Sk Mura V Prvi Državni Nogometni Ligi Od Leta 1991 Do Izpada Leta 2005

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKO DELO

ROK BRINAR

Ljubljana, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT Športno treniranje Teorija in metodika nogometa

SK MURA V PRVI DRŽAVNI NOGOMETNI LIGI

OD LETA 1991 DO IZPADA LETA 2005

DIPLOMSKO DELO

MENTOR: doc. dr. Tomaž Pavlin RECENZENT: prof. dr. Ivan Čuk KONZULTANT: Avtor dela: asist. dr. Marko Pocrnjič ROK BRINAR

Ljubljana, 2016

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju, doc. dr. Tomažu Pavlinu za pomoč in usmerjanje pri izdelavi diplomske naloge. Prav tako hvala tudi recenzentu, konzultantu in vsem profesorjem na Fakulteti za šport.

Zahvaljujem se Štefanu Černjaviču, Marjanu Matjašecu in Vladimirju Kukanji ml. za ustne vire in gradivo, ki mi je bilo v pomoč pri nastajanju diplomske naloge.

Posebna zahvala gre mojim staršem, ki so mi omogočili študij, me spodbujali, podpirali in potrpežljivo dočakali zaključek mojega študija.

Hvala Sara, ki me razumeš v vseh mojih pogledih in dejanjih ter za pomoč pri izdelavi moje diplomske naloge.

Ključne besede: nogomet, Pomurje, Murska Sobota, Mura, prva državna nogometna liga

SK MURA V PRVI DRŽAVNI NOGOMETNI LIGI OD LETA 1991 DO IZPADA LETA 2005

Rok Brinar

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2016

Športno treniranje, Teorija in metodika nogometa

Število strani: 78; Število slik: 41; Število virov: 37

IZVLEČEK

Nogomet ima v pokrajini ob reki Muri dolgotrajno in bogato zgodovino. Prva nogometna žoga je v Mursko Soboto prišla v času prve svetovne vojne in hitro povzročila navdušenje mladine nad nogometno igro. Leta 1924 je bil ustanovljen športni klub Mura, v katerem je deloval tudi nogometni odsek. Klub je skozi svojo zgodovino deloval v različnih zgodovinskih obdobjih in političnih sistemih. Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je bila ustanovljena prva državna nogometna liga, v kateri je Mura nastopala do izpada leta 2005. Največji uspeh je prav gotovo dosegla v sezoni 1994/1995, ko je postala zmagovalka pokalnega tekmovanja Slovenije. Poleg uspehov pa se je Mura skozi leta soočala še s številnimi težavami, ki so vodile do izpada kluba iz prve državne nogometne lige leta 2005.

Key words: football, Pomurje, Murska Sobota, Mura, the first national football league

SC MURA IN THE FIRST NATIONAL FOOTBALL LEAGUE FROM 1991 TO THE FALL OUT IN 2005

Rok Brinar

University of Ljubljana, Faculty of Sports, 2016

Sports Training, Theory and Methodology of Football

Number of pages: 78; Number of images: 41; Number of sources: 37

ABSTRACT

Football has a long and interesting tradition in the region near the Mura River. The sport first came to Murska Sobota in the time of World War I and instantly raised interest among young people. The Mura Sports Club, including a football section, was founded in 1924. Throughout time, the club has been functioning during different historical periods and in various political systems. After Slovenia's independence in 1991, the first national football league was founded, where Mura played until its fall out in 2005. Mura achieved its biggest success in the season of 1994/1995, by winning the title of the Slovenian Cup. Despite the success, Mura had to face various difficulties throughout the years, which finally led to its fall out of the first national football league in 2005.

KAZALO

1 UVOD ...... 10 2 PREDMET IN PROBLEM ...... 12 3 METODE DELA ...... 13 4 RAZPRAVA ...... 14 4.1 ZGODOVINA NOGOMETA ...... 14 4.1.1 RAZVOJ NOGOMETA V SLOVENIJI ...... 14 4.1.2 ZAČETKI NOGOMETA V POMURJU ...... 17 4.1.2.1 NOGOMETNA PODZVEZA MURSKA SOBOTA ...... 18 4.2 MURSKA SOBOTA ...... 19 4.3 ZAČETEK ORGANIZIRANEGA IGRANJA NOGOMETA V MURSKI SOBOTI ...... 20 4.3.1 MURA V PRVEM RAZREDU LNP ...... 23 4.3.2 MURA MED LETI 1941-1944 ...... 25 4.3.3 MURA PO DRUGI SVETOVNI VOJNI ...... 26 4.3.4 MURA OD LETA 1961 DO LETA 1981 ...... 28 4.3.4.1 SOBOTA SE ZOPET PREIMENUJE V MURO ...... 28 4.3.4.2 MURA PRVIČ V DRUGI ZVEZNI LIGI ...... 30 4.3.4.3 MURA 1970 PRVAK SLOVENSKE LIGE ...... 32 4.3.4.4 MURA ŠTIRI SEZONE ZAPORED V DRUGI ZVEZNI LIGI ...... 33 4.3.4.5 MURA PRVIČ POKALNI NOGOMETNI PRVAK SLOVENIJE ...... 34 4.3.4.6 MURA PRI VRHU SLOVENSKE NOGOMETNE LIGE ...... 34 4.3.5 MURA OD LETA 1981 DO 1991 ...... 35 4.3.5.1 MURA OSVOJI POKAL NZS ...... 36 4.3.5.2 MURA ŠE NAPREJ USPEŠNO V SLOVENSKI NOGOMETNI LIGI ...... 36 5 FAZANERIJA – STADION Z DUŠO IN SRCEM ...... 39 5.1 PRENOVA FAZANERIJE V 90. LETIH ...... 41 6 MURA V PRVI SLOVENSKI DRŽAVNI LIGI ...... 44 6.1 USPEŠEN ZAČETEK ...... 44 6.2 ZLATA MURINA SEZONA 1994/95 ...... 48 6.3 POLNI OPTIMIZMA V NOVE SEZONE ...... 52 6.4 POD NAVZDOL ...... 54 6.5 ČRNOGLEDE NAPOVEDI ZAMENJALA »ČIROMANIJA« ...... 60

6.6 IZPAD KLUBA IZ PRVE DRŽAVNE LIGE ...... 62 7 EVROPSKA POKALNA TEKMOVANJA ...... 65 7.1 MURA PRVIČ V EVROPSKEM POKALU ...... 65 7.1.1 NA POVRATNI TEKMI PRAZNIK NOGOMETA V MURSKI SOBOTI ...... 67 7.2 POKAL POKALNIH ZMAGOVALCEV ...... 69 7.3 TRETJIČ ZAPORED V EVROPSKEM TEKMOVANJU ...... 70 7.4 MURA ŠE ZADNJIČ V EVROPSKEM TEKMOVANJU ...... 73 8 ZAKLJUČEK ...... 75 9 VIRI IN LITERATURA ...... 77

KAZALO SLIK

Slika 1: Prvo nogometno moštvo ŠK Mure 1925. leta...... 21 Slika 2: Nogometaši Mure leta 1930 skupaj z moštvom ISSK Maribor...... 22 Slika 3: Nogometaši Mure leta 1936...... 22 Slika 4: Nogometaši Mure in Akademski športni klub Budimpešta leta 1942 ...... 25 Slika 5: Nogometaši Sobote leta 1959...... 27 Slika 6: Nogometaši Mure leta 1965...... 28 Slika 7: Nogometaši Mure leta 1967...... 29 Slika 8: Nogometaši Mure leta 1969. Druga zvezna liga...... 31 Slika 9: Nogometaši Mure leta 1970. Prvak SNL...... 32 Slika 10: Nogometaši Mure leta 1971. Druga zvezna liga...... 33 Slika 11: Nogometaši Mure leta 1975 - pokalni prvaki Slovenije...... 34 Slika 12: Nogometaši Mure leta 1985...... 36 Slika 13: Nogometaši Mure leta 1986...... 37 Slika 14: Nogometaši Mure leta 1990...... 38 Slika 15: Atletsko tekmovanje ob otvoritvi stadiona...... 40 Slika 16: Stadion v letu otvoritve – pogled z glavne tribune...... 41 Slika 17: Pogled na južno, vzhodno in glavno tribuno...... 42 Slika 18: Tloris stadiona...... 43 Slika 19: Nogometaši Mure leta 1991/1992...... 44 Slika 20: Množično gostovanje Gringosov na finalni pokalni tekmi v Mariboru ...... 46 Slika 21: Nogometaši Mure pred začetkom spomladanskega dela sezone 1992/1993...... 46 Slika 22: Nogometaši Mure drugouvrščeno moštvo v sezoni 1993/94...... 47 Slika 23: Murini mladinci državni in pokalni prvaki...... 48 Slika 24: Nogometaši Mure pokalni prvaki Slovenije v sezoni 1994/1995...... 49 Slika 25: Veselje ob doseženem zadetku ...... 50 Slika 26: Mura na odru za zmagovalce ...... 51 Slika 27: Nogometaši Mure pred začetkom spomladanskega dela sezone 1996/1997...... 52 Slika 28: Nogometaši Mure leta 1998...... 54 Slika 29: Nogometaši Mure leta 1999...... 55 Slika 30: Nogometaši Mure leta 2000...... 56 Slika 31: Nogometaši Mure leta 2001...... 57 Slika 32: Nogometaši Mure leta 2002...... 59 Slika 33: Nogometaši Mure leta 2003...... 62 Slika 34: Nogometaši Mure leta 2004...... 64 Slika 35: Murini navijači v Švici ...... 66 Slika 36: Ekspedicija NK Mura na letališču v Švici...... 67 Slika 37: Prihod igralcev na igrišče v Fazaneriji ...... 68 Slika 38: Dinamičen potek srečanja ...... 69 Slika 39: Prihod igralcev na igrišče v Novem Sadu ...... 70 Slika 40: Štefan Škaper – strelec dveh zadetkov na povratni tekmi v Murski Soboti ...... 71 Slika 41: Utrinek s tekme v Fazaneriji ...... 74

1 UVOD

Mura. Reka, tovarna in nogometni klub. Podoben tok kot reka Mura je v svojih desetletjih imel tudi nogomet v Murski Soboti. Nogomet ima v pokrajini ob reki Muri dolgotrajno in bogato zgodovino.

V primerjavi z nekaterimi drugimi večjimi kraji v Sloveniji je nogomet prišel v Pomurje razmeroma pozno. Začetki segajo v čas prve svetovne vojne. Pobudniki nove športne panoge, ki je bila takrat že razširjena v sosednji Madžarski, so bili dijaki in študentje, ki so se šolali v Šporonu in drugih madžarskih mestih. Med šolskimi počitnicami, ko so se vrnili v rojstno Prekmurje, so »nabijali« žogo po cestah in s tem privabljali domačo mladino, ki se je vedno bolj navduševala nad nogometno igro (Maučec, 1988).

Težko je reči, v katerem kraju Pomurja se je pojavila prva usnjena žoga, kajti o tem ni nobenih dokumentov. Prav gotovo pa so prvič videli nogometno žogo iz usnja v Murski Soboti ali Dolnji Lendavi, kjer so se s »footballom«, kot so to igro takrat imenovali, začeli najprej ukvarjati v Pomurju. Nekateri pravijo, da so prvo nogometno žogo v Pomurje prinesli madžarski vojaki (Maučec, 1988).

Po ustanovitvi SK Mura so nogometaši odigrali prvo tekmo 31. avgusta 1924 v Murski Soboti proti SK Maribor. Do začetka druge svetovne vojne je SK Mura nastopala v prvem razredu Ljubljanske nogometne podzveze – okrožje Maribor. Po drugi svetovni vojni je Mura v sezoni 1947/1948 osvojila prvo mesto v drugi slovenski ligi in se tako uvrstila v slovensko nogometno ligo. Leta 1953 se je klub preimenoval v Sobota in pod tem imenom nastopal vse do leta 1965, ko se je ponovno poimenoval v Muro. Največji uspeh po drugi svetovni vojni je Mura dosegla leta 1968, ko se je prvič uvrstila v drugo jugoslovansko zvezno nogometno ligo, a je že naslednje leto izpadla iz nje. Leta 1970 je Mura postala prvak slovenske lige in se drugič uvrstila v drugo zvezno jugoslovansko ligo, kjer je nastopala štiri sezone, nato pa je vse do leta 1978 nastopala v slovenski nogometni ligi, kjer je bila ves čas pri samem vrhu in leta 1975 prvič postala pokalni nogometni prvak Slovenije. V sezoni 1978/1979 je bila slovenska nogometna liga razdeljena v vzhodno in zahodno skupino, Mura pa je takrat osvojila prvo mesto v vzhodni skupini. Že od naslednje sezone naprej in vse do tekmovalne sezone 1990/1991 pa Mura zopet tekmuje v enotni slovenski nogometni ligi. Leta 1985 je dosegla lep uspeh, ko je osvojila pokal Nogometne zveze Slovenije (Maučec, 1993).

Z osamosvojitvijo Slovenije se je nogometno tekmovanje reorganiziralo in ustanovljena je bila prva državna nogometna liga. 21 članov se je v sezoni 1991/1992 prvič pomerilo v najvišjem tekmovanju v Sloveniji, med katerimi so bili tudi nogometaši Mure iz Murske Sobote. Žal pa se je igranje v svoji državi navkljub dolgoletni tradiciji spremenilo v kalvarijo in propadanje kluba.

Delovanje kluba je v knjigah opisano do leta 1991, medtem ko zaokroženih monografskih raziskav o nastopanju v prvi državni slovenski ligi ni. V diplomski nalogi podrobneje analiziram nastopanje nogometnega kluba Mura v prvi državni slovenski nogometni ligi, ki je svoj razcvet dosegel že v času socializma.

2 PREDMET IN PROBLEM

V diplomski nalogi sem podrobneje analiziral nogometni klub Mura po osamosvojitvi Slovenije, ko je prišlo do spremembe tekmovalnega sistema in ustanovitve prve državne nogometne lige. Cilj diplomske naloge je bil analizirati vzpon nogometnega kluba Mura v novoustanovljeni mladi državi, kjer je v sezoni 1994/1995 osvojila pokal Slovenije, in ugotoviti vzroke za slabo stanje kluba v začetku 21. stoletja, ko je klub propadel.

3 METODE DELA

Nogometni klub Mura ima bogato zgodovino, v letu 2014 je minilo že 90 let od ustanovitve. O klubu je veliko napisanega do osamosvojitve Slovenije, od leta 1991 naprej, ko je bila ustanovljena prva državna nogometna liga, pa v kronološki obliki ni nobenih zapisov. To me je spodbudilo, da sem začel pridobivati podatke o NK Mura.

Pri pisanju diplomske naloge sem uporabil naslednje metode:

- Zgodovinsko metodo z uporabo dokumentarnega gradiva in časopisja - Metodo razgovora s še živečimi člani kluba - Metodo lastnih spoznanj in izkušenj

4 RAZPRAVA

4.1 ZGODOVINA NOGOMETA

4.1.1 RAZVOJ NOGOMETA V SLOVENIJI

Nogometna igra je v Slovenijo prišla z Dunaja, ki je bilo takrat glavno mesto Avstro-Ogrske monarhije, kamor smo po državni ureditvi spadali Slovenci, in iz Prage, s katero smo bili Slovenci zelo dobro kulturno povezani. Dunaj se je že od začetka 20. stoletja razvijal v močno evropsko nogometno središče. Zelo dobro nogometno razviti sta bili tudi Praga in Budimpešta, vendar je Dunaj zaradi svojega političnega položaja tudi v nogometu ohranil značaj središča, iz katerega se je nogomet širil v bližnja in oddaljenejša avstrijska deželna središča in mesta. Pot k mladini je nogometu po organizacijski strani utirala tudi tedanja avstrijska oblast, ki je leta 1890 uvedla poleg šolske telovadbe še t.i. igralne popoldneve (Stepišnik, 1968).

Šolski igralni popoldnevi so bili enkrat ali dvakrat na teden po dve uri. Prirejali so jih v septembru, oktobru in novembru ter maju, juniju in deloma še v juliju, v lepem vremenu. Kot so navajala letna poročila, so popoldnevi dosegli namen, saj so aktivnosti vplivale na večjo disciplino, moralo in uspešno telesno utrjevanje. In za razliko od obvezne telesne vzgoje, ki je temeljila na različnih telesnih vajah, so igre vsebovale povsem drugo dinamiko, zlasti nogomet, ki je zasenčil druge igre (Pavlin, 2000).

Igra se je na Slovenskem pojavila najprej v večjih urbanih središčih, predvsem tam, kjer so bile srednješolske inštitucije. Tako že kmalu po letu 1900 lahko beremo v letnih poročilih srednjih šol na Slovenskem, da so dijaki med drugim zelo radi igrali mejni ali nemški nogomet. Ob tej priložnosti se pri nas prvič pojavi beseda »football«. Po opisu je mogoče sklepati, da to še ni bil pravi nogomet, športna igra, ki je v tem času že bila na zmagoviti poti tudi po evropski celini, temveč samo prva, medla napoved, da igra prihaja tudi v naše, glede športa še bolj zapuščene kraje. Dijaki so se pri svojem prvotnem footballu (besedo so prevedli v nožno žogo) poskušali samo v tem, kdo bo žogo brcnil dalje ali višje (Stepišnik, 1968).

V letnem poročilu kranjske osnovne šole iz leta 1869 se priporoča uvedba telovadbe in še posebej igra z žogo – »žogobitva«, vendar podrobnejši opis igre ni naveden. Kasneje začenjajo letna poročila srednjih šol omenjati angleški nogomet, ki je na slovenskih šolskih

14 igriščih zavladal zelo hitro ter postal najpriljubljenejši šport med slovenskimi dijaki. Prvič omenja »angleški« nogomet leta 1906 letno poročilo gimnazije v Mariboru, kasneje pa tudi poročila gimnazij in realk v Ljubljani, Gorici, Celju, Idriji, Trstu, Novem mestu, Kranju, na Ptuju in v Celovcu ter Beljaku. Nogomet se je razširil v takem obsegu, da so npr. v Ljubljani dijaki slovenskih gimnazij že leta 1908 vsako popoldne v tednu igrali kar po štiri ure in v dveh skupinah, ki so se tudi sicer zanimali za nogomet. V Mariboru so igrali gimnazijci v glavnem na Teznem, v Celju na travniku na Glaziji, v Ljubljani pa v glavnem na majhnem trikotniku v neposredni bližini zdajšnjega letnega telovadišča v Tivoliju (Stepišnik, 1968).

Pozimi l. 1907 so si dijaki I. državne gimnazije ustanovili svoj klub, »seveda tako tiho, da ta dogodek ni odjeknil v ušesih nepoklicanih«. Ko so hoteli spomladi 1908 obelodaniti svojo skrivnost in novost, so izvedeli, da je Stanko Bloudek snoval izvenšolski klub, v katerega sprejema tudi dijake, in »bratovščina« iz I. državne gimnazije je prestopila v novi klub. Istočasno so obstajala še moštva na drugih ljubljanskih šolah in v ljubljanskih četrtih. Prvi nogometni tekmi sta bili med I. in II. državno gimnazijo ter med Nemci in Slovenci. Bloudkovemu klubu so se pridružili še drugi dijaki in novi klub je pričel igrati. Skromno, tiho, zavzeto, a zagnano. Pozneje je klub dobil naziv Hermes. Da, časi so se res spreminjali, nogomet pa je ostal in v Ljubljani se je prijel z delovanjem kluba Hermes, ki se je vse lepše razvijal, posebno ko se je njegovo moštvo pomnožilo s Šempetrčani (moštvo ljubljanske mladeži iz Št. Petra op.p.), ki so mu dovedli novih moči. Bloudek, ki je od leta 1908 študiral v Pragi, je Hermežanom prinesel idejo za rdeče-bele drese z zvezdo, simbol praške Slavije, in Hermežani so idejo prevzeli. Strokovno pa je mladim Ljubljančanom širil nogometno obzorje njihov kolega Karel Valašek, ki se je l. 1909 s starši preselil iz Češke v Ljubljano in se pridružil Hermesu (Pavlin, 2000).

Tehnika igranja je bila sila enostavna: streljali so samo s »špičko«, igrali pa po »horuk« sistemu. Igrišča niso povsem ustrezala pravilom igre, tako da je npr. v Ljubljani namesto 22 igralcev na igrišču igralo le dvanajst ali štirinajst igralcev. Prve prave nogometne čevlje in prvo usnjeno žogo je leta 1909 v Ljubljano iz Prage prinesel Stanko Bloudek, ki je bil vnet pristaš nogometne igre in tudi sam nogometaš SK Ilirije v njenih začetkih (Stepišnik, 1968).

Leta 1911 so kot protiutež nastajanju nemških klubov v Mariboru, Celju in na Ptuju Slovenci ustanovili prvi slovenski footbalski klub Ilirija s predsednikom, publicistom in pisateljem dr. Ivanom Lahom na čelu. Posebne zasluge za razvoj slovenskega nogometa je pripisati Evgenu Bettetu, kasnejšemu predsedniku Ilirije (Elsner, 2004).

Prvo organizacijo, ki je združevala klube v Sloveniji, smo dobili 23. aprila 1920, ko je bila ustanovljena Ljubljanska nogometna podzveza (LNP). Ta je delovala kot organ osrednje Jugoslovanske nogometne zveze s sedežem v Zagrebu. Tako je ostalo vse do druge svetovne vojne. Med vojno je delo klubov in podzveze v glavnem zamrlo. V prvem obdobju po osvoboditvi nogometne zveze ni bilo. Kot zametek je obstajalo le poverjeništvo v strokovnem odboru Fizkulturne zveze Slovenije. Ob prvi reorganizaciji športa je bila nato 29. maja 1948 ustanovljena (obnovljena) Nogometna zveza Slovenije, ki pa je delovala v okviru Nogometne zveze Jugoslavije s sedežem v Beogradu (Elsner, 2004).

Po ustanovitvi samostojne države se je Nogometna Zveza Slovenije osamosvojila. Kot enakopravna članica je bila 3. julija 1992 sprejeta v FIFO, svetovno nogometno organizacijo, 17. junija 1993 pa v UEFO, evropsko nogometno organizacijo (Elsner, 2004).

4.1.2 ZAČETKI NOGOMETA V POMURJU

Po prvi svetovni vojni in priključitvi Prekmurja k ostalim slovenskim deželam v okviru starojugoslovanske države se je mladina vedno bolj navduševala nad nogometom in iz leta 1920 že najdemo prve podatke o prijateljskih srečanjih med nogometaši Murske Sobote in Dolnje Lendave. V tem času pa še niso ustanavljali nogometnih klubov, temveč se je mladina, ki se je navduševala nad nogometom, zbirala ob nedeljah in igrala prijateljske tekme. V Murski Soboti je bil organizator mladine Hiršl, v Dolnji Lendavi pa Toplak. Na prvo prijateljsko tekmo v Mursko Soboto so se nogometaši iz Dolnje Lendave pripeljali s konjsko vprego. Tekmo so odigrali na živinskem trgu, nogometaši pa so nastopili v dresih in »kopačkah«. Nogometne čevlje je izdelal Norčič iz Murske Sobote. Zanimivost prvega srečanja v Murski Soboti je tudi v tem, da so se igralci preoblekli v drese in preobuli v nogometne čevlje kar na svojih domovih. Prvo tekmo med Mursko Soboto in Dolnjo Lendavo, ki se je končala z zmago Lendavčanov, je sodil Hiršl iz Murske Sobote. Za Mursko Soboto so igrali: Laci Kardoš, Bandi Junkus, Jože Hauzer, Kolman Gumilar, Kolman Janža, Kolman Györi, Emerik Šiftar, Aleksander Zupančič, Kolman Keresturi, Emil Šimon in Ludvik Norčič. Na povratno srečanje v Dolnjo Lendavo so nogometaši Murske Sobote prav tako potovali s konjsko vprego, vendar okrepljeni z igralcem BSK iz Beograda1, ki je bil v Murski Soboti pri vojakih. Prav zaradi tega odličnega nogometaša, ki je igral na mestu srednjega krilca, so se nogometaši Murske Sobote oddolžili za prvi poraz. Posebna zanimivost prvih nogometnih srečanj prekmurskih nogometašev je bila tudi ta, da sta se moštvi pred

1 Ime igralca ni nikjer zabeleženo

17 začetkom tekme različno pozdravili. Tako so se nogometaši Murske Sobote pozdravili hip- hip-hura, nogometaši Dolnje Lendave pa ej-ha, ej-ha, ej-ha. Po razpoložljivih podatkih so nogometaši Murske Sobote in Dolnje Lendave tudi v letih 1922 in 1923 igrali več prijateljskih tekem, vendar klubov še niso ustanovili (Maučec, 1988).

4.1.2.1 NOGOMETNA PODZVEZA MURSKA SOBOTA

Nogomet se je v starojugoslovanskem obdobju v Pomurju uveljavil, po drugi svetovni vojni pa tudi kvalitetno napredoval. Zaradi vedno večjega zanimanja za nogomet je bila na pobudo Nogometne zveze Slovenije 6. marca 1960 ustanovljena Nogometna podzveza Murska Sobota. Za prvega predsednika je bil izvoljen Franjo Škarabot, za podpredsednika Rihard Firm, za sekretarja Henrik Hakl in za blagajnika Kolman Katon. Člani upravnega odbora pa so še bili: Vlado Kukanja, Slavko Svatina in Ladislav Koblencer. Ob ustanovitvi Nogometne podzveze Murska Sobota je bilo iz Pomurja registriranih pet klubov: Sobota, Nafta, Grafičar, Planika in Pušča ter 110 nogometašev (Maučec, 1988).

Nogomet je v Pomurju dobival vse večjo veljavo, saj je leta 1962 bilo pri Nogometni podzvezi že registriranih 721 nogometašev. Širjenje nogometa po Pomurju je doprineslo tudi ustanovitev podzveze nogometnih sodnikov Murska Sobota, ki je bila ustanovljena 10. septembra 1961 (Maučec, 1988).

4.2 MURSKA SOBOTA

Sredi ravnine slovenskega panonskega sveta leži na prodnatem obrežju rečice Ledave, na nadmorski višini 190 m, naše najsevernejše mesto Murska Sobota. Nedaleč od meje s sosednjimi državami Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško se je zelo zgodaj razvila v regionalno središče svoje okolice, pozneje tudi celotne t.i. pomurske regije. Z okrog 14.000 prebivalci spada med manjša mesta, ki pa je zaradi nalog občinskega in regionalnega središča precej živahno. Tu so predvsem upravne in sodne funkcije, številna podjetja, banke, šole, trgovski centri in kulturne ustanove (Fujs, 1999).

O starejši poselitvi tega prostora nam pričajo nekatera prazgodovinska in rimska arheološka najdišča v okolici mesta in rimski nagrobnik, vzidan v severno steno župnijske cerkve Sv. Nikolaja. Ob cerkvi, ki jo viri prvič omenjajo leta 1297, je sredi zemljišča Belmura zrasla srednjeveška naselbina, ki se z imenom Muraszombatha prvič omenja 16. julija 1348. Ta datum se danes praznuje kot praznik mestne občine Murska Sobota. Kot mesto je Murska Sobota prvič omenjena leta 1366 (Fujs, 1999).

Urbani razvoj Murske Sobote so že v srednjem veku narekovale prometnice, ki so povezovale nemške dežele z Ogrsko. Čeprav je bila Murska Sobota mesto že v srednjem veku, je začela dobivati urbano podobo v 2. polovici 19. stoletja. V upravno, gospodarsko, kulturno in šolsko središče se je razvila v začetku 20. stoletja. Poleg državnih in verskih šol je postopoma pridobila tudi različne srednje šole. Med vojnama je v mestu izhajal tednik Murska krajina (1932-41), po drugi svetovni vojni pa Novi čas (1945) in nato od 1949 Obmurski tednik, ki kot Vestnik izhaja še zdaj (Fujs, 1999).

4.3 ZAČETEK ORGANIZIRANEGA IGRANJA NOGOMETA V MURSKI SOBOTI

Nogometna igra se je v prvih letih po 1. svetovni vojni na našem področju širila zelo intenzivno, kar kažejo tudi mnogi novoustanovljeni klubi in nogometne sekcije. Tako so nastali poleg že omenjenih tudi nogometni klubi v Trbovljah in celotnem Zasavju, Murski Soboti, na Gorenjskem in v Mariboru ter na širšem štajerskem področju. Prvotna središča Ljubljana, Maribor in Celje tako niso bila več osamljeni otoki, omrežje klubov je zajelo vse večje kraje na Slovenskem (www.NZS.si).

Prve pobude za ustanovitev športnega kluba, oziroma organizacije za športno udejstvovanje, so bile podane že v letu 1919, takoj po prvi svetovni vojni. Pobudnik takega gibanja je bila mladina, ki se je veliko zbirala na zelenem travniku sejmišča (živinsko sejmišče – za gostilno Habot – ob današnji Markišavski ulici) ter tam iskala razvedrilo (Šticl, 2000).

Po dolgih prizadevanjih so kljub nekaterim težavam 16. avgusta 1924 ustanovili prvi športni klub Mura v Murski Soboti, kar pomeni začetek organiziranega igranja nogometa v Pomurju. Na ustanovnem občnem zboru, ki je bil v dvorani hotela Dobraj in je bil dobro obiskan, so bili izvoljeni upravni odbor ter načelniki štirih odsekov: footballskega (nogometnega), hazene (rokometnega), kolesarskega in lahko atletskega. Za prvega predsednika SK Mura je bil izvoljen bančni ravnatelj Franjo Košir, za častnega predsednika pa srezki poglavar Kašpar Lipovšek (Maučec, 1988).

Po ustanovitvi SK Mura so nogometaši odigrali prvo tekmo 31. avgusta 1924 v Murski Soboti proti SK Maribor. Gostje so bili premočan nasprotnik in so zmagali z 9:6. Tekmo je vodil Planinšek iz Maribora. Za SK Muro so igrali: Čenar, Bencik, Hočevar, Gregorčič, Čiče, Norčič, Peterka, Hegeduš, Keresturi, Perkič in Šimon. V letu ustanovitve kluba so nogometaši SK Mure odigrali še eno prijateljsko tekmo z SK Mercur iz Maribora in izgubili z 1:3. V tem času so igrali tudi nogomet v Dolnji Lendavi in še nekaterih drugih krajih v Pomurja, vendar klubov še niso ustanovili (Maučec, 1988).

Leta 1925 so se nogometaši Mure vključili v prvenstvo Ljubljanske nogometne podzveze - okrožje Maribor, kjer so še tekmovali: Rapid, ISSK Maribor, Svoboda (Maribor) in Mercur (Ptuj). Soboški nogometaši so odigrali le nekaj prvenstvenih tekem, nato pa odstopili. V naslednjih sezonah se nogometaši Mure niso vključili v ligaško tekmovanje, ampak so odigrali le nekaj prijateljskih tekem (Maučec, 1988).

Slika 1: Prvo nogometno moštvo ŠK Mure 1925. leta. Stojijo z leve: Emil Šimon, Franc Perkič, Koloman Keresturi, Laci Kardoš, Franc Ramouš. V srednji vrsti: Ludvik Norčič, Koloman Györi. Sedijo z leve: Edi Gregorič, Franc Čenar, Ciril Hočevar. Manjkajo Koloman Janža, Emerik Šiftar in Aleksander Zupančič (Šticl, 2000).

Nogomet je v Murski Soboti začel dobivati večjo veljavo šele po letu 1930, ko je moštvo treniral Milan Ferjan. S prihodom novih nogometašev (Varga, Čagran, Evgen Kardoš in drugi) se je moštvo Mure leta 1932 spet vključilo v tekmovanje Ljubljanske nogometne podzveze - okrožje Maribor in je v drugem razredu zasedlo predzadnje mesto. Leta 1933 je Mura v tej ligi zasedla tretje mesto. Istega leta je bilo ustanovljeno tudi mladinsko moštvo. V naslednji tekmovalni sezoni je Mura postala prvak brez izgubljene tekme (Maučec, 1988).

Slika 2: Nogometaši Mure leta 1930 skupaj z moštvom ISSK Maribor. Stojijo (beli dresi): Paurič, E. Kardoš, Zrim, Čagran, …., Toth. V srednji vrsti: Horvat, Debelak, Norčič. V prvi vrsti: Nemec in I. Kardoš (Maučec, 1993).

Leta 1936 se je nogometni klub Mura lotil gradnje novega nogometnega igrišča, ki so ga predali namenu 28. junija 1936. Večino sredstev so zbrali člani kluba z zbiranjem prostovoljnih prispevkov, tombolo, tedenskimi čajanki in drugimi prireditvami (Maučec, 1988).

Slika 3: Nogometaši Mure leta 1936. Stojijo z leve: Horvat, Čagran, Serec, Kos, Malačič, D. Kardoš, Šrimpf, J. Kardoš, Debelak, Bosina, Vogrinčič in Pinter (Maučec, 1993).

4.3.1 MURA V PRVEM RAZREDU LNP

V sezoni 1936/37 se je Mura uvrstila v prvi razred tekmovanja Ljubljanske podzveze - okrožje Maribor (Maučec, 1988).

V letu 1936 se je moštvo Mure okrepilo z nekaterimi nadarjenimi mladimi igralci, predvsem dijaki iz Maribora, med katerimi je potrebno predvsem omeniti Jožeta Bosino, ki je bil poleg Vladimirja Kukanje, ki je decembra tega leta prišel v Mursko Soboto, eden najboljših igralcev. Tako so nogometaši Mure v jesenskem delu tekmovanja v II. razredu ljubljanske nogometne podzveze – okrožje Maribor osvojili prvo mesto. S prihodom Vladimirja Kukanje v Mursko Soboto, ki je bil igralec in trener z bogatimi izkušnjami, se je nogomet v Murski Soboti začel sistematično razvijati (Maučec, 1988). Kukanja se je rodil leta 1914 v Trstu, kjer je kot mladinec igral v klubu Triestino, po odhodu družine iz Trsta pa je igral za ASK Primorje in kasneje za ISSK Maribor (V. Kukanja ml., osebna komunikacija, avgust 2014).

Bile pa so tudi težave, saj takratne oblasti, zlasti pa šole, niso dovoljevale dijakom igrati nogometa, tako da so ti večkrat nastopali pod drugimi imeni. Poleg osvojitve naslova jesenskega prvaka je za leto 1936 tudi značilno, da so nogometaši Mure igrali več prijateljskih tekem z boljšimi klubi, prvič pa so se pomerili tudi z nogometaši iz avstrijske Radgone in Gradca. Uspešno so nogometaši Mure igrali tudi v spomladanskem delu leta 1937, čeprav so jih hoteli nekateri klubi izigrati in jim onemogočiti tekmovanje v višjem razredu. Moštvi Lendave in Ptuja sta namreč predali tekmi Gradjanskemu iz Čakovca brez igre s 3:0, da bi mu tako omogočili osvojitev prvega mesta. Lendava je namreč namesto prvenstvene tekme odigrala z Gradjanskim iz Čakovca prijateljsko, in jo tudi dobila, medtem ko Ptuj ni nastopil z izgovorom, da je večina igralcev bolnih. Na tako početje se je vodstvo Mure pritožilo in upravni odbor LNP je odločil, da morata moštvi Mure in Gradjanskega odigrati dve kvalifikacijski tekmi za naslov prvaka. Prva tekma v Čakovcu se je končala z 1:1, drugo v Murski Soboti pa je dobila Mura s 3:1. Kot prvak II. razreda ljubljanske nogometne podzveze – okrožje Maribor pa so nogometaši Mure iz Murske Sobote za vstop v prvi razred morali odigrati še dve kvalifikacijski tekmi z Radečami. Obe srečanji sta se končali z visokima zmagama Sobočanov – v Radečah 10:0, v Murski Soboti pa s 7:0. Uvrstitev nogometašev Mure v prvi razred ljubljanske nogometne podzveze – okrožje Maribor je bil do tedaj največji uspeh (Maučec, 1988).

Na prvenstvu v prvem razredu LNP – okrožje Maribor so leta 1937 igrali tako, da sta bila jeseni odigrana oba dela. V ligi so nastopali: ČSK Čakovec, Železničar Maribor, ISSK Maribor, Mura Murska Sobota, Rapid in Gradjanski iz Čakovca. Prvak je postalo moštvo ČSK Čakovec, medtem ko je Mura z 11 točkami kot novinec zasedla četrto mesto in je le za eno točko zaostala za tretje uvrščenim moštvom ISSK Maribor. Tako se Mura ni uvrstila v sklepni del tekmovanja za naslov prvaka Slovenije. V naslednjih sezonah (1938, 1939 in 1940) je Mura tekmovala v prvem razredu LNP – okrožje Maribor, vendar brez vidnejših uspehov (Maučec, 1988).

Z ustanovitvijo Slovenske nogometne zveze leta 1940 so bile ustanovljene tudi štiri nogometne podzveze. Ker se nogometaši Mure niso uvrstili v enotno slovensko ligo, so igrali v mariborski podzvezi. V letu 1940 je Mura brez izgubljene tekme postala prvak mariborske podzveze in si pridobila pravico do kvalifikacij za vstop v slovensko nogometno ligo. Toda zaradi napada na Jugoslavijo leta 1941 kvalifikacij ni bilo. Svojo zadnjo tekmo pred drugo svetovno vojno je Mura odigrala z nogometaši Lendave in zmagala s 4:1 (Maučec, 1988).

4.3.2 MURA MED LETI 1941-1944

Šestoaprilski dogodki leta 1941, nemški napad na Jugoslavijo, tako njeno kot slovensko razkosanje, so v trenutku izničili dvajsetletno organizacijsko delo. Slovenski šport je bil podrejen novim okupacijskim oblastem, ki so ga po odpravi vojaških uprav in vzpostavitvi civilnih okupacijskih upravnih sistemov reorganizirali (Pavlin, 2001).

Po kapitulaciji stare Jugoslavije je Prekmurje okupirala madžarska vojska. Režim madžarske okupacije pa ni bil tako brutalen kot nemški na ostalem našem ozemlju. Tako se je večina mladih vključila v SK Mura in so igrali nogomet vse do leta 1944, to je do kapitulacije Madžarske, ko so prišli na oblast njilaši in je bila večina nogometašev SK Mura aretiranih, nekateri pa so prenehali igrati nogomet (Maučec, 1988).

Klubi so imeli v letih 1941-1943 težave z zbiranjem igralcev in popolnjevanjem članskih moštev, zato so bila moštva več ali manj kombinacija starejših in mlajših igralcev, manjkala pa je vmesna generacija (Pavlin, 2001). Jedro SK Mura so tako sestavljali domači nogometaši, med katerimi jih je bila večina leta 1944 aretirana in odpeljana v koncentracijska taborišča. Med drugo svetovno vojno je imela Murska Sobota dobro nogometno moštvo. To ni bila zasluga okupacijskih oblasti, temveč rezultat načrtnega dela in vzgoje mladih nogometašev od leta 1939. Večina teh igralcev je prišla v prvo moštvo SK Mura v letih 1942 in 1943, ko se je moštvo uspešno merilo z najboljšimi madžarskimi klubi (Maučec, 1988).

Slika 4: Nogometaši Mure (temne majice) in Akademski športni klub Budimpešta leta 1942 (Maučec, 1993).

Med drugo svetovno vojno, to je v sezoni 1941/42, so nogometaši Mure iz Murske Sobote nastopali v prvem razredu szekesfehervarske podzveze. V tej ligi so tekmovala še moštva:

Zalaegerszeg, Szombathely, Varpalota, Siofok, Celldömölk in Sarvar. Prvo leto tekmovanja nogometaši Mure niso imeli veliko uspeha in so po končanem tekmovanju zasedli mesto na sredini lestvice. Tudi v naslednji sezoni 1942/43 so nastopali v isti ligi, vendar mnogo bolj uspešno. Osvojili so namreč prvo mesto in se kot prvak uvrstili v drugo madžarsko ligo. Za moštvo Mure so nastopali: Jandl, Bencik, Kukanja, Ropoša, Deškovič I, Klanjšček, Deškovič II, Hamori, Bencik II, Kerčmar, Šarkezi in Zambo. V drugi madžarski ligi so nogometaši Mure dosegli zadovoljive rezultate, vendar zaradi vojne tekmovanje ni bilo končano (Maučec, 1988).

4.3.3 MURA PO DRUGI SVETOVNI VOJNI

Po drugi svetovni vojni se je sistem tekmovanja pogosto menjal. Nekaj časa so igrali kvalifikacije po regijah in odigrali finalno skupino. Leta 1952 je tekmovanje za slovensko prvenstvo zamrlo zaradi novega organiziranja conskih tekmovanj (Stare, 1992).

Po drugi svetovni vojni je Mura, ki jo je vodil trener Vladimir Kukanja, imela solidno moštvo, kar so pokazale tudi prijateljske tekme. Sobočani so premagali reprezentanco Ljubljane s 5:1 ter mariborski Branik z 1:0 in s 3:1. Pred začetkom prvenstva v slovenski nogometni ligi, leta 1946, pa so moštvo zapustili nekateri odlični nogometaši, med njimi Kerčmar in Gerenčer, ki sta odšla k Lendavi, ter Deškovič, ki je odšel študirat. V ligi so sodelovala naslednja moštva: Lendava, Mura, Železničar (Ljubljana), Rudar (Trbovlje), Olimp (Celje), Železničar in Polet (Maribor) ter Drava (Ptuj). Oslabljena Mura se ni uvrstila v sklepni del tekmovanja za naslov nogometnega prvaka Slovenije, kjer je tekmovalo pet moštev (Maučec, 1993).

Od jeseni 1952 do jeseni 1958 ni bilo enotnega tekmovanja v Sloveniji. Slovenski nogometni prostor je bil razdeljen na ljubljansko-primorsko in mariborsko-varaždinsko-celjsko cono. Enotno tekmovanje v slovenski ligi so obudili v sezoni 1958/1959 (Stare, 1992).

Leta 1953 se je Mura preimenovala v Soboto. V sezoni 1955/56 je prišlo do reorganizacije nogometnega tekmovanja in tako je Sobota igrala v hrvaško-slovenski ligi. Ta liga je bila čez tri leta ukinjena in Sobota je morala ponovno v slovensko nogometno ligo. V sezoni 1959/60 se je Sobota kar nekaj časa borila za prvo mesto v slovenski nogometni ligi, vendar je v drugem delu igrala slabše ter na koncu zasedla šesto mesto. Feri Maučec je bil ponovno najboljši strelec lige s 26. goli (Maučec, 1988).

Slika 5: Nogometaši Sobote leta 1959. Stojijo z leve: L. Norčič, Babič, Šarotar, Dozet, Sečko, Erjavec, Potočnikar, Skalar. Čepijo: Radulovič, Cak, Klanjšček, Cvetko, Maučec in Djurinek (Maučec, 1993).

4.3.4 MURA OD LETA 1961 DO LETA 1981

4.3.4.1 SOBOTA SE ZOPET PREIMENUJE V MURO

Na letnem občnem zboru januarja 1965 se je Sobota ponovno preimenovala v Muro. Predsednik kluba Ernest Hojer je praznoval 10-letnico vodenja kluba. V tem času je bil sekretar kluba Vlado Cvetko, tehnični vodja pa Ervin Kerčmar (Maučec, 1993).

Slika 6: Nogometaši Mure leta 1965. Stojijo z leve: J. Horvat, Koblencer, Glažar, Sečko, Šarotar, Bavčar, R. Horvat, V. Horvat. Čepijo: Kolarič, Tkalčec, Maučec in Puškarič (Maučec, 1993).

Eno pomembnejših vlog v slovenski ligi je Mura odigrala v tekmovalni sezoni 1966/67, ko je osvojila drugo mesto za Ljubljano. Za Muro so nastopili: Pihler, Bavčar, Sečko, Tkalčec, Horvat, Puškarič, Glažar, Kerčmar, Ilič, Koblencer, Kukanja, Maučec, Miloševič, Martinuzi, Jandl, Lacko, Slavis. V omenjeni sezoni je v Murski Soboti gostoval madžarski prvoligaš Haladas iz Szombathelya in premagal Muro s 6:1. Na pripravah je bila tudi ljubljanska Olimpija, ki je v prijateljski tekmi premagala Muro z 8:2 (Maučec, 1993).

Slika 7: Nogometaši Mure leta 1967. Stojijo z leve: Vrdjuka, Tkalčec, Glažar, Kerčmar, Miloševič, Puškarič, Rebrica, Pihler. Čepijo: Koblencer, Sečko, Martinuzi, Horvat in Matjašec (Maučec, 1993).

4.3.4.2 MURA PRVIČ V DRUGI ZVEZNI LIGI

Največji povojni uspeh so nogometaši Mure dosegli v sezoni 1967/1968, ko so postali jesenski prvak v slovenski nogometni ligi s 17 točkami pred Ljubljano in Koprom, ki sta zbrala dve točki manj. Na koncu tekmovalne sezone pa je Mura osvojila drugo mesto z 31 točkami za Ljubljano, ki je zbrala 33 točk. Obe moštvi - Ljubljana in Mura - sta se uvrstili v zahodno skupino druge zvezne lige. To je bilo prvo tekmovanje Mure v drugi zvezni ligi. Pot v drugo zvezno ligo so Muri priborili naslednji nogometaši: Vrdjuka, Pihler, Sečko, Tkalčec, Šarotar, Klepec, Horvat, Puškarič, Satler, Kranjc, Šemen, Gregor, Kerčmar, Koblencer, Rebrica, Kukanja, Maučec, Ferbežar, Baranja in Miloševič. Za doseženi uspeh pa so bili poleg igralcev zaslužni tudi predsednik kluba Ernest Hojer, tajnik Štefan Gorički, tehnični vodja Ervin Kerčmar, trener Feri Maučec in njegov pomočnik Slavko Svatina. Najboljša strelca sta bila Rebrica in Kukanja. V tem času si je Mura spet pridobila ugled in postala zanimiva za gledalce, saj se je na tekmi v Murski Soboti zbralo do 1500 gledalcev. Z vstopom v drugo zvezno ligo, le-ta je bila za Muro velika preizkušnja, je moštvo prevzel profesionalni trener Slavko Kodrnja, hkrati pa se je okrepilo z nekaterimi igralci, predvsem iz Maribora. Sobočani so dobro štartali in po jesenskem delu tekmovanja s 13 točkami pristali na osmem mestu kot najboljše uvrščeno slovensko moštvo. Najboljši strelec je bil Urek z 11 goli. V drugem delu tekmovanja je Mura doživela nekatere spremembe. Moštvo je prevzel trener Dušan Rukavina. Sobočani so tudi v spomladanskem delu solidno tekmovali in bili vse do zadnjega kola najbolje uvrščeno slovensko moštvo. Ker pa se je iz prve zvezne lige vrnilo v zahodno skupino moštvo Reke, moštvi Orijenta in Borca pa v kvalifikacijah nista uspeli priti v prvo zvezno ligo, je moštvo Mure moralo s 25 točkami in osvojenim trinajstim mestom med šestnajstimi moštvi zapustiti drugo zvezno ligo. Toda Mura je v slovenski ligi nastopala le eno sezono in se kot prvak ponovno uvrstila v drugo zvezno ligo. V tem času so Muro trenirali Rukavina, Plaznik in Zorec (Maučec, 1988).

Slika 8: Nogometaši Mure leta 1969. Druga zvezna liga. Stojijo z leve: Tolič, Puškarič, Kukanja, Rebrica, Satler, Urek, Bračič. Čepijo: Karmelj, Tkalčec, Maučec in Koblencer (Maučec, 1993).

Po enoletnem tekmovanju v slovenski nogometni ligi se je Mura drugič uvrstila v drugo zvezno nogometno ligo zahod v tekmovalni sezoni 1970/71. Moštvo se je okrepilo z naslednjimi igralci: Cirkvenčič (Fortuna, Berlin), Čižmak (Sloboda, Varaždin), Prostran (Konstruktor, Reka), Škrbič (Osijek), Žakula (Metalec, Osijek), Djuričič (Osijek). Moštvo je v jesenskem delu treniral Slavko Zorec, v spomladanskem delu tekmovanja pa ga je zamenjal Franjo Pazmanj iz Novega Sada. Mura je sicer predhodno angažirala trenerja Vlada Šimuniča, vendar si je zadnji trenutek premislil in je odšel k prvoligašu Borcu iz Banja Luke, čeprav je z Muro že imel sklenjeno pogodbo. Mura je po jesenskem delu tekmovanja zasedla deseto mesto med šestnajstimi moštvi. Na koncu tekmovanja je pristala na dvanajstem mestu, vendar se je kljub temu obdržala v jugoslovanski drugi zvezni ligi (Maučec, 1993).

4.3.4.3 MURA 1970 PRVAK SLOVENSKE LIGE

Po izpadu iz jugoslovanske zvezne nogometne lige je Mura tekmovala v slovenski nogometni ligi. Moštvo je še naprej treniral Dušan Rukavina. Iz kluba so odšli Kukanja in Urek k zveznemu prvoligašu Mariboru ter Krmelj in Tolič k novemu zveznemu drugoligašu mariborskemu Železničarju. Muro pa so okrepili: Košak (Maribor), Kovač (Trešnjevka), Šalec (Metalec), Sraka (Dokležovje) in Ivanič (Veržej). Po jesenskem delu prvenstva v slovenski nogometni ligi, ko je Mura osvojila naslov prvaka, je trenerja Rukavino zamenjal Plaznik. H klubu pa so prestopili: vratar Lazič (Belišče), Nikolič (Kovinar), Posavec (Varteks) in Husar (Bakovci). Po treh kolih spomladanskega dela prvenstva je trenerja Plaznika zamenjal Slavko Zorec. Mura je osvojila naslov prvaka slovenske nogometne lige in se še drugič uvrstila v jugoslovansko drugo zvezno nogometno ligo zahod (Maučec, 1993).

Slika 9: Nogometaši Mure leta 1970. Prvak SNL. Stojijo z leve: Lazič, Kovač, Koblencer, Nikolič, Satler. Čepijo: Košak, Kranjc, Horvat, Posavec, Tkalčec in Ivanič (Maučec, 1993).

4.3.4.4 MURA ŠTIRI SEZONE ZAPORED V DRUGI ZVEZNI LIGI

V tekmovalni sezoni 1971/72 se je Mura okrepila z igralci: Kopačem, Aprcovičem in Pintaričem, trenerja Pazmanja pa je zamenjal Stevo Pozder. Presenetljivo so nogometaši Mure zbrali 36 točk in zasedli solidno sedmo mesto. Uspešno je v drugi zvezni ligi Mura štartala tudi v sezoni 1972/73, saj je po jesenskem delu tekmovanja zasedla peto mesto z 21 točkami, na koncu pa s 35 točkami izvrstno šesto mesto, s čimer si je zagotovila sodelovanje v reorganizirani zahodni skupini druge zvezne lige. Moštvo je treniral Stevo Pozder (Maučec, 1988).

Slika 10: Nogometaši Mure leta 1971. Druga zvezna liga. Stojijo z leve: Cirkvenčič, Satler, Žakula, Posavec, Gavrilovič, Kovač, Husar in Pazmanj (trener). Čepijo: Kološa, Čižmek, Tkalčec, Horvat in Koblencar (Maučec, 1993).

Nogometaši Mure so v tekmovalni sezoni 1973/1974 četrto leto zapored tekmovali v drugi zvezni nogometni ligi, vendar manj uspešno kot prejšnja tri leta. Pred sezono so klub zapustili Satler, Pintarič in Kološa. Prišli pa so Ivkovič (Osijek), Vlaškalič (Sombor), Kolonič (Varteks), vrnil se je tudi vratar Lazič. Moštvo je treniral Stevo Pozder, tehnični vodja pa je bil Rudi Merica. V novo tekmovalno sezono so Sobočani štartali slabo, saj so v prvem kolu doživeli visok poraz v Osjeku z 10:1. V jesenskem delu tekmovanja je Mura pristala na zadnjem mestu. Moštvo Mure se je v spomladanskem delu prvenstva okrepilo s Turčikom (Sombor), Nedeljkovičem (Novi Sad), Gavrilovičem (Belišče) in Kukanjo, ki se je vrnil. Kljub temu pa je na koncu tekmovanja zasedla predzadnje mesto in izpadla iz druge zvezne nogometne lige (Maučec, 1993).

4.3.4.5 MURA PRVIČ POKALNI NOGOMETNI PRVAK SLOVENIJE

V letu 1975 so soboški nogometaši dosegli velik uspeh v pokalnem tekmovanju. V finalu so v Ajdovščini premagali Primorje z 2:1, v Murski Soboti pa s 7:3 in tako prvič postali nogometni pokalni prvak Slovenije ter se uvrstili med šestnajst moštev v Jugoslaviji. Iz nadaljnjega tekmovanja je Muro izločil Vardar II, ki je zmagal v Skopju s 4:1 (Maučec, 1993).

Slika 11: Nogometaši Mure leta 1975 - pokalni prvaki Slovenije. Stojijo z leve: Maučec (trener), Škrbič, Mörec, Kukanja, Cirkvenčič, Titan, Horvat, Husar, Varga, Merica (tehnični vodja). Čepijo: Flisar, Šebjan, Vlaškalič, Koblencar in Sraka (Maučec, 1993).

4.3.4.6 MURA PRI VRHU SLOVENSKE NOGOMETNE LIGE

Nogometaši Mure so od leta 1974 do 1978 tekmovali v enotni slovenski ligi in bili ves čas pri samem vrhu. Tako so v tekmovalnih sezonah 1974/75, 1976/77, 1977/78 osvojili druga mesta, v tekmovalni sezoni 1975/76 pa so bili peti (Maučec,1993).

V tekmovalni sezoni 1978/79 sta bili v Sloveniji ustanovljeni vzhodna in zahodna skupina slovenske nogometne lige. Soboška Mura je tekmovala v vzhodni skupini in je med devetimi moštvi osvojila prvo mesto ter se skupaj z drugouvrščenim Rudarjem iz Trbovelj in Nafto iz Lendave uvrstila v sklepni del tekmovanja; v super slovensko nogometno ligo, kjer je zasedla tretje mesto. Za Muro so igrali: Ribaš, Čekič, Hozjan, Šavel, Šarkezi, Baranja, Ivanič, Mörec, Slavic, Nagy, Kranjc, Rous in Gašper. Moštvo je treniral Stanko Maučec. Rous je bil najboljši strelec slovenske nogometne lige s 15 goli (Maučec, 1993).

V tekmovalni sezoni 1979/80 Mura zopet tekmuje v enotni slovenski nogometni ligi. Sobočani niso najboljše štartali, saj so v jesenskem delu prvenstva osvojili le 7 točk in pristali na desetem mestu. V spomladanskem delu prvenstva pa je prišlo v klubu do precejšnjih kadrovskih sprememb. Vrnitev Ribaša, Jeriča in Šavla je vnesla v moštvo več zanesljivosti. Trener moštva je bil Zoran Cirkvenčič, tehnični vodja pa Slavko Zorec. Mura je bila najuspešnejše moštvo spomladanskega dela prvenstva in na koncu zasedla peto mesto. Igrali so Ribaš, Gorza, Jerič, Šavel I, Kosi, Šavel II, Friedreich, Vršič, Kranjc, Slavic, Gomboši in drugi. V pokalnem tekmovanju je Mura izločila drugoligaša Maribor (Maučec, 1993).

4.3.5 MURA OD LETA 1981 DO 1991

V tekmovalni sezoni 1984/85 Mura kot edini pomurski predstavnik v slovenski nogometni ligi ni izpolnila pričakovanj, saj je po jesenskem delu prvenstva pristala s pičlimi 7 točkami na dnu lestvice. Osnovni vzrok za to je vsekakor bil, da je klub zapustila večina standardnih igralcev: brata Kosi, Friedreich, Cener, Jona, Gorza, Šavel, Vlaškalič, Jančar, Kardoš, Ferencek, Sreš, Ivanič in Rous. Tako so bili prisiljeni v moštvo uvrstiti mlade in nadarjene, a premalo izkušene igralce. Poleg starejših igralcev: Mertüka, Vršiča, Šebjana in Kranjca, slednja sta se v moštvo vključila kasneje, so glavno breme nosili mladi igralci: Kreslin (16), Kalamar (17), Cener (18), Škaper (17), Šarkezi (18), Štajner (17) in Šiftar (18 let). Mnogi med njimi, ki se niso uspeli prebiti v prvo moštvo, so klub kmalu zapustili. Trener Drago Posavec je imel težave tudi s poškodbami in rumenimi kartoni, tako da je skoraj na sleherni tekmi moštvo nastopalo v drugačni postavi. V spomladanskem delu prvenstva je pri Muri ponovno prišlo do precejšnjih kadrovskih sprememb. Trenerske posle je spet prevzel Zoran Cirkvenčič, Drago Posavec pa je postal tehnični vodja. Iz kluba so odšli Šebjan, Hauko, Lopert in Štefanec. Vrnili pa so se naslednji igralci: Jože Kosi, Jona, Friedreich, Cener, Jerič in Baranja. Mura je na koncu tekmovanja zasedla deseto mesto med štirinajstimi moštvi (Maučec, 1993).

4.3.5.1 MURA OSVOJI POKAL NZS

V letu 1985 so nogometaši Mure dosegli lep uspeh v tekmovanju za pokal Nogometne zveze Slovenije, ki so ga že šestič organizirali, kar je bilo pravo presenečenje. V vzhodni skupini so premagali Rudar iz Velenja, Železničar iz Maribora in Rudar iz Trbovelj ter se kot zmagovalec vzhodne skupine v finalu srečali s prvakom zahodne skupine, z novim drugoligašem Koprom. Čeprav Mura ni nastopila v popolni postavi, je premagala nogometaše z obale in prvič osvojila pokal Nogometne zveze Slovenije. Sobočani so zmagali z 1:0. Zmagoviti gol je dosegel Jančar (Maučec, 1993).

Slika 12: Nogometaši Mure leta 1985. Stojijo z leve: Cirkvenčič (trener), Mertük, Seršen, Baranja, Gabor, Jančar in Vršič. Čepijo: Škodnik, Kreslin, Kosi, Cener in Kranjc (Maučec, 1993).

4.3.5.2 MURA ŠE NAPREJ USPEŠNO V SLOVENSKI NOGOMETNI LIGI

Nogometaši Mure so tudi v naslednjih tekmovalnih sezonah uspešno nastopali v slovenski nogometni ligi. V tekmovalni sezoni 1985/86 je ekipa, ki jo je vodil trener Zoran Cirkvenčič, tehnični vodja pa je bil Vlado Škof, zasedla šesto mesto. Škaper je bil s 13. goli drugi najboljši strelec slovenske nogometne lige. Še uspešnejša je bila tekmovalna sezona 1986/87, ko je Mura zasedla peto mesto. Nastopali so: Seršen, Kuhar, M. Jaušovec, D. Jaušovec, Mertük, Kalamar, Baranja, Cifer, J. Kosi, M. Kosi, Kardoš, Sreš, Bencak, Gabor in Škaper (Maučec, 1993).

Slika 13: Nogometaši Mure leta 1986. Stojijo z leve: Šavel, Kuhar, Škaper, Gabor, Mertük, Jančar, Vršič. Čepijo: Ivanič, Kardoš, Cener, Kosi, Jona, Markovič, Štivan in Šiftar (Maučec, 1993).

Leta 1987 se je na igrišču Mure v Murski Soboti pripravljala jugoslovanska državna nogometna reprezentanca za kvalifikacijsko tekmo za evropsko prvenstvo s Severno Irsko ter v prijateljski tekmi premagala Muro z 12:3. Strelca za domače sta bila Jančar (2) in Škaper. Tega leta je Mura postala tudi pomurski pokalni prvak. V finalu je premagala Nafto s 4:2. V poletnih mesecih je bil v Murski Soboti na pripravah za novo tekmovalno sezono tudi jugoslovanski prvoligaš, sarajevski Železničar, in v prijateljski tekmi premagal gostitelje s 5:0 (Maučec, 1993).

V tekmovalni sezoni 1987/88 je moštvo Mure treniral Nikola Škrbič, tehnični vodja pa je bil Vlado Škof. Na občnem zboru pa so za predsednika upravnega odbora ponovno izvolili Vilija Žižka, za predsednika skupščine pa Franca Čagrana. Moštvo je zasedlo osmo mesto. V jesenskem delu prvenstva so igrali: Šiftar, Kardoš, Cifer, Kosi, Nemet, Mertük, Kalamar, Kreslin, Balantič, Jančar, Savič, Baranja, Gabor, Križmanič, Trbovič in Gruškovnjak. Spomladi so odšli: Križmanič, Trbovič, Nemet, Horvat in Škaper; prišli pa so: Slavic, Papič in Abakumov (Maučec, 1993).

V tekmovalni sezoni 1988/89 je Mura v slovenski nogometni ligi zasedla četrto mesto, igralec J. Cener pa bil z 12. goli drugi najboljši strelec slovenske nogometne lige. Moštvo je treniral Nikola Škrbič. V tekmovalni sezoni 1989/90 je bil trener Zoran Cirkvenčič, tehnični vodja Zlatko Tkalčec, predsednik upravnega odbora Tugomir Frajman, predsednik skupščine kluba pa Ernest Ebenšpanger. Pred tekmovalno sezono je večina standardnih igralcev zapustila Muro: Mertük, Jančar, Gabor, Kreslin, J. Cener, K. Cener, B. Baranja, Balantič in Kralj. V

37 vojsko sta odšla tudi Baranja in Šarkezi. Prišli pa so le: Gorza, Črnko, Forjan, Belec in Lesjak (Maučec, 1993).

V tekmovalni sezoni 1990/91 je Mura v slovenski nogometni ligi, ki je štela 16 moštev, zasedla 11. mesto. Za Muro, ki jo je treniral Stanko Maučec, tehnični vodja je bil Zlatko Tkalčec, predsednik izvršilnega odbora Milan Mörec, predsednik skupščine kluba pa Ernest Ebenšpanger, so igrali: Šiftar, Černjavič, Kardoš, Casar, Bencak, Berendijaš, Filipan, Cirkvenčič, Črnko, I. Cifer, F. Cifer, Baranja, Vori, Lesjak, Šarkezi, Papič, Štetič, Gaševič in Kokaš (Maučec, 1993).

Slika 14: Nogometaši Mure leta 1990. Stojijo z leve: Gavrilovič (trener), Papič, Šiftar, Gaševič, Berendijaš, Kozic, Lesjak, Cifer, Kutuš, Kardoš, Frajman (predsednik). Čepijo: Marin, Bencak, Črnko, Gregorec, Miloševič, Car, Gorza in Zver (Maučec, 1993).

5 FAZANERIJA – STADION Z DUŠO IN SRCEM

Redki so nogometni klubi, ki se ponašajo s tako lepim stadionom, kot ga ima klub Mura iz Murske Sobote. Ta je v toliko opevani Fazaneriji, sredi razkošnih hrastov, izven mestnega vrveža in slabega zraka. Zato je toliko bolj privlačen za ljubitelje nogometa in narave (Maučec, 1993).

Leta 1934 so domačini pogodbenemu arhitektu Francu Novaku naročili, naj izdela načrte za kopališče in stadion. Severozahodno od mestnega parka, med opuščeno strugo potoka Mali Dobel in rečico Ledavo se na površini 10 hektarjev razprostira parkovni gozd Fazanerija. V okviru nekdanjega Szaparyjevega fevdalnega gospodarstva je bila Fazanerija živalski vrt (Cipot, 2011b).

V letu 1936 so se lotili gradnje novega nogometnega igrišča. Gradnja je hitro napredovala in na občnem zboru SK Mure, ki je bil 10. marca 1936, so že razpravljali o pripravah na otvoritev. Otvoritvena svečanost je bila opravljena 28. junija 1936, čeprav so na novem igrišču nastopali že prej. V novo športno igrišče v Murski Soboti je bilo vloženih 109.660,52 dinarjev, od katerih so v glavnem vsa sredstva zbrali sami, saj je bila pomoč takratne Dravske banovine minimalna, in sicer 497 dinarjev. V precejšnji znesek, ki so ga zbrali prizadevni člani upravnega odbora s prostovoljnimi prispevki, raznimi prireditvami, tombolo, plesi in tedenskimi čajankami, pa verjetno niso vštete prostovoljne delovne ure, ki jih je bilo prav tako precej (Cipot, 2011b).

Novi nogometni stadion v Murski Soboti je obkrožala atletska steza, ki je danes več ni. Dolga je bila 380 metrov in bila pokrita z lešem. Stadion je varovala visoka lesena ograja, vhod sta krasila dva stolpa, v katerih je bil prostor za nakup vstopnic. Levo od vhoda, v senci mogočnih dreves, je bilo urejeno teniško igrišče (Cipot, 2011b).

Slika 15: Atletsko tekmovanje ob otvoritvi stadiona. (Foto: Vestnik 21.9.2006)

Stadion so poimenovali Stadion Viteškega Kralja Aleksandra I. Zedinitelja in bil je med najlepšimi v državi. Otvoritvena slovesnost se je začela že na predvečer, ko je množica meščanov pričakala večerni vlak ter pozdravila goste in športnike iz Ljubljane. Iz pozdravnega srečanja se je nato razvil sprehod z baklami, v katerem so poleg športnikov in meščanov sodelovali še gasilci in četa vojakov (Cipot, 2011b).

Nogometne tekme in druge prireditve na športnem stadionu so obiskovali moški iz vseh profesionalnih in socialnih slojev Murske Sobote. Nanje so se redno odpravljali očetje skupaj s svojimi sinovi. Razen politične in gospodarske elite, ki je imela svoje prostore na tribuni, so drugi stali ob strani. V Murski Soboti se je že od nekdaj zbiralo zavidljivo število gledalcev, saj se jih je menda že konec dvajsetih let prejšnjega stoletja znalo zbrati celo 1.500. Tudi temperamentnosti navijačem Mure že takrat ne moremo oporekati, saj menda pretepi med gledalci naj ne bi bili redki. Ker je svoje dodal še alkohol, bi naj bile v zgodnejših obdobjih kluba in hkrati stadiona ženske manj pogoste gledalke Murinih tekem. Pogosto mnenje takrat živečih meščank naj bi bilo, da je nogomet »moška stvar« (Cipot, 2011b).

Slika 16: Stadion v letu otvoritve – pogled z glavne tribune. (Foto: Vestnik 26.9.2006)

V 40. letih prejšnjega stoletja je stadion dobil še zgradbo na vzhodni strani igrišča, ki stoji še danes. Še v 80. in v začetku 90. let so nogometaši uporabljali slačilnice v tej zgradbi, tudi klubska uprava je gostovala v tej stavbi (Cipot, 2011b).

5.1 PRENOVA FAZANERIJE V 90. LETIH

Stadion Mure, ki razpolaga z glavnim igriščem, na katerem igrajo prvenstvene tekme, in pomožnim igriščem, ki ga uporabljajo za treninge, je dobil novo preobleko spomladi leta 1991, ko se je klub odločil za ureditev slačilnic, kopalnic in ostalih klubskih prostorov pod tribunami. Tako je klub dobil štiri sodobne slačilnice in dve kopalnici za nogometaše. Svoje prostore so dobili tudi sodniki. Poleg tega so pridobili tudi klubske prostore in skladišče opreme s pralnico in kotlovnico. Objekt tudi omogoča nemoteno vadbo v manj primernem vremenu, saj je ogrevanih okrog 400 kvadratnih metrov površine (Maučec, 1993).

Nad temi prostori je tribuna, ki so jo zgradili leta 1983, dokončno pa je bila opremljena leta 1991. Na tribuni je 650 sedežev in loža za novinarje. Tribuna oziroma slačilnice so povezane z igriščem z varnostnim vhodom, ki varuje akterje pred morebitnimi nešportnimi izpadi gledalcev. Okrog glavnega igrišča je ograja v višini 240 cm, ki je bila postavljena leta 1992. Ob igrišču so tudi urejene kabine za igralce in vodstva klubov ter kabina za delegata (Maučec, 1993).

Nogometni klub Mura je spomladi leta 1992 tudi prenovil bivše klubske prostore. Opravljena so bila obsežna gradbena in inštalacijska dela. V objektu so uredili gostinski lokal in pisarniške prostore. Pred lokalom je lična terasa, ki v poletnih mesecih služi uživanju s pogledom na igrišče. Ob objektu so zgradili tudi betonske stojnice, ki omogočajo boljše spremljanje tekem (Maučec, 1993).

Skupno kapaciteto Fazanerije zaokrožujemo na 5.500 gledalcev, čeprav bi se dalo po različnih delih stadiona nariniti tudi 7.000 in več gledalcev. V kakšnih pogojih bi spremljali tekmo in kako bi se zmanjšala varnost na stadionu, je seveda drugo vprašanje. Skupna kapaciteta znaša 3.782 sedežev in približno 1.700 stojišč, kar pomeni približno 5.500 gledalcev. Gledano po številu sedežev se Fazanerija uvršča na peto mesto med slovenskimi stadioni (Cipot, 2011a).

Danes je Fazanerija na pol (ne)dokončan projekt, ki so ga vedno tudi gradili le toliko, kolikor je bilo denarja – brez dolgoročne vizije in skrbi za obliko (Cipot, 2011a). Žal se nikoli ni našel investitor, ki bi s finančnim vložkom do konca izpeljal celoten projekt dograditve in prenove stadiona.

Slika 17: Pogled na južno, vzhodno in glavno tribuno. (Foto: Aleš Cipot)

Slika 18: Tloris stadiona. (Foto: klubski arhiv)

6 MURA V PRVI SLOVENSKI DRŽAVNI LIGI

6.1 USPEŠEN ZAČETEK

Z osamosvojitvijo Slovenije je prišlo v mladi državi do spremembe tekmovalnega sistema. Ustanovljena je bila prva državna nogometna liga, ki je štela 21 moštev. Med tremi pomurskimi moštvi je v prvi državni ligi tekmovala tudi soboška Mura in bila najuspešnejša, saj je na koncu tekmovanja zasedla sedmo mesto. Iz lige je izpadlo pet moštev (Maučec, 1993).

Ekipo je začel trenirati Stanko Maučec, tehnični vodja pa je bil Zlatko Tkalčec. Do precejšnjih sprememb je prišlo v igralskem kadru. Mura je v tej sezoni igrala z naslednjimi igralci: Černjavič, Cener, Filipan, S. Lebar, Gaševič, D. Lebar, Kokaš, Ivančič, Baranja, Prekazi, Šarkezi, Papič, Berendijaš, Posavac, Kovačič, Vickovič, Kukič in Zver. Trenerja Stanka Maučeca je v prvem delu prvenstva zamenjal Milan Koblencer, v drugem delu prvenstva pa je strokovno vodstvo kluba prevzel Bojan Prašnikar, selektor slovenske nogometne reprezentance. Nove okrepitve v spomladanskem delu prvenstva pa so bile: Zetič, Vukman, Kelenc, Granov, Belec. Mura je sklenila prvo leto tekmovanja v prvi državni ligi zelo uspešno (Maučec, 1993). V tej sezoni je Mura med 21. člani prve državne lige v dvokrožnem sistemu tekmovanja osvojila sedmo mesto.

Slika 19: Nogometaši Mure leta 1991/1992.

Stojijo z leve zgoraj: dr. Korošec (zdravnik), Kelenc, Belec, Posavac, Beredijaš, Kikič, Černjavič, Vickovič, Ivančič. Stojijo z leve sredina: Koblencer (trener), Prekazi, Petričevič, Vori, Zetič, Drvarič, Kozar, Tkalčec (tehnični direktor). Sedijo z leve: Kokaš, A. Baranja, Cener, Kovačič, Prašnikar (šef strokovnega štaba), Kranjčič, Zver, Granov (Stare, 1992).

Sezona 1992/1993 je prinesla kar štiri menjave na trenerskih stopničkah. Posloviti se je moral Bojan Prašnikar, zamenjali pa so ga danes pokojni Milovan Tarbuk, Nikola Škrbič in takrat prekaljeni lisjak Miloš Šoškič (Horvat, 2011a). Nove igralske okrepitve pa so bile: Irgolič, Kosi, Jančar, Slavic, K. Cener, Emeršič, Omerovič, Lebar in F. Cifer (Maučec, 1993). Kljub številnim menjavam trenerjev je Mura na koncu zasedla tretje mesto in za las zgrešila svoj prvi izlet v Evropo. Za drugim mestom je zaostala le dve točki. Vendar pa je to bila le uvertura v naslednjo sezono, ko je Mura med šestnajstimi moštvi v dvokrožnem sistemu tekmovanja sezono končala na drugem mestu. Miloš Šoškič je celotno sezono 1993/1994 preživel na klopi Mure in jo prvič popeljal v Evropo. Pri tem mu je zelo pomagal takratni ambiciozni predsednik kluba Milan Mörec, ki je zbral imenitno igralsko zasedbo z Bakulo, Boškovičem, Jermanišem, Gliho, Belcem, Gutaljem, Iličem in ostalimi. To je bila zares sanjska sezona, saj je na tekme skoraj konstantno prihajalo po 5.000 gledalcev (Horvat, 2011a). V prvenstvenem delu tekmovanja je Mura dosegla 19 zmag, 7 neodločenih izidov in samo 4 poraze in s tem osvojila 45 točk, kar je zadostovalo za drugo mesto prvenstvene lestvice za Olimpijo in pred Mariborom Branikom.

Poleg tega pa je Mura zasedla drugo mesto v tekmovanju za slovenski nogometni pokal, kjer ji je za las ušlo prvo mesto. V tem pokalnem tekmovanju je Mura poleg drugih kar dvakrat premagala državnega prvaka ljubljansko Olimpijo, v finalu pa je na prvi tekmi tudi premagala Maribor Branik, vendar je drugo tekmo v Mariboru izgubila in bila za gol »prekratka« za osvojitev naslova pokalnega prvaka (Maučec, Vestnik, 23.6.1994).

Slika 20: Množično gostovanje Gringosov na finalni pokalni tekmi v Mariboru (Foto: Franc Bobovec)

Nogometni klub Mura je v tej sezoni imel kar šest igralcev, ki so igrali v državni članski reprezentanci: Boškovič, Cifer, Jermaniš, Gliha, Belec in Kokol. Poleg tega pa so v mladi in mladinski državni reprezentanci igrali Brezič, Nemec, Ošlaj in Fras.

Slika 21: Nogometaši Mure pred začetkom spomladanskega dela sezone 1992/1993. Stojijo zgoraj z leve: Jančar (fizioterapevt), Matjašec (ekonom), Ilič, Gutalj, Lukič, Škaper, Dvoršak, Cifer, Nemec, Vogrinčič. Stojijo v sredini z leve: Gabor, Černjavič, Alihodžič, Cipot, Dominko, Ošlaj, Ristič. Sedijo z leve: Baranja D., Žilavec, Baranja A., Škrbič (trener), Karoli (pomočnik trenerja), Djurič (trener vratarjev), Petrovič, Ristič, Cener (Foto: arhiv Štefana Černjaviča).

Slika 22: Nogometaši Mure drugouvrščeno moštvo v sezoni 1993/94. Stojijo z leve: Gavrilović (pomočnik trenerja), Bakula, Belec, Breznik, Černjavič, Gaševič, Cifer, Boškovič, Granov, Gliha, Šoškić (trener), Litrop (vodstvo kluba). Čepijo: Cener, Gutalj, Kokol, Krančič, Brezič, Baranja, Emeršič, Slavic (Foto: arhiv kluba).

6.2 ZLATA MURINA SEZONA 1994/95

Sezona 1994/95 je bila v vsej zgodovini Mure ena najuspešnejših. Članska ekipa je pod vodstvom dalmatinskega stratega Marina Kovačiča osvojila pokal Slovenije in s tem v vitrine kluba prinesla prvo lovoriko v samostojni Sloveniji. Čeprav so prvenstvo končali na četrtem mestu, so Muraši v tem prvenstvu še enkrat dokazali, da sodijo v slovenski vrh. Uspeh članske ekipe so v tej sezoni dopolnili mladinci, ki so pod vodstvom Jožeta Karolija postali mladinski državni in pokalni prvaki. (Horvat, 2011b).

Slika 23: Murini mladinci državni in pokalni prvaki. Stojijo z leve: Papič, Žilavec, Ülen, Nemec, Kerčmar, Živić, Gomboc, Pintarič, Miholič, Cipot, Kerec. Čepijo z leve: Babič, Žerdin, Vogrinčič, Mesarič, Ristić, Fras, Ošlaj, Müler (Foto: arhiv kluba).

Za Muro so v sezoni 1994/1995 nastopali Robert Volk, Andrej Poljšak, Franc Cifer, Danijel Brezič, Srečko Ilič, Peter Breznik, Valentin Majer, Damjan Gajser, Robert Belec, Marijan Bakula, Vladimir Kokol, Štefan Černjavič, Boštjan Ratkovič, Anton Slavic, Adamo Baranja in Franc Krančič. V tej sezoni se je število moštev v članski konkurenci zmanjšalo iz šestnajst na deset, tekmovanje pa je potekalo v štiri krožnem sistemu. Nogometaši Mure so z osvojenimi 40 točkami zasedli četrto mesto, hkrati pa postali pokalni prvak Slovenije in se uvrstili na evropsko tekmovanje pokalnih zmagovalcev. Dosegli so 17 zmag, 6 neodločenih izidov in 7 porazov (arhiv kluba).

Slika 24: Nogometaši Mure pokalni prvaki Slovenije v sezoni 1994/1995. Stojijo z leve: Gavrilovič (pomočnik trenerja), Škalič (pomočnik trenerja), Dominko, Černjavič, Poljšak, Bakula, predstavnik pokroviteljev, Mörec (predsednik), Kerčmar (direktor), Alihodžič, Kovačič (trener), Rous, Belec. Čepijo z leve: Brezič, Kokol, Breznik, Topič. Ležijo z leve: Gajser, Cifer, Volk, Baranja (Foto: arhiv Štefana Černjaviča).

Uspešno sezono je na trenerski klopi Mure začel Miloš Šoškič, ki je v prejšnji sezoni Muro popeljal pod sam vrh lestvice. Rezultati so bili malce pod pričakovanji in začasno ga je nadomestil Nikola Škrbič, njega pa nato Marin Kovačič (Horvat, 2011a).

Na svoji poti do finala je Mura preskočila tri ovire. V osmini finala se je Mura na Fazaneriji pomerila z moštvom iz Prevalj Korotanom Suvel, ki se je na koncu prvenstva uvrstil na osmo mesto. Mura je tekmo brez večjih težav dobila z 2:0. V četrtfinalu se je Mura pomerila z Izolo, kjer se je prva tekma v Murski Soboti končala brez zadetkov, v gosteh pa je Mura slavila z 2:3. V polfinalu se je Mura pomerila z Beltinci, kar je bil v tisti sezoni derbi vseh derbijev. Beltinci, takrat najbolj nogometna vas, so imeli tistega časa z Štefanom Škaperjem na čelu, ki je bil prvi strelec lige, sanjsko moštvo. V Beltincih je bil rezultat 1:1, v Murski Soboti pa sta se moštvi razšli brez zadetkov. Tako se je Mura zaradi doseženega zadetka v gosteh uvrstila v veliki finale pokala Slovenije (Horvat, 2011b).

Za veliko finale sta bili predvideni dve tekmi in žreb je določil, da nogometni klub Mura prvo tekmo odigra na Skalni kleti v Celju. Poročila novinarjev s prve tekme pričajo, da sta obe ekipi tekmo pričeli pazljivo, saj sta se zavedali pomembnosti dvoboja (Horvat, 2011b). Tekma

49 v Celju se je pred 2.000 gledalci končala z 1:1. Za domače je zadel Sešla z enajstih metrov, Mura pa je izenačila z zadetkom Rousa, oba gola sta bila dosežena v drugem polčasu (arhiv kluba).

24. maja 1995 je bil v Murski Soboti praznik nogometa, saj se je na mestnem stadionu zbralo 4.500 gledalcev, in vsi so nestrpno pričakovali drugo finalno tekmo za pokal Slovenije. Prvi polčas je minil v povprečni igri, Mura je imela že na začetku prvega dela kar nekaj lepih priložnosti, Celjani pa so le redko prihajali v kazenski prostor Roberta Volka. Tudi v drugem polčasu se razmerje na igrišču ni bistveno spremenilo. Mura je bila podjetnejši tekmec, Celjani pa so le čakali na spodrsljaj obrambe gostiteljev. Prišla je 82. minuta srečanja in Fazanerija je eksplodirala. Brezič je na sredini igrišča presekal napad Celjanov in skozi razredčeno obrambo poslal žogo v prazen prostor do Topiča, ki je z višine šestnajstih metrov rutinirano poslal žogo v levi spodnji kot vratarja Zupana in dosegel zadetek za Evropo. Zaradi dimne zavese Black Gringosov je bila tekma nato nekaj minut prekinjena ter nato uspešno pripeljana do konca. Zadnji sodnikov žvižg je celotni stadion pričakal na nogah in sledilo je nepopisno slavje (Horvat, 2011b).

Slika 25: Veselje ob doseženem zadetku (Foto: Aleš Cipot).

Slika 26: Mura na odru za zmagovalce (Foto: arhiv kluba).

6.3 POLNI OPTIMIZMA V NOVE SEZONE

Sezono 1995/1996 je na klopi začel Marin Kovačič, ki so ga kmalu zamenjali Mirko Škalič, Zoran Cirkvenčič in naposled Filip Mendaš. Končni rezultat sezone je bilo tretje mesto (Horvat, 2011a). Nogometaši Mure so v tej sezoni dosegli 15 zmag, 13 neodločenih izidov in 8 porazov. Za Muro so igrali: Štefan Černjavič, Ingmar Blaudek, Peter Breznik, Andrej Poljšak, Haris Alihodžič, Danijel Brezič, Damjan Gajser, Robert Belec, Marjan Bakula, Mikhail Khlebaline, Adamo Baranja, Dejan Nemec, Miroslav Štampfer, Marko Kmetec, Janez Kardoš in Damjan Ošlaj (arhiv kluba).

Sledila je sezona 1996/1997, ki je bila slabša od pričakovanj. Filip Mendaš ni dolgo zdržal na klopi Mure, saj ga je ponovno zamenjal Mirko Škalič, prvenstvo pa je h koncu pripeljal dalmatinski strateg Petar Nadoveza. Nadoveza je bil že drugi trener iz splitskega Hajduka, ki je imel čast voditi Muro (Horvat, 2011a). V tej sezoni so za Muro igrali Štefan Černjavič, Miroslav Štampfer, Haris Alihodžič, Štefan Škaper, Marijan Bakula, Vladimir Kokol, Peter Breznik, Adamo Baranja, Marko Kmetec, Simon Baranja, Nebojša Vučičevič, Dejan Nemec, Alen Ščulac, Marjan Dominko, Danijel Brezič, Erik Cirkvenčič in Robert Belec. Kljub uspešnim nastopom na evropskih tekmovanjih pa je v domačem prvenstvu trener Petar Nadoveza Muro popeljal le do sedmega mesta. Nogometaši Mure so v tej sezoni osvojili 9 zmag, 16 neodločenih izidov in 11 porazov, kar je zadostovalo za končno sedmo mesto (arhiv kluba).

Slika 27: Nogometaši Mure pred začetkom spomladanskega dela sezone 1996/1997.

Stojijo zgoraj z leve: Prettnar (zdravnik), Škaper, Ošlaj, Dvoršak, Vučičevič, Cifer, Cirkvenčič, Kmetec, Vukčevič, Jančar (fizioterapevt). Stojijo v sredini z leve: Kerčmar (direktor), Černjavič, Gabor, Berendijaš, Alihodžič, Dominko, Vidovič, Lalič, Tkalčec (tehnični direktor). Sedijo z leve: Škalič (pomočnik trenerja), Baranja, Fras, Brezič, Nadoveza (trener), Kokol, Lukič, Štampfer, Mesarič (Foto: arhiv Štefana Černjaviča).

Po treh odličnih sezonah, ko je soboška Mura igrala v evropskih pokalih, je bila zadnja tekmovalna sezona razočaranje, saj so se Sobočani znašli na sedmem mestu prvenstvene lestvice prve državne lige. To je bil tudi vzrok, da so se v klubu odločili za korenite spremembe. Odpovedali so se nekaterim predragim igralcem, strokovno vodenje pa zaupali domačim strokovnjakom, hkrati pa moštvo pomladili z lastnim kadrom, ki je prihajal iz mladinskih vrst. Tako je Muro zapustilo kar osem dobrih igralcev: Lalič, Stampfer, Brezič, Kokol, Vučičevič, Vidovič, Dvoršak in Kmetec, prišli pa so: Srečko Ilič, Elvis Šahmanovič, Dejan Baranja in Goran Gutalj. V prvo moštvo pa so uvrstili mlade talentirane nogometaše: Dejana Nemca, Damjana Ošlaja, Mihaela Bukovca, Fabjana Cipota, Aleša Gaborja, Sebastjana Vogrinčiča, Mateja Frasa, Gorana Rističa, Alena Mesariča, Nikolo Talabera, Zorana Babiča, Ljubišo Živiča, Štefana Gomboca in Aleša Mülerja. Trenerske posle so zaupali Milanu Koblencerju, dolgoletnemu igralcu Mure in amaterskemu državnemu reprezentantu, ter njegovemu pomočniku Jožetu Karoliju (Maučec, Vestnik, 31. 7. 1997).

Po prepričljivi osvojitvi naslova jesenskega prvaka so imeli pred drugim Mariborom osem točk naskoka, v nadaljevanju pa Mura ni bila tako suverena in je na koncu za prvakom Mariborom zaostala kar devet točk. Moštvo je doseglo 19 zmag, 10 neodločenih izidov in 7 porazov, kar je bilo dovolj za končno drugo mesto (arhiv kluba). S tem je moštvo Mure celo preseglo pričakovanja trenerja Koblencerja, ki je pred sezono za Vestnik dejal, da je realno mesto Mure na sredini lestvice (Maučec, Vestnik, 31.7.1997). To je bilo tudi zadnjič, ko se je nogometni klub Mura uspel uvrstiti med prve tri ekipe v slovenski državni nogometni ligi.

6.4 POD NAVZDOL

V eni od najuspešnejših sezon, ko je Mura osvojila drugo mesto in zadnjič nastopila v evropskih tekmovanjih, je bil Jože Karoli-Šošo desna roka trenerja Milana Koblencerja. Karoli je kot trener dobil priložnost v sezoni 1998/1999, ko Mura pod vodstvom Koblencerja ni najboljše začela prvenstva. Ni minilo dolgo časa in tudi »Šošo« se je moral posloviti s trenerskega položaja, ki ga je za njim zasedel Milovan Tarbuk. Ekipi se je na začetku sezone zopet priključil izkušeni Haris Alihodžič, velik del ekipe pa so predstavljali mladi igralci. Novi trener Mure Tarbuk je dal veliko priložnosti mladim igralcem Žilavcu, Petroviču in drugim, kar se je izkazalo za pravilno odločitev, saj so dosegli četrto mesto na prvenstveni lestvici. Poleg njih so za moštvo Mure igrali Dejan Nemec, Saško Lukič, Marinko Galič, Marjan Dominko, Simon Dvoršak, Franc Cifer, Sebastjan Vogrinčič, Goran Ristič, Srečko Ilič, Štefan Černjavič, Damjan Ošlaj, Dejan Baranja, Adamo Baranja, Matej Fras, Sebastjan Vogrinčič. Igral se je trikrožni sistem z dvanajstimi moštvi. Mura je po jesenskem delu prvenstva zasedla odlično tretje mesto. Da je Mura imela perspektivne domače igralce, pokaže tudi dejstvo, da je takratni selektor slovenske reprezentance Srečko Katanec v reprezentanco povabil Dejana Nemca, Marjana Dominka in Fabijana Cipota (Š. Černjavič, osebna komunikacija, julij 2014).

Slika 28: Nogometaši Mure leta 1998. Stojijo zgoraj z leve: Šahmanovič, Škaper, Baranja, Lukič, Dvoršak, Ilič, Cifer, Jančar in Sapač (fizioterapevt). Srednja vrsta z leve: Nemec, Cipot, Gutalj, Koblencer (trener), Dominko, Alihodžič, Ošlaj, Černjavič. Sedijo z leve: Baranja Galič, Ristič, Karoli (pomočnik trenerja), Djurič (trener vratarjev), Fras, Vogrinčič, Žilavec (Foto: arhiv Štefana Černjaviča).

Sezona 1999/2000 je bila najslabša sezona Mure v prvi državni ligi, končno deseto mesto je bilo daleč od pričakovanja vodstva kluba in navijačev. Pritisk javnosti je bil premočan in Miroslav Tarbuk je bil odstavljen s trenerskega položaja, katerega je ponovno zasedel domači strateg Milan Koblencer. Večji del ekipe so sestavljali domači mladi igralci, klub pa so zapustili Alihodžič, Ilič, Gutalj in Baranja. Moštvo so v sezoni 1999/2000 sestavljali Dejan Nemec, Sašo Lukič, Damjan Ošlaj, Marko Pima, Fabijan Cipot, Robert Petrovič, Adamo Baranja, Sebastjan Vogrinčič, Goran Ristič, Alan Mesarič, Aleš Gabor, Nikola Talaber, Sebastjan Vogrinčič, Aleš Kološa, Marko Fajdiga, Igor Preininger in Aleš Bagola. Dejan Nemec in Fabijan Cipot sta se leta 2000 z reprezentanco udeležila Evropskega prvenstva v nogometu. Najboljša predstava Mure v tej sezoni je bila proti takrat evropskemu Mariboru, ko so remizirali z 2:2. Na tej tekmi se je odlično izkazal reprezentant Fabijan Cipot, ki je nato postal član Mariborske ekipe (arhiv kluba).

Slika 29: Nogometaši Mure leta 1999. Stojijo zgoraj z leve: Talaber, Fajdiga, Dvoršak, Lukič, Škaper, Ošlaj, Ristič, Bagola, Nemec. Srednja vrsta z leve: Matjašec (ekonom), Benko, Kološa, Gabor, Luk, Cipot, Dominko, Cifer, Žilavec, Baranja. Sedijo z leve: Živič, Petrovič, Preininger, Djurič (pomočnik trenerja), Tarbuk (trener) Fras, Mesarič, Vogrinčič (Foto: arhiv kluba).

Do menjave na vodstvenih položajih je prišlo po sezoni 1999/2000, najslabši v Murini zgodovini. Predsednika Milana Möreca je zamenjal Tugomir Frajman, ki je klub prevzel v izredno slabem finančnem stanju. Po jesenskem delu, ko je Mura zasedla slabo deveto mesto, je novi predsednik kluba napovedal peto ali šesto mesto, ta cilj pa je bil celo presežen, osvojili so namreč četrto mesto. Finančne težave so se v soboškem klubu stopnjevale predvsem zaradi

55 krize generalnega sponzorja Tovarne oblačil Mura, zaradi česar je bil klubski proračun najnižji v ligi, saj se je prispevek nekdaj tekstilnega giganta močno zmanjšal (arhiv kluba).

V sezono 2000/2001 je Mura krenila z novim trenerjem, Hrvatom, pozneje tudi selektorjem reprezentance Črne Gore, Zlatkom Kranjčarjem-Cicom (Horvat, 2011a). Do velikih sprememb je prišlo tudi na igralskem kadru, saj se je zamenjala večina igralcev. Iz kluba sta odšla domača igralca vratar Dejan Nemec in Damjan Ošlaj, v klub pa so prišli Benjamin Prednik, Boštjan Grizold, Damjan Gajser, Novica Nikčevič in Aleksander Kopunovič. Poleg njih so za Muro igrali Aleš Luk, Marjan Dominko, Sebastjan Vogrinčič, Franc Cifer, Saško Lukič, Goran Ristič, Aleš Gabor, Nikola Talaber, Izidor Sabotin, Denis Žilavec, Sebastjan Žilavec, Jože Benko, Robert Petrovič, Aleš Bagola (arhiv kluba).

Kljub všečni igri so Kranjčarja spodnesli slabi rezultati. Na kratko ga je zamenjal Slobodan Djurič, njega pa še en Dalmatinec, Luka Bonačič (Horvat, 2011a). Mura je dosegla prvo zmago komaj v sedem kolu prvenstva. Pred spomladanskim delom prvenstva je v klub prišel nov vratar Botonjič in dva povratnika, Marijan Bakula in Dejan Baranja. Mura je z Bonačičem v spomladanskem delu doživela samo dva poraza in na koncu sezone po zelo slabem jesenskem delu zasedla zavidljivo četrto mesto (arhiv kluba).

Slika 30: Nogometaši Mure leta 2000. Stojijo zgoraj z leve: Žilavec, Cifer, Gabor, Benko, Talaber, Mesarič, Lukič, Šnurer, Vogrinec. Srednja vrsta z leve: Jančar (fizioterapevt), Kamnik, Prednik, Nikčevič, Erniša, Sabotin, Dominko, Grizold, Bagola, Luk, Benčina (kondicijski trener), Celcar. Sedijo z leve: Slavic, Žilavec, Gajser, Matjašec (ekonom), Gabor (pomočnik trenerja), Kerčmar (direktor), Kranjčar (trener), Djurič (trener vratarjev), Petrovič, Ristič, Vogrinčič (Foto: arhiv kluba).

V sezoni 2001/2002 je prišlo do štirih menjav na trenerski klopi. Kot prvi je nanjo sedel Dušan Savič, nekdanji odlični napadalec Crvene Zvezde, ki si verjetno nikoli ni predstavljal, da bo kdaj vodil klub s črno-belimi barvami. Tako kot nekateri njegovi predhodniki tudi on ni dolgo zdržal na klopi, saj je Muro vodil le na dveh tekmah. Zamenjal ga je Zlatko Gabor, ki je položaj hitro zapustil, na trenersko klop pa se je še drugič vrnil Luka Bonačič. Ta je kmalu moral oditi, trener pa je spet postal Milan Koblencer (Horvat, 2011a). Moštvo Mure so sestavljali Neđad Botonjič, Vladimir Kožul, Dejan Baranja, Sebastjan Vogrinčič, Edis Čauševič, Franc Cifer, Amer Jukan, Benjamin Prednik, Roman Gostan, Goran Ristič, Aleš Gabor, Boštjan Kamnik, Denis Žilavec, Sebastjan Vogrinčič, Mitja Erniša, Dare Vršič, Aleš Bagola in Mitja Mörec (arhiv kluba).

Končni rezultat je bilo sedmo mesto. Takrat so se v klubu pojavile večje finančne težave in rezultati so bili v marsičem odvisni od vložka. Kljub temu se je v proračunu našel denar za drage tujce, pozimi 2002 je namreč klub okrepil Argentinec Diego Romero (arhiv kluba).

Slika 31: Nogometaši Mure leta 2001. Stojijo zgoraj z leve: Botonjič, Kožul, Bagola, Cifer, Prednik, Grizold, Mörec, Erniša, Kamnik. Srednja vrsta z leve: Ivanič, Gabor, Žilavec, Cener (trener vratarjev), Ilič, Gabor (pomočnik trenerja), Mijatovič, Baranja. Sedijo z leve: Vogrinčič, Žilavec, Petrovič, Ristič, Savič (trener), Jukan, Čauševič, Vršič, Gostan (Foto: arhiv kluba).

Sezona 2002/2003 je bila zopet ena slabših v zgodovini kluba. Finančne težave kluba so se kar kopičile in tudi število gledalcev na tekmah se je zmanjšalo. Javnost je bila prepričana, da bo sezona ena najslabših, nekateri so tudi napovedovali najbolj črn scenarij, izpad kluba iz prve Slovenske nogometne lige ali celo propad kluba (arhiv kluba).

Soboški prvoligaš je načrtoval uvrstitev celo med prvih pet, toda agonija, ki je trajala vso sezono, ko je klub preživljal eno najtežjih obdobij v svoji zgodovini, je Muri vendarle uspelo zadržati status prvoligaške ekipe. To pa je tudi edina tolažba za bledo sezono. Na koncu je Mura osvojila 9. mesto, devet zmag, sedem neodločenih izidov in kar petnajst porazov pa je bilo kajpak daleč od pričakovanj. Mura se je rešila šele, ko je na trenersko klop sedel mladi in ambiciozni domači trener Zlatko Gabor, ki je zbral več točk kot trije njegovi predhodniki skupaj (Koblencer, Đurič, Simeunovič) in presegel pričakovano bero točk, potrebno za obstanek. Mura je pod njegovim vodstvom dobila prav vsa srečanja v Fazaneriji in se vendarle rešila pred najhujšim (Balantič, 2003).

Zlatko Gabor jo je začel in končal kot trener Mure, med samo sezono pa je vodstvo kluba poskrbelo za prave šahovske rošade na trenerskem položaju. Gaborja je zamenjal Koblencer, Koblencerja Djuričič in nato Djuričiča spet Koblencer. Koblencerja je kasneje zamenjal Simeunovič, na koncu pa se je na trenersko klop Mure zopet vrnil Gabor, ki je Muro obdržal v prvi ligi. Po jesenskem delu prvenstva je bila Mura predzadnja, na koncu pa osvojila 9. mesto, kar je bilo pod pričakovanji javnosti (arhiv kluba).

V tej sezoni so za Muro igrali predvsem domači igralci: Luk, Mesarič, Erniša, Vršič, Žilavec, Dominko, Cifer, Zemljič in tujca Viktor Trenevski, Goran Borčulj. V spomladanskem prestopnem roku jih je okrepil izkušeni Franc Fridl (arhiv kluba).

Slika 32: Nogometaši Mure leta 2002. Zgornja vrsta z leve: Jančar (fizioterapevt), Botonjič, Vrečič, Žilavec, Borčul, Horvat, Ivanič, Luk, Horvat. Srednja vrsta z leve: Kerčmar (športni direktor), Vršič, Zemljič, Cifer, Kološa, Matjašec (ekonom), Kožul, Dominko, Erniša, Dvoršak, Cigut, Vori (direktor). Sedijo z leve: Vogrinčič, Žilavec, Trenevski, Koblencer (trener), Djurič (pomočnik trenerja in trener vratarjev), Romero, Mesarič, Ficko (Foto: arhiv kluba).

6.5 ČRNOGLEDE NAPOVEDI ZAMENJALA »ČIROMANIJA«

V zadnjih letih so se nad Fazanerijo zgrinjali črni oblaki, vrhunec vsega slabega pa je bila prejšnja sezona, ko je Mura spričo katastrofalnih razmer znotraj kluba komaj ohranila prvoligaški status. Tudi napovedi za prihodnost so bile vse prej kot obetavne, potem pa je kot strela z jasnega udarila novica, da se je našel mož, ki je v soboškega prvoligaša pripravljen vložiti zajetno vsoto denarja. Hitro je postalo jasno, da je to Georg Suban, ki so ga v Murski Soboti sprejeli z odprtimi rokami. Prevzel je mesto predsednika kluba in nemudoma poskrbel, da je prekmursko ravnico zajela nogometna evforija, kakršne še ni bilo, kar je vsekakor bila lepa napoved za novo sezono, v kateri se je Mura želela vrniti v vrh slovenskega nogometa. Poskrbel je za pravo bombo, ko je v Fazanerijo privabil trenerja vseh trenerjev (Balantič, 2003).

Vse se je neformalno začelo že nekaj tednov pred uradno informacijo, da bo v sezoni 2003/2004 na trenersko klop Mure sedel nihče drug kot Miroslav Čiro Blažević. V tistem času je bil na oddihu v Termah Lendava in niti največji poznavalci nogometa v Prekmurju niso niti pomislili, da bo kmalu postal trener NK Mure. Dvakrat je dobil ponudbo arabskega šejka, a se je raje odločil za Prekmurje. 68-letni Blažević, ki je hrvaško reprezentanco na svetovnem prvenstvu leta 1998 popeljal do bronastega odličja in minulo sezono z zagrebškim Dinamom osvojil naslov hrvaškega prvaka, je z Muro podpisal dveletno pogodbo (Jerše, Vestnik, 12.6.2003).

Prvi trening pod vodstvom novega trenerja je zaradi radovednosti številnih navijačev bil bolj podoben tekmi. Fazanerija se je začela polniti že pred pričetkom treninga. Glavna tribuna je bila dodobra napolnjena, v velikem številu pa je bila zasedena tudi južna tribuna. Čiro je najprej še v civilni obleki prišel do roba tunela, ki vodi na igrišče, kjer so ga čakali številni novinarji – eden med njimi je samo zaradi treninga prišel kar iz Ljubljane. Po pogovoru z novinarji se je preoblekel in na čelu z igralci v Murinem dresu odkorakal do igrišča in zmagoslavno dvignil roko. Tako je še bolj obnorel 1.500 navijačev, ki so po aplavzu začeli skandirati (Köleš, Vestnik, 26.6.2003).

Pod vodstvom Blaževića je Mura pred novo tekmovalno sezono uspešno odigrala šest prijateljskih tekem, saj na nobeni ni bila poražena. Najbolj sta navijače pritegnili zadnji dve tekmi pred novo sezono, ko se je v Fazaneriji zbralo 6.500 gledalcev na tekmi proti Hajduku iz Splita in 5.500 proti Crveni Zvezdi iz Beograda. Prvo tekmo je Mura dobila z 2:1, s Crveno

Zvezdo pa odigrala neodločeno 2:2. Kljub začetni zmagi in polnemu stadionu, kjer si je domače prvenstvene tekme ogledalo povprečno 4.500 gledalcev, kar je kazalo na »sanjske« čase iz začetka 90-ih let, začetek sezone žal ni prinesel želenih rezultatov. Mura s tremi zmagami, štirimi porazi in enim neodločenim izidom ni dosegla pričakovanj trenerja, javnosti in vodstva kluba. Po slabih rezultatih v prvenstvu je sledil poraz v pokalnem tekmovanju proti tretjeligašu Nafti iz Lendave, kar je Miroslava Čira Blaževića prepričalo, da je vodstvu ponudil svoj odstop. Že na naslednji prvenstveni tekmi je njegovo mesto zasedel Milan Miklavič, ki je bil takrat pomočnik selektorja reprezentance (arhiv kluba).

Tudi v igralski zasedbi je tekom sezone prišlo do velikih sprememb. V Fazanerijo so prišli novi obrazi: Radosavljevič, Sulejmanovič, Rakovič, Obilinovič, Miše, Peršič, Ipavec, Kapič, Pejkovič, Mejač, Lunder, Tisnikar, Jeličič in še nekateri, ki so tvorili izjemno moštvo, ki je na papirju gotovo predstavljalo vrh takratnega slovenskega nogometa.

Miklavič je imel pred tem veliko trenerskih izkušenj, svoj največji uspeh pa je dosegel leta 1996 z osvojitvijo državnega naslova s HIT Gorico. Pod vodstvom Miklaviča je Mura dosegla tudi eno najslajših zmag v svoji zgodovini. Na Fazaneriji je v zadnji tekmi z 2:1 premagala Maribor in Štajercem preprečila osvojitev naslova državnih prvakov (Horvat, 2011a).

To je bila še ena sezona, ki ni uspela zadovoljiti visokih pričakovanj vodstva in javnosti. Poleg slabših športnih rezultatov se je klub že kar nekaj časa ubadal z organizacijskimi, denarnimi in drugimi težavami, katerih si kot profesionalni športni kolektiv ne bi smeli privoščiti. Po evforičnem začetku, katastrofalnem nadaljevanju in povprečnem koncu je Mura dosegla štirinajst zmag, sedem neodločenih izidov in osem porazov, kar ji je prineslo končno 5. mesto. V tej sezoni je bila zopet narejena sprememba v tekmovalnem sistemu. Najprej so se moštva pomerila v dvokrožnem sistemu, nato pa je prvih šest tekmovalo v ligi za prvaka, preostalih šest moštev pa v ligi za obstanek (arhiv kluba).

Slika 33: Nogometaši Mure leta 2003. Stojijo zgoraj z leve: Peršič, Erniša, Zemljič, Tisnikar, Kožul, Zlatar, Obilinovič, Kapić, Lunder. Srednja vrsta z leve: Volk (trener vratarjev), Pejkovič, Cigan, Jeličić, Bunjevčević, Cifer, Ipavec, Prettner, Gabor (pomočnik trenerja). Sedijo z leve: Vogrinčič, Fridl, Kokol, Suban (predsednik), Blažević (trener), Mejač, Žilavec, Mesarič (Foto: arhiv kluba).

6.6 IZPAD KLUBA IZ PRVE DRŽAVNE LIGE

Pred začetkom sezone 2004/2005, ki je bila zadnja Murina v prvi slovenski državni ligi, se je vodstvo Mure spet odločilo za menjavo na trenerskem položaju. Pod taktirko Milana Miklaviča je Mura v prejšnji sezoni pokazala dobro igro, o čemer je pričala predvsem zadnja tekma. Ampak vodstvo je kot že večkrat prej ocenjevalo samo končni rezultat in zato zamenjalo izkušenega trenerja, na trenersko klop pa še drugič pripeljalo avtoritativnega Bojana Prašnikarja. S prihodom nekdanjega selektorja slovenske reprezentance je vodstvo kluba zopet jasno pokazalo, da jih zanima samo vrh slovenskega nogometa, kar je v svoji izjavi kot že prejšnje leto povedal predsednik Georg Suban: » Z Muro želim osvojiti naslov prvaka in zato kajpak potrebujemo uglednega in kakovostnega strokovnjaka. Prepričan sem, da je Bojan Prašnikar prava izbira« (v Balantič, 2004, str. 42).

Vizija kluba in cilji so bili zopet visoko zastavljeni. Vodstvo si je želelo moštvo, ki bo v slovenskem športnem prostoru stalno dosegalo vrhunske rezultate, predstaviti in dokazati pa bi se morali tudi v Evropi. Zadali so si visoke kratkoročne cilje, vendar pozabili na temelje za dolgoročno uspešnost kluba.

To, da so cilji nerealno zastavljeni, so uvideli nekateri igralci in novi trener Prašnikar se je moral takoj na začetku soočiti z nekaterimi nepričakovanimi odhodi igralcev. Niti vodstvo kluba si ni predstavljalo, da v novi tekmovalni sezoni ne bodo mogli računati na kar devet ključnih igralcev. Iz kluba so zaradi takšnih ali drugačnih razlogov odšli: Franc Cifer, Alan Mesarič, Sebastjan Vogrinčič, Romano Obilinović, Erik Kržišnik, Matjaž Lunder, Amir Sulejmanovič, Aleksander Radosavljevič in Sead Halilović (Balantič, 2004).

Predsednik kluba Suban je zaradi slabega finančnega stanja v klubu in slabih jesenskih rezultatov dosegel kompromis z igralci, katerim so v spomladanskem delu sezone znižali plače za 35%. S predsednikom so sklenili dogovor, da si v primeru prvega, drugega ali tretjega mesta ob koncu prvenstva, del denarja, ki so se mu odrekli, prislužijo nazaj (Jerše, Vestnik, 6.1.2005).

Na koncu se je Miklavič vendarle vrnil nazaj in z Muro odigral zadnjo tekmo pred »zlomom« in potjo v tretjo ligo (Horvat, 2011a). Kljub pomanjkanju denarja se je nesojeni soboški prvoligaš zlahka uvrstil v zgornjo polovico skupine za obstanek in končni rezultat je bilo sedmo mesto. Mura je morala zaradi neizpolnjevanja kriterijev pridobitve licence za tekmovalno sezono 2005/2006 v tretjo slovensko ligo.

Kluba z bogato tradicijo ni več! S 30. junijem 2005 je prenehalo obstajati Športno društvo Nogometni klub Mura iz Murske Sobote (Jerše, Vestnik, 7.7.2005).

Murina zgodba v tistem obdobju ni bila nič manj zapletena od Olimpije, ki je enostavno poniknila, kar se je zgodilo tudi z Muro. Klonila je pod interesi lokalnih in tujih oblastnikov in visokimi ambicijami, sesutimi pod težo lažnih obljub. Zelo drago ceno so plačali tudi nogometaši, katerim vodstvo ni zagotovilo finančnih obveznosti in so živeli le od nikoli izpolnjenih obljub. Tako so nespametni vladarji zadnjih obdobij in njihovi sodelavci NK Muro popeljali proti kruti usodi (Jerše, Vestnik, 9.6.2005).

V zadnji sezoni prve državne nogometne lige so za Muro igrali: Nihad Pejkovič, Denis Žilavec, Ante Miše, Vladimir Kokol, Manuel Peršič, Ermin Rakovič, Borut Tisnikar, Petar Shopov, Bekim Kapič, Marko Božič, Spasoje Bulajič, Amel Mujčinovič, Žarko Jeličič, Mitja Erniša, Aleš Mejač, Marko Balažic, Nejc Omladič, Bojan Fajfar.

Slika 34: Nogometaši Mure leta 2004. Zgornja vrsta z leve: Pejkovič, Balažic, Bulajič, Zemljič, Mujčinovič, Rakovič, Božič, Tisnikar, Prša. Srednja vrsta z leve: Peršič, Ipavec, Volk (trener vratarjev), Prašnikar (trener), Smodej (pomočnik trenerja), Kapič, Erniša, Horvat. Sedijo z leve: Horvat (fizioterapevt), Fajfar, Jeličić, Miše, Kokol, Žilavec, Omladič, Kulčar, Matjašec (ekonom) (Foto: arhiv kluba).

7 EVROPSKA POKALNA TEKMOVANJA

7.1 MURA PRVIČ V EVROPSKEM POKALU

Po zelo uspešni sezoni 1993/94, ko je Mura v prvenstvu dosegla drugo mesto in prvič nastopila v finalu pokala Slovenije, se je leta 1994 prvič uvrstila v evropsko tekmovanje za pokal UEFA.

Udeležba Ervina Kerčmarja, športnega direktorja kluba, in Milana Kolbla, člana izvršilnega odbora NK Mure, na žrebanju v Ženevi, je bil svojevrsten dogodek za pomurski nogomet. V tekmovanje za pokal UEFA se je uvrstilo 91 moštev, od katerih je moralo v predtekmovanja 54 moštev. Med njimi državni prvak SCT Olimpija iz Ljubljane in Mura iz Murske Sobote. Žreb v predtekmovanju je bil geografsko pogojen. Tako je murskosoboška Mura lahko dobila enega od naslednjih štirih moštev: FC Aarau iz Švice, Universitatea iz Craiova iz Romunije, Saumen iz Bolgarije in Bekescsaba iz Madžarske. Žreb je soboškemu prvoligašu Muri izbral za nasprotnika najmočnejšega nasprotnika po ratingu, Aarau iz Švice (Maučec, Vestnik, 28.7.1994).

Prvo tekmo evropskega pokala je Mura odigrala proti FC Aarau v Švici, ki je do takrat v Evropi odigral že pet mednarodnih tekem. Na stadionu Bruegglifeld si je tekmo ogledalo 4.800 gledalcev. Po enakovrednem prvem polčasu je v 43. minuti bil zaradi drugega rumenega kartona izključen Damjan Gajser zaradi prekrška nad Martinom Finkom. Trener Mure Miloš Šoškic je moral spremeniti taktiko, ki je postala bolj obrambno naravnana (Gider, Vestnik, 11.8.1994).

Švicarji so v drugem polčasu močno pritiskali na Murina vrata, kjer sta vse do 70. minute v obrambi briljirala libero Srečko Ilič in vratar Robert Volk, takrat pa je obramba morala kloniti pred silovitim pritiskom aaraucev. Martin Fink je žogo lepo podal z desnega krila prostemu Cesaryu Kucharskemu, ki je dosegel edini in zmagoviti zadetek na prvi tekmi predkola za pokal Evropske nogometne zveze (Gider, Vestnik, 11.8.1994).

Black Gringosi so blesteli, 85 Black Gringosov in okoli 200 drugih navijačev Mure je bilo vzor Švicarjem, kako navijati. Ta peščica Slovencev je močno preglasila domačine. Z discipliniranim in »fair« navijanjem so pokazali, da so Black Gringosi dostojni tudi evropskih nastopov. Ne glede na to, da je bila kontrola pri vhodu na stadion Bruegglifeld zelo ostra, so

65 na stadionu vihrale črno-bele in slovenske zastave ter drugi transparenti Sobočanov (Gider, Vestnik, 11.8.1994).

Slika 35: Murini navijači v Švici (Foto: Vestnik 11.8.1994)

Goreče navijanje Black Gringosov je opazil tudi Rolf Fringer, trener Aaraua, ki je naprej pohvalil soboške navijače in šele potem komentiral rezultat tekme. V svoji izjavi po tekmi je za Vestnik dejal:

»Murini navijači so pokazali, kako se je potrebno boriti tudi s tribun. Mislim, da so spodbudili naše navijače, da so bili nekoliko glasnejši kot običajno. Ne vem, kako bo v Murski Soboti. Rezultat je dokaj ugoden za nas« (v Gider, Vestnik, 11.8.1994).

To so bili časi, ko je bil finančni vložek tekstilnega giganta Tovarne oblačil Mura precejšen. Le-ta je prispevala svečano opremo igralcev in vodstva kluba in s tem omogočila, da se je klub dostojno predstavil Evropi. Športno opremo nogometašev Mure sta prispevali nemški firmi Reusch in Patrick, ki sta bili uradni sponzor in opremljevalec Mure v evropskih tekmovanjih (arhiv kluba).

Slika 36: Ekspedicija NK Mura na letališču v Švici. Stojijo z leve: Kerčmar (tehnični vodja), Slavic (župan), Števanec (fizioterapevt), Gajser, Meta Sokol, Kokol, Baranja, Cifer, Ilič, Brezič, Slavic, Černjavič, Belec, Breznik, Krančič, Poljšak, Bakula, Gavrilovič (pomočnik trenerja), Volk, Bankov, Mörec (predsednik) (Foto: arhiv Štefana Černjaviča).

7.1.1 NA POVRATNI TEKMI PRAZNIK NOGOMETA V MURSKI SOBOTI

Povratno srečanje je bilo 23. avgusta na prenovljenem stadionu NK Mure, ki je takrat veljal za enega najlepših v Sloveniji. Evropska tekma, dograjen in prenovljen stadion za približno 7.000 gledalcev - lepših pogojev za praznik nogometa v Murski Soboti ne bi moglo biti. K temu pripomore tudi podatek o uglednih gostih, ki so si ogledali tekmo v Fazaneriji. Med gosti je bilo opaziti dr. Zdenka Verdenika in Braneta Oblaka, ki je bil v tistem času selektor in trener slovenske nogometne reprezentance. Velik aplavz pa je ob prihodu na igrišče doživel takratni predsednik države Milan Kučan (Maučec, Vestnik, 25.8.1994).

Na tribunah se je zbralo več kot 5.000 gledalcev. Black Gringosi so tudi na tem srečanju bučno navijali za Muro in na koncu pozdravili zmago gostov. Velik del zasluge, da se je NK Mura prvič dostojno predstavila Evropi in predstavnikom Evropske nogometne zveze, gre pripisati prav njim (Maučec, Vestnik, 25.8.1994).

Slika 37: Prihod igralcev na igrišče v Fazaneriji (Foto: Vestnik 25.8.1994)

Miloš Šoškič je bil z rezultatom prve tekme glede na dogajanje na igrišču še kar zadovoljen. Na povratni tekmi v Murski Soboti ni mogel računati na Gajserja, ki je bil izključen na prvi tekmi. Na obeh tekmah za Muro ni igral napadalec Poznič, ki ni imel pravice nastopa zaradi poznejše registracije (Maučec, Vestnik, 25.8.1994).

Nogometašem Mure ni uspel podvig, ki so ga napovedovali nekateri po ugodnem rezultatu v Švici na prvi tekmi predkola za pokal UEFA z Aarauom. Tudi na povratni tekmi pred polnim stadionom v Murski Soboti so zmagali gostje z minimalnim rezultatom kot na prvi tekmi. Sobočani, ki so se na tekmo zelo skrbno pripravili in noč pred srečanjem prespali v hotelu Lipa v Lendavi, so tekmo začeli zelo napadalno, vendar jim v prvih petnajstih minutah igre ni uspelo doseči zadetka in izenačiti rezultata iz prvega srečanja. Gostje so namreč v svojem prvem resnejšem napadu po lepi akciji nepričakovano prišli v vodstvo. Obramba Mure je pozabila na Poljaka Skrzypcsaka, ki se je sam znašel v kazenskem prostoru Mure in zatresel mrežo. Zadetek, ki je bil hladen tuš za gostitelje, je vplival tudi na nadaljnji potek igre, saj bi Sobočani morali doseči kar tri gole, če bi se hoteli uvrstiti v nadaljnje tekmovanje (Maučec, Vestnik, 25. 8. 1994). Tako je Mura dostojno zaključila svoj prvi nastop na evropskih tekmah.

7.2 POKAL POKALNIH ZMAGOVALCEV

Tudi v drugi evropski preizkušnji Muraši niso uspeli preskočiti predkroga, v Pokalu pokalnih zmagovalcev jih je izločil litovski Žalgiris. Druga uvrstitev Mure na evropska tekmovanja je prinesla tudi prvo mednarodno zmago za pokal Evropske nogometne zveze. Nasprotnik Mure je po žrebu v prvem predkrogu postal Žalgiris iz Litve. Na prvi tekmi v Vilni je zmagal Žalgiris z 2:0, povratna tekma v Murski Soboti pa je spet prinesla pravi nogometni spektakel. V Fazaneriji se je zbralo zavidljivo število gledalcev, bilo jih je 4.500. Tekmo si je ogledal tudi predsednik Nogometne zveze Slovenije Rudi Zavrl, ki je bil navdušen nad predstavo domače ekipe in vzdušjem v Fazaneriji (arhiv kluba).

Srečanje v Murski Soboti je bilo zelo zanimivo, razburljivo in na primerni ravni. Sobočani so že po desetih minutah igre povedli z golom Kokola, ki je takrat bil na očeh trenerja hrvaškega prvoligaša Croacije Zlatka Kranjčara. Kokol je izvajal prosti strel iz kakšnih 25 metrov in žoga se je na veliko presenečenje vratarja Koncevičiusa znašla v njegovi mreži (Maučec, Vestnik, 31.8.1995).

Mura je prvi polčas dobila z 1:0, drugi polčas pa začela še bolj napadalno, vendar si ni uspela priigrati pravih priložnosti za zadetek. Gostje so v enem od redkejših napadov izkoristili neodločnost domače obrambe in v 73. minuti rezultat izenačili na 1:1. S tem so bili vsi upi domače ekipe za napredovanje pokopani. Mura se je dostojno borila vse do konca srečanja, kar se ji je obrestovalo. V devetdeseti minuti je Alihodžič po lepi podaji Gajserja z glavo poslal žogo v mrežo gostov in Muri zagotovil prvo zmago na evropskih tekmah (Maučec, Vestnik, 31.8.1995).

Slika 38: Dinamičen potek srečanja (Foto: Vestnik 31.8.1995)

7.3 TRETJIČ ZAPORED V EVROPSKEM TEKMOVANJU

Simpatizerji Mure, posebej starejši, prav gotovo ne bodo nikoli pozabili Murinih evropskih nastopov. V tako ugledni družbi, v evropskih pokalih, je bil že sam nastop velika stvar. Če si pa »pregrmel« še katerega od nasprotnikov, je bil to pravi podvig. Murašem je to prvič uspelo v predkrogu pokala UEFA, ko jim je kot nasprotnik stal na drugi strani FK Bečej (ustanovljen leta 1920). V vojvodinskem klubu so bili z žrebom zadovoljni in v »smučarjih« (slovenskem predstavniku) videli žrtveno jagnje (Bobovec, 2011).

Soboški prvoligaš Mura je svoje tretje sodelovanje v evropskem pokalnem tekmovanju začela zelo uspešno. Na težkem gostovanju v Novem Sadu so se Sobočani v prvi tekmi predkola za pokal UEFA srečali s četrtouvrščenim moštvom v prvi jugoslovanski (oziroma srbsko- črnogorski) ligi Bečejem, igrali 0:0 in osvojili prvo točko na gostovanju v evropskem tekmovanju, kar je gotovo lep uspeh. (Maučec, Vestnik, 25.7.1996).

Slika 39: Prihod igralcev na igrišče v Novem Sadu (Foto: Vestnik 25.7.1996)

Začelo se je peklensko in več kot pet tisoč ljudi je skočilo na noge že v 2. minuti, ko se je zatresla vratnica Černjavičevih vrat. Potem pa je Mura iz minute v minuto igrala bolje. Feri Cifer je v obrambi prevzel »komando« in ohranjal aktiven rezultat, v izdihljajih srečanja pa bi bolgarski sodnik Momirov čiste vesti pokazal na enajstmetrovko, potem ko je bil v kazenskem prostoru domačih zrušen Škaper (Bobovec, 2011).

Tekmo z Bečejem si je na stadionu Vojvodine, ki je takrat lahko sprejel 23.000 gledalcev, ogledalo nekaj več kot 5.000 gledalcev in med njimi jih je bilo precej iz Murske Sobote, ki so s tem namenom organizirali prevoz v Novi Sad.

Na povratni tekmi je pred 5.500 gledalci navdušena Fazanerija slavila uvrstitev Mure v naslednji krog pokala UEFA. To je bil dan Štefana Škaperja, ki je z dvema zadetkoma Muri priskrbel zmago in ob koncu tekme nepopisno veselje. Takrat popularni Štefan Škaper »Pef«, junak srečanja, je v izjavi po tekmi dejal: »V Muri sem zato, da dajem zadetke« (v Bobovec, 2011, str. 45). Izjava je bila kratka, a z njo je povedal vse, tako kot so o njem vse povedali njegovi zadetki, ki so mu v sezonah 1993/94 in 1994/95 prinesli laskavi naziv najboljšega strelca lige.

Slika 40: Štefan Škaper – strelec dveh zadetkov na povratni tekmi v Murski Soboti (Foto: Vestnik 1.8.1996)

Potem ko so nogometaši Mure z odlično igro in v fantastičnem vzdušju v Fazaneriji premagali moštvo Bečeja (ZR Jugoslavija) in se uvrstili v drugi krog predtekmovanja pokala UEFA, se še dolgo ni poleglo navdušenje nad do tedaj največjim uspehom soboških nogometašev. Ob tem uspehu in odlični predstavitvi prekmurskega nogometa širši javnosti so vodstvu in igralcem Mure izrekli številna priznanja najvišji slovenski nogometni predstavniki, kot so Rudi Zavrl, predsednik NZS, dr. Branko Elsner, direktor slovenskih nogometnih reprezentanc,

71 dr. Zdenko Verdenik, selektor slovenske nogometne reprezentance in drugi (Maučec, Vestnik,1.8.1996).

Žreb v Ženevi je Muri v drugem predkrogu pokala UEFA prinesel moštvo Lyngbyja, ki je bilo dvakratni državni in enkrat pokalni prvak Danske. Vodstvo Mure je bilo z žrebom zadovoljno, čeprav je šlo za dobro moštvo, ki je prihajalo iz nogometno razvite države. Danska je bila leta 1992 evropski prvak.

V drugem kolu predtekmovanja za pokal UEFE so nogometaši Mure igrali z danskim moštvom Lyngby brez golov ter dosegli nov mednarodni uspeh. Sobočani so presenetili s taktično dobro igro in se predstavili v mnogo boljši luči kot na prekmurskem derbiju z Asom iz Beltinec, ki si ga je ogledal trener Lyngbyja Lennartsson. Igrali so tudi v spremenjeni postavi s Cifrom in Dvoršakom, ki zaradi kartonov na tekmi v Beltincih nista igrala, ter s Ščulcem, ki je bil rezerva. Mura je tako igrala zelo dobro, zlasti v obrambi. Junak srečanja pa je bil vratar Černjavič, ki se je predstavil povsem drugače kot preteklo tekmo z Beltinci (Maučec, Vestnik, 8.8.1996).

Nogometaši Mure na Danskem niso dosegli samo svoj uspeh, ampak tudi uspeh slovenskega nogometa. Igrati v milijonskem mestu v deželi evropskega nogometa brez prejetega zadetka je bil velik dosežek.

Danci tudi niso imeli prave predstave o Sloveniji, saj so si pred povratnim srečanjem v Murski Soboti rezervirali hotel v Avstriji (Gradec), nato pa so si ob boljši predstavitvi naše dežele, ki jo je opravilo vodstvo Mure, premislili in se odločili, da bodo prespali v Moravskih Toplicah (Maučec, Vestnik, 15.8.1996).

Da je v majhnem mestu Murski Soboti nogomet doma pa so zopet pokazali domači pristaši Mure. Na Danskem se jih je zbralo okrog 1.000, na povratni tekmi v Murski Soboti pa kar petkrat več.

Po treh uspešnih nastopih v predtekmovanju za pokal UEFE so nogometaši Mure klonili v svojem četrtem nastopu. Napovedi in velika pričakovanja, da bi lahko Sobočani na domačem igrišču z dobro igro in ob podpori številnih gledalcev premagali solidno moštvo danskega Lyngbyja in dosegli svoj največji uspeh v zgodovini kluba, se niso uresničile. V nabito polni Fazaneriji, kjer si je tekmo ogledalo 5.000 gledalcev, je kljub številnim priložnostim Mure v prvih dvajsetih minutah tekme na koncu z 2:0 zmagalo moštvo Lyngbyja, oba gola pa je zadel Jonsson. Zmaga Dancev je bila zaslužena, saj so pokazali zrelejšo obrambno igro in se

72 osredotočali na hitre protinapade. Tako so Sobočani zamudili lepo priložnost, da se uvrstijo v nadaljnje tekmovanje (Maučec, Vestnik, 22.8.1996).

7.4 MURA ŠE ZADNJIČ V EVROPSKEM TEKMOVANJU

Nogometni klub Mura se je leta 1998 še četrtič, a tudi zadnjič, uvrstil na evropska pokalna tekmovanja. To je bil tretji nastop za pokal UEFA, enkrat pa so igrali na tekmovanju za pokal pokalnih zmagovalcev. Najprej so v prvem predkolu izločili latvijsko Daugavo, a nato v drugem predkolu izpadli proti danskemu predstavniku Silkeborgu.

Po visoki zmagi na prvi tekmi prvega predkroga za pokal UEFE v Murski Soboti (6:1) pred 2.500 gledalci je soboška Mura tudi v povratni tekmi v Rigi premagala drugouvrščeno moštvo Latvije Daugavo z 2:1 (0:0). Strelca za Muro sta bila Vogrinčič in Ristič. Mura je igrala v naslednji postavi: Nemec, Dominko, Alihodžič, Ilič, Cifer, Galič (D. Baranja), Lukič, Vogrinčič (Ošlaj), A. Baranja, Ristič (Fras), Dvoršak. Sobočani so v prvem polčasu igrali previdno, vendar zelo zanesljivo v obrambi ter uspešno odstranjevali napadalne akcije domačinov. V drugem polčasu pa je Mura z nekoliko napadalnejšo igro dosegla dva zadetka in povsem zasluženo zmagala. To je bila jubilejna deseta tekma Mure za evropski pokal in četrta zmaga (Maučec, Vestnik, 6.8.1998). Tudi drugi predkrog za pokal UEFA je Mura prvo tekmo proti ekipi Silkeborga odigrala na domačem igrišču. Žreb jim je že drugič prinesel moštvo z nogometne države Danske.

Nogometaši Silkeborga so dosegli svoj največji uspeh leta 1994, ko so pod vodstvom kasnejšega selektorja danske reprezentance Johanssona iz Švedske postali državni prvaki Danske (Maučec, Vestnik, 6.8.1998). Na stadionu v Fazaneriji se je tekma pred 3.000 gledalci končala brez zadetkov. Obe moštvi sta imeli kar nekaj priložnosti za zadetek, vendar sta se odlično izkazala tako domači kot tudi gostujoči vratar. Nogometaši Mure so si brez prejetega zadetka priborili lepo izhodišče za povratno tekmo. Na stadionu Silkeborga pred 3.500 gledalci so bili prvi polčas enakovreden tekmec, zato so v drugi polčas krenili s še večjo željo po zadetku in zmagi. To bi pomenil nov mejnik nogometnega kluba Mura v evropskih tekmovanjih, saj bi se tako lahko prvič uvrstili dlje od drugega predkroga. Igralci Mure so si priigrali nekaj priložnosti, a bili premalo natančni, da bi dosegli zadetek. V 63. in 65. minuti pa je preveliki želji botrovala nezbranost v obrambi in gostitelji so v kratkem času prišli do

73 dveh zadetkov. To jim je zadostovalo, da so srečanje mirno pripeljali do konca in si zasluženo priborili napredovanje v evropski ligi (Š. Černjavič, osebna komunikacija, julij 2014).

Slika 41: Utrinek s tekme v Fazaneriji (Foto: Vestnik, 13.8.1998)

8 ZAKLJUČEK

Nogomet ima v Pomurju in Murski Soboti dolgoletno tradicijo in zgodovino. Prva nogometna žoga je v Mursko Soboto prišla že leta 1918, kar je povzročilo navdušenje mladine nad nogometno igro. Prva prijateljska tekma je bila odigrana leta 1920 na Živinskem trgu v Murski Soboti. Leta 1924 pa je bil ustanovljen športni klub Mura, v katerem je deloval tudi nogometni odsek oz. sekcija. Da je priljubljenost nogometa v Murski Soboti hitro naraščala, priča dejstvo iz zgodovine, da so leta 1936 člani kluba s prostovoljnim delom in meščani Murske Sobote s prostovoljnimi prispevki zgradili novo nogometno igrišče.

V diplomski nalogi sem predstavil začetek organiziranega igranja nogometa v Murski Soboti in ustanovitev SK Mure, ki je bila predhodnica NK Mure. Klub je skozi svojo zgodovino deloval v različnih zgodovinskih obdobjih in političnih sistemih. V prvem delu sem prikazal delovanje kluba v času stare in nove Jugoslavije. V raziskovalnem delu diplomske naloge pa sem z zbiranjem in urejanjem podatkov predstavil delovanje in dosežke NK Mure v samostojni državi Sloveniji od ustanovitve prve državne nogometne lige do izpada iz nje leta 2005, ko klub zaradi finančnih težav ni pridobil licence za nastopanje v najvišjem rangu tekmovanja.

Nogomet v Murski Soboti je imel svoje vzpone in padce. Največji vzponi in padci so se prav gotovo zgodili v obdobju petnajstletnega nastopanja v Prvi slovenski nogometni ligi. Največji uspeh so vsekakor dosegli leta 1994/95, ko so postali zmagovalci pokalnega tekmovanja Slovenije. Nogometaši so na tekme privabljali številne gledalce in zveste navijače, neredko so si tekme ogledali tudi politični veljaki in nogometni strokovnjaki iz cele Slovenije. Najbolj goreči navijači so Muro spremljali celo na gostovanjih evropskih tekem.

V devetdesetih letih je bil nogometni klub Mura vezan izključno na enega generalnega sponzorja, to je bil tekstilni gigant Tovarna oblačil Mura. Ob uspešnem poslovanju tovarne so bili vidni rezultati tudi v nogometu, ko pa so se pojavile težave v tovarni, so se začele pojavljati tudi v nogometnem klubu Mura. Težavam v klubu je botrovalo tudi slabo kadrovanje in nakup dragih igralcev iz tujine. Na začetku igranja v Prvi slovenski nogometni ligi so pretežen del moštva Mure sestavljali domači igralci in dosegali lepe uspehe, z leti pa so začeli izgubljati svoj prostor v ekipi. To se je pokazalo v zadnji sezoni Mure v Prvi slovenski nogometni ligi, ko je samo en domači igralec kotiral v prvo enajsterico, velika večina pa je

75 zapustila klub. To je bilo povsem v nasprotju s tradicijo kluba skozi zgodovino, ki je vedno gradil ekipo predvsem z domačimi perspektivnimi igralci.

S svojimi evropskimi nastopi je Mura tudi v tujini dobro promovirala slovenski nogomet in seveda tudi svojega glavnega pokrovitelja Tovarno oblačil Mura. Korist in promocijo pa je od tega imelo tudi domače gospodarstvo, saj so gostujoče ekipe z vodstvom in navijači v času povratne tekme bivale v Murski Soboti in Moravskih Toplicah.

9 VIRI IN LITERATURA

Arhiv NK Mura, zapisniki tekem od sezone 1991/1992 do sezone 2004/2005.

Ustni viri:

Černjavič, Štefan (julij 2014).

Kukanja ml., Vladimir (avgust 2014).

Tednik VESTNIK:

Gider, T. (11.8.1994). Velika predstava igralcev in navijačev Mure. Vestnik, 32, str. 18.

Jerše, M. (12.6.2003). Bo z Čirom zavel nov veter? Vestnik, 24, str. 18.

Jerše, M. (6.1.2005). Nogometašem precej nižje plače. Vestnik, 1, str. 19.

Jerše, M. (9.6.2005). Za prekmurske ljubitelje nogometa so se začela pasja leta. Vestnik, 23, str. 19.

Jerše, M. (7.7.2005). Kluba z bogato tradicijo ni več! Vestnik, 27, str. 19.

Köleš, T. (26.6.2003). … in potem je prišel ON, trener vseh trenerjev. Pen – Vestnikov mesečnik, 99, str. 10.

Maučec, F. (23.6.1994). Mura dvakrat druga, Potrošnik šesti. Vestnik, 25, str. 20.

Maučec, F. (28.7.1994). Mura prvič v evropskem pokalu. Vestnik, 30, str. 16.

Maučec, F. (25.8.1994). Dostojno slovo Mure od »Evrope«. Vestnik, 34, str. 8.

Maučec, F. (31.8.1995). Prva mednarodna zmaga Mure, zmagovalec odločen v Litvi. Vestnik, 35, str. 19.

Maučec, F. (25.7.1996). Dobra igra Mure in prva točka v Novem Sadu. Vestnik, 30, str. 20.

Maučec, F. (1.8.1996). Mura z danskim Lyngbyjem. Vestnik, 31, str. 20.

Maučec, F. (8.8.1996). Lyngby – Mura 0:0. Vestnik, 32, str. 14.

Maučec, F. (15.8.1996). Mura na pragu velikega uspeha? Vestnik, 33, str. 14.

Maučec, F. (22.8.1996). Želje niso postale resničnost. Vestnik, 34, str. 3.

Maučec, F. (31.7.1997). Realno mesto Mure je na sredini lestvice. Vestnik, 31, str. 22.

Maučec, F. (6.8.1998). Mura z danskim Silkeborgom najprej v Fazaneriji. Vestnik, 32, str. 18.

Članki:

Balantič, R. (2003). Črnoglede napovedi zamenjala evforija. Slovenska nogometna liga, 10, 100-101.

Balantič, R. (2004). Da bi Prekmurje spet gorelo. Slovenska nogometna liga, 11, 42-43.

Bobovec, F. (2011). Spomini na Bečej. Mura, 4, 44-45.

Cipot, A. (2011a). Fazanerija – stadion z dušo in srcem. Mura, 3, 42-46.

Cipot, A. (2011b). Rojstvo Fazanerije. Mura, 4, 42-43.

Horvat, S. (2011a). Vsi Murini trenerji. Mura, 1, 46-49.

Horvat, S. (2011b). Zlata Murina sezona 1994/95. Mura, 2, 42-46.

Pavlin, T. (2000). Začetki nogometa v Ljubljani. Naš nogomet, 20/21, 45-46.

Pavlin, T. (2001). Vojna in nogomet v desetletju 1940-1949: iz naše nogometne zgodovine. Naš nogomet, 23/24, str. 59-61.

Literatura:

Elsner, B. (2004). Nogomet – Teorija igre. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Fujs, M. (1999). Murska Sobota – karta mesta. Murska Sobota: Mestna občina Murska Sobota.

Maučec, F. (1988). 65 let nogometa v Pomurju. Murska Sobota.

Maučec, F. (1993). Sedem desetletij NK Mura. Murska Sobota.

Stare, A. (1992). Slovenski nogomet 1992. Ljubljana: Eurospekter.

Stepišnik, D. (1968). Oris zgodovine telesne kulture na slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Šticl, H. (2000). Zgodovina telovadnega društva Sokol Murska Sobota. Murska Sobota: Športna zveza.

Internetni viri:

Zgodovina nogometa na Slovenskem. Pridobljeno (2014) iz http://www.nzs.si/nzs/predstavitev-nzs/zgodovina