UNIVERZA V LUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKO DELO

Marko Bašin

Ljubljana, 2016

UNIVERZA V LUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Športno treniranje

Alpsko smučanje

RAZVOJ DISCIPLINE NOVE ŠOLE SMUČANJA MED LETI 1999 IN 2015

DIPLOMSKO DELO

Mentor: izr. prof. dr. Blaž Lešnik

Somentor: doc. dr. Tine Sattler

Recenzent: red. prof. dr. Milan Žvan Avtor: Marko Bašin

Ljubljana, 2016

Zahvala

Zahvala gre mojim staršem, ki so me spodbujali ob študiju, za njihovo podporo in razumevanje.

Za strokovno pomoč in svetovanje pri izdelavi diplomskega dela se zahvaljujem mentorju dr. Blažu Lešniku.

Ključne besede: smučanje prostega sloga, nova šola smučanja, snežni park, snežni žleb, drsenje po pripravah

RAZVOJ DISCIPLINE NOVE ŠOLE SMUČANJA MED LETOMA 1999 IN 2015

Marko Bašin

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2016

Športno treniranje – alpsko smučanje

Število strani: 77; število virov: 24; število slik: 40; število grafov: 14

IZVLEČEK

Nova šola smučanja je specifična oblika prostega sloga smučanja, ki vključuje trike in drsenja na različnih pripravah, ki jih najpogosteje najdemo v snežnem parku. Smučanje prostega sloga je z leti postalo priljubljena in privlačna zimska športna dejavnost. Mnogo mladih se namesto klasičnega alpskega smučanja odloča za novo šolo smučanja v snežnih parkih. Zato so se tudi proizvajalci smučarske opreme ter upravljavci smučišč ustrezno odzvali in tako mladim danes ponujajo primerno opremo in poligone, kjer vadijo nove trike.

Vsekakor so na rast popularnosti veliko pripomogli filmi o novi šoli ter televizijski prenosi tekem X-Iger, ki so novo šolo smučanja približali širši javnosti. Tako so smučarji nove šole v želji po zmagi iz leta v leto izvajali zahtevnejše trike. Za izvedbo zahtevnejših trikov se je bilo potrebno bolj sistematično ukvarjati s celotnim trenažnim procesom, kar je prineslo razvoj in napredek nove šole smučanja.

Diplomsko delo je namenjeno vsem, ki se ukvarjajo z novo šolo smučanja, bodisi rekreativno ali tekmovalno, kot tudi tistim, ki jih zanima razvoj tega športa ali so z njim kakor koli povezani. V uvodnih poglavjih je predstavljen razvoj smučanja prostega sloga pri nas in po svetu, razvoj te panoge v kontekstu uporabe snežnih parkov ter vloga X-Iger pri promociji tega športa. V nadaljevanju je opisan snežni park in vsi njegovi elementi, saj se v njem nova šola smučanja odvija večino časa. Po elementih snežnega parka so kasneje opisani vsi triki in ostale prvine nove šole smučanja, ki so se razvili skozi leta in danes sestavljajo omenjeno šolo. V sklepnem delu je podrobna analiza treh disciplin nove šole smučanja: skok na veliki skakalnici (»big air«), drsenje po pripravah (»slopestyle«) in snežni žleb (»halfpipe«). Pri vsaki disciplini je predstavljeno, koliko so se z leti spremenile velikosti rotacij in število inverzij ter kateri so in so bili najpogosteje uporabljeni prijemi.

Key words: freestyle skiing, new schools skiing, snow park, halfpipe, slopestyle

DEVELOPMENT OF NEW SCHOOL SKIING DISCIPLINE BETWEEN 1999 AND 2015

Marko Bašin

University of Ljubljana, Faculty of Sport, 2016

Sport training – Alpine skiing

Number of pages: 77; number of sources: 24; numbers of figures: 40; number of graphs 14

ABSTRACT

New school skiing is a specific type of freestyle skiing which includes tricks and slides on different features, that are mostly found in snow parks. Freestyle Skiing has over the years become a popular and attractive winter sport activity particularly among young people. More and more young people are choosing new school skiing in snow parks instead of the classic alpine skiing. Therefore, the manufacturers of ski equipment and ski resort managers respond by offering suitable equipment and polygons for practicing new tricks.

Indeed, films about the new school skiing and television broadcasts of X-Games brought new school skiing to the general public and by so helped the growth of the popularity of the sport. New school skiers were starting to perform more complex tricks in desire to win. For the execution of new and more complex tricks a new and more systematical training process had to be established, which has brought development and progress of the new school skiing in general.

The thesis is dedicated to those dealing with new school skiing, either for recreation or competition, as well as for those who are interested in the development of this sport or are connected to it in any way. The introductory chapter’s presents the development of freestyle skiing in our country and around the world, the development of this sport in the context of the use of snow parks and the role of X-Games in the promotion of the sport. The following chapters describe Snow Park and all its elements, because new school skiing takes place in the park most of the time. All the tricks and other elements of new school skiing which were evolved over the years are described in details. In conclusion is the detailed analysis of three disciplines of the new school skiing: big air, slopestyle and halfpipe. In every discipline there are graphs that explain how air time has changed over the years and how the number of rotations and inversions changed. Lastly, the most used grabs in every discipline are explained.

Kazalo

Uvod ...... - 11 - 1. Predmet in Problem dela...... - 13 - 1.1. Prosti slog smučanja ...... - 13 - 1.2. Nastanek in razvoj snežnih parkov ...... - 14 - 1.3. Zgodovina smučanja v snežnih parkih ...... - 15 - 2. Cilji diplomskega dela ...... - 18 - 3. Metode dela ...... - 19 - 4. Razprava ...... - 20 - 4.1. Snežni park ...... - 20 - 4.1.1. Elementi snežnih parkov ...... - 20 - 4.1.2. Skoki ...... - 20 - 4.1.3. Trdi objekti ...... - 22 - 4.1.3. 1. Vrste trdih objektov ...... - 22 - 4.1.3.2. Oblike trdih objektov ...... - 23 - 4.1.3.3. Dostop trdih objektov ...... - 25 - 4.1.4. Snežni žleb ...... - 26 - 4.1.5. Drugi elementi ...... - 26 - 4.2. Elementi smučanja v snežnih parkih ...... - 28 - 4.2.1. Osnovni elementi prostega sloga ...... - 30 - 4.2.1.1. Vzvratno smučanje (»switch«) ...... - 30 - 4.2.1.2. Obrati na tleh v drsenju ...... - 30 - 4.2.1.3. Obrati s skokom v drsenju ...... - 31 - 4.2.1.4. Pritiski na smuči (»press«) ...... - 31 - 4.2.1.5. Odriv od repov in odriv od krivin smuči (»ollie« in »nollie«) ...... - 32 - 4.2.2. Skoki v snežnih parkih ...... - 32 - 4.2.2.1. Osnovni skok (»zero spin«) ...... - 33 - 4.2.2.2. Skoki brez obratov ...... - 34 - 4.2.2.3. Skoki z obratom ...... - 36 - 4.2.3. Prijemi za smuči (»grab«) ...... - 42 - 4.2.3.1. Prijemi z eno roko ...... - 43 - 4.2.3.2. Prijemi z obema rokama ali dvojni prijemi ...... - 50 -

4.2.4. Drsenje po trdih objektih ...... - 56 - 4.2.4.1 . Osnovne oblike drsenja po trdih objektih ...... - 57 - 4.2.4.2. Nadaljevalne oblike drsenja ...... - 58 - 4.2.5. Smučanje v snežnem žlebu (ang. Halfpipe) ...... - 58 - 4.3. Analiza razvoja disciplin nove šole smučanja od leta 1999−2015 ...... - 60 - 4.3.1. Razvoj discipline skok na veliki skakalnici »Big Air«...... - 60 - 4.3.2. Razvoj discipline drsenje po pripravah (»Slopestyle«) ...... - 64 - 4.3.4. Razvoj discipline snežni žleb »Halfpipe« ...... - 69 - 5. Sklep ...... - 73 - Literatura ...... - 75 -

Kazalo slik

Slika 1: Vrste skakalnic ...... - 21 - Slika 2: Vrste škatel ...... - 22 - Slika 3: Vrste cevi ...... - 23 - Slika 4: S škatla (osebni arhiv) ...... - 25 - Slika 5: Babuška ...... - 27 - Slika 6: Vzvratno smučanje ...... - 30 - Slika 7: "Nose press" pritisk na krivine ...... - 32 - Slika 8: Spirala nazaj z inverzijo ("Rodeo") ...... - 39 - Slika 9: Spirala nazaj brez inverzije "Corck"...... - 40 - Slika 10: Ploski obrat ("Flatspin") ...... - 40 - Slika 11: Spirala naprej z inverzijo "Misty" ...... - 41 - Slika 12: Spirala naprej brez inverzije ("Bio") ...... - 41 - Slika 13: Obrat proti odskoku ("Underflip") ...... - 42 - Slika 14: Varnostni prijem ("safety") ...... - 43 - Slika 15: Notranji varnostni prijem ("inside safety")...... - 44 - Slika 16: Prijem za vezjo ("Liu Kang") ...... - 44 - Slika 17: Prijem pred vezjo ("Bro Kang") ...... - 45 - Slika 18: Nemi prijem (»Mute«) (osebni arhiv) ...... - 45 - Slika 19: Prijem za repe smuči ("Tail") (osebni arhiv) ...... - 46 - Slika 20: Topi prijem (»Blunt«) ...... - 46 - Slika 21: Kubanski prijem ("Cuban") ...... - 47 - Slika 22: Prijem z zasukanimi smučmi (»Stalefish«) ...... - 47 - Slika 23: Japonski prijem ("Japan") (osebni arhiv) ...... - 48 - Slika 24: Kritični prijem ("Critical") ...... - 48 - Slika 25: Prijem za krivino ("Nose") ...... - 49 - Slika 26: Prijem s pokrčenim prednjim kolenom in iztegnjeno zadnjo nogo (Huntony) ... - 49 - Slika 27: Prijem duh (»Genie«) ...... - 50 - Slika 28: Dvojni varnostni prijem ...... - 50 - Slika 29: Šofer tovornjaka ("Truck driver") (osebni arhiv) ...... - 51 - Slika 30: Lok in puščica ("Bow and arrow") ...... - 51 - Slika 31: Dvojni japonski prijem ("Double japan") (osebni arhiv) ...... - 52 - Slika 32: Dvojni prijem za krivine ("Double nose") izvedba 1 ...... - 52 - Slika 33: Dvojni prijem za krivine ("Double nose") izvedba 2 ...... - 53 - Slika 34: Angleški kolaček ("English muffin") (osebni arhiv") ...... - 53 - Slika 35: Dvojni nemi prijem ("Double mute") (osbni arhiv) ...... - 54 - Slika 36: Dvojni prijem za repe ("Double tail") izvedba 1 (osebni arhiv) ...... - 54 - Slika 37: Dvojni prijem za repe ("Double tail") izvedba 2 ...... - 55 - Slika 38: Prijem za rep in krivino smuči ("Octograb") ...... - 55 - Slika 39: Prijem dvojni duh ("Double Genie") ...... - 56 - Slika 40: Poševno drsenje (osebni arhiv) ...... - 57 -

Kazalo grafov

Graf 1: Čas v zraku na skok na veliki skakalnici ...... - 60 - Graf 2: Število obratov na skok v vertikalni osi na veliki skakalnici ...... - 61 - Graf 3: Število inverzij na skok na veliki skakalnici ...... - 62 - Graf 4: Najpogosteje uporabljeni prijemi na veliki skakalnici ...... - 63 - Graf 5: Povprečen porabljeni čas na trdi objekt v vožnji drsenja po pripravah...... - 65 - Graf 6: Povprečno število obratov v vertikalni osi na trdi objekt v posamezni vožnji drsenja po pripravah ...... - 65 - Graf 7: Povprečen čas v zraku na skok v posamezni vožnji drsenja po pripravah ...... - 66 - Graf 8: Povprečno število obratov v vertikalni osi na skok v posamezni vožnji drsenjan po pripravah ...... - 67 - Graf 9: Povprečno število inverzij na skok v posamezni vožnji drsenja po pripravah ...... - 67 - Graf 10: Najpogosteje uporabljeni prijemi v diciplini drsenje po pripravah ...... - 68 - Graf 11: Povprečen čas v zraku na skok v posamezni vožnji v snežnem žlebu ...... - 69 - Graf 12: Povprečno število obratov v vertikalni osi na skok v posamezni vožnji v snežnem žlebu ...... - 70 - Graf 13: Povprečno število inverzij na skok v posamezni vožnji v snežnem žlebu ...... - 71 - Graf 14: Najpogosteje uporabljeni prijemi v snežnem žlebu ...... - 72 -

Uvod

Šport je v današnjem načinu življenja zelo pomemben, saj predstavlja pot k zdravemu in uspešnemu življenjskemu slogu. Pomaga nam pri uspešnem premagovanju problemov, ki nas spremljajo v življenju. Sedeč način življenja, ki ga za mlade predstavljajo šolske in študijske obveznosti, za zaposlene pa pisarniško delo, ter težka fizična dela lahko uspešno kompenziramo s športno rekreacijo. Športna rekreacija je dejavnost, s katero se človek telesno in duševno sprosti ter okrepi. Smučanje prostega sloga je za mlade sodobna zimsko- športno rekreativna aktivnost, ki krepi telo in pozitivno vpliva na psihofizične sposobnosti posameznika, hkrati pa zaradi svoje posebnosti omogoča socializacijo in vključevanje mladih v subkulturo prostega sloga.

Že od prvega pojava smučanja na Norveškem, dolgo pred današnjo obsedenostjo s časom in hitrostjo, so smučarji želeli razvijati lasten stil in tehniko smučanja. Ta trend se ponavlja skozi zgodovino smučanja do današnjega dne. Začne se z Norvežani davno nazaj, nadaljuje z bloškimi smučarji, kasneje pa delo nadaljuje Arthur Fuhrer v Švici. Stara šola prostega sloga se je pojavila že v 70. in 80. letih. Američani so tem smučarjem pravili »hotdoggerji«. Nato pride velika revolucija s pojavom smučk s povečanim stranskim lokom in uveljavitvijo zarezne tehnike konec 90-ih let. Sledi gradnja snežnih parkov za deskarje, ki jih nato uporabljajo tudi smučarji prostega sloga, in tako začenjajo postavljati temelje za novo šolo smučanja v poznih 90. letih in kasnejši razvoj nove šole smučanja v začetku novega stoletja.

Temu se prilagodijo tudi smučišča, saj ima dandanes skoraj vsako smučišče enega ali več snežnih parkov, ki so namenjeni deskarjem in smučarjem prostega sloga. Sami snežni parki se večajo in omogočajo smučarjem in deskarjem opravljanje trikov vseh težavnostnih stopenj. Tako lahko smučarji in deskarji varno napredujejo v znanju in gredo na zmeraj večje skoke in bolj zapletene trde objekte. Zaradi potreb po večji fazi leta za opravljanje večjih obratov in zapletenejših trikov se skoki v snežnih parkih še večajo in omogočajo večjo fazo leta, trdi objekti pa postajajo vedno bolj zapleteni in edinstvenih oblik. Snežni žleb zrase iz treh metrov in pol na sedem metrov.

Vsak film ali tekmovanje nove šole smučanja nam sprosti domišljijo in požene kri po žilah s spektakularnimi skoki, ki so vsako leto večji in bolj zapleteni. Smučarje nove šole lahko primerjamo z gladiatorji, le da se ti bojujejo proti fizikalnim zakonom in z vratolomnimi triki navdušujejo vedno številčnejše množice obiskovalcev tekem ali gledalcev filmov, ki zahtevajo vedno zahtevnejše trike za zadovoljitev svojih apetitov. Dandanes je le vprašanje, kje je končna meja te norosti.

Namen diplomskega dela je predstaviti razvoj in smernice disciplin nove šole smučanja. V prvem delu je predstavljena zgodovina prostega sloga smučanja ter začetek nove šole smučanja v tujini in Sloveniji. Drugi del se osredotoča na elemente snežnega parka in njihovo postavitev znotraj parka. V nadaljevanju je opis prvin smučanja v snežnih parkih po principu od lažjega in manj zahtevnega k težjemu in bolj zahtevnemu. Tako lahko smučarji in tudi

- 11 - nesmučarji dobijo informacije o osnovnih in nadaljevalnih elementih smučanja v snežnih parkih. V sklepnem delu je s pomočjo analize največjih tekmovanj med leti 1999 in 2015 predstavljen razvoj posameznih disciplin v novi šoli smučanja ter trendi in smernice v posamezni disciplini prostega sloga.

Diplomsko delo je namenjeno vsem smučarskim navdušencem nove šole smučanja na vseh nivojih, od rekreativca do tekmovalca. Prav tako je namenjeno vsem učiteljem in trenerjem nove šole smučanja ter učiteljem in trenerjem alpskega smučanja, ki želijo svojim varovancem popestriti treninge in učne ure.

- 12 -

1. Predmet in problem dela

1.1. Prosti slog smučanja

Nedvomno spadajo akrobacije na smučeh že na sam začetek smučanja, ki se je razvilo pred približno 5000 leti, vendar prvi zapisi segajo v začetek 20. stoletja, ko je eden od pionirjev, dr. Fritz Reuel, izvedel prvi akrobatski zavoj – Reuellov zavoj. Svetovno znana akrobata, norveška brata Ruud, sta prva izvajala prevrate naprej med skokom (Guček in Videmšek, 2005).

Po drugi svetovni vojni je veliko ljudi emigriralo v ZDA. Med njimi tudi tekmovalci in učitelji smučanja, ki so v 50. letih začeli prikazovati svoje akrobatske sposobnosti na smučeh in tako navdušili Američane, da so ti kasneje razvijali akrobatsko smučanje naprej. Tako so se leta 1971 v Waterville Valleyju v ZDA začela prva tekmovanja v akrobatskem smučanju. Tekmovanja so potekala tako, da so naenkrat tekmovali v treh disciplinah. Prvih 150 metrov so smučali po grbinah, nato skočili salto ali kak drug akrobatski skok in na koncu odplesali balet. Tovrstna tekmovanja so imenovali »Hot Dog« in od tod tudi izvira vzdevek »hotdogger« za akrobatskega smučarja (Guček in Videmšek, 2005).

Kasneje so discipline ločili na tri: akrobatske skoke, balet in smučanje po grbinah, vendar so vsi tekmovali v vseh disciplinah. Leta 1979 je na kongresu FIS v Nici akrobatsko smučanje postalo enakopravni član te organizacije. Zatem je vse hitro sledilo. Leta 1981 se je odvil prvi svetovni pokal; leta 1987 je bilo v Tignesu prvič svetovno prvenstvo, ki od tedaj poteka vsaki dve leti; leta 1988 se je prosti slog smučanja uvrstil kot demonstracijski šport na OI v Calgaryju; leta 1992 so v Albertvillu grbine postale uradna disciplina, ki so se ji pridružili akrobatski skoki leta 1994 v Lillehammerju. Le baletu ni uspelo priti na prizorišča. Tako je disciplina izgubljala na popularnosti in so jo v sezoni 2000/2001 dokončno izključili iz svetovnega pokala (Guček in Videmšek, 2005).

Tudi v Sloveniji se je akrobatsko smučanje hitro razvijalo. Začetki segajo v leto 1975, ko so se pionirji seznanjali z akrobatskim smučanjem v organiziranih šolah v Avstriji oziroma so se učili sami s pomočjo filmov in televizije. Prvi znaki resnega dela pa se kažejo že leta 1976, ko je bila v Kranjski Gori ena izmed tekem za evropski pokal, naslednje leto pa tekma za neuradni svetovni pokal. Leta 1977 je akrobatsko smučanje registrirala tudi Smučarska zveza Slovenije (Guček in Videmšek, 2005).

- 13 -

1.2. Nastanek in razvoj snežnih parkov

Razvoj in nastanek snežnih parkov je tesno povezan s pojavom deskanja na snegu, saj so ravno prvi deskarji na snegu, ki so izhajali iz rolkanja in surfanja, začeli z deskanjem po prvih naravnih snežnih kanalih. Ti so bili podobne oblike kot val, po katerem »surferji« poleti »surfajo«, in kot bazeni, v katerih so rolkarji v Kaliforniji rolkali. Naravne snežne kanale so predstavljale s snegom pokrite snežne struge, ki so bile kot zamrznjeni val. Prvi snežni žlebi so bili veliko nižji od današnjih. Da bi jih približali optimalni obliki, je bilo potrebno ogromno dela z lopatami, zato so deskarji posvečali več časa oblikovanju kot sami vožnji po žlebu (Matelič, 2010).

Med leti 1983 in 1987 je bilo organiziranih več tekmovanj v prvih umetno narejenih snežnih žlebih, vendar so bili ti žlebi zelo nizki v primerjavi z današnjimi, okoli 1,5 m, in še niso imeli vertikalnih stranic. Žlebi so bili narejeni samo za tekmovanja in jih niso vzdrževali. Leta 1987 je bil za tekmo v Breckenridgu v Koloradu narejen snežni žleb, ki je imel stranice visoke 1,85 m in skoraj vertikalne. Po tekmi so žleb ohranili in vzdrževali. Tako je bil to prvi žleb, ki je bil odprt za vse obiskovalce smučišč. Kasneje so tudi druga smučišča začela postavljati snežne žlebe, da bi privabljala deskarje na snegu, in tako so smučišča tekmovala med sabo, katero bo imelo boljši žleb. To je pripomoglo, da so se snežni žlebi večali in postajali bolj podobni tistim danes (A Complete History of the Snowboard Halfpipe, 1996).

Po letu 1991 je bilo opaziti, da se je zanimanje za snežni žleb zmanjšalo. Nekateri menijo, da se je to zgodilo zaradi slabega oblikovanja in načrtovanja snežnih žlebov. Večina smučišč jih med letom ni vzdrževala, zato so bili v slabem stanju. Deskarji so bili nezadovoljni. Naveličani snežnih žlebov so začeli voziti po mizah za piknik, drseti po ograjah, palicah in preskakovati ovire ter škatle. To je bil začetek nove šole v deskanju na snegu »New School invasion« in začetek gradnje prvih snežnih parkov (A Complete History of the Snowboard Halfpipe, 1996).

Nova disciplina se je imenovala drsenje po pripravah (»slopestyle«) in je izgledala kot rolkanje na ulici, vendar je vse potekalo na snegu. Stil je bil zelo agresiven in izoblikovala se je subkultura, ki je povzemala stil z ulic: agresivna glasba, široka in ohlapna oblačila, čepice in trakovi, značilni za mesto. Stil je predstavljal upor proti smučarjem, saj so se deskarji želeli od njih čim bolj razlikovati. Smučarski centri so začeli postavljati snežne parke, namenjene deskarjem, v katerih so poleg skokov in snežnih kanalov namestili še ograje, škatle in druge elemente, namenjene »jibbingu« (The way of the snowboarder, 2005).

Tako je bil leta 1990 v Vailu odprt eden od prvih snežnih parkov, namenjenih prostemu slogu. Po njem so se kmalu zgledovala tudi druga smučišča, ki so začela privabljati deskarje in si s tem večala popularnost. Razvila so se tudi smučišča, ki so imela samo vlogo snežnega parka (Matelič, 2010).

Podobno kot drugje, so tudi v Sloveniji prve snežne žlebe in snežne parke začeli postavljati za potrebe deskarjev. Prvi snežni žleb so uredili na Rogli leta 1994 za potrebe svetovnega mladinskega prvenstva ISF v deskanju na snegu, vendar ga po tekmi niso vzdrževali in je

- 14 - ostal zapuščen. Prav tako smo v sezoni 1994/95 dobili prvo serijo tekmovanj v prostem slogu. Tekme so obsegale večinoma skoke na veliki skakalnici (»big air«) (Matelič, 2010).

Za prve stalne snežne parke v Sloveniji je bilo potrebno počakati še kar nekaj časa. Prvi snežni park je bil na Krvavcu z nekaj objekti in snežnim žlebom. Spreminjal se je glede na snežne razmere. Za snežni kanal navadno ni bilo na razpolago dovolj snega. Prva stalna in urejena snežna parka smo v Sloveniji dobili na Voglu v sezoni 2006/07 in na Rogli 2007/08. Park na Voglu so uredili domači deskarji. Smučišče je park začelo tržiti s prodajo smučarskih vozovnic, namenjenih samo parku. Sledil je snežni park na Rogli, ki je bil urejen leta 2007 in je takrat veljal za največjega v jugovzhodni Evropi. Park na Rogli je bil velik in sistematičen projekt, ki je bil po zgledu modernih parkov po svetu najprej projektiran in oblikovan že med poletnimi meseci z zemeljskimi izkopi, kar je pozimi omogočalo lažjo vzpostavitev, z manjšimi količinami snega. Pozimi smučišče snežni park še vedno redno vzdržuje (Matelič, 2010).

Ko se je pojavila nova šola prostega sloga, so imela le redka smučišča snežne parke, zadnje desetletje pa tudi upravljavci smučišč ugotavljajo, da posamezno smučišče potrebuje vsaj en park ali celo več. Načrtovalci parkov so začeli vanje postavljati tudi neobičajne objekte, kot so avtomobili, prazni rezervoarji za plin, sodi, majhne kabine kabinskih žičnic itd. Podjetje Burton je naredilo naravne snežne parke, imenovane »Stash«, v katerih so bili vsi objekti leseni. Narejeni so bili iz podrtih dreves. Nova šola smučanja je napredovala v skladu z napredkom snežnih parkov. Popularnost in zanimanje za novo šolo prostega sloga je povečalo zanimanje tudi za klasično smučanje prostega sloga po grbinah (Matelič, 2010).

1.3. Zgodovina smučanja v snežnih parkih

Trenutno imamo dve veji smučanja prostega sloga: starejša klasična šola vključuje smučanje po grbinah (»moguls«) in akrobatske skoke (»areals«) ter izumrlo disciplino smučarski balet, druga veja pa se imenuje nova šola smučanja prostega sloga (ang. »new school« ali »freeski«) in vključuje tekmovanja v snežnem žlebu, skoke »big air«, smučanje po pripravah »slopestyle«, smučanje zunaj urejenih prog in smučarski kros »skicros«. Nova šola je za razliko od stare dostopnejša širši populaciji smučarjev, predvsem mladim. Svoje korenine ima v deskanju na snegu, rolanju in rolkanju. Njen vpliv je bil tako močen, da so za to področje nastale nove blagovne znamke, ki izdelujejo izključno smuči »twin-tip« (Matelič, 2010).

»Nova šola« smučanja se je začela razvijati v poznih devetdesetih letih, ko je skupina smučarjev prostega sloga, razočarana nad strogimi pravili FIS-a, začela izvajati skoke v takratnih snežnih parkih, rezerviranih samo za deskarje. FIS je v tistih časih prepovedovala izvajanje skokov z inverzijami med grbinami in omejevala število obratov pri akrobatskih skokih. Ti smučarji so bili seznanjeni z razvijanjem stila in načinom oblačenja ter obnašanja deskarjev in so ta stil od njih prevzeli, kar je razlog, da je smučar nove šole bolj podoben deskarju kot tradicionalnemu smučarju.

- 15 -

Ta del ubežnikov od FIS-a se je imenoval »New Canadian Air Force«. Kot že samo ime pove, je bila to skupina kanadskih smučarjev, vodena s strani očeta nove šole Mika Douglasa, ki je skupaj z J. F. Cussonom, Vincentom Dorionom in J. P. Auclairom začel razvijati osnovne skoke na skakalnicah in ograjah. Leta 1997 je Mike Douglas, trener ekipe smučarjev prostega sloga, začel skupaj s svojo ekipo zahajati v snežne parke. Tja so zahajali vedno, ko ni bilo tekmovanj in treningov na grbinah. Poskušali so trike deskarjev na snegu, vendar s smučmi, pripetimi na nogah. Prepričani so bili, da lahko naredijo na smučeh trike enako dobro ali celo bolje. Verjeli so, da je smučanje še vedno v modi. Novi triki so bili atraktivni in drugačni od klasičnih. Smučarska industrija je v tistih časih stagnirala, saj je večina mladih deskala na snegu. Deskanje je nosilo posebno energijo in je za mlade predstavljalo svobodo. Prav zato je bila njihova kultura tako privlačna tudi za smučarje. V smučanju pa so iskali nekaj novega, da bi lahko ponovno pritegnili pozornost mladih. Poskušali so s kratkimi smučmi (»snowblejdi«), a se to ni obneslo. Mike se je posvetoval s svojim prijateljem Stevom, ki je treniral japonsko ekipo. Povedal mu je, kaj vse delajo v snežnih parkih s smučmi. Bil je mnenja, da bi za vožnjo v parku potrebovali drugačne smuči od klasičnih za grbine. Potrebovali bi specifično smučko »twin-tip« za trike, pristanke in vožnjo vzvratno. Mike se je skupaj s svojim timom odločil, da bodo naredili promocijski video z naslovom Air Carving 1997. Smučarska industrija je takrat živela predvsem od inovacije, imenovane zarezna tehnika (»carving«). Naslov filma je namenoma vseboval besedo »carving« samo zato, da bi z idejo »twin-tip« pritegnili pozornost proizvajalcev smuči. Fantje so film posneli na ledeniku v Whistlerju in Mt. Hutu (ZDA). Povsod, kamor so prišli, so bili ljudje začudeni nad novimi triki, ki so jih počeli s smučmi. Fantje so bili prepričani, da so na pravi poti. Promocijski film je imel sporočilo: »Iščemo znamko, ki bi nas podprla in nam pomagala širiti vizijo novega športa.« Mike je poslal film osmim največjim proizvajalcem smuči, a od vseh je dobil negativen odgovor. Bili so mnenja, da v tem športu ni prihodnosti. Po dveh mesecih vztrajanja je bil Mike prepričan, da iz vsega tega ne bo nič. Novembra 1997 pa so njegove sanje postale resničnost. Njihovo zamisel je podprlo podjetje Salomon. Februarja 1998 je Mikova ekipa tekmovala za svetovni pokal v grbinah. Takoj po tekmi so zapustili Breckenridge v Coloradu in se napotili v Vail, kjer se je začelo prvo prvenstvo nove šole prostega sloga (Freeski open). Na tekmi sta zmagala tekmovalca iz Mikove ekipe. JP Auclair je zmagal v »big airu«, JF Cusson pa v smučanju po pripravah »slopestyle«. Po tekmi so že dobili Salomonov prototip smuči »twin-tip« 1080. Takoj so jo predstavil javnosti. Vsi so bili presenečeni nad smučko, saj še nikoli niso videli kaj takega. Smuči so testirali v Whistlerju. Omogočale so smučanje v zarezni tehniki in vožnjo vzvratno. Z njo so izvajali vrsto novih trikov, tudi zelo nepričakovanih (Salomon 1080 history, 1997).

Veliko vlogo v razvoju nove šole so imele X-Igre, ki povabijo najboljše športnike v ekstremnih športih enkrat na leto. Tovrstne igre so bile prvič organizirane poleti leta 1995. Zimska izvedba je sledila leta 1997 in si jo je v 4 dneh ogledalo 38.000 ljudi. Dve leti kasneje pa že kar 85.000. Leta 2002 so začeli tekme predvajati v živo in dosegli veliko gledanost, kar priča o popularnosti in priljubljenosti omenjenih iger. Smučanje prostega sloga je doživelo krst leta 1999 s tekmo na veliki skakalnici (»big air«). Leta 2002 so dodali še snežni žleb («halfpipe«) in drsenje po pripravah (»slopestyle«). Ženske so se priključile leta 2005 s snežnim žlebom (»halfpipe«) in 2009 s drsenjem po pripravah (»slopestyle«). Tekme na X-

- 16 -

Igrah so vedno premikale mejnike v novi šoli, saj so najpomembnejše tekmovanje v tekmovalni sezoni in tekmovalci pripravljajo nove trike posebno za to tekmo. Tako je na primer leta 2007 Peter Olenic kot prvi izvedel dvojno inverzijo v snežnem žlebu, leta 2013 pa je Henrik Harlaut prvič izvedel »nosebutter tripple cork 1620«. Seveda pa X-Igre niso samo tekmovanje v ekstremnih športih, spremljajo ga še koncerti priljubljenih rock, pank, metal in hip-hop skupin, kar še dodatno privablja mlajše generacije. Vsemu skupaj sledijo tudi veliki sponzorski vložki proizvajalcev smuči in opreme ter druga sponzorstva, ki sooblikujejo modne trende v novi šoli smučanja.

Kar se tiče FIS tekmovanj, so bila do nedavno zapostavljena v primerjavi z ameriškimi tekmami in X-Igrami, v zadnjih letih pa pridobivajo tudi ta na pomembnosti, predvsem zaradi vključitve prostega sloga na OI. FIS je vključil novo šolo smučanja v svoj program s svetovnim pokalom v snežnem žlebu za ženske in moške leta 2004 ter leto kasneje, 2005, s svetovnim prvenstvom v snežnem žlebu, prav tako za oba spola. Smučanje po pripravah (»slopestyle«) se je priključilo leta 2011 s svetovnim prvenstvom ter 2012 z vključitvijo v svetovni pokal, oboje je bilo organizirano za ženske in moške. Na OI je bila nova šola smučanja kot demonstracijski šport leta 2010 v Vancouvru, krst na OI pa je doživela z uvrstitvijo snežnega žleba (»halfpipe«) in drsenja po pripravah (»slopestyla«) za oba spola na OI leta 2014 v Sočiju (Rusija). Vključitev na OI je športu odprla pot za prepoznavnost na najvišjem nivoju po celem svetu in predstavlja dokončno uveljavitev nove šole smučanja.

Prva tekmovanja nove šole smučanja so se pojavila v Sloveniji v sezoni 1999/2000, ko je ASK Slammer na Krvavcu organiziral tekme državnega prvenstva v disciplini »big air«. To sezono štejemo za začetek nove šole smučanja v Sloveniji. Slovenski proizvajalec smuči Elan je začel prodajati prve slovenske twin-tip (M02) smuči za sezono 2004/2005 (Guček in Videmšek, 2005).

Popularnost nove šole smučanja prostega sloga se je v zadnjih letih povečala tudi pri nas. Njen razvoj so omogočili snežni parki, ki so jih postavili na večjih slovenskih smučiščih. S tem so upravljavci smučišč mladim namenili poseben prostor za učenje in treniranje novega športa. Sočasno pa so poskrbeli tudi za povečanje njegove popularnosti, saj so se tudi mimoidoči smučarji začeli zaustavljati ob parkih in se zanimati zanj. Razvoj snežnih parkov je omogočil tudi organizacijo tekmovanj, ki potekajo v okviru serije tekmovanj, imenovanih »Slovenija Freeski tour«. Pri nas so posamezniki ustanovili smučarsko akrobatske klube, v katere so včlanjeni smučarji prostega sloga. Klubi omogočajo mladini treninge gimnastike (akrobatike), ki jo pozimi združujejo z aktivnostmi na snegu. Zveza učiteljev in trenerjev Slovenije (ZUTS) vsako leto prireja »Freeski kampe«, na katerih smučarje seznanijo z osnovnimi elementi smučanja prostega sloga in novostmi. ZUTS prireja tudi kadrovske tečaje za izobraževanje učiteljev smučanja prostega sloga. Ti se delijo na prvo, drugo in tretjo stopnjo. Tretja stopnja predstavlja najvišji naziv usposobljenosti. Glede na našteto, opazimo, da se je smučanje prostega sloga tudi v Sloveniji že dobro razvilo. Veliko mladih se zanima zanj. Zanimanje mladih je povzročilo nastanek prvega slovenskega filma smučanja prostega sloga z naslovom Evolucija – »Evolution«, ki je izšel leta 2009 (Matelič, 2010).

- 17 -

2. Cilji diplomskega dela

Iz predmeta in problema izhajajo naslednji cilji:

 predstaviti razvoj nove šole smučanja od prvih pojavov do danes skozi tekmovanja na najvišji ravni,  predstaviti elemente in razvoj snežnih parkov,  predstaviti prvine nove šole smučanja,  predstaviti posamezne tekmovalne discipline in načine sojenja,  predstaviti, kako so se spreminjale proge in poligoni na tekmovanjih,  predstaviti, koliko se je spremenilo število obratov v vertikalni osi v posameznih disciplinah,  predstaviti, koliko se je spremenilo število inverzij v posamezni disciplini,  predstaviti, kakšne so najbolj uporabljene vrste inverzij v posamezni disciplini,  predstaviti največkrat uporabljene prijeme v posamezni disciplini,  predstaviti poglavitne razloge za spremembe, ki so nastajale skozi leta.

- 18 -

3. Metode dela

Diplomsko delo je monografskega tipa. Uporabil sem deskriptivno metodo dela. Pri izdelavi sem si pomagal z domačo in tujo strokovno literaturo. Ker je nova šola smučanja mlad, atraktiven in hitro razvijajoči se šport, se o njem veliko govori, a je malo napisanega gradiva. Strokovnih virov je malo predvsem za področje nove šole smučanja prostega sloga in za področje snežnih parkov, zato sem si pri pisanju naloge veliko pomagal tudi z osebnimi izkušnjami, ki sem jih pridobil kot smučar nove šole smučanja in kot redni obiskovalec snežnih parkov v svojem prostem času. V pomoč so mi prišla znanja, pridobljena na Fakulteti za šport, in izkušnje iz poučevanja alpskega smučanja. Delo sem dopolnil z internetnimi viri (prispevki v forumih, videoposnetki, slike), saj predstavljajo v mojem primeru velik prispevek k njeni izdelavi. Slike, ki dopolnjujejo diplomsko naloga, so deloma pridobljene iz internetnih virov, deloma pa so iz mojega lastnega arhiva.

V sklepnem delu je opravljena še analiza videoposnetkov z X-Iger, pridobljenih na spletu. Analiziranih je bilo 38 skokov na veliki skakalnici, 24 voženj drsenja po pripravah in 28 voženj v snežnem žlebu. Podatki, pridobljeni iz videoposnetkov, so bili obdelani v programu Microsoft Excel in so predstavljeni v grafih. Namen kratke analize je dati lepši in natančnejši vpogled v smernice in trende, ki se pojavljajo v novi šoli smučanja.

- 19 -

4. Razprava

4.1. Snežni park

Snežni park je ločen in urejen del smučišča, kjer se nahajajo najrazličnejši objekti, na katerih lahko predvsem smučarji in deskarji prostega sloga izvajajo najrazličnejše trike (Medved, 2015).

Snežni parki so ločeni od drugih smučarskih površin in običajno ograjeni z zaščitno ograjo, vožnja v njih pa je možna samo na lastno odgovornost. Če gre za skupino, je odgovornost na vodji skupine. V nekaterih parkih po svetu je vadba možna le s predhodno pridobljeno licenco upravljavca parka, kajti potrebno se je zavedati, da so lahko nekateri objekti predvsem za neizkušene smučarje in deskarje zelo nevarni (Medved, 2015).

4.1.1. Elementi snežnih parkov

Oblikovalci in konstruktorji snežnih parkov poskušajo zgraditi vedno boljše parke s postavitvijo zanimivejših ter inovativnejših objektov in ovir. Dandanes najdemo snežne parke z zelo različnimi objekti, ki jih sploh ne moremo poimenovati, saj kreativnost preprosto ne pozna meja. Pa vendar ima vsak snežni park nekaj osnovnih elementov (Medved, 2015).

4.1.2. Skoki

Skoki so tisti elementi v snežnem parku, kjer je poudarjena faza leta. Skozi leta postavljanja in oblikovanja skakalnic ter organiziranja tekmovanj so se izoblikovale norme oz. dimenzije, s pomočjo katerih naj bi bile skakalnice čim varnejše. Še vedno pa velja, da je vsaka skakalnica drugačna in da je treba potrebno novozgrajeno skakalnico preizkusiti in po potrebi popraviti, preden jo odpremo za uporabo (Medved, 2015).

V snežnih parkih najdemo skakalnice različnih oblik in velikosti. Od tistih, ki so namenjene predvsem začetnikom in katerih odskočišče in doskočišče sta v isti liniji, do takšnih, pri katerih je doskok postavljen pravokotno na smer odskoka (Medved, 2015).

Gleda na obliko, skakalnice lahko ločimo na naslednje (Medved, 2015):

 Velika skakalnica (»Big air«) je skakalnica, ki omogoča visoke in dolga skoke, odskok je višji od pristanka, vmes pa je raven del. Skakalnica je namenjena izkušenim deskarjem in smučarjem. Ta tip skakalnice se tudi veliko uporablja na tekmovanjih.  Miza (»Table«) je skakalnica, kjer sta odskok in pristanek na isti višini, vmes pa je raven del. Skakalnica je namenjena predvsem začetnikom.

- 20 -

 Medprostor (»Gap«) je skakalnica, pri kateri je med odskokom in doskokom praznina, ki jo je potrebno preleteti. Višina odskoka je lahko v isti višini kot doskok ali malenkost nižje ali višje. Skakalnica je namenjena izkušenim smučarjem ali deskarjem, saj je lahko zelo nevarno, če se ne preleti medprostora.  Skok na gor ali stopnica (»Step up«) je oblika skakalnice, katere doskočišče je višje od odskočišča. Na tovrstnih skakalnicah torej doskočimo tako, da v bistvu naskočimo doskočišče.  Skok na dol (»Step down« ali »drop«) je oblika skakalnice, katere doskočišče je nižje od odskočišča. Po navadi so takšne skakalnice povsem ravne, saj je doskok že tako nižji.  Skakalnica v obliki hrbta (»ROLLER«) je oblika skakalnice, pri kateri sta odskočno mesto in doskočišče v isti višini. Tovrstne oblike skakalnic so za učenje skokov najprimernejše, saj je navidezna tirnica, po kateri skakalec leti, zelo blizu tlom.  Hrbtenica (»SPINE«) je skakalnica, ki je običajno piramidaste oblike ter omogoča doskok na vse stranice objekta (levo, desno in naravnost), torej tudi pravokotno glede na smer odskoka.  Bok (»HIP«) je skakalnica, ki je zelo podobna hrbtenici, z razliko, da se pri boku lahko pristane samo v eno stran. Glede na to, kam pristanemo, tako ločimo desni in levi »hip«.  Četrtina snežnega žleba (»Quarter pipe«) je skakalnica, ki je polovica snežnega žleba. Smučar pri skoku na taki skakalnici izvaja trike kot v snežnem žlebu. Po odskoku gre smučar ali deskar navpično v zrak in pristane desno ali levo.

Slika 1: Vrste skakalnic

- 21 -

4.1.3. Trdi objekti

So objekti, ki so namenjeni različnim drsenjem smuči ali snežnih desk. Ločimo jih glede na obliko, širino in material, iz katerega so narejeni.

4.1.3. 1. Vrste trdih objektov  Naravni trdi objekti: Z naravnimi objekti mislimo predvsem tiste, ki se že nahajajo v snežnem parku, kot so na primer razna debla, štori. Lahko pa te objekte tudi prinesemo v park oz. iz njih sestavimo snežni park.  Škatle (»box« ali »funbox«): To so objekti škatlaste oblike, katerih značilnost je široka in ravna drsna površina. O škatlah govorimo, ko je drsna širina večja kot 20 cm. Zelo široke škatle, nekje nad 50 cm, imenujemo maslo (»butter box«). Običajno so drsne površine objektov narejene iz materialov, ki omogočajo dobro drsenje. Ker so širine drsnih površin teh objektov večje kot pri ceveh in je s tem smučarju oz. deskarju omogočena boljša vzpostavitev ravnotežja na njih, so le-te primernejše za začetnike in za namene poučevanja. Škatle so lahko na zgornji površini v celoti prekrite s plastiko (slika a), kar je najlažja oblika, saj so drsne lastnosti celotne škatle enake. Lahko imajo ravne železne robove (slika b) ali okrogle železne robove (slika c). Železen rob škatle pripomore k temu, da je škatla trpežnejša in bolj obstojna, vendar je v tem primeru razlika v drsnosti na robu škatle in robovih, kar naredi škatlo zahtevnejšo.

Slika 2: Vrste škatel

 Cevi ali ograje (»rail« ali »handrail«): Cevi so prišle v snežni park iz ulic, kjer so na začetku deskarji podobno kot rolkarji skakali na razne ograje ob stopnicah in podobno po mestu. Takšnih oblik so bile na začetku tudi cevi v snežnih parkih, kasneje so se ograje začenjale spreminjati in dobivati nove oblike. Zaradi ožje drsne površine, ki je na voljo smučarjem in deskarjem, veljajo ograje in cevi za težje elemente od škatel, in tako niso primerne za začetnike. Praviloma jih uporabljajo boljši in bolj izkušeni deskarji in smučarji.

- 22 -

Glede na obliko drsne površine, ločimo ograje na ploščate (slika a), ki so najenostavnejše, saj so dokaj podobne škatlam, le da so ožje. Druga oblika so okrogle ograje (slika b). Te so težje, saj je površina, po kateri drsimo, konveksne oblike, torej izbočena, tako da se smuči z objektom stikajo le v eni točki. Ker je stična površina zelo majhna, je težko obdržati ravnotežje, zato si smučarji pri tovrstnih ceveh pomagajo z rahlo škarjastim položajem smuči. Smučar s škarjasto postavitvijo objame ograjo in si tako izboljša ravnotežni položaj. Če uporabimo dve oz. več cevi hkrati, ki so pritrjene vzporedno ena poleg druge (slika c, d), dobimo podoben učinek kot pri ploščatih ceveh, ker se smuči in ograja stikajo v več točkah in posledično je lažje vzpostaviti ravnotežni položaj. V zadnjih letih so postale zelo priljubljene industrijske debele cevi (»tube ali pipe«) (slika e), ki so podobne navadnim cevem, z razliko, da so le-te večjega premera. Smučar oziroma deskar ima tudi tu stik s cevjo le v eni točki, vendar je zaradi večjega obsega cevi težavnost nekoliko manjša kot pri enojni ozki cevi.

Slika 3: Vrste cevi

4.1.3.2. Oblike trdih objektov

Trdi objekti so najrazličnejših oblik, z leti pa prihajajo tudi nove oblike. Spodaj so naštete najpogostejše oblike škatel in cevi, ki jih srečujemo v snežnih parkih in na tekmovanjih. Vsaka oblika lahko pripada tako škatli kot ograji. V snežnem parku lahko sestavljamo nove objekte z več različnimi samostojnimi objekti, postavljenimi zaporedoma.

Sledeče so najpogostejše oblike trdih objektov (Medved, 2015):

 Ravna škatla/cev (»flat box/rail«) je objekt, ki je postavljen vodoravno v smeri drsenja. Zahtevnost teh cevi in škatel se opredeljuje po višini in dolžini objekta glede na podlago.  Škatla/cev navzdol (»down box/rail«) je objekt, katerega smer drsenja je navzdol. Ker je postavljen navzdol, se hitrost drsenja na objektu povečuje, kar veča težavnost. Zahtevnost se opredeljuje kot pri ravni škatli ali cevi z dodatno spremenljivko, naklonom objekta.  Škatla/cev navzgor (»up box/rail«) je objekt, katerega smer drsenja je navzgor. Lahko ga imenujemo tudi top (»canon«). Večinoma je po objektu še del ravnine in nato pristanek. Namen teh objektov je, da smučar ali deskar, potem ko se odrine iz

- 23 -

objekta, naredi še kak trik. Ker mora smučar ali deskar priti z razmeroma veliko hitrostjo na objekt, se le-ta smatra za zahtevnejšega.  Lomljena škatla/cev (»kinked box/rail«) je objekt, ki ni raven, ampak lomljen navzdol, redkeje tudi navzgor. Ker se pri prelomu spremeni hitrost drsenja, je objekt zahtevnejši.  Dvakrat lomljena škatla/cev (»double kinked box/rail«) je objekt, ki je lomljen dvakrat, torej se spremeni hitrost drsenja dvakrat, kar še dodatno otežuje objekt. Dve najpogostejši izvedbi sta dol/ravno/dol (»down/flat/down«) in ravno/dol/ravno (»flat/down/flat«).  Osel (»donkey box/rail«) je objekt, ki je postavljen navzdol, se na koncu prelomi in gre naravnost. Zadnji del, ko se zravna, je zelo kratek v primerjavi z delom na dol. Ker smučar nabere veliko hitrost v delu navzdol in je raven del kratek, objekt »brcne« smučarja iz objekta. Tovrstni objekti so primerni za dobre smučarje in deskarje.  A okvir škatla/cev (»A frame box/rail«) je objekt v obliki črke A. Sestavljen je iz gor (»up«) in dol (»down«) cevi ali škatle, tako da dobimo trikotnik. Je tudi zahtevnejši objekt, saj v prvem delu smučar izgublja hitrost in nato pospešuje, ko gre objekt proti dol.  Ladja (»batleship box/rail«) je objekt, ki nastane, ko A okvirju dodamo vmes še ravni del in dobimo objekt v obliki trapeza.  Mavrica (»rainbow box/rail«) je objekt v obliki mavrice, kot nam pove že ime. Je konveksne oblike, torej izbočen v vertikalni smeri glede na teren, kjer je postavljen. Objekt je primeren za vse smučarje, hitrost drsenja se spreminja glede na tok drsenja po njem. Težavnost objekta se spreminja z velikostjo objekta samega ter z naklonom izbokline.  Slon (»elephant box/rail«): objekt, ki mu v angleškem jezikovnem okolju pravijo kar »elephant«, je združen iz mavrice in ravnega dol objekta, ki podaljša celoten objekt. Namenjen je predvsem izkušenejšim uporabnikom.  Skakalnica škatla/cev (»kicker box/rail«): tak objekt je narejen tako, da je z njega možen seskok. Konec objekta je podoben skakalnici, da lažje odskočimo in naredimo kakšen element ali pogovorno »trik«. Taki objekti so namenjeni izkušenejšim.  Valovi (»wave box/rail«) so objekti, ki so v obliki valov, torej so nekje konveksni in nekje konkavni, lahko pa imajo vmes tudi ravne dele. Objekti so najrazličnejših oblik ter dolžin in so odvisno od velikosti valov različno zahtevni.  C škatla/cev (»C box/rail«) je objekt z obliko ovinka, ki je nagnjen navznoter. Gledano iz ptičje perspektive je objekt polkrožen oziroma v obliki črke C. Ker je objekt nagnjen, mora imeti smučar primerno hitrost, da ne pade z njega ali gre čez, poleg tega pa se mora tudi smučar nagniti, da kompenzira silnice in ne gre preko objekta ali pa pade z njega. Ti objekti so namenjeni bolj izkušenim smučarjem, ki imajo že nekaj občutka za drsenje po trdih objektih.  S škatla/cev (»S box/rail«) je objekt, ki ima obliko črke S. Takšno obliko dobimo tudi, če združimo dve C-cevi/škatli. Ti objekti so primerni za zelo izkušene smučarje, ki imajo dober občutek za drsenje in znajo prenašati težo naprej in nazaj med prehodom iz ene krivine v drugo.

- 24 -

Slika 4: S škatla (osebni arhiv)

4.1.3.3. Dostop trdih objektov

Da omogočimo čim varnejši in lep dostop do trdega objekta, pred cev oz. škatlo postavimo manjšo skakalnico ali celo kup snega. Včasih cevi in škatle postavimo na hribčke, da s tem omogočimo tudi lažje izstope (DUDS, 2007).

Glede na način dostopa ločimo škatle in cevi na:

 Objekti, na katere se zapeljemo (»ride on«), so objekti, na katere se smučar ali deskar zapelje in gre direktno v drsenje brez skoka. Ker ni potrebno skočiti na objekt, se lahko počasi pripeljemo nanj in je zato primeren za začetnike.  Objekti z medprostorom (»gap on«) so objekti, pred katerimi je skakalnica in nato medprostor do trdega objekta. Objekti so primernejši za boljše smučarje in deskarje, saj morajo imeti dober občutek za prilagoditev hitrosti, da skočijo točno na želeni del objekta. Težavnost objekta se povečuje z večanjem medprostora.  Objekti s skokom (»jump on«) so objekti, kjer je točka odskoka nižje od drsne površine trdega objekta. Smučar ali deskar se mora odriniti in naskočiti trdi objekt s strani. Tak način omogoča dostop na trdi objekt z desne ali leve strani, za razliko od prvih dveh dostopov, kjer pride smučar na trdi objekt naravnost v smeri drsenja. Ta vrsta dostopa je najzahtevnejša in najtežja.

- 25 -

4.1.4. Snežni žleb

Snežni žleb je objekt, ki je lahko postavljen v sklopu snežnega parka ali kot samostojni objekt izven njega. Snežni žleb (»half-pipe«) je sestavljen iz dveh nasprotnih zidov (»wall«), ki sta na vrhu skoraj navpična (»vert«), in ravnine med zidovi (»flat«). Tranzicije (»transition« ali »tranny«) povezujejo zidove in ravnino, tako da se postopoma veča naklon. Zidovi se končujejo z odsekanim robom (»copping«).

Najpopularnejše višine zidov so 3,5 m, 5,5 m in 6,7 m. Višina zidov 5,5 m je največkrat uporabljena na smučiščih. Zidovi višine 6,7 m se uporabljajo za največja tekmovanja in tak snežni žleb se imenuje »superpipe« ali superžleb. Snežni žlebovi so dolgi nekje od 120 do 180 m, širina pa je odvisna od višine zidov. Za višine zidov 6,7 m je priporočena širina žleba 20 m.

Snežne žlebove lahko podobno kot skoke v celoti izdelamo iz snega ali pa jih že delno oblikujemo z zemeljskimi izkopi, in tako zmanjšamo zahtevo po velikih količinah snega. Sicer pa sta vzdrževanje in priprava snežnih žlebov zelo draga in zamudna ter potrebujeta velike količine snega in poseben nastavek za teptalec snega, ki se imenuje »pipe monster«. Zaradi vsega naštetega se je količina pripravljenih in vzdrževanih snežnih žlebov v zadnjih letih močno zmanjšala. Smučišča opuščajo snežne žlebove, ker so predragi za vzdrževanje, in se raje usmerjajo v skoke. Na primer, število pripravljenih in vzdrževanih superžlebov na severni polobli je bilo v sezoni 2013−14 le 14.

4.1.5. Drugi elementi

Poleg skakalnic in trdih objektov najdemo v snežnih parkih še veliko drugih unikatnih objektov. Tukaj smo prepuščeni svoji domišljiji, saj lahko na tak način naredimo snežni park še zanimivejši in privlačnejši za obiskovalce. V park lahko postavimo raznorazne snežne valove, avtomobile, letala, debla dreves, zidove itd. Idej nikoli ne zmanjka in ravno to je tisto, kar nudi smučarjem in deskarjem prostega sloga vedno večji izziv in možnost hitrejšega napredka.

Najpogostejši drugi elementi, ki jih srečamo v snežnih parkih:

 Valovi (»waves«) so valovi, narejeni iz snega, ki jih srečamo tudi na kros progah. Namenjeni so predvsem začetnikom, za učenje osnovnih trikov v drsenju.  Zid (»wallride«) je objekt, ki je postavljen navpično od tal in spominja na zid. Lahko je postavljen vzdolž vpadnice ali pa pravokotno na njo, lahko pa je tudi v povezavi z drugimi trdimi objekti. Namen je, da smučar ali deskar drsi po njem ali pa drsi po vrhu zida.  Velika zaračna blazina (»big air bag«) je objekt, namenjen učenju novih trikov. Velika zračna blazina, napolnjena z zrakom, pred katero stoji skakalnica, omogoča varno učenje novih trikov. Smučar ima možnost se odriniti s skakalnice in pristati na

- 26 -

mehko plastično blazino, kar zmanjša možnosti za poškodbe zlasti pri učenju novih zahtevnejših trikov.  Drevo (»tree jib«) je navpično postavljeno deblo drevesa ali kakšen drug kos lesa; pred oziroma pod njem je skok podoben četrtini (»quarter pipe«), ki omogoča skok navpično gor, kjer se dotaknemo lesa, nato pa gremo nazaj proti snegu.  Stopnice (»staircase) so velik objekt, ki spominja na mestne stopnice. Sestavljen je iz stopnic, ki imajo več opcij škatel in cevi za drsenje, praviloma na vsakem robu in še eno ali več po sredini.  Lizika (»lolypop«) je liziki podoben objekt, ki stoji med skakalnico in doskočiščem. Namen je, da se v fazi leta dotaknemo objekta s smučmi, z desko ali rokami in nato doskočimo. Objekt je lahko tudi v obliki buča, drevesa, gume itd. Zelo izvirna je bila babuška na ZOI v Sočiju leta 2014.

Slika 5: Babuška https://40.media.tumblr.com/88c6042970c6998a76024d94606d000a/tumblr_n0ty5aMzGq1rz 60zio1_500.jpg

- 27 -

4.2. Elementi smučanja v snežnih parkih

Preden se smučar začne ukvarjati s prostim slogom, mora že dobro znati smučati, zato je pomembno, da naredi prve korake na snegu tako, da mu ne vzbudijo strahu. Prilagajanje na smuči in osnovne oblike drsenja mora usvojiti na tak način, da bo na eni strani hiter in učinkovit, na drugi strani pa mora imeti občutek varnosti in predvsem mora uživati na snegu. Na tej stopnji izbira terene z blago naklonino, po možnosti z ravnim iztekom. V nadaljevanju strmi k cilju, ki ga pelje od drsenja k smučanju. Tako počasi preide v začetne oblike smučanja, te mu omogočajo nadzorovano premagovanje strmejših terenov. Smučarsko znanje na tej stopnji bogati s pestro vadbo in čim večjim številom ponovitev pravilnih izvedb v različnih pogojih. Postopen prehod v paralelni položaj smuči mu omogoči smučanje v večjih hitrostih, znanje in sposobnosti pa smučarju omogočajo razbremenitev in kontrolo hitrosti drsenja tudi v težjih pogojih. Nadaljevalne oblike smučanja so torej vezane na premagovanje strmejših terenov in so že resnejši pokazatelj dobrega smučarskega znanja. Osnova tekmovalnim oblikam alpskega smučanja je tekmovalna tehnika, ki v svojih osnovah vsebuje elemente, ki so skupni vsem tekmovalnim disciplinam. S slalomom, veleslalomom, superveleslalomom in smukom pa alpskega smučanja še ni konec. Sklop smučarskih izpeljank kaže na odprtost alpskega smučanja v smereh, ki zahtevajo veliko smučarskega znanja, na drugi strani pa jih ne moremo obravnavati kot del tekmovalnega alpskega smučanja. Gre torej za izpeljanke smučanja, ki so predvsem v zadnjem času zelo prisotne in popularne. Tovrstni načini gibanja na smučeh so namenjeni tistim, ki želijo nekaj več. Združuje jih atraktivnost, edinstveni užitki, nevarnost in še kaj. Med te izpeljanke spada tudi smučanje prostega sloga v snežnih parkih. Do stopnje, ki je dosegljiva večjemu številu smučarjev, lahko omenjene izpeljanke še uvrščamo k alpskemu smučanju, ko pa zahtevnost posameznih izvedb izpeljank smučanja preraste okvire dosegljivosti množic, pa razvoj le teh ostaja v domeni strokonjakov posameznih podočij (Lešnik, Murovec in Gašperšič, 2002).

Tudi pri smučanju prostega sloga veljajo nekatere temeljne značilnosti sodobne smučarske tehnike, brez katerih je smučanje v parkih in zunaj njih nevarno (Lešnik, 2002):

 Razklenjen položaj smuči v širini bokov, ki daje smučarju boljšo oporo in stabilnost  Uravnotežen položaj telesa čim bolj na sredini v smuči zapetih smučarskih čevljev omogoča najboljšo odzivnost smuči.  Vodenje zavojev po robnikih do meja, ki jih omogočata znanje in sposobnosti smučarja, zahtevnost terena, oprema (stranski lok smuči) in še kaj.  Sprememba smeri smučanja pri manjši hitrosti zahteva izrazitejšo obremenitev zunanje smučke in obratno; čim bolj se veča hitrost smučanja, bolj se izenačuje obremenitev obeh smuči, v nekaterih skrajnostih pa je celo izrazitejše obremenjena gornja smučka.  Sprememba smeri smučanja pri manjši hitrosti zahteva večjo amplitudo gibanja »dol-gor«, večja hitrost drsenja pa zahteva nižji položaj telesa in minimalno gibanje »dol-gor« in/ali poudarjeno stransko gibanje.

- 28 -

 Ohranjanje ramenske in kolčne osi v takem položaju, da v vseh fazah zavoja sledi smeri smučanja.  Vbod palice je pri velikih hitrostih le nakazan in ni več t. i. znak za začetek gibanja.

Za uspešno učenje elementov smučanja v snežnih parkih je torej potrebno imeti zelo dobro smučarsko predznanje. Poleg smučarskega predznanja pa je treba imeti dobro razvite psihofizične sposobnosti, specifične za prosti slog, kot so koordinacija, ravnotežje, moč, hitrost in preciznost. Za učenje novih elementov v novi šoli so pomembni štirje koraki, ki jih ne smemo nikoli pozabiti in podcenjevati. Če preskočimo korake, se lahko poškodujemo. Pogum je sicer potreben, vendar ga je treba pametno izkoristi, saj se je mogoče poškodbam, ki izvirajo iz precenjevanja, izogniti.

Štiri koraki za učenje novih elementov s smučmi (Babic, Blöchl in Blöchl, 2006):

1. Lastna predstava gibalnega vzorca V tem koraku si moramo v glavi narediti gibalni vzorec. To naredimo s pomočjo demonstracije učitelja ali drugih smučarjev, gledanjem videoposnetkov ali fotografij. Pomembno je, da so demonstracije čim bolj pravilne in nazorne, da dobimo dobro predstavo. 2. Prenos v lasten gibalni vzorec V tem koraku naš gibalni vzorec prvič poizkusimo izvesti. Verjetnost, da izvedemo gibanje, je majhna, večinoma manjša od 50 %, zato je bolje, da v tej fazi zahtevnejša gibanja poizkušamo v gimnastični dvorani, na prožni ponjavi, v vodi s smučmi ali brez njih ali pa na zračni blazini na smučišču. 3. Utrjevanje gibalnega vzorca V tem koraku vse, kar smo se naučili v drugem koraku, prenesemo na sneg, kar pomeni, da moramo imeti gibanje osvojeno do te mere, da čim bolj zmanjšamo možnosti za poškodbe. Verjetnost pravilne izvedbe je tukaj nekje 70−80 % in v tem koraku moramo gibanje utrditi s čim večjim številom ponovitev v različnih okoliščinah. 4. Avtomatizacija gibalnega vzorca in fine nastavitve Tukaj je verjetnost pristanka skoraj 99 % in smo sposobni element narediti v vseh okoliščinah in v različnih snežnih parkih. Posvetimo se še malenkostim in različnim izvedbam.

- 29 -

4.2.1. Osnovni elementi prostega sloga

Atraktivno in razburljivo smučanje prostega sloga privlači in vzbuja interes vse več smučarjev in tudi povpraševanje po lekcijah prostega sloga se povečuje. Zato se, kot na drugih področjih, tudi v prostemu slogu začnemo ukvarjati z osnovami. Prve elemente se lahko učimo zunaj smučarskih parkov in te dobre osnove nam bodo kasneje pomagale pri napredovanju na vseh področjih. Učenje osnovnih elementov izven smučarskih parkov zmanjšuje možnosti za napake in povečuje uspešnost. Spodaj opisani osnovni elementi so zabavni za učenje in predstavljajo pot do uspeha v snežnih parkih (Roberts, 2009).

4.2.1.1. Vzvratno smučanje (»switch«) Preden se lahko odrivamo in pristajamo vzvratno, se je potrebno naučiti smučati vzvratno. Za začetek je priporočljivo izbrati položen teren, tako da ne pridobivamo preveč hitrosti in jo lažje nadzorujemo. Pomembno je, da so smuči vzporedno in da nas, medtem ko gledamo nazaj čez ramo, ne obrača. Pomagamo si z rahlo škarjasto pozicijo smuči, ki nam omogoča lažji pogled nazaj. Košarice palic rahlo dvignemo, da se nam ne zataknejo med vzvratnim smučanjem. Pomembno je, da znamo gledati čez obe rami in se tega učimo od začetka. Za nadzorovanje hitrosti na začetku uporabljamo plužni položaj, kasneje, ko znamo že zarezno izvesti zavoje na strmejših terenih, pa to nadzorujemo z bočnim oddrsavanjem. Šele ko dobro obvladamo vzvratno smučanje, lahko tudi odskakujemo in pristajamo vzvratno (Roberts, 2009).

Slika 6: Vzvratno smučanje http://www.robertsski.com/webpgss/prelude-to-the-park_files/image002.jpg

4.2.1.2. Obrati na tleh v drsenju Obrati med drsenjem so zabavni in zelo uporabni začetni elementi, ki jih smučar uporablja za prehod v vzvratno smučanje in obratno. Na začetku izbiramo položnejše terene in nizke hitrosti, kasneje pa postopoma otežujemo izvedbe z večjimi hitrostmi in s strmejšimi tereni. Pomembno je, da se že od začetka učimo obračati v obe smeri.

 Obrat za 180 stopinj: Med drsenjem naprej poudarimo nagib telesa naprej in v smeri obrata ter začnemo z obračanjem do vzvratne pozicije. Ravno obratno med vzvratnim drsenjem poudarimo nagib telesa nazaj in v smeri obrata ter obračanje do pozicije drsenja naprej.

- 30 -

 Obrat za 360 stopinj: Med drsenjem naprej poudarimo nagib telesa naprej in v smeri obrata, sledi poudarjen nagib telesa nazaj, ko se preko vpadnice smučar odvrti. Če je izhodišče vzvratno smučanje, pa naredimo obratno, torej najprej poudarimo nagib telesa nazaj in v smeri obrata, sledi poudarjen nagib telesa naprej.

4.2.1.3. Obrati s skokom v drsenju Ko enkrat kontrolirano izvajamo obrate med drsenjem, lahko preidemo na obrate s skokom. Te na začetku izvajamo na položnih terenih, lahko si pomagamo z naravnimi grbinami in malimi prelomnicami na smučišču. Kasneje jih izvajamo pri večjih hitrostih in na mali skokih ali prelomnicah. Izvajanje teh skokov nam razvija občutek za rotacije in odriva z rotacijo, ki nam bo kasneje v snežnem parku omogočal osvajati večje skoke brez velike nevarnosti. Skoke se vedno učimo v obe smeri, levo in desno, ter v obeh smereh drsenja, naprej in vzvratno. Te občutke je potrebno kasneje preseliti na velike skoke in trde objekte, zato je dobro, da že pred odhodom v park zanesljivo izvedemo osnovne obrate.

 Skok z obratom za 90 stopinj je sicer predvaja za skok na trde objekte. Izvede se tako, da v drsenju naravnost smučar pokrči kolena in spusti težišče, nato se odrine in se v zraku zavrti za 90 stopinj, pri vrtenju si pomaga z zamahom rok. Tako pristane s smučmi pravokotno na vpadnico. Pristane na drsno površino smuči, in ne na robnike.  Skok z obratom za 180 stopinj med drsenjem se izvede podobno kot obrat za 90 stopinj, le da je zamah rok večji in se obrne za pol kroga. Uporablja se za prehod v vzvratno vožnjo in obratno.  Skok z obratom za 360 stopinj med drsenjem je že zahtevnejši element, saj je treba močno zamahniti z rokami in se tudi bolj odriniti, zato je smiselno izkoristiti majhne grbine ali prelomnice na smučišču. Primernejši je tudi za bolj izkušene smučarje za popestritev.

4.2.1.4. Pritiski na smuči (»press«) Pritiski na smuči (»press«) so zelo zabavni elementi in so dobra popestritev vadbe, smučar z njimi pridobiva občutek za prenos teže in razvija občutek ravnotežja. Sprva se jih učimo na položnejših terenih pri počasni hitrosti, kasneje preidemo v večje hitrosti, zahtevnejše terene in jih povezujemo z drugimi elementi (npr. z obrati v drsenju ali z drsenjem po trdih objektih).

 Pritisk na repe smuči (»tail press«) smučar izvede tako, da se med drsenjem naprej močno nagne nazaj in medtem ostane karseda stegnjen. Na ta način se bodo krivine smuči dvignile od snežne površine in smučar bo smučal samo po repih smuči. Višje, kot se dvignejo krivine smuči, boljša je izvedba.  Prtisk na krivine smuči (»nose press«) smučar izvede obratno kot pritisk na repe, in sicer tako, da se med drsenjem vzvratno močno nagne naprej in ostane karseda stegnjen, tako se repi smuči dvignejo od snežne površine in smučar smuča samo po krivinah smuči. Višje, kot se dvignejo krivine, boljša je izvedba.

- 31 -

Slika 7: "Nose press" pritisk na krivine http://media.nscdn.com/uploads/member/pictures/1194845835nose_press_claim.JPG

4.2.1.5. Odriv od repov in odriv od krivin smuči (»ollie« in »nollie«) Ollie in nollie sta skoka naravnost med drsenjem in kot druge elemente se ju sprva učimo na položnem terenu pri počasni hitrosti, lahko pa uporabimo tudi naravne grbine, ki jih ima smučišče. Za popestritev smučanja lahko tudi preskakujemo snežne kepe, palice, smuči ali druge ovire. Trika se izvajata med drsenjem naprej in vzvratnim drsenjem, »ollie« običajno med drsenjem naprej, »nollie« običajno med vzvratnim drsenjem.

 Odriv od repov (»ollie«) je skok, pri katerem smučar prenese težo na repe smuči ter pokrči kolenski in kolčni sklep, tako da so smuči napete. To napetost izkoristi in se odrine gor in naprej.  Odriv od krivin (»nollie«) je skok, pri katerem smučar prenese težo na krivine smuči ter pokrči kolenski in kolčni sklep, tako da so smuči napete. To napetost izkoristi in se odrine gor in nazaj.

4.2.2. Skoki v snežnih parkih

Smučarji in deskarji prostega sloga radi izvajajo skoke zaradi tekmovalnosti in zabave. Ne glede na to, ali je bil objekt narejen idealno, je od posameznikovega vedenja tik pred odskokom odvisno, kako se bo vse končalo. Njegovi gibi v trenutku odskoka bodo odločali o dolžini skoka in načinu pristanka. Zavedati se moramo, da ljudje, ki so načrtovali objekte, ne vedo, kako in kje bo smučar pristal, s kakšno hitrostjo in pod kakšnim kotom. Del tveganja je vedno prepuščen posamezniku (Jakelj, 2012).

Idealno je, če se v park na skakalnico prvič odpravimo z učiteljem ali vsaj z bolj izkušenim prijateljem. Ker to ni vedno mogoče, je potrebno znati presoditi svoje znanje smučanja oziroma znati pravočasno odnehati. Zavedati se moramo, da za zabavo ni treba tvegati poškodbe. Poleg znanja ter pravilne in popolne opreme je potrebna tudi optimalna pripravljenost parka ali skakalnice. Ta mora biti v okviru naših sposobnosti, saj bomo imeli precej težav pri učenju, če se kar takoj odpravimo na največjo skakalnico. Slepo sledenje skakalnicam nas lahko kaj hitro privede do kakšne hude poškodbe. Po drugi strani pa lahko

- 32 - posledice padcev zmanjšamo z dobrim ogrevanjem in uporabo zaščitnih pripomočkov (Jakelj, 2012).

Veliko smučarjev si želi skakati, še preden obvladajo svoj prvi zavoj, vendar samo želja ni dovolj. Potrebnega je mnogo garanja, preden postanejo skoki varni, saj se tu vadeči prvič sreča s tako imenovano brezpodporno fazo, torej fazo leta. Sestavni del učenja skokov so tudi padci, zato se je treba naučiti tudi tehnik teh, saj bomo s tem preprečili marsikatero poškodbo. Pomembno je, da obvladamo tehniko skokov, tako da bo padcev čim manj, in če bodo, naj bodo čim manj boleči. Ključnega pomena pri učenju skakanja sta predhodno dobro ogrevanje in dvig samozavesti na primerno raven (Jakelj, 2012).

4.2.2.1. Osnovni skok (»zero spin«)

Osnovni skok je osnova, na kateri se gradi vse skoke v novi šoli smučanja, čeprav je preprost in eden od najtežjih za obvladovanje. Osnovni skok pripomore k razvijanju ravnotežja, koordinacije, stabilnosti in zavedanja telesa v vseh fazah učenja skokov. Obvladovanje le- tega bo pripomoglo k razvoju vseh kasnejših zahtevnejših skokov (Babic, Blöchl in Blöchl, 2006).

Veliko začetnikov, motiviranih iz raznih filmov in slik, ki krožijo na internetu in v revijah, poizkuša z izvedbo zahtevnejših skokov, preden znajo 100 % obvladati osnovni skok. Seveda izgleda lepše, če takoj izvedeš en kateri koli prijem za smuči, vendar je najpomembnejše obvladati osnovni skok. Razvoj dobrih temeljev, ki se zgradijo s pravilno izvedba zaleta, odriva, faze leta in pristanka, je najpomembnejši. Pomanjkljivosti in napake, ki nastanejo v tej fazi, kasneje zelo težko odpravimo in vplivajo na učenje drugih elementov ter na število poškodb (Babic, Blöchl in Blöchl, 2006).

Tudi ko napredujemo in že znamo skoke z obrati, vedno začnemo skakalni dan z nekaj osnovnimi skoki, da dobimo pravilen občutek za skok, potrebno hitrost zaleta, pravočasnost, dolžino in višino skoka, občutek v zraku in pripravljenost doskočišča. Takemu načinu ogrevanja pravimo kontrola hitrosti (»speed check«), ki da izkušenejšemu smučarju vse povratne informacije, ki jih potrebuje za kasnejše izvajanje zahtevnejših skokov. Ko vidimo smučarja, ki začne dan s težjimi skoki, lahko to pomeni tri stvari. Je že izkušen smučar, zelo dobro pozna skok in večkrat skače na njem ali pa po nepotrebnem tvega poškodbe (Babic, 2005).

IZVEDBA OSNOVNEGA SKOKA (Babic, Blöchl in Blöchl, 2006):

 ZALET: V fazi zaleta je pomembno, da ima smučar primerno hitrost glede na velikost skoka. Ko se približuje skoku, je težišče nad prsti stopala, smučar ohranja pritisk na smučarske čevlje, kolena so rahlo upognjena, ramena so nad koleni.  ODRIV: Ko se smučar približuje točki odskoka, ima pogled usmerjen na točko odskoka. Ko pride smučar v kompresijo skoka, se mora z nogami upirati kompresiji, telo nagne rahlo naprej in pogled usmeri gor čez skok. Ko uspešno preide kompresijo, pride v točko odskoka; tu je pomembno, da se noge in telo v pravem trenutku (na

- 33 -

odskočnem robu) in v čim krajšem času iztegnejo. Pri odrivu je potrebno obremeniti smuči na sredini. Roke spremljajo gibanje nog, tako da zamahnejo v smeri gor, pogled pa je usmerjen naprej, torej proti doskočišču.  FAZA LETA: Ko se smučar uspešno odrine, se začne faza leta; smučar se dviga na najvišjo točko le-tega. Ko se dviga, roke premakne rahlo naprej in rahlo v odročenje za lažje lovljenje ravnotežja, ramena potisne rahlo naprej ter se rahlo predkloni.  DOSKOK: Ko začnemo padati proti doskočišču, je pomembno, da pogled usmerimo v doskočišče in gledamo, kam bomo pristali. Noge se v tej fazi začnejo iztegovati proti doskočišču in pripravljati na ublažitev sil, ki jih bo povzročil doskok. Pomembno je, da pristanemo na prste in pritisnemo na sprednji del čevlja na obeh nogah hkrati. Roke morajo biti pred telesom in pogled usmerjen v smer smučanja.

4.2.2.2. Skoki brez obratov

Ko smo enkrat dovolj samozavestni z osnovnim skokom, lahko preidemo na zahtevnejše skoke. Sprva ne gremo takoj na obrate, ampak gremo na skoke, ki izvirajo iz stare šole. V teh skokih se skrivajo osnove, ki nam kasneje pomagajo pri osvajanju različnih prijemov. Na primer, zudnik je predvaja za prijem za krivine (»nose«) in »truck driver« prijem, »back scratch« je osnova za vse prijeme za repe smuči, »iron cross« za vse prijeme s prekrižanimi smučmi in »duffy« predvaja za »english muffin«. Te skoke lahko uporabljamo tudi, ko smo bolj izkušeni, in sicer pri prvih skokih čez nov skok, ki ga ne poznamo, za ugotavljanje primerne zaletne hitrosti (»speed check«).

 Raznožka

Raznožka spada med najlažje akrobatske skoke. Po odskoku mora smučar čim bolj razkoračiti noge. Če ga pogledamo od spodaj, je skok optimalen, ko nogi tvorita kot 180 stopinj, vendar se smatra za dobro izvedbo že kot preko 120 stopinj. Noge so med skokom vzporedno, roke gredo v vzročenje (Guček in Videmšek, 2005).

 Zudnik

Za zudnik je značilno upogibanje v bokih za 90 stopinj v prečni osi, gornji del telesa je v predklonu. Pri skoku je pomembno, da smučar tudi telo skloni k nogam, saj v nasprotnem primeru lahko pade na hrbet. Pred doskokom mora telo in noge zravnati in pripraviti na doskok (Guček in Videmšek, 2005).

 Kozak

Kozak je nastal z združitvijo raznožke in zudnika. Gledano od spodaj ima smučar v zraku maksimalno razširjene noge, optimalen kot je 180 stopinj, noge morajo biti iztegnjene, smuči so vzporedno druga na drugo, telo pa je v predklonu med nogami. Roke lahko smučar drži poljubno: ob telesu, pred sabo ali med smučmi (Guček in Videmšek, 2005).

- 34 -

 Razkorak (»Duffy«) Pri tem skoku so noge v koraku, pri čemer naj bi bile smuči v pravokotnem položaju glede na podlago. Smučar ima eno nogo pred telesom, drugo za njim, pri rokah je slika zrcalna. Če je desna noga spredaj, je desna roka zadaj. Optimalna izvedba je takrat, ko je med nogami 180 stopinj, noge so iztegnjene, telo je vzravnano s pogledom naprej. Pred doskokom smučar potisne roki naprej, nogi pa priključi drugo k drugi (Guček, Videmšek, 2005).

 Praskanje po hrbtu (»Back scratch«)

Skok je dobil ime po dotikanju hrbta s smučmi. Pri skoku so noge in smuči sklenjene v celotnem letu. Z upogibom kolen v zraku za 90 stopinj sta krivini smuči obrnjeni proti tlom, medtem ko se zadnji konci smuči skoraj dotikajo hrbta oziroma ramen smučarja. Smučar v zraku rahlo potisne naprej boke, medtem ko gornji del telesa rahlo usloči. Roke so pred telesom, pogled je usmerjen naprej. Pri pripravi na doskok smučar izteguje noge in potiska roke naprej, v položaj za doskok (Guček in Videmšek, 2005).

 Mulina brca (»Mule kick«)

Pri mulini brci je osnova enaka kot pri »back scratch«, vendar pri tej smučar z boki rotira za približno 45 stopinj v stran. Pri rotaciji si pomaga s protirotacijo v ramenskem obroču (Guček in Videmšek, 2005).

 Železni križ (»Iron cross«)

»Iron cross« je isti skok kot »back scratch«, z eno samo razliko. Pri »iron crossu« smučar prekriža smuči pred prednjim delom vezi, tako da so smuči gledano od spodaj postavljene v križ in tvorijo črko X. V optimalni izvedbi je kot med smučmi 90 stopinj (Guček in Videmšek, 2005).

 Sukanje bokov (»Twister«)

Pri »twisterju« smučar po odrivu suka boke in noge s smučmi, gledano od spodaj pravokotno zasukane na vpadnico in sklenjene, telo je vzravnano in iztegnjeno s pogledom naprej. Važno je, da si za začetek sukanja smučar pomaga z nasprotnim zasukom rok in ramenskega obroča, roke so spredaj pokrčene v komolcih. Skok je optimalen, ko so smuči na vpadnico 90 ali več stopinj, telo in noge iztegnjene, pogled naprej (Guček in Videmšek, 2005).

 »Screamin seamen«

Pri tem skoku smučar začne kot pri »duffy« z razkorakom, vendar po začetnem razkoraku da eno nogo čez drugo, tako da jih ima prekrižane, smuči pa so vzporedno. Roke delajo kot pri »duffy«, pogled je usmerjen naprej. Ko se približa doskoku, spet naredi razkorak in odkriža noge ter se pripravi za doskok.

- 35 -

4.2.2.3. Skoki z obratom

Naravna pot napredovanja na tej stopnji učenja je združitev dveh temeljnih elementov prostega sloga, torej skoka in obrata. Skok z obratom pomeni, da se vrtenje okrog ene ali več osi telesa izvaja v zraku in mora biti zaključeno tik pred pristankom (Jakelj, 2012).

Za zagotavljanje varnosti sta zelo pomembna dobro predhodno ogrevanje in pravilna izbira terena, torej skakalnice, na kateri se učimo. Najbolje je, da vadimo na napravi, kjer smo se učili osnovne skoke, ta pa mora omogočati dovolj visoke in dolge skoke, da imajo vadeči možnost izvajanja likov v zraku, v tem primeru obratov (Jakelj, 2012).

Dejavniki za uspešno izvedbo skoka z obratom (Jakelj, 2012):

 Primerna zaletna hitrost pomeni, da naj bo hitrost v zaletni fazi izbrana tako, da bo zadostila zahtevi po dovolj dolgem in visokem skoku, pri katerem je še mogoče dokončati poln obrat.  Primerna faza leta se neposredno navezuje na primerno zaletno hitrost, ki omogoča dovolj dolg in visok skok, pri katerem ima vadeči dovolj časa za izvedbo polnega obrata in varen doskok.  Zamah rok odločilno vpliva na celotno izvedbo lika. Izveden mora biti učinkovito, pri njem sodelujeta obe roki. V začetni fazi odskoka data roki primerno rotacijo telesu, v nadaljevanju pa njuna vztrajnostna sila pomaga pri ohranjanju rotacije in vzpostavljanju ravnotežja.  Pogled ni pomemben samo za ustvarjanje primerne predstave o gibanju, temveč tudi fizično sodeluje pri gibanju. Velja pravilo, da kamor potuje glava (pogled), tja potujejo tudi smuči. Zato je zelo pomembno, da gledamo v smer, kamor želimo, da potujejo tudi smuči pod nami.  Odriv s smučmi in izkoriščanje fizikalnih zakonitosti, ki jih ponujajo smuči, je še eden od dejavnikov, ki lahko zagotavljajo primerno rotacijo telesa. Torej je obvladanje zarezne tehnike drsenja na smučeh nujno, preden se lotimo učenja skoka s polnim oz. celim obratom.  Doskok je na obe nogi hkrati ter na vso površino smuči.

4.2.2.3.1. Obrati v vertikalni osi Prvi obrati, s katerimi se srečamo, so obrati v vertikalni osi. Preden gremo skočit na velik skok, moramo brezhibno znati obrate v drsenju po smučišču ter skoke z obrati na malih grbinah in prelomnicah. Za pridobivanje občutka v zraku in odriva lahko, preden gremo na velik skok, vadimo tudi na veliki prožni ponjavi, v vodo z ali brez smuči in na veliko napihljivo blazino v snežnih parkih. Sprva se učimo obrate v našo boljšo smer (večini ljudi se je lažje vrteti v levo), kasneje pa vadimo še obrat v drugo smer. Obrati se stopnjujejo po 180 stopinj. Od obrata za 180 stopinj naprej na obrat za 360, 540, 720, 900, 1080, 1260, 1440, 1620. Sprva se naučimo le obratov, kasneje pa dodajamo še različne prijeme.

- 36 -

Vsi skoki z obrati, pri katerih je zasuk smuči večji od 180 stopinj, zahtevajo višjo zaletno hitrost, podaljšano fazo leta, učinkovitejši zamah z rokami in pomoč odbojne sile robnika (Jakelj, 2012).

Spodaj sta opisana obrata za 180 in za 360 stopinj, ki sta osnovi vseh obratov v vertikalni osi, pri večjih obratih se dodaja po 180 stopinj (Jakelj, 2012):

 Obrat za 180 stopinj: Na skok prismučamo, kot da bi želeli skočiti naravnost. Težišče je med nogami na sredini smuči. Hitrost naj bo dovolj velika, da preskočimo skakalnico. Pri manjših skokih smuči sploh ne bo težko obrniti. Večji problem bo ta skok predstavljal na večjih skakalnicah, saj se mnogokrat zgodi, da trik »prerotiramo« (zavrtimo se več, kot je potrebno). V kolenih smo pokrčeni, roke držimo rahlo naprej. Ko prismučamo do doskočišča, sta pomembna pogled in rotacija ramenskega obroča v želeno smer. V veliko pomoč nam je lahko to, da se že pred skokom rahlo obrnemo v njo. To nam pomaga ravno toliko, da dobimo potrebno rotacijo in smer. V fazi »letenja« skušamo čim prej opraviti še preostalo rotacijo, ostati pokrčeni in se pripraviti na doskok. Doskok je na obe nogi hkrati ter na vso površino smuči. Sledi nadaljevanje drsenja vzvratno in vzpostavljanje ravnotežja v tem položaju.  Obrat za 360 stopinj: Na mizo skakalnice prismučamo s pokrčenimi koleni in težiščem na sredini smuči. Na mizi skakalnice z rokami pokažemo v nasprotno smer rotacije. V pomoč je tudi, da na mizi skakalnice svojo težo prenesemo rahlo na prste. Takoj po odrivu naj se kolena približajo prsim, tako da je težišče telesa čim bližje smučem, kar omogoča stabilnejši položaj med letom. Ko odskočimo z mize, pogledamo z glavo čez svojo zadnjo ramo ali pod roko. Ko to dosežemo, z rotacijo ramenskega obroča in pogledom v želeno smer naredimo obrat za 360 stopinj. Med fazo leta skušamo rotacijo čim bolj nadzorovati in jo v končni fazi skoka tudi končati. To pomeni, da se takrat rahlo vzravnamo in se pripravimo na pristanek.

4.2.2.3.2. Obrati v horizontalni osi Prvi posnetki saltov na smučeh so bili posneti davnega leta 1907. Danes so salte prisotne v skoraj vseh ekstremnih športih, od »wakeboarda« do motokrosa. Publika ceni atlete, ki znajo te premete čez glavo (Babic, Blöchl in Blöchl, 2006).

Salte so prvi elementi, kjer gre smučar čez glavo, ki se jih naučimo. Za veliko ljudi se je lažje naučiti salte kot helikopterja (obrat za 360). So dobra izbira za prve skoke čez glavo, saj ima večina ljudi izkušnje z gibanjem iz skokov v vodo ali iz skokov na prožni ponjavi. Te izkušnje so bistvene in so predpogoj za izvajanje saltov kasneje na smučeh. Začnemo s prevali na tleh, kasneje gremo na malo ali veliko prožno ponjavo in skoke v vodo brez smuči, če imamo možnost, občutke prenesemo na skoke v vodo s smučmi ali na napihljivo blazino na smučeh. Šele ko 100 % obvladamo gibanje, gremo na skok s smučmi na snegu, tako se izognemo možnosti poškodb (Babic, Blöchl in Blöchl, 2006).

- 37 -

Ker je mentalna blokada lažja za premostiti, začnemo s salto naprej, čeprav večina smučarjev kasneje ugotovi, da je salta nazaj lažja. Pri salti nazaj smučar na sredini skoka že vidi mesto doskoka in ima tako možnost za pripravo nanj. Začnemo z enojnimi saltami, kasneje dodajamo prijeme in končno dodajamo še dodatne salte ali obrate v vertikalni osi (Babic, Blöchl in Blöchl, 2006).

 Salta naprej: Na skok prismučamo, kot da bi želeli skočiti naravnost. Težišče je med nogami na sredini smuči. Hitrost naj bo dovolj velika, da preskočimo skakalnico. Na mizi se nagnemo malo naprej, tako da začutimo jezik na smučarskih čevljih. Po odskoku gredo roke gor in naprej. Noge gredo gor in telo se obrača v vodoravni položaj. Šele ko smo na najvišji točki skoka in so pete višje od bokov, se pokrčimo tako, da gre glava k prsnemu košu, noge pa se pokrčijo. Prijem za kolena ali golenice pripomore k boljšemu vzdrževanju ravnotežja. Šele ko je hrbet vzporedno s tlemi, spustimo kolena in iztegnemo noge; to nam omogoča ustaviti rotacijo in prepreči prerotiranje. Le-to je potrebno preprečiti, saj sicer pristanemo na trebuh in se močno poškodujemo. Noge iztegnemo in se pripravimo na doskok na obe smuči in na celo dolžino smuči. Po doskoku nadaljujemo v smeri smučanja (Babic, Blöchl in Blöchl, 2006).  Salta nazaj: Na skok prismučamo, kot da bi želeli skočiti naravnost. Težišče je med nogami na sredini smuči. Hitrost naj bo dovolj velika, da preskočimo skakalnico. Pred odskokom pomaknemo težišče rahlo nazaj. Rotacijo začnemo tako, da spuščamo ramena in dvigamo noge, težišče telesa pa se dviga. Hitrost rotacije nadziramo tako, da se pokrčimo ali iztegnemo. Glava sledi rotaciji. Ko smo na polovici obrata, torej z glavo obrnjeni navzdol, že vidimo doskočišče in se lahko začnemo pripravljati na doskok. Začnemo iztegovati telo in pristanemo na obe smuči in na celo dolžino smuči. Po doskoku nadaljujemo v smeri smučanja (Babic, Blöchl in Blöchl, 2006).

4.2.2.3.3. Obrati v vodoravni osi (»lincoln loop«) Obrat v vodoravni osi ali po angleško »lincoln loop« je tretji osnovni skok, kjer gredo noge čez glavo. Za veliko ljudi je neobičajen skok, saj ga ne srečamo v večini drugih športov, kjer sta prisotna salta naprej in nazaj. Velika prednost tega obrata je, da smučar vidi doskok čez cel skok, vsekakor pa se ga ne da klasificirati kot lažjega ali težjega od salte naprej in nazaj (Babic, Blöchl in Blöchl, 2006).

Podobno kot pri saltih začnemo gibanje vaditi v gimnastični dvorani, na veliki prožni ponjavi, s skoki v vodo z in brez smuči in na napihljivo blazino. Dobra predvaja je premet v stran (Babic, Blöchl in Blöchl, 2006).

»Lincoln loop« je mogoče izvesti v levo ali desno stran. Začnemo z stranjo, ki nam je lažja, in nato s težjo stranjo. Ko enkrat znamo osnovni obrat v vodoravni osi, skoku dodajamo prijeme za smuči, obrate v vertikalni osi ali dodatne obrate v vodoravni osi.

IZVEDBA: Na skok prismučamo, kot da bi želeli skočiti naravnost. Težišče je med nogami na sredini smuči. Hitrost naj bo dovolj velika, da preskočimo skakalnico. Na točki odskoka zamahnemo z levo roko gor in hkrati z desno roko dol proti desnemu kolenu, če se vrtimo v

- 38 - desno. Po odskoku se noge dvigajo, ramena pa padajo, pogled je naprej. Hitrost rotacije nadziramo tako, da se pokrčimo ali iztegnemo. Ko smo na sredini skoka, z glavo proti tlom gledamo proti doskoku in se pripravimo na pristanek, začnemo iztegovati telo in pristanemo na obe smuči in na celo dolžino smuči. Po doskoku nadaljujemo v smeri smučanja (Babic, Blöchl in Blöchl, 2006).

4.2.2.3.4. Obrati v več oseh Podobno kot v drugih ekstremnih športih, se obrati v več oseh v novi šoli smučanja razvijajo zelo hitro in predstavljajo vrhunec nove šole. Vse te obrate se je najlažje naučiti na veliki prožni ponjavi in kasneje s skoki v vodo ali veliko napihljivo blazino. Večina profesionalnih smučarjev nove šole se leta ukvarja s skoki na prožni ponjavi in z vadbo v gimnastičnih telovadnicah, kar je tudi pravi način za učenje teh skokov. Podobno kot pri drugih skokih, se najprej naučimo samo rotacije, kasneje pa ji dodajamo prijeme in povečujemo rotacijo samo. Dandanes vrhunski atleti nove šole delajo trojne obrate s štirimi obrati okoli vertikalne osi (npr. trojni »cork« 1440 z dvema prijemoma).

Spodaj so opisani skoki v več oseh nove šole smučanja:

 Skok z nagnjeno osjo nazaj z inverzijo (»Rodeo«) »Rodeo« je skok z nagnjeno osjo nazaj, v katerem gredo v enem delu skoka smuči direktno čez glavo smučarja, ali na kratko, salta nazaj z obratom čez ramo. IZVEDBA: Za levo smer vrtenja: smučar gre najprej podobno kot v salto nazaj, nato z zamahom rok pogleda čez levo ramo, desna rama pa gre navzdol, dokler niso smučke nad glavo smučarja; nato noge potujejo naprej, dokler ne pridemo nazaj v vzravnano pozicijo in se pripravimo za pristanek.

Slika 8: Spirala nazaj z inverzijo ("Rodeo") http://media.newschoolers.com/uploads/images/17/00/64/08/27/640827.jpeg  Skok v obliki črke D (»D spin«) Podobno kot rodeo je D-spin tudi skok z nagnjeno vertikalno osjo nazaj, bistvena razlika z rodeom pa je ta, da pri D-spinu gredo sicer noge nad višino glave, vendar ne gredo direktno čez njo. Skok izvedemo podobno kot rodeo, le da ne damo toliko rotacije v horizontalni osi.

- 39 -

 Skok z nagnjeno osjo nazaj brez inverzije (»Cork«) Pri cork rotaciji imamo v primerjavi z rodeom ali D-spinom še manj rotacije v horizontalni osi in v nobenem delu skoka niso noge nad višino glave.

Slika 9: Spirala nazaj brez inverzije "Cork" http://media.newschoolers.com/uploads/images/17/00/64/07/77/640777.jpeg

 Ploski obrat (»Flatspin«) Faltspin se izvede podobno kot rodeo in se ga pogosto z njim tudi zamenja, predvsem ko so dodani še kakšni kompleksni prijemi. Bistvena razlika je, da smuči nikoli ne gredo čez nivo glave. Smučar se po odskoku nagne nazaj in v stran ter si z zamahom rok pomaga podobno kot pri rodeu, le da ne doda toliko rotacije v vertikalni osi. Smučar je v zraku vodoraven s tlemi, noge pa potujejo v vodoravni liniji okoli smučarja, kot je prikazano na spodnji sliki.

Slika 10: Ploski obrat ("Flatspin") http://media.newschoolers.com/uploads/images/17/00/64/07/78/640778.jpeg

- 40 -

 Skok z nagnjeno osjo naprej z inverzijo (»Misty«) »Misty« je skok z nagnjeno osjo naprej, v katerem gredo v enem delu skoka smuči direktno čez glavo smučarja, ali na kratko, salta naprej z obratom čez ramo. IZVEDBA: Za levo smer vrtenja: Smučar gre najprej podobno kot v salto naprej, nato gre z zamahom roke desna rama proti levemu kolenu, kar doda rotacijo v vertikalni osi. Noge nato potujejo naprej, dokler ne pridemo nazaj v vzravnano pozicijo in se pripravimo za doskok.

Slika 11: Spirala naprej z inverzijo "Misty" http://media.newschoolers.com/uploads/images/17/00/64/08/35/640835.jpeg

 Skok z nagnjeno osjo naprej brez inverzije (»Bio«) Podobno kot misty je bio skok z nagnjeno vertikalno osjo naprej, bistvena razlika z mistyjem pa je ta, da pri bio rotaciji v nobenem delu skoka smuči ne gredo čez višino glave. Skok izvedemo podobno kot misty, le da ne damo toliko rotacije v horizontalni osi.

Slika 12: Spirala naprej brez inverzije ("Bio") http://media.newschoolers.com/uploads/images/17/00/64/07/79/640779.jpeg

- 41 -

 Obrat proti odskoku (»Underflip«) Underflip je kompleksna rotacija, ki se jo hitro zamenja z rodeom. Smučar se po odrivu obrne za 90 stopinj v vertikalni osi, nato izvede obrat v vodoravni osi, tako da gre z ramo proti odskoku. Po končanem obratu v vodoravni osi izvede še obrat v vertikalni osi za 90 stopinj in pristane vzvratno.

Slika 13: Obrat proti odskoku ("Underflip") http://media.newschoolers.com/uploads/images/17/00/64/08/99/640899.jpeg

 Obrat proti doskoku (»Overflip«) Overflip je skok, podoben underflipu, le da se tega pogosto zamenja za misty. Smučar se po odrivu obrne za 90 stopinj v vertikalni osi, nato izvede obrat v vodoravni osi, tako da gre z ramo proti doskoku. Po končanem obratu v vodoravni osi izvede še obrat v vertikalni osi za 90 stopinj in pristane vzvratno.

4.2.3. Prijemi za smuči (»grab«)

Prijemi za smuči, »grab«, so elementi, ki se kombinirajo s skoraj vsakim skokom. Izvajamo jih z eno ali obema rokama, primemo lahko eno ali obe smučki. V fazi leta primemo smučko oz. smučki in se zadržimo v tem položaju, da ostanemo zamrznjeni v njem. Več časa ko držimo smučko, boljši je prijem. Vsak smučar s časom razvije svoj stil posameznega prijema in vsak smučar lahko razvija nove unikatne prijeme. Vsako sezono smučarji ustvarjajo nove prijeme ali kombinacije le-teh, zato je težko slediti vsem.

Nekateri prijemi se pogosteje uporabljajo v snežnem kanalu, kjer gre predvsem za estetski vidik in stopnjo težavnosti. Nekateri drugi, za izvedbo lažji prijemi, pa so zelo uporabni zunaj urejenih smučišč, kjer je potrebno za prehode čez previse v zraku ohraniti ravnotežje. Prijemi v osnovni šoli prostega sloga služijo predvsem kot motivacijsko sredstvo, saj že naučeni elementi s prijemom smuči dobijo novo dimenzijo in višjo stopnjo težavnosti (Jakelj, 2012).

Če želimo, da je sistem človek-smuči v fazi letenja čim bolj stabilen, je najbolje, da sta oba sestavna dela tega sistema čim bližje drug drugemu. Torej je s stališča fizikalnih zakonitosti, ki veljajo v zraku, pomembno, da se težišče telesa čim bolj približa težišču smuči. Bliže kot je telo smučem, stabilnejši je sistem. In še drugače, bližje kot je telo smučem, lažje jih je

- 42 - prijeti, kar zagotavlja stabilnejši položaj v zraku. Drugi razlog je estetske narave, saj je isti lik oz. storitev z različnim prijemom smuči videti drugače, tudi težavnost izvajanja je različna (Jakelj, 2012).

Seveda so različni načini prijema smuči tudi tehnično različno zahtevni za izvedbo, saj nekateri zahtevajo že pravo akrobatsko znanje in veliko gibljivosti. Različni prijemi tudi različno vplivajo na smučarja v fazi leta. Tako se za izvedbo različnih prijemov ruši ravnotežje smučarja v zraku, kar ob nepravilni izvedbi prijema lahko privede do nevarnosti. Različni prijemi tudi različno vplivajo na hitrost rotacij pri skokih, saj lahko prijem hitrost rotacije pospeši ali upočasni. Na primer, varnostni prijem (»safety«) pri salti nazaj omogoča hitrejšo rotacijo kot prijem za rep (»tail«), ker se pri prvem skrčimo, pri drugem pa stegnemo. Glede na smer vrtenja, so tudi prijemi za smučke različni, kar vpliva na hitrost vrtenja in koordinacijo v zraku. Na primer, pri obratu za 360 stopinj v levo s prijemom za repe smuči je razlika, če prijem izvedemo z levo ali desno roko.

4.2.3.1. Prijemi z eno roko

4.2.3.1.1. Varnostni prijem (»safety«) Varnostni prijem je najlažji in najenostavnejši prijem; je tudi prvi prijem, ki se ga naučimo in vključujemo v skoke.

IZVEDBA: V fazi leta smučar močno pokrči in potegne k sebi kolena, z desno roko pa prime desno smučko pod čevljem na zunanji strani. V primeru, da medtem ko izvaja prijem, smučar še nagne noge v desno, se prijem lahko poimenuje tudi »lobster« ali »safety tweak«. Prijem se lahko izvede tudi zrcalno z levo roko.

Slika 14: Varnostni prijem ("safety") http://media.nscdn.com/uploads/member/pictures/1202183722ski_grab1.jpg

- 43 -

4.2.3.1.2. Notranji varnostni prijem (»inside safety«) IZVEDBA: V fazi leta smučar močno pokrči in potegne k sebi kolena, z desno roko pa prime desno smučko pod čevljem na notranji strani. Prijem se lahko izvede tudi zrcalno z levo roko.

Slika 15: Notranji varnostni prijem ("inside safety")

4.2.3.1.3. Prijem za vezjo (»Liu Kang«) IZVEDBA: V fazi leta smučar pokrči desno nogo in prime z desno roko pod zadnjim delom vezi ter potegne smučko k sebi, tako da je rep smučke višje, krivine pa nižje ter usmerjene v tla, leva noga ostane iztegnjena. Prijem se lahko izvede tudi zrcalno z levo roko.

Slika 16: Prijem za vezjo ("Liu Kang") http://media.nscdn.com/uploads/member/pictures/1180813985evanKANG.jpg

- 44 -

4.2.3.1.4. Prijem pred vezjo (»Bro Kang«) IZVEDBA: V fazi leta desno nogo rahlo dvignemo in jo primemo malo nad sprednjim delom vezi z desno roko, pri tem desno koleno karseda stegnemo, tako je krivina desne smučke močno dvignjena. Leva noga je medtem prosta in je lahko stegnjena oziroma rahlo pokrčena. Prijem se lahko izvede tudi zrcalno z levo roko.

Slika 17: Prijem pred vezjo ("Bro Kang") http://i30.photobucket.com/albums/c328/Dan-Man/simon1.jpg?t=1209679928

4.2.3.1.5. Nemi prijem (»Mute«) IZVEDBA: Smučar v fazi leta pokrči kolena in prekriža smuči, z desno roko pa prime zunanji del leve smučke pred vezmi. Desna roka lahko tudi prime smučko v zadnji tretjini proti krivinam (vendar ne čisto krivine), in tako bolj zategne prijem. Takemu prijemu lahko rečemo tudi »far mute«. Ker se v tem položaju smučar nagne v desno stran, se leva roka stegne za ohranjanje ravnotežja v zraku. Prijem se lahko izvede tudi zrcalno z levo roko.

Slika 18: Nemi prijem (»Mute«) (osebni arhiv)

- 45 -

4.2.3.1.6. Prijem za rep smuči (»Tail/Toxic«) IZVEDBA: Smučar v fazi leta pokrči kolena in prekriža smučke, medtem pa kolčni sklep ostane iztegnjen. Smučar z desno roko prime notranji del zadnje tretjine desne smučke. Z desno roko lahko prime tudi za konico repa smuči in tako bolj zategne prijem, v tem primeru lahko rečemo prijemu tudi »true tail« ali pravi prijem za repe smuči. Leva roka se iztegne in skrbi za ohranjanje ravnotežja. Prijem se lahko izvede tudi zrcalno z levo roko.

Slika 19: Prijem za repe smuči ("Tail") (osebni arhiv)

4.2.3.1.7. Topi prijem (»Blunt«) IZVEDBA: Podobno kot pri prijemu za repe, smučar v fazi leta pokrči kolena, vendar smučk ne prekriža, kolčni sklep pa ostane iztegnjen. Z desno roko prime zunanji del zadnje tretjine desne smučke. Leva roka se iztegne in skrbi za ohranjanje ravnotežja. Prijem se lahko izvede tudi zrcalno z levo roko.

Slika 20: Topi prijem (»Blunt«) http://media.nscdn.com/uploads/member/pictures/1177896169big_ai.gif

- 46 -

4.2.3.1.8. Kubanski prijem (»Cuban«) IZVEDBA: Podobno kot pri blunt prijemu smučar v fazi leta pokrči kolena, vendar smučk ne prekriža, kolčni sklep ostane iztegnjen. Z desno roko prime konec repa leve smučke. Leva roka se iztegne in skrbi za ohranjanje ravnotežja. Prijem se lahko izvede tudi zrcalno z levo roko.

Slika 21: Kubanski prijem ("Cuban") http://thumbs.newschoolers.com/index.php?src=http://media.newschoolers.com/uploads/imag es/17/00/65/50/77/655077.jpeg&size=400x1000

4.2.3.1.9. Prijem z zasukanimi smučmi (»Stalefish«) IZVEDBA: Smučar v fazi leta zasuka smuči za 90° in pokrči kolena. Z desno roko prime za zunanji del zadnje tretjine leve smučke. Leva roka se iztegne in skrbi za ohranjanje ravnotežja. Prijem se lahko izvede tudi zrcalno z levo roko.

Slika 22: Prijem z zasukanimi smučmi (»Stalefish«) http://thumbs.newschoolers.com/index.php?src=http://media.newschoolers.com/uploads/imag es/17/00/33/75/05/337505.jpeg&size=994x662

- 47 -

4.2.3.1.10. Japonski prijem (»Japan«) IZVEDBA: Smučar v fazi leta nagne smučke v desno stran, desno nogo iztegne, levo nogo močno pokrči. Z desno roko prime levo smučko na notranji strani, rahlo za zadnjim delom vezi, za telesom, druga roka lovi ravnotežje v zraku. Prijem se lahko izvede tudi zrcalno z levo roko.

Slika 23: Japonski prijem ("Japan") (osebni arhiv)

4.2.3.1.11. Kritični prijem (»Critical«) IZVEDBA: Smučar v fazi leta nagne smučke v desno stran, desno nogo iztegne, levo nogo močno pokrči. Z desno roko prime levo smučko na notranji strani na sredini med prednjim delom vezi in krivino smučke, druga roka lovi ravnotežje v zraku. Prijem se lahko izvede tudi zrcalno z levo roko.

Slika 24: Kritični prijem ("Critical") https://c2.staticflickr.com/4/3283/3074509555_a082fe2876.jpg

- 48 -

4.2.3.1.12. Prijem za krivino (»Nose«) IZVEDBA: Smučar se v fazi leta močno predkloni in z desno roko prime za vrh krivine desne ali leve smučke, pri tem so smučke vzporedno in kolena iztegnjena. Leva roka lovi ravnotežje. Prijem se lahko izvede tudi zrcalno z levo roko.

Slika 25: Prijem za krivino ("Nose") http://4.bp.blogspot.com/- PfsC8zW5FzU/TyTZD_CuOxI/AAAAAAAAAEg/VX8F6mQwcJI/s1600/MB3.jpeg

4.2.3.1.13. Prijem s pokrčenim prednjim kolenom in iztegnjeno zadnjo nogo (»Huntony«) IZVEDBA: Smučar v fazi leta z desno roko prime zunanji del leve smučke nad sprednjim delom vezi in to smučko potegne do višine kolena, medtem desno smučko potisne nazaj, tako da pokrči koleno in iztegne kolčni sklep. Leva roka lovi ravnotežje. Prijem se lahko izvede tudi zrcalno z levo roko.

Slika 26: Prijem s pokrčenim prednjim kolenom in iztegnjeno zadnjo nogo ("Huntony") http://brobomb.com/wp-content/uploads/2010/01/JF-Cusson-Huntony-BroBomb1.jpg

- 49 -

4.2.3.1.14. Prijem duh (»Genie«) Smučar v fazi leta prekriža noge (»Screamin seamen«). Medtem ko so noge prekrižane, prime z desno roko notranji del leve smučke pod vezmi. Ko spusti prijem, odkriža noge in se pripravi na pristanek. Prijem se lahko izvede tudi zrcalno z levo roko.

Slika 27: Prijem duh (»Genie«) http://www.newschoolers.com/forum/thread/620929/Name-a---

4.2.3.2. Prijemi z obema rokama ali dvojni prijemi

4.2.3.2.1. Dvojni varnostni prijem (»Double safety/Canonnball«) IZVEDBA: V fazi leta smučar močno pokrči in potegne k sebi kolena. Z desno roko prime desno smučko pod čevljem na zunanji strani, z levo roko prime levo smučko pod čevljem na zunanji strani.

Slika 28: Dvojni varnostni prijem

- 50 -

4.2.3.2.2. Šofer tovornjaka (»Truck driver«) IZVEDBA: Smučar se v fazi leta močno predkloni, smučke so v širini bokov in vzporedne, kolena so iztegnjena. Z desno roko prime zunanji del desne smučke nad polovico med sprednjim delom vezi in krivinami, z levo roko pa zunanji del leve smučke, vzporedno z desno roko.

Slika 29: Šofer tovornjaka ("Truck driver") (osebni arhiv)

4.2.3.2.3. Lok in puščica (»Bow and arrow«) IZVEDBA: Smučar se v fazi leta močno predkloni, smučke so v širini bokov in vzporedne, kolena so iztegnjena. Z desno roko prime zunanji del desne smučke nad polovico med sprednjim delom vezi in krivinami, z levo roko pa zunanji del leve smučke, vzporedno z desno roko.

Slika 30: Lok in puščica ("Bow and arrow") http://momentumcamps.com/m/assets/mike-riddle-Sochi-credited.jpg

- 51 -

4.2.3.2.4. Dvojni japonski prijem (»Double japan/japical/crouton«) IZVEDBA: Smučar v fazi leta nagne smučke v desno stran, desno nogo iztegne, levo nogo močno pokrči. Z desno roko prime levo smučko na notranji strani, rahlo za zadnjim delom vezi, za telesom z levo roko prime notranji del leve smučke na sredini med prednjim delom vezi in krivinami. Prijem se lahko izvede tudi zrcalno.

Slika 31: Dvojni japonski prijem ("Double japan") (osebni arhiv)

4.2.3.2.5. Dvojni prijem za krivine (»Double nose«) IZVEDBA 1: Smučar se v fazi leta močno predkloni in z desno roko prime za vrh krivine desne smučke, z levo roko prime vrh krivine leve smučke. Med prijemom sta smučki vzporedni in kolena iztegnjena.

Slika 32: Dvojni prijem za krivine ("Double nose") izvedba 1 http://media.nscdn.com/uploads/member/pictures/1175641966EYE_0246-copy.jpg

- 52 -

IZVEDBA 2: Smučar se v fazi leta močno predkloni in z desno roko prime za vrh krivine desne smučke. Tudi z levo roko prime vrh krivine desne smučke, ter tako desno smučko potegne k sebi. Med prijemom sta smučki vzporedno, desna smučka je bližje telesu kot leva. Prijem se lahko izvede zrcalno na levo smučko.

Slika 33: Dvojni prijem za krivine ("Double nose") izvedba 2 http://cdn4.coresites.mpora.com/skiunion/wp-content/uploads/2009/10/14.jpg

4.2.3.2.6. Angleški kolaček (»English muffin«) IZVEDBA: Smučar v fazi leta naredi »duffy« (desna smučka naprej in leva smučka nazaj). Z desno roko prime zunanji del desne smučke, 10 cm pred vezmi. Z levo roko prime zunanji del leve smučke, 10 cm za vezmi. Prijem se lahko izvede zrcalno.

Slika 34: Angleški kolaček ("English muffin") (osebni arhiv")

- 53 -

4.2.3.2.7. Dvojni nemi prijem (»Double mute/guitar«) IZVEDBA: Smučar v fazi leta pokrči kolena in prekriža smuči, z desno roko prime zunanji del leve smučke, 20 do 30 cm od krivine, z levo roko pa prime zunanji del leve smučke tik pred vezmi. Prijem se lahko izvede tudi zrcalno.

Slika 35: Dvojni nemi prijem ("Double mute") (osebni arhiv)

4.2.3.2.8. Dvojni prijem za repe smuči (»Double tail«) IZVEDBA 1: Smučar v fazi leta pokrči kolena in prekriža smučke, medtem pa kolčni sklep ostane iztegnjen. Smučar z desno roko prime notranji del zadnje tretjine desne smučke, z levo roko pa prime notranji del zadnje tretjine leve smučke.

Slika 36: Dvojni prijem za repe ("Double tail") izvedba 1 (osebni arhiv)

- 54 -

IZVEDBA 2: Smučar v fazi leta pokrči kolena in prekriža smučke, medtem pa kolčni sklep ostane iztegnjen. Smučar z desno roko prime notranji del zadnje tretjine desne smučke, z levo roko pa prime notranji del zadnje tretjine desne smučke. Prijem se lahko izvede tudi zrcalno.

Slika 37: Dvojni prijem za repe ("Double tail") izvedba 2 http://media.nscdn.com/uploads/member/pictures/11738512309doubletail.JPG

4.2.3.2.9. Prijem za rep in krivino smuči (»Octograb«) IZVEDBA: Smučar v fazi leta pokrči kolena in prekriža smučki. Z desno roko prime notranji del desne smučke, 10−20 cm od repa smuči. Z levo roko prime zunanji del leve smučke, 10−20 cm od krivin smuči. Prijem se lahko izvede tudi zrcalno.

Slika 38: Prijem za rep in krivino smuči ("Octograb") http://media.nscdn.com/uploads/member/pictures/1186090321sappee.jpg

- 55 -

4.2.3.2.10. Prijem dvojni duh (»Double Genie«) Smučar v fazi leta prekriža noge (»Screamin seamen«). Medtem ko so noge prekrižane, prime z desno roko notranji del leve smučke pod vezmi, z levo roko pa prime notranji del desne smučke pod vezmi. Ko spusti prijem, odkriža noge in se pripravi na pristanek.

Slika 39: Prijem dvojni duh ("Double Genie") https://usatunofficial.files.wordpress.com/2015/01/screen-shot-2015-01-25-at-1-39-53- pm.jpg

4.2.4. Drsenje po trdih objektih

Industrija prostega smučanja stremi k novim trendom, preseganju meja v mestih, celo kar na ulici, za hišo ali na urejenih smučiščih. Ta so posuta z objekti raznih oblik, dolžin in težavnosti (Jakelj, 2012).

Če hočemo drseti po ograjah v mestu in po zahtevnejših objektih v parku, moramo obvladati osnovno tehniko vožnje po škatlah na ravnini. Škatla (»box«) je objekt kvadratne oblike, pri drsenju po njem pa nam ni potrebno loviti toliko ravnotežja kot na okroglih ceveh. Je dokaj varen in zanimiv objekt, ki omogoča izvajanje najrazličnejših trikov, tako lahkih kot tudi tistih, ki vsebujejo obrate. Bistvo drsenja po ograjah (»rail«), ceveh (»tube«) in škatlah (»box«) sta sproščenost in stil, ki odražata posameznika. Namen je, da posameznik prevozi cev, ograjo ali škatlo s težkimi triki, ki pa morajo biti navzven videti precej enostavno (Jakelj, 2012).

Ko se približujemo trdim objektom, moramo vedeti, ali imamo dovolj hitrosti. Hitrost je najpomembnejši dejavnik, saj nas zaradi prevelike hitrosti lahko vrže čez oviro, premajhna hitrost pa vpliva na tekočo vožnjo brez stila. Preden se lotimo trikov, je pomembno, da z brusilnim kamnom ali s pilo posnamemo robnike na smučeh, in se tako izognemo zatikanju ali celo padcu (Žalohar, 2007).

Kot pri vseh drugih elementih velja tudi pri drsenju po trdih objektih načelo postopnosti. Tako se na začetku spoprijateljimo s širokimi ravnimi škatlami v drsenju naravnost, nato pa se postopoma premaknemo na ožje škatle in ograje v poševnem drsenju. Ko obvladamo poševno drsenje, preidemo na zahtevnejše trike ob skoku na trdi objekt, odskoku z objekta in

- 56 - na objektu samem. Na ta način se karseda izognemo nepotrebnim poškodbam in varno napredujemo.

4.2.4.1 . Osnovne oblike drsenja po trdih objektih  Drsenje naravnost po oviri (50/50): Pripeljemo se naravnost do škatle (»boxa«) v primerni hitrosti, rahlo pokrčeni, tako da se lahko zapeljemo oziroma skočimo na škatlo. Ko smo na njej, imamo težo enakomerno porazdeljeno na obe nogi, smučke so plosko na škatlo, izogibamo se postavljanju smuči na robnike. Rahlo smo pokrčeni v skočnem, kolenskem in kolčnem sklepu ter rahlo predklonjeni, pogled je usmerjen naprej v konec škatle. Ko pridemo do njega, se odrinemo in pristanemo na obe nogi. Na začetku vadimo na širokih ravnih škatlah, kasneje pa tudi na ožjih škatlah raznih oblik. Širina škatle vpliva na širino postavitve nog, na kar moramo biti pozorni.  Poševno drsenje: Pred skokom na cev se pokrčimo, tako da lahko skok izvedemo brez težav. Ko enkrat skočimo, ni vrnitve nazaj. V zraku se obrnemo za 90 stopinj, saj je vožnja po ceveh s smučmi možna le tako. Noge so rahlo pokrčene, telo v predklonu. Spustimo težišče in lovimo ravnotežje. Pogled je vedno usmerjen na konec objekta. Skočimo na celo površino smuči, nogi imamo rahlo razklenjeni, da smo stabilnejši. Nikoli se ne nagibamo nazaj. Ko enkrat to obvladamo in prispemo do konca objekta, je pomemben seskok. Seskočimo tako, da se odrinemo in se obrnemo za 90 stopinj v obratno smer, kot smo se obrnili pri naskoku. Pokrčimo kolena in pristanemo brez težav. Ko obvladamo osnovno vožnjo po škatlah raznih oblik, se lotimo okroglih in kvadratnih cevi (Žalohar, 2007).

Slika 40: Poševno drsenje (osebni arhiv)

- 57 -

4.2.4.2. Nadaljevalne oblike drsenja  Obrati v drsenju: Obrati v drsenju na ovirah se izvajajo podobno kot obrati v drsenju na smučišču, in to je tudi najboljša predvaja. Ko se smučar zapelje na objekt ali pristane pravokotno na njem, z rokami ne ustavi rotacije pri 90 stopinjah, temveč nadaljuje rotacijo v drsenju po objektu s pravilnim prerazporejanjem teže naprej-nazaj in ploskimi smučmi. Najpomembneje je to, da se smučar vrti točno v smeri objekta, saj tako med obračanjem ne pade z njega. Zato se na začetku praviloma izbira široke škatle.  Obrati s skokom na ovirah: Potem ko smučar pristane in že drsi po cevi ali škatli, lahko izvaja obrate s skokom. Preden se odrine, ima težo na zadnji nogi, ki je ploska, prednjo nogo rahlo iztegne in vrh smuči rahlo vzdigne (škarjasto). Nato da težo na sprednjo nogo in se od nje odrine. Obrača glavo, zamahu rok na koncu pa sledijo še smuči. Po obratu smučar pristane nazaj na cev ali škatlo z rahlo upognjenimi koleni in pogledom, usmerjenim na konec objekta, ter se pripravi na odskok. Lahko se vrtimo v isti smeri, kot smo skočili na objekt, ali pa v obratni smeri. Če se vrtimo v obratno smer, kot smo skočili na objekt, se prvina imenuje »switch up«, trenutku, ko so smučke škarjasto na objektu, pa pravimo »pretzel«.  Skoki na ovire z obrati (»on«): Najpogosteje se izvajajo obrati v vertikalni osi, pri kateri se začnejo z osnovnim skokom za 90° in se nato stopnjujejo za 180° (270°, 450°, 630° itd.), izvajajo pa se tudi obrati v drugih oseh. Pomembno je pravočasno zaustaviti rotacijo in nadaljevati v pravilnem drsenju naprej, da ne pademo iz cevi ali škatle.  Odskoki iz ovir z obrati (»out/off«): Podobno kot pri skokih na ovire se tudi tukaj največkrat izvaja rotacija v vertikalni osi, seveda pa se lahko tudi v drugih oseh. Najpogostejši sta dve rotaciji v vertikalni osi, frontisde FS in backside (blind) BS, ki se kot rotacije na objekt stopnjujeta za 180°, začenši z 270°, 450°, 630° itd. Sam odriv se izvede kot pri obratih s skokom, le da smučar tukaj pristane na sneg in ima zaradi tega, odvisno od višine objekta, daljšo fazo leta.  Drugi elementi: Med druge elemente, ki se izvajajo na trdih objektih, spadajo: različni prijemi za smuči, drsenje po eni smučki, nose in tail press, drsenje po drugih delih telesa (npr. boku) ali kombinacije le-teh.

4.2.5. Smučanje v snežnem žlebu (ang. Halfpipe)

Preden se podamo v smučanje v snežnem žlebu, je potrebno že dodobra znati osnovne skoke na malih skakalnicah in predvsem dobro znati zarezno tehniko smučanja, saj brez le-te ne moremo premagovati krivin snežnega žleba (Babic, Blöchl in Blöchl, 2006).

Tudi pri snežnem žlebu velja načelo postopnosti. Ko se prvič spustimo po njem, začnemo iz njegovega spodnjega dela in gremo toliko visoko, kolikor se počutimo varni. Iz vožnje v vožnjo poizkusimo dodati malo višine, dokler ne prispemo do vrha. Ko enkrat dosežemo vrh, lahko začnemo razmišljati o skoku izven snežnega žleba v zrak (»air«), vendar se moramo prej prepričati, da je snežni žleb pravilno zgrajen in je pred vrhom (»coping«) navpičen

- 58 -

(»vert«). Zdaj, ko smo v fazi leta (»air«), lahko dodamo prvi prijem za smuči in nato počasi dodajamo razne trike (Babic, Blöchl in Blöchl, 2006).

Snežni žleb se je z leti zelo spremenil. Včasih so jih deskarji izoblikovali sami z lopatami, visoke do 3 m, dandanes pa stroji (»pipemonster«) naredijo 7 m visoke snežne žlebe (»superpipe«) z veliko večjo natačnostjo. Še zmeraj pa velja, da je vsak snežni žleb drugačen in je treba zanj pridobiti občutek (Babic, Blöchl in Blöchl, 2006).

Največji problemi v snežnem žlebu nastajajo zaradi slabega vzdrževanja, saj je območje, kjer smučar pristane, zelo majhno; to je na najstrmejšem delu pod vrhom snežnega žleba. Če to območje ni vertikalno, lahko nastanejo resni problemi. Če je premalo navpično, smučarja meče izven snežnega žleba na njegov rob (»coping«) in se lahko tam poškoduje, če pa je preveč navpično, ga vrže v notranjost omenjenega žleba na ravnino, kar je pri velikih snežnih žlebih tudi zelo nevarno. Smučar mora sam preizkusiti snežni žleb v primerni hitrosti, preden začne izvajati velike skoke in zahtevne trike (Babic, Blöchl in Blöchl, 2006).

Posebni elementi v snežnem žlebu (vsi elementi se izvajajo naprej in vzvratno):

 Spust v žleb (»Drop in«): Smučar se po platformi pripelje čim bolj vzporedno z robom žleba (»copingom«). Takoj ko preide čez rob žleba v vertikalni del stranice, pazi, da so smuči v stalnem kontaktu s snegom, to pa doseže tako, da zgornji del telesa potiska naprej, noge pa vleče k sebi. V krivini noge izteguje, prehod na ravnino pa amortizira, in tako pridobi čim več hitrosti. Sledi vožnja po ravnini, kjer še pridobiva hitrost in se pripravi za prehod v krivino.  Osnovni skok: Smučar se pripelje rahlo pokrčen v krivino in jo amortizira tako, da izgubi čim manj hitrosti. Smuči morajo biti pod primernim kotom glede na rob žleba (»coping«). V vertikali se prične smučar odrivati (navzgor, naprej, navznoter), z zasukom rok in glave obrne zgornji del telesa, smuči pa sledijo rotaciji. Obrača se proti vznožju hriba in pristane naprej. Kot med robom žleba in smerjo, iz katere se smučar pripelje, naj bi bil enak kotu med robom žleba in smerjo, v katero se smučar odpelje. Tako smučar naredi rotacijo nekje 150 stopinj. Po pristanku sledi amortizacija krivine, podobno kot pri »drop inu«.  Osnovni skok s pristankom brez obrata: Smučar se pripelje v krivino podobno kot za osnovni skok, le bolj pravokotno na rob žleba. V vertikali se začne odrivati, vendar ne vrti rok in glave. Tako se ne obrne, ampak pristane vzvratno, amortizira krivino in se pripravi za naslednji skok.  Obrat proti vrhu žleba (»Alley-oop«): Potek skoka je zelo podoben osnovnemu skoku, le da gre smučar proti robu žleba bolj pravokotno. Bistvena razlika je ta, da se smučar vrti proti vrhu hriba. Tako naredi obrat za približno 270°. Kot pri vseh rotacijah v snežnem žlebu, je tudi tu vertikalna os nagnjena.

- 59 -

4.3. Analiza razvoja disciplin nove šole smučanja od leta 1999−2015

4.3.1. Razvoj discipline skok na veliki skakalnici »Big Air«

»Big air« ali skok na veliki skakalnici je bila prva disciplina, ki je bila uvrščena na X-Igre, to je bilo leta 1999, po letu 2001 pa so skok na veliki skakalnici (»big air«) umaknili iz tekmovalnega programa. V letu 2008 se je vrnil nazaj v program in tam tudi ostal do danes. V tej disciplini je bilo tudi največ različnih ocenjevanj. Na začetku je imel v finalu vsak smučar 3 skoke in štelo je povprečje dveh najboljših. Po vrnitvi je bilo prvi dve leti le finale s 4 tekmovalci, ki so skakali v parih, sodnikov ni bilo in zmagovalca je odločila publika preko televizijskih zaslonov, kar je bilo problematično, saj so gledalci favorizirali domače ameriške tekmovalce. Od leta 2010 in vse do danes poteka tekmovanje v obliki (»jam session«), kjer se določi čas tekmovanja, smučarji pa v tem času opravijo prosto število skokov. Najprej, v kvalifikacijah, imajo smučarji 18 minut, kar je približno 5 skokov na tekmovalca. Šteje seštevek dveh najboljših skokov. Nato se isto ponovi še v finalu. Vsak skok je ocenjen z lestvico od 1 do 50, in tako je maksimalna ocena seštevka 100 točk.

Če gledamo, kakšne oblike so bile skakalnice na tekmovanjih, lahko ugotovimo, da so vedno uporabljali ali veliko skakalnico (»big air«) ali pa skakalnico z medprostorom (»gap«).

V namen diplomske naloge so uporabljeni najbolje ocenjeni posamezni skoki, ki v večini pripadajo dobitnikom medalj na X-Igrah ter nekaterih smučarjem, ki sicer niso prejeli medalje, vendar je bil en posamezni skok dobro ocenjen. Skupaj je bilo pregledanih 38 skokov med leti 1999 in 2015. Odvisno od razpoložljivosti posnetkov je bilo za različna leta pregledano različno število skokov.

Graf 1: Čas v zraku na skok na veliki skakalnici

Čas v zraku na skok na veliki skakalnici 3 2,75 2,5 2,25 2 1,75 1,5 1,25 1 0,75 0,5 0,25 0

- 60 -

V prvem grafu je predstavljen čas, ki ga v zraku preživi smučar na veliki skakalnici. Kot vidimo, se je ta zelo povečal. Iz slabih dveh sekund smo se približali trem sekundam, kar je v povprečju povečanje za približno 35 %. To je omogočala predvsem gradnja vsako leto večjih skakalnic. Če se bo ta trend nadaljeval, lahko v zelo kratkem pričakujemo skoke čez tri sekunde. Za take skoke potrebujemo že zelo velike hitrosti. Večja hitrost in višina pri skoku pomenita večjo nevarnost za smučarje, ki v želji po zmagi in pristankih novih trikov potiska meje vedno dalje. Tako na tekmah velikokrat vidimo spektakularne padce, ki se za smučarje ne končajo vedno pozitivno.

Graf 2: Število obratov na skok v vertikalni osi na veliki skakalnici

Število obratov na skok v vertikalni osi na veliki skakalnici 1980 1800 1620 1440 1260 1080 900 720 540 360 180 0

Kot je razvidno z grafa, se število obratov z leti veča. Večanje je skoraj linearno. Če pogledamo največje dosežene obrate, se med letoma 1999 in 2015 poveča število iz 900 stopinj (dva kroga in pol) do 1800 stopinj (pet krogov), kar je točno 100 % povečanje. Sicer se od leta 1999 do 2009 niso drastično povečevali, velika prelomnica pa je bila leta 2010, ko so začeli z obrati za štiri kroge in pol (1620), in leta 2015 z obratom za 1800 stopinj (pet krogov). Z malo večjo skakalnico bi v prihodnje lahko videli tudi obrat za 1980 stopinj ali 5 krogov in pol. Alex Schlopy je leta 2013 in 2015 poskusil z obratom za 1980 stopinj, a mu ni uspelo pristati. Enkrat je zaradi tega tudi predčasno zaključil s tekmovanjem.

- 61 -

Graf 3: Število inverzij na skok na veliki skakalnici

Število inverzij na skok na veliki skakalnici 3,5

3

2,5

2

1,5

1

0,5

0

Po grafu vidimo, da se je število inverzij zelo povečalo. Od leta 1999 do leta 2015 smo iz ene prišli na tri inverzije, kar je 200 %. Leta 1999 je bilo mogoče osvojiti medaljo s skokom brez inverzije, in to celo zlato, po vrnitvi skokov na veliki skakalnici leta 2008 so bile že prve dvojne inverzije, leta 2010 pa brez dvojne inverzije ni bilo več mogoče osvojiti medalje. Le tri leta kasneje so bile že prve trojne inverzije in leta 2015 je bil le zmagovalec Vincent Gaigner edini tekmovalec, ki je ni izvedel.

Med inverzijami so najpogosteje uporabljeni skoki z nagnjeno osjo (»off-axis«), in sicer: »corck«, »misty«, »rodeo«, »bio«. Skok z nagnjeno osjo »flatspin« se je uporabil dvakrat, in to od istega tekmovalca, Jona Olsona, leta 2008 in 2009. Skoki z obrati v vodoravni osi so se pojavljali le leta 1999 na prvih X-Igrah. Skoki v prečni osi so se tudi pojavili le enkrat, in to leta 2009, ko je Simon Dummont izvedel dvojni salto naprej z vmesnim »supermanom« in osvojil zlato medaljo.

- 62 -

Graf 4: Najpogosteje uporabljeni prijemi na veliki skakalnici

Najpogosteje uporabljeni prijemi na veliki skakalnici 16 14 14 12 10 8 8 6 4 4 4 3 2 2 1 1 1 1 0

Smučarji v želji po čim večjih rotacijah, ki prinesejo največ točk, praviloma izbirajo prijeme, ki najmanj ovirajo hitrost vrtenja v zraku. Ko gledamo vrste prijemov, ki so jih smučarji izvajali, vidimo, da se v večini uporabljata dva prijema, »mute« in »safety«. »Safety« ali varnostni prijem se smatra kot najlažji prijem. Tudi pri velikih rotacijah prijem sam ne zaustavlja rotacije, oziroma ker se smučar pokrči med izvajanjem le-tega, to še dodatno pospeši rotacijo. Podobno velja za »mute« in »japan« prijem, kjer se smučar tudi pokrči, in s tem pospeši hitrost vrtenja. Nasproten je »tail« prijem, kjer se smučar zlekne nazaj, da prime rep smuči, in tako se mu zmanjša hitrost vrtenja. Zelo redko se na tekmovanjih smučarji poslužujejo zapletenih dvojnih prijemov, seveda pa imamo par izjem, kot npr. leta 2015, ko je Vincent Gaigner izvedel v enem skoku dva različna dvojna prijema (»double genie« in »octograb«), in si tako prislužil zlato medaljo.

Če pogledamo vse grafe, opazimo, da se je čas v zraku povečal za 35 %, obrati v vertikalni osi za malo več kot 100 % in število inverzij za približno 200 %. Smučarji torej naredijo v istem času več obratov in še več inverzij, pri katerih rahlo zanemarjajo raznolikost rotacij in prijemov za smuči. Temu pojavu nekateri rečejo tudi »spin to win« (obračaj se za zmago), kar kaže na to, da je bolj pomembno samo število obratov, ne pa raznolikost. So pa zato toliko bolj nagrajeni smučarji, ki se oddaljijo od standardnih skokov (npr. trojni cork 1440 mute) in nam pokažejo nekaj edinstvenega. Na primer: Henrik Harlaut si je dvakrat prislužil zlato medaljo z »nose« in s »tail butter« skoki; to so skoki, kjer se smučar odrine z obratom v drsenju. Že prej omenjeni Vincent Gaigner pa je osvojil dve medalji s kombinacijami zelo težkih prijemov.

- 63 -

4.3.2. Razvoj discipline drsenje po pripravah (»Slopestyle«)

Drsenje po pripravah (»Slopestyle«) za moške se je priključilo X-Igram leta 2002 in je od takrat stalno prisotno na prireditvi. Disciplina poteka tako, da se smučar zapelje po progi oziroma poligonu, ki je sestavljen iz od 2 do 4 trdih objektov in od 2 do 4 skokov. Torej izvede tekmovalec skupaj nekje od 6 do 8 trikov. Na trdih objektih je večinoma več opcij izbire objektov (približno 2−3), na skokih pa je 1−3 opcij izbire velikosti skoka. Po uspešno opravljenih kvalifikacijah ima tekmovalec v finalu na razpolago 2 ali 3 vožnje, kjer se ocenjuje celoten potek le-te z oceno od 1 do 100, za končni rezultat pa šteje le najboljša vožnja.

Če pogledamo, kako se je sama proga spreminjala skozi leta, ugotovimo, da so skakalnice, ki so se uporabljale, večinoma velike skakalnice (»big air«), ki so praviloma malenkost manjše kot tista v disciplini skok na veliki skakalnici (»big air«). Drugih oblik je bilo zelo malo, le v prvih par letih so se pojavile kakšne druge oblike skakalnic, kot so hrbtenica (»spine«), bok (»hip«) ali skok v obliki hrbta (»roller«). Pri trdih objektih lahko vidimo, da so bile na začetku ograje praviloma okrogle enocevne, bilo je tudi več škatel kot danes. Kasneje so, podobno kot v snežne parke, prišle tudi debele cevi (»tube«), število škatel pa se je zmanjšalo. Kar se tiče dostopa na trde objekte, so bili v prvih letih prisotni objekti, kjer se lahko zapeljemo gor (»ride on«), in objekti z medprostorom (»gap on«). Pozneje se objekti, kjer se lahko zapeljemo gor, ohranijo samo na top škatli/cevi (»canon box/rail«) in se slednji dodajo; kot tudi škatle, kjer skočimo gor iz strani (»jump on«). Z leti pa so, podobno kot v snežne parke, tudi na tekmovanja prišli drugi elementi, na primer zid (»wallride«), ki je v zadnjih letih že stalnica na tekmovanjih; občasno se pojavi tudi lizika (»lolypop«) in stopnice (»staircase«).

Kar se tiče same postavitve objektov, števila skakalnic in trdih objektov, vidimo, da so se v prvih letih bolj izmenjevali trdi objekti in skakalnice. Na začetku so bili vedno trdi objekti, kasneje skakalnice, nato spet trdi objekti, vedno pa se je proga končala s ciljno skakalnico, ki je bila hkrati največja skakalnica na celotni progi. Z leti pa se je ustalila proga, ki ima na vrhu 2−4 trde objekte in spodaj 2−4 skakalnice. Spremenile so se tudi možnosti izbire objektov. V prvih letih je imel tekmovalec manj izbire pri trdih objektih, le enega do dva, dandanes pa ima na voljo 3 do 4 trde objekte ali druge objekte (zid, lizika, skakalnica) vzporedno in si sam izbere, na katerega bo šel, ter tako izvede edinstveno vožnjo.

V namen diplomske naloge so uporabljene najboljše ocenjene vožnje, ki pripadajo dobitnikom medalj na X-Igrah. Skupaj je bilo pregledanih 24 voženj med letoma 2002 in 2015. Odvisno od razpoložljivosti posnetkov je bilo za različna leta pregledano različno število voženj.

- 64 -

Graf 5: Povprečen porabljeni čas na trdi objekt v vožnji drsenja po pripravah

Povprečen porabljeni čas na trdi objekt v posamezni vožnji drsenja po pripravah 3

2,5

2

1,5

1

0,5

0

Graf prikazuje, koliko časa so smučarji povprečno porabili na trdih objektih, torej na škatlah, ograjah in kombinacij le-teh. Upoštevan je čas od odriva od snega, same vožnja po objektu ter faze do doskoka nazaj na sneg. Kot vidimo, se ta čas med leti ni veliko spremenil in ostaja ves čas pri približno povprečno 1,8 sekunde na objekt. To nakazuje, da se sama velikost in dolžina trdih objektov ni bistveno spremenila, oziroma imajo smučarji večjo hitrost, in tako daljši trdi objekt prevozijo v istem času kot so pred leti krajšega. Spreminjalo se je število objektov na razpolago za posamezen del ter oblika trdih objektov samih.

Graf 6: Povprečno število obratov v vertikalni osi na trdi objekt v posamezni vožnji drsenja po pripravah

Povprečno število obratov v vertikalni osi na trdi objekt v posamezni vožnji drsenja po pripravah 900

720

540

360

180

0

- 65 -

Zgornji graf nam prikazuje, koliko obratov v vertikalni osi v povprečju opravijo smučarji na objekt. Zgornje vrednosti so sestavljene iz seštevka obratov, ki jih smučar naredi v skoku na objekt (»on«), na objektu samem in pri seskoku z objekta (»off«). Po tem načinu merjenja je v vsakem trik z bočnim drsenjem minimalno število obratov 180 stopinj, saj se smučar obrne za 90 stopinj, ko skoči na oviro, in za 90 stopinj, ko z nje seskoči. Kot je razvidno, se povprečno število obratov z leti veča, vendar to povečevanje ni linearno. Že leta 2007 so na primer dosegli veliko število obratov, kasneje se je to zmanjšalo in nato spet začelo povečevati.

V prvih letih so smučarji večinoma le drseli po objektih in občasno izvedli dodaten obrat na ali z objekta (»on« ali »off«). Kasneje so začeli z obrati pred, na in iz ovire. Vse rotacije so opravili v isti smeri in tukaj se je povprečno število obratov močno povečalo. Nato se v letu 2007 začnejo pogosteje pojavljati triki z menjavo smeri vrtenja. Smučar na objektu rotacijo ustavi in seskoči z njega z rotacijo v drugi smeri (na primer 270 on pretzel 270 off). Ker so triki z menjavo smeri vrtenja težji, je sprva povprečno število obratov upadlo, a se je kasneje, ko so smučarji začeli napredovati, začelo nazaj povečevati in je dandanes že na istem nivoju ali celo višje.

Graf 7: Povprečen čas v zraku na skok v posamezni vožnji drsenja po pripravah

Povprečen čas v zraku na skok v posamezni vožnji drsenja po pripravah 3

2,5

2

1,5

1

0,5

0

Graf prikazuje, kolikšen je povprečen čas, ki ga smučar preživi v zraku na skakalnicah na posamezno vožnjo. Kot vidimo, se je ta čas z leti povečeval, in tako se je v teku teh let povprečen čas povečal za približno 25 %. Sicer bi se čas na zadnjem, največjem skoku zmeraj lahko primerjal skakalnici, ki se je tisto leto uporabljala na tekmovanjih na veliki skakalnici (»big air«). To nam kaže, da so postavljavci prog vsako leto gradili večje skakalnice, ki so omogočale smučarjem daljše in večje skoke ter jim tako z večjim časom omogočale izvajanje zahtevnejših trikov.

- 66 -

Graf 8: Povprečno število obratov v vertikalni osi na skok v posamezni vožnji drsenja po pripravah

Povprečno število obratov v vertikalni osi na skok v posamezni vožnji drsenja po pripravah 1440 1260 1080 900 720 540 360 180 0

Ko pogledamo zgornji graf, vidimo, da so se povprečni obrati v vertikalni osi povečevali skozi ves čas. V povprečju smo prišli z malo pod dvema obratoma (720 stopinj) do skoraj treh obratov in pol (1260 stopinj), kar je približno 75 % povečanje. Če primerjamo s prejšnjim grafom, lahko ugotovimo, da se je število obratov v vertikalni osi povečalo za trikrat več kot čas v zraku, kar nam pove, da se smučarji predvsem bistveno hitreje vrtijo v zraku.

Graf 9: Povprečno število inverzij na skok v posamezni vožnji smučanja po pripravah

Povprečno število inverzij na skok v posamezni vožnji smučanja po pripravah

2,4 2,2 2 1,8 1,6 1,4 1,2 1 0,8 0,6 0,4 0,2 0

- 67 -

Povprečno število inverzij na skok na vožnjo se je skozi čas zelo povečalo. Prišli smo iz povprečno pol inverzije na skok, kar pomeni, da je bila le v vsakem drugem skok inverzija, do povprečno malo več kot dve inverziji; torej je bila v vožnji v enem skoku prisotna ena trojna inverzija, ostali skoki pa so imeli po dve. Če je bilo mogoče še leta 2009 osvojiti medaljo z vožnjo brez inverzij na skokih, pa je bilo leta 2015 za osvojitev medalje treba skočiti v povprečju vsaj dve inverziji. Povečanje inverzij je v povprečju nekaj več kot 400 % ali 4-kratno povečanje, kar nam pove, da smučarji izvajajo veliko več inverzij na skok kot pred leti.

Najpogosteje se uporabljajo skoki z nagnjeno osjo »off axis« (rodeo, misty, cork in bio), »flatspin« je že manj prisoten in je bil redko uporabljen. Ni pa prisotnih polnih inverzij oziroma salt naprej/nazaj ali obratov v vodoravni osi.

Graf 10: Najpogosteje uporabljeni prijemi v disciplini drsenje po pripravah

Najpogosteje uporabljeni prijemi v disciplini drsenje po pripravah 45 40 40 35 30 25 20 13 15 10 8 10 3 5 2 2 2 1 1 1 0

Ko pogledamo, kakšne prijeme smučarji največkrat uporabljajo na tekmovanjih v drseju po pripravah (»slopestyle«), vidimo, da je podobno kot pri tekmovanjih na veliki skakalnici (»big air«) najpogosteje uporabljen prijem »mute«. Sledijo mu prijem za repe (»tailgrab«), varnostni prijem (»safety«) in japonski prijem (»japan«). Le sedem skokov se je izvedlo z dvojnim prijemom, iz česar sledi, da smučarji raje izberejo prijeme, ki najmanj ovirajo rotacije v zraku, podobno kot na tekmovanju na veliki skakalnici (»big air«). Od vseh skokov pa je bil le en skok izveden brez prijema, torej so že na začetku dali velik pomen na izvajanje prijemov in brez le-teh ni bilo in ni mogoče osvajati medalj.

Ko pogledamo vse grafe discipline (»Slopestyle«) ali drsenje po pripravah, vidimo na skokih podobne tendence kot pri disciplini skok na veliki skakalnici (»Big Air«). Z rahlim povečanjem časa v zraku se zelo povečajo rotacije v vertikalni osi in število inverzij, čeprav vse rahlo zaostaja v primerjavi s skoki na veliki skakalnici. Obrati v vertikalni osi so v povprečju za pol kroga (180 stopinj) manjši, število inverzij pa v povprečju za eno četrtino. Smučarji v obeh disciplinah uporabljajo podobne prijeme za smuči in prijem »mute« je najbolj razširjen prijem, ki se uporablja.

- 68 -

4.3.4. Razvoj discipline snežni žleb »Halfpipe«

Podobno kot smučanje po pripravah, se je tudi snežni žleb priključil X-Igram leta 2002 in je od takrat stalno prisoten v programu. Tekmovalec se po uspešno opravljenih kvalifikacijah kvalificira v finale, kjer ima na voljo 3 vožnje, najboljša vožnja pa se šteje kot rezultat. Ocenjuje se z lestvico 0−100 točk, sodniki ocenjujejo zahtevnost in izvedbo skokov, višino skokov ter povezanost le-teh in vožnjo samo po snežnem žlebu.

Tekmovanje sicer že od samega začetka poteka v super snežnem žlebu (»Superpipe«), ki je večji in širši od navadnega. Na začetku je bil visok 5,5 m in je nato zrastel na 6,7 m, kakršen se uporablja tudi danes. Pri višini 6,7 m je širina super snežnega žleba 20 m, dolžina pa 120−180 m, kar omogoča smučarjem 5 do 7 skokov.

V namen diplomske naloge so uporabljene najboljše ocenjene vožnje, ki pripadajo dobitnikom medalj na X-Igrah. Skupaj je bilo pregledanih 28 voženj med letoma 2002 in 2015. Odvisno od razpoložljivosti posnetkov je bilo za različna leta pregledano različno število voženj.

Graf 11: Povprečen čas v zraku na skok v posamezni vožnji v snežnem žlebu

Povprečen čas v zraku na skok v posamezni vožnji v snežnem žlebu 2,5

2

1,5

1

0,5

0

Graf prikazuje, kolikšen je povprečen čas, ki ga smučar preživi v zraku na skoku na vožnjo v snežnem žlebu. Trendna črta prikazuje, da se ta čas z leti veča in se je z leti povečal v povprečju nekje za 10 %, kar pa sicer ni veliko v primerjavi z ostalima dvema disciplinama. Vemo, da se je v trinajstih letih tudi snežni žleb povečal iz 5,5 m na 6,7 m, kar omogoča smučarjem večje in varnejše skoke in tranzicije med njimi. Razlog za manjše povečanje je tudi ta, da so smučarji na začetku izvajali tudi veliko osnovnih skokov s prijemi, kar se dandanes ne dogaja več. Drugi razlog je, da smučarji z leti izvajajo več skokov z vzvratnim odrivom, kjer je težje dosegati velike višine skokov.

- 69 -

Graf 12: Povprečno število obratov v vertikalni osi na skok v posamezni vožnji v snežnem žlebu

Povprečno število obratov v vertikalni osi na skok v posamezni vožnji v snežnem žlebu 1260,00

1080,00

900,00

720,00

540,00

360,00

180,00

0,00

V zgornjem grafu lahko vidimo, koliko se je povečala povprečna rotacija v vertikalni osi na skok. V snežnem žlebu že pri osnovnem skoku smučar izvede obrat za 180 stopinj, tudi če se temu skoku reče »strainght air« ali ravni skok, v bistvu pa smučar že izvede obrat. Med letoma 2003 in 2015 se je povprečen skok iz 360 stopinj povečal na nekaj več kot 900 stopinj, torej smučarji v povprečju naredijo na skok malo več kot en obrat in pol več ali nekaj več kot 150 %. Smučarji tudi ne izvajajo več osnovnih skokov. Leto 2007 je bilo zadnje leto, v katerem je bilo mogoče še osvojiti medaljo z vožnjo, ki je vsebovala osnovni skok (»straight air«). Vseeno pa v snežnem žlebu smučarji ne izvajajo rotacij, večjih od 1260 stopinj, kar je manj od skokov na veliki skakalnici in smučanja po pripravah, kjer smučarji izvajajo po 1620- in 1800-stopinjske obrate. Se je pa od leta 2009 povečalo število skokov z vzvratnim odrivom (»swtich«), kar se v grafu vidi z rahlim zmanjšanjem rasti povprečnega števila obratov, ki pa so se v naslednjih letih povečali in nato presegli števila obratov let, ko je bilo vzvratnih odrivov manj.

- 70 -

Graf 13: Povprečno število inverzij na skok v posamezni vožnji v snežnem žlebu

Povprečno število inverzij na skok v posamezni vožnji v snežnem žlebu 2 1,8 1,6 1,4 1,2 1 0,8 0,6 0,4 0,2 0

Povprečno število inverzij na skok na vožnjo se je podobno kot v drugih dveh disciplinah tudi v snežnem žlebu močno povečalo. Iz povprečno pol inverzije na skok, kar pomeni, da je bila le v vsakem drugem skok inverzija, do povprečno ene inverzije in pol, kar pomeni, da smučarji v vsakem skoku izvedejo najmanj eno inverzijo in v vsakem drugem dve. Povečanje inverzij je v povprečju za skoraj 300 %, kar nam pove, da smučarji izvajajo veliko več inverzij na skok kot pred leti. Leta 2007 je Peter Olenick kot prvi izvedel dvojno inverzijo, vendar smučarji v nasprotju z drugimi disciplinami v snežnem žlebu še ne izvajajo trojnih inverzij.

Najpogosteje se uporabljajo »off-axis« skoki ali skoki z nagnjeno osjo (rodeo, misty, cork in bio), kar prisoten pa je tudi »flatspin«, za razliko od ostalih dveh disciplin, kjer je zelo malo prisoten. Razlog je v tem, da ga je v snežnem žlebu lažje izvajati, saj smučarja že same krivine le-tega peljejo v vodoravni položaj, kjer je nato lažje izvesti »flatspin«. Za razliko od ostalih disciplin je prisotnih tudi kar nekaj obratov v vodoravni osi, zlasti dvojne inverzije so se v prvih letih izvajale v njej.

- 71 -

Graf 14: Najpogosteje uporabljeni prijemi v snežnem žlebu

Najpogosteje uporabljeni prijemi v snežnem žlebu 60 57

50

40

30 23 23 20 19 20

10 4 3 3 1 1 1 1 0

Podobno kot pri ostalih dveh disciplinah tudi v snežnem žlebu lahko opazimo, da je najbolj uporabljen prijem »mute«. Tudi ostali najbolj uporabljeni prijemi so dokaj podobni tistim, ki se uporabljajo v drugih disciplinah. Izredno malo je dvojnih prijemov, izvedeni so bili le 4. Lahko pa opazimo, da se je kar 23 skokov izvedlo brez prijema, in tako je bilo možno še leta 2009 osvojiti medaljo z vožnjo, v kateri je bil en skok lahko izveden brez prijema. To je v nasprotju z ostalima dvema disciplinama, kjer se že od samih začetkov tekmovanj zelo malo izvaja skoke brez prijemov. Sklepamo lahko, da je bilo zaradi same vožnje v snežnem žlebu, ki je tehnično bolj zahtevna, težje vključevati prijeme v skoke.

Ko pogledamo vse grafe razvoja smučanja v snežnem žlebu, lahko ugotovimo podobne tendence kot pri ostalih dveh disciplinah. Smučarji v istem času izvedejo večje število obratov v vertikalni osi in več inverzij. Klub temu da se je pri snežnem žlebu v povprečju najbolj povečalo število obratov v vertikalni osi v primerjavi z drugima dvema disciplinama (predvsem zaradi tega, ker se ne izvaja več »straight« ali osnovnih skokov), pa se še vedno ne dosega primerljivih rotacij in lahko rečemo, da snežni žleb od vedno nekoliko zaostaja za ostalima dvema disciplinama. Podobno kot pri obratih v vertikalni osi tudi pri številu inverzij v snežnem žlebu še nismo dosegli trojnih inverzij, se pa vrste skokov oziroma inverzij razlikujejo od tistih, ki jih uporabljajo pri skoku na veliki skakalnici in v vožnji po pripravah.

- 72 -

5. Sklep

Nova šola smučanja je z leti zelo pridobila na prepoznavnosti in na številu smučarjev, ki se ukvarjajo z njenimi tekmovalnimi disciplinami. Vedno več smučarjev zahaja v snežne parke in vedno več smučišč gradi snežne parke in podobne poligone, da bi zadovoljili potrebam mladih generacij.

Nedvomno imajo za to veliko zaslug tudi X-Igre, ki so ta šport predstavile širši javnosti, in tako mlade generacije navdušile nad smučanjem v snežnem parku in nad novo šolo smučanja. Smučarji na X-Igrah so skozi leta v želji po medaljah in zmagah izvajali vedno bolj zahtevne trike, in so tako prispevali k razvoju disciplin nove šole smučanja.

Namen diplomskega dela je bil prikazati razvoj nove šole smučanja skozi leta in razvoj tekmovalnih disciplin, ki so se uvrstile na OI v Sočiju leta 2014.

Za lažje razumevanje sem na začetku predstavil, kako se je nova šola smučanja sploh začela. Tu lahko vidimo, da so pionirji nove šole smučanja prišli iz stare šole prostega sloga in so bili relativno starejši fantje. Z leti pa so se začele vključevati mlajše generacije. Omenjene generacije so zrasle z gledanjem X-Iger po televiziji in so se zelo mlade začele bolj sistematično ukvarjati z novo šolo smučanja, razvile so se tudi šole in klubi, ki so se s tem ukvarjali. Vedno mlajše generacije in bolj sistematičen način treninga je poglavitni razlog za bliskovito večanje rotacij v vertikalni osi in števila inverzij v novi šoli smučanja. Dandanes že marsikateri desetletnik izvaja trike, ki bi pred desetimi leti zadostovali za osvojitev zlate medalje na X-Igrah.

V nadaljevanju sem predstavil snežni park in njegove elemente, saj se podobni elementi pojavljajo na vseh tekmovalnih ravneh. Lokalna tekmovanja nižjih rangov se dogajajo v snežnih parkih smučišč, medtem ko za velika tekmovanja pripravljajo posebne poligone. Posebej oblikovani poligoni so iz leta v leto večji, da bi omogočali smučarjem daljši čas v zraku, in jim tako omogočali izvajati zahtevnejše trike. Vendar večji skoki in večji snežni žleb predstavljajo tudi večje nevarnosti, in tako se tudi veča nevarnost poškodb. Kljub temu, da vsi tekmovalci danes nosijo tudi varnostno opremo, kar v začetnih letih niti na X-Igrah ni bilo obvezno, se števila poškodb večajo in so stalnica na tekmovanjih. Zlasti na X-Igrah je v tekmi na veliki skakalnici opaziti veliko poškodb med njo, saj šteje le en skok, tekmovalec pa ima na voljo več poizkusov, zato je tudi pripravljen več tvegati kot v drugih disciplinah, kjer šteje celotna izvedba.

Pri opisu prvin nove šole smo natančno opisali večino prvin, ki jih izvajamo med samim učenjem ter prvine, ki jih izvajamo kasneje na tekmovanjih. Na tekmah se meje premikajo. Kar se je leta 1999 štelo za vrhunske trike, dandanes že izvaja povprečen rekreativec. Tudi prvine same se z leti menjajo, kot na primer na trdih objektih, kjer so obrati s spremembo smeri vrtenja (»pretzel«) zamenjali obrate v isti smeri kot doskok. Z leti so tudi nekateri triki postali bolj značilni za posamezne discipline. Tako lahko vidimo, da je na primer »flatspin« dandanes bolj domena snežnega žleba kot ostalih dveh disciplin.

- 73 -

Iz analize lahko vidimo, da se je število obratov in inverzij zelo povečalo v vseh disciplinah. Če gledamo maksimalne rotacije, lahko vidimo, da je bila maksimalna rotacija leta 1999 900 stopinj, leta 2015 pa 1800. Število inverzij pa je iz maksimalno ene prišlo na 3. Na neki točki se bodo rotacije in inverzije ustalile in se bo delalo na izpopolnjevanju izvedb, kar se že kaže z dodajanjem edinstvenih prijemov (Vincent Gaigner s svojima dvema dvojnima prijemoma) ali posebnih tehnik odriva (Henrik Harlaut z »nose« in s »tail« »butter« odrivi). Iz analize je lepo razvidno, da je bilo glede na število znanih prijemov na tekmovanjih uporabljeno relativno majhno število različnih. Še med temi so samo štirje, ki se redno uporabljajo. To so prijemi, ki so bili prisotni že od samega začetka nove šole (»mute«, »safety«, »japan« in »tail«), drugi zapleteni prijemi so bolj izjema kot pravilo.

Z leti je prišlo znotraj baze tekmovalcev tudi do specializacij za določene discipline, kar je tudi razlog za veliko povečanje števila obratov in inverzij. Ko se je pojavila nova šola, so pionirji vsi tekmovali v vseh disciplinah. Tako imamo na primer smučarje, ki so v začetku osvajali medalje v vseh treh disciplinah. Smučarji kot Tanner Hall z enajstimi medaljami v vseh treh disciplinah ali Jon Olson so pisali zgodovino nove šole smučanja. Z leti pa so prišli novi tekmovalci, ki so se specializirali za eno ali dve disciplini, podobno kot v alpskem smučanju. Veliko je specialistov za samo eno disciplino, nekaj jih uspešno združuje dve, zlasti skok na veliki skakalnici (»big air«) in drsenje po pripravah (»slopestyle«), ker sta si tudi dokaj sorodni disciplini, saj je zadnji skok na vožnji po pripravah zelo podoben skoku na veliki skakalnici. Medtem je zelo malo smučarjev, ki so poleg snežnega žleba konkurenčni tudi v drugih dveh disciplinah, zaradi povsem edinstvenega načina smučanja v primerjavi z drugima dvema disciplinama.

Na splošno lahko ugotovimo, da sta dva pristopa pri tekmovalnem in tudi pri rekreativnem udejstvovanju pri novi šoli smučanja. Prvi pristop temelji na velikih rotacijah in velikem številu inverzij, kjer je poudarek predvsem na številu obratov ter tehnični zahtevnosti rotacij, zanemari pa se stil v zraku in uporabi se klasične prijeme, ki ne ovirajo smučarja pri rotacijah. V angleščini bi rekli »spin to win«, ali prevedeno, »vrti za zmago«. Drugi pristop pa je obraten, najpomembnejša je edinstvenost trika in sam zgled le-tega, kjer ni v ospredju le rotacija in njena tehnična zahtevnost, temveč mora smučar celoten skok izvesti z lepim stilom, kjer mora biti vse lahkotno, sproščeno in veliko (dolgi in visoki skoki). Praviloma se izbere težje prijeme za smuči, dvojne prijeme ali celo kombinacijo več prijemov v istem skoku. V snežnem žlebu je, recimo, pri tem pristopu najpomembnejša velika amplituda in višina skokov (»air«).

S tem diplomskim delom smo želeli spodbuditi zanimanje za novo šolo smučanja ter predstaviti njegov razvoj skozi leta. Na ta način smo prikazali, kakšne so tendence in kje imamo še prostor za napredek.

- 74 -

Literatura

1. A Complete History if the Snowboard Halfpipe. (1996). Pridobljene 16. 9. 2009, iz http://snowboarding.transworld.net/1996/12/01/a-complete-history-of-the-snowboard- halfpipe. 2. A Trick Guide 2: The difference between bio, cork, d-spin, misty, rodeo, flatspin and underflip. Pridobljeno 22.3.2015 iz https://www.newschoolers.com/forum/thread/221589/A-Trick-Guide-2--The-difference- between-bio--cork--d-spin--misty--rodeo--flatspin-and-underflip 3. Babic, D., Blöchl, G. in Blöchl, A. (2006). New School – Skiing's new Generation. Oxford: Meyer & Meyer sport (UK) Ltd. 4. Coaching Park Rats on Rails: The Daily Grind. Pridobljeno dne 24.8.2014 iz http://www.robertsski.com/webpgss/Rail-Skiing-Article.htm 5. Duds (2007). Deskanje na snegu: Interno gradivo za strokovna usposabljanja. Begunje na Gorenjskem: samozaloţba. 6. Freeskiing. Pridobljeno dne 20.9.2013 iz http://en.wikipedia.org/wiki/Freeskiing 7. Grab Guide With Pics. Pridobljeno dne 22.3.2015 iz http://www.newschoolers.com/forum/thread/349988/Grab-Guide-With-Pics?page=2 8. Guček, A. in Videmšek D. s sodelavci (2002). Smučanje danes (2003). Ljubljana: Združenje učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije. 9. Jakelj, P. (2012). Nove smernice metodike in tehnike smučanja v snežnih parkih. Diplomska naloga. Ljubljana: Fakulteta za šport. 10. Kocjančič, D. (2003). Možnosti in pomen uvajanja snežnih parkov na slovenskih smučiščih. Diplomska naloga. Ljubljana: Fakulteta za šport. 11. Lešnik, B. in Žvan, M. (2007). Naše smučine (Teorija in metodika alpskega smučanja). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 12. Matelič, T. (2010). Analiza poškodb v snežnih parkih glede na način smučanja. Diplomska naloga. Ljubljana: Fakulteta za šport. 13. Medved, A. (2015). Priprava in vzdrževanje snežnega parka kot igrišča na smučišču. Diplomska naloga. Ljubljana: Fakulteta za šport. 14. Prelude to the park. Pridobljeno dne 24.8.2014 iz http://www.robertsski.com/webpgss/prelude-to-the-park.htm 15. Pristavec, M. (2012). Priprava in izvedba tabora deskanja na snegu v prostem slogu. Diplomska naloga. Ljubljana: Fakulteta za šport. 16. Reed, R. (2005). The way of the snowboarder. New York: Harry N. Abrams, Inc. 17. Salomon 1080 history. (1997). Pridobljeno 20. 9. 2009, iz http://www.youtube.com/watch?v=AKkyygSGa0U. 18. Superpipe. Pridobljeno dne 15.2.2016 iz https://en.wikipedia.org/wiki/Superpipe 19. Terrain park. Pridobljeno dne 20.9.2013 iz http://en.wikipedia.org/wiki/Terrain_park 20. Trick names… Pridobljeno dne 22.3.2015 iz http://www.newschoolers.com/forum/thread/624488/Trick-names--- 21. Unwrap the Mysteries in Flat Box Progressions. Pridobljeno dne 24.8.2014 iz http://www.robertsski.com/webpgss/Flat-box-progression-skiing.htm

- 75 -

22. Winter X Games. Pridobljeno dne 11.8.2015 iz https://en.wikipedia.org/wiki/Winter_X_Games 23. Žalohar, B. (marec 2007) Big air trik: 540 double japan grab. Sokol, str. 45. 24. Žalohar, B. (januar 2007) »Raili« : trend mladih smučarjev prostega sloga. Sokol, str. 33.

- 76 -