Slovenski Revialni Pokal – Srp V Malem Nogometu 28.2.1986 – 22.12.2001
Total Page：16
File Type：pdf, Size：1020Kb
SRP 1986 - 2001 SLOVENSKI REVIALNI POKAL V MALEM NOGOMETU 1 SLOVENSKI REVIALNI POKAL – SRP V MALEM NOGOMETU 28.2.1986 – 22.12.2001 SRP najbolj množično malonogometno tekmovanje v Sloveniji Slovenski revialni pokal (skrajšano SRP) v malem nogometu je bilo najbolj množično tekmovanje v Sloveniji (v 16-ih sezonah je bilo v 69-ih krajih odigranih 226 turnirjev, vključevalo je 4.500 igralcev iz 290-ih ekip iz 130 krajev; skupno odigranih 2.845 tekem, 66.000 gledalcev …). Ustanovljeno je bilo 28.2.1986 na pobudo mariborskega KMN Talci (prvega uradno registriranega kluba v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji), ta je bila takoj deležna številčne podpore ekip iz vse Slovenije, ki so tedaj zvečina delovale kot neformalne skupine oziroma sekcije v okviru društev DTV Partizan, zlagoma pa so začeli nastajati tudi prvi uradno registrirani klubi. Nogometna zveza Slovenije je od leta 1985 naprej sicer organizirala republiška prvenstva (predtekmovanjem na medobčinski ravni so sledili finalni turnirji, oboje zgolj v kratkem času zimskega premora med deloma nogometne sezone). Kar seveda še zdaleč ni zadostilo tekmovalnim potrebam in ambicijam ekip, ki so v tedanjem obdobju vse silovitejšega razmaha malega nogometa rasle kot gobe po dežju. Malonogometna srenja je v želji po medsebojnem merjenju moči na širši ravni potrebovala veliko več, predvsem nekaj, kar bi omogočilo intenzivnejšo, trajnejšo igralno sezono. Zato se je dodatno tudi samoorganizirala, najbolj prepričljiv izraz teh hotenj pa predstavlja prav ustanovitev tekmovanja Slovenski revialni pokal/SRP (kasneje, leta 1990, tudi ustanovitev POP Slovenije), s predtekmovalnimi turnirji od aprila do septembra na prostem ter s turnirji v končnici novembra in decembra v dvoranah (organiziran je bil po vzorcu Jugoslovanskega revialnega pokala/YURK, ki je med letoma 1983 – 1987 veljal za neuradno prvenstvo Jugoslavije; FSJ/NZJ je prvo uradno prvenstvo organizirala leta 1989). Tekme so trajale po 2 x 15 minut, s tako imenovano normalno nogometno žogo št. 4, ekipe so bile na turnirjih razdeljene v štiri (od 1991. naprej v tri) skupine, zmagovalci so napredovali v finalni del turnirja, v končnicah je na podlagi točkovanja uvrstitev nastopalo po 12, nekaj let tudi 16 ekip. Revija reprezentantov velikega in malega nogometa V tekmovanju SRP so imeli pravico igranja tudi registrirani nogometaši, med njimi so nastopala številna uveljavljena imena, tudi 23 članskih državnih reprezentantov: Zlatko Zahović, Mladen Rudonja, Milan Osterc, Amir Karić, Nastja Čeh, Alfred Jermaniš, Saša Gajser, Gregor Židan, Simon Sešlar, Suad Fileković, Vladimir Kokol, Damjan Gajser, Igor Benedejčič, Željko Mitraković, Samir Zulić, Ante Šimundža, Vili Bečaj, Amer Jukan, Edi Barjektarević, Zoran Ubavić, Robert Belec, Andrej Goršek, Nihad Pejković (slednji za BiH). V SRP je nastopala in igrala vodilno vlogo tudi večina članov prvih generacij državne malonogometne reprezentance (41): Marko Pungartnik, Vojko Majcen, Janko Dolenc, Zoran Tesko, Damjan Drole, Darko Fele, Boro Ristevski, Andrej 2 Vrhovec, Robert Zickero, Albin Bratun, Beno Čož, Darko Daljević, Aleksander Brunšek, Boris Tomažič, Milko Verboten, Jože Gačnik, Dejan Kraut, Andrej Dobovičnik (tudi dolgoletni selektor), Andrej Ahčin, Mladen Nemec, Damjan Novak, Danilo Kurnik, Milivoje Simeunović, Tomislav Kostić, Sašo Novak, Silvester Kornik, Danilo Guček, Boštjan Guček, Dušan Novak, Kristijan Stojko, Senudin Đafić, Sebastijan Štefančič, Boris Klinger, Aljoša Kirsanov, Denis Delamea, Robert Gačnik, Gorazd Drobnič, Stanislav Banič, Danilo Pukšič, Marjan Dermastija, Tomislav Horvat, Davorin Šnofl, v vlogi vodje ekipe iz Sevnice prvi selektor reprezentance Dušan Razboršek (ta je kot opazovalec tudi obiskal nekaj turnirjev), selektor in trener Darko Križman (bil je igralec in trener KMN Talci) … Pionirski delež SRP k razvoju malega nogometa/futsala Skratka, SRP, ki je bil celih 16 sezon po več mesecev trajajoče vseslovensko kontinuirano tekmovanje, je v veliki meri predstavljal osnovo oziroma nekakšno vodilo za sestavo prve reprezentance (20. avgusta 1995 je bil prvi zbor v Škofji Loki), saj je bilo dotedanje zimsko prvenstvo NZS le enodnevni dogodek. Za nameček smo iz vrst SRP v komisiji za mali nogomet pri NZS (mimogrede, pred leti jo je med drugim vodil sedanji predsednik NZS Radenko Mijatović) vrsto let aktivno delovali spodaj podpisani Borut Planinšič kot podpredsednik komisije, Stanko Damiš v vlogi predstavnika Mobografike/Lipe iz Ljubljane kot dolgoletni član komisije ter statistik reprezentance in tekmovanj NZS (danes vodja futsal tekmovanj), pa Fredi Kmetec kot duhovni vodja KMN Poetovio, petkratnega prvaka SRP, Pavel Zorko, vodja KMN Križevci, enega najodličnejših prirediteljev turnirjev SRP, Branko Kogovšek iz KMN Grozd iz Portoroža, Zdravko Golob iz velenjskega Sportkluba, ki je bil kasneje tudi predsednik krovne komisije … Tudi gostitelj prvih resnih reprezentančnih priprav prihaja tako rekoč iz vrst SRP, tridnevno gostoljubje pred kvalifikacijami za evropsko prvenstvo v Belgiji je oktobra 1995 v Radljah ob Dravi slovenskim izbrancem nudil KMN Brezno. Kar vse priča o tedanji veliki in neločljivi prepletenosti vlog in razmerij na slovenski malonogometni sceni. A vendar se zdi neverjetno, da so to pri krovni nogometni organizaciji, kakor tudi nekateri avtorji publikacij o zgodovini malega nogometa v Sloveniji, ob vseh razsežnostih (290 različnih ekip in 4500 igralcev, 226 turnirjev in 2845 tekem, 66.000 gledalcev, …) ter neizbrisnih sledeh in vplivih, ki jih je SRP nedvomno pustil, vse to zlahka in predvsem krivično prezrli oziroma zamolčali!? Tekmovanje SRP je največji razcvet doživljalo med letoma 1993 (rekordnih 68 ekip) in 1996, turnirji so zlasti v nekaterih manjših krajih pritegnili po več sto gledalcev (na Ptuju se jih je dvakrat zbralo prek tisoč). Zatem pa je udeležba začela upadati in je leta 2001 tudi ugasnilo. Med drugim tudi zato, ker je NZS naposled le zaznala potrebo po stalnejših organiziranih tekmovanjih in je leta 1995 konstituirala prvenstvo v državni ligi (SLMN, danes SFL), istega leta je bila rojena tudi državna reprezentanca. Mali nogomet je dobil povsem nove organizacijske dimenzije, postal je dvoranski šport, ki mu je čedalje več pozornosti namenjala tudi FIFA. In danes je 3 futsal oblika nogometne igre, ki se pod uradnim okriljem igra po vsem svetu (obstajajo sicer še številne druge oblike malega nogometa). Temu po nekakšnih zakonitostih prehoda iz kvantitete v kvaliteto SRP kajpak ni mogel ubežati. Vendar je kot spodbujevalec in povezovalec aktivnosti ter razvijanja množičnosti na vseslovenski ravni prispeval izjemno dragocen delež k narodovi dediščini in nesporno odigral izredno pomembno pionirsko vlogo v dolgotrajnem, turbulentnem procesu razvoja športne dejavnosti, ki je bila predtem kljub izjemni množičnosti preveč zapostavljena. Velika medijska odmevnost Vendar pa ni moč prezreti dragocenega prispevka k popularizaciji tekmovanja SRP in s tem malega nogometa nasploh v obliki velike medijske pozornosti, ki so jo tekmovanju SRP posvečali mediji, kar je gotovo imelo odločilen povratni učinek na številčno udeležbo v zgodnjih devetdesetih letih. Dnevnik Slovenec je bil med letoma 1992 – 1995 medijski sponzor, veliko prostora mu je vrsto let namenjal športni dnevnik Ekipa, o dogajanjih so redno poročali tudi časniki Sportske novosti, Delo, Večer, Dnevnik, STA, Republika, Primorske novice, tabloid Kaj, Večernji list iz Zagreba (v arhivu SRP hranimo domala vse objave, nabralo se jih je več sto), pa Radio Slovenija, Radio Maribor in še številni lokalni tiskani in elektronski mediji… Finale tekmovanja v končnici leta 1992 v Izoli je neposredno prenašala TV Slovenija (reporter Ivo Milovanovič), finale končnice leta 1994 v Kobaridu pa v posnetku TV Koper (reporter Ervin Čurlič). Ustanovitelji in (so)graditelji Za uspešno odvijanje in promocijo tekmovanja SRP so poleg organov vodenja, igralcev in trenerjev oziroma vodij ekip kajpak zaslužni tudi številni predani organizatorji turnirjev, delegati, sodniki, donatorji, tudi novinarji oziroma uredniki. Vseh, ki so najodmevneje sodelovali pri pisanju te dolgoletne zgodbe, ni moč našteti, nekatera imena (našteta po abecednem vrstnem redu) pa vendarle velja še posebej izpostaviti: Milan Antolin, Franc Bobovec, Silvo Borošak, Jože Braček, Gorazd Brečko, Tomaž Cokan, Stanko Damiš, Sulejman Durmić, Franc Golob, Jože Gorenc, Robert Goršek, Boris Grabar, Tone Fekonja, Metod Grkman, Peter Hribernik, Benjamin Jakičič, Peter Kancler, Danilo Klanjšek, Fredi Kmetec, Gorazd Kodrič, Žarko Krebs, Bojan Lepoglavec, Mitja Lomovšek, Janko Maguša, Cvijetin Maksimović, Milan Mitrović, Drago Nedeljko, Rudi Neubauer, Zoran Novarlić, Goran Obrez, Jelko Pesjak, Hrvoje Pešutić, Borut Planinšič, Zlatko Rauković, Toni Rehar, Božidar Repnik, Slavko Sakelšek, Branko Stajnko, Arturo Steffe, Aljoša Stojič, Leon Šteharnik, Stanko Šterman, Božo Tabar, Darko Tironi, Dušan Turk, Branko Tuš, Igor Tuš, Edi Vezjak, Stane Vovk, Boris Zagoršek, Jurij Završnik, Pavel Zorko, Stane Zule, Gojko Živković … Hvala! 4 Društva in ekipe, ustanovne članice SRP (po abecedi): Aero Celje (predstavnik Slavko Ošlak), Avaturisti Zagorje ob Savi (Gabrijel Brezovar), Bratje Kovačević Slivnica (Vasilij Pečnik), DTV Borut Gotovlje (Niko Klinc), DTV Miklavž (Zdravko Lamot), DTV Slovenske gorice Voličina (Branko Tuš), Hoče Bohova (Srečko Ornik), KMN Surovina Talci (Borut Planinšič), KMN Vitomarci (Jože Braček), Lajše Šoštanj (Robert Goršek), Manchester Žalec (Jelko Pesjak), Penal Celje (Peter Hribernik), Puntar Kneža pri Tolminu (Zorko Kenda), Radvanje Estetik Maribor