UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO – POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

PRIMERJALNA ANALIZA SPLETNIH STRANI OBČIN V SLOVENIJI

COMPERATIVE ANALYSIS OF COMMUNITY WEBSITES IN SLOVENIA

Kandidatka: Adrijana Fujs Študentka rednega študija Številka indeksa: 81626647 Program: univerzitetni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: dr. Samo Bobek

Pečarovci, Januar, 2011 UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO – POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR

IZJAVA O ISTOVETNOSTI TISKANE IN ELEKTRONSKE VERZIJE ZAKLJUCNEGA DELA IN OBJAVI OSEBNIH PODATKOV AVTORJA

Ime in priimek: Adrijana Fujs Vpisna številka: 81626647 Študijski program: Finance in bančništvo Naslov zaključnega dela: Primerjalna analiza spletnih strani občin v Sloveniji Mentor: dr. Samo Bobek

Podpisani-a izjavljam, da sem za potrebe arhiviranja oddal-a elektronsko verzijo zaključnega dela v Digitalno knjižnico Univerze v Mariboru. Zaključno delo sem izdelal-a sam-a ob pomoči mentorja. V skladu s 1. odstavkom 21. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 16/2007) dovoljujem, da se zgoraj navedeno zaključno delo objavi na portalu Digitalne knjižnice Univerze v Mariboru. Tiskana verzija zaključnega dela je istovetna elektronski verziji, ki sem jo oddal-a za objavo v Digitalno knjižnico Univerze v Mariboru. Podpisani-a izjavljam, da dovoljujem objavo osebnih podatkov, vezanih na zaključek študija (ime, priimek, leto in kraj rojstva, datum zagovora, naslov zaključnega dela) na spletnih straneh in v publikacijah UM.

Kraj in datum: Podpis avtorice:

Zahvala

Za pomoč in nasvete pri pisanju diplomskega dela se zahvaljujem mentorju dr. Samu Bobku. Prav tako se zahvaljujem vsem, ki so mi v času študija stali ob strani, me razumeli, spodbujali in podpirali.

PREDGOVOR

Enaindvajseto stoletje lahko označimo kot informacijski vek, v katerem je preko internetne mreže medsebojno povezano celotno človeštvo. Splet je postal odprt komunikacijski prostor, ki ne pozna omejitev ter tako močno vpliva na komuniciranje v sodobnem svetu. Elektronsko poslovanje je postalo način zasebnega in javnega življenja, ki se je začelo z razvojem računalniških omrežij in interneta, združevanjem informacijske in telekomunikacijske tehnologije. Elektronsko poslovanje uporabljajo tako podjetja in posamezniki kot tudi državni organi in nosilci javnih pooblastil. Z razvojem in z dostopnostjo spletne tehnologije so se začele občine elektronsko odpirati navzven proti občanom. Tako je postalo uvajanje elektronskega poslovanja v lokalne skupnosti ena od prednostnih nalog države. Slovenske občine so na različni stopnji informatizacije. Razvitost je odvisna predvsem od velikosti občine in s tem od višine proračuna, namenjenega za informatizacijo in razvoj na tem področju. Za občino je predvsem pomembno, da sprejme novo digitalno ekonomijo, ki spreminja procese znotraj uprave kot tudi v njenem okolju. V razvoju bo uspešnejša tista lokalna skupnost, ki se bo znala prilagoditi in čim učinkoviteje izkoristiti procese e-poslovanja. Spletne strani so postale pomembno orodje s katerim se poskušajo občine približati občanom. Tako se občine čedalje pogosteje predstavljajo preko spletnih strani, na katerih občanom ponujajo različne storitve in jih oskrbujejo z informacijami. V diplomskem delu smo obravnavali občino, posebna pozornost je bila namenjena elektronskemu poslovanju in razvitosti le-tega v slovenskih občinah ter spletnih straneh. V praktičnem delu smo primerjali spletne strani naključno izbranih občin, ter naredili primerjalno analizo spletnih strani naključno izbranih slovenskih občin.

2

KAZALO

1 UVOD ...... 5 1.1 Opredelitev področja in opis problema ...... 5 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve ...... 6 1.3 Predpostavke in omejitve raziskav ...... 6 1.4 Uporabljene raziskovalne metode ...... 7 2 VIDIKI LOKALNE SAMOUPRAVE ...... 8 2.1 Opredelitev občine ...... 8 2.1.1 Pojem občine ...... 8 2.1.2 Naloge občine ...... 9 2.1.3 Organi občine ...... 11 2.2 Kako daleč je e-poslovanje razvito...... 12 2.2.1 Možnosti e-poslovanja ...... 12 2.2.2 Pregled e-poslovanja v slovenskih občinah ...... 12 2.2.3 Kratka predstavitev Občine Puconci ...... 13 3 ELEKTRONSKO POSLOVANJE ...... 15 3.1 Opredelitev e-poslovanja ...... 15 3.2 Prednosti in slabosti e-poslovanja ...... 17 3.3 Oblike e-poslovanja ...... 19 3.4 Razširjenost e-poslovanja v Sloveniji ...... 21 3.5 E-uprava ...... 22 3.5.1 E-storitev...... 22 3.5.2 Oblike e-uprave ...... 23 4 SPLETNE STRANI ...... 24 4.1 Opredelitev spletne strani in osnovnih pojmov ...... 24 4.2 Elementi spletnih strani ...... 25 4.3 Značilnosti dobrih spletnih strani ...... 27 4.4 Značilnosti slabih spletnih strani...... 30 5 PRIMERJALNA ANALIZA SPLETNIH STRANI SLOVENSKIH OBČIN ...... 32 5.1 Analiza spletnih strani občin ...... 32 5.1.1 Analiza spletne strani Občine Piran ...... 32 5.1.2 Analiza spletne strani Občine Puconci...... 34 5.1.3 Analiza spletne strani Občine Grad ...... 36

3

5.1.4 Analiza spletne strani Občine Lenart ...... 38 5.2 Primerjava spletnih strani občin ...... 40 6 SKLEP ...... 43 7 POVZETEK ...... 44 LITERATURA ...... 46 VIRI ...... 48 SEZNAM SLIK ...... 48

4

1 UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis problema

Med vsemi e-komunikacijskimi zmožnostmi je danes najpomembnejše svetovno medmrežje oz. internet. Danes predstavlja Internet vseobsegajoči komunikacijski ˝oblak˝, ki v sebi neustavljivo topi telefonijo ter elektronska občila in sredstva javnega obveščanja ter povezuje in v sebi združuje večino manjših in krajevnih omrežij, ki so bila še nedavno osamljeni podatkovni otočki. Internet ter z njim povezana informacijska in komunikacijska tehnologija korenito preobražata način življenja in tako je internet del našega vsakodnevnega življenja. E-poslovanje je splet vsega, kar v sklopu podjetniške dejavnosti opravimo s pomočjo računalniških aplikacij in računalniških omrežij; je torej veliko več, kot le izmenjava računalniških podatkov in delovanja spletne trgovine. Obsega e-bančništvo, e-trženje, e- zavarovalništvo, spletno trgovino, delo in izobraževanja na daljavo, računalniško podprto skupinsko delo, ter ne-nazadnje spada sem tudi e-uprava. Z razvojem in dostopnostjo spletne tehnologije so se pričele občine elektronsko odpirati navzven proti občanu. Občine se vedno pogosteje predstavljajo na svojih spletni straneh ali preko svojih ˝občinskih portalov˝, na katerih skušajo ponujati najrazličnejše informacije in storitve vezane na svojo dejavnost. V zadnjem času tudi upravne enote vedno pogosteje vzpostavljajo svoje predstavitve na spletu in postavljajo ˝portale upravnih enot˝. Z vidika elektronskega poslovanja občan potrebuje ˝portal za občane˝, ki bi v eni vhodni točki na spletu združeval informacije in storitve, ki jih ponuja občina in upravna enota ter nudil dostop tudi do drugih informacij in storitev s področja potreb občana (kultura, šport, turizem,…).

5

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve

Namen diplomske naloge je predstaviti občino, elektronsko poslovanje, spletne strani, predvsem pa se osredotočiti na razvitost spletnih strani občin v Sloveniji in hkrati na kratko predstaviti Občino Puconci.

Cilji v teoretičnem delu diplomske naloge so: • proučiti teoretična izhodišča različnih avtorjev o elektronskem poslovanju, spletnih straneh; • opredeliti pojem občine, naloge občine ter organe občine; • podrobneje predstaviti elektronsko poslovanje; • podrobneje predstaviti spletne strani; • proučiti e-poslovanje v slovenskih občinah.

Cilji v praktičnem delu diplomske naloge: • predstaviti Občino Puconci; • analizirati spletne strani občin; • predstaviti primerjalno analizo spletnih strani občin v Sloveniji.

Z raziskavo in primerjavo spletnih strani občin v Sloveniji smo hoteli pridobiti informacije o razvitosti, kakovosti in uporabnosti spletnih strani. Zanimalo nas je, kako pregledne ter uporabne so za občane ter v kakšni meri oskrbujejo občane z informacijami. Menimo, da so spletne strani občin vsebinsko urejene kot ažurne, slovnično pravilne, razumljive, pregledne, verodostojne in uporabne. Oblikovna podoba spletnih strani je preprosta in ne vsebuje nepotrebnih odvečnih elementov. Prav tako je urejena dvosmerna komunikacija med spletno stranjo in njenim obiskovalcem-interaktivnost ter dostop do informacij. Optimizirani so vsi elementi, ki omogočajo hitro nalaganje spletne strani.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskav

Elektronsko poslovanje je v slovenskih občinah dokaj razširjeno in razvito. Predpostavljamo, da bo primerjalna analiza spletnih strani v slovenskih občinah pokazala, da so slovenske občine na različni stopnji informatizacije. Spletne strani občin so narejene tako, da podajajo občanu kot uporabniku informacije na čim preprostejši način. Za izdelavo dobre spletne strani je potrebno upoštevati vse elemente spletne strani. Prav tako predpostavljamo, da je kvaliteta spletnih strani odvisna od velikosti občine. Celotno področje delovanja občin je preširok pojem, zato smo se omejili na elektronsko poslovanje slovenskih občin. Prav tako smo se osredotočili in omejili na spletne strani, predvsem na dobre spletne strani ter na značilnosti za ocenjevanje dobrih spletnih strani. Zaradi velikega števila občin smo se omejili na občine navedene v kazalu diplomske

6

naloge. Primerjalno analizo občin smo naredili na podlagi proučitve spletne strani posamezne občine.

1.4 Uporabljene raziskovalne metode

V diplomski nalogi smo uporabili poslovno raziskovalno metodo. Diplomska naloga je sestavljena iz dveh delov, teoretičnega, v katerem smo opredelili teoretična vprašanja in praktičnega, kjer smo to teorijo uporabili na konkretnem primeru slovenskih občin. Teoretični del diplomske naloge temelji na deskriptivnem pristopu, v okviru katerega so bile uporabljene metoda deskripcije, saj smo opisovali dejstva, procese ter pojave in metoda kompilacije, s katero smo povzemali mnenja, stališča in raziskave različnih avtorjev iz področja e-poslovanja, spletnih strani ter komparativna metoda saj smo izbrane spletne strani med seboj primerjali. Potrebne informacije smo dobili s pomočjo domače literature ter drugih sekundarnih virov. Praktični del temelji na analitičnem pristopu. Da smo dobili podatke, ki so bili potrebni za izdelavo diplomske naloge, smo uporabili induktivno metodo sklepanja. Uporabili smo tudi metodo sinteze, s pomočjo katere smo pridobljene podatke analizirali in obdelali.

7

2 VIDIKI LOKALNE SAMOUPRAVE

2.1 Opredelitev občine

2.1.1 Pojem občine

Občina je naravna življenjska skupnost ljudi, ki prebivajo na območju enega ali več vzajemno povezanih naselij. Zanjo je značilna ozemeljska povezanost, na podlagi katere se oblikujejo tudi mreže medosebnih in sosedskih odnosov ter zavest o pripadnosti občini kot temeljni teritorialni skupnosti. Skupne potrebe in interesi prebivalcev enega ali več naselij motivirajo njihovo sodelovanje pri samoupravnem, v razmerju do države relativno samostojnem upravljanju javnih zadev lokalne (krajevne) narave (Vlaj 2004, 18). Ustavna zasnova občine predpostavlja, da bo občina po številu svojih prebivalcev in drugih okoliščinah sposobna lokalne zadeve opravljati samostojno. Občina v okviru ustave in zakonov samostojno ureja lokalne zadeve javnega pomena, ki so določene z Zakonom o lokalni samoupravi, področnimi zakoni ter splošnimi akti občine (statutom, odloki) ter tudi državne naloge, ki jih država prenese nanje z njihovim soglasjem ter zagotovitvijo sredstev za njihovo uresničevanje (prav tam, 18). Slovenija je upravno razdeljena na 210 občin, med katerimi jih ima 11 status mestne občine http://sl.wikipedia.org/wiki/Ob%C4%8Dina (4. 9. 2010). Milunovič (2003, 125) opredeljuje občino kot temeljno lokalno skupnost, ki je osnova lokalne demokracije in je tisti del oblasti, ki je najbližje občanom. Občina je v zakonu opredeljena kot temeljna samoupravna lokalna skupnost, ki v okviru ustave in zakonov samostojno ureja in opravlja svoje zadeve in izvršuje naloge, ki so nanjo prenesene z zakoni (Zakon o lokalni samoupravi 1993, čl. 2).

Žagar (2003, 8) opredeljuje naslednje značilnosti občine kot temeljne lokalne samoupravne skupnosti: • da je osnovna oblika lokalne samouprave, • da je oblikovana v okviru naravne, zgodovinsko nastale lokalne skupnosti, kot so naselje, oziroma več naselij, povezanih s skupnimi interesi, • da ima položaj samoupravnosti po zakonskih določilih države, v kateri se nahaja.

Po ustavni določbi se občina ustanovi z zakonom, vendar na podlagi prej opravljenega referenduma, s katerim se ugotovi volja prebivalcev na določenem območju. Zakon o lokalni samoupravi predvideva tri vrste občin, in sicer: • navadne • mestne in • občine s posebnim statusom. Občina mora imeti najmanj 5.000 prebivalcev, zaradi geografskih, obmejnih, narodnostnih, zgodovinskih ali gospodarskih razlogov pa izjemoma tudi manj kot 5.000 prebivalcev. Pri ustanavljanju se morajo kriteriji upoštevati kot celota. V tem primeru govorimo o navadni občini (Šmidovnik 1995, 66).

8

Kriteriji za oblikovanje mestnih občin so strožji v kakovostnem in kvalitetnem pogledu. Lahko se ustanovi na področju mesta zaradi enotnega prostorskega in urbanističnega urejanja, zadovoljevanja komunalnih potreb in planiranja razvoja. Je gosto in strnjeno naselje ali več naselij, povezanih v enoten prostorski organizem in mestno okolico, ki jo povezuje dnevna migracija prebivalstva. Ustava sama je glede mestne občine določila le še to, da opravlja ta občina tudi z zakonom določene naloge iz državne pristojnosti, ki se nanašajo na razvoj mest. Imeti mora najmanj 20.000 prebivalcev in najmanj 15.000 delovnih mest. Prav tako mora biti geografsko, gospodarsko in kulturno središče svojega gravitacijskega območja (prav tam, 66). Posebni status občinam podeli državni zbor, kadar je izražen poseben interes države za ohranitev poselitve in razvoj posameznih območij. To so občine na gorskih, obmejnih, narodnostno mešanih, ekološko degradiranih in razvojno šibkih področjih (prav tam, 66).

2.1.2 Naloge občine

Naloge občine obsegajo štiri različna področja kot jih navaja Vlaj (2004, 74 -75): • delo občinskih organov in občinske uprave, • dejavnost občinskih ˝javnih služb˝ (osnovno izobraževanje, raziskovanje, kultura, šport, socialno varstvo, otroško varstvo, zdravstveno zavarovanje in še mnogo več), • subvencioniranje in tekoči prenosi v gospodarske javne službe (komunalna, stanovanjska, cestna, prostorska dejavnost, varstvo okolja in druge dejavnost), • požarno varnost, varnost pred naravnimi in drugimi nesrečami ter opravljanje mrliško ogledne službe. Naloge, ki jih je potrebno opraviti v lokalni skupnosti, so nujne javne naloge, ki se na sodobni stopnji družbenega razvoja morajo opraviti zaradi interesov ljudi samih, po drugi strani pa tudi zaradi interesov države.

Šmidovnik (1995, 73 -74) pri tem razlikuje dve vrsti nalog: • izvirne naloge, ki jih država določi občini kot njene - torej občinske; • prenesene naloge, ki jih država prenese na občino iz okvirja svojih - torej državnih pristojnosti. Občina samostojno opravlja zadeve javnega pomena, t. i. izvirne naloge, ki jih določi s posebnim aktom občine ali pa so le-te določene z zakonom. Z zakonom je bila dovoljena možnost, da občina opredeli kot svoje naloge tudi takšne, ki ne izhajajo iz zakonskih in drugih predpisov države, pri čemer naj bi upoštevala svojo velikost, finančne, kadrovske, organizacijske zmogljivosti ter število prebivalstva (prav tam).

9

Naloge, ki sodijo med izvirne pristojnosti občin, lahko razvrstimo v naslednje skupine (prav tam): a) Naloge na področju normativnega urejanja: • sprejema statut občine, odloke in druge splošne akte občine, • sprejema občinski proračun, • sprejema načrt razvoja občine in zaključni račun, • sprejema prostorske plane, • predpisuje lokalne plane, ureja upravljanje energetskih in vodovodnih, komunalnih objektov, • ureja javne ceste, javne poti, rekreacijske in druge javne površine, • ureja javni red v občini, • ureja delovanje občinske uprave, • ureja občinske javne službe, • ureja način in pogoje upravljanja s premoženjem občine, • določa prekrške in denarne kazni za prekrške, s katerimi se kršijo predpisi občine, • sestavlja premoženjsko bilanco, s katero izkazuje vrednost svojega premoženja, • ureja druge lokalne zadeve javnega pomena. b) Naloge na področju upravljanja: • upravlja občinsko premoženje, • upravlja lokalne javne službe, • vodi javna in druga podjetja, • upravlja občinske javne površine in drugo javno dobro, • upravlja lokalne javne ceste in javne poti. c) Naloge, ki jih zagotavlja s svojimi sredstvi: • gradi in vzdržuje lokalne javne ceste in poti, • pospešuje kulturno, vzgojno, društveno in knjižnično dejavnost, • gradi stanovanja za socialno ogrožene, • gradi komunalne objekte, • zagotavlja delovanje občinskega sveta, župana in občinske uprave ter javnih služb. d) Naloge, ki jih ureja s svojimi ukrepi: • spodbuja gospodarski razvoj občine, • pospešuje razvoj športa in rekreacije, • skrbi za požarno varnost in organizira reševalno pomoč, • skrbi za varstvo zraka, tal, vodnih virov, varstvo pred hrupom ter za urejanje in zbiranje odpadkov. e) Zagotavlja: • pomoč in reševanje ob elementarnih nesrečah, • nadzorstvo nad krajevnimi prireditvami.

10

f) Sklepa: • pogodbe o pridobivanju in o odtujitvi premičnin in nepremičnin, o koncesijah, o uporabi javnega dobrega in drugih razmerjih, v katere vstopa občina ali pokrajina.

Država lahko na podlagi predhodnega soglasja občine z zakonom prenese na občino tudi opravljanje posameznih nalog iz državne pristojnosti. To so t. i. prenesene naloge , torej tiste naloge, ki se racionalneje in učinkoviteje izvajajo v občini, zlasti na področju javnega primestnega prometa, obratovalnega časa gostinskih lokalov, izvajanje nalog na področju posegov v prostor in graditve objektov ter geodetske službe, zagotavljanje javne mreže gimnazij, srednjih in poklicnih šol ter zadeve zdravstvene službe na sekundarni ravni. Take naloge opravljajo občinski organi po posebnem režimu nadzora, kot to delajo pristojni državni organi. Poleg nadzora zakonitosti se opravlja tudi nadzor glede strokovnosti in primernosti delovanja občinskih organov. Predpostavlja se, da gre v tem primeru v bistvu še zmeraj za državne naloge, zato mora država te naloge tudi financirati (Šmidovnik 1995, 75).

2.1.3 Organi občine

V naši ureditvi lokalne samouprave so poglavitni organi občine občinski svet, župan in nadzorni odbor občine. Občinski svet je najvišji organ odločanja o vseh zadevah v okviru pravic in dolžnosti občine. Občinski svet sestavlja šestnajst članov za dobo štirih let. Občinski svet sprejema statut občine, odloke in druge splošne akte ter poslovnik občinskega sveta. V okviru svojih pristojnostih sprejema predvsem prostorske plane in druge plane razvoja, sprejema občinski proračun in zaključni račun, nadzoruje delo župana, podžupana; imenuje člane nadzornega odbora, mandate članov občinskega sveta, itd. (Statut Občine Puconci, str. 4108, 14. in 16. člen ). Župan predstavlja in zastopa občino. Župana volijo državljani, ki imajo v občini stalno prebivališče, mandatna doba župana traja štiri leta. Župan predlaga občinskemu svetu v sprejem proračun občine in zaključni račun proračuna, izvršuje občinski proračun ter pooblašča druge osebe za izvajanje drugih nalog, skrbi za izvajanje splošnih aktov, odloča o pridobitvi in odtujitvi, itd. (Statut Občine Puconci, str. 4110, 29. in 30. člen). Župan je predstojnik občinske uprave, posamezne naloge iz njegove pristojnosti pa lahko po pooblastilu opravlja direktor občinske uprave. Direktor občinske uprave je uradnik po zakonu, ki ureja položaj javnih uslužbencev v občinski upravi (Verbič 2003, 41). Nadzorni odbor je najvišji organ nadzora javne porabe v občini. Nadzorni odbor ima v skladu z zakonom pristojnost, da opravlja nadzor nad razpolaganjem premoženja občine, da nadzoruje namenskost in smotrnost porabe sredstev občinskega proračuna ter da nadzoruje finančno poslovanje uporabnikov proračunskih sredstev. Nadzorni odbor ugotavlja zakonitost in pravilnost poslovanja občinskih organov, občinske uprave, svetov krajevnih skupnosti, javnih zavodov, javnih podjetij in občinskih skladov ter drugih porabnikov sredstev občinskega proračuna in pooblaščenih oseb občinskimi javnimi sredstvi in občinskim premoženjem ter ocenjujejo učinkovitost in gospodarnost porabe občinskih javnih sredstev (Statut Občine Puconci, str. 4112, 38. člen).

11

2.2 Kako daleč je e-poslovanje razvito

2.2.1 Možnosti e-poslovanja

Čeprav je pobuda za razvoj elektronskega poslovanja nastala v poslovnem okolju in se v te namene razvijala, je postal prav tako pomemben razvoj elektronskega poslovanja javne in državne uprave. Pri poslovanju javne uprave ločimo poslovanje s podjetji ter elektronsko poslovanje znotraj javne uprave (Kovačič et al. 2009, 56). Uvedba elektronskega poslovanja pomeni za javno upravo nov način delovanja, prehod v filozofiji delovanja javne uprave in prav tako velik korak v filozofiji poslovanja z javno upravo s strani državljanov (prav tam, 261). Pri elektronskem poslovanju javne uprave je bilo potrebno poskrbeti za pravno veljavo poslovanja uprave z različnimi subjekti. Temeljne pogoje za elektronsko poslovanje javne uprave predstavlja Zakon o elektronskem poslovanju in digitalnem podpisu, poleg njega pa še Zakon o splošnem upravnem postopku, Zakon o varstvu osebnih podatkov in Uredba o pisarniškem poslovanju (Groznik et al. 2009, 4 -5). Uvajanje e-poslovanja v občine zahteva usklajeno delovanje in enoten pristop na organizacijskem in na informacijskem področju (Lipovec et al. 2003, 6). Uvajanje elektronskega poslovanja in vzpostavljanje integriranih informacijskih sistemov je za učinkovito odločanje občinskih organov nuja, hkrati pa omogoča, da se občinske uprave približajo občanom (Milunovič 2003, 125). Poleg informacijskih tehnologij (IT) združuje e-poslovanje, v učinkoviti in uspešni javni upravi, predvsem nove delovne procese in kadrovske potenciale v nove razsežnosti (prav tam, 126). Uvajanje e-poslovanja vzpostavlja med državo in državljani, med občino in občani nov odnos. Ne gre le za učinkovitejšo in cenejšo javno upravo zaradi uporabe cenejše IT, ampak za povsem novo kakovost razmerij med posameznikom in oblastjo. Prav e- poslovanje omogoča občanom neposreden stik z organi oblasti in spreminja odnose med posameznikom in vlado, kar je lahko nov vidik razvoja neposredne udeležbe državljanov pri sprejemanju političnih odločitev in oblikovanju javnih politik (prav tam, 127). Elektronsko poslovanje postaja sestavni del poslovnih procesov in prežema tudi delo javne uprave ter omogoča poenostavitev raznih postopkov in krajši odzivni čas vedno prepočasne javne uprave. V nenehno spreminjajočem se okolju imajo občine težave z vzpostavljanjem in organiziranjem učinkovitega informacijskega sistema, ki bi podprl osnovna področja delovanja občine (prav tam, 129).

2.2.2 Pregled e-poslovanja v slovenskih občinah

Sredi devetdesetih let so slovenske občine začele uvajati nove informacijske tehnologije ter uporabljati elektronsko pošto in svetovni splet za prenos informacij. Konec devetdesetih let so nekatere že intenzivneje uporabljale elektronsko poslovanje tako interno- znotraj organizacije (po intranetu) – kot v komunikaciji z okoljem. Pregled spletnih strani slovenskih občin kaže, da se jih velika večina predstavlja na spletu,

12

nekatere pa so se že lotile e-poslovanja. Občinski portal postaja pomemben za zunanji stik z občani in z okoljem (Milunovič 2003, 132). Iz opravljenih raziskav Visoke upravne šole, v zadnjih treh letih (Vintar in Kunstelj 2002, 428 -430), sklepamo, da se slovenske občine po uporabi IT (informacijske tehnologije) in e-poslovanja precej razlikujejo. Če je še pred kratkim veljalo, da občine zaostajajo za državnimi organi, to danes za marsikatero ne drži več (prav tam). Občine hitro napredujejo tako v tehnološki razvitosti kot pri uvajanju novih rešitev v e- poslovanju. Večje občine imajo na voljo računalniška omrežja, nekatera tudi intranet; manjše pa so opremljene z osebnimi računalniki, povezanimi v lokalno mrežo, in imajo praviloma en dostop do spleta. V povprečju ima 84 % zaposlenih v občinah svoj osebni računalnik, od tega jih ima 89 % svoj elektronski naslov in 88 % dostop do spleta (prav tam). Tudi predstavitev občin na spletu in vsebina spletnih strani se med občinami močno razlikujeta. Nekatere občine so na spletu predstavljene z osnovnimi informacijami, njihove spletne strani so še administrativno usmerjene. Veliko občin prehaja na informativno naravnane spletne storitve in daje širše informacije o dogodkih, o županovem delu in turističnih zanimivostih. Predstavljajo delo občinskih organov, gradiva in zapisnike sej občinskega sveta, pregled občinskih predpisov in občinskega proračuna ter raznih prireditev. Manj razširjena je tretja oblika e-poslovanja, ki občanom omogoča transakcijske storitve. Te zajemajo npr. pridobitev potrdil, dovoljenj ipd. Raziskave kažejo tudi, da občani pogosto uporabljajo e-storitve oziroma e-predstavitve občin (prav tam, 132 -133). Z vidika elektronskega poslovanja občan potrebuje ˝portal za občana˝, ki bi v eni vhodni točki na spletu združeval informacije in storitve, ki jih ponujata občina in upravna enota ter imel dostop tudi do drugih informacij in storitev s področja potreb občana (kultura, šport, turizem,…) http://mid.gov.si/mid/mid.nsf/V/K458B57E85F32C4B4C1256C55003D6A51/$file/LS_5_1_ Predlog_elektronskega_poslovanja_znotraj_obcin%28popravek%29.pdf (3. 10. 2010). Elektronsko poslovanje v javni upravi naj bi bilo organizirano preko enotnega državnega portala, ki bo javnosti zagotavljal neprekinjen dostop do vseh informacij in storitev javne uprave enostavno in prijazno. Hkrati bo predstavljal skupno in enovito predstavitev državnih organov Republike Slovenije na internetu (Kovačič et al. 2009, 262).

2.2.3 Kratka predstavitev Občine Puconci

Občina Puconci je ena izmed večjih občin, ki je leta 1995 nastala s preoblikovanjem Občine Murska Sobota. Ustanovljena je bila z zakonom na območju naslednjih naselij: Bokrači, Beznovci, Brezovci, Bodonci, Pečarovci, Dankovci, Dolina, Kuštanovci, Lemerje, Mačkovci, Moščanci, Otovci, Poznanovci, Predanovci, Prosečka Vas, Puconci, Puževci, Strukovci, Šalamenci, Vadarci, Vaneča in Zenkovci. Občina je pravna oseba javnega prava s pravico posedovati, pridobivati in razpolagati z vsemi vrstami premoženja. Občino predstavlja in zastopa župan.

13

Na območju občine Puconci so ustanovljeni ožji deli občine oziroma krajevne skupnosti: Bodonci, Bokrači, Brezovci, Dolina, Gorica, Mačkovci, Puconci, Šalamenci, Vaneča in Zenkovci. Naloge, organizacija in delovanje ter pravni status ožjih delov Občine Puconci so določeni s statutom in odlokom občine. Občina Puconci je podeželska in takšna želi tudi ostati. Uspešno gospodarstvo, ki okolja ne obremenjuje čezmerno, urejena infrastruktura, zdravo življenjsko okolje z dobrimi možnostmi za rekreacijo, razvoj turizma, poleg tega pa še kakovostne javne storitve, upoštevanje spoznanja trajnostnega razvoja, prostorske možnosti za širjenje gospodarskih dejavnosti in gradnjo stanovanj. V takšni občini živijo zadovoljni in ustvarjalni ljudje in želimo, da taki tudi ostanejo. Občina Puconci zavzema 107,58 km 2 površine, v 23 naseljih živi okrog 6.458 prebivalcev. Najvišja točka Občine Puconci je Praponek s 397,30 nadmorske višine. V ravninskem delu je Občina Puconci pretežno kmetijsko usmerjena, v višjih legah na Goričkem pa raste žlahtna trta in uspeva kakovostno sadje. Sicer pa se panoge kmetijstva prepletajo in lahko bi dejali, da se kmetje tu še niso povsem odločili, kaj je prednostna panoga kmetijstva in kaj je tisto, kar bi jim dajalo dovolj dohodka. Lepota narave, čisti zrak med širnimi gozdovi, področja brez industrije, ki bi onesnaževala ta del pokrajine, ponujajo veliko možnosti za razvoj podeželskega turizma, katerega zametki so že postavljeni, z razvojem pa je potrebno še nadaljevati. Kulturno in razvedrilno dejavnost razvija sedem kulturno - turističnih društev, pevski zbor Puconci, ljudske pevke in folklorna skupina. Društvena in klubska dejavnost je zelo razvita predvsem na športnem področju, kjer delujeta dve občinski ligi malega nogometa, nogometni klub Kema, namizno - teniški klub Puconci, hokejski klub Triglav ter ženski odbojkarski klub. Naravo pomagajo ohranjati lovske družine Brezovci, Dolina in Pečarovci. Les je tu naravno bogastvo, ki daje veliko možnosti za predelavo in izdelavo lesenih izdelkov. V središču občine posluje uspešno podjetje Kema, ki zaposluje pretežno prebivalce občine. Občina ni bogata le z rodovitno zemljo, ki daje presežke, njeno največje bogastvo so gostoljubni in marljivi ljudje. Tu je še doraščajoča mladina in otroci, ki se vzgajajo v OŠ Puconci s podružnično šolo v Mačkovcih in v Bodoncih. V okviru omenjenih šol delujejo tudi vrtci. Občina pri uresničevanju skupnih nalog sodeluje s sosednjimi in drugimi občinami, širšimi lokalnimi skupnostmi in državo. Občina sodeluje tudi z lokalnimi skupnostmi drugih držav, in sicer z Občino Tordas z Madžarske, z Občino Zabok s Hrvaške in z Občino Čičevac iz Srbije ter z mednarodnimi organizacijami lokalnih skupnosti (Bertalanič 1996, 7 -8).

14

3 ELEKTRONSKO POSLOVANJE

3.1 Opredelitev e-poslovanja

Čas, ki ga živimo, zaznamujejo številne hitre spremembe na vseh področjih. Obseg sprememb pa ni le jasno razviden in sporočilen, ampak zahteva, da se nanj sproti odzivajo tako zakonodajalci kakor tudi gospodarske družbe (Marusich 1999, 4). Razvoj elektronskega poslovanja se je začel z razvojem računalniških omrežij in interneta, združevanjem informacijske in telekomunikacijske tehnologije od leta 1968 naprej. Takrat še ni bilo slutiti, da bo razvoj informacijske tehnologije in telekomunikacij tako hitro in tako močno vplival na spremembe načina življenja in poslovanja. Računalniška tehnologija, ki je bila na začetku namenjena le računalniškim strokovnjakom in znanstvenikom, je z leti postala veliko bolj uporabna in prijazna. Sčasoma je postala nepogrešljiva tudi za laike (Jerman-Blažič et al. 2001, 13). Mnogo ljudi si elektronsko poslovanje predstavlja kot izmenjavo podatkov med računalniki, vendar je ta definicija mnogo preozka, da bi se resnično uporabljala. Pojem elektronsko poslovanje izhaja iz angleškega izraza electronic commerce, ki je tudi preozek. Tu gre za ožje usmerjeno poslovanje, ki se ga prevaja tudi kot elektronsko trgovanje (Pavliha et al. 2002, 24). Danes se vse pogosteje uporablja izraz ebusiness, ki bolj pravilno odseva vsebino. Ta izraz naj bi se uporabljal v najširšem smislu, ko gre za vsakršno ravnanje subjektov v informacijskem okolju, kamor je treba šteti tudi državne organe, sodišča in druge neprofitne organizacije (Pavliha et al. 2002, 24). Žurga (2001, 75) opredeljuje elektronsko poslovanje kot način poslovanja, ki temelji na izrabi značilnosti sodobne informacijske tehnologije ter vnaša v poslovanje udeležencev veliko in velike spremembe. Elektronsko poslovanje pomeni sklepati posle elektronsko. Temelji na elektronskem procesiranju in prenašanju podatkov, vključno z besedilom, glasom in sliko. Elektronsko poslovanje je poslovanje, ki presega meje ene organizacije in temelji na izmenjavi podatkov med računalniki. Je splošen izraz za elektronski način opravljanja dejavnosti s pomočjo elektronskega sporočanja http://www.e-uspeh.com/pomoc/kaj-je-elektronsko- poslovanje.htm (14. 8. 2010). Elektronsko poslovanje uporabljajo tako podjetja in posamezniki kot tudi državni organi in nosilci javnih pooblastil (Toplišek 1998, 3).

Makarovič s soavtorji (2001, 9) navaja, da ZEPEP (Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu) v skladu s tem ureja: • elektronsko poslovanje v civilno- in gospodarskopravnih razmerjih; • elektronsko poslovanje v sodnih in upravnih postopkih.

15

Jerman-Blažič s soavtorji (2001, 11 -12) kot značilnosti elektronskega poslovanja opredeljuje: • način dela (računalniška izmenjava podatkov na odprtih omrežjih, kot je internet); • vsebino poslovanja (prodaja in nakup blaga, storitev in informacij, bančne transakcije, izmenjava dokumentov in listin, opravljanje dela in izobraževanje na daljavo) in • udeležence poslovanja (podjetja, državne ustanove in posameznik). Elektronsko poslovanje pomeni elektronski način opravljanja dejavnosti. Po mnenju Evropske komisije je elektronsko poslovanje katerakoli oblika poslovanja, pri kateri stranke delujejo elektronsko, namesto da bi delovale fizično, ali pa bi bile v neposrednem fizičnem stiku (Jerman-Blažič et al. 2001, 12). Poznamo elektronsko poslovanje med podjetji in posamezniki (elektronska trgovina, elektronsko bančništvo), elektronsko poslovanje med podjetji (trgovanje) in elektronsko poslovanje med posamezniki in državnimi ustanovami (sodelovanje na razpisih, napoved dohodnine, ipd.) http://www.e-uspeh.com/pomoc/kaj-je-elektronsko-poslovanje.htm (14. 8. 2010). Elektronsko poslovanje obsega veliko več kot le navadno izmenjavo računalniških podatkov (RIP) in delovanje spletne trgovine. Vse, kar danes delamo v sklopu svoje poslovne dejavnosti s pomočjo računalniških aplikacij in računalniških omrežij, imenujemo elektronsko poslovanje. To obsega: elektronsko bančništvo, elektronsko trženje, elektronsko trgovanje, spletno trgovino, svetovanje na daljavo, elektronsko zavarovalništvo, računalniško podprto skupinsko delo, delo na daljavo, pouk na daljavo, avkcije na daljavo (Jerman-Blažič et al. 2001, 11).

Toplišek (1998, 4) opredeljuje e-poslovanje kot dejavnost, ki obsega: • elektronsko izmenjavo podatkov kot način dela; • širok obseg poslovanja: blago in storitve, plačevanje, pred in poprodajne aktivnosti, delovanje javnih služb; • potrošnike, podjetja in državo (javne službe) kot tri glavne skupine udeležencev. E-poslovanje je način poslovanja, ki za svoje delovanje in razvijanje uporablja informacijsko tehnologijo. Pokriva široko področje izmenjave najrazličnejših sporočil, oglaševanja, podatkov, prodaje in nakupa blaga/storitev, plačevanja in finančnih prenosov, skupne uporabe baze podatkov ipd. V e-poslovanje se vključujejo posamezniki in gospodinjstva (potrošniki), podjetja (proizvajalci) in državna oziroma javna uprava. To pomeni, da se e-poslovanja širi na vsa področja družbenega življenja.

Jerman-Blažič s soavtorji (2001, 13) pravi, da elektronsko poslovanje pomeni ˝poslovati elektronsko˝ ter, da je tovrstno poslovanje pomembno predvsem na štirih področjih, in sicer pri: • povezovanju med potrošniki in organizacijami, • notranjem poslovanju organizacije, • poslovanju med organizacijami in • poslovanju državne administracije med seboj in z občani.

16

V najširšem smislu elektronsko poslovanje vključuje uporabo vseh oblik informacijske in komunikacijske tehnologije v poslovnih odnosih. Sem sodijo trgovinske, proizvodne in storitvene organizacije in tudi ponudniki informacij, potrošniki in državna uprava (prav tam, 13).

3.2 Prednosti in slabosti e-poslovanja

E-poslovanje s seboj prinaša številne prednosti. Med njimi je pomembna odprava neprijetnih birokratskih procedur, občan ima možnost sprotnega spremljanja dogajanj v občini in najpomembnejše, možnost dvostranske komunikacije, ki vodi v demokratičen dialog med upravo in občanom (Kovačič et al. 2009, 260). Uprava bo z uvedbo elektronskega poslovanja in izvajanjem transakcij preko interneta deležna koristi oziroma prednosti, kot so razbremenitev delavcev pri okencih, povečanje časovnih prihrankov, posledično večja učinkovitost dela zaradi manjših psihičnih obremenitev, večja natančnost pri opravljanju storitev, manjša verjetnost napak, večje število obravnavanih zahtevkov, hitrejše reševanje postopkov, večja personalizacija storitev, večja preglednost poslovanja uprave ter večji ugled uprave (prav tam, 260). Elektronsko poslovanje prinaša ne glede na obliko ali vrsto povezovanja s poslovnimi partnerji udeležencem takšne oblike poslovanja neposredne koristi v obliki stalnega zniževanja stroškov nakupa, zniževanja obsega zalog, skrajševanja poslovnega cikla, razvijanja učinkovitejše in uspešnejše pomoči in povezovanja z njihovimi odjemalci ter zniževanja stroškov prodaje in trženja ter ustvarjanja novih tržnih priložnosti (prav tam, 57).

Nižji stroški nakupa Izkušnje kažejo, da neposredno elektronsko povezovanje organizacijam v procesu nakupa znižuje zlasti stroške na področju samega izvajanja procesa ter izdelave in pošiljanja dokumentov. Avtomatizacija postopkov in prenova poslovnih procesov omogočata zaposlenim več časa za pogajanja o boljših nakupnih pogojih in ustvarjanje boljših odnosov z dobavitelji (prav tam, 58).

Zmanjšanje obsega zalog Elektronsko poslovanje na tem področju odpira nove možnosti in izzive. Organizacije, ki so neposredno poslovno in tehnološko povezane v proizvodni verigi se lahko izognejo dvojnemu skladiščenju tako, da kot izhodno iz proizvodnje oziroma vhodno v naslednjo fazo proizvodnje uporabljajo skupno skladišče. Dobro povezane organizacije lahko ob načrtovanju lastnega proizvodnega procesa neposredno vplivajo tudi na proizvodni proces svojih ključnih dobaviteljev. Na ta način si ob pravem času in na pravem mestu zagotavljajo optimalne količine vhodnih elementov ter močno znižujejo ali celo odpravljajo lastne ali dobaviteljeve zaloge in stroške skladiščenja (prav tam, 58).

17

Skrajšanje poslovnega cikla Elektronsko poslovanje nam v primeru povezovanja organizacije z njenimi pomembnimi dobavitelji in strankami omogoča bistveno hitrejše pošiljanje in sprejemanje naročil, računov, prometnih in ostalih dokumentov. Internet je na tem področju ponudil in že tudi uveljavil neposredno povezovanje in delo skupin, ki se sicer nahajajo na različnih lokacijah kjer koli po svetu (prav tam, 59).

Razvijanje učinkovitejše in uspešnejše pomoči in povezovanje z odjemalci S tem ko organizacija prek interneta omogoči svojim strankam podroben opis svoje ponudbe in neposreden vpogled v stanje oziroma status njihovih naročil, lahko močno razbremeni svojo prodajno službo ter dvigne raven zaupanja in zadovoljstva odjemalcev. Velika računalniška podjetja lahko z uporabo interneta samo z zagotavljanjem neposrednega dostopa in posredovanja dopolnitev in novih verzij programov ter pomoči pri uporabi ter odpravi napak letno prihranijo po nekaj deset milijonov ameriških dolarjev (prav tam, 59).

Znižanje stroškov prodaje in trženja ter ustvarjanja novih tržnih priložnosti Uporaba interneta odpravlja v primeru potrebe po povečanju prodajnih zmogljivosti fizični problem širitve, ki izhaja iz omejitev možnega števila prodajalcev, ob tem pa ne povzroča skoraj nobenih dodatnih stroškov. Razen tega internet odpira možnosti neposrednega naročanja in odpravlja časovno zamudno ročno izpolnjevanje naročil. Namesto tega se zaposleni v prodaji lahko bolj neposredno posvečajo prodajnim, zlasti pa poprodajnim aktivnostim, ki ustvarjajo in ohranjajo zadovoljstvo stranke (prav tam, 59 - 60).

Elektronsko poslovanje je prineslo veliko sprememb v življenje in družbo. Jerman-Blažič s soavtorji (2001, 18) navaja naslednje: • dematerializacija poslovanja; vztrajna rast storitev, • vztrajna rast mobilnosti ljudi, storitev in izdelkov in • spremenjen način dela.

E-poslovanje prinaša vrsto sprememb, ki jih bodo prilagodljive in ustvarjalne organizacije lahko koristno izrabile http://www.ecom.fov.uni-mb.si/studenti/Predmeti/Prezentacije/e- Poslovanje1.ppt (17. 1. 2010): • hitrejše odkrivanje najugodnejšega ponudnika želenega proizvoda ali storitve na poljubni lokaciji v svetu ob poljubnem času; • pocenitev poslovnih transakcij v zvezi s trženjem, oblikovanjem in proizvodnjo, pridobivanjem in izvajanjem naročil ter transportom; • neposreden dostop do potencialnega kupca ali potrošnika z možnostjo oblikovanja posebno prirejene ponudbe; • uporaba interneta odpira nove načine povezovanja z že znanimi osebami pa tudi z ljudmi, ki jih še nismo srečali (zato tako narašča interes za vzpostavljanje spletnih trgovin); • obstoječe oblike povezovanja se pospešijo in intenzivirajo (pogovori, obiski);

18

• zlasti povezava v internet prek mobilnega telefona bo prinesla dodatne možnosti za komuniciranje, ki bodo olajšale življenje in delo ljudi. Poleg omenjenih prednosti pa ne smemo zanemariti možnih slabosti, ki se lahko pojavijo v prihodnosti zaradi uvedbe e-poslovanja.

Kovačič in soavtorji (2009, 260 -261) navajajo naslednje slabosti: • zmešnjava informacij internet in napredne tehnologije ponujajo nepregledno množico neurejenih informacij, ki nas lahko zbegajo, če jih ne znamo urediti in uporabiti glede na naše potrebe in interese; • socialna izločenost ta je povezana z nizko računalniško pismenostjo, ki je v veliki meri posledica pomanjkanja opreme za dostop do spletne strani uprave. Znani so različni ukrepi države za omejevanje tega problema, in sicer subvencioniranje nakupa računalnikov, računalniško opismenjevanje, vzpostavitev javnih internetnih točk in podobno. Slovenska javna uprava ta t. i. digitalni razkorak odpravlja z vzpostavljanjem javnih e-točk, e-šol in e-knjižnic, kjer je vsakomur omogočen dostop do interneta; • elektronske zlorabe pojavijo se pri odpiranju sistemov navzven, zaradi pomot, napak, pri nezadostnem nadzoru, …; • razčlovečenje odnosov ali neosebni pristopi marsikdo bo še vedno raje opravljal zadeve na upravni enoti in čakal, da bo deležen osebnega stika z uradnikom. To je lahko tudi posledica nezaupanja v e-poslovanje, ki se pojavlja predvsem pri starejši populaciji. Pri mlajši populaciji pa nastaja velika nevarnost razčlovečenja ali robotizacije medosebnih odnosov zaradi pretirane uporabe komunikacijskih in informacijskih tehnologij namesto neposredne komunikacije ljudi z uporabo čustev.

3.3 Oblike e-poslovanja

Elektronsko poslovanje danes pomeni poslovati elektronsko oziroma natančneje poslovati v elektronski obliki z uporabo informacijske in komunikacijske tehnologije. Glede na interakcijo subjektov elektronskega poslovanja ločimo elektronsko poslovanje (Kovačič et al. 2009, 55 -56): • med podjetji – B2B, • med podjetji in potrošniki – B2C, • med potrošniki – C2C, • med podjetji in javno oziroma državno upravo – B2G, • med državljani in javno oziroma državno upravo – C2G, • znotraj javne oziroma državne uprave - G2G.

19

Slika 1: Oblike e-poslovanja

VIR: Osnove poslovne informatike 2007, Gradišar Miro

Elektronsko poslovanje med podjetji (B2B) Pomeni najpomembnejši delež elektronskega poslovanja. Zajema različne oblike poslovanja od elektronskega bančništva za pravne osebe, povezav med podjetjem in njegovimi dobavitelji oziroma podjetjem in njegovimi strankami, do sodelovanja v virtualnih organizacijah (Kovačič et al. 2009, 56).

Elektronsko poslovanje med podjetji in potrošniki (B2C) Zajema veliko področij, ki večinoma temeljijo na poslovanju z uporabo internetnih spletnih strani. Potrošniku omogočajo opravljanje raznovrstnih opravil prek domačega računalnika: od bančništva in nakupovanja do izobraževanja in dela (Jerman-Blažič et al. 2001, 17). Primeri elektronskega poslovanja med podjetji in potrošniki so elektronska bančništva za fizične osebe, elektronsko trgovanje, izobraževanje na daljavo (Kovačič et al. 2009, 56).

Elektronsko poslovanje med potrošniki (C2C) Je namenjeno interakciji potrošnikov, ki na elektronski način bodisi komunicirajo (npr. forumi) ali poslujejo (npr. splete dražbe) (Kovačič et al. 2009, 56)

Elektronsko poslovanje med podjetji in javno oziroma državno upravo (B2G) Pri tej vrsti poslovanja s podjetji kot subjekt nastopa javna oziroma državna uprava (npr. izvajanje javnih razpisov, oddajanje napovedi za odmero DDV …) (prav tam, 56).

Elektronsko poslovanje med državljani in javno oziroma državno upravo (C2G) Tukaj gre za poslovanje med državljani in javno oziroma državno upravo (npr. oddaja napovedi za odmero dohodnine, izdaja izpiska iz rojstne matične knjige …) (prav tam, 56).

20

Elektronsko poslovanje znotraj javne oziroma državne uprave (G2G) Gre za poslovanje javne uprave same s sabo, kar pomeni da medsebojno poslujejo tudi različne enote javne uprave (npr. spremljanje podatkov o realizaciji proračuna Republike Slovenije) (prav tam, 56).

3.4 Razširjenost e-poslovanja v Sloveniji

Raziskava rabe interneta v Sloveniji – RIS je pokazala, da je Slovenija po rabi interneta med 25 najrazvitejšimi državami na svetu. Uporablja ga 3 % prebivalstva, v glavnem za iskanje informacij. Bistveno povečanje je v naslednjih letih pričakovati v elektronskem poslovanju med podjetji po internetu. Ocenjeno je, da ima danes v Sloveniji približno polovica velikih podjetij, dobra tretjina srednjih in slaba tretjina malih podjetij svojo internetno stran. Uporabljajo jo v glavnem za oglaševanje, poleg tega pa še za plačilni promet, prodajo, pridobivanje kadrov in seveda za poslovno komuniciranje (Prešeren 2000, 214). Eurostatovi podatki kažejo, da ima Slovenija nadpovprečni delež državnih služb, ki so polno dostopne preko interneta - kar pomeni, da je možno vse urediti elektronsko. Tako je v Sloveniji kar 90 % javnih služb, ki so dostopne preko interneta (Vehovar in N. Brečko 2007, 41). V Sloveniji je bilo v preteklih letih na področju informacijske družbe veliko storjenega za e- poslovanje, predvsem z izgradnjo telekomunikacijske infrastrukture in izobraževalnimi procesi s področja informatike. Prav tako je Slovenija v preteklih letih poskrbela za ustrezno pravno podlago e-poslovanja. Tako je kot država opravila svoje poslanstvo pri spodbujanju strateške usmeritve in razvoja na področju informatike (Kovačič et al. 2009, 271). Globalni cilj slovenske javne uprave je bila popolna uvedba e-poslovanja do leta 2010. Uvedba omogoča zagotovitev enotne opreme na delovnih mestih, povezavo administrativnih registrov in uvedbo aplikacij za skupne funkcije uprave. Decentralizacija, enakomernejši regionalni razvoj, boljše spremljanje in nadzor nad odločitvami v upravnih postopkih ter nadzor nad izvajanjem vseh upravnih postopkov so glavni vidiki pri določanju usmeritev in ciljev uvajanja e-poslovanja (prav tam, 271).

Usmeritve in cilji so naslednji (prav tam, 271): • zagotoviti državljanom dostop do informacij in storitev javne uprave, • približati storitve javne uprave državljanom, • zagotoviti enkraten zajem podatkov, • omogočiti dostop do javnih podatkov v skladu z zakonom, • skrajšati odzivni čase, • upoštevati javno mnenje in pobude javnosti, • racionalizirati poslovanje javne uprave, • doseči sodelovanje med javno upravo in uporabniki, • omogočiti večji pregled nad delovanjem javne uprave, • zagotoviti enakomernejši in hitrejši regionalni razvoj,

21

• pospešiti prehod Slovenije v informacijsko družbo in • vzpostaviti e-demokracijo.

3.5 E-uprava

E-upravo lahko opredelimo kot elektronsko podprto interaktivno izvajanje notranjih in med organizacijskih poslovnih procesov na način, ki zahteva korenito spremembo v zadnjih desetletjih v javni upravi prevladujoče poslovne doktrine. E-uprava zahteva spremembo obstoječih organizacijskih in poslovnih modelov, poslovnih procesov in postopkov ter poslovnih pravil, pogojuje uporabo informacijske tehnologije in telekomunikacijske infrastrukture, ki upravi omogoča razvijanje njene vizije, poslanstva ter izvajanje poslovnih procesov oziroma ponujanje storitev svojim uporabnikom (organizacijam, občanom) (Kovačič et al. 2009, 259). Smisel e-uprave je v tem, da radikalno spremenimo način in mehanizme funkcioniranja države, zmanjšamo birokracijo in opustimo stare načine razmišljanja in ravnanja (prav tam, 276).

E-uprava ima za posamezne akterje, ki v tem procesu nastopajo, različen pomen, cilje in pričakovanja. Uprava je pri tem osredotočena zlasti na (prav tam, 259): • kakovostnejšo storitev davkoplačevalcem ob nižjih stroških poslovanja; • lažje, enostavnejše in preglednejše obvladovanje postopkov in zakonodaje; • decentralizirano razporeditev moči in odločanja.

Občani pričakujejo: • povečan obseg in lažjo dostopnost do informacij in storitev; • občutek boljše in neposredne povezanosti z upravo.

Organizacije in poslovno okolje želijo: • znižati neposredne in posredne stroške poslovanja; • pridobiti prednosti in koristi iz razvojnih pobud gospodarstvu.

3.5.1 E-storitev

Storitve e-uprave naj bodo za občane hitre, kvalitetne, prijazne in celovite. Novi postopki uprave naj bodo organizirani tako, da občan ne bo več servisiral posamezne faze izvedbe postopka, ampak bo uprava sama opravila vse potrebne aktivnosti in postopek v potrebnem roku zaključila. Potrebna je prenova obstoječih procesov v javni upravi, pri čemer je potrebno bolj upoštevati občana in njegove življenjske situacije (Lipovec et al. 2003, 9). 12 osnovnih e-storitev za državljane in 8 osnovnih e-storitev za podjetja predstavlja le manjši, a vendar pomemben del e-storitev akcijskega načrta, ki ga lahko primerjamo z EU in ostalimi državami (Silič et al. 2004, 5 -6).

22

12 osnovnih e-storitev za državljane: • Dohodnina: napoved, objava davčne ocenitve; • Storitve za iskanje službe prek vladnih organov za delo; • Prispevki k socialni varnosti: ugodnosti za nezaposlene, otroški dokladi, stroški zdravljenja (povrnitev stroškov ali direktna poravnava), štipendije; • Osebni dokumenti (potni listi in vozniško dovoljenje); • Registriranje osebnih vozil (novih, rabljenih in uvoženih); • Prošnja za gradbeno dovoljenje; • Prijava policiji (npr. ob kraji); • Javne knjižnice (dostopnost seznamov, iskanje); • Listine (rojstni list, poročni list): zahteva in dostava; • Vpis na srednjo šolo ali na univerzo; • Obvestilo o spremembi stalnega bivališča; • Storitve povezane z zdravstvom (interaktivni nasveti o dostopnih storitvah v bolnišnicah, interaktivno naročanje za zdravljenje).

8 osnovnih e-storitev za podjetja: • Socialna varnost zaposlenih; • Davki, ki jih plačuje podjetje: napoved, prijava; • DDV: napoved, prijava; • Registracija novega podjetja; • Oddaja podatkov v statističnem uradu; • Carinska deklaracija; • Okoljevarstvena dovoljenja (vključno s poročilom); • Javna naročila.

3.5.2 Oblike e-uprave

Po Kovačiču (2009, 277) e-uprava zajema elektronsko poslovanje v javni upravi na vseh ravneh (državni, regionalni, lokalni) in vseh vejah oblasti (zakonodajni, izvršilni, sodni). Tako se vse pogosteje srečujemo z izrazi, kot so e-volitve, e-demokracija, e-storitve, e- vlada …, ki se vsi skupaj združujejo v pojem e-uprava.

E-uprava temelji na učinkoviti uporabi novih tehnologij, zlasti interneta, in obsega: • poslovanje med upravo in državljani (občani) – G2C; • poslovanje med upravo in gospodarstvom (podjetji in ostalimi organizacijami) – G2B; • notranje poslovanje uprave, ki obsega tako poslovanje znotraj posameznih organov in institucij, med upravo in njenimi zaposlenimi, kot tudi poslovanje med posameznimi organi uprave – G2G.

23

4 SPLETNE STRANI

4.1 Opredelitev spletne strani in osnovnih pojmov

Internet je osnova spleta. Internet je ogromno računalniško omrežje, v katerem so povezana številna računalniška omrežja. Vse več omrežij se vključuje v to omrežje omrežij. Omrežja podpirajo različne načine uporabe, imenovane storitve. Internet gosti več različnih storitev. Ena od takih, ki jo ljudje največkrat uporabljajo, je elektronska pošta ali e-pošta (Smith, Bebak 2000, 9 -10). Splet ali svetovni splet, ki se bliža starosti desetih let, je najnovejša internetna storitev, namenjena širši javnosti. Združuje besedilo, grafike, večpredstavnost in povezave med datotekami, s katerimi gradi ogromno pajčevino lahko dostopnih informacij. Splet je prilagodljiv in dovoljuje uporabo povezav do grafičnih in večpredstavnih datotek, omogoča pa tudi povezovanje različnih spletnih strani. Splet je najbolj priljubljena in najhitreje rastoča internetna storitev (Smith, Bebak 2000, 10 -11). Bebak (2000, 25) označuje spletno stran ali spletno mesto kot interaktivno publikacijo. Spletna stran je komunikacijski kanal, preko katerega naročnik ali lastnik spletne strani dvosmerno izmenjuje informacije s svojimi ciljnimi javnostmi. Uporabnika strani sta tako dva, obiskovalec in tudi lastnik. Namen spletne strani je interakcija uporabnika z vsebinami in storitvami strani, preko katere pride uporabnik do dodane vrednosti. Ta je lahko informativne, izobraževalne, zabavne in drugačne uporabne narave. Dodana vrednost pomeni tudi prihranek časa in denarja (Glažar 2003, 64). Spletna stran je v računalništvu dokument z nadbesedilom, ki ga prikaže brskalnik. Na spletni strani so lahko različne vsebine: besedilo, slike, povezave, zvočni in video posnetki, programi. Jezik za opis spletnih strani je HTML. Več spletnih strani oblikuje spletišče. Na spletu jo predstavlja domena -spletni naslov. Lahko jo uporabimo za osebno uporabo kot tudi za predstavitev podjetja, izdelka, storitve, … http://sl.wikipedia.org/wiki/Spletna_stran (4. 9. 2010). Pri ustvarjanju spletne strani je potrebno najprej definirati namen spletne strani, določiti ciljno publiko (potencialne obiskovalce), izdelati vsebino in nato vse to grafično in programsko sestaviti, da nastane skupek strani, ki so funkcionalno povezane med seboj ter se nahajajo na istem spletnem mestu, pod isto domeno http://sl.wikipedia.org/wiki/Spletna_stran (4. 9. 2010).

Spletne strani v glavnem razdelimo po vrstah na (Smith, Bebak 2000, 34): • osebne • tematske • poslovne in • razvedrilne.

Osebne spletne strani Cilji osebnih spletnih mest so lahko zelo različni. Pogosto služijo le temu, da si s sodelavci, prijatelji, družino in drugimi delimo nekaj, kar bi bilo sicer le naše. Osebna mesta so

24

čudovita, če želimo spoznati ljudi s podobnimi željami ali nas zanima način življenja in razmišljanja v drugačnih kulturnih okoljih (Smith, Bebak 2000, 34).

Tematske spletne strani Tematska spletna stran je vir informacij, povezanih z določeno temo. Lahko gre za nekaj, kar zanima skupino ljudi, katere član je tudi njen avtor. V takem primeru se zna zgoditi, da bo stran postopoma prerasla v nekaj, kar bo bolj podobno komercialnemu spletnemu mestu (prav tam, 34).

Poslovne spletne strani Poslovnim spletnim stranem pravimo tudi komercialne spletne strani. Slogi poslovnih spletnih strani so raznoliki, saj so njihovi cilji različni. Nekatere spletne strani so narejene za širši splet in so dostopne vsem uporabnikom. Nekatere spletne strani pa so dostopne le z ustreznim geslom, ali pa je dostop do njih omejen na kak drug podoben način. Obstajajo pa tudi taka, ki so del zasebnih omrežij in javnosti sploh niso dostopna. Vsaka spletna stran, ki ni dostopna vsem, je interna ali zasebna stran, ne glede na to, da lahko seznam za dostop pooblaščenih oseb zajema na tisoče imen (prav tam, 34).

Razvedrilne spletne strani Zabava je eden od treh najpomembnejših razlogov za obisk spleta. Število strani, ki ponujajo zabavo, narašča. Čedalje več je strani s šaljivo vsebino, vse več pa je tudi skupinskih iger, ki jih ponujajo priključne storitve. Razvedrilne strani seveda niso namenjene izključno zabavi. Mnoga med njimi služijo oglaševanju. Pogosto pa lahko na razvedrilnih straneh najdemo tudi prikrito ali odkrito izobraževalno vsebino (prav tam, 34).

4.2 Elementi spletnih strani

Spletna stran lahko podjetju prinese veliko koristi, vendar le ob predpostavki, da ima podjetje skrbno začrtane cilje, ki jih želi doseči in definirane strategije za doseganje teh ciljev. Tako bi se vsako podjetje moralo lotiti projekta spletne predstavitve zelo premišljeno. Pri tem mora jasno vedeti, kaj želi s spletnimi stranmi doseči in komu bodo namenjene (Skrt, februar 2004). Spletne stani so narejene iz različnih elementov, ki sestavljajo celoto -spletno stran. V nadaljevanju bomo na kratko opisali glavne elemente spletne strani.

Ikone Ikone so slike z nabožno vsebino, v računalniškem žargonu pa gre za manjše sličice, ki jih uporabljamo za simbolični prikaz ukazov. Ukaz se izvede, ko z miško kliknemo na ikono. Služijo kot povezave z drugimi stranmi. Ikona se opremi z dodatnim besedilom, ki pojasnjuje njen pomen (Hribar 2001, 68).

25

Navigacijski trak Navigacijski trak je del spletne strani, ki omogoča povezovanje z vsemi preostalimi spletnimi stranmi na spletnem mestu. Sestavljen je iz vrstice oziroma stolpca tekstovnih ali slikovnih hiperpovezav. Programi samodejno posodabljajo skupne robove in navigacijske trakove, tako da je navigacija po spletnem mestu vedno usklajena, tudi če dodajamo, premikamo ali brišemo spletne strani (Šuler 2003, 7).

Tabele Tabele so sestavljene iz celic, ki so razporejene v stolpce in vrstice. Uporabljamo jih za sistematično razporejanje podatkov. Tabele brez vidnih robov pa nam pridejo prav tudi pri oblikovanju strani (Šuler 2003, 36).

Obrazci Obrazec je posebno orodje, ki nam pomaga pri zbiranju podatkov o obiskovalcih naših spletnih strani. Obrazci lahko vsebujejo več elementov, kot so zbirni gumbi, ukazni gumbi, potrditvena polja, okenca za besedilo in seznami. Obiskovalci torej vpisujejo podatke ali pa se s klikanjem odločajo za različne možnosti, ki so jim na voljo (Šuler 2003, 41).

Okvirji S pomočjo okvirjev lahko na zaslonu zagotovimo prostor določenim vsebinam. Večina strokovnjakov se glede uporabe okvirja strinja, da jih je potrebno omejiti na minimum, ker njihova uporaba prinaša težave. Okvirji zmedejo iskalnike, kar pomeni manjšo obiskanost strani. Prav tako pa drsniki okvirjev zavzemajo veliko prostora na zaslonu, kar povzroča težave predvsem uporabnikom z manjšim zaslonom (Nielsen 2000, 87).

Animacije Gibanje na zaslonu pritegne pogled in pozornost, hkrati pa je tudi zelo moteče in očara le zelo neizkušene uporabnike. Zelo težko se je osredotočiti na branje besedila na sredini zaslona, če povsod po robovih nekaj utripa in se premika. Poleg tega pa animacija podaljša čas nalaganja strani. Količino animacij moramo zato zmanjšati na minimum in jih uporabiti le, če pripomorejo k boljši razumljivosti (Nielsen 2000, 145).

Slike Količino slik je treba minimizirati zaradi dolgotrajnega nalaganja takih strani. Kljub temu nekateri uporabniki želijo videti slike in fotografije za boljšo predstavo. To je značilno za spletne trgovine, kjer si želijo kupci ogledati izdelek, ki ga kupujejo. Najbolje je, da je na spletno stran postavljena pomanjšana verzija fotografije oziroma slike, ki si jo lahko uporabnik poveča (Nieslen 2000, 115).

Besedilo Študije so pokazale, da je neposredno branje iz zaslona za 25 % počasnejše, kot pa branje besedila na papirju. Veliko ljudi doživlja branje iz zaslona tudi kot neprijetnost zato velja pravilo, da se na spletu mora uporabiti pol manj besedila kot v tiskanih medijih. Ker jim je branje na zaslonu neprijetno, ga uporabniki ne berejo, ampak le na hitro preletijo. Pri tem

26

preberejo le določene ključne besede ali odstavke, ki jih posebej zanimajo, vse ostalo pa izpustijo (Nielsen 2000, 104).

Hiperpovezave Ločimo notranje in zunanje hiperpovezave. Notranje služijo za preskoke v isti spletni strani in se skoraj izključno uporabljajo pri daljših besedilih. Spletno predstavitev, ki poleg besedila vsebuje tudi mnogo slik in raznih večpredstavnostnih podatkov, pa rajši razdelimo na več samostojnih spletnih strani in jih med seboj povežemo z zunanjimi hiperpovezavami. S tem dosežemo hitro odpiranje izbranih strani in hkrati izboljšamo preglednost predstavitve (Zorec 1998, 51).

4.3 Značilnosti dobrih spletnih strani

Še tako tehnično izpiljena stran ne bo dosegla želenih rezultatov, če ne bo upoštevala nekaterih elementov, ki so ključni za uspeh spletne strani oz. so nujno potrebni, da ta zaživi, da jo uporabniki uporabljajo in se nanjo tudi vračajo. Ti elementi so: oblikovna podoba, vsebina, tehnologija, interaktivnost, navigacija, uporabnost in marketinški vidik (Skrt, februar 2003).

Oblikovna podoba Uporabnik ob obisku spletne strani najprej zazna njeno oblikovno podobo. Najboljša oblikovna podoba je tista, ki je preprosta in ki ne vsebuje nepotrebnih odvečnih elementov. Pri izdelavi oblikovne podobe je potrebno veliko pozornosti posvečati naslednjim elementom in dejavnikom: oblikovanju, všečnosti, ureditvi, postavitvi, navigaciji, barvi, ozadju, grafičnim elementom, tipografiji in velikosti pisave.

Pri ustvarjanju oblikovne podobe se naj upošteva: • ne pretiravajmo pri številu različnih barv, ki jih uporabimo na strani; • izogibajmo se animacijam, utripajočim ali premikajočim se napisom, zvočnim datotekam, ipd.; • ozadje naj bo ves čas enako in nikakor ne izstopajoče; • okoli tekstov uporabljajmo prazen prostor; • uporabljajmo primerno velikost in tipografijo pisave; • uporaba grafičnih elementov mora popestriti vsebino, nikakor pa je ne sme zadušiti; • grafični elementi in slike morajo biti zaradi dolžine nalaganja spletne strani optimizirani in objavljeni v primernem formatu; • zaradi boljše čitljivosti, uporabljajmo temno pisavo na svetli podlagi. Dobro oblikovana podoba je tista, ki doseže harmonijo barv, slik in vsebine (Skrt, februar 2003).

Vsebina Skrt (februar 2003) predpostavlja, da podlegajo spletne vsebine drugačnim pravilom branja in pisanja v primerjavi z vsebinami v tiskanih verzijah, tako je potrebno vedeti, kako

27

jih napisati. Pogosta napaka, ki jo pri objavi vsebine na spletnih straneh delajo podjetja je, da objavijo popolnoma isto vsebino kot v svojih promocijskih prospektih in pri tem ne upoštevajo dejstva, da spletni uporabniki s težavo prebirajo dolge tekste z ekrana. Zaradi tega je priporočljivo, da je vsebina kratka in jedrnata ter razdeljena v logične enote. Spletna stran nikakor ne sme biti natrpana s tekstom. Dolge tekste je potrebno razdeliti v poglavja in jih predstaviti na več različnih podstraneh. Vsebina, ki zajema široko vidno polje ekrana, se lahko razdeli v več stolpcev. Za lažje sprehajanje po vsebini je potrebno uporabljati kratke in jasne naslove ter poudariti ključne besede. Najpomembnejše informacije morajo biti podane tako, da jih bodo uporabniki takoj zaznali in jih bodo pritegnile k branju.

Vsebina spletne strani mora biti tako: • ažurna, • slovnično pravilna, • razumljiva, • jedrnata, • pregledna, • verodostojna in • uporabna.

Tehnologija Ker se mora spletna stran hitro naložiti, morajo biti vsi elementi (grafika, slike, teksti) optimizirani in objavljeni v ustreznem formatu, spletna stran pa mora biti nameščena na hitrih, zanesljivih in varnih strežnikih. Spletno stran je potrebno pred njeno objavo testirati v različnih resolucijah, pri različnih hitrostih, modemskih povezavah in z različnimi brskalniki. Kompatibilna mora biti z najpogosteje uporabljenimi brskalniki ter funkcionalna v različnih ločljivostih ekrana. Nujno je potrebno preveriti tudi pravilnost HTML kode ter vse povezave, ki so vključene na strani (Skrt, februar 2003).

Interaktivnost Dobro narejene strani izkoriščajo možnost, ki jo internet kot medij omogoča, to je dvosmerna komunikacija med spletno stranjo in njenim obiskovalcem. Interaktivnost, ki zagotavlja aktivno vlogo obiskovalca na spletni strani, se lahko zagotovi s pomočjo obrazcev in aplikacij. Interaktivnost je še posebej pomembna, če želi podjetje graditi dolgoročen odnos s svojimi strankami ter jim nuditi kvalitetne poprodajne storitve (Skrt, februar 2003).

Navigacija Navigacija mora biti namenjena hitremu, preglednemu in enostavnemu dostopu do informacij. Spletna stran mora vsebovati enostavno, razvidno in konsistentno navigacijo, ki bo omogočala obiskovalcem udobno in hitro sprehajanje po vsebini spletnih strani. Le- ta mora biti pravilno podana in logično razvrščena, kajti le tako bo lahko obiskovalec našel informacije, ki jih je iskal. Priporočljivo je, da strani z dolgo vsebino vsebujejo povezave znotraj teksta, ki vodijo na vrh strani. Spletne strani morajo biti načrtovane in opremljene tako, da uporabnik v vsakem trenutku ve, na kateri strani in kje znotraj strukture spletne

28

strani se nahaja (v kateri kategoriji, podkategoriji). Strani z obširno vsebino morajo na vidnem mestu vključevati iskalnik, s pomočjo katerega bo uporabnik lažje in veliko hitreje našel tisto, kar išče. Iskalnik mora zagotavljati učinkovito poizvedovanje med množico dokumentov ter omogočati hiter dostop do želenega dokumenta (Skrt, februar 2003).

Uporabnost Po mnenju Skrta (februar 2003) je uporabnost tista karakteristika spletnih strani, ki omogoča uporabnikom, da z zadovoljstvom uporabljajo spletno stran in da na njej najdejo informacije, ki bodo zadovoljile njihove želje in potrebe. Pojem uporabnosti se močno prepleta z drugimi vidiki oblikovanja spletnih predstavitev, od kreativnosti, grafike, hitrosti nalaganja, navigacije preko vsebinskih vidikov do všečnosti s strani uporabnikov.

Stopnja uporabnosti strani je odvisna predvsem od: • kvalitetne vsebine, • logične in enostavne navigacije, • časa, ki ga potrebujejo uporabniki, da najdejo informacije, ki so jih iskali, • hitrosti nalaganja strani, • načina prikazovanja vsebine, • učinkovite uporabe, • zagotavljanja podpore uporabniku in podobno.

Marketinški vidik Žal je še tako dobra spletna stran neuporabna, če ni obiskana. Internetne uporabnike je potrebno obvestiti, da spletna stran obstaja. To najlažje storimo tako, da vpišemo našo spletno stran v najpomembnejše svetovne in slovenske spletne imenike ter iskalnike. Pri promociji spletne strani si lahko pomagamo tudi z meta oznakami, ki jih vstavimo v glavo html dokumenta. Z ustreznimi posegi v html dokument lahko namreč vplivamo na to, ali naj iskalnik pri svojem iskanju le-to sproti shrani v svojo podatkovno bazo, kako dolgo naj jo hrani, kakšen opis naj ima v primeru izpisa med rezultati iskanja, ipd. Število obiskovalcev, minute, ki jih uporabniki prebijejo na spletni strani in njihova aktivnost na spletnih straneh, so lahko realni pokazatelj tega, kako priljubljena in obiskana je spletna stran (Skrt, februar 2003).

29

4.4 Značilnosti slabih spletnih strani

Deset najpogostejših napak pri izdelavi spletne strani, ki jih navaja Skrt (april 2008).

1. Pomanjkljivo napisana vsebina Pomanjkljivo napisana besedila, ki povrh vsega ne vsebujejo za spletno stran najbolj pomembnih ključnih besed, so precej pogosta napaka, ki jo je moč zaslediti na spletnih straneh naših podjetij. Tako uporabniki ne morejo preko iskalnikov spletne strani najti našega podjetja.

2. Prepogosto ponavljanje istih besed (besedno onesnaževanje) Pri dodajanju ključnih besed v vsebino spletne strani ne smemo pretiravati. Maksimalno dovoljena gostota posamezne ključne besede, naj bi znašala med 5 do 7 %. Če se bo beseda znotraj teksta prevečkrat ponovila, nas lahko iskalniki zaradi besednega onesnaževanja ˝nagradijo˝s slabšo pozicijo ali pa v skrajni fazi celo izločijo iz rezultatov iskanja.

3. Problem vstopne strani Z vidika pozicioniranja spletne strani na iskalnikih je pomembna vsebina vstopne strani, ki pa jo na ˝tipičnih vstopnih straneh˝, ki običajno vsebujejo velik logotip podjetja ali pa uvodno flash animacijo, ni moč najti. Ker potrebujejo iskalniki tekste s ključnimi besedami, ki jih na tovrstnih straneh ni moč najti, so posledično slabše tudi pozicije na iskalnikih.

4. Heading naslovi Podobno kot velja, da imajo naslovi in podnaslovi v tiskanih medijih večjo pomembnost od ostalega teksta, velja to tudi za spletne strani. Če ne uporabimo v vsebinskem delu spletne predstavitve heading naslove, ki jih označujemo z oznakami ˝h1˝, ˝h2˝, ˝h3˝, bomo izgubljali pomembne točke za boljšo uvrstitev na iskalnikih. Pri tem je koristno vedeti, da imajo naslovi, ki so označeni z ˝h1˝, največjo težo, saj je tudi njihova pomembnost glede na celotno vsebino večja in da je zaradi tega pomembno, da vključuje ključne besede.

5. Nepomenski naslovi spletne strani Ker ima naslov spletne strani, ki je definiran s