Ekstremno Slovensko 2016-2019
Total Page：16
File Type：pdf, Size：1020Kb
“Vse za kino!” EkstremnoSlovensko 2016–2019 MALA GARAŽNA KNJIŽNICA v Mariboru 2019 Predgovor Ko ti nekdanja ministrica reče, da je treba na ljudi pritiskati, dokler te nimajo dovolj in ti dajo zato, da imajo končno mir, za mestni kino ali povišanje kulturnega proračuna. In ko celo s temi besedami strne situacijo: »Postaviti se na cesto in reči: tank bo šel mimo po moji koži, če se to zgodi.« Ko ultimativna femme fatale (in med drugim tudi dobitnica najvišje državne nagrade za umet- nost) potoži, da ne dobiva vlog v slovenskem filmu. Ko najbolj obetajočo režiserko vabijo filmski starci na ‘’privatne’’ lekcije. Ko mislijo, da je filmska emancipiranka Megi po desetih letih še vedno noseča. Ko se filmska kritičarka otepa vulgarnih opazk in podcenjujočega odnosa, ker je ‘’mlada ženska’’. Ko je le eden od dvanajstih podprtih celovečernih filmov v režiji ženske. In ko največja zvezda slovenskega filma izjavi: »Naj mi oprostijo režiserji, ampak ne vem, s kakšnimi ženskami se družijo, da nič ne vedo, kaj ženske pravzaprav v življenju delamo, čutimo, kako se obnašamo. Noben nič, kot da so z nekimi izmišljenimi ‘’barbikami’’ kar naprej.« Potem lahko brez dvoma sklepamo, da je nekaj narobe s to našo filmsko pokrajino in širše, z našim odnosom do filmark, do žensk in njihovega filma. Na filmski sceni, ki je tako majhna, da zaviješ v en lokal ali pa obiščeš en festival in večino srečaš, je takšna neenakost in neeman- cipiranost lahko pogubna. Hkrati pa je s pogovori, debatami, opozarjanjem in ukrepi zelo hitro možno doseči premike v pravo smer. Pričujoč izbor ‘’ekstremno’’ dolgih, a tudi ekstremno zanimivih in velikokrat zelo neposred- nih pogovorov jasno razkriva neenakosti, mestoma tudi nesmisle, zaradi katerih smo med dru- gim še vedno na mednarodni filmski margini. Po drugi strani pa prav niz teh izjemnih sogov- ornic dokazuje, da se da tudi drugače. Samo v času nastajanja serije EkstremnoSlovensko smo videli mednarodni prodor Maruše Majer prek Berlina in Pule, novo kopico nagrad Špele Čadež, izbor Tine Poglajen v komisijo za evropsko filmsko nagrado Lux, razglasitev Milene Zupančič za ‘’igralko Evrope’’, norveško-italijansko-slovensko koprodukcijo Sonje Prosenc, zmago prvenca Urše Menart na Festivalu slovenskega filma in še bi lahko naštevali. Tako je nastal iskriv, udaren, raznolik in zabaven pregled ženskega filmskega ustvarjanja v zadnjih letih, ki daje besedo in glas spregledanemu delu zgodovine slovenskega filma. In končni rezultat? Če se navežemo na dokumentarec zadnje sogovornice Urše Menart Kaj pa Mojca?, ki je med drugim pomenil tudi inspiracijo za to pogovorno serijo, lahko filmsko sklenemo: naše Mojce nikakor niso Kekci, še manj pa Rožleti! Žiga Brdnik, Miha T. Horvat 7. junij 2019, Maribor, Izola Kazalo Katarina Stegnar 9 Maruša Majer 25 Nina Ivanišin 47 Milada Kalezić 71 Ana Pečar 87 Milena Zupančič 99 Majda Širca 115 Ema Kugler 133 Špela Čadež 157 Alenka Cilenšek 169 Dafne Jemeršić 191 Minca Lorenci 209 Nika Rozman 227 Petja Golec Horvat 245 Sonja Prosenc 257 Nika Gričar in Tina Poglajen 267 Urša Menart 283 EkstremnoSlovensko #1, Mobilni Udarnik: Katarina Stegnar 8. marec 2016, stanovanje na Glavnem trgu 22, Maribor, voditelja: Miha Horvat (M.H.), Žiga Brdnik (Ž.B.) »Katarina Stegnar je vsekakor ena najbolj eksperimentalnih in inovativnih igralk v sodob- nem slovenskem gledališču, za katero v umetnosti in gledališču ne obstaja nikakršna samo- umevna senzibilnost ali nekaj, o čemer bi si ne bilo mogoče zastaviti še enega vprašanja« (iz obrazložitve za nagrado zlata ptica, 2005). »Zlasti pa velja izpostaviti njeno vlogo v filmu Drevo Sonje Prosenc, v katerem se ji je kot razmeroma novemu filmskemu obrazu posrečilo z vrhunsko ponotranjeno in minimalistično igro ustvariti prefinjeno detajliran ženski lik, poln silovitih čustev. S skrbno izbranimi, skrajno reduciranimi in redkimi gestami je dala liku matere v brezizhodni situaciji moč in notranjo napetost, ki podpirata estetsko dovršeno filmsko podobo« (Suzana Koncut v obrazložitvi na- grade Prešernovega sklada, 2016). Rojena 1976 v Ljubljani. Diplomirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) leta 2002. Igralka, plesalka in performerka Katarina Stegnar je na slovenskem gledališkem prizorišču dejavno navzoča vsaj od leta 1999. S svojimi kreacijami je opazno zaznamovala slovensko neodvisno scensko umetnost, redno pa sodeluje tudi s slovenskimi institucionalnimi gledališči. Je ena najbolj dejavnih sodelavk platforme za raziskavo, razvoj in produkcijo sodobne scenske umetnosti Via Negativa, kjer sodeluje od leta 2004 (Incasso, Bi ne bi, Viva Verdi, Štiri smrti in Out). V performansih VN je ustvarila prostor za konceptu- alno dosledno in inovativno uprizarjanje, ki ga zaznamujejo raziskovalnost, odpiranje spornih vprašanj, iskanje novih, drugačnih oblik prezentacije in kritičen razmislek o lastnem ust- varjalnem delu in o mediju, v katerem se izraža. Kot izvajalka nenehno razvija in poglablja tako performativno kot referencialno komponento in je neizprosna tako do sebe kakor do publike. Je članica skupine Betontanc in njenega spin-offa, kolektiva Beton Ltd. Sodeluje z Gledališčem Glej, Anton Podbevšek Teatrom, SNG Dramo, E.P.I. Centrom, Wax Factory, Plesnim Teatrom Ljubljana, Ex-Pontom, Masko itd.; že od leta 2002 pa tudi s Slovenskim mladinskim gledališčem, kjer se je decembra 2014 zaposlila v igralskem ansamblu. FILMOGRAFIJA 2018 Zgodovina ljubezni 2017 Baron Codelli 2015 Impromptu 2013 Drevo 2005 Predmestje 2002 Brez skrbi, Sergej Pavlovič, vse bo še v redu 2001 Barabe! 2000 Figurae Veneris PREPIS POGOVORA MIHA HORVAT (M.H.): Sem rekel, da bom svojemu mlajšemu kolegu dal besedo za začetek, potem pa je moj mlajši kolega rekel, da smo pri meni doma in je verjetno boljše, da jaz začnem in me potem mlajši kolega dopolni. Torej, vse vas lepo pozdravljam. Upam, da ne bo zdaj vse tako formalno, ker je začetek. Mobilni Udarnik začenja svojo pot ob dnevu žena z eno pravo kvalitetno slovensko filmsko ustvarjalko, ki bo danes delila trenutek ali dva z mano in Žigom. Mogoče bi za začetek samo za kamero in dokument povedal, da se nahajamo v privatnem stanovanju in da se bomo naslednji teden, v torek, nahajali v kinu Partizan z Marušo Majer in da bo ta serija mobilnega Udarnika EkstremnoSlovensko z ženskimi films- kimi ustvarjalkami. To pomeni, Katarina, prva si v seriji gospa in gospodičen. KATARINA STEGNAR (K.S.): Gospa. M.H.: Katarina, zdaj sem dva dni gledal filme, tri tvoje celovečerce: Barabe!, Predmestje in Drevo. Na eni strani imamo neko punco brez družine, dekle, ki se samostojno prebija skozi svet barab. Potem imamo v Predmestju hči samomorilke in očeta, ki s svojo izgubljeno kl- apo hodi skozi dneve. V tretjem pa imamo mamo, mater, ki se najde v kontekstu krvnega maščevanja neke kulture, ki njej ni domača. Kar tri skrajnosti, se mi zdi. Ali? K.S.: Veš kaj, predvsem je toliko časa minilo med vso to skrajnostjo, da je vsak film stvar zase. Težko rečem, da so zdaj to tri filmske vloge, ki se jih da nekako primerjati, ker je vmes preteklo šestnajst let. M.H.: To pomeni, da je v bistvu vse skupaj samo moja časovnica zadnjih par dni? Možno. ŽIGA BRDNIK (Ž.B.): Zakaj je toliko časa poteklo med filmi? Ni bilo priložnosti, ni bilo časa? K.S.: Ne, noben me ni poklical. Zelo preprosto. Ne vem, zakaj. To so tudi takšne vloge, ki so velike in močne. Teh je malo, se splača počakati. Tako da imam še eni dve do konca (smeh). M.H.: Se pravi kaj, da si potem ti samomorilka? K.S.: ‘Ziher’ ena razočarana gospodinja, ‘ornk’ razočarana, pa morilka … mogoče tri, no ... pa ena zelo zatežena babica. M.H.: Potem pa je potencial, da sama filme snemaš? K.S.: Ja. M.H.: Odlično. Kdaj si gledala Barabe! nazadnje? K.S.: Enih par let nazaj. M.H.: In? K.S.: Film je naiven, nekako. Jaz sem s tem, kar sem naredila, po 17-ih letih čisto zadovoljna. Se mi ne zdi kakšna zelo velika napaka, tako da s tem nimam nobenega problema. M.H.: Priznam, da se s Katarino že nekaj časa poznamo, že od takrat, ko so snemali Barabe!. Sem bil predvčerajšnjim zelo presenečen, kako mlada si. K.S.: Bila. M.H.: Ja, bila. No, vidiš, to je ta moment; sem razmišljal, da si. Kakšna je situacija, ko se gledaš nazaj? V teatru se nikoli ne vidiš, razen v dokumentarcih, v filmu pa ta življenjska časovnica dela. K.S.: Gledala sem ga, ker sem montirala show real in sem iskala delčke filma iz profesional- nega stališča. Nisem si ga zavrtela s kokicami. M.H.: Zakaj pa si rekla, da je naiven film? K.S.: Zato, ker se mi zdi, da je zgodba naivna. M.H.: Predmestje in Drevo sta, se mi zdi, dosti dodelana, natančna. Z vsem, kar se mi zdi, da film potrebuje. Barabe! pa … se ne razume. K.S.: Veš kaj? Moraš Mirana Zupaniča (režiserja filma Barabe!, op. avt.) vprašati. Ko je film ven prišel, sem, mislim, da v Celju enkrat izjavila za nek časopis, da je to mladinski film. Potem me je isti večer, ko je to izšlo, mislim da v Vikend Magazinu, vprašala novinarka, kako komentiram svojo izjavo, da je to mladinski film. Rekla sem, da ne vem, kako naj to komentiram, ampak da še vedno mislim, da je to mladinski film. To je začelo blazno napetost med mano in Zupaničem, ker je rekel, da nam zmanjšujem občinstvo in govorim neumnosti. Ampak še vedno mislim, da je to bolj film za otroke. Pač cela ta zgodba, kako se onadva najdeta ... Imam eno teorijo o slovenskem filmu. M.H.: Kaj? K.S.: In sicer, da so to fantje srednjih let, ki se celo življenje sprašujejo, kako bi bilo, če bi se dali dol z eno punco, v katero so bili zaljubljeni v osmem razredu. Kakšno bi bilo moje življenje, če bi šel na drugo pot? Ta frustracija moškega režiserja je zelo prisotna skoraj v vsakem filmu. Tudi recimo Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo, Pod njenim oknom ..