Zbornik Ob Stoletnici Akad. Antona Vratuše

VSEBINA SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI ACADEMIA SCIENTIARUM ET ARTIUM SLOVENICA

Za uvod RAZRED ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDE CLASSIS I: HISTORIA ET SOCIOLOGIA

I. RAZPRAVE DISSERTATIONES Zapis o akad. Antonu VrAtuši v Biografskem zborniku Slovenske akademije 31 znanosti in umetnosti ob njeni petinsedemdesetletnici (2013)

Intervju z akad. Antonom Vratušo ob njegovi stoletnici (Jože PirJevec, Gorazd BaJc, Jure ramšak)

II. BiBa Teržan, Zgodnje latenske prvine v poznem obdobju halštatske kulture na ZBORNIK OB STOLETNICI območju Slovenije – kazalci »diplomatskih stikov« v 5.–4. stol. pr. Kr.? AKAD. ANTONA VRATUŠE raJko BraTož, Podoba Avgusta v zgodovinopisju visoke cesarske dobe in pozne antike

PeTer šTih, K zgodovini gozda in njegovi terminologiji v zgodnejših stoletjih srednjega veka v alpsko-jadranskem prostoru

Janko PleTerski, Opozorilo na dokument iz arhiva Svetega sedeža

Jože PirJevec, Normandija 2014 alenka šelih, Družbene spremembe in kaznovalna politika mariJan Pavčnik, Lukićeva razlaga prava RAZPRAVE I. RAZREDA, 31 – DISSERTATIONES CLASSIS I, XXXI I. RAZREDA, 31 – DISSERTATIONES RAZPRAVE

13,50 EUR

LJUBLJANA 2015

ISBN 978-961-268-041-1 ZBORNIK OB STOLETNICI AKAD. ANTONA VRATUŠE

SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI ACADEMIA SCIENTIARUM ET ARTIUM SLOVENICA

RAZRED ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDE CLASSIS I: HISTORIA ET SOCIOLOGIA

RAZPRAVE DISSERTATIONES 31

ZBORNIK OB STOLETNICI AKAD. ANTONA VRATUŠE

LJUBLJANA 2015 SPREJETO NA SEJI RAZREDA ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDE SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI DNE 18. MARCA 2015 IN NA SEJI PREDSEDSTVA DNE 24. MARCA 2015

UREDILI AKAD. PETER ŠTIH AKAD. BIBA TERŽAN AKAD. SLAVKO SPLICHAL

RAZPRAVE I. RAZREDA DISSERTATIONES CLASSIS I 31 ANTONIO VRATUŠA CENTENARIO Uredili: Peter Štih, Biba Teržan, Slavko Splichal Izdala: Slovenska akademija znanosti in umetnosti Grafična priprava in tisk: Designpro d. o. o. Naklada: 300 izvodov Ljubljana 2015

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

34(091)(082) 929 Vratuša A.(082)

ZBORNIK ob stoletnici akad. Antona Vratuše / [uredili Peter Štih, Biba Teržan, Slavko Splichal]. - Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2015. - (Razprave / Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za zgodovinske in družbene vede = Dissertationes / Academia scientiarum et artium Slovenica, Classis I: Historia et sociologia ; 31)

ISBN 978-961-268-041-1 1. Vratuša, Anton 2. Štih, Peter 280556032 KAZALO

Za uvod ...... 7

Zapis o akad. Antonu Vratuši v Biografskem zborniku Slovenske akademije znanosti in umetnosti ob njeni petinsedemdesetletnici (2013) .... 9

Intervju z akad. Antonom Vratušo ob njegovi stoletnici (Jože Pirjevec, Gorazd Bajc, Jure Ramšak) ...... 13

II.

Biba Teržan, Zgodnje latenske prvine v poznem obdobju halštatske kulture na območju Slovenije – kazalci »diplomatskih stikov« v 5.–4. stol. pr. Kr.? ...... 59

Rajko Bratož, Podoba Avgusta v zgodovinopisju visoke cesarske dobe in pozne antike ...... 89

Peter Štih, K zgodovini gozda in njegovi terminologiji v zgodnejših stoletjih srednjega veka v alpsko-jadranskem prostoru ...... 127

Janko Pleterski, Opozorilo na dokument iz arhiva Svetega sedeža ...... 143

Jože Pirjevec, Normandija 2014 ...... 147

Alenka Šelih, Družbene spremembe in kaznovalna politika ...... 151

Marijan Pavčnik, Lukićeva razlaga prava ...... 163

Za uvod

21. februarja 2015 je akademik Anton Vratuša praznoval svoj stoti rojstni dan. Preživel je burno stoletje, zaznamovano z največjimi dosežki in nič manjšimi grozotami obenem. Je priča in akter v času, ki je najbolj odločilno zaznamoval našo slovensko skupnost. Vihar druge svetovne vojne je tudi njemu spremenil ži- vljensko pot in ga od komaj začete slavistične akademske kariere popeljal preko partizanstva in italijanske internacije v svet politike in širšega družbenega dogajanja povojne Jugoslavije. Kljub temu je uspeval ohranjati stik z univerzitetnim in znanstvenim okoljem in danes, pri stotih letih, je še vedno aktiven v Odboru za preučevanje narodnih manjšin Slovenske akademije znanosti in umetnosti, pri delu Mednarodnega centra za upravljanje javnih podjetij v deželah v razvoju, katerega soustanovitelj je bil leta 1974, ali pri dejavnostih, ki se tičejo njegovega domačega Prekmurja. Malo je ljudi, ki so doživeli tako visok jubilej in ti zaslužijo zato še prav posebno pozornost. Slovenska akademija znanosti in umetnosti je stoletnico akademika Antona Vratuše, ki je njen član že sedemintrideset let (od 1978) in s tem skoraj pol toliko, kolikor je stara ustanova sama, počastila s posebno prireditvijo in bila soizdajateljica monogafije o Vratuševi jezikoslovni in literarni misli. Počastitvi jubilanta in obenem svojega člana se sedaj s skromnim zbornikom pridružuje tudi 1. razred Slovenske akademije znanosti in umetnosti za zgodovinske in družbene vede.

Zapis o akad. Antonu Vratuši v Biografskem zborniku Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Zapis o akad. Antonu Vratuši v Biografskem zborniku Slovenske akademije znanosti in umetnosti ob njeni petinsedemdesetletnici (Ljubljana 2013)

Anton Vratuša, rojen 21. februarja 1915 na Doljnih Slavečih, občina Grad. Diplomiral je na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani 1941, istega leta je dosegel doktorat znanosti z disertacijo Levec in Ljubljanski zvon. 1950 je ob delu končal tretjo stopnjo študija iz družbenih ved na Visoki politični šoli v Beogradu. Od 1941 je sodeloval v NOB. Od februarja 1942 do septembra 1943 je bil v internaciji v italijanskih koncentracijskih taboriščih Gonars, Trevi- so, Padova, Rab. Od septembra 1943 do konca vojne je opravljal več vojaških in političnih dolžnosti: bil je namestnik komandanta Rabske brigade, predstavnik predsedstva OF pri Komiteju za nacionalno osvoboditev za severno Italijo (CLINAI) ter Glavnega štaba NOV in PO Slovenije pri komandi garibaldincev in Korpusu dobrovoljcev svobode v Milanu, oseba za zvezo med CK KPS in CK KPI za severno Italijo. Po 1945 je opravljal številne dolžnosti v zveznih organih SFRJ, Beograd, in v SR Sloveniji. 1953 je prešel v rezervo kot polkovnik JLA.

9 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše

Bil je državni podsekretar in šef kabineta podpredsednika Zveznega izvršnega sveta Edvarda Kardelja (1953–1965), direktor Inštituta za družbene vede v Beo- gradu (1965–1967), ambasador, stalni predstavnik SFRJ pri Organizaciji združe- nih narodov v New Yorku (1967–1969), namestnik zveznega sekretarja za zunanje zadeve (1969–1971), podpredsednik zveznega izvršnega sveta (1971–1978), predsednik Izvršnega sveta skupščine SRS (1978–1980), predsednik zveznega zbora skupščine SFRJ (1982). Bil je redni profesor na Visoki politični šoli (1956–1967) in na Univerzi v Beogradu od 1969, na Univerzi v Ljubljani od 1974 in na Mednarodnem centru za promocijo podjetij v Ljubljani od 2004. Ustanovil je Mednarodni center za upravljanje javnih podjetij v deželah v razvoju (ICPE) v Ljubljani (1974) in je bil predsednik upravnega sveta te ustanove do 1982, potem pa častni predsednik sveta te medvladne ustanove, ki jo skupno upravljajo države članice. Trajna dolžnost v ICPE: oblikovanje znanstvenoraziskovalnega in izobraževalnega programa. Med 1996–2006 je bil predsednik programskega sveta Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija in je od 2006 častni član Zbora ustanoviteljev te ustanove. Torišči Vratuševega znanstvenega in publicističnega delovanja v obdobju 1938–1941 sta bila slovenski jezik in literarna zgodovina. Po 1945 njegova znan- stvena, družbenopolitična in pedagoška dejavnost zajema zlasti področja razvoja samoupravljanja in participacije v Jugoslaviji in komunalni sistem ter zunanjo politiko SFRJ. Na področju mednarodnih odnosov zlasti izstopajo prispevki o Organizaciji združenih narodov, procesu dekolonizacije, gibanju neuvrščenosti in o deželah v razvoju. Vprašanja narodnih manjšin, človekovih pravic in trajno- stnega razvoja so dolgoletna tema Vratuševih raziskav. Med pomembnejšimi znanstvenoraziskovalnimi projekti, ki jih je organiziral sam ali skupaj z drugimi sodelavci, velja omeniti zlasti: Organizacija jugoslovanske komune in odnosi v njej (Inštitut za družbene vede, 1963–1965); Odnosi v večnacionalnih skupnostih (Inštitut za družbene vede, 1966); Vrednosti v politiki, mednarodna primerjalna raziskava ob sodelovanju znanstvenikov iz Indije, Ju- goslavije, Poljske in ZDA (1965–1969), knjiga je objavljena v University Press Philadelphia, ZDA, 1969); Razvoj teorije in prakse samoupravnega prava v Ju- goslaviji (1984–1987); Narodnosti in narodne manjšine; Živeti z mejo (1965–). O tej problematiki je od 1991 objavljenih devet zbornikov, najnovejši: Panonski prostor in ljudje med dvema tromejama (2007). Celostno upravljanje z obalnim območjem za trajnostni razvoj (ICPE, 1992–), Integrated Management of Pro- tected Areas: Nature Parc Goričko (2010–). Objavil je več kot tristo petdeset razprav in člankov v domačih in tujih znanstvenih ter strokovnih časopisih. Samostojna dela: – Levec in Ljubljanski zvon (doktorska disertacija 1941); – Profili neuvrščenosti (1980);

10 Zapis o akad. Antonu Vratuši v Biografskem zborniku Slovenske akademije znanosti in umetnosti

– Ten years of ICPE (1984); – Iz verig v svobodo. Rabska brigada (1998); – Piran, a green coastal community in the Northern Adriatic (2002); – V rt spominov in tovarištva (Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija na Petanjcih (2004). Bil je podpredsednik predsedstva Zveze združenj za družbene vede Jugoslavi- je in član sveta Mednarodnega združenja za politične vede (IPSA) (1996–1990), član upravnega odbora inštituta OZN za raziskovanje in izobraževanje (UNI- TAR) (1969–1990), član uprave Mednarodnega inštituta za oceane na Malti (IOI) (1972–2002). Izredni član SAZU je bil od 23. marca 1978, redni član je od 23. maja 1985. Med 1988 in 2002 je bil predsednik odbora SAZU za preučevanje narodnih manjšin. Je član odbora SAZU za trajnostni razvoj in dr. h. c. Univerze v Lju- bljani in Univerze v Mariboru. Je nosilec partizanske spomenice 1941 in drugih državnih odlikovanj in družbenih priznanj.

11 12 Intervju z akad. Antonom Vratušo ob njegovi stoletnici

(Pogovor je pripravil Jože Pirjevec ob sodelovanju Gorazda Bajca in Jureta Ramšaka)*

Pirjevec: Kaj vas je najbolj zaznamovalo v času odraščanja? Vratuša: Naša družina ni bila ne vem kako globoko verna. Molili smo pred in po kosilu ter včasih zvečer rožni venec. Ob nedeljah se je šlo k maši, vendar pa je vedno nekdo ostal doma, da je pripravil kosilo. Večkrat sem ostal tudi jaz in takrat sem se naučil peči vitice oz. bolj poznano sirov zavitek. Naša kmetija je bila srednje velika. Ne morem reči, da smo bili lačni, toda navadno je že nekje aprila zmanjkalo rženega kruha. Takrat nam je mama, ko smo prosili kruh, odsekala kos tikvinega, bučnega sira. To je kolač, ki ostane, ko se iztisne bučno olje. Oče se je kot cesarsko-kraljevi vojak boril na soški fronti. Imel je lepo pisavo in se je razumel na marsikaj. Dobro je znal tudi govoriti in pisati nemški in ma- džarski jezik, tako da so mu ljudje prinašali pisma, da jim jih prebiral ali napisal. Tudi sam sem se najprej želel naučiti teh dveh jezikov, ki sta nam bila najbliže. Do prvih nemških vasi na Sotinskem bregu je bilo pol ure hoda, če pa sem šel uro in pol na vzhod, sem že slišal madžarsko: »Nem értem«.1 Zanimanje za jezike je bil pravzaprav razlog, da sem šel študirat. Še ko sem pasel krave, sem si rekel, da se moram naučiti jezikov, da lahko pridem na belo cesto in me ljudje razumejo, jaz pa njih. Jezike sem se potem učil po Langenscheidtovi metodi, pri tem pa mi je pomagalo slovensko jezikoslovje, predvsem fonetična transkripcija, ki sem se je naučil pri dialektologiji. Ko sem za časa vojne prišel v stik s prvim Angležem, sem ugotovil, da v bistvu izgovarjam še kar dobro. Toda tudi pri tujih jezikih me je vedno spremljal prekmurski dialekt. Ko sem bil v Združenih narodih, kjer se govorijo vsaj trije ali štirje jeziki, sem, če se nisem spomnil kakšne besede, pomislil na prekmurščino in jo prevajal v ta jezik. Pirjevec: Ali ste bili kot mlad človek osebno verni ali ste bili do vere bolj indiferentni? Vratuša: Bil sem precej indiferenten, ker pač nisem želel izstopati. Takrat se je v gimnaziji še moralo obvezno hoditi v cerkev. Ker sem rad uril svoj spomin, sem katehetu v Murski Soboti ponudil, da bom zapisoval njegove pridige. Tako sem potem doma kar nekaj nedelj skoraj dobesedno zapisoval te pridige.

* Prvič objavljeno v: Jože Pirjevec in Jure Ramšak (ur.), Od Mašuna do New Yorka: 20. stoletje skozi pričevanja štirih slovenskih diplomatov. Koper, Univerzitetna založba Annales, 2014, str. 57–112. 1 Ne razumem.

13 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše

Pirjevec: Kakšen je bil vaš odnos do kraljeve Jugoslavije? Vratuša: Ko so bile po državnem udaru 6. januarja 1929 ustanovljene ba- novine, sem ravno prišel v gimnazijo in na vratih našel lepak, da je v Sloveniji Dravska banovina. Sklenil sem, da ne bom na pismo naslovljeno v Slovenijo niti enkrat napisal »Dravska banovina«, česar sem se potem tudi držal, čeprav nisem imel veliko priložnosti za pisanje. Naslovniki pa so moja pisma vendarle prejeli. To kaže na moj odnos do Kraljevine Jugoslavije. Motilo me je tudi, da je bilo moje prvo gimnazijsko spričevalo v srbohrvaščini. V osnovni šoli pa ob petju himne nisem razumel kaj pomeni »Bože pravde, Ti što spase / Od propasti do sad nas…« Za »spase« sem mislil, da pomeni pasti doma krave. Kaj je kdo »popasel«?! Pirjevec: Kje ste dočakali izbruh vojne? Vratuša: Ob agresiji na Jugoslavijo sem bil kot rezervni podporočnik mobili- ziran v kraljevo vojsko. Poveljeval sem spremljajoči četi s poltežkim orožjem, ki je bila dodana bataljonu, da poveča njegovo ognjeno moč. Imeli smo 47-milimetrski poljski top, 91-milimetrski francoski minometalec in dva mitraljeza – enega še iz prve svetovne vojne in drugega modernega. Vsak vod je imel še puškomi- traljez, tako da je bila četa ognjeno precej močna. Odhod na fronto je bila zame patriotska dolžnost, toda, ko so Nemci oddrdrali mimo nas in se jim nihče ni zoperstavil, je odšla domov skoraj polovica vojakov. Preostalim sem naročil, naj naložijo orožje na mule in gremo proti Celju. Razen tega, da so šli Nemci naprej, nisem imel nobenih informacij. Po snegu in blatu smo krenili čez hribe v glavnem vzdolž reke Dravinje. Naslednji dan, ko se je vreme končno popravilo, sem s hriba pri Slovenskih Konjicah videl, kako Nemci vodijo kraljeve generale v uje- tništvo. Takoj mi je postalo jasno, da nimamo nobene možnosti odpora več, zato sem naročil zakopati okidače, s čimer je postalo naše orožje neuporabno, mule pa sem prepustil tamkajšnjim kmetom. Ker je bilo še vse bolj ali manj nekontro- lirano, sem poslal fante domov, sam pa sem sklenil oditi v Ljubljano. Pri nekem kmetu sem menjal svojo oficirsko uniformo za navadno hlapčevsko obleko in se naslednji dan zgodaj zjutraj odpravil na pot. V Savinjski dolini sem pri neki hiši zagledal kolo. Pozorno sem si ga ogledoval, potem pa le vprašal domačega člove- ka, če mi ga posodi, da pridem čim prej do Ljubljane. Oba sva se smejala, saj sva vedela za kakšno »posojanje« gre. Preko Trojan sem nato do večera prikolesaril do Lukovice h Kersnikovim, ki sem jih poznal že od prej. Pri njih sem se preoble- kel v spodobnejšo obleko in dobil tudi drugo kolo. Na levi strani mostu čez reko Savo pri Črnučah so že bili Nemci, na desni pa Italijani. Skupaj so postavljali stražarnice in pri tem glasno razpravljali. Videl sem, kako se je mimo njih odpeljal kolesar iz Ljubljane proti Črnučam in da se zanj sploh niso zmenili. Tako sem se tudi sam brez težav odpeljal čez mejno črto in prispel naravnost v slavistični seminar, ki se je nahajal v pritličju sedanjega NUK-a. Na vzhodnem delu zgradbe

14 Intervju z akad. Antonom Vratušo ob njegovi stoletnici je bil slavistični, na zahodnem pa zgodovinski seminar. Močno poklapani so me kolegi vprašali: »Kaj bo pa zdaj?«. Ker sem bil na fronti, so pričakovali, da vem kaj več od njih. Odgovoril sem jim: »Ja, nič, uprli se bomo!« Naš sklep je bil: »Ne damo jim miru, dokler jim ne vidimo peta!« To je moralo biti vsekakor pred 15. aprilom 1941, saj Osvobodilne fronte takrat še ni bilo. Torej nobenega navo- dila od nikogar, enostavno sem bil prepričan, da je takšna reakcija normalna. Ko so moji nameri vsi pritrdili, smo se dogovorili, da se dobimo ponovno čez nekaj dni. Takrat smo začeli z listkovnimi in napisnimi akcijami. Živa Kraigher2, ki je bila tudi tam, se je držala nekako skrivnostno, zamujala na sestanke in včasih iz njih tudi prej odšla. Sam pri sebi sem si mislil, da je sigurno »organizirana«, kot se je takrat reklo za člana partije. Bil je še Štajerec Drnovšek, ki je nosil bradico in smo mu rekli Lojze Zbradoj. Zbiral je prispevke za rdečo pomoč in tudi zanj sem bil prepričan, da je organiziran. Drugih komunistov pa se ne spomnim. Pirjevec: Torej niste bili vključeni v nobeno strukturo in ste delovali na lastno iniciativo? Vratuša: Popolnoma. Kot odgovoren za vojaške zadeve pri našem seminarju sem bil povabljen na sestanek v neki podstrešni sobi pri stolnici. Tam se je pojavil Aleš Bebler, ki je bil med prvimi vodilnimi pri narodnoosvobodilni vojski, in me spraševal, kaj delamo ter svetoval kako naj se obnašamo naprej. Tako smo se začeli povezovati in ena izmed prvih večjih skupnih akcij nas z univerze in drugih iz Ljubljane je bila zaplemba orožja italijanske finančne sekcije na Bregu januarja 1942. V zunanji zaščiti akcije smo sodelovali v glavnem slavisti, drugih pa tedaj še nisem poznal. Med tem ko so opoldne šli financarji na kosilo, so trije ljubljanski terenci vdrli v zgradbo, zvezali dežurnega častnika in pobrali vse orožje ter ga naložili na kamion. Tako smo se vključili v OF na zelo enostaven način, naravno, pravzaprav s tem, kar smo že delali. Rekel bi, da je Osvobodilna fronta prišla k nam in nas je objela, vzela in smo šli naprej. Moram pa povedati, da smo srednješolci na I. državni realni v Vegovi ulici s protifašističnimi akcijami začeli že pred vojno. Ob italijanskem napadu na Abesinijo smo pri latinščini pri profesorju Bajuku3 trije sošolci – poleg mene še Marjan Rupar, sin učiteljice iz Gorice, in Igor Ramor, sin lekarnarja iz Do- lenjske, izdali nekakšen pamflet. Jaz sem v latinščini napisal kaj se tam godi. Posmehovali smo se Italijanom, Haile Selassijev4 glavni komandant je bil Ras Mulugeta5 – takšno ime smo mu dali. Rupar je napravil male skice, na katerih je prikazal Rasa Mulugeto in Italijane, ki se skrivajo za nekim grmovjem. Ko se

2 Živa Kraigher (1920–2011), slovenska plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja. 3 Marko Bajuk (1882–1961), slovenski klasični filolog, skladatelj in profesor. 4 Haile Selassie I. (1892–1975), etiopski néguš negasti (cesar). 5 Ras Mulugeta Yeggazu, (–1936), poveljnik etiopske vojske Mahel Sefari v času druge italijansko-abesinske vojne.

15 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše je začela narodnoosvobodilna vojna, sta onadva študirala nekaj drugega, spomnim se Ramorja, ki je prosil: »Nikar ne vztrajajte, da bi šel v partizane. Jaz se bojim.« To je bila zelo zavedna družina, ki je za partizane dajala velike količine zdravil iz svoje lekarne. V partizane Igor res ni odšel, vendar je aprila 1945 padla ameriška bomba točno na njihovo hišo na Mirju in jih vse pobila. Živ je ostal le njegov otrok. Pirjevec: Kdaj ste vi zvedeli za Osvobodilno fronto, da obstaja kot organizacija? Že maja 1941? Vratuša: To je moralo biti prav kmalu. Imeli smo sestanke in tisti, ki so vedeli, so poročali. Pirjevec: Kako je prišlo do vaše aretacije? Vratuša: Aretiran sem bil skupaj s tremi fanti 20. februarja 1943, ker smo se znašli preblizu osjega gnezda, tj. glavnega štaba črnih srajc v šoli na Šentjakob- skem trgu. Namesto, da bi mi njih, so v ozki ulici oni presenetili nas. Pirjevec: Ali ste izvajali načrtovano akcijo proti njim? Vratuša: Tako je, a do nje ni prišlo. Pirjevec: Ste bili oboroženi? Vratuša: Jaz sem bil, ker sem pač imel nekaj vojne šole. V Osvobodilni fronti sem bil odgovoren za vojaške zadeve na filozofski in pravni fakulteti. Eno je zbiranje orožja, drugo pa je poučevanje ljudi kako streljati. Vajo smo imeli z Zarjani, ki so se sestajali v kletnih prostorih na Novem trgu. Tam sem jih tudi učil rokovati z revolverjem, s puško, z mitraljezom, včasih pa smo šli tudi ven na teren. Na trenutke smo se obnašali kot da je svoboda, kot da ni Italijanov… Enostavno nam ni bilo več dovolj zanimivo, če smo kakšnemu vojaku vzeli puško, ampak smo hoteli orožje prav od črnih srajc. Tako se je zgodila tudi ta spodletela akcija. Pri tem pa je bila sreča, da je bil naslednji dan moj rojstni dan. Okoli osme zvečer, ko se je že bližal »coprifuoco«,6 so nas prijeli in odgnali v šolo, kjer so imeli svoj štab. Videli smo, da so pobirali tudi neke druge ljudi v okolici, tako da ni izključeno, da je šlo za običajno racijo. Nihče ni mogel ničesar ugotoviti. Izpustili pa so enega krojača, po katerem je najmlajši član naše skupine, brucek smo mu rekli, ker je bil prvo leto na univerzi, poslal materi listek, da se najverjetneje ne bo vrnil. Naročil je, da naj pove, če pridejo Italijani spraševat, kje je sin: »Sinoči so se dogovarjali, da bodo tukaj proslavljali rojstni dan in niso prišli.« Sporočil ji je še naj speče potico, da jim jo lahko pokaže kot dokaz, kar je tudi naredila in se delala nevedno. Potem so se začela zasliševanja v belgijski kasarni. Janez, ki je bil tretji letnik prava, jih je kot kaže žalil in je dobil klofute za vse nas. Brucek jih ni dobil, ker je bil najmlajši. Drago je bil sin znane profesorske družine in je že diplomiral iz filozofije, jaz pa sem že tudi doktoriral. Mene je spraševal nek

6 Policijska ura.

16 Intervju z akad. Antonom Vratušo ob njegovi stoletnici

»tenente«7: »Come mai? Ha studiato e adesso con i briganti. Com’è possibile?«8 Jaz pa sem mu odgovoril: »Come mai? Voi potete credere che…« Očital mi je, da sem se pripravil za profesorski poklic, da bom vzgajal mladino, zdaj pa se družim z briganti. To zaslišanje se je nato ponovilo trikrat ali štirikrat. V tej vojašnici smo bili zaprti dva ali tri mesece, najprej skupaj v sobi, potem pa so nas razmestili. Aprila so v Ljubljani izvajali množične racije in začeli predvsem inteligenco po- šiljati v Gonars. Tako so tudi nas štiri zvezane zgodaj zjutraj odvedli na železni- ško postajo in nas strpali v živinske vagone. V Palmanovi smo se izkrcali in če me je kaj prizadelo v času našega romanja od taborišča do taborišča, je bil pogled na otroke, ki so jih razvrstili ob prašni cesti od Palmanove do Gonarsa, da so pljuvali na nas in nas zmerjali: »Briganti, tolovaji!«. Pirjevec: Vas je bilo veliko? Vratuša: Zapornike so pošiljali v skupinah. Nas je bilo za en vagon, torej kakšnih štirideset. Večinoma smo se poznali, saj je šlo predvsem za intelektual- ce, študente, zdravnike, advokate. Teh sicer nisem toliko poznal, sem pa dobro poznal študente, saj smo skupaj delovali na univerzi od sredine aprila 1941 do februarja 1942. V našem slavističnem seminarju smo se počutili kot neka širša družina, ki enako misli in se strinja, ki jo povezuje upor proti okupatorju. Pirjevec: Kako je izgledalo vaše bivanje v Gonarsu? Vratuša: Že tretji dan po prihodu sem imel incident. Ker smo lahko izbirali sami načelnika barake (capo baracca), so tovariši na to mesto postavili mene. Naslednji dan so nas postrojili in vsak »capo« je moral poročati o stanju v svoji baraki. Dežurni oficir je pozdravil s »saluto romano«, jaz pa mu nisem odgovoril z istim pozdravom, na kar mi je odgovoril: »Tukaj je saluto romano!«.9 Najprej sem molčal, ko pa je postal že neprijeten, sem mu povedal: »Moja prisega kralju Jugoslavije mi ne dovoljuje, da pozdravljam drugače kot tako!« Poklicali so komandanta Macchija in me skupaj prepričevali, vendar se nisem dal. Zaradi tega so me za en dan zvezali za kol, kar je bila običajna kazen. Zvezali so me od zadaj in nihče se mi ni smel približati, da bi mi dal vodo ali hrano. Toda občutka, da bi bil lačen se sploh ne spominjam. Pirjevec: Kako je na vas vplivalo fizično nasilje? Vratuša: O tem nisem mnogo razmišljal. Pač sem se zavedal, da sem se znašel v taborišču, kjer so drugi pogoji, a upor se nadaljuje. Tudi tam sem bil med orga- nizatorji zborovskega petja, seminarjev o slavistiki in drugih krožkov. Pirjevec: Ste bili v Gonarsu samo Slovenci ali so bili zaprti tudi ljudje iz drugih delov Jugoslavije?

7 Poročnik. 8 Kako je to mogoče? Študirali ste, zdaj pa z rabojniki. Kako je to mogoče? 9 Rimski (fašistični) pozdrav.

17 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše

Vratuša: V Gonarsu smo bili v začetku samo Slovenci in to predvsem Lju- bljančani. Nismo se preveč ozirali na to ali nas opazujejo, ampak smo nadaljevali z našim kulturnim delom Najbolj jim je šla na živce pesem Lipa zelenela je. Ob prepevanju te pesmi so nas razganjali z brizgo in tudi kaznovali. Na Rabu so bili predvsem ljudje s podeželja, Notranjske, zlasti iz revnih krajev ob Kolpi, kjer so jih polovili na polju, po cesti ali v postelji in jih odvlekli na pol oblečene. Zavoljo tega se je na Rabu začelo množično umiranje že oktobra leta 1942. Toda tudi v taborišču smo imeli organizirano Osvobodilno fronto. Pirjevec: Se spominjate priprav na znani beg osmerice internirancev iz Go- narsa? Vratuša: Bil sem obveščen o načrtih za pobeg. Vse priprave so izvajali v pre- verjeni baraki, kjer so bili sami zaupanja vredni posamezniki. Najlepše je vse to opisal Ivan Bratko10 v svojem romanu Teleskop. Tudi mene je vprašal ali bi odšel z njimi, pa sem mu odgovoril, da nisem toliko organiziran. Rekel sem, da lahko nastanejo razne situacije in da sam raje ostanem v taborišču ter nadaljujem s svojim delom. Pojasnil sem, da ne vem, če se bom tam zunaj tako dobro znašel in da imam občutek, da je boljše, da ostanem v taborišču. Med samim pobegom je vojak, ki je slišal šelestenje koruze, sprožil alarm. Vendar so vsi tisti, ki niso mogli skočiti ven, imeli srečo in so se pravočasno vrnili na apel, ki so ga sklicali kakšne pol ure po odkritju. Potem so nas brez zajtrka ali česa drugega držali dokler je sonce stalo še visoko na nebu. Takrat so Italijani sklenili, da bodo Gonars razčistili in tako so med drugimi za premestitev našli tudi mene. Nekega deževnega dne oktobra 1942 so me zvezanega poslali v tabo- rišče Monigo pri Trevisu, kjer sem zopet srečal poznane ljudi in je kulturno delo zopet lahko steklo. A že nekje februarja 1943 so me premestili v Padovo. Junija 1943 so me zvezanega skupaj s pesnikom Igom Grudnom odgnali na Reko, kjer je bilo vrhovno vojaško sodišče za celotno italijansko armadno območje, vključno z Dalmacijo in Črno Goro. Pričakovala sva, da bodo pred to sodišče postavili tudi naju, toda po treh nočeh ležanja na golih treh v kletnih prostorih so naju karabinjerji vkrcali na barko za Rab. Tedaj so bile razmere na Rabu že podobne tistim v Gonarsu, Trevisu in v Padovi, medtem ko so prvi interniranci julija 1942 morali šele posekati koruzo in vinsko trto ter celoten prostor, ki so ga Italijani predvideli za taborišče, ograditi z žico. Vsak je dobil en preperel snop slame in vojaško odejo, v šotore za štiri vojake pa so strpali največkrat po šest internirancev. V literaturi je opisano celo, da se med spanjem niso mogli niti obrniti. Pater Odorico, ki je bil kronist bližnjega samostana sv. Cecilije, je opazoval, kaj se godi v taborišču in v svoj dnevnik že konec oktobra zapisal, kako mu je neki vojak povedal, da so zjutraj iz šotora potegnili nekaj

10 Ivan Bratko (1914–2001), slovenski pisatelj, publicist in družbenopolitični delavec.

18 Intervju z akad. Antonom Vratušo ob njegovi stoletnici desetin mrtvih. V tistem času je tudi zapisal naslednje besede: »Ljudje govorijo, da hočejo Italijani z gladjo uničiti Slovence. Tukaj pa celo mesto Rab smrdi od njihovih paketov« in ob tem navedel, da je čakalo 2.000 paketov. Komandant taborišča karabinjerski podpolkovnik Vincenzo Cuiuli, fašistični sadist, je pre- kinitev dostave paketov res koristil za kaznovanje. Predsednik taboriščne tajne organizacije OF, štajerski učitelj in komunist Jože Jurančič11 se je spoprijateljil z glavnim italijanskim inženirjem, ki je vodil izgradnjo taborišča in je bil verjetno precej protifašistično usmerjen. Ta je naročil, naj mu povedo za vse grozote iz taborišča, da jih bo sporočil svojemu stricu, kardinalu v Vatikan. To je tudi storil in potem je o situaciji v taborišču poročal tudi Radio London. Da prikri- jejo škandal, so se Italijani zganili: internirance, ki so še bili zmožni potovanja, so razmestili v druga taborišča – Gonars, Treviso, Padovo in tudi poboljšali življenjske razmere v KT Kampor na Rabu. Pirjevec: Ali vam je bilo znano, da je poleg vašega taborišča tudi taborišče za Jude? Vratuša: V okviru našega obveznega dela smo pravzaprav mi politični interniranci gradili to taborišče. Prisilno delo je močno prispevalo k množični smrtno- sti taboriščnikov. V kamnolomu so morali tudi bolni obdelovati kamen za edino solidno stavbo, ki naj bi bila po vojni večnadstropna poboljševalnica za najbolj trdovratne protifašiste. Tako fizično kot psihično je bila situacija zelo težka. Ve- čina ljudi si je mislila: »Tu sem, trpim, bog me je zapustil, nikoli več ne bom nikogar videl.« Čepeli so pred svojimi šotori in tam tudi umirali. Med nami so bili tudi zdravniki in znani psihiater Kanoni12 je načrtno hodil po taborišču ter dvigal moralo takšnih ljudi: »Nikar ne umiraj tukaj, premakni se!« Mislim, da je prav organizacija Osvobodilne fronte rešila marsikomu življenje, ker ga je vključila v aktivistično delo. Pirjevec: Ali se je taboriščna organizacija Osvobodilne fronte začela oblikovati od samega začetka ali šele po vašem prihodu? Vratuša: O tem mi je pripovedoval Jože Jurančič, ki je pobegnil iz Štajerske na Dolenjsko, kjer je nadaljeval učiteljevanje. Tam je že delovala bela garda in ko so te ljudi zajeli, so njeni člani že odločali skupaj z okupatorjem, kdo je za talca, za taborišče ali pa se lahko vrne domov. Za Jurančiča je oficir sklenil, da pojde v taborišče, domači župnik pa je zakričal: »Ne, ta je komunist! Tega je treba ustreli- ti!« Oficir je odločno odvrnil: »Qui comando io!«13 Tako je ošabnost italijanskega oficirja rešila Jurančičevo življenje. Kot mi je Jože kasneje povedal, se v prvih mesecih, vse tja do konca leta 1942 ni dalo na Rabu govoriti z nikomer, tako brez- upno so se vsi počutili. Potem je le odkril še dva komunista, s katerima se je začel

11 Jože Jurančič (1902–1999), slovenski učitelj in politični delavec. 12 Janez Kanoni (1904–1974), slovenski zdravnik psihiater in univerzitetni profesor. 13 Tukaj poveljujem jaz!

19 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše pogovarjati o tem, kaj bi lahko storili. Ostali pa se niso bil pripravljen pogovarjati o ničemer drugem kot o gladi, bolezni, družini in smrti. Šele 5. januarja 1943, ko se je odvila zmagovita bitka za Stalingrad, so nastali pogoji za organizirano delo. Tako je izvršni odbor tajne OF lahko sklenil, da se začne organizirati tajna vojaška udarna enota – samoobrambni udarni bataljon. Franc Potočnik,14 mornariški oficir kraljeve jugoslovanske mornarice, je bil imenovan za komandanta, Franc Šlajpah, ki je v Ljubljani končal strojništvo, pa je načeloval zaščitnemu vodu. Istočasno se je OF začela z organiziranim osvajanjem položajev v okupatorjevi taboriščni ad- ministraciji in tehničnih službah. Ko so Italijani med interniranci izbirali delavce za taboriščno administracijo, je OF na različna mesta predložila preverjene fron- tovce. Sicer pa nam je taboriščna fašistična uprava nevede napravila uslugo, ko je večje osumljenih namestila v velik šotor, imenovan Tenda rossa.15 Tu smo bili skupaj dan in noč. Tu se je pisal in prepisoval tajni časopis in vodila tajna posvetova- nja o vsem mogočem, vključno z odkrivanjem špijonov. Okrog »Rdečega šotora« so ves čas dežurali zaupniki Osvobodilne fronte in nas opozarjali na nevarnosti. Pirjevec: Koliko informacij ste dobivali od zunaj? Vratuša: Skoraj nič. Židje pa so jih imeli. Nasploh so imeli drugačen režim in so jih tudi uradno poimenovali »protetti«,16 medtem ko smo bili mi »internati«.17 Na voljo so imeli časopise, dovoljena pa je bila tudi uporaba pisalnih strojev. Pirjevec: Ste kdaj posumili, da so Judje tudi podkupovali italijanske vojake? Vratuša: To se je delalo na veliko, če se je le moglo. Ne samo Židje. Pirjevec: Nekaj Judov pa se je priključilo tudi Osvobodilni fronti? Vratuša: Skupna Osvobodilna fronta, v katero so bili vključeni tudi Židje, je nastala že junija 1943. Imeli so tudi svojo komunistično stranko. Pirjevec: Opišite prosim končno vstajo OF na Rabu. Vratuša: 25. julija, ko je padel Mussolini, so se pri nas začele konkretne priprave na »dan D«, kot smo rekli naši vstaji. Vedeli smo, da bo Italija prej ali slej izskočila iz nemškega zavezništva in ocenili smo, da bo takrat najboljši čas, ki ga moramo izkoristiti. Komandant Cuiuli je pretil in postavil strojnico na sredi »trga gladu«, kot se je reklo prostoru za »appello«. Ko je slišal, da bi lahko napadli partizani iz Velebita, je zbral vse internirance, rjovel na nas in grozil s pištolo in psom: »Vse vas postrelim, če se to zgodi!« Ostal je takšen kot je bil, ko pa smo ga aretirali, je bil »manjši od makovega zrna«. Pirjevec: Kako ste ravnali z njim? Vratuša: Do njega smo bili še preveč galantni, saj ga sploh nismo zvezali. Brigadno sodišče ga je sicer obsodilo na smrt, kakor tudi enega izmed njegovih

14 Franc Potočnik (1903–1984), slovenski častnik in organizator pomorskega šolstva. 15 Rdeči šotor. 16 Zaščitenci. 17 Interniranci.

20 Intervju z akad. Antonom Vratušo ob njegovi stoletnici glavnih doušnikov. Slednji se je skesal enemu aktivistu navedel zločine, ki jih je zagrešil na Dolenjskem, med katerimi je bil tudi uboj mojega dobrega prijatelja, slavista Paderšiča18 ali »Stare bajte« kakor smo ga klicali, ker ni nikoli diplomiral. Ta doušnik je bil usmrčen, za Cuiulija pa je Osvobodilna fronta otoka Rab prosila, naj se smrtna kazen ne izvrši tam, ker bo prišlo maščevanje. Hkrati je tudi vodstvo taboriščne Osvobodilne fronte sklenilo, da morajo obtoženi za vse zlo- čine odgovarjati pred ljudskim sodiščem v Sloveniji. Cuiulija smo tako sklenili odpeljati s sabo. Celotna brigada, 1560 borcev, se je premestila z otoka na kopno med 15. in 17. septembrom. Peti bataljon, ki so ga sestavljali Židje, močni fantje, so pri Crikvenici napotili na hrvaško območje, kjer so jih razporedili v banijsko divizijo. V štirih slovenskih bataljonih pa smo se zavzemali za ohranitev enovi- tosti brigade in se tako prebili na Mašun. Tu je bila opravljena slovesna prisega ob prisotnosti poveljnikov Šercerjeve in Tomšičeve brigade. Prišel je tudi glavni komandant Franc Rozman – Stane.19 Želel je preizkusiti borce in je pred zoro 24. septembra sprožil preplah. Zadnje naše čete so prispele šele okoli polnoči, ob šti- rih zjutraj pa je že bil preplah. Komandant Stane je bil z odzivom zadovoljen, saj so borci takoj pograbili puške in poslali izvidnice, sami pa stopili v zbor, da slišijo povelje. Mislim, da je tudi ta vaja prispevala, da smo ostali kot brigada. Na Mašu- nu je bila potem tudi slovesnost z najvišjimi političnimi in vojaškimi predstavniki Slovenije. Ponovno je bila opravljena prisega, vendar je šlo samo za formalnost, saj jo je vsak borec dal že prej, v globoki ilegalnosti kot član udarnega bataljona ali kot prostovoljec ob vstopu v brigado. Bajc: Kako je končal Cuiuli? Vratuša: Z otoka je odplul z drugim transportom. Poleg njega smo postavili štiri močne fante, saj so mornarji, ko so izvedeli za njega, zahtevali: »Dajte ga nam, da ga potopimo!« Podobno so vzklikali tudi ljudje v Crikvenici, kjer smo se izkrcali. Čez noč je bil zaprt v tamkajšnji vojaški ječi. Pri sebi pa je obdržal britev in si z njo prerezal vrat. Paznik ga je zjutraj našel še živega in poklical vojaškega zdravnika. Ko je medicinska sestra vprašala, če naj mu dajo transfuzijo, je črno- gorski vojaški zdravnik odgovoril: »Kakšno transfuzijo? Umirajo mi partizani, pa nimam krvi zanje.« Sprali so mu rani in ga povezali, vendar je zatem umrl. Komandant Potočnik je zapovedal, naj ga vrnejo na Rab in pokopljejo skupaj z njegovimi žrtvami. Italijani so potem zahtevali ekshumacijo, ga prenesli v Italijo in ga s častmi pokopali ter ga verjetno tudi odlikovali. Luigi Papo20 je objavil strašno laž, da smo Cuiulija interniranci baje obesili za pete pri vhodu v tabori-

18 Vinko Paderšič – Batreja (1906–1942), slovenski slavist, član akademskega kluba Zarja in narodni heroj. 19 Franc Rozman – Stane (1912–1944), slovenski general in narodni heroj, komandant Glavnega štaba NOV in PO Slovenije. 20 Luigi Papo (1922–2010), italijanski častnik in vojni zločinec.

21 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše

šče in ga nato pokopali na sredi ceste skupaj z njegovim psom. Papo je bil med vodji pokolov v hrvaški Istri, danes pa je, kot ugotavlja v svoji knjigi Fašistična taborišča zgodovinarka Alessandra Kersevan,21 postal verodostojna priča o drugi svetovni vojni. Ko sem to prebral, sem si rekel, da moram najti priče, ki bodo po- vedale resnico. Profesor Barić, eden od vodilnih antifašistov na otoku Rab, je na Rabu poiskal tedanjega partijskega funkcionarja, ki je povedal: »Jaz sem videl, kako so njegovo truplo pripeljali, videl sem, kako so ga dali na kamion in ga odpeljali na pokopališče.« Druga priča, kmečki sin na hribčku nad taboriščem, kjer je živela njegova družina, pravi, da duhovnik seveda ni bi prisoten pri pogrebu, ampak pokopan pa je bil dostojno. Na pobudo zamejskih in italijanskih zgodovinarjev je potem v italijanščini izšla knjiga Rabska brigada: iz verig v svobodo, ki pa se razlikuje od slovenske po tem, da v njej spregovorijo priče, avtor pa samo usmerja zgodbo. Pirjevec: Kako je prišlo do vzpostavitve stika z italijanskim odporniškim gibanjem? Vratuša: To je bilo v začetku oktobra leta 1943, ko sem se poslovil od borcev Rabske brigade. Nekateri so odšli na bolezenski odpust, drugi naravnost v glavni štab NOV in POS kot zaščitna četa, večina pa v novo 17. divizijo, ki je bila takrat formirana na Dolenjskem. Luka Leskošek22 je zahteval zame, da grem v Prekmurje. Med čakanjem na razpored v štabu XIV. divizije, sem študiral, kaj se je dogajalo v Sloveniji v času moje internacije. Nekega dne pa sta se pojavila dva garibaldinska sla iz Vicenze. Politični komisar glavnega štaba Boris Kraig- her, ki me je poznal iz Gonarsa, je tedaj rekel: »Tukaj sta prišla dva Italijana in želita imeti zvezo z glavnim štabom. Bilo bi dobro, da greš v Italijo. Vem, da znaš italijanski, pa pojdi!« To je bilo vse. Na začetku je šlo bolj za spoznavanje, da se ugotovi kaj je z zadevo. Ne verjamem, da je kdo posebej razmišljal, kako se bo razvijalo naprej. Najprej je bilo treba videti s kom imamo opravka, da smo se sploh lahko odločili ali sprejeti ta kontakt. Z mano je odšel na pot še neki primorski partizan, ki se je potem med mojim čakanjem v Vicenzi na izdelavo nove legitimacije vrnil in sporočil, da je vse v redu. Pirjevec: Kje se je zadrževala ta garibaldinska enota? Vratuša: Pri Meranu, na golem, med samimi skalami. Svetoval sem jim, naj si poiščejo drugo območje, saj jih lahko tam odkrijejo celo z letala. Potem so se res takoj premaknili, vendar jih jaz nisem spremljal, ker sem se namenil priti do glavnega poveljstva italijanskih garibaldincev. Med pisanjem prvega poročila sem se zastrupil s plinom. Pisal sem namreč pri prižgani plinski peči, ki je bila tudi edina luč. Spomnim se samo neverjetno prijetnega občutka, skoraj da bi zapel, potem pa ničesar drugega, le da je nekaj padlo. V resnici sem padel jaz. Ko so v sosednji

21 Alessandra Kersevan (1950–), italijanska zgodovinarka, profesorica in urednica. 22 Franc Leskošek – Luka (1897–1983), slovenski sindikalni vodja in politik.

22 Intervju z akad. Antonom Vratušo ob njegovi stoletnici sobi med spanjem slišali, da je nekaj zaropotalo, so prišli pogledat in me našli nezavestnega. Potegnili so me ven na sneg in me z njim ribali, dokler nisem prišel nazaj k zavesti. Po zaužitih dveh litrih toplega mleka sem vendarle prišel k sebi. Nisem čutil kakšnih posebnih posledic, le glava me je bolela. Pirjevec: Kako ste navezali stik z vodstvom italijanske partije? Vratuša: Eden izmed vodij tamkajšnjih partizanov mi je povedal, da je vod- stvena trojka CK KPI: Luigi Longo,23 Pietro Secchia24 in Umberto Massola,25 ki je bil Kardeljev korespondent, v Milanu. Z njegovo pomočjo sem se z njimi srečal sredi oktobra 1943 na Piazzale Loreto v neki podstrešni sobi. Na njihovo vprašanje, koga izmed vodilnih jugoslovanskih komunistov poznam, nisem mogel za nobenega odgovoriti pritrdilno. Kardelja sem poznal po njegovi študiji o slovenskem nacionalnem vprašanju, za Kidriča sem vedel, da je kulturnik in aktiven v narodnoosvobodilnem gibanju, Tito pa je bil nekje v bosanskih planinah. Nazadnje so omenili lik Luke Leskoška, za katerega pa sem rekel, da ga poznam, čeprav predvsem kot delavskega tribuna, sindikalista. Longov odgovor je bil: »Pojdi in se vrni z njegovim podpisom, potem pa se lahko dalje pogovarjamo.« Jaz sem k temu pripomnil: »Dobro. Ampak veste, tovariši, kaj to pomeni, če me dobijo? Na licu mesta me lahko ustrelijo.« Na kar se je Secchia hladno odzval: »Ja, dragi tovariš, na to bi moral pomisliti preden si šel na to pot.« Tako se je naš pogovor končal. Vzel sem pot pod noge. Do Trsta z vlakom in nato peš prek Repentabra in Krasa na Dolenjsko. Pirjevec: Ali ste imeli na razpolago kakšna denarna sredstva? Vratuša: Sploh se ne spominjam, kaj sem imel. Pri sebi nikoli nisem imel večjih vsot denarja. Italijanski komunisti so mi od časa do časa zagotovili stano- vanje in tudi hrana je bila včasih tam. Pirjevec: S kakšnimi dokumenti ste potovali? Vratuša: Prvi dokument sem dobil v Baču na Krasu opolnoči, ko smo se spustili z Mašuna. Na mizo so stresli osebne izkaznice, »carte d‘identità« fantov, ki so bili v partizanih. Na njih smo iskali obraz, ki bi bil kolikor toliko podoben mojemu. Izločili so tri izkaznice in izbral sem eno, s katero sem naslednji dan odpotoval. Imel sem srečo, da me ni nihče legitimiral. V Šent Petru na Krasu smo sedli na vlak: italijanska garibaldinca sta sedla v en vagon, midva s slovenskim partizanom pa v drugega. Na postajah, kjer se je vlak ustavil, sta Italijana izstopi- la in dogovor je bil da je vse v redu in gremo naprej, če je časopis v desnem žepu, če pa je v levem, je potrebno čimprej zapustiti vlak in se ponovno srečati blizu postaje. Tako smo srečno prispeli do Vicenze, kjer so mi naredili novo izkaznico,

23 Luigi Longo – Gallo (1900–1980), italijanski komunistični politik; generalni sekretar KPI od 1964 do 1972. 24 Pietro Secchia (1903–1973), italijanski komunistični politik in zgodovinar. 25 Umberto Massola (1904–1978), italijanski komunistični aktivist in politik.

23 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše s katero sem potem krožil od Padove do Bologne, pa spet do Vidma in Merana, kjer so bile njihove enote. Pirjevec: Ali vas na teh poteh ni nihče ustavil? Vratuša: Imel sem tri prav resna srečanja, kjer sem imel verjetno več sreče kot pameti. Pirjevec: Zaupajte nam kakšno epizodo. Vratuša: Nekje januarja, februarja 1944 sem bil v Bologni dogovorjen s ku- rirko pri zadnji postaji primestnega tramvaja. Čakal sem jo do konca, do »coprifuoca«, nato pa sem se s tramvajem vrnil v mesto. Kot je bilo v moji navadi, sem med vožnjo opazoval okoliške objekte, da sem si zapomnil, kje se nahajam. Tako sem pri vstopu v mesto opazil veliko trgovino z električnimi aparati. Pripeljal sem se na glavni trg, kjer pa so pravkar ustrelili nekega fašista. Cel trg so obko- lili in znašel sem se v obroču. Karabinjer me je vprašal, kaj počnem tam, jaz pa sem odgovoril: »Moj gospodar iz Vidma me je poslal v Bologno, da kupim neke električne aparate, ki jih zaradi »coprifuoca« nisem uspel in bom to storil jutri.« V tem času sem namreč imel osebno izkaznico kot trgovski potnik Videmskega trgovca z električnimi aparati. Ker me je malo debelo gledal, sem mu rekel naj stopi z mano in mu bom pokazal to veletrgovino, če mi ne verjame. Potem me je vprašal, kje bom prespal, jaz pa sem si hitro izmislil, da tam naprej stanuje moja teta in bom prespal pri njej. Na to je odgovoril samo: »Izgini čim hitreje!« Ver- jetno je videl kakšna je situacija in da je zame in tudi za njega dobro, da zginem. Seveda sem se hitro pobral. V tem primeru je bilo še enostavno, večji problem pa se mi je pripetil kmalu na začetku, ko sem potoval z vlakom od Trsta proti Tržiču. Opazil sem, da so na vlak stopili karabinjerji in da ne pregledujejo ljudi, ampak njihovo prtljago. Iskali so neko torbo temne barve. Jaz sem imel prav takšno, zato so mi začeli iz nje metati vse stvari. Torba je imela dvojno dno, kjer sem imel skrite tajne dokumente, zato sem karabinjerju, ko je prišel že zelo blizu dna rekel: »Kaj mi boste vse zmetali ven? Tu je moja hrana. Kaj bom pa jedel?!« Moj odlo- čen nastop je deloval, nato pa sem izstopil v Nabrežini in zamenjal legitimacijo. Pirjevec: Kako ste prišli do Leskoškovega podpisa? Vratuša: Izvedel sem, da je Luka nekje pri glavnem štabu, torej na Dolenj- skem. Ko sem prišel do Grosuplja, so mi povedali, da je odpotoval na Gorenjsko. Ponovno sem vzel pot pod noge in spomnim se, da je bila druga polovica novembra. Bil sem kar dobro premražen, po močni slani je kar prskalo pod čevlji. Ljubljanico smo prešli pri Preserju in nadaljevali v Polhograjske Dolomite, kjer sem našel pogorišče partizanske postojanke, ki jo je napadla bela garda. Izvedel sem, da so se partizani umaknili na Gorenjsko. Ker mi je bilo znano, da je v Že- leznikih štab divizije, sem pričakoval, da se je Luka ustavil tam. In res je bil tam dan pred mano, nato pa je na konju odšel proti Cerknemu. Seveda sem mu zopet sledil. V gostilni pri Čepovanu sem slišal kako se dva moška glasno pogovarjata.

24 Intervju z akad. Antonom Vratušo ob njegovi stoletnici

Njune spremljevalce vojake sem vprašal, kdo sta ta dva človeka, oni pa so mi rekli »Luka in Primož.« Javil sem se Luki in mu povedal zakaj ga iščem. On pa meni šaljivo: »A podpis? Pravi Lahi! Fotografije pa niso zahtevali?« »Samo podpis«, sem odvrnil. Primož je seveda užival in se krohotal. V takšnem dobrem razpoloženju smo se potem marsikaj pogovorili in povedala sta mi, da naslednje- ga dne pojdeta na drugo stran Soče, v bližino Krmina na sestanek z italijanskimi komunisti. V Čepovanu sem prespal, drugi dan pa pot preko Baške grape, kjer je prišlo do kratkega spopada z nemško izvidnico. Eden od spremljevalcev je padel, drugim pa se ni nič zgodilo. Počakali smo temo in okoli polnoči pri Desklah čez brv prešli Sočo ter se povzpeli na Kolovrat. Potem smo se spustili h Krminu ravno na praznik s kuhanimi maroni in mladim vinom. Luka, Primož in furlanski partizani so se zaprli v bajto. Po kakšnih treh urah so prišli ven vsi mrki. »Ha, ti polentarji,« je takoj rekel Luka in dodal le: »Daj no daj že ta papir enkrat.« Z njegovim podpisom sem se po tem z vodnikom napotil proti Vidmu. Bajc: Kako je potem potekalo vaše delovanje v Italiji? Vratuša: Najprej sem šel v Vicenzo, kjer je bila moja glavna postojanka kar polovico leta. ondod sem nadaljeval pot v Padovo in naprej v Bologno, kjer je bil četrti član vodstva, Antonio Roasio26, tudi star komunist. Decembra sem napisal prvo dolgo poročilo in ga nesel v Slovenijo. Moja kontaktna oseba je bila Lidija Šentjurc, ki se je tedaj zadrževala na Oblakovem vrhu, kjer je bil sedež partije in Osvobodilne fronte za Primorsko, medtem ko je bilo poveljstvo IX. korpusa na Lokvah v Trnovskem gozdu. Tudi ob kasnejših obiskih na slovenskem osvobo- jenem ozemlju sem se najprej oglasil na Oblakovem vrhu, ondod pa sem vedno krenil tudi v Trnovski gozd. Ta moja srečanja in moje delo v Italiji so bili znani le ozkemu krogu ljudi. Pirjevec: Kako ste se končno prebili do Milana? Vratuša: Čakal sem, da me ponovno pokličejo na Piazzale Loreto, vendar zaradi vojnih razmer dolgo nisem mogel do njih. S Secchio, s katerim sem bil dogovorjen čez tri tedne v Bologni, sva se zgrešila ravno za dve uri. Šele danes mi je jasno, zakaj sem moral po tistem, ko sem dobil Lukin podpis, čakati okrog mesec in pol, da sem sploh lahko prišel do koga iz vodstva CK KPI za severno Italijo. Quinto je poslal Kardelju oktobra 1943 ostro protestno pismo proti Izjavi vrhovnega plenuma OF o priključitvi Primorske Slovenije Jugoslaviji, potem pa je umolknil. Zato so mi z Oblakovega vrha naročili naj prevedem Kardeljevo pismo vodstvu KPS za Primorsko, kako ravnati z italijanskimi tovariši v zvezi s priključitvijo Primorske Sloveniji, kjer je podrobno razložil politični pomen tega slovesnega akta, potrjenega tudi na II. zasedanju AVNOJ-a 29. novembra 1943. To sem kmalu opravil. Dodal sem še svoj pripis o zasedanju AVNOJ-a

26 Antonio Roasio (1902–1986), italijanski komunistični aktivist in politik.

25 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše

29. novembra 1943 in svoj zapis o razmerah v Trstu ter denarno pomoč KPS in OF iz Trsta. Kmalu po tistem je vodstvu CLNAI27 izdalo manifest, v katerem se zavzema za vzpostavitev sodelovanja z Osvobodilno fronto slovenskega naroda, o priključitvi Primorske pa ni bilo niti besede. To sem sporočil Lidiji Šentjurc in dodal, da bi bilo po moje potrebno reagirati, ona pa je rekla »Začni!« Pirjevec: V kolikšni meri so se italijanski partizani zavedali primata slovenskega uporniškega gibanja in da dejstva, brez tega ne bi bilo niti njihovega? Vratuša: Tega so se zavedali zlasti na začetku. Briško-beneški odred in tudi IX. korpus sta z italijanskimi Garibaldinci sklenila sporazum že spomladi leta 1943, tako da po vojaški plati pravzaprav nisem imel posebnega dela. Gradil sem naprej na že obstoječih sporazumih, ki jih je julija 1944 Poveljstvo Korpusa prostovoljcev svobode tudi ratificiralo. Takrat so poslali vrhovnemu štabu Jugosla- vije depešo, ki sem jo dobil tudi sam in v kateri je pisalo, da so ratificirali te spo- razume in priznajo »profesorja Urbana«, torej mene, kot predstavnika Vrhovnega štaba. Kakorkoli sem poudarjal, da je to slovenski Glavni štab, to zanje ni bilo pomembno in so torej napisali, da mene priznajo kot zastopnika jugoslovanskega Vrhovnega štaba ter izražajo željo, da tudi oni pošljejo svojega predstavnika. Pirjevec: Je Tito sploh vedel za vašo misijo? Vratuša: Tito je bil o tem verjetno obveščen prek Kardelja. Miro Kocjan, ki je bil v prekomorskih brigadah, mi je pripovedoval o svojem srečanju s Kardeljem, ki mu je takrat omenil mojo misijo v Italiji. Kasneje sem v glavnem štabu v ministrstvu narodne obrambe v Beogradu dobil med dokumenti samo neke drobce, ki so govorili o slovenskem bojišču, sebe pa nisem našel nikjer. Pirjevec: Ali ste v tistem času vstopili v partijo? Vratuša: Že prej, in sicer po prihodu Rabske brigade na Mašun, kjer je bilo ožje vodstvo CK KPS. Predsednik taboriščne tajne organizacije OF na Rabu Jože Jurančič, član partije že od tridesetih let dalje, mi je poročal o delovanju organizacije. To je bil zelo širok človek. Pod njegovim vodstvom se je skupina komunistov sestajala ne kot neka posebna partijska avtoriteta, ampak kot člani Osvobo- dilne fronte. Tako je tajna OF postala avtoriteta v taborišču in na osnovi te širine je upor uspel. Po srečanju z vodstvom KPS se je Jurančič zadovoljen pojavil na vratih in zaklical: »Povem vam veselo novico: vsi člani štaba brigade in štabov bataljonov so sprejeti v partijo.« Pirjevec: Vi niste storili nobenega koraka, da bi bili sprejeti? Vratuša: Nobenega. Dogodka sem bil vesel in si mislil: To je lepo priznanje. Sicer pa vidim: povsod, kjer je tveganje, so komunisti in tudi sam sem tvegal. Torej je naravno, da sem tudi formalno v njihovih vrstah. Pirjevec: Ali ste prejeli kakšno izkaznico?

27 Comitato di Liberazione Nazionale Alta Italia (Narodnoosvobodilni odbor za severno Italijo).

26 Intervju z akad. Antonom Vratušo ob njegovi stoletnici

Vratuša: Nič. Enostavno smo bili vsi skupaj sprejeti v partijo. Pirjevec: Ali ste imeli kot katolik pri vstopu v partijo, ki je bila ateistična, kakšne pomisleke? Vratuša: Ne. Kot sem rekel, sem si takrat mislil takole: »Če delam vse kot delajo komunisti in sem pripravljen tvegati… če smatrajo, da mi je tam mesto, zakaj pa ne?« Sam pri sebi pa sem vse do danes ostal svoj. Takšen kot sem bil. Nisem imel kaj menjati. S proticerkveno gonjo pa se nisem nikoli strinjal. Pirjevec: Kako ste potem prišli do vodstva italijanskega odporniškega gibanja? Vratuša: Kot sem rekel, se v Bologni nisem uspel srečati s Secchio, ampak samo z Roasiem, ki ga je na veliko opravičeval. Druga naloga pa je bila, da organiziram sestanek vrhovnih predstavnikov CK KPS in CK KPI, na katerega bi moral priti tudi tovariš Kardelj, a je potem moral nujno na Vrhovni štab v Bosno. Zamenjal bi ga Aleš Bebler, a je moral oditi tudi on. Tako na sestanek z italijanskimi predstavniki na Vojskem v začetku aprila 1944 ni prišel ravno vrh slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja. Italijanskega predstavnika naj bi jaz spremljal na sestanek, vendar se je zgodilo drugače. Ne vem, kaj je prišlo vmes, da nisem šel zraven. Sestanek je potekal na bolj, recimo temu, srednjem nivoju: napravili so sporazum, ki pa ga je Kardelj kasneje kritiziral. Menil je, da je ta sporazum škodoval narodnoosvobodilnemu gibanju Slovenije, zlasti med slovensko sredino na Primorskem, saj je njegovo gostobesedno besedilo odražalo veliko popuščanje, češ glede meja se bomo dokončno dogovorili po koncu vojne. Tako je prišlo v Milanu 8. in 9. junija 1944 do mojega sestanka z vodji koalicijskih strank, ki so tvorile CLN, torej komunistične partije, sociali- stične stranke, liberalcev, Partito d‘Azione in krščanske demokracije. Z mano je bil vodja tržaške OF France Štoka.28 Imel sem dve uri dolg referat, v katerem sem pojasnjeval situacijo v Sloveniji, Jugoslaviji na Primorskem in v Trstu. Kot rezultat tega sestanka je predsedstvo CLNAI 10. junija 1944 izdalo Manifest italijanskemu ljudstvu Julijske krajine. To je bil edini dokument, kjer je jasno zapisano stališče o pravici Slovencev do zedinjenja in kjer so pozvali italijansko prebivalstvo Julijske krajine, naj se pridruži Titovi vojski. A že v začetku avgusta sem opozoril, da so se znotraj CLNAI pokazali iredentisti v svoji pravi luči. Oblikovali so celo neke letake, v katerih so nasprotovali našim zahtevam o priključitvi Primorske Slovenije. Ko sem se pritožil, je partija akcionistov odgovorila, da je pač njihovo mnenje tako. Rekli so, da komunisti v italijanskih brigadah delajo na lastno roko, zato so poslali v tržaško italijanski bataljon svojo komisijo. To pa enostavno ne gre: ne moreš biti skupaj v koaliciji, če ne vlada medsebojno zaupanje. Omenjenemu Manifestu je najglasneje nasprotoval

28 Franc Štoka – Rado (1901–1969), slovenski komunist, borec NOV in publicist.

27 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše predsednik tržaške CLN duhovnik don Marzari,29 ki je sprožil pravi upor. Trža- ška CLN v Milanu niti ni bila prisotna. Rekli so, da na sestanek niso mogli priti, jaz pa mislim, da niso hoteli. Pirjevec: Kako so se do vas obnašali glavni predstavniki CLNAI? Vratuša: Kakor kdo. Ko sem bil s Kardeljem leta 1946 na mirovni konferenci v Parizu, me je poiskal liberalec Giustino Arpesani,30 pošten meščan, in mi rekel, da mi je z ozirom na naše poznanstvo iz CLNAI na razpolago, če kaj potrebujem. Sicer pa sem v pismih Lidiji Šentjurc člane koalicije CLNAI, razen komunistične stranke, včasih malo ironično poimenoval »gospoda«. Ampak ta »gospoda« je bila vendarle poštena, saj so imeli možnost, da me ali denuncirajo ali spravijo v zagato, kar se vendarle ni zgodilo. Vsaj meni ni bilo znano, da bi kdo to napravil. Celo predsednik Alfredo Pizzoni,31 ki je bil prvi človek najpomembnejše banke v Milanu že pred vojno, ne. Z njim sva podpisala tisti okleščeni sporazum 4. septembra 1944 in občutek sem imel, da spoštuje naše gibanje. V njegovih Spominih pa sem nekoliko let pozneje prebral, da je za moje nastopanje uporabil besedo »meschino«.32 Pirjevec: Zakaj takšna označba? Vratuša: Moje osnovno poslanstvo je bilo zastopanje pravice primorskih Slo- vencev, da se združijo z ostalimi Slovenci, saj so to pravico izvojevali z orožjem. Pri tem sem vztrajal, oni pa so mi kar naprej postavljali vprašanje »Kje so meje?« Naj povem, kje so meje, kar je šlo do onemoglosti. Na to nisem odgovarjal, ampak sem jim ponavljal, da niso na vrsti meje, ampak skupni boj proti Nemcem, Mussoliniju, slovenskim domobrancem. Enostavno niso hoteli razumeti Karde- ljevega članka, kjer je razlagal z orožjem izborjeno pravico primorskih Sloven- cev, da se združijo z matičnim narodom. Pirjevec: So vas v tem času vprašali tudi glede istrskih fojb? Vratuša: To so me vprašali že na tistem velikem sestanku 8. junija v Milanu dva dni po izkrcanju zaveznikov v francoski Normandiji, pa tudi že prej, npr. v Motovunu v hrvaškem delu Istre. Priznal sem, da v resnici o tem nič ne vem, ker sem bil po 20. februarju 1942 v italijanskih fašističnih taboriščih. 24. septembra sem prišel na Mašun. Kmalu za tem sta prišla italijanska garibaldinska odpo- slanca in sem odpotoval z njima na delo v Italijo. Rekel sem, da je bilo verjetno posredi tudi medsebojno maščevanje lokalnega prebivalstva. Moj odgovor so razumeli kot podcenjevanje in mi enostavno niso verjeli. Bili so prepričani, da kot predstavnik glavnega štaba NOV in POS poznam tudi podrobnosti, ki so se dogajale v slovenski in hrvaški Istri za časa mojega zapora.

29 Edoardo Marzari (1905–1973), italijanski duhovnik in antifašist. 30 Giustino Arpesani (1896–1980), italijanski odvetnik, politik in diplomat. 31 Alfredo Pizzoni (1894–1958), italijanski politik in antifašist; predsednik CLNAI. 32 Nepomembno, malenkostno, drobnjakarsko.

28 Intervju z akad. Antonom Vratušo ob njegovi stoletnici

Bajc: Ali ste se doma pozanimali glede fojb? So vam dali kakšen odgovor? Vratuša: Pravzaprav vprašanje fojb zame ni bila prioritetna zadeva. Ničesar nisem prikrival in res sem vedel le toliko, kolikor sem zvedel po prihodu na Mašun. Prebral sem študijo Galliana Fogarja,33 enega izmed objektivnejših pri- čevalcev o jugoslovansko-italijanskih odnosih v tistih časih. V zvezi z istrskimi fojbami je napisal, da so se mnogi Italijani šele po kapitulaciji 8. septembra 1943 zavedeli, da v Istri živi še kdo drug poleg njih samih. Pirjevec: Kako se je razvijalo sodelovanje s CLN po uporu njihove tržaške veje? Vratuša: Z milanskim manifestom sem bil zadovoljen tako jaz kot Lidija Šen- tjurc. Potem je vodstvo CLNAI dalo pobudo, da bi tudi OF podala izjavo. Lidija je na ta predlog odgovorila z vprašanjem, zakaj ne bi sklenili kar bilateralnega sporazuma, kar se je po dolgih pogajanjih uresničilo 4. septembra 1944. Tako smo imeli na eni strani don Marzarija, ki je želel vse skupaj razbiti, na drugi strani pa vrh CLNAI, ki jim je bil takšen sporazum z mednarodno priznanim in zmagovitim gibanjem zelo pomemben. Toda Partija akcije je nadaljevala svoje iredentistično delo. Zato mi je Lidija sredi avgusta naročila: »Politični del skupnega sporazuma naj izostane. Skoncentriraj se samo na organizacijo v Trstu.« Politični del sporazuma naj bi bil sličen Manifestu CLNAI iz 10. junija. S tem smo sicer precej razburili italijanske partnerje, vendar pa je organizacijski del ostal. Skupni komiteji so zaživeli dobro in ta usmeritev je imela pozitiven vpliv na nadaljnje dogodke v Trstu in na obmejnih območjih z nacionalno mešanim prebivalstvom. Tudi ko je bilo sodelovanje na vrhu pretrgano, je sodelovanje na terenu teklo naprej. Pirjevec: V kolikšni meri ste bili obveščeni o dogajanju v Trstu, denimo o velikih aretacijah avgusta 1944? Vratuša: Situacijo sem poznal bolj slabo. Mislim, da bi se verjetno prepiral bolj previdno, če bi vedel za vse to. Pirjevec: Ali ste se stalno premikali med Slovenijo in Milanom? Vratuša: Vedno, kadar sem ocenil, da se moram osebno pogovoriti, sem se odpravil na pot prek Trsta ali prek Vidma. Če je bilo treba iti na Dolenjsko, sem šel vedno s kurirji – to so bili odlični fantje. Nikoli se nam ni nič hudega zgodilo. Mislim, da sem šel najmanj osemkrat ali največ desetkrat tja in nazaj. V Trstu sem imel več javk, pa tudi prespal sem tam nekajkrat. Zjutraj sem oblekel modro delavsko obleko in vzel kanglico za mleko. Stražarji pri Opčinah so vprašali, kam sem namenjen, jaz pa sem odgovoril, da v Repentabor po mleko in nihče me ni dalje zaustavljal ali legitimiral.

33 Galliano Fogar (1921–2011), oficir italijanske okupacijske vojske na Hrvaškem, po kapitulaciji Kraljevine Italije med objektivnejšimi italijanskimi zgodovinopisci o italijansko-jugoslovanskih odnosih med drugo svetovno vojno in o poslanstvu prof. Urbana v Italiji v letih 1943–1944.

29 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše

Pirjevec: Z domobranci pa niste imeli nobenega srečanja? Vratuša: Ne, nobenega. Verjetno bi mi bilo hudo, če bi ga imel. Sem pa imel stike s tržaško sredino. To je bila posebna vrsta ljudi. Celo pomagal sem, da jih spravijo iz mesta, ker so ustvarjali precej nerazpoloženja med ljudstvom. Prepri- čeval sem jih v pravilnost našega sodelovanja z Italijani, oni pa se niso strinjali. Dojemali so se za najdoslednejše Slovence v Trstu. Pirjevec: Torej nekakšni dediči Edinosti?34 Vratuša: Tako je. Stali so na stališču, da so komunisti internacionalisti, ki jim na eni strani pomeni Sovjetska zveza vse, na drugi strani pa pomagajo Italijanom, ki Slovence še vedno trpinčijo. Bajc: Kakšen odnos ste imeli s predstavnikom KPI pri IX. korpusu Vincen- zom Biancom? Vratuša: On je bil v Moskvi desna roka Palmira Togliattija, tedaj pa je bil postavljen pred »slovenske ozemeljske zahteve«; kako se je izražal, jih je imel za »slovenski nacionalizem in ekspanzionizem«. Zameril mi je, ko sem na CLNAI uspešno interveniral za Slovence v italijanski vojski, da preidejo v prekomorsko brigado, češ kako si to dovolim, saj gre vendarle za italijanske državljane. Bajc: Kakšen vtis ste dobili o Umbertu Massoli? Vratuša: Bil je italijanski nacionalist, ki ni nikoli razumel naših pričakovanj. Kardelj se je trudil, da bi mu razložil zadevo, on pa je iskal podrobnosti in se obe- šal nanje, tako da mu je Krištof moral zadeve vedno znova razlagati. Bajc: Kdo izmed italijanskih komunistov je bil najbolj odprt za slovenske zahteve? Vratuša: Luigi Longo in Antonio Roasio. To sta bila stara komunista, ki sta bila dolgo v ječi ali v tujini in sta se vrnila šele po 8. septembru 1943. Pirjevec: Ali ste sodelovali pri organizaciji srečanja Togliatti-Kardelj oktobra 1944? Vratuša: Ne. O tem srečanju sem izvedel šele, ko so mi voditelji CLNAI za- merjali zakaj jih nisem obvestil, da je bil Kardelj pri Ercoliju v Italiji. Rekel sem: »Ja, dragi tovariši, tudi jaz nisem vedel!« Od nikoder nisem dobil nobene posebne informacije. Nič nisem vedel, kaj se godi na jugu Italije niti ko je kora- kala Rdeča armada v Srbijo. Sem pa domneval, da se gre za velike stvari, saj sem opazil, da slovensko vodstvo gubi zanimanje za sodelovanje s severno Italijo. O teh zadevah sem podrobneje bral šele po letu 1980, ko sem pričel zbirati gradivo za študijo o Rabski brigadi. V vojni pa je bilo toliko perečih tekočih zadev, da za poglobljeno razmišljanje enostavno nisem našel časa. Sicer pa sem se ravnal po načelu: ne brskaj po stvareh, ki ti za tvoje delo niso nujno potrebne.

34 Politično društvo tržaških Slovencev liberalne usmeritve; izdajatelj časopisa Edinost (1876– 1928).

30 Intervju z akad. Antonom Vratušo ob njegovi stoletnici

Pirjevec: Koliko pa ste vedeli o sporih med osoppovci in garibaldinci v Fur- laniji? Vratuša: Malo, le kolikor mi je povedal Mario Lizzero.35 Na svoj način je bil vmešan tudi on osebno, še danes pa mi ni jasno v kolikšni meri je bil vpleten tudi IX. korpus. Pirjevec: Ali ste vedeli za prisotnost angloameriških obveščevalnih agentov v Furlaniji? Vratuša: Ne, o tem nisem posebej razmišljal, sicer pa sem se obveščevalnim službam izogibal. Tudi našim. Že ko sem ponovno odhajal z Lukovim podpisom v Italijo, sem imel zadržke, da bi šel z nami tudi VOS. Sicer sem jim pomagal, da s posredovanjem KPI spravijo svoje sodelavce na določena mesta, čeprav nisem verjel v uspeh te misije. Italijanski tovariši so se z mano strinjali. Fantje iz VOS-a so res prišli, toda nekateri so se prav nerodno obnašali. In nekateri kurirji tudi. Pirjevec: Kakšno nalogo so imeli? Vratuša: Zbirali so informacije: vojne, predvsem pa politične in organizirali obrambo pred tujo špijonažo. Pirjevec: Tudi znotraj italijanske rezistence? Vratuša: Tudi. Sodelovali so s sovjetsko obveščevalno službo. V tem oziru pa mi je Lidija Šentjurc zelo ugajala. V enem izmed njenih zapisov sem namreč prebral, da je želel sovjetski vojni predstavnik imeti neposreden dostop do mojih informacij, čemur se je odločno zoperstavila. Pirjevec: Na kakšen način ste potem prišli v kontakt z OZNO?36 Vratuša: V arhivih notranjih zadev sem videl, da so pravzaprav oni po malem »svojatili« »profesorja Urbana«. Glede na to, da sem bil zunaj, v tujini, je tudi logično, da so poskušali izkoristiti tudi moja poznanstva. Nekje so celo zapisali, da mi bodo poslali radioaparat, ki ga sicer nisem nikoli prejel. Za komuniciranje sva s politkomisarjem Borisom Kraigherjem napisala neki kod, ki pa ga zaradi njegove nerodnosti sploh nisem uporabljal. Slovenska abeceda ima 25 znakov in vsaka črka je imela svoj kvadrat. Recimo, črka A je bila 1-1, črka E je bila 1-5 itd. Pirjevec: Ste pisali kar normalno? Vratuša: Da, edino imena sem šifriral. Če sem recimo hotel navesti moje delovanje v zvezi s komunisti, sem uporabljal ime »Roberto«, v zvezi s CLNAI »Urban«, v zvezi z italijansko vojsko »Berto«. Pirjevec: Kako ste prišli do naziva »profesor Urban«? Takrat ste bili zelo mlad in niste imeli nič »profesorskega«? Vratuša: Sebe sem videl kot profesorja slavistike, vendar ni povezano s tem.

35 Mario Lizzero – Andrea (1913–1994), italijanski antifašist in komunistični politik, poveljnik furlanske Garibaldinske divizije. 36 Oddelek za zaščito naroda; varnostno-obveščevalna služba Narodno-osvobodilne vojske Jugo- slavije in kasneje FLRJ, ustanovljena 13. maja 1944.

31 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše

Ko sem bil študent, sem rad poslušal nastope slovenskega akademskega okte- ta, zlasti njegovo pesem o Ribnčanu Urbanu. Izvajal jo je izvrsten solist basist: »Sem Ribnčan Urban, po cejlem svejti znan, močne imam rokje in bistre sem glavje.« Drugi člani pa so ga spremljali in brundali: »Je Ribnčan Urban po celem svejti znan«, pa je solist še z globokim basom priporočil naj Svet Florjan zaščiti Ribnčana pred požarom, ko so po deseti uri ugašali cestno razsvetljavo. Tako je Ribnčan Urban nekako ostal z mano. In še danes mi njegov bas včasih zazveni v ušesih. Pirjevec: Kako pa ste prišli do partizanskega imena Vran? Vratuša: To izhaja še iz srednje šole. Ko sem v 6. razredu na II. realni gimnaziji na Vegovi ulici v Ljubljani objavil s polnim imenom zapis ob Stritarjevi stoletnici na dijaški strani v Kleklovih Novinah z naslovom »Non moriebis« (»ne boš umrl«). Ko sem slišal pripombe, da je šola baje predvsem za učenje, ne pa za razkazovanje po časopisih, sem skoval zloženko VRAN, kjer sem spojil prvi dve črki priimka in imena. Skrivnost pa so kmalu razvozlali. Ko sem prvič prišel na Oblakov vrh, je prijatelj dr. Joža Vilfan vzkliknil: »A, zdaj pa vidim živega Vrana!«, tovariš Matija Maček37 pa me je ob srečanjih rad dražil: »Vran, imaš dovolj koruze?« Pirjevec: Kako ste doživljali politično razklanost v osrednji Sloveniji in lik škofa Rožmana? Vratuša: Pravzaprav o tem nisem vedel dovolj. V našem slavističnem seminarju je bila popolna enotnost. Pravzaprav niti konspiracije ni bilo dovolj. Sma- tralo se je, da karkoli, kar se tam dela in govori, ne pojde ven iz naše dvorane. Opazil sem, da sta Štajerec Lojze Zbradoj in Ljubljančanka Živa Kraigher nekoliko skrivnostna in sem sumil, da »morata biti nekje povezana«. To sem ugotovil, več pa me ni zanimalo. Jaz sem bil predvsem za akcijo, zlasti za zbiranje orožja in za vznemirjanje okupatorja. Pirjevec: Torej se vas razkol v Sloveniji ni posebej dotaknil? Vratuša: Ne. Ko sem pisal knjigo o Rabski brigadi, še nisem vedel, kaj je tisti italijanski general, ko je prišel iz službe v Črni Gori, rekel škofu Rožmanu. Upo- rabil je preroške besede: »Vaše vaške straže in antikomunistična milica sicer nam Italijanom lajšajo delo, med Slovence pa bodo vnesle razkol, ki ga v petdesetih letih ne boste premostili.« Če bi mi te besede bile znane, bi jih v svoji knjigi gotovo objavil. Skratka o dogajanjih med in neposredno po vojni sem se seznanil šele iz knjig, saj sem takoj po Mašunu odšel ponovno v Italijo, ko sem tam končal, pa naravnost v Beograd na delo v zvezne organe nove federativne države in sem se vrnil za stalno v Ljubljano šele po letu 1990. Pirjevec: Kako se je sklenila vaša misija v Italiji?

37 Ivan Maček – Matija (1908–1993), slovenski general, komunistični aktivist in politik.

32 Intervju z akad. Antonom Vratušo ob njegovi stoletnici

Vratuša: Januarja 1945 sem napisal zadnje poročilo o razmerah v Italiji, februarja pa so me napotili na Dolenjsko v OZNO, »da bi ji dal širino«, so rekli. Šef je bil Ivan Maček, načelnik mednarodnega oddelka pa Slavko Zore.38 Tam nisem imel pravega dela, zato sem, kolikor se je le dalo, čas namenil študiju. Naposled je bilo sklenjeno, da pojdemo v Beograd, ki je bil že oktobra 1944 osvobojen, toda močno razdejan. Pirjevec: Torej ste bili kot sodelavec vključeni v OZNO? Vratuša: Mlada revolucionarna oblast je bila do kadra Kraljevine Jugoslavije nezaupljiva. Minister za zunanje zadeve je bil Stanoje Simić. Bil je lojalen, toda partija mu ni zaupala. Tako se je vsa zunanja politika oblikovala in izvajala v Maderi39 pri Kardelju, njegova desna roka pa je bil Veljko Vlahović, vrhunski črnogorski kader. Ker po prihodu v Beograd nisem dobil zadosti konkretnih za- dolžitev, sem se odločil, da bom kot referent za Italijo še naprej spremljal dogodke v Italiji. Tako sem se z njim srečeval precej pogosto. Moj tedanji šef pa je bil načelnik prvega oddelka OZNE za mednarodne zadeve Makso Baće,40 dalma- tinski general, kasneje ambasador na Japonskem. Ta oddelek se je v tistem času obveščevalno največ ukvarjal z emigracijo, vendar jaz s tem nisem imel zveze, ker sem delal izključno na italijanski problematiki. V tistem času me dejansko ni preveč zanimalo ali delam v neki kripto organizaciji. Poglavitna mi je bila pro- blematika. Sčasoma pa sem pristal na področju mednarodnih odnosov, oziroma z eno nogo v Jugoslaviji (Sloveniji), z drugo pa v svetu. Dr. Aleš Bebler v svojih spominih Čez drn in strn piše, da je bil prvi oddelek v OZNI pravzaprav oddelek zunanjega ministrstva, ko pa je po izbruhu spora s Stalinom zunanji minister postal Edvard Kardelj, sem tudi uradno tja odšel tudi jaz. Pirjevec: Ali ste imeli kakšne kontakte z Rankovićem? Vratuša: Šele kasneje, ko sem bil šef Kardeljevega kabineta. Pirjevec: Na kakšen način ste se s tržaškim vprašanjem ukvarjali v Beogradu? Ali ste komunicirali s Togliattijem?41 Vratuša: Z njim osebno šele v času, ko se je pripravljal prihod generalnega sekretarja KPSZ Nikite Hruščova in predsednika vlade Bulganina v Beograd leta 1955. Bil sem sicer navzoč tudi ob Togliattijevem obisku pri Titu leta 1947, v razgovorih pa nisem sodeloval. Pirjevec: Kakšne so bile vaše zadolžitve na sektorju za Italijo? Vratuša: Predvsem sem zbiral informacije o dogodkih v državi. Ko so me ob prihodu v Beograd vprašali, kaj bi delal, sem jim dejal: »Če nimate kakšnega dru-

38 Slavko Zore – Griša (1910–1977), slovenski pravnik, politični delavec in diplomat. 39 Sedež Centralnega komiteja KPJ v nekdanjem hotelu »Madera«. 40 Maksimilijan Baće – Milić (1914–2005), hrvaški španski borec, družbeno-politični delavec in diplomat. 41 Palmiro Togliatti (1893–1964), italijanski komunist; generalni sekretar KPI od 1927 do 1964.

33 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše gega predloga, bi nadaljeval s tem, kar sem delal doslej. Kolikor je mogoče, bom spremljal, kaj se godi in kako se bodo v nadalje odvijali naši medsebojni odnosi.« Predlog je bil sprejet in v tem smislu sem zastavil svoje nadaljnje delo, dokler me niso premestili v II. Upravo generalštaba, katere načelnik je bil general Srečko Manola,42 Dalmatinec, njegov pomočnik pa črnogorski general s partizanskim imenom Ćoće, neustrašni narodni heroj, toda slab organizator. Te naloge naj bi opravljal jaz. Pirjevec: Ali ste imeli vtis, da nameravajo italijanski komunisti v severni Ita- liji prevzeti oblast? Vratuša: Ne in tudi tovarišem v Sloveniji nisem uspel dovolj pojasniti njihovega položaja. Luigi Longo je bil vesel, da je imel mesto namestnika vrhovnega komandanta pri Korpusu dobrovoljcev svobode (vladina redna vojska), v okviru antifašistične koalicije pa je bil nesporni vodja Brigad Garibaldi, toda za vse odločitve je potreboval privoljenje celotne CLNAI, zlasti pa njihove vojaške komisije. Tudi predstavnik CK KPI je bil član te komisije, vendar pre- malo vpliven; bil je le eden med petimi. Pirjevec: Opišite kako je prišlo do tega, da ste bili leta 1946 izbrani za spremstvo mednarodnih izvedencev, ki so prišli v Julijsko krajino. Vratuša: Takrat sem bil namestnik admirala Srečka Manole, načelnika II. uprave generalštaba Ministrstva za narodno obrambo. Delo na tem področju mi je omogočalo, da spremljam tudi vojaško razsežnost jugoslovansko-italijanskih odnosov, saj načelnik Manola kot šef celotne vojne obveščevalne službe pač ni mogel pokrivati vsega enakovredno in se ni toliko brigal za problem meje z Italijo. To je opazil tudi šef generalštaba general Koča Popović. On in Mano- la sta me določila za predstavnika Jugoslavije pri štiričlanski misiji Združenih narodov. Moja naloga je bila, da sem spremljal delo štiripartitne komisije in obveščal Beograd o dogodkih v zvezi s to dejavnostjo. Vpogleda v vsebino njihovega dela nisem imel, na njihovih razgovorih z ljudmi nisem sodeloval, bil pa sem odgovoren za njihovo varnost. Vsake druge noči sem z vojaškim dži- pom čez zasneženo Učko potoval v Opatijo, kjer je uradoval general Većeslav Holjevac43 in politično vodstvo SR Hrvaške in Istre, vsake druge noči pa generalu Peharčku, komandantu jugoslovanskega bataljona blizu Trsta. Nosil sem uniformo polkovnika jugoslovanske ljudske vojske, sešito iz blaga za italijanski oficirski kader. Nekateri pripadniki italijanske manjšine v coni B so me imeli za italijanskega oficirja in so se name obračali s pritožbami proti nacionalistični jugoslovanski strahovladi. Pritožbe sem, seveda, shranjeval v svojo oficirsko torbo in jih kasneje predal slovenskim oz. hrvaškim oblastem. Pirjevec: Kaj ste poročali o delu teh strokovnjakov?

42 Srećko Manola (1914–1979), bosansko-hercegovski general. 43 Većeslav Holjevac (1917–1971), hrvaški general in komunistični politik.

34 Intervju z akad. Antonom Vratušo ob njegovi stoletnici

Vratuša: O njih nisem imel kaj dosti poročati, edino, kako se obnašajo in kaj jih zanima. Sam sem dvomil, da bo poročilo komisije Varnostnemu svetu OZN kakorkoli vplivalo na končno razmejitev med Italijo in Jugoslavijo. Z organi lokalne OZNE nisem imel kontakta, v njihovih arhivih pa sem čez nekaj deset let našel poročilo predstavnika hrvaške OZNE, da z zavezniško komisijo potuje tudi neki jugoslovanski oficir z džipom, v hotel pa se vrača navadno šele po polnoči. Pirjevec: Imate kakšen poseben spomin na ta potovanja od vasi do vasi in od mesta do mesta? Vratuša: Bilo je mnogo pritožb slovenskega prebivalstva nad zavezniško vo- jaško upravo. Generalu Radu Pehačku sem sporočil, da se ljudje pritožujejo nad obnašanjem zavezniške vojaške uprave do ljudske oblasti in nasploh do prebivalstva ter o obnavljanju fašistične zakonodaje. Slovenske ljudske množice so povsod pozdravljale zavezniško izvedensko komisijo in glasno skandirale: »Hočemo Tita, hočemo Tita«. Ameriški major, s katerim sva se vozila skupaj, mi je zato že tretji dan cinično rekel: »Kaj sploh raziskuje ta komisija? Saj je vendar jasno, kdo so ti ljudje! To so ‚Kočemos‘.« Pirjevec: Ali se spominjate dogodka iz Poreča, ko so si lokalni Italijani nari- sali italijansko zastavo na roke in jih potem dvignili v zrak? Vratuša: Tega se ne spominjam, saj komisije nisem spremljal čisto povsod. Če so recimo šli v cerkev samo zato, da si jo ogledajo, nisem šel zraven. Bajc: Koliko pa ste komunicirali z ostalimi člani komisije? Vratuša: Bolj malo. Večinoma le z Američanom Mosleyjem, kolikor se je pač dalo, ker ni bil preveč zgovoren. Sicer pa je bila moja funkcija varnostna in nisem bil prisoten na njihovih sestankih in debatah. Pirjevec: Kako ste bili angažirani v zvezi s pariško mirovno konferenco? Vratuša: Na prvomajski paradi leta 1946 so me obvestili, da se bo kmalu pri- čela ministrska konferenca in naročili naj organiziram administrativni in strokov- ni del jugoslovanske delegacije. Zapustil sem tribuno in se takoj lotil dela. Pirjevec: Kdo vam je dal to nalogo? Vratuša: Ne spominjam se točno. Najverjetneje kdo iz kabineta Veljka Vlaho- vića. Na mirovni konferenci sem aktivno sodeloval ves čas trajanja konference. Janez Stanovnik omenja, da sem bil generalni tajnik jugoslovanske delegacije, kar pa niti sam ne vem točno niti kdo me je imenoval. Odnosi med nami so bili še vedno napol partizanski in nismo gledali na nazive. Praktično sem imel opraviti s celotno delegacijo. Pirjevec: Kaj lahko poveste o delovanju slovenskih strokovnjakov na mirovni konferenci? Vratuša: Sestajali smo se v hotelu Plaza Athénée blizu Champs-Elysées, kjer smo imeli najetih nekaj sob. Tukaj sem preživel večino delovnega dne. Z Beo- gradom smo bili v stalnem kontaktu. Tako sem sredi noči nosil poročila na jugo-

35 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše slovansko ambasado pri Bois de Boulogne na drugem koncu Pariza. Ker pariške mestne oblasti mojega šoferskega izpita iz Slovenije niso priznale, sem ga moral opraviti znova. Trajal je le dobrih deset minut: postavili so me na križišče ulice in mi ukazali naj z vzvratno vožnjo parkiram v vogalu sosednje ulice. Nalogo sem uspešno opravil in takoj so mi izročili šofersko izkaznico za vožnjo na območju mesta Pariz. Na sestankih strokovnega tima je često sodeloval tudi šef delegacije Edvard Kardelj. Med strokovnjaki so bila tudi širše znana imena: zgodovinarji dr. Fran Zwitter,44 dr. Bogo Grafenauer,45 dr. Roglić46 iz Zagreba, dalje ekonomisti, jeziko- slovci, demografi in drugi. Najbolj živo mi je ostal v spominu dr. Milan Bartoš,47 glavni pravni svetnik na Ministrstvu za zunanje zadeve. Imel je navado, da je na sestanku mižal. Razpravljali so kakšen status naj bi imelo Svobodno mesto Trst: ali naj sledi vzorcu britanskih dominionov ali kaj drugega. Vsi so razmišljali in odpirali razne pravne priročnike. Dr. Bartoš naenkrat odpre oči in reče: »Tovariš Kardelj, vi samo povejte kaj želite, pa vam bomo pripravili predlog.« Kardelj kratko: »Evo, Jamajka« in Bartoš suvereno: »Prav. Vam pripravimo do jutri.« Pirjevec: Ali ste se pogovarjali tudi z Italijani? Vratuša: Omenil sem že poštenega italijanskega liberalca Arpesanija, člana nekdanje CLNAI v Milanu ki me je v Parizu poiskal in ponudil pomoč. Drugačno izkušnjo pa sem imel s komunistom Eugeniom Realom,48 članom CK KPI, takrat italijanskim veleposlanikom na Poljskem. Uspel je prepričati dr. Beblerja, da je De Gasperi49 pripravljen na neposredni italijansko-jugoslovanski sporazum. Če se prav spominjam, smo se sestajali kar tri noči zapovrstjo. Poleg Realeja je bil prisoten še italijanski veleposlanik v Moskvi Pietro Quaroni.50 Ta je skiciral celo osnutek dogovora, ki naj bi ga Reale odnesel De Gasperiju. Toda odziva ni bilo niti drugega niti tretjega dne, ko naj bi se ponovno sestali. Tedaj je Kardelj preki- nil štorijo z besedami: »Prekinite! Nobenega sestanka več! Ali ne vidite, da vas vodijo za nos?!« In ambasador Reale je odpotoval v Rim. Pirjevec: Te epizode nisem še nikjer zasledil. Vratuša: Da, o tem govorim sedaj prvič. Pirjevec: Kaj ste počeli po koncu mirovne konference?

44 Fran Zwitter (1905–1988), slovenski zgodovinar. 45 Bogo Grafenauer (1916 – 1985), slovenski zgodovinar. 46 Josip Roglić (1906–1987.), hrvaški geograf in akademik. 47 Milan Bartoš (1901–1974), srbski pravnik, predavatelj in akademik. 48 Eugenio Reale (1905–1986), italijanski komunistični politik in diplomat. 49 Alcide De Gasperi (1881–1954), italijanski politik in državnik; predsednik vlade od 1945 do 1953. 50 Pietro Quaroni (1898–1971), italijanski politik in diplomat.

36 Intervju z akad. Antonom Vratušo ob njegovi stoletnici

Vratuša: V Parizu sem bil vse do zaključka konference, ondod pa sem odplul z ladjo v New York, kjer se je drugi torek v septembru 1947 začelo zasedanje generalne skupščine OZN. Pirjevec: V kakšni funkciji? Vratuša: Ni bilo definirano. Pač povezano z mojim delom v Beogradu, ki je bilo malo vojaško in malo politično, ponovno skrb za celotno jugoslovansko delegacijo. Pirjevec: Kdo je bil še prisoten v delegaciji in kako je potekalo njeno delo? Vratuša: Vodja delegacije je bil Edvard Kardelj, sodeloval pa je tudi dr. Joža Vilfan, tedaj stalni predstavnik FLRJ pri OZN. Pogoji za delo so bili slabi, ker so zasedanja potekala v športnem parku Flushing Meadows izven New Yorka. Bila je ogromna hala, okrog nje pa šotori, kjer je bila tudi naša delegacija. Pirjevec: Se ni zgodilo nič takšnega, da bi vam posebej ostalo v spominu? Vratuša: Niti ne. Za nas so zasedanja Združenih narodov postala življenjskega pomena šele po izbruhu spora s Stalinom. Bajc: Slovenski diplomati, ki so tedaj delovali pri OZN, so obvladali kar precej tujih jezikov, kajne? Vratuša: Prva generacija jugoslovanske diplomacije, recimo prvih pet let, posebej Slovenci, so bili pravi poligloti. Rekel bi, da je bila to prava diplomatska smetana. Kasneje niti jugoslovanska niti slovenska diplomacija ni več dosegla takšnega nivoja. Pirjevec: Kakšna je bila vaša zadolžitev po vrnitvi v Beograd? Vratuša: Z delom sem nadaljeval v Drugi upravi vrhovnega štaba. Bil sem njen notranji organizator in tudi neke vrste povezovalec tujih vojaških atašejev, ki sem jih obiskoval po ambasadah. To delo sem opravljal vse dokler nisem leta 1953 odšel na mesto šefa kabineta Edvarda Kardelja. Šele takrat so me demobili- zirali v rangu polkovnika JNA. Pirjevec: Ali se vas je dotaknilo tudi vprašanje grške državljanske vojne? Vratuša: Da, a se ne spominjam mnogo. Delalo se je po ilegalnih kanalih. Vedel sem za pošiljke orožja, vendar glede na moje delovno področje nisem neposredno sodeloval. Pirjevec: Kako ste bili vpleteni v burno dogajanje okrog Informbiroja? Vratuša: V prvih letih po resoluciji informbiroja je bilo izjemno napeto. V Jugoslaviji, tudi v Sloveniji so se pojavljali sovjetski, madžarski ali bolgarski diverzanti in tu vršili atentate, posebno na partijske kadre. Najhuje je bilo osebju jugoslovanskih predstavništev v satelitskih državah ZSSR, ki so bila v popolni blokadi. Zato navadno rečem, da je to bila za Jugoslavijo druga narodnoosvobodilna vojna. Imel sem srečo, da sem bil spomladi 1946 dva tedna na terenu z mednarodno razmejitveno komisijo, saj je skupina jugoslovanskih oficirjev ravno v tem času odšla v Moskvo na šolanje. Tam jih je zatekel Informbiro in nekateri

37 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše so podlegli prisili. V Beograd sem se vrnil teden dni prepozno in naši oficirji so že začeli s šolanjem. Uspel sem torej ostati v Jugoslaviji. Moje delo v »italijanskem referatu« je dobilo dodatno razsežnost. Večkrat sem bil povabljen tudi k predsedniku Titu. Med drugimi nalogami so bili tudi moji obiski pri Togliattiju in kasneje tudi pri Longu. Od njih sem prejemal predvsem opravičila. Pirjevec: Že takrat? Vratuša: Pojasnjevali so, da so pač odvisni od Moskve. Tito je to nekako razumel, Kardelj pa manj. Na splošno jim je zameril oportunistično politiko. To je bila tudi ena izmed glavnih Kardeljevih obtožb na sestanku v Szklarski Porębi septembra 1947, kjer sem bil tudi prisoten. Pirjevec: Zakaj so poslali vas? Vratuša: Ker sem pač bil v prvem mednarodnem oddelku, ki je bil po svojem delokrogu deloma del Ministrstvo za zunanje zadeve, deloma pa notranjega ministrstva. Pirjevec: Kardelj je takrat imel oster govor proti italijanskim komunistom, Đilas pa proti francoskim. Ali ste vi Kardelju sugerirali tezo, da so italijanski komunisti izgubili priliko, da bi prevzeli oblast? Vratuša: Ne; tudi ni bilo potrebno, ker je Kardelj dobro poznal razmere v Ita- liji. Skrbno se je pripravil za nastop in delal pozno v noč, medtem ko se je Đilas večji del časa sprehajal po čudoviti okolici. Za Kardelja sem pripravil le gradivo, predvsem v zvezi s svojimi izkušnjami v Italiji od oktobra leta 1943 do konca leta 1944. V koliko je moje podatke takrat koristil ne vem, ker njegovega besedila nikoli nisem videl. Šele kasneje, leta 1948, sem razumel, da sta Stalin in Ždanov51 sklenila, da spreta jugoslovansko komunistično partijo z italijansko in francosko. Pirjevec: Je bil tudi Kardelj tega mnenja? Vratuša: Ne vem, ker o tem nisva govorila, toda kasneje je tako zapisal. Meni je bilo to jasno že leta 1948. Pirjevec: Ali ste takrat kaj izvedeli o tezi Georgija Maljenkova,52 da bo prišlo do razkola med obema blokoma? Vratuša: To nisem izvedel, sem pa ocenil, da se kuha nekaj hudega, ko so nas ob prihodu pustili čakati na letališču kar tri ure. Enostavno se nihče od poljskih gostiteljev ni pojavil. Tako smo ležali v senci kril našega letala in čakali. Pirjevec: Kako sta to žalitev sprejela Kardelj in Đilas? Vratuša: Prišla sta na pomemben sestanek in nista želela širiti slabega razpo- loženja v delegaciji. Pod tistimi krili je bilo več molka kot razgovora. Pirjevec: Kardelj in Đilas sta takrat nastopila proti italijanski in francoski vladi, vi pa ste dali gradivo za to?

51 Andrej Aleksandrevič Ždanov (1896–1948), sovjetski politik in ideolog. 52 Georgij Maljenkov (1902–1988), sovjetski politik; predsednik vlade od 1953 do 1955.

38 Intervju z akad. Antonom Vratušo ob njegovi stoletnici

Vratuša: Ni bilo veliko gradiva. Šlo je predvsem za zapiske na osnovi mojih poročil iz Italije o odzivu italijanske politike in javnosti po vrnitvi Togliattija v Italijo in v zvezi z njegovim vstopom v vlado, znanim pod geslom »svolta di Salerno«.53 Pirjevec: Vaša teza je torej bila, da so se italijanski komunisti preveč obota- vljali in med vojno niso prevzeli oblasti? Vratuša: To je bilo splošno prepričanje tudi v Sloveniji. Pirjevec: Kako so se Italijani v Szklarski Porębi odzvali na Kardeljeve očitke? Vratuša: Takrat nisem imel nobenega kontakta z njimi. Pirjevec: Menite, da sta Kardelj in Đilas nastopila proti Italijanom in Franco- zom na Sovjetski namig ali iz svoje lastne pobude? Vratuša: Oboje je možno, vendar se o tem nisem nikoli pogovarjal z nikomer. Je pa bilo takrat v Jugoslaviji precej ortodoksno vzdušje. Pirjevec: Toda očitki francoskim in italijanskim komunistom, da niso izvedli revolucije niso bili utemeljeni… Vratuša: Res niso bili realno osnovani, ampak v Beogradu se niso zavedali, da v Italiji ni bilo mogoče izvesti revolucije. Že med vojno sem se moral truditi, da bi razložil Lidiji Šentjurc in drugim razliko med položajem Komunistične partije v Sloveniji in v Italiji. Luigi Longo je moral biti zelo previden in se je moral močno boriti, da so ga meščanske stranke priznale kot enakopravnega partnerja, samostojnega komandanta garibaldinskih brigad in člana Vrhovnega poveljstva Korpusa prostovoljcev svobode pod poveljstvom generala Cadorne.54 Pirjevec: Stalinu pa je bilo jasno… Vratuša: Da, Stalin je vedel, Kardelj pa je še v svojih pismih oktobra 1944 poizkušal popraviti vzdušje vsaj na območju Julijske Benečije in Furlanije. Vedel pa je seveda, da je bila takrat naša edina opora Sovjetska zveza. Velika antifaši- stična zveza Francije, Velike Britanije, ZDA in Sovjetske zveze je dejansko bila že razcepljena. Z Američani in še posebno z Britanci so se začeli sovražni odnosi. Nesrečni primorski Slovenci, ki so prišli kot padalci, so se borili v dobri veri, da še vedno vladajo normalni odnosi in postali žrtve tega spora.55 Winston Churchill je bil pripravljen oddaljiti jugoslovansko zavezniško vojsko tudi s silo. Avgu- sta 1946 se je zgodila še sestrelitev ameriškega letala, ki je priletelo na ozemlje FLRJ. Začela se je intenzivna obveščevalna in protiobveščevalna dejavnost. Bri- tanskemu veleposlaniku Charlesu Peaku56 je natakar v restavraciji hotela Moskva v Beogradu »po nesreči« zlil vročo juho za vrat. To je bilo vse nastavljeno.

53 Preobrat v Salernu. 54 Raffaele Cadorna (1889–1973), italijanski antifašist in general. 55 evnikar, I. (2000): Udba in »ameriški« padalci. Mladika, 44, 4, str. 88–90. 56 Sir Charles Peake (1897–1958), britanski diplomat; veleposlanik Velike Britanije v Beogradu 1951–1957.

39 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše

Pirjevec: Na kakšen način ste bili vpleteni v razvoj konflikta med Titom in Stalinom? Vratuša: Neposredno nisem bil vpleten, saj je zadeva odvijala na vrhovnem meddržavnem in medpartijskem nivoju. Pogovori so tekli predvsem v izvršnem komiteju in v krogu najvišjih partijskih voditeljev, jaz pa se o tem niti s Karde- ljem nisem pogovarjal kaj dosti. Pirjevec: Kako so se začeli razvijati odnosi z Italijo po sklenitvi Londonskega memoranduma 5. oktobra 1954? Vratuša: Takoj po letu 1954 sem imel po posredovanju spretnega beograj- skega dopisnika Anse Luigija Saporitija predavanje na Banca di Roma. V imenu vlade ga je organiziral državni podsekretar na Ministrstvu za zunanje zadeve Al- berto Folchi, kar mu je dalo uradni značaj. Jugoslovanski ambasador v Rimu je bil takrat dr. Darko Černej. Istočasno so potekali tudi pogovori na gospodarskem področju z družbo Cantieri Riuniti v Genovi, katere generalni direktor Renato Teani je potem v Vojvodini ustanovil tovarno Sever kot prvo skupno italijansko- jugoslovansko vlaganje. Pirjevec: Kdaj ste prišli na zunanje ministrstvo? Vratuša: Formalno šele leta 1969 kot namestnik zunanjega ministra Mirka Tepavca,57 vendar sem bil v zunanjo dejavnost vključen že od oktobra 1944, še bolj pa kot šef kabineta pri Kardelju, ki je bil pionir jugoslovanske zunanje politike. Pirjevec: Ali niste bili v skupini, ki jo je v začetku petdesetih let oblikoval Veljko Mićunović58 kot poseben urad znotraj zunanjega ministrstva? Vratuša: Včasih sem šel tja na sestanke, formalno pa nisem bil vključen v to skupino. Pirjevec: H Kardelju ste torej odšli po smrti Borisa Kidriča? Vratuša: Tako je. Ker drugje ni bilo prostora, sem takrat stanoval v kopalnici zgradbe na Užiški ulici na Dedinju, v kateri se je kasneje naselila ambasada LR Kitajske. Na drugi strani ulice je stala vila, kjer je domoval Edvard Kardelj. Tako sem lahko videl kako sta se skupaj s Kidričem ure in ure sprehajala po vrtu in živahno razpravljala. Po Kidričevi smrti je ostal Kardelj nekako sam. Imel je le osebno tajnico, varnostnika in šoferja. Takrat je vodstvo v Sloveniji sklenilo naj pridem iz Generalštaba h Kardelju. Branil sem se, ker nisem imel dovolj izku- šenj. Po desetih letih v Beogradu sem si želel vrnite v Ljubljano. Ker so vztrajali, sem končno pristal in mi ni bilo žal. Obdobje dela v državni službi pri tovarišu Krištofu je bilo med najsvobodnejšimi in najprijetnejšimi. Ko sem po 13 letih odšel na drugo dolžnost – v Zvezno skupščino in na beograjsko Univerzo ter na

57 Mirko Tepavac – Beli (1922–2014), srbski komunistični aktivist in politik; zvezni sekretar za zunanje zadeve SFRJ od 1969 do 1972. 58 Veljko Mićunović (1916–1982), črnogorski družbeno-politični delavec in diplomat.

40 Intervju z akad. Antonom Vratušo ob njegovi stoletnici

Inštitut za družbene vede, nas je bilo v kabinetu že 21 – pravi mali znanstveni inštitut. Pirjevec: Kaj lahko poveste o Kardeljevem sodelovanju s Skandinavci? Vratuša: Vsi tamkajšnji predsedniki vlad: Hans Christian Hansen59 na Dan- skem, Einar Gerhardsen60 na Norveškem in Tage Erlander61 na Švedskem so bili socialdemokrati. Ko smo s Kardeljem prvič potovali v skandinavske dežele, smo se najprej zaustavili na Danskem. Takrat še ni znal angleščine in je s predsednikom vlade Hansenom začel govoriti po nemško, ta pa mu je povedal, da tega jezika ne obvlada. Za Norveško in Švedsko smo priskrbeli prevajalca, Srba, bi- všega taboriščnika v nemškem koncentracijskem taborišču v Trondheimu. Edvard Kardelj se je še posebej dobro ujel s Tagejem Erlanderjem. Postala sta prava prijatelja in sta se osebno srečevala na Švedskem in pri nas v Sloveniji. Spominjam se srečanja v Harpsundu, poletni rezidenci švedskega predsednika vlade, kjer je bil prisoten tudi Olof Palme.62 Med posedanjem v vrtni utici je Erlander pokazal nanj in vprašal Kardelja: »Veste, kdo je to?« Kardelj je odgovoril: »Vaš tajnik.« »Ne, to je bodoči predsednik vlade!«, se je pošalil Erlander, kar pa je kasneje postalo re- snica. Sicer pa se je Kardelj na Švedskem zanimal predvsem za komunalni sistem lokalne samouprave. Erlanderja je vprašal ali razmišljajo o možnosti, da na lokalni ravni ne bi bile volitve po strankarskih listah, ampak bi občani volili neposredno ljudi, v katere imajo zaupanje. Erlander je brez oklevanja priznal, da o tem raz- mišljajo že vsaj desetletje, vendar se jim zdi, da splošni pogoji še niso zreli za to. Pirjevec: Ali ste tedaj že opazili razhajanje med Rankovićem in Kardeljem? Vratuša: Za odnose med njima se nisem zanimal in sem se v prvi vrsti usme- ril k svojim nalogam. Ko sem prišel h Kardelju, sem ga vprašal: »Krištof, kako vidiš moje delo?,« on pa je odgovoril: »Glej, kaj delam jaz in si najdi posel!« Tako je bilo vseh 13 let. Samo dvakrat me je povabil, da bi bilo treba pripraviti gradivo. Ko je bil leta 1961 na zdravljenju v Londonu, mi je ob polemiki s Kitajci tedensko pošiljal svoje članke za nadaljevanko z naslovom »Socializem in vojna«, ki sva jih potem z zunanjepolitičnim urednikom Politike Radom Vujovićem pripravila za tisk v Politiki. Kmalu za tem je izšla tudi odmevna knjiga z istim naslovom. Nekega dne me je poklical podpredsednik Ranković in me vprašal ali lahko vplivam na Kardelja, da se vrne domov, češ kaj dela tam zunaj. Po tem so- deč sem ocenil, da nekaj ni v redu, vendar nisem spraševal več od tega kolikor mi

59 Hans Christian Svane Hansen (1906–1960), danski socialdemokratski politik; predsednik vlade od 1955 do 1960. 60 Einar Henry Gerhardsen (1897–1987), norveški laburistični politik; predsednik vlade v obdobjih 1945–1951, 1955–1963 in 1963–1965. 61 Tage Fritiof Erlander (1901–1985), švedski socialdemokratski politik; predsednik vlade od 1946 do 1969. 62 Sven Olof Joachim Palme (1927–1986), švedski socialdemokratski politik; predsednik vlade v obdobjih 1969–1976 in 1982–1986.

41 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše je bilo potrebno za moje tekoče delo. Z Rankovićevim šefom kabineta, Hrvatom Perom Ivićevićem, sva dobro sodelovala, imeni dveh podpredsednikov Zveznega izvršnega sveta pa sta se pojavljali v najinih pogovorih le v zvezi z njunim po- slovnim sodelovanjem, torej v zvezi z najinimi skupnimi nalogami, da sva lahko vsak svojemu šefu bolje pomagala. Pirjevec: Kako ste si razlagali incident na lovu, ko je bil Kardelj hudo ranjen in se menda ni zgodil po naključju? Vratuša: Razumel sem, da je šlo za nesrečo. Kasneje sem včasih pomislil, da sem bil morda le malo naiven in sem idealiziral odnose v socialistični državi. V jezikoslovju in literarni zgodovini sem bil doma, v teh stvareh pa ne. Tudi za časa narodnoosvobodilne vojne sem bil več v KC taboriščih in v severni Italiji, v Slo- venijo pa sem prihajal le na bežne pogovore z vojaškim in političnim vodstvom v Trnovski gozd in na Oblakov vrh. Pirjevec: Kako ste doživljali normalizacijo odnosov med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo in kako se je izražala Kardeljeva zadržanost do ponovnega navezo- vanja pretesne povezave? Vratuša: Kardelj je dosledno vztrajal na postopnem približevanju. Sovjetski voditelji Hruščov, Bulganin in drugi so bili takoj za celokupno normalizacijo odnosov, on pa je bil previdnejši. Končna odločitev je bila vsekakor v rokah predsednika Tita. Tudi on je izbral postopnost: najprej na državni ravni, in če se to obnese, pa še na partijski ravni. Tako se je tudi zgodilo. Kot generalni tajnik jugoslovanske delegacije na pogovorih v Beogradu leta 1955 sem opazoval obna- šanje delegacije ZSSR, ki je stanovala v Starem dvoru na Dedinju. Bili so skrajno nezaupljivi. Zdi se mi, da se v sobanah med zidovi sploh niso pogovarjali, ampak samo na zelenici sredi Starega dvora. Zabavalo me je opazovati, kako so na jasi razprostrli ponjave, polegli v krogu in staknili glave. Obiskal sem jih samo, če sem imel zanje kakšno sporočilo ali pa v zvezi s sestankom delegacij. Ko sem se približal pisani »rezidenci« na travi, je eden izmed njih vstal, ostali pa so pomen- kovali o vremenu. Pirjevec: Ali se je atmosfera kaj izboljšala, ko so jih peljali na Brione? Vratuša: Nekoliko že, toda polemika je bila prisotna ves čas. Niso se ravno prepirali, so pa bili značilni Hruščovi medklici. Ko je tekla beseda o odnosih med partijama, se je večkrat oglasil s ključnim geslom: »četa in vojak v četi«. Ko je obiskoval naše tovarne pa zopet: »Ja, samoupravljanje. Kaj je pravzaprav to?« Ko smo potovali z avtomobili, je nekdo od naših omenil lokalno samoupravo, Hruščov pa je le pripomnil: »Pa vendar je treba držati zadeve v rokah. Samostoj- nost da, ampak držati v rokah!« Tako sem razumel, da je imel dejansko še vedno odklonilen odnos do vsega, kar smo delali v Jugoslaviji. Tudi na področju zunanje politike je imel rezerve. Javno je izrekel tudi znano krilatico: »Odlična stvar, da je Indija neuvrščena država, ampak kako je lahko neuvrščena Jugoslavija, so-

42 Intervju z akad. Antonom Vratušo ob njegovi stoletnici cialistična država? To mi pa ne gre v glavo.« Tako je bilo njegovo trdno stališče. Od okoliščin in njegovega osebnega razpoloženja pa je bilo odvisno, kdaj sta naš sistem in naša politika postala resen kamen spotike, kdaj pa sta ta bila samo nek nebodigatreba. Moja dolžnost je bila predvsem skrbeti za nemoten potek dogodkov. Torej sem imel dovolj priložnosti za opazovanje obnašanja, ko se lahko ujel zlasti posamezne izjave, pri vsebinskih razgovorih pa sem le poredko sodeloval. Ob Titovih obiskih v Moskvi sem bil obakrat član jugoslovanske delegacije in sem prisostvoval podpisovanju pogodb. Na uradnih sestankih delegacij v Moskvi nisem sodeloval, na Titovih potovanjih izven Moskve vse do rodovitne Kubane in letoviškega mesta Soči pa sem sodeloval na vseh sestankih odborov, pa tudi na zasedanjih sovjetov. Pirjevec: Kakšen vtis ste dobili ob tistem obisku v Sovjetski zvezi, ko so mno- žice navdušeno sprejele Tita? Vratuša: Vzdušje je bilo res neverjetno. Mene je bolj zanimalo, kako ljudje živijo, kako delujejo kolhozi in kako sovjeti. Če sem le utegnil, sem se tudi sam pogovarjal z ljudmi. Bili so močno ljubeznivi, toda redkobesedni, vendar izredno pozorni do nas in naklonjeni skupni pesmi. Pirjevec: Kaj ste ugotovili? Vratuša: Da je bilo vse dirigirano. Vloga partije je bila povsod odločilna. Tudi v sovjetih in v kolhozih je partija neposredno odločala. Pirjevec: Kakšne spomine imate na drugo izdajo Kardeljevega Razvoja slovenskega narodnega vprašanja? Vratuša: To je sovpadalo s 150. obletnico prve srbske vstaje, kjer naj bi bil Ed- vard Kardelj slavnostni govornik. Skušal je prikazati ne le na politične in nacionalne, temveč tudi družbene in ekonomske vzroke nezadovoljstva srbskih množic v tedanjem času, torej razloge da jih je Karađorđe sploh uspel potegniti za sabo v vstajo. Po Krištofovemu nasvetu sem imel pogovore od Sarajeva in Novega Sada do Skopja z vsemi zgodovinarji, ki so znali kaj povedati o družbeno-ekonomskih in lastninskih odnosih pod Turki. Šest mesecev sem se ukvarjal s to problematiko. To je bila tudi zame izjemna šola, ki mi je bila v pomoč tudi pri kasnejšem ukvar- janju z notranjimi razmerami v Jugoslaviji in še zlasti z razvojem manj razvitih pokrajin. Dalmatinsko Zagoro sem spoznal skoraj kot Prekmurje. Ob preučeva- nju sodelovanja Jugoslavije z državami v razvoju in z gibanjem neuvrščenih, pa sem imel priložnost, da primerjam britanski kolonialni sistem: »red mora biti, vi pa živite s svojo tradicijo« z odnosi turških oblasti do srbskega naroda in sploh na Balkanu. Pirjevec: Kakšne zaključke je iz tega povlekel Kardelj? Vratuša: Končnega besedila njegovega govora nisem videl. Ko se je vrnil s seje, verjetno z vodstvom SR Srbije, nekaj dni pred datumom proslave, je šop papirja zaprl v predalček na svoji pisalni mizi, rekoč »v predal«. Po tistem do-

43 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše godku se o tem nisva več pogovarjala. Tri leta po tistem pa je izšla nova izdaja Speransa63 z razširjenim uvodnikom, kjer je podrobneje obdelal tudi nacionalno vprašanje. Kardelja so pojavi nacionalizma izredno skrbeli. Predvideval je, da bo Jugoslavijo razneslo, v kolikor v republikah prevlada nacionalizem. Pirjevec: Verjetno se je najbolj bal srbskega nacionalizma? Vratuša: Tudi slovenskega. Do slovenskih izpadov je bil zelo oster, bolj kot do nacionalizmov drugih jugoslovanskih narodov. Pazil je, da ne bi postal razsodnik med republikami, glede Slovenije pa je čutil dolžnost, da posreduje. Pirjevec: Ampak srbski nacionalizem je bil najbolj nevaren, kajne? Vratuša: Vsekakor. Komunistična partija Jugoslavija je bila vse do nacistične vojne agresije na Kraljevino Jugoslavijo za razbitje monarhije. Na tej predpo- stavki sloni tudi sporazum italijanske, avstrijske in jugoslovanske partije iz leta 1934. Ob napadu sil osi na Jugoslavijo pa je prevladal izjemno razvit čut slovenskega političnega vodstva, predvsem pa Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča, ki sta videla rešitev v Zedinjeni Sloveniji in v federaciji Jugoslavije. Iz zbirke Jesen 1942: korespondenca Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča,64 ki sem jo osebno urejal, čeprav nisem bil naveden kot urednik, se spominjam Kardeljeve velike zaskrbljenosti, ker se slovenski delegati niso mogli prebiti do Bihaća, kjer je bilo organizirano prvo zasedanje AVNOJ-a. Bodočnost slovenskega naroda je videl v Zedinjeni Sloveniji v okviru jugoslovanske federacije. Bil je neizprosen kritik Arse Jovanovića in drugih oficirjev, ki jih je med vojno poslal Tito, tistim, ki so razumeli slovenski položaj, pa je dajal polno priznanje. Pirjevec: V uvodu k ponovni izdaji Speransa je Kardelj zastavil tezo, da je Jugoslavija družba narodov, ki naj ohranijo svojo identiteto, kar je bilo tedaj zelo pomembno. Je pa s tem izzval Titovo in Rankovićevo kritiko. Kaj lahko poveste v zvezi s tem? Vratuša: Titova in Rankovićeva kritika mi ni bila znana. Smatral sem, da je vse v redu. Ko zvejo, da nisem dovolj poznal notranjih nesoglasij v vodstvu Ju- goslavije, se mnogi čudijo in sprašujejo zakaj nisem vprašal vsaj iz radovednosti, saj sem vendar bil prisoten na mnogih sejah. Ampak moje načelo, ki sem se ga za časa ilegalstva v NOB vedno držal, je bilo: „Ne sprašuj več, kot je potrebno za tvoje delovanje.“ Pirjevec: Kako se spominjate dogajanja na Madžarskem leta 1956? Vratuša: Najbolj mi je ostalo v spominu dramatično stanje na jugoslovanski ambasadi v Budimpešti. Moj oddelek na ministrstvu za zunanje zadeve je bil posebej zadolžen za varnost jugoslovanskih diplomatskih in drugih predstavništev v svetu. Eden izmed sekretarjev ambasade, ki je bil madžarske narodnosti, se je

63 Edvard Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Ljubljana, Državna založba Sloveni- je, 1957. 64 Ljubljana, Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, 1963.

44 Intervju z akad. Antonom Vratušo ob njegovi stoletnici odločil za IB in je bil kasneje med našimi zagrizenimi nasprotniki. Kljub temu, da je za varnost ambasad skrbelo notranje ministrstvo, sem bil tudi jaz osebno osredotočen na vprašanje položaja diplomatskega osebja, saj je bilo kadrovanje na Ministrstvu za zunanje zadeve. Tako je dogajanje izven ambasade kar nekako spolzelo mimo mene. Pirjevec: Leta 1958 je bil v Ljubljani VII. kongres ZKJ, na katerem so po- trdili nov partijski program. Ali ste sledili Kardelju ob njegovem snovanju tega programa? Vratuša: Kardelj je imel poleg našega, državnega kabineta še partijski kabinet oz. službo podpredsednika Izvršnega komiteja CK KPJ. Tako sem bil le deloma seznanjen z njegovim delovanjem na tej funkciji. Kongres KPJ v Slove- niji me je gotovo zelo zanimal in sem tudi bil delegat. Doživel sem ga predvsem kot korak k demokratizaciji celotnih odnosov v državi. Med najpomembnejšimi indikatorji tega procesa je bilo zame menjanje imena KPJ v Zvezo komunistov Jugoslavije na VI. kongresu leta 1952 in drugačen odnos partije do Socialistične zveze delovnega ljudstva kot naslednice Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Pirjevec: Kako ste sodelovali pri ustvarjanju nove zunanjepolitične usmeritve k neuvrščenosti? Vratuša: Problematiko dekolonizacije sem spremljal že vse od konference azijskih in afriških držav v Bandungu v Indoneziji leta 1955. To sicer takrat ni bila moja posebna zadolžitev v Zveznem izvršnem svetu, ampak osebna znan- stveno-politična usmeritev. Tako sem dograjeval svoje doživljanje in razumevanje gibanja neuvrščenih in vloge SFRJ v njem. Na začetku je mojo pozornost pritegnil sporazum, »Pancha Shila« med Kitajsko in Indijo oziroma t.i. pet načel miroljubne koeksistence. Zaznal sem veličino Titovega sklepa in Kardeljeve misli, da samoupravljanje doma tvori osnovo politike jugoslovanske neuvrščenost v svetu. V ZIS se je vedelo, da spremljam te zadeve, zato sva skupaj s Titovim ge- neralnim tajnikom Vladom Popovićem dobila nalogo, da organizirava beograjsko konferenco šefov držav ali vlad neuvrščenih držav 6. septembra 1961. Popović je imel na skrbi vsebinski del, jaz pa organizacijskega. V kolikor sem želel uspešno izpeljati organizacijo pripravljalnih del, sem moral poznati tudi vsebino. Sodelo- val sem pri vseh pripravah, razen pri oblikovanju uradnih dokumentov. Pirjevec: Kako ste se lotili priprav na konferenco? Vratuša: To je bil ogromen organizacijski zalogaj. Najprej smo v predmestju Beograda počistili romska naselja. Potem smo morali preurediti dvorano zvezne skupščine, v kateri so bile klopi do tedaj postavljene v obliki amfiteatra z visoko postavljeno platformo za predsedstvo skupščine, potem pa smo tla dvorane izrav- nali. Velik problem je bilo najti primerne rezidence za šefe sodelujočih držav ali vlad. Namestili smo jih v hotelih, kolikor jih je pač bilo, in v vilah na Dedinju,

45 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše ki so jih za tisti čas njihovi uporabniki izpraznili. Oblikovati smo morali kuhar- sko-postrežniške time, nabaviti pohištvo in drugo opremo ter poskrbeti za druge, glede varnosti nič manj pomembne ukrepe. Na Bulevarju Vojvode Mišića smo morali posekati celo vrsto kostanjev in razširiti vozišče, ki vodi od Mostarja do Užiške ulice, saj sta se prej komaj srečala dva avtomobila, v času zasedanja pa so morali polovico udeležencev prepeljati po tej poti do poslopja zvezne skup- ščine v centru mesta v času 15 minut. Želeli smo postaviti tudi trajni pomnik na konferenco, za postavitev katerega pa ni bilo ne časa ne denarja. Tako je nastal le jeklen obelisk na izhodu iz mesta pri Brankovem mostu, ki je preživel razdeja- nje Beograda med drugo svetovno vojno, pa tudi kasnejše letalske napade ter še danes služi mestu. Mestne kandelabre so pred konferenco neuvrščenih pobarvali s srebrno barvo. Beograjčani ne bi bili Beograjčani, če se ne bi že tretjega dne pojavil vic: Sosed vpraša soseda: »Zakaj so to naredili«? Sosed odgovarja: »Da gosti ne bi misli, da gre za palme in ne bi plezali nanje«. Druga šala pa je nastala v zvezi z indonezijskim predsednikom Sukarnom.65 Kot znan ženskar je zahteval namestitev v hotelu Metropol namesto v privatni rezidenci. In prijel se ga je vzdevek »Lola iz Metropola«. Izraz je prišel tudi na ušesa samemu Sukarnu. Ko je vprašal svoje spremstvo kaj to pomeni, so mu jugoslovanski spremljevalci brez zagate pojasnili: »To pomeni, da Vas imajo ljudje zelo radi«. Nasmejal se je in večkrat udaril ob tla z lepo izrezljano palico, ki jo je vedno nosil s sabo. Bajc: Z uveljavljanjem politike neuvrščenosti je prišla do izraza tudi kulturna diplomacija. Ali je bil na ministrstvu kdo posebej zadolžen za tovrstno aktivnost? Vratuša: Na ministrstvu za zunanje zadeve ne, je pa imela zvezna komisija za kulturo poseben oddelek za mednarodno sodelovanje. S tem se je ukvarjal Bo- ško Čolaković66, podpredsednik zveznega izvršnega sveta in kasneje predsedstva federacije. Sam sem nekaj let predsedoval Komisiji za UNESCO in tudi večkrat vodil delegacijo SFRJ na njegova zasedanja. Pirjevec: Leta 1961 so Sovjeti opravili poskus z vodikovo bombo. Tito proti pričakovanjem tega ni jasno obsodil in pri tem prišel v konflikt s Kočo Popo- vićem. Se kaj spominjate dogajanja okrog tega? Vratuša: Kot odgovor na ta dogodek in opozorilo na veliko napetost, ki je tedaj vladala med obema blokoma, je bilo posebno pismo, ki so ga šefi držav in vlad na Konferenci naslovili na Hruščova in Kennedyja.67 Zasedanje neuvršče- nih v Beogradu in to pismo sta široko odmevala v svetu in gibanje neuvrščenih je kmalu postalo pomemben dejavnik tudi v Združenih narodih. Če se pravilno spominjam, so ob 15. obletnici OZN leta 1960 Naser,68 Tito in Nehru pripravili

65 Ahmed Sukarno (1901–1970), prvi indonezijski predsednik od 1945 do 1967. 66 Rodoljub Čolaković (1900–1983), bosansko-hercegovski general, politik, pisatelj in akademik. 67 John Fitzgerald Kennedy (1917–1963), 35. predsednik ZDA od 1961 do 1963. 68 Gamal Abdel Naser (1918–1970), egiptovski politik in častnik; predsednik Egipta 1956–1970.

46 Intervju z akad. Antonom Vratušo ob njegovi stoletnici deklaracijo, ki naj bi izšla kot poseben dokument zasedanja Generalne skupščine. Zaradi nasprotovanja velesil ni bila sprejeta kot dokument Generalne skupščine Združenih narodov, ampak kot dokument neuvrščenega gibanja. Pomen gibanja neuvrščenih in skupine 77 držav v razvoju je prišel posebej do izraza tudi v zvezi s t.i. naftno krizo, ko je sam ameriški državni sekretar Henry Kissinger69 prosil, naj posredujejo pri OPEC-u,70 da ta močna naftna skupina ne dviguje cen ener- gentov v nerazumne višine. Pirjevec: S čim ste se ukvarjali po koncu vodenja Kardeljevega kabineta? Vratuša: Po tistem sem bil dve leti, od 1965 do 1967 direktor Inštituta za družbene vede v času, ko je tekel mednarodni raziskovalni projekt s profesorji iz univerze v Pennsilvaniji, tremi univerzami iz Indije in Akademijo znanosti iz Poljske, jaz pa sem bil koordinator jugoslovanske skupine sociologov. Tema raziskave je bila »Values in politics«,71 potekala pa je na osnovi raziskovanja procesa odločanja na lokalni ravni. Ranković je dovolil Američanom, da so šli raziskovati na teren v SR Srbiji. To je bil čas Dolfeta Vogelnika,72 ko se je začela prva decentralizacija upravljanja na področju znanosti in so bili ustanovljeni štirje t. i. zvezni inštituti, ki niso bili direktno vezani z državno upravo. Prvi je bil moj Inštitut za družbene vede, drugi je bil Stanovnikov Inštitut za mednarodno politiko in gospodarstvo, kjer je bil nekaj časa tudi Leo Mates, tretji je bil Inštitut za ekonomske znanosti z Brankom Horvatom in četrti Inštitut za delavsko gibanje, ki ga je vodila Milka Minić.73 Imeli smo skupno kadrovsko politiko in način pridobivanja sredstev ter na sploh zelo lepo sodelovali na znanstvenem področju. Inštitut za družbene vede ima svojo posebno zgodovino. Ko se je ustanavljal, so rekli: »Kaj bomo s staro buržoazno akademijo?! Imeli bomo svojo akademijo!« Takrat nisem bil zraven, ko pa sem prevzel vodenje inštituta, je ta imel štiri oddelke, tako kot akademija znanosti. Toda najprej so odšli filozofi in ustanovili revijo Praxis74 ter začeli s po- letno šolo na Korčuli. Jaz pa sem vodil mednarodne konference v Cavtatu, ki so se imenovale »Socializem danes«. Naslednji so se spuntali zgodovinarji in prav tako odšli iz Inštituta. Dejansko so ostale samo družbene vede, politekonomija, komune, delavski sveti, pomemben je bil tudi Oddelek za preučevanje narodnih manjšin. V času mojega vodenja inštituta smo ustanovili tudi demografski oddelek, kjer je delal vodilni strokovnjak na tem področju Dušan Breznik.75 Kot

69 Henry Alfred Kissinger (1923–), ameriški politik in diplomat; svetovalec za državno varnost od 1969 do 1975 in državni sekretar ZDA od 1973 do 1977. 70 Organizacija držav izvoznic nafte, ustanovljena leta 1960 v Bagdadu. 71 Vrednote v politiki. 72 Dolfe Vogelnik (1909–1987), slovenski pravnik in univerzitetni profesor statistike. 73 Milka Minić (1915–2000), srbska fizičarka in družbeno-politična delavka. 74 Filozofska revija marksistično-humanistične orientacije, ki je izhajala med letoma 1964 in 1974. 75 Dušan Breznik (1920–2002), slovenski pravnik in demograf.

47 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše popolno novost pa smo še pred mojim odhodom oblikovali tudi oddelek za preu- čevanje javnega mnenja. Pirjevec: Kako bi označili čas svojega dela na mestu predstavnika SFRJ pri Združenih narodih? Vratuša: Združeni narodi so mi prav tako pomenili dve leti izredne svobode. Naloge, ki sem jih imel kot predstavnik Jugoslavije, sem kombiniral s sodelovanjem s Centrom za demokratske institucije v Santa Barbari v Kaliforniji, ki ga je ustanovila skupina naprednih profesorjev čikaške univerze. Med njimi je bila tudi najmlajša hčerka Thomasa Manna Elisabeth Mann Borgese,76 ki je bila navduše- na za jugoslovansko delavsko samoupravljanje. Na naši misiji v New Yorku na 5. aveniji se je pojavila že tretji ali četrti dan potem, ko sem prevzel mesto predstavnika. Želela je razgovor o samoupravljanju ter predlagala sodelovanje tudi na področju dejavnosti Združenih narodov. To sodelovanje se je potem kmalu zares pričelo udejanjati. Leta 1967 je malteški ambasador z dvournim referatom uvedel v generalno skupščino problematiko oceanov. Pripovedoval je, da mu je predsednica Malte – takrat ta otok uradno še ni bil republika – ob vprašanju za nasvet, kako naj dela, rekla: »Postavite Malto na svetovni zemljevid!« Razmišljal je, da so Združeni narodi imeli že dve konferenci o pomorskem pravu, po veliki dekolonizaciji in velikih spremembah pa je nastopil čas, da pripravimo še tretjo. Pripravil je veliko predavanje in skupščina je podprla začetek te konference, ki je nato trajala 10 let. Čeprav nisem pravnik, sem na njej stalno vodil jugoslovansko delegacijo in se pri tem mnogo naučil, predvsem s področja upravljanja oceanov. V času mojega delovanja pri Združenih narodih je Švedska leta 1968 na Ge- neralno skupščino postavila problem človekovega okolja. Razvila se je velika razprava, jaz pa sem, ne vem kaj me je prijelo, spregovoril ne o človekovem okolju na splošno, ampak o odnosih med ljudmi, torej o okolju med ljudmi. Ne- katerim je moj govor tako ugajal, da so mi po koncu prihajali čestitat. Nekako po tej razpravi se je začela razvijati zavest o pomenu izobraževanja o trajnostnem razvoju. Osnovni sklep te razprave je bila odločitev, da se organizira konferenco na to temo leta 1972 v Stockholmu. Ustanovljena je bila nova agencija Združenih narodov UNEP,77 ki še danes deluje v Nairobiju. Državam članicam OZN so še priporočili naj v okviru vlade ustanovijo posebno ministrstvo za okolje in prostor. Po povratku v Jugoslavijo se je začelo delo za ustanovitev Mednarodnega centra za podjetja v družbeni lasti v državah v razvoju v Ljubljani. Od leta 1969 do 1974 sta na tem projektu poleg mene delala še šef kabineta pri predsedniku izvršnega sveta Slovenije Franjo Turk – Gorazd78 in generalni tajnik slovenske

76 Elisabeth Mann Borgese (1918–2002), ameriška strokovnjakinja za pomorsko pravo in varova- nje okolja. 77 United Nations Environment Programme (Program Združenih narodov za okolje). 78 Franjo Turk – Gorazd (1920–), slovenski politolog.

48 Intervju z akad. Antonom Vratušo ob njegovi stoletnici skupščine Jože Pacek, ki se je kot dober pravnik lotil predvsem pravnih aktov nove mednarodne institucije. Ukvarjanje s problematiko upravljanja javnih podjetij v državah v razvoju je bila po odločitvi zveznega izvršnega sveta mišljena kot prispevek Jugoslavije, ki je bila sorazmerno najrazvitejša članica Skupine 77, k mednarodnemu sodelovanju. Pri ustanavljanju tega centra mi sploh ni bilo treba dajati nalog, ker sem pravzaprav sam začel s to idejo. Pirjevec: Kaj je botrovalo odločitvi, da se je ta center naselil v Ljubljani? Vratuša: Ko sem odhajal iz New Yorka, me je tedanji generalni sekretar U Thant vprašal, ali bi bila Jugoslavija pripravljena vzeti pod svojo streho inštitut za raziskovanje upravljanja predvsem v javnih podjetjih, ki so se ustanavljala v novoosvobojenih državah. V zveznem izvršnem svetu sem o tem najprej obvestil Kardelja, ki je bil takoj za, strinjali pa so se tudi vsi člani izvršnega sveta. Naše pozitivno stališče sem sporočil Generalnemu sekretarju OZN, ki je poslal eks- pertno skupino, da je obiskala Beograd, Zagreb in Ljubljano. Ne vem, ali se v Beogradu niso srečali s pravimi ljudmi ali pa je bilo tam že dovolj vsega drugega. Kratkomalo, odgovorni v mestu niso pokazali posebnega interesa. Več ga je bilo v Zagrebu, a so dali na voljo le neko podrtijo gradu na poti proti Karlovcu, kar predstavnikov OZN tudi ni navdušilo. V Ljubljani so obiskali univerzo, kjer je rektor Milčinski79 ponudil na razpolago nezasedene prostore za eno izmed fa- kultet. Ekspertna skupina je zato izbrala Ljubljano, v generalnem sekretariatu Združenih narodov pa je bilo sklenjeno, naj center v začetku deluje kot izvršna agencija. Sam sem, ne glede na to, kje sem delal, skrbel za center in iskal podporo za njegovo delovanje tudi med potovanji po svetu. Novonastale države v razvoju so bile počaščene, da so lahko sodelovale v takšni inštituciji. Na tej osnovi so potem nekatere med njimi prosili za privolitev, da center tudi formalno postane skupna inštitucija držav v razvoju. To pobudo so oddali strokovnjaki iz 32 držav, potem ko smo imeli leta 1974 prvo mednarodno srečanje na temo planiranja v mednarodnem podjetju. Trajala je dober teden dni, polovica v Ljubljani, polovica pa v Splitu. V zveznem izvršnem svetu so seveda predlog takoj sprejeli in nas pooblastili za priprave na mednarodno konferenco zainteresiranih držav za članstvo v mednarodnem centru. Na konferenci leta 1976 se je zbralo 29 predstavnikov držav, in jih 27 podpisalo statut. Ob 35. obletnici delovanja leta 2010 je predsednik republike dr. Danilo Türk izjavil, da je tudi sam sodeloval pri pripravi dokumentov, ki so bili tedaj sprejeti. Njihova ratifikacija je v vseh sodelu- jočih državah seveda trajala precej časa, v Jugoslaviji pa še posebej dolgo, saj so morale mednarodni sporazum najprej ratificirati republiške skupščine, potem pa še zvezna, kar je vzelo kar 4 leta. Ko je pogodbo ratificiralo že 16 držav, je bila sklicana skupščina držav članic. Ugotovili so, da so dozoreli vsi pogoji za delo-

79 Janez Milčinski (1913–1993), slovenski pravnik in zdravnik.

49 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše vanje centra kot skupne institucije. Do tedaj je stroške nosil zvezni izvršni svet, jaz pa sem bil predsednik uprave. Naše dejavnosti so bile od vsega začetka raziskovanje, izobraževanje, svetovanje, zbiranje dokumentacije in založništvo, v času pridobivanja statusa mednarodne institucije, pa smo izvajali vrsto projektov in prirejali mednarodne in strokovne konference, vedno z udeleženci iz vsaj 20 držav. Ukvarjali smo se s projekti planiranja, strokovnega izobraževanja, razvoja in prenosa tehnologije, financiranja, razvoja človeškega faktorja s posebnim ozirom na ženske. Prav vprašanje žensk kot dejavnika razvoja je bilo med najbolj odmevnimi programi, tako da smo pripravili poseben referat na to temo tudi za mednarodno konferenco v Združenih narodih in za neuvrščene. Nekateri mislijo, da je center nastal zato, da bi Jugoslavija prek njega izvrše- vala svoje samoupravljanje, kar pa ni točno, saj je projekt o samoupravljanju pri- šel na vrsto šele peto leto. Pa tudi takrat smo soočili različne oblike sodelovanja, torej samoupravljanje s soupravljanjem. Po treh letih izvajanja tega projekta pa je prišlo do svojevrstne krize, saj sodelujoči razen Jugoslavije niso imeli več kaj povedati, razen ponavljanja znanih zadev. Po petih letih smo zato projekt sklenili in ga kasneje nismo obnavljali. Ko je center tudi formalno postal mednarodna inštitucija, je tako že imel delu- joč program na vseh omenjenih področjih. Prvo skupino profesionalcev, kot smo jim rekli, smo izbrali preko razpisov, kjer so imeli prednost diplomirani pravniki, ekonomisti in politologi. Nekateri so potem vztrajali v centru dolga leta, ko pa je Jugoslavija razpadla, se je osiromašilo tudi njegovo delovanje. V samostojni Sloveniji žal niso vedeli kaj bi z njim. Preživel je predvsem z uvedbo podiplomskega študija, kjer je do leta 2010 absolviralo 420 magistrov upravnih znanosti iz preko 40 držav. Pirjevec: Ali je center ostal mednarodna ustanova ali pa je bil zgolj pod po- kroviteljstvom Slovenije? Vratuša: Ostal je internacionalen. Na klopeh poslancev je že bil predlog za lastninjenje, a jih je takratni pomočnik direktorja Edo Pirkmajer pravočasno po- svaril, naj se ne igrajo, če ne želijo mednarodnega škandala. Se je pa zamenjalo ime centra, kjer ni več zapisano »za podjetja v družbeni lasti«, kot se je prevajalo v slovenščino, ampak »za promocijo podjetij«, kratica pa je ostala ista – ICPE. Ekonomska fakulteta je z zanimanjem sprejela izvajanje podiplomskega študija, v centru pa smo imeli svojega internega dekana. Pred desetimi leti je postaja- lo vse bolj jasno, da mora biti izhodišče programa dela sonaravni razvoj. Zato smo uvedli tudi izbirne predmete s tega področja. Sam sem predaval o celostnem upravljanju z obalnim območjem. Ukvarjanje s to problematiko izhaja že iz na- šega programa z Obalnimi občinami iz leta 1990, ko smo organizirali tudi nekaj strokovnih konferenc na to temo. Podiplomski študij in program celostnega upravljanja z obalnim območjem v sodelovanju s Centrom za oceanske študije – In-

50 Intervju z akad. Antonom Vratušo ob njegovi stoletnici ternational Ocean Institute, ki ga je vodila že omenjena Elisabeth Mann-Borgese. Tako se je lahko obdržal nad vodo. Bajc: Kot kaže, je Slovenija po osamosvojitvi vaše delo podcenjevala? Vratuša: Ne vem, kako bi se izrazil. Vprašanje je kočljivo, zato se ni treba pre- nagliti. V tujini nisem nikoli rekel žal besede o čemerkoli, kar bi lahko škodovalo moji domovini - prej Jugoslaviji in zdaj, samostojni republiki Sloveniji. Ampak doma pa tudi nisem imel veliko priložnosti za izražanje svojih kritik. Že ob paroli »Evropa zdaj!« sem imel pomisleke. Kogarkoli sem srečal, je rekel: »Kje pa smo doslej bili? Kakšna je to parola ‚Evropa zdaj!‘?«. Ker sem sodeloval na konfe- rencah oziroma na komisiji o oblikovanju pomorskega prava, sem s tem dobil širši pogled na probleme sveta, ne samo kopnega, ampak kopnega in morja. Ob razpravah o identiteti Slovenije, ko so vsi bežali od Balkana in govorili o Srednji Evropi, sem jaz vprašal: »Zakaj pa ni Slovenija tudi mediteranska?« Drago mi je bilo, ko sem ugotovil, da se danes sprejema mediteranska razsežnost naše države. Za Slovenijo je pravzaprav mediteranska razsežnost najobetavnejša. Pirjevec: Kako ste se znašli na mestu namestnika jugoslovanskega zunanjega ministra? Vratuša: Na to mesto so me poklicali iz New Yorka leta 1969, ko je bil predsednik zveznega izvršnega sveta Mitja Ribičič, 80 minister za zunanje zadeve Mirko Tepavac. Prevzel sem interno organizacijo ministrstva, komunikacijo z ambasa- dami in podobne zadeve. Sicer sem bil povezan s svetom, ne pa z mednarodno politiko. Na kolegijih nismo razpravljali o vsebini zunanje politike in niti o delu ministrstva. To delo mi ni bilo všeč, zato sem po dveh letih odšel za člana zveznega izvršnega sveta, čeprav je položaj člana izvršnega sveta pomenil manj od položaja namestnika zunanjega ministra. V izvršnem svetu sem ponovno dobil široko polje delovanja in možnost, da se osredotočim na področja, ki so me posebej zanimala. Pirjevec: Katera so bila ta področja dela? Vratuša: V tem času so stekle priprave na helsinško konferenco, ki je nastala kot rezultat politike neuvrščenosti. Veljali so principi: dialog, koeksistenca, kon- senz, ki so bili tudi osnovna stališča gibanja neuvrščenih. Šlo je torej za zavrača- nje blokovske politike v smislu vzpostavljanja nekega novega bloka, saj smo bili odprti za sodelovanje z vsemi, ki so bili pripravljeni sprejeti te principe. Dejansko je šlo za ekstrakt Panchsheel-a in bandunških sklepov. Ko so se blokovski kon- flikti zaostrili, so Sovjetski predstavniki v OZN tudi odprto napadali delegacije neuvrščenih držav. Takrat sem skupaj z indijskim kolegom organiziral posebno konferenco neuvrščenih pri Lake Mohonk v zvezni državi New York. Konferen- co so financirali ameriški kvekerji, s katerimi sem na sploh imel odlične odnose.

80 Mitja Ribičič (1919–2013), slovenski komunistični aktivist in politik.

51 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše

Njihov odnos do življenja mi je zelo ugajal. Odprti so bili za vse. Če te kdo hoče poslušati, govoriš, sicer pa nehaš. Pirjevec: Kakšen vtis ste si ustvarili o procesu liberalizacije v Sloveniji in Stanetu Kavčiču? Vratuša: Kavčiča sem kot mladinskega organizatorja srečeval že med NOB, ko sem prihajal iz Italije. Moram reči, da name ni napravil najboljšega vtisa. Bil je inteligenten in ambiciozen, a nekako vase zagledan, malo tudi brezobziren mlad fant. Ko sva hodila skupaj, se je do mene obnašal kot do nekega prišleka, ki njega kot mladinskega voditelja ne zanima. Videl je sicer, da poročam Lidiji Šen- tjurc, ki je bila tudi zanj avtoriteta. Do Vide Tomšič pa je imel drugačen odnos. Zdela se mu je premehka. Pirjevec: Kako pa so v vaših očeh izpadli hrvaški liberalci? Vratuša: Za Savko Dapčević Kučar81 bi rekel, da je bila »odbojna baba«. Za- mišljala si je, da ve vse in da nihče drug nima prav. Z njo sem imel stik že kot direktor Inštituta za družbene vede v času, ko je vodila hrvaško partijo. Takrat je bil glavni problem Bela knjiga o položaju hrvaškega jezika. Ravno ko sem prihajal do Savke, je pred vrati Hrvaškega zgodovinskega inštituta razkoračeno stal Franjo Tuđman82 in mi navrgel: »Vi Kranjci ste srečni. Imate vsaj svoj jezik, mi pa še tega nimamo!« Prej se nisva poznala, on pa je začel kar s takšnim pozdravom. V zvezi z medsebojnim nasprotjem hrvaškega in srbskega jezika, ki je velo iz knjige, sem vprašal ali se mar ne da zadev reševati na mirnejši način. Savka je odgovorila z besedami: »A, to so oni napisali, jaz se slažem«83, kar je pomenilo tudi konec najinega razgovora. Nisem se imel več kaj pogovarjati. Jasno se je pokazalo tisto, kar se je kasneje zgodilo ob t.i. maspoku. Z Latinko Perović84 sem se srečeval bolj poredko. Ona je bila bolj demokratično usmerjena, studiozna in morda tudi malo vzvišena, tako kot Marko Nikezić.85 Ko sem bil predstavnik pri Združenih narodih, on pa zunanji minister, sem z njim imel precejšnjo kore- spondenco. Vsebinsko sva odlično sodelovala, človeški odnosi pa so bili precej hladni. Nekoč je prispel v New York šele pozno zvečer, moja žena Nevenka mu je pripravila večerjo, on pa je vse to zavrnil in odšel v hotel. Pirjevec: Kako pa se je obnašal Mirko Tepavac? Vratuša: Bil je zelo inteligenten človek, ki pa se je rad opijal. Na enem izmed potovanj se je v stanju pijanosti zapletel v hud spopad s Titom, ko sta se sporekla

81 Savka Dabčević-Kučar (1923–2009), hrvaška ekonomistka in političarka; predsednica izvršne- ga sveta SRH (1967–1969) in predsednica CK Zveze komunistov Hrvaška (1969–1971). 82 Franjo Tuđman (1922–1999), hrvaški general in politik; 1. predsednik Hrvaške (1990–1999). 83 To so oni napisali, jaz pa se strinjam. 84 Latinka Perović (1933–), srbska zgodovinarka in političarka; sekretarka ZK Srbije (1968–1972). 85 Marko Nikezić, zvezni sekretar za zunanje zadeve (1965–1968), predsednik CK ZK Srbije (1968–1972).

52 Intervju z akad. Antonom Vratušo ob njegovi stoletnici tudi o politiki. Kasneje je posredoval Kardelj, vendar se očitno tudi z njim ni več ujel in kmalu za tem je prišlo do menjave na čelu zunanjega ministrstva. Takrat so tudi mene vabili za prevzem te funkcije, vendar sem jo zavrnil. Pirjevec: Zakaj? Se vam ni zdelo, da bi lahko kaj koristnega naredili? Vratuša: Toliko sem že poznal medsebojne odnose, da sem vedel, da na tem položaju ne bi mogel kaj dosti prispevati. Ko so me takrat vprašali za pojasnilo, sem povedal, da sem videl, kaj se je zgodilo z Nikezićem in s Tepavcem in ne bi bil rad še tretji. Po tistem me ni nihče več ničesar vprašal. Vendar to ni bilo prvič, da sem se izognil nekemu imenovanju na državno funkcijo. Po padcu Ranko- vića sem namreč dobil ponudbo za vodenje zveznega ministrstva notranjih zadev. Svojo zavrnitev sem moral pojasnjevati celo Titu. Ko sem mu povedal, da sem kot otrok ob klanju svinje pobegnil za hišo, da ne bi slišal njenega rjovenja, se je Tito nekako raznežil in obmolknil. Izgleda, da so nekateri videli v mojem delovanju z italijanskim odporniškim gibanjem v letih 1943 in 1944 predvsem obvešče- valno plat ne pa politično posredovalno, kar je dejansko bila. Zaradi svoje lastne varnosti sem odbijal sodelovanje s slovenskimi obveščevalci na terenu, službi pa sem pomagal, če sem le mogel. Pirjevec: Srbski zgodovinarji so vas obtožili, da ste bili močno vpleteni v obveščevalne strukture in da ste celo ozvočili Kardeljev kabinet. Koliko ste imeli s tem zares opravka? Vratuša: Jasno moram ponovno povedati, da ni šlo za prisluškovanje, ampak za namestitev snemalnih naprav na Kardeljevo osebno zahtevo. Pred tem sem navadno stenografiral na Kardeljevih sestankih s tujimi diplomati in tako izgubljal mnogo časa in Kardelj se je odločil, naj namestijo mikrofon v predal na njegovi pisalni mizi, za katerega je imel ključ le on sam. S temi snemalnimi napravami v pisarni so potem snemali vse sestanke s tujci. Ob razgovorih z domačimi funk- cionarji pa sem zapisnike še vedno pisal jaz. Neresnico, da sem dal jaz namestiti naprave, je začel širiti Stevo,86 ki je sploh bil nekakšen »verzirani smutlivac«87. To pa ni bil le eden Kardeljev tehnološki domislek. Sprva je dneve in noči pisal svoje govore in študije sam na roko, kmalu je začel diktirati v gramofon, v ozadju pa je gramofon igral Beethovnove skladbe. Pirjevec: Bi lahko rekli, da je bil Krajačić jugoslovanski Rasputin? Vratuša: Človek svoje vrste je bil. Ker je imel prost dostop do Tita, je smatral, da ga ima tudi do Kardelja in vseh ostalih. Pri Plitvicah je imel t.i. zeleno vilo, kjer so imeli tajne sestanke. Pirjevec: Tudi s Titom? Vratuša: To mi ni znano. Vedelo pa se je, da je bila ta „Stevova hiša“ za tajne sestanke.

86 Ivan Krajačić-Stevo (1906–1986), hrvaški general, obveščevalec in politik. 87 Izurjeni spletkar.

53 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše

Pirjevec: Ali je tudi Kardelj imel stike z njim? Vratuša: Ne toliko; navadno ga je Stevo obiskoval v kabinetu v zgradbi ZIS. Pirjevec: Kakšen odnos pa je imel z Vladimirjem Bakarićem? Vratuša: Odličen. Razlika med njima pa je bila, da je bil Bakarić tudi cinik in se je rad pošalil iz sebe in iz drugih. Ob njunem prvem potovanju po Skandinaviji je Kardelj na koncu rekel, da je bilo najtežje ves čas skrbeti, da se ne bi pri zdra- vljicah preveč ponavljal. Bakarić ga je pogledal in se po svoji navadi nasmehnil: »Nisam baš primjetio.«88 Pirjevec: Sta sovpadala tudi pri idejah o družbenem razvoju? Vratuša: Da. V zvezi s samoupravljanjem je bil Bakarić poleg Borisa Kidriča po mojem mnenju Kardeljev najboljši sogovornik. Pirjevec: Boljši od Milovana Đilasa v začetku petdesetih let? Vratuša: Da. Pri Đilasu sem se spraševal ali je pri njem več hrabrosti ali več strahu. V času največjega informbirojevskega pritiska sem prišel, takrat še v uni- formi majorja, v njegovo vilo na Dedinju, da ga obvestim o pogovorih pri Koči Popoviću. Rajši kot civilno obleko je imel visoke škornje in uniformo. Vstopil sem in se zaustavil pri vhodu, on pa je vsaj še pet minut hodil gor in dol, šele potem se je obrnil k meni z besedami »Šta hočeš?«89 Ko sem kasneje izvedel za njegova nasilna dejanja v Črni gori v začetku vstaje, sem si mislil, da je takšen človek sposoben tega in onega. Ne rečem, da je tudi njegova nadaljnja dejanja zaznamoval strah, toda ko je enkrat odšel, je pač iskal, da se afirmira kot prega- njanec. Pirjevec: Obstajajo celo govorice, da ga je imela pod kontrolo CIA. Ste kdaj kaj slišali o tem? Vratuša: Ne, o tem nisem slišal, so mi pa pripovedovali, da je njegova žena na ministrstvu za zunanje zadeve bila močno nepristopna in je dajala svojemu okolju vedeti, da je Đilasova žena. Podobno se je obnašala tudi Ankica Tuđman,90 ki je na nesrečo mnogih imela v rokah kadrovsko politiko Ministrstva za zunanje zadeve. Pirjevec: Kakšno vlogo ste imeli pri snovanju ustave iz leta 1974? Vratuša: Bil sem vsebinsko vključen, vendar kot nepravnik nisem imel posebnega vpliva. Na Oplencu sem sicer sodeloval s strokovnim timom nekaj dni, vsebine razprav pa se ne spominjam dobro. Glavna dirigenta sta bila pravnika Miodrag Zečević91 in Aleksandar Fira.92 Kardelj je bil pozoren zlasti na mnenja nedavno umrlega Miodraga.

88 Nisem opazil. 89 Kaj hočeš? 90 Ankica Tuđman (1926–), hrvaška družbenopolitična delavka; soproga Franje Tuđmana. 91 Miodrag Zečević (1930–2014), srbski pravnik in univerzitetni profesor. 92 Aleksandar Fira (1929–2011), srbski pravnik in univerzitetni profesor.

54 Intervju z akad. Antonom Vratušo ob njegovi stoletnici

Pirjevec: Na čemu je po vaše glavni poudarek v tej ustavi: človeku kot samo- upravljalcu ali na republiki oz. narodu kot lastnem subjektu? Vratuša: Na obojem. Samoupravljalci naj bi skupaj tvorili takšno državo, ka- kršna bi jim pač najbolj ustrezala. Torej državo, v kateri naj bodo ljudje srečni in federacijo, v kateri bodo srečne vse republike. Pirjevec: V kolikšni meri se je Kardelj zavedal, da ustvarja utopijo in da od ljudi morda zahteva preveč? Vratuša: Njegovo stališče je prišlo do izraza v njegovi zadnji študiji, ko je za samoupravljanje zapisal, da bo lahko obveljalo in se razvijalo ter zares osvoba- jalo ljudi le, če bo imelo lastno ekonomsko osnovo. Dokler je bolj rezultat poli- tičnih sklepov, torej posegov od zunaj, pa mora stalno imeti politično oporo, saj sicer omahne. Po mojem mnenju je bilo to njegovo osnovno spoznanje. Pirjevec: Ali je bila po njegovem Jugoslavija kot celota zrela za samoupravljanje ali si ga je lažje zamišljal samo v Sloveniji? Vratuša: Mislim, da predvsem v Sloveniji. Tudi jaz sem bil mnenja, da je bila največja možnost za uspeh delavskega samoupravljanja v Sloveniji, saj smo imeli najbolj razvito materialno bazo. Pirjevec: Ali je imel po vaše Kardelj ob koncu svojega življenja občutek, da je nekaj ustvaril, ali pa je bil ob misli, da se celotna struktura lahko poruši, za- grenjen? Vratuša: Zdi se mi, da v tej smeri ni veliko razmišljal, ampak je bil zadovoljen s svojim opravljenim delom. Verjetno je izpolnil svojo trditev, da je za človeka pomen življenje v tem, da ustvarja in nekaj prispeva. Sam sem leta 1971 v reviji Foreign Affairs objavil članek z naslovom Jugoslavija 1971, v katerem sem se trudil podati kolikor toliko realno oceno. Enkrat moram najti čas, da v miru ponovno preberem in ocenim, koliko je bilo moje tedanje gledanje na zadevo realno in v katerih stvareh morda preveč optimistično. Na mojo tedanjo oceno je vplival tudi pozitiven odmev v svetu, predvsem na samoupravljanje in komunalni sistem. Pirjevec: Kako ste se počutili na mestu podpredsednika zveznega izvršnega sveta? Vratuša: Odlično! Imel sem popolno svobodo, hkrati pa so me kolegi upošte- vali. Tudi predsednik Džemal Bijedić,93 ki se je velikokrat posvetoval z mano in me tudi podpiral. Pirjevec: Na katerem področju ste bili tedaj še posebej aktivni? Vratuša: Znotraj Jugoslavije sem se ukvarjal predvsem s problematiko manj razvitih območij in z manjšinami jugoslovanskih narodov, na mednarodnem po- dročju pa z gibanjem neuvrščenih držav in z državami v razvoju. Rezultat te usmeritve je bilo tudi uspešno delovanje Mednarodnega centra za upravljanje

93 Džemal Bijedić (1917–1977), bosansko-hercegovski politik; predsednik zveznega izvršnega sveta SFRJ (1971–1977)).

55 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše podjetij v javni lasti, ki je užival polno podporo tako zveznega izvršnega sveta kot različnih družbenih dejavnikov v Sloveniji, od predsednika skupščine občine Ljubljana Marjana Rožiča,94 prek rektorja univerze Janeza Milčinskega do glavnega tajnika Akademije znanosti in umetnosti Janeza Batisa.95 Centru sta bila naklonjena tudi slovenska skupščina in izvršni svet. Mislim, da je center užival največjo podporo izmed vseh mojih življenjskih projektov. Ko sem bil maja 1978 povabljen v Slovenijo in izvoljen za predsednika Izvršnega sveta skupščine SRS, sem se razveselil, da bom končno pristal v Sloveniji. Pirjevec: Ali ste bili s Titom v času pred njegovo smrtjo še vedno v stikih? Vratuša: Da. Ob njegovem obisku na Brdu jeseni 1978 sem imel referat o situaciji v Sloveniji in o mednarodnih odnosih. Prisoten je bil celoten slovenski politični vrh. Ob Kardeljevem pogrebu leta 1979 se je med čakanjem sam oglasil v moji pisarni na izvršnem svetu. Pirjevec: Kako ste bili udeleženi pri vodenju zunanje politike na republiški ravni v času vašega predsedovanja slovenskemu izvršnemu svetu? Vratuša: V mojem zadnjem nastopu v skupščini Socialistične republike Slo- venije v začetku julija leta 1980 sem govoril o podružbljanju zunanje politike, kar je bilo takrat ena izmed prvenstvenih nalog. Izhajal sem iz izhodišča, da mora biti Slovenija odprta navzven, s čimer pa se niso vsi strinjali. Pomislek je bil, da smo za nastopanje v svetu premajhni, kar pa ni bilo točno. Ravno če si majhen, moraš biti glasen, če imaš seveda kaj pametnega povedati. Nismo sodelovali le s sosednjimi deželami v okviru Alpe-Adria, ampak tudi z bolj oddaljenimi kot npr. provinco Sečuan na Kitajskem. Na tamkajšnjem obisku sem videl, kako so bili Kitajci zainteresirani in so znali nas majhne nositi na dlaneh. Predlagali so sporazum o sodelovanju, vendar do tega ni prišlo. Glavno mesto te province Chengdu in Ljubljana sta se pobratila. Poleg tega pa smo sklenili tudi ustni dogovor, po katerem je koprski Tomos tedaj prodal na Kitajsko več deset tisoč mopedov, ki so bili takrat poleg italijanskih mini motornih koles pravi pojem v svetu. Tretja moja mednarodna navezava je bila z Belorusijo, s katero pa se potem niso razvijali odnosi naprej, saj sta obe strani pokazali malo interesa. V tem času so tekli tudi pogovori s tedanjim ameriškim veleposlanikom Lawrencem Eagleburgerjem96 o izgradnji jedrske elektrarne Krško. Zavzemal sem se, da mora ameriški graditelj zagotoviti delo tudi jugoslovanskim podjetjem, Eagleburger pa mi je dal naslednji poduk: »Pri tem vam ne morem nič pomagati. Moja naloga je, da podpiram ameriško firmo, vi pa podpirajte jugoslovanske.« Takrat sem se spomnil, da jugoslovanske ambasade, v začetku sploh niso imele

94 Marjan Rožič (1932–), slovenski politolog in politik. 95 Janez Batis (1919–2002), slovenski veterinar in akademik. 96 Lawrence Sidney Eagleburger (1930–2011), ameriški diplomat; državni sekretar ZDA 1992– 1993.

56 Intervju z akad. Antonom Vratušo ob njegovi stoletnici niti trgovinskega atašeja. Nekateri so menili, da mednarodna trgovina nekako ne gre skupaj z diplomacijo. Zavzel sem se, da morajo diplomatska predstavništva spodbujati tudi ekonomsko sodelovanje, ne pa opravljati zgolj diplomatske in konzularne posle. Dosegel sem, da so na ambasadah in generalnih konzulatih končno začeli delovati tudi trgovinski atašeji. Diplomatski status pa so dobili šele kasneje. Pirjevec: Kako ocenjujete Tita in njegovo Jugoslavijo? Vratuša: Bil je ponosen na svoje delavsko-kmečko poreklo in na svoj zagor- ski kraj, vendar je z zadovoljstvom užival tudi prednosti, ki mu jih je omogočala oblast in sodobna evropska civilizacija. Oboroženo vstajo jugoslovanskih narodov in narodnosti je vodil z domiselno državotvornostjo od prvih partizanskih oddelkov do Drugega zasedanja AVNOJ-a in tudi pri Federativni ljudski državi, ki je usmerjala samostojno izvirno pot osvobajanja in revolucionarnih družbe- nih sprememb na osnovi principa enotnosti Komunistične stranke Jugoslavije ter Socialistične zveze delovnega ljudstva in socialističnega samoupravljanja. Po izključitvi KPJ iz Komunistične internacionale in ob neizbežnem spopadu s Stalinom, predsednikom VKPb in Zveze sovjetskih socialističnih republik, je zagotovil mednarodno varnost SFRJ zlasti v okviru Gibanja neuvrščenih držav in s članstvom v organizaciji OZN. Negoval je geslo bratstva in enotnosti, ker se je zavedal ranljivosti večnacionalne zvezne države zaradi sredobežnega delovanja nacionalizmov. Zaradi svoje samostojne neuvrščene politike je uživala Soci- alistična federativna republika Jugoslavija visok ugled kot pomemben dejavnik miru in varnosti v svetu. Pirjevec: Kaj bi na koncu dejali o vaši izredni življenjski izkušnji? Vratuša: Zvestoba svojemu socialnemu poreklu in ljubezen do maternega jezika ob življenju na slovenskem narodnostnem obrobju, dozorevanje v družbe- nih razmerah med dvema svetovnima vojnama in zgodnja lastna odgovornost za izbor življenjske poti so ob študiju humanističnih znanosti (slavistike) utrjevali mojo samostojno pot v življenje. Zaupal sem v program Osvobodilne fronte slovenskega naroda za Združeno Slovenijo. V trojnem poslanstvu prof. Urbana v sodelovanju z italijanskim antifašističnim odporništvom so se preizkušale moje lastne borbene sposobnosti tudi na mednarodnem področju. Na tej osnovi so se po osvoboditvi domovine ob dodatnem delu razvijale moje večplastne dejavnosti v okviru samoupravne socialistične graditve v domovini in v Gibanju neuvrščeno- sti, v okviru OZN ter sploh v znanstvenem, kulturnem in družbenem sodelovanju doma in v tujini. Vse to je še danes vir mojega osebnega zadovoljstva. Prepričan sem, da ni težave, iz katere ne bi bil možen miroljuben življenjski izhod.

57 58 Zgodnje latenske prvine v poznem obdobju halštatske kulture na območju Slovenije – kazalci “diplomatskih stikov” v 5.–4. stol. pr. Kr.?

Biba Teržan

Okoli l. 500 pr. Kr., ko so se Grki zoperstavili perzijskim osvajalnim pohodom in z združenimi močmi uspeli premagati Perzijce, najprej na Maratonskem polju (490), nato pa v odločilnih bitkah pri Termopilah in Salamini (480) ter leto kasneje pri Platajah (479),1 je prišlo tudi v tedaj še dokaj anonimni Evropi (kar se pisanih virov tiče)2 do pomembnih družbenopolitičnih in kulturnih sprememb. Kot kažejo arheološke raziskave, smemo predpostaviti, da do njih ni prišlo povsem neodvisno od dogajanj v vzhodnem Sredozemlju.

I.3

V začetku 5. stol. pr. Kr. je namreč v zahodni Evropi, in sicer na področju srednjega Porenja s Pomozeljem in vzhodne Francije, zlasti na območju Marne in Champagne, ter tudi severozahodne Švice, prišlo do vznika novega kulturnega fenomena, ki označuje začetek latenske kulture (stopnjo La Tène A), pripisane zgodnjim Keltom. Zelo hitro se je gibanje razširilo proti vzhodu in zajelo pro- strana področja srednje Evrope vse do Češke, Moravske in Slovaške ter severne predele današnje Avstrije, kot je Solnograško, Nižje Avstrijsko in Gradiščansko.4 Posledice, ki jih ugotavljamo na osnovi arheoloških raziskav, so bile presenetlji- ve, kajti prišlo je do zloma zahodnohalštatske kulture, katere glavna gospodarska in kulturna središča – kot n.pr. slavni Heuneburg ob zgornji Donavi5 – so propa- dla in bila opuščena. Pojav latenske kulture (časovne stopnje La Tène A ) označuje nastanek moč- nega in izrazitega vojaškega sloja, nosilca sprememb v načinu bojevanja. V upo-

1 Za osnovne podatke in nadaljnjo literaturo glej Bratož 1997, 97 ss. 2 Glej npr. Fischer 1972; Kremer/Urban 1993. 3 Razprava predstavlja razširjeno in dopolnjeno verzijo referata na mednarodni konferenci v Pi- ranu, 4.-8. 12. 2013, ki bo v angleščini objavljen v zborniku M. Guštin/W. David (ur.), The Clash of Cultures? The Celts and the Macedonian World. Schriften des Kelten-Römer-Museums Manching 9 (Manching 2015– v tisku). Za pomoč pri pripravi slikovnega gradiva sem dolžna zahvalo Manci Vinazza in Idi Murgelj (sl. 2), za lektorski pregled Dušanu Merharju. 4 O problematiki zgodnjelatenskega obdobja obstaja zelo obsežna strokovna literatura, vse od Reinecke 1902 in Jacobstahl 1944 do Frey 1991 in 2002a ter naprej vse do danes, zato na tem mestu ni mogoče navesti vseh pomembnih del. 5 Gersbach 1996; Kurz 2000; številni članki v: Krausse (ur.) 2008; glej tudi Harcke 1979, Tab. 7.

59 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše rabo so prišle povsem nove vrste orožja, kot so dolgi železni meči – latenski tipi mečev, udarni noži,6 bojni vozovi,7 oklepi (po grških)8 in čelade (po perzijskih vzorih).9 Tovrstna bojna oprava je našla svoje mesto v eminentnih grobovih vo- jaške elite, v grobnem kultu, kar kaže tudi na spremembe z novimi prvinami v keltskih pogrebnih običajih in verovanju. Poleg vojaškega preobrata je ključno vlogo v formativni fazi latenske kulture zagotovo igrala nova religija, njena simbolika se posebej jasno odraža v »zgodnje latenski umetnosti« (»Early Celtic Art« v smislu Paula Jacobstahla),10 ko je keltska umetnost dosegla prav za prav svoj višek. Gre za nenavadne umetniške podobe domišljijskih, pogosto strah in grozo vzbujajočih bitij, obdanih ali skritih v rastlinskem ali geometričnem okrasju, s katerimi so okrašeni različni predmeti, od orožja do nakita, pa tudi samostojni kipi oz. kipci. Čeprav jim smemo pripisati predvsem apotropejski značaj, pa se zdi, da je bil njihov glavni namen vzbujati strahospoštovanje do božanskosti – božanstev in drugih numinoznih sil, pa tudi do novega vladajočega sloja. Z novo simboliko se je vzpostavila identiteta nove keltske družbe. Kot poročajo antični pisci in kot so pokazale arheološke raziskave, so bila keltska osvajanja in selitve najprej usmerjene v Italijo, nato pa v Grčijo. L. 387 pr. Kr. Kelti poskušajo osvojiti Rim in se nato naselijo predvsem v predelih srednje in severne Italije.11 L. 279 pr. Kr. pa že ogrožajo Makedonijo12 in prodrejo do znamenitega grškega preročišča v Delfih, ki ga pa – po čudežu – ne opustošijo, temveč se del njih vrne na sever, del se ustali v Trakiji,13 del pa preide Helespont in se nastani v osrednjem delu Male Azije.14

II.

Kaj se je dogajalo na obrobju jugovzhodnega alpskega sveta? Kakšna je bila usoda ljudstev, bivajočih na obrobju jugovzhodnih Alp? Kot je pokazal Stane Gabrovec v svojih temeljnih študijah, je halštatska kultura v jugovzhodnem alpskem področju (na današnjem slovenskem ozemlju) ob-

6 Osterhaus 1981. 7 Harbison 1969, 34 ss, Fig. 1. 8 Frey 2001; 2002d, 217 s., Abb. 70-71, 207. 9 Schaaff 1973, 106. 10 Jacobstahl 19944 (1969), glej dalje predvsem Frey 1991; Frey 2002b itd. 11 Bratož 2007, 57 ss.; za arheološke raziskave glej npr. vrsto člankov v katalogih razstav: I Galli e l´Italia 1978 in I Celti/The Celts 1991, ter v: Vitali/Verger 2008. 12 Guštin/Kuzman/ Preložnik 2015. 13 Boteva 2010 in druge razprave v istem zborniku, glej Vagalinski 2010; Anastassov 2011. 14 Glej Bratož 1997, 209; posebej za arheološke najdbe Polenz 1978; A. Müller-Karpe 1988; Co- urbin 1992.

60 Zgodnje latenske prvine v poznem obdobju halštatske kulture na območju Slovenije stajala v obdobju med 8. in 4. stol. pr. Kr., kar pomeni, da se je obdržala skoraj dve stoletji dlje kot v zahodni Evropi, tako je bila v svojem poznem obdobju sočasna z zgodnjo latensko kulturo, torej s pravkar opisano stopnjo La Téne A in tudi B1.15 Posebej je potrebno omeniti, da halštatska kultura ni predstavljala povsem enotnega kulturnega pojava, temveč so jo tvorile različne kulturne skupine, verjetno tudi etnično različne. Na našem prostoru razlikujemo med kulturnimi skupinami, kot so dolenjska, notranjska, svetolucijska (v Posočju in Bohinju), gorenjska in štajerska, ki se med seboj razlikujejo glede poselitvenih vzorcev, gradnje naselbin, zlasti utrdbenih sistemov, pa glede načina pokopavanja in pogrebnih običajev, pa nošnje itd. Vsako od naštetih skupin označuje v razmeroma dolgem razdobju njihovega obstoja lasten, bolj ali manj dinamičen razvoj, vendar so nanje vplivali različni zunanji dejavniki. Na eni strani so igrala pomembno vlogo, posebej kar zadeva dolenjsko in štajersko skupino, vzhodnjaška ljudstva, najprej tako imenovani Trako-Kimerijci, nato Skiti in njim sorodna ljudstva, na drugi strani pa so bile zanje civilizacijsko ključne povezave z zahodnimi kultu- rami, predvsem tistimi v Benečiji in na Apeninskem polotoku, torej z estensko, picensko, etruščansko in apulijsko. Čeprav so obstajali občasni stiki tudi z zaho- dnim halštatskim kulturnim krogom, kar zlasti velja za svetolucijsko skupino, pa so vplivi iz deželá onstran Alp izraziteje opazni šele v poznem obdobju halštatske kulture, ki ga je Gabrovec opredelil kot horizont negovskih čelad, a z latenskim oz. keltskim vplivom. Oglejmo si najprej značilnosti pozne halštatske družbe, in sicer na primeru dolenjske skupine. Njeno družbeno strukturo se da najbolje razbrati iz zanjo zna- čilnega načina pokopavanja in pogrebnega obredja. Lastne so ji namreč bile dru- žinsko-rodovne gomile, v katere so pokopavali svojce ves čas obstoja posameznih rodbin, v nekatere izmed njih več stoletij – torej skozi celoten časovni razpon halštatske kulture. To dejstvo omogoča dobro sledenje morebitnih sprememb v na- činu pokopa in sestavih grobne oprave. Čeprav je v dolenjski kulturni skupini igral bojevniški sloj pomembno vlogo od njenega samega nastanka dalje, pa je prišlo v poznem 6. in zgodnjem 5. stol. pr. Kr. do izrazitega povečanja vojaškega sloja in hkrati njegove razslojenosti, kar navaja na predpostavko o strogi vojaški organiziranosti celotne poznohalštatske družbe.16 Med obvezno grobno opravo večine moške populacije je namreč sodilo napadalno orožje, sulice in bojne sekire. Le v manjšem številu grobov pa je poleg napadalnega orožja najti tudi zaščitno bojno opremo, bronaste čelade in oklepe, in pa konjsko opremo, ponekod tudi žrtvovane konje kot označevalce prestižnosti, zato ni dvoma, da so le-ti grobovi pripadali

15 Gabrovec 1964-65; Gabrovec 1966; Gabrovec 1987. 16 Enak pojav je opaziti tudi v svetolucijski skupini, v njeni kronološki stopnji Sv.Lucija II c, in v notranjski skupini, v njeni stopnji VI: glej Teržan/ Trampuž 1973, 434 ss, T. 20; Guštin 1973, 478 ss, Sl. 3; Teržan 1977.

61 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše

Sl. 1a Dolenjske Toplice, kombinacijska tabela grobnih pridatkov (brez keramike) v bojevniških grobovih in njihov odsotni delež v okviru moških grobov z orožjem (prirejeno po Teržan 1985 in 1995). vojaškemu vrhu oz. družbeni eliti.17 Nadaljnjo notranjo razslojenost bojevnikov pa je dobro razbrati iz razpredelnice pridanih predmetov, predvsem orožja v moških grobovih gomil pri Dolenjskih Toplicah. Gre za izredno standardizirane sestave orožja, ki kažejo na to, da je obstajalo rangiranje bojevnikov v kar pet vojaških stopenj (Sl. 1a in 1b, 2). Za bojevnike I. stopnje je značilna tako imenovana »po-

17 Gabrovec 1987; Gabrovec 1999; Gabrovec 2008; Teržan 2008.

62 Zgodnje latenske prvine v poznem obdobju halštatske kulture na območju Slovenije

Sl. 1b Dolenjske Toplice, kombinacijska tabela grobnih pridatkov (brez keramike) v bojevniških grobovih in njihov odstotni delež v okviru moških grobov z orožjem (prirejeno po Teržan 1985 in 1995). polna napadalna oprema«, sestavljena iz dveh sulic in bojne sekire. A na njen sam vrh se uvrščajo tisti bojevniki, med opravo katerih je kot zaščitna oprema tudi če- lada (negovskega tipa: Sl. 4 spodaj levo), morebiti oklep (tipa Berru-Novo mesto: Sl. 12)18 in pa konjska oprema. Slednja kaže, da so bojevniško elito predstavljali konjeniki. Bojevnike II. vojaške stopnje označuje oprema iz dveh sulic, III. po ena sulica in bojna sekira, za IV. je značilna le bojna sekira, za V. pa po ena sulica (Sl. 1a in 1b, 2). Le manjše število predstavljajo moški grobovi, h opravi katerih je sodil le železen nož. Ali se v teh stopnjah odražajo tudi starostne, premoženjske ali pa le vojaške razlike, zaradi pomanjkanja kostnih ostalin preminulih ni mogoče ugotoviti. Zanimiv uvid v vojaško razslojenost pa daje tudi odstotna zastopanost pripadnikov posameznih vojaških stopenj, ki kaže na hierarhijo – s konjeniki na čelu. Takšna vojaška razslojenost pa ni značilna le za Dolenjske Toplice, temveč

18 Glej Pauli 1980; Egg et al. 2006.

63 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše za celotno dolenjsko skupino, kar dokazujejo analize nekaterih sočasnih gomilnih nekropol, zlasti Magdalenske gore in Novega mesta. Presenetljiva je torej primerjava med zastopanostjo bojevniških grobov med zgodnjim halštatskim obdobjem (8. stol. pr. Kr.), tj. horizontom Podzemelj (po Gabrovcu) s slabimi 1,5 do 3,3 %, srednjim halštatskim obdobjem (7. in prva polovica 6. stol. pr. Kr.) z okrog 8 in 12 % in med poznim halštatskim obdobjem (od druge polovice 6. do prve polovice 4. stol. pr. Kr.), ko je vojaški sloj tvoril skoraj 30 % celotne moške populacije (Sl. 3). To dejstvo govori za izrazito militarizacijo celotne dolenjske halštatske druž- be v času med poznim 6. in 4. stol. pr. Kr.19 Odsev tako razslojene, hierarhično organizirane družbe je zaslediti tudi v upodobitvah situlske umetnosti, še posebej nazorno na situli Certosa iz Bologne (Sl. 6).20 Med prestižno bojno opremo poznohalštatskega obdobja, kot že samo ime »horizont negovske čelade« pove, izstopajo čelade negovskega tipa (po eponi- mnem najdišču Negova v Slovenskih Goricah). Z Dolenjske je najprej znanih nekaj uvoženih primerkov (npr. iz Stične), verjetno iz etruščanskega prostora (npr. tip Vetulonia), datiranih v čas okoli 500 pr. Kr. V teku 5. stol. pa so se tovrstne čelade pojavile v nekoliko spremenjeni obliki, in sicer z naših arheoloških naj- dišč so znane tako številne, da Marcus Egg govori o »slovenskem tipu negovskih čelad« (Sl. 4 spodaj levo).21 Egg namreč razlikuje med številnimi lokalnimi raz- ličicami tega tipa čelad, očitno lastnim posameznim vojaškim elitam različnih kulturnih skupnosti, in sicer na prostranem prostoru od švicarskih preko tirolskih vse do jugovzhodnih Alp. Njihova celotna razširjenost, ki pa ne sega le globoko v alpski svet, temveč tudi globoko na jug Apeninskega polotoka, jasno kaže, do kod vse je segal etruščanski, verjetno ne le vojaški vpliv (Sl. 4▲). Hkrati se skozi prizmo razširjenosti negovskih čelad na eni in čelad grško-ilirskega tipa na drugi strani na zanimiv način izriše razmejitveni prostor med etruščansko in grško inte- resno sfero na Balkanskem polotoku, potekal je namreč jugovzhodno od teritorija dolenjske kulturne skupine (Sl. 4 ▲ in ●). Ne le grško-ilirske čelade, tudi drugo zaščitno orožje kot bronaste golenice in napadalno orožje kot tipi grških mečev in udarnih nožev, ki so le izjemoma najdeni zahodneje od reke Une ali severneje od spodnjega toka Save, kažejo, do kod na zahodnem Balkanu je segala grška interesna sfera.22 Samo dva primerka grško-ilirskih čelad sta bila doslej najdena zahodneje, namreč v enem samem samcatem grobu iz Novega mesta (Sl. 4 spodaj desno),23 v katerem domnevamo pokop najemniškega vojaka, ki se je udinjal bodisi v makedonski bodisi v eni izmed ilirskih vojska.

19 Teržan 1985; Teržan 1995, 81 ss, Abb. 3. 20 Frey 1983; Teržan 1997. 21 Egg 1986, 217 ss. 22 Teržan 1995, 85 ss, Abb. 5-12; Blečić 2007; Blečić-Kavur/ Pravidur 2011. 23 Egg 1999, 317 ss, Abb. 4-5, Taf. 12-13; Križ 2008, 71.

64 Zgodnje latenske prvine v poznem obdobju halštatske kulture na območju Slovenije

Sl. 2 Shematski prikaz bojevniške rang lestvice: Ia – konjenik z dvema sulicama, sekiro in čelado, Ib – bojevnik z dvema sulicama in sekiro, II – bojevnik z dvema sulicama, III – bojevnik z eno sulico in sekiro, IV – bojevnik s sekiro, V – bojevnik z eno sulico, VI – moški z nožem.

Sl. 3 Odstotni delež moške populacije glede na pridano orožje v grobovih gomil pomembnejših halštatskih naselbin dolenjske kulturne skupine po posameznih časovnih stopnjah starejše železne dobe (po Teržan 1985).

65 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše

Ne le orožje, tudi nošnja, nakit in umetnost poznega halštatskega obdobja ka- žejo, da so bile skupnosti na celotnem alpskem območju – in tako tudi jugovzho- dna halštatska dolenjska skupina – pod močnim etruščansko-venetskim kulturnim vplivom. Med najbolj očitne primere sodi oblačilna kultura, med prvinami katere izstopa prav razširjenost certoških fibul, ki v svojih številnih izvedbah predstavljajo najbolj nošeno sponko tako v okviru moške kot tudi ženske nošnje (Sl. 5).24 Odraz vplivov z etruščansko-venetskega prostora pa prestavlja ne nazadnje tudi situlska umetnost, ki na simbolni ravni kaže na široko kulturno povezanost ljudstev med Padom in Donavo oz. natančneje med etruščansko Bologno, venetskimi Estami, istrskim Nezakcijem preko dolenjskih halštatskih središč, kot so Vače, Magdalenska gora, Stična in Novo mesto, vse do Koroške in Solnograške in do obdonavskega Kuffarna na Nižje Avstrijskem.25 S tem pregledom smo želeli le na kratko orisati stanje, kakršno se da razbrati iz arheoloških virov v jugovzhodni alpski halštatski kulturi med poznim 6. in 4. stol pr. Kr. Nedvomno je, da se na različnih ravneh – v vojaški organiziranosti in prestižnem orožju, v nošnji in v umetnosti – kaže izrazit vpliv iz etruščan- sko-estenskega kulturnega območja (Sl. 4, 5). Naša domneva je, da je obstajalo med njimi, tj. med etruščansko Felsino/Bologno, venetskimi Estami in halštatsko Dolenjsko, neke vrste vojaško zavezništvo, morda v podobnem smislu kot je bilo povezovanje protiperzijskih sil v približno istem času v Grčiji. Na to tezo navaja poleg zgoraj opisanih prvin zlasti prvi figuralni friz na situli Certosa iz Bologne (Sl. 6).26 Na njem je namreč upodobljen vojaški sprevod, sestavljen iz različno oboroženih vojaških enot z jezdecema na čelu. Kot prvi so brez dvoma prikazani dolenjski bojevniki, kajti opremljeni so – razen s sulico – s skledasto (oz. šmarješko) čelado27 in velikim ovalnim ščitom,28 torej z bojno opremo, značilno predvsem za dolenjski kulturni krog.29 V zadnji enoti v sprevodu, kjer nosijo bojevniki stožčaste čelade30 in bojne sekire, lahko prepoznamo venetske bojevnike iz območja estenske kulture. Za obe vojaški enoti na sredini sprevoda, ki sta opremljeni s klobučastimi čeladami s širokimi krajci in grebenom oz. perjanico, pa je težje natančneje ugotoviti njun izvor. Iz risbe namreč ni možno razbrati, ali je umetnik želel prikazati klobučaste čelade sestavljenega tipa31 ali pa dvogrebe-

24 Teržan 1976. 25 Lucke/ Frey 1962; Kastelic/ Kromer 1962; Frey 2005. 26 Lucke/ Frey 1962, 30 ss, Taf. 16-20, 64. 27 Gabrovec 1962-63, 193 ss., Karta 1; Egg 1988a, 212 ss, Abb. 7; Teržan 2008, 311 ss, Sl. 54-55. 28 Gabrovec 1960, 46 ss, Sl. 5, 7; Egg/ Križ 1997, 196 ss, Abb. 4-6. 29 Za diskusijo o upodobitvi skledaste čelade na certoški situli kot nenavadnem arhaičnem elemen- tu glej npr. Lucke/Frey 1962; Frey 1973. 30 Egg 1988c, 271 ss, Abb. 1-2. 31 Gabrovec 1960, 37 ss, Sl. 2; 8-14; Egg 1986, 23 ss, Abb. 9; Egg 1988b, 233 ss, Abb. 15; Teržan 2008, 315 ss,Sl. 56-57.

66 Zgodnje latenske prvine v poznem obdobju halštatske kulture na območju Slovenije

Sl. 4 Karta razprostranjenosti čelad negovskega▲, grško-ilirskega ●, frigijskega ■ in halkidiškega tipa ♦ (po Teržan 1995). Levo spodaj: Novo mesto, negovska čelada iz gomile IV/groba 3 iz Kandije , desno spodaj: grško-ilirska čelada iz gomile VII/groba 19 iz Kapiteljske njive (po Križ 2008, 71).

67 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše

Sl. 5 Karta razprostranjenosti certoških fibul X. vrste (po Teržan 1976).

Sl. 6 Bologna, situla Certosa, prvi friz, razdeljen v dve polovici (po Lucke/ Frey 1962).

68 Zgodnje latenske prvine v poznem obdobju halštatske kulture na območju Slovenije naste čelade,32 morda pa celo negovske čelade.33 Ker so bili omenjeni tipi čelad razširjeni na zelo širokem prostoru, bi bojevniki lahko izvirali tako iz Etrurije kot tudi Picena, Emilije-Romagne (oziroma območja Etruriae Padanae) ali pa celo iz vzhodnoalpskega prostora, predvsem Dolenjske. Vendar pa okrogli ščiti tretje enote govorijo za to, da so po vsej verjetnosti prikazani etruščanski bojevniki.34 Oba konjenika na čelu sprevoda, torej vojaška poveljnika, sta opremljena s čela- dama zagotovo negovskega tipa in pa s sekirama, kar ju sicer postavlja v nakaza- ni okvir vojaške zveze, a njuna ožja provenienca ostaja neznanka (Sl. 4▲).

III.

In vendar vzbuja posebno pozornost dejstvo, da je prav v tem obdobju, ko je dolenjska halštatska skupnost nedvomno ozko povezana s severnoitalskim sosed- stvom, zaslediti v nekaterih njenih elitnih grobovih med pridatki tudi predmete, ki so bodisi pristno zgodnjelatenskega keltskega izvora bodisi njihovi lokalni posnetki. Najbolj vzbuja pozornost orožje. Na primer, v izstopajočih bojevniških grobovih na Magdalenski gori se med pridanim orožjem nahajajo tudi železni meči latenskega tipa (V/ 19–20, V/ 26 a, V/ 29).35 Pri dveh izmed njih so ohranjeni tudi deli nožnic mečev, med njimi celo zlate aplikacije. Tako je na primer imela no- žnica železnega meča iz dvojnega groba gomile V/19–20 bronast sredinski okov in pa srčasto oblikovan železni zaključek nožnice (Sl. 7a). Le-ta predstavlja zna- čilen, v predrti tehniki izdelan zgodnjelatenski primerek s tremi medaljončki, od katerih sta dva v obliki stiliziranih ptičjih glavic z dolgima kljunčkoma. Sredinski medaljonček, morda pa tudi vsi trije, so bili po vsej verjetnosti izpolnjeni z zlatimi vložki, od katerih se je ohranil le eden (Sl. 7f). Glede na opisane lastnosti pripada ta meč z Magdalenske gore nedvomno skupini zgodnjelatenskih mečev s tremi medaljončki, razširjenih predvsem na prvotnem področju nastanka zgodnje latenske kulture, tj. v srednjem Porenju, vzhodni Franciji in severozahodni Švici (Sl. 9).36 Kot primerjavo nožnici z Magdalenske gore, zlasti glede okrasa s ptičkoma, lahko navedemo mnogo bolje ohranjen primerek iz slavnega zgodnjelatenskega groba gomile I iz Weiskirchna (primerjaj Sl. 8, 3 in 4).37 Zlati disk z Magdalenske gore pa je krasil ali enega izmed medaljončkov nožnice ali pa morda držaj meča, na kar navaja analogni medaljon na meču iz Bescheida, najdišča Bei den Hübeln,

32 Gabrovec 1962-63, 305 ss, Karta 2; Egg 1986, 33 ss, Abb. 13; Egg. 1988b, 239 ss, Abb. 19; Teržan 2008, 318 ss, Sl 58-59. 33 Gabrovec 1965, 177 ss, Sl. 2; Egg 1986, 41 ss, Abb. 17; Egg 1988b, 243 ss; Teržan 2008, 320 ss, Sl. 60-61. 34 Frey 1973; Stary 1981, 74 ss, Beilage 2, Taf. 4 ss. 35 Hencken 1978, 33 ss, Fig. 125 a, f, h, 130 c, 144 d; Polizzotti Greis 2006, 102s. 36 Frey 1987, 18 ss, Fig. 9. 37 Haffner 1976, 217 s., Taf. 14, 1 a-c; Haffner 1992, 134 f., Nr. 36.

69 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše gomile 6 (primerjaj sl. 8, 1–2).38 Zato naša domneva, da je latenski meč z nožnico iz gomile V z Magdalenske gore izdelek zgodnjelatenskih mojstrov, delujočih na področju srednjega Porenja oz. Pomozelja, kar podpira zemljevid razprostranjenosti nožnic mečev s tremi medaljončki, povzetem po O.-H. Freyu (Sl. 9). Kot indikatorji bojne oprave z latenskimi meči veljajo tudi pasovi, s katerimi so si bojevniki pripenjali meče za pas. Ker so bili pasovi praviloma iz organskih snovi, bodisi usnja ali tkanine, so se v grobovih povečini ohranili le posamezni kovinski deli pasov, med njimi so najbolj značilni železni spenjalni obroči s trnom (Koppelringe) in pa v predrti tehniki izdelane bronaste ali železne pasne spone (Sl. 11). Tako prvi kot druge so znani iz številnih bojevniških grobov na Dolenjskem, kot na primer iz Magdalenske gore,39 Dolenjskih Toplic (Sl. 10, 5),40 Novega mesta41 in Vač. Za obe zvrsti je O.-H. Frey pokazal, da predstavljata izvorno značilne elemente stopnje La Tène A v matičnem keltskem prostoru (Sl. 11).42 Med značilne kose vojaške oprave v elitnih bojevniških grobovih na Dolenj skem sodijo tudi trikotni oz. deteljasti bronasti okovi s pravokotno oblikovano zanko (Gurtbeschläge). Rabili so za spenjanje veznih trakov, najverjetneje pri oklepih iz organske snovi, bodisi iz usnja, polsti ali tkanine. Kot je pokazal Ludwig Pauli, pa takšni okovi niso bili značilni le za opravo dolenjske halštatske bojevniške elite, temveč za zgodnjelatenske bojevnike na zelo prostranem podro- čju, še zlasti v severovzhodni Franciji. Tudi zanje torej kaže, da je njihovo izvorno področje iskati v matičnem zgodnjelatenskem keltskem okolju, zaradi česar se zdi njih poimenovanje kar ustrezno, in sicer kot tip Berru – Hallstatt –Novo mesto (Sl. 12).43 Vendar je omembe vredno, da je v dolenjskih poznohalštatskih grobovih razen zgodnjelatenskega orožja zaslediti tudi kose nakita, ki še z drugega zornega kota osvetljujejo stike s keltskim severozahodom. Takšen primerek predstavlja bronasta samostrelna ločna fibula, okrašena z antitetičnima živalskima glavicama, ki ponazarjata dvoje psov ali volkov (Sl. 13, 3). Fibula je pripadala ženski osebi, pokopani v grobu 6 gomile XIII z Dolenjskih Toplic. K njenem nakitu sta sodili tudi dve narebreni zapestnici lokalne izdelave (Sl. 13, 4–5), kajti tovrstne zapestnice so bile značilni obročast nakit prav ženskega pola dolenjske halštatske skupine.44 Fibula z dokaj realističnima živalskima glavicama predstavlja doslej

38 Haffner 1991, 160; Haffner 1992, 37 ss, Abb. 25; primerjaj tudi Tecco Hvala 2012, 134. 39 Tecco Hvala 2012, 180 ss, Sl. 69, 6-15. 40 Teržan 1976, Taf. 74, 6; 78, 5. 41 Stipančić/ Križ/ Guštin 2015, Fig. 1. 42 Frey 1974; Frey 1987; Frey 2002a, 55 ss, Abb. 32. 43 Pauli 1980; Egg 1999, 330 ss, Abb. 12; Egg/ Hauschild/ Schönfelder 2006, 205 ss, Abb. 21. 44 Frey 1974, 129 s, Abb. 1,1; Teržan 1976, 410, Taf. 81, 3.

70 Zgodnje latenske prvine v poznem obdobju halštatske kulture na območju Slovenije

Sl. 7 Magdalenska gora, gomila V/grob 19–20 (po Hencken 1978, Fig. 125). unikatni primerek, vendar ni dvoma, da je izdelana po zgledu posebnega tipa zgodnjelatenskih fibul, in sicer fibul z antitetično postavljenimi glavicami, bodisi različnih živali, kot so ptice, zveri, ali pa maske domišljijskih bitij. Kot prikazuje zemljevid z razprostranjenostjo zgodnjelatenskih fibul z dvojnimi živalskimi glavicami, predstavlja matično področje njihove nošnje prav že večkrat omenjeno območje zgodnjelatenske kulture, še posebej so njihove najdbe skoncentrirane v srednjem Porenju (Sl. 14).45 Zato odpira fibula iz Dolenjskih Toplic zagonetno vprašanje »halštatske percepcije« zgodnjelatenske simbolike, še zlasti ker zadeva žensko sfero v okviru dolenjske skupine.

45 Binding 1993, Taf. 15, 6, Karte 2, 4; Frey 1996, 100 ss, Abb. 2; Frey 2002c, 179 Abb. 149.

71 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše

Sl. 8 1 – Bescheid, gomila 6, ročaj meča; 2 – 3 Magdalenska gora, gomila V/ grob 19–20, medaljonček in zaključek nožnice s stiliziranima glavicama ptičkov z dolgimi kljunčki (glej sl. 7), 4 – Weiskirchen, spodnji del nožnice meča (po Haffner 1992).

Naslednji izstopajoči kos nakita je prišel na dan pri izkopavanjih Toneta Kneza v Novem mestu. V enem izmed grobov v gomili III (III/2) v Kandiji, v katerem je bila po vsej verjetnosti pokopana mlada oseba, deček ali mladenič, je bila med bogato grobno opravo tudi umetelno izdelana zapestnica. Zapestnica pripada tipu z razklenjenima koncema, ki pa sta oblikovana v obliki človeških glavic z visokima pokrivaloma (Sl. 15, 1 in 16).46 Preseneča namreč, da ji je najti najboljše analogije prav na že omenjenem območju med srednjim Porenjem, severozahodno Švico, Solnograško in Češko (Sl. 17).47 Zato domnevamo, da je zapestnica iz novomeškega groba izvorno keltska, ni pa izključeno, da gre za presenetljivo zvest posnetek po tujih – keltskih – vzorih. Vsekakor pa se podobno kot pri fibuli iz Dolenjskih Toplic zastavlja vprašanje, na kakšen način je prišlo do prenosa, posnemanja in uveljavljanja novih zgodnjelatenskih elemetov, nosilcev nove simbolike, v halštatskem kulturnem okolju dolenjske skupine.

46 Knez 1986, 83 s, Taf. 23, 21; Križ 2012, 21. 47 Echt 1999, 40 ss, Abb. 5; 6, 1-6.

72 Zgodnje latenske prvine v poznem obdobju halštatske kulture na območju Slovenije

Sl. 9 Karta razprostranjenost zgodnjelatenskih mečev s tremi medaljončki (po Frey 1987).

Naša teza je, da lahko predstavljene kose zgodnjelatenskega orožja in nakita48 kot sestavne dele oprave izstopajočih bojevnikov in drugih pripadnikov z vrha družbene lestvice dolenjske halštatske družbe razumemo kot odraz prvih stikov z na novo nastalo keltsko vojaško elito na matičnem območju zgodnjelatenske kulture. Po zlomu zahodnohalštatskega kulturnega kroga je slednja očitno posku-

48 Poleg opisanih je znanih še manjše število kosov nakita zgodnjelatenske sheme oz. provenience, ki pa jih na tem mestu ne obravnavam, ker je v pripravi obširnejša študija o zadevni problematiki.

73 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše

Sl. 10 Dolenjske Toplice, gomila XIII/ grob 4 (po Teržan 1977).

šala svojo oblast etablirati in legalizirati nasproti drugod še obstoječim sočasnim halštatskim skupnostim, v našem primeru nasproti dolenjski halštatski skupini. To je verjetno poskušala doseči na način obdarovanja sebi enakih. Kot je pokazal Franz Fischer gre za že v homerski Grčiji in tudi v halštatskem obdobju ustaljeno institucijo izmenjave dragocenih darov med kraljevskimi hišami oz. družbenimi elitami, poimenovanih v Grčiji kot »keimelia«.49 V podobnem smislu torej, kot darove diplomatskega značaja iz keltskega severozahoda poskušamo razložiti tuje, zgodnjelatenske elemente v grobovih predstavnikov dolenjske halštatske skupine. Obstajajo pa tudi druge možne razlage, na kakšen način bi lahko dospe- li zgodnjelatenski elementi iz tako oddaljenih dežel, kot je srednje Porenje, na Dolenjsko. Prva možnost je preko posredništva estenske kulture. Namreč tudi v njenem okviru je zaslediti v istem obdobju kot na Dolenjskem bogate bojevniške grobove, med opravo katerih se prav tako pojavljajo zgodnjelatenski meči, predrte pa-

49 Fischer 1973.

74 Zgodnje latenske prvine v poznem obdobju halštatske kulture na območju Slovenije

Sl. 11 Karta razprostranjenosti zgodnjelatenskih predrtih pasnih spon (po Frey 1987 in1991). sne spone in spenjalni obroči s trnom. To velja za samo Este (grobovi Capodaglio 38 in Capodaglio 31)50 kot tudi za druge kraje, kot sta Montebelluna (Posmon, tomba 29, 43)51 in Montebello Vicentino,52 pa tudi Misincinis di Paularo.53 Vsi ti grobovi so datirani v stopnjo Este III pozno po Freyu. Ker je ohranjenost mečev razmeroma slaba, jih ni možno natančneje opredeliti glede na tip in ugotoviti njihovo prvotno poreklo. Bolje ohranjene in številneje zastopane pa so pasne spone, izdelane v predrti tehniki (Sl. 11), za katere pa se je pokazalo, da deloma izvirajo iz matičnega zgodnjelatenskega področja onstran Alp, deloma pa se predposta-

50 Frey 1969, 23, Taf. 31, 18; 33, 31-33; Frey 1974, 138 ss, Abb. 6, 3; 7, 1-3; 8; Gambari/ Bondini 2013, 157 ss, (4). 51 Manessi/ Nascimbene 2003. 52 Ruta Serafini/ M. Serafini 1994; Bondini 2005, 266 ss, Fig. 21, 223-230; 26, 4-6; 30, 7 d, 4-g; Bondini 2013, 403 (II.3.1.- 11.3.2) 53 Vitri 2013, 408 s. (II.3.12).

75 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše

Sl. 12 Karta razprostranjenosti trikotnih oz. deteljičastih bronastih okovov s pravokotno oblikovano zanko tipa Berru-Hallstatt-Novo mesto (po Pauli 1980 in Egg 1999).

Sl. 13 Dolenjske Toplice, gomila XIII/ grob 16 (po Teržan 1976).

76 Zgodnje latenske prvine v poznem obdobju halštatske kulture na območju Slovenije

Sl. 14 Karta razprostranjenosti zgodnjelatenskih fibul z dvojnimi živalskimi glavicami (po Binding 1993, Karte 4). vlja, da so že lokalni severnoitalski izdelki.54 Vendar pa takšna razlaga pojavnosti zgodnjelatenskih elementov v halštatski Dolenjski ni v nasprotju s tezo o darovih »diplomatskega značaja«, saj dopuščajo domnevo, da se je z njimi poskušala vzpostaviti širša povezava na področju južno od Alp. Drugo možnost, preko katere bi lahko dolenjska halštatska skupina prišla v stik z zgodnjelatenskim kulturnim pojavom, pa bi lahko predstavljale povezave vzdolž tako imenovane »jantarne poti«. Le-ta je potekala med Dolenjsko ob robu vzhodnih Alp do vzhodno keltskega območja, ki je obsegalo dele Gradiščanske, Nižje Avstrije in jugozahodne Slovaške,55 pa vse do z jantarjem bogatega Baltika. Na takšne povezave je možno sklepati na primer na osnovi razširjenosti že omenjenih predrtih pasnih spon, ki jih je najti vse do Baltiškega morja (Sl. 11),56 pa tudi razprostranjenosti posebnega tipa fibul zgodnjelatenske sheme (Sl. 19). Gre za primerke fibul, ki izvirajo z Vač (Sl. 18) in nekaterih drugih bližnjih najdišč,

54 Bondini 2005, 303 ss, Fig. 37-44; Stöllner 2010, 294 ss, Abb. 9. 55 Frey 2007. 56 Frey 1996; Megaw 2005.

77 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše

Sl. 15 Novo mesto – Kandija, gomila III/ grob 2 (po Knez 1986, T. 23).

Sl. 16 Novo mesto-Kandija, gomila III/ grob 2, detajl zapestnice (za risbo glej sl. 15, za fotografijo Križ 2012, 21).

78 Zgodnje latenske prvine v poznem obdobju halštatske kulture na območju Slovenije

Sl. 17 Karta razprostranjenosti zapestnic s konci v obliki obraznih mask z visokimi pokrivali, spodaj primerki iz Theleya, Dürrnberga in Makotrasyja (po Echt 1999). kot so Velika Kostrevnica in Volčje njive pri Mokronogu. Vznemirljivo pa je, da je tem fibulam najti najboljše primerjave v fibulah, poimenovanih tip Altmark- Kowałovice.57 Razširjene so namreč predvsem na področju od jugozahodne Poljske vse do Nižje Saške in pribaltskih krajev, nekaj izjemnih kosov pa je znanih z Gradiščanskega in Solnograškega na Avstrijskem (Sl. 19). Z njimi so torej izpričani stiki, ki so morali obstajati med Vačami – kot pomembnim središčem na severnem obrobju dolenjske halštatske skupine – z zelo oddaljenimi kraji, ki so pripadali različnim kulturnim skupnostim, namreč vzhodnokeltski skupini na območju severozahodne Panonije, mnogo bolj oddaljeni (germanski) kulturi Jastorf v severnonemških pokrajinah, in pa kulturi antropomorfnih žar, razširjeni predvsem v predelih severne Poljske.

57 Teržan 2009, 86 ss, Abb. 1-3, Abb. 13.

79 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše

Sl. 18 Vače, fibula zgodnjelatenske sheme z okvirjem v obliki lire (po Teržan 2009).

Ob zaključku naj še enkrat opozorim na glavne poudarke naše razprave:

S prvo skico o pojavnih oblikah zgodnjelatenske keltske kulture smo posku- šali le na kratko opozoriti na korenite politične in družbene spremembe, ki so v 5. stol. pr. Kr. zajele severozahodne predele srednje in deloma zahodne Evrope. Z drugo skico smo želeli na kratko orisati spremembe v halštatski družbi, zlasti tiste, ki so zadevale njeno vojaško strukturo. Očitno je, da je med poznim 6. in 4. stol. pr. Kr. prišlo v jugovzhodnem alpskem področju oz. natančneje v dolenjski halštatski skupini do izrazite militarizacije družbe. V tretji skici pa smo s kratkim pregledom značilnih zgodnjelatenskih elementov v halštatskem kulturnem okolju dolenjske skupine poskušali predstaviti, v kakšni smeri moramo morda iskati vzroke za militarizacijo in kako zapleteno ter politično razgibano je moralo biti obravnavano obdobje.

Naša sklepna teza je:

V obdobju med poznim 6. in 4. stol. pr. Kr. je bilo celotno jugovzhodnoalp- sko področje, kjer so sobivale različne halštatske kulturne skupine, pod močnim etruščanskim in venetskim vplivom (Sl. 4, 5). Ni izključeno, da je med njimi (Bologno, Estami in Dolenjsko) obstajala celo neke vrste vojaška zveza, kar lahko domnevamo tako na osnovi razprostranjenosti negovskih čelad (Sl. 4) kot tudi vojaškega sprevoda, prikazanega na situli Certosa iz Bologne (Sl. 6). Zgodnjelatensko orožje in nakit pa kažeta na stike halštatskih kulturnih skupin s keltskim svetom severno od Alp. Zdi se, da lahko te zgodnjelatenske elemente

80 Zgodnje latenske prvine v poznem obdobju halštatske kulture na območju Slovenije

Sl. 19 Karta razprostranjenosti fibul tipa Altmarkt-Kowałowice-Piekary Wielkie (po Teržan 2009). razumemo kot odraz poskusa legitimizacije na novo nastale vojaške elite stopnje La Tène A napram skupnostim »starega halštatskega sveta« južno od Alp, in sicer od golaseške in estenske do dolenjske halštatske skupine (Sl. 9, 10, 11. 14). Kot sredstvo za vzpostavitev stikov so Kelti uporabili institucijo »diplomatskih darov«, kajti izstopajo prestižni zgodnjelatenski meči in pasovi ter umetelni nakit, ki pa so hkrati verjetno služili za umetniški navdih in pronicanje novih religio- znih predstav v lokalna halštatska kulturna okolja. Na ta način vzpostavljeni stiki pa so bili morebiti le zvita uvertura v keltska osvajanja, ki so sledila kmalu za tem – na začetku 4. stol. pr. Kr. Kdaj točno se je začelo keltsko osvajanje jugovzhodnega alpskega področja, še ni možno z vso gotovostjo reči, najbolj verjetno pa v drugi polovici oz. proti koncu 4. stol. pr. Kr. Takšno datacijo, ki je bila vzpostavljena že na osnovi arhe-

81 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše

Sl. 20 Novo mesto, modelirano radiokarbonsko datiranje grobov horizonta negovskih čelad in zgodnjelatenskega obdobja (po Teržan/Črešnar 2014, 722, Fig. 43). oloških raziskav,58 so namreč podprla tudi nova radiokarbonska datiranja sicer maloštevilnih vzorcev iz grobov iz Novega mesta (Sl. 20).59 Eden izmed najbo- gatejših grobov iz Novega mesta, grob 3 gomile IV iz Kandije z dvojnim poko- pom izstopajočega bojevnika in njegove spremljevalke, ki je hkrati eden izmed najbolj eminentnih grobov horizonta negovskih čelad na Dolenjskem, je datiran v drugo četrtino 4.stol. pr. Kr.60 Drugi radiokarbonsko datiran grob – grob 458 s Kapiteljske njive – je žgan grob in pripada žgani plani nekropoli, kar odraža torej spremembe v načinu pokopavanja in pogrebnih običajih, značilnih za latensko obdobje, tj. mlajšo železno dobo na Dolenjskem. Med pridatki v tem žganem grobu so bili ostanki latenskega ščita s tipično železno pravokotno ščitno grbo, uhata sekira61 in pa certoška fibula (X. vrste, varianta g ali h),62 slednji dve pa se nave- zujeta na domačo poznohalštatsko tradicijo. Vsekakor moramo grob glede na nov način pokopa – žgan grob – in latenski ščit pripisati obdobju novo nastalih poli- tičnih razmer v Novem mestu oz. Dolenjski, ki jih je povzročila keltska invazija. Z računalniškim modeliranjem radiokarbonskih datacij s pomočjo oxfordskega spletnega kalibracijskega programa Ox Cal v4.2.3 lahko z veliko verjetnostjo grob 458 datiramo v čas okoli 325±27 cal BC.63 Na osnovi obeh predstavljenih datacij grobov iz Novega mesta, ki imata nedvomno drugačni kulturni ozadji – halštatsko (grob IV/3 iz Kandije) napram latenskemu (grob 458 s Kapiteljske njive) – , domnevamo, da je prišlo do zloma halštatske kulture na Dolenjskem v sredini oz. najpozneje v tretji četrtini 4. stol. pr. Kr.

58 Gabrovec 1964-65; 1966; 1987; Teržan 1976. 59 Teržan/ Črešnar 2014, 721 s, Fig. 43. 60 Knez 1986, 88 ss, T. 30-37, 61, Priloga 2-3; Teržan 1997, 663 ss, Abb. 8-9; Križ/ Jereb/ Teržan 2014, 485 ss, Fig. 27. 3.3-6. 61 Teržan/ Trampuž 1973, 430 ss, opomba 67, Sl. 4, karta 3. 62 Teržan 1976, 331 ss, Sl. 4. 63 Križ/ Jereb/ Teržan 2014, 482 ss, Fig. 27.4.14-15; Teržan/ Črešnar 2014, 721 ss, Sl. 43.

82 Zgodnje latenske prvine v poznem obdobju halštatske kulture na območju Slovenije

Literatura

Anastassov 2011: J. Anastassov, The Celtic presence in Thrace during the 3rd century BC in light of new archaeological data. V: M. Guštin/ M. Jevtić (ur.), The Eastern Celts. The Communities between the Alps and the Black Sea. Analles Mediterranei (Koper–Beograd 2011) 227–239. Binding 1993: U. Binding, Studien zu den figürlichen Fibeln der Frühlatenèzeit. Universitäts forschungen zur Prähistorischen Archäologie 16 (Bonn 1993). Blečić 2007: M. Blečić, Status, symbols, sacrifices, offerings. The diverse meanings of Illyrian helmets. Vjesnik Arh. muz. Zagreb 40, 2007, 73–116. Blečić Kavur/ Pravidur 2012: M. Blečić Kavur/ A. Pravidur, Ilirske kacige s područja Bosne i Hercegovine/ Illyrian helmets from Bosnia and Herzegovina. Glasnik Zemaljskog muz. Sarajevo Arh. 53, 2012, 35–136. Bondini 2005: A. Bondini, I materiali di Montebello Vicentino. Tra cultura veneto-alpina e civiltà di La Tène. V: D. Vitali (ur.), Studi sulla media e tarda età del ferro nellÍtalia settentrionale (Bologna 2005) 215–324. Bondini 2013: A. Bondini, Le necropoli dÁltura. II.3.1–2. V: Venetkens. Viaggio nella terra dei Veneti antichi. Mostra (Padova 2013) 402–403. Boteva 2010: D. Boteva, The Ancient Historians on the Celtic Kingdom in South-Eastern Thrace. V: Vagalinski 2010, 33–50. Bratož 1997: R. Bratož, Grška zgodovina. Kratek pregled s temeljnimi viri in izbrano literaturo (Ljubljana 1997). Bratož 2007: R. Bratož, Rimska zgodovina. Prvi del: Od začetkov do nastopa cesarja Dioklecijana (Ljubljana 2007). Courbin 1992: P. Courbin, Une fibule gauloise à Bassit.Syria. Revue dárt oriental et dárchéologie du Proche Orient 69, 1992, 211–218. Echt 1999: R. Echt, Das Fürstinnengrab von Reinheim. Studien zur Kulturgeschichte der Früh-La- Tène-Zeit. Blesa 2 (Bliesbruck-Reinheim 1999). Egg 1986: M. Egg, Italische Helme. Studien zu den ältereisenzeitlichen Helmen Italiens und der Alpen. Monogr. RGZM 11(Mainz 1986). Egg 1988a: M. Egg, Die ältesten Helme der Hallstattzeit. V: Antike Helme. Sammlung Lipperheide und andere Bestände des Antikenmuseums Berlin. Monogr. Römisch-Germanisches Zentral museum14 (Mainz 1988) 212–221. Egg 1988b: M. Egg, Italische Helme mit Krempe. V: Antike Helme. Sammlung Lipperheide und andere Bestände des Antikenmuseums Berlin. Monogr. Römisch-Germanisches Zentralmuseum 14 (Mainz 1988) 222–270. Egg 1988c: M. Egg, Oberitalische Kegelhelme und Tessiner Helme. Lokale Erzeugnisse der Eisenzeit. V: Antike Helme. Sammlung Lipperheide und andere Bestände des Antikenmuseums Berlin. Monogr. Römisch-Germanisches Zentralmuseum 14 (Mainz 1988) 271–275. Egg 1999: M. Egg, Waffenbrüder? Eine ungewöhnliche Bestattung der Frühlatènezeit in Novo mesto in Slowenien. Jahrbuch des Römisch-Germanischen Zentralmuseums 46, 1999, 317–356. Egg/Križ 1997: M. Egg/B. Križ, Ein neuer hallstattzeitlicher Schildbeschlag aus Novo mesto, Slowenien. Jahrbuch des Römisch-Germanischen Zentralmuseums 44, 1997, 193–212. Egg/ Hauschild/ Schönfelder 2006: M. Egg/ M. Hauschild/ M. Schönfelder, Zum frühlatènezeitlichen Grab 994 mit figural verzierter Schwertscheide von Hallstatt (Oberösterreich). Jahrbuch des Römisch-Germanischen Zentralmuseums 53, 2006, 175–216. Fischer 1972: F. Fischer, Die Kelten bei Herodot. Bemerkungen zu einigen geographischen und ethnographischen Problemen. Madrider Mitteilungen 13, 1972, 109–124.

83 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše

Fischer 1973: F. Fischer, ΚΕΙΜΗΛΙΑ. Bemerkungen zur kulturgeschichtlichen Interpretation des sogenannten Südimports in der späten Hallstatt- und frühen Latènekultur des westlichen Mitteleuropa. Germania 51, 1973, 436–459. Frey 1969: O.-H. Frey, Die Entstehung der Situlenkunst. Studien zur figürlich verzierten Toreutik von Este. Römisch-Germanische Forschungen 31 (Berlin 1969). Frey 1973: O.-H. Frey, Bemerkungen zur hallstättischen Bewaffnung im Südostalpenraum. Arheološki vestnik 24, 1973 (1975) 621–636. Frey 1974: O.-H. Frey, Durchbrochene Frühlatènegürtelhaken aus Slowenien. Opuscula Iosepho Kastelic sexagenario dicata. Situla 14/15 (Ljubljana 1974)129–142. Frey 1987: O.-H. Frey, Sui ganci di cintura celtici e sulla prima fase di La Tène nell´Italia del nord. V: D. Vitali (ur.), Celti ed Etruschi nell´ Italia centro-settentrionale dal V secolo a C. all roma- nizzazione. Atti Coll. Internat. Bologna 12–14 aprile 1985 (Bologna 1987) 9–22. Frey 1991: O.-H. Frey, The Formation of the La Tène Culture in the Fifth Century B. C. V: S. Moscati (ur.), The Celts/I Celti (Milano 1991) 127–146. Frey 1992: O.-H., Frey, Bemerkungen zu einigen Fundstücken der Frühlatènezeit aus Nieder österreich. V: Die Kelten in den Alpen und an der Donau. Akten des Internationalen Symposions St. Pölten, 14.–18. Oktober 1992. Archaeolingua 1 (Budapest-Wien 1996) 193–215. Frey 1996: O.-H. Frey, Zu den figürlichen Darstellungen aus Waldalgesheim. V: Th. Stöllner (ur.), Europa celtica. Untersuchungen zur Hallstatt- und Latènekultur. Veröff. Vorgesch. Seminar Marburg Sonderb. 12 (Marburg 1996) 95–115. Frey 2001: O.-H. Frey, Kompositpanzer der frühen Kelten. V: E. Pohl/ U. Recker/ C. Theune (ur.), Archäologisches Zellwerk. Beiträge zur Kulturgeschichte in Europa und Asien. Festschrift H. Roth. Internationale Archäologie. Studia Honoraria 16 (Rahden/ Westf. 2001) 201–208. Frey 2002a: O.-H. Frey, Wer waren die Kelten? Zeugnisse aus der antiken Welt und archäologischer Befund. V: Das Rätsel der Kelten vom Glauberg. Glaube-Mythos-Wirklichkeit (Stuttgart 2002) 47–57. Frey 2002b: O.-H. Frey, Frühe keltische Kunst – Dämonen und Götter. V: Das Rätsel der Kelten vom Glauberg. Glaube-Mythos-Wirklichkeit (Stuttgart 2002) 186–205. Frey 2002c: O.-H. Frey, Die Fürstengräber vom Glauberg. Jenseitsvorstellungen und Bestattungs brauchtum. V: Das Rätsel der Kelten vom Glauberg. Glaube-Mythos-Wirklichkeit (Stuttgart 2002) 172–185. Frey 2002d: O.-H. Frey, Menschen oder Heroen? Die Statuen vom Glauberg und die frühe keltische Grossplastik. V: Das Rätsel vom Glauberg. Glaube-Mythos-Wirklichkeit (Stuttgart 2002) 208–218. Frey 2005: O.-H. Frey, Situlenkunst. V: Reallexikon der Germanischen Altertumskunde 28 (Berlin- New York) 527–535. Frey 2007: O.-H. Frey, Über die Ostalpen zur Keltiké. Beziehungen zwischen der Situlen-/Este- Kunst und dem Latène A-Kreis. V: Scripta praehistorica in honorem Biba Teržan. Situla 44 (Ljubljana 2007) 777–788. Gabrovec 1960: S. Gabrovec, Grob z oklepom iz Novega mesta/Panzergrab von Novo mesto. Situla 1 (Ljubljana 1960) 27–79. Gabrovec 1962-63: S. Gabrovec, Halštatske čelade jugovzhodnoalpskega kroga/Die hallstättischen Helme des südostalpinen Kreises. Arheološki vestnik 13–14, 1962–63, 293–347. Gabrovec 1964-65: S. Gabrovec, Halštatska kultura v Sloveniji. Arheološki vestnik 15–16, 1964– 65, 21–64. Gabrovec 1965: S. Gabrovec, Kronologija čelad negovskega tipa. Situla 8 (Ljubljana 1965) 177–186. Gabrovec 1966: S. Gabrovec, Zur Hallstattzeit in Slowenien. Germania 44, 1966, 1–48.

84 Zgodnje latenske prvine v poznem obdobju halštatske kulture na območju Slovenije

Gabrovec 1987: S. Gabrovec, Jugoistočna regija sa zapadnom Panonijom. V: A. Benac (ur.), Praistorija jugoslavenskih zemalja V. Željezno doba (Sarajevo 1987) 25–181. Gabrovec 1999: S. Gabrovec, 50 Jahre Archäologie der älteren Eisenzeit in Slowenien. Arheološki vestnik 50, 1999, 145–188. Gabrovec 2008: S. Gabrovec, Stiške gomile/ Stična-Grabhügel. V: S. Gabrovec/ B. Teržan, Stična II/2. Gomile starejše železne dobe/ Grabhügel aus der älteren Eisenzeit. Razprave/Studien. Kat.-Monogr. 38 (Ljubljana 2008/ 2010) 7–60. Gambari/ Bondini 2013: F. M. Gambari/ A. Bondini, Poco differenti per usi e costumi: Veneti e Celti. V: Venetkens. Viaggio nella terra dei Veneti antichi. Mostra (Padova 2013) 156–161. Gersbach 1996: E. Gersbach, Baubefunde der Perioden IIIb-Ia. Heuneburgstudien X. Römisch- Germanische Forschungen 56 (Mainz am Rhein 1996). Guštin 1973: M. Guštin, Kronologija notranjske skupine. Arheološki vestnik 24, 1973 (1975) 461– 506. Guštin/ Kuzman/ Preložnik 2015: M. Guštin/ P. Kuzman/ A. Preložnik, Celtic helmets from Hellenistic necropolises at Ohrid. V: M. Guštin/ W. David (ur.), The Clash of Cultures? The Celts and the Macedonian World. Schriften des Kelten-Römer-Museums Manching 9 (Manching 2015 – v tisku). Haffner 1976: A. Haffner, Das westliche Hunsrück-Eifel Kultur. Römisch-Germanische Forschun gen 36 (Berlin 1976). Haffner 1991: A. Haffner, The Princely Tombs of the Celts in the Middle Rhineland. V: S. Moscati (ur.), The Celts (Milano 1991)155–162. Haffner 1992a: A. Haffner, Die keltischen Fürstengräber des Mittelrheingebietes. V: Hundert Meisterwerke Keltischer Kunst. Schmuck und Kunsthandwerk zwischen Rhein und Mosel. Schr. Rhein. Landesmusems Trier 7, 1992, 31–61. Haffner 1992b: A. Haffner, Das Schwert der Latènezeit. V: Hundert Meisterwerke Keltischer Kunst. Schmuck und Kunstwerk zwischen Rhein und Mosel. Schr. Rhein. Landesmuseums Trier 7, 1992, 129–136. Haffner 1999: A. Haffner, Ein Frühlatèneschwert mit anthropoidem Knauf von Bescheid, Landkreis Trier-Saarburg. V: B. Chaume/ J.-P. Mohen/ P. Perin (ur.), Archéologie des Celtes. Mélanges à la mémoire de R. Joffroy. Protohistoire européenne 3 (Montagnac 1999) 123–129. Harbison 1969: P. Harbison, The Chariot of Celtic Funerary Tradition. V: O.-H. Frey (ur.), Marburger Beiträge zur Archäologie der Kelten. Festschrift für Wolfgang Dehn zum 60. Geburtstag am 6. Juli 1969 (Bonn 1969) 34–58. Härke 1979: H. G. H. Härke, Settlement Types and Patterns in the West Hallstatt Province. British Archaeological Reports Internat. Ser. 57 (Oxford 1979). Hencken 1978: H. Hencken, The Iron Age Cemetery of Magdalenska gora in Slovenia. Mecklenburg Collection, Part II. Bulletin American School Prehistoric Research 32 (Harvard, Cambridge 1978). I Galli e l´Italia 1978: P. Santoro (ur.), I Galli e l´Italia (Roma 1978, ponatis 1979). I Celti/ The Celts 1991: S. Moscati/ E.Arslan/ D. Vitali (ur.), I Celti/The Celts (Milano 1991). Jacobstahl 1944: P. Jacobstahl, Early Celtic Art (Oxford 1944, ponatis 1969). Kastelic/ Kromer 1962: J. Kastelic (ur.), Umetnost alpskih Ilirov in Venetov. Situle od Pada do Donave. Razstava Padova-Ljubljana-Dunaj (Ljubljana 1962) = K. Kromer (ur.), Situlenkunst zwischen Po und Donau. Verzierte Bronzearbeiten aus dem ersten Jahrtausend v. Chr. Kat. z. Ausstellung in Wien (Wien 1962). Knez 1986: T. Knez, Novo mesto I. Halštatski grobovi/Hallstattzeitliche Gräber. Carniola Arch. 1 (Novo mesto 1986).

85 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše

Krausse 2008: D. Krausse (ur.), Frühe Zentralisierungs- und Urbanisierungsprozesse und ih- res territorialen Umlandes. Koll. DFG-Schwerpunktprogramms 1171 in Blaubeuren, 9.–11. Oktober 2006. Forschungen und Berichte z. Vor- und Frühgeschichte Baden-Württemberg 101 (Stuttgart 2008). Kremer/Urban 1993: B. Kremer/R. Urban, Das vorgeschichtliche Europa und die Kelten bei griechischen Autoren bis zur Mitte des 1. Jh. v. Chr. V: H. Dannheimer/ R. Gebhard (ur.), Das keltische Jahrtausend. Prähistorische Staatssammlung München. Museum für Vor- und Frühgeschichte (Mainz am Rhein 1993) 15–22. Križ 2008: B. Križ, Dežela situl. Življenje v starejši železni dobi (Ljubljana 2008). Križ 2012: B. Križ, Odsevi prazgodovine v bronu. Situlska umetnost Novega mesta/ Reflections of Prehistory in Bronze. The Situla Art of Novo mesto (Novo mesto 2012). Križ/ Jereb/ Teržan 2014: B. Križ/ M. Jereb/ B. Teržan, Novo mesto. 27. 2 Kapiteljska njiva. 27. 3 Kandija. V: B. Teržan/ M. Črešnar (ur.), Absolutno datiranje bronaste in železne dobe na Slovenskem/Absolute Dating of the Bronze and Iron Ages in Slovenia. Kat.-Monogr. 40 (Ljubljana 2014) 473–490. Lucke/ Frey 1962: W. Lucke/ O.-H. Frey, Die Situla in Providence (Rhode Island). Ein Beitrag zur Situlenkunst des Osthallstattkreises. Römisch-Germanische Forschungen 26 (Berlin 1962). Manessi/ Nascimbene 2003: P. Manessi/ A. Nascimbene, Montebelluna. Sepulture preromane dalle necropoli di Santa Maria in Colle e Posmon. Archaiologia 1 (Montebelluna 2003). Megaw 2005: J.V.S. Megaw, Notes on two belt-plates of early La Tène type from northern Poland. Pomorania Antiqua 20, 2005, 257–275. Osterhaus 1981: U. Osterhaus, Zur Funktion und Herkunft der frühlatènezeitlichen Hiebmesser. Kleine Schriften aus den Vorgeschichtlichen Seminar Marburg 9 (Marburg 1981). Pauli 1980: L. Pauli, Novo mesto-Hallstatt-Berru. Eine außergewöhnliche Beigabe in reichen Kriegergräbern der Frühlatenezeit. V: Zbornik posvečen Stanetu Gabrovcu ob šestdesetletnici. Situla 20/21 (Ljubljana 1980) 353–363. Polizzotti Greis 2006: G. Polizzotti Greis, A Noble Pursuit. The Duchess of Mecklenburg Collection from Iron Age Slovenia (Harvard, Cambridge 2006). Reinecke 1902: P. Reinecke, Zur Kenntnis der La Tène-Denkmäler der Zone nordwärts der Alpen. Festschrift des Römisch-Germanischen Zentralmuseums 1902, 53–108 (ponatis: Paul Reinecke, Mainzer Aufsätze zur Chronologie der Bronze- und Eisenzeit, Bonn 1965, 88–144). Ruta Serafini/ Serafini 1994: A. Ruta Serafini/ M. Serafini, Un nuovo gancio di cintura traforato da Montebello Vicentino (VI). V: B. M. Scarfì (ur.), Studi di archaeologia della X regio in ricordo di Michele Tombolani (Roma 1994) 157–169. Schaaff 1973: U. Schaaff, Frühlatènezeitliche Grabfunde mit Helmen vom Typ Berru. Jahrbuch des Römisch-Germanischen Zentralmuseums Mainz 20, 1973, 81–106. Stary 1981: P. F. Stary, Zur eisenzeitlichen Bewaffnung und Kampfesweise in Mittelitalien (ca. 9. bis 6. Jh. v. Chr.). Marburger Studien zur Vor- und Frühgeschichte (Mainz am Rhein 1981). Stipančič/ Križ/ Guštin 2015: P. Stipančič/ B. Križ/ M. Guštin, Novo mesto – Kapiteljska njiva. The earliest La Tène graves in Novo mesto. V: M. Guštin/ W. David (ur.), The Clash of Cultures? The Celts and the Macedonian World. Schriften des Kelten-Römer-Museums 9 (Manching 2015 – v tisku) 31–46. Stöllner 2010: Th. Stöllner, Mobilität und Kulturwandel im Frühlatènekreis – das Beispiel Frühlatènegürtelhaken. V: Nord-Süd, Ost-West. Kontakte während der Eisenzeit in Europa. Akten der Internationalen Tagung der AG Eisenzeit in Hamburg und Sopron 2002. Archaeolingua 17 (Budapest 2010) 277–319.

86 Zgodnje latenske prvine v poznem obdobju halštatske kulture na območju Slovenije

Tecco Hvala 2012: S. Tecco Hvala, Magdalenska gora. Družbena struktura in grobni rituali žele- znodobne skupnosti/ Social structure and burial rites of the Iron Age community. Opera Instituti archaeologici Sloveniae 26 (Ljubljana 2012). Teržan 1976: B. Teržan, Certoška fibula.Arheološki vestnik 1976 (1977) 217–536. Teržan 1977: B. Teržan, O horizontu bojevniških grobov med Padom in Donavo v 5. in 4. stol. pr. n. št./ Horizon of Warrior Tombs found in the Fifth and Fourth Centuries B. C. in the Territory between the Po and the Danube. V: M. Guštin (ur.), Keltske študije. Posavski muzej Brežice Knjiga 4 (Brežice 1977) 9–21. Teržan 1985: B. Teržan, Poskus rekonstrukcije halštatske družbene strukture v dolenjskem kulturnem krogu/ Ein Rekonstruktionsversuch der Gesellschaftstruktur im Dolenjsko-Kreis der Hallstattkultur. Arheološki vestnik 36, 1985, 77–105. Teržan 1995: B. Teržan, Handel und soziale Oberschichten im früheisenzeitlichen Südosteuropa. V: B. Hänsel (ur.), Handel, Tausch und Verkehr im bronze- und früheisenzeitlichen Südeuropa. Südosteuropa-Schriften 17 – Prähistorische Archäologie Südosteuropa 11 (München-Berlin 1995) 81–159. Teržan 1997: B. Teržan, Heros der Hallstattzeit. Beobachtungen zum Status an Gräbern um das Caput Adriae. V: C. Becker/ M.-L. Dunkelmann/ C. Metzner-Nebelsick/ H. Peter-Röcher/ M. Roeder/ B. Teržan (ur.), Χρόνος. Beiträge zur prähistorischen Archäologie zwischen Nord- und Südeuropa. Festschrift Bernhard Hänsel, Internationale Archäologie. Studia Honoraria 1 (Espelkamp 1997) 653–669. Teržan 2008: B. Teržan, Stiške skice/ Stična-Skizzen. V: S. Gabrovec/ B. Teržan, Stična II/2. Gomile starejše železne dobe/Grabhügel aus der älteren Eisenzeit. Kat.-Monogr. 38 (Ljubljana 2008/ 2010) 189–325. Teržan 2009: B. Teržan, Eine latèneartige Fremdform im hallstättischen Vače. V: Keltske študije II. Studies in Celtic Archaeology. Papers in honour of Mitja Guštin. Protohistoire européenne 11 (Montagnac 2009) 85–99. Teržan/ Črešnar 2014: B. Teržan/ M. Črešnar, Poskus absolutnega datiranja starejše železne dobe na Slovenskem/ Attempt at an absolute dating of the early iron age in Slovenia. V: B. Teržan/ M. Črešnar (ur.), Absolutno datiranje bronaste in železne dobe na Slovenskem/ Absolute Dating of the Bronze and Iron Ages in Slovenia. Kat.- Monogr. 40 (Ljubljana 2014). Teržan/ Trampuž 1973: B. Teržan/ N. Trampuž, Prispevek h kronologiji svetolucijske skupine. Arheološki vestnik 24, 1973 (1975) 416–460. Vagalinski 2010: L. F. Vagalinski (ur.), In Search of Celtic Tylis in Thrace (III BC). Proceedings of interdisciplinary Colloquium (Sofia 2010). Vitali/ Verger 2008: D. Vitali/ S. Verger (ur.), Tra mondo celtico e mondo italico. La necropolis di Monte Bibele. Atti della tavola rotunda (Bologna 2008). Vitri 2013: S. Vitri, Tomba dei guerriero. Misincinis di Paularo, Udine, necropoli, tomba 34, 1999. V: Venetkens. Viaggio nella terra dei Veneti antichi. Mostra (Padova 2013) 408–409.

87 88 Podoba Avgusta v zgodovinopisju visoke cesarske dobe in pozne antike

Rajko Bratož

Smrt cesarja Avgusta pomeni konec prelomnega obdobja rimske zgodovine. Prvi rimski cesar, ki je imel izmed vseh najdaljšo vlado (dobrih 40 let, če štejemo kot izhodišče 27. pr. Kr.), je po kronologiji antičnih zgodovinarjev vladal bodisi 44 let (od zmage nad Antonijem in zaključka državljanske vojne) bodisi 56 do 57 let (od vstopa v politično življenje v začetku leta 43 pr. Kr.). V času svoje vlade in ob smrti je bil deležen izjemnih počastitev v Rimu, Italiji in provincah, prav tako v vseh klientelnih kraljestvih.1 Kljub temu, da je svetla podoba njegove osebnosti in njegovega časa močno prevladovala tudi v naslednjih stoletjih, so že sorazmerno zgodaj, pred sredo prvega in v zgodnjem 2. st., posamezni avtorji izrazili kritičen odnos tako do samega vladarja kot do državne ureditve, ki jo je izoblikoval. Kritika se je nanašala v prvi vrsti na samo bistvo monarhične ureditve – nastop cesarstva je prinesel konec politične svobode – ob tem pa tudi na družbene, moralne in verske razmere nove dobe.2 Kritične ocene avtorjev iz zgodnjega cesarstva so prevzeli, v več primerih tudi samostojno preoblikovali, tisti zgodovinarji poznoantične dobe, ki so se z njimi strinjali. Ob tem so posamezni med njimi kritiko Avgustove dobe na podlagi izkušenj svojega časa obogatili z novimi elementi. V prispevku želimo v kronološkem zaporedju kratko predstaviti poglede zgodovinarjev kasnejših obdobij na samega cesarja in na rimsko cesarstvo, ki je postalo ena najbolj stabilnih državnih tvorb v svetovni zgodovini. V pregled so zajeti samo bistveni elementi ocene tega časa. Kljub pridržkom do delitve zgodovinopisja pozne antike na pogansko in krščansko je pregled sestavljen z upoštevanjem te dvojnosti historiografskega izročila, ki se kaže tudi v različnem

1 Izbrana novejša bibliografija o zadnjih letih Avgustovega življenja, smrti in vprašanju nasled- stva: Kuhoff, Felicior Augusto melior Traiano, 53–63; Galinsky, The Cambridge Companion to the Age of Augustus; Eck, Augustus und seine Zeit, 113–118; Kienast, Augustus. Prinzeps und Monarch, 136–150; Bleicken, Augustus. Eine Biographie, 657–688; Dahlheim, Augustus, 350–405; Schlange-Schöningen, Augustus, 139-145; Bringmann, Augustus, 213–244; Sonna- bend, August 14; Pabst, Kaiser Augustus. 2 Izbor bibliografije o kritiki Avgustove vlade ali njenih posameznih aspektov s podrobnimi na- vedbami virov: Christ, Tacitus und der Principat (Tacitova kritika); Demandt, Der Idealstaat, 365–392 (krščanski avtorji); Demandt, Antike Staatsformen, 468–469; Huttner, Zur Zivilisa- tionskritik in der frühen Kaiserzeit (Seneca); Bringmann – Schäfer, Augustus und die Begrün- dung des römischen Kaisertums, 347–350 (Tacit); Demandt, Der Fall Roms, 44–70 (poznoan- tični avtorji o avgustejski dobi).

89 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše ocenjevanju Avgustove dobe. Za razumevanje sodbe poznoantičnih avtorjev je nujno upoštevanje kritičnih ocen avtorjev od 1. do 3. st.

1. Avgust v delih poganskih avtorjev od 1. do 3. st.

Prvi avtor, ki je izrazil kritiko nove cesarske ureditve, je bil Seneka Starejši (retor) v zapisu, ki ga je povzel Laktancij. Razvoj rimske države je primerjal z obdobji človekovega življenja: pri tem je infantia ustrezala času nastanka Rima (monarhija sub rege Romulo, 753–715), tej je sledila pueritia v času oblasti drugih kraljev (715–510), nato adulescentia v republikanski dobi do konca vojn s Kartagino (510–202), zatem iuventus (202–133), ko je rimska država razširila oblast nad številnimi deželam in narodi, hkrati pa vojaško moč izčrpavala v drža- vljanskih vojnah in se začela starati (prima senectus, 133–30). Ko je z nastopom cesarstva ponovno prevzel oblast v državi en sam človek, je nastopila starost (senectus), ki pomeni pravzaprav povratek v infantilno stanje (altera infantia, od 30 pr. Kr. dalje).3 Ta zadnja razvojna stopnja ustreza Avgustovemu prevzemu oblasti po koncu državljanskih vojn. Zanj je značilen konec politične svobode (amissa ... libertate), za katero se je boril v pozni republiki Brutus. Ne da bi Avgusta izrecno imenoval, je Seneka označil nastop monarhije kot prehod v starostno dobo države, ki naj bi ji sledil, skladno s sibilinskimi prerokbami, propad (interitus)

3 Seneka Starejši je avtor izgubljenega dela Historiae ab initio bellorum civilium (gl. Albrecht, Geschichte der römischen Literatur, 1121). Laktancij je skoraj tri stoletja kasneje povzel odlomek iz tega dela in ga dopolnil. Lactantius, Divinae institutiones 7, 14–18 (izd. S. Brandt, CSEL 19, 633–634): (14) Non inscite Seneca Romanae urbis tempora distribuit in aetates. Primam enim dixit infantiam sub rege Romulo fuissse, a quo et genita et quasi educata sit Roma; deinde pueritiam sub ceteris regibus, a quibus et aucta sit et disciplinam pluribus institutis formata; at uero Tarquinio regnante cum iam quasi adulta esse coepisset, seruitium non tulisse et reiecto superbae dominationis iugo maluisse legibus obtemperare quam regibus; cumque esset adulescentia eius fine Punici belli terminata, tum denique confirmatis uiribus coepisse iuuenescere. (15) Sublata enim Carthagine, quae tam diu aemula imperii fuit, manus suas in totum orbem terra marique porrexit, donec regibus cunctis et nationibus Imperio subiugatis cum iam bellorum materia deficeret, uiribus suis male uteretur, quibus se ipsa confecit. (16) Haec fuit prima eius senectus, cum bellis lacerata ciuilibus atque intestino malo pressa rursus ad regimen singularis imperii reccidit quasi ad alteram infantiam reuoluta. Amissa enim libertate, quam Bruto duce et actore defenderat, ita consenuit tamquam sustentare se ipsa non ualeret, nisi adminiculo re- gentium niteretur. (17) Quodsi haec ita sunt, quid restat nisi ut sequatur interitus senectutem? ... (18) Sibyllae tamen aperte interituram esse Romam locuntur et quidem iudicio dei, quod nomen eius habuerit inuisum et inimica iustitiae alumnum ueritatis populum trucidarit. Guyot – Klein, Das frühe Christentum bis zum Ende der Verfolgungen, 238–245 (besedilo in nem. prevod); 440–443 (komentar z izbrano bibliografijo). Nova tekstnokritična izdaja: L. Caecilius Firmianus Lactantius, Divinarum institutionum libri septem, fasc. 4 (izd. E. Heck – A. Wlosok), Berlin – Boston 2011, 699–700.

90 Podoba Avgusta v zgodovinopisju visoke cesarske dobe in pozne antike kot zaključek starosti.4 V takem pesimističnem razumevanju rimske zgodovine je pripadla Avgustu kot začetniku druge monarhije nič kaj ugledna vloga prvega med vladarji rimske države v propadanju. Njegov sin Seneka (Mlajši) je izrazil kritično mnenje do ideje 'rimskega miru' (pax Romana), ki jo je promoviral sam cesar. V tej ideji je videl pešanje moči rimske države in pomehkuženje rimske družbe. Kot protiutež miroljubnemu cesarstvu – pax Romana nastopa kot sinonim za Imperium Romanum – je poudaril ostrino, hrabrost in plemenitost severnih barbarov, Germanov ob Renu in nomad- skih ljudstev ob Donavi. Ti so bili zaradi težkih življenjskih pogojev boljši od Rimljanov, ki so opustili svoje zdrave nravi in se predajali užitkom.5 Prepričanje, da dolgotrajni mir z blagostanjem vodi v moralni propad in hromi rimsko družbo, so izrazili ob posameznih priložnostih tudi Tacit, Juvenal ter v pozni antiki Avgu- štin, čigar kritika spominja na Seneko.6 Konkretno in na osebo Oktavijana Avgusta usmerjeno kritiko je v zgodnjem 2. st. izrazil Tacit v začetku prve knjige Analov na dva načina: najprej v svoji razlagi zgodovinskega razvoja rimske države od začetkov do Avgustove vlade, nato pa po opisu Avgustovega pogreba na posreden način, kot mnenja tiste manjšine, ki

4 Florus je v zgodnjem 2. st. sprejel v nekoliko poenostavljeni obliki Senekovo periodizacijo rimske zgodovine, ki se ravna po obdobjih človekovega življenja. Florus, Epitomae de Tito Livio 1, 1, 4–8 (izd. E.S. Forster – J.C. Rolfe, LCL, 6–8): infantia, adulescentia, iuventus, senectus); v poznem 4. st. prinašata tako periodizacijo Ammianus Marcellinus 14, 6, 4 in Historia Augusta, Carus et Carinus et Numerianus 2, 1–3, 1. Gl. Paschoud, Histoire Auguste, Tome V/2: Vies de Probus, Firmus, Saturnin, Proculus et Bonose, Carus, Numérien et Carin, 324–334. 5 De providentia 4, 13–16 (izd. R. Waltz, Paris 1944, 22–23): (13) Ad contemnendam patientiam malorum animus patientia peruenit; quae quid in nobis efficere possit scies, si aspexeris quan- tum nationibus nudis et inopia fortioribus labor praestet. (14) Omnes considera gentes in quibus Romana pax desinit, Germanos dico et quicquid circa Histrum vagarum gentium occursat... (16) … Pro ipsis ergo bonis uiris est, ut esse interiti possint, multum inter formidolosa uersari et aequo animo ferre quae non sunt mala nisi male sustinenti. Huttner, Zur Zivilisationskritik in der frühen Kaiserzeit, 447–451: 455–465 (z navedbo odlomkov pri Seneki, Pliniju Starejšem, Juvenalu in Tacitu, v katerih nastopa pax v negativnem pomenu). Med avtorji iz 1. st. je samo Velleius Paterculus, Historia Romana 2, 126, 3 zagovarjal idealizirano podobo 'rimskega' ali 'Avgustovega' miru (pax Romana oziroma pax Augusta). 6 Augustinus, Civitas Dei 2, 20 (izd. B. Dombart – A. Kalb, CCSL 47, 51). Avguštin je na po- lemičen način zavrnil trditve poganov v njegovem času, da rimska država (res publica) uživa blagostanje, slavo, srečo in varnost v miru (… tantum floreat copiis referta, uictoriis gloriosa, uel, quod est felicius, pace secura sit); pri tem je kritično ocenil tiste vrednote, ki so bile temeljnega pomena za rimsko cesarstvo od Avgusta dalje, kot na primer felicitas, securitas in pax (sreča, varnost in mir). Po njegovih besedah je bila rimska država najslabša in najbolj sramotna (res publica pessima ac flagitiosissima), pokvarjena in krivična. Kasneje (Civitas Dei 19, 13; CCSL 48, 679) je Avguštin orisal svojo podobo zemeljskega in nebeškega miru (… pax ciuitatis ordinata imperandi atque oboediendi concordia civium, pax caelestis ciuitatis ordinatissima et concordissima societas fruendi Deo et invicem in Deo, pax omnium rerum tranquillitas ordinis). Huttner, Zur Zivilisationskritik in der frühen Kaiserzeit, 464–466.

91 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše se ob cesarjevi smrti ni pridružila povzdigovanju pokojnega vladarja. Pri tem je uvodoma omenil, da so pred njim o Avgustovem času pisali prodorni misleci, vendar je sčasoma na neopazen način vse prekrilo ničvredno hvalisanje.7 Če po- vežemo med seboj oba vidika zgodovinarjeve kritike, je bil deležen ostre kritike zlasti Avgustov politični vzpon, le v manjši meri pa njegova dolga vlada. Naj navedemo njene glavne elemente. Mladi Oktavijan, ki ga je obvladovalo slo po oblasti (cupido dominandi), pri svojem političnem vzponu po Cezarjevi smrti ni izbiral sredstev: pietetni odnos do pokojnega Cezarja naj bi bil samo krinka, za katero je skrival svoj načrt; vojsko je pridobival na svojo stran z denarjem, množice prebivalstva s razdeljevanjem hrane, vse z obljubami prijetnega življenja; pri tem je spretno povečeval svojo institucionalno politično moč; kot zmagovalec v prvi vojni (bellum Muti- nense) je po naključju (smrt obeh konzulov, v enem primeru v sumljivih okoli- ščinah) postal vrhovni poveljnik celotne zmagovite vojske; kot triumvir naj bi se okoristil s proskripcijami; v nadaljevanju boja za oblast (bellum Philippense, bellum Siculum) je s prevaro odstranil Seksta Pompeja in nato Lepida, prav tako je z družinsko zvezo ujel v zanko Antonija, ki je z življenjem plačal to, da je postal njegov svak.8 Končno stanje po zaključku državljanskih vojn naj bi bilo naslednje: politični nasprotniki so izgubili življenje v vojni ali v političnih pregonih, tako da ni nihče več nasprotoval Oktavijanovemu kopičenju oblasti. Pripadniki družbene elite, ki niso padli v vojnah ali izgubili življenje v proskripcijah, so se uklonili, pri čemer so bili najbolj servilni nagrajeni z najvišjimi dostojanstvi.9 Nastopilo je dolgo obdobje vlade, s katero so se sčasoma vsi sprijaznili. Cesarju v prid je bila menjava generacij; tistih, ki so živeli v republikanski dobi, je bilo le še za vzorec, celo oni, ki so bili rojeni v času državljanskih vojn, so v času dolge

7 Annales 1, 1 (izd. J. Jackson, LCL, Tacitus III, 242): ... temporibusque Augusti dicendis non de- fuere decora ingenia, donec gliscente adulatione deterrerentur. Tacit je povzel pohvalne ocene množice, ki je ob pogrebu pozdigovala pokojnega vladarja (Annales 1, 9); pri tem je navedel tako nekritične hvalilce (vana mirantes) kot tiste, ki so o cesarju globlje razmišljanli (pruden- tes). O Tacitovi oceni cesarja Avgusta gl. Christ, Tacitus und der Principat, 464–470; Bringmann – Schäfer, Augustus und die Begründung des römischen Kaisertums, 347–350; Pabst, Kaiser Augustus, 41–67. 8 Annales 1, 10, 1–3: Dicebatur contra. Pietatem erga parentem et tempora rei publicae obtentui sumpta; ceterum cupidine dominandi concitos per largitionem veteranos, paratum ab adule- scente privato exercitum, curruptas consulis legiones. ... extortum invito senatu consulatum ... proscriptionem civium, divisiones agrorum ne ipsis quidem qui facere laudatas. 9 Annales 1, 2: ... Caesar dux reliquus, posito triumviri nomine, consulem se ferens et ad tuendam plebem tribunicio iure contentum, ubi militem donis, populum annona, cunctos dulcedine otii pellexit, insurgere paulatim, munia senatus, magistratuum, legum in se trahere, nullo adversan- te, cum ferocissimi per acies aut proscriptione cecidissent, ceteri nobilium, quanto quis servitio promptior, opibus et honoribus extollerentur ac novis ex rebus aucti, tuta et praesentia quam vetera et periculosa mallent. Christ, Tacitus und der Principat, 466.

92 Podoba Avgusta v zgodovinopisju visoke cesarske dobe in pozne antike vlade postali starci.10 Končen rezultat je bil spremenjeni rimski svet, v katerem ni bilo več politične svobode. Drugače kot Seneka Tacit izgube politične svobode ni označil na neposreden način, pač pa v opisni obliki: ko so propadle stare nravi in ni bilo več enakopravnosti med državljani (exuta aequalitas), so vsi samo čakali na vladarjeve ukaze.11 Med novimi političnimi idejami je tudi Tacit zavrnil podobo miru (pax) z opozorilom na dva poraza rimske vojske proti Germanom (16 pr. Kr. in 9. po Kr.) ter na neuspele zarote z usmrtitvijo zarotnikov; v tej opciji je zanj uporabil oznako »krvavi mir«.12 Tacit je ne le prvi avtor, ki je dal celostno negativno oceno cesarja Avgusta, temveč tudi prvi in najbolj sistematičen kritik Avgustove ureditve države in njene ideologije.13 Med poznoantičnimi avtorji se z globino kritike z njim lahko merita samo poganski zgodovinar Zosim, med kr- ščanskimi avtorji pa Avguštin. V zgodovinopisju 1. st. prinašata dva avtorja pozitivno, vendar pa dokaj ne- izrazito oceno cesarja Avgusta. Velleius Paterculus je leta 29 – torej 15 let po Avgustovi smrti - napisal kratko rimsko zgodovino od začetkov do svojega časa. V njegovi zgodovini nastopa Avgust izrazito v senci Tiberija, ki mu je avtor namenil vsestransko pohvalo. Ob prikazu Avgustove smrti je Velleius izrazil svojo pozitivno sodbo o pokojnem cesarju s sklicevanjem na javno mnenje (vox publica): Avgustu je uspelo, da je državo, ki se je nahajala na robu propada, zapustil v stanju notranje uravnoteženosti in miru.14 Judovski zgodovinar Flavius Josephus je v poznem 1. st. napisal monumental- no zgodovino Judov, v kateri je prikazal Avgusta kot Judom naklonjenega cesarja, ki je sledil Cezarjevemu zgledu. Klientelni judovski kralj Herod (37–4 pr. Kr.), ki je spadal med najožje cesarjeve prijatelje, se je ob različnih priložnostih srečal

10 Annales 1, 3, 7: Iuniores post Actiacam victoriam, etiam senes plerique inter bella civium nati: quotus quisque reliquus, qui rem publicam vidisset? Prim. Christ, Tacitus und der Principat, 467. 11 Annales 1, 4: Igitur verso civitatis statu nihil usquam prisci et integri moris: omnes, exuta ae- qualitate, iussa principis aspectare. Prim. Annales 3, 28, 2: Sexto demum consulatu (28 pr. Kr.) Caesar Augustus, potentiae securus, quae triumviratu iusserat abolevit deditque iura quis pace – et principe – uteremur. 12 Annales 1, 10: Pacem sine dubio post haec, verum cruentam: Lollianas Varianasque cladis, interfectos Romae Varrones, Egnatios, Iullos. Avgust je v svoji apologetsko in propagandno zasnovani biografiji (Res gestae divi Augusti), ki jo je napisal proti koncu svoje vlade, te neprijetne dogodke izpustil. 13 Christ, Tacitus und der Principat, 470; Flach, Römische Geschichtsschreibung, 245–265, zlasti 256. O Tacitu gl. Luthar (s sodelavci), Zgodovina historične misli, 254–262; Conte, Zgodovina latinske književnosti, 558–573. 14 Velleius Paterculus, Historia Romana 2, 124, 1 (izd. F.W. Shipley, LCL, 310–313): Id solum voce publica dixisse satis habeo: cuius orbis ruinam timueramus, eum ne commotum quidem sensimus, tantaque unius viri maiestas fuit, ut nec pro bonis neque contra malos opus armis fo- ret. O avtorju gl. Luthar (s sodelavci), Zgodovina historične misli, 248–253; Conte, Zgodovina latinske književnosti, 409–411.

93 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše z Avgustom in Agripo. Drugi Herodov obisk cesarja v Italiji je bil namenjen reše- vanju hudega družinskega spora.15 Avgust je najprej nastopil kot sodnik v procesu, ki je potekal v Rimu. Nato se je zaradi spremljanja poteka panonske vojne, ki jo je po Agripovi smrti v začetku leta 12 vodil Tiberij, premaknil v Akvilejo, kjer je sledila ponovna obravnava (najverjetneje poleti 12 pr. Kr.).16 Med avtorji drugega in tretjega stoletja, ki so v bistveno manjši meri kot Tacit vplivali na sodbo poznoantičnih poganskih zgodovinarjev o cesarju Avgustu, naj omenimo še štiri pisce: Tacitova mlajša sodobnika Suetonija in Flora ter Kasija Diona in Herodijana iz druge četrtine 3. stoletja. Suetonij je v pozni Trajanovi in zgodnji Hadrijanovi dobi v zbirki cesarskih biografij (De vita Caesarum) napisal obsežno biografijo cesarja Avgusta. V poglavjih, ki »non per tempora, sed per species« slikajo bodisi epizode iz njegovega življenja bodisi njegove navade, je prikazal cesarjeve virtutes in vitia. Zgodo- vinarji poznoantične dobe, ki mu niso bili naklonjeni, so navajali zlasti slednje: v prvi vrsti notorično zakonsko nezvestobo (adulteria),17 ob tem tudi pretirano

15 O Herodu in njegovih stikih z Avgustom in Agripo gl. Perowne, Herodes der Große; Schalit, König Herodes, 412–450; 543–562 (in drugod); Smallwood, The Jews under Roman Rule; Ga- linsky, The Cambridge Companion to the Age of Augustus, 361–387 (avtor prispevka L. M. White); Günther, Herodes der Große. 16 Josephus, Antiquitates Judaicae 16, 90–92 (izd. R. Marcus, LCL, vol. 8, 242–244) omenja He- rodov prihod v Rim in njegovo obtožbo sinov pred cesarjem Avgustom. Herod je nato pohitel k cesarju v Akvilejo, kjer je prišlo do sodne obravnave. Pri opisu istih dogodkov v Bellum Iudaicum 1, 452–454 (izd. H. S. J. Thackeray, LCL, vol. I, p. 212) omenja Jožef samo proces v Rimu. Ker Avgustovo prebivanje v Akvileji, od koder je z varne razdalje spremljal panonsko bojišče, omenja tudi Suetonius, Augustus 20, je srečanje v Akvileji poleti 12 pr. Kr. zelo verjetno. Dodatni argument za to datiranje je Avgustovo obdarovanje Rimljano (congiarium) leta 12 (Antiquitates Iudaicae 16, 128). Herod je po srečnem zaključku procesa poklonil Avgustu 300 talentov, ta pa je s tem denarjem priredil igre in obdaroval rimsko plebs. Srečanje med Herodom in Avgustom v Akvileji poleti 12 pr. Kr. sprejemajo (v izboru) naslednji avtorji: Perowne, Hero- des der Große, 203; 209; Schalit, König Herodes, 595; 613; Stern, Greek and Latin Authors on Jews and Judaism, 250; Halfmann, Itinera principum, 159; 162; Millar, The Emperor in the Ro- man World, 44, op. 41; Noethlichs, Das Judenum und der römische Staat, 158, op. 124; Kienast, Augustus. Prinzeps und Monarch, 64 (kot verjetno); Günther, Herodes der Große, 249, op. 3 (kot mogoče); Bringmann, Augustus, 176. Med slovenskimi avtorji je epizodo predstavil Šašel, Kralj Herod v Ogleju. 17 Suetonius, Augustus 68 (izd. J. C. Rolfe, LCL, Suetonius 1, 228: mladi Oktavijan kot cinae- dus, effeminatus, mollis, pathicus); 69, 1 (Adulteria ... ratione commissa, quo facilius consilia adversariorum per cuiusque mulieres exquireret); 69, 2 (Oktavijanove ljubice); 70, 1 (večerna zabava Oktavijana z orgijo »dvanajstih bogov«, pri kateri so se povabljeni preoblekli v bogove in boginje); 71, 1 (kot cesar si je jemal “ius primae noctis”, pri čemer naj bi pri izbiri deklet sodelovala cesarica Livija). Cassius Dio 56, 43, 2 poroča, da je jemal tudi poročene žene; na drugem mestu omenja Avgustovo razmerje z Mecenatovo ženo Terencijo. O erotičnem življenju mladega Oktavijana in nato cesarja Avgusta gl. Cantarella, Bisexuality in the Ancient World, 158–160; Bringmann – Wiegandt, Augustus. Schriften, Reden und Aussprüche, 26–27, epigram št. 4 (Oktavijanov obsceni epigram iz časa peruzinske vojne 41–40); Bringmann, Augustus, 92–

94 Podoba Avgusta v zgodovinopisju visoke cesarske dobe in pozne antike veselje do cirkuških iger, igralsko strast in nenavadne spalne razvade.18 Avtor ob velikem številu podatkov o cesarju ne prinaša nobene sintezno zasnovane sodbe o njem ali o njegovi vladi. Flor, ki je v Hadrijanovi dobi napisal povzetek Livijeve zgodovine, je uporabil tudi izgubljene Livijeve knjige, ki se nanašajo na državljanske vojne po Cezar- jevi smrti in na vojne v času Avgustove vlade.19 Zaključno poglavje se nanaša na sporazum s Parti z vrnitvijo legijskih znakov in prihod poslanstev iz oddaljenih dežel, ki so prosila za prijateljstvo z rimsko državo. Delo prinaša panegiričen opis okrog dvajsetih vojn (pet državljanskih, ostalih zunanjih) Oktavijana Avgusta. Njegova kratka ocena Avgustove vlade je pohvalna: Avgustov veliki dosežek je univerzalni mir (totum orbem pacavit);20 ukinitev politične svobode je bila neizo- gibno zlo, da je zelo sposobni cesar lahko rešil državo pred propadom.21 Kasij Dion kot najpomembnejši historiografski vir za avgustejsko dobo pri- naša s časovne distance dobrih dveh stoletij zelo podroben opis tega časa. Ocena Avgusta in njegove dobe ob opisu njegove smrti in pogreba je v splošnem pozitivna, nikakor pa ne panegirična.22 Ključnega pomena je avtorjeva sodba, izreče- na kot večinsko mnenje Rimljanov ob cesarjevem pogrebu in obenem kot osebno mnenje zgodovinarja: (1) Avgust je združil monarhijo in demokracijo; s tem so Rimljani obdržali svobodo, obenem pa živeli varno in v urejenih razmerah, saj jim ni bilo treba trpeti ne 'demokratičnega' kaosa ne tiranskega nasilja. Postali so podaniki cesarja, ne pa njegovi sužnji; brez strahu pred strankarskimi boji so lahko uživali demokracijo.23 (2) Avgust je z vsa področja obsegajočimi reformami preoblikoval in zelo okrepil rimsko državo. Nasilna in moralno sporna dejanja,

95; 166–167; Pabst, Kaiser Augustus, 11–40 (avtorica poudarja Svetonijevo neobjektivnost). O Svetoniju gl. Luthar (s sodelavci), Zgodovina historične misli, 277–282; Conte, Zgodovina latinske književnosti, 574–578. 18 Suetonius, Augustus 45 (obiskovanje cirkuških iger); 71, 1–4 (igralska strast); 78 (spalne razvade). 19 Florus, Epitomae de Tito Livio 2, 14-34. Den Boer, Some minor Roman Historians, 1–18; Albre- cht, Geschichte der römischen Literatur, 1120–1127, zlasti 1121. Kratko o Floru Conte, Zgodo- vina latinske književnosti, 578–580. 20 Florus, Epitomae de Tito Livio, Praefatio 7. 21 Florus, Epitomae de Tito Livio 2, 14, 4–6: … Nam aliter salvus esse non potuit (sc. populus Ro- manus), nisi confugisset ad servitutem. Gratulandum tamen ut in tanta perturbatione est, quod potissimum ad Octavium Caesarem Augustum summa rerum redit, qui sapientia sua atque sol- lertia perculsum undique ac perturbatum ordinavit imperii corpus, quod haud dubie numquam coire et consentire potuisset, nisi unius praesidis nutu quasi anima et mente regeretur. 22 Cassius Dio 56, 43–44 (izd. E. Cary, LCL, vol. 7, 98–102). O avtorju Šašel Kos, Zgodovinska podoba, 18–49; kratko Luthar (s sodelavci), Zgodovina historične misli, 187–193. 23 Cassius Dio 56, 44, 2 (gl. tudi 53, 19, 1) je bil prepričan, da ni bilo mogoče ohraniti demokratične oblike državne ureditve. To mnenje sta zagovarjala pred njim Suetonius, Augustus 28, 1 (… non sine periculo fore et illam [rem publicam] plurium arbitrio temere committi …) in Florus (gl. op. 21).

95 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše ki jih je zagrešil v času državljanske vojne, se dajo opravičiti z izjemnimi razmerami, ki so tedaj vladale. Tudi sam Avgust je pred senatorji svoje ravnanje (na primer zelo svobodno ljubezensko življenje) opravičeval s splošno nizko moralo, ki je vladala v času državljanske vojne.24 (3) K izrazito pozitivni bilanci njegove vlade je bistveno pripomogla njena dolžina. Pri tem je navedel isti argument kot Tacit: nasprotniki, ki so izhajali iz časov republikanske demokracije, so medtem pomrli, kasnejše generacije se republike niso več spominjale. V celoti je bilo novo stanje boljše in zlasti varnejše od predhodnega.25 Herodianova zgodovina obdobja od smrti Marka Avrelija do leta šestih cesarjev (180–238) prinaša malo vrednostnih ocen o Avgustu. V uvodnem delu naletimo na realistično ugotovitev, da je z Avgustom rimska država postala 'monarhija', ne da bi to dejstvo ovrednotil.26 V nadaljevanju je ob opisu nastopa Septimija Severa napačno prikazal Avgustovo reformo vojske (cesar naj bi ukinil rekru- tacijo legijskih vojakov v Italiji, kar ne drži), na kasnejšem mestu pa je omenil, da je Septimij Sever po odstranitvi pretorijanskega prefekta Plautijana posnemal Avgustovo prizanesljivost (clementia) in prizanesel družini padlega dostojanstve- nika.27

2. Poganska historiografija od 4. do 6. stoletja

V latinski poganski historiografiji, ki je dosegla razvojni vrh v zadnji tretjini 4. st., naletimo na redke nove elemente pri oceni Avgusta in njegove vlade. Aurelius Victor, ki je leta 361 objavil kratko zgodovino cesarske dobe od nastopa Avgusta do konca vlade Konstancija II. z naslovom De Caesaribus, je v prikaz Oktavi- jana Avgusta vnesel nekaj kritičnih opažanj zgodovinarjev, ki smo jih srečali pri Tacitu, Svetoniju in Kasiju Dionu.28 Naj jih navedemo. Njegov prevzem oblasti, ki ga je datiral v leto 31 (722 ab urbe condita), je pomenil nastop monarhije. Ta je pomenila oblast ene osebe (... uni prorsus parendi) in s tem konec politične

24 Cassius Dio 56, 44, 2; prim. 54, 16, 3–6. Bringmann, Augustus, 166–167. 25 Cassius Dio 56, 44, 2. 26 Herodianos 1, 1, 4 (izd. C.R. Whittaker, LCL, 4–6). Podobno lapidarno ugotovitev prinaša ob opisu odločilne senatske seje, ki je potekala 16. januarja 27 pr. Kr., Cassius Dio 53, 11, 5. O Herodijanu gl. Šašel Kos, Zgodovinska podoba, 276–308. 27 Herodianos 2, 11, 5 (o tako imenovani vojaški reformi gl. komentar v izdaji C. R. Whittaker, Herodian 1, LCL, 216); 3, 13, 3 (Septimij Sever se je zgledoval po Avgtustovi prizanesljivosti [clementia]). 28 Izdaje vira s študijami in komentarji: Sextus Aurelius Victor, Liber de Caesaribus (izd. Fr. Pi- chlmayr – R. Gruendel), Leizpig 41970, 75–129, zlasti 77–78. Francoska dvojezična izdaja s komentarjem: Livre des Césars (izd. P. Dufraigne), Paris 1975. Angleški prevod s komentarjem: Bird, Liber de Caesaribus; dvojezična nemška izdaja s komentarjem: Groß-Albenhausen – Fuhrmann, S. Aurelius Victor, Die römischen Kaiser. Gl. tudi Den Boer, Some minor Roman Historians, 19–53; Albrecht, Geschichte der römischen Literatur, 1089–1091.

96 Podoba Avgusta v zgodovinopisju visoke cesarske dobe in pozne antike svobode.29 Ko je prevzel oblast, naj bi (po Tacitu) »z darovi pridobil na svojo stran vojake ter z razdeljevanjem hrane ljudstvo« in si vse podredil ter nato vladal okrog 44 let30. V nadaljevanju je Avrelij Viktor ob pozitivnih značajskih potezah (priljudnost in ljubeznivost) navedel tudi negativne: nagnjenje k razkošju, igralsko strast in zlasti nezmernost pri spanju, kar sta pripisovala Avgustu tako Sveto- nij kot Kasij Dion.31 Kot največji uspeh njegove vlade je navedel svetovni prestiž rimskega cesarstva, ko so oddaljena ljudstva (Indijci, Skiti, Garamanti in Baktri) prek poslanstev prosila za prijateljsko pogodbo z Rimom.32 Na odločilni poraz v vojni z Germani (clades Variana 9 po Kr.) prinaša le kratek namig v seznamu vojaških uspehov.33 Po Teodozijevi smrti je neznani avtor ob uporabi dodatnih virov (Enmannova 'Cesarska zgodovina', Annales Nikomaha Flavijana) napisal skrajšano predelano verzijo Avrelija Viktorja z lastnim dodatkom za obdobje od 361 do 395, ki nosi naslov Epitome de Caesaribus.34 Pri opisu Avgustove dobe se anonimni avtor ni zadovoljil s predelavo Avrelija Viktorja, temveč je napisal izviren tekst dva- kratnega obsega, ki prinaša kot prvi po Tacitu celostno kritiko Avgustove vlade. Uvodna pohvalna predstavitev vojaških in političnih uspehov v kronološkemu zaporedju je dosti bolj izčrpna kot pri Avreliju Viktorju in prinaša nove poudarke: pridobitev Egipta, zmago v kantabrijski vojni, osvojitev Alp, osvojitev Dalmacije in Panonije, uspehe v spodnjem Podonavju, poslanstva daljnih ljudstev s prošnjo

29 De Caesaribus 1, 1: Anno urbis septingentesimo fere vicesimoque, duobus etiam, mos Romae incessit uni prorsus parendi. Prim. Tacitus, Annales 1, 2, 1; Suetonius, Augustus 27 (kopičenje oblasti, odstranitev nasprotnikov); Florus 2, 14, 4–6 (... potissimum ad Octavium Caesarem Augustum summa rerum redit...); Cassius Dio 53, 19, 1. Bird, Liber de Caesaribus, 55, op. 1. 30 De Caesaribus 1, 1–2: ... illectis per dona militibus atque annonae curandae specie vulgo cete- ros haud difficulter subegit. Eoque modo annis quattuor circiter et quadraginta actis morbo ... consumptus... Prim. Tacitus, Annales 1, 2. Groß-Albenhausen – Fuhrmann, S. Aurelius Victor, 174 (44 let dolga vlada se je po Avreliju Vikorju pričela z bitko pri Akciju 2. septembra 31 pr. Kr. in se zaključila s cesarjevo smrtjo 19. avgusta 14 po Kr.). 31 De Caesaribus 1, 4: Mores viro civiles lepidique flagrante haud modice luxuria ludorumque cupidine atque ad somnum intemperantie (Dufraigne intemperantis [=es]). Avrelij Viktor omenja med negativnimi potezami njegovega značaja in navad le veselje do gladiatorskih iger, do kockanja in čezmerno spanje (Suetonius, Augustus 43–45; 78), ne omenja pa njegovega erotič- nega življenja, ki ga opisujeta Svetonij in Cassius Dio (prim. op. 17). 32 De Caesaribus 1, 7. Avrelij Viktor kot edini med zgodovinarji navaja v tej vlogi Baktre, ki se omenjajo v poeziji avgustejske dobe. Vsa ključna mesta navaja Bird, Liber de Caesaribus, 56–57, op. 13. 33 De Caesaribus 1, 2: … adiectis imperio civium Raetis Illyricosque, ac pacata exterarum gentium ferocia nisi Germaniae. 34 Epitome de Caesaribus. Libellus de vita et moribus imperatorum breviatus ex libris Sexti Aurelii Victoris a Caesare Augusto usque ad Theodosium (izd. F. Pichlmayr – H. Gruendel), Leipzig 41970, 131–176. Den Boer 1972, 21–22; Schlumberger, Die Epitome de Caesaribus (temeljna analiza).

97 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše za prijateljstvo rimske države (namesto Baktrov je navedel Etiopijce),35 zatem – tako kot Tacit, Svetonij in Flor – ni pozabil omeniti evidentnega poraza proti Germanom.36 Pri prikazu notranje politike je pohvalil cesarjevo prizanesljivost (clementia), njegov interes za kulturo, zakonodajo, gradnje v Rimu, dober osebni vtis, ki ga je napravil kot vladar (blag, prijazen in prijeten človek lepega izgleda in predirljivega pogleda).37 Pozitivnim oznakam sledi ostra kritika, ki spominja na Tacita, pri čemer je avtor vključil tako rekoč vse negativne poteze značaja in ravnanja, ki jih navajajo Tacit, Svetonij in Kasij Dion. Ob rahlo negativnih značajskih lastnosti kot sta nestrpnost ali jezljivost je omenil tudi Avgustovo nevoščljivost in zlobo, zlasti pa brezmejno oblastiželjnost (dominandi ... cupidissimus).38 Omembi cesarjevega veselja do kockanja (studiosus aleae lusor) sledi odlomek, ki slika cesarjevo notorično spolno poželjivost (na podlagi Svetonija in Kasija Diona), ki je pre- segala meje dobrega okusa, saj uvaja kratek zapis dosti bolj drzno sceno kot jih najdemo pri navedenih avtorjih.39 Pri tem je cesar prav tisto početje, ki se mu je sam predajal, tudi najstrožje obsojal.40 V sklepnem delu zapisa je Avgust brez olepševanja označen kot zatiralec svobode (oppressor libertatis). Kot državnik se je v svoji več ko polstoletni politični karieri omadeževal z mnogimi nasilnimi in moralno spornimi dejanji (uboj nasprotnikov, ukinitev politične svobode, vse prej kot zgledno zasebno življenje), po drugi strani pa je dosegel izjemne rezultate (zunanja politika, ozemeljsko širjenje države) ter pokazal plemenitost in radodar- nost (podpora revnemu prebivalstvu, prav tako lojalni družbeni eliti, prijaznost in

35 Epitome 1, 7–12. Prim. Suetonius, Augustus 21-22. Schlumberger, Die Epitome de Caesaribus, 19–23. 36 Epitome 1, 13; Suetonius, Augustus 23, 1–2. Schlumberger, Die Epitome de Caesaribus, 23–24. 37 Epitome de Caesaribus 1, 15–20. Schlumberger, Die Epitome de Caesaribus, 25–26. 38 Epitome 1, 21: Nec tamen vir tantus vitiis caruit. Fuit enim paululum impatiens, leniter ira- cundus, occulte invidus, palam factiosus; porro autem dominandi supra quam aestimari potest, cupidissimus, studiosus aleae lusor. Prim. Tacitus, Annales 1, 10, 1 (cupido dominandi). Schlumberger, Die Epitome de Caesaribus, 26–27. 39 Epitome 1, 22: Cumque esset cibi ac vini multum, aliquatenus vero somni abstinens, serviebat tamen libidini usque ad probrum vulgaris famae. Nam inter duodecim catamitos totidemque puellas accubare solitus erat. Prim. Schlumberger, Die Epitome de Caesaribus, 27 (z mnenjem, da je avtor preoblikoval dogodek, ki ga opisuje Suetonius, Augustus 70, 1: orgijo z udeležbo šestih moških in šestih žensk, ki so se preoblekli v ‘bogove’, naj bi preoblikoval v druženje 12 mladeničev in prav toliko mladenk v cesarjevi navzočnosti. Avtor naj bi želel s stopnjevanjem (enkratni dogodek spremenjen v navado, dvakrat večje število udeležencev) poudariti cesarjevo moralno pokvarjenost. 40 Epitome 1, 24: Cumque esset luxuriae serviens, erat tamen eiusdem vitii severissimus ultor, more hominum, qui in ulciscendis vitiis, quibus ipsi vehementer infulgent, acres sunt. Ta 'psiho- loška' razlaga cesarjevega ravnanja je izvirna, saj se v drugih virih ne omenja. Schlumberger, Die Epitome de Caesaribus, 27; Bringmann, Augustus, 166–168.

98 Podoba Avgusta v zgodovinopisju visoke cesarske dobe in pozne antike ljubeznivost). Ob smrti je bil deležen protislovne ocene, ki je postala pregovorna: 'Ko se le ne bi bil nikdar rodil ali ko le ne bi nikdar umrl!' 41 Evtropij je v kratki zgodovini Rima od nastanka mesta do nastopa cesarja Va- lensa spomladi 364 (Breviarium ab urbe condita) prikazal Avgusta v precej bolj naklonjeni podobi, vendar ga tudi on ni postavil na prvo mesto med cesarji. V faktografski obliki je opisal Oktavijanov vzpon v državljanskih vojnah po Cezarjevi smrti, ne da bi dodal kakršnekoli vrednostne oznake glavnih protagonistov.42 Zatem je predstavil Avgustovo vlado kot brezhibno: v 44 let dolgi samostojni vladi – pred tem pa 12 let skupaj z Antonijem in Lepidom, torej v celoti 56 let43 – je po Evtro- piju dosegel izjemne vojaške in diplomatske uspehe. Zgodovinar mu je pripisal pomembne vladarske lastnosti kot so moderatio (umerjenost), civilitas (priljudnost, prijaznost in kultiviranost), liberalitas (darežljivost), zaupnost in zvestoba do 'prija- teljev' iz rimske družbene elite (in amicos fidissimus).44 Nikdar pred Avgustom naj ne bi rimska država doživela takega razcveta.45 Cesar naj bi po pravici veljal za po-

41 Epitome 1, 28 (… cunctis vulgo iactantibus: ‘Utinam aut non nasceretur aut non moreretur!’); 1, 29 (Alterum pessimi incepti, exitus praeclari alterum. Nam in adipiscendo principatu oppressor libertatis est habitus et in gerendo cives ... amavit ...). Pregovorno oceno take vsebine je kot prvi izrazil Seneka (Naturales quaestiones 5, 18, 4), nanašala pa se je (po Liviju) na Gaja Marija (… Nunc quod de C. Mario uulgo dicatum est et a Tito Livio positum, in incerto esse utrum illum magis nasci an non nasci reipublicae profuerit …). Sredi 6. st. je izrek o Avgustu iz Epitome de Caesaribus prevzel in v okrajšani obliki navedel bizantinski zgodovinar Ioannes Lydus v svojem v grščini napisanem delu De magistratibus rei publicae Romanae 2, 3 (izd. R. Wuensch, Leipzig 1903, 58: Utinam nec natus nec mortuus fuisset!). Podoben vtis na sodobnike in kasnej- šo dobo naj bi naredil Septimij Sever, za katerega prinašata tako pregovorno oceno Aurelius Victor (De Caesaribus 20, 6: … illum iustum nasci aut emori minime convenisse …) in Historia Augusta (Septimius Severus 18, 7: … de hoc senatus ita iudicavit, illum aut nasci non debuisse aut mori, quod et nimis crudelis et nimis utilis rei publicae videretur), slednja kot mnenje senata. Prim. Schlumberger, Die Epitome de Caesaribus, 28–29. 42 Eutropius, Breviarium ab urbe condita 7, 1–7 (izd. H. Droysen), MGH AA 2, 2000 (11879), 112–116 (z grškim prevodom, ki ga je okrog 380 pripravil Paianios); Eutropius (izd. F. Ruehl), Stuttgart 1975, 45-47; Eutrope, Abrégé d'histoire romaine (izd. J. Hellegouarc'h), Paris 1999 (s komentarjem). Izbrana literatura: Den Boer, Some minor Roman Historians, 114–172; Albrecht, Geschichte der römischen Literatur, 1091–1092; Müller, Eutropius, Breviarium, 1–19; 311–318. 43 Ker je bitka pri Akciju 2. septembra 31 pr. Kr. veljala za začetek vlade Oktavijana Avgusta, je znašala dolžina njegove samostojne vlade (do 19. avgusta 14 po Kr.) dva tedna manj kot 45 let. Če upoštevamo kot izhodišče začetek skupne vlade z Antonijem in Lepidom (od sklenitve drugega triumvirata novembra 43 pr. Kr.), je znašala celotna dolžina Oktavijanove oz. Avgustove vlade tri mesece manj kot 57 let. Prim. Müller, Eutropius, 227–229. 44 Eutropius, Breviarium 7, 8, 4 (Droysen 118; Ruehl 47): Neque enim facile ullus eo aut in bellis felicior fuit aut in pace moderatior. Quadraginta et quattuor annis, quibus solus gessit imperium, civilissime vixit, in cunctos liberalissimus, in amicos fidissimus, quos tantis evexit honoribus, ut paene aequaret fastigio suo. Prim. k temu Lehnen, Zwischen Abkehr und Hinwendung, 19–21. 45 Eutropius 7, 8, 4 – 7, 9 (Droysen, 118–119; Ruehl, 47): Nullo tempore ante eum magis res Roma- na floruit. Müller, Eutropius, 227–229. Evtropij je zelo visoko ocenil tudi Dioklecijana, nekoliko slabše pa Konstantina in Septimija Severa (Müller, Eutropius, 289; 298; 260).

99 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše dobnega bogu (deo similis); ob smrti naj bi zapustil državo v najboljšem možnem stanju (res publica beatissima), sam pa je postal božanski (divus).46 Med cesarji je višje ocenil le še Trajana, ki je imel v vsaj enaki meri Avgustove osebne odlike (civilitas, moderatio, liberalitas in cunctos), tako da se je tudi on po zaslužnosti približal bogu (deo proximus).47 Merila, ki jih je uporabil Evtro- pij, so ustrezala ideologiji prosvetljenega cesarstva, ki jo na najbolj jasen način razodeva Plinijev Panegirik v čast cesarja Trajana. Ta ideologija je ustrezala tudi zgodovinarjevemu času, saj sta se Valentinijan in Valens zgledovala po Trajanu. Po Evtropiju je Trajan prekašal Avgusta tudi s svojo vojaško slavo, saj je cesarstvo, ki se je po njegovih besedah v Avgustovi dobi nahajalo v defenzivi, bistveno povečal. Kot poroča Evtropij, so bili cesarji še v njegovem času v senatu dele- žni aklamacije: 'felicior Augusto melior Traiano' ([Bodi] srečnejši od Avgusta in boljši od Trajana!). Ta vzklik postavlja Trajana na prvo mesto; Avgustova 'sreča' je bila vsaj deloma rezultat ugodnih okoliščin, medtem ko je Trajanova vlada v celoti temeljila na cesarjevih osebnih odlikah (gloria bonitatis).48 Festov Breviarium rerum gestarum populi Romani, okvirno iz istega časa kot Evtropijev Breviarium in tako kot ta posvečen cesarju Valensu, ne prinaša vrednostnih ocen cesarja Avgusta, zato tega dela ne uvrščamo v pregled.49 Prav tako izpade iz pregleda najpomembnejši zgodovinar 4. st. Amijan Marcelin, saj med devetimi omembami cesarja Avgusta ne prinaša niti ene, ki bi prinašala zgodovinarjevo oceno njegove vlade.50

46 Eutropius 7, 10, 5: Moriens Divus appellatus. Rem publicam beatissimam Tiberio successori reliquit... Den Boer, Some minor Roman Historians, 158; Bonamente, Il canone dei diui e la Historia Augusta, 60–62 (tabela 1 in 3). 47 Eutropius 8, 2, 1: (Traianus) Rem publicam ita administravit, ut omnibus principibus merito prae- feratur, inusitatae civilitatis et fortitudinis. (8, 4): Ob haec per orbem terrarum deo proximus nihil non venerationis meruit et vivus et mortuus. (8, 5, 2): Inter Divos relatus est solusque omnium intra urbem sepultus est.). Müller, Eutropius, 242; 245–246; Bonamente, Il canone dei diui e la Historia Augusta, 60–62 (tabela 1 in 3). Prim. Syme, Emperors and Biography, 89–112. 48 Eutropius 8, 5, 3. Evtropij poudarja prednost Trajana pred Avgustom. Opisu Trajanovih dosež- kov (8, 2–5) je posvetil več prostora kot Avgustovim (7, 9–10). Den Boer, Some minor Roman Historians, 149. 49 Dvojezična izdaja s komentarjem: Festus, Abrégé des hauts faits du peuple romain (izd. M.-P. Arnaud-Lindet), Paris 1994. Med sedmimi omembami Avgusta (2, 5, 7, 11, 13, 19, 20) niti ena ne prinaša zgodovinarjeve ocene njegove vlade. O avtorju Den Boer, Some minor Roman Hi- storians, 173–223; Albrecht, Geschichte der römischen Literatur, 1092–1093; PLRE I, 334–335 (Festus 3). 50 Res gestae 14, 8, 11; 15, 10, 2; 17, 4, 5; 17, 4, 12; 17, 4, 16; 21, 14, 5; 22, 8, 40; 22, 16, 24; 26, 1, 13. Vse omembe se nahajajo v geografskih in etnografskih ekskurzih. Prim. Haehling, Augustus in der Historia Augusta, 215–218, z naslenjim opažanjem: Amijan ne omenja Avgusta tudi na tistih mestih, kjer bi pričakovali cesarjevo omembo; to bi kazalo na zgodovinarjevo zadržanost do prvega rimskega cesarja.

100 Podoba Avgusta v zgodovinopisju visoke cesarske dobe in pozne antike

Zbirka cesarskih biografij Historia Augusta (HA), ki je bila po danes večin- skem mnenju raziskovalcev zaključena v poznem 4. st., prinaša malo odlomkov o cesarju Avgustu. Ti se nahajajo v biografijah devetih cesarjev, pri čemer gre v vseh primerih za kratke zapise.51 Z izjemo treh odlomkov prinašajo vsi zapisi visoko pozitivno oceno tega vladarja. Hadrijan in Gordijan I. nastopata kot Av- gustova posnemovalca. Medtem ko naj bi bil Gordijan I. zvest posnemovalec Avgusta v vseh pogledih,52 pa je Hadrijan sledil Avgustovemu zgledu le v dveh potezah: (1) ob nastopu vlade ni hotel sprejeti naslova pater patriae, češ da je Avgust ta naslov dobil šele po dolgotrajni vladi; (2) Hadrijan je obnovil vojaško disciplino, ki jo je vzdrževal cesar Avgust, vendar je ta po njegovi smrti precej upadla.53 V biografiji Avidija Kasija je njen avtor ('Vulcacius') navedel fiktivno pismo Marka Avrelija, ki je prizanesel družini padlega uzurpatorja. Pri tem je poudaril pomen prizanesljivosti (clementia) kot ene glavnih vladarskih odlik in kot nosilca take odlike omenil Cezarja in Avgusta.54 Omemba Avgusta v Probovem življenjepisu služi le kot dodatni komentar k trditvi, da je Prob v času svoje kratke vlade (276–282) dosegel toliko, kot so dosegli Trajan, Hadrijan, Antonin Pij in Mark Avrelij v dveh desetletjih; pisec življenjepisa je kot ilustracijo k dvajsetletni dolžini vlade teh cesarjev (in ne v pomenu primerjave s Probom) omenil, da je

51 Nam dostopne edicije: The Scriptores Historiae Augustae (izd. D. Magie), London – Cam- bridge (Massachusetts) 1967 (angleška dvojezična izdaja celotne zbirke). Izdaje posameznih življenjepisov s komentarji temeljnega pomena: HA, Tome. IV/2: Vies des deux Valériens et des deux Galliens (izd. O. Desbordes – S. Ratti), Paris 2002; HA, Tome IV/3: Vie des trente tyrans et de Claude (izd. F. Pascholud), Paris 2011; HA, Vies d’Aurélien et de Tacite, Tome V/1 (izd. F. Paschoud), Paris 2002 (vse s komentarji temeljnega pomena). Med cesarji pred Hadrijanom, ki v zbirki nimajo posebne biografije, nastopa po številu omemb Avgust na drugem mestu z 21 omembami (za Trajanom, ki se omenja na 42 mestih). Z izjemo treh odlomkov, v katerih nastopa kot Caesar, Caesar Octavianus in Augustus Octavianus, nastopa povsod z imenom Augustus. Gl. Haehling, Augustus in der Historia Augusta, 198; Kolb, Literarische Beziehungen, 83–84. 52 HA, Gordiani tres 21, 5 (... Gordianum seniorem Augusti vultum sic repraesentasse ut et vocem et morem et staturam eiusdem ostentare videretur ...). Smisel posnemanja: oblikovanje nove dinastije po zgledu Avgusta kot ustanovitelja cesarstva. Gl. Haehling, Augustus in der Historia Augusta, 199. 53 HA, Hadrianus 6, 4 (Patris patriae nomen delatum sibi statim et iterum postea distulit, quod hoc nomen Augustus sero meruisset); 10, 3 (... si quidem ipse [sc. Hadrianus] post Caesarem Octavi- anum labantem disciplinam incuria superiorum principum retinuit). Gl. Haehling, Augustus in der Historia Augusta, 202–204. 54 HA, Avidius Cassius 11, 5-6 (Non enim quicquam est, quod imperatorem Romanum melius com- mendet … quam clementia. Haec Caesarem deum fecit, haec Augustum consecravit …). HA, Divus Claudius 2, navaja zmernost (Augusti moderatio) kot temeljno vrlino vladarja. Obe vrlini je Avgustu pripisal Seneca, De clementia 1, 11, 1 (… fuerit moderatus et clemens …). Gl. Hae- hling, Augustus in der Historia Augusta, 200–201; Paschoud, HA, Tome V/1: Vies d'Aurélien et de Tacite, 205 (komentar k Aurelianus 44, 1–2).

101 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše bila dolžina Avgustove vlade primerljiva z dolžino človeškega življenja. To misel sta na nekoliko drugačen način izrazila že Tacit in Cassius Dio.55 V treh biografijah nastopa Avgust na prvem mestu v praviloma krajših seznamih dobrih cesarjev, ki nastopajo kot antipod praviloma daljših seznamov slabih cesarjev: najprej v biografiji Pescenija Nigra (193-194),56 nato v Elagabalovem in nazadnje v Avrelijanovem življenjepisu.57 Vendar pa v štirih seznamih, ki pri- našajo imena dobrih cesarjev z ozirom na posebne odlike ali vladarske uspehe, Avgust ne nastopa (!). Na vseh štirih nastopa Trajan, na treh Antonin Pij in Mark Avrelij, na dveh Aleksander Sever, Klavdij Gotski in Avrelijan, po enkrat pa nastopajo Nerva, Vespazijan, Pertinaks in Septimij Sever.58

55 HA, Probus 22, 4: Conferat nunc cui placet uiginti Traiani Hadrianique annos, conferat prope totidem Antoninorum; nam quid de Augusto loquar, cuius imperii annis uix potest aduiui? Prim. Paschoud, Histoire Auguste, Tome V/2: Vies de Probus, Firmus, Saturnin, Proculus et Bonose, Carus, Numérien et Carin, 40 in 157–158 (komentar k Probus 22, 4). Prim. Tacitus, Annales 1, 3, 7; Cassius Dio 56, 44, 3 (v času Avgustove smrti je bilo zelo malo takih, ki so bili rojeni v času republike). 56 HA, Pescennius Niger 12, 1: Amavit de principibus Augustum, Vespasianum, Titum, Traianum, Pium, Marcum, reliquos faeneos vel venenatos vocans. 57 HA, Antoninus Elagabalus 1, 1–2 (... nisi Caligulas et Nerones et Vitellios hoc idem habuisset imperium. ... compensationem sibi lector diligens faciet, cum legerit Augustum, Traianum, Ve- spasianum, Hadrianum, Pium, Titum, Marcum contra hos prodigiosos tyrannos). Slabi cesarji so navedeni po kronološkem zaporedju, medtem ko pri dobrih cesarjih seznam ne sledi temu kriteriju. Imenovanje Trajana takoj za Avgustom (pred Vespazijanom in Titom) kaže na njegovo visoko mesto. Primerjava vseh seznamov dobrih cesarjev v HA prinaša naslednjo sliko: na prvem mestu je Trajan (na 14 mestih), sledi mu Antonin Pij (na 10 mestih), Mark Avrelij (osemkrat), Hadrijan (šestkrat) in Vespazijan (na petih mestih). O seznamih dobrih in slabih cesarjev v HA gl. Bonamente, Il canone dei diui e la Historia Augusta; Paschoud, Histoire Auguste, Tome V/1: Vies d’Aurélien et de Tacite, 197–200 (komentar k Aurelianus 42, 3–6). K Avrelijanovemu življenjepisu gl. op. 59. 58 (I) HA, Tyranni triginta 6, 6 (o galskem uzurpatorju Viktorinu): Victorino ... neminem aestimo praeferendum, non in virtute Traianum, non Antoninum in clementia, non in grauitate Neruam, non in gubernando aerario Vespasianum, non in censura totius uitae ac seueritate militari Per- tinacem uel Seuerum (Paschoud, HA, Tome IV/3: Vies des trente tyrans et de Claude, 73–74). Haehling, Augustus in der Historia Augusta, 207 je izrazil mnenje, da gre v tem primjeru za posredno kritiko Avgusta: avtor ga je izpustil, ker je imel Viktorin isto napako kot Avgust, namreč čezmerno poželenje po ženskah (libido et cupiditas mulierariae voluptatis). (II) HA, Claudius 18, 4 (... illum [Claudium] et senatus et populus ... sic dilexit ut satis constet neque Traianum neque Antoninos neque quemquam alium principem sic amatum (Paschoud, HA, Tome IV/3: Vies des trente tyrans et de Claude, 248–249; 341–342 (komenar k Vita Claudii 2, 3 in 18, 4). Haehling, Augustus in der Historia Augusta, 206–207 je navedel kot verjeten vzrok za izpust Avgusta dejstvo, da je prihajal Avgust v občasne napetosti s senatom). (III) HA, Tacitus 16, 6 (Nunc nobis adgrediendus est Probus, uir domi forisque conspicuus, uir Aureliano, Traiano, Hadriano, Antoninis, Alexandro Claudioque praeferendus... (Paschoud, HA, Tome V/1: Vies d'Aurélien et de Tacite, 312–313). (IV) Probus 12, 2: Si recte cogitemus, non nobis Aurelianus, non Alexander, non Antonini, non Traianus aut Claudius requirendi sunt; omnia in uno principe (sc. Probo) constituta sunt ...

102 Podoba Avgusta v zgodovinopisju visoke cesarske dobe in pozne antike

Historia Augusta prinaša na nekaj mestih kritična mnenja o tisti državni ure- ditvi, ki jo je postavil Avgust. Bolj izpoveden kot v dveh omenjenih biografijah je katalog v Avrelijanovem življenjepisu. Ta prinaša kritiko cesarstva kot obliko državne ureditve, v kateri je bilo število slabih in povprečnih vladarjev bistveno večje od števila dobrih in zaslužnih; imena slednjih so bila s prvo imenovanim Avgustom napisana na uradnem državnem seznamu (index publicus).59 Življenje- pis Klodija Albina (193–197) prinaša fiktiven govor samooklicanega cesarja v senatu. V njem naj bi ta izrazil naslednjo misel: če bi imel oblast v državi senat in ta ne bi prešla na enega človeka (Avgustovo ime je v tem primeru izpuščeno!), ne bi mogli prevzeti oblasti v cesarstvu slabi cesarji takega kova kot so bili Vitelij, Neron ali Domicijan.60 V zadnjem življenjepisu v zbirki, ki je posvečen cesarju Karu in njegovima sinovoma, prinašajo tri uvodna poglavja razmišljanje o rimski državi, z njenimi vzponi in padci, od začetkov v dobi kraljev prek republike in cesarstva do nastopa cesarja Kara, torej v enakem časovnem okviru kot pri Tacitu in Evtropiju. Pri tem je avtor življenjepisa v enem stavku zajel prehod iz republike v cesarstvo. Naj povzamemo misel v interpretativni obliki: po zmagi nad Kartagino se je država razširila na čezmorske dežele, vendar pa je zaradi razprtij z zavezniki izgubila zaupanje v svojo srečo, dokler se ni, utrujena od državljan- skih vojn, do Avgustovega nastopa postarala. Ko se je to zgodilo, »je Avgust to

(Paschoud, HA, Tome V/2: Vies de Probus, Firmus, Saturnin, Proculus et Bonose, Carus, Nu- mérien et Carin, 95–96; Haehling, Augustus in der Historia Augusta, 207–208 je izrazil mnenje, da je avtor namerno izpustil Avgusta zato, ker ta ni imel vojaških sposobnosti ; te v navedenem odlomku posebej stopajo v ospredje). 59 HA Aurelianus 42, 3–4 (Paschoud 53): (3) Quid hoc esse dicam, tam paucos bonos extitisse principes, cum iam tot Caesares fuerint? Nam ab Augusto in Diocletianum Maximianumque principes quae series purpuratorum sit index publicus tenet. (4) Sed in his optimi ipse Augustus, Flauius Vespasianus, Flauius Titus, Cocceius Nerua, diuus Traianus, diuus Hadrianus, Pius et Marcus Antonini, Seuerus Afer, Alexander Mammaeae, diuus Claudius et diuus Aurelianus; Valerianum enim, cum optimus fuerit, ab omnibus infelicitas separauit. Po avtorjevem mnenju se je od Avgusta do Dioklecijana (torej v 270 letih) zvrstilo na prestolu le 13 dobrih cesarjev (h katerim bi lahko dodali od kasnejših še Proba), ostali pa so bili povprečni ali slabi. Ker je v tem času (če odštejemo uzurpatorje) vladalo več kot 40 (do 44) cesarjev, predstavlja 13 ali 14 dobrih cesarjev komaj tretjino seznama. Avtorjevo razmišljanje pomeni utemeljeno kritiko državne ureditve, ki je to dopuščala. Gl. Paschoud, HA, Tome V/1: Vies d'Aurélien et de Tacite, 198 (komentar k seznamom cesarjev v HA); 201–207. O seznamih dobrih cesarjev, ki se pojavljajo v različnih poznoantičnih virih (literatura, koledarji, napisi novci) in o vprašanju ‘javnih seznamov’ (index publicus) izčrpno Bonamente, Il canone dei diui e la Historia Augusta; prim. tudi Paschoud, HA, Tome V/1: Vies d'Aurélien et de Tacite, 198–201. 60 HA, Clodius Albinus 13, 5: Si senatus populi Romani suum illud vetus haberet imperium, nec in unius potestate res tanta consisteret, non ad Vitellios neque ad Nerones neque ad Domitianos publica fata venisset. Prim. Haehling, Augustus in der Historia Augusta, 212–214.

103 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše državo obnovil, če bi temu lahko rekli obnova, ko pa je bila ukinjena svoboda.«61 Predstava o postarani državi, ki je ob prehodu v monarhijo izgubila svobodo, spominja na Seneko. Če izločimo pohvalne ali nevtralne omembe Avgusta, ki so v večini, prinaša Historia Augusta tri pomembne kritične opazke o Avgustu in njegovi vladi: (1) Avgust je vzel moč senatu in uvedel monarhijo (unius potestas); (2) ta ureditev je zelo pomanjkljiva, saj omogoča nastop slabih ali povprečnih cesarjev, ki so v izraziti večini; (3) ukinitev svobode kot cena za Avgustovo obnovo države je tako visoka, da je smisel take 'obnove' vprašljiv. Ta sicer redka mesta vsebinsko povzemajo Senekovo in Tacitovo kritiko Avgustovega principata. V primerjavi s podobo Avgusta pri poganskih zgodovinarjih zadnje tretjine 4. st. so opazne pri HA naslednje razlike: (1) izpuščene so omembe velikih uspehov v zunanji politiki (pridobitev novih ozemelj, prihod poslanstev iz oddaljenih držav na cesarski dvor);62 (2) nikjer se ne omenja Avgustova felicitas kot kot ena temeljnih značilnosti njegove vlade, ki jo omenjajo posamezni pisci še v 6. st.;63 (3) Avgust ne nastopa nikjer kot kreator miru (pax Augusta ali pax Romana). V tem moremo videti reakcijo poganskega avtorja na tedaj dobro poznano predstavo o svetovnem miru v krščanski historiografiji, na katero se navezuje Kristusovo rojstvo.64 Poznoantična latinska kronistika ne prinaša ocen Avgustove vlade, pač pa le okvirne kronološke podatke. Z izjemo t. i. Kronografa iz leta 354, čigar avtor je bil pogan, prinašajo vse kasnejše kronike izpod peresa krščanskih zgodovinarjev zapis o Kristusovem rojstvu z njegovim datiranjem v leto 1 pred krščansko ero).65 Nekatera latinska historiografska dela iz 6. st. prinašajo posamične omem-

61 HA, Carus et Carinus et Numerianus 3, 1: Creuit (res publica) deinde, uicta Carthagine, trans maria missis imperiis, sed socialibus adfecta discordiis, extenuato felicitatis sensu, usque ad Augustum bellis ciuilibus adfecta consenuit. Per Augustum deinde reparata, si reparata dici potest, libertate deposita. Paschoud, HA, Tome V/2: Vies de Probus, Firmus, Saturnin, Proculus et Bonose, Carus, Numérien et Carin, 306; 334 (komentar). Prim. op. 3 in 4. 62 Aurelius Victor, De Caesaribus 1, 2; 1, 7; Epitome de Caesaribus 1, 7-9; Eutropius 7, 9, 1; 7, 10, 4. 63 Aurelius Victor, De Caesaribus 1, 7; Epitome de Caesaribus 1, 30; Eutropius 8, 5, 3; Iordanes, Romana 255 (MGH AA 5,1, p. 33: … quo nullus imperatorum in bellis felicior nec pace moderatior fuit…; citat iz Evtropija 7, 8, 4); Venantius Fortunatus, Carmina 10, 2, 12 (izd. S. Di Brazzano, CSEA 8/1, 2001, 504: … felicior Augusto …); Petrus Patricius (gl. op. 68). 64 Haehling, Augustus in der Historia Augusta, 214. 65 (I) Chronographus a. CCCLIIII, Imperia Caesarum (izd. Th. Mommsen, MGH AA 9, 21981 [= Chronica minora I], 145; Liber genealogus anni CCCCXXVII – CCCCLII, št. 611, prav tam, 194). (II) Consularia Constantinopolitana in Chronicon Paschale a. u. c. 713–14 p. Chr. (Chro- nica minora I, 216–219). (III) Consularia Italica (Fasti Vindobonenses priores; Fasti Vindobo- nenses Posteriores; Barbarus Scaligeri (Chronica minora I, 275–279. (IV) Hieronymus, Chro- nicon, a. 43 pr. Kr. – 14 po Kr. (GCS 47, 157–171). (V) Prosperus Tiro, Epitome Chronicon, št. 329–367 (Chronica minora I, 405–408; avtor je sledil Hieronimu). (VI) Cassiodorus, Chronica, št. 537–614 (izd. Th. Mommsen, MGH AA 11 [= Chronica minora II], 21981, 134–137). (VII)

104 Podoba Avgusta v zgodovinopisju visoke cesarske dobe in pozne antike be Avgusta. Marcellinus comes je v svoji Kroniki navedel Avgusta kot kronološki mejnik v rimski zgodovini, obenem pa je vključil njegovo ime v besedno igro: rimsko cesarstvo, ki se je začelo v 709. letu ab urbe condita (torej 44/43 pr. Kr.) z Avgustom (Augustus), je 522 let kasneje propadlo z Avgustulom (Augustulus), ko je le-tega odstranil Odoaker. To misel je ponovil Jordanes tako v svoji »Rimski zgodovini« kot v »Gotski zgodovini«.66 Pri tem prinaša njegova Rimska zgodovina zelo zgoščen faktografski prikaz Avgustove dobe, ki je kot kompilacija iz Flora, Evtropija, Hieronima in Orozija majhne vrednosti. Kot krščanski zgodovinar je vključil v prikaz te dobe Kristusovo rojstvo v 42. letu Avgustove vlade.67 Grška poganska ali versko neopredeljena historiografija pozne antike prinaša v primerjavi z latinsko manj gradiva o Avgustu. Dela grško pišočih poganskih zgodovinarjev, Evnapija in Olimpiodora iz zgodnjega, Priska s sredine in Malcha iz poznega 5. st., so ohranjena samo v fragmentih, ki ne prinašajo nobene notice o Avgustu. Prokopij s srede 6. st. kot zgodovinar svojega časa ne prinaša o Av- gustu z izjemo nekaj priložnostnih omemb nobenega relevantnega podatka. Med fragmentarno ohranjenimi avtorji prinaša zanimivo notico o Avgustu Prokopijev sodobnik Petrus Patricius, ki v enem od ohranjenih fragmentov poroča naslednje: cesar Konstantin je v želji, da bi čimbolj povzdignil svojo vlado, skušal zmanjšati pomen svojih pomembnih predhodnikov Avgusta, Trajana, Hadrijana, Marka Av- relija in Septimija Severa tako, da si je zanje izmislil smešna imena. 'Oktavijan Avgust' je bil zanj kósmos tyches ('okras srečnega naključja'). Očitno se je pri tem oprl na staro predstavo o Avgustu kot zelo srečnem (felicior Augusto), ne pa najboljšem cesarju.68 Med grškimi kronikami iz tega časa prikazuje Avgustov čas Malalas, ki tako kot latinski kronografi o Avgustu ne prinaša vrednostnih ocen, pač pa ob prikazu posvetne (predvsem judovske) zgodovine poudarja ujemanje njegove vlade s Kristusovim rojstvom. Kot osrednji dogodek v njegovem prikazu je prerokba, ki naj bi jo Avgust dobil v poznih letih svoje vlade: ko je vprašal

Isidorus Iunior, Chronica, št. 235–237 (Chronica minora II, 453–454). (VIII) Beda, Chronica, št. 261–268 (izd. Th. Mommsen, MGH AA 13 [= Chronica minora III], 280–282). O omembah Avgusta v različnih koledarjih in na novcih gl. Bonamente, Il canone dei diui e la Historia Au- gusta, 63. 66 Marcellinus Comes, Chronica, a. 476 (Chronica minora II, 91); Iordanes, Romana 344–345 (MGH AA 5/1, 44); Getica 242–243 (MGH AA 5/1, 242–243). Crooke, A.D. 476: The Manu- facture of a Turning Point. 67 Iordanes, Romana 251–257 (MGH AA 5/1, 32–33). Pri oceni Avgustove vlade (Romana 255) je sledil Evtropiju (7, 8, 4; prim. op. 44): Sic quoque Augustus Caesar Octavianus, quo nullus imperatorum in bello felicior, nec pace moderatior fuit, civilissimus in omnibus. 68 Petrus Patricius, frg. 191, v: Excerpta historica imp. Constantini Porphyrogeniti, vol. II. Excerp- ta de sententiis (izd. U. P. Boissevain, Berlin 1906, 271). Oznake ostalih cesarjev so zbadljive ali najmanj neokusne: Trajan je označen kot botánes toíchou (plevel, ki raste na zidu), Hadrijan kot ergaleîon zografikón (slikarska delavnica), Mark Avrelij kot katagélaston (smešen), medtem ko je besedilo pri oznaki Septimija Severa izgubljeno.

105 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše svetišče, kdo bo po njegovi smrti vladal v Rimu, mu je prerokinja (Pitija) šele v tretjem poskusu odgovorila, da bo to »hebrejski deček, bog blaženih … ki je bil brezmadežno spočet«, in s tem napovedala zmago krščanstva.69 Edini grški zgodovinar, ki prinaša izvirno, ob tem močno negativno oceno Avgustove vlade (zlasti državne ureditve), je Zosimus (okrog 500), avtor obsežne zgodovine rimskega cesarstva od začetkov do zgodnjega 5. st. Zosim prinaša integralno kritiko principata, ki je po ostrini in prodornosti primerljiva s Tacito- vo. V njej moremo hkrati videti odgovor poganskega intelektualca na krščansko poveličevanje rimskih cesarjev ter na vlogo cesarstva pri širjenju krščanstva, ki jo je posebej podčrtal Evzebij. Zosimov ideal je bila republikanska ureditev, tako kot za pisca življenjepisa Klodija Albina v Historiji Augusti.70 Monarhija je po njegovem mnenju v vsakem primeru slaba oblika državne ureditve. Če je cesar dober, pri vladanju ne more biti učinkovit, saj je ob upoštevanju pravnega reda postavljen pred zelo težavne ali bolje nerešljive naloge (sama misel je sorodna kritiki monarhije v Avrelija- novem življenjepisu v Historiji Avgusti).71 Če je cesar slab in vlada kot tiran, je državna uprava v kaotičnem stanju, povsod vlada korupcija, vladar pa obravnava državljane kot sužnje. Oblast takega cesarja temelji na množici prisklednikov in konformistov, ki postanejo nosilci najvišjih dostojanstev. Da bi obdržali svoj položaj, le-ti po načelu negativne izbire onemogočajo napredovanje bolj spo- sobnih in značajnih ljudi. Posledica slabe vlade so upori prebivalstva in širjenje korupcije, saj se visoka mesta v civilni upravi in vojski pridobivajo s podkupo- vanjem. Tak režim naredi mirnodobno življenje neprijetno, v vojnem času pa ohromi učinkovitost vojske.72 Zosim je ocenil Oktavijanovo oziroma Avgustovo vlado kot zmerno in pogojno pozitivno, saj se je cesar ravnal po priporočilih stoika Atenodora, njemu pa so sledili do konca 1. st. z izjemo Vespazijana in Tita sami slabi cesarji.73

69 Ioannes Malalas, Chronographia (izd. L. Dindorf), CSHB 14, Bonn 1831, 227–232 (večji del besedila se nanaša na okoliščine Kristusovega rojstva v času Herodove vlade, pri čemer ne prinaša nobenega relevantnega podatka o Avgustovi vladi. K prerokbi, ki jo je po Malalu dobil cesar Avgust pred svojo smrtjo (Chronographia 10, 5; v Dindorfovi izdaji 231–232) gl. podrobno Mecella, Giovanni Malala e il ruolo del principato augusteo, zlasti 357 in 371 (latinski prevod Malale). Latinski prevod tega dela Malalove kronike prinaša Laterculus imperatorum Romano- rum Malalianus ad. A. DLXXIII, 8 (izd. Th. Mommsen), MGH AA 13, 428–429). Kratko oceno Avgusta prinaša Ioannes Lydus, De Magistratibus rei publicae Romanae 2, 3; gl. op. 41. 70 Gl. op. 60. 71 HA, Aurelianus 42–43. Paschoud, HA, Tome V/1: Vies d'Aurélien et de Tacite, 197–204 (komentar). 72 Zosimus 1, 5, 2–4; Paschoud, Zosime, Histoire nouvelle, Livres I e II, 132–133, op. 12; Rebeni- ch: Zosimos, Neue Geschichte, 282, op. 11–18. 73 Zosimus 1, 6, 2. Paschoud, Zosime, Histoire nouvelle, Livres I e II, 133–135, op. 14–18; Rebe- nich: Zosimos, Neue Geschichte, 282–283, op. 12–18.

106 Podoba Avgusta v zgodovinopisju visoke cesarske dobe in pozne antike

Po Zosimovi izvirni kritiki ureditve rimskega cesarstva (bolj kot samega cesarja Avgusta) ni nastalo v grški historiografiji pozne antike in srednjega veka nobeno primerljivo besedilo. Avgustov čas sta dokaj podrobno predstavila dva zgodovinarja. Ioannes iz Antiohije je v 6. ali najpozneje v zgodnjem 7. st. napisal obsežno, le v fragmentih ohranjeno zgodovinsko delo od stvarjenja sveta do časa cesarja Anastazija (491–518; po drugi domnevi do nastopa Herakleja 610). Čeprav je bil kristjan, v svoje delo ni vključeval cerkvene zgodovine, pač pa politično zgodovino poganskih avtorjev. Predvsem po Kasiju Dionu je povzel obdobje Ok- tavijanovega vzpona na oblast po Cezarjevi smrti do konca državljanske vojne. O Avgustovi vladi se ni ohranil noben fragment, pač pa nekaj omemb pri opisu kasnejših obdobij. V predstavitvi Kaligulove vlade je napisal, da je bil Tiberij dosti slabši od Avgusta, Kaligula pa še neprimerno hujši od Tiberija; v kasnejšem fra- gmentu je navedel, da je pri ravnanju z družinami padlih političnih nasprotnikov Septimij Sever posnemal Avgustovo prizanesljivost (clementia). Iz obeh poročil bi mogli soditi, da je zgodovinar ocenjeval Avgustovo vlado pozitivno.74 Iz prve polovice 12. st. izhaja zadnji obširnejši pregled Oktavijanove oziroma Avgustove dobe, ki ga je napisal bizantinski zgodovinar in teolog Zonaras. V predstavitev tega časa je vključil v prvi vrsti Kasija Diona, iz katerega je povzel podroben pregled državljanskih vojn do Avgustovega prihoda na oblast, prav tako temelji na tem avtorju Zonarova ocena Avgustove vlade, ki je zmerno pozitivna.75 Od potez Avgustovega življenjskega stila je izpostavil (po Kasiju Dionu) cesarjevo čezmerno spolno poželjivost, medtem ko njegove vlade ni predstavil izven tistih okvirov, ki jih je postavil Kasij Dion.76 Kot krščanski zgodovinar je

74 Ioannes Antiochenus, frg. 105–108, v: Ioannis Antiocheni fragmenta quae supersunt omnia, CFHB 47 (izd. S. Mariev), Berlin, New York 2008, 170–177: državljanske vojne po Cezarjevi smrti). Prim. Ioannis Antiocheni Fragmenta ex Historia chronica (izd. U. Roberto), Berlin, New York 2005, zlasti 151–158 (266–277); Roberto prinaša v svoji izdaji več fragmentov kot Mariev. Med fragmenti prinaša tudi zapis o Avgustovem erotičnem življenju, ki ga je v svojo zgodovino vključil Zonaras (gl. op. 76). Gl. frg. 111 (Mariev, 186–189: primerjava med Avgustom, Tiberi- jem in Kaligulo); frg. 155 (Mariev, 276: clementia Septimija Severa, ki je posnemal Avgusta). Gl. Roberto, L'immagine di Augusto nella Historia Chronike di Giovanni di Antiochia. 75 Ioannes Zonaras, Annales (izd. M. Pinder, CSHB, Bonn 1844): 10, 13 (339: Oktavijanov nastop po Cezarjevi smrti); 10, 14 (345: mutinska vojna/bellum Mutinense); 10, 16 (348: nastanek triumvirata); 10, 17–20 (363: vojna proti Cezarjevim morilcem z bitko pri Filipih/bellum Philippense; 10, 24–25 (379–384: sicilska vojna/belum Siculum); 10, 26 (385–389: Antonijeva vojna proti Partom); 10, 29–30 (395–404: vojna med Antonijem in Oktavijanom z bitko pri Ak- ciju/bellum Actiense); 10, 31–32 (403–407: zavzetje Egipta); 10, 33–38 (412–431: Oktavijanov vzpon na cesarski prestol; Avgustova dolga vlada, smrt in pogreb). 76 Zonaras, Annales 10, 38 (Pinder, 430–431: Avgustovo seksualno življenje z opisom Atenodoro- ve epizode (prim. Cassius Dio 56, 43, 2). Vsebina epizode: Avgust si je v svojem poželenju izbiral tudi poročene žene iz rimske elite. Ko je hotel dobiti ženo nekega Atenodorovega prijatelja in se je ta potožil Atenodoru – cesarjeve prošnje namreč ni bilo mogoče zavrniti – mu je ta kot cesarjev zaupnik pomagal na naslednji način: ko so po ustaljenem scenariju prinesli zastrto no-

107 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše poudaril časovno sovpadanje med Avgustovim časom in Kristusovim rojstvom. Njegov prikaz Avgustove dobe je sinteza poganske politične in vojaške zgodovine, ob upoštevanju krščanskih zgodovinarjev (zlasti Evzebija), ki v ta čas postavljajo Kristusovo rojstvo.77 Tako prinaša bizantinski zgodovinar, ki je ustvarjal enajst stoletij po Avgustovi smrti, podroben opis njegove vlade po Dionu kot najbolj izčrpnem antičnem viru, ne da bi poskušal z večje časovne distance dati o njej svojo sodbo.

3. Krščanska publicistika 2. in 3. stoletja

Podlaga krščanske recepcije vlade cesarja Avgusta je pokristjanjena politična ideologija Rima, ki se označuje tudi kot 'Avgustova teologija' (po E. Petersonu). Njena podlaga je zapis v Lukovem evangeliju (2, 1–7) o Jezusovem rojstvu v Be- tlehemu v času, ko je cesar Avgust odredil popis prebivalstva (znan tudi kot prvi popis v času Kvirina, tedanjega provincialnega namestnika v Siriji). Po kasnejših izračunih krščanskih piscev naj bi se to zgodilo v 42. letu Avgustove vlade (torej leta 1 pr. Kr.), pri čemer je upoštevan kot njen začetek nastop prvih dostojanstev in začetek boja za oblast (v prvih mesecih 43 pr. Kr.). Letnica rojstva, ki je bila med kristjani že od 2. st. dalje predmet kontroverznih diskusij brez zanesljivega odgovora, pri tem ne igra pomembne vloge.78 Bistvenega pomena je idejna povezava med vlado cesarja Avgusta in Kristusovim rojstvom oziroma povezava med

silnico, v kateri naj bi naročeno ženo nesli v cesarjevo spalnico, je namesto nje stopil v nosilnico Atenodor, oborožen z mečem. Ko je bila nosilnica dostavljena v Avgustovo spalnico in jo je ta odkril, je skočil iz nosilnice Atenodor z iztegnjenim mečem in zaprepadenega cesarja vprašal, ali se ne boji, da bo na ta način prišel do njega morilec in ga pokončal. Avgust mu je dejanje ne le oprostil, temveč se mu zanj zahvalil. Odtlej je bil pri svojih erotičnih željah dosti bolj zmeren in previden. Medtem ko Mariev v svoji izdaji fragmentov Janeza iz Antiohije te epizode ne vklju- čuje med avtentična Janezova besedila, je Roberto v svoji izdaji Janeza iz Antiohije vključil tudi to epizodo, ki jo je v zgodnjem 12. st. prevzel Zonaras. 77 Zonaras, Annales 10, 39 (Pinder, 431–432: opis Kristusovega rojstva po Evzebiju). V nadaljevanju prinaša Zonaras kronologijo Kristusovega življenja: rojstvo v 57., 44. ali 29. letu Avgustove vlade (odvisno od začetka njenega štetja); Kristusov krst v 15. letu Tiberijeve vlade, ko je imel 30 let. 78 V krščanskem izročilu se je najbolj uveljavila kronologija, po kateri je bil Kristus rojen v 42. letu Avgustove vlade (leto 1 pred krščanskim štetjem). Tertullianus, Adversus Iudaeos 8, 10–11 (izd. Ae. Kroymann, CCSL 2, 1360) je datiral Kristusovo rojstvo eno leto pred tem, v 41. leto Avgustove vlade (… nam omnes anni imperii Augusti fuerunt L et VI. Videmus autem quoniam in quadragesimo et primo anno imperii Augusti, quo post mortem Cleopatrae XXVIII anno im- perauit, nascitur Christus. Et superauit idem Augustus, ex quo natus est Christus, annis XV …). To kronologijo prinaša tudi Carmen adversus Marcionem 5, v. 139–141 (CCSL 2, 1452), ki pov- zema poročilo v Lukovem evangeliju z verzi: Cum dominus Christus caro nasci uenit in orbem / Augusti Regis Romani tempore, primum / decreto gentes censu numerantur ubique / …). Hippo- lytus, In Danielem 4, 9, 2 (izd. M. Lefèvre, SC 14, 173) je datiral dogodek v 42. leto Avgustove vlade. Gl. Guyot – Klein, Das frühe Christentum bis zum Ende der Verfolgungen, 236.

108 Podoba Avgusta v zgodovinopisju visoke cesarske dobe in pozne antike rimskim cesarstvom in krščanstvom. Po krščanskem gledanju je poklonil Bog z nastopom Avgusta človeštvu prinašalca miru na zemlji, s Kristusovim rojstvom pa božjega prinašalca miru. S tem so bili vzpostavljeni pogoji za pozitiven odnos med cesarstvom in mlado Cerkvijo. Razvoj tega odnosa, ki je bil v nasprotju tako s preganjanjem kristjanov kot s krščanskim zavračanjem rimskega cesarstva, po- jasnjujejo posamezni krščanski pisci 2. in 3. st.79 Škof Meliton iz Sardov je leta 172 na cesarja Marka Avrelija naslovil kraj- ši spis, iz katerega je navedel ključni odlomek Evzebij.80 V njem je – ob iz- recni pohvali Avgustove vlade – poudaril njeno časovno sovpadanje z začetki krščanstva, ki ga označuje kot »našo filozofijo«. V nadaljevanju je poudaril sovpadanje srečnega razvoja tako krščanstva kot cesarstva. Melitonov odlomek predstavlja prvo besedilo v krščanski književnosti, v katerem naletimo na izraze poudarjeno pozitivnega odnosa do rimskega cesarstva in posebej do Avgusta kot njegovega začetnika in obenem vzornika Marka Avrelija, prav tako do Hadrijana in Antonina Pija, neposrednih predhodnikov Marka Avrelija, ki krščanstva nista preganjala. Njegov namen je bil, da bi cesarja, ki kristjanom ni bil naklonjen, odvrnil od preganjanja. Idejo spravljivega in s tem pozitivnega odnosa do cesarstva, ki je postalo domovina krščanstva in obenem prostorski okvir njegovega širjenja, so z različnimi vsebinskimi poudarki, podprli tudi drugi avtorji: Justin81, Atenagoras82, Tertulijan83 in v zgodnjem 4. st. Laktancij

79 O liku cesarja Avgusta v zgodnji krščanski književnosti gl. pregledno Harnack, Die Mission und Ausbreitung, 275–281; Peterson, Der Monotheismus, 88–93. Peterson je kot prvi označil z izrazom ‘Avgustova teologija’ predstavo krščanskih avtorjev, ki so dali zgodovinskemu dogodku in in njihovim nosilcem v Avgustovi dobi krščansko vsebino. S to razlago je dobila (poganska) ideja ‘večnega Rima’ (Roma aeterna) krščansko vsebino, samo krščanstvo pa je bilo 'romanizirano' v tem smislu, da je dobilo svoje mesto v rimskem cesarstvu. Gl. Gross, Augustus, 999–1001; Opelt, Augustustheologie; Klein, Das Bild des Augustus in der frühchristlichen Literatur; kratko Demandt, Der Idealstaat, 378; Demandt, Der Fall Roms, 63. 80 Historia ecclesiastica 4, 26, 7-11 (izd. E. Schwartz in Th. Mommsen, GCS, Neue Folge 6/1, 21999, 384–387 [z Rufinovim latinskim prevodom]); Guyot, Klein, Das frühe Christentum bis zum Ende der Verfolgungen, 222–225; 429–430 (komentar); Klein, Das Bild des Augustus in der frühchrist- lichen Literatur, 212–216 (prodorna analiza); Maver, Od apologije do zgodovine, 45–46. 81 Justinus, Apologia 1, 12, 1–8 (kristjani kot najboljša opora cesarstvu); 1, 17 (krščanske molitve za cesarja). Gl. Saint Justin, Apologies (izd. A. Wartelle), Paris 1987, 110; 120–121; Guyot, Klein, Das frühe Christentum bis zum Ende der Verfolgungen, 212–213; 224–225; 424–425; 431–432. 82 Athenagoras, Supplicatio (Legatio) pro Christianis 37, 1–3 (molitve za cesarja Marka Avrelija in Komoda, prav tako za rimsko svetovno prevlado); Guyot, Klein, Das frühe Christentum bis zum Ende der Verfolgungen, 212–213; 425. 83 Tertullianus, Ad nationes 2, 17, 18–19 (CCSL 1, 75); Apologeticum 26, 1–3 (CCSL 1, 138); Adversus Iudaeos 7, 4–9 (CCSL 2, 1354–1356; Guyot, Klein, Das frühe Christentum bis zum Ende der Verfolgungen, 232–235; 435–438). Tertulijan je postavil trditev, da se krščanstvo širi povsod, tudi čez meje rimskega cesarstva med barbarska ljudstva. Guyot, Klein, Das frühe Chri- stentum bis zum Ende der Verfolgungen, 228-235; 434–439 (komentar). Klein, Das Bild des Augustus in der frühchristlichen Literatur, 216–218.

109 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše

(tudi s sklicevanjem na Seneko Starejšega).84 Drugače kot Meliton je Hipolit v komentarju k Danielu v prvi tretjini 3. st. izrazil negativen odnos do rimskega cesarstva, ki ga je primerjal z Antikristom; tega je označil (tako kot pred njim Irenaeus iz Lyona),85 z imenom Lateinos, torej kot 'latinsko državo'. Njeni prebivalci sicer nosijo ime Rimljanov, vendar so po svojih jezikih in poreklu z vseh koncev sveta. V tem oziru se rimsko cesarstvo loči od treh predhodnih svetovnih imperijev (asirskega, perzijskega in makedon- skega), ki naj bi bili etnično in jezikovno bolj homogeni. Ob tem je tudi Hipolit povzel ključni dogodek t. i. Avgustove teologije: Kristusovo rojstvo v 42. letu vlade cesarja Avgusta, ki mu je sledil razcvet rimskega cesarstva od tega časa, obenem nastanek 'ljudstva' kristjanov. Kvirinov lokalen popis prebivalstva (apo- graphé) v Judeji je povzdignil v popis vseh prebivalcev cesarstva, ki naj bi ga odredil Avgust, z namenom, da bi bili zapisani tisti, ki so pokorni zemeljskemu vladarju in se imenujejo Rimljani, ter oni, ki sledijo nebeškemu vladarju in se imenujejo kristjani.86 Korak naprej v utemeljevanju konstruktivnega odnosa kristjanov do cesarstva je napravil okrog 250 Origenes, ki je izpostavil skupnost interesov med krščan- stvom in cesarstvom. Jezus je bil rojen v času vlade Avgusta; cesar je z njegovo pomočjo lahko razširil oblast nad večji del sveta in vzpostavil mir, s čimer je ustvaril pogoje, da se Kristusov miroljubni nauk lahko razširi po vsem svetu. V polemičnem spisu proti Kelsu je izrazil misel, da je za rimsko cesarstvo kot monarhično državno tvorbo monoteistična religija bolj primerna kot politeizem z množico božanstev. V nadaljevanju je razvil vizijo krščanskega rimskega imperija, ki bo živel v miru pod božjo zaščito, saj bo na prošnje vernikov Bog nastopil proti njegovim nasprotnikom.87

84 Lactantius, Divinae institutiones 7, 15. Guyot, Klein, Das frühe Christentum bis zum Ende der Verfolgungen, 238–245; 434. 85 Irenaeus, Adversus haereses 5, 30, 3 (izd. A. Rousseau, SC 153, 378–384); Guyot, Klein, Das frühe Christentum bis zum Ende der Verfolgungen, 417–418. Klein, Das Bild des Augustus in der frühchristlichen Literatur, 228–230. 86 Hyppolitus, In Danielem 4, 8–10, zlasti 4, 9, 2 (SC 14, 170–171); Guyot, Klein, Das frühe Chri- stentum bis zum Ende der Verfolgungen, 234–239; 439–440 (komentar). Klein 2000, 230–234. 87 Origenes, Contra Celsum 2, 30 (izd. M. Borret, SC 132, 360–363); 8, 69–70 (izd. P. Koetschau, GCS 3, 285–287). Gl. tudi Guyot, Klein, Das frühe Christentum bis zum Ende der Verfolgun- gen, 226–229; 432–434 (komentar); Origenes, Homilia in Lucam 21 (izd. H.-J. Sieben, FC 4/1, 233–239 ali SC 87, 290–299). Demandt, Der Idealstaat, 378; Demandt, Der Fall Roms, 63. O pomenu rimskega imperija za širjenje krščanstva Lehnen, Zwischen Abkehr und Hinwendung, 25–27. Klein, Das Bild des Augustus in der frühchristlichen Literatur, 220–227.

110 Podoba Avgusta v zgodovinopisju visoke cesarske dobe in pozne antike

4. Krščanska historiografija od 4. do 6. st. s kasnejšimi odmevi

Kronološki okvir za povezovanje Kristusovega rojstva z vlado cesarja Avgusta v poznoantični krščanski grški in latinski historiografiji je na podlagi starejših avtorjev (Meliton, Tertulijan, Julij Afrikan in Hipolit) postavil Evzebij v »Kroniki« (pred 303, druga izdaja 325), ki je ohranjena v Hieronimovem latinskem prevodu (okrog 380).88 Ta kronološki okvir je nato v komentirani obliki predstavil v »Cer- kveni zgodovini« (med 290 in 325), ki je ohranjena v izvirniku in v Rufinovem latinskem prevodu. Prevajalec je svoje delo opravil v Akvileji v času gotskega obleganja mesta (402).89 Med akvilejskimi cerkvenimi očeti je povezavo med Avgustovo vlado in Kristusovim rojstvom poudaril Rufinov sodobnik Kromacij. Pri tem je v duhu ‘Avgustove teologije’ postavil vzporednico med cesarjem in Kristusom. Njegova izvirna poteza je, da pri tem ni ‘pokristjanil’ samo Avgusto- vega štetja prebivalstva (census totius orbis), temveč – kot edini nam poznani avtor – tudi ime samega provincialnega namestnika v Siriji Kvirina, čigar ime naj bi označevalo Kristusa (!).90 Objava rokopisa komentarja k evangelijem, ki ga je

88 Eusebius/Hieronymus, Chronicon a. 1. a. Chr. (izd. R. Helm, GCS 47, 169 c-d; prim. 395 c-d): Iesus Christus filius Dei in Bethlehem Iudae nascitur. Quirinus ex consilio senaus Iudeam missus census hominum possessionumque describit. Avtor na drugih mestih navaja s to letnico neusklajene podatke: ker smrt Kleopatre in Antonija datira v razdobje 33–32 pr. Kr. (GCS 47, 162–163; 391–392), bi Kristusovo rojstvo lahko padlo v leto 3–2 pred krščanskim štetjem (28 let po tem dogodku, gl. op. 89). Podatki v evangelijih ne prinašajo zanesljive kronologije: Evan- gelij po Mateju 2, 1 postavlja Kristusovo rojstvo v čas Heroda, ki je po zanesljivi kronologiji umrl spomladi 4 pr. Kr.; ob upoštevanju tega podatka bi bil Kristus rojen leta 5 ali celo 6 pred krščanskim štetjem. Popis prebivalstva v Judeji, ki ga je vodil provincialni namestnik v Si- riji Kvirin (Evangelij po Luku 2, 1–2), je bil po najbolj zgodnjem možnem datiranju leta 6 krščanskega štetja (!), torej 10 let po Herodovi smrti. O zapletenem vprašanju kratko DNP 5, 1998, 910–922 (Jesus), zlasti 916–917; 920; Klein, Das Bild des Augustus in der frühchristli- chen Literatur, 206–208. 89 Eusebius/Rufinus, Historia ecclesiastica 1, 5, 2 (izd. E. Schwatz, Th. Mommsen, GCS Neue Folge 6/1, 21999, 45, v Rufinovem latinskem prevodu): Igitur secundo et quadragesimo imperii Caesaris Augusti anno, ab Aegypto vero subiugata et Antonii vel Cleopatrae interitu, in quam novissimam Ptolomaeorum apud Aegyptum regna ceciderunt, octavo et vigesimo anno dominus et salvator noster Iesus Christus prima adscriptione census Cyrino Syriae praesidente secundum ordinem totius prophetiae, quae de ipso praedicta est, in Bethlehem Iudaeae oppido nascitur. Kronološko sovpadanje je poudaril Evzebij na vsaj treh mestih v spisu Demonstratio evangelica 3, 2, 37; 3, 7, 30; 7, 2, 22 (izd. I. A. Heikel, GCS 23, 102, v. 10; 145, v. 25–30; 332, v. 15–18). Prim. tudi Epiphanius, Ancoratus 60, 1 (GCS Neue Folge 10, 71). Klein, Das Bild des Augustus in der frühchristlichen Literatur, 234–235. 90 Chromatius, Sermo 32, 1 (izd. G. Cuscito, CSEA 4/1, 196–198): Primus ergo census totius orbis tunc agitatus est, quando Dominus natus secundum carnem est; neque enim alio tempore primum censum totius orbis agitari oportuit, nisi quando natus est ille cui censendum erat genus humanum; nec sub alio imperatore, nisi sub eo qui primus Augustus nomen accepit, quia verus et aeternus Augustus erat ille qui ex virgine natus est. Ille quidem Caesar Augustus homo erat, hic Deus; ille imperator terrae erat, hic imperator caeli; ille rex hominum, hic rex angelorum.

111 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše napisal sredi 4. st. škof Fortunacijan, bo lahko dala odgovor na vprašanje, ali je ta predstava živela med akvilejskimi kristjani že pol stoletja pred Kromacijem in Rufinom. Vprašanje je smiselno tudi zato, ker prve raziskave kažejo na Kromaci- jevo uporabo Fortunacijanovega komentarja.91 Misel, da je Avgust kot prinašalec miru in prvi vladar svetovne države predhodnik krščanskega misijona, je izrazil tudi Ambrozij iz Milana.92 Evzebij je na podlagi predhodnih izračunov datiral Kristusovo rojstvo v leto 1 pr. Kr. oziroma v 42 leto Avgustove vlade,93 ki je trajala 56 let in šest mesecev, od leta 43 pr. Kr. do poletja 14. po Kr.94 To datiranje so – z izjemo Kasiodora s srede 6. st., ki je sledil nekoliko starejši Tertulijanovi kronologiji (Kristusovo rojstvo leta 2 pr. Kr.)95 – prevzeli naslednji pomembni kronisti: Prosper Tiro (pred sredo 5. st.),96 v poznem 6. st. Gregor iz Toursa (verjetno z nenamerno napako),97 v prvi

Nam et nomen praesidis illius Cyrini sub quo census agitatus est, convenit caelesti mysterio. Cyrinus enim de graeco in latino «dominator» interpretatur, quod nomen nulli magis quam Christo Domino congruit, qui carni et animae dominatur humamae. Kromacijeva razlaga imena temelji na podobnosti imen Cyrinus (= Quirinus) in kyrios (Gospod v pomenu Boga). 91 Dorfbauer, Der Evangelienkommentar des Bischofs Fortunatian von Aquileia, zlasti 180–181; 190–191. 92 Ambrosius, In Psalmum 45, 21 (PL 14, 1142–1143 A-B): Unde factum est (po bitki pri Akciju), ut taedio bellorum civilium, Julio Augusto Romanum deferretur imperium; et ita proelia intesti- na sedata sunt. Hoc autem eo profecit, ut recte per totum orbem apostoli mitterentur ... donata pace … didicerunt omnes homines sub uno terrarum imperio viventes, unius Dei omnipotentis imperium fideli eloquio confiteri. Prim. Ambrosius, In Lucam 2, 37 (izd. G. Tissot, SC 45, 89: Denique ut scias censum non Augusti esse, sed Christi … Non enim Augusti, sed domini est terra et plenitudo eius, orbis terrarum et universi, qui habitant in eo …). 93 Eusebius/Hieronymus, Chronicon, a. 1 a. (Helm 169 c-d): c Iesus Christus filius Dei in Behtle- hem Iudae nascitur d Quirinus ex consilio senatus Iudaeam missus census hominum possessionumque describit. Enako datiranje prinaša Epiphanius, Ancoratus 60, 2 (izd. K. Holl), GCS Neue Folge 10, 71). Prim. tudi Tertullianus, Adversus Iudaeos 8, 18 (izd. Ae. Kroymann, CCSL 2, p. 1362: Post enim Augustum, qui superuixit post natiuitatem Christi annis XV ... cui succedit Tiberius Caesar ... huius quintodecimo anno imperii (29 p. C.) patitur Christus, annos habens quasi XXX, cum pateretur). 94 Eusebius/Hieronymus, Chronicon a. 43 a. Chr. (GCS 47, 157); a. 14 p. Chr. (GCS 47, 171 in 396). 95 Cassiodorus Senator, Chronica, št. 596 (Chronica minora II, p. 135: His consulibus [L. Lentu- lus, M. Messala, 751 a. u. c.] dominus noster Iesus Christus filius dei in Bethlehem nascitur anno imperii Augusti XLI. 96 Prosperus Tiro, Epitome Chronicon, št. 378 (Chronica minora I, 409); gl. tudi Consularia Con- stantinopolitana, 752 (urbis conditae) in Consularia Italica 752 (urbis conditae), v: Chronica minora I, 218 in 278. 97 Gregorius episcopus Turonensis, Historiarum libri 1, 19 (izd. B. Krusch – R. Buchner, vol. I, Darmstadt 1977, 26: Anno XLIII imperii Augusti [= 1 po Kr.] dominus noster Iesus Christus ... natus est).

112 Podoba Avgusta v zgodovinopisju visoke cesarske dobe in pozne antike tretjini 7. st. Izidor Sevilski,98 v zgodnjem 8. st. Beda Venerabilis,99 med grškimi pa Malalas v poznem 6. st.100 To kronologijo sta zastopala tudi dva pomembna kronista iz visokega srednjega veka: v Bizancu v prvi tretjini 12. st. Zonaras,101 na latinskem Zahodu pa njegov mlajši sodobnik Otto iz Freisinga.102 Če izpustimo iz pregleda Hieronima in Rufina kot prevajalca obeh Evzebije- vih del, sta prva latinska zgodovinarja, ki sta upoštevala kronološko sovpadanje med Avgustovo vlado in Kristusovim rojstvom ter interpretirala njegov smisel, Avguštin v tretji knjigi Božje države (okrog 412) in Orozij v svetovnozgodovin- sko zasnovani Zgodovini proti poganom (pred 418). Obe za krščansko zgodovinopisje temeljni deli prinašata oceni cesarja Avgusta in njegovega časa, ki se med seboj zelo razlikujeta.103 Avguštinov prikaz cesarja Avgusta je dokaj kritičen in spominja v posameznih segmentih na poganske latinske zgodovinarje od zgodnjega 2. do konca 4. st. Avgustu priznava, da je po obdobju vojn bolno in ostarelo državo obnovil ter vzpostavil mir. Vendar pa je pri tem Rimljanom odvzel svobodo, ki je že opešala in se izrodila v pogubne prepire.104 Kritika rimske države v sklepnem obdobju republike spominja na Tacita, omemba njene starosti in izčrpanosti pa na Seneko. Poleg obeh avtorjev iz zgodnje cesarske dobe so v Avgustu videli obnovitelja rimske države, obenem pa državnika, ki je ukinil svobodo, vsi latinski poganski avtorji druge polovice 4. st.

98 Isidorus Iunior, Chronica, št. 237 (Chronica minora II, 454: ... Iesus Christus ex virgine nascitur anno regni eius [sc. Augusti] XLII. 99 Beda, Chronica, št. 268 (Chronica minora III, 281–282): ... anno Caesaris Augusti XLII ... ab urbe condita anno DCCLII … Iesus Christus filius dei sextam mundi aetatem suo consecravit adventu (deloma citat iz Evzebija/Rufina in Orozija). 100 Ioannes Malalas, Chronographia (izd. L. Dindorf, CSHB, Bonn 1831, 228, v latinskem prevodu: ... ad incarnationem D. N. Jesu Christi, id est, ad Augusti Caesaris imperantis annum XLII ...). 101 Ioannes Zonaras, Annales 10, 39 (izd. M. Pinder, CSHB, Bonn 1844, 431–432, v latinskem prevodu: Anno imperii Augusti quadragesimo secundo ... natus est dominus noster et deus Iusus Christus, auctore Eusebio Pamphili...). V nadaljevanju je Zonaras načel vprašanje (ne)zaneslji- vosti datuma. 102 Otto episcopus Frisingensis, Chronica sive Historia de duabus civitatibus (izd. A. Hofmeister, W. Lammers, Darmstadt 62011); Prologus libri tercii (208: Est praeterea ratio, quare hoc potissimum tempore, VIa videlicet etate ac unito ad Romanorum imperium mundo universoque sub Augusto Cesare descripto, Christus nasci voluit); Chronica 3, 6 (224, v. 9–12: … Regnante rursum primo apud Romanos Cesare Augusto, XLoIIo item regni anno, promissus Abrahae cunc- tisque desideratus gentibus nascitur Christus [Avtor se je opiral na Rufinov prevod Evzebijeve Cerkvene zgodovine in na Orozija]). 103 Maver, Religiosi et profani principes, 100–112. 104 Civitas Dei 3, 21, 44–50 (izd. B. Dombart, A. Kalb, CCSL 47, 90): Hoc toto tempore usque ad Caesarem Augustum, qui uidetur non adhuc uel ipsorum opinione gloriosam, sed contentiosam et exitiosam et plane iam eneruem ac languidam libertatem omni modo extorsisse Romanis et ad regale arbitrium cuncta reuocasse et quasi morbida uetustate conlapsam ueluti instaurasse ac renouasse rem publicam.

113 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše

V nadaljevanju je Avguštin predstavil Oktavijana Avgusta v nič kaj spodbudni podobi. Pri tem je kot edini med antičnimi avtorji jasno ločil »Oktavijanovo« obdobje od »Avgustovega«, ne da bi časovno določil ta prehod. Če sodimo po avtorjih, ki postavljajo v časovnem loku dolge Avgustove vlade zarezo v leto 30 (zmaga v državljanski vojni in zavzetje Egipta), bi upravičeno domnevali, da je tudi Avguštin mislil na ta čas, ne pa na leto 29 (tako Orozij) ali na začetek leta 27, kot je ta prelom datiral sam Avgust v sklepnem delu ankiranskega napisa, med zgodovinarji pa Cassius Dio.105 Pri tem je Avguštin nekako mimogrede dodal, da je bil v času njegove vlade rojen Kristus. Že način tega zapisa kaže, da je bil Avguštin nasprotnik t. i. Avgustove teologije. V kritičnem razmišljanju o njegovi vladi je navedel, da je Avgust bojeval vrsto vojn, v katerih so umrli številni pripadniki družbene elite. Izmed teh je izpostavil Cicerona, ki ga je predstavil kot izvrstnega državnika in mu zatem posvetil daljši odlomek o okoliščinah njegove smrti. V duhu Tacitove kritike je prikazal mladega Oktavijana in kasnejšega Avgusta kot brezdušnega karierista, ki je iz trenutnih političnih koristi (zavezni- štvo z Antonijem) dopustil usmrtitev Cicerona, svojega nekdanjega političnega zaveznika. Ta je namreč nastopil proti Antoniju, v naivnem upanju, da bo po odstranitvi Antonijeve tiranske oblasti (dominatio) Oktavijan povrnil Rimljanom svobodo. Vendar je prav Oktavijan svobodo (libertas rei publicae), za katero je Cicero tvegal svoje življenje, podvrgel svoji osebni oblasti (dicio propria) ali pre- prosteje ukinil. Če ne bi upoštevali v zapisu priložnostne omembe Kristusovega rojstva, bi Avguštinov odlomek lahko primerjali s kritičnimi razmišljanji Tacita in poganskih piscev 4. in 5. st., ki so Oktavijanu Avgustu očitali dvoličnost ali kar zahrbtnost.106 V najbolj dovršeni obliki je časovno sovpadanje med Avgustovo vlado in Kri- stusovim rojstvom v smislu tako imenovane Avgustove teologije razvil Orozij.107 V njegovi univerzalni zgodovini nastopa ta ideja že v uvodnih kronoloških in konceptualnih poglavjih z naslednjimi trditvami: zgodovina človeštva je bila od nastanka sveta oziroma od vesoljnega potopa do nastopa cesarja Avgusta in Kri- stusovega rojstva v 42. letu njegove vlade polna vojn, zla, nesreč in vsakovrstnih

105 Res gestae divi Augusti 34 (Bringmann, Wiegandt, Augustus. Schriften, Reden und Aussprüche, 260 (besedilo); 279–280 (komentar); Cassius Dio 53, 11, 5; 53, 12, 1–7 (Bringmann, Schäfer, Augustus, 187–194). O Avguštinovi kritiki ideje rimskega miru (pax Romana) gl. op. 6. 106 Civitas Dei 3, 30 (CCSL 47, 96): Crudelia bella ciuilia, omnibus bellis hostilibus ... amariora longe ante aduentum Christi ... hinc ad alium Caesarem, qui post Augustus appellatus est, peru- enerunt, quo imperante natus est Christus. Nam et ipse Augustus cum multis gessit bella ciuilia et in eis etiam multi clarissimi uiri perierunt inter quos et Cicero disertus ille artifex regendae rei publicae. Prim. Klein, Das Bild des Augustus in der frühchristlichen Literatur, 235–236; Maver, Religiosi et profani principes, 110–112. O Avgustovi značajski dvoličnosti gl. op. 41. 107 Opelt, Augustustheologie, 46–50; Lippold, Orosio, Le storie contro i pagani, vol. II, 461–463; Maver, Religiosi et profani principes, 100–110.

114 Podoba Avgusta v zgodovinopisju visoke cesarske dobe in pozne antike konfliktov.108 Šele vlada cesarja Avgusta z vzpostavitvijo miru (pax Romana) in Kristusovo rojstvo sta vzpostavila pogoje za nastop boljših časov. V podporo svoji trditvi je opis državljanske vojne po Cezarjevi smrti in opis zunanjih vojn vsebinsko in kronološko 'priredil' prihodu Odrešenika na zemljo.109 Zmagi v vojni je sledil dogodek ključnega pomena za potrditev t. i. Avgustove teologije. Po Oroziju naj bi Oktavijan 6. januarja (na Epifanijo ali praznik razgla- šenja Gospodovega!) leta 29 (725 po ustanovitvi Rima), ko se je vrnil z Vzhoda in postal petič konzul, po predhodnih nebesnih znamenjih, ki jim je dal zgodovinar krščansko vsebino, nastopil kot akter treh izjemnih dogodkov: (1) proslavil naj bi trojni triumf za zmage v Iliriku, pri Akciju in v Egiptu, (2) dal naj bi zapreti Janov tempelj kot znak miru, (3) obenem naj bi bil prvič deležen pozdrava kot Augustus v pomenu cesarja.110 Vse to naj bi se zgodilo v potrditev, da je Rimski imperij pod vlado Avgusta popolnoma pripravljen za Kristusov prihod (... ut per omnia venturi Christi gratia praeparatum Caesaris imperium comprobatur). S tem je

108 Historiae 1, 1, 6 (... usque ad Caesarem Augustum id est usque ad nativitatem Christi, quae fuit anno imperii Caesaris quadragesimo secundo, cum facta pace cum Parthis Iani portae clausae sunt et bella toto orbe cessarunt …); 1, 1, 14 (... usque ad Caesaris principatum nativitatemque Christi ...); 1, 1, 11-13 (bella, clades, mala, peccata, miseriae etc.). Lippold, Orosio, Le storie contro i pagani, vol. I, 12–14; 366–367 (komenar). Prim. Historiae 7, 2, 14–15: (14) Deinde nunc primi istius imperatorum omnium Augusti Caesaris ... istius ergo Caesaris, posteaquam imperare coepit, emenso propemodum anno quadragesimo secundo natus est Christus, qui Abrahae sub Nino primo rege fuerat repromissus. (15) Natus est autem VIII kalendas Ianuarias ... (Lippold, Orosio, Le storie contro i pagani, vol. II, 244 in 469 [komentar]). Vzročno-posledič- na povezava med pax Romana in Kristusovim rojstvom je poudarjena tudi na naslednjih mestih: Historiae 3, 8, 3–8 (… (7) … in ipso imperio Caesaris inluxisse ortum in hoc mundo Domini nostri Iesu Christi liquidissima probatione manifestum est. … (8) … pacem istam totius mundi et tranquillissimam serenitatem non magnitudine Caesaris sed potestate filii Dei, qui in diebus Caesaris apparuit, extitisse nec unius urbis imperatori sed creatori orbis universi orbem ipsum generali cognitione paruisse …. Gl. Lippold, Orosio, Le storie contro i pagani, vol. I, 188–190; 414–415). 109 Orozij je pri opisu državljanskih vojn 43–30 pr. Kr. (Historiae 8, 18–19) sledil predvsem Sveto- niju in Liviju. Lippold, Orosio, Le storie contro i pagani, vol. II, 202–218 (besedilo); 457–460 (komenar). 110 Historiae 6, 20, 1-3 (izd. A. Lippold, II, 218): Anno ab Urbe condita DCCXXV ipso imperatore Caesare Augusto quinquies et L. Apuleio consulibus (= 29 a. C.) Caesar victor ab Oriente redi- ens, VIII Idus Ianuarias Urbem triplici triumpho ingressus est ac tunc primum ipse Iani portas sopitis finitisque omnibus bellis civilibus clausit. 2. Hoc die primum Augustus consalutatus est ... 3. Porro autem hunc esse eundem diem, hoc est VIII idus Ianuarias, quo nos Epiphania, hoc est apparitionem sive manifestationem Domini sacramenti, observamus, nemo credentium sive etiam fidei contradicentium nescit. Podatki, ki jih navaja Orozij, so napačni oziroma prirejeni njegovi osrednji ideji: (1) Oktavijan je sprejel konzulat na Samosu, torej pred prihodom v Rim; (2) trojni triumf je praznoval 13., 14. in 15. avgusta (in ne 6. januarja) leta 29, (3) Janov tempelj je bil kot znamenje miru zaprt po sklepu senata (in ne po odločitvi cesarja!), kar se je zgodilo 11. januarja 29 (in ne 6. januarja). Gl. Opelt, Augustustheologie, 47; Lippold, Orosio, Le storie contro i pagani, vol. II, 218–220; 461–463 (komentar).

115 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše po Oroziju dobila Avgustova vlada potrditev krščanskega Boga, še več, Avgust je z oblikovanjem svetovne države in vzpostavitvijo miru postal v nekem smislu predhodnik krščanskega misijona in v daljši perspektivi krščanskega imperija.111 Ta priprava je bila zaključena leta 1 pr. Kr. (752 po ustanovitvi Rima), ko je Avgust po ukazu Boga (ordinatione Dei) vzpostavil popoln mir na svetu (firmissi- ma verissimaque pax); ob tem je z vso odločnostjo zavrnil namero množice ljudi na javnem shodu, da bi ga oklicali z naslovom dominus, saj je bil ravno tedaj rojen »pravi Gospod vsega človeškega rodu«. Takoj zatem naj bi bil na podlagi popisa prebivalstva, ki ga je odredil cesar in naj bi se kot prvi nanašal na celotno državo, novorojeni Kristus vpisan v seznam rimskih državljanov.112 Tak prikaz Avgustove dobe, ki je v vsej polnosti ustrezal apologetskim namenom krščanskega zgodovinarja v zgodnjem 5. st., je bil možen le z globokimi posegi v zgodovinsko materijo: Orozij je rimske napadalne vojne v vseh delih imperija, ki so potekale v času trdnega (po Tacitu krvavega!) miru, postavil v kontekst vojn pred Kristusovim rojstvom. Taka primera sta štiriletna vojna na Balkanu 6–9 po Kr. ter rimski poraz v Tevtoburškem gozdu leta 9 po Kr.113 V nadaljevanju svoje zgodovinske apologije je v začetku sedme knjige po uvodnem 'filozofskem' in drugem v kronološkem poglavju svetovne zgodovine (s ponovno omembo Kristusovega rojstva v 42. letu Avgustove oblasti in s

111 Historiae 6, 22, 1–8: (1) Itaque anno ab Urbe condita DCCLII Caesar Augustus … cunctis gentibus una pace conpositis, Iani portas tertio ipse nunc clausit. … (5) Igitur eo tempore, id est eo anno quo firmissimam verissimamque pacem ordinatione Dei Caesar composuit, natus est Christus, cuius adventui pax ista famulata est… (6) … Tunc igitur natus est Christus, Romano censui statim adscriptus ut natus est. (8) … Dominus noster Iesus Christus … dicendus utique civis Romanus census professione Romani. Orozij je te ideje deloma ponovil kasneje (Historiae 7, 3, 1–7; gl. op. 113). Lippold, Orosio, Le storie contro i pagani, vol. II, 230–234; 466–467 [komentar]). Idejo, da predstavlja rimsko cesarstvo prostor bodočega misijona in nastanka kr- ščanske države, sta izrazila Origenes, In Lucam homilia 21 (Klein, Das Bild des Augustus in der frühchristlichen Literatur, 220–224) in Ambrosius, In Psalmum 45, 21 (gl. op. 87 in 92). 112 Historiae 6, 22, 1-8: (1) Itaque anno ab Urbe condita DCCLII Caesar Augustus … cunctis gentibus una pace conpositis, Iani portas tertio ipse nunc clausit. … (5) Igitur eo tempore, id est eo anno quo firmissimam verissimamque pacem ordinatione Dei Caesar composuit, natus est Christus, cuius adventui pax ista famulata est… (6) … Tunc igitur natus est Christus, Romano censui statim adscriptus ut natus est. (8) … Dominus noster Iesus Christus … dicendus utique civis Romanus census professione Romani. (Lippold, Orosio, Le storie contro i pagani, vol. II, 230–234; 466–467 [kommentar]). Delna ponovitev v Historiae 7, 3, 1–7. Epizodo, ko so Avgu- sta prvič pozdravili z oznako dominus, prinaša Suetonius, Augustus 53. 113 Historiae 6, 21, 1–29 (zlasti 25–27; komentar Lippold, Orosio, Le storie contro i pagani, vol. II, 463–466). Orozij prinaša seznam Avgustovih vojn pred Kristusovim rojstvom, ko naj bi nastopil popolni mir. V ta seznam je za vojno v Alpah, panonsko vojno in pohodom proti Germanom (v razdobju 15–8 pr. Kr.), vključil dve veliki vojni, ki sta potekali po Kristusovem rojstvu: štiriletno vojno na Balkanu (6–9) in poraz proti Germanom (leta 9). Da bi čimbolj povzdignil novo dobo, je Orozij ‘podaljšal’ zapretje Janovega templja (1 pr. Kr.) in falzificiral kronologijo rimskih vojn.

116 Podoba Avgusta v zgodovinopisju visoke cesarske dobe in pozne antike hkratnim nastopom trajnega miru)114 prešel na dogodke v poznih letih Avgu- stove vlade. Ti so deloma zatemnili idealno podobo vladarja, ki naj bi dvanajst let vladal v blaženem miru (beatissima pacis tranquillitas)115. Ti dogodki naj bi služili kot zgled, da Bog odločno reagira na napačno dejanje cesarja, ki mu je bil sicer zelo naklonjen. Avgust je namreč poslal svojega vnuka Gaja, da bi uredil razmere v Egiptu in Siriji. Ko je mladi princ potoval skozi Palestino, v Je- ruzalemu ni hotel vstopiti v tamkajšnji tempelj in moliti k Bogu; ko je Avgustu o tem poročal, je cesar pohvalil njegovo ravnanje. Zaradi Avgustovih grešnih besed o božjem svetišču (peccante principe in sanctum Dei) naj bi v Rimu nastopila huda lakota, zaradi katere je cesar izgnal iz prestolnice izbrane skupine prebivalstva, ponovno odprtje Janovega templja pa je pomenilo konec miru. Oroziju, ki je tudi v tem primeru moral prilagoditi zgodovinske dogodke svoji osrednji ideji, je ta primer omogočil vključitev enega od negativnih dogodkov (opustitev molitve – lakota v Rimu) v zgodovinsko pripoved, ki se nanaša na čas po Kristusovem rojstvu.116 Z Orozijem je Avgustova teologija ali krščanska ideologija Rima na latinskem Zahodu dosegla svoj vrh, ki mu je sledil takojšen padec. Njegov koncept je v naslednjih stoletjih zasenčila Avguštinova realistična podoba tistega Avgusta, pod čigar vlado je bil resda rojen Kristus, vendar pa je ta kot vladar vzel Rimljanom svobodo in ni prinesel trajnega miru. Tako je na Zahodu ostala podoba prvega rimskega cesarja ambivalentna.117 Kljub Avguštinovi kritiki so posamezni avtorji v srednjem veku prek Orozija sprejemali t. i. Avgustovo teologijo, posamično

114 Historiae 7, 2, 14–16: (14) Deinde nunc primi istius imperatorum omnium Augusti Caesaris ... istius ergo Caesaris, posteaquam imperare coepit, emenso propemodum anno quadragesimo secundo natus est Christus, qui Abrahae sub Nino primo rege fuerat repromissus. (15) Natus est autem VIII kalendas Ianuarias ... (16) … toto terrarum orbe una pax omnium non cessatione sed abolitione bellorum ... census ille primus et maximus, cum in hoc unum Caesaris nomen uni- versa magnarum gentium creatura iuravit simulque per communionem census unius societatis effecta est. Gl. Lippold, Orosio, Le storie contro i pagani, vol. II, 244–246; 469. 115 Historiae 7, 3, 1–7 (146–148): (1). Igitur anno ab Urbe condita DCCLII natus est Christus salu- tarem mundo adferens fidem ... (4). Postquam redemptor mundi, Dominus Iesus Christus, venit in terras et Caesaris censu civis Romanus adscriptus est, dum per duodecim, ut dixi, annos clausae belli portae beatissima pacis tronquillitate cohibentur.... Lippold, Orosio, Le storie contro i pagani, vol. II, 246–248; 469–470 (komentar); Maver, Religiosi et profani principes, 108–109. 116 Epizodo prinašajo Suetonius, Augustus 42 in Cassius Dio 55, 26, 1–3. O Gajevi misiji na Vzho- du kratko Suetonius, Tiberius 12, izčrpno Cassius Dio 55, 10, 17–21; 55, 10a, 4–8. Lippold, Orosio, Le storie contro i pagani, vol. II, 469–470, je opozoril na kronološko neskladje: cesar je poslal Gaja na Vzhod leta 1 pr. Kr., torej v času Kristusovega rojstva, medtem ko je lakota v Rimu izbruhnila šele leta 6 po Kr., torej sedem let kasneje. Maver, Religiosi et profani principes, 109–110. 117 Klein, Das Bild des Augustus in der frühchristlichen Literatur, 235–236; prim. Demandt, Antike Staatsformen, 468; Dahlheim, Augustus, 396–405.

117 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše celo v ekstremni obliki.118 Pomembni avtorji (kot na primer Oton iz Freisinga), so jo sprejemali v prvotni zmerni Evzebijevi obliki, ki je poudarjala kronološko ujemanje med Avgustovo vlado in Odrešenikovim prihodom.

5. Sklep

Pregled poročil zgodovinarjev in nekaterih drugih publicistov, ki so se lotevali zgodovinskih tem, kaže na dokaj različno razumevanje dobe cesarja Avgusta. Pri tem so se tako poganski ali versko indiferentni pisci kot tudi krščanski avtorji v pozni antiki v veliki meri opirali na spise predhodnih avtorjev iz razdobja od 1. do 3. st. Poganska in krščanska razlaga se med seboj bistveno razlikujeta. V pogan- skem zgodovinopisju naletimo ob pohvalnih ocenah, ki jih prinašajo Evtropij, izbrana mesta v Historiji Avgusti (katalogi dobrih cesarjev) in deloma Avrelij Viktor, na kritiko, ki je izhajala iz vrst nosilcev senatorske, po izvoru republikanske ideologije. Kritiki je bil podvržen zlasti Oktavijanov prihod na oblast po dr- žavljanskih vojnah, medtem ko so se le redki avtorji dotaknili njegove vlade kot Avgusta. Vsekakor je na prvem mestu očitek, da je Rimljanom odvzel svobodo. Bolj redka je konceptualna kritika nove državne ureditve, ki jo prinašajo poleg Tacita le prosenatski Epitome de Caesaribus, redka mesta v Historiji Avgusti in v najbolj poglobljeni obliki Zosim, čigar kritika je primerljiva s Tacitovo. Od idea- lov avgustejske dobe so poganski publicisti podvrgli kritiki tako imenovani rimski mir (pax Romana). Od cesarjevih osebnih lastnosti ob vrsti dobrih značajskih potezah izstopajo tudi slabe: na prvem mestu izjemna oblastiželjnost, na drugem mestu zelo opažena cesarjeva čezmerna nagnjenost k erotičnemu življenju, na tretjem pa hinavščina, maščevalnost in hudobija. V celoti gledano je ocena Avgu- stove vlade ob vseh nihanjih tudi pri njegovih kritikih povprečna ali prav dobra, nikakor pa ni najboljša. Krščansko zgodovinopisje je bilo Avgustu precej bolj naklonjeno. Izhodišče za to je predstavljal Lukov evangelij z enkratno omembo cesarja v zvezi s Kristu- sovim rojstvom. Od druge polovice 2. st. dalje so krščanski apologeti in eksegeti postopoma oblikovali ideal rimskega krščanskega cesarstva, čigar podlaga je bila tako imenovana Avgustova teologija. Njen temelj je bilo časovno sovpadanje Kri-

118 Eden od poznih primerov ‘Avgustove teologije’ predstavlja spis Expositio super quattuor evangelistas, verjetno iz 8. st. (PL 30, 531–590 ali PL 114, 861–916). Besedilo so nekdaj pripisovali Hieronimu, kasneje Fortunacijanu iz Akvileje ali Walafridu Strabonu. V primerjavi z Orozijem, ki je prilagajal svoji osrednji ideji zgodovinska dejstva, je šel ta spis še dalje, saj prinaša med drugim krščansko interpretacijo poganskih čudežnih ali božjih znamenj (prodigia). Opelt, Au- gustustheologie und Augustustypologie, 50–57, je označila to besedilo kot primer Avgustove 'tipologije' oziroma 'alegorije'.

118 Podoba Avgusta v zgodovinopisju visoke cesarske dobe in pozne antike stusovega rojstva z Avgustovo vlado, zaradi katere je bila Avgustova vlada že v osnovi deležna pozitivne ocene. Pri tem je bil posebej poudarjen ideal miru (pax Augusta), ki se je ujemal z evangelijskim izročilom. Ko je Evzebij v zgodnjem 4. st. postavil kronološki in idejni okvir t. i. Avgustove teologije, se je lahko oprl na vrsto predhodnikov, od katerih je bil najpomembnejši Origenes z vizijo bodočega krščanskega imperija. Evzebijevo kronološko in idejno shemo je prevzel ne le grški Vzhod, temveč prek latinskih prevodov tudi krščanski latinski Zahod. To dokazuje vrsta besedil od pozne antike do visokega srednjega veka, ki se opirajo na antične predloge. V pretirani obliki, tudi s potvarjanjem zgodovinskih dejstev, je to idejo v smislu tesne vzročno-posledične zveze med Avgustovimi dejanji in Kristusovim prihodom razvil Orozij v zgodnjem 5. st. Njegovo neprepričljivo sliko je zasenčil Avguštin s kritičnim razmišljanjem o cesarju Avgustu in njegovi dobi, v katerem je, skorajda v duhu poganske historiografije, postavil cesarja v realni zgodovinski okvir: Avgust je iz oblastiželjnosti in karierizma dovolil izven- sodno usmrtitev Cicerona, ki ga je pred tem podpiral, po zmagi v državljanski vojni pa je Rimljanom odvzel svobodo. Povezave med pogansko in krščansko razlago so redke zaradi bistveno drugač- nega idejnega izhodišča (ideal rimske republike – ideal krščanskega cesarstva). Posamezni pomembni elementi (na primer pax Romana) so bili deležni povsem nasprotne razlage. Povezavo med obema konceptoma pomenijo avtorji, ki so bili kristjani, vendar so vnašali v svoje delo elemente 'poganskega' zgodovinopisja. Taki primeri so na Vzhodu Malalas, Janez iz Antiohije in zlasti Zonaras, na Za- hodu pa Avguštin s svojim pogledom na propad republike in nastanek cesarstva.

Priloga: seznam pomembnejših omemb cesarja Avgusta v kronološkem zaporedju:

A. Izročilo poganski avtorjev

(1) Velleius Paterculus, Historia Romana 2, 24, 1 [leta 29] (2) Seneca St./Lactantius, Divinae Institutiones 7, 15 [okrog 40/med 304 in 324] (3) Seneca Ml., De providentia 4, 13–16; De clementia 1, 11,1 [okrog leta 60] (4) Flavius Josephus, Antiquitates Iudaicae 16, 90–92 [pozno 1. stoletje] (5) Tacitus, Annales 1, 1–4; 1,10,1–3; 3, 28, 2 [po letu 110] (6) Suetonius, Augustus 68–71 [v dobi Hadrijana, 117–138] (7) Florus, Epitomae de Tito Livio 2, 14, 4–6 [v dobi Hadrijana, 117–138] (8) Cassius Dio 56, 43-44 [leta 229] (9) Herodianus 1, 1, 4 [okrog 238] (10) Aurelius Victor, De Caesaribus 1, 1–7 [361 ali malo kasneje] (11) Epitome de Caesaribus 1,1–31 [395 ali malo kasneje] (12) Eutropius, Breviarium ab urbe condita [364 ali malo kasneje] 7, 1–7; 7, 8, 4; 7, 9–10

119 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše

(13) Historia Augusta (izbor glavnih mest): [pozno 4. st.] Pescennius Niger 12, 1; Elagabalus 1, 1-2; Aurelianus 42, 3–4; Carus et Carinus et Numerianus 3, 1 (14) Zosimus 1, 5, 2–4; 1, 6, 2 [okrog 500] (15) Petrus Patricius frg. 191 (Boissevain) [sreda 6. st.] (16) Iohannes Lydus, De magistratibus 2, 3 [sreda 6. st.] (17) Ioannes Antiochenus, frg. 105–108 (Mariev) [zgodnje 7. st.] (pogansko in krščansko izročilo) (18) Zonaras, Annales,10, 38 [12. st.] (na podlagi Kasija Diona in krščanskega izročila)

B. Izročilo krščanskih avtorjev

(1) Melito/Eusebius, Historia Ecclesiastica 4, 26, 7–11 [172/325] (2) Tertullianus, Adversus Iudaeos 8, 18 [197] (3) Hippolytus, In Danielem 4, 9, 2 [okrog 230] (4) Origenes, Contra Celsum 2, 30; 8, 69–70; [pred sredo 3. st.] Homilia in Lucam 21 (5) Eusebius/Hieronymus, Chronica a. 1 a. C. [325/382] (6) Eusebius/Rufinus, Historia Ecclesiastica 1, 5, 2 [325/402] (7) Eusebius, Demonstratio Evangelica [pred 340] 3, 2, 37; 3, 7, 30; 7, 2, 22 (8) Epiphanius, Ancoratus 60, 1–2 [okrog 377] (9) Ambrosius, In Psalmum 45, 21 [pred 397] (10) Chromatius, Sermo 32, 1 [okrog 400] (11) Augustinus, Civitas Dei 3, 21; 3, 30 [okrog 412] (12) Orosius, Historiae 1, 1, 6; 6, 20, 1–3; 6, 22, 1–7; [pred 418] 7, 2, 14–26; 7, 3, 1–7 (13) Prosperus Tiro, Epitome Chronicon, št. 378 [pred 455] (14) Cassiodorus, Chronica, št. 596 [okrog srede 6. st.] (15) Iordanes, Romana 255–256 [551] (16) Iohannes Malalas, Chronographia 10, zlasti 10, 5 [okrog 563] (17) Laterculus Malalianus 8 (latinski prevod Malale) [573] (18) Gregorius Turonensis, Historiae 1, 19 [pred 600] (19) Isidorus, Chronica, št. 237 [okrog 615] (20) Beda, Chronica, št. 268 [pred 735] (21) Expositio super quattuor evangelistas [7/8. st.?] (22) Otto Frisingensis, Chronica sive historia; [1146] Prologus libri tercii; Chronica 3, 6

Okrajšave

CCSL Corpus Christianorum. Series Latina (Turnhout). CFHB Corpus fontium historiae Byzantinae, Berlin – New York. CSEA Corpus Scriptorum Ecclesiae Aquileiensis (Aquileia, Roma). CSEL Corpus Scriptorum Ecclesiasticorum Latinorum (Wien). DNP Der neue Pauly. Enzyklopädie der Antike (Stuttgart–Weimar 1996–2003).

120 Podoba Avgusta v zgodovinopisju visoke cesarske dobe in pozne antike

CSHB Corpus scriptorum historiae Byzantinae (Bonn). FC Fontes Christiani. Zweisprachige Neuausgabe christlicher Quellen aus Altertum und Mittelalter (Freiburg, Turnhout). GCS Die Griechischen christlichen Schriftsteller der ersten Jahrhunderte (Berlin, Leipz- ig). HA Historia Augusta (Scriptores Historiae Augustae) LCL The Loeb Classical Library, Cambridge (Massachusetts), London. MGH Monumenta Germaniae Historica (Berlin, Hannover, München). MGH AA Monumenta Germaniae historica. Auctores antiquissimi (2München). PG Migne, J.-P., Patrologiae Graecae cursus completus (Paris). PL Migne, J.-P., Patrologiae Latinae cursus completus (Paris). PLRE I The Prosopography of The Later Roman Empire I. A.D. 260-395, izd. A.H.M. Jones, J.R. Martindale, J. Morris (Cambridge 21975). SC Sources Chrétiennes (Paris).

Viri:

Ambrosius, Expositio Evangelii sucundum Lucam (izd. M. Adriaen), CCSL 14, Tunhout 1957. Ambrosius, In Psalmum 45, 21 (PL 14, 1133–1146). Ammianus Marcellinus, Rerum gestarum libri qui supersunt - Römische Geschichte. Lateinisch und deutsch und mit einem Kommentar versehen von W. Seyfarth, Bd. I–IV, Berlin 1978–1983. Augustinus, De civitate Dei (izd. B. Dombart – E. Kalb), CCSL 47–48, Turnhout 1955. Augustus; gl. Res gestae divi Augusti. (Sextus) Aurelius Victor, Liber de Caesaribus (izd. Fr. Pichlmayr – R. Gruendel), Leizpig 41970. (II) Livre des Césars (izd. P. Dufraigne), Paris 1975 (francoska dvojezična izdaja s komentarjem). (III) S. Aurelius Victor (izd. K. Groß-Albenhausen – M. Fuhrmann) (nemška dvojezična izdaja s komentarjem); (IV): H. W. Bird (gl. v seznamu literature; angleški prevod s komentarjem). Beda, Chronica. De temporum ratione (izd. Th. Mommsen), MGH AA 13 (= Chronica minora III), München 21981, 247–333. Carmen adversus Marcionem (izd. R. Willems), CCSL 2, Turnhout 1954. Cassiodorus, Chronica ad A. DXIX (izd. Th. Mommsen), MGH AA 11 (= Chronica minora II), München 21981, 109–161. Cassius Dio, Roman History (with an English translation by E. Cary), LCL, London – Cambridge (Massachusetts) 1968. Chromatius, Sermones (izd. G. Cuscito), CSEA 4/1, Roma – Aquileia 2004. Chronographus a. CCCLIIII, Imperia Caesarum (izd. Th. Mommsen), MGH AA 9 (= Chronica minora I), München 21981, 13–153. Additamentum II: Liber genealogus anni CCCCXXVII – CCCCLII, prav tam, 154–196. Consularia Constantinopolitana ad a. 395 cum additamento Hydatii ad a. 468; accedunt consularia Chronici Paschalis (izd. Th. Mommsen), MGH AA 9 (= Chronica minora I), München 21981, 196–247. Consularia Italica (Fasti Vindobonenses priores; Fasti Vindobonenses Posteriores; Barbarus Sca- ligeri (izd. Th. Mommsen), MGH AA 9 (= Chronica minora I), München 21981, 275–279. Epiphanius, Ancoratus (izd. K. Holl), GCS NF 10, Leipzig 1915. Epitome de Caesaribus. Libellus de vita et moribus imperatorum breviatus ex libris Sexti Aurelii Vic- toris a Caesare Augusto usque ad Theodosium (izd. F. Pichlmayr – H. Gruendel), Leipzig 41970.

121 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše

Eusebius, Chronicon: gl. Hieronymus, Chronicon. Eusebius, Historia ecclesiastica: Eusebius, Historia ecclesiastica (izd. G. Bardy), SC 31, 41, 55, 73, Paris 1952, 1955, 1958, 1960; (II.) Die Kirchengeschichte (izd. E. Schwartz – Th. Mom- msen), GCS Neue Folge 6/1, Berlin 1999 (z edicijo Rufinovega prevoda Evzebijeve Cerkvene zgodovine, ki ga je oskrbel Th. Mommsen). Eusebius, Demonstratio euangelica, PG 22. Eutropius, Breviarium ab urbe condita (izd. H. Droysen), MGH AA 2, München 22000 (z grškim prevodom, ki ga je okrog 380 pripravil Paianios). (II) Eutropius, Breviarium ab urbe condita (izd. F. Ruehl), Stuttgart 1975; (III) Eutropius, Breviarium ab urbe condita. Kurze Geschichte Roms seit Gründung (753 v. Chr. – 364 n. Chr.). Einleitung, Text und Übersetzung, Anmerkun- gen, Index nominum von F. L. Müller, Stuttgart 1995 (dvojezična nemška izdaja s komentarjem). (IV) Eutrope, Abrégé d'histoire romaine (izd. J. Hellegouarc'h), Paris 1999 (francoska dvojezična izdaja s komentarjem). Expositio super quattuor evangelistas (PL 30, 531–590 ali PL 114, 861–916). Festus, Breviarium rerum gestarum populi Romani – Abrégé des hauts fais du peuple romain (texte établi et traduit par M-P. Arnaud-Lindet), Paris 1994 (francoska dvojezična izdaja s komentarjem). Florus, Epitomae de Tito Livio (with an English translation by E.S. Forster), LCL, London – Cam- bridge (Massachusetts) 1966. Gregorius ep. Turonensis, Historiarum libri X. Zehn Bücher Geschichten I–II (izd. R. Buchner), Darmstadt 1974. Hieronymus, Chronicon, v: Eusebius Werke 7. Die Chronik des Hieronymus (izd. R. Helm), GCS 47, Berlin 31984. Hippolytus, In Danielem (izd. M. Lefèvre), SC 14, Paris 1947. Historia Augusta: (I.) Scriptores Historiae Augustae (izd. E. Hohl), 1-2, Leipzig 31965; (II.) The Scriptores Historiae Augustae (with an Engl. Translation by D. Magie), I–III, LCL, Cambridge (Mass.), 1967; (III.) Histoire Auguste, Vies des deux Valériens et des deux Galliens (texte établi par O. Desborders – S. Ratti, traduit et commenté par S. Ratti), Paris 2002; (IV) Vies d'Aurélien et de Tacite (texte établi, traduit et commenté par F. Paschoud), Paris 2002; (V) Vies de Probus, Firmus, Saturnin, Proculus et Bonose, Carus, Numérien et Carin (texte établi, traduit et com- menté par F. Paschoud), Paris 2002; (VI) Vies de trente tyrans et de Claude (texte établi, traduit et commenté par F. Paschoud), Paris 2011. Ioannes Antiochenus, Fragmenta quae supersunt omnia (izd. S. Mariev), CFHB 47, Berlin – New York 2008 (sega do cesarja Anastazija 491–518) (II.) Ioannis Antiocheni Fragmenta ex Histo- ria chronica (izd. U. Roberto), Texte und Untersuchungen zur Geschichte der altchristlichen Literatur 154, Berlin – New York 2005 (sega do nastopa cesarja Herakleja leta 610). Ioannes Lydus, De magistratibus populi Romani (izd. R. Wuensch), Stuttgart 21967. Ioannes Malalas, Chronographia (izd. L. Dindorf), CSHB, Bonn 1831. (II.) PG 97, 9–790. Ioannes Zonaras; gl. Zonaras Iordanes, Getica (izd. Th. Mommsen), MGH AA 5/1, München 21982, 53–138. Iordanes, Romana (izd. Th. Mommsen), MGH AA 5/1, München 21982, 1–52. Isidorus episcopus Hispalensis, Chronica maiora. Chronicorum Epitome (izd. Th. Mommsen), MGH AA 11 (= Chronica minora II), München 21981, 391–506. Josephus, Antiquitates Judaicae. Jewish Antiquities (with an English translation by R. Marcus, completed and edited by A. Wikgren), LCL, London – Cambridge (Massachusetts) 1969. Josephus, Bellum Iudaicum (with an English translation by H. S. J. Thackeray), LCL, London – Cambridge (Massachusetts) 1976. Julius Africanus, Chronographia, PG 10, 63–94.

122 Podoba Avgusta v zgodovinopisju visoke cesarske dobe in pozne antike

Lactantius, Divinae institutiones (izd. S. Brandt), CSEL 19, Wien 1890. (II) L. Caecilius Firmianus Lactantius, Divinarum institutionum libri septem, fasc. 4 (izd. E. Heck – A. Wlosok), Berlin – Boston 2011. Malalas; gl. Ioannes Malalas. Marcellinus Comes, Chronicon (izd. Th. Mommsen), MGH AA 11 (= Chronica minora II), Mün- chen 21981, 37–108. Origenes, Contra Celsum 1-2 (izd. M. Borret), SC 132, Paris 1967. Origenes, Homilia in Lucam (izd. H. Crouzel, F. Fournier, P. Perichon), SC 87, Paris 1962; (II) izd.. H.-J. Sieben, Fontes Christiani 4/1, Freiburg, Basel, Wien 1991. Orosius, Historiae adversus paganos (izd. A. Lippold), I–II, Milano 42001 (italijanska dvojezična izdaja s temeljnim komenarjem). Otto episcopus Frisingensis, Chronica sive Historia de duabus civitatibus (izd. A. Hofmeister, W. Lammers), Darmstadt 62011. Petrus Patricius, Fragmenta, v: Excerpta historica imp. Constantini Porphyrogeniti, Vol. IV: Excerpta de sententiis (izd. U. Ph. Boissevain), Berlin 1906, 241–271. Prosper Tiro, Epitoma Chronicon edita primum a. 433, continuata ad a. 455 (accedunt additamen- ta) (izd. Th. Mommsen), MGH AA 9 (= Chronica minora I), München 21981, 341–499. Res gestae divi Augusti, v: Bringmann K., Wiegandt D., Augustus. Schriften, Reden und Aus- sprüche, Darmstadt 2008 (gl. seznam literature), 229–281 (latinski in grški tekst, nemški prevod in komentar). Rufinus, Historia ecclesiastica (prevod Evzebijevega dela); gl. Eusebius, Historia ecclesiastica. Seneca (L. Annaeus), De providentia (izd. R. Waltz), Paris 1944. Seneca (L. Annaeus), De clementia libri II (izd. C. Hosius), Leipzig 1914. Suetonius (with an English translation by J.C. Rolfe), LCL, London – Cambridge (Massachusetts) 1970. Tacitus, Annales (with an English translation by J. Jackson), LCL, London – Cambridge (Massac- husetts) 1969. (II) Anali (prev. F. Bradač), Maribor 1968. Tertullianus, Adversus Iudaeos (izd. A. Kroymann), CCSL 2, Turnhout 1954. Velleius Paterculus, Historia Romana. Compendium of Roman History (with an English Translati- on by F.W. Shipley), London – Cambridge (Massachusetts) 1967. Venantius (Honorius Clementianus) Fortunatus, Opera (izd. F. Leo), MGH AA 4, 1–2, München 21981; (II.) Opera I (izd. S. Di Brazzano), CSEA 8/1, Aquileia – Roma 2001. Zonaras (Ioannes), Annales (izd. M. Pinder), I–II, CSHB, Bonn 1844; (II.) Zonaras, Annales, PG 134, 40–1414; PG 135, 9–326. Zosimus, Histoire nouvelle, T. I (livres I et II, texte établi et traduit par F. Paschoud), Paris 22003 (s temeljnim komenarjem); (II) Zosimos, Neue Geschichte (Übersetzt und eingeleitet von O. Veh, durchgesehen und erläutert von S. Rebenich), Stuttgart 1990 (nemški prevod s komentarjem).

Literatura

Albrecht M. von, Geschichte der römischen Literatur, Darmstadt 1994. Bird H. W., Liber de Caesaribus of Sextus Aurelius Victor, translated with an intruduction and commentary by H. W. Bird, Liverpool 1994. Bleicken J., Augustus. Eine Biographie, Berlin 22010. Bonamente G., Il canone dei diui e la Historia Augusta, v: Historiae Augustae Colloquium Parisi- num (izd. G. Bonamente, N. Duval), Macerata 1991, 59–82. Bringmann K., Augustus, Darmstadt 22012.

123 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše

Bringmann K., Schäfer T., Augustus und die Begründung des römischen Kaisertums, Berlin 2002. Bringmann K., Wiegandt D., Augustus. Schriften, Reden und Aussprüche, Darmstadt 2008. Cantarella E., Bisexuality in the Ancient World, New Haven, London 1992. Christ K., Tacitus und der Principat, Historia 27, 1978, 449–487. Conte, G. B., Zgodovina latinske književnosti, Ljubljana 2010. Crooke B., A.D. 476: The Manufacture of a Turning Point, Chiron 13, 1983, 81–119. Dahlheim W., Augustus. Anführer, Herrscher, Heiland. Eine Biographie, München 2010. Demandt A., Der Idealstaat. Die politischen Theorien der Antike, Köln, Weimar, Wien 21993. Demandt A., Antike Staatsformen. Eine vergleichende Verfassungsgeschichte der Alten Welt, Berlin 21995. Demandt A., Der Fall Roms. Die Auflösung des römischen Reiches im Urteil der Nachwelt, Mün- chen 22014. den Boer, W., Some minor Roman Historians, Leiden 1972. Dorfbauer L. J., Der Evangelienkommentar des Bischofs Fortunatian von Aquileia (Mitte 4. Jh.). Ein Neufund auf dem Gebiet der patristischen Literatur, Wiener Studien 126, 2013, 177–198. Eck, W., Augustus und seine Zeit, München 42006. Flach, D., Römische Geschichtsschreibung, Darmstadt 31998. Galinsky K. (izd.), The Cambridge Companion to the Age of Augustus, Cambridge 2005. Gross, K., Augustus B. Christentum, in Reallexikon für Antike und Christentum 1, Struttgart 1950, 999–1004. Groß-Albenhausen, K., Fuhrmann, M. (izd.), S. Aurelius Victor, Die römischen Kaiser. Liber de Caesaribus. Lateinisch – deutsch, Darmstadt 1997. Günther, L.-M., Herodes der Große, Darmstadt 22012. Guyot P., Klein R., Das frühe Christentum bis zum Ende der Verfolgungen. Eine Dokumentation, Band I. Die Christen im heidnischen Staat, Darmstadt 1993. Haehling, R. von, Augustus in der Historia Augusta, Historia-Augusta-Colloquium 1982/1983 (izd. J. Straub), Bonn 1985, 197–220. Halfmann H., Itinera principum. Geschiche und Typologie der Kaiserreisen im Römischen Reich, Suttgart 1986. Harnack A. von, Die Mission und Ausbreitung des Christenums in den ersten drei Jahrhunderten, Leipzig 1924. Huttner U., Zur Zivilisationskritik in der frühen Kaiserzeit: die Diskreditierung der pax Romana, Historia 49, 2000, 447–466. Kienast, D., Römische Kaisertabelle. Grundzüge einer römischen Kaiserchronologie, Darmstadt 32004. Kienast D., Augustus. Prinzeps und Monarch, Darmstadt 42009. Klein R., Das Bild des Augustus in der frühchristlichen Literatur, v: R. von Haehling (ur.), Rom und das himmlische Jerusalem. Die frühen Christen zwischen Anpassung und Anlehnung, Darm- stadt 2000, 205–236. Kolb F., Literarische Beziehungen zwischen Cassius Dio, Herodian und der Historia Augusta, Bonn 1972. Kuhoff W., Felicior Augusto melior Traiano. Aspekte der Selbstdarstellung der römischen Kaiser während der Prinzipatszeit, Frankfurt am Main, Berlin, Bern, New York, Paris, Wien 1993. Lehnen J., Zwischen Abkehr und Hinwendung. Äußerungen christlicher Autoren des 2. und 3. Jahr- hunderts zu Staat und Herrschaft, v: R. von Haehling (ur.), Rom und das himmlische Jerusalem. Die frühen Christen zwischen Anpassung und Anlehnung, Darmstadt 2000, 1–28. Lippold A. (izd.), Orosio, Le storie contro i pagani, vol. I, Milano 2001, 363–452 (komentar). Lippold A. (izd.), Orosio, Le storie contro i pagani, vol. II, Milano 2001, 405–535 (komentar).

124 Podoba Avgusta v zgodovinopisju visoke cesarske dobe in pozne antike

Luthar O., Šašel Kos M., Grošelj N., Pobežin G., Zgodovina historične misli. Od Homerja do 21. stoletja, Ljubljana 2006. Maver A., Religiosi et profani principes. Rimski cesarji od Avgusta do Teodozija v latinskem kr- ščanskem zgodovinopisju 4. in 5. stoletja, Maribor 2009. Maver A., Od apologije do zgodovine, Maribor 2011. Mecella L., Giovanni Malala e il ruolo del principato augusteo nella storia universale, Paideia 68, 2013, 349–374. Millar F., The Emperor in the Roman World (31 BC – AD 337), London 21992. Müller F.L., Eutropius, Breviarium ab urbe condita. Kurze Geschichte Roms seit Gründung (753 v. Chr. – 364 n. Chr.). Einleitung, Text und Übersetzung, Anmerkungen, Index nominum, Stut- tgart 1995. Noethlichs K.L., Das Judenum und der römische Staat. Minderheitenpolitik im antiken Rom, Darmstadt 1996. Opelt I., Augustustheologie und Augustustypologie, Jahrbuch für Antike und Christentum 4, 1961, 44–57. Pabst A., Kaiser Augustus. Neugestalter Roms, Stuttgart 2014. Paschoud F., Histoire Auguste, Tome V/1: Vies d’Aurélien et de Tacite (texte établi, traduit et com- menté par F. Paschoud), Paris 2002. Paschoud F., Histoire Auguste, Tome V/2: Vies de Probus, Firmus, Saturnin, Proculus et Bonose, Carus, Numérien et Carin (texte établi, traduit et commenté par F. P Paschoud), Paris 2002. Paschoud F., 2011 = Histoire Auguste, Tome IV/3. Vies des trente tyrans et de Claude (texte établi, traduit et commenté par F. Paschoud), Paris 2011. Paschoud F., Zosime, Histoire nouvelle, Livres I e II (texte établi, traduit et commenté par F. Pa- schoud), Paris 2003. Perowne S., Herodes der Große, Stuttgart 1957. Peterson E., Der Monotheismus als politisches Problem. Ein Beitrag zur Geschichte der politischen Theologie im Imperium Romanum, Leipzig 1935. Roberto U., L’immagine di Augusto nella Historia Chronike di Giovanni di Antiochia e la tradizio- ne di Cassio Dione, Paideia 68, 2013, 409–434. Schalit, Abraham, König Herodes. Der Mann und sein Werk, Studia Judaica IV, Berlin 1969. Schlange-Schöningen H., Augustus, Darmstadt 22012. Schlumberger J., Die Epitome de Caesaribus. Untersuchungen zur heidnischen Geschichtsschre- ibung des 4. Jahrhunderts n. Chr., München 1974. Smallwood E.M., The Jews under Roman Rule. From Pompey to Diocletian, Leiden 1976. Sonnabend H., August 14. Der Tod des Kaisers Augustus, Darmstadt 2013. Stern M., Greek and Latin Authors on Jews and Judaism. Edited with Intruduction, Translations and Commentary by M. Stern. Volume I: From Herodotus to Plutarch, Jerusalem 1974. Syme R., Emperors and Biography. Studies in the Historia Augusta, Oxford 1971. Šašel J., Kralj Herod v Ogleju, Mohorjev koledar 1988, 114–118. Šašel Kos M., Zgodovinska podoba prostora med Akvilejo, Jadranom in Sirmijem pri Kasiju Dionu in Herodijanu, Ljubljana 1986.

125 126 K zgodovini gozda in njegovi terminologiji v zgodnejših stoletjih srednjega veka v alpsko-jadranskem prostoru

Peter Štih

Nemus, saltus, eremus*

V Čedadu v Furlaniji rojen Pavel Diakon je v konec 8. stoletja na Monte- cassinu napisani Zgodovini Langobardov opisal tudi zgodovino lastne družine, katere centralni del predstavlja beg njegovega pradeda Lopichisa iz avarskega ujetništva. Zgodba pripoveduje, kako so Avari ob opustošenju Furlanije in zavzetju Čedada leta 611 odpeljali s seboj v Panonijo tudi Pavlovega pradeda, ki je bil takrat še otrok. Kot odrasel mož je enkrat okrog 630 pobegnil iz avarskega ujet ništva in se peš namenil domov, v Italijo. Oboroženega samo z lokom in tulcem ga je po divjini in brezpotjih spremljal volk in mu kazal pot, dokler ni na koncu svojih moči prišel do naselja Slovanov. Tam ga je starejša ženska skrila v svoji hiši in ga negovala toliko časa, da je bil zopet sposoben za pot, pokazala pa mu je tudi kam naj gre. Po nekja dneh je vstopil v Italijo in prišel v Čedadu do hiše, v kateri se je rodil.1 Zgodba je očitno umeščena v okvirni prostor današnje Slovenije, na ozemlje, kjer so med Avarijo in Italijo živeli Slovani. Ubežnik se je lahko v njem svobodno gibal, brez strahu, da bi bil ujet; bolj ga je skrbelo, da se bo zgubil in moral je hoditi dneve dolgo, da je prišel do prvega naselja. Divjina in nepregledni gozdovi so torej dajali pečat pokrajini, v kateri je bilo kulturne zemlje tako malo, da je bila po pravici primerjana z otoki sredi zelenega morja.2 Po izračunih in retrogradnih sklepanjih, ki so bila narejena na podlagi najstarejšega vira statistične narave za del slovenskega ozemlja – urbarja gospostva Škofja Loka iz leta 1160 – je živelo na ozemlju današnje Slovenije v 7. stoletju vsega skupaj le okrog 20.000 ljudi ali statistično en prebivalec na kvadratni kilometer.3 Številka se zdi na prvi pogled nepredstavljivo nizka, a jo kljub velikim možnostim za napake, ki jih skrivajo takšni izračuni, vsaj v grobem potrjujejo primerjalne ocene za druga evropska področja. Tako naj bi v obravnavanem času živelo na ozemlju nekdanje Zvezne

* Razprava je pod naslovom Mensch und Wald in den Ostalpen (bis zum Großen Kolonisation) izšla tudi v nemščini v: Peter Štih/Žiga Zwitter (eds.), Man, Nature and Environment Between the Northern Adriatic and the Eastern Alps in Premodern Times (Zbirka Zgodovinskega časopi- sa 48, Ljubljana 2014), 36–51. 1 Paulus Diaconus, Historia Langobardorum IV, 37; Krahwinkler, Friaul, 43 sl.; Krahwinkler/ Wolfram, Alpen-Adria-Raum, 93 sl. 2 Wolfram, Grenzen und Räume, 360. 3 Vilfan, Zur Struktur, 214 sl.

127 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše republike Nemčije povprečno manj kot 2,5 ljudi na kvadratni kilometer, v Angliji manj kot 2, v Franciji pa okrog 5,5 prebivalcev na kvadratni kilometer.4 Poselitev je bila v zgodnjem srednjem veku vsekakor še zelo redka in predstav ljamo si lahko, da so takratna naselja običajno štela kvečjemu nekaj deset ljudi, da je bila temu primerno zelo šibko tudi gospodarstvo, ki je bilo prvenstveno namenjeno preživetju in ne ustvarjanju presežkov. Delitev dela je morala biti še precej skromna, prav tako socialna diferenciacija. Za družbeno elito si lahko upravičeno mislimo, da je morala biti številčno in ekonomsko precej šibka, kar na svoj način potrjujejo tudi več kot skromne arheološke najdbe, ki jih lahko povezujemo z obdobjem »zgodnjih Slovanov« v vzhodnih Alpah in ki jih zaznamuje popolna odsotnost luksuznih ali reprezentanci namenjenih predmetov.5 Podobo redko poseljene pokrajine s skromno cestno infrastrukturo in komaj kakšnim naseljem sredi brezmejnih gozdov, ki jo lahko razberemo iz pripovedo- vanja Pavla Diakona, potrjuje tudi pismo misijonarja Blancidija. Kmalu po letu 800 ga je »tostran reke Donave, v gostih smrekovih gozdovih slovanskih gora« napisal svojim prijateljem v (severni) Italiji. Nekje na slovanskem območju šir- šega vzhodnoalpskega prostora delujoči duhovnik–misijonar je pogrešal kultivi- rano okolje iz katerega je prišel in se pritoževal, da mora, že precej v letih, živeti v močno poraščenih in močvirnatih gozdovih, kjer je namesto sladkih fig žvečil želod. K njegovi osamljenosti, zaradi katere se ni mogel tako kot doma veseliti pogovorov z izobraženimi prijatelji in se je počutil kot »regljajoča žaba v močvir- ju« in »čivkajoči slavec«, je svoje prispevalo tudi neznanje jezika domačinov.6 Gozd, kot se nam kaže pri Pavlu Diakonu in Blacindiju, je bil pragozd. V latinski terminologiji je bil to nemus ali saltus. Saltus je bil v antiki nasprotje od ager in oba pojma sta pomenila to, kar je v pertinenčnih formulah zgodnje- in visoko srednjeveških listin povzel opozicijski par terra culta et inculta.7 Pragozd je bil nekultivirana zemlja. Utelešal je mogočne naravne, pa tudi nadnaravne sile. Bil je kraj demonov in številnih nevarnosti in človek se ga je izogibal ali pa le s strahom stopal vanj. Tako kot se je bal odprtega morja in je plul ob zavetju obal, je ostal člo vek tudi pri pragozdu na njegovem obrobju. Zatočišče v njemu so našli kvečjemu pregnanci ali ubežniki, kot je bil Pavlov praded Lopichis, ali pa avanturisti, ki so v njem stikali za redkimi in dragocenimi dobrinami. Med slednje sta spadala Ton- zo in Ledi, dva salzburška Romana, ki sta na začetku 8. stoletja iskala v gorah in gozdovih južno od Salzburga zlato, našla pa sta sveti kraj, na katerem so v nadaljevanju postavili samostansko celico sv. Maksimilijana v današnjem Bischofshofnu.8

4 Aubin/Zorn, Handbuch, 84. 5 Gl. Guštin, Zgodnji Slovani; Eichert, Grabfunde Kärntens. 6 Appendix ad Alcuini epistolas, št. 2. 7 Fichtenau, Wald und Waldnutzung, 13; Kuchenbuch/Morsel, Naturräume, 246. 8 Breves Notitiae c. 3, Notitia Arnonis c. 8.

128 K zgodovini gozda in njegovi terminologiji v zgodnejših stoletjih srednjega veka

Pragozd ni vzbujal strahospoštovanja samo zaradi težke dostopnosti, divjosti in z njo povezanega nepoznavanja terena, ampak tudi – ali pa predvsem – zato, ker je bil kraljestvo divjih živali in zveri. Po pripovedovanju Pavla Diakona naj bi na Kraljevi gori, mons regis, na meji Panonije, s katere si je kralj Alboin leta 568 ob preselitvi Langobardov v Italijo v starozavezni maniri ogledal novo domovino, živeli divji turi nadnaravne velikost.9 Ti so bili doma tudi na Bavarskem in po opisu iz druge polovice 8. stoletja so v tamkajšnjem gozdnatem gorovju živeli tudi jeleni, losi, kozorogi in srne.10 Tudi nekatere od kasnejših darovnic, s katerimi je vladar podeljeval lovsko pravico, omenjajo v vzhodnih Alpah jelene, divje svinje, gamse oziroma srnjake, ki se npr. izrecno omenjajo v Pustriški dolini in vzhodno od Traune, medtem, ko se v Labotski dolini na Koroškem konec 11. stoletja omenjajo bobri.11 Med vsemi divjimi živalmi pa je za človeka nedvomno največjo nevarnost in strah predstavljal volk, ki so ga tudi neusmiljeno preganjali. V na začetku pred- stavljeni zgodbi o begu Lopichisa iz avarskega ujetništva je volku sicer pripi- sana pozitivna vloga živali-vodnika, kar bi znal biti od Avarov oziroma step- skih ljudstev prevzet motiv,12 a pri srednjeveških enciklopedistih in v zahodnem imaginariju je njegova podoba izrazito negativna in za takratne ljudi so volkovi predstavljali še kako resnično nevarnost.13 Njihovo število je moralo biti v zgod njem srednjem veku še vedno zelo veliko. Škof Frothar iz Toula (813–848) se je v pismu Karlu Velikemu pohvalil, da so njegovi ljudje v manj kot enem letu pobili 240 volkov, anali iz Saint-Bertina pa poročajo, da so volkovi v hudi zimi 846 v Galiji z veliko predrznostjo napadali ljudi in da so volčja krdela, ki so se v Akvitaniji potikala kar po cestah, štela do tristo živali.14 Capitulare de villis Karla Velikega je upravnikom kraljevih domen nalagal, da ga morajo sproti obveščati o pokončanih volkovih in mu (v dokaz) poslati njihove kožuhe, spomladi pa morajo izsledit mlade volkove in jih prav tako pokončati.15 Kralj Berengar II. je še po sredi 10. stoletja ukazal podložnikom iz okolice Lomella v Padski nižini, da očistijo tamkajšnje gozdove volkov, ki so napadali ljudi, prihajajoče na njegov dvor.16 Pragozd – nemus – je bil kot prostor nekultivirane zemlje izven območja člo- veške dejavnosti v katerem so kraljevale divje živali velikokrat sinonim za divjino ali eremus. Že omenjeni gorat, gozdnat, težko dostopen in slabo prehoden svet

9 Paulus Diaconus, Historia Langobardorum II, 8. 10 Arbeo, Vita vel passio Haimhrammi episcopi c. 6. 11 DD. H. III, št. 209, 213; MC 3, št. 496. 12 Pohl, Awaren, 193 in op. 26. 13 Hünemörder, Wolf, 302 sl. 14 Frotharii episcopi Tullensis epistolae, št. 1; Annales Bertiniani a. 846. 15 Capitulare de villis c. 69. 16 Fichtenau, Wald und Waldnutzung, 17.

129 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše ob zgornjem toku reke Salzach v Pongauu južno od prelaza Lueg, v katerega sta se na začetku 8. stoletja podala Tonzo in Ledi, je bil heremus.17 Tudi Fuschlsee in Abersee (Wolfgansee) v Salzkammergutu, ki ju je bavarski vojvoda Odilo kmalu po 740/41 podaril salzburški škofiji, sta ležala v divjini.18 Za heremus so imeli tudi območje Radoljne na Pohorju, kjer so menihi iz koroškega Št. Pavla zgradili meniško celico sv. Lovrenca in začeli – podobno, kot je to bilo pri Maksimiljano- vi samostanski celici v Pongauu – s krčenjem in kolonizacijo in tako spreminjati divjino v kulturno krajino.19 Za veliki gozd, ki se je raztezal med Pohorjem in Ko- banskim in skozi katerega se je v soteski med Radljami in Rušami prebijala Dra- va, pa je bilo značilno še nekaj: predstavljal je jugovzhodno mejo Koroške in iz koroške perspektive je obmejni prostor proti Madžarski v slovenskem Podravju ležal v »marki onkraj gozda«, in marchia trans silvam oz. in marchia Transsilu- ana.20 Podobno je nemus quod vulgariter Pirpovmerwalt nuncupatur, to je veliki pragozd na Hrušici na razvodju med Savo in Sočo, kjer so že v pozni antiki potekale glavne zapore v okviru obrambnega sistema Claustra Alpium Iuliarum,21 predstavljal v visokem srednjem veku mejo med Kranjsko in Furlanijo oziroma Goriško.22 V pokrajini brez z imeni lokaliziranih in fiksiranih topografskih točk (kraji, gore, reke, mejni kamni itd.), ki omogočajo določanje linearne meje, je vlogo meje lahko prevzela le brezmejna divjina.23

Silva

Nasprotje od pragozda in divjine, od nemus in eremus, je bila silva, s čimer je bil mišljen gozd, v katerem se je človek oskrboval z resursi za življenje in preživetje. Toda kot nas opozarja solčavski gozd na pobočju Olševe, ki je spadal pod gornjegrajski samostan in je v listini iz leta 1268 označen kot silva in nemus hkrati, razlika med divjino in uporabnim gozdom ni bila vedno jasna in meje med njima včasih ni bilo lahko potegniti.24 Silva (bona) je bila produktiven gozd in v pertinenčnih formulah vladarskih in drugih darovnic je bil praviloma vedno naštet kot priteklina podeljene posesti, ali pa je bil sam po sebi predmet podelitve.25 Takšen gozd, ki so ga Slovani vzhodnoalpskega prostora (lahko) imenovali

17 Breves Notitiae c. 3. 18 Breves Notitiae c. 7. 19 MC 3, št. 496; MC 4, št. 1710. 20 MC 3, št. 496, 574. 21 Šašel, Alpium Iuliarum Claustra, 386 sl.; Bratož, Med Italijo in Ilirikom, 131 sl., 191 sl. 22 MC 4, št. 2541. 23 Wolfram, Converso, 254 sl. 24 MC 4, št. 2982. Gl. Zwitter, Okoljska zgodovina, 346; za kontekst, v katerem je bila listina izstavljena gl. Ravnikar, Benediktinski samostan, 74 sl. 25 Npr. D. O. III., št. 226; D. K. II., št. 132; D. H. III., št. 22.

130 K zgodovini gozda in njegovi terminologiji v zgodnejših stoletjih srednjega veka dobrava,26 je v prvi vrsti dajal les, glavni in za obdelavo najlažji gradbeni mate- rial. Potreba po stavbem lesu je bila velika in rabili ga niso samo za gradnjo hiš, cerkva, najrazličnejših ograd, s katerimi so varovali živino in pridelek, ampak tudi za palisade gradišč in celo za gradnjo gradov. Za nosilno konstrukcijo in ostrešje srednje velike hiše je bilo potrebnih več kot ducat debel. Samo obrambna konstrukcija vrat slovanskega gradišča pri Gars-Thunauu ob reki Kamp v Spod nji Avstriji, ki je bila rekonstruirana v okviru eksperimentalne arheologije, je zahtevala več kot sto hrastovih hlodov, za palisade nekega vikinškega tabora na južnem Danskem pa so porabili več kot 8.000 dreves.27 Na podlagi teh podatkov si lahko predstavljamo, kako veliko gradbenega lesa so npr. morali porabiti za gradnjo s palisadami utrjenega Blatenskega kostela v Spodnji Panoniji, ki ga je dal v štiridesetih letih 9. stoletja zgradit Pribina.28 Toda to ni bilo nič v primerjavi s tem, koliko lesa so rabili kot drva za kurjavo. Zlasti veliko ga je šlo za taljenje kovin ali v okolici Salzburga za pridobivanje soli iz slanice z izparevanjem – samo soline v Halleinu so npr. v 16. stoletju rabile letno 130.000 m3 lesa29 – ter seveda za kuhanje in gretje. V tem oziru je zgovoren podatek, da je rabila velika in pomembna frankovska opatija Prüm konec 9. stoletja letno le 96 tovorov gradbenega lesa in okrog 15.000 tovorov drv.30 A ne samo les, gozd je dajal tudi plodove, katerih značilnost je bila, da jih ni bilo treba sejati, ampak samo pobrati. Poleg najrazličnejših gozdnih sadežev je bil zlasti na jugu pomemben kostanj, v gozdu pa je »rastlo« tudi edino sladilo tistega časa – med, ki je bil tudi osnova za proizvodnjo medice; čebelji vosek pa je bil nepogrešljiv za izdelavo sveč in v nekaterih segmentih metalurgije. La- stništvo nad čebelami je bilo zato še kako pomembno in spori zaradi njih neizo- gibni; drugače si ni mogoče razlagati, da je že pred sredo 8. stoletja kodificirano bavarsko pravo urejalo vprašanje lastništva nad izletnimi roji.31 Nekoliko mlajši freisinški škof Arbeo (764/65–783) je med atribute, zaradi katerih je Bavarska bogata in atraktivna dežela, prištel tudi med in čebele, ki sta »razpoložljiva v velikih količinah«.32 Gospodarsko je moralo biti čebelarstvo še posebej pomembno v velikem bavarskem kolonizacijskem prostoru v avstrijskem Podonavju in v vzhodnih Alpah. Tam se čebelja paša, ki se je v jeziku bavarskih domačinov ime- novala zidalweida/zidaleweidun, večkrat omenja v vladarskih listinah kot ena od

26 D. O. II., št. 66 (silvula quae Szovrska Dobravua). 27 Wolfram, Grenzen und Räume, 362. 28 Conversio Bagoariorum et Carantanorum c. 11. Za topografijo Blatenskega kostela gl. Szöke, Mosaburg/Zalavár, 9 sl. 29 Wanderwitz, Salzwesen, 197 sl. (tehnologija); Wiesbauer/Dopsch, Salzach, 78. 30 Fichtenau, Wald und Waldnutzung, 15. 31 Lex Baiwariorum XXII, 8–10. 32 Arbeo, Vita vel passio Haimhrammi episcopi c. 6.

131 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše priteklin podeljene posesti.33 Med tistimi, ki so še posebej cenili čebelje produkte, izstopa zlasti škofija v Freisingu. Čebelja paša se omenja v pertinenčnih formulah kar petih darovnic, ki jih je škofija prejela okrog leta 1000 od Otona III. in Henri- ka II. za posest v Ulmerfeldu in Neuhofnu ob reki Ybbs v Avstriji,34 v Katschu in Wölzu ob zgornji Muri in provincia Karinthia na (kasnejšem) Štajerskem,35 ter v Stražišču med Kranjem in Škofjo Loko na Kranjskem.36 Slednja listina iz leta 1002 je najbolj zgodnja listinska priča čebelje paše na Kranjskem. Sicer pa je štel že okroglo tisočletje starejši Strabon med in vosek med najpomembnejše izvozne produkte s področja Norikov in Karnov in čebelarstvo je torej imelo v z gozdom bogatih vzhodnih Alpah dolgo tradicijo.37 A veliko bolj kot zaradi čebelje paše je bil gozd pomemben zaradi paše za prašiče. Danes si komajda predstavljamo, kako pomembni so bili prašiči za pre- hrano srednjeveškega človeka, čeprav ni še zdaleč vsak Frischling, ki se omenja v takratnih urbarjih kot bolj ali manj redna kmečka dajatev, pomenil prašička, ampak je bilo s tem izrazom lahko mišljeno tudi jagnje oziroma mladič na splo- šno.38 Paša prašičev v gozdovih je bila v Evropi splošno razširjena in neredko je bila velikost nekega gozda določena s številom prašičev – in te številke so lahko šle v tisoče – ki so se lahko v njem prehranili. Od aprila do septembra ali oktobra so se morali prašiči na gozdni paši zadovoljiti z listjem, koreninicami, poganjki, gobami in drugimi gozdnimi sadeži, nato so se opitali z želodom in/ ali žirom preden je prišel z decembrom mesec za zakol.39 V Istri je paša prašičev z želodom dokumentirana že za čas bizantinske oblasti izpred konca 8. stoletja in ima najverjetneje (pozno)antično tradicijo. Istrskim mestnim komunam je od prašičje paše v gozdovih, ki so bili v njihovi lasti, pripadala posebna dajatev, glandaticum.40 Izkoriščanje gozdov kot pašnih površin za prašiče je razvidno tudi iz langobardske zakonodaje iz 7. stoletja.41 In tudi na sosednjem Kranjskem se prašičja paša v gozdovih omenja že kar v prvi tamkajšnji poznani vladarski listini: ko je cesar Oton II. junija 973 podaril freisinški škofiji njeno prvo posest na Kranjskem in s tem položil temelje velikega Loškega gospostva, je škofija prejela tudi pravico pasti prašiče v vseh kralju pripadajočih gozdovih na Kranjskem.42

33 Krahwinkler, Ostarrichi und seine Nachbarn, 166 sl. 34 DD. O. III., št. 170, 232 (t. i. Ostarrichi-listina). 35 DD. H. II., št. 136, 137 (kot apium pascuis). 36 D. H. II., št. 32. 37 Strabonis Geographica IV 6.9. 38 Blaznik, Urbarji, 442 (sub voce frisching); Bizjak, Urbarji, 76. 39 Fichtenau, Wald und Waldnutzung, 16. 40 Placitum Rizianense, 70, 74. 41 Krahwinkler, In loco, 46. 42 D. O. II., št. 47.

132 K zgodovini gozda in njegovi terminologiji v zgodnejših stoletjih srednjega veka

Forestis

Izraz in foresto nostro, ki so ga pri tem uporabili, je imel zelo specifičen pomen pravne narave. Z izrazom forestis, forestum, foresta ipd., ki ne izvira iz klasične latinščine, je bilo mišljeno območje, v katerem je bila kralju pridržana izključna pravica uporabe. Izhodišče je bil rimski saltus, divja, nekultivirana, običajno z gozdom poraščena zemlja brez lastnika, nad katero so si frankovski kralji začeli lastiti izključno razpolagalno pravico, ki je vključevala predvsem pravico do lova in krčenja. To pravico so si zagotovili tako, da so neko območje divjine zamejili, ga s tem izločili oziroma postavili »izven«, foris, in ga razglasili za forestis, to je za področje pod posebno zaščito oziroma svojo izključno oblastjo (Bann). Ker so bila takšna področja običajno pokrita z gozdom, je forestis postal v nemščini eden od izrazov za gozd – Forst – v pomenu Bannwald. Iz nemškega Forst je nastala tudi slovenska beseda boršt, ki pa je izgubila svoj prvotni pomen pravno specifičnega gozda; ta se je ohranil v besedi panovec (od Bann/wald/), ki je pomenil deželnoknežji gozd.43 Kralj je lahko takšen boršt, ki je bil v pravnem oziru poseben rezervat, upravljal sam (v okviru svojih domen), ga skupaj s pripadajo- čimi razpolagalnimi pravicami podaril ali delegiral tretjim, ali pa je to storil le za posamezne pravice;44 tako kot je to naredil Oton II. v že omenjeni listini za Freising, s katero škofiji ni prepustil celotnega boršta, s katerim je razpolagal na Kranjskem, ampak samo pravico do paše prašičev v njem. Najstarejši boršti so izpričani v listinah merovinških kraljev v 7. stoletju in zelo kmalu so jih začeli vzpostavljati tudi kraljem primerljivi knezi, kot je bil bavarski vojvoda. Najstarejši boršti bavarskih vojvod so v okolici Salzburga dokumentirani že pred sredo 8. stoletja,45 med zgodnejše primere sodi tudi ustanovna listina za Kremsmünster iz leta 777. Z njo je vojvoda Tassilo III. svoji ustanovi med drugim podaril zemljo, ki so jo tamkjašnji Slovani izkrčili med Dietachom in Sierningom. Pri tem je izpostavljeno dvoje: da je novonastala kulturna zemlja ležala znotraj vojvodskega boršta (infra, qui vocatur forst), in da je zato koloniza- cija v njem lahko mogoča le z vojvodovim dovoljenjem, ki pa ga Slovani niso pri- dobili.46 Sčasoma je bilo vedno več gozdov razglašenih za boršte, ki so se začeli raztezati tudi nad produktiven gozd, ta pa je lahko imel značaj skupnega gozda, communis silva,47 ki ga je bilo mogoče svobodno izkoriščati za lov, pašo, les in druge stvari od katerih je bil marsikdo – še zlasti kmečke skupnosti – življenjsko

43 Valenčič, Gozdarstvo, 420. 44 Gl. Rubner, Forst, 1168–1180; isti, Einforstung, 899 sl.; Schubert, Forst, 660 sl.; Dasler, Forst und Wildbann, 3 sl.; isti, Wildbann und Forsthoheit. 45 Breves Notitiae, c. 3, 7. 46 NöUB 1, št. 1. 47 D. LD., št. 98; Vilfan, Zgodovinska pravotvornost, 239.

133 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše odvisen. Naravno pravo vseh tistih, ki so živeli od gozda je tako prišlo v kolizijo s pozitivnim borštnim pravom, ki je prepovedovalo tujo oziroma splošno uporabo in stare pravice so vedno bolj tonile v pozabo. Še več, s podeljevanjem lovske pravice, je njen prejemnik dobil možnost kon- trolirati lov tudi na tisti posesti svobodnih posestnikov, ki se je nahajala znotraj za boršt proglašenega območja.48 Kajti bistvo lovske pravice, ki je bila »na kraljevi oblastni pravici temelječa pravica«49 in ki postane v visokem srednjem veku glavna vsebina z borštom zvezanih darovnic, je bilo, da je v vsakem konkretnem bor- štu lov mogoč samo z dovoljenjem imetnika boršta, oziroma tistega, kateremu je imetnik boršta prepustil ali delegiral lovsko pravico. Imetniki z borštom zvezane lovske pravice so se na takšen način uspeli dvigniti nad svobodne zemljiške po- sestnike in so lovsko pravico lahko razumeli kot svojo oblastno pravico oziroma kot del deželnoknežje oblasti, h kateri so stremeli.50 Povedano dobro ilustrira listina, s katero je cesar Konrad II. leta 1028 podelil oglejskemu patriarhu Popu in njegovi cerkvi lovsko pravico. Iz listine, ki je bila izstavljena 9. oktobra 1028 v Pöhldeju na Spodnjem Saškem izvemo, da je cesar podelil Ogleju velik gozd (quandam silvam) v Furlaniji, ki se je raztezal od Soče do Livenze in Medune ter od morja do t.i. Madžarske ceste, ki je potekala v višini Codroipa in kasnejše Palmanove.51 V last oglejskega patriarhata je takrat prišel največji del spodnje Furlanije, v kateri so se nahajali kraji kot so bili Oglej, S. Vito in Concordia. Podeljeno ozemlje v tistem času zagotovo ni bilo več v celoti pokrito z gozdom, znoraj njega pa so svojo posest imeli tudi številni cerkveni in posvetni lastniki. Vendar to ni bilo ovira, da ne bi cesar ob podelitvi celotno ozemlje, ki ga je namenil patriarhu, proglasil za boršt (silvam…forestari conces- simus) in ga v pravnem oziru podredil svoji oblasti oziroma izključni uporabi (banni nostri districtu circumvallaviums), od katere je patriarhu prepustil lovsko pravico. Obenem so morali dati soglasje k novo vzpostavljenem borštu, ki je v vladarjevih oziroma od njega delegiranih rokah monopoliziral pravico njegove uporabe, vsi lastniki, katerih posest je ležala znotraj njega.52 V konkretnem primeru je bil novi boršt vzpostavljen in podeljen cum consensu et laudatione

48 Ko je 1003 Henrik II. podelil lovsko pravico v borštu med rekama Isar in Loisach na Bavarskem grofu Adalberu Ebersberškemu (D. H. II., št. 54), se je ta, kot je izrecno navedeno, raztezala tam super propriam ipsius qui pręfatus est Adalberonis terram quam super domorum pontificalium vel monasteriorum inabaciis, quę ibi nobis pertinent, terras sive omnium illorum hominum terras, qui in pręsenti vel in futuro huiusmodi rem cum eo collaudabunt. 49 Schwenk, Wildbann, 113. 50 Rubner, Einforstung, 899. 51 Meje podarjenega gozda gl. pri Puntin, La toponomastica, zemjevida na str. 167, 170. 52 Soglasje zemljiških posestnikov, s katerim so se odpovedali visokemu lovu v korist prejemnika boršta oz. z borštom zvezane lovske pravice, je bila običajna praksa. Rubner, Forst, 1171 sl.; isti, Einforstung, 899; gl. npr. DD. H. III., št. 209 (Brixen), 213 (Salzburg), 252 (Chur).

134 K zgodovini gozda in njegovi terminologiji v zgodnejših stoletjih srednjega veka bamberškega in cenedskega škofa, treh grofov in številnih drugih poimensko na- štetih (visoko)svobodnih plemičev. Vsi, ki so dali soglasje, na svoji posesti niso več razpolagali s pravico do lova. To je imel po novem samo oglejskih patriarh, brez katerega dovoljenja tudi nihče ni smel loviti v za boršt proglašeni spodnji Furlaniji (ut nemo ulterius in eodem foresto absque prelibati patriarche eiusque successorum licentia habeat potestatem venandi).53 Podelitev in z njo zvezana pravica, ki jo je leta 1028 od cesarja dobil oglejski patriarh, je pomenila veliko povečanje njegove moči in oblasti in je bila pomembna stopnica v smeri oblikovanja deželnoknežjega položaja in kneževine oglejskih patriarhov.54 Podelitev lovske pravice Ogleju predstavlja enega od številnih borštnih privilegijev, ki so se jih otonsko-salijski vladarji posluževali v svoji politiki krepi- tve položaja škofov znotraj t.i sistema državne cerkve, s katerim so bili visoki cerkveni dostojanstveniki pritegnjeni v državno in vojaško službo. V vzhodnih Alpah sta bila največja prejemnika borštnih privilegijev nadškofija v Salzburgu in škofija v Briksnu.55 Slednja je dva prejela tudi za svojo posest v današnji Slo- veniji oziroma nekdanji Kranjski in prav na primeru briksenške kranjske posesti je mogoče videti, kakšen pomen so imele podelitve borštov in lovskih pravic za posestno in gospoščinsko konsolidacijo in arondacijo in kakšne nastavke so vse- bovale za eventualen nadaljni razvoj. Briksenška škofija, ki je imela že v 9. stoletju, v času, ko je bil njen sedež še v Sabioni/Säbnu, v lasti boršt v bližini Briksna, za katerega je prejela leta 893 od kralja Arnulfa lovsko pravico,56 je, kot je dobro znano, svojo prvo posest na Kranjskem dobila leta 1004. Henrik II. ji je tedaj podelil kraljevo posestvo Bled in daritev leta 1011 dopolnil s podelitvijo blejskega gradu in vse preostale kraljeve zemlje med Savo Bohinjko in Savo Dolinko.57 1040 je Henrik III. briksenško posest razširil še pod Karavanke na levi breg Save (Dolinke) do Tržiške Bistrice, v okvir podeljene posesti pa je spadal tudi posebej omenjeni gozd Leše (silva quę Leschach nuncupatur).58 Istega dne sta briksenska cerkev in njen škof Popo prejela od Henrika III. še dve listini: s prvo je kralj potrdil škofiji vso njeno posest, med katero so našteta tudi foresta;59 z drugo, ki se je navezovala na briksenško blejsko posest, pa ji je podelil obširne gozdove na Pokljuki in Mežaklji z lovsko pravico.60

53 D. K. II., št. 132. 54 Schmidinger, Patriarch und Landesherr, 49 sl. 55 D. Arn., št. 115; D. O. I., št. 389; DD. K. II., št. 104, 105, 108, 149; DD. H. III., št. 24, 209, 213; D. H. IV, št. 259; Dasler, Forst und Wildbann, 51–64,181–194. 56 D. Arn., št. 115; Dasler, Forst und Wildbann, 51 sl.; Albertoni, Herrschaft des Bischofs, 62, 115. Gre za enega zgodnejših borštnih privilegijev. 57 DD. H. II., št. 67, 228. Za obe podelitvi gl. Štih, Prva omemba Bleda, 7 sl.; isti, Tisoč let, 9 sl. 58 D. H. III., št. 22. 59 D. H. III., št. 23. 60 D. H. III., št. 24.

135 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše

Kot v primeru listine Konrada II. za Oglej iz leta 1028, je tudi Henrik III. podelil Briksnu v last kraljevi gozd (nostri iuris saltus), ki ga je obenem proglasil za boršt pod svojo izključno oblastjo (eundem saltum forestavimus et banni nostri districtu circumvallaviums) in si s tem pridržal izključno uporabo, od katere je briksenškemu škofu prepustil lovsko pravico. V novovzpostavljenem borštu, ki sta ga v celotni dolžini zamejevali Sava Bohinjka in Sava Dolinka, ni torej nihče smel loviti divjadi in rib brez škofovega dovoljenja (ea videlicet ratione ut nulla…persona absque licentia…episcopi…in eodem foresto potestatem habeat venandi…). Briksenška škofija je tako leta 1040 z D. H. III. 24 prejela dvoje. Prvič, v last je dobila gozdne površine, ki so bile med obema Savama kraljeva zemlja in od katerih je razlikovati gozdove, ki so jih tam imeli – podobno kot ostalo, dobro dokumentirano posest61 – drugi lastniki. In drugič, v omenjenem prostoru je dobila škofijska oblast nad lovom, ki se je na v za boršt proglašenem območju raztezala tudi nad gozdovi, ki so jih tam imeli drugi lastniki.62 A v razliko od bor- šta in lovske pravice v njem, ki ga je Briksen prejel od istega vladarja leta 1048 v Pustriški dolini in k čemur je dalo soglasje kar 29 prizadetih lastnikov,63 naša listina takšnega seznama ne vsebuje. Kakor koli že, leta 1063 je Henrik IV. razširil briksenško posest v blejskem koncu s podelitvijo dveh »gora« (planin) še na desni, južni breg Save Bohinjke, s čimer je prišel v škofijsko last še precejšen del gozdov na Jelovici skupaj s pravico do lova, ki pa je omenjena samo v pertinenčni formuli listine; torej kot nekaj kar spada k podeljeni posesti in ne kot oblastna pravica.64 Deset let kasneje, leta 1073, pa je isti kralj podelil Briksnu na Kranjskem še drug lovski privilegij, ki je v listini tudi izrecno omenjen kot wiltbannum.65 Henrik IV. je takratnemu briksenškemu škofu Altvinu, svojemu zvestemu pristašu, ki je na Kranjskem na- črtno širil in zaokroževal škofijsko posest,66 podaril lovsko pravico na posestvih škofije, super praediis aecclesiae, kar je mogoče razumeti, da se je ta nanašala na vsa briksenška posestva oziroma zgolj na briksenška posestva, ne pa tudi na posestva tretjih. Šele iz nadajevanja izvemo, da je bilo s temi posestvi mišljeno natančno, z vodnimi in gorskimi mejami zamejeno območje, ki je vključevalo velik del severne Gorenjske med Karavankami in reko Savo ter med potokom

61 Gl. Albertoni, Začetki razdrobljene briksenske poseti 54 in op. 43 in prilogo na str 58 sl. Trije takšni lastniki, ki so se izrecno odpovedali lovski pravici na svojih posestih, so npr. izrecno dokumentirani v TB, št. 305, o čemer več v nadaljevanju. 62 Prim. Dasler, Forst und Wildbann, 59. 63 D. H. III., št. 208; Dasler, Forst und Wildbann, 54 sl. 64 D. H. IV., št. 111; za identifikacijo in lokalizacijomontes videlicet duos Staeinberch et Otales gl. Pleterski, Župa Bled, 117. 65 D. H. IV., št. 259. 66 Gl. Albertoni, Herrschaft des Bischofs, 125 sl.; isti, Začetki razdrobljene briksenske poseti, 53 sl.

136 K zgodovini gozda in njegovi terminologiji v zgodnejših stoletjih srednjega veka

Dobršnikom pri Hrušici nad Jesenicami in Tržiško Bistrico.67 Območje se je navezovalo na boršt med obema Savama, kjer je Briksen dobil lovsko pravico že leta 1040. Čeprav je v listini govora le o briksenških posestvih, je bila lovska pravica podeljena na sklenjeni površini. To lahko pomeni le dvoje: ali se je bri- ksenška posest povsem pokrivala z z lovsko pravico zamejenim območjem, ali pa je to imelo status boršta, čeprav listina zanj ne uporablja tega izraza, niti ni v njej govora, da bi kralj to območje proglašil za boršt.68 Verjetnejša je druga možnost, pri čemer se kaže, da je uspelo škofu Altwinu in briksenški cerkvi le malo preden ji je Henrik IV. podelil lovsko pravico, bistveno povečati, čeprav ne tudi povsem zaokrožiti svojo posest na obravnavanem ozemlju. Prvi posestni korak na levi breg Save (Dolinke) je Briksen morda naredil že leta 1011 oziroma kmalu po tem, saj je listina Henrika II. dovoljevala, da si škofija podarjeno obdelovalno zemljo v obsegu tridesetih kraljevskih kmetij lahko poišče tudi drugod na Kranjskem, v kolikor je ne bi bilo dovolj med obema Savama.69 1040 je sledila že omenjena podelitev gozda Leše in kraljevega posestva med blejskim dvorom in Tržiško Bistrico, ki jo je pred 1063 dopolnila še daritev kranjskega mejnega grofa Ulrika I. Weimar-Orlamünde.70 S tem je briksenška škofija posestno obvladala vzhodni oz. jugovzhodni del leta 1073 zamejenega območja. Njen severozahodni del pa je verjetno pridobila malo pred tem datumom z darovnico bavarskega vojvode Welfa IV., ki ji je na Kranjskem prepustil obsežno dedno posestvo,71 medtem ko širše okolice Radovljice, kjer se je kasneje raztezala posest Ortenburških grofov, ni uspela pridobiti.72 Ne glede na nejasnosti ostaja dejstvo, da se je območje, za katerega je briksen- ška škofija leta 1073 dobilo lovsko pravico, ozemeljsko navezovalo na območje, kjer je imela lovsko pravico že od leta 1040. S tem je Briksen gospostveno obvla- doval največji in lahko rečemo tudi najpomembnejši del gozdov na Gorenjskem. V njih so seveda imeli posest tudi številni drugi lastniki, a v novih razmerah so tudi v svojih gozdovih lahko lovili samo z dovoljenjem briksenškega škofa. Da je takšno stanje lahko povzročalo konfliktne situacije daje slutiti nadvse zanimiva tradicijska notica, s katero je pridobila briksenška škofija na Gorenjskem še eno lovsko pravico. Trije plemiči (nobiles), ki so glede na ime enega od njih – Ivan

67 Podrobneje glede mej gl. Bizjak, Urbarji, 122. Mimogrede naj bo še omenjeno, da opozarja dvojezično ime mejnega potoka Dobršnika, ki je v obravnavani listini naveden kot rivus To- bropotoch quod teutonice Guotpach [nuncupatur/dicitur], da so morali takrat v pokrajini poleg slovanskih staroselcev v občutnem številu živeti tudi že nemško govoreči bavarski kolonisti. 68 Dasler, Forst und Wildbann, 60. 69 Štih, Tisoč let, 22; Hauptmann, Staroslovenska družba, 109. 70 TB, št. 74. 71 TB, št. 234. 72 Za posestne razmere in razmerja v zgornji dolini Save gl. Hauptmann, Družabne razmere, 271; Bizjak, Razvoj, uprava in poslovanje, 112 in op. 11; isti, Urbarji, 47 sl.

137 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše

– verjetno bili slovanski domačini in so dokumentirano imeli posest na obeh ob močjih, na katerih je škofija leta 1040 in 1073 dobila lovsko pravico,73 so enkrat po slednjem datumu prepustili briksenškemu škofu Altwinu lovsko pravico na svoji posesti, ki je ležala znotraj škofijskega boršta (bannum ferarum super pre- dium illorum in forestis prefati presulis…tradiderunt).74 Čeprav ni izrecno povedano kje se je nahajala posest, na kateri so škofu prepustili lovsko pravico, so jo očitno izvajali na območju, kjer je ta pravica po obeh vladarskh privilegijih pripadala izključno briksenški škofiji. Njihova lovska pravica je tako kolidirala s ško- fijsko, ki je v praksi očitno ni bilo mogoče uveljaviti kar samo po sebi, avtoma- tično. Na to kaže tudi okoliščina, da je moral škof lovsko pravico treh plemenitih domačinov pridobiti in da je bila na škofijo prenešena. Lovsko pravico, ki jo je briksenška škofija dobila s strani kralja, je bilo treba v praksi torej šele udejanjiti. Da je to povzročalo trenja in napetosti opozarja nadaljnja določba iste tradicijske notice, da dobijo tradenti v primeru, da bi jim skušal škof odvzeti druga posestva, lovsko pravico nazaj. Kljub avtoriteti vladarskih privilegijev, na podlagi katerih je pripadlo briksenškemu škofu gospostvo nad gozdovi, se zdi, da mu trije go- renjski plemiči niso bili kar tako pripravljeni prepustiti izvajanja lovske pravice na svojih posestvih in da je do njenega odstopa škofiji prišlo z odporom in pod pritiskom.75 Primer, v katerem je moral brikskenški škof s strani kralja podeljeno lovsko pravico šele uveljaviti, ni bil osamljen. Že predtem je neki Ozi po posredovanju škofa Altvina podaril briksenški cerkvi podedovano lovsko pravico in celo solino (salinam feralemque bannum).76 Iz tega bi bilo mogoče sklepati, da si škof na podlagi lovskega privilegja ni lastil samo kontrole nad lovom, ampak tudi nad ostalo izrabo gozda.

* * *

Za zaključek lahko povzamemo, da je oblikovanje zemljiških gospostev, povezano z lastninjenjem gozda in ostalih površin, predvsem pa oblikovanje bor- štov, povzročilo velike in daljnosežne spremembe v razmerju človeka do gozda. Pravica do njegove uporabe se je vedno bolj zoževala in dostop vanj je bil vedno bolj omejen. Če je bil gozd sprva odprt vsem za gospodarsko izkoriščanje in uporabo in so npr. po burgundskem pravu les za kurjavo v privatnih gozdovih lahko nabirali tudi tisti, ki sploh niso imeli gozdov, in če je imel po rimskem pravu vsak

73 TB, št. 145 (Grimšče), 307 (Zgoša pri Begunjah). 74 TB, št. 305. 75 Dasler, Forst und Wildbann, 62. 76 TB, št. 175. Ker je do daritve je prišlo v Kranju, je razumno predpostaviti, da se tradicijska notica nanaša na Gorenjsko in tamkajšnjo briksenško posest.

138 K zgodovini gozda in njegovi terminologiji v zgodnejših stoletjih srednjega veka svoboden človek pravico do lova,77 je bila slika v 10. in 11. stoletju že povsem drugačna. Z velikimi kraljevimi borštnimi in lovskimi podelitvami je pravica do izkoriščanje gozdov postajala vedno bolj gospoščinska, celo oblastna pravica in gospostveno pravo je začelo prestopati meje zemljiške posesti. Imetniki lovske pravice se sčasoma niso več zadovoljili samo z oblastjo nad lovom, ampak so pravice povezane z lovskim privilegijem in borštom širili in jih uveljavljali pri gozdni paši, izkoriščanju lesa in celo pri pravici do krčenja oziroma kolonizacije.

Viri in literatura

Viri

Annales Bertiniani, ed. Georg Waitz, Scriptores rerum Germanicarum in usum scholarum ex Mo- numenta Germaniae Historica recusi [5] (Hannover 1883). Appendix ad Alcuini epistolas, ed. Ernst Dümmler, Monumenta Germaniae Historica, Epistolae 4, Epistolae Karolini aevi 2 (Berlin 1895, ponatis 1994), 482–493. Arbeo, Vita vel passio Haimhrammi episcopi et martyris Ratisponesis, ed. Bruno Krusch, Arbeonis vitae sanctorum Heimhrammi et Corbiniani, Monumenta Germaniae Historica, Scriptores rerum Germanicarum in usum scholarum ex MGH separatim editi [13] (Hannover 1920), 26–99. Breves notitiae, ed. Fritz Lošek, Notitia Arnonis und Breves Notitiae, v: Herwig Wolfram (Hg.), Quellen zur Salzburger Frühgeschichte (Veröffentlichungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung 44 – Mitteilungen der Gesellschaft für Salzburger Landeskunde Ergän- zungsband 22, Wien/München 2006), 88–119. Capitulare de villis, ed. Alfred Boretius, Monumenta Germaniae Historica, Capitularia regum Fran- corum 1 (Hannover 1883, ponatis 1984), št. 32, 82–91. Conversio Bagoariorum et Carantanorum, ed. Fritz Lošek, Die Conversio Bagoariorum et Ca- rantanorum und der Brief des Erzbischofs Theotmar von Salzburg, Monumenta Germaniae Historica, Studien und Texte 15 (Hannover 1997), 90–135. D. Arn. – Die Urkunden Arnolfs, ed. Paul Kehr, Monumenta Germaniae Historica, Diplomata regum Germaniae ex stirpe Karolinorum 3 (Berlin 1940, ponatis 1988). D. H. II. – Die Urkunden Heinrichs II. und Arduins, ed. Harry Bresslau/Hermann Bloch, Monu- menta Germaniae Historica, Diplomata regum et imperatoruim Germaniae 3 (Hannover 1900– 1903, ponatis 2001). D. H. III. – Die Urkunden Heinrichs III., ed. Harry Bresslau/Paul Kehr, Monumenta Germaniae Hi- storica, Diplomata regum et imperatorum Germaniae 5 (Hannover 1926–1931, ponatis 1993). D. H. IV. – Die Urkunden Heinrichs IV., ed. Dietrich v. Gladiss, Monumenta Germaniae Historica, Diplomata regum et imperatorum Germaniae 6/2 (Hannover 1952, ponatis 2001). D. K. II. – Die Urkunden Konrads II. Mit Nachträgen zu den Urkunden Heinrichs II., ed. Harry Bresslau, Monumenta Germaniae Historica, Diplomata regum et imperatorum Germaniae 4 (Hannover/Leipzig 1909, ponatis 2001). D. LD. – Die Urkunden Ludwigs des Deutschen, Karlmanns und Ludwigs des Jüngeren, ed. Paul Kehr, Monumenta Germaniae Historica, Diplomata regum Germaniae ex stirpe Karolinorum 1 (Berlin 1934, ponatis 1980).

77 Lex Gundebati, c. 28; Rubner, Forst, 1168.

139 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše

D. O. I. – Die Urkunden Otto I., ed. Theodor Sickel, Monumenta Germaniae Historica, Diplomata regum et imperatorum Germaniae 1 (Hannover 1879–1884, ponatis 1997). D. O. II. – Die Urkunden Otto des II., ed. Theodor Sickel, Monumenta Germaniae Historica, Diplo- mata regum et imperatorum Germaniae 2/1 (Hannover 1888, ponatis 1999). D. O. III. – Die Urkunden Otto des III., ed. Theodor Sickel, Monumenta Germaniae Historica, Di- plomata regum et imperatorum Germaniae 2/2 (Hannover 1893, ponatis 1997). Frotharii episcopi Tullensis epistolae, ed. Karl Hampe, Monumenta Germaniae Historica, Episto- lae Karolini aevi 3 (Berlin 1899, ponatis 1995), 275–298. Lex Baiwariorum, ed. Ernst Schwind, Monumenta Germaniae Historica, Leges nationum Germani- carum 5/2 (Hannover 1926, ponatis 1997), 267–473. Lex Gundebati, ed. Friedrich Bluhme, Monumenta Germaniae Historica, Leges 3 (Hannover 1863, ponatis 1993), 525–574. MC – Monumenta historica ducatus Carinthiae 3, 4, ed. August v. Jaksch (Klagenfurt 1904, 1906). Notitia Arnonis, ed. Fritz Lošek, Notitia Arnonis und Breves Notitiae, v: Herwig Wolfram (Hg.), Quellen zur Salzburger Frühgeschichte (Veröffentlichungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung 44 – Mitteilungen der Gesellschaft für Salzburger Landeskunde Ergän- zungsband 22, Wien/München 2006), 72–85. NöUB – Niederösterreichisches Urkundenbuch 1, ed. Maximilian Weltin/Roman Zehetmayer (Pu- blikationen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung VIII/1, St. Pölten 2008). Paulus Diaconus, Historia Langobardorum, ed. Georg Waitz, Monumenta Germaniae Historica, Scriptores rerum Germanicarum in usum scholarum 48 (Hannover 1878, ponatis 2005). Placitum Rizianense, ed. Harald Krahwinkler, “...in loco qui dicitur Riziano...” Zbor v Rižani pri Kopru leta 804 / Die Versammlung in Rižana/Risano bei Koper/Capodistria im Jahre 804 (Knji- žnica Annales 40, Koper 2004), 67–81. Strabonis Geographica, ed. Carl Müller/Friedrich Dübner (Paris 1853). TB – Die Traditionsbücher des Hochstifts Brixen, ed. Oswald Redlich, Acta Tirolensia. Urkundli- che Quellen zur Geschichte Tirols 1 (Innsbruck 1886).

Literatura

Albertoni, Giuseppe: Začetki razdrobljene briksenske posesti na Kranjskem v 10. in 11. stoletju, v: Matjaž Bizjak (ur.), Blaznikov zbornik / Festschrift für Pavle Blaznik (Ljubljana/Škofja Loka 2005), 49–59. Albertoni, Giuseppe: Die Herrschaft des Bischofs. Macht und Gesellschaft zwischen Etsch und Inn im Mittelalter (9.–11. Jahrhundert) (Veröffentlichungen des Südtiroler Landesarchivs / Pubbli- cazioni dell‘archivio provinciale di Bolzano 14, Bozen/Bolzano 2003). Aubin, Hermann/Zorn, Wolfgang (Hg.): Handbuch der deutschen Wirtschafts- und Sozialgeschich- te 1: Von der Frühzeit bis zum Ende des 18. Jahrhunderts (Stuttgart 1971). Bizjak, Matjaž: Razvoj, uprava in poslovanje freisinške in briksenske posesti na Kranjskem v sred njem veku, v: isti. (ur.), Blaznikov zbornik / Festschrift für Pavle Blaznik Ljubljana/Škofja Loka 2005), 111–124. Bizjak, Matjaž: Urbarji briksenške škofije / Die Urbare des Hochstifts Brixen 1253–1464 (Srednje- veški urbarji za Slovenijo 5, Thesaurus memoriae – Fontes 3, Ljubljana 2006). Blaznik, Pavle: Urbarji freisinške škofije (Srednjeveški urbarji za Slovenijo 4, Viri za zgodovino Slovencev 4, Ljubljana 1963). Bratož, Rajko: Med Italijo in Ilirikom. Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki (Dela I. razreda Slovenske akademije znanosti in umetnosti 39 – Zbirka Zgodovinskega časopisa 46, Ljubljana 2014).

140 K zgodovini gozda in njegovi terminologiji v zgodnejših stoletjih srednjega veka

Dasler, Clemens: Forst und Wildbann im frühen deutschen Reich. Die königlichen Privilegien für die Reichskirche vom 9. bis zum 12. Jahrhundert (Köln/Weimar/Wien 2001). Dasler, Clemens: Wildbann und Forsthoheit, v: Historisches Lexikon Bayerns, URL: http://www. historisches-lexikon-bayerns.de/artikel/artikel_45370 (19. 5. 2014). Eichert, Stefan: Die frühmittelalterlichen Grabfunde Kärntens. Die materielle Kultur Karantaniens anhand der Grabfunde vom Ende der Spätantike bis ins 11. Jahrhundert (Aus Forschung und Kunst 37, Klagenfurt 2010). Fichtenau, Heinrich: Wald und Waldnutzung im 10. Jahrhundert, v: Gerhard Pferschy (Hg.), Sie- dlung, Macht und Wirtschaft. Festschrift Fritz Posch zum 70. Geburtstag (Veröffentlichungen des Steiermärkischen Landesarchives 12, Graz 1981), 13–21. Guštin, Mitja (ur.): Zgodnji Slovani / Die Frühen Slawen. Zgodnjesrednjeveška lončenina na obrobju vzhodnih Alp / Frühmittelalterliche Keramik am Rand der Ostalpen (Ljubljana 2002). Hauptmann, Ljudmil: Razvoj družabnih razmer v Radovljiškem kotu do krize 15. stoletja, v: Zgo- dovinski časopis 6–7 (1952–1953), 270–284. Hauptmann, Ljudmil: Staroslovenska družba in obred na knežjem kamnu (Dela I. razreda Sloven- ske akademije znanosti in umetnosti 10, Ljubljana 1954). Hünemörder, Christian, Wolf, v: Lexikon des Mittelalters 9 (München 1998), 302–303. Krahwinkler, Harald: Friaul im Frühmittelalter. Geschichte einer Region vom Ende des fünften bis zum Ende des zehnten Jahrhunderts (Veröffentlichungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung 30, Wien/Köln/Weimar 1992). Krahwinkler, Harald: ...in loco qui dicitur Riziano... Zbor v Rižani leta 804 / Die Versammlung in Rižana/Risano bei Koper/Capodistria im Jahre 804 (Knjižnica Annales 40, Koper 2004). Krahwinkler, Harald: Ostarrichi und seine Nachbarn: das östliche Mitteleuropa um das Jahr 1000, v: Andreas Moritsch (Hg.), Karantanien – Ostarrichi. 1001 Mythos (Unbegrentzte Geschichte / Zgodovina brez meja 5, Klagenfurt/Celovec / Ljubljana / Wien 1997), 159–180. Krahwinkler, Harald/Wolfram, Herwig: Der Alpen-Adria-Raum im Frühmittelalter, v: Andreas Moritsch (Hg.), Alpen–Adria. Zur Geschichte einer Region (Klagenfurt/Celovec-Ljubljana/ Laibach-Wien/Dunaj 2001), 89–122. Kuchenbuch, Ludolf/Morsel, Joseph: Naturräme, v: Gert Melville/Martial Staub (Hg.), Enyklopä- die des Mittelalters 2 (Darmstadt 2008), 246–248. Pleterski, Andrej: Župa Bled. Nastanek, razvoj, prežitki (Dela I. razreda Slovenske akademije znanosti in umetnosti 30, Ljubljana 1986). Pohl, Walter: Die Awaren. Ein Steppenvolk in Mitteleuropa 567–822 n. Chr. (München 1988). Puntin, Maurizio: La toponomastica dell‘anno 1000 nel Basso Friuli: Le genti e i paesaggi naturali, v: Silvia Blason Scarel (a cura di), Poppone. L‘età d‘oro del patriarcato di Aquileia (Roma 1997), 165–173. Ravnikar, Tone: Benediktinski samostan v Gornjem Gradu (Studia Historica Slovenica 6, Maribor 2010). Rubner, Heinrich: Einforstung, v: Handwörterbuch zur deutschen Rechstgeschichte 1 (Berlin 1971), 899–900. Rubner, Heinrich: Forst, v: Handwörterbuch zur deutschen Rechstgeschichte 1 (Berlin 1971), 1168–1180. Schmidinger, Heinrich: Patriarch und Landesherr. Die weltliche Herrschaft der Patriarchen von Aquileja bis zum Ende der Staufer (Publikationen des Österreichischen Kulturinstituts in Rom I/1, Graz/Köln 1954). Schubert, Ernst: Forst, v: Lexikon des Mittelalters 4 (München/Zürich 1989), 658–661. Schwenk, Sigrid: Wildbann, v: Lexikon des Mittelalters 9 (München 1998), 113–114. Szöke, Béla Miklós: Mosaburg/Zalavár und Pannonien in der Karolingerzeit, v: Anateus 31–32 (2010), 9–52.

141 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše

Šašel, Jaroslav: Alpium Iuliarum Claustra, v: isti, Opera selecta (Situla 30, Ljubljana 1992), 386– 387. Štih, Peter: Prva omemba Bleda v pisnih virih. Listina kralja Henrika II. za briksenškega škofa Al- buina z dne 10. aprila 1004 (D. H. II. 67), v: Jože Dežman (ur.), Bled – tisoč let. Blejski zbornik 2004 (Radovljica 2004), 7–34. Štih, Peter: Tisoč let od prve omembe Blejskega gradu (1011–2011) in začetki blejskega gospostva škofov iz Briksna, v: Marko Vidic (ur.), Blejski grad – 1000 let prve omembe (Bled 2011), 8–27. Valenčič, Vlado: Gozdarstvo, v: Pavle Blaznik/Bogo Grafenauer/Sergij Vilfan (ur.), Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog 1: Agrarno gospodarstvo (Lju- bljana 1970), 417–463. Vilfan, Sergij: Zgodovinska pravotvornost in Slovenci (Pravna obzorja 5, Ljubljana 1996). Vilfan, Sergij: Zur Struktur der freisingischen Herrschaften südlich der Tauern im Frühmittelal- ter, v: Günther Hödl/Johannes Grabmayer (Hg.), Karantanien und der Alpen-Adria-Raum im Frühmittelalter (2. St. Veiter Historikergespräche, Wien/Köln/Weimar 1993), 209–222. Wanderwitz, Heinrich: Studien zum mittelalterlichen Salzwesen in Bayern (Schriftenreihe zur Ba- yerischen Landesgeschichte 73, München 1984). Wiesbauer, Heinz/Dopsch, Heinz: Salzach macht Geschichte (Salzburg Studien 7, Salzburg 2007). Wolfram, Herwig: Conversio Bagoariorum et Carantanorum, Das Weißbuch der Salzburger Kir- che über die erfolgreiche Mission in Karantanien und Pannonien mit Zusätzen und Ergänzun- gen (Dela I. razreda Slovenske akademije znanosti in umetnosti 38 – Zbirka Zgodovinskega časopisa 44, Ljubljana 32013). Wolfram, Herwig: Grenzen und Räume. Geschichte Österreichs vor seiner Entstehung. Öster reichische Geschichte 378–907 (Wien 1995). Zwitter, Žiga: Okoljska zgodovina srednjega in zgodnjega novega veka na stiku Alp, Panonske kotline, Dinarskega gorstva in Sredozemlja (doktorska disertacija, tipkopis, Ljubljana 2015).

142 Opozorilo na dokument iz arhiva Svetega sedeža

Janko Pleterski

Kot stvaren prispevek k počastitvi stotih let Antona Vratuše želim opozoriti na dokument, ki je nastal tudi iz njegove dejavnosti v zgodovini druge svetovne vojne. Nanaša se na njegovo sicer znano in za mnoge znamenito vlogo pri parti- zanskem zavzetju tistega strašnega italijanskega koncentracijskega taborišča za okupirane Slovence na Rabu, o čemer sam govori v svoji knjigi »Iz verig v svobodo. Rabska brigada« (1998). Dokument se hrani v državnem arhivu Vatikana, a se v dosedanjih slovenskih razpravah o tistem dogajanju še ni upošteval. Gre za pismo, v katerem predstavnik Svetovnega judovskega kongresa Alexander Lewey Easterman na dan 24. septembra 1943 sporoča apostolskemu delegatu v Londonu Williamu Godfreyu srečno novico z jadranskega otoka Rab. Pismo se glasi: »I have been informed that approximately 4000 Jews refugees as well as Yu- goslav nationals, who were in internment camps and generally resident along the Dalmatian coast in formerly occupied Croatia, have been removed to the Island of Rab (or Arbe) in the Adriatic. As this Island has been captured by Yugoslav partisans, the Jews can therefore be regarded as removed from immediate danger. I am sure that your Grace will be glad to learn this news. I feel sure that the efforts of your Grace and of the Holy See have brought about this fortunate result, and I should like to express to the Holy See and yourself the warmest thanks of the World Jewish Congress. The Jews concerned will probably not yet know by what agency their removal from danger has been secured, but when they do they will be indeed grateful.« Naslovnik pisma v Londonu, vatikanski diplomat, je bil po kapitulaciji Italije očitno zaslužen za pravočasno evakuacijo omenjene množice Judov, sicer jugoslovanskih državljanov, iz dotlej po Italijanih okupirane Dalmacije na otok Rab. Šlo je za ljudi, ki so v Dalmacijo pribežali pred nacističnim uničenjem, večji del iz Pavelićeve NDH, in so bili zdaj tukaj ogrožemi s prihodom nemške ali kake kola- borantske vojske kot nadomestnih okupatorjev po umiku Italijanov. Toda podobno so kljub premestitvi seveda bili ogroženi tudi še na Rabu samem. V tistih razmerah je zahvalno pismo pač zgrešilo odločilnega povzročitelja srečnega izida zgodbe. Ob tem zbujajo posebno pozornost besede, zapisane v nekako dodanem zadnjem delu navedenega zahvalnega pisma, ki posebej govore o dejavniku tega izida.

A zanimiva je tudi hvaležna potrditev prejema te pomembne zahvale s strani vatikanskega diplomata. Namreč: »I duly appreciate the words you wrote to me

143 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše concerning your afflicted people in Dalmatia. I know that the Pope has not re- laxed his efforts and always seeks an opportunity of helping whereever he can. It is indeed satisfying to know that better results obtain and I shall convey to the Holy See your kind expression of thanks«. Pozornost zbuja pripomba tajnika Svetovnega judovskega kongresa, da rešen- cem ne bo težko sprejeti pojasnila, kdo je bil v tistem dogajanju njim še neznani dejavnik njihove odrešitve. Easterman ne čuti potrebe v to pojasnjevanje rešen- cem vključiti opozorila tudi na značaj partizanov, ker je Judom na Rabu to bilo pač samoumevno. Toda s podobno samoumevnostjo te potrebe glede partizanov ne čuti niti vatikanski diplomat, ko kot samoumevno sprejema zahvalo, izrečeno prav dejavnikom Vatikana. Z občutkom neskaljenega zadoščenja prenese zahvalo naravnost na papeževo osebo, čeprav se dokument implicitno sam dotika vpraša- nja protiokupatotske vloge partizanov v njihovi domovini in njihove protifašistič- ne pozicije v mednarodni vojni. Po drugem vatikanskem koncilu je bilo zahvalno pismo uvrščeno v uradno pu- blikacijo Svetega sedeža »Actes et documents du Saint Siege relatifs a la seconde guerre mondiale«, Libreria Editrice Vaticana, I-XI, 1965-1981; in sicer kot dokument št. 346 v knjgi IX. Papež je z njim v mednarodnih polemikah o medvojni politiki Svetega sedeža – v zvezi z usodo Judov v Hitlerjevih rokah – izpostavil dragocen, hudim očitkom na njegov rovaš, nasproten dokaz. Posebnost tega do- kaza pa je za nas v tem, da izpričuje tudi pozicijo samega Vatikana v tej vojni, in to ne le na svetovni ravni, temveč tudi na ravni razdora okupirane Slovenije. V dokumentu je izpričana sozvočnost namer in učinkov delovanja obeh v zahval- nem pismu ugotovljenih dejavnikov srečne rešitve Judov na Rabu, vatikanskega in partizanskega. Pripominjam, da gre v slovenski zgodovini tukaj še za več kot le za pomen enega samega dogodka in dokumenta. Še bolj gre za povednost celotne, impozatne in že tako dolgo objavljene serije dokumentov Vatikana, kateri se naše zgodovinopisje za čuda ogiba. V njej je sozvočnost, opažena v zvezi z Ra- bom, dokumentirana še globlje in popolneje. Tu je vidno, da je omenjno sozvočje bilo nakazano in slišno svetu v vojni že od poletja 1941 s pojavom papeškega »mutizma«. To je dokumentirana oznaka tiste nenadne onemelosti Svetega sedeža v zadevi papeške enciklike Divini redemptoris, na katero sta Hitler in Mussolini računala, da bo postala papeško geslo za udeležbo krščanske Evrope v njuni, zdaj kot »kri- žarska« označeni vojni za osvojitev še vzhoda Evrope in naprej. Žal ta »mutizem« Pija XII. v Ljubljani ni naletel na posluh niti voditeljev vse do sovražnega napada najmogočnejše slovenske stranke niti osamljenega papeževega pooblaščenca v ljubljanski stolnici. Danes gre za pri nas ignorirano celotno serijo dokumentov. Toda že ugotovitev sozvočnosti z odporom, kolikor je bila izkazana ob dogodku na Rabu, bi sama terjala premislek njenega temeljnega pomena za naš danes in

144 Opozorilo na dokument iz arhiva Svetega sedeža jutri. V neskončnih polemikah o slovenski zgodovini 1941–1945 takšen premislek še vedno izostaja. Ali bo za to samorefleksijo potrebnih še novih sto let rodu?

(Prim. Janko Pleterski, Vatikanski dokumenti o Slovencih in Sloveniji 1940– 1945, Grafenauerjev zbornik, Ljubljana 1996, 635–648.)

145 146 Normandija 2014

Jože Pirjevec

Ko sem v petek, 6. junija 2014 vstal ob treh zjutraj, sem mislil na fante izpred sedemdesetih let, ki so se tudi ob zori odpravljali v Normandijo. Mislil sem na njihovo stisko, ko so se v Angliji vkrcali na ladje, da na drugi strani Rokavskega zaliva začnejo z invazijo na Tretji rajh: vedeli so, da gredo mnogi v gotovo smrt. Človek je seveda vedno prepričan, da njega najhujše ne more doleteti, a v tem primeru si ni bilo mogoče delati velikih iluzij. Nemci so namreč z “atlantskim zidom” tako zastražili obalo, da je bilo pričakovati krvavo bitko. Kar se je zares zgodilo. Samo na plaži, ki so jo imenovali “Omaha”, je padlo okrog 2.500 ame- riških vojakov. Skupno so zavezniki utrpeli 3.000 izgub. Jaz sem odhajal v drugačnem vzdušju. Kot član slovenske delegacije vetera- nov, ki jih je predsednik François Holland povabil na veliko svečanost ob jubileju znamenitega izkrcanja. S sabo sem vzel svojo titovko z rdečo zvezdo in slovensko zastavo, pa še značko Zveze borcev sem si zataknil v gumbnico suknjiča, ker je bilo pomembno tudi na zunaj pokazati, kam spadam. Spominjam se, da sem bil pred desetimi leti, ko so proslavljali šestdesetletnico invazije, dokaj nejevo- ljen, ker Slovencev ni bilo zraven. Izgovor je bil, da pač v nasprotju z Britanci, Američani, Kanadčani, Norvažani, Poljaki, Čehi, Slovaki, Nizozemci in drugimi številnimi evropskimi in kolonialnimi narodi 6. junija 1944 Slovencev ni bilo na normandijskih plažah. To je res, čeprav ne gre pozabiti na tiste naše ljudi, ki so bili prisilno mobilizirani v nemško vojsko in so jih nacisti ob zavezniškem napadu pobili, ker jim niso zaupali. Kar pa še ne pomeni, da nismo bili tesno povezani z dogajanjem, saj so naši partizani v pričakovanju operacije “Overlord”, pa tudi v času ko je bila v teku, organizirali vrsto sabotažnih akcij, ki so močno ohromile komunikacije Wehrmachta z Balkanom in Italijo in v tem smislu oslabili nemško udarno silo v zaledju Francije. Ta naš prispevek k skupnemu naporu protihitler- janske koalicije je bil letos končno priznan in tako smo kot Rusi tudi mi dobili vabilo, da se udeležimo slavja. S preostalimi člani delegacije sem se srečal nekaj pred šesto uro pred halo Tivoli v Ljubljani. Sami stari znanci, začenši z devetindevetdesetletnim Antonom Vratušo in enaindevetdesetletnim Janezom Stanovnikom. Čeprav jih imam tudi sam že štiriinsedemdeset, sem bil v skupini med mlajšimi. “Veteran” po srcu in prepričanju, ne po življenjski izkušnji. Pravzaprav bi moral biti na drugi strani barikade, saj je moj oče med vojno finančno sicer podpiral osvobodilno gibanje, ni pa imel kot premožen trgovec posebnih simpatij do komunistov. Zato se je z družino, še preden je bila sredi septembra 1947 začrtana nova meja med

147 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše

Jugoslavijo in Svobodnim tržaškim ozemljem, preselil v Trst, kjer sem doraščal v okolju, ki Titovi Jugoslaviji gotovo ni bilo naklonjeno. Dolgo časa o partizanih nisem vedel praktično nič, kajti v slovenskih šolah, ki sem jih obiskoval, o tem niso rekli niti besede, kaj šele na univezah v Trstu, Pisi in na Dunaju, na katerih sem pozneje študiral. Kako je prišlo do moje spreobrnitve? Zgodilo se je, ko sem imel že okrog štirideset let in sem požel prvi uspeh s knjigo o dalmatinskem pisatelju Nikoli Tommaseu, italijanskem patriotu iz 19. stoletja, ki je še pred revolucijo leta 1848 odkril svoje “ilirske”, to je slovanske korenine. Ko je moja knjiga leta 1977 izšla, je vzbudila med tržaško inteligenco dokajšnje zanimanje, kar je imelo za posledico, da sem se spoznal z uglednim odvetnikom Ninom Di Giacomom, članom mestnega establišmenta. Kmalu sem odkril, da omenjeni gospod izvira iz slovenske družine, ki je živela v predme- stnem okraju Sv. Ivan, in da ga zanimam predvsem, ker je v starosti želel najti vez s slovenskim ambientom. O tem, kako in zakaj se je njegova družina poitali- jančila, je celo napisal roman, naslovljen “Jurčevi bivši A-O (avstroogrska)“, ki je imel kar precej odmeva, saj je pripovedoval zgodbo, značilno za marsikaterega Tržačana. Pod vtisom priznanja širše publike je začel pisati še drug roman, v katerem je govoril o svojem doraščanju v fašističnem Trstu v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, pa tudi o svojih vojaških izkušnjah na začetku druge svetovne vojne. Če se prav spominjam, Nino kot vojak ni nikoli služil v Ljubljanski pokrajini, ki jo je Italija anektirala po 6. aprilu 1941. Svojega prota- gonista, ki je bil pač njegov alter ego, pa je vendar poslal v zasedeno Ljubljano, in nato opisal, kako se je po zlomu italijanske kraljevine 8. septembra 1943 nekje na Postonjskem priključil partizanom. Medtem ko je prvi del romana, ki je ostal v rokopisu, nadvse zanimiv, saj Nino zgovorno in z dobršno dozo ironije prikazuje tržaško fašstično gospodo, je pa drugi del šibak, saj v bistvu Slovenije in njene burne medvojne zgodovine ni poznal. Ker se je tega sam zavedal, me je nekega poletja prosil, naj ga spremim v Ljubljano in naj mu pokažem kaj partizanskega. Pomislil sem na Bazo 20, o kateri sem vedel iz Kocbekove Tovarišije ali Listine, kjer pa še nisem bil. Tako sva se neke sončne nedelje iz Trsta odpeljala proti Kočevju in zavozila v tamkajšnje mogočne in strašne gozdove. Tu se je v meni zgodil prelom: v soočenju s tisto divjino, z naselbino barak, sem zaslutil epsko razsežnost partizanskega boja in se zavedel, da bi bil, če bi imel leta 1941 osemnajst ali dvajset let, pri partizanih. Razumel sem, da je slovenski narod z odločitvijo, da se upre Italijanom in Nemcem, stopil v zgodovino kot zrel osebek in da je zato naše odporniško gibanje tisto poglavje naše preteklosti, na katerega moramo biti najbolj ponosni. Pozneje sem seveda ta prvi čustveni vzgib še inte- lektualno podprl s študijem dogajanja pri nas in v Evropi v času druge svetovne vojne, pri čemer nisem tako naiven, da bi ne videl, da tudi naše partizanstvo ni brez greha. Tukaj ne mislim na povojne poboje, ki so posebna zgodba, temveč na

148 Normandija 2014 boj za oblast komunistov med vojno in na njihovo pogosto brezbrižnost do sve- tosti človeškega življenja. Ko to priznavam, pa obenem ne morem pozabiti svoje tete Milke, kmetice iz kraške vasice Skopo, ki so ji pravili „partizanska mati“, ker je vneto skrbela za ranjene borce in vse, ki so potrebovali pomoč. Milka je gorela od prepričanja, da zmaga ne bo prinesla samo svobode, temveč tudi boljše in pravičnejše življenje. Govorila je celo, da po vojni ne bo treba nič kuhati, ker bodo večerjo in kosilo z avioni prevažali iz Moskve. Koliko Milk je bilo v našem odporniškem gibanju, koliko fantov, ki so za- grabili za orožje, ker se niso mogli sprijazniti z mislijo, da bodo sužnji tujemu gospodarju. V nedavnem pogovoru, ki sem ga imel Antonom Vratušo, mi je pripovedoval svojo izkušnjo, ki je tako značilna, da bom z njo verjetno začel svojo knjigo o partizanih, za katero pravkar zbiram gradivo. Ko so Nemci po 6. aprilu 1941 vkorakali na Štajersko, je mladi Anton, ki je takrat še študiral slavistiko na univerzi v Ljubljani, kot rezervni oficir takoj odšel k svoji enoti nekje pri Ptuju. Tu je doživel polom jugoslovanske vojske, kar ga je prepričalo, da je razpustil svoji četo, fantom svetoval naj se vrnejo domov, sam pa preoblečen v hlapca na izposojenem kolesu odhitel v Ljubljano. Tu je takoj stopil v stik s kolegi iz Slavističnega seminarja, ki se je sestajal v prostorih NUK-a, in jih na svojo roko začel uriti za upor. “Nato je prišla OF”, pravi, “nas objela in zaobjela in smo šli naprej”. Spontana Vranova reakcija, kakor mu prijateljsko pravimo, mesijanska vera tete Milke, sta bila srž našega upora, ki je rasel iz ponosa in prepričanja, “da ni povratka na staro”. Vsa upanja se v socialistični Jugoslaviji niso udejanjila, nekatera pa vendarle: na novo smo zakoličili svoje meje, se preobrazili v moder- no in socialno urejeno družbo, se oblikovali v državno skupnost, bez katere tudi današnje Republike Slovenije ne bi bilo. Zato, ker priznavam te zgodovinske do- sežke, ne da bi si zakrival oči pred enopartijskim sistemom, ki se je po letu 1945 ustoličil na oblasti, sem s titovko na glavi 6. maja odšel v Normandijo. Ob 9. uri smo po čarterskem letu pristali na letališču v mestecu Caen med letaloma danske kraljice in nizozemskega kralja. Sledila je vožnja z avtobusom na plažo Ouistreham, kjer so nam v ogromnem šotoru najprej ponudili skromen prigrizek. Na srečo je bil ob dobrem siru in nekoliko sumljivi pašteti bordojec odličen. Nato smo šli na eno od štirih ali petih tribun, ki so jih Francozi pripravili za svoje goste. Obrnjene so bile proti morju, od katerega jeklenosive modrine nas je ločil širok pas rumenkastega peska, Pomislil sem, kako potrebno je, če si zgodovinar, da osebno obiščeš kraje dogodkov, o katerih nameravaš pripovedovati. Šele, ko sem se soočal s to ogromno ploščadjo, ki je bila brez vsakega zakloni- šča, sem pravzaprav razumel, kaj pomeni “izkrcanje v Normandiji”. Moram reči, da je bila organizacija slovesnosti brezhibna. Kljub temu da je bilo treba namestiti številne državnike in tisočglavo množico, je vse teklo kot po olju, pri čemer so me najbolj prijetno presenetili številni mladi, oblečeni v belo, ki so skrbeli za

149 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše dobro počutje večinoma starejše publike. Našega Vrana so posadili v voziček in ga skupaj z drugimi betežnimi veterani postavil v prvo vrsto. Tam je na soncu stoično vztrajal pet in več ur, s triglavko na glavi in z neizmernim ponosom na licu, zavedajoč se, da predstavlja celo generacijo mrtvih in živih. V za nas rezerviranem prostoru smo kar dolgo čakali, da se je začela odvijati svečanost. Najprej z govorom predsednika Hollanda, ki je bil preprosto plemenit. Brez odvečne retorike je poudaril pomen dogodka za osvoboditev Francije in Evrope, pri čemer seveda ni pozabil omeniti prispevka partizanov in “rezistence” nasploh. Sledil je gimnastično-baletni nastop nekaj stotin ljudi obeh spolov in vseh starosti, ki me je presenetil zaradi svojeg “minimalizma”. Šlo je za koreo- grafsko postavitev, ki je bila skromna in sproščena, a vendar v svoji izbrani ele- ganci zelo učinkovita. Poudarjala je grozoto vojne in zmago življenja nad smrtjo, pomiritve nad sovraštvom. Najbolj me je presunil konec predstave, ko sta se na ogromnih ekranih, ki so oblikovali kuliso uprizoritve, prikazali fotografiji dveh vojakov iz leta 1944. Nemec in Francoz (ali Anglež?). Sedemdeset let kasneje sta si, postarana, a še vedno krepka, v živo pred televizijskimi kamerami podala roke. Ob tem prizoru, ki me je ganil do solz, se mi je sama od sebe ponujala misel, kaj je to sprava. V filmskem programu, ki so ga Francozi pripravili in ga predvajali na ekranih, postavljenih na plaži, niso bili obzirni do Nemcev oziroma do nacistov. Poudarili so vso izprijenost in nečloveškost njihove ideologije in to sporočilo podkrepili s prizori na desetine izmozganih trupel, ki so jih zavezniki po osvoboditvi tega ali onega koncentracijskega taborišča z bagerji metali v skupne grobove. Strašen prizor, ki sem ga videl prvič. Pomislil sem na nemško kan- clerko gospo Angelo Merkel, ki je sedela na častni tribuni nekaj sto metrov daleč od nas, in si dejal, da ji pač ne more biti prijetno. Obenem pa sem si razlagal, da ona in z njo nemški narod priznavata grozoto nacizma, jo obsojata in delita vrednote tistih, ki so zmagali v drugi svetovni vojni. Sprava je možna samo na teh temeljih. Na priznanju premagane strani, da se je dala zapeljati v brezmejen zločin proti človeštvu, na njenem iskrenem kesanju in brezpogojnem sprejema- nju zgodovinske resnice. Prireditev je sklenil ognjemet, kakršnega še nisem videl. Iz peščine so se dvignili nešteti pisani dimni trakovi, ki so v hipu ustvarili magično zaveso. Zaveso miru med morijo pred sedemdesetimi leti in današnjo evropsko domovino. “D-day” se mi je iztekel 7. junija ob enih ponoči, ko sem se vrnil domov. Dan, katerega ne bom pozabil.

150 Družbene spremembe in kaznovalna politika

Alenka Šelih

1. Družbene spremembe kot stalnica družbenega razvoja

Odveč se zdi trditev, da so družbene spremembe stalnica razvoja vsake družbe in so v bistvu motor razvoja družbe. Ko tukaj govorimo o družbenih spremembah in njihovem vplivu, imamo v mislih takšne družbene spremembe, ki presegajo običajno velikost in jakost sprememb, ki se pojavljajo v vsaki družbi kot del njene realnosti. Te spremembe so bile v preteklih stoletjih sicer bistveno manjše in počasnejše kot v 20. stoletju. Obseg in ritem družbenih sprememb od sredine 19. stoletja dalje je bil bistveno hitrejši in močnejši, kot vse, kar se je dogajalo v človeški zgodovini pred tem. V 20. stoletju, ki je bilo na svojem začetku napovedano kot stoletje blaginje, miru in družbenega razvoja, se je Evropa soočila z dvema vojnama, ravno tako pa z dvema vrstama totalitarizma – z nacifašizmom in komunizmom. Oba totalitarizma sta imela obsežne posledice za celotno celino, predvsem pa sta vplivala na življenje prebivalcev, ki so neposredno živeli pod tema dvema režimoma. Za- torej ne preseneča, da so šle različne evropske države v različnih obdobjih skozi različne vrste tranzicij. Offe (1997, 64) govori o treh »družinah preobrazb« v Evropi 20. stoletja: o povojnih demokracijah po prvi svetovni vojni leta 1918; o povojnih demokracijah po drugi svetovni vojni leta 1945; o demokracijah, ki so se začele pojavljati v sredini sedemdesetih let v južni Evropi (Španija, Portugalska, Grčija – vsaka od njih je prekinila s preteklostjo avtoritarne politike). Prva od teh »družin« se verjetno razlikuje od ostalih po tem, da jo je ustvarila vojna, ki je uničila družbe v državah, ki so izgubile vojno, ravno tako pa je pustila v oslabljenem položaju »zmagovalce«. Ko so se te države po vojnem uničenju ponovno organizirale, so vpeljale enak gospodarski in politični sistem, kot so ga poznale pred vojno; šlo je za tržno gospodarstvo in pluralistični politični sistem (ne glede na to, kako omejen je utegnil biti pred letom 1914). Kar pa zadeva tranzicijo po drugi svetovni vojni, je bila ta v Nemčiji (in precej manj v Italiji in Avstriji) povsem druge vrste, saj je morala država premagati posledice vojne, ravno tako pa se spopasti s tota- litarno preteklostjo. Vendar pa Offe poudarja, da je bila tranzicija v teh državah manj obsežna, saj so se lahko oprli na nekatere ne tako oddaljene demokratične tradicije, ravno tako pa na dejansko enak gospodarski sistem: institucije in pravni okviri kapitalizma (lastninske pravice, določanje cen, trg dela in drugo) so bili že pri roki in pripravljeni za ponovno oživitev in razvoj (Offe 1997, 64). Enako velja

151 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše za tranzicijo v sedemdesetih letih, ko so se Španija, Portugalska in Grčija usme- rile k demokratični družbeni organizaciji. Offe opozarja, da so te države že imele določeno izkušnjo demokratične državne strukture in institucij v ne tako oddaljeni preteklosti, ne glede na to, kako neučinkovite so utegnile biti te institucije. Družbene spremembe, do katerih je prišlo v Evropi po letu 1989, lahko ozna- čimo kot četrto »družino preobrazb«, kot jih je poimenoval Offe. Procesi v vzhodno- in srednje- evropskih, bivših socialističnih državah so se v mnogih pogledih razlikovali od prejšnjih tranzicijskih procesov. Zelo pogosto so v preteklosti vse te države obravnavali, kot da gre za homogeno skupino držav. Vzhodno- in srednje- evropske države so se močno razlikovale že pred začetkom tranzicije, prav tako pa so procesi tranzicije v teh državah potekali raz- lično. Tranzicija, kakor je potekala v nekdanji Nemški demokratični republiki, se popolnoma razlikuje od tiste v drugih srednje- in vzhodnoevropskih državah (Boers 1996, 314-337). Prav tako so potekali procesi tranziciji v baltskih drža- vah – da Rusije sploh ne omenjamo – drugače kot v državah srednje Evrope, zlasti tistih, ki so v začetku dvajsetega stoletja sodile v okvir avstro-ogrske monarhije. Preobrazbeni procesi, ki so sledili prvemu zadovoljstvu ob pridobitvi novih svoboščin, so bili mnogo globlji, kot so jih občutile poprejšnje evropske »dru- žine«. Kot je dejal Offe: »To, kar je bilo narejeno, ni bila zgolj sprememba re- žima, temveč tudi reorganizacija produkcijskega sistema… Ni bilo nikakršnega »revolucionarnega« načrta, ki bi pokazal, kako in v kakšnem zaporedju morajo biti stvari narejene« (Offe 1997, 64). Srednje- in vzhodnoevropske države so se morale podvreči procesu preobrazbe – ki je vključevala »zahodne« standarde in cilje – da so pridobile med drugimi koristmi tudi nujno potrebno podporo zaho- dnih držav ter bilateralnih ali multilateralnih organizacij. Kot ugotavlja Offe, te države niso potegnile političnih in gospodarskih modelov za prihodnost iz svoje preteklosti, temveč so jih uvozile (Offe 1997, 65); res je sicer, da so ljudje želeli te spremembe, a danes – po četrt stoletnem obdobju – lahko ocenimo,d a se niso zavedali niti se niso mogli zavedati vseh sprememb, ki jih bo prinesla »tranzicija« z velikim »T«. Offe s tem v zvezi opozarja, da ni bilo nobenega »revolucionarnega« načrta« – in res bi lahko rekli, da so bile spremembe, do katerih je prišlo, tako dalekosežne in vseobsegajoče, da bi smeli govoriti o revolucionarnih spremembah – vendar takih, pri katerih vsaj v veliki večini ni prišlo do uporabe sile. Po poteku petin- dvajsetih let tudi drugi pisci opozarjajo na to, da so vsaj nekatere izmed teh držav – med njimi Slovenija – prevzele model diskontinuitete s prejšnjim sistemom, to pa se zaradi socialno-kulturnih in socialno-zgodovinskih pogojev ni pozitivno »izšlo« (Godina 2014, 182, 255). Ob tem velja dodati, da je ugotovitev, da družbene spremembe vplivajo tudi

152 Družbene spremembe in kaznovalna politika na kriminaliteto, splošno sprejeta, čeprav se (seveda) razlikujejo stališča o tem, kakšen je ta vpliv in kako nastaja (Findlay 1999, 61-62). Pomen družbenih sprememb in njihovega vpliva na vse segmente družbe ne gre omejevati samo na Evropo in spremembe, do katerih je tukaj prišlo v zadnjem stoletju. Enako vlogo ali morda še večjo so v ZDA odigrali dogodki 11. septembra 2001. Po mnenju Simona je bilo zrušenje stolpnic-dvojčkov na Manhattnu le zadnje dejanje izjemnih prizorov nasilja, ki so se dogajali po ameriških veleme- stih vse od umora predsednika Kennedyja v Dallasu leta 1963 (Simon 2007, 3). Po mnenju tega avtorja se je ameriška družba že dotlej bistveno spreminjala; po 9/11 pa je to postalo povsem nedvoumno: »upravljanje s pomočjo kriminalitete je povzročilo znižanje demokracije v Ameriki in ustvarilo večjo rasno polarizacijo« (Simon, 2007,6). Po njegovem mnenju prevladuje v zadnjih desetletjih upravljanje države preko kriminalitete; kriminaliteta je postala eden poglavitnih strate- ških vprašanj ameriške družbe in upravljanja ameriške države; ameriška družba uporablja problem kriminalitete, da upraviči ravnanja, ki imajo povsem drugačno naravo kot delovanje proti kriminalitete. Kriminaliteta je postala v ZDA problem, ki v veliki meri opredeljuje način, kako posamezniki ravnajo glede samih sebe, glede svoje družine in glede skupnosti, v katerih ti posamezniki živijo (Simon 2007, 4-5). Po Simonovem mnenju ta nova paradigma upravljanja z državo spre- minja socialno državo v kazensko državo in je povzročila, da je danes v ZDA v zaporih več ljudi, kot jih je bilo kadarkoli doslej; ustvarila je »zaprte«, »trdnja- vske« skupnosti, v katerih živijo »tisti, ki imajo« in one, v katerih živijo »tisti, ki nimajo« (Simon 2007, 7; Garland, 2001). Po eni strani torej vidimo, da družbene spremembe stalno vplivajo na razvoj družbe; njihova stopnja in jakost so sicer lahko različni in posledično je tak tudi njihov vpliv na razvoj družbe. Kriminalitetno politiko lahko ocenimo kot eno izmed paradigmatičnih meril za oceno vpliva družbenih sprememb na razvoj in upravljanje družbe oziroma države. Znotraj kriminalitetne politike je kaznovalna politika, torej politika izrekanja kazenskih sankcij, zlasti tistih, ki so povezane z odvzemom prostosti, dober pokazatelj usmeritve, po kateri se razvija določena država: demokratični, solidarnostni in strpni sistemi razvijajo drugačne modele kaznovalne politike kot tisti, ki so jim nasprotni: avtoritarni, ne-solidarnostni in ne-strpni.

II. Družbene spremembe in njihov vpliv na kaznovalno politiko

Družbene spremembe vedno zahtevajo spreminjanje ali vsaj prilagajanje šte- vilnih družbenih podsistemov – čim globlje so, tem globlje spremembe so potrebne. To je bilo najbolj očitno pri prehodu srednje- in južno- evropskih držav iz enega gospodarskega in političnega sistema v drugi: kot navaja Offe, ni bilo področja

153 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše družbenega življenja, ki ne bi bilo podvrženo spremembam. K temu velja dodati še to, da so nekatere med temi državami – tudi Slovenija – poleg tega morale oblikovati še novo, samostojno državo. Hkrati so tekli procesi oblikovanja novih državnih struktur (večstrankarski parlament, vlada, ministrstva); nov, drugačen položaj sodstva se je le polagoma oblikoval; gospodarska struktura se je v celoti spremenila, čeprav je res, da je velik del gospodarstva ostal v delni ali pretežni lasti države. Vsi državni podsistemi, ki obravnavajo kriminaliteto – policija, to- žilstvo, sodstvo, izvrševanje kazenskih sankcij – so se spreminjali. Enako velja za druge podsisteme kot so izobraževanje, zdravstvo, socialno varstvo. Povsem se je spremenila tudi vloga in pomen vseh vrst medijev – in to ne vedno v pozitivnem pomenu. Kakor je na eni strani bila sistemsko zagotovljena svoboda medijev (ali vsaj večja svoboda), tako se je na drugi strani pokazalo, da so mediji – zaradi nuje, da preživijo – zelo izpostavljeni temu, da postopoma »porumenijo«. Ena izmed najbolj pogostih tem v tem okviru je seveda kriminaliteta in senzacionalno poročanje o njej. Prav tako so se spreminjali družbeni podsistemi kot je na primer položaj zapo- slenih na sploh; družba se je soočila s skokovitim porastom nezaposlenih; spremenila se je vloga sindikatov, področje nevladnih organizacij se je organiziralo povsem na novo. Vse to so bile spremembe, ki so imele vsaj posredno vpliv tudi na nastajanje in gibanje kriminalitete, pa tudi na način, kako državni organi in družba ta pojav v celoti obvladujeta. Za področje obravnavanja kriminalitete je bilo značilno,d a je politika kmalu spoznala, da je kriminaliteta tema, s pomočjo katere je mogoče pridobivati gla- sove volivcev – kriminalitetna politika je zato postala močan politicum – in to se je odrazilo tudi v pripravah zakonodaje, delu sodišč in – kaznovalne politike. Vprašanja, povezana s kriminaliteto, zlasti strogost zakonodaje in kaznovalne politike so zato postala pomembno vprašanje vsakokratnih volitev oziroma pred- volilnih kampanj. Ne le to – vprašanja kazenske zakonodaje so postala celo eno osrednjih področij dela izvršilne oblasti v določenem obdobju – tako je na primer v Sloveniji vlada, ki je delovala v letih 2004–2008, v manj kot enem letu sprejela nov kazenski zakonik – katerega številne strokovne napake je bilo potrebno po- pravljati v kasnejšem obdobju. V času med leti 1980 in 2010 se je spreminjala tudi kriminaliteta. V Sloveniji nismo bili – tako kot se je to zgodilo v drugih tranzicijskih državah – priče skoko- vitemu povečanju kriminalitete takoj po spremembah v letu 1989. Največji vpliv na obseg kriminalitete sta imeli dve okoliščini: v letih 1994–1995 je bila uve- ljavljena reorganizacije sodnega sistema, kar je imelo za posledico zmanjšanje dela sodišč in posledično manjše število obsojenih oseb; druga okoliščina, ki je vplivala na obseg kaznivih dejanj, ki jih je prijavila policija, pa je bila sprememba

154 Družbene spremembe in kaznovalna politika načina evidentiranja, do katere je prišlo leta 1998. Od tega leta dalje se kot kazniva dejanja v policijski statistiki evidentirajo vsi dogodki, ki so jih policisti zaznali kot kazniva dejanja – medtem ko so pred tem dejanja manjšega pomena policisti izpuščali iz evidentiranja. Vendar se ob povečanem številu policiji prijavljenih kaznivih dejanj, število ovadenih storilcev ni bistveno povečalo. Več avtorjev je tudi ugotavljalo, da se je spremenila nevarnost kriminalitete – povečala naj bi se zlasti nasilna kazniva dejanja (Brinc, 2005). Pomemben vpliv na obravnavanje kriminalitete so imele spremembe kazenske zakonodaje – do sprememb je prišlo na vseh področjih zakonodaje: zakoni, ki so določali organizacijo in volitev oziroma imenovanje posameznikov, ki delujejo na področju obravnavanja kriminalitete – policisti, tožilci, sodniki – so bili sprejeti na novo; spremenjena je bila organizacija pravosodja v celoti; v razdobju trinajstih let (1995–2008) sta bila sprejeta dva kazenska zakonika, zakon o kazenskem postopku pa je bil večkrat bistveno spremenjen. Za materialno kazensko zakonodajo – kolikor gre za določbe, ki so povezane s kaznovalno politiko – je bilo značilno, da je v prvem obdobju (do 1998) znižala okvire kazni, predpisanih za nekatera kazniva dejanja; v tem obdobju je ohranila tudi najvišjo kazen odvzema prostosti, kakor je bila določena pred letom 1991 – 20 let (ob tem, da je obstajala še smrtna kazen, ki pa v Sloveniji ni bila izvršena od leta 1957 dalje). V drugem obdobju, ki ga lahko določimo z letom 1999, ko je bil kazenski zakonik prvič dopolnjen in spremenjen, je zakonodajalec, med drugim, zvišal najvišjo mero kazni zapora na 30 let. Ta je bila predvidena le za nekatera najhujša naklepna kazniva dejanja. Tretje obdobje se začenja z letom 2008, ko je začel veljati nov kazenski zakonik, ki je za nekatera kazniva dejanja uvedel tudi možnost izreka dosmrtnega zapora. Slovensko kazensko pravo je tako v kratkem obdobju od 1995 do 2008 preho- dilo pot od tega, da je bila najvišja kazen zapora dvajset let do tega, da je od leta 2008 najvišja možna kazen (za določena posebej huda kazniva dejanja) – dosmr- tni zapor. V svetu ni najti primera države, ki bi v tako kratkem času naredila to- likšen preobrat pri reagiranju na kriminaliteto – še zlasti je takšen preobrat težko razumeti, ker se je to dogajalo v času, ko se je državni in pravni sistem spremenil iz avtoritarnega v demokratičnega. Čeprav je bilo povečanje punitivnosti – kakor se ta odraža v predpisanih ka- znih za kazniva dejanja – ukoreninjeno v domačih družbenih in političnih po- gojih, je nanj verjetno vplivala tudi večja internacionalizacija kriminalitetne in znotraj te tudi kaznovalne politike. Vpliv idej, ki so v času po letu 1991, zlasti pa po letu 2001, začele prevladovati tako v pristojnih organih Sveta Evrope kot znotraj Evropske unije, se je gotovo odrazil tudi na oblikovanje kriminalitetne in

155 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše kaznovalne politike v Sloveniji. Poleg teh splošnih vplivov ni mogoče zanemariti tudi vpliva, ki se je širil preko sodelovanja slovenskih strokovnjakov (policistov, tožilcev, sodnikov) na številnih strokovnih srečanjih, organiziranih znotraj obeh teh organizacij, kjer je punitivna naravnanost, ki se je iz ZDA najprej razširila v Veliko Britanijo, nato pa v druge evropske države, imela svoj vpliv tudi na ude- ležence iz Slovenije (Ruggiero-Ryan-Sim 1995, 3). V precej veliki meri se je – kar zadeva kriminaliteto – spremenilo tudi javno mnenje. Medtem ko je bilo pred letom 1991 v večji meri naklonjeno manj represivnemu reagiranju na kriminaliteto in je – zlasti v osemdesetih – izrazito odklanjalo smrtno kazen, se je v poznejših letih usmerjenost k večji punitivnosti pokazala dokaj jasno. Raziskava »Slovensko javno mnenje«1 je glede odnosa do ukinitve smrtne kazni ugotovila naslednje:

Odnos do ukinitve smrtne kazni (%) 1991 2014 Pozitiven 35,0 44,0 Zelo pozitiven 19,3 8,6 Negativen 12,8 19,3 Zelo negativen 3,0 2,8

Ti podatki kažejo, da se je izrazito povečal delež tistih, ki so imeli pozitiven odnos do njene ukinitve – a na račun tistih, ki so imeli zelo pozitiven odnos do ukinitve. Ta se je močno zmanjšal. Prav tako se je bistveno povečal delež tistih, ki so imeli negativen odnos do ukinitve smrtne kazni. V (reprezentativni) anketi, ki jo je leta 2008 izvedel dnevnik Delo, sta se dve tretjini vprašanih izrekli za uvedbo dosmrtnega zapora (Filipčič 2014, 46). Tudi rezultati nekaterih drugih anket javnega mnenja kažejo na manjšo strpnost ljudi do storilcev kaznivih dejanj in na povečane zahteve po njihovem strogem kaznovanju. Flander in Meško ob tem ugotavljata, da so razlogi za to, med drugim, tudi v zmanjšanju zaupanja v pravo in institucije države, povečanje sodelovanja med vlado in ti. »think tank-i« ter hkratnim zmanjšanjem sodelovanja s kriminološko stroko (Flander, Meško 2013, 331-332).

3. Nekatere značilnosti kaznovalne politike v Sloveniji 1980–2010

Kot opozarjata Dünkel in Snacken je število zapornikov odvisno od številnih dejavnikov, med drugim od strukturnih družbenih sprememb, ekonomskih pogojev, še posebej od zakonodajnih odločitev, kazenske zakonodaje in kazenskega

1 Slovensko javno mnenje je longitudinalna raziskava, ki se opravlja na statistično reprezentativ- nem vzorcu od leta 1968 dalje. Smrtna kazen je bila v Sloveniji odpravljena septembra 1989. V tabeli niso navedeni podatki za kategoriji »neodločeni« in »ne vem«.

156 Družbene spremembe in kaznovalna politika pravosodja, pa tudi od javnega mnenja in medijev (Dünkel-Snakcen 2000, 135). Takšen seznam nikoli ne more biti popoln, temveč daje v nek temelj za razmislek o tem, katere okoliščine vplivajo na obseg zaporske populacije.

Tabela: Vrste kazni obsojenih oseb v obdobju 1980-20002 Leto/ Sodni Denarna Kazen Pogojna Vrsta Skupaj opomin kazen zapora obsodba kazni Število Število % Število % Število % Število % 1980 10.984 320 2,9 3.378 30,8 1.998 18,2 5.288 48,1 1985 13.407 271 2,0 4.613 34,4 2.422 18,1 6.101 45,5 1990 9.764 256 2,6 2.116 21,7 1.634 16,7 5.758 59,0 1995 3.427 138 4,0 329 9,6 550 16 2.410 70,3 2000 6.304 121 1,9 349 5,5 1105 17,5 4.729 75,0

Grafikon deležev posameznih vrst kazni obsojenih oseb v obdobju 1980-2000

Za obdobje 1980–2000 so prikazani podatki za petletna obdobja. V nasprotju z izkušnjo vseh srednje- in vzhodno-evropskih držav v tranziciji, v katerih se je kriminaliteta po letu 1989 skokovito (tudi za dva- do trikrat) povečala, smo bili v Sloveniji soočeni z upadom števila obsojenih storilcev kaznivih dejanj; ta upad je trajal vse do leta 1995 in je bil izjemno velik, saj je bilo število obsojenih oseb

2 Avtorica se zahvaljuje B. Brvarju, spec.krim in statistiku, ki je zbral in uredil vse statistične podatke.

157 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše leta 1995 glede na leto 1985 skoraj štirikrat manjše. V letih pred 1995 je bila izpeljana reforma pravosodnega sistema in šele nato so sodišča polagoma začela delovati polno. V tem dvajsetletnem obdobju je prišlo do bistvenega padca uporabe denarne kazni in na drugi strani do bistvenega povečanja pogojne obsodbe – ti dve sankciji skupaj sta tako leta 1980 kot leta 2000 dosegli približno enak delež – okrog 80% vseh izrečenih sankcij, le da so njuni deleži leta 1980 in leta 2000 povsem različni: na začetku tega obdobja je bila denarna kazen izrečena 30,8% obsojencem, pogojna pa 48,1%; na koncu tega obdobja pa je denarna kazen predstavljala le še 5,7%, pogojna obdobja pa 75,0% vseh primerov. Pri tem pa se delež tretje pogosto uporabljene kazni, zapora, ni bistveno spreminjal – sodišča so to kazen uporabila pri 16–18 % vseh storilcev.

Tabela: Vrste kazni obsojenih oseb v obdobju 2001-2010 Vrste kazni obsojenih oseb v obdobju 2001-2010 Sodni Denarna Kazen Pogojna Leto Skupaj opomin kazen zapora obsodba N % N % N % N %

2001 7.061 99 1,4 473 6,7 1.193 16,9 5.225 74,0 2002 7.046 106 1,5 528 7,5 1.184 16,8 5.165 73,3 2003 6.769 81 1,2 122 1,8 1.137 16,8 4.996 73,8 2004 7.974 144 1,8 837 10,5 1.021 12,8 5.901 74,0 2005 7.718 147 1,9 594 7,7 1.297 16,8 5.626 72,9 2006 8.119 81 1,0 568 7,0 1.283 15,8 5.927 73,0 2007 8.685 96 1,1 660 7,6 1.181 13,6 6.670 76,8 2008 8.739 105 1,2 612 7,0 1.250 14,3 6.677 76,4 2009 7.891 0 0,0 370 4,7 1.117 14,2 6.404 81,2 2010 8.036 121 1,5 235 2,9 1.117 13,9 6.563 81,7

Usmeritve, ki so se nakazovale v obdobju 1980–2000, so se v naslednjem desetletju 2000–2010 nadaljevale. V tem desetletju se kaznovalna politika glede denarne kazni ni spremenila, pač pa se je nekoliko zmanjšala uporaba kazni zapora in temu ustrezno povečala uporaba pogojne obsodbe. Kar zadeva majhno uporabo denarne kazni , je razloge za to mogoče najti v tem, da je večina storilcev, ki jih sodišča obravnavajo, s spodnjega dela socialne strukture in zato niso sposobni plačati denarno kazen, izrek take kazni bi zato ne bil smiseln; naslednji razlog je verjetno tudi v tem, da sodišča niso sprejela izra- čunavanja denarne kazni v dnevnih zneskih; ta razlog pa je vprašljiv, saj zakonik omogoča tudi enostaven izračun dnevnega zneska.

158 Družbene spremembe in kaznovalna politika

Grafikon deležev posameznih vrst kazni obsojenih oseb v obdobju 1980-2000

Izrek pogojne obsodbe, ki je že leta 1980 znašala skoraj polovico vseh ob- sodb, se je v obdobju do leta 2010 močno povečal. Danes znaša delež pogojne obsodbe tri četrtine vseh izrečenih sankcij; kazen, ki je v njej določena, pa je skoraj izključno kazen zapora. Kazen zapora so sodišča v tem desetletju uporabljala v nekoliko manjšem obsegu, delež kazni zapora pa je še vedno relativno velik. Kot sklep se ponuja ugotovitev, da v času najbolj izrazitih družbenih sprememb ni prišlo do bistvenih sprememb števila obsojenih oseb, pač pa se je spremenila struktura izrečenih sankcij. Delež kazni zapora se od osemdesetih let prej- šnjega stoletja ni bistveno spremenil, pač pa se je v zadnjih letih začel malenkostno zniževati. Presenetljivo je zmanjšanje uporabe denarne kazni, kar je dobilo svoj odraz v povečanju uporabe pogojne obsodbe. Do leta 2010 se tudi še ni pokazal vpliv poostrene kazenske zakonodaje na področju sankcij, saj je dveletno obdobje po uvedbi kazni dosmrtnega zapora še prekratko obdobje za vpliv te zakonodaje na sodno prakso. Precej drugačna podoba kaznovalne politike pa se pokaže, če pogledamo podatke o številu zaprtih oseb v Sloveniji, pri čemer so vključeni tudi osebe v pri- poru in osebe, ki prestajajo uklonilni zapor.

159 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše

Tabela: Povprečno število oseb na prestajanju zaporne kazni v obdobju 1995-2014 Povprečno število oseb na prestajanju Leto zaporne kazni 1995 772 1996 682 1997 763 1998 810 1999 949 2000 1.131 2001 1.203 2002 1.148 2003 1.120 2004 1.132 2005 1.137 2006 1.268 2007 1.339 2008 1.364 2009 1.416 2010 1.374 2011 1.337 2012 1.418 2013 1.430 2014 1.511

Leta 1995 je bilo število obsojenih oseb najnižje in zato tudi število oseb v zaporih najnižje. Povečevanje zaporske populacije pa je odtlej dalje izjemno hitro in stalno. Slovenija je tako ena redkih držav, v kateri se je število zaprtih oseb v dvajsetih letih podvojilo. A četudi upoštevamo, da je bilo leto 1995 izjemno (ker je bilo v tem letu število obsojenih oseb najnižje) in se omejimo na desetletje 2004–2014 vidimo, da je bil porast tudi v tem obdobju zelo visok – znašal je približno eno tretjino. Medtem ko je eden izmed razlogov za porast števila zapornikov povečanje števila obsojenih, pisci opozarjajo tudi na drugi razlog, namreč na izrekanje dalj- ših kazni zapora, kar povzroča, da večje število zapornikov ostaja v zaporih dalj- še obdobje, kar vpliva na število vseh zapornikov (Filipčič 2014, 42). Značilnosti kaznovalne politike v Sloveniji se precej razlikujejo od teh politik v drugih vzhodno in srednje evropskih državah, ki so prav tako prešle prehod iz enostrankarskega v večstrankarski sistem. Levay pri tem ugotavlja, da je bila Slovenija edina med njimi, ki je že pred letom 1989 svojo kaznovalno politiko približala tedanjim zahodno evropskim standardom, medtem ko je bila v vseh ostalih državah te skupine ta politika bistveno bolj punitivna. Po spremembah se

160 Družbene spremembe in kaznovalna politika

Grafikon: Osebe na prestajanju zaporne kazni po letih v obdobju 1995–2014

je kaznovalna politika v Madžarski, Češki in Poljski v prvih letih omilila, nato pa ponovno poostrila. Vendar ostaja praksa kaznovanja v teh državah še vedno precej bolj kaznovalna kot v Sloveniji – število zaprtih oseb na 100.000 odraslih prebivalcev se (še vedno) giblje med 100 in 160 (Levay 2009, 117-151).

4. Zaključek

Podatki o kaznovalni politiki v Sloveniji v zadnjih desetletjih so, če jih presojamo z vidika vpliva družbenih sprememb nanjo, presenetljivi. Gibanja kriminalitete in kaznovalne politike so bila v Sloveniji tudi drugačna kot v drugih srednje- in vzhodno-evropskih držav, ki so prav tako kot Slovenija preživljale burne družbene spremembe prehoda od enega v drug družbeni sistem. V Sloveniji v prvih letih prehoda ni prišlo do skokovitega povečanja kriminalitete in posledično tudi ne do močnega povečanja števila obsojenih oseb. Do tega preskoka je prišlo z zamikom, saj se je število kaznivih dejanj, kakor jih beleži policijska statistika, začelo poveče- vati od leta 1998 dalje. Približno od takrat dalje se je začelo povečevati tudi število obsojenih oseb. Zdi se torej, da so družbene spremembe, do katerih je prišlo v začet- ku devetdesetih let, začele vplivati na kaznovalno politiko z določenim zamikom. Morda najbolj nepričakovana in zato presenetljiva je – po moji oceni – oko- liščina, da se je kazensko pravo kot temeljno sredstvo za obravnavanje kriminalitete v času po globokih družbenih spremembah bistveno poostrilo. V kratkem

161 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše obdobju dvajsetih let je kazensko pravni sistem od najvišje v zakonu določene kazni prešel pot od dvajsetih let zapora do dosmrtnega zapora. Taka sprememba je še posebej nenavadna, če upoštevamo to, da je ves državni in družbeni sistem prehajal iz avtoritarnega v demokratičnega. Takšna sprememba v zakonodaji je nujno imela svoj odraz tudi v kaznovalni politiki, kjer so sodišča sicer zadržala izrekanje kazni zapora v približno enakem obsegu kot pred spremembami, a se je očitno podaljševala višina izrečenih kazni, kar je bil eden od razlogov, da se je število zapornikov ves čas od leta 1995 povečevalo. Tako se zdi na mestu sklep, da so družbene spremembe z zamikom vplivale na tudi v slovenskem kazenskem sistemu na kaznovalno politiko – njihov vpliv pa je bil drugačen od pričakovanega: pričakovanje, da se bo stopnja kaznovalnosti tako na ravni zakonodaje kot na ravni izrekanja kazenskih sankcij zmanjšala, se je izkazalo za napačno. Na obeh ravneh zaznamujemo v Sloveniji v zadnjih desetletjih, še posebej pa v zadnjem desetletju, prav obratno usmeritev.

Literatura

Boers, K. (1996), Sozialer Umbruch und kriminalität in Deutschland. V: F. Heidensohn, M. Farrell (Eds.) Crime in Europe, London, New York, Routledge. Brinc, F. (2005), Gibanje kriminalitete in kaznovalna politika v Sloveniji v zadnjem desetletju, Ljubljana, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 1, Dünkel, F. Snacken, S., Prisons in Europe (2000). V: Crime and Criminal Justice in Europe, Stras- bourg, Council of Europe. Filipčič, K. (2014), Kaznovalna politika v Sloveniji. V: Petrovec D., Ambrož M. (ur.), Skoraj stoletje profesorja Ljuba Bavcona, Ljubljana, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti. Flander B., Meško G. (2013), Punitivnost in kaznovalni populizem v Sloveniji, Revija za kriminalistiko in kriminologijo. Garland, D. (2001), The culture of control: Crime and social order in contemporary society. Ox- ford, Oxford Unveirsity press. Godina, V. V. (2014), Zablode postsocializma, Ljubljana, Beletrina. Levay, M. (2009), Penal Policy, Crime and Political Change. V: Šelih A., Završnik A. (ur), Crime and Transition in Central and eastern Europe, New York, Heidelberg, Dordrecht, London, Springer. Offe, C. (1997), Cultural aspects of consolidation: a note on the peculiarities of post-communist transformation, East European Constitutional Review, 6(4), 64–68. Ruggiero, V., Ryan, M., Sim J. (Eds.) (1995),Western Euroepan penal systems. A Critical Anatomy, London Thousand Oaks, New Delhi, Sage. Simon, J. (2007), Crime and American governance. Governing through crime: how the war on crime transformed American democracy and created a culture of fear, Oxford, New York. Ox- ford University Press.

162 Lukićeva Razlaga prava

Marijan Pavčnik

1. Akademik Radomir D. Lukić je v skupini tistih univerzitetnih učiteljev, ki so vplivali na mojo raziskovalno pot. Pri njem sem leta 1978 magistriral z delom o zlorabi pravice. Še danes se živo spomnim prvega srečanja, ki sva ga imela po njegovem predavanju na podiplomskem študiju. Profesor je vedel, da bom na predavanje prišel, nisva pa se še osebno spoznala. Po predavanju je vprašal, ali je v predavalnici tudi neki Slovenec. S tem je bil vzpostavljen stik in sva nato skupaj odšla iz predavalnice.* S profesorjem sem se moral dogovoriti o izdelavi seminarske naloge. Pogovor sva začela kar na hodniku in ga med hojo nadaljevala. Nisva šla v njegovo sobo, ampak sva krenila proti izhodu fakultete. Pri vratarski loži se je ustavil in očitno poklical domov: »Skuhajte mi mleko!« Smer, v katero sva nato odšla, bi težko rekonstruiral. Prečkala sva Bulevar revolucije in se nato začela spuščati navzdol. Preigravala sva témo seminarske naloge. »Pišite o Pitamicu«, je izstrelil kot iz topa. »S Kelsnom nista v celoti soglašala«, je še dodal. S tem je bil najin takratni razgovor zaključen. Sredi ulice sva se poslovila in odšla vsak v svojo smer. 2. S profesorjem Lukićem sem se vse od leta 1977 srečeval tudi v Skupini za teorijo prava, ki jo je organiziral in vodil pri Srbski akademiji znanosti in umetnosti. V skupini smo bili domala vsi, ki smo se v bivši skupni državi ukvarjali s teorijo prava. Skupina se je na enodnevnih srečanjih sestajala večkrat letno. Vsakič je bil téma razgovora referat, ki ga je pripravil kdo izmed nas. Referati so bili vnaprej razposlani in so bile zato diskusije tematsko osredotočene in dobro pripravljene. Diskusijam so dajali ton sama téma referata (skupaj z referentom), med raz- pravljavci pa še posebej profesor Lukić, profesor Vračar in profesor Visković. Profesor Lukić je bil iskriv, duhovit in po potrebi tudi zelo kritičen voditelj. Profesor Vračar se je oglašal v odmerjenih intervalih, a bil vselej zelo poglobljen in spoštljiv sogovornik. Profesor Visković je bil tedaj že ime in je tako lahko kot integralist (to je kot zagovornik in utemeljitelj jugoslovanske izpeljave integralne teorije prava) z normativistom Lukićem temperamentno razpravljal, mu ljube-

* Prispevek je za natis v Razpravah I. razreda pripravljen referat, ki sem ga imel v srbskem jeziku na simpoziju ob 100-letnici rojstva akademika Radomira D. Lukića (1914−1999). Simpozij je bil 11. in 12. decembra 2014 v Beogradu, organizirali pa sta ga Srbska akademija znanosti in umetnosti (SANU) in Pravna fakulteta Univerze v Beogradu. Akademik Lukić je bil od 23. aprila 1987 dopisni član SAZU.

163 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše znivo nasprotoval in razpiral nova obzorja. Mlajši smo tem razpravam sledili in se vanje občasno vključevali. Posebnost Lukićeve Skupine za teorijo prava je bila tudi ta, da je začel izdajati Zbornik za teorijo prava, s katerim je dialoškost skupine nadaljeval in nadgraje- val. V zborniku so izhajali razprave, članki, ocene in prikazi domačih in tujih del ter tudi polemični prispevki. Eden od polemičnih prispevkov je bil Lukićev članek Oko pravnog silogizma,1 v katerem se je spoprijel z mojo razpravo Prvine normativne konkretizacije prava.2 Profesorjevo polemiko sem vzel zelo resno in sem nanjo tudi odgovoril.3 Med profesorjem in menoj je bila, bi rekel danes, razlika v akcentu, ki jo dajemo vsebini, ne pa v sami vsebini. Profesorjev akcent je bil, da je treba silogistično sklepanje strogo spoštovati, moj poudarek pa je bil pri samih prvinah silogistič- nega sklepa, ki niso v celoti dane vnaprej in jih je zato treba šele ugotoviti in jih pomensko izostriti. Profesor je moje utemeljevanje sprejel in k njemu lapidarno dopisal, da je s tem zanj razprava končana.4 3. V nadaljevanju bom govoril o Lukićevi knjigi Tumačenje prava (Razlaga prava), ki je izšla leta 1961.5 Lukić je sledil izročilu Živojina M. Perića in Djordja Tasića, ki sta se med obema velikima vojnama ukvarjala tudi z interpretacijo v pravu, in je tako tudi sam v drugačnih družbenih razmerah napisal monografijo o razlagi prava.6 Več kot očitno je, da se je Lukić zavedal pomena razlage, ki je v totalitarnih sistemih ali sistemih z zdaj bolj in zdaj manj močnimi prvinami totalitarizma zelo občutljivo početje. Takšni ali drugačni totalitarizmi pravno ko- rektni − to je razlagi lege artis − niso naklonjeni in jo povsod tam, kjer gre za pomembna politična vprašanja, spreminjajo v svoje nasprotje.7 To pomeni, da ne gre več za razlago prava, ampak je to že dejavnost, ki je v veliki meri ali pa kar v celoti onkraj pravno predvidenega. 4. Razlaga je sestavina procesa, v katerem spoznavamo pravno normo. Njena naloga je, da »ugotovimo točen (ali pravi) pomen, smisel pravnih norm.« (11).8

1 Lukić 1987, 353−355. 2 Pavčnik 1985, 89−106. 3 Pavčnik 1990, 327−334. Objavljeno tudi v Pavčnik 1990a, 113−119. Na to besedilo se opiram tudi v delu Argumentacija v pravu (2013), 250−257. 4 Glej Lukić 1990, 333: »Uvažavajući izvanredno argumentovano mišljenje izneto u ovom član- ku, ipak mi se čini da se ceo izloženi postupak svodi na uvtrđivanje elemenata za pravni silogi- zam, koji ostaje suština procesa tumačenja. Sa svim tim se slažem i smatram da se ovima zavr- šava rasprava o ovom pitanju ukoliko, naravno, profesor Pavčnik ne želi njen dalji produžetak.« 5 Lukić 1961, 1−202. 6 V obdobju socializma je že pred Lukićem pripravil ustrezno delo o razlagi zagrebški profesor Vuković (1953). Prim. z Lukićevo relativno odklonilno oceno tega dela: Lukić 1954, 110−113. 7 Glej Rüthers 1997. 8 Če v nadaljevanju v oklepaju navajam številko strani, pomeni, da se sklicujem na Lukićevo knjigo Tumačenje prava (1961).

164 Lukićeva Razlaga prava

V praksi se tega, da razlagamo, zavemo tedaj, ko naletimo »na zapletena vpraša- nja«, to je tedaj, ko »norma ni 'sama po sebi' in na prvi pogled jasna in razumlji- va« (12). Predmet razlage so tako splošne kot posebne pravne norme. Za obe vrsti razlage veljajo ista splošna razlagalna pravila. To velja tudi za razlago zakona, ki je v modernem pravu res najbolj pomemben vir prava, a je vendarle le eden od virov prava (glej 29). V postopku razlage imajo osrednjo vlogo sredstva, s katerimi ugotavljamo pomen pravne norme. Poglavitna sredstva so jezik, logika, pravni sistem, zgodovinsko stanje družbe v času, ko je norma sprejeta, in cilj (telos) norme (48). Med temi sredstvi je jezik nesporno osrednji, medtem ko so druga sredstva na nek način »stranska, ker so namenjena samo izostritvi jezikovnega smisla.« (49) Omenjena štiri sredstva deli v dve veliki skupini. Na eni strani je logika − tako logika v ožjem pomenu besede (logična razlaga) kot tudi logika sistema (sistematična razlaga) −, na drugi pa sta zgodovinska in namenska (teleološka) razlaga, ki sta po svoji naravi sociološki sredstvi. S temi štirimi sredstvi, še posebej pa s teleološko razlago, se ugotavlja »pravi pomen norme« (49). 5. Jezikovna razlaga je nesporno temelj in izhodišče razlage. Za Lukićevo teorijo razlage je bistveno, da je pravi pomen pravne norme nujno eden od jezikovno možnih pomenov sporočila, ki ga razlagamo (105). Če to mejo prestopimo, ne gre več za razlago, ampak smo že na področju ustvarjanja prava. Lukić se seveda zaveda, da je razlaga ustvarjalna in soustvarjalna dejavnost, zaveda se tudi tega, da je jezik večpomenski in pomensko porozen, a ob vsem tem razločno in odločno pove, v katero smer razlaga ne sme iti. Smer razlage je, da se giblje v pomenskih mejah jezika in da torej ne prestopi na drugi breg, to je na breg ustvarjanja prava. Jezik je krhko in občutljivo sredstvo. Načeloma je bolj siromašen kot misel, ki jo je treba izraziti. Težave so tudi s pojmi, ki so splošne narave in so kot ab- strakcije oddaljeni od resničnega življenja. Ti in drugi razlogi narekujejo, da je treba nejasnosti odstraniti in podrobneje določiti, kaj pojmi pomenijo. Na nekem mestu lepo pravi, da »ima pravzaprav vsak pojem središče, ki je sestavljeno iz konkretnih pojavov, ki jih vselej zajema. Toda okrog tega središča je vselej širše ali ožje področje, v katerega vstopajo pojavi, ki včasih sodijo pod pojem, a včasih ne ali ki sodijo sem samo deloma.« (58) Lukić pozorno razčlenjuje naravo jezika v pravu. Posebno pozornost namenja pravni terminologiji, ki za potrebe prava podrobneje opredeljuje splošni sporazu- mevalni jezik in ki hkrati v pravo vnaša nove pravne izraze, ki jih običajni jezik ne pozna. Posebno težo imajo tudi pravila jezikovne razlage. Temeljno pravilo je, da ima vsak jezikovni znak »svoj lasten pomen, to je, da ni odvečen v splošnem besedilu norme.« (69) Temeljno pravilo je tudi to, da je treba vsakemu jezikovne-

165 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše mu znaku »dati tisti pomen, ki ga praviloma ima glede na zakonik pomenov, in to njegov prvi ali glavni pomen.« (70) O kolikor toliko določnem in jasnem oblikovanju pojmov je še več drugih pra- vil (glej 71-72). Ta pravila ne morejo biti nikoli vodotesna in tako podrobna, da med njimi in resničnostjo, ki so ji namenjena, ne bi bilo razmika. To je spoznana zakonitost, ki jo je mogoče do neke mere preseči s pojmi, ki imajo spremenljivo vsebino.9 Tovrstni pojmi se res spreminjajo in prilegajo spreminjajočim se kon- kretnim okoliščinam, a imajo hkrati v sebi moč, da konkretne razmere poobčijo in s tem zapovedujejo, naj vsi ravnajo enako. Pojmi s temi značilnostmi so pravni standardi (npr. standardi vestnega in dobrega gospodarja), ki so za Lukića »nedo- ločni pojmi z normativno lastnostjo.« Ti pojmi zahtevajo, da ravnamo tipično, to je kot »poprečni, 'standardni' ljudje« (61). 6. Naslednje pomembno sredstvo razlage je logična razlaga. Z njo prever- jamo pomen, do katerega pridemo z drugimi sredstvi razlage, na drugi strani pa nam omogoča, da se dokopljemo še do tistih pomenov pravne norme, ki nam jih druga sredstva ne odkrivajo (107). Ta druga sredstva so na primer analogija, argumentum a contrario in argumentum a fortiori (151 sl.). Tipično preverjanje pomenov, ki jih dobimo z drugimi sredstvi, se opira na nauk o sklepanju, to je na temeljne zakone mišljenja. S temi zakoni preverimo logično pravilnost pomena norme in odpravljamo nasprotja, ki so v njej ali pa so med različnimi normami v pravnem sistemu. V tem obsegu je logična razlaga tesno povezana tudi s sistematično razlago. Preverjanje, ali je pomen norme v skladu z zakoni mišljenja (npr. z zakonom identitete), je zanesljivo in lahko vodi do tega, da nesmiselno normo izločimo iz pravnega sistema in ugotovimo, da imamo pred seboj pravno praznino (glej 108). Drugače pa je z dodajanjem novih pomenov (npr. pri uporabi argumenta a contrario), ki jih jezikovno sporočilo norme neposredno ne vsebuje. To sklepanje »nikdar ne zadošča, da bi ta pomen zanesljivo opredelili kot pravi« [npr. da iz prepovedi, da ne smemo hoditi po desni strani ulice, izpeljemo sklep, da je hoja dovoljena po levi strani (111-112).] Ti in podobni sklepi so nezanesljivi in jih je zato treba preveriti še z drugimi sredstvi razlage. 7. Za Lukića ima veliko težo tudi sistematična razlaga. Z njo razume »ugota- vljanje pomenov pravne norme preko vezi, ki je med njo in ostalimi normami, ki tvorijo pravni sistem.« (115) Temeljni nalogi sistematične razlage sta, da pravni normi določimo pomen glede na mesto, ki ga ima v pravnem sistemu, in da pravno normo pomensko opredeljujemo tako, da jo smiselno povezujemo z drugimi pravnimi normami. V obeh primerih ima pomembno vlogo pravo kot sistem, ki je na eni strani zgodovinsko dan kot skupek resničnih enot, na drugi pa je sad

9 Glej Perelman 1984, 132 sl. − O Perelmanu glej kakovostno monografijo profesorice Jasminke Hasanbegović (1988).

166 Lukićeva Razlaga prava pravne znanosti, ki pravne enote – od pravnih norm do temeljnih pravnih področij – ustrezno sistemizira. V okviru sistematične razlage obravnava tudi splošna pravna načela, ki so po zaslugi J. Esserja, F. Bydlinskega, Larenza, Dworkina, Alexyja in drugih velika téma zadnjih desetletij. Lukić s splošnimi načeli razume »najbolj splošne pravne norme, ki se, strogo razumljeno, morajo nanašati na vse ostale norme.« (124) V praksi so to vse zelo splošne norme, čeprav se, gledano striktno, ne nanašajo na vse pravne norme. Med pravna načela sodi, denimo, »načelo pravičnosti, a med manj splošna načelo povrnitve povzročene škode, načelo spoštovanja sklenjenih pogodb.« (124) Pravna načela odpirajo kopico občutljivih vprašanj. Izhodiščno je zanesljivo tudi vprašanje, ali sodijo med najbolj splošna načela tudi »tista, ki jih lahko izpeljemo s primerjavo vseh pravnih sistemov civiliziranega sveta, ali še več, tista, ki izhajajo iz zdravega človeškega razuma ali jih predpisuje tako imenovano naravno pravo, torej nadpozitivno pravo, pravičnost in podobno.« Lukić odgovarja na to vprašanje zelo pozitivistično. Razlaga se mora gibati znotraj pozitivnega prava; razlaga je, skratka, dejavnost de lege lata in ne dejavnost de lege ferenda, ker bi bil sicer presežen »okvir pozitivnega prava« (125). 8. Med sredstvi razlage je nadalje zgodovinska razlaga, ki je tesno povezana s teleološko razlago, po svoji naravi pa je vrsta sociološke razlage, ker skuša pravno normo razumeti s pomočjo družbenih okoliščin, ki so jo izzvale, jo obdajajo in vplivajo na njeno razumevanje. Zgodovinska razlaga ni samostojna, ampak jo je treba povezovati s teorijami subjektivne, objektivne, statične in dinamič- ne (evolucionističke) razlage. Te teorije so vsebinsko prazne, če ne upoštevamo zgodovinskega ozadja pravne norme. Šele zgodovinski kontekst in zgodovinske okoliščine omogočajo, da lahko v celoti opredelimo cilj pravne norme in se odlo- čimo za zorni kot, s katerega cilj motrimo (126 sl.). 9. Med klasičnimi sredstvi razlage je še namenska (teleološka) razlaga. Do sedaj našteta in obravnavana sredstva razlage so pripravljalna, medtem ko je namenska razlaga tista, ki razrešuje, kateri od več možnih pomenov je pravi pomen pravne norme. Namenska (teleološka) razlaga je potemtakem odločilno sredstvo razlage, s katerim spoznavamo pravo vsebino pravne norme (130). Lukićevo delo je nastalo v času, ko se je na namen prava gledalo skozi »razre- dna« očala. Lukić je bil zagovornik socializma s človeškim obrazom. Argument za svoje stališče najde tudi v Marxovi Kritiki Gothskega programa, na katerega se izrecno sklicuje.10

10 Gre za naslednje stališče: »Pravo u stvari i postoji zbog nejednakosti. Socijalističko pravo je opštedruštveno u tom smislu što teži ukidanju nejednakosti i što štiti takav sistem nejednakosti (zasnovan na sposobnosti) koji sam po sebi najbrže vodi do iščezavanja nejednakosti.« (133)

167 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše

Lukić je bil pravno previden in rahločuten mislec, ki nikakor ni pristal na to, da so pravne norme slepa sredstva, ki jih dominantni razredni interesi instrumen- talizirajo. Lukić je razmišljal kot pravni teoretik in je zato iskal rešitve, ki so znotraj jezikovnih meja pravnih norm. Na nekem mestu izrecno pravi, da »različni pomeni iste norme tej ne smejo omogočati, da uresničuje različne cilje, temveč samo omogočajo različne načine tega uresničevanja, ki običajno pomenijo tudi različne stopnje, kako popolno se isti interes udejanja.« (135) V današnjem času to pomeni, da gre za konflikt vrednot, ki imajo lahko raz- lično težo. Konflikt je treba razreševati tako, da uresničevanje različnih vrednot sobiva ali pa da damo prednost tistim, ki so pomembnejše in imajo večjo težo. To vprašanje je tesno povezano z različnimi teorijami o pravem pomenu pravne norme, to je s teorijami, ki jim je Lukić pripisoval veliko pozornost in jih je tudi podrobneje obravnaval. 10. Iz tega, kar je bilo že povedano, nesporno izhaja, da Lukić v celoti zavrača svobodno razlago. To ni več razlaga, ampak gre v celoti za ustvarjanje prava, ki ga ne zavezuje besedilo pravne norme. Lukić je odločen zagovornik vezane razlage, ki se giblje znotraj enega od jezikovno možnih pomenov pravne norme. Pomen, ki ga je treba najti, ni neposredno pomen, ki ga je normi dal njen tvorec (subjektivna razlaga), ampak je to pomen, ki ga ima besedilo norme glede na zakonik pomenov. Objektivna teorija terja, da se odločimo za pomen pravne norme v mejah tega, kar je bilo izraženo (90). V teh mejah je treba v določeni meri upoštevati tudi voljo tvorca norme. Ta volja je posebej pomembna tedaj, ko so oblikovalci norme zasebniki, zlasti posamezniki kot zasebniki, medtem ko je volja manj poudarjena v primerih, ko normo oblikujejo državni organi kot kolektivna telesa. A tudi v teh primerih ne smemo spregledati tako imenovane volje zgodovinskega zakonodajalca, ki jo spoznavamo z zgodovinsko razlago. »Volja« zakonodajalca ni samostojno sredstvo razlage, temveč je le ena od prvin, s pomočjo katere iščemo pravi pomen pravne norme. V praksi se pogosto dogaja, da »različne norme niso med seboj dovolj uskla- jene«. V primerih te vrste se opremo na sistematično razlago, ki je vselej ustrezno vgrajena v objektivno teorijo razlage (95-96). Sistematična razlaga upošteva prav to, da mora biti pravo celota brez protislovij (95) in da ga je zato treba, kolikor to jezik dopušča, tako tudi razlagati. Posebna dilema je tudi to, ali naj pravne norme razlagamo s stališča pomena, ki ga imajo v trenutku, ko je norma oblikovana (statična razlaga) ali pa s stališča pomena v trenutku, ko normo razlagamo (evolucionistična oziroma dinamična razlaga). Obe razlagi se opirata na razlog pravne varnosti, dinamična pa tudi na to, da se prilagaja cilju prava in družbenemu razvoju, ki ga lahko upošteva le toliko, kolikor to dopušča sama narava razlage (103-104). Lukićevo končno stališče

168 Lukićeva Razlaga prava je, da je razen izjem pravi pomen pravne norme »objektivni, ne pa subjektivni pomen in da ga je treba razumeti evolucionistično, ne pa statično« (105) Pravi pomen pravne norme je med več možnimi pomeni tisti, ki bi ga normi dal »popolnoma razumen subjekt«, to pa je tisti pomen, bi rekli danes, ki najbolj intenzivno varuje pravno zavarovane interese (glej 105-106). 11. Doslej je bila beseda o razlagi pravne norme, to je o razlagi, ki jo Lukić poimenuje kot razlago v ožjem pomenu besede. V širšem pomenu se razlaga na- naša na zapolnjevanje pravnih praznin. V času, ko je Lukićevo delo nastalo, sta bili občutljivi dve vrsti praznin: tako imenovane klasične pravne praznine, ki jih najdemo v vseh pravnih sistemih, in pravne praznine v širšem pomenu besede, ki so značilne za države, ki nastajajo na novo, ali pa za države, v katerih se pravni red kakovostno spremeni. Praznine v širšem pomenu besede so zaznamovale tudi bivšo skupno državo Jugoslavijo. Lukićevo delo se s temi prazninami ne ukvarja. Lukić sprejema ustaljeno zasnovo klasičnih pravnih praznin. Profesor je rea- list, ki ve, da pravo nikoli ni popolno in da zato vselej obstajajo družbena razmerja, ki so pravno tako pomembna, da bi morala biti urejena s splošnimi pravnimi akti, a to ni bilo storjeno. Gre bodisi za začetne ali pa naknadne pravne praznine, ki jih je »treba zapolnjevati s posamičnimi normami do tedaj, ko se jih zapolni s splošnimi normami« (146). Merilo, po katerem presojamo, da gre za pravno praznino, je isto, kot je merilo oziroma so merila, po katerih se odločamo, katera družbena razmerja naj bodo urejena s splošnimi pravnimi akti.11 Vprašanje, kako naj se pravne praznine v konkretnih primerih zapolnjujejo, je zelo subtilno. Lukić je analiziral nosilne argumente, ki jih je v teh primerih treba uporabljati. Posebno pozornost je posvetil argumentom, kot so zakonska in pravna analogija, argumentum a contrario, restriktivna razlaga izjem (Exceptiones non sunt extendendae), argument a fortiori, splošna pravna načela ipd. Lukićeva analiza posameznih argumentov je pisana z velikim posluhom za pravno resničnost. Pojmovna razčlenitev argumentov odkriva, v čem je njihovo sporočilo in njihov namen, nikakor pa se, kot bi rekel Wiacker, »kult logičnega« ne osamosvaja in ne postaja »neposredna resničnost«, ki je sama sebi namen.12 To se še posebej lepo vidi pri splošnih pravnih načelih in pri pravnih konstrukcijah (npr. pri konstrukciji pravnega subjekta), ki se ne smejo dvigniti nad smer in duh pozitivnega prava (glej npr. 183-184). Zelo dragocena je tudi primerjava med zakonsko analogijo in argumentom a contrario. Izbira med njima ni poljubna, ampak je odvisna od njune narave. Zakonska analogija ima prednost tedaj, ko sta urejeni in neurejeni primer v bi- stvenem podobna, argumentum a contrario pa pove, kdaj so posamezne zna-

11 Lukić (s B. Košutićem) 1977, 230 sl., 254 sl. 12 Wieacker 1967, 433.

169 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše

čilnosti urejenega primera tako tipične, da jih ne smemo analogno razširjati na neurejene primere. Sporočilo argumenta a contrario je nesporno v tem, da pravna posledica velja le za primere, ki imajo v celoti vse tipične prvine, ki so abstraktno predvidene v zakonu (glej 160 sl.). Lukić se posebej ustavlja tudi ob načelu Nullum crimen nulla poena sine lege praevia, ki je bilo leta 1961, ko je monografija nastala, že vgrajeno v jugoslovansko kazensko pravo. Lukić zavrača, da bi bilo z zakonsko analogijo mogoče ugotoviti, da je kaznivo tudi dejanje, ki kot kaznivo ni vnaprej določeno z zakonom (glej 158-160). To možnost je uvedel splošni del kazenskega zakonika iz leta 1947. Tedaj je bilo dopuščeno, da je kazenska odgovornost podana tudi »za tako družbi nevarno dejanje, ki sicer ni izrečno določeno v zakonu, pa se po podobnosti svojih znakov ujema s kaznivim dejanjem, ki je v zakonu izrečno določeno.«13 Tovrstna analogija je nevarna in ogroža pravno varnost. Tega se je več kot očitno zavedal profesor Lukić, ki je vprašanje zakonske analogije podrobneje analiziral.14 Tedaj se je pisalo leto 1947, v katerem je bila tudi teorija med Scilo revolucionarnega prava in Karibdo apalogetske teorije. Lukiću je treba priznati, da se je obema čerema izognil in se zavzel za kar najbolj strokovno korektno uporabo zakonske analogije; osnova za njo so bila lahko le tista kazniva dejanja, ki so bila v zakonu določno opredeljena.15 12. Ena od posebnosti, če smem tako reči, Lukićeve Razlage prava je, da je »predmet razlage v ožjem pomenu ena ali več pravnih norm, ki so medsebojno povezane z neko vezjo« (27-28). To stališče – vsaj na prvi pogled – odstopa od tega, da je pravna norma šele pomen, ki ga normativni pravni akti (kot jezikovni akti) sporočajo. Pomen, ki ga iščemo, ustreza normi (kot najstvu) in pomeni, da moramo odkriti dejanske stanove, v katerih naj nastajajo pravne posledice: če nastopi dejanski stan D, naj sledi pravna posledica P. To je temeljna logična zgradba pravnega pravila, čigar prvine spoznavamo v normativnih pravnih aktih (npr. zakonih), ki jih sporočajo. Logična zgradba pravnega pravila je razlagalčevo predrazumevanje (nem. Vorverständnis), s katerim vstopa v kontekst in polje razumevanja normativnih pravnih aktov. Lukić tega hermenevtičnega in semiotičnega zornega kota posebej ne omenja, ampak ga tacite predpostavlja. Lukićev primarni interes je pravna norma, ki jo kot jezikovni okvir že najdemo in jo nato pomensko razčlenjujemo in opredeljujemo. Intenzivnost Lukićeve teorije bi samo pridobila, če bi izrecno upošteval tudi kontekst in polje razlagalčevega predrazumevanja. V to smer sta krenila profesor

13 Člen 5/3 Kazenskega zakonika (splošni del), Ur. l. FLRJ, št. 106/47. 14 Glej Lukić 1948, 74−88. 15 Ibidem, 87.

170 Lukićeva Razlaga prava

Visković16 in kasneje tudi pisec tega prispevka17. Visković se utemeljeno sprašu- je, ali niso pravne norme »vendar tudi eden od možnih predmetov razlage v pravu – npr. v primeru njihovega prevrednotenja, kritike, legitimiranja, spreminjanja itd.«18 Pravne norme, ki so bile v praksi že izoblikovane, če se omejim samo na praktično razlago, so prav tako predmet razlage. Med najbolj občutljivimi je razlaga precedenčnih stališč. V tem primeru mora razlaga povedati, ali že izoblikovane norme ustrezajo novim primerom in ali se razmere niso v tolikšni meri spremenile, da je treba spremeniti tudi precedenčna stališča.19 13. V času, ko je Lukićeva monografija nastala, je šlo nesporno za delo, ki je tudi na področju razlage prava postavilo trdne in kakovostne teoretične temelje.20 Več kot petdesetletna distanca to ugotovitev samo potrjuje in hkrati dodaja, da je Lukićeva monografija tudi dandanes naš sopotnik in tehten sogovornik. Lukić se je že leta 1961 dotaknil več vprašanj, ki so še danes predmet teoretičnih iskanj in razpravljanj. V krog teh razpravljanj bi sam uvrstil Lukićev credo, da gre za razlago prava le dotlej, dokler se gibljemo znotraj jezikovno možnih pomenov pravne norme. Ta credo je bil dragocen prispevek k pravni varnosti in pravni kulturi v obdobju in obdobjih, v katerih pogosto ni bilo samoumevno, da se je treba za legitimne cilje zavzemati legalno in s sredstvi vladavine prava. Lukićeva Razlaga prava je pravo, če parafraziram naslov Dworkinovega dela Taking Rights Seriously (1977), jemala resno in ni dopuščala, da bi bila razlaga »oklep«, za katerim bi se skrivalo spreminjanje in ustvarjanje prava. To seveda ne pomeni, da je bila za Lukića razlaga prava mehanično opravilo. Nikakor. Razlaga je ustvarjalna dejavnost, a vendar dejavnost, ki jo zamejujejo jezikovne meje prava. Zanimivo je, da Lukić podobno kot Hart sprejema tezo o pomenskem jedru in odprtem pomenskem polju (»open texture«21), ki ga obdaja porozni pomenski rob.22 Kot je bilo na drugem mestu že povedano, je Lukićevo

16 Glej Visković 1989a, 87−91, in 1989. Glej Pavčnik 2010, 243−254. V razpravi navajam še druga dela, v katerih se je Visković ukvarjal tudi z razlago prava. 17 Glej Pavčnik 1991. Glej tudi 3. (spremenjeno in dopolnjeno) izdajo iz leta 2013. Prva izdaja tega dela je izšla v rahlo spremenjeni obliki tudi v nemškem jeziku: Pavčnik 1993. 18 Visković 1989a, 88. 19 Glej na primer MacCormick, Summers (ur.) 1997. V srbski pravni teoriji se je s pomenom sodne prakse ukvarjal profesor Budimir Košutić (1973). 20 O Lukiću ter njegovi filozofiji in teoriji prava in države glej Popović 1995, 7−256.− Glej tudi slavnostni zbornik ob Lukićevi 70-letnici, v katerem je navedena tudi njegova bibliografija: Kostić 1985, 732−760. 21 Hart 1994, 128. Hart se izrecno opira na Waismanna (1945). 22 Problem je vse prej kot nov; nanj je zelo razločno opozoril že Heck 1914, 173 sl.: »Mit ver- schwindender Ausnahme ist jedes Wort mehrdeutig. Ein sicherer Bedeutungskern ist von einem allmählich verschwindenden Bedeutungshof umgeben.« (173)

171 Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše izrecno stališče, da ima vsak pojem ustrezno »središče« in da je »okrog tega središča … področje, v katerega vstopajo pojavi, ki včasih sodijo pod pojem, a včasih ne ali ki sodijo sem samo deloma.« (58) Pomen pomenskega polja pridobi, če ga obravnavamo tudi s stališča herme- nevtike nasploh in pravne še posebej. Razumevanje pravnih besedil je bolj poglobljeno, če upoštevamo še kontekst razumevanja, razlagalčevo predrazumevanje in težo konkretnih primerov, ki jih je treba razrešiti. Svojevrstno gibalo razumevanja je Engischevo potovanje pogleda sem in tja, potovanje med normativnim in dejanskim, dejanskim in normativnim, to je potovanje, čigar končni rezultat sta zgornja in spodnja premisa silogističnega sklepa.23 Lukićev prispevek k strukturiranju pomenskega polja je, da ga vsestransko osvetli s klasičnimi sredstvi razlage. Vsa sredstva so načeloma enakovredna, naloga vsakega je, da odpre zorni kot, za katerega je kot sredstvo najbolj ustrezno, in da se nato zorne kote dialektično medsebojno povezuje. Naravno prednost imata jezikovna razlaga, ki zamejuje pomensko polje razumevanja, in namenska (teleološka) razlaga, ki da med več možnimi pomeni prednost tistemu, ki najbolj ustreza namenu norme. Če tako ravnamo, delujemo lege artis in s tem zagota- vljamo ali pa vsaj skušamo zagotavljati, da je pomen pravne norme zvest pomen- skemu jedru.24 Tam, kjer se ta zvestoba končuje, se končuje tudi razlaga prava. Razlaga, ki je onkraj pomenskega polja, ni več »razlaga« prava.

Literatura

Dworkin R., Taking Rights Seriously, Cambridge 1977. Engisch K., Logische Studien zur Gesetzesanwendung, 3. izd., Heidelberg 1963. Engisch K., Einführung in das juristische Denken, 9. izd. (Pripravila sta jo T. Würtenberger in D. Otto), Stuttgart etc. 1997. 1. izd. je iz leta 1956. Hart H. L. A., The Concept of Law, 2. izd., Oxford 1994. Hasanbegović J., Perelmanova pravna logika kao nova retorika, Beograd 1988. Kostić M., Objavljeni radovi prof. Radomira Lukića, Anali Pravnog fakulteta u Beogradu, 33 (1985) 5-6, 732-760. Košutić B., Sudska presuda kao izvor prava, Beograd 1973. Lukić R., Napomene o pojmu i primeni analogije u našem krivičnom pravu, Arhiv za pravne i dru- štvene nauke, 63 (1948) 1, 74-88.

23 Glej Engisch 1963, 15: »Sieht man aber näher zu, so handelt es sich nur um eine ständige We- chselwirkung, ein Hin- und Herwandern des Blickes zwischen Obersatz und Lebenssachverhalt, nicht dagegen um einen fehlerhaften Zirkel«. Glej tudi delo istega avtorja: Einführung in das juristische Denken (1997). − Prim. tudi z že navedeno diskusijo med profesorjem Lukićem in menoj: glej dela, ki so navedena v op. 1−4. 24 V novejši literaturi prim. Philipps 2012, 108: »Das sollte vermieden werden, und vemieden lässt es sich dadurch, dass man bei den Fortbildungen eines Rechtsinstituts darauf achet, dass es selbstähnlich ist, und das heißt: sich selber treu bleibt.«

172 Lukićeva Razlaga prava

Lukić R., Prof. Dr. Mihailo Vuković, Interpretacija pravnih propisa. − Izdanje »Školska knjiga«, Zagreb, 1953, 143 str., Arhiv za pravne i društvene nauke, 61 (1954) 1, 110-113. Lukić R., Tumačenje prava, Beograd 1961. Lukić R. (s B. Košutićem), Uvod u pravo, 3. izd., Beograd 1977. Lukić R., Oko pravnog silogizma, Zbornik za teoriju prava, 3 (1987), 353−355. Lukić R., Beležka uz članak M. Pavčnika, Zbornik za teoriju prava, 4 (1990), 333. MacCormick D. N., Summers R. S. (ur.), Interpreting Precedents. A Comparative Study, Aldershot etc. 1997. Pavčnik M., Prvine normativne konkretizacije prava, Zbornik znanstvenih razprav, 45 (1985), 89−106. Pavčnik M., Okrog »pravnega silogizma«, Zbornik za teoriju prava, 4 (1990), 327−334. Objavljeno tudi v: Pravnik, 45 (1990a) 4−5, 113−119. Pavčnik M., Argumentacija v pravu, Ljubljana 1991. Pavčnik M., Juristisches Verstehen und Entscheiden, Wien, New York 1993. Pavčnik M., Viskovićev prispevek k teoriji razlage in argumentacije v pravu, Zbornik znanstvenih razprav, 70 (2010), 243−254. Pavčnik M., Argumentacija v pravu, 3. izd., Ljubljana 2013. Perelman Ch., Le raisonnable et le déraisonnable en droit. Au-delà du positivisme juridique, Paris 1984. Philipps L., Endliche Rechtsbegriffe mit unendlichen Grenzen, Bern 2012. Popović M., Opšta misao o pravu Radomira D. Lukića, v: Lukić R. D., Obavezujuća snaga pravne norme i problem objektivnog prava. Sabrana dela dr. Radomira D. Lukića. Prvi tom, Beograd 1995, 7−256. Rüthers B., Die unbegrenzte Auslegung. Zum Wandel der Privatrechtsordnung im Nationalsozialis mus, 5. izd., Heidelberg 1997. Visković N., Jezik prava, Zagreb 1989. Visković N., Teze za teoriju tumačenja u pravu, Zbornik radova Pravnog fakulteta u Splitu, 26 (1989a), 87−91. Vuković M., Interpretacija pravnih propisa, Zagreb 1953. Waismann F., Verifiability, v: Proceedings of the Aristotelian Society, Suplementary Volume XIX (1945). − (http://www.ditext.com/waismann/veriafiability.html). Wieacker F., Privatrechtsgeschichte der Neuzeit, 2. izd., Göttingen 1967.

173

VSEBINA SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI ACADEMIA SCIENTIARUM ET ARTIUM SLOVENICA

Za uvod RAZRED ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDE CLASSIS I: HISTORIA ET SOCIOLOGIA

I. RAZPRAVE DISSERTATIONES Zapis o akad. Antonu VrAtuši v Biografskem zborniku Slovenske akademije 31 znanosti in umetnosti ob njeni petinsedemdesetletnici (2013)

Intervju z akad. Antonom Vratušo ob njegovi stoletnici (Jože PirJevec, Gorazd BaJc, Jure ramšak)

PeTer šTih, K zgodovini gozda in njegovi terminologiji v zgodnejših stoletjih srednjega veka v alpsko-jadranskem prostoru

Janko PleTerski, Opozorilo na dokument iz arhiva Svetega sedeža

LJUBLJANA 2015