Diplomsko Delo

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za slovanske jezike in književnosti

DIPLOMSKO DELO

Katja Bukovšek

Maribor, 2010

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za slovanske jezike in književnosti

Diplomsko delo

AVTOBIOGRAFSKOST IN PROBLEMATIKA SEKSUALNOSTI V IZBRANIH ROMANIH VITOMILA ZUPANA

Mentor: Kandidatka: red. prof. dr. Miran Štuhec Katja Bukovšek

Maribor, 2010

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorju dr. Miranu Štuhcu za nasvete, popravke in strokovno pomo pri pisanju diplomskega dela.

Prisrna hvala tudi gospe Ifigeniji Simonovi, ki je z mano delila svoje izkušnje in spomine, povezane z Vitomilom Zupanom.

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA Koroška cesta 160 2000 Maribor

IZJAVA

Katja Bukovšek, rojena 26. 10. 1982 v Celju, študentka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer slovenski jezik s književnostjo, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Avtobiografskost in problematika seksualnosti v izbranih romanih Vitomila Zupana pri mentorju red. prof. dr. Miranu Štuhcu avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

Maribor, 16. 2. 2010

POVZETEK

V diplomskem delu z naslovom Avtobiografskost in problematika seksualnosti v izbranih romanih Vitomila Zupana sem ugotavljala, v kolikšni meri je pisateljeva literatura avtobiografska in v kolikšni meri vsebuje elemente seksualnosti, pri emer sem se osredotoila na odnos moški – ženska. Analiza pripovednih besedil zajema naslednje Zupanove romane: Potovanje na konec pomladi (1972), Menuet za kitaro (1975), Igra s hudievim repom (1978), Komedija loveškega tkiva (1980), Levitan (1982) in Apokalipsa vsakdanjosti (1988). Ugotovila sem, da romani vsebujejo velik delež avtobiografskih prvin, pri emer ne gre za avtobiografijo v njenem dobesednem pomenu, saj se resninost prepleta tudi s fikcijo. Pisatelj popisuje neko resninost, zasebno in preteklo, prikazano z njegovega stališa ter literarno obdelano. Delež avtobiografskosti sem ugotavljala ob pripovedovalcu, literarnih osebah in literarnih prostorih. Pomagala sem si predvsem s pisateljevo tretjeosebno avtobiografijo in prievanji Ifigenije Simonovi, ki je avtorja osebno poznala ter z njim ve let prijateljevala. Najmanj avtobiografskih prvin je v romanu Potovanje na konec pomladi, kjer v ospredje stopi fikcija. V ostalih romanih avtobiografske prvine izstopajo na ve mestih. Obravnavani romani prav tako vsebujejo številne prvine seksualnosti, ki se je pokazala kot izhodiše Zupanovega pisateljevanja. Pravo problematiko seksualnosti zasledimo šele po letu 1965, ko so v slovenšino zaeli prevajati dela Henryja Millerja, po katerem se je Zupan zgledoval. S stališa seksualnosti je prikazan predvsem odnos moški – ženska, ki je zaznamovan zlasti s spolnostjo.

Kljune besede: Vitomil Zupan, avtobiografskost, seksualnost, odnos moški – ženska.

SUMMARY

In my diploma paper entitled Autobiographic elements and the question of sexuality in the selected novels of Vitomil Zupan I attempt to establish how extensively autobiographical the author's literature actually is and how commonly it incorporates the elements of sexuality, whereby I have limited myself on the relationship between a man and a woman. The narrative texts' analysis encompasses the following of Zupan's novels: Potovanje na konec pomladi (1972), Menuet za kitaro (1975), Igra s hudievim repom (1978), Komedija loveškega tkiva (1980), Levitan (1982) and Apokalipsa vsakdanjosti (1988). I have come to the conclusion that his novels do in fact contain many autobiographic elements; however we are not talking about autobiography in the common sense of the word, because in his case reality also mingles with fiction. The author would describe a reality, both private and past, presented from his own viewing point and literary modified. The prevalence of autobiographic elements has been established by taking into account the narrator, literary characters and literary scenery. The author's third person autobiography has proven a great help in this respect, as well as the testimony of Ifigenija Simonovi, who knew the author personally and enjoyed his friendship for many years. The least amount of autobiographic elements was to be found in the novel Potovanje na konec pomladi, where fiction takes up for the larger part of it. His other novels prove to be more autobiographical in more than one part. The reviewed novels also contain many elements of sexuality, which prove to be the basis of Zupan's writing. The question of sexuality arises only after 1965 after the works of Henry Miller, Zupan's role-model, are translated into Slovene. From the sexuality’s point of view his work focuses mainly on the man – woman relationship which is for the most part influenced by sex.

Key words: Vitomil Zupan, autobiographical, sexuality, man – woman relationship.

KAZALO

1 UVOD …...... - 1 - 2 TEORETINA IZHODIŠA …...... - 1 - 2.1 Predmet preuevanja …...... - 1 - 2.2 Cilj preuevanja (hipoteze) …...... - 5 - 2.3 Pristop in uporabljene metode …...... - 5- 2.4 Opredelitev temeljnih pojmov …...... -6 - 2.4.1 Problem avtobiografske literature …...... - 6 - 2.4.1.1 Avtobiografskost pri Vitomilu Zupanu …...... - 7 - 2.4.2 Problematika seksualnosti pri Vitomilu Zupanu …...... - 10 - 2.4.2.1 Odnos moški – ženska …...... - 13 - 3 AVTOR …...... - 14 - 4 POTOVANJE NA KONEC POMLADI …...... - 17 - 4.1 Avtobiografske prvine …...... - 18 - 4.2 Problematika seksualnosti …...... - 19 - 5 MENUET ZA KITARO …...... - 21 - 5.1 Avtobiografske prvine …...... - 21 - 5.2 Problematika seksualnosti …...... - 24 - 6 IGRA S HUDIEVIM REPOM …...... - 27 - 6.1 Avtobiografske prvine …...... - 28 - 6.2 Problematika seksualnosti …...... - 29 - 7 KOMEDIJA LOVEŠKEGA TKIVA …...... - 33 - 7.1 Avtobiografske prvine …...... - 33 - 7.2 Problematika seksualnosti …...... - 35 - 8 LEVITAN …...... - 39 - 8.1 Avtobiografske prvine …...... - 40 - 8.2 Problematika seksualnosti …...... - 43 - 9 APOKALIPSA VSAKDANJOSTI …...... - 45 - 9.1 Avtobiografske prvine …...... - 46 - 9.2 Problematika seksualnosti …...... - 49 - 10 SINTEZA …...... - 51 - 11 SKLEP …...... - 61 - 12 VIRI IN LITERATURA …...... - 65 -

1 UVOD

Malo je avtorjev na Slovenskem, ki bi v svoj literarni opus tako neposredno in v tako veliki meri vnašali sebe in svoje življenje, kot je to poel Vitomil Zupan. Prav tako je malo avtorjev, ki bi v javnosti s svojo provokativnostjo uspeli vzbuditi tako izjemno zanimanje za svoja dela in svoje življenje ter hkrati s tem postali predmet odobravanja na eni in ostrih kritik na drugi strani. Zupan je bil nedvomno provokativen pisec tudi zato, ker je v svojo literaturo vnašal neobremenjene opise spolnosti, kar je v asu nastanka njegovih romanov veljalo za nemoralno in spotikljivo.

Ob branju Zupanovih romanov so se mi porajala doloena vprašanja. Ali je pisatelj pisal avtobiografsko literaturo? Kolikšen delež njegove literature je avtobiografskega znaaja? V kolikšni meri je pisatelj v svojo literaturo vnašal tematiko spolnosti? Kakšen je v njegovih romanih odnos moških literarnih likov do žensk?

Diplomsko delo je sestavljeno iz dveh delov. V prvem delu sem obravnavala avtobiografskost pri Vitomilu Zupanu, v drugem pa problematiko seksualnosti, s poudarkom na odnosu moški – ženska. Najprej sem opredelila temeljne pojme, nato predstavila razline teorije, ki se nanašajo na temeljne pojme, in jih dokazala na konkretnih primerih v obravnavanih romanih Vitomila Zupana.

2 TEORETINA IZHODIŠA

2.1 Predmet preuevanja

Za predmet preuevanja sem si izbrala šest del Vitomila Zupana:

• Potovanje na konec pomladi, 1972; • Menuet za kitaro (na petindvajset strelov), 1975; • Igra s hudievim repom, 1978; • Komedija loveškega tkiva, 1980; • Levitan (roman ali pa tudi ne), 1982; • Apokalipsa vsakdanjosti (nedokonan roman), 1988.

1

Vsako delo sem analizirala z dveh vidikov:

1. V prvem delu sem iskala elemente avtobiografskosti. 2. V drugem delu sem obravnavala problematiko seksualnosti, s poudarkom na odnosu moški – ženska.

Janko Kos (1993: 8) ugotavlja, da je v Zupanovih romanih, napisanih tik pred vojno, objavljenih pa šele trideset let pozneje (Klement, Zasledovalec samega sebe in Potovanje na konec pomladi), avtobiografskega veliko manj kot v poznejših romanih. V Klementu in Zasledovalcu samega sebe, pravi Kos, je nemogoe loiti literarnost od avtobiografskosti.

Dokazljive prvine avtobiografskosti se pojavljajo od romana Potovanje na konec pomladi naprej, zato so predmet preuevanja tega diplomskega dela Zupanovi poznejši romani (vkljuno s Potovanjem na konec pomladi).

Romani zrelega obdobja, pravi Kos (1993: 8), odsevajo avtobiografinost tako z obliko, vsi so namre pisani v prvi osebi,1 kot tudi s prigodami in moralino refleksivnostjo, kar lahko preverimo v razlinih intervjujih, osebnih zapisih in izjavah Vitomila Zupana pa tudi pri drugih, ki so se zanimali za njegovo življenje.

Kos ugotavlja, da zgodba o boemsko-literarnem profesorju in blešeem mladostniškem Tajsiju v romanu Potovanje na konec pomladi sprva kaže negotovo avtobiografsko podlago. Spekulativno pa lahko domnevamo, da je Tajsi pretvorba mladega Zupana, vanj zagledani profesor pa spomin na Adolfa Robido, ki je bil Zupanov oim (Kos 1993: 8).

e Zupanove poglavitne romane, objavljene v letih 1975–1988, postavimo v pravi vsebinski red, vidimo, da gre za najveji avtobiografski romaneskni opus, ki ga je kdaj kak slovenski pripovednik (z izjemo Lojzeta Kovaia) napisal o sebi: Komedija loveškega tkiva zajema pisateljevo predvojno usodo, Menuet za kitaro medvojne prigode, Levitan življenje v jei, Igra s hudievim repom civilno življenje povojnega asa in Apokalipsa vsakdanjosti starostna doživetja (Kos 1993: 7–8).

______

1 Seveda je treba upoštevati, da je lahko prva oseba ednine zavajajoa, saj lahko le fingira avtobiografskost.

2

Komedija loveškega tkiva je pripoved, ki jo sestavljata spominska zgodba, ki je po literarnih osebah razpoznavna kot avtobiografska, in njena sprotna refleksija. Gre za izrpno poroilo o pisateljevem odrašanju, sreevanju s knjigami, razlinimi ljudmi, svetovnem popotništvu, italijanski okupaciji, bivanju v fašistinih jeah itd.

Menuet za kitaro vsebuje izrazito avtobiografske prvine. Avtobiografska plast je živopisna slika partizanskega sveta, ki se oblikuje na Berkovi poti skozi dogodke in kraje, v katerih je bil neposredno udeležen. Pripovedovalec, ki je vojno preživel, je, ko se je spominja, ves as v njej in zunaj nje. Vložena zgodba nam podaja doživljanje vojne z glediša avtorjevih dnevniških zapiskov, okvirna zgodba pa je refleksija neposredne vojne izkušnje dveh posameznikov.

Levitan je avtobiografsko prievanje o pisateljevi dolgoletni povojni jei v socialistinih zaporih. Jakob Levitan, pisateljev alter ego, pripoveduje svojo izkušnjo aretacije, sojenja, prestajanja zaporne kazni in prihoda na prostost. Na avtobiografskost implicira tudi sam podnaslov »Roman, ali pa tudi ne«.

V Igri s hudievim repom se pisatelj sicer skrije za domnevni dnevnik domnevnega neznanca in s tem blaži avtobiografski uinek prvoosebne pripovedi, vendar gre kljub temu verjetno za avtobiografsko pripoved o Zupanovem propadlem zakonu, o katerem je pisatelj spregovoril v enem izmed svojih intervjujev.

Apokalipsa vsakdanjosti, zadnje, (po vsej verjetnosti) nedokonano Zupanovo delo, je prvoosebna, avtobiografska, predsmrtna, nihilistina in duhovita pripoved o staranju in starosti. Pisatelj, ki je moral na lastni koži izkusiti tudi staranje, pojemanje življenjskih moi in bližino smrti, avtobiografskosti ve ne skriva, bralcu (ali pa mogoe samemu sebi) razkrije rezultate lastne starosti in starevski gnev (Berger 1988: 221–223).

V drugem delu diplomskega dela sem v izbranih romanih preuevala še problematiko seksualnosti.

Kos (1993: 10) ugotavlja, da je v Zupanovih predvojnih romanih, ki so sicer polni erotike, malo seksualne opisnosti, izjema je le Potovanje na konec pomladi, kjer je nakazana v

3

poetini simboliki. Pravo problematiko seksualnosti zasledimo v Zupanovih poznejših romanih, kjer smo pria razcvetu opisne, skrajno nadrobno predstavljene seksualnosti.

V romanu Potovanje na konec pomladi je razmerje med gimnazijskim profesorjem in njegovim dijakom Tajsijem sprva zainjeno s komiko, ironijo in satiro. Ko pa Zupan v zgodbo pritegne še profesorjevo ženo in dijakovo dekle, se razmerje temeljito pomnoži in erotine vezi postanejo mono prepletene.

Tematika spolnosti se v Menuetu za kitaro pojavlja le v neposrednem vojnem dogajanju, v Španiji je ne zasledimo. Za mladega Berka je znailno veselje do življenja, vitalizem eksistence, ki se kaže tudi v njegovi erotini radoživosti. Ženske, ki si jih polasti, so si med seboj podobne. Ob njih pisatelj nakaže, kakšne ženske ga bodo zanimale tudi v prihodnje: im bolj prvinske, nagnjene k nagonu, dejanjem, takšne, ki imajo »bujno telo, krepka stegna, boke in rit«. Roman vsebuje sprošene, neobremenjene opise spolnosti (tudi sadizem in mazohizem), ki jih je ve opaziti v poznejših romanih.

V Komediji loveškega tkiva je s temo seksualnosti na poseben nain prepletena tema pisanja. Ta dvojnost obeh tem se kaže s ponavljajoim se sosledjem pripovedovaleve (burne) seksualne aktivnosti in pisanja. Glavna oseba zapada v številne seksualne stike z najrazlinejšimi ženskami, za tem pa v prave »pisarske obsesije«. Zdi se, da se Zupan s posebno skrbjo posvea prav sadomazohistinim razmerjem med moškim in žensko.

V Levitanu spolnost rešuje Jakoba Levitana pred grozo smrti, zanj je sredstvo pobega iz realnosti, vliva mu mo in svobodo ter mu omogoa nenehno odpiranje novih svetov tudi tam, kjer se svet zoži na jetniško celico. Seksualnost se kaže v razlinih oblikah: kot volja do moi, kot vir vitalizma, kot sredstvo manipulacije z drugimi … Poleg odnosov med moškim in žensko zasledimo tudi razmerja moških med seboj, problem sadizma in mazohizma.

Igra s hudievim repom je roman o razpadajoem zakonu, poln seksualnih prizorov. Odnosi med zakoncema se vse bolj zapletajo, povezana sta le preko spolnosti, erotike, v vsem ostalem sta sovražnika in nasprotnika. Ker imata enake spolne poteze nasilnosti in strasti po prevladi, se bojujeta na unienje. V (seksualne) igrice potegneta tudi druge ljudi, ki jih izrabita za napade drug proti drugemu. Tuje jima niso niti masovne orgije, homoseksualni odnosi, sadizem, mazohizem …

4

V Apokalipsi vsakdanjosti spolne moi, ki je gonilo vitalizma prejšnjih romanov, ni ve. Z izgubo le-te ugaša nekdanja slast, gotovost in objestnost. V pripovedovalcu se oglaša prikrita želja po pripadnosti nekomu, po imeti nekoga, po (sicer še vedno grozljivih) besedah »imeti rad«. Razmerje do spolnosti prehaja polagoma v obmoje ironije, dobrodušne grotesknosti in elegine nostalgije (Kos 1993: 13).

2.2 Cilj preuevanja (hipoteze)

Cilj diplomske naloge je predstaviti Vitomila Zupana, problematiko njegovega življenjsko- literarnega sveta, avtobiografskost in problematiko seksualnosti (s poudarkom na odnosu moški – ženska) v izbranih romanih. Iz tega izhaja hipoteza, da izbrana dela vsebujejo elemente avtobiografskosti in seksualnosti. Namen diplomske naloge je tudi ugotoviti, v kolikšni meri je Zupanova literatura avtobiografska, v kolikšni meri vsebuje elemente seksualnosti in kako se z leti spreminja pisateljev odnos do spolnosti. S stališa seksualnosti bodo prikazani odnos med moškim in žensko, problem homoerotike in sadizma ter pojmovanje ljubezni.

2.3 Pristop in uporabljene metode

Pri preuevanju in raziskovanju sem uporabila razline metode. Z deskriptivno metodo sem literaturo preuevala na osnovi zapisanih dejstev in definicij, ki govorijo o pojmih, povezanih z avtobiografskostjo in seksualnostjo. Z metodo analize, ki omogoa razgraditev dela na posamezne elemente, sem v izbranih romanih poiskala elemente avtobiografskosti in seksualnosti. S komparativno metodo sem naredila primerjavo med izbranimi deli. Zgodovinska metoda mi je pomagala osvetliti as in obdobje, v katerem je Zupan živel ter ustvarjal. Delež avtobiografskih prvin v izbranih romanih sem ugotavljala ob pripovedovanju Ifigenije Simonovi, ki je avtorja osebno poznala in z njim ve let prijateljevala, ter na osnovi zapisanih dejstev o pisateljevem življenju in delu (Zupanova avtobiografija, pisateljeve izjave, izjave tistih, ki so raziskovali njegovo življenje …). Pri problematiki spolnosti v izbranih romanih sem ugotavljala, v kakšnih vlogah se le-ta pojavlja in kaj moške literarne like privlai v spolnosti ter pri ženskah.

5

2.4 Opredelitev temeljnih pojmov

Kljuna pojma diplomske naloge sta avtobiografskost in seksualnost.

2.4.1 Problem avtobiografske literature

V prozi Vitomila Zupana so zelo pomembni avtobiografski elementi. Ti se razkrivajo kot izpoved, spomin na preživeto, sodba ali samogovor o sebi. Pisatelj je v svojih delih opisoval svoje življenje in tudi sam poudarjal, da je njegova literatura avtobiografskega znaaja.

Francetu Piberniku je namre na vprašanje, ali je njegova literatura projekcija lastne življenjske poti, odgovoril: »Nekdo je nekje neko rekel isto pametno: kaj je treba pisati življenjepise pesnikov in pisateljev, ko je vendarle njihovo delo njihova prava biografija« (Pibernik 1983: 32).

Ob branju in preuevanju Zupanovih romanov se mi tako poraja naslednje vprašanje: Ali njegove romane razumeti kot avtobiografijo ali zgolj kot avtobiografski roman? Da lahko odgovorim na to vprašanje, je treba razložiti oba pojma, med katerima je lahko meja bolj ali manj zabrisana.

Beseda avtobiografija je grškega izvora in pomeni pisati o sebi, opisovati lastno življenje. V avtobiografiji avtor na podlagi dogodkov in izkušenj opisuje svoje življenje v prvi, lahko pa tudi v tretji osebi. Avtor je v pripovedi zvest dejstvom, z izborom in interpretacijo pa jih postavlja v želeno osvetljavo. Avtobiografiji je sorodna avtobiografska proza (npr. romani, novele, rtice, drame ipd.), ki sicer uporablja segmente iz avtorjevega življenja kot zunajliterarno snov, vendar jo preoblikuje po posebnih zakonih literarnega diskurza, s imer se odmika od dejanske resnice, h kateri avtobiografija praviloma teži.

Medtem ko je v avtobiografiji po kronološkem zaporedju ubesedena avtorjeva celotna ali vsaj daljša življenjska zgodba, se avtobiografska proza lahko omeji le na posamezne ali zgolj neznatne izseke iz avtorjevega življenja. Philippe Lejeune je lonico med avtobiografijo in avtobiografsko prozo postavil na podlagi razlike med referenco in fikcijo. Za avtobiografijo je po njegovem odloilnega pomena avtobiografski pakt. Opredelil ga je kot zvrstnokonstitutivni dogovor med piscem in bralcem avtobiografije, ki potrjuje identiteto avtorja, pripovedovalca in protagonista ter zagotavlja, da bralec avtobiografijo sprejme kot nefikcijski tekst.

6

Nasprotno je avtobiografska proza definirana kot fikcijsko besedilo, brez avtobiografskega pakta, kar zahteva fikcijsko branje (eh 2008: 25–26).

Bistvena razlika med avtobiografijo in avtobiografsko prozo je torej delež fikcije. V avtobiografiji zanjo ni prostora, v avtobiografski prozi pa se fikcija in resninost prepletata.

Za ugotavljanje razmerja med fikcijo in resninostjo je še posebej zanimiva prvoosebna avtobiografska proza, v kateri je subjekt tudi objekt pripovedovanja. Fikcijski znaki sicer referirajo na avtorjevo življenje in delo oziroma na avtorjevo stvarno avtobiografijo, vendar pa ne morejo vzpostaviti popolne identifikacije med literarno osebo in pripovedovalcem oziroma avtorjem. Ta se potrjuje z izjavami, ki se ujemajo z avtorjevim življenjem, njegovo strokovno avtobiografijo, enciklopedino vednostjo o njem itd. Po drugi strani pa izjave v avtobiografski prozi podobo avtorja, kakor živi na primer v enciklopedinem spominu bralca, lahko tudi spreminjajo in potvarjajo (eh 2008: 26–27).

Avtobiografija je slogovno in jezikovno manj dodelana ter najvekrat sploh nima literarnoumetniških namer in ciljev, nasprotno pa avtobiografsko prozo (v primeru Zupana avtobiografski roman) odlikuje bolj odprto, spontano, nedoreeno pripovedovanje, domišljija ima svobodnejša krila, zato predstavlja avtorja v isto zasebni sferi, ne samo kot junaka ali narodnega heroja, temve tudi kot loveka, prijatelja, ljubimca. Oba, avtobiografija in avtobiografski roman, pokrivata isto tematiko, vendar so romani mnogo svobodnejši v razmerju do dejstev iz avtorjevega življenja, pri emer literarnost avtobiografije naraša premosorazmerno z deležem fikcije v ubeseditvi avtorjeve resnine življenjske zgodbe ali njenega izseka.

Zupanovi romani (ki so obravnavani v tem diplomskem delu) niso avtobiografija v pravem pomenu besede, saj ne težijo k objektivni resnici niti niso bili napisani kot taki. Uporabljajo sicer snov iz pisateljevega življenja, vendar so pogosto prisotni tudi fikcijski signali, zato govorimo o avtobiografskih romanih.

2.4.1.1 Avtobiografskost pri Vitomilu Zupanu

Razni teoretiki poudarjajo, da Zupan sodi med pisatelje, katerih literaturo je nemogoe loiti od osebne življenjske zgodbe – to poetje bi bilo tvegano, skorajda nemogoe. Eden od

7

razlogov za to je preprosto ta, da je dobršen del njegovih knjig izrazito avtobiografski. Poleg tega je tu še dejstvo, da je Zupanova biografija že sama po sebi vsaj toliko zanimiva, kolikor je zanimiv literarni svet, ki ga je pisatelj iz teh snovi narpal v svoje knjige. Bralci so se tako za Zupanovo zasebno (oziroma napol javno) življenje že od nekdaj zanimali prav toliko kot za njegovo literaturo, sicer pa je Zupan sam s svojimi zadnjimi, najuspešnejšimi romani poskrbel, da je zveza med njegovo pisateljsko domišljijo in empirinimi biografskimi dejstvi ostala povsem razvidna, morda celo izzivalna (Kos 1993: 7–9).

eprav je pisatelj sam poudarjal, da so njegovi romani avtobiografski, mora biti dvom »v brano« vendarle prisoten. In ravno to je tudi tisto, kar njegovo literaturo dela zanimivo, žgekljivo, provokativno, fascinantno – gre za izzivanje, neprestano poigravanje z bralcem. Vse je res in hkrati ni ni res. Vsekakor Zupanovi romani že na prvi pogled dajejo vtis, da gre za avtobiografsko pisanje, vendar ne moremo govoriti o avtobiografiji v pravem pomenu besede. Primernejše je, e njegovo pisanje razumemo v smislu avtobiografske proze. To pomeni, da imajo njegovi romani nekaj potez oziroma znailnosti avtobiografskega, ne gre pa za avtobiografijo v njenem dobesednem pomenu, saj se resninost prepleta tudi s fikcijo. Pisatelj popisuje neko resninost, zasebno in preteklo, prikazano z njegovega stališa ter literarno obdelano. Treba je upoštevati tudi to, da s tem, ko pisatelj na papir prenese svojo življenjsko usodo, le-to preoblikuje v literarno umetnino, kar mu omogoa oziroma dopuša, da svoje življenjske drobce subjektivno preoblikuje, spremeni in jim tudi kaj doda.

Življenjska pot Vitomila Zupana je dobro raziskana oziroma veliko virov pria o njegovih biografskih podatkih, ki jim ni mogoe oporekati. V nadaljevanju diplomskega dela sem se osredotoila na avtobiografske prvine v obravnavanih romanih, ki v literarizirani obliki obnavljajo pisateljevo avtobiografsko zgodbo vse od telesnega in duhovnega zorenja, nekonvencionalnega življenja v burnih asih pred vojno, prek dramatinih doživljajev v okupirani Ljubljani, italijanskih jeah in taboriših (Komedija loveškega tkiva), izkušnje partizanskega boja in osvoboditve (Menuet za kitaro), do povojnih politinih zaporov (Levitan) in starosti (Apokalipsa vsakdanjosti). Pri dokazovanju avtobiografskih prvin sem si pomagala z avtorjevim življenjepisom, njegovo avtobiografijo,2 raznimi intervjuji, pismi,

______2 Vitomil Zupan je leta 1979 napisal svojo tretjeosebno avtobiografijo, po vsej verjetnosti za morebitnega tujega založnika. V: Aleš Berger (ur.), 1993: Interpretacije 3: Vitomil Zupan. Ljubljana: Nova revija. 213.

8

izjavami pisatelja in drugih, ki so brskali po njegovem življenju, ter s prievanji pesnice in lonarke, gospe Ifigenije Simonovi,3 ki je avtorja osebno poznala ter z njim ve let prijateljevala.

Simonovieva in Zupan sta se spoznala že leta 1970, prijateljevati pa sta zaela novembra leta 1973, ko je kot študentka potrkala na njegova vrata in ga prosila za pomo.4 Naslednja štiri leta sta se dobivala vsak dan, njena predavanja na fakulteti so se umaknila v ozadje. Zahajala sta na Ljubljanski grad ter v kavarne Evropa, Union, Turist, Smrekarjev hram in Vitez. Zupan ji je prebiral sveže napisane strani svojih romanov ter ji govoril o literaturi, izkušnji vojne, partizanskih prigodah, o boksu, morju, ladjah, kurbah na ladjah ipd.

Zaradi teh štirih kljunih let druženja z Zupanom in obljube, ki mu jo je dala, da bo to storila, je Simonovieva prepisala pisateljeve rokopise pesmi.

»Pokazal mi je tudi zvezke na drobno popisanega vezanega toaletnega papirja iz aresta. Pesmi, pesmi, pesmi. Dogovarjala sva se, da bi mu jaz zaela tiste rokopise pretipkavati, ker so že izhlapevali – pozabila sem že, kako si je kuhal tinto …« (Simonovi 1993: 160).

Dve leti in pol je v NUK-u vsak dan presedela po osem, vasih tudi dvanajst ur in iz 14 na roke sešitih zvezkov z drobno, skoraj neitljivo pisavo (nekateri verzi so bili še vedno na toaletnem papirju), ki je bila povrh vsega zvarjena iz zaporniškega rnila iz saj, rje, krvi in urina, z lupo poskušala razvozlati drobne rke, ve kot 61 tiso stihov (Milek 2006: 26–28). Poezija, ki je nastajala med letoma 1948 in 1954 v zaporih v Ljubljani, Mariboru in Novem mestu, kjer je bil Zupan politini zapornik, je tako leta 2006 izšla v zbirki Pesmi iz zapora v sedmih knjigah.

______

3 Ifigenija Zagorinik Simonovi, pesnica, lonarka, esejistka in prevajalka, se je rodila 24. 3. 1953. Konala je kranjsko gimnazijo in se vpisala na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je študirala slovenšino in primerjalno književnost. V letih študija je prijateljevala z Vitomilom Zupanom, ki ji je prebiral sveže napisane strani svojih romanov. Ko je spoznala Veseljka Simonovia, se je prenehala videvati z Vitomilom. Poroila se je z Veseljkom in odšla v London. Tam je opravila teaj lonarstva in si pridobila naslov: tehnik lonarstva. Z možem je v Londonu živela od leta 1978 do 2001. Leta 2003, dve leti po Veseljkovi smrti, se je vrnila v Slovenijo in zdaj živi v Ljubljani. Z gospo Ifigenijo sem se v njenem stanovanju v Ljubljani pogovarjala 29. 9. 2009. 4 »Novembra sem bila postavljena pred dejstvo, da bo treba sobo v naselju plaati. Honorarjev ni bilo še od nikoder. /…/ Takrat sem se skorajžila in šla naravnost k Vitomilu. /…/ Posodil mi je denar« (Simonovi 1993: 154–155).

9

V Zupanovih romanih se meje med glavnimi osebami romanov (v vseh obravnavanih romanih so to pripovedovalci) in avtorjem na nekaterih mestih skoraj zabrišejo, saj si avtor in pripovedovalec delita ne samo biografska dejstva, temve tudi misli in ustva. Vseeno pa junakov »jaz« nikoli ne postane avtorjev »jaz«, saj je v njem vselej mogoe zaznati nekaj izmišljije, ki se ponekod nanaša na rušenje stereotipov in politinih ter ideoloških tabujev. Zupan namre pogosto skuša s pomojo glavnih oseb odgovoriti na mnoga, zanj življenjsko pomembna etina, zgodovinska, filozofska vprašanja ter tako v prvi vrsti postavlja etino- moralno ogledalo družbi. S pomojo glavnih moških literarnih oseb v razlinih Zupanovih romanih, njihovimi psihološkimi, intelektualnimi in nravstvenimi stališi, se kažejo sodbe pisatelja kot popisovalca stanja v doloenem obdobju, družbi.

Opisovanje doživljanja, ustvovanja, refleksij in razumevanja je seveda manj znano ter objektivno ni preverljivo, medtem ko so zunanji dogodki objektivno preverljivi (v pisateljevem življenjepisu, izjavah …) in s tem bolj resnini.

2.4.2 Problematika seksualnosti pri Vitomilu Zupanu

Poleg problematike avtobiografskosti to diplomsko delo obravnava problematiko seksualnosti v izbranih romanih. Seksualnost je namre zelo pomembna snov Zupanovih romanov, po mnenju J. Kosa (1993: 10) celo temeljno izhodiše in vodilo pisateljevega ustvarjanja.

Spolnost je bila v slovenski književnosti dolga leta tabu tema. Predvsem motivi osupljivega spolnega obnašanja, kot so sadizem, mazohizem in podobno, ki jih avtor podaja brez vsakršnega moraliziranja predvsem zato, da tudi s pomojo spolnosti raziskuje dimenzije loveških sposobnosti in delovanja.

Zupan je bil preprian, da zunanja svoboda za loveka ni možna, saj jo prepreujejo družbene norme, konvencije in navade. S to svobodo se zato nima smisla ukvarjati, vendar pa iskanje svobode postane smiselno, e jo išemo v sebi. Pot do svobode pisatelj najde v spolnosti. Zanj je to edina lovekova dejavnost, pri kateri delujejo vsa utila, celotno živevje, vse žleze, celo telo. S spolnostjo se lovek uresniuje in samospoznava.

Za Zupanove moške literarne osebe je seksualnost gon, gonilna sila, najkonkretnejši izraz sle po življenju. Vendar pa ni zgolj to – ne poraja se namre le iz bioloških vzgibov (ki jih

10

neposredno zadovoljimo ali pa tudi ne); seksualnost je namre pomembno sredstvo volje do moi, ki je kot tako uporabljeno precej pogosto (Kos 1993: 11–13).

Moški liki so polni neusahljive energije – sploh kadar gre za ženske. Glavne moške osebe Zupanovih romanov so veliki erotomani, ki so na seks pripravljeni kjerkoli, kadarkoli in takoj ter hitro vzpostavijo stik z ženskami, ki so po njihovem okusu. Tukaj je opazna podobnost s pisateljem, ki je bil zelo vitalen moški in hud ženskar, kar je potrdila tudi Ifigenija Simonovi. Pisateljevo vitalnost in ljubezen do žensk na ve mestih omeni tudi Jože Javoršek v Nevarnih razmerjih, kjer mu Zupan med drugim takole odgovarja:

»Zato sem moral nenehno govoriti o svojih erotinih zabavah, pa eprav niso bile vse resnine, in zato sem se moral nenehno truditi, da sem do erotinih zabav tudi prišel. /…/ Zato sem lahko pojebal (psihino) vse moške, ki sem jih sreal, in vse ženske, ki so se mi pustile in ki mi niso bile preve ostudne« (Javoršek 1979: 30–31).

Zdi se, da je ravno spolnost tista, ki pripomore h krepitvi lastnega jaza. Takšni motivi so v Zupanovih romanih zelo pogosti; v njih se kaže težnja po dominanci, moi, nadvladi in nepremagljivosti. Vasih se zgodi, da partnerica nenadoma ne sledi ve svojemu partnerju in tedaj Zupanov moški napne vse sile, da bi dosegel svoj cilj, pa eprav brezobzirno in nasilno. Dominirajoa drža glavnih oseb tudi ustreza njihovi neomejeni zmožnosti spolnega obevanja.

Seksualnost kot orodje volje do moi je pri Zupanu povezana (tudi) s problemom sadizma in mazohizma. Slovar slovenskega knjižnega jezika pojma sadizem in mazohizem pojmuje takole:

Sadizem – doživljanje (spolnega) užitka osebe, kadar mui, ponižuje koga; sadist – kdor doživlja spolni užitek, kadar mui, ponižuje koga. Mazohizem – doživljanje spolnega užitka osebe, kadar je muena, ponižana, naslada ob lastni boleini; mazohist – kdor doživlja spolni užitek, kadar je muen, poniževan.

Že Sigmund Freud je ugotavljal, da:

11

»seksualnost veine moških kaže primes agresije, nagnjenja k prevladi, katerega biološki pomen je v nujnosti, da odpor seksualnega objekta premaga tudi še kako drugae kot z dejanji dvorjenja. Sadizem bi torej ustrezal agresivni komponenti seksualnega nagona, ki se je osamosvojila, postala pretirana in bila s premestitvijo potisnjena na glavno mesto« (Freud 1995: 38).

Zupana je odstopanje od povprenega, navadnega zanimalo na vseh podrojih življenja, tudi v spolnosti, kjer so ga prav tako zanimale deviacije. Paul Gillette to imenuje spolne variante. V svojem delu Spolne variante natanneje predstavi pojava, ki jima pravi spolna podložnost in spolna dominacija. Za spolno podložnost pravi, da je vasih duševni mazohizem tudi del fizinega doživetja. Ko citira Freuda in psihoanalitike, pravi, da spolna podložnost ni ni perverznega ali bolezenskega. Ljubezen in šibka volja sta njen vir, nista perverzni, le njuno medsebojno razmerje poraja nenormalne rezultate, ki nasprotujejo lastnim interesom, pogosto pa tudi nravem in zakonom (Gillette 1980: 212–230). Teorija, ki pravi, da je sadomazohizem abnormalno stopnjevanje spolne emocije, drži tudi v primeru Vitomila Zupana. Njegovi moški liki vodijo spolno igro, jo vsiljujejo drugim in s tem skozi spolnost izražajo svojo voljo do moi.

Zupanovih romanov in biografije ni mogoe loevati. Prvi vtis, ki ga dobimo, e pogledamo pisateljevo biografijo in njegove romane, je vtis o izjemni vitalnosti. Tako pisatelj sam kot njegove glavne moške osebe v izbranih romanih so obdarjeni z »vitalnostjo, izjemno energijo, dinamino obsedenostjo, nemirnostjo in nasilnostjo«. Zupanova biografija in njegovi romani ponujajo številne primere izjemne dejavnosti, pustolovstva, drznosti in predrznosti, »zmožnosti za skrajna dejanja v mirnem in vojaškem asu, v mešanskem, mednarodno- avanturistinem in jetniškem okolju«. Vitalnost življenja se razodeva tako v telesni kot v duhovni sferi. V telesni sferi se razodeva kot ezmerna seksualnost, erotomanstvo in asocialna uporaba spolnosti, tako svoje lastne kot tudi spolnosti drugih ljudi. Na duhovni ravni pa je ta neizmerna vitalnost prisotna kot radovednost, vedoželjnost, razgledanost, nenasitna bralna strast, predvsem pa izstopa kot navada neprestanega moraliziranja in komentiranja vsega, kar se dogaja s kakšno osebo in okoli nje (Kos 1993: 9).

Erotomanstvo je poleg radovednosti, pustolovstva, strastnega modrovanja ter neprestanega komentiranja pa tudi vsesplošne razgledanosti bistvena sestavina, znailna za Zupanovo

12

biografijo in njegov literarni svet. V Apokalipsi vsakdanjosti pisatelj prizna: »Kos filozofa, pomešanega z erotomanom, sem« (Zupan 1988: 178).

2.4.2.1 Odnos moški – ženska

Pomemben pojav, ki sem ga analizirala v tem poglavju, je skupen Zupanovim glavnim (moškim) osebam; gre za precep med seksualnostjo in ljubeznijo. Odnos med moškim in žensko je namre skren, zaznamovan le s spolnostjo, z reakcijo loveškega tkiva. Ljubezen je in ostaja iluzija, med moškim in žensko ni mogoa, ker je vedno prestižna, boj dveh zveri za prvenstvo in prevlado. Tudi resnina komunikacija med njima ni možna, drug o drugem ne izvesta niesar. Ni jima dano, da bi se dotaknila globlje in bliže, kakor do kože in notranjih sluznic. Zupanove ženske so navadno »uporabna telesa, isto edna trupelca«, ki moškim s svojimi zadnjicami in prsmi nudijo užitek, željo po ljubezni – po pravem loveškem stiku – pa pušajo nezadošeno. Zupanove moške literarne osebe se zaradi volje do moi niso sposobne predati. Ostajajo lovci in ženska jim je zanimiva le toliko asa, dokler je nerazvozlana skrivnost, uganka, nedostopna ter samozavestna.

Ženska pri Zupanu je kot tipini objekt poželenja reducirana zgolj na svoje animalino bistvo, v njeni podobi tako veji del manjka estetsko, nadomeša pa ga groba vitalnost. Pogosto o ženski ne izvemo drugega kot Zupanovo dojemanje njene zunanjosti: bujno telo, krepka stegna, boki in kajpada rit. Omotino dišijo, nesramne so in neubranljive. Zanimajo ga spogledljivke, ki jim ni le do koketiranja, ampak si želijo nadaljevanje in razvoj zaete privlanosti, pohotne ženske, ki svoje strasti ne igrajo, take, ki že zaradi svojega videza vzbujajo poželenje. Z navdušenjem popisuje pohotnice, nimfomanke, ker razkrijejo svoje animalino bistvo in s tem svojo resnino naravo. Nasprotno pa nanj delujejo ednostna dekleta ter uene ženske, ki bi rade moškega prevzgojile po svojem okusu.

Zupanov moški iše ideal, ne vedo, kakšen naj bi sploh bil. Nenehno je spolno vznemirjen, sam in prazen. Ker ne srea prave ženske? e bi sestavil najzanimivejše ženske, bi morda dobil eno pravo, razmišlja pisatelj. A takšne v življenju ni. Nobena njegovih žensk ni prava, »ker jaz nisem pravi« (Zupan 1985: 157).

13

3 AVTOR

Vitomil Zupan se je rodil 18. januarja 1914 v Ljubljani. Oe je bil avstroogrski oficir in je padel kot komandant bosanskih napadalnih oddelkov leta 1916 v Besarabiji. Leta 1918 se je mati poroila s profesorjem Adolfom Robido.

Že kot predšolski otrok je pisal zgodbe o vojnah med živalmi in je svoje rokopise šival v drobne zvezke, njegovo prvo objavljeno besedilo z naslovom rni šahovski konj pa je izšlo kmalu po konani srednji šoli (1932) v Mladiki 1933.

Med šolanjem je bil Zupan vnet skavt, veliko je taboril in hodil v hribe. Po konani osnovni šoli in gimnaziji je opravljal razline poklice: mornar, kurja na ladjah, pleskar, poklicni boksar, smuarski in plavalni uitelj … Ob tem je veliko potoval in se uil tujih jezikov.5

Leta 1932 je konal gimnazijo, se vpisal na gradbeni oddelek tehnine fakultete v Ljubljani, vendar je študij prekinil (dokonal ga je šele 1958) in priel svoje pustolovsko življenje. Istega leta so v javnost pricurljala sporoila o nehotnem uboju,6 ki ga je zagrešil, ko sta s prijateljem igrala rusko ruleto. V asu od mature do zaetka druge svetovne vojne je veliko potoval in se preživljal s priložnostnimi deli. Delal je kot mornar in kurja na ladjah, bil je pleskar v Franciji, preživljal se je kot poklicni boksar in kot smuarski uitelj, veliko je potoval po Sredozemlju, Bližnjem vzhodu, severni Afriki. Na svojih potovanjih se je nauil tujih jezikov, obenem pa je dosti pisal, a malo objavljal. V domovini se je povezal z levimi strujami v študentskem gibanju, predvsem s lani Sokola, in se takoj po okupaciji prikljuil Osvobodilni fronti. V zaetku leta 1942 so ga zajeli italijanski okupatorji in ga internirali v taboriše v iginju in kasneje na Gonars, po kapitulaciji Italije pa je jeseni 1943 odšel v partizane na Dolenjsko. Najprej se je bojeval v vojaški enoti, kasneje pa je postal napovedovalec Radia OF, ki ga je vodil Jože Brejc (Javoršek). Po konani vojni je sprva služil pri Radiu Ljubljana, od leta 1947 pa je vse do smrti ostal poklicni književnik.

______5 »Imel sem veselje za uenje tujih jezikov, že zgodaj sem hodil na potovanja, delal sem kot mornar na tujih ladjah in plul po svetu, tako sem bral tudi v drugih jezikih. /…/ Z 18 leti sem se prvi izkrcal v Ameriki (Savannah); delal sem kot mornar po tujih ladjah in videl precej sveta; boksal sem za denar v S Afriki; doma sem bil smuarski tekmovalec in trener; gojil sem celo vrsto športov« (Pibernik 1978: 33). 6 O tem dogodku ve v poglavjih Levitan in Apokalipsa vsakdanjosti.

14

V povojnem asu si je zaradi svoje posebnosti in uživanja življenja z veliko žlico nakopal veliko težav. Komunistina oblast ga je leta 1948 kot sumljivega intelektualca zaprla, leta 1949 pa na montiranem procesu obsodila na petnajst let zapora, kazen so mu zaradi neprimernega obnašanja pred sodišem zvišali še za tri leta. Obtožnica ga je bremenila poskusa uboja, poskusa posilstva, izdajanja državnih skrivnosti, sovražne propagande, »izpodkopavanja družbeno-politinih in kulturnih osnov družbene ureditve« ter seveda nemorale, med drugim »lezbištva« in drugih oblik »nenaravnega« spolnega obevanja.

Leta 1954, po sedmih letih zapora, so ga izpustili na prostost. Do smrti je živel kot svobodni književnik v Ljubljani, leta 1958 pa je diplomiral na gradbenem oddelku tehniške fakultete ljubljanske univerze. Umrl je 14. 5. 1987 v Ljubljani.

Zupanovo literarno udejstvovanje je obsežno in raznoliko, saj zajema krajša (rtice, novele) in daljša (romani) prozna dela, dramatiko, poezijo, esejistiko, filmske scenarije, radijske in TV- igre, dela za otroke, filozofske in psihološke razprave, prevode iz anglešine in ešine.

Za svoja dela je prejel ve priznanj in nagrad: Prešernovo nagrado za dramo Rojstvo v nevihti leta 1947, Županievi nagradi za roman Potovanje na konec pomladi in Levitan ter leta 1984 Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Zupanova zapušina

Sinova Vitomila Zupana, Dim in Martel, pisateljeva zakonita dedia, sta Zgodovinskemu arhivu v Ljubljani izroila celotno literarno in osebno zapušino svojega oeta v hrambo in ureditev, ki je potrebna, da se gradivo razglasi za kulturni spomenik. Po pisateljevi smrti so okvirni popis gradiva, ki je nastajalo pri njegovem delovanju, opravili: Manca Košir, Aleš Berger, Aleksander Zorn ter sinova Dim in Martel (Rozman 1993: 185).

Gradivo v zapušini zajema obdobje od konca leta 1908 do 1987. Od 16 škatel je samo v eni osebna dokumentacija, vsak dokument je popisal Boris Rozman, ne glede na to, ali gre za razglednico, dopisnico, pismo, dopis, fotografijo, karikaturo. Korespondenca je urejena tudi kronološko. Vse drugo je literarna zapušina: proza, poezija, kratka proza, scenariji, televizijske in radijske igre, novele, eseji, prevodi, študije, drame, filmske zgodbe … Velik del gradiva je bil v mapah, ki so bile že oštevilene, na njih pa je okvirno pisalo, kaj je v njih.

15

Iz popisa se vidi, da je v mapah vse mogoe: blokci, notesi, koledarji, skice z raznimi prevodi, ocenami, proznimi teksti, pesmimi in dramami. Mnoga dela še niso bila objavljena.

Literarna zapušina je razdeljena na poezijo (Geni, Prva misel, Sonet, Cunje, Vzemi bel kamen in mi ga potopi v prozoren lak, Dušna obrt, rni jezdec loitev, None pesmi zoper žalost in soneti …), dramatiko (Tretji zaplodek, Barbara Nives, Stvar Jurija Trajbasa, rvi, Bog in hudi kockata za loveško dušo, Sin je nebo nad Mondelom, Ulica zmage …), prozo (Levitan, Nedostojen lovek, Apokalipsa vsakdanjosti, Življenje se je popolnoma spremenilo, Za zidom paradiža, Metulji in zidovi …), sledi pa ji še filozofija, psihologija in fotokopije nekaterih objavljenih del ter asopisni izrezki.

Del pisateljeve zapušine: poezija, ki je nastajala v zaporu.

16

4 POTOVANJE NA KONEC POMLADI

Roman Potovanje na konec pomladi s podnaslovom Blisk v štirih barvah (prvotni naslov Tajsi) je nastal že po zaetku vojne (okoli leta 1941), izšel pa je šele leta 1972, torej s tridesetletno zamudo. Naslov romana kaže na zgledovanje po L.-F. Célinu, ki ga je Zupan vekrat citiral ali parafraziral. Matajc (2001: 346) ugotavlja, da dokonni naslov, ki ga je pisatelj pripisal romanu o Tajsiju, nakazuje kreativno »posvojitev« Célinovega Potovanje na konec noi (1932).

»Roman sestavljajo štiri poglavja, poimenovana po ekspresivnih barvah, ki pomenijo simbolina razpoloženja glavnih protagonistov v tej ironini zgodbi o slovesu od mladosti. Poglavje z naslovom »Tajsi. Svetlozelena barva« je dejanje identifikacije profesorja z dijakom, poglavje »Tiki taki. Žaree rdea barva« ponazarja delirij bivanjske stiske glavnega protagonista, poglavje »Barbara. Zamolklo rumena barva« pa erotine sanje. »O, ja, ja. Srebrnobela barva« pomeni resignacijo in junakovo pomirjenje s svetom in samim seboj« (Gluši 2002: 86).

e roman opazujemo znotraj zgodovinskega konteksta, nas preseneti predvsem individualizem, ki se ne sklada s tendencami asa, v katerem je nastal. as pred drugo svetovno vojno je namre od posameznika zahteval absolutno podreditev osebnosti kolektivu, naciji oz. razredu. In ravno zaradi individualizma, ki ga Potovanje na konec pomladi odseva, je bil roman oznaen kot skrajno »cinien«, »perverzen«, »nihilistien«, »seksualen«, »morbiden« tekst, skratka besedilo, ki je za tedanje razmere popolnoma nesprejemljivo in škodljivo (Kermauner 1985: 183).

Kratka zgodba

Osrednji lik romana je neimenovani profesor slovenšine (Profesor), ki je v bil v svojih študentskih letih preprian, da je rojen za velike stvari. Predstavljal si je, da bo mogoen kritik, pred katerim bodo trepetali vsi literarni ustvarjalci. Realnost življenja pa ga vrže v profesuro, ki jo sovraži. Zaradi neuresnienih ambicij je zagrenjen, rahlo podel, škodoželjen. Noruje se iz vsega, kar ga obdaja v njegovem malem svetu, prezira svoje uiteljske kolege in ves uiteljski zbor, zasmehuje dijake, posmehuje se konkretnim mešanom (Tajsijevi materi,

17

njenemu bratu (imenuje ga vitez Unterbauch), šolskemu kolegu Podobniku, ravnatelju, trgovcem, nakljunim znancem, maku Mavziju kot simbolu mešanstva, nainu oblaenja, obevanja, vrednotam, zavesti malomešanstva), celo svoji ženi Sonji, izvzema le Tajsija, svoj drugi – zaželeni, obudovani – jaz. Ko se med njegovimi dijaki znajde Maks Vernik - Tajsi, ki je napisal že ni koliko literarnih spisov in je razvezan vseh malomešanskih spon, je Profesor ves iz sebe. Do Tajsija goji predvsem obudovalno sovraštvo. Želi si biti kot Tajsi, zane ga posnemati, spremljati na njegovih poteh. Pogovarja in druži se z živahnim Tajsijem, ki ga zabava z izmišljenimi zgodbicami iz življenja družinskih lanov in zapeljuje njegovo ženo Sonjo, s katero se Profesor živahno prepira v mislih. Pod silo pritiska, ki je rojen zaradi obudovanja Tajsija, se Profesor poda na pot, polno majhnih vedenjskih odklonov, popivanj,7 zasmehovanj in erotinih sanjarij. Za kratek as se izmakne malomešanskemu življenju, naredi nekaj škandalov, ogrozi svojo družbeno eksistenco. Vendar se njegov podvig sesuje v ni in na koncu se mora (kajpada z velikim alkoholnim makom) vrniti k ženi, nazaj v malomešanski svet in k svojemu poklicu.8

Nikoli ne izvemo, ali je Tajsi resnina oseba, ki je Profesorja hipno zmedla in ga potem za nekaj asa spravila na opotekavo pot, ali pa je izmišljotina njegovih možganov.

4.1 Avtobiografske prvine

Janko Kos (1993: 17) pravi, da je avtobiografska podlaga Potovanja na konec pomladi na prvi pogled negotova. Seveda je mogoe, domneva Kos, da je Tajsi literarna pretvorba mladega Zupana v njegovi dijaški nadebudnosti, vanj zagledani profesor pa spomin na profesorja, literata Adolfa Robido, ki je bil Zupanu oim, a je umrl že v pisateljevem štirinajstem letu. Domneva je ve kot verjetna, vendar je »resnino« in »izmišljeno« v tem romanu tako prepleteno, da ju ni mogoe razloiti – to je morda razlog, ugotavlja Kos, da je med Zupanovimi romani ravno Potovanje na konec pomladi najbolj poetino besedilo.

______7 »v alkoholni omami se zamajejo vse razumske povezave podob in blodnje postanejo zabrisane, valovite podobe s loveškimi liki, prizori spreminjajoe se narave, nazadnje se pogrezne v besedne zvoke … /…/ Konno se delirij oblikuje kot nadrealistino oblikovana prispodoba popolnega razpada, raztrešenja lovekove zavesti« (Gluši 2002: 87). 8 Pisatelj se takšni vrnitvi v malomešanski svet posmehuje, zato je Potovanje ironien roman. Posmeh velja družbi in loveku v tej družbi.

18

Kosovo domnevo potrjuje tudi Jože Javoršek (1978: 82), ki takole piše Zupanu:

»Zakaj vsakogar, ki ga »zapleniš« in proglasiš za svojega prijatelja, tudi zasužnjiš, in sicer tako ustveno, da je tista ustvenost isto blizu erotike. To življenjsko metodo si popisal v Tajsiju. Profesor, ki sploh ni vedel, kaj se mu je zgodilo, je bil do ušes zaljubljen v Tajsija (se pravi v tebe), Tajsi (se pravi ti) pa si lahko poel z njim, kar si hotel.«

Ko govorimo o avtobiografskem ozadju, se mi zdi verjetno, da Tajsi spominja na mladega Zupana, ki je bil nedvomno bister otrok, rad je bral, pisati je zael že kot predšolski otrok. Razlog temu je prav gotovo tudi to, da je svoje otroštvo preživel med policami, obloženimi s knjigami, najveje zasebne knjižnice v Ljubljani, ki je bila last njegovega oima, profesorja germanistike Adolfa Robide. Robida je takoj zaznal nadarjenost posinovljenca in mu še kot deku naredil urnik: vsak dan ura anglešine, francošine, nemšine. To je bila osnova, da je Zupan tuje jezike govoril popolnoma tekoe. Kasneje se je nauil še italijansko, špansko, rusko in se lotil celo kitajšine.

Težko pa bi govorila o avtobiografskih prvinah na drugih mestih v romanu, saj je vsaka domneva o povezanosti dela z avtobiografinostjo težko dokazljiva in kot taka tudi nesmiselna.

4.2 Problematika seksualnosti

V romanu je spolnost (telesnost, utnost) zelo svobodno izražena, o njej se veliko govori. To je bilo v letu 1940, ko še ni bilo na obzorju nobene seksualne revolucije, temve samo politina, zelo predrzno in nenavadno dejanje.

Taras Kermauner (1985: 183) pravi, da lahko celoten tekst razumemo kot eno samo spolno alegorijo. In spolnost, ki je v romanu kultivirana, nartna in igriva, delno perverzna in dekadentna, ima v tekstu dvojno nasprotje. Na eni strani malomešansko formo, ki je brezspolnost, zatrtost, na drugi pa tisto, kar pride za telesnostjo, za užitkom in življenjem kot njegova resnica: lovekov konec, smrt, ni. Seksualnost torej na eni strani omogoi dvig, hkrati pa povzroi zavedanje resnice – spoznanje lovekove ninosti in brezpomenskosti.

19

Profesor, ki se veino asa giblje na robu zavesti, v nekakšnem polspanju, skupaj s Tajsijem »potuje po erotinih in bivanjskih vrtincih« (Gluši 2002: 87). Kermauner njun odnos opiše takole:

»Ljubezenski trikotnik – ali bolje šesterokotnik – med Profesorjem in Tajsijem (ki je tudi pošteno homoerotien), med obema in Profesorjevo ženo Sonjo (kjer se kaže Profesor kot hud mazohist, ki sili Tajsija na svojo ženo, da bi jo lahko bolj ljubil in da bi obenem lahko ljubil Tajsija, saj se z njim istoveti; tu gledamo Profesorjev narcizem), med obema in Jakobino, med obema in Barbaro. Vse ženske so le medij v odnosu med njima, le zapreke, ki delajo njuno erotino igro zanimivo, le njuni stiki, ker pa ne smeta postati neposredno telesna« (Kermauner 1985: 198).

Lahko bi rekli, da je Vitomil Zupan v Potovanje na konec pomladi vpeljal seksualnost, ki je kasneje postala nekakšna gonilna sila, ki omogoa moškim likom samopotrjevanje v svetu, izigravanje moralnih norm in kot taka nudi možnost upora družbi.

20

5 MENUET ZA KITARO

Roman je izšel leta 1975 (prvotni naslov naj bi bil Važno je priti na gri, kar se kot geslo/motiv pojavlja vekrat v romanu) in bil zaradi izjemnega zanimanja ponatisnjen že pet let pozneje. Po avtorjevih besedah, objavljenih na ovitku prve izdaje, osnutek romana izvira iz leta 1944, gradivo pa se je v letih do izida oblikovalo postopoma. Zupanov namen je bil opisati preteklo vojno. Ob izidu je bil roman deležen številnih negativnih kritik, saj je prikazal partizana drugae, kot je bilo v navadi do takrat (partizan ni ve junak, pogumen, bister, brez napak …), poleg tega je pisatelj z njim opozoril na dejstvo, da so se lahko posamezniki za udeležbo v NOB odloali tudi iz razlinih osebnih razlogov in ne le kot lani politino opredeljenih skupin.

Kratka vsebina

Menuet za kitaro je razdeljen na dve zgodbi, ki teeta vzporedno. Okvirna zgodba se dogaja v nekem letovišu v Španiji 30 let po vojni, kjer se seznanita Joseph Bitter in Jakob Bergant - Berk, dva vojaka sovražnih si sil v drugi svetovni vojni. Vsi njuni pogovori so refleksije tega, kar nam prinaša vložena zgodba, ki podaja neposredno dogajanje vojne leta 1944. Zgodba se zane z Berkovim odhodom v partizane jeseni 1944 in se kona spomladi 1945, tik pred koncem vojne. V ospredju je neposredno vojno dogajanje, ki se prepleta z dogajanjem v Španiji 30 let po koncu vojne in nam prinaša posredno doživljanje vojne ostarelega Berka. Obe asovni plasti in dogajalna prostora povezuje glavna pripovedna oseba, Jakob Bergant - Berk, ilegalec, interniranec in partizan, v asu vojnega dogajanja vseh energij prepoln mladeni, ki na Majorki cinino in ostarelo podoživlja vojne dogodke.

5.1 Avtobiografske prvine

Menuet za kitaro je izrazito avtobiografska knjiga, ki je nastala, kot piše avtor, »na podlagi tekoega dnevnika, ki tee nekaj strani in ponikne«. Zupan poudari dokumentarinost besedila: vse, kar bo v knjigi popisano, izvira iz avtentinega spomina na neko pot. eprav se pisatelj skrije za »prepisovalca« zapisov domnevnega neznanca, s imer želi ublažiti avtobiografskost prvoosebne pripovedi, je podobnost med Jakobom Bergantom - Berkom in Vitomilom Zupanom na ve mestih (preve) oitna.

21

Franc Zadravec pravi, da tako imenovani »prepisovalec« dnevnika vpisuje v dnevnikarjeve zapise tudi svoje izkušnje in spomine, kar pomeni, da sta pripovedovalec in prepisovalec ista romaneskna oseba. Zadravec domneva, da je pisec dnevnika izmišljena oseba, da je pravzaprav pripovedovalev alter ego in intenzivni spomin na tisto, kar se je dogajalo med drugo svetovno vojno. To domneva tudi zaradi pripovedovalevega priznanja, da ni in ne more biti objektivni opisovalec duševnosti partizanskega življenja. Zadravec meni, da Zupan priznava, da je Menuet za kitaro mono avtobiografska knjiga. Kdo bi namre vedel in znal popisati vse grozote in upanja partizanov? Zupan v Menuetu takole odgovarja: »Jaz bom lahko vekal o sebi, e preživim, oni pa se nikoli ne bodo mogli izraziti« (Zadravec 1997: 178–180).

Prvoosebni pripovedovalec ima nedvomno mnoge Zupanove avtobiografske poteze, ki so preverljive v tretjeosebni avtobiografiji, ki jo je pisatelj napisal leta 1979. V njej med drugim navaja, da je po konani gimnaziji opravljal razlina dela (mornar, kurja na ladji, poklicni boksar, smuarski uitelj itd.), veliko potoval, se nauil tujih jezikov. Piše tudi o pripadnosti »levim Sokolom«, o številnih aretacijah, bivanju v taboriših, vkljuenosti v partizane, prizna politino neopredeljenost itd. Nesporna dejstva so, da je tudi Berk tako kot Zupan jeseni 1943 (po kapitulaciji Italije) odšel v partizane; v vojsko se je podal kot mešan, vajen zabave in kartanja, pod italijansko okupacijo je doživel zapor in koncentracijsko taboriše. Za sabo je imel šolsko, skavtsko, športno, sokolsko, vojaško in mornarsko vzgojo. Pred vojno je sodeloval z levim krilom Sokola, toda v vojski se ni želel vkljuiti v komunistino partijo in je ostal politino neopredeljen.

Avtobiografska plast Menueta za kitaro je živopisna slika partizanskega sveta, ki se oblikuje na Berkovi (Zupanovi) poti skozi dogodke in kraje, v katerih je bil neposredno udeležen. Vsi ti izseki iz resninosti partizanskega življenja se zgostijo v najbolj silovitem in pretresljivem delu romana – nemške hajke okrog Mokrca, vednevni bitki na življenje in smrt. Vse dolge, dramatine strani, ki jih Zupan posvea hajki, so stvaren, a vendar na poseben nain presunjen opis junaškega in obupanega boja, mnogih smrti in redkih preživetij, hkrati pa je s tem opisom razvidno piševo odzivanje nanj. Telesni napori, lakota, nenehna bližina smrti zabrišejo mejo med resninim in umišljenim, med š tevilne stvarne podrobnosti se prikrade domišljija ter z njo fantastinost, razline asovne ravni in stopnje obutenja, dojemanja se zameglijo in prepletajo.

22

Zupanstvo, ki ga roman nosi v sebi in je del avtorjeve vsesplošne osebnosti, tako na nekaterih mestih presega okvire avtobiografskega.9 Literarna kompleksnost Menueta samega po sebi nadgrajuje prvobitno avtobiografskost in neposredno izpovednost, ki bi lahko nastajala iz nepredelane izkušnje. Avtobiografskost in fiktivnost sta tako v romanu spojeni in prepleteni v novo celovitost (Barbari 1999: 29–31).

Roman je nastal kar trideset let po vojni, ko je tedaj šestdesetletni Zupan v njem podoživel partizansko pot Jakoba Berganta - Berka. Po prievanjih Ifigenije Simonovi je Zupan skupaj z ženo Brano leta 1973 res poitnikoval v Španiji ter je takrat na plaži spoznal nekdanjega nemškega vojaka, s katerim se je zapletel v pogovor. To pomeni, da nam datum na koncu pripovednega okvira »Ljubljana – Barcelona 1973/1974« najbrž sporoa, kje in kdaj je Zupan predeloval Berkov dnevnik v literarno pripoved.

Menuet za kitaro lahko beremo kot avtobiografsko in tudi zgodovinsko prievanje. V njem Zupan skozi Berka izraža tudi razmišljanja o svojem položaju v družbi, svetu, med partizani. Osnovna razlika med mladim in starim Berkom (ki mono spominja na mladega oziroma starega Zupana) je v odnosu do življenja in dojemanja svojega položaja v svetu: mladega Berka (Zupana) zanima vse, je dejaven, razmišljujo, ustven, užitkarski in živi v preprianju, da je treba izkoristiti vsako priložnost. Mladega Berka zanimajo književnost, filozofija, zgodovina in politika. Svoj položaj v vojski obuti kot absurden; ne glede na svoja preprianja, vedenja in sposobnosti se mora podrediti kolektivu. Individualizem se zane umikati kolektivizmu, le-ta pa preide v tovarištvo (z Antonom). Stari Berk (Zupan) tudi veliko razmišlja, toda bolj o teoriji, dejanjem se ne predaja ve. Nostalgino se spominja vojne, tovarišev, razmišlja o nesmislu trenutnega asa (npr. španskega turizma), a nima ve volje oporekati, spreminjati sveta. Edini žarek upora posveti v dialogu z Bittrom (vrh je pogovor o uniformi padlega nemškega vojaka, ki jo je oblekel Berk) pa še ta dialog izzveni v svoji povprenosti in spominjanju. Stari Berk je v romanu predstavljen kot dolgoasno nasprotje mladega, upajoega, zagnanega partizana. Vseskozi pa ostaja ideološko nevezan in samosvoj. Roman tako naenja problematiko, ki se jo je veina dosedanjega slovenskega pripovedništva s tematiko druge svetovne vojne izogibala oziroma jo namerno spregledovala (naeto je namre vprašanje oblasti oz. njene brezobzirne volje do moi, ki odstranjuje vse, kar bi jo

______

9 Verjetno zato, da roman daje univerzalno sporoilo.

23

utegnilo ogroziti); gre torej za skeptino distanco do vsakršne politine ideologije.

5.2 Problematika seksualnosti

Menuet za kitaro je resda najprej vojni roman, vendar vsebuje tudi tematiko spolnosti, ki se v romanu pojavlja le v neposrednem vojnem dogajanju, v Španiji je ne zasledimo. Sprošeni opisi spolnosti morda delujejo nekoliko radikalno, sploh e upoštevamo as izida romana.

Kot sem zapisala že v uvodu, Zupan nikoli ne iše zunanje svobode, ker po njegovem le-ta ni možna, saj jo prepreujejo zunanje norme. Svobodo iše in najde v spolnosti. Jure Šink pravi, da je spolnost v Menuetu za kitaro »boj proti vojni – smrt zunaj, življenje znotraj«. Kontrast vojna – spolnost je izenaen, tako vojna kot spolnost sta sestavini loveškega življenja, obe sta si podobni po svoji moi in eksplozivnosti (Šink 2004: 69).

Za mladega Berka je znailno veselje do življenja, vitalizem, ki se kaže tudi v njegovi erotini radoživosti; vedno izkoristi sleherni trenutek, vsako priliko, ki se mu ponudi. Skozi roman se zapleta z razlinimi ženskami in se predaja spolnosti brez zadržkov. V romanu se pojavlja ve ženskih likov, katerih Berk nima za sebi enakovredne. Ženske so po njegovem mnenju namenjene zadovoljevanju partizanovih potreb, e so torej bolj preproste, divje, prvinske (tudi v izražanju), je to kvejemu njihova prednost. Zanimajo ga im bolj prvinske ženske, nagnjene k nagonu, dejanjem, takšne, ki imajo »bujno telo, krepka stegna, boke in rit«. Pameti ne potrebuje, celo ve, ni zaželena. Njegov tip ženske je npr. Vesna, s katero imata spolni odnos na pei v neki kmeki hiši, opazuje pa ju umirajoi starec. Vesna se je na zaetku obnašala rahlo arogantno, saj je vso svojo pozornost namenjala partizanskemu vodniku, Berku kot novincu pa ne, vse dokler je niso zapustili vsi »pomembneži« in ji je ostal samo Berk. Sprva Berk ni bil preprian, da si je res želi, toda premamila ga je njena prvinskost. Bila je ubogljiva in pri spolnem stiku je na njegovo zahtevo govorila vulgarno. Vše mu je bila tudi njena predrznost, saj ga je npr. sama zvlekla v grmovje ob cesti.

Kasneje spozna Sabino, še eno žensko, ki zahteva ukrotitev, nadvlado moškega, ki je prvinska, divja in ne moralizira, ko je as za dejanja. Sabina Berka izziva, sedi z nogami narazen, gleda izzivalno, celo pohotno. Berka, ki ne potrebuje dame, ampak potrebuje to, kar ima pred sabo, vse skupaj podžiga. Ko Sabina krii nanj, se razjezi, zagrabi jo ter našeška s

24

kuhalnico, nato pa se predata neobrzdani spolnosti, celo sadistino-mazohistinemu odnosu. Kdo je nadvladal (posilil) koga, niti ni isto jasno.

Ženske so v romanu po veini pasivni element odnosa moški – ženska, namenjene so zadovoljevanju partizanovih potreb. Aktivnih žensk je malo; takšni sta npr. Bridka in Sonja, ki sta idealizirani, hrepenenjski model, o katerih moški lahko razmišlja ve kot zgolj v smislu spolnega stika. Bridka je dekle, s katero Berk ni imel spolnega stika, morda je tudi zato ob njenem odhodu obutil ohlajenje, tujstvo in nekakšno praznino. Najprej jo je obudoval zaradi lepote, potem zaradi nedosegljivosti. Druga netipina ženska v romanu je partizanka Sonja, ki mu je po noi, prebiti na skupnem ležišu med ušmi in umazanijo, v hebrejšini recitirala Visoko pesem. Berk je ob tem obutil nekaj globljega, util je žar in ritem pesmi. Sonja je v njem pustila sled skrivnostnosti in nedosegljivosti, brez telesnosti sta dosegla višji nivo odnosa.

Pomemben je še lik prostitutke (ki se pojavlja tudi v drugih Zupanovih romanih), ki se je Berk spomni s svojih mornarskih potovanj in ki je preživljala njega ter njegovega prijatelja. Bila je preprosta, divja, nepozabna, izkušena. Berk pravi, da mu po njej dolgo asa ni bila vše nobena ženska.

»V Casablanci sem našel najlepšo kurbo sveta. /…/ Kristus, kakšno rit je imela ta ženska (brez imena). Ta del telesa sem pri ženskah zmeraj posebno cenil. A do NJE nisem vedel, kaj je to – in po njej mi sto let nobena ni prijala« (Zupan 1999: 302).

V tem liku se po prievanju Ifigenije Simonovi skriva avtobiografsko ozadje. Neka rnka, ki jo je spoznal, ko je bil v mornarici, je Zupana res popolnoma prevzela; o njej je Simonovievi vekrat pripovedoval. Pripovedoval ji je tudi o drugih ženskah, ki jih je imel, zlasti pa o kurbah na ladjah, o obliki njihovih riti in jošk, odtenkih kožnih barv, predvsem pa ji je dajal vedeti, da je veliko »fukal«. Najbolj so ga prevzele ravno prvinske, preproste ženske.10 To je še ena podobnost med pisateljem in Berkom.

Druge ženske v romanu so še: Marjana, dekle, ki ga je pospremilo iz mesta in na katero se

______10 Pripovedovanje Ifigenije Simonovi in njen prispevek v zborniku Interpretacije.

25

spomni ob misli na Ljubljano; dekle, ki mu je sešilo kapico, z njo si dvakrat poteši svoje poželenje (spolnost je bila rutinska); ciganka, ki se je prostituirala za kos padala in od katere je dobil garje; in Meta, s katero sta plesala, vznemirjal ga je njen znoj (pristnost, prvinskost).

Berka ženske zanimajo predvsem z vidika spolnosti, o njih razmišlja zgolj v smislu spolnega stika. Ljubezen med moškim in žensko ostaja nekaj abstraktnega, nedosegljivega. Neizpolnjenost njegovega sreanja z Bridko ni ljubezen, v sebi sicer obuti tujstvo in praznino (kar bi lahko bili znailnosti globljih, ne le površinskih ustev), toda bolj zato, ker je ni dobil, ker se mu ni predala. Gre bolj za hrepenenje, razoaranje ob neuspehu kot za iskreno željo biti z njo.

Poudarjena vloga žensk v romanu je na eni strani povezana z Zupanovim senzualnim vitalizmom in egocentrizmom, na drugi pa z njegovim skorajda mitinim erotomanstvom, ki je stalnica tudi v ostalih pisateljevih romanih. Vseeno pa je koliinsko erotine tematike precej manj kot v drugih, poznejših romanih. Kot del dogajanja se pojavlja le na zaetku in na koncu romana, redko pa kot asociacija med neposrednim vojnim dogajanjem.

26

6 IGRA S HUDIEVIM REPOM

Z Igro s hudievim repom, ki jo je leta 1978 izdala Pomurska založba Murska Sobota, smo Slovenci dohiteli druge narode na podroju erotino-seksualnih besedil. Roman sledi navdušenju nad romani Henryja Millerja11 in oblikuje »precej grobo varianto psihoanalitine podobe seksualnih odnosov med ljudmi« (Gluši 2002: 98). Avtor se preko prvoosebne pripovedi o propadajoem zakonu omeji na analizo spolnega življenja obeh zakoncev.

Besedilo je doseglo širši odziv bralcev (in prevajalcev) predvsem zaradi izzivalnih opisov zakonskih spolnih in besednih spopadov, ki naj bi tedaj (v sedemdesetih letih) dokazovali pisateljski pogum v oblikovanju popularne erotine literature (Gluši 2002: 98).

Kratka vsebina

Igra s hudievim repom je roman o razpadajoem zakonu. Glavna oseba je Jakob Benedikt - Džeki, ki piše, da bi pokazal, kako ga je uniila žena. Poroen je z Lido, s katero imata sina Tomaža. Živijo v mestu, na morju pa ima Džeki vikend, ki ga je kupil na skrivaj. Vendar je Jakob kljub vsemu nezadovoljen. Njegova radovednost, vsa življenjska energija je usmerjena v spolno življenje oziroma v spolno plat odnosa z ženo. Džeki zane pripovedovati o svojem neuspehu pri ženi in o vseh (njunih) težavah. Lida uteleša žensko, ki hoe svojega moža izniiti, ga onemogoiti na vseh podrojih, je napadalna in nasilna. Njuni odnosi se vse bolj zapletajo. Zakonca ugotavljata, da je prvotna zaljubljenost minila in da se pravzaprav sovražita. Ker imata oba enake spolne poteze, se bojujeta na unienje. Združujeta se le v seksualnem vrtincu. V seksualne igrice potegneta tudi druge ljudi in jih izrabita za napade drug proti drugemu. Drug drugega spravljata na rob obupa, kar konno pripelje do razpada zakona. Ko Džeki odkrije Lido z ljubimcem v njunem vikendu, jo zapusti in odide na ladjo. V Hondurasu pa ga zadene krogla in umre.

______11 Henry Valentine Miller (1891–1940), ameriški pisatelj in slikar. Odkrito prikazovanje spolnosti mu je prineslo sloves škandaloznega in pohujšljivega pisatelja. Njegovi najbolj znani romani so: Rakov povratnik, Kozorogov povratnik, rna pomlad, avtobiografska trilogija Rožnato razpelo (Sexus, Plexus, Nexus), Knjige mojega življenja … Miller je navdihoval Zupana, ki je sledil njegovem kljunem motu: »Pišem življenje, ne literature.« Janko Kos ugotavlja, da je Zupan postal izrazit pisatelj erotinih prizorov šele po letu 1965, ko so v slovenšino zaeli prevajati H. Millerja (Kos 1993: 10).

27

6.1 Avtobiografske prvine

Menim, da ta roman (prav tako Potovanje na konec pomladi) v primerjavi z ostalimi Zupanovimi romani, ki so obravnavani v tem diplomskem delu, vsebuje najmanj avtobiografskih prvin in posledino ve fikcije.

Roman je nedvomno avtobiografski na nain, ki ga sreamo v delih Henryja Millerja (po katerem se je Zupan zgledoval). Gre za avtobiografskost v smislu prikazovanja resnice ustev. Takšna resnica pa ni objektivno preverljiva ali izkušena. Material pripovedi v tem romanu je torej imaginarna projekcija (sicer) avtobiografskih dejstev, zlasti emocionalno življenje, ki temelji na biografski zunanjosti. Vitomil Zupan je namre v enem izmed intervjujev12 spregovoril o svojem propadlem zakonu, ki mono spominja na zakon med Benedikoma. V intervjuju je priznal, da sta z drugo ženo (Brano) že pet ali šest let loena, a še vedno živita skupaj in se nenehno prepirata. Povedal je tudi, kako se Brana nenehno trudi, da bi ga finanno, psihino in politino uniila. Podobnost med Brano in Lido je (preve) oitna. Menim, da je to pomembno dejstvo, ki kaže na to, da je o Igri s hudievim repom povsem upravieno govoriti (tudi) kot o avtobiografskem romanu.

»Jaz bi ponoi rad tipkal v svoji sobi, ona klie milico, ker kalim noni mir. Ona mi odklopi tok, pobere varovalke, zaklene sekret. Moje goste je napodila s kropom, povzroila dosmrtne poškodbe (vse potrjeno z zdravniškimi sprievali), a na sodišu zadeva stoji že štiri leta. Loenka z genialnimi domisleki. Trdi, da sem jaz napadalen /…/ Otroka ima za talca in šit« (Košir 1981: 79).

V asu postopka loitve, ki je trajal in trajal tudi potem, ko sta bila Vitomil in Brana že loena, je pisatelj prijateljeval z Ifigenijo Simonovi, takrat 20-letno študentko. Simonovieva je na svoji koži izkusila Branino verbalno nesramnost in tudi nasilnost, saj ju je z Vitomilom (takrat že) loena žena napadla. Njo je polila s kropom, tako da je imela po celem telesu opekline, Vitomila pa je mahnila z valjarjem po glavi, tako da je dobil nekaj šivov.13 ______12 Vitomil Zupan: Komedija loveškega tkiva. Intervju zapisala Manca Košir. Sodobnost 1981, št. 8/9. 79. 13 Simonovieva o dogodku piše v svojem prispevku v Interpretacijah. Pravi, da je prvo stopnjo diplome delala dan po tistem (Ifigenija Simonovi je diplomirala leta 1978), ko ju je z Vitomilom njegova »takrat že loena žena napadla« (Simonovi 1993: 160).

28

Verjetno je bila Brana najbolj »hudievska ženska« v Zupanovem življenju in takšna je tudi Lida; je najbolj negativni lik med negativnimi ženskimi literarnimi osebami Zupanovega pripovedništva. Je spletkarska, polaševalna in v vseh pogledih vulgarna oseba. Džeki je zanjo »navaden izpridenec, lovek brez znaaja, kreatura brez sposobnosti za ustva, nizka duša, pošast, nekulturna podgana, idiot …« Roman prav gotovo sugerira razpadanje Zupanovega drugega zakona in ima avtobiografsko ozadje, vendar je treba upoštevati dejstvo, da je Zupana pri pisanju (najbrž) gnalo tudi maševanje bivši ženi, zato domnevam, da je v Igri mnogo ve fikcije kot v ostalih obravnavanih romanih. Tudi Džeki nosi nekaj avtobiografskih potez Vitomila Zupana. Je inženir tehnine stroke, erotoman in mornar.

Kljub vsem nesoglasjem in prepirom pa Benedika še vedno živita skupaj. Podobno sta v skupnem življenju vztrajala tudi Vitomil in Brana, ki sta še ve let po loitvi živela skupaj v nevzdržnih razmerah. »Nesrea in ukrepi so hoteli, da stanujeva skupaj z loeno ženo (ja, ja, že pet ali šest let sva loena, vendar zanimivo združena)« (Košir 2007: 86–87).

Verjetno si Džeki življenja brez žene sploh ne zna predstavljati. Na skrivaj si kupi hišico ob morju, po skupnem nedeljskem jutru v postelji pa ženo odpelje ravno tja, eprav si je zaobljubil, da tega ne bo storil. Obisk vikenda prinese seznanitev z novim sosedom, zdravnikom Kernom, njegovo ženo Elzo in mlado Milko. Odnosi med Benedikoma se zanejo še bolj zapletati, saj v svoje (seksualne) igrice vpleteta tudi druge ljudi in jih izrabita za napade drug proti drugemu.

Dejstvo je, da ima propadel zakon Benedikov avtobiografsko ozadje (o tem je spregovoril pisatelj sam), verjetno pa se avtobiografskost zane umikati fikciji ravno takrat, ko se Igri pridružijo še drugi (Milka, zdravnik in njegova žena, Klarica, Lidin ljubimec Karl …) in se zakonca z njimi prepušata tudi sadistinim in homoseksualnim odnosom.

6.2 Problematika seksualnosti

Lida in Džeki, glavna akterja dogajanja v romanu, sta tekmeca, nasprotnika, celo sovražnika, ki med seboj igrata igro brez pravil. Ko zaenjata doumevati, da je njun odnos postal unievalen za oba, predvsem pa za otroka (za katerega se sicer ne zmenita), ne posežeta v aktivno reševanje problema. Namesto tega zaneta preizkušati drug drugega (spolne avanture

29

oz. vzbujanje ljubosumnosti, izsiljevanja, fizino in psihino nasilje itd.) in v tem celo tekmovati.

Lido spoznavamo predvsem skozi prizmo njenega moža, skozi njeno izražanje ter njena dejanja, manjka pa njena refleksija in plat zgodbe. Zanimivo je, kaj o zakoncema Benedik predpostavlja Džekijeva prijateljica (obasna ljubica) zdravnica Klarica, ki Džekiju pove, da krivda za razdor med dvema nikoli ni enostranska; premisli naj, kaj je prispeval on.

»Ti pa se ne odloiš za ni, ne skleneš niesar, samo zbiraš dokaze o napakah partnerja. /…/ Daj no mir, seveda jo sovražiš, seveda se ti njen nain upira, seveda je neznosna, slaba žena in slaba mati, tvoj naravni sovražnik, ki te žene v unienje. Tako: in s tem si oistiš ventile, izbruhaš jezo, in greš domov, kjer potem gledata skupaj televizijo, se zmenita, da bosta šla skupaj na vikend, pelješ jo z avtom, spiš z njo. Kaj naj si ona pri vsem tem misli drugega, ko da ti na nek nain vse skupaj le prija« (Zupan 1978: 132–133).

Lida, ki želi narediti zakonu z Džekijem konec, želi iz zakona oz. od soproga izvlei kar najve. Pri tem Džekija zvabi v »hudievsko igro«, v kateri je seksualnost med zakoncema najvekrat izrabljena kot sredstvo prevlade nad partnerjem. Njuni odnosi se vse bolj zapletajo. Ker imata enake spolne poteze nasilnosti in strasti po prevladi, se bojujeta na unienje. In ravno zaradi te podobnosti se kljub neprestanim besednim, psihinim in fizinim konfliktom (še vedno) združujeta v spolnosti. Ker pa sta si preve podobna, ne moreta zadovoljiti težnje po dominanci, moi, nadvladi in nepremagljivosti, ki je v obeh zelo mona. Zato v seksualne igrice potegneta tudi druge, najbolj mlado Milko, ki obema služi za zadovoljitev spolne naslade. Oba si jo v spolnosti tudi fizino podredita.

Zakonca Benedik Milko spoznata, ko obišeta vikend na morju. Predstavi jima jo zdravnik Kern, ki jo je pobral na cesti, ko je akala na stranko. Benedika jo vzameta s seboj v Ljubljano, da bi jima pomagala pri hišnih opravilih. Lida Milko, zdaj že hišno pomonico, pretepe, saj hoe izvedeti podrobnosti o spolnih igricah doktorja Kerna (Milka je morala igrati Lido in ga tepsti z vrvjo), temu pa sledi spolni akt, v katerem obe uživata. Milka pa ne služi le nasladi Lide, ampak tudi Džekija, ki odkrije sledove Lidinih udarcev na Milkinem telesu in ima zatem z njo spolni odnos, v katerem oba odigrata posilstvo. Džeki naroi Milki popisati vse podrobnosti odigranega posilstva in ji naroi, naj Lidi pove, da je bila zares posiljena.

30

Lida ne sluti, da je vse skupaj past, in misli, da je v prednosti; moža bo lahko obtožila posilstva mladoletne osebe. Preseneena je, ko izve za ukano.

Džeki ima v relativno kratkem asu poleg razmerja z Milko še bežna razmerja s Klarico (prijateljica), Suzano (prostitutka), Elzo (žena doktorja Kerna) in ibi (prostitutka). Lida pa se sprva zagleda v sodelavca Luceta in to celo pove Džekiju, ki ji kljub temu maže hemoroide in ima spolni odnos z njo, kar jasno kaže na to, da kljub vsem nesoglasjem vendarle ne more brez nje. Kasneje pa zane ljubimkati s Karlom, ki ga je prevzela Milki.

V vikendu ob morju sledi konni obraun. Džeki preseneti Lido in Karla med spolnim aktom in fizino obrauna z njima (in zdravnikom Kernom, ki skuša pomagati »žrtvama«). Lida umik tožbe zoper Džekijev nasilni izbruh pogojuje z njegovim prepisom vsega premoženja na sina; to opraviuje s tem, da želi predvsem poskrbeti za sina (!). Na to Džeki le delno pristane, avtu in vikendu se namre noe odpovedati. Preden pa ji izroi pogodbo, zahteva, da se Lida pred zbranim obinstvom slee do golega. Taka tudi prejme zahtevano. Njegova zahteva se zdi smešna, kajti ko smo se seznanili z Lidinimi sovražnimi izbruhi do njega, njenim ravnanjem z njim, je pa vseeno tako njej kot priam, ali je ponižana v cipo. Naskrivaj se je namre izživljala veliko slabše. Džeki se šele, ko ženo zaloti z drugim, odloi oditi. Ugotovi, da je lahko poslušal o njenih ljubimcih, da je v pogovorih o njih celo sodeloval in da ga je to dražilo. Ne prenese pa, da igro samo gleda in da je pri tem izoben. Po tem dogodku ženo zapusti in odide na ladjo, v Hondurasu pa ga doleti nenadna smrt – »zablodela krogla«.

Lida je drugana od ostalih žensk, ki se pojavljajo v Zupanovih romanih. Je samosvoja, svojeglava, egoistina, koristolovka. Ni zanesljiva in predvidljiva. To je verjetno tudi razlog, da sta z možem ostala toliko asa skupaj. Džeki je ni mogel zavrei, kot je to lahko storil s preostalimi ženskami, saj Lide ni nikoli popolnoma imel, ni je znal privezati nase duhovno in telesno. Zakonca se združujeta in sta si enotna le v spolnosti. Samo takrat se zdi, da so vsa nesoglasja nepomembna, samo takrat si nista sovražnika in nasprotnika. Verjetno je krivda za razpad zakona v obeh, v njuni navelianosti, sebinosti, razrahljanih moralnih normah, visokem standardu, porušenih družbenih vrednotah.

Kot je znailno za glavne moške osebe v Zupanovih romanih, tudi Džeki iše svobodo v spolnosti. Tisto pravo svobodo najde v stikih z Milko, ki se mu docela predaja, kar ga draži, privlai in izpolnjuje. Prevlada nad žensko ga dela svobodnega; v tem prepoznava samega

31

sebe, svoj pravi jaz. Z Lido, s katero bije boj za mo in psihološko prevlado, pa svobode ne more dosei. Žena se mu namre zoperstavlja, ga izziva, napada. Sožitje zakoncev ni ve mogoe, saj niti Džeki niti Lida nista pripravljena popušati, sprejemati kompromisov, iskati rešitve, zaradi esar je boj med njima logina posledica njunega sobivanja. Oitno pa tudi ta psihološka igra ne more trajati veno. Džeki noe (ne zmore) ve kljubovati, zato se umakne, odide na ladjo. Vendar mu odhod ne prinese sree, saj ga kmalu doleti smrt.

V romanu izstopa tudi erotino-seksualno izrazje, s katerim se je slovenski jezik obogatil, odkar smo zaeli zamudniško dobivati tudi prevode erotine literature.

32

7 KOMEDIJA LOVEŠKEGA TKIVA

Komedija loveškega tkiva (nastanek 1977) je izšla leta 1980 pri Cankarjevi založbi, in sicer v dveh knjigah. Prva knjiga nosi podnaslov Praznik srebrnih svinj, druga pa Obraz sežganega. Delo je razdeljeno še z dvema zaporedno tekoima pisavama, ki sta tudi grafino drugani. Spominski zgodbi sledi njena sprotna refleksija. Okvir besedila sklene pripis poetske »druge roke«, ki je zbrala zapise in avtorja konstituirala kot pripovedovalca in junaka romana.

»Roman je kronika pripovedovalevega življenja od mladeniških let naprej. Oblikovan je na znailen zupanovski nain s prepletanjem epskih prizorov, ironinih komentarjev, meditacij, »kvartopirskih modrosti« (Zupanov izraz) o civilizaciji, politiki in spolnosti ter kratkih psiholoških portretov in analiz, pri emer avtor izbira nenavadne znaaje s travmatino preteklostjo« (Gluši 2002: 98).

Kratka vsebina

Prvoosebni (neimenovani) pripovedovalec nas popelje skozi as svojega otroštva, odrašanja, svetovnega popotništva, italijanske okupacije in aktivizma v službi OF, izkušnje iginja, Gonarsa ter povojnega jugoslovanskega politinega zapora. Povede nas med svoje tovariše, prijatelje, ljubice, med študente na ljubljanski univerzi, med kavarniške boeme, pocestnice, pijance … In nam zdaj natanno, drugi pa le bežno prikazuje ljudi in dogodke. Spominja se zaetkov italijanske okupacije, aretacije, zaporov, taboriš, potovanj z ladjo in številnih avantur, ki jih je doživel na razlinih koncih sveta, padca fašizma in odhoda v partizane. Med prikazom posameznih postaj pripovedovalevega življenja pa je polno opisov njegovih divjih seksualnih doživetij z ženskami vsega sveta.

Po vojni pripovedovalec pristane v zaporu, kjer zboli za jetiko. Bolezen pripomore k temu, da ni interniran na Goli otok, ampak premešen v bolnišnico na zdravljenje. Po ve letih jee sledi predasna izpustitev, zatem pa umre v avtomobilski nesrei.

7.1 Avtobiografske prvine

Aleksander Zorn pravi, da je spominska zgodba Komedije loveškega tkiva po protagonistih razpoznavna kot avtobiografska. Gre za kombinacijo dveh pisav, za avtobiografsko

33

preverljivo14 spominopisje in romaneskno zgodbo, zavezano literarni fantaziji, pri emer pa se grafino loena refleksija pripovedi nikoli zares ne loi od spominskega zapisa, ampak tudi sama zlagoma zapada vanj. Roman je glede na fabulo in glavne osebe razpoznaven kot avtobiografsko pisanje, vendar se kona s »pripisom druge roke«, ki je zbrala zapise ter avtorja postavila kot pripovedovalca in junaka romaneskne strukture. Gre torej za kombinacijo dveh žanrov, za preverljivo spominopisje, ki je na koncu izdelano kot ista literatura, zavezana literarni fantaziji, saj vemo, da se avtor zapiskov ni ubil v prometni nesrei in da »tehle listov« ni zbrala »druga roka« (Zorn 1988: 60).

Roman ima nedvomno avtobiografsko ozadje. Spominska zgodba je obnova pisateljeve avtobiografije, kar je razvidno iz pisateljevega življenjepisa. Komedija s svojim fabulativim prietkom sega v dobo avtorjevega telesnega in duhovnega zorenja pred drugo svetovno vojno, zakljuuje pa se v prvih letih po osvoboditvi. Gre za izrpno poroilo o pisateljevem odrašanju, sreevanju s knjigami, razlinimi ljudmi. Pred nas stopijo Zupanove pustolovšine na ladjah in morjih, srhljiva poroila o bivanju v fašistinih jeah, slika okupirane Ljubljane med vojno. Avtobiografska zgodba je najbolj zanimiva tam, kjer ostaja kolikor mogoe osebna in na ta nain odkriva duha in barvo svojega zgodovinskega asa. Avtobiografsko ozadje se skriva tudi v pripovedovalevih koreninah; zanj skrbi babica, oe je zelo zgodaj umrl, mater pa vidi le nekajkrat v letu. Seveda pa je avtobiografija samo literarno gradivo, ki služi literarnemu zapisu.

Roman ob zgodbi odkriva tudi mnoga pisateljeva razmišljanja (npr. o odnosu do domovine, o zaetkih pisanja …), namigovanja, izpoved o filozofskih nazorih, spoznanjih o svetu in ljudeh. Pisatelj piše odkrito in brez sprenevedanja o literaturi, zlasti pa o tem, kako on piše, zakaj piše, kaj piše, o dvomih o tistem, kar piše, o dvomih, ki gredo celo tako dale, da sežiga, kar piše, in vendar piše. Poglavja s to snovjo so med najmonejšimi v knjigi, saj je le redko kateri slovenski pisatelj tako odkrito in samokritino spregovoril o svojem delu.

O svojem ustvarjanju, zlasti o tem, da v pisanju dolgo ni našel prave smeri, je Vitomil Zupan spregovoril v intervjuju s Francetom Pibernikom. Njegov odgovor na vprašanje o zaetkih

______

14 Doloeni podatki iz spominske zgodbe so enaki življenjski zgodbi Vitomila Zupana. Podatki so preverljivi v avtorjevem življenjepisu in njegovi avtobiografiji.

34

pisanja je enak razmišljanju o pisanju v Komediji: »Pisateljevanje je poklic, v katerem lovek nikoli ne »starta«. Pa pa venomer iše, oblikuje na nov nain, preizkuša že znano; le redkokdaj je gotov svoje poti, preden je dovršena« (Pibernik 1983: 29–30). Poleg tega je Zupan na eno izmed vprašanj (o realizmu) Piberniku odgovoril: »Tole vprašanje je pa v Komediji loveškega tkiva tako obširno in jasno obravnavano, da nanj ne bi še enkrat odgovarjal.« V intervjuju tudi pove, katere pisatelje (Miller, Robbe Grillet, Boris Vian …) najbolj ceni in te iste pisatelje pogosto navaja tudi v Komediji. Ta intervju jasno kaže na to, da je Zupan v Komediji izražal svoja lastna stališa, misli.

7.2 Problematika seksualnosti

Celoten roman je prežet s spolnostjo, pripovedovalec se vseskozi zapleta v številna erotina razmerja z razlinimi ženskami. Navadno se dobiva z ve ženskami hkrati,15 ženske ga zanimajo zgolj kot objekt, služijo mu za zadovoljitev spolnih potreb.

Spomin na prvi seksualni stik sega že v as otroštva. Spominja se deklice Bujne, ki je dekom razkazovala telo, njemu pa ga je celo podarila. Z leti postaja v (spolnih) razmerjih vedno bolj predrzen, presega celo meje dobrega okusa. To se pokaže že na zaetku pripovedi, ko se po pogrebu svojega prijatelja Sipka na pogrebšini zaplete z njegovim dekletom. S Sipkom, ki se je ubil v gorah, sta bila prijatelja od otroštva. Po prijateljevem pogrebu ga je Sipkovo dekle pod mizo na skrivaj božalo, on pa se je ni branil.

Med srednješolskimi poitnicami se s prijateljema odpravi na morje, in sicer peš iz Ljubljane preko Koevja do Crikvenice. Na poti sredi gozdov naletijo na udaškega gozdarja, ki fante napije, svoji deklini Mariji pa ukaže, naj se pred navzoimi slee. Sledita nasilje in groza, gozdar se namre pred vsemi izživlja nad Marijo, golo jo pretepe. Fantom ne dovoli oditi, ustrahuje jih, potem pa ga pripovedovalec udari po glavi in zveže, nakar ima še spolni odnos z

Marijo.

Ko s prijateljico Meto obiskuje plesne vaje, spozna malce starejšega moškega – posebneža

______15»Okrog štirih s punco na Golovec, potem pa proti mraku sestanek z Mihaelom, /…/ ali veerni sestanek z drugo deklino« (Zupan 1980: 63).

35

Adolfa. Z njim zapade v homoseksualno izkušnjo.16 Kasneje se zbliža še z Metino mamo

(Mileno), privlano, napadalno in polaševalno »rno vdovo«. Kmalu spozna, da je bil v njenih rokah le »neznatno orodje«, izve pa tudi, da je šla Milena v svoji vnemi tako dale, da je s pasjim biem pretepla svojo her, in da imata z Adolfom sadomazohistien odnos.

Številnim ženskam, s katerimi je imel seksualna razmerja, se pridruži še Beata, uradnica, ki ga vdano razvaja. Njuno razmerje se kona z zanositvijo in abortusom. »Splav, in to takoj, je razvijala misel, ali pa se odloiva za otroka; a ta se ne sme roditi nezakonski. Na kaj pa se lahko poroiva? sem vprašal. Na tvojo plao? In na mojo babico?« (Zupan 1980: 230).

V Zagrebu, kamor se odpravi s prijateljem Miho, se poda v razmerje z Mihovo teto in njeno neakinjo Luizo. »Do polnoi sem obdeloval teto, po polnoi sem se preselil k Luizi« (Zupan 1980: 222).

Svoje ljubimke je (na razlinih celinah) spoznaval tudi v razburljivem obdobju potovanj (na prekooceanskih ladjah). Spominja se barske rnke Mvanze.

Ob vrnitvi s potovanj spozna Moniko, študentko umetnostne zgodovine, s temno preteklostjo, ki mu jo po delcih razodene. Bistvo njene zgodbe je v incestu; oe jo je pretepal in spolno zlorabljal. Spozna, da je Monika imela s svojim oetom sadomazohistino razmerje, kakršnega je iskala in našla tudi v zvezi z njim.

Ko se zane druga svetovna vojna, postane njegovo (in babiino življenje) preplavljeno s tveganjem in pogumom – z aktivizmom v imenu OF. Ženskam pa se še vedno noe in ne more upreti. Spozna krotilko levov, Chiquito Moreno – Evo. Kljub pristnemu odnosu, ki ga zgradita, se razideta. Pozneje, ko izve, da Eva v bolnišnici umira za tetanusom, se zave, da je za vse prepozno. Ko je bila Eva še živa, polna ljubezni in predanosti, je ni hotel oz. si ni upal pomisliti, da bi življenje delil le z njo; sedaj, ko je mrtva, pa obžaluje, da je za to prepozno. »e bi se zdaj, na kakšen udežen nain vrnila, bi te nemara ne izpustil ve iz objema. A tedaj? lovek bi moral zmeraj najprej izgubiti, da bi obutil, kako velika je izguba, potem pa dobiti nazaj; samo tako bi cenil dobljeno« (Zupan 1980: 111–112).

______

16 »Potem pa mi je odpel hlae, mi vzel tisto re ven, jo nadrkal, mi potegnil hlae dol, in se pozabaval z mano, lizal me je, ugodil mi je v usta. Bilo je tako, da se nisem niti malo branil« (Zupan 1980: 99).

36

Ponovno obnovi seksualno razmerje z Moniko. Njuna sadomazohistina igra je zaznamovana z nasiljem (psihinim – izzivanje, žaljenje, »zaslišanje«; fizinim – grožnje z nožem, ravsanje). »Priznala je, da je bilo tisto z oetom vse res, in da ni bilo samo to. /…/ Morala je povedati številne dogodke iz svoje otroške dobe, kako je prvi videla nagega moškega, kako je gledala epe v ogledalu svoje spolovilo, kako je bila vznemirjena, ko je morala pokazati sosedovemu fantu »vse«. /…/ Zlorabil jo je neki oetov prijatelj …« (Zupan 1980: 152). Moniko ponovno srea poleti 1943, po prihodu iz taboriša iginj in Gonars ter italijanskega zapora v Ljubljani. Pove mu, da je bila aretirana, zaprta in biana … In zgodilo se je, da se je zaljubila v svojega muitelja.

Zdi se, da se Zupan s posebno skrbjo posvea prav sadomazohistinim razmerjem, saj glavna oseba nenehno zapada v takšne odnose. Najbolj se to pokaže v razmerju z Moniko, ki je dejansko tista, ki vodi igro, na kar on na zaetku niti ne pomisli. Pria smo namre njenemu na videz nedolžnemu prelistavanju knjige o zgodovini kazni ter pomenkovanju (z ne povsem jasnimi namigi) o tem, kar sicer vodi v odkrivanje delkov njene zgodbe o incestnem razmerju z oetom (v lui sadomazohizma), obenem pa (predvsem) k njeni seksualni zadovoljitvi.

»Naenkrat vidim, da se drži z roko med nogami, da melje s stegni, z drugo roko pa si stiska prsno bradavico, meži, govori, ko da ne ve za mojo prisotnost – in tako ji pride na mojo osuplost. utim se izdanega: ne potrebuje me, samo moja ušesa potrebuje … /…/ Zato boš tepena, ti pokvarjenka, poklekni sem k postelji, na kolena, ti potuhnjenka, onanistka, dvojna moralistka … /…/ Na kraju jo je obšlo nekakšno zanievanje do mene, zanievanje ima odtenek sovraštva. »Prišla sem natanko po to,« je rekla nesramno« (Zupan 1980: 44–46).

Pripovedovalec, ki si vekrat prizadeva za uvid v spolnost drugih le zaradi volje do moi, si tokrat to želi tudi za osvoboditev partnerja. Pri Moniki mu to uspe, saj z vztrajnostjo razkrije njeno nagnjenost k mazohizmu. eprav služi med odkrivanjem njenih spolnih potreb tudi svoji volji do moi, se je pripravljen podrediti do te mere, da Moniki omogoi udovita spolna doživetja, ki zadovoljijo oba.

Izmed vseh Zupanovih romanov je v Komediji loveškega tkiva odnos med moškim in žensko najbolj zreduciran samo na spolnost. Resnina komunikacija ni možna, pomemben je le fizini užitek, ki ga ženska moškemu lahko nudi toliko asa, dokler je skrivnostna. Takšne pa

37

ostanejo ženske le kratek as, zato je treba iskati vedno nove. Pripovedovalec kritino ugotovi, da ni glavne napake pri ženskah – že toliko jih je imel, da bi se med njimi gotovo našla prava – ampak v njem samem: »Išem jo, vem, da je napaka v meni, ne najdem pravega stika« (Zupan 1980: 97). Vseskozi ostaja izredno radoživ, ljubi življenje, poskuša vse, vse hoe spoznati. Ob koncu pripovedi pa se zane zavedati, da se njegovo upanje pravzaprav ni izpolnilo, da ni uresniil niesar, za kar si je tako vneto prizadeval in da ni zapustil nobene sledi za sabo. Pojavi se obutek odtujenosti, onemoglosti, vendar kljub temu ostaja upanje, oglaša se pohlep po življenju. Alenka Goljevšek (1983) ugotavlja, da gre v Komediji za nenehno vzpostavljanje avtentinega jaza, ki naenkrat ne ve, kaj bi, in »z vso ostrino doživi razklanost med svojim notranjim (resninim) in zunanjim (navideznim) bivanjem«; nobenega soglasja ni med obema vrstama življenja.

V Komediji loveškega tkiva je s temo seksualnosti na poseben nain prepletena tudi tema pisanja. Ta dvojnost obeh tem se kaže s ponavljajoim se sosledjem pripovedovaleve (burne) seksualne aktivnosti in pisanja. Glavna moška oseba zapada v številne seksualne stike z najrazlinejšimi ženskami, zatem pa v prave »pisarske obsesije«. Zdi se, da ga seksualnost ne osreuje docela in da veji, dolgotrajnejši, pravi užitek najde v pisanju.

Pripovedovalec se po padcu Mussolinija zatee v ilegalo; stanuje pri bogatih Henigovih, kjer je vše domai heri Sibili, pa tudi njeni materi Mariki. Po vojni pristane v zaporu, iz »svobodnjaške živali« postane »jetniška miš«. Zboli za jetiko, kar pa pripomore k temu, da ni interniran na Goli otok, ampak premešen v bolnišnico na zdravljenje. Po ve letih jee sledi predasna izpustitev, zatem pa umre v avtomobilski nesrei.

38

8 LEVITAN

Levitan (s podnaslovom Roman ali pa tudi ne) je izšel leta 1982 pri Cankarjevi založbi v Ljubljani. Sode po dataciji tipkopisa je pisatelj roman dokonal 5. februarja 1970, torej 12 let pred izidom. Verjetno je roman tako pozno izšel zaradi politinih pritiskov. V letu izida je bil Levitan najbolj brana slovenska knjiga, precej odmevna tudi v širšem (nekdanjem jugoslovanskem) prostoru.

Zupan v knjigi razkriva strog in neusmiljen zaporniški red v komaj nastalem socializmu z vsemi komisarji, pazniki, cinkarji in raznovrstnimi jetniki. S tem je pisatelj pokazal na žrtve državnega sistema. Delo je bilo nekaj let prepovedano.

Kratka zgodba

Jakoba Levitana represivni organi povojne jugoslovanske socialistine oblasti aretirajo in obtožijo vseh mogoih deliktov proti državi, ljudstvu in celo morali. Obsodba je napisana že vnaprej in na samem procesu mora »odloiti« le še sodnik – bivši mizar. Levitan je obsojen na petnajst let strogega zapora, kazen se mu (zaradi neprimernega vedenja na sodišu) zviša na osemnajst let. V resnici ni zagrešil nobenega hudega zloina, kriv je v glavnem zaradi svoje radoživosti, postavljanja, resnicoljubnosti, spolne razbrzdanosti ipd. Znajde se za zapahi, sooen je z neusmiljenim zaporniškim redom. Vekrat je zaslišan, vseskozi izpostavljen muenju (zlasti psihinemu nasilju), uprava nenehno pritiska nanj. Da bi odmislil grozo, tesnobo in druga podobna obutja zaporniškega pekla, se zatee v pisanje in v sanjarjenje o spolnosti. Uspe mu najti pot, po kateri iz zapora tihotapi z muko napisane rokopise kolegom zunaj jetniških zidov. Med prestajanjem kazni celo odhaja iz zapora, a se vraa vanj. Vekrat je premešen, zadnja premestitev je v popolnoma odprt oddelek, sicer še vedno zapor. Tam je deležen knjig, ki so bile prej nedostopne, lahko dela, študira razlina podroja loveške vednosti ter piše o svojih spoznanjih in ugotovitvah. V zaporu zboli za tuberkulozo in je prvi jetnik, ki je operiran na pljuih. Po sedmih letih zapora je izpušen na prostost.

39

8.1 Avtobiografske prvine

Levitan že v podnaslovu sugerira avtobiografizem: Roman ali pa tudi ne. Roman tematsko predstavlja tisti del Zupanovega življenja, ki ga je pisatelj preživel po vojni v zaporih, in temelji na preverljivih dejstvih.

Zupan je vekrat poudaril, da Levitan ni »izmišljen« in da tematsko predstavlja tisti del njegovega življenja, ki ga je preživel po vojni v zaporih. Manci Košir je na vprašanje, ali knjiga Levitan ne more iziti, ker je »prehuda«, odgovoril: »Ne vem. Docela resnicoljubna je, prepovedal sem ji vsako tendenco, kar reem, lahko dokažem« (Košir 1981: 79). Pisatelj je tako priznal, da je Levitan v celoti avtobiografska knjiga, v kateri je popisal as, ki ga je preživel v zaporu.

Vitomil Zupan je svojo zaporniško kalvarijo zael leta 1948 (leto zatem, ko je prejel Prešernovo nagrado) kot številka 4673 na Poljanskem nasipu v Ljubljani, nato na Miklošievi cesti, dokler ga niso preselili v stare kaznilnice v Mariboru in Novem mestu. Najprej je bil obsojen na 18 let zapora, nato, ko je represija popustila, so mu kazen zmanjšali na sedem let. Zupan je o svoji aretaciji, obtožnici in zaporu takole pisal v svoji (tretjeosebni) avtobiografiji, napisani leta 1979:

»V povojnem asu se ni strinjal s teorijo soc-realizma in si s tem nakopal obilo težav, ki so se stopnjevale do avgusta 1948, ko je bil aretiran od jugoslovanskih oblasti in februarja 1949 obsojen v monstre-procesu na 15 let jee (prisilnega dela), kar mu je bilo (zaradi neprimernega vedenja pred sodišem) zvišano na 18 let. Proces so neuradno imenovali »eden izmed osmih procesov zoper intelektualce v Jugoslaviji«. Obtožnica17 je bila zelo pestra, eprav brez pri in dokaznega gradiva. Za uvod je navedena nemorala, sledi »poizkus posilstva« (a objekt posilstva ni naveden), potem poizkus umora (kraj in as nedoloen), povzroanje samomora neke prijateljice, sovražna propoganda (satirini verzi, karikature), špijonaža in izdaja domovine. /…/ Pisatelj se ni sprijaznil s položajem in je odsedel sedem let zapora, v katerem je zbolel za tuberkulozo in bil na intervencije od zunaj kot prvi jetnik operiran na pljuih« (Zupan 1979).

______17 Enaka je obtožnica v Levitanu.

40

Kako in zakaj je Zupana doletel »monstre proces«, ni povsem jasno. Sodba z dne 11. 2. 1949 ga je kaznovala za razline »prestopke«, od organiziranja skupinskih spolnih orgij prek smešenja ukrepov ljudske oblasti do ogrožanja zunanje in notranje varnosti države. Zupan je v primerjavi s soobtožencama, Jožetom Javorškom in Dušanom Pirjevcem, dobil dale najstrožjo kazen. Med slovenskimi pisatelji je potem postal (ob Ludviku Mrzelu) zapornik z najdaljšim stažem (Berger 1998: 277).

Eden izmed razlogov za Zupanovo aretacijo je bila tudi potegavšina,18 ki si jo je pisatelj privošil skupaj s prijateljem. Iz javne govorilnice sta namre poklicala predsednika skupšine, Josipa Vidmarja, in mu povedala, da so Tito in vsi lani vlade v Beogradu odstopili. Nastal je preplah, Vidmar je obvestil vladno palao. Šele ve ur pozneje so iz Beograda sporoili, da so se v Ljubljani z njimi pošalili, in ukazali pri prii zapreti tiste, ki so si to šalo privošili.

O tem dogodku Zupan poroa v Levitanu:

»Telefonirali smo nekemu visokemu znancu, eš da je ravnokar poroal švicarski radio, da je Tito odstopil. Bila je situacija nekaj asa po slovitem informbiroju, nekaj je bilo baje res v zraku – in bilo je tekanja, pa bledih obrazov, republiška vlada je »pokala« in skoraj pobegnila, tako smo izvedeli veliko kasneje. Ampak zakaj so hudii verjeli?« (Zupan 1982: 9).

Pisatelj je z Jakobom Levitanom izprial svojo usodo. Bivši komunist, partizan in pisatelj, politini kriminalec, ki pa v resnici ni zagrešil nobenega hudega delikta. Kriv je v glavnem zaradi svoje radoživosti, postavljanja, resnicoljubnosti, spolne razbrzdanosti, svobodomiselnosti in nepokoršine, kar je v poinformbirojevskem obdobju jugoslovanske socialistine izgradnje veljalo za nemoralno, škodljivo obnašanje. V Levitanu med drugim opiše zapleten postopek nastajanja orodja za pisanje, skrivno pošiljanje verzov iz zapora in uspešen prenos knjig, ki jih sicer odkrijejo, a mu jih pozneje vrnejo. Posebno pozornost nameni tudi portretiranju drugih zapornikov, opisovanju svoje telesne in duševne kondicije

______18 Lojze Kovai o tem dogodku v Prišlekih III piše takole: »Sekretarja agitpropa CK, Ahaca, in njegovega prijatelja, pisatelja, so zaprli, je rekel. Malo natrkana sta iz javne govorilnice poklicala Predsednika /Josipa Vidmarja/ in mu povedala, da sta Tito in vsa vlada v Beogradu odstopila /…/ Predsednik je obvestil vladno palao … tam so v trenutku zaeli pospravljati kovke ali kaj … /…/ Šele pozno popoldne so iz Beograda sporoili, da so jih v Ljubljani potegnili za nos in naj tiste, ki so to neslanost povzroili, pri prii zapro …« (Kovai 1985: 354–355).

41

(tudi bolezni).

Zupan je v jei pisal poezijo. Iz zapora mu je uspelo pretihotapiti 14 na roke sešitih zvezkov z drobno, skoraj neitljivo pisavo (nekateri verzi so bili še vedno na toaletnem papirju), ki je bila zvarjena iz zaporniškega rnila; iz saj, rje, krvi in urina. Zaradi vztrajnosti Ifigenije

Simonovi, »ki je tako izpolnila obljubo, ki mu jo je dala«, je leta 2006 izšla zbirka sedmih knjig Zupanove poezije iz zapora. Simonovieva je Zupanove pesmi prepisovala dve leti in pol. V celotni zbirki je približno 61.000 verzov.

Pisatelj, ki je v Levitanu popisal tudi skrivno pisanje poezije v zaporu in tihotapljenje rokopisov na prostost, je v romanu priznal, da je obasno hodil iz zapora na prostost in se vraal nazaj (ob pomoi paznikov). O tem je leta 1981 spregovoril z Manco Košir, kar jasno kaže na avtobiografinost teh dogodkov.

»Kljub dosledni prepovedi svinnika in papirja sem le iztihotapil cele kile rokopisov (ta dejstva so vsa napisana in jasno deponirana. /…/ Zelo so skoili na zadnje noge, ko so izvedeli, da sem obasno hodil iz aresta in se skrivaj vraal vanj. Preiskava! /…/ Bilo pa je seveda res« (Košir 1981: 79).

Pisatelju, ki je uspešno pisateljevanje v zaporu pomenilo tudi svojevrstno maševanje (njegov lastni uspeh), je bila osvoboditev s pisateljevanjem le polovina. V jei je namre še vedno ostalo telo, zato se je Zupan med prestajanjem zaporne kazni poskušal osvoboditi tudi njega. To mu je uspelo. Ob pomoi paznikov in sojetnikov so namre vrata zapora Levitanu kar lep as dejansko tudi odprta. Omogoeni so mu izhodi in vraanja, s imer se pomen jee mono razvrednoti. Pisateljeve izhode iz jee je potrdila tudi Simonovieva; Zupan ji je med drugim pripovedoval tudi o tem.

Jakobu Levitanu uspe preživeti sedem let strogega zapora, dokler se razmere v družbi ne spremenijo do te mere, da njegovo svobodoljubje, uporništvo in spolna razbrzdanost niso ve nikomur nevarni. Roman je poroilo o tem, kako lovek preživi kot nedolžen jetnik, ko mu zavest o tem, da je nedolžen in da je obsojen na procesu, ki je prirejen od prve do zadnje besede, kaj malo koristi v primerjavi s telesnim in duševnim trpljenjem, v katerega ga pahne izreena kazen. Roman temelji na asociativnem spominu, ki avtorju omogoa takšno

42

podoživljanje usode, da nanjo lahko nenehno preslikava še svoje poznejše vedenje, literarno izkušnjo, filozofsko in psihološko subjektivizacijo, ki jo prinaša as.

V Levitanu pisatelj spregovori tudi o dveh dogodkih,19 ki sta ga zaznamovala: o uboju prijatelja (1932) in samomoru ljubljene ženske (1945). Gre sicer bolj za obrisno zgodbo, natanneje se o tem izpove v Apokalipsi vsakdanjosti.

8.2 Problematika seksualnosti

Jakob Levitan si s številnimi erotinimi vizijami krepi svojo notranjo svobodo. Zapornik je samo po telesu, njegova zavest in podzavest, njegova domišljija in sanje pa so svobodni, duhovno se seli drugam in je notranje svoboden. Vse, kar pogreša, si priklie v domišljijo. Sredstva tega psihinega samoosvobajanja so poleg erotinih vizij še zagrizen študij knjig, preuevanje družbene organizacije, ideološke represije, loveških znaajev ...

Ženske, ki se jih spominja, so pogosto oznaene brez imen, le z »neka lepotica«, »neka študentka«, »neka bolj obilna prijateljica«, »komaj dorasla dvajsetletnica« … Oznaevanje žensk poteka zgolj kot spominjanje, podobe zbledijo, ostane le obris. V zaporu si iz robca izdela lutko – »ljubico« Frino: »/…/ poslej sva imela pogovore, spala je z menoj, naveliala sva se drug drugega in se spet spravila, sprla sva se in se spet vzljubila. Bila je zelo svojeglava in mi je povzroala nemalo sitnosti. Vasih pa sem se ji moral tudi od srca smejati« (Zupan 1980: 57).

Med drugim tudi »spolno obuje« skozi zid z jetnico iz sosednje celice in »posili smrt«: »Zael sem se torej vzgajati. Zveer, ko sem ga deval na roko, sem se stiskal za vrat. /…/ Vadil sem spolno obevanje s smrtjo. To je bilo novo in razburljivo. Lahko je obevati z ljudmi, živalmi /…/, lahko je obevati, kakor sem rekel, z angeli, hudii, bogovi, oblaki in perilom na vrvi – a poskusite s smrtjo! Predstavljajte si jo abstraktno kot fazo razvoja – in jo posilite!« (Zupan 1980: 42).

______

19 »Poskus umora je bil podprt še z dvema argumentoma. Predvsem sem z osemnajstimi leti do smrti obstrelil kolega, kar je preiskava klasificirala kot »neprevidno ravnanje z orožjem«, kar je tudi res bilo. Potem se je baje zaradi mene ustrelila neka žena, zmrcvarjena pod mojih psihinim in fizinim pritiskom. /…/ Bila je udovita ženska, ne vem, e sem se še s katero v življenju tako ujemal. Še šest mesecev po njeni smrti sem bil kakor otopel od udarca« (Zupan 1982: 43–44).

43

Možnost ima tudi preuevati razline spolne variante, saj se za jetniškimi zidovi seznani (tudi) s samobiarjem, nekrofilom, sodomistom, ekshibicionistom itd.

V Levitanu se pojavlja tudi problematika homoseksualnosti. Levitan namre opisuje, kako je eden od zapornikov, neki gradbeni tehnik, zalotil drugega arestanta, znanega »cinkarja«, ki je v temnem hodniku ob steni natepaval v kostum Ofelije preobleenega mladega zapornika. Ko mu je le-ta v zameno za molk ponudil zadnjico ljubimca, v tehniku, razcepljenim med gnusom in spolno slo, prevlada drugi pol. Prevlada seksualna sla, ki je hkrati obveza za medsebojni molk: nihe nikogar ne bo naznanil, igra preživetja. Homoseksualno izkušnjo doživi tudi sam Levitan, ko mu sojetnik Silvo, ki se ponudi, da mu bo postrigel dlake na riti, pri tem zane lizati rit.

Levitanovo vodilo je spoznati im ve, spoznati svet in sebe, kolikor je loveku sploh mogoe. Prav v zaporu, »retorti sveta«, intenzivneje kot kdaj prej preuuje skrito vitalistino bistvo samega sebe in loveka nasploh. Z nezmanjšanim nagonom uresniuje voljo do moi, ki je volja do svobode in hkrati volja do spoznanja. Svobodo iše v spolnem lovekovem bistvu, spoznanje najde v odkritju, da razliice spolnosti ustvarjajo tudi mehanizme celotne družbe (Matajc 2001: 353).

Spolnost je to, kar je najbolj individualno in najbolj neodvisno od stvarnih trenutnih okolišin. Zato si Levitan vizualizira izmišljeno ljubimko Frino. Zato si v erotinih retrospektivah ogleduje svoje pretekle spolne podvige. Zato s previdnim trkanjem po zidu oddaja po jetnišnici kvantaške vice ali s sojetnico celo »obuje skozi zid«. /…/ Erekcijo sproža Levitanova neokrnjena domišljija /…/ Z mojo ustvarjalne domišljije je neskonno svobodnejši od fizino svobodnih sodržavljanov. Spolne fantazije pa so konec koncev samo delek »popolne re-kreacije sveta, ki je zaporniku fizino odvzet« (Matajc 2001: 361).

Levitan takole razloži svoje ukvarjanje s spolnostjo:

»Neko me je Frina vprašala, zakaj se toliko ukvarjam s spolnostjo? Prvi mi je to prirojeno. Drugi sem si to priboril v vztrajnem boju zoper družbo, ki se spolnosti poslužuje kot sredstva za zasužnjevanje. Tretji … tretji je pa še veliko globljega. Premisliti moram« (Zupan 1982: 59).

44

9 APOKALIPSA VSAKDANJOSTI

Apokalipsa vsakdanjosti je prvoosebna, avtobiografska, predsmrtna, nihilistina in duhovita pripoved o staranju in starosti. Roman je zadnje in hkrati nedokonano delo Vitomila Zupana. Še v zadnjih mesecih življenja ga je omenjal kot roman v nastajanju. 192 strani obsežen tipkopis je bil po pisateljevi smrti najden v njegovi zapušini. Apokalipsa vsakdanjosti je izšla leta 1988 pri Mladinski knjigi v Ljubljani in nosi le prvi del predvidenega naslova, ki naj bi se v celoti glasil: »Apokalipsa vsakdanjosti ali vaše riti na mojih rokah«. Roman se kona sredi dialoga, tako da se zdi, kot da bi smrt avtorju prepreila, da bi ga dokonal. Po drugi strani pa je besedilo vseskozi prepleteno z dvomi o pomenu in cilju pisanja in je nedokonanost romana samo logina posledica takega razmišljanja, saj se dvomi in skepse ne morejo strniti v dokonano in zaokroženo umetnino (Berger 1988: 221–223).

Roman vsebuje sedeminštirideset poglavij. Zaetna poglavja prikazujejo osebna doživetja glavne literarne osebe od prihoda v turistino mesto do prvih sreanj z Lasjo. Proti koncu romana pa je pisanje bolj razgibano, nesistematino in prepleteno z razmišljanji.

»Pripoved je sestavljena iz fabulativno povezanih prizorov z vmesnimi spominskimi fragmenti, citati, pesmimi in parodijami pesmi, v katerih se pisatelj vraa tudi k nekaterim najobutljivejšim dogodkom svojega življenja« (Gluši 2002: 102).

Kratka zgodba

Ostareli neimenovani prvoosebni pripovedovalec se s prijateljem Belolascem nastani na kmeki domaiji ob morju. Tam spozna skupino Švedov in mlado dekle iz Kopenhagna, s katero se zaplete. Poimenuje jo Lasja (zaradi lepih las). Razmerje se prine s polomijo, saj stari mož ne zmore spolnega odnosa. To je bridko opozorilo, da je v njem preostalo zelo malo življenjskih moi in da mu je smrt vse bližja. Pozneje se mu le posrei in spet se pouti junaka. Erotini odnos z Lasjo mu sproža bežne spomine na druge ženske. Nenavaden par se pomika po jadranski obali. Lasja se ponesrei, operirajo jo, medtem pa pisatelj spozna mlado Amerianko Eleanor. Ponavljajo se podobe prvih sreanj z Lasjo. Tu se pripoved sredi dialoga pretrga.

45

9.1 Avtobiografske prvine

Aleš Berger v spremni besedi k izdaji Apokalipse vsakdanjosti pravi, da je ta roman predvsem pripoved o staranju in starosti. Ta tema v Zupanovem ustvarjanju doslej ni bila prisotna. Njegovi (prvoosebni) pripovedovalci so bili vsi po vrsti sami vitalneži, polni življenjske moi in strastnega samoohranitvenega nagona, ki sta jim omogoila, da so preživeli v sovražnih okolišinah (npr. Berk) in mejnih preizkušnjah (npr. Levitan). Vse te osebe niso obutile starosti, pa tudi na misel jim ni prihajala, saj so bili preve zaposleni sami s sabo, v sedanjosti, ki jo je bilo treba premagati ali prelisiiti. Sooali so se sicer z mnogimi smrtmi, a smrt so razumeli kot nasilni, nagli, dostikrat nakljuni poseg v življenje (kot smrt v vojni, v prometni nesrei ipd.) in ne kot konec dolgotrajnega biološkega iztekanja lovekovega življenja. Zupanov junak – in tisti, ki je o njem poroal – je moral, ker je tako velevala neizprosna in ironina logika njegovih zmag nad življenjem, izkusiti tudi staranje in pisati o njem. Da je slednje sploh lahko storil, je moral najprej uzreti sebe in se prepoznati kot starca; to je storil precej neprizanesljivo do samega sebe. »Betežni starec«, ki je »star, bolan in nemoen« pa »star, shujšan, bolan, nemara krevljast«, so le nekatere njegovih oznak v besedilu (Berger 1988: 223).

Prvoosebni pripovedovalec se znamenj svoje starosti vedno bolj zaveda, sploh v poitniškem vzdušju, kjer opazuje drušino mladih, krepkih in radoživih ljudi, ki se kopajo v morju. Takrat se zaradi svojega ostarelega telesa znajde v zadregi. Tokrat se pripovedovalec ne znajde sredi kakšne pomembne življenjske preizkušnje, ampak v brezdelnem letovišarskem vzdušju.

Pisateljev sin, Dim Zupan,20 ki pravi, da je oe v romanih sistematino popisal svoje življenje, se spominja, da je oe med pisanjem Apokalipse morda prvi zares obstal pred praznim listom papirja. Zdelo se je, da se je izpisal. »Spomnim se, kako nesreen je bil,« pravi Dim.

Razmišljanje o starosti in bližina smrti sprožita tudi razmišljanje o mrtvih. Spominja se mnogih trupel iz vojnih let, mrtvih ljubljenih (oeta, avstrijskega vojaka, ki je padel v prvi svetovni vojni, Franceta Ramovša, Antona Sovreta) in nenazadnje tudi prijatelja, ki ga je v mladih letih nehote ustrelil, in mlade partizanke Alenke, ki si je (zaradi njega) vzela življenje.

______20 Vesna Milek: Pesmi zoper smrt. Objavljeno v Delu, 20. 5. 2006.

46

O smrti zadnjih dveh so Zupanovi pripovedovalci doslej molali; tokrat pa se zdi, da je Zupan vendarle hotel izrei še svojo resnico o njima. O Alenkini smrti (spomladi 1945) se izpove Lasji:

»Tisto no sem bil surov in izzivalen. Pridemo v Ljubljano, sem ji rekel, ti greš k rodbini, jaz pa se oženim s Cikotovo sestro, kakor sem ji obljubil ob odhodu v partizane /…/ In še cele ure hudih besed, cele ure razdiranja pripadnosti /…/ Hotela je moj revolver, eš da se bo poila. Nisem ji ga dal. Skušala mi ga je izviti, zaman. In kaj vse je še bilo, potem je šla, vzela je revolver enega partizanov, ki so spali v farovžu, šla k cerkvi in si pognala kroglo v glavo. /…/ Ti, ali si jo tepel? Sem, kolikor je to nekrvava in nebolea igra in kolikor je bilo njej vše« (Zupan 1988: 124–125).

O avtentinosti poroila ni mogoe dvomiti, saj se sklada s tem, kar je v Nevarnih razmerjih zapisal Jože Javoršek, ki je bil dogodku bližnja pria.21 Jože Javoršek, Vitomil Zupan in Lenka Tepina so bili v partizanih sodelavci pri Radio OF (na Dolenjskem, v rnomlju). V Nevarnih razmerjih je objavljena pisemska korespondenca med Javorškom in Zupanom. Javoršek piše, kako je Zupana posvaril, naj se ne zapleta s sodelavko (Lenko). Zupan se je opozorila nekaj asa držal, potem pa se je z Lenko zapletel v ljubezensko razmerje. Ko je hotel razmerje prekiniti, jo je preprieval, da ga ne ljubi, e pa ga ljubi, naj se ubije in s tem dokaže svojo ljubezen. In stekla je iz hiše, vzela revolver tehninemu šefu in se ustrelila.

Pisatelj potrdi tudi zgodbo o nehotnem uboju mladostnega prijatelja Fedorja (leta 1932), ki ga je ustrelil v igri z revolverjem. Ta dogodek pisatelj v Levitanu na kratko opiše kot »neprevidno ravnanje z orožjem«.

»Fedor je zael igrati na klavir, popili smo po kozarec vina, peli, pili in se veselili. No, jaz sem za popestritev potegnil pištolo in jo nastavil na svoje sence, eš, zdaj je treba umreti, ko ______21 »Neko jutro, ob prvem svitu, sem zagledal tvoj obraz nad seboj. Prebujal si me z živno roko in ko sem odprl oi, sem videl tvoj prestrašeni obraz. Nagnil si se k meni, da te nihe ne bi slišal, in mi dejal: »Pojdi hitro z mano, zdi se mi, da se je ubila.« /…/ Zadaj za cerkvico, kjer se je zaela opušena njiva, je gospa ležala na tleh s strašno luknjo v glavi in nepopisnim izrazom trpljenja na obrazu. Roko je še imela nagnjeno proti sencu /…/ iz nje pa revolver na bobni, ki sem ga takoj spoznal, že odpadel. Bil je last našega tehninega šefa in si ga je kaj ve kdaj prilastila. In se ubila. Kaj storiti? »Samo, da je ne bi pregledovali. Vsa je pretepena …« si dahnil skozi zobe. »Pojdi spat!« sem strogo ukazal. »O vsej stvari ne veš niesar. Niesar! Si razumel? Zgini! /…/ Rekel si, da se boš ubil. Grabil si za revolver in držal sem te za roko in te rotil, da se nikar ne unii« (Javoršek 1979: 56–57).

47

nam je dobro, pa sem si pritisnil v glavo, ni, potem pa nov nagovor in nov šus – Fedor je dobil v sence, padel je. /…/ ez kakšnih trideset ali bogve koliko let je ta zadeva zaigrala na sirastih katedrih zastarelega sodiša spet neko docela neuspešno vlogo« (Zupan 1988: 101).

Janko Kos rekonstruira ta dogodek na podlagi tistega, kar je Zupan sam povedal o njem v svojih delih (Levitan, Apokalipsa vsakdanjosti), in tistega, kar so sprejeli za resnino preiskovalci, asnikarji in publika. Kos ugotavlja, da soasna asopisna poroila, ki so o dogodku izšla davnega leta 1932 v Slovencu in Jutru, nedvomno pritrjujejo Zupanovemu poroilu v Levitanu in v glavnih potezah tudi fragmentarnemu orisu v Apokalipsi vsakdanjosti. Po izpovedih pri je bil Zupan tisti, ki je meril v prijateljevo glavo v veri, da samokres ne bo deloval. To razliico je policija sprejela in ker je šlo za nenaklepni umor, je bil Zupan izpušen. Kos pravi, da je v asopisnih razlagah sicer nekaj nejasnosti (ali je bil revolver Zupanov ali si ga je izposodil ali je res sebi meril v glavo ali je meril od sebe v stran, prijatelju pa v glavo ...). Kljub nejasnostim v podrobnostih pa je celotna podoba dogodka vendarle jasna: dvoje prijateljev, starejši je miren, sanjarski, pesniški, mlajši drznejši postavlja; in tu je še gimnazijska znanka, ki sedi za klavirjem, igra in poje, medtem ko se prijatelja motata okoli nje. Starejši najbrž zaljubljen vanjo, mlajši verjetno ne, toda zato bolj pripravljen, da se postavi pred njo z neim nenavadnim, pustolovsko izzivalnim, na primer z razliico »ruske rulete« (Kos 1993: 17).

Apokalipsa vsakdanjosti, prav tako kot Levitan, na nain avtobiografije upodablja stanje sodobne družbe. Roman razlono popisuje lovekovo izroenost konnemu niu, se pravi metafizini absurd, in še razloneje absurdnost civilizacije, ki vzbuja resignacijo, pesimizem, cinizem, ironijo in obutek groteske. Komunikacija med ljudmi v takšnem svetu nima ve nikakršnega smisla, je samo še banalno klepetanje drug mimo drugega, znak skrajne odtujenosti. Družba Apokalipse stagnira v turistinem okolju, leno se premikamo od kraja do kraja, si ogledujemo razglašene »znamenitosti«, jemo, pijemo … Veliko se dogaja, a ni se ne zgodi (Matajc 2001: 365).

Zupan v Apokalipsi vsakdanjosti pokaže, da je starost navkljub pojemanju življenjskih moi še zmeraj as razmišljanja, spominjanja, celo novih dogodivšin in pisanja. Zupanov dopustnik piše predvsem o sebi pa seveda o tem, kar se dogaja oziroma kako se ne dogaja ni. Piše kot kakšen skrben kronist veinoma manj pomembnih dogodkov. Piše o zanikrnosti obmorskih turistinih storitev in loveški neumnosti nasploh, o vsakodnevnih anekdotah, o

48

ženskih zadnjicah ter o svoji nezadovoljnosti s tem pisanjem. eprav se mu vse zdi brez pomena, vztraja pri pisanju tako reko do zadnjega diha.

Zupanov zadnji romaneskni alter ego v bistvu ostaja novoromantini idealist, razoaran nad (duhovnim) stanjem stvarnosti, pa tudi nad samim seboj, tedaj ko zane razpadati njegovo vitalistino bistvo – smisel spoznavanja in seksualnost. To dvoje ga najprej vzpostavlja kot subjekt, naposled, ko izgine, pa prepusti obutju absurda. Absurd je zdaj dvojen: je družbeno- civilizacijski in razviden v tem, da družba nima smisla za spoznavanje. Je pa tudi metafizini absurd, razviden v pripovedovalevem obutju postaranosti, ki ga ogoljufa za vitalistino poželenje in signalizira, da se njegovo loveško bistvo izgublja v smrtni ni. A še celo tedaj pripovedovalevem svetu ne zavlada totalni eksistencialistini absurd; v tem svetu vitalizem ostaja navzo, vsaj še kot edalje manj uresniljivo hrepenenje (Matajc 2001: 365).

9.2 Problematika seksualnosti

Kos ugotavlja, da v zadnjem Zupanovem romanu razmerje do spolnosti polagoma prehaja v obmoje »ironije, dobrodušne grotesknosti in elegine nostalgije. S spolno mojo ugaša nekdanja slast, gotovost in objestnost. Toda nostalgino obutje ni samo žalovanje za seksualnostjo kot tako, ampak prav toliko ali še bolj zavest, da z njo mineva tudi volja do moi, ki si je v seksualnosti že od vsega zaetka našla edino pravo toriše« (Kos 1993: 17).

Prvoosebni pripovedovalec (v nasprotju s prejšnjimi romani) ženske riti, prsi in »kosmato sprednost« opazuje brez kakšne posebne želje. Spomni se, kako je vasih hrepenel po posebnostih v spolnosti, kako se je zanimal za izredne položaje loveške sle, zdaj pa tega ni ve. »Spolovila, moška, ženska, so zame isto enaka kamnom na produ in koreninam v spustu k morju« (Zupan 1988: 32). Iz samotnega staranja ga izvrže Lasja, ki v njem prebudi nekaj mladostniške erotomanske narave. Obuti jo kot bujno, mlado življenje, ki ga sam ne obuti ve, daje mu obutek neesa lepega, prijetnega. Z njo preživlja dolgoasne poitniške dneve. Lasja ga prevzame, do nje ga »obide prava nežnost«, vendar strah pred tem, da spolni akt ne bi uspel oziroma da bi ga staro in oslabelo telo izdalo, v njem duši vznemirjenje in poželenje po njej. Po »katastrofi« v postelji z Lasjo se dokonno sooi z dejstvom, da njegov vitalizem ostaja navzo le še kot edalje manj uresniljivo hrepenenje. S pešanjem seksualne moi ugašajo gotovost vase, objestnost, erotomanski podvigi pa tudi volja do moi. Z ugašanjem seksualne moi se v njem istoasno pojavlja tudi nostalgino žalovanje za še nedavnimi

49

seksualnimi dogodki; le-to je vse bolj žgoe, saj ga na izgubljeno, minulo ves as opozarja Lasjina mladost. eprav sprva ne zmore spolnega odnosa z njo, mu pozneje vendarle uspe. Po zaetni prevzetosti nad svojo spet najdeno spolnostjo, se mu pohajanje in ljubimkanje z Lasjo zdita vse manj vznemirljivi. Tudi njegova misel na koncu njunega razmerja ni bolea misel o dokonnem slovesu partnerjev, temve predvsem zavedanje lastne starosti in smrti, za katero Aleš Berger (1988, 221–229) pravi, da se tokrat izkazuje kot »svojevrstna privlanost in prednost«, saj mu Lasja pravi: »Ali hoeš, da ti povem, zakaj sem rada s teboj? /…/ Zelo te imam rada, ker zanimivo crkuješ. Hodiš naokrog – in vendar te skoraj ni ve. Ješ in piješ, fukaš, kopaš se v morju – in vendar si samo z eno nogo na tem svetu« (Zupan 1988: 171). Erotini odnos z Lasjo v njem sproža bežne spomine na druge ženske in primerjavo z zapletenim razmerjem z Zafrkjeno v njegovem domaem kraju. O njej ne izvemo dosti, oitno pa je, da je (bil) nanjo (seksualno) precej navezan. Misel na Zafrknjeno je tista, ki ga vzburja, o njej pripoveduje Lasji, ki se odlino vživi v njeno vlogo in jo v starevo zadovoljstvo odigra.

Izkaže se, da je Lasja sadistka. Prizna namre, da si je vedno želela »moškega, ki me bo slekel do nagega, me pretepel, me posilil in potem poscal, ponižal do kraja, zvezano, predano« (Zupan 1988: 125). Ob tem priznanju pripovedovalca presuni njena podobnost z Zafrknjeno in kasneje Lasjo, ki se je (med dopustovanjem) zapletla tudi v sadomazohistino razmerje z nemškim profesorjem Einmarkom, prebia.

Konec romana napove Lasjina prometna nesrea. Pripovedovalec jo v bolnišnici obiše v družbi lepe Eleanor (nova spremljevalka) in bianja željnim Einmarkom.

50

10 SINTEZA

S stališa avtobiografskosti in Zupanove izjave, da so njegovi romani avtobiografski, se je pokazalo, da je take avtobiografskosti manj v romanih, ki so nastali pred drugo svetovno vojno (Potovanje na konec pomladi). V poznejših romanih, kjer je zveza med Zupanovo pisateljsko domišljijo in empirino biografskimi dejstvi ostala razvidna, celo izzivalna, pa je avtobiografskosti ve. Razlog temu lahko najdemo tudi v Zupanovem zgledovanju po Henryju Millerju, igar dela so v slovenšino zaeli prevajati šele po letu 1965. Zupan je postal zvest Millerjevemu motu »Pišem življenje, ne literature«, oba pisatelja pa sta kot temeljno vodilo pisanja navajala Emersonov znameniti citat o romanih, ki da se bodo sasoma umaknili dnevnikom in avtobiografijam. Avtobiografski roman, za katerega je Emerson predvideval, da mu bo pomembnost z leti vse bolj narašala, je nadomestil velike spovedi. Miller22 je menil, da je ta književni žanr bolj avtentien, bolj resnicoljuben od dnevnika, pri emer ne gre za površno resnico, temve resnico ustev, refleksij in razumevanja. In Zupanovi romani so nedvomno avtobiografski tudi v smislu prikazovanja te resnice ustev.

Ugotovila sem, da je Zupanovo literaturo res nemogoe loiti od pisateljeve osebne življenjske zgodbe in da je njegova biografija prav toliko zanimiva, kolikor je zanimiv literarni svet, ki ga je ubesedoval v svojih romanih. Izkazalo se je, da romani, ki so obravnavani v tej diplomski nalogi, vsebujejo številne prvine avtobiografskosti. V prvem obravnavanem romanu, Potovanje na konec pomladi, je avtobiografskih prvin najmanj in so domneve o povezanosti dela z avtobiografinostjo težko dokazljive. V poznejših romanih pa je avtobiografskih prvin, ki so dokazljive v avtorjevem življenjepisu, v izjavah tistih, ki so ga poznali (Ifigenija Simonovi, Dim Zupan, Manca Košir, Jože Javoršek …), in tistih, ki so raziskovali njegovo življenje in literaturo, vedno ve. Zato lahko za veino Zupanovih romanov reemo, da so avtobiografski. Menuet za kitaro zajema pisateljeve medvojne prigode, vkljuenost v partizane v asu druge svetovne vojne. Komedija loveškega tkiva, ki je po asu svojega snovnega (predvojnega) dogajanja predhodnica Menueta za kitaro (eprav je izšla šele za njim, leta 1980), zajema as pisateljevega otroštva, odrašanja, svetovnega popotništva, italijanske okupacije in aktivizma v službi OF, izkušnje iginja, Gonarsa ter povojnega jugoslovanskega politinega zapora. Igra s hudievim repom je avtobiografska v

______

22 Miller, Henry, 1999: Knjige v mojem življenju. Ljubljana: Študentska založba, 190.

51

smislu prikazovanja resnice ustev, sugerira pa tudi razpadanje Zupanovega drugega zakona. Levitan je v celoti avtobiografska knjiga, v kateri je pisatelj popisal as, ki ga je preživel v zaporu. Apokalipsa vsakdanjosti pa je avtobiografska pripoved o staranju in starosti.

Razmerje med avtorjem in glavnimi moškimi literarnimi osebami (v vseh primerih so to pripovedovalci) je pokazalo, da je pripovedovalec po svoji radoživosti, samospraševanju, samoraziskovanju, nemirnosti, izraziti želji po vedenju in ljubezni do življenja zelo podoben avtorju. »Zupanova biografija ponuja na vsakem koraku številne primere izjemne dejavnosti, pustolovstva, drznosti in predrznosti, zmožnosti za skrajna dejanja v mirnem in vojnem asu, v mešanskem, mednarodno avanturistinem in jetniškem okolju« (Kos 1993: 9). In pripovedovalec mu je v tem izredno podoben. Vedno ima pregled nad situacijo, kljubuje vsem preizkušnjam, je radoveden, predrzen, vse hoe spoznati. Iz sestavin, znailnih za Zupanovo biografijo, je sestavljen tudi njegov literarni svet: v njem se pojavljajo neprestani nemir, radovednost, pustolovstvo, erotomanstvo, strastno modrovanje pa tudi vsesplošna naitanost, neprestano komentiranje in reflektiranje. Gre za izjemen vitalizem Zupanovega življenjskega in literarnega sveta, ki je izprian v telesni in duhovni sferi. V telesni sferi se razodeva kot »ezmerna seksualnost«, »erotomanstvo« in »asocialna uporaba spolnosti«, na duhovni ravni pa kot »velika radovednost«, »nenavadna razgledanost«, »nenasitna bralna strast« in »volja do samouškega izobraževanja« (Kos 1993: 9). Vrh takega vitalizma, kjer so združene vse intelektualne in fizine, zlasti seksualne sile, predstavlja Levitan. V skrajni situaciji družbene prisile se pokaže Levitanova vzdržljivost, prožnost in trdovratnost. Spolnost postane tudi v smislu prvinske eksistence nuja, ki ohranja loveka živega. Apokalipsa vsakdanjosti pa kaže pojemanje tega vitalizma zlasti v telesni sferi. Zupan v svojem zadnjem romanu prikaže vedno vitalnega in energij polnega pripovedovalca v povsem drugi lui. Sedaj je star in ne zmore ve vsega in tako kot nekdaj. Starost, ko je zenit spolne moi in neusahljive življenjske energije že davno mimo, dojema kot nekaj negativnega: »V zavest se mi usede pekoa skrb: kako naj se znajdem takle, star, shujšan, bolan, nemara krevljast, v sijoem soncu med temi mladimi, zdravimi, lepo rašenimi ljudmi?« (Zupan 1987: 61). Ko opazi razliko med nekdaj in sedaj, mu le-ta ni vše in se je celo sramuje.

Vitomil Zupan je bil še za asa svojega življenja znan kot književnik – revolucionar, velik individualist, zelo vitalen moški in hud ženskar. Presedalo mu je moraliziranje in pretvarjanje ljudi, bil je kritik družbe in protestnik zoper okorelost in konvencije, tako da je neprikrito prikazoval tabuizirana podroja življenja, zlasti podroje spolnosti. Individualni upor zoper

52

nesmiselne družbene norme je iz življenja prenašal v literaturo. Ker je v svojih delih mono poudarjal spolnost, je veljal za spotakljivega oziroma nemoralnega pisatelja, dolgo je tudi imel težave z objavljanjem svojih del. Spolna slast je bistvena znailnost Zupanove biografije in njegovega literarnega sveta, po mnenju Janka Kosa je seksualnost celo temeljno izhodiše Zupanovega pisateljevanja. V obravnavanih romanih se pojavlja v razlinih vlogah: spolnost kot orodje volje do moi, spolnost kot sredstvo za iskanje svobode, spolnost kot sredstvo za samospoznavanje, spolnost kot sredstvo upora proti malomešanski hinavšini, spolnost kot sredstvo samoosvobajanja ali spolnost kot potrditev moškosti.

Kos v svoji razpravi v Interpretacijah meni, da dimenzija spolnosti kot volje do moi izvira že iz pisateljevega otroštva. Kar je imelo svoj zaetek v igri majhnega otroka, je ez leta postalo osrednjo naelo pisateljevega življenja in se odraža tudi v njegovih literarnih delih. Kadar ni bilo nikogar doma in je kuharica Johanca stala pri štedilniku, ji je segal pod kiklo. »Ure in ure si jo gladil in gnetel ritnice, pa stegna, pa trebuh, uspel si pripotovati do njenih gozdnatih predelov, a tu je zmeraj stisnila stegna. /…/ Brž ko se je zaslišalo, da kdo prihaja, si popustil in se naredil nedolžnega.« Seksualnosti je v tej igri tri- ali štiriletnika malo ali skoraj še ni. Kar malega Zupana žene v prve seksualne igre, je radovednost. V njem pa se zane odkrivati preprosto dejstvo, da se v prepovedanem skriva klju do moi nad drugimi ljudmi (Kos 1993: 11).

Od tod je samo korak do spoznanja, da je tistemu, ki zna drugega obvladati s pomojo uvida v njegovo seksualnost, dana pravica, da to pone v imenu »osvobajanja«. Volja do moi postane istovetna z voljo do svobode sebe samega in drugih. Uresniuje se s pomojo seksualnosti in v njej vedno iše svojo potrditev. Spolnost kot volja do moi je najbolj izrazita v Igri s hudievim repom, kjer zakonca Benedik med sabo tekmujeta na vse možne naine – tudi v spolnosti. Oba kažeta težnje po dominanci, moi, nadvladi in nepremagljivosti.

Združujeta se le v spolnosti. Samo takrat se zdi, da so vsa nesoglasja nepomembna, samo takrat si nista sovražnika in nasprotnika. Seksualnost med njima je najvekrat izrabljena kot sredstvo prevlade nad partnerjem. Lida je s svojo seksualnostjo enaka Džekiju ali celo monejša od njega, tako da moški nikakor ni edini zmagovalec, kadar se odloa o seksualni moi nad žensko.

Zupan je trdil, da zunanja svoboda za loveka ni možna, saj jo prepreujejo družbene norme, konvencije in navade. S to svobodo se zato nima smisla ukvarjati, vendar pa iskanje svobode

53

postane smiselno, e jo išemo v sebi. Ker je spolnost po Zupanu edina dejavnost, pri kateri delujejo vsa utila, celotno živevje, vse žleze, vsa domišljija, pisatelj in njegove literarne osebe pot do svobode najdejo ravno v spolnosti (Košir 1993: 56–57).

Iskanje resnice v spolnosti sistematino popisuje Levitan. Glavna oseba je zapornik samo po telesu, notranje pa je svoboden. S številnimi erotinimi vizijami si krepi svojo notranjo svobodo, ki jo iše in naposled najde v spolnosti. Omisli si izmišljeno ljubimko Frino, v erotinih retrospektivah si ogleduje svoje pretekle spolne podvige, s sojetnico celo obujeta skozi zid ipd. Levitan ostaja zavezan svoji osebni mišljenjski in intimni svobodi, svoji ustvarjalnosti in fantaziji ter svoji utni, naravni biološki eksistenci. Mišljenje in spolnost mu v zaporu pomenita upor. Spolnost postane v družbenopolitinem smislu prvinska eksistencialna nuja, ki ga ohranja živega ter se bolj kot kdaj prej izkaže za prvobitnost vsega živega in loveškega (Zorn 1983: 218).

»Ker Zupana zanimajo skrivnosti lastne eksistence, mu je spolnost predvsem polje samospoznavanja. Bolj kot je spolnost raznovrstna, ve kot je njenih nainov in oblik, ve je spoznanega o telesu in duši, manjše so neznanke« (Košir 1993: 56). Zupanove literarne osebe masturbirajo, uživajo v sadomazohistinih spolnih odnosih, imajo spolne odnose tudi z istospolnimi partnerji. Jakob Levitan ima v zaporu ob sojetnikih, raznih seksualnih prestopnikih (nekrofil, sodomist, ekshibicionist …) možnost preuevati tudi razline spolne variante. Spoznanje najde v odkritju, da razliice spolnosti ustvarjajo tudi mehanizme celotne družbe.

Za asa Zupanovega življenja ni bila oblast nikoli tako rigorozna kot med in po drugi svetovni vojni, eprav je obljubljal socializem najve svobode, enakost vseh ljudi ipd. Oblast si je svojo mo utrjevala tudi tako, da je splošne predsodke ljudi izrabljala za sredstvo nadzora nad njimi samimi. Najve predsodkov je nastalo ravno v zvezi s spolnostjo in Zupan, ki je o njej pisal odkrito in brez zadržkov, je imel zaradi tega številne težave. Pisatelj je bil preprian, da je za marsikatero zlo na svetu kriva ravno spolna zavrtost. V njegovih delih se spolnost pojavlja tudi v vlogi upora proti malomešanski hinavšini, ki skuša posameznikovo slo zasužnjiti z moralnimi normami in bontonom. Njegove literarne osebe ne samo, da noejo, zdi se, da celo ne morejo absolutno zatreti spolnih nagibov, eprav so le-ti v doloenih okolišinah nezaželeni ali celo prepovedani. V Menuetu za kitaro bi npr.

54

ljubezenski odnosi utegnili razdiralno vplivati na disciplino odporniškega gibanja. Berk se tega zaveda, vendar se kljub temu predaja spolnosti.

Da spolnost pisatelju in njegovim moškim literarnim osebam pomeni tudi potrditev moškosti, dokazuje Apokalipsa vsakdanjosti. Ostareli pripovedovalec se zaradi svojega ostarelega telesa in pojemanja spolnih moi znajde v zadregi. Ni ve se ne pouti junaka kot neko. Manca Košir ugotavlja, da seksualna sla pri Zupanu ni samo predmet upovedovanja, po katerem se je pisatelj znailno vpisal v slovenski literarni prostor, temve je tudi nain njegove pisave. »Zanj je pisanje igra. Je užitek. Je priakovanje, zadrževanje in radost orgazma.« V spolnosti prepozna Zupanov beg iz pološene civilizacije v osebno prvinskost in naravnanost. Na tej osnovi definira tudi odnos moški – ženska in vlogo ženske: »Bujno telo, krepka stegna, boki, in spet in spet riti, so atributi, s katerimi Zupan naznai žensko. Pravim naznai, saj ženska pri njem ni oznaeno. Zanima ga tista, ki bo oznaila junaka in samo sebe. Ženska pri Zupanu ni subjekt, tudi objekt ni, temve predvsem prostor prepoznavanja samega sebe« (Košir 1993: 54).

O spolnosti pri Vitomilu Zupanu, natanneje v romanu Komedija loveškega tkiva, piše tudi Alenka Goljevšek (1983: 1917–1918), ki je prepriana, da se ljubezen pri Zupanu razkriva le na stopnji seksualnosti, biologije. Odnosi med moškim in žensko so razumljeni kot reakcije loveškega tkiva, namenjene užitku. Ženske so »uporabna telesca«, »isto edna trupelca«, ki moškega z zadnjicami, prsmi in drugimi spolnimi pritiklinami razveseljujejo, mu nudijo užitek, njegovo željo po ljubezni, po pravem loveškem stiku pa pušajo neizpolnjeno. Goljevškova Zupanove moške oznai kot »nesposobne predati se«, kot lovce, ki si izbirajo žrtve in se zgrozijo ob besedi »imeti rad«, ob tem pa so nesposobni vsakršne komunikacije s svojim plenom. Na nek nain je torej doživljanje in izživljanje seksualnosti opredelila kot klasino »maistino« zlorabo ženske za sebine interese.

Zupanove moške like zanimajo pohotne ženske, ker razkrijejo svoje animalino bistvo in s tem svojo resnino naravo. Privlaijo jih ženske, ki ne zapletajo stvari, nasprotno pa na njih delujejo ednostna dekleta in ženske, ki bi jih rade prevzgojile. V spolnosti jih privlai: napad (moškega), vdaja (ženske), upor, vzdušje nasilja, popolno razkritje. Samo prvinsko je dobro, resnino, vznemirljivo in osvobajajoe. Ženske so v romanih po veini pasivni element odnosa moški – ženska, namenjene so samospoznavanju moškega in ponujajo možnost

55

raziskovanja. Aktivnih žensk je malo, takšni sta npr. Bridka in Sonja v Menuetu za kitaro in Lida v Igri s hudievim repom.

Za Zupana je znailno, da je spolnost v njegovih delih vedno bitka, boj dveh za prevlado. Ljubezen kot harmonino zlitje dveh oseb ni mogoa, to je samo iluzija. Odnos med moškim in žensko je le reakcija loveškega tkiva. as skupnega bivanja med partnerjema se omejuje predvsem na število samih spolnih obevanj. Množica žensk, s katerimi se Zupanov moški sreuje, so zgolj objekt uživanja. Do pravega ljubezenskega stika ne pride, verjetno tudi zato ne, ker se moški ni pripravljen popolnoma predati ali pa tega morda niti ni zmožen. Pomemben je zgolj fizini užitek, ki ga ženska moškemu lahko nudi le toliko asa, dokler je skrivnostna in/ali nedostopna. Ker takšne ženske ostanejo samo kratek as, je treba iskati vedno nove. Zdi se, da je pri Zupanu spolnost bitka, kjer ni enakopravnosti. Zmagovalec je praviloma moški. On je predstavnik moi, svobode, akcije. Ženska, ki v obravnavanih romanih izstopa, je Lida, saj je samosvoja, egoistina, nepredvidljiva in nezanesljiva. Zdi se, da je to verjetno tudi razlog, da je Džeki ni mogel zavrei, kot je to lahko storil s preostalimi ženskami, saj je ni nikoli popolnoma imel.

Boj med spoloma je zaznamovan s psihinim in fizinim nasiljem, zlasti pa s sadomazohizmom – spojem »slasti in boleine«. Sadomazohizem je tista seksualna varianta, ki je zajeta v celoten romaneskni opus, in sicer v razlini obliki (ne le v odnos moški – ženska, ampak tudi ženska – ženska) in razlini intenziviteti. Najbolj se kaže zlasti v Igri s hudievim repom.

Nekajkrat smo v obravnavanem ciklu romanov pria homoseksualnosti, ki pa ji je v primerjavi s sadomazohizmom posveeno bistveno manj pozornosti. V Igri s hudievim repom in Apokalipsi vsakdanjosti je prikazan ženski homoseksualni odnos (v kombinaciji s sadomazohizmom), homoseksualna izkušnja dveh moških pa v Komediji loveškega tkiva in Levitanu. Levitan je zaznamovan tudi z onaniranji, seksualnimi fantazijami pa tudi s problematiko razlinih spolnih variant (samobianje, nekrofilija, ekshibicionizem ...).

Zupan pogosto uporablja izraza »pika« in »ženska« kot sinonima. Z uvajanjem nižje pogovornega termina za žensko oziroma njeno spolovilo želi izraziti bodisi svojo nekonvencionalnost pri rabi jezika in/ali poimenovanju ženske bodisi svoj pogled na žensko

56

kot spolni objekt, ki se udejanja skozi žensko splovilo – piko. »Tole je neka lepo umita, kosmata, srednjeevropska pika, trebuh, res lepo napete prsi. A trdo kožo imaš, vrste mišice, v bistvu ni ženskega. /…/ Gladka koža, mehke kocine, vrsto meso. Raj ženske zasebnosti« (Zupan 1980: 97).

Mnogih žensk se Zupanov moški spominja samo po spolovilu, ime je pozabil, podoba ženske je zbledela. »Neko tipljem zdravo, leporaslo kmetico – pa naletim na cela reva. Drugi, tam nekje pri morju, ne najdem luknje, ko da je ni: bila je ozka ko novi za pet par, skrita, nerazširljiva; vse igre sva se lahko igrala, samo glavne ne« (Zupan 1980: 376).

Kljub temu da je odnos med moškim in žensko zreduciran zgolj na spolni stik, pa moški pri Zupanu razmišlja o pravi ženski in si jo želi. Vendar takšne ž enske ne srea, saj (zanj) ne obstaja. e mu že uspe sestaviti podobo takšne ženske, le-ta ni oseba iz mesa in krvi, sposobna ljubiti, ampak le mozaik spominskih podob, iluzija. Razmišlja, da bi, e bi sestavil svoje najzanimivejše ženske, morda dobil eno pravo.

V Menuetu za kitaro bi Berk celo spojil Vesnino zunanjo podobo z Antonovo notranjo, kar pa je zgolj nerealna želja. »Zakaj ne sream ženske, ki bi bila kakor Anton, da bi se lahko sporazumeval brez bedastih in izmišljenih besed? /…/ Njegovo naravo vgraditi v lepo žensko telo, a ? Magari tako, kakor ga ima Vesna« (Zupan 1984: 102).

Da bi lahko razumeli tveganja, pustolovstva in preizkušnje spolne moi Zupanovih moških literarnih oseb, je treba upoštevati dvoje dejanj, ki sta zaznamovali pisatelja: nehotni uboj prijatelja in sokrivda za smrt ljubljene ženske. Oba dogodka, v katerih gre za voljo do moi in erotiko, pripadata pisateljevi biografiji, v njegovo literaturo pa vstopata posredno in neposredno. Posredne sledove nehotnega uboja, ki se je zgodil leta 1932, opazimo že v predvojnih romanih.23 Pomembnejši pa so neposredni odzivi, ki jih najdemo v Levitanu in Apokalipsi vsakdanjosti, kjer se prvoosebni pripovedovalec spominja obeh dogodkov.

Nehotni uboj prijatelja leta 1932 je bil posledica predrzne igre s pištolo, ki se kaže kot volja do moi. Igra je bila namenjena dekletu, ki je sedelo za klavirjem, zato je bila tudi erotina. Zupan je želel prijatelju pokazati svojo mo nad žensko. Gre za manipulacijo s spolnostjo, ki

______

23 V Klementu in Zasledovalcu samega sebe je glavna moška oseba ubijalec (Kos 1993: 15).

57

je pogoj, da se lahko uveljavi volja do moi kot osvajanje ženske in nadmo moškega nad moškim. Nevarna in na videz nedolžna igra se je sprevrgla v nehoten uboj, smrt in tragedijo. Drugi dogodek, samomor partizanke Alenke, ki se je zgodil spomladi 1945, je podoben prvemu, vendar stopnjevan do paroksizma. Zato je v Zupana vtisnil še usodnejši peat. Svoje sreanje z Alenko in njen samomor je popisal v Apokalipsi vsakdanjosti. Oba dogodka sta si po ustroju zelo podobna. V obeh gre za igro v troje. Junak, ki je nosilec volje do moi, želi pokazati svojo hipnotino mo nad žensko in jo izpriati pred drugim moškim. Manipulacija je tu odkrito spolna, zato je kot žrtev na mesto nekdanjega prijatelja stopila ženska, moški pa se je dokonno umaknil v vlogo prie. Ruska ruleta igre z revolverjem se je spremenila v izbiro ženski – ali se bo v dokaz ljubezni ubila ali se ne bo.

Stranski detajl zgodbe ostaja isti – pred nehotenim ubojem prijatelja si Zupan nameri pištolo v glavo, a se ta ne sproži, po samomoru ljubee ženske se hoe ubiti sam, a do tega ne pride. Bistvena podobnost pa se pokaže v izteku obeh dogodkov: junak v obeh primerih izziva usodo in zgodi se tisto, kar ni ne priakoval in ne želel. Izkaže se slepa nakljunost, nesmiselnost in maševalna zavratnost sveta (Kos 1993: 20).

Z obema dogodkoma, v katerima se kaže volja do moi in spolnost kot njena poglavitna oblika, dobi Zupanovo življenje in delo temelj, iz katerega prihajajo bistvene vsebinske in formalne znailnosti: »motorini nemir, izzivalnost, strastna resnicoljubnost, pa tudi obasna sentimentalnost, hipertrofina samoizpovedovalnost in zlasti obsedeno ponavljanje istega življenjskega vzorca« (Kos 1993: 19).

Vitomil Zupan je bil upornik zoper družbenim normam in konvencijam in uporniki so tudi moški liki v njegovih romanih. Individualni upor zoper nesmiselne družbene norme je tema veine Zupanovih besedil, ki je najbolj izrazita zlasti v romanih, ki so nastajali iz pisateljevega strinjanja s stališem Henryja Millerja: pisati življenje, ne literature. Pisatelj piše iz neposredne življenjske izkušnje, ki jo sproti reflektira, piše pristno, ne moralistino skrivaško in ne po estetskih normah. Piše zgodbo, katere glavna oseba je njegov alter ego . V Komediji loveškega tkiva (1980) je to prvoosebni pripovedovalec in samopremišljevalec, v Menuetu za kitaro (1975) Jakob Berk, v Levitanu Jakob Levitan, v Igri s hudievim repom Džeki in v Apokalipsi vsakdanjosti spet prvoosebni, neimenovani pripovedovalec. Teh pet romanov zajema snov iz pisateljevega/pripovedovalevega življenja. Komedija zajema as otroštva, mladosti, italijanske okupacije, izkušnje taboriša. Menuet se zaenja s prihodom v

58

partizane in se po življenjsko mejni preizkušnji nemške hajke nad gverilci kona z nekoliko mranim doživetjem osvoboditve. Levitan prikazuje izkušnjo politinega zapornika. Igra s hudievim repom se dogaja v okviru apatine, samo še potrošništvu in površni seksualnosti predane loveške družbe, Apokalipsa vsakdanjosti pa ta družbeni okvir samo še radikalizira.

Dogajanje prek pripovedovalevih alter egov prehaja od dekadenno obarvanih »zlatih« dvajsetih, tridesetih let prek vojne in politine povojne represije v udobna potrošniško mrzlina sedemdeseta leta 20. stoletja.

Stalno prepletanje dveh snovi, »mesenih« izkušenj spolnosti in smrti, v obravnavanih romanih dosledno spremlja refleksija, v kateri sta pustili prepoznavno sled dekadenca in nova romantika. Zupanova pred vojno napisana dela in v drobcih tudi nekatera poznejša besedila razkrivajo sledove »romantinega tiva«, pri emer je pisatelj romantino izroilo ponosnega, monega in nerazumljenega, osamljenega romantinega junaka veinoma preoblikoval v prehodno idejno stanje med novoromantinim vitalizmom in eksistencialistino tesnobo. V tem se zbliža z romanom lovekove usode, ki se je razvijal zlasti v Franciji v poznih dvajsetih in nato v tridesetih letih, v romanih G. Bernanosa, L.-F. Célina in A. Malrauxa. Vse tri pisatelje Zupan v svojih romanih tudi izrecno omenja (npr. v Komediji loveškega tkiva in v Menuetu za kitaro). Njihove sledi najdemo v Zupanovih literarnih osebah tedaj, ko zaznavajo absurd in vstopajo v vitalistino akcijo zoper absurd, torej v spopad na življenje in smrt, da se na ozadju smrti vzpostavlja obutenje pristne, etudi zaasne, mone živosti. Ta z eno korenino sega tudi še v dekadenco, ker ji ustreza skupen kult volje do moi in individualna morala trenutka, ki vodi v telesno (športno, vojno) samodokazovanje posameznika in v seksualni amoralizem (Matajc 2001: 343–370).

Zupanovi predvojni romani so (zaradi pisateljevih zaporniških let in prepovedi objavljanja pod pravim imenom) izšli z velikansko zamudo: š ele v sedemdesetih letih. Tedaj s svojo modernostjo niso ve mogli vplivati na sodobna pota povojne slovenske literature. Zato pa so nekaj ogorenega razburjenja in nekaj zadošenega vznemirjenja povzroili po vojni napisani Zupanovi romani: Menuet za kitaro z vnosi modernistine tehnike in z idejno skeptinim pristopom k dotlej zgolj zanosno opevani temi partizanstva. Nato Komedija loveškega tkiva z razvrednotenjem družbenih ideoloških in moralnih vrednot, Levitan z izkušnjo socialistinega zapora, Igra s hudievim repom, ki na prvi pogled deluje kot pornografsko tivo – objave motivno podobnega besedila si dotlej ni privošil noben drug slovenski pisatelj.

59

Zupanove literarne osebe so najvekrat zapisovalci svojih življenj, združujejo življenje in literaturo. Literatura je torej lahko raziskovalka sveta samo v povezavi, ko je tudi njena realna literarna oseba vržena v svet in literaturo hkrati, ko svoje polno, vitalno in pustolovsko življenje prenaša v literaturo. Tako postaja pisanje vedno bolj avtobiografino, saj se radikalno sreevanje življenja in literature lahko najbolj avtentino dogaja ravno pisatelju avanturistu, pustolovcu. In tako je v tem pustolovskem življenju vedno nekaj literarnega; vedno potujeta z roko v roki popotnik in literarna oseba, pustolovec in pisatelj (Zorn 1983: 223).

60

11 SKLEP

Vitomil Zupan je neko dejal: »Kaj je treba pisati življenjepise pesnikov in pisateljev, ko je vendarle njihovo delo njihova prava biografija« (Pibernik 1983: 32). S tem je pisatelj priznal, da je veina njegovih romanov avtobiografskih. Od Potovanja na konec pomladi naprej postaja ta avtobiografskost vedno bolj izrazita. Menuet za kitaro, Komedija loveškega tkiva, Igra s hudievim repom, Levitan in Apokalipsa vsakdanjosti predstavljajo sklenjeno podobo Zupanovega življenja. V njih je pisatelj sistematino popisal svoje življenje.

Moški liki Zupanovih romanov se nadgrajujejo in razvijajo s pisateljevimi novimi spoznanji. Roman Potovanje na konec pomladi uvršamo v avtorjevo zgodnje obdobje (obdobje pred drugo svetovno vojno). To obdobje pomeni zaetek pisateljevega razburkanega življenja, ki se naglo odmika od ustaljenih, takrat še mešanskih norm. Profesor, ki iše svoje mesto v malomešanski družbi, se pouti vzvišenega nad banalnostjo malomešanskega životarjenja. Ironija izhaja iz avtorjevega dojemanja loveka in družbe. Malomešanska družba s svojo kvazi moraliteto, s svojim nainom bivanja, pretvarjanjem in vzvišenostjo, je predmet profesorjevega (avtorjevega) posmeha.

Tudi osrednji literarni liki v romanih Menuet za kitaro, Igra s hudievim repom, Komedija loveškega tkiva in Levitan raziskujejo glavne poteze neke družbe, njene zakonitosti, njen nain življenja. To fazo, ki jo lahko imenujemo obdobje zrelega ustvarjanja, zaznamujejo mejne situacije, ki literarnim likom omogoijo spoznavanje samega sebe in svojih sposobnosti.

V fazi poznega ustvarjanja se spoznanja, ki so bila pridobljena na nemiri življenjski poti iskanja, sprevržejo v nihilistino doživljanje sveta in samega sebe. V Apokalipsi vsakdanjosti se vitalistini pripovedovalec, ki ga poznamo iz predhodnih del, znajde v praznem svetu, ki mu poleg odmirajoega starevskega telesa nudi še žalostno spoznanje o nesmiselnosti iluzije, s katero bi lahko vsaj bežno zaznal resnico o sebi in svetu.

Zupanov nazor in s tem nazor njegovih literarnih likov raste s spoznanjem; na stopnji duha raste z vitalistino željo po spoznavanju, na stopnji telesnosti pa raste z nezadošeno in nenasitno notranjo potrebo po izkazovanju (predvsem samemu sebi) spolne moi. Med

61

literarnimi osebami in Zupanom obstaja avtobiografska vez, ki pa je obogatena s isto literarnostjo.

Seksualnost je mogoe imeti za temeljno izhodiše Zupanovega pisateljevanja. V predvojnih romanih (Potovanje na konec pomladi) je eksplicitne seksualnosti malo. Pravo problematiko seksualnosti zasledimo v Zupanovih poznejših romanih, ki so izšli šele po izidu Millerjevega Rakovega povratnika v slovenskem prevodu 1965: Menuet za kitaro, Komedija loveškega tkiva, Igra s hudievim repom, Levitan in Apokalipsa vsakdanjosti.

eprav v obravnavanih romanih prevladuje avtorjevo ukvarjanje s spolnostjo in so vse glavne literarne osebe obremenjene predvsem s tem delom lovekove osebnosti, je spolnost pri Zupanu bolj sredstvo kot cilj. Preko spolnosti njegovi liki išejo notranjo mo. Na tak nain se povsem iskreno in s precejšnjo mero cinizma izkristalizirajo tudi temne plati znaajev in odnosov med osebami. S pomojo seksualnosti glavna literarna oseba udejanja svojo svobodo in iše lastno potrditev.

Spolnost v obravnavanih Zupanovih romanih bi lahko razdelili na tri pojavne oblike, in sicer: spolnost, ki ima predseksualni znaaj, spolnost aktivnega obdobja in spolnost starevskega obdobja (Bobek 2001: 64).

Prvo obliko spolnosti, ki ji lahko pripišemo znaaj predspolnosti, je mogoe zaslediti v romanu Levitan na mestu, kjer se pripovedovalec razgovori o svojih prvih spolnih prigodah s kuharico Johanco. V opisanem dogodku ni prave seksualnosti, v »seksualne« igre žene otroka radovednost, želja po spoznavanju sveta. Z leti se toriše iz predseksualne igre prestavi v konkretne odnose med moškim in žensko, redko, a vendarle, v odnose med moškim in moškim. Seksualnost se kaže predvsem kot volja do moi, kot vir vitalizma. Moškim likom niso tuje niti masovne orgije, homoseksualni odnosi, sadizem, mazohizem, razmišljajo o obevanju z živalmi … V Zupanovih poznih in starostnih delih (Igra s hudievim repom, Apokalipsa vsakdanjosti) se polagoma pojavlja ironien odnos do spolnosti, s spolno mojo namre ugaša nekdanja objestnost. Zadnja oblika spolnosti iz obdobja starevske nemoi potisne ostarelega pripovedovalca iz Apokalipse vsakdanjosti v skrajno resignacijo in nihilizem. Seksualne moi, ki je gonilo vitalizma predhodnih obdobij, ni ve.

62

V obravnavanih romanih je precej opisov spolnosti, vendar je samo Igra s hudievim repom erotini roman, ostali romani pa samo vsebujejo erotino tematiko. Romani posegajo tudi v duhovno plat spolnosti, ki ostaja na ravni hrepenenja po ljubezni.

Zupanovi ženski liki so poenostavljeni, neindividualizirani zaradi v ospredje postavljene moške pripovedne osebe. V podobah žensk veinoma manjka estetsko, nadomeša ga groba vitalnost, ki je vrednota in izziv. Ponavadi ženske kažejo svoje modrice, rane, pretepene dele telesa. Moški so aktivni, polni življenjske moi, vitalnosti in spolnih moi. Nenehno išejo neko svobodo na družbeni ravni, kjer pa ni možna, saj jo prepreujejo družbene norme, konvencije, navade. Zato jim je pomembnejša notranja svoboda, ki jo najdejo v spolnosti.

Zupanov življenjski in literarni svet je sestavljen iz ve plasti, med katerimi je prva in najpomembnejša seksualnost. Naelo seksualnosti kot volje do moi, ki je izkazano že v igri majhnega otroka, je postalo osrednje naelo pisateljevega življenja in njegovih literarnih del. Tako v spolnih stikih ni enakopravnosti. Spolnost je vedno bitka, boj dveh zveri za prevlado. Volja do moi in spolnost kot njena poglavitna oblika je prisotna tudi v dveh dogodkih – nehotnem uboju prijatelja in samomoru partizanke Alenke – ki sta tragino zaznamovala pisatelja in mu dala neizbrisen peat. S tema dogodkoma Zupanov življenjsko-literarni svet dobi temelj, iz katerega izhajajo nemir, sentimentalnost, tveganja, pustolovstva in vedno nove preizkušnje spolne moi.

Za odnos moški – ženska v romanesknem opusu Vitomila Zupana lahko reemo, da gre za z bojem spolov oziroma velikokrat kar s sadomazohizmom obeleženo razmerje, ki ne dopuša možnosti globljega stika oziroma ljubezni. Boj med moškim in žensko je prikazan kot boj za mo, prevlado. V tem boju je ženska izrazito monejša v Igri s hudievim repom. Uspešnejša je zlasti zaradi svoje podvrženosti instinktu in veje brezobzirnosti in nemoralnosti.

V odnosu moški – ženska smo torej pria razkolu med seksualnostjo in ljubeznijo, še ve: sooeni smo s t. i. bojem med spoloma, z »igro pritiskov na živce«, iz katere izideta zmagovalec in poraženec. V spolnih stikih ni enakopravnosti. Spolnost je bitka, boj za prevlado. Ljubezen med moškim in žensko ni mogoe, ostaja samo iluzija. Zametki boja med moškim in žensko se pokažejo že v Menuetu za kitaro, v Komediji loveškega tkiva se ta boj zaostri in doseže vrhunec v Igri s hudievim repom. V Levitanu in Apokalipsi vsakdanjosti

63

pride do umiritve napetosti med spoloma, kar je seveda povezano s fizinim odvzemom prostosti oziroma s pešanjem seksualne moi glavne literarne osebe.

64

12 VIRI IN LITERATURA

Viri:

Zupan, Vitomil, 1985: Potovanje na konec pomladi. Murska Sobota: Pomurska založba.

Zupan, Vitomil, 1984: Menuet za kitaro. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Zupan, Vitomil, 1985: Levitan. Murska Sobota: Pomurska založba.

Zupan, Vitomil, 1980: Komedija loveškega tkiva I. in II. del. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Zupan, Vitomil, 1988: Apokalipsa vsakdanjosti. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Zupan, Vitomil, 1985: Igra s hudievim repom. Murska Sobota: Pomurska založba.

Simonovi, Ifigenija.

Literatura:

Barbari, Nada, 1999: Uvodna razlaga (spremna študija ob Zupanovem Menuetu za kitaro). Ljubljana: DZS. 13–38.

Berger, Aleš, 1984: Na poti skozi as in za seboj (spremna študija ob Zupanovem Menuetu za kitaro). Ljubljana: Mladinska knjiga. 543–563.

Berger, Aleš, 1988: Apokalipsa samotnega staranja (spremna študija ob Zupanovi Apokalipsi vsakdanjosti). Ljubljana: Mladinska knjiga. 221–229.

Berger, Aleš, 1988: Vitomil Zupan (kratek opomnik). V: D. Janar: Temna stran meseca: kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945–1990. Zbornik lankov in dokumentov. Ljubljana: Nova revija. 277.

65

Biti, Vladimir, 1993: Protislovna ideologija izvirnosti. Berger, Aleš (ur.): Vitomil Zupan: zbirka Interpretacije 3. Ljubljana: Nova revija. 44–53.

Bobek, Jernej, 2001: Diplomska naloga. Moški liki v prozi Vitomila Zupana. Maribor.

Bošnjak, Blanka, 2008: Avtobiografskost sodobne slovenske kratke proze. Jezik in slovstvo 53/3–4. 37–51.

eh, Jožica, 2008: Med fikcijo in resninostjo v avtobiografski prozi. Jezik in slovstvo 53/3– 4. 23–35.

Freud, Sigmund, 1995: Tri razprave o teoriji seksualnosti. Ljubljana: Škuc.

Gluši, Helga, 2002: Slovenska pripovedna proza v 2. polovici 20. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica.

Goljevšek, Alenka, 1983: Mitomanija v literaturi in ideologiji. Ljubljana: Nova revija 17/18. 1917–1918.

J. Gillette, Paul, 1980: Spolne variante. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Javoršek, Jože, 1979: Nevarna razmerja. Maribor: Založba Maribor.

Kermauner, Taras, 1985: Ironino potovanje zaigranega loveka (spremna študija ob Zupanovem Potovanju na konec pomladi). Murska Sobota: Pomurska založba. 182–199.

Kmecl, Matjaž, 1996: Mala literarna teorija. Ljubljana: Založba M&N.

Koron, Alenka, 2008: Avtobiografija in naratologija: sodobne pripovednoteoretske kategorije v raziskavah avtobiografskih pripovedi. Jezik in slovstvo 53/3–4. 7–21.

Kos, Janko, 1993: Zloin in kazen Vitomila Zupana. Berger, Aleš (ur.): Vitomil Zupan: zbirka Interpretacije 3. Ljubljana: Nova revija. 7–20.

66

Kos, Janko, 2001: Literarna teorija. Ljubljana: DZS.

Košir, Manca, 1993: Ženska, pokaži, kdo sem. Berger, Aleš (ur.): Vitomil Zupan: zbirka Interpretacije 3. Ljubljana: Nova revija. 55–59.

Košir, Manca, 2007: Pogovori: Kronologija duha. Ljubljana: UMco d. d.

Kovai, Lojze, 1985: Prišleki III. Ljubljana: Slovenska matica.

Literatura. Ljubljana, 1987. (Leksikoni Cankarjeve založbe).

Matajc, Vanesa, 2001: lovek v krogu za samim seboj. V: V. Zupan: Levitan. Ljubljana: Mladinska knjiga. 337–370.

Milek, Vesna, 2006: Pesmi zoper smrt. V: Delo, 20. 5. 2006. 26–28.

Miller, Henry, 1999: Knjige v mojem življenju. Ljubljana: Študentska založba.

Pavek, Tone, 1993: Zapisi o Vitomilu. Berger, Aleš (ur.): Vitomil Zupan: zbirka Interpretacije 3. Ljubljana: Nova revija. 142–149.

Pibernik, France, 1978: Med tradicijo in modernizmom. Ljubljana: Slovenska matica.

Pibernik, France, 1983: as romana: Pogovori s slovenskimi pisatelji. Ljubljana: Cankarjeva založba. 27–33.

Rozman, Boris, 1993: Poroilo o popisovanju zapušine Vitomila Zupana. Berger, Aleš (ur.): Vitomil Zupan: zbirka Interpretacije 3. Ljubljana: Nova revija. 185–212.

Simonovi, Ifigenija, 1993: Vitomil, Vitomil – moški, ki me ni prizadel. Berger, Aleš (ur.): Vitomil Zupan: zbirka Interpretacije 3. Ljubljana: Nova revija. 150–162.

Poganik, Jože, in Zadravec, Franc, 1973: Zgodovina slovenskega slovstva. Maribor: Obzorja.

67

Slovenska književnost. Ljubljana, 1982. (Leksikoni Cankarjeve založbe).

Šink, Jure, 2004: Kresnice. Najpopularnejši literarni vodniki: Menuet za kitaro. Ljubljana: Rokus.

Zadravec, Franc, 1997: Slovenski roman 20. stoletja. Ljubljana: Pomurska založba.

Zorn, Aleksander, 1983: Pisanje in raziskovanje sveta (spremna študija ob Zupanovi Gori brez Prometeja). Ljubljana: Mladinska knjiga. 218–221.

Zorn, Aleksander, 1988: Kritika branja. Ljubljana: Mladinska knjiga. 60.

Zupan, Vitomil, 2007: Pesmi s »prostosti«. Ljubljana: samozaložba I. Simonovi.

68