske partizanske brigade niso bile posebej številčne enote. Trojiški sestav (27 vodov, devet čet, trije bataljoni) in razpoložljiva oborožitev je narekovala brigado s 350–400 možmi, kar pomeni, da je bataljon premogel največ 100 borcev in vse štiri brigade ne več kot 1.400 borcev. Postopoma, do poletja 1943, so njihovo številčnost dvignili na okoli 500 borcev (Ferenc, 1992: 15–18; Guštin, 2002b: 15–19; Frank, 2003). 70 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Medtem je osrednja skupina partizanskih enot pod neposrednim poveljstvom vrhovnega štaba storila naslednjo organizacijsko stopnjo: brigade je povezala v divizije. S tem je postal tudi za slovensko partizansko vojsko jasen naslednji korak: ustanovitev divizij(e) tudi na Sloven- skem. Toda ta korak je bil storjen šele julija 1943, ko je vrhovni štab odobril ustanovitev dveh divizij; dobili sta enotni zaporedni številki v jugoslovanskem okviru: 14. in 15. divizija. S tem je vrhovni štab izrazil svojo namero po obvladovanju operativne partizanske vojske, začelo se je tudi statusno razlikovanje med odredi in divizijami. Formacijski razvoj partizanske vojske po vdaji Italije zaveznikom, ko je zaradi ljudske vstaje na Primorskem in mobilizacije številčno hitro narasla, je sledil namenu partizansko vojsko preoblikovati v razvito vojaško organizacijo. Osnovne vojaške enote so vse obdobje ostale približno iste, le da so se organizacijsko utrdile. Kakor do tedaj je tudi v tem obdobju formacijska struktura sledila navodilom in praksi vrhovnega štaba NOV in POJ. Glede na skokovit organizacijski in številčni porast partizanske vojske na območju, ki ga je do tedaj nadzirala italijanska vojska, je jeseni 1943 vrhovni štab odobril ustanovitev dveh korpusov – 7. korpusa v Ljub- ljanski pokrajini in na južnem Primorskem (ustanovljen 8. oktobra 1943) in 9. korpusa, ki je dobil operacijsko območje na srednjem in severnem Primorskem ter zahodnem Gorenjskem (ustanovljen 21. decembra 1943). Korpusa sta predstavljala, tako kot tudi v Bosni in na Hrvaškem, hkrati operativna in teritorialna poveljstva (Klanjšček, Petelin, 1999). Na Štajer- skem se organizacijska oblika korpusa ni ustanovila, najvišje pokrajinsko operativno in teritorialno poveljstvo je ostala IV. operativna cona, in to kljub najavam poleti 1944, da se bo korpus ustanovil. Operativna vojska je bila organizirana v divizijah (po burnih dogaja- njih ob vstaji na Primorskem jih je ostalo pet, tri v 7. korpusu in dve v 9. korpusu) s po najmanj tremi brigadami, ki so bile osnovne operativne enote; po številčnosti so ustrezale bataljonski formaciji (okoli 600–800 vojakov), po ognjeni moči pa ne. Orožja za ognjeno podporo so bila zbra- na v težki četi (minometi, metalci min, protitankovske puške, težke stroj- nice) ali v divizijskem topniškem divizionu oziroma korpusni artilerijski enoti (1. slovenska artilerijska brigada v 7. korpusu, artilerija 9. korpusa). Da bi povečali udarno moč partizanske vojske, so jeseni 1944 ustanovili divizijske jurišne bataljone, elitne enote, sestavljene iz visoko disciplini- ranih prostovoljcev in opremljene predvsem z avtomatskim orožjem (Klanjšček, Petelin, 1999: 169–260; Ambrožič, 1983: 315–389, 522–537; Petelin, 1985: 263–351: Lah, 1998). Močno se je v letu 1944 krepila zaledna vojaška oblast. V njene enote, od krajevnih poveljstev (komand mest), preskrbovalnih organov do delavskih enot, so sicer uvrščali predvsem tiste borce, ki niso bili spo- sobni za operativne enote, vendar pa so se krepile tudi na račun izogi- banja operativnim enotam. Zaledne enote so po številčnosti dosegale že tretjino vsega sestava; bistveno jih niso zmanjšale niti občasne XSLOVENSKA PARTIZANSKA VOJSKA MED DRUGO SVETOVNO VOJNOX 71 kampanje pošiljanja borcev v operativne enote (Požun, 1958: 157–188). Spomladi 1944 se je vsaj formalno od partizanske vojske ločila policijsko-varnostna funkcija. 1. marca 1944 je bila ob reorganizaciji varnostnih služb ustanovljena Vojska državne varnosti (VDV) z nalogami, da skrbi za vojaško-policijske operacije proti kolaborantskim oziroma protirevolu- cionarnim oboroženim formacijam, zavaruje partizanske enote in izvaja posebne operacije. Vsako od treh osnovnih operativnih območij je spomladi oziroma avgusta 1944 dobilo eno brigado VDV. Po ustanovitvi Kor- pusa ljudske obrambe Jugoslavije, ki je imel enake naloge, so enote VDV avgusta 1944 prešle v njegovo sestavo kot posebna divizija, v katero je bilo vključeno tudi moštvo kurirskih postaj (Vresnik, Jerkič, 1999).

Razmerje med jugoslovansko in slovensko partizansko vojsko

Partizansko vojsko v jugoslovanskem prostoru je organizator – vodstvo KPJ in vrhovni štab – razumel kot enotno vojsko, čeprav ta enovitost še dolgo ni bila dosežena niti v organizacijskem, še manj pa v operativnem smislu. Vsaka od partizanskih vojsk je delovala v posameznih pokrajinah pod vplivom pokrajinskih političnih organov in lastnega poveljstva. Vsako od poveljstev je moralo delovati predvsem s svojimi silami, upoštevajoč konkretne razmere. To je pripeljalo že kmalu po začetku odpora do velikih razlik v notranjem razvoju in moči odporniškega gibanja, saj se je partizanska vojska najbolj razvila v Srbiji in Črni gori (prim. Moraća, 1971). Glavni oziroma vrhovni štab narodnoosvobodilnih enot pod vodstvom generalnega sekretarja KPJ Josipa Broza – Tita je bil v letu 1941 prisiljen reševati predvsem vprašanja partizanskih enot v Srbiji, kjer se je zadrže- val, in je lahko posegal na druga odporniška območja le pisno ali prek delegatov in posameznih članov, sicer pa se je mogel opreti predvsem na samoiniciativo vodstev posameznih odporniških gibanj, ki so kot člani KPJ povsem priznavali avtoriteto vodstva KPJ, politbiroja KPJ in perso- nalno enakega glavnega štaba partizanskih odredov Jugoslavije, tudi v obliki vojaške podreditve. Razmerja med vojaškimi poveljstvi odpora so nasledila razmerja vanje preoblečenih političnih vodstev KPJ. Ko je jeseni 1941 slovensko odporniško gibanje tudi javno sprejelo jugoslovanski okvir delovanja, je njegovo vodstvo kot začasno ljudsko predstavništvo, Slovenski narodnoosvobodilni odbor, sklenilo, da formalno vključi slovenske partizanske sile v okvir skupne jugoslovanske partizanske vojske. Odlok je govoril o vključitvi slovenskih partizanskih sil kot posebnega, v sebi zaključenega dela pod poveljstvom vrhovnega šta- ba (Dokumenti ljudske revolucije, 1, 40). Takšen sklep je bil zaradi koali- 72 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX cijske narave Osvobodilne fronte nujen, vendar je kazal tudi poudarjeno občutljivost Slovencev do lastne vojaške organizacije. Takšno strateško razmerje med obema ravnema vojaške organizacije je veljalo do ustanovitve glavnega štaba julija 1943. Zanj je bilo značilno, da so bile slovenske partizanske enote s svojim poveljstvom sicer poseben, notranje zaključen sestavni del jugoslovanskih enot, a so bile praktično samostojne, če odmislimo občasne nasvete glede vojaške organizacije in operativnih načrtov, ter omejene na lastne sile in možnosti. Operativno vodenje enot je bilo tako ali tako preneseno na nižje ravni, štabom grup odredov in operativnih con. Vrhovnemu štabu komunikacijske možnosti niso dopuščale, da bi sproti posegal v poveljevanje slovenskim partizanskim enotam. Edini dejanski stik med obema poveljstvoma je vzpostavila šele posebna patrulja glavnega poveljstva, ki je po več kot mesecu pohoda 10. julija 1942 dosegla vrhovni štab v Solanovi kuli v Bosni (Luštek, 1961: 72–90). Toda takšen nedorečen organizacijski model je jeseni 1942 povzročil hudo krizo. Novembra 1942 je vrhovni štab poslal v Slovenijo načelnika vrhovnega štaba Arso Jovanovića z 11 častniki, ki naj bi pomagali slovenskim partizanskim enotam k razvoju v vojaško učinkovite formacije. Povod za to dejanje so bile najverjetneje pesimistične ocene o možnostih in sposobnostih slovenske partizanske vojske in njenih najvišjih poveljnikov, ki jih je med italijansko ofenzivo pošiljal v vrhovni štab Edvard Kardelj, vendar je bil vzrok tudi odprto vprašanje odnosov med narodi ob oblikovanju nove državne skupnosti. Vrhovni komandant Tito je Arsa Jovanovića pooblastil, da izkušnje in organiziranost partizanskih enot okoli vrhovnega štaba uvede tudi v Sloveniji, njegovo pooblastilo ga je dejansko postavljalo za začasnega komandanta slovenske partizanske vojske, vključno s pravico, da izoblikuje njen štab. Jovanović je po prihodu na slovensko ozemlje uvajal v dosegljivih enotah organizacijske vzore iz enot vrhovnega štaba, odstavljal in nastavljal poveljnike enot, politične komisarje silil, da so znake Osvobodilne fronte, ki so jih nosili na unifor- mah, zamenjevali z znaki KPJ, kot so jih nosili v skupini vrhovnega šta- ba. Poleg tega je povečal brigade z vključitvijo moštva odredov (Godeša, 1991; Guštin, 1991; Matović, 2001: 281–309). Po prihodu na sedež vodstva gibanja v Polhograjskem hribovju se je z njim konfrontiralo tako vodstvo KPS kot izvršni odbor Osvobodilne fronte, ki je odprl vprašanje, ali je partizanska vojska še pod njegovim vrhovnim poveljstvom, kot je to veljalo od julija 1941. Vodilni funkcionarji KPS, zavezani partijski disciplini in vodstvu vrhovnega štaba in hkrati voditelji Osvobodilne fronte, so se znašli v precepu. Izvršni odbor se je zadovoljil s kompromisno formulacijo, da sme Jovanović ukrepati le v soglasju z njim, Jovanović pa je še naslednja dva meseca – dokler se ni vrnil v Bosno – poveljeval slovenski partizanski vojski skupaj s komandantom, izvedel njeno reorganizacijo v operativne cone in razporejal poveljniški kader. Častnike, ki so prišli iz drugih delov Jugoslavije, so kompromisno razporedili na mesta XSLOVENSKA PARTIZANSKA VOJSKA MED DRUGO SVETOVNO VOJNOX 73 namestnikov komandantov in načelnikov štabov brigad in bataljonov, kjer je lahko prišlo do izraza njihovo vojaško znanje, komandanti pa so ostali slovenski poveljniki. Glede na reakcijo članov izvršnega odbora Osvobodilne fronte in dela poveljniškega sestava je Edvard Kardelj sočla- nom vrhovnega štaba poudaril, da mora komandant partizanske vojske na Slovenskem ostati Slovenec zaradi nacionalnoosvobodilnega značaja gibanja (Guštin, 1991: 474–475; Godeša, 1991). Ta premislek je ostal v veljavi vse do vključitve slovenske partizanske vojske v Jugoslovansko armado spomladi 1945. Le nekaj mesecev pozneje, maja 1943, je prišlo do pomembnega premika v razpolaganju z oboroženo silo, ki je bil povezan s strateškim preu- darkom o vsebini jugoslovanskega povezovanja, ki se je začelo s prvim zasedanjem AVNOJ-a. Na pobudo Borisa Kidriča, ki je bil ravno takrat kritiziran zaradi preveč zadržanega stališča do jugoslovanske skupnosti, je izvršni odbor Osvobodilne fronte na seji 23. in 24. maja razpravljal o zamisli, da bi se v korist vrhovnega štaba odrekel svoji pravici do imeno- vanj najvišjega poveljniškega kadra v slovenski partizanski vojski. Nje- gov član Josip Rus je pobudo razvil v diskusijo o vprašanju politične strukture bodoče države, češ da pomeni prenos vojaških pooblastil na vrhovni štab brez trdnih zagotovil o federalni strukturi bodoče države predvsem obnovitev prejšnjih odnosov v državi, tj. unitarizma. Vendar pa je izvršni odbor Osvobodilne fronte pristal na odstop svojih pristojnosti v korist vrhovnega štaba in tako formalno obliko spet uskladil z dejanskim stanjem v ostalih pokrajinah, saj je zadržal le svetovalno vlogo. To je lahko izpričal ob rekonstrukciji glavnega poveljstva julija 1943, ko je bil postavljen za novega komandanta glavnega štaba NOV in POS eden najbolj sposobnih operativnih poveljnikov v slovenski partizanski vojski – Franc Rozman – Stane (Guštin, 1991: 474–475; Godeša, 1991). Čeprav je bila partizanska vojska v Jugoslaviji ena vojaška organizacija, razdeljena v več avtonomnih poveljstev, se je vprašanje bodoče organizacije oborožene sile Jugoslavije odprlo kmalu po političnem sklepu od- porniškega gibanja o prevzemu oblasti. Z gradnjo federativne državne strukture in predvsem s prizadevanjem, da bi odporniško gibanje postalo naslednik jugoslovanske državne kontinuitete, se je zastavilo tudi vpra- šanje organizacije vojske. Tehnične možnosti, tj. stalne radijske zveze, so vedno bolj dopuščale neposredno strateško poveljevanje NOV in POS. Od julija 1943 je komandant vrhovnega štaba Josip Broz – Tito samostojno opravljal vsa imenovanja najvišjih vojaških poveljnikov ne le v glavnih štabih, pač pa tudi v korpusih in divizijah, tako tudi v slovenskih. Vse to pa ni izključevalo pogostega, celo rednega posvetovanja o kadrovskih rešitvah s slovenskimi vodilnimi političnimi telesi. V letu 1944 je vrhovni štab pridobil vrsto novih vzvodov vodenja: tako je jeseni 1944 poenotil področje vojaškega sodstva, organizacijske in formacijske ureditve, uve- deno je bilo centralizirano podeljevanje častniških činov, najprej za vojaš- ke poveljnike, nato za politične komisarje (Anić, 1982; Guštin, 2004: 74 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

49–62). Pogosteje je vrhovni štab posegal tudi v operativno načrtovanje in izvedbo posameznih borb in operacij. Posebnost slovenske partizanske vojske se je odražala vedno bolj le v uporabi slovenskega jezika kot jezika poveljevanja in vodenja, kar je zagotovil Josip Broz – Tito slovenski delegaciji takoj po drugem zasedanju AVNOJ-a v Jajcu 1. decembra 1943. V vprašanju slovenske delegacije (Jaka Avšič) o jeziku pa je bilo tudi implicitno vprašanje organizacije vojske. Delegacija je dobila jasen, sicer neobvezujoč odgovor, ki je segel prek vprašanja jezika: da slovenski narod to pravico ima, a da bodo potrebni prehodni centralizirajoči ukrepi, s katerimi bodo prepričali zaveznike, da država ne bo razpadla (Guštin, 1991: 475–476; Namorš, 1987: 104–118). Na zasedanju, ki je politično zavezujoče uveljavilo federalno ureditev bodoče jugoslovanske države, vprašanja vojske in vojaške ureditve bodoče državne skupnosti sploh niso omenjali. Glavni štab NOV in POS je pol leta po tem pogovoru v podrejene enote tudi uradno uvedel slovensko poveljevanje (Guštin, 1991: 475). Veliki vojaški uspehi narodnoosvobodilne vojske, ki je bila od poletja 1944 priznana tako s strani anglo-ameriških zaveznikov kot Sovjetske zveze kot zavezniška in edina proti Nemčiji (fašizmu) bojujoča se jugoslovanska sila, ter osvojitev Srbije in nekdanjega glavnega mesta Beograda v sodelovanju z Rdečo armado so sprožili novo dinamiko tako v političnem kot vojaškem pogledu. Na območju od Beograda do juga Makedonije je bila izvedena mobilizacija vsega za boj sposobnega moškega prebivalstva, ustanovljene so bile mnoge nove vojaške enote in partizanska vojska je bila dejansko spremenjena v armado Demokratične federativne Jugo- slavije s tremi armadami ter partizanskimi korpusi v zaledju še zasedene- ga zahodnega dela Jugoslavije. Ta proces je bil dokončan 1. marca 1945 s preimenovanjem NOV in PO Jugoslavije (POJ) v Jugoslovansko armado, ki je tedaj dobila še četrto armado v Dalmaciji. Ob tem so se spremenile tudi prioritete operativnega delovanja Jugoslovanske armade – njena naj- pomembnejša naloga so bile zaključne operacije, preboj »sremske« in »bosenske« fronte, ki ju je vzpostavila proti severozahodu umikajoča se nemška vojska. Še vedno številčne partizanske sile v zaledju, na Hrvaš- kem, v Bosni in Sloveniji pa je vrhovni štab začel razumeti le kot pomembno pomožno silo v sovražnikovem zaledju, ki bo postopoma, med operacijami za osvoboditev, vključena v obstoječe enote (Anić, 1982: 468– 481; Klanjšček, 1977: 138–144; Ferenc, 1977: 110–135). Ob pogodbi o vojaškem sodelovanju s Sovjetsko zvezo se je spomladi 1945 začelo tudi snovanje novega organizacijskega modela Jugoslovanske armade. Predvideno izhodišče je bila enovita vojska, v kateri se bodo vojaški obvezniki različnih narodnosti spojili v enotno jugoslovansko silo po načelu »bratstva in enotnosti«. Dejansko je bila v ozadju takšne organizacije deloma zamisel o izravnanju nacionalnih razlik, ki jih je vojno dogajanje močno poglobilo, predvsem pa vzpostavitev vojaške sile, ki je lahko zagotavljala varnost pri izvajanju daljnosežnega projekta preobraz- XSLOVENSKA PARTIZANSKA VOJSKA MED DRUGO SVETOVNO VOJNOX 75 be v socialistično družbo. S tem so dokončno zavrgli zamisel, da bi bila Jugoslovanska armada sestavljena iz nacionalnih armad, torej tudi iz slovenskega dela (Ferenc, 1991). Slovensko politično vodstvo je bilo pristaš modela nacionalnih armad, zato si je še v prvih mesecih leta 1945 previdno prizadevalo, da bi ohrani- lo, če že ne dejansko, pa vsaj navzven, nekaj obeležij nacionalne armade, kot je bila NOV in POS do tedaj. Vendar pa za takšno prizadevanje pri osrednjem vodstvu ni bilo razumevanja in Boris Kidrič je po sestanku v Beogradu poskušal potolažiti razočarane slovenske voditelje, da je ob- ljubljena nacionalna armada stvar časa po osvoboditvi (AS, 1287, šk. 1). NOV in POS je formalno obstajala dalje, čeprav se je po ukazu gene- ralštaba Jugoslovanske armade njen dotedanji glavni štab s 1. marcem 1945 preimenoval v Glavni štab Jugoslovanske armade za Slovenijo, kar je pomenilo dejansko ukinitev NOV in POS kot posebnega sestavnega dela skupne armade. Tudi dejansko je NOV in POS izgubila del sil: 7. korpus je bil dodeljen IV. armadi, čeprav še dolgo ni postal tudi njen organski del. Nakazovala pa se je tudi vključitev 9. korpusa, ki pa je bila izvršena šele v tržaški operaciji v začetku maja 1945. Slovenske partizanske enote so vedno bolj delovale v zaključnih operacijah štirih armad Ju- goslovanske armade kot njihovi deli za frontno linijo. Šele v prvih dneh maja 1945 so slovenske partizanske enote prišle v stik z glavnino Jugo- slovanske armade in tedaj je napočil čas njene dejanske reorganizacije (Guštin, 1999: 169–185; Klanjšček, 1977: 139).

Nasprotniki/sovražniki

Okupacijske oblasti so silovito reagirale na pojav odporništva, enako civilnega kot oboroženega. Na pripadnike partizanskih enot so gledale kot na »bandite«, v nasprotju z zakoni in predpisi vojnega prava, in so za- čele s svojimi silami takojšen protipartizanski boj (Guštin, 2001a: 137– 141). V ta namen so nemške okupacijske sile uporabljale predvsem od- delke oborožene policije (policijske bataljone), italijanske pa so že kmalu poleg policijskih oddelkov začele uporabljati tudi vojaške enote (prvič 30. julija 1941). Da je italijanska vojska lahko prevzela težišče boja proti obo- roženim upornikom, je v zasedenih in anektiranih jugoslovanskih pokrajinah razglasila vojno stanje. Vojska je tako imela dolžnost »varovanja in obrambe javnega reda in miru« (Ferenc, 1987). Zajete partizane so bodisi ustrelili med akcijami, na nemškem okupacijskem območju so jih preda- jali gestapu – tajni državni policiji, ki jih je po zaslišanju skoraj praviloma javno usmrtila, italijanski okupator pa jih je predajal vojaškemu voj- nemu sodišču (Ferenc, 2000: 222–225). Poveljstvo II. armade, ki je bila razporejena na jugoslovanskih tleh, je spomladi 1942 v svojih smernicah 76 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

3C odredilo, da se za upornike štejejo tudi civilni prebivalci moškega spola, ki se znajdejo v coni bojev, kar je dajalo poveljnikom enot možno- sti za nasilje nad civilnim prebivalstvom med očiščevalnimi operacijami. Med veliko operacijo leta 1942, ki je zajela celotno Ljubljansko pokrajino, so tako pobili vsaj 1.200 prebivalcev, od katerih je bil le manjši del ujetih pripadnikov partizanskih enot (Ferenc, 1999). Okupatorja sta svoj bojni potencial pomembno okrepila s pritegnitvijo dela prebivalstva s svojih območij v protipartizanski boj. Nemška poveljstva so že jeseni 1942 začela v boj proti partizanom vključevati najbolj zanesljive enote polvojaške organizacije Wehrmannschaft, ki so jo sestavljali vsi moški državljani na območjih Gorenjske in Štajerske, in sicer nemške in slovenske narodnosti. V letu 1944 so zlasti njihov polk Unter- steiermark pogosto uporabljali v bojih s partizani (Ferenc, 1963). Italijan- ska vojaška oblast je avgusta 1942 tudi v Ljubljanski pokrajini začela ustanavljati posadke, sestavljene iz domačega prebivalstva. Vanje so vključile tako pročetniško enoto »Štajerski bataljon« kot t. i. vaške straže, ki so bile sestavljene iz nasprotnikov odporniškega gibanja in tistih, ki so se bali interniranja (Mlakar, 1999: 8–10; Holešek, 2004). Te enote (okoli 60 oporišč z več kot 6.400 pripadniki) so opravljale teritorialni nadzor in so partizanom ovirale dostop do njihovih oskrbovalnih virov pri podežel- skem prebivalstvu. Šele spomladi 1943 je italijanska vojska iz italijanskih vojakov (arditov) in pripadnikov Prostovoljne protikomunistične milice izoblikovala protipartizanske enote mešanega sestava. Zapore mejnih črt proti Nemčiji in mejne črte z Neodvisno državo Hrvaško na Gorjancih ter oster nadzor rapalske meje so dopolnjevale to novo taktiko, ki pa ni dala velikih rezultatov. Bolj učinkovita je bila močna policijsko-vojaška mreža za protipartizanski boj na Primorskem. V času nemške okupacije vsega slovenskega ozemlja je nemški okupator začel razpoložljive sile kombinirati. Vojaške enote je v velikem številu uporabljal le občasno, saj so glavne sile dveh štabov za boj z »tolpami« (Bandenbekämpfung) tvorili policijski bataljoni (iz SS policijskih polkov) in divizija deželnih strelcev (starejših vojakov), vedno pomembnejšo vlogo pa so imela pravkar ustanovljena domobranstva. V Ljubljanski pokrajini so ustanovili Slovensko domobranstvo, ki je izvajalo ne le teritorialni nadzor iz 65 oporišč po pokrajini in varovalo prometnice, predvsem železniško progo Ljubljana–Postojna, pač pa se je s partizanskimi enotami tudi bojevalo. V ta namen so z nemško pomočjo pri urjenju vzpostavili udarne bataljone, ki so postali pomembna sila v izrinjanju partizanskih enot proti jugu pokrajine. Slovensko domobranstvo se je popolnjevalo iz prostovoljcev, deloma pa iz mobiliziranih obveznikov, saj je nemški okupator uvedel tudi v t. i. Operacijski coni Jadransko primorje splošno vojaško obveznost; ena od izbir v služenju je bila tudi vključi- tev v eno od domobranskih formacij. Zaradi ostrine spopada med odpor- niškim gibanjem in njegovimi domačimi nasprotniki je bilo pripadnikov Slovenskega domobranstva največ v v Ljubljanski pokrajini, v času naj- XSLOVENSKA PARTIZANSKA VOJSKA MED DRUGO SVETOVNO VOJNOX 77 večje številčnosti je doseglo 13.500 pripadnikov (Mlakar, 2003). Ločeno od Slovenskega domobranstva je drugi komandant štaba za boj proti tol- pam v Trstu ustanovil na Primorskem podobno formacijo Slovenski narodni varnostni zbor, ki pa ni nikoli dosegla pomena odločilne sile na tem območju. Podobno velja za Gorenjsko samozaščito, ki je nastala na Gorenjskem, izven območja Operacijske cone Jadransko primorje, opravljala pa je predvsem naloge teritorialnega nadzora (Mlakar, 1982; Kokalj Kočevar, 1998). V zadnjem polletju vojne so se okupatorjeve sile močno okrepile z enotami z Balkana umikajoče se nemške vojske, četniškimi enotami iz Srbije in Dalmacije ter s Kozaki (Ruska osvobodilna armada), tako da so dosegali v primerjavi s partizansko vojsko razmerje okoli 4 : 1 (122.000 : 35.000).

Ukinitev slovenske partizanske vojske kot posebne formacije

Združitev slovenske partizanske vojske v Jugoslovansko armado je potekala v drugi polovici maja 1945. Organizacijski načrt bodoče vojske je od marca 1945 izdelovala in ga konec aprila izdelala posebna skupina pri generalštabu Jugoslovanske armade (Novosel, Nikezić, 1990: 54; Anić, 1982: 527). Ta je predvidel organizacijo enotne Jugoslovanske armade z generalštabom in ministrstvom za obrambo v okviru vlade Demokratične federativne Jugoslavije brez kakršnih koli pristojnosti federalnih enot. Jugoslovanska armada je bila razdeljena v sedem armad, od katerih je bilo šestim dodeljeno armadno območje, dodatno pa je bilo ustanovljeno še poveljstvo mesta Beograd. V skladu z načrtom so morali biti in so bili ukinjeni vsi še obstoječi federalni štabi Jugoslovanske armade in korpusi, zaradi manjše mirnodobne sestave pa tudi del divizij. V skladu s to preureditvijo so bila v maju 1945 ukinjena preostala poveljstva in enote slovenske partizanske vojske. Poleg štabov 7. in 9. korpusa in štaba IV. operativne cone je bil 18. maja ukinjen Glavni štab Jugoslovanske armade za Slovenijo. Večina njegovega kadra s komandantom generalom Dušanom Kvedrom je že v začetku maja prešla v sestav poveljstva mesta Trst, ki je sprva vodilo vojaško zasedbo Trsta in okolice. Od šestih divizij slovenske partizanske vojske so po reorganizaciji ostale le tri: 14., ki je bila vključena v III. armado in je bila skupaj z njo premeš- čena v Vojvodino avgusta 1945, 31. divizija v sestavi IV. armade in močno okrepljena 2. divizija Korpusa narodne obrambe Jugoslavije (KNOJ), v katere sestav je bilo dodeljeno 15 brigad in vsi odredi. Na območju federalne Slovenije je KNOJ v prvih povojnih mesecih »čistil« območja pripadnikov domobranskih in ostalih kolaborantskih formacij (Ambrožič, 1983: 515–517; Vresnik, Jerkič, 1999: 309–322). Območje federalne Slovenije je pripadlo IV. armadnemu območju, na 78 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX njem pa so bile nameščene operativne enote IV. armade, ki je vzpostavila tudi vojaško teritorialno upravo z dvema področnima poveljstvoma (Ljub- ljana, Maribor) in poveljstvom mesta Ljubljana ter vrsto zalednih vojaš- kih ustanov (Guštin, 1998: 184; Miljanić, 1988: 229–231). Na območju zahodno od rapalske meje je bila Jugoslovanska armada okupacijska sila, ki je do 23. maja zasedala tudi območje na desnem bregu Soče, do 12. junija pa je zasedala tudi Trst. Po uresničitvi sporazuma Tito–Alexander 9. junija 1945 je Jugoslovanska armada lahko okupirala območje vzhodne Primorske, kjer je vzpostavila Vojaško upravo Jugoslovanske armade (VUJA) s sedežem v Opatiji (sprva jo je vodil kar komandant IV. armade).

Slovenska partizanska vojska v jugoslovanskih in evropskih primerjavah

Vojaško organizirana odporniška gibanja, ki so nastala v času druge svetovne vojne v okupirani Evropi kot odpor zoper nacistično zasedbo in nasilje med njo, so bila redkejša kot politično odporništvo. Vojaški del odporniških gibanj je nastal predvsem v okviru odporniških gibanj, ki so dosegla zadostno politično trdnost in odziv med prebivalstvom ter so imela vsaj osnovne vojaške predpogoje – ustrezen kader, teren, oskrbne zveze, orožje in opremo, vsekakor pa je bila pomembna tudi subjektivna volja vodstva oziroma udeleženih v odporniškem gibanju, saj so bile strategije različne. Britanske službe za posebne operacije so povečini podpirale obveščevalno in sabotažno dejavnost odporniških gibanj, npr. v Franciji in na Nizozemskem (Baudot, 1982: 336–338). V jugoslovanskem okviru, kjer je bilo državno ozemlje takoj po porazu razdeljeno z novo državno tvorbo Neodvisno državo Hrvaško, aneksijami robnih območij in deloma vojaško okupirano, sta se že poleti 1941 začeli oblikovati dve odporniški gibanji, ki sta odklanjali novo državno in okupacijsko ureditev in sta več ali manj izhajali iz jugoslovanske kontinuitete. Četniško gibanje je po političnih ciljih povsem ustrezalo predvojnim državnopolitičnim konceptom (enovita Kraljevina Jugoslavija), medtem ko je drugo odporniško gibanje temeljilo na jugoslovanskem okviru, ki pa naj bi nastal šele z novo izraženo voljo narodov in z drugačno politič- no oblastjo. Takšna politična strategija je izhajala tako iz političnih sta- lišč same KPJ pred letom 1941 kot iz nujnosti politične situacije, v kateri so zlasti Hrvati z Neodvisno državo Hrvaško dobili vsaj privid nacionalne države. Vojaška organizacija »narodnoosvobodilnega gibanja« je izhajala že od poletja 1941, izrecno pa od jeseni 1941 (posvetovanja v Stolicah) iz enotne politično-vojaške idejne in organizacijske osnove, ki jo je narekoval vrhovni štab, zato so razlike med močjo gibanja v različnih nacionalnih XSLOVENSKA PARTIZANSKA VOJSKA MED DRUGO SVETOVNO VOJNOX 79 okoljih nastale zaradi različnih družbenih okolij (materialna in družbena razvitost), deloma različnega političnega razvoja in geopolitičnega polo- žaja ter različnih sposobnosti organizatorjev. Razlike med vojaškimi for- macijami so torej poglabljale razlike, ki niso bile odvisne od notranje moči gibanja, pač pa so bile plod zunanjih dejavnikov, med njimi tudi vrste okupacijskega režima. Ob tem se je treba zavedati, da so bile hitrost in oblike razvoja oboro- ženega odporništva zelo različne tudi znotraj posameznih jugoslovanskih pokrajin. Oborožene sile osvobodilnih gibanj so na vsem jugoslovanskem prostoru v letu 1941 nastale neposredno za boj z okupacijskimi silami, gradile so se med bojevanjem, zato so bile tudi formacijsko različno razvite. O številčnosti vojaških formacij so zaradi prostovoljnosti odločali osebni razlogi vsakega posameznika, medtem ko je bila moč teh formacij odvisna od dosegljivega orožja in vojaške opreme. Vojni cilji, zaradi katerih so nastale oborožene sile, so se v vojni razvijali od upora, pomoči Sovjet- ski zvezi do osvoboditve državnega (nacionalnega) ozemlja in sodelovanja pri končni zmagi nad Nemčijo. Vsi ti, tudi težko merljivi vzroki, od psihosocialnih do objektivnih, so povzročili, da je prišlo do velikih razlik v razvoju in operacijski sposobnosti odporniških oboroženih formacij. Gverilska taktika, ki je ustrezala razmeram v prvem obdobju oborožene- ga odpora, je povsod vodila do podobnih organizacijskih oblik, v katerih so nastopale majhne, prožne enote neizdelanih formacij. Velika razlika je bila predvsem v tem, koliko časa so vojaške enote ostale v tem stadiju: ali nekaj mesecev leta 1941 ali pa kar pretežen del vojnih let. Prizadevanje po rasti in preraščanju v višje oblike vojaške organizacije je tako skupno vsem jugoslovanskim partizanskim vojskam, vendar pa so bili pogoji za uresničevanje te želje zelo različni. Na območju Neodvisne države Hrvaške je del prebivalstva dojemal marionetno državo kot nacionalno državo, torej je državno oblast, ki niti ni bila okupacijska, dojemal pozitivno ali vsaj nevtralno ne glede na nasilje nad Srbi, Judi in Romi. Na območju Srbije in Črne gore je prebivalstvo dojemalo okupacijsko oblast sicer kot okupacijsko, negativno (podobno kot v letih okupacije v prvi svetovni vojni), vendar je leta 1941 nastalo ob komunističnem tudi drugo odporniško gibanje. Na območju ostalih pokrajin je odporniško gibanje pomenilo nacionalno osvobodilno gibanje zoper tradicionalne narodne sovražnike: na Slo- venskem zoper Nemce in Italijane, v Makedoniji zoper Bolgare. V nasprotju s slovenskim razvojem je mogoče na jugoslovanskem prostoru opazovati tudi razvoj partizanskih enot z izrazitimi prelomi: v Srbiji bliskovit porast poleti 1941, umik glavnine v Bosno in popoln propad partizanskih enot v sami Srbiji pozimi 1941/1942, od katerega si enote niso opomogle do leta 1944, postopno rast in, končno, ponovno skokovit porast med operacijami za osvoboditev vzhodnega dela države jeseni 80 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

1944, ki pa je potekal že skoraj kot mobilizacija v armado nove Demokra- tične federativne Jugoslavije. V Makedoniji so se partizanske enote razvile šele jeseni 1941, imele so šibko rast, nato pa je med zaključnimi operacijami ali neposredno po njih prišlo do skokovitega porasta jeseni 1944 (Anić, 1982; Petranović, 1988). Geopolitični položaj glede na jugoslovanski center je slovensko partizansko vojsko prisilil, da se je vse do zaključnih operacij borila le z lastnimi silami, vendar s strateško podporo NOV Jugoslavije. Stik je imela le s hrvaško partizansko vojsko. Do povezovanj z NOV IN PO Hrvaške je prihajalo predvsem zaradi konkretnih operativnih potreb. Prvi stik je bil vzpostavljen aprila 1942. Območje med Kočevsko in Belo krajino na eni in Gorskim kotarjem in Vivodino na drugi strani je bilo edino pomembno stično območje, kjer so skupne operacije izvajale tako slovenske kot hrvaške enote. Spomladi 1943 so skupaj delovale v operacijah v Vivodini in Beli krajini tri brigade, jeseni 1943 in pozimi 1943/44 je v izpraznje- nem Gorskem kotarju operirala 18. divizija, in sicer predvsem zato, da je ohranila strateško povezavo s hrvaškim partizanskim območjem. S tega območja je krenila na pohod tudi 14. divizija, ki je nato prešla na drugo stično območje v Hrvaškem Zagorju in na Kozjanskem, kjer so se v letu 1944 medsebojni stiki še okrepili. Nemške okupacijske sile in zlasti obo- rožene sile Neodvisne države Hrvaške so te stike vztrajno poskušale pre- prečevati, saj so ovirali strateško smer povezave obeh držav. Z razmahom partizanskih enot v Istri so se okrepili tudi stiki obeh vojska na območju Slovenske Istre, vendar so bili ti obsegovno omejeni in manj pomembni (Sunajko, 1971). Partizanske formacije v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem so delovale na osrednjem operativnem območju, v katerem so potekale obsežne vojaške operacije, zato so domače sile v različnih obdobjih dobile okrepi- tev iz drugih pokrajin, torej je šlo za koncentracijo sil s širšega območja (operativna skupina vrhovnega štaba) bodisi iz lastne strateške pobude ali prisilno kot posledica vojaškega pritiska okupatorjev in njihovih sode- lavcev. Vodstvo slovenskega odporniškega gibanja se nikoli ni odločilo za umik partizanske vojske iz Slovenije in pridružitev osrednji operativni skupini, čeprav mu je to bilo večkrat svetovano, da se izogne morebitne- mu uničenju. Zlasti operativna skupina vrhovnega štaba je s svojim ma- nevriranjem narekovala prenose operativnih težišč NOV Jugoslavije iz vzhodne Bosne proti zahodu poleti 1942 in nazaj v vzhodno Bosno in Črno goro leta 1943 ter še bolj izrazito v Srbijo leta 1944. V zaključnih operacijah Jugoslovanske armade pa je prišlo do osvoboditve zahodnih delov Jugoslavije v obliki vojnega pohoda, v katerem so zaledne partizanske vojaške formacije dobile vlogo oviranja sovražnikovega zaledja (Anić, 1982). Vse oborožene formacije narodnoosvobodilnega gibanja v jugoslovanskem prostoru so delovale pod samostojnim vodenjem in poveljevanjem. Njihovih strategij in operacij jim ni določala nobena sila izven gibanja XSLOVENSKA PARTIZANSKA VOJSKA MED DRUGO SVETOVNO VOJNOX 81 samega, upoštevala pa so tako zavezniško politično usklajevanje kot potrebe po operativnem sodelovanju (Biber, 1990: 77–138). V strateškem položaju mnogih oboroženih odporništev v Evropi pa je od začetkov do konca zaznati soodvisnost pri določanju in izvajanju oboroženega boja tako od zavezniških poveljstev kot od na zavezniški strani delujočega dela domače politične oblasti (npr. italijansko in francosko partizanstvo) (Foot, 2001: 737–738, 846–852).

Viri:

Arhiv Republike Slovenije, fond 1851, šk. 35, fond 1487, šk. 1. (1962–1989) Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga 1–7. Parti- zanska knjiga, Ljubljana. (1952–1986) Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, del VI, Borbe v Slovenji, knjiga 1–17. Partizanska knjiga, Ljubljana. Ambrožič, Lado (1983): Petnajsta divizija. Borec, Ljubljana. Ambrožič Lado (1967): Pohod štirinajste. Soča, Nova Gorica. Anić, Nikola, Nikola Joksimović, Milan Gutić (1982): Narodnooslobodilač- ka vojska Jugoslavije: pregled razvoja oružanih snaga narodnooslobodilačkog pokreta 1941–1945. Vojnoizdavački institut, Beograd. Baudot, Marcel (1982): Odporniško gibanje. V: Enciklopedija druge svetovne vojne 1939–1945. Borec, Ljubljana, str. 336–338. Biber, Dušan (1990): Zavezniške in sovjetske misije ter obveščevalne službe v NOB. V: Borec, 43, 1990, 1–3, str. 77–138. Deželak Barič, Vida (1999): Vloga in položaj žensk na Slovenskem v narodnoosvobodilnem boju in revoluciji 1941–1945. V: Naše žene volijo. Urad za žensko politiko, Ljubljana, str. 21–40. Deželak Barič, Vida (1992): Vloga, metode in mesto Komunistične partije Slovenije v organiziranju oboroženega upora 1941. Prispevki za novej- šo zgodovino, 32, 1992, 1–2, 93–108. Ferenc, Tone (2002): Dies irae: četniki, vaški stražarji in njihova usoda jeseni 1943. Modrijan, Ljubljana. Ferenc, Tone (1987): Fašisti brez krinke: dokumenti 1941–1942. Obzorja, Maribor. Ferenc, Tone (1991): Ljudska oblast na Slovenskem: 1941–1945. 3. Mi volimo. Mladika, Ljubljana Ferenc, Tone (1997): Okupacijski sistemi na Slovenskem 1941–1945. Modri- jan, Ljubljana. Ferenc, Tone (1995): Poročilo o protinacistični dejavnosti v Evropi po napadu sil osi na Sovjetsko zvezo. V: Svobodna misel, 33, 14. 7. 1995, 13, str. 15–16. Ferenc Tone (1983): Primorska pred vseljudsko vstajo 1943: Južnoprimorski 82 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

odred in Gregorčičeva brigada. Partizanska knjiga, Ljubljana, Založništvo tržaškega tiska, Trst. Ferenc, Tone (1977): Sklepne operacije za osvoboditev Slovenije. V: Osvo- boditev Slovenije 1945: (referati z znanstvenega posvetovanja v Ljubljani 22. in 23. decembra 1975). Borec, Ljubljana, str. 110–135. Ferenc, Tone (1992): Slovenske narodnoosvobodilne brigade. V: Svobod- na misel, 30, 11. 9. 1992, 17, str. 15–18. Ferenc, Tone (2000): Sodstvo pod okupacijo 1941–1945. V: Pravo – zgodovina – arhivi. 1. Prispevki za zgodovino pravosodja. Arhiv Republike Slo- venije, Ljubljana, str. 199–232. Ferenc, Tone (1999): »Ubija se premalo«: obsojeni na smrt – talci – ustreljeni v Ljubljanski pokrajini 1941–1943: dokumenti. Inštitut za novejšo zgodovino, Društvo piscev zgodovine NOB, Ljubljana. Ferenc, Tone (1974): Vprašanje priključitve zasedenih slovenskih pokrajin k nemškemu rajhu. Prispevki za novejšo zgodovino 14, 1974, 1–2, str. 157–201. Ferenc, Tone (1958): Wehrmannschaft v boju proti narodnoosvobodilni vojski na Štajerskem. V: Letopis Muzeja narodne osvoboditve LRS v Ljubljani, 2, 1958, str. 81–156. Foot, Michael, R. D. (2001): Resistance. Subversive warfare. V: The Oxford Companion to World War II. Oxford University Press, Oxford. Frank, Robert (2003): Formacija brigad NOV in PO Slovenije. Diplomsko delo. Ljubljana Godeša, Bojan (1991): Priprave na revolucijo ali NOB? Slovenski upor 1941: Osvobodilna fronta slovenskega naroda pred pol stoletja: zbornik referatov. SAZU, Ljubljana. Godeša, Bojan (1991): Prispevek k poznavanju Dolomitske izjave. V: Nova revija, 105–106, str. 266–273, 107, str. 455–460, 108, str. 592–608. Godina, Ferdo (1980): Prekmurje 1941–1945: prispevek k zgodovini NOB. Pomurska založba, Murska Sobota. Guštin, Damijan (2001 b): Bistvene razlike med razvojem NOB na vojaš- kem področju v Sloveniji in drugih jugoslovanskih pokrajinah ter sosednjih narodih V: Odpor 1941. Društvo za preučevanje zgodovine, literature in antropologije: Glavni odbor Zveze združenj borcev in ude- ležencev narodnoosvobodilnega boja Slovenije, Ljubljana (Borec, 53, št. 588–590), str. 183–192. Guštin, Damijan (1999 a): »Komanda Slovenije«: slovenski načrt vojaške uprave slovenskega ozemlja leta 1945. V: Mikužev zbornik. Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, Ljubljana, str. 169–185. Guštin, Damijan (1992): Konceptualni razvoj partizanstva na Slovenskem leta 1941. Prispevki za novejšo zgodovino, 32, 1992, 1–2, str. 109–123. Guštin, Damijan (1988): Krajevni izvor borcev nekaterih partizanskih enot spomladi 1942 in vprašanje ljudske vstaje. Prispevki za novejšo zgodovino, 28, 1988, 1–2, str. 95–122. Guštin, Damijan (1999 b): Načrt glavnega poveljstva slovenskih partizan- XSLOVENSKA PARTIZANSKA VOJSKA MED DRUGO SVETOVNO VOJNOX 83

skih čet iz marca 1942. Vojnozgodovinski zbornik, 1999, št. 2, str. 56–69. Guštin, Damijan (2000): Novejša vojaška zgodovina Slovenije in Sloven- cev V: Novejša vojaška zgodovina na Slovenskem. Generalštab Slovenske vojske, Center za vojaškozgodovinsko dejavnost, Ljubljana, str. 24–32. Guštin, Damijan (1986): Rast in razvoj slovenske partizanske vojske v prvi polovici leta 1942 in krajevni ter socialni izvor njenih borcev: magistrska naloga. – Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, Ljubljana. Guštin, Damijan (2004): Razvoj vojaškega sodstva slovenskega odporniš- kega gibanja 1941–1945 V: Prispevki za novejšo zgodovino 44, 2004, 1, str. 49–62. Guštin, Damijan (2002 b): Štiri slovenske brigade. V: Svobodna misel 40, 12. 7. 2002, 13, str. 15–19; 40, 26. 7. 2002, 14, str. 15–19. Guštin, Damijan (1991): Vloga in pomen oborožene sile v narodnoosvobodilnem boju v Sloveniji 1941–1945. Zgodovinski časopis, 43, 1991, 3, str. 461–478. Guštin, Damijan (2001 a): Vprašanja oboroženega odpora 1941. V: Pris- pevki za novejšo zgodovino, 41, 2001, 2, str. 123–141. Guštin, Damijan (2002 a): Zdravko Klanjšček (1925–2002). Prispevki za novejšo zgodovino 42, 2002, 3, str. 95–98. Holešek, Barbara (2004): Razvoj in formacija Prostovoljne protikomunisitične milice 1942–1943 v Ljubljanski pokrajini: diplomsko delo. Ljubljana Kalinšek, Ivan (1975): Zdravljenje ranjencev v SCVPB (slovenski centralni vojno partizanski bolnici). Partizanska knjiga, Ljubljana. Klanjšček, Zdravko, Tone Ferenc, Ivan Ferlež, Metod Mikuž, Alenka Nedog, Jože Novak, Miroslav Stepančič, Miroslav Stiplovšek (1976): Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945. Partizanska knjiga, Ljubljana. Klanjšček, Zdravko, Petelin, Stanko (1999): Deveti korpus slovenske narodnoosvobodilne vojske: 1943–1945. Društvo piscev zgodovine NOB, Ljubljana. Klanjšček, Zdravko (1977): Vloga NOV in PO Slovenije v zaledju jugoslovansko–nemškega bojišča v končnih operacijah za osvoboditev. V: Osvoboditev Slovenije 1945: (referati z znanstvenega posvetovanja v Ljub- ljani 22. in 23. decembra 1975). Borec, Ljubljana, str. 138–144. Kokalj Kočevar, Monika (1998): Gorenjsko domobranstvo: magistrska naloga. Ljubljana. Krašovic, Matej (2002): Uporaba artilerije v NOV in PO Slovenije. Di- plomsko delo. Ljubljana. Križnar Ivo (1966): Socialna in politična pripadnost borcev partizanskih enot na Gorenjskem in Štajerskem v letu 1941, Prispevki za novejšo zgodovino, 6, 1966, 1–2, str. 318–322. Križnar Ivo (1971): Vstaja in začetki NOB na Gorenjskem, Borec, 23, 1971, 6–7, str. 410–420. Lah, Borivoj (1996): Od Kobarida do Trsta: boji 30. divizije v štirinajstih ofen- zivah. Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, Ljubljana 84 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Lazić, Milan (1997): Ravnogorski pokret: 1941–1945. Institut za noviju istoriju Srbije, Beograd. Ločniškar, Gašper (2004): Gverilsko bojevanje proti okupacijskim silam na Slovenskem v letu 1941: diplomsko delo. Ljubljana. Luštek, Miroslav (1961): O delu Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet v letu 1941. V: Ljubljana v ilegali, 2, Država v državi. DZS, Ljub- ljana, str. 72–90. Matković, Hrvoje (1994): Povijest Nezavisne države Hrvatske: kratak pregled. Naklada Pavičić, Zagreb. Matović, Ivan (2001): Vojskovođa s oreolom mučenika: povest o generalu Arsi R. Jovanoviću načelniku Vrhovnog štaba NOVJ i njegovoj tragičnoj sudbini. Vojska: Vojnoistorijski institut, Beograd. Miljanić, Gojko (1988): Kopnena vojska JNA, I. Vojnoizdavački I novinski centar, Beograd. Mlakar, Boris (1982): Domobranstvo na Primorskem (1943–1945). Založba Borec, Ljubljana. Mlakar, Boris (2003): Slovensko domobranstvo: 1943–1945: ustanovitev, organizacija, idejno ozadje. Slovenska matica, Ljubljana. Mlakar, Boris (1999): Vaške straže ter prostovoljna protikomunistična mi- lica. V: Mati–domovina–Bog. Muzej novejše zgodovine, Ljubljana, str. 8–10. Moraća, Pero (1971): Jugoslavija 1941. Institut za savremenu istoriju, Beo- grad. Namorš, Veljko (1987): Tradicija NOB in enakopravnost jezikov v JLA. V: Nova revija, 6, 1987, 57, str. 104–118. Novosel, Đorđo, Nikezić, Ilija (1990): Savezni sekretarijat za narodnu odbra- nu. I. Vojnoizdavački I novinski centar, Beograd. Petelin, Stanko (1985): Enaintrideseta divizija. Partizanska knjiga, Borec, Ljubljana. Petranović, Branko (1988): Istorija Jugoslavije 1918–1988, 2. Narodnooslobo- dilački rat i revolucija 1941–1945. Nolit, Beograd. Petranović, Branko (2000): Strategija Draže Mihailovića: 1941–1945. Cen- tar za savremenu istoriju jugoistočne Evrope: Otkrovenje, Beograd. Požun, Lojze (1960): Zaledna vojaška oblast v zahodnih predelih Sloven- skega Primorja. Letopis Muzeja narodne osvoboditve. Ljubljana, 1969, 2, str. 157–188. Strle, Franci (1986): Tomšičeva brigada, II. 1942–1943. Borec, Partizanska knjiga, Ljubljana. Sunajko, Stevo (1971): Sodelovanje slovenskih in hrvaških narodnoosvobodilnih enot 1941–1945. Partizanska knjiga, Ljubljana. Škerl, France (1966): Vloga in pomen Osvobodilne fronte slovenskega naroda (1941–1945). V: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 6, 1966, 1–2, str. 149–215. Teropšič, Tomaž (1993): Kozjanski odred. I., II. Obzorja, Maribor. Vresnik Drago, Jerkič, Branko (1999): Zaščita in boj za svobodo: 1944–1945: XSLOVENSKA PARTIZANSKA VOJSKA MED DRUGO SVETOVNO VOJNOX 85

poveljstvo Vojske državne varnosti – 1. Slovenska divizija Narodne obrambe, prva brigada VDV–NO. Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, Ljub- ljana. Ževart, Milan (1977): Največji razmah narodnoosvobodilnega boja na Štajerskem. V: Osvoboditev Slovenije 1945: (referati z znanstvenega posvetovanja v Ljubljani 22. In 23. decembra 1975). Borec, Ljubljana, str. 85–93. Ževart, Milan (1991): Osvobodilna fronta in narodnoosvobodilni boj na slovenskem Štajerskem, v Mežiški dolini, na območju Dravograda in v Prekmurju 1941. leta z orisom nadaljnjega razvoja. V: Slovenski upor 1941. SAZU, Ljubljana, str. 87–104. Žnidarič, Marjan, Dežman, Jože, Puklavec, Ludvik (2001): Nemška mobilizacija Slovencev v drugi svetovni vojni. Zveza društev mobiliziranih Slo- vencev v nemško vojsko 1941–1945, Celje.

Anton Bebler CIVIL-MILITARY RELATIONS AND DEMOCRATIC CONTROL OF THE ARMED FORCES IN SLOVENIA

The transition from authoritarian to democratic political orders has greatly affected the functioning of key political institutions, the armed forces and the civilian-military interface in Central-Eastern and Eastern European states. The speed and intensity of change in this area has varied considerably but, not its general direction. The politically most relevant element in the civilian-military interface are relations between the political authorities and the armed forces, most particularly the military professionals in them. With the exceptions of Poland and the former SRF of Yugoslavia during her terminal years all other communist – dominated Central-Eastern and Eastern European states had had several varieties of evident civilian domination and control over the military. Hence the post-communist transformation of civil-military relations entailed in most cases the adaptation of civilian rule to democratic change in the societies at large. In this process the young Central European democracies generally em- ulated legal norms and institutional arrangements existing in the liberal- democratic West. These contained as its center-piece civilian political domination over the military. The norm took its roots in several North Western European states and in their overseas colonies many decades prior to democratization of their political institutions. Civilian rule became subsequently closely associated and considered to be an integral part of any Western-style democratic political order. A number of European states, currently NATO members, have developed democratic types of civilian rule only since the 1950s and some more recently, even since the late 1970s and early 1980s. Since 1990–1991 visible adherence to this norm also became a requirement for every Eastern European state desirous of acceptance into Western organizations and integrations. And what qualities make civilian control over the military qualitatively democratic? In his study of civil-military relations in the “Visegrad” countries Jeffrey Simon1 summarized the following requirements expected by NATO from candidate countries (although they were grossly violat- ed in the past by several NATO members and today are not fully adhered to by at least one of them): 1 Jeffrey Simon. NATO Enlargement and Central Europe. Institute For National Strategic Studies, National Defence University, Washington: 1996, p. 26. 88 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

– a clear division of authority between the president and the government (prime minister and defence minister) in constitution and in public laws; – parliamentary oversight of the military through control of the defence budget and – peacetime government oversight of the General Staff and military commanders through civilian ministers.

These conditions center evidently on formal institutional arrangements which could exist also in semi-democratic or authoritarian systems with multi-party facades. Thus President Boris Yeltsin of Russia utilized his personal control over the Russian Army in order to violate the constitution and federal laws, to attack and disband by force the Russian parliament, to manipulate central institutions of security decision-making, etc. He did so in spite of a clear legal division of authority. In early October 2000 President Slobodan Milošević of the Federal Republic of Yugoslavia issued orders to the Chief of Staff of the Army of Yugoslavia to suppress by force mass public protests against an election fraud at- tempted by his regime. If S. Milošević’s orders were indeed carried out, this action by the Army of Yugoslavia could have derailed or stalled democratic change in that state. It follows from these two examples that democratic constitutional and legal norms as well as democratically legit- imized civilian rulers do not suffice for securing democratic civilian control. Hence, the adherence to democratic norms and the application of strong sanctions for their violations constitute a necessary ingredient in any system of civilian control if it is to be qualified as a democratic one. As a military organization functions by necessity as an authoritarian structure, the democratic quality in civil-military relations stems primarily from the characteristics of civilian political institutions. However, there is no automatism in relations between various facets of democratization. The introduction of competitive multi-party systems and of corre- sponding institutional arrangements in Eastern European state institutions did not always result in democratic civil-military relations. Particularly in the process of democratic consolidation not every aspect of civilian dominance over the military could be properly qualified as a democratic one. Several critical variables have been identified by re- searchers of civil-military relations in Eastern Europe: strife between groups of civilian politicians, the ambiguity of constitutional and legal norms, and the lack of expertise among civilian controllers of the military.2 Zoltan Barany argued that the establishment of parliamentarian (rather than presidential) regimes correlated positively with the evolution of democratic civil-military relations.3 In this perspective Central-

2 Biljana Vankovska. Balkan militaries in the process of democratization. IUS Biennial In- ternational Conference, 22 October 1999, Baltimore, p. 6. XCIVIL-MILITARY RELATIONS AND DEMOCRATIC CONTROL …X 89

Eastern European states as a group differs from the Balkan and CIS states where presidential regimes have been more numerous. Civilian dominance over the military is not an end in itself but a means to secure responsible and responsive governance operating legiti- mately in the interests of the citizenry. Civilian rule could be, and has in some cases, been associated with political abuse of the military for the narrow ends of a political party, of a group or a single individual. Civilian rule could also be and in some cases was indeed used as a vehicle of cor- ruption. Moreover some aspects of civilian rule might be dysfunctional from a defence point of view and thus at variance with the security interests of a democratic state. And finally civilian rule might be even utilized to prevent democratic change or to subvert democratic political order itself. Slovenia represents an interesting case of conflicting pulls and pushes in the process of democratic consolidation. Her geopolitical position, size, level of development, historic and cultural background, relative ethnic and cultural homogeneity, short experience of independent state- hood, circumstances of creation, constitutional and political system are only some of the prominent factors that have contributed to shaping relations between the civilian and military spheres. When Slovenia became independent these relations had, in some respects, to be set up anew. Very modest traditions of the Slovenian military played a minimal role in this undertaking, while the immediately preceding Yugoslav experience has been reacted to overly emotionally and mostly negatively. However, the impression of an institutional and normative void on Slovenia’s Independence Day would be misguiding.

The pre-independence political and institutional background

Until the proclamation of its independence in June 1999 Slovenia consti- tuted one of the six republics within the “Socialist Federal Republic of Yugoslavia” (SFRY). Since late 1968 ex-Yugoslavia had had a two-part armed force, consisting of a fully centralized federal standing army (“Yu- goslav People’s Army” – JNA) and militia – type Territorial Defence (TD) organizations in each republic. The Yugoslav system of civil-military relations, as it operated between 1945 and the mid-1980s, had developed from the heritage of a guerrilla- type fusion between the political and military leaderships. The symbiotic relationship between the Communist Party and the Yugoslav Army was

3 Zoltan Barany. Democratic consolidation and the military comparative. Comparative Pol- itics, vol. 30, no. 1, October 1997. 90 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX partly modified in 1945–1948, bringing the system closer to the Soviet type of communist civil-military relations while still retaining some traits originating in the guerrilla experience. Until his death in 1980, the entire Yugoslav system had been dominated for several decades by Marshal Josip Broz Tito, the former professional revolutionary and war-time guerilla commander. Being simultaneously the head of state, leader of the ruling Communist Party and Commander-in-Chief of the Yugoslav Armed Forces, Tito served as the lynchpin between the civilian and the military spheres. Moreover, Tito had exercised his control over the military personally and through his own relatively small presidential office, having excluded from this activity the civilian Communist Party apparatus and the civilian security agency. In several respects the Yugoslav system deviated very significantly from the Soviet precepts for maintaining strong civilian (and authoritarian) control over the military and contained elements similar to those in the Chinese, North Korean, Vietnamese and Cuban systems. Due to the above-mentioned arrangement, the Yugoslav military obtained de facto far-reaching institutional and corporate autonomy behind the faćade of civilian rule. Under Tito’s personal dictatorship, softened and liberalized towards the end of his rule, a dual system had developed. On the one hand, President Tito, clad on ceremonial occasions either in a civilian dress or in a marshal uniform of several colours, supervised, occasionally reshuffled and sacked the top generals. On the other, the Federal Army as an institution controlled the state borders and air space, monitored the key civilian institutions, entire electronic traffic, mass media and pockets of the mostly silent opposition. The JNA owned large chunks of very extensive federal real estate and, managed or supervised a rather large military-economic complex, hunting reserves, agricultural estates, commercial tourist facilities, etc. The Federal Army had also served as the ultimate ideological and security watch-dog for the communist regime. Official civilian control over the Yugoslav military had deteriorat- ed progressively and, after Tito’s death in May 1980, soon became an official pretence. In the late 1980s an asymmetric civilian-military condo- minium had developed. The divided and bickering civilian elites had very soon become the ever weaker side in this arrangement, susceptible to blackmail by the much more homogenous and centralized JNA leadership. The degeneration of the Yugoslav communist order became visible in 1988–1989 as a general economic, political and moral malaise turned into ex-Yugoslavia’s accelerated disintegration. Political and ideological clash- es between fractured, regionally and ethnically based civilian elites brought the federal civilian institutions to a deadlock. In this situation the Yugoslav military leadership moved to the center of the political stage and started acting as ultimate political arbiter. The top brass declared publicly their intention to defend, with arms if necessary, “true XCIVIL-MILITARY RELATIONS AND DEMOCRATIC CONTROL …X 91 socialism” (the Yugoslav variation of communism) against its external and internal enemies (meaning the West and all kinds of opposition, particularly the nationalists, liberals, clergy, etc.). They also set up an uncon- stitutional “Supreme Command of the Armed Forces” with Defence Minister, four-star general Veljko Kadijević at its head. Using psychological pressure, the JNA leadership tried to coerce a majority in the collective Federal Presidency into declaring a state of emergency and giving the military extraordinary powers. In March 1991 the JNA high command sent tanks into the streets of the federal capital to prop up the Milošević regime in Serbia. Furthermore, the military leadership appar- ently considered detaining and isolating the leaders of the six republics too. It also made preparations for imposing on the federation a regime led by a newly – organized and military-controlled pan-Yugoslav Communist Party. However, the top brass was divided and finally desist- ed from this intention. One of the reasons for this decision was the Yugoslav Defence Minister’s failure in mid-March 1991 to obtain from his Soviet counterpart a pledge of military support in case of a conflict with the West. More importantly, Slobodan Milošević and his confidants among the top generals derailed these preparations, which could have led to a Yugoslav version of the Polish “martial law”. In June 1991 the JNA tried to prevent by force the implementation of Slovenia’s independence. Having grossly miscalculated and failed in this attempt, the JNA leadership put all their resources at the disposal of the communist regime in Serbia under Slobodan Milošević. Three predominantly Serbian armies were created out of the JNA’s remaining units, commands and various facilities (“The Army of Yugoslavia” in the FRY and the armies of Republika Srpska Krajina in Croatia and Republika Srpska in Bosnia and Herzegovina). They were to serve as the principal tools for carving out a “Great Serbia” at the expense of Croatia and Bosnia and Herzegovina and for keeping the province of Kosovo under Serbian domination. The JNA’s short ascendancy in federal politics (1990–1991) in fact hastened SFRY’s breakdown and contributed significantly to its violent outcome. Finally the JNA professional military lost both the federal state they were sworn to defend and the communist system (of which they were an important part of). The JNA leadership was pensioned off, purged and replaced in Serbia by Slobodan Milošević’s servile ap- pointees. The specter of military dictatorship was thus dissipated in the rump Yugoslavia. The Slovenian political elite’s relations with the federal military varied during the entire four and a half decades of communist Yugoslavia’s existence between multilateral co-operation, subdued tensions and covert conflicts (often related to defence allocations). Slovenia had occupied a rather unique position also in the post – Tito Yugoslavia. During the last decade of SFRY’s existence two Slovenian politicians served as one-year rotating presidents of the Federal Presidency. As such they were mem- 92 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX bers of the collective civilian Commander-in-Chief of the Yugoslav armed forces. However, their real influence on the JNA was very modest to nil. During the last several years of SFRY’s existence (1988–1991) military-related matters had played a very prominent role in political debates and struggles in Slovenia. By the late 1980s public opinion and particularly the opposition in Slovenia grew highly critical of the federal military’s national and linguistic assimilationism, political conservatism and its evident power ambitions. As the important elements of realsocialism were preserved in the federal army much better than in the civilian sphere the JNA became a negative symbol and a focus of public discontent with the communist regime. This was particularly true in the most economically developed regions of Yugoslavia which had the closert human, economic and cultural contacts with the West. Slovenia combined these features with its cultural and linguistic distinctiveness within the Yugoslav multinational conglomerate. The late 1980s in Slovenia were a period of an unprecedented outburst of public debates related to defence matters. As the interest in defence-related subjects ran high the previously operating authoritarian inhibitions for public involvement largely vanished. Up to SFRY’s demise Slovenia was obliged to follow and contribute (notably financially) to the implementation of the costly official policy of “total defence”. However, in a partly decentralized federal defence and security system the Slovenian leadership controlled the ordinary police and shared with the federal military control over the Territorial Defence (TD) organization in Slovenia. Both the police and TD used Slovenian as the language of command, were financed by Slovenia and staffed mostly by ethnic Slovenians. The Territorial Defence organization of Slovenia was the first in SFRY to emerge in autumn 1968, soon after and as a response to Czechoslovakia’s invasion by Warsaw Pact troops. It was created and organized by the civilian leadership of the then ruling “League of Communists of Slovenia” and its headquarters were intentionally set up only two blocks away from the Central Committee building. This link and the firm civilian control exercised by the Central Committee had been maintained throughout the existence of the communist regime, although weakened towards its end. Civil-military relations in Slovenia at the level of the Territorial Defence had differed markedly from those which existed between the Slovenian civilian political elite and the federal military. For about two decades the Yugoslav military leadership on a number of occasions tried either to obtain from the federal government the disbanding or disarm- ing of the Territorial Defence, absorbing it in the reserve component of the Federal Army or subdueing it to effective federal military control. In Slovenia it never fully achieved any(one) of these goals. In April 1990 it finally came very close, however. Exploiting a brief period of transition to the first freely elected non-communist coalition government, the JNA almost disarmed the Slovenian TD. At SFRY’s very end the JNA leader- XCIVIL-MILITARY RELATIONS AND DEMOCRATIC CONTROL …X 93 ship caused, furthermore, the deepest crisis ever in civil-military relations in Slovenia. The entire last command of the Territorial Defence in Slovenia, with three Yugoslav generals of Slovenian nationality at its head, was dismissed by the Slovenian government in late 1990. It was forced to vacate the TD headquarters after a long stand-off and having lost prior to the dislodging effective control over all subordinate commands and units. A reserve Major Janez Slapar was appointed new acting TD commander and later became the first General and Chief-of-Staff in the independent Slovenia. The disintegration of SFRY in 1991–1992 led to a highly uneven distribution of the former federal military assets and defence industries and the burdens of maintaining the previously integrated, relatively large and expensive military-industrial complex. Unlike in the Czechoslovak case, for example, no peaceful, orderly and equitable distribution of federal stocks of weapons, equipment and facilities among the new national armies had taken place. Luckily for Slovenia the armed hostilities on its soil in late June to early July 1991 lasted for only about seven days and did not cause many casualties and much direct economic damage. However this brief armed conflict with the much better armed JNA influenced very considerably Slovenia’s subsequent defence and security policy as well as its civil-military relations.

Civil-military relations in independent Slovenia

The first Slovenian post-communist government inherited control over two armed organizations – the Territorial Defense and the Slovenian Police. With the removal of the JNA from Slovenia and the abolition of the former ruling party’s institutionalized presence within the Territorial Defense the system of civil-military relations was fundamentally modified and in some respects greatly simplified. The change reduced the number of institutional actors on both sides of the interface and stripped the civilian side of an instrument for intrusive ideological-political control over the professional military (and the police). The development of a competitive multi-party system pluralized the social environment in which the military organization functions and facilitated possible harmful political spill-overs into the military ranks. However, the two spheres remained discrete and the barriers between them even rose. The former Territorial Defense was transformed into a regular standing force, greatly centralized and renamed the Slovenian Army. Even without the handicap of a cultural gap the Slovenian military became in some respects even more distanced from civilian society than the multinational federal army JNA had been prior to independence. The small, young and relatively weak Slovenian Army has, however, 94 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX enjoyed a high and stable level of trust among the population. A representative public opinion poll in June 19994 showed that in this respect the Slovenian Army with 3.42 points (on a one to five confidence scale) trails only the President of the Republic and the national currency in its levels of public confidence. It is ahead or far ahead of the Council of Ministers (2.78), National Assembly (2.57), regular courts (2.65), police (3.01), Constitutional Court (2.96), the Roman Catholic Church and Catholic clergy (2.62) and political parties (2.3). This high measure of trust (although lower than in 1991–19925), probably reflects the population’s confidence in strict civilian supremacy over the military and in the Slovenian Army’s benign and neutral political posture. While the level of trust in the Slovenian Army remains high, the social prestige of military professionals stands substantially lower. Public opinion polls among young Slovenians show that military officers trail not only far behind medical doctors and lawyers but also numerous other professions, including police inspectors.6 Another paradox in the rela- tion between the public and the military had manifested itself in the decreasing willingness of the young to serve in the Army. Since 1992 the percentage of draftees claiming the status of a conscientious objector had been growing steadily toward the thirty percent mark. This had con- trasted markedly with the high general support of the population for national independence and its symbols such as the Slovenian Army. The overall climate in relations between the public and the military had changed dramatically since the terminal years of the previous Yugoslav regime. The degree of public interest in defence matters has fallen, although practically all legal and political inhibitors for public information and debate disappeared. (Under the old regime these notably included the pervasive system of military and state secrets and the suppression of substantive debates in parliament and the mass media.) While the trans- parency of defence politics, pluralism and freedom of the mass media greatly increased, there nowadays is also a lower willingness of the general population to accept an increase in defence spending. One also notes a decrease in the quality of public debate on defence matters. These shifts can only partly be explained by a fall in general threat perception (following the end of the “Cold War” and the Balkan wars) and to the paucity of qualified participants in public debates. The practical disappearance of pacifists and the “greens” as potent political forces in Slovenia could also be a partial explanation of the change.

4 Politbarometer, Center for Public Opinion Research, Faculty of Social Sciences, Uni- versity of Ljubljana: July 1999, table 5. 5 Max Kasse, Kenneth Newton, Niko Toš. Zaupanje v vlado. Zaupanje Slovencev v demokratični sistem, Liberalna akademija Ljubljana, Ljubljana 1999, p. 248. 6 Slovenian Youth and Military Occupations 2000, Summary of the Research Project, Fac- ulty of Social Sciences, Ljubljana: October 2000, p. 10. XCIVIL-MILITARY RELATIONS AND DEMOCRATIC CONTROL …X 95

Since its establishment the Slovenian Army has undergone ideological pluralization and relative, party-wise political neutralization. The membership of military professionals in political parties was banned and sep- arate military courts abolished. Military professions were opened to women while the widespread discrimination against known religious be- lievers was discontinued. The new constitution, adopted in December 1991, stipulated general defence obligations for all male citizens and the right of conscientious objectors on religious, philosophical and humanis- tic grounds to contribute to the country’s overall security through a sub- stitute civilian service. Contrary to the former Yugoslav practices at the federal level, Slo- venian Defence Ministry personnel were thoroughly civilianized and the professional military was squarely placed under several layers of overwhelming civilian control. One of the most significant reasons for the exceedingly high degree of civilian domination lies in the numerical and intellectual weakness of the Slovenian military professionals. Prior to Slovenia’s independence the Slovenians had, for decades, been under- represented among Yugoslav military professionals. They accounted for only about 2.8 percent of Yugoslav officers and NCOs while the Slovenian share in the population of ex-Yugoslavia stood at about 8.2 percent.7 Moreover, the intake of Slovenians into the ranks of Yugoslav officers and non-commissioned officers practically stopped in the late eighties, and the numbers of those serving in the JNA quickly dwindled through resignations and retirements. Quite a few of the remaining Slovenians, particularly those in the Yugoslav Navy and married with non-Slovenians, stayed in Croatia and other successor states of ex- Yugoslavia. In addition only several dozen of those who returned to Slovenia sufficiently early were commissioned in the Slovenian Army. Among the latter there were not more than a dozen active Yugoslav generals and admirals of Slovenian origin. The distrust and discrimination against former JNA officers was much more pronounced in Slovenia than in neighbouring Croatia (where about two thousand officers from the JNA were commissioned). In their stead the officers’ ranks were hastily filled up with numerous civilians, often without proper qualifica- tions and professional merits.

Civilian control over the Slovenian Army

Due to the developments described above and to the tangibly reduced level of military professionalism, the nature of civil-military relations in

7 Anton Bebler. The Yugoslav People’s Army and the Fragmentation of a Nation, Military Review, August 1993, pp. 38–51. 96 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Slovenia has undergone a very radical change. In many segments of defence policy the civil-military interface has been supplanted by de facto “civil-civil” relations. Most defence-related matters are nowadays decided upon exclusively by civilian officials, with the military being able to con- vey their views and assessments on a limited range of issues only. The professional military can thus only partly influence the formulation of Slovenia’s defence policy in a narrow sense, while in other areas (internal security, foreign and economic policies, etc.) they do not even have an indirect influence. This weakness has been due to a lack of expertise, deficient command of relevant information, inability to provide timely analysis, etc. Military-related political tensions in the civilian sphere reflected a broader sociopolitical context of post-authoritarian transition. The three main intended shifts affecting the civil-military interface in the entire region – relative political neutralization, increased professionalism of the military and civilianization of the defence ministers – have not been necessarily mutually reinforcing. Thus the appointment of the first civilian defence minister in 1990 and particularly his subsequent reappointment have stimu- lated new intrusions of party politics into the military and caused conflictual spill-overs from the civilian political sphere into the military ranks. Furthermore, civilianization has contributed to the lowering of professionalism and competence in the Slovenian military establishment and arguably to some manifestations of military-related social pathology. The turbulence surrounding the activities of the first defence minister also revealed an insufficiently developed democratic political culture, de- ficiency in the art of pluralist consensus and a lack of tolerance among the top politicians in Slovenia. The degree and speed of democratic mu- tation in civil-military relations have been moderated by authoritarian habits among civilian policy-makers, the limited pool of qualified civilians in the political parties, parliament and executive branch as well as by bureaucratic inertia. The Defence Ministry had to manage a number of developments closely related to and stemming from the Slovenian government’s stated goal of joining NATO. Some of them have no doubt influenced the evolution of civil-military relations. The “Partnership for Peace” (PfP) and “Membership Action Plan” (MAP) included a number of activities which promoted the norms and institutional solutions in civil-military relations similar to those developed earlier in mature Western democracies. Slovenia had actively participated in these programs between 1995 and 2003. Several other developments, including attendance of Western military academies in the West by dozens of Slovenian officers, have intellec- tually and organizationally strengthened the professional military in its interactions with civilians both inside and outside the Defence Ministry. In the near future the pendulum might well move to a new equilibrium in Slovenian civil-military relations. XCIVIL-MILITARY RELATIONS AND DEMOCRATIC CONTROL …X 97

Under the former Yugoslav one-party system defence and security decision-making had been concentrated at the apex of the state civilian and military bureaucracy. The system operated without effective parliamentary control. The Slovenian coalition governments under the semi-presidential (1990–1992) and subsequently parliamentary systems (since 1992) have radically transformed the legal framework and actual functioning of civil-military relations. According to the present constitution the non-executive President of the Republic is the titular Commander- in-Chief. The Prime Minister chairs the National Security Council but has no specific powers in this area. Thus the Defence Minister, elected by the National Assembly, has effectively become the key defence official in peace-time. In contrast to the former SFRY, seven civilians represent- ing or nominated by four different parties have succeeded each other as Ministers of Defence. The Minister’s actions could be controlled by the Prime Minister. There have been known cases and certainly more unknown ones when the Prime Minister did in fact intervene. One Defence Minister was dismissed by the Prime Minister and two were asked to resign. The Defence Minister’s actions have also been exposed to scrunity and pressure from the Defence Committee of the National Assembly which is usually chaired by an opposition M.P. Parliamentary scrutiny of the defence budget was also introduced contrary to the prevalent practice of rubber-stamping in the former Yugoslav Federal Assembly. Slovenia’s defence system and its activities became more transparent and accessible to empirical social science research, intellectual inputs and public criticism freely expressed in the printed and electronic media. Several circumstances contributed to a very high degree of civilian domination over the Slovenian military: the wide-spread rejection of the previous Yugoslav model of civil-military relations (which contained both militarist and praetorian proclivities); the small size of the armed forces; the paucity of Slovenian military traditions; the underdeveloped corporate identity of Slovenian military officers: their very modest intellectual level and the army leadership’s extremely low political profile. The parliamentarian system of government gave the domination its constitutional and legal foundation and form. An elaborate, multilayered system of civilian oversight over the small military establishment was erected in Slovenia consisting of: – a civilian President of the Republic as Commander-in-Chief; – an entirely civilian National Assembly and its Defence Committee; – a civilian Prime Minister, chairing the entirely civilian National Security Council; – a civilian Minister of Defence, civilian secretaries of state and other top officials in the Ministry of Defence; – a largely civilian layer of medium-level officials in the Ministry of Defence; 98 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

– an internal security service staffed mostly by civilians and subordinated to the Minister of Defence; – civilian financial inspectors from the Ministry of Finance and the Court of Auditors and – a civilian judiciary and the ombudsman.

The overlapping responsibilities of civil servants at the Ministry of Defence and of military professionals in the Slovenian Army made the operational autonomy of the military utterly impossible. This aspect of the military-civilian interface within the defence establishment had considerable dysfunctional consequences and was partly rectified. No less important in this context has been self-control exercised by the professional military themselves – many of them civilians only several years ago. In the mean-time some key elements in the relationship between the top defence decision-makers remained unclarified or even illogical due to the conflicting interests of political parties and influential individuals in high positions. There are, for instance, glaring discrepancies between the constitutional provision for President of the Republic as Commander-in- Chief and several stipulations in the Law on National Defence as well as in the by-laws regulating the National Security Council (chaired by the Prime Minister). In his opinion on the draft Law on National Defence for- warded to Parliament in December 1993 President of the Republic Milan Kučan proposed two alternative solutions to rectify the problem: (a) either modify the draft law and give the President the necessary tools for squarely discharging the responsibilities of Commander-in-Chief, or (b) amend the Constitution and authorize the Defence Minister (and not the President) to command the Slovenian Army. The Slovenian Parliament chose to ignore this opinion and did not debate or respond to it. This still unresolved matter clearly illustrates the lack of consensus on the civilian side of the civil-military interface. The effectiveness of parliamentarian oversight has also been limited by, on average, the very modest level of expertise in the Defence Committee of the National Assembly.

Conclusion

Since Slovenia secured its independence and the armed hostilities in the Balkans were effectively stopped by NATO, the Slovenian political elite as well as the public has lost a great deal of interest in military matters. Slovenia has thus become a case in which the following features have been combined: XCIVIL-MILITARY RELATIONS AND DEMOCRATIC CONTROL …X 99

– overwhelming civilian domination over the military, with numerous, partly redundant instruments of democratic control; deep civilianization of the defence establishment; – a diminished level of military professionalism, a very low profile, a docile and party-wise neutral posture of the Slovenian military; – the absence of a pro-military lobby and a very low level of civilian militarism and – a greatly diminished public interest in and the lack of sharp political controversies between major political parties related to defence and the Slovenian military.

Healthy civil-military relations in any state require ideally: (1) a coher- ent and effective system of norms and institutions for managing civil- military relations; (2) competent, responsible and “clean” political leadership; (3) devotion, loyalty, professional competence, civil courage and a measure of inner institutional autonomy on the part of the military; and (4) sufficient public interest in and support for the armed forces. Although functioning in a clearly democratic context, civil-military relations in independent Slovenia have become deficient in all four elements stated above. The tensions and problems related to the civil-military interface in Slovenia underscore the complexity of post-authoritarian transition in Central Europe. However, the existing problems in no way negate the importance of the historic change brought about by the democratic wave since 1989–1990. Like in most other Central – Eastern European states the Slovenian system of civil-military relations has become very similar to those in Western Europe. The degree of parliamentarian control over the military in Slovenia is even stronger than in some older European democracies and older NATO member states. Civilian rule has been reaf- firmed and strengthened as a societal norm. This time it is a democratic variation of firm civilian rule. 100 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Selected bibliography:

ANTON BEBLER Democratization and the East-Central European Professional Military, Rusi Journal, Spring 1991, pp. 47–51. Socialist Countries of Eastern Europe: The Old Orders Crumble in Charles C. Moskos, John W. Chambers, eds., The New Conscientious Objection, From Sacred to Secular Resistance, Oxford University Press, 1993, pp. 167–174. The role of the Military in the Disintegration of Yugoslavia in Daniela Ashkenazi, ed. The Military in the Service of Society and Democracy, Greenwood Press, Westport, 1994, pp. 129–135. Civil-Military Relations in Slovenia in Constantin P. Danopoulos, Daniel Zinker, eds. Civil-Military Relations in the Soviet and Yugoslav Successor States, Westview Press, Boulder, 1996. Anton A. Bebler, ed: Civil-Military Relations in Post-Communist States, Central and Eastern Europe in Transition, Greenwood Publishing, Praeger, Westport: 1997, pp. 19–22, 65–76, 125–136. Anton A. Bebler, ed: The Challenge of NATO Enlargement, Greenwood Publishing, Praeger, Westport: 1999.

ANTON GRIZOLD Civil-military Relations in Slovenia in Anton Bebler, ed. Civil-military Relations in Post-Communist States, pp. 101–109. 101

Milovan Zorc PREDSEDNIK REPUBLIKE SLOVENIJE KOT VRHOVNI POVELJNIK OBRAMBNIH SIL REPUBLIKE SLOVENIJE

Civilno-vojaška razmerja so širok splet medsebojnih odvisnosti, stikov in interesov pristojnih državnih organov ter drugih družbenih institucij, najširše javnosti in vojske. Najpomembnejše je razmerje med najvišjimi izvršnimi in najvišjimi vojaškimi organi države, med politiko in vojaško stroko, med »politiki« in »generali«. Med temi je skoraj vedno določena napetost, saj sta na državni ravni obrambna politika in vojaška strategija soodvisni in prepleteni. Politika odloča o bistvenih vprašanjih vojne in o uporabi vojaške sile, vojski določa naloge in sredstva ter jo nadzira. Dolž- nost vojske pa je, da organizira in izvaja svoje naloge s kar najmanjšimi človeškimi in gmotnimi izgubami. Takšen položaj zahteva tankočutno in jasno urejenost in razmejenost teh razmerij ob zavesti obeh strani, da obe skupno delujeta v dobro nacionalnih interesov in da skupaj nosita odgovornost za uspeh in za »ceno« teh prizadevanj. Vloga predsednika republike v teh razmerjih je posebna, saj je ob sodelovanju v demokratičnem civilnem nadzoru nad oboroženimi silami uresničuje funkcijo vrhovnega vodje in poveljnika oboroženih sil. Pri tem gre za občutljiva, pomembna in dinamična razmerja na eni strani med predsednikom republike in drugimi najvišjimi organi državne oblasti, na drugi strani pa med predsednikom republike in vojsko. Specifični sta obe strani njegovega komuniciranja v zvezi z vojsko, še posebej zato, ker sta po svojih notranjih značilnostih zelo različni. V odnosih z drugimi držav- nimi organi prevladujejo značilnosti pravno-političnih odnosov med naj- višjimi državnimi organi v sistemu delitve oblasti glede na njihov ustavni položaj ter vlogo, pooblastila in odgovornosti pri političnem nadzoru nad vojsko, v odnosih z vojsko pa prevladujejo značilnosti vojaških odnosov in posebnosti notranjega vojaškega vodenja in poveljevanja. Pri tem je predsednik republike, ki je hkrati tudi vrhovni poveljnik oboroženih sil, v položaju, da formalno in funkcionalno povezuje obe strani, »politiko« in vojsko. Od sprejetja Ustave Republike Slovenije (1991, dalje Ustava RS) in Zakona o obrambi (1994)1 so se razmere, ki vplivajo na obravnavo tega vprašanja, precej spremenile. Naj omenimo samo članstvo države v

1 Zakon o obrambi, uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS št. 103/04. 102 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

NATU in Evropski uniji, odpravo obveznosti vojaškega usposabljanja moške populacije v miru na podlagi splošne vojaške obveznosti ter veliko zmanjšanje in profesionalizacijo mirnodobnega dela Slovenske vojske. Normativna ureditev vrhovnega poveljevanja Slovenski vojski pa je ostala nespremenjena. Namen tega prispevka je zato spodbuditi znanstvene ustanove in teoretike, predvsem pa pristojne državne organe k pogloblje- ni razčlembi veljavne ureditve vrhovnega poveljevanja vojski pri nas v novih razmerah ter k uvedbi potrebnih in smotrnih sprememb. Skladna sistemska ureditev vrhovnega poveljevanja Slovenski vojski bi izboljšala tako učinkovitost demokratičnega civilnega nadzora nad vojaštvom kot tudi smotrnost, zanesljivost in učinkovitost notranjega vojaškega vodenja in poveljevanja v Slovenski vojski.

Značilnosti organizacije in vodenja oboroženih sil

Nacionalne oborožene sile so posebna organizacija državne fizične izvr- šne moči. Za zanesljivo obvladovanje te organizacije in za učinkovit poveljniški in politični nadzor nad njo je bistven predvsem način vodenja in poveljevanja v oboroženih silah, kot tudi odnosi med pripadniki obo- roženih sil. Notranje upravljanje in odgovornost za organizacijo, stanje, priprave in delovanje oboroženih sil skladno s predpisi in odločitvami pristojnih državnih organov je v rokah vojaškega vodenja in poveljevanja (sistem vodenja in poveljevanja). Vodenje in poveljevanje (angl. v obrnjenem vrstnem redu: command and control) je funkcija organizacije oboroženih sil, znotraj katere pristojni vojaški starešine urejajo osebni položaj, pristojnosti in odgovornosti vojaških oseb ter zagotavljajo delovanje vojaške službe ter usposabljanje in druge aktivnosti vojaških enot,v vojni pa organizirajo in vodijo bojno in drugo delovanje enot in posameznikov. Izključni nosilci vseh pristojnosti in odgovornosti vojaškega vodenja in poveljevanja so posebej pooblaščeni individualni poveljevalni organi – poveljniki vojaških enot in ustanov. Pristojnost za vodenje in poveljevanje vojaški enoti je celovita. Bistvo pooblastila za vodenje in poveljevanje je pravica ukazovanja, to je pravica izdajanja obveznih izvršnih ukazov in drugih aktov vodenja in poveljevanja. V vojaški organizaciji to pomeni izključno pravico in dolžnost pooblaščene vojaške osebe (poveljnika), da na podlagi zakona in pooblastila nadrejenega (z izjemo vrhovnega poveljnika, ki pač nadrejenega nima) uresničuje poveljevalno oblast nad podrejenimi vojaškimi osebami in enotami. To oblast poveljujoči uresničuje (a) z izdajanjem vojaških upravnih aktov (odločb, odlokov), ki jih izdaja skladno s pooblastili svojega položaja na podlagi predpisov in po splo- šnem ali posebnem upravnem postopku, (b) z ukazovanjem oziroma z XPREDSEDNIK REPUBLIKE SLOVENIJE KOT VRHOVNI POVELJNIK …X 103 izdajanjem aktov poveljevanja (ukazov, povelj, odločitev, navodil in drugih izvršnih aktov), s katerimi na podlagi ukaza nadrejenega zagotavlja izpolnjevanje prejetih nalog, (c) z neprekinjenim poveljniškim nadzorom podrejenih in (d) s prevzemanjem osebne odgovornosti za izpolnitev prejetih nalog in za delovanje podrejenih. Odgovornost poveljnika obsega tudi splošno in stalno odgovornost za zakonitost, smotrnost, racionalnost in gospodarnost celotnega delovanja njegove enote. Poveljevalne pristojnosti in odgovornosti vojaških poveljnikov so urejene hierarhično in vedno izhajajo iz višje ravni vodenja in poveljevanja. Vsak poveljnik ima celovito pristojnost poveljevati svojim podrejenim enotam in nosi celovito odgovornost za delovanje vseh svojih podrejenih enot in posameznikov. Vsaka vojaška oseba ima svojega neposrednega poveljnika in je po verigi poveljevanja vertikalno povezana z vrhovnim poveljnikom. Glede svojih pravic in obveznosti oziroma pristojnosti in odgovornosti do nadrejenih so vsi poveljniki v tej verigi v enakem položa- ju. Z eno samo izjemo. Vse navedeno namreč v splošnem velja tudi za vrhovnega poveljnika. Bistvena razlika v njegovem položaju in delovanju je le dejstvo, da nad sabo nima vojaško nadrejenega poveljnika, ker je sam na vrhu te piramide. Njegov položaj, njegova vloga ter obseg in način njegovega delovanja imajo zato posebne značilnosti. Vrhovni poveljnik je najvišji člen v verigi vojaškega vodenja in poveljevanja. Poglavitna vloga vrhovnega poveljnika je njegov neposredni formalno obvezujoči institucionalni vpliv na učinkovito, smotrno in zanesljivo obvladovanje in delovanje vojske. Ta vpliv vrhovni poveljnik uresničuje tako, da formalno odobri vojaško doktrino, da delegira pravico vodenja in poveljevanja na podrejene poveljnike in da izdaja najvišje izvršilne ukaze za delovanje vojaških enot v miru in vojni. Funkcija in položaj vrhovnega poveljnika pomenita najvišjo in izključ- no pravico poveljevati celotnim oboroženim silam. Oborožene sile oziroma vsi nižji vojaški poveljniki so vrhovnemu poveljniku vojaško podrejeni in poveljniško odgovorni. Za vodenje in poveljevanje posameznim in organizacijskim delom v njih oziroma v enotah oboroženih sil vrhovni poveljnik pooblasti izbrane vojaške častnike in podčastnike tako, da jih imenuje (postavi) na poveljniške položaje. Pravico poveljevanja lahko prenese na podrejene samo tisti, ki jo ima. Delegiranje poveljevalne pravice z vrhovnega poveljnika na nižje poveljnike odločilno vpliva na učin- kovito delovanje sistema vodenja in poveljevanja, na krepitev subordinacije, na odnos pripadnikov vojske do vrhovnega poveljnika in s tem na njihovo pripravljenost izpolnjevati njegove ukaze. Šele to mu omogoča uspešno vodenje in nadzor vojske. In obratno, če vrhovni poveljnik nima vpliva na izbor nižjih poveljnikov in jim torej poveljniške oblasti ne podeli on, mu to skoraj v celoti onemogoči uresničevanje njegove vloge. Vrhovni poveljnik je najvišji člen v verigi vojaškega poveljevanja in je najodgovornejši za to, da se (politično formulirane) operativne odločitve pristojnih državnih organov (vlade) v zvezi z uporabo vojske na vojaški 104 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX način prenesejo v notranji sistem vodenja in poveljevanja v oboroženih silah in da se s tem zažene mehanizme njihovega uresničevanja. Ta prenos metodološko pomeni vojaškostrokovno formulacijo operativnih nalog vojske v izvrševanju odločitev državnega vodstva ter prenos tako (vojaškostrokovno) formuliranih ukazov na podrejene izvršne ravni notranjega vojaškega vodenja in poveljevanja. Preformulacija civilne (vladne) odločitve oziroma zahteve v obliko vojaškega ukaza mora vsebo- vati vse tiste nujne sestavine, ki jih zahteva vojaška stroka in ki vojaškim enotam omogočajo izvedbo njihovih nalog in s tem uresničenje pričako- vanih političnih ciljev, določenih s strani državnih organov.2 To strokovno formulacijo opravlja najvišji vojaški organ na strateški ravni (glavni štab, vrhovni štab, generalni štab), ki kot najvišji organ poveljevanja opravlja štabne funkcije za vrhovnega poveljnika. Ta štab na podlagi sprejete oziroma odobrene zasnove vojaških operacij pripravi končni poveljevalni dokument in ga – večinoma z odobritvijo (tudi s sopodpisom) resornega člana vlade oziroma ministra – predloži vrhovnemu poveljniku v odobritev in podpis. S podpisom vrhovnega poveljnika pridobi tak dokument moč vojaškega povelja. Pristojnost izdati najvišji vojaški akt poveljevanja ima izključno oseba, ki je z najvišjim državnim predpisom določena za vrhovnega poveljnika. Vrhovni poveljnik nosi moralno, politično in poveljniško odgovornost za svoje delovanje in za delovanje oboroženih sil tako pred organi in ljudstvom svoje države kot tudi pred mednarodno skupnostjo oziroma njenimi organi. Pri tem je seveda na prvem mestu odgovornost za zakonitost delovanja vojaških enot. Vrhovni poveljnik je samo izjemoma vojaška oseba. V sodobnih drža- vah to funkcijo praviloma opravlja eden najvišjih civilnih državnih funkcionarjev (predsednik države, predsednik vlade, obrambni minister), tako kot določa ustava. S tem, da ima najvišjo poveljevalno oblast civilni državni funkcionar, kar je v demokratičnih ureditvah skoraj pravilo, je zelo okrepljen civilni nadzor nad vojsko.

Nadzor nad oboroženimi silami

Oborožene sile so v sodobnih razmerah državna institucija. O njihovem obstoju, namembnosti in glavnih nalogah ter obsegu, strukturi, razvoju, pripravah in uporabi odločajo najvišji državni organi. Ti organi zagotavljajo sredstva za razvoj, priprave in delovanje oboroženih sil, skladno s svojimi pristojnostmi sprejemajo potrebne normativne (zakoni, splošni 2 Kaj vse vsebuje strokovno formuliran ukaz ali direktiva vrhovnega poveljnika in nje- mu podrejenih ravni vodenja in poveljevanja, je strokovno vprašanje, ki se mu bomo v tem prikazu izognili. XPREDSEDNIK REPUBLIKE SLOVENIJE KOT VRHOVNI POVELJNIK …X 105 predpisi) in operativnopolitične smernice ter odločitve (resolucije, skle- pe, odloke) s tega področja, dajejo oboroženim silam zahteve in usmeritve za njihovo delovanje ter skladno s svojimi pristojnostmi uresničujejo formalni institucionalni civilni nadzor nad oboroženimi silami in njihovim delovanjem. Za smotrno in učinkovito upravljanje oboroženih sil pri zagotavljanju nacionalnih interesov je nujno, da vsi državni organi, ki pri tem sodelujejo, na tem področju delujejo enotno in usklajeno. Pri tem imamo v mislih usklajenost celotnega normativnega sistema, ki ureja obrambno oziroma vojaško področje, stvarnost in uresničljivost obrambne politike ter vloge in nalog vojske, kot tudi stvarnost, smotrnost in uresničljivost operativ- nopolitičnega izvršilnega vodenja in nadzora vojske. Zakonito, smotrno in učinkovito delovanje vojske je možno le ob povsem jasnih, enopomen- skih in uresničljivih političnih odločitvah in usmeritvah. Še posebej je pomembno razlikovanje in razmejitev (zunanjega) političnega upravljanja in (notranjega) strokovnega vodenja in poveljevanja v oboroženih silah. To je razlikovanje med političnim sklepom in vojaškim ukazom, ki ta sklep udejanja z bojno ali drugo aktivnostjo vojske. Soodvisnost in prepletenost političnega in strokovnega na strateški ravni lahko povzroči težave pri njunem razlikovanju ter pri načinu prenosa operativnih politič- nih odločitev na vojsko. Delovanje posameznih državnih organov (parlament, vlada, predsednik države, obrambni minister) v izvajanju institucionalnega nadzora nad oboroženimi silami in v upravljanju vojaških zadev izhaja iz njihovega ustavnega položaja in vloge. Delovanje vsakega od teh organov v razmerju do oboroženih sil bo vsekakor še predmet poglobljene obdelave teoretikov in odgovornih državnih funkcionarjev, še posebej v državi, ki ima na tem področju manj sistemskih izkušenj in tradicije. Tu moramo zaradi neposredne relevantnosti za našo temo opozoriti le na vlogo obrambnega ministra in predsednika republike v vodenju in nadzoru vojaštva. Obrambni minister je »resorni« član vlade za obrambno področje. On je vladi in parlamentu odgovoren za uresničevanje zakonov in drugih predpisov, ki zadevajo vojsko, za uresničevanje sprejete politike in odlo- čitev vlade na področju razvoja in delovanja vojske, kot tudi za učinkovi- tost, zakonitost, smotrnost in gospodarnost delovanja vseh organov pod njegovim upravnim nadzorom, vključno z oboroženimi silami. To svojo odgovornost uresničuje z izdajanjem ustreznih podzakonskih in izvršnih upravnih aktov ter obveznih usmeritev organom ministrstva in general- štabu. Če naj ima obrambni minister tudi pravico ukazovanja vojski, mora to biti določeno z ustavo in zakonom. Vlogo državnega predsednika v nadzoru oboroženih sil obravnavamo zadnjo zgolj zaradi povezave z nadaljnjim besedilom, ki se ukvarja samo še z njegovo morebitno funkcijo vrhovnega poveljnika oboroženih sil. Pri nadzoru oboroženih sil je torej njegova osebna vloga odvisna od tega, ali je po ustavi obenem tudi vrhovni poveljnik oboroženih sil ali ni. Njegova 106 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX splošna predsedniška funkcija je v obeh primerih enaka in se uresničuje v razmerju do oboroženih sil enako kot v razmerju do ostalih državnih ustanov (predstavljanje države, skrb za ustavnost in zakonitost) z morebitnimi posebnimi pristojnostmi, določenimi z ustavo in zakonom (na primer imenovanje določenih državnih funkcionarjev, podeljevanje državnih odlikovanj in priznanj). Če torej predsednik države ni obenem tudi vrhovni poveljnik oboroženih sil, potem nima izvršnih pooblastil do oboroženih sil in ne nosi osebne odgovornosti za stanje in delovanje vojske. Ali je njegova odgovornost za stanje in delovanje vojske enaka njegovi politični odgovornosti za delovanje vseh drugih ustanov sistema ter organizacij in delov družbe, je odvisno od političnega sistema. Drugačen pa je njegov položaj v primeru, če je po ustavi določen tudi za vrhovnega poveljnika oboroženih sil.

Predsednik republike kot vrhovni poveljnik oboroženih sil

Vrhovnega poveljnika oboroženih sil praviloma določa najvišji pravni akt države. Odgovor na vprašanje, kateri državni funkcionar opravlja to funkcijo, je od države do države različen, večinoma odvisno od položaja, v katerem je posamezna država bila, ko je sprejemala to odločitev (ogro- ženost, mir ali vojna, značaj in velikost oboroženih sil). Vsekakor je to eden najvišjih državnih funkcionarjev. Pri tem je bistveno, ali sta stopnja legitimnosti (način izvolitve) in osebni ugled tega funkcionarja tolikšni, da mu vodenje vojske zaupa tako politično vodstvo kot najširša javnost v državi ter da mu predvsem pripadniki oboroženih sil zaupajo v tolikšni meri, da so pripravljeni izpolnjevati njegove zahteve in naloge. Funkcija vrhovnega poveljevanja oboroženim silam je tako občutljiva in simbolno tako pomembna, da je pogosto res zaupana prav predsedniku države kot najvišjemu individualnemu državnemu funkcionarju. So pa tudi izjeme. V državah, v katerih nimajo predsednika države ali monarha ali pa imajo za to, da vrhovnega poveljevanja oboroženim silam ne zaupajo predsedniku ali monarhu, povsem konkretne zgodovinske razloge, je ta funkcija poverjena predsedniku vlade, ali ministru za obrambo, ali pa je to urejeno različno za obdobje miru in za obdobje vojne. Le v kraljevinah z dolgim zgodovinskim izročilom je več ali manj protokolaren naziv vrhovnega poveljnika rezerviran za monarha. Vendar nas v tem prikazu zgolj častna ali protokolarna funkcija vrhovnega poveljnika ne zanima. Tu nas zanima le dejanska funkcija vrhovnega poveljevanja. V primeru, da je predsednik republike hkrati tudi formalni nosilec funkcije vrhovnega poveljnika oboroženih sil in da mu je dano (neomejeno) pooblastilo za vrhovno vodenje in poveljevanje oboroženim silam, je XPREDSEDNIK REPUBLIKE SLOVENIJE KOT VRHOVNI POVELJNIK …X 107 njegova vloga pri nadzoru vojaštva bistveno razširjena, njegov vpliv na oborožene sile pa s tem postane institucionalen in neposreden. S tem ustavnim pooblastilom pridobi državni predsednik položaj najvišjega člena v vojaški verigi poveljevanja in s tem najvišjo izvršno poveljevalno oblast ter najvišjo odgovornost za stanje in delovanje vojske. Vojaško podrejene so mu vse vojaške osebe. Svoje delovanje v tej vlogi uresničuje po vertikalni verigi poveljevanja, praviloma prek načelnika generalštaba do najnižjega poveljnika najmanjše enote ali skupine. Kot tak predstavlja najvišjo instanco izvršnega poveljniškega nadzora nad celotnimi oboro- ženimi silami, saj le on osebno lahko izdaja (odobrava, podpisuje) vojaš- ke poveljstvene akte najvišjega ranga. Vso nujno potrebno štabno podporo za uresničevanje te funkcije mu zagotavlja generalštab, ki mora biti zato v poveljstvenem razmerju s predsednikom. Generalštab oboroženih sil kot najvišji vojaškostrokovni organ države opravlja za predsednika države kot vrhovnega poveljnika vojaškostrokov- ne štabne funkcije, mu zagotavlja vse nujne informacije z vojaškega področja, mu predstavlja svoje strokovne ocene (strateškega, operativnega in eventualno taktičnega) položaja ter zanj pripravlja osnutke oziroma predloge njegovih poveljevalnih dejanj in formalnih poveljevalnih aktov, kot so pravila, direktive, povelja, ukazi, odločitve ipd. Predloge pomem- bnejših odločitev predsednika oblikuje generalštab na podlagi splošnih in konkretnih odločitev in usmeritev vlade, ki jih nanj praviloma prenese obrambni minister kot član vlade. Pri tem upošteva dane zmogljivosti države in oboroženih sil, sprejeto doktrino njihovega delovanja in vse tiste elemente strateškega položaja, ki bistveno vplivajo na predlagane odločitve. Po odobritvi s strani predsednika generalštab z notranjimi izvršnimi ukazi prenese konkretne naloge vsem vojaškim enotam, ki to odločitev izvršujejo oziroma ki sodelujejo pri načrtovanih operacijah. Na ta način predsednik povsem operativno zagotavlja, da vojska izvaja na smotrn način izključno tiste bojne in druge dejavnosti, s katerimi uresni- čuje cilje in naloge, določene s strani pristojnih najvišjih državnih ustanov. Vsaka dejavnost, ki izstopa iz tega okvira, zahteva posebno odobritev predsednika države in po potrebi tudi vlade. Predsednik države, ki kot civilna oseba opravlja tudi funkcijo vrhovnega poveljnika oboroženih sil, zagotavlja hkrati zunanji (politični oz. civilni), in notranji (operativnopoveljstveni) nadzor nad vojsko. Smotrno delovanje vrhovnega poveljnika na eni strani povečuje strokovno samostojnost najvišjega vojaškega vodstva in mu omogoča večjo avtonomijo v urejanju strokovnih vprašanj organizacije in delovanja vojske, na drugi strani pa zmanjšuje potrebo in možnosti drugih političnih državnih ustanov po tem, da bi se ukvarjali z vojaškostrokovnimi vprašanji ali se vanje vpletali. To tudi njim omogoča, da pri sprejemanju političnih odločitev v zvezi z vojsko skladno s svojo najširšo odgovornostjo bolj upoštevajo predvsem druge »višje« in »širše« državne interese ter potrebe, cilje in zmogljivosti države. 108 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Vse značilnosti položaja, pravic, obveznosti in odgovornosti poveljujo- čih v oboroženih silah, kot tudi splošne značilnosti in posebnosti vloge in delovanja (vsakega) vojaškega poveljnika, kot so prikazane v prvi točki, veljajo smiselno tudi za predsednika republike, ko uresničuje funkcijo vrhovnega poveljnika. Zato jih ni treba ponavljati. Pri tem je treba razumeti, da ima predsednik republike v tej funkciji pravico in dolžnost voditi oborožene sile in jim poveljevati, izdajati generalštabu in prek general- štaba vsem enotam in ustanovam oboroženih sil (predsedniške, vojaške) ukaze in druge akte vodenja in poveljevanja, ki so jih generalštab in vsi podrejeni štabi ter poveljstva oboroženih sil dolžni izvrševati. Poveljniške odločitve in poveljniški akti predsednika republike so izvršni in za vojaš- ke osebe obvezni, neizpolnitev njegovega ukaza in odrekanje pokornosti vrhovnemu poveljniku pa so disciplinsko in kazensko sankcionirani. Seveda pa s temi pristojnostmi predsednik republike ne postane niti vojaška oseba niti vojaški strokovnjak. Raven njegovega interesa ter obseg in stopnja strokovnih podrobnosti, s katerimi se ukvarja pri ure- sničevanju te svoje funkcije, je vedno odvisna od njegovega osebnega stila vodenja in poveljevanja, od varnostnopolitičnega položaja, od stro- kovnosti in zanesljivosti delovanja generalštaba in kooperativnosti obrambnega ministrstva ter od zaupanja, ki ga ima predsednik v te organe. Pri dobrem strokovnem delovanju in sodelovanju pristojnih državnih organov ter pri jasnih medsebojnih razmerjih lahko predsednik, če mu to dovoljuje zakon, za posamezna področja vodenja vojske pooblasti obrambnega ministra, za poveljevanje na posameznih področjih pa praviloma pooblasti načelnika generalštaba in podrejene poveljnike. Ne glede na to pa tudi za ta področja še vedno nosi odgovornost in jih ima kot nadrejeni vedno možnost urediti sam. Poveljevalne pristojnosti predsednika republike kot vrhovnega poveljnika oboroženih sil so načeloma celovite. V primeru, da ustava in zakonodaja vrhovno poveljevalno oblast razdeli in torej pravico ukazovanja vojski ob predsedniku države podeli tudi predsedniku vlade ali obrambnemu ministru, mora to storiti izrecno, vključiti takega funkcionarja v verigo poveljevanja in jasno urediti njihova medsebojna poveljevalna razmerja in odgovornosti. Pri tem je treba opozoriti, da naj bi zato, da ne bi prišlo do nesporazumov in zmede načelnik generalštaba imel samo enega nadrejenega (vrhovnega) poveljnika. XPREDSEDNIK REPUBLIKE SLOVENIJE KOT VRHOVNI POVELJNIK …X 109

Sedanja ureditev vrhovnega poveljevanja obrambnim silam Republike Slovenije (RS)

Ustava RS ima le dve določbi, ki urejata vrhovno poveljevanje oborože- nim silam. Vrhovni poveljnik obrambnih sil RS je predsednik republike (102. čl.). To je vse. K temu ni dodana nikakršna dodatna kvalifikacija ali omejitev njegovih pristojnosti in odgovornosti. Med njegovo zadržanost- jo njegovo (celotno) funkcijo začasno opravlja predsednik državnega zbora (106. čl.). Takšna ustavna rešitev ne preseneča. Tudi v sosednjih državah imajo enako rešitev. V času sprejetja Ustave RS je Slovenija imela dokaj veliko nepoklicno nacionalno vojsko – Teritorialno obrambo, oblikovano na podlagi splošne vojaške obveznosti. Skoraj v celoti jo je tvorila rezervna sestava, to je rezervni vojaki in starešine kot vojaški obvezniki, ki so bili po potrebi vpoklicani v vojaško službo. V takih razmerah je bilo pomembno, da ima vrhovni poveljnik vojske čim večjo legitimnost za opravljanje tudi te funkcije oziroma da ima čim večje zaupanje prebivalstva in s tem rezervne sestave oboroženih sil. Predsednik republike je namreč edini državni funkcionar, čigar legitimnost je v vsakem mandatnem obdobju petih let preverjena na neposrednih volitvah. Njegov položaj je nadstran- karski. Zato je bil izbor vrhovnega poveljnika po mojem prepričanju razumen. Pričakovati bi bilo, da ima predsednik republike, ko je že izbran na to funkcijo, za dejansko vrhovno poveljevanje vojski tudi vsa potrebna pooblastila oziroma da mu je prepuščeno urejanje vseh tistih vojaškostrokovnih vprašanj, ki se pač urejajo z akti vrhovnega vodenja in poveljevanja. Ustava RS med pristojnostmi predsednika republike (107. čl.) izrecno ne navaja pristojnosti vrhovnega vodenja in poveljevanja obrambnim silam. V Ustavi RS ni izrecnega pooblastila, da pristojnosti predsednika republike kot vrhovnega poveljnika obrambnih sil podrobneje določi zakon. Navedeno je le, da predsednik »opravlja druge zadeve, določene s to ustavo«. Torej kljub vsemu tudi zadeve vrhovnega poveljevanja. Tudi Zakon o obrambi (dalje ZObr) ne ureja pristojnosti vrhovnega poveljnika, temveč samo ponavlja ustavno določilo, da je predsednik republike vrhovni poveljnik Slovenske vojske (43. čl.). Pa bi ZObr to moral urediti. In sicer skladno z Ustavo RS. Ustavna funkcija vrhovnega poveljnika namreč ni v ničemer omejena. Dodatno k temu zakon v 6. poglavju, ki govori o vodenju in nadzoru obrambe države, pod naslovom Predsednik republike navaja pristojnosti Državnega zbora RS, ki jih izjemoma opravlja predsednik republike, če se Državni zbor RS ne more sestati (83. čl. ZObr). To seveda niso izvirne pristojnosti predsednika republike in nimajo zveze z njegovo funkcijo vrhovnega poveljnika obrambnih sil. Zato nas tu ne zanimajo. Od konkretnih pristojnosti po ZObr predsednik republike na predlog 110 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Vlade RS odloča samo o (delni?) mobilizaciji Slovenske vojske in o povi- ševanju generalov in admiralov (25. in 63. čl.). Lahko bi pomislili, da za- konodajalec ni želel izčrpno naštevati vseh pristojnosti vrhovnega poveljnika, ker je menil, da je dovolj že določilo, da je vrhovni poveljnik Slovenske vojske. Vendar nekatera druga določila v tem zakonu takšne domneve ne potrjujejo. Na primer, ZObrdoloča, da »vojaško poveljevanje temelji na načelih enostarešinstva, subordinacije in obveznega izvrševanja povelij« ter da mora »vsaka vojaška oseba biti vselej seznanjena o tem, katera vojaška oseba ji je nadrejena in katera podrejena« (43. čl. ZObr, glej zgoraj). Ven- dar poveljevalno razmerje med predsednikom republike in podrejenimi ni izrecno urejeno. Zakon namreč ne določa, komu je za pripravljenost, delo in uporabo poveljstev, enot in zavodov Slovenske vojske odgovoren načelnik generalštaba. Tako je razmerje med najvišjima členoma vodenja in poveljevanja, to je med načelnikom generalštaba in vrhovnim poveljnikom, ostalo neurejeno, če ne celo pretrgano. Predsednik republike je namreč kljub vsemu »poveljnik Slovenske vojske«, čeprav »samo« vrhovni. Vrhovni poveljnik tudi nima nobene vloge in nobenega vpliva na izbiro ter imenovanje načelnika generalštaba in drugih vojaških poveljnikov, čeprav njihova pristojnost za vodenje vojaških enot in izvršno poveljevanje vojaškim enotam po logiki prenosa pooblastil izhaja iz pristojnosti tistega, ki ga je Ustava RS določila za vrhovno poveljevanje obrambnim silam (45. čl.). Celotno vodenje in poveljevanje v Slovenski vojski ZObrdejansko pre- pušča obrambnemu ministru. On odloča tudi o povsem vojaškostrokov- nih vprašanjih, kot so »določanje« programov usposabljanja vojske (torej tudi bojnega!), »določanje« vojaškestrokovne literature, »izdajanje« (vo- jaško)strokovnih navodil (tudi bojna pravila?) in »urejanje« drugih upravnih in strokovnih vprašanj organizacije ter dela vojske (43. čl.). Prav tako vrhovni poveljnik Slovenske vojske glede ne besedilo ZObr nima nikakršne vloge in nikakršnih pristojnosti pri operativnem vodenju in poveljevanju v Slovenski vojski v vojni. Naloga Slovenske vojske je, da ob napadu na državo izvaja vojaško obrambo (37. čl. ZObr). Za to gene- ralštab izdela »Načrt uporabe« Slovenske vojske, ki je sestavni del držav- nega obrambnega načrta. Zakon tega, kdo ta načrt verificira in odobri, ne določa. Potem ko se Državni zbor RS odloči o uporabi obrambnih sil (92. čl. Ustave RS) in v vojni nadzira izvajanje obrambe (124. čl. Ustave RS), Vlada RS »vodi« izvajanje vojaške in civilne obrambe države. Pri tem Vlada RS »neposredno vodi« (samo) civilno obrambo in jo usklajuje z vojaško obrambo države (84. čl. ZObr). Ali to pomeni, da Vlada RS vodi vojaško obrambo le posredno? ZObrnamreč izrecno ne določa, kdo potem »neposredno« in operativno vodi vojaško obrambo (in poveljuje vojski). Ali to opravlja vrhovni poveljnik Slovenske vojske, ali obrambni XPREDSEDNIK REPUBLIKE SLOVENIJE KOT VRHOVNI POVELJNIK …X 111 minister, ali kateri drug »organ”? ZObrtorej izrecno ne določa, kateri organ neposredno vodi vojaško obrambo. Vlada RS v skladu z usmeritvami Državnega zbora RS za operativno usklajevanje vojaške in civilne obrambe, varnostnih nalog, izvajanje zaščite in reševanja ter za izvajanje obrambe v vojni imenuje državni operativni štab obrambe. Odločitve in ukrepi tega štaba so že po zakonu »obvezni za vse, na katere se nana- šajo«. Ali je morda to tisti organ, ki »neposredno vodi« izvajanje vojaške obrambe? Ali to počne zgolj v skladu z usmeritvami Državnega zbora RS? Kaj pa odločitve in usmeritve Vlade RS, ki po zakonu »vodi« tudi izvajanje vojaške obrambe? Kakšen je značaj tistih obveznih odločitev in ukrepov štaba obrambe, ki se nanašajo na izvajanje vojaške obrambe in na bojno delovanje Slovenske vojske? Ali gre za politične izvršne, ali za upravne, ali pa kar za poveljevalne akte? Komu izdaja ta štab svoje obvezne odločitve in ukrepe, ki zadevajo delovanje vojske, njenemu vrhovnemu poveljniku, načelniku generalštaba, obrambnemu ministru ali neposredno vojaškim enotam? Kakšna je pri tem vloga vrhovnega poveljnika? Kakšno je medsebojno razmerje med tem štabom in predsednikom republike, vlado, obrambnim ministrom in načelnikom gene- ralštaba? Kakšna je odgovornost tega štaba za zakonitost, smotrnost, gospodarnost in učinkovitost bojnega delovanja vojske? In kakšna za »ceno« tega delovanja? Komu so člani tega štaba odgovorni za svoje odločitve in njihove posledice? Kakšna je njihova kazenska odgovornost za ukazovanje vojski in za njeno delovanje? Operativna politična koordinacija vseh obrambnih dejavnosti je vsekakor potrebna, koristna in nujna za optimalen izkoristek vseh zmogljivosti države v vojni. Vendar je tvegano za te potrebe ustanavljati neinstitucio- nalne organe z izvršnimi pooblastili, ki lahko s svojim delovanjem vnese- jo v delovanje rednih organov zmedo in stvári lahko bolj škodujejo kot koristijo. Usklajevanje svoje dejavnosti z drugimi dejavnostmi je stalna poklicna zahteva in obveznost vsakega državnega organa. Usklajenost delovanja državnih organov mora biti zagotovljena že z usklajenim odlo- čanjem in delovanjem same vlade. Za to poskrbi in nosi odgovornost njen predsednik. Tudi v vojni. Operativne delovne naloge tega usklajevanja pa lahko najučinkoviteje opravi njegov urad. Avtoriteta in kompe- tentnost vlade je tista, ki zagotavlja učinkovito izvajanje obrambe. 112 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Sklepne misli

Sistem notranjega vojaškega vodenja in poveljevanja je živčni sistem vojaškega organizma. Temelji vojaške organizacije in način delovanja oboroženih sil ne trpijo nikakršnih zastojev ali celo prekinitev tega sistema. Delovati mora zanesljivo in skoraj refleksno. Učinkovito notranje vojaško vodenje in poveljevanje sloni na načelih enostarešinstva in obveznega izvrševanja zakonitih ukazov nadrejenih. O zakonitosti delovanja in ukazov nadrejenih ne sme biti nikakršnega vnaprejšnjega dvoma. To imperativno zahteva povsem jasna in nedvoumna razmerja poveljstvenih pristojnosti in odgovornosti vseh členov v vojaški verigi poveljevanja. Še posebej v primeru, da funkcijo najvišjega člena te verige – funkcijo vrhovnega poveljnika – opravlja civilna oseba. Prav nikakršne- ga dvoma ne sme biti o tem, ali je razmerje med najvišjima členoma te verige poveljevalno ali ne. S praznimi nazivi se na tem področju ne gre igrati. Razmerje med državnim predsednikom (ali katerim koli drugim civilnim državnim funkcionarjem) kot formalnim in dejanskim vrhovnim poveljnikom oboroženih sil ter najvišjim vojaškim poveljnikom v oboro- ženih silah mora biti razmerje subordinacije, ali pa je vloga vrhovnega poveljnika brezpredmetna. Vloga, pristojnosti in odgovornosti predsednika države kot vrhovnega poveljnika oboroženih sil morajo biti jasno opredeljeni in razmejeni tudi v razmerju do državnih organov, ki so nosilci pravice razpolaganja z vsemi vojaškimi zmogljivostmi države, torej z državnimi oboroženimi silami. Saj ravno najvišji državni organi tudi ustanovijo funkcijo vrhovnega poveljnika in določijo njenega nosilca. Ustava RS in ZObrteh občutljivih vprašanj žal ne urejata skladno in pregledno. Bistvena razmerja razpolaganja in državnega upravljanja z državnimi oboroženimi silami, kot tudi razmerja vodenja in poveljevanja Slovenski vojski na najvišji ravni, niso določena in razmejena dovolj jasno in pregledno. Je ali ni Slovenska vojska pod dejanskim poveljstvom predsednika republike? Ali bi Slovenska vojska sploh izvršila morebitni ukaz svojega vrhovnega poveljnika? Kako je z (moralno, politično, kazensko) odgovornostjo predsednika republike za delovanje oboroženih sil? Vprašanje je, ali je zakonska ureditev pristojnosti in odgovornosti predsednika republike pri vodenju oboroženih sil in poveljevanju oboro- ženim silam skladna z ustavno določbo, da je ravno predsednik republike vrhovni poveljnik obrambnih sil.3 Pristojnosti, pravice, dolžnosti in odgovornosti predsednika republike v funkciji vrhovnega poveljnika Slo- venske vojske zakon namreč sploh ne operacionalizira. Namesto tega ponovi le ustavno določbo, da je vrhovni poveljnik Slovenske vojske predsednik republike. Celo nasprotno. ZObr (v nasprotju z Ustavo RS?) 3 Zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti morajo biti v skladu z ustavo (1. odst. 153. čl. Ustave RS). XPREDSEDNIK REPUBLIKE SLOVENIJE KOT VRHOVNI POVELJNIK …X 113 vse bistvene poveljevalne pristojnosti v razmerju do Slovenske vojske dejansko podeljuje obrambnemu ministru, ki na tak način v isti osebi združuje vse upravne in poveljevalne pristojnosti do Slovenske vojske. Obrambni minister dejansko vodi Slovensko vojsko in ji poveljuje, čeprav je formalni vrhovni poveljnik Slovenske vojske predsednik republike. Ali so razlogi za to dovolj tehtni? Čemu sploh obstaja in kakšna je dejanska funkcija vrhovnega poveljnika obrambnih sil Slovenije? Je to morda le navidezna, častna, nominal- na funkcija brez operativnih pooblastil? Le kdo rabi zgolj protokolarnega vrhovnega poveljnika? Če za kaj takega že obstaja razlog v tradiciji starih kraljevin, kaj naj s takšno »prazno funkcijo« počne predsednik mlade demokratične države? Gre morda za manj pomembno državno funkcijo, s katero so zadovoljene zgolj potrebe po ceremonialnosti ob praznikih? Kakšni so razlogi, da Ustava RS predsednikove funkcije vrhovnega poveljnika ne določi podrobneje oziroma ne omeji ali celo izključi njegovih operativnih pooblastil in ga s tem razreši njegove odgovornosti za stanje in delovanje Slovenske vojske? In kje je razlog, da v demokratični državi tisti državni funkcionar, ki ima dejansko poveljevalno oblast in vse dejanske pristojnosti vrhovnega poveljevanja Slovenski vojski ni tudi njen formalni vrhovni poveljnik? Zakaj Ustava RS obrambnemu ministru ne podeli pravice ukazovanja vojski, če mu že ZObrdoloča poveljstvene pristojnosti? S tem bi ga pač vključila v verigo poveljevanja. Civilni upravni organ namreč ni vojaški organ in niti najvišji upravni (ali politični) funkcionar nima pravice ukazovanja vojski, če mu taka pravica ni izrecno podeljena. Ne glede na to, ali gre pri takšni »ureditvi« za zavestno ohlapno ureditev na podlagi nekega posebnega političnega interesa ali pa zgolj za pomanjkanje strokovnega sistemskega pristopa in zmedo v razumevanju tega področja ter strokovnih pojmov (na primer: razpolaganje z vojsko; civilni nadzor nad oboroženimi silami; vodenje in poveljevanje v vojski; nadrejenost in podrejenost; ukazovanje; poveljnik, poveljniška odgovornost ipd.), bo prej ali slej prišel čas, ko bo ta vprašanja treba skladno, jasneje in bolje sistemsko urediti. Zainteresiranega bralca bo pri tem gotovo zanimalo tudi, kakšno je bilo mnenje nekdanjega in prvega predsednika RS o tem, kako naj bi bila urejena ta razmerja v naši državi. Državni zbor RS je namreč od predsednika pred sprejetjem ZObr zahteval mjenje o predlogu tega zakona. Pred- sednik RS Milan Kučan je svoje utemeljeno mnenje poslal Državnemu zboru RS 3. decembra 1993.4 Tedanji predsednik republike in vrhovni poveljnik obrambnih sil Slovenije je v tem mnenju še pred sprejemom zakona opozoril Državni zbor RS na neskladnost predvidene zakonske ureditve pristojnosti in odgovornosti predsednika republike na področju vrhovnega poveljevanja Slovenski vojski z ustavno določbo o vrhovnem

4 Glej www.bivsi-predsednik.si, iskalni niz: Zakon o obrambi. 114 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX poveljniku. Navedel je vrsto konkretnih vprašanj in pooblastil, ki se po njegovem mnenju urejajo na ukazovalni način in torej spadajo v pristojnost vrhovnega vodenja in poveljevanja v vojski, ne pa v upravno delovanje in predlagal jasnejše določbe o pristojnostih in odgovornostih držav- nih organov na področju upravljanja vojske. Opozoril je tudi na nujnost spremembe ustavne ureditve v primeru, da želi Državni zbor RS vrhovno poveljevanje urediti drugače, kot ga ureja 102. čl. Ustave RS. Sprejeto besedilo ZObrkaže, da Državni zbor RS tega mnenja vsebinsko ni upo- števal.

In kako naprej?

Naj za zaključek še enkrat opozorimo na nove zunanje in notranje razmere, v katerih se uresničuje tudi obravnavana poveljevalna funkcija predsednika republike. Od sprejema ZObr leta 1994 smo bili priče pomembnim spremembam v strateškem položaju naše države tako na zunanjepolitičnem kot tudi na notranjepolitičnem področju. Slovenija je postala polnopravna članica NATA, ker je bistveno spremenilo njen varnostni položaj in obseg ter vrsto njenih obrambnih potreb in prizadevanj. K temu močno prispeva tudi polnopravno članstvo v Evropski uniji. Spremenjene so tudi najpomembnejše grožnje naši nacionalni varnosti. Posledica vsega tega je bila, da je Slovenija ne samo občutno zmanjšala številčnost svojih oboroženih sil, temveč da je tudi opustila obvezno vojaško usposabljanje mlade populacije in popolnjevanje Slovenske vojske v miru z vojaškimi obvezniki. Mirnodobna Slovenska vojska je v celoti profesionalizirana, v njej delujejo le še poklicni vojaki, podčastniki in častniki. V mirnem času opravlja Slovenska vojska predvsem obveznosti, ki jih je država sprejela v zvezi z varovanjem mednarodnega miru in varnosti. Kakšen vpliv imajo takšne bistveno spremenjene razmere na obravna- vano vprašanje? Sedaj veljavna ureditev vrhovnega poveljevanja je še vedno nespremenjena, z vsemi notranjimi hibami in neskladji. Te bo prej ali slej treba uskladiti in posodobiti. Majhna in poklicna vojska, ki izvaja predvsem mednarodne obveznosti v tujini, verjetno ne potrebuje tolik- šne legitimitete v osebi svojega vrhovnega poveljnika kot nekdanja velika obvezniška nacionalna vojska. Zdi se, da spremenjene razmere mnogo bolj kot v času sprejemanja veljavnega zakona omogočajo drugačne rešitve vrhovnega poveljevanja Slovenski vojski. Vključno z vprašanjem, ali to funkcijo (še posebej tak- šno, kakršna je sedaj) v novih razmerah sploh še potrebujemo ali ne. Tu so pač možni različni odgovori. XPREDSEDNIK REPUBLIKE SLOVENIJE KOT VRHOVNI POVELJNIK …X 115

1. Če bi se odločili, da funkcijo vrhovnega poveljnika Slovenske vojske še potrebujemo in da naj jo še naprej opravlja predsednik republike, bi bilo nujno in mogoče najti različne sistemskoskladne rešitve. Na primer: (a) Najustreznejša rešitev tega vprašanja bi bila, da zakon vse pristojnosti vojaškega vodenja in poveljevanja prepusti sistemu vojaškega vodenja in poveljevanja ter funkciji vrhovnega poveljnika prizna ustrezno vsebino in pomen. V tem primeru Ustave RS ne bi bilo treba spre- mi=njati. Predsednik republike bi praviloma po pooblastilu v zakonu ne=katere vojaškoupravne pristojnosti vodenja Slovenske vojske prenesel na obrambnega ministra, operativne vojaškostrokovne pristojnosti pa na načelnika generalštaba. Legitimnost vrhovnega poveljnika bi v tem pri=meru ostala nevprašljiva, razmerja med najvišjimi organi vodenja in poveljevanja pa bi bila jasnejša. (b) Sedanjemu (neustreznemu) stanju na tem področju bi bila najbližja rešitev, po kateri bi bil vrhovni poveljnik Slovenske vojske še vedno predsednik republike, obrambnemu ministru pa bi bila podeljena pravica ukazovanja Slovenski vojski v miru. Tako bi bil obrambni minister vklju- čen v vojaško verigo poveljevanja kot njen drugi člen. Takšno pooblastilo bi moralo biti podeljeno v Ustavi RS, kar bi zahtevalo njeno spremembo. Zakon bi tudi v tem primeru moral natančneje opredeliti položaj in vlogo predsednika republike na tem področju (na primer podpisovanje najpo- membnejših ukazov; soglasje in/ali odobravanje ostalih odločitev oziroma ukazov ipd.), razmerje načelnika generalštaba do obeh nadrejenih funkcionarjev in še posebej razmerje med predsednikom republike in obrambnim ministrom. Posebej bi bilo treba urediti ta razmerja za čas vojne (vlogo predsednika vlade).

2. Če bi prevladalo stališče, da v novih razmerah funkcijo vrhovnega poveljevanja vojski še potrebujemo, ne bi pa bilo potrebno, da jo opravlja predsednik republike, se tudi ponujata vsaj dve rešitvi: (a) Ustava podeli funkcijo vrhovnega poveljnika neposredno obrambnemu ministru ali predsedniku vlade in ga tako vključi na vrh verige vo- jaškega poveljevanja. Pri tem lahko vprašanje, kdo od obeh navedenih naj bo nosilec funkcije vrhovnega poveljnika, tudi pri nas rešimo različno za obdobje miru in za obdobje vojne (eden sam v obeh razmerah ali obrambni minister v miru, predsednik vlade v vojni). Sprememba Ustave RS bi bila v tem primeru neizogibna. Pri izbiri funkcionarja za to vlogo bi bilo treba paziti na stopnjo njune legitimnosti oziroma na splošno zaupanje državljanov, ki ga uživata glede na način prevzema svoje redne funkcije. Tudi v tem primeru bi bilo smotrno načelniku generalštaba prepustiti pristojnosti notranjega vojaškostrokovnega vodenja in poveljevanja v Slovenski vojski. (b) Druga možnost v tej inačici pa bi bila, da obrambni minister in predsednik vlade pač opravljata svoji politični funkciji, vrhovno vodenje in poveljevanje v Slovenski vojski pa bi bilo prepuščeno vojaškemu 116 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX vrhovnemu poveljniku Slovenske vojske. To bi bila nova vojaška funkcija, ki bi bila nad načelnikom generalštaba in ki bi jo morala uvesti Ustava RS. Zakon pa bi takemu vojaškemu vrhovnemu poveljniku moral jasno in izčrpno določiti pristojnosti in odgovornosti.

3. In končno, če bi prevladalo stališče, da funkcije vrhovnega poveljnika Slovenske vojske sploh ne potrebujemo več, bi tudi to zahtevalo spremembo ustreznega določila Ustave RS. V tem primeru bi rešitev lahko bila naslednja: Glede na vlogo, velikost in operativne naloge Slovenske vojske bi že sama Ustava RS lahko določila, da je vodenje Slovenske vojske in poveljevanje v njej v pristojnosti načelnika generalštaba, kar je sedaj določeno v 2. točki 43. čl. ZObr. Obrambni minister in predsednik vlade bi pač opravljala svoji funkciji in zagotavljala ustrezno politično in upravno vodenje vojske. Tudi v tem primeru bi bilo nujno načelniku generalštaba z zakonom prepustiti vse vojaškostrokovne pristojnosti notranjega vodenja Slovenske vojske in poveljevanja Slovenski vojski. Zagotovo obstajajo tudi drugačne rešitve. Ne vidim pa razloga, da ta ureditev ne bi bila notranje skladna. 117

Marjan Malešič, Ljubica Jelušič POPULAR PERCEPTION OF SECURITY IN SLOVENIA (SELECTED ISSUES)

Introduction

Social sciences in Slovenia practice public opinion surveys from the early sixties of the past century, whereas the systematic and consistent public opinion data on security issues is available from 1982 on. We believe that the results of public opinion surveys combined with the findings provided by the use of other scientific methods has contributed significantly to building up the legitimate and rational (national) security system in Slovenia and making some wise security policy choices. We will introduce the data from our last public opinion poll entitled National and International Security carried out in October and Novem- ber 2003. We interviewed 1065 citizens of full age using a face-to-face approach. From the time and contextual perspective, it is important to stress that the survey was conducted in the period of great security, political and system changes in Slovenia such as the expected membership of NATO and the EU, intensified co-operation of the state in international peace and humanitarian operations, and the change of manning the armed forces: from a conscript army to an all-volunteer force combined with a volunteer military reserve and voluntary (paid) serving of the military term. The results of the 2003 survey will be complemented at certain points with the results of a similar survey carried out in 2001 (the sample was 1,095). The main purpose of the survey was to emphasize the interdependence between the changed international security circumstances and socio-economic, political, security and value changes that occurred in Slovenia, on the one hand, and the need of the Slovenian national security system to adjust to the European integration processes, on the other. The general assumption was that the complex processes of European economic, political and security integration should be based on adequate scientific findings provided by the variety of research projects involving several social science methods, including public opinion surveys. The latter was based on four interrelated hypotheses: (1) Contemporary security debates take into account the interdependence of economic, social, political, value, environmental and military factors, be it at the national or international level. The basis for national security policy-making is a 118 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX broad understanding of security that exceeds military determinism typical for the security debate during the Cold War. (2) Providing national security is inseparably related to providing international security, stability and peace. The impact of negative security processes in the surroundings of the state directly and indirectly affect its security: the possibility of spreading the conflict, terrorist activity, mass migrations, smuggling of arms, degradation of the environment, diminished possibilities of economic cooperation and growth, etc. (3) The process of providing security in contemporary democratic states is characterised by differences and controversies regarding the requests, expectations and values between the general public, professional public, political elite and national security structures. (4) Value changes (increase of individualism, consumption culture and hedonism) and actual processes we witnessed in recent years in post-modern societies – pluralisation and individualisation, professionalisation and specialisation of social roles, unfavourable demographic trends – require adequate adaptation of the national security system and the military organisation in particular. Our survey in 2003 consisted of five conceptual areas: the perception of threats, international security structures, the national security system, security culture, and the military profession. At the general level the results show that the great majority of citizens of Slovenia feel safe and secure. There is a continuation of the trend in perceiving non-military threats, whereas the importance of military ones is still diminishing. The Slovenian public is susceptible to human rights and protection of the environment. It is also in favour of spreading the culture of peace and non-violence. The military is not allowed to interfere in civilian affairs, whereas repressive institutions of the state gain little confidence as far as the preservation of state independence and sovereignty is concerned. Also typical is the socio-economic determinism of the public that favours threats, values and objectives that are of a social welfare and economic nature.

Perception of threats to Slovenia

We begin with the interpretation of data with the public perception of threats to the security of Slovenia, meaning the state, social groups and individuals. In theory, we speak about “real threats” – the military and political situation in the surroundings of a certain community, frequency and power of natural and technical disasters, environmental conditions etc. – and about “perceived threats” that are subjectively perceived by individuals and are reflected in public opinion. This means that the national security system functions in two security “surroundings”, in XPOPULAR PERCEPTION OF SECURITY IN SLOVENIAX 119

“real” and “perceived” surroundings: the first is the realm of practice, in which the national security system endeavours to provide effective security, defence and protection of the community against different threats, jeopardizing its cultural and material values and interests; the second is the realm of perception, of the attitude toward the national security system and feelings about (in)security related to its existence. The national security system thus functions in the interaction with the “double” surroundings: first, the surroundings of internal and external threats to security, the original reason for the existence, structure and organisation of the national security system, and second, the surroundings of security as a value, in which the image of the national security system influences the public perception of security and trust in different parts of the system. This means security is not only a “matter of strategic affairs” but also a “matter of spirit” – states, social groups and individuals need real security and the feeling of security. If we present the above reasoning in a more operational way, we could say that the level of real and perceived threats are mostly dependent on the relationship between the dangers brought about by different threats and the readiness of the community to deal with them in an organised, systemic and effective manner.

Table 1: Perception of threats to Slovenia (Slovene Public Opinion 2003); N = 1,065) To what extent do the following factors threaten the security of Slovenia? (an average value on the scale: 1–no threat at all, 2–weak threat, 3–medium threat, 4-strong threat) drugs, narcotics 3.28 crime 3.28 road accidents 3.16 unemployment 3.26 degradation of the environment 2.91 poverty 3.08 low birth rate 3.09 economic problems 2.92 suicides 2.82 sell-out of social property 3.06 natural and technological disasters 2.62 refugees, illegal immigrants 2.59 internal political instability 2.59 contagious diseases, AIDS, etc. 2.21 lagging behind in the field of science and technology 2.47 extreme nationalism 2.14 terrorism 1.87 conflicts on the territory of former Yugoslavia 2.31 military threats of other countries 1.76 120 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

As seen in Table 1, respondents perceived non-military threats to be crucial for the security of Slovenia: drugs and narcotics (the negative phenomena of the “Westernization” process are more drug users in our society), crime (the crime rate is getting higher every year, especially organised international crime dealing with drugs and illegal immigrants), unemployment (which has been decreasing in recent years, and reached 7 per cent according to ILO standards), road accidents (around 300 people die on the roads every year in Slovenia), low birth rate (the problem of natural reproduction of the population and the aging of society), poverty (generally speaking Slovenia is a relatively rich country – comparable to Greece and Portugal – but the society is under a process of more emphasized stratification, which jeopardizes some social strata in socio-economic terms), sell-out of social (state) property and other economic problems (unfair process of privatisation, questionable prospects of certain industrial branches), and degradation of the environment (nuclear power plant, chemical industry, industrial waste, global environmental problems). We can also see from the table that terrorism1 and military threats are not perceived as important ones, which is a confirmation of a trend experienced in the last decade in Slovenia. It is also a typical trend that the average figures of threats are lower than in previous years, meaning the society feels safer every year. We could say that perceived threats are more or less in conformity with reality – after the end of the Cold War, military threats retreat and non-military threats take a lead. SIPRI data indicate that the number of armed conflicts in the world is decreasing, while among them, those of an internal nature prevailed in the last decade (so called intra-state conflicts).2 Non-military threats became more important, although they existed before, but it seems that only the lower plausibility of a huge military conflict enabled us to perceive their importance for the security and stability of the international community. These threats refer to economic and social fields, environmental issues, mass migration, health and epidemiological conditions, terrorism, illegal drug and arms trafficking, the field of information-communication technology, and also natural and technical disasters.

1 On the contrary, in 2003 European Union citizens perceived international terrorism as the greatest threat to European security, namely 82 % of respondents thought international terrorism was a threat (Javier Solana, A Secure Europe in a Better World, speech at the annual conference of the Institute for Security Studies, Paris, June 30, 2003). 2 See SIPRI Yearbooks from 1995 on. XPOPULAR PERCEPTION OF SECURITY IN SLOVENIAX 121

Slovene Armed Forces: Any Future?

The Slovene Armed Forces as an institution enjoy relatively high support from the public and the majority of the respondents in a 2001 public opinion poll did not have doubts about its future. More than half of the respondents (58 %) believed that Slovenia would need the armed forces also in the future. Scepticism about the future of the military was expressed by one third of the respondents. In the 2003 poll the picture was significantly different: only 47 % of the public thought Slovenia would need the armed forces in the future, whereas scepticism about the future of the military was embraced by 50 % of respondents.

Military Missions: Priority of Disaster Relief

The national security role of the Slovene Armed Forces is perceived by the Slovenian public through the ability to defend the country from outside attack, military training and readiness, international peace-keeping missions, and conventional military non-war operations such as disaster rescue and relief. The word “conventional” is used intentionally because the disaster relief task is one of the oldest social expectations in Sloven- ian society with regard to the military and it has roots in the former Yugoslav People’s Army, which acted as First Aid in case of natural disasters. Although the specialised units of the Protection and Rescue Agency were and still are well organised and equipped in Slovenia, the military is supposed, at least in the public eye, to give immediate help. Therefore, it might be worth verifying the assumption that military assistance in cases of natural and technological disasters is a traditional source of the military’s social legitimacy. What complicates the situation is the Defence Act prescription (Article 37) that the military should interfere in disaster relief only when it is so decided by the civilian authorities upon the request of the commander of civil protection. Knowing that both actors of national security, the Armed Forces and the Protection and Res- cue Agency, are dependent on the same defence budget (and within it the latter has its own relatively independent budget), it is also self-evident that the clash for scarce resources would often prevent the civil protection authorities from asking the military for help. Request for assistance would show that it is not capable of managing the disaster on its own; therefore it is not entitled to the amount of budget it is currently receiving. The military, if often participating in disaster relief, would also claim additional defence budget sources to prepare better for this task. Thus, it happens that both national security actors compete, whereas the 122 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX citizens affected by the disaster measure social acceptability of the armed forces according to the military presence in disaster relief. According to the data from a public opinion poll in 2003, 63 % of the surveyed population thought the military should provide immediate help in case of natural disasters, whereas 31 % of the population thought that the military should wait for the call of the civil authorities. The assumption on (and public expectations of) disaster relief as the main military task can be proved by public opinion polls of at least a twenty-year period. The perception of military tasks in this period actually corresponds with another indicator; i.e. a decreasing perception of military threats (see Table 1). Furthermore, the majority of the Slovenian public understands the disaster relief performed by the military as its main operational task. According to the measurements of public opinion from the year 1982 on, the percentage of those who agreed with the statement that “the military should help in case of natural, environmental and other disasters” varies between 83 % and 98 %. In the 1999 mea- surement, the acceptance was 95 %, in 2001 and in 2003, 93 %.3 Accord- ing to the public, the military defence of the homeland is only the second most acceptable task of the Slovene Armed Forces.

Co-operation of the SAF in Peace Support Operations

The constabulary role of the armed forces is related to tasks that are very new in the awareness of military responsibilities in Slovenia. The massive army of former Yugoslavia was designed for the defence of the homeland and the constitutionally established political and social system and it was, according to experiences from the past WWII guerrilla warfare, supposed to be able to fight a long national liberation war. The defence education of society in general served the same purposes. Although the Yugoslav People’s Army participated in peacekeeping operations with volunteers, for example in Sinai and in demilitarised areas between Iraq and Iran, Yugoslav citizens were not largely aware of this non-traditional task of a massive people’s army. The end of the Cold War brought the revitalisation of non-war peace support operations in crisis regions of the world. The Slovenian public

3 In Western European countries, public expectations about military involvement in disaster relief is one of the post-modern military operations other than war. Accord- ing to Eurobarometer 54.1, the public opinion poll of the European Union countries, which in 2001 measured EU citizens’ attitudes towards security issues (Manigart, 2001), this military task receives high attention in the public; the average acceptance of it is 91 % in all EU countries, and only in Spain and Luxembourg is this task perceived as the main military task, just as it is in the Slovenian case. XPOPULAR PERCEPTION OF SECURITY IN SLOVENIAX 123 and political decision-makers were also exposed to the new concepts of military deployment, where highly prepared units are sent outside the country to serve in peace missions. This new logic was not easy to be implemented in Slovenia, where the doctrine of the territorial homeland’s defence prevailed after the clash with the former Yugoslav military. The first obstacle was the territorial defence doctrine the SAF inherited in 1994. This kind of army, as a provider of local security, is not deployable anywhere but on the territory where it is trained. The manoeuvre capabilities of such an army, where conscripts serve close to their homes and are assigned to reserve units of their home areas, are very low and mainly organised to defend the local community. The second obstacle was in the preparations and measures of Slovenia to assure security with regard to events in the Balkans in the early nineties of the past century. As there were two major wars taking place in the near neighbourhood, in Croatia and in Bosnia and Herzegovina, the Slovenian public was mainly occupied with the characteristics of a potential Balkan enemy.4 The nineties were decisive years for the SAF in many respects. The end of the wars in Croatia and Bosnia and Herzegovina brought about a new aspect of the post-Cold War: international soldiers, civil servants and international organisations. Internationalisation of the post-conflict efforts was presented on a large scale in Croatia and Bosnia and Herze- govina, and later on in Kosovo and Macedonia. The second decisive moment of that period was the establishment of the NATO Partnership for Peace Programme, which Slovenia joined in March 1994. In order to be more organisationally prepared for international security activities, Slovenia decided to rename its armed forces from Territorial Defence into the Slovenian Armed Forces (Slovenska vojska), and to establish a bigger professional corps comprised mainly of professional soldiers, NCOs and officers. By the end of 1994, a special all-volunteer military unit named the 10th Battalion for International Co- operation was established. It was trained to co-operate in international military exercises, in units of bilateral or multilateral military co-operation, and later on also in peace-keeping operations. From its very beginning the basic function of the 10th Battalion was military diplomacy, understood in hardware terms. It helped to present Slovenia as a country interested in international military co-operation and also capable of ful- filling some expert military tasks beyond the country’s borders. Co-operation in peace-keeping operations was introduced by Slovenian politicians as a new role of the Slovene Armed Forces with a dual function: 1) to show international organisations like NATO, the EU and the UN that

4 The data of previous public opinion polls (1991–93) indicated that the fear of the wars in Croatia and Bosnia and Herzegovina spreading to Slovenia was rather high (59–72 %). See Centre for Public Opinion Research archives, Institute of Social Sci- ences, University of Ljubljana. 124 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Slovenia was willing to share the burden of international security, and 2) to show internal society that the Slovenian military was effective enough to co-operate with contemporary European militaries (Malešič & Jelušič 2003:490). The first deployment of Slovenian soldiers outside the country was in the ALBA operation in Albania in 1997, immediately followed by a pla- toon of soldiers from the 10th Battalion to be deployed in Cyprus in the UNFICYP peace-keeping operation. Since then the SAF has participated in UNTSO, UNMIK, SFOR, ISAF and KFOR. The total current number of soldiers serving in peace-keeping operations abroad exceeds 200. Slovenian politicians of different levels and formats were offering Slovenian soldiers to UN and NATO operations as proof of the country’s responsibility for international peace and stability. In order to be able to fulfil the political expectations, the Slovene Armed Forces, carrying on the burden of conscript training, decided to have a kind of double track military. One consisted of units where conscripts and reservists were supposed to fight for the homeland’s defence, and the other military, like the 10th Battalion, the Military Police and Air Force, with volunteer soldiers only, which was a military organisation of smaller, professional, deployable and flexible units. Public opinion in 2003 was rather supportive of this military mission of the Slovene Armed Forces. Co-operation in humanitarian operations without arms is supported by 87 % of respondents, peace-keeping operations with self-protective arms only is acceptable for 73 % of respondents, and peace enforcement operations would be acceptable for 37 % of the population surveyed. Support does not only diminish by the level of anticipated violence involved, but also by the distance from home: deployment closer to Slovenia – higher support, and vice versa. Representatives of the Slovene Armed Forces often make public statements underlining the importance of military co-operation in peacekeeping operations. Usually they explain it with post-modern motives of the military in general, stating that peace-keeping operations are the the- atre for gaining direct operational experience for the staff that has no other choice to decrease military alarmism. The pre-modern motives are sometimes mentioned, mostly to stress the altruistic nature of peacekeeping deployment, where the public gets the impression that the military is playing a kind of armed peace activist role in crisis areas. Attributing peace activism to the military is a trend termed by some experts as “de-militarisation of the military” (i.e. Karl Haltiner), which results from social value changes and from the social expectations that the military should avoid harsh training and dangerous manoeuvres. As families have fewer children than in the past, they are not prepared to risk the life of the only son (child) for military purposes or training the conscript army. Generally speaking, some post-modern Military Operations Other XPOPULAR PERCEPTION OF SECURITY IN SLOVENIAX 125

Than War are well accepted among Slovenian citizens. According to public opinion polls, four types of operations are of this kind: peace-keeping and humanitarian operations, accepted by 78 % of the surveyed population;5 the fight against terrorism, accepted by 72 % of the respondents;6 police assistance missions to control mass immigration, accepted by 67 % of the respondents; and much lower accepted police assistance missions to establish law and order (51 %). In 2000–01 police assistance missions of the Slovene Armed Forces within the territory of Slovenia were not legally possible. Regarding the fact that the Slovene police was overbur- dened by mass immigration of people from China, North Africa, Iran, Iraq and some other Arabic countries (45, 000 persons were stopped and sent to asylum holding centres),military assistance would be very much desired.7 According to the revised Defence Act (Article 37), assistance of the military for the police in guarding the border is possible today. How- ever, the political decision-makers in Slovenia are aware that military personnel lack the necessary training and skills to execute such police tasks. The improper police deployment of military units would lead to public criticism and loss of legitimacy, so it is much safer not to involve the military in typical police tasks and overburden the police than to risk problems with public opinion because of one additional (marginal) task of the military.

Slovene Armed Forces: Conscript Army vs. All-Volunteer Force

In recent years, professionals and politicians have sporadically raised questions on the most adequate way of manning the Slovene Armed Forces. The discussion was sometimes politically motivated and did not base its arguments upon scientific and professional findings at home and abroad. However, it seems that the least common denominator of all arguments was that the institution of universal military conscription in Slovenia had undergone a serious crisis. The key indicators of the crisis were poor medical fitness of conscripts (often as a consequence of evasion), high rate of conscientious objection, unfavourable demographic

5 The 2001 Eurobarometer shows 80 % acceptance of that mission within EU countries (Manigart, 2001:9). 6 Although in general the public supports the armed forces’ fight against terrorism, at the same time it also thinks that the most important measure (60 %) against terrorism is addressing the causes of terrorism (poverty, injustice, religious intolerance, etc.). The use of military force (4 %) comes fourth after intelligence activities (19 %) and diplomacy (9 %). 7 According to Haltiner (2000:18–19), such internal police assistance operations were undertaken by the military in Italy, Ireland, Austria and Switzerland. 126 trends and non-operational nature of the Slovene Armed Forces. The prevailing manning of the armed forces with conscripts became less in conformity with the security situation in Europe and the role of Slovenia in it, with the value orientation of a post-industrial (post-modern) society and with new roles and missions of the contemporary armed forces. The European security environment, social environment in Slovenia, which shows the characteristics of post-modern society (the rather intensive process of pluralisation and individualisation of society, specialisation and professionalisation of social roles, unfavourable demographic trends, etc) real and perceived threats (as seen, direct military threats are practically disappearing from public perception, whereas non-military threats have become more important for the security of the community), new missions of the armed forces after the Cold War (peace support operations, crisis management and humanitarian interventions) and other factors required a comprehensive and profound analyses of the factors that impact the decision on the most adequate way of manning the Slovene Armed Forces. Experts presumed that there were four possible solutions for improving the situation of manning the Slovene Armed Forces, demanded by the conditions of the security, society, culture, values and economics of a post-modern state. Nonetheless, for some of these, their political acceptability or security- and policy-based foundation was extremely questionable: (1) a basic reform of universal military conscription, (2) abolishing or temporarily suspending conscription and introducing of an all-volunteer force, (3) maintaining universal military conscription and establishing professional contracts with a specified number of conscripts that vol- untarily extend their term of military service thus gradually converting to a fully all-volunteer way of manning the armed forces, (4) the introduction of civic (or national) service for all young people, male and female, with one of the options within this framework being a term of military service (Malešič 2003:174). The attitude of the public toward the way of manning the armed forces is only one of many factors that influenced the decision made by the authorities. They took into account historical experiences, military and non-military threats to the country, the functional factor, international alliances, social, political and psychological factors, and demographic, economic and technological factors. However, the public attitude was a very important factor bearing in mind the link between public support of the way of manning and the legitimacy of the armed forces. A public opinion poll carried out in 2001 revealed a change in the trend. Until 1999 the majority of the public supported universal military conscription as the most appropriate way of manning the Slovene Armed Forces. In 2001 a relative majority of respondents (48 %) opted for an All-Volunteer Force, while support for a conscript army decreased significantly down to 34 %. The reasons for the change could be found in XPOPULAR PERCEPTION OF SECURITY IN SLOVENIAX 127 the above-mentioned crisis of the conscript system in Slovenia, in the experiences of other countries that abolished conscription, and in the intensive political and professional debate on the issue. Most probably, this new attitude toward the All-Volunteer Force was indirectly related to the perception of threats and new roles of the military stemming from it. The cross-tabulations of data (Table 2) surprisingly showed that the young population (aged 18–29) was no more in favour of All-Volunteer Force than other age groups, and also that the acceptance of the All-Vol- unteer Force positively correlates with a higher level of education, higher income and higher position of respondents on the social scale. Also significant is those who thought that Slovenia would likely (40 per cent) and very likely (18 per cent) need the armed forces in the future believed that it should be the All-Volunteer Force.

Table 2: Cross-tabulations: All-Volunteer Force by independent variables

All-Volunteer Force + - high education low education high income low income high strata of society low strata of society SLO will need an army in the future SLO will not need an army in the future age group

In 2002 the government decided to suspend conscription and introduce an All-Volunteer Force, and the last conscript-soldier left the military in October 2003, whereas the last conscientious objector left his civilian post in December same year. In a 2003 poll the governmental decision to suspend conscription and to introduce the All-Volunteer Force was supported by two thirds of respondents.

Conclusion

Although the threat perceptions among the Slovenian public have varied during the past decade, the results of the surveys (especially the most recent one from 2003) have shown that, as regards security threats on a national level, the Slovene public gives less significance to military threats and increasing significance to non-military threats, such as problems of drugs and crime, socio-economic problems, degradation of the environment, natural and technological disasters, and epidemiological- health problems. Military threats are evaluated as mainly non-existent (one half of the respondents) or small threats (one quarter of the respon- 128 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX dents), whereas at the other end of the spectrum the problems of drugs and crime are perceived as a strong threat (more than half of the respondents) or medium strong threats (one third of the respondents). The public believes that a legitimate national security system is one that equally strengthens its military and non-military components. The public demand that the members of the armed forces play an active role in protection and rescue activities in the event of a disaster is more than evident from our data. This role of the Slovene Armed Forces seems to be of higher priority than the defence of the homeland itself. The support for the armed forces to be involved in peace support operations outside the country is rather high and stable. This peace-keeping and diplomatic role of the military is becoming one of the most important sources of functional military legitimacy. In conjunction with the changed perception of the main military missions (disaster relief and an external diplomatic peace-keeping role instead of the homeland’s defence) there are also changed attitudes concerning the type of army that is able to fulfil the new prescribed missions and goals expected from NATO membership. The traditional, centuries-long massive conscripted army led way to a small, professional and highly mobile army – a choice supported by the public when the decision was made and also after its realisation.

Bibliography

Defence Act of the Republic of Slovenia, 2004.

HALTINER, Karl W. (2000), “Policemen or Soldiers? Organizational Dilemmas in the Constabularization of Armed Forces”. In Marjan MALEŠIČ (ed.) International Security, Mass Media, and Public Opinion. Ljubljana: ERGOMAS, University of Ljubljana. MALEŠIČ, Marjan (2003), Conscription vs. All-Volunteer Forces in Europe. Baden-Baden: Nomos Verlagsgesellschaft. MALEŠIČ, Marjan and JELUŠIČ, Ljubica, Problematika narodnej bezpečno- sti v očiach verejnosti: vnimanie NATO a vojska v Slovinsku. Sociologia, Ročnik 35, No. 5, 2003, pp. 479–494. MANIGART, Philippe (2001), Europeans and A Common Security and Defense Policy. Brussels: Royal Military Academy, Chair of Sociology. MANIGART, Philippe and JELUŠIČ Ljubica, (2001), European Defence Restructuring: Military and Public View. Brussels: Official Publisher of the European Communities. SIPRI Yearbooks 1995–2004. SOLANA, Javier, A Secure Europe in a Better World, speech at the annual conference of the Institute for Security Studies, Paris, June 30, 2003. 129

Anton Žabkar IZZIVI TRETJEGA TISOČLETJA IN OBOROŽENE SILE

Oboroženi spopadi in vojne prihodnosti

V začetku tretjega tisočletja obstaja po soglasnih ocenah vojaških izvedencev zanemarljivo majhna verjetnost, da bi prišlo do izbruha svetovne vojne, za kakršno sta se oba bloka skorajda pol stoletja oboroževala in urila svoje oborožene sile1. Vzroke njihovega soglasja je treba iskati v dejstvu, da so danes vse razvite države dosegle soglasje o tem, da lahko svoje nacionalne cilje dosežejo le z medsebojnim sodelovanjem na vseh področjih (vključno z varnostnim, obrambnim in vojaškim), pri čemer sta politična in ekonomska stabilnost postali predpogoj skupnega napredka. Skladno s tem so vojne in oboroženi spopadi, ki se odvijajo v nerazvitih delih sveta, (p)ostali tisti dejavniki, ki predstavljajo največje tveganje za uspešen potek globalizacije2. V prizadevanju, da tovrstna tveganja zmanjšajo na najmanjšo možno mero, so razvite države intenzivirale medsebojno obrambno in vojaško sodelovanje, ki prihaja še posebno do izraza ob izbruhih vojn in oborože- nih spopadov v nerazvitih delih sveta. Različne stopnje odkritega (ali pri- kritega) strateškega sodelovanja in solidarnosti med velikimi jedrskimi silami (ZDA, Ruska federacija, Velika Britanija, Francija, LR Kitajska)

1 Z izrazom »oborožene sile« se v najširšem pomenu besede ne pojmujejo tako kot nekoč le pripadniki kopenske vojske, vojaškega letalstva in vojne mornarice, ampak tudi pripadniki obalne straže, obmejnih enot (“graničarjev«), narodne garde, enot teritorialne obrambe, žandarmerije, karabinjerjev, carine, obveščevalnih ter varnostnih služb in morebitnih partizanskih oziroma gverilskih enot. Podrobnosti o vplivu ženevskih konvencij (1949) na aktualno klasifikacijo in status pripadnikov oborože- nih sil so predstavljene v Vojni enciklopediji (II. izdaja, 2. zv., str. 344). 2 Pred skoraj dvesto leti je Karl Marx globalizacijo dojemal kot širjenje kapitala. Danes ameriški raziskovalec Michael Hardt (ki je skupaj z Antoniem Negrijem avtor znane uspešnice Imperij) poleg ekonomskih vidikov v globalizacijo vključuje tudi globalne politične, kulturne, varnostne, obrambne, vojaške, ekološke in druge vidike. Ko je Hardt analiziral vlogo današnje ameriške vojske v sedanjih razmerah, je ugotovil, da ne deluje le v interesu ZDA kot nacionalne države, temveč tudi v interesu globalnega kapitala in vrednot, ki jih prinaša globalizacija. Rast mednarodne vloge ameriške vojske in njenega pomena »strateškega stebra«, okoli katerega se v krizah formirajo ad hoc koalicije, vidi kot posledico dejstva, da tudi ameriški sovraž- niki niso več le nacionalne države, ampak so organizirani v mednarodne teroristične mreže in razpršeni po vseh celinah. Podrobnosti svojih holističnih stališč je pred leti predstavil v obširnem intervjuju tudi pri nas (Delo, 9. 3. 2002, Sobotna priloga, str. 10–11). 130 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX niso bile dobro vidne le med obema zalivskima vojnama (1991, 2003), ampak tudi med vojaškimi operacijami ZDA in njihovih zaveznikov proti ZRJ (1999) in v Afganistanu (2001/2002)3. Vendar pa nihče kljub tem dosežkom in dosedanjim miroljubnim in mirotvornim naporom širše mednarodne skupnosti ne izključuje možno- sti razmaha mednarodnega terorizma, prav tako pa v nestabilnih delih sveta ne izključuje verjetnosti izbruha novih lokalnih in regionalnih vojn ter oboroženih spopadov nižje intenzivnosti4. Prav ti aktivni in tleči ter še številnejši potencialni spopadi, ki jih je na svetu vsega skupaj okoli 300, predstavljajo »politektonični konfliktni substrat«, na katerem bo tudi v prihodnje gotovo prihajalo do oboroženih spopadov različne stopnje intenzivnosti, med katerimi bi nekateri lahko prerasli v prave vojne5. Tudi regionalne vojne, kakršni sta bili vojni v Zalivu (1991, 2003), se v prihodnosti ne dajo povsem izključiti, saj oboroženi spopadi in/ali krize, ki se periodično ponavljajo na prostoru med Indijo in Pakistanom (ki sta oba jedrski sili!), med Izraelom in arabskimi sosedami, med obema Kore- jama, med LR Kitajsko in Tajvanom ipd., lahko prerastejo v regionalne vojne. Prav tako se ne da izključiti možnosti izbruhov krvavih medetnič-

3 V tem sklopu se kot novo kakovost mora omeniti Šanghajski sporazum, v katerem so se konec preteklega stoletja povezale Ruska federacija, LR Kitajska, Indija in osrednjeazijske države – bivše republike nekdanje ZSSR, da bi se lahko uspešneje borile z islamskimi skrajneži, ki so notranja grožnja za celoten »krizni lok« (od Bliž- njega vzhoda do Indonezije in Sinkjanga). Naj v zvezi s tem omenimo, da do razno- vrstnega vojaškega sodelovanja ni prišlo le med Rusko federacijo in Natom, ampak tudi med drugimi državami, ki so bile med hladno vojno pogosto na robu vojne. Tako so letos zahodne države v kritičnem trenutku prvič po hladni vojni uspešno sodelovale pri reševanju potopljenega ruskega batiskafa na Daljnem vzhodu (ko je v Severnem morju pred dvema letoma doživela znano katastrofo ruska podmornica Kursk je rusko vojaško vodstvo zavrnilo zahodne ponudbe pomoči!), prav tako pa so tudi ruske in kitajske oborožene sile prvič sodelovale v skupni vojaški desantni vaji. Podrobnosti o tem panazijskem sodelovanju so opisane v ruskem viru (V. Mjas- nikov: Rossija i KNR vystraivajut sobstvennuju dugu bezopasnosti ot Kavkaza do Tihogo okeana – Nezavisimoe voennoe obozrenie 32, str. 1, 3). 4 Če je pred 2. svetovno vojno znani ameriški sociolog Quincy Wright v poskusu, da loči vojno kot najintenzivnejši družbeni spopad od oboroženega spopada nižje ravni uporabljal za merilo število vojakov obeh strani, neposredno vpletenih v oborožene boje (merilo naj bi bilo 30.000–40.000 vojakov, kar ustreza ravni korpusa kopenske vojske), se sedaj uporabljajo druga merila. Raziskovalci stockholmskega mirovnega inštituta (SIPRI) Karin Axell, Peter Wallensteen itd., katerih izhodišča sprejemajo tudi drugi, izhajajo iz tega, da so vojne le tisti oboroženi spopadi, v katerih v enem letu izgubi življenja več kot 1.000 ljudi. Klasifikacija oboroženih spopadov, ki so jo izdelali omenjeni raziskovalci, je prikazana v prilogi 2. dela Marsove dediščine. 5 Raziskovalca James Petras in Henry Veltmeyer sta v delu Globalization Unmasked – Imperialism in the 21st Century (Fernwood Publishing, 2001, str. 20) z oporo na podatke Agencije OZN za industrijski razvoj (UNIDP) ugotovila, da je 20 % najbogatej- ših držav sveta močno povečalo svoj delež v svetovnem dohodku, pri tem pa se je delež 20 % najrevnejših držav še bolj zmanjšal. Od leta 1960 do leta 1989 je pri boga- tih državah ta delež poskočil s 70,2 % na 82,7 %, delež najrevnejših pa je upadel z 2,3 % na 1,4 %. Večanje tega poglabljajočega se razkoraka bo verjetno prispevalo k rasti »konfliktnega potenciala« v nerazvitih državah. XIZZIVI TRETJEGA TISOČLETJA IN OBOROŽENE SILEX 131 nih oboroženih spopadov, kakršni so v bližnji preteklosti nastajali v raz- ličnih delih Afrike ter na območju Balkana, Kavkaza in Srednjega ter Bližnjega vzhoda. Najverjetneje pa je, da bodo regionalne vojne med državami le sporadične in da bodo tudi vnaprej številčno prevladovali oboroženi spopadi med elitami v notranje nestabilnih nerazvitih državah, saj so mnoge med temi elitami s svojo nesposobnostjo miroljubnega in demokratičnega reševanja notranjih ekonomskih, političnih, verskih in drugih težav postale »glavni generator« kriz in oboroženih spopadov, ki bodo s svojimi posledicami še naprej ogrožali širše mednarodno okolje6. Kot odgovor mednarodne skupnosti na te vojne in oborožene spopade bodo najverjetneje tudi v prihodnje sledili posegi mirovnih sil, ki bodo vzpostavljale mir z uporabo orožja proti vojskujočim se stranem (peace- enforcement operations), ter mirovnih sil v modificiranih in modernizira- nih mirovnih operacijah (peace-keeping operations), kar pomeni, da bodo oborožene sile stabilnih razvitih držav morale imeti zelo mobilne specializirane intervencijske kontingente, ki bodo univerzalni; to pomeni, da bodo morali biti težiščno pripravljeni za oborožen boj, pa tudi, da bodo morali biti pripravljeni, usposobljeni in opremljeni tudi za globalne posege v obliki mirovnih in podobnih operacij, ki bodo drugačne od klasične (»meddržavne«) vojne (operations others than war)7. Za razliko od tradicionalnih mirovnih operacij prve generacije, v katerih so bile angažirane samo mednarodne kopenske sile, oborožene s samoobrambnimi orožji, so v sodobnih operacijah angažirane tudi mednarodne flotne in zračne sile ter mednarodne humanitarne organizacije, mednarodna policija, ver- ske organizacije, tuji novinarji ipd. Množična prisotnost novinarjev in njihovo sprotno poročanje prek satelitskih zvez prispevajo, da imajo poročila o teh operacijah vpliv na svetovno javno mnenje, kar morajo upoštevati tudi načrtovalci operacij (»CNN-faktor«)8. V teh novih dejavnostih bodo v prihodnosti meje med vojaškimi, policijskimi, humanitarnimi in drugimi »nevojnimi« nalogami oboroženih sil pogosto zabrisane, tako da ne bo vedno mogoče postaviti natančne meje med bojiščem, zaledjem in cono stabilizacije, kakor tudi ne med bojno

6 Perspektive nasilnega reševanja notranjepolitičnih in zunanjepolitičnih problemov v obdobju globalizacije so podrobneje predstavljene v delih C. H. Graya (Postmodern War – The New Politics of Conflict, Routledge, London, 1997) in Martina van Cre- velda (The Transformation of War, The Free Press, New York, 1991), prav tako pa tudi v novi uspešnici Zbigniewa Brzezinskega, v kateri piše o novem »svetovnem ne- redu« (new world disorder) (The Choice – Global Domination or Global Leadership, Perseus Books, New York, 2004). 7 O novih vidikih vojaških operacij, ki se razlikujejo od operacij v vojni, je podrobneje pisal Herbert Huser v članku Going Beyond Joint – The U. S. Military’s Role and Missions in Domestic (Low Intensity Conflict and Law Enforcement No. 3, 1999, str. 39–56). 8 Robert Leonhard je – ob upoštevanju te nove realnosti – predlagal radikalno revizijo in nova načela, ki se v marsičem razlikujejo od klasičnih načel uporabe oboroženih sil. O tem je pisal v knjigi The Principles of War for the Information Age (Presidio Press, USA, 2000). 132 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX uporabo enot in uporabo enot v mirovnih, protiterorističnih, humanitarnih, psiholoških, logističnih, informacijskih in drugih operacijah9. Obo- rožene sile v teh akcijah ne bodo soočene s konvencionalnimi armadami, ki bi se jim odkrito zoperstavile, ampak z demonstranti, gverilci, teroristi, atentatorji, ugrabitelji, kriminalci, tihotapci, izsiljevalci, vojnimi hujskači, ponarejevalci denarja, saboterji, nasilneži vseh vrst in tatovi ter s prego- nom vojnih zločincev, spopadi med različnimi etničnimi, religijskimi ali drugimi skupinami in elitami ipd. Zaradi tega se v strokovnih razpravah vse pogosteje uporablja terminus technicus »asimetrične vojne«; z njim se želi poudariti, da v teh spopadih pri določanju strateškega razmerja sil ni več mogoče uporabljati primerjalne analize seštevka vojakov, tankov, topov, letal in drugih tradicionalnih kazalnikov moči oboroženih sil, Dosedanje izkušnje uporabe oboroženih sil v krizah ter v oboroženih spopadih in vojnah postbipolarnega obdobja kažejo na to, da bodo te sile morale tudi v prihodnje reševati kompleksne probleme, povezane s sodelovanjem z mednarodnimi oblastmi, nevladnimi organizacijami, mednarodnimi humanitarnimi organizacijami, mednarodno policijo, različnimi agencijami OZN, lokalnimi oblastmi ipd. »Večplastno bojišče« (ki bo poleg vojaške vključevalo politično, ekonomsko, psihološko, kulturno in druge konfrontacije), na katerem bodo delovale, torej ne bo vključevalo samo klasičnih napadalnih smeri in obrambnih položajev, temveč bo veliko širše in »mozaične« (civilno-vojaške) strukture, pri čemer se »sovraž- nika« ne bo dalo vedno natančno identificirati. Mnogi od teh dolgotrajnih spopadov bodo utripali tako, da se bo njihova intenzivnost v posameznih obdobjih spreminjala v širokem razponu od neoboroženih oblik množičnega odpora (demonstracije, nasilni protesti, bojkoti, stavke, javni samomori s sežiganjem ipd.), prek v to vtkanih terorističnih akcij in gverile do »vojne vseh proti vsem« in vojaških posegov mirovnih sil, ki bodo strukturirani od operacij za vsiljevanje miru do mirovnih operacij in »operacij izgradnje novih držav« (nation-building operations).

9 Nove notranje grožnje so prispevale, da se celo najvišje državno vodstvo ZDA, ki se ima za vodjo procesa globalizacije, ukvarja z iskanjem nove vloge oboroženih sil na ozemlju ZDA. Ameriška raziskovalca Eric Larson in John Peters sta pod vplivom for- miranja nove agencije za domovinsko obrambo (Homeland Security Agency) o tem napisala obsežno študijo (Preparing the U. S. Army for Homeland Security – Con- cepts, Issues, and Options, RAND, USA, 2001); v ospredju njunega pristopa je iskanje nove vloge za ameriško kopensko vojsko v operacijah, ki bi se izvajale na ozemlju ZDA, kjer so dosedanje probleme uspešno reševali policija, varnostne službe ipd. Pravilnost njihovih predvidevanj kažejo tudi dogodki med zadnjo katastrofo v New Orleansu, kjer so med poplavo morali angažirati enote ameriške kopenske vojske za boj s kriminalci, ki so streljali na ekipe za reševanje. XIZZIVI TRETJEGA TISOČLETJA IN OBOROŽENE SILEX 133

Struktura oboroženih sil prihodnosti

Proces ekonomske združitve evropskih držav, ki se povezujejo v Evropski uniji, ne poteka izolirano od njihovega obrambnega in varnostnega sodelovanja, katerega steber je Nato. Vendar se pri tem v evropskih državah pojavljajo dokajšnja razhajanja v pogledih na to, kakšne naj bi bile evropske oborožene sile, da bi lahko uspešno nastopile v oboroženih spopadih in (anti)vojnah, ki smo jih razčlenili v prejšnjem odstavku10. Med vojaškimi izvedenci je doseženo popolno soglasje o tem, da se morajo moderne armade zato, da bi bile učinkovite, opreti na dosežke sodobne kibernetike, ergonomije, vesoljske tehnike, elektronike ter računalniške in raketne tehnike. Z oporo na te dosežke – še posebej pa na uporabo novih oborožitvenih sistemov, kot so vodeni projektili, brezpilotna letala, poveljniško-informacijski sistemi ter obveščevalni, navigacijski, meteoro- loški, komunikacijski in drugi sateliti – so se zelo razširile bojne zmogljivosti vseh vej in rodov oboroženih sil11. Še posebej to velja za sodobne letalske sile razvitih držav, ki so ob konfrontacijah z zračno obrambo, kakršna je dokaj uspešno delovala vse do sedemdesetih let preteklega stoletja, dokazale svojo absolutno prevlado. Med evropskimi strokovnjaki obstajajo tri osnovne skupine, ki se razlikujejo po tem, za kakšno strukturo in število oboroženih sil se zavzema- jo. Skupino »nacionalistov«, ki v ospredje postavlja uspešno obrambo nacionalnega ozemlja, tvorijo tradicionalisti, ki vztrajajo pri tradicionalnih strukturah vojske (tvorijo jo enote redne vojske in enote teritorialne obrambe) ter splošni vojaški obveznosti, v kateri vidijo poroštvo za uspe- šno mobilizacijo, če bi prišlo do ogrožanja suverenosti njihove države.

10 Prva raziskovalca, ki sta v strokovni razpravi uporabila izraza vojna (war) in antivoj- na (anti-war), sta bila ameriška raziskovalca Alvin in Heidi Toffler. Po dveh začetnih uspešnicah (Future Shock in Third Wave) sta napisala megauspešnico o vojni in pro- tivojni (War and Anti-War – Survival at the Dawn of the 21st Century, Warner Books, London, 1994), ki je do temeljev pretresla zahodno vojaško strokovno javnost. S tem delom – v katerem je v ospredju nasprotje med stabilnimi deli in nesta- bilnimi deli sveta, ki se v procesu globalizacije poglablja – sta podala povsem dru- gačno vizijo prihodnosti globalizacije od tiste, ki jo je podal ameriški avtor Samuel Huntington. Ta je bil znan po tem, da je po koncu hladne vojne v knjigi o spopadu civilizacij (The Clash of Civilizations and the Remaking of World Order, Touchstone Books, London) napovedal, da bodo nekdanje ideološke hladnovojne spopade zamenjali spopadi med sedmimi svetovnimi civilizacijami. 11 Nova usmeritev na področju oborožitvenih sistemov so bojni roboti. Ne gre več le za satelite, brezpilotna letala, manevrirne rakete in druge sisteme, ki se že več kot trideset let uspešno uporabljajo na strateški ravni poveljevanja, ampak za miniaturne sisteme, ki jih uporabljajo vojaki na prvi bojni črti, ki so v neposrednem stiku s so- vražnikom. Proces »robotizacije« je v ZDA prodrl že na bataljonsko in brigadno raven. O značilnostih tovrstne bojne tehnike, ki naj bi zamenjala vojake na prvi bojni črti v kritičnih situacijah z visokim tveganjem in ki jo intenzivno preizkušajo v Iraku in Afganstanu, je letos podrobneje pisal ameriški častnik R. Thornton (The Case for Robots in the SBCT, Infantry, januar/februar 2005, str. 33–41). 134 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Skupino »evrozdruževalcev«, ki v ospredje postavlja interese Evropske unije (kot konfederativne tvorbe z »višjimi interesi«, ki z obrambo teh interesov ipso facto ščiti in brani vse svoje članice), tvorijo izvedenci, ki izhajajo iz tega, da »vseevropski interesi« narekujejo hic et nunc formiranje večnacionalnega »evropskega korpusa za hitro posredovanje«, ki bi bil pripravljen za hitre posege, kjerkoli se bo za to pokazala potreba. Ker bi bila za prevoz in podporo takšne operativne enote potrebna transportna letala, desantni helikopterji in desantne ladje (ki jih evropske države nimajo dovolj), prav tako pa tudi bojna letala z velikim dosegom bojnega delovanja, se zaradi visokih stroškov za te sisteme zaenkrat ta na videz privlačna ideja nahaja še daleč od uresničenja. Glavno oviro za njeno uresničenje namreč predstavljajo obrambni proračuni, ki bi jih v ta namen morali zelo povečati, kar pa pri sedanjem razmerju političnih sil in razpoloženja širše javnosti ne bi moglo dobiti podpore evropskih voliv- cev. Tretjo skupino, tj. skupino »atlantistov«, ki v ospredje postavljajo interese ZDA (pravzaprav gre za to, da interese Evrope v (naj)večji ali manjši meri enačijo z interesi ZDA!), tvorijo izvedenci, ki si pravzaprav prizadevajo ohraniti status quo evropskih oboroženih sil in hkrati zadovoljiti zahteve ZDA, ki vztrajajo pri tem, da bi nova združena Evropa morala zaradi lastnega interesa posnemati vojaške reforme ZDA. V ta namen so – ne da bi bistveno povečali vlaganja v obrambo – pripravljeni oblikovati posebne kontingente, ki bodo v kritičnih primerih sodelovali z ZDA, opirajoč se na ameriške vojaške satelite, obveščevalno službo, anti- balistično obrambo vojskovališča, logistične baze, strateško transportno letalstvo, jedrske sile, bojno floto in strateške bombnike. Očitna je pri tem določena mera racionalnosti, ki pa jo v ZDA mnogi – med katerimi izstopajo visoki državni uradniki in generali – doživljajo kot neke vrste »evrozastonjkarstvo«. Pri tem je novo to, da so vse tri skupine soglasne v tem, da v obdobju globalizacije za obrambo Evrope niso potrebne in da tudi v prihodnje ne bodo več potrebne nekdanje množične »evrocentrične« redne oborožene sile niti še bolj množične rezervne enote, ki bi se jih lahko v primeru napetosti pospešeno mobiliziralo. Da celo za regionalne klasične vojne, v katerih bi morebiti sodelovale članice Nata, niso več nujne velike armade, kaže zalivska vojna (1991), v kateri so imele zavezniške sile, ki so posredovale proti klasični milijonski armadi Iraka, le eno sedmino sil, s katerimi je v 2. svetovni vojni Nemčija napadla Sovjetsko zvezo. To se je potem ponovilo tudi v drugi zalivski vojni (2003), v kateri so bile zavez- niške sile številčno skoraj štirikrat šibkejše od iraške armade. Očitno je torej, da danes v vojnah proti nasprotnikom, ki so oboroženi z zastareli- mi orožji in uporabljajo doktrine iz druge svetovne vojne, niso več aktualne množične oklepne in mehanizirane enote, brez katerih se nekoč ni moglo zamisliti uspešnega bojevanja v Evropi. Namesto tega zadostu- jejo: (1) manjše število trenutno pripravljenih visokomobilnih zračnode- santnih, pomorskodesantnih, oklepnih in mehaniziranih enot vrhunske XIZZIVI TRETJEGA TISOČLETJA IN OBOROŽENE SILEX 135 kakovosti; (2) močna letalska in satelitska podpora ter (3) pomorska in zračna transportna sredstva za njihov hiter prenos do kriznih območij. Med vojno v Afganistanu in zalivskima vojnama je bil temeljni vzvod prav ta pomorsko-zračni medcelinski manever, s katerim so se zavezniš- ke kopenske, pomorske in letalske sile preusmerile iz Evrope in z drugih celin na Srednji vzhod. V obdobju globalizacije, v katerem so ZDA postale vodilna sila, ki oblikuje vojaške koalicije, morajo po ocenah ameriških vojaških izvedencev torej tudi oborožene sile evropskih držav biti pripravljene za globalno mobilnost12. Ob iskanju odgovora na vprašanje, kakšne naj bi na prelomu drugega in tretjega tisočletja bile divizije in/ali brigade globalno mobilne vojske, se je koristno spomniti na nekdanji Napoleonov odgovor. On je v diviziji združil pehoto, artilerijo, konjenico, inženirce (saperje) in zalednike, ki so se oskrbovali s konfiskacijami lokalnih zalog hrane, zdravil in drugih sredstev; s tem je svojim poveljnikom divizij omogočil, da so lahko delovali veliko samostojneje kot predhodniki, ki so imeli na voljo »čiste rodovske« enote (pehotne, konjeniške ipd.) in so se lahko opirali le na oskrbo iz stacionarnih skladišč. Tako oblikovane »večrodovske« divizije je nato povezal v korpuse, pri čemer so bili število in vrste pehotnih, konjeniških in drugih divizij znotraj korpusa odvisni od naloge, strukture sovražnih sil in lastnosti bojišča. Podoben primer so predstavljale nemške oklepne divizije ob izbruhu 2. svetovne vojne. Za razliko od drugih, ki so takrat oblikovali »čiste« tan- kovske divizije, so Nemci v oklepnih divizijah združili tanke, mehanizirano pehoto (panzergrenadirje), mehanizirano (samovozno) artilerijo in mehanizirane inženirce ter jim dodali letalske sile za neposredno podporo. Poveljnik takšne »večrodovske« divizije, ki je imel širok spekter različ- nih oborožitvenih sistemov, se je lahko samostojneje in podjetneje lotil tudi zahtevnejših nalog, saj je imel na voljo visoko stopnjo univerzalno- sti, ki je poveljniki tankovskih divizij zahodnih zaveznikov v začetnem obdobju vojne niso imeli. Na primeru sedanje ameriške mehanizirane divizije in njenih brigad lahko ugotovimo podobno težnjo »univerzalizacije«, saj ima že brigada te divizije v svoji sestavi poleg tankovskega bataljona, treh ali več bataljonov oklepne pehote, bataljona samovozne artilerije za splošno podporo, samovoznega bataljona zračne obrambe in logističnega bataljona tudi bataljon helikopterjev. Podoben pojav opažamo tudi v ameriški morna- riški pehoti, kjer se mornariška pehota združuje z jurišnimi desantnimi

12 Letošnje rusko-kitajske desantne vaje kažejo na to, da se tudi ruske in kitajske obo- rožene sile pripravljajo za hitre premike, s katerimi bi lahko zadušile lokalne krize še pred njhovim razplamtevanjem v regionalne ali celinske spopade. V teh vajah je sodelovalo okoli 10.000 vojakov. Na kitajski strani so sodelovale enote kopenske vojske in zračne ter obalne obrambe, na ruski strani pa letalske sile, flota in desantne enote. Četudi so bile vaje deklarirane kot »protiteroristične«, je iz strukture sil (v vajo so bile vključene tudi podmornice in bombniki!) očitno, da ni šlo za navadno policijsko vajo. 136 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

čolni in helikopterji, in v taktičnih enotah sodobnih armad drugih držav. Združevanje kopenske in letalske komponente je torej v kopenski vojski doseglo že raven brigade, pri čemer se v prve brigade že uvrščajo tudi izvidniška brezpilotna letala (opremljena s sistemi za dnevno in nočno opazovanje), s katerimi je poveljnik brigade pridobil nepretrgan vpogled v nasprotnikovo zaledje13. V sedanjih razmerah ni mogoče postaviti jasne meje med mirom in vojno, kar narekuje vsem oboroženim silam razvitih držav, da še naprej obdržijo trojno strukturo. Tvorijo jo strateške sile (vesoljske sile, protira- ketna obramba in jedrska triada, ki vsebuje strateške jedrske rakete z medcelinskimi dometi in strateške bombnike ter strateške podmornice, ki lahko uporabljajo tudi manevrirne rakete s klasičnimi bojnimi glavami z dometi do 2.400 km), klasične (trivejne) oborožene sile (kopenska vojska, letalstvo s protizračno obrambo, vojna mornarica z obalno obrambo) in sile za posebno vojskovanje (special forces), ki so v postbipolarnem obdobju doživele svojo renesanso14.

Vojaške elite prihodnosti

V razvitih državah je prišlo do popolne ali delne opustitve paradigme državljana vojaka. Vlogo državljana, ki se je v miru med služenjem vojaš- kega roka usposabljal za dolžnost branilca domovine in ki je to vlogo prevzemal v primeru krize ali vojne, so danes prevzeli poklicni vojaki. Poleg vojaškega etičnega kodeksa, ki se ga poklicni vojaki morajo držati, se pri sklepanju pogodbe z državo opirajo na lastno znanje, ki je v oboro- ženih silah, zasičenih z bojno tehniko, dobilo prvorazreden pomen in je tudi ustrezno finančno nagrajeno. Država jih najema prav zaradi njihovega znanja in veščin, pri čemer skrbi za njihov izbor, osebnostni razvoj in za njihove družine. Na zamenjavo paradigem v sodobno oboroženih vojskah je močno vplivalo dejstvo, da vojaki obvezniki med kratkim služenjem roka (ki ga je skrajšala in verificirala družba, v kateri so temeljne vrednote postale človeške svoboščine in osebni izbor posameznika) niso mogli obvladati vse bolj sofisticiranih oborožitvenih sistemov in opreme; po 2. svetovni vojni je zato najprej začelo naraščati število podčastnikov, ki so bili ope- raterji na oborožitvenih sistemih, nato je začelo naraščati tudi število vojaških obveznikov na podaljšanem služenju roka, ki so jih armade

13 Bill Sweetman: Mini-UAVs – the next small thing – Jane’s International Defense Re- view, junij 2005, str. 58–63. 14 William Matthews: U. S. Sets New Defense Strategy – Will Drive QDR, Reshape Force to Handle Unconventional War – Defense News, 21. 3. 2005, str. 1, 5. XIZZIVI TRETJEGA TISOČLETJA IN OBOROŽENE SILEX 137 novačile zato, da so po odsluženju vojaškega roka nadaljevali službo v oboroženih silah in tako armadam zagotavljali višjo stopnjo bojne pripravljenosti od tiste, ki so jo imele enote z neizurjenimi novinci na služe- nju vojaškega roka. Ko je postalo jasno, da drago urjenje državljanov obveznikov zaradi skrajšanih rokov vojaške službe in vse kompleksnejše bojne tehnike ne prinaša želenih rezultatov, so tudi mnogi iz vrst vodilnih vojaških krogov, ki so dotlej trdovratno zagovarjali koncept »armade vseh državljanov« in obvezno služenje vojaškega roka, hočeš nočeš tudi sami postali apologeti poklicne vojske. Pod vplivom teh predlogov in splošnega razpoloženja javnosti v razvitih državah je v zadnji četrtini preteklega stoletja prišlo do popolne profesionalizacije vojske, v kateri se je spremenila tudi spolna struktura, saj je nova armada z novo delitvijo dela in z rastočimi zahtevami po vse bolj strokovnih kadrih postala odprta za vse, ki so bili pripravljeni skleniti z njo pogodbo za določen čas. To pomeni, da so v enotah sedanjih zmanj- šanih oboroženih sil razvitih držav postali plačani profesionalci vsi pripadniki vojske, od navadnega vojaka prek podčastnikov do častnikov. Pomemben stranski učinek profesionalizacije oboroženih sil je, da se je spremenila socialna podoba oboroženih sil: poklicne vojske ne tvorijo več pripadniki vseh družbenih slojev. Častniki tako kot doslej izhajajo pretežno iz srednjih slojev, kar pa ni primer pri vojakih, ki so pretežno iz nižjih slojev družbe; ti edini v armadi vidijo stopničko za izboljšanje lastne izobrazbe in zaposlitev, ki bo – zaradi posebnosti (dežurstva, vaje, službovanje v tujini ipd.) finančno bolje nagrajena, kot je podobna služba v civilnih poklicih. V maloštevilčnih profesionalnih vojskah, v katerih so samo drago šola- ni prostovoljci specialisti, ki jim država zagotavlja ustrezne plače in pogoje za osebno napredovanje in razvoj, je ohranitev življenja vsakega posameznika ena najpomembnejših komponent motivacije in bojne morale. Pri načrtovanju operacij zato zelo pazijo, da se tveganja zmanjšajo na naj- manjšo mogočo mero. To usmeritev zelo dobro ilustrirajo akcije reševa- nja sestreljenih ameriških pilotov, ki zaradi številnih uporabljenih sil pogosto spominjajo na prave operacije, v katere je vključeno na tisoče ljudi. Za opravljanje posebno tveganih nalog ima vsaka sodobna armada majhne skupine specialnih sil (tvorijo okoli enega do dveh odstotkov vseh oboroženih sil), ki so za te naloge posebej izurjene. Ker ni več tveganja, da bi izbruhnile velike vojne, so v Evropi zmanjšani tudi mobilizacij- ski ešeloni, s čimer so izginile velike armade, vključno s potrebami skla- diščenja njihovih orožij, opreme, zalog ipd. Ker pa so ognjene, manevrske in druge zmogljivosti sodobnih oboroži- tvenih sistemov vse večje in ker so ti sistemi visoko avtomatizirani, lahko sedaj manjše število »vojščakov« (»warriors«) doseže rezultate, ki so jih prej dosegle le zelo številčne skupine. Za ponazoritev naj omenimo, da je med zalivsko vojno (1991) skupina štirih ameriških radarsko »nevidnih« letal (F117), oborožena s samovodenimi bombami, v enem naletu uničila 138 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX pomemben cilj (poveljniško mesto zračne obrambe, center za zveze ipd.), za katerega bi bila sicer potrebna udarna skupina 16–20 klasičnih bom- bnikov, ki bi jih varovalo 16–24 lovcev. Podoben trend se da zaslediti tudi v kopenski vojski, v kateri ima sodobno oborožena četa zmogljivosti bataljona, oboroženega z orožjem iz sedemdesetih let preteklega stoletja, bataljon pa zmogljivosti brigade. Značilno je, da je kompleksnost oborožitvenih sistemov narekovala rast števila pripadnikov logistike (v ameriški brigadi imajo logistični bataljon, medtem ko je v novi ameriški diviziji približno 18 % logistikov!). Ker za to funkcijo niso potrebni »borci«, je v oboroženih silah sodobnih armad prišlo do večanja deleža neborcev civilistov, ki so specialisti za posamezna tehnična in druga logistična področja (inženirji elektrotehni- ke, računalništva, strojništva idr.). V oboroženih silah razvitih držav je povečan tudi delež žensk (v kopenski vojski ZDA je delež žensk lani zna- šal okoli 15 %). Nove vojaško-civilne elite se močno razlikujejo od nekdanjih množic mobilizirancev, saj v vojski niso zato, ker v njej morajo biti in še to le začasno, ampak so v njej prostovoljno, ker v njej vidijo pogoje za uspešen osebni in družinski razvoj, mnogi celo do konca svoje kariere. Zato imajo tudi drugačen etični kodeks kot mobiliziranci, pa tudi obveznosti države do njihove socialne varnosti, šolanja njihovih otrok in življe- nja njihovih družin so povsem drugačne.

Uporaba oboroženih sil v prihodnosti

Zanesljivo je, da bodo na uporabo oboroženih sil v prihodnosti tako kot doslej bistveno vplivali pogledi tistih, ki bodo na čelu držav – »motornih sil« globalizacije. Če so v prvih letih po razpadu bipolarnega ravnotežja mnogi verjeli, da bo konec medblokovskega rivalstva označil začetek novega obdobja miru in stabilnosti, v katerem bo prišlo do zmanjševanja vloge oboroženih sil, se je že leta 1991 pokazalo, da je bil optimizem pre- tiran. Praksa je pokazala, da kriz, ki so takrat nastale v Zalivu in na Bal- kanu, ne bi mogli rešiti, če ne bi uporabili oborožene sile. Pokazalo se je tudi, da želijo ZDA, zahvaljujoč novi doktrini predsednika Busha mlajše- ga, obdržati vlogo edine svetovne velesile – zmagovalke v petdesetletni hladni vojni in hkrati prevzeti vlogo voditelja globalizacijskih procesov. Prelomnico na področju ameriške obrambne doktrine predstavlja njegova odločitev, da v ZDA sprejmejo ofenzivno doktrino preventivnih vojaš- kih posegov proti t. i. malopridnim državam in organizacijam; usmeritev na ofanzivno doktrino je posledica spoznanja, da se teroristov in t. i. malopridnih držav ne more odvračati od njihovih početij s klasičnim jedrskim in konvencionalnim zastraševanjem oziroma deterentom. Od te nove doktrine se pričakuje, da bo prispevala k večji varnosti ZDA in XIZZIVI TRETJEGA TISOČLETJA IN OBOROŽENE SILEX 139 zavezniških držav, ker bo potencialne sovražnike ZDA likvidirala, še preden bodo dosegli sposobnost za ofenzivne akcije15. Med nove karakteristične oblike vojaškega posredovanja, ki so posledica nove ameriške velestrategije, spadajo tri zavezniške operacije, in sicer »humanitarna« vojaška operacija proti ZRJ (organizirana je bila leta 1999, da bi se ustavil izgon Albancev s Kosova), »samoobrambna« vojaš- ka operacija v Afganistanu (organizirana je bila v letih 2001/2002, da bi zamenjali talibski režim, ki je – po ameriški interpretaciji – nudil baze Bin Ladnu in Al Kaidi za napad na ZDA 11. septembra 2001) in operacija proti Iraku, ki je bila leta 2003 utemeljena na podmeni, da ima Irak orož- je za množično uničevanje in da ga tudi namerava uporabiti. Značilno je, da se vladajoči krogi ZDA – zavedajoč se prednosti, ki jim jih nudijo do- sežki revolucije v vojaškem domenu (revolution in the military affairs)16, podpora javnega mnenja v ZDA ter nastalo razmerje sil v mednarodnih odnosih – vse bolj nagibajo k prihodnji preventivni uporabi vojaške sile (takšna orientacija je izrazita tudi med sedanjim delovanjem ameriške diplomacijeV tem sklopu lahko na podlagi posegov oboroženih sil ZDA in njihovih zaveznikov v zalivskih vojnah (1991,2003), v Bosni in Herce- govini (1995), na Kosovu in v ZRJ (1999), v Afganistanu (2001/2002) ter v vojaških operacijah proti Iraku (Desert Fox, 1998) in globokih strateških raketnih udarov proti državam, ki so podpirale islamske teroriste in Bin Ladna (Sudan, Afganistan), sklepamo, da so nove generacije oborožitve- nih sistemov omogočile razvitim državam, da vodijo vojaške operacije iz zračnega prostora in vesolja, ne da bi pri tem resno izpostavljale pripadnike lastnih oboroženih sil. Gre za »nestične vojne« v pravem pomenu besede, saj ameriški vojaki vidijo cilje, na katere delujejo z velike razdalje le zahvaljujoč daljinsko vodenim opazovalnim senzorjem (vgrajenim v satelite in brezpilotna letala, ki križarijo nad cilji). Hkrati se je pokazalo, da so množični mediji, še posebno pa elektronski, omogočili neposredni prenos uspešnega delovanja oboroženih sil v realnem času, s čimer so tisti, ki odločajo o uporabi oboroženih sil, pridobili nov vzvod za razkazovanje lastne učinko- vitosti in zmogljivosti najširši domači in svetovni javnosti. Na podlagi tega »marketinškega« učinka uporabe oborožene sile, ki ga ne spremljajo lastne izgube, je odprta nova pot za demonstriranje lastne moči urbi et

15 V ZDA so leta 2001 po septembrskem terorističnem napadu Al Kaide sprejeli novo doktrino preventivnih napadov na sile »osi zla« (»malopridne države« in organizacije, ki ogrožajo ZDA), kjerkoli že naj bi se te nahajale. Podobno doktrino so po napadih čečenskih teroristov v moskovskem gledališču Dubrovka in osnovni šoli v Bešla- nu sprejeli tudi v Ruski federaciji. O tajnih stenogramih z rusko-ameriškega posveta o »osi zla« se je pisalo tudi pri nas (Delo, 7. 3. 2002, str. 4). 16 V vojaških strokovnih krogih še vedno potekajo razprave o revolucijah na vojaškem področju (Revolutions in Military Affairs). Na Zahodu je zadnje čase veliko pozornost vzbudila knjiga Collina Greya (Strategy for Chaos: Revolutions in Military Af- fairs and the Evidence of History), v kateri je poudarek na napovedi sprememb v bojevanju in vojskovanju. 140 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX orbi, kakor tudi za zastraševanje ter odvračanje potencialne in dejanske opozicije. Če je bil v obdobju bipolarnega ravnotežja poudarek na tem, da so ZDA in druge članice Nata morale nepretrgano imeti na črti stika z anta- gonističnim blokovskim rivalom močne oklepnomehanizirane grupacije kopenske vojske, sedaj ob pojavu morebitnih novih nasprotnikov zaradi razvoja novih letal, ki se lahko z gorivom oskrbujejo v zraku, pa tudi novih natančnih in točnih samovodenih dalekometnih raket to več ni nujno. Možnost izvajanja globokih medcelinskih letalsko-raketnih udarov na cilje v celotni strateški globini potencialnih nasprotnikov, ne da bi pri tem izgubam izpostavljali lastno živo silo, je brez dvoma politikom držav, ki razpolagajo z modernimi oboroženimi silami, olajšala sprejemanje od- ločitev o njihovi uporabi. Znižanje tveganj pri uporabi oboroženih sil in vse natančnejša orožja, ki omogočajo zmanjševanje t. i. stranskih učinkov (»bočnih škod«), odpirajo državnim vodstvom, ki imajo ta orožja, novo pot za vse pogostejšo uporabo oboroženih sil v »kirurških akcijah«, s katerimi bodo v prihodnosti podpirali diplomacijo in politiko. Zato lahko pričakujemo, da bodo tudi v prihodnje armade razvitih držav delovale podobno, kot so med prvo 1000-urno zračno-raketno etapo vojne v Zalivu in med 78-dnevno raketno-letalsko operacijo proti ZRJ. Vojne te vrste se od klasičnih množičnih in dolgotrajnih spopadov med oboroženimi silami razlikujejo po tem, da so se v njih nekdanji dvoboji vojaških enot na str- njeni fronti spremenili v gigantske asimetrične ognjene dvoboje, v katerih se tarča praviloma ne more braniti, napadalec pa ji nekaznovano uni- čuje informacijsko, energetsko, komunikacijsko, transportno, vojaško, policijsko, politično-administrativno in drugo infrastrukturo.

Namesto sklepa

Pri iskanju podobnosti in razlik med reševanjem vojaških problemov, ki se je pokazalo kot uspešno v času francoske meščanske revolucije (1789–1800), vključno z obdobjem Napoleonovih vojn (1800–1814), in med sedaj potekajočo informacijsko revolucijo bi veljalo upoštevati, da v Napoleonovem času francoska vojska pred nasprotniki ni imela tehno- loških prednosti: smodnik, puške, topovi in druga vojaška oprema so bili pri vseh oboroženih silah tistega časa kakovostno dokaj izenačeni. Zato se je Napoleon pri iskanju nove doktrine uporabe sil lahko po eni strani samo opiral na visoko bojno moralo in zanos branilcev revolucije, po drugi pa na množično mobilizacijo, ki jo je zagotovila nova francoska zakonodaja. Tisto, kar mu je omogočalo, da te prednosti izkoristi, je bilo njegovo znanje, ki je prestopilo okvire »konfekcijskih« rešitev. V vsem ostalem je bil Napoleon izenačen z nasprotniki. XIZZIVI TRETJEGA TISOČLETJA IN OBOROŽENE SILEX 141

Za sedanje obdobje informacijske revolucije je bistveno, da v njem ni več strateškega in tehnološkega ravnotežja, kakršno je obstajalo v času Napoleona. Nasprotniki sodobnih armad razvitih držav namreč niso več organizirane države z oboroženimi silami, kot je to bilo v Napoleonovem času, ampak razpadajoče države (failing states) in/ali mreže mednarodnih terorističnih organizacij z infrastrukturo, razpršeno na več celinah17. Informacijska revolucija je v razvitih državah privedla do nastanka nove informacijske družbe, kar je povzročilo, da se tudi njihove maloštevilne »informacijske armade« tako kadrovsko kot glede orožja in načinov bojevanja bistveno razlikujejo od množičnih armad industrijskih družb, kakr- šne imajo še vedno države, ki niso uspele prestopiti praga med industrijsko in informacijsko revolucijo. Vendar pa te armade ne bi bile uspešne, če bi se še naprej opirale na stare doktrine industrijskih družb. Podobno, kot je Napoleon proti svojim sovražnikom uporabil nove metode bojevanja, se tudi armade informacijske družbe opirajo na novo znanje, do katerega so prišle njihove raziskovalne inštitucije. Nova orožja, med katera sodijo manevrirne rakete velikega dosega (tomahavk), letala z ekstremno majhnimi fizikalnimi polji (F-117, B-1, B-2), ki se lahko z gorivom oskrbujejo v zraku, ter satelitsko vodeni projektili, sredstva za nevtraliziranje in uničevanje nasprotnikovih radarjev, centrov za zvezo in poveljniških mest, so ZDA in njihovim zaveznikom odprli povsem novo pot za uporabo vojaške vesoljsko-zračne sile na medcelinskih relacijah. Simetrije v strateškem razmerju sil v obdobju postbipolarnosti ni več ne na civilnem ne na vojaškem področju, kar je povzročilo, da se danes vse oborožene sile na svetu lahko razdelijo na tri osnovne skupine: prvo tvorijo majhne sodobno oborožene armade držav, ki bolj ali manj uspe- šno sledijo tokovom vojaškotehnične revolucije (military technical revolution = MTR), pri čemer zmanjševanje števila vojakov kompenzirajo in celo presegajo z novimi učinkovitejšimi orožji; drugo tvorijo sorazmerno velike armade držav, ki tehnološko ne morejo slediti tokovom vojaškotehnič- ne revolucije in še naprej gradijo svojo moč na množicah vpoklicanih vojakov in starejših orožjih; tretjo, vmesno skupino tvorijo države, ki so se opredelile, da spremljajo informacijsko revolucijo na zanje najpomem- bnejših področjih, na ostalih pa obdržijo klasične rešitve, značilne za drugo polovico preteklega stoletja. Sodobna orožja in oprema, v katerih so združeni dosežki informacijskih tehnologij in satelitske ter letalske bojne tehnike, so do te mere

17 Skupina ameriških raziskovalcev ameriške korporacije RAND (C. Bowie, R. Haffa, R. Mullins) poudarja, da je danes ključna novost v tem, da je doslej prevladujoča evrocentrična paradigma vloge oboroženih sil (utemeljena je bila na konfrontaciji oboroženih sil koalicije ali ene države proti oboroženim silam druge koalicije ali dr- žave na evropskem vojskovališču) izgubila pomen. Nove vojaške grožnje imajo po njihovi oceni amorfne oblike in epicenter, iz katerega se širijo v Aziji. Kot najprimer- nejši način za nevtraliziranje teh groženj vidita hitre posege kopenskih sil in letalsko-raketne udare z razdalje (Trends in Future Warfare – Joint Force Quarterly No. 35, 2004, str. 129–133). 142 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX superiornejša nad starejšimi orožji industrijske družbe, da med njimi, kot so pokazale dosedanje vojne in oboroženi spopadi, ni več mogoča racionalna primerjava, ki bi bila utemeljena na primerjalni analizi seštev- kov bojnih platform ene in druge strani (npr. letal, helikopterjev, tankov, bojnih vozil pehote ipd.). Tako je Nato med 78-dnevnimi operacijami vo- jaškega letalstva proti ZRJ (ki je uporabljala sisteme zračne obrambe, ki so bili zelo uspešni pred 30 leti) izgubil v okoli 30.000 poletih le dve letali. Podobno je bilo v zalivski vojni, kjer so zavezniki izgubili le dva sodobna tanka (ameriški Abrams M1 in britanski Challenger), medtem ko so jih Iračani izgubili okoli 1.000. Ker pa so novi oborožitveni sistemi zelo dragi in jih lahko proizvajajo le razvite države, ki sledijo tokovom informacijske revolucije, si sodobnih sistemov težke bojne tehnike majhne in revnejše države sploh ne morejo privoščiti. Naj v zvezi s tem omenimo, da samo letni stroški urjenja sodobne ameriške mehanizirane divizije in prejemki ter socialne dajatve za njene pripadnike znašajo okoli 3 milijar- de dolarjev, česar si mnoge druge države ne morejo privoščiti, niti če bi v ta namen porabile celotni državni proračun. Za ta denar je mogoče kupiti okoli 2.000 manevrirnih raket, podobnih znanim raketam tomahavk (kar je 7-krat več, kot jih je bilo uporabljenih med zalivsko vojno!); z njimi bi v 2–3 dneh lahko razbili energetski, informacijski, komunikacijski, trans- portni in industrijski potencial srednje velike države, kakršna je npr. Francija. Novo je tudi to, da je v razmerah informacijske revolucije poleg oboro- žitvenih sistemov tudi znanje o informacijah postalo moč sui generis, saj se z računalniško podprtim hitrim zbiranjem podatkov, njihovim procesi- ranjem, širjenjem in izrabljanjem v bojih bistveno vpliva na izkoristek in učinkovitost ognjenih in manevrskih potencialov. Zaenkrat je še težko oceniti, kako bodo na vojaško področje v prihodnosti vplivali digitalizaci- ja, nanotehnologija, mikromotorji, mikroprocesorji, celularni telefoni, sistemi satelitske navigacije (GPS), TV, kvantni računalniki, optoelek- tronski senzorji, optična vlakna, mikromotorji, genski inženiring ipd. Za- nesljivo je zaenkrat le to, da se bodo klasične ocene merjenja razmerja moči morale spremeniti, saj so bile utemeljene na primerjavi števila platform ene in druge strani (števila tankov, števila letal, števila topov ipd.). Namesto tega klasičnega »platformocentričnega« pristopa bo sile treba primerjati s kazalniki teorije učinkovitosti (upoštevajoč število ciljev, ki jih v določenem času lahko uniči tank sodobne generacije ali starejše letalo, ki je oboroženo z novimi raketami ter zato z lahkoto sestreli naj- modernejše letalo, ki nima takšnih modernih raket). Z veliko verjetnostjo že danes lahko predvidevamo, da bodo vse sodobne oborožene sile morale imeti šolske centre s poligoni in ustreznimi taktičnimi laboratoriji, ki bodo omogočali usposabljanje profesionalcev za delovanje v najbolj raznovrstnih pogojih. Pojav in ekspanzija informacijskih sistemov ter njihova poraba na naj- različnejših področjih človeške dejavnosti (gospodarstvo, zdravstvo, ener- XIZZIVI TRETJEGA TISOČLETJA IN OBOROŽENE SILEX 143 getski sistemi, industrija, zračni, pomorski in kopenski transport, šolstvo itd.) so tudi v vojaških vedah pospešili iskanje novih konceptov, s katerimi bi se zavarovali lastni sistemi, ranljivost sistemov potencialnih nasprotnikov pa bi se izrabila za nove načine onesposabljanja nasprotnika, ne da bi se pri tem morale uporabiti bombe, rakete in drugi rušilni projektili. To novo področje, ki še nima popolnoma opredeljene vsebine, so poimenovali »informacijska vojna« (information war). Njeno bistvo je na strateški ravni osredotočeno na doseganje informacijske premoči nad potencialnimi nasprotniki, specifičnost pa je v tem, da se informacijska vojna lahko odvija tako v miru kot v krizah in vojni. Informacijsko moč se imenuje »mehka moč« (soft power), da bi jo lahko ločili od klasične destruktivne moči (hard power), ki je utemeljena na uporabi ognja in manevra. Ker pri tej novi vsebini in obliki uporabe »mehke moči« ni ostro začrtanih meja, ki so značilne za klasično bojišče, se izhaja iz tega, da se odvija v novi – »peti dimenziji« (cyber-space). Zaenkrat se kot prostor za uporabo nove sestavine vojaške moči omenja 7 področij vojskovanja, in sicer: 1. področje poveljniško-informacijskih sistemov (Command and Control Warfare), 2. področje obveščevalnih sistemov (Intelligence Based Warfare), 3. področje elektronskih sistemov (Electronic Warfare), 4. psihološko področje (Psychological Warfare) 5. področje hackerskih ter crackerskih vdorov in napadov (Hacker War- fare), 6. področje ekonomskih informacijskih sistemov (Economical Information Systems) in 7. kibernetsko področje, ki vključuje informacijski terorizem z namenom prodreti v tuje računalniške sisteme in jih onesposobiti, uporabnike pa z lažnimi podatki odvrniti od njihove uporabe ipd. Zadnje čase se vse pogosteje omenja še višja stopnja vojskovanja, in sicer medmrežno vojskovanje (Netcentric Warfare), s čimer se želi poudariti, da so objekt napadov postala tudi računalniška omrežja z vsemi podsistemi.

Na podlagi dosedanjega dokaj stalnega števila notranjih spopadov, ki se odvijajo v nestabilnih državah, in posredovanj mednarodnih mirovnih sil, ki pri teh posegih pogosto hočeš nočeš prevzemajo tudi naloge policije, je v naslednjem obdobju pričakovati večja vlaganja v razvoj novih ne- smrtonosnih in manj kot smrtonosnih orožij (non lethal and less than lethal weapons). Le z uporabo takšnih orožij lahko vojaške enote v mirovnih operacijah obvladajo nasilje, ne da bi pri tem prekoračile omejitve, ki izhajajo iz njihovih mandatov. Razvoj novih orožij, ki delujejo na novih načelih (energetska orožja, orožja, ki zaslepljujejo z močnimi bliski, ki zaglušijo z močnimi usmerjenimi akustičnimi valovi, ki onesposabljajo nasilne množice z lepili, usmerjenimi mikrovalovi ali snovmi, podobnimi detergentom, spreminjajo ceste v drsališča ter nove vrste bojnih kemič- 144 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX nih snovi, ki začasno paralizirajo množice, itn., itn.), odpira pot za raziskave novih načinov njihove taktične uporabe. Med področja, ki bodo zahtevala poglobljene raziskave, sodi tudi obramba pred mednarodnim terorizmom. Tudi v mednarodnem terorizmu je v zadnjem desetletju prišlo do pojava nekaterih novih tendenc, ki se kažejo predvsem v sposobnostih teroristov, da povzročijo težke izgube in da prenesejo nasilje na ozemlje držav, ki jih imajo za odgovorne za sedanje stanje v svetu18. V praksi se je pokazalo, da so lahko zelo nevarni tudi visoko izobraženi posamezniki, ki jim – tako kot v ZDA znanemu Unabomberju – uporaba interneta in lastnih laboratorijev odpira pot do dolgotrajnega samostojnega delovanja (Unabomber je bil odkrit šele po dveh letih!). V tem kontekstu je treba omeniti tudi že omenjene hackerje, ki napadajo računalniške sisteme obrambnih in drugih ministrstev, banč- ne, komunikacijske in druge sisteme in povzročajo, da uporabniki v kri- tičnih fazah dela dobivajo napačne podatke ali pa jih sploh ne morejo dobiti. Zato je področje informacijskih sistemov, od katerih so postali odvisni varnostni, obrambni in vojaški sistemi večine držav, v ZDA in Natu že identificirano kot objekt, ki ga je treba že v miru zavarovati s posebnimi ukrepi in posebnimi specializiranimi kadri. Teroristične organizacije tretjega tisočletja izkoriščajo prednosti, ki se jim odpirajo v urbani civilizaciji tako glede izbire ciljev za svoje napade kot glede skrivanja, maskiranja, komuniciranja, manevriranja, infiltrira- nja in izrabljanja množičnih medijev za širjenje svojih idej oziroma opra- vičevanje svojih akcij. Ker širom sveta vsak dan okoli milijoni ljudi preč- kajo državne meje, v prihodnosti pa jih bo še več, je pričakovati, da bodo mednarodni teroristi tudi v prihodnje izkoriščali te okoliščine, da bodo svojim akcijam dali globalni pomen. Kot je leta 1995 pokazala diverzija v Tokiu (izvedla jo je parasekta Shinrikyo), v kateri je bil uporabljen živčni bojni strup (G-strup), ki so ga sintetizirali sami teroristi v svojem laboratoriju, danes niso več potrebne velike skupine teroristov, da bi se doseglo strateško pomembne rezultate. V omenjenem napadu, v katerem so bile doze s tabunom vstavljene v cevi prezračevalnega sistema podzemne že- leznice, je bilo namreč zastrupljenih več tisoč ljudi (umrlo jih je okoli 100), s čimer je bila povzročena panika velikih razsežnosti. Ker je bilo ob

18 Zaslužni profesor Univerze v Oklahomi dr. Stephen Sloan izhaja iz tega, da je sodobni terorizem posledica sedanjih mednarodnih razmer, v katerih prihaja v paradržavah, ki se ne morejo prilagoditi tokovom globalizacije, do notranjega razpada. Odgovor na globalizacijo je pri tem idealiziranje patriarhalnih družb, utemel- jenih na etničnosti, jeziku in veri. Teroristi, ki jih te vrednote navdihujejo, se ne borijo več tako kot nekoč le na ozemlju, kjer bivajo, ampak z oporo na letalski in ladijski promet ter medmrežje izvajajo svoje akcije na globalni ravni. Da bi kar se da natančneje opisal in opredelil to novo realnost, je uporabil izraz »svetovna vstaja« (global insurgency). Več o tem in o analizi implikacij mednarodnega terorizma v obdobju globalizacije je bilo napisano v posebnem zvezku revije Low Intensity Conflict and Law Enforcement (No. 2/3 – special issue: Networks, Terrorism and Global Insurgency (letnik 11, zima 2002 )), katerega urednik je dr. Rober Bunker. XIZZIVI TRETJEGA TISOČLETJA IN OBOROŽENE SILEX 145 preiskavi ugotovljeno, da je imela ta sekta v svojem laboratoriju tudi bak- teriološko orožje (Clostridium difficile), je očitno, da danes teroristične organizacije ne potrebujejo več državnih sponzorjev, da bi prišle do oro- žij za množično uničevanje. Na koncu, a nikakor ne nazadnje, bi bilo treba še enkrat poudariti, da na začetku tretjega tisočletja postaja vse bolj jasno, da je v okolju, v katerem se odvijajo burne družbene in tehnološke spremembe, postala prav »bitka za nova znanja« temeljna determinanta procesa vojaške profesionalizacije. V razvitih državah je kazalnik tega povečana poraba sredstev za usposabljanje, urjenje in izobraževanje vojaških profesionalcev, med katerimi sta v ospredju rast stroškov za izobraževanje (aktivne in rezervne) častniške sestave ter za znanstvene raziskave. Te se že dolgo ne odvijajo več samo v vojaških inštitutih, ki prav tako že dolgo nimajo v svoji sestavi samo častnikov. Pomemben sestavni del »bitke za nova znanja« je oblikovanje študijskih programov častnikov, ker so prav oni tista gonilna sila, ki je zaradi svojega hierarhičnega položaja v vojaški organizaciji odgovorna za njen pravilen razvoj, urjenje in uporabo. Od poteka te bitke, ki se nepretrgoma in brez zastoja odvija v vojaških raziskovalnih in drugih inštitutih vseh razvitih držav, bo odvisno, kako se bodo vojaški profesionalci, ki se že danes šolajo za negotovo prihodnost, prilagodili novi realnosti, v kateri so meje med klasičnim bojiščem in prostorom, na katerem bodo morali delovati, nejasne, in spremenjene- mu poslanstvu ter novim doktrinam uporabe oboroženih sil. To novo poslanstvo namreč od njih ne zahteva le, da so tako kot nekoč samo in le vojščaki, ampak tudi to, da se v primeru nuje angažirajo na mednarodnem prizorišču v širokem spektru nalog, in sicer kot neka vrsta policije, kot »vzvod«, s katerim država v nestabilnih delih sveta dokazuje svojo kredibilnost in privrženost zaveznikom, kot humanitarni delavci, ki od- pravljajo posledice katastrof, kot reševalci človeških življenj v kritičnih razmerah, kot »nevtralizatorji« tistih, ki ogrožajo demokratičen razvoj na nestabilnih področjih, ali pa kot borci proti terorizmu.

147

Ljubica Jelušič MIROVNE OPERACIJE ORGANIZACIJE ZDRUŽENIH NARODOV1

Uvod

Mirovne operacije so pogosto omenjana aktivnost mednarodnih organizacij, popularne pa postajajo tudi zato, ker se s sodelovanjem v njih legi- timirajo mnoge sodobne, zlasti evropske vojaške organizacije. Sodelovati v mirovni operaciji za mnoge vojake pomeni prispevati k mednarodnemu miru in stabilnosti. Čeprav potekajo od leta 1947 dalje, pa so medijsko popularne postale po koncu hladne vojne, ko je njihovo število naraslo in ko se je v zvezi z njihovim potekom odprlo mnogo moralnih, operativnih, finančnih in organizacijskih problemov. Nekatere vojaške organizacije so odhod v mirovne operacije razglašale za novo nalogo, ki se bistveno razlikuje od tradicionalne obrambne naloge; za veliko vojska, zlasti iz manjših nevtralnih in neuvrščenih držav, pa je bilo sodelovanje v mirovnih operacijah ena od desetletja dolgo oprav- ljanih nalog, za katero pa nikoli ni bilo toliko medijskega blišča in pozornosti, kot to velja zadnjih deset let. Mnogi vojaki so v mirovnih silah prispevali k ohranjanju miru zlasti v deželah in konfliktih tretjega sveta, skoraj nikoli pa ni bilo mirovnih operacij tam, kjer so bile v konflikte vpletene svetovne velesile. Z razpadanjem nekdanje Jugoslavije po letu 1991 so se vojne preselile v regijo večdesetletnega miru, v osrčje Evrope. Za ohranjanje, in tudi vsiljevanje miru v regiji so bile uporabljene oboro- žene sile mnogih držav. Mirovne operacije na Balkanu (najprej na Hrvaš- kem, potem v Bosni in Hercegovini, na Kosovu in v Makedoniji) so postale oblika preventive pred širjenjem spopadov v sosednje države ter preventiva pred širjenjem neprijetnih posledic teh vojn, kot so begunci, ilegalci, organizirani kriminalci, mafijci, bolezni, korupcija, politična in gospodarska nestabilnost.

1 Tekst izhaja iz ugotovitev projekta Slovenska vojska v mirovnih operacijah, ki ga so- financirata Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije ter Ministrs- tvo za obrambo Republike Slovenije, izvaja pa Obramboslovni raziskovalni center Inštituta za družbene vede FDV. Besedilo je bilo delno uporabljeno za predstavitev projekta v reviji Slovenska vojska in za Slovenske politološke dneve 2003 v Portoro- žu v okviru teme Globalizacija groženj. 148 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Definicija mirovnih operacij

Mirovne operacije (angl. Peace Operations) v najširšem pomenu besede razumemo kot vse oblike vojaških in nevojaških aktivnosti, ki potekajo v kontekstu političnih in diplomatskih prizadevanj za vzpostavitev in ohranjanje mednarodnega miru. Mirovne operacije so sredstvo zunanje politike vse od začetka devetnajstega stoletja, razmahnile so se po drugi svetovni vojni, nov pomen in zagon pa so dobile po koncu hladne vojne, oziroma po letu 1989. Mirovne operacije so ena od najbolj opaznih aktivnosti Organizacije združenih narodov (OZN) oziroma (krajše) Združenih narodov (ZN), čeprav mnoge operacije še vedno potekajo izven njenega okvira. V slovenskem jezikovnem okolju smo izraz mirovne operacije dolga leta uporabljali kot sopomenko za izraz operacije za ohranjanje miru (angl. Peacekeeping Operations). Ker so v času do konca hladne vojne v mednarodnih kriznih okoljih dejansko potekale v glavnem mirovne operacije kot operacije za ohranjanje miru, to mešanje pojmov ni povzročalo preglavic. Danes, ko moramo razlikovati med operacijami za ohranjanje miru, operacijami za ustvarjanje miru (angl. Peacemaking Operations), operacijami za graditev miru (angl. Peace Building Operations), operacijami preventivne diplomacije (angl. Preventive Diplomacy) in operacijami za vsiljevanje miru (angl. Peace Enforcement Operations), moramo tudi v slovenskem jeziku oblikovati pojmovne ustreznice za vse te vsebinsko zelo različne mednarodne aktivnosti. V praksi mednarodnih mirovnih prizadevanj srečujemo še druge pojme, ki posegajo na področje mirovnih operacij, in sicer: operacije v podporo miru (angl. Peace Support Operations – znane pod okrajšavo PSO), vojaške nevojne operacije (angl. Military Operations Other Than War – znane pod okrajšavo MOOTW) in operacije vojaškega in civilnega kriznega upravljanja. Izraz operacije v podporo miru je stopil v veljavo, ko so se aktivnosti nekdanjih tradicionalnih mirovnih operacij za ohranjanje miru v okviru združenih narodov ZN, v katerih so pretežno sodelovale vojaške sile, raz- širile na vrsto nevojaških akterjev oziroma organizacij ter na vrsto novih aktivnosti, zlasti policijskega, političnega, diplomatskega in ekonomskega značaja. Izraz operacije v podporo miru vključuje aktivnosti civilnih in vojaških organizacij za vzpostavitev miru ter preprečitev trpljenja človeš- tva. Izraz vojaške nevojne operacije je prevzet iz ameriške vojaške doktrine in pomeni vojaške operacije, katerih glavni cilj je, da preprečujejo izbruh vojne, razrešujejo konflikte, ohranjajo mir ter podpirajo civilno politično oblast na kriznih področjih. Izraz vključuje naslednje oblike uporabe vojaške sile: nadzor nad oboroževanjem, boj proti terorizmu, uveljavljanje mednarodnih sankcij, nadzor ter preprečevanje trgovanja z drogami XMIROVNE OPERACIJE ORGANIZACIJE ZDRUŽENIH NARODOVX 149 in nevarnimi narkotiki, humanitarna pomoč, zaščita prevozov, zagotavljanje svobodne plovbe, pa tudi mirovne operacije. Operacije vojaškega in civilnega kriznega upravljanja označujejo mirovna prizadevanja Evropske unije. Zanimivo je, da se je v Združenih narodih izraz Peace Operations povsem uveljavil šele po Poročilu posvetovanja o mirovnih operacijah ZN (Report of the Panel on United Nations Peace Operations, 2000), ki se popu- larno imenuje »Brahimijevo poročilo«. Posvetovanje, na katerem so ugledni strokovnjaki s področja mirovnih operacij prispevali priporočila za povečanje sposobnosti in učinkovitosti ZN v mirovnih operacijah, je vodil alžirski zunanji minister Lakhdar Brahimi. Poročilo je datirano z 17. 8. 2000, izdelano je bilo po naročilu generalnega sekretarja ZN Kofija A. Anana za jubilejno 55. zasedanje generalne skupščine ZN. Mirovne operacije potekajo lahko le z neoboroženimi civilnimi ali vojaškimi opazovalci ali z lažje oboroženimi razmejitvenimi vojaškimi silami, pa tudi z bojnimi skupinami s težkim orožjem. Skupni so jim cilji, sestava in mandat, ne pa tudi izvedba aktivnosti. Mirovne operacije ne vsebujejo kakih posebnih, povsem specifičnih aktivnosti; večinoma se uporabljajo naloge, ki so enake že obstoječim vojaškim, policijskim ali drugim civilnim nalogam. Res pa je, da lahko v mirovnih operacijah raz- lični akterji izvajajo različne, ne povsem vsakodnevne aktivnosti. Vojaki opravljajo naloge, ki bi jih v normalnih okoliščinah opravljala policija, policisti opravljajo bolj vojaške naloge kot doma, nevladne organizacije, ki doma nasprotujejo vojski, morajo v mirovni operaciji z vojaškimi silami sodelovati, njihovo delovanje pogosto ni možno brez vojaškega varovanja. Upoštevaje navedene ugotovitve, lahko širšo uvodno definicijo mirovnih operacij določimo še podrobneje, če rečemo, da so mirovne operacije vse oblike vojaških in nevojaških aktivnosti za vzpostavitev ter ohranjanje mednarodnega miru, za katere je značilno, da: imajo mednarodni mandat, praviloma s strani mednarodne organizacije (najbolj zaželeno s strani Varnostnega sveta Združenih narodov (VS ZN)); jih izvajajo mednarodne organizacije, regionalne organizacije ali ad hoc koalicije držav; jih izvajajo sile in osebje v večnacionalni sestavi; potekajo zaradi vzpostavitve ali ohranitve statusa quo oziroma zagotovitve mirnega in dogovorje- nega prehoda iz statusa quo v neko drugo obliko politične skupnosti; potekajo v dobro lokalnega prebivalstva in niso namenjene zasedbi ali pripojitvi ozemlja; potekajo tako, da povzročajo čim manj škode in ob uporabi minimalne sile. V času po koncu hladne vojne smo soočeni z dodatnimi poimenovalni- mi zagatami, kajti mirovne operacije, ki smo jih zgodovinsko in kulturno razumeli zlasti v kontekstu ZN, potekajo tudi pod okriljem nekaterih regionalnih organizacij in skupnosti, včasih s pooblastilom ZN, včasih pa tudi ne. Gre za operacije za vzpostavljanje in ohranjanje miru v okviru zveze Nato, Evropske unije (EU), Zahodnoevropske unije (ZEU), Organi- 150 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX zacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), Gospodarske skupnosti zahodnoafriških držav (angl. Economic Community of West African States – ECOWAS), Skupnosti nekdanjih sovjetskih držav, imenovane Skupnost neodvisnih držav (angl. Commonwealth of Independent States – CIS) in druge. Večino dosedanje zgodovine mirovnih operacij ZN so naredile majhne, nevtralne, neuvrščene države, ki so prispevale večino vojaškega osebja. Svetovne velesile so na nastanek teh operacij politično vplivale, saj so bile lahko vzpostavljene le z njihovim soglasjem (zlasti petih stalnih čla- nic VS ZN), vendar praviloma niso v večji meri v te operacije napotile svojih vojaških sil. Po koncu hladne vojne pa so se v mirovne operacije ZN dejavno vključile tudi vojaške sile svetovnih velesil (zaenkrat še brez Kitajske). Nove udeleženke v mirovnih operacijah vnašajo v reševanje posameznega konflikta svoje politične poglede, zahtevajo namestitev sil na strateški ravni, pristajajo na večjo količino prisile, vnašajo pa tudi svoja specifična notranja doktrinarna poimenovanja (npr. britanska vo- jaška doktrina o razširjenih operacijah za ohranjanje miru (angl. Army Doctrine of Wider Peacekeeping) (Gordon, Toase, 2001).

Zgodovina mirovnih operacij

Mirovne operacije zgodovinsko pripisujemo Združenim narodom, čeprav so tudi pred ustanovitvijo te organizacije obstajale večnacionalne vojaške aktivnosti za vzpostavitev ali varovanje meddržavnih meja v Evropi. Običajno so bile dogovorjene v okviru mirovnih pogodb po koncu vojn. Včasih so bile izvedene kot ekspedicijske operacije ene velesile, vendar s soglasjem drugih (npr. švedske mirovne sile v deželi Schleswig-Holstein, 1848–1849, odobritev berlinskega kongresa 1878 za avstro-ogrsko okupacijo in aneksijo Bosne in Hercegovine). Meja med mirovnimi operacijami za mednarodno stabilnost oziroma v imperialistične namene ni bila čisto jasna. Takoj po koncu prve svetovne vojne je bilo več mirovnih operacij vezanih za mirovne sporazume. Mednarodne sile so ohranjale mir na ozemljih, katerih prihodnost naj bi se določila s plebisciti (zavezniška komisija je leta 1920 nadzirala ozemlje Koroške, ker je mešano nemško-slovensko prebivalstvo moralo odločiti, ali bo ozemlje pripadalo Avstriji ali novi južnoslovanski kraljevini). Tudi Društvo narodov, ki je bilo ustanovljeno po koncu prve svetovne vojne, je izvajalo aktivnosti, primerljive z operacijami za ohranjanje miru v okviru ZN. Med najbolj znane mirovne operacije iz takratnega obdobja sodijo vojaške in policijske sile, ki so jih Velika Britanija, Italija, Nizozemska, Švedska ter Češkoslovaška poslale v nemško deželo Saar zaradi plebiscita o priključitvi k nemškemu rajhu. XMIROVNE OPERACIJE ORGANIZACIJE ZDRUŽENIH NARODOVX 151

Vloga ZN pri vzpostavitvi modernih mirovnih operacij

Z ustanovitvijo ZN leta 1945 tudi mirovne operacije stopijo v novo fazo razvoja, lahko bi rekli v moderne mirovne operacije. Čeprav danes mirovne operacije za ohranjanje miru najpogosteje povezujemo z ZN, pa ta tehnika dokončanja konfliktov in vzpostavitve miru ni omenjena v Usta- novni listini Združenih narodov (UL ZN), temeljnem ustanovitvenem aktu te organizacije. Ob ustanovitvi OZN je bilo predvideno, da bodo velike sile, t. i. stalnih pet (angl. Permanent Five) članic VS, imele vodilno vlogo pri ohranjanju mednarodnega miru in varnosti. V šestem poglavju UL ZN so v 33. do 38. členu predvideni mehanizmi mirnega reševanja sporov, kot so pogajanja, anketa, posredovanje, sprava, razsodništvo, sodna rešitev, uporaba regionalnih dogovorov ali druga mirna sredstva po lastni izbiri strank v sporu. To so diplomatsko-pravna sredstva. V sed- mem poglavju UL ZN (od 39. do 51. člena) so predvidene akcije v primeru ogrožanja miru, kršitve miru in agresivnih dejanj. Ukrepi se nanašajo na sankcije in prisilne akcije. Tako 41. člen predvideva sankcije v obliki prekinitve gospodarskih odnosov, železniških, pomorskih, zračnih, pošt- nih, telegrafskih, radijskih in drugih telekomunikacijskih sredstev ter pretrganje diplomatskih odnosov. Če bi se akcije iz 41. člena izkazale za neustrezne, lahko VS ZN po 42. členu izvede ukrepe z zračnimi, pomor- skimi in kopenskimi silami v obliki demonstracije ali blokade ali pa druge ukrepe. Zatem 45. člen UL ZN predvideva možnost izvršitve med- državne prisilne akcije, za katero bi načrte izdelal in vojaške operacije na terenu vodil Odbor vojaškega štaba (46. člen UL ZN). Vse članice ZN so se zavezale, da bodo na poziv VS ZN prispevale potrebne sile. Izkaže se, da mirovne operacije za ohranjanje miru ne sodijo v nobeno od zgoraj omenjenih kategorij. Zato jih nekateri umeščajo med šesto in sedmo poglavje UL ZN ali celo menijo, da so predpisane v »poglavju šest-in-pol« UL ZN. Tega poglavja v resnici nikjer ni, le aktivnosti ohranjanja miru so takšne, da so nekje vmes med diplomatsko-pravnimi, vendar povsem nevojaškimi in nenasilnimi sredstvi reševanja sporov, ter vojaško-nasilnimi sredstvi reševanja mednarodnih sporov. Izraz »poglavje šest-in-pol« (angl. chapter six-and-a-half) je prvi uporabil legendarni generalni sekretar ZN Dag Hammarskjöld (1905–1961), eden najbolj sposobnih in najbolj učinkovitih generalnih sekretarjev, znan je bil po svoji intelektualni moči, administrativnih in diplomatskih sposobnostih ter po predanosti načelom ZN. Ustanovil je prvo mirovno operacijo za vzdrže- vanje miru, ki je vsebovala elemente uporabe sile, to je ob krizi v Sueš- kem prekopu leta 1956. Svojo zavzetost za mirovne operacije je plačal z življenjem. Umrl je v letalski nesreči v Kongu, kjer je poskušal ustanoviti mirovno operacijo mimo interesov velesil (Ramsbotham, Woodhouse, 1999: 110). Operacije za ohranjanje miru, kot se razvijejo od leta 1947 dalje, zlasti v času hladne vojne, so v resnici odraz nesposobnosti VS ZN, da bi s 152 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX soglasjem vseh stalnih članic oblikoval klasične operacije za vsiljevanje miru, kot jih je predvidevalo sedmo poglavje UL. Vse mirovne operacije, ki jih vodijo ZN, imajo v poimenovanju operacije kratico UN (angl. Uni- ted Nations). Operacije izvajajo mirovne sile, ki so sestavljene iz različne- ga osebja. Vojaško osebje v sestavi mirovnih sil ZN je postalo znano pod imenom »modre čelade« oziroma »modre baretke« zaradi opazne barve pokrival. Modre čelade so bile prvič uporabljene v mirovni operaciji UNEF 1 na Sinaju, zato da bi se pripadniki mirovnih sil razlikovali od invazijske britanske vojske. Šlo je za običajne čelade sodelujočih vojakov, prebarvane z modro barvo. Kasneje so modre čelade in modre baretke postale standardno pokrivalo pripadnikov mirovnih sil ZN.

Zgodovinski razvoj mirovnih operacij za ohranjanje miru

Obdobje po letu 1947, ko je nastala prva pobuda za morebitno operacijo za ohranjanje miru v okviru ZN, pa do danes lahko razdelimo na tri ključne faze: 1. faza – od leta 1947 do 1956, ko se razvijajo predvsem opazovalne misije z manjšim številom vojaških oseb s praviloma bolj diplomatskimi kot vojaškimi pooblastili. 2. faza – od sueške krize leta 1956 do 1988, ko se razvije vrsta dolgotrajnih operacij za ohranjanje miru, povezanih s konflikti hladne vojne. Obdobje se zaključi le še s petimi preostalimi mirovnimi operacijami, toda leto 1988 je tudi leto začetka konca hladne vojne. 3. faza – po letu 1988, ko strmo naraste število mednarodnih oboroženih spopadov in posledično tudi število mirovnih operacij.

Posebnosti mirovnih operacij od 1947 do 1956 Kot odgovor na državljansko vojno v Grčiji leta 1947 je bila oblikovana pobuda za Posebni odbor ZN na Balkanu (angl. United Nations Special Committee on the Balkans – UNSCOB). Leta 1948 je bila ustanovljena opazovalna misija ZN z namenom nadzirati arabsko-izraelski konflikt v Palestini (angl. United Nations Truce Supervision Organization – UNTSO). Sestavljali so jo posredniki ZN in vojaški opazovalci. V zgodovino mirovnih operacij je prišla kot ena najbolj dolgotrajnih – poteka namreč še danes, v njej sodelujejo tudi častniki Slovenske vojske. Tretja pobuda za mirovno operacijo je nastala zaradi indijsko-pakistanskega spora glede Kašmirja. Januarja 1948 je VS ZN ustanovil Komisijo ZN za Indijo in Pakistan (angl. United Nations Commission for India and Pakistan – UNCIP) z nalogo posredovanja v sporu. Ob prekinitvi ognja leta 1949 je ta komisija prešla v sestavo opazovalne misije (angl. United Nations Military Obser- ver Group in India and Pakistan – UNMOGIP), ki prav tako deluje še danes. XMIROVNE OPERACIJE ORGANIZACIJE ZDRUŽENIH NARODOVX 153 2.2.2 Ključne mirovne operacije od leta 1956 do konca hladne vojne Prva uradno poimenovana operacija za ohranjanje miru (torej peacekeeping operation) je bila ustanovljena na Sinajskem polotoku kot odgovor na krizo v Sueškem prekopu leta 1956. Namen operacije UNEF 1 (angl. Uni- ted Nations Emergency Force 1) je bil nadzorovati premirje in umik franco- skih, britanskih ter izraelskih oboroženih sil iz Egipta. To je bila prva oborožena mirovna operacija, katere pripadniki so relativno uspešno pomagali pri ohranjanju miru do leta 1967, ko je ponovno prišlo do oboro- ženih sovražnosti. Operacija je bila dokaz za nevtralno obnašanje oboro- ženih mirovnih sil v zadrževanju konflikta. Na istem kriznem območju je bila po končanih oboroženih spopadih leta 1974 ustanovljena opazovalna operacija UNDOF (angl. United Nations Disengagement Observer Force), ki še danes nadzira stanje oborožitve ter oboroženih sil na meji med Izrae- lom in Sirijo. Podobna mirovna operacija je bila ustanovljena leta 1978 po invaziji izraelskih oboroženih sil v Južni Libanon. Operacija UNIFIL (angl. United Nations Interim Force in Lebanon) naj bi nadzorovala umik izraelskih oboroženih sil iz Libanona ter pomagala pri ponovni vzpostavitvi libanonske oblasti na državnem ozemlju. Med operacije, ki so ute- meljile praktični in normativni okvir vzdrževanja miru pod ZN, sodi tudi operacija ONUC (angl. United Nations Operation in Congo). Je zgodovinsko druga oborožena operacija za ohranjanje miru (po UNEF 1) in ena naj- večjih operacij ZN. Belgijska kolonija Kongo se je leta 1960 znašla v državljanski vojni. Prvi mandat operacije leta 1960 je bila zahteva po umiku belgijskih kolonialnih sil. Leto kasneje, 1961, je VS spremenil mandat operacije v mandat z močnejšo intervencijsko politiko, vendar dolgoročno operacija ni mogla rešiti notranjih političnih problemov v Kongu, zlasti zaradi vmešavanja in interesa Sovjetske zveze, da bi bila operacija pod njenim vplivom. Operacija v Kongu pomeni prelomnico v zgodovini mirovnih operacij ZN zaradi več razlogov. Ramsbotham in Woodhouse (1999: xii) sta navedla tri glavne razloge, in sicer: prvič, ZN so morali delovati na neznanem terenu in v okolju, kjer so državne ustanove propadle; drugič, to je bila prva operacija z velikim številom civilnih udeležencev, za civilno policijo pa je to bila sploh prva operacija, v kateri so se policisti pojavili kot mirovniki; tretjič, operacija je vzpodbudila vprašanja glede uporabe sile po 7. členu UL ZN. Čeprav je bila to najprej operacija za ohranjanje miru, pa je VS ob spoznanju, da s tem ne more doseči zastavljenih ciljev, odobril bolj robustno uporabo oborožene sile. Tako je operacija dobila elemente operacije za vsiljevanje miru. Dekolonizaciji otoka Cipra izpod britanske oblasti je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja sledil izbruh nasilja med grško in turško skupnostjo (ob izdatni podpori matičnih držav obeh etničnih skupnosti). ZN so leta 1964 ustanovili mirovno operacijo UNFICYP (angl. United Nations Peacekeeping Force in Cyprus), ki naj bi preprečila obnovitev oboroženih spopadov in nadzirala premirje na razmejitveni črti med obema skup- nostma. 154 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

V času hladne vojne je bilo vzpostavljenih še nekaj mirovnih operacij, npr. v Libanonu, Zahodnem Irianu, na Novi Gvineji, v Dominikanski republiki in na indijsko-pakistanski meji, vendar pa so bile manjšega obsega in niso imele večjega vpliva na razvoj in načela mirovnih operacij nasploh. Leta 1988 je potekalo le še pet mirovnih operacij, tri opazovalne misije na Bližnjem vzhodu, manjša opazovalna misija v Kašmirju ter UN- FICYP.

Mirovne operacije po koncu hladne vojne Po letu 1988 je prišlo do naglega naraščanja števila mirovnih operacij pod zastavo ZN, pa tudi njihovi mandati so se v primerjavi s preteklimi operacijami močno spremenili. V tradicionalnih operacijah hladne vojne je bil mandat večinoma povezan z eno glavno nalogo – praviloma z razme- jevanjem ali opazovanjem sprtih strani. Po koncu hladne vojne vidimo množenje nalog in zelo barvito sestavo sil (vojska, civilna policija, diplo- mati, civilni uslužbenci, nevladne organizacije). Za številčno primerjavo še tole: v času hladne vojne je bilo med leti 1948 in 1978 vzpostavljenih 13 mirovnih operacij, v desetletju med 1978 do 1988 ni bila ustanovljena nobena nova operacija, v času med 1988 do 1996 pa je bilo vzpostavljenih kar 29 novih mirovnih operacij (Ramsbotham, Woodhouse, 1999: xiii). Ta številčnost je povezana s povečanim številom oboroženih spopadov in s povečanim interesom ZN, da sodelujejo pri graditvi miru na konfliktnih področjih. Lahko bi celo rekli, da postanejo mirovne operacije najbolj vidna in hkrati tudi najbolj protislovna naloga ZN po koncu hladne vojne. Ena skupina kritikov je opozarjala na nemoč ZN, če se v notranjih konfliktih in državljanskih vojnah uporablja samo tradicionalno razmejevanje sprtih strani. S tem se vzroki konfliktov ne rešujejo, temveč poglabljajo. Sami pripadniki mirovnih sil so postavljeni v zelo nevarne pogoje dela, saj je državna stran praviloma zelo šibka in brez avto- ritete, uporniške skupine pa pogosto ne spoštujejo mirovnih sporazumov niti pravil mednarodnega humanitarnega prava. Druga skupina kritikov je opozarjala, da je mešanje vojaških, humanitarnih in političnih ciljev v mirovnih operacijah lahko nevarno in da je treba operacije omejiti na enostavne razmejitvene vloge tradicionalnega vzdrževanja miru. Mešanje ciljev vodi v pristranskost mirovnih sil, pogosto tudi v napačno uporabo vojaških sil v namene, ki niso strogo vojaški, pokažejo pa se tudi razlike v političnih ciljih držav, ki v mirovne operacije prispevajo kontingente. XMIROVNE OPERACIJE ORGANIZACIJE ZDRUŽENIH NARODOVX 155

Tipologije mirovnih operacij

V obravnavi mirovnih operacij obstaja več tipologij, ki so posledica raz- ličnih kriterijev, po katerih se operacije razvrščajo. V literaturi, ki razme- juje mirovne operacije iz obdobja hladne vojne in po njej, se uporablja tipologija operacij za ohranjanje miru prve in druge generacije, pri čemer gre za razvrščanje operacij za ohranjanje miru. Glede na stopnjo oboro- ženosti pripadnikov se mirovne operacije delijo na opazovalne in lažje oborožene operacije; Glede na število in raznovrstnost udeležencev v operacijah pa se mirovne operacije delijo na tradicionalne in kompleksne. Po koncu hladne vojne se je uveljavila nova tipologija operacij za ohranjanje miru, in sicer avtorja Marracka Gouldinga, ki operacije natančneje določa glede na intenzivnost uporabe sile in glede na stopnjo razvitosti državne infrastrukture v sprejemnicah mirovnih sil. Ko izstopimo iz skupine operacij za ohranjanje miru, pa dobimo še večje število razvrščanj, zlasti pomembno je razlikovanje med operacijami, ki so posledica mehanizmov kolektivne varnosti, in med operacijami za ohranjanje miru. Grizold (1999: 44) trdi, da pomenijo mehanizmi kolektivne varnosti kaznovalni kooperativni proces, ki se aktivira z dolo- čitvijo skupnega sovražnika, medtem ko so operacije za ohranjanje miru utemeljene na predpostavki, da sovražnika ni, so le sprte strani. Pri operacijah za ohranjanje miru je torej krivda za predhodni oboroženi spopad bolj ali manj enakovredno razporejena med vse sprte strani.

Prva in druga generacija operacij za ohranjanje miru

V operacijah za ohranjanje miru je razmestitev mirovnih sil ZN v mnogih primerih pomenila zamrznitev bolj ali manj ugodnega vojaškega položaja sprtih strani, ki naj bi se zaradi prisotnosti mirovnih sil ne mogle ali ne smele več spopasti. Slediti bi morale različne oblike diplomatskih in poli- tičnih oblik reševanja sporov. Mirovne operacije skladno s svojimi mandati niso bile namenjene reševanju konfliktov, temveč preprečitvi vojaš- kega spopada. Politične sile sprtih strani in mednarodna skupnost pa bi morale iskati politične rešitve. Sodobne mirovne operacije, nastale po koncu hladne vojne, tako postavljene omejitve presegajo. Poleg ohranjanja miru vzpostavljajo pogoje za red, stabilnost in razvoj kriznih regij. S tem razlikovanjem smo prišli do prve možne tipologije mirovnih operacij, ki jih glede na koncept uporabe mirovnih sil razlikujemo kot mirovne operacije prve generacije (angl. first-generation peacekeeping) in mirovne operacije druge generacije (angl. second-generation peacekeeping). Mirovne operacije prve generacije zadevajo obdobje od leta 1947 do 1988 oziroma 156 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX obdobje hladne vojne, se pravi prvo in drugo fazo razvoja operacij za ohranjanje miru. Za obdobje po letu 1988 je značilna prevlada mirovnih operacij druge generacije, vendar se nadaljujejo tudi operacije prve generacije.

Splošne značilnosti mirovnih operacij prve generacije Večinoma so bile to mirovne operacije zaradi sporov v procesu dekoloni- zacije (od 13 vzpostavljenih operacij samo ena ni bila povezana z dekolo- nizacijo). Ustanovljene so bile samo v tistih kriznih regijah, kjer je bilo doseženo soglasje članic VS ZN, in mirovne sile so jamčile za dogovore, ki so bili sprejeti v ZN. V razdeljenem VS ZN, kjer se je vedno odvijalo rivalstvo med stalnimi članicami, ni bilo soglasja za vojaške kolektivne akcije v duhu 7. poglavja UL ZN, pač pa je bilo mogoče včasih doseči soglasje o uporabi nenasilnih oziroma šibkejših sil. Takšne mile akcije niso ogrožale interesov velikih sil. Veliko konfliktov, zlasti zaradi napetosti med Vzhodom in Zahodom, sploh ni bilo obravnavanih v VS ZN. Ker mirovne operacije za ohranjanje miru niso bile predvidene v UL ZN, tudi ni bilo standardov za njihovo vodenje, zato je bilo treba opredeliti bolj ali manj obvezujoča načela njihovega poteka.

Temeljna načela operacij za ohranjanje miru prve generacije Dag Hammarskjöld kot generalni sekretar ZN in Lester B. Pearson, predsednik generalne skupščine ZN v letih 1952 do 1953, sta opredelila temeljna načela mirovnih operacij za ohranjanje miru (povzeto po: Rams- botham, Woodhouse, 1999), ki v veliki meri veljajo še danes: 1. Načelo soglasja sprtih strani za ustanovitev mirovne operacije – mirovna operacija je možna šele po premirju in na podlagi soglasja vpletenih držav. Brez privolitve sprtih strani operacije ni mogoče izvesti, razen če VS ZN ne spremeni mandata operacije v operacije po 7. poglavju UL ZN z uporabo prisilne akcije. 2. Načelo neuporabe sile – mirovne sile morajo omejevati uporabo sile samo na samoobrambo in še to kot skrajno sredstvo. 3. Načelo prostovoljnega prispevka kontingentov vojakov iz majhnih, nevtralnih držav – sestava mirovnih sil je zagotovilo pravičnosti v sporu. Najbolj je zaželeno vojaško osebje iz nevpletenih držav, VS ZN se je izogibal uporabi vojakov iz petih stalnih članic VS in iz konfliktu sosednjih držav. 4. Načelo nepristranskosti – nevpletene države (manjše, nevtralne drža- ve) lažje izpolnjujejo pričakovanja glede enakopravne obravnave sprtih strani. Mirovne sile ne smejo ustvarjati vojaške prednosti za katerokoli stran, ki je v sporu, niti ne smejo obtoževati sprtih strani. 5. Načelo nadzora generalnega sekretarja ZN nad mirovno operacijo. 6. Načelo sodelovanja sprtih strani z mirovnimi silami, ki jim je treba omogočiti svobodo gibanja in izvajanja nalog. XMIROVNE OPERACIJE ORGANIZACIJE ZDRUŽENIH NARODOVX 157

Skladno z omenjenimi načeli so desetletja dolgo mirovne operacije za ohranjanje miru sledile mirovnim sporazumom; k njihovi vzpostavitvi so morale dati soglasje vse sprte strani; če je prišlo do obnovitve oboroženih sovražnosti, je bilo mirovne operacije konec; pripadniki mirovnih sil so večinoma prihajali iz manjših držav in skoraj nikoli iz velesil oziroma iz držav stalnih članic VS ZN. Načela so postala osnova za delovanje mirovnih sil zlasti v času hladne vojne, vendar se je po koncu hladne vojne pokazalo, da so tudi vzrok za neučinkovitost in dolgotrajnost nekaterih mirovnih operacij.

Mirovne operacije druge generacije V štirih letih (od 1988 do 1992) je bilo ustanovljenih 13 novih mirovnih operacij, torej toliko kot v celotnem predhodnem obdobju. Številčnost mirovnih operacij je odvisna od povečanega števila spopadov zaradi popuščanja napetosti po koncu hladne vojne, od upadanja pomena veta v VS ZN in od povečane vloge ZN pri reševanju mednarodnih sporov. Nekatera načela iz operacij prve generacije se ohranjajo, nekatera pa se precej spremenijo. Tako se v nekaterih primerih opušča soglasje sprtih strani kot pogoj za delovanje VS ZN. V notranjih konfliktih in v držav- ljanskih vojnah, je težko dobiti soglasje vseh sprtih strani. Povečana je pripravljenost za uporabo sile, ki je bila prej dopustna le v samoobrambi. Uporaba sile proti eni od sprtih strani pa ruši tudi načelo nepristranskosti. V teh operacijah sodelujejo sile stalnih članic VS ZN, pa tudi članic ZN, ki jim sicer ustave prepovedujejo pošiljanje vojakov v tujino, npr. Nemčija. Nekatere države spremenijo svoje dolgoletne odločitve o poši- ljanju neoboroženih vojakov v pošiljanje vojakov z orožjem za uporabo v samoobrambi, npr. Švica.

Opazovalne in oborožene operacije

Namen tipologije je razlikovati med tistimi operacijami, kjer običajno sodelujejo častniki kot opazovalci različnih mirovnih procesov, procesov razoroževanja in izpolnjevanja sklenjenih sporazumov. Opazovalci sicer imajo osebno oborožitev, ki pa ima bolj simbolno vrednost. V redkih primerih in za kratka obdobja so opazovalne misije okrepljene s pehotnimi enotami, pogosteje pa z logističnimi enotami, zlasti ko gre za večje število opazovalcev. Njihova naloga je zbiranje informacij in posredovanje le-teh generalnemu sekretarju in VS ZN. V nasprotju z opazovalnimi operacijami imajo oborožene operacije z mandatom predvideno ustrezno orožje, zlasti gre za lahko oborožitev pehotnih enot, ki imajo zaradi lastne varnosti na voljo oklepna vozila, ki pa, čeravno so to lahko tudi bojna oklepna vozila, niso oborožena in opremljena za daljše spopade s sprtimi stranmi. 158 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Orožje je namenjeno samoobrambi udeležencev. Načela uporabe so strogo določena in morajo biti spoštovana. V okviru oboroženih lahkih pehotnih enot v operacijah se pojavljajo tudi logistične enote, ki so lahko obsežne, vendar v nekaterih primerih neoborožene.

Tradicionalne in kompleksne mirovne operacije

Tradicionalne operacije za ohranjanje miru naj bi bile operacije, v katerih sodelujejo samo vojaške osebe in katerih mandat je omejen samo na razmejevanje sprtih strani. Cilj teh operacij ni reševanje spora ali odpravljanje vzrokov zanj, za te naloge skrbijo same sprte strani oziroma politični in diplomatski predstavniki mednarodne skupnosti, vojaške sile samo vzdržujejo status quo, razmerje sil, v katerem so možna pogajanja. Ta tip operacij nekateri sodobni analitiki, zlasti pa del svetovnega javnega mnenja, zmotno kritizirajo kot neučinkovite, češ da niso razrešile konflikta. To niti ni bil osnovni namen operacij. Kot rečeno, za neuspešnost takih operacij niso krive vojaške mirovne sile, krivdo je treba iskati v sprtih straneh in v neuspehu političnih dejavnikov. Kompleksne mirovne operacije naj bi zato bile odgovor na nemoč tradicionalnih operacij, zlasti pri razrešitvi osnovnega konflikta. Za kompleksne operacije je značilno sodelovanje vojaških in nevojaških sil, pri čemer so zlasti nevojaške mirovne sile zelo raznovrstne. Sodelujejo civilni policisti (glej Hansen, 2002), visoki uradniki, civilni opazovalci, strokovnjaki za politične sisteme in nevladne organizacije, večinoma kot sestavni del mandata mirovne operacije. V zadnjem desetletju opažamo naraščanje števila nevladnih organizacij, ki so prisotne v regiji mirovne operacije, niso pa njen uradni sestavni del, vseeno pa si vojaške mirovne sile prizadevajo tudi za njihovo varnost. Namen te velike vojaško-gospodarsko-socialno-politične infrastrukture, ki se naseli v krizni regiji, je ponovno vzpostaviti državne organe, dele gospodarstva, zdravstva, šolstva, sodnega sistema in zlasti oblikovati nov politični sistem. Angleški avtorji so nekoliko priredili omenjeno tipologijo, in sicer tako, da opozarjajo na taktično raven tradicionalnih operacij, to pomeni, da v njih sodelujejo manjše vojaške enote taktičnih sestavov in njihov namen je le ohranjanje miru na taktični ravni. V primerih, ko ni mogoče doseči soglasja sprtih strani za prihod tradicionalnih mirovnih sil, je treba vzpostaviti operacijo na strateški ravni. To potem nujno ne pomeni povečanja vojaških enot v operaciji, temveč organiziranje operacije od strateške ravni navzdol, se pravi, zaustaviti sprte strani v njihovih oboro- ženih spopadih in predvideti, kako urediti njihove odnose v prihodnje. Torej ne le zaustaviti spopad, ga omejiti, vzroke za konflikt pa pustiti na mrtvi točki, temveč razreševati bistvo spora v skladu z načeli mednarodnega prava (Gow, Dandeker, 2001). XMIROVNE OPERACIJE ORGANIZACIJE ZDRUŽENIH NARODOVX 159

Tipi operacij za ohranjanje miru po koncu hladne vojne: Marrack Goulding

Gouldingova tipologija (1993: 456–9) opisuje šest skupin operacij, pri če- mer kot kriterij razlikovanja upošteva njihove mandate oziroma predvidene vloge: 1. Preventivna namestitev sil ZN pred izbruhom oboroženega spopada na zahtevo ene od sprtih strani in samo na njenem ozemlju. Primer take operacije je bila UNPREDEP (angl. United Nations Preventive Deployment) v Makedoniji. 2. Tradicionalna interpozicijska (vmesna) razmestitev mirovnih sil, ki ustvarjajo pogoje za uspeh političnih pogajanj. Mirovne sile nadzirajo prekinitev ognja, ločujejo sprte strani, poročajo o kršitvah, vendar se v spor ne vpletajo in skrbno pazijo na nepristranskost. Interpozicijske mirovne sile so lahko neoborožene opazovalne sile, oborožene interpozicijske sile ali mešanica obojega. 3. Operacije za uresničevanje sprejetih mirovnih ali drugih splošnih sporazumov med sprtimi stranmi. Mirovne sile opravljajo naloge, kot so spoštovanje premirja, spoštovanje človekovih pravic, razorožitev sprtih strani, skladiščenje in uničevanje orožja, ustanavljanje in usposabljanje novih oboroženih sil, nadzor nad policijskimi enotami. Običajno so take operacije možne ob sodelovanju vseh petih stalnih članic VS ZN. Mirovne sile morebitnih kršilcev dogovorjenih sporazumov ne morejo kaznovati. 4. Operacije za zaščito humanitarne pomoči še v času oboroženih spopadov. To je nov tip operacij, ki predvideva uporabo vojaške sile za zašči- to konvojev ali samo za razdeljevanje humanitarne pomoči. 5. Operacije za stabilizacijo razmer in vzpostavitev državnosti. Mirovne sile imajo širok spekter nalog, od humanitarne pomoči in ustvarjanja razmer za prekinitev ognja do razorožitve enot, doseganja političnega kompromisa med sprtimi stranmi, izgradnje političnih struktur, oživi- tve gospodarstva in drugih infrastrukturnih sistemov. V teh operacijah je možna širša uporaba sile, tudi v skladu s 7. poglavjem UL ZN. 6. Operacije za preprečitev kršenja dogovorov v sporu. Te operacije predvidevajo uporabo prisile, pri čemer sprte strani vnaprej dosežejo sporazum, po katerem lahko mirovne sile ZN uporabijo silo proti kateri- koli strani, ki bi kršila premirje ali sporazum kot tak. Tudi pri teh operacijah gre za uporabo sile, ki bistveno presega samoobrambne namene in s tem tudi presega namene tradicionalnih operacij za ohranjanje miru. 160 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Mirovne operacije po koncu hladne vojne: spoznanja, kritike in razvoj

Po koncu hladne vojne so mirovne operacije ZN za ohranjanje miru doži- vele tudi formalno opredelitev na ravni ZN, in ne le v teorijah mednarodnih odnosov ali varnostnih študij. VS ZN, ki se je sestal 31. januarja 1992, je generalnemu sekretarju ZN dodelil nalogo, da pripravi analizo in priporočila o povečevanju sposobnosti ZN za preventivno diplomacijo ter ustvarjanje in ohranjanje miru. Poročilo je prišlo v javnost junija 1992 pod naslovom Dnevni red za mir: Preventivna diplomacija, ustvarjanje in ohranjanje miru (angl. An Agenda for Peace: Preventive Diplomacy, Peace- making, and Peacekeeping). Boutros Boutros – Ghali je v njem ugotovil, da je v spopadih po koncu druge svetovne vojne umrlo vsaj 20 milijonov ljudi, ZN pa v mnoge od teh spopadov niso smeli poseči zaradi pravice do veta prizadetih velesil (velesile so do 1990 dale veto v 279 primerih). Dokument je priporočal ZN, da se vključijo v reševanje vzrokov za spopade, zlasti gospodarskega zaostajanja, socialne nepravičnosti in politič- nega nasilja. ZN bi morali identificirati situacije, ki lahko vodijo v spopade, in s pomočjo diplomacije preprečiti izbruh nasilja. Če do izbruha nasilja že pride, bi ZN morali nastopiti v vlogi ustvarjanja miru in reševanja zadev, ki so vodile v spopad. S pomočjo aktivnosti za ohranjanje miru pa bi ZN morali vzdrževati mir tam, kjer so bili spopadi zaustavljeni. ZN bi morali pomagati v graditvi miru, kjer bi zlasti znova vzpostavili nacionalne ustanove in državno infrastrukturo. Vloga ZN se tako razširi v čas pred izbruhom nasilja, v čas poteka spopadov, po prekinitvi ognja in po vzpostavitvi trajnejšega miru. Dokument Dnev- ni red za mir je vse aktivnosti ZN na področju miru in varnosti natančno opredelil. Ključni izrazi nove svetovne varnostne arhitekture so tako postali: preventivna diplomacija, ustvarjanje miru, ohranjanje miru in pokonfliktna graditev miru. Za vse te aktivnosti ni bilo več mogoče uporabljati ustaljenega izraza »peacekeeping«, kajti dejavnosti so ta ozek pojem presegle. Uveljavljati se začne izraz mirovne operacije (angl. Peace Operations).

Politične mirovne operacije – mirovne operacije nove, morda tretje generacije?

Iz ZN se izrazi, povezani z razvojem mirovnih operacij, prenesejo tudi v uradne doktrinarne dokumente držav, zlasti velesil, ki do konca hladne vojne v mirovnih operacijah niso sodelovale, le da so tam opredeljeni kot operativni in manj kot politični pojmi. Iz priročnika ameriške vojske 100- 23 Mirovne operacije (angl. US Army Field Manual 100-23, 1994) lahko XMIROVNE OPERACIJE ORGANIZACIJE ZDRUŽENIH NARODOVX 161 vidimo, kako se politična opredelitev mirovnih operacij spremeni v logiko operacij, v katerih mora svoje mesto določiti tudi vojaška organizacija. Vse nove operacije, torej tiste, ki presegajo pojem operacij za ohranjanje miru, se v nečem močno razlikujejo od že znanih operacij za ohranjanje miru. Prisotnost vojaške organizacije je v nekaterih operacijah ali vsaj v nekaterih fazah teh novih operacij bistveno manjša, kot pa je to veljalo za operacije za ohranjanje miru, ki so v bistvu temeljile na vojaškem osebju. V teh operacijah so vojaki le redki posamezniki, npr. vojaški opazovalci ali vojaški svetovalci. V 10 trenutno potekajočih operacijah je od ene do osem vojaških oseb, medtem ko je civilnih uslužbencev tudi po več sto. V nove operacije, vendar tudi v operacije ohranjanja miru, se v večjem obsegu vključuje civilna policija, težišče osebja pa je v civilnih mednarodnih in lokalnih uslužbencih, ki spore rešujejo na diplomatski način. Zato se mnoge od teh akcij vodijo znotraj Oddelka za politične zadeve ZN, in ne znotraj Oddelka za operacije za ohranjanje miru. Publi- kacija ZN UN Peace Operations, Year in Review tudi kaže na to novodobno ločevanje dveh tipov operacij: 1. operacije za ohranjanje miru ter 2. poli- tične misije in misije za graditev miru (http: //www.un.org/Depts/dpko/ yir). Ker so t. i. politične operacije še novost v zgodovini mirovnih operacij, o njihovi uspešnosti še ne moremo soditi. Glede na dejstvo, da so usmer- jene bolj v preprečevanje sporov ter v ponovno vzpostavitev političnih, gospodarskih, diplomatskih in drugih odnosov med sprtimi stranmi, sklepamo, da so namenjene preseganju ene od glavnih kritik zgodovinsko bolj znanih, operacij za ohranjanje miru, ki so konflikte zamrznile, niso pa jih reševale. S terminologijo, ki jo uporabljamo v mirovnih študi- jah, bi rekli, da so operacije za ohranjanje miru v bistvu operacije za graditev negativnega miru, ko sicer ni veliko fizičnega nasilja, se pa ohranja struk- turno nasilje in nerazvoj. Nove, politične operacije pa so zaradi svoje naravnanosti v graditev miru v bistvu operacije za graditev pozitivnega miru. Zaradi prenosa težišča delovanja z vojaške organizacije in civilne policije na politične ustanove bi jih lahko poimenovali z delovnim naslovom mirovne operacije tretje generacije.

ZN kot svetovna protikrizna agencija?

V zgodovini ZN je bilo ustanovljenih 55 operacij za ohranjanje miru, od tega le 13 v času vrhuncev hladne vojne, preostalih 42 pa po letu 1988. Gledano kvantitativno bi lahko sklepali, da je po koncu hladne vojne vloga ZN pri reševanju svetovnih konfliktov narasla, da se ZN pojavljajo v vlogi arbitra v vseh tipih kriznih žarišč (v času hladne vojne le tam, kjer niso bili prizadeti interesi protagonistov hladne vojne), da se ZN dejansko in končno spreminjajo v nekakšno svetovno vlado. Število novih 162 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX mirovnih operacij bi nas lahko zavedlo v sklep, da je po koncu hladne vojne več oboroženih spopadov kot v preteklosti. Vendar takega sklepa ne moremo empirično potrditi. Ugotovimo lahko samo, da je bilo ZN »dovoljeno« vstopiti v večje število kriznih žarišč kot pa v času hladne vojne. To bi kazalo na večjo legitimnost ZN in na večjo pripravljenost ZN na »spopad« s kriznimi žarišči. In vendar je ravno v času izjemnega uspeha ZN na področju širjenja mirovnih operacij prišlo tudi do najostrejših kritik zlasti tradicionalnih operacij za ohranjanje miru. Kritike so povezane s problemom učinkovitosti mirovnih operacij v razmerah, vzpostavljenih po t. i. novih vojnah, ki so znotrajdržavne vojne, večinoma državljan- ske vojne, kjer je centralna, vladna stran nesposobna izvajati suverenost oblasti na ozemlju celotne države in kjer so vojskujoče se strani paradr- žavnega, celo paravojaškega tipa več ali manj povsem brez političnega, javnega, kaj šele demokratičnega nadzora. Nevladni akterji v novih vojnah praviloma ne spoštujejo mednarodnega humanitarnega in vojnega prava (le-to zavezuje države podpisnice mednarodnih dokumentov), ne spoštujejo diplomatskih pravil niti političnih dokumentov, ki jih podpi- šejo njihovi predstavniki, nekateri celo nimajo kakih večjih političnih ciljev. Kljub temu, da so to znotrajdržavne vojne, imajo pomembne mednarodne posledice, in tudi vpletanje mednarodnih dejavnikov je zelo veliko. Vzpostavljanje mirovnih operacij, v katerih se pričakuje privolitev sprtih strani v prihod tujih sil in spoštovanje skupnih, s strani držav določe- nih postopkov, je v prej omenjenih razmerah videti zelo sporno. ZN so v Brahimijevem poročilu iz leta 2000 odgovorili na upravičene kritike – prihodnost mirovnih operacij ZN je v bolj robustnih operacijah, ki vsebujejo tudi vsiljevanje miru, če je to potrebno. Toda ZN nimajo na razpolago stalnih vojaških sil, ki bi jih lahko napotili v take akcije! Rešitev se ponuja v regionalnih varnostnih organizacijah, kakršna je zveza Nato. Ta je ravno v času svoje krize legitimnosti v letu 1992, torej v iskanju novih nalog in izhoda iz krize identitete, videla mirovne operacije kot prostor svojega pohladnovojnega razvoja in ponudila svoje storitve najprej OVSE, nato pa še ZN. Tako so nastali prototipi novih robustnih mirovnih operacij s pripravljenostjo na vsiljevanje miru, kot so IFOR/SFOR in KFOR. To pomeni, da je pri doktrini mirovnih operacij ZN viden razvoj v dve smeri: prva smer je bila omenjena v razpravi o »političnih operacijah«, druga smer razvoja pa je preusmerjeno težišče iz operacij za ohranjanje miru, torej ohranjanje statusa quo, v operacije za vzpostavljanje miru, če je po mnenju ZN za stabilizacijo razmer v mednarodni varnosti to potrebno. Vendar pa ZN še ne posredujejo kot nadvladna organizacija, temveč za izpolnitev takega mandata določijo regionalne organizacije ali druge ustanove, ki razpolagajo z ustrezno vojaško silo za hitro posredovanje. To je prvo veliko odstopanje od načel Hammarskjölda in Pearsona. Drugo veliko odstopanje od teh načel je aktivno poseganje v notranje zadeve države ali skupnosti, kjer poteka mirovna operacija. Mirovne sile XMIROVNE OPERACIJE ORGANIZACIJE ZDRUŽENIH NARODOVX 163

ZN niso več nevtralne opazovalke in razmejevalke sprtih strani, ki se morajo same dogovoriti o svoji prihodnosti, temveč aktivno določajo načine pokonfliktne obnove regije zlasti na področju civilne infrastrukture in ustanov, ki morajo preprečiti ponovitev spopadov. V tej novosti vidimo odgovor na kritike, ki so ZN očitale nesposobnost za rešitev konfliktov. Tretja novost v delovanju mirovnih sil ZN je tesno povezana s prvima dvema: namreč, robustne mirovne operacije za vsiljevanje miru in politiko vpletanja v notranje zadeve formalno sicer suverenih držav (čeprav nesposobnih za izvajanje te suverenosti) lahko opravljajo le vojaško, poli- tično, gospodarsko in diplomatsko močni akterji v mednarodni skupnosti. Takih akcij ne morejo več opravljati majhne, nevtralne, od spopadov oddaljene države. Vstop velesil in vojaško-političnih zavezništev v mirovne operacije po koncu hladne vojne pomeni tudi vstop bolj radikalnih in nasilnih rešitev v nekatera svetovna krizna žarišča. Ravno na tej točki je vidno, zakaj nekateri sodobni kritiki mirovnih operacij tudi z omenjenim razvojem niso preveč zadovoljni. Velesile so namreč v mirovne operacije vnesle hitrejše odločanje za uporabo določb 7. poglavja UL ZN. Če so v času hladne vojne postavljale ZN na stranski tir vselej, ko je bil prizadet kak njihov neposredni interes v kriznem žarišču, so se v novejšem času preusmerile na uporabo ZN v prid svojim neposrednim interesom. Zlasti v primerih, ko gre za širšo uporabo vojaške sile v imenu vsiljevanja miru, se postavi vprašanje, ali je uporaba vojne kaj bolj upravičena, če dovoli VS ZN, in ali so smrtne žrtve kaj bolj upravičene, če jih omogoči VS ZN? Z veliko mero ironije bi lahko rekli, da se uporaba vojaške sile s pooblastilom mednarodne skupnosti, praviloma VS ZN, za uveljavitev splošno sprejetih načel in resolucij imenuje mirovna operacija za vsiljevanje miru, podobna operacija brez pooblastila mednarodne skupnosti pa je vojna. Izkušnje iz obdobja po koncu hladne vojne kažejo, da ZN niso prime- ren instrument za vojaško vsiljevanje miru. Varnostni svet ZN lahko pooblasti in legitimizira vojaške akcije, toda ZN so preslabo pripravljeni in opremljeni za vodenje takih operacij (Berdal, 2001: 45). Kakšno tvegano je lahko tako početje, kažeta dva najbolj šokantna primera iz zadnjih desetih let: vloga ZN v spopadih, ki vodijo v genocid, v Rwandi leta 1994 in padec območja Srebrenica julija 1995 v srbske roke, ki vodi v množič- ne poboje zajetih ljudi. Zelo samokritično poročilo o padcu Srebrenice iz leta 1999 je bilo v ZN temeljni dokument za nadaljnje analize in priporočila na področju mirovnih operacij. Ta priporočila so zapisana v Brahimijevem poročilu. Brahimijevo poročilo je poročilo ZN, kar mu daje veliko težo in ugled. Poročilo zahteva, da morajo biti mandati, ki jih VS določi za posamezno mirovno operacijo, jasni, verodostojni in uresničljivi. Zlasti je to pomembno za operacije za vsiljevanje miru. Za VS je bilo namreč značilno, da je ravno v nevarnih situacijah dajala prednost nejasnim mandatom in se z uresničljivostjo mandatov ni veliko ukvarjala. Že soglasje k mandatom je 164 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX bilo v mnogih primerih med članicami VS težko dobiti, kaj šele podrobnosti o njihovem uresničevanju. Brahimijevo poročilo opozarja, da je cena za tako neodgovorno ravnanje prevelika (primer Srebrenice). Doku- ment ZN Dnevni red za mir iz leta 1992 je vnesel v razprave o mirovnih operacijah nove kategorije, ki so kot abstraktni izrazi sicer lahko opredeljene (preventivna diplomacija, ustvarjanje miru, ohranjanje miru, pokonfliktna graditev miru), toda v praksi so manj razločljive in še zlasti v praksi birokratskega aparata zahtevajo reforme. Tu pa prepoznamo dolgotrajne napetosti in spore med dvema oddelkoma ZN: Oddelkom za politične zadeve in Oddelkom za operacije za ohranjanje miru, med katerima pristojnosti niso povsem jasno razmejene. Kompleksnost novih operacij namreč zahteva veliko usklajevanja na horizontalni ravni, med birokratsko enakovrednimi telesi, ki pa niso povsem pripravljena na odstopanje od svojih predvidenih nalog. Zlasti sporno je ločevanje poli- tične in operativne dimenzije mirovne operacije, kar vidimo skozi delitev del med obema prej omenjenima oddelkoma. Mirovne operacije namreč vsebujejo prekrivanje političnih, vojaških, humanitarnih, policijskih, vladnih in nevladnih sestavin, v ločenih oddelkih pa te kompleksnosti ne morejo povsem uskladiti. Brahimijevo poročilo se zavzema za uporabo bolj prisilnih metod reše- vanja konfliktov, če sprte strani na dolgi rok v mirovnem procesu nočejo korektno sodelovati. Ta pristop ne ustreza državam manj razvitega sveta, ki so združene v t. i. Skupini 77. Trdijo namreč, da poročilo vpeljuje na- čin razmišljanja zahodnega sveta ter da zapostavlja svetost načel o suverenosti in nevmešavanju držav v notranje zadeve drugih držav (Berdal, 2001: 49). Med pomembnejša priporočila iz Brahimijevega poročila lahko šteje- mo zahtevo po oblikovanju Združenih sil za mirovne misije (angl. Inte- grated Mission Task Forces – IMTF), ki bi bile sestavljene iz osebja držav članic, vendar dodeljenega ZN kot enota za načrtovanje in podporo misi- jam. Poročilo tudi opozarja na potrebo po bolj učinkoviti koordinaciji uporabe civilne policije v mirovnih operacijah.

Zaključek

Mirovne operacije ZN so v desetletjih razvoja presegle zamisli ustvarjal- cev UL ZN in zamisli prvih snovalcev aktivne oblike mednarodnega preoblikovanja kriznih žarišč v mirne in stabilne regije, njihova praksa je mnogokrat silila ZN v institucionalne spremembe, v doktrinarne prilago- ditve in v povečevanje učinkovitosti v pripravah naslednjih mirovnih operacij. Vojaki, ki so bili na začetku zgodovine operacij ZN skoraj edino osebje teh operacij, so samo še ena od sestavin in vse bolj le še soizvajalci XMIROVNE OPERACIJE ORGANIZACIJE ZDRUŽENIH NARODOVX 165 različnih nalog skupaj s civilno policijo, civilnimi uradniki in nevladnimi organizacijami. V izvedbo operacij so se vključevale države iz različnih predelov sveta, najprej samo nevtralne in v spopade nevključene države, nato pa vse bolj vse za mir in varnost zainteresirane države, tudi velesile. Novost v mirovnih operacijah ZN je sodelovanje naddržavnih ali regionalnih varnostnih organizacij. Zdi se, da se ZN počasi spreminjajo v koordinatorja mirovnih prizadevanj različnih držav in organizacij, vendar spet samo v primerih, ko je doseženo soglasje med velesilami o skupni obliki reševanja krize. Če takega soglasja ni, se krize rešujejo brez nadzora ZN, običajno z ad hoc koalicijami zainteresiranih držav. Glede sodelovanja vojakov v mirovnih operacijah so se mnogi vedno znova vračali k besedam večkrat citiranega generalnega sekretarja ZN Daga Hammarskjölda, ko je dejal, da so vojaki manj primerni za mirovne operacije, vendar so edini, ki lahko opravijo to delo. Toda sposobnost za uporabo sile je predpogoj, nikakor pa ne zadostna kvaliteta za uporabo katerekoli organizacije v mirovnih operacijah. Danes, ko imamo poleg oboroženih mirovnih operacij tudi politične operacije, v katerih so vojaki osebje v manjšini, lahko sklepamo, da sta grožnja z uporabo sile ali celo sama uporaba sile le del celotnega procesa mirovnih prizadevanj in da je mir, vzpostavljen s pomočjo sile, le del prehojene poti do pozitivnega miru, stabilnosti in razvoja krizne regije.

Viri:

Berdal, Mats (2001): United Nations Peace Operations: The Brahimi Re- port in Context. V: Kurt Spillmann et al., Peace support Operations: Lessons Learned and Future Perspectives. Bern: Peter Lang. str. 35–53. Gordon, D.S., Toase, F. H. (2001): Aspects of Peacekeeping. London: Frank Cass. Goulding, Marrack (1993): The Evolution of United Nations Peacekee- ping. International Affairs 69(3). Gow, James, Dandeker, Christopher (2001): The Legitimation of Strategic Peacekeeping: Military Culture, the Defining Moment. V: D. S. Gor- don, F. H. Toase, Aspects of Peacekeeping. London: Frank Cass. Grizold, Anton (1999): Evropska varnost. Ljubljana: Fakulteta za družbe- ne vede. Haltiner, Karl W. (2000): Policemen or Soldiers? Organizational Dilem- mas in the Constabularization of Armed Forces. V: Marjan Malešič (ur.): International Security, Mass Media and Public Opinion. Ljublja- na: Ergomas, Faculty of Social Sciences. Hansen, Annika S. (2002): From Congo to Kosovo: Civilian Police in Peace Operations. New York, London: Oxford University Press; The International Institute for Strategic Studies. Adelphi Paper 343. 166 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Ramsbotham, Oliver, Woodhouse, Tom (1999): Encyclopedia of Interna- tional Peacekeeping Operations. Santa Barbara: ABC-CLIO. Report of the Panel on United Nations Peace Oprations. A/55/305. S/2000/ 809. UN General Assembly. Report of the Secretary-General Pursuant to Ge- neral Assembly Resolution 53/35 – The Fall of Srebrenica. A/54/549, New York: United Nations, 15. 11. 1999. US Army Field Manual 100-23: Peace Operations, 1994. Ustanovna listina Združenih narodov in statut Meddržavnega sodišča. Http://www.un.org/Depts/dpko/yir/, 9. 4. 2003 167

Anton Grizold MEDNARODNI VARNOSTNI SISTEMI

Najstarejši varnostni mehanizmi v mednarodnih odnosih so bile prve meddržavne pogodbe o prijateljstvu, nenapadanju in vzajemni vojaški pomoči (Egipt, srednja Azija idr.). Kaotično stanje v prvih mednarodnih skupnostih je namreč zahtevalo od vladarjev podpisovanje dvostranskih meddržavnih sporazumov, s katerimi so se oblikovala strateška zavezniš- tva na račun tretjih držav. Podobno se je dogajalo tudi v grški mednarodni skupnosti, ki je za razliko od preteklih mednarodnih skupnosti razvila vrsto novih mehanizmov in instrumentov za urejanje zadev v odnosih med državami. V antič- ni Grčiji in Rimu so razvili sredstva za mirno urejanje meddržavnih odnosov, preprečevanje in pomirjanje meddržavnih konfliktov (arbitraža, pomiritev, sprava idr.). Za srednjeveško mednarodno skupnost so bili značilni kaotični mednarodni odnosi (veliko samostojnih političnih entitet, ki so tekmovale med seboj), ki so se najpogosteje urejali z uporabo sile (vojne) in dvo- stranskimi pogodbami, s katerimi so vladarji sklepali zavezništva za primere zunanje agresije in notranjih nemirov. Najpogostejše sredstvo za mirno reševanje sporov med fevdalnimi političnimi enotami je bila arbi- traža. V razvoju mednarodnih odnosov od pojava pravih mednarodnih skupnosti do konca 2. svetovne vojne torej prevladuje konfliktni model zagotavljanja mednarodne varnosti, katerega bistvo je bilo, da so se konflikti med državami reševali z uporabo sile (vojne, vojaški posegi idr.). Ta model temelji na predpostavki, da je varnost dobrina, za katero države tekmujejo in jo dosegajo na račun drugih držav. To tekmovanje za varnost med državami vodi do stanja, ko prizadevanja ene države za dosego njene absolutne varnosti sprožijo pri drugih državah občutek absolutne ogroženosti. Omenjena zagata se v proučevanju varnosti v mednarodnih odnosih imenuje »varnostna dilema« (Security Dilemma). Koncept varnostne dileme je v 50. letih razvil John Hertz (1950). Bistvo njegove ideje je, da dejavnost vsake države za uresničevanje njenih varnostnih potreb (ne glede na namen) v kvazianarhičnem mednarodnem okolju nujno ogroža varnost druge države. V okolju tekmujočih in celo sovražnih samostojnih držav vsaka enota opredeljuje svoje ukrepe in dejavnosti za zagotavljanje lastne varnosti kot življenjsko pomembne, hkrati pa zazna- va tovrstne dejavnosti drugih držav kot sumljive in ogrožajoče. V takšni 168 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX situaciji se nihče ne počuti povsem varnega, zato prihaja med državami do tekmovanja za moč, ki jo države utemeljujejo predvsem na razvoju lastnih vojaških zmogljivosti, in tako prihaja do začaranega kroga, ki povezuje varnost države s kopičenjem moči in oboroževanjem (Mangold, 1991: 10; Ullmann, 1991: 38). Buzan je nadalje razvil Hertzev koncept v dveh smereh, in sicer: 1. Obrambne dileme, ki izvirajo iz protislovij med zagotavljanjem vojaške obrambe države in celotne nacionalne varnosti, ki se najbolj očit- no kažejo v dveh primerih: (a) ko obrambni stroški države onemogočajo dosego drugih nacionalnovarnostnih ciljev in (b) ko postanejo obsežne obrambne priprave države bolj gospodarsko breme, kot pa zagotavljajo zunanjo obrambo. Obrambna dilema je za zdaj nerazrešljiva, saj neneh- na protislovja med nacionalno obrambo in nacionalno varnostjo ne omo- gočajo izvzeti obrambe iz področja nacionalne varnosti iz naslednjih razlogov: (a) fizična prisila ostaja imanentna prvina obstoja nacionalne države (zaradi lastne varnosti ter upravljanja sistema) in (b) zgodovinske vztrajnosti uporabe oborožene sile v odnosih med državami, pogojene s kvazianarhično naravo mednarodnega okolja. 2. Dilema moči in varnosti (Power-Security Dilemma) temelji na ideji, da lahko večanje moči in varnosti ene države privede do zmanjšanja moči in varnosti druge države. Po Buzanovem mnenju obrambna dilema ne izhaja iz dinamike razmerij med državami, ampak iz strahu, ki ga spodbuja sama narava vojaških sredstev, dilema moči in varnosti pa je posledica strahu pred tem, da bodo druge države morebiti uporabile vojaška sredstva (Buzan, 1991: 320–324). V sodobnih mednarodnih odnosih si države nenehno prizadevajo za premoč in hkrati za zagotovitev svoje varnosti. Pri tem so ujete v sistem medsebojnih odnosov, ki zapleta njihova legitimna prizadevanja za dosego lastne varnosti v neskončno mrežo konfliktov in negotovosti. Varnost- na dilema spodbuja tehnološki razvoj in oboroževalno tekmo. Država se lahko spusti v oboroževalno tekmo bodisi zato, ker se ji zdi, da jo ogroža- jo druge države, bodisi zato, ker skuša povečati svoje vojaškoobrambne zmogljivosti z namenom pridobiti si večjo moč kot druge države. S tem pa postaneta tudi razvoj sodobne oborožitve in nadzor nad njim stalna problema sodobne varnostne dileme (Symonides, 1989: 40–41). Kljub temu, da je sodelovanje vseskozi pomembna prvina razvoja mednarodnih odnosov, pa se je šele s procesi internacionalizacije in globalizacije po 2. svetovni vojni in predvsem z nekaterimi radikalnimi spremembami v mednarodni skupnosti na koncu 80. let pojavila priložnost za uveljavitev kooperativnega modela zagotavljanja mednarodne varnosti. Ta model temelji na ideji o skupni varnosti, razumljeni kot stanje v mednarodni ureditvi, v katerem države uživajo varnost kot skupno dobri- no. V najširšem smislu je to stanje mednarodnega sistema, v katerem sta pravica do razvoja in svobode pred zunanjim ogrožanjem ter načelo sa- moodločbe zagotovljena za vse narode (Mangold, 1991: 80). XMEDNARODNI VARNOSTNI SISTEMIX 169

Kooperativni model zagotavljanja mednarodne varnosti upošteva v primerjavi s konfliktnim modelom naslednja elementa: 1. potrebo po krepitvi dvostranskega in večstranskega sodelovanja med državami in drugimi subjekti mednarodnih odnosov z namenom zagotoviti tako njihovo posamezno varnost kot varnost vseh skupaj in 2. celostni koncept sodobne mednarodne varnosti in v tem okviru potrebo po uravnoteženi uporabi vojaških in nevojaških varnostnih mehanizmov in instrumentov. Procesi internacionalizacije in globalizacije so v 80. in 90. letih bistveno okrepili pomen globalne narave sodobne varnosti, ki je utemeljena na vse večji medsebojni odvisnosti vseh subjektov v mednarodnih odnosih. Zavest o tem je dobila prvo pomembnejšo konkretizacijo v poročilu Neodvisne komisije za vprašanja razorožitve in varnosti (znana kot Pal- mejeva komisija) pri OZN leta 1982. V svojem poročilu, ki ga je naslovila Skupna varnost (Common Security), je omenjena komisija predlagala nadomestitev strategije medsebojnega zastraševanja s konceptom skupne varnosti, ki temelji na ideji skupnega preživetja ter na programu nadzora oboroževanja in razorožitve. Nove spodbude za nadaljnji razvoj sistema kolektivne varnosti OZN v smeri celostne krepitve mednarodne varnosti v okoliščinah kompleksnega ogrožanja sta dala generalna sekretarja OZN, najprej Boutros Ghali v svojih analizah Dnevni red za mir (1992) in Dopolnilo k dnevnemu redu za mir (1995) ter kasneje še Kofi Anan v svojem poročilu V večji svobodi: za razvoj, varnost in človekove pravice za vse (2005). Kot je bilo že rečeno, dobi zavedanje držav o potrebi po povečanem sodelovanju pri zagotavljanju mednarodne varnosti svojo praktično potrditev s koncem hladne vojne, in sicer v obliki prizadevanja držav za oblikovanje nove skupne in celostne varnostne ureditve, ki bo temeljila na vrednotah, normah in mirnem reševanju sporov ter zaupanju med vsemi subjekti mednarodnih odnosov (Grizold, 1996: 72). Namen pričujočega prispevka je opredeliti in predstaviti temeljne zna- čilnosti sistemov zagotavljanja varnosti na ravni mednarodne skupnosti, ki so se pojavili v njenem dosedanjem razvoju.

Institucionalizacija zagotavljanja mednarodne varnosti

V dosedanjem procesu institucionalizacije1 zagotavljanja mednarodne varnosti so se od pojava prve moderne evropske mednarodne skupnosti (leta 1648) izoblikovali štirje temeljni varnostni sistemi, in sicer:

1 Institucionalizacija zagotavljanja mednarodne varnosti je proces oblikovanja varnostnih sistemov, s katerimi se v mednarodni skupnosti vzpostavlja in ohranja stanje mednarodne varnosti. 170 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

1. sistem ravnotežja moči, 2. sistem kolektivne varnosti v okviru Društva narodov, 3. sistem kolektivne varnosti v okviru OZN ter 4. sistem kolektivne obrambe v okviru različnih obrambnih in vojaško- političnih zvez.

Sistem ravnotežja moči

Načelo ravnotežja moči sta v praksi vzpostavili pogodbi iz Utrechta (1713) in Rastatta (1714) (Potemkin, 1947: 251). Teritorialne meje evropskega mednarodnega sistema, ki sta jih v imenu ohranjanja evropskega ravnotežja določala omenjena mirovna kongresa, je priznala večina evropskih držav, s tem pa je obstoječe ravnotežje sil dobilo naravo legitimnosti. Ta legitimnost ni predpostavljala institucionalnega nadzora nad dogajanji v evropskem mednarodnem prostoru, ampak je šlo za svojevrstno potrditev konvencionalne politične prakse, ki ji je uspelo vzdrže- vati stanje relativne stabilnosti mednarodnega sistema (Benko, 1997: 74). V evropski politični misli 18. stoletja je prevladovala ideja o evropskem sistemu držav. Čeprav so to idejo razvijali predvsem politični misle- ci in filozofi, pa je imela vsaj delne nastavke tudi v praksi evropskih mednarodnih odnosov 18. stoletja. Kljub mnogim vojnam med evropskimi državami je obstajala v evropskem političnem prostoru 18. stoletja splo- šna predpostavka o povezanosti evropskih držav prek mnogih skupnih prvin, kot so npr. družinske vezi, vera, zgodovinska tradicija ipd. In omenjene povezave med evropskimi državami so se razumele kot pomem- bnejše od sporadičnih sovražnosti med njimi (Craig, George, 1995: 19). Obstoj evropskih velikih sil, ki so tvorile koncert v 18. stoletju, je bil utemeljen na splošnem soglasju o: 1. obstoju petih evropskih velikih sil (Velika Britanija, Francija, Prusija, Avstrija in Rusija), 2. potrebni kodifi- kaciji pravil vojskovanja med velikimi silami (predvsem glede ravnanja z vojnimi ujetniki in ranjenci), 3. priznavanju načela ravnotežja moči, kar se je odražalo tako v splošni skrbi velikih sil, da nobena ne postane tako močna, da bi lahko uveljavila univerzalno dominacijo, kot tudi v uporabi kompenzacije v primeru ozemeljskih pridobitev v vojni ene od velikih sil. Zaradi neinstitucionaliziranosti obstoječega ravnotežja moči med evropskimi državami je vojna še naprej ostajala legitimno sredstvo za uresničevanje interesov subjektov v mednarodnih odnosih.

Ravnotežje moči v obdobju 1815–1914 Največji politični problem v Evropi v 19. stoletju je bil zagotoviti ravno- težje moči. Tovrstni napori držav in njihovih politikov so se odražali v treh različnih pojavnih oblikah sistema ravnotežja moči, in sicer: XMEDNARODNI VARNOSTNI SISTEMIX 171

1. dunajski sistem ravnotežja moči (1814–1854), 2. Bismarckov sistem ravnotežja moči (na koncu 1870) in 3. sistem ravnotežja moči v obdobju 1907–1914.

1. Napoleonov pohod k popolni premoči v Evropi je povzročil oblikovanje velikega zavezništva: vlade Avstrije, Prusije, Rusije in Velike Brita- nije so 1. marca 1814 v francoskem mestu Chaumont podpisale pogodbo, s katero so se zavezale ne le, da bodo nadaljevale vojno proti Napoleonu do zmage, ampak da bodo nadaljevale zavezništvo tudi po porazu Napoleona (prim. Craig, George, 1995: 23). Najpomembnejša naloga dunajskega kongresa (1815) je zato bila narediti korak naprej od končanja sovražnosti med vojskujočimi se nasprotniki v smeri zagotovitve take ureditve v Evropi, ki bi preprečevala izbruh konfliktov tudi v prihodnje. Jedro, na katerem se je vzpostavljal evropski mednarodni sistem po letu 1815, je bilo načelo ravnotežja moči. Bistvo tega načela oz. doktrine je bila pripravljenost petih evropskih velikih sil zoperstaviti se kakršnemukoli poskusu doseganja univerzalne dominacije katerekoli izmed njih. S tem je bilo novemu evropskemu mednarodnemu sistemu zagotovljeno dvoje, in sicer: a) neke vrste idejnopolitični in pravni okvir, ki je določal ravnotežje moči, kot mehanizem, s katerim bodo evropske države uresničevale svoje interese ter zagotavljale mir in varnost v Evropi kot celoti, in b) svojevrstno izvršno telo (združba, koncert velikih sil), ki bo identifi- ciralo grožnje evropskemu miru in varnosti ter nanje reagiralo.

Ocenjuje se, da je bil sistem ravnotežja moči najučinkovitejši varnostni sistem prav v obdobju 1815–1854. Med najpomembnejšimi razlogi za to se navajajo: a) vlade držav (predvsem velikih sil) v tem obdobju pri oblikovanju zunanje politike države niso bile odvisne od javnega mnenja; b) vpliv nosilcev gospodarskih interesov na politične odločitve vlad je bil prav tako zelo omejen; c) ni bilo agitiranja vojaških struktur za upoštevanje njihovih partiku- larnih interesov na državno politiko; d) ideološke razlike med evropskimi velikimi silami so bile zanemarlji- ve; e) obstajalo je soglasje med evropskimi velikimi silami, da nobena ne bo vojaško tako močna, da bi ogrozila druge štiri (Craig, George, 1995: 29–30).

2. Bismarckov sistem ravnotežja moči Stabilnost evropskega mednarodnega sistema je bila po dunajskem kongresu resno načeta z revolucijami v letu 1848, ki so pomenile radikalne politične pretrese za večino takratnih evropskih držav. Tovrstni pretre- 172 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX si so močno spodkopali zaupanje v obstoječe pravne strukture na državni in mednarodni ravni. V državah, ki so tvorile evropski koncert, se pojavi nova generacija ambicioznih politikov (npr. Otto von Bismarck v Prusiji, Louis Napoleon v Franciji, Felix zu Schwarzemberg v Avstriji itd.), ki so težili k spremembi okvira, ki so ga njihovi predhodniki zastavili na dunajskem kongresu. Evropa se je znašla v anarhični situaciji, v kateri je bilo več velikih sil bolj zainteresiranih za revizijo tistega, kar je ostalo od ravnotežja, kot pa za njegovo ohranitev. Po letu 1856 so bile na strani revizionističnih držav Rusija, Francija, Prusija in nastajajoča sila Piemont in samo Avstrija in Velika Britanija sta podpirali obstoječi red. V taki situaciji evropski koncert ni mogel več uspešno delovati, tj. zaustaviti agresivne vojne. V naslednjih letih je v Evropi prišlo do štirih velikih vojn: vojna v Italiji (1859) med Avstrijo na eni in Piemontom ter Francijo na drugi strani; vojna med Dansko in nemškimi državami (1864); avstrijsko-pruska vojna (1866) ter francosko-pruska vojna (1870). Rezultat teh vojn je bilo uničenje starega evropskega ravnotežja (Craig, George, 1995: 32). Največjo korist od omenjenih vojn je imela Prusija, zato je njen vodi- telj Otto von Bismarck povabil predstavnike petih evropskih velikih sil na kongres v Berlin (1878). Bismarcku je bilo jasno, da tradicionalnega prijateljstva med Prusijo, Avstrijo in Rusijo ni več in da bo treba obstoječe ravnotežje moči v Evropi ohraniti z drugimi sredstvi, tj. s tajnimi zavez- ništvi, ki naj bi Prusijo zaščitila pred izolacijo. Bismarck je sklenil tajno zavezništvo z Avstro-Ogrsko, v katerem je izpostavil skupno obrambo v primeru napada Rusije in nevtralnost Prusije v primeru, da bi katerakoli druga država napadla Avstrijo ali Ogrsko. Ta pogodba mu je zagotovila nadzor nad ohranitvijo evropskega ravnotežja za naslednjih 12 let (Craig, George, 1995: 34). Bismarckov sistem ravnotežja moči je bil bistveno drugačen od prejš- njega, tj. dunajskega sistema. Namesto prejšnjega skupnega soglasja evropskih velikih sil je bilo sedaj nezaupanje med njimi izjemno veliko in vse velike sile razen Francije so bile na določen način povezane z Berli- nom, in to pod pogoji, ki jih je diktiral Bismarck. Največja pomanjkljivost Bismarckovega ohranjanja ravnotežja moči v Evropi po letu 1871 je bila zapletenost sistema, ki je deloval na temelju tajnosti, nenehnega manevra in številnih laži (Craig, George, ibid.).

3. Sistem ravnotežja moči v obdobju 1907–1914 V tem obdobju so se evropske velike sile razdelile na dva sovražna in močno oborožena bloka. Najprej sta se povezali Velika Britanija in Fran- cija (1904) in nato še Velika Britanija in Rusija (1907), kar je povzročilo radikalno preoblikovanje evropskega ravnotežja moči in konflikt med dvema tripartitnima zvezama. Temeljna značilnost tega novega sistema ravnotežja moči v Evropi je bila odsotnost kakršnegakoli soglasja med velikimi silami in njihovo de- XMEDNARODNI VARNOSTNI SISTEMIX 173 lovanje v okviru tajnih zvez. To novo obliko evropskega mednarodnega sistema lahko dejansko imenujemo bipolarni sistem; oba pola sta se obo- roževala in pripravljala na vojno.

Temeljne značilnosti sistema ravnotežja moči v obdobju 1713–1914: 1. pravilo, da vsaka od obstoječih petih evropskih velikih sil sodeluje pri ohranjanju ravnotežja moči oziroma da nobena od njih ne teži k doseganju prevlade; določena prožnost pri ustvarjanju zavezništev je bila razumljiva, vendar pa se je bilo treba izogibati stalnim, togim zavezniš- tvom (to pravilo se ni upoštevalo med leti 1907–1914); 2. za dosego splošnega cilja, tj. ohranitev miru in varnosti v Evropi na temelju ravnotežja moči, je bilo v veljavi kar nekaj dodatnih pravil, in sicer: a) načelo kompenzacije: ko je ena od velikih sil želela pridobiti nova ozemlja, je bilo razumljivo, da so nekaj dobile tudi ostale velike sile (na račun šibkejših držav), b) vojna med velikimi silami je imela omejene cilje, c) poražena velika sila ostane še vedno v klubu velikih sil. 3. Evropski mednarodni sistem je bil decentraliziran v smislu, da se je usmerjal sam (moč in odgovornost sta bili v rokah državnih akterjev), ni ga torej usmerjalo kakšno nadnacionalno telo. 4. Ta sistem ni odpravil vojne kot sredstva politike, razlika je bila narejena le med dovoljeno in nedovoljeno vojno. 5. Pravična vojna (bellum justum) oziroma intervencija v okviru ohranjanja ravnotežja moči je bila še naprej legitimno sredstvo za reševanje meddržavnih sporov, vendar pa je bila s haaškimi konvencijami (sprejetimi na prvi haaški konferenci 1899 in drugi haaški konferenci 1907) postavljena v mednarodnopravne okvire (Andrassy, 1990: 506). 6. Sistem ravnotežja moči je kot tihi dogovor med takratnimi evropskimi velikimi silami, da nobena ne bo postala tako močna, da bi resno ogrozila varnost drugih, dokončno razpadel po 1. svetovni vojni. Čeprav je ta sistem uspešno preprečeval spopade med državami na globalni ravni, pa ni zmogel zagotoviti trajne stabilnosti in varnosti na mednarodni ravni. Zato so države po 1. svetovni vojni nadaljevale svoja prizadevanja za odpravo oziroma prepoved vojne kot do tedaj legitimnega sredstva za reševanje sporov med subjekti mednarodnih odnosov. Prva svetovna vojna je mnoge prepričala, da se bodo vojne nadaljevale vse do takrat, dokler bodo nacionalne države odgovorne za lastno obrambo in bodo pri tem ujete v začarani krog medsebojnega grobega tekmovanja in oboroževanja. Obenem pa je 1. svetovna vojna dokon- čno razvrednotila tradicionalno zasnovo nacionalne obrambe kot najuspešnejšo varnostno strategijo, s katero so nacionalne države zagotavljale nacionalno in mednarodno varnost. Tradicionalno zasnovo nacionalne obrambe (na mednarodni ravni posledično zajeto v obrambni dilemi sodobnih držav) je dopolnila ideja kolektivne varnosti. 174 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Slednja je postala pomembnejša predvsem zato, ker je 1. svetovna vojna še enkrat potrdila, da je vojna nesprejemljivo sredstvo politike sodobnih držav. Vendar pa se s spoznanjem o vojni kot grožnji sami po sebi obrambna dilema ni razrešila. Pri državah se je poleg strahu pred porazom pojavil tudi strah pred vojno. Zato se je povečal pomen pre- prečitve izbruha vojne z ustrezno obliko sistema kolektivne varnosti, v okviru katerega se države zavežejo, da ne bodo uporabile sile proti drugim članicam v kolektivu; če pa katerakoli članica v sistemu vendarle napade drugo, vse preostale članice nastopijo skupno proti drža- vi napadalki (Grizold, 1994: 453).

Sistem kolektivne varnosti v okviru Društva narodov (DN)

Čeprav je idejo za ustanovitev DN dala Velika Britanija že leta 1915, pa je bila ta mednarodna organizacija v celoti ameriški koncept mednarodne ureditve, ki je izhajal iz treh temeljnih elementov, in sicer: demokracije, kolektivne varnosti in samoodločbe narodov. Takratni ameriški predsednik W. Wilson je zagovarjal institucionalno zagotavljanje mednarodnega miru in varnosti na načelih kolektivne varnosti, pri čemer naj varnost sveta ne kliče po obrambi nacionalnih interesov, ampak po miru kot pravnem konceptu. Odločitev o tem, ali je prišlo do kršitve mednarodnega miru, zahteva mednarodno ustanovo, ki jo je Wilson imenoval Druš- tvo narodov (Kissinger, 1994: 222). Wilsonov sistem je predpostavljal, da bi mednarodni mir in varnost temeljila na sili, ki bi bila močnejša od katerekoli sile posamezne države ali zveze držav. DN je bilo ustanovljeno ob koncu 1. svetovne vojne aprila 1919 kot sestavni del versajske mirovne pogodbe. Utelešalo je splošne želje in cilje suverenih držav, da končno ustvarijo mednarodno organizacijo, ki bo sposobna ohranjati mir v svetu. DN je imelo posebna pravila in institucije, ki naj bi to omogočale. Postalo je prva stalna mednarodna organizacija, ki je imela stalni sekretariat, redna srečanja, stalno vodstvo, operativna pravila in postopke (Park, 1993: 86–87). V Ustanovni listini (UL) so se države članice zavezale, da se bodo vzdr- žale uporabe sile v medsebojnih odnosih, spore pa bodo reševale prek arbitraže ali sveta DN. Zagovorniki sistema kolektivne varnosti so izhajali iz prepričanja, da sta v obstoječem mednarodnem sistemu, v katerem ne obstaja naddržav- na oblast, ki bi postavljala omejitve interesom suverenih nacionalnih držav, svetovni mir in varnost nedeljiva. Zato bi oboroženi napad na eno od članic DN pomenil grožnjo vsem državam. Sistem kolektivne varnosti DN je poleg tega temeljil na teh elementih: a) omejevanje pravice držav do vojne (10.–16. člen statuta), zasnove pred- XMEDNARODNI VARNOSTNI SISTEMIX 175

hodnih postopkov za mirno reševanje sporov ter jamstva ozemeljske nedotakljivosti in politične neodvisnosti vseh držav članic, b) oblikovanje mednarodnega sistema sankcij ob kršitvah določil pakta (poleg diplomatskih in gospodarskih ukrepov je predpostavljal statut DN tudi možnost uporabe prisilnih vojaških sredstev za vzpostavitev miru, vendar pa ni navedel, kako bi se ta sredstva tudi dejansko uporabila), c) javnost diplomacije: uvedena je obvezna registracija pogodb pri sekretariatu, s čimer naj bi se preprečila t. i. tajna diplomacija, d) spoštovanje mednarodnega prava in pogodbenih obveznosti, e) pravilo soglasja za sprejemanje odločitev DN, razen v primeru izjem, ki jih predvideva statut (Osmanczyk, 1985: 465–466).

Poleg objektivnih pomanjkljivosti DN (nedorečenosti postopka in togosti celotnega sistema) lahko med glavne razloge za neučinkovitost sistema kolektivne varnosti v tem obdobju navedemo tudi subjektivna pojmovanja posameznih držav DN kot mednarodne organizacije (Potem- kin, 1948: 53) ter pomanjkanje politične volje glavnih akterjev tedanjih mednarodnih odnosov za skupno zagotavljanje mednarodnega miru in varnosti v okviru DN. Resne krize v mednarodnih odnosih, ki so nastale pred izbruhom 2. svetovne vojne, so pokazale vso nemoč DN pri zagotavljanju kolektivne varnosti. Kljub splošnemu neuspehu (končni razpustitvi 1946) pa je DN pomemben korak pri organiziranju svetovne politične skupnosti v smeri institucionalizacije različnih mehanizmov za zagotavljanje mednarodne varnosti.

Sistem kolektivne varnosti v okviru OZN

Ustanovitev OZN po 2. svetovni vojni pomeni novo kvaliteto v procesu institucionalizacije zagotavljanja mednarodnega miru in varnosti. OZN je dejansko prva mednarodna organizacija globalnih razsežnosti, katere dejavnosti so namenjene celostni zagotovitvi mednarodne varnosti v naj- širšem pomenu. Dokumenti OZN predpostavljajo poleg obče pravne prepovedi vojne in intervencije v mednarodnih odnosih še celo vrsto akcij in postopkov za preprečitev konfliktnih situacij ter pomoč pri izboljšanju nastalih razmer po končanem konfliktu med subjekti mednarodnih odnosov (The Blue Helmets, 1990: 3). Sistem kolektivne varnosti OZN sestavljajo ti elementi: a) Prepoved uporabe sile in/ali grožnje s silo v odnosih med subjekti mednarodnih odnosov ter ničnost pridobitev, ki so posledica proti- pravne uporabe sile. 176 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX b) Uporaba treh skupin mehanizmov za zagotavljanje mednarodnega miru in varnosti: b1) Prva skupina so sredstva za mirno reševanje sporov, ki jih obravnava VI. poglavje UL (členi 33–38); članice OZN so po 33. členu UL zavezane, da medsebojne spore rešujejo z obče priznanimi sredstvi mirnega reševanja sporov, kot so: pogajanja, anketa, posredovanje, sprava, razsodništvo, sodna rešitev, sklicevanje na regionalne dogovore in druga mirna sredstva po izbiri strank v sporu. Če stranke z omenjenimi sredstvi spora ne morejo zadovo- ljivo rešiti, ima Varnostni svet po 34. členu UL pravico spor, ki bi ogrožal mednarodni mir in varnost, raziskati in ga pomagati razre- šiti (npr. z nudenjem dobrih uslug (good offices), ustanovitvijo odbora strokovnjakov, pridobitvijo mnenja neodvisnih strokovnih organov, npr. meddržavnega sodišča v Haagu, idr.). b2) Drugo skupino predstavljajo akcije v primeru ogrožanja mednarodnega miru in varnosti, ki so opredeljene v VII. poglavju UL (čle- ni 39–51); v primeru ogrožanja ali kršitve mednarodnega miru in varnosti ali kakšnega drugega agresivnega dejanja v mednarodnih odnosih ima Varnostni svet pooblastilo za uporabo ukrepov bodisi z namenom preprečiti poslabšanje situacije (vpletenim stranem priporoči uporabo začasnih ukrepov ali pa vsem članicam določi izvajanje ukrepov, ki ne vključujejo uporabe sile in zajemajo delno ali popolno prekinitev gospodarskega sodelovanja in železniških, pomorskih, zračnih, poštnih, telegrafskih, radijskih in drugih telekomunikacijskih sredstev ter prekinitev diplomatskih odnosov) bodisi z namenom ohraniti ali vzpostaviti mednarodni mir in varnost (z uporabo zračnih, pomorskih ali kopenskih sil, ki jih po 43. členu UL zagotovijo članice OZN). b3) V tretjo skupino sodijo mirovne operacije OZN, ki jih je mogoče vsebinsko umestiti med VI. in VII. poglavje UL, čeprav jih slednja jasno sploh ne omenja. Mirovne operacije so svojevrstni odgovor OZN na blokado zagotavljanja mednarodnega miru in varnosti, ki je bila posledica geopolitičnega globalizma in ideološko-politične- ga antagonizma med dvema supersilama v obdobju po koncu 2. svetovne vojne (na temelju pravice veta v Varnostnem svetu). Z namenom nadzorovanja številnih konfliktov v mednarodnih odnosih ter pospeševanja njihovega mirnega reševanja je OZN v tem obdobju izvajala mirovne operacije. Slednje lahko najsplošneje opredelimo kot dejavnost OZN, ki vključuje uporabo oboroženih sil, vendar brez uporabe prisilnih sredstev, z namenom ohraniti ali vzpostaviti mir in varnost na konfliktnih območjih v mednarodni skupnosti (The Blue Helmets, 1990: 4). Mirovne operacije OZN so svojevrsten kompromis med sredstvi za mirno reševanje sporov in mehanizmi vojaškega posredovanja, zapisanimi v UL, ki se operacionalizira prek mandata mirovnih sil XMEDNARODNI VARNOSTNI SISTEMIX 177

OZN v vsakem konkretnem mednarodnem konfliktu. Naloge mirovnih sil OZN so glede na celostno naravo sodobne mednarodne varnosti različne in vključujejo: vojaške naloge (npr. opazovanje in nadzor premirja, nadzor nad vmesnimi ozemlji, nadzor nad pre- mirjem in ohranjanjem prekinitve ognja, nadzor nad umikom čet idr.), politične naloge (npr. pomoč pri vzpostavljanju državne oblasti in organizacije državne uprave, organizacija volitev, nadzor nad izvajanjem sporazumov o razoroževanju idr.) in civilno-policijske naloge (npr. pomoč pri zagotavljanju notranjega reda, zaščita člo- vekoljubne pomoči, urejanje begunskih tokov idr.). Omenjene tri skupine varnostnih mehanizmov so v prvi vrsti še vedno namenjene predvsem zagotavljanju vojaškega vidika varnosti vsem državam v sistemu OZN. V tem smislu so države članice zavezane, da se pridružijo kolektivni akciji, usmerjeni proti državi, ki bi zagrešila dejanje agresije. c) Sodelovanje z vojaškoobrambnimi zvezami (člen 51, VII. poglavje UL) in regionalnimi organizacijami (člen 52, VIII. poglavje UL). d) Poseben položaj stalnih članic Varnostnega sveta, ki jim omogoča pre- prečiti sprejem bistvenih odločitev (Andrassy, 1990: 418–421). e) Pravna zavest držav članic, ki naj bi zagotavljala, da bodo slednje ne le sodelovale pri oblikovanju in sprejemu pravnih norm s področja mednarodne varnosti, ampak jih bodo uresničevale tudi v praksi. f) Načelo medsebojne soodvisnosti in sodelovanja med članicami sistema. g) Vloga mednarodnega prava pri urejanju hkratnega skupnega obstoja vseh članic (Türk, 1984: 335).

Sistem kolektivne obrambe v okviru vojaškopolitičnih in obrambnih zvez

Zagotavljanje mednarodne varnosti v obdobju po 2. svetovni vojni je potekalo v okviru naraščajoče potrebe po večstranskem urejanju mednarodnih odnosov nasploh. Relativna neučinkovitost sistema kolektivne varnosti v okviru OZN je v tem obdobju le še spodbudila nastanek novih mednarodnih organizacij, katerih temeljna naloga in poslanstvo sta zagotavljanje mednarodne varnosti. V skladu s prevladujočim vojaškim ele- mentom koncepta sodobne mednarodne varnosti (temelječim na uporabi sile med subjekti sodobnega kvazianarhičnega mednarodnega sistema) je razumljivo, da so te mednarodne organizacije razvijale poleg mehanizmov za mirno reševanje sporov (npr. Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi – OVSE) predvsem načela vojaškoobrambne pomoči državi članici, na katero bi bila izvedena agresija (npr. NATO, Varšavski sporazum, Zahodnoevropska unija – ZEU, Obrambna zveza Avstralije, Nove Zelandije in ZDA – ANZUS). Mednarodnopravna subjektiviteta vojaško- 178 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX političnih in obrambnih zvez temelji na 51. členu UL OZN, ki pravi: »No- bena določba te Ustanovne listine ne krati naravne pravice do individualne ali kolektivne samoobrambe v primeru oboroženega napada na člani- co Združenih narodov, dokler Varnostni svet ne ukrene, kar je potrebno za ohranitev mednarodnega miru in varnosti. Ukrepi, ki so se jih članice Združenih narodov lotile, izvršujoč to pravico do samoobrambe, naj se takoj sporočijo Varnostnemu svetu in ne smejo v ničemer posegati v pravico in dolžnost Varnostnega sveta, da na temelju te Ustanovne listine vsak čas ukrene, kar se mu zdi potrebno za vzpostavitev ali ohranitev mednarodnega miru in varnosti.« Sistem kolektivne obrambe v okviru vojaškopolitičnih in obrambnih zvez naj bi odvračal oboroženo agresijo na eno ali več članic od zunaj, v primeru agresije pa bi zagotavljal skupno in usklajeno obrambo vseh čla- nic zveze. Medtem ko sistem kolektivne obrambe zagotavlja obrambo svojim članicam pred ogrožanjem zunaj zveze, pa lahko spopade med članicami znotraj zveze onemogoča le posredno (npr. z razvijanjem vse- stranskega sodelovanja med članicami na gospodarskem, političnem, kulturnem, znanstvenem idr. področjih). V tem je bistvena razlika med navzven usmerjeno obrambno zvezo, kjer so države dogovorjene, da se skupaj borijo proti nečlanicam, ki bi napadle katerokoli njihovo članico, in med navznoter usmerjenim sistemom kolektivne varnosti, v katerem so članice zavezane, da bodo skupno nastopile proti vsakemu, ki bi poskušal doseči svoje cilje z nasiljem proti partnerju v sistemu. V obrambni zvezi je lahko različno določeno, kdaj preti napad od zunaj, lahko gre za večinski sklep ali pa vsaka država sama odloča o tem, kdaj je napade- na. V sistemu kolektivne varnosti je določanje ogrožanja miru in varnosti pravica in dolžnost centralnega organa (Doehring, 1991: 406).

Sklepne misli

Analiza pojava institucionalizacije zagotavljanja mednarodne varnosti je utemeljena na naslednjih temeljnih premisah:

1. Kompleksnost pojava sodobne varnosti na ravni posameznika, druž- be ali države in mednarodnega sistema je izražena s prizadevanjem omenjenih entitet, tako da si v medsebojnih odnosih z različnimi sredstvi zagotavljajo stanje varnosti. Z vidika sistemske teorije to pomeni, da je varnost ene enote pogoj za varnost drugih dveh oziroma celote. Tako se torej tudi varnost na ravni mednarodnega sistema (tj. mednarodna varnost) vedno znova vzpostavlja prek dialektičnega delovanja posameznikov, družbe ali države in mednarodnega sistema. XMEDNARODNI VARNOSTNI SISTEMIX 179

2. Različne pojavne oblike varnosti, kot so potreba, interes, cilj, vred- nota, stanje, zavestno hotenje oziroma dejavnost, so v dosedanjem kulturno-civilizacijskem razvoju človeške skupnosti postale strukturna prvina obstoja in delovanja posameznika na različnih ravneh družbene organiziranosti. V delovanju mednarodnega sistema se ta strukturna prvina uresničuje neposredno prek konkretnih mehanizmov in instrumentov, ki jih v medsebojnih odnosih oblikujejo in sprejemajo sodobne države in vse bolj tudi drugi subjekti v mednarodnih odnosih. Kljub temu, da je sedanji sistem kolektivne varnosti v okviru OZN pomemben napredek glede na tradicionalno zasnovo zagotavljanja mednarodne varnosti, pa namesto sodelovanja pri doseganju optimalne varnosti vsake države posebej in vseh skupaj med nacionalnimi državami še vedno prevladuje tekmovanje.

3. Velike spremembe v varnostnem okolju v svetu in še zlasti v Evropi po koncu hladne vojne narekujejo nove pristope in poglede pri zagotavljanju varnosti na ravni mednarodnega sistema, ki bodo lahko bolj kot v preteklosti uresničevali načela sodelovanja, mirnega reševanja sporov in večstranskega reševanja mednarodnih varnostnih zadev. Kompleksna ogroženost danes združuje države v mednarodno varnostno mrežo oziroma koalicijo, ki pa mora biti dovolj prožna in sprejemljiva za vse države in druge subjekte mednarodnih odnosov, delujočih v okviru tovrstnega globalnega varnostnega kompleksa (Bauwens, Clesse in Knudsen, 1996). Varnostno okolje v evropskem in širšem mednarodnem sistemu odpira na eni strani povsem nove možnosti za večjo uveljavitev kooperativnega modela zagotavljanja mednarodne varnosti, na drugi strani pa izraža vso zapletenost, težavnost, protislovnost in negotovost pri uveljavljanju tega modela v praksi.

4. Mednarodni sistem razpolaga danes z mnoštvom varnostnih sistemov, mehanizmov in instrumentov, ki lahko z ustrezno delitvijo dela in uveljavitvijo dogovornega urejanja zadev med subjekti mednarodnih odnosov prispevajo k vzpostavitvi mednarodnega varnostnega reda, ki bi učinkovito zadovoljeval temeljno varnostno potrebo tako posameznih dr- žav kot mednarodne skupnosti v celoti. Predpogoj za to je politična volja držav oziroma njihovih predstavnikov za ustrezno reformo vseh mednarodnih varnostnih institucij in organizacij, ki so bile oblikovane po 2. svetovni vojni. 180 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

LITERATURA

Anan, Kofi (2005): In Larger Freedom. Executive Summary of the Report of the Secretary-General. New York: United Nations Department of Public Information. Andrassy, Juraj (1990): Međunarodno pravo. Zagreb: Školska knjiga. Benko, Vlado (1997): Zgodovina mednarodnih odnosov. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Bauwens, Werner, Clesse, A. in Knudsen O. (1996): Small States and the Security Challenge in the New Europe. London: Brassey’s. Buzan, Barry (1991): People States & Fear. New York: Harvester Wheats- heaf. Craig, Gordon A., George, Alexander L. (1995): Force and Statecraft. New York, Oxford: Oxford University Press. Doehring, Karl (1991): Kollektive Sicherheit. V: Wolfrum Rudiger (ur.): Handbuch Vereinte Nationen. Munchen: Verlag Dokumentation. Ghali, Boutros (1992): An agenda for Peace. New York: United Nations. Ghali, Boutros (1995): Supplement to an Agenda for Peace: Position Paper of the Secretary General on the Occasion of the Fiftieth Anni- versary of the United Nations. New York: United Nations. Grizold, Anton (1994): Institutionalization of the Prevention and Solu- tion of Conflicts Between States. Teorija in praksa, Let. 31, št. 5–6. Grizold, Anton (1996): Varnost malih držav v okviru novega evropskega varnostnega okolja. V: Anton Kramberger (ur.), Slovenska Država, Družba in Javnost. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Herz, John H. (1950): »Idealist internationalism and the security dilemma«. World Politics, 3(1950)2. Kissinger, Henry A. (1994): Diplomacy. London: Simon& Schuster. Mangold, Peter (1990): National Security and International Relations. London: Routledge. Osmanczyk, Edmund (ur.) (1985): The Encyclopedia of the UN and Inter- national Agreements. Philadelphia – London: Taylor and Francis. Park, Hueng-Soon (1993): Collective Security and International Order: The Role of the United Nations in the Korean (1950) and the Persian Gulf War (1990). University of South Carolina. Potemkin,V.P.(ur.)(1947): Zgodovina diplomacije,1. zvezek.Ljubljana:DZS. Symonides, Janus (1989): The General State of European Security. V: Ro- bert D. Blackwill in F. Stephen Larrabee (ur.): Conventional Arms Control and East-West Security. New York: Clarendon Press. Türk, Danilo (1984): Načelo neintervencije v mednarodnih odnosih in v mednarodnem pravu. Ljubljana: Mladinska knjiga. (1990) The Blue Helmets, A Review of United Nations Peace keeping. New York: United Nations Department of Public Information. Ullman, Richard H. (1991): Securing Europe. Twickenham: Twentieth Century Fund, Inc. 181

Vinko Vegič VLOGA IN FUNKCIJE NATA PO KONCU HLADNE VOJNE

Dileme o prihodnosti Nata v začetku 90. let

Konec bipolarne ureditve v začetku 90. let prejšnjega stoletja je pomenil tudi konec nevarnosti, ki jo je Sovjetska zveza predstavljala za t. i. Zahod. S tem pa so se pojavila tudi različna pričakovanja glede usode Nata po hladni vojni. Po predpostavkah realistične teorije, ki kot temeljni motiv za vzpostavljanje in ohranjanje zavezništev obravnava obstoj zunanje grožnje, bi bilo pričakovati, da bo prišlo do zmanjšanja relevantnosti Nata in do njegovega postopnega razpada. Takšna pričakovanja so temeljila na prevladujočem prepričanju, da zavezništva razpadejo, ko so od- pravljene grožnje, ki so privedle do njihovega oblikovanja. To tendenco pospešuje dejstvo, da članstvo v zavezništvih navadno prinaša določena bremena, kot je zmanjšana avtonomija in tveganje, da bo država vpletena v konflikte druge zaveznice. Ob odsotnosti skupne grožnje se zastavlja vprašanje koristi sodelovanja v zavezništvu (Duffield, 1994). Temu pa so nasprotovala prepričanja, da se lahko Nato zaradi svojih institucionalnih značilnosti tudi ohrani in se prilagodi novemu okolju ter razširi svoje dotedanje funkcije. Zagovorniki teh prepričanj so to možnost utemeljevali na pogledih neoliberalnega institucionalizma, teoretične šole, ki zago- varja prepričanje, da na ravnanje držav pomembno vplivajo tudi mednarodne institucije. Wallander (2000) obstoj Nata razlaga z dejstvom, da zavezništev ni mogoče vedno obravnavati zgolj kot združevanje nacionalnih moči in namenov, ampak so zavezništva lahko tudi varnostne institucije. Te pa lahko poleg odvračanja zunanjih groženj rešujejo številne varnostne probleme, vključno z nestabilnostjo, negotovostjo in odnosi med zaveznicami. Cottey (1998: 43) ugotavlja, da je bil v hladni vojni Nato glavni institucionalni okvir za koordinacijo zunanje, varnostne in obrambne politike zahodne Evrope in Severne Amerike. Po njegovem mnenju je po hladni vojni zahodna varnostna skupnost soočena predvsem z dvema izzivoma: a) ohranjanje in poglabljanje povezovalnih procesov, ki pospešujejo čezatlantsko sodelovanje, in b) odzivanje na kompleksne, večdimenzio- nalne varnostne probleme na evropskem obrobju in prek njega. Ohrani- tev Nata, ugotavlja Cottey, je tako posledica dejstva, da obstajajo dovolj ukoreninjene skupne vrednote in interesi zaveznic. 182 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Duffield (1994) podobno opozarja na več razlogov za ohranitev Nata in ugotavlja, da analize glede prihodnosti Nata neposredno po koncu hladne vojne niso upoštevale nekaj bistvenih ozirov: 1. nadaljnjega obstoja zadostnih zunanjih groženj; 2. potenciala Nata za prevzemanje novih nalog v procesu institucionalne adaptacije in 3. vloge zavezništva v izgla- jevanju nasprotij med zaveznicami. Kljub koncu hladne vojne zavez- ništvo za svoje članice še vedno opravlja več pomembnih zunanjih in notranjih varnostnih funkcij. Po hladni vojni Duffield Natu pripisuje naslednje zunanje funkcije: a) Ohranjanje strateškega ravnotežja v Evropi z nevtralizacijo zunanje grožnje, ki jo predstavlja ruska vojaška moč. Kljub temu, da se je ta grožnja po koncu hladne vojne dramatično zmanjšala, ni v celoti odpravljena. Rusija ima še vedno velikanske vojaške zmogljivosti, za katere ni mogoče trditi, da ne bodo nikoli več uporabljene v sovražne namene, posebej glede na nestabilen položaj v tej državi. Glede na to je za države zahodne Evrope zaželeno ohranjanje protiuteži »preostali vojaški sili« Rusije. b) Preprečevanje in reševanje konfliktov (addressing conflicts) v srednji in vzhodni Evropi. Ti konflikti so ogrožajoči, ker lahko privedejo do mno- žičnega pojava beguncev ali se celo razširijo na ozemlje sosednjih držav, kar lahko vključuje tudi članice Nata. V najslabšem primeru bi se lahko države, ki sicer niso vpletene v konflikt, čutile prisiljene posredovati, kar bi lahko povzročilo širjenje konflikta. Zavezništvo preprečuje spodbude za enostranske posege in zagotavlja, da bo zahodno posredovanje v takšnih konfliktih kolektivno in dogovorjeno. c) Stabilizacija držav nekdanjega Varšavskega sporazuma. Interes Zaho- da glede političnih in gospodarskih reform v teh državah je velik, saj bi lahko njihov neuspeh privedel do notranjih nemirov, množičnih mi- gracij, oboroženih konfliktov in celo do neposredne vojaške grožnje članicam Nata v bližini.

Kot najpomembnejšo notranjo funkcijo Nata Duffield obravnava odpravljanje bojazni v odnosih med zaveznicami in zmanjševanje mož- nosti konfliktov med njimi. Na slednje vpliva Nato na več načinov: a) Povečuje notranjo transparentnost, kar je pomembno, ker odnose med državami pogosto označuje sumničavost in nezaupanje, potencialni vir konfliktov pa je pogosto napačna percepcija in nerazumevanje. V Natu obstaja »institucionalna odprtost« – praksa posvetovanj glede aktivnosti in namer, vključno z načrtovanjem oboroženih sil, kar zahteva izmenjavo podrobnih informacij o vojaških silah, obrambnih pro- računih, načrtih za prihodnost itd. b) Vpliva na »denacionalizacijo« varnostnih politik, kar pomeni, da zaveznice varnostno politiko večinoma oblikujejo in izvajajo kot del zavezništva in ne na popolnoma nacionalni osnovi. S tem je zmanjša- na vojaška samozadostnost posameznih zaveznic. Proces načrtovanja XVLOGA IN FUNKCIJE NATA PO KONCU HLADNE VOJNEX 183

sil in skupna vojaška struktura prispevajo k skupni identiteti zaveznic. Redna posvetovanja prispevajo k visoki stopnji medsebojnega razumevanja; skupno načrtovanje sil pa učinkuje na vojaške ustroje zaveznic, da ti bolj kot nacionalne odražajo skupne zavezniške interese. Oprav- ljanje nalog v civilnih in vojaških strukturah Nata vpliva na socializaci- jo vladnih uradnikov in častnikov držav članic v skupno »natovsko kulturo«. c) Omogoča prispevek ZDA k odpravljanju bojazni med zaveznicami. Po- mirjujoč in stabilizacijski učinek ameriške prisotnosti v Evropi se kaže tudi v ohranjanju ravnotežja moči v regiji. Samo ZDA so dovolj močne, da lahko igrajo vlogo »notranjega uravnoteževalca«. Poleg tega kot sila z drugega kontinenta ne vzbujajo zaskrbljenosti glede vojaške prevlade.

Lepgold (1998) podobno opozarja, da je za razumevanje Nata po hladni vojni pomembno upoštevati njegove funkcije, ki so bile že v preteklosti raznovrstne, k tem pa dodaja še nove. Konec hladne vojne je zmanjšal pomen tradicionalnih funkcij Nata, vendar še vedno ostajajo del njegovega mandata. Nato tako tudi vnaprej zagotavlja: a) jedrsko zaščito, čeprav ta funkcija ob ukvarjanju z aktualnimi problemi ni več v središču pozornosti; b) konvencionalno zaščito, ki je ščit pred ponovno rusko grožnjo; c) varnostno skupnost zaveznic, kar pomeni vzpostavljanje »okolja, v katerem so odpravljena strateška rivalstva, uporaba sile znotraj te skupine pa je malo verjetna« (prav tam: 84–5). Po koncu hladne vojne Nato opravlja dve pomembni novi funkciji. Prva je širitev varnostne skupnosti, ki obsega sodelovanje z nekdanjimi članicami Varšavskega sporazuma in temelji na predpostavki, »da vključevanje novih članic v zavezništvo lahko vpliva na uveljavljanje miru na vedno širšem območju Evrazije« (prav tam: 84). Druga pa se nanaša na mirovne operacije oziroma konfliktni menedžment (obe dejavnosti Lepgold enači), ki so iz »strateških in altruističnih razlogov« postale glavna sestavina Natovega mandata po hladni vojni (prav tam: 85).

Preoblikovanje strateških konceptov in politike Nata

Strateški koncepti zavezništva v obdobju hladne vojne so bili usmerjeni predvsem v vojaške dimenzije zagotavljanja varnosti. Strategija »množič- nega povračila« in kasneje sprejeta strategija »prožnega odziva« sta obravnavali Natov odziv na morebitno vojaško ogrožanje. Proces oblikovanja strategije Nata je bil v obdobju hladne vojne pod dominantnim vplivom ZDA in ameriške vojaške doktrine. t. i. Harmeljevo poročilo iz leta 1967 je vzpostavilo obrambo in dialog z nasprotnim zavezništvom 184 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX kot Natova temeljna pristopa k varnosti. Kljub politiki, ki se je opirala tudi na dialog, pa je šlo še vedno za odnose med nasprotniki. Z razpa- dom Varšavskega sporazuma je tedaj veljavna strategija in politika Nata dokončno postala neustrezna. Če se je Nato želel v prihodnje intenzivno posvetiti širitvi varnostne skupnosti in se ukvarjati s problemi miru in stabilnosti izven območja držav članic, je moral temeljito spremeniti svojo strategijo in politiko. V začetku 90. let so v Natu že jasno nakazali, da želijo z novimi političnimi odnosi z nekdanjimi nasprotnicami razširiti skupnost držav, med katerimi so uveljavljeni miroljubni odnosi. Nekoli- ko bolj zadržana pa so bila stališča do formalne širitve zavezništva in do tega, kakšna naj bi bila Natova politična in predvsem vojaška vloga ob morebitnih oboroženih spopadih na območjih izven zavezništva. V tem obdobju so spremembo politike Nata odražali številni dokumenti. Leta 1990 je zavezništvo sprejelo Londonsko deklaracijo, s katero je izjavilo, da bo glede na negotovo prihodnost Nato še naprej zagotavljalo vojaško zaščito držav članic, vendar bo svojo vlogo tudi razširilo na krepitev varnosti in stabilnosti v Evropi.1 Deklaracija vsebuje tudi poziv za vzpostavitev rednih diplomatskih odnosov med Natom in nekdanjimi članicami Varšavskega sporazuma. Ta deklaracija je odražala preoblikovanje k »bolj političnemu zavezništvu s poudarjeno aktivistično diplomacijo do vzhoda« (Kugler, 1993: 537). Leta 1991 je Nato sprejel nov dokument (Alliance’s Strategic Concept), ki je določal njegovo strategijo v spremenjenih razmerah. Koncept se v ma- ločem navezuje na prejšnje koncepte in v nasprotju s konfrontacijo poudarja sodelovanje z nekdanjimi nasprotniki. Varnost zaveznic obravnava kot temeljni cilj, vendar to povezuje s specifičnimi obveznostmi za dosego povečane in razširjene varnosti za Evropo kot celoto. Strateški koncept uvodoma obravnava novo strateško okolje. Ugotavlja, da je bila »grožnja sočasnega vseobsežnega napada na vseh Natovih evropskih bojiščih odpravljena in tako ni več središče zavezniške strategije« (čl. 8). Dokument je opredelil štiri temeljne naloge Nata v novih razmerah, ki jih na kratko imenujejo varnost, posvetovanje, odvračanje in obramba ter strateško ravnotežje. Strateški koncept poudarja potrebo po »širšem pri- stopu k varnosti«, kar se odraža v treh medsebojno povezanih elementih varnostne politike zavezništva: dialog, sodelovanje in vzdrževanje zmogljivosti za kolektivno obrambo (čl. 25). Leta 1991 je bi ustanovljen tudi Severnoatlantski svet za sodelovanje – SASS (North Atlantic Cooperation Council – NACC), ki je postal okvir za sodelovanje med Natom in država- mi iz nekdanjega nasprotnega zavezništva. Leta 1994 je vrhunsko zasedanje Nata v Bruslju nakazalo usmeritev v proces nadaljnjega približevanja srednjeevropskih in vzhodnoevropskih držav zavezništvu, zavrnilo pa je takojšnje sprejemanje novih držav in 1 Zavezništvo »lahko pomaga graditi strukture bolj združenega kontinenta, podpira varnost in stabilnost s pomočjo skupnega zaupanja v demokracijo, pravice posameznika in miroljubno reševanje sporov« (London Declaration, čl. 2). XVLOGA IN FUNKCIJE NATA PO KONCU HLADNE VOJNEX 185 zagotavljanje varnostnih jamstev tem državam. Načelno pa je bila sprejeta politika odprtosti zavezništva za nove članice. Na tem zasedanju je bila sprejeta tudi odločitev o začetku programa Partnerstvo za mir – PZM (Partnership for Peace – PfP), ki je usmerjen na politično in vojaško sodelovanje z nečlanicami. Čeprav je program namenjen predvsem sodelovanju na vojaškem področju, pa Okvirni dokument PZM (Partnership for Peace Framework Document) opredeljuje tudi vrsto vrednot in načel v odnosih med državami, k spoštovanju katerih se podpisnice obvezujejo. S tem pa posega tudi na področje prizadevanj za ohranjanje miroljubnih odnosov med državami. Na ministrskem sestanku v Sintri maja 1997 je SASS nasledil nov organ, Evroatlantski partnerski svet (EAPS). Na madridskem vrhunskem srečanju julija 1997 je bilo sprejetih več odločitev, pomembnih za vlogo Nata v zagotavljanju evropske varnosti in za odnose z nečlanicami. Madridska deklaracija je vsebovala povabilo trem državam (Češki, Madžarski in Poljski) za začetek pristopnih pogovorov z Natom. Hkrati pa deklaracija izraža namen, da bo zavezništvo ostalo odprto za sprejem novih članic. Zaradi spremenjenih razmer in dogodkov, ki so se zvrstili po letu 1991, je zavezništvo leta 1997 sprejelo tudi sklep o dopolnitvah obstoječega strateškega koncepta. Na vrhunskem zasedanju zavezništva v Washingtonu aprila leta 1999 je bil sprejet nov strateški dokument (Alliance’s Strategic Concept). Drugi strateški koncept zavezništva po hladni vojni pomeni nadaljevanje Nato- ve politike, sprejete s konceptom iz leta 1991. Stališča, izražena v novem konceptu, pa odražajo tudi spremembe, ki so se dogodile v obdobju od leta 1991. Koncept dopolnjuje temeljne varnostne naloge zavezništva. Prve tri naloge ostajajo enake kot v konceptu iz leta 1991, ni pa več omenjena četrta naloga, to je ohranjanje strateškega ravnotežja v Evropi, kar je posledica odprave Varšavskega sporazuma in razpada Sovjetske zveze ter težnje, da grožnje ne bi povezovali z določeno državo (Cornish, 1999: 253). Namesto tega pa koncept navaja dve novi nalogi: krizni menedž- ment in partnerstvo.2 Medtem ko v strateškem konceptu iz leta 1991 Na- tova vojaška vloga v reševanju kriz še ni bila obravnavana, slednji strateš- ki koncept veliko pozornosti namenja t. i. operacijam odzivanja na krize, ki jih bo zavezništvo izvajalo izven določil 5. čl. Severnoatlantske pogodbe (SAP).3 Znatno večji poudarek je torej na delovanju zavezništva v smislu, »ki ni vsebovan v ustanovitveni pogodbi zavezništva« (Cornish, 1999: 253). Med dokumenti, sprejetimi na vrhunskem zasedanju v Washingto-

2 Opredeljeni sta kot pripravljenost s konsenzom in v skladu s 7. čl. Washingtonske pogodbe prispevati k učinkovitemu preprečevanju konfliktov in k aktivnemu anga- žiranju v kriznem menedžmentu, vključno z operacijami, ki so odgovor na krize (crisis response operations) in kot krepitev obsežnega partnerstva, sodelovanja in dialoga z drugimi državami v evroatlantskem območju s ciljem povečanja transparentnosti, medsebojnega zaupanja in zmožnosti za skupno delovanje z zavezništvom (čl. 10). 3 V angl. je uveljavljen izraz »non-Article 5 crisis response operations«. 186 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX nu, je bil tudi Akcijski načrt za članstvo (ANČ) (Memebrship Action Plan– MAP), katerega glavni namen je zagotoviti jasnejše okvire za pripravo držav kandidatk za članstvo v Natu in omogočiti njihovo ocenjevanje. Sprejet pa je bil tudi dokument Pobuda za obrambne zmogljivosti (Defen- ce Capabilities Initiative), ki zagotavlja osnove za vojaško načrtovanje, ohranjanje pripravljenosti in interoperabilnosti med zaveznicami, ter več drugih deklaracij, ki obravnavajo aktualne probleme in aktivnosti zavez- ništva. Na naslednjem vrhunskem zasedanju Nata v Pragi novembra 2002 so bili sprejeti sklepi glede nadaljnje širitve članstva in glede nadaljnje krepitve Natove sposobnosti za odzivanje na raznovrstne grožnje varnosti. K članstvu je zavezništvo povabilo sedem novih držav, med njimi tudi Slo- venijo. Kot odgovor na terorizem po 11. septembru 2001 pa je zavezništvo sprejelo tudi niz ukrepov za boj proti terorizmu, ki med drugim vključu- jejo tudi načrt za sodelovanje s partnerskimi državami in državami »sredozemskega dialoga« na tem področju ter ukrepe za zaščito civilnega prebivalstva pred posledicami morebitnih terorističnih napadov. Sprejet je bil tudi sklep o oblikovanju Natovih sil za posredovanje (NATO Respon- se Force) v obsegu 20.000 pripadnikov z ustrezno letalsko in pomorsko podporo, ki naj bi bile v roku od 5 do 30 dni sposobne posredovati v raznovrstnih krizah. Gre za neke vrste sil v stalni pripravljenosti, s kakr- šnimi Nato v preteklosti ni razpolagal.

Nato in širitev varnostne skupnosti

Sodobne koncepcije mednarodnih odnosov si nasprotujejo glede narave odnosov med državami in glede tega, kaj je njihovo temeljno vodilo v zunanji politiki. To pa ima za posledico tudi različne interpretacije moti- vov politike Nata po hladni vojni. V sodobnosti, opozarja Lebow (1994: 250), obstajata dve dokaj nasprotujoči si koncepciji mednarodne politike. Ena je realistična koncepcija, ki temelji na predpostavki, da je anarhič- nost določujoča značilnost mednarodnega sistema, in sili države, da varnost obravnavajo kot svojo najpomembnejšo skrb in si prizadevajo predvsem za povečanje moči. Druga koncepcija pa je koncepcija varnostne skupnosti, zagovorniki katere relativizirajo veljavnost realističnih pred- postavk v sodobnih mednarodnih odnosih. Lebow opozarja, da glede predpostavke o anarhičnosti ni soglasja in da na njeni osnovi ni mogoče priti do uporabnih in preverljivih ugotovitev. Sam izraža prepričanje, da mednarodna struktura, katere osnovni element je anarhičnost, ni opre- deljujoča. Strah pred anarhičnostjo in njenimi posledicami je spodbudil ključne mednarodne delovalce, da so prilagodili svoje vedenje s ciljem spremembe te strukture. Pluralistična varnostna skupnost, ki se je razvi- XVLOGA IN FUNKCIJE NATA PO KONCU HLADNE VOJNEX 187 la med demokratičnimi industrijskimi državami, je deloma posledica teh procesov. Podobno Art (1996: 1) opozarja na prepričanja, da so industria- lizirane, demokratične države vstopile v novo obdobje medsebojnih odnosov. Te države – ZDA, Kanada, zahodna Evropa, skandinavske drža- ve in Japonska – sedaj sestavljajo »pluralistično varnostno skupnost«, kjer vladavina prava, in ne uporaba sile, rešuje spore in konflikte med pripadnicami te skupnosti. Vojno med temi državami si je danes nemo- goče zamisliti, zato varnostni problemi in vojaški oziri v odnosih med njimi niso pomembni.4 Za razlago politike Nata po hladni vojni so očitno bolj od realističnih ustrezne predpostavke, ki mednarodno politiko razlagajo z oporo na obstoj in širjenje varnostne skupnosti. V nasprotju z varnostjo skupnostjo na Zahodu pa so območja t. i. tranzicijskih držav (države nekdanjega Var- šavskega sporazuma, Jugoslavije in Albanija) neposredno po koncu hladne vojne zbujala skrb zaradi nestabilnosti, možnosti konfliktov in krhko- sti na novo vzpostavljenih demokratičnih ureditev. Pričakovanja glede trajnih miroljubnih odnosov med državami na tem območju niso bila tako trdna, kot to velja za zahodno Evropo.5 Širitev varnostne skupnosti proti vzhodu naj bi preprečila povrnitev rivalstev, kakršna je zahodna Evropa po drugi svetovni vojni s procesom povezovanja odpravila, ter zagotovila stabilnost in razvoj demokracij na tem območju. Nato naj bi torej s svojo politiko po hladni vojni prispeval k širitvi območja, kjer je vojna v odnosih med državami malo verjetna ali pa celo odpravljena.6 Zaskrbljenost Nata glede nestabilnosti in konfliktov na njegovem obrobju je temeljna spodbuda za sodelovanje z nečlanicami in za širitev zavez- ništva.7

4 Koncept varnostne skupnosti je že v 50. letih uveljavil Karl Deutsch. Meni, da do varnostne skupnosti pripelje proces združevanja, ki ga razume kot »doseganje ob- čutka skupnosti znotraj ozemlja ter doseganje institucij in praks, ki so dovolj močne in razširjene, da med prebivalci zagotavljajo dolgoročno pričakovanje miroljubnih sprememb« (1957: 5). 5 Greco (1995–96: 17–8) opozarja na dejstvo, da obstajajo »globoke razlike v varnostnih strukturah posameznih območij v Evropi. Zahodna Evropa je območje stabilnosti, ki uživa koristi znatne ravni integracije, skupne institucionalne strukture in preizkušenih mehanizmov za preprečevanje konfliktov in krizni menedžment. Tve- ganje oboroženih konfliktov na tem območju je malenkostno. Znatne varnostne asi- metrije pa je zaznati v vzhodnem delu celine«. Podobno Park (1998: 10) navaja sta- lišče, da sta srednja in vzhodna Evropa bližje »neorealistični« paradigmi med seboj tekmujočih držav in mednarodne anarhičnosti kot zahodna Evropa in Zahod na splošno. 6 Visoki uradniki Nata in držav članic to politiko označujejo kot »poskus širitve enega od najbolj presunljivih dosežkov zadnjih 50. let – odprave vojne med državami zahodne Evrope proti Vzhodu« (Hunter, 1995: 3). 7 Takšne namere je ob svojem obisku v Pragi leta 1994 izrazil tudi ameriški predsednik Clinton: »[Š]iritev [Nata] ne bo temeljila na pojavu nove grožnje v Evropi. Širitev bo instrument za krepitev varnosti in stabilnosti za celotno evropsko območje« (As- mus, Kugler, Larrabee, 1995: 7). 188 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Sodelovanje in ponujeno članstvo v zavezništvu so članice Nata uporabile za to, da bi tranzicijske države spodbujale k notranjim reformam v smeri demokratizacije in tržnega gospodarstva in k spoštovanju norm mednarodnega prava v odnosih z drugimi državami. Možnost tega vpliva je posebno izrazita pri državah, ki si za članstvo v Natu še prizadevajo. To je namreč povezano z izpolnjevanjem določenih kriterijev na politič- nem, gospodarskem in varnostnem področju, ki so jih v Natu oblikovali že sredi 90. let, najbolj natančno pa predstavili z Akcijskim načrtom za članstvo leta 1999. S teoretičnega vidika ta vpliv potrjuje predpostavke, da imajo mednarodne institucije, kakršna je Nato, lahko tudi notranjepo- litični vpliv. V tem primeru na tiste, ki si prizadevajo za članstvo. Teorija »institucionalne stabilnosti« opozarja, da lahko mednarodne institucije vplivajo na preference notranjepolitičnih akterjev in spodbujajo notranje spremembe. Mednarodne institucije nudijo učinkovite instrumente, s katerimi je mogoče upravljati notranjo politiko (bodočih) članic in s tem tudi njihovo zunanjo politiko (Skälnes, 1998: 72). Uporabiti jih je mogoče za »varovanje demokratičnih ustanov, transformacijo političnih režimov in spodbujanje prehoda k tržnemu gospodarstvu« (prav tam: 74). Natova politika ni potrdila prepričanja nekaterih kritikov, da je »vloga Nata zagotavljanje varnosti pred obsežno grožnjo in da nima kaj početi v graditvi demokracije« (Petersen, 1998: 19).

Sodelovanje z državami nečlanicami

V Natovih političnih ciljih po letu 1990 nima več prednostne vloge kolektivna obramba, pač pa vzpostavljanje bolj aktivistične politike do celotnega območja Evrope in tudi območij izven Evrope. Obsežni programi sodelovanja z nečlanicami (outreach programs) so po letu 1990 potekali v okviru SASS, ki se je leta 1997 preoblikoval v EAPS, in v okviru PZM. Poleg teh programov pa Nato razvija tudi sodelovanje z državami na območju severne Afrike in Bližnjega vzhoda.8 Leta 1994 sprejeti program PZM je bil predvsem posledica naraščajočih pričakovanj srednjeevropskih in vzhodnoevropskih držav do Nata glede zagotavljanja varnosti in na drugi strani nejasnih stališč znotraj Nata glede bodoče širitve. PZM naj bi omogočil tesnejše sodelovanje Nata z zainteresiranimi državami, ne da bi te postale članice zavezništva, in je kompromisna rešitev med pričakovanji zainteresiranih držav za čimprejšnje članstvo in nejasne politike Nata glede širitve. Začetek izvajanja programa PZM je bil časov- no vzporeden sprejetju načelne odločitve o širitvi Nata in namenjen 8 Vzpostavljen je bil »sredozemski dialog«, namenjen dialogu z državami na južnem obrobju Nata. Prvotno, leta 1994, so k iniciativi pristopile Izrael, Egipt, Maroko, Tu- nizija in Mavretanija, leta 1995 Jordanija in leta 2000 še Alžirija. XVLOGA IN FUNKCIJE NATA PO KONCU HLADNE VOJNEX 189 poglobitvi sodelovanja z nečlanicami, kot tudi širitvi Nata in pripravi bodočih članic za vstop v zavezništvo.9 Program PZM je v nasprotju s SASS tudi omogočal diferenciacijo med sodelujočimi državami. Tem je bilo omogočeno, da same opredelijo obseg in vsebino sodelovanja. V nasprotju s SASS, ki je bil omejen zgolj na države z območja nekdanjega Varšavskega sporazuma, je bil PZM odprt vsem državam, sodelujočim v OVSE. K programu so pristopile države, ki so bile dotlej udeležene v SASS, kot tudi druge članice OVSE, Slovenija, Makedonija, prav tako pa evropske nevtralne države Avstrija, Švedska, Finska in Švica. Večina dr- žav je k programu pristopila v letih 1994 in 1995, Švica in Irska leta 1996 in leta 2000 Hrvaška. (Za države, sodelujoče v tem programu, skladno s terminologijo, ki je uveljavljena v Natu, uporabljamo izraz »partnerske države«.) Poleg tega, da je program PZM privedel do vzpostavljanja tesnega sodelovanja na varnostnem in vojaškem področju, pa uvaja tudi možnost določenih reakcij Nata v primeru, ko je ogrožena varnost katere od partnerskih držav. Ta možnost je omejena na posvetovanje brez varnostnih jamstev, ki sicer veljajo za članice: »Nato se bo posvetoval z vsako aktivno udeleženko v PZM, če ta zazna neposredno grožnjo svoji ozemeljski celovitosti, politični neodvisnosti ali varnosti« (PZM – Okvirni dokument, čl. 8). S tem je partnerskim državam omogočeno, da morebiten varnostni problem z mehanizmom posvetovanj internacionalizirajo. Prvi primer posvetovanja z Natom na osnovi tega določila je bilo posvetovanje Albanije v obdobju krize na Kosovu leta 1998. Poleg zagotovil Nata glede posvetovanja s partnersko državo so možne tudi druge politične in vojaš- ke aktivnosti, s katerimi Nato demonstrira svojo skrb za varnost partnerskih držav. Tako so v povezavi s kosovsko krizo leta 1998 v okviru PZM potekale vojaške vaje v Albaniji in v Makedoniji, katerih namen je bil po zagotovilih generalnega sekretarja Nata tudi »demonstracija pripravljenosti za pomoč partnerjem v nevarnosti« (Borawski, 1999: 327). Po ministrskem sestanku v Sintri maja 1997 politično sodelovanje z nečlanicami poteka v EAPS, ki je nasledil SASS. Poleg tega najširšega foruma pa je Nato razvil še nekaj posebnih oblik sodelovanja, predvsem z državami, ki so z varnostnega vidika pomembne. Nato je z Rusijo leta 1997 podpisal listino o sodelovanju ter ustanovil Stalni skupni svet. So- delovanje z Rusijo v teh okvirih je bilo leta 1999 ob napadih Nata na Zvezno republiko Jugoslavijo (ZRJ) prekinjeno, vendar se je po nekaj mesecih nadaljevalo. Posebna pozornost je bila sodelovanju z Rusijo namenjena na rimskem zasedanju Nata maja 2002, kjer je bil ustanovljen tudi novi skupni organ Svet Nato–Rusija (NATO-Russia Council), prav tako pa je Nato leta 1997 podpisal listino o posebnem partnerstvu z Ukrajino. Vse to Natu omogoča, da s tema državama razvija bolj intenzivno sodelovanje, kot sicer poteka v EAPS in PZM. 9 »Aktivno sodelovanje v PZM bo imelo pomembno vlogo v evolucijskem procesu širi- tve Nata« (Partnership for Peace – Invitation, 1994). 190 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Proces širitve članstva

V obdobju hladne vojne so širitve Nata potekale predvsem iz vzrokov, ki so bližje realističnemu pojmovanju mednarodnih odnosov. Šlo je za krepitev moči proti nasprotniku. Kriteriji v zvezi s širitvami v tem obdobju so bili v glavnem omejeni na presojo, ali vključitev določene države v za- vezništvo služi interesom Zahoda (Asmus, Kugler, Larrabbe, 1995: 12). Po hladni vojni so razlogi širitve zavezništva širši in kompleksnejši ter bolj razumljivi s vidika širitve varnostne skupnosti kot pa s vidika odzivanja na zunanjo grožnjo. S političnega vidika je širitev Nata obravnavana kot širitev stabilnosti v vzhodno in srednjo Evropo in ne kot odgovor na novo rusko grožnjo. Haglund (1999:6) na primer zastopa stališče, da sedanja širitev Nata ni podkrepljena s ciljem zadrževanja ali odvračanja nasprotne velesile, pač pa z odločenostjo za razširitev evropske in čezat- lantske »cone miru«, varnostne skupnosti, ki jo sestavljajo države, med katerimi je vojna ali grožnja vojne dejansko odpravljena. Po hladni vojni si je večina tranzicijskih držav svojo varnost prizadevala zagotoviti tudi s sodelovanjem z Natom, številne pa tudi z vključitvijo v to zavezništvo. Prihaja do paradoksalnega položaja, v katerem je v razmerah, ko je glavna grožnja, ki je bila vzrok za njegov nastanek, odpravljena, vojaško zavezništvo pomemben dejavnik varnosti ne samo za člani- ce, temveč za širšo skupino držav na njegovem obrobju. Članice Nata so se na nov položaj v Evropi odzvale z odločenostjo, da je treba razviti aktivno strategijo in politiko do tega območja, vendar jasne poteze te politike v prvih letih po hladni vojni še niso bile izoblikovane. Nato je v začetku 90. let tem državam ponudil določene oblike sodelovanja, vendar zaveznice niso razmišljale o možnosti vstopa katere od njih v zavezništvo (Eyal, 1997: 698). Več partnerskih držav iz srednje in vzhodne Evrope pa je menilo, da obstoječe oblike sodelovanja z Natom niso zadosten odziv na njihove varnostne probleme ter pričelo izražati zahteve za članstvo. V obdobju pred načelno odločitvijo glede širitve zavezništva je prihajalo do izrazitih dilem glede pozitivnih in negativnih učinkov širitve. Naj- bolj pogosto navajane utemeljitve v prid širitve so bile naslednje: 1. vklju- čevanje novih članic bi zagotovilo njihovo neodvisnost od Rusije; 2. širitev bi zagotovila stabilno varnostno ureditev v regiji; 3. širitev bi zagotovila tudi podporo demokratičnim političnim silam, tržnim reformam in tujim vlaganjem v teh državah, 4. spodbujalo pa bi se tudi sodelovanje s sosednjimi državami. Utemeljitve proti širitvi pa so bile osnovane na pre- pričanjih: 1. da je v odsotnosti vojaške grožnje širitev Nata nepotrebna; 2. da je EU bolj primerna za zagotavljanje političnega in gospodarskega povezovanja zainteresiranih držav z Zahodom; 3. da bi širitev vsebovala tveganje izzivanja Rusije in krepitve avtoritarnih sil v tej državi; 4. da bo s širitvijo zmanjšana varnost držav, ki ne bodo vključene v Nato (kot npr. baltske države ali Ukrajina) (Cottey, 1998: 47–8). XVLOGA IN FUNKCIJE NATA PO KONCU HLADNE VOJNEX 191

Zamisel o širitvi članstva je v zavezništvu svojo legitimnost dobivala postopoma. Na ministrskem srečanju Severnoatlantskega sveta (SAS) junija 1993 so ZDA zastopale stališče, da širitev zavezništva še ni »na dnevnem redu« (Goldgeier, 1998: 87). Danes tudi poznavalcem niso znane vse podrobnosti procesa, v katerem je bila sprejeta odločitev za širitev Nata, kot tudi ne, kdaj natančno je prišlo do te odločitve, vsekakor pa v obdobju med junijem 1993 in začetkom leta 1994. Po januarskem vrhunskem zasedanju zavezništva je namreč ameriški predsednik v javnosti nastopil z znano izjavo, da »ni več vprašanje, ali bo Nato sprejel nove članice, temveč kdaj in kako« (Eyal, 1997: 703). Na vrhunskem zasedanju Nata januarja 1994 je Nato sprejel načelno stališče glede bodoče širitve.10 Ob načelni odločitvi za širitev pa v zavez- ništvu ni bilo soglasja glede njene izvedbe: glede tega, kako naj bi proces potekal, v kakšnem časovnem obdobju in katere države naj bi bile povabljene. Soglasje o tem, da bodo prva povabila novim članicam izda- na na posebnem vrhunskem zasedanju v Madridu julija 1997, je bilo v Natu doseženo konec leta 1996 (Cottey, 1998: 49). Istočasno se je Nato srečal s problemom naraščajočega nasprotovanja širitvi s strani Rusije in z vse večjo zaskrbljenostjo držav, za katere je bilo verjetno, da ne bodo povabljene v zavezništvo. To je narekovalo oblikovanje kompleksne strategije, s katero bi bilo moč doseči ohranjanje dobrih odnosov z Rusijo, kot tudi sodelovanje z državami, ki bi ostale zunaj zavezništva. V začetku 1997 so bile izoblikovane bolj jasne komponente te strategije (Cottey, 1998: 49): – omejena širitev, ki bi vključevala tri do pet držav v ‘prvem krogu’; – zagotovila, da bo Nato v načelu ostal odprt za sprejemanje nadaljnjih članic; – okrepljen program PZM (enhanced PfP) s povečanim političnim in vojaškim sodelovanjem za države, ki ne bodo postale članice; – politično (vendar ne pravno) obvezujoč sporazum Nato–Rusija, vključ- no s posvetovalnim svetom Nato–Rusija in nove oblike sodelovanja; – vzporedni sporazum o sodelovanju med Natom in Ukrajino; – povezovanje SASS in PZM v okviru Atlantskega partnerskega sveta; – zagotovila glede nenameščanja jedrskega orožja na ozemlje novih čla- nic in zagotovila ZDA glede razgovorov o nadaljnjem zmanjševanju strateških jedrskih sil; – ponovna pogajanja o Sporazumu o konvencionalnih silah v Evropi (CFE Treaty).

V okvirih tako zastavljene strategije so se nadaljevali pogovori o tem, katere države bodo v zavezništvo povabljene med prvimi. Čeprav uradna

10 Zavezništvo »pričakuje in pozdravlja razširitev Nata, ki bi vključevala demokratične države na našem vzhodu, kot del razvojnega procesa, ki upošteva politični in varnostni razvoj v vsej Evropi« (Declaration of Heads of State and Government, januar 1994, čl. 12). 192 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX politika Nata temelji na stališču, da imajo vse države enake možnosti za vstop v zavezništvo in da vnaprejšnji seznam članic ne obstaja, je po mnenju poznavalcev pred izdajo prvih povabil neuradno obstajal seznam, ki je obsegal Poljsko, Češko, Slovaško in Madžarsko. Slovaška je bila zaradi notranjepolitičnih problemov postopoma izbrisana s tega sez- nama (Eyal, 1997: 706). Koncem leta 1996 sta se trem državam, ki so bile neuradno obravnavane kot možne kandidatke, pridružili še Romunija in Slovenija. Po volitvah novembra 1996, ko je v Romuniji prišlo do zamenjave oblasti, je kandidaturo te države najprej podprla Francija, dobila pa je še podporo Grčije, Turčije, Italije, Španije, Portugalske, Belgije in Ka- nade. To je povzročilo zahteve Norveške in Danske, da bi ponovno prou- čili »možne varnostne dogovore glede baltskih držav«, Italija pa je kot možno članico predlagala Slovenijo (prav tam: 708–9). Slovenijo kot bodočo članico so podpirale še Nemčija, Velika Britanija, Kanada, Franci- ja, Italija, Turčija, Grčija, Portugalska, Belgija in Luksemburg (Sharp, 1997: 27). Septembra 1996 je predsednik ZDA izdal dokument (NATO Enlargement Facilitation Act), ki je v ameriškem senatu dobil več kot 80 % podpore (Eyal, 1997: 711) in je kot bodoče članice Nata omenjal Poljsko, Češko, Madžarsko in Slovenijo. Na vrhunskem zasedanju Nata v Madridu julija 1997 so bile k članstvu v Natu povabljene Češka, Madžarska in Poljska. Razlogi za takšno odlo- čitev so različni in ležijo predvsem v neenotnih stališčih zaveznic glede dodatnih dveh članic, Romunije in Slovenije. Zaradi nevarnosti, da bi ne- strinjanje glede števila povabljenih članic privedlo do neuspeha madrid- skega zasedanja, so ZDA že maja tega leta objavile stališče, da podpirajo samo navedene tri članice. Kot temeljni motiv, da so ZDA zavrnile povabilo Romuniji in Sloveniji, navajajo ameriško prepričanje, da bi bila v primeru sprejema več kot treh članic vprašljiva ratifikacija te odločitve v ameriškem senatu (Skžlnes, 1998: 81; Eyal, 1997: 710). V uradnih stališ- čih ZDA je bila zavrnitev povabila Sloveniji utemeljena tudi z njeno nez- možnostjo zagotavljanja lastne obrambe, v primeru Romunije pa z dejstvom, da notranje reforme niso dovolj daljnosežne, da bi opravičevale povabilo (Skžlnes, 1998: 81 – opomba 125). Uradno so Češka, Madžarska in Poljska postale članice Nata 12. marca 1999. Naslednja povabila za včlanitev je zavezništvo izdalo leta 2002 na vrhunskem zasedanju v Pragi. Sedem povabljenk, Bolgarija, Estonija, Latvija, Litva, Romunija, Slovaška in Slovenija, je v zavezništvo vstopilo marca 2004. Nato deklarativno tudi v bodoče ostaja zavezništvo, odprto za sprejem novih članic. Dokumenti, sprejeti na zasedanju v Washingtonu 1999, poudarjajo politiko »odprtih vrat« zavezništva. Po širitvi leta 2004 kot kandidatke za članstvo obravnavajo Albanijo, Makedonijo in Hrvaško. Te države so kot morebitne povabljenke omenjene v deklaraciji vrhunskega zasedanja Nata v Pragi leta 2002, vključene pa so tudi v izvajanje Akcij- skega načrta za članstvo. Povabila za članstvo pa Nato tem državam še ni izrekel. XVLOGA IN FUNKCIJE NATA PO KONCU HLADNE VOJNEX 193

Krizni menedžment in mirovne operacije

Z odpravo nekdanje globalne konfrontacije in iz nje izhajajoče grožnje ter s pojavom več kriznih žarišč, sicer bolj regionalnega značaja, se je Nato znašel pred izbiro med dvema možnostma: da ostane tipično obrambno zavezništvo in torej omeji svojo vlogo na obrambo v primeru napada na katero od zaveznic ali pa da oblikuje politiko bolj aktivnega poseganja v varnostna dogajanja na evropski celini in širše. V evropskem varnostnem okolju po hladni vojni je postajalo vedno bolj jasno, da mora Nato, če naj ostane relevanten, oblikovati politiko do konfliktov izven ozemlja članic. Ta obsega politične in vojaške dimenzije, zaradi česar Natu pripisujejo vse večjo vlogo tudi v ohranjanju »standardov mednarodnega vedenja na celotnem območju Evrope« (Lepgold, 1998: 82). Osredotočenost Nata na preprečevanje kriz v okolici zavezništva pa označujejo tudi kot »razcepljenost«, v kateri gre za soobstoj kolektivne obrambe s konceptom kriznega menedžmenta. Pri tem pa se zmanjšuje pomen varnostnih jamstev, relevantnost pa izgublja tudi opredelitev območja zavezništva; torej gre za spremembo dveh bistvenih predpo- stavk delovanja Nata, ki sta zapisani v 5. in 6. čl. SAP.

Posredovanje Nata v konfliktih po hladni vojni

Konflikti na ozemlju nekdanje Jugoslavije so kmalu potem, ko je Nato pričel s preoblikovanjem svoje strategije, pokazali, da bo potrebno posredovanje mednarodne skupnosti. To posredovanje v obdobju 1992–1995 ni doseglo vidnejših uspehov in v Natu so morali razmišljati o oblikovanju bolj aktivne politike do tega problema, kar pa je v zavezništvu spro- žalo tudi mnogo pomislekov in medsebojnih nasprotovanj. Kljub temu je že v začetnih fazah angažiranja mednarodne skupnosti pri reševanju konfliktov na ozemlju nekdanje Jugoslavije Nato nudil določeno vojaško podporo prizadevanjem Združenih narodov za rešitev krize.11 Februarja 1994 je prišlo do prvega oboroženega posredovanja Nata, ko so zavezniš- ka letala sestrelila štiri srbska bojna letala, 10. aprila 1994 pa je Nato proti srbskim enotam v Bosni izvedel prvi ofenzivni zračni napad v svoji

11 Od julija 1992 je zavezništvo skupaj z ZEU izvajalo pomorsko operacijo izvajanja embarga na promet z orožjem, ki so ga ZN uvedli za območje Jugoslavije z resoluci- jami št. 713 in 757. 2. aprila 1993 je Nato sprejel odločitev, da generalnemu sekretarju ZN izrazi pripravljenost za podporo pri izvajanju resolucije št. 816, s katero je bila uvedena prepoved zračnega prometa (no-fly zone) nad Bosno in Hercegovino, 10. aprila 1993 pa je ponudil zaščito z zračnimi silami v primeru napada na UNPRO- FOR. 194 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX zgodovini. Do konca leta 1994 so zračne sile zavezniških držav na zahtevo in v sodelovanju z UNPROFOR-jem proti srbskim enotam izvedle več zračnih napadov. Avgusta 1995 je Nato proti srbskim enotam ponovno izvedel obsežnejše zračne operacije. Nadaljnja prizadevanja mednarodne skupnosti za končanje vojne v Bosni in Hercegovini so novembra 1995 privedla do podpisa Daytonske- ga sporazuma, Nato pa je na osnovi resolucije Varnostnega sveta Združe- nih narodov (VS ZN) št. 1031 dobil mandat za izvajanje vojaških vidikov mirovnega sporazuma. Prevzel je organizacijo in vodenje enot IFOR, ki so štele 60.000 pripadnikov in so svoje naloge na območju prevzele 20. decembra 1995 z mandatom enega leta. Po koncu mandata je Nato z resolucijo VS ZN št. 1088 dobil mandat za oblikovanje sil SFOR, ki so prevzele podobne naloge v izvajanju vojaških vidikov mirovnega sporazuma kot IFOR, njihovo število pa se je do leta 2004 postopoma zmanjše- valo do 12.000 pripadnikov. Poleg enot držav članic Nata se je v operacije IFOR in SFOR vključilo tudi večje število partnerskih in drugih držav. Do nadaljnjega povečevanja vloge in angažiranosti Nata pri reševanju kompleksnega problema varnosti na območju nekdanje Jugoslavije je prišlo ob zaostrovanju krize na Kosovu v letih 1998–1999. Od februarja 1998 naprej je prihajalo do vse močnejših spopadov med Osvobodilno vojsko Kosova (OVK) in oboroženimi silami ZRJ, hkrati pa do etničnega čiščenja in zločinov nad albanskim civilnim prebivalstvom. To je spodbudilo veliko zaskrbljenost in angažiranost mednarodne skupnosti. Februarja in marca 1999 so v Rambouilletu in Parizu potekala pogajanja v dveh krogih, na katerih pa srbska stran ni podpisala predlaganega sporazuma. Srbska stran je tudi vztrajno še naprej zavračala sodelovanje predstavnikov mednarodnega (t. i. haškega) sodišča v preiskavi pobojev na Kosovu. Zaostrovanje razmer, nepripravljenost za dogovore in vztrajno zavračanje vključevanja mednarodnih ustanov v reševanje krize s strani ZRJ je v končni fazi privedlo do začetka letalskega posredovanja Nata proti ZRJ 24. marca 1999. Tokrat je šlo za večjo stopnjo odločenosti in soglasja med članicami kot v primeru vojne v Bosni in Hercegovini v prvi polovici 90. let. Kljub soglasju, ki je omogočilo posredovanje, pa pogledi zaveznic pred izvajanjem posega niso bili v celoti enotni. Grčija je ohranila »posebne odnose s Srbijo« in v posegu ni sodelovala, vendar mu tudi ni izrecno nasprotovala. Danska in Norveška sta bili do poseganja brez eksplicitnega mandata ZN zadržani (Baev, 1999: 43). Napadi Natovih sil na ZRJ so trajali do 10. junija, ko je ZRJ sprejela zahteve za politično rešitev krize na Kosovu. VS ZN je tega dne sprejel resolucijo št. 1244, ki je postavila okvir za politično reševanje krize. Reso- lucija je zagotovila mandat za vzpostavitev mednarodne civilne uprave na Kosovu, istočasno pa mandat za napotitev mednarodnih vojaških sil pod vodstvom Nata z mandatom za uporabo sile na podlagi VII. poglavja UL ZN in z obsežnimi, natančno opredeljenimi nalogami. Nato je v skladu s to resolucijo ustanovil sile KFOR, ki so s svojim nameščanjem na XVLOGA IN FUNKCIJE NATA PO KONCU HLADNE VOJNEX 195

Kosovu pričele 12. junija 1999. Sile so obsegale približno 42.000 na Koso- vu nameščenih pripadnikov iz 30 držav in dodatnih 7.000 pripadnikov zalednih enot, nameščenih v Makedoniji. Območje interesov in aktivnosti Nata na območjih izven meja članic se je dodatno povečalo z vlogo zavezništva v boju proti mednarodnemu terorizmu po terorističnem napadu na ZDA 11. septembra 2001. Nato je takoj po napadu ZDA ponudil pomoč na osnovi 5. čl. Severnoatlantskega sporazuma, vendar zavezništvo ni sodelovalo v kasnejših vojaških akcijah proti Afganistanu, ki so bile ameriški odgovor na ta napad.12 SAS je v oktobru 2001 sprejel niz ukrepov, namenjenih boju proti terorizmu, ki pa niso obsegali neposrednih vojaških aktivnosti.13 20. decembra 2001 so se po dodelitvi mandata OZN pričeli dogovori o oblikovanju mirovnih sil za Afganistan. Tudi v oblikovanju teh sil Nato sprva ni sodeloval. ISAF so izmenično vodile različne države. Polletni mandat vodenja teh sil je za Veliko Britanijo prevzela Turčija, naslednjega pa Nemčija skupaj z Nizo- zemsko. Izvajanje operacije ISAF je Nato prevzel šele avgusta 2003, kar je bil prvi poseg zavezništva izven območja Evrope. Prevzem vodenja operacije s strani Nata je pomenil vzpostavitev večnacionalne vodstvene strukture in je zmanjšal probleme, ki so nastajali ob vsakokratni zame- njavi vodilne države. Leta 2004 so sile ISAF štele 6.500 pripadnikov iz 35 držav, in sicer članic Nata in drugih. Ameriški vojaški poseg proti Iraku marca 20003 je privedel v Natu do znatnih razhajanj, zavezništvo kot celota posega ni podprlo, udeležba držav članic Nata, ki so v posegu sodelovale, pa je potekala v obliki neformalne koalicije. ZDA so pričakovanja do zavezništva omejila na pomoč pri zagotavljanju obrambe ozemlja Turčije. Vendar tudi o tej aktivnosti Nata članice niso bile enotne. Februarja 2003 je SAS obravna- val predlog ZDA glede dodatne zaščite Turčije pred morebitnimi zračni- mi napadi Iraka, ki bi sledili posegu ZDA v tej državi. Tega predloga pa tri članice zavezništva ( Francija, Nemčija in Belgija) niso podprle. Sklep o ukrepih za zaščito Turčije je bil tako sprejet šele po tem, ko so odloča- nje o tem prenesli v Komite za obrambno načrtovanje Nata. Tako dejansko SAS kot najvišji politični organ Nata izvajanja teh ukrepov ni nikoli

12 Vojaške operacije v Afganistanu v obdobju od oktobra do decembra 2001 so izvajale sile ZDA in Velike Britanije, pri tem pa se niso opirale na vojaško strukturo Nata. 13 Ukrepi Nata, sprejeti 4. oktobra 2001, obsegajo: krepitev izmenjave obveščevalnih podatkov in sodelovanja na tem področju; pomoč zaveznicam in drugim državam, ki so ali bi lahko bile tarča terorističnih groženj zaradi podpore kampanji proti terorizmu; izvajanje ukrepov za povečanje varnosti objektov ZDA in drugih zaveznic na ozemlju članic Nata; zagotovitev določenih zmogljivosti na območju Nata za neposredno podporo operacijam proti terorizmu; dovoljenje za prelete za letala ZDA in drugih zaveznic, ki so povezani s protiterorističnimi operacijami; zagotavljanje dostopa ZDA in drugim zaveznicam do pristanišč in letališč na ozemlju članic Nata za protiteroristične operacije; pripravljenost za namestitev elementov Natovih Stal- nih pomorskih sil (Standing Naval Forces) v vzhodno Sredozemlje; pripravljenost za namestitev Natovih letal za zgodnje opozarjanje (AWACS) za boj proti terorizmu. 196 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX formalno odobril. Ukrepi za zaščito Turčije so obsegali varovanje zračne- ga prostora in zagotavljanje pomoči pri zaščiti pred biološkim in kemič- nim orožjem, zavezništvo pa jih je preklicalo 16. aprila 2003. Leta 2004 je bilo mogoče zaslediti razmišljanja o morebitnem sodelovanju Nata pri urejanju razmer v Iraku, vendar bi po besedah generalnega sekretarja Shefferja za to bil potreben ustrezen mandat VS ZN in povabilo iraške vlade. Po hladni vojni so Natovi posegi na kriznih območjih privedli do njegove dolgotrajne politične in vojaške vpletenosti v zagotavljanje varnosti na teh območij. Močno Natovo vojaško prisotnost na Balkanu konec 90. let nekateri označujejo kot vzpostavljanje »Natovih polprotektoratov« (IISS Strategic Comments, 1999). Položaj v Bosni in Hercegovini kaže, da bo prisotnost mednarodnih sil v tej državi še dolgo potrebna. Varnostni položaj Makedonije je zaradi notranjepolitične nestabilnosti, ki je povezana z me- detničnimi odnosi med Makedonci in Albanci, prav tako zelo občutljiv. Tej državi je leta 2001 Nato z vojaškimi silami pomagal pri vzpostavitvi premirja in stabilizaciji razmer, del teh sil (okoli 700 pripadnikov) je v Makedoniji ostal do konca marca 2003. Prav tako pa je nejasno trajanje in izid Natovega posredovanja na Kosovu. Interes mednarodne skupnosti glede reševanja kosovskega vprašanja je ohranjanje suverenosti in ozemeljske celovitosti Srbije in Črne gore, kar je zapisano tudi v resoluciji VS ZN št. 1244. Po drugi strani pa se z umikom sil ZRJ s Kosova in z vzpostavitvijo mednarodne administracije še naprej krepijo težnje alban- skega prebivalstva in političnih sil na Kosovu po samostojnosti te pokrajine. Intervencija Nata na Kosovu ni prispevala k reševanju problema, ki izhaja iz teh protislovnih teženj, njegovo reševanje bo očitno dolgotrajen proces, v katerem bo potrebna tudi Natova vojaška prisotnost. Nekatere operacije Nata na Balkanu je leta 2003 pričela prevzemati EU. Konec marca 2003 je prevzela vodenje operacije v Makedoniji, pri tem pa se glede na sklenjene sporazume z Natom še vedno opira na nekatere njegove zmogljivosti. V letu 2004 so se pričele tudi priprave EU za prevzem vodenja misije SFOR v Bosni in Hercegovini. Prevzemanje vedno bolj aktivne vloge EU na varnostnem področju bo omogočilo zmanjšanje prisotnosti sil pod vodstvom Nata na nekaterih območjih. V Natu pa še nadalje razvijajo zmogljivosti za vojaško posredovanje. V obdobju 2004–2006 naj bi polno operativno zmogljivost dosegle Natove sile za posredovanje, glede katerih so se dogovorili na vrhunskem zasedanju v Pragi leta 2002. Razkorak med zmogljivostmi Nata in EU, predvsem glede strateškega transporta, sistemov vodenja in poveljevanja ter nekaterih sofisticiranih bojnih sistemov, bo očitno še dlje časa omejeval sposobnosti EU za bolj zahtevne vojaške posege.14

14 Podrobneje o problemu razlik v zmogljivostih Nata in EU glej v: Yost, S. David (2000-1): The NATO Capabilities Gap and the European Union, Survival 42(4), 97–128; in Malešič, Marjan (2003): Sile Evropske unije za hitro posredovanje, Obramba 37(7), 8–11. XVLOGA IN FUNKCIJE NATA PO KONCU HLADNE VOJNEX 197

Sklepna razmišljanja

Po hladni vojni se je med zaveznicami oblikovalo soglasje, da Nato kljub odpravi glavne grožnje, ki je bila razlog za njegov nastanek, lahko še naprej služi namenom, zaradi katerih je bil ustanovljen, hkrati pa svoje delovanje prilagaja spremenjenim okoliščinam in prevzema nove naloge v zagotavljanju varnosti v Evropi. Nato ostaja pomemben tudi za odnose med zaveznicami in zaradi zagotavljanja varnostnih jamstev. Vendar obramba območja zavezništva zaradi spremenjenih varnostnih razmer ni več njegova prednostna naloga. V procesu prilagajanja je Nato od začetka 90. let razvijal sposobnosti za delovanje v spremenjenem varnostnem okolju, zato sta postali najpomembnejši funkciji sodobnega Nata širitev varnostne skupnosti in izvajanje kriznega menedžmenta ter mirovnih operacij. Prizadevanja za širitev varnostne skupnosti obsegajo Natovo politiko zagotavljanja varnosti preko območja držav članic, kar vključuje tudi širi- tev članstva. Ta politika temelji na novih dimenzijah varnosti, preozko je namreč pojmovanje varnosti zgolj v vojaškem smislu. Varnost danes v Natu in v zahodnem svetu nasploh povezujejo z liberalnimi vrednotami, človekovimi pravicami, demokratičnostjo političnih sistemov v državah, spoštovanjem norm mednarodnega obnašanja idr. Natova politika širitve varnostne skupnosti je osnovana na širjenju teh temeljev na širše območ- je držav izven zavezništva. Širitev te skupnosti pa je povezana tudi s politiko EU. Varnost je danes tudi posledica medsebojnega dopolnjevanja v delovanju evropskih institucij. Bodo članice Nata in partnerske države v prihodnje tvorile novo varnostno skupnost? Nedvoumnega odgovora na to vprašanje ni. Ne gre dvomiti, da je Nato s širitvijo in s sodelovanjem s partnerskimi državami dosegel pozitivne varnostne učinke za Evropo kot celoto. Če politika Nata prispeva k širitvi varnostne skupnosti, pa je treba vedeti, da so meje te skupnosti dokaj nejasne. Ali to skupnost predstavljajo predvsem članice razširjenega Nata ali tudi vse druge partnerske države v evroatlantskem prostoru? V tem prostoru so možnosti konfliktov, trdnost vrednot, na katerih temelji varnost, in intenzivnost sodelovanja med državami zelo različne. Najbolj realno je obstoj pogojev za trajnejšo varnostno skupnost pričakovati med državami, ki so že ali bodo še v prihodnje postale članice Nata in/ali EU. Druga vloga Nata po hladni vojni obsega krizno delovanje. Nato je v hladni vojni razvil številne institucionalne mehanizme, ki so se z določe- nimi prilagoditvami pokazali uspešni tudi v reševanju sodobnih konfliktov. Krizni menedžment in mirovne operacije pod vodstvom Nata so postale pomembna zmogljivost mednarodne skupnosti za politično in vojaško delovanje v krizah. S tega vidika ne gre dvomiti v uporabnost Nata v novih razmerah, vendar pa te dejavnosti niso pogodbeno določe- ne s SAP, tako kot to velja za obveznost pomoči v primeru napada. Zato v ospredje stopa razmerje interesov med članicami, kjer gre za različna sta- 198 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX lišča glede tega, koliko globalna naj bi bila vloga Nata v prihodnje, pa tudi glede legitimnosti posegov Nata, torej glede tega, koliko naj bi ti posegi temeljili na mednarodnem pravu in odločitvah VS ZN. Pomem- bno področje delovanja Nata je v zadnjih letih postal tudi boj proti terorizmu. S tem pa se povečuje tudi pomen sodelovanja z državami izven evroatlantskega območja, kot so države »sredozemskega dialoga« in države v srednji Aziji. Kljub načelni soglasnosti glede pomena boja proti terorizmu in številnim sprejetim ukrepom tudi na tem področju med čla- nicami obstajajo razlike. Te se predvsem nanašajo na metode, upraviče- nost uporabe določenih sredstev ter na pojmovanje zakonitosti in člove- kovih pravic v protiterorističnem delovanju. Z novimi vlogami Nata se krepijo tudi možnosti različnih pogledov članic na delovanje te organizacije, zaradi tega pa postopki odločanja postajajo vse bolj zapleteni in zahtevajo vse več premoščanja razlik ter iskanja kompromisov.

Literatura

Alliance’s Strategic Concept approved by the Heads of State and Govern- ment Participating in the Meeting of the North Atlantic Council,Was- hington D.C., April, 1999. V The Reader’s Guide to the NATO Summit in Washington, 1999, 47–60. Art, J. Robert (1996) Why Western Europe Needs the United States and NATO. Political Science Quarterly 111(1), 1–39. Asmus, D. Ronald (1998) Double Enlargement: Redefining the Atlan- tic Partnership After the Cold War. V Gompert, C. David, Larrabee, F. Stephen (ur.) (1998) America and Europe: A Partnership for a New Era. Cambridge: Cambridge University Press. Asmus, D. Ronald, Kugler, L. Richard, Larrabee, F. Stephen (1995) NATO Expansion: The Next Steps. Survival 37(1), 7–33. Aybet, Gülnur (1997) The Dynamics of European Security Cooperation, 1945–91. Houndmills, London: Macmillan Press. Borawski, John (1999) Partnership for Peace »Plus«: Joint Responsibility for Euro-Atlantic Security. Defense Analysis 15(3), 323–332. Cornish, Paul (1999) A Strategic Concept for the Twenty-first Century. Defense Analysis 15(3), 241-60. Cottey, Andrew (1998) NATO Transformed: the Atlantic Alliance in a New Era. V Park, William, Rees, G. Wyn (ur.) (1998) Rethinking Secu- rity in Post-Cold War Europe. London, New York: Longman. Deutsch, W. Karl (1957) Political Community and the North Atlantic Area: International Organization in the Light of Historical Experience. Princeton: Princeton University Press. Deutsch, Karl (1978) The Analysis of International Relations. New Jersey: Prentice Hall. XVLOGA IN FUNKCIJE NATA PO KONCU HLADNE VOJNEX 199

Duffield, S. John (1994) NATO’s Functions After the Cold War. Political Science Quarterly 109(5), 763-88. Eyal, Jonathan (1997) NATO’s Enlargement: Anatomy of a Decision. In- ternational Affairs 73(4), 695-719. Gärtner, Heinz (1998) European Security, NATO and the Transatlantic Link: Crisis Management. European Security 7(3), 1–13. Goldgeier, M. James (1998) NATO Expansion: The Anatomy of Decision. The Washington Quarterly 21(1), 85–102. Greco, Ettore (1995/96) Nature and Classification of New Security Chal- lenges in Europe. V Bonvicini, Gianni, Cremasco, Maurizio, Rummel, Reinhardt, Schmidt, Peter (ur.) (1995/96) A Renewed Partnership for Europe. Baden-Baden: Nomos Verlagsgesellschaft. Haglund, G. David (1999) NATO’s Expansion and European Security After the Washington Summit – What Next?. European Security 8(1), 1–15. Hellmann, Gunther, Wolf, Reinhard (1993) Neorealism, Neoliberal Insti- tutionalism, and the Future of NATO. Security Studies 3(1), 3–43. Hunter, E. Robert (1995) Enlargement: Part of a Strategy for Projecting Stability into Central Europe. NATO Review 43(3), 3–8. Kamp, Karl-Heinz (1998) NATO Entraped: Debating the Next Enlarge- ment Round. Survival 40(3), 170-86. Kugler, L. Richard (1993) Commitment to Purpose: How Alliance Part- nership Won the Cold War. Santa Monica: RAND. Lebow, R. Ned (1994) The Long Peace, the End of the cold War, and the Failure of Realism. International Organization 48(2), 249–77. Lepgold, Joseph (1998) NATO’s Post-Cold War Collective Action Prob- lem. International Security 23(1), 78–106. Malešič, Marjan (2003): Sile Evropske unije za hitro posredovanje, Obramba 37(7), 8–11. Park, William, Rees, G. Wyn (ur.) (1998) Rethinking Security in Post- Cold War Europe. London, New York: Longman. Petersen, Jan (1998) NATO’s Next Strategic Concept. NATO Review 46(2), 18–22. Sharp, M. O. Jane (1997) British Views on Nato Enlargement. V Serfaty, Simon, Cambone, Stephen (ur.) (1997): NATO Enlargement: The Na- tional Debates over Ratification. Washington, D. C.: Center for Strate- gic and International Studies. Skälnes, S. Lars (1998) From the Outside In, From the Inside Out: NATO Expansion and International Relations Theory. Security Studies 7(4), 44–87. Wallander, A. Celeste (2000) Institutional Assets and Adaptability: NATO After the Cold War. International Organization 54(4), 705–35. Yost, S. David (1998) The New NATO and Collective Security. Survival 40(2), 135-69. Yost, S. David (2000-1) The NATO Capabilities Gap and the European Union, Survival 42(4), 97–128.

201

Iztok Prezelj MEDRESORSKO SODELOVANJE IN KOORDINIRANJE PRI KRIZNEM UPRAVLJANJU

Teoretična in empirična relevantnost proučevanja medresorskega sodelovanja in koordiniranja pri kriznem upravljanju izhaja iz pomena, ki ga imajo krize za obstoj in razvoj katerekoli sodobne družbe, države in celotne mednarodne skupnosti. Krize so specifični ogrožajoči pojavi, ki s svojimi značilnostmi vplivajo na načine družbenega odzivanja, to je kriznega upravljanja. S poglobljeno analizo sodobnega varnostnega okolja, ki sicer ni predmet tega članka, je mogoče ugotoviti naraščajočo večdimen- zionalnost (ali večrazsežnost), transnacionalnost in kompleksnost kriz. Večdimenzionalnost kriz pomeni stopnjevanje ogrožanja varnosti izbra- nega referenčnega objekta na več področjih oziroma v več dimenzijah (npr. vojaško, gospodarsko, okoljsko, teroristično, kriminalno, informacijsko ipd. ogrožanje varnosti), medtem ko transnacionalnost kriz ozna- čuje upadajočo prostorsko omejenost stopnjevanja ogrožanja varnosti v posamezni dimenziji. Kompleksnost kriz pa hkrati zajema omenjeno več- dimenzionalnost, transnacionalnost, pa tudi transdimenzionalnost ogro- žanja varnosti. Slednja se nanaša predvsem na linearno ali celo nelinear- no povezanost med številnimi različnimi grožnjami varnosti, ki pridejo do izraza v posamezni krizi. Kompleksnost krize torej zajema z državni- mi mejami delno omejeno večdimenzionalnost in vzajemno povezanost njenih temeljnih elementarnih značilnosti – groženj varnosti. Povezanost groženj varnosti poudarja veliko avtorjev, katerim je skupno poudarjanje vpliva stopnjevanja ogrožanja varnosti iz ene dimenzije na stopnjevanje ogrožanja varnosti v drugih dimenzijah. Npr. oboroženi vojaški spopadi visoke intenzivnosti, kar predstavlja stopnjevanje vojaškega ogrožanja varnosti, lahko neposredno ali posredno vplivajo na stopnjevanje krimi- nala, terorizma, okoljskih, gospodarskih, zdravstvenih, identitetnih, poli- tičnih, informacijskih in še drugih groženj varnosti opazovanega refe- renčnega objekta. Velja seveda lahko tudi obratno. V zvezi z zgoraj navedenimi dejstvi se odpira splošno vprašanje, kak- šen je najprimernejši odziv sodobne države na kompleksne krize in z njimi povezano kompleksno ogrožanje varnosti. Ali zadošča že aktiviranje več mehanizmov kriznega upravljanja (večdimenzionalnost odzivanja), kakšna in kako pomembna je vloga horizontalnega medorganizacijskega (medresorskega, medsektorskega, medagencijskega ipd.) sodelovanja in koordiniranja v vseh fazah kriznega upravljanja, kateri so 202 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX pomembni sistemski koordinatorni mehanizmi in kakšno vlogo pri tem igrajo krizne reakcijske mreže? Poleg tega se zastavlja tudi vprašanje, kakšna je vloga civilno-vojaškega sodelovanja pri kriznem upravljanju. Na vsa omenjena vprašanja je nujno najti primerne odgovore, saj kompleksne krize s svojimi značilnostmi presegajo zmožnosti in zakonske pristojnosti vsakega aktiviranega akterja kriznega upravljanja v okviru sodobne države. Konkretna cilja tega članka v zvezi z omenjenimi prob- lemskimi sklopi sta: a) opredelitev kompleksnega kriznega odzivanja sodobne države na kompleksne krize, pri čemer bo še posebej izpostavljen pomen medresorskega sodelovanja, koordiniranja in oblikovanja kriznih reakcijskih mrež, in b) prikaz nekaterih temeljnih značilnosti civilno-vojaškega sodelovanja pri kriznem upravljanju.

Relevantnost proučevane teme je tako teoretične kot tudi empirične narave. Iskanje primernega koncepta za odzivanje na kompleksne krize je namreč zahtevno opravilo na teoretični, pa tudi na empirični oziroma prakseološki ravni. Namen tega članka je ponuditi nekatera teoretična iz- hodišča za razumevanje opredeljenega predmeta proučevanja, kar bi lahko predstavljalo osnovo za iskanje najprimernejših prakseoloških rešitev na področju kompleksnega kriznega upravljanja. Izhodišče tak- šnega prizadevanja pa izhaja iz analize vplivov kompleksnih kriz in gro- ženj na mehanizme in sisteme kriznega upravljanja.

Kompleksno krizno odzivanje sodobne države

Kompleksni družbeni problemi (v našem primeru grožnje in krize) nimajo enostavnih rešitev, zato zahtevajo ustrezne kompleksne rešitve na konceptualni in praktični ravni. Z večanjem krizne kompleksnosti bi morala naraščati tudi kompleksnost kriznega odzivanja – torej kriznega upravljanja v vseh pomenih. Večdimenzionalna kriza zahteva večdimen- zionalno oziroma večorganizacijsko odzivanje in transnacionalna kriza zahteva transnacionalno oziroma meddržavno odzivanje. Na splošno lahko torej rečemo, da kompleksna n-dimenzionalna kriza zahteva kompleksen n-dimenzionalni odziv. Naslednja formula ponazarja dejstvo, da je celovit kompleksni krizni odziv (KKO) sodobne države funkcija kriznih ukrepov (ku) v posameznih dimenzijah kriznega upravljanja in njihovih vzajemnih interakcij.

KKO = f (kuv, kue, kuo, kup, kuz, kuk, kut, kuik, kui … , interakcije) XMEDRESORSKO SODELOVANJE IN KOORDINIRANJE PRI KRIZNEM UPRAVLJANJUX 203

Vsaka kompleksna kriza torej zahteva primerno mešanico kriznih ukrepov. Večina kriz je civilnih, zato je tudi večina kriznih ukrepov civilne narave, vendar je v primeru specifičnih kriz treba najti primerno me- šanico civilnih in vojaških kriznih ukrepov. Rosenthal in T'Hart (1991) bi dejala, da je pri kriznem upravljanju treba najti primerno mešanico politik (policy mix), Williams (1991: 152) pa, da morajo odločevalci najti optimalne kombinacije in mešanice prisilnih in preudarnih (coercive and pru- dent) ukrepov. Dandeker (1994) npr. ugotavlja, da je obdobju negotovih tveganj oziroma kompleksnosti tveganj zelo težko razviti primerno meša- nico vojaških in nevojaških (gospodarskih, diplomatskih) varnostnih instrumentov. Tovrstni problem (sicer brez vojaške dimenzije) določanja primerne strukturne mešanice administrativnih odzivov na kompleksne krizne dogodke se je še posebej odražal v zmedenosti mnogih vlad iz zahodne Evrope glede primernega odziva na katastrofo v Černobilu (glej T'Hart, Rosenthal in Kouzmin, 1993: 16). Ponesrečeno kombinacijo kriznih mehanizmov lahko označimo kot asimetrični odziv na kompleksno krizo, ki je rezultat z okoljem (krizo) neusklajene prioritizacije kriznih ukrepov. Denimo povsem vojaški odziv na nevojaško kompleksno krizo bi pomenil nepotrebno militarizacijo kriznega upravljanja. Velja pa seveda tudi obratno: odzvati se izključno s civilnimi sredstvi na izrazito vojaš- ko ogrožanje varnosti bi bilo napačno. Pri simetričnem odzivu bi moralo krizno upravljanje v celoti ogledalno ustrezati dimenzijam ogrožanja varnosti, njihovemu pomenu, intenzivnosti ipd. Za učinkovito odzivanje na krize si sodobne razvite države prizadevajo vzpostaviti celovite sisteme kriznega upravljanja, ki težijo k upoštevanju zgoraj izpostavljenih pred- postavk o značilnostih groženj in kriz. Pri zgoraj izpostavljenem najstvu pa se pojavlja problem doseganja popolne usklajenosti kriznih struktur in odzivov s samo naravo ogroža- nja varnosti oziroma krize. Ugotovili smo že, da se diferenciaciji varnostnega ogrožanja prilagaja diferenciacija mehanizmov kriznega upravljanja, s čimer se povečuje kompleksnost kriznega upravljanja, vendar pa je dinamika nastajanja in razvijanja kriz (veliko) večja od dinamike kriznega odzivanja. Kompleksnost kriz je enostavno večja, kot je lahko kompleksnost kriznega upravljanja. Ta ugotovitev izhaja iz Luhmannove (1995: 24–28, 282) splošne sistemske ugotovitve, ki temelji na razlikovanju med kompleksnostjo okolja in kompleksnostjo sistema. Komplek- snost okolja je zanj nerazumljiva, nedoločljiva, neorganizirana kompleksnost (incomprehensible, indeterminate and unorganized complexity), ker so vsi njegovi deli povezani med seboj. Sistemska kompleksnost, ki jo imenuje tudi organizirana kompleksnost (organized complexity), pa je vedno manjša kot kompleksnost okolja (diferencial kompleksnosti – complexity differential), ker temelji na njeni redukciji (reduction of complexity). Vzpo- stavljanje sistema kriznega upravljanja je tako organiziranje nerazumljive in nestrukturirane kompleksnosti v obvladljivo strukturo oziroma strukturirano kompleksnost, kar je mogoče le z izborom zgolj nekaterih pove- 204 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX zav med elementi, medtem ko drugi ostanejo nepovezani. Pravzaprav vseh elementov sistema med seboj ni mogoče povezati. Eden izmed glavnih razlogov je v okoljski nedoločljivosti ali pomanjkanju informacij varnostnem okolju. Snovanje kompleksnega sistema kriznega upravljanja mora opustiti idejo popolne sinhronizacije z varnostnim okoljem, vendar je mogoče s časovnim usklajevanjem kompleksnosti (temporalization of complexity) spreminjati izbiro povezav med sistemskimi elementi, kar vodi vsaj k delni sinhronizaciji. Sodobna država ima v procesu sinhronizacije dejavnosti, mehanizmov in podsistemov kriznega upravljanja z varnostnim okoljem na voljo dve strategiji, ki sta prikazani v naslednji tabeli.

Tabela 1: Temeljni strategiji kriznega upravljanja (Proceedings from the International Conference on Crisis Management at the Natio- nal Level, 1996: 19).

SPECIFIČNI IN SPECIALIZIRANI SPLOŠNI IN INTEGRIRANI MODEL MODEL Koncept ogrožanja Predvidevanje številnih Predvidevanje malega števila specifičnih groženj ključnih groženj in njihova integracija Institucije na – ustavni ravni Ločena regulacija za vojno Integrirana regulacija kriz v miru in za mir in vojni – kolektivni ravni Specifična regulacija za Integrirana regulacija za specifične grožnje »vse« grožnje – operativni ravni Specifične rutine, procedure in Integrirane rutine, procedure in odgovornosti za specifične grožnje odgovornosti za »vse« grožnje Organizacijska oblika Institucionalna sektorizacija po Integracija v zvezi z vsemi specifičnih grožnjah izjemnimi dogodki Želeni rezultat (output) Urejena načrtovana formalna Sposobnost reorganiziranja glede akcija na situacijo

Specifični in specializirani model kriznega upravljanja predvideva šte- vilne specifične grožnje. Loteva se jih z ločenima regulacijskima sistemo- ma za vojno in za mir. Model predvideva oblikovanje regulativnih mehanizmov za vsako identificirano grožnjo, kar se odraža v sektorizaciji delovanja in načrtovanja. Splošni in integrirani model pa ravno nasprotno predvideva manjše število ključnih groženj, poudarja pomen integriranega razumevanja ogrožanja in integriranega reguliranja vseh kriz v miru in vojni. Ključni besedi pri tem modelu sta integracija in sposobnost reorganiziranja v skladu s situacijo. Empirična analiza sistemov kriznega upravljanja, ki sicer ni del tega članka (glej Prezelj, 2004) je med drugim pokazala, da države aplicirajo mešanico obeh pristopov – sektori- zacije in integracije, pri čemer je po 11. septembru 2001 večji poudarek na integraciji. Teorija kriznega upravljanja v zvezi z reševanjem kompleksnih kriznih problemov priporoča povečanje »institucionalne prožnosti« (Institutional XMEDRESORSKO SODELOVANJE IN KOORDINIRANJE PRI KRIZNEM UPRAVLJANJUX 205

Resilience) (glej Rosenthal in Kouzmin, 1996: 119), medorganizacijska teorija pa povečanje »fleksibilne specializacije« (glej Agranoff in McGuire, 2001: 306), kar z drugimi besedami pomeni intenziviranje medorganizacijskega sodelovanja.

Medresorsko sodelovanje in koordiniranje kot osnova kompleksnega kriznega upravljanja

Ključ učinkovitega kompleksnega odziva na kompleksno ogrožanje nacionalne varnosti ni samo v delovanju posameznih akterjev kriznega upravljanja, temveč tudi v njihovem medorganizacijskem (medresorskem in medagencijskem) povezovanju, kar se zaradi primarnega osredotoča- nja na posamezne akterje oziroma njihove sektorske dejavnosti mnogokrat zanemarja. Medorganizacijsko sodelovanje lahko opredelimo kot skupno aktivnost dveh ali več hierarhičnih organizacijskih struktur za doseganje skupnih in komplementarnih ciljev (glej Gillespie in Mileti, 1979: 21). Mnogokrat se v literaturi uporablja izraz »medagencijsko sodelovanje«, ki ga je Thomas (1997) opredelil kot prizadevanje državnih uradnikov v vsaj dveh agencijah, da koordinirajo aktivnosti oziroma delijo vire v smeri doseganja nečesa, česar posamezna agencija ne more do- seči. V literaturi se uporabljajo tudi izrazi, kot so medresorsko in medmi- nistrsko sodelovanje, kar se nanaša na sodelovanje med ministrstvi na vseh ravneh z zgoraj omenjenimi cilji. Medresorsko sodelovanje pri kriznem upravljanju je torej specifična oblika medorganizacijskega sodelovanja pri kriznem upravljanju s ciljem preprečevanja in odpravljanja kriznih razmer. Hillyard (2000: 183) na področju kriznega upravljanja za ponazarjanje bistva medorganizacijskega in medresorskega sodelovanja uporablja tudi termin medfunkcijsko sodelovanje. Kompleksno varnostno okolje, v katerem nastajajo kompleksne krize in grožnje, zahteva torej medresorsko sodelovanje kot specifično obliko integracije diferenciranih nacionalnih mehanizmov kriznega upravljanja. Wilke (1993: 78) in Pusić (1985: 22) na področjih sistemske teorije in javne uprave v tem smislu poudarjata komplementarnost procesov dife- renciacije in integracije. Z diferenciacijo podsistemskih delov (npr. ministrstev, njihovih organov ipd.) in njihovih funkcij se pojavlja potreba po kvalitativnem integriranju te diferenciranosti oziroma integriranju diferenciranih delov v sistem oziroma celovit pristop. Integracija diferenciranosti podsistemov, mehanizmov in funkcij pa je v primeru kriznega upravljanja, ko je treba zagotoviti celovite in hitre rešitve, še toliko bolj nujna. Naslednja slika prikazuje pozitivno povezanost med kompleksnostjo varnostnega okolja in medorganizacijskim sodelovanjem pri kriznem upravljanju. Slika na poenostavljen način prikazuje logiko, da kom- pleksnejše krize zahtevajo več medorganizacijskega sodelovanja kot pa 206 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX enostavnejše krize. Kompleksnost krize je torej tisti dejavnik, ki vpliva na to, kdaj se mora pristopiti h kriznemu upravljanju na medresorski oziroma medorganizacijski način. Točka prehoda je odvisna od specifičnih kriznih situacij, na splošno pa se lahko označi kot tisti trenutek, ko matični resor ne zmore več obvladovanja kriznega ali varnostnega problema.

Slika 1: Pozitivna povezanost med kompleksnostjo varnostnega okolja in medorganizacijskim (medresorskim, medagencijskim) sodelovanjem pri kriznem upravljanju.

Medorganizacijsko (medresorsko) sodelovanje pri kriznem upravljanju

Kompleksnost ogrožanja varnosti in kriz (kompleksnost varnostnega okolja)

V zvezi z medresorskim sodelovanjem na področju kriznega upravljanja se mnogokrat omenja krizno koordiniranje oziroma koordinacijo. Pri koordinaciji gre na splošno za (1) smotrno, harmonično uskladitev (pojmov, dejavnosti, funkcij) oziroma za (2) enakost, izravnavo v stopnji ali položaju (Verbinc, 1971: 379). To dejavnost izvaja oseba ali telo, ki se imenuje koordinator ali koordinacijsko telo. Alter in Hage (1993: 82) opredeljujeta koordinacijo kot obliko medorganizacijskega sodelovanja oziroma sodelovanja med elementi v sistemu. Splošen tavtološki cilj koordinacije v sistemu je vzpostaviti koordiniran sistem kriznega upravljanja s koordi- niranjem aktivnosti delov sistema. Na konkretni ravni se to odraža v: – obstoju vseh potrebnih znanj v sistemu kriznega upravljanja (compre- hensiveness), – dostopnosti do teh znanj (accessibility) in – kompatibilnosti, komplementarnosti oziroma skladnosti na različnih področjih (compatibility).

Z medorganizacijsko koordinacijo pri kriznem upravljanju se torej skuša aktivnosti vsake posamezne organizacije oziroma vsakega posameznega resorja usmeriti k doseganju skupnih nadorganizacijskih oziro- XMEDRESORSKO SODELOVANJE IN KOORDINIRANJE PRI KRIZNEM UPRAVLJANJUX 207 ma nadresorskih ciljev. V tem smislu je še posebej pomembno Petersovo (2001) razumevanje koordiniranja v sodobni državi, ki ga je opredelil kot vladno delovanje v horizontalni smeri, kjer gre za povezovanje dela med funkcionalno in organizacijsko specializiranimi ministrstvi znotraj ene vlade (države). Peters tako v svoji analizi koncepta in teorije horizontalnega političnega upravljanja ugotavlja, da si vlade že dolgo časa prizadevajo najti sredstva za uskladitev in preprečevanje konfliktnosti politik in programov med različnimi ministrstvi in agencijami. Problem koordiniranja in koherentnosti obstaja že od samega začetka obstoja instituta vlade, vendar se v vseh sodobnih državah pojavlja vedno večja potreba po več- jem koordiniranju oziroma vladanju na bolj horizontalen način. Peters navaja več razlogov za to, vendar naj bi bil glavni razlog v želji povečati učinkovitost delovanja vlade. Ta se izraža v večini sodobnih administrativnih reform, ki želijo povečati koordinacijo. Med ostale razloge uvršča finančne pritiske po varčevanju v javni upravi s ciljem racionalizacije javne porabe in odpravljanja podvajanja izvajanja programov in projek- tov, doseganje strateških ciljev v okviru strateškega upravljanja držav, ki presegajo konvencionalne organizacijske meje, politične zadeve in drugi prepleteni problemi, ki presegajo kompetence posameznih ministrstev, decentralizacijske posledice prejšnjih administrativnih reform, ki so privedle do visoke razdrobljenosti vladnih sistemov itn. Vsi navedeni razlogi veljajo tudi na področju kriznega upravljanja, vendar bi bilo tu treba dodatno izpostaviti še vse štiri navedene sistemske posledice kompleksnih kriz (preseganje zmožnosti posameznih akterjev, aktiviranje velikega števila akterjev, naraščajoča večdimenzionalnost akterjev in zameglje- nost stroge delitve njihovih pristojnosti). Poleg tega moramo izrecno izpostaviti še to, da medresorsko oziroma medorganizacijsko sodelovanje prispeva k: – učinkovitosti in prožnosti kriznega upravljanja v celoti in s stališča posameznega kriznega mehanizma; – celovitosti kriznega upravljanja; – racionalizaciji kriznega upravljanja in v tem smislu preprečevanju podvajanja (dejavnosti, programov, denarnih sredstev ipd.), kar lahko vodi k zmanjševanju tekmovalnosti med akterji kriznega upravljanja; – institucionalizaciji že tako pogoste krizne improvizacije v horizontalni smeri (med resorji).

Ravno številčnost in razvitost medorganizacijskih povezav v krizi lahko prispevata k večji prožnosti in učinkovitosti obvladovanja krize. Posamezni akterji kriznega upravljanja se v kompleksnih krizah soočajo s pomanjkanjem organizacijskih virov in informacij za spopadanje z danim problemom. Medorganizacijsko sodelovanje je v tem smislu mehanizem za doseganje višjih (nadorganizacijskih) ciljev, ki so brez vza- jemne koordinacije individualno nedosegljivi. Skupne operativne, načr- tovalne in izobraževalne dejavnosti, skupna usposabljanja in vaje, zdru- 208 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

žene strategije in skupno osebje (interlocking staffs) so poskusi resorjev in njihovih organov, da bi delili svoje vire in informacije z namenom izbolj- šanja rezultatov na organizacijski oziroma državni ravni. Tako civilni akterji kriznega upravljanja mnogokrat zahtevajo pomoč od drugih civilnih ali celo vojaških akterjev. Velja tudi nasprotno, da namreč vojaška organizacija v primeru oboroženega konflikta mnogokrat potrebuje posebno pomoč relevantnih civilnih akterjev. Oborožene sile npr. ne morejo učin- kovito opravljati svojega dela brez tesnega sodelovanja s civilno obrambo, diplomacija brez povezave z oboroženimi silami, obveščevalne službe brez povezave z diplomacijo, policija brez povezave z gasilci in zdravstve- nimi službami ipd. Prevladujoč vzorec kriznega odzivanja se lahko spreminja s spreminjanjem krize skozi čas (T’Hart, Rosenthal in Kouzmin, 1993: 36). Pri tem gre tudi za nujnost spreminjanja temeljne krizne dejavnosti glede na faze krize, kar pomeni spreminjanje težišča aktivnosti organizacijskih nosilcev teh dejavnosti. Bistveno je, da strukture kriznega odločanja omogoča- jo vključevanje in izključevanje različnih ministrstev in organizacij v raz- ličnih fazah krize oziroma kriznega upravljanja. Na področju kriznega upravljanja lahko ločimo več oblik koordinacije: – Glede na hierarhični nivo ločimo med koordinacijo na politični (poli- tična krizna koordinacija) in operativni ravni (operativna krizna koordinacija). – Nadalje ločimo med vertikalno in horizontalno koordinacijo. Prva je mnogokrat razumljena kot prisilna oziroma obvezujoča, ker prihaja od zgoraj navzdol, druga pa kot prostovoljna, kar pa ni vedno nujno. V teoriji je včasih poudarjen pomen prostovoljne koordinacije (avtokoor- dinacije), saj se mnogokrat poskusi koordiniranja od zgoraj navzdol brez drugačnih spodbud izkažejo za neučinkovite. Logika medresorskega sodelovanja je namreč povsem drugačna od logike hierarhičnega vodenja in nadziranja. V tem smislu sta Gillespie in Mileti (1979: 112–113) ugotovila, da je horizontalna koordinacija mnogokrat celo v konfliktu z vertikalnimi organizacijskimi linijami. Peters (2001) pa je ugotovil, da je vsaka od obravnavanih koordinacij mogoča le s podporo druge oblike. – Nadalje ločimo med formalno in neformalno krizno koordinacijo. Prva načeloma poteka v okviru vnaprej določenih koordinacijskih teles, ki so sestavljena iz predstavnikov različnih resorjev, medtem ko druga oblika poteka v ad hoc neformalnih forumih. – Poleg tega ločimo med negativno in pozitivno krizno koordinacijo. Ne- gativna koordinacija pomeni predvsem izogibanje podvajanju dejavnosti, medtem ko gre pri pozitivni koordinaciji za bistveno višjo stopnjo integracije, ki odraža skupno koncipiranje reševanja kriznih in varnostnih problemov. – Ločimo lahko še med horizontalno koordinacijo »od zgoraj navzdol« in »od spodaj navzgor« (»top-down« in »bottom-up«). Prva poudarja XMEDRESORSKO SODELOVANJE IN KOORDINIRANJE PRI KRIZNEM UPRAVLJANJUX 209

koordiniranje politik oziroma koordiniranje na politični ravni na nivoju ministrov in višjih državnih uradnikov (politična koordinacija), medtem ko druga koordiniranje na administrativni ravni na nivoju nižjih državnih uradnikov (administrativna koordinacija). – Nadalje lahko pri kriznem upravljanju opazimo t. i. ožjo in širšo koordinacijo. Iz samega poimenovanja izhaja, da druga oblika koordiniranja zajema večje število akterjev kot prva, kar se v končni fazi izraža tudi v vključenosti številnih nevladnih organizacij (npr. raziskovalne, humanitarne, gospodarske ipd. organizacije). Medresorski pristop na tej točki prerašča v širši medorganizacijski pristop. – Ločimo tudi med koordinacijo po načrtu (standardizirana koordinacija) in improvizirano koordinacijo. Prva je pogosto formalna, druga pa ne. – Poleg tega je lahko koordinacija tudi sekvenčna, kjer je najprej aktivna ena organizacija in šele nato druga, pri čemer so aktivnosti druge usklajene z aktivnostmi prve. Po drugi strani pa je mogoče izvajati tudi recipročno koordinacijo, pri čemer gre za simultano dejavnost več organizacij oziroma resorjev pri reševanju skupnega problema.

Dejstvo je, da mora vsaka država pri kriznem upravljanju in zagotavljanju nacionalne varnosti izvajati vse naštete oblike koordiniranja, če želi odgovorno in uspešno izpolnjevati svoje temeljno poslanstvo. Res pa je, da so posamezne oblike krizne koordinacije bolj primerne za reševa- nje le določenih kriznih situacij. Z medorganizacijskim in koordiniranim združevanjem kriznih akterjev in mehanizmov lahko torej v skladu s primerjalnimi prednostmi med posameznimi akterji prispevamo v mozaik celovitega in integriranega kriznega upravljanja na nacionalni ravni. Intenzivno medorganizacijsko sodelovanje med vsaj tremi akterji kriznega upravljanja se lahko uresni- čuje tudi prek kriznih medorganizacijskih mrež.

Mrežno odzivanje na mrežne krize: koncept krizne (reakcijske) mreže

Družba se vedno bolj pojmuje kot mreža organizacij, organizacije pa vedno bolj kot deli mrež. Po Castellsu (2000: 14) lahko v mrežni družbi obstaja mrežna država, ki jo razume kot kompleksno mrežo delitve moči in kompromisnega odločanja med mednarodnimi, večnacionalnimi, nacionalnimi, regionalnimi, lokalnimi in nevladnimi političnimi institucijami. Medorganizacijska mreža je na splošno temeljna družbena oblika, ki omogoča medorganizacijske interakcije v smislu raznih izmenjav in skupnih akcij. Izpeljani pojem mreženja (networking) pomeni ustvarjanje ali vzdrževanje skupine organizacij z namenom izmenjevanja, skupnega delovanja ali produciranja (Alter in Hage, 1993: 46). Mreža se torej nana- ša na medorganizacijsko ureditev za reševanje problemov, ki jih posa- 210 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX mezne organizacije ne morejo doseči (Agranoff in McGuire, 2001: 296), kar seveda velja tudi na področju kriznega upravljanja. Tradicionalna oblika reševanja družbenih problemov je centralizirana hierarhična organizacija, ki omogoča na podlagi vertikalne hierarhične organiziranosti ter načel vodenja in nadzora učinkovito obvladovanje virov za doseganje opredeljenih ciljev. Mreže zgoraj omenjenih institucij so že dokaj stara oblika družbenega organiziranja, vendar je v sodobnem svetu njihovo nastajanje spodbujeno s povečevanjem kompleksnosti varnostnega okolja in dejansko omogočeno z novimi informacijsko-komunikacijskimi tehno- logijami. Pozitivna lastnost mrež oziroma informacijskih mrež je v tem, da gre za najbolj učinkovito in prožno obliko organiziranja, ki se lahko razvija vzporedno z razvojem okolja in lastnih komponent. Tudi na področju kriznega upravljanja se je pojavila ugotovitev, da imajo klasične birokratske (hierarhične) organizacije več težav pri odzivu na krize kot matrične organizacijske strukture, ki so bolj sposobne improvizacije in decentraliziranega odločanja, Drabek (1987: 286) je že zelo zgodaj ugotavljal, da je treba oblikovati večagencijsko reakcijsko mrežo (multi-agency response network), najdlje v tej smeri pa je šel Hillyard (2000), ki je menil, da kompleksne oziroma večdimenzionalne krize zahtevajo oblikovanje kriznih mrež oziroma kriznih reakcijskih mrež (crisis network ali crisis response network). Krizni menedžment mora torej biti večorganizacijski (multi-organizational crisis resolution efforts), kjer organizacije ustrezajo kriznim dimenzijam in med seboj intenzivno sodelujejo ter se usklajujejo. Le tako se je mogoče spopadati s kaotičnimi in neli- nearnimi kriznimi razmerami. V bistvu gre za uskladitev kompleksnih struktur (kriznega upravljanja) s kompleksnostjo krize, kar ponazarja naslednja tabela.

Tabela 2: Krize in odgovarjajoči odzivi (Hillyard, 2000: 253).

Enostavna kriza Kompleksna kriza Kaos Krizne Nizka intenzivnost Različne kombinacije Visoka intenzivnost spremenljivke spremenljivk Nizka kompleksnost Visoka kompleksnost Visoka poznanost Nizka poznanost STRUKTURA KRIZNEGA Ena organizacija Medorganizacijska Ad hoc ODZIVA krizna mreža

Enostavne krize lahko rešuje ena sama organizacija, medtem ko je za reševanje kompleksnih kriz primernejša medorganizacijska mreža. Mrežno reševanje enostavnih kriz bi s preveč kompleksnim pristopom samo zapletlo krizno reševanje, za kar ni potrebe. Za spopadanje s kao- tičnimi razmerami niso primerne posamezne organizacije ali njihove mreže, temveč zgolj približno enako kaotične, spontane in nenačrtovane kombinacije organizacij, mrež in posameznikov, ki niso nikoli delali skupaj in se morda sploh ne poznajo. Hillyard katastrofo globalnega segre- XMEDRESORSKO SODELOVANJE IN KOORDINIRANJE PRI KRIZNEM UPRAVLJANJUX 211 vanja, množičnega jedrskega napada in infekcijske bolezni uvršča med kaotične primere, za katere ne obstajajo večdimenzionalne strukture kriznega menedžmenta. Do dejanskega oblikovanja medorganizacijskih kriznih mrež pa pride, ko posamezne organizacije izrabijo zgoraj omenjeno nujnost tudi za doseganje lastnih ciljev (Hillyard, 2000: 5–8). Krizna reakcijska mreža se izraža z naslednjimi kazalniki (kazalniki medorganizacijske mreže po Van de Venu in Ferryju v Hillyard, 2000: 40): – organizacije težijo k doseganju individualnih in kolektivnih ciljev; – obstaja delitev dela (nalog in vlog); – medorganizacijski odnos ima ločeno identiteto od organizacij, ki so članice.

Konceptualizacija in aplikacija kriznih reakcijskih mrež bo vedno po- gostejša zaradi povprečnega zviševanja znanja, izobrazbe in razvoja raznih informacijskih izobraževalnih sredstev (TV, knjige, internet, potovanja) v postindustrijski družbi, kar vpliva na razvoj človeških spoznavnih sposobnosti v smeri lažje konceptualizacije večvariatnih vzročnih modelov stvarnosti in sposobnosti neomejenega abstraktnega mišljenja, kar vodi k še boljšemu obvladovanju kompleksnosti vsakdanjega življenja. Razširjeni horizonti prispevajo k boljšemu videnju večstranskosti posameznih problemov, kar vodi v kompleksnejše oblike njihovega reševanja.

Civilno-vojaško sodelovanje pri kriznem upravljanju

V civilno-vojaških razmerjih se povečuje pomen civilno-vojaškega sodelovanja, kar še posebej prihaja do izraza pri kriznem upravljanju. Bistveni razlog za ta trend je v že izpostavljenem povečevanju kompleksnosti varnostnega okolja, ki od sodobnih držav zahteva večdimenzionalno reševa- nje varnostnih oziroma kriznih problemov, kar v končni fazi lahko vklju- čuje tudi bolj ali manj operativne vojaške aktivnosti. Seveda obstajajo v zvezi z vojaškim sodelovanjem pri odzivanju na predvsem civilne krize številne pravne in funkcionalne omejitve ter razne kompatibilnostne težave, vendar to ne zmanjšuje koristnosti potencialne vojaške pomoči. Civilno-vojaško sodelovanje je specifična oblika medorganizacijskega in medresorskega sodelovanja, ki naj bi bolj ali manj prišla do izraza v vseh fazah delovanja sistema kriznega upravljanja (npr. v fazah zbiranja podatkov, kriznega opozarjanja, kriznega načrtovanja, urjenja kriznega upravljanja, kriznega odločanja in vodenja ter izvajanja kriznih operacij in pokriznega analiziranja). V konceptualnem smislu ločimo med štirimi vrstami civilno-vojaškega kriznega sodelovanja: – sodelovanje notranjih civilnih in notranjih vojaških organov, institucij in enot, 212 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

– sodelovanje notranjih civilnih in zunanjih (mednarodnih) vojaških institucij in enot, – sodelovanje zunanjih (mednarodnih) civilnih in notranjih vojaških institucij in enot in – sodelovanje zunanjih (mednarodnih) civilnih in zunanjih (mednarodnih) vojaških institucij oziroma enot.

Za potrebe tega članka je najbolj zanimivo sodelovanje med vojsko in civilnimi organi kriznega upravljanja znotraj sodobne države za potrebe obvladovanja kakršnihkoli mednarodnih ali nacionalnih kriz, ki bi zahtevale uporabo vojaške sile ali sredstev. Trend tovrstnega sodelovanja v Sloveniji in tudi drugih državah EU in zveze NATO narašča, kar vodi k njeni strukturni in nestrukturni sistematizaciji. V ta namen se ustanav- ljajo razna civilno-vojaška koordinacijska telesa in skupine, ki delujejo v smeri integriranega civilno-vojaškega kriznega upravljanja. Tovrstno sodelovanje se izvaja na vseh nivojih državnega upravljanja, konkretne oblike pa so številne: pomoč z osebjem, pomoč pri operacijah iskanja pogrešanih oseb, pomoč pri zaščiti in reševanju ljudi, premoženja in živa- li ob naravnih in drugih nesrečah, izvidovanje, prva medicinska pomoč in medicinska oskrba, pomoč v obliki transportnih sredstev (vozila, helikopterji, letala, ladje), pomoč pri premagovanju transportnih ovir (npr. lansirni most), pomoč pri nadziranju in usmerjanju evakuacije prebivalstva, pomoč pri odzivanju na jedrsko, kemično, biološko in radiološko ogroženost, pomoč pri odzivanju na teroristično ogroženost, pomoč pri varovanju civilnih varnostno relevantnih objektov, pomoč pri varovanju zaprtih (karantenskih) območij, pomoč pri varovanju športnih dogodkov (npr. olimpijskih iger), posojanje komunikacijskih sredstev, pomoč pri namestitvi beguncev, evakuirancev in drugih razseljenih oseb, pomoč pri zbiranju informacij o razsežnosti krize (npr. izvidovanje, zbiranje obveš- čevalnih podatkov ipd.), pomoč pri deminiranju, pomoč civilnim organom pregona, pomoč pri varovanju meje, pomoč pri odkrivanju oborože- nih kriminalnih združb predvsem na neurbanih področjih itd. Pomoč oboroženih sil je potrebna predvsem v pravih krizah in katastrofah, ko so viri in zmogljivosti civilnih nacionalnih organov kriznega upravljanja preseženi. Oblike sodelovanja so tako odvisne predvsem od potreb pri kriznem upravljanju. Učinkovito izvajanje vseh omenjenih oblik civilno- vojaškega sodelovanja, ki občasno lahko prerastejo v prave civilno-vojaš- ke operacije, je mogoče le v primeru vključenosti vojske v načrtovanje na področju civilnega kriznega upravljanja (civilno-vojaško načrtovanje), kamor sodi tudi izvajanje skupnih civilno-vojaških vaj in simulacij z namenom preverjanja civilno-vojaških načrtov. Praksa v državah EU in zveze NATO je pokazala, da vojske sodobnih držav v okviru sodelovanja pri nacionalnem kriznem upravljanju najpogosteje sodelujejo s strukturami zaščite in reševanja, policijo, ministrstvom za zunanje zadeve, civilnimi obveščevalnimi službami (kar vključu- XMEDRESORSKO SODELOVANJE IN KOORDINIRANJE PRI KRIZNEM UPRAVLJANJUX 213 je predvsem sodelovanje vojaške in civilne obveščevalne službe), mediji in lokalnimi ter regijskimi oblastmi. Pestrost oblik civilno-vojaškega sodelovanja pri kriznem upravljanju in številčnost civilnih institucij, s katerimi oborožene sile sodelujejo, narekujeta oblikovanje dokaj siste- matiziranega pristopa s strani organov civilnega kriznega upravljanja, in tudi same vojske. Iz tega razloga naročajo številne države izdelavo raznih študij in analiz civilno-vojaškega sodelovanja na področju kriznega upravljanja, kar mnogokrat zajema tudi analizo vloge oboroženih sil na področju nacionalnega odzivanja na teroristične grožnje. Ko govorimo o sodelovanju oboroženih sil pri nacionalnem kriznem upravljanju, je treba izpostaviti še številne omejitve, katerim so te sile izpostavljene v sodobnih demokratičnih državah. Zgodovina poseganja oboroženih sil v politiko je polna primerov prekomernih vojaških inter- vencij in celo vojaških udarov. V prispodobi pravimo, da je mnogokrat »vojaški rep« pomahal s »političnim psom«, namesto, da bi »politični pes« mahal z »repom« (the tail wags the political dog). V sodobnih demokracijah je zato kakršnokoli operativno sodelovanje oboroženih sil pri nacionalnem kriznem upravljanju omejeno s pravnimi in nadzorstvenimi varovali. Tako mora biti vojaška pomoč omejena v obsegu in trajanju, da bi se izognili podaljšani vojaški aktivnosti na področjih, kjer vojaška prisotnost ni primerna. Poleg tega mora biti vojska v vsakem trenutku podrejena civilnim organom kriznega upravljanja oziroma civilnim oblastnim organom, s čimer se prepreči kakršnokoli preseganje pooblastil. Civilna oblast je tista, ki vojski določa naloge na področju civilnega kriznega upravljanja. Seveda pa je ob vsem tem treba omeniti še funkcionalno omejitev, ki je v tem, da si oborožene sile ne morejo privoščiti sodelovanja pri civilnem kriznem upravljanju na račun izpolnjevanja svoje primarne naloge, to je izvajanja nacionalne obrambe in obrambe državnih zaveznikov v okviru sistemov kolektivne obrambe. Pri civilno-vojaškem sodelovanju na področju kriznega upravljanja se pojavljajo tudi nekateri problemi, ki jih je treba izpostaviti. Sodelovanje med oboroženimi silami in civilnimi organi kriznega upravljanja je marsikdaj oteženo zaradi nezadostnega vzajemnega poznavanja. Dejstvo je, da pripadniki vojaške organizacije mnogokrat ne poznajo dovolj natanč- no pristojnosti in nalog civilnih organov in obratno. To dejstvo potrjujejo tudi rezultati ankete, ki jo je avtor članka izvedel leta 2001 na vaji Perun 2001. Na vaji se je sicer testiralo civilno-vojaško sodelovanje v CMOC pri izvajanju mirovne operacije, še posebej pri odzivu na krizne pojave na območju mirovne operacije. Nepoznavanje drugih sodelujočih je bilo še najbolj prisotno pri civilistih na tej vaji (predstavniki ICRC in policije), ki denimo ne ločijo med S1, S2, S3 itd. Nadalje se pri civilno-vojaškem sodelovanju na področju kriznega upravljanja pojavlja problem različnega pristopanja k reševanju enih in istih problemov. Sodelovanje je marsikdaj oteženo, saj vojska kot izjemno hierarhična institucija sodeluje z drugimi organi, ki niso tako strogo hierarhični, kar pri pripadnikih oborože- 214 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX nih sil marsikdaj povzroča občutke kaosa na civilni strani, pri civilistih pa občutke neprožne hierarhije na vojaški strani. To mnogokrat prihaja do izraza pri odnosu med oboroženimi silami in denimo zunanjimi ministrstvi. Naslednja težava je tehnična nekompatibilnost sredstev zvez, kar otežuje operativno sodelovanje oboroženih sil s civilnimi organi kriznega upravljanja in obratno. V Sloveniji je to še posebej prišlo do izraza v osa- mosvojitveni vojni 1991 na lokalni ravni, ko policija in Teritorialna obramba mnogokrat sploh nista mogli med seboj komunicirati po radijskih zvezah. Tovrstna nekompatibilnost se presega na različne načine. Denimo, vojaški helikopter Slovenske vojske mora imeti vgrajeno posebno radijsko postajo za komuniciranje s strukturami zaščite in reševanja, kar je sicer praktična rešitev, ki pa je stroškovno neracionalna. Poleg komunikacijskih kompatibilnostnih težav se v državah EU in zveze NATO pojavljajo tudi povsem človeške ovire v smislu manjše pripravljenosti nekaterih iz civilnih struktur za vključevanje vojske. Zaradi tega v marsika- teri državi lahko paradoksalno pride prej do mednarodnega sodelovanja oziroma mednarodne pomoči, še preden so izčrpana vsa nacionalna sredstva za reševanje posamezne krize.

Sklepne misli

Sklepne misli lahko strnemo v naslednjih nekaj točk. 1. Očitno je, da sodobne kompleksne krize postavljajo nacionalne akterje kriznega upravljanja v situacijo, ki jo je mogoče razrešiti zgolj s povečanjem horizontalnega medorganizacijskega oziroma medresorskega sodelovanja. Bistveni razlogi, ki utemeljujejo nujnost horizontalnega medresorskega sodelovanja, so v dejstvih, da kompleksna kriza presega zmožnosti in pristojnosti posameznih akterjev kriznega upravljanja, da se v kompleksni krizi aktivira veliko akterjev, ki so večinoma večfunkcionalni in med katerimi je včasih delitev dela zabri- sana. 2. Kompleksni družbeni problemi – v našem primeru grožnje in krize – nimajo enostavnih rešitev, zato zahtevajo ustrezne kompleksne rešitve na konceptualni in praktični ravni. Odzivanje na kompleksne krize mora torej biti večdimenzionalno (večorganizacijsko) in meddimenzio- nalno (medorganizacijsko oziroma medresorsko). Kompleksne krizne probleme se lahko rešuje le z večdisciplinarnim in meddisciplinarnim pristopom, ki se izražata z udeležbo predstavnikov različnih organizacij in resorjev. Z večanjem kompleksnosti krize bi morala naraščati tudi kompleksnost kriznega odzivanja in torej kriznega upravljanja v vseh pomenih. Lahko rečemo, da kompleksna n-dimenzionalna kriza zahteva kompleksen n-dimenzionalni odziv. Vsaka kompleksna kriza XMEDRESORSKO SODELOVANJE IN KOORDINIRANJE PRI KRIZNEM UPRAVLJANJUX 215

torej zahteva primerno mešanico ukrepov kriznega upravljanja, katerih nosilci so različni akterji. Večina kriz je civilnih, zato je večina kriznih ukrepov civilne narave, vendar je po potrebi mogoče uporabiti tudi vojsko, če je to v skladu z ustavnimi in zakonskimi normami (civilno- vojaško krizno upravljanje). 3. Intenzivno medresorsko sodelovanje pri kriznem upravljanju mora večinoma potekati na koordiniran način. Iz tega razloga države usta- navljajo številne koordinacijske mehanizme, katerih naloga je izvajati specifične oblike koordinacije (npr. politična, operativna, vertikalna, horizontalna, formalna, negativna, pozitivna, ožja, širša, simultana ipd.). Koordinacija pri kriznem upravljanju je lahko bolj ali manj centralizirana, kar implicira manjšo ali večjo vlogo pri odločanju oziroma manjši ali večji vpliv koordiniranih resorjev oziroma organizacij. Pri tem je bistveno to, da se koordinacija kriznega odzivanja lahko doseže le s ponovno integracijo diferenciranih resorjev oziroma njihovih mehanizmov kriznega upravljanja. 4. Pomembno je poudariti, da medresorsko sodelovanje in koordiniranje ni nujno samo v fazi neposrednega odzivanja na krizo, temveč tudi v predkrizni in pokrizni fazi. Pojem krizne koordinacije se v ožjem smislu nanaša samo na usmerjanje medorganizacijskega sodelovanja v sami krizi za potrebe njenega reševanja, v širšem smislu pa tudi na predkrizno in pokrizno medorganizacijsko sodelovanje. Uspešna krizna koordinacija je namreč v veliki meri odvisna od predkrizne koordinacije (npr. na področju kriznega načrtovanja, zgodnjega opozarjanja, urjenja in usposabljanja). 5. Medorganizacijsko sodelovanje in koordiniranje pri kriznem upravljanju marsikdaj prispeva k oblikovanju kriznih reakcijskih mrež. Pri tem gre za oblikovanje mrežne horizontalne strukture, ki je primerna za reševanje številnih (kriznih) problemov iz mrežne družbe. Sestavni del kriznih reakcijskih mrež morajo biti tudi nedržavne organizacijske strukture, saj brez njihove aktivne soudeležbe ni mogoče zagotoviti celovitega odziva na kompleksno krizo. 6. Medresorsko sodelovanje in koordiniranje sta še posebej pomembna ravno zaradi tega, ker mnogokrat v okviru delovanja posameznih podsistemov nacionalnovarnostnega sistema nimata prednostnega položa- ja. Motivacijski mehanizmi v okviru posameznih resorjev večinoma ne spodbujajo in nagrajujejo uspešnosti pri medresorskem oziroma medorganizacijskem sodelovanju. 7. Sestavna oblika medresorskega sodelovanja pri kriznem upravljanju je tudi civilno-vojaško sodelovanje. Trend tovrstnega sodelovanja v sodobnih državah narašča, kar vodi k njegovi strukturalni in nestruktu- ralni sistematizaciji. Civilno-vojaško krizno upravljanje danes temelji predvsem na vojaški podpori civilnim organom kriznega upravljanja. V času hladne vojne pa je bila bolj aktualna in potrebna civilna podpora vojski za potrebe vodenja oboroženega boja. 216 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

8. O nacionalnem sistemu kriznega upravljanja lahko govorimo šele, ko so mehanizmi kriznega upravljanja med seboj zadostno povezani. Prav tako lahko govorimo o sistemu nacionalne varnosti šele tedaj, ko so njegovi podsistemi med seboj povezani. Spremembe sodobnega varnostnega okolja bodo v bližnji prihodnosti zahtevale od držav še veliko dela ravno v zvezi s horizontalnim sodelovanjem v okviru sistemov kriznega upravljanja oziroma sistemov nacionalne varnosti.

LITERATURA

Agranoff, Robert in McGuire, Michael (2001): Big Questions in Public Network Management Research, Journal of Public Administration Re- search and Theory, let. 11, št. 3. Alter Catherine in Hage Jerald (1993): Organizations Working Together, Sage Publications, London. Baker, Wayne (1992): The Network Organization in Theory and Practice, V: Nitin, Nohria in Eccles, Robert (ur.): Networks and Organizations: Structure, Form and Action, Boston, Harvard Business School Press. Boin, Arien in Lagadec, Patrick (2000): Preparing for the Future: Critical Challenges in Crisis Management, Journal of Contingencies and Crisis Management Research, let. 8, št. 4. Buzan, Barry, Waever, Ole, de Wilde, Jaap (1998): Security: A New Fra- mework for Analysis, Lynne Rienner Publishers, London. Castells, Manuel (2000): Materials for an Exploratory Theory of the Net- work Society, British Journal of Sociology, let. 51, št. 1. Castenfors, Kerstin (2001): Diagnosing Crisis Management: Presentation of an Instrument for Diagnostic Observation and Inquiry into Peaceti- me Social Crises, Swedish Defence Research Agency, Stockholm. Coates, Joseph in Jarratt Jennifer (1990): What Futurists Believe: Agree- ments and Disagreements, The Futurist, Nov–Dec. Comfort, Luise, Sungu, Yesim, Johnson, David in Dunn, Mark (2001): Complex Systems in Crisis: Anticipation and Resilience in Dynamic Environmentas, Journal of Contingencies and Crisis Management Re- search, Let. 9, Št. 3. Dandeker, Christopher (1994): New Times for the Military: Some Socio- logical Remarks on the Changing Role and Structure of the Armed Forces of the Advanced Societies, British Journal of Sociology, let. 45, št. 4. Drabek, Thomas (1987): Emergent Structures, V: Dynes, Russell, De Marchi, Bruna in Pelanda, Carlo (ur.): Sociology of Disasters: Contri- bution of Sociology to Disaster Research, Disaster Research Center, University of Delaware. XMEDRESORSKO SODELOVANJE IN KOORDINIRANJE PRI KRIZNEM UPRAVLJANJUX 217

Dynes, Russell (1978): Interorganizational Relations in Communities Under Stress, V: Quarantelli, Enrico (ur.): Disasters: Theory and Research, Sage Publications, Beverly Hills. Edmonds, Martin (1988): Armed Services and Society, Leicester Univer- stiy Press, Leicester. Gillespie, David in Mileti, Dennis (1979): Technostructures and Interor- ganizational Relations, Lexington Books, Lexington. Hillyard, Michael (2000): Public Crisis Management: How and Why Or- ganizations Work Together to Solve Society’s Most Threathening Prob- lems, Writers Club Press, San Jose. Human Development Report (1994), UNDP, Oxford University Press, New York. Jarman, Alan, Sproats, Kevin in Kouzmin, Alexander (2000): Crisis Management: Toward a New Informational »localism« in Local Go- vernment Reform, International Review of Public Administration, let. 5, št. 2. Luhmann, Niklas (1995): Social Systems, Stanford University Press, Stanford, California. Mandel, Robert (1999): Deadly Transfers and the Global Playground: Transnational Security Threats in a Disorderly World, Praeger, West- port. Mayer – Kress, Gotfried (2002): Messy Futures and Global Brains, working paper, Center for Complex Systems Research, Beckman Institute and Department of Physics, University of Illinois, www.santafe.edu. Mitroff, Ian (1994): The Role of Computers and Decision Aids in Crisis Management: A Developer’s Report, Journal of Contingencies and Cri- sis Management Research, Let. 2, Št. 2. Negandhi, Anant (1975): Interorganization Theory, Kent State University Press, Kent. Nitin, Nohria in Eccles, Robert (eds.): Networks and Organizations: Structure, Form and Action, Boston, Harvard Business School Press. Peters, Guy (2001): Concepts and Theories of Horizontal Policy Manage- ment, Paper presented at the Conference on Policy Coordination, April, Taipei. Politi Alessandro (1997): European Security: The New Transnational Risks, Chaillot Papers, št. 29, Institute for Security Studies WEU, Paris. Prezelj, Iztok (2002): Kompleksno ogrožanje varnosti in nastajanje kompleksnih kriz (analiza primera terorističnega napada na wtc in pentagon), V: Malešič, Marjan (ur.): Nacionalna in mednarodna varnost, TIP, Ljubljana. Prezelj, Iztok (2004): Sistem kriznega menedžmenta v sodobni državi, doktorska disertacija, FDV, Ljubljana. Proceedings from the International Conference on Crisis Management at the National Level (1996), March 20–22, Stockholm. 218 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Pusi}, Eugen (1985): Upravni sistemi, Grafički zavod Hrvatske, Zagreb. Quarantelli, Enrico (1989): How Indivuduas and Groups React During Disasters: Planning and Managing Implications for EMS Delivery, DRC Paper, University of Delaware, Newark. Rosenthal, Uriel in Kouzmin Aleksander (1997): Crises and Crisis Mana- gement: Toward Comprehensive Government Decision Making, Jour- nal of Pubic Administration Research & Theory, let. 7. št. 1. Rosenthal, Uriel in Kouzmin, Aleksander (1996): Crisis Management and Institutional Resilience: An Editorial Statement, Journal of Contingen- cies and Crisis Management Research, Let. 4, Št. 3. Rosenthal, Uriel in Kouzmin, Alexander (1993): Globalizing an Agenda for Contingencies and Crisis Management: An Editorial Statement, Journal of Contingencies and Crisis Management Research, Let. 1, Št. 1. Rosenthal, Uriel in T'Hart, Paul (1991): Experts and Decision Makers in Crisis Situations, Knowledge: Creation, Diffusion, Utilization, let. 12, št. 4. Rosenthal, Uriel, Charles, Michael in T'Hart, Paul (1989): The World of Crisis and Crisis Management, V: Rosenthal, Uriel in T'Hart, Paul (ur.): Coping with Crises: The Management of Disaster, Riots and Ter- rorism, Charles Thomas, Springfield. Rosenthal, Uriel, T’Hart, Paul in Kouzmin, Alexander (1991): The Bure- au-Politics of Crisis Management, Public Administration, let. 69, Št. 2. Shaw, Martin (1991): Post-Military Society, Polity Press, Cambridge. Sundelius, Bengt, Stern, Eric in T'Hart Paul (1986): Crisis Management in Sweden: An Agenda, V: Proceedings from the International Conferen- ce on Crisis Management at the National Level, March 20–22, Stock- holm. Terriff, Terry, Croft, Stuart, James, Lucy in Morgan, Patrick (1999): Secu- rity Studies Today, Polity Press, Cambridge. T'Hart, Paul, Rosenthal, Uriel in Kouzmin, Alexander (1993): Crisis Deci- sion Making: The Centralization Thesis Revisited, Administration & Society, let. 25, št. 1. Thomas, Craig (1997): Public Management as Interagency Cooperation: Testing Epistemic Community at the Domestic Level, Journal of Public Administration Research and Theory, let. 7, št. 2. Van De Ven, Andrew, Emmet, Dennis in Koenig Richard (1975): Frame- works for Interorganizational Analysis. In Negandhi, Anant (ed.), Inte- rorganization Theory, Kent: Kent State University Press. Verbinc, France (1971): Slovar tujk, Cankarjeva založba, Ljubljana. Vukadinovi}, Radovan (1995): Diplomacija, Arah Consulting, Ljubljana. Wenger, Dennis (1978): Community Response to Disaster: Functional and Structural Alternations, V: Quarantelli, Enrico (ur.): Disasters: Theory and Research, Sage Publications, Beverly Hills. Williams Phil (1991): Crisis Management: from Cuba to Sarajevo, V: XMEDRESORSKO SODELOVANJE IN KOORDINIRANJE PRI KRIZNEM UPRAVLJANJUX 219

Booth, Ken (ur.): New Thinking About Strategy and International Security, HarperCollins Publishers, London. Willke, Helmut (1993): Sistemska teorija razvitih družb: Dinamika in tve- ganost moderne družbene samoorganizacije, Znanstvena knjižnica, FDV, Ljubljana. World Disasters Report (1998), International Federation of Red Cross and Red Crescent Societies, Oxford University Press, Oxford.

221

Vladimir Prebilič TEORIJA VOJAŠKE LOGISTIKE

Kaj je vojaška logistika?

Že uvodoma je treba poudariti pomensko razliko med pojmoma logistika in oskrba. Slovar slovenskega knjižnega jezik logistiko pojasnjuje kot uveljavljen in privzet termin, zato ga ni treba prevajati kot preskrbo ali oskrbo, čeprav v vsakodnevni rabi prihaja do enačenja z omenjenima pojmoma, ki se pomensko bistveno razlikujeta tako med seboj kot v razmerju do logistike. Oskrba »obsega vse potrebno za zadovoljevanje zlasti tele- snih potreb«, preskrba pa je tisto, »kar obsega vse potrebno za vsakdanje življenje« (Slovar slovenskega knjižnega jezika – SSKJ, 1994: 791 in 1019). Oskrba je pojem, ki se pojavlja vedno, kadar prihaja do porabe do- ločene dobrine. Namesto porabljenih oskrba dostavlja nove, kar omogoča normalno delovanje in življenje ljudi. To je torej vsebina pojma oskrba. Prav zato je pojav oskrbe vzporeden s porabljanjem dobrin in posredno z obstojem človeka. Tako opredeljen pojem oskrba se nanaša na zagotavljanje povsem fizičnih dobrin. Kot sopomenka in v nekaterih primerih kot prevod logistike se uporablja tudi beseda zagotavljanje. SSKJ (1994: 1584) pojasnjuje besedo zagotavljati z »delati, da kdo kaj zagotovo ima ali dobi« oziroma z »s svojim obstajanjem, učinkovanjem delati, povzročati, da kaj zagotovo obstaja ali se uresniči«. Ali predstavljene razlage pomenov besed ustrezajo obsegu pojma vojaška logistika? Ne. Oborožene sile sicer potrebujejo velik del tistega, kar se nanaša na siceršnje potrebe človeka, vendar specifična aktivnost sodobnega bojevanja zahteva bistveno več kot sledi iz razlage obeh omenjenih pojmov. Treba je omeniti še eno razliko med pojmoma oskrba in logistika. Logistika izraža institucionalizira- no in skrbno organizirano obliko oskrbe v poseben (pod)sistem. Zato termin logistika ne označuje zgolj same dejavnosti, temveč se v številnih pogledih nanaša na sistemsko organizirane dejavnosti. Morda bi bilo bolj ustrezno nadomeščanje besede logistika z besedo zagotavljanje, ki pa je pomensko bistveno širša in že v svoji osnovi potrebuje dodatno pojasnje- vanje: zagotavljanje česa? Komu ali čemu? Zato ugotavljam, da je logistika kot termin najbolj primerna za nadaljnjo rabo, predvsem na obrambno-vojaškem področju. Pri pojasnjevanju termina logistika je treba poseči v antiko. Beseda logistika izhaja iz grškega jezika. Koren besede logos ima več pomenov in se pojavlja v številnih grških besedah. Šele pripone in predpone ob kore- 222 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX nu logos pa pojasnijo pomen besede, kajti sam pomen korena logos je nepojasnjen. Že od časa pomembnih grških filozofov (pri tem velja za začetnika Heraklit) do danes so se številni družboslovni strokovnjaki ukvarjali s pojasnitvijo in razlago tega korena. Sodobna etimološka raziskava njegov pomen interpretira dvojno. Prvi pomen je najširši pomen; pri njem gre za izgovorjeno ali napisano novost o neki obravnavani temi (Kettgen, 1964: 28–42), drugi, bistveno ožji pomen pa je povezan s pred- ponami, ki skupaj s korenom logos tvorijo besede, ta pomen pa je naslednji: moč mišljenja, pamet, izračunavati in pretehtati. Prav iz te druge pomenske skupine izhaja samostalnik logismos, ki ga v množinski obliki prevajamo kot računstvo ali spretnost računanja ter v širšem pomenu kot premišljevanje, sodba, mišljenje, načrt, pamet in vpogled. Pridevnik logi- stikos posledično označuje nekoga, ki obvlada spretnost hitrega računa- nja oziroma mislečo, razumsko in preračunljivo osebo (Logistik – Etymo- logische Abteilung, 1967: 33–35). Termin logistika se je na vojaškem področju pojavil relativno pozno – v 17. stol. Njegov vojaški pomen izvira iz francoskega jezika, in sicer iz termina marechal de logis, ki se začne uporabljati v času Ludvika XVI. Pre- vod v slovenščino naj bi označeval t. i. generala intendanta (ang. Quarter- master, nem. Quartiermeister). Marechal de logis je bil odgovoren za upravo taborov, nastanitev vojakov in premike enot. Pozneje mu je bila zaupana tudi administracija, kar je v 19. stol. pripeljalo do naziva vrhovnega poveljnika vsega osebja na bojišču (Chief of Staff). V francoski vojski se je ta termin postopoma opuščal v času francoske revolucije. Ponovno uveljavitev pa mu zagotovi Henry Antoine Jomini, ki je v času oblikovanja nove francoske armade pod vodstvom Napoleona Bonaparta v svojih knjigah uporabljal besedo logistique v že pojasnjenem obsegu. Termin je tako »preživel« in se uveljavil v vseh oboroženih silah po svetu (Eccles, 1959: 12). Danes se zaradi omenjenih pomenskih prekrivanj praviloma uporablja na vojaškem področju besedna zveza vojaška logistika (angl. military logistics, nem. Militär Logistik). Opredelitev logistike je več; med seboj se razlikujejo predvsem v obsegu nalog in se nanašajo na vojaškozgodovinske izkušnje posameznih držav, njihove vojaške doktrine in naloge, s katerimi se srečujejo njihovi obrambni sistemi. Kronološki pregled opredelitev logistike nas opozori na spreminjanje oziroma razvoj termina in njegove vsebine ter njegovo nenehno prilagajanje. Sodobne opredelitve vojaške logistike se veči- noma, kot že rečeno, nanašajo na določanje obsega pojma. To lahko pojasnimo predvsem s potrebo po jasnem določanju pristojnosti in odgovornosti v delovanju vojaško-obrambnega sistema. Peppers (1988: 6) opredeljuje logistiko kot »poseben sistem, ki ustvari in vzdržuje vojaško- obrambne sposobnosti oboroženih sil«. Če analiziramo ključni besedi opredelitve – »ustvariti« in »vzdrževati«, lahko ugotovimo, da je logistika neprekinjen proces. Vsaka prekinitev oziroma izpad v delu logistike se bo neposredno odražal na vojaško-obrambnih sposobnostih oboroženih XTEORIJA VOJAŠKE LOGISTIKEX 223 sil. Vojaški zgodovinar Falk (1983: 2–5) vidi logistiko v ožjem oziroma neposrednem pomenu besede kot sposobnost premikanja, oskrbe in vzdrževanja oboroženih sil; logistika je osnova za delovanje vseh rodov oboroženih sil in njihov obstoj. Obsega ljudi in vojaški material, transport, vojašnice in vojaške baze, skladišča, različne komunikacijske linije, evakuacijo in hospitalizacijo, nadomeščanje osebja ter različne podporne službe in administracijo. V širšem kontekstu razlaga Falk logistiko kot ekonomijo vojskovanja, ki vključuje industrijsko mobilizacijo, raziskave, razvoj, financiranje, novačenje in usposabljanje, testiranje in v svojem bistvu vse, kar se nanaša na aktivnosti oboroženih sil in ne posega v ozki delokrog taktike in strategije. Prav tovrstna opredelitev izpostavlja najbolj pomembno nalogo logistike, to je nalogo, kjer nastopa kot posrednik in ne kot proizvodna dejavnost. Eccles (1959: 2), utemeljitelj sodobne teorije logistike, pojasnjuje logistiko »kot most med nacionalnim gospodarstvom in oboroženimi silami. S tem zavzema mesto vodenja 'vojaškega gospodarstva v celotnem pomenu besede«. Eccles je v svojih teoretičnih opredelitvah izpostavil pomembno zvezo – medsebojno ugotavljanje odvisnosti med logistiko in »bazič- no« strategijo. Gospodarske zmožnosti in sposobnosti države omejujejo njene oborožene sile. Prav tako logistične zmožnosti omejujejo obseg sil, ki lahko sodelujejo v bojnih operacijah. Tako lahko trdimo, da ekonomsko-logistični dejavniki določajo meje strategije, pri čemer je vpliv na »bazično« strategijo bistveno večji v primeru gospodarske mobilizacije. Vplivi logistike so omejeni na posamezne strateške načrte in specifične taktične operacije. Vse predstavljene opredelitve logistike, njenih ciljev in nalog je združil v svoji opredelitvi Skinner (v IMADE, 1993: 1493) v Mednarodni vojaško-obrambni enciklopediji (International Military and Defense Encyclopedia). »Vojaška logistika je velik organizacijski posel, ki se nanaša na načrtovanje, pripravo in zagotavljanje vojaškega materiala za podporo vojaškim enotam, tako da omogoča njihovo življenje, premike in usposabljanje v miru, mobilizacijo in bojno razvijanje v kriznih razmerah ter bojevanje v vojni in vzdrževanje miru«. S tem je močno poudarjeno tudi medsebojno približevanje vojaške in gospodarske logistike, na katerega je že leta 1947 opozarjal Ballantine. Slednji je logistiko opredelil kot »vmesni člen med vojaško fronto in ‘fronto’ v civilnem okolju, zaradi česar predstavlja vojaški element v gospodarstvu države in hkrati gospodarski element v vojaških operacijah« (Ballantine, 1947: 3). Logisti- ka tako postane koordinacijska dejavnost, ki ima pri svojem delovanju na razpolago veliko drugih dejavnosti, med katerimi pa je vedno več tistih, s katerimi sicer oborožene sile vsakodnevno ne razpolagajo oziroma se ne nahajajo v njihovem organizacijskem sistemu. Zato lahko logistiko opredelimo tudi kot »povezovalni most med splošnimi gospodarskimi viri in obrambno-vojaškimi podsistemi posameznega naroda, pri čemer je prvenstvena skrb načrtovanje in izvajanje vseh ukrepov za uresničitev strateških in operativnih zamisli. Umetnost logistike je povezovanje stra- 224 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX teških, operativnih in taktičnih načrtov z dejanskimi razmerami na bojiš- ču« (Doctrine for Logistic Support of Joint Operations, 1995: V–VI.).

Teorija logistike

Obseg pojma logistika, njegovo razumevanje in s tem povezana opredelitev so se v zgodovini bistveno spreminjali. Logistika je bila vse do temeljnih del na področju vojaške teorije bodisi del strategije bodisi del taktike vojskovanja. Enačenje oziroma opredeljevanje logistike kot dela omenjenih ved vojskovanja je bilo razlog za dolgo nerazpoznavnost logistike kot samostojne vede v vojskovanju. Ločeno analiziranje katere koli od temeljnih vojaških ved danes ni smotrno, saj celovitost sodobnega vojskovanja narekuje izjemno usklajenost vseh ved v vseh sekvencah bojevanja. S tem se sodobna logistika ponovno približuje strategiji in taktiki vojskovanja. Pri tem je posebnega pomena razmerje med »temeljno« strategijo in logistiko. Številni vojaški zgodovinarji in analitiki so postavili in dokazali hipotezo (Foxton, 1994; Kane, 2001; Lambert, 1993), da med logistiko in strategijo ločnice ni mogoče potegniti povsem preprosto. Tako kot pri terminu logistika gre tudi v primeru strategije za razumevanje in opredelitev pojma v širši ter povsem specializirani, vojaški rabi. Strategijo na splošno pojmujemo kot načrtovanje in upravljanje z vsemi razpoložljivimi nacionalnimi viri (gospodarskimi, socialnimi, političnimi in vojaškimi) za dosego ciljev nacionalne varnosti v miru, medtem ko je cilj omenjenih aktivnosti v vojni maksimalno povečati verjetnosti zmage. Tovrstno načrtovanje in upravljanje poteka na najvišjih ravneh sistema državne in vojaške oblasti (Dupuy, Johnson, Hayes, 1986: 206). Kot tak- šna je strategija sistem znanstvenih spoznanj in veščina, povezana s pri- pravljanjem na vojno in uporabo sile, med vojno pa dejanska uporaba sile zaradi uresničitve določenih vojaških, političnih ali gospodarskih ciljev. Predmet proučevanja (splošne) strategije so predvsem zakonitosti vojne, zlasti njene bistvene sestavine, pa tudi zakonitosti v zvezi z drugimi oblikami izražanja vojaške sile (Vojna enciklopedija, 1975/9: 171). Vojaška strategija kot ožji termin je veščina in veda, ki se ukvarja z razvojem in uporabo vseh vojaških virov v vojni za zagotavljanje maksimalne podpore nacionalne politike in njenih ciljev, s čimer se povečuje verjetnost za zmago (Dupuy, Curt, Greace, 1986: 206). Strategija se kot vsota aktivnosti odvija na najvišjih ravneh vodenja in poveljevanja v vojaški hierarhiji, si pri sprejemanju odločitev pomaga še z vrsto drugih ved in veščin in je kot takšna podrejena temeljnim smernicam razvoja določe- nih dogodkov oziroma politiki (IMADE, 1993: 2574). Med njimi je tudi logistika. Z njo se srečujejo najvišji odločevalci, saj je treba za udejanja- nje odločitev zagotoviti tudi sredstva, kar pa je delokrog logistike. Težko XTEORIJA VOJAŠKE LOGISTIKEX 225 je govoriti, katera od veščin je pomembnejša, vprašljiva pa je tudi smisel- nost tovrstnega razmišljanja. Tako strategija kot logistika se na najvišji ravni dopolnjujeta. Pri tem je nepriporočljivo izdvajanje logistike iz delo- kroga strategije (Kane, 2001: 171). Prav to potrjujejo primeri nemškega vojaškega sistema, ki je vzpostavil strogo oblikovano hierarhijo vojaških veščin in ved ter jih med seboj ločil. To je vodilo v zaprtje posameznih krogov sprejemanja odločitev oziroma oblikovanje takšnih, ki so druge veščine in vede vodili v nemogoče razmere ter v preobremenjevanje in končno razpad celotnega sistema. Strokovna literatura z vojaškega področja vsebinsko opredeljuje tudi besedno zvezo logistična strategija (logistics strategy) kot pojem, s katerim označujemo načrtno uničevanje logističnega sistema nasprotnika. Naj- večkrat je tovrstni tip bojevanja združen z ostalimi bojnimi akcijami in v spopadu praviloma spremlja napadalno stran. Prve primere lahko zasledimo v času spopadov Aleksandra Velikega, ki je s pomočjo sicer primi- tivnega tipa diverzantskega bojevanja zasedel in onesposobil vojaška skladišča perzijske vojske ter s tem neposredno uničil logistični sistem. V sodobni vojaški zgodovini se tovrstni tip bojevanja pojavi z začetkom totalne podmorniške vojne v I. svetovni vojni, ko je Nemčija želela pre- prečiti nadaljnje oskrbovanje antantnih sil s pomočjo ZDA. Načrtno uporabo logistične strategije zasledimo v II. svetovni vojni, ko so z uničeva- njem nemške industrije, infrastrukture in visokim številom civilnih žrtev (bombardiranje nemških industrijskih mest – Berlin, Hamburg, Bremen, Keil, Köln …) zavezniki želeli povsem uničiti nemški logistični sistem ter tako prisiliti nacistično Nemčijo do predaje, s čimer bi se II. svetovna vojna končala (termin – logistics strategy uporablja Jones, 1987). Na tem mestu bi bilo smiselno predstaviti še drugo besedno zvezo, in sicer strategija (vojaške) logistike, ki pomensko ni primerljiva z logistično strategijo. Strokovna literatura sicer posebej o tej besedni zvezi ne raz- pravlja, vendar lahko iz že predstavljenih opredelitev sicer samostojnih pojmov sklenemo, da se strategija logistike nanaša na tiste ukrepe in dejavnosti, ki se ukvarjajo z načrtovanjem in upravljanjem logistike kot samostojne vojaške veščine ter z zagotavljanjem maksimalne podpore aktivnosti oboroženim silam in s tem pripomore k povečevanju verjetnosti zmage. Ta besedna zveza sicer postavlja logistiko hierarhično nižje oziroma pod pomen in vlogo strategije, vendar se moramo zavedati, da sprejemanje strateških odločitev ali povsem samostojno in ločeno delo strategije vodi v sprejemanje slabih, težko uresničljivih rešitev, kar praviloma vodi v neuspeh in s tem v paradoksalen položaj postavlja pravkar opredeljeno vsebino pojma strategija. Pomen logistike v sodobnem vojskovanju lahko teoretično ponazorimo z analizo nekaterih spremenljivk vojskovanja. Med najbolj značilne sodijo: fizičnogeografske značilnosti bojišča, velikost bojišča, obseg vojaške- ga spopada oziroma številčnost vojska, vrsta bojne tehnike, usposobljenost vojska itd. Če upoštevamo, da naj bi logistični sistem brezpogojno 226 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX podpiral enote v spopadu, ugotovimo nujnost zmanjševanja pomena omenjenih spremenljivk oziroma v najbolj idealnem primeru njihovo izničenje, saj obstaja obratno sorazmerje med številom in vsebinskim obsegom spremenljivk ter kakovostjo sprejetih odločitev bodisi na strateški bodisi na taktični ravni. Omenjeni dejavniki neposredno in posredno vplivajo na pomen logistike, ki se jim mora za dosego omenjenih ciljev ustrezno prilagajati oziroma se nanje odzivati. To omogoča primerjavo pomena logistike kot blažilnega sistema med številnimi vplivi spremenljivk na bojevanje in čim boljšo realizacijo strateških in taktičnih načrtov. Med omenjenimi spremenljivkami moramo posebej izpostaviti časovno komponento kot izjemno pomemben dejavnik vplivanja tako na intenziteto boja kot tudi na logistični sistem. Pri grafični ponazoritvi omenjenih spremenljivk v vojaškem spopadu ugotovimo, da medsebojna razmerja oblikujejo krivuljo odvisnosti. Analiza vrednosti, ki jih krivulja zavzema, pokaže dokaj majhen pomen logistike v samem začetku spopada. To pripisujemo praviloma dobri pripravljenosti oboroženih enot pred spopadom in hkratni pripravljenosti logističnega podsistema za organiziranje preskrbovanja. Nato se pomen logistike v spopadu hitro povečuje. Izgube med vojaki in vojaškim materialom praviloma naraščajo z dolžino vojaškega spopada, kar pomen logistike še povečuje. Vendar krivulja odvisnosti pomena logistike ne narašča več eksponentno. Na določeni časovni točki vojaškega spopada se namreč pomen logistike relativno zmanjša. Razlog lahko iščemo v vojaški improvizaciji in prilagodljivosti oboroženih sil. Če (in to je skorajda praviloma v vojaških spopadih večjih razsežnosti) logistika zaradi različnih razlogov ne uresniči pričakovanj, so vojaki in celotne vojaške enote prisiljene iskati izhod v improvizaciji, ki obsega racionalnejšo porabo streliva, organiziranje prestrezniških akcij, zaseg sovražnega vojaškega materiala in zaplembo dobrin na oku- piranem območju. Vendar opredelitev logistike in določanje njenih nalog navkljub izpo- stavljenim razlikam z gledišča njene učinkovitosti nima neposrednih implikacij. To pa ne velja za logistični vakuum, ki ga tudi najbolj skrbno organiziran logistični sistem ne uspe rešiti. Gre namreč za temeljni problem. Analiza intenzitete1 katerega koli vojaškega spopada v določenem časovnem obdobju ne vzdrži iste vrednosti, saj nastopi poraba vojaškega materiala in izpad začetnega števila vojakov. Večja odstopanja od prvotno pričakovane intenzitete spopada lahko zasledimo pri dolgotrajnejših vojaških spopadih. Upad intenzitete je logična posledica izčrpavanja enot v spopadu in izpada števila za boj sposobnih vojakov. Padli in ranjeni logistični sistem še dodatno obremenijo in lahko (odvisno od obsega in

1 Intenziteto spopada razumemo kot količino za boj porabljenega vojaškega materiala v določeni časovni enoti. To lahko izražamo v obliki vseh vrst porabljenega streliva (število izstreljenih nabojev, porabljenih ročnih bomb, granat in vseh ostalih projektilov), porabi sanitetnega materiala, izgub orožja ter vseh oblik izpada pri osebni opremi vojaka. XTEORIJA VOJAŠKE LOGISTIKEX 227 intenzitete vojaškega spopada) posredno zahtevajo izdvajanje za boj sposobnih. Te ugotovitve so vodile nemški generalštab v snovanje koncepta bliskovite vojne. Ta temelji na veliki koncentraciji sil in vseh ostalih virov, kar omogoča izjemno intenziteto spopada, ki pa je časovno omejena. Upad intenzitete spopada spremlja tudi upad intenzitete delovanja logističnega sistema. Ta je bistveno večji in bolj izrazit, saj je ravno logi- stični sistem velikokrat tarča nasprotnikovega delovanja. S tem problemom se ukvarja logistična strategija. Njen cilj je uničenje zalednega sektorja logističnega sistema, ki se največkrat nahaja v civilni sferi – vojaška proizvodnja. Hkrati je logistični sistem dodatno oviran zaradi poškodb infrastrukture, zmanjšanja proizvodnih zmogljivosti in izgub med logi- stičnim osebjem, ki se nahaja v neposredni bližini bojišča. Medtem ko krivulja intenzitete logističnega delovanja upade sorazmerno hitro, so enote v spopadu sposobne določeno obdobje premostiti brez neposredne podpore logističnega sistema. Razlog je predvsem v bojnih kompletih streliva, s katerimi razpolaga vsak vojak že pred začetkom spopada. Dolžina obdobja je odvisna od številnih dejavnikov, med njimi pa velja omeniti predvsem izkušenost vojakov in njihovih poveljnikov. Posledica omenjenega je pojav logističnega vakuuma, katerega časov- no trajanje je odvisno od sposobnosti (hitrosti) obnavljanja izpada logi- stičnega sistema. Tu naletimo na prožnost logističnega sistema, ki omo- goča premostitev najbolj kritičnih razmer. Te vrednosti logistična krivulja doseže v točki T1 (glej Grafični prikaz 1). Ponovni dvig intenzitete delovanja logističnega sistema je predpogoj za dvig intenzitete bojevanja enot. Če to ni realizirano, sledi najprej zlom logističnega sistema in dokončni upad intenzitete bojevanja oziroma poraz v vojaškem spopadu, ki ga ponazarja točka T2. Temeljite priprave na vojaški spopad lahko izra- zitost logističnega vakuuma sicer zmanjšajo, vendar je izognitev nemogo- ča, saj ni mogoče predvideti vseh spremenljivk, ki se pojavijo neposredno pred ali med samim vojaškim spopadom. Zato ostaja temeljna naloga vojaških analitikov in predvsem načrtovalcev doseči čim manjšo izrazi- tost logističnega vakuuma oziroma z različnimi posegi zagotoviti čim krajše časovno obdobje, v katerem logistični vakuum nastopa. To je mogoče zagotoviti s pomočjo dveh skupin ukrepov: v prvo skupino sodijo tisti, ki omogočajo vsaj deloma nadzorovati upad sposobnosti logistič- nega sistema, kar dosežemo s kakovostnim načrtovanjem in prožnostjo celotnega logističnega sistema. V drugo pa prištevamo tiste, s katerimi izvajamo (kolikor je to mogoče v razmerah na bojišču) gibanje intenzitete bojevanja oziroma intenziteto bojevanja prilagajamo razmeram na bo- jišču. 228 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Grafični prikaz 1: Pojav logističnega vakuuma.

Delovanje vojaškega logističnega sistema

Vojaško logistiko lahko opredelimo kot skupek različnih dejavnosti, ki sistemsko, celovito in neprekinjeno podpira vse potrebe obrambno-vojaš- kega sistema. Posledično ima logistika dve pojavni obliki: kot podsistem večjega in obsežnejšega obrambno-vojaškega sistema (ki ga lahko z vidika družbenega sistema razumemo kot podsistem) in kot samostojen sistem, ki ga bomo pri analizi izločili in ga s tem postavili v sicer nenaravno, izolirano okolje. Tovrstno proučevanje sicer krši osnovno načelo sistemske teorije, ki temelji na izrazitem medsebojnem vplivanju vseh sistemov. Wilke (1993: 13) v bistvu odsvetuje analize (pod)sistemov kot samostojnih oziroma izoliranih subjektov, ne da bi vedeli, kako deluje sistem kot celota. Pri analizi logistike naletimo na specifičnost pojma, njegovo vsebino in pojavnostjo, saj se logistika v svojem najširšem pomenu pojavi povsod, kjer je zaznana kakršna koli poraba. Številne značilnosti odprtih družbenih sistemov, med katere Willke (1993: 26) prišteva entropijo, diferenciacijo, homeostazo, centralizacijo, variabilnost in sistemsko interakcijo, lahko v celoti prenesemo na logi- stični sistem. Celo več, nekatere značilnosti odprtih družbenih sistemov vodilni teoretiki vojaške logistike opredeljujejo kot temeljna načela sodobne logistike. Thompson (1991: 3–10) mednje prišteva obveščenost, dosegljivost, razvoj, medsebojno odvisnost, enostavnost, pravočasnost, spodbudo, racionalnost in varnost. Če logistiko opredelimo kot podsi- XTEORIJA VOJAŠKE LOGISTIKEX 229 stem, jo lahko izenačimo z obliko (pod)sistemske servisne dejavnosti matičnega sistema oziroma kot dejavnost, ki preprečuje pojav entropije ter omogoča nadaljnji obstoj sistema. Če pa logistiko izločim in jo obrav- navam kot samostojni sistem, naletim na nov paradoks, ki je značilen za logistični (pod)sistem, saj tudi sam podlega sistemskim značilnostim odprtih sistemov in s tem entropiji. To pomeni, da mora poleg servisne sistemske naravnanosti svoje dejavnosti tudi sam sebe servisirati oziroma zagotavljati lasten obstoj. Bolj kot nekatere sistemske značilnosti vojaškega logističnega sistema pa je predvsem za vojake pomemben rezultat delovanja sistema. V tem primeru je nujno razumevanje logistike kot dejavnosti. Vendar logistika kot samostojna dejavnost ne omogoča doseganje omenjenega cilja, tem- več lahko logistiko enačimo s koordinacijo tistih dejavnosti, ki nato pod njenim vodstvom uresničijo pričakovanja oboroženih sil (Ballantine, 1998: 28). Čeprav so nekatere koordinirane dejavnosti že same celotni (pod)sistemi in so po obsegu svojega delovanja obsežnejše, kot to velja za logistiko, vodilna in superiorna vloga logistike ne sme biti ogrožena. Prav tako je nepravilno in skrajno škodljivo enačenje logistike z eno izmed dejavnosti, ki jih le-ta koordinira. Tako je bila v vojaški zgodovini logistika velikokrat izenačena s transportom, kar je sicer »logistikom« nalagalo bistveno manjšo odgovornost in obseg dela, hkrati pa so oborožene enote ničkolikokrat ostajale na bojišču brez potrebne podpore. Zgodovinske izkušnje in analize so dokazale (Creveld, 1977), da je bila vodilna vloga logistike kot koordinacijske in vodstvene dejavnosti ostalih dejavnosti nepriznana oziroma ni bila izpeljana tako jasno. Posledice za vodenje in za sam izid spopada so bile skrajno negativne. Kljub siceršnje- mu dobremu delovanju posameznih dejavnosti je ravno odsotnost koordinacije med njimi vodila v neuresničitev pričakovanj vojaških poveljnikov. Logistika kot dejavnost ne pozna »polovičarstva« in sodi med tiste dejavnosti, ki so lahko zgolj uspešne ali neuspešne. To lahko pojasnimo z naslednjim primerom: logistika nemške vojske v II. svetovni vojni je uspešno koordinirala vse dejavnosti v zaledju, ki so se nanašale na proizvodnjo vojaškega materiala. Bila pa je neuspešna pri organiziranju distribucije proizvedenega vojaškega materiala med nemške vojake. Ali je to polovični uspeh logistike? Ne, ker je logistika kot dejavnost in kot sistemski out-put uspešna zgolj in samo v združitvi obeh na videz loče- nih delov logistične dejavnosti. V nasprotnem primeru je učinkovitost oboroženih enot v spopadu neposredno prizadeta. Temeljna naloga logistike danes ostaja dokaj lahko določljiva, vendar toliko težje izvedljiva: načrtovanje, priprava in zagotavljanje zadostnih količin vojaškega materiala2 vojaškim enotam pri vseh aktivnostih ne

2 Ključno vlogo pri vseh med seboj različnih opredelitvah ima termin vojaški material. Ta termin se je skozi zgodovino razvijal predvsem v svojem obsegu. Danes predstavlja zelo veliko količino povsem različnih dobrin od posameznih kosov sanitetnega materiala pa do vojaške opreme, kot je bojna ladja, letalo ali oklepnik, vse vrste vozil 230 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX glede na vse negativne dejavnike okolja, v katerem se te enote nahajajo. Pri tem je treba poudariti izredno natančno predvidevanje, ki temelji na zapletenih izračunih porabe in posledično potreb oboroženih enot. Logi- stika se zato spopada z velikokrat nemogočimi negativnimi dejavniki okolja (npr. gverilski boj uniči transporte) in dvema spremenljivkama, ki posledično opredeljujeta učinkovitost logistike in njeno uspešnost. Prva določa količino vojaškega materiala, ki ga je treba zagotoviti oboroženim enotam, druga pa časovno komponento, v kateri je tovrstna realizacija možna. Tovrstno dojemanje učinkovitosti logistike predvsem z vidika vojaških enot kot odjemalcev oziroma uporabnikov storitve logističnega sistema lahko poenostavimo v naslednjo enačbo:

Uc = Kvm/t.

Cilj logistike (Uc) je zagotovitev čim večjih količin vojaškega materiala (KVM) v čim krajšem času (t). Vendar mora za dosego na pogled enostavnih parametrov enačbe logistika premagovati številne dejavnike. Zato lahko njeno učinkovitost kot relativno vrednost označimo z naslednjo enačbo:

[%].

Vrednost Qdej so dostavljene količine vojaškega materiala, medtem ko je ponder Qid teoretični model, kjer zunanji dejavniki nimajo nikakr- šnega vpliva. Če želimo tudi grafično ponazoriti predstavljeno enačbo učinkovitosti logistike, moramo najprej opredeliti tri največkrat različne trende: a) teoretičnega b) pričakovanega oziroma želenega in c) realnega.

Teoretični trend učinkovitosti logistike predstavlja premica P1. Zanjo je značilna maksimalna učinkovitost logistike oziroma kontinuirano zagotavljanje vseh potrebnih količin vojaškega materiala. Čeprav so to ideali, h katerim stremi sleherni logistični sistem, v praksi niso dosegljivi. Raz- log je neskončno število (negativnih) dejavnikov vplivanja na logistični sistem, ki jih lahko logistični sistem nevtralizira zgolj v teoretičnih modelih. V tem primeru je celotna vrednost zunanjih oziroma nepredvidljivih spremenljivk enaka nič. Kot takšne nimajo nikakršnega vpliva na učinko- vitost logistike. Teoretičnega trenda ne dosega celo t. i. mirnodobna logi-

in oborožitvenih sistemov oziroma za njih potrebnih nadomestnih delov, streliva, eksploziva, maziv in goriv ter končno vodo in hrano. Prav zaradi obsega in razno- vrstnosti dobrin, ki jih danes obsega termin vojaški material, so začeli te dobrine združevati v posamezne skupine, kar je posredno vplivalo tudi na organizacijo mo- dernega logističnega sistema. XTEORIJA VOJAŠKE LOGISTIKEX 231 stika, ki naj bi izpolnila pričakovanja in potrebe oboroženih enot v miru in ob omejenih aktivnostih vsakdanjih priprav in usposabljanja. Pričakovanja vojaških poveljnikov odraža premica P2, ki zaseda linearno naraščajoče vrednosti količin vojaškega materiala, zagotovljenega v določenem obdobju. Trend, ki ga sam označujem kot pričakovanega, enačim z mirnodobno logistiko. V tem primeru količina zagotovljenega vojaškega materiala s časovno komponento linearno narašča do točke izenačitve potreb vojaških enot. To je mogoče s pomočjo zmanjševanja vpliva negativnih in ovirajočih dejavnikov okolja, kar si logistični sistem zagotovi z lastnimi analizami in pripravami. Tretja in največkrat najbolj pričakovana premica P3 predstavlja t. i. realni trend učinkovitosti logistike, ki se pojavi v primeru spopada. Odstopanja od P1 in P2 pojasnjujemo z izjemnimi razmerami v obdobju vojne. Razlogi pa so bili že predstavljeni in utemeljeni. Največja odstopanja od idealnih vrednosti rezultatov delovanja logistike lahko zasledimo v analizi krivulje vojne logistike oziroma delovanja logističnega sistema v spopadu. Začetne visoke vrednosti pri količinah vojaškega materiala pojasnjujemo s pripravljenostjo oboroženih sil na vojaški spopad (pri tovrstni analizi so izvzeti nenadni napadi in izjemno slaba pripravljenost oboroženih sil). V začetku spopada logistični sistem s pomočjo zalog in pripravljenosti uspe zadovoljiti potrebe vojaških enot v spopadu. Vendar je tudi logistični sistem kljub naporom podvržen izgubam in žrtvam. Upad njegove učinkovitosti je popolnoma pričako- van in realen. Zato je zgolj z velikimi napori in predhodnim kakovostnim usposabljanjem logističnih strokovnjakov mogoče negativni trend spremeniti v pozitivnega. S stabilizacijo in restavracijo logističnega sistema se nato v naslednjih časovnih obdobjih količina vojaškega materiala nenehno povečuje, kar omogoča normalizacijo pri delovanju oboroženih sil na bojišču in povečuje možnosti za zmago.

Grafični prikaz 2: Logistični trendi. 232 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Na osnovi teh ugotovitev je nujno določiti enačbo za izračun vrednosti Qdej, ki nam bo omogočila izračunati učinkovitost logistike. Treba jo je popraviti oziroma uravnotežiti z učinkom različnih dejavnikov vpliva. Že na tem mestu lahko opozorimo na njihov negativni učinek pri delovanju in s tem zmanjševanju učinkovitosti logističnega sistema. Pri tem moramo poudariti, da izhajamo iz dejstva, kjer celota zunanjih dejavnikov (n) ne preseže vrednost ena oziroma dosega vrednosti med 0 in 1.

Qdej = Qid * (1 – n)

Skoraj nemogoč se zdi postopek določanja vseh zunanjih dejavnikov, ki smo jih označili s simbolom n. Pri tem smo izhajali iz njihovega pomena in možnosti matematičnega določanja vrednosti, kar je predpogoj za oblikovanje skupnega ponderja.

Vloga vojaške logistike v prihodnosti

Sodobni vojaški logistiki se vedno bolj približujejo pomenu in vlogi menedžerjev v gospodarskih sistemih. Siceršnji položaj logistike kot vmesnega člena med civilnim okoljem in oboroženimi enotami pa aktu- alizira vprašanje kvalifikacij logistikov in izvajanja nadzora nad logistič- nim sistemom. Vojaškozgodovinske izkušnje izpostavljajo pomembnost neposrednega nadzora nad logističnim sistemom s strani vojaških strokovnjakov, velikokrat celo samih poveljnikov. Slednji so sicer pri načrto- vanju upoštevali predvsem količine potrebnega vojaškega materiala in poudarjali zahteve po njem, se je pa zatikalo pri sodelovanju s civilnim okoljem, ki je največkrat nadziralo proizvodnjo vojaškega materiala. Tržno vedenje, konkurenčnost in racionalna poraba so norme delovanja, ki sicer spremljajo proizvodnjo vojaškega materiala, česar pa vojaški poveljniki nočejo ali ne morejo razumeti. Velikokrat so pred proizvodnjo postavljene izjemno velike zahteve, ki jih ob upoštevanju norm delovanja ni mogoče uresničiti. Ob tem danes obrambno-vojaške sisteme spremljajo pričakovanja raci- onalne porabe sredstev in hkratno povečevanje učinkovitosti njegovega delovanja, kar je mogoče uresničiti z upoštevanjem gospodarskih norm delovanja. Sodobni pristopi zato težijo k uvajanju le-teh v praviloma tog obrambno-vojaški sistem in k vodenju sodobnega logističnega sistema visoko kvalificiranim menedžerjem. Kako zagotoviti aktivno sodelovanje civilnih strokovnjakov pri organiziranju in vodenju tako izjemno pomembnega podsistema in posredno pri odločanju v celotnem obrambno- vojaškem sistemu, je vprašanje, ki ga v sodobnem času (s spremenljivo uspešnostjo) rešujejo skoraj vsi sodobni nacionalnovarnostni sistemi. XTEORIJA VOJAŠKE LOGISTIKEX 233

Grafični prikaz 4: Vloga in položaj logistike.

Vojaškozgodovinske analize, ki bi lahko v marsičem preprečile števil- ne logistične katastrofe, so bile na področju logistike opravljene sila pomanjkljivo. Razlog je treba iskati pri povsem diametralno nasprotnih si raziskavah poražencev in zmagovalcev. Zmagovalci se posvečajo analizi tistih dejstev, ki so omogočila zmago. Velikokrat je kritičnost odsotna, saj je ena stran zmagala predvsem zato, ker je njen sistem deloval bolje od nasprotnikovega. Tudi če so nekatere pomanjkljivosti obstajale, o njih ni večjih sodb in kritik, saj ni mogoče govoriti o odpovedi delovanja nekega podsistema oziroma sistema v celoti. Za zmagovalca se v tem skriva velika past, ker praviloma v lastni sistem ne uvaja večjih izboljšav. Sledijo nekatere delne izboljšave, vendar se (pod)sistem bistveno ne spremeni. Poraženec največkrat niti ni sposoben narediti večjih analiz in najti vzrokov poraza, saj poraz spremlja razpad sistema. Če do analiz le pride, je skoraj nemogoče izločiti najpomembnejše dejavnike, ki so poraz povzročili. Sistemsko medsebojno vplivanje, ki se v tem primeru pojavi kot sinergija številnih napačnih odločitev in drugih napak, vodi v oblikovanje velikega konglomerata razlogov. Tako npr. Nemčija po koncu I. svetovne vojne ni bila sposobna izločiti številnih logističnih napak in jih odpraviti pred novim spopadom – II. svetovno vojno. Države oziroma njeni sistemi bi morali oblikovati pravilno metodologijo, ki bo omogočala vzpostavitev kakovostnega raziskovalnega aparata in s tem postavljanje pravih oziroma vsebinsko najbolj primernih hipotez ter odgovorov na najbolj ključna vprašanja. Sicer bomo tudi v prihodnosti priča številnim logističnim napakam in davek bodo še naprej plačevali vojaki. 234 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

IZBRANA BIBLIOGRAFIJA:

Ballantine, Duncan (1998): U. S. Naval Logistic in the Second World War. New York: Princeton University Press. Bassford, Christopher (1993): Clausewitz and Jonimi: Their interaction, Paper Presented to the 23rd Meeting of the Consortium on Revo- lutionary Europe at Georgia State University, http://www.clausewitz. com/ CWZHOME /Jomini/JOMINIX.htm, 8. 3. 2004. Clausewitz, Carl (1976): On War. Princeton: Princeton University Press, str. 102–113. Corum, James (1992): The Roots of Blitzkrieg: Hans von Seekt and Ger- man Military Reform. New York, University of Kansas Press, str. 208– 214. Craveld, van Martin (1977) Supplying War, Cambridge University Press, Cambidge London. Dupuy, Trevor (1993): International Military and Defense Encyclopedia, Vol. 5. in Vol. 6, Brassey’s Inc., Washington, str. 2573–2577 in 2657– 2665. Eccles, Henry (1959): Logistic in the National Defense. Harrisburg, Pennsylvania: The Telegraph Press. Gropman, Alan ed. (1997) The Big “L”: American Logistics in World War II. An Industiral College of the Armed Forces Study, National Defense University Press, Washington D.C., str. 94-95. Jomini, Antoine (1971): The Art of War. New York: Greenwood Press. Kurtus, Ron (2003) Rolling Friction and Automobile Tires. School for Champions, Milwaukee, Wisconsin, www.school-for-schampions.com, str. 1–5. Overy, Richard (2002): War and Economy in the Third Reich, New York: Oxford University Press, str. 61. Prebilič, Vladimir (2004): Logistika nemških oboroženih sil v času II. svetovne vojne, doktorska disertacija, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani. Thompson, John (1991): The Lifeblood of War – Logistic in Armed Con- flict. London: Brassey’s Wheatons Ltd. Speer, Albert (1995): Inside the Third Reich. Phoenix Paperback, Lon- don: Orion Books Ltd., str. 589–592. Tipton, Fank (2003): A History of Modern Germany Since 1815, London: Continuum Press, str. 410–486. 235

Erik Kopač TEORIJA TRGA VOJAŠKE DELOVNE SILE

Uvod

Vojaška delovna sila praviloma izhaja z nacionalnega trga dela. Gilroy in ostali (1990: 339) celo zagovarjajo, da v osnovi ni nobene razlike med delom v oboroženih silah in delom v civilnem sektorju gospodarstva, saj naj bi se tveganje, ki se v določenih primerih pojavlja v vojaški službi, pojavljalo tudi pri drugih zaposlitvah. Pri proučevanju trga vojaške delovne sile se je zato z začetkom razprav o ukinitvi vojaške obveznosti najbolj razširila uporaba neoklasične ekonomske teorije, ki na splošno k proble- matiki trga dela in zaposlovanja pristopa statično, tako da ugotavlja odnose med ponujenimi in povpraševanimi količinami dela pri različnih cenah dela.

Slika 1: Trg vojaške delovne sile

Po neoklasični ekonomski paradigmi je rezultat vzajemnega delovanja ponudbe vojaške delovne sile in povpraševanja po njej oblikovanje vojaš- kih plač in nedenarnih nadomestil ter obseg oboroženih sil (Slika 1). V ravnotežju med ponudbo poklicne vojaške delovne sile in povpraševa- njem po vojaški delovni sili (A) se je tako pri tržni plači CVM v oborože- 236 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX nih silah pripravljeno zaposliti VM poklicne vojaške delovne sile. Pri obvezniškem načinu popolnjevanja oboroženih sil pa zaradi dejstva, da je število obveznikov na služenju vojaškega roka odvisno od administrativnih odredb in vladne zakonodaje, ravnotežje med ponudbo obvezniš- ke vojaške delovne sile in povpraševanjem po vojaški delovni sili (B) oblikuje plačo CCM, s katero si oborožene sile zagotovijo CM obveznikov na služenju vojaškega roka. Takšen obseg vojaške delovne sile (CM) lahko oborožene sile, ki se popolnjujejo izključno poklicno, dosežejo le s pove- čanjem vojaške plače na CRV. Že od samega začetka uporabe neoklasičnega ekonomskega pristopa pri proučevanju trga vojaške delovne sile pa se njeni zagovorniki zavedajo tudi, da je trg vojaške delovne sile izredno specifičen. Oborožene sile so tako glavni oziroma edini kupec vojaške delovne sile na nacionalnem trgu dela. Zato jih lahko še posebej v primeru, ko gre za specialistična znanja in veščine, ki imajo svojo vrednost le znotraj oboroženih sil, ozna- čujemo za monopsonista. Veliko pa je tudi prostovoljnih ali z naborom prisiljenih ponudnikov dela, za katere je značilno, da so potem, ko prič- nejo opravljati vojaško službo, podvrženi zakonskim pravilom, znanim kot vojaška disciplina, ki od njih zahteva nadurno delo brez dodatnega plačila in otežuje prostovoljno odstopanje od dela (Sandler in Hartely, 1992: 160). Po mnenju DeBoera in Brorsena (1989: 854) je za razliko od konku- renčnega trga delovne sile lahko trg vojaške delovne sile tudi v neravno- težju, saj cena ni popolnoma prilagodljiva. Obvezniške oborožene sile izenačujejo potrebo in ponudbo po vojaški delovni sili z obvezniki na slu- ženju vojaškega roka, ki pokrivajo razliko v obsegu vojaške delovne sile, ki je oborožene sile ne morejo doseči s poklicnimi vojaki, in vojaško plačo, ki je pod ravnotežno vrednostjo, saj morajo obvezniki sprejeti pla- čo, pogoje in trajanje svoje zaposlitve, kot jih določi država. Poleg tega obstajajo trdni dokazi, da verjetnost vpoklica v oborožene sile povečuje ponudbo poklicne vojaške delovne sile (Fisher, 1969; Ash in ostali, 1983). Pri poklicnih oboroženih silah pa se na prvi pogled zdi, da se trg delovne sile uravnava s spremembami vojaške plače. Vendar se v realnosti plača ne prilagaja ravnotežju na trgu vojaške delovne sile avtomatično, temveč z zaostankom. DeBoer in Brorsen (1989) sta ugotovila, da se vojaška pla- ča prilagaja glede na rezultate novačenja in zadrževanja prejšnjega leta. Trg delovne sile se tako sproti uravnoteži le s pomočjo spreminjanja kakovosti nove vojaške delovne sile. Poleg tega je vojaški plačni sistem oblikovan znotraj posebnega notranjega trga delovne sile, ki temelji na sistemu napredovanja. Ta ne dovoljuje nabora vojaške delovne sile pri poljubni starosti, ampak omogoča vstop v oborožene sile na dnu institucionalne hierarhije samo mladi delovni sili. Ker je to nasprotno pogojem vstopanja v civilni sektor gospodarstva, kjer lahko celo predsednika uprave izberejo znotraj ali zunaj podjetja ne glede na njegovo starost, kritiki vojaškega plačnega sistema XTEORIJA TRGA VOJAŠKE DELOVNE SILEX 237 trdijo, da so plače v vojaškem sektorju, za razliko od civilnega sektorja gospodarstva, kjer tržna redkost opredeljuje ceno delovne sile, odvisne od čina in starešinstva. Zato je nevarnost, da so oblikovane tako, da so še posebej privlačne za osebje z manj strokovnega znanja in popolnoma nezadovoljive za tiste z več strokovega znanja (Binkin in Kyriakopoulos, 1981: 72–75, 78, 79).

Potreba po vojaški delovni sili

Implicitno potrebo po vojaški delovni sili veliko strokovnjakov razume kot eksogeno, saj naj bi bila odvisna samo od vojaškega premisleka. Tako Dawson (1989: 38) trdi, da zunanji dejavniki, kot so narava, moč in smer groženj, prožnost odgovora na grožnje, razpoložljivost časa med manife- stiranjem neposrednih groženj in trenutkom, ko je treba mobilizirati sile, in razlika med zahtevami po mirnodobni in vojni moči oboroženih sil vplivajo na varnostne potrebe in sposobnost države ter uveljavljajo različ- ne pritiske v miru in vojni in tako posredno opredeljujejo potrebo po vojaški delovni sili. Podobno Cooper (1977: 275, 276) predvideva, da je potreba po vojaški delovni sili splošno odvisna od štirih vojaških dejavnikov: strukture obo- roženi sil, politike delovanja in vzdrževanja, količine in vrste opreme in oborožitve v oboroženih silah ter vrste osebja. Obseg potrebne vojaške delovne sile je v veliki meri določen z osnovno strukturo oboroženih sil, ki jo opredeljuje število divizij, flot, kril itd., njihovo notranjo sestavo in podporno infrastrukturo, vključno z ustanovami za urjenje, medicinsko podporo in centralno oskrbo. Poleg strukture oboroženih sil pa je obseg vojaške delovne sile odvisen od osnovnih politik delovanja in vzdrževa- nja, kot so: pogostost vzdrževanja, remontni cikli, zaloge v skladiščih in vzdrževanja na terenu, potrebna za podporo oboroženih sil. Količina delovne sile, s katero je treba oskrbeti oborožene sile, je odvisna tudi od količine in vrste opreme in oborožitve teh sil. Jasno je, da na splošno več opreme in oborožitve pomeni večjo potrebo po osebju. Vendar pa je opremo in oborožitev lahko enostavno ali težavno upravljati in vzdrževati, kar ustrezno vpliva na število osebja. Zavedati pa se je tudi treba, da lahko oprema in oborožitev v nekaterih primerih zamenja delovno silo in obratno. Splošno najmanj znan pa je delni vpliv vrste delovne sile na potrebo po vojaški delovni sili, uporabljene za popolnjevanje oboroženih sil na potreben obseg vojaške delovne sile v oboroženih silah. Manjše šte- vilo zelo produktivnega osebja lahko namreč zamenja večje število manj usposobljenega osebja. Potrebo po vojaškem delu je najpreprosteje meriti z obsegom oborože- nih sil, ki je kar enaka eksogeni potrebi po vojaški delovni sili, neprilago- 238 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX jeni njihovi kakovosti ali obsegu delovne sile z učinkovitim statusom1. Iz tega lahko izpeljemo koncept bruto nabornih potreb oboroženih sil, ki predvideva, da je potrebno število nabornikov (At), ki so prisilno vpoklicani ali novačeni, odvisno od letnih izgub delovne sile v oboroženih silah (Lt) in sprememb potrebne zaloge vojaške delovne sile (St – St-1) (Oi, 1967: 40, 41):

At = Lt + (St – St–1).

S trditvijo, da je potreba po vojaški delovni sili eksogena, pa se ne stri- nja skupina strokovnjakov, ki meni, da o obsegu potrebnega vojaškega dela poleg vojaškega sistema dejansko odločajo tudi davkoplačevalci in njihovi politični predstavniki, katerih potreba po vojaški delovni sili je zelo verjetno odvisna predvsem od dohodkovnega in stroškovnega premisleka. Obseg potrebne vojaške delovne sile naj bi tako bil odvisen od pov- praševanja države, njenih prebivalcev in njihovih političnih predstavnikov po nacionalni varnosti oziroma natančneje, obrambnih izdatkih. Po Smithu (1980) ter Murdochu in Sandlerju (1984) zato izpeljemo potreben obseg vojaške delovne sile iz funkcije družbene blaginje (W), ki je odvisna od agregatnih civilnih nakupov (C) in nacionalne varnosti, zagotov- ljeni z vojaško produkcijsko funkcijo (M), na katero vplivajo vojaška delovna sila (LM), vojaški kapital (KM) in mednarodne varnostne razmere (I):

W = f (M, C) M = f (LM, KM, I).

Domač dohodek (Y) je tako ob predpostavki, da oblast poskuša maksimizirati družbeno blaginjo s pomočjo državnega proračuna in davčne politike ter z nakupom s proračunom omejene kombinacije vojaških proizvodnih sredstev, odvisen od vsote agregatnih civilnih nakupov (C), produkta vojaških plač (wm) in vojaške delovne sile (LM) ter produkta stroškov najema vojaškega kapitala (rm) in vojaškega kapitala (KM):

Y = C + wmLM + rmKM.

Če privzamemo, da so agregatni civilni nakupi eksogeni, to pomeni, da je funkcija potrebnega obsega vojaške delovne sile odvisna od doma-

1 Učinkovito številčno stanje oboroženih sil je opredeljeno kot število posameznikov, ki nimajo statusa urjenja. Zato je treba obseg vojaške delovne sile, ki se uri ali je za- poslena z urjenjem drugih, odšteti od celotnega številčnega stanja, da dobimo šte- vilčno stanje učinkovitih oboroženih sil. Posledično nižja stopnja fluktuacije vojaške delovne sile vodi k večjemu deležu tistih, ki so učinkoviti (Oi, 1967: 40). XTEORIJA TRGA VOJAŠKE DELOVNE SILEX 239

čega dohodka (Y), relativne cene vojaških proizvodnih sredstev (wm, rm) in mednarodnih razmer (I) (Ridge in Smith, 1991):

L = f (Y, wm, rm, I).

Številne raziskave potreb po vojaški delovni sili (DeBoer in Brorsen, 1989; Hewitt, 1985; Murdoch in Sandler, 1984; Smith, 1980) so pokazale, da obstaja pozitivno razmerje med domačim dohodkom in vojaškimi nakupi. To pomeni, da domači dohodek učinkuje pozitivno in statistično značilno na potrebo po vojaški delovni sili, če je le nacionalna varnost normalna dobrina in vojaška delovna sila nanjo vpliva pozitivno. Pozitiv- no pa na potrebo po vojaškem delu po mnenju DeBoera in Brorsena (1989: 861) učinkuje tudi povečanje mednarodnih napetosti, saj to zahteva več vojaških produkcijskih dejavnikov, da ustvarijo dano raven nacionalne varnosti. Rezultati analiz učinka relativnih cen vojaških produkcijkih dejavnikov na potreben obseg vojaške delovne sile pa kljub dejstvu, da so cene vojaških in civilnih nakupov pri proučevanju obrambnih potreb obravnavane različno2, kažejo, da je cenovna elastičnost vojaških nakupov negativna in statistično značilna. Vendar se je pri izbiri vojaških proizvodnih sredstev treba zavedati, da se nakup vojaškega kapitala in dela odziva na razlike v njihovih cenah. Pozitivni koeficient cene vojaškega kapitala namreč kaže na to, da kapital zamenjuje delovno silo. Povpraševanje po vojaški delovni sili je zato padajoča funkcija stroš- kov delovne sile iz dveh razlogov. Prvi razlog se nanaša na »dohodkovni učinek«, ki v primeru, ko vojaška delovna sila ob ostalih nespremenjenih stvareh postaja dražja, povzroča, da je vzdrževanje danega nivoja nacionalne obrambe v primerjavi z ostalimi porabniki družbenih virov relativno dražje. To pomeni, da družba zahteva manj obrambe in posledično manj vojaške delovne sile, oziroma da država poskuša varčno gospodariti z državnim proračunom. Drugi razlog se nanaša na »substitutivni uči- nek«, ki pravi, da v primeru, ko delovna sila postaja relativno dražja od drugih proizvodnih sredstev za doseganje vojaških nalog, oborožene sile pričnejo delovno silo zamenjevati s cenejšimi proizvodnimi sredstvi, kar pripelje do zmanjšanja celotne potrebe po vojaški delovni sili. Substitu- tivni učinek torej temelji na prizadevanju oboroženih sil, da maksimizira- jo uporabo omejenih proizvodnih sredstev. Oba učinka, susbstitutivni in dohodkovni, skupaj tako povzročata, da je povpraševanje po vojaški delovni sili dolgoročno padajoča funkcija proračunskih stroškov za vojaš- ko osebje.

2 Murdoch in Sandler (1984) ter Smith (1980) v svoje teoretične modele vključujejo relativne vojaške plače, Hewitt (1985) pa meri davek na ceno kot spremembo davko- plačevalskih obvez, ki izhajajo iz danih sprememb obrambnih izdatkov. 240 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Ponudba vojaške delovne sile

Ponudba vojaške delovne sile je splošno omejena na tiste posameznike, ki imajo za opravljanje vojaške službe določene značilnosti (International Military and Defense Encyclopedia, 1993: 2–8): splošne demografske (starost, spol, zakonski stan, etnično pripadnost, versko in socialno poreklo), medicinske – fizične (zdravstveno stanje, vitalnost, antropometrijske mere), psihološke – moralne (temperament, motivacijske značilnosti) in strokovne (splošna in specialistična znanja pridobljena v pedagoškem procesu). Hansen in Weisbrod (1967: 395) trdita, da lahko družbe, ki imajo obvezniški način popolnjevanja oboroženih sil, zaradi obveznosti služe- nja vojaškega roka, kjer posameznik, ki je vpoklican, ne more izbirati med tem, ali bo služil v oboroženih silah ali ne, kupujejo delo za vojaške naloge s popustom. Zato je krivulja ponudbe obvezniške vojaške delovne sile vertikalna oziroma neskončno neelastična glede na ponujene vojaške plače, saj je število vojaških obveznikov na služenju vojaškega roka odvisno od populacije, administrativne odredbe in vladne zakonodaje, ne pa od ponujene plače (Kennedy, 1975: 97). Z uravnavanjem deleža populacije, ki mora opravljati vojaško službo, lahko torej oborožene sile pridobijo delovno silo, ki se pri takšni ali celo višji plači verjetno vsaj delno, če že ne v celoti, ne bi prostovoljno odločila za zaposlitev v oboroženih silah. S tem je oblikovano okolje, v katerem je skrb za učinkovito vodenje vojaš- ke delovne sile in njeno izkoriščanje v mnogih pogledih sekundarnega pomena. Za razliko od ponudbe obvezniške pa je, kot ugotavlja Nelson (1986: 39–43), ocenjevanje ponudbe poklicne vojaške delovne sile zaradi različ- nega opredeljevanja ponudbe poklicne delovne sile in različnega nabora podatkov, ki so posledica različnih pristopov proučevanja tega problema, zelo težavno. Brown (1985: 228) potrjuje, da je izredno zahtevno sestaviti povzetek rezultatov vseh ekonometričnih raziskav o ponudbi vojaške delovne sile, ki opredeljujejo merilo ponudbe na zelo različne načine. Ne- katere študije namreč analizirajo celotno število vseh nabornikov, druge proučujejo njihovo število po posameznih zvrsteh in vrsti vojaške zaposlitve ter po različnih regijah, tretje pa se osredotočajo samo na visokoka- kovostno vojaško delovno silo, ki je spet določena na različne načine. Začetek raziskovanja ponudbe poklicne vojaške delovne sile v 60. letih prejšnjega stoletja temelji na prevladujoči vlogi neoklasičnih ekonomi- stov pri oblikovanju nacionalne obrambne politike3. Tako je Oi (1967: 47,

3 Mejnik uporabe neoklasične ekonomske teorije v nacionalnem obrambnem sistemu predstavlja delo Hitcha in McKeana The Economics of Defence in a Nuclear Age, ki je prvič izšlo leta 1960. Le leto dni kasneje je z imenovanjem McNamare za obrambnega ministra ZDA ideja o neoklasični paradigmi v obrambnem sistemu postala sooblikovalka nacionalne obrambne politike. S povečano uporabo stroškovne učin- XTEORIJA TRGA VOJAŠKE DELOVNE SILEX 241

48) zasnoval model poklicne izbire, s katerim je ponudbo vojaške delovne sile oziroma izbire poklica opredelil kot enoobdobni odločevalski problem, v katerem se posameznik o zaposlitvi v oboroženih silah odloči na osnovi razlike med nizom nadomestil za opravljanje vojaške službe 4 (WMj) in nizom nadomestil za opravljanje najboljše alternativne civilne zaposlitve (WCj) v določenem časovnem obdobju (j = 1 … n):

Pri danem nizu nadomestil za opravljanje vojaške službe je tako po mnenju Oia (1967: 48) obseg agregatne ponudbe poklicne vojaške delovne sile odvisen od celotne populacije in distribucije nizov nadomestil za opravljanje alternativnih civilnih del. Elastičnost relativnih vojaških plač5 je tako relativno velika, če samo relativno majhen del primerne populacije nastopi vojaško službo in obratno. Razlog za to gre po prepričanju Altmana in Fechterja (1967: 26) iskati v dejstvu, da je zaposlitev v oboro- ženih silah najprej privlačna za tiste, ki za alternativno civilno delo preje- majo nižje plače. Zato je po njunem logično pričakovati, da se morajo pri potrebnem povečanju obsega ponudbe poklicne vojaške delovne sile vojaške plače povečevati. S takšno opredelitvijo se niso popolnoma strinjali Fisher (1969: 241), Gates (1970: 62) ter Altman in Barro (1971: 650). Ti so menili, da se lahko zgodi, čeprav je niz nadomestil za opravljanje vojaške službe enak nizu nadomestil za opravljanje alternativnega civilnega dela, da posameznik do zaposlitve v oboroženih silah v primerjavi z zaposlitvijo v civilnem gospodarstvu ni ravnodušen, saj obstaja možnost, da ima vsak posameznik določeno »nagnjenost k vojaški službi«. Zaradi edinstvene narave dela v oboroženih silah je razumljivo, da imajo specifične značilnosti takšne službe pomembno, če že ne glavno vlogo pri posameznikovi odločitvi o zaposlitvi v oboroženih silah (Nel- son, 1986: 38). Vojaška nadomestila niti denarna niti nedenarna namreč ne morejo predstavljati popolnega nadomestka za vse neudobnosti, po-

kovitosti in sistemske analize ob koncu 60. let prejšnjega stoletja pa je bila neokla- sična paradigma v ZDA že trdno zasidrana kot način ustvarjanja nacionalne obrambne politike. 4 Čeprav večina analiz in raziskav ponudbe vojaške delovne sile zaradi pomanjkanja podatkov in problemov merjenja upošteva le nekatera vojaška nadomestila, bi morala ta vključevati širok izbor raznovrstnih denarnih nadomestil in nedenarnih ugodnosti, kot so: osnovna plača, nagrade za storilnost, nadomestilo za hrano, dodatek za uniformo in nastanitev, zdravstveno in socialno zavarovanje, menjalne in nakupo- valne ugodnosti, rekreativne aktivnosti, izobraževalne ugodnosti in finančne pomo- či, pokojninske ugodnosti in davčne olajšave (Oi, 1967: 48; Sandler in Hartely, 1992: 168; Binki in Kyriakopoulos, 1981). 5 Elastičnost relativnih vojaških plač pove, za koliko odstotkov se spremeni ponudba vojaške delovne sile, če se relativne vojaške plače povečjo za 1 odstotek. 242 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX vezane z zaposlitvijo v oboroženih silah. Tako je težko najti pravi nado- mestek za bremena, kot so ločitev od družine, premestitve po celi državi ali celo izven nje, neudobje in nevarnosti službe ali delo v hierarhični organizaciji s strogo disciplino (Kennedy, 1975: 106). V poklicno popolnjenih oboroženih silah se torej po njihovem prepri- čanju zaposlujejo tisti posamezniki, ki za svoje delo v njih prejmejo vsaj rezervirano vojaško plačo, ki je vsota njihovih alternativnih civilnih denarnih in nedenarnih nadomestil ter podenarjeni »nagnjenosti k vojaški službi«. Zato so model poklicne izbire nadgradili tako, da je ponudba poklicne vojaške delovne sile odvisna tako od distribucije vojaških nadomestil v denarni in nedenarni obliki (VM) kot tudi od distribucije alternativnih denarnih in nedenarnih nadomestil v civilnem sektorju (VC) in distribucije »nagnjenosti k vojaški službi« (dVC) (Fisher, 1969: 242; Alt- man in Barro, 1971: 650):

VM > VC + dVC.

S tem pa dopolnitev modela poklicne izbire ni bila končana. Fisher (1969) ter Altman in Barro (1971) so namreč v model vključili še dva dodatna dejavnika ponudbe poklicne vojaške delovne sile, ki izhajata iz tveganja, povezanega z alternativnimi nadomestili za opravljanje dela v civilnem sektorju: verjetnost brezposelnosti in obstoj obvezniškega nači- na popolnjevanja oboroženih sil. Čeprav pri prvih raziskavah ponudbe vojaške delovne sile teoretična upravičenost vključitve brezposelnosti v model ni bila očitna, sta kasnej- ši razvoj teorije tržnega neravnotežja6 in ugotovitev, da lahko brezposelnost najbolj kritično vpliva na uspešnost popolnjevanja poklicnih oboro- ženih sil7, spodbudila vključevanje stopnje brezposelnosti v analizo ponudbe vojaškega dela. Tako je po predvidevanju Fisherja (1969: 244) zaradi določene stopnje brezposelnosti ponudba vojaške delovne sile dejansko odvisna od distribucije prilagojenih nadomestil za civilno delo * (VC ), ki so enaka samo produktu civilnih plač zaposlenih (VC) in verjetnosti zaposlitve (pe), saj produkt civilnih nadomestil brezposelnih (Wu) in stopnje brezposelnosti (pu) nepomembno prispeva k višini alternativnih nadomestil za opravljanje dela v civilnem sektorju:

* . VC = pe VC.

6 Teorija tržnega neravnotežja namreč predvideva, da se v primeru, ko znižanje realnih plač na civilnem trgu dela ni nemudoma regulirano s presežkom ponudbe, zelo verjetno pojavi dejanska brezposelnost, ki sili iskalce zaposlitve k nastopu vojaške službe. Zato predvideva, da je posameznikova percepcija zaposlitvenih omejitev na civilnem trgu dela določena z odgovarjajočo stopnjo brezposelnosti. 7 Ker brezposelnost za razliko od relativnih vojaških plač mnogo bolj variira v času, ima lahko celo relativno majhna sprememba stopnje brezposelnosti razmeroma velik učinek na ponudbo (Dale in Gilroy, 1984; Nelson, 1986: 44). XTEORIJA TRGA VOJAŠKE DELOVNE SILEX 243

Zato naj bi brezposelnost ob upoštevanju, da lahko pozitivno vpliva tudi na »nagnjenosti k vojaški službi«, zmanjšala rezervirano vojaško pla- čo oziroma povečala obseg ponudbe poklicnega vojaškega dela. Pomemben vpliv na ponudbo poklicne vojaške delovne sile ima tudi obvezniško popolnjevanje oboroženih sil. Tako se lahko s povečanjem verjetnosti vpoklica na služenje vojaškega roka ali s poslabšanjem pogojev obvezniškega načina popolnjevanja prepriča mnoge, da kot »z vpokli- cem spodbujena« poklicna delovna sila nastopijo vojaško službo, saj jim to v primerjavi z obvezniškim služenjem vojaškega roka v odsotnosti omejitev omogoča, da dobijo boljše plačilo in imajo večji izbor, kje bodo služili (Altmen in Barro, 1971; Ash in ostali, 1983; Dale in Gilroy, 1984; DeBoera in Borsena, 1989). Poleg tega učinek obvezniškega popolnjevanja pristransko vpliva na oceno učinka vojaških plač in na ponudbo »prave« poklicne vojaške delovne sile8. Po mnenju Fisherja (1969: 245, 246) ter Altmana in Barra (1971: 653) obstoj obvezniškega popolnjevanja oboroženih sil podobno kot brezposelnost učinkuje na ponudbo »prave« poklicne vojaške delovne sile, saj so zaradi obvezniškega popolnjevanja pričakovani nizi nado- * mestil za delo v alternativnem civilnem sektorju (Vc ), ki so enaki vsoti produkta civilnih plač (VC) z verjetnostjo ostanka v civilnem sektorju (pC) in produkta nadomestil za obvezniško služenje vojaškega roka (VO) z verjetnostjo vpoklica v oborožene sile (1-pc), manjša od pričakovanih nizov nadomestil za opravljanje alternativnega civilnega dela v primeru popolnoma poklicno popolnjenih oboroženih sil:

. VC > VC* = pcVC* + (1 – pc) VO .

To posledično pomeni, da v primeru obstoja obvezniškega načina popolnjevanja, rezervirana vojaška plača za poklicno vojaško delovno silo – ki je praviloma višja od plačil za obvezniško vojaško delo, pa vendar ne tako visoka, kot bi to bilo potrebno v primeru popolnoma poklicnega načina popolnjevanja – povečuje obseg celotne delovne sile, ki se je pripravljena zaposliti v oboroženih silah (Kennedy, 1975: 98).

8 Medtem ko raziskave ponudbe poklicne vojaške delovne sile, ki ne upoštevajo (ne)obstoja obvezniškega načina popolnjevanja, ugotavljajo, da se elastičnost relativnih vojaških plač giblje med 1 in 2 (Nelson, 1986: 25, 1986: 43) – Altman in Fesh- ter (1967: 27) namreč ocenjujeta, da je elastičnost 1,17; Gates (1970: 207) pri svojih projekcijah uporablja oceno 1,25; Cooper (1977: 167–168) v svoji študiji ocenjuje, da se elastičnost plač giblje med 0,95 in 1,23 in Grissmer (1979: 108) je izračunal ela- stičnost med 0,9 in 1,35 – pa je v modelih, ki vključujejo neodvisno spremenljivko, verjetnost vpoklica na služenje vojaškega roka elastičnost relativnih vojaških plač manjša od 1. Tako Ash in ostali (1983: 148) ocenjujejo, da je plačna elastičnost 0,86. Podobne rezultate plačne elastičnosti sta dobila tudi Fisher (1969: 249), ki je izraču- nal, da je enaka 0,74, in Fechter (1979: 94), ki v svoji statični verziji modela ocenjuje, da se plačna elastičnost giblje med 0,64 in 0,88. 244 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Na osnovi modela izbire poklica, ki ga je zasnoval Oi (1967), dopolnili pa so ga Altman in Fechter (1967), Fisher (1969) ter Altman in Barro (1971), so tako države, ki so konec 60. in v začetku 70. let prejšnjega stoletja prehajale na poklicno popolnjevanje oboroženih sil, delež populacije, ki je pripravljena nastopiti poklicno vojaško službo oziroma agregatno ponudbo poklicne vojaške delovne sile (A), ocenjevale po aktivni popula- ciji primerne starosti za vojaško službo (P), realnih nadomestil za poklicno opravljanje vojaške službe (VM), realnih povprečnih nadomestil za opravljanje alternativnega civilnega dela (µWC), povprečne »nagnjenosti« (µT), stopnje brezposelnosti (U) in verjetnosti (ne)vpoklica na služenje vojaškega roka (π): A = f (V , µ , µ , U, π) . P M WC T

Kritika neoklasične ekonomske paradigme

Konec 70. in v začetku 80. let prejšnjega stoletja so se v državah, ki so prešle na poklicno popolnjevanje oboroženih sil, pri zagotavljanju ponudbe poklicne vojaške delovne sile začeli pojavljati resni problemi. Poleg občasnih primanjkljajev pri doseganju popolnjenosti oboroženih sil z delovno silo so bile poklicno popolnjene oborožene sile dražje, slab- še kakovosti v določenih, toda pomembnih segmentih vojaške delovne sile, in družbeno manj reprezentativne, kot so to predvidevale številne predhodne ekonometrične raziskave9. Do takšnega slabega stanja ponudbe poklicne vojaške delovne sile naj bi po mnenju kritikov (Janowitz in Moskos, 1979; Faris, 1984; Moskos, 1986; Segal in Segal, 1983; Sarkesian, 1981) – ki sicer priznavajo, da obo- roženim silam kratkoročno z zmanjšanjem obsega, dramatičnim poveča- njem niza nadomestil za opravljanje vojaške službe, zunanjo pomočjo visoke stopnje brezposelnosti in naborom žensk, lahko uspeva zagotoviti delovanje poklicnega popolnjevanja – prišlo predvsem zaradi dolgoroč- nega zanašanja držav na implicitne ekonomske spodbude, ki izhajajo iz neoklasičnih modelov ponudbe poklicne vojaške delovne sile oziroma zaradi zamenjave koncepta »državljana vojaka« s konceptom »ekonomskega človeka«. Izkazalo naj bi se namreč, da tržni modeli zagotavljanja potrebne ponudbe poklicne vojaške delovne sile že v osnovi niso ekonomsko zadosti

9 Najbolj vplivni med njimi sta študiji President’s Commision on an All-Volunteer Force (Gates, 1970) in Military Manpower and the All-Volunteer Force (Cooper, 1977). XTEORIJA TRGA VOJAŠKE DELOVNE SILEX 245 racionalni. Primerljivost med nizom nadomestil za opravljanje vojaške službe in nizom nadomestil za opravljanje alternativnega civilnega dela je namreč težko in zapleteno vprašanje, saj se vojaški in civilni sektor močno razlikujeta glede tveganj, delovnih pogojev in življenjskega sloga. Zato tudi ne preseneča, da je bilo kljub oceni, da so bile v 70. letih prejš- njega stoletja v ZDA vojaška plače boljše od alternativnih civilnih plač (Cooper, 1977: 376), v tistem času treba za popolnitev bojnih enot oboro- ženih sil ponuditi še dodatna denarna nadomestila (Janowitz in Moskos, 1979: 180). Poleg tega preveliko poudarjanje vloge trga dela, ki predpo- stavlja, da je zagotavljanje kandidatov za poklicno vojaško službo zgolj funkcija trga delovne sile, na katerem so oborožene sile samo eden od akterjev, izkrivlja naše razumevanje o oboroženih silah nasploh in vplivov na ponudbo poklicne vojaške delovne sile posebej. Čista ekonome- trična logika ponudbe poklicne vojaške delovne sile namreč vodi do napačnih zaključkov, da je vsak, ki opravlja poklicno vojaško službo, čeprav bi lahko zaslužil višjo plačo v civilnem sektorju gospodarstva, manj sposoben se ali vsaj ne zaveda svojih alternativ, da je potrebno pla- čati tistim, ki se odločajo za poklicno vojaško službo zaradi patriotskih razlogov, manj kot pa tistim, ki so motivirani za to le zaradi ekonomskih vzrokov in da je najbolj uspešna praksa pridobivanja nove poklicne vo- jaške delovne sile iz držav tretjega sveta (Moskos, 1986: 16). Ne vključuje pa zelo pomembnih dejavnikov, ki izhajajo iz vloge tradicionalnih vrednot in norm družbenega okolja, vertikalne in horizotalne integracije znotraj vojaškega sistema ter dejstva, da so oborožene sile edinstvena institucija, v kateri se od ljudi pričakuje, da bodo tvegali svoja življenja in ubijali druge (Faris, 1984: 253; Shields 1993: 511). Od racionalnega »ekonomskega človeka«, ki hoče maksimizirati svoje koristi, pa ni pričakova- ti, da bo žrtvoval zdravje ali celo življenje za domovino ali ideale. Brez dvoma je tako vprašljiva primernost ekonomske racionalnosti pri oblikovanju ponudbe vojaške delovne sile (Segal in Segal, 1983: 152).

Nadaljnji razvoj proučevanja trga vojaške delovne sile

Za rešitev nastalih problemov poklicno popolnjenih oboroženih sil sta najostrejša kritika Janowitz in Moskos (1979: 179) predlagala opustitev neoklasične ekonomske paradigme trga vojaške delovne sile in izvajanje politike ponudbe poklicne vojaške delovne sile, ki je neposredno povezana s tradicionalnimi vrednotami vojaške službe. Vendar takšen pristop v najboljšem primeru ponuja samo prvi korak v iskanju rešitev problema, zato predvsem ostali vojaški sociologi (Faris, 1984; Nelson, 1986; Chow in Polich, 1980: 25; Shields, 1993) z vključitvi- jo družbenih in družbenopsiholoških oziroma neekonomskih vedenjskih 246 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX spremenljivk, kot so družbeno okolje, zaznavanje pomembnosti vloge oboroženih sil, kohezivnost enote, civilna zavest, družinska tradicija, sprejemanje pravil in odredb, dolžnost, občutek solidarnosti in zadovoljstvo zaradi možnosti napredovanja, zagovarjajo zamenjavo čisto ekono- metričnega proučevanja ponudbe poklicne vojaške delovne sile z družbe- noekonomskim proučevanjem10. Do nastalih problemov ponudbe vojaške delovne sile pri prehodu na poklicno popolnjevanje oboroženih sil niso ostali ravnodušni tudi zagovorniki neoklasične ekonomske paradigme trga vojaške delovne sile. Ti za razliko od vojaških sociologov ne vidijo vzrokov za probleme ponudbe v nedelovanju trga dela pri ponudbi poklicne vojaške delovne sile. Prob- lemi z obsegom in kakovostjo ponudbe poklicne vojaške delovne sile naj bi po njihovem prepričanju nastali zaradi zaostajanja nizov denarnih in nedenarnih nadomestil za opravljanje vojaške službe za nizi nadomestil za opravljanje alternativnega dela v civilnem sektorju gospodarstva, in ne zaradi nedelovanja trga vojaške delovne sile. Problemi pa naj bi izhajali tudi iz dejstva, da neoklasične ekonomske raziskave, na katerih je temeljil prehod na poklicno popolnjene oborožene sile, niso upoštevale vseh elementov institucionalnega okolja nabora poklicne vojaške delovne sile, med katerimi sta še posebej pomembna učinka nabornih programov in izobraževalnih ugodnosti ter stratifikacija poklicne vojaške delovne sile. S prehodom na popolno poklicno popolnjevanje oboroženih sil in s tem povezanimi problemi je postalo jasno, da predvidene tradicionalne koristi zaposlitve v oboroženih silah ne veljajo več za velik in rastoč segment populacije mladih iz srednjega razreda družbe in posameznikov z vsaj višješolsko izobrazbo. Izkazalo se je namreč, da so njihove odločitve o zaposlitvi v oboroženih silah relativno neobčutljive na višje vojaške pla- če in dosti bolj odvisne od izobraževalnih ugodnosti (Janowitz in Moskos, 1979; Gilroy in ostali, 1990). V ozadju tega je prepričanje, da je za posameznike najpomembnejši razlog za nastop vojaške službe videnje oboro- ženih sil kot načina investicij v človeški kapital, ki se kaže v strokovnem usposabljanju in zagotavljanju denarja za nadaljnje izobraževanje (Binki in Kyriakopulus, 1979). Z dodajanjem izobraževalnih ugodnosti k že ob- stoječim ugodnostim vojaškega življenja se tako oblikujejo neke vrste od- ložene ekonomske in neekonomske spodbude, ki delujejo na relativno nedotaknjen tržni segment mlade delovne sile, ki se hoče visokošolsko izobraževati (Brown, 1985: 233; Gilroy in ostali, 1990: 343). Večina študij, ki proučuje vpliv izobraževalnih ugodnosti na ponudbo, kljub dejstvu, da je izobraževanje za posameznika vredno predvsem takrat, ko se vrne v civilno življenje, zaradi česar je njegov učinek na

10 Etzioni (1990), ki je iskal novo, bolj moralno ekonomsko teorijo, je razvil socioeko- nomiko kot splošno alternativno paradigmo, uporabno tako v sociološki kot polito- loški znanosti. XTEORIJA TRGA VOJAŠKE DELOVNE SILEX 247 ponudbo vojaške delovne sile zmanjšan, tako ugotavlja, da možnost izobraževanja značilno in pozitivno vpliva na obseg ponudbe vojaške delovne sile11. Kot posledica tega se je pri zagotavljanju ponudbe vojaške delovne sile v 80. letih prejšnjega stoletja razvila strategija dveh trgov, ki predvideva, da je mogoče trg delovne sile deliti na dva velika segmenta: delovno silo, ki je delovno usmerjena in jo privlačijo tradicionalne obljube o strokovnem usposabljanju, varnosti in denarnih nadomestilih, ter v nadaljnje visokošolsko izobraževanje usmerjen segment delovne sile, ki je navadno tudi bolj kakovosten (Gilroy in ostali, 1990). Elig in ostali (1984) so prepričani, da naj bi ključ zagotavljanja zadostne in primerne ponudbe vojaške delovne sile torej bil v strukturiranju spodbud, ki se jih da uporabljati različno. Na eni strani namreč oborožene sile lahko ponudijo delovno usmerjeni mladini tradicionalni paket dodatnih denarnih nadomestil, na drugi strani pa lahko v visokošolsko izobraževanje usmerjeni mladini ponudi izobraževalne ugodnosti, ki se pomembno razlikujejo od dodatnih denarnih nadomestil tako po namenu kot učinku. Medtem ko izobraževalne ugodnosti delujejo kot prava spodbuda za- poslovanju v oborožene sile, saj širijo trg ponudbe vojaške delovne sile, pa je glavna funkcija dodatnih denarnih nadomestil, ki sicer tudi delujejo kot spodbuda, preusmeritev delovne sile v vojaške poklice, ki jih je težko popolniti. Zato oborožene sile dodatna denarna nadomestila izplačujejo vnaprej ali kmalu za tem, ko posameznik konča zahtevano začetno usposabljanje v oboroženih silah. Izobraževalne ugodnosti, ki so veliko večje od dodatnih denarnih nadomestil, pa predstavljajo odloženo nagrado, ki je lahko izplačana šele po uspešno končani pogodbeni vojaški obveznosti in še potem samo na mesečni osnovi, odvisno od vpisa na fakulteto (Gi- lroy in ostali, 1990: 349). Poleg vsega že omenjenega pa se je popolnjevanje oboroženih sil s poklicno vojaško delovno silo v praksi izkazalo za izredno občutljivo na gibanja poslovnega cikla in zato zelo spreminjajoče. Zato se je pojavila zahteva po izredno dobrem managementu, ki z natančnim in sprotnim spremljanjem nabora, sistemom zgodnjega opozarjanja na probleme, zbirko managementskih načrtov protiukrepov, se hitro odzove na spremembe v naboru (Nelson, 1986: 49; Sandler in Hartely, 1992: 165). Tako je že President’s Commision (Gates, 1970) spoznala pomen nabornih programov. Ti naj bi bili kljub delovanju s časovnim zamikom najboljši kratkoročni inštrument, s katerim se lahko obrne sprememba ponudbe poklicne vojaške delovne sile. Do podobne ugotovitve, to je, da

11 Goldberg (1988) in Nelson (1986: 45) v svojih raziskavah ocenjujeta, da zaradi zmanjšana izobraževalnih ugodnosti prihaja do izdatnega zmanjšanja ponudbe vo- jaške delovne sile. Dale in Gilroy (1984), Daula in Smith (1985), Goldberg (1988) in Gilroy in ostali (1990: 345) pa so s svojimi statističnimi analizami prišli do ugotovitve, da se elastičnost izobraževalnih ugodnosti na ponudbo vojaške delovne sile giblje med 0,08 in 0,19. 248 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX je vpliv nabornih programov na ponudbo vojaške delovne sile statistično značilen, so prišle tudi vse kasnejše raziskave ponudbe vojaške delovne sile (Polich in ostali, 1986; Daula in Smith, 1985; Nelson, 1986: 45; Berne- ra in Duale, 1993). Z upoštevanjem vpliva nabornih programov na ponudbo poklicne vojaške delovne sile se je tako izkazalo, da je vpliv relativnih vojaških plač na ponudbo dejansko dosti manjši, kot so to predvidevali prejšnji izračuni. Zato je pri prehodu na poklicno popolnjevanje prihajalo do pri- stranskosti empiričnega ocenjevanja funkcije ponudbe vojaškega dela in posledično do pomanjkljive analize alokacije virov. Naravno padanje populacije mladih, ki so primerni za opravljanje vojaške službe, tako ni niti približno takšna grožnja popolnjevanju poklicnih oboroženih sil, kot se je to predhodno predvidevalo. Nelson (1986: 48) ocenjuje, da je mogo- če s proporcionalnim povečanjem virov za izvajanje nabornih programov v celoti kompenzirati tudi do 20-odstotni padec primerne populacije za opravljanje vojaške službe. Zato je po njegovem mnenju bistveno vpraša- nje popolnjevanja poklicnih oboroženih sil, ali so te omejene z obstoječo populacijo ali nivojem virov za nabor. Če so omejeni z viri za nabor, je velikost populacije relativno pomembna. Če pa je omejena s populacijo, potem je treba nameniti dodatna sredstva za nabor, zato da se pridobi dodatno ponudbo vojaških novincev. Poleg upoštevanja dodatnih vplivov na ponudbo poklicne vojaške delovne sile pa so v 70. letih prejšnjega stoletja nekateri strokovnjaki (Kleinman in Shughart, 1974; Enns, 1977) začeli ponudbo poklicne vojaš- ke delovne sile ločevati na tisto, ki jo oborožene sile pridobijo z naborom, in tisto, ki jo zadržijo. Tako so, ugotavljata Sandler in Hartely (1992: 162), za razliko od tradicionalnih raziskav v svojih modelih ponudbe vojaškega dela poleg pridobivanja nove vojaške delovne sile kot alternativen način doseganja popolnjenosti oboroženih sil vključili tudi zadrževanje in pri tem ugotovili, da na ponudbo zadržane vojaške delovne sile sicer vplivajo isti dejavniki kot na ponudbo novincev, vendar z nekoliko drugačnimi učinki. Vpliv spremembe relativnih vojaških plač je bil tako v prvih analizah ponudbe zadržane vojaške delovne sile ocenjen veliko močneje kot v raziskavah, ki so proučevale ponudbo celotne ali samo nove poklicne vojaške delovne sile12. Vendar takšna ugotovitev ni obveljala dolgo, saj je zaradi dejstev, da so omenjene raziskave uporabljale podatke obvezniško popolnjenih oboroženih sil in da so upoštevale samo vpliv relativnih vojaških plač, prišlo do novega vala raziskav ponudbe zadržane vojaške delovne sile (DeBoer in Brorsen, 1989: 862; Chow in Polich, 1980; Gold- berg in Warner, 1982), ki so odkrile, da se velikih razlik med nedenarni- mi ugodnostmi zaposlitve v civilnem in vojaškem sektorju gospodarstva 12 Kleinman in Shughart (1974) ter Enns (1977) so v svojih analizah s statistično značil- nostjo ocenili, da se je plačna elastičnost zadržane poklicne delovne sile gibala med 2 in 4 z določeno težnjo k približno 2,5. XTEORIJA TRGA VOJAŠKE DELOVNE SILEX 249

še posebej zavedajo tisti, ki so že dlje časa zaposleni v oboroženih silah. Zato je vpliv relativnih vojaških plač na ponudbo zadržane vojaške delovne sile postal manjši od vpliva relativnih vojaških plač na ponudbo novincev. Proučevanje delovanja izobraževalnih ugodnosti na ponudbo zadržane poklicne delovne sile je izrecno pokazalo zahtevo po ločevanju med vplivom splošnega in posebnega šolanja, saj je že Becker (1964) ugotovil, da je stopnja ponovne zaposlitve v oboroženih silah za razliko od učinka izobraževalnih ugodnosti na ponudbo nove vojaške delovne sile obratno sorazmerna s količino v oboroženih silah pridobljenega civilnega strokovnega znanja. Po koncu pogodbe namreč delovna sila, privabljena v oborožene sile predvsem zaradi brezplačnega pridobivanja prenosljivega civilnega znanja, želi zapustiti oborožene sile. Zato oborožene sile pri za- poslovanju poklicnih vojakov uporabljajo pogodbe, ki predpisujejo mini- malno obdobje vojaške službe in privlačne spodbude za tiste, ki ponovno vstopajo v oborožene sile (Sandler in Hartely, 1992: 165, 166). Drugačen vpliv na ponudbo zadržane vojaške delovne sile sta imela tudi dejavnika, ki izhajata iz tveganja, povezanega z alternativnimi nadomestili za delo v civilnem sektorju. Tako študija DeBoera in Brorsena (1989: 862) o vplivu obvezniškega načina popolnjevanja na ponudbo vojaškega dela potrjuje, da se z večanjem števila vojaških obveznikov šte- vilo zadržanih poklicnih vojakov manjša in ne povečuje. Številne raziskave vplivov gospodarskega stanja na zadrževanje delovne sile v oborože- nih silah pa so za razliko od proučevanj ponudbe novincev pokazale, da na ponudbo zadržane delovne sile močno vpliva brezposelnosti (Chow in Polich, 1980; Goldberg in Warner, 1982). Še večjo precenjenost vpliva vojaških plač in podcenjenost vpliva brezposelnosti so v 80. letih prejšnjega stoletja dokazovali analitiki (Brown, 1985; DeBoer in Brorsen, 1989; Berner in Duala, 1993; Polich in ostali, 1986; Daula in Smith, 1985; Goldberg, 1988), ki so bili prepričani, da se oborožene sile v primeru premajhne ali prevelike ponudbe poklicne vojaške delovne sile nespremenjenemu potrebnemu obsegu prilagajajo s spreminjanjem zahtevane kakovosti delovne sile. Po njihovem mnenju namreč ključni element prehoda na poklicno popolnjene oborožene sile ni bil obseg poklicne vojaške delovne sile, ki jo je mogoče privabili s poli- tično realističnimi nadomestili za opravljanje vojaške službe, ampak samo obseg ponudbe visokokakovostne poklicne vojaške delovne sile, na katero v primerjavi s predhodnimi raziskavami celotne ponudbe poklicne vojaške delovne sile podobno kot na ponudbo zadržane vojaške delovne sile delujejo nižji učinki relativnih vojaških plač in višji učinki brezpo- selnosti13.

13 Medtem ko se v klasičnih ekonometričnih modelih ponudbe poklicne vojaške delovne sile (Oi, 1967; Altman in Fechter, 1967; Fisher, 1969; Gates, 1970; Cooper, 1977, Ash in ostali, 1983) elastičnost relativnih vojaških plač giblje okrog 1, pa raziskave, ki zajemajo samo zaposlovanje visokokakovostnega kadra v oboroženih silah (Duala 250 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Literatura

Altman, Stuart H. in R. J. Barro (1971) Officer Supply – The Impact of Pay, the Draft and the Vietnam War. American Economic Review, 61(4), 649–664. Altman, Stuart H. in Alan E. Fechter (1967) Military Manpower Procure- ment, The Supply of Military Personnel in the Absence of a Draft. American Economic Review, 57(2), 19–31. Ash, Colin, Bernard Udis in Robert McNown (1983) Enlistments in the All-Volunteer Forces: A Military Personnel Supply Model and Its Fore- casts. American Economic Review, 73 (1), 145–155. Becker, Gary S. (1964) Human Capital: A Theoretical and Empirical Analysis with Special Reference to Education. New York: Columbia University Press. Berner, Kevin J. in Thomas V. Daula (1993) Recruiting Goals, Regime Shifts and the Supply of Labor to the Army. Defence Economics, 4(4), 315–336. Binki, Martin in Irene Kyriakopoulos (1981) Paying the Modern Military. Washington D.C.: The Brooking Institution. Brown, C. (1985) Military Enlistments: What Can We Learn from Geo- graphic Variation? American Economic Review, 75 (1), 228–234. Chow, Winston K. in Michael J. Polich (1980) Models of the First-Term Reenlistment Decision. Santa Monica: RAND Cooper, Richard V.L. (1977) Military Manpower and the All-Volunteer Force. Santa Monica: RAND. Dale, Charles in Gilroy Curtis (1984) Determinates of Enlistments: A Ma- croeconomic Time-Series View. Armed Forces and Society, 10 (2), 141– 165. Daula, Thomas V. in D. Alton Smith (1985) Estimating Enlistment Mo- dels for the U.S. Army, 261–310. V Ehrenberg, R.G. (ur.) Research in Labour Economics. Greenwich: JAI Press, Inc. Dawson, Peter F. (1989) Canadian Military Mobilization. Armed Forces and Society, 16 (1), 46–61. DeBoer, L in W. Brorsen (1989) The Demand for Supply of Military Labor. Southern Economic Journal, 55 (4), 853–869. Dupuy, Trevor N. (1993) International Military and Defense Encyclope- dia. Washington D.C., New York: Brassey’s Inc. Elig, Thimothy, Richard Johnson, Paul Gade in Allyn Hertzbach (1984)

in Smith, 1985; Polich in Dertouzos, 1986; DeBoer in Brorsen, 1989; Berner in Duala, 1993) kažejo, da se elastičnost ponudbe glede na relativne vojaške plače giblje okrog 0,5. Podobno tudi večina novejših študij (Brown, 1985; Dale in Gilroy, 1984; Daula in Smith, 1985; Dawson, 1989; Gilroy in ostali, 1990) dokazuje, da je učinek brezposelnosti na ponudbo visokokakovostnega poklicnega vojaškega dela statistično zna- čilen in velik. XTEORIJA TRGA VOJAŠKE DELOVNE SILEX 251

The Army Enlisted Decision: An Overview of the ARI Recruit Surveys, 1982 and 1983, Research Report 1371. Alexandria: U.S. Army Re- search Institute. Enns, John H. (1977) Reenlistment Bonuses: Their Impact on First-Term Retention. Santa Monica: RAND. Etzioni, Amitai (1990) The Moral Dimension: Toward a New Economics. New York: The Free Press. Faris, John H. (1984) Economic and Noneconomic Factors of Personnel Recruitment and Retention in the AVF. Armed Forces and Society, 10 (2), 251–275. Fisher, Anthony C. (1969) The Cost of the Draft and the Cost of Ending the Draft. The American Economic Review 59(3), 239–54. Gates, Thomas F. (1970) President’s Commission on an All-Volunteer Force: Report. Washington D.C.: U.S. Government Printing Office. Gilroy, Curtis I., Robert L. Phillips in John D. Blair (1990) The All-Volun- teer Army: Fifteen Years Later. Armed Forces and Society, 16(3), 329–350. Goldberg, Lawrence (1988) Analysis of Military Enlistments in the 1980’s. Final Report submitted in the Office of the Secretary of Defen- se. Washington D.C.: U.S. Government Printing Office. Goldberg, Matthew S. in Johne T. Warner (1982) Determinants of Navy Reenlistment. Alexandria: Center for Naval Analyses. Hansen, Lee W. in Burton A. Weisbrod (1967) Economics of the Military Draft. Quarterly Journal of Economics, August, 395–421. Hewitt, Daniel (1985) Demand for National Public Goods: Estimates from Surveys. Economic Inquiry, July, 487–500. Hitch, Charles J. in Roland N. McKean (1960) The Economic of Defense in the Nuclear Age. Cambridge: Harvard University Press. Janowitz, Morris in Charles C. Moskos (1979) Five Years of All-Volunteer Force 1973–1978. Armed Forces and Society 5(2), 171–219. Kennedy, Garvin (1975) The Economics of Defence. London: Faber & Faber. Kleinman, Samuel in William F. Shughart (1974) The Effects of Reenlist- ment Bonuses. Alexandria: Centre for Naval Analysis. Moskos, Charles C. (1986) The Marketplace All-Volunteer Force: A Criti- que, 15–17. V Bowman, William, Roger Little, Thomas G. Sicilia (ur.) The All-Volunteer Force After A Decade. Washington, New York, Ox- ford, London, Toronto, Sydney, Frankfurt: Pergamon-Brassey’s. Murdoch, James C. in Todd Sandler (1984) Complementarity, Free Riding and the Military Expenditures of NATO Allies. Journal of Public Eco- nomics, November, 83–101. Nelson, R. Gary (1986) The Supply and Quality of First-Term Enlistees Under the All-Volunteer Force, 23–51. V Bowman, William, Roger Litt- le, Thomas G. Sicilia (ur.) The All-Volunteer Force After A Decade. Washington, New York, Oxford, London, Toronto, Sydney, Frankfurt: Pergamon-Brassey’s. 252 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Oi, Walter Y. (1967) The Economic Costs of the Draft. The American Eco- nomic Review, 57(2), 39–62. Polich, M., J. Dertouzos in J. Press (1986) The Enlistment bonus experii- ment. RAND Report R-3353-FMP, Santa Monica: RAND. Ridge, Michael in Ron Smith (1991) UK Military Manpower and Substi- tute Ability. Defence Economics, 2 (4), 283–294. Sandler, Todd in Keith Hartley (1995) The Economics of Defence. Cam- bridge: Cambridge University Press. Sarkesian, Samuel (1981) Beyond the Battlefield: The New Military Professionalism. New York: Pergamon Press. Segal, David in Mady Segal (1983) Changes in Military Organization. Annual Review of Sociology, 9, 151–170. Shields, Patricia M. (1993) A New Paradigm for Military Policy: Socioeco- nomics. Armed Forces and Society, 19(3), 511–530. Smith, R.P (1980) The Demand for Military Expenditure. The Economic Journal, December, 811–820. 253

Jelena Juvan VOJAŠKE DRUŽINE

Urejene družinske razmere so osnova za normalno »delovanje« vsakega posameznika v vsakdanjem življenju, kar nedvomno velja tudi za tiste posameznike, ki so se odločili za kariero v oboroženih silah. Zaradi spe- cifičnosti vojaške organizacije in vojaškega dela se ne samo oni, ampak tudi njihove družine znajdejo v posebnem položaju in so prisiljene so- očati se z vsemi zahtevami in težavnostmi, ki jih vojaška organizacija postavlja do svojih pripadnikov. Od družin se pričakuje, da bodo one tiste, ki se bodo prilagajale potrebam in zahtevam vojaškega načina živ- ljenja, kajti vojaška organizacija se njim ne bo oz. se jim lahko prilagodi samo do določene stopnje, tako da jim npr. ponudi različne programe za pomoč in podporo. Družina, če želi preživeti kot celota, dejansko nima nobene druge izbire, kot da sprejme takšen način življenja, kot jim ga narekuje vojaška organizacija. Pa vendar so skozi čas vojaške organizacije, ki so se soočale z vedno večjim problemom popolnitve lastnih vrst ugotovile, da družin ne morejo in ne smejo ignorirati ter da če želijo pri- vabljati nove kadre, morajo tudi družinam ponuditi določene ugodnosti. Ne samo pomanjkanje kadra, ampak tudi številne demografske in druž- bene spremembe tako v širši družbi kot znotraj oboroženih sil od konca druge svetovne vojne, so okrepile zanimanje za družine pripadnikov obo- roženih sil, še posebej potem ko so številne raziskave potrdile domneve, da je družina pomemben dejavnik, ki vpliva na pripravljenost posameznika in enote, ter da zadovoljstvo družine bistveno vpliva na odločitev pripadnika, da oborožene sile zapusti ali nadaljuje z vojaško kariero. V članku se bomo vprašali, zakaj sploh prihaja do konflikta med vojsko in družino, katere spremembe v zadnjih desetletjih so povečale pomen vojaških družin, kaj življenje s pripadnikom oboroženih sil sploh pomeni in kako se vojaške organizacije soočajo z vprašanjem družin svojih pripadnikov.

Vojska in družina – pohlepni instituciji

Posameznik v svojem življenju pripada različnim družbenim krogom, znotraj katerih igra različne družbene vloge. Vsaka izmed institucij in skupin, ki ji pripada, ima do njega različne zahteve v smislu časa, energi- 254 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX je, zvestobe. Ljudje pa ne razpolagamo samo z omejeno telesno energijo, ampak imamo tudi omejen čas. Posledično to lahko pripelje do razmer, ko različne skupine in institucije medsebojno tekmujejo za naš čas, pozornost in zvestobo. Zahteve različnih skupin in institucij je mogoče obvladovati, ker so praviloma omejene (nekatere celo normativno1). Problem pa nastane pri institucijah, ki za svoje delovanje in obstoj zahtevajo »celega človeka«, kajti zvestoba pripadnikov je temeljni pogoj za njihov obstoj in delovanje. Konflikt med institucijama nastane, ko ena v svojih zahtevah postane toliko pohlepna, da s tem ogrozi obstoj in nemoteno delovanje druge. Takšne institucije Coser (1974: 5) imenuje pohlepne institucije (greedy institutions2). To so institucije, ki od svojih pripadnikov zahtevajo izključno in popolno zvestobo in ki poskušajo zmanjšati ali popolnoma odpraviti zahteve konkurenčnih vlog in statusov posameznika. Njihove zahteve do posameznika so »požrešne«. Pohlepne institucije ne temeljijo na prisili, ampak ohranjajo zvestobo svojih pripadnikov, tako da same sebe naredijo čim bolj privlačne. Coser (1974:11, 89) navaja nekaj primerov pohlepnih institucij, med njimi sta tudi vojaška organizacija in družina3. Lahko rečemo, da je vojaška organizacija v zahtevah, ki jih postavlja svojim pripadnikom in s tem posredno tudi njihovim družinskih članom, izjemna: neredni delovni urniki, nepredvidljive delovne naloge, pogoste selitve, daljša odsotnost od doma in družine, delo v življenjsko nevarnih razmerah itd. Po drugi strani pa ima tudi družina do svojih članov številne zahteve. Od družin- skih članov se pričakuje, da so čustveno predani družini, da do drugih družinskih članov izražajo ljubezen, da se identificirajo z družino kot celoto in da izpolnjujejo svoje vloge (Segal, 1986: 13). Pa vendar je treba poudariti, da družina ni enako pohlepna do vseh svojih članov. Coser ugotavlja, da je družina bolj pohlepna do žensk, kajti od njih se pričaku- je, da bodo večino svojega časa in energije posvečale družini (Coser, 1974: 89, 90). Vojska in družina sta pohlepni instituciji, ker je preživetje obeh odvisno predvsem od zvestobe njunih pripadnikov.

1 Npr. maksimalno število delovnih ur, ki jih posameznik lahko preživi na delovnem mestu je omejeno. 2 Coser (1974:6) opozori, da je pojem pohlepne institucije potrebno razlikovati od Goffmanovega pojma totalne institucije, ki s tem pojmom označuje tiste institucije, za katere je značilna »prepoved družabnih stikov z zunanjim svetom in s prepovedjo odhoda, ki je pogosto fizično izražena (npr. visoki zidovi, bodeča žica, zaklenjena vrata,…)« (Goffman v Coser, 1974:6). Coser (glej 1974: 5,6) meni, da obstaja očitno prekrivanje med obema tipoma institucij, da pa vendar oba pojma označujeta v osnovi različna družbena pojava. Goffman se osredotoči na fizično ureditev, ki ločuje pripadnike institucije od zunanjega sveta, medtem ko Coser dokazuje, da se pohlepne institucije, ki v posameznih primerih lahko uporabijo fizično ločitev, večinoma naslanjajo na ne-fizične mehanizme ločevanja zunanjih in notranjih pripadnikov. 3 Segalova opozori, da vojska in družina ne posedujeta v ekstremnih oblikah vse zna- čilnosti pohlepne institucije po Coserju, pa zadostno ustrezata njegovi definiciji, da ju lahko poimenujemo kot pohlepni institucij (Segal, 1986: 12, 13). XVOJAŠKE DRUŽINEX 255

Vojska + družina = vojaška družina

Na stičišču (in preseku) zahtev med obema institucijama se nahajajo vojaške družine. Vojaška družina je opredeljena kot »moški in ženska, ki sta poročena, ali moški in ženska, ki živita skupaj, z ali brez otrok, vključno s posvojenimi otroki, ki z njimi živijo na istem mestu bivanja, med katerima vsaj en partner opravlja vojaški poklic« (Van den Engh v Moelker in Van der Kloet, 2003: 207). Ta opredelitev dejansko izloča tiste družine, v katerih vojaški poklic opravljata sin ali hči, ravno tako niso vključeni istospolno usmerjeni pari. Vojska je še vedno organizacija, v kateri večinsko prevladujejo moški. Zato kadar govorimo o njihovih part- nerjih, takoj pomislimo na partnerice, pa vendar so v vojski zaposlene tudi ženske, zato je, kadar govorimo o vojaški družini, treba upoštevati tudi tiste družine, v katerih je mati oz. žena pripadnica oboroženih sil, medtem ko je njen partner oz. mož civilna oseba. Med vojaške družine sodijo tudi družine, v katerih sta pripadnika oboroženih sil oba starša (dual-service couples), in samohranilske družine, v katerih je pripadnik oboroženih sil mati samohranilka ali oče samohranilec. Pri premišljanju o vojaških družinah se najprej postavi vprašanje, zakaj so vojaške družine sploh pomembne. Zakaj mora neka vojaška organizacija toliko pozornosti namenjati tudi družinam svojih pripadnikov, saj je konec koncev le-ta odgovorna samo za svoje pripadnike, ne pa tudi za njihove družinske člane? Odgovore na takšna in podobna vpraša- nja lahko strnemo v nekaj temeljnih ugotovitvah, do katerih sta prišla Segal in Harris (1993) v eni izmed najbolj poglobljenih raziskav ame- riških vojaški družin iz leta 1993. Raziskava je med drugim ugotovila, da podpora partnerja, da vojaška oseba nadaljuje kariero v oboroženih silah, ključno vpliva na končno odločitev te osebe za izstop iz oboroženih sil ali za nadaljevanje vojaške kariere. Nekatere družinske značilnosti vplivajo na posameznikovo pripravljenost: spremenljivka z najmočnej- šim vplivom na pripravljenost enote pa je vojakova percepcija stopnje, do katere nadrejeni v njegovi enoti podpira in skrbi za njihove družine. Zmožnost družine, da se prilagodi vojaškemu načini življenja, pa je odvisna od stopnje, do katere vojska zagotavlja družinam svojih pripadnikov tako uradno in kot neuradno podporo. Da bi se izognili konfliktu, ki ne more koristiti niti eni drugi instituciji, ravno pa tako ne njihovim pripadnikom, se morata obe, vojska in druži- na, naučiti sobivanja. Vojaški poklic ima mnoge posebnosti. Pri tem ne gre samo za pogoste in daljše odsotnosti od doma in ločitve od družine, saj takšne oblike dela poznamo tudi v civilni sferi. Gre za odsotnost zaradi vojaške naloge, vojaške operacije, udeležbe na mirovni misiji, kar je povezano z nevarnostmi in ogroženostjo posameznikovega življenja. Vse to močno prispeva k stresu, ki ga družina preživlja v času odsotnosti enega izmed njenih članov. 256 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Vojaška organizacija tudi od družin svojih pripadnikov zahteva določe- no stopnjo prilagajanja4. Družina mora biti pripravljena na selitev, kadar vojaška oseba dobi ukaz o premestitvi, partner, ki ostane doma, mora prevzeti tudi vlogo manjkajočega partnerja, kadar je ta odsoten zaradi vojaške naloge, vaj, usposabljanja, udeležbe na mirovni operaciji in v skrajnem primeru zaradi vojne. Večina pritiskov s strani vojaške organizacije, ki prizadenejo družine, je posredno posledica pritiskov vojaške organizacije. Od družine pa se pričakuje, da se bo istočasno prilagodila tem pritiskom, kot tudi podprla svojega člana, ki je pripadnik oboroženih sil, pri izpolnjevanju njegovih službenih obveznosti. Pa vendar vojska na družine svojih pripadnikov ne izvaja samo posrednega pritiska, ampak obnašanje partnerjev in otrok tudi bolj neposredno normativno omejuje. V ameriških oboroženih silah velja, da družinski člani neuradno nosijo čin pripadnika oboroženih sil (Segal, 1986: 13). Od žena se pričakuje, da spodbujajo in sodelujejo v družabnih in prostovoljnih aktivnostih. Obna- šanje družinskih članov je dejansko pod nadzorom in je od tega, v kolik- šni meri se oni podrejajo normativnim pravilom, odvisno napredovanje njihovega družinskega člana (prav tam). Da bi družini olajšali položaj, v katerem se je znašla, ker je eden izmed njenih članov pripadnik oboroženih sil, so se vojaške organizacije po svetu različno prilagodile in ponudile družinam različne oblike pomoči, podpore, ugodnosti in programe. Segal (1986: 34) trdi, da čim bolj se bo vojaška organizacija prilagodila potrebam vojaških družin, tem večja bo zvestoba njenih pripadnikov in družin vojaški organizaciji. Zagotavljanje družinske podpore pripadnikom oboroženih sil povečuje njihovo vojaško pripravljenost, zadržanje kadra v vojaški službi in delovno storilnost (International Military and Defense Encyclopedia, 1993: 923).

Spremembe v socialni demografiji oboroženih sil

V zadnjih desetletjih so se v širši mednarodni skupnosti zgodile nekatere bistvene spremembe, ki so za sabo povlekle številne spremembe v oboro- ženih silah. Ena izmed takšnih sprememb je konec množičnih armad, ki so temeljile na splošni vojaški obveznosti. S koncem blokovske razdelitve sveta v času hladne vojne se je močno zmanjšala nevarnost oboroženega

4 Segalova piše, da so splošni vojaški trendi in vzorci v življenju vojaških družin, tisti zaradi katerih je ta prilagodljivost postala problematična (1986:13). Zaradi trendov, kot so spremenjena vloga žensk v družbi, povečano število poročenih vojakov in podčastnikov, povečano število samskih staršev – pripadnikov oboroženih sil, ipd., postajajo same vojaške družine vedno bolj pohlepne, s tem pa se potencialni konflikt med vojsko in družino povečuje (ibid.). Nekatere izmed naštetih trendov bom podrobneje predstavila v nadaljevanju. XVOJAŠKE DRUŽINEX 257 spopada med ZDA in Sovjetsko zvezo, s tem je izginila tudi potreba po vzdrževanju velikih in dragih množičnih armad. Oborožene sile so se šte- vilčno začele zmanjševati, niso se več popolnjevale z naborom, ampak s poklicnimi pripadniki, ki so vstopali v oborožene sile v službo. Odprava naborništva v povezavi z vojaškimi družinami je pomembna, ker je poleg vseh drugih sprememb v mednarodnem okolju v drugi polovici 20. stoletja imela velik vpliv na spremembe socialne in družinske demografije oboroženih sil. Do leta 1973 so ZDA ohranjale veliko množično armado, ki je temeljila na naborništvu. Segal in M. Segal (2003: 226–228) identificirata štiri ključne posledice, ki jih je odprava naborništva imela za socialno in dru- žinsko demografijo oboroženih sil ZDA5. Konec naborništva in oblikovanje popolnoma prostovoljnih oborože- nih sil pomeni, da se je izmenjava vojaškega osebja zmanjšala in da se je podaljšal čas »ostajanja« v vojaški službi. V času opravljanja vojaške služ- be se bodo pripadniki poročali, imeli otroke, s tem se je povečal delež poročenih in staršev v oboroženih silah. Podobno o vzrokih za povečanje deleža poročenih v oboroženih silah piše tudi International Military and Defence Encyclopedia (1993: 2454). Poleg tega je konec naborništva povzročil spremembo v spolni sestavi oboroženih sil ZDA. Segal in M. Segal navajata podatek, da je bil na začetku uvajanja popolnoma poklicnih oboroženih sil delež žensk med uniformiranim osebjem samo 2 % (2003: 226), nato pa je do leta 2002 narasel na 14,9 % (Profile of the Military Community, 2001). Padec zanimanja za služenje v oboroženih silah med mladimi moškimi, ki so do leta 1973 imeli izključno pravico do vstopa v oborožene sile, je sovpadal s prizadevanji širše družbe za večjo enakost med spoloma. Vpliv ženske emancipacije v širši družbi se je čutil tudi v oboroženih silah. Podobno navaja tudi Haltiner, ko pravi, da sta šele odprava splošnega nabora in posledično pomanjkanje zainteresiranega osebja za vojaško službo »pri- silila« oborožene sile zahodnoevropskih držav, da odprejo svoja vrata tudi ženskam (Haltiner, 1998: 27). Povečanje deleža žensk in parov, kjer sta v oboroženih silah oba partnerja6, ter staršev samohranilcev7 v oboro-

5 Vpliv prehoda na popolnoma poklicne oborožene sile v ZDA na socialno strukturo le-teh omenjajo tudi Grizold, Tatalović in Cvrtila in pravijo, da se je povečal delež pripadnikov nižjega družbenega razreda (predvsem med častniki in podčastniki) in nižjega-srednjega družbenega razreda (med častniki), še posebej pa se je povečal delež črncev. (Grizold, Tatalović, Cvrtila 1999: 64) 6 Po Segalovi (1986:27,28) je prišlo znotraj ameriških oboroženih sil do povečanega deleža vojaških družin, ki sodijo v posebno kategorijo ti. dual couples oz. parov v katerih sta oba partnerja pripadnika oboroženih sil. Nedvomno takšni pari potrebujejo drugačno obliko družinske podpore,saj se lahko zgodi, da sta oba istočasno poslana na naloge. Pri tem se pojavlja vprašanje skrbi za otroke, če jih par ima. Segalova meni, da imajo takšni pari dve prednosti v primerjavi s pari, v katerih je en partner civilist: kot prvo bodo bolj zvesti vojaškemu načinu življenja in kot drugo bodo bolj razumevajoči do službenih obveznosti partnerja. S tem je možnost konflikta med 258 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

ženih silah so pomembne spremembe v vzorcu vojaških družin. Delež samohranilk v oboroženih silah je večji od deleža samohranilcev, pa vendar je zaradi prevladujočega splošnega števila moških tudi relativno šte- vilo samohranilcev večje. Raziskave, ki se ukvarjajo s problematiko vojaških samohranilcev (npr. Orthner, v Segal 1986) ne ugotavljajo večjih težav, povezanih z družino med samohranilci. Pa vendar so ti vzorci še vedno značilni za manjšino znotraj oboroženih sil, kajti večino še vedno predstavljajo družine, v katerih je mož vojaška oseba, žena pa je civilna oseba, gospodinja ali ima lastno zaposlitev v civilnem sektorju. Tretji trend je, da je v oboroženih silah ZDA preoblikovanje v popolnoma prostovoljne oborožene sile vodilo k večji zastopanosti nekaterih ras- nih in etničnih skupin, predvsem črnske rase. Po podatkih za leto 2001 je bilo v stalni sestavi ameriških oboroženih sil 20,1 % pripadnikov črnske rase, na drugem mestu po številčnosti so Južnoameričani z 8,6 %. V zadnjih dvajsetih letih je opazen trend povečanja deleža pripadnikov ameriš- kih oboroženih sil, ki se opredeljujejo kot manjšina8 (Profile of the Mili- tary Community, 2001). Četrti in po mnenju Segala in M. Segal morda najpomembnejši dejavnik je ta, da so se oborožene sile naučile tekmovati na trgu delovne sile, pri tem pa ugotovile, da takšno tekmovanje ne vključuje samo začetnega rekrutiranja, ampak je pomembno tudi dolgoročno zadržanje osebja v vojaški službi. Pomemben dejavnik zadržanja osebja v vojaški službi pa je zadovoljstvo družine (Segal in Segal, 2003: 227). Vojaške osebe, katerih družinski člani niso zadovoljni z vojaškim življenjem, bodo verjetneje iskali nadomestno zaposlitev v civilnem sektorju (podobno tudi Bourg in Segal, 1999: 636). Segal in Harris (v Rosen in Briley, 1995: 222) ugotavljata, da so oboroženi pripadniki bolj zvesti oboroženim silam kot neporo- čeni in da podpora partnerja vpliva na načrte glede vojaške službe v prihodnje. Na osnovi teh ugotovitev so oborožene sile ZDA začele več pozornosti posvečati programom družinske podpore. S posledicami konca hladne vojne in odprave naborništva ter vpliva na socialno demografijo ameriških oboroženih sil se je ukvarjal tudi Moskos (1994: 142–146), ki se je osredotočil predvsem na tri sociološka vpraša- nja: odnosi med rasami, ženske v oboroženih silah in homoseksualci. Tudi on ugotavlja dramatičen porast deleža žensk v oboroženih silah po

družino in vojaško organizacijo zmanjšana. Orthner (v Segal, 1986: 28) celo ugotavlja, da so pari v katerih sta oba partnerja pripadnika zračnih sil bolj srečni kot pari v katerih je en partner civilist. 7 Delež samohranilk v oboroženih silah je večji od deleža samohranilcev, pa vendar zaradi prevladujočega splošnega števila moških je tudi relativno število samohranilcev večje. Raziskave, ki se ukvarjajo s problematiko vojaških samohranilcev (npr. Orthner) ne ugotavljajo večjih težav povezanih z družino med samohranilci. 8 Delež manjšinskih pripadnikov je največji v kopenski vojski (41,7 %) in najnižji v zračnih silah (26,6 %). Podatki so za leto 2001(Profile of the Military Community, 2001). XVOJAŠKE DRUŽINEX 259 letu 1973, poleg tega pa ne gre samo za številčno povečanje žensk, ampak tudi za razširitev spektra naloga, ki jih ženske kot pripadnice oboroženih sil opravljajo. Bourg in M. Segal (1999: 634) navajata, da sta dva ključna in medsebojno povezana družbena trenda v zadnjih tridesetih letih prispevala k povečani tekmovalnosti med vojaško organizacijo in družino. Prvi trend je povečanje deleža žensk in mater med delovno silo9, kar se v vojaški organizaciji odraža s povečanjem deleža zaposlenih vojaških soprog. Avtorja navajata podatek, da je med soprogami vojakov ameriške kopenske vojske mogoče zaznati dvig zaposlenosti s 44 % v letu 1979 na 65 % v letu 1995 (prav tam). Drugi trend pa vključuje spreminjajoče se kulturne norme za moške, od katerih se zahteva, da se vedno bolj posvečajo svoji družinski vlogi. Avtorja menita, da je kombinirani učinek obeh zgoraj omenjenih družbenih trendov povzročil, da se je vedno več žena začelo upirati popolni vdanosti in zvestobi lastni družinski vlogi z namenom, da bi dosegle bolj enakopravno razdelitev zahtev družine med oba partnerja (prav tam) Williams in Moskos (1997: 25–35) sta analizirala spremembe v civilno- vojaških odnosih v zahodnih demokracijah po koncu hladne vojne. Pri- merjala sta enajst spremenljivk skozi tri različna časovna obdobja, ki sta jih poimenovala zgodnje moderno obdobje (obdobje pred hladno vojno), pozno moderno obdobje (obdobje hladne vojne) in postmoderno obdobje (obdobje po hladni vojni). Spremenljivke, ki sta jih opazovala, so: zaznana grožnja, struktura sil, odnos javnosti do vojske, vpliv na obrambni proračun, organizacijske napetosti, dominatni vojaški profesionalec, civilni uslužbenci, vloga žensk, partner in vojaška skupnost, homoseksualci v vojski in ugovor vesti (Williams in Moskos, 1997: 27). Vloga žensk v oboroženih silah se je spreminjala skozi vsa tri opazova- na časovna obdobja. V času množičnih armad so bile ženske iz oborože- nih sil tradicionalno izključene. V obdobju proti koncu hladne vojne so bile ženske delno vključene, pa vendar izključene iz bojnih nalog. Danes, v obdobju po koncu hladne vojne, pa so vedno večje težnje po polnem vključevanju žensk v oborožene sile, kar pomeni tudi vključitev v opravljanje bojnih nalog. Williams in Moskos (1997: 31) pišeta, da so bili takšni ukrepi sprejeti na začetku devetdesetih let 20. stoletja v ZDA, Kanadi in na Nizozemskem. Včasih je bilo »članstvo« v oboroženih silah razširjeno tudi na partnerje, ki so aktivno sodelovali v številnih družbenih aktivnostih in prostovoljnih dejavnostih. V sodobnih oboroženih silah pa so partnerji večino- ma nenaklonjeni takšni aktivnejši obliki sodelovanja z oboroženimi silami. Vedno več partnerjev je, kot že rečeno, tudi zaposlenih. Ni samo pomembno, da so partnerji vedno manj pripravljeni sodelovati, še bolj 9 Podobno ugotavljata tudi Blau in Hootz (v Lakhamni in Hoover, 1995: 265,266), ki menita, da je ena izmed najbolj pomembnih sprememb v sestavi civilne delovne sile v ZDA ravno povečan delež žensk. 260 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX pomembno je, da vojaška organizacija tega od njih ne pričakuje več (Wil- liams in Moskos, 1997: 31). Do podobnih ugotovitev, le da ne s primerjavo različnih časovnih obdobij, je prišel tudi Moskos10 sam s svojim institucionalnopoklicnim modelom (Moskos, 1986: 377–382), v katerem med drugim ugotavlja11, da je bil v institucionalni vojaški organizaciji partner sestavni del vojaške skupnosti, s približevanjem k poklicni vojaški organizaciji pa je partner iz vojaške skupnosti vedno bolj izločen.

Nekaj značilnosti življenja s pripadnikom oboroženih sil

Življenje s pripadnikom oboroženih sil je posebno, polno zanimivosti in izredno zapleteno ter regulirano tudi do najmanjših podrobnosti. Da je tako, dokazuje med drugim tudi obstoj številnih priročnikov12, ki na praktičen način predstavljajo, kaj vse se zahteva in pričakuje od soproge tako navadnega vojaka kot častnika najvišjih generalskih činov. O značil- nostih vojaškega življenja piše tudi M. Segal (1986: 16–22), ki je opredelila štiri take značilnosti: a) Nevarnost poškodb in smrti Nevarnost, da je posameznik lahko pri opravljanju svojega dela ubit ali ranjen, je najbolj očitna zahteva, ki jo do svojih pripadnikov postavlja vojaška organizacija. Ta nevarnost je nedvomno največja v vojnem času, pa vendar je stalno prisotna tako v mirovnih operacijah kot tudi pri vsakdanjem delu doma, usposabljanju, na vojaških vajah ipd. b) Geografska mobilnost Ameriške oborožene sile periodično selijo svoje pripadnike na nove lokacije bodisi v državi bodisi po svetu, kjer ima ameriška vojska svoje enote (Japonska, Nemčija, Južna Koreja itd.). Družine se s pripadnikom oboroženih sil ne selijo vedno, pa vendar so te selitve dokaj pogoste, še posebej za družine častnikov. Nekateri vidijo selitve kot prednost vojaš- kega življenja, saj na ta način spoznajo nove države, kulture, ljudi, pa vendar ima selitev tudi negativne strani. M. Segal piše, da vsaka selitev

10 Moskos je razvil institucionalno-poklicni model z namenom razumevanja trendov znotraj vojaške organizacije. Temeljna hipoteza je bila, da se vojaška organizacija bolj odmika od organizacije kot institucije k organizaciji, ki je vedno bolj podobna poklicni (1986: 377–382). Model je bil prvič predstavljen l. 1977. 11 Institucionalni-poklicni model vsebuje več pomembnih ugotovitev, za vprašanje vojaških družin pa je pomembna ta, ki se nanaša na partnerje. 12 Npr. Cline, Lydia Sloan (2003): Today’s Military Wife:Meeting the Challenges of Ser- vice Life. Stackpole Books. XVOJAŠKE DRUŽINEX 261 družine različno prizadene, odvisno od tega, v kateri življenjski fazi se družina nahaja (1986: 18). Tisti na začetku svoje vojaške kariere imajo najmanj vpliva na to, kam in kdaj se bodo selili. Ravno tako imajo pri selitvi še najmanj institucionalne podpore. Otrokom, ki se šolajo, selitev prekine izobraževalni proces. Selitev je lahko še posebej stresna za najst- nike, ki so že tako v izredno občutljivem življenjskem obdobju. Zelo negativne posledice ima selitev na partnerjeve zaposlitvene možnosti in nadaljevanje poklicne kariere. Vojska sicer ponuja finančna nadomestila in pomoč ob selitvi, ki pa je praviloma nezadostna, tako da je selitev dru- žine povezana tudi z velikimi stroški. Poleg tega ne gre samo za selitev, ampak tudi za posledice selitve, ki zahtevajo prilagajanje novemu okolju. c) Periodične ločitve od družine Vojska zahteva od svojih pripadnikov pogoste ločitve od družine13. Na- rava in obseg teh ločitev se razlikujeta. Nekatere enote14 so odsotne pogosteje in dalj časa, npr. podmorničarji, mornarji, mornariška pehote, specialne enote. De Soir je opredelil sedem faz, skozi katere gre oseba ob udeležbi svojega partnerja v mirovni misiji oz. ob odhodu partnerja z nalogo v tujini: začetni šok/protest, odtujitev, čustvena razrvanost, okre- vanje in stabilizacija, pričakovanje vrnitve, snidenje in ponovna združi- tev, stabilizacija (De Soir v Moelker in Van Der Kloet, 2003: 213–215). M. Segal (1986: 19–21) piše, da se nekateri učinki ločitve na družine razlikujejo glede na razlog in tip ločitve, drugi pa so skupni. Ločitev vedno zahteva določeno stopnjo prilagajanja tako s strani pripadnika oboroženih sil, ki je odšel, kot same družine, ki je ostala doma. Najbolj pogosti pojavi, s katerimi se soočajo partnerji in njihovi otroci, so osam- ljenost, jeza, depresija, bolezen, izguba družbene vloge v skupnosti, v odnosu s partnerjem se pojavijo napetosti, pri otrocih se pojavijo vedenj- ske in čustvene težave, pride tudi do finančnih težav (Segal, M., 1986: 20; Wood, Scarville in Garvino, 1995: 217). Milgram in Bar (1993: 22) pišeta o treh čustvenih skrbeh, s katerimi se sooča partner v času ločitve: 1. alo- centrična skrb glede partnerjevega fizičnega in psihičnega stanja; 2. ego- centrična skrb glede dejstva, da se mora partner sam znajti v času ločitve; 3. egocentrična skrb glede dejstva, da mora partner poleg skrbi za lastne obveznosti na svoja ramena prevzeti še vse obveznosti odsotnega partnerja. Ločitev je še posebej težavna v določenih fazah družinskega življenja, npr. pri novoporočenih parih, v obdobju nosečnosti partneric, ob rojstvu otroka. Ločitev je dovolj stresna že sama po sebi, kadar pa je vzrok loči- tve udeležba v bojnih akcijah, je to vir še dodatnega stresa in težav.

13 Wood, Scarville in Garvino (1995: 217) navajajo podatek, da več kot polovica (55 %) pripadnikov bojnih enot ameriških oboroženih sil preživi vsaj en mesec od doma v obdobju šestih mesecev. 14 Npr. podmorničarji, mornarji, mornariška pehote, specialne enote. 262 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Ravno tako je vir stresa za družino tudi udeležba v mirovnih operacijah, ki so nevarne15, npr. v BiH 1992–1995, v Somaliji 1993–199516. Takrat se poleg vseh težav, ki jih prinaša ločitev, pojavi tudi skrb za partnerjevo varnost (Wood, Scarville in Garvino, 1995: 218). Podobno pišeta tudi Moelker in Van der Kloet, ki pravita, da sta dolgoročni stres in sekundar- na travma pogostejša v primerih, ko je vojakova misija življenjsko nevar- na (2003: 216). Ne samo ločitev, ampak tudi ponovno snidenje je pomemben stresni dejavnik, ki lahko v družini povzroča napetosti ob partnerjevi vrnitvi. V tej fazi se družinske vloge redefinirajo tako, da se vrnjeni družinski član ponovno vključi v družinsko življenje (Wood, Scarville in Garvino, 1995: 218, Moelker in Van der Kloet, 2003: 213–215). Načinov soočanja s stresom je več. Poleg negativnih strategij (pitje, kajenje, zanikanje), ki dejansko problema ne rešijo, obstaja sedem pozitivnih strategij soočenja s stresom (McCubbin v Moelker in Van der Kloet, 2003: 215): 1. ohraniti družinske vezi nedotaknjene,2.razviti samoza- vest in samozaupanje, 3. razviti družbeno podporo, 4. razviti pozitiven odnos, 5. spoznati problem, 6. zmanjšati napetost npr. s hobiji, pogovori, jokom, 7. vzpostaviti ravnovesje med strategijami soočanja. Raziskave so pokazale, da se vojaške soproge veliko bolje soočajo s težavami in s stresom kot civilne soproge, pri čemer so vojaške soproge stresnim dejavnikom izpostavljene pogosteje (Moelker in Van der Kloet, 2003: 215). Wood, Scarville in Gravino (1995: 218, 219) pišejo, da ločitev in snidenje niso nujno negativne izkušnje. V času ločitve imajo partnerji čas za osebno rast, neodvisnost, možnost za razvoj novih prijateljstev. Od vsakega posameznika pa je odvisno, v kolikšni meri bo položaj izrabil. Z učinki in posledicami, ki jih vojaškim družinam prinašajo ločitve, so se ukvarjali mnogi avtorji. Poleg že omenjene M. Segal še Angist in John- son17 (2000), Black18 (1993), Wood, Scarville in Gravino19 (1995), Rosen

15 Po podatkih OZN so do 31. januarja 2004 največ žrtev imele tri misije: ONUC v Kongu, v kateri je med leti 1960 in 1964 bilo 250 žrtev, od tega jih je bilo največ iz In- dije (49) in Gane (39). (United Nations Fatality Statistics: Fatalities by nationalities and mission). 245 je bilo vojakov, 5 pa civilnih opazovalcev (Republic of the Congo-ONUC: Facts and Figures). Na drugem mestu je po številu žrtev misija UNIFIL na Bližnjem Vzhodu, ki je bila vzpostavljena leta 1978, in danes še vedno traja. Do konca januarja 2004 je bilo 248 žrtev, od tega 243 vojakov. Glede na skupno število žrtev, ta misija nedvomno sodi v sam vrh, če pa upoštevamo dejstvo, da ta misija traja že 26 let pa ugotovimo, da žrtev niti ni bilo tako veliko. Med najbolj nevarne misije sodi UNPROFOR, v katerem je bilo od februarja 1992 do marca 1995 211 žrtev, od tega je bilo največ Francozov (49) in Britancev (25) (Lebanon-UNIFIL: Facts and Figures). 16 V Somaliji sta bili dve mirovni operaciji pod okriljem OZN: UNOSOM I od aprila 1992 do marca 1993 in UNOSOM II od marca 1993 do marca 1995. Predvsem druga je veljala za izredno nevarno. Po podatkih OZN je v dveh letih umrlo skupaj 151 oseb, od tega jih je bilo 146 vojakov (Somalia – UNOSOM II: Facts and Figures). 17 Angrist in Johnson sta raziskovala učinke ločenosti od družine zaradi sodelovanja v Zalivski vojni na stopnjo ločitev, na partnerjevo zaposlitev in na stopnjo prizadetosti otrok. Prišla sta do izredno zanimivih ugotovitev, da sodelovanje moških pripadni- XVOJAŠKE DRUŽINEX 263 in Durand20 (1995), Milgram in Bar21 (1993), Moelker in Van der Kloet (2003). d) Bivanje v tujini Zaradi vloge v svetu in moči ZDA ameriške oborožene sile niso name- ščene samo na ozemlju ZDA, ampak se nahajajo tudi drugod po svetu. Posledično se tako prav ameriške oborožene sile najpogosteje srečujejo s problematiko bivanja pripadnikov in njihovih družin v tujini. Po podatkih za leto 2001 je bilo na ozemlju ZDA 84,3 % pripadnikov stalne sestave ameriških oboroženih sil, na območju Evrope 7,9 % in na območju vzhodne Azije 6,4 % (Profile of the military community, 2001). Družine se lahko pri bivanju v tujini soočajo z resnimi težavami, kar je odvisno tudi od tega, v kolikšni meri se kultura države gostiteljice razlikuje od matič- ne družbe. M. Segal piše, da je tudi takrat, ko gre za podobne družbe, pogosta začetna reakcija »kulturni šok« (1986: 21).

Podpora vojaškim družinam

Življenje pripadnika oboroženih sil in njegovih družinskih članov je lahko zaradi zahtev in pričakovanj vojaške organizacije do njih precej zahtevno. Vojaška organizacija zato, da bi svojim pripadnikom in njihovim družinskim članom olajšala življenje, nudi vrsto različnih programov podpore. Družinski programi oz. programi družinske podpore se nanaša- jo na programe, politike in prizadevanja, ki prispevajo ali izboljšujejo kakovost življenja družin vojaškega osebja (International Military and

kov ameriških oboroženih sil v Zalivski vojni ni imelo nobenih učinkov na razpad zakonskih zvez, medtem, ko je sodelovanje ženskih pripadnic v Zalivski vojni pov- zoročilo velik in statitično pomemben dvig stopnje ločitev. (2000: 41) 18 Black je na osnovi pregleda literature o ločitvah od družine zaradi vojaških nalog v času 2. svetovne vojne, Vijetnamske vojne in v mirnem času izdelal smernice za delo socialnim delavcem pri njihovem delu in intervencijah za pomoč vojaški družinam, ki so soočene z ločitvijo (1993: 273–280). 19 Wood, Scarville in Gravinova so raziskovale izkušnje soprog pri prilagajanju ločitvi od partnerja in njegovi vrnitvi. Raziskava je temeljila na preučevanju soprog vojakov COHORT bataljona iz 7. pehotne divizije ameriške kopenske vojske, ki je sodeloval v mirovni operaciji na Sinaju kot sestavni del Večnacionalnih sil in opazovalcev, od maja do novembra 1987 (1995: 217–236). 20 Rosen in Durandova sta raziskovali vpliv dejavnika družin na zadržanje vojaškega kadra med poročenimi pripadniki ameriških oboroženih sil, ki so sodelovali v operaciji Puščavski vihar. Raziskava je zajela skupaj 1274 partnerjev. (1995: 221–235). 21 Milgram in Barova sta raziskovali stres soprog zaradi nevarnega dela partnerja ali zaradi njegove odsotnosti. Predmet raziskave so bile soproge rezervistov Izraelskih oboroženih sil med l. 1988 in 1989 v času Palestinskega upora (1993: 21–39). 264 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Defense Encyclopedia, 1993: 923). Vojaška družinska podpora temelji na dveh osnovnih predpostavkah: da posamezni pripadnik oboroženih sil nosi primarno odgovornost za svojo družino in da je vojaška družina že v osnovi močna in sposobna zdravega delovanja (prav tam) Pozornost, ki jo posamezne oborožene sile posvečajo družinski podpori, in obseg le-te se razlikuje od države od države. International Military and Defense Encyclopedia identificira nekaj ključnih dejavnikov, ki določajo vrsto in obseg družinske podpore: razmestitev sil za opravljanje nalog, velikost in plačilni status oboroženih sil, ugled, ki ga oborožene sile uživajo v dru- žbi, zakonski in družinski status pripadnikov oboroženih sil, položaj žensk v družbi in način popolnjevanja oboroženih sil (poklicni ali nabor- niški) (prav tam). Ravno iskanje družbene podpore je eden od načinov soočanja s stresom in težavami, povezanimi z vojaškim delom. Nekatere družine imajo lastno družbeno mrežo tako razvejano, da institucionalne podpore niti ne potrebujejo. Na drugi strani pa so družine, ki se v stresnih situacijah ne morejo obrniti na nikogar, in to so tiste, katerim vojaška organizacija lahko pomaga. Družbene mreže so sestavljene tako iz instrumentalnih kot čustvenih vezi, ki zagotavljajo čustveno in ekonomsko podporo ter informacije (Marriott, 1987: 19) Družbene mreže igrajo pomembno vlogo v življenju posameznikov, saj so vir za čustveno podporo, bivanje in zaposlitev. Nekatere raziskave (Cassel, Cobb v Marriott, 1987: 20) kažejo, da so ljudje z močnejšimi družbenimi mrežami bolj odporni proti bole- znimi, imajo bolj zdravo življenje in so manj izpostavljeni stresu. Tesne družbene mreže pa ne koristijo samo posameznikom, ampak tudi institu- cijam. Oliverjeva študija o socialnih mrežah v ameriški kopenski vojski iz leta 1984 je pokazala, da imajo bataljoni z dobro organiziranimi skupinami za družinsko podporo manj težav, povezanih z družinami (Oliver v Marriott, 1987: 20). Moelker in Van Der Kloet sta se spraševala, kako mora biti družinska podpora organizirana, da je lahko učinkovita za vse, ob upoštevanju dejstva, da tisto, kar je za nekoga učinkovito in uspešno, za drugega to ne bo. Razlikovala sta štiri tipe odnosov podpore na osnovi osi odvisnosti22 in individualizirano-skupnostnem kontinuumu23 (2003: 217–220): profesionalni odnosi družbene podpore24, institucionalne mreže družbene

22 Odvisnost in neodvisnost sta ekstrema na osi odvisnosti. Ta os se nanaša na odnos do tistih, ki zagotavljajo podporo. 23 Avtorja sta izhajala iz dveh tradicij v teoriji družbene izmenjave, individualne in skupnostne. Individualna tradicija temelji na konceptu, da mora biti vsako darilo ali usluga povrnjena s strani prejemnika bodisi kot darilo ali kot usluga. Skupnostna pa, da npr. tudi v ekonomiji obstajajo skupnostni vidiki, ki so nujni za izpeljavo izmenjav. Izmenjava ne more biti analizirana izključno z logiko preračunljivosti. 24 V prvem tipu partner postane odvisen od podpore, ki jo nudijo profesionalne službe, kot npr. psihologi, socialni delavci. Njihove usluge so poplačane s strani zavarovalnice ali vojaške organizacije. Takšen tip odvisnosti se pojavi, ker je partner izoliran in ni povezan z organizacijo in drugimi vojaškimi partnerji. Ko je soočen s XVOJAŠKE DRUŽINEX 265 podpore25, odnosi izmenjave26 in mreže družbene podpore na osnovi splošne vzajemnosti27 (več glej v tabeli Moelker in Van der Kloet, 2003: 218). Moelker in Van der Kloet sta v svoji raziskavi28 iz leta 2001 ugotavljala tudi, kakšno pomoč partnerji pričakujejo od vojaške organizacije. Pred- vsem imajo potrebo po tem, da so informirani, in potrebo po komunicira- nju s partnerji. Večje potrebe po finančni in materialni podpori niso izra- zili. Raziskava je pokazala tudi presenetljivo potrebo po bolj skupnostni obliki podpore.

težavami, nima nobene druge možnosti, kot da se obrne na profesionalne službe. Zvestoba je omejena samo na družino. Za takšen tip družin so lahko zahteve vojaške organizacije še bolj problematične, kar vodi v konflikt, predvsem ko je družinski član poslan na misijo v tujino. Pomoč s strani profesionalnih služb je učinkovita, vendar draga. Mreža družbene podpore, ki temelji na splošni vzajemnosti predstavlja kombinacijo skupnostnega karakterja z visoko stopnjo neodvisnosti vključenih posameznikov. Moč družbene podpore izhaja iz tega, kar je Granovetter ( v Moelker in Van der Kloet, 2003: 219) poimenoval moč rahlih vezi: obstaja velika skupnost prijateljskih krogov katerih člani si medsebojno pomagajo, ampak vezi med njimi niso tako močne, da bi lahko povzročile pohlepnost družbene mreže ali, da bi lahko ogrozile posameznike v mreži. Ponujena pomoč temelji na prijateljski osnovi brez pričakovanja takojšnje povrnitve, zaradi česar je ta mreža stabilna. 25 Drugi tip mrež se bo po Moskosu (v Moelker in Van der Kloet, 2003: 219) verjetneje pojavil v »modelu institucije«, kjer je skupnost močna in posameznik je odvisen od vojaške organizacije. Vojaška skupnost je pogosto, do določene stopnje, izolirana od civilne skupnosti. Za to skupnost je značilna močna družbena kontrola, visoka stopnja zvestobe njenih članov in hierarhični odnosi. Vojaška skupnost deluje kot nadomestna družina. Tudi sama družina je tradicionalna in za njo so značilni patria- halni odnosi. Partner (soproga) večinoma ni zaposlen, ampak skrbi za dom in otroke. Status soproge je določen s činom in položajem partnerja. Družbena mreža je v tem primeru lahko zelo velika, je učinkovita in uspešna, ampak samo kadar partner sprejme tradicionalni karakter institucije. V primeru, da ga ne sprejme, lahko pride do ostrega konflikta med družino in vojsko 26 V odnosu neposredne izmenjave se partner prizadeva za svoj položaj po načelu quid pro quo. Status in odnosi z drugimi so odvisni od tega kar lahko drugi ponudijo in od »tržne vrednosti« partnerja. Zvestoba je primarno samemu sebi. Takšen tip mreže ni zelo učinkovit in uspešen sistem podpore. 27 Mreža družbene podpore, ki temelji na splošni vzajemnosti predstavlja kombinacijo skupnostnega karakterja z visoko stopnjo neodvisnosti vključenih posameznikov. Moč družbene podpore izhaja iz tega, kar je Granovetter (v Moelker in Van der Kloet, 2003: 219) poimenoval moč rahlih vezi: obstaja velika skupnost prijateljskih krogov katerih člani si medsebojno pomagajo, ampak vezi med njimi niso tako močne, da bi lahko povzročile pohlepnost družbene mreže ali, da bi lahko ogrozile posameznike v mreži. Ponujena pomoč temelji na prijateljski osnovi brez pričako- vanja takojšnje povrnitve, zaradi česar je ta mreža stabilna. 28 Molker in Van der Kloet sta leta 2001 izpeljala raziskavo med partnerji pripadnikov nizozemskih oboroženih sil, ki so bili na misiji v obdobju devetih mesecev pred ča- som izvajanja raziskave. V vzorec so bili vključeni partnerji pripadnikov OS; ki so bili v KFOR I, SFOR 8 in UNFICYP. Od 2000 kolikor jim je bilo poslano vprašalnike, jih je odgovorilo 423. 266 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Zaključek

Življenje družine pripadnika oboroženih sil nikakor ni enostavno. Poleg vsakodnevnih težav, ki jih prinaša družinsko življenje samo po sebi, se morajo družinski člani prilagoditi tudi zahtevam in pričakovanjem voja- ške organizacije. Delo v oboroženih silah zahteva »polnega« človeka, ravno tako ga za svoj obstoj in nemoteno delovanje potrebujejo družine, zato rečemo, da sta obe instituciji pohlepni. Vsak pripadnik oboroženih sil z družino pa za to, da lahko nemoteno in brez skrbi opravlja svoje delo, potrebuje podporo družine, ki ne bo vir skrbi in ga pri delu ne bo ovirala. Vpliv družine na pripravljenost pripadnika oboroženih sil in njegove enote je dokazan. Raziskave so ravno tako dokazale, da nekatera stališča partnerja in družine bistveno vplivajo na stališča pripadnika obo- roženih sil, predvsem na njegovo odločitev, da oborožene sile zapusti ali nadaljuje z vojaško kariero. In to sta dva ključna razloga, zaradi katerih vojaške organizacije ne smejo zanemariti družin svojih pripadnikov. Vprašanje pa je, kako najti primerno ravnovesje med obema institucijama, ki ne bo ogrozilo obstoja ene ali druge. Vojaške organizacije so se na potrebe vojaških družin odzvale različno. Nekatere so vzpostavile sisteme za podporo družinam, ki vključujejo šte- vilne programe, ki pokrivajo vse vidike družinskega življenja, druge pa so iniciativo prepustile samim družinam, ki so se organizirale same. To, kar je skupno vsem vojaškim organizacijam, pa je, da vse stremijo k iste- mu cilju: zagotoviti zadostno število pripadnikov oboroženih sil ter pove- čati njihovo pripravljenost in učinkovitost.

Viri:

Angrist, Joshua D. in Johnson, John H. IV (2000): “Effects of work-related absences on families: Evidence from the Gulf War”. V: Industrial and Labor Relations Review, Oct. 2000, Vol. 54, No. 1, str. 41–58. Black, William G. Jr (1993): “Military-induced family separation: A Stress Reduction Intervention”. V: Social work, May 1993, Vol. 38, No. 3, str. 273–280 Bourg, Chris in Segal, Mady W. (1999): ”The Impact of Military Support- ive Policies and Practicess on Organizational Commitment to the Army”. V: Armed Forces and Society, Vol. 24, No. 4, Summer 1999, str. 633–652. Coser, A. Lewis (1974): Greedy Institutions: Patterns of Undivided Com- mitment. Free Press, New York. Dupuy, N. Trevor (ur.) (1993): International Military and Defence Ency- XVOJAŠKE DRUŽINEX 267

clopedia, Vol. 2 (C-F), Vol. 5 (P-S). Brassey’s Inc, Washington, New York. Grizold, Anton, Tatalović, Siniša in Cvrtila, Vlatko (1999): Suvremeni sistemi nacionalne sigurnosti. Sveučilište u Zagrebu, Zagreb. Haltiner, Karl W. (1998): “The Definite End of the Mass Army in Western Europe?”. V: Armed Forces and Society, Vol. 25, No. 1, Fall 1998, str. 7–26. Lakhamni, Hyder in Hoover, Elizabeth C. (1995): “Child Care Use, Earn- ings and Reenlistment Desires of Wives of Enlisted Soldiers in the U.S. Army”. V: Military Psychology, Vol. 7, No. 5, str. 265–276. Lebanon-UNIFIL: Facts and Figures, http://www.un.org/Depts/dpko/missions /unifil/facts.html, 3. marec 2004 Marriott, Barbara (1987): “The Social Networks of Naval Officers’ Wives: Their Composition and Function”. V Weinstein, Laurie, White, C. Christie (ur.): Wives and Warriors: Women and the Military in the US and Canada. Bergin and Garvey, Westport. Milgram, Norman A. in Bar, Karine (1993): “Stress on Wives Due to Hus- bands’ Hazardous Duty or Absence”. V: Military Psychology, Vol. 5, No. 1, str. 21–39. Moelker, Rene in Van der Kloet, Irene (2003): ”Military Families and the Armed Forces: A Two-Sided Affair?”. V: Caforio, Guiseppe (ur.): Hand- book of the Sociology of the Military. Kluwer Academic/Plenum Pub- lishers, str. 201–223; Moskos, Charles (1986): “Institutional/Occupational Trends in Armed Forces: An Update”. V: Armed Forces and Society, Vol. 12, No. 3, spring 1986, str. 377–382. Moskos, Charles (1994): “Recruitment and Society after the Cold War”. V: Eitelberg, Mark J. in Mehay, Stephan L. (ur.): Marching Toward 21st Century: Military Manpower and Recruiting. Greenwood Press, str. 139–148. Profile of the military community: 2001 Demographics Report; Military Family Resource Center, http://www.mfrc-dodqol.org/stat.cfm#demo, 22. januar 2004 Republic of the Congo-ONUC: Facts and Figures, http://www.un.org/ Depts/DPKO/Missions/onucF.html, 3. marec 2004 Rosen, Leora N. in Briley, Doris Durand (1995): “The Family Factor and Retention Among Married Soldiers Deployed in Operation Desert Storm”. V: Military Psychology, Vol. 7, No. 4, str. 221–235. Segal, Mady W. (1986): “The Military and The Family as Greedy Institu- tions”. V: Armed Forces and Society. Fall 1986, Vol. 13, No. 1, str. 9–38. Segal, Mady W., Harris, Jesse J. (1993): What We Know About Army Families?. U.S. Army Research Institute for the Behavioral and Social Sciences. Segal, David R. in Segal, Mady W. (2003): “Implications for Military Fam- 268 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

ilies of Changes in the Armed Forces of the United States”. V: Caforio, Guiseppe (ur.): Handbook of the Sociology of the Military. Kluwer Academic/Plenum Publishers, str. 225–233; Somalia – UNOSOM II: Facts and Figures, http://www.un.org/Depts/dpko/ dpko/co_mission/unosom2facts.html, 3. marec 2004 United Nations Fatality Statistics: Fatalities by nationalities and mission; http://www.un.org/Depts/dpko/fatalities/totals.htm, 3. marec 2004 Williams, John Allen in Moskos, Charles (1997): ”Civil-Military Relations after the Cold War”. V: Bebler, Anton (ur.): Civil-Military Relations in Post-Communist States: Central and Eastern European in transition. Praeger Publishers, Westport, Connecticut. Wood, Suzanne in Scarville, Jacquelyn in Gravino, Katherine S. (1995): ”Waiting Wives: Separation and reunion among army wives”. V: Armed Forces and Society, winter 1995, Vol. 21, No. 2, str. 217–236. 269

Jerzy J. Wiatr THE POST-COMMUNIST MILITARY IN NEW DEMOCRACIES

Active involvement of the military in politics has always been considered detrimental to the survival of democratic government. History provides a long list of cases supporting such a view. Oliver Cromwell and Napoleon Bonaparte have been rightly considered the prototypes of “the man on horseback” taking power in his hands and terminating the more or less democratic form of a revolutionary government. The weakness, corrup- tion and loss of legitimacy of the revolutionary governments had pro- duced an atmosphere in which the military appeared as the only force capable of defending the national interest. In a sense, the military leaders came to power because there were politicians who “looked for a sword” (Finer 1962: 214).

The comparative framework

In the first half of the nineteenth century the military caudillos came to power in the newly independent states of Spanish America establishing the pattern of “revolving door” military dictatorships combined with brief periods of civilian government. In the twentieth century, the Latin American dictatorships became increasingly a reaction to the radicaliza- tion of democratic politics (Brazil in 1964 and Chile in 1973 being the most obvious examples). The military domination in Latin American politics lasted until the last quarter of the twentieth century. In almost all Latin American dictatorships, the authoritarian military governments supported the interests of the rich against the poor and stood for the preservation of the social status quo not only against the radicals, but against advocates of peaceful reforms as well (Pollock & Ritter 1973). In the nineteenth century, Europe was relatively free of military dictatorships. France, where Louis Bonaparte, supported by the military, re- built the empire, was an exception rather than a model for European politics. The situation changed after the First World War and the emergence of a large group of young, unstable democracies. During the twenty years 270 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX between the two world wars, military dictatorships or military-dominated governments were established in nine European states (Bulgaria, Estonia, Greece, Hungary, Latvia, Lithuania, Poland,1 Portugal and Spain) and after the Second World War there were military coups in Greece (1967) and in Turkey (in 1960, 1971 and 1980). Soon military regimes proliferated on a global scale. After World War Two, the military took over in many of the newly independent states of Asia and Africa, the phenomenon often interpreted as proof that democracy cannot be imposed from above on an unprepared society. In the past, the military intervened for three principal reasons: first, to defend their corporate interests within the existing social order; second, to replace the political leadership which the military considered harmful to the national interest (Kemal Ataturk’s national revolution in Turkey is the best model of such intervention); third, to defend and consolidate the conservative social order when it was endangered by the growth of radical forces. The fourth reason for a military intervention – to establish a democratic government – is indeed a very rare exception. The military intervened to remove an authoritarian regime and to open the door for democratic transformation in the Portuguese “carnation revolution” of 1974 (Carrilho 1997), and in 1986, during the final stage of the anti-authoritarian revolution in the Philippines, the armed forces gave their support to the oposition. In new democracies, the military sometimes intervened to slow down or to reverse democratic change, as was the case in Spain in February 1981 and – on a bigger scale – in the Philippines in December 1989. The democratic transformation in the Republic of South Africa became possible only after President F.W. de Klerk had successfully neutralized the armed forces who were hostile to reforms (Lee 1996). It was against such a historical background that many political scientists pointed to the military as one of the main dangers faced by the new democracies. Samuel P. Huntington, in his theory of the three waves of democratization, expressed concern for the potential danger of military interventions reversing the democratic changes in some of the “third wave” countries and proposed a number of policies which should be followed to reduce such danger (Huntington 1991:231–253). In a joint report prepared by twenty-one social scientists who had studied the system transformations in Europe, Asia and Latin America, the need to reform the military and to establish an effective system of civilian control over the armed forces were identified as important conditions for sus- taining the new democratic systems (Przeworski et al. 1995).

1 For my analysis of the military coup in Poland (1926) and its consequences, cf. Wiatr 1971. XTHE POST-COMMUNIST MILITARY IN NEW DEMOCRACIESX 271

Interpretations of the political role of the military in communist states

From the historical perspective, the post-communist military constitutes an interesting theoretical problem. Why have the military in the late stage of the communist regimes refused to act as the defender of the old regime? Why did they in some cases actively support a change of regime and the beginning of democratic transformation? Why under the new democratic governments have they never rebelled against constitutional authorities? Before the fall of the communist systems most of political scientists in their writings on the military in the communist states interpreted the political role of the military in ideological terms. They predicted that, if necessary, the armed forces would actively defend the communist system as well as their privileged status within the existing system. Roman Kolkowicz, in his fundamental study of the Soviet military (Kolkowicz 1967), departed to some degree from the stereotype of the communist military as nothing but an instrument of the Party. He pointed to the re- markable autonomy of the Soviet military in defining the military strategy and to their role as a pressure group in Soviet politics. Nonetheless, Kolkowicz saw the armed forces as an institution loyal to the system and ready to defend it if such defence became necessary. In a later study, Kolkowicz discussed the role of the Soviet military in case of a crisis of the communist system. He speculated that “in a post-hegemonial Soviet system, the forces of tradition would primarily identify with the military, and those of institutionalized and routinized ‘charisma’ embodied in the Communist Party apparatus would tend toward a closer interrelation- ship, in which the older forms of party legitimacy and hegemony would be retained, while the inner content would be filled by the military” (Kolkowicz 1882: 131). A more traditional view about the political role of the Soviet military was expressed by Timothy J. Colton who argued that there existed a “substantial congruence of interest” between the armed forces and the Party and predicted no major change in their mutual relations in the immediate future (Colton 1979: 279–289). The political role of the armed forces in the European communist states has been discussed less frequently than that of the Soviet armed forces. The Warsaw Pact armies were seen as depend both on their national communist parties and on the Soviet-controlled high command of the Pact. Their political autonomy was considered negligible. For George C. Malcher the picture was very simple. He saw the Polish army as an armed wing of the party and believed that it would always defend the communist system (Malcher 1984). Similarly, even martial law in Poland (1981–1983) was interpreted as rebuilding of the power of the party (Sanford 1986). A somehow more complex view was presented by the 272 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Polish-born American political scientist Andrzej Korbonski, who pointed to the autonomous role of the Polish armed forces and even to their veto power in conditions of political crises (Korbonski 1981, Korbonski and Terry 1982). The role of the Yugoslav army, independent of Soviet control but strongly linked to the Communist Party, was discussed by A. Ross Johnson, who defined the role of the Yugoslav military as that of “a political actor but not a political arbiter” (Johnson 1982: 194). The Romanian military had been involved in a genuinely symbiotic relationship of interdependence with civilian political institutions in all spheres of societal activity” (Alexiev 1982: 222). The overall picture that emerged from the studies of the political role of the armed forces of the communist states suggested that the military, more or less autonomous vis-à-vis the ruling party, would act as the defender of the political status quo. Either for ideological reasons, or because of their corporate interests, the armed forces would, according to these interpretations, defend the political dictatorship of the Communist Party. Political developments in the 1990s showed that the real situation was very different from theoretical predictions. The fundamental question is: why?

The role of the military in the early stage of post-communist transition

In the late 1980s, the Soviet-dominated system of communist regimes in Eastern-Central Europe entered its final stage. Unresolved economic, social, national and political problems made the task of the reformers more complicated than most of them had ever imagined. Instead of modernizing and democratizing the communist system, Soviet reforms resulted in the collapse of the system. In the Soviet-dominated states of the Warsaw Pact, the decision of the Soviet leader Mihail Gorbachev to abandon the policy of intervention in their domestic affairs opened the door to rapid extrication from the communist dictatorship. The change in most cases was peaceful. There were only three exceptions. First, there was a brief popular revolt in Romania (December 1989), provoked by an attempt to suppress a peaceful demonstration by the use of force from the hated security police. The armed forces intervened in the conflict on the side of the revolt. Their role was critical, since without the support of the military the popular revolt had no chance against the well armed forces of state security that were fanatically committed to the dictatorship. Second, during the coup d’etat in the USSR (August 1991), the Soviet armed forces were split, part of them supporting, but the other part op- posing the coup (Brown 1996: 296–300, Remnick 1993: 482–486). The XTHE POST-COMMUNIST MILITARY IN NEW DEMOCRACIESX 273 fact that the coup leaders failed to obtain full support of the military determined about their eventual defeat. The third and most complex case was the role of the Yugoslav Federal Army in the armed conflicts in Slovenia, Croatia, Bosnia and Herzegovina and Kosovo during the long process of dismantling of the Yugoslav federation. The behaviour go the Yugoslav People’s Army in the ethnic wars in the successor states of the former Socialist Federal Republic of Yugoslavia has been described by the former UN Special Rapporteur (and Poland’s former Prime Minister) Tadeusz Mazowiecki as criminal (Bebler 1996: 320). Bebler points also to criminal acts committed by the military formations of all three warring sides in Bosnia and Herzegovina. In all these armed conflicts the Yugoslav army remained loyal to the Serbian-dominated federal government headed by Slobodan Milošević. Their commitment, however, was more to the unity of the Serbian-dominated state than to the communist regime. After the final fiasco of Slobodan Milošević’s policy and his defeat in the presidential election of 2000, the armed forces supported the opposition and were instrumental in forcing Milošević to accept the verdict of the voters. In the remaining communist states, the extrication from the dictatorship was peaceful. In most of them the military passively accepted the fall of the communist regime without any attempt to come to its defence. Poland was the only case in which the military initiated the process of peaceful transition. When in 1988 the Polish communist leadership, dominated by the military and headed by General Wojciech Jaruzelski, 2 decided to open negotiations with the leader of the (still outlawed) Solidarity Union, Lech Walesa, there was a strong opposition to such a move in the Central Committee of the ruling Party. General Jaruzelski was able to overcome this obstacle only by threatening the Central Committee of the Party with his resignation as well as the resignation of his two top military aids (Generals Florian Siwicki and Czeslaw Kiszczak, respectively, ministers of defence and of internal affairs) as well as of the civilian Prime Minister Mieczyslaw F. Rakowski. By giving their political support to the negotiated agreement between the government and the opposition, the military made the peaceful extrication from the communist system possible (Hayden 2002, Korbonski 1996, Wiatr 1996, Wiatr 1997). While there is strong evidence to suggest that they were thinking more in terms of power-sharing rather than a full transfer of power, the fact remains that by entering into a negotiated agreement with the opposition they had started a process of great historic significance.

2 General Wojciech Jaruzelski was Poland’s Minister of Defence (1968–1983), Prime Minister (1981–1985), First Secretary of the Polish United Workers Party (1981– 1989) and Chairman of the State Council (1985–1989). In December 1981, he declared martial law and became Chairman of the Military Council of National Salva- tion, an ad hoc body composed of high ranking military. For his political statements from this period, cf. Jaruzelski 1985. 274 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

The Polish case is interesting since it demonstrated that when forced to choose between communist ideology and national interest the military acted as guardians of the latter. The active involvement of the Polish military in the transition from communist dictatorship to democracy supported my earlier explanation of their role in Polish politics as guardians of national interest rather than communist zealots. The role of the Polish armed forces and their top commanders in the process of extrication from Communist Party rule has been congruent with my earlier explanation of the motivation for which they had been involved in Poland’s politics (Wiatr 1988). Polish military officers, or at least the great majority of them, have remained loyal to the tradition which made them the guardians of the national interest. There was no contradiction between such a role and the fact that the officers were members of the ruling party and supported its general policy. In the geopolitical conditions existing after World War Two, they – as well as a great part of civilian population – regarded the communist system as permanent and were ready to work for Poland’s interests within the system. When conditions had changed, they used their considerable power to open the process of gradual demolition of the communist system. In a similar way, Anton Bebler provides an important interpretation of the role of the military in the extrication from communist rule. He sees this role as resulting from national loyalties and from professionalisation of the military establishments. Referring to my interpretation of the political role of the military in Poland, Bebler expresses his opinion that “this national underbrush in civil-military relations proved to be much more durable than the Soviet leadership and the most obedient among its Eastern European clients wished or were ready to tolerate”. He also adds, that “the post-authoritarian transition in civil-military relations has been eased by several phenomena which were present in the region before the upheavals. One of them was the movement towards stronger professionalisation inside the military establishments” (Bebler 1997: 126). After extrication from the communist system, the military quite easily adjusted to the new democratic conditions. In no post-communist states were there any attempts on the part of the military to reverse or slow down the democratic transformation. It is particularly interesting since in all post-communist states there were two reasons for quite a different scenario. First are the prevailing leftist political views of the military officers, particularly those who had been commissioned under communist rule. While there is a scarcity of empirical data on political beliefs of the post- communist military, what is known on this subject suggests that the Polish military officers tend to lean to the social democratic Left or to the liberal Centre of the political scene; survey data indicate that in the early 1990s two-thirds of them expressed support either for Aleksander XTHE POST-COMMUNIST MILITARY IN NEW DEMOCRACIESX 275

Kwasniewski’s Social Democracy of the Republic of Poland or for Tadeusz Mazowiecki’s Democratic Union (Michta 1997: 19–20). It would be interesting to find out whether their colleagues in other post-communist states have the same tendency. Assuming that this is the case, one must note that the post-communist military remain loyal to the democratically elected governments, regardless of whether these governments are Left- or Right-oriented. Such loyalty points to a high degree of professionalism and commitment to the logic of civilian control. Second, in all post-communist states the social position of the military has worsened compared to what it was during communist rule. The raise of financial remuneration offered to military officers cannot cope with the rapid increase of personal income among top- and mid-level busi- nessmen, managers, higher civilian bureaucrats and in some cases even well established academics. Fringe benefits lost a large part of their at- tractiveness. The prestige of the military is no longer as high as it had been under communist rule. In terms of their corporate interests, the post-communist military officers have lost quite a lot during and because of the democratic transformation. Why are they, nonetheless, loyal to the new democratic system? The answer is two-fold. First, as mentioned before there is a strong national commitment among the military. Particularly in the states that along with the change of regime regained their national sovereignty, the commitment of the military to the value of the national interest made them ready to accept and support the new political order. Second, military officers had been generally unhappy with the previous practice of intense political control by the Communist Party. While almost all of them were members of the ruling (Communist) Party, their main loyalty was to the state and the nation (Wiatr 1988). Once they had been freed from the obligatory links to the Communist Party, they found it attractive to become nonpolitical servants of the state. Andrzej Korbonski has summarized the situation in Poland as follows: “… there is no doubt that at least in the early days of democracy, the military high command played a crucial role in ensuring that the process initiated at the Round Table negotiations would continue despite the communist electoral debacle. There were rumours that some of the hard- line members of the party oligarchy were tempted to borrow a leaf from the Tian’anmen experience, only to be quickly rebuffed by the military. Beyond that there were not the slightest indication that the military has ever contemplated turning against the democratic government” (Korbon- ski 1996: 309). Once more the military acted as the guardians of Poland’s national interest. 276 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Postcommunist civil-military relations: the case of Poland

Anton Bebler identified “the three main intended shifts affecting the civil-military interface – relative political neutralisation, increased professionalism of the military and the civilianisation of the defence ministries” (Bebler 1996: 321). In all European post-communist states these shifts have taken place, but not without difficulties. In this respect, Poland is an interesting case. The tensions which took place in the early years of post-communist transformation resulted not from the political ambitions of the military, but from imperfect legal rules and the opportunistic way in which some politicians tried to use their controlling position for political advantage. As part of the negotiated accord, the Presidency of the Republic was restored in 19893 and General Jaruzelski, running unopposed, was elected President of Poland by the National Assembly (the two houses of Parliament sitting together). According to the amended Constitution, the President was the Supreme Commander of the Armed Forces. In this way, political control of the armed forces remained in the hands of the man who had commanded them since 1968. Such an arrangement was generally perceived as functional from the aspect of securing the support of the military for democratic change. When in August 1989, following the crushing defeat of the ruling party in the parliamentary election of June 1989, the representative of Solidarity, Tadeusz Mazowiecki, had become Poland’s Prime Minister, he reappointed two high ranking generals as ministers of defence and of internal affairs. Both, however, were dismissed in the spring of 1990. The new defence minister was a professional military admiral Piotr Kolod- ziejczyk, and the Ministry of Internal Affairs went to the civilian politician from Solidarity, Krzysztof Kozlowski. Admiral Kolodziejczyk belonged to the younger and less politically involved generation of professional soldiers, although he had been a member of the Polish United Workers Party and at the time of his appointment served in Parliament. Under his administration, the retirement of senior officers, ostensibly on the grounds of age, resulted in the gradual disappearance of commanders directly involved in martial law policies. Earlier the process of de- politization of the armed forces begun with the abolishment of the Political Directorate of the Armed Forces in December 1989 being a clear

3 In 1952, the Constitution of the Polish People’s Republic abolished the Presidency and established the State Council, elected by Parliament from among its members. The Chairman of the State Council acted as Head of State, but the decision-making power belonged not to him but to the Council. In 1985, General Jaruzelski became the chairman of the State Council. He was the only Polish politician to combine the chairmanship of the State Council with the leadership of the Polish United Workers Party in which he had been First Secretary since October 1981. XTHE POST-COMMUNIST MILITARY IN NEW DEMOCRACIESX 277 sign of the new direction in which the democratic government was going. At the end of 1990, political change accelerated. President Jaruzelski’s term of office (originally set for six years) had been shortened, the General Election of the president was introduced and Lech Walesa was elected President of Poland defeating, among other candidates, Tadeusz Mazowiecki. Following the presidential election, Mazowiecki resigned and President Walesa appointed a young liberal, Jan Krzysztof Bielecki, as the new Prime Minister. Bielecki’s Cabinet was fully dependent on the support given it by the President. Admiral Kolodziejczyk remained the Minister of Defence, accountable more to the President than to the Prime Minister. For the time being, such an arrangement guaranteed firm civilian (presidential) control of the military. Things changed, however, after the parliamentary election of October 1991, won by a loose coalition of right-wing parties. Supporters of Lech Walesa failed to win a sizeable number of parliamentary seats and the President was forced to deal with a new Cabinet of Prime Minister Jan Olszewski, a Solidarity lawyer known for his independence vis-à-vis the President.4 The new Minister of Defence became Jan Parys, a young sociologist with no experience in military affairs. Almost instantly, the new Minister of Defence found himself in conflict with the National Security Bureau, directly subordinated to the President. What began as a struggle over control of the military soon developed into a deep political conflict. Minister Parys started the process of a political purge in the armed forces, dismissing or removing from more important positions officers trained in the USSR. Such a policy antagonized a great number of military officers as well as many civilian politicians5 and was opposed by President Walesa. The President used his prerogatives to appoint as Chief of the General Staff General Tadeusz Wilecki, former commander of Silesia military district, who had become his loyal supporter. He also made an unsuccessful attempt to build a strong military force, directly subordinated to the president and composed of former military units of the Ministry of Internal Affairs. Another aspect of the controversy concerned military intelligence and counter-intelligence, which President Walesa wanted to place outside the control of the Minister of Defence. The conflict became publicly known when Minister Parys publicly de- nounced talks taking place in the presidential palace between General

4 The best account of the conflicts over the control of the military has been provided by Andrew A. Michta (Michta 1997:79–97). 5 As a member of the parliamentary committee of national defence I participated in debates which took place in this body on the issue of “decommunisation” of the military. Critics pointed to the negative impact “decommunisation” would have on the morale of the armed forces. 278 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Wilecki and a senior official from the presidential staff. Minister Parys publicly accused unnamed politicians of conspiring with generals behind his back. A parliamentary inquiry followed, resulting in a resolution critical of the behaviour of the minister. Supported by the majority of parlia- mentarians, President Walesa forced the dismissal of Minister Parys (in April 1992) and in June Olszewski’s Cabinet was dismissed by a vote of no confidence.6 In the new Cabinet of Hanna Suchocka (the parliamentarian from Tadeusz Mazowiecki’s Democratic Union) another civilian Janusz Onyszkiewicz, formerly a prominent spokesman for the Solida- rity Union, became Minister of Defence. Under his leadership, normal relations in the armed forces were restored. In the aftermath of the Walesa-Parys controversy, Parliament passed a constitutional law of 17 October 1992 (called “the Small Constitution”) in which it redefined the prerogatives of the President. Under the new arrangements, the President of the Republic exercised general leadership in external and internal security matters of the state, assisted by the Council of National Security. The President who was also Commander- in-Chief of the armed forces, was authorized to appoint and dismiss (but only in agreement with the Minister of Defence) the Chief of General Staff, and to make, on recommendation of the Defence minister, other top appointments in the armed forces. Article 61 of the Small Constitution said that the Prime Minister would select ministers of foreign affairs, national defense and internal affairs “after having obtained the opinion of the President”. This arrangement was far from clear and could have resulted in tensions between the President and the Prime Minister. In practice, however, Prime Minister Suchocka appointed ministers acceptable to the President, and during her tenure there were no conflicts over the control of the armed forces. When Suchocka’s Cabinet lost its parliamentary majority and was voted out of office (in May 1993), President Walesa dissolved Parliament and called a new election. From his perspective this move proved to be a major error. The parliamentary election was won by the parties of the opposition, with their roots in the communist period – Alliance of the Democratic Left and the Polish People’s Party. The new government of Prime Minister Waldemar Pawlak, leader of the PPP, was formed. In agreement with President Walesa, Pawlak appointed Piotr Kolodziejczyk (technically a civilian since he had been retired from active service) as Minister of Defence. For a short time it seemed that by accepting the

6 The dismissal of Jan Olszewski’s Cabinet was not related to the controversy over control of the military. When Minister of Internal Affairs Antoni Macierewicz accused several top politicians, including some closely associated with Lech Walesa, of having been collaborators of the secret police during communist rule, President Walesa appealed to Parliament to pass a vote of no confidence. The motion was supported by the opposition as well as by some parties that had previously supported the government. XTHE POST-COMMUNIST MILITARY IN NEW DEMOCRACIESX 279 upper hand of the President in civil-military relations the Prime Minister would be able to avoid conflicts with the Head of State. Soon, however, the opposite came true. Unhappy with the political composition of the parliamentary majority and of the Cabinet, President Walesa made an attempt to expand his own control over the military. In September 1994, working closely with General Wilecki, he arranged a gathering of top military commanders (at the military training camp in Drawsko) at which he delivered a strongly worded speech attacking Parliament and the Cabinet for not being sufficiently attentive to the needs of the armed forces. The President then asked the generals to take a vote on whether they had confidence in the Minister of Defence. The vote was overwhelmingly against Minister Kolodziejczyk. The “Drawsko affair” forced the Prime Minister to take a stand. After some hesitation, he dismissed minister Kolodziejczyk. This move, combined with some other controversies within the governing coalition, resulted in the decision of the Alliance of the Democratic Left to withdraw support for Prime Minister Pawlak. Fearful of being pushed out of government, the Polish People’s Party agreed to the appointment of Jozef Oleksy, Speaker of the Seym, as the new Prime Minister. To resolve the conflict with President Walesa the new Prime Minister appointed as Minister of Defence a technocrat acceptable to the President. The “Drawsko affair” demonstrated the weakness of the then existing model of civil control of the military. The affair did not result merely from political ambitions of the generals, but from the rivalry between the President and the Cabinet. Since the Small Constitution was ambiguous in the way in which power was allocated to the top civilian authorities, it had created a dangerous situation. Lack of moderation on the side of the President and the fact that his personal popularity was not sufficient to give him a strong hold on the composition of Parliament did the rest. Parliament tried to correct the legal situation by passing the Bill on the Office of Minister of National Defence (June 29, 1995) which subordinated the General Staff and military intelligence and counter-intelligence services to the Minister of Defence. The bill was vetoed by President Walesa on the grounds that it had reduced the prerogatives of the President. The end of the story came soon. In the autumn of 1995, Lech Walesa lost the presidential election to the leader of the Alliance of the Democratic Left, Aleksander Kwasniewski,7 who soon after having taken office withdrew the presidential veto on the defence law. In the new Cabinet (headed by Prime Minister Wlodzimierz Cimoszewicz) a civilian politician from the Polish People’s Party, Stanislaw Dobrzanski, was ap-

7 Five years later, Aleksander Kwasniewski was re-elected by an absolute majority in the first round of the presidential election of 2000. 280 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX pointed Minister of Defence. General Wilecki was retired, and a few years later his attempt to enter politics resulted in a total failure.8 The new Constitution of Poland was drafted by the Constitutional Commission of both Houses of Parliament. The commission was headed by Aleksander Kwasniewski until his election to the Presidency and in its whole work was strongly influenced by his way of thinking. In 1997, Parliament accepted the final draft and submitted it to the nationwide referendum, in which the Constitution received the support of the majority and became (on October 17, 1997) the supreme law of the land. In civil-military relations, the Constitution of 1997 clearly defined the prerogatives of the President and of the Prime Minister. Article 134 of the Constitution reads as follows:9 “1. The President of the Republic shall be the Supreme Commander of the Armed Forces of the Republic of Poland. 2. The President of the Republic, in times of peace, shall exercise command over the Armed Forces through the Minister of National Defence. 3. The President of the Republic, shall appoint, for a specified period of time, the Chief of the General Staff and commanders of branches of the Armed Forces. The duration of their term of office, the procedure and terms of their dismissal before the end thereof, shall be specified by statute. 4. The President of the Republic, for a period of war, shall appoint the Commander-in-Chief of the Armed Forces on request of the Prime Minister. He may dismiss the Commander-in-Chief of the Armed Forces in accordance with the same procedure. The authority of the Commander-in-Chief of the Armed Forces, as well as the principle of his subordination to the constitutional organs of the Republic of Poland, shall be specified by statute. 5. The President of the Republic, on request of the Minister of National Defence, shall confer military ranks as specified by statute. 6. The authority of the President of the Republic, regarding his supreme command of the Armed Forces, shall be specified by statute.” Article 135 established the National Security Council as “the advisory organ to the President of the Republic regarding internal and external security of the State”. Article 136 gave the President of the Republic the power to order, on request of the Prime Minister, “a general or partial mobilization and deployment of the Armed Forces of the Republic”. The Constitution of 1997 abolished the special prerogatives of the President of the Republic concerning the appointment of the Minister of

8 In the presidential election of 2000, General Tadeusz Wilecki was nominated as candidate by one of the nationalist parties of the Right. He received barely 0.16 percent of the vote. 9 Quotation from the official English text in The Constitution of the Republic of Poland, Sejm Publishing Office: Warsaw 1999. XTHE POST-COMMUNIST MILITARY IN NEW DEMOCRACIESX 281

National Defence (as well as the Ministers of Foreign and Internal Affairs). The ministerial appointments are decided by the Prime Minister alone. The Lower House of Parliament (Sejm) may, however, force the dismissal of the minister by a majority vote of the statutory number of deputies. Parliament can, therefore, exercise some control over the way in which the civilian minister controls the armed forces. Taken together, these provisions of the Constitution have created a balanced system of civilian control of the armed forces. Power has been divided between the President and the Cabinet, and their co-operation became necessary for the effective conduct of defence and military policy. During the ten years of Aleksander Kwasniewski’s presidency (1995– 2005) these relations were perfectly correct, regardless of the political composition of consecutive governments. During the parliamentary term 1997– 2001 Poland had a President from the Left and a Cabinet (headed by Prime Minister Jerzy Buzek) from the Right. During this term, President Kwasniewski co-operated with successive ministers of defence in Prime Minister Buzek’s Cabinet (Janusz Onyszkiewicz and Bronislaw Komorowski) without any difficulty. His collaboration with Jerzy Szmajdzinski, Defence Minister from the Alliance of the Democratic Left in the next two Cabinets (headed by Prime Ministers Leszek Miller, 2001–2004, and Marek Belka 2004–2005) has become even closer. The lesson from the Polish experience is that a good law constitutes a necessary condition for the civil control of the military, but it is not a sufficient condition. The modes of behaviour of the President and of the Minister of National Defence are crucial for the execution of the prerogatives of political authorities vis-à-vis the armed forces.

References:

Alexiev Alex (1982), “Party-Military Relations in Eastern Europe: The Case of Romania” in: Roman Kolkowicz and Andrzej Korbonski, eds., Soldiers, Peasants, and Bureaucrats: Civil-Military Relations in Communist and Modernizing Societies, London: George Allen & Unwin, 199–227 Bebler Anton (1996), “Post-Communist Civil-Military Relations in Central-Eastern Europe” in: Aleksandra Jasinska-Kania and Jacek Raci- borski, eds., Nation, Power, Society: Warsaw: Scholar: 311–323 Bebler Anton, eds. (1997), Civil-Military Relations in Post-Communist States: Central and Eastern Europe in Transition, Westport & London: Praeger Brown Archie (1996), The Gorbachev Factor, Oxford: Oxford University Press Carrilho Maria (1997), “The Portuguese Military in Democratic Tran- sition”, in: Bebler, Civil-Military Relations…: 56–62 282 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Colton Timothy J. (1979), Commissars, Commanders, and Civilian Authority: The Structure of Soviet Military Politics, Cambridge (Mass.): Harvard University Press Finer Samuel E. (1962), The Man on Horseback: The Role of the Military in Politics, London and Dunmow: Pall Mall Press Johnson A. Ross (1982), “The Role of the Military in Yugoslavia: An Historical Sketch” in: Kolkowicz and Korbonski, Soldiers, Peasants, and Bureaucrats…: 181–198 Hayden Jacqueline P. (2002), Explaining the collapse of communism in Poland: How the strategic misperception of Round Table negotiators pro- duced an unanticipated outcome, unpublished Ph.D. dissertation, Trinity College Dublin Huntington Samuel P. (1991), The Third Wave: Democratization in the Late Twentieth Century, Norman & London: University of Oklahoma Press Jaruzelski Wojciech (1985), Selected Speeches, Oxford; Pergamon Press Kolkowicz Roman (1967), The Soviet Military and the Communist Party, Princeton: Princeton University Press Kolkowicz Roman (1982), “Military Intervention in the Soviet Union: Scenario for Post-Hegemonial Synthesis” in: Kolkowicz and Korbonski, Soldiers, Peasants, and Bureaucrats…: 109–138 Korbonski Andrzej (1981), “The Dilemmas of Civil-Military Relations in Contemporary Poland”, Armed Forces and Society, vol.8, no. 1: 3–20 Korbonski Andrzej and Sarah M. Terry (1982), “The Military as a Political Actor in Poland”, in: Kolkowicz and Korbonski, Soldiers, Peasant, and Bureaucrats…: 159–180 Korbonski Andrzej (1996), “Civil-Military relations in Poland since 1989: Who is in Charge?” in: Jasinska-Kania and Raciborski, Nation, Power, Society: 297–310 Lee Margaret C. (1996), “Republic of South Africa” in: Constantine P. Danopoulos and Cynthia Watson, eds., The Political Role of the Military: An International Handbook, Westport & London: Greenwood Press: 374–390 Malcher George C. (1984), Poland’s Politicized Army: Communists in Uniform, New York: Praeger Michta Andrew A. (1997), The Soldier-Citizen: The Politics of the Polish Army After Communism, New York: St. Martin’s Press Pollock David and Arch R.M. Ritter, eds. (1973), Latin American Perspectives for the 1970s: What Kind of Revolutions?, New York: Praeger Publishers Przeworski Adam et al. (1995), Sustainable Democracy, Cambridge: Cam- bridge University Press Remnik David (1993), Lenin’s Tomb: The Last Days of the Soviet Empire, New York: Random House Sanford George (1986), Military Rule in Poland: The Rebuilding of Communist Power in 1981–1983, London & Sydney: Croom Helms XTHE POST-COMMUNIST MILITARY IN NEW DEMOCRACIESX 283

Wiatr Jerzy J. (1971), “The Military Regime in Poland, 1926–1939, in a Comparative Perspective” in: Morris Janowitz and Jacques Van Doorn, eds., On Military Intervention, Rotterdam: Rotterdam University Press: 61–91 Wiatr Jerzy J. (1988), The Soldier and the Nation: The Role of the Military in Polish Politics, 1918–1985, Boulder & London: Westview Press Wiatr Jerzy J. (1996), “Poland” in: Danopoulos and Watson, The Political Role of the Military…: 361–373 Wiatr Jerzy J. (1997), “Military Politics and Society in Poland During the Democratic Transition” in: Bebler, Civil-Military Relations…: 77–85

XTHE DECLINE OF CONSCRIPTION IN EUROPEX 285

Karl W. Haltiner & Tibor Szvircsev Tresch THE DECLINE OF CONSCRIPTION IN EUROPE

Almost a decade ago, in 1996, the magazine “The Economist” predicted the end of conscription in Europe. From the end of the cold war until the middle of the nineties, about half a dozen out of more than 30 European nations had suspended conscription by that year. Since 1996, when “The Economist” made its prognosis, some 8 more countries have followed in phasing out the citizen soldier system. And those who still stick to it do so while at the same time significantly reducing the share of conscripts in their armed forces. Denmark, for instance, will reduce it from next year on to a subsidiary obligation to be put into force only in case the Danish forces do not find enough volunteers to enlist on the labour market. In our presentation we will argue and demonstrate that conscription has in fact had its day in most European nations. That, however, does not imply that all countries will abandon it completely anytime soon. More precisely, we will first present you an overview of current European trends with regard to conscription in the 35 European nations. We will ask for the main reasons for the ongoing trend to suspend conscription and will try to outline how those Europeans that maintain the draft are adapting it to new needs. Finally, we will draw some conclu- sions from the experiences made in Europe from the perspective of possible lessons for the US. 286 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

The presence of conscription in Europe

The data base for this presentation is twofold. On one hand, we base ourselves on data from the famous annually published Military Balance of the London Institute for Strategic Studies, from which we have calcu- lated newly defined indicators. On the other hand, we base ourselves on an expert survey among European countries which was conducted in 2001 and has been updated for the purpose of this presentation. In 1990, when the Berlin wall came down and the cold war ended, con- tinental Europe from the Atlantic to the Ural was, so to say, a homogenous draft region. In most nations, conscription dates back to the 19th century and remained widely uncontested during the cold war. The forces of all European NATO-states with the exception of Great Britain, Ireland and small Luxemburg, as well as all members of the Warsaw Pact and all of the neutrals were large mass armies based on some form of conscription. By the term “mass army” we mean that the bulk of the force personnel consisted of conscripts and that a significant proportion of the nations’ populations could be militarized for defence purposes. By 2005, that is within 15 years, the situation has changed dramatically. (The “V” in the graph stands for “All Volunteer Army”). In a first phase, shortly after the end of the Soviet Union, countries in Western Europe such as for instance Belgium and the Netherlands decided to end conscription rapidly. Roughly 200 years after the revolutionary regime in France had decreed the levee en masse and had thus given birth to the spread of citizen armies in Europe, President Chirac in May 1996 announced the phasing out of conscription in the very country of its origin. France was followed by Spain which suspended conscription under the conservative government of Aznar, as well as by Portugal and Italy. XTHE DECLINE OF CONSCRIPTION IN EUROPEX 287

In a second phase towards the end of the 20th century the first post- communist countries such as Hungary, the Czech Republic, Slovakia and Slovenia decided to abolish their mostly unpopular conscription systems in the near future. Romania and Bulgaria plan the transition of their conscript forces into volunteer systems for the end of this decade. Originally, Russia had intended to do so as well but has meanwhile postponed that idea. The case of Denmark which will maintain conscription beginning next year on a merely subsidiary basis has already been mentioned. All in all, about 15 out of the 32 European nations are today willing to give up citizen soldiering. In another eleven out of the 35 European countries, a more or less heated debate on maintaining or abandon conscription has begun. The countries in which such a debate is going on are marked with a “D” in the graph. “D” means that the public debate is not just a momentary phenomenon, but that at least one ruling political party explicitly questions the retention of conscription seriously. Very prominent is the case of Germany, where the Green Party as allies of the Social Democrats government, as well as the Liberals have argued against conscription. The chances that the “Schröder” government will decide to end conscription or reduce it to a merely symbolic form before the next election in 2006 are rather good. Despite some initial, rather tame debates on conscription in Sweden and Norway, the institution can be expected to survive the next couple of years there. Interesting is the case of Switzerland with its legendary conscription based on the militia system. Three years ago the Swiss Social Democrats proposed to replace the militia by a small professional force. And last summer for the first time a conservative member of government, the Swiss defence minister himself, publicly declared that conscription is not a taboo any more and might have to be thought over. Nevertheless, it remains unlikely that Switzerland will stop the draft in this decade already. 288 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Conscription – indicated by a “C” in the graph – has up to now remained largely uncontested in the southern Balkans, in Greece and Turkey, as well as in Poland and Finland. It is interesting to note that among those nations in which conscription is not a topic of public debate we mainly find countries that still have serious territorial disputes with their neighbours, such as Greece and Turkey, Macedonia, Serbia, Bosnia and Albania, or a country like Finland which is neighbouring the biggest land power in Europe with whom it has made very bad experiences in the past. Therefore, it seems that the existence of unsolved national territorial issues works in favour of maintaining conscription based mass armies. This indicates that in Europe, citizen-soldiers are considered mostly as ideal defenders of their national territory but not necessarily as soldiers suited for other kinds of military missions.

The European Reform Waves

There is no country in Western and Eastern Europe that has not subject- ed its armed forces to a fundamental reform since the end of the Cold War. On the contrary, in most European countries multiple stages of reform have followed each other in short intervals since 1991.

The Downsizing Wave 1990–1995: The first wave of reform, lasting from 1990 to 1995, can be described as a rapid, predominantly cost-motivated downsizing of the armed forces in most European countries. As a rule, this wave of reform was lacking strategic vision and devoid of a serious questioning of the mass-army principle as such. Military service dura- tions were shortened, heavy ground-war material sold or disposed of, barracks closed and military locations abandoned. The defence budgets resembled quarries from which single stones were broken out without a clear concept. The primary goal was to reduce cost through cutbacks in personnel, weapons and equipment. The peace dividend was being col- lected, and national defence became a secondary task.

The Mission Redefinition Wave 1995 –2000: The second wave of reform started in the mid-nineties. It was mainly provoked and accelerated by UN and NATO interventions on the Balkans and the rapidly intensifying Trans-European collaboration in military affairs. It is characterized by the conceptual and strategic transformation of the military apparatuses to face an expanded scope of tasks including military missions other than War (MOOTW) and a new profile for military personnel. All over Europe, large multinational military brigade-sized units sprang up like mushrooms. This process was accelerated by intensified experiences within the framework of multinational peace missions, especially in the XTHE DECLINE OF CONSCRIPTION IN EUROPEX 289

Balkans. It raised the pressure for mutual convergence with the aim of achieving interoperability in the doctrine of missions and in command structures.

The Structural Reform Wave since about 2000/0: A third wave of reform, currently taking place or being planned in many countries, aims at a comprehensive structural modularisation and flexibilisation of the armed forces and a simultaneous comprehensive professionalisation. Reaction times are reduced and require a higher degree of stand-by readiness. The capability for spatially extended operations is raised. Without the capability for the deployment and stationing of larger troop units beyond national borders and over a longer time span, a regional security strategy to control peripheral and crisis areas is impossible to achieve. This requires increased short-term availability of personnel for out-of-area-operations, as well as simultaneous availability of equivalent replacements for longer missions lasting from months to years. As a consequence, the draft at best degenerates to a reserve personnel pool of second order or loses its function altogether. During the cold war, active and reserve soldiers in the European conscript armies totalled at about 12 million. Since 1991, this figure has dropped to 50 %, as the post-communist states have downsized their forces by almost two thirds, Western Europe by 40 %. The downsizing was generally handled in such a manner that mainly compulsory personnel was reduced, not affecting contract soldiers. In this way, the social character of all European armies began to change. Large mass armies defined by conscripts turned into lean professional military organisations dominated by volunteers. 290 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

The diminishing significance of the draft is best illustrated by the development of the conscript ratios. The conscript ratio is defined as the percentage of conscripts compared to the total strength of the armed forces. Since 1991 in particular, the average proportion of draftees came down from over 60 % during the cold war to 40 % in the average European force today. At the same time, the number of women in the armed forces has since then increased significantly (graph). There clearly is a negative correlation between the degree of women’s military participation and the mass army format of the militaries. Today, all military functions are accessible to women in all armed forces. Restrictions or even bans (Italy, Germany) which existed until the nineties were suspended by a ruling of the European court enforcing equal right for men and women. However, the average figures conceal a significant degree of variety among the Europeans. This becomes evident when analysing the changing conscript ratios in specific countries (graph). The small bars in the graphic indicate the average conscript ratios per country during the cold war, respectively in the first years after it, in the period 1989 until now. All in all, it becomes evident that during the last 15 years, with few exceptions, almost all European states have reduced the number of citizen- soldiers in several steps. One can only speak of real conscript armies if a majority of the military personnel are conscripts. If we take the conscript ratio as a starting point for a categorization of the European armed forces, there are 4 types which can be distinguished (graph): XTHE DECLINE OF CONSCRIPTION IN EUROPEX 291

Zero-Draft: In the zero-draft type, conscription is at most an option for a state of emergency. Conscription is suspended, in most cases, however, not abolished, which means that it is still provided by law in case of an emergency.

Pseudo Conscript Forces: Pseudo-conscript forces are military organizations within which conscripts account for only a minority of the personnel. The draftees are not defining the social character of the armed forces anymore. Today, this is the case in Austria, Germany, Latvia, Lithuania, Norway, Russia, Serbia, and Sweden. According to a new law, the amount of conscripts in the Swedish armed forces will not surpass 16 % beginning in 2006. In Germany, where the conscript ratio was never much higher than 50 %, the ratio is presently at under a third and is planned to be lowered still. 292 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Soft Core Conscript Forces: we call those forces soft core conscript forces in which a majority, but less than two thirds, of the military personnel are conscripts. This is presently the case in Bulgaria, Croatia, Estonia, Poland and Romania.

Today, Hard Core Conscript Forces can only be called those in which more than two thirds of the personnel are conscripts. In 2005, this is the case only in Finland, Greece, Switzerland and Turkey. Some of the states whose forces still include draftees are known to plan to abolish conscription altogether. This applies to Bulgaria and Romania. With respect to some militaries of the “pseudo-conscript type”, an imminent abandonment of conscription is not likely. An indicator for this is among other things the duration of the military service. For the majority of those pseudo-conscript forces the service duration for draftees is merely symbolic (i.e. less than 6 months) or light, i.e. 12 months at most.

The importance of burden sharing equality

A significant factor in the debate on the abolishment or the maintaining of conscription is the aspect of burden sharing equality. Whereas during the cold war, about every second young man statistically had to reckon with being drafted, this applies barely to every fourth man today. Where only a constantly diminishing minority of eligible and able young men is drafted, the issue of who has to serve and who doesn’t becomes significant and can produce massive pressure to abolish conscription. Spain’s conservative party, for example, before the 1996 elections promised to abolish the unpopular lottery-draft system and abandon conscription altogether. In Belgium and the Netherlands, too, the burden inequity which grew with the shrinking number of conscripts played an important part in the decision to abolish conscription completely. Mainly the upper and middle class youth avoided military service. Of further significance, is the degree of public acceptance, as well as the traditional prestige which conscription enjoys in a country. It can be assumed that the higher the prestige of conscription is, the more easily and longer a certain burden inequity will be politically tolerable. As the graph shows, this assumption can be verified. In countries like Austria, Germany, Sweden and Norway, conscription is still in force also because of the level of its public acceptance there, despite a high degree of inequity of drafting. Similar is the case in Switzerland, where the in- duction ratio is nearing 50 % despite universal conscription. The prestige of the militia, however, remains intact despite some lows. The countries XTHE DECLINE OF CONSCRIPTION IN EUROPEX 293 with low or lukewarm acceptance of conscription as well as lacking burden equity, on the other hand, belong to the group of states which have decided to abolish conscription (red marked countries in the graph). High acceptance of conscription is to be seen mainly where the middle class is not evading but actively participating in it. Thus, it can be said that a constant burden equity and a middle class accepting conscription are important prerequisites for the preservation of the institution of conscription.

Causes for the decline of the draft in Europe

Obviously, the draft is in a state of decline in Europe. Furthermore, it is losing in significance as a manning system where it is formally and nor- matively kept in force. What are the main reasons for this development? As mostly in social life we do not find one single reason, but a set of causes which seem to mutually amplify themselves. The end of the cold war stands out as the most significant reason. Europe has ceased to be the potential battle ground of the superpowers and is about to develop a common foreign and security policy within the framework of the European Union. It has become unnecessary to maintain large and expensive mass armies. Secondly, the European armies of today are challenged beyond their national territories, mainly in the Balkans and increasingly in the Middle and far East, with participating in NATO and UN operations aimed at stabilizing those regions. These operations imply a high degree of international cooperation. This has given rise to the to the multinationalisa- 294 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX tion and denationalisation of the military in Europe. No European nation sends compulsory personnel to service abroad, which would anyway exceed conscript service duration, unless they volunteer to go. Nothing else could be justified in today’s European democracies. The larger the proportion of military personnel used in missions of a constabulary type abroad and the higher the degree of readiness of deployable troops becomes, the higher the pressure to increase the share of volunteers and to reduce compulsory personnel gets. The new missions favour small forces with a high degree of readiness, mobility, versatility and higher sustain- ability. For these missions, volunteers are better suited than citizen soldiers.

Thirdly: Europe is undergoing significant social change with an increasing pluralisation of life styles and value cultures. The European societies shift from community based life styles to anonymous urban societies. Functions that traditionally had been attributed to conscription, such as the creation of national identity and of a feeling of democratic responsibility towards the collective, have lost considerably in importance. The continuing individualization diminishes the willingness for an unconditional commitment to the state. It is an open question whether young men can be motivated any longer to forfeit a year or more of their lives for defence against a threat which has become more difficult to define than it has been in the past and is perceived to be far from national territorial borders. With the progressing social emancipation of women, the monopoly of men dominating the military is dissolving. As a consequence of this change in values, the issue of burden sharing which arises with the reduction of conscript personnel can today trigger a strong political impulse to abolish conscription. XTHE DECLINE OF CONSCRIPTION IN EUROPEX 295

The changing face of conscription

Conscription is not only in decline in Europe, it is at the same time also changing its face. The variety of different formats of conscription is growing. At least four models or formats are presently emerging in Europe.

Suspended conscription: Conscription is degraded to a mere emergency option. As a rule, there are laws which provide the re-enforcement of conscription only in case of a serious national threat. It is therefore incor- rect to speak of the abolition of conscription. It is suspended only. These forces recruit their whole personnel exclusively on the labour market. Some countries allow the hiring of non-citizens, such as France and Spain which traditionally maintain foreign legions. Of interest is the case of Belgium and Luxemburg which were the first countries to allow the recruiting of EU citizens. In the British forces a considerable amount of commonwealth citizen is serving. In the recruiting process, the same problems as in the USA can be ob- served. A high proportion of applicants come from disadvantaged social classes and are jobless. There are signs that a number of measures are being taken to confront the problem of the relatively difficult recruiting of soldiers on the job market. For example, young non-citizens are granted simplified naturalization or citizenship is granted from the start (Spain, the Netherlands). Or employment in government services requires preceding voluntary service in the armed forces. In Italy, this is a prerequisite for prospective carabinieri in order to be hired, as is the case in Luxemburg. 296 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Universal conscription: On the other end of the extreme we find those nations which stick to universal conscription, those which we have before called Hard Core conscript systems. Among them, Switzerland represents an interesting case. Here, every young man is liable for military service. If he is medically handicapped he has to pay a compensation tax. Like all European nations Switzerland has undergone its second reform wave by massively downsizing the militia. The armed forces’ strength today is approximately 120 000 men and according to many, this is still oversized and therefore too costly. In the debate on how to maintain the important service equity on one hand and further reduce on the other hand, the idea of a compulsory national service has been launched. According to this proposal young men could then choose if they want to do military service or some kind of social work. The debate is pending for several reasons. First of all the European Convention on Human Rights, Article 4, prohibits any obligation to perform forced or compulsory labour, as does the U.S. constitution in the XIIIth amendment. Secondly, under today’s political requirements of gender equality the ex-

tension of such a compulsory service also to women would be inevitable politically. According to recent polls such a national compulsory service for women and men would have no chance of being accepted in a constitutional referendum. A parliamentary commission rejected this proposal already ten years ago. Similar considerations in other countries such as Belgium, Italy and the Netherlands led to giving up the idea of a national service, be it on a voluntary or a compulsory basis. It is doubtful if the strategy to save conscription through the extension to an national service could ever prove successful.

Symbolic and selective conscription: In between the two extreme modes XTHE DECLINE OF CONSCRIPTION IN EUROPEX 297 of non-conscription or universal conscription we find the Danish model of a merely symbolic draft. Young men are called up to participate in a so-called day of the armed forces, very similar as in France today. They however not only get informations on how to volunteer in the forces but they have to draw a lot in order to select those who will have to serve in case the forces do not find volunteers in sufficient number. Conscription therefore has a merely subsidiary character. Others, such as for instance Sweden, moved gradually from universal conscription which functions similar as the former US selective service system. In Norway, young men can now choose if they want to serve in the regular forces or in the home guard, a kind of militia.

Conscription as a function of the nations’ political culture

Republican versus liberal civil-military relations: What are the chances that some forms of conscription will be preserved in Europe? One of the factors in favour of conscription has already been mentioned before when talking about the level of prestige conscription enjoys in a society. This prestige, we may assume, is rooted in national political culture and tradition. Some experts, among them Charles Moskos and James Burk have argued that countries with a republican and communitarian political tradition are more inclined to stick with conscription. In those countries Rousseau’s emphasis on citizens’ activity and public life has shaped the tradition and the character of communitarian life. Forced to choose between the relative importance of social and functional imperatives, countries with such a culture tend to emphasize the social imperatives of civil- military relations. Conversely, as has been argued, societies with a strong 298 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX emphasis on individual rights and liberties and an understanding of the state which reduces the latter to the function of guaranteeing these liberties tend to judge the military exclusively by functional criteria, ie. by its efficiency. Civil-military relations are then marked by distance and are first of all of an instrumental nature. Which form of organization of the forces is chosen is of secondary importance as long as the military fulfils its task of guaranteeing the citizenry’s liberties and rights.

We would thus expect that nations with a republican social ideology would be more opposed to the suspension of the draft as those with a libertarian ideology. If we test this thesis on the basis of our data it seems to get corroborated. States with a rather republican understanding of society are the Scandinavians, Germany, Austria and Switzerland. It is they who maintain conscription to this day. Those countries tend to legitimise the draft with reference to non-military communitarian virtues and the high degree of social integration of the military in society. Most of the states with a rather libertarian ideology have ended the participation of the citizenry in the military or traditionally adopted it only in a state of emergency. Examples are Great Britain, Ireland, Belgium, the Nether- lands, Italy and Spain. France, however, despite its republican tradition has ended the draft without much public debate. Governmental versus parliament mandated armed forces: There is another aspect with regard to civil-military relations which seems to be of great importance. In a number of democracies, particularly in those in which the head of state is given a strong position, it is mainly the government which controls the armed forces and decides on its missions. In other countries, however, the control and legitimation of military operations lie primarily in the hands of parliament. The latter is given the power of veto in decisions on mobilization and operative tasks of the military. XTHE DECLINE OF CONSCRIPTION IN EUROPEX 299

Generalizing, one could speak of government mandated militaries on one hand and parliament mandated armed forces on the other. It can be assumed that governments with respect to their autonomous acting would prefer forces with a high degree of readiness and operational flexi- bility over forces which have to be mobilized and depend on parliamentary consensus. Therefore, it would seem plausible that nations with government-controlled forces are inclined to favour an all-volunteer system. Nations with parliament mandated military systems, on the other hand, would be more willing to keep to the traditions of citizen-soldiering, because those systems are easier to control by parliament than all-volunteer systems. This interrelation is known to have played an important role in the era of absolutism when monarchs would rather rely on volunteers, particularly on mercenaries, whereas the young democracies were generally sceptical of that army format. Of course, the relationship between a political system on one hand and its army format on the other is much too complicated in modern times to be reduced to the issue of a certain type of political culture only. But some of it appears to continue to have an effect to this day. In the current development of conscription in Europe, a certain correlation of that sort cannot be ignored. The abolition of conscription provokes more opposition in states where political culture is dominated by parliament than in countries where the executive body is primarily man-

dating and controlling the armed forces. With a few exceptions, countries in which the executive is mandating the military are among those which have quickly abolished conscription: France, Italy, Spain, Portugal, Belgium, the Netherlands. On the other hand, those which until now have kept conscription in force are in majority countries in which parliament exerts a strong veto power over the use of the armed forces: 300 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Austria, Denmark, Germany, Finland, Sweden, Switzerland. Poland is an exception in the first case, Slovakia in the second. It is interesting to note that in countries with governmental armies conscription is often regular- ized on a statutory level only, whereas in countries with parlamentarian armies the army format is generally stipulated on a constitutional level. Therefore, there are more obstacles to overcome if conscription is to be abolished. An exception to this is Sweden.

Summary of European experiences related to conscription: XTHE DECLINE OF CONSCRIPTION IN EUROPEX 301

303

Marjan Malešič DISCUSSION ON THE DECLINE OF CONSCRIPTION IN EUROPE

Introduction

In recent years, some European countries have re-examined the question of how best to man the armed forces.1 This issue has become very salient and controversial for a number of different reasons (see Battistelli 2000). The European security environment has changed significantly in the last fifteen years and has brought about changes in real and perceived threats to security. Consequently, the armed forces of post-industrial states were assigned different roles and missions, which require soldiers who not only have highly developed technical and management skills but also psychological stability and a satisfactory degree of physical fitness (Boene, Dandeker, Kuhlman and van der Meulen 2000). Effective execution of new military missions, mostly in the international context, requires mobile, flexible, and modular armed forces that are able to offer a variety of responses to different complex crises. This situation does not allow nations to rely upon the efficiency and consequently the credibility of exclusively or predominantly conscript armed forces.2 From a broader perspective, one should not ignore the importance of the social and voca- tional characteristics of post-industrial societies (including pluralization, individualization, specialization, and professionalization) when dis- cussing the need to reform the armed forces.3 1 Slovenia was not an exception. In July 2001, Slovenian Ministry of Defense commissioned two studies at the Defense Research Center, University of Ljubljana,. The first one was a comparative analysis of manning the armed forces in Europe (eight countries were selected and analyzed), and the second one was the analysis of different factors that influence the decision on the way of manning the Slovenian Armed forces. The results of both studies were the basis (among other things) for the Slovenian government to make a decision in April 2002 to abolish conscription and to introduce an all-volunteer force. This discussion is based upon the above mentioned collective effort of my colleagues abroad and at home, which also resulted in a book published in Germany: Marjan Malešič (Ed.). 2003. Conscription vs. All-Volunteer Forces in Europe. Baden-Baden: Nomos Verlagsgesellschaft. 2 It should be stressed here that the term professionalization of armed forces does not refer only to the transformation from a conscript army to an all-volunteer force but also to the introduction oh higher professional standards in the armed forces regardless the way of their manning (see Forster, Edmunds and Cottey 2002). 3 Two classical works to be studied here were published by Morris Janowitz (1972) and Jacques van Doorn (1975). 304 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

In European countries that maintain conscription and face personnel problems, certain options have been considered for improving the manning of the armed forces. These options are determined by security and societal conditions, culture, and values, as well as the economics of a post-modern state. Nonetheless, some of these options have extremely questionable foundations in terms of political acceptability and security policy: (1) A basic reform of universal military conscription through lengthening the term of military service, limiting or entirely abolishing the conscientious objection system, and lowering medical standards for conscripts; (2) Abolishing or temporarily suspending the conscription method of manning the armed forces and introducing an all-volunteer force for this purpose (based upon the model of Great Britain, Belgium, the Netherlands, France, Spain, Portugal, and other countries); (3) Maintaining universal military conscription and establishing professional contracts with a specified number of conscripts who voluntari- ly extend their term of military service (based upon the model of Germany) and gradually converting to a fully all-volunteer manning the armed forces (based upon the model of Italy); and (4) The introduction of alternative civic (or national) service for all young people, male and female, with one of the options within this framework being a term of military service. There are many factors that influence the decision on how to man the armed forces in contemporary European states: historical experience; military and non-military threats to security; functionality of the armed forces in different missions; membership in international alliances and international obligations of the state; social, political, and psychological factors; and last but not least demographic, economic, and technological factors. I will briefly dwell upon some of these factors in my discussion.

Discussion

Historical factor. Based on the experiences of several European countries, we can see that the role of the historical factor in the decision on the method of manning the armed forces is not decisive. In Switzerland (Haltiner 2003), for example, universal military conscription is – from a historical perspective – closely connected to plebiscitary democracy and the federal structure of the state, and it would therefore be difficult to do away with. Similarly, Finnish defense system has its origins in the struggle of independence during the last phase of WWI (Visuri 2003), and the main principles of organization and the system of conscription have re- XDISCUSSION ON THE DECLINE OF CONSCRIPTION IN EUROPEX 305 mained rather unchanged since then. On the other hand, France (Boene 2003) – the cradle of universal military conscription – was able to give it up relatively easily. In Portugal, negative historical experiences with conscription contributed to its abolishment, whereas in Germany the histori- cally conditioned fear of militarism even today helps to maintain conscription. Threats to security. During the Cold War period in Europe, the military-political blocs placed an emphasis on a military extension of security, whereas today non-military sources of security threats take priority. We also strongly emphasize the interconnectedness and interdependence of military and non-military threats to security, which we often term “complex crises.” A military engagement in the vicinity of the country may have an indirect or direct effect on an escalation of criminal activity, outbreaks of terrorism, and other threats to the security of the state, social groups, or individuals in the areas of the environment, the economy, health, identity, policy and migration (refugees), among others. Conversely, terrorism or insoluble environmental problems (of natural origin) between states may trigger armed conflict. The threats to contemporary states are indeed changing; the new tasks for the armed forces resulting from these changes have been a key impetus for many states to move from a conscription-based method of manning their armed forces to an all-volunteer force. The functional factor has therefore played a significant role in the process of deciding on the optimal method of manning the armed forces. Military alliances. Haltiner (1999) reported in late nineties that countries involved in military alliances were more prone to abolish conscription and opt for all-volunteer forces. NATO for example does not explicitly require an all-volunteer force of its members or candidates for membership; however, with entry into the alliance, a state secures for itself a collective defense, and with this there are no longer explicit needs regarding comprehensive territorial defense and a mass army, which in the end makes possible the abolition or fundamental modification of (universal) military obligation. This is supported by the empirical fact that states in the defense alliance may more easily decide in favor of a volunteer method for manning their armed forces, although there are also notable exceptions (for example, Germany, Turkey, Greece, Norway and Poland). No matter how a state acquires military personnel, however, it is necessary to take into account the fact that inclusion in multinational operations demands a high level of military training and a rapid reaction capability. Legitimacy of armed forces. With regard to accessible research on the legitimacy of military organizations in Europe, it is not possible to assert that a conscript army is more legitimate than an all-volunteer force because the British, Dutch, Belgian, and French all-volunteer forces enjoy a high degree of legitimacy in their own countries, as do the Finnish, 306 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Swiss, German, and Greek conscript armies in their social milieus. In this context, the Austrian case provides an interesting exception because universal military conscription persists in Austria despite the fact that the majority of the public is in favor of an all-volunteer force (Kernic and Callaghan 2003). The case of France is also interesting, where universal military conscription was abolished, despite its support among two- thirds of the public (Boene 2003). Although the armed forces and their predominant method of manning have a high degree of legitimacy in the majority of Western European states, these states are increasingly en- countering difficulties in recruiting sufficient numbers of qualified, high quality young people for employment or service in the armed forces, which points to the fact that wide public support for the military and confidence in it does not indicate readiness for people, who have other alternatives to participate in military organizations (“armed forces yes, but without me, please”). Research in other European countries indicates that the military, also as a result of a shift to a volunteer method of manning, is losing its role as an agent of socialization for young persons; instead, schools, media, peers, and the family are increasingly assuming this role. Traditionally, the military has been the most intense socializing agent for men during their term of military service, their term of service in the reserves, or simply during their training period. For the members of an all-volunteer force, the power of socialization is diminished during basic training and during domestic service, whereas it is generally enhanced during engage- ments abroad, whether they are military or non-military operations (Manigart 2001). Civil-military relations. States in which universal military conscription is practiced also seek grounds for this practice in civil-military relations. In democracies, universal military conscription should be linked to democratic values, provide greater social representativeness in the armed forces, ensure an equitable division of defense obligations in society (equal burden-sharing) and should also aid in the integration of the armed forces into society in order to prevent the armed forces from becoming a “state within a state.” It must be noted that the institution of universal military conscription has been connected not only with democratic order, but also with totalitarian regimes; history has made clear that both totalitarian (Nazi, fascist, communist) and democratic political systems have opted for universal military conscription, although today we find all-volunteer forces primarily in states with firmly-established democratic traditions. The experience of countries that have introduced an all-volunteer force shows that today’s new circumstances compel the armed forces to increase cooperation with the civilian sector, especially in the areas of training, personnel, and services. At the same time, democratic states are able to develop instruments for effective control over the armed forces XDISCUSSION ON THE DECLINE OF CONSCRIPTION IN EUROPEX 307 regardless of the manner in which they are manned. It is not possible for us to speak about the equitable division of defense obligations in society because in some countries only a quarter of the conscripted contingent actually serve a term of military service, while others are disqualified for health reasons, serve as conscientious objectors, or are excused from service entirely. Further, contemporary armed forces no longer maintain that they are socially representative and they represent all social strata equally, but instead they speak in favor of the idea of social diversity, which means that all social groups are represented within the armed forces, but not by any means in a proportional sense. Values. For the younger generations, which represent the foundation for recruiting members of the conscript army and/or volunteer soldiers, a post-materialistic (post-modern) values orientation is increasingly significant. This orientation can be illustrated by young people’s tendencies to withdraw into private life and to show a low level of confidence in the political, military and police institutions of the state. In Europe, a large share of young people with a post-materialistic values orientation are prone to evasion of military service, whereas youth with materialistic values and a conservative political orientation express a greater interest in the armed forces and in military matters and probably represent the foundation for recruiting volunteer soldiers. The experiences of certain countries (for example, Germany and Austria, see Kernic and Callaghan 2003, and Unterseher 2003) indicate that conscientious objection to military service has increased to such a degree that the social welfare system and humanitarian activity have become dependent on the regular influx of a fresh, inexpensive labor force as well as state subsidies for the services these young people provide. This dependence is so strong that it has become a hindrance and a strong counter-argument in discussions of the possible abolition of universal military conscription, because the introduction of an all-volunteer force would eliminate the issue of conscientious objection and thus the labor provided by conscientious objectors performing alternative service. In these countries, the existence of universal military conscription is not considered purely with regard to the need for armed forces to carry out a functional imperative; instead, decision-makers cannot ignore the important social imperative, which is a secondary effect of universal military conscription. With the introduction of an all-volunteer force in France, a voluntary civic obligation was introduced as a compensatory measure. However, because of an insufficient number of volunteers – which was almost certainly linked to the values orientation of the young generation mentioned above – it did not take hold (Boene 2003).4 4 Similar attempts were made in The Netherlands and Belgium (see Bos-Bakx and Soeters 2003 and Manigart 2003). In Slovenia, citizens of both genders still have a possibility to serve a 3-month military service on voluntary basis (Kotnik 2003). 308 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Demographic factor. Demographic analyses in Europe indicate that a majority of countries face a problem with regard to the natural reproduction of the population, which, in addition, is also an aging population.5 The reduction in the number of births and the consequences of a smaller number of potential recruits are certainly having an effect on the manning of the armed forces. Increasingly, more young people are continuing their education beyond the secondary school level and therefore defer- ring their period of military service; when they graduate they often no longer wish to perform this service, but instead decide in favor of alternative civil service. It is also necessary to take into account the fact that the continued aging of the population will make it impossible to increase resources for the national security system, because the state budget is already heavily burdened with health, social, and pension expenditures. This could, at least in part, threaten certain reforms that in their final phase could lead to a higher-quality all-volunteer force. Economic factor. In many European countries, the costs incurred by a specific method of manning the armed forces are, at best, disputable (see Kuhlman 1996 and Sehmsdorf 1998). Defenders of universal military obligation maintain that an all-volunteer force is too expensive, although the experiences of countries that have carried out a transition from a conscript army to an all-volunteer force demonstrate that this is not necessarily the case. On the other hand, advocates of an all-volunteer force maintain that we must take into consideration not only the direct expenditures allocated for the military, but also the opportunity costs incurred by universal military obligation, particularly considering the withdrawal of a large part of the young – and certainly very productive – population from the civilian sphere, and the economy in particular, occasions economic harm at the national level. The calculation of military expenditures in Switzerland indicates that indirect economic (opportunity) costs are one-and-a-half to two times greater than the direct expenditures allocated for the military (Haltiner 2003). It should also be pointed out that Belgium, the Netherlands, and France successfully carried out their reforms under conditions of an equal or reduced defense budget (see Manigart 2003, Bos-Baks and Soeters 2003 and Boene 2003).6 One important economic factor to be explored when introducing the all-volunteer force is a labor market. It seems that adequate responsive- ness of the labor market in providing labor force that could be used by the military organization is “conditio sine qua non” successful transformation from conscript army to all-volunteer force.

5 See: Statistical Information – Population, Statistical Office of Republic of Slovenia, No. 131, Ljubljana 2001. 6 It is fair to say, however, that the reforms were carried out in a post-cold war era when the “peace dividend” allowed those countries to reduce their defense expenditures. XDISCUSSION ON THE DECLINE OF CONSCRIPTION IN EUROPEX 309

Conclusion

Various analyses of the situation in the armed forces of European countries indicated considerable weaknesses and limitations, which to a large degree were also a consequence of the method of manning the armed forces through a system of universal military obligation, which in many respects has outlived its time. Alternative civic (national) service as a universal obligation for young people of both sexes, in the context of which it would be possible to perform tasks connected with military and non-military security as well as social activity at home and abroad, is not necessarily the most suitable option either. The direct and opportunity costs of such a program are even higher than those for universal military obligation. In addition, the values orientation of the young population in the majority of European countries is not congruent with civic obligation, although some theorists believe that this could make a positive contribution to the socialization of young people and call attention to the fact that citizens in some developed countries have increasingly greater rights and fewer obligations. Some countries (France, Belgium, and The Netherlands) that have carried out the transition from a conscript army to an all-volunteer force in recent years have tested a system of voluntary civic obligation. However, due to unacceptably high costs and disinclination on the part of young people towards this kind of service, such programs have not been put into effect. The majority of factors discussed set out volunteer manning of the armed forces as the most suitable choice in the professional sense. The most critical among these factors are the labor market, which must ensure an adequate base for the recruitment of military personnel, and the costs of an all-volunteer force, which essentially should not exceed the current defense budget. By all estimates, other factors also favor the introduction of an all-volunteer force – most explicitly, threats to contemporary states and their citizens, the new tasks of the armed forces, and membership in collective defense and collective security structures. Only historical experiences explicitly “speak” in favor of conscript armed forces in the majority of European countries. For some countries, however, conscription remains, for different reasons, the most acceptable way of manning the armed forces, despite all other political, social, security, and defense-related changes in the European threat environment discussed in this contribution. 310 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

References:

Fabrizio Battistelli, “The Postmodern Military: Conscription or Professio- nalism?” in S.A. Cohen (ed.) Democratic Societies and their Armed Forces: Israel in Comparative Context (Ilford: Frank Cass, 2000) pp. 47–69. Bernard Boëne, Christopher Dandeker, Juergen Kuhlmann, Jan van der Meulen, The Swedish Military in International Perspective, (Karstad: Swedish National Defence College, 2000). Anthony Forster, Timothy Edmunds, Andrew Cottey (eds.) The Challenge of Military Reform in Postcommunist Europe. Building Professional Armed Forces (New York: Palgrave MacMillan, 2002). Karl W. Haltiner, “The Definite End of the Mass Army in Western Europe?” Armed Forces & Society 25, 1 (1999) 7–36. Morris Janowitz, The Decline of the Mass Army, Military Review (February 1972) pp. 10–16. Juergen Kuhlman. 1996. Wehrpflicht und Freiwillingenarmee im Vergleich at http://www.zentralstelle- kdv.de/presse17.htm. Marjan Malešič (ed.). Conscription vs. All-Volunteer Forces in Europe (Baden-Baden: Nomos Verlagsgesellschaft, 2003). Matthias Sehmsdorf, Werpflicht-versus Freiwillingenarmee. (Hamburg: Verlag Dr. Kovac, 1998). Jacques van Doorn, “The Decline of the Mass Army in the West,” Armed Forces & Society 1, 1975, pp. 147–157. Karl Haltiner, “Conscription and Militia as a National Tradition (The Case of Switzerland)”. In: Marjan Malešič (ed.). Conscription vs. All-Volunteer Forces in Europe (Baden-Baden: Nomos Verlagsgesellschaft, 2003). Bernard Boene, “Going, Going, Gone: How France Did Away With Conscription (1996–2001)”. In: Marjan Malešič (ed.). Conscription vs. All-Volunteer Forces in Europe (Baden-Baden: Nomos Verlagsgesell- schaft, 2003). Franc Kernic and Jean Callaghan, “Conscription Versus All-Volunteer Force: The Case of Austria”. In: Marjan Malešič (ed.). Conscription vs. All-Volunteer Forces in Europe (Baden-Baden: Nomos Verlagsgesell- schaft, 2003). Lutz Unterseher, “Conscription in Germany – Past, Present, Positions, Plans, Prospects”. In: Marjan Malešič (ed.). Conscription vs. All- Volunteer Forces in Europe (Baden-Baden: Nomos Verlagsgesellschaft, 2003). Miepke bos-Bakx and Joseph Soeters, “The Professionalization of the Netherlands’ Armed Forces”. In: Marjan Malešič (ed.). Conscription vs. All-Volunteer Forces in Europe (Baden-Baden: Nomos Verlagsgesell- schaft, 2003). Philippe Manigart, “The Professionalization of the Belgian Armed Forces”. In: Marjan Malešič (ed.). Conscription vs. All-Volunteer Forces in Europe (Baden-Baden: Nomos Verlagsgesellschaft, 2003). XDISCUSSION ON THE DECLINE OF CONSCRIPTION IN EUROPEX 311

Philippe Manigart, Contribution to the Public Opinion and European Defense, Convergence or Divergence. (Brussels: Ministry of Defence, Belgium, 2001). Pekka Visuri, “Finnish Defense Forces: Doctrine, Personnel, and Con- scription”. In: Marjan Malešič (ed.). Conscription vs. All-Volunteer Forces in Europe (Baden-Baden: Nomos Verlagsgesellschaft, 2003). Igor Kotnik-Dvojmoč, “Does Successful Reform of the Slovenian Armed Forces (SAF) Depend on Its Professionalization”? In: Marjan Malešič (ed.). Conscription vs. All-Volunteer Forces in Europe (Baden-Baden: Nomos Verlagsgesellschaft, 2003). Statistical Information – Population, (Ljubljana: Statistical Office of Repub- lic of Slovenia, 2001).

313

Charles Moskos THE POSTMODERN MILITARY

The argument is that the armed forces of advanced Western democracies at the onset of the 21st century are entering a new organisational format. An organisational type we can call postmodern. This compares with earlier major stages that we can term the traditional military and the modern military. Of course, like all generalisations, the contrast between postmodern and earlier military organisations is easy to overdraw. To characterise the armed forces in unilinear terms inevitably does some injustice to social reality. But the social analyst must always use pure types to advance conceptual understanding. Our concern is to grasp the whole, to place the salient fact, and to have a framework to appraise relevant policy. Even though terms like traditional, modern, and postmodern have descriptive limitations, they do contain core connotations that serve to distinguish each from the other. The traditional military extends from the very late eighteenth century to the end of World War II. Of course, the traditional military can be traced as far back as the Treaty of Westphalia in 1648 that ended the Thirty Years War and proclaimed the principle of national sovereignty, a principle that has echoed down the three and a half centuries since. But the hallmark of the traditional military is better traced to the levee en masse of the French Revolution in 1793, when the concept of citizen soldier entered the European continent. This mass army system lasted, in its basic form, through World War II. Wars were mainly fought by national armies that more or less resembled each other. The modern military prevailed from the mid-twentieth century into the 1990s and is essentially coterminous with the Cold War. A notable development was the accentuation of military professionalism in the officer class with the increasing importance of advanced education in war and staff colleges as promotion criteria. This in the context of a major reduction in force strength either through the end of conscription or allowing de facto exemptions for youth coming from the more privileged classes. And, of course, there occurred a vastly greater technological sophistication of weapons systems. The postmodern military signifies the new era following the end of the Cold War.1 Though much of my commentary will deal with changes in

1 For an extended discussion, see Charles C. Moskos, John A. Williams, David R. Se- 314 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX the United States, the country with which I am most familiar, it is my in- tent to phrase these remarks in a more general way as to have relevance for other advanced democracies. The postmodern military is characterised by increasing permeability of civilian and military spheres, both organisationally and culturally. There is also a diminution of differences of security roles between the military and civilian branches of government and, within the military, between combat and support roles. A het- erosexual masculine image loses its dominance with the increasing in- corporation of women and homosexuals. This is not the place to render a full treatment of postmodernism. It is sufficient for our purposes to note that the operative terms in postmodernism are pluralism, heterogeneity, and ambiguity.2 The starting point in any analyses of changes in civil-military relations is the nature of the perceived threat and core mission of the armed forces. For the traditional military the basic threat was seen as an enemy invasion and the basic mission was defence of the homeland. For the modern military in the West was the basic threat was seen as nuclear war coupled with the possibility of a Soviet invasion of Western Europe. The basic mission was support of a defensive alliance, namely NATO. Following the end of the Cold War, military missions increasingly focused on multinational peace and stability operations as symbolised by the NATO interventions in Bosnia and Kosovo. This implied further reductions in military manpower strength and budgetary needs. In the immediate post-Cold War era, Western democracies could even envision a warless society.3 The notion of a future without major war was reincarnation of the beliefs of the founders of modern social thought. Immanuel Kant, Adam Smith, Herbert Spencer, Karl Marx, among many others, held in common (about the only thing such a diverse did hold in common) the notion that industrial societies were evolving toward greater pacification. In addition to intra-state violence, other concerns came to occupy in the attention of armed forces in Western states.4 Threats to national se-

gal, eds., The Postmodern Military: Armed Forces After the Cold War (N.Y.: Oxford Uni- versity Press, 2000). 2 Illustrative of social changes in the contemporary military that would be unheard of just a few years ago are the following. The American military recognises Wiccans as a bona fide religion. The British Navy allows a sailor to perform Satanic rituals aboard his vessel. The Canadian military academy allows two male graduates to hold a same-sex marriage ceremony on the academy grounds. 3 See, for example, Martin Shaw, Post-Military Society (Philadelphia, Temple Universi- ty Press, 1991); Frances Fukuyama, The End of History (N.Y.: Free Press, 1992). 4 Excellent recent overviews of European armed forces include: Jean M. Callaghan and Franz Kernic, eds., Armed Forces and International Security (Piscataway, N.J.: Transaction, 2003); Hans Born, Karl Haltiner, Marjan Malesic, eds., Renaissance of Democratic Control of Armed Forces in Contemporary Societies (Bade-Baden: Nomos XTHE POSTMODERN MILITARYX 315 curity have transnational dimensions, such as the drug trade, environmental degradation, and uncontrolled immigration. The 1994 American intervention in Haiti was motivated in large part by the desire to prevent illegal Haitian immigration to the United States as well as the 1993 Italian intervention in Albania to stop Albanians entering Italy. And, in fact, the greatest tensions and violence in the post-Cold War era occurred within states, such as the former Yugoslavia with its ethnic conflicts or African states with starvations and ethnic struggles veering into genocide. This brought about a primacy of international peacekeeping and humanitarian missions on the part of Western armed forces. (The 1991 Gulf War, although not a Cold War conflict, was a war involving states against state and in that sense was a throwback to an earlier period, albeit at an unprecedented levels of high technology on the win- ning side.) The role of the international military was very evident in the humanitarian mission following the 2004 tsunami in Southeast Asia. In parallel fashion the possibility of an autonomous European Union military superceding its constituent national armies became a growing one. This relatively benign international scene was abruptly ended on September 11, 2001. The Al-Qaeda attack in New York and Washington D.C. initiated a whole new paradigm on how to strengthen national security in the United States, with ripple effects elsewhere. The previous trend of blurring the lines between military and civilian structures was vastly accelerated. A new government bureaucracy called the Depart- ment of Homeland Security was created. Not too long ago, defence of the homeland would have been considered synonymous with the principal mission of the armed forces. The so-called “Patriot Act” was passed by Congress to give the federal government unprecedented access to the private lives of American citizens. This is all to say that the American war against terrorism now has essential civilian as well as military components. Will Europe follow this model? The American invasion of Iraq in 2003 had both old and new elements. The rapid defeat of the Saddam Hussein regime in the spring seemed to confirm the effectiveness of small special forces using preci- sion guided munitions and network-centric warfare. This also seemed to be the case of the 2002 war against the Taliban and Al-Qaeda in Afghanistan. But subsequent events proved this kind of armed forces was not effective in the post-invasion situation. Indeed in Afghanistan and, especially, in Iraq, the realities of the occupation phase and resilient insurgency have proven to be especially burdensome. Old-fashioned “boots on the ground” still seem to be the requirement. The elemental fact remains that the distinguishing feature of the contemporary period is the decline of wars between states the rise of war

Verlagsgesellschaft, 2004); and Marie Vlachova and Ljubica Jelusics, eds., Military- Society Relations in the Countries of Transition, in press. 316 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX within states and terrorism that cuts across national borders. In the fore- seeable future, organised states are most likely to be in wars against dis- parate, non-centric revolutionary movements. The permeability between military and civilian organisations has become accelerated and more pronounced. Both the armed forces and civilian entities are increasingly performing parallel missions. This in turn means that the contemporary political and military leaders must deal with many issues that their predecessor gave little if any thought to. We now turn to three of the most salient: personnel social issues, civilian employees in the defence establishment, and levels of casualty acceptance.

Personnel Social Issues

Conscription is now the exception rather than the rule in Western advanced societies. In 1963, the United Kingdom was the first major country to abolish conscription following World War II. The United States did likewise in 1973 following the end of the Vietnam War. (Perhaps the most notable draftee of all time was Elvis Presley who served in as an American enlisted man in Germany during the late 1950s!) Starting in the late 1990s, conscription has been abolished in Belgium, France, Italy, Netherlands and Spain. Even in those countries where conscription still operates, active-duty military terms are usually less than a year. Conscientious objection for personal as well as religious reasons is cus- tomarily granted if the conscriptee is willing to do alternative civilian service. In Germany, close to half of potential male conscriptees perform “Zivildienst.” The value such civilian servers perform in tending to the disabled, infirm and others needing assistance is considered so valuable that is a major reason the draft remains in effect in Germany. The end of conscription in the United States is illustrative of major changes that occur in all-volunteer forces. The most obvious is the reduction in force strength. In the early 1960s, prior to the Vietnam War, there were 2.8 million people in uniform. By 2005, the number was 1.4 million. Recruit pay tripled in constant dollars, not counting enlistment bonuses. Owing to the demand for troops in Iraq, American reserve components have been called into active duty in unprecedented numbers, often for re- peated tours in the combat area. This in turn has led to severe morale problems causing recruitment and retention shortfalls. Manning the force in light of the wars in Iraq and Afghanistan has led to talk of bringing back the draft. This is highly improbable. What will most likely happen to meet manpower needs in the American military is some combina- tion of the following: a lowering of entrance standards for recruits, XTHE POSTMODERN MILITARYX 317 significant increases in enlistment bonuses, allowing more non-Ame- rican to enter the military, and more shifting of military jobs to civilian contractors (see below). A major demographic shift in the emerging military is the growing number and role of women. In the traditional military, women were either excluded or limited to narrow roles such as in administration or nursing. Where women did serve in significant roles the mode was a sep- arate all-female auxiliary corps. In the modern military, women’s role expanded with the entrance of women into military academies (1976 in the U.S.A.) and the demise of all-female units (1978). By the beginning of the 21st century, the postmodern militaries of most Western countries had opened virtually all military roles to women. One of the clearest indica- tions of postmodernism was the 2004 decision in the German military to allow sexual relations between service members regardless of the rank of the parties.5 Although the United States is not in the forefront of postmodern developments on gender issues, women are now assigned in all military units except submarines, special operations, and ground combat units. But the war in Iraq has seen the “co-location” of support units with combat units.6 In early 2005, women made up 17 percent of all American military personnel, 4 percent of generals, and about 10 percent of those sta- tioned in Iraq. The increasing number of women in the American military has not been free of scandals of sexual intimidation and harass- ment by male superiors. More noteworthy, the incidence of female casualties in the Iraq war has not caused any exceptional concern in the American public. The status of homosexuals in the military is another example of change in a postmodern military. In general terms, homosexuals were in- carcerated or discharged dishonorably in the traditional military. In the modern military, homosexuals were discretely accepted in many in- stances, but liable to non-punitive discharges. Although homosexuality still remains somewhat contentious in the postmodern military, the clear trend is toward increased toleration and acceptance. European Union regulations clearly state there must be no discrimination against homosexuals and this is formally the case in Western European militaries. In the Netherlands, there is even an organisation of military members advo- cating rights for homosexuals. Yet de facto discrimination persists and

5 “German Military OKs Fraternization,” Army Times, 6 Sep, 2004, p. 6. The German army was also considering lifting the long-standing prohibition against having sex on military installations. The change was considered because “there was a feeling that the existing regulations were longer in keeping with the times.” Army Times, May 31, 2004, p. 6. 6 “Bush Pentagon Moving to Force Female Soldiers into New Land Combat Units,” CMR Report, Dec. 2004. 318 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX there are few open homosexuals in the combat arms even in advanced European countries. Still the equal treatment of homosexuals is the over- riding trend. In the United States, the policy is invoked in the expression “Don’t Ask, Don’t Tell.” This was a Congressional law passed in 1994 in which one proviso is: “homosexuality is incompatible with military service.” Thus contrary to much commentary, the restriction on homosexuals in the military is not within the power of the military to change. Congress must take such action. Surveys of American military personnel show women soldiers are much more tolerant of homosexuals than are male soldiers. Of interest, white soldiers are more tolerant toward homosexuals than black soldiers. While the debate on the acceptance of homosexuals in the military continues in the United States, it is unlikely to return toward a more restrictive policy. The family is another personnel issue of the postmodern military that deserves mention. In the traditional and even modern military, a career officer’s wife was often a regarded as a member of the military community. Indeed, her participation in customary military social functions could even be a factor in the officer’s promotion. In the postmodern military, military spouses are much more likely to have employment outside of the home. Fewer and fewer of them – and we are still speaking mainly of wives rather than of husbands – have either the time or the inclination to engage in the social life of military installations.

Civilians Employees in the Defence Establishment

In the traditional military, because of conscription, menial labor was typ- ically performed by military personnel. In the modern military, the role of civilian contractors became an expanding one. Some examples in the United States include: civilian technicians aboard warships to maintain complex weapons systems starting in the 1940s; a C.I.A. funded airline played a major American role in the Vietnam War; the first U.S dead in Somalia in 1992 were civilians hired by the Army; the large American military base in Kosovo was built by civilian contractors even before the arrival of American troops. But the exponential growth of civilian entities in the postmodern era is truly a new paradigm. Little did I realise when I first proposed almost two decades century ago that the military was shifting from an institution to an occupation that private profit-making companies would one day actually do major military jobs.7 We are now witnessing in the

7 Charles C. Moskos, “From Institution to Occupation: Trends in Military Organiza- XTHE POSTMODERN MILITARYX 319

United States more and more functions of the military being performed by completely civilian structures – not just in homeland defence, but also in overseas and war-related missions. It is a vital question to ask if this trend is being replicated in Europe as well. Private military companies have now engendered their own acronym – PMCs.8 It is estimated that for-profit firms now enjoy an estimated $50 billion in business worldwide each year. America and British PMCs train armies in countries as varied, to name a few, as Croatia, Uzbekistan, and Equatorial Guinea. In Colombia, they fly helicopter gun ships to eradi- cate coca crops. PMCs provide bodyguards for the president in Afgha- nistan, construct American detention camps in Guantanamo in Cuba, and guard the military bases of the United States and its allies in many parts of Iraq and Kuwait. Though the outsourcing of military roles is, in one sense, a recent development, in another sense it reverts back to the condottieri – literally, military contractors – of the Italian city-states of the 14th century. With the onset of the Iraq War, much attention has been focused on the Halliburton Company, the predominant civilian contractor. Some 20,000 employees accompanied the U.S. forces in the buildup to the 2003 war in Iraq. Once the war started, its subsidiary Kellogg Brown & Root performed major military roles such as maintaining communication systems, handling aspects of logistics and identifying key targets. Surely, an important line was crossed in February, 2004, when the American Navy staffed a warship, the U.S.S. Coronado, with a crew that was half civilian and half military sailors. In a related move, the Pentagon announced in 2003 that it will seek to do away with the civil service rights of most Defense Department employees. DoD argues that these changes are necessary and will provide management with more latitude and efficiency in hiring, promotion, and firing. This certainly implies a de-institutionalisation of a civilian government bureaucracy – or, maybe more accurately, this makes an existing occupation even more occupational. The effect of these trends – the increasing reliance on PMCs and the changed status of civilian employees in defence ministries – on international security is something that defi- nitely requires sociological attention. While currently most pronounced in the United States, these trends must be appraised in a comparative and interdisciplinary perspective with other countries.

tion,” Armed Forces and Society, Vol. 4, No. 1(1977), pp. 41–50. For a fuller discussion, see Charles C. Moskos and Frank R. Wood, eds., The Military: More Than Just a Job? (McLean, Va.: Pergamon-Brassey’s, 1988. 8 The literature on private military companies is expanding rapidly. See, Ken Silver- stein, Private Warriors (N.Y.: Verso, 2000); Allan Gerson and Nat J. Coletta, Privatiz- ing Peace (Ardsley, N.Y.: Transnational, 2002; P.W. Singer, Corporate Warriors (Itha- ca: Cornell University Press, 2003). 320 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

Levels of Casualty Acceptance

Perhaps the single most crucial variable in the relationships between the armed forces and society is casualty acceptance. It is generally agreed that casualty acceptance is much lower in Western societies than in times past. Two different conventional wisdoms compete in the explanation of societal acceptance/aversion of combat casualties. In short-hand terms, we can refer to these as the societal change versus the worthwhile cause explanations. The older conventional wisdom holds that the drop in casualty acceptance is attributed to changes in the social values and culture of advanced Western democracies.9 Namely, the decline of national patrio- tism, a diminishing ethos of masculinity, and the rise of individualism. This correlates with widespread material prosperity and new information-age lifestyles. In general terms, those on the conservative side of the political social spectrum bemoan such changes while those on the liberal side generally see these changes as positive. Related to the above is Edward Luttwak’s theory that a declining birth rate and resultant smaller families make the loss of children in war fighting much more traumatic than in an era with large families.10 This explanation had a certain surface plausibility. But what are to make of the fact that the birth rate in the United States is higher than in the former Yugoslavia, where ethnic willingness to suffer -- and cause -- casualties has become legendary? The newer conventional wisdom holds, in opposition to the first, that casualty acceptance is much higher than generally assumed if and when certain conditions are met.11 A key element is that the public will accept combat deaths when the national interest -- sometimes the adjective “vital” is interjected -- is clearly at stake. Hence, the quick American de- parture from Somalia in 1993 once the going got tough. Another condition in the newer paradigm is that there must be a good chance of final victory. From this perspective, the United States was willing to absorb

9 See, Eric V. Larson, Casualties and Consensus (Rand, 1996); Jeffrey Record, “Col- lapsed Countries, Casualty Dread, and the New American Way of War,” Parameters (summer, 2002), pp. 4-23; Leonard Wong, “Maintaining Public Support for Military Operations,” in John R. Martin ed., Defeating Terrorism (Carlisle, Pa.: Strategic Stud- ies Institute, U.S. Army War College (Jan. 2002), pp. 19–31; and Charles J. Dunlap, Jr., “Kosovo, Casualty Aversion and the American Military Ethos,” Journal of Legal Studies (fall 2002), pp. 99–107. 10 Edward N. Luttwak, “Toward Post-Heroic Warfare,” Foreign Affairs, (May–June, 1995), pp. 109–122; “A Post-Heroic Military Policy,” Foreign Affairs, (July/Aug., 1996), pp. 33–44. 11 The notable work advancing this viewpoint is Peter D. Feaver and Christopher Gelpi, Choosing Your Battles: American Civil-Military Relations and the Use of Force (Princeton University Press, 2004). XTHE POSTMODERN MILITARYX 321 large casualties in World War II, but not in Vietnam once that war developed into a “quagmire” from which the US wanted to extricate itself. It has become increasingly common in American commentary to compare the current situation in Iraq with that of the Vietnam war. Both the societal change and worthwhile cause explanations of casualty acceptance have a surface plausibility, but, both are misleading. Rather, attention must be focused on the social composition of those who are serving in the armed forces and those who are not. I propose here that a country accepts long-term casualties only when the leadership is viewed as self-sacrificing. This is true for traditional, modern, and postmodern militaries. Below is some anecdotal and historical evidence to support the thesis that casualty acceptance – across diverse societies – is directly related to the willingness of elite youth to put their lives on the line. – Theodore Roosevelt resigned his position as assistant secretary of the Navy to join the Rough Riders in the Spanish-American War. In World War I, he stated that wished his own sons should not only serve but even be wounded as mark of valour. – In both world wars, British nobility had a higher casualty rate than the working class. Winston Churchill’s son, Randolph Churchill was wounded several times during WWII taking part in commando operations behind enemy lines. Prince Andrew fought as a helicopter pilot in the Falklands war. – In World War II, Joseph Stalin’s son, a fighter pilot, was shot down over East Europe and captured alive by the Germans. The Germans offered to exchange the son for German generals that were prisoners of the Soviets. Stalin refused and his son was shot when attempting to escape from a prisoner of war camp. – All of the Kennedy brothers of Boston – Joseph, John, Robert, and Edward – volunteered for military service. In the next generation, none of the 15 male Kennedy cousins served in the armed forces.

Even in a hopeless war, the willingness to suffer casualties can be explained only by the willingness of the elite to sacrifice themselves. The proposition that acceptance of high casualties is correlated with expectations of victory is not borne out. Consider the following examples. – The Confederacy in the American Civil War (1861–65) suffered immense casualties long after the cause was hopeless. The Confederate officer class that suffered disproportionate casualties was mainly con- stituted from the Southern plantocracy – the closest America has ever come to having a nobility. – In what may be the most disastrous war (1865–70) ever fought by a nation state, Paraguay declared war simultaneously on Brazil, Uruguay, and Argentina. The Paraguayans displayed a suicidal bravery to the end with the loss of 80 percent of the adult male population. Of signif- 322 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX

icance, the despotic ruler, Francisco Solano Lopez, fought in the front lines where he was finally bayoneted to death. – The Japanese unwillingness to surrender, until the atomic bombs of Hiroshima and Nagasaki were dropped, is legendary. This even though their was little chance of victory by 1944. That a disproportionate number of the Japanese aristocracy served in the military is surely not coincidental. – It would be revealing to compare the class composition of the French and Polish military at the start of World War II. Certainly, the Polish willingness to fight and die in a hopeless war against Germany must take into consideration the high proportion of the Polish nobility serving in their country’s military.

I argue that such historical and anecdotal evidence is a better guide to explaining casualty acceptance than surveys based on hypothetical sce- narios. Only when the body bags are real do we know the real attitudes of the American public – or any other public – toward casualty acceptance. The test of my thesis that elite sacrifice is a necessary condition for American resolve and commitment will be the Iraq War and its aftermath. As of December 31, 2004, the number of American dead in Iraq is 1,321, of whom 1,038 were killed in action. Though this number is low by historical standards of war casualties, it has caused a notable deteriora- tion in support of the war. It is noteworthy that of the 535 members of the U.S. Congress and Senate, only eight have children serving in the military. The low level of casualty acceptance for the Iraq War supports the core proposition that citizens accept hardships only when their leadership is viewed as self-sacrificing. I will go further and say there are rarely exceptions to this rule. The answer to the question of what are national interests is not found in the cause itself, but in who is willing to die for that cause. Only when the privileged classes perform military service does the country define the cause as worth young people’s blood. Only when elite youth are on the firing line do war losses become more acceptable. This explains the seeming paradox of why Americans have a lower acceptance of combat casualties with a volunteer military made of working-class youth than we had with a draft army that included the upper classes. Let us remember that Agamemnon sacrificed his daughter, Iphigenia, to assure good winds for the deployment of his soldiers during Operation Recover Helen of Troy. It is also true that Agamemnon’s wife, Clyte- mnestra, had Agamemnon killed for sacrificing their daughter. The an- cient Greeks understood that such a sacrifice was necessary if the troops were to sacrifice themselves. We should not forget this ageless truth. In brief, there are continuities and well as changes in the sociology of the armed forces as we move into the 21st century. 323

Christopher Dandeker THE MILITARY AND SOCIETY AFTER SEPTEMBER 11TH 2001

The terrorist attacks on the United States on September 11, 2001 consti- tuted one of the most dramatic events most of us can remember or (hopefully) are likely to experience in future. This drama was due not so much to the number of casualties (over 3000 dead) inflicted, the (less than accurate) parallels that some drew between the attack and Japanese assault on Pearl Harbour in 1941, or the fact that the dead and injured included people from a wide range of countries other than the US itself. Rather, the piquancy of that day was rooted in three other considerations: first the ways in which real time media coverage enabled most of the rest of the world to join the US East Coast morning audiences and become connected with terrorism as a “spectator sport” – at least for a while. Second, the attacks appeared to provide the clearest empirical demonstration of the predictions and warnings that had been made for some time by those who had talked about the risks of asymmetrical warfare for contemporary western liberal capitalist societies (and the potential of the ‘Revolution in Military Affairs’ [RMA]to counter them). And third, the terrorist attacks were focused – deliberately so, and not for the first time, as was evident in the earlier failed attempts to destroy the World Trade Center – on highly symbolic targets. Their value was to be measured less in US dollars and more in what those buildings – the World Trade Center, the Pentagon and, so it would seem, the White House – signified not only to US citizens but to most of the world’s population. Thus, many on that day wondered: how can it be that the world’s undisputed superpower, equipped with the most advanced military systems, could be attacked successfully by a small group people, using relatively primitive weapons – box cutters – although also benefiting from the ability to use the technologies of the modern west against itself: civilian jet airliners as bombs, together with the modern means of electronic communication, to prepare for and coordinate the attacks? Yet was 9/11 – that American term has, it seems, become a near universal way of describing the event – a real turning point in contemporary history? Given what we know about the past we should be circumspect before giving a definitive answer to this question. For example, should we accept the argument that 1914 marked the beginning of the twentieth 324 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX century and that 1991 marked its end, or the claim that the end of the Cold War, in addition to providing a driver of institutional change, also allowed other more deep-seated trends to come to fruition. These examples show that 9/11, like any other major event, should give us pause not only for thought but also caution. It is still, perhaps, too early to tell much about its key effects, and whether it really is a major turning point or rather helps to reinforce developments already in train. As an example of this latter point, it is evident that 9/11 has sharpened the focus of the US on ensuring that it continues to invest significantly in its capacity to ensure military technological superiority over any conceivable threat em- anating from state or non-state based actors; and part of this superiority lies in the means of providing rapid, agile, precise and accurate means of destruction with global reach. There are, however, major issues connected not only with the balance between force projection and homeland security but also the efficacy of using armed force to deal with contemporary terrorist threats, some of which will be dealt with below. Indeed, one of the key issues to be addressed is that when citizens ask themselves about what makes them feel secure, do they and will they say that the armed forces are the most important organisations from this point of view? And how realistic are their concerns and calculations in this regard? As will become evident, in all of this we can be more confident about what research questions need to be asked in the light of 9/11 rather than what the answers to those questions are.

9/11: threat and response

Given that terrorist attacks on contemporary states have a long and che- quered history – for example the UK has lived with 20th century Irish terrorism for over thirty years, and, like some other European states, spent a good deal of the nineteenth century addressing this problem – it is worth asking whether the attacks by al Qaeda represent a qualitatively new phenomenon. Some commentators have suggested that there are elements of both continuity and discontinuity. As mentioned above, the attacks on September 11 were hardly examples of “cutting edge’ technology in operation, although whether future attacks will be more adventur- ous in terms of weapons of mass destruction and their means of delivery remains to be seen. Indeed, this matter, in turn, depends on an answer to another key question: whether such terrorist attacks depend for their lethal effects and political leverage on the cooperation or connivance of “rogue” states. In other words, do asymmetrical attacks on western democratic states depend for their effects on assistance from the state system itself? Answers to this question feed very much into discussions of XTHE MILITARY AND SOCIETY AFTER SEPTEMBER 11TH 2001X 325 what are considered to be appropriate responses to terrorism, as we are witnessing in the current debates over how to deal with the issue of Iraq. However this may be, one element of discontinuity in the recent attacks is that, if they are to be believed, al Qaeda and its supporters are not seeking solutions to grievances that can be accommodated within the existing political arrangements in international society. The members of al Qaeda, presumably, look with a mixture of amusement and con- tempt on those who wish to appease them through, for example, concessions on the Palestinian question and the role of the US in the wider distribution of power in the Middle East, or policies on mitigating the North-South divide between rich and poor. Granting such concessions would be in the spirit of attempts to negotiate with earlier terrorist groups that desired outcomes that were perfectly possible within the con- straints of international society. So it seems to this author, al Qaeda wants something different: it wants to destroy the United States, its friends and allies, and all that their values stand for. That is a significant element of discontinuity. Indeed, one might suggest, it is 9/11 and the end of the Cold War that together provide the basis of the new era of the 21st century, one that, perhaps can be envisaged for the next two decades. In retrospect, 1991 witnessed the confirmation of the US as the undisputed global superpower in military as well as economic terms. It is not unrealistic to expect a Pax Americana to underpin the international order for, perhaps, the next two decades (a period that would be notably shorter than that of the Pax Britannica of the nineteenth century). Furthermore, the “war on terror” could be construed not simply as the exercise of the traditional right of self-defence by the United States but as one strand of a new way of organising international security. The difficult part in all of this is for the US to be able to pursue its own and wider collective interests in this vision of international order in a way that respects the sensitivities of other powers who may accept – but only grudgingly – the fact that the US has the immense power that it has and is set to have for some time to come. In so far as the US administration adopts and seeks to implement such a “post-deterrence” vision of international security, it is bound to create concerns – even amongst its staunchest allies (such as the UK) about what is involved: for example, on the extent to which the US alone should be able to decide what constitutes a justifiable cause for pre-emptive defence (which has major implications not only for the UN but the leverage of other powers over the US, for whom the UN as an institution is of critical importance); whether regime change in the Middle East will cause even greater regional instability than is currently the case; and whether military responses are being harnessed properly with other policies designed to address the in- equalities and frustrations on which al Qaeda, so it is argued, thrives. In this regard, some critics (including those present at the recent pub- 326 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX lic demonstrations “against the war on Iraq”) have expressed concern about inter alia the humanitarian consequences of military intervention in Iraq in terms of refugee flows, and the possible spread of organised crime in a post-conflict Iraq, as well as the risk of creating a proliferation of terrorist cells created out of the increased resentment that could be the heritage of a US led intervention and long term presence in that country. Others worry about long-term military commitments in the region with important issues of which states would do best in which kinds of post-war reconstruction tasks, and whether indeed sufficient time and resources will be devoted to them. Another consideration is that the “war on terror” establishes certain priorities in the global security agenda. The West’s concerns with terrorism still leave most of Africa with its more pressing troubles of human rights abuses and civil and ethnic strife, while other regions, such as central Asia have to deal with the acute dilemmas of economic growth and environmental degradation. Indeed, these concerns jostle with the war on terror for places as the security priorities of the early twenty first century. It might be argued that the war on terror provides the political and legal preconditions for achieving these other goals – a view that, perhaps, feels more comfortable when one sits in the West. Other analysts and policy makers view contemporary terrorist threats as novel not only in their political objectives but also in some aspects of the means that are mobilised to pursue them. So what extent should military instruments be focused on counter-insurgency police actions? Is the key priority to ensure that terrorist groups are denied the sympathy of underprivileged populations by addressing issues of North-South poverty? Could one wean liberal Islam away from sympathising or supporting radical Islamic attacks?

The response to 9/11 and the implications for military and society.

Whatever the doubts that other Western countries have or have had about current US policy responses to 9/11, whether concerning Afghanistan or “rogue states” such as Iraq, it is still very much in their interests for them to develop the capacity to be able to cooperate militarily with that country. Indeed this is also in the interest of the US too because, notwithstanding its sole superpower status, it cannot do without the material, political and symbolic support of its allies: it does not want to go to war alone for material as well as legitimacy reasons. For other western countries, it is imperative that for this cooperation to happen they must ensure that the already existing technological gap between the XTHE MILITARY AND SOCIETY AFTER SEPTEMBER 11TH 2001X 327

US and its friends and allies does not become an unbridgeable gulf, even if some – not least France – would wish their own and wider EU military capacities be developed as the basis of a European counter-weight to US power in the world. However this may be, European societies have to face the fact that they need to spend more, and more wisely, on their defence. The question is whether this imperative will clash with public opinion’s stated priorities for spending, with the pressing claims of education, health, transport and other valued services. In providing more resources (more wisely spent) for defence, there will be a continued drive for more flexible armed forces amongst western industrial states. National states will be constrained to work more and more cooperatively with one another: multi-nationality is as important as “jointery” (the close cooperation amongst individual armed services of a single national state) as future organizational and cultural trends for the armed services. In developing multinational approaches to flexible forces, issues of role specialisation will need to be addressed. This process will allow national and historical differences to come into play as to where comparative advantage lies amongst national members of the NATO alliance, the EU and ‘coalitions of the willing’. For new as well as older members of NATO and the EU there will be delicate issues of choice to be handled in regard to war fighting, peace support operations, gendarmerie functions and other military roles. In adding momentum to the trend towards flexible, quick reaction forces with global and precise reach, September 11 has also given states much to think about in terms of the balance between expeditionary operations and homeland defence and security. To take the case of the UK, in its Strategic Defence Review of 1998 the primary role of armed forces was conceived as “going to the crisis before the crisis came to you”, which became a key theme in the current Labour government’s foreign policy. Yet some modification of this kind of thinking is in order in the light of the events of September 11: the crisis can come to you before you go to the crisis. Indeed, even before these events, some commentators felt that if a state were to send its forces abroad to prevent a crisis, those hostile to the action might mount some kind of terrorist action within that state’s homeland. September 11th has brought this scenario into stark relief. Consequently, defence planners now have to think even harder about “securing the home base” while projecting power abroad or threatening to do so to deal with crises. This will involve ensuring that not only regular but also reserve forces are organized and distributed ap- propriately to meet both power projection and homeland defence needs – in the case of reserve forces this may mean a reversal of past policy of force reductions as in the case of the UK. Against this background of the need to balance expeditionary efforts against the imperatives of homeland defence, in the US and other countries, we are witnessing greater priority being given to homeland securi- 328 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX ty. In the case of the US, this means a twin effort on maintaining a technological edge in the military means of power projection abroad as well as in the means of detection and prevention of intrusions into the homeland. Effective homeland defence demands even closer cooperation between military, police and other security agencies as states recognise that the boundaries between internal and external security have become even more blurred. These security organisations and agencies are becoming more and more concerned to develop effective means of cross-border international cooperation: one example in this regard is the close and, so one understands, quite effective links between the US, UK and France on anti-terrorist intelligence and policing). Of course, this is not to underes- timate the pressing need for sharply focused, quick-reaction and specialised military forces for expeditionary warfare; and even these depend increasingly on cooperation with other non-military security agencies for example in acquiring intelligence about targets and indeed in attacking them. With regard to cooperation amongst the wide array of security organisations focused on the war on terror, there remain serious issues of interagency cooperation that need to be addressed. As the US recognises, simply providing more resources does not, of itself, overcome problems of bureaucratic competition and cultural boundaries amongst competing agencies and, in this regard, the US may be inferior to some of its friends and allies. Yet it would be mistaken to view the inter-agency issues only through the prism of the efficiency of the apparatus of national security: 9/11 has posed the traditional problem of national security and democracy in an acute fashion. How is it possible to exercise democratic oversight and accountability over the organisations of national security while maintaining the necessary degree of secrecy about what they do and how they work? One of the problematic consequences of investing in quick-reaction forces for the wider defence organization concerns what can be referred to as a “two-speed military”. And this adds to other difficulties to do with ensuring compatibility between the technologically superior US and its less developed friends and allies, as well as those to do with role specialisation mentioned earlier. Just now in the UK, for example, there is an emerging “two-speed” or “two-tier” army: the ready forces earmarked for deployment especially focused on the higher intensity operations, with the rest either home-based or on other missions including the forms of peacekeeping or “sweeping up” after the more dangerous missions have been executed. While some kind of distinction between rapidly deployable spearhead forces and other formations might be inevitable it would be most unwise if the latter were configured in such a way in terms of equipment, ethos and employment policy that they were unable to turn their hand to higher intensity operations should that be required. Of XTHE MILITARY AND SOCIETY AFTER SEPTEMBER 11TH 2001X 329 course, and this is quite another point, the distinctions (more or less justified) between elite and other fighting forces is an inevitable feature of any army. A two-speed military might not only lead to social divisions and tensions within the armed services, especially ground forces, but might also lead to recruitment and retention difficulties in those segments that might be considered by potential recruits as “second class”. In addition to tensions between different segments of the military of a flexible, quick-reaction force, there are also signs of strains within the segment most engaged in the war against terror, namely Special Forces and those elements that work closely with them. Just now it is not easy to establish whether these problems are just an exaggeration of these already well documented problems that have emerged over the past decade as smaller armed forces have had to deal with an increased operational tempo: “doing more with less” places all sorts of strains on personnel (and their families and friends) as well as their equipment. That having been said there have been disturbing press reports on the problems faced by some military personnel (particularly U.S Special Forces) in adjusting to the return to their families after operational tours. In addition to the well-known links that have been established between separation, operational tempo and family stress, leading to marital breakdown, and divorce, there is also some evidence that military personnel are becoming violent – sometimes lethally so – to their family members. The case of the US Special Forces provokes one to go beyond journalistic, short-term accounts to ask how significant and deep-rooted is this problem, and if it is becoming more prevalent why and how might we respond to it? Are there significant military-related differences in terms of service/type of force, rank and nation? For example, on the latter point it would be interesting to explore the impact of national military culture on these issues. It is interesting to note that in the UK’s Special Forces, for example, living up to a “macho” code and not showing emo- tion is looked down on much more than appears to be the case in the U.S. SF. Also, the UK takes much longer to transfer its troops from the operational to the home environment, which lessens the problems faced by families, a point that is consistent with the evidence in the literature. Another issue is whether, so far as this is a problem, it is one charac- teristic of the combat arms of land forces where the residual elements of hand-to-hand or face-to-face combat are still found (despite the imagery of push-button warfare), of air and naval warfare, where combat is characterised by greater “action at a distance”. Furthermore, is this problem peculiar to Special Forces or to be found in other land based combat arms? If it is more prevalent in Special Forces, is this because of the secrecy and special tensions associated with these missions? If so, given the current strategic environment, this problem may well become rather serious in future given the increased use of these forces. A final set of issues concerning the effects of 9/11 on military and so- 330 XSODOBNO VOJAŠTVO IN DRUŽBAX ciety concerns risk perceptions by different groups and their effects on behaviour. Today, citizens in Western states tend to be spectators of the actions of their countries’ intervention forces: indeed much of what they see constitutes very little of the shadowy operations that, perforce, are conducted against terrorist groups, their state and non-state supporters. However much or little they see or are allowed to see, the public’s views play a significant role in the decisions of political elites to commit forces to particular operations, as we are witnessing in respect of the military preparations in connection with Iraq. Public opinion matters: so far as the US is concerned not to go to war alone (see earlier) it is susceptible to the influence of allies and friends. Thus, for example, the US will be influenced by the willingness of the UK government to commit itself to action without another UN resolution, an influence that is greater on the issue of Iraq than say, on the question of US policy towards Israel and the Palestinian question, where UK leverage is comparatively weak. Yet citizens are in the front line of terror attacks whether or not these are on military targets so called: here they are not “spectators” of the war on terror but very much involved as potential targets. In this connection, it is worth noting that civilians suffered more casualties than the military in the September 11 attack on the Pentagon (these included DoD civilians). The attacks on Bali and Mombasa, together with those which are anticipated involving weapons of mass destruction entailing threats to civilian populations, show how far civilians are involved directly in the current war on terror even though they are so distant from attacks on foreign targets by their own state’s intervention forces where, as some commentators have argued they are spectators of virtual war. Thus the idea of “virtual war” seems even more one sided after the events of September 11. At work here is a traditional feature of terrorist attack: less the inflic- tion of material damage per se but more the securing of a psychological effect. This has always posed interesting dilemmas for government and other agencies. The principal one is how to reassure the public about the seriousness of the risks they face without conveying an impression of complacency or over-confidence about the capacity of government to protect the population. This is despite the fact that one important feature of the contemporary scene is the perceived need of government to be doing and to be seen to be doing “something” about the control and management of risk. Governments also have to avoid generating feelings of anxiety – or even panic – which is precisely one of the key objectives of those who use terror as a weapon. Especially in democratic states, there is the related question of how much information about risks associated with terrorist groups and counter-terrorist activities should be released (directly by government or by non-government agencies, including the media, whose responsibilities in this regard raise other delicate issues) to the public. Again achieving the right balance is crucial: for example, giv- XTHE MILITARY AND SOCIETY AFTER SEPTEMBER 11TH 2001X 331 ing detailed advice on what to do in face of bio-terror attacks, the chances of which may be infinitesimally small, may well generate feels of anxiety out of all proportion to the true nature of the risk involved. As a result of recent terrorist attacks and the public discussion about the possibility of bio-terrorist attacks in the UK, for example, a number of jour- nalists have reported on a sense of edginess and anxiety as governments try to steer a course between the poles of the dilemmas highlighted above. Thus a climate of heightened risk can lead both to warning fatigue on the one hand and an exaggerated sense of fear on the other. And, we should remember that the climate of anxiety is not simply a creation of government but is also often driven by intermediary institutions such as schools and NGOs.

Conclusion: risk, contemporary cultural trends and military society relations

The key research questions for students of military and society are: (1) To what extent are risk averse tendencies becoming a significant problem for states as they design military responses to contemporary security problems, say in terms of casualty aversion – both for one’s own and op- posing forces and their civilian populations (2) To what extent is risk aversion becoming a feature of contemporary armed services, and thus presenting a challenge to the traditional military values of courage and risk taking? Will future recruits be reluctant to join the most risky components of the armed services (such as infantry and armour roles) and/or be keen to enjoin their employers to deploy them in such a way as to minimise the risks they take, even at the cast of collateral damage to others? (3) To what extent are changing conceptions of risk highlighting a transformation in the structure of Western values: specifically, is the value of liberty being compromised by (a) a fear of taking responsibility for the consequences of one’s actions after a sober analysis of risk and an assessment of what one can trust (b) a desire to buttress such fear by re- course to litigation, which leads to a marginalisation of values such as forgiveness and stoicism in contemporary discourse (c) an obsession with safety over freedom – as we see with parents’ overly protective attitudes towards the part played by self discovery in the development of children into adults (d) a decline in the capacity and will to admit the need for sacrifices in defence of the core values of liberty and freedom, as for example in the current war on terror? We do not know enough about the answers to these questions and their implications for how the armed services will behave in future and how supportive the publics will be of what they are tasked to do by their governments.