UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za sociologijo
SAŠA HORVAT
MAGISTRSKO DELO
Maribor, 2018
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za sociologijo
MAGISTRSKO DELO
RAZMERJE MED VLADO IN PARLAMENTOM PO SLOVENSKI UREDITVI IN PRIMERI INTERPELACIJ V 9. VLADI REPUBLIKE SLOVENIJE
Mentor: red. prof. dr. Sergej Flere Kandidatka: Saša Horvat
Maribor, 2018
UDK: ______(podatek posreduje UK PEF)
Gesla: vlada, parlament, Združene države Amerike, Francija, Slovenija, interpelacija
Lektorica: Milena Furek, prof. slovenščine
Prevajalka povzetka: Santina Raner, dipl. sociologinja (UN) in dipl. anglistka (UN)
Priloga 6 ‒ IZJAVA O AVTORSTVU IN ISTOVETNOSTI TISKANE IN ELEKTRONSKE OBLIKE ZAKLJUČNEGA DELA
UNIVERZA V MARIBORU Filozofska Fakulteta
(ime članice UM)
IZJAVA O AVTORSTVU IN ISTOVETNOSTI TISKANE IN ELEKTRONSKE OBLIKE ZAKLJUČNEGA DELA
Ime in priimek študent‐a/‐ke: Saša Horvat______Študijski program: POUČEVANJE ANGLEŠČINE IN SOCIOLOGIJA______Naslov zaključnega dela: Razmerje med vlado in parlamentom po slovenski ureditvi in primeri interpelacij v 9. vladi Republike Slovenije______Mentor: Sergej Flere Somentor:
Podpisan‐i/‐a študent/‐ka Saša Horvat • izjavljam, da je zaključno delo rezultat mojega samostojnega dela, ki sem ga izdelal/‐a ob pomoči mentor‐ja/‐ice oz. somentor‐ja/‐ice; • izjavljam, da sem pridobil/‐a vsa potrebna soglasja za uporabo podatkov in avtorskih del v zaključnem delu in jih v zaključnem delu jasno in ustrezno označil/‐a; • na Univerzo v Mariboru neodplačno, neizključno, prostorsko in časovno neomejeno prenašam pravico shranitve avtorskega dela v elektronski obliki, pravico reproduciranja ter pravico ponuditi zaključno delo javnosti na svetovnem spletu preko DKUM; sem seznanjen/‐a, da bodo dela deponirana/objavljena v DKUM dostopna široki javnosti pod pogoji licence Creative Commons BY‐NC‐ND, kar vključuje tudi avtomatizirano indeksiranje preko spleta in obdelavo besedil za potrebe tekstovnega in podatkovnega rudarjenja in ekstrakcije znanja iz vsebin; uporabnikom se dovoli reproduciranje brez predelave avtorskega dela, distribuiranje, dajanje v najem in priobčitev javnosti samega izvirnega avtorskega dela, in sicer pod pogojem, da navedejo avtorja in da ne gre za komercialno uporabo; • dovoljujem objavo svojih osebnih podatkov, ki so navedeni v zaključnem delu in tej izjavi, skupaj z objavo zaključnega dela; • izjavljam, da je tiskana oblika zaključnega dela istovetna elektronski obliki zaključnega dela, ki sem jo oddal/‐a za objavo v DKUM.
Uveljavljam permisivnejšo obliko licence Creative Commons: ______(navedite obliko)
Začasna nedostopnost:
Zaključno delo zaradi zagotavljanja konkurenčne prednosti, zaščite poslovnih skrivnosti, varnosti ljudi in narave, varstva industrijske lastnine ali tajnosti podatkov naročnika: ______(naziv in naslov naročnika/institucije) ne sme biti javno dostopno do ______(datum odloga javne objave ne sme biti daljši kot 3 leta od zagovora dela). To se nanaša na tiskano in elektronsko obliko zaključnega dela.
Temporary unavailability:
To ensure competition priority, protection of trade secrets, safety of people and nature, protection of industrial property or secrecy of customer's information, the thesis (institution/company name and address) must not be accessible to the public till (delay date of thesis availability to the public must not exceed the period of 3 years after thesis defense). This applies to printed and electronic thesis forms.
Datum in kraj: Podpis študent‐a/‐ke:
Podpis mentor‐ja/‐ice: (samo v primeru, če delo ne sme biti javno dostopno)
Ime in priimek ter podpis odgovorne osebe naročnika in žig:
(samo v primeru, če delo ne sme biti javno dostopno)
RAZMERJE MED VLADO IN PARLAMENTOM PO SLOVENSKI UREDITVI IN PRIMERI INTERPELACIJ V 9. VLADI REPUBLIKE SLOVENIJE
POVZETEK
Prvi del magistrske naloge zajema razlago ustavnih ureditev treh držav, Združenih držav Amerike, Francije in Slovenije, ter instrumente in institucije, podobne slovenski interpelaciji. Ustavne ureditve so vključene zaradi razumevanja razmerja med parlamentom in vlado, saj to igra ključno vlogo pri sprožitvi procesa interpelacije ter pri postavljanju poslanskih vprašanj.
Interpelacija po slovenski ureditvi pomeni formalno vloženo pisno vprašanje skupine deset ali več poslancev z namenom, da bi odstavili bodisi ministra ali vlado. Interpelacija je orodje opozicije, da izpostavi trenutno oblast in jo postavi v položaj, kjer se mora javno zagovarjati. V ta kontekst so postavljeni primeri interpelacije v Sloveniji, ker so primer dejanskega nadzora parlamenta nad delovanjem vlade. Interpelacij se je v naši 26 let stari državi zgodilo kar nekaj, za magistrsko delo smo izbrali obdobje devete vlade Republike Slovenije, ki jo je vodil Borut Pahor. V času od novembra 2008 do februarja 2012 so se zgodile štiri interpelacije, ki so dober primer tega, kako je delovalo določeno ministrstvo v tistem obdobju, kakšen je bil sproten pritisk parlamenta na vlado in stališče opozicije do takratne oblasti.
Z najprej opisanim razmerjem med parlamentom in vlado ter s primerjavo z drugimi državami smo pojasnili razmerje v slovenski ureditvi, nato pa s primeri interpelacije prikazali, kako to razmerje deluje v praksi.
KLJUČNE BESEDE
Združene države Amerike, kongres, predsednik države, razmerja, delitev oblasti, Francija, Slovenija, parlament, vlada, interpelacija
ABSTRACT
The first part of the thesis consists of the overview of constitutional orders from three states: United States of America, France and Slovenia with the instruments and institutions similar to Slovenian interpellation. Constitutional orders are included because of the easier understanding of relationship between the Parliament and Government, which is crucial for the initiation of the interpellation process and for asking the parliamentary questions.
Under the Slovenian constitution interpellation means a formal written question handed in by a group of ten or more members of the parliament with the intent to remove the minister or the government from its position. Interpellation is the instrument of the opposition, to call the coalition in question. In this context we have included the actual cases of interpellation in Slovenia, because they represent the control of Parliament above the work of Government. In our 26 years old country, there has been a significant number of interpellations, and the selected period is the ninth Government of Republic of Slovenia, which was under a leadership of Borut Pahor. In this precise time, from November 2008 to February 2012, four interpellations were processed, which show a good example of how a specific Ministry worked at the time, and what was the consistent pressure of Parliament on the Government, and the position of opposition towards the leadership at that time.
With firstly described correlation between Parliament and Government and with the comparison with other countries, we have explained a relationship in Slovenian constitutional order, and afterwards I have presented how this relationship practically works with the cases of interpellations.
KEY WORDS
United States of America, Congress, President of the state, relationship, the division of power, France, Slovenia, Parliament, Government, interpellation.
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ...... 1 1.1 NAMEN ...... 4 1.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE ...... 4 1.3 METODOLOGIJA ...... 5 1.3.1 RAZISKOVALNE METODE ...... 5 1.3.2 UPORABLJENI VIRI ...... 5 2 OBRAVNAVA TEME ...... 6 2.1 DRŽAVNA UREDITEV ZDRUŽENIH DRŽAV AMERIKE ...... 6 2.2 NAČELO DELITVE OBLASTI V ZDRUŽENIH DRŽAVAH AMERIKE ...... 6 2.2.1 Kongres ...... 7 2.2.2 Predsednik Združenih držav Amerike ...... 9 2.3 'IMPEACHMENT' ...... 10 2.4 DRŽAVNA UREDITEV FRANCIJE ...... 14 2.4.1 Predsednik republike ...... 15 2.4.2 Vlada in parlament ...... 16 2.5 INTERPELACIJA V FRANCIJI ...... 18 2.6 DRŽAVNA UREDITEV SLOVENIJE ...... 23 2.6.1 Predsednik republike ...... 24 2.6.2 Parlament ...... 25 2.6.2.1 Državni zbor...... 27 2.6.2.2 Državni svet ...... 29 2.6.3 Vlada ...... 31 2.7 RAZMERJE MED PARLAMENTOM IN VLADO ...... 32 3 INTERPELACIJA ...... 36 3.1 INTERPELACIJE V IX. VLADI REPUBLIKE SLOVENIJE ...... 40 3.1.1 Interpelacija o delu in odgovornosti ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal, 23. 2. 2009 ...... 40 3.1.2 Interpelacija o delu in odgovornosti ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal, 23. 2. 2010 ...... 47 3.1.3 Interpelacija o delu in odgovornosti ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dr. Milana Pogačnika, 12. 2. 2010 ...... 56
3.1.4 Interpelacija o delu in odgovornosti ministra za šolstvo in šport dr. Igorja Lukšiča, 30. 7. 2010 ...... 62 4 SKLEP ...... 71 5 LITERATURA ...... 77
1 UVOD
Politične ureditve držav in medsebojna povezanost vej oblasti so predvsem narek zgodovine. Razmerja med vejami oblasti se seveda razlikujejo od države do države. Ta medsebojna povezanost v Združenih državah Amerike se precej razlikuje od evropskih ureditev.
Njihova predsedniška ureditev je temelj zgodovine in njihove podlage meščanske države (Grad, Kristan in Perenič, 2004), medtem ko se je v Evropi razvijal parlamentarizem. Primerjava med Združenimi državami Amerike, Francijo in Slovenijo nam bo pomagala razumeti, kako zakonodajna veja oblasti neposredno ali posredno vpliva na izvršilno, kakšen nadzor imata druga nad drugo in kako se to v praksi izvaja. Primerjava treh držav je indikator za razumevanje razsežnosti političnih ureditev in ne le omejenost na odnose v eni sami državi. Interpelacija je predvsem kazalnik te moči, zakonodajne veje nad izvršilno in medsebojno razmerje teh dveh vej oblasti bo pomagalo pri podrobnejšem razumevanju ureditve države in delovanja posameznih akterjev.
Kompleksnosti razmerij med vejami oblasti v parlamentarni ali predsedniški ureditvi si marsikdo ne zna predstavljati. Velikokrat je del teh razmerij razložen ob kakšnem odmevnem medijskem dogodku, kot je denimo interpelacija ali ameriški impeachment. Takrat mediji poročajo o vseh vidikih, možnostih in podlagah, zakaj je bila interpelacija vložena, na podlagi katerega člena, kako poteka, kako se lahko konča, kaj sledi samemu procesu in kakšen je rezultat. Razmerje med dvema izmed treh vej oblasti, torej zakonodajno in izvršilno, bomo podrobneje opisali v prvem delu naloge z namenom, da natančneje razložimo kompleksnost Slovenije v primerjavi s Francijo in z ZDA. Zgodovina Francije kaže pomembno ozadje, torej podlago, na kakršni se je razvil parlamentarizem in kakšna je značilna ureditev parlamentarne države. Za primerjavo smo vzeli Združene države Amerike s svojo predsedniško ureditvijo, ki je po svoje še posebej zanimiva, saj ima zelo čisto delitev oblasti. V Evropi prevladujejo pretežno parlamentarne ureditve.
1 Interpelacija je glavna tema pričujoče magistrske naloge, ker prikazuje razsežnosti in dejanski vpogled v nadzor parlamenta nad vlado in njuno medsebojno razmerje. Kompleksnost tega razmerja je v vsaki evropski državi drugačna. Že v primerjavi s Francijo vidimo, da kljub parlamentarni ureditvi, kot jo poznajo tam, obstajajo razlike med to državo in drugimi, ki imajo Francijo za vzor. V Sloveniji je posebnost še dvodomna delitev parlamenta, ker je zelo majhna država in to vpliva na samo sestavo drugega doma, za razliko od ZDA, kjer je povezanih več držav in je število članov enega doma odvisno od velikosti posamezne države.
Kot je zapisano na uradni strani Vlade Republike Slovenije, je interpelacija po definiciji posebna oblika uveljavljanja odgovornosti vlade oziroma posameznega ministra. Gre za javno postavljeno vprašanje, ki ga lahko sproži najmanj deset poslancev državnega zbora. Vprašanje je vloženo pisno in mora biti jasno postavljeno in obrazloženo in predstavlja predmet interpelacije. Predloži se predsedniku državnega zbora, ki je dolžan takoj seznaniti poslance. Čas, v katerem mora minister odgovoriti na interpelacijo, ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši kot 30 dni. O interpelaciji se nato odloča najpozneje na prvi seji državnega zbora. Pred razpravo o interpelaciji ima predstavnik vlagateljev interpelacije pravico do obrazložitve, zakaj je interpelacija vložena. Interpelacijo lahko poslanci do glasovanja o njej tudi umaknejo. Interpelacija oz. razprava o interpelaciji se lahko konča s sklepom, s katerim se oceni delo vlade oz. delo posameznega ministra. Ta sklep lahko predložijo vlagatelji interpelacije ali pa druga skupina najmanj desetih poslancev. Prav tako lahko najmanj deset poslancev zahteva glasovanje o nezaupnici vladi. Funkcija interpelacije je, da se javno izpostavi delo vlade, ki ga mora ta zagovarjati, ter da opozicija izpostavi trenutno vlado in delovanje ministrov (»Interpelacija«, Vlada Republike Slovenije).
Interpelacije še dodatno opozorijo na nepravilnosti in vržejo sum na marsikateri dogodek, na katerega morda kot zunanji opazovalci niti nismo bili pozorni. Prav tako je interpelacija odlična priložnost za medije, da še bolj poudarijo tiste nepravilnosti, na katere so v preteklosti že opozarjali. V Sloveniji je skoraj vedno bilo tako in skoraj v vsaki interpelaciji je neki izsek iz medijev, ki so že prej opozarjali na podobne 'napake' in 'sumljiva' dejanja. V Poročevalcu Državnega
2 zbora smo zasledili najpodrobnejše in dejanske opise ter potek interpelacij iz izbranega obdobja, zato bo magistrska naloga temeljila ravno na zapisih Poročevalca. Ti dokumenti so tudi najbolj objektivni, saj je zapisan dejanski potek in točke interpelacije, brez subjektivnih dodatkov in brez favoriziranja ene ali druge strani. Pri interpelaciji se vedno tre kar nekaj mnenj in poročil, vendar je nevtralna pot za uvid v dejansko stanje najoptimalnejša. Zgodilo se je že, po mnenju medijev, da je bila interpelacija vložena zgolj zato, ker je formalno morala biti in tudi zato, ker je temeljila na nekih starih zamerah in očitnih nasprotjih med političnimi strankami.
V prvem delu naloge smo podrobneje predstavili razmerje med parlamentom in vlado po slovenski ureditvi ter vključili ureditvi Francije in Združenih držav Amerike, v drugem delu pa smo to razmerje podrobneje razčlenili s primeri interpelacij v izbranem obdobju. Tema je samosvoja zaradi svoje vsebine in splošnega mnenja o politiki, je pa razumevanje obojega pomembno, če želimo ustvariti takšne ali drugačne legitimne spremembe v prihodnosti, saj 'na mladih svet stoji'.
3 1.1 NAMEN
V magistrski nalogi z naslovom Razmerje med vlado in parlamentom po slovenski ureditvi smo se raziskovalni problem odločili preučiti z naslednjih vidikov: - predsedniški sistem državne ureditve v Združenih državah Amerike; - parlamentarni sistem državne ureditve v Franciji; - parlament in vlada v Sloveniji.
V nadaljevanju smo temo še razširili na dodatne podkrepitve parlamentarnega nadzora s primeri interpelacij v obdobju 2008–2012. Problem smo preučili z naslednjih vidikov:
- interpelacija, - štiri interpelacije v 9. vladi Republike Slovenije.
1.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE
Raziskovalne hipoteze so zastavljene na podlagi prebrane literature, seminarja in prvega dela magistrske naloge ter podrobno predelanega Poročevalca Državnega zbora, kjer so podrobno opisane interpelacije devete Vlade Republike Slovenije.
Hipoteza 1: Funkcija interpelacije je uveljavljanje in nadzor politične odgovornosti vlade parlamentu.
Hipoteza 2: Vlada ima nadrejeni položaj nad parlamentom ali vsaj navidezno večjo moč in legitimnost in interpelacija tega odnosa ne spreminja.
4 1.3 METODOLOGIJA
1.3.1 RAZISKOVALNE METODE
V magistrski nalogi, ki je teoretično zaključno delo, so bile najprimernejše metode za raziskovanje problema deskriptivna metoda, metoda generalizacije in specializacije ter analiza primarnih in sekundarnih virov.
1.3.2 UPORABLJENI VIRI
Viri, ki so se zaradi kompleksnosti problema in teme same izkazali za najustreznejše, so primarni ter sekundarni viri. Glavni vir za dodatno razširitev na interpelacije je Poročevalec Državnega zbora, ki je transkripcija vsake vložene interpelacije z natančno opisanim postopkom.
5 2 OBRAVNAVA TEME
2.1 DRŽAVNA UREDITEV ZDRUŽENIH DRŽAV AMERIKE
Na ureditve držav zelo vpliva njihova zgodovina. Pomembno dejstvo je, da ZDA nimajo niti fevdalne zgodovine niti take, kot je predzgodovina evropskih družb. ZDA so bile že ob nastanku meščanska država, kar je eden glavnih vzrokov za njihov politični, ekonomski in ustavni razvoj (Grad, Kristan in Perenič, 2004, str. 137). Ustava ZDA je bila prva pisana ustava v sodobni zgodovini, velja za najstarejšo veljavno ustavo na svetu, saj velja še danes. Sprejeta je bila v ustavodajni skupščini 17. septembra 1787, vendar naj bi začela veljati šele z ratifikacijo vseh držav članic konfederacije, zato je začela delovati šele julija 1788, dokončno sprejeta v vseh državah pa je bila šele leta 1791. Temeljna izhodišča, na katerih temelji ustava, so zlasti načelo ljudske suverenosti, načelo zveznosti, načelo delitve oblasti in varstvo pravic človeka in državljana (Grad, Kristan in Perenič, 2004, str. 137–138). V veliki meri je ureditev ZDA v nekaterih načelih še vedno vzor drugim državam. Interpelacije, kot jo poznamo v Sloveniji, ustava Združenih držav ne omenja. Poznajo samo »impeachment«, kar ima nekoliko drugačne funkcije in postopke kot proces interpelacije, ki ga poznamo v Sloveniji.
2.2 NAČELO DELITVE OBLASTI V ZDRUŽENIH DRŽAVAH AMERIKE
Vsaka veja oblasti, po ureditvi ZDA, izvaja svojo nalogo samostojno in neodvisno od druge veje oblasti. Za razliko od parlamentarnega sistema izvršilna oblast ne odgovarja zakonodajni oblasti in izvršilna oblast ne more razpustiti zakonodajnega telesa (Grad, Kristan in Perenič, 2004, str. 140). Interpelacije, kot jo poznamo v Sloveniji, v Združenih državah ni moč najti že zaradi tega, ker omenjeni veji oblasti nista tako močno prepleteni in kompleksno organizirani kot v slovenski ureditvi.
6 Vsak izmed glavnih državnih organov, kot so kongres, predsednik ZDA in vrhovno sodišče, ima svoje pristojnosti, vendar ima vsak organ kljub vsemu možnost nadzorovati in vplivati na delo drugih organov, kar je možno le zaradi mehanizma oziroma sistema zavor in ravnovesij (Checks and Balances). V celotnem sistemu nadzorovanja ima največjo moč predsednik države, zato se ameriški sistem oblasti tudi imenuje predsedniški sistem (Grad, Kristan in Perenič, 2004, str. 140–141). Kot je razvidno iz že napisanega, je torej za predsedniški sistem značilno, da predsednik oziroma šef države kot samostojni državni organ sam vodi izvršilno vejo oblasti. Predsednika izvoli ljudstvo, vendar pa ni politično odgovoren parlamentu. Temu organu je nasproti, ne more ga razpustiti, lahko pa ga obtoži in obsodi (Grad, Kristan in Perenič, 2004, str. 141). Predsednik pa, kljub temu da sam vodi izvršilno vejo oblasti, ne izpostavlja nepravilnosti ali vprašanj na takšen način, kot jih v Sloveniji parlament vladi – skozi poslanska vprašanja ali skozi procese interpelacije.
2.2.1 Kongres
Zakonodajno oblast v ZDA izvaja kongres, v Sloveniji, za primerjavo, to funkcijo opravlja parlament. Zakonodajna oblast kongresa je omejena na sprejemanje zakonov, ki se navezujejo oziroma so pomembni na področjih federacije. Prav tako lahko kongres svoje pristojnosti izvaja samo v okviru ustave, torej ne more posegati v pravice in svoboščine (Grad, Kristan in Perenič, 2004, str. 142). Kongres je po ustavni ureditvi ZDA dvodomen. Sestavljata ga senat in predstavniški dom (House of Representatives) (Grad, Kristan in Perenič, 2004, str. 142). Če to primerjamo s Slovenijo, imamo tudi mi dvodomni parlament, ki ga sestavljata državni zbor in državni svet. Domova sta si v kongresu enakopravna, vendar imata tudi nekatere posebne zadolžitve in interese, pri katerih je senat malo močnejši. Senat ima manjše število članov in daljše mandatno obdobje. Ločitev med domovoma ni natančno definirana, vendar sta jasno opredeljena s tem, da senat predstavlja države, predstavniški dom pa ljudstvo. V celoti torej kongres opravlja funkcijo parlamenta oziroma deluje kot parlament v parlamentarnih ureditvah, oba domova pa opravljata le nekaj določenih funkcij (Grad, Kristan in Perenič, 2004).
7 Člani senata so senatorji, člani predstavniškega doma pa predstavniki ljudstva. Zanimivo je dejstvo, da člani kongresa ne smejo opravljati nobene druge naloge v državi. »To ameriški sistem bistveno ločuje od parlamentarnega sistema, v katerem je praviloma ravno nasprotno. /.../ v ZDA se tudi zaradi tako ostre personalne ločitve med zakonodajno in izvršilno oblastjo, ki je ustavno ločena, ni mogel razviti parlamentarni sistem« (Grad, Kristan in Perenič, 2004, str. 142). Kongres si sam organizira delovanje, sklicuje se sam in ne predsednik države, razen v izrednih primerih. Mandat kongresa traja dve leti, vedno traja do konca volilne dobe in ni razpuščen prej, kakor se to lahko zgodi v parlamentu (Grad, Kristan in Perenič, 2004, str. 142.143). Takrat se volijo novi člani predstavniškega doma in tretjina članov senata. Naloge in pristojnosti kongresa so v bistvu podobne parlamentarnim pristojnostim, torej zakonodajna oblast ter imenovalna in preiskovalna funkcija. Ko zakon sprejmeta v kongresu oba domova, je potreben še podpis predsednika države, ki ima možnost odklonilnega veta, kar pomeni, da zakona ni obvezan sprejeti in s tem sproži nadaljnji postopek. Preiskovalno funkcijo načeloma izvajajo skupni odbori obeh domov, kongresna preiskava ima tako različne cilje: primer je raziskovanje o potrebi sprejetja novega zakona (Grad, Kristan in Perenič, 2004, str. 143). Kongres ne pozna takšne ali podobne funkcije, kot sta postavljanje poslanskega vprašanja ali sprožitev interpelacije, temveč ima možnost obtožbe visokih zveznih državnih funkcionarjev. Podobnost ali vsaj neko vzporednico s slovensko interpelacijo je mogoče zaznati ravno v obtožbi visokih funkcionarjev, ki jo kongres predlaga senatu, ta pa potem nadaljuje proces obtožbe in preiskave. Nekateri avtorji pravijo, da je kongres pravzaprav parlament, torej ima takšno funkcijo kor parlament v evropskih ureditvah in ima moč nadzora vlade in odločanja o zakonih, posledično pa tudi pravico do izpraševanja ministrov in izpostavljanje, izpraševanje in obtoževanje le-teh.
8 2.2.2 Predsednik Združenih držav Amerike
»Izvršilna oblast (Executive Power) po ustavi (2. člen) pripada predsedniku kot individualnemu šefu države, kar ameriško ureditev bistveno razlikuje od drugih demokratičnih ureditev v svetu« (Grad, Kristan in Perenič, 2004, str. 149). Predsednik ZDA opravlja enake funkcije, kot jih opravlja šef države v parlamentarnem sistemu, dodatno opravlja še funkcijo šefa vlade, predstavlja vodjo celotne zvezne državne uprave in deluje preko Kabineta. Predsednik je tudi dejanski šef celotne izvršilne oblasti, ima lastno volilno bazo in odgovarja samo volivcem, ne pa tudi kongresu; izvoljen je posebej in ima lastno volilno osnovo. Če bi ga volil kongres, bi to porušilo ravnovesje med zakonodajno in izvršilno oblastjo. Predsednik je s tem praktično nedotakljiv, dokler se njegov mandat ne izteče (Grad, Kristan in Perenič, 2004, str. 150). Tukaj se torej nikakor ne more izvajati funkcija, podobna slovenski interpelaciji. Predsednik ne odgovarja niti kongresu, torej mu slednji ne more postavljati vprašanj in dvomiti o njegovem sprejemanju odločitev. Razmerje med obema vejama oblasti deluje drugače kot v parlamentarnem sistemu in posledično si orodja nadzora niso tako zelo podobna. Res je, da je predsednik države politično neodgovoren, je pa odgovoren kazensko, kar pomeni, da ga lahko predstavniški dom obtoži, na primer izdaje, o tem razsodi senat, postopku pa predseduje predsednik vrhovnega sodišča. Če senat razsodi o krivdi predsednika, ga lahko predčasno odstavijo; to se je v praksi do zdaj zgodilo le dvakrat, s procesom 'impeachmenta' (Grad, Kristan in Perenič, 2004, str. 150). V primerjavi s parlamentarnim sistemom predsednik države nima pravice do zakonodajne iniciative, kajti v ustavi sta zakonodajna in izvršilna oblast ostro ločeni med seboj. V celoti torej izvršilna oblast po ustavi pripada predsedniku, zakonodajna pa kongresu. Lahko pa predsednik vpliva na zakonodajno oblast z zakonodajnim vetom. Obe oblasti lahko sodelujeta, predvsem predsednik ima pristojnosti, s katerimi lahko upravlja in vpliva na kongres. To so lahko ustavna sredstva, s katerimi kongresu predlaga ukrepe, ki jih naj obravnava, ima pa tudi neformalna sredstva, kot so člani kongresa, ki so v njegovi stranki, na katere vpliva (Grad, Kristan in Perenič, 2004, str. 151).
9 2.3 'IMPEACHMENT'
Drugi člen četrtega dela ameriške ustave narekuje, da bodo predsednik države, podpredsednik in vsi civilni uradniki v Združenih državah Amerike odstranjeni s položaja na podlagi 'impeachmenta' oziroma obtožbe zaradi izdaje, korupcije, kriminala ali ostalih večjih prekrškov. Ustava daje predstavniškemu domu moč, da s procesom 'impeachmenta' obtoži uradnika in postavi senat kot pristojno sodišče za obtožbene postopke. Moč 'impeachmenta' je omejena na odstranitev s položaja, a obenem tudi določa, da odstranjeni uradnik v prihodnje nima možnosti, da bi še kdaj zasedal podoben položaj. Globe in potencialna zaporna kazen za zločine, storjene v času uradnega položaja, so potem prepuščene civilnim sodiščem. Večina glasov s strani predstavniškega doma privede do uvedbe 'impeachmenta' oziroma do obtožbe, kar narekuje prvi člen druge sekcije v šestem poglavju ustave. Te obtožbe so potem sojene in obravnavane v senatu, kar narekuje prvi člen tretje sekcije šestega odseka ustave. Dve tretjini članov senata morata glasovati za obtožbo, šele nato je uradnik lahko odstranjen. Predsednik nima pooblastil, da bi oprostil obtoženega uradnika, kar pravi drugi člen druge sekcije petega odseka ustave (»Standards for Impeachment«, 2017).
Zaplet, ki bi se pri procesu obtožb oziroma 'impeachmenta' lahko pojavil, je ta, da bi lahko člani senata nato ta proces uporabljali samo zaradi odstranitve uradnika iz subjektivnih razlogov, ne pa zaradi dejanskega prekrška ali storjenega kriminala, saj 'impeachment' ne določa točnih prekrškov, ki pripeljejo do sprožitve samega procesa. V primerjavi z interpelacijo pravzaprav tudi ta ne določa točnih pravil, možnih vzrokov in vodil za njeno vložitev.
Nekdanji predsednik Gerald Ford je rekel, da je predmet 'impeachmenta' lahko pač karkoli, za kar glasuje večina predstavniškega doma v določenem trenutku v zgodovini (»How Does the Impeachment Process Work«, 2017).
Predstavniški dom sproži proces 'impeachmenta' proti državnim višjim uradnikom, kot so senatorji, sodniki, guvernerji, predsedniki in podpredsedniki, kot del svojega nadzora in odgovornosti za vpogled in podrobno raziskovanje njihovega dela. Individualni posameznik, član predstavniškega doma, lahko vloži proces
10 'impeachmenta' kot predlog, ali pa lahko predstavniški dom začne postopke s sprejetim sklepom o odobritvi preiskave. Odbor za sodstvo, ki se ga naknadno sestavi glede na temo vloženega 'impeachmenta', ima potem moč, da odloča o tem, ali se bo postopek nadaljeval proti obtoženemu in potem to tudi poroča celemu predstavniškemu domu. Če so členi obtožbe odobreni, preprosto z glasovanjem večine za predstavniški dom nastavi člane oziroma predstavnike s pooblastilom, da upravljajo postopek sodbe senata v njihovem imenu. Ti člani nato prevzamejo vlogo tožilcev v senatu in so največkrat že prej člani pravosodnega odbora. Število teh članov je skozi zgodovino variiralo, ampak je že tradicionalno to število vedno liho. Prav tako je strankarska opredelitev teh članov odvisna od tega, za kakšen 'impeachment' gre, čeprav morajo ti člani že po definiciji vedno podpirati vse predloge predstavniškega doma (»House of Representatives, 'Impeachment'«, 2018).
Predstavniški dom je do sedaj sprožil proces obtožnic ali 'impeachmenta' več kot šestdesetkrat, ampak jih je samo manj kot tretjina vodila do odstopa oziroma do dejanske odstranitve z uradnega položaja. Samo osem, od tega vsi državni sodniki, je bilo obtoženih in odstranjenih s položaja s strani senata. Poleg petnajstih državnih sodnikov, ki jih je obtožil predstavniški dom, pa so bili obtoženi tudi: dva predsednika (Andrew Johnson, leta 1876 in William Jefferson Clinton leta 1998), sekretar kabineta (William Belknap leta 1876) in senator Severne Karoline (William Blount leta 1797) (»House of Representatives, 'Impeachment'«, 2018).
Zadnji omenjeni 'impeachment' iz leta 1797 je privedel do načela, da člani kongresa in senatorji niso civilni uradniki pod ustavo in so zaradi tega lahko s strani zbornice odstranjeni s položaja samo z več kot dvotretjinskim glasom za. Blount, ki je bil obtožen sodelovanja in sprožanja nestrpnosti proti ameriškim Indijancem z namenom podpore britanskim interesom na Floridi, sicer ni bil obtožen, ampak ga je senat izključil. Ostali 'impeachmenti' so izpostavljali sodnike, ki so bili na položaju pod vplivom alkohola ali so svoje delo izvajali z namenom, da bi izboljšali svoj položaj. Sojenje proti predsedniku Johnsonu se je vrtelo okoli dejstva, ali bi lahko predsednik odstranil celoten kabinet brez dovoljenja kongresa. Johnsonova oprostitev je nato postavila trden precedens, da lahko predsednik odstrani uradnike,
11 kljub temu da jih je senat potrdil na njihov položaj (»House of Representatives, 'Impeachment'«, 2018).
Pri procesu 'impeachmenta' ne pride nujno do odstranitve s položaja, kar je podobno kot pri interpelaciji v Sloveniji, pač pa je odstranitev poseben korak v tem procesu. Postopek obtožbe oziroma 'impeachmenta' lahko traja nekaj mesecev in je mešanica zakonov in strankarsko obarvane politike. Vsaka stran, obtožena in tožeča, lahko na sojenje pripelje priče in predstavi dokaze, prav tako se lahko obtoženi posameznik brani s svojimi odvetniki (»How Does the Impeachment Process Work«, 2017).
Razlika med slovensko interpelacijo in ameriškim 'impeachmentom' je v tem, da se naši ministri ne morejo braniti z odvetniki in s pričami, je pa predstavljena vrsta dokazov in razlag.
Glede uspešnosti 'impeachmenta' zgodovina ne kaže nekega ponavljajočega se vzorca. Predsedniški 'impeachmenti' so povezani s šibkimi, z močnimi in nedoločenimi nihanji trga. Na drugi strani pa lahko povežemo 'impeachment' s spremembami tržne politike. Največkrat je precedens, da politične 'drame' škodujejo gospodarstvu, vendar lahko sprememba v vladi pomeni tudi izboljšanje donosa (»The impact of presidential impeachment on markets«, 2017).
Vpliv 'impeachmenta' in sama uspešnost procesa se kažeta tudi v tem, kako se je proces spreminjal in dopolnjeval skozi zgodovino. V obtožnici proti predsedniku Johnsonu se lepo vidi, da so kasneje na podlagi tega spremenili zakon o vplivu senata in kongresa.
Še ena tako imenovana parlamentarna taktika, ki jo uporablja ameriški senat, je 'piratiziranje' ali 'filibuster'. Lahko jo uporabi več senatorjev, dovolj pa je že samo en senator, da s tem odloži ali celo prepreči parlamentarne ukrepe s tako dolgim zavlačevanjem, da večina ali glasuje za koncesijo ali pa popolnoma umakne predlog zakona. Za razliko od predstavniškega doma, kjer imajo časovno omejene govore, senat dovoljuje neomejen čas za razpravljanje o zakonu. Prav tako so ti govori lahko nepovezani z zakonom, ki mu je 'filibuster' namenjen. To 'piratiziranje' se da predčasno ustaviti s tako imenovano 'giljotino' ali 'cloture' na debato, ki pomeni
12 omejevanje te debate s pozivom h glasovanju (»Filibuster. The Parliamentary Tactic«, 22. 3. 2018).
Zaradi svojega kompleksnega in obsežnega dela ameriški senat deli del svojih nalog na 20 stalnih komitejev, štiri združene komiteje in na občasne in začasne komiteje. Senat diktira pravila njihovega delovanja, vendar pa ima vsak komite svoje postopke dela. Zadolžitve komitejev so predvsem nadzor v različnih področjih pristojnosti senata, kot je na primer nadzor nad sprejetjem zakona in opozarjanje senata na nepravilnosti ali na možna zakonska dopolnila. Med drugim pod nadzor komitejev spada tudi nadzor nad delovanjem kongresnikov in ministrov, ki jih nato lahko posledično pokličejo na zaslišanje v senat, ne samo med procesom 'impeachmenta', pač pa tudi med njihovim rednim delom. Komiteji torej poleg senata nadzirajo ministre in sprožajo preiskovalne postopke v potencialnem nepravilnem delu ministrov in so še dodatno orodje nadzora (»About the Senate Comittee System«, 2018).
13 2.4 DRŽAVNA UREDITEV FRANCIJE
Ustavna ureditev Francije je primer ureditve, na katerega je močno vplivala zgodovina. Organizacija oblasti po vplivu je naslednja: predsednik države, vlada in parlament. Na tem mestu je treba omeniti dejstvo, da med tri veje oblasti ni vključena sodna oblast, ampak predstavlja zgolj avtoriteto. »... odločitev predsednika države kot poroka neodvisnosti zelo nedvoumno razkriva nezaupanje oblikovalcev ustave pete republike do sodne oblasti« (Grad, Kristan in Perenič, 2004, str. 204). Pri današnji ustavni ureditvi Francije je najpomembnejšo vlogo igrala zelo pestra zgodovina te države. V nekaterih vidikih je ustavna ureditev ohranila tradicionalne vrednote in ostala enaka. Skozi leta je Francija pogosto menjala svojo ureditev od kraljevin do konzulatov in zamenjala večje število ustav. Pomembno sta na državo vplivala tudi velika voditelja Napoleon Bonaparte in general Charles De Gaulle (Grad, Kristan in Perenič, 2004, str. 184–185). Danes je Francija peta republika. Sprejem njene ustave je bil posledica politične krize leta 1958. Charles De Gaulle je sestavil novo vlado z vladnim predlogom, ki je moral upoštevati pet načel, in sicer: »Temelj oblasti so splošne volitve. Iz njih ter na njihovi podlagi oblikovanih državnih institucij izhajata zakonodajna ter izvršilna oblast; zakonodajna in izvršilna oblast morata biti ločeni zato, da bi bili sposobni v celoti opravljati svoje pristojnosti ter prevzemati odgovornost za svoje odločitve; vlada mora odgovarjati parlamentu; sodna oblast mora biti samostojna zato, da bi lahko zagotavljala spoštovanje človekovih pravic in svoboščin, kot jih določata ustavna preambula iz leta 1946 ter deklaracija iz leta 1789; ustava mora omogočiti ureditev odnosov med republiko ter z njo združenimi ljudstvi« (Grad, Kristan in Perenič, 2004, str. 185–186). Posebnost pete republike v primerjavi s slovensko ureditvijo je posebna ločenost sodne oblasti, ki ni vključena v tri veje oblasti, tako kot v Sloveniji. Zakaj ta ločenost, je že opisano. Gre torej za to, da lahko sodna oblast kar v največji meri zagotavlja spoštovanje človekovih pravic in sledi zakonu brez vpliva ostalih vej oblasti. Ustava pete republike se v mnogih vidikih razlikuje od prejšnjih ustav.
14 V 1. členu ustava določa, da je republika nedeljiva, laična, demokratična in socialna država. Nedeljivost naj bi temeljila na nacionalni suverenosti ter prepričanju, da zmore država zagotoviti državljanom enakost pred zakonom na celotnem svojem ozemlju samo, če je nedeljiva. Demokratičnost države se izraža v dejstvu, da nacionalna suverenost pripada ljudstvu, ki jo opravlja preko svojih predstavnikov ter neposredno (zlasti z referendumskim odločanjem). Laičnost države pomeni zgolj ustavno potrditev dejstva, da je Francija odnos med državo in verskimi skupnostmi uredila že leta 1905 z zakonom države in cerkve, ob prepričanju, da je le s tako ureditvijo mogoče zagotoviti enakost pred zakonom ne glede na versko pripadnost posameznega državljana. Načelo socialne države izraža zavezanost države načelom, ki so zapisana v preambuli ustave četrte republike (Grad, Kristan in Perenič, 2004, str. 186).
V ustavi pete republike gre predvsem za okrepitev pristojnosti izvršilne oblasti, med drugim tudi šefa države, ter za racionalizacijo parlamentarizma oziroma odnosov med parlamentom in vlado (Grad, Kristan in Perenič, 2004, str. 186), kar je pomembno dejstvo za lažjo primerjavo odnosa med parlamentom in vlado v Sloveniji.
2.4.1 Predsednik republike
Položaj predsednika republike Francije je specifičen, saj so njegove pristojnosti opisane v velikem delu drugega odseka ustave pete republike iz leta 1958, kjer so vsi členi od petega do devetnajstega namenjeni izključno predsedniku republike. Predsednika voli posebno zakonodajno telo, ki ga sestavljajo člani parlamenta, predstavniki lokalne samouprave in člani skupščin prekomorskih ozemelj. Mandat predsednika traja pet let in po koncu mandata je lahko ponovno izvoljen (Grad, Kristan in Perenič, 2004, str. 193–194). Za takšen sistem kandidiranja za položaj predsednika se je potegoval general De Gaulle sam, saj je hotel preprečiti nadvlado političnih strank nad izbiro kandidatov.
15 Sodni nadzor, ki poteka v času volitev, opravlja ustavni svet in po volitvah tudi razglasi uradne rezultate (Grad, Kristan in Perenič, 2004, str. 194).
Predsednikovo razmerje z vlado se razlikuje od slovenske ureditve. Omogoča mu namreč soodločanje pri nekaterih zadevah. Če ima predsednik večino v parlamentu, mu je vlada politično podrejena in lahko imenuje prvega ministra ter predsedovanje ministrskemu svetu (Grad, Kristan in Perenič, 2004, str. 194). Prav tako kot je to v slovenski ureditvi, je predsednik pete republike vrhovni poveljnik vojske ter se ukvarja z mednarodnimi odnosi. Prav tako se ukvarja z občasnimi protokolarnimi funkcijami in prireditvami znotraj države. »V Evropskem svetu (organu evropske unije) je predsednik države tisti, ki predstavlja Francijo (druge države zastopajo predsedniki vlad in zunanji ministri, med te države spada tudi Slovenija) ter sklepa in po pooblastilu parlamenta tudi ratificira mednarodne pogodbe« (Grad, Kristan in Perenič, 2004, str. 194).
2.4.2 Vlada in parlament
Vlado, tako kot v Sloveniji, sestavljajo ministri ter njihov predsednik. Vlada je po ustavi Francije iz leta 1958 opredeljena tako, da oblikuje in je glavni organ pri izvrševanju nacionalne politike, pri čemer ji ustava daje v upravljanje tudi upravo in oborožene sile. Vsaka vzpostavljena vlada je legitimna in je odgovorna parlamentu. V peti republiki igra predsednik države pomembno vlogo, saj ima v primeru večinske podpore v parlamentu politični vpliv na vlado. V tem primeru vpliv vlade le ni tako velik. Prav tako ministre na predlog prvega ministra imenuje predsednik, kot kandidata pa lahko predlaga le prvega ministra (Grad, Kristan in Perenič, 2004, str. 196). Po imenovanju morajo ministri predložiti svoje premoženjsko stanje, prav tako pa ne morejo opravljati nobene druge zasebne ali poklicne dejavnosti. Lahko so dejaven na občinski ravni, ne pa tudi na evropski oziroma v evropskem parlamentu. Za razliko od predsednika države so ministri za svoje delo politično in kazensko odgovorni, o čemer odloča sodišče republike (Court de Justice Republique) (Grad,
16 Kristan in Perenič, 2004, str. 196). Gre za sodišče, ki je pristojno za kazniva dejanja, ki so jih zagrešili javni uradniki pri svojem delu. Tretja republika je ustanovila ekonomski in socialni svet, četrta republika pa ga je postavila kot svetovalno telo za nacionalno skupščino in vlado, kar je ostalo tudi v peti republiki. Sestavljajo ga predstavniki delavcev in delodajalcev, nekaj članov pa imenuje vlada sama. Ta se največkrat obrne k ekonomskemu svetu glede katerekoli vrste zakonov in ordonanc ter glede socialnih in ekonomskih problemov. Za programske zakone je celo dolžna pridobiti njegovo mnenje. Svet lahko opozarja vlado o problemih in ji svetuje, vendar njegova mnenja niso obvezna niti obvezujoča (Grad, Kristan in Perenič, 2004, str. 196). Člani zakonodajnega telesa so sčasoma dobili možnost razpravljanja o delu vlade, predlagali so lahko interpelacije in postavljali vprašanja ministrom (Grad, Kristan in Perenič, 2004, str. 196). Slednje je v veljavi še danes. Možnost parlamenta in parlamentarne razprave o delu vlade je tudi ustavno določena z ustavo pete republike iz leta 1958, v odseku med razmerjem in vlado, v členih od 34 do 51, natančneje 48. člen pravi, da parlament razpravlja o delu vlade na točno določene dni v mesecu in tednu ter kako se te razprave tematsko delijo. Ustavna ureditev pete republike v skorajda vseh pogledih omejuje pristojnosti parlamenta in ga v organizaciji oblasti postavlja na tretje mesto, torej za predsednika in vlado. Omejuje ga v organizaciji sami, pri zakonodajni funkciji ter pri neposrednem nadzoru vlade. Parlament je poleg predsednika države legitimen zaradi neposrednih volitev. Politična vloga parlamenta je skrčena, saj pomembne politične odločitve nastanejo v okviru izvršilne oblasti, torej v okviru medsebojnega sodelovanja vlade in šefa države. Prav tako je omejena zakonodajna vloga parlamenta, saj mu je nekaj odvzame vlada s svojimi dejavnostmi, ki jih pripisuje ustava. Hkrati vlada sprejema predloge zakonov, kar še zmanjša pristojnosti parlamenta (Grad, Kristan in Perenič, 2004, str. 196–197). Določen del pri zmanjšanju pristojnosti parlamenta ima tudi Evropska unija. »Vloga in pomen zakonov sta se zmanjšala zaradi prenosa pristojnosti na organe Evropske unije« (Grad, Kristan in Perenič, 2004, str. 198). Ustava prav tako ureja notranjo avtonomijo parlamenta samega.
17 Parlament republike Francije je sestavljen iz nacionalne skupščine in senata, pri čemer so poslanci izvoljeni z neposrednimi volitvami, senatorji, ki so predstavniki območnih skupnosti ter inozemcev, pa s posrednimi volitvami. Senatorjev je 321 (Grad, Kristan in Perenič, 2004, str. 198). Najpomembnejši nalogi parlamenta sta torej zakonodajna funkcija ter nadzor vlade. O zakonodaji, predlaganju zakonov in vlogi vlade smo v magistrskem delu že pisali. Pomembno je dejstvo, da zakonodajni postopek ni enoten, saj obstajajo navadni in posebni zakoni, kamor spadajo organski, finančni in financiranje socialne varnosti. Tukaj imata majhno vlogo tudi ustavni svet ter pristojna komisija (Grad, Kristan in Perenič, 2004, str. 198). Glede samega razmerja vlada–parlament pa ustava v 20. členu določa, da je vlada odgovorna parlamentu. Vlada je politično odgovorna nacionalni skupščini in ugotavljanje politične odgovornosti je lahko sproženo s procesi preiskovanja glede samega programa vlade, splošne politike vlade ali pa pri glasovanju o zakonu, torej če je izglasovana nezaupnica. Nadzor nad samo vlado s strani parlamenta se opravlja tudi preko vprašanj, ki jih postavljajo poslanci ministrom. Lahko jih izrečejo ustno ali jih podajo pisno, nanje mora minister odgovoriti v roku enega meseca. Nacionalna skupščina je uvedla še nujna in aktualna vprašanja oziroma questions d'urgence in questions d'actualite in temu sta namenjena dva dneva v tednu (Grad, Kristan in Perenič, 2004, str. 198–199).
2.5 INTERPELACIJA V FRANCIJI
Ustavni zakoni tretje republike Francije so prispevali kar nekaj 'pripomočkov' za uveljavljanje nadzora parlamenta in domov nad vlado. Eden izmed teh je tudi pravica do interpelacije, česar prej niso poznali in priznavali. V prvi republiki (1792–1804) so ustanovili narodni zbor, direktorij in konzulat. Druga republika (1848–1851) je kljub svojemu triletnemu obstoju po ustavi bila demokratična. Po ustavi je obstajala enotna, stalna skupščina 750 članov, ki bi bili voljeni vsaka tri leta, ti bi potem izbrali člane državnega sveta za obdobje šestih let kot zakonodajno telo. Izvršila oblast je bila prenesena na predsednika, ki bi izbral
18 svoje ministre in bil skupaj z njimi odgovoren za skupščino (»Why is France in Its Fifth Republic?«, 20. 4. 2017). Interpelacija je, po razlagi Hermana Finnerja, bila orodje, ki so ga uporabljali francoski poslanci tretje in četrte republike za pridobivanje informacij neposredno iz ministrskih kabinetov. Interpelacija je po njegovem neka vrsta vprašanja, ki je dolgo in razvlečeno, podobno glasovanju o nezaupnici v britanskem parlamentu, in namen tega vprašanja je postaviti vlado v položaj, kjer mora razlagati svoje metode dela in politiko administracije, ki je 'napadena'. Ti 'napadi' so vodili do kar treh petin odstopov ministrov v Franciji. Carl Friederich je zapisal, da so interpelacije omogočile posameznim predstavnikom parlamenta, da so izzvali vlado k razlagi svojega dela in politike določene administracije, ki je privedla do razprave z namenom, da se skozi razpravo 'izkristalizirajo' vsa dejstva, ki jih je potreboval parlament za to, da odstavi trenutno vlado. V času tretje in četrte republike se je tako zgodilo kar 152 interpelacij in kar tri petine so se končale z odstopi ministrov. Čeprav so interpelacije prvotno omogočale poslancem, da so imeli neposreden dostop do izpraševanja vladnih ministrov, so kasneje postale instrument za izpostavljanje vlade posmehu (Wing, 2008, str. 129–130).
Kljub temu se je razpustitev vlade lahko zgodila le s potrditvijo senata in senat kot celota, ni mogel biti razpuščen, čeprav je takratna ustava (ustava tretje republike iz leta 1875) narekovala, da so ministri odgovorni zbornici poslancev. Vsa pravila in dejanska uvedba interpelacije so prispevali k temu, da je interpelacija v času tretje republike postala ena najhujših oblik zlorabe, ki jo je uporabljala zbornica poslancev. Prvotna zamisel interpelacije v Franciji je bila oblika zasliševanja ministrov zaradi njihovih politik in delovanja ter naj bi delovala kot izpostavitev ministra, da javno zagovarja in utemelji svoje delo, vendar se je sprevrgla v nevarno obliko nadlegovanja ministrov in zapravljanja časa s sekundarnimi in trivialnimi problemi, na kar bi lahko gledali celo kot nečastno za zbornico poslancev oz. parlament (Garner, 1914, 355–361). Zbornica poslancev je zavrnila konsenz, ki je narekoval prilagoditev pravil in restrikcijo interpelacije s trditvami, da noben problem ni nepomemben. Ministri so bili prisiljeni, da se odzovejo na interpelacijo na podlagi popolnoma trivialnih
19 zadev, kot npr. kaj je neki novinar rekel o sodelovanju z evropskim združenjem (Garner, 1914, 361). Zaradi interpelacije, usmerjene v popolnoma vsa področja ministrskega delovanja, je glavna skrb ministrov postalo pridobivanje prijateljev v parlamentu in prijateljevanje z vsemi vplivnimi osebami, ki so imele vpliv na proces interpelacije, še preden je sploh bila sprožena, saj so iz strahu pred odstranitvijo dali svoje delo na stranski tir in se skušali zavarovati. Vse to torej ni omogočalo vsebinskega dela vlade. V praksi je bilo preveč časa porabljenega za interpeliranje, saj je ena tretjina časa od ustanovitve zbornice poslancev in parlamenta v praksi bila zasedena samo z interpelacijami. Toliko časa interpelacijam seveda ni bilo namenjenega, pač pa se je to v praksi dogajalo. Minister Casimir-Perier je bil objekt interpelacije kar dvaindvajsetkrat in kar šestindvajsetkrat je dobil postavljeno poslansko vprašanje. Člani parlamenta so zaradi vsega zgoraj omenjenega prišli do konsenza, da bi devet desetin vseh dnevno naslovljenih interpelacij lahko bilo predstavljenih v enem preprostem vprašanju in krajšem dialogu med ministrom in članom, ki ministra interpelira, čemur bi sledilo glasovanje o zaupnici oz. 'vote de censure or appeler a un vote de censure', kar bi moralo zadostovati za razumno razrešitev problema (Garner, 1914, 361–364). Pomembna sprememba v navezavi z interpelacijo v peti republiki je omejitev priložnosti spraševanja vlade oziroma postavljanja delujoče vlade pod vprašaj. Te omejitve so kvantitativne (48. člen ustave iz leta 1958, kjer ustava omejuje vprašanja na eno zasedanje na teden) in kvalitativne (ker so vprašanja izgubila moč, da bi dejansko ogrozila delujočo vlado). V tretji in četrti republiki je proces interpelacije dovoljeval vprašanja, ki sta jim sledila razprava in glasovanje, kjer so poslanci lahko izrazili svoje nezadovoljstvo z odgovorom, ki ga je podala vlada. Vlada, ki je bila poražena na interpelaciji, ni bila vezana na to, da odstopi, saj ustava tega ni narekovala, ampak je bila politično obvezana, da odstopi. V četrti republiki se je zgodilo 316 interpelacij, od tega se jih je pet končalo z odstavitvijo. Odstopilo je kar pet vlad in tretjina interpeliranih ministrov. Interpelacije so bile odpravljene leta 1959, ko je nacionalna skupščina izdala sklep, ki je narekoval, da so interpelacije pravzaprav ekvivalent procesu izglasovanja nezaupnice in da za oboje, torej za interpelacijo in izglasovanje nezaupnice, veljajo enaka pravila. Poslanci
20 imajo danes v peti republiki le dva glavna postopka: ustna vprašanja, ki jih je treba predložiti vnaprej na agendo za petkovo jutro, ta so nato odgovorjena, če sploh, šele tedne kasneje, ko je odgovorjenih več vprašanj v enem zasedanju. Na drugi strani so pisna vprašanja, na katera največkrat odgovarjajo člani ministrskih kabinetov in so torej neuporabna za pripisovanje odgovornosti ministru. Oba postopka sta okorna in brez elementa hitrosti in presenečenja, ki sta pravzaprav ključna elementa, da ulovita ministra nepripravljenega (Knapp in Wright, 2006, str. 148). V času četrte republike Francije se je interpelacija pojavljala v obliki ustnega vprašanja z razpravo in glasovanja o stališču, ki ga je imela skupščina. V tej obravnavi so lahko sodelovali vsi poslanci, ne le prvo vpleteni. Skupščina je imela moč sprejeti stališče do dela vlade, in če je to bilo negativno, je temu sledil tudi odstop celotne vlade, torej je bila izrečena nezaupnica. V peti republiki so interpelacijo popolnoma opustili in dali prednost poslanskemu vprašanju, to manj močno posega v položaj vlade, z namenom, da bi vlado bolj osamosvojili v razmerju s parlamentom (Grad, 2000, str. 312-313). Francoska peta republika po ustavi iz leta 1958 v odseku o razmerju med parlamentom in vlado v 46. členu razlikuje dva tipa vprašanj, ki se še dodatno razdelita, in sicer: pisno vprašanje (question ecrite), ustno vprašanje brez razprave (question orale sans debat) ter dodatna delitev na ustno vprašanje z razpravo (question orale avec debat) in proračunsko vprašanje (budgetaire question). Interpelacija je bila umaknjena v času pete republike, ime pa je ostalo v primeru vložitve procesa za izglasovanje nezaupnice (Wiberg, 1995, str. 187). Že sama razločitev teh dveh tipov vprašanj, ne pa preprosto poslansko vprašanje, kaže na to, kako pomemben instrument parlamenta je poslansko vprašanje. Da to ni le nekaj, kar je na papirju, ampak je podrobneje razdelano in razčlenjeno. Interpelacije torej peta republika Francije ne pozna več, poznajo pa poslanska vprašanja, čemur poslanci namenijo dva dni v tednu, kar kaže na to, da je vlada v veliki meri odgovorna parlamentu in morajo ministri 'zagovarjati' svoja dejanja in jih tudi utemeljiti. Uspešnost interpelacije z vidika konstruktivne razprave je z leti postajala vse slabša in postala neuspešen proces ravno zaradi tega, ker je pritegnila preveč pozornosti nase ter zaradi zgoraj naštetih dejstev, ker se je pozornost preusmerila na preveč trivialne zadeve, ki niso bile tako zelo povezane z dejanskim
21 delom vlade. To je potem vplivalo na večjo pomembnost poslanskega vprašanja, ki je v veljavi in v uporabi še danes, medtem ko interpelacije kot procesa več ni, ostalo je le ime v primeru izglasovanja nezaupnice. Poslansko vprašanje je bolj konstruktivno in usmerjeno, saj je s svojimi omejitvami osredotočeno na vsebinsko delo vlade in na dejansko delo ministrov.
22 2.6 DRŽAVNA UREDITEV SLOVENIJE
Slovenija ima zelo kompleksno strukturo in delitev oblasti, zato se je več avtorjev, sociologov, politologov, pravnikov in drugih osredotočalo na različne aspekte in razmerja med določenimi deli. Slovenija se je osamosvojila šele leta 1991 in zaradi tega jo štejemo med mlade države. Pri osamosvajanju so se pojavljale vedno večje težnje po tem, da se ta proces pravno uredi in utemelji (Kaučič in Grad, 2003, str. 10). V okviru ustave sta bila takrat izvoljena državni zbor kot zakonodajni organ in državni svet, prav tako zakonodajno telo, vendar z malo manj vplivno funkcijo od prvega (Grad, 2013, str. 35). Oba sta kolegijska organa, ki predstavljata prvi in drugi dom slovenskega parlamenta. Pri ureditvi parlamenta, ki je prav tako dobil zakonodajno funkcijo, je šlo za to, da se je z leti dopolnjeval in razvijal v različne smeri ter se tako vedno bolj približeval ureditvam drugih, sorodnih parlamentarnih držav oziroma demokracij. Hkrati pa se je ta ureditev oddaljevala od prvotne skupščinske ureditve (Grad, 2013, str. 35). Kot navajata prva dva člena Ustave Republike Slovenije, je Slovenija demokratična republika in pravna ter socialna država. Organizacija »Freedom House« je v svojih raziskavah držav in državnih ureditev Slovenijo uvrstila med svobodne in demokratične države, vendar so te raziskave odkrile tudi manjše težave, ki se pojavljajo v slovenski ureditvi; lep primer tega je sodna ureditev in korupcija (Brezovšek, Haček in Zver, 2008, str. 18). Vendar pa je kljub temu treba poudariti, da se je od osamosvojitve Slovenije pa vse do danes naši državi uspelo zelo dobro zakoreniniti v svetu kot samostojni državi. Ni nam uspel samo zgodovinski preboj v samostojno državnost in sodobno demokracijo ter polnopravna članstva v svetovnih organizacijah, kot so NATO in OZN, ampak smo živeli v letih, ko je bila gospodarska rast vedno konstanta. Nekaj let je bila Slovenija tudi ena najhitreje napredujočih držav kandidatk in nekateri so nas imeli celo za zgled. Dvignili smo se za nekaj mest na evropski rang lestvici (Peterle, Janša, Rupel, Bavčar in Oman, 2011, str. 65). Oblast v Sloveniji se deli na zakonodajno, izvršilnoupravno in sodno. Prvo izvaja parlament, drugo predsednik države, tretjo pa ustavno sodišče. V magistrskem delu smo se osredotočili na razmerje med parlamentom in vlado, ki je najpomembnejše
23 razmerje v parlamentarni ureditvi države. Zanimalo nas je, kateri del oblasti pogojuje katerega, katera od funkcij je močnejša in katera predstavlja večjo legitimnost, če je to sploh možno razbrati iz celotne kompleksne strukture ureditve Slovenije. Prav tako je to razmerje pomembno za razumevanje procesa interpelacije.
2.6.1 Predsednik republike
»S pojmom šefa države označujemo državni organ, ki predstavlja državo in opravlja druge, praviloma izvršilne funkcije oblasti. Kot generični pojem se tradicionalno uporablja za vse institucionalne oblike tega organa, ne glede na obliko vladavine (monarhijo ali republiko), njegovo sestavo (individualni ali kolektivni organ), obliko državne oblasti, način izvolitve in obseg njegovih pristojnosti« (Kaučič in Grad, 2003, str. 257). Položaj predsednika v predsedniškem sistemu je podrobno opisan že v poglavju o ZDA, v parlamentarnem sistemu pa je predsednik le še simbolični šef izvršilne oblasti, saj dejansko izvršilno oblast opravlja vlada. Ustava Republike Slovenije v parlamentarnem modelu določa predsednika kot predstavnika republiške in nacionalne enotnosti. Njegove pristojnosti obsegajo področja meddržavnih odnosov in obrambe, še posebej v vojni in izrednih razmerah; je vrhovni poveljnik obrambnih sil. Predsednik države lahko na predlog predsednika vlade tudi razpusti državni zbor. Predsednikova funkcija je še posebej pomembna pri oblikovanju vlade, prav tako razpiše volitve za državni zbor, na zahtevo državnega zbora je dolžan izreči svoje mnenje o določenem vprašanju, prav tako razglaša zakone, ki mu jih poda državni zbor in predlaga kandidate za sodnike in člane sodnega sveta (Grad, Kaučič, Ribičič in Kristan, 1996, str. 102). V parlamentarnem sistemu ima parlament pristojnost, da voli šefa države, torej ima pri izbiri velik vpliv in to kasneje vpliva na samo razmerje med šefom in parlamentom. V slovenskem sistemu pa sta šef države in državni zbor bolj ločena v primerjavi z ostalimi državami, saj je razpust državnega zbora s strani predsednika veliko bolj omejen z ustavo. Od ostalih parlamentarno urejenih držav se
24 razlikujemo tudi po tem, da med državnim svetom in predsednikom republike z ustavo niso vzpostavljena nobena razmerja (Grad, 2013, str. 36). Za predsednika je lahko z neposrednimi volitvami izvoljen le državljan Slovenije, ki ima dopolnjenih najmanj 35 let. Izvoljen je za mandatno dobo petih let in lahko to funkcijo zasede le dvakrat zapored. Delo svojih služb določa predsednik sam (Grad, Kaučič, Ribičič in Kristan, 1996, str. 102–103).
2.6.2 Parlament
Parlament je po slovenski ureditvi kolegijski državni organ, predstavlja ljudi v državi, je vršilec zakonodajne oblasti in je voljen. Slabih dvajset let je minilo, odkar sta bila na podlagi ustave iz leta 1991 izvoljena državni zbor kot zakonodajno telo in državni svet kot njegov šibkejši sodelavec pri izvajanju zakonodajne funkcije v državi. Na podlagi ustavne ureditve parlamenta je bila sprejeta zakonodajna in poslovniška ureditev, ki se je začela zaokroževati v celovito pravno ureditev položaja in delovanja slovenskega parlamenta. Ta je z leti zorela in se vse bolj približevala primerljivim ureditvam v sodobnih parlamentarnih demokracijah, hkrati pa se je oddaljevala od vzorcev, ki so se razvili v času republiške skupščine iz prejšnje ustavne ureditve. Zdaj je pravna ureditev slovenskega parlamenta že dokaj dodelana in preizkušena ter pomeni bolj ali manj ustrezno pravno podlago za delovanje parlamenta kot osrednjega državnega organa parlamentarne demokracije (Grad, 2013, str. 5).
Parlamentarni sistem je izražen in viden predvsem preko razmerja med zakonodajno in izvršilno oblastjo. Obe oblasti sta enakopravni in s svojim sodelovanjem močno vplivata druga na drugo. V našem, slovenskem primeru je izvršilna oblast še dodatno razdeljena, in sicer na šefa države in vlado. Kot smo že zapisali, je vlada politično odgovorna parlamentu in v primeru nezaupnice s strani parlamenta mora odstopiti. Šef države je v tem primeru politično neodgovoren in je stabilni vršilec izvršilne oblasti (Grad, 2013, str. 6).
25 Najpomembnejša funkcija predstavniškega telesa oziroma parlamenta je sprejemanje zakonov. Vsako sprejemanje večjih odločitev je zapleteno zaradi velikega števila članov in drugačnih interesov, zato vsako odločanje zahteva poseben postopek, tako imenovani zakonodajni postopek, ki je večfazen in zahteva večjo premišljenost pri sprejemanju odločitev. Med drugim parlament sprejema tudi odločitev o proračunu države, ki se sprejema na enak način kot zakoni. Sprejem proračuna je med drugim tudi najmočnejše sredstvo parlamenta pri nadzoru delovanja vlade, saj mora vlada odstopiti, če ji parlament ne odobri proračuna, ker posledično ne more več opravljati svojih funkcij (Grad, 2000, str. 75). Parlament si mora v času mandata kot zakonodajno telo zagotoviti legitimnost. Del legitimnosti si lahko pridobi s strani državljanov, del s preglednim delovanjem, najpomembnejše pa je učinkovito delovanje parlamenta. Ta legitimnost je odvisna od uspešnosti uresničevanja družbenih zahtev in delovanja v družbenih sporih, učinkovitost pa je poleg ustavnopravnega položaja v političnem sistemu odvisna tudi od notranje organiziranosti parlamenta (Brezovšek, Haček in Zver, 2008, str. 66). Vsak kolegijski državni organ ima svoje vodstvo, zato ima svoje vodstvo tudi parlament, in sicer predsednika parlamenta. Predsednik parlamenta po navadi nima nekih posebnih pooblastil, uživa pa velik družbeni ugled in spoštovanje, saj predstavlja celoten parlament ter zagotavlja red in delovanje samega parlamenta. Predsednik parlamenta tudi ne sme delovati strankarsko, ampak čim bolj nevtralno. V angleškem parlamentu se predsednik imenuje 'Speaker'. Predsednik parlamenta v Sloveniji sklicuje kolegijski organ, ki vodi organizacijo parlamenta, to so podpredsedniki, predsedniki odborov in drugi vodje (Grad, 2000, str. 76). Da lahko parlament sploh uresničuje svoje funkcije, mora imeti dobro delovanje notranjih teles, ki omogočajo lažje in bolj premišljeno odločanje v parlamentu samem. Ta telesa se imenujejo komisije ali odbori, sestavljajo jih poslanci in navadno so porazdeljeni strankarsko. Prav tako se delijo na stalne in nestalne ter na splošne in posebne (Grad, 2000, str. 76-77). Slovenski parlament je dvodomen, predstavljata ga državni zbor in državni svet, ki skupaj opravljata funkcije in pristojnosti parlamenta.
26 2.6.2.1 Državni zbor
Državni zbor predstavlja prvi dom slovenskega parlamenta. Sestavlja ga 90 poslancev, ki so voljeni vsaka štiri leta s splošnim, neposrednim in tajnim glasovanjem, od tega sta tudi predstavnika italijanske in madžarske narodne skupnosti (Gašparič, 2012, str. 263). Zasedanja državnega zbora niso ustavno določena, je pa zapisano v poslovniku, da se v okviru časa rednega letnega zasedanja seje sklicujejo vsak mesec v zadnjih sedmih delovnih dneh, z izjemo izrednega zasedanja (Brezovšek, Haček in Zver, 2008, str. 69). »Redna zasedanja sklicuje predsednik državnega zbora v skladu s programom državnega zbora, po sklepu državnega zbora, po dogovoru na kolegiju ali na predlog vlade« (Brezovšek, Haček in Zver, 2008, str. 71). Državni zbor ima položaj »splošnega predstavniškega telesa in izhaja iz načela, po katerem je predstavniško telo predstavnik vseh državljanov, torej državljanov kot takih, ne glede na njihove posebne interese in njihov siceršnji družbeni položaj in vlogo« (Grad, Kaučič, Ribičič in Kristan, 1996, str. 104). Naloge prvega doma parlamenta so v bistvu vse naloge sodobnega parlamenta, torej zakonodajna, volilna in nadzorna funkcija. Slovenski prvi dom ima v primerjavi z drugimi državami veliko več volilnih funkcij, kot so določanje in razreševanje predsednika vlade in ministrov, predsednika in podpredsednika državnega zbora, sodnikov, članov ustavnega sveta in drugih. Med drugim odloča o zaupnici in nezaupnici vlade in o obtožbi predsednika republike. Ena izmed pomembnejših pristojnosti državnega zbora je uporaba obrambnih sil in razglasitev izrednega stanja (Grad, Kaučič, Ribičič in Kristan, 1996, str. 104–106). »Državni zbor je v naši ureditvi možno razpustiti samo v dveh z ustavo določenih primerih, namreč če ni izvoljen predsednik vlade (peti odstavek 111. člena ustave) ali če ni izglasovana zaupnica (pod pogoji, določenimi v 117. členu ustave)« (Grad, 2013, str. 105). V Sloveniji tudi ni mogoče, da bi se zgodilo stanje brezvladja, saj je državni zbor razpuščen šele takrat, ko je vzpostavljen novi oziroma pred prvo sejo novega državnega zbora. Če pride do predčasnega razpusta državnega zbora, to ne pomeni, da je s tem omejena njegova zakonodajna funkcija, lahko jo opravlja normalno do
27 konca svojega mandata. Takšna ureditev izhaja iz načela kontinuitete mandata. O vprašanju razpuščenega državnega zbora odloča ustavno sodišče (Grad, 2013). Pomembno je tudi razmerje prvega doma do vlade, ki je vršilka izvršilne funkcije. V sodobnih parlamentarnih ureditvah je vlada zmeraj odgovorna prvemu domu, razmerje do drugega doma je urejeno različno. Prvi dom kot splošno predstavniško telo opravlja večino funkcij parlamenta. Pristojnosti drugega doma variirajo glede na ureditev, torej ali gre za popolno ali nepopolno dvodomnost; popolno dvodomnost imata samo Italija in švicarska zvezna skupščina (Grad, 2013, str. 106). Člani državnega zbora oziroma poslanci so izvoljeni le za določeno dobo, saj ima ljudstvo pravico, da vsaka štiri leta izbere drugega predstavnika, za razliko od ustavnega sodišča oziroma sodnikov, ki nimajo omejenega trajanja mandata. Lahko pa pride do delnega obnavljanja državnega zbora, in sicer z odstopanjem poslancev, ki jih nato nadomestijo novi. Če primerjamo število poslancev v Sloveniji s številom poslancev v drugih domovih po ostalih državah, je število zelo majhno glede na funkcije, ki jih opravlja državni parlament, in to lahko povzroča težave. Naloge in pravice poslancev so predpisane po ustavi, zakonu in poslovniku državnega zbora, na katerega so poslanci pravno vezani. Poslanci so se torej dolžni podrejati ustavi in zakonom, ki jih v bistvu sprejmejo sami (Grad, 2013, str. 106– 107). Poslanec lahko povsem samostojno postavi poslansko vprašanje o delu vlade, predlaga zakon, razpis referenduma ali parlamentarno raziskavo, v družbi še devetindvajsetih kolegov pa lahko referendum in preiskavo tudi zahteva. Enako številna skupina poslancev lahko predlaga še ustavno obtožbo proti predsedniku republike, skupina desetih poslancev pa ustavno obtožbo ministrov, vključno s predsednikom vlade. Prav tako lahko deseterica sproži interpelacijo in konstruktivno nezaupnico. Specifična politična teža poslanca tako ni (bila zamišljena kot) majhna. Ne nazadnje je predlog še ponovil ustavno določbo o pravici do poslanske plače, ki pa naj bo »v skladu z zakonom o funkcionarjih v državnih organih«. Tako je bilo julija 1992 zapisano v delovnem gradivu za predlog zakona o poslancih ...« (Gašparič, 2012, str. 264).
28
17. maja 2011 so sprejeli tudi edino večjo spremembo glede zakona poslancev, in sicer da poslanec ne more biti župan ali podžupan v občini, kar je prej lahko bil, vendar nepoklicno. O plačah poslancev se je skozi leta zvrstilo veliko polemik. Zavzemali so se za povprečno plačo poslanca, da ne bi vstop v parlament pomenil zgolj dobrega zaslužka in bi poslanci izgubili stik z ljudstvom. Dvakrat so si poslanci plačo zmanjšali, in sicer leta 1994 in 2009, glede na takratne razmere, ko so zaradi gospodarske krize zmanjšali svoje plače za en plačni razred. Poslanec v kazenskem pravu ni enak ostalim državljanom, saj uživa poslansko imuniteto oziroma parlamentarni privilegij. Poslancem je treba zagotoviti svobodo govora in ostale svoboščine in pravice, ki jim omogočajo, da zastopajo lastna politična stališča. Imuniteta je pravzaprav nastala zato, da zagotovi nemoteno delovanje parlamenta (Gašparič, 2012, str. 265–266).
2.6.2.2 Državni svet
Državni svet, ki predstavlja drugi dom slovenskega parlamenta, je bil z ustavo uveden šele decembra leta 1991 in predstavlja organ s posvetovalno vlogo. V 96. členu ustave je opredeljen kot zastopstvo socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov (Brezovšek, Haček in Zver, 2008, str. 68). Sestavljen je iz 40 članov, ki so podrobno opisani že v podpoglavju 5.1.6. Načeloma je razdeljen na dva dela, in sicer na predstavnike funkcionalnih interesov ter predstavnike teritorialnih interesov. »Državni svet naj bi bil odsev družbene strukturiranosti in interesov različnih družbenih skupin, ki naj bi se v njem medsebojno soočali na institucionaliziran način, namesto da bi skušali vplivati na parlamentarno odločanje preko različnih oblik neformalnih pritiskov« (Kaučič in Grad, 2003, str. 194). Pristojnosti državnega sveta so zelo okrnjene oziroma sploh nima pristojnosti, s katerimi bi lahko samostojno sprejemal odločitve. Vse poteka skozi delovanje državnega zbora, najbolj preko njegove zakonodajne funkcije. Državni svet lahko samostojno predlaga le sprejem zakonov državnemu zboru, podaja mnenje o vseh zadevah iz njegove pristojnosti, zahteva ponovno odločanje državnega zbora o
29 zakonu pred razglasitvijo, razpiše zakonodajni referendum, zahteva parlamentarno raziskavo ter pred ustavnim sodiščem zahteva presojo ustavnosti in zakonitosti predpisov in splošnih aktov. Edina dolžnost državnega sveta, ki je določena z ustavo, je, da na zahtevo državnega zbora izreče mnenje o določeni zadevi (Kaučič in Grad, 2003, str. 194–196). Eden večjih problemov in težav državnega sveta je sedemdnevni rok odložilnega veta, ki ga lahko vloži na novo sprejeti zakon. Težava je v kratkem roku in v tem, da ima državni svet še veliko drugih pristojnosti, s katerimi se ukvarja, npr. poklicni interesi in interesi političnih strank. Prav politične stranke so problem, saj imajo velik vpliv v državnem svetu in so nezadovoljne, da se njihove zahteve ne postavljajo na prvo mesto (Brezovšek, Haček in Zver, 2008, str. 70). Ustava ne določa organizacije državnega sveta posebej, vsebuje pa zakon o državnem svetu, ki določa predsednika in podpredsednika, ki sta izvoljena z glasovi večine članov in njuno delovanje traja polovico mandatne dobe državnega sveta, torej dve leti in pol (Grad, Kaučič, Ribičič in Kristan, 1996). Mandatni dobi državnega zbora in državnega sveta se ne pokrivata, mandat prvega doma traja štiri leta, mandat drugega pa pet let. Naloga predsednika je, da vodi delo državnega sveta in ga usklajuje z delom državnega zbora, ki je edini organ, s katerim državni svet neposredno sodeluje. Državni svet ima prav tako kot državni zbor svoja delovna telesa in komisije (Grad, Kaučič, Ribičič in Kristan, 1996, str. 216). Trajanje mandata člana državnega sveta je odvisno od trajanja mandata samega državnega sveta, od osebnih razlogov, s katerim se lahko mandat prekine ali če prekrši katero od pravil zakona o državnem svetu. Funkcija državnega svetnika je prav tako nezdružljiva s katerokoli drugo funkcijo v državnih organih, vendar je za razliko od poslanca državni svetnik lahko zaposlen v državnih organih ali v lokalnih skupnostih (Grad, 2013, str. 37).
30 2.6.3 Vlada
Izvršilna oblast je najpomembnejša in najmočnejša oblast, saj se v okviru izvršilne oblasti opravljajo najpomembnejše funkcije sodobne države. V parlamentarnem sistemu je organ izvršilne oblasti vlada in je hkrati najvišji organ državne uprave. V slovenskem sistemu je vlada dokaj neodvisna in odgovarja samo parlamentu oziroma državnemu zboru in zavračanje vladnih predlogov pomeni, da nima več podpore v parlamentu. Nova ustavna ureditev je z načelom delitve oblasti uvedla malo spremenjeno obliko izvršilne oblasti oziroma predsednik republike predstavlja šefa izvršilne oblasti, na drugi strani pa je vlada dejanska nosilka izvršilne oblasti. Obenem pa je tudi politično telo, ki uresničuje politiko koalicije strank, ki oblikujejo vlado, s tem da jih prenaša v svoje oblastno delovanje (Kaučič in Grad, 2003, str. 145). Vlada se načeloma oblikuje tako, da predsednik republike poda mandat za sestavo vlade vodji tiste politične stranke, ki si z volitvami pridobi večino v parlamentu, oziroma vodji ene od strank, ki sestavljajo strankarsko koalicijo in ima večino v parlamentu. Ta postopek se imenuje investitura. Mandatar nato oblikuje in organizira vlado, ki jo predstavi parlamentu, ki izreče zaupnico, da lahko vlada sploh začne delovati. Torej je dejansko oblikovanje vlade pravzaprav odvisno od strankarske sestave parlamenta (Kaučič in Grad, 2003, str. 145). Po 110. členu ustave in 8. členu zakona o vladi vlado sestavlja 15 ministrov z resorjem, lahko sta imenovana tudi dva brez resorja, ter predsednik vlade. Predsednik vlade ima v parlamentarnih sistemih zelo močno vlogo, lahko se primerja s predsednikom republike. Skupaj ima vlada 17 članov, kar se spreminja zaradi ministrov brez resorja. Ministre po predlogu predsednika vlade imenuje državni zbor. Na ministrstvih se imenuje po en državni sekretar, ki ministru pomaga pri opravljanju njegove naloge in ga v primeru odsotnosti tudi nadomešča. Sekretarja imenuje vlada, njegova funkcija pa se konča, ko se konča delovanje ministra. Upravne in strokovne naloge na ministrstvu opravljajo in vodijo generalni direktorji (Brezovšek, Haček in Zver, 2008, str. 73). Urad predsednika vlade vodi generalni sekretar vlade, ki po navodilih predsednika vlade skrbi za organizacijo vladnih služb in pripravo sej. Generalni sekretar ima enaka pooblastila do vladnih služb, kot jih ima minister do organov ministrstva. Je
31 odgovoren vladi, saj ga ta imenuje in razrešuje. Njegov mandat se konča, ko vlada preneha delovati (Grad, 2000, str. 102). Vsak minister v skladu s politiko, ki je sprejeta, vodi ministrstvo ter opravlja vse naloge, kot jih določa zakon. Člani vlade, podobno kot poslanci, ne morejo opravljati nobenih drugih državnih funkcij, obstaja pa izjema glede poslanstva: če poslanec postane minister, se mu poslanska naloga zamrzne in po prenehanju ministrstva jo lahko pridobi nazaj (Kaučič in Grad, 2003, str. 146). Vlada, ki je kolegijsko telo, je lahko samo politično odgovorna, medtem ko so člani vlade oziroma ministri poleg politične odgovornosti tudi pravno, civilno in kazensko odgovorni za svoje delovanje. Zaradi svoje funkcije so ministri nato odgovorni še individualno in kolektivno; vsak minister je odgovoren za svoje delo ter za delo ministrstva, torej odgovarja tudi za svoje podrejene, na koncu pa je kolektivno odgovoren kot član vlade, torej za delo celotne vlade (Grad, 2000, str. 103–104). Funkcije vlade po slovenski ustavi niso posebej opredeljene, ampak jih določa zakon. Po zakonu vlada lahko predlaga sprejem zakonov državnemu zboru, lahko pa tudi sama izdaja splošne pravne akte, ki se imenujejo uredbe. Z uredbami vlada podrobneje ureja razmerja, ki so določena z zakonom in pri tem se mora držati pravil, prav tako določenih z zakonom; če jih ne, je uredba protizakonita (Kaučič in Grad, 2003, str. 147). Vlada praviloma deluje in zaseda na sejah. Njeno delo podrobneje opisuje in ureja poslovnik Vlade Republike Slovenije. Redne seje vlade potekajo enkrat na teden, vsak četrtek. Na seji mora biti prisotnih večina članov, sicer seja ni sklepčna. Vprašanja, ki so obravnavana na vsaki seji, so predhodno predelana že na vladnih odborih, lahko pa tudi na komisijah in drugih pristojnih delovnih telesih (Brezovšek, Haček in Zver, 2008, str. 74).
2.7 RAZMERJE MED PARLAMENTOM IN VLADO
»Razmerje med parlamentom in vlado je ključno razmerje v parlamentarnem sistemu organizacije državne oblasti, ker sta ta dva organa med seboj usodno povezana, saj vlada ne more obstajati brez parlamenta in nasprotno. Morebitni spor
32 med njima lahko vodi do njunega prenehanja. Vlada lahko obstaja le, dokler ima podporo v parlamentu, na drugi strani pa lahko doseže razpust parlamenta« (Grad, 2013, str. 109). V poglavju o vladi je opisan način oblikovanja vlade in že to je eden pomembnejših vidikov samega razmerja, saj vlado oblikuje parlament in ob zaupnici in nezaupnici je odvisen začetek njenega delovanja. Prav tako je s funkcijo, predlaganjem in volitvami predsednika vlade, ki je še tesneje vezan na parlament, kar je povezano tudi z njegovo politično odgovornostjo. Ena izmed najmočnejših odločitev parlamenta je zakon o delu vlade, ki deluje pod okriljem zakona in skrbi za njegovo izvajanje. Torej je vlada vezana na splošne smernice parlamenta. Parlament pa je z vlado povezan tako, da opravlja svoje funkcije, najbolj zakonodajno, na iniciativo vlade. Prava moč vlade se kaže tudi v tem, da stoji na vrhu upravnega aparata države, skupaj s policijo. Zaradi tega je po svetu možno opaziti povečevanje vpliva vlade in zmanjševanje vpliva parlamenta (Grad, Kaučič, Ribičič in Kristan, 1996, str. 220). Razmerje med parlamentom in vlado se sproti spreminja predvsem zaradi delovanja političnih strank, saj je od zastavitve strankarskega sistema odvisno dejansko razmerje obeh organov. Če torej ena stranka prevladuje z večino v vladi in ima večino tudi v parlamentu, je očitna skoraj absolutna prevlada vlade v parlamentu, kar lahko na koncu privede do enotnosti oblasti, kljub temu da je uradno oblast deljiva (Grad, Kaučič, Ribičič in Kristan, 1996, str. 220). Na ključno razmerje med parlamentom in vlado kaže tudi 115. člen ustave, ki določa, da se funkcija predsednika vlade in vladnih ministrov konča ob končanem mandatu državnega zbora. V primeru odstopa morajo tako ministri kot predsednik podati svoje razloge državnemu zboru, ki nato temo uvrsti na sejo državnega zbora, kjer le ugotovijo dejstvo, ali je bil odstop podan, ne odločajo pa še posebej o samem odstopu (Brezovšek, Haček in Zver, 2008, str. 85). »V parlamentarnem sistemu se je oblikoval običaj, po katerem šef vlade odstopi, posledica pa je prenehanje funkcije vlade kot celote. Izguba parlamentarne podpore za vlado pomeni tudi politično oceno njenega dela in uveljavitev njene odgovornosti parlamentu« (Grad, 2013, str. 119).
33 Nadzor parlamenta nad delom vlade se izvaja skozi opozicijo oziroma poslanska vprašanja, interpelacijo in glasovanje o zaupnici in nezaupnici ter iniciativno funkcijo nasploh, ki obenem pomenijo tudi slabitev odgovornosti vlade, saj skoraj o ničemer ne more samostojno odločati, odgovorna pa je lahko le za izvrševanje nalog, ki jih dobi s strani državnega zbora (Grad, 2000, str. 104–105). »Tudi pri nas so ti instituti ustavne parlamentarne demokracije namenjeni demokratičnemu nadzoru parlamentarne manjšine nad delovanjem parlamentarne večine v parlamentarnih institucijah države. Praviloma veljajo za sredstva, ki jih ima na voljo in jih uporablja predvsem opozicija« (Grad, 2013, str. 136). Z vidika načela delitve oblasti ima vlada v parlamentarni ureditvi vseeno dokaj samostojen položaj, saj s podporo v parlamentu ustvarja politiko, ki jo je vseeno dolžna preverjati v parlamentu preko zakonskih predlogov, ki mu jih podaja. Med vlado in državnim svetom sicer ni nobenega ustavno predpisanega razmerja in posrednega odnosa, vendar ima državni svet pomemben vpliv na državni zbor, ki je z vlado bolj povezan in ima nanjo večji vpliv predvsem preko zakonodajne funkcije (Grad, Kaučič, Ribičič in Kristan, 1996, str. 221–222). »Zato je vlada zainteresirana, da skuša pri oblikovanju mnenj vplivati ne samo na državni zbor, temveč tudi na državni svet. Podobno velja tudi za druge pristojnosti državnega sveta na področju zakonodajne funkcije. Očitno je torej, da se v določeni meri vpliva državnega sveta na delo vlade po vsej verjetnosti ni mogoče izogniti« (Grad, Kaučič, Ribičič in Kristan, 1996, str. 226). Parlament lahko obtoži ministre zaradi kršitve zakona in ustave, kar nakazuje na posebno vrsto kazenske odgovornosti, ki je še vedno pomembna v parlamentarnem sistemu; sodi pa mu drugi dom ali ustavno sodišče. V Franciji je za to ustanovljeno posebno sodišče (Grad, 2013, str. 105). Razmerje med parlamentom in vlado je v klasičnem parlamentarnem sistemu precej enostavno, v slovenski različici parlamentarnega sistema pa bistveno bolj zapleteno, ker je vpliv parlamenta na oblikovanje in delovanje vlade neprimerno večji in pomembnejši, kot je značilno za klasični parlamentarni sistem. Tako razmerje zahteva natančnejšo ustavno ureditev ter ustrezno razčlenitev v zakonu in poslovniku državnega zbora. Naša oblika parlamentarnega sistema izhaja iz
34 nemške ideje o krepitvi stabilnosti vlade, čemur služijo zlasti volitve predsednika vlade v državnem zboru in konstruktivna nezaupnica (Grad, 2013, str. 111).
Vlada deluje na svojem položaju enako dolgo, kot delujeta parlament in državni zbor, razen če ji funkcija preneha že prej ali odstopi. Posledica odstopa je v parlamentarnem sistemu določena z zaupnico, interpelacijo in drugimi institucijami, medtem ko je izguba podpore v parlamentu praviloma najmočnejši razlog za odstop (Grad, 2013, str. 115). »Sodelovanje med vlado in parlamentom je v parlamentarnem sistemu nujno, zelo intenzivno in raznovrstno. Značilno za parlamentarni sistem je namreč, da sta parlament in vlada med seboj tesno povezana, kar še posebej velja za opravljanje njunih funkcij« (Grad, 2013, str. 130).
35 3 INTERPELACIJA
Pojem interpelacije je povezan z razumevanjem razmerja med parlamentom in vlado po slovenski ureditvi. Interpelacija je namreč pomembna institucija nadzora nad delovanjem vlade s strani parlamenta in ponudi še dodaten pogled v kompleksnost njunega medsebojnega razmerja, ki je podrobneje razdelan v prejšnjih poglavjih magistrskega dela. Interpelacija je še eden izmed instrumentov parlamenta za nadzor nad delom vlade oziroma nad delovanjem posamičnih ministrov. Nekateri jo enačijo s poslanskim vprašanjem oziroma trdijo, da mu je zelo podobna, vendar obstajajo med obema pomembne razlike. Interpelacija je v svojem bistvu oblika uveljavljanja in zagotavljanja odgovornosti vlade parlamentu. Na drugi strani pa so poslanska vprašanja tista vprašanja, ki jih člani parlamenta postavljajo vladi oziroma določenim ministrom v povezavi z delom upravnih in izvršilnih teles (Kaučič in Grad, 2007, str. 275). Interpelacija je po definiciji torej poskus opozicije, da v parlamentu izsili odstop ministra, ki je interpeliran. Interpelacija je s strani parlamenta veliko resnejši pritisk na vlado kot poslansko vprašanje. Gre za to, da lahko parlament sproži posebno obravnavo in glasovanje, ki se lahko, ali pa tudi ne, konča z izglasovanjem nezaupnice in posledično s padcem vlade. Vendar namen interpelacije ni padec vlade, ampak da se začne razprava in vpogled v politično odgovornost vlade kot celote ali posameznega ministra, šele nato se glasuje o njihovi odgovornosti in legitimnosti delovanja (Kaučič in Grad, 2007, str. 275). Razlika med obema je tudi v vsebini, postopku izvedbe in v samih posledicah, ki jih oboje sproži. Interpelacija je v svojem bistvu vprašanje o nekem načelnem vprašanju politične narave. Prav tako se interpelacija začne na zahtevo desetih ali več poslancev, nadaljuje se z razpravljanjem v parlamentu, pri čemer lahko sodelujejo prav vsi poslanci, ne samo tisti, ki so interpelacijo vložili, konča pa se lahko brez posebnega sklepa ali z nekim konkretnim stališčem parlamenta o obravnavanem vprašanju, lahko pa celo z izglasovanjem nezaupnice vladi ali odstavitvijo določenega ministra. Po slovenski ustavi, natančneje po 118. členu, lahko najmanj deset poslancev v državnem zboru sproži interpelacijo, ki se nanaša na delo vlade ali na delo posameznega ministra. V primeru, da je na koncu razprave
36 izglasovana nezaupnica vladi, državni zbor vlado ali ministre razreši (Kaučič in Grad, 2007, str. 276). Poslovnik torej ureja glasovanje o nezaupnici in v vsakem primeru gre lahko samo za tako imenovano konstruktivno nezaupnico, kar pomeni, da to sproži nadaljnji postopek o glasovanju o nezaupnici, ki mora potekati po pravilih, ki so določena za glasovanje nezaupnici vladi (Grad, 2000, str. 315). Na samem začetku in kasneje v sklepu interpelacije je razvidno, kako dinamično in prepleteno je dejansko delovanje vlade, parlamenta in državnega zbora. Vsi trije organi so med seboj tesno povezani in soodvisni. Pomembno dejstvo pri izglasovanju nezaupnice vladi je, da jo je mogoče izreči samo v primeru, če se obenem izvoli tudi novi predsednik vlade. V primeru, da predlagatelji interpelacije predlagajo, da se vladi izreče nezaupnica, morajo obenem predlagati tudi novega predsednika vlade. Posebej, nepovezano pa se lahko glasuje o nezaupnici posameznemu ministru. V primeru, da mu je izglasovana nezaupnica, to pomeni, da je s tem dejanjem tudi razrešen s svojega položaja (Kaučič in Grad, 2007, str. 276). Postopek interpelacije se lahko konča s sklepom, s katerim je ocenjeno delo vlade ali določenega ministra. Ta sklep lahko predlagajo poslanci, ki so vložili interpelacijo, lahko pa je predlagan s strani drugih, a najmanj desetih poslancev. Dejstvo, da lahko ti isti poslanci, ki so vložili interpelacijo, predložijo tudi končni sklep, je nekoliko nenavadno in deluje kontradiktorno ter nikakor ni v skladu z interpelacijo, prav tako pa preprečuje, da bi z njo razpolagali tisti, ki so postopek sprožili (Grad, 2000, str. 315). Zakaj je sistem nastavljen tako kontradiktorno in čemu to služi, je vprašanje, ki bi najverjetneje zahtevalo obsežnejšo razlago. Interpelacija je torej zelo močno sredstvo za uveljavljanje in nadzor politične odgovornosti vlade parlamentu in pomeni neko vmesno sredstvo med poslanskim vprašanjem in glasovanjem o nezaupnici, ki lahko vsebuje tudi elemente poslanskega vprašanja, ki je pa v primerjavi z interpelacijo šibkejše. Za sam začetek sprožitve interpelacije so ravno zaradi tega razpisani težji pogoji in procedura je veliko zahtevnejša in zapletena v primerjavi s poslanskim vprašanjem. Temeljna vprašanja v zvezi z interpelacijo so urejena na ustavni ravni, vendar ji sledi tudi poslovniška ureditev, ki še podrobneje ureja postopek za sprožitev interpelacije. V praksi je interpelacija predvsem orožje opozicije, ki lahko ravno s tem procesom
37 doseže celo razrešitev ali odstop vlade in razpustitev parlamenta, ki posledično prinaša predčasne parlamentarne volitve. V enem ali drugem primeru lahko z interpelacijo opozicija na proceduralno najlažji način in s kar najmanj tveganja preizkusi trdnost položaja obstoječe vlade v parlamentu in s tem tudi trdnost koalicije. Interpelacija je namreč v javnosti vedno zelo odmevna in pomeni politični pritisk na vlado samo, na vladajočo stranko oziroma koalicijo in izbranega ministra (Grad, 2000, str. 313). Glede ustavne ureditve interpelacije pa je pomembno omeniti tudi dosledno upoštevanje poslovniške ureditve, ki ureja njene proceduralne vidike. Interpelacija mora biti vložena pisno in vsebovati mora jasno postavljeno in obrazloženo vprašanje, ki je predmet samega procesa. Taka odločba je nujna zaradi seznanitve vseh drugih poslancev, ki so prav tako upravičeni do sodelovanja pri razpravi o interpelaciji ter za predsednika vlade ali določenega ministra. Prav tako morajo biti z odgovorom vlade ali ministra nemudoma seznanjeni vsi poslanci. Pred razpravo o interpelaciji ima predstavnik tistih desetih ali več poslancev, ki so vlagatelji interpelacije, pravico, da obrazloži, zakaj je bila interpelacija vložena in pojasni vse vidike procesa. Prav tako ima tudi predsednik vlade ali določeni minister pravico, ki mu jo določa poslovnik, da na kratko poda pisni odgovor ali ustni odgovor na interpelacijo. Ustava razen nezaupnice ne določa posledic interpelacije, pač pa posledice ureja poslovnik (Grad, 2000, str. 314–315). Po mnenju mnogih glavna značilnost slovenskih interpelacij postaja njihova neuspešnost, saj vedno redkeje opoziciji uspe doseči odstop ministra. Slovenska interpelacija se pravzaprav spreminja v »odprti dan kritiziranja interpeliranega ministra«. V svojem bistvu to dejstvo niti ni sporno, saj je ta instrument popolnoma legalen in predviden v slovenski ustavi, vendar pa je nenavadno, da si interpelacija sama lomi potencialno ost, kot navaja Nežmah. V eni izmed interpelacij so bila navedena dejstva proti ministru dogodki, ki so segali več kot dve leti nazaj. Nežmah pravi, da ob taki kanonadi, ki strelja v vse smeri, poslanci koalicije pravzaprav zelo lahko najdejo argumente in dogovore, s katerimi prikažejo uspešnost ministra, lahko se pa zgodi tudi, da interpeliran minister zaradi takšnih napak obrne vloženo interpelacijo sebi v korist (»V zavetju pred spopadi. Interpelacija, identiteta stranke in vojska«, 2008).
38 Po Nežmahovem mnenju je tako izpeljana interpelacija pravzaprav 'antiinterpelacija'. Vsaka interpelacija, ki naj bi štela kot dobro zastavljeno, bi morala biti ozko orientirana, na samo eno zadevo, namen takšne interpelacije naj bo prepričati potrebno večino poslancev, da stopi na stran opozicije in s tem pogubi ministra, ki je na udaru. Opozicija je seveda velikokrat napačnega mnenja, da je to nemogoče, saj naj bi koalicija vedno imela trdno zavezo in naj bi vedno podprla ministra. Dejstvo je, da če bi opozicija namesto vsesplošnih kritik poudarila le eno slabost, ki bi jo potem uspešno predstavili kot splošni problem, bi s tem zvabila v past poslance koalicije. Če bi z vsemi dokazi poslanci opozicije prepričali večino javnosti, bi bili vladni poslanci v pasti in pod vprašajem bi bil njihov videz, saj bi pravzaprav delovali le kot instrument za glasovanje in ravno v takih okoliščinah bi potencialno lahko nastala atmosfera, ki bi bila interpelaciji v korist (»V zavetju pred spopadi. Interpelacija, identiteta stranke in vojska«, 2008). Interpelacije imajo enako ime v različnih političnih sistemih, ampak se razlikujejo po obliki, vsebini, funkciji in posledicah. Ta podobnost po imenu je lahko zavajajoča, če relevantne razlike niso poudarjene v različnih detajlih. Prav tako razlogi in razmere za poslanska vprašanja in vsi ostali aspekti variirajo med parlamenti v različnih državah (Wiberg, 1995, str. 186). Interpelacija ima naslednje cilje: prvič zahteva od vlade informacije, razloge ali oboje, o izpostavljenem problemu, za katerega eden ali več članov parlamenta misli, da bi morala biti o njem obveščena tako parlament kot širša javnost. Drugič je cilj interpelacije to, da se odpre razprava o problemu v nekem časovnem okvirju in je proceduralno vodena, skoznjo pa interpelirana stran, bodisi celotna vlada ali posamezen minister, predstavi svojo stran. Kot zadnji cilj je interpelacija brez nadaljnjih posledic, le kot neka formalna vaja ali pa samo opozorilo in postavitev pod vprašaj odgovornost enega ministra ali celotne vlade (Bruyneel,, 1978 str. 70, povzeto po Wiberg, 1995, str. 186). Nekateri parlamenti dovoljujejo le enemu samemu poslancu, da postavi vprašanje. V nekaterih lahko več poslancev skupaj postavi vprašanje, ne glede na to, ali so iz ene politične stranke ali iz več, čemur se reče združeno vprašanje. Oboje, tako pisna kot ustna vprašanja ter tudi interpelacije, je lahko v nekaterih parlamentih združitev moči več političnih strank. Za primerjavo s poslanskim vprašanjem je v mnogih
39 državah, tudi v Sloveniji, poslansko vprašanje poročano v medijih ali pa so celo rezervirani časovni termini v tednu, namenjeni poslanskemu vprašanju. Interpelacija na drugi strani pa je vedno zelo odmeven medijski dogodek in je objavljen v vseh nacionalnih in elektronskih medijih. Za primerjavo je v nekaterih parlamentih točno določen časovni termin, ki je namenjen določenemu poslanskemu vprašanju o določeni temi (to sta Portugalska in Združeno Kraljestvo), vendar pa v to spet interpelacija ne spada, ker je 'prevelik' in preobširen dogodek, da bi jo časovno omejili (Wiberg, 1995, str. 195).
3.1 INTERPELACIJE V IX. VLADI REPUBLIKE SLOVENIJE
Mandat devete vlade Republike Slovenije, katere predsednik je bil Borut Pahor, trenutni predsednik Republike Slovenije, je trajal od 21. novembra 2008 do predčasnega konca, 10. februarja 2012. Koalicijo so sestavljale stranke SD, LDS, Zares in DeSUS. Vložene so bile štiri interpelacije, od tega dve proti takratni ministrici za notranje zadeve Katarini Kresal, ena proti ministru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dr. Milanu Pogačniku ter zadnja proti ministru za šolstvo in šport Igorju Lukšiču. Vse štiri interpelacije bomo preučili za dodatno razumevanje kompleksnosti razmerja med parlamentom in vlado po slovenski ureditvi in za razumevanje samega procesa, ki je lahko odločilen za padec vlade ali razrešitev posameznih ministrov. Proces interpelacije je eden ključnih procesov nadzora parlamenta nad vlado in ta nadvlada enega nad drugim je ena izmed hipotez pričujoče magistrske naloge.
3.1.1 Interpelacija o delu in odgovornosti ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal, 23. 2. 2009
Prva interpelacija v deveti vladi je bila vložena le leto po začetku njenega delovanja , natančneje 23. februarja 2009. Vlagatelj interpelacije je bila skupina poslancev s prvim podpisanim Jožetom Tankom. Vzroki za interpelacijo so bili naslednjih:
40 - neustrezno izvrševanje 8. točke odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-246/02-28 (ZIOdlUS246/02) (Ur. l. RS, št. 135/03) in zloraba ministrstva za politične namene; - ignoriranje izidov referenduma o “tehničnem” zakonu o t. i. “izbrisanih”; - ustvarjanje neenakosti pred zakonom; - očitno ogrožanje sistema javnih financ, vključno z uresničevanjem socialnih dobrin (šole, vrtci, zdravstvo) ter investicij in plač vseh, ki so vezani na sistem proračuna zaradi lahkomiselnega ravnanja in sprenevedanja v zvezi z odškodninami za t. i. “izbrisane” (Poročevalec 21/2009, 14. 5. 2016).
Po mnenju nekaterih, predvsem medijev, je bila prva interpelacija proti Katarini Kresal vložena na podlagi dejstva, ker je hotela levica pridobiti in povečati svojo volilno bazo z izdajanjem odločb t. i. 'izbrisanim'. Opozicija je to seveda izpostavila neuradno in vmešala še populistične izjave o tem, koliko bo to stalo davkoplačevalce. Ministrica je še pred začetkom interpelacije vse skupaj zavrnila kot nesmiselno zganjanje demagogije (Kocjan, 2009, Večer, str. 2). Lahko bi rekli, da je omenjeno mnenje vedno neka skrita objektiva. Ravno pridobivanje volivcev je največkrat cilj ali interpeliranega ministra ali pa opozicije, saj je interpelacija izjemno odmeven dogodek v Sloveniji in pritegne veliko pozornosti. Posledično lahko to postane orodje za pridobivanje volivcev na svojo stran. Sklep interpelacije, ki so ga vlagatelji predlagali, je bil, da se ministrica Katarina Kresal razreši s funkcije ministrice za notranje zadeve. Obrazložitev interpelacije je bila zelo obsežna in podrobna. Najprej so se predlagatelji osredotočili na zlorabo pojma t. i. 'izbrisanih' ali angleško 'erased'. Zloraba pojma se namreč zgodi takrat, ko se o pojmu govori brez navednic in brez predhodno dodanega t. i., predlagatelji so nato navedli še zgodovino pojma, tudi Sovjetsko zvezo, kjer je bilo več deset tisočim Rusom odvzeto državljanstvo, in podobne zgodbe, povezane z omenjenim pojmom. Predlagali so tudi ustreznejši izraz – 'preneseni'. V interpelaciji in prav tako v tej magistrski nalogi je torej uporabljen izraz s t. i. pred besedo in navednicami – t. i. 'izbrisani' (Poročevalec, 21/2009, 14. 5. 2016).
41
Po 114. členu Ustave Republike Slovenije je vsak minister odgovoren za delo ministrstva, ki ga vodi. Tudi ministrica za notranje zadeve g. Katarina Kresal je v skladu s 104. členom ustave ob imenovanju za ministrico pred poslanci v Državnem zboru Republike Slovenije izrekla prisego, ki se glasi: » Prisegam, da bom spoštovala ustavni red, da bom ravnala po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi delovala za blaginjo Slovenije.« Ministrstvo za notranje zadeve je v zvezi s tako imenovanimi »izbrisanimi« večkrat delovalo zmedeno in kontradiktorno že v času prejšnjih vlad, v katerih je sodelovala LDS (Poročevalec, 21/2009, 14. 5. 2016).
Navedba, da so že prejšnja ministrstva, kjer je sodelovala LDS, delovala zmedeno in kontradiktorno, je lep primer ene izmed zgoraj navedenih napak, ki jih dela opozicija. Omenjanje dogodkov izpred več let nazaj in nenatančna opredelitev dogodka lahko deluje kot 'antiinterpelacija'. V zvezi s prvo kršitvijo so se vlagatelji interpelacije sklicevali na ustavno sodišče Republike Slovenije z dne 3. aprila 2003, ki je izdalo sklep, da mora ministrstvo za notranje zadeve po uradni dolžnosti izdati dopolnilne odločbe t. i. 'izbrisanim' o ugotovitvi stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje. Prav tako je ustavno sodišče ugotovilo, da je zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav, naslednic nekdanje SFRJ, v Republiki Sloveniji v neskladju z Ustavo RS, ker državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od tega dne ne priznava stalnega bivanja (Poročevalec, 21/2009, 14. 5. 2016). Predlagatelji so opozorili tudi na to, da je ministrstvo za notranje zadeve že več let nazaj pridobilo pravno mnenje, da izdaja odločb v upravnem postopku ne more temeljiti samo na odločbi ustavnega sodišča, pač pa je ustrezna podlaga za to lahko samo zakon, saj je to v skladu s 153. in 155. členom ustave. Ministrstvo je namesto enega zakona, s katerim bi problematiko uredili, predlagalo ureditev v dveh zakonih. In sicer s tako imenovanim tehničnim zakonom, ki naj bi določal obliko izvršitve odločbe ustavnega sodišča za tiste, ki jih zajema samo določena točka te
42 odločbe, ter s tako imenovanim sistemskim zakonom za vse ostale. Zaradi tega sta nastali dve kategoriji upravičencev, kar pa je sporno z vidika ustavnega načela enakosti pred zakonom. Prav tako je ministrstvo zagovarjalo ta dva zakona, vse dokler ni prišlo do zahteve po naknadnem zakonodajnem referendumu, nato so na ministrstvu napovedali izdajanje odločb brez zakonske podlage (Poročevalec, 21/2009, 14. 5. 2016). Vprašanje, ki se pojavi tukaj, je, kje je bil parlament takrat, ko so se stvari dogajale. Zakaj se niso oglasili že prej, ko so bili postopki v teku? Poslanci so z interpelacijo res opozorili na nepravilnosti, lahko pa bi na zadeve opozarjali že prej s poslanskimi vprašanji. Prav tako je bilo popolnoma nesmiselno govoriti o kontradiktornem delovanju ministrstev v prejšnjih vladah, v katerih je delovala stranka LDS. Ravno to zadnje je to, kar interpelacijo po mnenju Nežmaha maje in jo obrača samo sebi v škodo – navajanje primerov iz preteklosti, s čimer se opozicija samo smeši in daje interpeliranemu ministru priložnost, da obrne interpelacijo v svojo korist. Predlagatelji so opozorili, da so vzporedno s tem dogajanjem potekala pogajanja o ustavnem zakonu. S sprejetjem tega zakona sta se strinjala takratni predsednik države dr. Janez Drnovšek in takratni predsednik državnega zbora Borut Pahor, vendar so stranke Zares, SD in LDS blokirale sprejem ustavnega zakona o t. i. 'izbrisanih'. Zakaj je bilo tako, je postalo očitno že po 100 dneh njihovega prevzema vlade, kot so trdili predlagatelji v uradnem dokumentu interpelacije. Kasneje je prišlo tudi to neujemanja v dejanskem številu t. i. 'izbrisanih', saj so na ministrstvu v javnost dali veliko večje število, kar je bilo po mnenju nekaterih poslancev storjeno z namenom, da pridobijo in 'napihujejo' volivce. Ministrica Kresal je tudi zavajajoče trdila, da izdaja odločb t. i. 'izbrisanim ni bila povezana z odškodninami, kar je popolnoma neresnično, saj se je prvi tak primer na sodišču končal v korist vlagatelja zahteve A. Todorovića. Prav tako bi izdane odločbe t. i. 'izbrisanim' v vsakem primeru služile kot dokazilo v postopku odškodninskih tožb pred sodišči, ki bi jih t. i. 'izbrisani' vložili. Stroški, ki bi s tem nastali, bi bili izjemno visoki in popolnoma nepotrebni, če bi ministrstvo zadevo uredilo po pravnih postopkih (Poročevalec, 21/2009, 16. 5. 2016). Delovanje ministrstva je torej parlament v tem primeru nadziral bolj površinsko in ni sproti opozoril na nepravilnosti.
43 Pod drugo točko utemeljevanja interpelacije so predlagatelji zapisali, da je ministrica Kresal nedemokratično ignorirala izide referenduma o 'tehničnem' zakonu o t. i. 'izbrisanih. Predlagatelji so opozorili, da je vse takratno ravnanje ministrstva za notranje zadeve predstavljalo popolno negacijo edine nedvoumno izražene volje ljudstva, ki je po slovenski ustavi nosilec oblasti. Ministrica je namreč svoje delovanje usmerila prav v to, kar je leta 2004 na referendumu o t. i. »tehničnem« zakonu o t. i. 'izbrisanih' s kar 94,6 % ljudstvo zavrnilo. Edina sprememba, ki se je pojavila od tega referenduma, je že omenjeno drugačno število t. i. 'izbrisanih, namesto 18.305 naj bi jih bilo kar 25.671 (Poročevalec, 21/209, 16. 5. 2009). Po mnenju podpornikov interpelacije bi morala biti ministrica Kresalova razrešena s svojega položaja, ker so na ministrstvu prešteli več izbrisanih, kot je veljalo do tedaj in si s tem povečanjem števila zagotovili nove in zanesljive volivce strank tranzicijske levice (Petrovčič, 26. 2. 2009). O spreminjanju števila t. i. 'izbrisanih' se je veliko govorilo. Najbolj logična je razlaga takratnega poslanca SDS Milenka Ziherla, ki pravi, da bi se število t. i. 'izbrisanih' pravzaprav v vseh teh (osemnajstih) letih moralo kvečjemu zmanjšati, ne pa povečati, že zaradi naravnega zakona umrljivosti (»Nenaravno povečanje števila t. i. 'izbrisanih'«, 2010). Ob vsem tem so se pojavile tudi teorije, da je bilo število t. i. 'izbrisanih' povečano samo zaradi nabiranja političnih točk in tudi politično prirejeno. Po mnenju takratnega poslanca SDS je pravo število t. i. 'izbrisanih' 18.305, Katarina Kresal pa naj bi odgovor na interpelacijo utemeljila na netočnih številkah (Dve poročili o izbrisanih, 23. 2. 2011). Vse skupaj je bilo videti precej prirejeno in številke so vedno govorile v korist le eni strani. 'Pravo' število t. i. 'izbrisanih' je bilo tisto, ki je določeni strani v danem trenutku bolj odgovarjalo. Problem pa je bil tudi v delovanju ustavnega sodišča, namreč, za to, da so lahko sploh naredili t. i. 'izbrisane', je bilo potrebnih več protiustavnih in nezakonitih postopkov. Najprej so morali ugotoviti neustavnost 81. člena Zakona o tujcih, ki je del ustavnega zakona in ni v presoji ustavnega sodišča. Nato so morali zamolčati dejstvo, da so bili po Zakonu o tujcih in po 31. členu ustavnega zakona vsi dolžni vložiti vloge z rokom po 81. členu ter si nato še urediti enega od ponujenih statusov.
44 Zamolčali so tudi ustavno možnost iz 157. člena ustave, ki določa, da če ni zagotovljenega drugega sodnega varstva, v upravnem sporu pristojno sodišče določa tudi o zakonitosti posameznih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. Problem je bil tudi v tem, da v primeru, da bi zakon na referendumu bil potrjen, problema izbrisanih ne bi mogel razrešiti, ker je tehnični zakon bil podnormiran. Potreben je bil celovit sistemski ustavni zakon, ki bi na ustavni ravni uredil to, česar odločba ustavnega sodišča neselektivno ni smela (Poročevalec, 21/2009, 16. 5. 2009). Kot tretje so predlagatelji v interpelaciji navedli tudi, da je ministrica ustvarjala neenakosti pred zakonom. Ustavni zakon bi torej omogočal preučitev vseh primerov na enak način ter s tem zelo natančno upošteval uresničitev načela enakosti pred zakonom, obenem pa bi tudi konkretno preučil vsak primer posebej. Na drugi strani pa sta ustavno sodišče ter ministrstvo za notranje zadeve trdila, da niti dva primera nista enaka in je v vsakem primeru potrebna razčlenitev zakona in posebne obravnave. Kar se tiče osamosvojitve in delovanja določenih posameznikov iz skupine t. i. 'izbrisanih, bi se s posamično obravnavo vsakega primera lahko preverilo, kakšno je bilo konkretno delovanje teh posameznikov v času slovenske osamosvojitve in ali mu je bila dejansko storjena krivica ter to krivico tudi popraviti. Predlagatelji so opozorili, da je kljub vsem pravnim nasvetom ministrica Kresal z razdelitvijo t. i. 'izbrisanih' na dve kategoriji in različnim ravnanjem glede izdajanja odločb objektivno vzpostavila neenakost pred zakonom in tudi med samimi t. i. 'izbrisanimi'. Prav tako je neenakost povzročalo tudi izdajanje odločb brez zakonite podlage med t. i. 'izbrisanimi' in upravičenci do odškodnine po drugi zakonodaji, kot je npr. zakonodaja v zvezi z žrtvami vojnega nasilja iz obdobja II. svetovne vojne, kjer mora vsakdo sam začeti postopek, višina odškodnine pa je omejena. Prav tako je bila pravna neenakost vzpostavljena tudi do vseh ostalih, povzročilo pa jo je izdajanje odločb brez ustavnega zakona in izločitve vsaj tistih, ki so aktivno, z orožjem, sodelovali v napadu na samostojno Slovenijo. Dejstvo, da je Katarina Kresal s svojim delovanjem vzpostavila takšno stanje, je po besedah vlagateljev interpelacije bilo protiustavno in v nasprotju z naravnim pravom (Poročevalec, 21/2009, 16. 5. 2016).
45 V zadnji točki so predlagatelji zapisali, da je ministrica zaradi lahkomiselnega pristopa in sprenevedanja v zvezi z odškodninami za t. i. 'izbrisane' očitno ogrožala sistem javnih financ, vključno z uresničevanjem socialnih dobrin ter investicijami in s plačami vseh, ki so vezani na sistem proračuna. Ministrica je skozi ves postopek trdila, da izdajanje odločb ni bilo povezano z odškodninami, vendar to ni držalo, saj bi izdane odločbe v vsakem primeru služile kot dokazilo v postopku odškodninskih tožb na sodiščih. Do tistega dne je bilo vloženih že okoli 30 zahtevkov t. i. 'izbrisanih' za odškodnine, čeprav se izdajanje odločb takrat še ni začelo. Nekaj jih je sodišče že na začetku zavrglo, najvišji med aktualnimi je takrat bil dobrih 980.000 evrov. Predlagatelji so naredili izračun, če je torej ministrstvo ugotovilo, da je t. i. 'izbrisanih' 25.671 in bi sodišča po vzoru zgoraj omenjene pozitivne sodbe Alexandra Todoroviča povprečno prisodilo 17.000 evrov vsakemu zahtevku, bi skupna vsota bila okoli 430 milijonov evrov. To bi pomenilo, da bi za odškodnine odšteli nekajkrat več, kot je v tistem času znašal seštevek vseh že sprejetih varčevalnih ukrepov vlade. Posledično bi s tem znižali plače vsem zaposlenim v javni upravi. Katarina Kresal je kot ministrica za notranje zadeva bila osebno odgovorna za to, da je z zavračanjem možnosti, da bi se pravno z ustavnim zakonom ta problem rešil, ogrožala sistem javnih financ in proračun Republike Slovenije, saj bi že postopki izdaje in tožb vplivali na zgoraj omenjen sistem financ (Poročevalec, 21/2009, 16. 5. 2016). Predlagatelji interpelacije so opozorili na kar nekaj nepravilnosti, ki so se pojavile v postopku reševanja in izplačevanja odškodninskih zahtevkov t. i. 'izbrisanim'. Vprašanje, ki se tukaj pojavlja, je najprej, kje je bil parlament, ko je ministrstvo kršilo odločitev referenduma iz leta 2004. Zakaj je bilo takšno delovanje sploh dopustno? Ter kdo nadzira odločitve ustavnega sodišča, ali je odločilo, da so lahko vsi primeri rešeni na enak način, čeprav temu ni tako? Prav tako ni nihče izločil agresorjev, ki so se lahko brez omejitev pritožili na sodišče in vložili zahtevek za odškodnino, kar je samo daljšalo čakalne vrste. V primeru vložitve te interpelacije je bil nadzor parlamenta nad delovanjem vlade sicer uspešen, ampak nekoliko pozen, saj bi na takšne nepravilnosti lahko opozarjali sproti, na primer s poslanskimi vprašanji, kot smo že omenili. Razlog iz ozadja, torej zakaj je opozicija vložila ravno to interpelacijo, leži v pridobivanju volivcev,
46 kar je velikokrat razlog za interpelacijo. V tem primeru gre za pridobitev ksenofobnih Slovencev, torej tistih, ki so izrecno proti t. i. 'izbrisanim' in nasprotujejo vsakršnemu izplačevanju odškodnin zaradi davkoplačevalskega denarja in 'ksenofobije'. Interpelacija se je končala neuspešno za predlagatelje, saj ministrica ni bila razrešena s položaja. Za razrešitev je glasovalo 38 poslancev, proti pa kar 48. Funkcija interpelacije je torej dosegla svoj namen, oblast je bila izpostavljena in pod vprašajem, rezultat pa je bil negativen, vsaj na papirju. Kljub vsemu je Katarina Kresal uživala kar veliko podporo javnosti in njen položaj se s to interpelacijo ni omajal. Prav tako je imela popolno podporo takratnega predsednika vlade Boruta Pahorja. Ta prva interpelacija je bila popolnoma neuspešna z vidika odstavitve ministra ter prav tako iz vsebinskega vidika in Katarina Kresal jo je celo izkoristila v svoje dobro z medijskim pompom, odškodnine t. i. 'izbrisanim' pa so bile po podatkih ESČP kljub vsem tožbam in ugovorom do leta 2016 uradno dobro urejene.
3.1.2 Interpelacija o delu in odgovornosti ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal, 23. 2. 2010
Tretja interpelacija v času devete vlade Republike Slovenije je bila vložena natanko eno leto po prvi interpelaciji in prav tako proti ministrici za notranje zadeve Katarini Kresal in dober teden po drugi interpelaciji takratne vlade. Prvi podpisnik interpelacije je tudi tokrat bil takratni poslanec Jože Tanko, vzroki pa so bili malo drugačni, in sicer: - sum poskusa političnega vpliva na delo policije v primeru Baričevič; - sum zlorabe uradnega položaja ali zlorabe uradnih pravic (257. člen KZ- 1, Uradni list RS, št. 66/08, 39/09 in 55/09 – odl. US) in sum zlorabe ministrstva za notranje zadeve za klientelistične namene v zvezi z najemom nove stavbe za Nacionalni preiskovalni urad; - sum, da je pravni posel najema nove stavbe za Nacionalni preiskovalni urad klientelistično dogovorjen; - sum oškodovanja davkoplačevalcev in javnih financ zaradi korupcije in klientelizma pri najemu stavbe za Nacionalni preiskovalni urad;
47 - ustvarjanje neenakosti pred zakonom; - sum nespoštovanja ustavnega načela delitve oblasti; - sum oviranja in zavlačevanja postopka parlamentarne preiskave (kršitev 93. člena Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04 in 68/06 in 14. člena Zakona o parlamentarni preiskavi, Uradni list RS, 63/93 in 63/94) (Poročevalec, 25/2010, 16. 5. 2016).
Predlagatelji interpelacije so tokrat zapisali, da se zaradi kršenja Ustave Republike Slovenije in zakonov Republike Slovenije ter očitne nesposobnosti delovati v skladu z dano prisego Katarino Kresal razreši s funkcije ministrice za notranje zadeve. Slednje se ni zgodilo, saj je bila interpelacija zavrnjena 21. aprila istega leta (Poročevalec, 25/2010, 16. 5. 2016). Predlagatelji interpelacije so opozorili na dejstva, da so v tistem času dnevno prihajale na dan nove informacije o tragičnem dogodku z dne 2. 2. 2010, ko so trije psi v nepojasnjenih okoliščinah do smrti pogrizli svojega lastnika dr. Baričeviča. Informacije, ki so vsakodnevno prihajale na dan, so nasprotovale prejšnjim informacijam, zato je zaupanje v verodostojnost in neodvisnost preiskave padlo. Opozorili so tudi, da je bilo ukrepanje policije na kraju tragičnega dogodka vprašljivo ter da je bilo usmerjeno in vodeno napačno. Kot so poročali tudi mediji, policija preiskovalnega sodnika naj ne bi obvestila o sumu, da bi lahko psi bili zlorabljeni, zato na kraju dogodka ni bil prisoten, prav tako ni bilo okrožnega državnega tožilca. Vlagatelji so nadalje opozorili, da je bilo mogoče iz izjav ministrice Kresal razbrati, da jo je policija obvestila o dogodku v roku ene ure in celo pred preiskovalnim sodnikom, kar je vzbujalo dodaten sum o neodvisnosti preiskave policije. Prav tako je bilo s strani javnosti večkrat opozorjeno, da preiskave potekajo nenavadno počasi in da se po navadi takšni primeri hitro zaključijo. Na primer obdukcija psov bi morala biti zelo hitro opravljena, vendar poročila ni bilo, prav tako so opozorili na kolizijo interesov in preusmerjeno sprejemanje odločitev v korist zasebnih interesov, ko so vrnili bulmastife pokojnemu dr. Sašu Baričeviču, čeprav so imeli oznako nevarnih psov (Poročevalec, 25/2010, 16. 5. 2016).
48 Vlagatelji interpelacije so obenem opozorili tudi na nenavadna naključja, ki so se pojavljala v primeru Baričevič. Najprej sojenje za odškodnino Stanislavu Megliču, ki so ga psi napadli. Miro Senica, partner ministrice Kresal, je v tem pravnem postopku uspel, ker proces sploh ni potekal. Razlog, zakaj proces ni potekal, je bil ta, da je bila lastnica nevarnih psov po mnenju psihiatrov nesposobna za sodno obravnavo. Eno izmed teh psihiatričnih mnenj je spisal tudi Slavko Ziherl, eden izmed visokih funkcionarjev v stranki LDS, katere predsednica je Katarina Kresal. Prav tako so vlagatelji opozorili na imenovanje direktorja policije g. Gorška, ki je leta 2009 spremenil Zakon o policiji. Vse to torej naj ne bi bilo naključje in šlo je zgolj za delovanje v okviru lastnih interesov, obstajal je očiten konflikt javnega in zasebnega interesa. Vlagatelji so med drugim opozorili tudi na tragičen dogodek, ki se je zgodil konec junija 2009, ko je bil pred lokalom v Ljubljani napaden aktivist istospolno usmerjenih Mitja Balažič. Takrat je ministrica poudarila, da od policije pričakuje, da bo v okviru svojih pristojnosti naredila vse, da primer reši hitro in učinkovito. Kasneje naj bi policija opustila vse ostale preiskave in se usmerila le na omenjeni primer. Vse to je vrglo velik sum na delovanje notranje ministrice in njenega subjektivnega delovanja. Prav tako naj bi šlo za veliko vsebinsko spremembo pri postopkih izdajanja dovoljenj za dostop do tajnih podatkov. Med drugim so opozorili na političen vpliv na delo policije, ki pa je popolnoma avtonomen organ v sestavi ministrstva za notranje zadeve (Poročevalec, 25/2010, 17. 5. 2016). V drugi točki interpelacije so vlagatelji opozorili na sum na zlorabo uradnega položaja in uradnih pravic v zvezi z najemom nove stavbe za Nacionalni preiskovalni urad. Glavni povod za sum zlorabe položaja je bila odpoved selitve v namensko grajeno stavbo na lokaciji Litostrojske v Ljubljani. Ministrica Kresal je namreč sprejela odločitev, da selitve ne bo, pač pa bodo najeli drag zasebni objekt na lokaciji Dimičeve v Ljubljani, kjer je bila najemnina veliko višja. Ta stavba je bila v lasti Igorja Jurija Pogačarja, ki je kot poslovni partner že v preteklosti sodeloval z Mirom Senico. Po izračunih bi bil zaradi najema te druge stavbe proračun Slovenije oškodovan za 1,6 milijona evrov, kar je bil za vlagatelje jasen znak za negospodarno ravnanje ministrice za notranje zadeve ter za nespoštovanje ustavnega reda. Prav tako naj bi ministrica ogrožala sistem javnih financ, ker je
49 domnevno delovala koruptivno in klientelistično. Vlagatelji interpelacije so opozorili na dejstvo, da so se zavzemali za učinkovito odkrivanje in preiskovanje zgoraj omenjenih dejanj, pregon storilcev ter za odkrivanje spornih politično- klientelističnih povezav, ki politični vpliv izkoriščajo za svoje osebne interese in interese svojih omrežij (Poročevalec, 25/2010, 18. 5. 2016). Nesporno je bilo dejstvo, da bi z delovanjem na skupni lokaciji Ministrstvo za notranje zadeve RS, Generalna policijska uprava in Inšpektorat Ministrstva za notranje zadeve dosegli večjo učinkovitost in optimizacijo vseh delovnih procesov. Ministrstvo za notranje zadeve je v tistem času torej ostalo razdrobljeno po večjem številu lokacij v Mestni občini Ljubljana. Ministričin predhodnik Dragutin Mate je projekt gradnje enotne stavbe za ministrstvo podpiral in tudi javno razložil, zakaj je ta stavba potrebna. Med drugim tudi zaradi števila zaposlenih, najemnine in vseh naštetih razlogov. Sporno je bilo tudi dejstvo, da je Katarina Kresal na tiskovni konferenci izjavila, da je menda njen partner, Senica, lastniku Ram Investa Igorju Pogačarju prodal elitni apartma pod ceno. Tukaj se je postavilo vprašanje, zakaj in kakšne usluge so bile kasneje v ozadju. Prav tako so vlagatelji opozorili, da je minister Mate takrat za stavbo ministrstva za notranje zadeve na lokaciji Litostrojske sklenil pogodbo v času konjunkture, medtem ko je bila pogodbena višina najemnine za stekleno stavbo na lokaciji Dimičeve, ki jo je sklenila ministrica Kresal, sklenjena v času recesije. Vlagatelji interpelacije so poudarili, da bi moral potekati celoten postopek tako glede ustanovitve in vselitve Nacionalnega preiskovalnega urada, glede na njihovo vsebino in pomen, brez kančka dvoma glede korupcijskega ravnanja in klientelističnih povezav, vendar sta glede na navedeno že temelj Nacionalnega preiskovalnega urada in njegova stavba bila obarvana z elementi obojega (Poročevalec, 25/2010, 19. 5. 2016). V tretji točki interpelacije so vlagatelji opozorili na sum, da je pravni posel najema nove stavbe za Nacionalni preiskovalni urad klientelistično dogovorjen in na sum oškodovanja davkoplačevalcev in javnih financ zaradi korupcije in klientelizma pri najemu stavbe. Vlagatelji interpelacije so vedno poudarili odgovornost nosilcev javnih funkcij do izvajanja njihove funkcije, ob upoštevanju Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev. V javnem interesu je bilo tudi, da se ugotovi, ali je ministrica za notranje zadeve, ki se je za dosego svojih materialnih in političnih ciljev
50 sprenevedala za geslom 'Edina prava pot je pravna pot', izkoristila svoj politični položaj tudi za pridobitev pravnega poslovanja s podjetjem RAM Invest, d. o. o., s katerim je ministrstvo za notranje zadeve sklenilo v tem primeru sporno najemno pogodbo, s čimer je kasneje prišlo tudi do negospodarnega in za državo škodljivega ravnanja in s tem do suma oškodovanja davkoplačevalcev in javnih financ. Med politikantskimi razlogi, zakaj se selitev ni zgodila, je ministrica Kresal sprva navajala sporne postopke, in sicer predpogodbo o najemu, ki jo je podpisal bivši minister za notranje zadeve Dragutin Mate, in zaradi katere je ministrstvo za notranje zadeve posebej naprosilo računsko sodišče za mnenje. Prav tako so vlagatelji omenili generalnega sekretarja na notranjem ministrstvu Damjana Laha, ki je po njihovih besedah zavajal javnost o odločitvi računskega sodišča. Slednje je namreč izdalo sklep, da zakon v takem primeru ne daje jasnega odgovora in se sodišče zato ne more opredeliti (Poročevalec, 25/2010, 19. 5. 2016). Sum koruptivnega delovanja in izkoriščanja političnega vpliva ministrice za notranje zadeve, ki je bila takrat tudi predsednica stranke na oblasti, se je dodatno okrepil po podpisu škodljive pogodbe o najemu prostorov za Nacionalni preiskovalni urad. Namesto da bi se celotno ministrstvo za notranje zadeve, Generalni policijski urad in inšpektorat preselili v namensko grajeno stavbo na Litostrojski v Ljubljani, ki bi s plačilom najemnine postopno prešla v last MNZ-ja, je tako investitor postal DSU, podjetje, ki je v 100-odstotni državni lasti. Pomembno je bilo tudi dogajanje, ko je minister za pravosodje Aleš Zalar, LDS, junija 2009 v prostore v stavbi na Dimičevi v Ljubljani želel preseliti okrožno državno tožilstvo v Ljubljani, kar pa je tožilstvo zavrnilo. V novembru 2009 so na omenjeno lokacijo želeli preseliti Direktorat za javno zdravje, Urad za kemikalije in Direktorat za zdravstveno varstvo, vse v okviru Ministrstva za zdravje. Vse to je bil za predlagatelje jasen kazalnik klientelistične navezave Kresal – Senica – Pogačar. Med drugim so opozorili tudi na sporne povezave ministrice Katarine Kresal in njenega partnerja, odvetnika Mire Senice, pri gradnji in lastništvu kmetije Bužekijan nad Strunjanom. Katarina Kresal je bila edina lastnica družbe za upravljanje Ignis, d. o. o., in ko je sama izstopila iz te družbe zaradi predsedovanja LDS, je bila prokuristka tega podjetja Blanka Muster. Ob tem je pomembno dejstvo, da je bila ga. Muster tudi direktorica podjetja Octus, d. o. o., katerega edini lastnik
51 je Gregor Kresal, brat ministrice. Vse to kaže na ne le poslovne povezave, pač pa tudi na družinske. Kasneje se je izkazalo tudi, da se na tem posestvu ne bi smelo graditi, saj je del zavarovan kot kulturna dediščina, ampak je bilo dovoljenje za gradnjo odobrila Breda Pečan, ki je bila takrat poslanka v SD pod vodstvom Boruta Pahorja (Poročevalec, 25/2010, 19. 5. 2016). Je bilo vse skupaj res zgolj naključje? Z vidika oškodovanja davkoplačevalcev in javnih financ so predlagatelji opozorili na po njihovem mnenju neracionalen nakup specialnega vozila z vodnim topom. Na spletni strani so sicer vse javno objavili, ampak vozilo za 0,5 milijona evrov, namenjeno izključno razganjanju demonstrantov, preprosto ni bilo potrebno, saj so takrat že imeli takšno vozilo iz leta 1989 in ni bilo v uporabi niti enkrat. Ministrica je sicer to upravičila z besedami, da bo vozilo namenjeno v učne namene, vendar so za učne namene uporabljali staro vozilo, ki je bilo popolnoma primerno za ta in druge namene. Vlagatelji interpelacije so zastavili vprašanje, ali se je ministrica res ravnala po svoji vesti in z vsemi močmi delovala za blaginjo Slovenije, ali pa je delovala za interese vplivnih posameznikov, korupcije in klientelizma, kar je napotilo na sum oškodovanja davkoplačevalcev in javnih financ (Poročevalec, 25/2010, 19. 5. 2016). V četrti točki interpelacije so se vlagatelji ponovno osredotočili na sum ustvarjanja neenakosti pred zakonom. Tukaj so se vlagatelji spet vrnili k primeru Baričevič in na povezovanje ministričinega partnerja Mira Senice s primerom. Ob razkritih klientelističnih navezavah ministrice Kresal in LDS v primeru Baričevič ter institucionalnih odločitvah so vlagatelji opozorili, da gre za izigravanje sodnih in upravnih postopkov, ki nesporno posegajo v vsebino ustavnega določila enakega obravnavanja in ga s tem kršijo. Zaradi teh povezav, ki so po mnenju vlagateljev v konfliktu javnega in zasebnega interesa, ministrica ustvarja neopravičljivo neenakost pred zakonom (Poročevalec, 25/2010, 20. 5. 2016). V primeru stavbe na lokaciji Dimičeve ulice v Ljubljani, kjer ima svoj domicil Nacionalni preiskovalni urad, ki naj bi preiskoval ravno težje oblike kaznivih dejanj s področja gospodarskega kriminala, korupcije in klientelizma kot njene pojavne oblike, in primeru Baričevič se razkrivajo klientelistične navezave, ki zlorabljajo pravno državo in izigravajo sodne in upravne postopke. Ravno v zadnjem primeru je moč
52 nazorno spoznati vsebino pojma klientelizem, ki je pojavna oblika korupcije (Poročevalec, 25/2010, 20. 5. 2016).
Vlagatelji so ob vsem navedenem zastavili vprašanje, ali ga. Katarina Kresal kot nosilka javne funkcije opravlja svoje delo tako, da spoštuje ustavni red in deluje za blaginjo Slovenije, kot je obljubila v svoji zaprisegi 21. novembra 2008. Kot pravi Kodeks ravnanja javnih uslužbencev, ki je obenem tudi etični kodeks vseh ministrov in državnih sekretarjev, so ministri v Vladi Republike Slovenije odgovorni, da se izogibajo okoliščinam, kjer je možno nasprotje interesov, kot to narekuje 8. člen. Ta kodeks zahteva od javnega uslužbenca, da svoje zadolžitve opravlja vestno, nepristransko in kakovostno, pri čemer upošteva le javno dobro in konkretne okoliščine primera. Tukaj so se vlagatelji oprli tudi na 15. člen kodeksa, ki govori o okoliščinah, ki povzročajo ali pa bi lahko povzročile nasprotje interesov. Takšno nasprotje se pojavi takrat, ko ima javni uslužbenec zasebni interes, ki je tak, da vpliva ali pa samo ustvarja videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje javnih nalog uslužbenca. V zasebni interes so vključene kakršnekoli koristi zanj, za njegovo družino, bližnje, sorodnike, prijatelje in osebe javnega in zasebnega prava, s katerimi je uslužbenec imel bodisi poslovne ali politične stike. Zasebni interes je tudi kakršnakoli obveznost, finančna ali druga, ki se nanaša na javnega uslužbenca samega (Poročevalec, 25/2010, 20. 5. 2016). Zelo sociološko in navezano na Paretovo teorijo elit so vlagatelji povzeli takratno dogajanje v povezavi z ministrico Kresal. Zapisali so, da država postaja talec oziroma ujetnik klientelistično-koruptivnih političnih zasebnih navez, ki imajo namen, da prelivajo javna sredstva v zasebno sfero, pri čemer ogrožajo načela pravne države, ne spoštujejo ustavnega načela enakosti pred zakonom in izigravanjem sodnih in upravnih postopkov ter pravnih poslov, s katerimi elita preusmerja in usmerja sprejemanje odločitev v svojo korist, ne pa v korist javnosti in blaginje (Poročevalec, 25/2010, 20. 5. 2016). V zadnji točki so vlagatelji opozorili na sum oviranja, zavlačevanja in nepotrebne politizacije postopka parlamentarne preiskave in sum nespoštovanja načela delitve oblasti. V tej točki so vlagatelji opozorili na nadzor, ki ga ima parlament nad delom vlade in izpostavili nekaj točk, kjer zgoraj omenjeno delovanje ni bilo v skladu s
53 pravilniki in ustavo. Najprej so poudarili problem t. i. 'izbrisanih', ko je preiskovalna komisija v skladu z Zakonom o parlamentarni preiskavi sprejela sklep, da v okviru pripravljalnih preiskovalnih dogajanj ministrstvo za notranje zadeve preiskovalni komisiji preda seznam javnih uslužbencev, s katerimi je bila leta 2004 sklenjena podjemna pogodba za izvajanje upravnih dejanj glede upravnih postopkov, ki so potekali v skladu z izvajanjem odločb na podlagi 8. točke odločbe ustavnega sodišča, o kateri smo že pisali v okviru prve interpelacije proti Katarini Kresal leta 2009. Ministrstvo bi moralo preiskovalni komisiji izročiti podatke o vodenju postopkov, pregledovanju spisov in vnosu podatkov v računalniško evidenco. Problem se je pojavil, ko ministrstvo za notranje zadeve evidenčnih podatkov ni izročilo preiskovalni komisiji in so slednji morali ponoviti svojo zahtevo na treh sejah. Vlagatelji interpelacije so opozorili, da je šlo za nespoštovanje ustavne vloge državnega zbora. Ministrica Kresal je s tem, da ni predala evidenčnega gradiva, kršila 93. člen Ustave Republike Slovenije in še 14. člen Zakona o parlamentarni preiskavi. Zelo pomembno tukaj je dejstvo, da so vlagatelji menili, da je za kršitev Ustave Republike Slovenije in zakona soodgovorna tudi Vlada RS, ker so bili glede zadeve primerno obveščeni, vendar niso ukrepali. Vlagatelji so na tej točki okrivili celo Vlado RS za nepravilno delovanje (Poročevalec, 25/2010, 20. 5. 2016). Pomembno je dejstvo, da ministrica nobenega svojega odgovora ni utemeljila na pravni podlagi. Njeni razlogi, zakaj ni predala evidenčnega gradiva, so bili politizacija uslužbencev na običajnih delovnih mestih, ter da je tendenca preiskovalnih komisij politične in ne pravne narave. To dejstvo ne drži, saj je lahko vsak državljan v postopku ugotavljanja politične odgovornosti ter v drugih kazenskih postopkih deležen subjektivnega pritiska, vendar mora kljub temu opraviti svoje državljanske dolžnosti. Prav tako to dejstvo ni moglo držati, saj parlamentarna preiskovalna komisija v skladu z zakonom ugotavlja odgovornost nosilcev javnih funkcij. Vzrok politizacij je pravzaprav oviranje preiskovalnih komisij, kakršno je izvedla ministrica. Ministrica je s svojimi zahtevami, da mora preiskovalna komisija navesti konkretne in specifične razloge, zakaj potrebujejo evidenčno gradivo, posegla v ustavno ločenost vej oblasti in avtonomijo zakonodajne veje oblasti. Preiskovalna komisija je namreč neodvisna in avtonomna in ji ni potrebno navajati ne razlogov in ne metod svojega dela. Prav tako se je tukaj
54 ministrica postavila v vlogo preiskovalca, ne pa v vlogo priče. Ministrica je tudi očitala preiskovalni komisiji, da je postala orodje opozicije in da je na novo ustanovljenih preiskovalnih komisij v Sloveniji več kot v drugih državah. Temu so vlagatelji tudi pritrdili, vendar so opozorili tudi na razloge, zakaj se to dogaja (Poročevalec, 25/2010, 21. 5. 2016). Ob koncu interpelacije so vlagatelji zapisali, da se zaradi vseh navedenih razlogov in sumov ministrica tudi razreši. Na 16. redni seji je bilo navzočih 87 poslancev, za razrešitev jih je glasovalo 38, proti razrešitvi pa jih je bilo 40 (Poročevalec, 25/2010, 24. 5. 2016). Na skupni seji ministrice niso razrešili, pač pa je odstopila in bila formalno razrešena v avgustu 2010. Zanimivo ozadje te interpelacije je ravno v tem končnem glasovanju z zelo tesnim izidom. Takratna ministrica Katarina Kresal je sicer dejala, da vsega tega ne vidi kot nezaupnico svojemu delu in da je delovala popolnoma transparentno, saj so bili vsi dokumenti vedno javno dostopni. Pri končnem glasovanju se je nekaj poslancev vzdržalo in niso izrekli ne podpore in ne glasov za nezaupnico. Med njimi so bili poslanci koalicije, takratnega Zaresa in DeSUSa. Razlog za to naj bi bil v tem, da Igor Pogačar ni hotel razkriti pogodbe o finančnem lizingu med podjetjema Ram Invest in Hypo Leasing, torej se pojavi vprašanje, ali je bilo vse skupaj res transparentno. Prav tako so nekateri poslanci SDS, SLS in SNS z Dragutinom Matejem na čelu menili, da bi bilo zaradi cenejšega najema bolje najeti prostore na Litostrojski cesti, vendar je bila to težnja, ki se je pojavljala že nekaj časa nazaj (»Katarina Kresal preživela še drugo interpelacijo«, 2017). Dragutin Mate je po mnenju nekaterih prav tako zastopal lastne interese pri najemu stavbe na Litostrojski. Kot so zapisali nekateri mediji, je po besedah takratnega generalnega sekretarja LDS Petohleba Dragutin Mate v strogi tajnosti predal 60 milijonov vreden posel, seveda davkoplačevalskega denarja, kar mimo razpisa nekemu prijateljskemu podjetju. Prav tako naj bi vse skupaj, vse to opravičevanje in poskus prelaganja odgovornosti, bil le manever zavajanja javnosti, s čimer naj bi se prikrivale klientelistične povezave. Prav tako je šlo tukaj za podjetja, ki so iz ozadja financirala in podpirala predvolilne kampanje nekaterih političnih strank (»SDS: Opravičevanje pregrešno dragega najema stavbe NPU je prozoren manever zavajanja«, 2010).
55 Kljub temu da si interpelaciji Katarine Kresal nista sledili kronološko, sta v nalogi navedeni druga za drugo zaradi lažjega pregleda nad tem 'rekordnim' številom interpelacij v Sloveniji do takrat nad enim samim ministrom, v enem samem mandatu. Katarina Kresal je svojo prvo interpelacijo uspešno prestala, interpelacija je bila uradno neuspešna. Tudi medijsko je bila zelo odmevna in velika večina medijev je podpirala ministrico, saj naj bi le spoštovala razsodbo ustavnega sodišča. Kljub temu da je uspešno prestala tudi drugo interpelacijo, pa je na koncu vseeno ni prestala. Glavni očitek druge interpelacije je bila prav afera NPU. Dobro leto dni kasneje je slovenski FBI izdal rezultate na področju gospodarskega kriminala. Prav tako je računsko sodišče izdalo negativno mnenje, v katerem je ministrstvu očitalo, da se je z izbranim ponudnikom dogovarjalo in pogajalo že pred izdajo samega razpisa, iz česar je možno sklepati, da se je ministrstvo z izbranim ponudnikom vnaprej dogovorilo in je bil razpis zgolj formalne narave. Tokrat je računsko sodišče predlagalo ministričin odstop, kar je bilo sedaj z njihove strani prvič. Dan za tem je načelno mnenje prišlo še s strani protikorupcijske komisije, ki je delo odgovornih na ministrstvu označilo kot koruptivno, s pojasnilom, da je bil razpis ali prirejen za ponudnika ali pa vnaprej dogovorjen. Notranja ministrica Katarina Kresal je nato odstopila zaradi očitkov, da je zlorabljala politično moč (»Impropelacija. Razlog za prvo interpelacijo so izbrisani«, 2011).
3.1.3 Interpelacija o delu in odgovornosti ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dr. Milana Pogačnika, 12. 2. 2010
Interpelacija proti dr. Milanu Pogačniku je bila druga vložena interpelacija v času devete vlade Republike Slovenije. Vložena je bila le slab teden pred interpelacijo proti ministrici za notranje zadeve Katarini Kresal, ki je že razčlenjena. Prvopodpisani poslanec je bil Radovan Žerjav, tokrat ne Jože Tanko, kot v prejšnjih dveh interpelacijah, vložena pa je bila zaradi: - objektivne odgovornosti zaradi kršitev oziroma nespoštovanja 2. člena, 14. člena, 22. člena, 34. člena, 114. člena, 120. člena, 153. člena, 155. člena,
56 156. člena in 160. člena ter drugih členov Ustave RS (Uradni list RS, št. 33I/1991-I, št. 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 69/2004, 69/2004, 68/2006); - suma povzročitve kaznivega dejanja po 314. členu KZ (Uradni list RS 55/08) – povzročitev splošne nevarnosti; - kršitve 17. in 18. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS 24/05) in kršitve 27. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali (Uradni list RS 14/07); - negiranja stroke in evidentne pristranskosti ter političnega in osebnega vplivanja na postopek odločanja v konkretni zadevi, s čimer se je neposredno ogrožalo človeška življenja; - ignoriranja številnih javnih pozivov k zaščiti javnega interesa in zaradi dajanja prednosti interesom posameznika in pravici do lastnine proti splošnemu javnemu interesu in ustavni pravici do varnosti; - poskusov utišanja opozicijske politične stranke SLS (s strani kabineta Ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano), ki je v letu 2009 z več javnimi pismi, več ustnimi in pisnimi poslanskimi vprašanji ter javnim pozivom poslanca SLS Janeza Ribiča Državnemu pravobranilstvu RS opozarjala na sporni postopek v konkretni zadevi vrnitve bulmastifov, pritiskov na medije, ki so poročali o konkretni zadevi ter s tem poseganja v svobodo tiska (Poročevalec, 21/2010, 21. 5. 2016).
V prvi točki interpelacije so se vlagatelji spet vrnili k primeru bulmastif, primeru, kjer je minister Pogačnik po njihovem mnenju deloval v korist vplivnega posameznika in ni spoštoval ustavnega reda. Čeprav se je morda minister izgovarjal, da za primer ni vedel, v okviru svojega dela mora vsak minister vedeti za popolnoma vsak primer, odobravan v okviru svojega ministrstva. Vlagatelji so ministra Pogačnika obtožili tudi kršenja 2. člena Ustave RS, ki pravi, da je Slovenija pravna država. Postopek v aferi bulmastif je pomenil padec pravne države. Tudi Državno pravobranilstvo RS je podalo mnenje, da je bil postopek oz. odločba ministrstva nezakonita in da so namerno povzročili zastaranje primera. Prav tako so vlagatelji 'obtožili' ministra za kršenje 14. člena ustave, ki pravi, da smo pred
57 zakonom vsi enaki, 22. člena, po katerem je vsakemu zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic, 34. člena, ki zagotavlja pravico državljanov do osebnega dostojanstva in varnosti, ter še nekaj členov, ki so bili vsi kršeni v primeru Baričevič – bulmastif, podobno kot že v interpelaciji proti ministrici Kresal (Poročevalec, 21/2010, 23. 5. 2016). V drugi točki so vlagatelji opozorili na sum zaradi povzročitve kaznivega dejanja, in sicer zaradi posledic, ki so nastale zaradi vrnitve nevarnih psov lastniku. Čeprav je vse postopke vodila pravna služba, je minister objektivno odgovoren za njihovo delo in tudi za opustitev ukrepov, ki bi jih morali sprejeti. V tretji točki so vlagatelji opozorili na kršitev 17. in 18. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije in kršitve 27. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali. Upravno sodišče je namreč marca 2008 v celoti odpravilo odločbo VURS ter vrnilo zadevo v ponovni postopek veterinarski upravi, ker je ugotovilo, da je odločba o usmrtitvi psov s strani VURS temeljila na noveli Zakona o zaščiti živali iz leta 2007. Napad psov se je zgodil eno leto pred tem in bi morali odločbo napisati po starem zakonu, čeprav je v novem zakonu izrecno napisano, da je retroaktivnost dovoljena, torej da se vsi začeti postopki vodijo po tem zakonu in proti temu določilu ni nikoli ugovarjala niti zakonodajno-pravna služba Državnega zbora Republike Slovenije. Vlagatelji so zapisali, da se je zaradi prijateljskih interesov in navez poskušalo storiti vse za veljavo starega zakona oziroma za negacijo novele o zaščiti živali, kar je nezakonito in pristransko in popolnoma nesprejemljivo s strani parlamenta in drugih organov zakona (Poročevalec, 21/2010, 23.0 5. 2016). Negiranje stroke in evidentna pristranskost ter politično in osebno vplivanje na postopek odločanja v konkretni zadevi, s čimer se je neposredno ogrožalo človeška življenja, je četrta točka interpelacije proti ministru Pogačniku. Predlagatelji interpelacije so zapisali, da so bili prepričani, da bi se smrti lastnika psov bilo mogoče izogniti, če bi pristojni poslušali kinologe in veterinarje. Čeprav se je minister skliceval na paragrafe, ki jih je neomajno spoštoval, so vlagatelji opozorili na to, da mu ne sodišče ne zakon in nobena odločba niso naložili, da mora pse vrniti lastniku. Predlagatelji so torej bili prepričani, da je bil minister najmanj objektivno in politično odgovoren za tragedijo z bulmastifi, saj je stroka pravočasno ugotovila, da ti nevarni psi ne smejo več biti skupaj v krdelu. Kot dokaz so priložili potek
58 postopkov. Najprej odločbo VURS-a za usmrtitev 13. februarja 2008, na katero se je lastnik pritožil. Kasneje je ustavno sodišče ugotovilo, da bi bilo to nezakonito zaradi spremembe zakona. Druga odločba VURS-a, 15. maja 2008 se je prav tako izjalovila zaradi zavlačevanja postopka s strani ministrstva in ponovne pritožbe lastnika. Tretja odločba, februarja leto dni kasneje, je določila, da nevarnosti ni mogoče preprečiti drugače kakor z evtanazijo psov. Ministrstvo je takrat imenovalo komisijo strokovnjakov, ki pa je takoj določila, da se psa lahko vrneta lastniku. Vlagatelji so opozorili na splošno nezaupanje ministru, ki ne prevzema odgovornosti za delovanje svojega ministrstva (Poročevalec, 21/2010, 23. 5. 2016). V peti točki minister Pogačnik ni upošteval javnih pozivov k zaščiti javnega interesa in je dal prednost interesom posameznika in pravici do lastnine v primerjavi s splošnim javnim interesom in ustavno pravico do varnosti. Minister ni samo ignoriral stroke, temveč tudi vse javne pozive in opozorila v poslanskih vprašanjih in pismih bralcev. Vlagatelji so v interpelacijo priložili ustno in pisno poslansko vprašanje poslancev Janeza Ribiča in Rada Likarja, da se minister ne bi več sprenevedal, da s kakšnim postopkom in zadevami ni imel nič opraviti, saj če se ni pozanimal o postopku zaradi svoje dolžnosti po Ustavi RS in Zakonu u Vladi RS, bi se moral pozanimati vsaj zaradi vprašanj. Janez Ribič je ministra Pogačnika z ustnim in pisnim vprašanjem pozval k zaščiti državljanov pred napadi psov nevarnih pasem. V svojem vprašanju je tudi podrobno opredelil problem in pozval ministra, da pripravi kronologijo vseh postopkov in dogodkov, ki so ga prignali do odločitve, da podpiše odločbo, da se psi vrnejo lastniku. Ustna vprašanja poslanca Rada Likarja so bila, koliko je za ministra in vlado vredno človeško življenje v primerjavi z življenjem živali ter kdaj je bila odločitev o vračilu psov vročena in kdo je pse odpeljal iz zavetišča. Prav tako je poslanec Likar vprašal, kdo bo prevzel odgovornost za naslednji napad in ali bo izplačana odškodnina lastniku psov, če so po tem takem bili po nepotrebnem zadržani v zavetišču (Poročevalec, 21/2010, 24. 5. 2016). Minister Pogačnik je na naslednji seji ustno odgovoril na vprašanje poslanca Likarja najprej v zvezi z vrnitvijo psov. Odgovor je opredelil s statističnimi podatki o napadih psov v Sloveniji prejšnja leta in koliko psov je bilo označenih za nevarne, pa so vseeno ostali pri svojih lastnikih ter da je odločbo podpisal vodja pravne
59 službe, ne pa minister sam, ki pravzaprav ne sme posegati v strokovne odločitve oseb, ki vodijo postopek. Prav tako je povedal, da je pse prevzel lastnik in da psi niso bili usmrčeni zaradi spremembe zakona. Na naslednji seji državnega zbora je poslanec Rado Likar zahteval še ustno dopolnitev dogovora, ki jo je minister tudi podal, nato pa je poslanec predlagal še razpravo o odgovoru na naslednji seji, ki jo poslanec lahko predlaga v skladu z 246. členom Poslovnika. Državni zbor sklepa o razpravi nato kljub predlogu ni sprejel. Vlagatelji so kot dokazno gradivo interpelaciji priložili še nekaj pisem poslanca Ribiča in njegovih pisnih in ustnih vprašaj, prav tako pa poziv Državnemu pravobranilstvu RS in odgovor. Vlagatelji so zapisali, da ne gre pripisati naključju, da je Državno pravobranilstvo RS v zvezi s splošnim in posebnim pooblastilom državnega pravobranilstva za zastopanje javnega interesa, izdanim s strani vlade, v istem mesecu, ko je prejelo Ribičevo pobudo, izpeljalo postopek po priznanem splošnem pooblastilu Vlade RS v korist javnega interesa, v primeru bulmastifov pa se slednje ni zgodilo (Poročevalec, 21/2010, 24. 5. 2016). Vlagatelji so priložili tudi seznam kronoloških dogodkov o poslanih pismih in prejetih odgovorih, da bi ponazorili, kako hitro se je ministrstvo odzivalo na pobude in vprašanja s strani parlamenta. Dejstvo, da so v postopkih pred upravnim sodiščem, vrhovnim sodiščem zahteve pri reševanju prehitele vse zakonsko določene roke in bile pravnomočno razsojene zelo hitro, zbuja še posebno pozornost, kako je to mogoče in zakaj ravno ta primer. Prav tako Državno pravobranilstvo RS v tem postopku prvič v zgodovini generalnega pooblastila vlade ni smelo uporabiti varovanja ustavne kategorije javnega interesa za opravljanje svojega dela. Tudi postopek pred sodišči zaradi hudega telesnega napada bulmastifov ni imel pravnomočne odločbe oziroma sodbe. Vse to in še seznam objav, ki so kazale na to, da se je o zadevi v medijih pisalo zelo malo, zbuja sum in skrb, da so bili postopki spet prirejeni v prid vplivnega posameznika, ne pa v javno korist (Poročevalec, 21/2010, 24. 5. 2016). V šesti točki interpelacije so vlagatelji zapisali, da je šlo s strani kabineta ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano za poskuse utišanja opozicijske politične stranke SLS, ki je z več javnimi pismi, ustnimi in pisnimi poslanskimi vprašanji ter javnim pozivom poslanca Ribiča Državnemu pravobranilstvu RS opozarjala na
60 sporni postopek v konkretni zadevi vrnitve bulmastifov ter da je šlo za pritiske na medije, ki so poročali o dogodku. S tem je minister posegal v svobodo tiska. Vlagatelji so pod zadnjo točko zapisali, da je poslanska skupina SLS že od poletja 2009 intenzivno spremljala dogajanje glede vrnitve bulmastifov in s pobudami opozarjala pristojnega ministra Pogačnika ter druge pristojne organe v primeru, torej Državno pravobranilstvo RS in Urad informacijskega pooblaščenca RS. Priložili so tudi pregled pobud in opozoril, ki so jih izdali vse od julija do septembra 2009, med njimi so pisna in ustna poslanska vprašanja, izjave za medije, javna pisma, odgovori ministra, javni pozivi, zahteve za dostop do informacij in pritožbe. Dejstvo, da je do pritiskov na medije prišlo, so predlagatelji tudi zapisali s komentarji novinarja Dnevnika, ki je povedal za telefonske klice in podobno. Da so se pritiski na medije res dogajali in da so kritično poročali o dogodku, pa posega v samo bistvo demokracije in je negiralo tudi predvolilne obljube predsednika Vlade RS Boruta Pahorja, ko je dejal, da je svoboda tiska eden izmed pogojev za demokracijo. Prav tako so vlagatelji trdili, da je bila poslanska skupina SLS, vodstvo stranke in tajništvo poleti 2009 deležno nenehnih pritiskov in poskusov vplivanja z vseh strani, najbolj pa s strani kabineta ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, vse to z namenom, da bi poslancem SLS preprečili opozarjanje na 'sporno' odločitev glede vrnitve psov lastniku (Poročevalec, 21/2010, 24. 5. 2016). V tem primeru so se torej pritiski na vlado in na omenjeno ministrstvo z raznimi zahtevami in vpogledi v postopke izvajali že prej. Omenjeno ministrstvo v tem primeru očitno ni reagiralo na vprašanja in zahteve parlamenta, zato so bili poslanci 'prisiljeni' vložiti interpelacijo. Pa je bila interpelacija tokrat upravičena? Predlagatelji so ob koncu interpelacije zapisali, da predlagajo Državnemu zboru Republike Slovenije razrešitev ministra dr. Milana Pogačnika, ker je bil osebno in politično odgovoren za vse zgoraj naštete točke interpelacije. Do odločanja na koncu ni prišlo zaradi odstopa ministra 12. 3. 2010. Državni zbor je nato na naslednji seji marca sprejel sklep o ugotovitvi prenehanja funkcije ministra. Pravo ozadje interpelacije proti Milanu Pogačniku je tičalo tudi v aferi glede spremembe zakona o skladu kmetijskih zemljišč, kjer je po podatkih kriminalistov Milan Pogačnik od Zmaga Jelinčiča zahteval podporo pri spremembi tega zakona
61 in glas proti interpelaciji. Zmago Jelinčič pa je na drugi strani zahteval spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč v Prekmurju, kjer je hotel postaviti letalski muzej, česar mu ni uspelo storiti v Ajdovščini. Spletke in vezno trgovanje z zemljišči so bile tudi vodilo poslancev za interpelacijo proti Milanu Pogačniku, vendar je bil to bolj razlog iz ozadja, saj se uradno tega v interpelaciji ni omenjalo (»V policijsko past Srečku Prijatelju sta se ujela Milan Pogačnik in Zmago Jelinčič«, 2010). Vprašanje je, zakaj se torej v interpelaciji ni omenjalo vpliva Zmaga Jelinčiča in 'izsiljevanje' ministra Pogačnika. Po podatkih in dokumentih policije, ki so jih zbrali v tej preiskovalni aferi Srečko Prijatelj – Luka Koper – Zmago Jelinčič – aeronavtični muzej – župan Murske Sobote, nekdanji član LDS, je Zmago Jelinčič obljubil podporo pri interpelaciji v zameno za ureditev zemljišč v Murski Soboti. Minister je to tudi sprejel, kot kažejo uradni podatki policije. Zakaj torej ni bil že to glavni razlog za interpelacijo? Milana Pogačnika so 'obtoževali' kot neosebnega ministra že pred interpelacijo in kot dekana fakultete so ga mediji izpostavljali, češ da se izraža preveč šolsko in neosebno. Svetlana Makarovič je celo dejala, da ni osebnost. Afera z bulmastifi je Pogačnika samo še dodatno izpostavila posmehu in se ponudila kot priložnost, da se ga dokončno razreši s položaja, kar je vlagateljem na koncu tudi uspelo.
3.1.4 Interpelacija o delu in odgovornosti ministra za šolstvo in šport dr. Igorja Lukšiča, 30. 7. 2010
Zadnja interpelacija, ki je bila vložena v času 9. vlade Republike Slovenije, je bila interpelacija proti ministru Igorju Lukšiču, z začetkom obravnave 30. 7. 2010 zaradi: - suma prirejanja pogojev javnega razpisa za izbor operacij za sofinanciranje investicij v športno-rekreacijsko infrastrukturo – III, da ustrezajo zgolj enemu prijavitelju; - suma zlorabe uradnega položaja ali zlorabe uradnih pravic (257. člen KZ- 1, Uradni list RS, št. 66/08, 39/09 in 55/09 - odl. US) ter suma zlorabe ministrstva za šolstvo in šport za prikrojevanje pogojev javnega razpisa za
62 izbor operacij za sofinanciranje investicij v športno-rekreacijsko infrastrukturo – III, da ustrezajo zgolj enemu prijavitelju; - ustvarjanja neenakosti pred zakonom (Poročevalec, 1202-V, 24. 5. 2016).
Predlagatelji interpelacije s prvopodpisanim poslancem Jožetom Tankom so predlagali razrešitev ministra s funkcije. V prvi točki so zapisali, da je minister prirejal pogoje javnega razpisa na izbor operacij za sofinanciranje investicij v športno-rekreacijsko infrastrukturo tako, da so ustrezali zgolj enemu prijavitelju. Projekt, ki je vprašljiv in predstavlja grožnjo stabilnosti finančnega sistema v Sloveniji, je gradnja športnega in nakupovalnega parka v izgradnji v ljubljanskih Stožicah, kjer se je breme za financiranje projekta neposredno ali posredno poskušalo naložiti davkoplačevalcem. Predlagatelji so postavili vprašanje, ali gre za politično naravnan projekt, ki predstavlja grožnjo (Poročevalec, 1202-V, 24. 5. 2016). Nadzor parlamenta bi lahko bil bolj poostren že na začetku načrtovanja projekta, ko je ministrstvo sprejemalo odločitve za financiranje in izdajalo pogoje za soinvestitorje. Dejstvo, ki se je zdelo še posebej sporno, je bilo, da je ministrstvo za šolstvo in šport sploh objavilo razpis za izbor operacij za sofinanciranje investicij v športno- rekreacijski park Stožice. Rok, ki so ga razpisali, je bil izjemno kratek, samo tri tedne, s tem so onemogočili, da bi občine pravočasno in kvalitetno pripravile razpisno dokumentacijo. Prav tako so postavili zahtevo, da bi bil projekt dokončan do konca leta, kar je bilo praktično nemogoče. Zahteve razpisa so ustrezale samo enemu projektu v Sloveniji v tistem času, in sicer – Stožicam. Noben drug projekt ni ustrezal kriterijem, ki so bili pogoj za prijavo na razpis Ministrstva za šolstvo in šport RS. S tem je minister Lukšič kršil 7. člen Zakona o javnem naročanju, ki navaja, da naročnik ne sme omejevati konkurence med ponudniki (Poročevalec, 1202-V, 13. 8. 2016). V drugi točki interpelacije so vlagatelji opozorili na sum zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic, kot so zapisane v Uradnem listu Republike Slovenije, ter na sum zlorabe ministrstva za šolstvo in šport za prikrojevanje pogojev javnega razpisa za sofinanciranje športno-rekreacijske infrastrukture. Minister za šolstvo in šport dr. Igor Lukšič je s svojimi aktivnostmi domnevno iskal vire za projekt župana Mestne
63 občine Ljubljana Zorana Jankoviča, čeprav v državnem proračunu za leto 2010 teh sredstev ni več bilo in so se prenesla v leto 2011. Vlagatelji so poudarili tudi, da je predsednik Vlade Republike Slovenije po seji vlade 16. 6. 2010 podal izjavo, da se v izgradnjo Stožic ne bo dajal proračunski denar. Projekt Stožice je tudi eden izmed medijsko najbolj razvpitih primerov plačilne nediscipline in vlagatelji interpelacije so opozorili, da se določila Zakona o finančnem poslovanju ne izvajajo ter bi moral Državni zbor Republike Slovenije najti vse možnosti, kako ta zakon spet 'spraviti na zeleno vejo' (Poročevalec, 1202-V, 17. 8. 2016). Zanimivo je dejstvo, da so se v tem členu interpelacije vlagatelji sklicali na državni zbor, ko pa bi lahko vlada sama dala pobudo za takšne ukrepe, že preden je prišlo do aktivacije projekta. Zdi se, da sistem v Sloveniji deluje tako, da se mora najprej nekaj zgoditi, kar ni dobro, in posledično to prikaže še vse ostale probleme, ki se do sedaj niso videli. Po vojni je lahko vsak general, pravi star pregovor. Pri projektu Stožice je bilo najprej načrtovano, da bi Mestna občina Ljubljana po končanju del predala lastništvo zemljišča družbi Grep, ki bi nato dokončan center predala drugi družbi – Delti Holding. Tudi slednja družba se je nato umaknila iz nakupa zaradi svetovne finančne krize v tistem času, nato pa so večino posojil odobrile banke, ki so bile takrat v večinski državni lasti. Vlagatelji interpelacije so opozorili, da je v poslovnem svetu neobičajno, da bi se kdorkoli vpletal v projekt, kjer ni vnaprej znanih in zagotovljenih virov financiranja. Takšen pristop naj bi bil značilen za poslovne hazarderje. Pomembno je tudi dejstvo, da je Urad za makroekonomske analize in razvoj opozoril, da se je kreditni krč v tistem času še zaostril in banke v večinski državni lasti praviloma ne bi smele imeti denarja za financiranje milijonskih projektov, še posebej pa ne tam, kjer je bilo vprašljivo, ali se bo investicija sploh povrnila. Prav tako že v letu 2009 podjetja skorajda niso več najemala posojil, pač pa so samo odplačevala bankam stare neporavnane dolgove (Poročevalec, 1202-V, 26. 8. 2016). Že dejstvo, da so se iz nakupa in sofinanciranja projekta Stožice umaknile večje firme, je bil jasen kazalnik, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Parlament bi moral že prej opozoriti na to in že takrat ali ustaviti začetek gradnje ali pa dati pod drobnogled delovanje Mestne občine Ljubljana.
64 Zakon o jamstveni shemi za podjetja, ki je bil ukrep vlade za sprostitev zgoraj omenjenega kreditnega krča, v praksi ni deloval. Vlagatelji so opozorili, da je vlada sama opozorila, da ukrep ne deluje, vendar niso izdali nobenih ukrepov, ki bi pripomogli k izboljšanju zakona. Ravno zaradi tega je propadla kopica manjših in srednjih podjetij s tehnološko naprednimi in donosnimi projekti, ker posojil preprosto ni bilo, pač pa so banke raje financirale projekt, pri katerem je bila donosnost vprašljiva. Donosnost nakupovalnega centra je bila vprašljiva tudi zaradi majhnega zanimanja za trgovske površine, ki so bile na novo zgrajene v Stožicah. Prav tako je obstajala velika možnost, da projekt ne bi prinašal produktivnih delovnih mest in prihodki projekta ne bi bili dovolj za pokrivanje stroškov in bi morala kasneje Mestna občina Ljubljana pokrivati manjkajoče stroške iz javnih sredstev, ker bi bilo breme za vse davkoplačevalce (Poročevalec, 1202-V, 1. 9. 2016). Eden izmed konkretnih predlogov, ki so ga vlagatelji interpelacije sprejeli, je bil ta, da bi nujno morali sestaviti seznam vseh del, ki so zapadla ali bila neplačana in so jih opravili podizvajalci, ter na podlagi tega kasneje sprejeti ustrezne ukrepe, da bi se podizvajalcem računi izplačali, da ne bi posledično prihajalo do propadanja podjetij. Vlagatelji so opozorili tudi na odločbo med družbo Grep in podizvajalci, ki je nakazovala na to, da si podizvajalci in njihovi delavci niso upali javno izpostaviti izkoriščanja, ki se je dejansko dogajalo. Prav tako je ta odločba nakazovala, da je takšen pristop bil načrtovan in pričakovan že od začetka gradnje projekta ter so se investitorji vnaprej zavarovali pred vsemi mogočimi pritiski izvajalcev in njihovih delavcev. Po tem takem so se vsi vpleteni zavedali posledic, ki jih je takšen pristop prinesel (Poročevalec, 1202-V, 1. 9. 2016). Vprašanje, ki se tukaj pojavlja, je, kje so bili vsi ostali, ko se je ta odločba sestavljala. In zakaj se v naši državi dovoli, da do takšnih sklepov sploh pride? Ali imamo res toliko lukenj v zakonih in obenem preveč nezaposlenih pravnikov, pa vendar teh problemov ne moremo odpraviti? Pomembno je poudariti dejstvo, da vlagatelji niso bili proti športnemu parku Stožice, vendar, so zatrdili, da je bil čas popolnoma neprimeren, ker se je večje število gospodarskih družb v tistem času borilo za obstanek in iskalo sredstva za slednje v državnih bankah in bi lahko s projektom počakali na čas, ki bi bil bolj
65 ugoden za takšno gradnjo (Poročevalec 1202-V, 1. 9. 2016). Tukaj bi se lahko vprašali, kdaj pa je dovolj dober čas za gradnjo večmilijonskih projektov. Ali je to danes? Tudi danes, več kot šest let po gradnji tega velikega projekta, se podjetja še vedno borijo za preživetje in plače delavcev zaradi plačilne nediscipline. Drugo pomembno dejstvo je bilo to, da je ministrstvo za šolstvo in šport z rebalansom državnega proračuna, ki naj bi uvajalo stroge varčevalne ukrepe na račun investicij, izgubilo 17 milijonov evrov. Vlagatelji so vse skupaj sarkastično označili tudi kot naravno nesrečo ter da so dejanja dr. Igorja Lukšiča pri izgradnji športnega parka razumljiva, saj je poskušal odpraviti posledice te naravne nesreče, ki se je pojavila zaradi vehemence ljubljanskega župana, ki mu je pomembnejša realizacija planov, ki so v nekaterih pogledih popolnoma nerealni, kot pa varnost in zmogljivost proračuna občine. Velik dvom in vprašanje pa so vlagatelji interpelacije namenili naslednjemu zapisu: »V letu 2009 smo izvedli razpis za sofinanciranje športne infrastrukture v letu 2010. Zaradi restriktivnih varčevalnih ukrepov nam v državnem proračunu za leto 2010 žal ni uspelo zagotoviti sredstev za realizacijo sofinanciranja na razpisu izbranih projektov, zato je bilo sofinanciranje teh preneseno v leto 2011. Tako so sredstva za leto 2011 že razporejena in v letošnjem letu ne moremo izvesti razpisa. Naslednji razpis za sofinanciranje športne infrastrukture lahko pričakujete v prvem tromesečju naslednjega leta. V upanju, da razumete tudi nam neljubo situacijo vas pozdravljamo« (Poročevalec, 1202-V, 4. 9. 2016). Zakaj so potem na Ministrstvu za šolstvo in šport v mesecu februarju 2010 objavili razpis za izbor operacij za sofinanciranje športno-rekreacijskih infrastruktur, je bilo eno izmed vprašanj vlagateljev interpelacije. Na ministrstvu so se kasneje sklicevali na dejstvo, da obstajata dve vrsti razpisov – tisti, ki so sofinancirani iz državnega proračuna, ter tisti, ki so sofinancirani iz evropskih sredstev. Problem je bil v tem, da bi se del projekta hočeš nočeš moral financirati iz državnih sredstev. Ljubljanski župan Zoran Jankovič je prav tako potrdil, da razpis ni bil skrivnost in da je nameraval pridobiti denar za športni park prav preko tega razpisa. Vlada naj bi tako ali tako poiskala pot za sofinanciranje projekta. Eden izmed razlogov, zakaj je sum padel na ministra za šolstvo in šport Igorja Lukšiča, je tudi dopis iz julija 2010, poslan s strani takratnega podžupana Mestne občine Maribor Andreja Verliča, naslovljen na ministrstvo za šolstvo in šport ter poslan v vednost predsedniku Vlade RS Borutu Pahorju in celotnemu državnemu zboru. Ta razpis je bil opozorilo na
66 projekt 26. zimske univerzijade, kjer so morali investicijske načrte zmanjšati in prilagoditi takratni gospodarski situaciji. Razpis je torej opozorilo, da se je tam dogajalo ravno nasprotno kot v Športnem parku Stožice, ki mu je vrednost še naraščala (Poročevalec, 1202-V, 28. 11. 2016). Razpis Mestne občine Maribor je opozarjal na še en razlog, ki je kazal na zlorabo položaja. V Mariboru je bilo namreč v tistem času več projektov, ki so nujno potrebovali dokončanje in so po vseh kriterijih bili primerni za prijavo na razpis. Vendar uradno in po kriterijih razpisa vseeno noben projekt ni imel osnov za priglasitev na razpis iz enega poglavitnega razloga – prekratek rok prijave, da se je morala operacija zaključiti do 31. 12. 2010. Prav tako je morala vrednost investicije presegati 5 milijonov in obenem biti manjša kot 45 milijonov. Za češnjo na vrhu pa še, da projekt nikoli prej ni smel biti predmet državne pomoči. Med razlogi, zakaj se je sum zlorabe sploh pojavil, predlagatelji interpelacije navajajo naslednje: - kršena so bila določila Zakona o javnem naročanju; - načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki (7. člen ZJN); - nespoštovanje določil 2. in 80. člena Zakona o javnem naročanju; - v skladu z 2. členom Zakona o javnem naročanju ni bilo zapisanih razpoložljivih sredstev naročnika; - v skladu z 80. členom Zakona o javnem naročanju začetek postopka javnega naročanja ni bil prekinjen, kar bi moral biti v primeru, da ni sklepa o sofinanciranju projekta z EU-sredstvi, kar lahko kasneje pomeni tudi odškodninske zahtevke, revizije postopkov in druga pravna sredstva; - v okviru 7. člena Zakona o javnem naročanju so vlagatelji interpelacije menili, da je bila omejena konkurenca med ponudniki, prav tako so pogoji bili vnaprej omejeni za možne ponudnike in izvedbo postopka, ki so postavljali ostale možne prijavitelje v neenakopraven položaj (Poročevalec, 1202-V, 28. 11. 2016). Vlagatelji interpelacije so videli 'problem' tudi v razpisni komisiji, katere član je med drugimi bil tudi Aljuš Pertinač, nekdanji predsednik Mladega foruma in podpornik Igorja Lukšiča, saj sta bila takrat oba in sta še danes v stranki SD. Prav tako je bila članica komisije Mojca Grobelnik, ki je prav tako ožja sodelavka
67 omenjenega ministra. Vse to je po mnenju vlagateljev na moralno-etični ravni nedopustno in bi lahko zagotovo pričakovali, da bi se minister hotel vnaprej izogniti konfliktom interesov in bi gradil na zaupanju in nepristranskosti pri odločanju v zvezi s spornim razpisom (Poročevalec, 1202-V, 28. 11. 2016). Pri tej zadnji navedbi bi lahko trdili, da so pomisleki vlagateljev praktično neutemeljeni. V takratni in prav tako v sedanji sestavi vlade je vedno nekdo, ki je bil predsednik ali član bodisi mladega foruma ali pa kateregakoli podmladka katerekoli stranke. Ti ljudje tudi na podlagi teh pozicij kasneje dobijo zaposlitev v državnih institucijah in 'normalno' je, da bodo sodelovali z vodji svoje stranke. Lahko bi rekli, da je Slovenija premajhna, da se ne bi v neki komisiji ali pa v nekem zboru našel nekdo, ki je v preteklosti sodeloval z osebo, ki je 'na tapeti'. V tretji točki so vlagatelji interpelacije ministra 'obtožili' ustvarjanja neenakosti pred zakonom. V tej točki so si vse interpelacije enake. Nekje na poti je minister, bodisi ta ali drug, ustvarjal neenakost pred zakonom. Pojem je zelo širok in vlagatelji te interpelacije so se oprli na naslednje argumente. Prvi argument je bil enak vsem ostalim, na katere vlagatelji opozorijo pri skorajda vsaki interpelaciji. Ali minister res deluje na podlagi etičnega kodeksa ministrov in državnih sekretarjev, ki narekuje odgovornost, da se izognejo okoliščinam, kjer se lahko pojavi nasprotje interesov? Prav tako mora javni uslužbenec opravljati svoje naloge vestno, nepristransko in kakovostno, pri tem upoštevati le javni interes in konkretne okoliščine primera. Pomemben je tudi 15. člen tega kodeksa, ki opozarja na okoliščine, ki bi lahko povzročile nasprotje interesov (Poročevalec, 1202-V, 28. 11. 2016). Vlagatelji so opozorili na, po mojem mnenju, še eno 'lastnost' naše države. Lahko bi ji rekli lastnost, saj je že na videz videti tako. Ali v mislih nimamo pravne države, ampak državo elite, kjer si elita deli želeno po zvezah in poznanstvih. Vprašanje, ki so ga postavili, je, ali smo res vsi enaki v državi, v kateri lahko samo določeni ljudje opozarjajo na nepravilnosti, ki naj bi se dogajale. Prav tako ne gre pozabiti, da je tudi opustitev prijave kaznivo dejanje. Nadalje so vlagatelji pod vprašaj postavili moralo, saj je v času takratne gospodarske krize, ko se je dogajalo marsikaj v imenu zategovanja pasu, minister prilagajal razpis, ki bi pripomogel k boljšemu položaju vseh otrok, ki jih minister za šolstvo in šport tudi
68 dejansko zastopa. Seveda ne gre pozabiti na neenakost in razlike, ki jih je razpis povzročil med občinami. Najprej z dopisom, da so bila vsa sredstva za razpise že porabljena in bo vse preneseno v leto 2011, nato pa se je pojavil ravno ta sporni razpis, vendar s prekratkim rokom, da bi bilo mogoče karkoli storiti (Poročevalec, 1202-V, 28. 11. 2016). Vredno omembe je tudi ravnanje z različnimi podizvajalskimi podjetji, ki so bila prisiljena v kršenje zakonodaje zaradi politično naravnanega roka končanja projekta in neplačevanja naročnika. Pojavljalo se je kršenje zakonodaje in pravic delavcev s prekoračitvijo dovoljenih nadur, delom v neprimernih pogojih, izplačevanjem sramotno nizkih plač in podobnim. Vlagatelji se zavedajo, da se te razmere za delavce pojavljajo tudi drugje po državi, vendar pa so bile te razmere še posebej izstopajoče (Poročevalec, 1202-V, 28. 11. 2016). Ob tej 64. postavki interpelacije bi se veljalo vprašati, ali se vlagatelji interpelacije zavedajo, v kakšnih razmerah delavci v državi delajo in kakšne krivice se dogajajo, zakaj niso tudi ostali primeri takšnega ravnanja izstopajoči. Vprašanje je, zakaj je izstopajoče samo izkoriščanje delovne sile na projektu Stožice, ki je poželo ogromno medijske pozornosti, vsi ostali delavci v državi, ki delajo pod enakimi pogoji, pa so spet ostali pozabljeni. Namesto da se osredotočamo samo na ministre, vplivneže, veze in poznanstva, torej na sam vrh države, bi se raje ozrli na ljudi, ki so država. Ljudje, torej delavci, bodisi ročni ali pa beli ovratniki, so vsakodnevno izkoriščani in so jim kršene pravice na takšen ali drugačen način, medtem ko se mediji obračajo samo na to, kdo si je v preteklem letu izplačal večji bonus in naredil več v svojo korist. Vsakdo deluje v svojo korist, vendar se preveč osredotočamo samo na medijsko izpostavljene. Izpostavil se je tudi takratni župan Mestne občine Ljubljana, ki je povedal, da se je srečal z delavci, vendar ni slišal nobene pripombe čez delo, kvečjemu pohvale in zadovoljstvo, da lahko delajo na največjem projektu v državi (Poročevalec, 1202- V, 28. 11. 2016). Komu gre tukaj verjeti? Seveda bo župan povedal v svojo korist, delavci na gradbišču pa so imeli drugačne zgodbe. Na podlagi vsega napisanega so vlagatelji torej vložili interpelacijo zoper navedenega ministra s predlogom, da se ga razreši. Navzočih je bilo 70 poslancev in poslank, za razrešitev jih je glasovalo 23, proti pa kar enkrat več, 46. Interpelacija
69 se torej ni končala z razrešitvijo ministra, ampak je bila samo boj opozicije z neuspešnim koncem. Ob takšnem koncu se lahko vprašamo, ali so bili argumenti neprepričljivi ali je bilo to že vse slišano pri ostalih treh interpelacijah, ki so se zvrstile v obdobju od 2009 do 2010. Interpelacije je prav tako vse obdobje vlagala približno enaka skupina poslancev, vendar vedno s poslancem Jožetom Tankom na čelu. Ali je šlo tukaj res za vlaganje interpelacij in resnično neupravičeno delo poslancev, ali pa je šlo za bitko ene stranke proti drugi? Mnogi menijo, da pri interpelaciji proti Igorju Lukšiču prioriteta ni bila Lukšičeva odstavitev ali pa prirejanje kriterijev na razpisu, pač pa je bil to predvolilni shod in dogovor, kjer se je pred volitvami želelo izpostaviti in očrniti tedanjega župana Mestne občine Ljubljana Zorana Jankoviča, saj so bile Stožice takrat njegov zelo odmeven projekt (»Igor Lukšič ostaja minister za šolstvo in šport«, 2010). Pridobitev volivcev na svojo stran je vedno eden izmed glavnih vzrokov za vložitev interpelacije proti vodilni stranki, večkrat pa je se treba vprašati, kdo točno vlaga interpelacijo in kakšno skupino volivcev želi pridobiti.
70 4 SKLEP
Funkcija interpelacije je torej med drugim poskus izpostavitve koalicije posmehu. Velikokrat, če ne vedno, pa se za vloženo interpelacijo skriva še globlji razlog, zakaj je bila v resnici vložena. Skoraj vedno gre pri vlagateljih interpelacije za pridobivanje volivcev na svojo stran, vendar se je smiselno tudi vprašati, za pridobivanje katere skupine volivcev gre in zakaj. Pri interpelaciji proti Katarini Kresal bi lahko dejali, da je šlo za pridobivanje ksenofobnih Slovencev na svojo stran, pri aferi proti t. i. 'izbrisanim', pri interpelaciji proti Igorju Lukšiču pa za pridobivanje volivcev iz slovenske prestolnice Ljubljane, saj je projekt Stožice lociran tam in se omenjenega prebivalstva najbolj 'dotika'. Vse to kaže na potrditev naše prve hipoteze o izvrševanju funkcije interpelacije. Iz vsega navedenega gre sklepati, da vse te štiri interpelacije, vložene v času devete vlade Republike Slovenije, pravzaprav niso imele večjega vpliva na interpeliranje v bodoče. Izkazalo se je, da je vendarle mogoče vložiti interpelacijo enkrat oziroma večkrat proti enemu ministru znotraj enega mandata. Prav tako te štiri interpelacije niso bile nič kaj posebnega v smislu postavljanja novih pravil, uvedbe novih standardov o tem, kaj je dovoljeno, kako naj bi se interpelacija vlagala in podobno. Razen 'rekorda' v vložitvi bi lahko rekli, da so bile interpelacije relativno nepomembne in neuspešne z vidika odstavitve ministra. Še pri drugi interpelaciji, kjer je vendarle prišlo do odstopa ministra, se to ni zgodilo, saj je kasneje odstopil zaradi afere z Zmagom Jelinčičem. Instrument interpelacije je v Sloveniji uspešen samo z vidika izpostavitve koalicije, da javno zagovarja svoja dejanja in svojo politiko. Vse štiri podrobneje obdelane interpelacije so vedno imele za sabo še veliko večjo zgodbo, kot je bila uradno predstavljena javnosti. Mediji so velikokrat apelirali na dejstva, zakaj je bila interpelacija v resnici sprožena. Prva interpelacija proti Katarini Kresal je imela v ozadju zgodbo o pridobivanju volivcev levice in provokacijo tedanje koalicije. Kresalova je vseskozi trdila, da gre samo za upoštevanje načela pravne države, kar je sama tudi storila s tem, ko je upoštevala razsodbo ustavnega sodišča. Opozicija je vse skupaj opredelila samo kot provokacijo in vložila interpelacijo z namenom, da pridobijo volivce na svojo stran
71 s poudarki na tem, koliko davkoplačevalskega denarja bo v resnici zapravljenega in za kakšne vsote gre. Dejstvo, da se je vmes še povečalo število t. i. 'izbrisanih', pa več kot očitno kaže na to, da je šlo za politično prirejanje številk v korist dani situaciji in določeni strani. Povečanje števila t. i. 'izbrisanih' je ostalo nekako nepojasnjeno. Interpelacija se je v prvem primeru končala neuspešno za vlagatelje, saj ministrica ni bila razrešena s svojega položaja. Drugi poskus na ministrico, ki je s tem postala rekorderka v interpelacijah, je bil prav tako neuspešen. Tudi v drugem primeru ji bilo ozadje malo bolj zapleteno, kot je bilo videti na prvi pogled. Seveda poleg afere o bulmastifih in napeljevanju na klientelistične povezave, da bi osmešili še njenega partnerja Mira Senico, je bila v ospredju predvsem najemnima in odkup stavbe za Nacionalni preiskovalni urad. V tem primeru se je veliko govorilo tudi o transparentnosti, ki naj ne bi bila popolna, zato so se tudi nekateri poslanci vzdržali glasovanja. Tedanji minister Dragutin Mate je bil prav tako proti najemu stavbe na Litostrojski, saj je imel v lastnem interesu najem stavbe na Dimičevi. Po zapisu nekaterih medijev je tudi on 'izkoristil' davkoplačevalski denar v svojo korist in predal posel nekemu podjetju za lastni interes. V ozadju te interpelacije so bile tudi investicije podjetij v predvolilne kampanje in tukaj se je ta problem izpostavil v luči resnice. Resnično ozadje je po mnenju mnogih torej tičalo v predvolilnih kampanjah. Obe interpelaciji proti Katarini Kresal se torej nista končali v korist vlagateljem interpelacije, saj ministrica ni odstopila. Niti takrat še nobena interpelacija ni povzročila padca vlade ali vsaj zamajala trenutne oblasti. Tretja interpelacija proti Milanu Pogačniku je bila prav tako delno v luči prejšnje interpelacije proti Katarini Kresal, saj sta se obe navezovali na afero bulmastif. Ozadje te interpelacije je bila tudi korupcija in sodelovanje pri kmetijskih zemljiščih z Zmagom Jelinčičem. Vse skupaj, nabiranje glasov in podpora pri interpelaciji, je vrglo precej slabo luč na ministra Pogačnika in tokrat so bili vlagatelji interpelacije uspešni, saj je minister Pogačnik podal svoj nepreklicni odstop, čeprav je zavrnil lastno odgovornost glede vrnitve nevarnih psov lastniku Sašu Baričeviču. Čeprav je bil Milan Pogačnik minister že v času vlade Antona Ropa in je dobil ministrovanje še v času devete Vlade Republike Slovenije, se je na svoji poziciji glede na medijsko nepriljubljenost, obdržal kar dolgo. Njegov stolček
72 je zamajala interpelacija, končala pa ga je javno razkrita korupcija. Ozadje in resnični vzroki so torej zmeraj malo 'težji', kot je videti na prvi pogled, in ker je interpelacija zmeraj zelo odmeven dogodek, vedno pusti za sabo malo globlje sledi kot pa le tisti čas, v katerem poteka. Dolgoročno gledano interpelacija ne pomeni samo izpostavitve oblasti posmehu, pač pa pusti tudi dolgotrajne posledice pri delu ministra. Zaradi interpelacije je določen minister tudi v prihodnje veliko bolj pod drobnogledom, kot bi bil sicer, in velikokrat to pripelje tudi h kasnejšemu odstopu ministra, ki bi ga široko gledano lahko tudi pripisali interpelaciji. Zadnja interpelacija v času delovanja vlade Boruta Pahorja je bila vložena proti ministru Igorju Lukšiču. Objekt Stožice je bil že od začetka pod velikim medijskim pompom in še na dan otvoritve, čemur smo bili priča, so izvajalci in gradbeniki objekta hoteli sabotirati otvoritev, saj je šlo za zelo jasen primer plačilne nediscipline. Prav tako je bil to projekt tedanjega župana Mestne občine Ljubljana Zorana Jankoviča, v katerega se je 'vpletel' tudi tedanji minister za šolstvo in šport Igor Lukšič. Glavni razlog je bil 'prirejen' razpis, ki je ustrezal samo enemu projektu, čeprav bi nujno obnovo in finančna sredstva potrebovalo še več športnih objektov po državi. Prav tako je bil projektu Stožice namenjen denar iz državnega proračuna kljub začetnim zagotovilom, da ne bo tako. Mnogi mediji in tudi poslanci so opozorili, da je šlo tudi tokrat za več kot očitno zavajanje javnosti in da tarča tukaj sploh ni bil minister Igor Lukšič, pač pa tedanji župan Zoran Jankovič. Šlo naj bi za predvolilne poteze, kjer je bil namen očrniti župana pred ponovnimi volitvami in zagotoviti, da ne bo ponovno izvoljen. Ta dejstva naj bi bila pravo ozadje te zadnje interpelacije v času devete Vlade Republike Slovenije. Funkcija interpelacije se po vsem tem torej uresničuje kot taka in se v praksi uveljavlja. Oblast je vedno izpostavljena zaradi takšnih ali drugačnih razlogov in to vpliva na kasnejše delo vlade in ministrov. V času interpelacije je pod drobnogledom vse, kar je bilo storjenega in transparentnost je torej nujna tudi za vse prihodnje delo. Dve interpelaciji proti ministrici Katarini Kresal sta sicer bolj izjema kot pravilo, vendar kažeta na to, da je bilo njeno delo pod drobnogledom še vse leto po interpelaciji in nato se je zgodila še druga interpelacija. Sicer nobena ni bila uspešna, saj je ministrica obdržala svojo funkcijo, vendar je vse skupaj prispevalo k velikemu pritisku javnosti na njeno delo.
73 Medtem ko lahko prvo hipotezo z gotovostjo in vsem zgoraj navedenim potrdimo, pa lahko ovržemo drugo hipotezo, saj ima parlament vedno moč, da s svojimi odločitvami doseže odstop celotne vlade, če že ne odstopa enega samega interpeliranega ministra. Samo en minister je odstopil posredno zaradi vložene interpelacije – minister Milan Pogačnik, medtem ko sta druga dva uspešno prestala svoji interpelaciji. Že zaradi tega lahko logično sklepamo, da vložene interpelacije niso vodile k predčasnemu koncu devete Vlade Republike Slovenije in da ima vlada kljub temu podrejen položaj v primerjavi s parlamentom. Nezaupnica vladi je bila izglasovana nekoliko kasneje in interpelacije niso bile vzrok za predčasen konec vlade, pač pa lahko razloge najdemo marsikje drugje v delovanju vlade. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bil to čas najslabše vlade v Republiki Sloveniji. Ob koncu mandata Boruta Pahorja se je dolg države dvignil na 46,4 % bruto družbenega proizvoda ali na več kot 17 milijard evrov (»Kaj imata skupnega Borut Pahor in Anton Rop? Bančno luknjo«, 2017). Zanimivo je mnenje nekaterih, ki trdijo, da je bil problem tedanje vlade, predvsem pa problem Boruta Pahorja ta, da je skorajda pretirano sodeloval z opozicijo in se ji celo prevečkrat pustil izsiljevanju. To naj bi nato zmanjšalo samozavest v koaliciji in rahljalo odnose znotraj nje. Zaradi tega je bila vlada še posebej neučinkovita pred javnostjo (»Borut Pahor odhaja s čela vlade«, 2011). Za ta zadnji odstavek bi lahko rekli, da smo ga na neki način skozi svojo magistrsko nalogo tudi potrdili, saj so vse štiri interpelacije znak nezadovoljstva in nezaupanja opozicije, dve vloženi interpelaciji proti eni ministrici sta celo rekordni. To se do takrat proti enemu ministru v enem samem mandatu ni zgodilo še nikoli. Mnogi so tudi menili, da vendarle vse skupaj ni bila toliko krivda Boruta Pahorja in njegove koalicije, kot je bila 'kriva' kriza, ki se je takrat dogajala v svetu na splošno in smo morda malo ozkogledni, da stanje v državi skušamo pripisati skupini posameznikov, ki so na vodilnih položajih (»Borut Pahor odhaja s čela vlade«, 2011). V zadnjem času so interpelacije postale vse pogostejše in kot navaja politolog Tomaž Deželak, interpelacija ni več šok in presenečenje za tistega, proti kateremu se vlaga. Nekateri pravniki opozarjajo tudi na to, da so interpelacije postale prava slovenska posebnost. Zgoraj omenjeni politolog pravi, da interpelacije vedno
74 znova, ko so vložene, izgubljajo svoj pomen. Sama strateška raba interpelacije in že grožnja z interpelacijo v samem začetku prepriča vlado, da se na sprožitev interpelacije resno odzove in pravzaprav spremeni nekaj v svojem delovanju, velikokrat pa je 'prisiljena' sprejeti tudi kadrovske spremembe. Ta začetni šok postaja vse manjši in je bolj ali manj le še 'postranska strankarska folklora', česar pa niti državljani ne jemljejo preveč resno (»Interpelacija: vse manj šok in vse bolj postranska strankarska folklora«, 2016). Dejstvo, da se interpelacije vlagajo proti posameznemu ministru, je znano samo Sloveniji, drugje, če sploh poznajo interpelacijo, jo izvajajo proti celotni vladi. Nekaj časa nazaj je že bilo predlagano, da bi se interpelacije proti posameznim ministrom ukinile, vendar ne iz razloga, da bi zmanjšali odgovornost ministrov, pač pa da bi se povečala odgovornost vlade kot celote. Ustavni pravnik Igor Kaučič je opozoril, da je ta naša slovenska posebnost predvsem politično orodje. Vsi, ki vložijo interpelacijo, torej opozicija, se zavedajo, da končni rezultat interpelacije nikoli ni odvisen od dejanskih očitkov in obtožb, ki so v interpelaciji navedeni, kljub temu da prihaja do zapletov in problemov na določenem ministrstvu. Vse skupaj naj bi bila enostavna matematična logika, ki kaže, da če ima koalicija dovolj glasov, prav noben minister, ne glede na to, kako se interpelacija kasneje utemelji ali ne utemelji, ne bo razrešen s svoje funkcije. Pri interpelaciji gre po njegovem mnenju samo za politično nabiranje točk in celodnevne šove in predstave, ki se dogajajo v parlamentu (»Interpelacija: vse manj šok in vse bolj postranska strankarska folklora«, 2016). Na tem mestu je upravni pravnik tudi opozoril, da se takšen razplet, da bi se vlada zamenjala, v Sloveniji ni zgodil še nikoli, saj imamo zato ustavno predpisano drugo orodje, konstruktivno nezaupnico. Vsi predlagatelji interpelacije po tem takem nikoli niso hoteli zamenjave vlade, saj bi potem lahko to uporabili. V bistvu so vsi želeli le razpravo o delu vlade, torej ali se dela dobro ali slabo. Kljub temu pa, da naj ne bi nihče več verjel v orodje interpelacije, ta s sabo prinese posledice in ima vpliv tako na vlado kot tudi na opozicijo (»Interpelacija: vse manj šok in vse bolj postranska strankarska folklora«, 2016). Interpelacija je torej slovenska posebnost in orodje, ki ga druge države v takšni obliki ne poznajo, kar je jasno razvidno že iz prvega dela te magistrske naloge. Kaj v resnici prinaša s sabo in na podlagi česa je interpelacija sprožena, je prav tako
75 tema, ki ni vedno razložena samo z ene strani in vedno se pojavljajo ugibanja zakaj in kako. Mediji pri interpelaciji igrajo veliko vlogo in prav vse strani, koalicija, opozicija, posamezen minister in mediji, se tega zavedajo, kar vsi omenjeni tudi s koristjo izkoriščajo in obračajo v svojo korist.
76 5 LITERATURA
About the Senate Comittee System (b. d.). Splet. Pridobljeno 2. maj 2018, https://www.senate.gov/general/common/generic/about_committees.htm
Boissoneault, Lorraine: Why is France in Its Fifth Republic? An explainer on the many evolutions of the country's government. Splet. 20. 4. 2017. Pridobljeno, 26. 5. 2018. https://www.smithsonianmag.com/history/why-france-its-fifth- republic-180962983/
Borut Pahor odhaja s čela vlade (b. d.). Splet. Pridobljeno 30. maj 2018, https://siol.net/novice/slovenija/borut-pahor-odhaja-s-cela-vlade-363498
Botham, Craig: The impact of presidential impeachment on markets. Splet. 2017. Pridobljeno 6. april 2018, http://www.schroders.com/en/sysglobalassets/digital/insights/2017/pdf/impea chment/the-impact-of-presidential-impeachment-on-markets.pdf
Brezovšek, Marjan, Haček, Miro in Zver, Milan: Organizacija oblasti v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2008. Tiskano.
Cijan, Rafael, Toplak, Jurij in Dubrovnik, Tadej: Državna ureditev Republike Slovenije. Ljubljana: Nova obzorja, d. o. o., 2006. Tiskano.
Državni zbor. »Poročevalec«. 21/2009. Splet. Pridobljeno 14. maj 2016, http://www.dz- rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/zakonodaja/izbranZakonAkt?uid=C12565E20 05ED694C1257566004FE529&db=kon_akt&mandat=V&tip=doc
Državni zbor. »Poročevalec« 25/2010. Splet. Pridobljeno 16. maj 2016, http://www.dz- rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/zakonodaja/izbranZakonAkt?uid=C12565E20 05ED694C12576D300538275&db=kon_akt&mandat=V&tip=doc
Državni zbor. »Poročevalec«. 21/2010. Splet. Pridobljeno 21. maj 2016, http://www.dz-
77 rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/zakonodaja/izbranZakonAkt?uid=C12565E20 05ED694C12576C8003CE125&db=kon_akt&mandat=V&tip=doc
Državni zbor. »Poročevalec«. 1202-V. Splet. Pridobljeno, 24. maj 2016, http://www.dz- rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/zakonodaja/izbranZakonAkt?uid=C12565E20 05ED694C1257770002815DA&db=kon_akt&mandat=V&tip=doc
Dve poročili o izbrisanih (b. d.). Splet. Pridobljeno 4. marec 2018, http://www.24ur.com/novice/slovenija/se-vedno-se-prerekajo-glede-stevila- izbrisanih.html
Felicijan, Josip: Slovenstvo in prva ustava (l.1776). The Genesis of the Contactual Theory and the Installation of Dukes of California. Ljubljana: Knjižnica Slovenskega bibliografskega društva (SBD), 1967. Tiskano.
Garner, James W.: Cabinet Government in France. The American Political Science Review, Vol. 8, No. 3. American Political Science Association. Splet. 1914. Pridobljeno 7. april 2018, https://www.jstor.org/stable/pdf/1946171
Grad, Franc: Parlament in vlada. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 2000. Tiskano.
Grad, Franc: Parlamentarno pravo. Ljubljana: GV Založba, 2003. Tiskano.
Grad, Franc, Kristan, Ivan in Perenič, Anton: Primerjalno ustavno pravo. Ljubljana: Pravna fakulteta, 2004. Tiskano.
Grad, Franc, Kaučič, Ivan, Ribičič, Ciril in Kristan, Ivan: Državna ureditev Slovenije – 2. spremenjena in dopolnjena izdaja. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 1996. Tiskano.
Gašparič, Jure: Državni zbor 1992-2012: O slovenskem parlamentarizmu. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, zbirka razpoznavanja = Recognitiones; 17, 2012. Tiskano.
78 Grims, Branko: Primerjava drugih domov parlamentov: slovenski in ameriški primer. Ljubljana: Znanstvena knjižnica / Družina; 6, 2006. Tiskano.
History, Art & Archives: U. S. House of Representatives, 'Impeachment'. Splet. Pridobljeno 6. april 2018, http://history.house.gov/Institution/Origins- Development/Impeachment/
Janičijević, Sabina: Interpelacija: vse manj šok in vse bolj postranska strankarska folklora. Splet. 23. 11. 2016. Pridobljeno 30. marec 2018, https://www.rtvslo.si/slovenija/interpelacija-vse-manj-sok-in-vse-bolj- postranska-strankarska-folklora/408218
Katarina Kresal preživela še drugo interpelacijo (b. d.). Splet. Pridobljeno 29. marec 2018, https://novice.svet24.si/clanek/slovenija/581b35667a752/katarina-kresal- prezivela-se-drugo-interpelacijo
Kaj imata skupnega Borut Pahor in Anton Rop? Bančno luknjo (b. d.). Splet. Pridobljeno 30. marec 2018, http://nova24tv.si/slovenija/politika/kaj-imata- skupnega-borut-pahor-in-anton-rop-bancno-luknjo/
Kaučič, Ivan in Grad, Franc: Ustavna ureditev Slovenije. Ljubljana: GV Založba, 2003. Tiskano.
Kocjan, Aleš: Prva interpelacija zaradi spoštovanja ustavnega sodišča. Splet. 24. 2. 2009. Pridobljeno 10. marec 2018, http://www.mirovni- institut.si/izbrisani/wp-content/uploads/2009/02/vecer
Kolednik, Aleksander, Petovar, Gašper: Igor Lukšič ostaja minister za šolstvo in šport. Splet. 23. 9. 2010. Pridobljeno 29. marec 2018, http://www.rtvslo.si/slovenija/novice/igor-luksic-ostaja-minister-za-solstvo- in-sport/239921
Nežmah, Bernard: V zavetju pred spopadi. Interpelacija, identiteta stranke in vojska. Splet. 15. 2. 2018. Pridobljeno 16. april 2018, http://www.mladina.si/103180/v-zavetju-pred-spopadi/
79 Petrovčič, Peter: Dobra in slaba. Odstopila je ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal. Splet. 12. 8. 2011. Pridobljeno 13. april 2018, http://www.mladina.si/86914/dobra-in-slaba/
Petrovčič, Peter: Impropelacija. Razlog za prvo interpelacijo so izbrisani. Splet. 26.02.2009. Pridobljeno 16. april 2018, http://www.mladina.si/46335/impropelacija/
Presser, Stephen B.: Standards for Impeachment. Splet. 2017. Pridobljeno 5. april 2018, https://www.heritage.org/constitution/?TB_iframe=true#!/articles/2/essays/10 0/standards-for-impeachment
SDS: Opravičevanje pregrešno dragega najema stavbe NPU je prozoren manever zavajanja (b. d.). Splet. Pridobljeno 29. marec 2018, https://www.dnevnik.si/1042338754
Tanackovič, Tatjana, Vuković, Vesna: V policijsko past Srečku Prijatelju sta se ujela Milan Pogačnik in Zmago Jelinčič. Splet. 10. 3. 2010. Pridobljeno 29. marec 2018, https://www.dnevnik.si/1042343739
Trimble, Megan: How Does the Impeachment Process Work?. Splet. 16. 6. 2017. Pridobljeno 6. april 2018, https://www.usnews.com/news/national- news/articles/2017-05-16/what-is-impeachment-and-how-does-someone-get- impeached
Vlada Republike Slovenije. Interpelacija. Splet. Pridobljeno, 26. 5. 2018, http://www.vlada.si/o_vladi/pojmovnik/
Ziherl, Milenko: Nenaravno povečanje števila t. i. 'izbrisanih'. Splet, 19. 3. 2010. Pridobljeno 4. marec 2018, https://www.sds.si/novica/nenaravno-povecanje- stevila-t-i-izbrisanih-8997
Zver, Milan, Peterle, Lojze, Janša, Janez, Rupel, Dimitrij, Bavčar, Igor, Oman, Ivan idr.: Dvajset let osamosvojitve Slovenije. V Zver, M. (Ur.): Dvajset let Samostojne Slovenije, zbornik (str. 32). Ljubljana: Inštitut dr. Jožeta Pučnika:
80 Inštitut dr. Janeza Evangelista Kreka; Bruselj: Evropska ljudska stranka, 2011. Tiskano.
Wiberg, Matti: Parliaments and majority rule in Western Europe. Mannheim,, Mannheim Centre for European Social Research (MZES) at the university of Mannheim. Splet. 1995. Pridobljeno 21. april 2018, https://www.uni- potsdam.de/fileadmin01/projects/vergleichende- politikwissenschaft/D%C3%B6ring/PMR-W-Europe.pdf#page=179
Wing, Susanna D: Constructing democracy in transitioning societies of Africa, Constitutionalism and Deliberation in Mali. New York, Palgrave Macmillan, 2008. Tiskano.
81